Zaveza št. 57

Zaveza št. 57Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 57
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova slovenska zaveza Ljubljana: 2010

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

[Stran 001]

1.1.1. Iz politične agenture v javni zavod

Predlog novega zakona o Radioteleviziji Slovenije, ki ga je v začetku aprila pripravil kulturni minister Vasko Simoniti, je v poklicni javnosti doživel sprejem, ki nas je – na način, ki ga ni bilo mogoče spregledati – opozoril na stanje duha na tem področju. Odziv na predlagani osnutek je bil širok in silovit. Planili so vrhovi novinarske organiziranosti: najprej novinarji na RTVS, potem pa še Društvo novinarjev Slovenije in sindikat novinarjev Slovenije. Nastopili so tudi patres – ljudje, ki so večino sedanjih novinarjev izučili in so sedaj mislili, da jim morajo stati ob strani. Čisto na koncu je prišlo tudi vodstvo, generalni direktor in drugi.

Odziv na predlagani osnutek je bil brez izjem odklonilen. Kaj je mislila prizadeta »baza«, ne vemo in najbrž ne bomo nikoli vedeli, a tisti, ki ob takih priložnostih dobijo v roke mikrofon, niso puščali nobenega dvoma: zakon bo, če bo sprejet, pomenil duhovno, kulturno in politično katastrofo za Slovence in njihovo državo, ker bo novinarjem vzel tako dragoceno avtonomnost in ustvarjalno svobodo. Vse to zato, ker je bil zasnovan v zaprtih krogih institucionalne politike in ni šel skozi sito profesionalne zavesti izvajalcev, zlasti pa ne skozi zbore uporabnikov širom Slovenije. Referenduma, presenetljivo, nihče ni omenil. Kritiki se tudi niso mogli sprijazniti s hitrim postopkom, po katerem naj bi zakon šel skozi parlament. Svojo negativno oceno so še podprli z odklonilnim mnenjem, ki ga je o predlaganem zakonu dala Evropska novinarska federacija, ki naj bi s svojim četrtmilijonskim članstvom predstavljala silo, s katero bi vlada države, ki je članica Unije, morala računati.

V pričujočem besedilu ne bomo govorili o posameznih členih zakona in tehtali, kako in koliko bi kateri vplival na kakovost dela na RTVS. Izrazili bomo, za začetek, samo neko mnenje, ki bo res samo mnenje, z nobeno empirično raziskavo podprto, a vendar mnenje, ki v naši izvedenosti in obveščenosti ni manj veljavno, kot bi bilo, če bi ga izdelala katera od ekip nekdanjega Nika Toša. To mnenje se glasi: vsaj polovica problemov, ki visijo sedaj nad nami in temnijo našo duhovno, kulturno in politično perspektivo, bi se v razumnem času od nas izselila, če bi se idejno normaliziralo in uravnovesilo stanje duha v medijih, posebej na RTVS. Nikomur ni treba dvomiti, da večina Slovencev tako misli, gotovo pa večina tistih, ki so lani 3. oktobra omogočili novo politično oblast. To nam daje pravico misliti, da je del mandata, ki ga je dobila nova vlada, tudi sprememba medijske zakonodaje.

Stanje, ki vlada v medijih, je namreč nenormalno. Dokazi, ki nam jih glede tega dobavlja sleherni dan, so tako razločni, da jih ni mogoče ne videti. Nenormalnost v tiskanih medijih, zlasti v dnevnem tisku, je v tem, da niso pluralni – v njihovi enoumnosti; nenormalnost RTVS pa je v tem, da se ne ravna po temeljni postavki svoje konstitucije – da ne upošteva dejstva, da ni zasebni biznis, ampak javni zavod. Kako si je mogoče razlagati to nenavadno stanje?

Na začetku prehoda iz totalitarne komunistične diktature ali tranzicije – pa tudi prej, ko se je njena nujnost šele naznanjala, in pozneje, ko je že prešla začetno fazo – so se dogajale stvari, ki so tako izstopale iz pričakovanih človeških zadev, da smo si rekli, da se kaj podobnega pač še ni nikoli zgodilo. Zgodovino, za katero pravijo, da »ostaja tem bolj ista, čim bolj se spreminja« in da se v njej nikoli ne zgodi kaj zares novega, smo presenečeni doživljali kot nekaj enkratnega. (Za stvar, ki je enkratna in za katero ne najdemo ničesar, s čimer bi jo mogli primerjati, pa velja predvsem in v prvi vrsti, da se izmika razumetju.) Taka nenavadna in enkratna stvar je bila tudi naslednja. Še nikoli se ni zgodilo – seveda se kdaj že je, a nas je sedaj to tako zadelo, da smo to rekli – da bi mladi ljudje, potem ko se je zrušila moralno in politično skorumpirana despotija, vstali in jo branili. Še nikoli se to ni zgodilo zato, ker je protinaravno. Naravno je, da mladost, v pričakovanju novega, sodeluje pri postavljanju politične tvorbe, ki se pozneje izrodi v despotijo, a je potem, ko se izkaže, kaj je, ne brani. Na začetku slovenskega prehoda pa se je ravno to zgodilo. Nekaj sto mladih in razmeroma mladih ljudi iz medijskih [Stran 002] kvartirjev se je spustilo v zagrizen boj za to, kar je desetletja živelo od nasilja in kar se je sedaj zgodovina odločila izločiti. V tem je bilo nekaj globoko paradoksnega: prišlo je nekaj kakor pomlad in tega ravno mladina ni začutila. A je bilo tu še nekaj drugega, kar ne pristoji mladosti: mladina starega ni branila direktno, ampak zvito – politično – tako, da je napadala to, kar je prihajalo. Ko smo gledali to nenavadno dogajanje in nismo mogli verjeti očem, da je možno, smo se samodejno spomnili na neki strašljiv prizor iz Orwellove Živalske farme.

Ko se je po prvih demokratičnih volitvah 8. aprila 1990 konstituirala skupščina, je bil za predsednika izvoljen dr. France Bučar. Na oddajo Studio ob sedemnajstih, 10. maja, je bil povabljen tudi on. Zamudil je več kot pol ure. Ta čas je voditeljica oddaje porabila za to, da je kritizirala novo oblast – da se pač še nikoli ni zgodilo, da kdo ne bi prišel na radio ob času, ki je bil domenjen. Ko je Bučar prišel, se je opravičeval, da zamuda ni njegova ali samo njegova krivda: da ga ni nihče pričakal, da so ga potem pošiljali po hiši, kot da ne vedo, kam z njim; da jih je po dolgem tavanju končno staknil tule. Toda novinarka ga je prekinila z gostobesednim zatrjevanjem, da so ga čakali in da naj si kaj takega več ne privošči. Nastal je mučen vtis, ki smo ga čutili tudi poslušalci. Nismo bili navajeni, da bi na radiu s kakim sogovornikom tako ravnali, kaj šele s prvim človekom prvega svobodno izvoljenega parlamenta po petdesetih letih nasilja. Potem pa smo se zavedeli, da se je to zgodilo prav zato. Nismo pa tedaj še vedeli, da je to ominozno znamenje za dolgo prihodnost. Novinarka, ki je to oddajo vodila, je bila Vesna Burnik. In ko smo v letih, ki so sledila, dnevno doživljali podobne prizore, včasih bolj neposredne, včasih bolj rafinirane, smo začutili, da moramo za pojav, ki se je tako ustalil in postal nekakšna norma, najti ime. Tedaj sem se spomnil na ta začetek in vsaj zase našel ime: sindrom Vesna Burnik. (S tem pa ni rečeno, da je ta novinarka pozneje v tem posebej izstopala.)

Zamenjava totalitarizma z demokracijo je tako zahtevna operacija, da je ni mogoče speljati z enkratnim, od politične volje postavljenim aktom. Ne pomeni namreč preprostega odlepljenja, ampak spremembo celotnega duhovnega metabolizma posameznika in družbe. Inž. Franc Pečar, ki se je kljub impozantnim dosežkom, kot sta bila Litostroj in Tomos, zameril Partiji in Ozni tako zelo, da je moral bežati, če si je hotel rešiti življenje, je v šestdesetih letih našel v Nemčiji naslednje stanje: »Ko smo prišli v Nemčijo, je bila na vodilnih mestih velika večina hitlerjancev. Pri takih družbenih spremembah je vedno tako, da stara elita ohrani mesto, samo barvo spremeni, kot kameleon. Končno, tako se je zgodilo tudi v Sloveniji po osamosvojitvi. Potreben je čas, da se to spremeni.« (Podjetnik, oktober 2002.)

Pri intelektualcih – tudi novinarji so nekakšni intelektualci, saj so posredniki in interpreti družbenega dogajanja – pa ne gre zgolj za materialni in družbeni interes, ampak za stvar duha. Pri njih je bila odločitev za kolaboracijo mnogo usodnejša, ker je totalitarna partija hotela njihovo misel – gospodarju so morali služiti ravno v modusu misli. To pa ni pomenilo samo dokončne podreditve, ampak tudi dokončni pristanek. To, kar se je zgodilo, ni bilo samo stvar računa, ampak stvar zapisanosti. In ko se je to, čemur so služili in čemur so se zapisali, zrušilo, ni bilo v njih vlaken, tako svobodnih, da bi jih gnala v samospraševanje, ampak so se iz svoje ponižanosti reševali drugače – predali so se zameri in jezi. Vse, kar smo doživljali v poldrugem demokratskem desetletju (in še doživljamo), je posledica te in takšne reakcije. Pravzaprav je to njihova kazen, a pustimo sedaj to.

Pri vsem je važno, da ta jeza povzroča, da sedaj ne vidijo prvih stvari. Pri tako imenovani denacionalizaciji je na primer prva stvar to, da se nam z njo ne bi bilo treba ubadati, ko nekoč ne bi bilo nečesa, čemur se je reklo nacionalizacija. Ko ne bi nekoč ideologija tako deformirala pameti nekih ljudi, da so lastnikom pobrali imetje – niso zahtevali od njih, da zaradi večje ekonomske moči več prispevajo za skupno dobro, ampak so jim imetje enostavno vzeli, ga znosili na en kup in za tisti kup iznašli monstruozno ime: družbena lastnina. Iz tega kupa jemati sedaj stvari nazaj in jim določati lastnike – med drugim iskati tudi nekdanje lastnike – je naloga in delo ne stoletja, ampak tisočletja. Samo jeza nad slabo naloženo duhovno investicijo nam lahko razloži, da nekateri tega ne vidijo. Dr. Spomenko Hribar sploh ne zanima, kakšne posledice je imela nacionalizacija, ampak stresa jezo na Demos, ki je zakrivil »zakon o denacionalizaciji«. Jeza ji preprečuje, da ne vidi, da tisto, kar »bodo še naslednje generacije plačevale« ni denacionalizacija, ampak nacionalizacija, in da se njena ocena [Stran 003] – pravilna! – da lahko pretekle »napake v nacionalni politiki dolgoročno vplivajo na življenje cele nacije«, izvorno ne nanašajo na denacionalizacijo, ampak na nacionalizacijo. Kaj drugega kot velika jeza in sovraštvo bi mogla razložiti dislokacijo mesta, na katero dr. Spomenka Hribar usmeri svojo sicer navdihnjeno oznako začetnega stadija velike vdaje komunističnemu totalitarizmu: »Od vsega je najbolj nevaren strah, ki se zaje v ljudi. Ker strah ohromi ustvarjalnost, izniči civilni pogum; ljudje izgubijo občutek strokovne suverenosti in osebno dostojanstvo.« Po njenem vliva strah v kosti ljudem – tu misli specifično na novinarje – oblast, ki je izšla iz lanskih jesenskih volitev: to je oblast, ki »ima totalitarne težnje« in zaradi katere ne bo nič s »svobodnim novinarstvom«. Kako to, da si dr. Hribarjeva privošči te žaljive ekstravagantnosti? Odgovor nam je dala sama v intervjuju v sobotni prilogi Dela 16. aprila letos, (od koder so vzeti tudi drugi, nanjo nanašajoči se navedki v tem besedilu): da so »Slovenci trpežni ljudje, veliko prenesejo in zelo dolgo potrpijo«. Spet se moramo z njo strinjati: petdeset let je bila dolga doba, pa tudi dvanajst let ni bila kratka. Za nekakšen odgovor imamo lahko tudi neko zelo staro misel, ki jo je pred 2000 leti v uvodu v svoje Historiae zapisal rimski zgodovinar Tacit: arogantnost pogosto nastopa z lažnim videzom svobodoljubnosti (malignitati falsa species libertatis).

Sonce in sence v naši politiki

Slika 1. Sonce in sence v naši politiki Mirko Kambič

Poglavitni del sedanjih slovenskih težav, če ponovimo, so mediji, zlasti, zaradi svojega presežnega vpliva, Radiotelevizija Slovenija.

Komercialni mediji ali mediji na prostem trgu so sicer tudi zavezani določenim etičnim in zakonskim normam, a je demokratična država glede njih dolžna zagotoviti predvsem to, da jih je več in da so različni. Vsi se še spominjamo urgentne zahteve, ki jo je nekoč postavil italijanski predsednik Ciampi: politična demokracija je tako zelo odvisna od pluralnosti medijev, da je sploh ni, če takšno stanje ne obstaja. Milan Kučan in Janez Drnovšek se, razumljivo, s tem vprašanjem nista posebej bavila. Tudi mi bomo v tem zapisu tvegali le še pripombo, da mora sedanja vlada, pa najsi bo tudi »šibka«, kakor pravi dr. Hribarjeva, poskrbeti, da se ta bistveni pogoj uresniči – javno, na odprti sceni, tako [Stran 004] da bodo vsi videli, kaj se dogaja in za kaj gre.

Drugače pa je z Radiotelevizijo Slovenijo. Tu mora demokratična država poskrbeti samo to, da bo v resnici to, kar je po zakonu – javni zavod. Dokaz, da se sedanja vlada tega zaveda, je osnutek zakona o RTVS, ki ga je sprejela in je sedaj na tem, da pride v državnozborski postopek. Čeprav novi zakon noče drugega kot to, da postavi normalne in pravne okvire za sanacijo sindroma Vesna Burnik, je sprožil silovit protest, ki je v resnici pomenil samo, da je neke ljudi postalo strah za ideološke pozicije v tej ključni medijski ustanovi; javnosti pa naj bi dal vtis, da je tu doslej bilo vse v najlepšem redu. Kako je s tem?

Nova Slovenska zaveza ima glede tega, kako in v kolikšni meri je RTVS javni zavod, nemalo izkušenj. Oglejmo si jih nekaj.

Po obletni slovesnosti v Kočevskem Rogu 6. junija 2004 se je na TV Slovenija ponovno zgodilo to, kar se je tako ali drugače dogajalo že vsa leta prej. V večernih poročilih je bil vključen samo prvi del, sv. maša s pridigo, ves spominski del po maši pa je televizija ignorirala. Zato je urednik Zaveze odgovorni urednici informativnega programa Tanji Staričevi napisal protestno pismo. V pismu je urednica bila opozorjena, da je tako izostalo poročilo o tem, kakšen duhovni, kulturni in politični pomen daje kompetentna civilna družba slovenskemu genocidu in kraju, kjer se je zgodil. Ker te reči niso nobena izjema, ampak se brutalno in nesramno ponavljajo že vso demokratično ero – v nekem smislu pa vse od genocidnega leta 1945 dalje – je urednik sklenil, da to ustanovo opozori na neka dejstva, ki izhajajo iz zakonov o RTVS iz leta 1994 in 1999. Tam je mogoče prebrati: da je »RTVS javni zavod, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti«; da je njen »ustanovitelj Republika Slovenija«; da se financira iz »sredstev državnega proračuna«; da mora zagotavljati »celovito in nepristransko obveščenost«; da mora »zadovoljevati interese posameznih skupin gledalcev in poslušalcev v RS in omogočati njihov dostop v programe«; da »zagotavlja kakovostne, raznovrstne in uravnotežene informativne vsebine«. Zaveza je Staričevo opozorila, da iz vsega sledi, da mora RTVS, »če naj bo legitimna, vedeti, da je bila postavljena v dostojanstvu organa kot polis delujoče skupnosti in da mora zato državljane utrjevati in potrjevati; in da mora, drugič, doseči, da bodo njeni uslužbenci disciplinirali svoje osebne preference«.

Na to, tako utemeljeno in tako pomembne stvari zadevajoče pismo Staričeva ni odgovorila niti ni dala kakršnega koli znamenja, da je pismo sploh prejela. Dvomim, da je treba razlog za to iskati v kakem njenem osebnem defektu. Verjetneje ga je treba pripisati tistemu stanju duha na tej ustanovi, iz katerega izhajajo impulzi za boj proti novemu zakonu, ki, kot rečeno, noče drugega kot preoblikovati RTVS iz agenture določene politike v javni zavod.

Drugi primer ideološke diskriminacije, ki ji je stran, ki jo predstavlja Nova Slovenska zaveza, izpostavljena že vseskozi, tudi po preobratu v demokracijo, pa je bila oddaja TV Slovenije lani 8. januarja, posvečena spominu na koncert predvojnega akademskega zbora France Marolt 12. decembra 1941. Na tem koncertu je zbor na koncu zapel tudi Vilharjevo Lipa zelenela je. Učinek pesmi je bil nepopisen. Ljudje so, kakor je šlo besedilo pesmi, ali jokali ali, napolnjeni z novim upanjem, vstajali in mahali z robci. Resnični pomen tistega decembrskega večera pa je bil v tem, da je Unionska dvorana, čeprav je dajala podobo enotnega naroda, že bila, po ljudeh, ki so jo iz ozadja koncipirali, ideološko izrabljena. V organizacijo koncerta je namreč posegla OF. Eden od organizatorjev je pozneje rekel, da niso mogli peti Internacionale in Rdečih pionirjev, če so hoteli imeti uspeh; vedeli so, da bodo uspeli samo s pristnimi slovenskimi pesmimi. Te besede natanko povzemajo zgodbo o revoluciji in enobeju: na površini slovenstvo, v jedru pa boljševiška revolucija. Medtem ko je dvorana valovila v enotnem domovinskem čustvu, so ljudje v ozadju že vedeli, kaj bodo s tem čustvom naredili.

Prevari 12. decembra 1941 je sledila prevara s spominsko slovesnostjo, ki jo je prenašala TV Slovenija lani 8. januarja. Zaveza je odgovornemu uredniku Janiju Virku poslala protestno pismo. Da bo bralcem jasno, kaj se je tu dogajalo, objavljamo daljši odlomek iz pisma: »Režijsko je oddaja bila koncipirana tako, da so se med posnetke Maroltovega zbora uvrščali posnetki povojnega zbora Toneta Tomšiča. Tako je prikaz šel do vojne, ki je pomenila konec Maroltovega zbora. Vojno so naznanili tanki, ki so se valili čez ekran in mleli pod seboj mesta, vasi in ljudi. Potem pa so se na ljubljanskih ulicah pojavili vojaki, ni čisto gotovo, toda mogoče res najprej okupatorjevi, a takoj za [Stran 005] tem, če ne že na začetku, domobranci. Videli smo jih korakati po ulicah, videli smo jih na stadionu pri neizogibni prisegi, videli smo jih skupaj z esesovci dvigati roko v nacistični pozdrav. Sploh so prevladovali domobranci, le tu pa tam je režiser pokazal kakega italijanskega ali nemškega vojaka. Vojna je bila postavljena v ozadje, na prvem planu je dominirala kolaboracija: čista, z ničemer motivirana ali povzročena, zavržena, iz same želje po narodovi pogubi in izničenju spočeta kolaboracija. Pri tem je treba vedeti, da smo v letu 1941, ko ni bilo nikjer še nobenega vaškega stražarja ali, če hočete, belogardista, in sta do ustanovitve domobranstva bili še dve leti. Torej takrat, ko ni bilo še ničesar razen odloka OF, da zunaj nje ni dovoljeno organizirati rezistence in da bo, če bo do tega kje prišlo, to sprejeto kot izdaja in kaznovano s smrtjo; takrat torej, ko razen tega in prvih revolucionarnih vosovskih storitev ni bilo še ničesar. Iz tega, kar smo gledali, je kmalu postalo jasno, da hočejo avtorji izrabiti slovesnost za brutalno ideološko diverzijo.

Postmoderni vsaksebni svet

Slika 2. Postmoderni vsaksebni svet Mirko Kambič

Kako zelo so se avtorji čutili varne ali katero mero predrznosti so mislili, da si lahko privoščijo, so pokazali s tem, da so med dogajanjem, ki sem ga pravkar opisal, predvajali posnetek pesmi Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj. Zbor, ki smo ga slišali, je odpel vse tri kitice, tako da se nas je lahko do konca polastila onemelost pred tolikšno arogantnostjo: v času, ki so ga nakazovali posnetki na ekranu, so ljudje na deželi klečali, molili in prosili, da bi jih dobri angeli še eno noč varovali pred partizanskimi teroristi. Tu ni šlo za nobene zbore in za nobeno umetnost, tu je šlo za življenje.«

Urednik Zaveze je v pismu ponovno opozoril, da je RTVS javni zavod, pa tudi na to, kakšen je moralni in pravni domet tega pojma. Tudi Virk ni dal nobenega znamenja, da je pismo prejel, kaj šele, da bi nanj odgovoril. Tudi tu ne bomo iskali razloga v človeški vprašljivosti naslovnika, ampak ga bomo raje pripisali duhu ustanove, ki ga dobro poznamo, saj prihaja vsak dan v hišo. Brez dvoma so volilci mislili tudi na to ustanovo, ko so lani oktobra povedali, da imajo sedaj res že vsega dovolj.

Navedli smo dva primera zaničevanja temeljne zasnove RTVS. Toda skrajnosti, ki sta jih 10. aprila uprizorila na TV Slovenija [Stran 006] Lado Ambrožič in dr. Janez Stanovnik, gledalcem le ni treba prenašati ravno vsak dan. Privoščila sta si sprehod skozi novejšo zgodovino, ki ni bil daleč od podobe, ki jo daje kak ljubljanski podhod po sobotni noči. To ni bila zgodovina, ampak podivjani ideološki žur, ki je povzročil, da sta gledalce, ki imajo nekaj pojma, kaj je kultura, bolela srce in glava. Za vse in za vsakega posebej pa je bil ta večer tudi veliko pohujšanje, še eno med mnogimi: če je namreč o preteklosti, ki je del našega najresničnejšega izkustva, mogoče reči karkoli, potem je mogoče reči karkoli tudi o sosedu, o prijatelju, o sodelavcu, o komerkoli in čemerkoli. In ker je televizija nekakšna norma, se ljudje čutijo celo povabljene, da to delajo. Malo nas je ob tem stisnilo: kakšne ljudi oblikuje garnitura, ki se je polastila te ustanove!

Pomladanska paša

Slika 3. Pomladanska paša Mirko Kambič

Ambrožič in Stanovnik sta star borčevski televizijski tandem, a takšne uigranosti, kot sta jo pokazala ta večer, že dolgo nista. To smo nekoliko bolj razumeli, ko smo izvedeli, da sta takorekoč družinsko povezana: »moj prijatelj, vaš oče« (Stanovnik). Bolj kot drugekrati pa se je potrudil in izkazal Ambrožič. Razkrilo se je sicer, da se je nabrusil ideološko, ne pa snovno in vsebinsko. Tako ni vedel, da že tri leta predsednik NSZ ni več dr. Tine Velikonja, a to navsezadnje ni tako pomembno. Bolj bi mu morali zameriti nepoznanje ideološke meteorologije v totalitarni Sloveniji, ki ga je pokazal s sugestijo, da je obdobje »zamolčane zgodovine« trajalo »tja do 70-tih, 75-tih let«. V resnici je še leta 1980 sedela na vodstvenem stolu »zgodovinske komisije pri CK ZKS« Lidija Šentjurc, komisija sama pa je obstajala še naprej. V področje nedopustnega pa je segla njegova nevednost – bralec je gotovo opazil, da bi ga radi nekoliko zaščitili, sicer bi rabili kako drugo besedo – takrat, ko je odprl vprašanje, zakaj se domobranci niso priključili partizanom, kljub »pozivom iz Londona«. Rekli smo, nevednost, čeprav je domala nemogoče, da ne bi vedel za pokol vaških stražarjev jeseni 1943 – za to, čemur bi lahko rekli prvi slovenski genocid. Tisti genocid je bilo dejstvo, ki je odpravilo vsako potrebo, da bi protikomunisti »lagali« v London. Še bolj se je Ambrožič, zaradi ideološke vloge, zapletel z namigom, da so domobranci sami krivi, da so jih partizani, potem ko so jim bili izročeni, [Stran 007] pomorili. Ambrožič tu misli na drugi ali končni genocid, čeprav te besede, pa tudi dejstva samega nikoli ne omeni. Ker namreč niso kapitulirali, naj ne bi bili vojni ujetniki in naj ne bi imeli zaščite, ki jo ujetniki sicer imajo. Nemška vojska je to zaščito imela, ker je kapitulirala. Ambrožič je z izrazi »del nemške vojske« in »pomožna Hitlerjeva vojska« hotel domobrance degradirati in uničiti, a je iz neprisebnosti – ponovno bo treba v kako kadrovsko šolo! – odprl možnost, da se pokaže prava narava domobranstva: ravno zato, ker niso kapitulirali, so pokazali, da niso bili »del nemške vojske« in »pomožna Hitlerjeva vojska«, ampak vojska s svojimi cilji. Njihovi politični in vojni cilji so bili nekaj povsem drugega, zato zanje vojne še ni bilo konec. Njihovi cilji so bili doseženi mnogo pozneje, z nekimi povsem drugimi silami, ko so sami že petiinštirideset let trohneli v Kočevskem Rogu. Takrat so bili dokončno premagani tudi tisti, ki so jih 1945, razorožene in zvezane, morili in pred katerimi niso hoteli kapitulirati. A naj so bili že ujetniki ali ne, nad partizani v vsakem primeru visi grozeče breme zločina proti človeštvu. Če ga ne bodo priznali in se spokorili, so v nevarnosti, da bodo šli v zgodovino kot zločinci. Tega jim ne privoščimo.

Tudi knjige so paša

Slika 4. Tudi knjige so paša Mirko Kambič

Rekli smo, nevednost. A kaj bomo rekli ob naslednjem? Ko Ambrožič tematizira odnos med ZZB in NSZ, odnos med partizani in »onimi drugimi, domobranci«, se pokaže v svojem nepomirljivem pripadništvu. Sledi namreč bobneči ogenj vprašanj: »Kaj hoče pravzaprav NSZ? Kaj hočejo bivši domobranci? Bi hoteli podoben status, kot ga imate vi? Kaj hočejo?« Nevrotična in nestrpna sekvenca teh vprašanj nakazuje pravzparav neko drugo vprašanje: Kako pa to, da so sploh še tukaj? Mar niso vseh pobili? To nas je do kraja streznilo. Ko bi bili neki drugi časi, se ne bi čudili, če bi ime takšnega človeka našli pod smrtno obsodbo kakega ducata ujetih vaških stražarjev.

Kar pa zadeva bojazen, da bi domobranci hoteli »podoben status kot partizani«, bi bilo prav, da bi Ambrožič in Stanovnik vedela vsaj dve stvari: da, prvič, domobrancev že šestdeset let ni; partizani o njih govorijo, kakor da so, ker za svoj obstoj potrebujejo predmet sovraštva, ker se brez tega, v odsotnosti izvornih moralnih vzgibov, ne morejo [Stran 008] notranje konstituirati; drugič pa to, da domobranci, tudi ko bi bili, partizanskega statusa za nobeno ceno ne bi hoteli imeti: nikoli si ne bi dovolili, da bi jih za sveto službo domovini tako mastno plačevali; njihovega statusa pa ne bi hoteli imeti tudi zaradi tega, ker nikoli ne bi hoteli živeti pod pezo take človeške, moralne in politične zgodovine kot jo imajo njihovi nasprotniki.

Veselo pričakovanje – Maj 2004

Slika 5. Veselo pričakovanje – Maj 2004 Mirko Kambič

Dr. Janez Stanovnik je večer na TV vzel kot možnost za učinkovito reklamo storitev: čim dlje je intervju trajal, tem bolj je deklamiral, kakor da bi bil na kakem agitpropovskem čitalniškem večeru. Kaj je ta gospod v svojem zanosu vse vedel povedati: da bo »slovenski narod« obletnico ajdovske vlade primerno obeležil; da je čista izmišljotina, da bi bila ajdovska majska vlada »komunistična« in »odvisna od CK«; da bi zaveznikom trda predla v Italiji in Normandiji, če ne bi bilo Štampetovega mostu in Baške grape; da slovenski župani – najbolj strumni so iz vrst SLS – vsi stojijo za borci. Včasih se je zazdelo, kakor da bi nam nekatere stvari hotel zaupati: da je Kardelj »tudi velike reči napravil«; da je najpomembnejši britanski obveščevalec in partizanski prijatelj Peter Wilkinson posredoval pri Osmi armadi, da je eno noč prespala v Monfalconeju, »tako da smo bili mi vsaj 24 ur edina zasedbena sila v Trstu«. Včasih je tudi kaj potožil: da zahodni zavezniki niso več to, kar so bili leta 1945; da jim je minister Drobnič ukinil vse finance, tako da Borci niti za najemnino nimajo več. (Čisto lahko, da se je kak starejši kmet nekoliko ustrašil, ko je Stanovnik napovedal, da bodo odslej šli na »partizansko financiranje«. A je v svoji črnogledosti samo za trenutek pozabil, da je nekje Ustanova Franca Rozmana – Staneta za pomoč borcem in udeležencem NOB, ki gotovo ne bi dovolila, da bo kdo od njih ostal na cesti.)

Vse, kar je povedal je bilo zanimivo in vznemirljivo, a bomo središčno mesto le priznali tistemu delu, v katerem je vpraševani posredoval svojo filozofijo zgodovine. To je bila Stanovnikova tirada o zgodovini. Bistvo njegove teorije je v tem, da objektivne zgodovine ni. »Iz zrelišča svojih vrednostnih aspektov gledamo na preteklost in jo ocenjujemo.« Dejstva morajo biti, pravi Stanovnik, trda (verjetno je mislil trdna), a kaj ko [Stran 009] mora zgodovinar tudi med dejstvi izbirati, katera bo priznal za zgodovinska, pri čemer smo spet pri »vrednostnih aspektih«. Nič čudnega, da je nazadnje pristal pri stavku, s katerim je Orwell utemeljil politiko totalitarne distopije: »Tisti, ki gospoduje preteklosti, bo gospodaval sedanjosti in prihodnosti.« Tako je predsednik ZZB pojasnjeval svoje in svoje organizacije gledanje na zgodovino. Odslej nam bodo nekatere stvari še veliko bolj jasne.

Marko Rupnik – Neiztrohnjeno srce

Slika 6. Marko Rupnik – Neiztrohnjeno srce Mirko Kambič

A je žal Stanovnik, ko je malo pozneje govoril o filmu Srce v breznu, čisto oportunistično pozabil na svoje teoreme. Obdolžil je Italijane, da »ustvarjajo javno psihozo«, ko bi jim moral priznati, da se samo ravnajo po svojem »vrednostnem aspektu«. Ni pomislil, da so slovenski partizani štirideset let izdelovali filme po svojem »vrednostnem aspektu« in pri tem ustvarjali javno psihozo. A Stanovnik je star komunist in dobro razume staro reklo: Quod licet Iovi, non licet bovi ali Ni vse za vse.

Tako je RTVS, ki je kot javni zavod zadolžena za kulturo dialoga, dala predsedniku ZZB uro časa za predstavo, ki je bila ponovitev neke zelo stare lekcije. Dala mu je še več: pomočnika, ki naj bi mu služil, a ga je večidel časa prehiteval. Vsega hudega vajeni bi tudi to nekako prenesli, le to, kar se je zgodilo na koncu, se nikakor ne bi smelo zgoditi: na Maistra in Tigrovce se komunisti, zaradi splošne decentnosti, ne smejo sklicevati.

Proti predlogu Simonitijevega zakona so se oglasili tudi profesorji Fakultete za družbene vede, tisti, ki učijo na oddelku za komunikologijo. Očitali so mu, da je nastajal brez njihovega sodelovanja – najbrž zato, ker je njegov namen politizacija ustanove, za katero je bil napisan. Ob tem nismo mogli, da ne bi pomislili, da je tiste med njimi, ki imajo leta, nastavila partija (v zadnji analizi), tiste, ki nimajo let, pa tisti, ki so bili nastavljeni s pristankom partije (v zadnji analizi). (Po tem, kar smo videli na televiziji, jih je vodila dr. Manca Košir. To nas je nemalo presenetilo.) A kako ljudski so lahko, nam je pokazala profesorica, ki se je iz znanstvenih višin spustila na argumentativni nivo davkoplačevalca. Toda tolikšna strokovna, moralna in politična prizadetost je, vsaj mene, spomnila na neko, ne tako [Stran 010] daljno preteklost, ko se je zgodil eden največjih kulturnih in novinarskih škandalov, a se ta prizadetost ob tem ni zganila. To je bilo takrat, ko je znani televizijski delavec Janez Čuček izdal knjigo Sramota umira počasi. Šel je v Argentino – mogoče so ga tja tudi poslali – na obisk k tamkajšnjim Slovencem, ki so s skrajnimi napori v tujini postavljali kulturno in svobodno Slovenijo. Ko se je vrnil, je to, kar je videl, sporočil Slovencem v domovini v knjigi z naslovom Sramota umira počasi. Ta knjiga seveda ni mogla ničesar doseči, a je bila napisana zato, da bi ubijala. Zdi se, da se ne tedaj ne pozneje nihče od teh, ki imajo na skrbi dobro novinarstva in kulture sploh, ni oglasil. Pisca pa smo še potem, ko je šel v zasluženi pokoj, videli v častni vlogi podeljevalca novinarskih nagrad Commercium veritatis.

Za konec bi radi ponovili misel, da je s Slovenci danes tako, da bi se polovica problemov odselila od nas, če bi se normaliziralo stanje v medijih, zlasti na RTVS. Ko smo rekli, normaliziralo, si domišljamo, da smo rabili pravo besedo: zmeraj aktualno, danes pa urgentno. Zakon o medijih bi to dosegel tako, da bi materialno in pravno omogočil njihovo pluralizacijo; zakon o RTVS pa tako, da bi izsilil delovanje te ustanove v modusu javnega zavoda, kar že več kot pol stoletja ni.

Po vsem, kar smo doživeli, moramo Slovenci postati samim sebi intenzivna duhovna skrb. Na vsak način se moramo uravnotežiti in obstati. Quantae molis erat – koliko so ljudje prestali, da ta narod živi!

Ob šestdesetletnici konca vojne vodijo Nemci široko in organizirano samospraševanje. Zdi se, da bi končno le radi razumeli, zakaj so postali to, kar so postali. Nedavno sem prebral razgovor s socialdemokratom, 86-letnim Helmutom Schmidtom. Vedno sem s simpatijo gledal nanj, ne zaradi politične usmeritve, ampak zaradi neke nepomembne, a zame neskončno komične okoliščine. Bral sem, da je v letih, ko je bil kancler, 1974–1982, zamoril vse šefe držav, ki jih je obiskal tako, da jih je na dolgo poučeval in jim držal neskončna predavanja. V tem razgovoru pa je presenetil spraševalce s stavkom: Nemci smo ogrožen narod – das gefährdete Volk. Ko so ga vprašali, zakaj, je odgovoril: Zaradi genocida nad Judi. Ob tem sem pomislil: Ali nismo mogoče tudi mi narod, ki je v nevarnosti? Zaradi strašnega genocida nad seboj. Zdi se, da nihče ne misli na to. Ali ni zato nevarnost še večja?

Kar vedo povedati naše gospodične na televiziji, je le to, da nas bodo obiski na grobiščih spet samo razdvajali.

2. Slovenske refleksije

2.1. Uvod

2.1.1.

[Stran 011]

Vsi ljudje po naravi težijo za tem, da bi vedeli. Tako se glasi prvi stavek Aristotelove Metafizike, zelo stare in zelo ugledne knjige. Besedo vedeti je tu treba vzeti v vsem obsegu in z vsem rešpektom: vedeti ne samo kaj, ampak tudi kako, zakaj in čemu – ne samo kaj poznati, ampak tudi razumeti. Velikost besede razumeti je v tem, da se od nje, kadar se uresniči, čutimo odrešene. Razumetje je vedno velika tolažba. Da bi za bolečino, ki jo je prineslo to, kar se je slovenskim katoličanom zgodilo v dvajsetem stoletju, prišla še tolažba, ki je v razumetju, smo naprosili nekaj prijateljev, naj svoje razumetje tistih reči, priobčijo tudi nam.

2.2.

2.2.1. Prižgimo luč

Avtor: Marijan Eiletz

Argentina

Slika 7.

Vsi, ki verujemo sporočilom sv. pisma, vemo, da je Satan v podobi kače že prvega človeka zapeljal v greh s sladko vabo napuha. Takrat se je rodilo Zlo, začetek našega prekletstva, ki ga imenujemo izvirni greh. Satanov napuh se je kasneje spet porodil v srcu Adamovega sina Kajna in ga zapeljal v prvi zločin v človeški zgodovini. To je bil tudi prvi genocid. Ubil je brata Abela, a ne ker bi ga gnala morilska strast. Gnala ga je nevoščljivost in ljubosumje in iz teh se je rodilo sovraštvo, ki je vzkipelo v nasilje in zločin. Še huje je bilo to, da tega svojega zločina ni hotel priznati. Tako je Kajn postal tudi avtor prvega sprenevedanja in zanikanja zločina. Satan je dosegel, kar si je zamislil, a to je bil šele začetek. Njegovo delo se ponavlja, odkar ljudje pomnijo, vselej s sladkim nagovarjanjem in ščuvanjem, ko skuša oddaljiti človeka od božjih zapovedi in ga potiska v sovraštvo in zlo, od Erosa v Tanatos. Vsak človek se mora vsak dan odločati za dobro ali zlo in te odločitve mu zavestno ali podzavestno začrtavajo obnašanje in življenjsko pot.

Slovenci, kot vsi narodi, smo bili mnogokrat udarjeni s Kajnovimi zarotami. Najhujša od vseh nas je doletela sredi prejšnjega stoletja, ko smo padli v noč grozote. Noč kot simbol duhovne teme, pomanjkanja luči resnice in ljubezni. Kot da bi bilo z okupatorjevim divjanjem premalo gorjá, so se zarotile proti večini krščansko čutečih in narodno zavednih Slovencev skupine prevratnikov, ki so preklinjali Boga in oznanjali nov raj na zemlji. V svojem revolucionarnem zagonu, pomešanem z idejo narodne osvoboditve, so teptali vse človekove naravne in nadnaravne vrednote. Omamljena z opijem sovraštva in togote proti vsemu, kar je dišalo po krščanstvu ali svobodnem mišljenju, se je skupina paranoičnih morilcev pod oznako VOS, vodena od Komunistične partije, predala pobijanju tisočev civilistov, mož, otrok in žená z edinim ciljem: povzročiti teror in strah kot nujno sredstvo za zmago revolucije. Celo nekatere svoje tovariše, ki so jim bili sumljivi ali ne povsem pokorni, so pomorili. Partija si je pridrževala pravico odvzema življenja komurkoli, ki ji ni bil pogodu.

Režiserji svetovne stalinistične revolucije so imeli že davno pripravljene kostume in maske za svojo perverzno igro. Za njeno izvedbo so nujno potrebovali dvoje stvari, ki jih narekujejo [Stran 012] vsi revolucionarni katekizmi: najprej je bilo treba počakati na kako hudo kataklizmo, ki prizadene deželo, kot na primer vojna in sovražnikova zasedba. Drugi pogoj pa je bil nujno določiti notranjega sovražnika in ga lažno ožigosati z narodnim izdajstvom in drugimi grehi. Pri nas so komunisti že ob prelomu Stalina s Hitlerjem svoj dobro premišljeni pohod krstili s privlačnim imenom »osvobodilna fronta« in »narodnoosvobodilna borba« in sočasno vzpostavili teror ekskluzivizma pri odporu proti okupatorju. S tem so delu našega ljudstva zaprli usta in zameglili možnost razmišljanja in presoje. Za drugo postavko – potrebo po notranjem sovražniku – so začeli uporabljati nagnusen prilastek »narodnega izdajalca«, a jim v Sloveniji ta laž ni uspela. Našli so protirevolucionarno usmerjenega sovražnika v vseh vernih in demokratično čutečih ljudeh, a izdajalca ni bilo med njimi. Pri nas, Bogu hvala, ni bilo nacistov in fašistov. To potrjujejo tudi današnji zgodovinarski strokovnjaki. Med drugimi je o tem pisal dr. Boris Mlakar v knjigi Slovensko domobranstvo, kjer z vso preciznostjo analizira »taktično kolaboracijo« kot edino možnost odpora proti morilski revoluciji. V tej slovenski noči, v tem krvavem labirintu ni bilo najti izhoda. Dati se pomoriti? Kje je bila naša rešitev pred navalom krute drhali? KP je kaj kmalu iznašla lažne vzroke in opravičila za svoje metode. Nebogljeno prebivalstvo se je v svojem obupu spontano zateklo v edino možnost preživetja, v legitimno obrambo, nekateri v četniško ilegalo, drugi – kot manjše zlo – v vaške straže in kasneje k domobrancem z okupatorjevim orožjem. Bili pa so tudi drugi narodnjaki, ki so nasedli zgodbam o zlati bodočnosti in verjeli lažem o narodnem izdajstvu nasprotnikov revolucije ter se pridružili tej rdeči vojski, vodeni od Stalinovih učencev. Danes se bivši tovariši prerekajo med seboj, kaj je sploh bilo takrat, ali je bila Revolucija ali le NOB ali pa oboje. Še vedno vztrajam v mislih, da socialistična revolucija na Slovenskem ni bila niti pristna niti spontana, še manj pa potrebna. A imela je, kot vsaka revolucija v svetovni zgodovini, svoj zametek v pohlepu po oblasti, svojo mistiko z nabojem sovraštva in napuha ter »kvazireligioznega« fanatizma. Mogel bi celo reči, da je bila revolucija mnogim užitek, saj se še danes naslajajo ob spominu nanjo.

Vsaka človeška kultura je zgrajena na določenih temeljih. Številni filozofi, sociologi in psihologi govorijo o kulturah, ki ne spoštujejo skrivnosti življenja in osnovnih človekovih pravic; so primitivizem, barbarstvo, komunizem, nacizem in fašizem, take kulture so vse usmerjene k absolutni oblasti nad sočlovekom. Zato je pri njih lahkotno – včasih tudi užitek – odvzeti nekomu življenje in to z osebnim zadoščenjem in popolno sproščenostjo. Takrat se znajdemo pred paradoksom anti-Resnice in pred »novim gospodarjem« sveta – pred Antikristom.

Naš narod ne bo smel nikdar pozabiti, kaj se je dogajalo v vseh fazah komunistične revolucije, v začetnih pobojih tisočerih nedolžnih civilistov in njih družin pa vse do tragičnih dogodkov po njeni zmagi, se pravi po končani vojni, ko so se množice beguncev, civilistov in vojakov valile prek meje v varnejša področja. Po izdajalski predaji večine teh ljudi se je v srcih komunistov razbohotila maščevalna strast v obredu kolektivnega holokavsta. Težko je drugače poimenovati poboj nekaj stotisočev razoroženih vojakov in civilistov, žená in otrok različnih narodnosti na slovenskih tleh. Ti poboji so večinoma že dokumentirani in grobišča ubitih se še vedno odkrivajo. Ne pozabimo pa tudi njihovih lastnih žrtev med revolucijo, vseh padlih in ubitih partizanov. Kot kristjan sem dolžan tudi sočustvovati celo z eksekutorji umorov in nečloveških mučenj, ki so kasneje doživljali strahotne duševne motnje in iskali utehe za svoje zverinsko početje v alkoholu, mamilih in v samomoru. A te je partija tudi sama izbrisala iz spomina, jih izdala. Vsi komunistični vodje, od Lenina naprej, so znali oblikovati močno elito brezpogojno predanih izvajalcev terorja. A sočasno se je v vseh njihovih deželah na široko razpredla moralna dekadenca in korupcija, ki sta zrasli iz oportunizma in strahovlade.

Sociologi nas učijo, da bo narod, ki ni zmožen razčistiti svoje preteklosti, imel hude težave pri kovanju svoje prihodnosti. Danes, šestdeset let po genocidu na Slovenskem, je vojni vihar že zdavnaj utihnil, a narod še ni našel miru. Sovraštvo in pregon komunističnega absolutizma sta trajala še do nedavnega, do slovenske osamosvojitve, a njuni odmevi še vedno donijo po naši deželi. Zato se tudi ne kaže volja do priznanja krivde za zločine. Vemo, da so se v spopadu državljanske vojne tudi na naši strani včasih dogajali zločini, in potrebno je, da se razčistijo, obsodijo in se končno kdo opraviči zanje. Brez obojestranskega iskanja resnice naš narod ne bo našel miru, ki mu je tako zelo potreben za našo zdravo rast v bodočnosti.

Ali res še ni prišel čas, da bi iskali možnost pomiritve, možnost zgraditve mostú čez prepad narodovega ranjenega telesa? Ali ne bi mogli začeti z majhnimi brvmi? Začeti iskati zgodovinsko resnico? Ali bo mogoče poleg praznovanja 60-letnice zmage nad nacizmom in fašizmom – kot o tem piše g. Peter Kovačič – Peršin – povedati, da to gotovo ni slavja vredna [Stran 013] obletnica, če primerjamo strašno asimetrijo med številom pobitih okupatorjev in Slovencev, pobitih od rok revolucionarjev? In če primerjamo lanski intervju v Delu z go. Spomenko Hribar, kjer govori o razliki med revolucijo in NOB, ko poudarja, da je bila revolucija med NOB zločin, in zanika Kučanovo trditev, da je bila to ena in ista stvar. Zame je le majhna razlika med obema, NOB je bila prilepljena na revolucijo približno kot figov list na Adamovo nagoto. Menim, da za spravo ni dovolj, da se skupno zedinimo samo o zgodovinskih dejstvih, se pravi »revoluciji«, »NOB« in »protirevoluciji«, in potožimo nad dejstvom, da so se pač dogajali zločini na obeh straneh (pri NOB so bili zločini ukazani od KP, pri domobrancih pa so jih izvajali nekateri posamezniki), da so se pač borili na eni strani komunisti in na drugi domobranci, potem pa zaprimo knjigo in pozabimo na preteklost! To bi bilo, primerjam, podobno dejstvu, da vsi vidimo in čutimo kupe smrdečih smeti pred našo hišo, ki jih doslej še nismo odpravili, le brcali in razmetavali smo jih. S tem, ko priznamo, da smeti obstajajo, in se potrkamo na prsi, še nismo rešili problema. Smeti je treba najprej klasificirati, nato jih porazdeliti v ustrezne vrečke in primerno zakopati. In zatem še pomesti in pomiti pred hišo. Vstop v našo zgodovino mora biti čist in ne sme zaudarjati po gnilobi.

Zares težko bo oprati toliko krvavih madežev na slovenski duši. Dobro vemo, da so bili na eni in na drugi strani Slovenci, ki so imeli svoje družine, starše, ljubice in otroke, ki so jih srčno ljubili. Oboji so bili prepričani, da se borijo za pravično stvar. Nekoč bomo morali izkazati čast vsem, ki so se borili pošteno in junaško za svojo »sveto« stvar. Treba bo poiskati pot, kjer se bo pred nami razprostrla resnica o zametku te bratomorne vojne, kdo jo je umislil, zakaj je bila potrebna ta nesrečna revolucija. Kdo je bil zločinec, kdo izdajalec in kdo idealist? In prav tako tudi, ali je bila sploh umestna in upravičena vstaja proti stokrat močnejšemu sovražnemu okupatorju, ki je v svoji pohlepnosti in resničnem sovraštvu do našega naroda z vso slastjo uničeval življenja kot represalije na gverilske akcije. Ali ni bil to tudi zločin, perverzno zamišljen od KP, ki je potrebovala »žrtve« za svojo revolucijo? Ali naši partizani niso vedeli, da jih je KP izigrala, ko jih je porabila kot kuliso za svojo umazano borbo za oblast in zmago komunističnega absolutizma? Včasih se mi zazdi, da je bila ta strašna zgodba kot neke vrste stihija – neobvladljiv, uničevalen pojav v naravi našega naroda.

Vemo, da se je komunistična revolucija sistematično borila proti Kristusovi Cerkvi, ki mora biti svetišče resnice in ljubezni, ter za izničenje veljavnosti vseh desetih božjih zapovedi. Kako je mogoče, da so se nekateri katoliški duhovniki in prenekateri katoliški intelektualci pripeli na voz antikristovske revolucije že od vsega početka? Takrat je KP že pobijala duhovnike in druge verne ljudi, ti pa so vztrajali v svojem sovraštvu še leta po zmagi? Kaj jim je zameglilo um in vest? Je bil to napuh, egocentričnost ali pa navadno sprenevedanje? Ali pa rojstvo neke nove mistike, ki naj bi »odrešila« naš narod ne vem česa, pa je zašla iz krščanske kulture življenja v nihilistično kulturo smrti. V mislih imam predvsem našega tako opevanega slovenskega intelektualca, res genialnega pesnika in literata, »vélikega« kristjana Edvarda Kocbeka. Le kdo je bil njegov spovednik v tistih časih?

Na Slovenskem danes skoraj ni več odprtih ran, po večini so se zacelile, a ostale so hude, zgrbančene brazgotine, ki pričajo o našem spominu. Ne ostane nam drugega kot božati in poljubljati te brazgotine, ki se ne dajo odpraviti. Ostale bodo vidne in otipljive še stoletja in pričevale bodo v svojem skrivnostnem jeziku, šepetaje in brez misli po maščevanju. Kadar prisostvujem daritvi sv. maše v Slovenski cerkvi v Buenos Airesu, mi znova in znova, že tisočkrat, pogled zaide na spominsko steno, kjer je Bara Remčeva upodobila silhuete apokaliptičnih angelov in duš. Pod sliko je dr. Tine Debeljak zapisal: »Glejte jih! / Duše slovenskih žrtev vojne, revolucije, prisilnih vrnitev, izgnanstva! / Spominjaj se nas! / Vpijo iz onostranstva. / Za mrtve ne bodi mrtev! Moli za pokojne!« In v teh zadnjih mesecih se mi zdi, da zaslišim odgovor na ta zapis v verzih svojega sošolca, zgodovinarja Toneta Ferenca, ki je zapel … »Jaz tokrat praznoval ne bom / ne konca vojne in ne zmage; / zaprl se bom v svoj tihi dom / in molil za Slovence svoje drage. / Prav zares? Ja, molil, in to za vse! / Za njih bom molil, ki so nekoč bili rdeči, beli, plavi, / in vsak v svobodo svojo zroč, izginili v gorja poplavi, / Naj »lux perpetua« sveti vsem, ki v breznih in grobovih spijo. In »requiem aeternam« njih kostem, kjerkoli že ležijo.«

Tudi jaz molim in iz srca želim, da v to »slovensko noč« posveti luč resnice in ljubezni, kot pravi apostol Pavel (Ef 5 9–14): »Bratje, nekdaj ste bili temà, zdaj pa ste luč v Gospodu, sad luči je namreč v vsakršni dobroti in pravici in resnici.« Dodal bi še verze Frana Milčinskega – Ježka, ki sem jih bral na lanski voščilnici iz domovine: … »Ljudje, prižgimo luč! Prižgimo jo vsi hkrati, / da bodo vsepovsod / utrujeni soldati / domov spet našli pot. Prižgimo luč, ljudje!«

[Stran 014]

2.2.2. Prevetritev za odrešenje

Avtor: Božidar Fink

Argentina

Slika 8.

Na povabilo k sodelovanju se odzivam po glasu vesti, a vendar z občutkom majhnosti pred pomembnostjo vsega, česar se letos spominjamo. Apokaliptični čas bi bilo treba poglobljeno obravnavati po znanstveni, umetniški in duhovni poti, da bi bilo mogoče celovito odkrivati zgodovinska dogajanja, razumevati njihove vzroke in povezave, podoživljati občutke v intimnosti posameznikov ter iskati poti iz moralne in psihične zadušnosti v odrešitev. Za to bo treba še časa in sposobnejših ljudi.

Svoj pogled pa želim usmeriti samo na sedanje stanje družbene zadovoljenosti glede na učinke preteklega terorja in totalitarne uklenjenosti.

Slovenci v Argentini od krajevnega katoliškega shoda leta 1987 dalje prosimo v molitvi za Slovenijo, naj Bog vliva njenim sinovom in hčeram duha edinosti v resnici in pravici, da bo srečen dom vsem, ki živijo v njegovem zavetju. To seveda ni prošnja za enotnost v pogledih na družbene potrebe in sredstva, ampak za iskreno skupno razpoloženje za sprejemanje resnice in varovanje pravice. To pa je pogoj za srečno sožitje.

Ker smo zgodovinsko razdvojeni – še vedno globoko boleče, pri tem pa s tako malo odprtosti za revizijo dolgo vsiljevanih stališč, – se nam vsak čas ponuja misel na spravo.

Da se sprti strani medsebojno pomirita, je treba, da prizadeta stran krivico odpusti, odpuščanja pa ni mogoče pričakovati, če krivičnik ne obžaluje svojega ravnanja, ne popravi krivice in vsaj vključno ne prosi za odpuščanje. Pot k mirnemu in plodnemu sožitju se torej začenja pri pripoznanju in obžalovanju hudega, z vsem, kar naj obžalovanje spremlja, da more biti sprejeto kot iskreno. Obžalovanju sledi odpuščanje, to pa je že zbližanje in sprava, ki je pogoj za zdravo sožitje in prizadevanje za skupno dobro.

Pri točki odpuščanja se mi odpirajo vprašanja, ki posegajo v krščansko vest; v tem je lahko tudi stiska vesti vseh kristjanov in drugih ljudi dobre volje. Na načelni ravni se sprašujem, kako naj razumevam splošno dolžnost brezpogojnega odpuščanja. Gotovo je, da ne smem nikomur želeti zla kot zlo, odpovedovati se moram torej maščevanju kot zadovoljevanju osebnega sovraštva. Zavračati moram tudi misel, da se z nasprotnikom ne bom nikoli pomiril. Dolžnost odpuščanja pa mi ne nalaga, da moram krotko sprejemati krivice in da ne smem zahtevati odškodovanja in zadoščenja. Pri taki skrajnosti ne bi bil dopusten silobran in ne zatekanje k sodiščem po pravico v materialnih terjatvah in osebnih žalitvah. Evangeljsko priporočilo o nastavljanju še levega lica, ko sem dobil udarec po desnem, razumevam kot opozorilo k strpnosti, ne kot zahtevo, da se moram poniglavo uklanjati pred vsako krivico.

Druga stran vprašanja je, kako moram ravnati, če nasprotnik vztraja v krivici ali če mu ni za moje odpuščanje. Gotovo moram odpustiti tistemu, ki me je razžalil, če me prosi za odpuščanje in mi vrne dobro ime. Iz dolžnosti ljubezni moram odpustiti tudi dolžniku, ki je v hudi stiski, sam pa z odpustom dolga ne bi veliko utrpel. Brez izrecne prošnje za odpuščanje pa odpuščati nisem dolžan, še več, tega celo ne smem, če je krivica proti meni prizadela druge. [Stran 015] V Pismu beremo: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti tam dar pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar.« (Mt 5, 23-24). In spet: »Če tvoj brat greši, ga posvari, in če se spreobrne, mu odpusti. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat obrne k tebi ter reče: ‘Žal mi je,’ mu odpusti.« (Lk 17, 3-4). Obžalovanje torej in poprava krivice, potem šele odpuščanje!

Po odpuščanju nastopi spravno stanje med tistimi, ki so bili sprti. Pri nas gre za več kot za spravo med osebami, gre za narodno spravo. To pa ni kot poračunavanje v zdražbah med sosedi, odstopanje od žalitvene tožbe ali sodna poravnava, v kateri vsaka stranka nekaj popusti, da ne pride do pravde. Tudi nima primerjave s povojnim pomirjevanjem med državami, kjer so v igri dolgoročni politični interesi. V narodni spravi gre za razplet zamotanega kompleksa zgodovinskih danosti in ideoloških nasprotij, predvsem pa še za take osebne odbojnosti, kakršnih ni v mednarodnih spopadih. Konflikt je v samem narodnem jedru.

Če to preudarjanje prenesem na naše razmere, se vsili vprašanje, katera stran je na tem, da mora kaj obžalovati. Nedvomno je, da obe, a vsaka po svoji meri. Najprej in daleč najbolj je to stran, ki je stopila narodu za vrat. Gre za vodilno komunistično partijo, ki je pognala okupirano ljudstvo v nesmiseln samomorilni upor in je s tem dala sovražnim silam še več priložnosti za uničevanje naroda. Upor je perfidno izrabila za socialno revolucijo, ki je bila sploh njen poglavitni namen. Demokratično in nacionalno mislečo večino je prisilila, da je morala zaradi obrambe temeljnih življenjskih razmer sprejemati sodelovanje okupatorjev. Mnoge je zavedla, da so se iz častnih nagibov pridružili njenim naklepom in tako padali kot njene žrtve. Partija je izvajala teroristične akcije, s katerimi je zastraševala vse, ki niso bili njeni privrženci, po vojni pa uprizorila hekatombe, ki nimajo primerjave v slovenski zgodovini. Kriva je bila za prisilni odhod množice rojakov, doma pa je dolgo izvajala nevzdržno tiranijo in dušila svoboden polet duha. Proti napovedi o pozitivnem preoblikovanju slovenskega narodnega značaja ji je nasprotno uspevalo, da je dušila naravno družbeno tkivo, ter si je prizadevala, da bi imela ob sebi fanatične privržence, pod seboj pa povsem uklonljive podložnike. Množično ubijanje svobodne osebnosti je blizu genocida.

Po sprejetju teh obtožb in obžalovanju vsega hudega bi morala biti izkazana tudi volja za popravo in povračilo. Predvsem bi bilo treba javno sprejeti, da je bil odpor proti revoluciji legitimen, moralno dopusten in po namenih pošten. Pripadnikom vseh protikomunističnih formacij bi moral biti priznan vojaški status z vsem, kar se na to navezuje. Mrtvim bojevnikom bi se torej morala dati čast vojaškega groba, vsem drugim žrtvam revolucije pa izkazati javen spomin. Tej prvi zahtevi bi se morale pridružiti druge, ki bi jih bilo treba oblikovati tudi glede na to, koliko je poprava še mogoča in smiselna. Iz pripoznanja, obžalovanja in izrazov volje po popravi krivic bi že sama po sebi izstopala želja po odpuščanju in spravi.

Ko pogledam, kateri naj bi bili vidni in pristojni predstavniki sprtih strani, pa se znajdem pred zaprtimi vrati. Kdo naj pri tej naši razdvojenosti veljavno priznava krivdo in kdo odpušča? Partija je propadla in nima formalne pravne naslednice, čeprav je njeno premoženje prešlo v uporabo neki novi stranki. Tudi odborov in formacij na nacionalni strani že davno ni več. Ni torej organov, ki bi se mogli veljavno in obvezujoče pogajati in sporazumevati, tako kot se po vojni med državami pogovarjajo njihovi legalni predstavniki. Zveza združenj borcev in Nova slovenska zaveza predstavljata vsaka svojo stran samo na simbolni ravni in bi vsak pogovor med njima gotovo zbujal na obeh straneh pomisleke in nasprotovanja. Cerkev pa za take posle ni pristojna, mogla bi pomagati samo kot posrednica in svetovalka.

Ker torej ni subjekta, ki bi za vse veljavno odstopal od krivice, in ne takega, ki bi smel odvezovati od krivde v imenu vseh prizadetih, je govorjenje o spravi nepomembno. V tem stanju je pojem sprave razvrednoten in beseda učinkuje kot puhlica.

Razdvojenost pa vendar ne sme ostajati stalna danost slovenske družbe, ker kali osebne odnose, neti strankarske spopade, zbuja zgodovinske in pravniške polemike, razburja vzgojitelje in starše ter jemlje Sloveniji ugled pred drugimi državami, ki so se v novi zgodovinski fazi razmejile od komunističnega režima. Prav to pa je tudi pri nas neizogibno. Komunističnemu režimu je treba izreči vrednostno sodbo, za katero je nesmiselno pričakovati, da bi mogla biti sprejeta po sporazumu med nasprotnima taboroma, že ker nimata institucionalnega ustroja, pa tudi ker je razpoloženjsko stanje še vedno preveč napeto, da bi bilo mogoče navezovati stike in se mirno pogovarjati.

Obsodbo komunistične partije in njenega režima bi moral izreči državni zbor, skupaj z vlado pa določiti postopke, po katerih naj se odpravljajo še zdaj nevzdržne posledice dolgotrajnega [Stran 016] totalitarnega sistema. Pri prevladujočih političnih silah prej ni bilo volje, da bi ravnale skladno s svetovnim razvojem, sledile zgledom drugih držav ter upoštevale priporočila parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 1966 in ugotovitve resolucije, sprejete lani na kongresu Evropske ljudske stranke v Bruslju. Zavračale so tudi domače pobude, kot na primer predlog deklaracije o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in o razmejitvi med komunističnim režimom in demokratično Republiko Slovenijo iz leta 1998. Kljub vstopu v organizirano evropsko skupnost in prav zato je menda še bolj neogibno potrebno, da najvišji predstavniški državni organ obsodi komunistično partijo kot zločinsko organizacijo, zavrne njeno delovanje vse od medvojnega časa do propada, razglasi razmejitev sedanje demokratične države od komunističnega režima, izkaže dolžno čast vsem, ki so se iz civilnih pobud in skladno z mednarodnimi pravili upirali revoluciji in iz nje nastalemu režimu, ustanovi organ za uradno raziskovanje in ugotavljanje odgovornosti za kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zagotovi popravo materialnih in predvsem moralnih krivic, tudi tistih, ki so bile storjene med revolucijo. S tem bi oblast odtrgala od države – ki je sicer pravna naslednica nekdanje SFRJ oziroma SRS, zato pa prevzemnica njunih obveznosti – sramotni pečat, ki jo bremeni kot nadaljevalko in zagovornico totalitarnega režima.

To je tedaj naloga, ki jo mora država brezpogojno izpolniti. S tem seveda še ne bo zagotovljeno umirjenje in se bo sovraštvo na eni strani celo še bolj razvnelo. A vendar bo država s tem očistila svojo podobo in dala delno zadoščenje vsem, ki so bili na tej ali oni strani žrtve komunizma.

Za umirjenje in konsolidacijo družbe pa so že zdaj poklicani k živim dejavnostim zgodovinarji, pravniki, sociologi in psihologi, besedni, glasbeni, gledališki in likovni umetniki, filozofi ter predvsem tudi duhovni usmerjevalci in oblikovalci, tako da se končno vendar že rešimo laži, krivice, duhovne in psihične utesnjenosti ter se prečiščeni skupaj soočimo s prihodnostjo.

2.2.3. Spomini, preteklost in sedanjost

Avtor: Peter Gosar

Ljubljana

Slika 9.

Mineva 60 let od konca druge svetovne vojne. Bratomorni spopad med okupacijo in genocid velikega števila slovenskih fantov in mož takoj po njej ostajata še danes predmet ločevanja duhov. Naravno bi bilo, da se po tolikšnem času oblikuje objektivnejši pogled na tedanje dogajanje v Sloveniji. Pa se zdi, da bi nekateri z levega pola naše družbe radi nadaljevali državljansko vojno in izvajali teror nad ljudmi, ki drugače mislijo in so si v življenju izbrali drugačen sistem vrednot. Ločevanje duhov in razdvojenost sta skrb vzbujajoči oznaki. Da je stanje res tako, je težko dokazati. Mnogi Slovenci tega najbrže ne občutijo. Javno življenje, ki se odraža v politiki, medijih, govorih na raznih proslavah in svečanostih, pri vprašanjih izobraževanja in vzgoje, nastopih kulturnikov, pismih bralcev in razpravah o raznih dilemah etične in moralne narave, pa gornjo oceno očitno potrjuje.

[Stran 017]

S spomini so vedno težave, še posebej s takimi iz poznejšega življenjskega obdobja in tistimi, ki se tičejo dogodkov izpred več kot pol stoletja. Ko se ljudem prevesijo leta prek 80, postanejo spomini pomembnejši del njihovega življenja. Posameznik se zaveda, da se življenje počasi in nezadržno izteka in ni več časa, zdravja, umskih sposobnosti in energije za večje načrte in cilje. Spomini v poznih letih življenja dobijo patino. Še posebej, če so zapisani. Dejanja in dogodke, na katere nismo ravno ponosni, rajši zamolčimo ali olepšamo. V knjižni obliki, člankih v revijah in tudi na filmskem traku imamo že kar zajetno zalogo pričevanj o prelomnih časih druge svetovne vojne in po njej. To so pričevanja tako pristašev kot nasprotnikov OF. Taka pričevanja imajo zelo omejeno zgodovinsko vrednost, kljub temu pa omogočajo, da si kritični bralec ustvari realnejšo sliko o tedanjih razmerah in dogodkih. Sam se ne ukvarjam dosti s spomini, ker me sedanjost preveč zaposluje.

Ne nameravam pripovedovati o osebnih doživetjih med drugo svetovno vojno in takoj po njej. Objavljenih je bilo dovolj drugih bolj zanimivih pričevanj. Osredinil se bom na vprašanje, pred kakšnimi dilemami se znajde mlad doraščajoč fant v takih izjemnih okoliščinah. Prva tri leta vojne sem preživel doma v Ljubljani kot dijak in nato študent na univerzi. Sledila so tri razburljiva, pa tudi zanimiva leta, ki so pustila sled tudi v tem, kar sem kot individuum danes. Najdete me v raznih krajih in vaseh širom po Sloveniji, pa tudi v Italiji in zaporih. Končno sem diplomiral, delal z velikim veseljem in vnemo na raziskovalnem področju in pri poučevanju ter dosegel več, kot bi si lahko kadar koli predstavljal v mladih letih. Zato nimam razlogov za pritoževanje.

To naj bo dovolj za okvir pri spominjaju na bolj osebne stvari, ki ne spadajo v običajen življenjepis. Živel sem v družini, kjer je bil katoliški etos alfa in omega žitja in bitja. To v pravem pomenu besede. Vera in katoliška etika nista predstavljali le zunanjega plašča, ki ga lahko odvržeš, če ti je v napoto. Ob tem pa je bil oče zelo kritičen do dogajanj v tako imenovanem katoliškem taboru. Katoliška akcija, križarji in mladci so kot pomembni dejavniki katoliškega tabora nastopali precej militantno in netolerantno, kar smo občutili tudi v dijaških vrstah. Marsikateri katoličan ni bil zadovoljen s takimi razmerami. Sam sem bil še premlad, da bi v celoti razumel bistvo tedanjih nasprotij. Tudi so me bolj zanimale druge stvari, predvsem naravoslovje in deloma filozofija. V filozofiji se nisem nikoli ustrezno izobrazil. Zanimanje za filozofijo je bilo bolj povezano s problemi, ki jih ima vedno študirajoča mladina ob iskanju lastne identitete in idejne orientacije. Moram priznati, da so imeli pri meni verski dvomi pomembno vlogo pri razvoju v samostojno osebnost.

Okupacija je postavila ljudi, še posebej mlade, pred čisto drugačne dileme. Naivno začetno navdušenje nad vsako obliko odpora proti okupatorju, ta se je na zunaj vidno kazal le pri OF, je kmalu izpuhtelo. Starejši, ki so več vedeli o ozadju OF, so trezneje gledali na razvoj podtalnega dogajanja pri nas. Sicer pa, kdo ne bi bil navdušen, na primer, ko je nekega jutra zaplapolala slovenska zastava na zvoniku frančiškanske cerkve v Ljubljani. In to sredi mesta, ki so ga do zadnjega kotička nadzirali podnevi in ponoči italijanski karabinerji. Streznitev so prinesli zločinski umori vrste slovenskih politikov, intelektualcev, gospodarstvenikov, duhovnikov in kmetov. Postalo je jasno, da OF, ki jo je že tako vodila izključno komunistična partija, nima za glavni cilj boja proti okupatorju in služenje narodu, ampak v prvi vrsti, pod krinko osvobodilnega boja, nasilno prevzeti oblast in vpeljati boljševiško diktaturo. Do oboroženega odpora nujno pride pri okupaciji take vrste, kot sta bili nemška in italijanska. Gre pač za samoobrambo, preživetje in zaščito ogroženih posameznikov in skupin, šele nato dobijo svoje mesto lepo zveneči cilji, kot sta boj za svobodo in priprava vsega potrebnega za poznejši prehod s čim manj pretresi iz vojnega v mirnodobno stanje. Če ne bi partija krvavo preprečila nastanka raznih oblik odpora proti okupatorju, bi do tega nedvomno prišlo v večji meri in v različnih oblikah. Tako poznamo proti koncu vojne poleg partizanov le še jugoslovansko vojsko kot vojaško formacijo v ilegali. Zgodilo pa se je tisto, kar bi najmanj pričakovali. V samoobrambi pred partijskim terorjem so se najbolj ogrožene skupine in sloji prebivalstva oborožile z orožjem edinega ponudnika, ki pa je bil, žal, osovraženi okupator. Začela se je državljanska vojna. Predvojni slovenski politiki in del duhovščine niso bili kos zahtevam časa. Na drugi strani pa je velik del inteligence, ki si je upravičeno želela sprememb v precej arhaični slovenski predvojni družbi, odigral zelo klavrno vlogo naivnežev brez vsakršnega političnega posluha. Slepo so se predali vodenju partije.

Tu sem se že preveč razpisal o stvareh, ki jih premalo poznam. Potrebno je bilo, da lahko pojasnim, pred kakšnimi vprašanji smo se znašli mladi v tistem času. Očitno je bilo, da se bomo morali prej ali slej opredeliti v državljanskem spopadu. Bila je odprta tudi tretja pot, [Stran 018] ki so jo tedaj poimenovali nekoliko prostaško OR – oprezna rit. Tretja pot, čakanje na izid spopada in potem obrniti plašč po vetru, je bila zame nesprejemljiva, saj bi pomenila zanikanje notranje svobode, samostojnega razmišljanja in načel. Opredelitev za OF in partizane je postala zaradi njihovih zločinov proti lastnemu narodu nemogoča. Na drugi strani pa so bili domobranci, ki večinoma niso uživali posebnega spoštovanja med velikim delom študentske populacije, ne oziraje se na ideološko opredelitev posameznikov. Glavni vzrok za to je bilo sodelovanje domobrancev z okupatorjem, čeprav je bilo v njihovih vrstah tudi mnogo podtalnega delovanja proti okupatorju. Med tedanjimi študenti jih je bilo mnogo, ki so bili naivno prepričani o resničnem osvobodilnem poslanstvu OF. Nekompromitirana je ostala jugoslovanska vojska v ilegali, ki pa v državljanskem spopadu ni igrala pomembnejše vloge.

Ni odveč, če ugotovim, da so bili med vojno vsi, s katerimi sem prišel v stik, mladi in starejši, trdno prepričani o končnem porazu Nemčije. To je enako veljalo za pristaše obeh nasprotnih taborov v državljanski vojni. Predvsem je bila vera v Ameriko in njeno zmago neomajna. Sedaj, iz zgodovinske perspektive, se zdi tako slepo zaupanje precej neutemeljeno. Vsi diktatorski režimi prej ali slej propadejo. To je jasno. Vendar je njihova življenjska doba lahko tudi precej dolga. Boljševizem v Rusiji je trajal dobrih 70 let.

Ne morem si očitati, da bi bil v drugi svetovni vojni OR. So se pa zato pojavili drugačni strahovi. Kako ravnati v situaciji, ko bi moral, čeprav v samoobrambi, naperiti orožje proti sočloveku. Ni važno, ali je to Slovenec ali Nemec. Streljanje na sočloveka vedno zaznamuje posameznika za celo življenje. Hvala Bogu, da me ni postavil pred tako preizkušnjo. Nikoli ne veš, kako boš reagiral v izjemnih okoliščinah.

Prišel je težko pričakovani konec vojne, ki je kmalu prinesel, po velikem začetnem veselju, nove preizkušnje. Govor bo o zasliševalnih metodah nove oblasti. Boljševiške metode zasliševanja se močno razlikujejo od tega, kar pod zasliševanjem razumemo v državah z normalno demokratično ureditvijo. Praviloma se uporabljajo nasilna sredstva. To bom izpustil. V tistih časih tudi ni obstajal pojem »sum kaznivega dejanja«, ki naj bi bil osnova za zasliševalni postopek. Preiskovalca morebitna krivdna dejanja preiskovanca sploh niso prav dosti zanimala. Vedno je bil poudarek na tem, da je skušal od preiskovanca dobiti čim več podatkov o drugih ljudeh, s katerimi se je morda družil, jih samo bežno poznal ali kako drugače kaj vedel o njih. Skratka, preiskovalci so skušali s silo prisiliti preiskovanca k izdajanju. Vemo, kaj je izdaja pomenila v tistih časih. Pogosto smrt izdanega ali dolgotrajen zapor. Predvsem zaradi tega smo se zasliševanj zelo bali. Da si se izognil nepremišljenim, za drugega pa lahko usodnim izjavam, si se moral na zasliševanja pripraviti. Včasih se je zato v glavi zabrisala sled med resničnostjo in navideznim svetom. Tudi ni čudno, da je kdaj pa kdaj zamrla vsa želja po svobodnem življenju zunaj zapora. Zadovoljen si bil, če so te pustili pri miru brez zasliševanj. Tudi to preiskušnjo sem prestal brez posledic za duševni mir.

S tem končujem bežne spomine na razmišljanja in strahove med vojno in takoj po njej. Spomini imajo nedvomno precej patine. Prepuščam jih bralcu v kritično presojo.

Kako so razmišljale in čutile žrtve povojnih pobojev, pa lahko večinoma le ugibamo. Med pobitimi je zelo veliko kmečkih fantov in mož. Le sorodniki vedo kaj več o njihovi življenjski poti, ki se je tako tragično končala. Miselni svet teh fantov in mož je bil gotovo bistveno drugačen kot svet študentov v razmeroma varni Ljubljani. Kmečki in delavski živelj gleda na svet bolj stvarno in dozorelo. Visokoleteče parole kot svoboda, boj proti okupatorju ali komunizmu igrajo pri tem postransko vlogo. Bolj je poudarjen prefinjen čut za ogroženost njih samih in njihovih družin ter imetja. Pa tudi čut za samospoštovanje in neodvisnost na materialnem ter duhovnem področju.

Inteligenca, ki se je pridružila OF, se danes pogosto opravičuje, češ da jo je partija izigrala. To je sicer res. Vendar se v politiki ne moremo sklicevati na naivnost. Podpora inteligence je bistveno pripomogla k uveljavitvi OF in partizanov. Račun za partijske zločine in nesmiselne partizanske akcije, naj omenim le dražgoško bitko, pa je plačevalo podeželje. Kmečki živelj je bil zato zelo izpostavljen. Poboji vaščanov s strani okupatorja in partizanov, požigi vasi in deportacije v koncentracijska taborišča so bili skoraj vsakdanji pojav. Ni čudno, da so se v vaseh, ki so bile odmaknjene od glavnih podeželskih centrov, bali prihoda katere koli vojaške formacije, pa naj bodo to partizani, domobranci ali okupatorska vojska.

Kaj pa sedanjost? Težko bi rekli, da živimo v civilizirani in kulturni deželi. Država je dolžna omogočiti in poskrbeti za pietetni pokop žrtev povojnih pobojev. V tem pogledu je bilo zelo malo narejeno. Ponujajo nam spominska znamenja v obliki gongov in z napisi, ki potvarjajo [Stran 019] resnico. V naši krščansko-helenistični civilizaciji je že dve tisočletji simbol za grobove in grobišča križ. To velja za vse dežele širom po zemeljski obli, kjer se pozna vpliv naše civilizacije. Sorodniki pokojnih postavljajo nagrobna obeležja s simbolom križa, s kakšnim drugačnim simbolom ali brez simbolne oznake. To spada v svobodo posameznika. Drugače pa je, kadar država posega v postavljanje in obliko nagrobnih obeležij. Tedaj postane nedopustno vsiljevanje drugačnega simbola, kot ustreza tradiciji naroda in družbe. Na vseh vojaških pokopališčih je množica križev, pa to nikogar ne moti. Res je, da je križ za kristjane tudi simbol odrešenja in življenja po smrti. Kljub temu križ, ki označuje grob, ne pomeni nič drugega, kot da je tam pokopano človeško bitje. Križi na pokopališčih niso za to, da bi še po smrti ločevali duhove. Če pa je križ nekaj motečega, moramo pokazati nekaj doslednosti in odpraviti oznako križa za pokopališča na zemljevidih, za bolnice, lekarne, za Rdeči križ itn. Takrat bomo imeli težave še celo pri poimenovanju cestnih križev ali z utemeljevanjem nastanka slovenskega knjižnega jezika.

Načelo »Prek grobov ne seže jeza sovražnikov« je še vedno tuje delu novodobne slovenske družbe. Zgodi se celo, da predstavniki oblasti uporabljajo besedo kolaborant za žrtve povojnih pobojev. Žrtve, ki so trpele zaradi komunističnega nasilja in bile celo ob življenje, zaslužijo največjo pieteto. Vsaka žrtev ima svojo lastno življenjsko zgodbo. Te zgodbe pričajo o stiskah, idealih in upih posameznikov in njihovi zavezanosti družinam, pa tudi narodu. Ljudi, njihovih življenj in usode ni mogoče spraviti v kalupe. Zato pomeni vsako etiketiranje pobitih v bistvu nadaljevanje tega strašnega zločina. Nekateri bi radi sistematično izbrisali védenje o nasilju partije med drugo svetovno vojno in po njej ter o diktatorski naravi komunističnega režima.

V zavest velikega dela slovenske javnosti še ni prodrlo spoznanje, da smo bili v Sloveniji, le pred nekaj desetletji, priča zločinom proti lastnemu narodu, ki po obsegu presegajo one v Srebrenici, Vukovarju in drugih krajih nekdanje Jugoslavije.

2.2.4. Kako je mogoče

Avtor: Stanko Klinar

Ljubljana

Slika 10.

»Kako je mogoče?« je vzkliknil partizan Jože Javoršek ob nepreklicni pregradi smrti, ki je kot dekla nekih samorušilnih naziranj bolne družbe udarila tako blizu njega in tako v živo, da se mu je zdelo, kot da je odšel del njega samega. »Kako je mogoče?« so že pred njim na čisto drugem koncu krvavela tisočera globoko ranjena srca, ki jim drugače kot Javoršku ni bilo dovoljeno niti javno izgovoriti vprašanja, še manj javno žalovati. »Kako je mogoče?« so tiho hlipale neštete družine, le tu in tam se je za skritim vogalom izpovedal zgrožen šepet. Dvanajst tisoč mladih življenj je požrlo brezno molka.

»Kako je mogoče?« se lahko še danes sprašujemo za pol stoletja nazaj, ko nismo znali in si nismo upali verjeti, da je to, kar smo po tihem slišali in na lastne oči na skrivnem brali (V Rogu ležimo pobiti), sploh res. Kako bi verjeli, da si je narod, ki tisoč let ni delal [Stran 020] drugega, kot hodil v cerkev in poslušal evangelijske nauke ljubezni do bližnjega in še tik pred vojno na kongresu množično vzklikal zvestobo Kristusu Kralju, nakopal tako krvavo krivdo? Zdelo se je nemogoče. Mar je bilo krščanstvo samo šminka, samo puder za gladko kožo, da se je spodaj neovirano sprehajalo zverinsko kajnovstvo, morilski spremljevalec človeštva že izza stvarjenja sveta in nikoli učinkovito obrzdano?

Krvnikom se je zdelo potrebno, da v imenu neke spodobnosti (le katere?) iz taktičnih ozirov (a le zakaj, ko je bila zmaga izbojevana!) držijo pokrov nad svojimi zlimi dejanji in se svetu kažejo nedolžni in pravičniški. In ta kuliserija jim je lep čas na moč uspevala. Nazadnje pokrov ni več zdržal – nazadnje vsak trči ob neko tehtnico za dobro in hudo, za sram in poštenje – celo v samem gnezdu, kjer se je skotilo zlo, je tehtnica že zelo zgodaj občutljivo zanihala. 17. septembra 1950 si je Kocbek v dnevnik zabeležil besede Vlada Kozaka, takrat člana CK KPS, ki jih je svojim kompanjonom vrgel v obraz: »Kidričevo povelje, da se pobije 12.000 belogardistov, se bo še sto let težko poznalo v naši zgodovini in nad njim osebno hudo maščevalo … « Vendar te besede takrat niso prodrle v javnost. Ko bi bile prodrle, bi jim bil sumničavi mali človek čisto drugače prisluhnil kot besedam ponižane, zdesetkane, razpršene opozicije. Ostaja pa odprt prostor za prihodnje rodove, da se vprašajo: »Kako je (bilo) mogoče?« in si razločneje kot naša generacija, ki je odraščala v gluhi lozi pridušene zaprtosti povojnih let, brez oklevanja odgovori: »Bilo je mogoče! Žal!« In postavi pred Kidričev spomenik obelisk z vklesanimi verodostojnimi besedami komunista Kozaka, da bo ta, ki tod mimo gre, sčasoma dojel, da nihče, prav nihče v slovenski zgodovini ni pahnil naroda v večjo bolečino, in to v povojnem nadaljevanju revolucije, ki jo danes cinično tajijo celo eminentna zgodovinarska imena. Da stoji pred parlamentom spomenik »večno zelenemu drevesu revolucije« (kot so ob postavitvi izjavljali vodilni tovariši), da z njegovega podstavka prav v današnji dan še vedno gledajo besede »SPOMENIK REVOLUCIJE LJUBLJANA 1975« in da zraven stoječi kvader oznanja: »V Ustavo smo zapisali, da so delavci, kmetje in delovna inteligenca … s Komunistično partijo na čelu s svojim bojem v narodnoosvobodilni vojni in socialistični revoluciji zrušili stari družbeni red … «, da se vse to razkazuje sredi Ljubljane vsakomur, ki hoče brati – in ta napis so zahtevali takratni komunistični naročniki spomenika – to eminentnih imen ne moti. Pometli so tudi s svojim učiteljem Metodom Mikužem, ki je v zgodovinski učbenik eksplicite napisal, da je vzporedno z NOB potekala proletarska revolucija. »Kako je mogoče?« bi lahko naslovili tudi tovrstno današnje zgodovinarsko sprenevedanje in zraven vprašali, če je to dosežek tistega spreminjanja slovenskega narodnega značaja, ki ga je v programske točke Osvobodilne fronte vtihotapil Kocbek. (Mislim, da se mu je Kidrič, »realpolitik«, za hrbtom sladko smehljal. In mu trosil cukrčke v obliki epohalne (!) naloge, da »pripelje slovenske katoliške množice na napredne pozicije«.)

Letnica na spomeniku revolucije je približno iz časa, ko je Kocbek v tržaškem Zalivu razkril kočevske poboje in so Kocbekov intervju ponatisnili v Ljubljani Naši razgledi. Takrat so nam dokončno odpadle luske z oči. Torej je vse res! Na takem morju krvi je bila torej sezidana naša revolucija, ki je obetala raj na zemlji???

Tisto razkritje kočevskih pobojev je prej ko slej najboljša Kocbekova poteza. Žal veliko prepozna. Pred tem je vse preveč pomakal roko v skledo komunizma. Močno se bojim, da bo z njegovim pajdašenjem podobno kot z grehi zoper Svetega Duha: ti ne bodo odpuščeni, ker po svoji naravi ne morejo biti. Tako zgodovina ne bo zlahka odpustila »blažene krivde« sanjaškemu naivnežu, ki je najprej kot vizionarski (?) »špicenkristjan« (?) pomagal graditi mostove revolucije in oblikovati novega človeka trdega značaja in nam kot pesniško-politično-krščanski konglomerat uspešno kalil pogled, potem pa, ko so stvari tekle po naravni revolucionarni logiki, kot Javoršek, sicer njegov zapriseženi »zoprnik« (po Trubarjevo), četudi ne ravno z njegovimi besedami, vil roke in zdihoval: »Kako je mogoče?!«

[Stran 021]

2.2.5. Leto spominov

Avtor: Marko Kremžar

Argentina

Slika 11.

Če je res, da se pričenja zgodovina tam, kjer izgine zadnja osebna izkušnja, je obdobje druge svetovne vojne in revolucije na Slovenskem nekje na njenem zunanjem robu. Večina sodobnikov ima neko sliko o tem, kar se je tedaj dogajalo, iz pripovedi ali iz knjig, število ljudi, ki so te dogodke doživljali, pa je še dovolj veliko, da zaznamuje sedanji čas močneje, kot je to navadno po preteku šestdesetih let. Za to sta verjetno dva razloga. Prvi je, da je bil ta čas izreden in strašen ter da bodo njegove posledice v življenju posameznikov, družin in narodov segale daleč v prihodnost; drugi pa, da je bil v delu Evrope, kateremu smo pripadali, spomin na to dobo skoraj pol stoletja zamrznjen. Zato je leto Gospodovo tisoč devetsto petinštirideset hkrati daleč in blizu, prav tako pa tudi dogodki, ki so mu vtisnili svoj pečat.

Kaj se je takrat v resnici godilo? Po več kot treh generacijah, ki so se zvrstile od konca druge svetovne vojne, prodira šele zadnja leta v zavest sodobnikov, da je glede tega obdobja med nami še veliko nejasnosti. Slovenija je bila takrat skupaj z ostalo Jugoslavijo potisnjena na rob povojne Evrope, ki je imela dovolj drugih skrbi, da je ni zanimalo, kaj se dogaja v vedno nemirni balkanski državi. Konec vojnih strahot in zmaga nad nacističnim terorjem, ki je takrat petnajst let strahoval pol sveta in povzročil najbolj krvavo vojno v zgodovini, sta bila zadosti mogočna razloga, da je velik del človeštva prevzel tedaj, vsaj za kratek čas, občutek varnosti, veselja in praznovanja. Če je kdo opozarjal na nasilja in strahote, ki so se dogajale za to ali ono mejo, ga svet ni maral poslušati. Dovolj je bilo hudega v neposredni preteklosti, da bi si ljudje hoteli beliti glavo z novimi skrbmi. Če je zunaj vladala brezbrižnost, pa je znotraj jugoslovanske države totalitarni koministični režim, ki je leta po vojni in krvavi revoluciji utrjeval svoj politični monopol, poskrbel, da so ljudje o partijskih zločinih in o političnem terorju molčali. Tako je potekal neposredno po vojni prav na naših tleh eden največjih množičnih pobojev stoletja, ob katerem si je tuji in domači svet mašil oči in ušesa. Zato so bili nekateri dogodki dolga desetletja ohranjani, vsaj v domovini, le na področju osebnega spomina. V emigraciji se je kljub težavam, ki jih predstavlja oddaljenost, pričel že v času jugoslovanskega enoumja strokovni pristop k zgodovinski analizi komunistične revolucije in njenih neposrednih posledic na Slovenskem, kar pa ni imelo posebnega odmeva med rojaki doma. Niti padec komunizma v tem oziru ni prinesel takoj kakih korenitih sprememb. Po prvem desetletju demokratične samostojnosti pa se vendarle tudi na tem področju jasni.

Nad večino našega naroda je vladala od konca druge svetovne vojne pa do zloma komunističnega političnega sistema v Evropi, z vso prisilo totalitarne države, zgodovinska laž. Z isto doslednostjo, kot so partijci pred ljudstvom skrivali postopni razkroj državnega sistema, so prikrivali tudi njegov krvavi izvor. Skušali so prikriti pričetke revolucije in prikazovati svoje medvojno nasilje nad rojaki kot izraz osvobodilnega boja. Potrebna jim je [Stran 022] bila dogmatična laž o izdajalcih in o neomadeževani OF, katero so hoteli, posebno v času propadanja sistema, ločiti od svojega revolucionarnega boja. Če je bil ta del laži izrazit, pa je bil drugi prikrit. Množični povojni poboji domačih nasprotnikov revolucije, ki so bili v veliki večini slovenski narodnjaki, verni katoličani in demokrati, so bili zamolčani, utišani in sistematično prikrivani. Tudi o množici beguncev, ki so se pred krutostjo partizanov umaknili v maju leta 1945 čez mejo in se z leti spremenili v slovensko diasporo, ni bilo dovoljeno govoriti. Prav tako je ostal prikrit množični poboj beguncev drugih narodnosti, ki so jih partizani na umiku skozi Slovenijo zajeli in pomorili. Če pomislimo, da je bilo na naših tleh v slabih dveh mesecih, med majem in julijem 1945. leta, pomorjenih blizu dvesto tisoč oseb, si lahko predstavljamo, kakšna gora laži in prisile je bila potrebna, da je mogla potisniti tako prelivanje krvi za cele tri generacije ljudstvu v podzavest. Ni mogoče, da za poboje, pri katerih je moralo organizirano sodelovati veliko ljudi in vojaških enot, ne bi nihče vedel. Na stotine morišč po vsej Sloveniji, mnogih prav blizu naselij, ni bilo mogoče prikriti. Ljudje so vedeli, a so molčali celo v krogu svojih družin, ker so se bali. Niso hoteli vedeti o množičnih zločinih, kar je bilo to hkrati strašno in tudi nevarno. Varneje je bilo potisniti te dogodke iz spomina ali pa celo sprejeti laž o likvidacijah izdajalcev.

Če primerjamo potek komunistične revolucije na Slovenskem s tem, kako se je ta dogajala med drugo svetovno vojno na drugih območjih nekdanje Jugoslavije, opazimo nekaj razlik. Morda je najvidnejša razlika v tem, da so imeli komunisti drugod že izbranega ‘notranjega sovražnika’, ki so ga potrebovali za pričetek revolucionarnega boja. To so bili v Srbiji kraljevi četniki, na Hrvaškem pa ustaši in razne etnične skupine. Pri nas je bilo treba takega sovražnika šele ustvariti. Zato so v Sloveniji komunisti pričeli revolucijo s terorizmom, ki je resnično povzročil odpor. Na ta način je bil njihov prvi cilj dosežen.

Partijski terorizem je bil skrbno preračunan. Ni sekal v slepo. Izbiral je žrtve med tistimi rojaki, ki zaradi zavezanosti moralnim vrednotam, verskim ali narodnim, niso mogli biti naklonjeni marksistični revoluciji. Ker je bil npr. inž. Fanouš Emmer zaveden Slovenec in organizator nacionalne ilegale proti okupatorju, je postal ena prvih žrtev komunističnega terorizma v Ljubljani. Umor Avgusta Praprotnika, slovenskega podjetnika, je zaznamoval drugo skupino rojakov, proti kateri naj bi se bil revolucionarni boj; z njim pa se je pričela tudi doba izsiljevanja podjetnikov. Z denarno podporo OF si je bilo mogoče kupiti varnost. Velika večina umorov in mučenj, ki so se od jeseni 1941 dogajali v mestu in po deželi, pa je prizadela slovensko katoliško skupnost, ki je bila številčno najmočnejša, pa tudi idejno najbolj odporna. Pod kroglami komunističnih likvidatorjev so pričeli padati laiki in duhovniki, družinski očetje in mladi fantje, pa tudi dekleta, žene in cele družine. To so bili umori vernikov. Partija je dobro vedela, da je krščanstvo z marksizmom neskladno, zato je sklenila sterorizirati katoliško občestvo do take mere, da se ji ne bo upalo upreti, ali pa da se bo organiziralo in ji tako dalo povod za odprt boj. To se je z ustanovitvijo vaških straž tudi zgodilo.

Seveda je bilo treba umore opravičiti pred javnim mnenjem. To so partijski propagandisti opravili s krilatico, da morijo izdajalce. Vsak, kdor je poznal koga od umorjenih osebno, je sicer vedel, da je to laž, a dobro organizirana propaganda in strah sta naredila svoje. Bolje je bilo molčati. Da pa likvidacije VOS-a v mestu in partizanov po deželi niso usmerjene proti katoličanom nasploh, ampak le proti ‘kolaboracionistom’, naj bi dokazala udeležba katoličanov v OF. Razumljivo, da je bil iz tega razloga Edvard Kocbek s skupino krščanskih socialistov, ki so se pridružili tako imenovani ‘Osvobodilni fronti’, za partijo silno dragocen. V marsikaterem vernem rojaku je ustvaril dvom. Če je globoko verni in izobraženi pesnik mogel navdušeno sodelovati z marksističnimi revolucionarji, ali niso imeli partizani morda le nekaj prav, ko so črnili škofa Rožmana in druge, ki tega niso hoteli, in jim očitali ‘zaostalo mračnjaštvo’, ‘kolaboracionizem’ in ‘izdajalstvo’?

Danes, iz časovne perspektive, je težko razumeti, kako je razgledani in osebno verni pesnik lahko do take mere nasedel enemu od največjih sovražnikov krščanstva, kar jih je poznala njegova doba. Ta nedoslednost enega najvidnejših katoliških laikov tistega časa je nerazumljiva do take mere, da še vedno bega del slovenske katoliške skupnosti in ji megli pogled na to ključno obdobje slovenske zgodovine. Zato je primerno vedno znova poudarjati globino in tragičnost zablode, ki je imela v tem velikem pesniku svoj najbolj vidni izraz.

[Stran 023]

Gonilna sila revolucije na Slovenskem ni bil ‘razredni boj’. Razni Kardelji, Kidriči, Beblerji, Kraigherji, Vidmarji in podobni niso bili predstavniki kakega zatiranega družbenega ‘razreda’, ampak marksistične ideologije. Komunistična partija je v teoriji in praksi širila na le v Sloveniji in Jugoslaviji, temveč po vsem svetu sovraštvo in nasilje z namenom doseči popolno oblast. Kako je mogel kristjan Kocbek uskladiti sodelovanje v takem projektu s svojim krščanstvom? Gotovo je verjel v komunistično utopijo ter sanjal, da bo zrasla pravična družba iz idej, ki so bile nasprotje krščanstva, in s pomočjo metod, ki so bile neskladne s krščansko moralo. Oboževal je silo in brezobzirnost revolucije ter z njo opravičeval umore civilistov, svojih bratov v veri. Pomeni, da je bil kljub osebni veri nezaupen do Cerkve in njenega nauka. Bil je predhodnik tega, kar so podobni kristjani kot on tri desetletja kasneje po vsem zahodnem svetu oznanjali kot ‘teologijo osvoboditve’. Kot pri njem, se je končno izkazalo tudi pri pripadnikih te ‘teologije’, da so bili le naivno orodje, ki so se ga posluževali marksisti, ne le za širjenje svojega vpliva, marveč za rušenje katoliške cerkve, v kateri so videli oviro za obvladanje sveta.

Tako za Kocbeka kakor kasneje za pripadnike teologije osvoboditve je značilno, da niso nikoli priznali, da so se motili, da niso nikdar javno obžalovali svoje zablode. Tega niso storili niti, ko sta bila tako zmotnost marksizma kot propadanje komunističnega sistema že očitna. Verjeli so v utopijo, zaradi katere je partija po vsem svetu pomorila nad sto milijonov ljudi, potem pa niso imeli poguma, da bi zapustili zgrešeno pot z isto glasnostjo, kot so jo pričeli. Ko so videli, da so se zmotili, da so zavajali s svojimi besedami in dejanji na tisoče vernikov, da so s svojo govorjeno in pisano besedo vzeli mnogim dobro ime, storjenih krivic in zmot niso skušali popraviti. Izginili so v zasebnost in upali, da bo čas prinesel pozabo, njim pa vrnil del nekdanjega ugleda. V mnogih primerih se je to res zgodilo. Kljub temu je danes lahko vsakomur razvidno, da so ti kristjani preveč zaupali sebi in premalo poznali tako krščanski nauk kot ideje svojih revolucionarnih vzornikov. Če smemo reči, da se za revolucijami rada skrivata nevoščljivost in pohlep, bi v tem primeru lahko dodali, da je sodelovala tudi precejšna mera intelektualnega napuha.

Večina kristjanov, ki so spremljali Kocbeka v OF, je kmalu spoznala, da krščanske vesti ni mogoče uskladiti z marksističo prakso. Odvrgli so vero in se pridružili ateistični partiji. Sprejeli so sovraštvo in zavrgli dobroto, moralne vrednote so zamenjali za neposredno, materialno korist. V svojem življenju so uskladili teorijo s prakso. Kocbek pa je vztrajal tako v veri kakor v sodelovanju z najkrutejšim totalitarizmom dvajsetega stoletja, ki je bil veri izrecno sovražen. To njegovo vztrajanje, ki je seglo daleč v povojno dobo, je težko opravičiti tako iz moralnega kot iz intelektualnega vidika. Ali ni razumel ne teorije ne prakse in ne dobe, v kateri je živel, ali pa se je bal zase do take mere, da se je na tak način opravičil pred svojo vestjo? Na to vprašanje naš pesnik ne more odgovoriti, tisti slovenski katoličani, ki vidijo v njem še vedno nekak vzor, pa bi storili prav, če bi si ga zastavili namesto njega, kajti prav Kocbekovo sodelovanje s partijo pri gradnji državnega terorizma je ena od najbolj izrazitih značilnosti komunistične revolucije na Slovenskem.

Zgodovinska laž ne izgine s časom, sama od sebe. Edino zdravilo proti njej je resnica. Od tod potreba po spominjanju pri tistih, ki so dobo doživljali ali zgodbo o njej črpajo iz družinske tradicije. Seveda ni resnica v času nikdar popolna in med ljudmi nikdar povsem dognana. Zbirati jo je treba po drobcih in z njimi sestavljati mozaik zgodovine. Moramo jo iskati, hkrati pa se iznebiti vsaj najhujših laži, ki jih je pustilo med nami obdobje partijskega totalitarizma, da bomo mogli kolikor toliko uravnovešeno gledati v prihodnost.

Ne preostaja časa, da izkopljemo delce resnice iz spominov in iz brezen, kamor so bili zakopani. Enaindvajsto stoletje nas čaka z novimi izzivi; prav je, da spravimo v red stare, dokler nam jih zgodovina za dolgo dobo ponovno ne zamrzne.

[Stran 024]

2.2.6. Meditacija ob politični obletnici

Avtor: Andrijan Lah

Ljubljana

Slika 12.

Generacija, ki se še kolikor toliko spominja 2. svetovne vojne in njenega konca, torej leta 1945, je zdaj stara že okoli 70 let, in to je kar pravi čas za pisanje spominov. Marsikdo je spomine na tisto vojno in na čas okoli nje že popisal, a mozaična podoba obravnavanega časa še zlepa ne bo izdelana. Dragocen kamenček v žarišču časa pa je gotovo pretresljiva knjiga Angele Vode Skriti spomin, ki je izšla pred nedavnim in ki sugestivno prikaže kruto resničnost komunističnega totalitarizma.

Sam sem bil leta 1945 osnovnošolec 4. razreda in se dogajanj tistega časa spominjam bolj obrisno. Pred očmi pa imam še vedno, kako sem doživel prihod partizanske oziroma jugoslovanske vojske v Ljubljano. Stojim z materjo tam nekje na Dolenjski cesti, prodajam zijala, v roki pa držim majhno ameriško zastavico (spominček strica iz Amerike). Zdela se mi je živopisno imenitna, obenem pa je predstavljala veliko zavezniško državo. A moj prizor z zastavico ni trajal dolgo. Kaj kmalu se ustavi ob meni neki jugoslovanski oficir in mi v državnem (zame seveda tujem) jeziku na kratko razloži mojo politično neobveščenost. Takole približno je rekel, prevedeno v slovenščino: »Kaj pa mahaš s to zastavico, saj to je zastavica kapitalistov in imperialistov! Zakaj pa ne mahaš s sovjetsko zastavico?« In deček je spoznal, da se je hudo zmotil pri svojem – bolj ali manj igrivem – ravnanju.

Biti mlad in neumen, je pomenilo v letih od 1945 gotovo veliko prednost. Zaradi gornjega dejstva smo vseeno laže prenašali nenehno prisiljevanje take in drugačne vrste kot pa pametni in odrasli ljudje. Ves čas so se dogajale nekake množične gonje, bodisi v šoli bodisi na domačem »terenu«. Iz gimnazije seveda pomnim znamenito letnico 1948 – resolucijo informbiroja. Spominjam se, kako so se takrat pred našo šolo – klasično gimnazijo – razburjeno prepirali člani prej enotnega mladinskega komiteja, zdaj pa razdeljeni na titoiste in na staliniste. No, prizor se za staliniste ni končal prijetno. Mnogo pozneje sem izvedel, da je skupina, ki ni takoj dojela, katera je zdaj edina prava pot v socializem, doživela in preživela Goli otok. Državnemu skreganju s Sovjetijo je v gimnaziji sledila zamenjava tujega jezika. Do 5. razreda – torej do leta 1950 – smo imeli ruščino, od 6. gimnazije pa angleščino: Vsaj pri jeziku smo zamenjali vzhod z zahodom! Za nas, mulce, ki smo radi hodili v kino, pa se je spremenilo na bolje še nekaj pomembnejšega. Namesto bednih in bedastih ideološko pustih sovjetskih filmov (npr. Sekretar rajkoma ipd.) so se pojavili zabavni barvni ameriški filmi (npr. Ples na vodi!). Po za danes domala nepojmljivi strašni gneči in po večurnem čakanju v kinu Union smo si z nekaj sošolci priborili – skoraj v življenjski nevarnosti – vstopnice za premiero tega filma. Z današnjega vidika je bila to kar plebiscitna odločitev za »gnili« zahod.

Preživeli smo gimnazijo in se leta 1953 vpisali na univerzo. Tisto leto je umrl Stalin in zdelo se je, da je to kar prelomni dogodek. Do neke mere je tudi bil. Na slavistiki in komparatavistiki je bila kar prijetna druščina in političnega priganjaštva je bilo manj kot v srednji šoli. Od drobnih dogodkov s fakultete se mi zdi zdaj pomembno srečanje z Jožetom Pučnikom. Bil je moj kolega na komparativistiki (oba sva imela ta predmet kot B skupino). Seveda takrat nisem o njem vedel drugega kot to, da se je energično prepiral s profesorjem Ocvirkom, ko je branil svojo seminarsko nalogo. Za nas, ki smo gledali našega profesorja [Stran 025] občudujoče ponižno, je bilo to kar nekaj izjemnega. Vemo, da je Jože pozneje s svojim pisanjem kritiziral komunistični režim in to plačal z večletno ječo. Ukrep proti Pučniku je bil eksemplaričen in je nadvse jasno opominjal vse možne nadaljnje politične oporečnike. Tako so nas naučili biti tiho in pri pogovorih razmišljati, kdo v družbi je ovaduh.

To so bili časi, ko je človek menda dobil za izjavo, da je Galeb najdražja ptica, eno leto ali dve leti zapora. Po končani fakulteti so me z nekaterimi drugimi kolegi usmerili v Bilečo na odsluženje vojaškega roka. Strašno! Že tako nisem prenašal vojaškega spreminjanja ljudi v čredne živali, povrh pa smo bili pripadniki malih narodov v državi deležni potencirane srbizacije. Tako smo doživljali izrazito jezikovno neenakopravnost. Če smo se pogovarjali s kolegi po naše, nas je hitro razgnal kak vodnik, češ da »se grupišemo«. Nemoteno pa so se grupirali pripadniki pravega državnega naroda – Srbi. No, mislim, da ta protinarodna gonja ni prispevala k uresničevanju propagandnega gesla o bratstvu in enotnosti (kar je v bistvu pomenilo: vodstvo velikega brata in enotnost jezika in mišljenja).

A vrnimo se k jubilejni letnici 1945. Ali se je tako imenovani narodnoosvobodilni boj končal z narodno osvoboditvijo? Kaj še, saj komunisti niso marali ne narodov in ne svobode, slednje še posebej ne. Brezmejno svobodo so si lahko privoščili samo višji pripadniki komunistične oligarhije z diktatorjem na čelu. Lažni komunistični internacionalizem pa je bil vedno le krinka za hegemonizem velikih narodov, npr. v SZ Rusov, v SFRJ pa Srbov. Geslo »narodnoosvobodilni boj« je bilo torej le prevara, namenjena nekomunističnim pripadnikom partizanstva, saj le-ti pač ne bi šli v hoste za komunistične oblastniške cilje. Komunistični režim, vzdrževan s terorjem in ocvetličen s propagando, je temeljil na čistem staroveškem kastnem sistemu, ki ga je lepo predstavil Orwell v romanu 1984: 1. veliki brat (diktator), 2. ožja stranka (višja komunistična oligarhija), 3. širša stranka (navadni partijci) in 4. raja (podložno ljudstvo). Položaj komunističnih diktatorjev je najlaže primerljiv z božanskim statusom egiptovskih faraonov in rimskih cesarjev. Pa končajmo kratko in jedrnato. Ljubo Sirc, ena znanih žrtev komunističnega režima, je povedal takole: »Komunizem je (na kratko) pobijanje, laganje in odprava zasebne lastnine.«

2.2.7. Razdvojeni Slovenci

Avtor: Marijan Tršar

Ljubljana

Slika 13.

Zadnja svetovna vojna z okupacijo in bratomorno državljansko vojno, ki jo je sprožila rdeča revolucija, je naš narod nedvomno najbolj usodno razdelila v vsej njegovi tisočletni zgodovini. S povojnimi izvensodnimi poboji desettisočev nasprotnikov je zmagovita rdeča oblast dokončno razpolovila Slovence: na svoje »rdeče« kot »narodne junake, osvoboditelje«, pa na poražene »bele, obsojanja vredne narodne izdajalce«. Nisem filozof, tudi ne psiholog ali družboslovec, da bi si drznil v relevantnem diskurzu analizirati posledice in izrekati presoje o nasledkih takšne delitve na neenakopravni narodovi »polovici«, od katerih prva s polno žlico ves čas zajema blagodati priborjenih privilegijev in slasti oblasti, a druga ponižana bolj ali manj životari potisnjena na rob, v družbi torej kot drugo, če ne tretjerazredna. Lahko pa iz svojih [Stran 026] doživetij in opazovanj nanizam nekaj spoznanj, saj sem kot slikar skozi življenje hodil z odprtimi očmi.

Ta zdaj že več kot polstoletna delitev in sledeči ji popolnoma različni družbeno vodstveni položaj enih pa podrejenost drugih je zagotovo močno vplivala na oblikovanje duhovnega značaja, življenjskih možnosti ter obnašanja tako priviligirane kot ponižane strani.Tudi če ne upoštevamo povojnega oblastniškega razpolaganja tako rekoč z življenem in smrtjo svojih »podložnikov«, je bilo sledeče »bolj milo« odločanje o njihovi usodi za vse prizadete hudo boleče. Zapostavljeni ali kdaj kar onemogočeni so bili pri vseh »dobrinah tega sveta«, od dobrih služb, primernih delovnih mest, šolanja, štipendij, nagrad, vodilnih položajev, pa javnega uveljavljanja, razstavljanja,objavljanja po medijih, publicitete in še mnogokaj. Rdeča vodilna kasta je postajala čedalje bolj zagledana vase, samozadostna, ohola, mišljenjsko in sorodstveno čedalje bolj povezana »elita«, v resnici pa podobna mafiji, saj je bila za ohranjanje svojega priviligiranega položaja pripravljena tudi na najhujše nečednosti. In prav ta strah, da jih ne izgubi, jo drži še danes v zagrizeni enotnosti pa hkrati pokornosti – prej edino zveličavni partiji, sedaj strankarskim veljakom, ki ji še naprej zagotavljajo vse »tekovine NOB«.

Druga značajska poteza teh priviligirancev je skrbno zatajevan, a naravnost paranoičen strah, da bi se odkrila celovita resnica našega med in povojnega časa in s tem tudi potrdila dvolična narava t. i. »narodnoosvobodilnega boja«. Naj še tako zagrizeno zanikavajo, pa je danes že večini jasno, da so komunisti šli v ta boj zavoljo revolucije in ne zavoljo osvoboditve naroda, to so dobesedno že pred vojno izjavljali njihovi voditelji. Res je, da so se borili proti okupatorju, a so se morali, če so hoteli doseči »svojo rdečo svobodo«, saj programirane »sovjetske Slovenije« ne bi mogli uresničiti pod fašistično ali nacistično okupacijo. Zato pa so si že na začetku uzurpirali ta »narodnoosvobodilni boj« in oktroirali zakon, da kdor ni z njimi, je izdajalec, pa čeprav se zunaj OF bori proti okupatorju. Da pa bi svoje ideološke nasprotnike diskvalificirali, jih je bilo treba umazali z »izdajstvom« – odtod vsi ti njihovi gnusni zločinski poboji celih družin nasprotnikov kot »izdajalcev«. In to ko še ni bilo niti enega vaškega stražarja, kaj šele domobranca. Zgrožene ljudi so hoteli prisilili, da bi začeli braniti svoje družine, pa čeravno so zato morali po orožje k okupatorju. Danes, ko je jasno že vsakomur, ki mu gre za resnico, da ne bi bilo ne vaških straž ne domobrancev, če ne bi oni goloroke ljudi v to prisilili z zločinskimi »likvidacijami« (celo s poboji nedvomno nedožnih otrok!), pa rdeča kontinuiteta kar naprej vztrajno ponavlja laž o tej agitpropovski baje »prostovoljni kolaboraciji«.

In to tudi danes, več kot petnajst let po neslavnem propadu proslulega komunizma, ki je doživel svetovno obsodbo kot eden od zločinskih totalitarizmov, nič manj strašen od fašizma ali nacizma. Toda spet se je izkazalo, kakšni spretni kameleoni so komunisti. Sedaj se proglašajo za socialdemokrate, katere so, še ni dolgo tega, na vse načine preganjali. Nič jih ni sram, da so postali bogataši in zagovorniki kapitala, ki so ga ves čas kot »avantgarda proletariata« postavljali na prvo mesto svoje borbe proti »gnilemu kapitalizmu Zapada«. Od njihovega utopističnega programa pa je ostalo edino smrtno sovraštvo do vere, ki je zanje slej ko prej »opij za ljudstvo«.

Podobno hipokrizijo si privoščijo tudi pri svojih »obžalovanjih nekaterih napak«, kot olepševalno imenujejo medvojne in še posebno povojne partizanske poboje. Same lepe besede, a brez vsakega dejanskega učinka, saj so bile že v Rogu izrečene s »figo v žepu«. Še sedaj namreč ob vsakem poskusu, kako vrniti tem nedolžnim žrtvam človeško dostojanstvo in čast, to na vse kriplje preprečujejo, do nedavnega tudi nadvse uspešno s svojo večino v parlamentu. A kaj šele, da bi bili pripravljeni odkriti prave, njim dobro znane krivce teh zločinov ter jih postaviti pred sodišča.

Podobno neiskreno se brani tudi široka srenja njihovih somišljenikov in »sopotnikov«. Da »o tem« res niso nič vedeli, da so izvedeli šele nedavno, pravijo. Le kako bi jim verjeli, ko pa je Slovenija tako majhna in so bili poboji tako genocidni, da skoraj ni Slovenca, ki ne bi imel med temi žrtvami sorodnika, prijatelja ali znanca. Zato so zagotovo vsaj slišali, da je »skrivnostno izginil«, a brskati naprej iz zagrizenosti ali komodnosti niso hoteli ali pa se bali, ker jim je to »nekdo« prikrito odsvetoval, češ da bo zanje najbolje, če čimmanj sprašujejo. Tako ali drugače, tudi s takšno »ne-prostovoljno nevednostjo« prevzemajo svoj del moralne krivde prikrivanja zločina in zločincev, še posebej, saj tudi sedaj, ko »vse to« [Stran 027] vedo, nič ne ukrenejo. Z lažjo, ki je temeljna lastnost komunizma, bodo kosmate vesti živele naprej.

Strah pa je odločujoče posegal tudi v življenje »premagancev«. Iz lastne izkušnje vem, kako sem na Teharjah trepetal, kdaj pride vrsta name, da me odpeljejo v pogubo; kako sem se bal še dolga leta potem, da me bodo zbudili iz spanja in za vedno odpeljali; pri srcu me je vselej stisnilo, kadar sem se spomnil, da sem v družbi neprevidnež izrekel nekaj »sočnih« o naši oblasti; ali da sem se družil s človekom, »sumljivim, nevarnim našemu režimu«. A ko je s časom le mineval strah pred fizičnim izginotjem, je naprej ostajala nelagodnost, kurja polt po telesu ob preblisku, da si, denimo, branil »reakcionarno misel« v družbi premalo poznanega znanca, ki kdo ve ali ni špicelj. Vsa družba je bila prepredena z vohuni, bal si se vsakega, od najbližjih do prijateljev in znancev.

Jezik za zobmi pa si držal tudi pozneje, ko si se nehal bati, da te zapro; poslej si se bal, da ne bi storil škode sebi in družini, se pravi, molčal si zavoljo svoje službe, da ne bi škodil otroku v šoli, pri študiju, ali pozneje pri iskanju zaposlitve. Vzroki za takšno bojazljivo zadržanost so bili najrazličnejši, vsi pa so imeli upravičen ali namišljen altruistični izgovor, da ne smeš delati slabo lastni družini. Redki so bili medem nami takšni junaki, ki so tvegali vse in se drznili v odkrit upor proti oblasti in njenim direktivam. Vsak od nas je namreč vsak dan znova izkušal, kako občutljiva je rdeča oblast, da kaznuje že malenkostne »verbalne delikte«.

Večina je zato ostajala previdna in »pametna« – držala je jezik za zobmi. Z njihovimi smo v družbi peli partizanske pesmi, se gulili na fakulteti predpisani marksizem in leninizem, bili vsi vpisani v obvezno Socialistično zvezo, vstajali v službi ob petju internacionale – vkratkem, počeli vse, kar smo morali, če smo se hoteli obdržati nad vodo. In tak »modus vivendi« nam je pomagal reševati če že ne višji življenjski standard, pa zagotovo vsaj zasilno preživetje v teh krutih, »svinčenih časih«. Svojo vest smo mirili z zavestjo, da tega ne delamo za stremuško kariero, da bi se prikupili oblasti, marveč edino da s tako »nujno kolaboracijo« preživimo mi in naše družine.

Počasi, zares počasi smo se »manjvredni« v tem rdečem režimu znebljali vseh opisanih stopenj strahu pred nasiljem, še najtežje pa tiste prve generacije, ki s(m)o na lastni koži doživljale uvodna krvava grozodejstva revolucije. Šele pred dvema letoma se mi je znanec upal zašepetati: »Veš, tudi jaz sem bil na Teharjah, ampak – psst – tega nikomur povedati!« Strah je tudi mnoge naše ljudi odvračal še nedavno od demokratičnih volitev in moralo je preteči dvanajst let, da so si končno drznili volivci povedati oholim rdečim oblastnikom, da jih ne bodo več trpeli. Pomeni ta preobrat, da so se dokončno znebili strahu in dozoreli v odgovorne, na svoje prepričanje ponosne volivce? So spoznali, da so bili ves čas grdo manipulirani in da je zadnji čas, da se temu uprejo, da ne bo prepozno?

Prepričan sem, da nas je ta bridka polstoletna »svinčena« izkušnja končno le ozavestila in izučila.

3. Vetrinjsko polje

3.1. Tragika in travma

Avtor: Peter G. Tropper

3.1.1.

[Stran 028]

Tako se je glasil naslov predavanja celovškega škofijskega arhivarja dr. Petra Tropperja, ki ga je imel 17. marca 2004 v prostorih nekdanjega vetrinjskega samostana na avstrijskem Koroškem. Ob postavitvi spominske plošče dr. Valentinu Meršolu junija istega leta naj bi prireditev seznanila vetrinjsko farno občestvo in sploh celovške katoliške izobražence z dogodki, ki so se maja leta 1945 odigrali na vetrinjskem polju. Predavanje je prevedla dr. Katarina Bogataj Gradišnik.

3.1.2.

Spoštovane gospe in gospodje!

Moja pripoved o taborišču v Vetrinju l. 1945 sledi prikazu kolegice Tamare Griesser – Pečar, ki je lansko jesen pri založbi Böhlau pod naslovom Razdvojeni narod. Slovenija 1941–1946 objavila študijo o okupaciji, kolaboraciji, državljanski vojni in revoluciji ter v njej popisala tudi dogajanje v vetrinjskem taborišču in okrog njega. Kot dopolnilo k temu je bilo uporabljeno tudi gradivo iz medmrežnih raziskav, gradivo ameriškega zdravnika dr. Valentina Meršola iz Clevelanda v Ohiu o njegovem očetu in končno publikacije in fotografije, ki jih je lahko dala na voljo gospa mag. Marija Vrečar. Vsem navedenim osebnostim dolgujem zahvalo za njihovo pomoč in podporo. Le mimogrede naj omenim, da je v koroških arhivih komaj kaj gradiva o vetrinjskem taborišču; edinole arhiv Krške škofije hrani v šestih kartonih hektografirane slovenske časopise iz taborišč v Vetrinju, Špitalu ob Dravi in Lienzu. Zdaj pa k temi:

Eno najtemnejših poglavij slovenske zgodovine v letu 1945 je nedvomno usoda slovenskih domobranskih vojakov, ki so bili, kolikor se jih je moglo rešiti v območje britanske cone, izročeni komunistični Jugoslaviji. Vsekakor je dejstvo – in tega dandanes ni več mogoče prepričljivo spodbijati – da so Britanci leta 1945 predali Rdeči armadi 40.000 kozakov in da so 30.000 mož, ki so se bojevali zoper Tita, med njimi tudi kakih 10.000 do 12.000 domobrancev, torej članov slovenske deželne obrambe, predali jugoslovanskim komunistom in jih tako izročili strašni usodi.

Ravnanje Angležev pa je samo ena stran te tragedije. Druga kaže ravnanje komunističnih oblastnikov v Jugoslaviji, ki so izročene Hrvate in Slovence brez sodbe poslali v smrt. Tudi na tej strani se zgodovinar srečuje z nevzdržnimi poskusi ponarejanja in prikrivanja hudodelstev. Številni dokumenti, ki bi lahko osvetlili to temo, so medtem izginili brez sledu.

Izginili so seznami, ki so bili po izjavah prič sestavljeni v maju in juniju l. 1945 in ki naj bi bili po nekaterih verodostojnih izjavah obstajali še sredi osemdesetih let. Še danes najdemo v krogih političnega vodstva Slovenije prav malo pripravljenosti, da bi dali te dogodke objektivno raziskati, da bi odprli grobove, ugotovili natančno število mrtvih in izdali mrliške liste. Vendar pa se je v zadnjem času le nekaj premaknilo: v Slovenski Bistrici so izkopali 431 trupel.

Britanska brigada, kateri je pripadal stotnik Nigel Nicolson, ki je strahovite dogodke ob izročanju dokumentiral in obsojal in na katerega se opiramo kot na zanesljiv vir, je bila del 5. korpusa britanske 8. armade, ki je l. 1945 zasedla Koroško. Dobila je ukaz, naj kozake in južnoslovanske čete, ki so pod britansko streho, pošlje v domači državi ZSSR in Jugoslavijo. Nicolson je ohranil svoje zapise o tedanjem dogajanju in je na njihovi podlagi pozneje obnovil spomine.

Nicolson v svojih spominih poroča, da so se Britanci od prvega dne, ko so stopili na Koroško – bilo je to 8. maja – srečevali z dejstvom, da Tito zahteva južni del Koroške kakor tudi Julijsko Benečijo in Trst. Majhna skupina partizanov je prišla do Celovca le nekaj ur pred Britanci. Pri priči je poskrbela za to, da je bil na vseh javnih poslopjih v mestu kakor tudi po hišnih zidovih še nekaterih drugih naselij nabit razglas, s katerim je jugoslovanska armada naznanjala, da je prišla na Koroško, da bi to deželo za vselej očistila nacistov in tako avstrijskemu kakor tudi slovenskemu prebivalstvu podarila pravo ljudsko demokracijo s svobodo in napredkom – pod streho nove, zmagovite, velike Jugoslavije. Ko so vkorakali Britanci, so ta razglas takoj odstranili in s svoje strani naznanili, da je Koroška pod britanskim nadzorom. Dne 10. maja je [Stran 029] poslal Foreign Office v tej zadevi noto britanskemu predstavništvu v Beograd s prošnjo, naj jo pošljejo naprej maršalu Titu. V njej so se sklicevali na moskovsko deklaracijo z dne 1. novembra 1943, s katero je bilo dogovorjeno, da bodo Britanci, Američani, Rusi in Francozi zasedli deželo Avstrijo v mejah iz leta 1937. Vendar pa so se zavezniki šele v začetku aprila 1945 sporazumeli o približni razdelitvi sektorjev. Po tej naj bi se britanska cona namestila neposredno ob avstrijsko-jugoslovanski meji iz leta 1937. »Britanske čete so vstopile v Avstrijo in so pripravljene, da zasedejo svoje položaje, kakor so jim bili dodeljeni. Vlada Njegovega Veličanstva mora vztrajati pri tem, da se vse jugoslovanske čete, ki so na Koroškem, takoj umaknejo, in da jugoslovanska vlada spoštuje mejo iz leta 1937 kot začasno mejo med Avstrijo in Jugoslavijo – do dokončne določitve meja na mirovnih pogajanjih.«

Nekje je moje polje

Slika 14. Nekje je moje polje Simon Dan

Seveda so bili Britanci močnejši in bolje oboroženi kakor partizani, vendar je težava tičala drugje – namreč v dejstvu, da je bil Tito britanski zaveznik. Tako so britanski vojaki dobili povelje, naj ščitijo civiliste, če bi jih ogrožali partizani, naj partizanom preprečujejo, da bi prišli do zalog bencina, živeža in prevoznih sredstev, naj jim nasploh jemljejo pogum. Če pa bi partizani prebili vse te zapreke, naj jih pač ne ovirajo.

Nicolson na več mestih poudarja, da partizani niso pri Britancih dopuščali nobenega dvoma o tem, kaj nameravajo storiti s svojimi »sovražniki« (ustaši, domobranci, domobrani itn.). Zavoljo tega naj bi bili Britanci zelo zaskrbljeno sprejeli jugoslovanske protikomunistične čete.

Med 8. in 13. majem so se domobranci pomikali vproti Koroški – z Dolenjskega, Notranjskega in Gorenjskega, nekateri tudi s primorskega področja (iz okolice Idrije in Postojne) – prav tako tudi Štajerski četniški odred pod poveljstvom Jožeta Melaherja kakor tudi Notranjski četniški polk (seveda le malo vojakov s komandantom Janezom Marnom). Večina domobrancev s primorskega območja ter ostali četniki, kakor tudi srbski polki so v noči 1. maja korakali skozi Gorico, nato čez most, naprej do Furlanije in so se tam predali Britancem; prvi civilisti pa so seveda odšli iz Ljubljane že 5. maja. Tega dne je pobegnil general Rupnik s spremstvom kakor tudi škof Rožman s kanonikom dr. Janezom Kraljičem. Domobrancem je sledilo kakih 6.000 civilistov in [Stran 030] ti so 12. in 13. maja prispeli v Vetrinj.

,

Nekje je moj kraj

Slika 15. Nekje je moj kraj Bara Remec

Veliko domobranskih vojakov in četnikov so partizani zajeli še na slovenskih tleh: v okolici Kamnika, pod Ljubeljem, na mostu čez Dravo in drugod. Šlo je za kakih 600 oseb.

Tisti, ki so se še rešili, so se pridružili velikanskim množicam ljudi, ki so se pomikale proti ljubeljskemu prelazu, da bi prišli v Avstrijo.

Po presoji Borisa Mlakarja je bilo v zaporih OZNE, še preden so bili domobranci s Koroškega poslani nazaj v Slovenijo, več kakor 1000 domobrancev in drugih aktivnih političnih nasprotnikov komunistov. Vsega skupaj je verjetno prišlo na Koroško manj kakor 12.000 domobrancev. Pričevanja o tem se razhajajo. Prvo britansko poročilo z dne 12. maja govori o 13.000, 25. maja se jih navaja 25.000. Dne 19. maja je govor o 17.000 Slovencih, od tega tudi o 6.000 civilistih. Ta zadnja navedba bi najbrž še najbolj ustrezala dejanskemu številu.

Partizani so zvečer 8. maja postavili oviro, ki je na črti Borovlje – most čez Dravo obstajala do 10. maja in naj bi prihajajočim preprečevala, da bi prišli pod varstvo Britancev. V tem času so tu zajeli kakih 600 civilistov, morda tudi le 500, jih prepeljali v bližino Baškega jezera in jih čez Podrožco poslali nazaj v Jugoslavijo. Iz avstrijske dokumentacije je razvidno, da je neka britanska komisija ob pregledu taborišča Drobolje ob Baškem jezeru 19. maja 1945 našla 150 interniranih civilnih oseb (med njimi nobenih Avstrijcev). Komisija je interniranim obljubila, da jih bodo naslednjega dne izpustili. Namesto tega pa so bili civilisti ponoči po stranskih poteh odgnani na železniško postajo v Podrožci in z vlakom na silo odpeljani v Jugoslavijo.

Medtem so se neskončno dolge kolone vojakov, bežečih kmetov, žena in otrok pomikale čez prelaz Ljubelj. Dne 10. maja 1945 se je slovenskim domobrancem oziroma Slovenski narodni vojski (SNV) posrečilo, da je pri Borovljah premagala partizane. Boj je trajal od 17. do 19. ure. Po navedbah Vuka Rupnika, ki je bil kot poveljnik neposredno udeležen, je v tem boju padlo 18 partizanov. Domobranci niso imeli izgub, tudi ranjen ni bil nobeden. Po tem – v petek, 11. maja – je poveljstvo brigade v Celovcu domobranskemu generalu Krenerju in predstavniku Narodnega odbora Marku Kranjcu sporočilo, da bo britanska oblast vzela SNV v svoje varstvo, če bo ta prečkala Dravo.

Dne 12. maja je bila 1. Guards Brigade premeščena iz Beljaka v Borovlje, kjer naj bi nadzorovala prehod čez Dravo kakor tudi železniško progo, ki je peljala iz Podrožce v Slovenijo. V poznem popoldnevu tega 12. maja se je bližala mostu dolga kolona. Nicolson je opazoval dogajanje skupaj s poveljujočim častnikom Petrom Cliftonom. Na čelu te bližajoče se množice je prihajal polkovnik von Seeler, kateremu je sledilo kakih 10.000 nemških vojakov; ti so se zdaj predali Britancem, prav tako tudi neorganizirana skupina beguncev, med njimi kakih 20.000 južnoslovanskih vojakov. Bili so to Slovenci, Srbi in beli Rusi, ki pa niso spadali pod nemško poveljstvo. Ti so smeli prekoračiti most in so morali odložiti orožje na določenih mestih. Med prišleki so bile tudi žene in otroci, vsi do kraja izčrpani od dolgega pohoda čez hribe. Nicolson se spominja konj, ki so jih vodili s seboj, in celo treh kamel. Po Nicolsonovem poročanju so si begunci zelo oddahnili, ko so našli zavetje v britanski coni, in so bili takoj pripravljeni iti še nekoliko dlje do Vetrinja, kjer so Britanci postavili zasilno taborišče. Grenadirji so ves čas patruljirali, da partizani ne bi mogli slediti.

Med novodošlimi z dne 12. in 13. maja so bili tudi vojaki različnih enot SNV.

Begunci so se v Vetrinju organizirali v nekaj dneh. Na eni strani je bilo vojaško taborišče, na drugi taborišče civilnih beguncev. Imeli so šolski pouk, bogoslužje, prirejali [Stran 031] koncerte, parade itn. Po Nicolsonovem poročanju so se begunci zelo dobro znašli.

Nekje je moje mesto

Slika 16. Nekje je moje mesto Mirko Kambič

Nicolson piše, da je Slovence, Srbe in Hrvate spoznal v zelo prijateljskem ozračju. »Jugs«, kakor so Britanci imenovali protikomunistične Jugoslovane, so, tako Nicolson, Britancem zaupali – v nasprotju s »Tits« (Titovimi Jugoslovani), kakor je zmerom znova poudarjal. Vendar pa se je med slovenskimi vojaki večkrat razpravljalo o vprašanju, ali bi utegnili Britanci naposled SNV le izročiti Titu. Ob tem so člani Narodnega odbora zmerom znova zagotavljali, da te nevarnosti nikakor ni, saj je britansko vojaško poveljstvo SNV in beguncem vedno znova obljubljalo varstvo. Angleški komandant slovenskega civilnega taborišča, kanadski major P. H. Barre, je 18. maja slovenskemu vodstvu taborišča ukazal sporočiti beguncem, naj ne verjamejo raznim lažnivim novicam: nikomur se ni treba bati, da bi ga Britanci poslali nazaj. Vsakogar, ki bi širil take lažne novice, naj odstranijo iz taborišča. To je bilo naslednjega dne objavljeno v taboriščnem časopisu Domovina v taborišču. In še 29. maja, ko je vračanje že na veliko potekalo, je isti major pripomnil direktorju slovenske gimnazije v taborišču Marku Bajuku: »Kaj si res lahko predstavljate, da bi bili Britanci zmožni početi kaj takega?«

Nicolson je že dan po tem, ko so se begunci nastanili v vetrinjskem taborišču, zapisal v svojem poročilu: »Nobeden od njih ne more biti repatriiran, saj bi šel v skoraj gotovo smrt iz Titovih rok.« Po Nicolsonovi izjavi je bilo to prvo izmed mnogih svaril, ki jih je bil izrekel. Protikomunisti so vedeli, kaj bi morali v primeru izročitve pričakovati v Sloveniji. To sicer niso bili možje, ki bi jih bilo lahko zastrašiti, vendar so se tega zares bali.

Nicolson je analiziral grupacije v taborišču in je presodil, da se različne čete glede na svoje ravnanje v nedavni preteklosti med seboj zelo razlikujejo. Zato bi jih bilo treba močno razločevati. Ustaši da so sprejeli nemško poveljstvo in mnogi med njimi naj bi bili zagrešili strašne grdobije nad Srbi, je menil britanski častnik, večina slovenskih vojakov pa ni nikoli sprejela nemškega vodstva. Kolikor so bili zavoljo državljanske vojne prisiljeni, da so se bojevali na isti strani kakor Nemci ali Italijani – namreč proti Titovim partizanom – naj bi bili kvečjemu »sobojevniki« /»co-belligerents«/, nikoli pa »zavezniki«. Želeli da so zmago Anglo-Američanov. Mnogi med njimi da so preprosti kmetje, katerih glavno hudodelstvo naj bi bil strah pred komunisti. Svojo [Stran 032] domovino, da so zapustili iz panike. Poleg tega omenja Nicolson 6.000 oseb, ki naj bi z vojaštvom ne imele nič opraviti. Šlo naj bi za Slovence, ki so zapustili svoje kmetije v revnejših predmestnih okoliših Ljubljane. Sicer pa so bili ti tudi posebej nastanjeni v vetrinjskem samostanu.

Po Nicolsonovem prikazu niso bili ti južni Slovani še niti en teden v Vetrinju, ko je prišlo naslednje povelje vodstva 6. armadne divizije:

»Vsi jugoslovanski državljani, ki so zdaj v območju Korpusa, naj bodo kolikor mogoče hitro izročeni Titovim četam. Namembni kraj ni naveden. Varstvene ukrepe pri predaji bo izdajal glavni stan v soglasju z jugoslovanskimi četami … «

Za veliko ljudi je bila to smrtna obsodba. Vendar je bilo to povelje še nekoliko prilagojeno okoliščinam: Civilne osebe so bile za zdaj izvzete iz ukazane repatriacije, svojci vojakov, ki bi hoteli oditi s svojimi možmi, pa smejo to storiti.

Britanska vojaščina, tako poroča Nicolson, ni imela nobene druge izbire kakor to: Ljudem v taborišču so morali lagati. Tako so jim govorili, da bodo premeščeni v druga britanska taborišča v Italiji. Nicolson ni vedel, kdo si je izmislil to laž, ampak ko bi bili Britanci rekli ljudem tudi samo to, da ne vedo, kam jih hočejo odpeljati, bi bili ti postali nezaupljivi, zaslutili bi bili, kam pelje potovanje, in tedaj gotovo ne bi bili pripravljeni stopiti na tovornjake in v železniške vagone. Tako so jim torej lagali in južni Slovani so bili izročeni svoji usodi.

Repatriacija južnoslovanskih čet je trajala od 18. maja do konca meseca. V neki depeši Titovega urada šefu britanske vojaške delegacije, datirani s 17. majem 1945, se naproša, naj obvestijo britanskega feldmaršala Alexandra, da je Tito prejel depešo z dne 16. maja 1945, v kateri Alexander napoveduje izročitev 200.000 Jugoslovanov, ki so bili v Avstriji. Iz dokumenta, ki ga je 30. junija 1945 podpisal brigadir 5. korpusa, se da razbrati, da so bile izpeljane priprave – potem ko so bila končana pogajanja z jugoslovansko armado o izročitvi – da se preda okoli 12.196 Hrvatov, 5.480 Srbov, 8.263 Slovencev in 400 Črnogorcev, ki so se vsi bojevali proti Titovim četam.

Po izsledkih britanske in slovenske dokumentacije je bilo 27. maja prvih 600 mož Slovenske narodne vojske – tudi častnikov – izročenih svojim komunističnim sovražnikom. Dne 28. maja je bilo predanih naslednjih 3.000 mož, med njimi tudi kakih 200 civilistov, namreč njihovih družinskih članov.

Vsega skupaj naj bi bilo po navedbah Basaja, predsednika slovenskega narodnega odbora, izročenih 11.100 Slovencev, Vetrinjska tragedija jih navaja 9740 (vštetih je tistih 40 z dne 24. maja, ki jih Basaj ne omenja). Kakih 600 civilnih oseb je utegnilo biti poslanih skupaj z njimi, med temi tudi nekaj žena. Časopis Die Kärntner Nachrichten je 31. maja poročal o 12.290 Slovencih, ki naj bi bili (domnevno) transportirani v Italijo.

Po Nicolsonovih dognanjih naj bi vozila po dva vlaka na dan. Žrtve so s tovornjaki prevažali na dve železniški postaji: v Podgorje in Podrožco. Nekaj transportov je šlo tudi čez Pliberk – o teh Nicolson ne poroča. Tam so morali ljudje vstopiti v živinske vagone. Na koncu takih vlakov sta bila po dva osebna vagona za častnike, žene in otroke. Vagone so pozaprli, potem so se britanske straže umaknile. Takoj nato so partizani, ki so bili poskriti v grmovju ob poslopju železniške postaje, prevzeli transport. Vagoni so bili stari in so imeli vsepovsod špranje, skozi katere se je dalo gledati, tako da so lahko odpeljani južni Slovani vse opazovali.

Ni dolgo trajalo, da so se poročila o grozoviti usodi repatriiranih razvedela tudi med tistimi Angleži, ki dotlej o pravem cilju transportov niso vedeli nič. Nekaterim južnim Slovanom se je med potjo posrečilo pobegniti in ti so zdaj pripovedovali, kaj se godi.

Vsekakor pa drži, da je civilno in vojaško vodstvo Slovencev, ki so pribežali na Koroško, v tej zadevi povsem odpovedalo. Ta ugotovitev nikakor ne zmanjšuje britanske krivde pri izgonu ali celo jugoslovanske krivde za poboje, ki so nato sledili. Slovenski narodni odbor in vojaško vodstvo pod generalom Krenerjem in polkovnikom Markom Bitencem sta Britancem slepo zaupala.

Vsekakor bi bilo število žrtev na strani domobranstva lahko manjše, ko bi bili odgovorni pravočasno ukrepali. Mnogi so pobegnili iz taborišča. Poleg tega je vprašanje, kako bi bili Britanci opravili s protesti in z enotnim uporom vojakov ob stopanju na tovornjake. Konec koncev tudi ne smemo prezreti nečesa, kar bi bilo mogoče razumeti kot nekakšen namig Britancev. Narodnemu odboru so večkrat pojasnili, da bodo tisti, ki nosijo uniformo, veljali za vojne ujetnike, tisti, ki so prišli v civilnih oblačilih, pa za begunce. Kljub temu je slovensko poveljstvo v Vetrinju še 26. maja izpeljalo mobilizacijo, za člane Slovenske legije je bila celo obvezna. Mobilizacija se sicer ni posrečila, [Stran 033] vendar je nekaj mladih mož tako spremenilo svoj status – in postali so vojni ujetniki.

Nekje je moje Jezero

Slika 17. Nekje je moje Jezero Tamino Petelinšek

Vendar pa še ni minila nevarnost, da bi tudi civilne begunce transportirali nazaj v Jugoslavijo, kakor je to zahtevala jugoslovanska stran. Da do tega ni prišlo, je med drugim zasluga zdravnika dr. Valentina Meršola, ki je sprva služboval pri Narodnem odboru kot tolmač in ga je potem, od 25. maja 1945 naprej, kanadski major P. H. Barre, pooblaščenec vojaške uprave, določil za vodjo civilnega begunskega taborišča.

Ko sta se Meršol in Barre 30. maja vrnila iz (avstrijske) Podgore – tam so bile nastanjene v ženski bolnišnici pacientke iz civilnega taborišča – sta od vodje vojaškega taborišča izvedela, da nameravajo Britanci zdaj poslati nazaj v Jugoslavijo še civilne osebe. Že naslednjega dne naj bi transportirali 1.500 oseb čez Pliberk in 1.200 čez Podgorje v Slovenijo.

Prostovoljno se je po Meršolovi presoji 3. junija v svojo domovino vrnilo 100 slovenskih in 100 hrvaških beguncev. Po britanskih informacijah je šlo za 130 Jugoslovanov – z 80 konji in s 40 vozovi. Isti vir navaja 5.900 civilistov, ki so ostali v Vetrinju. Po navedbah vodstva slovenskega begunskega taborišča je bilo 31. maja 1945 v taborišču še 5.865 oseb, od tega 3.481 mož, 1.516 žena in 868 otrok.

Potem pa je 4. junija prišel v Vetrinj britanski feldmaršal Alexander. Dr. Meršol je dobil priložnost govoriti z njim. Visokemu častniku je razložil, da je večina Slovencev usmerjena protikomunistično in zvesto vdana jugoslovanskemu kralju Petru II. Goreče je prosil feldmaršala, naj obvaruje begunce, ki bi jih v primeru vrnitve v njihovo domovino tam zaprli, trpinčili in morda pomorili. Pri tem naj bi bila večina kmetov. In kar se tiče domobrancev, naj bi ti nikoli ne gledali na zaveznike kot na sovražnike, pač pa so, prav nasprotno, reševali zavezniške letalce in jim pomagali, kjer so le mogli. Seveda pa so se bojevali proti partizanom, ki so se v Sloveniji obnašali kot razbojniki in morilci. Povsem pa je Meršol feldmaršalu orisal splošni in trenutni položaj v Sloveniji.

Na Alexandra je ta pogovor naredil močan vtis. Obljubil je, da noben južni Slovan ne bo več proti svoji volji poslan nazaj v rodno deželo. In dejansko je dobil komandant vojaškega taborišča še istega dne pisno povelje v tem smislu. Sicer pa naj bi tudi glede na begunce, ki so se bojevali proti partizanom in so veljali za vojne ujetnike, počakali na nova povelja. Vse osebe v taborišču so veljale za »displaced persons« /begunce/ in naj bi bile naposled poslane v [Stran 034] Italijo. Taborišča v Vetrinju za zdaj naj še ne bi razpustili.

Feldmaršalovo povelje se je glasilo takole:

»Nova politika armade do jugoslovanskih beguncev odslej dalje:

1. Nobeni Jugoslovani naj se brez njihove privolitve ne pošiljajo nazaj ali kako drugače izročajo jugoslovanskim četam.

2. Jugoslovani, ki so se bojevali proti Titu, veljajo za osebe, ki so se predale, in se pripeljejo v vetrinjsko taborišče. Nadaljnja navodila sledijo.

3. Vse take osebe se štejejo za izseljene in se premestijo v Italijo.

4. Taborišče Vetrinj se ne evakuira.«

Vetrinjski župnik Mussger je ob dogajanju v vetrinjskem taborišču zapisal v svojo kroniko: »Cerkev je bila zares nabito polna: 600 do 1000 ljudi, dnevno tukaj in v Kamnu okoli 40 sv. maš. Po nekaj tednih so Angleži domobrance izročili Titovi Jugoslaviji. Vseh nekaj tisoč so tam spodaj postrelili. Pred tem so se mnogi od njih tukaj še poročili. Pozneje je tu na grajskem dvorišču delovala celo šola … Koliko se je prepevalo v cerkvi, prelepo ljudsko petje, goreče po slovensko, potem so jokali, ker je bilo toliko izročenih. Prvega julija so naposled vse transportirali v Lienz v taborišče.«

Preden tukaj končam in poprosim gospoda dr. Vrbinca za njegovo predavanje, bi si dovolil še neko zelo osebno trditev: Če so v spomin na Oskarja Schindlerja, ki mu 1.100 Judov dolguje zahvalo za svoje preživetje, posneli celo film, se mi zdi povsem upravičeno, da bi dali prostor memoriji, spominu na kanadskega majorja Barreja in slovenskega vodjo taborišča in zdravnika dr. Valentina Meršola na tem kraju, tukaj v Vetrinju: Saj tema dvema gospodoma tistih prej imenovanih skoraj 6.000 civilnih oseb, ki so pobegnile iz Slovenije, dolguje zahvalo za svoje življenje.

3.2. Pesem

Le plitko so se vrasle vaše korenine.
Tam, kjer so sestre, bratje in očetje,
kjer mati, domovina, Bog domuje,
tam seme zla ne vsklije.
Čeprav izropane, požgane domačije,
podrt zvonik, prevrnjen zvon na vrata.
Čeprav ne sme vprašati brat za brata,
končujejo se Kajnovske norčije.
Ne genocid ne rop stoletja
ne blagoslavja vam in ne časti imetja,
ne oblasti in ne postave.
Preveč so bratovsko krvave.

Avtor: Janez Drobnič

4. Zid spomina

4.1. Uvod

4.1.1.

[Stran 035]

O preteklosti je mogoče pisati znanstvene razprave, kritične eseje, poglobljene refleksije, moralne in politične ocene. Mogoče pa je tudi, zlasti za obdobja intenzivne zgodovine, ki se neredko zgosti v tedne, dneve in celo ure, predstaviti preteklost v slikah, ki so se očividcem vtisnili v spomin, ker se jim je zdelo, da so polne dramatičnosti in skritega pomena. Če jih je dovolj, je potem mogoče iz njih sestaviti mozaik, ki neki čas, za katerega se nam zdi škoda, da bi se izgubil, predstavlja še bolj živo kot marsikatero drugo govorjenje. Uredništvo je spodbudilo nekaj bralcev, naj nam take slike, če z njimi razpolagajo, posredujejo. Tem se zahvaljujemo, obenem pa vabimo še druge, naj ne dovolijo, da bi se prizori, ki so jih nekoč zadeli ali celo pretresli, izgubili v pesku pozabljenja.

4.2. Prispevki za mozaik

4.2.1.

Avtor: Ivan Glušič

Mozirje

Slika 18.

Čeprav sem bil podpisani ob koncu vojne desetletni deček, so mi nekateri takratni dogodki ostali živo v spominu. Najprej naj omenim, da sem, čeprav še otrok, iz takratnih katoliških glasil, ki smo jih imeli v naši družini, že izvedel za pravo podobo komunizma, boljševizma in o grozotah revolucionarnega terorja v Španiji, Mehiki, Rusiji. Pa tudi moj oče, ki so kot vojak v prvi svetovni vojni prišli v rusko ujetništvo in so med ujetništvom bili dodeljeni za pomoč v neki kovaški delavnici, so pripovedovali, kako so se tudi tam ljudje bali boljševikov in tega, da bi ti po končani vojni zavladali, kar se je potem žal tudi zgodilo.

Iz védenja o naravi in vsebini komunizma in po neprostovoljnih stikih s komunisti, ki so ponoči občasno prišli po hrano (enkrat so odpeljali iz hleva kravo, drugič vola) in iz grozljivih vesti o smrtonosnih nočnih obiskih komunistične gverile, je logično, da smo se takih nočnih obiskov silno bali. Iz vsega tega smo že slutili, kaj nas čaka po koncu vojne – pod Titovo diktaturo, v komunistični zlati svobodi. Žal je bila resničnost komunistične svobode mnogo okrutnejša, kot so napovedovale zle slutnje. Titovci so vsepovsod imeli svoje špijone in ovaduhe in povsod so videli sovražnike ljudstva. V iskanju razrednih in političnih nasprotnikov so bili zelo domiselni in iznajdljivi. Spominjam se pripovedi svojih domačih, kako so potekale prve povojne volitve z volilnimi kroglicami: kdor je spustil kroglico v skrinjico, ki so ji rekli »prazna«, je v njej zaropotalo; in tako so na tisti volilni dan dobili na svoje sezname na tisoče in tisoče sovražnikov, te so potem nadzorovali, jih na različne načine kaznovali, maltretirali in izčrpavali. Naslednja volilna farsa pa je že bila z lističi – glasovnicami, vendar domala pod prisilo. Moji domači, ki so imeli volilno pravico, so se odločili, da se volitev ne bodo udeležili, pa naj se zgodi karkoli; in res bi se skoraj kaj zgodilo. Prišli so ob enajstih ponoči in nas zbudili z močnim trkanjem – udarci po vratih in oknu, zahtevali, naj jim odpremo, nas zmerjali in nam grozili, ker nismo šli volit; a moja starša jim kljub zastrašujočim grožnjam nista odprla. Po četrturnem zmerjanju in grožnjah so odšli. Bil pa je med njimi tudi mož, ki je našo družino poznal in spoštoval. Ta je naslednjo nedeljo po maši povedal mojemu očetu, da je partizanka razkačeno grozila, da bo našo hišo zaminirala; in da je prav zaradi njene neobrzdane agresivnosti bolje, da jim nismo odklenili vrat in dovolili vstopa. In seveda smo bili dodatno zapisani kot sovražniki ljudstva, za kar so nas še dodatno stiskali z davki in obvezno oddajo.

Opisal sem le nekaj utrinkov spomina na začetke komunistične okupacije, ki ni bila prav nič milejša od nacistične – v tako pompozno slavljeni komunistični svobodi. V ponos pa si štejem, da se kljub pritiskom in grožnjam nismo uklonili vsemogočni Titovi partiji in tako ohranili notranjo duhovno svobodo in prostost. Za ohranitev notranje duhovne svobode in prostosti, za ohranitev zvestobe Bogu, Cerkvi, krščanskemu kulturnemu izročilu, narodu in domovini pa je vredno in smiselno vzdržati vse pritiske in vztrajati za vsako ceno.

4.2.2.

Avtor: Vida Cvelbar

Ljubljana

[Stran 036]

Slika 19.

Bila sem komaj devetletna deklica, a zaradi srečanj z vojnimi grozotami dokaj zrela in dokaj odrasla, predvsem pa zelo pozorna na vsa dogajanja okoli sebe. Vseeno pa so me majski dogodki leta 1945 šokirali in prevzeli s posebno grozo, ki je nikoli ne bom pozabila.

Spomnim se, kako mi je nekega dne v začetku maja starejša sestra prišla povedat v Trebnje, kjer sem med tednom stanovala zaradi bolezni, da je vojne konec. Najraje bi zavriskala od veselja, saj nisem mogla verjeti besedam. Verjeti tudi nisem mogla, da odslej ne bo več tistega grozljivega nočnega trkanja na okna naše hiše, česar sem se bala vsako noč od poletja 1942, ko so partizani sredi noči odpeljali sosedovega sina in ga ni bilo nikoli več nazaj. Toda na sestrinem obrazu nisem opazila nikakršnega veselja. To se mi je zdelo čudno. Kmalu zatem pa mi je sestra povedala, da očeta ni doma, ker je peljal domobrance na Koroško. Dodala je še, da greva takoj skupaj domov na Plusko. Čudno, sem si mislila; in sva odšli.

Doma sem opazila zresnjeni obraz mame, stare mame in starejših sester. Bilo nas je osem mladoletnih otrok in najmlajši brat ni imel niti dve leti, zato se mlajši otroci nismo zavedali, v kaj se je podal naš oče. O vsakodnevni goreči mamini molitvi za atovo srečno vrnitev pa smo spoznavali, da vojne negotovosti še ni konec in da se očetu lahko pripeti tudi najhujše. Bilo je nekaj tesnobnega v zraku in nezaupanje do vseh tujih ljudi se je naselilo v nas. Postali smo redkobesedni in še tisto, kar smo govorili, smo govorili zelo tiho. Zunaj doma smo se izogibali vsakemu pogovoru.

V naslednjih dneh nam je mama povedala, da se širijo novice, kako vozijo domobrance v Kočevje in jih pobijajo. Čez nekaj dni smo zopet slišali, da se je v vas, ki je bila komaj štiri kilometre oddaljena od nas, ponoči skrivaj priplazil ves okrvavljen domači sin, potrkal na okno, se javil mami in se takoj odplazil v neznano. Menda se je rešil iz kočevskega brezna.

Sedaj sem postala še bolj pozorna na tovornjake, ki so že skoraj teden dni vsako popoldne vozili v skupinah po deset mimo naše hiše. Vozili so zelo hitro kljub vzpenjajoči se cesti. Bili so pokriti s cerado, le zadnji zgornji del tovornjaka je bil odprt, v notranjosti tovornjaka ni bilo nikoli nič videti. Videli smo le dva partizana s titovkama na glavi in s puškama v roki, ki sta vedno sedela zadaj.

Nekega popoldneva stojim ob cesti, ko se zopet vasi bliža kolona tovornjakov. Čakam in gledam. Zopet s cerado prekrit tovornjak, spodaj zadnji del tovornjaka zaprt, zgornji zadnji del ne, čisto zadaj pred zaporo tovornjaka pa je na vsaki strani sedel po en partizan; obrnjena sta bila drug proti drugemu. V rokah sta imela vsak svojo puško, pripravljeno na strel. Stala sem ob cesti in strmela v notranjost tovornjaka. Nenadoma pa zaslišim glasove: »Zbogom, Vidka! Zbogom, Vidka!« ter istočasno vidim dva mlada fanta, ki sta se hitro dvignila z dna tovornjaka in mi z visoko iztegnjenimi rokami pomahala oziroma zanihala levo in desno, kot da bi bila zvezana. Naslednji hip sta se hitro dvignila še dva in mi pomahala na enak način. Njihovi klici so postali še močnejši.

Bila sem vsa ganjena in prestrašena, ker sta me oba partizana opazila. Zbala sem se, da bosta svoji naperjeni puški usmerila vame in me ustrelila. Še danes vidim njun pogled. Stala sem kot okamnela in strmela v tovornjak. Niti pomahati si nisem upala v slovo, čeprav bi to zelo rada storila. Vedela sem, da me nesrečni fantje dobro poznajo, saj so me klicali s pomanjševalnico, torej tako, kot me je vedno klical le oče. Prevzela me je groza, a sem na mestu počakala še toliko časa, da sem videla, kako so ti tovornjaki v križišču zopet zavili v smer proti Žužemberku oziroma Kočevju. Potem so izginili v ovinek za hribčkom. Čakala sem, kdaj se bodo zopet pojavili na vrhu griča, medtem pa premišljevala: »Kdo so ti mladi fantje, ki me dobro poznajo? Ali so to fantje iz vasi, ki so bili pri domobrancih, ali domobranci, ki so imeli pri nas postojanko?« Tudi te sem dobro poznala, saj je bil med njimi domobranec, ki mi je rešil življenje. Tako mi je povedala mama, ko mi je dajala zdravila, ki jih je ta večkrat zame prinašal iz Ljubljane. Tako zamišljena sem še enkrat v ovinku nad vasjo zagledala kolono tovornjakov, ki so izginjali med hišami.

Šele potem sem šla proti domu. Ves čas me je spremljal srhljivi prizor poslavljajočih se [Stran 037] fantov z žalostnimi klici, mrka obraza partizanov in grozeče naperjeni puški. Prizor, ki me spremlja vse življenje!

Dogodek sam mi je sprožil tudi plaz medvojnih spominov. Najprej spomin na tisto julijsko poletno noč v letu 1942, ko so partizani z lojtrskim vozom sredi noči glasno ustavili na našem dvorišču, kar je lahko takrat v našem kraju pomenilo, da bodo nekoga iz hiše odpeljali in se ne bo več vrnil. Bili smo vsi prestrašeni, kaj se bo zgodilo, čeprav očeta ni bilo doma, ker je teden dni pred tem odšel v bolnico. Čakali smo in čez nekaj časa slišali povelje, da gredo k sosedovim. Tam so odpeljali osemnajstletnega sina, izpraznili vso shrambo in kaščo. Živo sem videla pred seboj prizor, kako so zjutraj ti sosedje glasno in pretresljivo jokali, da se je jok slišal do naše hiše. Hrane jim niso pustili niti za zajtrk. Zato so jim zjutraj sosedje čez naš vrt nosili polno skledo žgancev in drugo hrano. Najhuje pri tem pa je bilo to, da so ljudje povedali, kako so tega mladega fanta pri Šentvidu strašno mučili in usmrtili. A nihče ni vedel, zakaj. »Torej čaka fante, ki so se poslavljali, enaka usoda? Zakaj?« sem se spraševala.

Drugič sem se spet spomnila medvojnega dogodka ob koncu poletja 1943, ko smo se nekega nedeljskega popoldneva otroci vračali iz cerkve. Na mestu, kjer sem v maju 1945 videla kolono tovornjakov z nesrečnimi fanti, smo takrat začudeno opazovali dva mlada domačina v civilni obleki in z nekakšnima dolgima puškama v rokah. Strmela sta proti dolini, po kateri se je vila cesta. Otroci smo se ju razveselili, češ saj ta dva nas bosta čuvala ponoči, da bomo bolj varno spali. Bila sta to prva vaška stražarja, doslej v njih še nikoli nismo videli.

Vsa leta potem me je zanimalo vse, kar je bilo v zvezi s kočevskimi brezni. O njih smo vedeli že marsikaj, do njih pa nismo smeli. Zato sem težko čakala, da obiščem ta s krvjo prepojeni del naše domovine. Želja se mi je uresničila julija 1990, ko sem se udeležila spravne slovesnosti v Rogu. V sebi sem čutila nekakšno dolžnost, da obiščem fante, katerih obupani klici mi vsa leta odmevajo v ušesih. Vožnja skozi roški gozd me je v vsakem ovinku spomnila na kolono tovornjakov v poslednjem ovinku. Bila sem tako ganjena, da se mi je po telesu naježila koža. Ob breznu, ki je pogoltnilo mlada življenja, sem obstala kot maja 1945 ob srečanju z mladimi fanti na tovornjaku. Spet sem slišala pretresljive klice: »Zbogom, Vidka! Zbogom, Vidka!« kot že tolikokrat prej, a tokrat so bili ti klici še močnejši. V mislih so mi odmevali še zvoki smrtonosnih strelov, ki so uničili toliko življenj, in tesnobni kriki obupanih ljudi.

4.2.3.

Avtor: Ivanka Gnidovec

Ajdovec

Slika 20.

Tistega maja leta 1945, ko sem imela komaj 12 let in je bila svoboda na obzorju, sem se z mamo in starejšo sestro vračala iz begunstva. Leto prej, 31. avgusta 1944, so partizani vso našo družino izgnali v Kočevje, po tem, ko so nam že v začetku decembra 1942 zvečer doma za hišo, ob naši prisotnosti, ustrelili očeta – neoboroženega človeka. Vojna s hudobijo in zlom je zasekala hudo rano v srce odraščajoče deklice.

Končno! Prišla je pomlad, polna obetov in upanja. Zdaj gremo domov!

Že zjutraj okoli 5. ure smo vstopile na vlak proti Novemu mestu, pa smo morale izstopiti že v Grosupljem, ker je bila proga proti Dolenjski uničena. Pot smo nadaljevale peš, opremljene z nekaj osebne opreme, s katero nas je bila v pregnanstvu oskrbela dobrodelna organizacija, saj smo bili pregnani od doma tako rekoč goli.

Po dolgem mučnem potovanju, okoli 35 km, smo prišle že ponoči do sorodnikov v Mirni Peči in tam prenočile. Drugi dan smo nadaljevale pot prek Globodola in Frate do doma v Ajdovec. Za nami sta se nato vrnila še brat Jože in sestra Anica. Dom nas je sprejel izropan: razbita okna, odprta vrata, izsekani pragi, gole stene. Za nekaj časa smo se nastanili pri teti, preden smo počistili in za silo opremili našo oskrunjeno hišo. Dva dobrotnika sta nam podarila dve postelji, in to je bila nekaj časa v naši hiši edina oprema. Začeli smo kmetovati. Brez orodja, brez sredstev! V jeseni nam je teta dala živino in nekaj semena, da smo preorali njive in posejali pšenico. Nova komunistična oblast nas že v naslednjem letu spet »osvobodila« tako, da nam je po zaplembi premoženja pobrala tudi pridelke naših rok. Našo pšenico in [Stran 038] naše grozdje je pospravil »osvoboditelj« iz vasi, 17-letni bivši partizan. Spominjam se, kako so se okoliške aktivistke, med katerimi sta bili tudi dve naši 17-letni sosedi, tisto leto po vojni prevažale na tovornjakih v Kočevje in kako razpoložene, z borbenimi pesmimi in vzkliki, so se vračale domov. Prve mesece po vojni sta se v Kočevju veliko zadrževala tudi dva vaška komunista in se od tam večkrat vračala domov s polnim vozom različne robe. Kar nekaj časa je bilo iz kočevskih gozdov slišati pogoste zaporedne detonacije, ki so bile včasih podobne grozečemu grmenju. Spraševali smo se, kaj naj bi to pomenilo; nekateri so govorili, da gradijo ceste, spet drugi so šepetaje govorili, da pobijajo domobrance, kar se je pozneje tudi potrdilo.

Tisti zmagoslavni 9. maj 1945 je bil že davno za nami, vojne pa kar ni bilo in ni bilo konec. Zaman smo čakali brate domobrance: Toneta, Jerneja in Lojzeta, ki so šli na Koroško. Brat Franc, duhovnik, ki je po vojni tudi šel na Koroško, se je pozneje le oglasil iz taborišča v Italiji. Nato je dobil bivališče v Južni Ameriki. Minilo je prvo leto toliko opevane svobode. Nam je prinašala nova ponižanja in gorje. Najhuje je bilo to, da naših treh bratov ni bilo od nikoder. Koliko žalosti in trpljenja je prestala uboga mama. Zdaj, po enem letu svobode, smo prejeli odločbo Okrajnega sodišča Novo mesto št. Zp. 843/46 z dne 6. maja 1946, po kateri so nam zaplenili skoraj 20 ha najboljše zemlje z utemeljitvijo, da je preostalo imetje, ki so nam ga še pustili, dovolj za preživljanje 6-članske družine. Odločbo so zaključili: »Znano je, da je bil pokojni lastnik imetja odkrit sovražnik narodnoosvobilnega pokreta ter da vsa njegova družina po njegovi smrti je prikrito simpatizirala z narodnimi izdajalci, vsled česar je bila v letu 1944 po NOV izgnana v sovražno postojanko. S to odločbo je družini še dana možnost, da si s pridnostjo v delu in s sodelovanjem pri obnovi domovine pridobi zaupanje v delovnem ljudstvu in s tem postane vreden član človeške družbe FLRJ. Smrt fašizmu – svobodo narodu!«

Tako! Taka je bila svoboda – za nas nadaljevanje že dolgega in težkega križevega pota. Zdaj, ko jim je zmanjkalo žrtev za pobijanje, so se spravili še nad nas s svojimi nenehnimi lekcijami, da bi postali »vredni člani človeške družbe«. V naše zaplenjeno poslopje (kašča, klet in soba) so naselili Cigane. Temu so se potem le uprli tudi vaščani. Sosed partijski aktivist, bivši borec, je kot naš zaščitnik strogo bedel nad nami. Njegova hči je hodila kar na naše tnalo (drvarnice nismo imeli) po drva. Ko je šel na partijski kongres v Ljubljano, smo mu morali pospraviti pšenico. Če smo hoteli dobiti steljo za živino iz naše zaplenjene hoste, smo mu morali vse poplačati z vinom. Ko se je moj mlajši brat Albin, študent, vračal iz Ljubljane, se je na pešpoti blizu znanega partizanskega doma na Frati v gozdu srečal z njim. Tako ga je napadel in ga poškodoval, da mu je brat komaj ušel. Zopet drugi sosed je nekega dne pričakal našo mamo v svinjski kuhinji s sekiro v roki in ji zagrozil: »Ubil bom to Gnidovčevo nuno!« Bila je mati duhovnika. Koliko groženj in poniževanj smo bili deležni od posameznih znancev! In to je bilo dostikrat bolj boleče kot nenehni pritiski oblasti, ki nas je pritiskala k tlom pol stoletja in ki se nam ni opravičila za storjeno gorje, kaj šele da bi popravila krivice in škodo, ki nam jo je prizadejala.

4.2.4.

Avtor: Tončka Grm

Dobrepolje

Slika 21.

V tistem času sem bila dijakinja pri uršulinkah v Ljubljani. V roke sem dobila zadnji Slovenec: »Združena Slovenija vstaja«. Na drugi strani pa se je že začela črna reka beguncev, ki je prečkala Zvezdo in šla po Šelenburgovi cesti proti severu, kjer je upala, da bo onkraj planin našla varno zatočišče. Še nekaj dni so se valile trume teh prestrašenih ljudi, eni so bili na vozovih, drugi peš. Končno so ulice v Ljubljani ostale prazne.

Drugo jutro pa sem šla in zagledala skupino ljudi, ki so se objemali in rokovali, stopila sem bliže, in joj, kaj sem zagledala. Vsi so imeli rdeče zvezde in rjave angleške uniforme. Bili so partizani, ki so osvojili naše glavno mesto. Po cestah si videl trume veselih ljudi, vsi so nosili v rokah zastavice z rdečo zvezdo. Jaz sem jih samo gledala. Naši so govorili: »To se ne bo obdržalo; velesile ne bodo dovolile komunizma v naši deželi.«

Drugi dan je izšel Slovenski poročevalec in na prvi strani je bil zasmehljivo naslikan škof Rožman. Spodaj pa napis: [Stran 039] »Zbogom, ovčice moje, za Vas se bo že nekaj skuhalo.« Sosed Jože je ves srečen in vesel govoril naši gospodinji: »Zdaj bodo pa boljši časi za delavca.«

Zelo so vsi hvalili Tita, ki je kljub hudemu nalivu vztrajal na balkonu univerze in govoril, da nasprotniki ne bodo več gledali prelepih slovenskih planin.

Šola se je končala že konec maja. Male mature ni bilo. Dobili smo le diplomo o končani nižji srednji šoli. Šli smo domov na Dolenjsko. Vaščani so pravili o fantih domobrancih, ki so se poslavljali: »Mi gremo na varno,« je rekel Aleni Ivan. »Mi gremo Angležem naproti,« se je veselil Andrejčkov Nace.

Potem so odšli, na koncu vasi pa so še glasno zaukali v slovo.

Jeseni so začeli izvajati komunizem. Odstranili so vse verne učitelje. Zasedli so nunsko šolo, nune pa stisnili v kot. Pa vendar je bila prepričana mati Pia, bivša ravnateljica, da je to le začasno in bo čez 14 dni drugače in bodo spet učile. Križe so ponoči neopazno odstranili iz razredov in javnih prostorov, tudi iz zasebnih gostiln.

Nahujskali so mladino, da je šla protestirat pred učiteljišče. Verni kandidati so bili potem odstranjeni in so morali iti domov.

Tako se je začel izvajati komunizem, najprej v šoli, kjer so trpeli samo rdeče učitelje. Angleži so jim dali zmago, materialno pomoč in domobrance. Tudi Hitler, ki je začel drugo svetovno vojno, jim je šel na roko. Brez vojne partija ne bi bila nikoli prišla na oblast.

4.2.5.

Avtor: Tilka Jesenik

Kamnik

Slika 22.

V mozaik spominov ne morem dodati svojega brez pesnika Franceta Balantiča, svojega brata.

Pred šestdesetimi leti sem bila stara deset let, zato v plitvine spominov krmari moje srce z njim, ki je moje otroštvo zaznamoval z besedo, rojeno v največjih blodnjah ponorelega sveta. Tolpe podivjanih človeških krdel so teptale zemljo, srca so krvavela, okrvavljena so se združevala s prstjo, se spreminjala v prah, ki razsejan spominja in opominja tudi današnje rodove.

Pisalo se je leto 1945. Prebujala se je pomlad. S težkimi koraki je stopila med nas. V zraku je lebdel vonj po minulih dneh in se spreminjal v grozečo stvarnost. Še danes je v meni, pred duhovnimi očmi se mi rišejo tisti dnevi.

Konec vojne. Z olajšanjem bi morali zaživeti novo življenje, saj smo komaj čakali, da mine strah pred ubijanjem, pred tujci, ki so vsak dan uresničevali grožnje z namenom, da našo deželo naredijo nemško.

Toda zgodilo se je, da se je naše upanje spremenilo v obup.

Vedela sem, da so partizani, ki se skrivajo po gozdovih in napadajo okupatorja. Slišala sem, da jim morajo kmetje dajati hrano, če ne, si jo vzamejo sami. Vedela sem, da je naš France v Ljubljani in da se je spomladi 1943 pridružil prijatelju Kremžarju v Grahovem na Notranjskem. In to je bilo tudi vse.

Ko je novembra leta 1943 zgorel v Krajčevi hiši v Grahovem v bitki s partizani, se je moj pogled na medvojne dogodke zameglil. Mama je jokala, oče je mrk hodil v tovarno, s sestro sva trpeli.

In ko so maja meseca leta 1945 prijezdili na konjih partizani, zmagovalci, sem jih sprejela z grenko mislijo na brata, ki je moral umreti strašne smrti v ognju. Niso ga ubili okupatorji, ampak Slovenci, bratje po krvi.

Obiskovala sem četrti razred osnovne šole. Zmedeno smo učenci sledili šolskemu pouku. Bili smo skoraj nepismeni, saj se v nemški šoli nismo naučili ničesar. Najbolj smo bili presenečeni, ker v šoli nismo smeli imeti verouka. Duhovnika, patra Pavlina, ki je prišel nekajkrat v šolo, so kmalu izgnali. Biti veren je bil največji greh za komunistično oblast. [Stran 040] Učenci smo morali poslušati marksistične in leninistične nauke, ki so nam bili popolnoma tuji, vsaj meni, ki sem s starši vsak dan molila in verjela, da je Bog edina resnica in rešitev.

Vsak konec tedna smo morali šolarji zvečer po ulicah Kamnika z navdušenimi zmagovalci v povorki z baklami korakati in vzklikati: »TITO – STALIN!« Ti pohodi so se mi upirali, a sem kot šolarka morala slediti množici, ki je vpila imeni dveh komunističnih poglavarjev, Tita in Stalina.

Podnevi pa so skozi Kamnik romale trume na smrt utrujenih ljudi, žalostnih obrazov, starih in manj starih, z otroki. Bili so begunci. Od kod so prihajali, nisem vedela, kam gredo, sem premišljevala. S strahom in grozo sem gledala za njimi. Zvečer pa. Mama je slišala pokanje pušk v okolici mesta. Niso prišli daleč, ubogi ljudje. Komunistična oblast si je vzela pravico neusmiljeno pokončati nesrečne ljudi.

Žalost srce v plitvine spomina krmari.

Žalostna sem bila takrat, čeprav nisem razumela, vedela sem le, da mama joka za sinom in z njo smo trpeli vsi.

Danes pa razumem, zato mi še bolj žalost srce v spomine utaplja, težko se oziram v tisti čas, ki je daleč, a me boli, vedno bolj.

Kočevski Rog, Teharje, jame in brezna … so sprejemali pred šestdesetimi leti, bila je pomlad in zgodnje poletje, ponižane in zasramovane – kakor Kristus so trpeli – in zasula jih je slovenska zemlja.

Zakaj?

Pravijo, da so bili kolaboranti, ki so se povezovali z okupatorjem – tudi moj brat je bil med njimi – zato še danes marsikdo, in kar je najhuje, tudi nova slovenska oblast ni izrekla obžalovanja in priznanja, da so vse žrtve povojnih pobojev nedolžne, ki kličejo k spravi in popravi krivic, storjenih pod komunističnim terorjem v državljanski vojni in po njej.

Ali komunisti niso bili kolaboranti? Kot zvesti Stalinovi pristaši so podpirali Hitlerja, saj je sovjetski diktator z njim sklenil pogodbo, ki je prepovedala »vsakršen boj proti nemškemu nacizmu. To je bila najbolj nemoralna pogodba med Stalinom in Hitlerjem. Stalinovo opravičilo je bilo: Komunist se lahko veže z vsakomer, tudi z najhujšim nasprotnikom, samo da ta zveza zagotavlja korist za komunistično partijo.« (Angela Vode)

Šestdeset let je minilo. Molk zasutih ust je vedno glasnejši, odmeva v srcih ljudi, ki so sposobni prisluhniti zgodovini in eni sami resnici. Bog daj, da bi nas ta molk zbližal in združil, da bomo živeli v miru v tej naši prelepi slovenski deželi.

4.2.6.

Avtor: Miklavž Kržan

Ljubljana

Slika 23.

Bliža se obletnica konca druge svetovne vojne; zaživeli bodo spomini. Pravijo, da ostajajo v zavesti le lepi. A ni tako. Tudi grenki udarijo in me ob vsaki obletnici za lep čas zamorijo.

Star sem bil dobrih 13 let, a že zbegan. Z zadovoljstvom sem opazoval znake, ki so napovedovali skoraj zlom osovraženega nemškega okupatorja: nad poslopjem Slavije dim iz dimnika – Gestapo je kuril svoje arhive; detonacije pod Rožnikom zaradi uničevanja nemške opreme in streliva; med zadnjimi branilci Berlina samo še otroci; zavezniške enote sredi Nemčije, v Italiji blizu Trsta.

Ob tem nismo bili le veseli, ampak tudi zaskrbljeni. Vedeli smo, da se bližajo partizani. To so naznanjale strnjene kolone beguncev: kmečkih voz, naloženih z najrazličnejšo opremo, starejši možje kot vozniki, žene in otroci na njih. Prihajale so z Dolenjskega. Strah pred partizani je nagnal vso to revščino z njihovih bornih domov, da si reši golo življenje.

[Stran 041]

Zadnje dni so hodili k očetu v pisarno po slovo njegovi prijatelji, ki so se namenili umakniti pred partizani k Angležem in Amerikancem v Avstrijo ali Italijo. Otroci smo začeli pritiskati na starše, naj se tudi mi pridružimo beguncem. Pripravili smo si že kolesa in nahrbtnike. Oče in mati sta se na našo nejevoljo odločila, da ne gremo nikamor. Oče nas je tolažil, češ da je v govoricah tudi nekaj pretiravanja in propagande in da tako hudo tudi ne more biti.

Zvečer smo skozi okna gledali prazne ulice in policijske straže, ki naj bi po očetovem pojasnilu vzdrževale red in preprečevale ropanja do prihoda redne vojske. Mati nas je pred spanjem pokrižala in naročila, da bomo zjutraj šli vsi k maši in obhajilu, potem pa na vse počakali doma.

Zgodaj zjutraj smo videli prve partizane, ki so razoroževali policaje, na hišah so se pojavljale zastave s peterokrakimi zvezdami, sicer na ulicah ni bilo mnogo ljudi, ko smo šli v cerkev. Pri maši je bilo zelo turobno. Večinoma so bile same ženske, precej jih je jokalo, zato je kar nekam čudno zvenel duhovnikov glas med pridigo o velikem veselju, ki nas navdaja ob koncu vojne.

Doma nam je mati iz ne vem kje skritih zalog pripravila dober zajtrk z besedami: »Otroci, še to pojejmo in potem počakajmo, da pridejo in nas pobijejo.«

Niso prišli in nas pobili, pač pa so začeli prihajati terenci z belimi trakovi na levi roki in napisom OF ter puško na rami. Prinesli so nam papirne zastavice in slike Tita in Stalina. Zastavice naj nanizamo na vrvice, obesimo pod vsa okna, slike pa na okna v našem tretjem nadstropju.

Po hišah so se pojavili plakati z napisi, češ da je privatna lastnina varna ter da bo nova oblast delovala zakonito, da bodo kaznovani samo okupatorjevi sodelavci.

Radovednost me je gnala na cesto. Partizani so prihajali po sredi mesta mimo pošte in nebotičnika. Na pločnikih se je trlo ljudi, pozdravljali so vojake, jih obmetavali z rožami, mahali s papirnatimi zastavicami in vzklikali razne »parole«. Posebno vzhičene, v pravi ekstazi so bile ženske – kasneje sem vedel, da so to članice AFŽ.

Tisti čas sem hodil v škofijsko klasično gimnazijo, ki je po pregonu iz Št. Vida in iz škofovih zavodov gostovala pri nunah. Po »osvoboditvi« so v šoli povedali, da je pouk zaključen. Vpisa jeseni ne bo, ker je šola ukinjena.

K očetu v službo so prišli partizani, povedali, da je delovanje posojilnice, kjer je bil oče direktor, ustavljeno, in da naj čakajo nadaljnjih navodil.

Četrti dan so »osvoboditelji« ponoči prišli, preiskali stanovanje, odpeljali in zaprli očeta; zakaj in kje je, kljub materinem prizadevanju nismo izvedeli. Po štirih mesecih je bil sodni proces, na katerem je bil oče v odsotnosti obsojen na štiri mesece zapora. Obtožnica mu je očitala le to, da je posojilnica med okupacijo delovala.

Po procesu so očeta pustili. Pripeljali smo ga – sam ni mogel hoditi – na triciklu vsega onemoglega domov. Bili smo presrečni, da je sploh še živ, kajti kar naprej smo morali poslušati smrtne obsodbe, ki so se razlegale iz zvočnikov na sodniji in po mestu. Na tako imenovanih »sodnih procesih« so kar po tekočem traku obsojali na smrt.

Dobili smo pa še drugi obisk terencev. Prišli so iskat starejši sestri, stari 19 in 21 let. Odpeljali so ju ribat bivšo klasično gimnazijo, kjer so bili med vojno nastanjeni Nemci. Govorili so, da morajo to delo opraviti nemške vlačuge.

Doma je oče več mesecev okreval. Ostali smo brez vsakih sredstev. Službe ni dobil in živeli smo ob pomoči dobrih ljudi ter s priložnostnim težaškim delom nas, šestih šoloobveznih otrok. Tako vse do 1952. leta, ko je oče za 33 let delovne dobe dobil – ne pokojnino – pač pa preživnino. Bi mar naredili bolje, če bi bežali? Ne vem. Stric in teta sta se umaknila v Trst, a ju je VOS tam ugrabil in sta kar izginila.

Oče je kasneje videl negospodarnost, nasilje, zlaganost in pokvarjenost oblasti. Ugotovil je: »Vse, kar sem bral napisanega o komunizmu in njegovih zločinih, je res. Če ga pa doživiš, vidiš, da je še veliko huje.«

4.2.7.

[Stran 042]

Avtor: Anton Mušič

Ljubljana

Slika 24.

Podpisani sem rojen 10. novembra 1936 in se spominjam še dosti dogodkov ob koncu stare Jugoslavije, začetka vojne na cvetno nedeljo in dogodkov med vojno. Vendar letos poteka šestdesetletnica konca druge svetovne vojne in naj navedem nekaj spominov iz tistih dni.

Takrat spomladi se je že veliko govorilo, da bo kmalu konec vojne in smo to tako že vedeli in razumeli tudi otroci. Mnogi odrasli so konec pričakovali v skrbeh, pa nisem razumel vzroka. V tistih dneh je najgloblji moj spomin podoba nepretrgane kolone mož, žena, otrok in vojakov peš in na vozovih, ki so se pomikali več dni iz ljubljanske smeri skozi Trzin proti Mengšu. Moja stara mama, ki je vedno govorila zelo odkrito tudi z otroki (njena hči Tončka, moja teta je bila zaradi tega vedno v skrbeh), je rekla, da bežijo pred tistimi, ki so v Trzinu med vojno požgali kulturni dom, osnovno šolo in župnišče. Tako se mi je zdelo razumljivo, da bežijo pred njimi, saj smo takrat požigalce vsi imeli za zelo slabe ljudi.

No, in nekaj dni za tem se natančno spominjam, da je bil lep dan in da sem poskakoval po velikem kupu hlodov, ki so bili naloženi ob gnojišču. Ne vem, ali je že zvonilo pred tem, ko sem skakal s hloda na hlod ali pa sem začel skakati s hloda na hlod potem, ko so mi domači povedali, da zvoni zato, ker je konec vojne. Pri nas in v naši okolici se ne spominjam, da bi se ljudje posebno veselili. Zase ob tem vem, da sem se spomnil na posamezne nevarne dogodke med vojno: doživel sem na poti v domobransko šolo v Mengeš, da so streljali iz aeroplana na zapravljivček Grčarjevega Jožeta, na katerega smo prisedli tudi otroci. Otroci smo urno poskakali v »šicn grabna« ob cesti in se spominjam, da sem spotoma še videl oblačke dima, ki so se dvignili ob udarcu krogle v peščeno cesto. Tega in še mnogih nevarnih dogodkov in v tistem času dostikrat nepretrganega brnenja aeroplanov visoko na nebu in oddaljenega grmenja sem se tedaj spomnil; rekli so mi, da bo zdaj vsega tega konec. Da bomo brez strahu lahko hodili ponoči, kar je bilo do zdaj prepovedano, saj smo morali še okna imeti zapolknana, če je gorela luč. Spominjam se, da sem bil tega zelo vesel in da sem v sebi občutil neznano olajšanje.

Olajšanje sem opazil pri vseh ljudeh, ne pa pravega veselja, saj je stara mama zopet rekla: »Zdaj nam bodo pa požigalci vladali!« Tudi se je čez nekaj časa potihem govorilo: »Vse tiste, ki so bežali, so novi oblastniki pomorili.« To je naredilo moreč vtis, vendar sem od vsega skupaj še zelo malo razumel, da bi si lahko kaj predstavljal.

4.2.8.

Avtor: Nada Matičič

Ljubljana

Slika 25.

Tisto jutro nas je vrglo iz spanca močno butanje po vratih. Z očetom sva se prva znašla na stopnicah. Oče je prebledel in sklenil roke: »So že spet tu?« »Kdo vendar?« »Nemci. Kdo naj bi tako divje razbijal po vratih, če ne sovražnik?« Tudi Veber je logično sklepal. Pogumno sem pogledala skozi okno. Spodaj je stala naša znanka Vera iz soseščine. Šla sem dol in odprla vrata. Široko se je zastrmela vame. »Kje imaš očeta?« Presenetil me je glas, ki ni bil le ukazujoč, rezek in hladen, ampak tako neznansko spremenjen, da sem prebledela. Čemu preti? »Kaj pa je?« se je oglasil oče. Bil je jezen. Verjetno ni prenesel njenega glasu. »Takoj dol s to cunjo!« je ukazala in nekajkrat zamahnila proti naši zastavi. »Glejte, da čimprej obesite tapravo, drugače se ne bo dobro končalo.« Nato je zletela pest od nje naravnost v moj obraz in siknila: »Zdaj se bomo pa takole pozdravljali!« Naglo se je zasukala in odkorakala kot kak general, ki je pravkar izrekel neizpodbitno usodno povelje. »Obsedeno babše!« je zarentačil oče in me poslal gledat na cesto, kaj se pravzaprav dogaja po soseščini. Prepričana sem bila, da me [Stran 043] Mirje ne more nikoli presenetiti, ker ga tako dobro poznam kot sebe od prvih korakov, s potepov po njegovih cestah, vrtovih in travnikih. To jutro pa ga nisem več poznala. Vsepovsod so visele jugoslovanske in slovenske zastave z zvezdami in boljševiške, okna so bila okrašena s cvetjem in zastavicami, tu in tam celo slike Lenina, Stalina in Tita. Sumila sem, da se vsaj dobra petina spreneveda, da so izza oken in vrat oprezno privohljale podgane in se obrnile po vetru. Dobro sem si ogledala vilo, ki je imela že v gosteh kraljico Marijo in je kasneje odpirala vrata vplivnim Italijanom – tudi ta je bila krašena po vseh predpisih za deveti maj. Samo mi – morda res edini – smo bili za luno. Oče se je seveda takoj udaril po čelu, da je pozabil na zvezdo. Ne vem, kako bi se znašli, če naša mama ne bi bila znala šivati (bila je izvrstna šivilja, sicer je naredila samo en tečaj v življenju, a ker je zmerom zmanjkovalo denarja za obleke, nam jih je pridno šivala – od plaščev, kostimov in vseh vrst oblek). Tiste dni jo je dajala mena in zato je morala ležati. Na posteljo smo ji položili risalno desko, iz rdečega klotastega blaga pa je ukrojila zvezdi in ju prišila na zastavo. In potem smo jo razobesili v čudovito praznični dan, brez oblačka, toda žal z ženskami, ki mole pesti in vpijejo na zastave. (Še danes imamo to zastavo, nekako ponosni samo nanjo, ker je toliko prestala. »Samo naj se kdo obregne obnjo, mu bom že povedal svoje,« je rekel oče, ko ga je Veber kasneje opomnil, da se mu zastava ne zdi čisto v redu. Zvezdi manjka namreč zlato obrobje.)

»Še preden je bilo konec devetega maja, se je ženska spet prikazala. S Tatjano sva se razstajali pred našo hišo. Spet je stegnila pest. Prav pod nos mi jo je pomolila. Mravljinci so mi zagomazeli, Tatjana pa je zbežala. Prenesla sem njen pogled, stisnila sem ustnice in v trenutku sem dobila moč zdrave pameti. Nimam se česa bati, nobenega masla na glavi, ni se mi treba pretvarjati niti postavljati kot človek, ki ima v rokah moč. ‘Kar pojdi lovit podgane!’ sem zavpila. ‘Veliko jih je prilezlo na dan.’ Zares me je debelo pogledala, jaz sem stekla domov, zaloputnila z vrati, se naslonila nanje in se razjokala … Vidiš, niso lovili podgan, sploh ne, celo dovolili so jim, da so se jim motale okrog nog in se dobrikale. Postale so celo nevarne. Izvohljale so kaj čisto nedolžnega in lahko si prišel v arest, ne da bi vedel za vzrok. Na tak način so se zaščitile pred lastnim uničenjem.«

4.2.9.

Avtor: Iva Srebotnjak

Postojna

Slika 26.

V Postojni ni bilo veliko domobrancev. Spominjam se ostarelega majorja Ferenčaka in njegove žene Fani, ki je bila upravnica na novo ustanovljene slovenske osnovne šole v Postojni, ustanovila pa je tudi mestno knjižnico. Domobranci so v Postojni priredili prvo Prešernovo proslavo po kapitulaciji Italije. Vsako jutro je njihova četa korakala skozi Postojno s pesmijo: Delaj, delaj, dekle, pušeljc. Ne spominjam se, da bi komu kaj hudega storili. Nenadoma je njihova pesem utihnila. Slovensko šolo so spet zaprli. Nekega de so se po Tržaški cesti peljali na lojtrniku begunci v civilu. Srbski četniki, ki si jih prej srečeval na vsakem koraku, so izginili. Nemci so postajali čedalje bolj nemirni. Pred našo hišo so si postavili bunker. Po okoliških hribih so partizani kurili ognje. Vsi smo čutili, da se pripravlja odločilni spopad. Vedeli smo, kdo bo zmagal, in bali smo se, kaj nam bo mir prinesel, saj so že dolgo iz okoliških vasi prihajale vesti ne le o napadih na Nemce in o nemškem maščevanju, ampak tudi o tem, da so partizani pobijali domačine, o katerih si nismo mogli predstavljati, da bi bili kaj hudega storili.

Bitka je trajala tri dni, potem je pridivjala svoboda. Naše stanovanje so zasedli od zmage in ruma pijani partizani. Moji starejši sestri je nova oblast takoj mobilizirala; morali sta na Ravbarkomando obvezovat ranjence. Ko sta se vrnili domov, sta pripovedovali, da so mimo njiju še švigale nemške krogle. Na našem dvorišču se je nekaj ujetih Nemcev stiskalo v gručo. Stražil jih je partizan. Čez noč so izginili. Zvedeli smo, da so jih postrelili za Sovičem.

Partizani so odšli iz našega stanovanja, prihajali pa so dan za dnem drugi obiski. To so bili predstavniki nove oblasti, ki so zahtevali to in ono, recimo kuhinjsko mizo, kmečko orodje in podobno. Treba je bilo dati kravo iz hleva, za Trst, so rekli. Oče se je nekoč skušal upreti, pa ga je oblastnik odgnal z grožnjo. Iskali so tudi sobe za razne funkcionarje, skoraj sleherni [Stran 044] dan jim je bilo treba razkazovati stanovanje in dokazovati, da smo velika družina in da imamo vse zasedeno. Pred trgovinami so se nabirale dolge vrste ljudi, čakali so na kruh, na kvas, če se je kakšno živinče ponesrečilo, tudi na meso. Da se ni skoraj nič dobilo, so bili seveda krivi trgovci, zato so jih nekaj zaprli. Zvedeli pa smo tudi za znance, ki so jih po zmagi pobili. Med njimi je bilo poleg domačih civilistov nekaj bivših domobrancev, pa tudi Italijanov, ki so bili poročeni s Slovenkami. Nevarno je bilo spraševati zakaj, a če si vprašal, si dobil zmeraj isti odgovor: »Nekaj je že moralo biti!« Likvidatorji so bili večkrat ljudem znani, o njihovih imenih se je šušljalo.

Vojaška godba se je naselila v župnišču tik pod stanovanjem dekana Krhneta in vadila na vse pretege. Ko je šla njegova nečakinja, ki je pri njem gospodinjila, prosit, da bi malo prenehali, ker gospoda strašno boli glava, so začeli še bolj razbijati. Dekanu se je pomračil um. Ob nedeljah so organizirali udarniško delo ob pesmi: Slovenija, svobodna, sovjetska si že ti.

Nekega dne, ko sva bili z mamo sami doma, sta prišla dva oficirja v uniformi in zahtevala, da v dveh urah zapustimo stanovanje. Vztrajala sta pri svojem »narđenju« in nista povedala, ne kako ne kam. Naša sedemčlanska družina je potem prebila dva meseca v bivšem pesjaku in v podstrešni sobici, ki nam jo je dala na razpolago usmiljena soseda. Iz te sobice smo gledali v naše stanovanje, kjer so partizanke nekaj tipkale in sprejemale obiske. Moka, krompir in vse, kar smo imeli pridelkov, je zaradi naglice, s katero smo se morali izseliti, ostalo v hiši, tja pa nismo imeli več dostopa. Vstajala sem zjutraj ob petih in hodila čakat kruh v vrsto pred Turkovo pekarno. Nekoč sem bila že skoraj na vrsti, ko se je za menoj oglasila ženska: »Imajo doma polne kašče žita, pa hodijo sem po kruh.« Vedela sem, na koga meri, a sem se naredila, da ne slišim, saj so v pesjaku vsi čakali na tisti koruzni kruh.

Na jesen sem zbolela za škrlatinko. Zdravil me je dr. Karninčič. Svetoval je mojim doma, naj nikomur ne pravijo, da imam to nalezljivo bolezen, ker bi sicer morala v bolnišnico, kjer so bile razmere skrajno nevarne. Prevzel je odgovornost nase in skrbno spremljal potek moje bolezni. Nekega dne ga ni bilo na obisk, prijeli so ga in zaprli, ko se je z avtobusom vračal iz Trsta. Proti njemu, poštenemu človeku in zdravniku, so uprizorili pravi stalinistični proces in ga obsodili na prisilno delo.

Med nami je zavladal strah, nezaupanje in nekakšna otopelost. Tudi za našega očeta smo se bali, saj je bil »kulak«. Rekel je: »Če me bodo, me bodo po nedolžnem.« Ko pa smo bili sami doma in se je dobro ozrl okrog sebe, je dejal: »To se bo sámo požrlo. Mi tega ne bomo dočakali, naši otroci pa bodo!«

4.2.10.

Avtor: Boris Svetek

Ljubljana

Slika 27.

Maja 1945 smo živeli v Bizoviku v očetovi rojstni hiši, po domače pri Matevževih. Leta 1942 je stari oče Jakob nagovoril mojega očeta, da je prodal svojo hišo v Bizoviku in se z družino preselil k njemu. Stari oče je bil vdovec in želel si je, da bi mu otroci delali družbo. Jaz sem imel 10 let, Jože 7, Janez 5, najmlajši brat Filip pa se je rodil leta 1942.

Oče je bil pri vaški straži na postojanki na Lazharjevem griču v Bizoviku. Ob italijanski kapitulaciji je odšel z vsemi na Turjak. Ob nemški ofenzivi leta 1943 je bil ujet na Rdečem kamnu, kjer je bil pri partizanih kot talec. Partizani so ga ujeli v spopadu na Velikem Osolniku in ga zadržali. Ob ofenzivi novembra 1943 so ga Nemci ujeli in odvedli v Ljubljano; tam se je pridružil domobrancem. Vendar ni bil vojak, ker je bil starejši in je skrbel za družino, zato so ga pustili, da je opravljal svoj zidarski poklic.

Že nekaj dni pred devetim majem smo otroci opazovali nemške vojake, ki so se umikali iz bojev na Orlah in v okolici. V koloni so hodili mimo našega doma. Bili so obvezani, umazani in utrujenega videza. Vojak iz kolone je z roko pokazal nazaj, rekoč: »Banditen kommen«. Spomnim se dobro, kako je tudi ta dogodek še dodatno povečal strah v družini. Kot 12-letnik sem občutil turobnost, morečo tišino in napetost v družini. Kaj bo? Oče in mama sta se skrivaj pogovarjala, da [Stran 045] bodo verjetno prišli partizani. Prisluškoval sem takšnim skrivnim pogovorom. V zraku je lebdela panika: vsi bi nekam šli. Tudi starša sta se odločila, da se umaknemo iz vasi. Imeli smo majhen ročni voziček na štiri kolesa z lojtrcama na obeh straneh, ki ga je oče sam naredil. Na vozičku je bilo verjetno nekaj malega najnujnejšega in nanj smo posadili tudi triletnega Filipa. Mama je bila noseča, kar je v takratnem občutju še povečalo tragičnost dogodka. S tem vozičkom je vsa družina pešačila skozi Hrušico proti Ljubljani. Kam? Prispeli smo do maminega brata Miha Pavčiča in njene tetke – tako smo jo vsi klicali – pisala se je Korošec in je stanovala pri njem. Očitno sta prav onadva starše pregovorila, da smo se vrnili domov v Bizovik. Oče ni šel z nami in tako smo bili otroci tisti dan zadnjič z njim. Nismo se poslavljali. Oče je odšel k svojemu bratu Jakobu na Kodeljevo. Oblastem se je javil 11. maja in nikoli več ga nismo videli. Nikoli več!

V Bizoviku se je še vedno slišalo občasno streljanje v daljavi in odmevalo po dolini. Strah nas je bilo spati doma. Na mamino prošnjo nas je čez noč sprejela najbližja soseda, po domače Pergarjeva Marjana. To je bila starejša gospa, ki je stanovala sama v majhnem stanovanju v pritlični hiši. Zatekli smo se v notranjost prostora, kjer ni bilo oken, v popolno temo. Tiščali smo se skupaj in molili rožni venec. Bilo nas je več, vendar se ne spomnim imen. Dobro pa se spomnim Anzetovega Slavca s priimkom Pavčič. Prebudili smo se v lepo sončno jutro v sredo 9. maja. Odšli smo domov. Od naše ali Pergarjeve hiše je ca. 300 m čez travnike do vznožja gozda. Kmalu smo opazili, da se po gozdni poti z dobrunjske strani pomika kolona vojakov. Bili so partizani, prvič sem jih videl. Med drugimi smo prišli do njih tudi mi otroci. Moje prvo in nepozabno presenečenje je bilo, ko je Anzetov Slavc prinesel na levi roki, kot polena naložene, velike škatle cigaret in jih poklanjal partizanom. Nisem razumel, kaj je to. Še sinoči je z nami molil, se z nami vred bal prihoda partizanov, sedaj pa takšna vdanost do njih. Ta dogodek se mi je vtisnil v spomin, kot da se je zgodil včeraj. Začel se je nov čas, ljudje so se sprevrgli, komu verjeti in zaupati? Postali smo izobčenci.

Vsako nedeljo smo hodili k maši v Bizoviku. Sam sem bil med šolarji velikokrat na koru. Že takoj prvo nedeljo po 9. maju se niso hoteli več pogovarjati z menoj. Težko je opisati tisti občutek osamljenosti, ponižanja, ko nisem popolnoma nič razumel in sem ostal sam. Zanje in za mnoge v vasi smo bili od tedaj samo še »belčki«, oče pa »zločinec«. Vse se je obrnilo proti nam. Kamor koli smo šli, smo bili zaničevani. Mama je veliko jokala. Bili smo lačni in prestrašeni. Mama in stara mama sta nas tolažili, naj potrpimo in se jih izogibamo. Mama je bila perica kot veliko drugih v vasi Bizovik, ki so prale za stranke v Ljubljani. To je bil edini dohodek v družini.

Kmalu se je začelo z nasiljem. Vrata smo imeli čez dan zaklenjena, ker so nas vedno ustrahovali in razbijali po njih. Pozneje smo izvedeli, zakaj se je to dogajalo. Domači terenci so prišli odkopavat grob, v katerem naj bi bil človek, ki naj bi ga bil ubil naš oče. Odkopali so udrtino na robu Debenčeve senožeti pod gozdno cesto. Našli so ostanke poginulega psa, ki ga je nekdo zakopal tja. Mi nismo nič vedeli o tem. Terenci so si vzeli vso pravico nad nami. Nenadoma so prišli: »Preiskali bomo hišo,« so dejali in začeli premetavati stvari v vseh prostorih; na podstrešju so bile na tleh pohodne deske. Vse so potrgali in tako pustili. Prišli so še večkrat in celo med že potrganimi deskami zopet »preiskovali«. Nam se je zdelo, da hočejo hišo podreti, s takšno ihto so delali. Najbolj ukazovalen je bil Mešicov Lojze s priimkom Mojškerc. To je brat Smukarjevega očeta, vaščana, ki so ga leta 1942, med racijo blizu njegovega doma v Bizoviku, ustrelili Italijani.

Hodil sem v šolo, prvi letnik realke na Rakovnik. Na tiste čase imam prijetne spomine. Po »osvoboditvi«, še pred zaključkom letnika, me je neki dan razrednik Tonin poklical pred tablo in mi sporočil, naj zapustim šolo. Izključen sem bil iz šole.

Počasi sem se začel zavedati, da je z našo družino nekaj hudo narobe. Karkoli sem počel, kamor sem se obrnil, vse je bilo narobe. Sama žalost, lakota, jok, napetost, nemir. Izvedeli smo, da so na vasi delili UNRRA pakete. Za našo družino pomoči ni bilo.

Povečevalo se je živčno stanje. Še bolj se je stopnjevalo pozneje, ko smo izvedeli, da so očeta vozili v lojtrskem vozu iz zapora v Ljubljani čez vasi Hrušica, Bizovik in Dobrunje na Sv. Urh, na strašne »orgije«, ki so jih tam počeli od zmage pijani in maščevanja željni komunisti. Takrat je bilo tudi pri nas doma pri belem dnevu vse zaklenjeno. Otroci smo bili pod mizo, mama pa je skozi zastrta okna opazovala in trepetala, kaj se bo zgodilo. Dostikrat so hodili okrog, vpili in takrat je bilo, da bi znorel; nič nismo vedeli, kaj se zunaj dogaja. Le strogo zaupne novice je mama pozneje občasno izvedela pri nam podobnih ljudeh, kajti tudi [Stran 046] oni so trpeli. Prav ti domačini so bili mami v največjo moralno in mnogokrat tudi materialno oporo. Tistega o očetu na Sv. Urhu tedaj doma nismo nič vedeli. Mama je pozneje prinašala domov te strahotne novice, ki jih nam otrokom nikoli ni zmogla povedati drugače kot s pretresljivim glasnim jokom.

Kot da še ni bilo dovolj hudo, da so nam vzeli očeta, smo se morali še po sili izseliti. Stari oče nas je še isto leto pognal iz hiše, ker so ga nahujskali domači terenci. Takrat nismo vedeli in še danes ne vemo, kako so potekale sprevržene politične priprave vaščanov in starega očeta za naš izgon. K staremu očetu nismo šli nikoli več na obisk.

Strah, nasilje in dogodki, ki so se v naši družini vrstili drug za drugim takoj in še več let po koncu vojne, so nam pustili trajne posledice. Brata Jože in Janez sta veliko prezgodaj umrla. Mama je do smrti ostala ena sama duševna razvalina. Mlajši brat Filip se je kot mladostnik brez zadržkov vključeval v tedanje življenje. Tudi sam sem živel dolga leta v velikih dilemah in razmišljal, kaj je prav. Premnogokrat sem se jim pustil zapeljati. Pozneje, ko sem v življenju spoznaval laži in prevare, sem se svoje naivnosti močno sramoval. To mi je v veliko izkušnjo. V notranjosti sem bil velikokrat zmeden. Še bolj sem se vase zapiral. Ugotovil sem, da so se nad očeta ljudje spravljali z vsemogočimi starimi zamerami. Komunistična oblast pa jih je iz revanšističnih namenov ščuvala in podpirala. Z osamitvijo od okolice, ki bi mi bila odgovorila na marsikatero vprašanje, ki me je težilo vsa leta, sem zamudil mnogo prič. Na stara leta nimam več miru. Vse bolj me razjeda krivica, ki se je zgodila naši družini. Vendar imam še upanje in voljo, da se bom, kolikor mi bo zdravje naklonjeno, trudil za povrnitev očetove časti in dostojanstva.

4.2.11.

Avtor: Meta Velikonja

Ljubljana

Slika 28.

Večino spominov sem že napisala pred desetimi leti, ob petdesetletnici osvoboditve Ljubljane (Zaveza št. 17, junij 1995, str. 42-48). Tokrat bom zapisala tudi nekaj dogodkov, ki jih pred desetimi leti nisem.

Med drugo svetovno vojno smo živeli v Ljubljani, v prvem nadstropju v hiši nasproti šentpetrskega župnišča. Bili smo številna družina: oče, mama in deset otrok. Po kapitulaciji Italije, 8. septembra 1943, na univerzi ni bilo predavanj, v z bodečo žico ograjeni Ljubljani so bili Nemci. Starejši sestri Mija in Ivanka sta šli v Gorico pomagat v slovensko šolo. Brat Jože se je pozno jeseni 1943 pridružil domobrancem na Primorskem. Domov na Primorsko je odšel iz Ljubljane tudi očetov brat Stanko. Ni bil vojak in ni želel v nemške delovne enote. Domov na Predmejo je še prišel, več zanesljivega se o njem ne ve.

V začetku meseca maja so bili naši znanci v Ljubljani silno vznemirjeni, prestrašeni in negotovi, kaj se bo zgodilo. Širile so se govorice, da so v Prekmurju že ruski kozaki, ki ropajo, pobijajo in posiljujejo. Znanci so prihajali z novicami, da ljudje bežijo na Koroško. Le za kratek čas naj bi se umaknili, dokler ne pridejo Angleži. Brata Tine in Jane, stara šestnajst in petnajst let, sta šla k domobrancem, drugi pa smo bili v soboto, 5. maja popoldne, že pripravljeni na odhod. S potepanja po okolici se je vrnila najmlajša sestra Lenka in v maminem naročju ihtela, da ona ne gre nikamor.

Kaže, da je Lenkin jok povzročil rahel pomislek, kam pa naj sploh gremo?

Tri sestre: Zina, 19 let, Zora, 17 let in Ančka, 14 let so se kljub temu odpravile na pot. Oče bi bil morda šel, če bi imel prevoz. Doma smo ostali oče, mama in najmlajši dve, stari 12 in 9 let.

V naslednjih dneh nismo šli nikamor. Oče je bil tih, sežigal je svoje papirje. Ko ga je Lenka vprašala, zakaj to dela, ji je odgovoril, da zažiga papirje zato, da dobri ljudje ne bi trpeli. Z Lenko sva se lotili pospravljanja knjig. Iz ene sobe sva jih prenesli v drugo kar na kup. Nihče naju ni zaustavil pri najinem razmetavanju.

V noči med 8. in 9. majem smo poslušali ropot voz in konjskih kopit ter vojaških korakov. Zdi se mi, da je oče ob oknu opazoval dogajanje na cesti.

[Stran 047]

Zjutraj, 9. maja, je bil čudovit sončen dan. Okna sosednjih hiš so bila okrašena z zastavicami, med njimi je bilo največ rdečih s srpom in kladivom. Prišla je teta Rezka, da terenci zahtevajo, da se na hišo obesi zastava s peterokrako zvezdo. Oče in mama sta to odklonila. Ko smo se vrnili od jutranje maše, je že visela državna zastava s peterokrako zvezdo. Kaže, da teta Rezka ni želela sitnosti. Ostali smo doma, bilo je tiho, morda kar preveč tiho. Tudi po okoliških ulicah je vladala tišina. Mislim, da še celo tramvaj ni vozil.

V četrtek, 10. maja, je bil praznik – vnebohod. Za našo družino je to še prav poseben praznik, saj sta oče in mama praznovala srebrno poroko. Poročila sta se 10. maja 1920. Meni in Lenki je oče naročil, naj greva mami kupit rože. Šli sva v najbližjo cvetličarno. Cvetličarka nas je poznala. Pri izbiri rož pa ni bila posebno prijazna. Prodala nama je nemogoče »snežene« kepe in jih ni ustrezno aranžirala. Ko sva prinesli rože domov, naju je oče le žalostno pogledal in šel sam kupovat rože. Popoldne so starši sedeli skupaj s teto Rezko in njenim možem pod kuhinjskim balkonom. Zdi se mi, da niso dosti govorili.

Ponoči me je zbudila prižgana luč. Mama me je pomirila, rekoč, da so prišli po očeta. Brskali so po stanovanju, zlasti po omarah fantovske sobe. Pa se oglasi eden od preiskovalcev, češ nekaj sem našel. Našel je težko škatlo od čevljev. Ko jo je odprl, se je oddahnila tudi mama. Notri so bili žigosani kamni s slovenskih gora. Ali so sploh kaj odnesli, ne vem. Kakšnih dragocenosti nismo imeli. Ko so rekli očetu, naj se obleče, da mora z njimi, sem iskala očetove tople nogavice. Brez njih bi ga preveč zeblo. Oče je mraz težko prenašal. Preden so odšli, so zapečatili dve sobi, ki sta ostali po odhodu dveh bratov in treh sestra prazni. Oče se je poslovil in odpeljali so ga. Ne vem, če je mama kaj poizvedovala, kje je oče zaprt. Nekega dne je prišla domov in samo rekla, da ji je stric Janez (mamin svak) rekel: Veš, Ivanka, sedaj so novi časi, pa tudi novega človeka bomo vzgojili! Informacij o očetu tudi on ni dobil ali si jih ni upal iskati.

Mama kar ni imela miru in je ponoči večkrat odpirala zapečateno fantovsko sobo. Imela je slab občutek, da nista fanta tam skrila tudi kakšno strelivo. Odpirala je s svečo v roki, sredi noči ob nezastrtih oknih. Imela je srečo, da je niso opazili.

Še ena soba je bila prazna – papanova. Tja se je nastanila »partizanka«, kuharica v vojaški menzi, ko je mama terenskemu odboru prijavila prazno sobo. Neke noči je mamo pri njenem nočnem vdiranju v fantovsko sobo presenetila »partizanka«. Zbudil jo je ropot. Mame na srečo ni prijavila.

Sredi maja se je preselila na dvorišče v šupo, kjer so bili davno prej hlevi, družina Pavlovčič. Prisilno so jih izselili iz stanovanja na Resljevi cesti. Starši in štirje otroci. Eno sobo jim je odstopila teta Rezka. Tja se je vselila najstarejša, Gizela.

Tiste dni je bilo bolj malo šole. Z Lenko sva se »zaposlili« kot mežnarja – vajenca pri cerkvi sv. Petra. Redno sva zvonili opoldne in avemarijo. Pomagali sva tudi pri krašenju cerkve, saj sva brez težav splezali na oltar in nameščali sveže rože. Župnišče je bilo kar prazno. Ostal je g. kaplan Pavlin, dr. Demšar in v Ilirski ulici g. Janko Mlakar. Naša dva kateheta, g. Starc in g. Škrbec, sta odšla skupaj z župnikom Košmrljem.

9. junija zvečer, pred kongresom AFŽ v Ljubljani, so začeli streljati rakete. Tekla sem na balkon, ki je bil obrnjen proti kolodvoru, da bi bolje opazovala. Toda kmalu je nekaj močno počilo. Prišla je mama in me odvedla z balkona. Grmenje in pokanje ni ponehalo. Vsi prebivalci »vrta« smo se zatekli v klet sosednje hiše, ki je bila močneje grajena. Lenke ni bilo z nama. S Pavlovčičevim Tonetom sta šla na pokopališče Žale. Zato je bila mama v velikih skrbeh za Lenko pa tudi za očeta. V kleti smo ostali vso noč. Zjutraj je bilo vidno razdejanje: na »našo« hišo je padel kos podvozja železniškega vagona, stekla na cerkveni uri so bila razbita, povsod razbita stekla in kosi železja. Hiša na vogalu Bolgarske in Šmartinske ceste je imela samo še zidove.

Lenka je zjutraj prišla domov. Eksplozije na kolodvoru so jo presenetile še na pokopališču in sta s Tonetom ostala tam na Upravi.

Znanke in prijateljice so prihajale k mami in si skrivoma izmenjavale novice o svojcih. O tistih, ki so bežali, in o tistih, ki so se morali javiti in jih ni bilo domov. Kmalu so začeli govoriti, da domobrance vračajo. V Slovenskem poročevalcu je bila 1. junija objavljena kratka vest: Belogardisti se vračajo. Poroča o vrnjenih domobrancih, ki so jih sprejeli na kolodvoru v Kranju in »pospremili« v barake v Kranju.

Širile so se vesti, da domobrance na Kočevskem streljajo in jih mečejo v jame. Mama ni dovolila, da bi bile me pri teh pogovorih, vendar vsega ni mogla prikriti.

[Stran 048]

23. junija 1945 objavlja Slovenski poročevalec na strani 2: KRVNIKI SLOVENSKEGA NARODA PRED SODIŠČEM

Tako je mama izvedela, da bodo pred vojaškim sodiščem v Ljubljani sodili našemu očetu. Obtožnica se glasi:

Narte Velikonja, pravnik in književnik iz Ljubljane, med okupacijo pokrajinski inšpektor. Obtožnica ga obtožuje, da je kot odločen idejni nasprotnik in sovražnik narodnoosvobodilnega gibanja vršil proti temu gibanju ustno agitacijo in pismeno propagando zlasti s tem, da je priobčeval v listih »Slovencu« in »Domoljubu« profašistične članke, ker je objavil v »Dom in svetu« novelo »Zanjka« in izdal brošuro »Malikovanje zločina«, da je nadalje kot predsednik Rupnikovega podpornega odbora in Zimske pomoči delil podporo predvsem le profašistično usmerjenim prosilcem. Odtegnil je podporo idejnim pristašem narodnoosvobodilnega gibanja, si v to svrho organiziral svoj posebni vohunski aparat in se za svoj posel posluževal podatkov okupatorjeve policije. Nadalje je kot predsednik Zimske pomoči kriv aretacije odbornikov Rdečega križa ter njih odgona v taborišče. Kot književnik, politik in uradnik je bil v okupatorjevi službi in eden vidnejših idejnih voditeljev slovenskega fašizma.

Ljudska pravica 26. junija 1945 na strani 5 poroča: V imenu narodov Jugoslavije so bili vsi obsojeni na smrtno kazen s streljanjem, na trajno izgubo državljanskih pravic in na zaplembo premoženja … Višje sodišče je sodbo za vse obtožence v celoti potrdilo.

V sodno dvorano mami niso dovolili. Ko je 25. junija ves dan hodila od »Poncija do Pilata«, da bi smela videti očeta, so ji pod večer le dovolili; vendar ko bi ga smela videti, ji je bilo rečeno, da so jih že odpeljali.

Zvečer smo se z mamo dobile v stolnici. Peljala naju je pred razpelo, naju prijela za roke in z muko iztisnila iz sebe: Zdajle bodo papana ustrelili!

Ne vem, koliko časa smo ostale v cerkvi in tudi ne vem, kako smo prišle domov. Mama je kmalu odšla v Šentvid pri Ljubljani k prijateljema dr. Mateju Justinu in njegovi ženi Anici. Skrila se je pred radovedneži, da v samoti žaluje za očetom. Tiste dni je za naju z Lenko skrbela gospa Pavlovčič.

V tistih dneh je mama pisala svojemu bratrancu v Rim. Piše, da tolikšnega sovraštva v svojem življenju še ni občutila. Sovraštvo in hujkaštvo je bilo tudi v uvodnikih dnevnih časopisov.

V torek, 26. junija, je bil v Slovenskem poročevalcu objavljen odlomek iz očetovega Malikovanja zločina pod naslovom: VELIKONJA SI JE SODBO PISAL SAM, s poudarjenim uvodom: »Slovesno izjavljam: Take svobode ne maram … med menoj in med njimi je samo smrt.« (Objavljeno tudi v Zavezi št. 29, junij 1998, na zadnji strani – platnice). Ker me je na cesti podrl motorist in sem imela ranjeno ustnico, je mama prišla domov in me negovala. Takrat je tudi izvedela, da je v ljubljanskih zaporih naša najstarejša sestra Mija. Obsojena je bila na tri mesece prisilnega dela. Mama ji je lahko poslala paket. Odpeljali so jo na Kočevsko.

8. avgusta, zgodaj zjutraj, je pozvonilo pri vhodnih vratih. Slišala sem mamo, da je šla na okno pogledat, kdo zvoni. Slišati je bilo samo: Odkod pa vidva? In še: Papana so ustrelili! Domov sta prišla Tine in Jane. Preživela sta Teharje. Bila sta živa okostnjaka. Ušiva in na smrt bolna. Mama je naredila več, kot je možno, in brata sta preživela. 11. avgusta je prišla domov Mija. Bilo nas je zopet kar nekaj. Prosili smo, da so nam odpečatili sobe. Z Mijo smo uredili knjige in še marsikaj.

Mama je dočakala visoko starost – 9l let. Zadnjih 25 let je živela v Clevelandu pri hčerki Zini. Od leta 1969 je prihajala v Slovenijo in spremljala, kako napredujejo vnuki. Ko ni več zmogla poti čez »lužo«, smo mi hodili k njej. Leta 1982 sem bila jaz na obisku v Clevelandu. Pogovor je nanesel na marsikaj, tudi na prve dni svobode in papanovo smrt. Začudili so se, da jaz nič ne vem o vsem. Res nisem veliko vedela in čutila sem kot očitek, da me nič ne zanima. Pa je prišlo čez kakšen mesec mamino pismo, datirano 26. avgusta 1982. V njem mama piše: Draga Metka, še nekaj bi Ti rada napisala, kar ti povedati nisem mogla. Gre za čas po papanovi smrti. Ti si pripomnila: Saj nam mama ni nič povedala. Res nisem, ker nisem mogla, pa tudi nisem hotela. Trudila sem se sama nositi in ne še vas bremeniti. Draga Metka, ne veš pa, kolika opora si mi bila prav ti v tistem času s svojim tihim razumevanjem; ko si kljub svoji mladosti naredila vse, kar si mogla, da bi pomagala. Ko smo tisti večer govorili o teh časih, sem skušala, da bi ti povedala, pa nisem mogla. Upam, da razumeš. Vem, da si tudi ti takrat mnogo trpela in nisem imela jaz v vsem prav. Rada bi, da bi ti vedela in razumela, kako je bilo. Še danes ne morem govoriti o tem; res ne morem. Zato sem ti to napisala. Prisrčno pozdravlja, mama.

5. Dve poti v Italijo

5.1. Iz Ljubljane čez Beljak v Monigo

Avtor: Franci Hrovat

5.1.1.

[Stran 049]

Minil je tretji maj leta 1945. V Ljubljani si videl zaskrbljene obraze, ljudje so bili v dvomih, kaj storiti; tudi novonastala vlada je malo govorila in še manj odločala.

Tudi moj osebni položaj ni bil zavidljiv; na veliko soboto leta 1945 mi je dr. Blumauer v Leonišču iz vnete desne rebrne mrene izčrpal liter temne tekočine.

Prišlo je povelje: petega maja na zborno mesto pripravljeni za umik. Ko sem tega dne prispel na določen kraj in me je neposredni šef zagledal v tako slabem zdravstvenem stanju, mi je naklonil pozdrav: »Ti boš pa samo za napoto!« To mi je vzdignilo moralo in »napota« si je ponoči »pridobila« neki uradni avto znamke Hanomag, ki je bil predelan za pogon na oglje.

In šestega maja smo odrinili proti Kranju. Vsa naša policijska enota je potovala na kolesih, spremljal jo je hanomag, kjer smo potovali trije člani in ena članica skupine.

V Kranju je vladala precejšnja zmeda. Ni bilo zanesljivih in resnih odredb. Spet se mi je približal šef, ki je kljub temperaturi, ki me je nadlegovala, verjetno videl »izboljšanje« mojega zdravja. »Ti boš šel na Jesenice in boš tam prevzel položaj!« Povelja so včasih problematična ali pa tudi neumna. To je bila odredba brez glave. Posadka hanomaga je 8. maja zjutraj pognala motor in odrinili smo proti Tržiču. Število oseb se je povečalo: prisedlo je moje dekle, ki je prej potovalo s kolesom do Kranja; pozneje je postala moja žena in me spremlja že 60 let.

Kmalu so se začeli problemi. Ubogi motor je začel ob ogljeni hrani »kašljati«, kar je bilo pri težko naloženem vozu in strmi cesti čisto razumljivo.

Odločili smo se: odrezali smo kotel za žganje oglja in ostali z majhno količino bencina. Odkrili smo način za pridobivanje goriva.

Ob poti so ležali avtomobili in kamioni; z gumijastimi cevmi smo jim izsrkali tekočo energijo do zadnje kaplje in jo pretočili v naš avto.

Prepotovali smo Tržič, dospeli do Ljubelja in se ustavili pri vhodu v predor. Nikogar ni bilo; zavozili smo v notranjost, kjer je bila popolna tema in dosti blata in vode na poti. Pokvarila se nam je tudi luč pri avtomobilu in smo si pomagali z ročno baterijo.

Prispeli smo do mostu na Dravi. Po njem so hodili nemški vojaki z žicami v rokah. Vprašali smo jih, kaj delajo, in so nam odgovorili, da minirajo most. Uničili smo nekatere dokumente, prešli most in pozno popoldne dospeli v Celovec.

Ustavili smo se pri neki šoli, kjer je v telovadnici na slami že sedelo lepo število rojakov, med njimi tudi že nekateri pravkar izvoljeni poslanci nove slovenske skupščine.

Prespali smo tam in zjutraj odpotovali proti Beljaku. Bilo je 9. maja. Nismo vedeli, da so Avstrijci ponoči spet oklicali neodvisnost Avstrije. Ko smo se približali celovškemu mestnemu bloku, nas je ustavil vojak z naperjeno puško in avstrijsko zastavo na rokavu ter vprašal: »Wohin fahren Sie?« – »Nach Villach.« – »Haben Sie Waffen?« – »Nein.« – »Gut, weiter!«

Zadeva se je dobro končala; pri prvem potoku smo ustavili in se razorožili, ker smo bili krepko oboroženi. Potovali smo oblečeni v civilne obleke. Ostali smo z eno pištolo.

Nadaljevali smo pot in naenkrat zagledali, da se z nasprotne strani približuje dolga kolona tankov. Na prvem sta stala dva partizana. Ljudje so nam rekli, da je to osma armada, ki zaseda Avstrijo. Ne vem, ali so bili Angleži ali Amerikanci.

Ker nas niso nadlegovali, smo nadaljevali pot proti zahodu, oni pa so prodirali proti vzhodu. Nekaj kilometrov pred Beljakom smo prispeli v Trefen. Bilo je 9. maja dopoldne. V neki zapuščeni koloniji Hitlerjugenda smo odkrili slovenske begunce. Spominjam se nekaterih: svetnik Karel Škulj, svetnik Merkun, prof. Srečko Baraga, sodnik Žužek, ing. Padar. Drugi dan je prispel s svojim kamionetom sin tovarnarja iz Bežigrada, kasneje senator v Avstraliji. V tej koloniji smo ostali do 12. maja. Prišla je vest, da moramo biti v Beljaku dvanajstega maja zjutraj za prevoz v Italijo.

Med begunci, ki so bili v Vetrinju, so kasneje širili vest, da Angleži vozijo begunce v Italijo. Mislim, da smo bili mi material za izložbo; nas so res prepeljali v Italijo.

V Beljaku je bilo pripravljenih okrog 20 ogromnih odprtih vojaških kamionov; [Stran 050] nanje so pričeli nalagati slovenske rojake begunce, ženske, moške, otroke. Bilo je okrog 700 ljudi.

Prihod v Udine 12. maja 1945 – Z leve Marta Langus (Hrovatova žena),                         Marjan Česen, Renata Cotič, Minka, Marjan Tumpej, Petek, Kobal, Franci                         Hrovat

Slika 29. Prihod v Udine 12. maja 1945 – Z leve Marta Langus (Hrovatova žena), Marjan Česen, Renata Cotič, Minka, Marjan Tumpej, Petek, Kobal, Franci Hrovat

Tam so nam pridružili še en avto. Dotedanji trenutni lastnik, šef naše oborožene skupine, je odločil: »Lojz, ti mi pripelji avto v Italijo, jaz bom pa potoval s kolono!«

Približal se nam je neki angleški poročnik, kateremu smo v vseh mogočih jezikih (razen v angleščini, ki je nismo znali), dopovedovali, da hočemo potovati s kolono s svojimi vozili. Saj smo ga razumeli, naj pustimo avtomobile in zlezemo na kamione; ker pa smo hoteli ohraniti lastna prevozna sredstva, za vsak primer, smo se pač naredili, da ničesar ne razumemo.

Kolona tovornih voz se je premaknila. Na čelu je vozilo komandantovo vozilo, z našimi avtomobili smo se vrinili za njim. V začetku je šlo dobro, ko pa smo začeli voziti po Karavankah proti Trbižu in je bila cesta razbita od bomb, so nas začeli kamioni, ki s svojimi velikimi kolesi niso imeli problemov, prehitevati. Ko smo se približali italijanski meji, smo potovali na repu kolone. Ta je prekoračila mejno zaporo, in ko smo ji hoteli slediti, nam je vojaška straža (mislim, da je bil amerikanski vojak), zaprla prehod. Začutili smo tragedijo, izgubljeni na svetu, brez moči in brez cilja.

In glej: kamionet Bežigrajca se je za nekaj minut zakasnil in v Beljaku je prisedel na odprti del vozila še en rojak, ki si je že v Celovcu »priboril« plašč angleške vojaške uniforme in ga oblekel. Ko se je kamionet približal našim stoječim vozilom, je zaprašeni mož vstal in kriče vprašal, čemu čakamo. Amerikanski stražar je zagledal umazanega »zavezniškega vojaka«, avtomatsko odprl mejno zaporo in pognali smo se v Italijo. Ker nismo poznali cilja, smo se podili po karavanški pot, da bi kolono dohiteli. Pri tem se je Lojzu pokvaril avto; mi tega nismo opazili in revež je čez dva dni prispel v Udine s kolesom. Že na asfaltni cesti smo dohiteli kolono in se ji priključili. Dospeli smo v Udine in kamioni so se ustavili pred ogromnim begunskim taboriščem, kjer si videl razne človeške rase in slišal klice v raznih jezikih. Začeli so izkrcavati naš pripeljani človeški material in ga usmerjati v notranjost taborišča.

Spet se nam je približal angleški poročnik in nam namignil, naj vstopimo v kampo. Uprli smo se. Začel se je spet »mednarodni« [Stran 051] pogovor in razumeli smo, da hoče vedeti vzrok.

V čudovitem razgovoru smo mu poročali (mladina je iznajdljiva), da smo člani mednarodnega Rdečega križa, ki spremljamo begunce. Možakar ni zahteval dokumentov, izgleda, da je bil zadovoljen z odgovorom, in nam je poiskal stanovanje v nekem zavodu z dobrimi posteljami in prostor za vozila. Na hrano smo hodili v taborišče.

Še en zanimiv dogodek, ki se pripeti v življenju. Ko smo prišli v Udine in se utavili, smo slišali, da nekdo kliče: »Francesco, Francesco!« Obrnil sem se in ob meni je stal italijanski vojak z rdečo ruto okrog vratu. Spoznal sem ga; bil je pri italijanski posadki leta 1942 v Novem mestu in nosil svoje perilo v pranje k stanovalki v pritličju naše hiše v Novem mestu. Vprašal je, če smo lačni, seveda smo potrdili; odšel je in se vrnil čez nekaj minut s kopico kruha, napolnjenega s slanino.

V taborišču Monigo 20. maja 1945 – Z leve v prvi vrsti dva brata                         Jeločnik, Ciril Masič, v drugi Hrovat, Franci Hrovat, Šinkovec, Marjan Česen

Slika 30. V taborišču Monigo 20. maja 1945 – Z leve v prvi vrsti dva brata Jeločnik, Ciril Masič, v drugi Hrovat, Franci Hrovat, Šinkovec, Marjan Česen

Ker ni bilo več prevrnjenih kamionov, smo ostali brez goriva za vozila. Izvedeli smo, da je v Udinah nastanjena velika skupina poljske Andersove vojske. Odrinil sem k njim in jim razlagal v različnih slovanskih jezikih, malo nemško in malo italijansko, da smo slovenski begunci, ki se umikamo izpod komunističnega terorja in nimamo bencina za vozila. Kar dobro smo se razumeli, in rezultat: neki oficir je odredil, da so vojaki prinesli tri sodčke bencina, vsakega po 25 litrov, in sodček olja. Vsekakor bogato darilo.

Ne spominjam se dobro, koliko dni smo ostali v Udinah, tri ali štiri. Prišel je dan in povelje, da se slovenski begunci preselijo dalje v Italijo – kam, nihče ni vedel.

Ljudi so spet naložili na kamione, formirali kolono in odpeljali. »Mednarodni Rdeči križ« se je priključil koloni in brez težav potoval z njo. Vse je šlo v redu do reke Piave. Ni bilo mostu, namesto njega je bil pod vodo cementni tlak. Voda Piave je bila v tistem času precej narastla. Kamioni so krepko rezali vodo, tudi naš kamionet je pregazil pot; ko pa je ubogi hanomag zavozil v vodo in prevozil nekaj mestov, se je zaslišalo »puf, puf« in stvar se je ustavila. Začeli smo sezuvati čevlje, da bi šli ven, pa se je od zadaj prikazal dvometrski uniformiran Amerikanec in ukazal: »Stop!« Uprl se je v zadnji del voza in nas sam porinil do drugega brega. Prispela sta dva motorista, odprla pokrov motorja, posušila mokre naprave in motor je spet zabrnel.

Sledili smo koloni, in kje se je potovanje nehalo? V begunskem taborišču Monigo presso Treviso, kjer sem bil leta 1942 pet mesecev interniran. Drugič spet »doma«!

5.2. Dnevnik zapoznelih beguncev

Avtor: Janko Maček

5.2.1.

[Stran 052]

V soboto, 5. maja 1945, so skozi Šentjošt šli domobranci iz Logatca, Hotedršice in Rovt ter civilisti, ki so se umikali z njimi. Dolge kolone pešcev in voz s konjskimi vpregami so hitele po cesti proti Suhemu Dolu in Gorenji vasi. Tudi šentjoški domobranci in tisti, ki so nameravali iti z njimi, so bili pripravljeni za odhod, vendar so ga odložili do ponedeljka zjutraj. Po njihovem odhodu je zazevala praznina, ki se ji je pridružil strah. Zvonovi farne cerkve niso vabili k maši, kajti duhovnik je odšel z begunci, odšel je pa tudi cerkovnik z družino, odšel je župan in obe učiteljici. Zadružna trgovina je ostala zaprta, ker sta odšli tudi prodajalki.

Le redki so opazili, da nekaterih mož in fantov ni bilo med odhajajočimi. So morda šli že naprej ali so se kje zadržali? Niso mogli vedeti za njihovo odločitev, da ostanejo v bližini doma in iz skrivališča v gozdu spremljajo, kaj se bo dogajalo tistih štirinajst dni do povratka beguncev. Kdo so bili ti možje in fantje? Stanko Guzelj, Albert Malovrh, Viktor Tominec in Jakob ter Jože Žakelj so bili domačini, radiotelegrafist Florijan Duh je pa bil Dolenjec. Kmalu so sprevideli, da napovedana vrnitev ne bo tako hitra, so pa še verjeli vanjo. Ko so konec maja pricurljale do njih prve vesti o drugačnem vračanju domobrancev, jim niso verjeli, češ da je to le grda propaganda. Pa vendar sta brata Stanko in Pavle Žakelj z domobranci iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem in drugimi gorenjskimi domobranci, med katerimi so bili tudi tisti iz Suhega Dola in Lučin, že 28. maja prišla na škofjeloški grad. Šele, ko se je Pavle Žakelj v drugi polovici junija s težavo privlekel domov in povedal svojo zgodbo, so se morali sprijazniti s kruto resnico. Stankota so z nekaterimi drugimi odpeljali z loškega gradu že po nekaj dneh in ni jih bilo več nazaj. Pavle je pa prišel v Škofove zavode v Šentvidu, od koder mu je uspelo pobegniti. Ker je vedel za skupino skrivačev v domačem kraju, se je skozi gozdove prebil k njim. Šele tedaj so skrivači začutili, da so tudi njihova življenja v neposredni nevarnosti.

Marsikaj so zvedeli in doživeli tiste tedne in mesece. Miličniki so prihajali z raznih strani in delali hišne preiskave. Na dom Žakljevih so prišli celo iz Žirov. Znano je, da je bil tudi takratni komandant loškega gradu žirovske gore list. Navadno jih je sprejela mati, ki je kljub svojim 65 letom znala biti mirna in prepričljiva. Nekoč so jo postavili pred zid in ji grozili z ustrelitvijo, če ne pove, kje so sinovi. Odgovorila jim je: »Zakaj sprašujete mene? Pojdite na Koroško in jih poiščite!« Tudi potem, ko se je v zid poleg nje zarilo nekaj krogel, je ostala mirna: »Kaj vendar hočete? Saj veste, da so šli na Koroško.« – Napeto je bilo v juliju, ko se je v Šentjoštu mudil poseben oddelek knojevcev. Ali so prišli zaradi njih? Bodo preiskali gozdove? Zgodilo se je nekaj drugega. Nekega jutra so od Piškove domačije, kjer se je večkrat oglasil eden od članov skupine, zaslišali vpitje in streljanje. Knojevci so namreč prejšnji dan v Žažarju prijeli domobranskega skrivača Franca Trčka, ki je bil sorodnik Piškovih in se je delno skrival pri njih, delno pa v domačem kraju. Ni bil član šentjoške skupine, le slučajno je prišel v stik z njo. Verjetno so ga že nekaj časa zasledovali. Torej v Žažarju so ga prijeli in odvedli k sorodnikom v Šentjošt, da bi jim dokazali zvezo z njim. Celo noč so ga imeli zvezanega v Piškovi hiši. Zjutraj je prosil, naj mu dovolijo na stranišče. Na hitro se je odločil za beg. Odrinil je vojaka, ki ga je spremljal, in začel teči po dolini proti cesti. Vojak se je kmalu znašel in začel streljati za njim. Streli so poklicali še druge. Vsi so tekli za njim in streljali. Obležal je v dolinici pod cesto na robu gozda in kar tam so ga za silo zagrebli. Piškovega očeta so knojevci odpeljali v Šentjošt. Da bi ga mučili, so mu na hrbet naložili vrečo, polno kamenja. Oče je bil močan in vzdržljiv, toda to je zanj le bilo prehudo. Ves izmučen se je opotekal pod težo bremena. Tudi pri zasliševanju so ga še mučili, vendar niso prav nič zvedeli od njega. Nekako po enem tednu so ga izpustili in šele tedaj so se skrivači oddahnili.

Prišla je jesen. Listje na drevju nad skromnimi bivaki skrivačev je začelo rumeneti in odpadati. Številnim nevšečnostim, ki so jih pestile že od začetka skrivanja, se je pridružilo še hladno in deževno vreme. Odločili so se za odhod v Italijo. Ohranjen je dnevnik te dolge in nevarne poti, ki ga je pisal Jakob Žakelj, eden izmed sedmih zapoznelih beguncev.

27. september 1945. Odhod iz domačega kraja danes zvečer ob šesti uri. Mimo Zabrdarja, skozi Možinetov Mali gozd čez Lavrovec, [Stran 053] mimo Soveta, Česna, Katreta, do Dolinarja, kamor smo prišli ob osmi uri zvečer. Tam nas je čakal g. župnik Ramšak in vodnica Franca.

Krvinetova domačija v Suhem Dolu

Slika 31. Krvinetova domačija v Suhem Dolu

Odhod od Dolinarja ob deveti uri, mimo Hlevišarja, skozi Izgorje v Sopovt, skozi Spodnji Zavratec v Zgornji Zavratec. Tu smo dobili novo vodnico, ki nas je peljala do Mravljišča. Pridružili sta se še dve dekleti in vse tri so šle z nami do Kališ, kamor smo prispeli 28.9. ob pol tretji uri zjutraj. Poklicali smo domače, se vse potrebno pogovorili in šli na kozolec počivat. Čez dan smo dvakrat dobili čaja in hlebec kruha.

S kozolca smo zlezli 28. 9. zvečer. Hčerka od te hiše in njena soseda sta nas peljali do Novaka, ki smo ga zbudili in oba z ženo sta nas vodila čez strahovito grd hrib (gozd) Koševnik do vasi Koševnik. Tu smo se poslovili od Novaka in njegove žene in šli sami dalje. Pot nas je peljala proti Zadlogu, skozi Zadlog in Malo Goro. 29. 9. je začelo takoj po polnoči po malem deževati. Na Mali Gori smo prišli na cesto in šli kaki dve uri po cesti. Ob svitu 29. 9. je začelo močneje deževati; ob pol sedmi uri smo krenili s ceste na desno v hrib. Od sedme do osme ure je lilo kot iz škafa in padala je tudi toča. Vsi smo bili mokri kot miši. Ob osmi uri naredimo vsak en požirek iz naših steklenic in krenemo dalje po skalovitem terenu proti Angelski gori. Po eni uri hoda smo izgubili Pepeta in se čez eno uro spet dobili skupaj.

Na visokem hribu nad Otlico smo dobro uro počivali, jedli in gledali v Vipavsko dolino. Dobili smo nekega drvarja, ki nam je pokazal nadaljnjo pot. V nekem živinskem napajališču smo dobili vode. Začela se je huda in težavna pot. Po enourni hoji smo v neki kotlini ponovno našli vodo. Hodili smo že po Trnovskem gozdu, po hribih in skalovju desno od Predmeje. V dolini smo slišali partizansko streljanje in tudi videli smo jih. Proti večeru smo prišli na cesto in dobro uro hodili po lepi cesti. Ko se je začelo večeriti, smo si pripravili prenočišče ter utrujeni in izmučeni polegli.

30. september 1945. Nedelja je danes in krasno jutro. Vstanemo ob šesti uri in gremo dalje proti zahodu. Na vse zgodaj smo bili žejni, vode pa nikjer. Hodimo komaj 20 minut, ko dobimo vodo v neki luži. Tu se umijemo, napijemo in natočimo v posode. Po dveurni hoji pridemo do podrte oglarske koče, zraven katere sta bili dve koriti sveže vode. Hvala Bogu!

[Stran 054]

Ob enajstih dopoldne pridemo zelo utrujeni na vrh nekega hriba in zagledamo Gorico. Tu počivamo in se pokrepčamo. Ob enih gremo dalje proti Gorici, držeč se levega krila hriba. Vode smo še večkrat dobili po duplinah bukovih dreves tako, da nismo trpeli žeje. Ob enajsti uri zvečer smo zašli na tako neprehoden teren, da nismo mogli ne naprej in ne nazaj. Bila je tudi huda tema. Vležemo se med skale in čakamo meseca, ki se prikaže ob treh zjutraj.

1. oktober 1945. Ko je mesec nekoliko razsvetlil skalnati in s trnjem poraščeni teren, kjer smo obtičali, smo krenili dalje. Ker smo zašli preveč levo od Gorice, smo se morali sedaj obrniti v desno. Po enourni hoji smo prišli iz gmajne med senožeti in vinograde in spet naleteli na vodo. Skakali smo čez zidove in ponovno zašli v pečine nad neka brezna, iz katerih smo se s težavo izmotali. Začelo se je daniti. Pred seboj v dolini smo zagledali cerkev in vas Kromberk. Ker nismo vedeli, na kateri strani meje se nahajamo, smo se bali, da ne pademo v roke partizanom. Zavijemo popolnoma desno po vinogradih pod hribom San Gabrijel. Dobre pol ure od Gorice se ustavimo v grmovju. Ker smo bili strašno utrujeni, smo polegli in čakali do četrte ure popoldne.

Še vedno nismo vedeli, na čigavem ozemlju smo, zato nismo upali dalje. Ob četrti uri popoldne pošljemo Stankota k neki hiši, da ugotovi kako in kaj. Ugotovil je, da smo že 20 minut čez mejo na anglo-ameriški strani. Poberemo prtljago in gremo proti Kromberku. S Stankotom se oglasiva v župnišču pri župniku in skladatelju Vodopivcu. Ni bil preveč prijazen z nama. Po polurni hitri hoji smo prispeli ob avemariji v Gorico. Gremo v cerkev na Travniku, kjer smo slučajno dobili gospo Vodopivčevo, ki nas je peljala na svoj dom, da smo dobili večerjo in prenočišče. Pri njej smo se sešli z gospodom Čekuto.

Dne 4. oktobra sem šel v Trst zaradi službe za naše fante. Sešel sem se z več znanci. Službe ni mogoče dobiti, brez nje pa tudi ni mogoče živeti, ker je velika draginja. 6. oktobra sem v salezijanskem zavodu obiskal dr. Tomca, ki je prišel iz Praglie in mu izročil pismo za Vinkota. 7. oktobra smo se preselili od gospe Vodopivčeve, ki je bila z nami zelo dobra, v goriško Alojzijevišče. Ogromna in popolnoma zapuščena stavba. Ležali smo na tleh in se hranili na svoje stroške.

Do 9. oktobra nismo doživeli nič posebnega. Ta dan smo se pa sešli z Vinkotom, ki je prišel iz Praglie. On sploh ni vedel, če je kdo od naših še živ, sedaj pa kar naenkrat zagleda pred seboj tri brate in še ostale naše prijatelje. Ostal je z nami v Gorici do 13. oktobra, ko smo skupaj odpotovali proti Trstu. Vsak dan je šel maševat in mi z njim k maši.

10. oktobra sva z Vinkotom šla na obisk v Vedrijan k g. Janezu Koširju. Gospod Košir je zelo dober in ljubezniv. Sprejel naju je prijazno in nama dobro postregel. Takoj po našem prihodu v Gorico sem pisal domov po legalni in po ilegalni poti. Pisal sem tudi Kogovškovim na Mravljišče in oni pošljejo naše pozdrave naprej proti Št. Joštu.

13. oktobra ob pol devetih smo odšli v Trst, kjer smo se javili na rdečem križu. Dobili smo hrano in prenočišče. 14. oktobra smo se s kamionom odpeljali v Udine. Mesto je močno porušeno od bombardiranja. Pili smo dobro vino.

15. oktober 1945. Odhod iz Udin danes zvečer ob devetih z vlakom v živinskem vagonu.

16. oktober 1945. V Verono smo prišli danes zjutraj ob devetih. Videli smo veliko ruševin. Odhod iz Verone danes ob pol dveh popoldne. Prihod v Bologno ob šestih zvečer.

17. oktober 1945. V Forli smo prispeli ob pol petih zjutraj in nadaljevali pot v Rimini. Povsod se poznajo posledice strašne vojne.

18. oktober 1945. Odhod iz Rimini danes ob petih popoldne in prihod v Senegalijo ob desetih zvečer. Neki poljski vojak nam pomaga, da pridemo v taborišče. Tu dobimo veliko znancev: Možinetova družina, precej Rovtarjev, Vrhovcev itd. Ogledovali smo morje. Stanko Guzelj je dobil službo šoferja in ostane tu. Med vožnjo po Italiji smo dobili le malo hrane.

22. oktober 1945. Odhod iz Senegalije danes proti večeru z avtomobilom serviglijanskega taborišča. Z nami sta se peljala tudi predsednik dr. Žitko in g. Iskra. V naš novi dom – servigliansko taborišče – smo prispeli ob desetih zvečer in se nastanili v baraki št. 11. V naši baraki stanujejo sledeči znanci: Hlevišar, Petrač z dvema fantoma, Vrsničan, Kožuh z Opol, g. Pregelj, g. župnik Skubic, g. župnik Jenko, elektromonter Kalan, g. Kapus in precej Hotedrščanov. Menda je tukaj okrog 60 duhovnikov. Vsak dan so v taboriščni kapeli sv. maše od petih do devetih zjutraj.

Ta teden so v taboriščni kapeli duhovne [Stran 055] obnove za vse stanove. Udeležba je srednje dobra. So še vedno ljudje, ki smatrajo to za nepotrebno. – V nedeljo 29. tega meseca smo šli z nekaterimi Rovtarji in Vrhovci v mestece Falerone, ki je eno uro oddaljeno od našega taborišča. Tam smo pili krasno črno vino.

V šentjoških gozdovih – Z leve spredaj Stanko Guzelj, Florijan Duh in                         Jože Žakelj, stojijo Viktor Tominec, Jakob Žakelj in Pavle Žakelj

Slika 32. V šentjoških gozdovih – Z leve spredaj Stanko Guzelj, Florijan Duh in Jože Žakelj, stojijo Viktor Tominec, Jakob Žakelj in Pavle Žakelj

30. oktober 1945. Danes je temen in oblačen dan. V taborišču se ni zgodilo nič posebnega. Na oglasni deski je obešen razglas, da vodstvo taborišča razpisuje volitve novega taboriščnega odbora za 3. november 1945. Za te volitve je veliko zanimanje. Zadnje dni sem pisal g. Staretu, Bitencu, Čekuti in Možinetu.

2. november 1945. Danes je vernih duš dan, posvečen spominu in molitvi za rajne. Naše misli uhajajo v domači kraj na domače pokopališče, kjer na grobovih gore lučke in cveto še zadnje jesenske rože. Naše misli pa hite tudi na neznane kraje, kjer leži nešteto naših šentjoških fantov v skupnih grobiščih. Na njihovih grobovih ni svečk in ne cvetja. Sveti in ogreva jih le naš spomin in tolaži naša molitev. Št. Jošt se je ponašal z lepim številom najboljših fantov. Le redki izmed njih so še živi. Bog naj ohrani vsaj te, našim mrtvim fantom pa naj podeli plačilo v nebesih.

11. novembra. Danes je Martinova nedelja. Vreme je precej hladno. V Jugoslaviji imajo volitve v konstituanto. Inozemske radijske postaje o tem popolnoma molčijo, beograjska in ljubljanska pa vpijeta o velikem volilnem navdušenju. Tako je Ljubljana poročala, da so Rovte v celoti volile že do osmih zjutraj. – Popoldne smo šli nekateri na sprehod v Falerone in si privoščili nekaj kozarčkov rdečega.

12. november 1945. Z Vrsnika je prišla neka ženska in prinesla pošto za vse Vrhovce. Jutri odpotuje nazaj in odnese pošto. Tudi jaz bom napisal pismo za domače. – Včeraj je prišel g. profesor Grum in prinesel pismo od Vinkota iz Praglie.

13. november 1945. Vreme je precej hladno. Danes goduje sv. Stanislav Kostka. Naš Stanko, če je še kje živ, ima god – star je 26 let. V taborišče sta danes prišla dva dolenjska domobranca, eden od njiju je menda ušel z morišča. O volitvah v Jugoslaviji še ni točnih poročil. Zavezniki še niso zavzeli svojega stališča napram njim.

[Stran 056]
V šentjoških gozdovih – Z leve Florijan Duh in Albert Malovrh

Slika 33. V šentjoških gozdovih – Z leve Florijan Duh in Albert Malovrh

Tako dnevnik Jakoba Žaklja. Le dva od sedmih šentjoških skrivačev sta ob 60-letnici njihovega nevarnega podviga še živa. Florijan Duh, ki edini med njimi ni bil domačin, živi od leta 1950 v Kanadi. Pred kratkim je napisal nekaj spominov na leto 1945. Marsikaj se je v šestdesetih letih izgubilo, nekateri dogodki so mu pa še vedno živo pred očmi. Pove, da so računali, kako bodo s pomočjo radijske postaje imeli zvezo z domobranci v Celovcu in bili stalno na tekočem o vsem. Seveda niso mogli vzpostaviti nobene zveze. Niso si niti predstavljali, kaj se dogaja. Večkrat so bili v nevarnosti, da jih odkrijejo. »Vsi smo bili čisto tihi, nismo kurili, ker bi nas dim lahko izdal.« Ko so se odločili za odhod preko meje, je nekega večera prišel k njim duhovnik in jim podelil zakramente za umirajoče. »Ko je prišel, je na skalo postavil mali križ in prižgal dve sveči. Vsakemu je dal blagoslov in nato odšel brez razgovora. Besede ne morejo izraziti, kaj sem takrat čutil.« Ko so se v začetku poti ustavili pri neki hiši, je starejša žena začela na glas jokati: »Kje so moji sinovi, kje so moji sinovi!« Vsem je bilo težko zaradi tega in z grenkobo v srcu so se poslovili. »Hodili smo tri dni in tri noči v stalni nevarnosti, da bomo ujeti in verjetno pobiti, kot se je zgodilo mnogim drugim … Ko smo zadnji dan v mraku bili že blizu Gorice, smo se za trenutek ustavili in gledali. Pred nami mesto v luči in polno aktivnosti, za nami Slovenija v temi, nič luči, nobenega glasu! Vprašal sem se: ‘Kaj hočeš, življenje ali smrt?’ Ljubil sem Slovenijo, toda tedaj sem se odločil za življenje. Pogledal sem ostale in rekel: ‘Naprej!’

Iz dnevnika smo poleg poti naših skrivačev do Gorice spoznali tudi njihovo pot v begunsko taborišče v Italiji in delček vsakodnevnega življenja v njem. Florijan Duh se je ob pogledu na Gorico zamislil. Čutil je, da morda za vedno zapušča domovino, na katero je bil navezan, ki jo je imel rad, kjer mu je pa tedaj grozila smrt, zato se je odločil za življenje v tujini. Ostal je v taborišču, dokler ni dobil možnosti za emigracijo. V Kanadi si je potem ustvaril družinsko ognjišče in tam živi še danes. Viktor Tominec je iz Italije kmalu odšel v Avstrijo, nato se pa izselil v ZDA in sedaj živi z družino v Clevelandu. Jože Žakelj je iz taborišča v Italiji odšel v Argentino. Leta 1956 so iz Slovenije prišli za njim še žena in trije sinovi. Umrl je leta 1980 v Buenos Airesu. Ostali štirje nekdanji skrivači so se leta 1946 in 1947, nekateri tudi kasneje, kot Bitenčevi sodelavci še vračali v domači kraj. Guzelj je ob neki taki priliki s seboj v taborišče pripeljal zaročenko Albino, se poročil in kmalu potem odšel v Argentino. Ko je leta 1990 umrl v Buenos Airesu, so za njim poleg žene žalovali še trije sinovi, tri hčere in kopica vnukov. V Argentino je odšel tudi Albert Malovrh, se poročil in postal oče petim otrokom. Umrl je leta 1999. Zadnja sta iz Italije odšla Jakob in Pavle Žakelj. Naselila sta se v Clevelandu – ZDA. Za Jakobom je po nekaj letih prišla še žena s petimi otroki, Pavle pa je življenjsko sopotnico našel v Clevelandu in rodilo se jima je šest otrok. Jakob je umrl leta 1974 v Gorici in je pokopan v Clevelandu, Pavle pa leta 1993 v Clevelandu.

Naj na koncu pojasnimo še nekatera imena, ki bralcu verjetno niso znana. Duhovnik Vinko, ki je prihitel 9. oktobra 1945 iz Praglie, je bil brat Jakoba in Pavla Žakelj. V začetku maja 1945 je z nekaj bogoslovci in njihovim profesorjem dr. Odarjem iz Ljubljane odšel v Celovec, bil 19. maja pri sv. Emi v Krki posvečen v duhovnika in imel 27. maja novo mašo v Vetrinju, pri kateri je bil prisoten tudi Pavle in trije drugi bratje ter sestra Anica, ki so bili že v naslednjih dneh vrnjeni in pomorjeni. Dr. Alojzij Tomc je bil salezijanec, ki je pripomogel, da je že junija 1945 v Pragliji pri Padovi začelo delovati [Stran 057] slovensko begunsko semenišče in teološka fakulteta. Imel je namreč dobre zveze s tamkajšnjimi salezijanci. Ker je novomašnik Vinko imel pred seboj še eno leto študija, je tudi on prišel v Praglio in tako ga je dr. Tomc poznal. Sveti sedež je šel pri izdaji dovoljenja za slovensko teološko fakulteto v begunstvu izredno na roko. (Dr. Kolarič, Škof Rožman, str. 565)

Oktober 1945 – Prvo srečanje Žakljevih z Vinkom v Gorici – Z leve Pavle,                         Vinko, Jakob in Jože

Slika 34. Oktober 1945 – Prvo srečanje Žakljevih z Vinkom v Gorici – Z leve Pavle, Vinko, Jakob in Jože

V dnevniku med drugim beremo, da so se v Gorici »sešli z gospodom Čekuto«. Arhitekta Vilka Čekuto so namreč poznali kot domobranskega poročnika, ki je leta 1944 z načrti in nasveti pomagal pri obnovi požganih in porušenih šentjoških domačij. Nekaj časa je delal pri slovenski oddaji Radia Trst, kasneje se pa izselil v Kanado. V dnevniku je omenjenih kopica imen, ki se piscu očitno zdijo čisto enostavna, saj je vse tiste ljudi poznal. Piše na primer, da so v Servigliano potovali skupaj s predsednikom Žitkom in gospodom Iskro. Verjetno misli pri prvem na ljubljanskega odvetnika dr. Stanislava Žitka, ki je bil najprej predsednik pripravljalnega odbora za evharistični kongres, nato še za kongres Kristusa Kralja, ob začetku vojne pa tudi predsednik Zveze fantovskih odsekov. (Dr. Kolarič, Škof Rožman II) Duhovnik Anton Iskra je imel novo mašo leta 1941. Do odhoda v begunstvo je bil prefekt v Baragovem semenišču v Ljubljani, nato je pa živel v Rimu in delal pri slovenski oddaji vatikanskega radia. Med znanci, ki so jih našli v taborišču so večinoma kmečki gospodarji, zato jih imenuje kar z njihovimi domačimi imeni kot Možina, Hlevišar, Vrsničan in podobno. Med stanovalci barake 11 omeni župnika Skubica in Kapusa: Anton Skubic, rojen leta 1892 v Šmarje – Sap, je bil do maja 1945 župnik v Gornjem Logatcu, Jožef Kapus, župnik v Leskovici, pa je bil kot nemški pregnanec tedaj v Hotedršici. Pod »g. Pregelj« je verjetno mišljen Darko Pregelj, ki je kot domobranski poročnik bil nekaj časa v Šentjoštu, nato pa v Suhem Dolu. Konec leta 1947 je z Bitencom, Berlotom in Žakljem prišel v Slovenijo. Imel je srečo, da se je zaradi slabega zdravja že okrog Novega leta vrnil nazaj v Italijo in se tako izognil težavam, ki so jih imeli Bitenc in ostali. Pa o tem morda kdaj drugič.

6. Pripovedi

6.1. Domobranski poročnik Martin Zorko

Avtor: Jože Strgar

6.1.1.

[Stran 058]

V Slovencu z dne 25. aprila 1945 sem našel zapis, nekrolog za domobranskim poročnikom Martinom Zorkom. Takole piše ob koncu nekrologa: »Tako si, dragi Tine, odšel od nas, kot odhaja junak. Zastonj bo nate čakala naša mladina, da bi ji kot učenik po božji volji razkrival lepoto materine besede in jo navajal na pota vernega in poštenega življenja … Vemo, Tine, da živiš v Bogu, da si stopil tam v krog svojih sošolcev in prijateljev Pavčiča, Mravljeta, Golouha, Žvana, Furlana in v krog vseh 25 doslej padlih marjaniških gojencev.«

Martin Zorko je torej bil domobranski vojak, ki je bil spomladi leta 1945 ranjen in je konec aprila, tik pred koncem vojne, umrl v ljubljanski bolnišnici. To je bil moj stric, mamin brat, ki sem ga zelo spoštoval in ga imam v lepem spominu. Prav rad se odzivam vabilu, da bi o njem napisal svoje spomine.

Ko deček odrašča v fanta, ima ob svojih željah, da bi čim prej odrasel v moškega, največkrat pred očmi kak zgled, nekoga, ki ga ceni in mu želi slediti. Tudi pri meni je bilo tako. Imel sem strica Tineta, ki mi je bil vzor za vse lepo in možato. Spominjam se začetka takih občutkov, ko sem kot deček v domači vasi sredi krškega polja spremljal priprave na njegov odhod v široki svet, v Ljubljano na učiteljišče. Pred odhodom so mu dali narediti nove čevlje in mu kupili še dve srajci in obleko. Kako smo vse to občudovali. Za na pot pa so spekli bel kruh in skuhali klobaso. Odhod na železniško postajo na Videm je bil nadvse slovesen. Pol vasi je gledalo, ko ga je stric Johan odpeljal s svojimi lepimi konji in vozičkom. Domačim so silile solze v oči. Kako tudi ne, saj je šel od doma priden in dober fant. Bogve, kako bodo z njim ravnali tam v mestu in kaj bo potem nastalo iz njega?

Iz šole v Velikem Podlogu sem vedel, kaj pomeni biti učitelj, in to bo postal, če Bog da, moj stric Tine Zorko. V tistih časih, to je bilo tik pred drugo svetovno vojno, je bil učitelj nekaj velikega, nekaj podobnega kakor župnik. Učitelj je bil gospod, ki je vse vedel in učil druge. Vsi smo ga spoštovali in občudovali. Učiteljski stan je v tistem času še imel ugled in veljavo.

Potem je prihajal domov na počitnice – najprej za božič, potem za veliko noč in nazadnje sredi poletja, ko so bile velike počitnice. Kako smo se ga vedno veselili in kako smo bili radovedni za vse, kar se je tam v Ljubljani dogajalo. Spraševali smo ga, ali ima dovolj jesti. Ni bil ravno lačen, a šele doma se je komaj najedel. Spraševali smo ga tudi, kdaj hodijo spat v Marjanišču, kjer je stanoval, in kdaj vstajajo. V posteljo so morali ob devetih, vstajali pa so ob šestih. Povedati je moral vse in za nas je bilo vse novo. Sam pa sem ga po svoje opazoval. Tudi doma je vstajal kakor tam ter se vsako jutro umival do pasu, in sicer z mrzlo vodo, češ da je to zdravo, da krepi telo. Potem je tam v mali hiši, to je v mali sobi, pogosto vadil gosli. Kako to cvili, so rekli. Pogosto se je kam odpeljal s kolesom, zdaj k sorodnikom, zdaj k sošolcem, pa k sv. maši v Leskovec. Včasih me je vzel s seboj, sedel sem na »štangi«, kakor so rekli. In rad je prihajal tudi k nam, Strgarjevim. Mama, njegova sestra, mu je rada postregla, kadar je kaj primernega imela. Z nami otroki se je prešerno igral in nam pokazal kakšno telovadno vajo. Okrog mene se je posebno rad »smukal« in gledal, kakšne zvezke imam, kako se učim, kako berem. Z očetom in še z drugimi pa je rad moževal in razsojal o političnih razmerah pri nas in v soseščini. »Najbolj se moramo bati Nemcev. Hitler sovraži vse, razen Nemcev,« je zatrjeval. Nekateri pa so mu ugovarjali, češ da gre nemškim kmetom in delavcem bolje kakor našim. Tako nekako je minilo tistih nekaj let, ko je drugod že bila vojna, pri nas pa smo vsemu sledili, kolikor je bilo mogoče in se spraševali, kaj in kako bo z nami, če nas Nemčija napade. Stric Tine je vedno znova poudarjal, da Nemčija ne more zmagati, ker ni poštena in ima proti sebi velik del sveta. Prav mogoče pa je, da nas bo napadla in zasedla.

Potem nas je Nemčija napadla na cvetno nedeljo leta 1941. Ko smo šli zjutraj od sv. maše, so v zraku že krožili nemški avioni in slišalo se je streljanje. (To sem nekoliko obširneje opisal v svojih spominih Od vrtnarja do župana, izdala Mohorjeva družba 1999.) Stric Tine je bil takrat v Ljubljani, kajti velikonočnih počitnic še ni bilo. In tudi pozneje ni prišel. Rekli so, da zanj ni varno, da bi ga Nemci gotovo zaprli ali izgnali. Šele pozno poleti, ko se je v bližini ustalila nemško-italijanska meja, je nekega dne na skrivaj prišel domov. Nikjer se ni [Stran 059] pokazal in pred nočjo se je vrnil na italijansko stran, v Šutno, blizu meje, k bratu Lojzetu, pri katerem je kratko počitnikoval. V nevarnosti je bila tudi celotna Zorkova družina, kajti stari oče, tudi Martin Zorko, ki je bil občinski odbornik pa tudi oba druga strica Johan in Tone, ki sta prav tako bila odločno proti Nemcem in sta v resnici tudi kljubovala tistim, ki so Nemce hvalili. Na Zorkovi in na Strgarjevi hiši nismo izobesili nemške zastave. To ni bilo všeč nekaterim vaščanom, predvsem pa ne tistim propagandistom iz sosednje vasi Gorica, ki so hodili okrog in govorili: »Gospod Marko Natlačen, tvoj narod je lačen. Pridi Stalin, odpri magazin.« To je bilo namenjeno predvsem tistim, ki so bili ves čas proti Nemcem in enako neljub jim je bil tudi Stalin. Eden izmed tistih, ki so kar naprej hodili po vasi in ljudem govorili, kako veliki sta Nemčija in Rusija, je imel novo kolo in novo obleko in je prav to parolo zelo rad ponavljal. Sam pa sem si jo že prvikrat zapomnil. Ker je to delal javno, pred očmi Nemcev, so ljudje ugibali, od kod temu gospodu vse to? Ali so ga oblekli Nemci ali kdo drug? In kaj vse to pomeni? Res pa je, da ga po napadu Nemcev na Rusijo ni bilo več naokrog. Zorkovi so vsej tej propagandi, tako tisti za Nemce kakor oni za Stalina, nasprotovali. Zato so bili še posebej v nevarnosti in negotovi in so nekega večera, zgodaj jeseni, preden so Nemci pričeli z izseljevanjem celotne vasi, pobegnili na italijansko stran. Tam je bilo bolj varno. Naselili so se pri stricu Lojzetu v Šutni in v hramu, leseni zidanici, ki so jo imeli ob vinogradu na Bočju.

Tretji letnik ljubljanskih učiteljiščnikov spomladi 1941 – Martin stoji v                         sredini s prekrižanimi rokami

Slika 35. Tretji letnik ljubljanskih učiteljiščnikov spomladi 1941 – Martin stoji v sredini s prekrižanimi rokami

Kako se je v naši vasi, na Jelšah, pozno jeseni, ko so bili pridelki že pospravljeni, pričela selitev ali izgon ljudi, sem v že omenjenih spominih opisal takole: Zvečer, že v mraku, sta se pripeljala v vas dva osebna avtomobila. »Kdo zna nemško«, so vprašali. Odpeljali smo jih k Belajevim. Stric je menda znal nemško, ker je bil v prvi vojski avstrijski vojak in celo desetnik. Pri Belajevih so ravno imeli veliko pojedino, polno mizo mesa in drugih dobrot. Štirje ali pet možatih policistov s čini na ramenih je vstopilo v hišo. Povabili so jih za mizo, kakor se za jevšanskega gospodarja spodobi, da bi jedli in pili. Mi, otročad, smo ostali za pečjo, postregli so tudi nam. Ob jedi in novem vinu so se kaj hitro pričeli pogovarjati o prvi vojni. Stric je znal veliko povedati, čeprav s pomočjo rok in pipe, ki mu je bila ves čas v ustih ali v roki. Ker so bili tudi oni v tej isti vojni, so obujali spomine in se imeli prav veselo.

Nazadnje so le povedali, po kaj so prišli. »Jutri zjutraj ob sedmi uri bodite pripravljeni 60za odhod!« Povedali so še, da lahko vzamemo s seboj vse, kar lahko nesemo, da pa [Stran 060] to ni pomembno, saj bomo vse in vsega dovolj dobili v nemškem rajhu. Ko so ljudje, ki so bili tam v hiši, med njimi sem bil tudi sam, prišli malo k sebi, so hoteli še vprašati, ali gremo vsi ali samo nekateri, kam gremo in tudi kdaj se bomo vrnili. A prijazni gospodje policisti so stricu sicer na hitro še nekaj povedali, celo opravičevali so se, češ da niti ne bi smeli tu sedeti in z nami jesti. In so odropotali. Belajev stric je predvsem zvedel, kdo vse naj bo drugo jutro pripravljen. Oni, Belajevi, so bili med njimi.

Kaj vse se je tisto noč dogajalo, vedo le tisti, ki so ostali pokonci. Gotovo so šli na vse strani, celo tja čez Globelo in Krko, na drugo, italijansko stran, da opozorijo na začetek selitve tod naokoli.

Z majhno zamudo so naslednje jutro priropotali trije tovornjaki. Eden poln vojaštva ali policistov, kdo bi vedel. Druga dva prazna za nesrečne ljudi. Vsi so se ustavili sredi vasi, to je pred našo hišo. Ko so ugotovili, da Strgarjevih ni na seznamu za selitev, so prišli v hišo in se namestili za mizo. Bili so spet trije ali štirje, a ne isti kakor sinoči. Imeli so sezname in polno papirjev in so se tu in tam pogovarjali. Mama jim je hotela nekaj postreči, a so odklonili. Sprejeli so le vino. Straža je bila pred hišo, na vrtu ter ob poti. »Ste pripravljeni?« Take in podobne stavke smo slišali povsod. Seveda so nas nekoliko priganjali, a v resnici se jim ni mudilo. Ljudje pa so bili tako zbegani, da niso spravili skupaj nič kaj pametnega. Tako so se vlekle ure in ure, ves dopoldan …

Na tisti dan imam še več spominov. Tam okrog devete ure, ko je bilo po vasi vse živo in napeto, se je po našem vrtu, iz hoste, vlekel čuden človek. Bil je raztrgan, kakor berač, postrižen na balin, malo šepav, prava slika vaškega pastirja. Straža ga je sicer videla, a je ni vznemirjal. Prišel je naravnost v hišo in sedel za peč. Dali so mu jesti in piti, čeprav vina ni pil. Častniki za mizo se nanj niso ozirali. On pa je bil tih, miren, kakor da nikogar ne pozna, in je samo poslušal. Mene so posvarili, naj ga ne nadlegujem. Seveda jim ni prišlo na um, da sam dobro vem, kdo je in zakaj se tako vede. Bil je moj stric Tine, takrat učiteljišnik (kakor sem ga že prej predstavil). Prišel je z one, italijanske strani, da bi kaj zvedel, kam bodo naše ljudi odpeljali in kaj z njimi počno. In predvsem, da bi jih tolažil. Imel je devetnajst let, jaz pa dvanajst, a zame je bil že pravi moški. Ko je ugotovil, da bodo naložili samo tiste, ki so na seznamu, se je ojunačil in pripovedoval: naj nikar ne obupujemo, da bodo Nemci zagotovo propadli, mi pa da se bomo vrnili. Ostanite Slovenci, zvesti domovini in Bogu.

Da, tako je govoril in nam dajal korajže. Bil je junak, kajti če bi ga Nemci spoznali, bi ga gotovo zaprli. Onega, ki je toliko govoril o Stalinu in hvalil Nemce, pa ni bilo blizu.

V drugem valu selitve, januarja 1942, so odselili tudi nas in s stricem Tinetom se nismo več videli. Samo enkrat smo od njega dobili kartico. Bilo je leta 1943, ko je sporočil, da je končal učiteljišče, da nas pozdravlja in da nas naj Bog varuje. Kartica se ni ohranila. Zakaj nikoli nismo dobili nobene pošte, še danes ne vem. Dejansko nismo vedeli, kaj vse se je dogajalo doma. Ko pa smo se v juliju 1945 vrnili v »Titovo Jugoslavijo«, kakor je na železniški postaji na Jesenicah pisalo, so nas za tri dni namestili v taborišče v Radovljici. Tam blizu, v Kamni Gorici, je živela mamina sestra Mici, poročena Kapus. Kako je izvedela, da smo tam, ne vem. Vsekakor ni bilo lahko, kajti bili smo (v lastni domovini) močno zastraženi, nihče ni smel ven ali imeti stike z zunanjim svetom. Kljub temu se je že naslednji dan, zgodaj zjutraj ob žici tam bolj v ozadju prikazala teta Mici in v kanglici prinesla nekaj mleka in nekaj kosov kruha. Tako smo se srečali in se rokovali skozi žično mrežo ter gledali, da nas ne bi kdo pregnal. »Kje je stric Tine,« sem nestrpno spraševal. »Ni ga več, padel je, pravzaprav umrl kot ranjenec v ljubljanski bolnišnici, in sicer 24. aprila 1945.« »Kako, ali je bil vojak?« »Da, bil je domobranec,« je ganjena, a nekako s ponosom pripovedovala. Šlo mi je na jok, kajti ves čas sem ga imel rad in komaj čakal, da bi ga spet videl. Pa je teta nadaljevala: »Nikar ne jokajte, bolje je, da je v bolnici umrl, kakor če bi ostal živ in bi ga dobili partizani. Tukaj jih je bilo cel vlak. Partizani so ga obkolili. Vojne je bilo že konec, a so vse pobili.« Tako nam je pripovedovala in še povedala, da so vsi njeni ostali živi, da so imeli težke čase. Ves čas so se bali Nemcev in partizanov. Stric Lovro pa dela v kovačnici in že je zaslužil prve dinarje. Dala jih je nam, vse, kar je imela.

Domov na Jelše so se vrnili tudi Zorkovi. Žalovali so za Tinetom, a ne na glas. Stari oče Martin je vedel povedati nekaj stvari. Da je bil Tine kot vodja manjše enote domobrancev izredno obziren do partizanskih družin. In da je dejal, da spričo tolikih padlih ali umorjenih sošolcev ni mogel ostati križem rok in se je sam prijavil k domobrancem. To je domačim pripovedoval, ko se je samo enkrat oglasil pri njih, v Šentjerneju, kjer so takrat stanovali.

[Stran 061]
Domobranca – Martin Zorko na desni

Slika 36. Domobranca – Martin Zorko na desni

Zame je stric Tine ostal še naprej vzor dobrega in plemenitega človeka ter pravega domoljuba. A kako naj to uskladim z mnenjem, ki sem ga poslušal desetletja po vojni, namreč, da so bili domobranci narodni izdajalci? Kdaj bomo v širši javnosti zvedeli, kaj vse se je med vojno in tudi po njej, dogajalo? Kdo je v resnici bil pravi ali delni izdajalec. Ali tisti, ki je po nemški zasedbi blatil legalno postavljenega bana Natlačena ter hvalil Nemce in vabil Stalina, ali tisti, ki se je po svojih močeh uprl obema?

Nekrolog v Slovencu ni podpisan. Očitno ga je napisal Stanko Lenič, poznejši pomožni ljubljanski škof, bližnji rojak iz sosednje cerkljanske župnije, kajti gotovo sta se kot rojaka poznala.

6.2. Boš videl, kakšno kulturo so nam prinesli

Avtor: Marjan Štefančič

6.2.1.

Malo nenavaden naslov, katerega pomen pa se bo razjasnil, vsaj tako upam, z naslednjo pripovedjo iz mojega življenja, ki naj bo spomin na 60. obletnico konca druge svetovne vojne. Leta 1944 so me medvojne razmere v Ljubljani, kjer je živela naša družina, prisilile, da sem se po zgledu starejših fantov, tudi svojega starejšega brata, pridružil domobrancem še ne sedemnajst let star. Spominjam se, kako je brata obiskoval njegov prijatelj in skupaj sta se odločala o tem, ali sprejeti orožje za boj proti komunističnemu nasilju ali ne. Njegova odločitev za je bila tudi zame pomembna, da smo s skupino sošolcev iz klasične gimnazije šli k domobrancem.

Moja vojaška služba je potekala v varovanju Štampetovega mostu nad Vrhniko, pomembnega objekta na železniški progi med Ljubljano in Postojno. Ker je bil miniran, so čezenj držale traverze, zato so bili transporti v nevarnosti, saj je vlak za prevoz preko mostu zelo zmanjšal hitrost. Tu smo dočakali zadnje dneve pred koncem vojne, ko je prišlo povelje, da moramo na pot proti Avstriji.

Naj povem ob tem drobno zanimivost. Bil sem ves zaskrbljen, saj je bil v bunkerju, kjer sem stražil, flak, ki bi ga lahko partizani obrnili proti nam in nas obsuli z granatami. Zato sem, ko smo odhajali, iz njega izvlekel zapirač in ga odvrgel v grmovje nad cesto, ki je peljala proti Vrhniki. Vse to sem storil na lastno pest, saj sem se kot mlad fant in vojak prvič samostojno odločal in se čutil odgovornega za svoje prijatelje.

[Stran 062]
Marjan Štefančič po prihodu iz taborišča Šentvid 8. avgusta 1945

Slika 37. Marjan Štefančič po prihodu iz taborišča Šentvid 8. avgusta 1945

Pot na Koroško je bila zame že tedaj skrivnostna, danes pa je še celo zavita v gosto meglo in v občutje zapuščanja domače dežele, še bolj pa v slovo od mame, očeta, bratov in sester, torej slovo od doma, od katerega sem bil že kot vojak, še pubertetnik odtrgan. Hodili smo večinoma ponoči, spali, kolikor so razmere dopuščale. Spominjam se le temnih nočnih poti in dolgih kolon kmečkih voz s konji, ki so vozili proti Tržiču in Ljubelju. Pot skozi predor ni bila dovoljena, dokler je niso četniki izsilili in nam odprli tavanje skozenj, saj se je v tunelu sem in tja pojavila kakšna lučka.

Kako smo se znašli v Vetrinju in kako je bilo tam, je ostalo v meni v medlem sanjskem spominu, saj sem se kot odraščajoči mladenič popolnoma predal tedanjemu skupnemu pričakovanju, kaj bo z nami, češ: kamor bodo šli vsi, tja bom šel tudi jaz, na srečo s prijatelji, s katerimi sem delil usodo in smo se bodrili med seboj. Navsezadnje je prišlo do vračanja domobranske vojske v roke partizanov namesto v Italijo, kakor so nas prepričevali Angleži. O tem pa so že drugi dovolj napisali. Bil sem v skupini, ki je polnila živinske vagone v Podgorju, tedanji postaji Maria-Ellend.

Tedaj se mi je dogajalo nekaj, kar me je po svoje obvarovalo pred sovražnim in ponižujočim ravnanjem partizanov, ki so na postaji zamenjali angleške spremljevalce. Strašno me je namreč bolel želodec, kar je bila najbrž posledica zasilne prehrane v Vetrinju. Vse okoli sebe sem gledal skozi meglo, ki se mi je delala pred očmi, in le medlo se spominjam, kako so partizani odpirali vrata vagona in med domobranci iskali znane obraze.

Vlak je potegnil, bolečina v meni pa se je še stopnjevala, tako da je zajela vse moje bitje in doživljanje prav do Kranja, kjer se je transport ustavil. Zgnali so nas skupaj po četah in nas naganjali skozi Kranj po klancu proti Zlatemu polju. Tam sem se znebil strahotnega pritiska v želodcu na način, ki ga ne bi opisoval. Pač pa bi opisal nekaj doživetij.

Najprej se spominjam pohoda od kranjske železniške postaje do taborišča na Zlatem polju. Med stražarji, ki so nas spremljali in naganjali proti taborišču, je bil tudi starejši partizan, ki nas je priganjal s pravim pletenim usnjenim bičem in kričal na nas, da smo ‘Rožmanove ovce’. Njegov obraz je pritegnil mojo pozornost in kmalu sem spoznal, da sem ga že nekje videl. Tedaj sem se spomnil na moža, ki sem ga pred vojno videl, kako je vihtel bič nad konji kot delavec mestnega podjetja za odvoz smeti v Ljubljani. Otroci smo vozove s konji često videvali, ker so vozili mimo hiše, v kateri smo stanovali, proti Ambroževemu trgu in naprej v središča mesta. Naši radovednosti ni nič ušlo, kar se je dogajalo na cesti. Še danes ga vidim z dvignjenim bičem na cesti v Ljubljani in v Kranju.

Za drugi doživljaj sem Bogu zelo hvaležen, saj pomeni slovo od starejšega brata.

Po prihodu v taborišče na Zlatem polju smo se znašli na prostoru, obdanem z bodečo žico. Gledal sem proti lesenim barakam na zahodni strani, nenadoma pa izza najbližje barake priteče moj brat. Zavpil sem proti njemu v pozdrav in mu vrgel konzervo, ki sem jo še imel v torbici. Pobral jo je, tedaj pa se pojavi stražar in ga s puško nažene nazaj v barako. To slovo me še danes neprestano spremlja v spominu.

Pa še eno slovo sem doživel v Kranju. Še isti večer so ločili nas mladoletnike od starejših domobrancev in nas zaprli v eno od barak. Drugi dan, bil je praznik svetega Rešnjega telesa, se je pred našo barako pojavila velika skupina domobrancev. Dan je bil prelep [Stran 063] in sonce je lepo osvetljevalo njihove obraze, zato sem med njimi iskal bratovega. Tedaj pa zagledam obraz gospoda Trčka, vojaškega kurata, ki sem mu ministriral še kot duhovniku lazaristu v ljubljanski splošni bolnišnici. Tudi on je pogledal proti meni, me spoznal in se mi nasmehnil, a ga je rezko povelje obrnilo na smrtno pot.

Marjan (na desni) z bratom Ivanom, ko je ta odšel k domobrancem v začetku                         leta 1944

Slika 38. Marjan (na desni) z bratom Ivanom, ko je ta odšel k domobrancem v začetku leta 1944

V Kranju smo ostali malo manj kot tri tedne. Samo čakali smo, neprestano pripravljeni, kaj se bo z nami zgodilo. Popolnoma smo se predajali molitvi in Božjemu varstvu, zato obupanosti ni bilo med nami. Seveda so nas sistematično stradali z malo čorbice na dan, tako da jaz 14 dni nisem ničesar odložil. Moram reči, da smo se kar razveselili spremembe, in sicer odhoda proti Ljubljani. Lahko si predstavljate, kako smo sestradani zmagovali pohod ob preganjanju sodobnih biričev.

Sprejelo nas je taborišče Št. Vid, bivša škofijska klasična gimnazija, ki so jo že Nemci spremenili v zbirno taborišče izgnancev. Odtod so šli v smrt v Kočevski Rog vsi tisti domobranci, ki so jih pripeljali z gorenjske strani in gotovo je bil med njimi tudi moj starejši brat, od katerega sem se poslovil v Kranju. Nekatere od nas so natrpali v bivšo kapelo, jaz pa sem pristal v dvorani pod njo skupaj še z nekaterimi znanci. Seveda smo bili natlačeni kot sardine v konzervi, da smo se leže na cementnih tleh komaj premikali, saj nas je bilo v sorazmerno majhni dvorani čez šeststo.

Tudi tu nas upanje kljub neznosnim razmeram ni zapustilo. Še bolj pa sta nas podpirali molitev in predanost Božji volji. Na srečo so imeli nekateri s seboj molitvenik in rožni venec, drugi pa dobro voljo, ki je še kako prav prišla. Vsaka sprememba nas je vznemirila, a po svoje smo je bili veseli.

Začela so se zasliševanja. Mene je zasliševal neki tovariš Höhn, ki sem ga dosti let kasneje srečal s Slovenskim oktetom v goriškem gledališču. Od tega zaslišanja se spomnim samo tega, da sem ves suh komaj stal pred njim z izbuljenimi očmi. ‘Zakaj se mi smeješ?’ me je nahrulil in ukazal stražarju, da mi prisoli zaušnico. Kako bi se mu mogel smejati v takih okoliščinah!

Druga stvar je prav zanimiva. Dvorano, v kateri smo bili zaprti, je pri vhodu čuval stražar. Nekega dne se pojavi stražar, ki je imel med nami polbrata Jožeta Uršiča. Ni se ga sramoval, ampak mu je prinesel kakšen kos kruha in odnesel sporočilo domačim, da je Jože še živ. Nam je to njuno sodelovanje nudilo veselje in vlivalo upanje na rešitev. Ob Jožetovi smrti, utonil je namreč v Blejskem jezeru, sem ta spomin zapisal v Zavezi.

Rešitev je res prišla, saj je pricurljala julija meseca v dvorano novica o amnestiji letnikov 1927, 28 in 29. In res so nas v začetku avgusta po dolgih pripravah, nagovorih in opozorilih izpustili. Spomnim se, kako je moral vsak od nas stati pred tremi partizanskimi oficirji, ki so nas prebadali z očmi, polnimi sovraštva in želje v nas zasejati strah. Izpuščeni smo bili 8. avgusta. Z menoj sta šla domov Franc Grum in Franc Černe iz Štepanje vasi. Z njima sem se spoznal že med vojno na klasični gimnaziji v Ljubljani.

Predstavljate si lahko našo pot proti domu po tako dolgem stradanju. Pa tudi med potjo je zasijal svetel žarek. Na Celovški cesti, po kateri smo se s težavo vlekli, se je zgodil čudež, da je pred hišo, v kateri je stanoval s svojo družino, stal stric, me spoznal in nas povabil v stanovanje. Tetin čaj in pecivo sta nas okrepčala, da smo laže nadaljevali pot. Pozneje smo izvedeli, da so mnogi na poti domov izginili, teti pa sem zaupal, [Stran 064] čeprav je bila komunistka, saj sem že od prej poznal njeno dobro srce.

Doma me je šele čakalo presenečenje. Staršema se ni niti sanjalo, da se njun sin vrača domov. Potrkal sem na vrata, odprla so se in skoraj bi me kap, saj sem stal pred partizanskim oficirjem, čigar prsi so krasile kolajne, še sedaj jih vidim. Po njegovem zagotovilu, naj se ne bojim, sem šele premagal strah in se predal domačim in njihovemu toplemu sprejemu. Izkazalo se je, da je omenjeni oficir prišel povedat moji sestri, da je rešil smrti njenega moža, domobranca v Novem mestu. Tudi take stvari so se dogajale.

Dom je torej le dom. Življenje se je začelo vračati, a zelo postopoma, saj sem bil sama ‘kost pa koža’, kot je rekla mama. Kasneje mi je pripovedovala, da se me je ponoči bala pogledati, ker ‘sem bil videti kot smrt’, kakor je rekla ona. Nič čudnega, saj so nas v dveh mesecih tako sistematično izstradali, da smo bili videti kot okostnjaki.

V naslednjih dneh po prihodu domov sem se moral javiti na krajevni oblasti, na ‘kvartu’, kot se je tedaj imenovala. Tu me je doletela sošolčeva izjava, ki se je zarezala vame kot vznemirljiv in oster opomin: ‘Boš videl, kakšno kulturo so nam prinesli.’ Zdaj razumete, zakaj sem dal tem spominom tak naslov. Ta njihova kultura smrti in nasilnega pozabljanja nas je spremljala vso dobo njihove oblasti po vojni in nas kot posledica spremlja še danes.

7. Mesto na gori

7.1. Profesor France Terseglav

Avtor: Vanja Kržan

7.1.1.

Praznovanje letošnje šestdesetletnice Gimnazije Jesenice njenim nekdanjim dijakinjam in dijakom kliče v spomin gimnazijsko življenje, lepa in tudi manj lepa doživetja; vanje so vtkani naši profesorji, ki so nam vsak po svoje pomagali do večje izobrazbe, razgledanosti, zrelosti in nam oblikovali osebnost.

Če danes, po več desetletjih, vprašate nekdanje dijake za najbolj priljubljenega in spoštovanega profesorja na gimnaziji, o katerih imajo še vedno visoko mnenje, boste brez oklevanja dobili od vseh enak odgovor, da je bil to profesor zgodovine in geografije, v prvih letih tudi latinščine in filozofije – prof. France Terseglav, ‘naš France’, v žargonu dijakov. Njegovi dijaki so bili Jeseničani in okolišani s podeželja, vse do Rateč, Bohinja in Radovljice. Za prof. Terseglava so vedeli ne le starši dijakov, poznala ga je skoraj vsa Gorenjska. Njegovi nekdanji dijaki danes pravijo, da je bil »profesor, ki smo ga oboževali«, »impozantna oseba«, »dober, skromen in preprost človek«, »naš duhovni oče z otroško dušo«, »še danes moj idol«, »od vseh profesorjev najbolj spoštovan in priljubljen«, »nadpovprečen zgodovinar«, »specialist za Habsburžane«, »izredno razgledan na vseh področjih«, »velik mislec«, »humanist v najboljšem pomenu besede«, »velik Slovenec«, »poštenjakar«, »gospod v vseh ozirih«, »zaščitnik dijakov«. Njihove ocene niso prazne besede, ker jih izrekajo danes, ko so zreli ljudje z diplomami, doktorati in življenjskimi spoznanji. Izredno znanje zgodovine je stresal iz rokava, pa tudi na vseh drugih področjih je bil široko razgledan in izobražen, podkovan v klasičnih jezikih, v grški in latinski literaturi in kulturi, v slovenski in svetovni literaturi in jezikoslovju, obvladal je šestnajst jezikov, deloma tudi hebrejsko in sanskrt, v razlago je vpletal latinske izreke, ki jih je dijakom prevedel in razložil, da je z modrostjo izrekov osvetlil zgodovinska dejstva in življenjske resnice, saj se sedanjost neprestano prepleta z zgodovinsko preteklostjo. Bil je velik ljubitelj in poznavalec filozofije, dve leti je študiral tudi psihologijo. Skratka intelektualec v najboljšem pomenu besede in profesor, ki je učil dijake za življenje in jih silil k razmišljanju, mnogim dijakom je ostalo zanimanje za zgodovino, ne glede kaj so študirali.

Njegovo znanje in izobrazba sta bila preobširna, da bi ju lahko v celoti razdajal nezrelim in neukim dijakom. Zavedal se je, da je zanj akademska kariera nedosegljiva in je verjetno na tihem trpel. Tudi dijaki so spoznali, da njihov profesor dosega akademsko [Stran 065] višino, hkrati pa tudi hitro presodili, da ni režimski in ne sme povedati vsega, kar misli in ve, čeprav ve ogromno in za svoja predavanja ne potrebuje priprav in učbenikov. Tudi kadar jim narekuje, govori prosto brez predloge. Morda so kdaj zaslutili v svojem profesorju prikrito bolečino, ki pa ni nikoli prerasla v zagrenjenost ali mrkost. Velikokrat se je z dijaki od srca nasmejal in jim v takih trenutkih odkrival kotičke svoje otroške duše in smisel za humor.

Dijaki, ki so bili kasneje sami profesorji, ugotavljajo, da je bil odličen pedagog. Kljub svojemu ogromnemu znanju ni nikoli nobenega dijaka podcenjeval ali se nanj zjezil, nasprotno, osebnost in zmožnosti vsakega je spoštoval, dijake vikal in v njih gledal mlade ljudi na poti zorenja, pridne ali lene, zavzete ali brez zanimanja za zgodovino. Zlasti v razredih, kjer je bil razrednik, je skušal pritegniti problematične dijake, večjih težav z disciplino ni imel.

Bil je nasprotnik vsakega ekstremizma, saj je prav zgodovina polna takih tragičnih primerov, kadar se ta uveljavlja, in bil tudi nasprotnik vsakršnih -izmov in ideologij, človek svobodnega uma in širokih obzorij, zato pa ga noben režim in nobena ideologija nista mogla ukalupiti, bil je nasprotnik tako predvojnega klerikalizma kot tudi povojnega komunizma. Ni se prilagodil ne enemu, še manj drugemu: ostajal je notranje svoboden, sledil svojemu razumu in resnicoljubnosti, a zato v sebi velikokrat trpel.

Že kot študent je bil krščanski socialist, predsednik strokovnega študentskega društva Borba, demonstrant v študentski stavki l. 1933, ki se je zavzemala za boljši socialni položaj zlasti študentov s podeželja. Do potankosti je preštudiral marksizem, bil je simpatizer in znanec predvojnih komunistov. Zato se je med vojno skupaj s svojim očetom Francem Terseglavom (1882), filozofom, publicistom in urednikom Slovenca, za nekaj časa znašel v Gonarsu. Pred tem je nekaj let poučeval na ljubljanski Realki zgodovino in geografijo.

Profesor France Terseglav

Slika 39. Profesor France Terseglav

Njegova inteligentnost, bistrost za razpoznavanje preteklih in sedanjih zgodovinskih dogodkov, predvsem pa njegovo poštenje in tenkočuten posluh za pravico in resnico, iskreno zavzemanje za malega človeka, sočutje do ‘ponižanih in razžaljenih’, vse to ga je kmalu za vselej odvrnilo od komunizma. Postal je opozicija, še več, trn v peti svojim nekdanjim somišljenikom. Kljub temu je pokončno vztrajal na poti Resnice in Pravice, ki nista odvisni od časa in zakonitosti zgodovine. »Spomnim se njegove pokončne, strumne hoje, njegovega sivega suknjiča in redovalnice, ki jo je stiskal pod pazduho. Nekaj vojaškega je bilo na njem,« pravi njegov dijak, zgodovinar Marko Vidic.

Morda bomo že ob tej bežni predstavitvi zaslutili, zakaj se je jeseniški partijski komite l. 1974 odločil, da za vedno utiša prof. Terseglava in ga kazensko upokoji. Prav zato je ob letošnjem jubileju gimnazije vsem lepim in hvaležnim spominom njegovih nekdanjih dijakov, primešana trpkost ob spominu na veliko krivico, ki se je zgodila njihovemu profesorju. Dijaki in profesorski zbor so bili le neme priče in še danes jim ostaja nerazumljivo, da tako velika krivica ni bila nikoli priznana in popravljena.

7.1.2. Gimnazija Jesenice v prvih desetletjih

Za lažje razumevanje poklicne poti prof. Terseglava (12. 9. 1911) si bežno oglejmo okoliščine in čas njegovega poučevanja. Z ženo Frido, romanistko, sta prišla na Gimnazijo Jesenice v začetku šolskega leta 1945 in ji ostala zvesta do konca. Zvestoba prof. Terseglava je še toliko več vredna, ker »ni bil tip srednješolskega profesorja, [Stran 066] ampak po svojem znanju in sposobnostih univerzitetni predavatelj«, kot sta ga ocenila nekdanja dijaka in kasneje univerzitetna profesorja dr. Stanko Klinar in mag. Franci Slivnik. Eden njegovih dijakov, profesor na Pedagoški akademiji, je o svojem nekdanjem profesorju zapisal, da je bil intelektualec mlade ljubljanske univerze, ki je s svojo učenostjo obogatil proletarske Jesenice v letih po vojni.

Razmere, v katerih so se znašli kar vsi povojni profesorji na novoustanovljeni Gimnaziji Jesenice leta 1945, so bile izredno slabe. Stanovanj zanje ni bilo, prebivali so po praznih kabinetih ali pa je eden živel na Jesenicah, sozakonec pa v Kranju ali Ljubljani. (Avtomobilov in avtobusov ni bilo.) Imeli so slabo prehrano, saj ni bilo šolske kuhinje. Gimnazijska kronika ob petdesetletnici gimnazije ugotavlja, da so se kljub temu z vso požrtvovalnostjo zagnali v delo na šoli in v kraju. Šole za usposabljanje mladih kadrov so na Jesenicah rasle kot gobe po dežju, tako da so poleg številnih interesnih dejavnosti in krožkov na gimnaziji profesorji poučevali še na mnogih tečajih in novoustanovljenih šolah. Te so bile: Oficirska gimnazija, večerna Delavska gimnazija, Vajeniška šola pri Železarni, Metalurška šola, Gospodarska šola za trgovske vajence in Obrtna šola. Poučevali so predvsem gimnazijski profesorji za nizke honorarje. Saj je šlo vendar za mlade kadre. Tako je imel vsak profesor letno okrog 410 nadur, povprečno dve na dan.

Izčrpanost zaradi slabe prehrane in preutrujenosti tovarišev, kot dalje ugotavlja kronika, se je pokazala predvsem v mesecu maju, ko je mnogo tovarišev zbolelo, a so kljub bolezni vzdržali do konca. Profesorji postajajo delavci – proletarci pri gradnji lepše prihodnosti. Za družino z majhnima otrokoma, kot je bila prof. Terseglavova, so bile obremenitve in stanovanjska stiska še hujše. Nekoč mu je dijak s Koroške Bele prinesel pošto na stanovanje v šoli. Potrka in vstopi v sobico. Kopali so otroka. Vtis, ki ga je takrat dobil dijak, je danes strnil v skope besede: »V edinem prostoru je bil tudi nag otrok. Sopara, perilo, beda.« Nemalokrat je prof. Terseglava kateri od dijakov videl, kako se na koncu hodnika, kjer so imeli sobico, sklanja nad lesen škaf in na perilniku drgne pleničke. Ko ga je nekoč višješolec od blizu opazoval pri žehti, mu je profesor preprosto rekel: »Pa še jih bom pral.« Budnim očem dijakinj pa ni ušlo, kako oguljeni so bili ovratniki in manšete profesorjevih srajc. Iz leta v leto iste sive hlače in suknjič pa so poznale vse generacije dijakov.

Oglejmo si na kratko, kdo so bili profesorji, ki so po vojni poučevali zlasti v višjih razredih gimnazije. Gimnazijska kronika jim priznava, da so bili to profesorji z »naravnost enciklopedičnim znanjem in da so dijaki v malone tekmovalnem vzdušju prejemali njihovo znanje«. Starejše generacije maturantov se spominjajo izrednega slavista prof. Mirka Mahniča in prezgodaj umrlega Martina Fortuna, prof. Joža Tomažiča, velikega ljubitelja slovenščine, zbiralca pohorskih bajk, povesti in legend, predvsem pa dramaturga, ki je jeseniški mladeži v dobi zasičenosti s partizanščino pričaral na oder jeseniškega gledališča pravljično Dravsko rožo in kasneje Maturo s takratnimi maturanti. Mnoge generacije se spominjamo slavistke Božene Anžičeve, ki je z enakim žarom kot starocerkveno slovanščino dijakom deklamirala Gregorčičevo ‘V pepelnični noči’. Vselej so jo oblile solze, ko je prišla do zadnje kitice: »Le vstani, uborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je – vstajenja dan.« Nam negodnikom je nehote povedala, da smo del tega ubornega naroda, ki mora ohraniti upanje na ‘vstajenja dan’. Na maturi pa je ostala odločna, mirna in suverena. Kasneje se je zvedelo, da je bila že kot študentka glavni informator angleškemu slavistu, ki je izdal knjigo o slovanskih jezikih. Nepozaben ostaja jezikoslovec prof. Dušan Čop, ki danes obvlada dvajset jezikov. Še posebej naravoslovci ohranjajo spomin na izvrstnega matematika prof. Silva Breskvarja, ki je v vnemi za astronomijo odstiral dijakom neskončnost in nedoumljivost vesolja kar pod milim nebom. Kasneje ga je za matematiko in fiziko nadomestil ugledni prof. Vladimir Kuster. In še bi lahko naštevali nepozabne profesorje.

Eden od povojnih dijakov, sam kasneje profesor, je v šali omenil, da bi lahko veliko večino povojnih profesorjev imenovali kar ‘črni kader’, ki so se ga v prestolnici Slovenije znebili tako, da so ga pošiljali na podeželje. Zato je tudi obveljalo mnenje, da je na Jesenicah ‘kazenska gimnazija’ s kvalitetnim profesorskim kadrom, dijaki pa so zato imeli ogromne koristi.

Odvetnik Stanislav Fortuna, jeseniški dijak, je pred časom zapisal, da je imela jeseniška gimnazija profesorski zbor sestavljen iz »samih političnih proskribirancev (kot tudi trboveljska gimnazija), izvrstnih pedagogov in ljudi, ki so mislili z lastno glavo. [Stran 067] Poleg staršev so nas pred ‘rdečim terorjem’ ščitili tudi naši profesorji.«

Poroka Francetovega brata Vasilija leta 1937 – Profesor Terseglav prvi z                         leve

Slika 40. Poroka Francetovega brata Vasilija leta 1937 – Profesor Terseglav prvi z leve

Njen prvi ravnatelj je bil štiri leta odlični profesor matematike Marijan Ažbe. Za njega se je vedelo, da je ‘črni komunist’, komunist le na papirju, po srcu pa predan poučevanju matematike in ravnateljevanju. Že v prvem letu je v petem razredu gimnazije naredil temeljito ‘čistko’, pa ne politične, ampak je očistil razred dijakov z nezadostnim predznanjem zaradi vojnih razmer.

Jeseni 1949 je prevzel vodenje gimnazije prof. Jovo Vasi, rdeči komunist ali Titov oficir, kot je ponosno rekel o sebi, originalen in dobrodušen možak, sicer pa zelo strog profesor, pristaš delovne discipline. Ravnateljeval je le eno leto, nasledil ga je ortodoksni komunist, profesor ruščine Vinko Kopač, prav tako za eno leto. Bil je edini profesor, ki je osmošolce silil v mladinske delovne brigade. Za vse tri ravnatelje bi lahko rekli, da so bili predvsem učitelji ‘starega kova’. Moralno-politične kvalifikacije dijakov in profesorjev niso bile toliko pomembne kot predvsem znanje dijakov, pa tudi njihova vsestranska vzgoja, red in disciplina (hora legalis ob osmih zvečer je veljala še v šolskem letu 1958/59). Jeseni l. 1950 je ponovno postal ravnatelj prof. Marjan Ažbe in ostal na tem mestu do konca šolskega leta 1957.

V obeh obdobjih svojega ravnateljevanja je s svojo razumnostjo in poštenostjo dosegel, da je šolo ohranil za hram znanja in učenja, kamor naj politika in interesi občinskega partijskega komiteja ne bi vdirali. Dijaki se ne spominjajo zasliševanj kdo hodi k verouku. Učni uspeh, znanje in vzgoja dijakov, so mu bili vedno prvo poslanstvo gimnazije. Bil je zelo strog, pri matematiki so se ga dijaki bali, največkrat so bili ‘buteljni’. V kritičnih trenutkih pa je ravnal očetovsko in maturanti 1951/52 so ob pripravah na maturo in ob maturi sami odkrili v njem srčno dobroto in plemenitost.

Prav ta generacija maturantov je l. 1947, ko Božič ni bil več praznik, zaznala širino in tolerantnost svojega ravnatelja Ažbeta. V razredu so se zmenili, da pridejo v šolo brez knjig in zvezkov, vsi zakmašno oblečeni. Kaj bo pri strogem prof. Ažbetu, ki ne bo kar tako opustil ure matematike? Ravnatelj je takoj ocenil položaj, stopil brez besed k oknu in si prižgal cigareto. Vso uro je molčal, gledal skozi okno in kadil. Ko je pozvonilo konec ure, je zgrabil zaprto razrednico in brez besed odvihral iz razreda. Dijaki so vedeli: spoštoval je njihovo pr8epričanje [Stran 068] in protest, ker so jim odvzeli praznik, pokazal je veliko mero strpnosti in poguma v letih, ko bi lahko tako zadržanje drago plačal.

Dijaki nižje in višje gimnazije skupaj s svojimi profesorji so se povojna leta poslušno udeleževali političnih proslav in demonstracij, npr. ob tržaški krizi ali ruski zasedbi Madžarske, vzklikali in mahali so s papirnatimi zastavicami, jih ob državnih praznikih lepili po oknih in v dolgih vrstah ob cesti skozi Jesenice nekajkrat dočakali maršalov mimohod v črnih limuzinah. Nekateri se spominjajo AFŽ-jevk, ki so nepoučenim nižješolčkom zbijale kape z glav in jih lasale ob igranju himne na trgu pred gimnazijo ob proslavi Dneva republike. Nekdanja dijakinja se spominja AFŽ-jevke, ki jo je prepričevala, kako prav so komunisti storili z njenim očetom, uglednim uslužbencem v tovarni, da so ga ubili že med vojno, saj je bil izdajalec in sovražnik naroda. Niti pomisliti ni bilo, da bi si kaj tako netaktnega privoščil profesor v nižji ali v višji gimnaziji.

Leta 1952 se dijaki spominjajo podivjane množice, ki je z grožnjami navalila na avto škofa Vovka in mu onemogočila birmo na Jesenicah. Kar veliko birmancev, gimnazijskih nižješolcev, je takrat prvič z bridkostjo in strahom občutilo komunistično nasilje in laž. Njihovim staršem, uslužbencem Železarne, so zagrozili, da jih pomečejo iz služb, če se demonstracij ne bodo udeležili, in nekaj so jih res. Nahujskani so bili vajenci Metalurško-industrijske šole z internatom, katerega upravnik je bil predavatelj na tej šoli, komunistični agent Jože Varl. V tistih letih je bilo v barakah internata štiristo dijakov, večinoma iz Primorske, in vsi so se morali obvezno udeležiti demonstracij ob prihodu škofa Vovka. Ne spominjam pa se, da bi bila za gimnazijske profesorje in dijake ta demonstracija obvezna, verjetno po zaslugi ravnatelja Ažbeta, sicer pa glavnine profesorjev ob nedeljah ni bilo na Jesenicah.

S šestnajstimi leti so višješolci obvezno postali člani mladinske organizacije LMS in so po osmi gimnaziji v delovnih brigadah pridno obnavljali porušeno domovino. Že v gimnaziji so hitro opazili, da posamezniki – mladi komunisti – izstopajo v politični vnemi, npr. dijak v prvi generaciji maturantov, ki je bil v zadnjem letu vojne partizanski kurir. Mladinska organizacija je posameznike snubila, da postanejo člani partije, ZSMS-jevci in nekatere tudi zvabila. Nikoli pa niso bili v to vpleteni profesorji in omenjeni ravnatelj. Izbrani mladinci so tudi pisali ‘karakteristike’ o svojih sošolcih in sošolkah. Morda bo zanimivo doživetje ing. Marjana Šolarja, maturanta v š. l. 1951/52, ki mu je bil razrednik prof. Terseglav. Leta 194- so komunisti odpeljali njegovega očeta neznano kam in ga ubili. Dijaki s tako preteklostjo so bili gotovo še posebej zaznamovani v partijskih kartotekah.

V šolo se je vozil z vlakom, zgodaj vstajal in se pozno vračal domov. Zato so vozači v šolski kuhinji dobivali poceni topel obrok. Enkrat so jim postregli nekakšen golaž iz stlačenih rib, ki se je Marjanu zazdel neprebavljiv. Obregnil se je ob slabo kosilo, sošolec, ki je v razredu izstopal v ‘pravovernosti’, ga je skušal prepričati o njegovi nehvaležnosti. Prav je imel, toda Marjan ni bil razpoložen za njegovo pridiganje, pa je zgrabil žlico ribje pešte in jo vrgel v sošolca. Ta je hitro sklonil glavo in pešta je priletela v obraz maršalu Titu na stenski sliki. Dijaki so zijali vanjo in gledali, kako je pešta počasi polzela po obrazu maršala navzodol, prek vseh odlikovanj in se ustavila na briljantnem maršalovem prstanu. Marjan se ni zbal, čeprav je vedel, da bo lahko nepremišljeno vihravost drago plačal. Zagrozili so mu z izključitvijo iz šole. Že naslednji dan je dobil pisno obvestilo, da je izključen iz mladinske organizacije. To ga ni prav nič prizadelo, toda kaj bo temu še sledilo? Začuda, razrednik Terseglav mu dogodka niti omenil ni. Ing. Šolar je prepričan, da sta imela zasluge za tak razplet razrednik Terseglav in zelo verjetno tudi ravnatelj Ažbe.

Prav tako je M. Šolar obema hvaležen, da se ni njegova matura sprevrgla v veliko nesrečo zanj. Razred je izdelal s prav dobrim uspehom, ruščino je imel odlično. Na maturi je predsedoval republiški inšpektor. V pisni nalogi iz ruščine se je Šolarju ista beseda trikrat napačno zapisala, zamenjal je mehki znak s trdim. Zato je iz ruščine ‘padel’, iz republiške maturitetne komisije pa je prišla prepoved, da popravnega izpita jeseni dijak ne sme opravljati, ampak se lahko ponovno priglasi k celotni maturi šele prihodnje leto. Šolar še danes ne ve, kdo je posredoval pri republiški komisiji, da mu je le dovolila opravljanje mature jeseni. Prav gotovo nihče drug kot razrednik in ravnatelj. Vendar ni smel dobiti višje ocene od zadostne, razrednik prof. Terseglav pa je dosegel, da je bil uspeh mature prav dober. Ne le zato, ampak tudi zaradi vseh drugih njegovih kvalitet danes ing. M. Šolar trdi: »Poleg profesorja na Gozdarski fakulteti Bogdana Vovka ima v najlepšem trajnem spominu prof. Terseglava in v tem smo tudi nekdanji sošolci enotnega mnenja.«

[Stran 069]

S širokosrčnostjo in pogumom je ‘črni kader’ povojne Gimnazije Jesenice branil dijake pred rdečim nasiljem. Molče so profesorji pokazali razumevanje in obzirnost do medvojnih in povojnih travm, ki jih je doživljala družina marsikaterega dijaka. Eden od takratnih dijakov je izjavil: »Takratni profesorski kader nam je bil v veliko oporo. Živeli smo v blaženem miru.«

Dijaki nikoli nismo zvedeli za obiske miličnika pri ravnatelju, ki je za božič hotel od njega zvedeti, koliko dijakov je manjkalo pri pouku. Enkrat je ravnatelj od njega zahteval pisni odlok, kdo hoče to evidenco. Miličnik je odšel in se ni vrnil, ravnatelj Ažbe pa je verjetno ponovno dobil na komiteju ‘črno piko’.

Ob koncu šolskega leta 1956 je maturante zadela stroga kazen zaradi mladostno objestnih verzov ob ceremonialu pogreba, ki so bili za profesorje žaljivi. Ravnatelj Ažbe je vztrajal pri kazni, čeprav je preko mladinske organizacije dobil svarilo celo iz Beograda. Ni popustil, tudi na prigovarjanje prof. Terseglava ne, zelo verjetno tudi zato, ker mu je že presedalo neprestano vmešavanje različnih partijskih organizacij v gimnazijsko življenje, pa četudi iz samega Beograda.

Na partijskem občinskem komiteju so ponovno razpravljali in sklepali o ravnatelju Ažbetu jeseni 1957, ko so kar trije dijaki hkrati vstopili v bogoslovje. To je bil zadnji, po vsem videzu odločilni razlog, da se je junija 1958 nepreklicno iztekel čas ravnateljevanja prof. Marjana Ažbeta.

Povojna ‘kazenska gimnazija’ je, povsem logično, dobila sloves ‘klerikalne gimnazije’. Partijski voditelji so sodili, da bo treba poostriti nadzor nad ideološko usmeritvijo in vzgojo mladine. To skrb odslej prevzame nekdanji partijski vzgojitelj vajencev internata Metalurško-industrijske šole Jože Varl. Leta 1958 postane na Okraju Kranj načelnik Tajništva za šolstvo, kulturo in šport, kar je bila oblastna funkcija. Partija mora biti navzoča v vseh porah družbenega življenja. Ljubiteljsko postane Varl tesno povezan tudi z jeseniškim gledališčem Tone Čufar kot režiser in celo igralec. Leta 1962 se povzpne na mesto direktorja Zavoda za pedagoško službo v Kranju in ker ves čas piše članke v Železarja, postane še njegov urednik. Odslej so na Jesenicah šolstvo, kultura in šport v celoti podrejeni trdi roki in budnemu očesu partije pod vodstvom J. Varla.

Z gledališčem se je ljubiteljsko ukvarjal tudi gimnazijski prof. slovenščine Jože Šifrer in tam navezal stike z J. Varlom. V š. l. 1958/59 postane prof. Jože Šifrer ravnatelj Gimnazije Jesenice. Ni bil niti ‘črni’, še manj ‘rdeči’ komunist, videti pa je bilo, da bo za šolsko oblast lažje vodljiv, kot je bil nepopustiljivi Ažbe.

Profesor Terseglav s sinom 1953

Slika 41. Profesor Terseglav s sinom 1953

Šifrerju je kar dobro uspevalo krmarjenje gimnazije v nemirnih vodah takratne politike. Nekoliko jo je vzburkala birma njegove hčerke v nekem gorenjskem kraju. Član vsevedne Udbe, sicer tovarniški delavec, mu oponese: »Žal mi je, da sem dvignil roko za tvoje ravnateljsko mesto.« »Pa še enkrat skliči sestanek in je ne dvigni,« mu odvrne ravnatelj. »Za ravnateljstvo se ne pulim, želim le v miru poučevati slovenščino.« Tudi Šifrerja je vsako leto za Božič obiskal miličnik: »Ali danes manjka kaj več dijakov kot običajno?« ga je vprašal. »Normalno«, je bil ravnateljev odgovor in miličnik je opravil svojo službeno dolžnost. Gotovo vsevidno oko Udbe opazuje tudi jeseniško cerkev in cerkve po gorenjskem podeželju, kajti v Železarju se pojavi anonimni članek omenjenega partijskega funkcionarja Varla, ki kara jeseniške profesorje, da ne bedijo dovolj [Stran 070] nad dijaki, ki se udeležujejo liturgičnih obredov. Zatem je Varl o tej sramoti predaval profesorjem na enem od številnih sestankov v zbornici. Le eden od profesorjev se mu je drznil oporekati in mu očital anonimnost članka. Varl predseduje celo sestankom Sveta staršev na šoli, ki so povsem apolitični, a mora imeti nadzor tudi nad njimi.

Večina profesorjev se je ‘liturgičnih obredov’ udeleževala, samo ne na Jesenicah. Z vlakom so se vozili v okoliške kraje ali v Ljubljano. Prof. Terseglav je velikokrat šel k maši v zakristijo v jeseniški cerkvi, ker svoje vernosti ni hotel bahaško razkazovati in delati ravnatelju težav. Profesorji so po večini živeli v stalni napetosti in strahu. Če se je npr. profesorica angleščine za razlago literarnega teksta zatekla h krščanskemu izročilu, se je naslednjega dne s težkim srcem odpravila v šolo in tem bolj jo je stiskalo pri srcu, čim bliže šoli je prihajala. Sitnosti je ravnatelju Šifrerju povzročil dijak, sin ortodoksnih komunistov. Njegova mama je bila na Brdu šivilja Jovanke Broz. Osnoval je Tajno proticerkveno organizacijo (TPO). Nagovarjal je dijake, da se vanjo vključijo in organizirajo sestanek, kjer bodo odstavili vse verne profesorje. Ravnatelju Šifrerju je uspelo, da je bil dijak izključen tudi zaradi drugih razlogov, a se je ponovno vpisal na gimnazijo Kranj.

Bolj kot profesorji so dijaki v šestdestih letih še naprej živeli v miru, neobremenjeni s politiko, poslušali in prepevali so Beatlese in hodili pod Mežakljo na hokej. Za marksistični krožek na gimnaziji se nihče še zmenil ni. Jeseni 1968 sta ponovno dva dijaka vstopila v bogoslovje in kasneje še kdo. Ali se je tudi Šifrer moral zagovarjati na komiteju, se ne ve.

Končno leta 1970 partija v celoti prevzame vodstvo gimnazije in postavi za ravnatelja profesorja slovenščine Bratka Škrlja, svojega partijskega tovariša, večkratnega predsednika Zveze borcev, nekdanjega partizanskega kurirja in sina predvojnega komunista-proletarca. Njegovo ravnateljevanje zaznamuje obdobje po Titovem pismu in sprejetje nove ustave. Sledi t. im. obdobje partijskega čistunstva na vseh področjih, tudi v šolstvu, kar je pritiske nad profesorji še povečalo. Nobena oblast, najmanj pa komunistična, ni trpela učiteljev, ki bi upali mladim svobodno krojiti pamet. Z različnimi pritiski je profesorju uničevala psiho in mu maličila osebnost. Profesorja intelektualca je še bolj degradirala v pedagoškega delavca. Na jeseniškem partijskem komiteju se poveča pritisk nekaterih članov do prof. Terseglava. Mnenja so, da je treba z njim za vedno obračunali. Akcijo vodi partija, najverjetneje pod vodstvom J. Varla. Njegov partijski tovariš Bratko v krčevitem strahu za svoj ravnateljski položaj poslušno izpolni vse ukaze, štirje majhni ljudje na komiteju pa si hočejo pridobiti nekaj majhnih privilegijev. Zato uničijo velikega človeka. Vzeti nekomu dobro ime in čast je prav tako svojevrsten uboj, ki se je na jeseniškem partijskem komiteju zgodil trideset let po vojni.

7.1.3. Najbolj priljubljen in spoštovan profesor

Preden osvetlimo vzroke nasilne in brezpravne odstanitve prof. Terseglava z jeseniške gimnazije, se še nekoliko pomudimo ob spominih nekdanjih dijakov, da bomo lažje razumeli zakaj je bil za dijake najbolj priljubljen in cenjen profesor, za mnoge partijce pa tako moteč. Spoštovali so ga zaradi ogromnega znanja in razgledanosti, ki sta presegali tedanje okolje. »Ko je razlagal kakšno zanimivo zgodovinsko snov,« je zapisal prof. zgodovine Jože Pogačar, »je to počel s takim žarom, da je kar pozabil, kaj se v razredu dogaja. Tudi kakšno suhoparno snov je znal tako plastično razložiti, da si ga moral poslušati. Težko smo čakali njegove ure, saj smo vedno spoznali kakšno zanimivost. Zgodovino je poučeval tako, da je lahko dijak daljna zgodovinska dejstva povezoval z dogajanji v sedanjosti.« Dijaki po mnogih desetletjih, ki jih ločijo od gimnazijskih let, marsikaj razumejo šele danes. Mnogi ugotavljajo, da je v marsičem prehiteval čas in napovedoval dogodke, ki so se kasneje uresničili. Poklicni zgodovinarji, njegovi nekdanji dijaki, danes vedo, da so bila njegova predavanja na akademski višini.

»Med poukom se je profesor Terseglav velikokrat vračal na nekatere teme,« se spominja eden od zgodovinarjev, Marko Vidic. »Rad je obravnaval, kot smo takrat rekli, družbeno-ekonomske formacije: sužnjelastništvo, fevdalizem, kapitalizem in socializem. Revolucije med sužnjelastništvom in fevdalizmom ni bilo in profesorju se marksistični pogled na prehod iz enega v drug družbeni red ni izšel.« Velikokrat je dijakom risal na tablo te prehode, ki po logiki stvari ne bi potrebovali revolucije. Danes zgodovinarji vedo, da tudi francoska revolucija ni bila v socialnem in gospodarskem [Stran 071] pogledu velika prelomnica, in šele zdaj njegovi dijaki razumejo profesorjevo upravičeno kritiko temeljev sistema, v katerem smo takrat živeli, in njegovo, za tiste čase zelo drzno ugotovitev, ki jo je skušal nakazati: prehod v socialistični družbeni red je možen brez revolucije. »Marksizma ni kritiziral, ampak je z njim veliko polemiziral in nam ustvarjal kritičnega duha. Ohranjal je zgodovinski optimizem, saj se iz ruševin ponovno dvigneta civilizacija in kultura, lahko na še višjo stopnjo kot pred sesutjem.«

Profesor Terseglav z maturanti

Slika 42. Profesor Terseglav z maturanti

Toda ta tema še zdaleč ni bila med profesorjevimi najbolj priljubljenimi. Pri obravnavanju bojev z Italijani v 19. stoletju je dijakom na tablo risal vse mogoče avstrijske uniforme s čeladami vred, tako da so takrat nekateri znali razlikovati med dragonci, huzarji, ulani itd. Ko so ga v nekem razredu fantje spraševali o mušketah, jim je obljubil, da jim bo natančneje razložil naslednjo uro. In res, sledilo je izčrpno predavanje o mušketah. Bolj kot te je dijake prevzel profesorjev odnos do njih: na njihovo izrecno željo se je pripravil na predavanje, ki mu je posvetil vso učno uro. »Zazdel se mi je kot oče, ki se mu zdi potrebno, da razloži sinu. Pri tem je užival tudi on. Nismo vsi dijaki izhajali iz družin, kjer bi se kompetentno pogovarjali. Za nas je bil duhovni oče z otroško dušo in legendarno učenostjo,« ga danes hrani v spominu mag. Danilo Slivnik.

Odvetnik Stanislav Fortuna pa je v svojo rodbinsko kroniko zapisal: »Moj razrednik v peti gimnaziji je postal prof. Terseglav, ki je pri našem razvoju odigral odločilno vlogo in me takrat poleg staršev najbolj oblikoval.« »Pri obravnavanju prve svetovne vojne se je izkazalo, da je bil eden največjih takrat živečih strokovnjakov za to obdobje (kasneje v študentskih letih sem z njim tudi lazil po Krnskem pogorju ter si na kraju samem ogledoval ostanke in debatiral s profesorjem),« se spominja dalje S. Fortuna.

Tudi linije soške fronte je risal na tablo, vendar je dijakom hotel približati temeljno resnico: kaj so vzroki in posledice zgodovinskega obdobja, npr. prve svetovne vojne. Dijake ni gnjavil z letnicami, lahko jih je zdrdral, pa je dobil ‘kajlo’, če ni znal povedati vzrokov in posledic dogajanja. Tudi ni bil drobnjakar, gledal je, kako učenec razume celoto, temeljno resnico. Iz dijakov je hotel ustvariti misleče ljudi. Vedel je, da bodo letnice pozabili, da mnoge zgodovina ne zanima, se je ne učijo in da večina ne bo zgodovinarjev. »Dal pa nam je občutek za presojo zgodovine in smisel za oblikovanje lastnega stališča,« ugotavlja danes germanistka Simona Krivec Bennett. Tudi je vedno poudarjal, kdo je delal dobro in pošteno, kdo pa hudo in pri tem ostajal objektiven. Z nič manjšo ognjevitostjo kot je črtal s kredo linije soške fronte, je obsojal italijanski [Stran 072] prestop, za kar je bila po vojni Italija celo nagrajena. Zgodovino je »uporabno razlagal«, da bi se lahko dijaki iz nje naučil kar največ za življenje in da jih je zgodovina tudi kasneje zanimala. »Ko sem poučevala nemščino na angleških kolidžih, sem se vedno zatekala k razlagam protestantsko-katoliških bojev prof. Terseglava,« ugotavlja Simona Krivec Bennett. »Do vsakega dogodka je zavzel znanstveno stališče in predaval zgodovino neobremenjeno s svetovno nazorsko filozofijo.«

Bil je dober poznavalec grške in rimske zgodovine in kulture. Ni bilo pomembno, da je dijak naštel imena bajeslovnih bitij, bogov in boginj, ampak tudi lastnosti in značaje, ker so še danes občečloveški, pomembni za spoznavanje današnje psihe človeka, njihove usode pa so spremljevalke človeštva skozi vso zgodovino. Profesorjeva razlaga zgodovine se je prepletala z bogastvom življenjske modrosti, če so jo negodniki mogli in hoteli razumeti. Visoko je povzdignil grško demokracijo in kulturo, ki so jo bili zmožni ustvariti Grki, ker so cenili znanje. Nosilci njene demokracije in kulture še danes veljajo za napredne, saj ni napredno le to, kar je sodobno. Ko je do potankosti razložil grško demokracijo, si je dijak lahko jasno predočil, kaj demokracija ni in kdaj države nastajajo na principu divje moči in ne demokracije. Dijaki so že pred desetletji od profesorja zgodovine prvikrat slišali za Solženicina. V slovenskem prevodu so ga čitali mnogo kasneje in šele takrat bolje razumeli profesorja in njegovo misel, da premalo živimo v zgodovini z občutkom za sedanjost. »Ko sem sam poučeval zgodovino,« pravi danes prof. Jože Pogačar, »sem velikokrat imel pred očmi prof. Terseglava in ga poskušal posnemati predvsem v tistih stvareh, kjer sem ga lahko; v razgledanosti in znanju ga je nemogoče.«

Spominja se dalje, da je profesor Terseglav pri razlagi fašizma in nasilnih oblik oblasti v isti uri ponovno predstavil delovanje grške in rimske družbe, preletel njen vpliv v različnih obdobjih, na koncu pa prešel še na vsebino desetih božjih zapovedi, zapisanih za vsako družbo in civilizacijo, za vsako zgodovinsko obdobje. »Kdor je bil od otroštva indoktriniran s komunističnim učenjem, da je edino veljavna družbena ureditev komunistična, da je to zakonitost, ki se ji ni moč izogniti, nam je naš razrednik in zgodovinar vcepil nova spoznanja,« se spominja Tone Markelj, župnik v Pirničah. »Človek mora biti kritičen do učenja zgodovine«, prava zgodovina se lahko piše šele petdeset let po smrti tistih, ki so jo ustvarjali.

Vedeti moramo, da vsaka oblast dogodke razlaga po svoje. (Luther in dr. Eck sta npr. vodila javno debato, pa so eni učbeniki pisali, da je zmagal Luther, drugi, da dr. Eck). V osnovni šoli sem imel samo tri leta verouka, oče mi je umrl pri desetih letih, bil sem dokaj nerazgledan. Prof. Terseglav mi je dal trdnost prav s tem, da nas je opozarjal, da moramo znati sami misliti, sami presojati in biti kritični. V tisti dobi je bilo to za nas zelo pomembno, za našega profesorja pa kasneje zelo usodno.

Dijaki smo opazili, da mit NOB ruši s tem, da smo ofenzive zelo hitro prejurišali, čeprav je učni načrt za osmo gimnazijo zanjo predvidel celo šolsko leto. Pri maturi smo imeli za inšpektorja univerzitetnega profesorja zgodovine Ferda Gestrina. Bili smo v strašni napetosti, ker smo domnevali, da je v zadregi tudi prof. Terseglav in da ga lahko s svojim neznanjem onemogočimo pred inšpektorjem. Ker pa smo ga imeli radi, tega na noben način nismo hoteli. Dali smo vse od sebe in čutili prav zaradi zgodovine veliko olajšanje, ko je bila matura končana.« Ko se je eden od dijakov kasneje pobliže seznanil z Gestrinovimi predavanji, je ugotovil, da so bila ta zgolj obnove obnov, bistva pa predavatelj ni povedal, ker ga tudi ni znal izluščiti. Prof. Terseglav pa je šel v nadrobnosti, ne da bi se v njih izgubil.

Za prof. Tomaža Vebra, predavatelja metodike zgodovine na univerzi, ki se je tudi nekoč pojavil za republiškega inšpektorja na maturi, pa se je zvedelo, da je v celoti skritiziral metodiko poučevanja prof. Terseglava. Toda prof. Jože Pogačar, sam profesor zgodovine pravi: »Manjšo metodološko teoretično znanje prof. Terseglava je zaradi mnogih naštetih kvalitet vsebina njegovega poučevanja absolutno odtehtala.«

O naši osvoboditvi in novejši zgodovini ni govoril. Zgražal se je le ob ‘osvoboditvi’ Ljubljane, kjer se je sam prepričal, kako vojaki Bosansko-hercegovske divizije izvajajo eksekucijo nemških vojnih ujetnikov. Včasih je sredi govorjenja nenadoma umoknil, na kakšno stvar samo namignil, ni pa o njej direktno govoril. Nikoli ni govoril proti režimu, ampak na napake samo opozoril, ker je videl, kam nas bodo pripeljale. Dijaki se dobro spominjajo, kako je nasprotoval samoupravljanju v gospodarstvu, vojski in šoli. Kakor vedno je pri svojih vizionarskih napovedih imel tudi tokrat prav. Morda je bil še bolj dalekoviden, ko je svaril pred Kitajci, pred ‘rumeno’ nevarnostjo, morda pod [Stran 073] vplivom Mencingerjevega Abadona. Danes, po nekaj desetletjih, dijaki ugotavljajo, da bodo Kitajci resnično kmalu preplavili evropsko tržišče.

Upokojeni profesor Terseglav leta 1974 ob maturi svojega nekdanjega                         razreda

Slika 43. Upokojeni profesor Terseglav leta 1974 ob maturi svojega nekdanjega razreda

Profesor Terseglav je bil velik ‘specialist’ za Habsburžane in ‘rajnko’ Avstroogrsko, kot so jo poimenovali starejši ljudje. Dijakom je zelo nazorno pokazal, kaj smo Slovenci od nje prejeli in kaj nas je z njo povezovalo. Stara Avstroogrska je bila naravna tvorba podonavskih dežel in Slovence je z njo povezovala zemljepisna lega, kultura, mentaliteta, vera in verski običaji, urejena zakonodaja, šolski sistem, izdelan kataster itd. Hkrati pa je dijakom dvigoval narodni ponos s tem, da jim je povedal veliko zgodb o znanih Slovencih, ki so se uveljavili na Dunaju, kjer imajo še danes spomenike.

Zgodovinar prof. Marko Vidic ugotavlja: »Profesor Terseglav nam je velikokrat govoril o ljudeh v Kraljevini Jugoslaviji, ki so se s simpatijo spominjali prejšnje države. Vlil nam je spoštovanje do podonavske monarhije, ki jo sedaj tudi naše zgodovinopisje obravnava podobno, kot nam jo je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prikazal naš profesor. Marija Terezija in Franc Jožef sta bila za nas že tedaj slovenska vladarja.«

»Zanimivo je, da je Avstroogrsko prikazoval v drugačni luči kot tedanja uradna politika,« ugotavlja dr. Avgust Mencinger. »Prikazoval je idejo in če bi danes lahko naredili nekakšno primerjavo, bi lahko rekli, da je bil za idejo Alpe-Jadran.« Škoda, da prof. Terseglav ni dočakal samostojne Slovenije in njene enakopravne vključitve med evropske narode.

Posameznim dijakom ni ušlo, da je bil prof. Terseglav proti velikosrbski politiki. Eden od njih je nekoč slišal profesorja, ki se je zazrl skozi okno ob njegovi klopi, nato pa sam zase zamrmral nekaj čez Srbe, ki so se v limuzinah ustavili pred Železarno. Vedelo se je, da je Železarna Jesenice predvsem podjetje zveznega značaja, v vsem odvisna od Beograda in od njega tudi izkoriščana. Toda prof. Terseglava je morda še bolj kot to motila nesposobnost in nespamet političnih voditeljev, kajti neumnosti ni trpel in ga je vedno bolj spravljala v izbruhe jeze.

Razumljivo, da vseh dijakov zgodovina ni zanimala in se jih profesorjevo navdušenje ni preveč dotaknilo. Taki so med uro šahirali, potapljali ladjice ali kako drugače izrabljali profesorjevo dobroto. Prof. Terseglav nikoli ni bil pretirano strog, marsikaj je spregledal in ohranil svojo filozofijo. [Stran 074] »Dijaki nikoli nismo imeli občutka, da si hoče z disciplino ustvarjati avtoriteto, kajti znal je poiskati pravo mero med avtoritativnostjo in človečnostjo. Bil je človeški in razumevajoč,« je zapisal dr. Tomaž Ažman.

»Do dijakov je bil vedno vljuden in izredno pošten, nikoli ni bil nihče ‘butelj’, čeprav smo bili ob njem mi vsi buteljni,« se spominja prof. Jože Pogačar. »S tem si je ustvaril večjo avtoriteto kot vsi drugi profesorji, mi pa smo se trudili, da ga ne bi prizadeli. Eden lenuhov, »ampak ne pri najbolj neumnih«, je bil po mnenju prof. Terseglava dr. Lado Razinger. »Lahko bi samega sebe sklofutal, če pomislim nazaj, kako malo smo se okoristili z njegovim velikanskim znanjem in svetovljanskimi nazori, ko smo med njegovimi urami velikokrat raje igrali tarok. On pa nič … Njegova predmeta zgodovina in zemljepis sta bila nadvse zanimiva. Večkrat sem imel občutek, da ni predaval za nas, osle, ampak je razpredal misli za sebe in se tako še bolj izpopolnjeval … In odpuščal nam je naše male nesramnosti in lumparije, ki pa nikoli niso bile osebno žaljive. Zame je bil prof. Terseglav idol in ta podoba še po petinštiridesetih letih ni zbledela. Morda tudi zato, ker sem z devetimi leti izgubil očeta, ki je bil velik prijatelj prof. Terseglava.«

Z dijaki, ki jih je zgodovina zanimala, se je zelo rad pogovarjal še po pouku. Včasih ga je kdo obiskal, velikokrat pa so ob nedeljah ali državnem prazniku šli na kakšen krajši izlet v okolico Jesenic. Nekoč so zašli na Vrtaškem vrhu nad Peričnikom. Zamudili so zadnji vlak in zvečer je v koči prof. Terseglav dijake neznansko zabaval z vojaškimi šalami iz prve svetovne vojne in jih zalival z vinom. Pravijo pa, da je bil tudi pri pitju ‘gospod’. Dijaki so to sprejemali kot del njegove posebnosti, ki je posebnost odrinjenega intelektualca.

Bežno smo opisali, kako se danes dijaki spominjajo svojega priljubljenega in cenjenega ‘Francla’ kot profesorja zgodovine. Poleg tega so opazili, kakšen jezikoslovec je profesor. Dijaki, ki so pozneje študirali jezikoslovje ali slavistiko, so bili pozorni, kako je profesor zgodovine znal razložiti prvotni pomen besed in posegel celo v indoevropski jezik, ali kako jim je razložil pomen besede s primerjavo v več jezikih, ali kako bi lahko tujko npr. akumulirati nadomestili s pristnim slovenskim izrazom gomiliti, nagomiliti itd.

Na podlagi jezikoslovja je zagovarjal teorijo, da so Slovenci staroselci in prvotni prebivalci na ozemlju kamor so se šele kasneje pričeli naseljevati Slovani. Ljubitelje latinščine in poezije je navduševalo njegovo znanje in poznavanje obojega. Slavist in pesnik Valentin Cundrih je na platnicah zgodovinskega zvezka imel z lepopisnimi črkami napisan svoj latinski prevod Prešernove pesmi Koritku, ki jo je iz nemščine prevedel v latinščino. Profesor Terseglav jo je mimogrede prečital in brez besed popravil De mortem v Ad mortem homo demittitur itd.

Maturanti letnika 1953/54 so opazili, da je njihov razumevajoči razrednik tudi dober pedagog in psiholog. V njihovem razredu so imeli čudaškega dijaka »smešnega obnašanja in govorjenja«. Imel je manjvredostni kompleks in se je kar naprej hotel izkazovati. Nekoč je stal na hodniku nad stopniščem in profesorju ruščine Kopaču baje pljunil na plešo. Po najkrajšem postopku je sledil ukor z izključitvijo. Razrednik Terseglav dijaka ni mogel rešiti. Posvetil pa je uro zgodovine, da je razložil sošolcem prizadetega, da so nekateri ljudje lahko psihično razdvojeni. Prikazal jim je, da sta v sošolcu dve nasprotujoči si osebi, odrasla in otroška. Poleg vsega pa tudi ni bilo jasno, ali je res prav ta sošolec pljunil, če sploh je pljunil. Morda pa je prof. Kopaču padla na plešo kakšna smet?

V š. l. 1953/54 so postale za vse dijakinje obvezne črne halje. Profesor Terseglav je bil edini v profesorskem zboru, ki je temu nasprotoval in v razredu dijakom povedal, da so nedvomno praktične in v letih pomanjkanja dobrodošle, vendar pa »osebnost in lepoto deklice s črno haljo uničiš«. Zadnjikrat je bil prof. Terseglav razrednik v š. l. 1973/74. Tudi dijaki tega razreda so opazili, da imajo v razredniku zagovornika, »zaveznika« in razumevajočega človeka, ne le izrednega profesorja zgodovine. Tisto zimo je odpovedala centralna kurjava. Zgradba gimnazije je bila predvojna osnovna šola, še neobnovljena, ker nikoli ni bilo za obnovo denarja, čeprav so se v ozki dolini Jesenic v tem času na veliko gradile stolpnice in bloki. Dijaki so se oblekli v plašče in bunde, zrinili mize in stole na sredo, bojkotirali pouk in s tem pokazali svoj protest. Profesor Terseglav jih ni skušal ogreti s spraševanjem (kot drugi), ampak z živahno in duhovito razlago snovi: dijaki so uvideli, da razume proteste mladostnika.

Dijakom ni zameril njihovih neumnosti. Nekoč je moral dijak – vozač po maminem naročilu v jeseniški lekarni kupiti salmijak. S stekleničko je prišel v šolo in ker so imeli [Stran 075] prvo uro zgodovino, se je naslonil prek klopi s stekleničko v roki in hlinil opitost. Sočutni profesor se je približal, mu vzel stekleničko in jo povohal. V hipu mu je vzelo sapo, začel je kimati in se solziti. Dijaki so se spravili nad sošolca, ker profesorja nikoli in na noben način niso hoteli prizadeti. Ko pride profesor k sebi, jim mirno reče: »Nič ne zamerim, ker je bila dobra potegavščina.«

Nekdanji dijaki so svojega priljubljenega profesorja bolje razumeli in na novo odkrivali njegove kvalitete na obletnicah matur, ko so bili zrelejši. Njegova veličina je ponovno zasijala v nepozabnih govorih, ker je bil odličen in duhovit govorec. Kdor ga je slišal prvič, je naredil nanj nepozaben vtis, kot je zapisal prof. Šifrer. »Ko je maturantom spregovoril razrednik Terseglav, sem hitro spoznal, da je to govor človeka, ki je široko razgledan in globoko razmišljajoč. Mladim ljudem, ki vstopajo v življenje, ima marsikaj povedati. Odtlej sem na starejšega kolego Terseglava gledal z nekoliko drugačnimi očmi, z očmi spoštovanja in občudovanja.«

7.1.4. Najhujši prekršek profesorja

Morda si zdaj že lažje predstavljamo, zakaj je moral prof. Terseglav z gimnazije, zakaj so ga na silo ločili od njegovih dijakov. Naredil je najhujše: mlade generacije ni vzgajal v ubogljive državljane, ampak v svobodne ljudi, ki bodo mislili s svojo glavo v smislu akademskega samospraševanja. Dijaki so mu za to najbolj hvaležni. V tem je vsa veličina prosvetnega poklica. Kdor v tem uspe, mu dijaki že za življenja postavijo spomenik, kot so ga prof. Terseglavu. Med njimi se najdejo tudi dijaki, ki so bili že v gimnaziji partijci. Tako je ob dvajsetletnici mature leta 1970 takrat visok politični funkcionar in eden vodilnih komunistov, čestital svojemu nekdanjemu profesorju za široka obzorja, ki jih je pokazal pri svojih predavanjih in ugotavljal, da bi moral biti človek s tako obširnim znanjem univerzitetni profesor.

V š. l. 1973/74 se v 4. b razredu pojavi dijak ZSMS-jevec, sin zagrizenega komunista, med vojno enako zagrizenega Hitlerjevega mladca. Zdaj njegov osemnajstletni sin hote ali nehote sproži plaz, ki je odnesel iz gimnazije prof. Terseglava. Ta je bil februarja 1974. na okrevanju v Rogaški. Dijakom 3. b, ki jim je bil razrednik, pošlje razglednico. Bila je last razreda in jo zataknejo za tablo. Lepega dne razglednica izgine. Nihče ne ve, kam je izginila, kdo jo je vzel. Čez dva, tri dni v razredu završi: sunil jo je ta in ta, dijak 4. b in jo ogorčen vrgel ravnatelju na mizo. Omenili smo že, da je bil prof. Bratko Škrlj ravnatelj gimnazije od 1970 do 1983, ortodoksen komunist. V prvih letih novoustanovljene gimnazije po prihodu iz partizanov je bil dijak »priljubljenega Franca Terseglava« katerega »široko znanje in toleranten odnos do dijakov smo občudovali« kot je sam zapisal. Zdaj nemudoma odnese razglednico – corpus delicti – na partijski komite, kjer je dana na vpogled vsem tovarišem. »Prvi dokumentirani prekršek« prof. Terseglava je zadosten razlog, da mora po nalogu partije pri priči leteti iz službe. Brez pojasnila, brez obtožnice, brez možnosti zagovora, celo brez vsakega ‘zakaj’. Ko pride iz zdravilišča, se v šoli ne pojavi, nikoli več. Noben dijak, niti iz njegovega razreda in noben profesor iz zbornice se od njega ne poslovi. Nikoli. Partijski komite občinske konference z odločbo prisili prof. Terseglava, da se upokoji. Ko se vrne iz zdravilišča, mora takoj poslati na Delovno skupnost Upravnega odbora Centra srednjih šol pismeno prošnjo za prenehanje delovnega razmerja. Profesor je primoran to storiti in prošnja je datirana z dne 4. marca 1974. V tistih dneh je prof. Terseglav ves obupan prišel z ženo na obisk k prijateljski družini. Spominjajo se njegovih besed, ko je skrušen sedel za mizo: »Veste, upokojili so me. Če bi vsaj vedel, zakaj. Menda zaradi razglednice.« »Vseh intrig boste za zmeraj rešeni,« so ga tolažili. Ni jim ušlo, da sta bila oba s ženo na koncu z živci. »V spominu dijakov vseh generacij boste ostali v najlepšem spominu, najbolj spoštovani in priljubljeni profesor ste bili!« Od takrat je bil profesor le bolj zagrenjen.

Dva dni po prisilni pismeni prošnji za prenehanje delovnega razmerja je na drugi seji zasedal Upravni odbor delovne skupnosti Centra srednjih šol Jesenice. Iz Upravnega odbora gimnazije ni bil vabljen noben profesor, zadošča torej tovariš ravnatelj. Zapisnik z druge seje UO CSŠJ z dne 6. marca je povzet v štiri točke. Da je zasedal le UO Centra srednjih šol preseneča toliko bolj, ker je bila Gimnazija Jesenice kot vse gimnazije podrejena direktno republiki.

Zapisnik se glasi: »Dne 5. marca 1974 ob 18. uri se je na zahtevo občinskega komiteja Zveze komunistov Slovenije sestal UO Centra srednjih strokovnih šol, da bi obravnaval vsebino dopisnice, ki jo je prof. Terseglav Franc naslovil na 3. b. razred gimnazije Jesenice, da bi zavzel do vsebine te razglednice določeno stališče.

[Stran 076]

Predsednica UO je članom UO prebrala dopis komiteja občinske konference ZKS. V dopisu je opisana vsebina razglednice, ki jo je profesor Terseglav Franc pisal 3. b. razredu kot njihov razrednik iz zdravilišča Rogaška Slatina. Nato so se seznanili s potekom dogodkov oziroma z obravnavo vsebine razglednice na Komiteju občinske konference ZKS. Nato so člani razpravljali o vsebini razglednice in ugotovili ter sprejeli naslednja stališča:

1. UO je obravnaval vsebino razglednice, ki jo je prof. Terseglav Franc naslovil na 3. b razred in ugotovil, da tako pisanje ni v skladu z novo sprejeto ustavo, ki jasno govori o ločenosti cerkve od države in o prepovedi vnašanja religije v šolo, zato tako pisanje obsoja in odklanja.

2. UO dopušča možnost, da je 62-letni profesor pod vtisom težke operacije in zdravljenja precej razmišljal o življenju in smrti, o čemer priča tudi citat na koncu razglednice: »Mors velociter, rapit nos atrociter« (neusmiljena smrt nas bo naglo pobrala – približni prevod), vendar to ne opravičuje takega pisanja, dasi gre za prvi dokumentirani prekršek prof. Terseglava.

3. Delovno skupnost Centra srednjih šol in 3. b razred, kjer je bil prof. Terseglav razrednik, naj se seznani s stališči, ki jih je s tem v zvezi sprejel UO na tej seji.

4. Člani UO pa menijo, da bo problem ideološke vzgoje na šolah treba obravnavati kompleksno na vseh ravneh od osnovnih šol do srednjih šol. Le načrtno in permanentno dolgoročno usmerjeno delo bo lahko bistveno spremenilo ideološke razmere na šolah. Člani UO kot tudi Občinskega odbora Zveze komunistov Centra, ki so ta delikt obravnavali, pa menijo, naj bi občinski komite skupaj z aktivom Zveze komunistov prosvetnih delavcev izdelal program in metodo za urejanje ideoloških razmer na vseh šolah jeseniške občine. Zato naj bo to koordinirana akcija ideološke in kadrovske komisije pri občinskem komiteju Zveze komunistov ter samoupravnih organov in Zveze komunistov na šolah. Prav tako UO meni, da bo za kadre v šolstvu treba poskrbeti že tedaj, ko gredo dijaki na študij na višje in visoke šole ter jih primerno stimulirati. Le tak izbor bo lahko prinesel boljše rezultate in šele ko bomo imeli lastne kadre, bo problem ideološkega izkrivljenja pouka počasi usahnil.«

Na koncu zapisnika pa sledi še pojasnilo: »O razpravi na komiteju občinske konference ZKS je zvedel tudi prof. Franc Terseglav, ki je nato naslovil na vodstvo Centra pismeno prošnjo za prenehanje delovnega razmerja, z dne 4. marca 1974. UO je prošnji ugodil, ker je imel prof. Terseglav odločbo o upokojitvi. Na tej osnovi je UO sprejel naslednji sklep: ugodi se prošnji prof. Terseglava za prenehanje delovnega razmerja z dne 4. marca 1974.«

Verjetno se je prof. Terseglav po upokojitvi počutil nekako tako kot obsojenec na smrt, ki mora sam napisati prošnjo za usmrtitev in se krivde ne zaveda. Pri njem ni šlo za fizično, ampak psihično uničenje. Tovariš Škrlj je takoj ubogljivo izvršil 3. sklep seje. Z upokojitvijo je seznanil UO Gimnazije Jesenice. Peščico profesorjev, ki so ga takrat sestavljali, je v pavzi, kar mimogrede, poklical v svojo pisarno in jim povedal, da se je prof. Terseglav upokojil. Bolan da je, večkrat je govoril o upokojitvi, pa so mu ugodili prošnji. Profesorji so bili vseeno malo začudeni, običajno se je vsak upokojil ob koncu šolskega leta. Toda kdo bi profesorju Terseglavu branil, da se upokoji, če si to želi. Profesorica, ki mi je o tem pripovedovala, se ne spominja, da bi tov. Škrlj sploh omenil kakšno razglednico. O njej je zvedela šele od nekaterih kolegov v zbornici, ti pa od dijakov.

Noben profesor se od kolege Terseglava ni nikoli poslovil, nobeden ga nič vprašal v zvezi s celotno zadevo. Prof. Mojca Janežič ga je nekoč slučajno srečala na cesti in že po nekaj besedah ugotovila, da je zelo potrt. Ob srečanju s prof. Cundričem mu je upokojeni profesor potožil, da mu je dolgčas …

Podobno kot z nekaj profesorji UO gimnazije v pisarni, je tov. Škrlj opravil z dijaki 3. b na razredni uri. Direktorica muzeja v Kranju Barbara Ravnik pravi: »Ne spominjam se, da bi govorili o razglednici, sploh pa ne, zakaj je bila tako usodna. Bili smo premladi, da bi se zavedali, da smo priče zgodovinskemu trenutku. Dobro pa vem, da smo bili vsi zelo prizadeti in užaljeni. Vedeli smo, da je razglednica na komiteju, tudi vedeli za dijaka, ki jo je odnesel. Nismo verjeli ravnatelju, da se je naš razrednik prostovoljno upokojil zaradi bolezni. Nikoli nismo sprejeli novega profesorja zgodovine. Bil je zelo ‘rdeč’ in tudi po izobrazbi ni segal prof. Terseglavu niti do kolen. Pred tem je poučeval le na osemletki. Novega razrednika prof. Kavčiča nismo krivili, novega za zgodovino pa smo.« Dijaki 3. b, kjer je bil prof. Terseglav razrednik, so se hoteli vsaj malo oddolžiti in pokazati hvaležnost [Stran 077] svojemu nekdanjemu razredniku in profesorju. Maja so njega in ženo povabili na izlet na narcisne poljane v Javorniškem Rovtu in ju pogostili s piknikom. Ob tej priliki so se z njima tudi fotografirali. Prihodnje leto, ko so bili maturantje, so ga prosili, da se z njimi fotografira pred poslopjem gimnazije. Profesorski zbor mu kakšnega podobnega slovesa ni nikoli napravil.

Kaj pa danes v zvezi z upokojitvijo prof. Terseglava pove takratni ravnatelj tovariš Škrlj, trenutno predsednik Zveze borcev na Jesenicah? Med drugim mi pojasni: »V glavnem je bila to stvar gimnazije. Po Jesenicah se o tem ni nič govorilo.« Prekinem ga, da to ni bila stvar gimnazije, ampak partijskega komiteja. To opombo presliši in povzame: »Zakaj vznemirjati ljudi, ko sta že oba pokojna. To ni več relevantna zadeva!« (Z obema pokojnikoma je mislil prof. Terseglava in njegovo ženo).

In kako se dogodka z razglednico spominja nekdanji dijak 4. b? »Tista razglednica je krožila po šoli. Enkrat sem jo dal naprej iz ogorčenosti, kakšna naj bi šola bila in kakšna ni bila. Ravnatelju sem jo dal bolj v posmeh, češ, ta profesor pošilja take razglednice. Nekaj proklamira, nekaj drugega pa se dogaja. Naprej so zadeve sledile. Meniti se morate s prof. Škrljem. Kakšne razgovore so imeli v zbornici ni bila moja stvar.« Ali se dijak spominja vsebine razglednice? »Baje so bile čestitke za praznike, ne vem povedati kaj. Zame je bila sporna, ker se ni ujemala s takrat veljavnimi načeli. Z današnjimi očmi pa gledamo drugače.«

In kakšno mnenje o kazenski upokojitvi, kratenju dobrega imena in časti prof. Terseglava ima partijski dirigent Jože Varl? »To so bile interne šolske neumnosti, neprijeten ‘špetir’. Profesor je bil na okrevanju, njegovi dijaki pred maturo, zato jim je zaželel, naj jim bog pomaga. V tistih časih je bilo hudo kaj takega napisati. Profesor je bil precej star, utrujen, sam je želel v pokoj. Sit je bil ‘sekiracij’. Po naši osamosvojitvi so ga nekateri želeli rehabilitirati. Zakaj le? Vsi so ga imeli radi in ga spoštovali. Ne rabi rehabilitacije,« ugotavlja Jože Varl. Resnično, prof. Terseglav je ne potrebuje. Potrebuje jo postopek prisilne upokojitve, nedokazana in nepojasnjena krivda profesorja, blatenje njegovega dobrega imena. Zato so besede, da ne rabi rehabilitacije, pritlehna floskula partijca.

Kakor hitro so politične razmere dopuščale, 16. nov. 1990 je prvič v javnosti objavila članek o profesorju Terseglavu njegova nekdanja dijakinja Darinka Sedej, novinarka časopisa Gorenjski glas z naslovom »Zaradi razglednice ob službo in dobro ime«. Za to pozornost in ljubezen do pokojnega profesorja so ji še danes njegovi dijaki zelo hvaležni. Ne zato, ker bi prof. Terseglav potreboval rehabilitacijo, ampak ker je prvič v javnosti spregovorila, kakšnega profesorja so uničili in zaradi kakšnega razloga.

In končno, kakšna je bila vsebina razglednice? V omenjenem članku jo je Darinka Sedej citirala takole: »Lepo vas pozdravlja Vaš, trenutno ex-razrednik. Za življenje Vam navajam dva izreka: Spominjaj se Gospoda, svojega Boga v dnevih svoje mladosti, preden pridejo leta, ko porečeš: Niso mi všeč. Skrbite najprej za Božje kraljestvo in njegovo pravico, vse drugo bo navrženo. Mors velociter rapit nos atrociter.« (Kmalu pride bridka smrt, čaka nas že grob odprt, op.V. K. ).

Profesor Franc Terseglav je umrl 22. februarja 1978, štiri leta po prisilni upokojitvi. Iz življenja ga ni ugrabila ‘mors velociter’ kot nekatere njegove nasprotnike, ampak mu je Sestra smrt – prečiščenemu v telesnem in duševnem trpljenju – spokojno zatisnila oči. Lačnega in žejnega pravičnosti ga je povabila v Božje kraljestvo. »Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« (Mt 5, 10)

Nekaj njegovih dijakov iz Radovljice predlaga, da bi se Gimnazija Jesenice imenovala po prof. Francu Terseglavu, ali da bi mu na poslopju odkrili spominsko ploščo. Doprsni kip pred poslopjem pa bi mu z največjim veseljem postavil akademski slikar in kipar, tudi dijak prof. Terseglava, Boni Čeh. Vemo, da se te želje po vsej verjetnosti ne bodo izpolnile. Gotovo pa se bo uresničila izjava prof. Terseglava, da se prava zgodovina lahko piše šele 50 let po smrti tistih, ki so jo ustvarjali. Morda je to zgodovino že pričel pisati njegov nekdanji dijak, zgodovinar Jože Dežman. Za študij zgodovine se je odločil prav zaradi svojega profesorja, o katerem danes pravi, da je »prebijal vse takratne okvire, užival zvezdniški status« in da njegova »setev postaja pedagoško plodna«. Bo on eden od zgodovinarjev, ki mu bo s svojim delom postavil spomenik?

8. Iskanja in besede

[Stran 078]

8.1. Moj grob

In padel bom kot pade klas pod koso,
obležal bom nekje v planinskem raju.
Opralo kri bo v svetlo roso,
ki bo mámila kot narcise v maju.
Dehtele murke bodo na gomili,
planike bele bodo zrle vame,
mogočni orel me bo senčil s krili,
nikdar ne boste našli moje jame.
Tu mir bo pel strahotno sveti spev,
viharji divji bodo tod hrumeli,
užigal blisk nebo bo s streli
in od vrhov se vračal bo odmev.
Jaz pa bom spal in sanjal sladke sanje
in rojstni kraj bo tudi
sprejel me v svoje grudi,
ko bom končal svoj pot,
izbrisal s smrtjo rod
in slušal večni spev in skal molčanje.
[Stran 079]
In slušal večni spev in skal molčanje

Slika 44. In slušal večni spev in skal molčanje Mirko Kambič

Avtor: Odon Peterka

8.2. Odon Peterka

Avtor: France Pibernik

8.2.1.

[Stran 080]

Rojen je bil 13. marca 1925 na Jesenicah. Oče Alojz Peterka je bil financar, mati Anežka, doma iz Pšebenice pri Olomoucu na Moravskem, pa kuharica. Leta 1930, ko je bil oče invalidsko upokojen, se je družina, v kateri sta bili še sestri Jarmila in Erna, preselila k sorodnikom v Domžale, kasneje pa v Ljubljano na Poljansko cesto. Odon je obiskoval gimnazijo, bil aktiven skavt in član Marijine kongregacije pri sv. Jožefu.

Za literaturo in pesnikovanje se je začel zanimati že v nižji gimnaziji, prebiral je zlasti prevode tujih pesnikov in si jih ob pomanjkanju denarja prepisoval v posebne zvezke.

Konec junija 1942 je bil komaj sedemnajstleten aretiran in odpeljan v taborišče Gonars. Ko se je na jesen tega leta vrnil v Ljubljano, se je sicer še vpisal v 7. gimnazijski razred, a ga ni končal, ker je prostovoljno odšel med domobrance. Najprej se je vojaško uril na Ljubljanskem gradu, nato pa je bil dodeljen domobranski postojanki na Grosupljem. Delal je v pisarni in opravljal tudi stražarsko službo. V tem času se je vsekakor že spoznal s pesnikom Stanetom Bračkom, sicer pa sta v isti skupini delovala še Pavle Kogej in Uroš Žitnik, ki sta se tudi zanimala za literaturo.

Pot se mu je naglo iztekala. Pred umikom na Koroško se je še oglasil doma in hotel, da bi se z njim umaknila vsa družina, toda mati se je temu uprla. Bil je vrnjen v šentviški zapor, potem pa komaj dvajsetleten omahnil v prepade kočevskih jam.

Odon Peterka je za seboj pustil obsežen literarni opus. Za življenja je objavil nekaj priložnostnih pesmi v medvojnem, posebej domobranskem časopisju, ni pa prodrl v literarne revije. Še najbolj poznan je bil kot avtor različnih parodij.

Slika 45.

Po vojni so veliko njegovih pesmi, blizu tristo enot, zbrali sestra Erna ter prijatelja Pavle Kogej in Uroš Žitnik. Iz celote je mogoče razbrati, da so Peterkove pesmi zvečine močno amorfne, da je pesnikoval iz prekipevajočega mladostnega ljubezenskega vrenja in iz prostodušnega odnosa do lastne angažiranosti v domovinski vojni. Zato je njegova poezija praviloma močno romantično vznesena, hkrati pa tudi podrejena znanim motivom in tradicionalnemu izrazu, toda v izjemnih trenutkih je znal zajeti svoje avtentično razmerje do narave in do svoje lastne usode. Zlasti pretresljiva je njegova slutnja smrti v neznani jami, kakor jo je izpovedal v pesmi Moj grob.

[Stran 081]

8.3. Flectamus genua

Nad domovino prihrumela
je vihra strašna brez Boga
in rana v cvetu krvavela
je naroda slovenskega.
Je vzdignil Kajn hudobno roko
nad brata Abela nedolžnega,
mu rano vsekal je globoko,
ga zbil je brat srca okrutnega.
Kraljica Estera za narod posreduje,
ki ga obsodil Aman je na smrt,
z molitvijo in postom ga rešuje,
dokler ne pade Aman strt.
Kar bratu Kajn je storil,
kar Aman hotel je storiti,
je Kajn slovenski storil.
Težko bo krivdo strašno spet izmiti.
Da lažje pred pravičnega Boga
boš stopil, jokal in skesan priznal,
naj zdaj poklekneva oba,
da odpuščanje bo in spravo dal.
Na povabilo to: FLECTAMUS GENUA
sva pokleknila oba,
veselo vstaneva rojaka dva – LEVATE.
Slovence vse imava spet za brate.

V Robu, dne 4. marca 2005

župnik

Avtor: Vinko Šega

8.4. Teta Ivanka

Avtor: Ana Gaberščik

8.4.1.

[Stran 082]

Teta Ivanka je prebivala na južnem obrobju mesta. Do njene hiše si prišel po poti čez travnike, ki so se raztezali med železniško progo in široko mestno cesto s tramvajem. Ob dobro shojeni stezici so bile še druge hiše, vendar nobena ni bila velika. In vse so imele vrt. Spomladi, ko so prihajali k teti Ivanki na obisk, se je zdelo, da so hiše posute kot igrače sredi cvetočih dreves.

Navadno so prihajali s tivolske strani. Hodili so mimo visoke ograje, ki je zamejevala ogromen vrt s stavbo, podobno palači. Pred vhodom je bila lesena stražarnica, v kateri je stal miličnik. To se je zdelo Mirini smešno. Vojne je bilo konec in v šoli so jim vsak dan pripovedovali, v kako lepi in svobodni deželi živijo. Le zakaj so potem pred hišami potrebni miličniki z brzostrelkami, se je vsakokrat spraševala. Na tistem velikem vrtu nikoli ni bilo nikogar. Vsaj Mirina ni nikoli nikogar videla. V vrtu pa je vendarle nekdo živel. Velika modrordeča papiga z razperjenim oranžno rumenim čopom na glavi. Vsakokrat, ko so prišli mimo, je pritrjena s kovinsko verižico mirno sedela na nekakšni prečki pod velikim drevesom. Mirini se je zdela vedno žalostno zdolgočasena kot je lahko bitje, ki so ga vsi zapustili.

Tam, kjer je Mirina živela prej, so bili vrtovi obdani z ograjami, na njih so se podili otroci. Plezali so po drevesih in se skrivali med grmovjem. Nihče jih ni preganjal, kaj šele, da bi kje stal kakšen miličnik.

Na obrobju mesta so živeli preprosti ljudje. Svoje pritlične hiše so obdali z majhnimi vrtovi, kjer je kraljevala zelenjava. Za papige v takih vrtovih ni bilo prostora; na njih so se sprehajale muce, domače, pa tudi pritepene. Zanje se je vedno kaj našlo. Otroci so jih božali in pestovali. Na teh vrtovih ni bilo nobenih skrivnosti, vsi so se poznali. Če nisi prišel ob uri domov, so vedeli, kje naj te iščejo in so te tam tudi vedno našli. Mame so se malo pojezile, poklepetale s sosedovo teto, nato pa je vsak v miru odšel na svojo stran.

Vrt s pisano papigo je bil drugačen. V njem je bilo vse skrivnostno, ne samo papiga. Nekoč, ko so stopali vzdolž ograje, je Mirina slišala, kako je mamica tiho rekla očku: »Samo poglej, kako si je ta hohštaplerska baraba omislila celo papigo. Nacionalizirana vila in vse nakradeno mu nista dovolj …«

Mirina ni prav vedela, kakšna je nacionalizirana vila. Da bi mamico spraševala o njej, si ni upala. Takrat so otroci vedeli, da se o stvareh, o katerih odrasli le šepetajo, ne sme spraševati na cesti. Kaj je to hohštaplerska baraba, ji tudi ni bilo čisto jasno. Takih oseb ni bilo v pravljicah, ki jih je poznala. Sicer je vedela, da barabe delajo nespodobne stvari, na primer lažejo, kradejo, ali pa celo koga ubijejo, ampak tista mamičina hohštaplerska baraba je morala biti posebne vrste. Če je v hišo skrila, kar je nakradla, in če miličnik straži pred vhodom, morda čaka nanjo, da jo bo odpeljal v zapor. Potem uboga papiga ne bo več osamljena, v hišo bodo prišli ljudje, ki ne kradejo. Morda bodo Mirino nekega dne celo povabili v skrivnostni vrt. Morda bodo tam tudi otroci in se bo z njimi lahko igrala.

Tako je tuhtala Mirina. Vsakokrat, ko so šli vzdolž ograje, je stopila na prste in pokukala skozi tanko režo v ograji, da bi pozdravila osamljeno papigo. Otrok še vedno ni bilo na vrtu in hiša je ostajala nema kot zakleti grad. Samo enkrat je Mirina videla njenega skrivnostnega prebivalca.

Pred vhodom se je ustavil velik, črn avtomobil. Iz njega je stopil šofer in urno odprl vrata avtomobila. Bil je rahlo sklonjen kot da se priklanja, tako nekako kot dvorjani na cesarskem dvoru v zgodbi o Martinu Krpanu. Miličnik se je pred hišico postavil v pozor. Iz avta je stopil moški v sivem plašču in klobuku. Nikomur se ni nasmehnil, nikogar pozdravil ali ogovoril. Stopil je proti vhodu in kot duh izginil v hiši.

Pri teti Ivanki je bilo vse sončno in jasno. Nikjer ni bilo ograj, samo dišeče žive meje. Mirina je lahko cele dneve po mili volji raziskovala hišo in vrt okoli nje. Vsakokrat je odkrila kaj novega. Hiša tete Ivanke je bila pravzaprav hišica, tako zelo je bila majhna. Steza med travniki, ki se je končala ob železniški brežini, se je pred njenim vhodom nekoliko razširila, kot da vabi mimoidoče k sebi. Prostor pred hišo sta na obeh straneh vhoda zamejevali dve košati, rožnato modrikasti hortenziji. Vhod je bil nekaj prav posebnega. Do vrat so namreč vodile tri ali štiri kamnite stopnice, dovolj široke, da so ob straneh na vsaki stali veliki cvetlični lonci s temnozelenimi suličastimi listi [Stran 083] aspidistre, na najvišji stopnici pa je bila v okras pritrjena na kamnito kocko ogromna cementno siva krogla.

Spominjanje

Slika 46. Spominjanje Tamino Petkovšek

Teta Ivanka je največkrat posedala v velikanskem naslanjaču v kuhinji. Pred njim je bila lesena pručka s pisano blazino. Na njej si je od časa do časa spočila noge, ki so ji stalno otekale. Mirino je bilo teh nog nekoliko strah; stopala so namreč tičala v velikanskih copatah in ko teta Ivanka ne bi imela tako zelo prijaznega obraza in še prijaznejšega glasu, bi se je v resnici bala, saj jo je nekoliko spominjala na čarovnico iz zgodbe o Janku in Metki. Toda, ko se je oglasila, je njen glas mirno zibal besede v mehko primorsko melodijo, natanko tako kot glas babice Ane. Ob tem glasu je postajal svet lep in svetal, v njem se je razlivala milina.

Svet, v katerem je takrat živela Mirina, pa je na milino že čisto pozabil. V tistem svetu ni bilo več pravljic, ni bilo Zlatoroga in vil, ni bilo kraljevičev in spečih princes, ni bilo dobrih pastirjev … V otroškem svetu so takrat živeli junaki s puškami in mitraljezi, kurirčki s torbicami, hudobni črno oblečeni vojaki, mule otovorjene s strojnicami in kotli; med njimi so se tu in tam znašli tudi ranjenci, ki so jih obvezovala mlada dekleta. Ta je imela Mirina še najrajši, saj bi jo spominjala na vilinska bitja, če bi jim namesto rdečih na čelu svetile srebrne zvezde.

Pri teti Ivanki si hodil v drugačnem svetu. Zakaj je bilo tako, je Mirina spoznala šele mnogo let kasneje. V tistem svetu so vsa bitja bivala v brezčasju, ki je ljudi osrečevalo. V njeni hiši je imel vsak predmet svojo zgodbo. Te zgodbe so bile mnogo lepše in bolj zanimive kot zgodbe, ki so jih morali prebirati v šoli.

Na steni med oknoma je visela omarica s steklenimi vratci. V njej se je skrivala pojoča ura. Mirino je njeno enakomerno tiktakanje uspavalo. Ko so se ji začele oči kar same zapirati, se je oglasila vesela melodija, ki jo je vsakokrat prebudila. In potem je bila Mirina prepričana, da se za steklenimi vratci skrivajo muzikanti iz starih časov, saj so zaigrali dunajski valček. Natanko tisto melodijo, ki si jo je žvižgal dedek, ko je z metlo plesal po kuhinji, babica pa se mu je za mizo smejala. Ali pa štedilnik. Ves se je lesketal, kot da bi bil iz pravega zlata. Mirina se je najraje ogledovala v medeninastem kotličku za vodo. Ampak začuda, vedno je iz njega pogledal čudno razpotegnjen obraz neke skuštrane punčare. To jo je vedno spravilo v slabo voljo. Še posebej, kadar [Stran 084] je teta Ivanka hudo resno rekla, da se iz kotlička lahko pokaže tudi hudička, če se punčka predolgo gleda v ogledalo. In tista skuštrana punčara je bila res bolj podobna hudički kot pa Mirini. O, Mirina pa ni hotela biti ne grda ne zlobna.

V cerkvi

Slika 47. V cerkvi Tamino Petelinšek

Zato je raje sedla na stolček nasproti oknu in se zagledala vanj. Zavese so se napihovale v komaj zaznavni sapi kot da poplesujejo v meglice ovita vilinska bitja. Listi marelice, ki se je ob oknu stiskala k steni, so kot v senčnem gledališču izrisavali na zavesah čudne podobe, ki so včasih preskočile na steno in begale po njej. Ob sončnih poletnih popoldnevih so begajoče sence zašle tudi na velikansko fotografijo mladega gospoda s psom.

Mirina je neštetokrat prebirala njegov obraz, neskončno jo je zanimal ta mladi gospod z očali. Nekoč je namreč ujela na vrtu pod oknom glas tete Ivanke. Bil je nenavadno tih, skorajda kot šepet:

»Gustica, saj vendar veš, nikoli več jih ne bo iz Roga!«

In potem je slišala mamičin glas, ki je zadrhtel kot tožeč vzdih:

»Vsi vemo to, Ivanka, ampak naša bolečina čaka vstajenja.«

Nekaj neskončno blagega je zaplavalo skozi okno in utonilo med cvetočimi grmi. Zunaj ob obsončeni steni je utripala tišina. Ni bil molk, ob katerem se ti stisne srce, ko zlohotna gluhota kot skalni balvan lebdi nad teboj. Bila je tišina, v kateri so spomladi med cvetenjem marelice šumele čebele, poleti pa med zorečimi plodovi brenčale muhe in ose, v njej si skozi odprta okna slišal tihe pogovore odraslih, ki jih nihče ni smel slišati. V tej tišini so cvrkutale ptice, tu in tam se je v njej zaslišalo enakomerno zibanje vlakov na brežini, ob mraku se je na bližnjem griču zavihtel proti nebu zvon.

Ko se je oglasil, je Mirina v njegovem glasu zaslišala pesem o vstajenju. Zagledala je z zlatom prepleteni pajčolan, ki je ob Veliki noči ostajal na oltarni mizi bližnje frančiškanske cerkve. Ta tišina ni molčala, nenehno je govorila brez besed, tako zelo milo in nežno, da se Mirini ob njeni govorici nikoli ni stisnilo srce. Tudi takrat ne, ko si je izbrisala mladega gospoda s fotografije na steni. Ležal je v božjem grobu njene domišljije, prekrit s prosojno belim čipkastim velikonočnim pajčolanom. Zlate nitke v mrtvaškem prtu so se sredi modro vijolično utripajočih luči in cvetja lesketale kot sončni žarki, ki so nekoč obsijali jutro vstajenja.

Najtišje je tišina govorila med jasminovimi grmi na koncu vrta. Tam se je skrivala skalnata votlina, v kateri je živela Gospa v modrem ogrinjalu. V maju so v polkrogu pred votlino zacvetele šmarnice in kadarkoli je prišla Mirina do jasminovih grmov, so se v zahajajočem soncu zalesketale zvezde, ki so obkrožale glavo neznane Gospe. Njen obraz je v soju večerne zarje postajal še bolj mil in prijazen. Mirina je začutila, da bi tej mili Gospe lahko povedala prav vse. Globoko v sebi je namreč čutila, da so na svetu stvari, o katerih se drugim ljudem ne pripoveduje, še posebej ne tistim, ki jih imaš najrajši. Tisto namreč, kar bi jim povedal, bi jim prizadejalo neznosno bolečino. Neko popoldne, ko se je skozi okno tete Ivanke širil vonj po kavi, ki so si jo skuhali odrasli, da bi se ob njej spominjali časov in ljudi, ki jih ni bilo več, je Mirina na klopci pod jasminovim grmom neslišno spregovorila o svoji bolečini. Blagi Gospe je zaupala, da bi imela rada drugo, drugačno mamico.

Táko kot jo ima sošolka Maruška. Njena mamica se je Mirini zdela nebeško lepa. Maruška je živela v veliki hiši z vrtom, kjer je [Stran 085] gospa Ž., vedno skrbno počesana in nakodrana skrbela zanjo in njeni dve sestrici. Kaj je delal njihov očka, Mirina nikoli ni mogla prav izvedeti. Nekdo v razredu je rekel, da je tovariš Ž. narodni heroj. Mirina je bila do takrat prepričana, da so vsi narodni heroji padli za svobodo in boljše življenje. Tako vsaj so jih učili v šoli. Vsekakor ga Mirina nikoli ni videla. Gospa Ž. je bila vedno nasmejana, prinašala jim je piškotov. Nikoli se ji ni mudilo v službo ali na delovno akcijo, nikoli ji ni bilo treba, kot njeni mamici, udarniško obirati smrdljivih koloradskih hroščev. Ni se jezila, če so tekali po kamnitih, z marmorjem obloženih stopnicah z vrta v dnevno sobo in nato naprej v prvo nadstropje; potem pa so se po leseni stopniščni ograji dričali navzdol. Njena kuhinja se je svetlo bleščala, v njej je bilo vse na svojem mestu, nikoli se v njej ni nič prismodilo.

Kadar je bilo le preveč blatnih stopinj v sobi in na stopnicah, se je pojavila Katica. Katica je baje prišla iz Bele krajine v Ljubljano. Rekli so sicer, da dela v tovarni pletenin in da pri družini Ž. samo stanuje, ampak Mirina jo je vsakokrat videvala, kako v predpasniku in z omelom v roki pospravlja po hiši. Gospa Ž. pa se je s kolesom odpeljala v mesto, v pisani bluzi in plapolajočem širokem krilu. Vedno lepa in nasmejana. Saj je imela doma Katico, ki je poskrbela za vse.

Mirina si je neznansko želela, da bi se tudi njena mamica vozila s kolesom po mestu. Sapa bi ji zmršila skodrane lase samo zato, da bi jih očka lahko kasneje pogladil. In potem, potem bi se oba z mamico smejala. Ona pa bi bila srečna, presrečna …

Ko je od Maruške odhajala domov, je vedno na skrivnem in čisto potihem jokala. Ni jokala zaradi velikanske hiše z marmornatimi stopnicami, kjer je živela Maruška, tudi ni jokala zaradi vrta, v katerem so se lahko natekali po mili volji. Pravzaprav tudi ni jokala zato, ker njena mamica ni bila tako lepa kot gospa Ž. Jokala je, ker je v globini vedela, da je njena mamica mnogo lepša, vendar se njena lepota utaplja v tisočerih skrbeh in opravkih. Mirina je bila še majhna in mamici ničesar ni mogla odvzeti. Čas, to je doumela, ko je odrasla, premnogim ljudem nalaga bremena, ki jih komajda zmorejo nositi; tisti čas jih je neusmiljeno grmadil v dušah in srcih večine ljudi. Hotel je v njih zadušiti vse tisto, kar jim je lepšalo življenje. Brezčasja tisti čas ni mogel trpeti.

Mala Mirina je globoko v sebi to dobro čutila, zato je njena žalost ostajala in ostala za vedno samo njena; slutila je, pravzaprav je to po božji milosti tudi trdno vedela, da bi njena otroška bolečina mamici odvzela še tisti zadnji mili nasmeh, nasmeh upanja, odblesk nekdanjih časov, ki jih je vse osrečeval.

Gospa z vrta tete Ivanke je dekletce vsakokrat ogrnila v svoj sinjemodri plašč. Stisnila jo je k sebi. Ob njej je čas izgubil svojo zlohotno ostrino. Otopela je v omamnem vonju šmarnic in jasmina.

9. Občni zbor Nove Slovenske zaveze

9.1. Nagovor urednika Zaveze

9.1.1.

[Stran 086]

V soboto 18. marca se je v Škofovih zavodih odvijal XV. občni zbor Nove Slovenske zaveze. Natančnejše poročilo bodo bralci našli v društvenem glasilu Mi med seboj. Tu objavljamo samo govor urednika Zaveze.

9.1.2.

Vsi ste gotovo že slišali za italijanski film Srce v breznu. Nekateri ste ga tudi videli na televiziji in veste, za kaj v njem gre. Zato o filmu samem ne bomo izgubljali besedi. O njem je bilo napisanih veliko člankov in razprav, o njem so govorila televizijska omizja, poseben večer sta mu posvetila slovensko pisateljsko društvo in slovenski penklub. Bilo je veliko govorjenja in vznemirjenje, ki ga je kazala slovenska javnost, je človeka spominjalo na vrvenje, ki ga kaže mravljišče, potem ko je vanj nasilno posegel ali človek ali žival.

Pri vsem pa ni ostalo neopaženo nekaj drugega. Čeprav je bilo podoba, da so ljudje zelo prizadeti in da jim ni neznano, da gre za pomembne reči, nismo slišali, pa naj je bil pred mikrofonom človek, ki je zelo malo hodil v šolo, ali pa človek, ki je imel za sabo vse šole, kar jih vzdržuje narod, nismo slišali nič jasnega, odločilnega in odrešujočega. Nastal je vtis, kakor da bi bili brez besedi – da smo sredi velike krize ostali brez besedi. Da jih nimamo od kod vzeti, da smo brez obrambe, da nam ostane samo jecljanje. V obilju besedi, ki so se pisale in izgovarjale, je še najbolj izstopalo dejstvo, da nimamo kaj reči. Pred nas je stopilo nekaj najbolj tragičnega, kar more zadeti narod, ki bi rad živel polno življenje: da nimamo zgodovine. Nad vsem in za vsem, kar se je dogajalo ob filmu Srce v breznu, je bilo pomembno to, da nas je neki čas zasačil brez urejenega, zanesljivega in verificiranega zgodovinskega spomina. Ogroženost, ki smo jo to pot začutili, ni izhajala iz našega majhnega števila – maloštevilčnost je za narod seveda huda okoliščina – ogroženost je izhajala iz tega, da nimamo potrjenih in overovljenih identitetnih papirjev, da ne vemo, kaj se je z nami dogajalo in kaj smo.

Vse bi bilo lahko seveda tudi drugače. Več kot deset let je Lidija Šentjurc, predsednica komisije za zgodovino pri Centralnem komiteju Zveze komunistov, imela vse možnosti, da pilotira zgodovinarsko raziskovanje, vse možnosti in obilo časa, da pride stvarem do dna: kdo je pripravljal prevzem oblasti v Trstu in okolici, kdo je izdeloval sezname za potrebe čiščenja, katere kategorije so bile vključene, kaj je pomenil etnični, kaj ideološki, kaj razredni vidik, koliko je bilo v te spiske zajetih Italijanov, koliko Hrvatov in koliko Slovencev; bil je to čas, ko bi lahko dognali še vsa imena in izrisali vso topografijo medvojnih in povojnih revolucionarnih komunističnih storitev. Komaj si lahko predstavljamo, kaj bi to védenje danes pomenilo za nas. Lahko bi na mizo položili papirje in s tem pokazali, da sami vemo vse o sebi in da ne potrebujemo nikogar, ki bi nas poučeval, kdo smo in kaj smo. Tako pa nam ni preostalo drugega, kot da smo se kot nezreli pubertetniki, ki so jih zasačili pri prepovedanih rečeh, bedasto izgovarjali in kazali drug na drugega. Z vsem smo dokazovali, da nismo dosegli stopnje zgodovinske zrelosti.

A to je šele začetek. Najvažnejša posledica samovidenja in samozavedanja bi bila namreč ta, da bi nam omogočila, da prevzamemo vodstvo igre. Ko bi bili na začetku sposobni pokazati svoj kulturno-politični rentgenogram, bi s tem dobili pravico, da postavljamo vprašanja. Našim italijanskim sogovornikom bi povedali – rekli smo že, da bi nas zaradi naše začetne moralne superiornosti morali poslušati, da imamo Slovenci kot Slovenci z Italijani kot Italijani dvoje, pravzaprav troje izkušenj. Ena izkušnja je povezana z imeni kot so Dante, Ficino, Fra Angelico, Savonarola, Frančišek Asiški, Pico della Mirandola, Leopardi, Pascoli, Ungaretti, Michelangelo, Da Vinci, Verdi, Vivaldi, torej z imeni pesnikov, filozofov, slikarjev, kiparjev, gradbenikov, postavljalcev mest in velikih komponistov; izkušnje tudi iz mnogih brezimnih srečanj s preprostimi ljudmi, o katerih so nam pripovedovali naši romarji v Rim in druge kraje italijanske katoliške kulture. To je bila ena od naših italijanskih izkušenj.

Druga pa je bila tista, ki so je bili deležni naši Primorci po letu 1922. To je bila izkušnja, ki se je začela z velikim požigom v Trstu – naj povemo že sedaj, da so barbari vedno [Stran 087] požigali – potem pa se je ta izkušnja nadaljevala s serijo poniževanj, ki jim je rafiniranost sproti dobavljala neizčrpna domiselnost romanskega genija. Iz dveh virov je prihajalo nasilje, ki je hotelo odpraviti slovenskega človeka v njegovem človeškem in narodnem svojstvu: iz osebne, v ničemer osnovane italijanske kulturne superiornosti in iz oblastnih središč, ki so določala vsakokratno fašistično raznorodovalno strategijo. Tako je pokrajina počasi izgubljala svoj značaj: prihajali so tujci, Slovenci pa so odhajali – v Slovenijo, v Argentino, v Avstralijo. To je bila druga slovenska izkušnja z Italijani. In bi jo lahko svojim sogovornikom servirali.

Občni zbor Nove Slovenske zaveze 18. marca 2005

Slika 48. Občni zbor Nove Slovenske zaveze 18. marca 2005

Tretja izkušnja, ki smo jo imeli Slovenci z Italijani pa je iz dveinpolletne okupacije dela Slovenije, iz obdobja med šestim aprilom 1941 in osmim septembrom leta 1943 in še kak mesec pozneje. V tem obdobju smo Slovenci spoznali Italijane kot gens perfida – kot verolomno ljudstvo. Italijanska perfidnost se je kazala v dvojni igri, ki so jo vodili do komunistične gverile in samozaščitnih vaških straž. Istočasno, ko so dovoljevali in postavljali samoobrambne postojanke in enote, so na skrivaj sodelovali z boljševiško gverilo in izvajali, z izgovorom, da se borijo proti upornikom, genocidno politiko nad Slovenci: požigali so vasi, streljali talce, organizirali koncentracijska taborišča – med drugim tudi največje in najhujše uničevalno taborišče, ki so ga med vojno Slovenci doživeli, to je taborišče na otoku Rabu. Italijani so naredili dve stvari: z okupacijo so postavili osnovne pogoje za boljševiško agresijo na slovenski narod, s svojo dvolično igro pa so dosegli, da so se boljševiški agresorji in samozaščitne enote izčrpavale v medsebojnem uničevanju.

Za ilustracijo naj navedemo nekaj primerov. Enega je prispeval v spomin NSZ Anton Drobnič. En dan pred partizanskim napadom na vaško stražo v Novi vasi je prišel italijanski zvezni oficir in zahteval, da mu stražarji izročijo orožje za nekakšen pregled. Če stražarji ne bi imeli skritega starega jugoslovanskega orožja, bi pričakali partizanski napad golih rok. Podoba, ki jo tako dobimo, se nam še izostri, ko izvemo, da so Italijani, ki od napadene postojanke niso bili oddaljeni več kot dva kilometra, dve noči in dva dni poslušali boj branilcev, ne da bi šli pogledat, kaj se dogaja.

Čigavi zavezniki so bili torej Italijani? Ali ko so v noči od 12. na 13. junij 1942 partizani obkolili Mravljetovo hišo na Brezovici in ubili očeta, od sinov dva umorili, enega pa [Stran 088] odpeljali, so Italijani, ki niso bili od napadene hiše oddaljeni več kot en kilometer, ravnodušno poslušali morilski hrup in krike na pomoč. Še en primer. Ko so v začetku septembra 1942 komunistični gverilci vdirali v grad v moji vasi, ki so ga pozneje zažgali, sta dve postarani gospe, edini prebivalki gradu, z balkona v drugem nadstropju klicali na pomoč Italijane na drugi strani doline in ti sploh niso reagirali. Prišli so šele naslednji dan ob štirih popoldne in ljudje so se samo tega bali, da jih bodo odpeljali in vas požgali. V galerijo teh podob spada tudi tista, ki se je uveljavila med veliko italijansko ofenzivo poleti 1942 in postala takorekoč vzorec in norma: gverilci so pred vasjo spustili na Italijane nekaj strelov, potem pa zbežali in pustili prebivalce na razpolago italijanskemu maščevanju. Pri Sv. Vidu nad Begunjami so, potem ko so tako vdrli v vas, postrelili in v skupni grob zakopali osemnajst moških. To je bila strategija, ki je bila tako koncipirana, da so padali samo Slovenci. V ta strateški koncept je bila zajeta tudi zgodba s talci. Na Ljubgojni so partizani umorili župana in njegovo ženo, padla sta torej dva Slovenca, čez nekaj dni pa so Italijani pripeljali še osem talcev in jih na robu vasi postrelili. Osem in dva je deset: padlo je torej deset Slovencev. Ko je mestna gverila 13. oktobra l942 zahrbtno umorila legitimnega predstavnika Slovencev bana Marka Natlačena, je bil to en – to pot izjemen Slovenec. Potem pa so Italijani pripeljali še 24 talcev, ki so bili tudi vsi Slovenci. Štiriindvajset plus eden je petindvajset: padlo je torej petindvajset Slovencev. Zaman je Natlačenova žena prosila Italijane naj tega ne naredijo. Tak je bil končno facit tega nikoli podpisanega sporazuma med dvema agresorjema na slovenski narod.

Omeniti moramo še en primer predvsem zaradi tega, ker kaže na širša razmerja te zarote. Ko so se na dan sv. Štefana Mavsarjevi, kakor že nekaj večerov prej, zatekli v varstvo gradu Dob, so grad napadli partizani in ga zažgali. V gradu sta zgorela oče in mati in šest mladoletnih otrok. Dvema se je posrečilo zbežati in sporočiti italijanski komandi v Mokronogu, kaj se na Dobu dogaja. Italijanski komandant ni hotel, čeprav je imel na razpolago vojaštvo, intervenirati. K intervenciji ga ni ganilo niti dejstvo, da so bili v napadenem gradu tudi italijanski vojaki, od katerih jih je potem osemnajst zgorelo. Poznavalci tedanjih razmer – med drugimi tudi rešeni sin Jože Mavsar – pripovedujejo, da je bil italijanski komandant v dogovorih s partizani že prej glede predaje gradu. Tu se postavlja vprašanje, kako da si je dovolil takšno velikopoteznost. Ali se ni bal nadrejenih, posebej pa tajne protiobveščevalne vojaške policije? Ali se je zanašal na zaščito generala Ceruttija iz Novega mesta, ki je bil znan komunistični kolaborant. Ali pa je bila v ozadju široko razpredena in vplivna zarotniška mreža v italijanski vojski in v komunističnih gverilskih oddelkih. (Naši zgodovinarji o tem seveda nič ne vejo!)

Ko bi bili Slovenci zrel narod, se svoje preteklosti ne bi bali in bi jo zavestno vzeli nase, ne glede na to, kakšna je bila. To bi nam med drugim omogočilo tudi to, da bi letos 10. februarja, ko so nas Italijani zahrbtno, kot že tolikokrat, napadli, razgrnili svoje papirje in kot kompetentni nosilci svojega spomina suvereno odprli zgodovinsko debato. V svojstvu zadnjega védenja o sebi bi lahko nastopili tako, da nam nihče ne bi mogel jemati moralne pravice, da do zadnje črte uveljavimo tudi védenje o drugih. Kljub svoji fizični majhnosti bi lahko nastopili kot suveren narod in izterjali, da se nam izplača dolg, ki ga izkazujejo naši računi.

Tako pa smo se znašli v skrajni bedi, ki je bila v tem, da nam je v pravdi, v kateri bi lahko nastopili kot tožniki in izterjevalci, bila dodeljena ponižujoča vloga obdolžencev in dolžnikov.

Italijanski film Srce v breznu je žaljivo in predrzno dejanje nekega naroda, ki ima vse razloge, da bi iskal pota in načine, da bi se oddolžil za nasilje, ki ga je zakrivil v preteklosti. Vendar ima to dejanje, ki mu ne manjka nobena nesramnost, v sebi tudi veliko dragocenost: dal nam je vedeti nekaj, česar brez njega nikoli ne bi tako jasno in boleče vedeli: kako šibki smo in kako napadljivi smo. Iz nobenega drugega razloga, kakor iz tega, da nismo gospodarji svojega spomina. In zakaj nismo gospodarji svojega spomina? Zato ker se je čas naše nesvobode po štiriletni okupaciji raztegnil še za dodatnega pol stoletja. Naša okupacija se je nehala šele s koncem hladne vojne, ki ga je označil padec berlinskega zidu novembra 1989, ko se je zrušil vase – ko je doživel, kot pravimo, implozijo – še tretji ali boljševiški totalitarizem. Obstoj izkrivljene zavesti, ki jo imamo o sebi, je mogoče razumeti iz dejstva, da pol stoletja nismo bili v stanju pisati svoje zgodovine. To je poglavitni razlog naše sedanje slovenske bede.

In zakaj danes govorimo o tem? Prav gotovo ne zaradi filma, ki sam po sebi ni vreden toliko besedi. O tem filmu govorimo zaradi [Stran 089] tega, kar je postavil pred nas in na kar nas je tako urgentno in ukazujoče opozoril: na nujnost avtentičnega védenja o sebi.

Obiskalo nas je svetlo sonce

Slika 49. Obiskalo nas je svetlo sonce Mirko Kambič

O tem in tako pa govorimo tudi zato, ker ima NSZ posebno pravico, da o tem tako govori. Predvsem zaradi vloge, ki so jo v preteklosti igrali ljudje, katerih spomin nosimo v sebi. Potem pa tudi zato, ker smo si v poldrugem desetletju našega obstoja to pravico pridobili in zaslužili tudi sami. Vsi se spominjate besedi, ki jih je NSZ izrekala v Kočevskem Rogu, na Teharjah, na Lajšah, pri Krimski jami, na Orlovem vrhu, v Kucji dolini. Vsi, ki se teh besedi spominjate, veste, da so bile predvsem resnične. Nikoli se nismo vdajali oportunizmu, da o kaki stvari ne bi govorili, ker bi hoteli s tem kaj iztržiti. Nikoli pa tudi nismo kričali. Stvari, ki smo jih nosili v sebi in ki smo jih vsakič sporočali, so bile preveč slovesne, da bi dovoljevale dviganje glasu. Slovesen in samoten boj naših ljudi, njihova slovesna, obredna in samotna velika smrt, sta dopuščali samo dve stvari: molk in besede, do zadnjega izmerjene in do zadnjega stehtane. Čudno, da tega nihče ni opazil! Ko je leta 1991 nastopila Nova Slovenska zaveza, je nastopila z novim jezikom. Kako to, da tega nihče ni opazil. Tudi naši prijatelji ne. Rajši so nas obtoževali in nam obešali sovraštvo, ki ga v nas nikoli ni bilo. Ni ga bilo zaradi velikega trpljenja, ki smo zanj vedeli ali skozenj šli sami.

Mi pa se vsega zavedamo, ker vemo, kakšen duh nas je nosil. Zagledani smo bili v neznansko vlogo, ki smo jo igrali, in v neznansko ceno, ki smo jo za odločitev za to vlogo plačali. To so bile nosilne prvine našega jezika. To je bil jezik, ki ni hotel biti drugega kot instrument resnice. Zakaj tega nihče ni hotel videti!

To je bil kratek intermezzo o našem jeziku. S filmom Srce v breznu smo bili opozorjeni, kako šibki in napadljivi smo, če nismo v polju resnice. Zato se pred njo, kakor se nismo v preteklosti, tudi danes ne bomo umikali. In za kaj gre danes?

Gre za nekaj, glede česar bi radi povedali nekaj jasnih besedi, čeprav spet tvegamo, da ne bomo prav razumljeni. Prav zaradi tega tveganja vas prosimo, da pozorno poslušate, da boste mogli razločiti, kar je treba razločiti, in združiti, kar je treba združiti.

Zelo verjetno mimo nikogar med vami niso šli opetovano izrečeni stavki vlade, ki se je umestila po lanskih oktobrskih volitvah, da [Stran 090] bo Slovenija na ključne izzive časa odgovarjala le, če bo enotna in če Slovencev ne bodo delile travme preteklosti. Rečeno je bilo tudi, da bo novo državno vodstvo iskalo inspiracije v tistih časih in v tiste čase usmerjalo spomin ljudi, ko smo bili Slovenci enotni. To pa – tacite – pomeni, da nova politika ne bo tematizirala tistih problemov, ki so vzniknili iz revolucije in državljanske vojne. Čeprav še nismo slišali, da bi obstajala kaka posebna deklaracija nove vlade v tem smislu, ni treba dvomiti, da imamo lahko to stališče za njen kredo.

Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman v Montrealu leta 1959 – Vedno se ga                         spominjamo

Slika 50. Ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman v Montrealu leta 1959 – Vedno se ga spominjamo

Kakšno mnenje ima lahko NSZ do takšnega gledanja in takšne politike? Naj ponovimo, da bi radi bili natančni, ker so promotorji tega gledanja ljudje, ki so bili vseskozi in so tudi sedaj naši politični prijatelji – edini, ki jih imamo. A če hočemo še naprej, kakor smo do sedaj, stati v območju resnice in resničnosti, mislimo, da moramo svoje stališče izraziti. Izrazili ga bomo na dva načina, v dveh miselnih sklopih. Najprej se s takim gledanjem vlade – v položaju, v kakršnem je – ne samo strinjamo, ampak ga tudi podpiramo. Mislimo namreč, da se nahaja v mejah političnega mandata, ki ga je na lanskih oktobrskih volitvah dobilo politično jedro nove vladne koalicije – koalicije Slovenija, zveze SDS in NSi. Volilna podpora, ki jo je to politično jedro dobilo, je bila takšna, da po sebi ni omogočala niti živeti niti umreti. Od državniškega instinkta novega mandatarja – to visoko priznanje bo potrdila ali ovrgla zgodovina, ki bo ocenila, ali je bila odločitev za formiranje vlade politično produktivna – za sedaj mislimo, da je bila – od mandatarjevega umevanja globalnega političnega položaja je bilo odvisno, da položaj vlade utrdi s sprejetjem dveh strank, ki sta se ideološko ali praktično nahajali zunaj orbite tako imenovane pomladne politike – Desus in SLS. Spomnimo se samo na to, da je bil Franc Žnidaršič, sedanji vodja upokojenske poslanske skupine, nekoč državni sekretar, pobudnik in oblikovalec proslulega protidomobranskega zakona o vojnih grobiščih in da je SLS isti zakon podprla »z grenkobo v srcu«, kakor se je v napadu negativne jezikovne milosti izrazil njen predsednik Janez Podobnik in s tem prispeval morda najbolj nesramen stavek v anale sedanje in prihodnje slovenske parlamentarne zgodovine. Vlada, ki jo podpira moralno tako problematična koalicija, se ne čuti kompetentna, da rešuje globalna vprašanja revolucije in državljanske vojne. In puncto revolucije in državljanske vojne ji ni mogoče postaviti kompleksnega programa, [Stran 091] vse, kar ji je dovoljeno in omogočeno, je nekakšna abstinenčna ekvilibristika. In predsednik vlade se lahko vedno sklicuje na dejstvo, ki je nesporno – da mu volilci drugačnega mandata niso dali. Argument je utemeljen in – in rebus politicis – veljaven.

Ni pa veljaven za nas, ki smo del civilne družbe. Za nas resnica nima političnih omejitev, ampak samo stvarne in moralne. Poskušajmo to razložiti na nekem primeru. Vzemimo v pretres stavek, da bodo Slovenci kos zgodovini le, če nas v »prihodnosti ne bodo delile travme preteklosti«. Kar je narobe s tem stavkom, je to, da prinaša napačne predstave. Ko ga preberemo, dobimo vtis, da je bil nekoč v naši zgodovini čas, ko smo si med seboj prizadajali travme ali rane, spomin nanje pa nas še sedaj razdvaja. V resnici pa travme ali rane niso bile posledica recipročnega ali medsebojnega delovanja, ampak je bilo tako, da so eni travme ali rane zadajali, drugi pa so jih prejemali, prenašali, pretrpevali, zaradi nekaterih od njih tudi umirali. Zato tisto, kar nas razdvaja niso travme, zadane in prejete, ampak je tisto, kar nas razdvaja, oblast, ki se je uveljavila in vzdrževala na zadanih ranah in ki so jo tisti, ki so rane prejemali, morali prenašati – in jo morajo še prenašati. V zgodovinskem procesu, imenovanem revolucija in državljanska vojna, so bili eni oškodovanci, drugi pa nagrajenci, ne zaradi svojih zaslug. Zato tisto, kar nas ločuje, niso nekdanje travme, ampak resnica, ki se je eni bojijo bolj kot česarkoli drugega, drugi pa vse stavijo nanjo in vse od nje pričakujejo. Zato si ne smemo delati utvar: nova politika, ki bo vprašanje travm, kot škodljivo za narodno enotnost, postavila v oklepaj, bo šla na škodo tistih, ki so odvisni od resnice. A sedanja politika, kot smo videli, bolj ambicioznega mandata nima.

Mi pa, ki nismo del političnega mehanizma, s poti, po kateri hodimo za resnico že več kot pol stoletja, intenzivno in zavestno pa zadnje poldrugo desetletje, ne bomo stopili. Mi s te poti ne bomo stopili. To od nas terja zvestoba do ljudi, ki smo jih poznali in zanje vemo, kdo so bili, prav posebej pa zvestoba do narodove usode. Nam niso dali mandata volilci, nam daje mandat svetost spomina in ljubezen do domovine, ki smo jo gorečo prenesli skozi megle in viharje. Nazadnje nam je italijanski film Srce v breznu zelo razločno povedal, kako nebogljen je narod brez pristnega in resničnega védenja o sebi.

10. Zavezina pošta

10.1. Odmev na apel brez odziva

10.1.1.

V zadnji številki revije TABOR (11-12 /2004) je objavljen članek z naslovom APEL BREZ ODZIVA. Članek nima podpisa. Vseeno menim, da mimo tega članka ne smemo iti molče.

10.1.2.

V prvem odstavku je med drugimi zapisana trditev, da »državni zbor še nikoli doslej ni bil zmožen priznati, … da je bil med letoma 1945 in 1990 na oblasti totalitarni sistem«. Državni zbor kot zakonodajalec neposredno morda res ne, posredno pa je to nedvomno priznal s sprejemom zakonov, ki vsaj deloma popravljajo krivice, povzročene v totalitarnem sistemu, kot so zakon o denacionalizaciji, zakon o popravi krivic, zakon o volitvah, zakon o privatizaciji in vrsta drugih zakonov, ki so totalitarni sistem spremenili v pravni demokratični sistem. Druga stvar pa je, kako je vlada vse to izvajala.

Kot ustavodajalec pa je Državni zbor RS oz. njegova prednica Skupščina RS z novo ustavo popolnoma odpravila prejšnji totalitarni sistem. Še več, Skupščina RS je že v prvi pravni akt samostojne Slovenije, to je v preambuli Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije z dne 25. junija 1991 izrecno priznala dejstvo, »da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik …«, da torej v njej vlada totalitarni sistem.

Ustavodajalec torej ni samo priznal, da je v nekdanji Jugoslaviji vladal totalitarni sistem, ampak je to ugotovitev na samem začetku postavil kot enega temeljnih razlogov za osamosvojitev Republike Slovenije. Priznanje, da je med leti 1945 in 1990 bil na [Stran 092] oblasti totalitarni sistem, je torej ustavnopravni temelj slovenske samostojnosti in neodvisnosti. Doslej vladajoča koalicija dedičev nekdanjega totalitarnega sistema, ki jo je vodil zadnji slovenski komunistični diktator, te določbe temeljnega ustavnega akta slovenske države seveda ni upoštevala, ampak je ustavo hotela celo spremeniti in vanjo kot temelj slovenske neodvisnosti zapisati zločinsko revolucijo in njen produkt, totalitarno AVNOJ-sko Jugoslavijo. To ji ni uspelo, ker Slovenci le niso brez pameti in spomina.

Ni pa prav, da za jasno ustavnopravno obsodbo nekdanjega totalitarnega sistema ne vedo pisci, ki o teh stvareh pišejo tistim Slovencem, ki so se v hudih časih okupacije tudi z orožjem uprli nosilcem nasilja in totalitarnega sistema. Država Slovenija je nastala na podlagi obsodbe nekdanjega totalitarnega sistema, na tej obsodbi je zgrajen njen ustavni in pravni red. To obsodbo je treba poznati in upoštevati v našem vsakdanjem življenju ter zahtevati, da jo upoštevajo tudi vse naše državne oblasti. Trditev, da Slovenija ni obsodila prejšnjega totalitarnega sistema, pa dejansko pomaga naslednikom totalitarnega sistema, ki te obsodbe ne priznavajo in je nočejo upoštevati.

V omenjenem članku je tudi trditev, da se je po odkritju prikritega grobišča v Slovenski Bistrici »vladna koalicija dogovorila za dostojen pokop vseh žrtev medvojnih in povojnih pobojev ter za izenačitev grobov padlih na obeh straneh«, čemur »pa so se uprle večinske poslanske skupine LDS, ZLSD, Desus in SNS«. Takšen dogovor vladne koalicije mi ni znan. Sicer pa so vladno koalicijo sestavljale ali podpirale prav navedene stranke in je zato nerazumljivo, zakaj bi se najprej nekaj dogovorile in se nato svojemu lastnemu dogovoru uprle. V resnici so navedene stranke ves čas izrecno nasprotovale izenačitvi grobov, medvojnih pobojev pa sploh nikoli niso priznale. Tudi tedanji predsednik vlade in LDS in sedanji predsednik republike je govoril samo o povojnih pobojih, enakemu spoštovanju mrtvih pa je izrecno nasprotoval celo v predsedniškem volilnem nastopu.

Navedene stranke so zato skupaj z SLS preglasovale Koalicijo Slovenija in sprejele Zakon o vojnih grobiščih, ki ne priznava nobenih medvojnih pobojev, po vojni pobitim ne priznava statusa vojnih ujetnikov in ne vojaških pokopališč, ne predpisuje nobenega dostojnega pokopa, ampak le tuja znamenja in lažne napise na moriščih, ki zavajajo, da je šlo za legitimne usmrtitve in ne za zločine.

Koalicija Slovenija ni ugovarjala samo neustreznim in zavajajočim napisom, kot navaja pisec članka, ampak celi vrsti drugih krivičnih in nepravilnih določb v tem zakonu. Samo s spremembo napisov se te krivice ne bodo prav nič popravile. Piščevo poudarjanje zapoznelih in dvomljivih ugovorov Tineta Hribarja proti lažnim napisom je zato zelo vprašljivo. Upoštevaje celoto izjav in zapisov se ni mogoče znebiti vtisa, da gre obema Hribarjema kot doslej predvsem za to, da se partizansko delovanje prikaže kot čisti boj proti okupatorju, zločine in druge umazane reči pa prenese na povojno oblast v Beogradu, skratka, da se t. im. NOB loči od komunistične revolucije. Sicer pa je lažen tudi od Hribarjev predlagani napis na moriščih: Žrtve vojne in revolucije. V prikritih grobiščih ni nobenih žrtev, ki so padle v vojni, ne v vojni med državami in ne v notranji državljanski vojni. V prikritih grobiščih so samo civilne osebe in vojni ujetniki, ki so žrtve medvojnega in povojnega partizanskega nasilja, žrtve komunistične revolucije. Tisti, ki so padli v bojih, torej žrtve vojne, so pokopani na javnih pokopališčih.

Na grobiščih žrtev revolucionarnega nasilja bi bil zato tudi napis »Žrtve vojne in revolucije«, za kakršnega se zavzemata Hribarjeva in ga je aprila predlagala komisija za prikrita grobišča, vsaj do polovice uzakonjena laž. Pisec članka zato po nepotrebnem toži, da na tak predlog vlada še ni odgovorila. Prav je, da ni, saj bo potrebno prej spremeniti še mnogo drugih določb v zakonu. Samo sprememba napisa bi predstavljala le drugačno kuliso pred sramotnim in žaljivim zakonom.

Ljubljana, 7. decembra 2004

Predsednik Nove Slovenske zaveze

Avtor: Anton Drobnič

10.2. Pismo dr. Janezu Podobniku

10.2.1.

[Stran 093]

Spoštovani g. dr. Janez Podobnik,

Kot že večkrat v zadnjih letih smo pred nekaj dnevi zopet slišali in brali vašo izjavo, da niso bili vsi partizani morilci in ne vsi domobranci izdajalci. O partizanih tukaj ne bomo govorili, to naj sami uredijo. Mi nismo nikoli rekli, da so vsi partizani morilci. So pa morilci pri njih imeli veliko besedo in so veliko morili.

Nas zanima druga polovica vaše, na videz nevtralne izjave, da niso bili vsi domobranci izdajalci. Morilec je zelo jasen pojem: umoriti pomeni vzeti drugemu življenje brez pooblastila zakonite državne oblasti. Reči nekomu izdajalec ni tako jasno in preprosto. Treba je pojasniti vsaj to, koga je izdal, komu ga je izdal, s katerim dejanjem je to storil in katero zakonsko pravno obveznost je s tem kršil. Drugače je beseda izdajalec samo žalitev, zlasti v stavku, v katerem je umor izenačen z izdajo.

Gospod predsednik, zato vas prosimo, povejte nam vendar že, kateri domobranci so bili izdajalci? Koliko jih je bilo, kako in po čem ste jih prepoznali? Koga so izdali, kdaj, kje in kako? In kateri domobranci niso bili izdajalci? Po čem in zakaj se razlikujejo od izdajalcev? Kdo je razločil in po kakšnem merilu je odločil, kateri domobranci so izdajalci in kateri niso izdajalci?

Trditev, da niso bili vsi domobranci izdajalci, v slovenskem jeziku pomeni in tako jo večina tudi razume, da so domobranci na splošno bili izdajalci, nekateri med njimi pa izjemoma to niso bili. To trditev ste v zadnjih letih že večkrat javno ponovili v različnih oblikah. Zato ste jo najbrž temeljito premislili in vam na naša vprašanja ne bo težko jasno odgovoriti. To vam bo toliko laže, ker ste predsednik stranke, ki je po imenu in po pravu naslednik nekdanje SLS, ki je bila med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo v Sloveniji politični nosilec protikomunističnega upora in domobranskega oboroženega odpora zoper revolucionarno nasilje. Pri tem vam gotovo ne bo ušlo, da je Slovensko domobranstvo nastalo jeseni 1943 po več kot dveh letih neznosnega komunističnega nasilja, v katerem so partizani v nesrečnih razmerah trojne okupacije umorili že več tisoč neoboroženih Slovencev, tudi številne duhovnike in več deset družin v celoti.

Radi bi torej vedeli, kdo od nas preživelih domobrancev in kdo med našimi pobitimi sobojevniki je po vaših merilih in ugotovitvah izdajalec in kdo ne. Zato ne boste zamerili, če od vas pričakujemo hiter in jasen odgovor.

S spoštovanjem!

Ljubljana, 24. 2. 2005

Predsednik NSZ

Avtor: Anton Drobnič

10.3. Pismo veleposlaništvu Združenega kraljestva, Velike Britanije in Severne Irske

10.3.1.

Ekscelenca!

Pred tremi leti, natanko 22. aprila 2002, je Nova Slovenska zaveza poslala Vašemu veleposlaništvu pismo, v katerem Vas je opozorila na nekatera dejstva druge svetovne vojne, ki so bila za Britance kot imperialen narod obrobnega pomena, Slovence pa so zadela v tisto središče, kjer se odloča vprašanje narodove eksistence. V pismu smo izpostavili moralno in politično protislovje, v katero se je zapletla medvojna britanska vlada s svojo politiko do Jugoslavije, ki je bila država tudi slovenskega naroda. Protislovje je bilo v tem, da je Velika Britanija, ki je vodila civilizacijski boj proti italijanskemu in nemškemu totalitarizmu, v Jugoslaviji podpirala boljševiški totalitarizem in mu, za dvomljive vojaške usluge, omogočila, da je svetovni spopad izkoristil za nasilen prevzem oblasti. Ta ležerna imperialna gesta je povzročila, da smo tudi Slovenci padli med tiste narode, ki so morali potem sami, sredi komaj predstavljivega nasilja, z vztrajanjem na civilizacijskih vrednotah, dokončati boj s tretjim totalitarizmom v skoraj pol stoletja trajajoči hladni vojni.

[Stran 094]

V kakšnem položaju smo se zaradi te protislovne britanske politike med vojno znašli Slovenci, je z bolečo lucidnostjo povzel Franc Gabrovšek, eden vodilnih slovenskih begunskih politikov, v svojem dnevniku februarja 1944: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za Zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Mi nismo v vladi in ne z vlado smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za Zaveznike, in vendar imamo mi doma večino za seboj, in vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.«

Toda vse to je bila – bi lahko rekli – vendarle politika, protislovna in cinična, a vendarle politika. To, kar pa se je zgodilo v zadnjih petih majskih dneh leta 1945 na vetrinjskem polju, pa ni bila več politika. Kakor veste, so Britanci – 5. korpus 8. armade v dogovoru s predstavnikom vlade – od tam izročili jugoslovanskim komunistom 11.800 vojakov slovenske domobranske narodne vojske, potem ko so ti dobili status azila in položili orožje. Z majhnimi izjemami so bili v desetih dneh po izročitvi genocidno pomorjeni. K celosti tega zločina, pa tudi k njegovi zavrženosti, sta prispevali dve okoliščini: da so, prvič, Britanci vedeli, kaj se bo z njimi zgodilo; in da so, drugič, izročitev izvedli s prevaro. To ni bila več politika, ampak zločin, z vsemi moralnimi in mednarodnimi kvalifikacijami.

V retrospekciji dobijo ti dogodki in ta dejanja jasne moralne konture. Na vetrinjskem polju sta se srečali dve kulturi: kultura neke imperialne nacije in kultura nekega majhnega naroda, za katerega je britanski veleposlanik pri tedanji begunski vladi v Londonu George Rendell v spominih zapisal, da je zelo kulturen in morda edini zares katoliški narod v Evropi.

Umor slovenske domobranske narodne vojske je absolutno izstopajoče dejstvo vse narodove zgodovine. Spričo tega, kar ga je omogočilo, bi lahko pričakovali, da bo britansko ime med najbolj prekletimi imeni shranjenimi v njegovem spominu. Da se to ni zgodilo, je mogoče razumeti samo iz njegove kulture, ki jo je opisal veleposlanik Rendell.

Na te stvari smo Vas s pismom leta 2002 hoteli spomniti. Posebej pa seveda še na to, kako častno so Nizozemci rešili svojo zadolženost za dogodek v Srebrenici leta 1995. Računali smo na prastaro spoznanje, da zgledi vlečejo. Da se to ni zgodilo, je nekoliko mogoče razumeti tudi iz okoliščine, da nam na pismo nihče ni odgovoril.

Letos obhajamo šestdesetletnico tistega konca druge svetovne vojne, ki je sprožil tudi vetrinjske dogodke. Država Slovenija se bo te obletnice spomnila s slovesnostjo v Cankarjevem domu 9. maja. Nova Slovenska zaveza misli, da bo tam prava priložnost, da v imenu svoje vlade izrazite obžalovanje za to, kar se je zgodilo, pa tudi način, kako boste svoje obžalovanje zapisali v zgodovino. Z najlepšimi pozdravi!

Nova Slovenska zaveza

Predsednik: Anton Drobnič

Priloga:

Pismo veleposlaništvu Združenega kraljestva z dne 22. aprila 2002

11. Iz knjige Kristine Brenkove Kruh upanja:

11.1. Uvod

11.1.1.

[Stran 095]

Zadnje dni pred osvoboditvijo so prihajale dolge vrste dolenjskih beguncev skozi Ljubljano. Prihajali so čez Karlovški in potem čez Šentjakobski most. Stali smo pred lepo staro Modičevo hišo na Zoisovi cesti in mimo nas so počasi ropotali lojtrski vozovi. Vanje so dolenjski gospodarji vpregli konje, kdor ni imel konj, je vpregel vole ali pa tudi krave. Za vozovi so tekali telički, videl pa si tudi kakšnega očarljivega žrebička. Bilo je skoraj tako, kot da se je pričela vojna in da ljudje na smrt prestrašeni beže pred njo. Žrebiček pa je mirno in srečno drobencljal za materjo kobilo, otroško srečen, ker sije sonce in ni sam.

Tiste nedelje ne bomo nikoli pozabili. Za vse nas je prihajal nov, upa poln čas, srečen čas, v katerem bomo pozabili na grozo in tesnobo tolikih dni in noči, pozabili na muke umiranja in bomo le brez konca oživljali spomin – hvaležen spomin – na vse tiste, ki so morali umreti za nas, zato da mi še živimo.

Tile begunci z Dolenjskega pa so na lojtrske vozove zmetali vse, za kar so verjeli, da bodo potrebovali tistih nekaj dni prostovoljnega begunstva.

Saj so vsi verjeli, da bodo najkasneje čez nekaj tednov, kvečjemu čez nekaj mesecev že spet srečno doma. Otroci sede na vozovih, k sebi stiskajo igrače ali mačko ali psa ali karkoli, da se varneje počutijo.

Saj bomo kmalu spet doma, doma … Tako so jim rekli.

Stari šentjakobski most pa hladan in neprizadet dan za dnem posluša, podnevi in ponoči posluša drdranje okornih koles na svojem dolgem hrbtu, prisluškuje majavim korakom postaranih kmetov in opotekavim korakom zdelanih kmečkih žena.

Mogoče so zato sestopili z voz in pognali vprego, da bi hitreje prevozili radovedno mesto.

Kdo si je prilastil to strašno pravico, da je odtrgal kmete od domov, da jim je izruval globoke korenine, da jih je na lojstrskem vozu pognal od rodnih hiš, ki so jih zgradili še njihovi očeti ali dedi ali pradedi?

Kdo jih je pognal z rodnih njiv in njivic? Kdo jih je napodil s skremžene dlani vinogradov, kjer so vsako [Stran 096] pomlad okopavali trte samorodke? Kdo si je samozvan vzel to pravico?

11.1.2.

KOMENTAR ZAVEZE: V Zavezi 12, marec 1994, je Tine Velikonja objavil tudi nekaj fotografij. Pod eno, ki prikazuje dvanajstčlansko Oblakovo družino s Selščka, piše: »Sestre Antonija (1919), Angela (1920), Milka (1924) in Ančka (1927) so prišle z bratoma Alojzijem (1923) in Antonom (1926) s Koroške v Teharje. Vseh šest je tam izginilo.« Pod drugo, ki prikazuje dekleta z Vidovske planote, pa stoji: »Justina Rudolf, Anica Tavželj in Micka Tavželj. Vse tri so umorili v Teharjah.« Spet pod drugo prebereš: »Tinca Stražišar (1922), odpeljana z drugo skupino in umorjena.« In še: »Angela Turk s Kožljeka (1920), umorjena v Teharjah.« In pod drugo: »Marica Turk (1928), umorjena v Teharjah.« Imela je torej sedemnajst let. In še in še. In Milka Koščak s Kožljeka (1922) in Tončka Mikuž z Brega pri Borovnici (1922). In še in še. Pred tem so ta dekleta bežala. Zdelo se jim je, da morajo bežati pred ljudmi, ki so se predali zadnji možni izprevrženosti in izprijenosti – da mladi ljudje ubijajo mlada dekleta.

V Zavezi 22, september 1996, je Janko Maček poročal o umorih dolenjskih učiteljic, ki jih je izvršila komunistična gverila: Ivanka Novak, učiteljica iz Sodražice, Darinka Čebulj, učiteljica iz Hinj, Marica Nartnik, učiteljica iz Rožnega dola – vse leta 1942. Tudi zato so ljudje bežali. Moriti učitelje! Kdaj pa je kdo že kaj podobnega videl ali slišal?

Zaveza 10, september 1993, pa poroča o ravnanju partizanske komunistične gverile po prvi zmagi jeseni 1943. Na Turjaku so dan po predaji pomorili 28 ranjencev, že naslednji dan pa v Velikih Laščah 60 ujetih vaških stražarjev, v naslednjih tednih so v množičnih masakrih pobili še 300 do 350 ujetnikov. In če je delna zmaga prinesla toliko smrti, koliko je bo šele končna? Tako so ljudje razmišljali in bežali.

Slovenska pisateljica Kristina Brenk se upravičeno vprašuje: »Kdo jih je pognal iz rodnih njiv in njivic? Kdo jih je napodil s skremžene dlani vinogradov, kjer so vsako pomlad okopavali trte samorodke? Kdo si je samozvan vzel to pravico?« Kristina Brenk ni vedela samo za prava vprašanja, ampak tudi za prave odgovore, a je bilo v njej premalo pisateljice, da bi jih priznala in sprejela. Da takrat tega ni storila, nekoliko razumemo. Priznati pa jih ni hotela tudi pozneje, ko je pisala knjigo Kruh upanja. Tako je dokazala, da je za zmeraj opravila s seboj. Če pa se pisatelji odločijo, da bodo opravili s seboj, je to razlog za veliko žalost.

A še ni konca. Še letos, 20. aprila, je Nuša Kerševan izjavila za Delo: »Že nekaj dni je bilo mogoče opaziti ljudi, ki so bežali pred partizani z Dolenjskega – za to so jih nagovorili domobranci in tudi Cerkev.« Ali naj se zatečemo k Pregljevi sintagmi: Umreti nočejo.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Edvard Kocbek, Tovarišija

Dodatek A.1.1

[Stran 097]

28. maj

Preteklo noč sem prav tako slabo spal. Misli so se mi vrstile, nemirne in presenetljive. To noč sem dobil določen občutek, da se je začela slovenska vstaja. Občutek, da se razvija krvavo resničen proces, ki ni samo skrajneje oster, temveč tudi neogiben in zakonit. To noč se mi je zdaj pa zdaj zdelo, da prav določno slišim šumenje njegovih hitrih in usodnih kril. Zdaj, ko gledam jutranjo naravo ob soncu, se mi nočna resničnost tega spoznanja napolnjuje z živo, neposredno stvarnostjo, napolnjuje se s prijatelji in sovražniki, z racionalnimi in iracionalnimi elementi in predstavlja usodo še plastičneje kakor ponoči. Tudi v meni še utripa sled romantične revolucionarnosti, želim jo čimprej oplemenititi z jasnimi in neizprosnimi zakoni revolucionarne stvarnosti.

Pred seboj vidim mrtvega Ehrlicha, ki sem nekoč tudi jaz z njim mnogo govoril. Kljub svoji vedno hitrejši poti v slovenski fašizem bi zanimivi mož še živel, ko bi nam fašizem ne bil vsilil neizprosne alternative: ali življenje ali smrt.

V dramatičnem položaju med starim in novim redom, ki danes v njem živimo in ki nam nalaga izredne dolžnosti, je posebno jasno spoznati dejstvo, da je usoda posameznika tesno povezana z usodo celote. V tako razgibanem obdobju zgodovine se stališče pravnega pojmovanja popolnoma spremeni, postane namreč politično. Menja se v tem smislu, da se posameznikova blaginja zelo ostro podredi blaginji človeške skupnosti. Če je v mirnem času kazensko postavljalo sankcije s stališča osebne človekove blaginje, potem je cilj revolucionarne justice javna, kolektivna blaginja. Pozornost politične justice je obrnjena na ogroženost ljudske skupnosti, ne pa na psihologijo obsojenca. To se pravi, da sme določena človeška skupnost z vso pravico seči po revolucionarnih sankcijah, kadar je njen obstoj ogrožen, posebno, kadar bije boj na življenje in smrt. Kdor je v takem stanju odgovoren za kolektivno usodo, ima pravico biti neusmiljen, sme vzeti življenje posamezniku in odkloniti ozire na osebne kvalitete in namene.

Dodatek A.2 Popravki

Dodatek A.2.1

V Zavezi 41 smo prispevek dr. Kajetana Gantarja pospremili s fotografijo 5. razreda begunske gimnazije v Peggezu. Takrat nismo mogli seznaniti bralce z vsemi imeni, danes pa to lahko naredimo. Posredoval nam jih je bralec iz Argentine prek Alojza Starmana iz Špitala.

Na sliki, ki jo znova objavljamo, sedijo od leve proti desni Zora Velikonja, Milči Lekan, prof. Roman Pavlovčič, Marija Lekan, Anica Smolič. Stojijo pa: v prvi vrsti Francka Zupančič, Slava Židan, Marija Božnar, Boža Žužek, Ljudmila Ambrožič, Boža Sevšek, Nada Klemente, Anica Slemc, Julka Bohinc in Renata Ašič. V drugi vrsti: Peter Rant, Peter Krajnik, Ciril Turk, Joško Meršol, Kajetan Gantar, France Buh, Roman Henigman in Joško Jenko. V tretji vrsti: Pavle Mehle, Roman Erčulj, Janez Strah, Joško Kastelic, Lojze Ambrožič, Janez Jeglič in Stane Jerebič.

Nekateri so že pokojni. Roman Erčulj je umrl že leta 1947 v Špitalu. Peter Rant, Janez Strah, Peter Krajnik in prof. Roman Pavlovčič pa pozneje v Argentini. Duhovnika sta postala Ciril Turk in Lojze Ambrožič.

Dodatek A.2.2

Uredniška pripomba: Vidovskega župana Antona Tekavca niso ubili v Iškem Vintgarju, kot je navedeno v članku Vanje Kržan v prejšnji številki Zaveze, ampak v domači hiši v Tavžljah.

Dodatek A.3 Priporočamo

Dodatek A.3.1

Avtor: Jože Dežman

Moč Preživetja

Moč Preživetja

Moč Preživetja
Datum: 2010-11-06

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.