Zaveza št. 56

Zaveza št. 56Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 56
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

V preteklem letu so se zgodile pomembne reči. To seveda ni nič posebnega, poseben je način, kako so se zgodile. Zgodile so se tako, da nam zaradi njih ni lažje živeti. Prevzelo nas je mučno in malo strašljivo občutje, da je logika, ki določa, kako svet poteka, na nekem področju odpovedala. Tiste pomembne reči so se namreč zgodile tako, kakor da se ne bi bile zgodile. Tako nenaravno je bilo to doživljati, kakor da bi vdihu ne sledil izdih: Kakor da bi se svet odločil za povsem nov način obstajanja.

Jasno je, da govorimo o duhovnem ali moralnem svetu. Tam, kjer je upor mogoč. V snovnem svetu vzrokom še vedno sledijo učinki – kakor od vsega začetka. Tam upor ni mogoč. Sicer tudi duhovni ali moralni svet obvladujejo norme, ki niso nobena izmišljija, a se jim je mogoče upreti. Če brcneš v skalo, je pred dobrima dvema stoletjema rekel neki zelo učen gospod, tudi skala brcne vate. V duhovnem ali moralnem svetu pa je mogoče ignorirati vsako dejstvo, vsako svarilo in vsako znamenje in se ne bo zgodilo nič – razen če ne upoštevamo, da tisti nič ni drugo kot prazen prostor, v katerem se že nabirajo sile, ki bodo potem udarile na nekem povsem drugem mestu in v nekem povsem drugem zgodovinskem kontekstu, tako da bo samo kaka zelo občutljiva misel razumela, odkod te sile v resnici prihajajo.

1.1.2. Svet brez odmeva – zgodba o dveh filmih

Ko so lani v začetku leta predstavili TV film Jožeta Možine Zamolčani – moč preživetja, smo si rekli, da je to dogodek, ki bo imel nepredvidljive posledice – nepredvidljive zato, ker nam sploh ni bilo jasno, kaj vse se bo lahko zgodilo zaradi te mogočne pripovedi. Njegova dramaturgija nas je peljala v brezno človekove zavrženosti in v višino njegove svetosti – vse je bilo tam, nobena drama ne bi mogla biti bolj vznemirljiva. V tem, kar so izkopali iz jame na jasi nekega gozda, mater z nerojenim otrokom v njej in z rožnim vencem v roki, je bilo toliko prvobitne sile, da je morala stopiti v vsako iz človeške snovi narejeno bitje. Nobena patološka zasnovanost ne bi mogla človeka rešiti pred vprašanji.

To je bilo soočenje z neko neznansko resničnostjo in ni potekalo na osebni ravni, ampak je bilo javno. Več sto tisoč ljudi je istočasno gledalo iste slike in če bi kdo že opravil s seboj, ko bi bil sam, je moral tu odgovarjati na nekaj sto tisoč vprašanj drugih ljudi. Nemogoče je, da jih ne bi začutil, da nastajajo in so. Ni bilo tako, kakor je tedaj, kadar človek bere knjigo in lahko protestira proti njej tako, da jo zapre in odloži in s tem doseže nekakšen konec. To branje je bilo javno in ni vstopilo v posameznika, ampak v vse hkrati. Poleg tega tudi ni moglo biti nikogar, ki bi bil tako nepoučen, da ne bi vedel, da je film, ki ga gleda, izjema; da bi jih bilo lahko nekaj sto, vsak večer v letu po eden. Tako se je tistega večera ali pa pozneje, ko je sporočilo filma v vedno širših krogih zajemalo čas, gledalec znašel tudi pred množico mutastih pripovedi.

Od množice teh zatolčenih zgodb je potem z ekrana spregovorila še ena. Iz nje smo izvedeli zgodbo o dr. Borisu Furlanu. Pripovedoval nam je o svobodnosti svobodnega človeka: kam pripelje, če ji je človek zvest. Furlana je pripeljala na sodišče, kjer so ga uslužbenci totalitarne justice obsodili na smrt. Kako je to mogoče: svobodnega in čistega človeka obsoditi na smrt! In spet, ali je ob tem moglo izostati vprašanje, kdo so bili demiurgi časa, da se je moglo v njem to dogajati. Ali je kdo mogel, da se ne bi ustavil in vprašal: postojte, postojte, kdo pa so bili končno ti ljudje? Saj to ni bil zločin, uperjen samo proti enemu človeku, zločin nad njegovim življenjem, nad njegovim duhom, ampak je bil z njim obsojen cel narod. Saj je bila obsodba javna, izrečena na javni tribuni, dana vsem v védenje. Ali je mogel biti kdo, ki je po pol stoletja gledal te prizore, da ne bi pomislil: ali se ljudje niso čutili ponižane, ko so jim gospodarji časa odrekali zadnjo človekovo kompetenco – da vedo, kaj je pravičnost. Ali niso bili užaljeni, ko so videli, da z ljudmi, ki so bili njihovi ljudje, tako ravnajo.

Oba filma sta imela v sebi toliko človeškega, duhovnega in moralnega dinamizma, da se nam ni treba opravičevati za pričakovanja, ki sta jih v nas pustila. Pomislili smo, vsakič, jutri bo čez Slovenijo šel val in nikogar ne bo, ki ga ne bi zajel. Ljudje se bodo prebudili in se začudeno spraševali: kako to, da tega nismo že prej vedeli, kako to, da nismo imeli oči za to, kar je bilo okoli nas in klicalo našo pozornost. Mislili smo, da bodo ljudje končno prišli k sebi, ne samo posamezniki, ampak večina – vsi, kakor pravimo. Da bomo skupaj, kot narod, zagledali svojo usodo in svojo zgodovino v novi luči; da bomo vsak zase, v svoji glavi in vsi skupaj, v zavesti, ki nas bo odslej povezovala, postavili stvari na mesto, ki so ga od začetka zaman terjale. Tako nismo mislili samo o večini tistih ljudi, ki so vedno samo toliko zraven, kolikor morajo biti. To smo mislili tudi o tistih, ki so bili zraven tako, da so svet, ki je tako ravnal z ljudmi, postavljali: ki so bili njegovi promotorji, arhitekti, ljudje, ki so zanj jamčili, ljudje, ki so zanj investirali vse svoje moči in pri tem nepredstavljivo obremenjevali svojo vest. Spomnili smo se na Nietzschejev stavek in verjeli, da bo deloval: Če se zazreš v prepad, se tudi prepad zazre vate. Mislili smo skratka, da se bodo končno zagledali v tem, kar so dejansko bili. Pred nami se je pokazal neki prizor iz začetka sestopanja komunistov z oblasti: bilo je na eni od takratnih konferenc, na kateri so se deklarativno oklicali za prenovitelje, da se je zgodilo nekaj, kar se ni potem zgodilo nikdar več. Pred mikrofon stopi eden od delegatov in pod pritiskom trenutka zakliče: »Kaj smo ljudem storili! Pomislite, kaj smo vendar ljudem storili!« Od tega je minilo poldrugo desetletje, začelo se je in minilo je veliko konferenc, na katerih so nekdanji komunisti ocenjevali svoje uspehe in neuspehe v novem času, a se nikoli več ni kaj sličnega zgodilo. Bilo je enkrat samkrat, samo en človek od te velike in čudaške druščine je imel to v sebi, da se je moral odpreti. Sedaj pa, po teh epohalnih razkritjih obeh filmov smo mislili, ne bo nikogar, ki bi ušel temu, da bi se prepad zazrl vanj. In od teh, ki bodo odslej nosili prepad v očeh, bo vsaj nekaj takih, ki bodo začutili v sebi urgentno nujnost, da se osvobodijo. Vsakič smo si torej rekli, jutri bo šel čez Slovenijo val in zajel ne samo »molčečo večino«, ampak tudi te. Saj v tem, kamor so bili postavljeni sedaj, ne bodo mogli vzdržati.

V svojih pričakovanjih in v svojih upih nismo segali previsoko; na kar smo računali, ni bilo drugo, kakor človekova normalnost in vendar je bilo »drugi dan« vse tako, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo. Mogoče je površina nekoliko vzvalovila, a tektonskega premika, ki smo mislili, da bo sedaj nastal, ni bilo. Javnost, ki jo je predstavljala množica, je bila, ker je niso registrirali in postavili mediji, nepriznana – celo od tistega, ki jo je postavljal, od množice same. Javnost, uprizorjena v gluhem in neodmevnem svetu, ni mogla doseči popolne legitimnosti in je ostala brez moči v območju zasebnega. Taka je bila usoda, ki jo je doživljala množica. Nekdanji protagonisti revolucije in njeni sedanji advokati, ustvarjalci in zagovorniki prostora, v katerem so se medvojni in povojni zločini mogli goditi in ki sta jih oba filma tako eksemplarično in tako učinkovito, tako ad oculos, predstavila, ti pa so celo prešli v napad. Izučeni v ideološki samomanipulaciji so z nevarno lahkoto in skoraj rutinsko obvladali tudi situacijo, ki je sedaj nastala. Niso dovolili, da bi globlji vzgibi, ki so v njih nastajali – kako bi se moglo zgoditi, da ne bi – zrasli v avtentično govorico. O tem so o sebi razkrili marsikaj, česar niso hoteli. Toda o tem pozneje.

1.1.3. Svet brez odmeva – zgodba o štirih knjigah

Tu sta bila torej najprej dva televizijska filma. A postkomunistična citadela je doživela še drugi napad. To so bile knjige. V letu, ki je minilo, so izšle štiri knjige, ki so kakor štirje oblegovalni ovni začele lomiti in drobiti njeno obzidje. Vsaka od njih je izkopala v obrambne naredbe in stavbe luknje, ki so bile dovolj velike, da so skoznje začeli vdirati v trumah, ne samo preiskujoča vprašanja in dvomi, ampak tudi že uničevalne obtožbe. Knjige niso, smo rekli, kakor televizijski filmi, ki naenkrat govorijo sto tisočim gledalcem, s čimer se kumulativno poveča enkratni učinek, ki jo ima knjiga. Hkratnost doživljanja, ki ga omogoča TV oddaja, stori, da sporočilo, ki ga vsebuje, lahko preraste v veliko družbeno dejanje.

Toda tudi knjiga nikakor ni brez moči. Svojska dinamika, ki jo ima knjiga, ni samo v tem, da jo človek, ko jo prebere, odloži na polico, kjer čaka na ponovno branje. Svojskost branja je v tem, da človeku dovoljuje misliti. To je prvič zato, ker je branje intimno in zasebno in se zato naravno izliva v refleksijo, ki je tudi intimno in zasebno dejanje. Reflektiranje filmskega prizora je vezano na spomin; knjigo pa lahko pri kakem odstavku ali stavku ali celo besedi zapremo in dovolimo misli, da to, s čimer se je pravkar srečala, razume, razširi in dopolni. Kar je v nas ostalo od filmskega prizora, je vtis, ki ga lahko obnovimo, a ima to na sebi, da nikoli ni enak; kadarkoli ga pokličemo, vstopi nekoliko spremenjen. Misel, ki smo jo dognali ob kakem odstavku ali stavku ali besedi, pa ima racionalno strukturo in je zato eksaktno ponovljiva. Tudi misel je mogoče razumeti v svetlobi večjih ali celo novih prostorov, a če to želimo, jo lahko pokličemo natanko takšno, kakor smo jo prvič izdelali.

Snemanje

Slika 1. Snemanje Mirko Kambič

Ko torej izide knjiga, ne moremo reči: jutri bo šel čez Slovenijo val in vse bo drugače. Knjiga je vezana na čas; knjiga in čas sta v ontološkem sorazmerju. Knjige delujejo skrito, a poti, ki jih utirajo, so trajnejše in zanesljivejše; na nekem nepredvidljivem kraju se potem te poti srečajo in ljudje, ki so po njih iz različnih strani prišli, se začudeno sprašujejo, kaj jih je, neznance, peljalo na isti kraj. Včasih šele potem, ko je kdo od njih naredil dolgo, preiskujočo in obotavljivo pot.

Knjiga deluje na daljši ali celo dolgi rok. Tiste, ki so izšle lani, še niso izčrpale svojih moči, nekatere jih niti prav razvile še niso. Toda v njih so sporočila, ki bodo, ko bodo enkrat sprejeta in razumljena, dosegla, da se ljudje ne bodo mogli več upirati. Sile, skrite v knjigah, imajo zagotovljeno prihodnost. A sedaj še ne delujejo z vso svojo močjo.

V preteklem letu so, kot rečeno, izšle štiri knjige, ki se med seboj tako dopolnjujejo, kot da bi jih programiral nevidni založnik. Ena je zgodovinarska, druge tri pa pričevanjske. Zgodovinarska knjiga je prišla izpod strokovnega peresa uveljavljene zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar in povezuje okupacijo, revolucijo in državljansko vojno v monografsko celoto, ki nosi naslov Razdeljeni narod. O njej bomo govorili pozneje, ko bomo skušali razumeti stanje duha v zgodovinopisju naše posttotalitarne dobe. Druge tri knjige prinašajo osebna pričevanja. Dve sta napisala pričevalca sama; Skriti spomin nam je zapustila Angela Vode, Od osvobodilnega boja do banditizma pa Albert Svetina. Tretja knjiga, Moč preživetja, s podnaslovom Sprava z umorjenimi starši, je delo zgodovinarja Jožeta Dežmana, ki je v nji zbral spomine osirotelih otrok.

Neprecenljiva vrednost knjige Angele Vode je v tem, da nas je opozorila na dve stvari, ki sta si v izključujočem nasprotju: na človekovo normalnost in na partijsko ideologijo. Nesoobstojnost tega dvojega je avtorica dokazala s svojim življenjem – za ceno, katere višina nas pretrese do dna. To je glavno sporočilo knjige; a skoraj ne obrnemo strani, da se ne bi srečali z drugimi znaki tega steklega časa. Naj jih nekaj navedemo. Na primer o zasliševalcih: »In oči so se mu stemnile, dobile so okruten, jeklen izraz. Ta izraz mi je bil znan. Misli so blodile po spominu in domislila sem se: tako je gledal Kidrič, kadar je grozil neznanemu sovražniku, tako je gledal Kardelj, potem ko so se bližali zmagi.« Ali o moralnem in duhovnem nasilju partije: »To pa oni znajo: človek mora spoznati, da obstaja višja vrednota, kot je človeško življenje, višja kot njegova čast, višja kot njegova vest – to so interesi partije.« Ali o tem, kako so polnili delovna koncentracijska taborišča: »Te ljudi so oznovci polovili – kot prej fašisti – kjerkoli je bilo; doma, v službi, na cesti, pri kosilu. Odgnali so jih take, kakor so jih aretirali – kot so delali fašisti – na najtežje delo: na gradnjo cest po ledini. Nihče jim ni očital prestopka ali kakršne koli krivde, nihče jim ni sodil, nihče jim ni odgovoril na njihova vprašanja: zakaj? Začelo se je pravo suženjstvo, popolno brezpravje.« In tako naprej, stran za stranjo. Ko človek obrne zadnjo, se čuti ubitega od zlobe, ki jo je podoživljal. Kako bi mogel, da se ne bi vprašal, odkod je prišla, kdo jo je navdihnil, kdo so bili ljudje, ki so se ji tako popolnoma predali ali dovolili, da se jih je tako zelo polastila.

Iz Svetinove knjige izvemo, kakšno vlogo je v revoluciji imela tajna policija. Partiji je zagotavljala tisto prvino, brez katere tako podjetje, kot je boljševiška revolucija, nima nobenih možnosti. Politična manipulacija, katere poglavitni instrument je bil NOB, sama ni zadostovala: morala je biti podprta s terorjem. Svetina je bil v vrhu OZNE in je zelo dobro vedel, kako je opravljala svojo nalogo. Njegovo življenje pa se je tako obrnilo, da mu ni dovoljevalo, da bi svojo poučenost pustil brez refleksije. Kar je dognal, nam je sporočil v svoji knjigi. Na primer: »V Ljubljani kmalu po koncu vojne ni bilo ustanove, v kateri ne bi imela svojih zaupnikov, ki so natančno vedeli, kaj se tam dogaja. OZNA je bila vsepovsod: na železnici, na pošti, pri telefonu, pri radiu, itd. Kjer je bilo mogoče, se je prisluškovalo, ali pa je tam OZNA imela svoje ljudi, ki so jo obveščali.« Iz knjige izvemo, kaj je zagledal, ko je OZNA odprla Brezarjevo brezno: »Grozno je bilo: razpadla človeška trupla, razbite glave, strašen smrad. Videlo se je, da so ljudje bili pobiti zverinsko. Osemsto do tisoč ljudi je bilo.« Knjiga nas seznani tudi s ciničnim odnosom, ki ga je imela partija do intelektualcev: »Ko se je oktobra 1944 Bebler vrnil iz Štajerske, je Kardelju in Kidriču poročal, da je za KP CK in za razvoj NOB na Štajerskem en problem manj, ker so Nemci počistili z izobraženci.« (To mesto je za nas važno zato, ker skriva poglavitni razlog, zakaj na Štajerskem in še v nekaterih drugih slovenskih pokrajinah ni bilo državljanske vojne. Državljanske vojne tu ni bilo zato, ker so okupatorji nasilno odstranili inteligenco, pa tudi druge vplivne ljudi, ponekod šele med vojno, drugod, na primer na Primorskem, pa že prej. V njihovi odsotnosti – v odsotnosti vsakovrstne elite – pa je razpadla tudi t.i. civilna družba. Kakor ni urejene politične družbe brez politične elite, tako tudi ni civilne družbe brez civilne elite. Državljanska vojna pa je ravno civilna vojna – med državljani ali cives – na kar kažejo tudi izrazi v drugih jezikih: Civil War, Guerre Civile, Bürgerkrieg itd. Zato je boljševiška revolucionarna agresija n.pr. na Štajerskem in v veliki meri tudi na Primorskem, ostala brez odziva. Boljševiška revolucija je potekala na neodzivnem terenu, boljševiki so neovirano razvijali svoje institucije – seveda tudi represivne. Bebler je to prednost opazil in izrazil hvaležnost tistim, ki so jo zagotovili in zanjo jamčili. Vsi boljševiki, ne samo Bebler, pa bi morali biti hvaležni Nemcem, ne samo zato, da so počistili teren za neoviran nastop revolucije, ampak že zato, da so bili »prvi gibalec vojne«, brez katere bi bile njihove možnosti nične. Morda pa dokaz za tako hvaležnost kje obstaja in bomo nekoč zanj še izvedeli).

V spominu obtičijo v človeku tudi Svetinove ocene današnje Slovenije. To je tisto mesto, kjer se sprašuje, kdo je danes srečen v Sloveniji. »Srečen je ta, ki je ubijal; srečen je ta, ki je goljufal, srečen je ta, ki je denunciral, srečen je ta, ki je na stotisoče ljudi, otrok in svojcev žrtev povojnih pobojev pripravil do tega, da danes ne smejo govoriti o partijskem terorju, ker bi bila njihova prihodnost spet negotova.« Izzivalen je stavek, s katerim Svetina končuje knjigo in ki izraža veselje, da se mu je nazadnje posrečilo »najti pot ven iz oznovskega labirinta«. Izzivalen zato, ker ne bi bilo nenaravno, da bi si prenekateri prizadeti bralec zaželel biti posestnik enakega veselja. Če seveda v njem že davno niso degenerirale tiste celice, ki skrbijo, da se človek ustraši samega sebe.

Knjiga zgodovinarja Dežmana pripoveduje o tem, kako so se osiroteli otroci »spravljali s svojimi umorjenimi starši« – kako so zdravili rane, ki so jim jih zadali partizanski teroristi z umori njihovih staršev. V njegovi knjigi hodimo od zgodbe do zgodbe, v katerih nastopajo ljudje, ki so se morali spopasti z življenjem, ko še niso vedeli, kaj življenje je. Iz zavarovanega otroštva so bili pahnjeni naravnost v džunglo. Bralec spremlja njihovo žalost, osamljenost, njihovo brezdomnost, predvsem pa njihov nezavedni boj, da ohranijo v sebi človeka. To je gotovo ena najpretresljivejših slovenskih knjig. Predvsem pa je njena dragocenost v tem, da je bralec ne more odložiti, ne da bi v sebi začutil zahtevo, ki mu, z jasnostjo kategoričnega imperativa, ukazuje, da je treba otroka zavarovati v njegovi otroškosti: tudi sedaj, tudi v postmoderni globalni džungli. Mislimo, da je ta del knjige absolutno vezan na branje. Pač pa bomo, na nekem drugem mestu, pokazali na dva Dežmanova premisleka o zgodovini in zgodovinopisju. Že tu pa bomo vseeno opozorili na sentenčno zgoščeno mesto, kjer Dežman postavi, za kaj je med vojno v Sloveniji v resnici šlo: »Ko se sprašujemo o tem, kako je bil mogoč tak izbruh nasilja, kot smo ga doživeli v Sloveniji med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo, se bomo morali soočati s politično odločitvijo za nasilje kot metodo za revolucionarno osvojitev oblasti. Temeljni interes Komunistične partije je bil zmaga v državljanski vojni.«

V pričujočem komentarju se, kakor ste videli, ubadamo z nečim, čemur bi lahko rekli enigma sedanjega časa. Ne moremo prav razumeti, da javnost ne reagira na odkritja, ki zadevajo, ne kakih obskurnih dejstev na periferiji preteklega dogajanja, ampak megalitska dejstva iz središčnega toka zgodovine. Poleg tega pa so tu odkritja, ki so povezana s toliko bolečine telesa in duha, da si ne moremo predstavljati, kako more človek, če zaradi ničesar drugega, že zaradi fizične konstitucije svoje substance ostati neprizadet. Ali prizori iz filmov, ki smo ju tu izpostavili, in iz knjig, ki smo jih bežno prelistali, ne segajo v tista polja ekstremnih izkustev, iz katerih so prihajali ustvarjalni impulzi do velikih umetnikov preteklosti. Zakaj pa potem ljudje še hodijo gledat Antigono in Elektro, Macbetha in Leara. Ali je vse skupaj samo še snobizem?

1.1.4. Upor tistih, ki jih je izločila zgodovina

V svojem poizkusu, da damo nekakšno razlago te šokantne neodzivnosti, se bomo seveda omejili na ljudi, ki imajo posredno ali neposredno zvezo z nekdanjim ideološkim in oblastnim aparatom v revoluciji ali totalitarni državi. Svojo razlago bomo poizkušali organizirati okoli dveh pojmov: upor in kriza argumentov. Ko pravimo upor, mislimo na nepripravljenost ljudi nekdanjega sistema, da se sprijaznijo z mestom, ki jim ga je končno odkazala zgodovina, in z njegovo oceno njihovega preteklega angažmaja. Oba dokumenta sta bila izpisana s tako veliko in razločno pisavo, da ni bilo mogoče spregledati ali ignorirati njunega sporočila. Iz njiju je jasno izhajalo, kaj je v resnici bilo tisto, česar so se lotili in v kar so investirali tolikšno količino življenja, svojega in tujega. Besedilo tega sporočila je bilo jasno: komunizem je bil moralna in duhovna polucija civilizacije. Pričakovati je bilo, da se bo v krizi, ki je z objavo obeh dokumentov nastala, mnogo ljudi zlomilo, odprlo in osvobodilo. A se to ni zgodilo. Upor, ki smo ga omenili, je bil ravno v tem, da se to ni zgodilo. Tako so bili izvežbani od mnogega nasilja, ki so ga od začetka izvajali nad sabo, da se jim je posrečilo tudi to poslednje. Odločili so se in njihovi obrazi so okamneli. A brez kazni tu vseeno ni šlo.

Moč, da so se uprli, so še zbrali, a je to bilo mogoče le zato, ker to ni bil aktiven upor – k novemu, boljšemu, bolj ustvarjalnemu – ampak zgolj trpen upor, ki je potreben za golo obstajanje v že znanem, v že vajenem; za upor, ki je bil nekakšno skrepenelo posnovljenje duha. To je razlog, da se je naša misel iztekla v podobo okamenelih obrazov. Njihovi argumenti so sedaj zato prazni, brezdušni, brez duha. Njihova edina možnost je v ponavljanju; njihova edina moč je v mehaničnem nizanju politkomisarskih manter, ki so nekoč nastale v kakšnem partizanskem šolskem taborišču leta 1941 in potem vsa desetletja nespremenjena prihajala iz komunistične ideološke kovnice. Prazne in votle so te besedne tvorbe vedno bile, a so nekoč imele moč – dokler se je po njih pretakal strah, ki so ga proizvajala podjetja, kot so bila VOS, OZNA in UDV. Ko pa so ta podjetja šla v stečaj, teh ideoloških klišejev ni imelo več kaj napolnjevati. Vse, kar danes v svoji uporniški vztrajnosti ponavljajo od slovesnosti do slovesnosti, je zgolj apologetika brez argumentov.

1.1.5. Sterilnost postkomunistične apologetike

Tu so naprej čiste deklaracije, zgolj trditve, ki jih ni mogoče niti dokazati niti zavrniti in opravljajo vlogo zarotitvenih vzklikov. Tako Bogdan Osolnik ( Delo, 21. 2. 2004) postavi trditev, da bo NOB ostala zapisana v narodnem spominu predvsem po »pridobitvah, ki jih je zapustila novim rodovom«, Milan Kučan (Delo, 14.1.2002) pa »verjame, da bodo raziskave, ki potekajo – gre za soodgovornost partizanov pri dražgoški tragediji (op.p.) – zavarovale veličino in čistost partizanskega upora«. Čista deklaracija je tudi Osolnikov stavek (Delo 21. 2. 2004) da je odnos do NOB stvar »časti in ponosa vseh tistih Slovencev, ki so sodelovali v boju za svobodo ali pa ga kakorkoli podpirali ali zanj trpeli«. Iz teh kvartirjev pogosto prihajajo stavki, ki niso drugega kot insinuacije. Tako se Bogdan Osolnik v že navedenem pismu žalosti, da se kdaj pa kdaj »v javnosti zažene kampanja, s katero se obnavljajo delitve iz preteklosti»; da nekateri »skušajo izrabljati zgodovino za svoje politične manipulacije«, da skušajo nekateri »pod plaščem zgodovine zagovarjati narodovo izdajstvo« ali pa »kompromitirati nasprotnike«. In tako dalje. Tu je potem trditev, da »brez NOB ne bi bilo slovenske samostojnosti«. Ta trditev, ne samo da ne povzema resnice, ampak je nasprotna resnici: osamosvojitev je bila možna šele potem, ko je bila odpravljena totalitarna partijska država, ki je bila neposredna posledica NOB. Na denunciranje mejijo trditve, kot je tista, ki jo je postavil Borut Pahor ob šestdeseti obletnici Zbora odposlancev v Kočevju, da ta zbor »ni odsev volje vsega slovenskega naroda, ampak samo protiokupatorskega«. Ta stavek implicitno trdi, da je bil del slovenskega naroda tudi prookupatorski. To pa ni samo neresnično, ampak tudi žaljivo. Noben del slovenskega naroda nikoli ni bil prookupatorski. V tem je slovenski narod drugačen od vseh drugih narodov okupirane Evrope. Ravno teroristična komunistična partija, ki je vodila »protiokupatorski del slovenskega naroda«, je bila kriva, da je napadeni del zahteval, da okupator izpolni svoje obveze iz mednarodnega prava, ne da bi bil sam kdajkoli za trenutek pro-okupatorski. Tudi trditev istega gospoda, da »Kočevski zbor pomeni vrhunec tedanje slovenske državotvornosti«, izraža samo žalostno nevednost, če ne še kaj drugega. Kočevski zbor je trasiral pot totalitarni partijski državi, ki je mafijska politična tvorba, ne pa država sui iuris. Zato v zvezi s Kočevskim zborom nikakor ne moremo govoriti o državotvornosti, kaj šele o njenem vrhuncu. Kočevski zbor je napovedal destrukcijo države prava, torej države sploh.

K Osojnikovi trditvi o »fašistični agresiji, ki je slovenski narod obsodila na smrt« je treba reči, da je to pripomba, ki resnico, ki je v njej, zlorablja za potrebe partijske pragmatike: slovenski narod je bil obsojen na smrt, a ne takoj, ne še v času vojne – tako kot se je zgodilo z Judi – in je zato imel možnost organizirati rezistenco po evropski maniri; da je »fašistična agresija« obsodbo »z vso surovostjo pričela tudi uresničevati«, pa je zasluga hkratne agresije konkurenčne komunistične partije na slovenski narod.

Tudi trditev dr. Janeza Stanovnika, da je »dejstvo, da je bila slovenska vojska sestavni del zmagovite zavezniške koalicije v boju proti okupatorju«, je težko soočiti z realnimi dejstvi. Kakšne zaveznike pa je imela partizanska vojska, da so jo izgnali s Koroškega, iz Gorice, iz Trsta? Slovenska partizanska vojska je bila med vojno sprejeta med zaveznike, a iz istih razlogov, iz katerih je med zaveznike bila sprejeta sovjetska vojska. Razlog se skriva v dejstvu, da je v drugi svetovni vojni na enega Američana padlo 53 sovjetskih Rusov. Koliko pa je Jugoslovanov padlo na enega Angleža? Odgovor je nakazan v znanem očitku Draže Mihajlovića, da bi se Angleži radi borili v Jugoslaviji »do zadnjega Srba«. Ker Mihajlović na tako razmerje ni bil pripravljen, so Angleži prešli h komunistom, ki so brez pomisleka pristali na kakršenkoli način bojevanja. Polastili so se ljudstva in odprli – v okupirani deželi! – frontalno vojno. Število žrtev je pri tem tako skokovito naraslo, da so Angloameričani komunistično gverilo nemudoma sprejeli med zaveznike. A samo zato, ker je ta bila pripravljena boriti se v Jugoslaviji do zadnjega Jugoslovana. V resnici pa partizanska vojska ni bila za Angloameričane nikoli pravi zaveznik. Kakor tudi sovjetska Rusija ne. Dokaz za to je dejstvo, da so ţe drugi dan po končani vroči vojni vstopili z njo v vojno, ki je znana pod imenom hladna vojna. Kar pomeni, da je potekala brez prelivanja krvi, kakor se je brez prelivanja krvi po dobrih đtiridesetih letih tudi končala s porazom nekdanjih zaveznikov. Skrivnost nekdanjega zavezniđtva je tičala torej v đtevilčnem razmerju ţrtev, ki smo ga nakazali zgoraj.

Kdo taji revolucijo

Slika 2. Kdo taji revolucijo Mirko Kambič

Iz besedi, ki jih je izrekel dr. Anton Bebler v Dražgošah letos (Gorenjski glas 11. 1. 2005) sklepamo, da ti ljudje pravzaprav vedo, kaj je resnica, in da je njihovo nastopanje zgolj naporna igra: »Nekateri celo trdijo da naj bi partizani povzročili nepotrebne žrtve med civilnim prebivalstvom in so celo krivi za začetek kolaboracije in bratomorne vojne.« Ali nimajo te besede, čeprav ni dvoma, da pomenijo ogorčeno zavrnitev nakazane možnosti, na sebi tudi prve znake zavratne lucidnosti. Ali smemo povsem izključiti možnost, da se bodo, ko bo pritisk teh vprašanj postal nevzdržen, tudi ljudje te vrste vdali in nanje odgovorili pritrdilno. Arogantnost je krepost zideologiziranega časa, a ima omejen rok trajanja.

Ko pravi dr. Janez Stanovnik, da je NOB prinesla »našemu narodu svobodo«, je to trditev, ki jo je mogoče izreči samo z zelo stisnjenimi zobmi (Delo, 7. 2. 2005). Totalitarna komunistična oblast pomeni zamračitev vsake svobode, ne samo politične, ampak tudi duhovne in kulturne. To je govornik, ki je nekoliko več hodil v šolo kot večina nekdanjih Slovencev, gotovo vedel, kako torej, da si je upal storiti tako silo nad slovenskim jezikom: svoboda je nasilje. Kje se je izšolal v tej orwellovski umetniji? In še, da na tej svobodi »gradimo tudi naše sedanje življenje«. Da na svobodi, ki je totalitarno nasilje, gradimo življenje, ki naj bi temeljilo na pluralni demokratični politeji? Kateri jezik pa ti ljudje govorijo? Vsi, ki smo bili vrojeni v slovenski jezik, tudi nekoliko vemo, kaj pomenita besedi »pomanjkljivost« in »napake«? Natanko nam je znano, da štiristo žrtev partizanskega terorja niso pomanjkljivosti in napake; da množični pomori v Jelendolu, v Mozlju, v Mačkovcu niso pomanjkljivosti in napake; da dogajanje, ki ga poimenujemo z metaforo Kočevski Rog, ni mogoče odpraviti s tema dvema besedama. (Bodgan Osolnik, Delo, 21. 2. 2004). Slovenščina torej to ni. Kaj pa je potem? Umetni agitpropovski idiom, poln notranjih protislovij, ker pač nikoli ni imel možnosti, da bi se, kot drugi jeziki, naravno razvijal.

V večernem Dnevniku 30. januarja je TV Slovenija poročala o slovesnostih ob šestdeseti obletnici osvoboditve Auschwitza. Trenutek je bil tak, da je dovoljeval samo najresničnejše besede, morda celo molk. Vsi, ki smo šli skozi Teharje in Strnišče, smo upali, da bodo nastopajoči rešpektirali svetost tega spomina. Slavnostna govornika sta bila akademik dr. Matjaž Kmecl in ubikvitozni dr. Janez Stanovnik. Naše upanje se ni izpolnilo. Iz odlomkov, ki smo jih v poročilu izvedeli, je tam bilo mnogo banalnosti, predvsem pa »sprenevedanja in prepiranja«, da uporabim Kmeclove besede. Ena od preživelih gospe je izjavila, da je po Auschwitzu proti vsaki vojni, pa »čeprav jo proglašajo za izvoz demokracije«. Ni čutila, da s cenenim antiamerikanizmom žali subtilno slovesnost trenutka. Dr. Janez Stanovnik je polemiziral s predsednikom slovenskega parlamenta, ki je »šel v Gonars in tam držal pridigo o tem, kako je priznanje osnova za kesanje in odpuščanje, ne da bi povedal, kdo in kaj ima za priznat«. Ni čutil, kako se njegove besede vračajo nazaj in ga tolčejo po zobeh. Človek, ki se je zapisal gibanju, ki je pred vsemi drugimi že v začetku dvajsetih let postavljalo taborišča na Soloveckih otokih, na Vorkuti ob Ledenem morju, na Kolimi, ki je ocean sibirske tajge spremenilo v otočje Gulaga, gibanje, ki je postavilo socialistične vzorce, ki so jih Nemci s kapitalistično tehniko in organizacijo spremenili v monstruozna podjetja industrijskega ubijanja; gibanje, ki je v svoji balkanski varianti uprizorilo Goli otok, ki ni bil na višini Stalinovih taborišč, kot pravi dobri dr. Jože Pirjevec iz Trsta, ampak bo za vso prihodnjo zgodovino tekmoval z Auschwitzem, ne po krutosti – krute so živali – ampak po eklipsi zadnjih človekovih reči: tam so ubijali telesa, tu so ubijali duha – pa tudi telesa. Goli otok so uprizorili tudi ljudje, ki so izšli iz NOB in revolucije: ko ne bi bilo revolucije in NOB, tudi njih ne bi bilo. To je jasno, to bi moglo biti jasno celo ljudem, ki niso hodili toliko v šole, kot sta hodila dr. Janez Stanovnik in akademik dr. Matjaž Kmecl. A Stanovnik vztrajno terja, da je treba »povedati kdo in kaj ima za priznat«. Čakamo, čakamo. Kmecl ima prav: ta reč je taka, da potrebuje »brandtovskega in schröderjevskega obžalovanja«. Če kdo ne ve, kaj je brandtovsko in schröderjevsko obžalovanje, naj mu povemo: to je obžalovanje na kolenih. Čakamo, čakamo. (Mogoče bo Janez Stanovnik rekel, da s tem ni imel nobene neposredne zveze. Seveda ne, a zakaj ta humanist ni vsaj protestiral? Saj je v tem času bil Kardeljev pribočnik. Če ni tedaj že bolj mislil na kako službo na otočju mednarodnih ustanov?)

1.1.6. Import zgodovinarjev

Česa vsega se politična kontinuiteta poslužuje, ko s pomočjo kulturnih in gospodarskih depandans v medijih in civilni družbi pilotira ladjo z enobejevsko in revolucionarno dediščino, se je nekoliko razkrilo v televizijski nadaljevanki Dnevnik nekega naroda. Nadaljevanka je bila zamišljena kot hiter sprehod skozi zgodovino Slovencev v 20. stoletju. Tri nadaljevanja – četrto, peto in šesto – ki so pokrivala medvojni in neposredno povojni čas, so bila za nas najbolj zanimiva. Serijo je pripravil dr. Jože Pirjevec. Že po nekaj kadrih nas je obšla misel, da razumemo, zakaj je vodstvo RTV pripeljalo iz Trsta – ali naj rečemo iz Italije – tega zgodovinarja. Iz tega, kar je Pirjevec ustvaril, smo videli, kaj so idejni projektanti RTV Slovenije hoteli. Videli smo sinergijo naprednih sil ali enotnost protislovij na delu: progresivna postmoderna zgodovinska misel in retrogradna filozofija neke kulturnopolitične elite. Mimogrede se nam je ob tem utrnila tudi tolažljiva misel. Da se je kontinuiteta morala obrniti za pomoč na tujino, pomeni, da se je v domačem zgodovinopisju – čeprav tudi tu še ni prišlo do kopernikanskega obrata – nekaj premaknilo: da tega, kar je RTV hotela, še zdaleč ni bil pripravljen narediti ravno vsak slovenski zgodovinar, tistim pa, ki bi to bili, bi bilo ob tem nerodno. V slovenski zgodovinski prostor so vstopile neke avtonomne norme.

Pirjevec uporablja različne izume, da bi upodobil obravnavani čas po svojem okusu oziroma po okusu naročnikov. Od vsega so najbolj opazne okrnjene informacije: izvemo nekaj o protiimperialistični fronti, nič pa o Svobodni Sloveniji, nič o treh ilegalnih legijah demokratičnega tabora; avtor nas seznani z nevarnostjo, ki nam je pretila od fašizma in nacizma, nič pa o nevarnosti komunizma. Iz današnje perspektive pa je jasno, da je bil največja nevarnost komunizem, ki nas je končno za pol stoletja ukinil kot civiliziran narod. Narodnoosvobodilni odbor, ki ga je Vrhovni plenum OF ustanovil jeseni leta 1941, naj bi bil prvi korak k »suvereni državi«, saj je »prevzel pristojnosti tako na vojaški kot na politični, finančni in prosvetni ravni«. »Oblast« skupine, ki se okliče za »suvereno državo«, ni seveda nič drugega kot nasilje; bolj važno pa je to, da med naštetimi »ravnemi -ravnmi« oblasti ni omenjena sodna oblast, ki je bila v tistih prvih korakih »suverene države« najbolj važna. Pomenila je, da si je skupina, ki se je oklicala za državo, prilastila pravico ubijati ljudi po interesnih kriterijih svoje skupine. Pirjevec je tako prikril dejstvo, da je v tisti prvih korakih treba iskati začetek totalitarne države. Ko pravi Pirjevec, da je OF ustanovila VOS, je to formalno morda res, a je treba vedeti, da je nad OF imela izključno oblast partija. VOS je bila tu za »ustrahovanje tistih, ki so bili osumljeni sodelovanja z okupatorji«. Kdo pa je imel pravico sumiti? Partija, ki je razpolagala z VOS. Tako je partija že od vsega začetka tožila, sodila in kaznovala; tako je VOS likvidirala Natlačena, ki je pri »sodelovanju z Italijani odigral pomembno vlogo«. Samo to. Toda »sodelovanje« z okupatorji je v določenih oblikah legitimno. Ko Pirjevec govori o jeseni 1943, zazija pred nami velika praznina. Tam bi morala biti Turjak in Grčarice, pobiti ranjenci na Turjaku; tam bi morala biti množična morišča v Jelendolu in Mozlju – generalke za končni genocid. A nič tega.

Pirjevec uporablja ideološke besede v kontekstu normalnega jezika in jih tako legalizira: vojvoda, razredni sovražnik, slovenski kolaboracionisti, meščanske stranke in tako dalje. Avtor poudari veličino Zbora odposlancev v Kočevju 1943, zamolči pa zločinsko sodno predstavo, ki jo je partija v istem času uprizorila proti slovenskim demokratom. Obenem pa z Dedijerovo kritiko Josipa Vidmarja, češ da je v svojem govoru zanemaril jugoslovanske narode, armije pa niti omenil ni, mimogrede ponovi eno svojih osnovnih tez, da so bili slovenski komunisti zmeraj nekaj posebnega; da je bilo leto 1990 samo logična posledica te drugačnosti; da se je spor z JLA, ki se je zmagovito končal leta 1991, začel že v Kočevju leta 1943!

Posebej bi omenili Pirjevčev slavospev tragičnemu koncu Pohorskega bataljona. Ko Pirjevec pravi, da je v njegovem zadnjem boju padlo vseh oseminšestdeset borcev, doda: »Tragična usoda Pohorskega bataljona je postala zaradi zagrizenega junaškega boja simbol vsega slovenskega naroda.« Tudi mi smo veterani in ob tem sklonimo glavo v sočutju in spoštovanju. A nam to ne brani, da ne bi obenem navedli besedi partizanskega pisatelja Mileta Pavlina ob štirideseti letnici revije Borec: »Tako imamo ob marsikaterem dogodku ali pojavu obsežne monografije, razprave in kopico spominskih prispevkov, nimamo pa nobene ocene o koristnosti ali škodljivosti opisanega.« Med temi primeri omeni tudi Pohorski bataljon: »Zakaj je štab vztrajal pri urejenem taborišču, ko je postalo že več kot očitno, da so mu Nemci na sledi. Vsi pisci, s Francetom Filipičem vred, so bili glede tovrstnih razlag zelo skromni.« Ob tem si lahko mislimo marsikaj. V tej misli ali slutnji bi radi ponovili Pirjevčev stavek, da je bil Pohorski bataljon »simbol vsega slovenskega naroda«. Oba, Pohorski bataljon in slovenski narod je bila komunistična partija pripravljena žrtvovati na oltarju revolucije.

Ko še enkrat gremo v mislih skozi Pirjevčevo televizijsko nadaljevanko, nas obide vtis mlahovosti in malomarnosti, odsotnosti temeljnega rešpekta do ljudi v stiski, ki bi se lahko pokazal v natančnosti in v poudarjenem naporu za razumevanje. Prvič ni mogoče reči, da so partizani vrnjene mladoletne domobrance izpustili, ker bi to pomenilo, da so izpustili vse, a so jih v resnici izpustili samo polovico; tudi ni res, da so tako imenovano drugo skupino postavili pred sodišče, ker bi to pomenilo, da so sodili vsem, kar ni res, sodili so samo zelo redkim posameznikom v tej skupini; brezno pod Toškim čelom, kjer so partizani začeli s svojim »orgijanjem«, kakor bi rekel B. Jež, se ni imenovalo Žagarjevo brezno, ampak Brezarjevo brezno. Fantov, ki so prehodili kalvarijo skozi Teharje in Kočevski Rog v smrt, tudi ni bilo osem, ampak dvanajst tisoč. Izjava, ki jo je Pirjevec dovolil dati dr. Repetu, da državljani na volitvah novembra 1945 niso imeli »veliko izbire«, je žaljiva šala na račun ponižanega in ustrahovanega naroda. Neokusna šala je tudi to, da je poročilo o povojnem trpljenju duhovnikov bilo zaupano škofu Vekoslavu Grmiču.

Prof.dr. Jože Pirjevec je stal pred težko nalogo. V prostoru, ki se je pred njim odprl, je mrgolela množica dejstev in se prerivala med sabo za milost zgodovinarja. Moral se je odločati in izbirati. Odločal se in izbiral pa ni tako, kakor se mu je kako dejstvo zdelo pomembno, ampak tako, kakor je katero obetalo, da bo moglo postati del vzorca, ki naj bi nosil zgodbo. Vzorec sam pa je Pirjevec izdelal že v Trstu in ga prinesel s sabo v Ljubljano. A pravo vprašanje je, zakaj se je RTV odločila za tako intonacijo pripovedi o slovenski preteklosti, predvsem pa, zakaj je mislila, da bo taka intonacija za publiko sprejemljiva. Merilci javnega mnenja, ki jih RTV v ta namen zaposluje ali pa najema, so gotovo izračunali, da bo. Določene predstave o slovenskem občinstvu pa je RTV morala imeti že sama, saj ga premišljeno oblikuje že nekaj desetletij.

1.1.7. Oslabelost in nemoč kulture

Vprašanje se torej glasi: Zakaj slovenska kultura ne reagira na filme, od katerih smo dva omenili, in na knjige, od katerih smo štiri na kratko predstavili, zakaj ne reagira takrat, kadar z njo manipulirajo.

Navedli bomo nekaj poglavitnih razlogov. Eden je gotovo naša duhovna, kulturna in politična zmehčanost, ki nam je ostala od komunističnih postopkov, iz katerih smo izšli. Drugi pa je ta, da smo se po Izhodu srečali z Evropo, ki je že bila v svoji dekadentski ali postmoderni fazi. Ne samo da ni imela več jezika, ki bi nam mogel pomagati, da formuliramo našo zgodovinsko izkušnjo, ampak se je naš gon po resnici, ko se je zagledal v njenem nihilizmu, nam samim zazdel brezpomemben in smešen. To je bilo veliko pohujšanje: najprej nas nihče ni hotel poslušati, če pa nas le kdaj kdo je, smo videli, da nas prav ne razume. To je res bilo veliko pohujšanje. Ljudje so si rekli: »A tako. Tako je torej s to rečjo«.

Evropa – in mi z njo – pa je potem šla naprej in je danes v stanju, ki ga nekateri imenujejo »izguba subjekta«. Ko je pred dobrimi dvesto leti rekel David Hume, da vidi, kadar se ozre vase, razna doživljanja, a nič takega, čemur bi lahko rekel »jaz«, je to bilo gledanje posameznika. Sedaj pa je postalo to naziranje časa in novost, sprejeta kot velika možnost, da se človek reši odgovornosti subjekta in se izgubi v družbenosti. V tem smislu citirajo sociologa T. Adorna, da je subjekt nastal v zgodovini in da nobena »zasnovanost biti« ne jamči njegovega obstanka. Še pogosteje pa italijanskega radikalnega levičarja Giorgia Agambena: »Nič ni življenju novega človeštva bolj podobno kot reklamni film, v katerem ni več sledu reklamiranega predmeta.« (FAZ, 6. 11. 2004).

Če pa je človek zgolj prostor dogajanja in ni več oseba, »nedeljiva bit umne narave«, kot se glasi njena stara definicija, potem je odgovornost, ki naj bi jo človek čutil do sveta in sebe, prazna beseda. Potem tudi nobena stvar ni več zares; ni nobenega stanja, ki bi mu bilo mogoče reči resnica in ki bi ga bilo treba na vsak način dognati. Potem je vseeno, kako je s kako stvarjo.

1.1.8. Neprisebnost intelektualcev

V takem duhovnem stanju smo sedaj. Na njegovo trajanje deluje zaprepraščujoče število zavestnih in nezavestnih, velikih in majhnih agentov. Najprej majhnih. Ko je Rozina Švent v Rodni grudi (maj 2003) poročala o spominih Metoda Melača na medvojni čas, je pisala med drugim, da »njegova knjiga ne kliče po maščevanju«, čeprav je bil »za celo življenje zaznamovan s smrtjo«. Ta pripomba implicira misel, da nekatere ali celo mnoge knjige s tega pola »kličejo po maščevanju«. Iz dejstva, da je avtorica to opazila, bi bralec lahko sklepal na izjemnost opaženega: da nasploh na tem polu kličejo po maščevanju. Na 19. knjižnem sejmu je založba Družina razstavila knjigo spominov škofa Antona Vovka. V poročilu (27. 11. 2003) so Delovi novinarji to dejanje označili za »pogumno dejanje Družine v razkrinkavanju povojnih odnosov med Cerkvijo in državo«. Ob tem se lahko vprašamo, kako pa ti novinarji doživljajo svoj čas, če so čutili, da morajo nekemu najbolj naravnemu in samoumevnemu dejanju pripisati značaj pogumnosti.

V nekem intervjuju (Delo, Ona, 25. 11. 2003) je prof. Meta Grosman povedala, da je bila sredi šestdesetih let, ko se je začela vietnamska vojna, v Ameriki. Kar je videla, je ni navdušilo, zlasti ne ameriška demokracija. Univerzitetne profesorje so spraševali, ali so bili kdaj člani komunistične partije. Pet od nekaj stotisočev se je temu uprlo in zateklo na ustavno sodišče in ustavno tožbo tudi dobilo. Sedaj pa, ali bi bilo v Jugoslaviji tega časa mogoče, da bi dva profesorja dobila ustavno tožbo proti neki državno-partijski direktivi? In vendar beremo nekje v nadaljevanju intervjuja tudi tale stavek: »Mirno sem zagovarjala občutenje, da doma čutim večjo demokracijo«. Dr. Grosmanova se je tako uvrstila v tisto ne majhno število intelektualcev, ki so krožili po tedanji Ameriki in oznanjali, da je v komunističnih državah več demokracije kot v pluralistični Ameriki.

Gornji primer smo kljub njegovi minucioznosti in dejanski nepomembnosti navedli zato, da pokažemo, kako široka je bila vdaja intelektualcev. Ko se uveljavi totalitarno nasilje, bi ga moral najprej začutiti intelektualec, ki je človek mišljenja in tehtanja. Moral bi se odločiti, da bo stal na Termopilah: da bo v okviru možnosti, zvesto in čuječe branil človekovo dostojanstvo, zlasti pa da se ne bodo vdal v tem, kar je, in delal greh zoper duha.

Toda moč ali vsaj biti priznan od moči, je njegova večna skušnjava. Dostojevski pravi nekje v Besih o pisatelju Karmazinovu: »O Karmazinovu so pravili, da toliko da na svoje zveze z močnimi ljudmi in z boljšo družbo, da mu to skoraj več pomeni kot lastna duša«. V obrambo padlih intelektualcev se mnogi sklicujejo na talent kot alibi. A glede tega si oglejmo naslednjo zgodbo. Januarja 1945 je bil v Parizu proces proti pisatelju in publicistu Robertu Brasillachu, ki je bil zagledan v Hitlerja in celo vojno napolnjeval strani Maurrasovega časopisa Révolution nationale z napadi na Angleže, Jude, na republiko in komuniste in plediral za »bratsko naklonjenost do tovarišev iste krvi«. Proces je dognal, da »njegovo intelektualno vpletenost v nacizem ni mogoče zanikati«, in so ga obsodili na smrt. Prošnjo za pomilostitev so podpisali tudi Camus, Ayme, Cocteau; Mauriac je z istim namenom obiskal de Gaulla, ki je vse intervencije odklonil z besedami: »Kot drugod je tudi v literaturi talent razlog za odgovornost«.

Mogočno drevo – plitve korenine

Slika 3. Mogočno drevo – plitve korenine Mirko Kambič

Slovenija ni bila dežela intelektualcev-disidentov, kakor so bile druge komunistične države v Evropi. Disidenti niso ljudje, ki so s svojo držo nasprotovali totalitarizmu, ali ljudje, ki jih je partija preventivno preganjala, zapirala in obsojala na smrt – takih je bilo v Sloveniji več kot drugod, kar bo temeljito dokazala knjiga o duhovniških procesih zgodovinarke dr. Tamare Griesser Pečar, ki bo v kratkem izšla. Desidenti so ljudje, ki so svojo uporniško držo javno formulirali in med kaznijo ali po kazni, ki jih je zaradi tega doletela, od nje niso odstopili. Desidenti seveda tudi niso ljudje, ki so v nikodemski zasebnosti izrekali partiji nasprotne misli, javno pa na njene oltarje spuščali žrtvena zrnca kadila. Takih je bilo, bi lahko rekli, veliko. Nič čudnega, da je tako imenovano ljudstvo – hoi polloí – prepuščeno sebi in nepodprto od priznane elite, zdrknilo na raven, na kateri je začelo počasi izgubljati vendejevsko uporništvo. Ljudstvo je sledilo preganjanim duhovnikom, a to ni bilo več od trpnega vztrajanja. Neki nemški kronist je glede nemške inteligence položaj takole označil: »Po 1933 je inteligenca pozdravljala nacionalsocialistično gibanje; med vojno je upala na zmago; po vojni pa je povsem molčala.« Ali ni tako, da ta opis, mutatis mutandis, kaže na analognost slovenske situacije. Kakor vidite, skušamo razumeti, zakaj se ne promotorji totalitarne države ne prebivalci njenih mnogih institucij ne kultura kot vsota duhovnih in miselnih storitev vseh, zakaj se vsi ti ne vidijo v ogledalu, ki ga prednje postavlja novi čas – čas, ki sta mu odbojno gladino izbrusila tudi filma in knjige, o katerih smo govorili na začetku tega razmišljanja. Zakaj to ogledalo ostaja slepo?

1.1.9. Udariti cerkev

Za vsem je evropski čas, kakršen je izšel iz zgodovine, in čas, kakor ga nekateri ljudje prisebno in zavzeto izdelujejo. Na primer z bojem proti Cerkvi. Ta se pogosto dogaja, ne v odprtem boju in s spuščenim vizirjem, ampak skrito, na banalnih in na videz nedolžnih primerih. Na primer s statistiko. Pred dobrim letom je Center za raziskavo javnega mnenja objavil podatek, da ljudje malo ali morda najmanj od vseh, zaupajo Cerkvi (TV SLO 1, 24. 10. 2003). Podatek je nenavaden. Zakaj naj bi ljudje ne zaupali Cerkvi? V stvari mora biti nekaj narobe. Poglejmo!

Najprej je tu subjektivnost: osebno razpoloženje raziskovalcev in vpraševalcev, njihova človeška, pa tudi svetovnonazorska in politična orientacija. (Mišljeno je Gretkino vprašanje Faustu: kaj pa tvoja vera? Wie hast du’s mit der Religion?) Potem pa tudi objektivnostno stanje sociologije. Ta je zgodovinsko nastala kot odziv ali upor proti objektivnemu pristopu do realnosti, na katerem sta vztrajali filozofija in zgodovina, in je zato apriorno labilna in manipulabilna, zmeraj na meji med znanostjo in bojnim sredstvom za duhovne, družbene in politične spopade. Saj je veda o družbi, ki je nikoli ni mogoče povsem fiksirati in imobilizirati za znanstvene postopke.

Predvsem pa se zdi, da spraševalci niso upoštevali naslednje okoliščine: Cerkev ima med drugimi ustanovami in dejavnostmi posebno mesto. Glede zdravstva, izvršne oblasti, sodstva (itd., itd.) smo zainteresirani vsi in je zato prav, da je vprašalnik, ki hoče izvedeti za naše mnenje o kvaliteti teh dejavnosti ali področij, tako koncepiran, da so vanj zajeti vsi državljani. V Cerkvi pa nismo interesno udeleženi vsi, ampak samo tisti, ki so z njo v aktivni zvezi – ki so formalno od začetka njeni člani ali iz nje niso izstopili. Samo ti so do Cerkve v takem odnosu, kot smo vsi na primer do zdravstva. Samo glasove teh ljudi se sme imeti za kompetentne, kadar se raziskuje stopnja zaupanja do Cerkve.

Sami po sebi imajo nekaj pravice izražati mnenje o Cerkvi, na primer kakšno stopnjo zaupanja uživa, tudi drugi člani družbe, saj je mogoče zagovarjati stališče, da je njena duhovna in moralna kakovost – njena angažiranost, avtentičnost, zrelost – pomembna za vso družbo, tudi za tisti del, ki ni v njenem duhovnem območju. Toda mnenje teh ljudi ni istega reda, kot je mnenje članov Cerkve – ni izraz primarnega interesa, ampak, recimo temu tako, sekundarnega interesa. To je tako, kakor da bi spraševali o stanju v zdravstvu ljudi, ki bi od nekod imeli neomajno zanesljivo jamstvo, da bodo zdravi do konca svojih dni. Tudi ti bi imeli interes za stanje zdravstva v deželi, a bi njihov bil drugačen od interesa ljudi, ki imajo dobre razloge, da bodo zdravstvo kdaj potrebovali.

Vse to velja za zelo uravnotežene, ustaljene in strpne družbe. Slovenci pa smo tu v specifičnem položaju. Naša zgodovinska resničnost je tranzicija. Tranzicija ima po definiciji nekaj opraviti s preteklostjo, saj je ravno tranzicija – prehod iz neke preteklosti, prek neke sedanjosti v neko prihodnost. Ta premik je izsilila zgodovina, realne potrebe družbenega obstajanja; vanj so bili določeni ljudje in določene sile primorani in jim ni ljuba. Ker pa je Cerkev, zaradi zgodovinskih in drugih razlogov, do tranzicije – do prehoda – pozitivno in ustvarjalno naravnana, je razumljivo predmet sovraštva tistih ljudi in tistih sil, ki so tranziciji nenaklonjene ali pa jo, ko že mora biti, želijo izrabiti in pilotirati v korist sebičnih parcialnih interesov.

Tako se znanost, pa naj bo še tako dvomljiva, kot je sociologija, vključuje v destabilizacijo kulturnega prostora. Ko vse premislimo, nam poleg primarne in grobe življenjske sile, ostane samo še Cerkev, ki se kot trden osamelec upira kaotičnemu plesu stvarnih in vrednostnih entitet. Zato je treba njen položaj v družbi omajati, tudi tako, da ji »znanstveno« dokažemo, da ji ljudje »najmanj zaupajo«.

1.1.10. S kontrolo preteklosti kontrolirati sedanjost

Dejavniki in okoliščine, ki skrbijo, da nastaja in se obnavlja družbena alergija za zgodovinsko resnico, so torej mnogoteri in različni. Tu je najprej kontinuiteta, katere obstoj je bistveno odvisen od kontrole nad preteklostjo. Če bi se pred sedanjostjo razprostrla geografija njenih preteklih storitev v goli dejanskosti in skriti namenskosti, bi kljub vsem naporom težko vzdržala. Saj bi resnica delovala kot sonce, za katero je znano, da ga nekateri organizmi slabo prenašajo. Skozi vso polrugo desetletje slovenske demokracije je kontinuiteta izkazovala predvsem interes, da ostane nekdanja ideološka faktura preteklosti nedotaknjena. V njej je videla poglavitno, če ne edino jamstvo za svojo rehabilitacijo po kataklizmi svetovnega komunističnega projekta. Vsi interesni centri postkomunistične moči, politični in civilni, so vsa ta leta izkazovali neomajno občutljivost za to področje. Za vsem je ostal seveda samoohranitveni instinkt, za vsem pa je morala biti tudi iz enega uvida izvirajoča prisebnost.

Od vseh nekdanjih evropskih komunističnih držav samo v Sloveniji ni bilo politične rehabilitacije ljudi in sil, ki so peljali demokratski odpor proti totalitarizmu v času njegovega nastajanja in njegovega trajanja. Samo v Sloveniji se godijo tako neverjetne stvari, da predstavniki institucij demokratske države hodijo na zborovanja, na katerih se slavijo dejanja komunistične gverile, ki je postavila totalitarno državo. Samo v Sloveniji se je moglo zgoditi, da je predsednik republike na predvečer dneva državnosti zaklical državljanom države, ki je nastala iz upora proti komunističnemu totalitarizmu: »Slovenski partizani so pomagali osvoboditi Slovenijo in Evropo. Njihova zasluga je nesporna in večna.« Imel je v sebi to moč ali to arogantnost, da je mogel to reči. Očitno je vedel ali čutil, da prostor, ko bo to rekel, ne bo protestiral. Pred ljudmi, ki naj bi bili kompetentni nosilci demokratske politeje, je mogel reči, da je zasluga tistih, ki so inštalirali totalitarizem, »nesporna in večna«. Kako je to mogoče?

Za registracijo preteklosti in njeno interpretacijo smo odgovorni vsi ljudje. Vsi imamo nekaj spomina in nekaj zmožnosti presojanja. Vsi torej, vsak v območju svojega izkustva, vemo, kaj se je zgodilo in kaj se ni; nekoliko tudi, kako se je zgodilo in kakšen namen je bil za tem, kar se je zgodilo. K svobodnosti človeka spada tudi to, da ne dovoli, da mu predpisujejo, kaj si bo mislil o svoji preteklosti, in da mu predpisujejo izmišljije o njej. Naj postavimo tu temeljno tezo: spomin postavlja svobodnega človeka in svoboden narod.

Za registracijo preteklosti in njeno interpretacijo so posebej odgovorni zgodovinarji. To so ljudje natančno določene odločitve: da se za ta posel izučijo in da prevzamejo obveznosti, ki jim jih opravljanje tega posla nalaga. Civilizacija namreč deluje tudi v tem, da določeni ljudje izpolnjujejo določena pričakovanja: svoja učitelji, svoja zdravniki in svoja sodniki. Tako tudi zgodovinarji. Od njih se pričakuje visoka in zahtevna reč: odreševanje preteklosti. Preteklost sama namreč ne more nič. Preteklost lahko samo čaka, da pride kdo in jo prebudi iz mutaste govorice. Njena nemoč je v tem, da je popolnoma odvisna od pismenosti in poštenosti tega človeka. Njena odrešenost pa je v tem, da ji nekdo omogoči, da spregovori v avtentičnem jeziku. Jasno, da je to mogoče doseči samo, če je zgodovinar avtonomen človek.

Vrtelo se je veselo – končalo se je krvavo

Slika 4. Vrtelo se je veselo – končalo se je krvavo Mirko Kambič

Zgodovinarjeva moralna, intelektualna in civilizacijska obveznost velja vedno, tudi v tisti nenormalni komori, ki se imenuje totalitarizem. Struktura tega prostora je takšna, da zgodovinarja ukinja in dovoljuje samo ljudi, ki nosijo to ime: tiste, ki se lahko istovetijo z ideološkimi premisami sistema in v preteklosti vidijo možnost za njegovo promocijo, in tiste, ki tega ne zmorejo in se z različnimi koncesijami in triki sistemu zgolj prilagajajo. Ko totalitarni čas mine, so oboji pred sabo in svetom zadolženi, zakaj totalitarizem ni nič drugega, kakor čas obiskanja – čas preizkušnje.

Z dvema kratkima odlomkoma iz knjige Moč preživetja Jožeta Dežmana bomo poskušali pokazati, kako je ta čas videl in doživljal nekdo, ki je kljub vsemu bil ali postal zgodovinar. Najprej nekaj o zoženju perspektive in reševanju zgodovinarjev v formalizem: »Že ob elementarnem dejstvu, da je bila skoraj polovica mrtvih tabu, je jasno, da celovita raziskava druge svetovne vojne ni bila mogoča. Zato je zgodovinopisje, ki se je prilagodilo partijski in ideološki redukciji, ostalo na ravni faktografije in kronike, ni bilo sposobno genetsko strukturne analize in ni zmoglo ustvariti sintetičnih znanstvenih zgodovinskih dejstev (zato tudi toliko nelagodja v razpravljanjih o distanci in sintezi!).« Drugi odlomek pa zadeva vprašanja, ki jim bo zgodovinar v prihodnosti izpostavljen: »Vprašanja, ki jih bo postavljala prihodnost, bodo zelo obrtna in zelo elementarno etično vprašanja. Tako bo na primer Tonetu Ferencu zgodovina postavila vprašanje, kako je mogoče, da je partijski teror na podeželju Ljubljanske province predstavljal kot nekakšne pomote, ni pa se hotel soočiti s sistemsko naravo revolucijskega terorja. Kako je mogoče, da je pisal o nacionalsocialistični okupacijski politiki, ni pa pisal o slovenskih prisilnih mobilizirancih v nemško vojsko, ki so bili najbolj direktno prizadeti z brutalno germanizacijo? Kako je mogoče, da je pisal o vseljudski vstaji na Primorskem, ni pa predstavil strašnih posledic nemške ofenzive, ki je vstaji sledila? Tonetu Ferencu, Mirku Stiplovšku, Milanu Ževartu, Zdravku Klanjščku in drugim zastavonošem partijsko dirigiranega partijskega zgodovinopisja sem že leta 1979 napisal pismo, v katerem sem jih opozoril, da jim znanstveno obzorje določa pogled skozi okno Centralnega komiteja. Kolegov, ki vidijo zgodovino in sedanjost iz takratne perspektive, ne manjka niti dandanes.«

Stanje v sedanjem slovenskem zgodovinopisju je nejasno in nepregledno: med tople tokove se mešajo mrzli in človek nikoli ne ve, na kaj bo naletel. Gotovo je splošna klima takšna, da opravičuje končni Dežmanov stavek iz njegovega zadnjega odlomka. V mnogih se je znova oglasila nostalgična ljubezen do nekdanje pripadnosti in čimbolj je ta ljubezen ranjena, tembolj je goreča. Kako je to videti, je mogoče razbrati iz kritike Slovenskega domobranstva dr. Borisa Mlakarja, ki jo je dr. Janko Pleterski objavil v Prispevkih za novejšo zgodovino (XXXXIV, 2004–1). Kakor drugod tudi tu srečamo kolekcijo ideoloških argumentov za komunistični angažma v slovenski zgodovini. Spet vidimo, kako se te stvari ponavljajo. Naj navedemo nekaj njegovih točk, kakor se vrstijo v omenjenem spisu.

Pleterski pravi, da je slovensko domobranstvo proizvedla »ideologija«. Hoče reči, da ni bilo reakcija na določeno situacijo, ampak nekaj začetnega – aktualizacija nekega duhovnega stanja, ki je komaj čakalo, da se izrazi. Z »ideologijo« Pleterski očita katoličanom v resnici to, da so imeli v sebi toliko zavesti in duha, da so se sploh mogli upreti. To je bila njihova »ideologija«. Ko tega duha – po Pleterskem »ideologije« – ne bi bili imeli, se ne bi bili mogli organizirano braniti. In zakaj so nastale vaške straže? Zato, ker je bil del vaškega prebivalstva ogrožen »zaradi partizanskega vojskovanja, zaradi občutka, ki je izviral iz strahu pred vojskovanjem in pred okupatorskimi represalijami«, torej iz sebičnosti in bojazljivosti. Pleterski noče vedeti, da je gverilsko vojskovanje najbolj tvegano, saj največ trpijo neoboroženi civilisti: gverilci se umaknejo, prebivalci pa ostanejo na milost in nemilost izročeni maščevanju okupatorju. Zato narodna gverila – v nasprotju z ideološko – ravna odgovorno. Partizanska komunistična gverila pa je – absurdno – v okupirani deželi, kar je protislovno, vodila frontalno vojno, ker je niso vodili narodni ampak ideološki interesi. Zanimivo je tudi to, da Pleterski med vzroki za ustanovitev vaških straž na zadnjem mestu navede to, kar je bilo na prvem mestu in ključnega pomena: »nekontrolirano partizansko nasilje«. »Nekontrolirano«, torej gibanje kot gibanje z njim ni imelo nič. »Vojvodstvo« je, kot izraz za individualno patologijo, povzročilo te zločine. Poleg tega »organizatorji oborožene kolaboracije« niso nudili ljudem »sočutja in tolažbe«, niso jim zagotavljali »stvarne pomoči«, ampak so jih pošiljali »naravnost v ogenj«. Stanje je bilo vendar takšno, da so mogli ljudem nuditi »stvarno pomoč« samo tako, da so organizirali ustanavljanje vaških straž.

Pleterski govori tudi o »totalitarnem toku« v taboru političnega katolicizma. Da sploh moremo govoriti o totalitarizmu, morajo obstajati naslednje reči: izdelana, enaka in obvezna ideologija (vera ni ideologija, strankin program ni ideologija!), ena sama masovna stranka, fizični in psihični teror te edine stranke in tajne policije; popolna kontrola nad množičnimi komunikacijami, centralni nadzor nad gospodarstvom. Govoriti o totalitarizmu v zvezi s predvojnim slovenskim katoliškim taborom je zloraba besede. V svoji kritiki Pleterski operira tudi z »laicizmom komunistov«. Pri komunistih ne moremo govoriti o »laicizmu«, ker ta beseda predpostavlja svobodno civilno družbo, česar komunisti niso ne predvidevali in ne dopuščali. Pleterski opravičuje komunistično revolucijo, tako da navaja Gosarja, ki naj bi tudi legitimiral »socialno revolucijo«. Predstave, ki jih je imel Gosar o »socialni revoluciji«, so bile astronomsko daleč od predstav, ki jih je imel CK KPS.

Nova Evropa

Slika 5. Nova Evropa Mirko Kambič

Pleterski tudi brezobzirno zlorablja jezik. Na primer besedo »sodelovanje«: V stavku, da je za določene elite bila »kolaboracija z okupatorjem manjše zlo od sodelovanja z njihovimi slovenskimi nasprotniki«. Pleterski ne more biti tako nepoučen, da ne bi vedel, da ni šlo »sodelovanje«, ampak za podreditev.

Pleterski nekje pravi: »Narod ne more biti tabor. Vsi tabori so v narodu, zunaj njega jih ni. Posledice kolaboracije z zunanjim napadalcem na narod je izstop tabora iz tega naroda«. Vemo, kaj je Pleterski tu hotel reči. To seveda odklanjamo, hvaležni pa smo mu za to, ker je pokazal na dejansko stanje: Komunisti so kolaborirali z zunanjim napadalcem na narod zato, ker so njegov napad izkoristili kot edino možnost, da izvedejo agresijo na njegovo v zgodovini realizirano bit. S tem dejanjem so izstopili iz naroda. Pleterski je razmeroma dobro opisal to stanje.

Pleterski se v svoji ideološki zagnanosti nepazljivo zapleta. Mlakarju na primer očita, da ne loči bistvenega od nebistvenega in zato v svojem ocenjevanju izgublja kompas »ki ga je tedaj povsem neideološko, naturno predstavljala v svetu obča državljanska pamet«. Resnično, kar bi med vojno človek pričakoval od obče, neideološke, s civilizacijo usklajene državljanske pameti, bi bila rezistenca v okvirih, ki jih je postavil zahodnoevropski rezon, odločitev za »socialni red» pa bi prepustili povojnemu razvoju. »V svetu«, kot pravi pravilno Pleterski, se je ta pamet uveljavila. Pri nas pa žal ne. Ob obsodbi na »izginotje« pa bi Pleterski lahko pomislil, da ta nevarnost še traja, ker ne vemo, kaj vse se je zaradi medvojne in povojne boljševiške agresije z nami zgodilo.

Včasih se z dr. Pleterskim lahko tudi strinjamo. Recimo tam, kjer zavrača misel, »da ni odločilnega pomena dejanje in njegov učinek, temveč misel, ki je to dejanje sprožila«. Pravi, da je to »nezgodovinsko gledanje«. S tem se strinjamo. Takšnemu »nezgodovinskemu gledanju« se izročajo mnogi borci, ko nas prepričujejo, da niso hoteli tega, kar se je po vojni dejansko zgodilo: stotisoče razlastitev, montirani procesi, holocid, itd., itd. Ne, jih ostro zavrača Pleterski, važen ni namen, važno je dejanje in njegove realne posledice v zgodovini.

Pomlad

Slika 6. Pomlad Mirko Kambič

Glede »največje »blodnje v Slovenski zgodovini«, s čimer Pleterski končuje svojo polemiko, pa kljub vsemu postaja vedno bolj jasno, na čigav račun jo bo treba slednjič vknjižiti. Kultura, za katero so se borili domobranci, je po petdesetih letih, ko se je končala še druga faza 2. svetovne vojne, splošno znana pod imenom hladna vojna, in se je z drugimi stavbami evropskega komunizma zrušila tudi naša, tedaj je kultura, ki so jo, kot rečeno, branili domobranci, postala tisti prostor, v katerega smo se začeli počasi vračati – z mnogimi zastoji, ki so jih povzročali in preko mnogih ovir, ki so jih postavljali postkomunisti, ki jih niti spomin na strašne zločine, ki so jih naredili za izgubljeno stvar, ni mogel notranje primorati, da bi se kot pentiti – skesanci – opravičeni rešili v prihodnost, ampak so se ponovno, sedaj že zgodovinsko poraženi, prepustili istemu vzgonu, ki jim je omogočil, da so krvavečemu narodu sredi okupacije priredili krvavo revolucijo.

To so najpreprostejša in najresničnejša dejstva nekdanjega in sedanjega časa. To ni nikakršno napenjanje, to je samo rekonstrukcija časa v njegovih osnovnih črtah. Zato je res samo še vprašanje časa, kdaj bodo za »največjo blodnjo v slovenski zgodovini« izdani avtorski papirji na pravo ime. Prstni odtisi, ki se te blodnje držijo, ljudem, ki jih znajo brati, ne bodo dopuščali nobenega dvoma, katero ime je to.

To besedovanje ne bi imelo pravega konca, če se na koncu ne bi – kakor smo obljubili – za hip ustavili ob četrti knjigi iz zbirke, ki nam je omogočila to razmišljanje aktualizirati. Ta knjiga je Razdeljeni narod avtorice dr. Tamare Griesser Pečar. Njena odlika je v tem, da je avtorica skušala zajeti celoto. Vstopila je v dovolj veliko razdaljo, da je pred njo mogla vstati celota. V času, ki je nenaklonjen »velikim pripovedim«, se je podredila osnovnemu človeškemu vzgonu, videti in razumeti celoto. V sebi je poiskala pogum, da je »kup razbitih podob« uredila v celoto, ki nekaj pomeni in jo je mogoče razumeti. V odnosu do celote ima del soodnosno vlogo: celoto ustvarja in omogoča, od celote pa hkrati dobiva končno in legitimno podobo. Razumetje preteklosti je vezano na zajetje celote.

Zajetje celote je, z drugimi besedami, nujno povezano z najdenjem počela njene organizacije. In to je ravno tisti agendum, ki je na sporedu, to je tisto, kar se bo nujno moralo zgoditi v naslednjih desetletjih: prestop iz ene organizacije celote v drugo. Ali drugače povedano, prestop iz ptolemajskega v kopernikanski sistem. V ptolemajskem sistemu je celota organizirana na mitogenem središču – ta omogoča take momente, kot so NOB, narodna izdaja, kolaboracija; v kopernikanskem sistemu te stvari izgubijo vsak pomen, saj novo središče ni izdelek ideološke inštalacije, ampak uvid v objektivno logiko civilizacije.

Knjiga dr. Pečarjeve je torej začetek nečesa, kar ima nedvomno prihodnost. Konkretno pa bo povzročila, da bo dr. Janez Drnovšek letos na predvečer dneva državnosti zelo težko ponovil, kar je rekel lani: da je zasluga partizanov ali komunistične gverile »nesporna in večna«.

2. Kako se je začelo

2.1. Antifašizem po meri kominterne

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

Leto 2005, ki je pred nami, bo v znamenju 60-letnice konca druge svetovne vojne. Ena prvih slovesnosti v zvezi s tem jubilejem v mednarodnem merilu je bila 27. januarja v Auschwitzu. Na ta dan pred šestdesetimi leti je Rdeča armada prišla v to taborišče in zaustavila njegovo več kot pet let dolgo zločinsko delovanje. Slovesnosti so se poleg preživelih taboriščnikov in množice drugih ljudi udeležili tudi voditelji mnogih evropskih in drugih držav. Njihov poklon poldrugemu milijonu žrtev nacizma v Auschwitzu je poleg obžalovanja pomenil tudi zavezo skupnemu delu za svoboden in demokratičen svet, kjer se kaj takega ne bo več moglo zgoditi.

In kako bomo konec druge svetovne vojne praznovali pri nas doma? Težava je v tem, da so pri nas maja 1945, ko je drugod po Evropi orožje utihnilo, izbruhnili tako imenovani povojni poboji, ki so bili uvod v 45-letno dobo komunističnega totalitarizma. Ker je bil javni spomin na povojne in tudi medvojne žrtve komunizma skozi celo totalitarno dobo prepovedan, je bolečina pri mnogih še vedno živa in temu primerno naj bi bilo tudi praznovanje pomembnega jubileja. To so dejstva, ki jih nobeno sklicevanje na protifašistično koalicijo ne more spremeniti, še manj pa odpraviti.

Seveda se vprašamo, kako in zakaj je ravno pri nas prišlo do tega. Začetek jubilejnega leta se nam zdi primeren za razmislek o tem vprašanju. Zakaj Komunistična internacionala Auschwitza skoraj dve leti ni imela za znamenje nacistične nevarnosti, ni svarila svojih članic pred njo? Kakšne posledice je to pustilo pri velikem francoskem narodu in v naših podeželskih vaseh ob nemško-italijanski okupacijski črti? Ali je protifašizem lahko opravičilo za komunistično nasilje, ki je že med vojno preplavilo naše kraje? Upamo, da bomo vsaj nekaj odgovor našli v tej zgodbi.

2.1.2. Od kod protiimperializem in osvobodilnost OF?

Pod tem naslovom je znani, sedaj že pokojni ekonomist dr. Aleksander Bajt, junija 1998, še pred izidom svoje obsežne knjige Bermanov dosje, objavil obširno razpravo v dnevniku Delo. Za začetek postavi vprašanje, kakšna fronta je bila ustanovljena 27. aprila 1941 – osvobodilna ali protiimperialistična. Pojem imperializma, kakor so ga komunisti uporabljali v 20. stoletju, je seveda Leninov. Imperializem naj bi bil najvišja stopnja kapitalizma, v katerem se protislovja razvijejo do neznosnega obsega in pripeljejo do nemogočih razmer med imperialističnimi in kolonialnimi državami. Prve se za urejanje odnosov poslužujejo imperialističnih vojn, ki so zato prav tako nepravične, kot je nepravičen boj buržuazije proti delavskemu razredu. Naloga delavskega razreda, ki jo je dobil od partije, je izvedba revolucije in vzpostavitev socialistične ureditve. Že Marks in Engels sta ugotovila, da je največja verjetnost za uspeh revolucije v času vojne. Lenin je izkoristil njune ugotovitve za izvedbo oktobrske revolucije. Strategija proletarske revolucije je ostala v veljavi nekako do leta 1934, ko je v Nemčiji prodrl nacionalsocializem. Kaj sedaj? Kaj narediti, da bodo komunistične partije, združene v Kominterni, še naprej zanimive? Stalin je to skrb zaupal Georgiju Dimitrovu, ki je malo prej postal generalni sekretar Kominterne. Na 7. kongresu Kominterne v Moskvi, leta 1935, so sklenili, da bodo odslej delovali kot »široka antifašistična ljudska fronta, zbrana okrog jedra proletariata« (partije). Uspeh te nove taktike se je pokazal že naslednje leto, ko so na volitvah v Španiji, kjer so komunisti dobili komaj 3 odstotke glasov, zmagali njim naklonjeni socialisti pod firmo frente popular – ljudska fronta, v Franciji pa je prišla na vlado front populaire pod predsedstvom Leona Bluma.

Toda čas hiti in življenje teče dalje. Španski revolucionarji so začeli izgubljati kljub več kot tisoč enkavedejevcem, ki so operirali v Španiji pod vodstvom Stalinovega načelnika tajnih služb. Stalin se je odločil, da bo te svoje sile poslal na druga laže obvladljiva področja. V govoru na 10. kongresu VKP(b) (vsezvezne komunistične partije bojševikov), 10. marca 1939, je napovedal izboljšanje nemško-sovjetskih odnosov. Ko je svetovno časopisje kmalu nato poročalo o obisku nemškega poslanika iz Ankare v Moskvi, sta vest zanikala tako Sovjetska zveza kot Tretji rajh. 19. avgusta 1939 pa so v Moskvi in Berlinu nepričakovano objavili sklenitev nemško-sovjetskega gospodarskega pakta. Dva dni kasneje je Berlin objavil še podpis nenapadalnega pakta in Moskva je vest potrdila. Hitlerjev zunanji minister Ribbentrop je že 23. avgusta priletel v Moskvo in ob enih ponoči sta z Molotovom podpisala nenapadalni pakt med svojima državama. Na večerji, ki je sledila podpisu, je bil navzoč tudi Stalin. Nazdravil je odsotnemu Hitlerju in mu naredil poklon, češ da ve, kako zelo mu je nemški narod vdan. Na letališki zgradbi je plapolala rdeča zastava s kljukastim križem in menda ni prav nič izstopala iz sovjetskih komunističnih zastav.

September 1939 – Vdor Rdeče armade v Vzhodno Poljsko

Slika 7. September 1939 – Vdor Rdeče armade v Vzhodno Poljsko

Komunistično časopisje je prepričevalo svet, da je Stalin s paktom prisilil Hitlerja k miru, predvsem pa, da mu je preprečil napad na Poljsko. Neki pariški list je že 26. avgusta zapisal, da je Ribbentrop takoj po vrnitvi v Berlin v navzočnosti Göringa sporočil Hitlerju, ki je prav zato priletel iz svoje poletne rezidence, da ima Nemčija od Sovjetske zveze zeleno luč za operacije na Poljskem. Nemške čete, ki so na to že čakale, so 1. septembra 1939 vdrle na Poljsko. Tako je Nemčija začela drugo svetovno vojno. Francija in Velika Britanija sta takoj ultimativno zahtevali nemški umik s poljskega ozemlja, ko se pa to ni zgodilo, sta 3. septembra napovedali Nemčiji vojno. Zgodilo se je, kar sta Hitler in Stalin najmanj pričakovala. Vse komunistične partije brez izjeme so tedaj bile plat zvona proti imperialističnima napadalkama. Do 18. septembra je Wehrmacht pomendral poljsko vojsko in zasedel zahodne dele dežele z Varšavo, Krakovom in Poznanjem. Kar je ostalo, je pograbila Rdeča armada. Stalin si je namreč v tajnem delu sporazuma o »prijateljstvu« z Nemčijo zagotovil ves vzhodni del poljske države, Litvo in dele Romunije, medtem ko je vprašanje Latvije, Estonije in Finske ostalo toliko nedorečeno, da jih je tudi že smatral za svoje. In res je brez problemov »osvobodil« vse, razen Finske, ki je kljub svoji šibkosti nudila resen odpor in razbila nekaj rdečih divizij, preden je marca 1940 vendarle morala skleniti mir in se podrediti velikemu samodržcu.

Ker katinski dogodki spadajo v obdobje nemško-ruskega prijateljstva, jim bomo tukaj namenili nekaj vrstic. S 5. marcem 1940 je datiran Stalinov odlok o »rešitvi« problema poljskih vojnih ujetnikov, predvsem bivših oficirjev, pa tudi drugih aretirancev iz vrst poljske inteligence, posestnikov in tovarnarjev, ki so bili nekaj časa zaprti v taboriščih Kozelsk, Ostaškov in Starobelsk. Ne da bi jih seznanili s smrtno obsodbo, so poljske oficirje iz Kozelska postopoma zvozili v katinski gozd, jih pokončali s streli v tilnik in pokopali. Zapornike iz taborišč Ostaškov in Starobelsk so postrelili kar v kleteh harkovskega oziroma kalininskega enkavedeja in jih speljali v pripravljene jame v bližini. Okrog 15.000 najuglednejših Poljakov so tako pokončali in zdelo se je, da so izginili za vedno. Toda že aprila 1943, komaj dve leti po zločinu, so grobišče v katinskem gozdu čisto slučajno odkrili Nemci. Pod pokroviteljstvom švicarskega rdečega križa so sestavili izvedensko ekipo, ki je pregledala grobišče. Čeprav je bilo poročilo komisije resnično, so ga mnogi smatrali za nacistično propagando in so verjeli Rusom, ki so na vse mogoče načine dokazovali, da so zločin nad oficirji in drugimi pogrešanimi Poljaki zagrešili Nemci. Šele po več desetletjih je prišlo na dan, da so bili morilci ruski enkavedejevci po ukazu iz Moskve v času pakta Hitler-Stalin. (Glej Zaveza št. 51, Dokončno razkriti Katin.)

Brest 17. september – nemško-sovjetska parada

Slika 8. Brest 17. september – nemško-sovjetska parada

Ko so Nemci takoj po sklenitvi pakta vdrli na Poljsko, so podobno kot Rusi na vzhodu začeli uresničevati svoje načrte. Že konec leta 1939 je SS zasnovala ustanovitev koncentracijskega taborišča pri mestecu Oswiecim, na močvirnem terenu v rokavih Visle in Sole. Za začetek naj bi v ta namen uporabili nekdanje avstrijske vojašnice in nekatera poslopja poljske tobačne tovarne. Dali so mu ime Auschwitz. Prvi transport 728 Poljakov so pripeljali v Auschwitz junija 1940. Po podatkih ene od komisij, ki so preiskovale delovanje tega taborišča, je bilo v taboriščno kartoteko v času od 20. aprila 1940 do 17. januarja 1945 vpisanih 402.222 jetnikov in jetnic 26 narodnosti, nikoli pa seveda ne bo znano natančno število tistih, ki so jih takoj po prihodu z vlaka pospremili v zaplinjevalnice in nato sežgali v krematorijih. Od teh je bilo največ – nad milijon – Židov, med njimi tudi ženske, otroci in starci. Tako je Auschwitz postal v pravem pomenu besede uničevalno taborišče.

Kapaciteta prvotnega Auschwitza je bila nekaj tisoč jetnikov, ko pa so ga s suženjskim delom zapornikov dogradili in v bližnji Brzezinki postavili ogromno novo taborišče, se je kapaciteta taborišča Auschwitz-Birkenau povečala na preko 150.000. Tu so zrasle tudi velike tovarne nemške oboroževalne industrije, zato je bil Auschwitz edino uničevalno taborišče, kjer so ob prihodu smrti namenjenih jetnikov vršili selekcijo; za delo sposobne moške in ženske so izločili in nastanili v taborišču, vse druge – tudi otroke – pa pognali naravnost v zaplinjevalnice. Auschwitz je obratoval do januarja 1945. Leta 1944, ko so bila druga taborišča, na primer Treblinka, že ukinjena, je v njegovih krematorijih izginilo 600.000 Židov, zato je upravičeno dobil ime »tovarna smrti« in postal simbol holokavsta. (Zbornik Auschwitz-Birkenau. Maribor 1982; R. Jan van Pelt, The Case for Auschwitz.)

2.1.3. Nemško-sovjetski pakt in francoski komunisti

Preden se lotimo naših slovenskih razmer v času pakta Hitler-Stalin, se še nekoliko razglejmo po svetu. Komunistična partija Francije je po ukinitvi komunističnih organizacij v Italiji in Nemčiji veljala za najmočnejšo in najbolj organizirano partijo izven Sovjetske zveze. Njeno vodstvo je leta 1930 prevzel nekdanji rudar Maurice Thorez. Več uglednih francoskih intelektualcev se je tedaj približalo komunistom in nekateri so celo vstopili v njihovo organizacijo. J. R. Bloch, ki je še malo prej veljal za socialista, je sedaj grajal socialistično stranko, da ni znala izkoristiti ugodnega trenutka, ki bi lahko pripeljal do revolucionarne »četrte republike«, ker se je menda bolj bala komunistov kot policije. Veliki fizik Paul Langevin je sicer šele leta 1944 vstopil v partijo, jo je pa že dvajset let pred tem zagovarjal in podpiral. S tem je močno vplival tudi na druge francoske izobražence in odločilno pripomogel k ustanovitvi Ljudske fronte leta 1935. Ni dvoma, da je to dvignilo ugled partije. Število njenih članov je do leta 1936 od 25.000 naraslo na 350.000. Pri volitvah v tem letu se je število komunističnih poslancev povzpelo na 72, medtem ko so socialisti dobili 142 sedežev, radikali pa 116. Blum je postal premier s pomočjo komunistov. V očeh mnogih so komunisti postali najpomembnejši branilci civilizacije. Bloch je pisal, da se je v Rusiji, Španiji in Mehiki pokazala podoba novega človeka, ki ne bo več v nesoglasju s samim seboj. Bombardiranje in uničenje Guernice leta 1937 je še podprlo to prepričanje. Tudi katoliški pisatelji, kot Mauriac, Maritaine in Bernanos, so se pridružili protestu proti takemu nasilju. Poročila, ki so bila Francozom na razpolago iz Španije, niso bila samo tendenciozna, ampak tudi selektivna. Republikansko stran so prikazovali z nenavadno prizanesljivostjo, medtem ko so bili do druge strani strogi in dosledni. In kako so gledali na sovjetsko intervencijo v Španiji? Po Blochovem mnenju njen namen ni bil sovjetizacija Španije, ampak le podpora levičarsko orientirani republiki, zato jo je odobraval in videl v njej upanje za milijone ljudi. Za marsikaterega francoskega izobraženca je bil bistveni problem tistega časa zmaga nad fašizmom, zato so občudovali španske komuniste, kot npr. Dolores Ibarruri. V njej so videli »simbol španskega proletariata po vzoru Marksa, Engelsa in Stalina«.

David Caute, po čigar knjigi Communism and the French Intellectuals 1914-1960 povzemamo tele skromne vrstice, opisuje, kako velika je bila pri nekaterih izobražencih vera v Sovjetsko zvezo. Omajati je niso mogla niti poročila o moskovskih procesih. Seveda pa so bili med levičarskimi izobraženci tudi trockisti. Victor Serge je na primer v Parizu formiral poseben komite za poizvedovanje. Dobro se je zavedal, da vsemu ne gre verjeti. Osebno je poznal več obtoženih, zato je dvomil o njihovi krivdi. Bil je prepričan, da sta bila Trocki in Zinovjev politično preveč razgledana, da bi se spustila v zaroto, katere so ju obtoževali.

Nemško-sovjetski pakt, 23. avgusta 1939, je zamajal še tisto malo enotnosti, kolikor jo je francoska intelektualna levica do tedaj še obdržala. Komunisti so bili presenečeni in se sprva niso zavedeli pomembnosti in daljnosežnosti pakta. Mislili so, da bodo lahko obdržali svojo ljudskofrontno linijo. List Ce soir (Večer) je 22. avgusta, na predvečer objave pakta, napovedal, da bosta navzočnost in politika Sovjetske zveze zagotovo preprečili vojno. Tudi naslednji dnevi v tem pogledu niso prinesli posebne spremembe. Mediji so menili, da pakt ne bo vplival na obstoječe povezave med Francijo in Sovjetsko zvezo ter spodbujali, naj Pariz in London čimprej skleneta sporazum z Moskvo. Sekretar francoske komunistične partije Thorez je nekaj dni kasneje še pozval k nacionalnemu odporu proti nacistom, komunistični poslanci pa so v parlamentu glasovali za vojne kredite. Komunistični izobraženci tako niso imeli težav glede pakta. Njihovi desničarski prijatelji pa zadeve niso jemali tako preprosto. Zveza francoskih intelektualcev je 29. avgusta objavila manifest, v katerem je izrazila protest proti temu, da so se Sovjeti spoprijateljili z nacisti, ki očitno ogrožajo tako Poljsko kot tudi neodvisnost vseh svobodnih ljudi. Med podpisniki manifesta je bil tudi Paul Langevin, ki smo ga že prej omenili. Okrog 20. septembra se je iz Moskve vrnil R. Guyot in prinesel sporočilo Kominterne o obsodbi zavezniškega napada na Nemčijo z zahtevo, da francoska partija tega napada ne sme podpirati. Stalin ji je s tem zadal zelo hud udarec. Od 72 poslancev jih je tedaj izstopilo iz partije 22, saj je bila taka direktiva zanje preveč, niso je mogli prenesti. Odšli so tudi nekateri vidni izobraženci. G. Friedman ni mogel razumeti, kako je mogoče naenkrat popolnoma spremeniti odnos do agresorja in agresije. Podobno Paul Nizan. Pisatelj Sartre je bil ogorčen ob misli, da bo morda francoska armada delavcev in kmetov uničena s soglasjem Sovjetov. Partija je proti nepokornežem sprožila pravo gonjo. O Nizanu je na primer sam Thorez napisal umazan članek in ga označil za policijskega obveščevalca.

Kominterna je torej od svojih članic zahtevala skoraj nemogoče zadržanje. Njeni zvesti sopotniki so to že tedaj in kasneje na razne načine opravičevali: da je bilo sodelovanje Moskve z Berlinom samo navidezno, da je pakt omogočil Stalinu pripravo na vojno proti Hitlerju in podobno. Svoje opravičevanje so podkrepljevali z obtožbo, da je bil primaren angleško-francoski cilj – tako pred vojno kot med njo – uničiti Sovjetsko zvezo in zahodne komunistične partije. Nekateri komunistični izobraženci so vztrajno trdili, da je francoska vlada izkoristila pakt za že zdavnaj načrtovano uničenje komunizma v državi, da so tudi druge zahodne vlade upale, da bo Hitler namesto njih razdejal Sovjetsko zvezo, skratka, da njihov sovražnik številka ena ni bil Hitler, ampak Sovjetska zveza in komunisti. Kljub vsemu pa ostane dejstvo, da so komunisti Nemčiji napovedano vojno bojkotirali in jo celo označevali kot pohlep anglo-francoskega kapitalizma. Ruski napad na Finsko so skušali opravičiti kot boj neodvisne Kuusinenove vlade proti »banditom finske bele garde«. Pisali so tudi, da so bile Finska in baltske države celih dvajset let baza za posebne operacije proti Rusiji. Baltske države, ki jih je menda Churchill pred dvajsetimi leti ukradel Rusiji, so se sedaj osvobodile same in Sovjetska zveza jim je pri tem pomagala, saj je zaščita malih in zatiranih narodov ena njenih temeljnih usmeritev.

Pogled na Auschwitz konec leta 1943 – kraljestvo zla

Slika 9. Pogled na Auschwitz konec leta 1943 – kraljestvo zla

In kako so se francoski komunisti zadržali med nemškim napadom na Francijo? Caute piše, da je večina komunistov ostala v enotah, kamor so bili dodeljeni po mobilizaciji, kljub temu da je prvi mož francoske partije dezertiral in zbežal v Rusijo. Na primeru mobiliziranega komunista Bruneta, kot si ga je zamislil Sartre v svojem romanu, nazorno prikaže uradno stališče francoske partije do odpora proti nacističnemu agresorju. Brunet, ki ne more verjeti, da je Rusija kakorkoli v zavezništvu s Hitlerjem, je na fronti ujet in odpeljejo ga v nemško ujetniško taborišče. Tudi tam še govori, da bo kmalu prišel dan, ko bo Rusija poteptala Nemčijo in to bo zmaga proletariata. Med ujetniki je tudi bivši komunistični poslanec Chalais, ki se strogo drži partijskih navodil. Ko zve za tovariševo govorjenje, ga kritizira in mu skuša dopovedati, da imata Rusija in Nemčija iste temeljne interese … Ker sta bili Nemčija in Rusija povezani s paktom, je bil boj proti Nemčiji tudi boj proti Sovjetski zvezi. Proti Stalinu in njegovi delavski armadi se pa komunisti niso mogli bojevati. Vendar so celo tisti, ki so bili v to prepričani, čutili v sebi nekakšno razklanost in nelagodje, zato so stalno iskali razne izgovore. Ob vsaki priliki so obtoževali bogatejši sloj, da nima smisla za patriotizem, da komaj čaka, da bo obrnil vojsko proti domačim komunistom namesto proti tujemu agresorju.

Ali je Partija, ki se je zanesla na pakt med Rusijo in Nemčijo, pričakovala, da bo mogoč dogovor z okupacijskimi oblastmi? Ko se je članica centralnega komiteja Maurice Tréand vrnila iz Lilla, kjer je z nemškim dovoljenjem izhajal belgijski komunistični list La Voix du Peuple (Glas ljudstva), je naročila sodelavkama, naj se obrneta na okupacijsko poveljstvo v Parizu. Poveljstvo je 18. julija res izdalo dovoljenje in kmalu je začel izhajati list Humanité z značilnim sloganom: Proletarci vseh dežel, združite se! Francoska policija je Treandovo in omenjeni sodelavki zaprla, toda Nemci so zahtevali, naj jih izpustijo. Tréandova je nato v dogovoru s še nekaterimi komunisti poslala pismo nacističnemu državnemu svetniku Turnerju, da se bo Humanité, če bodo dovolili izhajanje, zavzemal za politiko evropske pomiritve in zagovarjal prijateljstvo med Nemčijo in Rusijo. Ta predlog ni uspel, verjetno zaradi intervencije iz Vichyja, toda komunisti so ostali naklonjeni politiki pomiritve. V prvi ilegalni številki, ki je izšla 1. julija, je Humanité izrazil zadovoljstvo, da se številni pariški delavci prijateljsko pogovarjajo z nemškimi vojaki in da se tako uresničuje bratstvo med ljudmi. – Baje je Treandova dobila navodilo, naj se obrne na Nemce, od Thoreza iz Moskve. Šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo, ko je Kominterna poklicala vse članice v boj, se je usmerjenost francoske partije spremenila in začela je pozivati k rezistenci.

In kako je bilo v tem času v Grčiji? Prve dni po vdoru italijanske vojske v državo je komunistična partija pozvala svoje člane k obrambi domovine, nato pa je vse utihnilo. Navodila iz Moskve so bila pač drugačna, predpisovala so »revolucionarni defetizem«, kot je zapisal Curtois v svojem delu Črna knjiga komunizma. Po 22. juniju 1941 je tudi v Grčiji prišlo do nenadne spremembe partijskega kurza in komunisti so dobili dovoljenje ter ukaz za odpor proti okupatorju. Že jeseni 1941 so grški komunisti postavili na noge svojo osvobodilno organizacijo EAM, iz katere je do pomladi 1942 nastala ELAS – narodnoosvobodilna vojska, ki jo je vodil izkušeni komunist Aris Velouchiotis. Sicer pa ELAS ni bila edina oborožena odporniška organizacija v Grčiji. Upokojeni polkovnik Zervas je namreč že septembra 1941 organiziral EDES, narodno republikansko ligo, tretjo vojsko z imenom EKKA, narodno in socialno osvobodilno gibanje, pa je vodil polkovnik Psarros. Med njimi nikoli ni bilo pravega sodelovanja, kajti že od začetka je prihajalo do spopadov, ker so komunisti skušali doseči prevlado. Angleški oficirji, ki so bili pri nekaterih odporniških enotah, so vplivali pomirjevalno in julija 1943 je bil podpisan dogovor o skupnem nastopanju vseh treh skupin. Kljub temu so se po kapitulaciji Italije med njimi spet začeli boji, ki so seveda koristili Nemcem. Za boljšo predstavo povejmo, da je komunistična »armada« tedaj štela 18.000 mož, Zervasova 5.000, Psarrosova pa le 1.000 mož.

V zgodnji pomladi 1944 so komunistične čete popolnoma razbile Psarrosovo skupino; večino oficirjev so postrelili, polkovnika pa kar obglavili. Ta zločin je veliko ljudi odvrnil od komunistov. Ko so septembra 1944 Nemci začeli zapuščati Grčijo, je ELAS hotela prevzeti oblast. Po nekaterih mestih in vaseh, kamor so tedaj prišli, so takoj začeli čistiti (beri pobijati) politične nasprotnike. Delno so jim načrte preprečile angleške čete, ki so se oktobra izkrcale v Pireju. Anglija in Amerika bi radi obdržali v Grčiji svoj vpliv, zato sta podpirali begunsko vlado in omejevali komuniste. Komunistična »armada« je nazadnje pristala na razorožitev, le nekdanji poveljnik Velouchiotis s 100 možmi se je umaknil v Albanijo, da bi od tam nadaljeval oboroženi boj.

Leta 1946 se je začela za Grčijo zanimati Sovjetska zveza, ki ji ni bila všeč anglo-ameriška prisotnost na tem delu Balkana. Decembra istega leta je grška komunistična partija dobila zagotovilo, da se bodo njeni borci lahko oskrbovali iz Jugoslavije, Albanije in Bolgarije. Organizacijo in vodstvo »grške demokratične armade« je tedaj prevzel general Markos Vafiadis. Začela se je prava državljanska vojna, v kateri je Markosu veliko pomagala Jugoslavija – tudi s prostovoljci. Ta naveza je popustila šele leta 1948 – po sporu med Stalinom in Titom, ko je Jugoslavija zaprla meje in so grški revolucionarji ostali popolnoma osamljeni. Boji so prenehali šele leta 1949 in mnogi Grki so tedaj bežali na vzhod, zlasti v Rusijo, kjer so pa večinoma doživeli veliko razočaranje. (Po Stephane Curtois, Črna knjiga komunizma, str. 358 – 362.)

2.1.4. Kako so slovenski komunisti sledili navodilom Moskve?

Dr. Bajt je v svoji razpravi temu poglavju dal naslov Vedno prizadevni Slovenci in s tem delno že odgovoril na gornje vprašanje. Vodja jugoslovanskih komunistov Josip Broz – Walter je bil avgusta 1939 v Moskvi. Za Kominterno je pripravljal poročilo o razmerah v Jugoslaviji. Ni še vedel, da bo zaradi pakta zapihal čisto nov veter, zato se je trudil, da bi kar najbolj podrobno opisal jugoslovanske metode odpora proti nacizmu in fašizmu. Ko je v začetku septembra poročilo oddal, so ga mu zavrnili in moral ga je napisati ponovno. Iz popravljene verzije je popolnoma izginil protifašizem, na njegovo mesto pa je stopil protiimperializem. Poročilo je bilo končno sprejeto z opozorilom, da mora »partija popolnoma razgaliti hinavsko propagando imperialističnih sil, zlasti Anglije in Francije, ki izjavljata, češ da se bojujeta za svobodo narodov in za mir, v resnici pa jima gre le za njune izkoriščevalske, kapitalistične interese«. Ko bomo v naslednjem poglavju nekoliko pogledali v knjigo Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, ne bo težko ugotoviti, kako se je slovenska partija držala navodil Kominterne. Seveda je bilo treba nekaj časa in truda, da so se tudi navadni člani seznanili z novo linijo. Dr. Bajt je prepričan, da so bili Slovenci pri tem zelo prizadevni. Med Hrvati je bilo namreč kar nekaj odpora, celo v CK, in med uporniki je bil tudi Miroslav Krleža, ki pa ga je Tito s pomočjo Kardelja hitro utišal. 29. in 30. junija 1940 je bila v Vinjah nad Dolskim tretja konferenca KPS. Kljub dolgoletni protifašistični naravnanosti slovenskih komunistov je konferenca videla v Nemčiji predvsem zaščitnico Sovjetske zveze. V resoluciji, ki so jo sprejeli, beremo: Zahodni imperializem je bil pričel spopad z namenom, da požene ves svet v vojno vihro, da razkosa Nemčijo, da poruši trdnjavo doslednega protiimperializma – Sovjetsko zvezo. – Nemčija naenkrat postane predstraža Sovjetske zveze, njen ščit pred zahodnima velesilama. Podobno obrazložitev je že prej – v prvomajskem razglasu – podal Tito, ki se je marca 1940 po skoraj šestih letih dela za Kominterno v Moskvi vrnil v Zagreb. V primerjavi s prejšnjimi analizami so bile to velike spremembe. Ni čudno, če je resolucija vinjske konference izrazila tudi zadovoljstvo z zlomom Francije in upanje na skorajšnji zlom Anglije: Francoski imperializem je doživel vojaški in politični zlom. Angleški imperializem, ki je doslej pošiljal le druge narode v ogenj, vidi dozorevati pred lastnimi durmi napad na svoje pozicije in na svoj obstanek. – Poleg tega je Kardelj že tedaj poudarjal, da je situacija primerna za začetek revolucije. Glede tega sta bila s Titom enakega mišljenja. Po nekih podatkih je Tito že v pripravah na peto državno konferenco KPJ povprašal Kominterno, ali naj pripravi partijske sile za takojšnjo revolucijo. Odgovor iz Moskve je bil negativen, zato je Tito na konferenci o tem molčal, pač pa je svoje mnenje povedal Kardelj. Konferenca je bila v Zagrebu oktobra 1940, ko ni bilo več mogoče zatiskati oči pred grozečo nemško nevarnostjo. Kardelj se je v svojem nastopu tudi tega spomnil in dodal, da bodo jugoslovanski komunisti šli v protifašistični boj le, če ga bodo lahko spremenili v socialistično revolucijo in če bodo koristili Sovjetski zvezi. (J. Prunk, Delo 14. februarja 2004.)

Lansko leto je Nova revija izdala knjigo Skriti spomin Angele Vode. Naj takoj povemo, da je avtorica na poseben način doživela pakt med Hitlerjem in Stalinom, zato njeno pričevanje postavi pred nas izredno živo sliko tistih dogodkov. Verjamemo, da večina naših bralcev Angelo Vode že pozna, vendar poglejmo najprej nekaj podatkov o njenem življenju in delu. Rojena je bila leta 1892 v železničarski družini v Ljubljani. V šolo je hodila na Vrtačo in na Dekliški licej v Mladiko in se usposobila za poučevanje v osnovni šoli, kasneje pa naredila še strokovni izpit za pouk prizadetih otrok. O delu s prizadetimi otroki je napisala več strokovnih člankov in knjig. Že leta 1922 je postala članica komunistične organizacije in kmalu začela pisati o različnih področjih politike, s posebnim poudarkom na ženski emancipaciji. V času pred drugo svetovno vojno se je zelo angažirala pri narodnoobrambnem delu, pomagala pri ozaveščanju v obmejnih krajih in med izseljenci, analizirala fašistično in nacistično propagando in podobno. V začetku leta 1940 je bila izključena iz partije, ker je nasprotovala nemško-sovjetskemu paktu in nadaljevala z narodnoobrambnim delom. Kljub temu je med okupacijo nekaj časa sodelovala z OF, dokler je tudi od tu niso izrinili, konec januarja 1944 pa so jo Nemci odpeljali v koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Zelo shirana se je septembra istega leta vrnila v Ljubljano, kjer pa so jo za nameček vrgli iz službe. Tudi po maju 1945 jo ima nova oblast za nevarno in kontrolira vsak njen korak. Leta 1947 jo zaprejo in na Nagodetovem procesu je obsojena na dvajset let zapora s prisilnim delom. Po pomilostitvi jo leta 1953 izpustijo na prostost, vendar ostane zaznamovana in izključena iz javnega življenja do smrti leta 1985.

Angela Vode, izobražena in politično razgledana, je bila leta 1939 na tekočem z vsemi dogodki okrog nemško-sovjetskega pakta. Vedela je, kako si je Stalin prisvojil baltske države in napadel Finsko. Bila je razočarana, ker med svojimi komunističnimi tovariši ni »našla nikogar, ki bi si bil upal misliti s svojo glavo. Kar strmela sem, da more normalen človek, ki se ima za poštenega, izustiti take laži in jih drzno trobiti v svet, kot na primer, da je Sovjetska zveza zasedla vse te male države, ker jih je hotela zaščititi pred kapitalističnimi agresorji. V tistem času smo na sestankih proučevali spis: Stalin strokovnjak za reševanje narodnostnih vprašanj. Bistvo je bila samoodločba narodov. Med tem je pa Stalin pravkar zasedel del Finske. Spominjam se, da sem se na tistem sestanku nasmehnila. Takoj sem dobila ukor z najvišjega mesta, češ da sem se posmehovala Stalinu.« (Str. 38.) Vodetova je bila med vidnejšimi člani Meddruštvenega odbora za narodnoobrambno delo. Do podpisa pogodbe Sovjetske zveze s Hitlerjem so v tem odboru sodelovali tudi komunisti. Takoj po sklenitvi pakta pa so bili komunisti opozorjeni, da je protihitlerjevska propaganda prepovedana. Nekateri so v duhu navodil Kominterne celo zagovarjali Nemčijo, češ da se samo brani pred zahodnimi imperialisti. Neka agitatorica je ženskam govorila, da je nacizem samo predstopnja komunizma, v katerega da prehaja Hitlerjeva Nemčija. Neka druga je govorila, kako ubogi so Nemci, ker da je ves svet proti njim. Boris Ziherl je na nekem predavanju ženski skupini rekel, da so Finci čreda razcapancev.

Med ljudmi, zlasti med delavci, je nastajala vedno večja zmeda. Meddruštveni odbor je tedaj povabil uglednega novinarja Jutra dr. Vrčona, da bi pojasnil najnovejše politične dogodke. Tudi komunisti so poslali na to predavanje kot svojo opazovalko neko Vesno Stranič. Po predavanju so udeleženci dobili letake z opozorilom na zadnje Hitlerjeve zločine, zlasti na njegov napad na Poljsko. Sestavila ga je Angela Vode, ki je sicer vedela za partijsko linijo, vendar se ni mogla sprijazniti z njo. Vesna Stranič, ki je že prej ugovarjala predavatelju, je pograbila šop letakov, jih raztrgala in kričala: »To je hujskanje na vojno! Ali ne veste, da je vsa protihitlerjanska propaganda prepovedana?!« Ko je Vodetova potem vprašala eno vodilnih komunistk, kako naj ljudem pojasni to prepoved, ji je ta odgovorila: »Nič ni treba pojasnjevati, saj smo vsi nehali govoriti proti Hitlerju.« Vodetova je vztrajala, da jo ljudje povsod poznajo kot odločno protinacistko, ki je vedno govorila iz prepričanja; pakta Stalin-Hitler pa da ne more odobravati, ker ga z vso dušo obsoja. In tedaj ji je sogovornica zabrusila: »Potem si pa pripišite posledice!«

Čez nekaj dni je Vodetova dobila vabilo na razgovor s Tonetom Tomšičem, članom partijskega komiteja, ki je bil pravzaprav njen stari znanec. Takoj jo je vprašal, ali ve za prepoved protinacistične propagande. Odgovorila je, da ve, vendar da to velja samo za Rusijo. »Za nas pa to ne more veljati, ker pri nas nacistična nevarnost še traja«. Tomšič je odvrnil, da prepoved velja za vse države, zlasti pa za vse člane komunistične partije. »Sedaj je treba govoriti proti imperialistični vojni, ki jo netijo zahodni kapitalisti, zlasti Angleži«. Ko je Vodetova vztrajala, da našemu narodu niso nevarni Angleži, ampak Nemci, in to v taki meri kot še nikoli poprej in da je zato nima nihče pravice siliti, da ne bi o tem govorila, je Tomšič odrezal: »Potem si pripišite posledice!« »Kakšne posledice?« »Izključili vas bomo iz partije«. »Razumem, potrebna je brezpogojna disciplina, ki je jaz ne zmorem. Z marsičim ne soglašam. Na primer, če si kdo upa izreči svoje mnenje, začno partijci zlivati gnojnico nanj in ga blatiti in klevetati«. »Tudi na vas bomo zlivali gnojnico in tudi čez vas bomo govorili na sestankih«.

Prihod madžarskih Židov v Auschwitz spomladi 1944

Slika 10. Prihod madžarskih Židov v Auschwitz spomladi 1944

Po tem razgovoru so jo povabili še v gostilno na Fužine. Ko je stopila v gostinsko sobo, so pri stranski mizi že sedeli Franc Leskošek, Boris Kidrič in Vida Tomšič. Glavni zasliševalec je bil Kidrič. Očitali so ji odklon od partijske linije, ker ni prenehala s protihitlerjevsko propagando. »Moskva ima pakt z Nemčijo in ta zahteva lojalnost tudi od Kominterne. Partije posameznih držav ne morejo metati polena pod noge Kominterni«. Vodetova je povedala, da je prepričana, da je pakt taktičnega značaja, da Rusija želi pridobiti na času. Kidrič ni popustil: »Za nas je situacija taka in mi moramo slediti navodilom Kominterne. Zaenkrat je tako in treba se je pokoriti disciplini. Kdor se ne pokori, mora biti pripravljen na posledice.« Vodetova: »Sledila sem komunizmu, ker sem bila prepričana, da komunistična partija zagotavlja vsakemu narodu pravico do samoodločbe. Po mojem prepričanju nima nihče pravice žrtvovati koristi nekega naroda svojim interesom. Pakt Stalin-Hitler pa postavlja ravno naš mali narod v veliko nevarnost. Hitler bo zahteval od Stalina most do Jadrana preko našega ozemlja in on ne bo imel pomislekov. S tem se večina Slovencev ne bo sprijaznila in jaz tudi ne. Nas hočejo Nemci izbrisati z zemljevida. Ali niti tega ne smem obsojati, ali moram tudi s tem soglašati v imenu KP?« Na koncu so ji povedali, da bo o njeni nadaljnji usodi v KP odločeno na seji centralnega komiteja. Že naslednji dan je dobila obvestilo, da je sicer izključena iz partije, vendar bo pri manj važnih nalogah lahko še sodelovala. Kaj kmalu je občutila, kar ji je napovedal Tone Tomšič, namreč klevetanje in blatenje s strani partije. Zanimivo bi bilo zvedeti kaj več o tem, toda to bi preseglo okvir naše zgodbe, ki hoče povedati, kako slepo je slovenska partija sledila klicu Kominterne in kaj je bil njen glavni interes v času, ko je Sloveniji že grozila okupacija.

2.1.5. Navdušenje za Nemce ob začetku okupacije

Preganjanje Angele Vode zaradi njenih pomislekov glede sožitja z nacisti nazorno pokaže, kako resno so slovenski komunisti upoštevali navodila in smernice Kominterne. Ob tej brezpogojni disciplini partijskega vrha lahko sklepamo, da so ista pravila veljala tudi za preprostega člana, ki je služil partiji v kaki vasi pod Gorjanci ali nekje v Polhograjskem hribovju. Tudi ta je bil poučen, da sta Stalin in Hitler zaveznika in da se je treba temu primerno obnašati. Nehote se vprašamo, ali ni bila »evforija za Nemce«, ki je preplavila marsikateri slovenski kraj v aprilu 1941, samoumevni rezultat in posledica tega védenja in discipline.

Konec marca 1941 je slovenski centralni komite izdal poseben letak o vojaškem udaru v Beogradu in zahtevi za sklenitev pakta o vzajemni pomoči med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. V njem takoj opazimo tožbe, da tudi »nova vlada ni tista, kakršno je zahtevalo ljudstvo, ljudsko vlado, ki bi sklenila pakt o vzajemni pomoči s SSSR ter tako zagotovila narodom Jugoslavije mir in svobodo. V novi vladi so se včerajšnji kapitulanti združili z angleškimi agenti in se pripravljajo danes ali jutri potegniti Jugoslavijo v vojno na strani angleških imperialistov in za njihove koristi. Komunisti smo se vedno z vsemi silami borili proti vsaki kapitulaciji nasproti nemško-italijanskim imperialistom … Prav tako odločno pa dvigamo svoj glas proti nakanam, da se naše ljudstvo vrže v krvavo klanje, v katerem naj bi šli po kostanj v žerjavico za angleške finančne magnate. Še je čas, da se to prepreči! Delovnemu ljudstvu je odprta tretja in edino pravilna pot, ki bo slovenskemu in vsem narodom Jugoslavije zagotovila: mir, neodvisnost in kruh! To nam lahko zagotovi samo sklenitev pakta o vzajemni pomoči s SSSR. S to nepremagljivo in veliko zaščitnico miru in malih narodov, ki je ponovno te dni naglasila, da je pripravljena skleniti z Jugoslavijo takšen pakt«. (Dokumenti …, str. 12.) Tako letak. In kako je bilo v resnici? Po razgovoru z odpravnikom poslov v Beogradu, ki je nakazal upanje, da bi državi sklenili zavezniško pogodbo, po kateri bi pomenil vsak napad na Jugoslavijo hkrati napad na Sovjetsko zvezo, je predsednik Simović poslal posebno delegacijo v Moskvo. Da bi poudaril željo za sklenitev vojaškega pakta, je v delegacijo določil kot svoja zastopnika še dva polkovnika. 5. aprila, tik pred nemškim napadom na Jugoslavijo, so pogodbo res podpisali, toda to ni bil vojaški pakt, ampak le »pogodba o prijateljstvu in nenapadanju«. Naslednje jutro, 6. aprila, pa so na Beograd že padale nemške bombe.

Maja 1941, ko je bila Slovenija že razdeljena med tri okupatorje, je izšla prva številka Slovenskega poročevalca. Pravzaprav je Slovenski poročevalec začel izhajati že leta 1938, toda izšli sta samo dve številki. V članku Naša nesreča in naša vera, ki ga je menda napisal Kidrič, beremo poleg drugega tudi naslednje: »Doživeli smo katastrofo, hujšo kot kdajkoli v svoji zgodovini, polni nacionalnih nesreč. Kdo je kriv? Kriv je imperializem, nosilec in izvor imperialističnih vojn, imperializem, morilec nedolžnih otrok in žena, imperializem, rušilec kulture, imperializem, zatiralec in izkoriščevalec narodov, imperializem – poslednja, zato pa najbrutalnejša stopnja kapitalizma in izkoriščanja človeka po človeku. Krivi so nemški in italijanski kapitalistični grabežljivci, ki hočejo doseči z morjem prelite človeške krvi novo imperialistično razdelitev sveta in ki so na svoji zločinski poti razbojniško poteptali tudi narode Jugoslavije. Krivi so angleški in amerikanski imperialisti, ki hočejo ohraniti svoje imperialistično gospodstvo in ki za svoje koristi brezvestno žrtvujejo nevtralne male države. Kriva je naša domača kapitalistična gospoda, ki je s svojo izkoriščevalsko, zatiralsko, koruptno in izdajalsko notranjo ter zunanjo politiko 23 let upropaščala in končno do temeljev izpodkopala obrambno silo narodov Jugoslavije. Kaj sedaj? Naša vera v našo končno zmago je – neomajna. Naša vera temelji na borbeni volji osvobodilnih sil slovenskega naroda, katerega usodo nosi bolj kot kdaj prej na svojih ramenih slovenski proletariat; temelji na spoznanju, da je treba vse pozitivne sile slovenskega naroda združiti, hkrati pa odločno obračunati in prelomiti z izdajalskim meščanskim vodstvom. Naša vera temelji na obstoju socialistične države – Sovjetske zveze – ki je up delovnega človeštva in zatiranim narodom vzor nacionalne svobode, enakopravnosti in pravičnosti. (Dokumenti …, str. 35.) Naj mimogrede omenimo, da je po tej prvi številki Slovenskega poročevalca do konca leta 1941 izšlo še 32 številk in da je septembra 1941 dobil podnaslov Informativni vestnik Osvobodilne fronte.

Nagodetov proces julija 1947 – med obtoženimi druga z leve Angela Vode

Slika 11. Nagodetov proces julija 1947 – med obtoženimi druga z leve Angela Vode

Zakaj so se preprosti kmečki ljudje v nekaterih vaseh pod Gorjanci tako navduševali za Nemce? Poglejmo najprej v Hrušico, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, ki mu seveda ni prišlo na misel, da bi začel kako pronemško akcijo. To vlogo je prevzel komunist Jože Rukše, kmet in sodar. Za komunistične ideje o novem družbenem redu se je navdušil v Rusiji; v prvi svetovni vojni je bil namreč ujet in je potem več let preživel v ujetništvu. Aprila 1941 se je Rukše, ki nikoli ni skrival svojih komunističnih idej, zelo zavzemal, da bi tudi Hrušica in okoliške vasi prišle pod Nemčijo. Najprej je organiziral postavitev slavoloka na koncu vasi in ga okrasil z nemško zastavo in pronemškim napisom. Hodil je od hiše do hiše in priganjal ljudi, naj izobesijo zastave s kljukastim križem. Svojo agitacijo je podkrepil tudi z grožnjo: »Kdor ne bo imel zastave, se mu slabo piše.« Po zgledu vasi, ki so tedaj poslale deputacije k Nemcem s prošnjo za zasedbo, je nagovarjal sovaščane, da bi tako naredili tudi v Hrušici. Ko se mu to ni posrečilo, se je menda pridružil Gabrčanom. Nemci kljub temu niti v Hrušico niti v Gabrje niso prišli. Takoj po 22. juniju 1941 je Rukše začel agitirati za OF in odpor proti okupatorju. Ker v domači vasi ni imel pravih somišljenikov, je stalno hodil v Gabrje. Maja 1942 so partizani odpeljali v Gabrje župana Brulca, njegovega sina in Alojza Kastrevca. Obtožili so jih sodelovanja z belo gardo in jih obsodili na smrt. Kastrevc je bil med tistimi, ki leta 1941 niso hoteli izobesiti nemške zastave, zato so se ljudje tedaj spomnili Rukšetovih besed: »Kdor ne bo imel nemške zastave, se mu slabo piše.«

O »brezumju pronemške histerije« v podgorjanskih vaseh piše Anton Štampohar v knjižici Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev. Med drugim pove, da so 5. maja 1941 prišli Italijani v Podgrad, kjer je stal zelo visok mlaj z nemško zastavo. Prisotni so bili tudi domači orožniki. Zahtevali so, naj nemško zastavo snamejo in jo zamenjajo z italijansko. Nekateri domačini se tega dogodka še spominjajo. Pravijo, da je nazadnje na mlaj splezal italijanski vojak in zamenjal zastavi. Poglejmo, kaj Štampohar piše o Dolžu:

»Na Dolžu, kamor je 12. maja prišel vojaški oddelek iz Novega mesta in od vaščanov zahteval, naj odstranijo mlaje z nemškimi zastavami, bi skoraj prišlo do spopada. Ženske, oborožene s kmečkim orodjem, so se postavile nasproti vojakom. Da so jih razgnali, so oddali nekaj opozorilnih strelov, nato pa se lotili podiranja mlajev. Da, mlaji. Celo v kasnejšem partizanskem Gabrju jih je bilo postavljenih šest. (Štampohar …, str. 78) Štampohar nam sam vsaj delno odgovori na vprašanje, od kod tolikšno navdušenje za Nemce, ko poroča o učiteljih Jožetu Zamljenu v Šentjerneju in Francu Kimovcu v Podgradu ter njunem prizadevanju za delovanje Društva kmečkih fantov in deklet. Nobena skrivnost ni, da so komunisti imeli na to društvo močan vpliv in da so do nemškega napada na Rusijo imeli Nemčijo za svojo zaveznico.

Ivo Pirkovič v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci ne omeni, da bi bilo v Šentjerneju kako navdušenje za Nemce, vendar starejši domačini pomnijo, kako je tedaj njihova šivilja z veliko naglico šivala nemške zastave, dokler ni zmanjkalo rdečega blaga. Znano je, da so Šentjernej nekaj časa imeli Nemci, nato pa so se umaknili Italijanom. Čeprav skušamo razumeti, da se Pirkovičeva zgodba o republiki pod Gorjanci začne šele tisto jutro po 22. juniju, ko na njegova vrata potrka Tomšičev sel iz Ljubljane, ki prinese navodila za začetek vstaje, se ne moremo izogniti pomisleku, zakaj je učeni Šentjernejčan nekatere dogodke pred tem popolnoma zamolčal. Ali ga ni k temu nagnila partijska disciplina? Težko je verjeti, da v tednih pred 22. junijem 1941 Pirkovičevi ne bi imeli nobene zveze z Ljubljano.

Bolj odkritosrčen je glede tega Radko Polič, ki že na prvih straneh svoje knjige Belokranjski odred opisuje navdušenje za Nemce po belokranjskih vaseh: »Zastave nemškega tretjega rajha na nekaterih mlajih v Beli krajini so tisto bridko pomlad izpričevale, da je hitlerjevska propaganda o nemškem novem redu, o delu in kruhu, ki ga bo vsem, ki so voljni pridno delati, priskrbel Adolf Hitler, ponekod tudi v teh krajih padla na plodna tla. Zato so bili tudi v Beli krajini primeri, ko so ljudje javno negodovali, ker so jim napovedali novega gospodarja Italijana, nekateri za Nemce najbolj vneti pa so se napotili poizvedovat čez Gorjance na dolenjsko stran, kaj jim je storiti, da bi se vrnili Nemci. Ponekod so pobirali podpise za Nemce, bili so tudi shodi, kjer so udeleženci, podpihovani od nemških agitatorjev in zaupnikov, vzklikali Hitlerju in veliki Nemčiji in zahtevali, naj pride tudi Bela krajina pod Nemce«. (Belokranjski odred, str. 9) Kot konkreten dokument tega dogajanja navede Polič zapisnik pregleda sodnih zaporov v Črnomlju z dne 14. junija 1941: »Našla sta tudi tri jetnike, kmete s Suhorja in iz drugih bližnjih vasi, ki so izjavili, da so v zaporu od 9. maja, ko so jih pripeljali sem italijanski karabinjerji, torej že 36 dni, ne da bi jih kdo zaslišal. Vsi trije, da so mnenja, da so v zaporu zaradi suma propagande za Nemčijo. Eden, da je pobiral podpise pri sovaščanih za Nemčijo, drugi da je napravil veliko napisno tablo za slavolok z besedilom ‘Heil Hitler’, tretji pa da je šel vprašat v Brusnice, če smejo 1. maja razobesiti na mlaju nemško zastavo. Vsa ta dejanja, da so izvršili pred 7. majem 1941, ko njihove vasi in okolice še ni zasedla nobena vojska.« Polič potem še pove, da so bili kmetje izpuščeni, ko so obljubili lojalnost oblastem, in doda: »Vsi trije so se potem takoj opredelili za OF in ostali njeni zvesti pristaši oziroma borci do kraja, kot tudi vse njihove družine.« (Belokranjski odred, str. 10.) Seveda Polič ne pove, koliko so pri pronemški propagandi pomagali komunisti oziroma kako so jo vodili. Nobenega dvoma ni, da profesor Anton Oven ni bil za Nemce in da je kvečjemu miril tisto evforijo, saj je na takratne razmere gledal popolnoma drugače. Nemci so ga že ob zasedbi imeli na seznamu za aretacijo, zato je iz Ptuja, kjer je bilo njegovo službeno mesto, pribežal v rojstno vas. Prav on je bil med prvimi Belokranjci, ki so jih maja 1942 ubili partizani. So bili med njegovimi eksekutorji tudi tisti trije, ki so bili junija 1941 zaradi agitacije za Nemce zaprti v Črnomlju?

Med obema vojnama je bilo v Žireh dobro razvito čevljarstvo in imeli so tudi sindikalne organizacije. Anton Žakelj pripoveduje v svojih spominih, da sta z bratom Cirilom s težavo ugnala nekega agitatorja, ki je hotel zapeljati žirovsko Jugoslovansko strokovno zvezo v komunistične vode. Rapalsko mejo so Italijani prestopili na veliki petek, 11. aprila 1941. Žirovci jih niso marali in neka delegacija je celo šla klicat Nemce v Gorenjo vas. V nedeljo, 27. aprila, so res prišli v Žiri; bilo jih je kakih trideset in opremo so peljali na vozu s konjsko vprego. Žakelj pove, da »je tik za njimi šlo v sprevodu kakega pol ducata članov Narodne strokovne zveze. Narodna strokovna zveza je bila včasih liberalna, pa so jo prevzeli komunisti. Po sporazumu Ribbentrop-Molotov so bili prepričani, da bo Stalin polagoma zavladal tudi v Nemčiji. Govorilo se je, da so kasneje o tem, koga bodo Nemci preselili v Srbijo, odločali člani Narodne strokovne zveze, kar pa ni dokazano. Je pa res, da je Primc še en teden pred napadom Nemčije na Rusijo trdil v gostilni pri Katri, da je sporazum med Rusijo in Nemčijo večen«.

Tudi Jakob Žakelj, ki ga je okupacija doletela na njegovi kmetiji v Suhem Dolu pri Lučinah, piše, da ob nemški zasedbi po vaseh ni manjkalo niti zastav niti mlajev, nekateri možje in fantje pa da so celo nosili značke s polomljenim nemškim križem, ki se jim je poznalo, da so domač izdelek. »V tistih dneh so bili ljudje od navdušenja za Nemce naravnost pijani in trezen človek se je moral vprašati, od kod vse to, kaj to pomeni. Naštel bi lahko celo vrsto ljudi, ki so se kar topili od navdušenja za Nemce, nekaj mesecev pozneje pa so že bili glavni pri ‘osvobodilni organizaciji’. Prav nobenega dvoma tudi ni, da so bili v mnogih krajih ravno komunisti tisti, ki so predlagali gestapu, koga naj izselijo, da ne bi bil morda njim v napoto, ko pride njihov čas.« Le nekaj tednov po zasedbi je namreč od vasi do vasi že krožil »črni avto«, pobiral zaznamovane in jih vozil v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Med odpeljanimi je bil tudi Jakob Žakelj. Kasneje so prišli še po njegovo družino in jih skupaj odpeljali v Srbijo. Pred odhodom prvega transporta je bilo kar nekaj pripornikov iz Šentvida izpuščenih. Žakelj je večino poznal in spet je moral pomisliti, da o njihovi izpustitvi ne odloča samo gestapo. Skoraj vsi, ki so bili tedaj izpuščeni, so postali kasneje sodelavci ali vsaj somišljeniki revolucionarnega gibanja.

Lepega pomladnega dne leta 1941 se je delegacija neke vasi v Polhograjskem hribovju pripravljala, da gre klicat Nemce. Eden od njenih članov je že dobro uro, preden so se odpravili na ono stran, hodil po vasi in vsakemu, ki ga je srečal, razlagal: »Gremo po Nemce, da bodo pobrali farje.« Torej ne samo delo in kruh, ampak predvsem odstranitev »farjev«. Na Gorenjskem so Nemci to nalogo opravili že v prvih tednih po zasedbi. Naš delegat je to vedel in prav zato je bil navdušen za Nemce. Lahko si mislimo, da je bil ta motiv prisoten tudi pri marsikateri drugi delegaciji, ki je tedaj vabila Nemce v svojo vas, vendar so ga zapisovalci in pričevalci iz previdnosti, da ne bi preveč razkrili, kdo je bil pravzaprav tedaj najbolj zagret za nacističnega okupatorja, izpustili iz svojih pripovedi.

2.1.6. Zaključek

Verjetno bo kdo pomislil, ali je bil pakt Hitler-Stalin res tako važen, da je treba o njem pisati, ko se nam samo od sebe ponuja toliko drugih, precej bolj konkretnih tem. Zakaj bi ugotavljali, kdo je bil največ kriv za tisto pronemško evforijo spomladi leta 1941, ko je bilo vendar v naslednjih letih vojne veliko važnejših dogodkov, ki so jasno pokazali opredelitev vsakega posameznika? Koga danes sploh še zanimajo podrobnosti iz aprila enainštirideset, ki jih zgodovina niti ni registrirala? Tisti, ki so pisali zgodovino, so pač vedeli, kaj je treba poudariti, kaj je pomembno za našo sedanjost in prihodnost! Da, toda če so razmišljali tako kot leta 1940, potem nekaj ni v redu. Če je bilo treba po navodilih kominterne najprej zapirati oči pred nacistično nevarnostjo, nato pa naenkrat brezglavo stopiti v boj proti njej, čeprav je moralo biti vsakomur jasno, da bo ta boj zahteval velikanske žrtve, potem nekaj ni v redu. Ali ne bi tudi tedaj lahko rekli, da se je bil Stalin leta 1941 v Sloveniji pripravljen boriti do zadnjega Slovenca?

V Zborniku Auschwitz-Birkenau, ki je izšel v Mariboru leta 1982, beremo naslednje: »Bilo je očitno, da bo Poljska naslednja žrtev Hitlerjevega pohlepnega osvajanja ‘življenjskega prostora’ za Nemce. V svoji protikomunistični zaslepljenosti je poljska vlada zanemarila življenjske interese svojega ljudstva in odklonila vsakršno sovjetsko pomoč proti nacistični agresiji.« Kako naj Poljska pričakuje pomoč od tistega, ki je leta 1939 sam v dogovoru s Hitlerjem vdrl preko njenih meja, nekaj mesecev kasneje postrelil njene oficirje v Katinu, leta 1944 pa ustavil ofenzivo pred Varšavo in čakal, da so Nemci v potokih krvi zatrli varšavsko vstajo? Toda ostanimo pri domačih temah. Zakaj so spomladi 1942 po Dolenjskem in Notranjskem pobijali tiste, ki leto poprej niso hoteli izobesiti zastave s kljukastim križem? Seveda so tem in mnogim drugim prilepili etiketo izdajalcev. Kako je že rekel Kardelj oktobra 1940 na konferenci v Zagrebu? »Šli bomo v protifašistični boj edino v primeru, če ga bomo lahko spremenili v socialistično revolucijo in če se bo s tem strinjala Sovjetska zveza.« Ali ni bil torej antifašizem, ki ga letos praznujemo, zaradi komunistične revolucije in po njenih merilih?

3. Pripovedi

3.1. Še je prostor v krimski jami

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1.

V mesecu rožniku vse zeleni in cveti, da bo dalo ob času svoj sad. Pred vojno se je s travnikov oglašalo vriskanje koscev in petje grabljic, žanjice so že brusile srpe za žetev. Rožnik leta 1945 naj bi prekipeval v veselju zaradi končane vojne, pa se je slovensko podeželje odelo v črnino in pritajeno ihtenje. Neizmerna bolečina mater, žena, očetov, sester in otrok ni smela biti izgovorjena, a je kričala od vsepovsod: Je že pokošeno! Smrtna kosa je uničila nekdanje družine: žene in matere so žalovale za možmi in sinovi hkrati, matere in očetje za več sinovi, dekleta za svojimi fanti in zaročenci; nekatere družine so bile v celoti izbrisane, ostale so brez naslednikov in izumrle.

Novi oblastniki so zaslepljeni in nahujskani množici prirejali bučne zabave, ponorele povorke in mitinge, medtem ko so žene in dekleta v črnini hodile k črnim mašam. Same so kosile, zapregale živino, opravljale moška opravila in z nečloveškim garanjem ohranjale pri življenju opustošene domačije in vasi.

Menišija, kot smo videli že v Zavezi št. 55, je med vojno in po njej izgubila kar četrtino prebivalcev. Posebnost teh krajev je Krimska jama, ki je pričela sejati grozo med ljudi že pomladi leta 1942. Ta kraška jama ni bila utvara na smrt preplašenih prebivalcev Menišije, Rakitniške planote in Iške, postala je resničnost še posebej po tistem, ko se je septembra 1942 vanjo spustil vaški stražar in ko je skupina vaških stražarjev iz Begunj raziskala okolico in našla celotno dokumentacijo zmetanih v jamo. Leži skrita v gozdovih, kjer se Rakitniška planota prevesi v dolino Zale in se ta ponovno vzpne v Menišijo.

Francka Košir (1924) iz Dobca še danes hrani pisni dokument o likvidaciji svojega bratranca Mirka Koširja iz Bezuljaka, ki je končal v Krimski jami. Mirko Košir (19. 12. 1915) je bil rojen v Trstu. Njegov oče Jakob je bil izučen trgovec, zato se je med prvo svetovno vojno podal v Trst in se tam poročil s tržaško Slovenko, Alojzijo Kosmač. Prav tako je bil v Trstu rojen Mirkov drugi brat, tretji pa že v Sloveniji. Oče Jakob je bil namreč velik narodnjak in je po nastopu fašizma zapustil Trst in se naselil v Dobcu. Nekaj časa je bil brez zaposlitve, potem je služboval kot financar po različnih krajih Slovenije. Ko se je upokojil, se je družina ponovno naselila v Dobcu in vsi trije fantje so hodili v šolo v Begunje. Bili so pridni, delavni, vsi trije odličnjaki.

Mirko se je v Vižmarjih nad Ljubljano izučil za mizarja. Njegov nekdanji sošolec in prijatelj Tone Popek iz Bezuljaka se je izučil za mizarja v salezijanskem zavodu na Rakovniku in sta v Ljubljani še naprej prijateljevala. Tone je lahko ničkolikokrat videl, da je Mirko poštenjak in dobričina. Ob pričetku vojne se je Tone Popek pridružil partizanom, postal borec Krimskega odreda in po vojni narodni heroj. Toda ob Krimski jami, kjer sta se nekdanja prijatelja zadnjikrat srečala, Tone Popek – Maks zanj ni zastavil besede.

Mirko ni našel zaposlitve v mizarski stroki. Dobil je službo orožnika v Ribnici na Pohorju. Tukaj je dočakal vojno in Nemci so ga poleti 1941 izselili v Osijek. Oče je vložil prošnjo za vrnitev in za božič je bil Mirko že doma. Medtem se je družina dokončno preselila v Bezuljak.

Ko je Mirko v stari Jugoslaviji služil vojsko v Bosni pri planincih, je tam zbolel za malarijo. Nikoli več ni bil zdrav. Malarija mu je pustila posledice, večkrat je z mrzlico obležal in hodil v Logatec k zdravniku po zdravila. ‘Dobra’ soseda iz Bezuljaka ga je obtožila, da hodi v Logatec izdajat Italijanom in to ‘izdajstvo’ tudi pisno podkrepila v Notranjskih listih.

Prepustimo besedo Mirkovi sestrični Francki Košir, domačinki iz Dobca: »Bilo je proti večeru, 27. maja. Prišli smo z njive, kjer smo pleli krompir. Vidimo, da okoli sosedove, Kranjčeve hiše hodijo partizani, nekateri so bili kar v civilnih oblekah. Takrat smo že vedeli, da so to partizani, in zelo smo se jih bali. Kaj bo pa zdaj, smo se prestrašeni spraševali. S Kranjčevo družino smo bili zelo povezani in njihov Jože je bil Mirkov in moj prijatelj. Tudi Kranjčevi so šele prišli z njive. Upali smo, da so partizani morda prišli samo po živino. Toda ne, hoteli so domačega sina, Jožeta Kranjca (23. 3. 1915).

Znan je bil po vsej Menišiji. Že mladega fanta je begunjski župan poslal na stroške občine v kmetijsko šolo na Češko. Ko se je vrnil, je v Begunjah ustanovil lesno zadrugo in bil njen tajnik. Prepričan je bil, da prihodnost Menišije ni v kmetijstvu, ampak v lesni industriji in v žagah. Takrat ljudje niso delali vsak le zase, ampak za dobro celotnega kraja. Navduševal je mlade, da so se vključili v zadrugo, največja novost pa je bila, da je tudi ženske navduševal za službo v zadrugi, da bodo zaslužile kakšen dinar. Pri delu sta ga v vsem podpirala begunjski župan in naš nepozabni župnik Viktor Turk. Ta se je prvi uprl Italijanom, ker ni dovolil, da bi podrli Prosvetni dom v Begunjah, in ga je zato italijanski ‘kolonelo’ pošteno oklofutal. Župnika so nam l. 1943 partizani odpeljali v ribniške zapore in 24. oktobra zverinsko ubili v Grčaricah. Toda vrnimo se k usodnemu majskemu večeru. Počasi se je mračilo. Ves čas sem opazovala, kaj se dogaja pri Kranjčevih. Videla sem, da so odpeljali Jožeta, saj so ga gnali mimo naše hiše. Za njim je čez nekaj časa pritekla njegova sestra Jerica. Doma je samo pomolzla in odhitela za njimi: ‘Fantje, počakajte! Ne pustim Joža samega!’ Toda partizanom se je mudilo, samo toliko so počakali, da je Jože privezal vola v hlev in se na hitrico preoblekel.

Kaj se je tisti večer dogajalo, smo zvedeli od Jerice naslednje jutro. ‘Veste, Mirkota so tudi odpeljali. Od nas so šli v Bezuljak, prišli do korita in se ustavili. ‘Počakajmo,’ so rekli. Bila je že tema. Komandant je vzel v roke listek, posvetil vanj z baterijo in prebral imena na seznamu. Mirko je bil pod številko sedem.

Ležal je bolan v postelji. ‘Samo na zaslišanje greš z nami,’ so mu rekli. Ogrnil se je s hubertusom, ker ga je treslo, vstal iz postelje in šel. Nogavic ni imel. Potem so mi rekli: ‘Ti pa domov!’ ‘Ne grem,’ in sem šla za njimi proti Kožljeku. Čisto sama, nikjer žive duše, saj je vse pribežalo domov, čim se je spustil mrak.

Na Kožljeku so se spet ustavili. Na vasi, po hišah je bila grobna tišina, le psi so divje lajali. Spet so me podili domov, jaz pa, da ne grem. Zdaj me je tudi Jože pregovarjal in mi rekel, naj grem k Pavlovim na Kožljeku in pri njih prenočim. Vse je bilo temno, tudi pri njih, samo psi so še vedno lajali.

Partizani so jih gnali naprej, ven iz vasu proti gozdu. Sedla sem in prisluškovala. Kam jih ženejo? Kaj bo z njimi? Čez nekaj časa so se oglasili psi v Stražišču. So že tam. Od tod gre bližnjica v smeri proti dolini Zale in naprej do Krimske jame! Ko se je kasneje čez dva dni Jože vrnil, je povedal, da so jih nekje v Zali pričeli zasliševati.«

Dokument

Slika 12. Dokument

Jerica s tem končuje svojo pripoved, zato prisluhnimo Jožetu Kranjcu, ki so ga čez dva dni spustili in je prišel domov. Kasneje je o tem zaslišanju pod smrekami nekje v globeli Zale zapisal: »Še je prostor v Krimski jami! – ta grožnja mi je kakor udarec s kladivom ostala v spominu od vsega, s čimer so me partizanski komisarji mučili pri zasliševanju tri ure. Še je prostor v Krimski jami! je bila grožnja, ki so jo ponavljali pri vsakem mojem odgovoru … Ko so prejšnji večer postavili strojnice okoli hiše, ko so me vso noč gonili po gozdovih in gmajnah, ko me je vsako toliko dregnila v hrbet trda cev partizanske puške, ko se je politkomisar zagrizenega obraza in redkih besedi pred mojim nosom igral z revolverjem – zmeraj sem se z grozo spomnil samo Krimske jame. In z grozo so se je spominjali slednjo noč pozimi in pomladi po vseh vaseh od Pokojišča do Begunj; sv. Vida do Blok; od Otav do Rakitne in Borovnice in Iga. Vsako noč je požrla koga iz naših krajev.

Ljudje so si šepetali, samo šepetali, zakaj terenski odbor in obveščevalna služba OF sta bila noč in dan na delu – da partizani svoje obsojence žive mečejo vanjo. Vsako noč se iz nje razlega tuljenje, kakor da poginjajo v njej volkovi, so pravili. Kakšni volkovi – bili so fantje iz hribovskih vasi, ki niso marali v rdečo svobodo; bili so ‘nezanesljivi’ izmed partizanov samih, bilo je morda tistih osemdeset sokolov partizanov, ki so jih pobili kot morebitno belo gardo. Bila so dekleta iz Begunj, bile ženske iz Cerknice, ki so jih zvabili, češ da bodo videle odpeljanega moža. Kdo ve, kdo ve! Kdo ve, če bomo kdaj vedeli! Krimska jama je za nas postala znamenje komunizma, znamenje Antikrista, o katerem vedo povedati stari ljudje še dandanes«. Prvič je bilo to pričevanje objavljeno v Slovenskem domu, 26. septembra 1942, ponatisnjeno pa v knjižici V znamenju osvobodilne fronte – Dokazila o grozodejstvih komunizma v Ljubljanski pokrajini, Ljubljana, 1943 – XXI.

V prvi vrsti z desne sedita Anton Popek - Maks, narodni heroj, za ramo                         drži svojega prijatelja Mirka Koširja, umorjenega v Krimski jami – V drugi                         vrsti stoji četrti z desne Jože Kranjc

Slika 13. V prvi vrsti z desne sedita Anton Popek – Maks, narodni heroj, za ramo drži svojega prijatelja Mirka Koširja, umorjenega v Krimski jami – V drugi vrsti stoji četrti z desne Jože Kranjc

Čez dva dni se je torej vrnil samo Jože Kranjc, pisec navedenega pričevanja. Takoj zjutraj, ko je Francka zvedela, da je doma, ga je šla vprašat, če se je vrnil tudi njen bratranec Mirko. »Ni se vrnil, ampak veš,« ji je zaupal »tudi jaz sem pod nadzorom. Že čez dva dni me lahko ponovno odpeljejo. Ko so me zasliševali, so me spraševali, kakšen je Mirko. Ne vem, če sem prav rekel: Zaveden Slovenec, pošten človek! Če ga ne bo čez nekaj dni, ga ne bo nikoli več,« je povedal Jože. In ni ga bilo nikoli več.

Ali je sploh mogoče, da bi bila za Mirkovo smrtno obsodbo s poginom v Krimski jami lahko usodna prijateljeva izjava, da je Mirko zaveden Slovenc, pošten človek! Seveda je mogoče, saj v takem človeku vidijo komunisti največjo nevarnost za svoj obstoj. To je zdaj uvidel njegov prijatelj Jože, ki je podvomil v pravilnost svoje izjave!

Francki je tudi zaupal, da so ga zasliševali o ‘sestanku’ na Comarovniku. To je bila vzpetina s križem, ki so ga postavili ob evharističnem kongresu v Ljubljani. Prvo nedeljo v maju 1942. se je nekaj deklet in fantov po popoldanskih litanijah v begunjski cerkvi odpravilo na izlet na Comarovnik. Župnik Turk je prinesel velik hlebec kruha in vsak si ga je lahko odrezal za popotnico na hrib. Nedelja je bil edini dan, da so se lahko družili, čez teden je bilo veliko dela. Tudi Jože in Francka sta bila v tej druščini, večinoma so bili vsi pri Katoliški akciji. Pomenkovali so se o tem, kar jih je težilo: Koliko časa bodo še skupaj? Kako dolgo bodo sploh še živi? Že v božični noči 1941, ko so se vračali od polnočnice, so nekje iz daljave regljale strojnice in Jože je omenil, kot da bi se hotel pošaliti: ‘Slišite, morda pa imajo vaje, ko pridemo mi na vrsto.’

Pot s Comarovnika jih je užejala. Fantje so predlagali, da se ustavijo v gostilni pri Šviglju na Kožljeku. Dekleta bi raje šla kar dalje, ker so hotela k šmarnicam v dobško cerkev. Pa so jih fantje pregovorili, da gredo skupaj nekaj popit: »Saj ne vemo, koliko časa bomo sploh še skupaj,« se spominja Francka Joževih besed. Posedli so in povedo, do prihajajo s Comarovnika. Toda pogovor ni stekel, kot je bilo to običajno pred vojno. V izbi je bilo zelo živahno in glasno. Popkov Tone – Maks je igral harmoniko, bil je že partizan, tudi ostali fantje iz okoliških vasi, zbrani v gostilni, so bili iz Šercerjeve brigade. Brez uniform, glasni, razgreti, izzivalni. Naša druščina si pogasi žejo, posluša in gleda. Začutijo, kot da so s prihodom mednje stopili v nek drug svet, ki jih ne sprejema, njim oddaljen in tuj. Tega si ne povedo, a v tistih trenutkih to dobro vedo. Pod mizo si dajejo znamenja za odhod, vstanejo in odidejo. Kako prav so imeli fantje: to popoldne je bilo zadnje, ko so bili vsi skupaj, slutili so, da je bilo slovo. Že med vojno so zginevali drug za drugim, pomladi 1945 ni bil več živ nobeden od fantov iz njihove druščine.

Ko so na poti v Krimsko jamo Jožeta zasliševali, so hoteli od njega izsiliti priznanje, da so on in njegova druščina imeli tisto prvo majniško nedeljo sestanek bele garde na Comarovniku! Pa maja 1942 niti enega vaškega stražarja še ni bilo v Menišiji ali drugod. Počasi je Jože pričel razumevati, da verna mladina postaja izdajalska bela garda!

Dnevi in tedni so tekli, Francka je verjela Joževim besedam, da njenega bratranca Mirka ne bo nazaj. Drugim o tem ni govoril, tudi Mirkovi mami ne. Matere pa ne bi bile matere, če ne bi upale.

Mama je šla spraševat na Kožljek, kje so fantje, vedela je, da so jih tisto noč gnali tam mimo. Šla je v gostilno, družina je bila na partizansko stran: »Mirko je vstal bolan iz postelje in ni bil nič oblečen. Pa kakšno hrano bi mu prinesla, da ne bo lačen,« je Mirkova mama pregovarjala gostilničarko. »Vi kar prinesite, bomo že oddali,« je bila gospodinja velikodušna. Mama je znosila orožniško obleko, škornje, gojzarje in vse so rade volje sprejeli in obljubili, da bodo posredovali Mirku. Mama je bila znana, da peče dober jabolčni zavitek. Nosila je še tega. Pa kozje mleko v steklenicah, ki jih takrat ni bilo, ona pa je imela sorodnike v Trstu, ki so ji prinašali steklenice z vinom. In tako je kar lep čas mama romala s steklenicami kozjega mleka in hrano v partizansko hišo …

Francki se je Mirkova mama zasmilila. Vedela je, da Mirka ne bo več nazaj. Pri Koširjevih ni bilo kmetije, zato jim je Francka nekoč nesla suho meso. Mama takoj pomisli na Mirkota: »Bom njemu nesla.« Takrat ji Francka reče: »Morda pa ne rabi več.« Mati ostane osupla, oče pa plane: »Kaj pa ve ženske veste, kaj je vojaška tajnost. Pa napovedujete stvari, na katere se ne razumete.« Morda je Mirkov oče tolažil samega sebe, verjel pa je, da sin še živi.

Jože Kranjc iz Dobca

Slika 14. Jože Kranjc iz Dobca

V nedeljo, na poti k maši, je Francko ustavila Mirkova mama: »Tako je, kot si rekla.« Pomolčala je, nato pa izdavila iz sebe: »Veš, ko sem prišla zadnjič v gostilno, sem v shrambi na polici zagledala polno steklenic s kozjim mlekom.« … Na tak način je Mirkova mama zvedela za smrt svojega prvorojenca, sedemindvajsetletnega sina. Ljudem so se pričele odpirati oči, kaj je ‘partizanščina’, kam izginjajo mladi fantje in možje.

Domači in vaščani so se spraševali, s čim le si je Mirko zaslužil tako grozno smrt. Mirko, že nekoliko starejši, treznejši in bolj razgledan je ob pričetku vojne krotil navdušenje mladih fantov, ki so se hoteli takoj pridružiti partizanom: »Počakajmo še malo. Pride čas, ko bomo šli vsi skupaj.« Zaupali so Mirku, ki je bil velik rodoljub in sovražnik fašizma. Z njim se je njegova družina seznanila po prvi svetovni vojni, ko so živeli še v Trstu. Morda pa se je partizanom zameril s to izjavo? Nekateri so ga ovajali, ker je, rojen v Trstu, znal italijansko. »Kdo drugi bi izdajal kot on, ki je znal italijansko,« je rekel Francki domačin, bratranec herojev bratov Popkov.

Morda pa je Mirko končal v Krimski jami zato, ker so bili orožniki med partizani zelo nepriljubljeni? Ni bil Mirko edini orožnik, ki so ga obsodili na tako strašno smrt. Vanjo so nekaj mesecev kasneje vrgli orožnika Urbasovega iz Rakeka in njegovi svakinji, ki sta šli za njim poizvedovat.

3.1.2. V dantejevem peklu ni grozovitejše

Čeprav je Francka vedela, da je bratranec Mirko izginil v breznu Krimske jame, se je septembra 1942 o tem lahko prepričala na lastne oči. Omenili smo že, da so 9. septembra vaški stražarji iz okoliških krajev odkrili v bližini jame taborišče Šercerjeve brigade, nam že znani Jože Kranjc pa se je spustili v brezno. Takrat se je bil že odločil, da postane stražar.

Zato ponovno prisluhnimo njegovemu zapisu: »Pot na Kožljek je strma. Cilj poti ni vas, cilj je danes, 9. septembra tega žalostnega leta, Krimska jama. Kožljek, prav za prav tisto, kar je bilo Kožljek, dokler ni partizanstvo poklicalo nanj ognja, je prazen. Edini domači prebivalci med njegovimi osmojenimi stenami so danes fantje, ki so vsi vstopili v četo, ki zdaj stopa med praznimi hišami, edinim sadom, ki ga je dala slovenskemu ljudstvu Osvobodilna fronta. Pot, nazadnje steza, ki drži do Kožljeka vedno globje v gozdove, ki se vlečejo proti Peklu in Krimu. – Tam nekje je današnji naš cilj, Krimska jama.

Trideset barak, ali nekaj barakam podobnega, razmetanih med skalami in starimi jelkami, v zaprti, skriti globeli – to je sloviti krimski lager, sedež drugega partizanskega bataljona ‘Ljubo Šercer’. Bataljona ni več v taboru, izginil je in se razkropil, ko se je približala prva senca nevarnosti in prva možnost pravega boja. Moral je bežati v vsej naglici, zakaj v taboru je ostalo nedotaknjeno vse: zaloge orožja, živež, arhivi, telefoni, pisalni stroji in zaboji s pravimi legitimacijami in pravimi izkaznicami živih, pobitih in v Krimski jami likvidiranih partizanov.

Barake so deloma iz lesa, pokradenega na koželjskih žagah, zbiti brlogi, deloma z deskami in hlodi pokrite luknje v zemlji ali v skalah. Povsod smrad, umazanost in najbrž uši. Vse je tako, kot da so šele pravkar odšli.

Tu so radijski aparati, pokradeni v Begunjah in drugod, blizu 80 koles, še novih, naropanih najbrž za zvezno službo po teh divjih stezah« (Francka Košir mi pove, da so ta kolesa pokradli v Medenovi trgovini koles v Begunjah, za božič 1941. Trgovca Ladota Medena so partizani na srečo le obsrelili, smrtno pa so ranili njegovega svaka Marjana Pregeljca, ki je bil takrat slučajno na obisku in je umrl nekaj dni kasneje v bolnici v Logatcu.)

»Ondi so baterije za radio, spet tam zaboj obleke. Obleka tistih, ki so jih gole poslali v jamo! Potem zaboji z bombami, samokresi, puške, naboji, noži, telefonska žica – tabor je v dobrih časih imel zvezo z bataljonskim poveljstvom v Rakitni in s slovito morilsko posadko pri Sv. Vidu.« (Župana Tekavca s planote Sv. Vida so ubili nekje v Zali, omeni mimogrede Frančiška Košir.)

»Ob visoki skali stoji majhna baraka, ki v tej zasvinjanosti pade v oči, ker je videti dostojna. In ker vlada v rdeči svobodi enakost, ve vsakdo, da je utica ob prepadu komandantova. Ker vlada pri partizanih enakost, je v barakah in luknjah umazanost, smrad, uši, samota in dim, v poveljnikovi jazbini pa dobra postelja, porcelan, kožuhi, kava, ženska obleka, svilene nogavice in perilo, oprsniki … «

Sledi opis, kaj vse so še našli v partizanskem taboru. Med drugim tudi neštete »fotografije, izkaznice in legitimacije vseh mogočih ljudi, med njimi nekega ministrovega sina in nekega štipendista kralja Petra II. Oko bežno pregleduje sezname. Tu so študentovska imena, kakor Vesenjak, Pičulin, Flis, Drole, Ribičec, Rotar, imena uradnikov, delavcev, poklicnih razbojnikov.

A najzanimivejše je, ko človek dobi v roke lastno aretacijsko povelje: ‘Komanda itd. … Patrola, sestoječa iz partizanov teh in teh ima nalogo aretirati in pripeljati v lager belogardista tega in tega. Povelje velja do dneva tega in tega, te in te ure. Politkomisar Fric Novak.« (Mišljeno je povelje za aretacijo Mirka in Jožeta 27. maja 1942.)

Vsa ta pisna dokumentacija se je nahajala v zabojih od municije, vsi zaboji so bili zacinjeni. Vaški stražarji so jih na vozeh pripeljali na komando v Begunjah. Šele tam so zaboje odprli in pregledali dokumentacijo. Med številnimi aretacijskimi in likvidacijskimi dokumenti so stražarji našli tudi povelje za likvidacijo Mirka Koširja. Ker so stražarji pripeljali s seboj tudi nekatere ostanke oblačil, ki so jih dobili iz jame, si niso upali poklicati Mirkovih staršev, ampak Francko. Prosila jih je za likvidacijsko povelje svojega bratranca, ki ga še danes hrani.

Štab 1. bataljona ‘Ljube Šercerja’

NO

(nečitljivo)

6.VI. 1942

Na položaju Likvidacijsko povelje

Patrulja 3. čete naj usmrti K o š i r Mirota iz Bezuljaka. Izdajalca, ki so po njegovi zaslugi padli trije partizani.

Smrt fašizmu – svobodo narodu

komandant: polit. komisar:

Luka Suhadolc l.r. Fric Novak l.r.

Mama Frica Novaka je bila doma iz Menišije, zato Francka meni, da je tudi Fric kar dobro poznal te kraje, kjer »so se šli partizanščino.«

Kapelica na Gabrovcah – Peti z leve Jože Kranjc

Slika 15. Kapelica na Gabrovcah – Peti z leve Jože Kranjc

Vemo že, da so Mirka odpeljali 27. maja, likvidiran je bil teden kasneje. Kaj vse so počenjali z njim in drugimi žrtvami osem dni, si verjetno naša domišljija ne more predstavljati. Morda pa, zato prisluhnimo še opisu okolice jame. »Ker mora vsak urejen lager imeti svoje morišče, ga je imel tudi krimski. Iz tabora drži do njega shojena, gladka steza, kakor v mestnem parku. Deset minut daleč je do tja; a ko je človek na mestu, skoraj ničesar ne opazi. Steza izgine čez parobek, za katerim leži nametano smrečje in posekano mlado drevje. Šele ko oko pozorneje išče, vidi po smrekah in jelkah naokoli na gosto luknje od krogel, po lubju so zmršeni ženski lasje, tu pa tam je rjava pega, ki bi ji na pogled ne prisodil, da je od človeške krvi. Veter se poigrava z lasmi kakor z drobno travo. Ko udari človeku v lice, se zave, da je tod neštetokrat taborila smrt.

Katere noge so v smrtnem strahu gladile to stezo? Koliko jih je bilo? Zakaj so morale na to stezo? Ali jih niso sem poslali v imenu svobode, pravice in novega človeka? Enega deset, sto, kdo ve koliko sto?«

Drhteče roke odmetavajo veje na parobku. »Zdaj je videti, kam drži steza za parobkom: navzdol. In tudi potem je še steza, zglajena drča, ki so si jo mrtva, polmrtva in živa, od groze poblaznela telesa utrla to zimo med grmičjem in kamenjem, ki moli iz sten Krimske jame.

Brž je privezana vrv ob smreko, vso razpraskano od krogel. Še druga vrv za varnost. Elekrično svetilko v roko, križ čez obraz in začne se pot živega ondi, koder je šlo do zdaj toliko mrtvih.

Globoko je brezno, vedno gostejša je tema, vedno rezkejši hlad. Netopirji, zadnji spremljevalci tistih, ki leže spodaj, prhutajo iz mraka. Težko je šteti metre v globino.

Do dna jih je trideset, če je brezno prazno. Pri dvajsetih metrih je nekaj vejevja , skozi katero se je treba prebiti. Še tri metre, potem noga zadene ob kol, za njim ob drugega, tretjega. Sami koli. Sami koli, ko se hoče človek opreti ob nje, trhlo zahrestajo.

Nazadnje se noge ustavijo na nečem ne prav trdnem, roka drhteče prižge luč in še tisti trenutek je človeku žal, da se je posvetilo. Tisto, kar je hrestalo niso bili koli, temveč človeške noge. Cel gozd jih je, okrog in okrog. Same izsušene, krčevito stegnjene noge ljudi, ki so jih vrgli na glavo v brezno. Prizor, ki ga v Dantejem peklu ni grozovitejšega. Same uboge, brezimne, kvišku štrleče človeške noge.«

»Možgani se silijo, da bi delali malo računa. Brezno je trideset metrov globoko. Več kot 23 m globoko ni mogoče priti. Sedem metrov na debelo je v njem trupel. Prostora tu je v širino blizu štiri metre, v globino kakih sedem. Koliko je trupel – naj računajo tisti, ki so govorili, da žrtve morajo biti. In tisti, ki so Slovence osvobajali s tem, da so Slovence pobijali.

Vsa trupla so gola, samo v spodnji obleki ali pa še to ne. Luč zadene nekam v kot. Tam na pol sloni, na pol leži velikan, moški kakor Peter Klepec. Obraz mu je spačen, da ga ni moči spoznati. Na rokah in nogah so napete izbokle mišice. Noge ima krčevito razklenjene ter s silo uprte predse, kot da se je še do zadnjega branil groze, ki je rinila vanj od vseh strani. Kajti velikan je treščil na dno živ. Ni mogoče, da bi padel tako, kakor zdaj sedi. Napol mrtev se je po padcu zavedel, tipal okoli sebe, začel blazneti, ko je okrog in okrog čutil sama trupla, kosti in smrt. Bog ve, kako se je privlekel do stene, se s šklepetajočimi zobmi naslonil obnjo, se v sili svojega zdravja in v zavesti, da je nedolžen, boril s smrtjo dan, dva, tri. Tulil je noč in dan v grozi, dokler ga ni zlomilo. Kako je bilo ob njegovi mrtvaški pesmi tistim v taboru?

Pogled ne tega mrliča je groznejši kakor pa na brezimno množico golih teles. Pred njega, pred njegov skrčeni obraz in pred njegove v grozi ugasle oči, bi postavil vse tiste, ki so te brezimne smrti krivi.« Sledi dolg odstavek naštevanja krivcev, ne poimensko, ampak med drugimi najprej tistih, ki so »z vzgojo, peresom, propagando, politiko, popuščanjem, s političnim ljubimkanjem in užaljeno zmešanostjo vzgojili iz slovenske mladine tolpo morilcev, ki ubija ne zaradi ideje, temveč na zapoved in brez premisleka, ki je plen vseh zločincev in vseh bedastih iluzij.«

Prijatelji, ki čakajo pred jamo, hočejo dokaz, da je v jami gozd okostjakov. »Tu prav na vrhu je ženska še v nogavicah, s pasom, elastikami in nekaj cunjami. Mlada, najbrž ena izmed umorjenih deklet iz Begunj. Toda izmučeno telo ne zmore dolge poti. Na dan iz groba pridejo le noge, s katerih stražarji vzamejo nekaj blaga, da ga bodo videli in morda spoznali starši.«

Nič čudnega torej, da je Krimska jama postala domačinom znamenje komunizma in utelešenje hudobije že v prvem letu vojne! Danes se mnogim zdi pisno pričevanje Jožeta Kranjca abotno in neestetsko ‘preštevanje kosti’, kot smo že večkrat slišali. Toda zamislimo se vsaj ob zadnjem stavku tega pisnega dokumenta: »Tisti, ki ste krivi – hrestajoče kosti v Krimski jami vas obtožujejo!«

Kranjčev Jože od prve aretacije dalje ni bil več varen. »Še je prostor v Krimski jami,« mu je kar naprej odmevalo v glavi. Že pred tem in še vse poletje in jesen so ga polnili. Tudi z dekleti, najmlajši je bilo le šestnajst let, z ženami in materami, pa omenjamo le te iz Menišije.

Jože Kranjc se je konec avgusta pridružil vaškim stražarjem, ki so imeli postojanko v Begunjah. Pri domobrancih je bil v Rupnikovem bataljonu. Po vojski je bil vrnjen v Teharje in ubit.

Edina, ki se danes še živo spominja medvojnih dogodkov v Menišiji, je Francka Košir iz Dobca. Je tudi edina od sorodnikov bratranca Mirka Koširja. Prav zato se je čutila dolžna, da mi izpriča resnico o njegovem življenju in smrti.

In resnico o življenju in smrti svojega mladostnega prijatelja Joža Kranjca.

3.1.3. Vse je pokošeno

Večkrat smo že omenili vasico Kožljek (788 m), ki se razgleduje nad vso Menišijo. Na grebenu ob cerkvici sv. Ane, ki je obstala vsem hudim časom in hudobiji navkljub, je med vojno in še nekaj let po vojni stala domačija Jakobovih, pisali so se Zalar. Med italijansko ofenzivo je zgorela vsa vas, razen cerkvice in Jakobovih ter njihovih spodnjih sosedov.

Izpred njihove domačije se nam oko ustavi proti zahodu na Nanosu, Planinski gori z Grmado in še dalje proti severozahodu na Trnovski planoti s Čavnom. Pred seboj gledamo Javornike in še dalje proti jugovzhodu se ponuja daleč okrog vidni vrh Snežnika. Ko sem se izpred nekdanje domačije Jakobovih razgledovala okoli, je bil sončen dan, a je pihal leden veter. V ravnini se je ponujala pomlad, sadno drevje je že brstelo. Tukaj pa skromne zaplate njiv še niso bile zorane, veje slabotnega sadnege drevja so se borile z burjo. Res, vedno je bila trda borba za preživetje, še posebej pri Jakobovih, ki so bili med revnejšimi. Ni bilo lahko prehraniti družino z osmimi otroki. Družino je reševalo občasno delo za moške roke: sečnja v gozdu, še težje je bilo tesanje tramov daleč od doma. Priložnostna dela so bile košnje pri večjih posestnikih ali več ur peš hoje v kamnolomu na Verdu ali gradnja bunkerjev in protitankovskih jarkov Rupnikove linije.

Najstarejši Zalarjev je bil v službi in poročen že pred vojno. Jože, bodoči gospodar, je bil doma. Marija, najstarejša med dekleti, je s svojimi pridnimi rokami kar doma ob dragocenem pletilnem stroju nekaj prislužila, da je družina lažje preživela. Omogočila je celo šolanje dveh mlajših nadarjenih bratov na meščanski šoli na Rakeku, poldrugo uro daleč po strmi bližnjici. Za tiste čase je bilo to nekaj izjemnega.

Podoba Marije Zalar (1910) je ostala njenemu nečaku Janezu Zalarju (1936) le v bledem spominu. Ko sta nekoč med vojno z očetom obiskala Jakobove, je Marija sedela za pletilnim strojem in pletla. Za kakšen trenutek je prenehala z delom in se zamišljeno zagledala skozi okno. Bila je tiho in resno dekle. Pletla je za prodajo in njen zaslužek je bil edini denar pri hiši. Bila je pravo nasprotje svoje živahne sestre, ki prav tako ni bila poročena, a je imela dva otroka, ki sta ji bila kasneje v življenju s pridnostjo in dobroto v pomoč, še posebej mlajši. Velika hiša, ki danes stoji na mestu nekdanje Jakobove domačije, je delo in trud njunih sinov.

Marija Zalar – Prva žrtev Zalarjevih

Slika 16. Marija Zalar – Prva žrtev Zalarjevih

A vrnimo se k Mariji. Tudi v poletnih dneh, čeprav ne tako pogosto kot pozimi, je sedela ob pletilnem stroju. V nedeljo zvečer, 13. julija 1942 so prišli neznani partizani k Jakobovim. Hoteli so, da bi jim Marija pokazala pot do Stražišča. Vsem je strah stisnil srce, a nemočni ljudje so bili na milost in nemilost izročeni partizanskim ukazom in grožnjam. Marija je morala z njimi.

Domači so že naslednji dan slišali govorice, da so skupaj z Marijo odgnali še pet drugih deklet in žensk. Vsak dan so čakali, kdaj se vrne. Dnevi so minevali, a Marije ni bilo. Zla slutnja je postajala grozeča resnica, saj Marija in ostalih pet niso bile prve, ki so šle po tej poti proti Krimski jami … Oče je natihem še dolgo po vojni upal, da se bo morda le vrnila iz kakšnega delovnega taborišča. Ko je opustil upanje, je sedem let po vojni nenadoma umrl. Na pašniku mu je opešalo srce. Zvečer se je žival sama vrnila domov.

Marije in ostalih pet ni bilo nikoli več domov. Skupaj z Marijo so bile odpeljane, mučene in vržene v jamo še: šestnajstletna Anica Juvančič (1925) in njena sestra Angela Juvančič (1921), po domače Podlipkini dekleti; Lukovi sestri Ana Obreza (1914) in Jožefa Šivec (1907), mati dveh otrok, moža so ji ustrelili Italijani; in Malčkovo dekle Ivanka Purkat (1921). Razen Malčkove, ki je bila iz Gornjih Otav, so bile vse iz Begunj. Na Kožljeku so tem nesrečnim romaricam v smrt pridružili še Marijo Zalar.

Prvi z desne stoji Jože Zalar – Domobranci na sliki so bili po vojni                         pomorjeni

Slika 17. Prvi z desne stoji Jože Zalar – Domobranci na sliki so bili po vojni pomorjeni

Po l. 1980 so Marijini sorodniki iz ust opitega nekdanjega partizana iz okolice Borovnice prvič slišali resnico o Marijini smrti. Nekaj dni so imeli v partizanskem taboru ob jami Marijo za ‘zabavo’. O teh partizanskih ‘zabavah’ so kasneje pripovedovali tudi poedini nekdanji partizani, celo v Argentini se je o tem govorilo. Kakšne so bile te ‘zabave’ z dekleti in ženami, si na srečo ne moremo predstavljati, gotovo pa ne človeške, saj presegajo zdrav razum in naravno človeško čutenje.

Po nekaj dneh so dekleta in žene žive pahnili v jamo, iz katere so se slišali posamezni kriki. Opiti nekdanji partizan ni pozabil omeniti, da se ga je pred breznom »Jakobova z Kožljeka tako krčevito oklepala,« da jo je moral biti in suvati od sebe, ker se je zbal, da bi še njega potegnila s seboj v brezno. Tudi tega ni pozabil dostaviti, da se je še tri dni in tri noči slišalo njeno ‘javkanje’ iz brezna.

Zakaj je morala Marija umreti tako strašne smrti? Ali je od napletenega premalo darovala partizanom? Ali pa so tistega poletnega večera prišli po njeno sestro, in ker je ni bilo doma, so namesto nje odpeljali kar Marijo? In zakaj ostala dekleta in matere? Bog ve.

Koliko jih je po vojni sploh še ostalo pri Jakobovih? Po tistem, ko so odpeljali Marijo in ko so Italijani požgali Kožljek, je bilo treba zavarovati gola življenja. Jože Zalar (1912) in Anton Zalar (1920) sta postala stražarja in kasneje domobranca. Vrnjena sta bila v Teharje in verjetno ubita na Hrastniškem hribu. Stanko (1922), prav tako stražar in domobranec, je bil vrnjen s transportom ranjencev in bil vržen v Brezarjevo brezno v Podutiku. Franc je bil gluhonem in duševno moten (1903) in se niti zavedal ni, kaj se med vojno dogaja. Njegov svet je bil hlev in živina, ki jo je imel od vsega najraje. Nagonsko je čutil, da se mora vojakov bati. Ko so Nemci nekoč v hajki podili partizane, je ravno prišel iz hleva, ko zagleda pred seboj nemške vojake z naperjenimi puškami. Hitro se skrije nazaj v hlev, Nemci pa za njim. Ob glasnem vpitju sta prihitela pred hišo oče in mama. Hotela sta vojakom dopovedati o nebogljenosti gluhonemega sina, a so ju spodili v hišo, Francija pa ustrelili.

Tone Zalar je izginil v Teharjah

Slika 18. Tone Zalar je izginil v Teharjah

Od osmih Zalarjevih otrok, so po vojni ostali samo še trije. Najstarejši Janez je bil zdoma že pred vojno, po vojni sta ostali doma samo dve hčerki. Najmlajša Francka se ni poročila, čutila je, da mora ostati doma pri mami in očetu in jima na starost pomagati. Na Jakobovi njivici so se tako sklanjale k zemlji in izvabljale iz nje rast in plod le starka in dve dekleti, vse tri v črnih rutah.

Nečak Janez svojih stricev skorajda ni poznal. Po vojni pa so pričeli buriti domišljijo desetletnega fantiča. Prisluhnil je pritajenim govoricam in ugibanju, kje so strici. Rad bi jim pomagal in jih rešil trpljenja. Kaj pa, če bi kar odšel na Kočevsko in jih tam poiskal? Tako bi bili pri Jakobovih spet strici in lahko bi jih klical po imenu. Pa še stari oče in stara mama ne bi bila tako sama in tiha.

Deček je rad hodil z očetom po vzpetinah in pašnikih na Kuclju, njun cilj pa je bil vedno Kožljek, osameli dom starega ata in stare mame.

»Za starega ata se je življenje ustavilo. Od vsega hudega je povsem izgubil voljo in veselje do življenja, niti dosti govoril ni več. Životaril je naprej, vendar čisto otopel,« se spominja njegov vnuk Janez. »Moj oče je bil njegov prvorojenec, toda kako naj odtehta življenja štirih sinov in njegove ljubljenke Marije? Nosil mu je cigarete, da bi ga vsaj malo razveselil, spravil k pogovoru. Pa je bilo vse zaman.«

Kaj pa stara mama? »Vse po malem je še delala, tudi na njivi in v hlevu. Med delom verjetno ni jokala. Toda kadar je sedela, največkrat ob peči, se spominjam, da je vedno jokala, samo jokala. S starim atom sta se šepetaje pogovarjala, kot da ne bi hotela drug drugega vznemirjati in motiti v svojih mislih in bolečini. Še danes se mi zdi, da je stara mama umrla od žalosti. Štirinajst dni za njo je odšla še Francka, kot da je brez mame preveč osamljena, da bi lahko živela.«

Stanko Zalar – Vrnjen z vlakom ranjenih domobrancev in umorjen v                         Brezarjevem breznu

Slika 19. Stanko Zalar – Vrnjen z vlakom ranjenih domobrancev in umorjen v Brezarjevem breznu

Vtisi, ki jih je odraščajoči vnuk Janez srkal vase, so ga oblikovali v rahločutnega mladeniča. Tudi zgodba o stricu po materini strani, je ponovno oživela v njem, ko je Janez zvedel o njegovih zadnjih trenutkih. Materinega brata Joža Turšiča (1905) iz Bezuljaka so partizani prisilno mobilizirali. Toda že po nekaj dneh se je vrnil, prestrašen, molčeč in zagrenjen. Kam zdaj? Fantje doma niso mogli ostati. Bali so se maščevalnega srda partizanov. Preživljali so noči v senenih kopicah, v hlevih in na prostem. Bližala se je jesen in zima 1942, zato so se mnogi, tudi Jože odločili, da se pridružijo vaškim stražarjem. Šele takrat je Jože svoji sestri Ani zaupal, da so ga bili partizani zadolžili, da ubije nekega človeka, koga ni povedal. Zato je od njih pobegnil in se pridružil stražarjem, kasneje domobrancem. Jože je umiral v Teharjih. Izčrpanega in psihično uničenega so ga v junijski noči skupaj s sotrpini odpeljali na Hrastniški hrib. Morda domači o njem niti tega ne bi zvedeli, če slučajno ne bi bil zvezan skupaj z znancem Lojzetom Opeko. Že med potjo si je ta dvakrat izmotal zapestji iz žice, pripravljen na beg. Jožu je dal vedeti, da lahko pobegne tudi on. Ta pa skoraj ni več kazal življenja. Komaj se je prestopal in se še zmenil ni, da Lojze osvobaja in bodri tudi njega. Že sta bila skoraj na morišču, ko Lojze plane v prostost, Jože pa se ustreljen zgrudi.

Logika osvoboditeljev ostaja nerazumljiva: čim višji krvni davek je plačala pokrajina, tem bolj je morala biti kaznovana še po vojni. V Menišiji sta bili uničeni dve veliki tovarni, ukinjena je bila trdna kmetijsko-trgovska zadruga. Nobenega razvoja obrti ni bilo, ne obnove kulturnega doma. Naselja so dolga leta ostala brez javne razsvetljave, podeželski otroci brez prevoza v osnovno šolo, delavci brez prometnih povezav in cest.

Zadnji med preživelimi odnašajo s seboj v grob svojo bolečino in prestane krivice.

Tone Turšič je bil umorjen na Hrastniškem hribu

Slika 20. Tone Turšič je bil umorjen na Hrastniškem hribu

3.2. Moj prvi zapor

Avtor: Jelka Mrak – Dolinar

3.2.1.

Po božiču l. l943 sva z mamo obiskali naše sorodnike na Tolminskem. Bila sem stara osemnajst let in tudi mama je bila že zelo preizkušena žena, vendar se kljub okupacijskim razmeram in vestem o delovanju partizanov po zlomu vaških straž te poti nisva bali, tako veliko je bilo v nama veselje, da po dolgem času spet vidiva sorodnike, njihove domačije in, vsaj zame, prelepe kraje. Na Tolminskem sta živela rodova mojih staršev tristo let, trdno povezana s to zemljo, in zlasti oče je čutil globoko ljubezen do svojih. Ko sem bila še majhno dekletce, je oče v financarski službi služboval v Kranjski Gori, zato pot v ta moj pravljični svet ni bila tako zelo dolga in smo sorodnike večkrat obiskali. Srečanja so bila zmeraj zelo prisrčna. Vsi smo bili zelo zavedni Slovenci in vzgojeni v upanju, da bomo nekoč živeli v skupni domovini, saj na svetu nobena stvar ni večna, tudi krivična meja ne. Kasneje je bil oče premeščen na Štajersko, nato še v druge kraje in končno v Skoplje, zato se nismo mogli več obiskovati.

V Ljubljani smo živeli revno, saj smo prišli spomladi 1941 iz Skoplja kot izgnanci praznih rok in smo morali nekaj časa stanovati celo v vagonih na železniški postaji, dokler nismo dobili zatočišča v Mostah. No, v dobrih dveh letih so se naše razmere vsaj malo uredile, bili smo pod streho. Zveze s sorodniki so se zaradi okupacijskih razmer pretrgale. Primorska se je zdela zelo daleč. Nič nismo vedeli, kako živijo naši sorodniki in kakšne so razmere pri njih, zato sva tudi tako nepreudarno odšli na tvegano pot, kot se je pokazalo kasneje. Treba je priznati, da o resničnih razmerah na Primorskem nismo vedeli tako rekoč nič.

Zgodilo se je, da sva dobili dovoljenje za to pot. Na tihem sva mislili, da morda dobiva pri sorodnikih tudi kaj hrane, saj je je zmeraj primanjkovalo in je bila vsaka malenkost dobrodošla. V Ljubljani ni bilo ne dela ne hrane, bila je namreč polna beguncev, najprej s področja, ki so ga zasedli Nemci, potem pa tudi s podeželja bivše Ljubljanske pokrajine, od koder so se ljudje umikali pred revolucijo, in za vse je bilo treba najti vsaj košček kruha. Potovali sva preko Trsta do zdajšnjega Mosta na Soči. Najprej sva obiskali sorodnike Kragljeve na Modrejcah, nato pa atove sorodnike Mrakove v Bači. Ustavili sva se tudi pri Lušinovih in pri dragi teti, botri meni in sestri, v več sto let starem Kosovem mlinu, ki je ves dišal po moki. Povsod smo bili srečanja zelo veseli. Od tam sva se po bližnjici, ki se je začela takoj za mlinom, vzpeli na hrib in v zaselek Hum, kjer ponosno stoji mamina rojstna hiša, ki je zdaj v rokah drugega rodu. Mama je bila deseti otrok – desetnica, kot je sama rekla – in je morala še zelo mlada po svetu. Ob najinem obisku je na domu gospodaril njen brat Tone Manfreda, njegov sin Janko Manfreda s partizanskim imenom Savo je bil tedaj politični komisar in funkcionar VOS, o čemer pa me tedaj nisva vedeli nič točnega, pa tudi v te funkcije nisva bili posvečeni. Iz govorjenja sorodnikov sva razbrali predvsem to, da ima pomembno funkcijo pri partizanih. Pri vseh sorodnikih sva bili lepo sprejeti. Govorili sva o razmerah v Ljubljani in pripovedovali tudi o umorih Erlicha, Natlačena, študentov Župca in Kiklja in drugih, ki so nas v Ljubljani zelo pretresli. Pokazali sva jim tudi spominske podobice, ki smo jih dobili ob pogrebih, ne da bi mislili kaj hudega. Povedali sva tudi, da odklanjava take zločine in tudi komunizem. Pripovedovali sva tudi zato, ker sva videli, da ne vedo, kaj se dogaja v Ljubljani.

Dokument

Slika 21. Dokument

Vse je do tedaj potekalo mirno. Na Humu pa se je zataknilo. Nisva vedeli, da sva prišli že na nevaren teren, pa tudi opozoril naju ni nobeden. Ob najinem pripovedovanju je sobo zapustila domača hči Marica. Čez nekaj časa se je vrnila in z njo so prišli Biblnovi fantje, tudi doma s Huma, kakih 10 minut od mamine rojstne hiše, na Humu so namreč samotne kmetije. Z mamo sva sedeli na krušni peči, saj je bilo tedaj mrzlo in, nič hudega sluteč, pogovor nadaljevali. Oni so stali pri mizi in nam postavljali razna vprašanja. Midve pa sva sproščeno odgovarjali, ko da nimava česa skrivati. Položaja nisva dojeli. Tudi še ni vzbudil naše pozornosti stričev stavek: »V tej hiši ne bo tekla kri!« Teh besed nisva razumeli in nisva si postavili vprašanj : čigava kri; zakaj, kaj to pomeni. Kljub vedenju za komunistične zločine nama ni prišlo na misel, da se tudi nama lahko zgodi kaj hudega. Govorili sva to, kar je bilo v Ljubljani splošno znano in je bilo tudi res. Bili sva vendar pri sorodnikih in počutili sva se varni. Nisva upoštevali dejstva, da je tisti hip, ko je domača hči pripeljala tuje ljudi v hišo, stvar ušla iz družinskega okvira, in da se je najina nečakinja oziroma sestrična čutila dolžno, da tako naredi, da o naju nekoga obvesti, ker je naju dojela kot izdajalki, v njej je zmagala aktivistka. Najino pripovedovanje je bilo zanjo belogardistična propaganda in njej sva se morali zdeti zelo nevarni. Nenadoma sva bili v svetu, ki je imel popolnoma druga pravila, kot sva jih poznali, ne da bi se tega zavedeli.

Vse se je umirilo in naslednji dan 5. 1. 1944 sva obiskali mamino sestro na drugi strani doline, kot je Hum, šli sva v Rakovec pri Logarščah, kjer so samotne kmetije. Lepo so naju sprejeli in govorili smo pozno v noč. Čuden je bil le stavek bratranca moji mami: »Teta, jaz pa nisem takšen«. Verjetno je mislil takšen, kot so partizani, o katerih sva pripovedovali. Drugi dan, na dan Sv. treh kraljev, pa naju je prebudilo glasno govorjenje v izbi. K nama je prišla teta vsa razburjena, češ da so spodaj štirje oboroženi partizani in naj se napraviva, ker morava iti z njimi. Tedaj sva že vedeli, da nekaj ni v redu, in začelo naju je skrbeti. Bili sva torej aretirani. Mrzlo je bilo in sneg je škripal pod nogami. Spredaj sta stopala dva oborožena partizana, za nama pa dva, midve z mamo pa kot zločinki na sredi. Tako smo korakali v mračnem jutru zadnjega božičnega praznika.

Hodili smo po stranskih poteh v smeri Šentviške gore. Izogibali smo se hiš. Včasih se je v daljavi zaslišalo regljanje strojnic. Spopad? Verjetno. Zavili smo v gozd in počakali, da je streljanje potihnilo. Pot je bila naporna in nama se je zdela neskončno dolga, saj smo gazili po snegu po stranskih poteh in stezah po gozdu. Hodili smo menda devet ur. Končno smo prišli v bližino Šentviške gore. Šli smo blizu kraja Prapretno. Prišli smo do majhne planote s plitvo kotlino, v kateri je stala majhna kmečka hiša s prav tako majhnim skednjem ali šupo z odprto lino.

To hišo sem po mnogih letih pokazala svoji družini. Ob tisti priliki smo se peljali z avtom iz Slapa ob Idrijci po vijugasti cesti v hrib. Na planoti v kotlini je še tedaj stala ta hiša s skednjem. Bila je pomlad in vsa pokrajina je bila odeta v cvetje. Okna hiše so bila zagrnjena in ob robeh zabita z žeblji. Skedenj je bil odprt. Vse je bilo videti nekam skrivnostno. Sin je vse pofilmal. Soseda na bližnjem hribčku je bila radovedna, kdo smo in od kod, ko sem jo vprašala po obeh ženah, ki sta včasih prebivali tukaj. Po dolgih letih se njunih imen nisem mogla več spomniti, bili pa sta najini dobrotnici, kot bomo videli.

Hiša in šupa, v kateri sta bili Jelka in mama zaprti

Slika 22. Hiša in šupa, v kateri sta bili Jelka in mama zaprti

Ko smo v tisti zimi prišli do omenjene hiše, je bilo v njej razobešenega vse polno perila in raznih oblačil. Po predaji so naju namestili v kamrico nasproti izbe. Kmalu so naju začeli zasliševati, in sicer vsako zase. Zdaj sva vedeli, da gre zares. Govorili so nama, da smo izdajalci, da je ata pomemben funkcionar, da oni vse vedo in nas poznajo, samo priznati še morava. To je bilo programirano zasliševanje, kakršnega sem bila deležna tudi 1945. leta. Ko se je stemnilo, so naju in še eno ženo dali spat v ledeni skedenj, v katerem je bilo na tleh nekaj sena. Od mraza so mi ozebla kolena. Drugi dan se je zasliševanje nadaljevalo. Koliko noči smo prespale v skednju, se ne spominjam več. Nekega dne pa sem po zaslišanju vprašala stražarja, če je kje v bližini komandant Savo. Ne vem točno, kje sem zvedela za ta Jankov vzdevek, najbrž pri sorodnikih. Ni minilo dosti časa, ko na najino presenečenje vstopi najin nečak oziroma bratranec Janko Manfreda – Savo v lepi angleški uniformi. Zelo sva bili presenečeni. Kakšno srečanje! Z Jankom je bila naša družina precej povezana. Janko je prišel kot ubežnik iz Italije k nam v Ljutomer, kjer je bil naš ata tedaj v službi, ko so ga premestili iz Kranjske Gore. Ata ga je vzljubil kot sina in mu preskrbel službo v Šumakovem podjetju, ki se je tedaj ukvarjalo s trgovino z jajci. Tako je imel službo in skromen dohodek. Povezava s Šumakovimi pa ga je usmerila h komunizmu. To sklepam po tem, ker je bil Šumakov sin Drago Šumak po vojni komandant zaporov v Mariboru. Da ne bi bil večni delavec, ga je moj oče dal v gozdarsko šolo v Maribor. Po vojni sta mu njegova politična dejavnost in gozdarska šola pomagali, da je postal glavni gozdar snežniških gozdov, zaprtega območja, kamor je hodila na lov vsa komunistična smetana. Z očetovo premestitvijo v Ormož in nato v druge kraje in končno v Skoplje med nami ni bilo več povezav.

V tej hiši so ju zasliševali

Slika 23. V tej hiši so ju zasliševali

Zdaj smo si stali iz oči v oči. Ko smo bili v izbi za kratek čas mi sami, sem mu rekla: »Janko, če se nama kaj zgodi, boš ti kriv, ker je najina usoda v tvojih rokah.« Rekel mi je, da bi bil vesel, če bi ostala pri partizanih, ker taka dekleta rabijo. Rekla sem mu, da tega ne bi nikoli storila. Tudi mama je bila korajžna, češ da je bila doslej kar naprej begunka in izgnanka in ji nimajo česa očitati. Bilo mu je kar malo nerodno, saj si ni mogel predstavljati takega srečanja, in smo se razšli.

Očitno se je zavzel za naju, ker so naju po tem dali k že omenjenima ženama, materi in hčerki, ki sta živeli v tej hiši. Zaupno sta nama povedali, da sta slišali, da naju bodo odpeljali v Cerkno. Seveda nisva vedeli, da je bilo Cerkno tedaj središče tako imenovanega osvobojenega ozemlja in da je bila tam celo partijska šola. Če bi naju poslali v Cerkno, bi naju ob nemškem napadu na Cerkno prav verjetno obdolžili za izdajalki in bi bili med žrtvami na Lajšah. Zaskrbelo naju je, kaj naj bi v Cerknem počeli. Rekli sta, da bova šivali za partizane. Do naju sta bili zelo prijazni in dobri. Mlajši je bilo ime Matilda, če se prav spominjam. Nikoli več se nismo videle, zdaj sta pa že obe pokojni. Zelo dobro nama je delo sočutje, ki sta ga imeli do naju.V naju se je naselil strah, kako bo, čeprav sva imeli že več upanja, da naju ne bodo kar pobili. Dokumente so nama pa pobrali.

Čez nekaj dni je prišel neki komisar ali kaj in nama ukazal, naj takoj pospraviva svoje stvari (saj itak nisva imeli ničesar), da takoj odidemo. Obe domači ženski in midve smo bile prestrašene, kam neki naju vodi. Najin spremljevalec je bil pa kar prijazen. Pot je bila lepša, kot je bila tedaj, ko so naju aretirali, ker nismo hodili po gozdu, vendar se je vlekla kot jara kača. Po večurni hoji naju je pripeljal nazaj k teti v Rakovec, kjer so naju aretirali. Veselje je bilo obojestransko, vendar še nisva bili svobodni, kajti vsako uro naju je prišel pogledat vaški terenec, malo posedel in spet odšel. Tako sva bili pod stalno kontrolo in nisva smeli zapustiti hiše.

Nekega dne je prišla iz Bače posvojenka strica Cirila. Bila je še zelo mlad deklič. Mama je na hitro napisala našemu očetu in hčerki Kristi sporočilo, da sva brez dokumentov, da ne veva, če se bomo še kdaj videli, in naj nikar ne hodita sem. Prosila je deklico, naj to odda na pošto, predno gre domov, in ona je to tudi res naredila. Ko smo bili po njenem odhodu sami, je rekel stric: »Tako, pripravita, kar imata. Ko bo naslednjič terenec odšel, da se ga ne bo videlo, takoj pohitita v dolino, vajinega ujetništva ne prenesem več, pa naj se zgodi karkoli.« Poslovili smo se, in ko je terenec naslednjič odšel, sva skrivaj odhiteli v dolino. Poti kar ni hotelo biti konec, čeprav sva hiteli, kolikor je bilo mogoče. Srečno sva prišli na Knežo, vendar se nisva še oddahnili. Vedeli sva, koliko je tvegal za naju stric in skrbelo naju je, da bi mu morda ne storili česa hudega.

Kosov mlin v Baški grapi še vedno melje

Slika 24. Kosov mlin v Baški grapi še vedno melje

Prespali sva pri sorodnikih na Modrejcah. Takoj naslednji dan sva se preko Trsta odpravili proti Ljubljani. V vlaku je že v Trstu k nama prisedel domobranski oficir. V pogovoru sva povedali, od kod prihajava in kaj se nama je zgodilo. Najbolj pa naju je skrbelo, ker sva bili brez dokumentov, v Ljubljani pa bi brez njih na kolodvoru težko prišli skozi kontrolo. Obljubil nama je pomoč. Ob njegovi pomoči se nama je res vse dobro izteklo. Neizmerno sva si oddahnili, ko sva se v tramvaju peljali proti domu. Ata in sestra sta bila presrečna, saj sta zjutraj dobila žalostno mamino sporočilo. Jokali smo od sreče. Zelo hvaležni smo bili plemenitemu stricu, ki je toliko tvegal za naju. Za naju je zastavil po vsej verjetnosti besedo tudi Janko, kot je razvidno iz dokumenta v arhivu, in verjamem, da je kri premagala njegovo partijsko zavest, čeprav je tudi zanj bilo nevarno. Arhivski dokumenti sicer govorijo tudi, kako je bila najina aretacija programirana, vendar se temu kot funkcionar najbrž ni mogel izogniti, brž ko so za najino govorjenje zvedeli tudi drugi. Nekakšna internacija na Rakovcu je bila njegova zamisel, toda od tam je bil možen pobeg. Res da nadrejenim tudi piše, da je pripravljen narediti po njihovi presoji in kasneje po pobegu naju tudi ubiti, če bi naju dobil v roke. Vendar je že tako, da on kot funkcionar VOS-a uradno ni mogel pisati drugače, kot je v danih okoliščinah pisal, če je hotel zaščititi svojo glavo in njegova glava je bila zaradi naju po napadu na Cerkno po izjavi sorodnika na nitki in so ga kmalu premestili v Belo krajino.

Zadnji obisk škofa Gregorija Rožmana pri beguncih v Špitalu – Z leve                         Gregorij Rožman, Lojze Dolinar z ženo Jelko in sinkom, mama Krista Mrak z                         možem

Slika 25. Zadnji obisk škofa Gregorija Rožmana pri beguncih v Špitalu – Z leve Gregorij Rožman, Lojze Dolinar z ženo Jelko in sinkom, mama Krista Mrak z možem

Tako se je moj prvi zapor srečno končal, lahko bi se pa ne in tega se sedaj bolj zavedam, kot sem se tedaj. Prav lahko bi bili z mamo napisani na Lajšah. Po vojni me je čakal nov, a mnogo daljši zapor, o čemer sva pa s sestro že pisali. Za osvetlitev prilagam fotokopijo enega od dokumentov, ki govori o naju.

4. Maj 1945

4.1. Med domobranci in partizani

Avtor: Pavel Krajnik

4.1.1.

Poleti 1942 smo bili frančiškanski kleriki iz Ljubljane nekaj dni gostje v kartuziji Pleterje. Neki kartuzijan nas je spremljal tudi na sprehodu po Gorjancih nad samostanom. Od daleč smo zagledali dva partizana. Brat Miha Rus je stopil h kartuzijanu in mu izročil v varstvo svojo izkaznico neke protiokupatorske vojaške organizacije, ki pa ni bila partizanska. Komunistična OF je proglasila sama sebe za edino slovensko osvobodilno gibanje, vsako drugo protiokupatorsko organizacijo pa za izdajalsko. Nič ne vem, pri kateri organizaciji je bil brat Miha Rus. Nikoli mi nihče o tem ni nič povedal. Videl pa sem, da se je vpričo partizanov brat Miha ustrašil, torej je gotovo bil v organizaciji, ki ni bila partizanska. Partizana pa nas nista nič ustavila. Stala sta tiho blizu naše poti in nas pustila mirno iti mimo njiju. Brat Miha Rus je bil že vpisan v prvi letnik Teološke fakultete, mlajše klerike gimnazijce pa nas je skrbelo samo, da bi uspešno končali vseh osem razredov gimnazije in opravili maturo. Z nobeno protiokupatorsko organizacijo nismo imeli zveze. Zaradi šolanja je tudi moj mlajši brat Pavle na skrivaj prišel z Loga v Poljanski dolini čez nemško-italijansko mejo v Ljubljano in dobil stanovanje in hrano v frančiškanskem Serafinskem kolegiju. Ohranilo se je potrdilo ljubljanskega občinskega anagrafskega urada, da je prijavil svoje bivanje v Ljubljani dne 5. avgusta 1942. Njegovo krstno ime je bilo Pavel, moje pa je Franc. V samostanu so mi, ne da bi me kaj vprašali, dali ime Pavel. Vse svoje osebne listine imam seveda napisane na ime Franc. V novem šolskem letu 1942/43 smo se frančiškanski kleriki gimnazijci prepisali z Državne klasične gimnazije na Škofijsko klasično gimnazijo, ki se je obnovila v Ljubljani, ko so jo Nemci v Šentvidu nad Ljubljano zatrli. V poletnih počitnicah leta 1943 smo šli v Novo mesto.

Pri kopanju v Krki sem se nalezel paratifusa. Ležal sem bolan v samostanu. Po kapitulaciji Italije so prišli v Novo mesto partizani in prevzeli oblast. Po hudem nemškem letalskem bombardiranju Novega mesta, dne 3. oktobra 1943, me je frančiškan duhovnik Tarzicij Toš na samotežnem vozičku peljal v Kandijo v bolnišnico usmiljenih bratov. V tej bolnišnici je bilo tudi nekaj ranjenih partizanov, med njimi celo neki Poljak, ki je vsak dan šel k maši in k svetemu obhajilu. Ko se je konec oktobra zaslišalo streljanje ob nemški ofenzivi, so partizani izginili iz bolnišnice. Čez nekaj dni so potem tudi mene odpustili. V Novo mesto je prišla domobranska posadka. Vsako noč smo s tesnobo poslušali iz bližnje mestne okolice streljanje med napadalci partizani in branitelji domobranci. Pot v Ljubljano so nam partizani zaprli. Izmed frančiškanskih klerikov sem bil samo jaz kot bolnik v Novem mestu, drugi so bili po nemškem letalskem bombardiranju Novega mesta skupaj s salezijanci v samostanu Pleterje, kjer so jih kot vojne begunce sprejeli kartuzijani. Tem beguncem se je že v novembru posrečilo priti v Ljubljano skozi Krško in Zidani Most, jaz pa sem se šele decembra pridružil skupini mož in fantov, ki so iz Suhe krajine pribežali k domobrancem v Novo mesto in so jih od tam poslali po isti poti v Ljubljano v vojašnico.

Vso zamujeno šolsko učno snov sem moral predelati s pomočjo sošolcev in profesorjev. Pa tudi konec šolskega leta me je vojna potegnila iz šole tri tedne pred njegovim zaključkom.

Leta 1944 v začetku junija nas je namreč nenadoma vse zajel vojni nemir. Zvedeli smo, da bomo morali vsi, ki smo rojeni leta 1924, in vsi starejši iti v prisilno nemško delovno organizacijo TODT. Vsi smo mislili, da bi bilo za nas sramotno, če bi šli k TODT-u, in da se bomo temu izognili tako, da bomo šli »prostovoljno« k domobrancem. Če že moramo iti v vojsko, gremo rajši k Slovenskim domobrancem kot k nemškemu TOTD-u.

Res smo se šli vpisat k domobrancem dne 4. junija 1944. Pri vpisu smo morali dati vpisati, da vstopamo prostovoljno. Izbrali pa smo lahko rod vojske. Prijavil sem se k bolničarjem, ker je strežba ranjenim in bolnim najbolj v skladu z redovniškim in duhovniškim poklicem. Določili so nam, naj čez dva dneva pridemo v neko šolo v Dravljah. Tam smo se preoblekli v domobranske uniforme. Odšli smo v Ljubljano in se nastanili v Srednji tehnični šoli na Mirju. Tudi predavanja bolničarskega tečaja smo obiskovali v tej šoli. Večkrat smo v četi korakali po ljubljanskih ulicah in peli narodne pesmi, pa tudi domobransko Oče, mati, bratje in sestre … Zdelo se nam je, da smo kar dobri vojaki. Toda slišal sem tudi nekoga med nami govoriti, kako pravijo Nemci, da so pravi slovenski vojaki po hribih v gozdovih. Mislil sem, da je to prikrita partizanska propaganda. Nikogar nisem poznal, pa tudi nisem iskal poznanstva, ker sem se bal, da bi morda zaupal kakemu partizanskemu obveščevalcu. Vrhovni poveljnik bolničarjev in zdravstvenih delavcev v domobranstvu je bil zdravnik dr. Stane Grapar. Pred koncem tečaja sem zbolel: dobil sem drisko in vročino. Peljali so me v lazaret SS na Studencu pri Ljubljani. Vem, da sem bil tam še 20. julija 1944, ko je bil izveden ponesrečeni atentat na Adolfa Hitlerja. Spominjam se, kako je nemški radio razglašal, da je führer nepoškodovan in da bodo ustreljeni vsi, ki so pripravljali atentat nanj. Ko so me odpustili iz lazareta in sem se vrnil v Srednjo tehnično šolo, so me poslali v Novo mesto v bolnišnico usmiljenih bratov v Kandiji za bolničarja. Iz Ljubljane v Novo mesto se nas je več domobrancev peljalo na vojaškem tovornjaku in nekdo med nami je kar naprej pel: Oj, pa še enkrat, oj pa še enkrat v hladni senčici … Mislil sem, da s tem petjem preganja svoje skrbi.

V Kandiji v bolnišnici sem se pridružil domobrancem bolničarjem, ki so bili tam že pred menoj. Bili so: cistercijanska klerika gimnazijca, rodna brata Avguštin in Marko Kostelec, nečaka stiškega opata p. Avguština Kostelca, in ljubljanski škofijski bogoslovec Janez Borut Rus. Naš bolničarski nadrejeni poveljnik je bil poročnik, po narodnosti Srb. Prihajal je k nam v bolnišnico vsak dan dopoldne, da nas je videl, in potem je vedno takoj brez besede odšel. Njegovega imena in priimka ne vem več.

Ne vem, na čigavo pobudo smo se bolničarji v Kandiji zoper tega poročnika pritožili na višje vojaško poveljstvo, da nič ne dela. Prišel je k nam uradnik domobranskega vojaškega sodišča iz Ljubljane in me zaslišal. Kmalu potem sem bil premeščen v Kostanjevico na Krki. Posloviti sem se moral od svojih treh soborcev. Posebno bogoslovca Janeza sem občudoval zaradi njegove umirjenosti, razsodnosti in duhovne zbranosti. Vsi štirje smo bili vsako jutro pri maši v bolniški kapeli. Podnevi sem se lahko v naši dnevni sobi učil tipkati na pisalni stroj. Hrano smo dobivali v bolnišnici.

Za premestitev sem se do Šentjerneja pripeljal z vojaškim tovornjakom, ki je vozil stvari za šentjernejsko domobransko posadko. Naprej do Kostanjevice sem šel sam peš z nahrbnikom na plečih in z italijansko puško na rami. Pot je bila samotna. Če bi me ustavili partizani, se ne bi znal braniti.

V Kostanjevici je bil pri domobrancih bolničar neki starejši mož, ki se je pisal Golob. Poveljnik posadke stotnik Franc Rataj je rekel, da bolničarju Golobu ne more vzeti njegove službe, zato me je brez vprašanja določil za četnega prosvetarja: »Ti boš prosvetar.« Stanoval sem v štabu pri telefonistu Jožetu Štravsu. Moj nadrejeni v Novem mestu pa je bil stotnik dr. Franc Blatnik. Pri njem sem dobival na ciklostil razmnožen list Za blagor očetnjave in ga delil vojakom kostanjeviške čete. Poveljnik Franc Rataj mi je kmalu po mojem prihodu ukazal, naj zbranim vojakom na dvorišču pri poveljstvu spregovorim v spodbudo. Bil sem v veliki zadregi in moj govor je bil gotovo zelo klavrn. Poveljnik me ni nikoli več silil, naj govorim vojakom. V Novem mestu sem v pisarni stotnika dr. Franca Blatnika dobival tudi knjige, brošure in časnike ter jih prodajal ali razdajal vojakom in domačinom v okolici Kostanjevice. Tako sem z vojaško patruljo nekoč pozimi prišel v Sv. Križ ob Krki (Podbočje) in obiskal dom svojega gimnazijskega profesorja Franca Glinška. Videl sem, da so se Glinškovi domači bali imeti zveze z domobranci. Partizanski terenci so vse opazovali. Ko sem bil pri Glinškovih v hiši, nisem vedel, da so drugi vojaki že odšli iz vasi proti Kostanjevici. Potem sem sam šel po samotni poti za njimi in premišljeval, kaj bi naredil, če bi me na poti ustavili partizani. Premišljeval sem tudi partizanski poziv domobrancem, naj zapustijo svoje postojanke in vojaške enote ter se pridružijo partizanom. Vedel sem za ta poziv, ker ga je list Za blagor očetnjave zavračal. Mislil sem, da bi se zdaj mogel ločiti od domobrancev, kot da sem zašel na poti, in oditi k partizanom. Zavedal pa sem se, da bi me partizani zasliševali, hoteli vedeti več, kot sem vedel sam. Vprašanje je, če bi mi sploh kaj verjeli. Gotovo bi pri terencih pozvedovali o meni. Njihovemu vabljivemu pozivu nisem mogel nič verjeti. Ko sem v takih mislih prišel v postojanko, me je poveljnik stotnik Franc Rataj opozoril, naj se nikoli več ne ločim od patrulje med njenim obhodom.

Klasična gimnazija v Ljubljani, 5.b razred, šolsko leto 1941–1942 – Franc                         (Pavle) Krajnik stoji poleg fanta v frančiškanski obleki – Drugi z leve                         stoji Janez Zdešar, ki mu je uspel beg iz taborišča Teharje. – Drugi z leve                         v drugi vrsti je Stanko Drobnič, ki je bil umorjen v Kočevskem Rogu. – Prvi                         z desne v prvi vrsti je Vinko Čampa iz Otavic pri Ribnici. Bil je izredno                         sposoben dijak, poleg redne latinščine, grščine in francoščine je študiral                         še španščino, angleščino in nemščino. Po pričevanju Milana Zajca je bil v                         jami v Rogu peti dan še živ, a se mu na begu ni mogel pridružiti, ker je                         izgubil že preveč krvi.

Slika 26. Klasična gimnazija v Ljubljani, 5.b razred, šolsko leto 1941–1942 – Franc (Pavle) Krajnik stoji poleg fanta v frančiškanski obleki – Drugi z leve stoji Janez Zdešar, ki mu je uspel beg iz taborišča Teharje. – Drugi z leve v drugi vrsti je Stanko Drobnič, ki je bil umorjen v Kočevskem Rogu. – Prvi z desne v prvi vrsti je Vinko Čampa iz Otavic pri Ribnici. Bil je izredno sposoben dijak, poleg redne latinščine, grščine in francoščine je študiral še španščino, angleščino in nemščino. Po pričevanju Milana Zajca je bil v jami v Rogu peti dan še živ, a se mu na begu ni mogel pridružiti, ker je izgubil že preveč krvi.

Nekoč so partizani streljali na južni strani naše postojanke, kjer je most čez Krko. To ni bil resen napad, ampak samo strašenje. Iz postojanke pa so naši tisto noč gotovo šli, ker sem naslednji dan videl na mostu nekega ujetega partizana. Sedel je na tleh, imel je angleški vojaški suknjič, govoril je o partizanih samo dobro. Ni bil pripravljen vstopiti v domobranstvo. Odpeljali so ga v Novo mesto.

Telefonist Jože, pri katerem sem stanoval, se je znal pogovoriti z nemškim poročnikom, ki je prihajal na naše poveljstvo, jaz pa ne.

Prosil sem domobransko saniteto za nova očala. Poslali so me v Ljubljano, da sem jih dobil. To je bilo konec januarja 1945 in sem bil pri drugi slovesni domobranski prisegi na stadionu, 30. 1. 1945. Prisego je zahtevalo nemško vojaško poveljstvo. Nemci so nam dajali orožje, hrano in opremo v našem boju proti komunistični revoluciji, ki so jo komunisti izvajali s pretvezo, da je to boj za osvoboditev slovenskega naroda izpod nemškega jarma. V resnici pa so komunisti boj za svobodo samo izrabljali za uvedbo pogubne sovjetske oblasti. Partizani so vse, ki niso sprejemali komunizma, proglasili za narodne izdajalce in okupatorjeve sodelavce, kolaborante ter jih brezvestno pobijali. Bilo je prehudo, neznosno. Okupatorji Italijani so varovali samo sebe. Če se Slovenci med seboj pobijajo, jim je to bilo še všeč. Šlo je za življenje in ljudi nič ni moglo ustaviti, da se ne bi branili. Obrnili so se na okupatorja, da so dobili orožje. Potem pa ni bilo več mogoče zadržati plazu sovraštva in pobijanja. Pod Italijani so nastale vaške straže, pod Nemci pa domobranska vojska. Za varnost prebivalstva bi po mednarodnem pravu morala skrbeti okupacijska oblast. Toda o taki skrbi ni bilo ne duha ne sluha. Nemci so dobro vedeli, da noben domobranec ne odobrava njihove okupacije in vojne, zato so zahtevali prisego zvestobe nemški vojski. Domobranci smo mislili samo na obrambo pred komunistično revolucijo in za to obrambo smo prisegali. Partizani pa so našo prisego vneto in uspešno uporabljali za svojo propagando, da smo izdajalci in kolaboranti. Nič čudnega ni, da mi je med prisego na stadionu prišlo na misel, da bi streljal proti tribuni, kjer so bili naši poveljniki, v znamenje nasprotovanja vsem pritiskom, pod katerimi trpimo, a sem takoj tudi spoznal, da to ne bi nič pomagalo. (Glej B. Mlakar, Domobranska prisega. V: Zaveza, št. 16 (1995), str. 41–47.)

Nekoč so domobranci iz naše postojanke nekje nad Sv. Križem (Podbočjem) zalotili zvečer v neki hiši dva terenca. Vnel se je boj in oba terenca sta padla. Hiša je bila zelo poškodovana, ni pa bila požgana.

Zgodaj pomladi leta 1945 smo na patruljah gledali zavezniške bombnike, ki so leteli proti Štajerskemu. Včasih smo iz daljave od severa slišali eksplozije letalskih bomb. Gledali smo tudi zavezniška letala, ki so se z bombardiranja vračala proti Italiji. Letala so spuščala letake v nemščini, kako naj ljudje ravnajo ob koncu vojne, ko bo Nemčija kapitulirala.

Kapitulacijo so naznanjale tudi dolge vrste voz s konjsko vprego. Na njih so se nemški vojaki vozili s hrvaške strani mimo Kostanjevice proti Šentjerneju. Vojaki so ponujali poceni mavzerice in nekateri domobranci so jih kupovali.

Po veliki noči, bila je 1. aprila, smo izza Gorjancev slišali topovsko streljanje. Bilo je daleč. Zvedeli smo, da so vsi domobranski udarni bataljoni morali iti proti Trstu, ki ga napada partizanska vojska. Zdelo se mi je, da je nastalo zatišje pred viharjem.

V nedeljo, 6. maja, so začeli begunci z vozovi prihajati od Šentjerneja in vozili skozi Kostanjevico proti Krškemu. Slabetovi, ki so stanovali ob cesti pred mestom, so bili v strahu in so razmišljali, ali naj se pridružijo beguncem. Odsvetoval sem jim, da bi bežali, saj so živeli pri Kostanjevici kot tujci in se niso prav nič izpostavljali. Ko sem po tem zadnjem obisku odhajal od njih, je blizu njihove hiše neko dekle proti meni reklo, da bomo domobranci kmalu bežali. Naznanil sem jo poveljniku stotniku Francu Rataju. Privedli so jo v poveljstvo in jo zasliševali, a so jo spustili, ker smo se res pripravljali na umik. Svoj leseni vojaški kovček, ki mi ga je naredil v teh mesecih neki mizar v Novem mestu, sem z nekaterimi svojimi stvarmi izročil Cvelbarjevi materi in se z njo dogovoril, da bom prišel ponj, kadar bom prost vojaščine.

Sklepam, da smo dne 7. maja, v ponedeljek, zapustili Kostanjevico. Odšli smo peš v gosjem redu proti Šentjerneju, a pred njim smo krenili na sever in prišli zvečer v Mokronog; tam smo prenočili.

8. 5. Iz Mokronoga smo šli mimo Mirne in proti severozahodu. Prehitevali so nas nemški vojaki, samo nekaj voz jih je bilo. Mi smo jim klicali: Deutschland kaput! Prišli smo na Presko nad Litijo in zvedeli, da nam pot naprej proti Ljubljani zapirajo partizani. Zvečer smo s Preske po dolini Sopote odšli proti severovzhodu in hodili vso noč. Med hojo smo poslušali glasno šumenje potoka ob cesti.

9. 5. Zjutraj smo se ustavili pred Radečami pri Zidanem Mostu. Tam je kmalu po našem prihodu poveljstvo naše čete popustilo in odstopilo. Prepuščen je bil vsak sam sebi, da bo šel, kamor bo vedel in znal. Četa se je razočarana razšla. Videl sem, kako vojaki mečejo na tla ob cesti orožje in vojaške izkaznice. Tudi jaz sem vrgel proč puško in naboje ter raztrgal domobransko izkaznico in jo odvrgel. Slišal sem vojaškega kurata iz Novega mesta stotnika Franca Brulca: »Kako bom zdaj še kdaj komu kaj verjel?«

Videl sem Uskoke iz Žumberka, ki so bili prej tretji vod naše čete, da so si dali na kape kokarde kralja Petra II. ter govorili, da gredo v četnike in naprej na Koroško. Videl sem dolenjske fante, ki so se od doma poznali, da so vzeli strojnico in skupaj odšli svojo pot.

Odločil sem se iti v Novo mesto v frančiškanski samostan, če pa ga ne bi več bilo, pa v Pleterje h kartuzijanom kot begunec. Nisem pa hotel hoditi podnevi, ker se mi ni zdelo varno. Tudi odpočiti sem se moral, ker smo vso preteklo noč hodili. Šel sem s ceste k potoku in tam v grmovju prebil ves dan. Z nožem sem na neko drevesno deblo vrezal napis: Bog je večen. Tako sem izrazil svoje razočaranje in obenem zaupanje. Iz bližnjih Radeč sem slišal vpitje in pokanje strelnega orožja. Zvečer sem se odpravil po isti poti, po kateri smo prejšnjo noč kot domobranska četa prišli s Preske pred Radeče. Spet sem po poti poslušal glasno žuborenje potoka ob cesti.

Naj za pojasnilo dogodkov tega dneva navedem poročilo Janeza Gruma z naslovom Umik ali nadaljevanje boja. V: Zaveza, št. 44 (2002), str. 77 sl.

»In kako je bilo z domobransko skupino v Novem mestu?

Stika z Ljubljano zadnje dni skoraj ni bilo. Ko so domobranci tam začutili pritisk druge jugoslovanske armade, (ki ni bila tako moderno opremljena kot četrta), so v noči na 9. maj zapustili svoje postojanke ter se hoteli umakniti čez Savo pri Litiji. Toda prehodnica je ugotovila, da so most zasedli partizani. Zato se je vsa skupina zbrala pri Radečah, kamor je pod Kumom prišla tudi predhodnica. Tam je poveljnik major Stamenković dal vojakom na izbiro: ali se z njim umaknejo na Koroško ali pa se vrnejo v domače kraje. Za umik na Koroško se je odločilo le 160 mož, med njimi je bil tudi Janez Marn in nekaj njegovih dolenjskih četnikov. V Vetrinj so prišli 25. maja. Tak je bil konec te domobranske skupine, ki je štela okoli 2000 mož. Preden je zapustila Novo mesto, se ji je posrečilo vkrcati na vlak ranjence, ki so dospeli na Koroško pri Dravogradu in bili nato nameščeni v lazaretu v Wolfsbergu.«

Dodajam še poročilo o tem dnevu iz pisma Slavka Krašna, ki mi ga je iz Toronta pisal dne 1. maja 2002: »Sedaj pa nazaj v 9. maj 45. Pred Radečami smo dohiteli vse naše edinice z okolice Novega mesta in seveda glavni štab, Št. Jernej, Slatnik, Trška gora, Št. Peter in še nekaj manjših. Mi iz Kostanjevice smo se odpravili na pot zadnji in smo prvo noč prenočili v Mokronogu. Šli smo preko Sv. Križa z namero, da bi pri Litiji prekoračili Savo in nato nadaljevali pot ob Savi do Kranja in Tržiča v Avstrijo. Poslali so naprej izvidnico do Litije in ta je ugotovila, da so partizani že kontrolirali most preko Save. Naša komanda je odredila, da se nima namena spuščati v borbo in tako izbojevati prehod preko mostu, zato so nadaljevali pot proti Radečam … V Radečah so vsi obupali in so brez glave tavali …Neki podnarednik pa je zbral desetino, dobro so se oborožili, si nabavili hrane za nekih 10 dni in dovolj municije in nadaljevali pot do Celja. V zgodnjem jutru so jurišali preko mostu v Celju in se brez žrtev prebili po 10 dneh v Avstrijo.«

V pismu z dne 28. januarja 2002 pa mi je Slavko Krašna pisal: »Res, 7. maja se je vila naša pot skozi Mokronog preko Sv. Križa v Radeče … in tam zadnja postaja. Konec. Kam … ? Naprej ali nazaj?

Vse je izgledalo v razsulu, zaskrbljeni obrazi, negotovost je sijala celo iz neba ob sončnem pomladanskem dnevu. Kot vedno sem se tudi sedaj odločil: grem domov. Ob desetih zvečer sem že trkal na očetova vrata. Moj oče je bil v ruskem ujetništvu 1916–20. On je dobro poznal komunizem. Partizani se sedaj vračajo iz gozdov, ti pa moraš v skrivaštvo v gozd. Še isti večer sem se napotil v dve uri oddaljen in skoraj neprehoden gozd. Tam sem si naredil med gostim drevjem svoj prostorček in preživel 4 mesece. Dobri ljudje so me oskrbovali s skromno hrano. Vodo pa sem imel le nekaj metrov stran – studenec – izvir. Prinašali so mi strašne novice, kasneje tudi časopis …«

10. 5. Zjutraj sem prišel na Presko nad Litijo. Pri križu pred vasjo sem molil za božje varstvo. Šel sem po poti do prve hiše v vasi in ljudi v njej prosil, naj mi dajo civilno obleko, jaz pa bi njim dal vojaško in tudi plašč z njo. Dali so mi ponošeno obleko. Vojaška, ki sem jim jo prepustil, je bila po kakovosti boljša, a bila je nevarna. Ko sem se dobro preoblekel, so ljudje zapazili, da v daljavi po cesti prihaja partizanska vojska. Videl sem jih tudi jaz, da hodijo peš in da imajo s seboj tudi vozove s konjsko vprego. Bežati nisem hotel, ker bi streljali za menoj, če bi me zapazili. Tudi smer povratka v novomeški samostan bi z begom zgubil. Šel sem za neko podrto poslopje v bližini in sedel zunaj ob steni na tla. Kmalu me je našel neki partizan in nameril vame puško ter ukazal: »Ruke u vis!« Odvedel me je k poveljniku pred hišo, kjer so mi bili dali civilno obleko, in me zasliševal. Kmalu sta prišla zraven dva mlada slovenska partizanska terenca in tudi ta dva sta me spraševala. Posebno sta hotela dobiti revolver. Vzela sta mi zemljevide, specialke. Pregledovala sta mojo beležnico in hotela vedeti, zakaj sem imel zapisana nekatera imena in priimke domobrancev. Zapisane sem imel nekatere naročnike knjig in časopisov. Rekel sem, da sem jim nekaj malega denarja posodil in sem to zapisal. Hotela sta me odvesti s seboj. Tedaj pa je rekel partizanski poveljnik odločno: »Ja sam ga zarobio, cvikeraša, i samnom će ići!« Cvikeraš je bil za tega Srba izobražen, šolan človek. Terenca sta šla v hišo in našla mojo nemško uniformo. Gospodar se je izgovoril, da se je z družino danes vrnil iz izgnanstva, ker so bili njegovo hišo zaradi meje med Nemčijo in Italijo zasedli Nemci. Rekel je, da je to obleko dobil v hiši, kjer so prej bivali Nemci. Vse to sem še slišal med partizani pred hišo. Terenca sta odšla in tudi partizani so odhajali naprej po cesti. Otroci so stali pred hišo in neka deklica med njimi je glasno jokala, ko so me partizani vzeli s seboj v svojo četo. Šli smo naprej po cesti v smeri proti Radečam. Ti partizani, ki so me ujeli, so bili Srbi iz vzhodne Hercegovine. Hodil sem med njimi in jim pripovedoval, da sem tudi jaz za Jugoslavijo, samo nisem za komunizem. Nekdo izmed njih mi je tedaj rekel: »Šuti, bre, pa mi smo svi za kralja.« Kar nenadoma je nekdo zavpil povelje: »U strelce!« Stekli smo po bregu, odmaknjeni drug od drugega. Pri domobrancih sem slišal pripovedovati, da partizanski častniki v teku »v strelce« od zadaj ustrelijo ujetnika ali sumljivega vojaka. Zato sem bil prepričan, da bodo zdaj mene v teku ustrelili. Popolnoma sem se prepustil Božjim rokam in se vdal v Božjo voljo, da me bo zadela krogla in bom umrl. Toda nobenega strela ni bilo. Kmalu so spet zapovedali, naj se uvrstimo na cesti. Potem smo se ustavili za odmor. Pri sebi sem nosil še nekaj zapiskov iz Kostanjevice na Krki. Bal sem se, da me bodo še preiskovali in jih našli ter me zaradi njih zasliševali. Prosil sem, da bi me pustili iti pit vodo iz potoka. Pustili so me, ker je bilo blizu in vsem pred očmi. Pri potoku sem legel na skalo ter pil vodo. Takoj potem pa sem še ležeč na tleh vzel iz notranjega žepa pri suknjiču svojo beležnico in jo vtaknil pod skalo v potoku. Škoda se mi je zdelo tako uničiti svoje zapiske, a nisem si jih upal imeti pri sebi. Odšli smo proti Radečam. Med potjo me je poveljnik čete poklical k sebi na voz, na katerem so vozili prtljago in hrano. Dajal mi je kruha, medu in orehov. V Radečah sem z voza videl ob cesti sedeti več domobrancev, med njimi je bil tudi bogoslovec Franc Mlakar, ki mi je bil znan iz Novega mesta. Tiho in potrto so sedeli tam in čakali, da jih bodo partizani odvedli. Nekje iz vasi sem zaslišal hitre korake, kakor da koraka vojaška enota, in ostra povelja. Slutil sem, da so bili ujeti domobranci pod partizansko stražo. Če sem prav razumel, si zdaj po vsem, kar sem o takih primerih slišal, predstavljam, da so ujeti domobranci morali na povelje vpiti: »Mi smo izdajalci!« Potem so se morali vsi vreči na tla in tla poljubiti. Videl nisem nikogar, a slišal sem korakanje in vpitje. Hercegovski poveljnik čete, pri katerem sem sedel na vozu, mi je rekel, da bi bil zdaj jaz med temi ujetniki, če bi me bil on izročil terencema na Preski. Rekel mi je, naj zdaj izberem, ali hočem iti med ujetnike ali v jugoslovansko armado. Bil sem ujet tudi jaz in moral sem mu reči, da se pridružim jugoslovanski armadi. V Radečah se nismo ustavili, pač pa smo stali v Zidanem Mostu. Popoldne pa smo šli proti Celju in pred tem mestom na prostem prenočili.

11. 5. Zjutraj sem prosil svojega četnega poveljnika, naj me spusti, da bom šel domov in se doma prijavil v vojsko. Spustil me je, toda nobenega potrdila, da sem bil en dan v njegovi četi, mi ni hotel dati. Šel sem skozi Celje z nahrbtnikom in z odejo, zvito v svaljek, na rami. Na drugem koncu mesta me je ustavil neki mlad partizan z brzostrelko in mi ukazal, naj grem pred njim. Privedel me je na neko dvorišče, kjer je že sedelo nekaj fantov, očitno ujetih na podoben način, kot sem bil jaz. Dolgo smo tiho sedeli zastraženi na dvorišču. Nenadoma pa pride k nam neki partizanski major in nas začne po vrsti spraševati: »Šta si bio?« Slišal sem nekaj odgovorov: »Ustaša.« Major je vprašal: »Od kada?« Fanta sta odgovorila vsak posebej, ko sta bila vprašana: »Od četrdesetčetvrte. Major je vprašal tudi mene: »Šta si bio?« Odgovoril sem: »Domobran.« Nič več me ni vprašal, ampak takoj ukazal oboroženemu kurirju, naj nas ujetnike vse povede v četo protioklepnih pušk h komandirju Ćiru. Prišli smo torej pred tega komandirja, mladega poročnika. Takoj nas je razdelil po vodih svoje čete. Vojska se je v naglici pripravljala na premik, na pot. Zelo se je mudilo. Povzpeli smo se na tovornjake. Vozili so nas nemški vojni ujetniki. Peljali smo se popoldne skozi meni nepoznane vasi in po nepoznanih dolinah. Skoraj na vseh hišah so bile izobešene zastave. Opazoval sem, če je katera brez rdeče zvezde. Tu in tam sem videl katero brez nje, a bile so zelo redke. Cesta se je dvigala tudi v hribe. Ponoči smo se tako pripeljali v Črno na Koroškem.

12. 5. Zunaj vasi Črna smo zjutraj postavili šotore in en teden smo se pri Črni urili v vojskovanju. Ne vem več, kakšno orožje so mi dali, verjetno rusko puško, kot so jo imeli drugi vojaki. Povedali so nam, da so pred nami na Koroškem boji z ustaši in da bomo morda tudi mi morali poseči v boje. Toda tega nam ni bilo treba.

5. Leto 1945 – Vetrinj in Šentvid

5.1. Trnova pot

Avtor: Jože Kočar

5.1.1.

(Dnevnik domobranskega umika na Koroško in vrnitve preko taborišč, kakor je bil napisan sproti. V pokončnem tisku so dodane najnujnejše opombe oz. pojasnila za boljše razumevanje.)

5.1.2. Uvod

Proti koncu aprila 1945 se je vedno jasneje kazalo, da se bliža konec vojne. Čeprav smo poslušali radijska poročila, ki nam niso bila naklonjena, si nismo preveč belili glave. Zaupali smo, da se bo vse izteklo dobro.

Bili smo mladi. Nismo si mogli predstavljati, da delata čas in politika zoper nas. Verjeli smo, da smo na braniku ne samo bodoče demokratične Slovenije, ampak tudi nove povojne zahodne Evrope. Računali smo, da Angleži in Amerikanci ne bodo dovolili, da Slovenijo zavzamejo partizani. V najslabšem primeru smo mislili, da se bo zgodilo podobno kot v Grčiji, kjer so Angleži razorožili obe bojujoči se strani: komunistično in nacionalistično.

Sicer pa je radio že poročal o kapitulaciji nemških čet v Italiji. Čakali smo samo še, kdaj bodo angleški ali ameriški tanki privozili preko Idrije, Cola ali Postojne proti Ljubljani. Slišali smo, da se Nemci umikajo iz Idrije; da potekajo boji v Loški dolini, kjer je bil tudi udarni vod naše čete iz Hotedršice; da partizanska vojska napreduje od Reke proti Št. Petru in podobno.

Očitno so se naglo bližali odločilni dnevi, zato sem si začel na kratko zapisovati dnevne dogodke. Niti na misel mi ni prišlo, da bodo zapiski zanimivi tudi še po petdesetih in več letih ter da se bodo sploh ohranili.

5.1.3. Dnevni zapiski in spomini

1. V. 1945. Torek. Ves dan je snežilo. Opoldne sem se šel celo smučat. Snega je bilo za 1 ped. V daljavi se je slišalo grmenje topov. Fronta je bila pri Postojni.

2. V. Sreda. Sneg je kopnel. Proti večeru se je fronta premaknila na Rakek.

3. V. Četrtek. Fronta je bila ves dan pri Grčarevcu. Proti večeru je bila v Logatcu pretrgana telefonska linija. Verjetno so že bili na delu terenci.

Z Ostrega vrha sem gledal borbe v Grčarevcu.

Na vsaki strani je bilo videti po kakšen tank in protiletalski topič, »flak«, kot smo rekli tedaj. Vedeli smo, da od Postojne ne prihajajo Angleži, ampak partizani. Edino, kar nam ni bilo jasno, je bilo vprašanje, od kod so se vzele te partizanske enote. Sedaj vemo. Bila je 29. hercegovska divizija JA.

4. V. Petek. Zjutraj se je fronta premaknila na Kalce.

Boji so bili le ob glavni cesti. Napredujoče enote JA so zadrževali samo Nemci, zato smo mirno čakali na izid in – Angleže, ki bi po našem pričakovanju morali vsak čas priti čez Col ali Idrijo.

Po cesti Col–Črni Vrh–Godovič–Idrija so patrul(j)irali partizanski tanki. Zvečer smo jih opazili kot luči večje motorizirane kolone. Seveda smo mislili, da so Angloameričani. Kmalu pa se je izkazalo, da so tanki in kamioni partizanski. Prek Cola in Črnega Vrha so šli proti Idriji. Zaradi podrtih mostov so se nato morali vrniti. Z Ravnika, od cerkve sv. Barbare, so se dobro videle luči.

Bil je motorizirani odred 4. armade JA na poti proti Koroški.

Zvečer je padel Logatec.

V mraku se je videlo streljanje s svetlečimi kroglami z nemške in partizanske strani, zato smo točno vedeli, kje poteka bojna črta.

Ni preostalo drugega, kot da se umaknemo proti Rovtam. Če bi bilo šlo le za lastno rešitev, bi se bili tedaj še brez večjih težav lahko umaknili preko Veharš na Primorsko proti Tolminu ali Kobaridu, vendar bi se tudi tam morali prebiti preko Soške doline, ki so jo medtem že zasedali partizani. Seveda smo se ravnali po poveljih iz Ljubljane.

Posadka iz Hotedršice je okrog osmih zvečer prišla na Ravnik. Ob pol enajstih smo se skupno z Ostrim vrhom (logaškim vodom, ki je držal postojanko na Ostrem vrhu nad Kalcami) po povelju umaknili v Rovte.

Preden smo šli, smo dobili vsak 1 komis (kruh).

Umaknili smo se organizirano, z vozovi, ki so jih vzeli s seboj domačini domobranci. Ni bilo nobenega streljanja, niti ob odhodu z Ravnika niti med potjo proti Rovtam. Precej materiala je ostalo v postojanki. Ostale so tudi moje knjige. Napredujoča partizanska vojska se je strogo držala glavne ceste in ni silila levo od nje, proti Hotedršiciali proti Rovtam.

Pri Zalčanu sva se z Radotom priključila na telefonsko linijo in javila v Rovte, da prihajamo.

5. V. Sobota. Okrog štirih zjutraj smo prišli v Rovte. Zjutraj je Bernik skuhal kavo. Dobili smo vsak dve konzervi. Telefonske aparate in drugo opremo smo pustili v Rovtah. S seboj smo peljali samo 2 poljska telefonska aparata in 1 dvonaročniško centralo. Ob 11-h dopoldne smo se umikali naprej proti Št. Joštu.

V Št. Joštu smo dobili vino in vsak 1 komis (kruh). Nato smo odšli čez Suhi Dol in Lučine v Gorenjo vas. Tam smo prespali.

Nekaj naših je ostalo v Šentjoštu kot zavarovanje.

6. V. Nedelja. Bernik je skuhal kavo. Potem smo šli k maši. Opoldne smo dobili južino. Nato smo odšli nazaj v Dolge Njive med Lučinami in Suhim Dolom. Zvečer smo dobili čaj in med. Tam smo tudi prespali. Varovali smo pot proti Gorenji vasi, vendar ni bilo nikjer slišati nobenega streljanja. Bilo je skoraj, kot da je že mir.

7. V. Ponedeljek. Bernik je skuhal kavo. Dva sta jo nesla našim v Št. Jošt. Opoldne je bila južina. Potem smo kupili mošt po 50 Lir liter.

V avtomobilu se je iz Št. Jošta pripeljal domobranski častnik, rekli so, da je Remec ali Remic. Verjetno je vodil umik.

Nato smo odšli čez Lučine, Gorenjo vas, Srednjo vas, Poljane, Zminec (malica) in Škofjo Loko k Sv. Duhu.

Dan iz dnevnika Jožeta Kočarja

Slika 27. Dan iz dnevnika Jožeta Kočarja

Iz zvonika cerkve v Škofji Loki je visela dolga zastava, slovenska ali jugoslovanska, seveda brez zvezde. Povsod je bilo popolnoma mirno, kot da ni več vojne. Ljudje so se obnašali normalno, bili so prijazni. Nihče nas ni nadlegoval. Pomislil sem, da bi se lahko odpravil domov, kjer nisem bil skoraj štiri leta, vendar sem misel kmalu opustil, saj sem bil vezan na enoto, razen tega se mi kljub navideznemu miru le ni zdelo popolnoma varno.

Bernik je skuhal večerjo. Pri Sv. Duhu smo prespali na nekem vrtu, na desni strani ceste. Mislim, da je bilo malo pred cerkvijo.

8. V. Torek. Bernik je vse trikrat skuhal. Proti večeru so prišli ostali iz Št. Jošta. Ponoči so se slišale eksplozije iz Ljubljane.

Nato je vse utihnilo. Mi smo mirno počivali pri Sv. Duhu in seveda stražili.

9. V. Sreda. Zjutraj kava, potem smo odšli v Kranj. Tam smo dobili tiste (iz udarnega voda), ki so bili v Loški dolini.

V Stražišču, nasproti cerkve, so ob desni strani poti, pred glavno cesto, gorele barake, kjer so bile vojaške delavnice. Gasil ni nihče, pa tudi ljudi ni bilo videti. Torej vojna le še ni končana, sicer bi gasili.

Nato smo šli čez Naklo, kjer je Bernik (spet na vrtu ob desni strani ceste) skuhal večerjo, v Tržič.

Pravzaprav proti Tržiču do naselja Retnje nasproti Kovorja.

V Naklem smo dobili 100 gramov tobaka, 1 konzervo.

V popoldanskem soncu smo videli desno od glavne ceste, verjetno v Strahinju, blizu cerkve goreti veliko poslopje. Tudi tukaj ni bilo videti, da bi kdo gasil. Očitno smo bili med zadnjimi umikajočimi se enotami, vendar streljanja ni bilo slišati nikjer, čeprav smo bili na to možnost vedno bolj pripravljeni. Izgleda, da so bili partizani dovolj zaposleni s proslavljanjem zmage in se jim ni preveč mudilo za nami.

10.V. Vnebohod. Ves dan smo stali pred Tržičem. Bernik je vse trikrat skuhal. Dobili smo 1 komis (kruh).

Vse poti so bile polne voz in civilnih beguncev. Vmes so se gnetli vojaki vseh vrst z raznimi vozili. Zdelo se nam je čudno, da se kolona ne premika hitreje. Govorilo se je, da je premirje, da je prehod čez Ljubelj zaprt, da so v Celovcu Angleži in podobno.

Pod cesto, kjer smo stali, je tekla Tržiška Bistrica. Bil je tudi nekakšen mlinski jez. Izkoristili smo priložnost in se sezuli ter namakali utrujene noge v prijetno hladni vodi. Sicer pa je bilo vreme ves čas poti lepo in kar vroče. Pomislil sem na napoved: »Gorje pa nosečim in doječim v tistih dneh! Prosite, da se to ne zgodi pozimi.« (Mr 13, 17–18).

Med begunci je bila tudi družina Zupanc (Kosova), ki jih nisem videl že od začetka vojne, ko sem se 14. julija 1941 peš odpravil v Ljubljano. Takrat je izgledalo, da bo v Ljubljani mirno. Italijani namreč v začetku Slovencev niso preganjali, kot so to delali Nemci.

Prespali smo na vozovih in ob cesti. Bilo je popolnoma mirno.

11.V. Petek. Bernik je skuhal kavo, nato smo se pomaknili v Tržič.

Dejansko le v Pristavo pred Tržičem. Šli smo si ogledat tovarno čevljev Peko. Bilo je vse odprto in vse razmetano. Povsod so ležali čevlji brez para.

Tam je (Bernik) skuhal južino. Popoldne je bil napad.

Slišati je bilo pehotno streljanje od Golnika proti Kriški gori. Po povelju so odšli naši organizirano na goro in zavrnili prodor. Med tem časom so partizani začeli s topovi ali minometi, verjetno iz Dupelj ali Golnika, obstreljevati cesto v središču Tržiča. Bilo je strašno. Ker je bil Tržič poln beguncev in vojakov, je praktično vsaka granata ali mina zadela v živo. Obstreljevanje je gotovo trajalo v salvah kakšno uro, ali še več. Granate so padale najprej na zgornji del Tržiča, nato pa vedno bližje proti nam.

Ko smo okrog petih ali šestih popoldne šli od Pristave po glavni cesti skozi Tržič, je obstreljevanje že ponehalo. Takoj za Pristavo, tam, kjer je prehod najožji, je zapiral cesto goreč tank, v katerem je od časa do časa eksplodiralo strelivo. Očitno je bil zažgan namerno, da bi oviral napadalce.

Mimo gorečega tanka smo se v bojnem razmiku umikali zadnji domobranci.

Na cesti ni bilo več videti beguncev. Ne vem, kam so se skrili.

Sredi Tržiča so ležali razbiti vozovi, ubita živina, mrtvi ljudje, razmetano vsemogoče borno imetje beguncev. Pogled je bil grozljiv. Posebno na ljudi in živali, razmesarjene, brez glave ali drugih delov. Najbrž nihče nikoli ne bo vedel, kdo in koliko je bilo ubitih.

Danes vemo, da je bil eden od ubitih Ivan Mežnar iz Ihana. Granata je udarila na voz ter ubila gospodarja in konja. Pokopali so ga blizu cerkve Sv. Ane, na naši strani meje. Žena in trije majhni otroci so ostali živi, ker so šli peš za vozom. Kasneje so se naselili v Argentini.

Bilo je prvo dejanje Velike slovenske begunske tragedije. Prva postaja na križevem potu, ki se je za tolike končal z Golgoto na moriščih.

Umaknili smo se čez Tržič do neke žage. Tam smo celo noč stali.

Potok je bil na naši desni strani, gledano proti Ljubelju. Dohiteli smo enega od naših voz. Noč je bila mirna. Le nekje visoko v hribu je bilo sredi noči slišati en sam strel. Po več kot letu dni sem srečal sošolca L. U.

12.V. Sobota. Zjutraj smo pustili komoro in bežali naprej, ker je bila cesta zabita z vozovi. Sedaj smo hodili peš.

Streljanja zjutraj ni bilo slišati. Barak pred predorom ni bilo več, tudi sledov požara se ne spominjam. Pred predorom ni bilo nobene zapore, le vse polno ljudi in voz. V predoru je bila popolna tema, blato in gneča.

Ob 10-h dopoldne smo prišli čez Ljubelj (skozi predor) brez hrane in brez opreme.

Na koroški strani predora je bila še nemška postojanka. Visoko na drogu je vihrala nemška vojaška zastava z viteškim križem. Ne več tista s kljukastim križem. Oviral nas razen gneče ni nihče.

Šli smo čez Podljubelj v Borovlje (dejansko v Kožentavro).

Tam smo spet našli en ali dva naša voza.

Na križišču v Kožentavri, malo pred mostom čez Dravo, je stal majhen angleški tank, zgoraj odprt, s strojnico večjega kalibra, verjetno 12,7 mm. Na cesti ni bilo videti nobenih sledov bojev. Niti se ne spomnim, da bi kdo povedal, da je tam bila bitka za most čez Dravo. Sicer pa je bilo povsod polno domobrancev in drugih vojakov. Počutili smo se varne.

Za večerjo je Bernik pripravil kruh in konzervo.

Na nekem vrtu desno ob cesti smo prespali. Nekateri so v gospodarskih poslopjih skrivali razno osebno orožje.

Na poti v tujino

Slika 28. Na poti v tujino

13. V. Nedelja. Bernik je skuhal kavo, nato smo šli naprej – čez Dravo.

Tam smo oddali orožje. Kakih sto metrov od mostu, na vzponu proti prvemu ovinku, sta stala dva Angleža in tam je bilo treba odvreči orožje. Fantje so orožje odlagali spoštljivo. Marsikdo ga je pred oddajo poljubil.

Angleži so se čudili. Niso razumeli, da je orožje marsikomu pomenilo življenje, da so se fantje zatekli k orožju v nuji, zaradi samoobrambe.

Na poti od ovinka proti gradu so bile na obeh straneh gore orožja vseh vrst. Straže ni bilo nikjer nobene. Nekaj se jih je ponovno oborožilo s kako lepo pištolo ali ročno bombo – za vsak slučaj.

Nato smo odšli v taborišče pri Vetrinju.

Počutili smo se nezaščitene, čeprav nismo videli nobenega partizana, a tudi skoraj nobenega Angleža. Še bolj bi bili razočarani, če bi vedeli to, kar vemo zdaj, da so morda prav v teh urah, komaj kakih pet kilometrov od humperškega mostu, v obcestnem gozdu nad Otrovco umorili 16 beguncev, 13 moških in 3 ženske (Družina, 11. dec. 1988). Pokopani so na pokopališču v Glinjah (Glainach) pri Borovljah. Koliko pa je še drugih, za katere ne ve nihče?

V taborišču smo dobili komoro udarnega voda in dva naša voza. Bernik je začel zopet kuhati. Manjkalo nam je kruha.

Šotor smo najprej postavili pod drevje, pod potjo ob potoku, na civilni strani srednje poti od samostana skozi taborišče. Kdor je imel orožje, ga je zakopal v šotoru v zemljo. Imeli smo občutek, da smo rešeni.

14.–31. V. Bili smo v taborišču. Hrana je bila redna, ampak malo. Jedli smo večinoma meso. Ubili smo štiri vole. Kruha smo dobili vsega skupaj približno 1 kg. Poleg tega smo dobili 1 kg 20 dkg sladkorja, 2 1/2 konzerve in 1 kg prepečenca.

Kakšno je bilo življenje v taboru, je znano. Enote so se na novo organizirale. Kmalu smo morali preseliti tudi naš šotor na prostor prvega polka, ki je bil sredi polja. Tudi nismo bili več skupaj v istem vodu. Bili smo Slovenska narodna vojska (SNV) v sestavi Jugoslovanske vojske zunaj domovine. Celo tablice na enem ali dveh motornih vozilih so imele oznake: SNV–Slovenian Army. Imeli smo redno urjenje, kot bi bili na taborjenju.

Nesreča z bombo, a se je ne spominjam.

Dr. Marko Žerovnik v knjižici z naslovom V iskanju zavetja (Samozaložba, Komenda 1995), na strani 21, kot eno od žrtev 2. svetovne vojne iz komendske fare omenja tudi:

KERN Jože, sin Jožeta in Angele, roj. Zalokar, roj. 26. 2. 1923, Janežčev iz Nasovč. Umrl kot domobranec po nesreči z ročno bombo v Vetrinjah na Koroškem maja 1945.

Omenim naj, da smo se v prostem času hodili kopat v nekakšno jezerce na hribu na južni strani tabora. Nikjer nismo videli nobene straže. Angleška posadka je bila le v bivšem samostanu. Nekaj dni je bila prava poletna vročina. Vmes pa tudi kaka nevihta.

Nekega dne, okrog 20. maja, je prišel po poti ob potoku iz Celovca nek civilist in začel ljudi nagovarjati, naj se vrnejo v Slovenijo. Naletel je slabo. Če ne bi bilo blizu angleške straže, bi bil verjetno moral prav hitro zbežati.

Največ smo seveda razmišljali, kdaj bomo šli drugam. Govorilo se je o Italiji, kjer so druge jugoslovanske in poljske Andersove enote. Niti pomislili nismo, da za tem tiči prevara.

Razlog za željo po odhodu je bila predvsem neurejena preskrba in slabi pogoji za bivanje v zasilnih šotorih sredi polja.

Potek vračanja domobrancev iz Vetrinja je sicer že dobro opisan, vendar naj dodam še lastno izkušnjo.

31. V. Celovec – Radovljica.

Sv. Rešnje Telo. Četrtek. Kot zadnji je bil na vrsti za transport prvi polk. Vsi drugi so že odšli. Zgodaj zjutraj je bil izredni zbor čete ali bataljona. Poveljujoči častnik je povedal, da je ugotovljeno, da so nekateri transporti šli namesto v Italijo nazaj v Slovenijo. Razpustil je enoto in dejal, naj se vsak sam odloči, ali odide na transport, ali pa se preobleče v civilno obleko oziroma skrije. Novica je delovala kot šok. Bili smo zmedeni, negotovi, kaj naj storimo.

Morda je bil položaj še kar jasen za tiste, ki so imeli v taborišču civilne svojce ali vsaj znance. Gotovo bi civilisti sprejeli tudi vse druge, čeprav neznane domobrance. Vendar je bil negotov tudi njihov položaj. Razen tega ni bilo zagotovljene preskrbe. Težko se je bilo odločiti, biti v breme že tako dovolj preizkušanim družinam. Morda je bilo prisotno tudi premajhno zaupanje v boljšo rešitev.

V glavnem se nas je še vedno kar precej (verjetno več kot 600) odločilo, da gremo, kamor so šli drugi; z naivnim upanjem, da se morda le zgodi čudež in da so vse novice le hude sanje. Sicer pa tako nismo ničesar zakrivili.

Ob pol devetih dopoldne smo odšli z avtomobili do postaje Maria Elend in Rosental (Podgorje v Rožu).

Angleži so nas razložili s tovornjakov na majhnem travniku pod postajo. Temeljito so vse še enkrat pregledali. Pri tem so pobirali tudi ure in vrednejše stvari, češ sicer vam jih bodo pobrali drugi. Nato so nas dobro zastražene vodili do pripravljenih vagonov. Vagone so zaprli, šele tedaj so nas prevzeli partizani.

Tokrat seveda ni bilo z nami nobenih častnikov in podčastnikov. Zmerjanje in pretepanje pa je bilo gotovo enako brutalno kot pri drugih transportih. Ko je vlak potegnil, smo še vedno upali, da bomo šli proti Beljaku.

Mladostni optimizem je res nerazumljiv.

Ko smo zavili v predor, je bilo vseh iluzij naenkrat konec. Začeli smo odmetavati fotografije, trgati dokumente. Prenehali smo obstajati kot ljudje. V predoru smo postali stvari, ki jih vsak lahko uniči, zavrže ali pohabi.

Od tam pa z vlakom v Radovljico.

Izgleda, da je bil naš transport od vseh edini, ki se je ustavil že v Radovljici. Težko je reči, koliko nas je bilo. Cenim, da okrog tristo.

Ta dan je enako kot prejšnje dni odšel nazaj še tudi transport preko Pliberka. To vem zato, ker sva čakala na odhod skupaj z Leonom Finžgarjem. V neredu ob prihodu kamionov sva se izgubila, tako da je pri njem ostal tudi moj nahrbtnik, in sem odšel na kamion samo s torbico za kruh. Tudi Leon se je kot mladoletnik rešil iz Teharij, vendar se nama doslej še ni uspelo srečati.

Do kraja razočarani smo korakali s postaje skozi Radovljico. Stražarji so bili izključno Slovenci. Živo smo občutili starorimski izrek: »Gorje premaganim«.

Sonce je žalostno pogledovalo skozi oblake. Zdelo se mi je, da je vsega konec. Oddati sem moral uro, opasač in nož. S seboj sem imel samo torbico za kruh, vse drugo je po naključju ostalo v Vetrinju. V vagonu sem pustil tudi telefonsko slušalko, ki sem jo še imel.

V Radovljici so nas segnali na dvorišče nekih barak (na robu mesta proti Lescam). Tam so nas po 20 in 20 temeljito pregledali. To se pravi, oropali zadnjih reči, ki smo jih imeli.

Znašel sem se popolnoma sam v brezupnem položaju. Začelo se je Drugo dejanje.

Nato so nas preparili.

Kakšna skrb. Vendar ne za nas, ampak zato, da so naslednji dan brez skrbi menjavali obleko. Spomnim se, da so pri pregledu med parjenjem odložene obleke v neki torbici dobili naboj, a niso mogli ugotoviti, čigav je bil. Govorili so, da bi bilo tega treba takoj ustreliti.

Ponoči smo bili zunaj.

Jedli seveda nismo ta dan nič. Namesto svoje torbice sem nazaj iz parjenja dobil neko drugo, podobno. V njej je bil zaklad – dober ščepec soli. Škoda samo, da je bil ščepec res majhen.

Na poti v tujino

Slika 29. Na poti v tujino

1. VI. Radovljica. // (Vsaka črtica »/« pomeni obrok »hrane«, vodéne, brez kruha).

Petek. Cel dan so zamenjavali obleko. Čevlje sem menjal štirikrat. Obleko sem imel preslabo. Opoldne in zvečer smo dobili nekakšen neslan, mrzel, redek ješprenj. Nagnali so nas v barake. Zunaj na dvorišču so nas zasliševali in razporejali v skupine.

Bil sem dodeljen med mladoletnike.

Bili smo tako pretreseni, da nisem opazil, kaj se je zgodilo z drugimi. Nismo jih več videli. Ali so jih morda že ponoči odgnali v smrt nekam v bližino Radovljice?

Stražili so nas starejši možje v civilni obleki – Narodna zaščita. Vendar v surovosti niso prav nič zaostajali za drugimi partizani. Živo mi je ostal v spominu možakar s klobukom in pravimi hitlerjanskimi brčicami. Hotel se je še posebej izkazati ali morda odkupiti zaradi kakih prejšnjih simpatij s poraženo nemško oblastjo.

Nekoliko bi razumel, ko bi se znašali nad gorenjskimi domobranci. Toda med nami ni bilo niti enega Gorenjca, vsi smo bili v »ljubljanskih« uniformah.

K sreči me ni poznal nihče, pa tudi jaz nisem poznal nikogar, ne od zmagovalcev, ne od nas – »sužnjev«. Sploh ne vem, kam so se naenkrat izgubili vsi znanci. Verjetno so bili dodeljeni v druge skupine. Pred nedavnim pa sem srečal v Trsteniku v Mirnski dolini dva domobranca, ki sta bila tudi v tej skupini v Radovljici, Tonija Zidarja in Toneta Strmoleta, ter kasneje še tretjega, Franca Šemeta s Panc.

2.VI. Radovljica. //

Sobota. Ves čas so nas zasliševali. Taborišče je preletel angleški aeroplan, po njem sem poslal pozdrave v Vetrinj. Jesti smo dobili dvakrat, seveda vodéno, a boljše kot nič, saj tudi vode ni bilo za nas.

3.VI. Nedelja. Radovljica. /

Malo pred poldnem smo dobili »menažo«, nato so nas razvrstili po grupah in odšli smo na kolodvor. Peljali smo se v Kranj.

Sprejem v Kranju je bil zmagovalsko histeričen. Nahujskana množica civilistov je vso pot od postaje do Vodovodnega stolpa zmerjala, pljuvala in zahtevala smrt. Ne bi verjel, da je v Kranju mogoče kaj takega. In pri vsem tem je skoraj gotovo, da nihče od zaničevanih dotlej v življenju še nikoli ni srečal nikogar iz nahujskane množice.

Kranj, težka je tvoja krivda iz tistih dni!

Kranj. X. 20 (50).

V Kranju so nas dali v barake blizu Vodovodnega stolpa. Bil sem v X. baraki in 20. sobi. Bilo nas je 50 mladoletnikov. Poznal nisem nikogar.

4.VI. Kranj. //

Ponedeljek. Naredili so spiske, nato so nas pustili. Jesti smo dobili dvakrat. Malo boljše kot v Radovljici.

5.VI. Kranj. //

6.VI. Kranj. //

7.VI. Kranj. //

8.VI. Kranj. //

5.–8. VI. Razen zasliševanj in popisovanj se ni dogajalo nič posebnega. Jesti smo dobivali po dvakrat na dan, malo in slabo. O kakem kruhu ni bilo niti govora.

9.VI. Kranj. Sedaj nas je 34. // Kam so šli drugi, ne vemo.

10.VI. Kranj: nedelja. //

Še sreča, da me nihče ne pozna. Partizani hodijo iskat znance. Navadno poznanstvu sledi pretepanje. Partizani so večinoma z Dolenjskega. Nikoli nismo od njih pričakovali nič dobrega, a to presega vse meje.

11. VI. Kranj. //

12. VI. Kranj. //

13. VI. Kranj. //

14. VI. Kranj. //

11.–14. VI. Jesti sicer dobimo po dvakrat, a od tisto malo vode in zelenjave se ne da živeti. Vedno šibkejši smo. Najhujša je negotovost, kaj bo z nami.

15.VI. Kranj X. 20 /

Petek. Še vedno smo v baraki X. soba 20.

Po jedi smo dopoldne odšli peš v Šentvid. Koliko nas je bilo, ne vem. Bil sem sredi kolone. Bili smo prepričani, da je to konec. Ob koloni so stražarji streljali, vpili in tepli, tepli. Ne vem, kaj je bilo na koncu kolone.

Ali je to že tretje (navadno zadnje) dejanje Velike tragedije?

Vendar se je tudi na tem našem križevem potu našel Cirenčan, pravzaprav je bila Cirenka.

Kmalu po nadvozu čez progo se je začel na desni strani ceste gozdiček. Stražarji so sedaj še bolj ponoreli. Za gozdičkom je bila jasa z njivami. Bilo je približno vštric Žabnice ali Spodnjih Bitenj. Na polju sta nekaj okopavali dve dekleti. Nista bili prav blizu ceste. Nenadoma je ena od njih stekla proti cesti in med nas vrgla svojo malico, kos kruha. To dejanje je med stražarji povzročilo besno vpitje in zgražanje. Morda je bilo korajžno dekle deležno celo kakega udarca. Tega nismo več videli. Tudi ne vem, kdo je dobil kruh in koliko ga je bilo, toda bilo nam je, kot bi ga dobili vsi. Stotisočkrat Ti hvala, dekle! Prepričan sem, da Ti bo to dejanje povrnjeno na tem in na onem svetu. Gotovo je bil ta kruh komu zadnji v tem življenju.

S težavo smo se pozno popoldne privlekli v Šentvid, do Škofovih zavodov. Pred Mednim smo željno pogledovali na desno v hrib in na levo proti savski strugi, če bi bila priložnost za pobeg. A ni je bilo. Bil je sončen dan, stražarji na vsakih nekaj metrov, mi pa slabotni, da se nam je meglilo pred očmi.

Št. Vid n/Lj. 7 pritličje (138). /

Kolona se je ustavila na cesti pred glavnim vhodom. Spominjam se, da je bilo v parku pred vhodom polno nemških ujetnikov, v glavnem oficirjev.

Prihajali so partizani in si ogledovali novi »plen«. Nek starejši, menda s činom, nam je zagrozil: »Danes je petnajstega, danes je »foršus« (predujem), konec meseca bo pa »colenga« (izplačilo).«

Marsikdo jo je dobro skupil že kar za predujem. Z nami v koloni je bil tudi mlad droben fant – domobranec iz neke znane ljubljanske meščanske družine. Imena se ne spominjam. Vem le, da so partizani to družino poznali in fanta temu primerno obdelovali. Kaj se je kasneje zgodilo z njim, ne vem. Upam, da je preživel, saj je bil videti kar žilav. (Morda je bil Marko Kremžar?)

Na kratkem postanku

Slika 30. Na kratkem postanku

Zvečer so nas namestili v sobo 7 v pritličju, na severozahodni strani Zavodov. Številke sob so bile tedaj na ploščicah nad vrati. Sedaj jih ni več.

Po zapiskih, ki mi jih je uspelo rešiti, nas je bilo v sobi 138. Ne vem, ali smo vsi prišli iz Kranja, bolj je verjetno, da jih je nekaj bilo v sobi že od prej. Sredi noči smo celo dobili nekaj zelenjavne juhe.

16.VI. Št. Vid /

17.VI. Št. Vid //

18.VI. Št. Vid //

19.VI. Št. Vid //

16.–20. VI. Popisovanje in preštevanje. Če ni kakega obiska, sedimo ali ležimo. Soba je popolnoma polna. Ležimo na golih tleh, eden ob drugem. Kdor ima odejo, jo pogrne po tleh, ali pa se z njo pokrije. Ob oknu ne smemo biti. Ven gremo le na potrebo, pa še to zelo neredno. Spiske dela nekdo od nas, sobni starešina.

V sobi je tudi sošolec Bogdan Pugelj.

Na severni strani je majhen kabinet, z vrati iz naše sobe. V njem je kakih deset železničarjev v civilu, ki z nami – »izdajalci« – nočejo imeti nič. Pravijo, da ne vedo, zakaj so zaprti. Najbrž po pomoti. Ne verjamem, da jim je to izgovarjanje kaj pomagalo. Nekega dne so jih odgnali. Kam, se ni vedelo.

21.VI. Št. Vid. // Četrtek. Zaslišanje.

Hrano dobivamo zelo neredno. Včasih pozno ponoči. Navadno dvakrat, včasih tudi le enkrat na dan. V glavnem je neslana voda z malo suhe zelenjave.

22.VI. Št. Vid. //

23.VI. Št. Vid. // Sobota. Po 10 dneh sem se malo umil.

24.VI. Nedelja. Št. Vid II. Jesti dobimo po dvakrat na dan. Malo in slabo.

25.VI. Št. Vid. // Ponedeljek. Po 1 tednu na stran.

26.VI. Št. Vid. // Torek. Jedli dvakrat. Nekateri imajo drisko.

27.VI. Št. Vid. // Sreda. Jedli dvakrat. Ko vstajamo, se nam temni pred očmi.

28.VI. Vidov dan. Št. Vid. // Včasih smo na ta dan dobivali spričevala.

29.VI. Sv. Peter in Pavel. Štefan, Bogdanov sosed, je zbolel. Na stran. 14-h, 19-h. Zunaj dežuje. Ves dan me zebe. Odslej pišem uro, kdaj dobimo hrano.

30.VI. Št. Vid. Sobota. Ponoči klicanje imen za odhod. Kam, ne vemo. 14-h, 21-h. Jesti dobivamo okrog dveh popoldne, nato pa zvečer.

1.VII. Nedelja. Št. Vid. 6-h, 16-h. Po enem mesecu mučenja sem zbolel: driska in vročina.

3.VII. Št. Vid. Torek. Ob 3-h zjutraj odhod, popoldne isto. Sedaj nas je 107.

Pugelj kruh. 6-h, 17-h, 22-h.

Sošolec Pugelj je dal uro, ki mu jo je doslejo uspel skrivati, stražarju za kruh.

Sodniki ali zasliševalci so oficirji OZNE, sami Slovenci. Tudi stražarji so izključno Slovenci iz II. slovenske divizije narodne obrambe. Ne poznam nikogar, pa k sreči tudi mene ali družine ne poznajo. Vse nas imajo popisane v mapah, ki nosijo oznake: DMB 1928. Te mape skoraj gotovo še kje obstajajo. Govorili so, da bomo šli za kratek čas na delo, nato pa domov.

Sedaj vemo, da je bila tudi to prefinjena partizanska propaganda, ki je pomagala miriti zaprto množico. Podobno kot angleške obljube o Italiji.

4.VII. Št. Vid. 10-h, 17-h.

5.VII. Sv. Ciril in Metod. Št. Vid. 11-h, 21-h, 23-h. 2 piksni. Včasih dobimo jesti po trikrat. A kaj, ko je premalo in preslabo. O kruhu lahko le sanjamo.

6.VII. Št. Vid. Na stran. Ponoči sta umrla Tekavec in Turk. Oba letnik 1928? Kako jima je ime in odkod sta, ne vem. Vem le, da sta Dolenjca ali Notranjca. Za njiju je Tragedija končana. Zastor je padel. 13-h, 17-h.

7.VII. Št. Vid. Sobota. Ponovno driska, vročina. 12-h,17-h, 22-h.

8.VII. Nedelja. Št. Vid. Klicanje imen za odhod. Bolan sem vedno bolj. 6x. 10-h, 17-h.

9.VII. Št. Vid. Bolan. 2x . Ponoči detonacije. 11-h, 18-h.

10.VII. Št. Vid. Štefan se je vrnil iz ambulante. Sem bolan, 5x. 8-h, 17-h, 22-h.

11.VII. Št. Vid. Bolan. 1x. 9-h, 16-h.

12.VII. Št. Vid. Boljši. 2x. 10-h, 16-h, 23-h.

Jesti dobimo včasih dvakrat, včasih trikrat. Vadim matematiko: tretji koren in razstavljanje trinomov. Neverjetno pomaga krajšati čas. Ne obupati.

13.VII. Št. Vid. Pritličje 7, zaslišan, v sobo pritličje 12. Smo 103. 1x. 8-h, 11-h.

Zaslišanca po zaslišanju nikdar ne peljejo nazaj v isto sobo, ampak vedno v drugo, kot je bil prej. Tako ostali nikdar ne vedo, kaj se dogaja, dokler tudi sami niso zaslišani.

14.VII. Št. Vid. 42 bolnih. 7-h, 17-h. Sedaj je v sobi tudi Ludvik Krumpestar. Nekaj časa je bil pri Gorenjskem četniškem odredu. Bil je v Lahovčah takrat, ko je bil napad v Zalogu. To je bilo 4. oktobra 1944. Preživel je tudi Šentvid.

Danes je štiri leta, odkar sem leta 1941, kot trinajstletnik, peš odšel od doma v Ljubljano kot begunec. Mama mi je ob neki priliki pripovedovala, kako se ji je sanjalo, da sam plavam v Ameriko. Lahko bi rekel, da se sanje uresničujejo. Velikokrat sem bil sam fizično, še večkrat pa duševno.

15.VII. Nedelja. Št. Vid. 7-h, 17-h, 22-h. Skoraj nasproti mene leži eden redkih domobranskih tankistov. Piše se Lojze Zrimšek z Orel pri Ljubljani.

16.VII. Št. Vid. Še bolan. Drugič zaslišan. 7-h, 16-h.

Izgleda, da so na zaslišanju iskali tiste, ki naj bi odšli na Miklošičevo, kamor je bilo 18.VII. iz Šentvida prepeljanih 23 zapornikov, med njimi Marko Kremžar.

17.VII. Št. Vid. Pritličje 12, sedaj smo 104. 7-h.

Zakaj stalna popisovanja? Ali je zgolj formalnost ali kaj drugega? Selitev.

Pritličje, dvorana. Je nas okrog 400. 16-h.

18.VII. Št. Vid. Na stran. 7-h, 16-h.

19.VII. Št. Vid. Pritličje, dvorana, okrog 400.

Soba 12, sedaj 103. 8-h.

Soba 85a, nato soba 13. Sedaj nas je 128. 24-h.

20.VII. Št. Vid. 13-h, 19-h, 24-h.

21.VII. Št. Vid. Še vedno sem bolan. Na stran. 11-h, 21-h.

Partizani imajo navado, da v petek zvečer pozno v noč prirejajo hrupne zabave s popivanjem in plesom. Mi dobimo hrano zelo neredno. Včasih zjutraj ob sedmih, nato popoldne ob štirih, včasih pa okrog ene do dveh popoldne in nato okrog polnoči. Kruha nič.

22. VII. Št. Vid. Nedelja. Ponoči sedemkrat streljanje z MG. Kaj pomeni to? Ali je morda kdo pobegnil? Bolan. 1x. 11-h, 20-h.

23. VII. Št. Vid. Sedaj nas je 170. Še bolan, vendar se ne slabša. Driska popušča. 13-h, 20-h.

24. VII. Št. Vid. Boljši. 1x. Jedli ob 8-h, 17-h, 22-h.

Ponoči je odpeljalo osem LKW (tovornjakov).

25. VII. Sv. Jakob. Št. Vid. 1x. Jedli ob 8-h, 17-h, 22-h.

Ponoči je spet odpeljalo osem LKW (tovornjakov).

26. VII. Sv. Ana: Št. Vid. 1x. Klicanje za odhod. Jedli ob 9-h, 18-h.

27. VII. Št. Vid. 1x. 9-h, 17-h, 22-h.

28. VII. Št. Vid. Še vedno driska, 3x. 9-h, 17-h, 21-h.

Od daleč vidimo skozi okno peka, ki s kolesom razvaža kruh. Skoraj dva meseca je že, kar nisem imel v ustih niti drobtinice.

Spet v domovini – Jelenov klanec v Kranju

Slika 31. Spet v domovini – Jelenov klanec v Kranju

29. VII. Nedelja: Št. Vid. 1x. Jedli ob 10-h, 17-h.

30. VII. Št. Vid. 9-h, 17-h.

31. VII. Št. Vid. 1x. 11-h, 17-h, 21-h.

Malo boljši. Minila sta dva meseca ječe.

1. VIII. Št. Vid. Tifus. Ne vemo, kaj to pomeni. 10-h, 18-h, 22-h.

2. VIII. Št. Vid. Jedli ob 10-h, 18-h.

3. VIII. Št. Vid. Cepljenje proti tifusu. 1x. 11-h, 18-h, 21-h.

Dobimo tudi potrdilo o cepljenju, izdano od II. slovenske divizije narodne obrambe (KNOJ). Nekateri se bojijo, da bi nas lahko cepili s kako boleznijo. A, saj tako ali tako nihče ni več zdrav.

4. VIII. Št. Vid. Slikanje. S številkami kot kriminalci, od spredaj in od strani. Številke so okrog 0500. Najbrž fotografije še obstajajo. 10-h, 20-h.

5. VIII. Nedelja: Št. Vid. 1x. Imamo težave zaradi cepljenja. Jedli ob 12-h, 19-h, 22-h.

6. VIII. Št. Vid: Jedli ob 9-h, 15-h, 20-h.

Od danes dobimo zjutraj 30 dkg kruha in 1/2 l kave, nato pa dvakrat po 3/4 l hrane, ki pa še vedno ni dosti boljša kot prej.

Od 1. junija, to je 66 dni, nisem imel v ustih niti drobtinice kruha. Sedaj dobro razumem prošnjo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«

7. VIII. Št. Vid: Ob 3-h ponoči parjenje obleke. Jedli ob 9-h, 14-h, 21-h.

Ob 9-h smo zvedeli za amnestijo. Ob 18.30-h jih je šlo 152 domov.

Zunaj v zboru nas je bilo vseh 170, vendar nas 18 ni bilo na spisku, zato smo morali razočarani oditi nazaj v sobo. Nič ne vemo, zakaj nismo na spisku. Tudi nihče nič ne reče, kaj bo zdaj z nami. Najhujša je negotovost.

8. VIII. Št. Vid: 2 partiji sta šli domov. Vidimo jih skozi okno. Mi ostajamo. Upamo, a obenem nas je strah. 8-h, 13-h, 20-h.

9. VIII. Št. Vid: dež. Soba 58. Sedaj nas je 15. Jedli ob 8-h, 13-h, 19-h.

Soba 10, je nas 16. Ali je morda kdo bil poslan med nas?

Soba 11a, sedaj nas je 51.

10. VIII. Št. Vid: popoldne smo ribali dvorano. 1x. Jedli ob 8-h, 13-h, 20-h.

11. VIII. Št. Vid. 1x. Jedli ob 8-h, 13-h, 19-h.

12. VIII. Nedelja: Št. Vid: Od 5-h do 12-h smo ribali hodnike in sobe. 2x.

13. VIII. Št. Vid: Soba 11a, sedaj nas je 50. Torej eden manj. Jedli ob 8-h, 13-h.

Kapela, je nas le še 35. Kam je šlo drugih 15, ne vemo. Korenje ob 20-h. Slišali smo, da je na Japonsko padla atomska bomba.

14. VIII. Št. Vid: Dopoldne smo ribali vse hodnike v I. nadstropju. Prežganka, dodatek kruha. Dva sta šla domov. Ali res? Izgleda, da je v sprednjem in severnem traktu samo še naša skupina. Nimamo pa dostopa v srednje in jugovzhodne trakte, zato ne vemo, kaj se dogaja tam.

15. VIII. Veliki šmaren: Št. Vid. Dopoldne od 1/2 6-h zjutraj do 13-h smo poribali vse hodnike v I. nadstropju in pritličju. Popoldne smo se selili iz kapele v 45. sobo in pospravljali sobe. Zvečer sem bil zaslišan. Ne zanima jih, kje sem bil. Bolj pomembno je, zakaj.

16. VIII. Sv. Rok: Št. Vid. Soba 45 je bila v prvem nadstropju. Okno je bilo tik ob notranjem kotu proti Ljubljani, desno od poti proti glavnemu vhodu (v tem prostoru je imel dr. Arnež zbirko STUDIA SLOVENICA).

Ob 5-h hodniki. Dobili smo 15 dkg kruha. Cel dan smo prenašali pohištvo.

Živo se spominjam, a ni smelo biti zapisano, da sem se skozi okno v notranjem vogalu stavbe pogovarjal s Stankom Osenarjem, poveljnikom domobranske postojanke v Cerkljah na Gorenjskem. On je bil v sobi z oknom nasproti našemu. Bil je prepričan, da tudi za njega velja amnestija, ker je postojanka bila v rangu čete. Amnestija baje velja do komandanta bataljona. Naročil mi je pozdrave za Radanovičeve v Cerkljah.

Vrgel mi je bankovec za 10 din. Ne vem, kje ga je mogel dobiti. Gotovo je moral imeti kako zvezo. Rekel je, da bom gotovo šel domov prej kot on. Žal, on ni šel domov nikoli več. Na javnem sodnem procesu v začetku 1946. leta je bil obsojen na smrt in ustreljen. Ker mu denarja nisem mogel vrniti, sem večjo vsoto daroval za novo cerkev v Dravljah. Naj počiva v miru, kjerkoli že!

17. VIII. Št. Vid: Zjutraj hodniki. Dobili smo pol hlebca kruha, prežganka.

Dopoldne zaslišanje, nato v bunker v kleti.

Klet je bila velika kake 4 x 4 metre. V njej sta bila dva velika soda. Pod stropom je bilo majhno zamreženo okno. Na stenah so bili različni zapisi in podpisi. Tudi sam sem se podpisal. Zdelo se mi je, da se Trnova pot tukaj končuje. Da je le še vprašanje, kdaj in kako.

Hrane opoldne ni bilo nič. Zvečer so prinesli večerjo.

Občutek sem imel, da je zadnja. Nato sem se zvil v sod in zaspal v prepričanju, da me bodo ponoči zbudili in odpeljali.

Začuda je noč minila mirno. Ni bilo nikogar.

18. VIII. Zjutraj kava in 20 dkg kruha. Šanse za preživetje so se spet povečale. Ob 11.30 izpuščen na svobodo.

V majhni sobi v pritličju, zahodno od glavnega vhoda, sem dobil odpustnico z nalogom, da se moram doma javiti na OZNI, in seveda, da ne smem govoriti o nobeni stvari, ki sem jo videl.

Javil sem se v Kamniku čez več dni. Dežurni mi je tedaj brez kakega spraševanja vzel odpustnico kar v veži.

Kaj je bilo z drugimi, ki so tedaj še ostali, in kdo so bili, ne vem. Odvadili smo se namreč med seboj spraševati in pripovedovati, kdo ali kaj je kdo. Preiskal me pri odhodu ni nobeden. Tudi spremljal me ni nobeden.

Popolnoma sam sem se odmajal skozi glavna vrata in dalje čez progo na najbližjo tramvajsko postajo.

Iz Šentvida sem se s tramvajem odpeljal v center mesta. Vozno karto sem plačal z Osenarjevim desetakom. Bil sem v domobranski uniformi. Tehtal sem 45 kg. Na vsej poti do centra mesta mi nihče ni rekel niti dobre niti slabe besede. Hvala, sopotniki!

Nisem šel domov, ampak k teti. Sredi Ljubljane se mi je vendarle zdelo bolj varno kot na poti po deželi, kjer je mrgolelo vseh mogočih kontrol in samozvanih oblastnikov. Pa tudi onemogel, kot sem bil, si nisem upal sam na skoraj 20 km dolgo pot. Danes vem, da je bilo tako sklepanje več kot na mestu.

Ob 12.30 sem se preoblekel v civilno obleko.

19.VIII.1945. Nedelja. V tetinem spremstvu sem pozno popoldne po dveh različnih načinih vožnje končno prišel domov. Zdoma sem bil štiri leta, en mesec in pet dni.

Zaenkrat je bilo Trnove poti konec. Začenjala se je druga.

Najprej sem moral spet priti k sebi. Po telesu so se mi izrinili veliki boleči tvori, ki so se ognojili in počasi predrli ter zacelili. Bilo jih je gotovo kakih deset. Nekatere brazgotine se poznajo še danes. K zdravniku nisem niti maral niti si nisem upal. Počasi se je popravljalo tudi splošno počutje in telesna teža. Postajal sem spet človek.

Po členu 19 se seveda nisem smel vpisati v šolo, pa tudi želel tega nisem, zato sem za dve leti ostal kar doma na kmetiji.

Zadnje znamenje

Slika 32. Zadnje znamenje

PRIPIS 20. marca 1999.

Danes mi je na občnem zboru Nove slovenske zaveze prišla v roke knjiga ZAMOLČANE ŽRTVE druge svetovne vojne 1941–1945 v župnijah Krka, Šmihel in Zagradec–Ambrus, (samozaložba) Milan Muhič, 1999.

Na strani 61 sem ob sliki mladega domobranca v uniformi prebral:

2. TEKAVEC Srečko (Jurjev), roj. 20. 05. 1927 Muljava 24, župnija Šentvid pri Stični. Samski sin Antona in Marije roj. Zabukovec. Domobranec v letih 1943 do 1945. Vrnjen s Koroške. Od mučenja umrl v Škofovih zavodih v Šentvidu pri Ljubljani leta 1945.

Prepričan sem, da je to tisti fant, ki je tako rekoč brez tožbe umrl sredi nas v sobi, ponoči od 5. na 6. julij 1945. Kam so odnesli in pokopali truplo, ne vem.

Ponedeljek, 17. junija 2002.

Permetovo Društvo za zamolčane grobove je vabilo na spominsko slovesnost za umrle domobrance iz Škofovih zavodov v župnijski cerkvi v Šentvidu. Po maši je bila blagoslovitev spominskega križa na zunanji strani vzhodnega pokopališkega zidu.

V nagovoru je bilo povedano, da je na mestu sedanjega travnika med pokopališkim zidom in gorenjsko železniško progo dejansko grobišče, kamor so leta 1945 partizani pokopavali zaprte domobrance, ki so umrli ali bili ubiti v Škofovih zavodih.

Domnevno naj bi bilo na tem kraju pokopanih okrog 200 do 300 ljudi. Prvi naj bi bili pokopani 22. ali 23. maja 1945 gorenjski zaporniki, ki so prišli iz Škofje Loke, kamor so se šli javit po prihodu partizanov. Žrtve so menda iz taborišča vozili kar z lojtrnim vozom. Zadnje so pokopali sredi septembra 1945 ob razformiranju taborišča Škofovi zavodi.

Po vsej verjetnosti sta na tem kraju pokopana tudi umrla domobranca sozapornika Srečko Tekavec in Turk.

Morda bo kdaj na podoben način mogoče ugotoviti tudi, kdo je bil umrli Turk.

J. Kočar

Zapiski mladoletnega domobranca Bogdana Puglja v šentviškem taborišču.

Bil je v isti sobi kot J. Kočar.

1. julij

Kakor se mi zdi, bom ta mesec doma. Bog daj, da bi nas res že v začetku tega meseca napodili domov. Vsi smo zelo potrebni. Same kosti so nas že. N. (emci) so odšli. Tudi ranjence so odpeljali. Nekaj civilov je tudi šlo. Sedaj bomo na vrsti kmalu mi. O, pridi že srečni dan, ko se bodo odprla vrata. Kako lahko bom zadihal. Kakor ujeti ptički smo, ki čakamo svobode.

2. VII.

Že tri dni dežuje. Zato je še bolj pusto. Cel dan ležim in čakam menaže. Spominjam se doma, kako bi bilo, če me spuste. Seveda mi kar naprej roji po glavi, kaj bom jedel. Lačen sem kar pošteno. Zjutraj je bilo slabo. Stražarji zajebavajo. Zaslišujejo jih še vedno. Sodnik nas je prišel danes že drugič pogledat, pravijo, da bomo mogoče šli odtod.

Slovenska dijaška mladina iz Buenos Airesa pri maši na Hrastniškem hribu                         – Avgust 1992

Slika 33. Slovenska dijaška mladina iz Buenos Airesa pri maši na Hrastniškem hribu – Avgust 1992

4. VII.

Ponoči so nas prebudili. Zaslišani so odšli. Najbrž bodo šli delat. Kaj bo z nami? Prav nič ne vemo. Zjutraj smo zvedeli, da so čisto malo sojeni. Po 2 meseca, največ pa 10 mesecev dela. Hrano imajo 3-krat in še bolj prosti so.

7. VII.

Štefan je še vedno v ambulanti. K … ima tudi vročino. Narobe Janeza že dva dni žene. Vse je bolno. Zaenkrat sem še zdrav, le srbečica in uši me dajejo. Ščurkovega Franceta vidim vsak dan v delavnici, pa kaj, ko se nič ne zmeni zame.

Teden je minil. S prvo sob.(oto) ni bilo nič. Ponoči so zopet klicali, pa ni bil noben pravi. Bili so iz Sostrega. Včeraj sta dva umrla. Vsi smo zelo prestrašeni.

6. Iskanja in besede

Avtor: Brane Senegačnik

6.1. Nedeljski popoldnevi

Nedeljski popoldnevi v temnem molu
Vivaldijevih čel; starinski stihi,
Stechetti: organeta zvoki tihi,
večerni Tivoli v otožnem solu.
Hej, v pristanišča, ki kipe od sle,
kjer v vrvežu spolnitve vse pozabiš sproti!
A veslo zlomi se in čoln vrti v samoti
in senca mrtvih vsak dan daljša je.
Nedeljski popoldnevi, zrele ure,
ne gledaš več naprej in ne nazaj,
ker v tebi nedoumno vse se strne:
drobijo se resničnosti konture,
v eone niča plane tvoj sijaj,
hip, dva preplavlja jih – in se utrne.
Večerni Tivoli v otožnem solu

Slika 34. Večerni Tivoli v otožnem solu Mirko Kambič

6.2. Kostanjev drevored

Avtor: Ana Gaberščik

6.2.1.

Na rob strmine ob reki so, že dolgo tega, posadili divje kostanje. Tja sta najraje zahajala. Pahljačasto listje je prestrezalo droban dež, ki je bil v tistih časih za april nekaj običajnega. Pršenje iz megle ji je svedralo lase po čelu in na sencih. Njena dolga rumena kita pa je nenavadno ubogljivo počivala na desni rami. April, ki se je prevešal v maj, je že davno pometel vse suho jesensko listje. V zraku je mehko dišalo in ljudje so vedeli, da bo kmalu poletje.

*

Ko je Mirina pred nekaj meseci prejela njegovo, za tiste čase hudo neobičajno, razglednico, se ji je zazdelo, da mu vsekakor mora odgovoriti. Razglednica v temnorjavih odtenkih je predstavljala eno od dvoran v palači Uffizi. Še bolj nenavadno pa je bilo besedilo:

Spoštovana gospodična,

včeraj sva se mimogrede srečala pri gospej Viktoriji. Zelo rad bi Vas spet videl. Sporočite mi, prosim, na gornji naslov, kdaj in kje bi se lahko srečala. Morda bi Vas lahko počakal, ko boste odhajali od klavirja?

S spoštovanjem Peter B.

Mirina je razglednico večkrat prebrala. Nazadnje je znala besedilo na pamet. Pa še vedno ni dobro vedela, kaj naj stori.

Peter B. zanjo ni bil neznanec. Resda se nista prej še nikoli videla, vendar je o njem marsikaj vedela. Tisti decembrski četrtek je to védenje dobilo tako rekoč telesno podobo. Srečala sta se med vrati. Dobesedno med vrati, kajti v stanovanju gospe Viktorije je bilo vse ogromno, tudi vrata. Dvokrilna, visoka in izredno široka, so povezovala klavirsko sobo in salon.

Rahlo je zardela od presenečenja. Končno, po vseh zgodbah o družini B., sta si s Petrom stala iz oči v oči. V tistem trenutku brezčasja res ni vedela, kaj pravzaprav želi.

Tvegati in dopustiti, da se razblini podoba, ki si jo je o njem domišljijsko izrisala sama? Mu pogledati v oči, kot da je zanjo popoln neznanec? Ali pa raje povesiti pogled in ga le skrivoma opazovati?

Ko mu je segla v roko, je res povesila oči. Ni še prenesla njegove podobe. Nekako prečokat se ji je zdel. Skoraj pobegnila je po dolgi, ozki predsobi proti vhodnim vratom.

Potem pa taka razglednica in tako besedilo! Strahopetno se je odločila, da mu ne odpiše. Naslednjič jo je čakal na stopnišču v tretjem nadstropju. Ves čas se je bala, da bi ju kdo videl. Sovražila je zgodbe, ki so si jih o svojih otrocih izmišljali odrasli. Ni si želela, da bi napletali in napletli kakšno ganljivo ljubezensko zgodbo.

*

Kljub vsemu je prihajala pod kostanje, kajti njuni pogovori so bili zanjo kot čarobni opoj. Svet, v katerem so živeli, je zaradi teh srečanj spreminjal podobo. Najpogosteje sta izbrala tretji kostanj na desni strani drevoreda. Košate veje so segale daleč preko lesenih okroglic, ki so varovale sprehajalce pred strmim bregom nad reko. Najlepše na tem kostanju so bili rdečkasto nadahnjeni cvetovi, ki so rahlo uveli padali in se ji zapletali v lase. Mirina, obsuta s cvetjem, je dobro čutila, da mu je ravno taka všeč. V njegovem občudovanju je bilo nekaj mirnega, nevsiljivega. Kot da sta si blizu in vendar daleč. To njegovo nenasilno občudovanje je okoli nje spletalo mrežo, v kateri se je počutila varno. Pa vendar popolnoma svobodno. Pajčevino, v katero sta se zapredala, je pravzaprav pletlo brezčasje.

Neštetokrat sta stala ob ograji in zrla na reko. Bila je mirna, nasičeno zelena, pot do najbližjega mostu v daljavi. Peter ni bil niti malo podoben njenim sošolcem. Ti so svoje občudovanje kazali tako, da so jo vlekli za kito ali ji skrili dežnik. Peter je bil v resnici drugačen, vendar ne le zato, ker je bil nekaj let starejši. Takrat še ni vedela, v čem je ta njegova drugačnost. Samo nejasno jo je videvala v prebliskih njunih pogovorov. Mnogo let kasneje, ko ga že ni bilo več, je v vsej jasnosti zagledala vse tisto, kar ga je takrat ločevalo od drugih.

*

Gospa Viktorija je Petrovo mamo, gospo Veroniko B., dobro poznala. Bila je njena učenka. Ena najboljših. Čeprav ji je zamerila, da se je kar tako na vrat na nos poročila, tako rekoč pobegnila od doma in odšla z možem v Maribor, si ni mogla kaj, da ne bi v srcu ohranila do dekleta neke prav posebne naklonjenosti. Naj so govorili o njej karkoli (in opravljivke so imele kaj pripovedovati), vedno je našla za njeno ravnanje opravičilo. Gospa (pravzaprav gospodična) Viktorija, ki se zaradi bolne sestre Ide, papana in mame, rojene baronese Schweiger, nikoli ni poročila, je drobno in krhko Veroniko na tihem občudovala. To, kar sama nikoli ni zmogla, je storila ta njena neopazna, pridna deklica. Ne da bi premišljala in tehtala, se je prepustila življenju.

Cvetoča pomlad

Slika 35. Cvetoča pomlad Mirko Kambič

Življenje pa je takrat pričelo hoditi čudna pota. Že čez nekaj let se je spoprijateljilo s smrtjo. Tako se je dogodilo, da je bil ing. arh. Bogdan B. kmalu po prihodu Nemcev v Maribor ustreljen kot talec. Moževa smrt je svetlolaso Veroniko zaznamovala, ob nemški zasedbi ni dobila »domovnice«. Bila je na seznamu sumljivih oseb, določena za čimprejšnji izgon iz rajha.

Ko je dobila bratovo sporočilo iz Ljubljane, se ji je ob pogledu na orumenelo razglednico z reko prikradel na čelo odblisk nasmeha.

Draga Veronika,

kot vidiš, reka še vedno teče, in tudi naše kopališče na drugi strani vrbja je še tako kot nekoč. Na njivi je spet koruza, deteljo za zajčke pa letos kosim na spodnjem koncu. Prisrčno te vsi pozdravljamo

tvoj brat Vanč«

Po tem sporočilu se je Veronika odločila za tvegano pot, pot brez potrebnih dokumentov zasedbenih oblasti. Z otrokoma se je vsako popoldne oblekla, kot da gredo na krajši sprehod. Hodili so sem in tja ob železniški postaji in opazovali vlake. Te sprehode so ponavljali vsak dan, ob približno istem času. Skorajda vsi so jih že poznali, slovenski železničarji in nemški vojaki. Včasih ji je celo uspelo, da se je z očarljivim nasmeškom izmuznila mimo straže na peron. Tam je s hrepenenjem opazovala ljudi, ki so se vzpenjali na vagone. Toda njen čas še ni prišel. Vedno znova se je vračala z otrokoma skozi glavni vhod mimo straže v mesto.

Nje in otrok so se morali privaditi. Tako zelo kot so se že privadili na svetilke, na cvetje v čebrih, na klopce, na pipo s pitno vodo … Nazadnje mlade sprehajalke z otrokoma res niso več ne ustavljali ne karkoli spraševali. Postala je tako rekoč del postajnega inventarja. Za tisti čas nepogrešljivi del. Bila je kot privid sveta, za katerega so vsi, tuji vojaki in domačini, vedeli, da izginja, o katerem pa so v najglobji notranjosti še vedno upali, da bo ostal brezčasno večen.

Nekega dne si je Veronika kupila vozni listek in se pomešala med begunce, otovorjene s kovčki in zavitki. Kar utonila je v množici na peronu. Hitro se je zrinila v najbližji vagon. Urejena, z majhno ročno torbico v roki in otrokoma na kolenih je karseda neopazno sedla v kot ob okno. Nikomur ni prišlo na misel (vsaj zdelo se je tako), da bi utegnila zapuščati nemško zasedbeno ozemlje. Dajala je vtis, da gre z otrokoma na kratek obisk k sorodnikom ali prijateljem v eno od mest ob progi. Edina prtljaga je bila namreč volnena jopica, ki jo je imela ogrnjeno preko ramen. Bila je zadnje Bogdanovo darilo. Toplota, ki se ji je nevidno razlivala po telesu, je že dolgo, od dneva Bogdanove aretacije, počivala v njenem srcu. Tam je bil tudi spomin na njegovi trdni, topli roki. Sedaj je bila sama. Nihče več je ni varoval.

*

Ko se je vlak ustavil na postaji blizu sotočja, so s pretvezo, da sta otroka žejna, zapustili vlak. In utonili v bližnji travi. Do večera so ostali vsi trije poskriti v vrbju. Reko je na tistem kraju zelo dobro poznala, saj so se pred vojno poleti hodili tja kopat. Ko se je dodobra stemnilo, si je oprtala enega na hrbet, drugega je objemala v naročju in zabredla v ledeno mrzlo reko.

Mirina je kasneje velikokrat premišljevala, koga od dvojčkov je gospa Veronika prenesla v naročju preko reke. Vedno znova se ji je zdelo, da je to moral biti Peter.

Njegovo telo je bilo sicer čokatih oblik, na obrazu in v očeh pa je lebdela za moškega neobičajna milina. Mirina je slutila, da se je je navzel tisto noč pobega preko nemško-italijanske meje, ko je varno počival na materinem srcu. Kasneje ji je prihajalo pogosto na misel, da so ostali živi, ker je vojaka v bunkerju zmotila misel na dom. Ko je ugledal senco kot dih krhke žene z dvema otrokoma, mu je otožnost zapredla srce. Sanjski privid sredi reke je v njem priklical v spomin čase, ko je bil še človek. In bunker je ostal nem.

Ko se je začelo svitati, je gospa Veronika, mokra in premražena, že prišla do koruznega polja, ki ga je dobro poznala. Otrokoma je v naročju nanosila v koruzje sena iz bližnjega kozolca. Pokrita z njeno jopico sta v trenutku zaspala. Ona pa je spodvila premražene noge in mirno čakala.

Veronika je bila lepa. Njena lepota je bila nekaj posebnega. V njej sta se skladno prelivali nepojmljiva milina in za krhko dekle neobičajno hladna trdnost. Njen nasmeh je bil še vedno dekliški, vendar ne več otroško igriv in lahkoten. Bil je kot poslavljajoča se pesem, ki se oglaša iz daljave. Oči so še vedno gledale z nasmeškom, vendar je njihov pogled zrl v notranjost. Kdor se je z naklonjenostjo zazrl v Veronikine oči, je opazil nevidno meglico, ki je ločevala njen in tukajšnji svet.

Ko je tako sedela med steblovjem koruze in pogledovala na dvojčka, se je meglica zgostila v solze. Skozi listje je zagledala Vanča. Prihajal je s košem in koso čez ramo. Kot ji je napovedal na tisti razglednici z reko. Dobri, zvesti, dragi Vanč. Njemu ni bilo treba nikoli nič razlagati. Vse je vedel, še predno si mu povedal, in še bolje kot ti sam. Ko se je sklonil k njej in jo pobožal, se je vsa njena trdnost zmehčala v neizjokano bolečino.

»Bogdana ni več,« je tiho rekla kot v hudih sanjah. »Hoteli so mi vzeti tudi otroka.«

Pogladil jo je po laseh. Brez besed. In stisnil k sebi kot nekoč, kadar jo je bilo strah. »Mama te pozdravlja. Ne boj se, saj si naša. Nekaj mleka in košček kruha za Petra in Pavla sem ti prinesel. Zvečer se vrnem.«

Ko je padel mrak, se je Vanč res vrnil. Dvojčka je na njuno veliko veselje postavil v velikanski koš in si ga oprtal na ramo. Veronika pa je v predpasniku bosa drobila ob njem. Torbico, lakaste čevlje in jopico sta skrila v košu čisto na dno. Karabinjerji na bloku so se smejali, ko so zagledali fantiča v košu. Ko jim je Vanč povedal, da je svetlolaska ob njem njuna mama in njegova »sorella« na počitnicah, so na prepustnico kar pozabili. In tako so že v trdi temi srečno prišli pod kostanje na domačem dvorišču.

Veronika se je z otrokoma naselila v sobi pod streho. V njej so ostali ves čas vojne in tudi potem, ko so njihovo hišo zasedli tuji ljudje in ko je njihova znana predmestna gostilna postala obrat družbene prehrane. V njej so se prehranjevale delavke iz bližnje tovarne. Mama tistih časov ni več doživela. Srce ji je onemoglo že nekaj mesecev po Veronikinem pobegu v Ljubljansko pokrajino. Kdo ve, ali od veselja ob hčerkini vrnitvi ali od žalosti nad vsem prestanim.

Tujka v rodni hiši je Veronika ob večerih zrla z line pod streho na domače dvorišče. Vojna in novi časi so ji vzeli skorajda vse. Pogleda na cvetoče kostanje in spominov pa ji nova oblast ni mogla nacionalizirati.

*

V podstrešni sobi na Zaloški cesti 283 se je začela Petrova drugačnost. Mirina jo je s srcem zaslutila vsakokrat, ko sta v zavetju kostanja zrla na reko in ko so besede med njima zaplahutale kot metulji na cvetočem travniku.

Tisto popoldne je z njegovega obraza zavela otožnost. Vprašujoče se je zazrla vanj, on pa je segel v notranji žep in izvlekel majhno, zelo majhno denarnico. Mirini se je zdelo, da je popolnoma prazna. Potem pa je v njej vendarle nekaj našel. Ko je razprl prste, je v vdolbini dlani ugledala obraz neznane ženske. Ozek obraz z velikimi, prestrašeno žalostnimi očmi. Ustnice so se lahno razprte skušale nasmehniti.Vrat je bil razgaljen kot da se je v naglici oblekla. In bluza je bila vsa pomečkana. Mirina je kot ohromljena zrla v Petrovo dlan.

Kot moledujoč vzdih je zaslišala njegov glas: »Spet so bili pri nas. Vse so premetali. Mamico so nama odpeljali.«

Mirina je slišala besede, pa se ji je zdelo, da ne sliši prav. Spadale so v čas vojne. Te pa je bilo že davno konec. Pogled ji je begal sem in tja, med razprto dlanjo in njegovim obrazom.

Morda je Peter v njenih še vedno otroških očeh zagledal strah, ki sta ga on in Pavel že davno premagala. Samogibno je stegnil roko, da bi jo pomiril. Ko mu je Mirina pogledala v obraz, se mu je običajna milina že utapljala v breznih doživetega.

»Prišli so zaradi strica Vanča,« je zaslišala njegov glas. Bil je trd, oster kot kamenje v kamnolomu. »Mamica mu je poleti pripravila nahrbtnik. Tudi gojzarice in cepin. In pulover, če bi bilo mraz.«

Glas mu je postajal mehkejši, ko je govoril o mami. Mirina je vedela, da bo temu milemu glasu prisluhnila. Ta bo vse povedal in prav nič ji ne bo treba spraševati. Potem mu je glas neopazno zatrepetal.

»Mamo so tepli, da bi povedala, kje je Vanč. Mamica pa je samo ponavljala, da ne ve. Da je šel v hribe.«

Kot zastrupljeno želo so se zabodle Petrove besede vanjo. Mirina je razumela vsako besedo, vsaka zase je imela smisel, povezane v celoto pa so prihajale iz sveta, ki ga ni poznala. Kdo je tepel gospo Veroniko ? Miličniki? Kako le so jo mogli tepsti, zakaj? Gospo Veroniko, ki so ji Nemci ustrelili moža!? Njen svet se je čudno zamajal.

Mirina se je zagledala v Petrov obraz. Bil je skorajda siv in na njem ni bilo več tiste nežne miline. V trenutku je dojela, da bo morala stopiti v njegov čas. In da bo njegov čas postal za vedno tudi njen čas.

»Mamo so odpeljali. Celo noč sva s Pavlom premišljevala, kaj bo z mamico in ali jo tepejo. Zjutraj, navsezgodaj, so spet prišli. Najprej so govorili s Pavlom. Rekel je kot mamica, da je šel stric Vanč v hribe. Potem sem prišel na vrsto jaz.«

Petrov glas je postajal vse tišji. Kot dih. Mirini se je zdelo, da bo vsak hip onemel. In potem so se začele valiti ogromne skale in legati na njeno srce.

»Rekli so mi, da bodo mamico ustrelili. Če pa povem lepo po pravici, kako je bilo z Vančem, bo mogoče samo zaprta. Ustrašil sem se, da bo morala mamica res umreti. In da bova potem ostala s Pavlom čisto sama na svetu. Povedal sem jim, da sva stricu Vanču nesla nahrbtnik. Da nas je čakal v gozdu. Da sva šla z njim do neke koče, visoko v hribih. Da je rekel, da gre med svobodne ljudi. In da morava midva s Pavlom varovati mamico, ker njega ne bo več domov.«

Mirini se je zdelo, da se čas vali kot pobesnela reka. Da jo nosi daleč stran od otroškega sveta. Pogledala mu je v obraz, ko se je utrgalo iz njega:

»Izdal sem ju, mamico in Vanča sem izdal, Mirina! Mamico bodo obsodili, ker je pomagala stricu pobegniti čez mejo.«

Nekje daleč v globini možgan so ji zakljuvale misli. Vse v njej se je uprlo. V očeh se je kot oblak vodnih kapljic razlilo razočaranje. Nad svetom, v katerem ji je bilo ukazano živeti.

Peter ni nič več rekel. Stisnil jo je k sebi, kot da jo hoče obvarovati lastne bolečine. Nič ni spraševal. Mirina mu je bila za to hvaležna. Zanjo je svet postajal drugačen, zaradi gospe Veronike in Petra. In zaradi Vanča, ki ni mogel in hotel živeti v zaukazanem svetu. V bolečini, ki jo je komajda lahko prenesla, se razcvetelo nekaj presežno, brezčasno lepega. Človeška toplina med moškim in žensko.V naklonjenosti, ki sta jo čutila drug do drugega, o ljubezni bi komajda lahko govorili, ni bilo nič vznemirljivo nemirnega. V njej je mirno tekla reka brezčasja.

Njuna srečanja v kostanjevem drevoredu so bila počivališča na poti, katero jima je bilo dano prehoditi skupaj. Nekega dne, bilo je že poletje in na kostanjih ni bilo več rožnatih cvetov, samo drobne svetlozelenkaste ježice so prosevale skozi temno listje, sta se Peter in Mirina zadnjikrat srečala na obrežju reke. Da poslednjič, takrat še nista vedela. Reka blaženega brezčasja ju je še varovala pred ostrino časa.

*

Tisto jesen je jugoslovanska ljudska armada ugotovila, da bo Peter domovini koristen, če bo skrbel za mule, mezge in konje nekje med Nišem in bolgarsko mejo. Da se je po maturi vpisal na univerzo, jih sploh ni zanimalo. In da ni samo polpismen, tudi ne. Njih je zanimal samo dosje, ki ga je spremljal na vseh njegovih poteh. V dveh letih je Peter na bolgarsko-jugoslovanski meji osamljen z dolgimi koraki prehodil svoj čas do konca. Ko se je vrnil domov, je samo prestopil v večno brezčasje.

6.3. Kristjan v javnosti ali klic po katoliški kulturi

Avtor: Justin Stanovnik

6.3.1.

Veliki premiki v politiki in kulturi, ki so se zgodili v preteklem stoletju v Sloveniji, nas silijo, da znova premislimo vlogo, ki jo ima kristjan v javnosti.

Naloge bi se lahko lotili na različnih koncih, in kakor bi katerega izbrali, bi se pred nami odprli različni razgledi. Javnost ima torej različne podobe ali različna polja, še prej pa je treba vedeti, da je o njej mogoče govoriti v dvojnem smislu: kakó na káko veliko duhovno skupino, kakor so kristjani, javnost gleda in kakó káka velika skupina, kot so kristjani, javnost oblikuje. Tudi za mesto, ki ga ima kristjan v javnosti, velja torej, da ima svoj trpni in tvorni vidik. Oba sta med seboj povezana, tako da sta drug od drugega odvisna, ko pa o njiju govorimo, je mogoče vzeti v premislek vsakega posebej.

Odločili smo se, da si bomo mesto kristjana v javnosti ogledali v njegovi tvorni vlogi: v tem, kako in v čem kristjan javnost oblikuje – torej ne v tem, kako javnost na kristjana gleda, kako ga ceni, kakšen je njegov položaj, ampak v tem, kako kristjan prispeva k njeni podobi, k temu, kakšna je. In tu spet ne bomo govorili na primer o politiki: o tem, kakšno politično prisebnost izkazujejo kristjani, kakšno pamet ali kakšno nespamet, o tem, kakšni politični talenti izhajajo iz naše sredine, kakšna je njihova zvestoba ali nezvestoba. Tudi ne bomo govorili o tem, koliko kristjani prispevajo k gospodarskemu razvoju naroda in države; tudi ne o tem, kaj pomenijo kristjani v umetnosti, v literaturi, v slikarstvu, v glasbi, v arhitekturi, ali so kristjani torej ustvarjalci ali niso ustvarjalci. O vsem tem ne bomo govorili, čeprav smo izbrali tvorni vidik. Pač pa bomo govorili – v mejah, ki jih postavlja zapis v četrtletniku – o nečem mnogo bolj preprostem, a še zdaleč ne nepomembnem, o nečem, kar je tako blizu nas, da nihče ne more reči, da se ga ne tiče in da ni njegova stvar. Govorili bomo o krščanski kulturi – v tisti obliki, ki se pretaka med nami vsak dan in pripoveduje, kakšni ljudje smo. Ne v intimnosti svoje zasebnosti, ampak takrat, kadar smo sredi ljudi ali v javnosti. In ker smo v Sloveniji, kjer se je uveljavila katoliška realizacija krščanstva, bomo seveda govorili o katoliški kulturi.

Ko bomo rabili besedo kultura, bomo mislili na bistveno kulturo: na to, kaj mislimo o sebi in kaj o drugih, kaj o življenju in kaj o smrti; o tem, ali ima naše obstajanje smisel ali ne – ali je mogoče zagledati in postaviti končne cilje ali pa nam ne preostane drugega, kot da tja v dan prebijamo svoje dneve. Na tako bistvene reči bomo mislili, a ne po sebi, ampak po tem, kako se odražajo v našem vsakodnevnem obstajanju. Danes je tako, mar ne, da lahko rečemo, da je malo ljudi lačnih, da malo ljudi res prezeba, da skoraj vsakega zvečer čaka nekje postelja, a čutimo, da se hkrati tudi ne moremo izogniti drugi trditvi: Človek je v krizi. In ko pravimo, da je človek v krizi, vemo, da je v krizi njegova kultura.

Kakšno vlogo in kakšno mesto imajo katoličani v takem času? Kaj lahko naredijo? Vidite, kaj lahko naredijo: iz svojega izročila, iz nespornih dosežkov srca in duha, v katere se je dvignila njihova tradicija, in iz besedil, ki so jim zaupana, da jih hranijo in ohranjajo – ohranjajo jih tako, da jih v vsakem času na novo razumejo – iz zavesti, da posedujejo to dvoje, lahko izoblikujejo kulturo za vsak dan. To pa pomeni kulturo, ki se bo zgledovala v visokih vzorih in napajala iz visoke misli, a bo vendar kultura za vsak dan. Katoličani imajo torej možnost, da oblikujejo svojo kulturo, in hkrati vejo, da jo morajo oblikovati, ne zaradi superiornosti svojega duha, ampak zaradi stiske sveta – ker jim je naloženo, da to stisko rešujejo, in ker ne morejo, da ne bi videli, da jim je to naloženo. Če so pravi ljudje.

Znamenje katoliške kulture

Slika 36. Znamenje katoliške kulture Simon Dan

Da boste videli, kako preproste in kako resnične stvari imamo v mislih, bomo navedli nekaj primerov. Nič sistematičnega ne bo to in morda tudi nič bistvenega, samo, kot smo rekli, nekaj primerov.

Tu je, denimo, vprašanje resnice. Ko pravimo resnica, tu ne mislimo na Resnico, pisano z veliko začetnico, na nekaj velikega in človeka presegajočega, ampak na preprosto skladnost med besedami in stanjem, v katero se sestavljajo stvari sveta. Če za koga ugotovimo, da govori takšno resnico, vidimo, da se nanj lahko zanesemo. Za ljudi, na katere se lahko zanesemo, pravimo, da so zanesljivi. Vsak od nas pozna iz svoje izkušnje nekaj ljudi, ki imajo to v sebi – ki so, kakor pravimo, iz take snovi – da prikazujejo stvari takšne, kakor so, ali vsaj takšne, kakor mislijo, da so. To počnejo tako naravno, kakor da bi to bila njihova navada. Vsi poznamo nekaj takšnih ljudi in vemo, da se okoli njih oblikuje trden svet – družina, vas, dolina, mesto, povsod, kjer so, se svet utrjuje.

Za zanesljivega človeka bi lahko rekli, da je človek za vse čase. Dandanašnji imamo vtis, da takih ljudi ni na pretek. O tem nas prepričuje vsepovsodna manipulacija – že sama reklama ima v sebi te prvine. Predvsem in na prvem mestu pa je tu volja do moči: v današnjem človeku se je nekontrolirano razrastla volja do moči. Vsem pa nam je jasno in vsi dobro vemo, da se volja do moči vedno uresničuje na račun drugega.

Ko govorimo o kristjanu v javnosti, ne bi bilo nič čudnega, če bi pristali ob misli, da bi morali graditi svojo lastno kulturo, ki bi bila v tem, da bi bili in veljali za resnične in zanesljive ljudi. Težko si mislimo, kako bi lahko bili v večjo oporo svetu. In seveda sebi. Največ bi od tega imeli sami, ker bi bili vedno bolj svobodni. Katoličani bi lahko postavljali svobodnega človeka. Svobodni namreč nismo zato, ker lahko volimo, ker lahko gremo, kamor hočemo, ker imamo potni list. Svobodni smo tedaj, kadar smo v skladu s stvarmi, kakršne so. Ker nas resnica osvobaja, kakor nam od časa do časa preberejo v cerkvi.

Resnica je torej ena stvar, druga pa je naklonjenost do ljudi. Na tem mestu bi mogoče kdo rabil besedo ljubezen, a je mi ne bomo. Ljubezen je visoka beseda, poleg tega pa je danes tudi malo ranjena. Tudi ne bomo govorili o usmiljenju, čeprav je to prava beseda in je v sredini krščanske misli. Govorili bomo o naklonjenosti, ker smo se odločili, kakor se spomnite, da bomo govorili o preprostih rečeh. Ljudi lahko srečujemo, k njim lahko prihajamo in jih sprejemamo na način, iz katerega je jasno, da smo jim naklonjeni. Spet se to kaže na najbolj vsakdanjih in banalnih primerih. Vsi ste že opazili naslednje. Če vozite avtomobil in daste pešcu prednost, da gre čez cesto, tudi takrat, kadar tega niste naravnost dolžni, se skoraj ne zgodi, da se vam za to kretnjo ne bi zahvalil. Kadar daste človeku prednost, ker ima do nje pravico, ga na neki posebni način priznate, daste mu to, kar mu gre, priznate mu status nosilca legitimnih pravic; kadar pa daste človeku prednost, do katere nima nobene pisane pravice, ampak mu jo podelite iz svoje volje, po sebi, iz čiste naklonjenosti, v nobenem računu utemeljene, mu priznate več – status človeka. Lahko bi rekli, da ga potrdite v njegovem človeškem dostojanstvu. Lahko bi rekli tudi, da ga utrdite. Vidite, tako velika reč se zgodi, če pred zebro ustavite in povabite človeka na pločniku, da gre čez cesto. Z najpreprostejšim dejanjem, ki si ga morete zamisliti, ste povečali kulturo mesta. Ne da bi vas to kaj stalo – razen misli na drugega, ki pa je, kakor vemo, v osnovi vsake kulture. Na misel mi prihajajo verzi, ki jih je za časa 2. punske vojne, okoli 200 let pred Kr., napisal prvi rimski pesnik Quintus Ennius in jih je za prihodnost v nekem spisu ohranil sam Cicero. Takole se ti verzi glasijo:

Če človeku, ki je zašel, prijazno pokažete pot,
ste storili, kakor da bi drugo luč od svoje luči prižgali,
in da pri tem vaša ne sveti nič manj.

Ena od zelo pogrešanih oblik naklonjenosti je poslušanje drugega. Kar ozrite se okoli sebe in povejte, koliko je takih, ki so vas pripravljeni poslušati. Toda naše govorjenje – kvaliteta naše misli – je bistveno odvisna od tega, da nas kdo posluša: zares posluša, tako, kakor da bi čakal, kaj boste povedali. Saj vemo, da je tako, mar ne? Nosilci katoliške kulture bi se lahko zavestno odločili, da bodo tudi poslušalci. To bi pomenilo, če smo lahko nekoliko bolj slovesni, da bi se povečale možnosti, ki jih ima beseda.

Posebna oblika naklonjenosti je tudi pozornost, ki jo človeku izkažete ob smrti. Pravijo poznavalci, da so najstarejši obredi, ki jih je človek uvedel in postavil, povezani s smrtjo in pokopom. Človek pa pripadnike svoje vrste, kakor tudi pravijo poznavalci, pokopava že deset tisoč let. Sedaj pa se za trenutek ustavimo in pomislimo, kakšno podobo dajejo naši pogrebi. Ob tem bi se morali vprašati, zelo resno, kaj to pomeni, da se je razkroj kulture pokazal ravno tam, kjer se je kultura začela. Ali je človek izgubil rešpekt pred smrtjo? Pred tem, kar ga dela človeka.

Mlado veselje

Slika 37. Mlado veselje Tamino Petelinšek

Saj vas najbrž ni treba spomniti, kako to gre. Ko bi človek mislil, da bodo ljudje v tišini čakali na začetek pogrebnega obreda, se zberejo v gruče in na glas konferirajo o vprašanjih, ki s pokojnikom nimajo nikakršne zveze. In ko se razvije sprevod, se vam gotovo prilepi kdo, ki vas začne gnjaviti s težavami, ki jih ima s svojim zobozdravnikom. Vse okoli vas govori, par spredaj, par zadaj, tam nekje pred vami pa nesejo ali peljejo človeka, ki je bil še pred kratkim živ in je sedaj mrtev, kakor beremo na nekem rimskem nagrobnem spomeniku, najdenem v Ptuju. Vsi smo ga poznali, a nismo toliko, da bi mu v tišini posvetili nekaj misli: da bi se ga na zadnji poti še enkrat spomnili v tem, kar je bil. Da bi ga še enkrat postavili kot človeka.

Upam si reči, da se vdor barbarstva nikjer tako odkrito in brez sramu ne kaže, kakor tu. Ali je res tako, da so ljudje izgubili rešpekt pred smrtjo?

Pri tem pa nas osuplja to, da nihče ničesar ne reče. Kadar govorimo o krizi kulture, včasih že pomislimo, da morda pretiravamo in da je mogoče vse v redu in da ne vidimo prav. Toda ko vidimo ljudi okoli sebe, ki med tem, ko duhovnik moli za pokojnika, z rokami na hrbtu demonstrirajo svojo emancipiranost, nimamo več pravice, da ne bi s Sokratom rekli: eís tosouton hékomen apaideusías – v táko stopnjo nekulture smo prišli.

Naš namen je bil, da se dokopljemo do kakšne misli o mestu kristjanov v javnosti. Videli smo, da je pred njimi predvsem velika naloga, ki je v tem, da se zavejo svoje tradicije in svojih besedil in začno gibanje za novo kulturo. Ker smo slovenski kristjani katoličani, bomo rekli, da naj bo to katoliška kultura. Nič sistematičnega nismo ponudili. Nanizali smo le nekaj bolj ali manj naključnih primerov, pokazali smo na nekaj možnosti, na katerih bi lahko zastavili svoje delo prihodnjo kulturo katoličanov. Nekoč se bomo za to morali odločiti. Cerkev je že enkrat rešila svet pred barbarstvom. To je bilo takrat, ko je v krizi tonil antični svet. Čisto lahko, da smo pred veliko ponovitvijo. Premisliti moramo, kaj to pomeni. Predvsem, ali ji bomo kos.

7. Slovenske teme – pomlad 2005

7.1. Se Italija ni nič naučila iz zgodovine?

Avtor: Drago Legiša

7.1.1.

Ko je lani italijanski parlament skoraj soglasno odobril zakon, po katerem je 10. februar določen kot dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, z Reke in iz Dalmacije, slovenska javnost tako doma kot v tujini temu dogodku ni posvetila skoraj nobene pozornosti. Zanimivo je, da je tako bilo tudi med Slovenci v zamejstvu, to je v deželi Furlaniji Julijski krajini, čeprav slednji drugače še kar redno in pobliže spremljajo italijansko notranjepolično dogajanje. Med vsemi Slovenci pa je naravnost završalo, ko se je razširila novica, da bo italijanska državna televizija predvajala film s pomenljivim naslovom Srce v breznu. Gre za filmski izmislek (angl. fiction), ki so ga snemali v Črni gori in ga je financirala sama italijanska državna radiotelevizijska družba RAI. O njegovi vsebini ne bomo govorili, saj ga je sredi letošnjega februarja predvajala tudi RTV Slovenija. Dovolj je, če napišemo, da filmski izmislek prikazuje Slovence kot zločinsko tolpo, ki zverinsko pobija moške, ženske in celo otroke samo zato, ker so Italijani. Slovenci naj bi torej pripadali genocidnemu ali rodomornemu narodu. V fojbah ali kraških jamah ter breznih naj bi našlo smrt na desettisoče Italijanov, medtem ko naj bi bilo k izselitvi ali eksodusu prisiljenih 350 tisoč Italijanov iz Istre, z Reke in iz Dalmacije, to je z ozemlja, ki je bilo po mirovni pogodbi, podpisani v Parizu 10. februarja 1947, priključeno Jugoslaviji.

Pri tem ne gre predvsem prezreti dejstva, da po lani odobrenem zakonu uradna Italija obhaja dan spomina prav 10. februarja, ta pa je neločljivo povezan z drugo svetovno vojno, med katero je Italija po zaslugi Mussolinijevega fašističnega režima nastopala kot agresor, bila nato poražena in bila zato tudi primerno kaznovana. Kot vemo, je bil slovenski narod ena izmed njenih žrtev. Film Srce v breznu pa je povsem iztrgan iz zgodovinskega konteksta, saj kratkomalo zamolčuje potek zgodovinskih dogodkov, ne omenja vzrokov in posledic, njegova poanta je le v tem, da »slavi« – kot Italijani pravijo Slovencem in Hrvatom – tako sovražijo Italijane, da jih pobijajo ali prisilijo, da množično zapuščajo svoje rojstne kraje in se odločajo za življenje v izgnanstvu.

Za vsakoletno obhajanje dneva spomina so se sicer v rimskem parlamentu izrekle skoraj vse italijanske politične stranke, vendar si glavno zaslugo za to pobudo kot tudi za film Srce v breznu lasti Nacionalno zavezništvo, saj je bil njegov tržaški poslanec Menia tudi glavni pobudnik samega zakona o dnevu spomina na fojbe in eksodus. V tem smislu je 10. februarja letos potekala prva spominska slovesnost v Trstu. Udeležil se je je tudi zunanji minister Gianfranco Fini, ki je predsednik Nacionalnega zavezništva. V svojem sicer kratkem govoru je med drugim dejal, da »o fojbah ne obstaja slovenska ali hrvaška resnica, ampak je resnica samo ena«, seveda tista, ki jo servira film Srce v breznu, kot je ob tem pravilno pripomnil zgodovinar prof. Pirjevec.

Slovenija – Italijanska okupacija

Da se razumemo: tako v Trstu kot v Gorici smo slovenski demokrati ves povojni čas javno in odločno obsojali zločinska početja nekaterih naših od zmage pijanih in od revolucionarnega zanosa prevzethi osvoboditeljev. »Kar smo med fašizmom 20 let sredi ogromnih težav gradili, so nam ti v 20 urah porušili,« je v pogovoru s skupino mladih slovenskih izobražencev tik pred podpisom Londonskega sporazuma leta 1954 dejal dr. Engelbert Besednjak, bivši poslanec v rimskem parlamentu, izvoljen na državnozborskih volitvah leta 1924. Toda v breznih tedaj niso našli smrt le Italijani, ampak tudi Slovenci. Podpisani dobro poznam razmere v svoji občini Devin-Nabrežina, kjer sem bil v razdobju 1952–1975 med drugim njen občinski odbornik in dva zaporedna mandata župan. Ni mi znano, da bi v kraških jamah našel smrt kak domači Italijan, vem pa za nasilno smrt vsaj sedem domačih deklet in fantov, od katerih je bila večina pobita po prvem maju 1945, ko je bilo vojne konec.

Slovenija – Italijanska okupacija

Slika 38. Slovenija – Italijanska okupacija
Slovenija – Italijanska okupacija

Slika 39. Slovenija – Italijanska okupacija

Kulturno-verski list Dom, ki izhaja v Čedadu, je 14. februarja letos v tej zvezi pisal: »Vsem zgodovinarjem je že jasno, da je šlo za ideološko čiščenje. Edvard Kardelj, ideolog in Titova desna roka, je 30. aprila 1945 izdal ukaz jugoslovanskim oddelkom, ki so bili na tem, da zasedejo Trst, naj likvidirajo fašiste in protikomunistične nasprotnike ne glede na njihovo narodno pripadnost. Tragedija fojb je torej skupna Italijanom, Slovencem in Hrvatom. Šlo je namreč za metodo, ki jo je jugoslovanski komunistični režim sistematično uporabljal za likvidacijo kolaboracionistov in svojih nasprotnikov.« Podpisanemu je tudi znano, da je italijanska oblast same begunce ali optante iz Istre načrtno izkoriščala v raznarodovalne namene tako v občini, ki sem jo upravljal, torej v Devinu-Nabrežini, kot vzdolž vsega kraškega roba, ki v nekakšnem loku obkroža mesto Trst. Da je tako, zgovorno pričajo begunska naselja pri Križu, na Proseku in Opčinah.Enako pa se je dogajalo v Štandrežu, ki je predmestje Gorice. Dejstvo je, da smo morali Slovenci, ki smo ostali v Italiji, plačati sorazmerno visoko ceno za to, kar se je pripetilo Italijanom v Istri: iz večine v narodnostnem pogledu smo na svoji zemlji postali manjšina!Vse to se je zgodilo v brk mednarodno sprejeti obvezi, da se narodnostna sestava našega ozemlja ne bo umetno spreminjala!

Slovenija – Italijanska okupacija

Slika 40. Slovenija – Italijanska okupacija
Slovenija – Italijanska okupacija

Slika 41. Slovenija – Italijanska okupacija

Končno se moramo vprašati, zakaj ima Italija danes za potrebno tako pristransko in zmaličeno prikazovati svojo polpreteklo zgodovino in čemu to služi. Kako more kratkomalo izbrisati 20-letno preganjanje našega primorskega življa in zamolčati dejstvo, da je fašizem primorske Slovence in istrske Hrvate obsodil na narodno smrt? To pa jim je napovedal sam Mussolini, ki je leta 1920, ko še ni prevzel oblasti v državi, takole govoril: »Kadar imamo opraviti z manjvrednim in barbarskim plemenom, kot je slovensko, ne smemo voditi politike sladkorčka, temveč palice. Meje Italije morajo biti na Brennerju, Snežniku in na Dinarskem pogorju: mislim, da je primerno žrtvovati 500 tisoč slovanskih barbarov za 50 tisoč Italijanov.« (Glej Gianni Oliva, Profughi, str. 43, Mondadori 2005). V poročilu slovensko-italijanske kulturnozgodovinske komisije, ki je po nalogu italijanske in slovenske vlade preučevala odnose med Slovenci in Italijani v razdobju 1880– 1956, med drugim beremo: »Vojaški napad na Jugoslavijo je pomenil vrhunec dolgoletne, proti Balkanu in Podonavju usmerjene fašistične imperialistične politike. V nasprotju z določbo mednarodnega prava, ki ne dopušča aneksije z vojaško silo zasedenega ozemlja pred podpisom mirovne pogodbe, je Italija priključila Ljubljansko pokrajino kraljevini. Kakim 350.000 prebivalcem Ljubljanske pokrajine je sicer s statutom zagotovila narodno in kulturno avtonomijo, a so se okupacijske oblasti kljub temu odločno zavzele za čim hitrejše vraščanje dežele v italijanski fašistični sistem in njene ustanove in organizacije podredile ustreznim italijanskim. Politična, kulturna in gospodarska privlačnost Italije naj bi domače prebivalstvo postopno fašizirala in poitalijančila. Fašistični okupator se je sprva zanašal na to, da si bo lahko Slovence podjarmil z domnevno večvrednostjo italijanske omike, zato je bila italijanska okupacijska politika sprva milejša.« »Na naraščajoči uspeh partizanskega boja – nadaljuje poročilo – in na vse ostrejše nasprotovanje prebivalstva okupatorju, je Mussolini odgovoril s prenosom pristojnosti s civilnih oblasti na vojaško poveljstvo, zato da je lahko uvedlo surovo represijo. Okupacijski režim je temeljil na nasilju, ki se je izražalo v vsakovrstnih prepovedih, v konfinacijah, deportacijah in internacijah v številna taborišča po Italiji, v zaplembah in uničevanju premoženj, v požigih domov in vasi. V taborišča je bilo odgnanih kakih 30.000 ljudi, večinoma civilistov, žensk in otrok.«

General Maister je prijezdil v Ljubljano

Slika 42. General Maister je prijezdil v Ljubljano Mirko Kambič

Že omenjeni Dom ugotavlja, da za vojne zločine, ki jih je zagrešil fašizem, ni nihče nič plačal. Ni bilo nobenega Nürnberga ne nobenega kazenskega postopka v Italiji. To je bilo zamolčano in ne fojbe ter eksodus, kot zdaj na ves glas razglašajo domala vse politične stranke v Italiji. Zato se moramo povsem upravičeno vprašati, kam vse to vodi, saj je treba pričakovati, da se bo gonja proti Slovencem in Hrvatom nadaljevala zlasti ob vsakoletnem obhajanju dneva fojb in eksodusa. Kot vemo, Italija do zdaj ni dvignila tistih 100 milijonov dolarjev, ki jih je Slovenija bila položila v luksemburški banki na italijanski tekoči račun. To je bilo v skladu z dogovorom, ki je bil svoj čas sklenjen z Italijo v zvezi z zapuščenim imetjem Italijanov, ki so se bili izselili iz Istre. Njihov predstavnik odv. Sardos Albertini iz Trsta je še na začetku februarja letos izjavil, da od Slovenije pričakuje predvsem vračanje hiš in ne toliko opravičil za prestano gorje.

Slovenija – Italijanska okupacija

Slika 43. Slovenija – Italijanska okupacija

Ali pretiravamo, če rečemo, da se Italija pravzaprav ni odpovedala svojemu svojčas jasno izpovedanemu cilju osvajanja slovenskega in hrvaškega ozemlja? Taka in podobna vprašanja odpira začetek obhajanja dneva spomina, ki ga bodo v Italiji obhajali vsako leto 10. februarja ob obletnici podpisa pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.

7.2. Duh iz brezna

Avtor: Anton drobnič

7.2.1.

Že nekaj let pred drugo svetovno vojno so naši rdeči tovariši sklenili, da je treba začeti narodnoosvobodilni boj. Zato je očitno, da s tem izrazom niso mislili na boj proti okupatorjem, saj jih tedaj še ni bilo. To je samo komunistični izraz za razredni boj, za nasilno socialno revolucijo, za boj za osvoboditev ljudstva (srbsko: naroda) izpod kapitalistov in imperialistov. Od leta 1921 naprej so s komunistično revolucijo nekajkrat poskusili, vendar jim v normalnih razmerah ni uspela. Po zgledu Leninovih boljševikov iz leta 1917 so se nato odločili, da bodo v pričakovani prihodnji vojni sodelovali samo v primeru, če jo bo mogoče izkoristiti za revolucijo.

Zato so leta 1941 na vse načine izpodkopavali in ovirali obrambo Jugoslavije, češ da gre za obrambo kapitalističnih izkoriščevalcev. Navdušeno so pozdravili nacistične okupatorje, velike zaveznike Stalinove Sovjetske zveze. Naš normalni svet je padel s tečajev, preplavila ga je velika nenormalnost, plodno polje za komunistično rovarstvo in prevare, za nasilno osvojitev absolutne oblasti. Še posebej so bili veseli nemških okupatorjev, ki so z germansko brutalnostjo opravili mnogo nasilja namesto njih, ko so na primer pregnali najbolj zavedne slovenske izobražence, zlasti duhovnike in učitelje, pobili komunistom neposlušno junaško Šarhovo četo na Pohorju in na Frankolovem obesili jetnike iz Starega piskra v Celju, ki po begu iz ječe niso hoteli k partizanom, ampak so se rajši vrnili v nemški zapor. Prav je, da so jih obesili, je poudaril partizanski funkcionar, drugače bi jih morali pa mi po vojni.

Na italijanskem okupacijskem področju so vsaj do julija 1942 takšne čistke morali opravljati partizani sami, ker jim Italijani razen streljanja talcev po izboru OF in dobave nujne vojaške opreme sprva niso bili toliko v pomoč kot Nemci. Zato je vsako večje partizansko taborišče imelo tudi svoje morišče, po navadi kakšno kraško jamo ali brezno, kot je bila Krimska jama, kjer je poveljeval Bojan Polak – Stjenka, krvavi politični komisar pa je bil Fric Novak – ali brezna Kozlovka, Žiglovica, Brezova reber in druga. V jame in brezna so partizani množično metali žive ali mrtve može in žene, mladce in dekleta, matere in otroke. Še po osamosvojitvi je star partizan s slastjo razlagal, da so v Krimski jami »babe še tri dni javkale«. Večinoma so jih prej še grozovito mučili, posiljevali in sramotili.

To krvavo opravilo za partizane na začetku ni bilo lahko delo. Tudi oni so bili vzgojeni in so prej živeli v civiliziranem svetu, v krščanski in razsvetljenski Evropi. Še zdaj pripovedujejo, da so večinoma bili verni ljudje, krščanski socialisti in podobno. Vedeli so, kaj je poštenje in odgovornost, zavedali so se, da sta človeško življenje in njegova svoboda sveta. Pa vendar, ko so se podali ali so pristali na službo v komunističnem ljudskoosvobodilnem prevratništvu, so morali ropati, so morali mučiti in so morali ubijati. To ni bilo ropanje po sovražni deželi, to ni bilo ubijanje tujih vojakov v vojni, na fronti, kjer ni mogoče spoznati ali razločiti sovražnikovega obraza, kjer ni mogoče videti, koga so ubile granate, ki jih vojak izstreli na drugo stran hriba, ali bombe, ki jih vojak meče z letala visoko nad oblaki. To je bilo ubijanje iz obraza v obraz, iz oči v oči, ubijanje soseda, s katerim sta še pred letom skupaj kosila, to je bilo ubijanje dekleta, ki je še pred meseci bilo z ubijalcem na isti veselici, to je bilo ubijanje duhovnika, ki ga je malo prej učil ljubezni in poštenja, ubijanje sošolca, znanca ali celo sorodnika. Nobeden ni v roki držal orožja in meril na ubijalca, potrebna ni bila nobena obramba, saj so žrtve imele zvezane roke. To pobijanje ni bila vojna, ni bilo nič vojaškega, bilo je samo zavesten in premišljen umor svojih bližnjih.

Da so partizanski poveljniki takšna nečloveška dejanja mogli ukazati in jih njihovi podrejeni izvršiti, so oboji morali zadušiti svojo vest, zamrzniti svoje srce in zatajiti svoje poštenje in pamet. Z vsako mučeno in umorjeno žrtvijo so ubili in v brezno sovraštva vrgli tudi del svojega srca, svojega poštenja, del svoje duše. Ob zavzetem delu so kmalu ostali brez duše in njihov ubijalski posel je postal lahek, brezdušno vsakdanji. Že med vojno so pobili okrog 6000 nedolžnih Slovencev, po vojni pa se je njihova morilska sla razširila brez meja in uničila več deset tisoč življenj. Ne morem pozabiti, kako je leta 1949 tedanji oficir KNOJ-a Dušan V. skupini zapornikov prostodušno razlagal, da je spomladi 1945 pri Laškem pobil čez 3000 jetnikov in nato v mariborskih zaporih v eni noči še 250 zapornikov po jetniških celicah. Bil je topel pomladni večer, vendar nas je zmrazilo do srca, ker smo iz njegovih hladnih besed čutili, da je tudi njegova duša ostala v nekem temnem breznu. Tako so se po komunističnem ukazu v breznih sovraštva izgubile tudi duše mnogih drugih partizanov, da so zmogli opraviti krvavo tlako nad svojimi brati.

DELO 1941, št. 2 (ponatis 1947 – CZ, Ljubljana)

Slika 44. DELO 1941, št. 2 (ponatis 1947 – CZ, Ljubljana)

Po šestdesetih letih so ti tovariši tudi pred telesnim koncem, eni še vedno brez duše, drugi z zmedeno zavestjo, tretji s strahom pred neznano prihodnostjo, ki ni več v njihovi oblasti ne na tem in ne na drugem svetu. Mnogi bi radi poiskali svojo dušo, jo uredili in očistili ter jo pred odhodom s tega sveta vsaj malo razbremenili. Stari in nemočni bi pri tem potrebovali pomoč in sodelovanje svojih tovarišev, svoje organizacije. Njihovi voditelji pa za kaj takega nočejo niti slišati. Trdovratno branijo pridobitve revolucije, svoje položaje in šestdesetletne privilegije. Ujetim dušam svojih sodelavcev ne pustijo zbežati iz brezen sovraštva. Še naprej jih vežejo s svojimi starimi miti o boju proti okupatorju, ki bi ga po eni strani radi na vse načine očistili in ločili od krvave revolucije, po drugi strani pa ne priznajo niti revolucije in ne njenega nasilja. Nasprotnikom glasno zamerijo, da njihov boj proti okupatorju enačijo z revolucionarnim nasiljem, sami pa takšne ločitve med dobrim in zlim ne znajo in nočejo narediti. Tudi ne morejo, saj sami zagotavljajo, da je oboje neločljivo združeno in povezano. Kadarkoli kdo omeni medvojno komunistično revolucionarno nasilje, vedno se v tem prepoznajo partizanski voditelji in to štejejo za napad na svoj »boj proti okupatorju« ali t. im. NOB. Če poti iz tega shizofrenega stanja ne najdejo voditelji, kje naj pomoč in rešitev za svoje duše iščejo njihovi člani? Ostajajo izgubljene duše v breznih sovraštva z vsem hudim, ki ga sovraštvo rodi.

Po že tretji in najbolj jasni izgubi oblasti na lanskih jesenskih volitvah so voditelji in izbranci nekdanje totalitarne družbe zagnali najhujši preplah. Na vseh točkah, ki jih obvladujejo, obvladujejo pa še vedno skoraj vse oblastne, družbene, gospodarske in kulturne položaje, izkoristijo vsako priliko ali nepriliko za oznanjanje in slavospeve svoji zlagani zgodovini. Nič jim ni nerodno, ko slovenski samoobrambni odpor proti medvojnemu komunističnemu nasilju še vedno razglašajo za izdajalsko kolaboracijo, ugovore popljuvanih pa za sejanje novega razdora. V zaslepljenem sovraštvu niso sposobni spremeniti niti svojega totalitarnega govora, kaj šele da bi bili pripravljeni s svojimi drugače mislečimi rojaki sesti za mizo in se po 60 letih pogovarjati o dejstvih.

Zadnje mesece je naše rdeče tovariše hudo prizadel italijanski film Srce v breznu, ki je prelomil šestdesetletno zaroto molka o zločinih, ki so jih med vojno in po njej zagrešili komunistični partizani in italijanski fašisti. V filmskih morilcih z rdečo zvezdo so se že vnaprej prepoznali slovenski partizani, čeprav jih film ne omenja. Vznemirili so se, ker film ne kaže tudi fašističnih umorov, da bi z njimi lahko opravičili svoje poboje. Še v enaindvajsetem stoletju so prepričani, da je namesto z zakonom na zločin treba odgovoriti z zločinom, na slab film pa kar z oklicem izrednega stanja v državi. Pokazali so, da so v demagogiji in prevari povsem enakovredni svojim fašističnim tekmecem.

Neofašističnim tekmecem pa naši tovariši niso enaki samo v lažnem prikazovanju polpretekle zgodovine, ampak tudi v grobem zapostavljanju svojega naroda pred svojimi partijskimi koristmi in pridobitvami revolucije. Tako kot vedno doslej se tudi tokrat pred fašistične napade in njihove obtožbe za zločine niso postavili rdeči junaki sami, ampak so pohiteli pred te obtožbe poriniti ves slovenski narod in celo njegovo državo in se ne obotavljajo vse hujskati v sovraštvo proti sosedni državi. Slovenski narod in državo so tovariši zopet brezdušno zastavili za skrivanje svojega nekdanjega internacionalističnega terorja in svojih sedanjih laži.

DELO 1942, št. 4 (ponatis 1947 – CZ, Ljubljana)

Slika 45. DELO 1942, št. 4 (ponatis 1947 – CZ, Ljubljana)

Seveda pri tem ne gre za tovariško tekmovanje s fašisti v nečastnem obnašanju, ampak za paničen strah, da bo prelom sporazumnega molka o njihovih zločinih zbudil vest in razum slovenskih ljudi in jih pripeljal do spoznanja, da je t. i. NOB tako po resničnem namenu kot po dejanskem izidu bil predvsem breznarodna komunistična revolucija, ki se je s krvavim nasiljem dokopala do totalitarne oblasti in jo nato z dobro plačano pomočjo istih borcev vzdrževala pol stoletja. Ustrašili so se, da bodo na dan prišli ne samo poboji Italijanov, ampak tudi množično pobijanje Slovencev, ki jim idejno in politično niso bili pogodu.

Zadnji vodja totalitarnega sistema in vojak revolucije Milan Kučan se neznosne more, da bo ljudstvo zvedelo za resnico, skuša rešiti s ponujanjem nekakšne sprave med predsedniki treh držav. S tem bi slovenski narod in državo tudi formalno postavili na mesto komunističnih zločincev. Taka zamenjava nekdanje partije s sedanjo državo bi zločine NOB nacionalizirala, jih spravila v muzej in v novo pozabo. Upajmo le, da slovenska oblast takšnemu interesu prehlajenih duš ne bo nasedla.

Vrata

Slika 46. Vrata Tamino Petelinšek

Bolj kričavo in manj resno se tega posla loteva drugi vojak revolucije in sedanji predsednik njenih borcev Janez Stanovnik. Manj resno zato, ker Kučanovo trditev o več resnicah jemlje dobesedno in pri tem pozabi, kaj je rekel včeraj. To mu ne dela težav, saj zanj resničnosti sploh ni, vse je samo videz. Zanj zgodovina ni nekaj, kar se je zgodilo, zato soglaša s Kocbekom, da je zgodovina samo preteklost, gledana skozi očala sedanjosti. Skozi očala sedanjosti zato na dogodke gleda drugače, kot jih je nekoč doživljal. Osupljivo priznanje, da njegovim opisom preteklosti ne gre verjeti, ker je ne opisuje tako, kot jo je doživljal. Očitno so po takšni poti prišle na dan tudi njegove ljubeznive »pokveke«.

Teorijo komunističnih resnic po vsakdanjih potrebah Janez Stanovnik rad praktično uporablja tudi v svojem javnem nastopanju. Tako je npr. lanskega julija na Pokljuki grmel, da »med vojno o revoluciji nismo nikoli govorili«, kar naj bi pomenilo, da revolucije ni bilo, saj so si to izmislili komunisti po vojni. Pred nekaj tedni pa si je na vprašanje Mladine o žrtvah revolucije nadel drugačna očala in povedal drugo resnico: »Tisti, ki je o revoluciji največ govoril, smo bili mi, krščanski socialisti. Komunisti med vojno niso hoteli govoriti o revoluciji, so jo pa delali.« Tako, z očali trenutne sedanjosti revolucijo lahko vidiš ali pa je ne vidiš. S takimi očali po potrebi lahko genocidno morijo več deset tisoč političnih in idejnih nasprotnikov ali – kot pravi Janez Stanovnik – »pobijanje vsevprek« lahko mimogrede spremeniš v »najbolj veličastno razdobje v naši narodni zgodovini«. Potem lahko zahtevaš, naj država slavi prvo totalitarno vlado, odgovorno za slovenski holokavst kot rešiteljico slovenstva. O, kako pripravno in koristno je biti brez duše! Vse je v ustreznih očalih!

V breznu sovraštva izgubljene duše zato zaman čakajo na pomoč in rešitev od svojih višjih tovarišev. Ti sedaj skrbijo za nacionalizacijo nasilja in čiščenje svoje preteklosti ter za novo klevetanje slovenskega odpora proti nasilju. Duše ne potrebujejo, zadoščajo jim stara očala in novo sovraštvo.

8. Dogajanja in dognanja

8.1. Je bil Balantič res tak?

Avtor: Marijan Tršar

8.1.1.

Prijatelj mi je omenil, da se je v zadnjem času pojavilo pisanje o »pravih« vzrokih Balantičeve odločitve, da gre med vaške stražarje. Kot že nekajkrat prej spet poskušajo to usodno pesnikovo odločitev razlagati z njegovim »krhkim« značajem, s prijateljstvom s Francetom Kremžarjem pa s hudo lakoto, ki jo je moral prestajati v Ljubljani, in se je menda rešil na ta način. Takšne govorice se širijo po večini iz krogov rdeče kontinuitete, še posebej iz pričevanj njegovih kolegov na slavistiki, kjer je bil nekaj časa tudi sam član OF. Kar ne morejo preboleti nedvomnega dejstva, da se jim je izneveril in prestopil na stran »belega izdajstva« tako izjemen pesnik, ki se je za vedno zapisal v našo kulturno zgodovino, pa želijo zmanjševati moralno vrednost te njegove odločitve v nekakšen naključni značajski spodrsek, ki so mu bile vzrok posebne razmere, v katerih je takrat bil, pa mladostna značajska nezrelost.

Sam pa sem od blizu, tako rekoč iz prve roke, čisto drugače doživljal peripetije njegovega doslednega in stopenjskega dozorevanja za ta usodni korak. Predvsem lahko že vnaprej zavrnem opisano omalovaževanje Balantičevega »pohlevnega«, da, kar »slabičevskega značaja«. In pritrdili mi bojo tudi vsi tisti, ki so ga poznali bolj od blizu, rekel bi intimno: res je nasprotno, ta skromni, na prvi videz kar preveč »mehki« fant se nam je prijateljem iz Kremžarjevega krožka, pa tudi pozneje tistim iz širšega kulturnega Kroga, kateremu smo se pridružili, pokazal v docela drugačni luči – kot fant z utrjenimi lastnimi pogledi na aktualno problematiko, ki je svoja gledanja znal braniti domiselno in odločno in se dal prepričati edino močnejšim argumentom. Že v debatah v domačem krožku smo občudovali bistrost in pronicljivost njegovega razpravljanja; ne bom pa pozabil, kako je suvereno in pogumno nastopil proti nekaterim »personalistom« v Krogu, ko so se v duhu tedaj aktualnega francoskega katoliškega literarno-filozofskega gibanja zavzemali za nekakšne privilegije: teh naj bi bili deležni »poklicani in izvoljeni« ustvarjalci, ker da jim je Bog naklonil večjo duhovno občutljivost in ustvarjalni talent, pa naj bi jim zato toliko ne gledali »pod prste« v vsakdanjih človeških slabostih. Balantič se je spustil v izčrpno in ostro filipiko ter dokazoval prav nasprotno: ljudje z večjimi obdarjenostmi niso manj, ampak še bolj odgovorni Bogu za te prejete darove duha, ne pa, da bi jim ti bili v potuho. Tedaj so tudi krogovci ugledali »pravega« Balantiča, ki zna v svojih utrjenih prepričanjih vztrajati in jih neomajno braniti.

Grahovo pri Cerknici

Slika 47. Grahovo pri Cerknici

In tak je bil tudi v vsakdanjem življenju. Res je v svojem stanovanju v Mostah na Ciglerjevi tolkel lakoto, a bil je preponosen, da bi to kazal na zunaj in tožil prijateljem. Tudi naše ponudbe, da bi vsaj kdaj sprejel naša povabila na kosilo, je odklanjal. Prijatelji smo si izmislili zvijačo, kako ga kdaj pa kdaj le prepričati. Zmenili smo se, da bomo vsa naša praznovanja godov in rojstnih dni praznovali skupaj pri njem ali v krožku, tako se je vsaj tistikrat lahko nasitil brez ranjenega ponosa.

Sicer pa je najhujšo lakoto trpel v Gonarsu od poletja do jeseni 1942, ko je dobesedno životaril brez paketov ob skopuških lagerskih obrokih. In to brez vsake pomoči njegovih kolegov z univerze, ki so od blizu gledali izčrpavajoče stradanje tega fanta, čeravno so vedeli, da velja za nadarjenega pesnika. Lahko bi mu bili pomagali v »španoviji«, kakršne smo imeli študentje v našem lagerju Alfa, da bi ga, denimo, vključili in mu kot enakopravnemu dajali skrbno odrejeni delež iz svojih v španoviji prejetih paketov. Ker je bil Balantič tedaj bržčas še povezan z OF, se mi je zdelo toliko bolj čudno, da mu niso nudili te preživitvene možnosti, še bolj pa, da niso nikoli, tako mi je rekel, na večernih internih literarnih nastopih brali njegovih pesmi.

O njegovem vključenju v OF smo zvedeli od Kremžarja še pred internacijo v Gonarsu. Članom krožka je povedal, da se je Balantič po njegovi informaciji priključil OF na slavistiki. Potem pa nam je poudarjeno zabičal, da ga ne smemo niti z besedico pregovarjati ali »spreobračati«. Zakaj Balantič da je dovolj bister in pošten, da bo sam spoznal, kaj je prav – on sam da o tem niti malo ne dvomi.

France Balantič – Faksimile

Slika 48. France Balantič – Faksimile

Tudi v tem se razkriva nelogičnost govoric, da je Balantič podlegal Kremžarjevim prijateljskim prepričevanjem. Bilo je prav nasprotno, France ni bil samo njegov prijatelj, oboževal je Balantiča in mislil samo na to, kako bi mu koristil, mu pomagal. Spomnim se njegovega občudovanja, ko sem ju leto prej, kmalu po začetku okupacije, obiskal v Dobrepolju. Povedal mi je, da vsak večer pozno v noč debatirata, največ o umetnosti, in da vedno, ko pride domov – sam je stanoval pri občinskem tajniku Štihu, Balantič pa pri županu Drobniču (upam, da še prav pomnim imena) – zapiše v dnevnik vse, o čemer sta meditirala. Dosti preveč je občudoval Balantičev talent, da bi si upal siliti fanta v kakršno koli odločitev, kaj šele avanturo.

Sicer pa sem za obe odločilni Balantičevi spoznanji v njegovem gledanju na tedanje slovenske razmere zvedel od njega v času, ko je bil sam, daleč od prijatelja Kremžarja. Za prvo v Gonarsu, ko sva po več mesecih ločena v oddelkih Alfa in Gama končno le prišla skupaj; na jesen so nas namreč izpod šotorov selili v barake. Na skupnem pogradu mi je nekega večera zaupal svoje konvertitstvo: da je dosti razmišljal, pa mu je zdaj jasno: sveta ne more odrešiti nobena nasilna ideologija, ampak edino Kristusova ideologija ljubezni. Prejšnji »oefar« je brez Kremžarja ali mene prišel do tega zanj življenjsko prelomnega spoznanja.

Spomnim pa se tudi njegove končne odločitve. Bilo je na moj god – praznujem ga na Jožeta, čeravno mi je prvo ime Marijan – ko sva šla po Miklošičevi nasproti frančiškanom. Bil sem presenečen, ko mi je kar brez uvoda povedal, kako je zdaj prepričan, da se je proti zločinskemu komunizmu treba boriti. Zato da bo šel h Kremžarju – ta je bil tedaj že poveljnik vaške straže v Grahovem – a orožja ne bo vzel, ampak mu bo pomagal v pisarni. Ne spomnim pa se, čez koliko dni in kako je potem odšel na postojanko. Tudi ob tej njegovi odločitvi je bil Kremžar daleč stran, očitno pa je Balantič o vsem že prej dolgo razmišljal.

Zakaj je potem vseeno nosil orožje in hodil z drugimi stražarji na akcije, mi sam ni nikoli omenil, a tudi vprašal ga nisem. Sodim pa, da so ga v to potegnile strahote rdeče revolucije, ki so se dogajale tako rekoč pred njegovimi očmi po Dolenjskem in Notranjskem. O tem me prepričuje tudi njegovo ravnanje po kapitulaciji Italije, ko se je srečno rešil in se s Kremžarjem zatekel v Ljubljano. V razcefranem laškem vojaškem plašču je potem stražil na bloku na Lavrici, a je samo odmajeval z glavo, ko sem mu dopovedoval, da slovenskemu narodu lahko prav tako in še koristneje služi s svojo poezijo kot s puško. Odločno me je zavrnil in odšel s Kremžarjem nazaj v Grahovo, kjer je, kot vemo, končal v ognju.

Tudi po pripovedovanju našega krožkarja Staneta Tomažiča, ki se je po čudežu rešil iz goreče hiše, je bil do zadnjega trden in neupogljiv vojak, ki je bodril svoje sobojevnike. Zagotovo torej nič podoben mevži, kakršnega bi rada naslikala rdeča kontinuiteta. Očitno je v letu in pol svojega vojaškega staža, najprej kot vaški stražar in potem domobranec, videl in doživel toliko tragičnih usod pa grozodejstev revolucionarnega terorja nad tamkajšnjim kmetskim prebivalstvom, da tudi v bližini smrti ni podvomil o upravičenosti svojega upora proti komunizmu.

Večino teh drobnih spominov na Balantiča sem že večkrat opisal v krajših in daljših fragmentih, v nekaj intervjujih in v svoji knjigi Dotik smrti. Zdi pa se mi prav, da jih tako na kratko izluščene zdaj lahko preberejo tudi tisti, ki do knjige še niso prišli ali ne vedo zanjo.

8.2. Sodni odsek slovenskega domobranstva

Avtor: Božidar Fink

8.2.1.

Mlakarjeva knjiga je odprla celoten vpogled v sestav in organizacijsko delovanje Slovenskega domobranstva. Pri navajanju virov avtor omenja tudi izjave živečih oseb, zato menim, da takratni udeleženci dogajanj še vedno lahko dopolnjujejo sicer monografsko obdelano snov.

V podpoglavju o Organizacijskem štabu je predstavljen tudi njegov sodni odsek. Niso mi dosegljivi navajani arhivski viri, za katere imam vtis, da so tudi sicer dokaj skromni. Izjava dr. Igorja Czernyja pred sodiščem je lahko nezanesljiv ali vsaj pomanjkljiv vir glede na njegovo več kot verjetno moteno duševno stanje po ugrabitvi v Celovcu, odkoder je bil odpeljan skupaj z dr. Stanetom Graparjem. Zato menim, da o sodnem odseku niti zgodovinarji nimajo dovolj popolne slike, še manj pa o njem ve splošna javnost.

Ker sem še edini preživeli član sodnega odseka, ponujam nekaj iz osebnega spomina, iz katerega se je sicer v šestdesetih letih marsikaj izbrisalo; prikaz torej ne more biti izčrpen, to tudi zato, ker takrat kot mlad pravnik nisem imel večjih delovnih izkušenj in nisem bil od blizu udeležen pri vodenju odseka. Spominjam pa se, da sem obilico dela opravljal z vso mladostno zavzetostjo prav do konca v Vetrinju.

Ime sodnega odseka pravzaprav ni bilo povsem ustrezno. Poleg sodnih zadev je bil odsek pristojen za disciplinske zadeve, dajal je pravna mnenja, sodeloval pri ugotavljanju upravičenosti do činov, dajal predloge za ženitna dovoljenja in še kaj. Imel je torej funkcijo široke pravne službe. Vem, da je bil odsek dejaven tudi pri pogajanjih za oblikovanje besedila domobranske prisege. K temu nisem bil pritegnjen, čutil pa sem hudo napetost, ki je tedaj obvladovala odgovorne dejavnike.

Sodnemu odseku je načeloval šef, stotnik Alfonz Capuder, v civilni službi sodnik. Poleg njega je imel odsek osem članov z različnimi častniškimi čini. Vsi smo bili pred domačimi nadrejenimi zapriseženi kot sodni častniki.

Pričujočo delno sliko naj dopolnim z nekaterimi osebnimi podatki in izkušnjami.

Po internaciji v Gonarsu sem oktobra 1942 pristopil k vaškim stražam in bil dodeljen poveljstvu bataljona v Rovtah nad Logatcem. Ker mi je do dovršitve pravnih študij manjkal samo en izpit, sem se maja 1943 vrnil v Ljubljano in julija dobil diplomo.

Takoj sem začel s sodno vežbo na ljubljanskih sodiščih. Vmes sem se na vojaškem uradu vpisal v Slovensko domobranstvo in čakal na vpoklic. Sredi novembra sem bil imenovan za izslednika pri 2. in 4. bataljonu na Vrhniki. Zaradi študijskega naslova in zaupanih službenih nalog s pravico poizvedovanja in zasliševanja oseb na vseh vojaških stopnjah mi je bil priznan častniški čin. Po služenju na terenu sem bil maja 1944 dodeljen neposredno k sodnemu odseku v Ljubljani. Službo sem opravljal prav do Vetrinja in bil dejansko razrešen 30. maja 1945 z razpadom Organizacijskega štaba.

Na Vrhniki in v Ljubljani sem bil torej v položaju vojnega izslednika. Po neformalnih službenih pravilih in lastnem razumevanju je to bila funkcija, ki so ji pripadale naloge organa v predzakonskem postopku in preiskovalnega sodnika ter referenta v disciplinskih primerih, zraven pa tudi poročevalca v konfliktnih upravnih zadevah. Področje mojega dela in sploh sodnega odseka je bilo samo znotraj domobranstva, ki mu je bilo treba varovati neoporečnost v organizaciji in delovanju. Sodno-pravna služba ni imela opravka z nasprotniki, razen če so se zakrito pojavljali v domobranskih vrstah. Čeprav ni imel vodstvenih in bojnih nalog, je bil naš sektor domobranske organizacije pomemben, saj je pomagal pri ohranjanju discipline in odvračanju samovolje proti sobojevnikom in prebivalstvu, hkrati pa je z eksemplaričnim kaznovanjem najhujših kaznivih dejanj postavljal svarila kršitvam pravnih pravil in moralnega kodeksa. S tem pa je skrbel tudi za ugled domobranstva pred slovensko dejavnostjo, ki je bila zgrožena nad partizanskim terorističnim divjanjem. Pomen sektorja morda potrjuje tudi to, da me je imela UDBA na seznamu v dosjeju 15412 s prilogo štirinajstih fotokopij z označbo DMB (domobranstvo), zraven pa je bil nakazan ukrep aretacije. Ker kot domobranec nisem bil v službi drugje kot samo pri sodnem odseku, mi je komunistični režim mogel samo zaradi te službe določiti aretacijo in seveda še kaj drugega.

Na sodnem odseku sem bil med samimi pravniki praktiki eden mlajših. V vaški straži in potem na Vrhniki sem se nekaj seznanil z razmerami na podeželju, s strokovnim delom pa v praksi nekaj mesecev na sodiščih. Kljub začetništvu sem bil deležen zaupanja, tako da mi obilica naloženega dela ni dopuščala, da bi se bil mogel od blizu seznanjati z delovanjem vodstva in drugih referentov. Imel pa sem zelo jasno poznavanje temeljne usmerjenosti odseka glede na upoštevanje okupatorjevih predpisov in odnosov z njegovimi dejavniki.

Področje moje službe je obsegalo največ disciplinske in kazenske zadeve. Sodni odsek je prejemal poročila in ovadbe o samovoljnih odstranitvah in izostankih iz vojaških enot, tatvinah in izsiljevanju, poškodbah z orožjem, tihotapstvu in drugem. O vsem je bilo treba pridobivati dodatna poročila ali opravljati poizvedbe in preiskavo, večkrat tudi z ogledom na terenu. Spominjam se primera častnika, ki je bil ovaden, da si je samovoljno prisvojil določeno količino usnjenih izdelkov, on pa je zatrjeval, da je imel do njih pravico. Treba je bilo torej zaslišati ovadenega, pred tem pa ugotoviti obstoj predmetov in jih začasno zaseči, dokler spor ne bi bil razrešen.

Intervencija je bila potrebna tudi v primerih, ko so bili prizadeti interesi domobranstva ali njegovih pripadnikov. Tudi v takih primerih sem opravljal poizvedbe in zaslišanja. Spominjam se, da je bilo treba na železniški postaji Brezovica ugotavljati, kako je izgubil življenje domobranski častnik, ki ga je zadela krogla iz orožja nemškega vojaka. Lahko bi šlo za naklepno dejanje in bi v takem primeru domobransko vodstvo zahtevalo drugačno zadoščenje. Okoliščine pa so kazale, da se je orožje sprožilo zaradi neprevidnega ravnanja; to nam je bilo pozneje sporočeno, a je bil vojak obsojen zaradi povzročitve smrti iz malomarnosti. Drugič spet je bilo treba braniti domobransko posadko v Kočevju, ki so jo po partizanskem napadu Nemci obtoževali, da ni primerno držala svojega obrambnega sektorja. Treba je bilo torej pridobiti na mestu samem izpovedbe obdolženih domobranskih častnikov, iz katerih je bilo razvidno, da so bile obtožbe neutemeljene.

Od sodnih procesov z glavno obravnavo se spominjam dveh, od katerih sem bil v enem neposredno udeležen, v drugem primeru pa sem bil prisoten kot priča pri izvršitvi kazni. V tem drugem primeru je bil po sodnem senatu, ki je bil po mojem spominu v celoti slovenski, obsojen na smrt domobranec, ki mu je bila ugotovljena krivda, da je iz četnega skladišča jemal orožje in strelivo ter ju izročal nasprotnikom. Kazen so izvršili s streljanjem domobranci obsojenčeve čete. V prvem primeru pa je bil sojen domobranec, ki je bil obtožen, da je v boju ravnal tako, da je hudo ogrozilo uspeh. Natančne obtožbe se ne spominjam. Senat, v katerega sem bil imenovan kot sodni častnik – poleg mene je bil v njem še domobranec brez čina, predsedoval pa mu je nemški sodni častnik – je ugotovil krivdo in izrekel predpisano strogo kazen. Ker pa se je obsojeni po inkriminiranem dejanju odlikoval s hrabrostjo, je senat zanj predlagal pomilostitev.

Člani sodnega odseka Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva na                         taboru v Sostrem – Od leve Božidar Fink, Leopold Klavž, Jože Est, Czerny,                         Alfonz Capuder, Marjan Erman, Rudolf Zorc in neznani častnik, manjkajo                         Rezelj, Alfred Fischinger in Ernest Žunec

Slika 49. Člani sodnega odseka Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva na taboru v Sostrem – Od leve Božidar Fink, Leopold Klavž, Jože Est, Czerny, Alfonz Capuder, Marjan Erman, Rudolf Zorc in neznani častnik, manjkajo Rezelj, Alfred Fischinger in Ernest Žunec

Kot sem omenil, je bilo vse delo sodnega odseka usmerjeno tako, da bi bilo čim manj navezano na nemške predpise in na nadzorstvo nemškega sodnega častnika. V resnici nemških predpisov nisem niti videl in z Naredbo o disciplinskem in kazenskem sodstvu za Slovensko domobranstvo nisem bil seznanjen. Smiselno sem ravnal po doma veljavnem kazenskem postopku in po vojaškem kazenskem zakoniku; taka je bila tudi splošna usmerjenost v sodnem odseku. Največ primerov se je reševalo v disciplinskem postopku, odločbe, ki sem jih predlagal, pa je podpisoval poveljnik Organizacijskega štaba. Nemci z največ zadevami sploh niso bili seznanjeni.

V Vetrinju je bilo glede na izredni položaj področje sodnega odseka zoženo in deloma preusmerjeno. Tam mi je bilo zaupano sodelovanje pri zavračanju morebitnih pojavov defetizma in preganjanju sovražne propagandne infiltracije, katero smo pričakovali zaradi neovirane bližine partizanskih enot. Kot je znano, se je nekaj časa štelo za nevarno tudi razširjanje govoric o izročanju. Vendar ni bil zaradi tega nihče preganjan.

Domobranstvo je imelo vse znake redne vojske. Vendar sta ga označevali tudi dve posebnosti. Ker je imelo proti sebi teroristično gverilo, je bilo tudi samo potegnjeno iz posadnih enot v boj brez fronte, v katerem se je treba odločati v trenutku in včasih nekontrolirano. V takem stanju je posebej treba vzdrževati vojaška pravila z disciplino in drugim. Na drugi strani pa je v domobranstvu ostajalo še nekaj razpoloženja iz vaških straž z navezanostjo na domači kraj, kar je lahko zadrževalo premičnost, ki jo zahtevajo gverilsko bojevanje in strateški razlogi. Tudi prostovoljni pristop k domobranstvu ni bil vedno dovolj pojmovan kot zaveza k poslušnosti in zvestobi. V takem položaju je bila služba sodnega odseka sicer deloma utesnjena, a vendar neizogibna, in je po svoji funkciji pomagala k učinkovitosti in ugledu Slovenskega domobranstva.

9. Iz arhiva nove slovenske zaveze

9.1. Spomini iz septembra 1943 in naprej

Avtor: Koren

9.1.1.

Ferko je bil prijateljski naziv za Franca Casarja, najpomembnejšega člana vodstva Straže po Ehrlichovi smrti. Na poti s Turjaka v Ljubljano so ga 12. septembra 1943 partizani ranili in pozneje umorili. Stane Judnič je bil vrnjen iz Vetrinja in leži na Hrastniškem hribu. Janez Strupi in Tone Pipan sta padla na Golem septembra 1943. Čuber, Koren in Kurbus uredništvu niso znani. Mogoče bo ta dokument prišel v roke komu, ki mu je o njih kaj več znanega.

9.1.2.

Petek je bil, menda 10. septembra; v Ljubljani je bilo vse vznemirjeno po kapitulaciji Italije. Ob 10. dopoldne je prišel k meni v Akademski dom Stane Judnič in rekel: »Greva v Žužemberk kot kurirja. Opoldne stopiva še k Ferku, da nama da potrebna navodila!« »Dobro, pa greva,« sem odgovoril.

Kaj nama je naš pokojni Ferko naročil: »Povejte fantom, naj takoj razorože Italijane, če jih še niso. Če pa hočejo Italijani ostati pri njih in se boriti proti partizanom, naj ostanejo. Takoj naj se vse mobilizira! Pospravijo naj z nevarnimi terenci. Manjše legije naj se združijo v večjem kraju. Takoj naj začno lov na partizane. Fantje ne smejo iti v gozdove kot je to včeraj objavila stranka. Ne smejo prepustiti partizanom večjih centrov. V primeru, da bi se s partizani pogajali, naj pristanejo le na to, da fantje ostanejo v Žužemberku oboroženi; tako bodo sami vzdrževali red in mir. Naj pa gredo partizani drugam. Če pa bi bil partizanski pritisk le premočan, naj imajo fantje pripravljene vozove za umik proti Ljubljani. Tudi naj fantje, če le morejo, gredo nad Trebnje in tam postavijo našega župana, ko bodo pregnali partizane. Italijanski napisi naj se zbrišejo, izobesi naj se slovenska zastava!« – Potem smo si segli v roke, dajal nama je poguma in sva šla. Ferka pa nisva nikdar več videla …

Šla sva. Iz Ljubljane je vse drlo med partizane. Redki so bili za legijo, morda številnejši za plave. Ljudje na vlaku so udrihali čez bele. Molčali smo. Nekoliko po tretji uri sva s Stanetom prišla v Stično. Za postajo je plapolala slovenska zastava, fantje so čudno zaskrbljeni hodili po cesti, na vratih gostilne Fačini pa je v jugoslovanski uniformi stal poročnik Zupanc. Takoj je prihitel k nama in naju vabil v gostilniško sobo. Pogledala sva noter. Za mizo je sedelo polno možakarjev, Zupanc jim je prepričevalno nekaj govoril. Hotel je tudi naju pridržati, toda mudilo se nama je in sva kar peš odhitela proti domu. Šele pozneje sem videl, kolika sreča je bila za naju, da nisva ostala v Stični, kajti šele pozneje se nam je jasno razvozlala spretna Zupančeva igra. O tem na drugem mestu.

Štiri ure hoda! Srečno sva prišla, nikjer nisva srečala partizanov. Prvi mrak je padel na dolino, ko sem se ustavil med našimi fanti. Stanko je namreč ostal v Praprečah in je potem v soboto zjutraj isto kot jaz takoj zvečer naročil komandantu Škrbetu. Tudi Strupija in Pipana sem poklical na stran in tako kot Ferko nama, sporočil. Trdo je bilo za fante to naročilo, kajti okoli Žužemberka so bili že partizani, zlasti so že prihajali od Toplic in Soteske. Že isto popoldne (torej v petek) so iz eno uro oddaljene vasi Gradenc namreč komandantu poslali pismo in ga pozvali na predajo. Že drugo jutro pa je komandant Škrbe sam z motornim kolesom odbrzel na Turjak, da bi mu tam svetovali, kaj naj ukrene. Že okrog enajstih se je vrnil, s kakšnim ukrepom, pa ne vem. To ga že lahko vprašamo.

Sobota. Odpeljali so Minčeta Kurbusa. Neoborožen je šel po cesti proti Sadinji vasi, pa sta ga prijela dva partizana in je moral z njima. Nam vsem je bilo hudo za njim. Takoj dopoldne so prišli trije partizani iz Gradenca na pogajanje v Žužemberk. En partizan in en član VS sta s kolesi hitela iskat Kurbusa. Z drugima dvema partizanoma smo se najprej pogovarjali v gostilni Smole (eden je bil Saje iz Bršljina, za drugega ne vem) in čakali, da pride komandant. Ko je Škrbe okrog enajstih res prišel s Turjaka, so vsi skupaj odšli v konzum in se pogajali. Strupi in Pipan sta bila navzoča, sklenili pa menda niso nič. Komandant Škrbe je dejal: »Kar pogajajmo se, saj nam gre samo za čas!« V resnici pa je šlo tudi partizanom samo za čas. In vse se jim je tudi lepo obneslo.

Okrog poldne se je član VS vrnil brez Kurbusa.

Nič ni zvedel o njem. Zelo nas je skrbelo. Vsa naša enota bi šla že okoli poldne proti Turjaku, pa smo samo Kurbusa čakali. To je bilo za nas usodno. Ob kakih dveh nas je komandant vse sklical v grad, da bi nam pojasnil položaj. Ravno začel je govoriti, ko prihiti ves razgret Kurbus in pove, da se je vse do ovinkov pripeljal s partizani, zdaj pa da so ga poslali naprej, naj fantom sporoči: če se hočete pogajati, naj pridejo trije do gostilne Jerše, če pa se nočete pogajati, dajte tri strele iz puške!« Komandant in še dva so res šli na pogajanje. Ko pa smo zvedeli, da so morali pometati proč revolverje, ko so prišli bliže partizanom, smo takoj vedeli, kaj nas čaka. Kar brez povelja smo jo mahnili iz Žužemberka po cesti proti Zagradcu. Partizani so namreč prišli iz dolnje strani ceste proti Zagradcu. Partizani so namreč prišli iz dolnje strani, z Dvora. Ko pa so žužemberški terenci videli, da posadka beži iz Žužemberka, je Mile Pirc takoj hitel k Jeršetu povedat partizanom, da so vsi fantje zbežali. Če je to bilo Škrbetu prav ali ne, ne vem. Vem samo, da ko je že s partizani prišel v trg in srečal tam še nekaj fantov, ki so zaostali, jim je pokazal, naj gredo ven in v smer proti Ljubljani. Brž pa ko so partizani zvedeli, da so fantje z municijo in orožjem odšli, so takoj poslali za nami avtoblindo, ki nas je res pod vasjo Vrhovo dohitela. Tudi s tankom so prišli. Naši fantje so ravno popravljali avtomobil, na katerem so peljali municijo, strojnice, bacače, puške in živež. Ko pa so zagledali partizane, si niso upali streljati – kajti »kdor prvi strelja, je izdajalec«. Pustili so vse skupaj na cesti in se razbežali. Tako so partizani spet dobili lep plen. Fantom je bilo hudo za strojnicami in bacači.

Nekateri fantje so se vrnili na domove, drugi so šli v manjših skupinah proti Turjaku. Že med potjo so se nekateri skesali in se vrnili. Jaz sem šel s Strupijem, Pipanom, Makovcem, Lavričem in še nekaterimi drugimi. V Zagradcu je spet pridrvela za nami avtoblinda. Vsi smo se razbežali. Takrat je padel že prvi mrak, fantje so bili skoraj obupani. Jaz sem čisto sam tekel čez leseni most na drugo stran Krke. Nekaj fantov sem videl, da so bežali čez zidani most. Med obema mostoma pa priteče v Krko potok Globočec. Ker sem hotel do onih, sem v temi šel visoko ob Globočcu; skoraj eno uro sem taval, da sem prišel do mostu. Tam sem povprašal za fanti, nikogar niso videli. Sedel sem na tla in poslušal. Noge sem imel vse ožuljene, ker sem šele dopoldne obul nove čevlje. Vrnil sem se po drugi strani Globočca proti mostu, po katerem so bežali oni fantje. Tudi tam nisem nič zvedel o njih. Bil sem sam, puško sem imel na rami, nekaj bomb v žepu, pot proti Turjaku mi je bila neznana, po cesti proti Zagradcu so že korakali partizani in prepevali: Kam pa greš, črnolaska …? Utrujen in ožuljen sem bil ves, prisluhnil sem notranjemu glasu; vse mi je dejalo, naj se vrnem in se doma skrijem. Po desnem bregu, ves čas po grebenu nad Krko sem jo mahnil proti domu. Ob dveh ponoči sem doma potrkal na okno.

Naslednji dan so partizani polni ponosa hodili po trgu sem in tja. Na našo stran, to je na desni breg, jih ni bilo, da je prebela, so rekli. V ponedeljek pa je bila že splošna mobilizacija. Kdor se ne odzove, bo kaznovan s smrtjo. Nisem se odzval. Pa so kmalu nekaj zaslutili in začeli povpraševati po meni. Celo hišo so obkolili, vse prevrnili in kljub temu, da sem bil tam, me niso našli. Nič več se nisem čutil varnega doma. Začel sem se skrivati po kozolcih in senikih. Kmalu sem zvedel za tragedijo na Turjaku, zvedel za smrt Pipana in Strupija, zvedel, da je Rupnik prevzel oblast. Ponoči sem lazil okoli. Težko je namreč bilo ves dan ležati na senu in to še v vročini, kakršna je bila prve tedne. Tri tedne sem se že skrival, nobenih pozitivnih novic ni bilo, skoraj bi obupal ob vsem. Pa se je zgodilo nekaj drugega … dobili so me v roke partizani.

Kako je to bilo? Okrog desetih dopoldne sem zagledal deset partizanov, ki so prihajali po stezi proti skednju, kjer sem se skrival. Štirje so ostali spodaj, vsak na enem voglu, šest jih je prišlo na seno. Zaril sem se globoko. Začeli so z bajoneti suvati v seno. Tesno mi je bilo pri srcu. Začeli so razmetavati seno. Potem so začeli lesti globoko, vse bliže k meni, niti dihati si nisem upal. Nekdo me je zagrabil za nogo. »Ga že imam,« je zavpil. Potem sem prilezel ven. Tri puške so namerili name in dva revolverja. »Hudičev izdajalec slovenskega naroda!« so začeli vpiti nad mano. Potem so me vlekli na komando v Žužemberk. Tam sem čakal dobro uro, zastražen seveda, na zaslišanje. Partizani okrog mene so prepevali svoje pesmi, gledali so me kot razbojnika, nekateri so me zmerjali, drugi so se norčevali iz mene, eden mi je celo hotel vzeti očala. Nato sem bil zaslišan.

Kdo me je zaslišal? Neki Kogovšek, star partizan, Gorenjec menda, kovač po poklicu; in priča je bil neki Turk, menda iz Kamenc pri Novem mestu. Ta je bil dokaj dostojen, oni pa nesramen in divjak. Povedal sem, zakaj sem se skrival, da mi je čisto jasno, da bodo prišli Nemci, sem dejal. Še Angleži s svojimi letali in tanki imajo težave, kaj bomo šele mi, slabo oboroženi in taka peščica. Da podcenjujem svoj narod, mi je zabrusil. Da ga ljubim in se oziram na žrtve, ki bodo gotovo ogromne, sem mu odvrnil. In pa brezplodne, sem pristavil. Samo razdražili bomo nemškega zmaja, da bo še bolj grizel po nas. Vprašal me je, zakaj nisem sodeloval z OF. Ker da je komunistična in da za komunizem nisem bil še nikdar navdušen. Začel me je zmerjati. Da vse verjamem farjem, mi je trdil. Dobro sem se branil, češ da imam lastno pamet in da iz lastnih izkušenj predobro uvidim resnico. Da je naša resnica laž, mi je zabrusil. Če ni obratno res, sem ga vznemiril. Skoraj bi bil padel s stola. Turk mi je stopil za hrbet in mi šepnil, naj bom previden. Potem me je prijel, zakaj se nisem odzval mobilizaciji, ki je bila vendar pod smrtno kaznijo obvezna. Samo za to da že zaslužim smrt. Kaj dobro sem se znašel. Da sem pristojen v Ljubljano in da kadar mi bodo iz Ljubljane poslali poziv, se bom odzval. To da bo kmalu, mi je zatrdil. Pokazal sem dvom. Spraševal me je nato, kaj mislim o Angliji, kaj o Ameriki in Rusiji. Povedal sem mu, da se bojim, da ne bo Anglija še z Nemčijo tako naredila kot z Italijo in da ne bodo potem skupno udarili na boljševike. Spet je bil hud. O intimnem prijateljstvu in jekleni zvezi mi je klobasal. Da če bi pa Angleži to storili, bodo partizani udarili še po Angležih. Samo kakšen bo uspeh in čigava bo zmaga, sem mu kljuboval. Kaj da pričakujem od novega reda, če zanj ne bom nič doprinesel. Odvrnil sem mu, da če bodo oni ustvarjali ta novi red, bom prišel samo enkrat k njim in to po potno dovoljenje za v Argentino. Zato da se že španski učim. Pri meni so namreč dobili, ko so me potegnili iz sena, Primeras lecturas espanolas in še nekaj knjig. Prekleta inteligenca, je vpil. Da je on sam tudi inteligent in da bodo inteligentje v novem redu imeli vse prednosti, je govoril. Ampak da morajo biti drugačni, kot sem jaz.

O vsem je napravil zapisnik. Prebral sem ga in podpisal. Tudi onadva sta podpisala. Pustila sta me nato samega, pred vrati je stal stražar, posvetovat sta se šla k žužemberškim terencem, kaj naj z menoj naredijo. Eden (frizer) je zahteval, naj me na placu ustrelijo. Drugi so bili previdnejši. Bali so se namreč ljudi. Kajti med tem, ko so mene odpeljali, se je precej žensk zbralo nad mostom in so prosile mimoidoče partizane, naj me takoj izpustijo. Nekatere so celo jokale. Tudi dva moška sta prišla na plac in prosila zame. Ugotovili so, da sem torej nevarna belogardistična svinja, ki pa nisem omadeževan s krvjo, pač pa sem nasprotno pri ljudeh zelo priljubljen, zato naj se me izpusti. Čez nekaj dni se lahko ukrene kaj drugega. Res so me izpustili.

To je bilo ravno na prvi petek, 1. oktobra. Nekaj po dvanajsti uri sem prišel domov.

Drugega dne proti večeru pa pride partizan in mi pove, da imam od devete ure naprej stražo pri Mlakarjevi hiši. Nič dobrega nisem slutil, hotel sem se spet skriti, pa so me domači pregovorili, kajti bali so se za imetje, za hišo in za življenje. Šel sem. Nisem še stal deset minut na straži, kar pride šest partizanov; vzeli so mi puško in me odpeljali. Si že bral kdaj v knjigi o komunistični skrivnostnosti? Če še nisi, ti jaz lahko povem. Peljali so me v neko sobo, luč je le medlo svetila, pred vrati sta stala dva partizana s puškama »na gotovs«. Sedel sem na stol in čakal. Nihče ne pride blizu, čakaš pol ure, čakaš eno uro, misliš na smrt, na dom, na starše, na brate, misliš na Stražo in na stražarje, na Pipana in Strupija in čutiš, da ste si blizu in da se boš morda kmalu pozdravil z njimi. Tesno ti je, a se ne bojiš, ker si stražar! Eno željo imaš: »Ustrelite me v Žužemberku!« Poveš jo, ko pride komandant, pa se ti zločinsko smeje. Že poldruga ura poteče, nikogar ni, ki bi ti izrekel besedo ali obsodbe ali življenja. V sobi sedita poleg tebe še dva, zaskrbljena sta in mrka. Bojita se smrti. Nič ne govorimo. Potečeta dve uri, vendar pride nekdo in pove: »Voz je že pripravljen, gremo!« Odvedejo nas. Na vozu dve strojnici, ena spredaj, druga zadaj, okrog tebe polno partizanov s puškami. Kam? Zaman sprašuješ. Še enkrat stopim med partizane, prosim, naj me ustrele v Žužemberku, med njimi zagledam Turka. Ponudi mi cigareto, prižgem si jo – je to morda moja zadnja želja? Potem mi pošepne na uho: »V Mirno Peč greš na zaslišanje.« Odpeljali smo se. Vso noč smo se vozili. Zeblo nas je, da smo z zobmi šklepetali. Ob pol štirih zjutraj smo prišli na mesto. Cel dan smo čakali na zaslišanje. »Ni komandanta,« so govorili. Okrog poldne je prišla za nami še Majda Mlakarjeva. Neki star partizan (dečko je bil pošten, kajti zabavljal je, češ: rekli so, da so vsi stari grehi odpuščeni, pa spet počno svinjarije) nam je prebral ovadbo. Čudili smo se naivnosti pisanja. Pa vse nič ne pomaga. Popoldne so nas vse odpeljali v sodnijske zapore v Novo mesto.

Binkoštni zbor Stražarjev 25. maja 1942, en dan pred umorom dr. Lamberta                         Ehrlicha – Franc Casar - Ferko je peti v prvi vrsti z desne – V sredini ban                         Natlačen in Lambert Ehrlich – Če bi se bralci odločili, bi s skupnimi močmi                         mogoče še našli imena za akademike na sliki.

Slika 50. Binkoštni zbor Stražarjev 25. maja 1942, en dan pred umorom dr. Lamberta Ehrlicha – Franc Casar – Ferko je peti v prvi vrsti z desne – V sredini ban Natlačen in Lambert Ehrlich – Če bi se bralci odločili, bi s skupnimi močmi mogoče še našli imena za akademike na sliki.

O bombardiranju in čudnih srečanjih. Eno uro pred bombardiranjem smo prišli v zapor. Dali so me v sobo, kjer so bili zaprti že žužemberški komandant in pet njegovih fantov, pa še neki kmet Škof in učitelj Koleša, menda iz Št. Jerneja. Čudno smo se spogledali z našimi. Potem sem jim o vsem pripovedoval. Še nisem končal, že je priletelo nad Novo mesto sedem bombnikov. Radovedni smo porinili posteljo pod okno, nanjo smo dali klop, nanjo stopili in začeli gledati skozi zamreženo okno. Ko so začele padati prve bombe, nas je močni puh vrgel od oken, stisnili smo se k stenam, vse se je začelo majati. Ropotali in vpili smo, naj nam odprejo. Ko so na debelo začele padati bombe, nam je stražnik res odprl. Tekli smo v klet. Tam sem se srečal z dr. Blatnikom, Kekom, z drugimi Žužemberčani ter z dr. Arkom. Nisem ga spoznal. V kleti je bil polmrak; prišel je k meni in me začel gledati. »Kje te dobim,« sem mu dejal. »Veš kaj novega,« me je vprašal. »Ne vem.« »Ferko je ubit,« mi je povedal. Videl sem, kako mu je neupogljivemu pritekla solza po licu. Tudi jaz sem se obrnil v kot, trgalo mi je vso notranjost, težko sem dihal, kot da mi je smrtno obsodbo povedal, jokati pa nisem mogel. V mislih na Stražo in njene fante sem postal skoraj nečuten ob bombardiranju. Samo kadar me je s silo butnilo ob tla, sem se zavedel. In srečno smo prebili tisti dve strašni uri.

Drugo jutro so nas že ob treh zbudili. Pripravili smo se in čakali na odhod. Z avtomobili so nas odpeljali v Breitenau, požgano graščino nad Novim mestom in Gorenjo Stražo. Dali so nas v vlažno klet kar vse skupaj, moške, ženske in otroke. Tam mi je Arko povedal, kako je bilo s Ferkovo smrtjo in kako z njim. In še o vsem drugem smo ugibali. Stradali smo kot psi, nič nismo imeli tobaka. Kaj bo z nami? Naslednjega dne zvečer so nas dvajset poklicali. Naj se pripravimo, so ukazali. Z Ludvikom Arkom sva se poslovila. Njegove globoko udrte oči so gledale svetlo, na ustih mu je drthel mrliški smehljaj, dajal mi je poguma in mi naročil: »Ko prideš v Ljubljano, pozdravi fante in jim vse povej. Nikdar več ne bom prišel mednje!« Zadnje je tiho pristavil. »Boš videl, da se bova kmalu srečala v Ljubljani,« sem mu govoril, a sem slutil, da se ne bova nikdar več videla. Kdo od naju bo padel? Morda oba? Jaz morda že nocoj? Stisnila sva si roke in se še enkrat pogledala. Mi smo odšli …

Kam gremo? Odpeljali so nas z avtom v Bršljin. Torej v delavski bataljon! Pozdravil nas je komandant Gjuro. »Ja ču vam biti kao otac i majka. Vi svi ste nešto pogrešili i morate, da ispravite.« Še več nam je govoril. Drugo jutro smo šli že na delo. Odkopavali smo mrliče v ženski bolnici. Prve dni smo se kar dobro počutili. Hrana je bila dobra, samo kruha je bilo malo. Delati pa smo morali kot živina. Gjuro je stal kje blizu in cele ure vpil: »Delajte, fanti, delajte! Oču, da vas streljam« Ker smo do nedelje izkopali vse mrliče, nam je dal nedeljo prosto. Nismo šli na delo. Imel pa je za nas govor: »Nemojte verovat, fanti, što vam popovi kažu, koji su predali oružje vašim neprijateljima. Pa čistite noge, fanti, perite se, fanti. Boga nema, fanti. Verujte vi meni. Pa ja to dobro znam. Čovjek, kad umrje, je kao kamen. To vam je istina, kao što je Bog na nebu.« Dolgo in večkrat nam je tako govoril naš komandnt Gjuro, bivši lampist, Črnogorec. Ob takih prilikah sem se spomnil, da so tudi v Rusiji imeli za priganjače in krotilce in mučilce ljudi tujih narodnosti. Včasih nam je govoril tudi naš politični komisar učitelj Lamut. S Tonetom Škrbetom sva ga večkrat skušala. Tipični polinteligent! Včasih sva se morala zadrževati, da se mu nisva na glas smejala. Trdil je, da je samo zato za OF, ker le s pomočjo nje se moremo vsi Slovenci združiti. Za komunizem da ni. Saj če komunizem ni dober, bo sam po sebi propadel. Še večje neumnosti je pripovedoval. Večkrat sva ga zlobno pripeljala v debati tako daleč, da se je revček začel opravičevati, da o tem še ni razmišljal. Vljudno sva ga večkrat zabijala. Še sedaj se mi smili.

Pa se je spomnila tovarišica Vida, da je take iz delavskega bataljona, ki še niso bili zaslišani, hotela sama zaslišati. Vsak dan je koga zmanjkalo. Nekoč je ušel iz bataljona Weble. Dobili so ga. Vida je pred nami prebrala smrtno obsodbo, videli smo, kako so ga odpeljali in likvidirali. Čakal sem, kdaj se bo spomnila in poslala pome. Kajti ona je znala. Jo je Kidrička naučila. »Si bil stražar, si hodil v izbo, si poznal Ehrlicha, s kom si hodil, kje si stanoval, kakšno je tvoje mišljenje,« tako je spraševala. Čisto drugače kot tisti bumbec v Žužemberku. S Tonetom Škrbetom sva naredila načrt, kako bova ušla. Bila sva edina akademika v bataljonu.

Dnevi so hiteli, zmeraj tesnejši so bili, Vida je vedno marljiveje klicala k sebi, Gjuro je postajal iz dneva v dan bolj pasji. Grozil nam je vsepovsod. Razdelil nas je v dve četi. Prva je bila za na fronto, druga za na »varno«. S Tonetom Škrbetom sva bila na čelu druge. Lepa stvar! Dobil je dvajset stražarjev, ki so nas čuvali. Neko jutro, bilo je to v četrtek 21. oktobra, nam je hotel govoriti, pa se je premislil. »Posle ručka oču da ga govorim. Štiri se med vami nekakva belogardička propaganda. Ja sam ču, da vas streljam, sve ču da pobijem.« Tako je dejal, mi pa smo s strahom in zaskrbljeni (o tesnobi v prsih se ne da povedati) odšli na delo. Tisti dan je prišla smrtna obsodba za triindvajset ljudi iz našega delavskega bataljona. Kdo je bil med njimi, vesta morda samo Gjuro in Vida.

Zgodilo se je nekaj drugega. Isto dopoldne so Nemci prišli v Novo mesto. Za eno izkušnjo sem bogatejši. Sicer bi nas res kmalu na strehah pobili, toda videl sem, kaj je bliskovita vojna. Prejšnji dan nam je Lamut govoril o »švicknigu«, isto jutro so nabili povsod plakate, da so na vsej črti vrgli Nemce čez Savo, da so dobili vso stražo na mostu. Bili smo rešeni. Triindvajset življenj! Bili smo pijani od veselja in od strahu.

Naslednjega dne smo kar po cesti odšli iz Novega mesta. Že v Prečni smo srečali partizane. Prestrašili smo jih. Dobro smo znali; da nas niso ustavljali, smo jim lagali, da gremo na komando v Žužemberk. Potem smo zavili v gozd. Vso noč smo blodili. Zašli smo. Šele drugega dne smo prišli v naše gozdove. Še štiri dni smo se tam skrivali, pa so partizani kmalu zavohali, da smo kje blizu in so nas začeli iskati. Toda kmalu so morali tudi sami bežati. Prišli so Nemci. 27. oktobra sem prišel domov. Kako veselo so me sprejeli!

9.2. Poročilo iz Žužemberka

Avtor: Stane Judnič

9.2.1.

Dne 10. septembra me je poslal Ferko kot kurirja skupaj s Korenom s naslednjim naročilom: Če imajo samo Trebnje partizani, se mora žužemberška legija takoj združiti z ostalimi posadkami v okolici in napasti Trebnje z ene strani, z druge ga bodo pa legije iz Mirnske doline. Italijane je treba razorožiti ter izvesti splošno mobilizacijo. V vsakem slučaju pa morajo biti legije združene v večjem številu ter biti pripravljene za umik proti Ljubljani! – V Stično sem prišel okoli treh popoldne; tam sva vse povedala p. Placidu in poročniku Zupancu. Ko prideva zvečer v Žužemberk, je bilo to skoro nemogoče izpeljati, ker so bili partizani že vsepovsod. Komandant Škrbe se ni želel umakniti iz Žužemberka, kot sem zvedel od drugih, ampak se je z njimi pogajal. Nekateri fantje s Pipanom, Strupijem, Kurbusom in Čubrom pa se nikakor niso hoteli pridružiti partizanom niti z njimi sodelovati. Zato so naslednjega dne, 11. septembra ob treh popoldne, zapustili Žužemberk ter neurejeno bežali v Dobrepolje. Takrat sem bil jaz pri sorodnikih v Praprečah. Po cesti pribeži nekaj legistov s puškami, za njimi pa avtomobil z municijo; na njem je bil tudi Pipan. Takoj se jim pridružim, a komaj gremo kak kilometer, se avto ustavi, iz Žužemberka pa so že prihajali partizani z oklopnimi avtomobili. Ker nisem vedel, kje so drugi legionarji – po cesti nas je šlo kakih 25, oboroženih samo s puškami, sem zbežal s ceste v grmovje. Kmalu pridrve partizanski oklepni avtomobili ter dohitijo avto z legionarji. Zaradi tega obupnega položaja sem šel čez gmajno nazaj k stricu ter se skril pred partizansko mobilizacijo v Žužemberku. Čez nekaj dni pride oče in mi svetuje, naj se skrijem doma, češ da je bolj varno. Tako sem tudi storil. Skrit sem bil tri tedne do 3. oktobra. Takrat pa zvem, da so Korena, ki se je tudi skrival, našli in odpeljali. Po nasvetu staršev in domačih funkcionarjev iz rajonskega odbora OF na Dvoru, ki so tako in tako zame vedeli, sem se pokazal. Rajonski odbor je bil razen dveh absolutno proti partizanom, vedel je za vse skrivače, to pa zato, da bi nas pravočasno obvestil, če bi bile preiskave, da bi se skrili drugam. Funkcionarje sem prosil, naj me kako zaposlijo, da mi ne bi bilo treba oditi na fronto. Najprej so me določili za učitelja v šoli, a partizanom se ni mudilo šole odpreti. Ko pa je dobil vojaški referent, aktivni podnarednik, vpoklic, so predlagali mene za to službo. Toda vojaški referent me je odklonil, češ da sem bil v Ljubljani tajni policist in kot tak ne morem dobiti funkcije v OF. Slednjič se mi je le posrečilo, da so me mobilizirali za oddajanje desk partizanom, ki so jih vozili v kočevske gozdove z Javornikove žage na Dvoru. 21. oktobra pa se je zvedelo, da so Nemci v Novem mestu. Partizani so zahtevali, da gredo vsi moški z njimi, zato sem se zopet skril do prihoda Nemcev na Dvor, 26. oktobra. Ko so partizani zvedeli, da so Nemci v Novem mestu, so zbežali ter vse pustili. Na Dvoru je bila namreč delavnica krojačev in čevljarjev ter mehanična delavnica za popravljanje avtomobilov. Vse dni do prihoda Nemcev so se partizani vračali nazaj po blago, tako da so skoraj vse odnesli s sabo. Z Nemci je prišlo v Žužemberk tudi nekaj domobrancev, ki so sklicali fante od 18–35 leta pod orožje. Toda mobilizacija se ni izpeljala, ker so se Nemci 11. novembra umaknili v Novo mesto in z njimi nas je šlo tudi večina fantov, le daljnih vasi nismo pravočasno obvestili. Tako je ostalo še mnogo fantov doma; čakali so skriti na naš povratek, da bi se pridružili domobrancem.

10. Po branju

10.1. Skriti spomin ali simfonija v rdečem

Avtor: Maja A. Ficko

10.1.1. Prolog

Ne prav pogosto se nam dogodi, da ob prebiranju nekega dela v nas oživijo spomini, čisto osebni in čisto naši. Še redkeje spregovore spomini, ki jih hranijo najglobja brezna naše notranjosti. Ti zadnji so največkrat polni bridkosti in bolečine, razočaranj in sramu, pri večini ljudi ostajajo za večno zaklenjeni v skritih kamricah podzavesti. Da jih človek ozavesti in se z njimi sooči, potrebuje junaški pogum, izredno osebno poštenost in zvestobo samemu sebi. Tako postane in ostane spomin temelj vsake resnično dozorele osebnosti, vedno navzoč in določujoč njena razmišljanja, odločitve in dejanja.

Kadar pa smo pripravljeni svoj(e) spomin(e) deliti z drugimi, ti pridobe novo razsežnost. Postanejo ogledalo naše skupne preteklosti, sedanjosti in prihodnosti

Postanejo ogledalo, ki družbo ozavešča, saj v njem lahko ugledamo ljudi in dogodke, ki smo (ali so nam) jih potisnili v varljivo pozabo podzavesti. Skriti spomin Angele Vode je vsekakor delo, ki nam odkriva našo skupno polpreteklost na kar najbolj osebno svojski način.

10.1.2. Simfonija v rdečem Začetni Largo vivace

Spomini Angele Vode segajo daleč nazaj, v čas avstro-ogrske monarhije. Že kot mlada učiteljišnica jasno vidi mnoge krivice, ki usodno določajo družbo. Ne more se sprijazniti z mnogimi oblikami neenakopravnosti državljanov v takratni monarhiji. Neenakopraven položaj Slovencev v primerjavi z nemško govorečim prebivalstvom, socialni položaj delavstva in družbeni položaj žensk so področja, ki jo najbolj vznemirjajo in kjer najbolj zavzeto deluje. Njen izostreni socialni čut in osebna poštenost, ki sta temeljni potezi njenega značaja, določata njeno življenje takrat in kasneje.

Angela Vode v svojih spominih na mnogih mestih omenja svoj značaj, ki ji je usodno zaznamoval življenje. Ker ne pozna običajnih kompromisov s samo seboj in z drugimi, včasih je v svojih sodbah morda tudi preostra in preveč osebna, se ji življenje in dogajanja okoli nje kažejo v edinstveni luči. Sposobna je videti tudi tisto, pred čimer povprečni ljudje navadno zamižimo, da bi tako ohranili varljivi notranji mir.

Naj gre ob tem za njeno projugoslovansko, Avsto-ogrski nenaklonjeno politično opredelitev, zaradi katere v stari državi ne more dobiti stalnega učiteljskega mesta in ki se ji kmalu po prevratu izkaže za zmotno, pa si razočarana nad kraljevino SHS to svojo zmoto tudi pošteno prizna. Ali pa ko gre za njen odnos do delavskega vprašanja in do vodstva socialdemokratske stranke, ko leta 1919/20 po razcepu prelomi z dotedanjim vodstvom in pristane na njenem levem krilu, med člani novonastajajoče komunistične partije, ter postane njena tajnica. Ali pa ko razmišlja o položaju žensk v sodobni družbi, o njihovi poklicni poti in uveljavitvi, ko piše o tem članke in izdaja knjige, ko je v svojih razmišljanjih nekako pred časom in zato za večino takratnega bralstva izziv.

Ne izgublja se v teorijah ali v gradnji gradov v oblakih, kar je lastno tolikim politikom, teoretikom in »izboljševalcem družbe«, pač pa deluje vedno in povsod nadvse konkretno in praktično. Družbo »izboljšuje« neposredno, z veliko osebno zavzetostjo in izostrenim čutom za socialno pravičnost, z nenehnim zavzemanjem za »odrinjene«: leta 1919 se ob delavski stavki v tovarni litoželeznih izdelkov na njeno pobudo delavcem pridruži tudi pisarniško osebje, sama se odpove denarni podpori stavkovnega odbora v prid stavkajočim proizvodnim delavcem z družinami, vneto študira ob delu (tak študij že obstaja v njenem času in ni le novodobna pogruntavščina), specializira se za poučevanje duševno prizadetih otrok, piše strokovne članke s tega področja, sestavlja metodične napotke za pouk v pomožnih šolah, deluje v stanovskih organizacijah, saj politični razvoj v kraljevini Jugoslaviji vodi v centralizem in omejevanje osnovnih političnih pravic.

Na mednarodnem obzorju vstaja nacizem. Angela Vode jasno vidi, kako nenasitno osvaja in si priključuje nova ozemlja in kako se nacistična propaganda prikrito širi prek meje na slovensko Štajersko. Marca 1939 v posebni spomenici, ki jo je podpisalo prek 250 društev, poziva na življenjsko pomembno strnitev vseh narodovih sil v borbi za mir, proti fašizmu in nacizmu.

10.1.3. Crescendo

V avgustu 1939 skleneta Hitler in Stalin pakt o nenapadanju. Komunistične partije, tudi slovenska, tekmujejo v naravnost neverjetnih miselnih akrobacijah, ki naj bi to nenormalno, bolje povedano nemoralno, dejanje upravičile in opravičile. Dogodki si sledijo z danes komajda razumljivo naglico: Angela Vode v svoji kristalni poštenosti ni pripravljena obrniti plašča po novem vetru. Kljub partijskim direktivam nadaljuje svoj protinacistični narodnoobrambni boj. Deležna je zlohotnih obrekovanj in laži, bolj ali manj »prijateljskih» prepričevanj vodilnih strankinih veljakov, hudih pritiskov, groženj, končno jo v zimi 1939/40 iz partije izključijo. Ker je dojela bistvo sistema, postane za slovensko partijsko nomenklaturo nevarna kot trdna, izkristalizirana osebnost, samosvoja v mislih, besedah in dejanjih, je tako rekoč nezlomljiva. Oporečnik, ki se ga boji vsak totalitarni sistem.

10.1.4. Maestoso

Obdobja druge svetovne vojne in povojnih zaporov ni mogoče imenovati drugače kot »maestoso – veličastno«, saj pripoveduje o plemstvu duha, ki v še tako sovražnih razmerah ohranja svoje dostojanstvo. Angela Vode, izključena iz partijskih vrst in izpostavljena nenehnemu vohunskemu nadzoru partije, ohranja jasno presojo in osebno integriteto: socialno čuteča zbira in razpošilja pomoč internirancem v italijanskih zaporih in taboriščih, ne glede na njihovo politično ali ideološko pripadnost, organizira pomoč za tisoče beguncev, ki so se pred nacizmom zatekli v Ljubljansko pokrajino, samoiniciativno, brez blagoslova OF, sestavi peticijo na Mussolinija, v kateri prosi, da bi se prenehali streljati talce; peticija je opremljena z 2000 podpisi (zanimivo bi bilo videti, kdo vse je tvegal in peticijo podpisal in koga od povojnih odličnikov sploh ni med podpisanimi), vodstvo OF peticijo zvijačno zapleni. Angela Vode zapusti OF, v kateri od začetka deluje kot predstavnica ženskih društev, in nadaljuje svoj boj kot »osamljena zasebnica«. Kmalu sledi aretacija, najprej jo zapro Italijani, leta 1944 pa še Nemci. Internirana je v zloglasnem ženskem taborišču Ravensbrück. Po osvoboditvi mora poročati o svoji politični preteklosti (ni sumljiva samo zaradi svoje disidentske partijske preteklosti, ampak tudi zaradi svoje predčasne vrnitve iz taborišča, odkoder jo je rešilo posredovanje prijateljev). Kljub njeni starosti in visoki strokovni usposobljenosti ji nova oblast nakloni samo začasno zaposlitev na pomožni šoli.

Anglea Vode - Portret iz knjige skriti spomin

Slika 51. Anglea Vode – Portret iz knjige skriti spomin

Leto in pol kasneje, v maju 1947, jo uvrstijo v Nagodetov proces. 55-letna je kot agentka Angloameričanov obsojena na dvajset let prisilnega dela in izgubo državljanskih pravic. Njen skriti spomin je ohranil vse postaje njenega križevega pota v vednost in opomin prihodnjim generacijam. Ta križev pot ne pripoveduje le o posameznih postajah: sodnih zaporih in ledeno mrzlih betonskih samicah, kjer se pogovarja sama sabo in recitira Puškina, da se ji ne bi od nenehnih zasliševanj zmešalo, o Poljanskem nasipu, kaznilnicah v Begunjah in v Rajhenburgu, o prefinjeno nečloveškem ravnanju z zapornicami. O vsem tem, o vseh teh zaporih 15 let po osamosvojitvi naša uradna šolska zgodovina še prav nič ne ve. Skriti spomin govori tudi o zlobnem sovraštvu, ki zasleduje svoje žrtve še »na svobodi« ali celo prek groba in jim jemlje človeško dostojanstvo.

Rekli smo na začetku, da je tretji stavek Simfonije v rdečem veličasten. Veličasten zaradi srčne kulture, ki se nam razkriva v teh spominih. Angela Vode se v njih kaže kot »človek za vse čase«, saj hodi izrazito sredinsko pot, ki pušča živeti in dihati vsakomur, da je le pošten. Beseda poštenost se v njenih spominih nenehno ponavlja. Mar ni to vrlina, brez katere družba ne more preživeti in na katero so politiki vseh barv že pred vojno, uklenjeni v ideološke prisilne jopiče, pozabljali in nanjo pozabljamo tudi danes? V izrednih razmerah zaporniškega življenja se avtorica ne prepušča neplodnim politično-ideološko obremenjenim razmišljanjem, pač pa jasno in samostojno presoja dogodke, ljudi in njihova ravnanja. Ko prebira časopise, ki naj bi jih prevzgojili, z naravnost občudovanja vredno presojo umešča ljudi in dogodke na njim primerno zgodovinsko mesto, čeprav je odrezana od sveta in vseh informacij. Ob koncu svojih zaporniških dni ima osebni, intimni pogum, da se v skriti kamrici svojih misli sprašuje o svoji nekdanji veri v socializem, o tem, ali je socializem tak, kot ga je izrisala leva politična opcija, sploh mogoč, življenja vreden, ali pa je treba najti nekaj drugega. Koliko pa nas je, ki smo ideološko neobremenjeni in takih in njim podobnih razmišljanj sposobni? Ali so naša »spreobrnjenja« pogojena le s trenutnim političnim položajem ali pa so sad osebno prečiščenih etičnih norm?

10.1.5. Finale – valse triste

Po prelomu s Sovjetsko zvezo postaja Jugoslavija privid humanega socializma, neke tretje poti, ki jo zahod vneto podpira. Kot gesto dobre volje prezidij Ljudske skupščine FLRJ pomilosti v decembru 1952 celo vrsto političnih zapornikov, med njimi je tudi Angela Vode. Ob »svobodi«, ki jo čaka, nas strese mraz. Neverjetno, kakšen cinizem! Resnični valse triste! Pa si oglejmo ta žalostni valček.

Način revolucionarja

Slika 52. Način revolucionarja Tamino Petelinšek

Angela Vode res ni več v zaporu, vendar nima ne sredstev za preživljanje ne stanovanja, nima nikakršnih državljanskih pravic (te so ji po »pomilostitvi« še za pet let odvzete). Nima ne zdravstvenega zavarovanja, nima pravice ne do redne ne do honorarne zaposlitve ne do pokojnine ne do socialne pomoči. Piše na izposojenem pisalnem stroju, da sploh lahko preživi. Kar ji objavijo, in tega je zanemarljivo malo, mora biti objavljeno brez navedbe avtorja. Živi kot izobčenka, pri sestri, kjer se obe stiskata v eni sobici, ki je bila nekdaj kuhinja. Kot vrinjenki brez svoje krivde utesnjujeta nekdanjega lastnika, ki se v lastnem nacionaliziranem stanovanju otepa s kupom vsiljenih stanovalcev. Ko spet dobi državljanske pravice, prosi za upokojitev, upokojena je neustrezno svoji izobrazbi in strokovnosti in še ta pokojnina ji je zmanjšana brez ustrezne zakonske podlage in obrazložitve. Šele 76-letna dobi potni list in lahko obišče svojega nečaka Janeza, ki živi v tujini. Dve leti kasneje zaključi svoje spomine in jih skrije na varno. Z nečakom se dogovori, da jih bo objavil po njeni smrti. Umre v štiriindevetdesetem letu, potem ko je uredila vse tuzemske reči in se zavestno izstradala do smrti. Njena pot se konča na ljubljanskih Žalah. V spremstvu maloštevilnih zvestih prijateljev in duhovnika.

10.1.6. Epilog

Ko bralec obrne zadnjo stran Skritega spomina, skorajda ne more verjeti, da se je vse to dogajalo, ne da bi za to vedel. Pozna ulice in stavbe, pozna dogodke, pozna nekatere od ljudi, ki jih srečuje med branjem. Nenadoma drobci pogovorov, ki jih je ujelo uho, dobe pomen in smisel. Spet lista in spet bere. Počasi mu prihaja v zavest spoznanje, da ljudem ni vedno dano ugledati stvari takih, kot so v resnici. Resnica je ena sama in jo je v življenju treba iskati, navadno ni kar v dosegu naših misli in čutenj, še toliko bolj, kadar ljudje žive v sistemu, ki resnico skriva ali pa državljanom »velikodušno« ponuja kar več resnic.

Totalitarni režimi namreč ljubijo prividni svet, saj so v njem možne vse mogoče fate morgane: dobri kar čez noč postanejo zli in zli kar čez noč postanejo občudovanja in posnemanja vredni, vzor mnogim. Njihov svet je svet brez korenin. Veter ga nosi, kakor in kamor se mu zahoče. Privzema si megličaste oblike, ki ljudi mamijo in jim obenem jemljejo jasnost uvida, človekovi duši ne dado dihati, se grozeče polaščajo ljudi in dušé v njih vse tisto, kar določa človeka in ga loči od živali. Zato v prividnem svetu marsikdo postane žival. Nekateri postanejo sicer le dobrodušne ovčice, ki capljajo za svojim ovnom vodnikom, drugi pa postanejo krvoločne zveri.

Svet, v katerem je želela živeti Angela Vode, pa ni prividen. Ima korenine, ki segajo prek časa in prostora. Zato je, kot po božjem čudežu, tudi preživela in z njo vsa dekleta in žene, ki jim je ob skupnem trpljenju razdajala svojo materinsko toplino in jih s svojo izredno kulturo srca ohranjala pri življenju.

Kmalu po izidu smo lahko prebrali, da je Skriti spomin v knjigarnah in knjižnicah trenutno najbolj iskano delo. Ali ta podatek ne pomeni morda upanja za vse nas?

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Dodatek
Iz pisma Edvarda Kardelja Josipu Brozu dne 14. decembra 1942, Jesen 1942, str. 559:

Dodatek A.1.1

»Glede na to: v našem boju, ali bolje v naših »vojnih ciljih« smo jasno sprejeli zahtevo za priključitev celotne Primorske s Trstom kot avtonomnim mestom in Koroške s Celovcem. Če tega ne bi storili, je že sedaj popolnoma jasno, da bi dali orožje v roke mihailovićevcem, ki v svoji ilegalni literaturi zahtevajo vse mogoče. Razen tega smo to vprašanje v vodstvu precej prediskutirali in prišli do zaključka, da so vse te zahteve pravilne s stališča pravice vsakega naroda do samoodločbe. Tako Trst kot Celovec sta popolnoma obkrožena s slovensko okolico, kar je tudi Lenin imel za odločilno dejstvo pri opredeljevanju mest. V socializmu seveda to vprašanje sploh ni važno niti bi se za nas ne postavljalo. Toda mi smo na stopnji narodnoosvobodilne vojne, pa moramo zaradi tega ta vprašanja postavljati tako, kakor se postavljajo v okviru kapitalizma. Od tod izhaja naše sedanje stališče nasproti Trstu.«

(Poudarki ur. Zaveze)

Dodatek A.2 Vabimo

Dodatek A.2.1

Ob 60. obletnici komunističnih povojnih pobojev
vas vabimo
na obletno spominsko slovesnost
v nedeljo 5. junija 2005 ob 11. uri
pri Jami pod Krenom na Kočevskem Rogu
* * *
Vsakoletna spominska slovesnost pri jami pod Krenom na Kočevskem Rogu – letos bo že šestnajsta – se bo začela z blagoslovitvijo mozaika na zadnji steni nove kapele, ki ga pripravlja znani papežev umetnik in Prešernov nagrajenec pater Marko Rupnik. Osrednji motiv te velike podobe bo vstali in poveličani Kristus. Po blagoslovitvi bo slovesna maša, ki jo bo s številnimi somaševalci daroval novi ljubljanski nadškof in metropolit gospod Alojz Uran. Po maši bo spominski kulturni program
Nove slovenske zaveze.

Spominska slovesnost na Kočevskem Rogu je veliko slovensko romanje, sodobna narodna in družinska božja pot. Zato pridite vsi, ki so vam v medvojnem in povojnem revolucionarnem nasilju umorili družinskega člana, sorodnika, prijatelja, znanca. Vabimo vse, stare in mlade, ki ne vedo, kje so grobovi njihovih bližnjih, vse ki so proti nasilju in zločinu.

Nova Slovenska zaveza

Dodatek A.2.2

Dodatek A.2.2.1
Zadnja večerja

Zadnja večerja Fra Angelico

Vsem bralkam in bralcem
doma in poširnem svetu
voščimo
lepo in blagoslovljeno
Veliko noč
naj bodo to dnevi veselja
in velikega upanja

Dodatek A.2.3

Dodatek A.2.3.1 Priporočamo

Letopis 1947-1997
50 let slovenskega dušnega pastirstva
v Argentini

Letopis 1947-1997

Letopis 1947-1997
Datum: 2010-06-19

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.