Zaveza št. 55

Zaveza št. 55Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 55
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2011

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

[Stran 001]

V Delovih Knjižnih listih nas je 29. septembra pisatelj Evald Flisar seznanil, v obliki retoričnega vprašanja, z naslednjo tezo: »Ali ni vez med besedami in stvarmi ter pojmi, ki so z njimi ponazorjeni, že tako zabrisana, da je beseda skoraj stvar; da je beseda skoraj konj?«. To gledanje je bilo tako v opreki z našim izkustvom, da smo že pomislili, da pisatelja nismo prav razumeli. Saj ni mogoče prezreti tega, kar doživljamo dan na dan: da krilate besede prirejajo svoj ples nad stvarnostjo in resničnostjo, ki se niti malo ne zmeni za to, kaj ji hočejo s svojimi baletnimi predstavami povedati. Ali: piha veter sem in tja, a morje niti ne zakodra. Seveda se nam to zdi obžalovanja vredno. Besede bi morale biti, si pravimo, kakor fizikalne sile, ki bi nujno spreminjale svet s svojimi moralnimi sporočili. A ni tako. Da bi bila beseda konj? Le kdo je uglednega pisatelja potegnil s to novico? V resnici je tako, da nič pomembnega ni mogoče več povedati, ali, kar je samo druga stran istega kovanca, da je mogoče reči karkoli. Saj vsak dan izide nekaj knjig, ki skrbijo za to, da to stanje traja.

1.1.2. Mogoče je reči karkoli

Kulturni prostor je razvit takrat, kadar se senzorske celice, s katerim je opremljen, vznemirijo, če stopi vanj karkoli, kar ni na višini njegovih norm. Če pa je kulturni prostor, iz kakršnihkoli razlogov degeneriral, tedaj se ne oglasi več, nazadnje tudi takrat ne, kadar vstopajo vanj reči, ki jih imajo občutljivi ljudje za nezaslišane. V njem je že bila gospodarila zakonitost, ali, bolje, nezakonitost čiste poljubnosti. Lahko se zgodi karkoli, ne da bi kdo čutil, da mora zaradi tega kaj ukreniti. Današnja kultura daje takšno podobo. Zvečine se zdi, da degenerativni procesi ostajajo na obrobju in na segmentih, ki niso tako pomembni, včasih pa se nam spet zazdi, da so se degenerativna jedra začela premikati in da se nevarno bližajo vitalnim središčem narodove kulturne zavesti. Kadar se bo razvilo vse kar slutimo, da je v njih, se bo začel zadnji boj za identiteto naroda utemeljeno na civilizaciji. To, za kar bo v tem boju šlo, je njegova krščanska duša. A prej so tu še druge reči.

Čeprav bomo večino tega komentarja posvetili posebnemu primeru, ki ga je postavil na program aktualni čas, bomo za ilustracijo tega, kaj mislimo, ko govorimo o neodzivnosti kulturnega prostora, navedli nekaj primerov, ki se bodo zdeli komu celo banalni, posebej če jih bo primerjal s predmetom našega poglavitnega zanimanja.

Kaj vse je torej mogoče reči? V Delu smo 27. oktobra brali, da je poslanec Miran Potrč v imenu svoje stranke protestiral proti temu, da bi poslanec Peče postal podpredsednik Državnega zbora, češ da »te funkcije ne more opravljati izrazit borec proti človekovim pravicam«. Tu je važno samo to, kdo je človek, ki je nekemu drugemu človeku očital, da njegova kariera ne izkazuje brezgrajnega zadržanja in puncto človekove pravice. Ko pomislimo, da je to bil Miran Potrč, ki je opravljal visoke in vplivne službe v nekdanji partijski državi, ki se je lahko vzpostavila šele z zaplembo temeljnih človekovih pravic, ne vemo prav, h kateremu področju človeškega slovarja bi se zatekli, da bi dobili primerno besedo za to, kar se je s tem zgodilo. Kakšen prezir, si pravimo, stoji za tem protestom: prezir do presoje ljudi, do njihovega spomina, do prastarega in vedno rešpektiranega izkustva, da se v obešenčevi hiši ne govori o vrvi. Res, kakšen prezir, a kako upravičen! Cinični kontekst tega protesta ni nikogar niti malo vznemiril. Tudi za poročilom, ki ga je za časopis pripravila novinarska služba, nismo začutili niti najmanjše grimase. Dobili pa smo s tem poročilom dokaz, kako deluje slovenski kulturni prostor: da je mogoče reči karkoli.

A pojdimo naprej. Ko je novinar Dejan Pušenjak 10. oktobra prisostvoval Teharski slovesnosti, se je – ne vemo prav, zakaj – spet vdajal, kakor je razvidno iz njegovega komentarja v Delu naslednjega dne, starim zablodam. A te nas tu sedaj ne zanimajo. Tu nas zanima samo tista njegova izjava, ki sega na rdeče polje jezika. Tja, kjer se nahajajo tiste izrečenosti, ki jih v domišljiji ne bi nikoli dopustili in nas samo dejanskost prisili, da jih priznamo. Pušenjak namreč zaključuje svoje razmišljanje: »Po trpljenju teharskih žrtev in njihovih svojcev je zdaj že čas, da se odpusti tudi Cerkvi.« Navedeni stavek je izraz tistega moralnega razvrata, [Stran 002] ki je zmožen reči: Žrtev je kriva, treba je oprostiti žrtvi. Žaljivost in protinaravnost svojih besedi je nemara nekoliko začutil tudi novinar sam, ko se je izmaknil temu, da bi povedal, kdo bi moral »odpustiti«. Le kdo? Ali partizani, ki so mučili in streljali ljudi v Teharjah in na Hrastniškem hribu; morda Celjani, ki so na Teharska grobišča vozili odpadke in smeti; nemara Oznovci, ki so jamčili pol stoletni molk Teharij? Ali kdo? Raje se je umaknil v splošnost trpnika: »se odpusti«. Zdi se, da ga je korigirala moralna logika stavka: povedala mu je, da ne more s subjektom zaključiti tako začetega stavka. A za našo temo je važno nekaj drugega: da se potem, ko je novinar to zapisal, ni nič zgodilo. Ali drugače: da kulturni prostor nima več moči, da bi se odzval.

Ali naj nadaljujemo? Ko je Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani v začetku oktobra praznoval 50-letnico, je na slovesnosti nastopil tudi dr. Ljubo Bavcon in poslušalcem posredoval, v prenovljeni obliki, marksistično tezo, da je država instrument nasilja. Zakaj v prenovljeni obliki? Najbrž zato, ker se je država, potem ko se je z uvedbo samoupravljanja – ki ga je hudobna zgodovina nerazumno prekinila – že resno odločila, da odmre, kot Feniks iz pepela znova zrasla in pokazala svojo staro zatiralsko bit – res ne več v marksistično razredni obliki, ampak po sebi, takorekoč an sich. Dr. Bavcon namreč pravi, da po vseh družbenih spremembah »ostaja stalnica, da razume politika boj proti kriminaliteti kot instrument vladanja, nadziranja, podjarmljanja, represiranja in razlikovanja ljudi«. Doslej smo mislili, da država preganja tatove, goljufe, roparje, posiljevalce, morilce zato, da omogoča državljanom obstajanje v svobodi in varnosti. A ne. Tu izvemo, da »politika razume boj proti kriminalu« drugače. Prišli smo do naslednjega stanja: ker je nadziranje, podjarmljanje, represiranje, razlikovanje nenazadnje kriminal – res da političen, a vendar kriminal – je stanje tako, da en kriminal preganja drugega, a ne zato, da bi ga odpravil, ampak zato, da bi na njem na ta način utemeljeval samega sebe. Tako nam je prof. Bavcon porušil vse iluzije o svetu, v katerem smo. Ali se sploh splača biti državljan? Ali se sploh splača še hoditi na volišča in postavljati politiko, ki je, kakor že vedno, kriminal, ker je pač to njena »stalnica«. In spet ni bilo nikogar, ki bi nas vsaj nekoliko potolažil. Iz nobenega od mnogih inštitutov, ki so tu vendar zato, da utrjujejo človeka, ni bilo vsaj poizkusa obrambe politike kot dosežka civilizacije. Razumljivo je, da je molčala vlada, da so molčale njene službe, a tu so še nevladne organizacije. Na primer kak mirovni institut. Ali ne bi bila njegova naloga, da bi nekoliko relativiziral profesorjevo črnogledost? Ali niso državljani, ki jih preveva osnovno zaupanje do države, najboljše jamstvo miru. A nič! Tudi varuh človekovih pravic je molčal. Vse je molčalo in dokazovalo, da je mogoče reči karkoli.

1.1.3. Kocbekov izjemni čas

Primeri, ki smo jih tu navedli – priznali smo že, da se bodo komu zdeli banalni – niso hoteli biti drugega, kot aktualna intonacija v neki drug problem, ki je tudi ozko povezan s kvaliteto kulturnega prostora. Gre za to, kako je slovenska kultura razumela in ocenila eno od epohalnih postav novejše slovenske zgodovine. Letos septembra je minilo 100 let od rojstva Edvarda Kocbeka in nekatere institucije, pa tudi država in posamezniki, so začutili, da je to čas, da se ga spomnijo tako, kakor se zanj spodobi. Vsi, ki so se tega opravka lotili, so se zavedali, da bodo to storili najbolje tako, da bodo znova skušali dognati njegov lik in ga postaviti v zavest sodobnikov. Nas bo zanimalo, kako so to storili, saj so ob tem nujno povedali nekaj tudi o sebi. V tem, kako je mogla in hotela videti Kocbeka, je doba sporočila, kakšna je sama. Obenem pa si bomo vprašanje o Kocbeku postavili tudi mi. Podobo, ki jo bomo tako dobili, bomo vzporedili s tisto, ki jo je za stoletnico izdelala slovenska kultura. Razlike in sličnosti, ki jih bomo ob tem odkrili, nam bodo pomagale določiti vlogo in pomen, ki ga je to življenje imelo za narodovo zgodovino.

Iz česa izvajamo misel o epohalnem pomenu Kocbekovega vstopa v slovenske zadeve? O Kocbekovi velikosti govorimo predvsem zaradi časa, v katerem mu je bilo dano živeti. K temu času je v neki meri prispeval tudi sam, izdelovale, v pravem pomenu besede, pa so ga druge sile, ki so ga pri tem prignale v tako napetost in zgoščenost, da ni primerljiv z nobenim drugim časom slovenskega prebivanja na zgodovinskem prostoru. Nikoli prej se ljudem ni zdelo, da so na kocki tako visoke reči, da so začutili, da se morajo zanje zavzeti z vsem, kar imajo – za tako visoke in vredne so se nenadoma izkazale te reči, da se je mnogim zdelo samoumevno, da zanje tvegajo življenje. Tako izjemen čas je bil to, in še nikoli se slovenski človek ni tako brez ostanka [Stran 003] angažiral za kako stvar, kot tedaj. V tej luči šele zagledamo pomen Kocbekovega nastopa. Če bi rekli, da je šlo za duhovne reči, bi bilo premalo; če bi rekli, da je šlo za kulturne reči, bi bilo premalo, če bi rekli, da je šlo za politične reči, bi bilo premalo. Šlo je za vse te reči skupaj in sleherni je to vedel. Šlo je za dušo naroda in ljudje so to vedeli.

Mesto

Slika 1. Mesto Mirko Kambič

1.1.4. Spopad – napad in obramba

Tako intenzivno je bilo ozračje, ki ga je ustvaril slovenski spopad. Beseda spopad je pravzaprav zavajajoča. Daje namreč vtis, da sta bili v narodu dve strani, ki sta se v enakem smislu pripravljali na boj in čakali, da napoči ura. V resnici pa je šlo za napad in obrambo, za napadalce in branilce. To je najpreprostejše začetno dejstvo, tako preprosto, da ga mnogi prav zaradi tega ne vidijo. Napadli so komunisti. Z revolucijo so se hoteli polastiti oblasti in uvesti nov družbeni sistem na temelju prevrednotenih vrednot. Tudi to je dejstvo, ki stoji tako trdno, da ga nobeno govorjenje ne more in ga nikoli ne bo moglo premakniti. A napad še ne bi sprožil obrambe, ko bi ostal v političnih okvirih. Ker pa je od vsega začetka šlo tudi v znamenju fizičnega terorja nad tistimi, za katere so komunisti mislili, da bi se morali braniti, so tudi tu spregovorili zakoni, ki vodijo v vsak živ organizem. Šele tedaj je prišlo do obrambe, ko se je narodova bit ob fizični grožnji zavedla tudi duhovne in politične.

Branili so se torej tisti, ki so stali na tradicionalnih vrednotah civilizacije, bodisi da jih je tako določalo duhovno težišče, ki ga je v njih zgostila zgodovinska inercija, bodisi da so se tja postavili sami po premisleku in ponovni zavestni odločitvi. Narava spora je bila takšna, da so to bili predvsem katoličani.

Edvard Kocbek je bil katoličan. In tu smo pred vprašanjem, ki se zdi, da je osnovno: Zakaj se potem Kocbek tega boja ni udeležil na katoliški strani, ampak je šel v nasprotni tabor in tam prevzel eno od vodstvenih mest. Katera je bila tista potisna sila, ki ga je pognala iz enega na drug pol slovenskega obstajanja. To vprašanje, če bomo imeli dovolj moči in prisebnosti, da mu bomo prav sledili, nas bo morda nazadnje pripeljalo prav v središče pojava Kocbek.

[Stran 004]

1.1.5. Kaj je določalo čas Kocbekovega nastopa

A najprej dve besedi o času, v katerega je Kocbek stopil. Ko se danes, poučeni od vsega, kar jim je sledilo, ozremo nazaj, se nam 20. in 30. leta kažejo kot nekakšna predigra. V njej so nastopile etablirane sile, na katoliški strani Slovenska ljudska stranka, kot glavna politična organizacija slovenskih katoličanov, in tradicionalna Cerkev, pa tudi sile, ki so se šele formirale in iskale duhovno podobo, na političnem polju krščanski socialisti, na verskem in duhovnem pa križarsko mladinsko gibanje, imenovano po dveh revijah, Križ in Križ na gori. V obeh so se pojavljali mladi ljudje, z idejami, ki so dajale misliti, da ne gre za navadni generacijski spor, ampak za tako nove poglede na politiko in duhovnost, da se od območja, od koder so izhajali, vsak čas lahko povsem odlepijo in ogrozijo delovanje sistema v celoti. Tako so se križarji s kritično distanco do avtoritete, z izjemno čustvenim dojemanjem vere, z nezaupanjem do filozofske dognanosti in eksaktnosti, z odporom do razumskega utemeljevanja verskih resnic znašli v nevarnem območju »katoliškega modernizma«. In kako brez pridržka so se krščanski socialisti vdajali utopičnim utvaram o breztežnosti prihodnjega političnega sveta, kaže članek Aleša Stanovnika Nova država v avantgardni reviji Ogenj: »Človeške tvorbe v oblikah držav so že godne za pogin. Je samo še vprašanje kratkega razdobja, ko se bodo na razvalinah zmehaniziranih držav zgradile nove tvorbe ljudskega sožitja, ki ne bo temeljilo na sili in paragrafih, ampak na ljubezni in vzajemnosti. To novo življenje že diha z vzhoda.« (Janko Prunk, Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda, str. 83). V sredobežnih katoliških silah je torej vedno bolj plahnela potreba po prisebnosti in miselni dognanosti, vzporedno s tem pa je naraščala nazorska in politična labilnost. To je bilo toliko bolj nevarno, ker so se v ozadju krepili komunisti kot novo in trdno, zlasti pa vabljivo agregatsko središče. Pri tem je postalo vedno bolj tudi očitno, da levica, tako disidentsko kataloška kot komunistična, uživa nekaj, čemur pravimo naklonjenost časa. Katoličani so se zavedali nastalega položaja in se odločili, da organizacijsko intenzivirajo nastop. Po ukinitvi Orla konec leta 1929 so v nekaj letih postavili dve organizaciji, ki sta imeli namen biti elitni: Tomčeve Mladce in Erlichove Stražarje. V teh mejah se je sedaj bil boj za ljudi, še bolj pa za jasnost ciljev, ki so jih za različnim videzom zasledovale posamezne grupacije. Toda izhodiščna logika in začetni vzgon sta delovala in na sestanku v Laškem leta 1940 so krščanski socialisti že sklenili, da komunistični partiji ponudijo sodelovanje. Celo zaplet, ki je ob tem nastal, ni mogel preprečiti končnega izida. Čeprav je namreč partija z resolucijo, sprejeto konec junija na Vinjem, zapustila ljudskofrontne pozicije iz leta 1935 in napadla nekdanje zaveznike, tudi krščanske socialiste (»Ta gospoda je sabotirala enotnost proletariata in delovnega ljudstva že takrat, ko je bila borba proti fašizmu še glavna naloga.«) Nikogar, se zdi, ni presunila okoliščina, da so sedaj, leta 1940, komunisti imeli borbo proti fašizmu za preteklost; kljub vsemu temu so bili krščanski socialisti že tako daleč, da so še enkrat ponižno potrkali na vrata partije. Ta jim je sedaj prijazno dovolila, da se včlanijo v Društvo prijateljev Sovjetske zveze! Tam sta že bila Edvard Kocbek in Jože Zemljak.

1.1.6. Kocbekov odziv na tendence časa

V čas, tako sprt s seboj, je torej vstopil Kocbek in videl, da je takšen, kakor da bi ga zgodovina zanj izdelala. Postal je eden njegovih protagonistov. Prevzel je vlogo poglavitnega usmerjevalca katoliškega disidentstva v revolucionarni komunistični tabor. Ne zavestno, skraja in še nekaj časa ne, a se je nazadnje vendarle izkazalo, da ga je vse, kar je tedaj počel, določalo za to vlogo. Tako zelo se je ves čas oddaljeval od družbe, kakor jo je oblikovala civilizacija, da mu je nazadnje ostal samo ta korak. Ko ga ne bi bil naredil – kljub vsemu je še ostajala možnost, da ga ne bi – bi bilo tako, kakor da je pustil na cedilu ne samo sebe, ampak tudi mnogo drugih.

1.1.7. Kaj je Kocbeka duhovno določalo?

Če je res, da je stil človek, potem začnimo z iskanjem pri jeziku. Ko je škof Jeglič nekoč poslušal Kocbeka, je potem zapisal v svoj dnevnik: »Tretji je govoril Kocbek o Krekovcih in Bogu. Govoril je v modernem stilu. Jaz ga nisem prav nič razumel«. Sploh so Kocbekovi sodobniki tožili nad nerazumljivostjo njegovega jezika. Za njegove stavke bi težko rekli, da so čiste, v sebi zaključene enunciacije. Posamezni stavki, posamezni deli stavkov, si pogosto ne sledijo v [Stran 005] eksplikativnem sosledju, ampak bralca presenečajo – tudi ustavljajo – z miselnimi zasuki, ki niso povsem v skladu s pomenskim ambientom predikativnega okolja. Dobimo vtis, da avtorju prvenstveno ne gre za jasno nizanje momentov povednosti in izjavnosti. Čutimo tudi, da ta način ni hoten, ampak izraz globoke specifičnosti njegove ustvarjalnosti. To miselno pomanjkljivost – za kar bi jo lahko označili – pa nadomešča z uporabo posebnih besedi, ki se v besedilih pojavljajo v določenih zaporedjih in delujejo kot nekakšna glasbena spremljava za tok misli. To so rekurentne besede – mogoče jih je petdeset, mogoče jih je sto – ki predstavljajo bazično Kocbekovo besedišče in ki skrbi za ustvarjanje emocionalnega razpoloženja bralca. Posebno na mladega človeka deluje tako organiziran jezik z veliko gotovostjo in trajnim učinkom.

Tako Kocbek govori o »intimnem razmerju do življenja«, o »šumečem razodevanju sveta«, o tem, da mora »kdor hoče živeti, živeti izrazito«, o tem, da mora biti pri pravem človeku sicer naravna težnja po stabilnosti »dvignjena v zaupanje, izpostavljenost in tveganje«, o krizi človeka »zaradi notranje nesvobode, razdvojenosti in nesproščenosti«, o »likvidaciji starega reda«, o tem, da »kultura prinaša poklicanost, ne pa varnosti«, o nujnosti, da človek »junaško prevzame svoje poslanstvo«.

Drugo, zelo podobno sredstvo za ustvarjanje razpoloženja so nedefinirane ideje in zamisli. Kaj naj bi na primer pomenila zahteva, da morajo ljudje »vse sile usmeriti v tok zgodovinske dinamike«; ali zahteva, da se »opredelimo za stvariteljske sile zgodovine«; ali da se mora zgoditi tista sprememba, ki bo človeku omogočila »pristno razumevanje njegove usode«; ali da se moramo kristjani organizirati »pred prihajajočim imperativom časa«; da se morajo kristjani odločiti »ali naj propadajo skupaj s starim redom, ali pa naj rešijo svoje vrednote iz starega sveta in z njimi oplodijo to, kar prihaja«; da moramo »začeti ustvarjati nov človeški red«.

Včasih Kocbek postavlja zahteve, za katere takoj vidimo, da so v skladu z njegovo osnovno intuicijo. Ko se odločno zavzema za načelo Postani to, kar si! proti načelu Postani to, kar zahteva naša doktrina! takoj vidimo, da je to ena od njegovih temeljnih misli, a še zdaleč ne tako preprosta, kot se tu postavlja. In ko stigmatizira stanje, v katero se je spremenila katoliška skupnost, že vemo, da je to ena njegovih osnovnih misli, a da je v podobi, v kateri je izražena, nezadostna. Zanj je katolištvo »mesto izpovedovanja vere, prejemanje istih zakramentov in priznavanje iste cerkvene oblasti, to se pravi bistvenih znakov občestva vernikov, ki se priznavajo pod katoliško skupnost kot organizirana vojska pristašev«.

Včasih pa nekaterih odstavkov ne moremo brati, ne da bi v njih zagledali ironijo, s katero jih je prihodnost, za katero se je boril tudi Kocbek, opremila. To občutje nas prevzame na primer, ko beremo njegovo ogorčenje nad potekom nekega predvojnega shoda krščanskih intelektualcev: »Čez leta bomo razumeli zločin, ki se je dogodil pred našimi ogoljufanimi očmi. To je zločin duhovnega zapeljevanja. Množici so obsedli dušo in telo, z bleskom in šumom so jim razdražili čute, gone so jim zagnali v strasti, pamet so jim zmedli in vso zavest razžgali do brezumja.« Ali kako tragično nas danes zadene vprašanje, ki si ga je Kocbek zastavil v Dejanju leta 1940, na vratih vojne: »Ali se nahajamo Slovenci danes na tisti točki življenjske intenzivnosti in zgodovinske odgovornosti, ki bi z njuno pomočjo lahko prenesli najhujše preizkušnje in to kljub svoji majhnosti, kljub neugodnemu mednarodnemu položaju?« Ali ko Kocbek nekako v istem času poziva, da moramo postati »resnično političen narod, narod, ki bo dejansko odločal o sebi«. Ali ko v Premišljevanju o Španiji primerja komunizem in fašizem. »Fašizem je celo nevarnejši od komunizma, kajti če komunizem jasno in odkrito gradi svoj napačni nazor, potem fašizem gradi svojega v navideznem skladju z vsemi duhovnimi načeli in ustanovami«.

Nazadnje pa moramo zapisati tudi tiste besede, ki jih je Kocbek proti koncu 1928 napisal v Ognju in ki so tako zelo razburile tedanjo katoliško javnost: »Krščanski socialist, delujoč v drugih organizacijah je tleča prižigalna vrv, do smodnika vodeča, je svet zase, revolucionar, ki pripravlja nov dan«. Te besede nas namreč vodijo do dveh njegovih kretenj – ne besed – ki kažeta, da razdor med katoliškimi intelektualci ni bil slučajen in da njegova revija ni slučajno imela ime Dejanje; da je šlo v resnici za več kot za besede. O prvi kretnji nam poroča Koblar v enem od obeh spisov O krizi Doma in sveta. Tam pove, da proti obnovljenemu Domu in svetu pri večini ni bilo nobene zarote in da jih je Kocbek z ustanovitvijo svojega dejanja »uhitel«; sicer da so vsi upali, da se bo dominsvetovska skupnost ohranila. O drugi kretnji pa pripoveduje Debeljak (Spomini o F. S. Finžgarju: Kriza Doma in Sveta [Stran 006] leta 1937, str. 84). Ko je bilo na nekem sestanku sporočeno, da katoliško tiskovno društvo ne vztraja več na prvotni zahtevi po cenzuri, je Kocbek takoj interveniral: »Ne gre za cenzuro, gre za celoten kompleks. Tega je treba spremeniti«. Na vsak način je hotel uveljaviti ločitev.

1.1.8. Kocbekova misel

V tednu od 19.–25. septembra, ki je bil posvečen Kocbeku, in ki je videl vrsto kulturnih in političnih prireditev, na katerih so spoštovani in ugledni ljudje dvigali Kocbeka med like slovenskega panteona, je bilo med drugim rečeno tudi, da je bil človek pomembnih »etičnih, filozofskih in družbenih spoznanj« in da je videl »razvojne težnje svoje dobe«. Kdor je pazljivo prebral tistih nekaj skromnih potez njegovega jezika, ki smo jih navedli – še bolj prepričljivo pa bi to doživel, če bi se prepustil branju njegovih številnih esejev – je nazadnje le moral priznati, da Kocbek ni bil človek avtonomnih »etičnih, filozofskih in družbenih spoznanj«; da ni gnal etičnih, filozofskih in družbenih misli, vsake na njenem specifičnem področju, z vnemo in disciplino raziskovalca, ki mu gre za spoznanje kot spoznanje; in da morda prav zaradi tega tudi ni videl »razvojnih teženj svoje dobe«. Kocbek je sicer mislil, da jih vidi, a so v resnici bile stvarne razvojne težnje njegove dobe zelo različne od tistih, ki so se ujele v antene njegovega duha. Kako je moglo priti do tega?

1.1.9. Kocbekovo Premišljevanje o Španiji

Eno od možnosti, da dobimo vsaj nekakšen odgovor na to vprašanje, je ta, da si nekoliko natančneje ogledamo esej Premišljevanje o Španiji, ki je izšel v prvi, dvojni številki Doma in sveta leta 1937. Omejili se bomo na prvo poglavje, ki razen zadnjega odstavka ne govori o Španiji, ampak o duhovnem in moralnem stanju evropskega krščanstva, za katero je Kocbek ugotovil, da počasi polzi v fašizem. To dogajanje se ne dogaja na odprt in odkrit način, zakaj »znak današnjega življenja ni več jasnost, ampak splošna in hotena nejasnost«. Kateri pa je tisti videz, ki skriva resnično dogajanje? To je meščanskost – krščanski človek se je pomeščanil. Postal je »družaben meščan, človek družabnih prednosti«, v sedanjem času pa tudi »duhovni meščan«. Kdo je duhovni meščan? To je človek, ki si je »mesto izpostavljenosti izbral varnost, namesto junaštva treznost in namesto celosti delnost«. To je človek »brez ustvarjajočega smisla, največja herezija sodobnosti«. To je zavržena herezija, ne zaradi »odpada od človekove celosti in junaštva« – ne zato, ker je herezija – zavržena je zaradi svoje skritosti. To je najpomembnejše mesto celotnega eseja, analiza španskih dogodkov je samo njegova ilustracija. Na kar hoče Kocbek opozoriti, je skrita heretičnost sodobnega kristjana in katoličana s poudarkom na skritosti. Zakaj pristna heretičnost je drugačna. Stavek, ki sledi, nam hoče pokazati njeno visokost in plemenitost: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico, meščanski odpad pa je zahrbten, skrit«.

Ta stavek ali bolje, njen del, je šel v slovensko kulturno zgodovino. Škof dr. Gregorij Rožman je čutil, da je »po vsebini in obliki zmožen vzbuditi v čitateljih krivične sodbe o katoliški Cerkvi in mržnjo do nje«, zato je v ljubljanskem Škofijskem listu dne 2. avgusta 1937 med drugim izjavil: Stavek: »Vse herezije in odpadi so bili navadno očita dejanja, duhovno junaštvo prepričanih ljudi, ki se po svoji vesti odločajo za večjo in boljšo resnico«, je, kakor je zapisan, popolnoma zmoten in nasprotuje stališču in nauku Katoliške Cerkve.

1.1.10. Heretik – človek, ki izbere sebe

Tako škof. Nam pa se stavek zdi zanimiv zaradi nečesa drugega. Daje nam možnost, da prodremo do fenomena Kocbek, posebej pa nam pomaga odgovoriti na vprašanje, ki smo si ga postavili zgoraj: ali je bil Kocbek v posesti »etičnih, filozofskih in družbenih dognanj« in ali je zaznaval realne »razvojne težnje svoje dobe«.

Izhajamo iz besede herezija, ki jo, kot da bi slutil, da določa njegovo lastno duhovno in idejno bit, uvede Kocbek sam. Herezija danes pomeni ločitev ali odpad, izvorno pa grška beseda hairesis ali latinska haeresis pomeni izbiro. Heretik je človek, ki izbere. Kaj pa izbere, kaj je predmet njegove izbire? Če vse prav premislimo, bomo nazadnje dejali, da izbere sebe, da se odloči za sebe – za slutnjo, ki je vzbrstela v njem; za resnico, ki je spregovorila v njem, za uvid, ki je zasijal v njem in ga razsvetlil; za vzgon, ki se je sprožil v njem: z eno besedo, za sebe. Za sebe pa vedno pomeni tudi v nasprotju s [Stran 007] prepričanjem in védenjem, ki se je zgostilo v institucijah zunaj njega. Samo zaradi specifičnosti evropskega razvoja mislimo, kadar govorimo o hereziji in heretiki, predvsem na Cerkev. Po sebi pa se heretiki odločajo za sebe tudi v razmerju do drugih družbenih entitet kulturne in civilizacijske zavesti.

Mesto in njegove skrivnosti

Slika 2. Mesto in njegove skrivnosti Mirko Kambič

Kocbek je izbral sebe v razmerju, odnosno v nasprotju z ustanovami obstoječe tradicionalne katoliške kulture. Tudi do Cerkve, če izvzamemo njeno odrešenjsko srž in se omejimo na njeno konkretno družbeno postavitev. Torej ni bil heretik v uveljavljenem religioznem pomenu besede – v tem pogledu je bil celo pripadnik, – bil pa je heretik v kulturnem in v najširšem političnem pomenu te besede. V potrditev teh spoznanj se lahko spomnimo na njegov boj za enkratnost človekove eksistence, za intenziteto osebnega in individualnega obstajanja, v nasprotju s prerogativi splošnega uma in v nasprotju z univerzalnimi in kozmopolitskimi političnimi normami. Integralni facit njegovega jezika to potrjuje.

Sedaj razumemo, zakaj Kocbek ni imel »etičnih, filozofskih in družbenih spoznanj«, pridobljenih z metikulozno raziskavo empirije, usklajenih z zahtevami splošnega uma. Njegovi etični, filozofski in družbeni nazori so bili le tiste točke obstoječe družbene zavesti, h katerim ga je nosil njegov [Stran 008] lastni, osebni, izvorni vzgon in ki jih je sprejel zato, ker mu jih je ta vzgon pokazal. Iste vzgonske sile so mu tudi razodevale »razvojne težnje njegove dobe«. In ker se je imel v logiki svoje heretične samoizbranosti za normo sveta, jih je imel za resnične in objektivne. Kako zelo se je zmotil, bomo, upam, lahko še povedali.

1.1.11. Teoretski model za razumetje Kocbeka

Januarja revolucionarnega leta 1919 je imel na prošnjo Svobodne zveze münchenskih študentov sloviti sociolog Max Weber predavanje z naslovom: Politika kot poklic. Potem ko je razložil nastanek moderne politične birokracije, se je dotaknil tudi vprašanja njenih etičnih možnosti. Tu je Weber navedel distinkcijo, ki se nam zdi metodično zelo produktivna, zlasti pa je kot naročena za potrebe našega razmišljanja.

Weber pravi, da obstajata dve etiki: etika vesti (Gesinnungsethik) in etika odgovornosti (Verantwortungsethik). »Jasno moramo povedati, da vsako etično orientirano ravnanje lahko stoji na eni od dveh med seboj bistveno razlikujočih se in neukinljivo nasprotujočih si načel: lahko je orientirano po etiki vesti, ali po etiki odgovornosti«. (Etika vesti morda ni najboljši prevod, mišljena je etika osebnega prepričanja, ki se ne ozira na to, kaj pravi objektivni svet zunaj). Posledice aktualiziranja enega ali drugega etičnega načela Weber povzema takole: »Če so posledice iz čiste vesti (čistega prepričanja) izhajajočega ravnanja slabe, potem ni odgovoren delujoči človek, ampak svet neumnih ljudi ali pa božja volja, ki je tak svet ustvarila«. Za drugo etično načelo pa dodaja: »Iz etike odgovornosti delujoči človek pa že vnaprej računa na defekte povprečnih ljudi in ne misli, da sme posledice svojega ravnanja, v kolikor bi jih lahko bil predvidel, valiti na druge«. Weber se v politiki zavzema za etiko odgovornosti. V zvezi s tem pravi: »V politiki sta nazadnje samo dva naglavna greha: nestvarnost in – kar je pogosto, a ne vedno, identično – neodgovornost«.

Za etiko vesti ali prepričanja pravi sicer, da je, če je izražena tako, kakor jo je izrazil Luter (Tu stojim, ne morem drugače) »neizmerno pretresljiva«. V politiki, kjer vlada sila, pa je pogosto drugače. »V resnici ima etik vesti tu eno samo možnost: zavreči dosledno vsako ravnanje, ki uporablja nravstveno nevarna sredstva«. V praksi pa je često tako, da se etik vesti pogosto spremeni v hiliastičnega preroka – v preroka popolne odrešenosti – in, čeprav je še nedavno oznanjal ljubezen namesto nasilja, kliče sedaj k nasilju – »k poslednjemu nasilju, ki bo imelo za posledico konec vsega in vsakega nasilja«. Ob teh besedah ne moremo kaj, da ne bi pomislili na Kocbekov vpis v dnevniku nekaj dni po umoru bana Marka Natlačena. V Webrovem teoretskem delu etike smo torej našli kongruentno dopolnilo k možnostim, ki smo jih sami izvedli iz pojma heretičnosti.

1.1.12. Ekskurz o dveh evropskih knjigah

V nemškem prostoru sta pozneje izšli dve knjigi, ki danes delujeta kot odmev na dvojnost etičnega prestopa, ki ga je odkril in utemeljil Maks Weber. Eno je napisal nemški romantični marksist Ernst Bloch in ima naslov Das Prinzip Hoffnung (Načelo upanja). Upanje je pričakovanje človeka ali njegova želja, da se bo od neskončnih možnosti, ki obstajajo v svetu resničnosti, udejanjila tista, ki bo pomenila človekovo zadnjo svobodo in konec izkoriščanja človeka po človeku: to bo takrat, ko bo prišlo do velike združitve med subjektom in objektom, med snovjo in duhom, ko bo ukinjena dvojnost, v katero se je razšla prvotna bit. Ta možnost je realna, ker utripanje kozmosa teče v njenem ritmu. Uresničil pa jo bo človek tako, da bo uresničil sebe: to bo takrat, ko bo odpravil nasilje, nasprotje med zgodovino in naravo. To spravo, to prihajanje k sebi je Bloch imenoval utopijo in jo postavil za bistveno človekovo zadevo: to je upanje, ki ga nosijo sile romantičnega hrepenenja in sile Marksovih znanstvenih napovedi.

Joachim Fest (Der zerstörte Traum – Strte sanje, Berlin 1991) govori o velikem vplivu, ki ga je Bloch imel na nemško mladino, predvsem v času, ki ga je po begu iz vzhodne Nemčije preživel v Tübingenu. Fest govori o Blochovi »jezikovni magiji« in njegovi »neustavljivi karizmi«. Tako je učinkoval zaradi brezpogojnega prepričanja vase. Fest navaja enega njegovih stavkov: »Kdor mene odklanja, je že obsojen pred zgodovino«. Ob tem se bo mogoče tudi kdo od bralcev, kakor smo se mi, spomnil na izbranost, ki jo je Kocbek čutil v sebi. Na Kocbeka nas spominja tudi trdoživost in odpornost Blochove vere. Še v starosti je računal na revolucionarni potencial francoskega in italijanskega proletariata, čeprav so se [Stran 009] nekdanje razmere že davno spremenile. Na Kocbeka nas spominja tudi okoliščina, da ga usode ljudi niso bistveno zanimale. »Noben dvom se v njem ni oglasil, nobena beseda sočutja do žrtev.« To nas spominja na Kocbekovo čudno suverenost in superiornost nad bolečino sveta.

Druga od obeh knjig, ki spominja na Webrovo etično shemo, pa je Das Prinzip Verantwortung – Načelo odgovornosti, ki jo je napisal Hans Jonas in je izšla proti koncu 70tih let. Knjiga razmeroma malo znanega judovskega filozofa je bila sprejeta z velikim aplavzom in velikim navdušenjem, na kar kaže tudi Nagrada nemškega knjigotrštva, ki jo je zanjo dobil avtor. Jasno je, da je knjigo svet, zlasti Evropa, potrebovala. Jonas se zavestno postavlja v nasprotje z Blochom. »Načelu upanja postavljam nasproti načelo odgovornosti«. Kaj je odgovornost? »Odgovornost je skrb za drugo bit, spoznana kot dolžnost, ki postane, zaradi ranljivosti biti, zaskrbljenost«. Tej skrbi se človeku ni dovoljeno izogibati posebej danes, ko se je mnogo manj mogoče zanašati na to, da bodo »človekove zadeve same po sebi ugodno potekale«. Stvari so se tako razvile, da je postala »etika zgodovinske odgovornosti prva dolžnost«. Jonas postavlja novo načelo: »hevristika strahu« – zahteva po vstopanju v svet z rešpektom. Govoreč o strahu, pripominja Jonas, da misli na utemeljen strah in nikakor ne na nekako malodušje. Toliko na kratko o knjigi, ki začuda še ni bila prevedena v slovenščino.

1.1.13. Herezija in boj za civilizacijo

Kocbek je mislil, da ustanova človeka omejuje, tako, da ga povnanja in mu jemlje notranjo, izvirno človeškost. Tako krnijo njegovi izvorni, Kocbek bi rekel stvariteljski, impulzi za dejanje, ki je avtentičen način njegovega vstopanja v svet. Ustanova človeka sicer v celoti ne ukinja v njegovem družbenem aktivizmu, a ga usmerja in tako preprečuje, da bi stvariteljsko deloval v soju svojega enkratnega razumetja sveta. Tako velik je Kocbekov odpor do ustanove, da v hereziji, ki se utegne v njem skrivati, ne vidi nič nevarnega in ji pritrjuje. Med ustanovami, do katerih Kocbek izkazuje svoje rezerve, je tudi Cerkev, ne, kot smo rekli, v njeni transcendentalni odrešenjski srži, ampak v njeni družbeni postavitvi.

Na tem mestu bi se nam zdelo škoda, če ne bi omenili nekega razmisleka iz eseja, ki ga je objavil Leszek Kolakovski v zbirki Die Moderne auf der Anklagebank – Moderna na zatožni klopi (Manesse, Zürich). Razlog je seveda v tem, da imamo Kolakovskega za najzanesljivejšega opazovalca razvoja civilizacije.

Kolakovski pravi, da se je morala krščanska misel skozi vsa stoletja spopadati s heretičnimi tendencami, ki so bile v tem, da so eno od dveh nasprotnih možnosti, ki so se pojavljale v kulturi, tako poudarjale, da je druga možnost včasih povsem izginila. Vse je šlo po isti shemi. Kolakovski navaja nekaj takšnih nasprotij: človeškost Jezusa Kristusa proti njegovi božanskosti; človekova svoboda proti milosti in predestinaciji; črka proti duhu; zveličanje po delih proti zveličanju po veri; država proti Cerkvi; itd., itd. Ravnotežje med temi pari se je s herezijami kar naprej rušilo. »In za kar je v tem težavnem ravnotežju v resnici vedno šlo, niso bile obsodbe in ječe in grmade za uporne duhove, vedno je v resnici šlo za usodo civilizacije. Kolakovski svojo trditev tudi ilustrira takole. Če se človek vda manihejstvu, tako da ima svet za kraljestvo demonov, za prostor, v katerem se ne more kaj vrednega zgoditi, potem že izraža tudi ravnodušnost do vsega, kar se dogaja v civilizaciji: vsa profana zgodovina je nič. Če pa podleže nasprotni skušnjavi, če zapade panteizmu, in svet, kakor je, povzdiguje in noče videti vsepovsodnosti in resničnosti zla, s tem slabi ali ubija voljo, ki je potrebna za obvladanje snovi. Toda krščanska misel se je stalno gibala med obsodbo sveta in pobožanstvenostjo sveta. »In čeprav je zlahka mogoče najti svetopisemske citate za oba ekstrema, je glavni tok zapadnega krščanstva vedno vztrajno iskal formulacije, da se je mogel izogniti neizogibni izbiri«. Kolakovski pravi, da je Evropa po dolgem iskanju v krščanstvu našla mero, s katero je mogla razviti svoje znanstvene in tehnične sposobnosti. Ta modrost je izražena v naslednji maksimi: »Ostati v odnosu do fizičnega sveta nezaupljiv, a ga ob tem pavšalno ne obsojati za nekaj zavrženega; do te mere pa vendarle, da je v njem mogoče videti nasprotnika, ki ga treba ukrotiti«.

V takem gledanju Kolakovskega vidimo utemeljitev pristanka na ustanovo, ne samo na Cerkev – tu je šlo za Cerkev – ampak tudi na vsako drugo ustanovo. Ustanove se sicer kvarijo, lahko postanejo krivične in nasilne, kdaj pa kdaj lahko tudi degenerirajo, tako, da so povsem neuporabne; toda ustanova kot ustanova ostaja način, kako civilizacija obstaja kot prostor človekove normalnosti.

[Stran 010]

Kocbek je do ustanov, ki so se izoblikovale v civilizaciji po zakonih, ki so vladali v civilizaciji, stopil najprej v kritično razdaljo, nato pa jih je začel zanikovati in se nazadnje odločil, da se pridruži tistim, ki so imeli v sebi voljo in moč, da jih uničijo. Zato ga je zadela kazen, ki pa je Kocbek v resnici – tako je bil vseskozi ves v sebi – nikoli ni razumel, kaj šele, da bi jo ponižno sprejel. Kazen je sicer imela svojo govorico in je zato bilo kljub vsemu čudno, da je ni videl, saj se je poleg vsega pojavila v obliki kričeče ironije: ko stare ustanove še niso povsem odšle, se je že znašel v novih, ki so kazale nedvomne znake ustanov, a so bile divje, narejene po navdihu, ki s civilizacijo ni imel nobene zveze. Niti to, da ga je nova ustanova izločila, kar stara ni nikoli naredila, ga ni prebudilo – tako zelo je bil ves v sebi. Nekoč se je bilo moralo nekaj zgoditi. Obiskala ga je ate – boginja slepote. Predstavila se je za boginjo daljnosežnih prerokb, a je bila v resnici tista, ki je delila slepoto. Preden je odšla, mu je pustila svoje žalostne darove.

1.1.14. Jasnovidnost velikega umetnika in človeka

Ko smo v tistem tednu v septembru nekoliko več razmišljali o Kocbeku, se je pojavilo pred nami neko drugo ime in neka druga zgodba. To se je zgodilo skoraj nujno, zaradi sličnosti in drugačnosti hkrati. Ime je svetovno znano, Fjodor Mihajlovič Dostojevski, zgodba pa je vsebina njegovega romana Besi. Oglejmo si nekoliko to sličnost in drugačnost.

Zgodaj leta 1869 se je med ruskimi emigranti – anarhisti na Zahodu pojavil nov človek, Sergej Nečajev, ki je z novostjo svojih nazorov, z močjo svoje mladosti in drznosti vzbudil med njimi velike upe. Bakunin, Ogarev, Serebrennikov, ki so jim moči že pešale, so ga še istega leta jeseni poslali nazaj v Rusijo, z velikimi načrti in vsemi opolnomočenji. V Moskvi je organiziral tajno peterko in z njo uprizoril prvi revolucionarni umor. Neke noči so študenta Ivanova, ki se je začel od skupine odmikati, v parku moskovske agronomske šole ubili. Dostojevski je še istega leta v neki dresdenski knjižnici prebral novico o tem umoru. In tedaj se je zgodilo to, kar je tako drugačno od sicer slične slovenske zgodbe. Dostojevski je v trenutku videl notranji značaj tega dejanja, pa tudi značaj družbe, v kateri se je to dejanje moglo zgoditi: videl je ne samo storilce dejanja, ampak tudi celotno duhovno geografijo ruske družbe, v kateri se je zločin pripravljal in slednjič tudi izvršil. Čez dve leti je izšel roman Besi, v katerem je to videnje bilo podano z eno od najmogočnejših pripovedi, kar jih pozna svetovna literatura. V slovenščini ima roman isto ime kot v ruščini, Besi, v angleščini pa, nemalo poučno, med drugim tudi The Possessed – Obsedeni. Kmalu bo stopetdeset let od njegovega nastanka, a je to, po našem skromnem mnenju, najboljši roman o nastanku in prodoru komunizma. Tudi našem. Med branjem se nam z vsako novo sliko utrinjajo nove asociacije: kakor da bi to že od nekod poznali.

Ambient romana je neka ruska gubernijska družba. Tu se nenadoma pojavi skrivnosten človek, Pjotr Stepanovič Verhovenski, sicer sin znanega lokalnega intelektualca in liberalca stare sorte. To ime mu daje vstop v družbo. Kmalu zaslutimo, da je ta človek promotor tajne organizacije. Okoli njega se začne zbirati mladina, ki s svojo prešernostjo osvaja ključne družabne točke v mestu. Povsod jih z veseljem sprejemajo, celo – in morda najraje – pa gubernatorjeva žena Julija Mihajlova. Njihov stil obnašanja je predrznost in nespoštljivost, a čim več je v njih predrznosti in nespoštljivosti, tem bolj jih cenijo in tem bolj si jih želijo. Vsem se zdi, da so ti ljudje nekaj posebnega, znanilci nove dobe. V provincialni družbi, zlasti v vrhovih, se oglaša skrb, da ne bi zamudili velikih sprememb, ki so mogoče na obzorju. Značilne so besede Julije Mihajlove: »Je že res, da sprejemam in razvajam mladega Verhovenskega. Nepremišljen je, vendar še mlad«. Gospa gubernatorka hvali celo družbo takole: »Vpijejo, da so komunisti, po mojem pa jih je treba priznavati in jih imeti v časteh.« Varvaro Petrovno, eno glavnih ženskih figur v romanu, sicer trezno aristokratinjo, vidimo, ko hodi po obiskih in nastopa z govorancami, iz katerih nezgrešljivo veje duh Verhovenskega. Najbolj zanimiv – nam pa tudi najbolj znan – je pisatelj Karmazinov, »najpametnejši človek vse Rusije«. Dostojevski pravi: »Veliki pisatelj je bolno trepetal pred novejšo revolucionarno mladino, in ker ni poznal zadeve, si je mislil, da so v njenih rokah ključi do ruske prihodnosti, zato se ji je poniževalno prilizoval, še posebej zato, ker se zanj sploh ni zmenila«. Povsod je razlagal, da Rusija, kakršna je, nima prihodnosti in da je zato na strani gibanja, ki ga pripravlja ta mladina. Koliko pa je pomenil v očeh prevratnikov, pa vidimo iz tega, kako je z njim opravil [Stran 011] Verhovenski, ko je Karmazinov hotel vedeti, kdaj bo vstaja: »Prve dni prihodnjega maja se bo začelo, za mali šmaren pa bo že vse opravljeno.«

Večerno mesto

Slika 3. Večerno mesto Mirko Kambič

Vrhovenski vidi poglavitni pogoj za revolucijo v moralni destabilizaciji družbe. Nikolaju Vsevolodoviču Stavroginu, ki ga hoče pridobiti za vodja gibanja, to takole razloži: »Poslušajte, vse sem jih preštel: Učitelj, ki se z otroki norčuje iz njihovega Boga in njihove zibelke, je že naš. Advokat, ki brani omikanega morilca s tem, da je bolj razvit od svojih žrtev in da si ne more kaj, da ne bi ubijal, če hoče priti do denarja, je že naš. Šolarji, ki pobijajo kmeta, da to doživijo na lastni koži, so že naši. Porotniki, ki vsepovsod oproščajo hudodelce, so že naši. Državni pravnik, ki trepeta na sodišču, da je premalo liberalen, je že naš. Upravitelji, pisatelji, o, vse polno je naših, strahotno veliko jih je, pa se še sami tega ne zavedajo«. Ko Stavrogin razmišlja, zakaj ga Verhovenski hoče imeti za voditelja, v nenadnem spoznanju zagleda, da je to zato, ker misli, »da sem nenavadno sposoben za zločin«.

Verhovenski je, ne samo temeljit, ampak tudi velikopotezen. V gostilni se sestane z oficirji krajevne garnizije. O tem sestanku pozneje takole poroča v krožku prijateljev: »Pogovarjali smo se o ateizmu in kajpak odstavili Boga. Kar cvilili so od veselja«. Tu pa je sedaj mesto, za katerega se nam zdi škoda, da ga ne bi navedli, čeprav z našo pripovedjo nima tesnejše zveze. Kar namreč sledi, je eno od ključnih mest pri Dostojevskem: » Neki sivček, zopet stotnik, ki je sedel in sedel, ves čas molčal, tudi besedice ni spregovoril, nenadoma pa se je postavil na sredo sobe, razumete, in spregovoril na glas, ampak kakor sam pri sebi: Če ni Boga, kakšen stotnik pa sem potem? Vzel je čepico, razširil roke in odšel.«

V središču romana je ples, ki so ga prevratniki organizirali zato, da bi ga izrabili za nekakšno poizkusno vajo za revolucijo. Ples so maskirali s plemenitim namenom: priredili ga bodo v prid revnim guvernantkam v guberniji. Program je bil vabljiv, glavna atrakcija naj bi bil sam Karmazinov, ki naj bi, v kostumu guvernante, prebral svojo zadnjo črtico in se potem za vedno poslovil od literature; nastopile naj bi razne alegorije, med katerimi naj bi bila tudi »poštena ruska misel«. Pričakovanje je bilo veliko, vse se je vpisovalo na nabiralno polo. (Znano, mar ne!)

[Stran 012]

Med prireditvijo, na kateri se je zbralo vse mesto, pa se je začel odvijati tajni načrt. Člani peterke so na različne načine sabotirali in motili prireditev. Nič ni potekalo po predvidenem redu, nezadovoljstvo občinstva se je vedno bolj večalo, dokler ni nazadnje prišla vest, da predmestja gorijo in da prihajajo stavkajoči delavci iz bližnje tovarne. Nastala je popolna zmeda in popoln poraz prirediteljev, pri čemer je bila najbolj prizadeta gubernatorka Julija Mihajlona. Njen mož, gubernator von Lembke je bil med prvimi, ki so prišli na kraj požara, a začuda ni dovolil gasiti, ampak je v lucidni odsotnosti duha vpil: »Požar ni v strehah, požar je v glavah ljudi«.

Od vsega, kar je tej katastrofi sledilo sta za nas zanimivi predvsem dve stvari: umor študenta Šatova, ki ga je Verhovenski utemeljil z nevarnostjo, da jih bo, ker se je ločil od peterke, izdal, pravi razlog pa je vrgel pred peterko Stavrogin: »Poprej sem vam rekel, zakaj vam je potrebna kri Šatova. S tem mazilom bi radi zlepili svojo skupino«. Druga stvar, ki vzbuja naše zanimanje, pa je pisateljev komentar dogodkov, ki nas mimogrede, spet spominja na naše razmere. »Resnejši izmed naših duhov se sedaj čudijo sami sebi, kako neki so mogli tedaj odpovedati. Kaj je skrival v sebi naš nepregledni čas in od česa k čemu je bil pri nas ta prehod – tega tudi jaz ne vem in zato se mi zdi, da tega sploh nihče ne ve. Pri vsem tem pa so najbolj zanikrni tipi na vsem lepem dobili premoč, začeli na glas kritizirati vse sveto, čeprav si prej niti ust niso upali odpreti, najuglednejši ljudje, ki so dotlej tako srečno držali vse v svojih vajetih, pa so jih nenadoma začeli ubogati in samo molčati«.

Stanje, ki ga je upodobil Dostojevski, ni identično z duhovnim in družbenim ambientom, v katerem se je začela in potekala revolucija v Sloveniji, vendar mora bralcu Besov in poznavalcu slovenskih razmer nazadnje le postati jasno, da sta imeli obe zgodbi isto moralno in politično strukturo: prihod Besov in vdaja ljudi. Tudi v Sloveniji so leta 1941 – in že prej – nastopili Besi, tako kakor v guberniji pisatelja Dostojevskega, le da jih je Dostojevski zagledal in videl kaj so, Kocbek pa ne le da jih ni spregledal, ampak se jim je veselo pridružil. Besi so potem v naši domovini povzročili veliko opustošenje in na najbolj grozovite načine pomorili na tisoče ljudi. Toda potem, ko se je vse končalo, Kocbek tega spet ni opazil; trpel je samo od misli, da za svojo udeležbo na pohodu ni bil dovolj nagrajen. To je bilo zato, ker ga je nekoč, kot smo rekli, obiskala neka boginja in ga zaznamovala za celo življenje.

1.1.15. Kaj so rekli o Kocbeku in kaj čas prenese

Sto let po njegovem rojstvu in šestdeset let po tem, ko se je usodno vpletel v slovenske razmere, so mu njegovi prijatelji priredili praznik, ki je, kot v nekdanjih primitivnih družbah, trajal cel teden. Sklenili so, da ga bodo postavili v oltar, in to so tudi storili. Mislili so, da delajo to iz ljubezni, a je v njih v resnici ni bilo. Ko bi bila, bi mu izkazali spoštovanje tako, da bi njegovi podobi dali to, kar ji gre, in vzeli, kar ji ne gre: da bi tako Kocbek stal pred nami kolikor mogoče resničen. Kaj je več kot to! Predvsem pa bi ga morali odrešiti njegove krivde; če bi ga imeli zares radi, bi morali to storiti. Tako pa so ga slavili, ne da bi hoteli videti, da delajo to v senci velikega umora. In ker tega umora niso hoteli videti, v njegovi grozljivi velikosti in enkratnosti, so ga na subtilen način – s tem da so ga ignorirali – potrdili. Nihče ne bo imel zaradi tega slabe vesti. Tako je s to rečjo. In kultura bo šla naprej in postala vedno bolj betrieb ali po slovensko obrat, pogon.

A kaj se je na mnogih slovesnostih tistega tedna vse reklo? Predvsem moramo reči, potem ko smo pregledali nekaj besedil, pisanih in govorjenih, da so se nastopajoči prepuščali slavilnemu zanosu, a pri tem vedno niso bili dovolj pazljivi in prisebni. To se v emocionalni napetosti često dogaja, a so tu delovali še drugi vzroki, o katerih bomo morda spregovorili na koncu. Mi bomo nekaj teh primerov navedli in ob njih tudi že takoj, vsaj včasih, intervenirali.

Ob povojnih pobojih je Kocbek spregovoril v znamenitem intervjuju v Zalivu leta 1975. Novinarka Ženja Leiler (Delo, 29. 9.) pravi ob tem: »Kocbekov pogum je nesporen. Storil je to, kar bi tisti, ki so vedeli, morali že zdavnaj storiti in zločin poimenovati z zločinom in zločince obsoditi«. Toda Kocbek je bil eden od tistih, ki so »že zdavnaj« vedeli za zločin, zakaj ga ni obsodil? Če že zločincev ni mogel obsoditi, bi zločin vendar lahko. Dr. Joža Mahnič (Delo, 29. 9.) je med krivice, ki se delajo Kocbeku, omenil tudi naslednjo: »Še huje pa je, Kocbeka kot enega vodilnih članov OF dolžiti sokrivde za medvojne ekscese, zlasti pa za povojne množične poboje, za katere je zvedel od ministra Snoja šele septembra 1945«. Kaj pa [Stran 013] kočevski proces, kaj pa Jelendol, kaj pa Mozelj? In kdo je sploh kriv? Ali so res krivi samo tisti, ki so sedeli na seji komiteta, kjer so bili poboji sklenjeni; ali tisti, ki so poveljevali kolonam kamionov, ki so vozili na Rog; ali tisti, ki so operirali z revolverji, brzostrelkami in koli na robovih brezen? Osvobodilna fronta je bila organizacija, ki je ustvarila prostor, v katerem se je moglo to zgoditi in se je od vsega začetka tudi dogajalo. Učiteljiščnik Vinko Mravlje je zapisal, nekaj dni preden so ga prišli umorit, v svoj dnevnik: »Iz pograjskih hribov diha groza«. Kdo pa je dovolil Kocbeku in njegovim izdelovati grozo? Političnih zločinov Slovenci vendar nismo bili vajeni; s to zvrstjo je začela šele Kocbekova druščina.

Usodna razklanost

Slika 4. Usodna razklanost Mirko Kambič

Zanimiv je bil Boris Pahor. Vse sile je posvetil temu, da »prikaže kulturni genocid v 20. stoletju v srcu Evrope« – »ob amorfnosti italijanskega prebivalstva«. Kaj pa krvavi genocid v Sloveniji, ki je tudi nekje v srcu Evrope? Ob čigavi »amorfnosti« pa se je zgodil ta genocid? Vse, kar Pahor lahko reče glede njega, so medle besede, da »ni sprejemal, da bi kakorkoli taka apokalipsa spadala v sklop osvobodilnega boja«. Manj o tem genocidu pač ni mogoče reči, hvaliti ga, med kolikor toliko spodobnimi ljudmi, ga nikoli ni bilo prav mogoče.

Včasih so se pred nami pojavili pogledi, ki so bili tako ubogi, da se je človek ustrašil, ali bomo sploh kdaj dozoreli. Na kulturnem večeru v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu je 4. 10. Boris Pahor izrazil tole misel: »Njegova ideja o slovenski komunistični revoluciji, ki naj bi bila prežeta s krščanskimi vrednotami, pa se ni uresničila«. Pahor je slaven pisatelj in Slovenci ga primerno častimo, kar dokazujeta Prešernova nagrada in visoko državno odlikovanje, toda, kdaj pa je bila, prosim vas, kaka komunistična revolucija »prežeta s krščanskimi vrednotami«? Pahor govori o lesenem železu kot o realni možnosti. Ob odkritju Kocbekovega kipa v Tivoliju pa je takole tožil nad partijo: »Odgovornost, da je bila njegova modra misel uničena, je vsa na partijski strani, saj samopašni revolucionarji s svojim samopašnim ekstremizmom niso le onečastili prvine osvobodilnega boja, ampak nazadnje tudi sami mizerno pogoreli. Njihov ekstremizem nikakor ne more biti v Srednji Evropi konstitutivni element družbe«. Res, kakor smo rekli, vse je mogoče reči. Vsaka partija je po svoji konstituciji [Stran 014] »samopašna« in »ekstremna«. In da so zaradi tega sami »pogoreli«? Seveda so, prej pa so, prav zato, ker so bili »samopašni« in »ekstremni« zmagali in vladali pol stoletja. Če ne bi bili takšni, bi partija kot partija že prej »mizerno pogorela«. Partijski »ekskluzivizem« je bil element nove družbe tudi v srednji Evropi (Madžarska, Češka, Poljska, Vzhodna Nemčija), dokler je ta družba bila; ni pa mogel biti element trajne civilizacijsko fundirane družbe, ki pa je Partija, zaradi svoje narave, ni mogla dovoliti. Sem spada tudi Mahničeva informacija o Zarjanih: »V naših levičarjih smo gledali zastopnike zahodnoevropske civilizirane, ne pa boljševiško destruktivne različice komunizma, s katero nas je nedavno (verjetno: nekaj let prej) seznanil André Gide, avtor Vrnitve iz Sovjetske zveze«. A zakaj so Zarjani tako gledali? Oziroma, zakaj so hoteli tako gledati? Pri katerem optiku pa so si nabavljali očala? Tudi Drago Jančar pravi, da »komunisti svojega sopotnika niso razumeli«. Mi mislimo, da so ga dobro razumeli in tudi dobro izkoristili. »Razumeti«, v Jančarjevem smislu, pa ga niso mogli, če so hoteli ostati komunisti in zmagati kot komunisti. Drago Jančar (Delo, 18. 9.), je ocenil Kocbekovi knjigi Listino in Tovarišijo za »pričevanje o osvobodilni ekstazi«. Da, res. A tu bi bilo treba tudi pripomniti, da je bil Kocbek take vrste človek, da je doživljal tem večjo »osvobodilno ekstazo«, čimbolj se je zamotaval v mrežah totalitarne partije. Jančar poleg tega obtoži partijo, da je »silovit osvobodilni napor« spremenila v »brutalno diktaturo«. S tem binomom, kot bi rekel Alojz Rebula, mora biti nekaj narobe. Ko bi bil »napor«, o katerem govori Jančar, res »osvobodilen« (in povrh še »silovit«) v pomenu, ki ga je uporabnikom slovenskega jezika mogoče razumeti, partija prehoda med svobodo in diktaturo ne bi izpeljala. Ker pa je bil tisti napor »osvobodilen« v pomenu, kakor ga uporablja ideološka semantika, pa ga je partija igraje izpeljala. Kako zelo problematično je govoriti o »osvobodilnem naporu« v normalnem pomenu besede, kaže tudi Kocbekova razlaga, zakaj je podpisal Dolomitsko izjavo: »Predvsem zato, da bi onemogočil psihično in fizično nasilje nad nami«. Psihično in fizično nasilje? Nad udeleženci »osvobodilnega napora«? (TV, Kocbek 22. 9.). Pisatelj Drago Jančar je svoj esej v Delu 18. 9. končal tako, da je citiral Kocbeka: »Videl sem položaje in dogodke, ki jih drugi niso zaznavali«. To je gotovo nekaj zanimivega in izjemnega. A bi mi radi, da bi se bilo zgodilo še nekaj: da bi Kocbek kdaj videl tudi položaje in dogodke, ki so jih zaznavali drugi.

1.1.16. Ali je Kocbek tragičen?

V Kocbekovem tednu smo včasih slišali, da je bil tragičen. V žurnalističnem pomenu besede je Kocbek bil tragičen; v tem smislu so tako ali drugače tragični vsi ljudje. Tako, kakor pa se ta beseda rabi v kulturno informiranem govoru, pa Kocbek ni bil tragičen. Nekaj mu je manjkalo. Tragičnost v grški tragediji nastopajočega junaka se sestoji iz dveh prvin: najprej se mora – iz nevednosti – prepustiti zmotni presoji, prestopiti mora mejo med tem, kar je človeku dovoljeno in kar mu ni, iz česar potem izvira katastrofa; poleg tega pa mora tudi spoznati. Prvi pogoj za tragičnost je Kocbek v polni meri izpolnil, drugega pa ne, na noben način in nikoli. Zato je bilo Kocbekovo življenje polno bolečin in je vreden velikega usmiljenja in sočutja, tragičen pa v razvitem pomenu besede ni bil. Tako kot ni bilo tragično neko povsem drugo življenje, iz neke druge miselnosti, iz drugega časa in prostora.

Lev Davidovič Trocky je bil poleg Lenina poglavitna figura boljševiškega puča 1917 v Rusiji. Brez njegove podpore Leninu v politbiroju ga sploh mogoče ne bi bilo. Največjo uslugo revoluciji pa je naredil z organizacijo Rdeče armade. Pritegnil je 20.000 carskih oficirjev, ki so razpuščene skupine boljševiških aktivistov organizirali v disciplinirano vojsko. Sam se je v posebnem vlaku vozil iz enega konca Rusije do drugega in s svojo strateško genialnostjo reševal položaj. Nastopil je čas velikih uspehov: Judenič je bil ustavljen pred Petrogradom, Kolčak se je moral umakniti iz Sibirije, bela vojska je bežala iz Kijeva. 18. 3. 1921 je z brutalno silo zatrl upor kronštatskih mornarjev in osebno poskrbel za eksekucijo 12.000 zajetih vojakov. Napaka, ki jo je ob vsem tem naredil, pa je bila ta, da je verjel, da tovariši v Kremlju, Stalin, Kamenjev, Zinovjev, prav tako kot on sam, vsak na svojem sektorju nesebično delajo za zmago stvari. Oni pa so mislili samo na to, kako bi se ga znebili. Leta 1923 so ga izgnali iz vojnega ministrstva, 1929 je moral v izgnanstvo. Začele so se njegove blodnje: Turčija, Francija, Norveška, nazadnje Mehika, nikjer ga niso prav marali. Istočasno je začelo padati po njegovi družini: najstarejša hčerka Zina je v 20. letih naredila v Berlinu samomor, najstarejši sin Ljova je 1938 umrl v Parizu, od izčrpanosti in pomanjkanja; [Stran 015] najmlajši sin Sergej je izginil nekje v Rusiji leta 1938. Njega pa je leta 1940 dosegel od Stalina poslan agent, ki se je infiltriral v skrbno varovano vilo v predmestju mehiškega glavnega mesta in mu razbil glavo. Glavo, ki je usmerjala življenje, ki smo ga v nekaj potezah podali. Toda v to genialno glavo ni nikoli stopilo spoznanje – in veliko spoznanje bi to moralo biti! Njegova beda nas gane in se nam nazadnje kljub vsemu zasmili. Tragičnosti pa mu ni mogoče priznati.

Združevanje

Slika 5. Združevanje Mirko Kambič

Za Kocbeka se ne moremo nehati čuditi, da se ni zavedel, kakšen svet je ustvaril s svojim zgodovinskim angažmajem; ali drugače, da ni prišlo v njem do velikega spoznanja, saj je novi svet drastično občutil na sebi. Kaj pa si je rekel, ko po vojni ni mogel objavljati svoje lirike, ker da je preveč »ekspresionistična«? Kaj pa si je rekel, če je pomislil, da je 1934 brez težav objavil svojo Zemljo, pa naj je bila že kakšrnakoli? Kaj pa si je rekel, ko po vojni nikoli ni mogel dobiti dovoljenja za izdajanje revije, če je pomislil, da mu leta 1938 ni bilo treba napraviti drugega za svoje Dejanje, kot da ga je prijavil na okrajnem glavarstvu. Saj brez teh primerjav vendar ni mogel; saj je bil vendar človek.

Sicer pa je v tem bil tudi kanec nekake mrke pravičnosti. To kar se je z njim dogajalo, nas strukturno spominja na neki pasus pri Danteju, Božanska komedija, Pekel XXVII, 7–9. Zgodba je tako grozna, da si jo komaj upamo povedati, pa vendar. V Akragantu na Siciliji je bil v 6. stoletju pred Kristusom tiran Falaris, ki je za kaznovanje svojih političnih nasprotnikov izrabljal stari feničanski obredni ritual, da so v votlega bronastega bika zapirali žrtve in pod njimi kurili. Tudi Falaris je naročil takšnega bika, a ko ga je umetnik iz Aten izdelal, je tiran njemu prvemu ukazal vstopiti vanj. Dante pravi:

»Kot bik sicilski prvič z bolečino

njega zarjul je – in sicer po pravici –

ki mu izpilil gladko je medino.

(Prevod Alojzij Gradnik).

Dante – kot pred njim Ovid, ki je uporabil isto zgodbo – pravi: e ciò fu dritto – in to je bilo prav. Mi ne mislimo tako. Umetnik je sicer vedel za kakšen namen se bo uporabljal njegov izdelek – in vendar ni vedel. Ni mogel vedeti, ni si mogel predstavljati! A neki nauk je vendarle v tej zgodbi. (Ob njej se sicer ne moremo, kolikič že, načuditi poraznemu dejstvu, kako iznajdljiv je človek, kadar si izmišlja metode mučenja ljudi).

[Stran 016]
Zdravica prihodnosti

Slika 6. Zdravica prihodnosti Mirko Kambič
[Stran 017]

1.1.17. Ali je Kocbek lahko postavka nacionalne paideje

A da se povrnemo k naši glavni temi. Naša glavna tema ni Edvard Kocbek, čeprav smo govorili skoraj samo o njem. Če se še spomnite, smo na začetku navedli tri primere, s katerimi smo hoteli pokazati, da živimo v takem času, da je v njem mogoče reči karkoli: da noben absurd ni prevelik, da ga ne bi bilo mogoče izreči in da se ob tem verjetno nihče ne bi oglasil. To pa pomeni, da so kulturni senzorji časa odmrli, da je kultura časa degenerirala. Njeni mnogi obrati še delujejo, a zakaj jih ljudje obiskujejo, ni jasno: če niso v stanju slišati krikov žaljenih ljudi iz prostorov sicilskih ritualov, ki še delujejo, v prenesenem pomenu seveda!

Naše glavno vprašanje pa je dobilo to obliko: zakaj slovenska kultura ni našla moči, da bi po tolikih desetletjih spoštljivo in pravično spregovorila o Kocbeku? Med mnogimi predlogi, ki tekmujejo za odgovor na to vprašanje, se bomo mi odločili za naslednjega: Čisto na zadnje je tako, da so ljudje, ki so se spominjali Kocbeka tako, da so krivuljo njegovih odločitev v celoti potrdili, v resnici zagovarjali in utemeljevali sami sebe: svoje nekdanje odločitve, udejanjene in umišljene, in mogoče tudi sedanje. Zakaj tudi v tem času se bije boj, v drugih in drugačnih parametrih, kot so bili tisti v sredini preteklega stoletja, manj brutalen boj, a nič manj usoden. Danes ne gre samo za Slovenijo, ampak za vso Evropo. Za konkretnimi dejanji in besedami čutimo namreč sile, ki presegajo njihovo racionalnost in dajejo slutiti, da gre za veliko pomembnejše reči – v zadnji analizi za civilizacijo. Tudi danes je mnogo nejasnosti, tudi danes je tako kot pravi Matthew Arnold: Ignorant armies clashing at night – nevedne vojske, spopadajoče se v noči.

Edvard Kocbek je bil ubog človek in do njega čutimo simpatijo. Skozi življenje ga je nosil neki začetni uvid in ga ni izpustil do konca. Ubog človek tudi zato, ker je bil zadnja leta zelo bolan. V enem od pisem Borisu Pahorju v Trstu stoji tudi: »Izgubljam zmožnost pravilnega mišljenja«. Kaj hujšega človeka misli in besed, kakor je bil Kocbek, ne more zadeti. Napisal je tudi nekaj nesmrtnih pesmi. Zato so z njim naše simpatije.

Ne more pa Kocbek kandidirati za mesto v galeriji narodnih ikon. Njegove odločitve, pa naj si je do njih prišel že kakorkoli, ga ne opravičujejo za to visoko prebivališče. Kocbek ne more postati postavka nacionalne paideje. Njegovi prijatelji, vsa slovenska intelektualna čud, mu je morda to mesto že priborila, ali pa mu ga še bo. Če pa je tako, potem za nas in za cel narod velja: kako so že marksisti temu rekli – fausse conscience, izkrivljena zavest. Ali bomo kdaj dozoreli?

Svojo identiteto – pogoj, da bomo kot narod lahko živeli – lahko postavljamo in razvijamo samo na dejstvih, ki v ontološki in moralni čistosti stojijo za zmerom. Da bi pokazali, kaj s tem mislimo, bomo za konec povedali neko zgodbo.

Dne 9. maja 1945 se je nekaj kilometrov pred železniško postajo Lesce odvijal dogodek, ki ga v tem, kar se je zgodilo v tej vojni, komaj kaj presega po napetosti. Vlak z domobranskimi ranjenci se je znašel med dvema partizanskima zasedama. Vodstvo vlaka se je odločilo za evakuacijo. Tisti ranjenci, ki so se lahko premikali, so odšli proti Ljubelju, tisti, ki tega niso zmogli, pa so ostali na vlaku. Odšli so tudi vsi zdravniki. Človek je že na tem, da bi jih obsodil, pa se brž zave, da sam ne ve, kako bi se ob taki hudi preizkušnji obnesel. (A kaj je delalo domobransko vodstvo, da za spremstvo ranjencem ni poslalo enega od elitnih udarnih bataljonov!). Toda, s tem še nismo povedali vse zgodbe. Vsi namreč niso odšli. Nekateri so ostali: kurat Janez Jenko in oba bogoslovca Marjan Pavlovčič in Srečko Zajc; ostali sta dve poklicni medicinski sestri Anica Kožar in Marija Popit; ostale so štiri dekleta, ki so se že med vožnjo ponudile za pomoč pri negi ranjencev, sestri Jelka in Krista Mrak, Magda Dolničar in Helena Šušteršič. Kurat Jenko jih je zbral pred vagonom in povedal za vse: da so ostali zavestno in da vedo, kaj tvegajo. Potem so molili in duhovnik je dal tistim na vagonih in tem pred njimi odvezo (Zaveza 36). Kurat Jenko in bogoslovec Pavlovčič sta bila umorjena že po nekaj dneh; bogoslovec Srečko Zajc se je po čudnem naključju rešil; obe poklicni medicinski sestri sta izginili (a bomo v naslednji prilogi Mi med seboj objavili zanju povpraševanje); vse štiri pomočnice so ostale žive, večji del pa so preživele dolga leta komaj predstavljivega trpljenja po komunističnih delovnih taboriščih.

2. Kako se je začelo

2.1. Razvaline in grobovi namesto obljubljene svobode

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

[Stran 018]

Na televiziji se je v zadnjem času zvrstilo nekaj nastopov, ki so nas skušali prepričati, da je naša polpretekla zgodovina že napisana, da so vsi poizkusi njenega spreminjanja nesmiselni in krivični. Kot da bi hoteli nadoknaditi izpad te problematike iz predvolilne kampanje! Glasovi, da je treba zgodovino prepustiti zgodovinarjem, so pa skoraj utihnili. Ni si težko predstavljati zakaj.

In naša rubrika Kako se je začelo? Mislimo, da je še aktualna in potrebna. Dokler še žive priče, ki se spominjajo začetkov komunistične revolucije drugače, kot jih je zapisala uradna zgodovina, je še mogoče marsikaj poiskati, pojasniti in spoznati resnico. Resnica vas bo osvobodila, je zapisano v knjigi vseh knjig. Naj bo tudi ta sestavek skromen prispevek k resnični podobi naše polpretekle zgodovine.

2.1.2. Sv. Lenart ob začetku druge svetovne vojne

V obširnih spominih in razpravah, ki so nam jih do nedavnega vsako leto ob praznovanju obletnice dražgoške bitke posredovali mediji, je bila skoraj vedno omenjena tudi vasica Rovt, kjer je Cankarjev bataljon v začetku decembra 1941 pred začetkom poljanske vstaje pripravil zasedo nemškim policistom. Sv. Lenart, pod katerega zvon spada Rovt, pri tem navadno ni bil imenovan. Sicer so pa ime kraja po vojni spremenili v Lenart nad Lušo. Menda je to spadalo k preobrazbi slovenskega narodnega značaja.

Hribovska vasica, ki je skozi stoletja nosila ime po patronu farne cerkve, leži na nekaj nad 700 m visokem hribu nad dolino potoka Luša, kjer sta tudi naselji Zgornja in Spodnja Luša. Pravzaprav so danes Na griču, kot pravijo domačini, le štiri poslopja: cerkev, župnišče, šola in Potočnikova domačija. Če se odločimo za izlet k Sv. Lenartu, se peljemo iz Škofje Loke po glavni cesti proti Železnikom, zavijemo pri vasi Praprotno na levo v dolino Luše in po nekoliko napornem vzponu smo že na cilju. Razdalja od Škofje Loke je dobrih 12 km. Z druge strani se Sv. Lenartu pri Rovtu približa tudi tako imenovana blegoška cesta, o kateri bomo govorili kasneje. Do konca druge svetovne vojne so Šentlenarčani spadali pod občino Selca, samostojno župnijo imajo pa od leta 1790. Poleg domače šole je spadala pod faro tudi šola v Martinj Vrhu in župnik je dvakrat tedensko hodil tja poučevat verouk.

Prav v tej šoli se na nek način začne naša zgodba. V zadnjih letih pred drugo svetovno vojno sta tu poučevala učitelj Vidmar in njegova žena. Vidmar je bil doma na Trebiji v Poljanski dolini – njegova mati je bila druga v vrsti sedemnajstih otrok velike Ušeničnikove družine. Ko se jima je rodil prvi otrok, so nastale težave zaradi varstva. Vidmar se je tedaj spomnil na mlajšo sestro Milko, ki je že nekaj let delala kot gospodinjska pomočnica – služkinja. Rada se je odzvala povabilu in v začetku leta 1941 prišla v Martinj Vrh.

Februarja 1941 so pri Sv. Lenartu dobili novega župnega upravitelja Jožeta Švelca, ki je pred tem več let deloval kot izseljenski duhovnik v Metzu v Franciji. Po pripovedi Milke Vidmar so ga Francozi leta 1940 zaprli zaradi suma, da je nemški špijon. Prišel je v taborišče, kjer je bilo zaprtih veliko španskih borcev, med njimi tudi nekateri Slovenci. Zaradi bližine Maginotove linije so kasneje taborišče razpustili in Švelc se je skupaj s španskimi borci vrnil v domovino. Škof Rožman ga je kmalu poslal na izpraznjeno mesto k Sv. Lenartu. Med drugimi njegovimi dolžnostmi je bilo tudi poučevanje verouka v Martinj Vrhu. Dvakrat tedensko je moral prehoditi uro in pol dolgo pot tja in nazaj. Bilo je naporno, mu je pa pomagalo, da se je hitreje spoznal z ljudmi.

Aprila 1941 so se najprej pojavili Italijani, za njimi pa Nemci, ki so v začetku maja že preganjali slovenske duhovnike, učitelje in druge. Ko je Vidmar zvedel, da Nemci v Železnikih sprašujejo za šolo v Martinj Vrhu, je na hitro pripravil nekaj prtljage in se z ženo ter otrokom umaknil čez mejo v Ljubljansko pokrajino. Skoraj vse gorenjske duhovnike so Nemci tedaj odpeljali, za Švelca se pa sploh niso zanimali. Menda ga niso imeli na seznamu, ker se je le nekaj mesecev prej vrnil iz Francije. Seveda je nehal hoditi v Martinj Vrh, saj tudi pouka ni bilo, dokler niso prišli nemški učitelji. Milka Vidmar, ki je po odhodu bratove družine ostala brez dela, je prišla k Sv. Lenartu in tako postala priča vseh medvojnih in povojnih dogodkov tega kraja.

[Stran 019]
Ušeničnikovi iz Trebije – velika družina, a štirje še manjkajo

Slika 7. Ušeničnikovi iz Trebije – velika družina, a štirje še manjkajo

Gospod Švelc je torej ostal pri Sv. Lenartu. Po dolini se je to kmalu razvedelo, vendar ga nihče ni šel prijavit. Kar nekaj časa je trajalo, preden ga je gestapo začel iskati. Bil je že mesec julij in župnik je šel v Topole nad Selci previdet bolnika, ko so prišli ponj in ga odpeljali v Škofjo Loko. Zagrozili so mu, da ga bodo zaprli, če ne bo takoj izginil čez mejo. Na povratku domov je obvestil ljudi, da bo naslednji dan ob štirih zjutraj pri Sv. Lenartu zadnja maša, nato pa bo odšel. Prišlo je veliko ljudi in župnik se je v pridigi od njih poslovil. Vendar ni odšel čez mejo, ampak se je začel skrivati, moderno bi rekli, da je odšel v ilegalo. Šentlenarški zvonovi niso več vabili k maši in zlasti ob nedeljah in praznikih je ljudem nekaj manjkalo. Ko se je župnik naveličal skrivanja, je napisal pismo selškemu županu Benediku, naj posreduje pri oblasti za ureditev njegovega bivanja in delovanja pri Sv. Lenartu. Kmalu je dobil obvestilo, naj se zglasi v Škofji Loki. Uspelo mu je dobiti dovoljenje za delovanje v Selški dolini. Seveda je moral obljubiti, da bo imel obrede v latinščini in da ne bo slovensko pridigal. Menda je k ugodni rešitvi pripomogla tudi župnikova ponudba, da bo poleg svojega duhovniškega dela vodil tudi tečaje nemščine za odrasle. Nemški učitelji, ki so jih poleti 1941 s tem namenom poslali na Gorenjsko, so namreč imeli zelo slabe uspehe.

Tako je gospod Švelc lahko spet javno živel pri Sv. Lenartu. Poleg domače fare je skrbel še za Javorje, Bukovščico, Selce in Železnike. K njegovim nedeljskim mašam so prihajali ljudje iz cele Selške doline. Veliko ur je prebil v spovednici, saj nemški duhovnik Besel, ki je prišel v Škofjo Loko proti koncu leta 1941, ni znal slovensko in sploh ni spovedoval. K Sv. Lenartu so prihajale k spraševanju skupine otrok, ki so se doma pripravljali za prejem prvega obhajila in birme. Iz Selc, Železnikov, Bukovščice in celo iz Zalega Loga so jih pripeljale žene in dekleta, ki so jih učile. Župnik jih je tudi spovedal, ženam pa dal navodila za nadaljnji pouk. Na svojih potih, ki jih ni bilo malo, si je Švelc pomagal s kolesom, pozimi pa so ga prišli iskat s sanmi. Ker je bil zelo obremenjen, so mu pri pouku otrok tudi v domači fari pomagala dekleta, na primer Anica Potočnik. Selški cerkovnik Jože Ravnihar, ki je bil sicer pismonoša, je imel dovoljenje nositi bolnikom obhajilo. Kadar duhovnik na nedeljo ali praznik ni mogel priti k vernikom, so se sami zbrali v cerkvi k molitvi in petju. Večino pogrebov so opravili sami, ko pa je prišel duhovnik, je blagoslovil vse nove grobove in opravil molitve za pokojne. Vse to je ljudi povezovalo in jim bilo v oporo v času okupatorskega pritiska. Prav je, da to poznamo in cenimo.

[Stran 020]
Poletje 1942 – Sv. Lenart

Slika 8. Poletje 1942 – Sv. Lenart

2.1.3. Rovt prizorišče dveh spopadov z velikimi žrtvami

Ko se je Anton Švelc odločil, da bo kljub nemški prepovedi ostal pri Sv. Lenartu, ni vedel, da bo moral pri tem kljubovati dvema nasprotnikoma Cerkve: nacizmu in komunizmu. Partizani so ga prvič obiskali v začetku julija 1941. Lepega poletnega večera so potrkali na vrata župnišča in prosili, da bi jim pokazal najkrajšo pot v Poljansko dolino. Stopil je k njim in jim vse razložil. Nenadoma se mu je zazdelo, da so mu njihovi obrazi in besede že znani. Spomnil se je francoskega taborišča. Morda je bil med njimi celo Stane Žagar, član centralnega komiteja slovenske partije, ki je že zgodaj prišel na Gorenjsko. Župnik je nehote primerjal njihovo ilegalo s svojim skrivanjem, toda ali so si bili tudi cilji tako podobni. Ali je res že bil čas za boj proti okupatorju?

1. decembra 1941 je Gorenjce vznemirila novica o partizanskih likvidacijah. V eni noči so »onemogočili deset narodnih izdajalcev«, kot so povedali sami. Večinoma je to delo opravil Cankarjev bataljon. Ali je bilo zares potrebno zaradi odpora proti okupatorju? Dober teden kasneje, 11. decembra popoldne, je Cankarjev bataljon prigazil v Rovt pri Sv. Lenartu in se nastanil na Debelakovi domačiji. Po bolj ali manj uradnih podatkih je štel okrog 60 mož. Noč je minila mirno in če bi veljalo, da se dan pozna po jutru, bi bil miren tudi naslednji dan. Vsi so se že veselili napovedanega obilnega kosila. V ta namen so ubili vola, zaplenjenega v župnišču v Kropi, ki so ga prignali s seboj. Okrog desetih dopoldne je stražar opazil kolono nemških vojakov, ki so prihajali po blegoški cesti od Zaprevala. Do Debelakove domačije niso imeli več kot pol ure hoda. Časa za razmišljanje ni bilo. Partizani so zgrabili orožje in se razporedili v zasedo nad cesto, ki je speljana zelo blizu Debelakove domačije. Čakali so, da je glavnina kolone prišla v neposredno bližino. Nemci niso bili posebno previdni, sicer se ne bi zbrali v gručo tik pod zasedo in opazovali svojega psa, kako se je pognal za zajcem, ki je ravno tedaj priskakljal na cesto. Nenadoma je zaropotalo in nanje se je usula svinčena toča iz dveh strojnic in šestdesetih pušk. Še preden so se policisti zavedeli, kaj se dogaja, so bili mrtvi ali težko ranjeni. Ivan Jan piše v knjigi Vrh v Dražgošah, po kateri smo povzeli ta opis, da je bilo v koloni 52 policistov in potem je bilo 45 mrtvih, 4 težko ranjeni, enega laže ranjenega so izpustili, le dva pa naj bi iz pasti pobegnila. Na kraju dogodka sedaj stoji spominska plošča s sledečim napisom: »12. decembra 1941 leta je Cankarjev bataljon pod vodstvom komandanta Jožeta Gregorčiča in komisarja Staneta Žagarja napadel in uničil na tem mestu nemško [Stran 021] policijsko kolono. Ta pomembna zmaga je bila uvod v gorenjsko decembrsko vstajo.«

Ne mislimo razpravljati, ali dogodek 11. decembra pri Rovtu namesto zmage ne bi zaslužil kako manj zveneče ime. O tem je bilo že veliko povedanega. Zaradi trditev, da so bili padli policisti mobilizirani Luksemburžani, je Ivan Jan v omenjeni knjigi navedel seznam 45 policistov, vpisanih v mrliško knjigo v Železnikih. Iz tega je razvidno, da so bili pripadniki nesrečnega policijskega oddelka Avstrijci, večinoma Tirolci in da je bilo okrog 40 starih 36 let in več, najstarejši med njimi pa je bil 46-letni dunajski gostilničar. Tudi drugi so bili po poklicu v glavnem obrtniki in delavci. Njihov družinski stan ni omenjen, vendar iz navedenega celo laik lahko zaključi, da posebne zagnanosti od njih ni bilo pričakovati. Na televiziji smo lahko spremljali razpravo med koprskim odvetnikom gospodom Starmanom in edinim tedaj živim udeležencem partizanske zasede glede ravnanja z ujetim policistom. Nič čudnega, če smo pri tem pomislili, ali je bil to edini tak primer.

Kaj pa ranjenci? Jan navaja izjavo takratnega medicinca v Cankarjevem bataljonu, da je obvezal enega nemškega policista: »Z dvema streloma je bil ranjen v prsi, vendar je še lahko hodil. Ostal je v Debelakovi hiši tudi potem, ko smo mi odšli.« V svoji knjigi citira Jan tudi del Rainerjevega govora, ki ga je imel v mestni hiši v Kranju po pogrebu padlih policistov: »Napadli so jih in tudi one, ki so bili ranjeni, umorili na najostudnejši in najbolj prostaški način.» Spomin na ranjene policiste je še ohranjen med domačini pri Sv. Lenartu. 12. decembra dopoldne so namreč tudi oni opazovali kolono, ki se je pomikala od Zaprevala. Takoj jih je zaskrbelo, saj so že vedeli za partizane pri Debelaku. Med divje streljanje, ki se je potem zaslišalo od Rovta, so se mešali kriki ranjencev in bojeviti klici partizanov. Ko je streljanje prenehalo, je župnik vzel sveto olje in se odpravil na kraj spopada. Spremljala ga je gospodinja. Malo pred Rovtom sta srečala Groslovega Poldeta, ki je peljal v dolino dva ranjena policista. Župnik se je z njima pogovoril. Na kraju groze je kmalu ugotovil, da med trupli, ki so vse križem ležala po blegoški cesti in ob njej, ni več živih. Zvedel je, da so jih pregledali že partizani, ki so jim pobrali orožje. Neko nemško poročilo govori o štirih težko ranjenih policistih. Šele naslednji dan je v Rovt prišla večja nemška enota. Trupla padlih in pobitih so odpeljali v dolino in jih pokopali na pokopališču v Kranju. Ljudje so se zelo bali represalij. Znana jim je bila grožnja, da bodo za enega Nemca ustrelili deset Slovencev. Kaj bo, če se bodo v Rovtu ravnali po tem pravilu. Župnik je uporabil vso svojo spretnost in znanje nemščine, da bi jim dopovedal, da ljudje v Rovtu niso nič krivi in kako so poskrbeli za ranjence. Kljub temu so odpeljali dva moža in ju potem ustrelili v Begunjah.

Župnik Švelc kot ga je decembra 1944 v Potoku videl partizanski                         risar

Slika 9. Župnik Švelc kot ga je decembra 1944 v Potoku videl partizanski risar

Partizani so takoj po napadu zapustili Rovt. Svoje ranjence so odpeljali s seboj. Ustavili so se v Martinj Vrhu, da so jih izročili v oskrbo domačinom, nato pa še isti dan odšli proti Poljanski dolini. Eden od ranjencev je po nekaj dneh podlegel težkim ranam. Pokopali so ga pri Sv. Lenartu

V poletju 1942, ko je komunistična revolucija z velikimi zamahi morila in uničevala po takratni Ljubljanski pokrajini, tudi Selški dolini ni bilo prizaneseno. Omenimo zelo odmevno smrt selškega župana Franca Benedika, po domače Mlinarja iz Dolenje vasi. Ubili so ga 23. avgusta, ko se je vračal iz Selc na svoj dom. V šentlenarški fari so partizani v začetku septembra 1942 ubili 38-letnega Janeza Benedičiča, po domače Kamnarja, in njegovo ženo Ivano. Pravi pokol so naredili konec januarja na Benedikovi žagi v Dolenji vasi, ko so ubili Benedikovo ženo Ano, sina Franca, delavca na žagi [Stran 022] Franca Podreko, gostilničarja Berganta in Franca Vebra.

Marec 1945 – Domačini pobirajo v Rovtu padle partizane

Slika 10. Marec 1945 – Domačini pobirajo v Rovtu padle partizane

Naslov poglavja nas opozarja, da ostanemo v Rovtu. Le nekaj sto metrov od kraja, kjer je decembra 1941 doletela smrt nemške policiste, je v noči na 24. marec 1945, ko se je vojna že bližala koncu, udarilo po partizanih Škofjeloškega odreda in italijanske brigade Antonio Gramsci. Med nemško ofenzivo proti enotam 9. korpusa so se tudi oni znašli v obroču. Ko so se skušali od Blegoša premakniti po vojaški cesti do Rovta in nato čez Selško dolino na Jelovico, so naleteli na močne nemške zasede. Smrt je spet imela bogato žetev. Po uradnem viru jih je padlo 28, domačini pa pravijo, da prav toliko kot Nemcev decembra 1941. Tisti marčevski dnevi so bili že topli, vendar ni bilo nikogar, da bi jih pokopal. Spet je nastopil župnik. Zbral je nekaj mož, saj veliko jih ni bilo doma, in šel z njimi, da so pobrali trupla in jih pripeljali k Sv. Lenartu. Pri Potočnikovi kapelici nad cerkvijo so skopali veliko jamo in jih zložili vanjo. Med padlimi so bili tudi taki, ki so jih Šentlenarčani poznali, kot Anton Mesec – Gdelov iz Rovta in nekateri drugi. Obvestili so svojce. Tako so po partizana iz Krope prišli sorodniki in ga odpeljali pokopat v rojstni kraj. Prav tako srečo je imel partizan – mlad fant od Sv. Duha pri Škofji Loki.

Med pobiranjem trupel padlih partizanov ob blegoški cesti so možje v grmovju pod cesto zaslišali slabotne klice. Župnik je previdno stopil tja in našel ranjenega partizana, ki je bil že precej izčrpan. Pomagal mu je do bližnje hiše in poskrbel, da je prišel nekoliko k sebi. Bil je že skrajni čas, kajti kmalu potem se je od nekod pojavila nemška patrola. Ranjenec se je komaj še umaknil v gozd.

2.1.4. Zločin pri Lenartu

Pa smo spet pri naslovu ene od knjig Jožeta Vidica. Toda nikar ne mislite, da je v knjigi opisana katera od tukaj že povedanih zgodb. Vidicova zgodba govori o zločinu domobrancev nad partizani. Ali so tudi pri Sv. Lenartu bili domobranci? No, svoje postojanke tu niso imeli in je najbrž niti niso nameravali imeti, bilo pa je kar nekaj fantov iz šentlenarške fare v njihovih vrstah. Večinoma so bili pri gorenjskih domobrancih v Škofji Loki ali kaki drugi postojanki, nekaj jih je pa celo bilo pri domobrancih v Ljubljanski pokrajini. Sem spada zgodba o Leopoldu Potočniku, Grogcovemu od Sv. Lenarta. Leta 1941 je na škofijski gimnaziji v Ljubljani maturiral in nato vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec 3. letnika je spomladi 1944 zaradi mobilizacije šel k domobrancem. Opravljal je službo telefonista na postojanki v Borovnici. Ko so zavezniki 24. avgusta 1944 bombardirali borovniški most, ga je zadel drobec bombe in ga ubil. Po aprilu 1941 je Potočnik hodil na počitnice v Dobropolje, [Stran 023] ker zaradi nemške meje ni mogel domov. Ob kapitulaciji Italije se je z dobrepoljskimi fanti zatekel na Turjak in po njegovem padcu prišel v kočevske zapore. Bil je v skupini duhovnikov in bogoslovcev, ki so jih partizani kasneje poslali v internacijo v Stično. Kmalu se je rešil v Ljubljano in nadaljeval študij, dokler ga ni doletela mobilizacija.

Toda vrnimo se nazaj k Vidicovi knjigi in poglejmo, kakšno zvezo ima Zločin pri Lenartu z domobranci. V ponedeljek, 12. junija 1944, navsezgodaj zjutraj so se pri Rovtu, bolj natančno pri Zakrašniku, kjer so bili po raznih bunkerjih in skrivališčih potaknjeni člani okrožne in okrajne gospodarske komisije, pojavili Nemci in domobranci. Pravzaprav ta obisk ni bil čisto nepričakovan, saj je le dober teden pred tem prebegnil k domobrancem dotedanji vosovec Rado Murnik, Gabrčanov iz Rovta. Ne da bi kaj spraševali, so zgodnji obiskovalci odkrili več skrivališč gospodarske komisije. Devet članov in članic komisije je pri tem izgubilo življenje, nekaj pa so jih odpeljali s seboj. Glavno zaslugo za to so pripisali Radu Murniku, ki naj bi napadalce o vsem poučil in jih tisto jutro tudi vodil.

Naslov enega od poglavij omenjene knjige se glasi: Kdo je bil pravzaprav Gabrčanov Rade? Vidic svojega temnega junaka vedno imenuje Rade, domačini so ga pa poznali in se ga še danes spominjajo kot Radota. Prav v začetku poglavja nas avtor seznani z Radotovimi starši in družino: »1. septembra 1919 sta se v cerkvi sv. Petra v Ljubljani poročila 32-letni Jurij Murnik in 24-letna Ivanka Potočnik. On krojač, ona šivilja. Morda ju je prav enak poklic pripeljal na skupno življenjsko pot. Ivanka Potočnik je bila doma iz najbolj siromašne družine v Rovtu. Kot mlado hribovsko dekle je po prvi svetovni vojni prišla v Ljubljano, da bi si služila vsakdanji kruh. Mladoporočenca sta se preselila v Lesce, kjer sta odprla krojaško delavnico. Tri leta po poroki se jima je rodil otrok. Dala sta mu ime Božo. Za njim so se zvrstili še Radoslav, Zdravko in Miloš. Ko je bilo najmlajšemu sedem, najstarejšemu pa dvanajst let, je umrl oče.« Mati je še naprej služila kruh s šivanjem, toda zaslužka je bilo premalo tudi zato, ker je Božo v Ljubljani obiskoval gimnazijo. V stiski je poslala Rada k svojemu očetu v Rovt, Zdravko je pa moral iti služit za pastirja. Le Miloš je ostal doma. Vidic je zapisal, da je mati sina Boža poslala študirat za duhovnika. Preprosti ljudje so v tistem času o mladem fantu, ki je šel v ljubljanske šole, res govorili, da je šel študirat za »gospoda«, čeprav se ni prav nič vedelo, do kje bo prilezel in kam se bo usmeril. Ne vemo, kaj je mislila mati Ivanka, vemo pa, da Božo Murnik nikoli ni bil študent teologije.

Leopold Potočnik – Umrl 1944 kot domobranec v Borovnici

Slika 11. Leopold Potočnik – Umrl 1944 kot domobranec v Borovnici

Rado je preživljal svojo mladost v Rovtu. Vidic trdi, da je bil oče Gabrčan precej čudaški in da je to lastnost prenesel tudi na vnuka. Naše zaupanje v ta opis se pa omaje, ko preberemo sledeči odstavek: »Vsi Gabrčanovi so bili zelo pobožni. To sicer ni nič slabega, če v nedavni zgodovini slovenski kler ne bi odigral tako klavrne in sramotne vloge. Kdor je iz verskih nagibov sledil politični smeri ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, je zabredel v izdajstvo. – Rade je bil kot otrok v Lenartu za ministranta. Prišla je vojna in Rovt je oživel. Nad vasjo je 12. decembra 1941 Cankarjev bataljon uničil elitno nemško policijsko enoto. Padlo je 45 sovražnikovih vojakov. Vse to se je dogajalo blizu Gabrčanove hiše. Rade je videl zmagoviti boj Cankarjevega bataljona in padle nemške vojake. Od tistihmal so bili partizani vsakodnevni gosti v tej prijetni gorski vasici.«

Januarja 1943 bi moral Rado v nemško vojsko, toda kot drugi mobiliziranci iz Rovta je raje odšel k partizanom. »Bil je kurir in spremljevalec številnih funkcionarjev OF. Poznal je vse hribe, vasi in steze. Napredoval je od kurirja do komandirja kurirske karavle in nato do politkomisarja skupine borcev varnostno obveščevalne službe.« (Zločin … , str. 77). Tudi Zdravko, ki se je pridružil partizanom nekoliko kasneje, ni [Stran 024] bil navaden borec. Postal je kurir oblastnega komiteja KPS. V tej službi je prenašal pošto in spremljal partijske voditelje na njihovih potih po Gorenjskem. Ni dvoma, da je pri tem spoznal marsikaj, kar je bilo navadnim partizanom prikrito. Božo je bil med vojno v Ljubljani. Ni znano, kdaj se je vključil v vrste oboroženega protikomunističnega odpora. Iz Vidicovega pisanja razberemo, da je bil spomladi 1944 pri domobrancih v Suhem dolu pri Lučinah.

Začasna lesena cerkev

Slika 12. Začasna lesena cerkev

Zadnje dni maja 1944 je Ivanka Murnik prišla na obisk na svoj rojstni dom. Računala je, da se bo tu srečala s sinovoma, ki sta bila pri partizanih. Pred tem je menda obiskala sina Boža, domobranca v Suhem dolu. Da je iz Lesc potovala v Suhi dol, ni bilo nič čudnega, nenavadno je pa bilo, da je direktno od sina – domobranca prišla na partizansko ozemlje in celo prinesla njegovo pismo za partizana Rada in Zdravka. Verjetno je upala, da ji partizani zaradi obiska v rojstnem kraju pri očetu in sinovih ne bodo pripisovali nič slabega. Vidic prikaže Radota kot fanatičnega gestapovca, ki bi rad z enim mahom uničil vse partizane. Ne vemo, kakšen je dejansko bil, vendar domačini niso na njem opazili nič nenavadnega. Težko verjamemo, da bi kot politkomisar vosovske enote imel tako slab čut za konspiracijo in bi naivno nasedel očitni provokaciji, ki so jo njemu in materi pripravili njegovi tovariši. Tudi njegovo pismo, ki naj bi ga ob aretaciji odkrili pri materi, je bolj podobno propagandnemu letaku kot sporočilu prekaljenega obveščevalca.

Mamo Ivanko in sina so aretirali 29. maja 1944 v Rovtu. Radota so zaslišali v Gdelovi hiši. Obesili so ga tako, da se je samo s prsti nog dotikal tal, in ga pretepali. Ko so ga spustili na tla, je planil, da bi pobegnil, vendar so ga obvladali. Še isti večer so njega in mater odpeljali v Martinj Vrh, kjer so ju zaprli v zapuščen bunker nedaleč od Muštrove domačije. Na oblastni komite KPS so poslali sledeče obvestilo: »Rade, politkomisar skupine varnostno-obveščevalne službe je agent gestapa. Njega in njegovo mater smo aretirali. Takoj aretirajte Zdravka. Poostrite varnostne ukrepe. Slavc.« Po Vidicovi razlagi sta bunker, kjer sta bila zaprta mati in sin, stražila dva mlada partizana iz Selške doline, zasliševalci so pa tja prihajali od Muštra. Rado je izkoristil nepazljivost in neizkušenost stražarjev, z zvijačo prišel do puške, ustrelil oba stražarja in zbežal. Zakaj ni rešil matere, ki naj bi bila tedaj še živa v bunkerju? Nekateri menijo, da so jo ubili že prej.

Med partizani Selške doline, zlasti pa v Rovtu je nastal preplah. Člani gospodarske komisije so se iz Rovta preselili v drugo skrivališče. Ko se pa naslednjih deset dni ni nič zgodilo, so se 11. junija vrnili. Naslednje jutro so bili že obkoljeni in za večino ni bilo več rešitve. Devet mrtvih članov komisije so domačini po odhodu preganjalcev pokopali na šentlenarškem pokopališču. Za vse so dolžili Rada Murnika, ki da je že prej sodeloval z gestapom in s Črno roko. Nekateri mislijo, da je za skrivališča okrog Rovta lahko povedal tudi kdo drug. Vidic sam pravi, da se je govorilo, da stražarjev pri bunkerju ni ubil Rado, ampak nekdo drug. Domačini pa povedo, da Vidic njihovih pripovedi ni zapisal tako, kot so jih povedali.

Omenili smo že, da je bilo iz šentlenarške fare precej fantov pri domobrancih. Tudi Vidic to potrjuje in skuša odgovoriti na vprašanje, zakaj so še zadnje mesece pred koncem vojne mnogi Gorenjci zapustili partizane in se priključili domobrancem. Važen vzrok za to vidi v »tridnevni žirovski hajki«, avgusta 1943. Tedaj je na Žirovskem vrhu padlo 55 in bilo ujetih 90 partizanov, približno 150 pa se jih je potem »zabilo« na Gorenjskem. »Med to hajko in po njej skrivačem [Stran 025] nihče ni zameril, ker je bil za mnoge to edini izhod, da so ostali pri življenju. Vendar bi se ti ‘zabitniki’ morali pozneje vrniti v brigado. Nekateri so se vrnili in spet dezertirali. Te okoliščine so izkoristili organizatorji bele garde, ki so obiskovali skrivače, dokler jih niso oblekli v domobranske uniforme. Polovica domobrancev v Škofji Loki in pri Muretu na Breznici je bila prej v partizanih. – Izrazit primer je Rovt, v katerem je odrasel Rade. Prvi dve leti so bili vsi za partizane. In potem? Po žirovski hajki je bilo med, ‘zabitniki’ več njegovih sovaščanov in sošolcev iz okoliških vasi. Ob koncu vojne so v vsaki drugi hiši imeli koga od ožjih sorodnikov pri domobrancih. Pri dveh Gabrčanovih sosedih je bil eden od sinov pri domobrancih, drugi pri partizanih. Takšnih primerov je bilo v Selški dolini še več.« (Zločin … , str. 80 ). S to razlago se lahko le delno strinjamo. Mnogi so zapustili partizane, ker se niso strinjali s komunizmom. V času svojega »služenja« so neposredno spoznali, za kakšno svobodo se borijo. Vedeli so, da bodo Nemci kmalu odšli, in niso želeli, da za njimi prevzamejo oblast komunisti.

Iz knjige Zločin pri Lenartu zvemo, da so Rado, Zdravko in Božo Murnik v začetku maja 1945 z drugimi domobranci šli na Koroško in bili po nekaj tednih vrnjeni v Škofjo Loko. V nasprotju z običajno zadržanostjo glede teh dogodkov nas avtor celo popelje za zidove gradu z namenom, da bi dokončno pojasnil »zločin pri Lenartu«. Poglejmo nekaj odlomkov. »Prihod tega transporta na Jesenice sem videl, ker sem bil takrat politkomisar zaščitne čete pri komandi mesta Jesenice. Med vrati vagona sem zagledal Radetov obraz. Prepoznala sva se. ‘Rade, kolikokrat si me lovil po Selški dolini? Se spominjaš’, sem ga vprašal. Povesil je glavo. Na železniški postaji v Škofji Loki so težko pričakovali ‘zmagoslavno’ vrnitev domobranske vojske. Gabrčanov Rade je spet prišel v roke pravici. Vse do zadnjega je verjel, da mu bo uspelo še enkrat pobegniti. Verjel je, da ga bo sodišče pomilostilo. Če bi ostal v partizanih, bi bil po vojni verjetno prvi upravnik škofjeloških zaporov. Tako pa je sedel v zaporu, hudo obremenjen z zločini.« (Zločin, str. 108)

Eden od številnih Vidicovih pričevalcev v zvezi z Zločinom pri Lenartu je bil Lojze Soklič, ki je bil zadnje leto vojne vodja ambulante škofjeloškega odreda. Po napadu na gospodarsko komisijo v Rovtu je bil v velikem strahu, vendar se ni nič zgodilo in ambulanta je neovirano delovala do konca vojne. »Po vojni smo ranjence in bolnike odpeljali v bolnišnice in okrevališča, nekateri pa so odšli na zdravljenje domov. Šel sem tudi v škofjeloške zapore, kjer so bili zaprti domobranci. Brata Rade in Zdravko sta bila zaprta v isti sobi. Rade se mi je približal rekoč: ‘Vedel sem, kje je tvoja ambulanta, pa je nisem izdal.’ Domnevam, da je v meni videl rešilno bilko. Jaz naj bi bil namreč njegova priča, da ni bil tak, kakršnega so prikazovali ljudje.« (Zločin, str. 41)

Posvetitev nove cerkve

Slika 13. Posvetitev nove cerkve

Nekdanji član zaščitne čete partijskega komiteja je povedal sledeče: »Zdravka sem dobro poznal. Pri funkcionarjih komiteja je užival posebno zaupanje. Konec maja 1945 sem ga obiskal v škofjeloškem zaporu in vprašal, zakaj je pobegnil od partizanov. Povesil je glavo in mi ni odgovoril.« Pisec zaključuje z ugotovitvijo, da sta bila Rado in Zdravko junija 1945 obsojena na smrt in ustreljena. (Zločin … , str. 109)

Kaj pa Božo, ki naj bi bil glavni krivec za to, da sta Rado in Zdravko pobegnila od partizanov? Iz arhivskih dokumentov je razvidno, da ga je 28. februarja 1945 aretiral gestapo hkrati z Marjanom Fludernikom, Janezom Ovsenikom in še nekaterimi gorenjskimi domobranci. Val aretacij se je začel v Ljubljani in je bil naperjen proti Slovenski legiji. Nimamo dokaza, da so tudi Boža Murnika tedaj poslali v Dachau, vendar domnevamo, da je prav ta aretacija pripomogla, da je ob koncu vojne ostal živ, hkrati pa ta aretacija močno zamaje Vidicovo [Stran 026] trditev o njegovi povezanosti z gestapom. (Glej Monika Kokalj Kočevar, Gorenjski domobranec, str. 49)

Ali je potrebno dodati, da ne verjamemo, da so bili »obiski« v škofjeloškem gradu tako prijazni, kot jih prikazuje avtor. Vse preveč je drugih pričevanj, ki govorijo o nasprotnem. Zanimivo pa je, kako so tedaj vsi selški in poljanski ter drugi komunistični somišljeniki vedeli, kdo je zaprt v gradu in kdo bo »obsojen«, morda celo, kje bo pokopan. Kasneje jim je spomin popolnoma opešal in danes se ne ve niti za imena pomorjenih, še manj za morišča in grobove. Vidic je zapisal, da bi bil Rado Murnik verjetno prvi upravnik škofjeloških zaporov, če bi bil ostal v partizanih. Morda, toda bil bi obremenjen z mnogo večjimi zločini, kot je bilo tisto, kar se je 12. junija 1944 zgodilo pri Rovtu.

2.1.5. Rušenje cerkva in drugih javnih zgradb

Leta 1944 je padla 3. adventna nedelja na 18. december. V soboto pred to nedeljo je cerkovnik pri Sv. Lenartu ravno odzvonil delopust, ko so se pojavili partizani Škofjeloškega odreda in povedali, da imajo povelje porušiti cerkev, župnišče, mežnarijo s prosvetno dvorano, šolo in Potočnikovo – po domače Grogcovo hišo, kjer sta bili gostilna in trgovina. S tem naj bi preprečili ustanovitev domobranske postojanke. Župnik Švelc je maloprej odšel v Javorje, da bi naslednji dan tam opravil nedeljsko bogoslužje. V župnišču sta bila poleg gospodinje tudi njena mati in nečak. Ko so prosili, naj z rušenjem počakajo do župnikove vrnitve, so dobili odgovor, da so pravkar govorili z njim. Potočnikova mati in pet hčera so v joku prosile, naj jim pustijo streho nad glavo. Poveljujoči jih je nekaj časa čudno gledal, nato pa zamahnil z roko in rekel: »No, pa naj bo – za kakšen dan.« Od tedaj je 60 let in Potočnikova hiša še stoji. V šoli ni bilo nikogar, zato je tudi ni nihče branil. Dovolili so, da iz poslopij, ki so bila določena za rušenje, znesejo nekaj opreme, prepovedali pa poklicati za pomoč pri tem sosede iz Ravni ali iz Rovta. Potočnikov oče je prijel tabernakelj z Najsvetejšim in ga odnesel v kapelico Srca Jezusovega nad cerkvijo. Kipe, dve oltarni sliki in mašna oblačila so znesli k Potočniku. Tudi iz župnišča so rešili nekaj opreme in živil. Ko so minerji končali priprave, so nagnali domačine v Potočnikovo hišo in naročili, naj odprejo vsa okna. Zemlja se je stresla od eksplozij in oblak težkega prahu je za nekaj časa pokril cel hrib. Cerkveni zidovi in zvonik se niso porušili, vendar so bili močno razpokani in razmajani, strop v cerkvi pa se je sesul in bogati leseni oltarji ter kor so se razleteli v trske. Ura na zvoniku se je ustavila in še dolgo potem kazala točen čas eksplozij. Zvonovi so sicer ostali v zvoniku, toda zvonjenje ni bilo možno, dokler jih niso sneli in namestili v zasilnem lesenem zvoniku. Prosvetna dvorana je bila popolnoma zrušena pa tudi poslopji župnišča in šole sta bili močno poškodovani.

Ko je župnik v nedeljo zjutraj v Javorjih zvedel za rušenje pri Sv. Lenartu, je očitno pokazal svoje nezadovoljstvo, zato so ga aretirali in odpeljali na komando vojnega področja v Farji Potok. Potem so na raznih sestankih razpravljali o njegovi »krivdi«. Čeprav je bila večina za njegovo oprostitev, je zmagala manjšina, ki je bila proti župniku. Nekdo je tako odločitev opravičil z besedami: »Kdor hoče biti pošten, je to lahko tudi brez duhovnika.« Šentlenarčani, ki so vedeli, da je župnik tudi za partizane naredil veliko dobrega, so se zavzeli zanj. Zapretili so, da ne bodo več dajali hrane, če ga ne izpustijo domov. Pritegnili so jim celo somišljeniki OF in Jože Pintar-Drgač, novi sekretar gospodarske komisije, je šel posredovat zanj v Farji Potok. Po približno štirinajstih dneh zapora se je župnik vrnil. Ker župnišče ni bilo uporabno za bivanje, je stanoval pri Potočnikovih. Mašo so nekajkrat imeli pri kapelici, kamor so pred miniranjem odnesli tabernakelj, nekajkrat v mežnarijski kuhinji, ki ni bila tako zelo poškodovana, nato pa v javorski podružnici sv. Valentina.

Že pozimi so pripravljali les in čim je odlezel sneg, so na župnijski njivi nad razrušenim župniščem postavili barako, dolgo 14 in široko 7 m. Pri vhodu so postavili majhen lesen zvonik in vanj namestili zvonove, ki so jih spustili iz razmajanega zvonika farne cerkve. Tako so se zvonovi po nekaj mesecih molka spet oglasili. Prva maša v leseni cerkvi je bila na veliko noč 1945. (Glej Branko Potočnik, Zgodovina župnije Sv. Lenart nad Škofjo Loko, diplomska naloga)

Cerkev sv. Lenarta pa ni bila prva, na kateri so partizani tega področja preizkusili svoje strateške spretnosti. 18. novembra 1944 so napadli nemško orožniško postajo v Železnikih. Po treh dneh bojev so se orožniki umaknili v Selca. Zmagovalci so že prvi dan priredili miting, toda odziv je bil slab, kajti ljudje so bili prestrašeni. Poveljnik Škofjeloškega odreda Oto Vrhunc – Blaž Ostrovrhar je baje tedaj rekel: »No, če ne [Stran 027] bomo plesali, bomo pa kresovali!« Res je kmalu zagorelo. Požgali so veliko in umetniško bogato župnijsko cerkev, župnišče, mežnarijo, šolo, prosvetni dom in dve domačiji. Ko so zgorele stopnice v zvonik in nosilno ogrodje zvonov, je veliki zvon pri padcu prebil obok in z drugimi tremi zvonovi – vsi so bili bronasti – obstal razbit v lopi. Kmalu po požigu se je na okajenem cerkvenem zidu pojavil napis: »To je delo okupatorja.« (Simon Lorber, Selška dolina in Cerkev med II. svetovno vojno, diplomska naloga)

Med napadom na Poljane nad Škofjo Loko 22. oktobra 1944 so partizani minirali tudi farno cerkev sv. Martina. Bila je močno poškodovana, v petdesetih letih pa so jo odstranili z utemeljitvijo, da zakriva pogled na hribe. (Enciklopedija Slovenije, 9 zvezek) Material so večinoma porabili za gradnjo ceste Poljane – Javorje.

V Selški dolini so še leta 1945, tako rekoč tik pred koncem vojne, kot po tekočem traku minirali in požigali cerkve. V opravičilo so navajali strateški razlog: preprečiti, da se tam ne bi naselila sovražna vojska. Od podružnic selške župnije je ostala cela le cerkev sv. Florijana na Bukovici, vse druge pa so bile poškodovane ali popolnoma uničene. Pomudimo se čisto na kratko pri njih!

Pri cerkvi sv. Križa na Kališah so se nekaj časa zadrževali domobranci. Ko so se zaradi partizanskega napada umaknili, so partizani 10. marca 1945 cerkev zaminirali in požgali.

Romarsko cerkev sv. Miklavža nad Golico so minirali in požgali februarja 1945.

Baročno cerkev sv. Mohorja in Fortunata v Zabrekvah so marca 1945 nekajkrat minirali, dokler ni bila do tal porušena.

Cerkev sv. Jedrti v Lajšah so domačini tik pred vojno temeljito obnovili. V marcu 1945 so jo partizani minirali in popolnoma porušili.

Tudi cerkev sv. Tomaža nad Praprotnim so minirali marca 1945 in jo precej poškodovali.

Tik pred koncem vojne so minirali tudi cerkev sv. Gabrijela na Planici, ki spada pod župnijo Stara Loka. ( Simon Lorber, Selška dolina … – kot zgoraj)

Prva cerkev v Selški dolini, ki jo je doletelo rušenje, je bila dražgoška cerkev sv. Lucije. Nemci so jo dobesedno zravnali z zemljo, zato tam ni bilo prostora za kak napis, podoben onemu v Železnikih. Uničevanje cerkve in vasi v Dražgošah je bilo res »delo okupatorja«, čeprav ni dvoma, da so povod zanj dali tisti, ki niso hoteli prisluhniti prošnjam vaščanov, naj ne izpostavljajo vasi nemškemu maščevanju. Ko že to nepopustljivost težko razumemo, pa nikakor ne moremo razumeti, zakaj so tik pred koncem vojne sami podirali in požigali cerkve in druga poslopja zgolj iz preventivnih razlogov, da se v njih ne bi utrdil nasprotnik, ki je že odhajal. Zakaj se je to dogajalo ravno v Selški dolini? Ali je za tako ukrepanje prišlo povelje od zgoraj, ali pa je bila to slučajna strategija »vojnega področja in oblastnega komiteja«? Ali ni bila morda to načrtna priprava za novi družbeni red? Kdaj se bodo zgodovinarji spoprijeli tudi s temi vprašanji?

Rado Murnik Gabrčanov

Slika 14. Rado Murnik Gabrčanov

2.1.6. Konec vojne ni prinesel napovedovane svobode

Ko Jože Vidic v svoji knjigi govori o Radu Murniku in drugih domobrancih ter o »razgovorih« z njimi v škofjeloškem gradu, za tega ali onega pripomni, da je bil obsojen na smrt in ustreljen. Danes vemo, kakšne so bile tiste sodbe, še vedno pa ne vemo, kje je kdo končal svojo pot. Menda je škofjeloška občina skoraj na vrhu lestvice po številu povojnih grobišč. Poleg Rada in Zdravka Murnika je bila v tem zaporu še za slabo desetino Šentlenarčanov – domobrancev, ki jim je bila namenjena enaka usoda. Pri Bergantovih – po domače Melovih so imeli tri sinove pri domobrancih in le eden se je vrnil domov. Četrtega sina Ivana, ki je bil pri [Stran 028] partizanih, in očeta je aprila 1945 v bližini doma ubila bomba. Nikoli se ni zvedelo, kako je prišlo do tega. – Debelakovi iz Rovta so bili 12. decembra 1941 v veliki nevarnosti, vendar se je vse dobro izteklo, »svoboda« pa jim je vzela dva sina – domobranca in 24-letno hčerko Heleno. O njej bi lahko napisali posebno zgodbo. Med delavci, ki so bili zaposleni pri gradnji blegoške ceste in utrdb Rupnikove linije, je bil tudi banatski Nemec Pier. Helena se je zagledala vanj in tik pred vojno sta se poročila. Med vojno je bil mož v nemški vojski, ona je pa bila doma pri starših. Maja 1945 so jo zaprli in nikoli se ni vrnila. Verjetno so tudi njo odgnali na neko morišče v okolici Škofje Loke? Dva člana je Debelakova družina izgubila že med vojno: sina Toneta, ki je bil poročen v Laškem, so leta 1944 ubili partizani, stric Matej Tušek – frančiškanski pater Kerubin pa je umrl v taborišču Dachau. – Lavtarjevi iz Spodnje Luše so izgubili tri sinove: Jože je padel že leta 1943 kot nemški vojak na vzhodni fronti, Stanko nekaj mesecev kasneje kot partizan na Pokljuki, Karel pa je bil domobranec in je izginil poleti 1945 – domnevno v Kočevskem rogu. – Peter Potočnik, Miklovčev, rojen 1905, je med vojno sodeloval s partizani, vendar so ga kmalu po osvoboditvi odpeljali od doma. Izginil je, kot bi se vdrl v zemljo. Domnevali so, da je njegov grob blizu doma, našli ga pa niso do danes. Ko so domači njegovo ime dali napisati na družinski spomenik, je bilo to nekomu v napoto in ga je razbil.

Naj bo dovolj naštevanja, saj je naš namen prikazati razmere tistega časa in ne seznam žrtev. V tistem času so bili eni pijani od zmage, drugim pa so življenja visela na nitki. Kljub temu sta se nad Sv. Lenartom in nad Selško dolino menjavala dež in sonce, poletje se je prevesilo v jesen in zimo in prišla je nova pomlad. Šentlenarčani so leta 1947 dokončali gradnjo novega župnišča. Za bogoslužje so sicer imeli leseno barako, vendar so mislili tudi na novo cerkev. Toda nekateri so bili prepričani, da obnova cerkve nima smisla, ker je kmalu ne bodo več rabili, župnika bi se pa najraje takoj iznebili. Neke noči je nekdo streljal v njegovo spalnico in dumdumka se je zarila v steno nad posteljo. Mogoče oni junak niti ni vedel, kaj vse je župnik med vojno naredil za ljudi in tudi za partizane, pa tudi če bi vedel, po vsej verjetnosti ne bi ravnal drugače, saj je bil poučen, da je vsak duhovnik sovražnik številka ena. Švelcu so zamerili, ker se ni hotel vpisati v socialistično duhovniško društvo. Da bi ga spravili k pameti, so ga hkrati s selškim in soriškim župnikom poslali na dolge orožne vaje v Split. Tudi potem mu niso dali miru. »Obiskovalci« iz Škofje Loke so grozili, da bodo razglasili, kaj je počel med vojno. Ko so fantje na nek praznik ob prvem svitu prišli v zvonik zasilne cerkve, da bi pritrkavali, kot je bila navada za večje praznike, so videli, da je ponoči nekdo snel kemblje in jih odnesel. Domnevali so, kdo bi lahko bili storilci in kam bi utegnili odnesti težke kemblje. Po daljšem iskanju so jih našli v gozdu in vrnili na njihovo mesto. Prva povojna birma v fari je bila junija 1951. Okrasili so leseno »cerkev« in postavili mlaje, razmajani zidovi in zvonik razstreljene cerkve so dajali slovesnosti posebno obeležje. Škof Vovk je prišel že popoldne in opravil spraševanje otrok. Vedelo se je, da bo prespal v župnišču. Zvečer so se pri cerkvi pojavili zlikovci in začeli podirati mlaje. Ko so prihiteli domačini, so se umaknili. Potem so možje in fantje celo noč stražili in drugi dan ni slovesnosti nihče motil.

Za obnovitev oziroma novo gradnjo cerkve sv. Lenarta ni in ni bilo gradbenega dovoljenja. Šele novi župni upravitelj Miro Bonča, ki je leta 1957 prevzel župnijo, je končno dobil potrebne papirje in potem so dela hitro stekla. Ker je bil stari zvonik tako razmajan, da obnova ni bila možna, so ga morali pred začetkom gradbenih del do tal porušiti. Novo cerkev je 16. maja 1961 posvetil škof Vovk. Posvetitev nove cerkve je bila pomemben dogodek za šentlenarško faro in okolico. Ljudje so se še spominjali, kako so v petdesetih letih v Poljanah odstranili zidove med vojno minirane farne cerkve sv. Martina, češ, da zastirajo pogled na hribe. Kaj lahko bi se zgodilo, da bi ugotovili, da bo nova cerkev sv. Lenarta zastrla pogled v dolino in motila izletnike pri uživanju narave. Mlajši domačini danes komaj še vedo za dogodke pred šestdesetimi leti – kljub številnim obeležjem v Martinj vrhu, Rovtu in pri Sv. Lenartu, ki spominjajo na padle partizane in postreljene talce, pa tudi na skojevsko konferenco leta 1943, na posvet komunistov za pripravo vstaje julija 1941, napad na nemške policiste decembra 1941 pri Rovtu, na ustanovitev bataljona vojske državne varnosti leta 1944 in tako naprej. Prihodnje leto bo 60-letnica množičnih pobojev v okolici Škofje Loke in drugod po Sloveniji. Ali ne bi bilo prav, da bi tudi Šentlenarčani, nad katerimi se je tedaj zgodil zločin, dobili vsaj skromno ploščo? Ne samo prav, ampak je to nujno. Zaradi spoštovanja do njihovega življenja in smrti, predvsem pa zaradi resnice!

3. Pripovedi

3.1. Kolo nasilja

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1.

[Stran 029]

Gozdnata pobočja Karavank nad Hrušico, Jesenicami, Javornikom in Koroško Belo ter Mežaklje na nasprotni strani so bila vsa leta revolucije in državljanske vojne neme priče mučenj in pobojev njunih žrtev, kot da ljudje ne bi že dovolj trpeli pod Nemci, ki so streljali talce, izseljevali in zapirali v bližnji gestapovski zapor v Begunjah.

Ko se kar naprej seznanjam z življenjskimi stiskami in tragičnimi konci tolikih ljudi, v Zavezi smo jih doslej omenili le nekaj, nehote premlevam v sebi srhljive dogodke medvojne in povojne morije ter nezaceljene rane prizadetih domačih. Tudi takrat sem jih, ko sem prišla na predavanje Nasilje in krščanstvo znanega zgodovinarja ob razstavi Kolo nasilja v Muzeju novejše zgodovine. Pri najboljši volji ne razumem, kako morejo strokovnjaki za novejšo zgodovino sprenevedavo prezreti, predavatelj kratkomalo tega sploh ni z besedico omenil, da ni bil nasilnik le okupator, ampak da je kolesje komunističnega nasilja mlelo, strlo in izbrisalo na tisoče ljudi in še dolga leta po vojni trlo njihove družine. Podobno kot na Jesenicah je bilo tudi na Javorniku in Koroški Beli kolo komunističnega nasilja v hitrem teku jeseni in pozimi 1943/44, kot da ne bi bilo zadosti gestapovskega nasilja. Tako je civilno prebivalstvo trlo kar dvoje kolesij hkrati.

Javornik je imel več zaselkov, središče je bila tovarna, del jeseniške Kranjske industrijske družbe, Koroška Bela pa je bila vas. Naravna meja med Javornikom in Belo je bila reka Javornik, ki se je privalila izpod Stola nedaleč od Pristave v Javorniškem Rovtu. Ob reki Beli, ki je prav tako izpod Stola drsela v Savo, pa so se stiskale kmetije Belanov. Koroška Bela je bila pred vojno mogočna vas pod Stolom. Pavle Zidar, po rodu Zdravko Slamnik z Javornika jo takole opiše: »Premogla je farno cerkev, občino, šolo, dva prosvetna domova, sokolskega in ajmohtarskega, kakor so pravili fantovskim odsekom gospoda župnika. Imela je kak ducat gostiln, trgovinic, in seveda pokopališče. Belani so bili povečini kmetje, ki so imeli tudi svoje hoste na pobočjih razvejenega Stola dol do Ajdne, njive pa na belškem polju, jugozahodno od železnice.«

Danes se na nekdanjem belškem polju šopirijo jeklarna, valjarna, upravni prostori, in belško polje ostaja le še spomin, ki nam ga je ohranil pisatelj: »Za hrbtom se ti je odprla tišina belških polj, oplojena s poletno vročino, sredi te žitne beline so stali stogovi, polni dehteče oksidirane lucerne ali kakega repinclja, v zraku pa so lebdele kanje, predirno opazujoč tla pod sabo. In če se je kje premaknila kaka bilka, so se spustile v pikiranje.

V tej tišini pa so pridne roke dekel in gospodinj molče izgrebale iz razorov plevel po več ur sklonjene predse, z rdečo ruto na glavi so se pomikale meter za metrom, puščajoč za sabo opleta in prerahljana tla.«

Še kot deček se je Zdravko Slamnik rad zadrževal na Beli. »Koroška Bela s starimi kmečkimi domovi, kjer so bili na omet pripeti sv. Florijani, zavetniki gasilcev, je bila prijetna vas, rad sem jo obiskoval; od vsepovsod je dišal gnoj ali plodovi zemlje, repa, pesa, krompir. Posebno dragi so mi bili vonji živine, zlasti grenki konjski in topli goveji vonj. Celo vonj prahu je bil prijeten zavoljo snovi, ki so razpadale v njem. Zlasti konjska scanina je dehtela po strdi.

Dosti kmečkih streh je bilo pokritih s slamo, po nji pa so se razpasli zelenosivi mahovi; podoba teh ogromnih oljnih platen je bila enkratna in si jo lahko gledal od cerkve ure dolgo.« Vendar s pričetkom vojne strehe nekdaj varnih domačij Belanom niso nudile več varnega zavetja. Podnevi so trepetali pred izselitvijo, zapori gestapa in streljanjem, ponoči pa se je proti Belanom z doslej neznanim zagonom sprožilo kolesje komunističnih zločinov.

Kar trije naenkrat so bili s Koroške Bele odpeljani v mučenje in smrt ponoči 26. februarja 1944: Anton Lipovec, Janez Vidic in Vincenc Demšar. Skupaj z njimi so bili odpeljani še nekateri drugi, a jih niso pobili.

3.1.2. Spomini hčerke na enkratnega očeta

Anton Lipovec (28. 5. 1899) je bil trden in ugleden kmet s Koroške Bele. Podobno kot večina kmetov takrat je imel tri do štiri krave, konja in kakšnega pujska. Njegovo premoženje so bila polja, travniki in gozdovi, [Stran 030] tako da je prodajal seno na Jesenice. Poročen je bil z Marijo Cvenkl (1901) in imela sta hčerki Marico (6. 12. 1930) por. Lukan in Heleno (8. 5. 1939).

Koroška Bela pred drugo svetovno vojno

Slika 15. Koroška Bela pred drugo svetovno vojno

Marica se zelo dobro spominja očeta: njegove visoke in močne postave; njegove odločnosti, poguma in drznosti; očetove modrosti, bistrosti in inteligence; zmožnosti, da je znal tudi v zmedenih vojnih razmerah videti in presojati pravilno. Zelo je bil navezan na svojo prvorojenko in seveda ona nanj in nehote se je deklica navzela očetovih pogledov, poguma in zmožnosti pravilnega presojanja povojnih dogajanj.

O svojem očetu in medvojnih dogodkih mi je takole pripovedovala: »Oče je obiskoval gimnazijo v Beljaku, zato je dobro govoril in čital nemško. Iz šolskih klopi ga je iztrgala prva svetovna vojna in poslan je bil na fronto. Pogumno in odločno je dezertiral, ker se ni hotel boriti na strani Avstrijcev in Nemcev. Pridružili so se mu še nekateri drugi slovenski fantje. Prebežal je na srbsko stran in se do konca vojne boril za koristi Srbov. Pobeg je organiziral atov bratranec, oficir Valentin Čop, po domače Svetinov, tudi z Bele. Po vojni se je ata pridružil Maistrovim borcem za severno mejo in aktivno sodeloval pri plebiscitu skupaj s svojim stricem, profesorjem zgodovine dr. Matkom Potočnikom z Bele. Oče mu je tudi pomagal, ko so delali mejo na Karavankah.

Razumljivo, da sta bila oba za avstrijske oblasti nezaželeni osebi in sta morala hoditi v Avstrijo ilegalna Stričeva žena je bila namreč koroška Slovenka iz Žuželč pri Beljaku. Oče mi je pripovedoval, po kateri poti sta hodila, in mi nekoč pokazal skalno steno, pod katero sta imela svojo pot. Šla sta prek Belške planine in na Korenščici čez mejo; dol sta prišla v Svečah v Rožu, od tam pa jo mahnila v Podrožco na vlak. Na vlaku sta se skrivala pred avstrijskimi žandarji. Nekoč, ko je ata skočil z vlaka, so ga celo ujeli, pa se je vse srečno izteklo. Končno sta oba dobila dovoljenje in se odpeljala na izlet na Dunaj, ki si ga je oče želel ogledati. Tam sta si kupila zlati uri.

Po teh burnih mladostnih letih se je oče vpisal na kmetijsko šolo na Grmu pri Novem mestu in jo uspešno kočal. Bil je izobražen in umen kmet, kar se je poznalo na naši kmetiji. Pridelali smo tudi pšenico. Naročen je bil na kmetijsko revijo, ki jo je dobival iz Švice.

[Stran 031]

Na Koroški Beli je bil zelo delaven v Zvezi svobodnih kmetov. Ta ustanova je ščitila pravice posestnikov, ne samo kmetov, tudi takih, ki so imeli samo hišo in vrt. Nobenemu se ni smelo nič vzeti. Zveza je imela štiri člane in oče je bil cenilec: če je umrl gospodar, je bil ata cenilec imetja pokojnika. Skrbel je, da je bilo imetje pravilno prepisano na vdovo in njene otroke; če so bili ti še mladoletni, so do svoje polnoletnosti lahko ostali doma, tudi če je bilo posestvo zadolženo. S svojo pravičnostjo in doslednostjo si je nakopal marsikaterega sovražnika. Poznal je vse ljudi v okolici in oni njega; tudi na Jesenicah v Krekovem domu je imel prijatelje. Sam pa je bil pri Sokolih.

Ker je veliko bral, tudi v nemščini, se je počasi seznanjal z nevarnostjo nacizma in komunizma. Tudi na Koroški Beli so se že pred vojno pojavili nekateri, ki so bili za Hitlerja. Eden od njih se je oholo vozil z motorjem BMW. Slišala sem ata: »Poglej ga, hudiča, Nem’c mu ga je kupil.« Takih in podobnih obsodb ni ohranjal zase, ampak jih je glasno govoril okrog.

Pred zlomom Jugoslavije je bil ata poklican v jugoslovansko vojsko. Stražil je most pri čuvajnici na Koroški Beli. Ko je razpadla še vojska, je prinesel domov tri puške. Menil je, da jih bomo še rabili v boju proti Nemcem. Eden od omenjenih petokolonašev ga je videl in ga ob prihodu gestapa čez tri mesece takoj naznanil. Poleg tega je Hitler izdal odlok, da mora vsak oddati orožje. Ata je vse tri puške dobro skril za lesenim opažem v hlevu ob telicah, tako da jih pri preiskavi nemška policija ni našla. Kasneje sva jih peljala zavite v našivnih rjuhah na saneh, ki smo jih rabili za spravljanje sena s strmega brega nad Belo. Na vrhu smo imeli svisli. Naredil je zaboj iz skodel in ga zakopal za svislimi. Zelo sem se bala Nemcev in občudovala atov pogum. Ko sva peljala voziček z zavitimi puškami skozi Belo, se je mirno pogovarjal z ljudmi, ki so ga ustavljali na vasi, jaz pa sem bila čisto iz sebe od strahu. Tik pred gozdom naju je ustavila še Kavčkova mama: »Tonč’k, kaj je nou’ga na vase?« Pa je še z njo malo poklepetal.

Po nemški preiskavi v hlevu ja ata videl, da naši ljudje ovajajo nemški policiji. Še hujše spoznanje zanj je bilo, ko se je večkrat prepričal, da z njo sodelujejo, najbolj pa ga je prizadelo takrat, ko je jasno uvidel, da komunisti z Nemci sodelujejo pri uničevanju slovenskega življa.

Kmalu ob pričetku vojne so nas domači komunisti prvič okradli. V hiši se jih je pojavila cela tolpa, kar blizu trideset jih je bilo: kot sršeni so se razpršili po vseh prostorih. Med njimi tudi eden od bratov Kejžarjev. Ata je brata Kejžar poznal še izpred vojne. Znani so bili zaradi štrajkov v tovarni, hodili so lepo oblečeni z nageljni v gumbnici. Oblast jih je občasno priprla, in vsakič so se pripeljali iz zapora domov s taksijem. Po takratnem zakonu političnim zapornikom v zaporu ni bilo treba delati.

Pa se postavi eden od Kejžarjev pred ata in ga vpraša: »Tonč’k, če ‘maš ta zwato uro?« In ‘ta zwata’ ura je šla z njim. In še vse drugo: poljski pridelki, moka, mast, meso, zaseka, obleka, perilo, rjuhe. Zdelo se mi je, da ata niti ni bil preveč prizadet: »Bog jim požegnaj, saj bo zraslo drugo,« je tolažil sebe in nas. Bal se je sovraštva. Preden so gošarji odšli, so atu zagrozili, da ne sme gestapu za nobenega povedati, če slučajno koga pozna. Ata je poznal le Kejžarja, toda ponosno jim je odgovoril: »Ne poznam nobenega. Jaz sem kmet in poznam samo kmete!« Ime gošarji se jih je prijelo zato, ker so se po gošči valjali in kradli. Neredko so imeli hrane toliko, da so se nekoč za božič z njo celo obmetavali.

Vsako krajo je bilo po odloku gestapa treba prijaviti na policijo na Jesenicah. Prijavil jo je tudi ata. Čez nekaj dni je bil klican k Druschkeju, poveljniku gestapa na Jesenicah. »Vem, da poznate vse, ki so prišli k vam in vem tudi, kdo je kradel,« mu je ta rekel. »Povejte, kdo so bili.« Toda ata je trdil svojo: »Nobenega ne poznam. So mlajši od mene. Sam sem kmet in poznam samo kmete.« »To pa že vemo, da poznate samo kmete, ker ste sami kmet,« ga je zavrnil Druschke. Ata je takoj vedel, da je bil Druschke o vsem natančno obveščen. Vsi ‘višji gošarji’ so sodelovali z njim. Nekateri so se v svojih spominih na partizanska leta hvalili, da se jih sovražna krogla nikoli ni dotaknila, čeprav so padale okoli njih. Pozabila sem, ali je bil to Ivan Vovk – Živan ali kdo drug. Za enega sem tudi prebrala, zdi se mi, da je bil to Konobelj, da je vedno hodil sam, nikoli v skupini in bil vedno oblečen v temno obleko. Saj smo morali ne vem koliko let v oddaji Še pomnite tovariši poslušati njihove laži in molčati, ali pa smo o njihovih ‘junaških podvigih’ prebirali v Glasu Gorenjske ali v Tovarišu.

Tudi kasneje se je atu ponudila prilika, da se je lahko na lastne oči prepričal o sodelovanju gošarjev z gestapom. Nekoč je iz črne kuhinje videl Druschkeja v spremstvu dveh gestapovcev, ki so šli po cesti. Nedolgo [Stran 032] zatem so iz stranske ulice prišli trije ‘višji’ gošarji. Eden je bil Celič, drugi Šporn, za tretjega ne vem več. Iz ata je kar bruhnilo: »Le če so hudiči vkup prišli!« Očitno je bilo, da so imeli nekje skupni zmenek. Ata je bil tako ogorčen, da je zvečer o tem glasno govoril v gostilni. Tako je ata postajal za komunistične gošarje ‘sovražnik naroda’ in ‘narodni izdajalec’. To, kar so bili sami, so naprtili drugim. Ata se ni zavedal, da je njegovo povorjenje v gostilni postajalo zanj usodno. Glasno je tudi razlagal, da od Rusov ne bomo nič dobili: »V Rusiji nimajo nič, v Rusiji so kolhozi!«

November 1930 – Poročna slika Marije in Antona Lipovec

Slika 16. November 1930 – Poročna slika Marije in Antona Lipovec

Spominjam se, sam mi je nekoč rekel, da se boji revolucije. Neverjetno se mi je zdelo, da se ata, ki je tako pogumen, sploh lahko česa boji. Ker je veliko bral, je vedel, kaj se je že pred vojno dogajalo v Rusiji, koliko hudega prineseta komunizem in revolucija. Bil je odločno proti kraji, proti streljanju talcev, izseljevanju, proti pobijanju, ali s strani Nemcev ali domačinov. Ni bil sovražnik ljudi, ampak nacizma in komunizma, ker je med vojno vedno bolj spoznaval, da oba delata v škodo slovenskega naroda. Tisti, ki nismo bili za komunizem, smo bili zavedni Slovenci in smo taki še danes, komunisti pa so bili za Stalina, ki so ga častili in se pri njem učili komunističnih metod. Ata je vedno trdil, da so fašizem, nacizem in komunizem ista ‘firma’, in kako prav je imel! Mi nismo imeli nobene zaslombe, ne pri Nemcih ne pri komunistih, nekateri pa so imeli dvojno: pri Nemcih in pri komunistih.

Spominjam se pogreba domačina Viktorja Svetine, Mostarjevega s Koroške Bele. Bil je pošten, priden tovarniški delavec in nasprotnik komunističnega nasilja. Ko je nekega jutra odhajal v tovarno, ga je ustrelil Janko Soklič z Javornika. To so vsi na Javorniku vedeli že med vojno in tudi javno govorili. Toda zakaj Soklič, saj je bil prav on pripadnik Črne roke, ki se je uprla komunistom? Javno se je sprehajal po Javorniku in Koroški Beli in niti komunisti niti Nemci mu niso skrivili lasu. Kako pa to, da ni mogel obvarovati pred ubojem narodnjaka in organista z Bele Rudolfa Planinška, ki so ga komunisti ustrelili na peronu železniške postaje na Javorniku, ko je čakal na vlak? Soklič je celo stanoval pri Planinšku, ženi sta bili v sorodstvu in družini sta bili prijateljsko povezani.

Pri pogrebu je ata spet javno razglašal svoje mnenje: »Kar jih ne bo mogel pobiti Soklič, jih bo Konobelj, kar jih ne bo mogel Konobelj, jih bo pa Soklič.« Naš ata je bil prepričan, da je Konobelj, eden najbolj razvpitih komunistov v hosti, ‘rdeča Črna roka’, ki v njej zahrbtno dela za obe strani: za komuniste in za Nemce. Gestapu je bilo dobrodošlo vse in vsak, ki je uničeval slovenski živelj. Če komunisti sami ubijajo Slovence, bodo imeli Nemci vsaj manj dela! Ata je znal ljudi opredeliti že med vojno.

Sama sem se lahko o sodelovanju Sokliča s Konobljem prepričala po vojni, ker je bila vsa Sokličeva družina zaščitena, nedotakljiva: hčerka in sin sta se lahko izšolala, kar je bilo takrat možno samo izbrancem, Sokličeva žena Regina je bila takoj po vojni poslovodkinja kmetijske zadruge nekje pri Kranju, Soklič se je svobodno gibal po Ljubljani in hodil v tujino. Kako je to mogoče, če je bil med vojno eden vodilnih pri Črni roki na Javorniku? Ko pa je Soklič ob neki priliki Konoblju zabrusil, da bo napisal spomine, tako sem slišala, je padel v nemilost, zaprli so ga, mučili in ustrelili. Nekateri, ki so bili med vojno ‘na obe strani’, so postali po vojni za komuniste nepotrebni in nevarni in morali so jih ‘pospraviti’. Konobelj je v svojih spominih javno obsodil Sokliča za izdajalca naroda in pripadnika ubijalske Črne roke.

Ata si ni mogel kaj, da ne bi javno obsojal zločinov, najsi jih storijo Nemci ali komunisti. [Stran 033] Meni pa je strogo zabičal, da ne smem črhniti besedice o tem, kar se doma pogovarjamo. Vedel je, da vedno vse povem po resnici. »Niti teti ne?« sem ga vprašala. »Niti teti ne!« je pribil. Meni je zaupal vse, ker me je poznal, da ne bom črhnila besedice, saj sem se strašno bala, da ga ne bi Nemci zaprli. Vedno sem bila prepričana, da so zanj najhujša nevarnost Nemci.

Obsojal je obe strani, zato ni imel pri nobenih zaščite. »Za ene se boš moral opredeliti,« ga je nekoč nagovarjal znanec. Pa ga je oče odločno zavrnil: »Jaz sem kmet. Nikamor ne grem.« Dobro je vedel, da bi se ga partizani, tudi če bi se jim pridružil, pa se jim ni mogel, kmalu znebili. Če pa bi delal z Nemci, kar je bilo tudi proti atovi pošteni naravi in domoljubju, bi ga prav tako ubili partizani.

3.1.3. Odpeljani v Javorniški Rovt

Ker ata ni šel nikamor in je postajal za ‘višje gošarje’ vedno večji ‘sovražnik naroda’, so iz gozda poslali ponj 26. februarja 1944. To je bilo kmalu po pogrebu Viktorja Svetine. Prepričana sem, da po ukazu Franca Konoblja – Slovenka.

Vsak večer okrog pol osmih je hodila k nam molst Čopova mama, naša soseda, ker je bila naša mama bolehna in je tak čas po navadi že ležala, Helenka pa že spala. Midva z atom sva kot po navadi tudi ta večer brala, oba sva zelo rada brala, ali pa me je ata učil nemščino, ker sem hodila v meščansko šolo. Ata je vedno trdil, da si lahko Slovenec, kljub temu da znaš nemško. Saj drugega kot Slovenec sploh ne moreš biti! Doma smo imeli še atove in starega ata nemške učbenike, od slovenskih pa knjige Mohorjeve in Vodnikove družbe. Atov rod je bil že nekaj stoletij star, zato je ata hranil rodovnik, napisan še v gotici, in veliko starih umetnin, kipov in slik.

Čopova mama je odšla, ata je še naprej bral časopis. Nobeden ni šel zaklenit za njo. Naenkrat se prično vsipati v hišo možje, danes imam v spominu, da jih je bilo okrog trideset. Kot termiti lezejo po vseh prostorih hiše in kot že tolikokrat prej spet kradejo. Čez kake tri ure, bilo je že blizu polnoči, jih nekaj pristopi k atu in mu zvežejo roke. »Z nami boš šel,« je bilo pojasnilo. »Zakaj?« vpraša ata. In spet oni: »Z nami boš šel.« Danes vem, da je bilo to povelje tistim, ki so jih nameravali ubiti. Drugače bi ata zlepa ali zgrda pregovarjali, naj gre z njimi v hosto.

Še danes sem prepričana, da si ata ni mislil, da ga bodo ubili, ker si kljub vsemu ni predstavljal, da so tako hudobni in morilski. Ata si je nataknil zelo star suknjič in si ogrnil pelerino. Neki partizan, majhne postave, si je takoj, ko so pričeli krasti, oblekel atovega usnjenega, ki je visel v hiši. Z mamo sva se jokali, ata je molčal. Kako dobro, da takrat nismo vedeli, da se poslavljamo za vedno. Ob slovesu je mami naročil: »Prosi Čebra, naj ti zorje.« Čeber je bil kmet na Potokih in atov prijatelj. Potem je mami še naročil, naj da kmetijo ‘napol’, kar je takrat pomenilo, naj polovico vseh pridelkov da tistemu, ki bo kmetijo obdeloval.

Preden so odšli, so nama še zagrozili, da ne smemo pred sedmo zjutraj prijaviti kraje na policijo in tudi tega ne, da so ata odpeljali.

Z mamo sva bili v takem šoku, da sva šele zjutraj opazili, da so nas okradli do zadnje vžigalice. Sosedo smo prosili, da nam jih je dala. Na dvorišču je bila po tleh raztresena moka: pometla sem jo z omelčkom, mama jo je presejala in nam skuhala žgance za zajtrk.

Zjutraj smo zvedeli, da so poleg ata ponoči odpeljali tudi atova znanca s Koroške Bele, Janeza Vidica in Venclja Demšarja. Bilo je, kot bi po vasi zašumelo od skrivnostnega šepetanja. Nekateri ljudje, ki so morali sodelovati pri nočnem ‘podvigu’ ali mu bili nehote priča, so nam to povedali. Skrivnostno šepetanje je kmalu še povedalo, da so vse tri ubili. Vidičeva in Demšarjeva sta postali nekakšni tajni obiskovalki in skoraj šepetaje so z mamo ugibale, kje so jih ubili, zakaj so jih ubili, kako so jih ubili, kje so pokopani. Vse življenje niso dobile odgovorov. Prepovedali so nam, da bi se družile z Vidičevo in Demšarjevo, zato so bili njuni obiski kar grozeče skrivnostni.

Z mamo in staro mamo smo živele v takem strahu in osamljenosti brez ata, da se teh občutkov ne da povedati. Vse, kar so nam pokradli, ni bilo nič v primeri s tem.

Komunisti pa so bili toliko bolj glasni in zlobni še naprej. Pisali so na gestapo, kako hraber borec je naš ata v gozdu!

Pomislite, kakšna podlost! Hoteli so uničiti še nas, dve slabotni ženski in naju s Helenko, ki sva bili še otroka! »Micka, mal’ nevarna si, glej, da te ne bodo gestapovci selili,« je zaupljivo posvaril mamo terenec. Od obupa mama sprva ni vedela, kaj bi. Potem se je spomnila atove sestre, ki je bila učiteljica v Kranju, naj posreduje pri Druschkeju. [Stran 034] Ta je vedel, da so bili ata odpeljali in ubili. Tako je bil Druschke, poveljnik gestapa, prvi, ki nam je povedal, da je ata resnično ubit! Naročil je teti, naj nam pove, da nas ne bodo selili, ker so nam komunisti storili že dosti hudega. Toda teta ni ostala dolžna Druschkeju, čeprav je do smrti vedela povedati, kako so se ji tresla kolena: »Zakaj pa bratu niste povedali, da ga bodo odpeljali in ubili?« »Tudi za nas naciste ni bil,« ji je hladnokrvno odvrnil naduti gestapovec.

Tako je očetova smrt že sama po sebi še en dokaz več, kako so komunisti in nacisti delali z roko v roki. Za ‘narodnega izdajalca’ pa je bil proglašen ata in bil zverinsko ubit.

Prišlo je poletje, polje je obrodilo in nismo bili več lačni. Rešeni smo bili pred izselitvijo, vendar smo v velikem strahu živeli še naprej. Mama še bolj kot jaz. Ker se komunistom ni posrečilo, da bi nas Nemci izselili ali zaprli v Begunje ali kako drugače uničili, so kovali hudobne naklepe še naprej. Tokrat so se poslužili mene, takrat še ne štirinajstletne deklice.

Cerar je bil nekdanji očetov prijatelj. Njegova hiša je bila zadnja v vasi ob robu gozda. Spajdašil se je z gošarji, jim vozil hrano in nudil hišo za ‘javke’. Kar naprej je nadlegoval mamo, naj še ona kaj da zanje. Bila je še vedno tako prestrašena, da mu je obljubila. »Ti kar daj, naj Marica pripelje do nas. Vse kar imaš: moko, kruh, slanino, meso … «

Mama je klonila iz strahu, v meni pa je vedno bolj kipela jeza. Besna sem gledala mamo, kako je pripravljala hrano. »Še prej pa pojdi naseč’t travo, da bom imela za krave.« Grem na travnik, z ihto silovito nasečem s koso travo, jo pripeljem v šupo in zmečem na tla. Potem zložim pripravljene vreče na koreto, tako smo pravili vozičku z dvema kolesoma in ročajem spredaj, in jih pokrijem z našivno rjuho, ki smo jih imeli za prevažanje listja in sena. Še vedno jezna vlečem voz, pridem do Fertinovega korita. Takrat mi nekaj reče: »Pojdi nazaj! Ne pelji!« Ubogljivo se obrnem in skoraj pomirjena pridem domov, zložim vreče v šupi na tla in jih pokrijem s travo. Zakaj, ne vem; še danes imam občutek, kot da bi nekdo drug vse to delal namesto mene.

Ni minilo deset minut, ko se pojavijo na dvorišču gestapovci. Dobro sem razumela in govorila nemško. »Zakaj pa nisi peljala hrane za partizane,« me eden priliznjeno vpraša. »Ata so mi ubili, niti koščka kruha jim ne bi dala, zdaj pa naj bi delala zanje,« mi je planila na dan vsa zadržana jeza. In atova odločnost in pogum. »Ali mar ne vidite, da sem pripeljala samo travo? Pa jo pojdite gledat v šupo, če mi ne verjamete.« In res so za menoj odšli v šupo. »No, saj vemo, da si odšla po travo,« mi malo bolj spravljivo rečejo. Kaj tudi to vedo? In še jih vprašam, kot bi jih vprašal tudi ata: »Kdo pa vam je povedal, da naj bi peljala hrano za partizane?« »Cerar,« mi prostodušno priznajo.

Seveda, sem premišljala kasneje, njegove hiše niso nikoli obiskali gestapovci, da bi iskali hrano, ki se je pri njem zbirala za gošarje, in nikoli jih niso presenetili na ‘javkah’. Cerarju se ni nikoli nič zgodilo! Res, kako prav je imel ata, ki je pravil, da komunisti skupaj z gestapom uničujejo slovenski živelj. Še zdaj, po atovi smrti bi mamo, staro mamo in naju s sestrico najraje uničili. Naslednji dan pa Cerar, ves radoveden sprašuje mamo: »Zakaj pa mi Marica ni pripeljala hrane?« Tokrat pa je tudi ona zbrala pogum in mu zabrusila: »Kar odpelji voziček sam.« Odpeljal ga je brez besed.

Hudobne naklepe so snovali še naprej. Pred koncem vojne so nas še nekajkrat okradli in se še enkrat hoteli znesti nad nami štirimi nebogljenimi ženskami.

Bilo je neke noči po Miklavžu l. 1944. Dopolnila sem štirinajst let. Imela sem občutek, da me težijo vedno težja bremena, ki jim nisem kos, pa jim bom kos morala biti, že zaradi nebogljene stare mame, bolehne mame in petletne sestrice. S staro mamo sva spali na vrhu v sobi, mama in Helenka spodaj v hiši. Pozno zvečer nas prebudi butanje po vratih. Tako so lahko butali in vpili samo gošarji: »Verduncklung, Gestapo,« so nas po nepotrebnem strašili, saj je bila po vsej vasi tema kot v rogu. »Gestapo, preiskava, Marica, vstan’, pojdi jim odpret!« prestrašena zaječi stara mama. Nisem se dvignila, ker sem bila prepričana, da so gošarji. Prestrašeni smo prisluškovali v noč. Še dobro, da se jim tokrat vrata niso vdala, ker so jih večkrat s pajserjem sneli s tečajev. Ali pa jih je nekaj presenetilo. Naenkrat sem slišala, da so zleteli skozi šupo v vrt in čez grapo v gozd. Dobro sem poznala tudi njihovo hojo, ki je bila drugačna od hoje gestapovcev. Še preden smo se lahko oddahnile, približno čez deset minut, pa saj smo vedno le na pol spale in v grozi trepetale, se spet zasliši močno trkanje, drugačno od partizanskega butanja in kričanja. »Zdaj so Nemci!« si rečem. Že zaslišim povelje: »Aufmachen!« Mama je spala spodaj in že jo slišim: »Marica, odpri!« Ni znala nemško in se je vedno zanašala name. [Stran 035] Res sem vstala. Prižgem luč in trkanje utihne. Grem po stopnicah dol. Pred vrati so Nemci. »Ali niso pri vas kradli partizani,« me gestapovec prične zasliševati. »Saj vidite, da jih ni,« jim slabotno zatrdim in ne ostane jim drugega, kot da odidejo.

Kasneje sem v življenju večkrat premišljevala o teh dveh nočnih obiskih. Če bi se gošarji in Nemci srečali pri nas, komu bi le-ti verjeli: nam, da nam gošarji kradejo, ali gošarjem, da jih podpiramo? Nad kom bi se znesli Nemci? Nad kom partizani, če bi jih Nemci nasilno pregnali od nas? V vsakem primeru nad nami štirimi! Bile smo zgolj orodje v rokah gošarjev in Nemcev, vsak trenutek v nevarnosti, da nas stre nasilno kolesje enih ali drugih.

Od neprestanega nočnega prebujanja smo bile že vse iz sebe. Od strahu smo komaj kaj spale. Spet drugič pride policijska patrulja. Potrkajo, pokljukajo – vrata so bila odprta. Tako smo že bile zmedene, da smo jih zvečer pozabile zakleniti! Ob glasnem govorjenju policije se zbudimo, če smo sploh kaj spale. Prestrašena in prezebla se sesedem na stopnico. Policist je že stal v veži, seveda če je bilo odklenjeno. Pričakujemo morda gošarje, vrta policist vame? »Ich hab vergessen,« izjecljam in si trepetaje ovijam spalno srajco okoli kolen. Morda sem se mu zasmilila, ker mi je le požugal in svarilno podučil, da moramo zaklepati, da je nevarno, da lahko pridejo gošarji. »Seveda, vem, saj vem,« sem mu razumevajoče prikimavala.

Kmalu zatem so pri nas spet kradli gošarji. Kaj in koliko, si nismo preveč gnale k srcu, tako smo se bale in si želele, da bi nas že končno pustili na miru. Zagrozili so nam, da ne smemo prijaviti policiji. Tako smo se bali obojih, da res nisem šla prijavit. Ob desetih dopoldne se že pojavi Druschke in njegova gestapovska druščina. Mama je hitro prinesla na mizo steklenico z žganjem, jaz pa sem napeta čakala, kaj bo. Druschke je že vedel, da znam nemško samo jaz. Začel me je zasliševati, zakaj nisem prijavila kraje. Povedala sem mu, kaj so nam partizani zagrozili. Zdelo se mi je, da ga je popito žganje že malo omehčalo, zbrala sem pogum in ga vprašala, kdo mu je povedal, da so pri nas kradli. »Wer hat das gesagt?« – »Herr Vidic,« po domače Klinarjev, kolar po poklicu, mi je še pojasnil, ker je bilo v vasi več Klinarjev in Vidicev. Ta je bil komunist že pred vojno.

Hvala Bogu, da nam je gestapovec tudi to pot prizanesel. Ali je mogoče, da je bolj prizanesljiv od naših ljudi, ki so se nas na vsak način hoteli znebiti? Kasneje smo zvedeli, da so se gošarji posluževali Vidica tudi za to, da jim je povedal, kako so domačini o njih govorili, ko so prijavljali kraje, kaj so prijavili itd. Prihajal je na policijo pod pretvezo, da so gošarji kradli tudi njemu. Razumljivo, da mu niso nikoli.

Anton Lipovec leta 1942, star triinštirideset let

Slika 17. Anton Lipovec leta 1942, star triinštirideset let

3.1.4. Zlata svoboda

Po vojni se je komunistični teror še bolj razbohotil. Masovni sestanki so se kar vrstili. »Kdor ni za nas, ga bomo pohodili kot črva na cesti,« je vpil Franc Kristan – Mehvačev. Zdaj šele smo bile prestrašene, saj smo vedele, da smo zanje kot črv na cesti. In spet drugič je mami na dvorišču zagrozil Vilmanov Franc – Škantov: »Lipovka, nekaj vas bomo pobral’, pa ne boste n’č več nazaj pr’šl’. Odpelal’ vas bomo v Belo.« S tem je mislil v gmajno nad vasjo. Spet je šla mama v smrtnem strahu k atovemu bratrancu Blažu Potočniku, ki je bil učitelj in med vojno izseljen v Srbijo. Takoj po vojni je bil zato celo ravnatelj šole. Malo je le utišal Škantovega, češ da jih bo nekaj treba »malo [Stran 036] v Beograd poslati«. Pa so le oni njega s šole spodili. Nikoli več ni bil ravnatelj in je potem učil na vajenski šoli.

Kar naprej so prirejali povorke in se spet na vse grlo predirali. V največje veselje jim je bilo, da so se ustavili pred našo hišo in kričali: »Smrt izdajalcem! Smrt belogardistom!« Takrat smo prvič slišale to besedo. Ata je ni nikdar omenil. Mama in Helenka sta se naužili toliko strahu, da sta se še leta 1954, ko sem se odselila in sta ostali v hiši sami, skrili v hiši pod klop ob peči vsakič, kadar sta zagledali na cesti neznane ljudi.

Spet drugič so med povorkami vzklikali: »Živela svoboda! Naj živi zlata svoboda!« Ob ‘zlati svobodi’ je v meni zavrela kri in najraje bi kričala nazaj: »Kakšna zlata svoboda! Vaša svoboda je žejna krvi! Zlata svoboda ne ubija nikogar! Ne vzame ničesar!« Pri nas so še kar naprej delali preiskave, nas obsodili zaradi atovih nemških učbenikov, atovega rodovnika v gotici, zaplenili premoženje, me spodili iz šole. Gimnazija je ostala zame za vedno nedostopna. Mama je pisala prošnje, naj nam pustijo vsaj hišo, a vse zaman. Zato je v maminem imenu napisal prošnjo mož atove sestre, a je bila to bolj grožnja kot prošnja: »Če ne dobim v štirinajstih dneh pojasnila, zakaj je zaplenjeno moje premoženje, bom šla v Beograd na vojno sodišče. Tam je zapisano, da je moj mož častni državljan Srbije, ker je med prvo svetovno vojno v odločilni bitki prostovoljno prihitel na pomoč Srbom.« V treh dneh smo dobili z občine odgovor, da pri nas ni bilo nikoli zaplenjeno, bila je pomota. Odslej smo pred zaplembo imeli mir, ne pa pred nočnimi preiskavami.

Tudi ne pred pritiski vseh vrst.

»Micka,« se je po vojni pojavil pri nas eden od novopečenih občinskih mož, »če bi ti podpisala, da je šel tvoj prostovoljno v gmajno, bi dobila pokojnino in obe dekleti bi se lahko šolali.« »Kaj pa bodo rekli moževi sorodniki in drugi, saj vsi vedo, da so ga komunisti ubili. Ne, lagala pa ne bom !« je bila tokrat mama neustrašena. Pri nas je bila kmetija in lahko smo se preživili, kaj pa drugod, kjer so ostale vdove brez pokojnine, vsa družina brez sredstev za preživetje? Ali naj poginejo od lakote? Zato so nekatere klonile, podpisale, da so dobile pokojnine in lahko izšolale otroke. Razumeli smo jih, vedeli za pritiske, ki so jih doživljale, in nikoli jih nismo obsojali.

Po mnogih letih, ko sem bila že poročena, so prihajali k meni nekateri, ki niso bili nikoli za komunizem ali pa so se razočarani odvrnili od njega. Poznali so mojo pokončnost in mi marsikaj zaupali. Vedeli so tudi, da nisem prav nič maščevalna. Leon Šmid mi je rekel: »Stari so nas izigrali, da smo mi mladi delali namesto njih. Ne dvigujmo pepela. Če bi mogel v tem trenutku postaviti predte ata, bi ti ga takoj.«

Špornov Zdravko si je postavil hišo na Bregu pri Žirovnici samo zato, da ni srečeval ‘določenih ljudi’. S tem je mislil mene. »Ko Marico srečam, imam dan pokvarjen.« Popival je in Šobčev ata, ki ga je pijanega vodil domov, mu je včasih oponesel: »Mir bi dal in pustil kmete.« »Ko pa me je bilo tako strah groženj. Obljuba, da bom dobil kmetijo, pa je bila tudi tako vabljiva. Danes ne bi več nasedel.«

Mlajša Lipovčeva hčerka Helenka, ki živi na Koroški Beli, je kasneje zvedela kakšen drobec. Povedala mi je: »Tisti večer, ko so ata odpeljali, so se zbrali v hiši mladega gospodarja Antona Kapusa, po domače pri Čopovih. Ko se je Čopova mama vrnila od nas, kamor je hodila molst, so jo vprašali, če je Lipovec doma. Vedela je, da ga bodo odpeljali, pa ni nič povedala. Na stara leta, ko jo je pričela zapuščati pamet, je hodila z žico navito okrog rok in govorila, da so bili s tako žico zvezani tisto noč, ko so jih odpeljali.«

Helenka mi je tudi pripovedovala, da so se nekega večera gošarji in terenci zbrali pri Jurčkovih, pri trgovki in gostilničarki Tereziji Čop. Tam sta Anton Kapus in Jože Svetina prepričevala komandanta Ivana Vovka – Živana, naj ne ubijejo Lipovca, Vidica in Demšarja. Nekaj časa jih je poslušal, potem se je razjezil in odločil: »Prej ste govorili, naj jih ubijemo, zdaj spet da ne. Ubili jih bomo!« Tudi Jurčkova mama je na starost govorila, da se še miši in podgane ne pobijajo tako, kot so pobijali ljudi. Vedno pa nam je zatrjevala, da nič ne ve, kaj se je zgodilo z našim atom.«

Nesrečni ženi! Koliko nedolžnih ljudi, ki so bili nehote priče moriji, je kolesje komunističnega nasilja spravilo podse in pritiskalo nanje do smrti. Tudi marsikaterega gošarja je strlo, se spominja Marica. »Nočov Joža iz Javorniškega rovta, po domače se je reklo pri Miševcu, je bil močan in postaven mlad fant in partizan, vsa družina je bila partizanska. Spominjam se ga, ko je že po atovi smrti prišel mimo naše hiše in z mogočnim glasom grmel na našo mamo: ‘Kar naš’ nardejo, use prou nardejo,’ Mama si je zelo želela o atu zvedeti kaj več kot samo to, da je verjetno mrtev. ‘So našega ata zares [Stran 037] ubili?’ je na tihem upala, da bo o atu kaj več zvedela. Jože pa je še kar naprej ponavljal: ‘Naš’ že vedo, kaj je prou.’

Ne vem, kaj se je Jože zameril novim oblastnikom, že jeseni 1945 so ga zaprli v Kočevju, kjer je bil kar nekaj časa. Ko sem ga ponovno videla kakih dvajset let kasneje v cerkvi v nekem zdraviliškem kraju, sem ga komaj prepoznala. Razvalina življenja: suh, postaran, zgaran. Od njegove nekdanje mogočnosti je ostal le še kupček nesreče. V srce se mi je zasmilil. ‘Ljubi Bog,’ sem molila, ‘vem da si mu ti vse odpustil. Tudi jaz mu odpuščam, kar je nam hudega storil.’ Še hvala Bogu, da ga maščevalno kolesje komunizma ni do konca uničilo, ampak da je spet našel sebe.

Špornov Zdravko se je zapil in na starost izdal Lipovčevi Marici, kaj se je zgodilo z možmi, ko so jih odpeljali. »Povedal mi je, da je moral biti na straži, ko so pobijali ata, Vidica in Demšarja. Vse tri so pripeljali v Jeseniški rovt in jih zaprli v štalo, last požgane domačije, ki so jo zažgali partizani, potem ko so bili v njej ubili gospodinjo in dva sinova in jih pustili v goreči hiši. Špornov se je spominjal: »Prvi je pod udarci omahnil Demšar, verjetno so ga že prej mučili. Vidic se je še nekaj časa branil. Vaš ata, ki je bil vedno močan, se je branil tako dolgo, da so ga morali zvezati. Potem so ga bili z železno kroglo na verigi. Deset udarcev, deset krikov sem naštel, potem šele je obležal. Na koncu so ga še ustrelili. Ata je pretepal neki Vanek iz Kranja. Kasneje je ponorel in postal tako divji, da so ga morali partizani sami ubiti,« je zvedela Marica od Šporna.

»Kjerkoli vidim spomenik partizana s puško v roki in v borbeni drži, pomislim na nasilje, ki so ga storili našemu atu in desettisočim drugim. Kakšni junaki, kakšni heroji pa so to bili!? Naj povečajo kip partizana na trikratno naravno velikost, če je bil partizan tak junak, da je streljal pod kolena le neoboroženega, sestradanega, mučenega Slovenca. Še tega naj upodobijo pod njim, da se bo videlo herojstvo partizanov!« je v bridkosti in bolečini Marica končala svojo pripoved o nepozabni krivici in trpljenju, ki so ga komunisti prizadeli njenemu očetu Antonu Lipovcu, njegovi ženi, stari materi in dvema deklicama. Atova smrt sama po sebi jih je zaznamovala z bolečino, toda še po vojni je zloba komunistov kar naprej prilivala strup v njihove nikoli zaceljene rane.

Ali se bodo sploh kdaj zacelile? Ob takem sprenevedanju, potvarjanju, namerni ignoranci in lažeh, ki sem jih poslušala na predavanju z naslovom Nasilje in krščanstvo v Muzeju novejše zgodovine, jih bo zagovornikom revolucije uspelo le odpirati. Ali sploh vedo za nezaceljene rane tisočerih, kot so Marica Lipovec, por. Lukan, in njej podobnih širom po Sloveniji? Prav gotovo vedo, kakšni zgodovinarji pa sicer so, zato se čudim, kako so mogli pripraviti tako razstavo in predavanje, ki sta žalitev normalne človeške pameti, žalitev za vse nas, ki moramo še danes poslušati laži!

Govorjenja in fotografij o nacističnem nasilju sem se preobjedla že v otroških letih. Osnovnošolčki smo romali enkrat na Belo polje pri Hrušici, kjer so Nemci streljali talce, spet drugič v gestapovske zapore v Begunjah, ki so nam vzbujali grozo, za prvega maja na Poljane pod Mežakljo ali v partizansko bolnišnico nekje na Mežaklji, pa na Javornik pred hišo s spominsko ploščo, kjer je Črna roka mučila Jožico Kunstelj, itd. Mnogo let kasneje so prihajala spoznanja o tem, zakaj so Nemci postrelili talce, v kakšne mučilnice so komunisti spremenili begunske zapore po vojni, kaj se je po vojni dogajalo v gostilni Satan na Poljanah, zakaj se je Radovna pobarvala rdeče, kdo je ubil Jožico Kunstelj in še dosti drugega. Iz pogovora z Marico Lipovec sem zvedela, kako jih je med vojno mlelo kolesje (prav to besedo je uporabila!) nacizma in komunizma hkrati, kolesje komunizma jih je hotelo uničiti še po smrti očeta in jih mlelo še dolgo let po vojni. In če pomislim na tisoče podobnih zgodb, objavljenih samo v Zavezi! Po razstavi sodeč je med vojno Slovence mlelo večinoma kolo nacističnega in fašističnega nasilja! Tudi predavanje Nasilje in krščanstvo ob izteku razstave ni omenilo komunističnega nasilja! Zdi se, da je nekaterim zgodovinarjem še vedno dobrodošlo krščanstvo, ki naj bi bilo v svoji dvatisočletni zgodovini edini krivec nasilja, še več, vsa Stara zaveza kar ječi od krvavega nasilja.

3.1.5. Druga žrtev tega večera

Istočasno kot po Lipovca so prišli še po Janeza Vidica. Akcija je bila široko zasnovana, kot lahko razberemo iz kasnejšega poročila enega znanih morilcev na Jesenicah in okolici Zvoneta Ažmana. Vodil jo je vodja VOS-a Ivan Vovk – Živan, ki je bil spoznal, da je treba hitro ukrepati, in je poslal v akcijo grupi VOS z Jesenic in Mežaklje skupaj z nekaterimi terenci, ki »so dobro poznali teren in tudi hiše izdajalcev. »Počakali smo, [Stran 038] da se je stemnilo,« se spominja Ažman, »nato pa smo krenili po cesti skozi Trebež na Koroško Belo. Postavili smo zasede in prvi dve skupini sta odšli po Vidica in Lipovca. Kmalu so se vrnili z obema izdajalcema in kolona se je vračala … «

Kdo je bil Janez Vidic, poleg Lipovca druga žrtev tega večera? Rojen je bil leta 1890 na Koroški Beli. Bil je mojster na lahki progi v jeseniški tovarni, posestva ni imel. Njegova naravna inteligenca, pridnost in poštenost so mu pomagale, da je postal občinski odbornik občine Koroška Bela, tajnik gasilcev, cerkveni ključar, predvsem pa se je izkazal pri gradnji gospodarske zadruge in kulturnega doma, kjer je delovalo živahno katoliško prosvetno društvo. Pri društvu je bil blagajnik, igralec in, kot se spominja ena najstarejših Belank, tudi pevec z lepim tenorjem. Poročen je bil s Franco roj. Zavelcina (1892) in imela sta tri otroke: sina Janeza (1925) in hčerki Marico (1927) in Anico (1930). Starša sta kmalu odkrila v sinu bistrega in ukaželjnega dečka, ki je vedno prebiral knjige, zato sta ga po osnovni šoli poslala v škofijsko gimnazijo v Šentvid. Končal je šest letnikov, se vrnil domov in bil kasneje poklican v nemško vojsko. Če očetu Janezu Vidicu ni bilo dano, da bi se izšolal, je to hotel omogočiti sinu.

Janez Vidic je bil stric in krstni boter nečaku Branku Čušinu (1935) s Koroške Bele. V kakšnem spominu hrani ‘botra Janeza’ Branko, ki še ni imel devet let, ko so botra odpeljali?

»Botra Janeza sem gledal ‘od spodaj gor’, tako sem ga spoštoval in imel rad. Imam ga v lepem spominu tudi zato, ker je moji mami, ki je bila njegova sestra, pomagal, ko smo gradili hišo. Stara mama je živela pri nas in svojo mamo je boter Janez rad obiskoval. Sorodniki smo bili zelo povezani, veliko smo se obiskovali in ne spominjam se, da bi kdo o botru rekel slabo besedo ali ga opravljal. Ko je moral botrov sin Janez v nemško vojsko, bila sva velika prijatelja, je boter zelo žaloval. Kar ni mogel sprejeti dejstva, da odhaja. Spominjam se, da smo ga šli l. 1943 obiskat v Innsbruck. Kako težko bi mu šele bilo, ko bi vedel, da sinove vrnitve domov ne bo dočakal.

Vpričo nas otrok se odrasli o vojnih dogodkih niso pogovarjali. Vem pa, da so bili takrat, ko so strica odpeljali, vsi začudeni, zakaj le so odpeljali tudi njega. Nihče se ni mogel spomniti, da bi stric Janez dal kdaj kakšen povod. Danes vem, da so odstranili vse vidne ljudi – nosilce javnega mnenja, ki nasprotnikom ni bilo po volji. Ko sem po vojni večkrat slišal besedo ‘proletarec’, sem vedno pomislil na strica. Zame je bil zgled pridnega, zavzetega in poštenega delavca.«

Janez Vidic z ženo, sinom Janezom in hčerko Marico

Slika 18. Janez Vidic z ženo, sinom Janezom in hčerko Marico

‘Aretacija’ je potekala podobno kot pri Lipovcu, le da so pri Vidicu imeli manj dela s krajo. Ukradli pa so tudi nje temeljito: do zadnjega koščka perila, do zadnje rjuhe. V svojo nenasitno malho so stlačili še lepo vsoto cerkvenega denarja, ki ga je hranil cerkveni ključar Janez Vidic.

Tragično novico o očetovi smrti so sporočili tudi sinu Janezu na nemško fronto v Francijo. Že pred tem se je nekoč Janez sporekel z nadrejenim nemškim vojakom, ki je trdil, da v Jugoslaviji ubijajo banditi. Janez je pred odhodom na fronto v svojem domačem okolju poznal samo zavedne Slovence, ki so bili odkriti nasprotniki Nemcev in nemškega rajha. Ko je prispelo na fronto obvestilo o očetovi smrti, je prav isti Nemec poklical k sebi Janeza in mu izročil pismo. Janez se je od presenečenja in žalosti kot spodkopan sesedel. Nemec pa je zmagoslavno vihtel pismo, češ pa sem le [Stran 039] imel prav, ko sem trdil, da v Janezovi domači deželi morijo banditi. Janez je v tuji deželi, daleč od domovine krvavel za Nemce (na fronti je bil ranjen in ostal invalid vse življenje), njegovega dobrega in ljubljenega ata, zavednega in ponosnega Slovenca pa ubijejo rodni bratje – Slovenci.

Po končani vojni se je Janez srečno vrnil in do smrti živel v senci sovraštva, ki mu je ugrabilo očeta, ne v bitki, kakršne je on doživljal na fronti, ampak tistega večera 26. februarja 1944. To pa je bilo tudi vse, kar je sin lahko zvedel o smrti svojega očeta.

Danes je Janez že pokojni, zato je bila moja sogovornica njegova žena Marija Vidic (1922), snaha ubitega Janeza Vidica. »Žal ata osebno nisem poznala, ker sem prišla na Gorenjsko šele po vojni in se dosti let kasneje poročila z njegovim sinom. Za gotovo pa vem, da je vse življenje žaloval za atom. Vsi pogovori so se vrteli okoli njegove smrti, predvsem pa ga ni pustila pri miru misel, da ne ve, kje je ata pokopan. Veliko je hodil po okoliških gozdovih, kot da bi bil gnan od nekega notranjega nemira. Vse življenje je iskal po gmajni, da bi izsledil atov grob, in spraševal ljudi, ki bi morda vedeli zanj. Hotel si je tudi priti na jasno, kdo so bili krivci za njegovo smrt, kdo ga je ubil. O tem je spraševal ljudi, ki jih je poznal, pa od nobenega zvedel nič oprijemljivega. Spominjam se, da je že dolgo po vojni dobil nepodpisano pismo, pisano z zelo preprosto pisavo in kratkim sporočilom: Janez, ti ne dolžiš pravega, vprašaj Anico Vilman, ona bo vedela. Ne vem, kako je mož ukrepal naprej, vsekakor ni zvedel nič in tudi za grob ne. Meni so pošteni ljudje vedno govorili le dobro o Janezovem očetu. Njegov dobri znanec vdovec Rožič mi je nekoč rekel: »Manj bi se čudil, če bi ga bili ubili Nemci, kot pa da so ga pognali v smrt naši ljudje. Bil je velik narodnjak, zato je bil na poti Nemcem in radi bi se ga znebili.«

Po vojni je vdova ubitega Vidica ostala brez pokojnine, čeprav je bil mož več kot trideset let zaposlen v tovarni in nazadnje napredoval v mojstra. Sin Janez, ki se je iz nemške fronte vrnil invalid, si je srčno želel, da bi lahko študiral zgodovino, čeprav je bil tudi izvrsten matematik. Da bi končal gimnazijo in se vpisal na univerzo, je bila zanj utopija. Zaposlil se je na mezdnem uradu v tovarni, ker bolj natančnega in sposobnega delavca na tem mestu ne bi bili mogli dobiti. Lahko bi bil dobil nemško pokojnino zaradi invalidnosti, pa je ni upal zaprositi, da ne bi izgubil službe. Kasneje se je za nekaj mesecev znašel v zaporu. V družbi je na cigaretno škatlico izračunal, koliko stane v vsakega državljana Titovo potovanje z Galebom v Indijo. Kaj pa je hotel, če je ob vsaki priliki rad in dobro računal!

In kako naj preživi priletna mama z dvema nezaposlenima hčerkama, brez posestva in brez pokojnine? Dobila jo je šele čez nekaj časa, ko so prek znancev prišli do dobrega advokata v Ljubljani, ki jim je izdal potrdilo, da je bil njihov ata ubit brez sodbe, za pričo pa sta bila dva partizana, eden je bil domačin Janez Bizjak, ki je upal povedati resnico o Janezu Vidicu.

3.1.6. In še tretja žrtev tega večera

Zvečer 26. februarja se je vrtelo kolo komunističnega nasilja v hitrem teku in zmlelo v smrt še tretjo žrtev tega večera, Vincenca Demšarja iz Trebeža nad Slovenskim Javornikom. »Ko se je kolona z obema izdajalcema Lipovcem in Vidicem kmalu vrnila,« nadalje opisuje akcijo Zvone Ažman, »se je na mostu pri Trebežu ustavila, postavila zasede in trojica je odšla prek mostu po nemčurja Demšarja.« Sledi opis aretacije, ki se bistveno razlikuje od pripovedi Demšarjeve žene.

Njegova žena Dragica z dekliškim priimkom Erlah je danes dobrovoljna, preprosta, plemenita in srčno dobra oseminosemdesetletna starka, ki se iskreno razveseli vsakogar, ki jo obišče. Tudi mene se je. Pravijo, da čas najbolje celi rane, toda v pogovoru z njo sem videla, da njene rane kot pri večini svojcev ne bodo nikoli zaceljene in njene solze nikoli osušene.

»Komaj pet let sva bila poročena, ko so ga vzeli. Še dobro, da sem imela mamo. Ata je umrl med vojno. Od žalosti bi lahko bila umrla. Bila sem čisto na tleh. Vse bi bilo lažje, če bi ga pustili pokopati na pokopališču. Saj se vendar ne more skriti, če človeka ni. Vsak je govoril drugače, kje da so. Ljudje so ugibali, komunisti pa pustili, da se ni nič določenega zvedelo.

Letos mineva šestdeset let, odkar so ga vzeli. Tisti večer, 26. februarja, so streljali za našo hišo. Potem smo zaslišali bunkanje po vratih in kričanje: »Aufmachen!« Mož je odgovoril, da zvečer ne odpiramo nobenemu. Potem so šli za hišo na zadnja vrata in jih vrgli s tečajev. Vdrlo je v hišo kakih sedem partizanov. Rekli so, da so prišli iskat mojega moža. Bil je zelo bolan na [Stran 040] ledvicah. Stala sem v veži, pokleknila in jih prosila: Pustite mi moža, ker je bolan! Eden od partizanov, moj sošolec Leon Šmid, mi je rekel, da bo mož čez dva meseca prišel nazaj. S seboj je vzel nahrbnik in nekaj perila. Kar je imel oblek, so mu vse vzeli in rekli: Saj jih ne bo več rabil. Prebrskali so vso hišo, tudi posteljne modroce, in nekaj iskali.

Žirovski fantje – Drugi z desne Vencelj Demšar

Slika 19. Žirovski fantje – Drugi z desne Vencelj Demšar

Kaj tako hudega sem težko preživela in to je za ženo taka bolečina, da se ne da opisati. Jokala sem vse dneve, noč in dan. Moja draga mama me je tolažila in hodila za menoj, da sem še kaj naredila v hiši in v hlevu. Imeli smo eno kravo in redili enega pujska. Te noči ne bom nikoli pozabila, dokler bom živa, te groze, tega strahu. Če je že moj ljubi mož šel, bi jaz tudi rada šla z njim, da bi skupaj umrla in bila večno povezana.

Naslednji dan sem morala na gestapo odjavit moža. Nisem pa omenila, da ga je prišel iskat Leon Šmid, ker bi Nemci gotovo selili njegovo mamo. Zelo sem se bala, da me ne bi zaprli, ker je bila mama bolna in popolnoma slepa. Po enem tednu so prišli k nam trije gestapovci, oboroženi z brzostrelkami. Eden je vprašal, kje imam moža. Mama je ležala v postelji, pod pečjo so bili še moževi čevlji. Eden je vprašal: Ali se mož hodi domov preobuvat? Sem rekla, da ne in čevlji so bili plesnivi od vlage. Je rekel gestapovec: Bomo že videli, kako bo z vama.

Kmalu sem dobila poziv za prisilno delo. Na Jesenicah sem morala pospravljati železničarske sobe. Hvala Bogu, da sem lahko hodila domov, da mama, ki je bila slepa, ni bila sama. Doma sem imela pripravljen majhen kovček s perilom, da bi ga vzela s seboj, če bi naju z mamo selili. V kovčku pa lepo Marijino sliko, in res me je varovala sveta Mati Božja, da sem ostala doma.

Neki dan sem šla z Jesenic nazaj domov in so me ustavili Nemci s klicem: Halt! Čisto mirno sem obstala in čez čas so me izpustili. Moja mama, bila je čisto sama, je bila zelo žalostna in se je bala, da me ne bo več nazaj domov. Obe sva se bali vsakega avtomobila, ko je privozil mimo hiše, da naju Nemci ne bi prišli iskat in naju selili. Vsak dan si se tresel, kaj bo, zvečer pa še streljanje ‘flaka’ čez našo hišo. To je bilo tako grozno, da se ne da povedati.

Nemci so nekega večera iskali moža, govorili pa so slovensko in še danes ne vem, odkod so prišli in ali so bili res Nemci ali kateri drugi iz vojne. Da sem morala na prisilno delo na Jesenice, me je pri Nemcih tožil naš sosed Janko, češ da lahko delam. Res sem delala doma vsa dela, mama zaradi starosti in slepote ni mogla več. Potem je prišla še bližnja soseda in mi rekla: Če se ne moremo maščevati tvojemu očetu, ker je že umrl, se bomo pa tvojemu možu! Nisem [Stran 041] vedela, kaj vse to pomeni. Moj mož ni hodil nikamor ven, živel je samo za dom in mene, ki me je zelo spoštoval in ljubil. Zame je bila ta izguba neizmerna bolečina. Le zakaj taka grobost, ko smo mislili, da nas bo osvobodilna vojska rešila okupatorja. Pa se je izkazalo vse drugače. Zelo sem bila razočarana, da je moj dragi ljubljeni mož moral po krivici in natolcevanju naših sosedov tako na krut način umreti.

Medvojna fotografija – Z leve Vencelj Demšar in njegova žena Draga

Slika 20. Medvojna fotografija – Z leve Vencelj Demšar in njegova žena Draga

Ko je prišla težko pričakovana svoboda, sem vprašala soseda, kam so odpeljali moža. Vprašala sem tudi sošolca partizana Leona Šmida, ki je tisti večer moža odpeljal, kam so ga odpeljali. Moj mož da je odšel na Primorsko in da je bil ranjen v nogo, mi je povedal. ‘Rano ste videli, potem ko ste ga ubili in slekli! Po nesreči je bil ranjen pri soldatih, ko je služil vojsko v stari Jugoslaviji,’ sem mu povedala. Pa je zagrozil meni in mami s pištolo, naj mu dava mir, drugače bo ustrelil še naju. In še sem mu povedala, da ga nisem izdala gestapu, da je on tisti večer odpeljal moža. »Vsaka ti čast,« mi je samo rekel. Nikoli več ga nisem spraševala.

Vsako leto na tretjo soboto v septembru se zberemo na Križevcu v Javorniških Rovtih pod Belško planino. Ob znamenju imamo mašo. Tudi letos so prišli pome in me lepo sprejeli. Zbere se nas veliko Belanov in Rovtarjev. Raje vidim, da ni nobenega, ki bi lahko rekel kakšno grdo besedo. To človeka boli.«

Potem ko je gospa Demšarjeva izpovedala svojo bolečino, prestani strah in grozo, ki se jih ne ‘da povedat in opisat’, me je zanimalo, kdo in kaj je bil njen mož. Njen mož Vincenc Demšar (1909), pravili so mu Vencelj, je bil zadnji, sedemnajsti otrok v družini Demšar iz Žirov. Njegov brat Viktorin Demšar je bil pred vojno kaplan na Beli in pobudnik kulturnega življenja. Verjetno je on pritegnil najmlajšega brata na Belo. Tu se je izučil mizarstva in bil zaposlen pri mizarju Meniku. Ko je zbolel, odstranili so mu ledvico, tega dela ni mogel več opravljati, zato je sprejel službo policaja in je bil do vojne policijski uradnik v Kranju. Ko se je pričela vojna, sta z ženo Dragico (1916) pribežala na njen dom v Trebež. Dragičin oče Janez Erlah je bil pred vojno župan na Beli, in ko je l. 1942 umrl, je Vencelj po njem prevzel službo električarja v tovarni. Ali ga je pahnila v smrt obtožba, da je bil pred vojno jugoslovanski policijski stražnik, ali pa se je hotel kdo polastiti hiše predvojnega župana. Ko je l. 1946 umrla še Dragičina mama, Dragica ni imela več nobenega svojega človeka. Kasneje se je poročila, ponovno ovdovela in danes se piše Hostnik.

Če se vse prestane groze in gorja ne »da povedat in opisat«, kot mi je gospa Dragica [Stran 042] večkrat med pogovorom zatrjevala, se končno sprašujem, kako bi ga sploh lahko zajele mrtve fotografije in črke razstavnih prostorov? Pa prireditelji razstave Kolo nasilja tega niti niso skušali storiti. Verjetno jim še vedno zadoščajo dokumenti kot npr. že omenjeno poročilo o ‘aretaciji’, ki ga je dvajset let po tem dogodku zapisal eden jeseniških likvidatorjev Zvone Ažman. Zapis se konča z odstavkom: »Pred polnočjo smo prispeli v naše taborišče. Izdajalce smo stražili v 15 minut oddaljenih svislih. Takoj zjutraj je vodja okrožja VOS-a tov. Živan z ostalimi člani okrožja VOS-a zaslišal vse tri izdajalce, in ker smo imeli veliko zadostnih neizpodbitnih dokazov za njihovo izdajalsko delovanje in ker so tudi sami priznali njihovo sovražno delo do osvobodilnega pokreta, so bili zato še isti dan likvidirani. Obveščevalci VOS-a so svojo nalogo opravili in vsi aktivisti na terenu so si oddahnili in še z večjim elanom brez strahu aktivno sodelovali za NOP.«

Ustavimo za danes kolesje nasilja, sovraštva in laži, da se nam srce in misel umirita. Ob misli na osrečujoč dogodek, ki ni podvržen nobenemu nasilju, je ob koncu pripovedi zasijal obraz prijazne oseminosemdesetletne gospe Dragice. Zaupala mi je: »Kmalu po tistem, ko so ga odpeljali, se mi je mož prikazal v sanjah. Prihajal je po poti za hišo navzdol, jaz pa sem mu šla naproti. Obraz mu je žarel, smejal se je in mi rekel: ‘Tako zelo zelo sem srečen!’ Z roko me je objel okoli pasu in ko sem se zbudila, sem še vedno čutila dotik njegove roke.«

»Tudi tega doživetja se ne da opisati,« še doda gospa Dragica. Seveda ne, skupaj z njo pa zaslutimo, da ta preblisk sreče prihaja od tam, kamor hudobija in sovraštvo tega sveta nimata več dostopa, kjer se vsako trpljenje in bolečina razblinita v brezkončni sreči. In kjer preneha vsaka laž.

3.2. Andrej Seljak iz Žirovnice je izginil 5. februarja 1946

Avtor: Janko Maček

3.2.1.

Za Žiri sem zvedel že kot bosonog osnovnošolček. Pisalo se je leto 1939 ali 1940, ko so nas učitelji na koncu šolskega leta peljali na izlet na Vrh sv. Treh Kraljev in nam od tam razkazali bližnjo in daljno okolico, kolikor je bilo v tistih razmerah sploh mogoče. Preden smo prišli na cilj naše dve uri dolge poti, smo namreč od daleč videli eno ali dve vojaški taborišči in slišali brnenje gradbenih strojev. Povedali so nam, da smo zelo blizu italijanske meje in da gradijo močne utrdbe, ob katerih si bodo Italijani gotovo polomili zobe, če jo bodo v pohlepu po slovenski zemlji kdaj skušali prestopiti. S spoštovanjem smo gledali na kopico hiš v kotlini pod nami in si predstavljali, da so Žiri pravo mesto. Menda nam je župnik Ramšak, ki nas je prišel pozdravit kmalu po našem prihodu na Vrh, razložil, da so Žiri še na jugoslovanski strani, vendar je meja prav blizu, onkraj nje pa še veliko naših vasi in mest, ki jih je krivična pogodba leta 1920 dodelila Italiji.

Nihče nam tedaj ni omenil, da bi bila blizu Žirov kaka vas Žirovnica in nisem je poznal niti kasneje, ko sem že vedel za Vrsnik in Ledine. Tudi popotniku, ki hiti po cesti od Rovt proti Žirem, ostane skrita. Treba je biti pozoren in v Brekovicah – nekako 3 km pred Žirmi – slediti smerokazu za Sovro in skreniti z glavne ceste na levo. V začetku asfaltirana, nato pa makadamska cesta nas ob potoku Žirovnici popelje skozi Sovro in Žirovnico kake 4 km proti zahodu pod Govejek. Kakšen božji mir in kakšna lepota v tej odmaknjeni dolini! Nekoč je bila tod bližnjica za Vrsnik in Govejek, sedaj v dolino le redko zaide tujec, kajti za avtomobile je primernejša cesta skozi Osojnico, ki povezuje Žiri z Idrijo. Skozi Žirovnico je nekoč tekla rapalska meja med Italijo in Jugoslavijo, v času druge svetovne vojne pa je bila tu blizu tromeja med Nemčijo, rapalsko Italijo in Ljubljansko pokrajino. Nemci so tudi tu zaradi meje presekali gozd, podrli nekatere domačije, postavili žične ovire in jih zavarovali z minami.

Zakaj vendar toliko besed o Žirovnici? Zato, ker je bil tu doma Andrej Seljak, po domače Kralj, o katerem bi radi nekaj povedali v tem sestavku, kajti februarja 1946 so ga »v imenu ljudstva« umorili in domači do danes niso zvedeli za njegov grob.

3.2.2. Seljakovi med obema vojnama in v času okupacije

Andrej Seljak je bil rojen 3. decembra 1899 v Podlipi pri Vrhniki. Njegov oče Janez se [Stran 043] je tja priženil iz Žirovnice. Ko je potem na očetovem rojstnem domu zmanjkalo moških potomcev, so se dogovorili, da pride Andrej iz Podlipe v Žirovnico in prevzame domačijo. Leta 1927 se je poročil z Ano Eržen, ki je bila doma z Zaplane. Imela sta šest otrok: štiri hčere in dva sinova. Po prvi svetovni vojni so Žirovnica in z njo tudi Kraljevi prišli pod Italijo. Meja je šla prav blizu domačije, dobrih 100 m od nje pa so Italijani postavili karavlo, v kateri je bila nastanjena obmejna straža. Do tedaj so ljudje hodili po opravkih in k maši v Žiri, sedaj so imeli faro v Ledinah, občino pa v Idriji. Otroci so se morali navaditi na šolo na Vrsniku. Bližina meje je prinesla nove možnosti zaslužka. Razširilo se je tihotapstvo in nekateri so hitro prišli do denarja. Andrej Seljak, ki je bil tesač, je še naprej služil kruh s plankačo, začel pa se je ukvarjati tudi s prodajo pijače. Vedno je imel na zalogi dobro črno vino in vermut, menda je v njegovi kleti stal kar 700-litrski sod. Odjemalce je imel tudi na jugoslovanski strani.

Sovra pri Žireh pred vojno

Slika 21. Sovra pri Žireh pred vojno

Utečeni življenjski ritem se je prebivalcem obmejnih krajev precej spremenil, ko so zvedeli, da jih bodo zaradi nevarnosti vojnega spopada preselili v notranjost Italije. Nekega dne v začetku aprila 1941 so v Žirovnici dobili ukaz, naj se pripravijo na pot. Seljakova mama je na hitro povezala v rjuhe nekaj obleke, perila in drugih najnujnejših potrebščin in oče Andrej je te cule odnesel k sosedu, ki se je odpravljal na pot z vozom. Najmlajša Seljakova hčerka Sonja je bila na dan odhoda od doma stara ravno en mesec. V Idrijo so šli peš. S seboj so odgnali vso živino in jo v Idriji pustili kar na nekem travniku. Potem so se dolgo vozili v živinskih vagonih. Ko so se ustavili, so zvedeli, da so v kraju Rivisondoli blizu Rima. Seljakova družina je bila razporejena na domačijo neke vdove z osmimi otroki. Bili so lepo sprejeti in zlasti otroci so se hitro sporazumeli. Po približno štirinajstih dneh so se lahko vrnili domov. Spet so se peljali v živinskih vagonih. V Idriji jih je čakala živina, vendar ne njihova, ker so tisti, ki so se vrnili pred njimi, pobrali najboljše živali. V Žireh so bili sedaj Nemci in nekdanja jugoslovansko-italijanska meja pri Žirovnici je postala italijansko-nemška razmejitvena črta.

Po kapitulaciji Italije so tudi v Idrijo prišli Nemci, v Cerknem pa so se naselili partizani. Ko so Nemci konec oktobra 1943 zapustili Žiri, so Žirovnica in drugi okoliški kraji postali del »osvobojenega ozemlja« in partizani so tudi tu začeli izvajati mobilizacijo ter preganjati »izdajalce«. Nekateri možje in fantje so se tedaj zatekli pod varstvo domobranske postojanke v Rovtah. Ta in oni je potem pristopil k domobrancem, drugi, med njimi tudi Andrej Seljak in Rado Jurca, pa so bili le pod zaščito, nekateri so rekli, da se skrivajo. Seveda je nova oblast, ki je povsod imela svoje oči, kmalu izvedela, da je Andrej Seljak v Rovtah in da ga domači obiskujejo. V resnici sta se včasih oglasili pri njem hčerki Ivanka in Milka, ko sta šli v Rovte k maši, mati pa zaradi [Stran 044] bolezni sploh ni šla od doma. Nekega dne je k Seljakovim prišla večja skupina partizanov. Domače so zrinili na peč in jih zastražili, nato pa se razkropili po hiši in pobirali hrano, obleko in druge vredne stvari. Po opravljeni rekviziciji so povedali, da mora mati iti z njimi. Hči Ivanka se je takoj oglasila: »Mama je bolna. Sama ne bo šla nikamor. Kamor gre ona, grem tudi jaz.« Čudno so pogledali in jo skušali pregovoriti, toda Ivanka ni popustila, zato so obe odpeljali v Cerkno. Ko so potem ugotovili, da mati ni imela nobene zveze z domobranci, kaj šele, da bi nosila kako pošto, so jo izpustili. Ivanka je morala ostati v Cerknem. Skupaj z Brnikovo Slavko iz Zavratca, ki so jo vzeli podobno kot Seljakovi, sta predli volno. Ob nemškem vdoru v Cerkno, so ju prijeli Nemci in odpeljali v svoje zapore. Ko so ju končno izpustili, se Ivanka zaradi strahu pred partizani ni upala domov, ampak se je zatekla k sorodnikom v Idrijo.

Seljakovi julija 1945, ko je bil oče še živ

Slika 22. Seljakovi julija 1945, ko je bil oče še živ

3.2.3. Konec vojne ni prinesel miru

Kmalu po 9. maju 1945, ko naj bi bilo konec vojne, je tudi v Žirovnico prišla vest, da se morajo vsi moški iti javit v Logatec ali v Škofjo Loko, tudi tisti, ki med vojno niso bili v nobeni vojaški formaciji. Andrej Seljak se je odločil za Logatec. Pospremili sta ga hčerki Milka in Ivanka. Spotoma so zvedeli, koliko mož in fantov iz Rovt ter okolice odhaja v Logatec, večinoma takih, ki so bili nekaj časa pri vaški straži, v času domobranstva so pa bili doma. Marsikdo od njih ima ženo in kopico otrok. Vsi so verjeli, da jih bodo kmalu izpustili in potem se bodo v miru posvetili domu in družini. Nihče ni pričakoval, da bi se jim lahko zgodilo kaj hudega. Mislili so pač, da je vojne konec in da bo zato orožje utihnilo in sovraštvo izginilo. Vendar so nekateri že tedaj slutili nevarnost, na primer oče Jurca iz Brekovic. Sinu Radotu, ki je med vojno tudi bil v Rovtah in »se skrival« skupaj z Andrejem Seljakom, je svetoval, naj ne hiti z javljanjem in naj potem gre v Škofjo Loko. – Seljakovi dekleti sta pustili očeta v Logatcu in se vrnili domov. Potem so čakali, da se bo oglasil ali pa kar vrnil. 29. junija, na praznik sv. Petra in Pavla, je res prišel domov. Povedal je, da je bil nazadnje zaprt v Šentvidu nad Ljubljano in da je oproščen. Sicer pa kaj so mu sploh mogli očitati?

Po amnestiji v avgustu 1945 so se vrnili še nekateri Žirovci in okoličani, večinoma iz taborišča v Šentvidu. Med njimi so bili taki, [Stran 045] ki so se po kapitulaciji Italije oziroma po odhodu Nemcev iz Žirov najprej zatekli v Rovte, kasneje pa odšli v Suhi Dol ali v Gorenjo vas in postali gorenjski domobranci. V začetku maja 1945 so šli na Koroško in bili 28. maja vrnjeni. Prignali so jih na škofjeloški grad, ki ga je menda tedaj »upravljal« Janez Kavčič, Snopk iz Račeve, s partizanskim imenom Miha. Precej jetnikov so odpeljali na morišče že v Škofji Loki, večino pa vodili naprej v Šentvid in Kočevje. Redki so amnestijo dočakali v Šentvidu in bili potem izpuščeni. Pa tudi ti niso prišli vsi domov. Znan je primer Pavla Pečelina, po domače Gantarja iz Brekovic, in Franca Kržišnika, Slikarjevega iz Žirov, ki sta hkrati zapustila taborišče v Šentvidu. Kržišnik je bil nemški mobiliziranec. Prijeli so ga na povratku domov in sedaj je bil izpuščen hkrati s Pečelinom, ki je bil kot domobranec vrnjen s Koroškega. Ker se je komaj držal na nogah, se mu je pešpot do Žirov zdela prehuda, zato se je namenil oditi k sorodnikom v Ljubljani. Pečelin in še nekateri pa so se odločili iti naravnost domov po najkrajši poti prek Polhovega Gradca. Ko si je Kržišnik nekoliko opomogel, se je z vlakom odpeljal v Logatec in srečno prišel domov. Zanimalo ga je, kako je s Pavletom Pečelinom, zato je vzel lonček medu in ga šel obiskat. Ko je veselo pozdravil njegovo ženo Terezijo: »Kje imaš Pavleta? Prinesel sem mu malo medu, da bo prej prišel k sebi,« je takoj opazil, kako začudeno ga je pogledala. »Kaj pa govoriš! Ali ne veš, da Pavleta že od pomladi nisem videla?« Tedaj ji je povedal, da sta hkrati odšla iz Šentvida, sam v Ljubljano, Pavle pa naravnost domov. Kaj se je potem z njim zgodilo? Kje je izginil? Po nekih znakih in čudnih besedah terencev so domači začeli sklepati, da so ga prestregli, ko je bil že skoraj doma. Iskali so celo njegov grob, seveda brez uspeha. – Očetov grob so iskali tudi Vončinovi iz Brekovic. Tudi njihov oče se je najprej »skrival« v Rovtah, šel nato k domobrancem v Suhi Dol in z njimi na Koroško ter bil vrnjen v Škofjo Loko. Z njim je prišel v Loko tudi njegov brat Valentin, ki pa je potem v Šentvidu zbolel za tifusom in umrl. Domači so dolgo mislili, da se je očetova pot končala v Kočevskem rogu, toda pred nekaj leti je prišla do njih vest, da je bil iz Šentvida izpuščen in da je grob v bližini doma. Kje je resnica?

3.2.4. Andrej Seljak je izginil februarja 1946

Lahko si mislimo, da je bil Seljak, ki je gotovo vedel za te in podobne težave svojih sosedov, zadovoljen, da je sam ostal živ. Bil je vesele narave in družaben, zato je tu in tam zavil v gostilno in med prijatelji povedal kako pikro na račun nove oblasti. Ni se kaj prida menil za to, da je bila Žirovnica še vedno obmejni kraj, saj je bila nekdanja rapalska meja sedaj meja cone B in v nekdanji italijanski karavli je bil nastanjen oddelek knojevcev, ki so budno spremljali vse dogajanje v okolici, pri tem pa so jim vneto pomagali tudi nekateri domačini. Samo ugibamo lahko, kdaj in s čim se jim je tako zameril, da so ga obsodili na smrt. O sodbi »v imenu ljudstva« nad Andrejem Seljakom in o njegovem nenadnem izginotju je leta 1992 v 20. številki Žirovskega občasnika spregovoril Rado Jurca in to sporočilo je povzel ter nekoliko razširil Tomaž Pavšič v svoji knjigi Ob stari meji, ki je leta 1999 izšla v Idriji. Z gospodom Jurco smo ponovno govorili in prisluhnili tudi spominom Seljakovih hčera Milke in Dine, ki sta si veliko prizadevali, da bi zvedeli vsaj za očetov grob. Tako je nastala tale naša zgodba.

Andrej Seljak je dobil poziv, naj se 5. februarja 1946 zglasi na KLO-ju (Krajevnem ljudskem odboru) Ledine. Malo pred tem je bila pri Seljakovih na obisku njegova sestra iz Ljubljane. Ko se je vračala, so jo v Žireh ustavili miličniki in našli pri njej kg surovega masla. Morala je povedati, kje je dobila prepovedano blago. Seljaku so zato naložili visoko denarno kazen in v zvezi s tem je bil klican na KLO. V resnici je bila to pretveza za uresničitev načrta, ki so ga snovali že nekaj časa, dozorel pa je na mitingu pri Martincu na Spodnjem Vrsniku, pol ure hoda od Seljakove domačije. Začelo se je s harmoniko in plesom, nadaljevalo pa z zasedanjem ljudskega sodišča, ki ga je vodil napol pismen kovač – domačin. Že pred tem je zahtevo za obsodbo Seljaka podpisalo nad dvajset domačinov. »V imenu ljudstva« so ga torej obsodili na smrt in potem se je spet oglasila harmonika. Sedaj že pokojni harmonikar Tomaž Vende, po domače Zajc z Vrsnika, je kasneje povedal, da so Seljaka obtoževali, kako po gostilnah kritizira oblast. Knojevec Zrim, ki sicer ni bil domačin, je večkrat grozil, da bo Seljak svoje besede drago plačal. – Treba je povedati, da je bil Andrej Seljak, tako kot mnogi drugi, v začetku pripravljen sodelovati s partizani. Ko se je septembra 1943 – po razpadu Italije – formirala partizanska enota pri Češmelu v Idršku, se ji je pridružil in bil za kuharja. Morda so se mu prav tedaj odprle oči, kajti ob novembrski hajki, ko se je večina enote razbežala, je prišel domov in se kmalu zatekel v Rovte.

[Stran 046]
Ledine med obema vojnama

Slika 23. Ledine med obema vojnama

Ko se je torej Andrej Seljak 5. februarja odpravil v Ledine, ni vedel, da so ga malo prej obsodili na smrt. Šel je peš. Ker je nekoliko šepal, menda je od rojstva imel eno nogo krajšo od druge, si je pri hoji pomagal s palico. Njegova palica je bila nekaj posebnega, saj je na držaju imela izrezljano gadovo glavo. Čeprav so domači pričakovali, da se bo oče do večera vrnil, se niso vznemirili, ko ga ni bilo, saj se je včasih zadržal v gostilni. Ko ga niti zjutraj ni bilo, so vedeli, da je nekaj narobe. Odhiteli so v Ledine. Na KLO-ju so jim povedali, da je Seljak prejšnji dan pri njih opravil svoj posel in odšel. Spraševali so naprej in odkrili, da se je na poti proti domu ustavil v gostilni v Ledini, nato pa še pri Tratnikovih v Govejku. Zdi se, da so ga prijeli takoj, ko je odšel od Tratnikovih, kajti mimo Suhorja, ki je sosed Tratnikovih, so ga že spremljali oboroženci. Pripovedujejo, da je gospodar Suhor stal pred hišo in Seljak ga je ogovoril ter prosil: »Janez, pomagaj!« »Jaz nimam nič pri tem,« naj bi odvrnil Suhor. Od tam se je za Andrejem Seljakom, po domače Kraljem, ki je malo prej izpolnil 46 let, izgubila vsaka sled. Vsa prizadevanja, da bi odkrili vsaj njegov grob, so bila zaman. Ni ga bilo več in ničesar niso mogli izvedeti, kaj se je z njim zgodilo.

V začetku leta 1969 je umrla mati Ana in otroci so potem zaradi ureditve premoženjskih zadev zaprosili, da se oče proglasi za mrtvega. Postopek je vodilo Občinsko sodišče v Idriji in 27. novembra 1969 izdalo sklep, s katerim je pogrešanega Andreja Seljaka razglasilo za mrtvega; kot datum smrti je bil določen 5. 2. 1951, »ker o njem v zadnjih petih letih ni bilo nobenega poročila, pa je verjetno, da ni več živ, sicer bi se prav gotovo kaj oglasil ali bi kdorkoli o njem poročal«. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo, da »je pogrešani šel 5. 2. 1946 od doma, ko je bil klican na Oblo Ledine zaradi nedopustne prodaje surovega masla po njegovi sestri Arh Francki. Na občini v Ledinah se je zglasil, ko pa se je vračal proti domu, so ga v Govejku, kjer je bil v gostilni, (na Govejku tedaj ni bilo nobene gostilne, bila pa je v Ledini – op. J. M.) še videli in tudi še potem, ko je odšel iz gostilne proti domu. Za tem je za njim izginila vsaka sled«. Tu je sodišče pravzaprav navedlo izpoved Seljakovih otrok in dodalo: »O navedbah predlagateljev je sodišče izvedlo zaslišanje priče Tratnik Bože in Tratnik Ane. Prva je med drugim izpovedala, da je pogrešanega poznala. Nekaj preden je postal pogrešan, ga je še videla, ko je bil pri njih doma na obisku. Dodala je, da je pogrešani šel od njih domov, da ga pa potem domov ni bilo. Kaj bi se z njim zgodilo, ne ve povedati. – Po izpovedi Tratnik Ane se je pogrešani istega dne, ko je šel na Krajevni odbor v Ledine, zvečer oglasil pri njih doma, za tem pa je odšel domov v Žirovnico. Imel je poti nekaj več kot eno uro. Do svojega doma ni prišel. Kaj se mu je med tem zgodilo, pojasnilna priča Tratnik Ana ne ve povedati in tudi pozneje niso nič slišali, kaj je bilo z njim. – Na sodni oklic po Uradnem listu SFRJ št. 27 z [Stran 047] dne 26. 6. 1969 in na občinski oglasni deski o pogrešanem ni nihče ničesar poročal.«

Ali je tu sploh potreben komentar, da eni niso poročali, ker so se bali, da bi jih zaradi tega preganjali, drugi pa, ker jih je bilo strah, da bi prišlo na dan njihovo sodelovanje pri zločinu. Zanimiv je tudi dogodek, ki je povezan s Seljakovo palico, tisto z gadovo glavo na držaju. Decembra 1967 se je po pogrebu znanega čevljarskega mojstra Mlinarja med pogrebci v gostilni pri Kavčiču znašel tudi oče Suhor iz Govejka. Opiral se je na palico, ki je bila na moč podobna znani Seljakovi. Ko se je za njo nepričakovano začel zanimati Seljakov zet Vončina, je možakar pustil jed in pijačo, pograbil palico in hitro odšel iz gostilne. Pa naj še kdo reče, da je Andrej Seljak izginil brez sledu!

Nekaj podobnega, nič manj nenavadnega, se je nekaj mesecev kasneje istega leta 1946 zgodilo v Rovtah. Janez Jeršič, Čakovcov iz Rovt, se je od maja 1945 skrival doma. Zakaj? Pri vaški straži je bil pek, kasneje pa je bil nekaj časa pri četnikih. Čeprav ni nikoli imel nobene posebne vloge, se maja 1945 ni šel javit v Logatec kot večina drugih sovaščanov, ki niso šli na Koroško. Se je pač držal pravila, da pri takih zadevah ni dobro biti med prvimi, pozneje ga je pa zares postalo strah in se nikakor ni mogel odločiti, da bi se pokazal novim oblastem. Oktobra 1946 so zanj vendarle zvedeli rovtarski miličniki in ga prišli iskat. Na svoji postaji v Rovtah so ga zaslišali, naslednji dan pa naj bi ga odpeljali v Logatec. Ko so domači nekaj dni kasneje poizvedovali o njem v Logatcu, so jim povedali, da do njih sploh ni prišel. Bil je čas, ko so bili ljudje prestrašeni in zares je bilo nevarno spraševati o nekaterih zadevah. Tako se tudi za Jeršiča nikoli ni zvedelo, kaj se je z njim zgodilo in kje je pokopan.

Dvanajst let je že od tedaj, ko je Žirovski občasnik poročal o Andreju Seljaku in na koncu poročila izrazil upanje, da »se bo našel vsaj eden, ki se bo odločil in povedal za njegov grob, da mu ga svojci okrasijo in po tolikih letih prižgejo svečo.« To upanje je zvenelo kot prošnja in hkrati, kot nekaj samo po sebi umevnega. Pred dvanajstimi leti še nismo vedeli, si nismo predstavljali, da je zarota molka tako trdna, tako nehumana, da niti mrtvih ne dovoli pokopati. Kaj je zagrešil Andrej Seljak, da mora prestajati kazen še po smrti? On in njegovi otroci!

Seljakovi nekaj let po očetovi smrti

Slika 24. Seljakovi nekaj let po očetovi smrti

Ali ni tako razmišljanje popravljanje zgodovine, poizkus spreminjanja zgodovine, ki je že napisana in je ni mogoče spremeniti? Sodišče, ki je Seljaka na zahtevo svojcev razglasilo za mrtvega, je spraševalo priče o vzrokih in okoliščinah njegovega izginotja, pa ni dobilo skoraj nobenega odgovora. Otroci so premoženjske zadeve po očetu in materi uredili, še malo pa se bo tudi njihov čas iztekel, le zakaj bi jih sedaj vznemirjali in jim odpirali stare rane? Zakaj bi s tem begali njihove otroke, Andrejeve vnuke, in jim s tem odvračali pogled od sedanjosti in prihodnosti? Zgodovina je napisana in se je ne da spremeniti. Če bi mladi radi dokazali svojo humanost, naj kaj naredijo za rešitev vprašanja izbrisanih, naj razmišljajo, kako se bodo postavili po robu ameriškemu globalizmu.

Ko razmišljamo o nepojasnjenem zločinu nad Seljakom, Jeršičem, Pečelinom in Vončino, ki smo jih omenili v tej zgodbi, nam misel hiti še k desetinam, če ne kar stotinam podobnih žrtev nasilja v poletnih mesecih leta 1945: na primer k tistim, ki imajo spominsko ploščo v vodiški gmajni; k tistim, ki so se z Rakeka napotili proti Menišiji, pa nikoli niso prišli do nje; k tistim, ki so izginili ob raznih dolenjskih poteh in stezah. Senzorji že napisane zgodovine jih niso zaznali, zato jih ni opazila, njihovega [Stran 048] izginotja ni problematizirala, čeprav so se vračali iz taborišč, kjer so bili amnestirani. Ko spremljamo njihovo nikoli dokončano pot proti domu, se nehote vprašamo, ali so res padli le zaradi pijane maščevalnosti posameznikov ali pa je za to bilo dano naročilo od zgoraj. Oblast je amnestijo izvršila, ni pa mogla amnestirancev zavarovati pred »voljo« ljudstva? Občinske komisije, ki so po letu 1990 raziskovale te primere, na primer v občini Logatec je delovala Komisija za ugotavljanje resničnega izginotja občanov po drugi svetovni vojni, so opravile veliko delo, ko so sestavile sezname izginulih, krajev in drugih okoliščin njihovega izginotja pa večinoma niso mogle ugotoviti. Razstava Kolo nasilja, ki smo jo videli pred nekaj meseci, takih slučajev ni prikazala. Morda pa se bo nekoč zavrtelo kako novo Kolo in povedalo kaj več tudi o nasilju nad Seljakom in njemu podobnimi žrtvami komunističnega totalitarizma. Morda so bo celo našel kdo, ki bo končno le pokazal njihove grobove!

Andrej Seljak – Kralj iz Žirovnice

Slika 25. Andrej Seljak – Kralj iz Žirovnice

3.3. Satan obišče Bezuljak

Avtor: Vanja Kržan

3.3.1.

Preprosti osemnajstletni vaški stražar Tone Primožič – Kavčkov iz Bezuljaka v Menišiji, bajtarski sin, je s temi besedami naslovil svoje doživljanje strahot v noči med 18. in 19. septembrom. Zapis hrani njegova sestra Anica Primožič z Rakeka. Ali je morda pretiraval ali pa ima prav, bomo lahko razbrali iz članka.

S krvavo revolucijo v tej pokrajini smo se že srečali v eni od srhljivih zgodb v Zavezi, ko nam je mojstrsko pero pisca slikovito opisalo srhljivo noč, tokrat poleti 1942. Nad Menišijo se je razbesnela nevihta z bliski in gromi, kot da skupaj s sovražnimi in temnimi silami komunizma izliva svoj srd nad bedo ljudi. Morilci so kot vedno izbrali noč, ki naj bi skrila njihove zločine: sedemkrat so z nožem prebodli kovačevega sina Janeza Hitija iz Begunj, njegovega brata Franceta pa so odgnali in vrgli v Mihčevo brezno. Zakaj? Takrat vaškh stražarjev še ni bilo, da bi se partizani maščevali nad njimi. Že maja 1942 so vrgli v Krimsko jamo Mirka Koširja iz Dobca; julija 1942 so odgnali od doma in vrgli v jamo iz popolnoma neznanega vzroka šest deklet in vdovo ter mater dveh otrok. Z dvema od njih, Ančko in Pepco Obreza iz Begunj smo se seznanili že v 52. številki Zaveze, s tragičnim koncem dekleta Marije Zalar iz Kožljeka se bomo v eni od prihodnjih številk. Zakaj so jih zmetali v jamo? To lahko ljudje ugibajo še danes.

Razumljivo, da se zločincem, zmožnih takih dejanj, ki so se množila iz dneva v dan, pošteni fantje niso hoteli pridružiti in so jih partizani nasilno ali z lažnimi obljubami odganjali s seboj. Mnogi so pobegnili, ko so dobili nalog, da morajo ubiti poštenega človeka. Pred partizani taki fantje niso bili nikjer več varni. Nasilja je bilo vedno več, zato so predstavniki teh vasi šli na italijansko vojaško poveljstvo v Begunje poročat, da ljudje »ne morejo več živet« kot mi je dobesedno rekla Frančiška Košir (1924) iz Dobca. »Ali Begunje ogradite, da se bomo ponoči umaknili za žico, ali pa nas pošljite v internacijo.« »V internaciji je lakota,« so jih hoteli Italijani spametovati. »Toda nekateri so kljub temu šli prostovoljno v internacijo, da so se rešili partizanov in njihovega pritiska. Nihče pa ni takrat prosil za orožje!« se spominja gospa Frančiščka. »Tudi ni nihče izdajal naših ljudi, čeprav smo vedeli za terence, za sestanke in javke partizanov. Čutili smo z našim narodom in bili proti Italijanom.

Eden takih prostovoljcev za internacijo je bil Janez Plesničar iz Dobca, ki je pobegnil od partizanov, ko je videl strahote ob Krimski jami. Samemu sebi je obljubil, da ne bo nikoli prijel za orožje, zato tudi ni pristopil [Stran 049] k vaškim stražarjem, ampak si izbral internacijo in lakoto v taborišču Renicci. Njegov brat Franc je pri italijanskih oblasteh dalj časa prosil, da so ga izpustili, preden bi od lakote umrl. Že pred kapitulacijo Italije je prišel domov. Ni mu preostalo drugega, kot da je pristopil k vaškim stražarjem, ki jim je v Dobcu poveljeval brat Franc Plesničar. Po vojni nista bežala, ampak se skrivala do jeseni; zbežala sta v Italijo in prek taborišč prišla v Argentino.

Prav tako se domačini niso strinjali s posameznimi partizanskimi ‘akcijami’. Zakaj ubijati Italijane, če so pri tem žrtve tudi Slovenci? Domačini iz Bezuljaka se spominjajo posameznih partizanov, ki so 20. oktobra 1941 prišli iz Loške doline (danes naj bi bili to ‘borci krimskega polbataljona’), in so – tako piše na partizanski spominski plošči – »v napadu na Bezuljak razbili italijansko postojanko, zaplenili veliko orožja in opreme pa vrgli v zrak skladišče razstreliva«. Kaj pa vedo o tem ‘napadu’ domačini iz Bezuljaka?

Skladišče razstreliva je bila majhna kamnita hišica, v kateri so že pred vojno imeli pripravo za gašenje požara. Zdaj, ko je bilo v njej še razstrelivo, jo je stražil italijanski vojak, ki so ga tisto noč partizani zahrbtno umorili, skladišče pa minirali. Zaradi eksplozije so domačini vso vojno ostali brez šip po domovih. Takoj pa se je tudi razvedelo, da so isto noč umorili še več starejših pomožnih italijanskih vojakov, ki so prebivali v kakšni od zapuščenih hiš v okolici. Nikoli niso ti vojaki storili domačinom nič žalega, nasprotno, še hranili so jih. In zakaj so jim, po pričevanju domačinov, prerezali vratove zahrbtno, ne v boju?

Italijanska vojaška oblast je odgovorila na to akcijo. V sodnijske zapore na Miklošičevo v Ljubljani so za nekaj mesecev zaprli 29 domačinov, tudi Toneta Primožiča in njegovega ata. Na srečo ni bil nihče ustreljen. Rešil jih je advokat Franc Kranjc iz Dobca in cerkniški župnik Štrajhar. Kmalu pa so pričeli Italijani streljati civilno prebivalstvo vsakič, ko so partizani zaropotali in zbežali; v tem so bili namreč njihovi napadi.

Oboroženi nastopi partizanov, namenjeni predvsem pobijanju domačinov, ki se takemu osvobodilnemu boju niso hoteli pridružiti ali so bili idejni nasprotniki revolucije, italijanska vojaška oblast pa jih ni zaščitila, so samodejno sprožili nastanek vaških straž. »27. julija 1942 je bila ustanovljena vaška straža, ki je imela sedež sredi Begunj pri Bonaču, kjer je bila gostilna in pošta,« pravi gospa Frančiška Košir iz Dobca in še dostavi: »Stvari so šle čez rob. Ljudje niso mogli več prenašati nasilja. Sprva sta bila komandanta vaških stražarjev Lojze Matičič z Rakeka in Anton Meden iz Kožljeka, šele kasneje je prevzel vodstvo Jože Vojska, ki je služboval v Cerknici.«

Takoj ko se je vaška straža ustanovila, so po vaseh prevzeli vodstvo posamezni stražarji. Vedno so dobivali iz Begunj povelja o nenapadanju in poslušnosti vodstvu. Vabili so ljudi iz Menišije, da se zatečejo ponoči v zastraženo postojanko v Begunje, kjer naj bi bili varni. Fantje iz Dobca so zvedeli, da se ponoči med 18. in 19. septembrom pripravlja partizanski napad na Dobec, Bezuljak, Topol in Selšček. Gospa Frančiška Košir se spominja: »Naši fantje so se odločili, da v Begunje ne gredo, ker so bile že prenapolnjene. ‘Ne gremo, dokler bo v Dobcu le ena hiša, ki jo moramo braniti,’ so se uprli stražarji. Podobno so se odločali tudi drugod.« Hoteli so braniti svoje domačije, svoje domače in svoje sovaščane. Razen v Dobcu je to noč povsod gorelo, tudi v Begunjah!

Preden se bomo seznanili s septembrsko nočjo, se še za nekaj trenutkov pomudimo v tej edinstveni pokrajini.

Menišija je kraška planota nad Cerkniškim poljem. Porasla je z gozdovi, na ravnicah so bile med vojno skrbno obdelane njive in otrebljeni pašniki. Razprostira se na prehodu s Cerkniškega in Planinskega polja proti Rakitniški planoti. Še danes je Dobec najbolj odročna vas, Kožljek, najvišji po legi, se razgleduje daleč okoli, prav tako Otave in Župeno. Nižje, kjer se pokrajina že odpira proti Begunjam, ki so središče Menišije, so še Bezuljak, Selšček in Topol. Ime Menišija je ta pokrajina dobila v preteklosti, ker so bili gozdovi in zaselki v lasti menihov kartuzijanov, ki so imeli samostan v Bistri v bližini Vrhnike. Ves čas so bili gozdovi največje bogastvo pokrajine, ki ljudi ni preživljala z obiljem.

V Bistro so prišli menihi okoli leta 1255, vas Dobec se v 13. stoletju omenja kot last kartuzijanskega samostana v Bistri. Vse vasice in cerkve v Menišiji so po izvoru zelo stare. Znana je cerkvica sv. Lenarta nad Dobcem, ki so jo postavili kartuzijani za kažipot popotnikom in baje je menih, ki je stalno živel v bližini, vsak večer prižigal v kapelici luč. Z zemljiško reformo cesarice Marije Terezije je bila zemlja razdeljena podložnikom, z odlokom cesarja Jožefa II. je bil tudi samostan v Bistri ukinjen. Danes je Menišija znana po mnogih kraških pojavih, po stari rimski cesti, ki je prek Menišije, [Stran 050] Cerknice in Loža vodila vse do Reke. Na gozdnatem pobočju so še danes vidni ostanki rimskega obrambnega zidu.

Predvojna druščina fantov iz Bezuljaka in Kožljeka

Slika 26. Predvojna druščina fantov iz Bezuljaka in Kožljeka

Ne bomo se ustavljali v tako daljni preteklosti teh krajev in ljudi. O njej še danes pričajo zgodovinski viri, nikjer pa ni v celoti zapisana krvava zgodovina državljanske vojne in revolucije med drugo svetovno vojno, še manj vemo za posamezne pretresljive usode njenih ljudi v tem času, pomorjenih ali tistih, ki so ostali živi. Vendar je tudi vse to zgodovina današnje Menišije. Ob pričetku vojne je Menišija štela okrog 800 duš. Če se ustavimo ob farni spominski plošči na pokopališču v Begunjah, bomo le nemo in spoštljivo zastrmeli vanjo. Na njej so vklesana imena 202 žrtev te fare, torej četrtina življenj Menišije, ki jih je pokosilo komunistično nasilje med državljansko vojno, večino pa po vojni. V večstoletni zgodovini te fare nobena oblast ni zagrešila takega pokola, kot ga je uspelo komunistom v pičlih štirih letih. Najbolj pretresljive so letnice tistih pomorjenih šestnajst in sedemnajstletnih fantov, ki so jih po amnestiji mladoletne izpustili s Teharij, toda domači terenci so nekatere od njih zverinsko pobili še preden so prišli domov. V Dobcu je bilo med vojno dvajset hiš. Po vojni je enajst vdov žalovalo za možmi, skupaj z njihovimi sinovi je bilo 26 mrtvih.

Celo okupator, ki je še posebno med italijansko ofenzivo neusmiljeno streljal partizane in civiliste, požigal in pošiljal v internacijo, ni mogel prekositi revolucionarnih Slovencev. Na spominski plošči padlih partizanov iz Menišije je okupatorjevih žrtev skupaj s talci in interniranci 47.

3.3.2. Menišija gori

Videli smo že, da so se vaški stražarji odločili, da v noči 18. septembra ostanejo doma, tudi če bi morali braniti le en sam dom. Po pripovedovanju Frančiške Košir sta v Dobcu Franc Plesničar – Oglarjev in Alojz Kranjc – Jožetov zvečer dala drugim dvanajstim stražarjem povelje, da ostanejo na vasi in mirujejo, tudi če začnejo partizani napadati. Stražarji so bili slabo oboroženi, zato so rade volje ubogali povelje.

Franc in Lojz sta si pred tem izposodila od italijanske vojske v Begunjah mitraljez in z njim zvečer odšla do cerkvice sv. Lenarta, nekoliko dlje od vasi in ga namestila v zvonik. Iz vasi sta kmalu zaslišala silovito obstreljevanje hiš, kjer so živeli vaški stražarji. [Stran 051] Partizanom so bili domovi stražarjev dobro znani, saj so imeli pomoč terencev, vodja napada pa je bil domačin iz Bezuljaka, partizan Maks.

Tedaj se je oglasil mitraljez in na vso moč presenetil partizane. Takega ‘protinapada’ sploh niso pričakovali, predvsem pa niso vedeli, da ‘napadata’ samo dva stražarja, zato so se umaknili. Ko je Maks prihitel na pomoč svojemu bratu Vandeku, ki je vodil napad na Bezuljak, in ga je ta vprašal: »Kaj si naredil v Dobcu?« mu je brat priznal: »Nič, ker so bili vsi hudiči zunaj.«

Po tej izkušnji, ki se je srečno iztekla, so stražarji po vzoru v drugih vaseh utrdili Podlipčevo hišo, zabili okna, napravili ozke reže za strelne line in napeljali okrog hiše bodečo žico. V to ‘trdnjavo’ so se domačini zatekali zvečer. Partizani so večkrat ponovili napad na vas, da bi ujeli in postrelili stražarje. Toda do Podlipčeve hiše jih ni bilo, zato so večkrat zažigali le obrobne hiše in divje streljali po vasi. Enkrat so jih presenetili Italijani, ki so proti jutru prišli s topovi, tako da so partizani zbežali; lovili jih niso nikoli.

Domačini, ki so jim po večini slamnato krite hiše in skednji goreli kot bakle, so se zavarovali tako, da so si izdelali hrastove kadi in priskrbeli najrazličnejše posode ter jih imeli vedno napolnjene z vodo. Nekoč je domačin, ki mu je zmanjkalo vode, gasil kar z moštom. Če pa je kakšna hiša imela v kleti kamnit obok, so se žene in otroci zatekli podenj.

3.3.3. Tone Primožič Kavcov iz Bezuljaka pripoveduje

Maksov brat s partizanskim imenom Vandek, domačin iz Bezuljaka, je tisto septembrsko noč med 18. in 19. vodil napad na Bezuljak, podobno kot Maks ponesrečeni napad na Dobec v isti noči.

Tone Primožič (1924), vaški stražar iz Bezuljaka, je strahote te noči tako močno doživljal, da je svoja občutja kasneje zapisal, zato so se nam ohranila do danes.

V noči tri mesece pred tem, ko so zaklali Hitijevega Janeza, Kovačevega iz Begunj, in njegovega brata Franceta vrgli v Mihčevo brezno, je nad Menišijo besnela nevihta. Tokrat pa se je topel septembrski večer spokojno prevešal v jesen. Ob enajstih zvečer pa je pričelo grmeti iz mitraljezov bolj, kot če bi se razbesnela najhujša nevihta in namesto bliskov so noč razsvetljevali ognjeni zublji gorečih domov. Do štirih zjutraj se je nad Tonetovo rojstno vasico, nad njeno bedo in vaškimi stražarji, ki so jo hoteli obvarovati pred najhujšim, izlivala hudobija in maščevalni srd revolucije v podobi satana, ki je privihral nad Bezuljak. Ali ga bo Tonetu uspelo zadržati, da se ne bo do konca razbesnel nad Švigljevo družino, ki jo mora varovati tudi za ceno svojega življenja pri osemnajstih letih? Ali nam ni Tone naslikal podobo vaškega stražarja, enega izmed tisočih, ki so pred satansko hudobijo in maščevanjem varovali svoje domačije, po vojni pa bili, na tisoče, zverinsko pobiti. Vrednost Tonetovih enaindvajsetih kitic ni v verzih, ampak v zrelosti preprostega osemnajstletnega vaškega stražarja. Navedla jih bom v prozi, ohranila pa Tonetovo izražanje.

»Bil je vroč in soparen popoldan, ko sem stal pred komando v Begunjah na straži. Pozno zvečer, že po policijski uri, sem prišel domov. Pa smo bili takoj štirje poslani na stražo v Švigljevo hišo, Bezuljak številka štiri, ker je že preteklo noč okrog nje divjal satanski ples. Komaj ležem, da bi truden zaspal na dobro postlani postelji, se prebudim ob prvem strelu in takoj primem za puško ob postelji.

Z gornjega konca vasi se oglaša vedno močnejše streljanje, potem pa nas vse skupaj nekaj zapeče v oči: Joj, pri Rutarjevih gori! Komaj se malo pomirim, zaslišim, da je satanski ples zdaj že sredi vasi, pred Švigljevo hišo. Obkoljeni smo, v nas so naperjeni mitraljezi z vseh strani!

Pa vendar nismo zgubili poguma, odgovorili smo jim na vsak strel. Partizanski poveljnik je tekal okoli hiše kot iz uma in strašno klel. Nato so štirje partizani s komandantom vdrli skozi okno v kuhinjo; že so sredi veže, vendar si po stopnicah ni upal nihče. ‘Odvrzite puške!’ se je glasilo njihovo povelje. Jaz pa: ‘Saj nisem otrok. Nobenega od nas ne boste dobili!’

Stal sem na vrhu stopnic in jih čakal, za zidom v podstrešju se je stiskala družina: oče, mama, otroci. Jokali so, molili, kar je kdo mogel, in vsak trenutek čakali smrti. Ne vem, kje so bili drugi stražarji, vem samo to, da so se tisti čas dogajale okrog mene strašne stvari, kot je bil strašen glas partizana:

‘Ali se nočete predati?

Vas moramo še spraševati?

Prosili vas ne bomo več!

Se boste morali tu notri speč!’

Tako so nam grozili, mi pa smo vztrajali. Vzdržali bomo, čeprav se bomo v ognju [Stran 052] pekli! ‘Zažgite, zažgite,’ so kričali od zunaj. ‘Naj se iz njih naredi oglje!’ Nato so hitro obkolili hišo, da ne bi mogli zbežati.

Hlev je že ves v ognju, že gori hiša, kaj bo zdaj z nami, reveži? Kar naprej so peli mitraljezi svojo žalostno pesem. ‘Ali bo že kmalu dan?’ smo se spraševali. Toda bilo je komaj polnoči.

Vročina ognja, prasketanje plamenov, dim! Zatekli smo se v kaščo pod kamnit obok, če nam bo tam mogoče pričakati dan. Toda dneva ni in ni. Vsa hiša je že v ognju, gorijo stopnice! Hitro vedro v roke in nosit vodo! Iz vasi pa kričanje, jok in stok. ‘Usmili se nas večni Bog!’ se sliši k nam od vsepovsod. Pred hišo pa divjak divjaka ščuva.

Kamniti obok se ni vdal plamenom. Družina je na varnem, toda jaz mirovati nisem mogel. So divjaki odšli? Kaj se na vasi godi? Samo če pomislim na svojo vas, me strese strupen mraz. Ob petih potihne kričanje, stok in jokanje. Še temno je jutro, ko sprašujem ljudi, ki shajajo se sredi vasi. Menijo se o volkovih, ki ponoči so nas obiskali v podobah človeških. Vsak je zamišljen, bled kakor smrt. Hodijo po pogorišču in se čudijo: ‘Le kdo je tu živ mogel ostati!’ Kmalu pa zvedel sem strašno novico,« končuje Tone dobesedno svojo pesniško izpoved, »ki me zadela je sredi srca: doma imaš očeta mrtvega.«

Od Švigljeve družine sicer ni ostalo oglje, ampak se je po tej noči razbila. Nekaj časa so še hoteli vztrajati na zasilno popravljenem pogorišču, toda pozimi so se morali preseliti v Begunje, toda tudi tam niso mogli ostati dalj časa, zato je mama otroke razdelila med sorodnike po različnih vaseh. Najstarejši Tone je bil po vojni vrnjen v Teharje, od koder mu je uspelo pobegniti. Do zime se je skrival v okolici doma. Na jesen je pobegnil in do konca življenja živel v tujini. Drugi sin France je bil ubit na Teharjah, tretji, Ivan je odšel od doma na Koroško, vendar so ga vrnili zaradi mladoletnosti in je po zaporih dočakal svoja zrela leta.

3.3.4. Tonetova sestra Anica pripoveduje

Vprašali smo še Tonetovo sestro Anico Primožič (1927), ki danes živi na Rakeku, kako je ona preživela to srhljivo noč. Še prej se na kratko ustavimo pri njuni družini, po domače pri Kavcovih ali pri Nežnih. Leto mlajši od prvorojenca Toneta je bil Janez (1925), ki je kasneje tudi pristopil k domobrancem. Oba s Tonetom sta bila po vojni vrnjena na Teharje in ubita.

Brata (z leve) Janez in Franc Plesničar iz Dobca

Slika 27. Brata (z leve) Janez in Franc Plesničar iz Dobca

Anica je bila tretji otrok zakoncev Primožič: matere Ane (1893) roj. Žot iz Rakitne in očeta Antona (1891) iz Bezuljaka. Za Anico so bili še štirje otroci: dva brata in najmlajši sestrici. Mama jim je umrla za tuberkulozo l. 1939, ko je bilo Anici dvanajst let, najmlajši sestrici pa le dve leti. Že zelo bolno so jo odpeljali na Golnik. Anica se tega dne še danes spominja. Mama je poklicala k sebi vse otroke razen drugega sina Janeza, ki je živel pri nekem kmetu na Uncu. Nič posebnega jim ni naročala, le bridko je jokala in tožila: »Nikoli več vas ne bom videla.« Najmlajša, dveletna Mara je glasno jokala in hotela z mamo. To, kar je mama slutila, se je uresničilo. In kako so otroci zvedeli za njeno smrt? Nekega jutra je Anica zaslišala jokanje stare matere: »Oh, Bog pomagaj, mama je umrla! Pa Bog je mamo vzel namesto mene, ki sem stara.« Ata je na Golniku mamo večkrat obiskal in umrla mu je na rokah. Že prej mu je večkrat govorila, katerim sorodnikom naj nas razdeli po njeni smrti. Za pogreb ni bilo denarja. Mamo so pokopali na pokopališču v Križah, pogrebci so bili ata, mamina daljna sorodnica, duhovnik in mežnar. Ata nas ni razdelil, ampak obdržal doma. S Tonetom sta se zaposlila [Stran 053] pri gradnji Rupnikove linije in nekaj zaslužila. Anica se spomni vreče moke in zdroba, ki sta ju prinesla domov. Do l. 1930 pa je ata kot tesač tesal hlode s plenkačo.

»Jaz sem gospodinjila, imeli smo kravico, kakšnega pujska ter par voličkov za vprego in gnoj. Veliko stvari sem morala sama podelati, ker je stara mama slabo videla. Revna zemlja nas je težko preživljala, v glavnem smo pridelali krompir, repo, peso, nekaj fižola, ječmen, oves, pšenice nikoli. Bajtarji kruha nismo imeli. Šest let ga nisem videla. Za vse sem skrbela, bila sem skrbnica brez denarja. Edino veselje, ki sem ga imela, je bila šola. Ko je mama umrla, sem morala ostati doma in zelo sem se jokala. Veliko veselja smo imeli otroci z našimi živalmi, mladi pujski so kar letali za nami po vrtu.«

Živo doživljanje strahot septembrske noči, atova smrt, bremena, ki so se po tem zvalila na ramena petnajstletne deklice, so še naprej grenili njeno mladost, če je Anica sploh kdaj občutila, kaj pomeni biti mlad.

Tistega septembrskega dne so ves dan kopali krompir. Zvečer so ga znosili z voza v klet, stara mama Neža jim je pripravila večerjo: obličnik s kompotom, to je neslan krompir v oblicah in nesladkan kompot iz štrboncljev (vrsta sliv). Zmolili so še in šli spat, le ata je še posedel pred hišo in v miru pokadil cigareto.

Anica se spominja, da jo je prebudilo močno bunkanje po vhodnih vratih. Partizani so s puškinimi kopiti razbijali po njih in streljali skozi okna, ki so bila brez šip. Popokala so ob eksploziji skladišča z municijo. Partizani! »Že beseda sama je v meni vzbujala strah in grozo. Slišim ata, ki odpre vežna vrata in pravi: ‘Kaj pa č’te od mene?’ In slišim, da vrata zapre. Nekaj trenutkov je bilo tiho. Vstanem, ker zaslutim, da se dogajajo strašne stvari. Potem zaslišim staro mater: ‘Bog se usmili, kaj je danes pri nas!’ Vidim ata, da skoči skozi kuhinjsko okno in zbeži. V sami kombinežici, kakor sem spala, stojim v kuhinji. Ne vem zakaj, v naslednjem trenutku še jaz skočim skozi okno in se za hišo poženem v beg. Če je zbežal ata, moram še jaz. Zaslišim rafal, toda nič se ne zgodi, krogla me ni zadela. Vržem se v travo in priplazim se do žične ograje, s katero smo imeli ograjen naš svet za hišo. Kombinežica se mi natakne na žico in v smrtnem strahu, da me partizani ne bi dobili, povlečem z vso silo, da razparam kombinežico in kožo na hrbtu. Priplazim se do poti in zagledam ata, ki teče po poti navzdol. ‘Ata! Ata!’ mu zakličem, on pa nič in teče naprej proti vasi, jaz pa se plazim navzgor proti zadnjim hišam. Priplazim se do Turkove hiše in se zadaj za hišo zavlečem pod hlode. Bilo je okoli enajste.

Drgetam od mraza in strahu in v grozi prisluškujem v noč. Nenadoma zagledam Rutarjevo hišo v plamenih. ‘Joj, da se ne vnamejo še hlodi ob meni!’ mi v moji otroški glavi preskakujejo misli, kar sem sprva domnevala, da gori bližnji senik. Vendar ostanem prikovana na tla, ker zaslišim presunljiv jok Žnidarjevega, Starcovega Janeza. ‘Kje je moja žena? In moj otrok?’ Potem se zgrudi, ker mu je dumdum krogla preparala roko. Micka, Janezova žena, in njuni štirje otroci so bili gostači pri Rutarjevih, ker jim je hiša zgorela že med italijansko ofenzivo. In že zagledam Micko, ki je iz goreče hiše z eno roko vlekla na prag zaboj, z drugo pa je v naročju držala enoletno deklico. Mojstrski strel partizana zadene le mater, da se zgrudi v ogenj, punčka pa se ji živa skotali iz rok.

Nisem videla, kdo jo je pobral, kasneje sem slišala, da neki partizan in jo odnesel sosedi. Pretreslo me je ponovno kričanje. Tokrat je vpil Urbanov ata: ‘Pustite jo, tisto, ki nima ne moža ne brata!’ Mislil je na šiviljo, ki je bila tudi Micka Žnidarjeva in je živela z mamo v majhni bajtici. Partizani so jo imeli za živi zid, da bi jih ubranila pred streli. Potem nedaleč proč spet zagledam soj ognja, zdaj gori še Švigljeva hiša. Najstarejši Švigljev Tone je bil tudi vaški stražar. Devet mlajših bratov in sester pa je bilo v goreči hiši. Ponoči so z grozo opazili, da je nekam izginil najmlajši, šestletni deček. Kdaj? Kam? Šele zjutraj so ga lahko iskali in našli v pregraji, kjer so shranjevali žito. Nič ni jokal, le brez besed gledal.«

Kasneje je Anica zvedela, da je bil poveljnik napada v tej noči Lojz Popek, s partizanskim imenom Vandek iz Bezuljaka, sovrstnik, sošolec in nekdanji prijatelj vaških stražarjev. Njegov brat Tone Popek, po partizansko Maks, pa je v isti noči vodil aktivnosti v Dobcu, kot smo že zvedeli iz pripovedovanja Frančiške Košir. »Ko sem še ležala pod hlodi,« nadaljuje Anica, »sem slišala dekle Ano Turšičevo, ki je Lojzu vpila: ‘Lojz, kaj pa delate? Kaj pa smo vam naredili?’ Lojz je takrat že odhajal iz Bezuljaka in naročal drhali, katero hišo naj še zažgejo. Morda je prav Ana zdramila Lojza iz obsedenosti in preprečila, da niso zažgali vse vasi.

Ne, pod temi hlodi, z ognjem, streli in kriki okrog sebe, sploh nisem varna, sem si [Stran 054] mislila in vstala. Nisem se več plazila; prihuljeno sem tekla proti smrekam ob sosednji hiši. Šele zdaj sem začutila pekočo bolečino na hrbtu. Videla sem luč in planila noter, skoraj gola, krvava, na smrt prestrašena. Polegli so me k svojim otrokom. Oči so mi same od sebe ostale odprte. Vstala sem in gledala skozi okno, kako sta goreli obe hiši. Zgodaj zjutraj, nekako ob petih sem stekla domov. Nad vas je legla smrtna tišina.

Družina Primožič po mamini smrti – Stojijo (z leve) Tone, Anica in                         Janez

Slika 28. Družina Primožič po mamini smrti – Stojijo (z leve) Tone, Anica in Janez

Vrata štale so preklana na pol ležala na tleh, štala prazna, vrata hiše na stežaj odprta. Vstopim in hodim po hiši, kot da bi bila zame nekaj tujega. Vse je bilo prazno, opustošeno in še danes se mi zdi, kot da je iz nje vel mrtvaški dih. Kje je stara mati in mlajša brata in sestrici?

Partizani so potem, ko sva z atom pobegnila, prišli v hišo in ker stara mama ni vstala s postelje, so jo nagnali z besedami: ‘Baba, kaj ti ne boš vstala?’ Z vsemi štirimi otroki so jo zaprli v svinjak soseda Severja, ker pa so pujsi preveč cvilili, so staro mamo z otroki segnali v štalo h kravam. Ko sem jih našla, sem takoj odšla po vasi z mlajšima bratoma, za roki sem vodila pet in šestletno sestrico. Hodili smo od hiše do hiše in spraševali, če je kdo videl našega ata. Nikjer niso vedeli zanj.

Prišli smo tudi do Ulčarjeve hiše na spodnjem koncu poti, po kateri je sinoči tekel ata. Ulčarjeva mama mi je prestrašena zatrjevala: ‘Ne, nič ga nismo videli, prav nič.’ Že smo hoteli oditi, pa zakliče za nami: ‘Pa vseeno pojdite pod naš kozolec pogledat!’ In smo šli. V lojtrniku smo zagledali ata: negibno je ležal, bil je slečen in ves krvav, kri je bila v vozu in pod vozom. Ulčarjeva mama je prihitela za nami in potem še oče. Od nekod z vasi je prišel še brat Tone. Iskal nas je. Ulčarjeva sta povedala, da se je naš ata ranjen privlekel pod njihov kozolec. Glasno je tožil in vzdihoval. Ulčarjev oče je vprašal: ‘Kdo kliče?’ ‘Kavcov Tone,’ se je oglasil naš ata. ‘Vode, vode mi prinesi!’ ga prosi ata. Ulčarjev mu jo je prinesel, pa je ni mogel spiti. Vse do štirih zjutraj je glasno tožil. Slišali so ga tudi partizani, saj so bili skriti za vsakim vogalom. Prišli so in eden ga je zabodel v trebuh. Ulčarjeva hčerka jih je [Stran 055] videla in slišala, da je ata še enkrat glasno kriknil, nato pa umolknil.

Zdaj smo bili sami, brez mame in ata. Dopoldne smo ata na Ulčarjevem lojtrniku pripeljali domov. Še med potjo in doma je krvavel. Na vasi so zbili dva zaboja, enega za ata, drugega za Žnidarjevo Mici. Pokopali smo oba hkrati v isto jamo na pokopališču. Pokopal ju je župnik Turk. Vsa vas je šla za pogrebom. Enajst sirot, samih otrok je stalo ob grobu, nas sedem in Žnidarjevi štirje. In tako sami, kot smo bili ob atovem grobu, smo morali sami hoditi skozi življenje, družba nas je izločila.

Čez en teden je prišla na lepem domov krava. Nekega jutra smo jo zagledali, ko je jedla seno iz štanta v kozolcu. Kako smo je bili veseli! Bili smo rešeni, ker smo imeli vsaj mleko. Nasušili smo jerbas suhega sadja, pa so nam še tega odnesli partizani. Hodili smo okoli ljudi pomagat, da smo dobili kaj jesti in od tega prinašali bolehni in skoraj slepi stari mami domov. Občasno je prihajal domov Tone in kaj postoril.

Ko se je bližala zima, so nas otroke in staro mater prišli iskat sorodniki z Rakeka, da smo šli pod zaščito. Ostali smo samo čez zimo. Če se spomladi ne bi vrnili, bi nam pokradli še tisto malo, kar smo imeli. Pa so nam kljub temu delali preiskave.

Nekoč sta prišla dva mlada mulca in našla pri bratu Francetu italijansko srajco in deko in še nekaj drugih malenkosti, kaj več pa tako nismo imeli. Zahtevala sta od mene, da to peljem na vojni urad v Begunje. ‘Ne bom peljala tudi če me ustreliš,’in resnično mi je bilo v tistem trenutku vseeno, tudi če me ustrelita. Ves čas sta kadila in eden od njiju mi je ugasil dva čika na roki, da se mi še danes pozna. Potem sta morali mlajši sestrici odpeljati voziček po poti čez gmajno, da jih ne bi ljudje videli. Tako glasno sta jokali od strahu, da se mi je trgalo srce.

3.3.5. Izločeni iz družbe

Po vojni sta bila oba starejša brata Tone in Janez vrnjena s Koroškega, verjetno v Teharje, in ubita neznano kje. Mi doma smo bili izločeni iz družbe, kot da nas ni. Zapleniti niso imeli kaj. Ostala sem doma za gospodinjo, sestrici sta pričeli hoditi v šolo in omogočila sem jima, da sta se izšolali. Zakrpala sem na stotine lukenj, prišila na stotine krp, ožela na stotine kosov perila in oblačil, ko sem z vozičkom vozila prat na potok v Begunje.

Po vojski bi se bila rada zaposlila, da bi lahko preživeli. Še po vojski dolgo nismo videli kruha. Pa sem morala na prisilno delo plet peso na zadružne njive. Prvo zaposlitev sem dobila šele l. 1952 v Begunjah na žagi. Zaposlili so me zato, ker za tako težaško delo niso dobili zadosti ljudi. Taka dela so prihranili za nas, ‘ta bele’. Še posebno hudo je bilo pozimi. Z golimi rokami, rokavic nam ni nihče dal, smo morale ženske same nalagati zaledenele, spolzke in težke deske in hlode na kamione, do štiri metre visoko. Takrat še ni bilo viličarjev. Kmalu so nam pričeli ledeneti prsti. Namesto viličarjev smo morale to delati hčerke in sestre ‘narodnih izdajalcev’ ali vdove ‘izdajalcev’. Pa še hvaležne smo morale biti, da smo to slabo plačano delo dobile. Spominjam se nekega svetega večera, ko smo morale še prav težko delati in tako nas je zeblo, da nismo več čutile rok in nog. Sodelavka je jokala od mraza in obupa in naenkrat se je iz nje iztrgalo: ‘Prekleta mati, ki me je rodila!’ Bila je vdova ubitega domobranca z otroki. Delale smo kot sužnje tudi po drugih, bolj oddaljenih krajih težaška dela, ki smo jih komaj zmogle, a smo jih morale, da so nas obdržali v službi: nalagale smo težke vreče cementa, umetnih gnojil, opeko. Ob vsaki uri in vsakem vremenu sem morala domov peš. Prehodila sem na tisoče kilometrov, po prahu in vročini, po ledu in mrazu.

Na žagi sem delala sedem let. Potem sem osemindvajset let opravljala najnižje posle po kuhinjah raznih gostiln in gostišč. Napredovati nisem mogla, ker so bile vse šole in tečaji zame zaprti ali pa so bili tečaji preveč oddaljeni, da bi jih lahko po službi obiskovala. Do leta 1980 je bila zame zaprta tudi meja, čeprav bi šla rada obiskat sorodnike v Ameriko.

Najlepši spomin po vojni, čeprav združen z bridkostjo, je bil obisk materinega groba v Križah l. 1947. Vsa ta leta sem si srčno želela, da bi šla na njen grob. Toda kje naj dobim denar za vlak? Prosila sem nekoga, da bi mi ga posodil, pa se je premislil: ‘Kako mi ga boš pa vrnila, saj ga tudi potem ne boš imela.’ Končno sem ga le dobila od nekoga drugega. Šla sem čisto sama. Prvič sem se peljala z vlakom, prvič odšla v neznane kraje, srečevala same tuje ljudi. Vedela sem, da so Križe nekje pri Kranju. Toda v Kranju nisem izstopila. Pripeljala sem se do Radovljice in tam mi je sprevodnik rekel, da sem predaleč in da moram z vlaka. Stojim na peronu in jokam, za mano pride fant in še težje mi postane pri srcu, ker sem se ga bala. Pri prvi hiši ob postaji me zagleda neka ženska: ‘Deklica, zakaj pa jokaš?’ Fant je njen sin, [Stran 056] me potolaži, Križe so pa daleč in sin me lahko pospremi pol poti. Šla sva skupaj in prišla do nekega kraja, kjer je bil miting. Bala sem se mitingov in ljudi na mitingih. Fant je ostal tam, mi pokazal pot in rekel, naj hodim samo naravnost naprej in prišla bom v Križe. Nisem hodila, ampak tekla in vso pot spraševala ljudi, če je pot prava in vsi so mi pritrjevali. Mračilo se je že, bliskalo in grmelo je, da je odmevalo od gora, jaz kaj takega v naših krajih še nisem slišala. Ko sem prestrašena in zbegana pritekla v Križe, se je iz zvonika cerkve oglasil večerni Ave Marija. Blago kot materina roka me poboža po srcu. Bila sem na cilju in vedela sem, da je cerkovnik, ki je zvonil, edini človek, ki bi mi lahko pokazal mamin grob. Verjetno je opazil mojo zadrego in zadržanost, čeprav se njega nisem bala. ‘Deklica, kaj pa iščeš?’ me ogovori. Ko mu povem, pravi, da bova grob poiskala naslednji dan. ‘Imaš tukaj koga znanega, da boš prenočila pri njem?’ Na to pa nisem pomislila in skoraj bi me spet oblile solze. Lahko sem prenočila kar pri njih doma. Naslednji dan sva poiskala mamin grob.«

Tone Primožič med vojno

Slika 29. Tone Primožič med vojno

Ali ni bilo vse Aničino življenje kot iskanje davno pokopane sreče v otroštvu, ko je izgubila mamo in so ji odgovornost, delo in skrb za dom, mlajša brata in sestri ukradli lepoto otroštva; ko so ji strahote vojne, smrt očeta in obeh starejših bratov pokopale mladost in napolnile izpraznjen dom le z zagrenjenostjo in dodatnimi skrbmi; ko je povojno zaničevanje in ponižujoče garanje po zadružnih njivah in na žagi uničevalo njeno ženskost in ji teptalo njeno srčno željo, da se poroči in podari svojim otrokom topel dom. Imela je možnost, čutila hrepenenje, a je spomin na revolucionarne nasilneže zatrl v njej še to zadnjo željo. Kot da mora vse življenje ostati žrtev za druge.

Na rojstni hiši Vandeka in Maksa v Bezuljaku, ki sta v septembrski noči vodila napade v rojstnem Bezuljaku in v Dobcu, je spominska plošča z napisom:

V tej hiši sta bila rojena dva,

pripravljena, da se žrtvujeta za domovino:

narodni heroj

Popek Alojz – Vandek

prvoborec

Popek Tone – Maks Oba padla 1943 leta

Ali ni za preživele v Bezuljaku in po vsej Menišiji tak napis žaljiv? Kdaj se bo končalo poniževanje Anic in Tonetov, živih in mrtvih, ki so bili žrtve takih in podobnih herojev in prvoborcev, ki so se »žrtvovali« za domovino?

Anica Primožič – Tedaj je bila delavka na žagi v Begunjah

Slika 30. Anica Primožič – Tedaj je bila delavka na žagi v Begunjah

4. Iz turjaške sage

4.1. Moje odkrivanje Velikega Osolnika

Avtor: Ivana Kozlevčar

4.1.1.

[Stran 057]

Jeseni 1943 je bilo toliko hudih dogodkov, da nikoli ni bilo izrečeno ime Veliki Osolnik tako, da bi mi ostalo v spominu, kot npr. Turjak, Grčarice, Velike Lašče, Kočevje. Ko sem pred leti ponovno prebirala knjigo Turjak iz leta 1944, sem obstala pri besedah, kako so se branilci Turjaka zavedeli, da je padla zadnja predstraža, ko so potihnili streli na Osolniku. Nenadoma sem začutila to hudo osamljenost, ki so jo morali občutiti ljudje na Turjaku. Ko sva si z gospo Breznikovo na Turjaku ogledovali kraj, kjer so pobijali ranjence, sva se tudi malo razgledovali okrog in ob pogledu proti jugozahodu se je iz gozda vsa bela zasvetila cerkvica. »Veliki Osolnik,« je rekla gospa in v meni je vstala misel: to je bila torej tista predstraža.

Lanskega avgusta in septembra pa je iz Buenos Airesa v Slovenijo prišel na obisk gospod Janez Dimnik s soprogo. Obiska sem bila zelo vesela, saj sta mi v Buenos Airesu s prevozi omogočila, da sem si s svojim sorodnikom Jožetom Ziherlom lahko ogledala vsa središča, ki so si jih požrtvovalni Slovenci zgradili v raznih delih tega mesta. Vsako obsega cerkev, prostore za kulturno in družabno življenje ter pouk in po možnosti še večje dvorišče. Človeka očarajo, ker vidi v njih njihovo nepremagljivo voljo živeti svoje slovenstvo. Ko sva se z Jožetom pogovarjala o naporih pri gradnji in vseh mogočih iznajdljivostih pri tem, me je ganil stavek: »Ko sva se z ženo pogovarjala o prispevkih, sva se zmeraj odločila za večjega, čeprav smo tedaj živeli zelo skromno. Saj ne bi mogli živeti brez teh domov, duše bi se nam posušile.« Nato je dodal: »Še zdaj vse večere v mislih preživim na rodni Polici in se pogovarjam z ljudmi. Ne veš, kako hudo mi je, ko kdo umre, pa ne morem za njegovim pogrebom.« Zdaj že leži na buenosaireškem pokopališču. Tam je dovoljeno ležati največ 10 let.

Dimnikovima sem predlagala, da bi ju kam peljala. Presenetilo me je, ko sta mi omenila Veliki Osolnik, saj na ta kraj tedaj niti pomislila nisem. Takoj sem vedela, da mora biti povezan s kakimi spomini.

In tako smo se čudovitega poznopoletnega dne peljali mimo Raščice na Veliki Osolnik. Gledali smo prijazne vasi med gozdovi in gospod Dimnik se je že z argentinsko pametjo vprašal, le kako tukaj ljudje živijo. Njegova družina ima v Argentini tudi dve za naše pojme res zelo veliki posestvi, okrog naših vasi pa je le malo sveta, a naši ljudje so znali preživeti tudi s takim majhnim koščkom. Zdaj seveda večinoma delajo v kakem podjetju in vasi so vse bolj le spalna naselja. Med potjo je povedal, da gre prižgat svečo svojemu bratu Martinu, ki so ga partizani ustrelili na Velikem Osolniku. Ob tem smo umolknili.

Ob prihodu v vas smo na veliki hiši zagledali tablo z napisom: 15. 9. 1943 je na tem mestu Tomšičeva brigada uničila belogardistični bataljon. Kadarkoli srečam tako obvestilo o uničenju ene ali druge strani, mi je težko. Pravzaprav druga stran ni postavljala takih tabel. V meni vstane nekakšen občutek sramu, da smo se med seboj pobijali. Kaj se zgodi v človeku, da ga do tega pripravijo. Parkirali smo avto in se odpravili peš proti vzpetini s cerkvico. Pri zadnji hišici na levi strani nas je gospodar, ki smo ga pozdravili, povabil, naj se ob povratku ustavimo pri njih. Cerkvica stoji na planem, na južni strani je nekaj precej ravnega sveta, nekaj je celo zoranega, proti severu pa se svet strmo spušča in je deloma zarasel. Na obnovljeni cerkvici je spominska plošča, ki so jo 15. 9. 2004 postavili občani Velikih Lašč, Ribnice in Sodražice, kot piše na njej. Na njej je sporočilo: Na tej plošči bereš imena vaških stražarjev, ki so umrli nasilne smrti 14. in 15. septembra 1943. Devet jih je padlo v boju, 24 pa so jih partizani po predaji pred tem zidom cerkvice sv. Lovrenca postrelili. Imena so navedena po skupinah glede na izvorne kraje, in sicer Gora (1), Sodražica (3), Sv. Gregor (9), Vel. Lašče (1), Vel. Poljane (9), Ljubljana Polje (9) ter Ljubljana Štepanja vas (1). Med fanti iz Polja pri Ljubljani je tudi ime Martina Dimnika. Prižgali smo svečo, nekaj časa stali tiho s svojimi mislimi, potem pa molili. Po molitvi smo sedli in gospod Dimnik je začel pripovedovati o svoji družini:

4.1.2.

V Obrijah v Šmartnem smo imeli lepo domačijo. Oče je bil dober gospodar. Otrok nas je bilo devet, 3 dekleta (Mici, Lucija, Branka) in 6 fantov (Martin, Janez, Tone, Jože, Štefan, Peter). Imeli smo trdno delovno in versko vzgojo. Martin je bil najstarejši in so ga [Stran 058] dali v gimnazijo. Stanoval je pri lazaristih, vendar se mu je v 4. razredu zalomilo in ni nadaljeval šolanja. Šel je v vojsko in se odločil za oficirsko kariero. Zadnja leta je služil v Šibeniku. Poročil se je, njegova žena Zora je bila Dalmatinka. Na Osolnik je prišel s svojo enoto skupaj z bratom Jožetom. Ko je Jože videl, da se bodo težko rešili, mu je svetoval, naj se umakneta, ker da pozneje umik ne bo možen. Martin mu je odgovoril: Jaz sem vojak in ne smem zapustiti položaja. In Jože se je sam rešil. Mene je zelo veselilo strojništvo in bi se šel rad učit h Kremžarju v Šentvid, pa me je oče določil za gospodarja. V nemškem ujetništvu pa sem prišel do strojev. Delal sem v mehanični delavnici v Berlinu do konca marca 1944. Tedaj pa so me odpustili in me pod stražo peljali domov. Tolmač v taborišču mi je ob odhodu rekel, naj grem doma takoj v hosto. Doma so me nemški vojaki hodili gledat, kaj delam, zato sem se avgusta umaknil k domobrancem. Nisem imel nobene izbire. Bili smo verni in pred vojno sem sodeloval v Prosvetnem društvu. Med nami in levo usmerjenimi fanti je bila napetost. Čutili smo se ogrožene. Leta 1938 smo bili fantje v gostilni. K nam je stopil Ivan Dovč in rekel: Če se nam ne pridružite, bo med nami nepremostljiv prepad. Ko je prišel v Prosvetno društvo predavat župnik Jenko, me je organist, ki ga je peljal v Moste, prosil, naj ga spremim, ker da se boji nasprotnikov. Ob povratku me je posvaril, naj ne hodim ob hišah, ker me lahko kdo napade. Doma sem zvedel za smrt svojega brata in za poboj več ljudi, ki niso hoteli sodelovati s komunisti. Med temi je bila zlasti grozljiva usoda mojega soimenjaka, a ne sorodnika Janeza Dimnika iz Sneberij. Zvabili so ga v Jarše, ga odpeljali v mežnarjevo klet, tam ubili, ga razrezali in vrgli v vreči v Savo. Ob koncu vojne smo šli vsi na Koroško, v Sloveniji je ostala le sestra Branka, ki je bila že od 1937. leta usmiljenka. Starši so bežali, ker so bili na seznamu za likvidacijo, njihovo posestvo je bilo že obljubljeno drugemu. Ostali smo v Vetrinju, vrniti se nismo hoteli, enostavno nismo šli na zbirno mesto, čeprav je mama rekla, da bo hudo, če nas dobijo Angleži. Rekel sem ji, naj me kar ubijejo, ker to ne bi bilo najhujše. Po brata Jožeta, ki je že šel na zbirno mesto, sem poslal sestro Cilko. Prav nič nisem zaupal Angležem, ki so bili prijatelji partizanov. Čez čas so vsi odšli v Kanado, tudi Martinova otroka in žena, kasneje iz Špitala pa še starši, ki so potem živeli pri Tonetu. Jaz sem bil že poročen in sem imel otroka, eden je bil pa na poti, zato me Kanada ni [Stran 059] sprejela in sem moral v Argentino. Vsi smo si dobro uredili življenje. Jaz sem se posvetil strojem in se kmalu osamosvojil. Naša kri se je razkropila po svetu in naši žulji tudi. Naš dom pa je podrtija, novi gospodarji niso vedeli, koliko dela je potrebno, da domačija cvete. Ni mi lahko, pa poti nazaj ni. V novem kraju imam otroke, pa tudi dogovora gleda pokojnine med Slovenijo in Argentino ni. Nismo sanjali o povratku na belih konjih, kot nam očitajo, pač pa smo delali. Spomenka v Slovenski hiši besed: Domobranci, dajte se že enkrat osvoboditi (mislila je sovražnosti), ni naslovila na pravega. Mi smo svobodni, ker smo lahko svobodno mislili in govorili, ona pa bi se res morala osvoboditi. Naj nam ne pripisujejo svoje sovražnosti, pri nas je dosti hujša bolečina, tega pa ljudje s tako miselnostjo ne morejo razumeti.

Cerkev na Velikem Osolniku s ploščo – Na tej planoti so bili glavni                         spopadi

Slika 31. Cerkev na Velikem Osolniku s ploščo – Na tej planoti so bili glavni spopadi

4.1.3.

Ko se je pripoved iztekla, smo odšli proti hišam in se ustavili pri prijaznih Mrakovih, ker so nas prej povabili. Povedali smo, da bi gospod Dimnik rad karkoli zvedel o spopadu vaških stražarjev in partizanov iz prve roke, ker je bil med ustreljenimi tudi njegov brat. Pokazali so veliko razumevanje in gospa, ki je ob času spopada živela v tej hiši, je povedala svoje spomine:

4.1.4.

Pri hiši smo bili tedaj 4 otroci, tri deklice in en fantek. Za nas sta skrbeli mama in stara mama. Oče je umrl. Nekoč je tukaj stala naša domačija. Hiša je bila lesena brunarica, podaljšana v hlev. Za hišo je bila zidana klet, nad njo pa kašča. Ta stavba je zdaj predelana v naš vikend. Imeli smo okoli tri hektare zemlje in od tega smo živeli. Med vojno v vasi skoraj ni bilo moških, samo stari. Bili so v internaciji ali pri partizanih, le eden je bil pri stražarjih. Ta je bil na Turjaku zajet in ubit v Laščah. Že kmalu na začetku partizanstva so Italijani pobili Centovo družino, kar je pri ljudeh vzbudilo določen odpor. V vasi so se pogosto zadrževali partizani in je bila zato obstreljevana s topništvom in v njej skoraj ni bilo mogoče živeti. Ljudje so se večinoma izselili v bližnje vasi in hodili domov delat, kadar je bilo mirno. Mi smo živeli v Dolščakih. Po italijanski kapitulaciji smo se vsi vrnili. Tisti dan proti večeru so prišli vaški stražarji. Nanesli so slamo v skedenj, kaščo in na prosto, mislili so prenočiti. Vojakov je bilo kar precej. Ko se je začelo streljanje, smo se stisnili v zidani štibelc. Pri Gradišarjevih je strel prebil leseno steno in prestrelil materi, ki se je stiskala s tremi otroki na postelji, kolena, da je do jutra izkrvavela. Slišalo se je topotanje in kričanje. Trajalo je do jutra. Še dopoldne sem videla vaške stražarje, postrojene pred Miščkovo hišo (oziroma od Miščkove do Ruparjeve hiše) pod našo hišo. Takrat se je od nas še videlo k njim, ker še ni bilo vse pozidano. Razvrščeni so bili v dve skupini. Tisti, ki je govoril, je bil obrnjen k večji. Govornik jih je vprašal, če so pripravljeni iti k partizanom. Odgovorili so pritrdilno, tudi v manjši skupini. Govornik jim je rekel, da njih pa ni nobeden nič vprašal. Čez nekaj časa so manjšo skupino pod stražo peljali od Miščkove hiše po poti, ki je sedaj zazidana, do nas in mimo naše hiše proti cerkvi, po poti, ki je še sedaj ohranjena. Neka gospa v vasi je rekla, da se spominja, da je nekdo pod oknom rekel: Pojdimo gledat, kako bodo padali. Slišali so strele, gledat pa niso šli. Ko so partizani odšli, so jih pokopali v dveh grobovih na njivi kakih 20 metrov stran od cerkve, ker so bila tla pri cerkvi preveč peščena. V prazno apneno jamo pri cerkvi so posebej pokopali dva padla partizana.

Tu pred Miščkovo hišo so jih odbirali za pobijanje

Slika 32. Tu pred Miščkovo hišo so jih odbirali za pobijanje

4.1.5.

[Stran 060]

Ko smo jo posebej vprašali o padlih in ranjenih vaških stražarjih, je rekla, da ona ve za pet padlih: dva v Gričenci, dva pri Penetovem skednju in enega v gozdu pod cerkvijo na kolovozu. Ranjenih je videla štiri ali pet na vozu. Stara mama jim je dala vodo, ker so tožili, da so žejni. O njihovi nadaljnji usodi ne ve nič. Težko reče, kateri so bili. Svetovali so nam, naj se oglasimo še pri drugih. Tako smo se ustavili pri Purkartovih, vendar nam niso vedeli povedati nič novega. Gospa se spominja, da so vaški stražarji prišli pod večer, ko so napajali živino. Mama jim je svetovala, naj se umaknejo, ker bodo prišli partizani. Popoldne naslednji dan so prišli v vas klicat ljudi, naj gredo pokopat pobite pri cerkvi. Tudi ona je šla tja, kjer so kopali jame, videla je pobite, do njih pa ni šla. Ko so jih pokopavali, je nekdo rekel: Pa zmolimo zanje še en očenaš.

Ker so grobovi prazni, me je zanimalo, kdaj so jih prekopali, vendar mi o tem niso vedeli nič povedati, le da je smrdelo, ko so jih vozili, in da so jih iz sosednjih vasi dolžili, da so jih izdali, kar pa ni res.

Vrnili smo se v Ljubljano in ob farni spominski plošči v Polju, kjer počivajo tudi pomorjeni in padli z Velikega Osolnika, prižgali svečo. Iz knjige Polje, kdo bo tebe ljubil (1999), ki je izšla ob petstoletnici fare, smo izvedeli, da so pokopali poljske žrtve z Osolnika v domači fari 5. 7. 1944, prej prevoz ni bil mogoč. Položili so jih v skupni grob. Pridružili so jim še Ceneta Makeka in Staneta Ivančiča, ki sta bila ustreljena v Šmarju 10. 10. 1943. Pogreb je bil zelo slovesen. O tem dogodku je obširno poročilo v Slovencu 8. 7. 1944 pod naslovom Mrtvi junaki so se vrnili v svojo domačo faro. V njem so tudi fotografije ubitih in krst pred cerkvijo.

Pot iz vasi mimo Mrakovih – Po njej so peljali žrtve v smrt

Slika 33. Pot iz vasi mimo Mrakovih – Po njej so peljali žrtve v smrt

Kako je bilo z žrtvami od Sv. Gregorja, mi je razjasnil pogovor z gospodom Markom Jakličem, ki je doma iz Andol pod Sv. Gregorjem. Tedaj je bil še otrok (13 let), vendar so v njegovem spominu ti dogodki še živi:

4.1.6.

Pri Sv. Gregorju je bila postojanka vaške straže na hribu pri cerkvi. Bilo je okoli 40 stražarjev, poveljeval jim je Jože Lavrič, ki ni bil domačin. Postojanko so zapustili 12. septembra in odšli najprej v Lašče, nato pa proti Osredku in se pridružili fantom iz D. M. v Polju, ki jim je poveljeval Habič. Od tam so šli na Veliki Osolnik. Med zajetimi sta bila tudi moja dva brata. Starejši je bil določen za poboj, vendar ga je rešilo to, da mu je padel iz izkaznice listek, da je bil na Rabu. Med ubitimi je bil mamin brat Jože Marolt. Težko je reči, kako so jih odbirali. Dejstvo je, da je Daki prišel z motorjem na Rob in je lahko od terencev dobil potrebne podatke. Sodil je Hace, ki je bil s tega konca doma. Še isti večer je prišla k nam stričeva žena z Roba in povedala, kaj se je zgodilo. Partizani so baje pustili spisek pobitih. Naslednji dan so šli ljudje od Sv. Gregorja v Sodražico prosit, da bi domačine pokopali doma. Pokop so dovolili pod pogojem, da ne bo nobenega slavja in ne v skupni grob. Pripravili so belo pobarvane krste in napletli vence. V petek 17. sept. so jih ob tretji uri pripeljali k Sv. Gregorju, kjer jih je pokopal župnik Franc Krumpestar. Vsakega so položili v družinski grob, zato je pogreb trajal 2 uri. Jaz sem pri pogrebu ministriral. Mobiliziranci, ki so jih peljali v Cerknico, so se že v nedeljo ob nemškem bombnem napadu razbežali. Tudi moja dva brata sta prišla domov in se do odhoda v Ljubljano skrivala.

Krste pred Poljsko župnijsko cerkvijo

Slika 34. Krste pred Poljsko župnijsko cerkvijo

4.1.7.

Po teh srečanjih sem si malo ogledala literaturo, ki zadeva spopad na Velikem Osolniku. V obeh zadnjih knjigah; Tone Ferenc, Dies irae (2002) in Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo (2003) je sprejet podatek, da je 13. septembra poveljnik Cerkvenik iz Zapotoka poslal svoj 3. bataljon Dobrač pod poveljstvom Milka Piriha na Osredek, da bi zavaroval jugozahodni del, in nato še proti Velikemu Osolniku, da bi nadzorovali cesto Velike Lašče – Rob in Velike Lašče – Turjak. Hotel je za enote v Zapotoku in na Turjaku ohraniti odprto pot za umik proti Krvavi Peči oziroma Notranjski. Bataljon Dobrač naj bi bil sestavljen iz treh čet: Zila (poveljnik Martin Dimnik), Drava [Stran 061] (poveljnik Jože Lavrič) in Glina (poveljnik Franc Guštin). Vojaki so bili iz posadk iz krajev Devica Marija v Polju, Čatež, Žužemberk, Šmartno ob Savi, Sv. Urh pri Ljubljani in Sv. Gregor. Vaški stražarji so naslednji dan res prišli na Veliki Osolnik, toda medtem se je Cerkvenik, ki si je prizadeval, da bi se vaški stražarji umaknili s Turjaka, sam odločil za umik iz Zapotoka v noči od 14. na 15. september, da bi se izognil obkolitvi. O tem naj bi obvestil tudi svoj bataljon Dobrač in mu sporočil povelje za umik. Od tukaj naprej pa stvari niso več jasne. Tone Ferenc navaja pričevanja poveljnika bataljona Piriha, Andreja Omana (Pirihovega ordonanca) in Janeza Gorjupa, vaškega stražarja od Sv. Gregorja. Povelje za umik naj bi prišlo do Piriha na Osolnik šele po polnoči, ko se je že začelo streljanje. Kako da je mogel priti kurir med spopadom, ali je kdo sporočilo zadrževal, se človek sprašuje ob tem. Pirihu da se je uspelo prebiti k cerkvi in da je Lavriču in Dimniku dal povelje za umik na južno stran. V vasi so partizani hitro zavzeli hišo za hišo. Iz vasi se je rešil tudi Pirihov namestnik Aleksander Škulj. Kaj je bilo z Lavričem, ni jasno. Očitno sta se oba s Pirihom umaknila. Dejstvo je, da so se pri cerkvi branili pod poveljstvom Ivana Habiča in Martina Dimnika do jutra, ko so bili že popolnoma obkoljeni in je bil Habič ranjen. Potem so se morali predati, ker jim je pošlo strelivo, nekateri pa so se prej rešili z begom. Poročila Piriha, Škulja, Andreja Omana in Gorjupa, objavljena v Vesteh in povzeta v Ferenčevi knjigi in še prej v knjigi Svoboda v razvalinah, Cleveland 1961, niso zanesljiva, ker so se morali ti nekako oprati krivde, ker so kot poveljniki odpovedali oziroma so imeli nekam čudna pota. Nekaj je o poljskih fantih povedal njihov bojni tovariš Janko Habič ob pogrebu in je objavljeno v omenjenem članku. Menoni je umrl v cerkvi s prestreljeno glavo, Jože Pajsar in Maks Jamnik sta padla v vasi, Jože Resman je poskušal pobegniti, ko so se že predali, pa ga je podrl rafal. Padel je še Jože Uranič. Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada 1943 pravi, da se je v spopad zapletla predhodnica Tomšičeve brigade (v njej je bila tretja četa pod poveljstvom Ignaca Horvata – Imra). Po njegovem so se stražaji vdali drugo jutro (15.) okoli 10. ure. Padlo da je osem belogardistov, ujetih da je bilo šest, hudo ranjeni so bili trije. Med vdajo je dvignilo roke 116 belogardistov. Zanimiva je njegova trditev, da sta komandant Tomšičeve brigade Stane Semič – Daki in namestnik pol. komisarja Matevž Hace prišla na Veliki Osolnik po [Stran 062] končanih bojih, ki jo povzema tudi Ferenc in je v nasprotju z Dakijevim širokoustenjem. Sestalo naj bi se vojaško sodišče, ki je 24 zajetih obsodilo na smrt. Na »podoben način« da je moral umreti tudi ranjeni poveljnik Ivan Habič, torej so ga ustrelili. Strle je zločin hotel prikazati kot formalno pravilno izpeljano kazen. Ne govori pa, kako so izpeljali izbor. Sam Daki v svojih spominih Najboljši so padli III, 1972, o svojem deležu govori čisto drugače in njegove trditve nimajo nobene zveze z resničnostjo. Njegovo pisanje je živa podoba časa, ko so si nekateri ljudje res lahko izmišljali, kar so hoteli. Po njegovem naj bi bil spopad v noči s 13. na 14. september. Počakali da so tank z Blok in 14. julija pod okriljem tanka začeli okoli 4. ure popoldne nov napad … drugo jutro da so v jurišu vdrli v cerkev in zahtevali, naj belogardisti odvržejo orožje … v cerkvi da je bilo 91 belogardistov, deset da jih je padlo, 10 je bilo ranjenih in so jih sami postrelili, ko so se odločili za vdajo … eden da je pobegnil, pa so ga pokosili z rafalom in ugotovili, da je osolniški kaplan, poveljnik postojanke (na Osolniku ni bilo ne postojanke ne kaplana) itd. Tudi ena njegova trditev ne drži, in vendar je tak človek imel oblast nad življenjem in smrtjo ljudi, celo heroj je bil. Zelo cinično poroča tudi o pobitih: »Od zajetih belogardistov jih je 25 ostalo in obležalo pri cerkvi, ker jih je tretji bataljon poslal v »trinajsti bataljon«, okoli 20 se jih je priključilo nam in smo jih razmestili po četah 3. bataljona, ostale, ki so se hoteli vrniti domov, pa smo izpustili.« Nihče ne govori, da bi koga izpustili.

Ne Daki in tudi ne Strle ne omenjata, da bi bila obsodba izrečena v vasi. O tem govorijo naše ustne priče pa tudi povzetek poročil zlasti Andreja Omana v knjigi Svoboda v razvalinah. Ujetnike da so imeli zastražene na nekem vrtu. Kmalu je prišel Daki, postrojili so jih pred njim in začel jih je prebirati. Najprej jih je vprašal, kdo je funkcionar. Javili so se Jaroslav Novak, Martin Dimnik in nekdo od Sv. Gregorja. Nato da je vprašal, kdo da je šel prostovoljno k beli gardi. Javil se ni nobeden, zato je pozval navedene tri, da jih povedo. Novak in Dimnik sta molčala, oni tretji pa da je poklical petnajst svojih fantov iz vrste, Po Ferenčevem citiranju naj bi jih navedel 17 in po Gorjupovem spominu naj bi bil to Jernej Lovšin, ki so ga kasneje partizani pri napadu na Lašče ranjenega zajeli in ustrelili. Potem je Daki tudi sam izbiral, kakor se mu je zdelo. Ferenc navaja imena ustreljenih: Jaroslav Novak, Martin Dimnik, Matevž Kljun, Jože Adamič, Janez Rigler, Janez Marolt, Anton Rigler, Anton Marolt, Jože Marolt, Tone Marolt, Jože Lunder, Ivan Rigler, Jože Perovšek, Jože Lovšin, Ivan Oblak, Stanko Oblak, Lojze Škulj, Alojzij Levstek, Ivan Levstek, Vinko Snoj, Ivan Habič in trije neugotovljeni.

Obdolžitev Lovšina je sporna. V članku V spomin Slemencem, pomorjenim na Velikem Osolniku (Slovenski dom 9. 9. 1944) jo pisec izrecno zavrača in pravi: Ob žalostnih dogodkih na Osolniku so ga dolžili, da je on izdal svoje fante rojake, da je on pokazal, katere naj ustrele, kar pa je podla laž. To trdi podli človek-tujec, ki je na tako nesramen način hotel oprati svoj madež komunizma in se tako vsiliti v domobranske vrste. Lovšin je bil že mrtev, ko so ga začeli dolžiti, in se ni mogel braniti. Pri Omanu je današnjemu bralcu marsikaj čudnega, zlasti to, da je bil kot zajet stražar takoj oborožen itd. in določen tudi za spremstvo določenih za usmtitev. Podrobno opisuje tudi sam pomor, ki ga je izvršil Imre s streli v tilnik, kako je bil najprej umorjen Jaroslav Novak, kako je eksekutor Imre iztrgal Dimniku rožni venec iz rok in ga vrgel po tleh, kako se je zlomil mladi Anton Rigler, ki so ga ubili zadnjega in ga je sorodnica partizanka zasmehovala.

Ko sem vprašala za mnenje gospoda Marka Jakliča, mi je rekel, da Dakiju ni bilo treba nič spraševati, saj so mu podatke lahko dali terenci in Daki se je med obleganjem vozil okrog. Upoštevati je tudi treba, da je bil notranjski konec njemu in Hacetu znan in da se je tedaj o vsakem vse vedelo, tudi to, koliko časa je bil pri vaški straži. Zanimivo bi bilo vedeti, če so morali pokazati dokumente, na kar bi pomislili pri podatku, da je Jakliču padel iz izkaznice listek o internaciji na Rabu, ki ga je rešil. Gotovo je odločala tudi Dakijeva samovolja, kar se je pokazalo, ko je kljub mladosti dal ubit Srečka Snoja, ker zaradi trenutne oglušelosti zaradi streljanja ni mogel odgovoriti na vprašanje, kar je navedel Habič v Slovencu. Iz poljske fare so ubili Martina Dimnika, Jaroslava Novaka in Srečka Snoja. Ubili so še ranjenega poveljnika iz Štepanje vasi Ivana Habiča, ki verjetno ni bil med izbranimi, in Emanuela Thuma iz Ljubljane, torej 5 vojakov, 5 pa jih je padlo. Iz bližnjih krajev naj bi bilo torej ubitih ali padlih 23, kajti na plošči je napisanih 33 imen. Od teh naj bi bilo 20 umorjenih, da dobimo število 24 brez Habiča, 3 pa so ali padli ali pa so jih pobili kot ranjence in so delili Habičevo usodo. To bi se nekako pokrivalo s [Stran 063] pričevanjem Mrakove, da je videla na vozu 4 ali 5 ranjencev. Da bi pa ranjene vaške stražarje tedaj vozili v partizanske bolnice, se glede na ravnanje drugod in Dakijevo tarnanje o prenatrpanosti partizanskih bolnišnic ne zdi verjetno. Podatki o padlih in ranjenih so namreč pri Dakiju in Strletu različni in nanju se ni mogoče zanesti, vendar Strle pravi, kot je bilo že rečeno, da so bili hudo ranjeni trije, kar bi tudi lahko podpiralo našo misel. Prepričljiva sta seznama imen v citiranih člankih v Slovencu in Slovenskem domu, ker sta nastala tako rekoč ob dogodku samem in so osebe tudi dokumentirane s fotografijami, vendar pri Slemencih ni naveden način smrti.

Pri srečevanju z Velikim Osolnikom sem ponovno ugotovila, kako kritično je treba sprejemati že povedano in kako pomemben je kak pristen spomin, včasih samo stavek, ki mnogo osvetli. Mnogo dela je še, ljudje, ki kaj pomnijo, odhajajo!

Dimnikovi v pogrebnem sprevodu – V prvi vrsti Martinov sin med stricema,                         v drugi vdova med Martinovima sestrama, v tretji Martinova mati ob hčerki                         usmiljenki, v četrti Martinov oče in brat

Slika 35. Dimnikovi v pogrebnem sprevodu – V prvi vrsti Martinov sin med stricema, v drugi vdova med Martinovima sestrama, v tretji Martinova mati ob hčerki usmiljenki, v četrti Martinov oče in brat

5. Iskanja in besede

5.1. Je neka luč

Avtor: France Papež

[Stran 064]
Je neka luč z nami –
mora biti,
kajti tema bi bila
ne se poznati na cesti
ali videti v domu,
klicati se samo preko hribov.
Tema je brez Lepe Vide
in slovenske ljubezni …
O, Gospod, varuj nas pred temo,
kot si nas varoval nekoč
pred ognjem!

5.1.1.

[Stran 065]
Luč (1939)

Slika 36. Luč (1939) Marijan Tršar

5.2. Drevo

Avtor: Nada Matičič

5.2.1.

[Stran 066]

Nada Matičič se je rodila 16. avgusta 1922 v Litiji. V Ljubljani je končala gimnazijo in na ljubljanski univerzi diplomirala iz slavistike. Kot profesorica je na srednjih šolah poučevala estetsko vzgojo in slovenski jezik z literaturo. Po hudi bolezni je umrla 22. julija 2004.

Nada je občudovala Cankarjevo, kasneje Hemingwayevo izražanje. Ni se pridružila nobeni literarni struji, ni se podredila socialističnemu realizmu. Hotela je ohraniti svoj pogled na stvarnost.

Črtice in novele je objavljala v Sodobnosti in Zavezi. Leta 2002 je izšla zbirka devetih zgodb z naslovom Njegovo izginotje. Najljubša zvrst Matičičeve pa je bil roman.

Prvi, Gozd onkraj hriba, je izšel leta 1962. Potem jih je izšlo še trinajst.

Avtobiografska sta Moja hoja z očetom in Njeno dolgo potovanje. Zadnji je jubilejna izdaja ob avtoričini osemdesetletnici.

Avtorica se s petnajstimi knjigami uvršča med pomembne pisatelje sodobne realistične književnosti.

Ljubila je svobodo in poštenost. Njeni prispevki v Zavezi to potrjujejo. Uredništvo se ji zanje in za vse drugo zahvaljuje. Naj v miru počiva!

5.2.2.

Obstal je na robu vasi. Pogled na klanec ga je nenadoma razvedril. Končno se je spogledal s ciljem, kjer bo mogel čim bolj razvidno izvršiti svojo nalogo. Prav na vrhu, na samem, se je razraščalo košato drevo. Tam bo torej vse končano. Od samega zadoščenja je sunkovito zategnil povodec z vojakom. Zadnji sovražnik. Fant, dolginast plavolasec, ni stokal, sploh vso pot ni dal glasu od sebe, se ni upiral, ni drsel ali omahoval – kar bi po zmagovalčevi logiki moral početi. Zato ga je hudo motila fantova trdovratna oholost. Kaj drugega: če ga že žene kot živino ali konja, naj se navsezadnje obnaša manj človeško, naj pokaže, da je samo nekak človeček, in kot je pač za poraženca umevno, naj prosi, naj vpije, vzdihuje, moli, celo preklinja, naj se boji. Mora ga biti strah. Vsi obsojeni na smrt trepetajo od strahu. Sovražnik mora pasti na kolena pred zmagovalcem.

Fant je bil več kot čuden. Vdan v usodo, nič bojevit. Da bi pokazal vsaj malo tiste krčevite, nore volje po begu, po rešitvi. Njegove oči brez groze so mirno gledale vanj, kadar se je ozrl na fanta. Kaj se dogaja v njem? Njegova mirna zbranost ga je tiščala v možganih, da je pohitel. Zato se je zahvaljeval drevesu, ki ju bo odrešilo. Drevo se je naglo bližalo, pot navzgor je bila lahkotna – in vsakič, ko se je ozrl, se je znova srečal s pogledom, ki ga je žgal, nepremično, a vztrajno. Tudi v hrbet. Sam je bil višji od fanta, bil je krepak, črnoglav, kar mogočen za svoja še mlada leta. Kazile so ga le oči, majhne, mežikajoče in begave pod zelo košatimi obrvmi. In da ne bi spotoma mislil na čudnega fanta, ki ga je gnal v smrt, je mislil na svojo zadnjo zmago, ki bo prav tu zgoraj okronana za vse ostale, ki jih ni bilo malo. A ni pomagalo: vrinjal se mu je fantov nerazumljivi mir, vrinjali so se mu vaščani, ki ga niso prav nič navdušeno pozdravljali, ko je korakal skozi naselje s fantom na povodcu. Zares čudno ljudstvo. Sploh čuti kakšno hvaležnost, če ga rešuje pred sovražnikom in tudi reši! Kot bi mu bilo figo mar za svobodo, za novo, mirno življenje – čudno, zares čudno.

Svojo dolžnost bo opravil. Ko se je sovražnik umikal, je pustil za seboj še nekaj skrivačev, da so jih lahko polovili in odgnali v taborišče. Zadnjega je ulovil sam. Tedaj si je vtepel v glavo, da bo fant njegov, izrecno njegov poraženec, s katerim bo zaključil svoje vojevanje. S tem bo sebi in javnosti dokazal smisel poraza in zmage. Tisti poslednji biti – ne biti. In končno – za kaj smo se borili? Za biti.

Torej fant, je pač tako naneslo, je mislil. Kriv si, ker si sovražnik. Si na napačni strani. Ni se mi zdaj treba mučiti z vprašanjem, kaj bi bilo, če bi bilo obratno. Ni več važno. Zdaj moram izvršiti svojo dolžnost, ki jo narekuje moje prepričanje: maščevanje za krivico, ki ste jo nam naredili. In potem znova živeti. Znova Biti. Nikoli nisem bil ujet, nikoli ranjen. Sem pač imel srečo. Vidiš, fant, ti je nisi imel. Na koncu sem te ujel. Jaz. In zato moram v imenu zmagovalcev popraviti krivico. Kar glej me skozi! Le kaj ti je?! Pa vendar me ne misliš kako ukaniti? Ha, s temi očmi? Ne moreš. Glej, vsak čas bova pod drevesom.

Prišla sta. Povodec je malo razrahljal. In se oddahnil. Fant pa nič. Mirno je stal in gledal [Stran 067] vanj. Se je sploh zavedal, da stoji pod drevesom, ki jima je z močnimi vejami dajalo hladno streho? Je videl vas pod seboj, je vedel, da je na cilju?

Drevo na bregu

Slika 37. Drevo na bregu Marijan Tršar

Molíl je predse zapestji, trdno zvezani, a videlo se je, da ga prav nič ne zanima – razen zmagovalec. Samo on. Je že prodrl vanj in ne more iz njega? Se je že ugnezdil v njem za njegovo zadnjo uro? Ne za svojo. Te verjetno niti ni več dojel ali pa se mu ni zdela pomembna. Kot bi več ne živel zase, že od trenutka, ko ga je zmagovalec ujel in nataknil na povodec.

Nekaj časa je tuhtal, kako bi to izpeljal, da bi bilo bolj učinkovito. Zares sijajna kulisa – drevo. Samo kako naj bosta oba akterja dovolj prepričljiva, prepoznavna?

»Poklekni!« Fant se ni premaknil iz okamenelega molka. Dobro, jezika res ne razume, a mig s kazalcem je ubogal. Pokleknil je.

»Dobro,« je rekel in odpel pas. Samokres mu je zdrknil v roko, težak, star, ki ga je vso vojno vlačil s seboj in prekleto dobro uporabljal. Toda nekaj je bilo narobe. Položaj se mu ni zdel dovolj dober. Pogledal je navzdol. Ni mogel verjeti. Ne dolgo tega se mu je vas zdela prazna, zdaj pa taka množica, ki se je zbrala na robu in strmela v njegovo početje. Zato se mu je porodila nova ideja za novo sceno. Toda fant ga je kruto razočaral s svojim nečloveškim obnašanjem, saj ni niti trenil pred orožjem, ni dvignil ne nagnil glave – samo preklete oči je še naprej popolnoma neprizadeto upiral vanj.

»Tako ne gre. Ne bo vidno, ne bo učinkovito,« je glasno revsknil.

»Končno se še kdo od skrivačev potika tod okoli, zato bi bilo kajpak vzgojno, da vidijo posledice svojega sovražnega delovanja.«

S kazalcem je ukazal, naj vstane. Fant je [Stran 068] ubogal. Uročen je. Živi vrag, je mislil in prvič mu je zazvonilo za preplah. Ustrašil se je, da bi mu odpovedal razum in bi pobegnil pred vojakom. Zato morata pohiteti. Ljudstvo čaka na pravično kazen.

Odvezal ga je. In čakal. »Na, imaš priliko za beg. Sicer ne boš prišel daleč, ker te bom ustrelil. Najina drama bo šla sicer po zlu, toda vedel bom, da si človek, ne vrag. Vedel bom, da me pač hočeš preslepiti s cinično igro o duševni nadvladi, kajne?

Daj, daj, zgani se! Steci v svobodo! Je nočeš? Se je bojiš? Ja, zate je seveda ni več. Nikjer. Samo na onem svetu – in ti to veš. Vidim, da veš. Hudič te ima v oblasti, ima tvoj jezik in tvoj vid in tvoje roke in noge! Daj, no, naredi kaj! Skoči! Vsaj to. Da bom vedel, kaj sploh si. Iz česa si narejen. Kdo te je naredil ali prenaredil, ne vem. Kakšna mati te je rodila, kateri mož te je zaplodil, da zdaj meni ti delaš težke trenutke – ko bi te bil moral položiti z vsemi užitki zmagovalca. Tisočkrat prekleti kujon!« se je razburil in sunil s pestjo v fantov obraz.

In glej, fant se tudi zdaj ni premaknil. Pravzaprav ni umaknil pogleda s svojega nasprotnika.

»Tudi prav,« je pribil s prizvokom vzvišenosti, stisnil ustnice in ukrotil mežikanje. Pogled je usmeril na vrv, da ne bi več gledal v svojega mučitelja. Vlogi sta se namreč zamenjali.

Delo mu ni šlo prav od rok; počasi, zelo počasi se je ukvarjal z zanko – hotel je, čeprav se je zavedal, da ne bo nič dosegel, neuklonljivemu, trmastemu, že kar nesramno domišljavemu fantu pokazati, da mu bije zadnja ura. Naj se torej pripravi, kot se mora vsak, ki stoji pod vešali. Ali pa naj se premisli in zbeži.

Neverjetno. Vojak mu bo ušel v smrt, ga pregoljufal, da bo pravzaprav sovražnik sodil njemu, ki ga je premagal. Pa ga ni. Sploh ne. To je vedel in čutil, saj je trpel on, ne fant. Kako mirno, z neznansko vzvišenostjo stoji in čaka in gleda, gleda. Nikamor drugam, samo vanj. Še zanke mu ni mar!

»Roki ti visita ob telesu, saj ju ne moreš več uporabljati – toda noge, hudiča, te še imaš. Dolge, vitke, obute v škornje – lahko bi bil stekel. Pa ne. Vrag te ima v oblasti. Ve. In vidi. Pod kožo mi gledaš.«

Končno je bila zanka nared. Izbiral je med vejami, kar ni bilo težko, drevo mu jih je ponujalo, kamor se je že ozrl. Mogočno drevo je imelo mogočne veje. Ker je bil velik in močan, mu ni bilo težko ujeti veje, ki je molela daleč čez rob hriba, pritrditi vrvi in jo zategniti. Tako.

Oddahnil se je. Škoda, da nima pri sebi kake pijače. Nekaj krepkega. S kislim nasmehom je pomislil na fanta, saj bi mu ponudil pijačo – toda bi jo sprejel?

Ozrl se je vanj. Nič. Kot zmerom. Kip z bodečim pogledom. Ni več verjel v njegov beg, četudi bi se bil umaknil v goščo.

»Bog ve, ali bi se premaknil – ali pa bi si kar sam zategnil zanko okoli vratu? Le kam bi potem gledal, fant, če bi se jaz umaknil in me ne bi mogel več mučiti?!«

Stisnil je zobe, a skozi možgane je udarila misel: »Zbeži! Ne bom streljal, samo izgini v neznano. Da me ne boš obremenjeval.«

Odvrgel je orožje. In čakal. Sonce je zašlo pod veje in razsvetlilo prizor: dva moža, za meter vsaksebi, nepremična, molčeča in čakajoča. Le na kaj? In zakaj?, se je čudila množica spodaj. Tudi ta je molčala in čakala. Ni se redčila, nikomur se ni nikamor mudilo. V zraku se je mešal vonj po dimu in požetih njivah, iz gozda so se oglašale ptice. Mir je bil utrudljiv, noben konj ni zahrzal, nobena živina zamukala. Potem je zajokal otrok. In še eden. Potem so ju utišali.

In kolikor je zmogel, je razširil svoji prašičji očesci, pograbil fanta in ga brez ovir ali kakršnegakoli upora sunil pod zanko. Ne da bi se zavedal, da gleda prav v fantovi nepremični zenici in kot bi ga bil vsrkal vrtinec in ga potegnil vase, je ozankal fanta, zadrgnil in ga sunil čez rob. Ni videl, kako je ob tem zanihalo mogočno drevo, kako je fant obvisel z nogami v praznini, kako je drevo zastokalo – smešno, drevo je stokalo, fant pa ne.

Ne, ne – se je branil, da bi pogledal. A je pogledal – in prekleti vrag je gledal! Vanj!!

Pobral je orožje in zbežal v gozd. S prekletim vragom, ki se mu je prisesal. Če je hotel, da se ga reši, je moral popiti kaj močnega. Zato se je vrnil v vas z druge strani. Bila prazna.

Končno! Odleglo mu je. Njegovi gledalci se pač ne morejo odtrgati od odra. Prevzelo jih je. Izpolnilo se je maščevanje. Verjetno si že zgoraj od blizu ogledujejo najbolj neverjetnega dolginastega nasprotnika. Le kam, hudiča vendar, pa zdaj gleda? Morda se je naveličal, zaprl oči in se preselil v večna lovišča.

Krčmar je v praznem prostoru nenehno plesal okoli njega, s pokloni komisarju, ki [Stran 069] je sovražniku zadal zadnji udarec. Naveličano ga je poslušal in komaj vzdržal neznosno utrujenost, da ni zdrknil z glavo na mizo. »Daj še!« je rekel namrgodeno. Uničil je že tri sadjevce in nič se še ni obrnilo na bolje. Krčma se je pričela polniti. Dremalo se mu je, a ko je zaslišal glasove, je dvignil glavo. Končno bo lahko dihal z drugimi in obešenca izrinil iz glave. Lahko bo kdo pristopil in pogovor bo stekel.

Zgodilo se je, kar je najmanj pričakoval. Nihče se ni približal, trli so se okoli pulta, zasedli so najbolj oddaljene mize. Mnogi so se gnetli pri vratih, a gledali ga niso.

Se bojijo? je pomislil. Jim predstava ni bila všeč? Ta je dobra. Nekdo je pač moral to storiti. Za vse. Vstal je. Od jeze in razočaranja se mu je vrnila moč, da bi razbijal, kričal in vse nekam poslal. Ker se je zbal, da ne bi kaj tega uresničil, je poklical krčmarja in plačal. Odmikali so se mu, ko je odhajal. Ko je krenil skozi vas do džipa, ni videl žive duše. Nikoli več me ne bodo videli, je pomislil in odpeljal.

V noči pred svojim petinsedemdesetim rojstnim dnem je imel posebno moreče sanje. Najprej se mu je prikazala levja glava na čudno razpotegnjenem trupu, ki je opletal z repom, spominjajočim na slikanice z zmaji. Stal je pred njo, ni se mogel premakniti niti odpreti ust, da bi zakričal. Šele potem ko je glava sunila proti njemu in je zagledal levje žrelo, je zatulil in se pognal v beg. Ni se ozrl, a je slišal, da pošast taca za njim, da bi ga ujela. Drevo! je pomislil in se z neverjetno spretnostjo pognal nanj. Samo drevo ga še lahko reši, saj mrcina ne more plezati. In splezal je v vrh, kjer sta si dvojčka zbila razgledno ploščad – in se oddahnil. Spodaj se je levje rjovenje sprevrglo v divji pasji lajež, kar je pomenilo, da Hektor ne dovoli komu drugemu zavzeti drevesa kot dvojčkoma. A pošast ni odnehala. Mogočni rep je pričel stresati drevo – in zdaj se je zavedel, da mu ni več pomoči. Vse se je pričelo nevarno nagibati. Kričal je in divje otepal, saj se mu je pod nogami zrušil oder dvojčkov in pričel je padati, padati – celo večnost – naravnost v levje žrelo …

»Uuh!« je vzdihnil in se prebudil. Nekaj trenutkov se je otresal gmote – to je bila odeja, ki ga je tiščala in dušila.

»Dajte to reč proč,« je zamrmral in vlekel za odejo.

»Vroč si, bolan si,« je rekla žena in ga odkrila.

»Skuham ti čaja.« Šla je po brisačo in mu otrla telo, saj se je kar cedilo od potu. »Če hočeš sploh še kaj praznovati, se moraš še dobro naspati.«

Prav, je pomislil in še predno se je vrnila s skodelico, je zaspal. Zjutraj je bil spet spočit in pomirjen. O kakšni pošasti ne duha – ali pa se je samo potuhnila? Dan se je namreč začel po njegovi želji. (Navsezadnje se skoraj vse dogaja po njegovih željah, skratka, tega bika – življenje – vseskozi uspešno kroti.) Že jutro je bilo čisto, zrak je dišal po rosnem travniku, ki ga je dal pokositi nekaj dni prej. Mikalo ga je, da bi šel vseeno pogledat k drevesu, ki je kraljevalo na robu posesti, od koder se je svet polagoma spuščal v globel k potoku. Potem ga je stisnilo in vedel je, da danes sploh ne bo šel k drevesu. Zatisnil je oči – in pregnal vraga, ki je hotel znova zarogoviliti z levjim gobcem in zmajevim repom. Nato se je naglo obrnil in se razvedril ob pogledu na bogato obložene mize, ki so čakale goste.

Vrnil se je v hišo in ko si je pred ogledalom zavezoval kravato, se je namuznil obrazu, ki ga je opazoval z zanimanjem in pozornostjo, kot bi ga bil hotel preučiti, če ni morda še kje ostala kakšna nočna sled. Na srečo ni ničesar našel.

»Oha, petinsedemdeset let – so pač tu in ne vem, kako so se nabrala. Nič se ne sekiraj, fant, grmadile so se skrbi, gladilo in greblo je, bilo je hudičevo delo, a se je splačalo. Danes si Nekdo. Imaš sploh kakšnega sovražnika? Nevoščljivci se zmerom najdejo, ampak ti ne štejejo. Mislim, prekleto da res, da me ljudje upoštevajo. Da se nisem zaman trudil in garal. Viš, pomagal sem in oni so pomagali meni, ko je bilo potrebno. Tako je treba, da si zagotoviš položaj in mirno spanje.«

Potem je pogledal skozi okno. Tam sta bila. Sijajna fanta in divje sta brcala žogo po travi, razigrana, z neobrzdanim uživanjem. Ponosen je bil nanju. Kot da njuna mati in oče ne štejeta. Dvojčka sta izrezana On. Enajst let imata. Dva v enem. Njegova prihodnost sta. Bila sta si res podobna kot jajce jajcu, ni ju dobro ločil. Potem je naglo stopil k njima, boksnil enega in drugega, navihanca, in nehote brcnil – in žoga je zletela naravnost proti drevesu. In ni zgrešil, odbila se je od krošnje in se zakotalila po travi. Dvojčka sta jo navdušeno zbrcala k dedu in vpila: »Kavelj si, deda! Kakšen udarec! Še zmoreš, kaj! Uh!«

»Danes prepovedujem, da gresta k drevesu. Smo zmenjeni? Nič zakaj – tako mora biti in pika. Imata dovolj družbe, da vama ni treba lesti tja gor. Torej?«

[Stran 070]

»Prav!« sta zavpila v en glas in zdirjala. »Prebrisanca, a vendar ubogata, kar ukažem. Na stara leta mi bosta krajšala čas, ko ne bom več tako delaven,« je zadovoljno pomislil.

Govori. Govori, zdravljice, bučno tleskanje, razgreti obrazi, odprte roke in boleči stiski in množica prijaznih ljudi, množica uslužnih in predanih, vrvež iz besedi in rok, vzklikov. Obroč se zapira, vsak hip ga bo stisnilo. Čudno. Več kot čudno. Obletnice so si bile podobne, ponavljajoče se in so ga zmerom navdušile, saj so potrjevale njegovo častihlepje, česar si seveda ni priznaval. O sebi vse najboljše. Neverjetno je zabrisal v pozabo vse, kar ni bilo najboljše ali vsaj dobro. Nikoli ni prisluhnil kakšnemu notranjemu svarilu, saj se je takoj postavil v bran z zanikanjem. Motečemu jazu je preprosto prepovedal oglašati se. Če mu poredkoma le ni dal povsem miru, ga je odrinil: bom premislil. Pozneje. A mu ni bilo treba. Ga je pač znal ukaniti. Danes pa se mu je začudil. Kot bi se bil utrudil od vrveža, ki je nastal prav zaradi njega. Zdelo se mu je, da ga obdaja prava vojska, da so si prijazni ljudje nadeli sovražne obraze, da ga gledajo z napadalnimi noži.

»Kako je mogoče,« je pomislil, »zakaj mi hočejo škodovati? Zakaj, za vraga, me sovražijo? Kaj sem jim naredil?« (Ni vedel. Sovražnika je imel v sebi.)

Začel je piti. Ne pomni, da bi bil kdaj resnično pijan. Nikoli se ni spozabil, da bi se bil opil, razgrajal in sploh počel neumnosti – zmerom se je držal na uzdi. Ni si hotel zapraviti dobrega imena. Sicer pa je za zdaj odrinil od sebe vse prigovore in pomisleke, ki so bili v nasprotju s stanjem obsedenosti – da je lahko lepo pospravljal kozarčke in kozarce, se nalival čez mero, pa vendar ni čutil značilne pijanske omotice. Še zmerom je dobro stal na nogah, hrupno nazdravljal, odrival vsiljivce in se sploh oblastno zabaval. Ni mogel več vzdržati nasilja, ki se ga je vztrajno polaščalo. Odnašalo ga je in raznašalo hkrati; bil je tu, on, lastnik te posesti in slavljenec – in bil je onkraj, ne da bi se zavedal, kaj se z njim dogaja.

Rad bi bil čisto sam. Potem je pograbil prvo buteljko, ki mu je bila pri roki in odkolovratil proti drevesu.

»Deda, deda!« sta zavpila dvojčka, ko sta ga zagledala.

»Ja, fantiča moja, pustita me – jaz moram še nekaj postoriti, vidva, ja, glejta, da mi ne uideta, že vesta kam, saj smo se zmenili, kaj?«

»Zmenili, zmenili.« Otroški odmev ga je navdušil, da je močno potegnil iz steklenice, s silo uravnal korak naravnost k cilju, k točki, ki se mu je veličastno razraščala pred očmi.

Fanta sta ga od daleč spremljala in se premeteno suvala. Tiho sta se hihitala: »Nalezel se ga je. Uh, uh, pa še kako! Glej, glej, pa še kar pije, nekaj godrnja, to bo bomba, ampak midva ne bova nič izdala, a ne?« In sta oddirjala k družbi. Veselica se je bila medtem že kar dobro razvnela.

Dan je ugašal in nebo se je omračilo, ko je prikolovratil k drevesu. Obstal je in si skušal obrisati obraz, moker od napora in mokrote, ki je polzela po koži. In iz njega. Tako čudno, boleče, a neznano se je počasi, počasi zahrbtno odpiralo navzen. Strah ga je bilo, a ni vedel zakaj. Ukazalo mu je, da mora k drevesu in tam nekaj važnega storiti s seboj.

Čutil je, da mu pijača ne koristi več, da bi to v sebi pregnal. Da bi se osvobodil. Zagnal je steklenico in se ozrl na drevo. Ob deblu je visela vrv. Vedel je, da jo uporabljata dvojčka pri svojih opravilih. Za košaro s hrano, seveda. Blago se je nasmehnil ob njuni predstavi in se začudil, da je vrv bingljala brez košare. Z glavo se je naslonil ob deblo. Zdelo se je, da se je umiril. Potem ga je obrnilo, da jo je zagledal. Počasi je tacala, odpirala gobec, renčala in udarjala z repom, da se je streslo drevo z zemljo vred.

Gor, hitro gor! Naglo se je oprijel debla – in v hipu odrevenel. Ne bo šlo. Prekleto, preveč je pil. Niti do prve veje ne zmore … Oha, tu je vrv. Z njo si bo pomagal. Tacanje se je bližalo in zrak se je tresel od repa in renčanja – himera se ga je že polastila od zunaj in znotraj. Vrv mu je drgetala v rokah. Ni vedel, kaj bi z njo. Potem je vrag v njem naredil zanko.

»Kako je mogoče, da se je naredila?« je zahropel.

Levji gobec se je zaprl in zmaj je popolnoma obmiroval. Tišina je pošastno čakala. Tega si ni znal razložiti. Potem mu je bilo ukazano, da se zazre v levje oči. Te so se ožile, ožile – in je vzrojil:

»Kaj le počneš z očmi?« Na ustnicah se mu je nabirala pena. Pogled himere se je bistveno spremenil. Ustrašil se je. Samo beg ga še lahko reši. Zagrabil je zanko, vtaknil glavo skozi in se zastrmel v tisti pogled. Potem je zategnil in se podrsal ob deblu.

Spomnil se je. Toda vrv mu je pretrgala spomin.

5.3. Sužnji sveta

Avtor: Marjetka Dolinar

5.3.1.

[Stran 071]
Tudi če bodo vsi pozabili

Slika 38. Tudi če bodo vsi pozabili Elga Botto

Moja prijateljica Elga Botto, znana slikarka, rojena v Argentini, je želela s tem linorezom prikazati Suženjstvo človeštva.

V tem umetniškem delu je veliko simbolike. Prav to sliko lahko primerjam z našo žalostno polpreteklo zgodovino. Linorez prikazuje dva obraza, skoraj okostnjaka, na prvi pogled izmučena in pretepena. Brazgotine na njunih obrazih pričajo o nenehnem mučenju in žalosti; razberem lahko, da sta pripravljena samo še na smrt.

Hkrati, po konturah sodeč, opazim preprosto linearnost, prozorne oblike, ki posredujejo mnogo svetosti in duhovnosti, kot tudi dviganje njunih duš proti nebu.

Na sliki vidim dva trpeča obraza in ne enega ali množice. Tudi to, da je avtorica uvrstila en obraz više od drugega, ni brez pomena:

… po dva in dva sta bila z žico privezana

… neusmiljeno je padel eden

na drugega … v jamo.

Elga Botto je za to barvno kompozicijo uporabila črno in rdečo barvo ter raznoliko paleto rjavih tonov.

Simbolika je razvidna na prvi pogled. Omenjene barve lahko primerjamo: rdečo s krvjo, rjavo in črno pa z globino jame, z zemljo in s koreninami.

… iz trpečih korenin

se bo rodilo seme resnice in upanja.

Umetniški eksponat je v španščini naslovljen: Aunque todos se olviden. Tudi če bodo vsi pozabili …

6. Slovenske teme

6.1. Teharje 2004 in politika

Avtor: Anton Drobnič

6.1.1.

[Stran 072]

Osrednja teharska spominska slovesnost, ki jo Nova Slovenska zaveza (NSZ) že od leta 1990 priredi vsako leto na prvo nedeljo v oktobru, je letos bila v nedeljo 3. oktobra. Tega dne so bile tudi volitve v državni zbor. Podobno bližnje srečanje je bilo tudi letos spomladi: v nedeljo 6. junija je bila osrednja spominska slovesnost NSZ na Kočevskem Rogu, samo teden kasneje v nedeljo 13. junija pa so bile v Sloveniji prve volitve v evropski parlament.

Tesna časovna bližina dveh tako različnih, pomembnih in za razdvojeni slovenski narod politično občutljivih dogodkov kar dvakrat v kratkem obdobju štirih mesecev, je kar klicala po zapletih in nenavadnih odmevih. V slovenski družbi, ki so jo izključujoče obvladali arogantni dediči in cinični zagovorniki nekdanjega totalitarnega sistema in teroristične organizacije, ki ga je vzpostavila, se je bilo treba vnaprej bati političnih manipulacij in zlorab, na drugi strani pa politične kratkovidnosti, naivnosti in škodljivega pragmatizma. V takšnih okvirih so se stvari tudi v resnici dogajale.

Začelo se je, ko je vlada, tj. njena komisija za prikrita grobišča, sklenila, da bo spominsko slovesnost na Kočevskem Rogu v nedeljo 6. junija izkoristila za slovesno izročitev spominske kapele slovenski Cerkvi, čeprav kapela ni bila dokončana, kaj šele da bi bilo brezno z žrtvami in njegova okolica urejena v spominski park, kot je bilo načrtovano in že davno obljubljeno. Jasno je bilo, da je vzrok za nenadno in nenavadno naglico vlade, ki se dolga leta za junijsko žalovanje na Kočevskem Rogu ni niti zmenila, treba iskati v teden dni kasnejših evropskih volitvah in v neposredni bližini jesenskih domačih volitev. Ob breznu z žrtvami partizanskega nasilja zbrana množica več tisoč volivcev z »desnega« političnega brega je bila preveč vabljivo prizorišče, da ga politiki totalitarnega izvora ne bi skušali izrabiti za prikaz svoje demokratične legitimacije, ki jo bodo kamere in časopisi radodarno pokazali vsej Sloveniji in svetu.

Vlada o svoji odločitvi NSZ ni niti obvestila, kaj šele da bi se z njo, čeprav je glavna organizatorka in nosilka žalne slovesnosti na Rogu, karkoli dogovorila. Oni so pač vsemogočna oblast, ki se z drugače mislečo in zato zanikano NSZ ne pogovarja. Zato je NSZ najprej ustno in nato 3. junija še pisno opozorila vladno komisijo, da vsiljen nastop predstavnikov neprijazne vlade pred množico, ki se je zbrala zaradi počastitve spomina na umorjene svojce, ni zaželen in ne bo sprejet.

Vlada na ugovor v svoji brezobzirnosti ni niti odgovorila. Nasprotno, Franc Žnidaršič, državni sekretar v ministrstvu za delo in družino, in Peter Kovačič – Peršin, predsednik komisije za prikrita grobišča, sta v nedeljo 6. junija nepovabljena prišla na Rog in si že na začetku prireditve vzela pravico, da pred množico žalujočih govorita kot predstavnika tiste vlade, ki umorjene šteje za narodne sovražnike, njihove morilce pa za narodne heroje. NSZ je takšno zlorabo žalne prireditve javno obsodila in pozvala vlado, naj nas neha žaliti in zaničevati.

Tedanja vladajoča koalicija se iz te afere ni ničesar naučila. Še več, sklenila je, da bo svojo politično manipulacijo z umorjenimi žrtvami komunističnega nasilja in njihovimi živimi svojci ponovila jeseni na Teharjah še v večjem obsegu in na višji ravni. Ukazala je na hitro končati dolga leta odlašano gradnjo spominskega parka in sklenila, da bo park odprla v nedeljo 3. oktobra ob vsakoletni teharski spominski slovesnosti, ko bo NSZ tam zbrala nekaj tisoč udeležencev iz vse Slovenije. V navzočnosti številnih oblastnikov in poslanskih kandidatov v prvih vrstah naj bi pod mogočnim betonskim spomenikom ob škofu in številnih duhovnikih glavni govor imel sam predsednik vlade Anton Rop, seveda pred številnimi časnikarji, mikrofoni in kamerami.

Priložnost za predvolilno demokratično legitimacijo vladajoče koalicije se je zdela imenitna, saj je tedaj še veljalo prepričanje, da bodo volitve v državni zbor na zadnjo možno nedeljo 10. oktobra. Zato v svoji mogočnosti niso niti pomislili, da bi o svojem namenu vsaj obvestili NSZ, kaj šele da bi z njo kot prirediteljico oktobrske slovesnosti skušali kakorkoli sodelovati. Pri svoji politični manipulaciji so hoteli biti povsem neomejeni, zato so nameravali teharsko slovesnost kar uzurpirati.

Stvari so se bistveno spremenile, ko predsednik države volitev v državni zbor ni [Stran 073] razpisal na pričakovani dan 10. oktobra, ampak en teden prej, prav na dan teharske žalne slovesnosti v nedeljo 3. oktobra. Volilni dan pa je za volilno propagando ne samo prepovedan, ampak tudi neprimeren in prepozen. Zato so odprtje spominskega parka in svoj nastop na teharski slovesnosti prestavili na 10. oktober. Na nedeljo po zmagi na volitvah, v katero so bili prepričani, bi Slovencem predstavili svojo mogočnost in nenadomestljivost, svetu pa kazali nov, demokratičen obraz. V vsakem primeru so za svoj nastop potrebovali cerkveni okvir in primerno množico ljudi.

Teharje, 3. oktober 2004 – Spominska slovesnost pri Sv. Ani

Slika 39. Teharje, 3. oktober 2004 – Spominska slovesnost pri Sv. Ani Tine Velikonja

Kot verniki komunistične laži, da je bila Cerkev organizator in nosilec medvojnega slovenskega odpora proti partizanskemu terorju, so bili vladni ljudje prepričani, da je tudi NSZ orodje slovenske Cerkve in ji ukazujejo cerkveni ljudje. Zato so se kar z njimi pogovarjali, naj tudi NSZ preloži svojo spominsko slovesnost na nedeljo 10. oktobra in s tem naredi okvir in kuliso za njihove politične nastope. NSZ na takšno vlogo in na politično zlorabo žalne prireditve ni pristala, ampak je – ob polnem razumevanju mariborskega škofa dr. Franca Krambergerja in s sodelovanjem teharskega župnika Ivana Korena – vztrajala pri ustaljenem času in značaju teharske slovesnosti.

V nedeljo 3. oktobra se je pri cerkvi sv. Ane na Teharjah – prostor nekdanjega taborišča je bil zaradi gradbenih del zaprt – ob krasnem vremenu zbrala običajna množica od dva do tri tisoč teharskih romarjev. Prireditev se je začela z mašo, ki jo je s somaševalci daroval celjski opat Marjan Jezernik, končala pa z običajnim, vendar zaradi volilne nedelje nekoliko krajšim kulturnim programom, da so romarji lahko pravočasno prišli na svoja volišča. Tako kot prejšnja leta liberalne oblasti se tudi letos noben predstavnik vladajoče koalicije ni udeležil te spominske prireditve.

V nedeljo 3. oktobra pa se je zgodil tudi hud poraz vladajoče koalicije na volitvah v državni zbor, še posebej boleč polom liberalne demokracije s predsednikom Antonom Ropom na čelu. Ta je zato takoj odpovedal svoj prihod na Teharje, saj ni imel več kaj slaviti in je izgubil vsak politični interes za svoj nastop. Kakšnega drugega razloga ali interesa pa v resnici nikoli ni imel. Na vladni strani neštetokrat razglašeni »pieteten odnos do vseh mrtvih« se je tako izkazal za neresničnega, za navadno propagandno geslo in skrivalnico vladajočih.

[Stran 074]
Teharje, 3. oktober 2004 – Spominska slovesnost pri Sv. Ani

Slika 40. Teharje, 3. oktober 2004 – Spominska slovesnost pri Sv. Ani Tine Velikonja

Organizatorji državne prireditve so zato mrzlično iskali nadomestek za odpadlega Ropa. Rekli so, da so povabili predsednika države dr. Janeza Drnovška, kar je ta zanikal, nato so sporočili, da bo glavni govor imel predsednik državnega zbora Feri Horvat, venec pa naj bi položila pravosodna ministrica Zdenka Cerar, kar bi bilo še posebej nespodobno. Nazadnje je oboje opravil predsednik državnega zbora. Razen službeno navzočih politikov in njihovih spremljevalcev je bilo drugih udeležencev – morda tudi zaradi slabega vremena – le nekaj sto. Značilno je bilo tudi, da je večina politikov slovesnost zapustila takoj po koncu vladnega dela, še preden je mariborski škof blagoslovil novi spomenik, da o maši, ki je bila zatem, niti ne govorimo. Pozabili niso samo na pieteto do mrtvih, ampak celo na temeljno vljudnost do visokega gosta, ki so ga sami povabili.

Vse dogajanje pred in ob odprtju spominskega parka na Teharjah jasno kaže, da tedanji vladi – kakšen posameznik je morda mislil drugače – pri tem ni šlo niti za pieteten odnos do mrtvih niti za spoštovanja do Cerkve, kot je za kapelo na Rogu trdil Peter Kovačič – Peršin. Šlo ji je samo za politično dejanje in za politično korist, ki jo je želela pridobiti tudi s pomočjo Cerkve in NSZ. Zato je prav, da je NSZ vztrajala pri svoji odločitvi, da se ni podala niti pod pritiski vladajočih niti na prošnje prijateljev in se ni pustila zaplesti v nespodobne politične igre na grobovih žrtev komunističnega nasilja.

Kasneje so NSZ obtoževali, da je »izrecno propagirala bojkot odkritja« (Spomenka Hribar), da je odprtje parka spomina »namenoma spregledala« in da ne razume »pietete države, ki prav s postavitvijo tega spomenika obžaluje svoja dejanja« (DELO 11. 10), skratka da se ni hotela pridružiti vladni prireditvi. Iz prej navedenih dejstev se vidi, da je res nasprotno, da je vlada odstopila od že določenega datuma v nedeljo 3. oktobra in da vlada ni hotela imeti prireditve skupaj z NSZ, ker ji pač ne bi prinesla pričakovanih političnih koristi. NSZ v resnici ni nikoli in nikjer propagirala bojkota vladne prireditve in je drugačna trditev čista izmišljotina.

»Pietete države«, ki naj bi s postavitvijo teharskega spomenika obžalovala svoja dejanja, pa NSZ res ne razume. Na vladni prireditvi niso postavljali spomenika, ampak so odprli spominski park s spomenikom. O vladni pieteti pri odpiranju parka je bilo že dovolj povedanega: ni šlo za pieteto do mrtvih in ne do živih, šlo je le za politično dejanje. NSZ tudi nikoli ni zahtevala niti pričakovala obžalovanja države za medvojne in povojne poboje. Ti poboji niso njena dejanja, niso dejanja samostojne države Republike Slovenije, ampak neke druge, totalitarne in zločinske države, iz katere se je Slovenija rešila z oboroženim bojem. NSZ od slovenske države ne pričakuje obžalovanja, ampak zahteva moralno in pravno obsodbo pobojev in kaznovanje zločincev. Na Teharjah se 10. oktobra letos ni zgodilo nič takega. Nasprotno, vlada je prej in kasneje zločince samo javno slavila, obsojala pa njihove žrtve.

Svoje povedo tudi besede, ki jih je bilo slišati tisto vladno nedeljo na Teharjah. Celjski župan Bojan Šrot je govoril o spominu »na dogodke, ki so se zgodili«. Kar zgodilo se je! Govoril je o medsebojnem dialogu in strpnosti. Z NSZ ni nobenega dialoga. NSZ je dosledno ignorirana. Peter Kovačič – Peršin je povedal, da spomenik na simbolni način vrača ime in človeško dostojanstvo brezimnim in zamolčanim žrtvam. Te so ostale brezimne tudi po njegovem govoru, [Stran 075] ker jih ni imenoval in tudi na spomeniku ali v spominskem parku ni nikjer njihovega imena. Napisi v spominskem parku govorijo samo o brezimnih »vseh mrtvih« brez kakšnega drugega, vsaj časovnega podatka. Peter Kovačič je še poudaril, da spomenik »izpolnjuje naš civilizacijski dolg, s čimer slovenski narod ponovno stopa v krog civiliziranih in z lastno zgodovino pomirjenih narodov«. S tonami betona, še tako umetelno in mogočno zavozlanega, se ne vračamo v krog civiliziranih narodov. Zlasti ne, če je spomenik postavljen med gore komunalnih in industrijskih odpadkov, v samoto, viden samo tistim, ki po bližnjih grobovih na neurejenem delu parka igrajo golf in drvijo z motocikli. To ni vrnitev v krog civiliziranih narodov, to je vztrajanje v komunističnem barbarstvu.

Odstiranje preteklosti

Slika 41. Odstiranje preteklosti Mirko Kambič

Za vrnitev v krog civiliziranih narodov je potrebno odkriti zločine in obsoditi zločince. Žrtve, ki so bile barbarsko vržene v jame in brezna, je treba izkopati, jih identificirati in nato dostojno pokopati v grobove s krščanskimi znamenji ter pravimi in ne lažnimi imeni in podatki, da jih bodo sorodniki in prijatelji lahko obiskovali in se jih spominjali, kot to delajo vsi civilizirani ljudje. Na drugi strani pa naj država neha slaviti zločinske organizacije, njihove politične voditelje in vojaške poveljnike, organizatorje, voditelje in izvrševalce zločinov ter se identificirati z njimi. Samo tako bomo izpolnili naš civilizacijski dolg in se vrnili v krog z lastno zgodovino pomirjenih narodov. Šele ko bo to narejeno, bo spodobno tudi postavljanje spomenikov, seveda ne osrednjih spomenikov v samoti med odpadki, ampak skromnih spomenikov na osrednjih krajih.

Treba pa je povedati, da je čast države – ne vlade – na Teharjah vsaj deloma rešil Feri Horvat, predsednik državnega zbora, ki je edini res imenoval žrtve in povedal, kaj »se je zgodilo«. Rekel je, da odpira spomenik »žrtvam pomorov zajetih domobrancev in civilistov«, ki jih je »zakrivila takratna oblast po koncu druge svetovne vojne«. Majhen žarek upanja, da se bomo res obrnili na pot v krog civiliziranih narodov, na pot strpnosti in dialoga brez dnevnih političnih računov.

7. Dokumenti

7.1. Iz dnevnika

Avtor: Ciril Žebot

7.1.1.

Iz govora pokopovalca Ignacija Nadraha:

»Bila sta zavedna katoliška kristjana, eden duhovnik, eden katoliški akademik. To je že samo po sebi hudo zlo. Pa vajina krivda je bila še hujša. Svojo vero sta javno spoznavala, šla sta zanjo celo v boj in se neustrašeno postavila nasproti tistim, ki hočejo krščanstvo, in to ne samo katoliško, spraviti s sveta. To je bilo neodpustljivo hudodelstvo, vredno smrti.«

»Glejte, polovica Ljubljane, morda dve tretjini, govorita, da je bila vajina smrt zaslužena kazen.«

[Stran 076]

7.1.2. 26. maja 1942.

Zjutraj ob 8. uri, ko se je vračal od sv. maše v Cirilovem domu, je bil v Streliški ulici skupaj z akademikom Rojicem ustreljen moj največji dobrotnik, naš krušni in duhovni oče, vodja stražarjev g. prof. Ehrlich.

Tako je komunistična krogla zadela največjega Slovenca in najbolj svetega duhovnika v škofiji. Slovenski narod je z njim izgubil edinega človeka, ki je v tej največji stiski bil na višini dogodkov. Slovenska mladina je z njim izgubila svojega prvega učitelja in besednika njenih idealnih teženj. Ta izguba je prav tako nenadomestljiva, kakor je bila izguba dr. A. Korošca. Jaz mu dolgujem vse. Imel sem pa tudi to izredno srečo, da sem bil najbliže njega. Hodil je daleč pred nami vsemi. Vse velike zasnove, verske, karitativne, kulturne in narodno-politične so izhajale iz tega veleuma, ki ga je navdihoval sv. Duh.

Ker je videl tako daleč naprej, zato je bil tako počasi razumevan od svojih, pa tako strašno sovražen od strani eksponentov peklenskih sil. Popolnoma bogovdanost, brezpogojna zvestoba Cerkvi, kremenit značaj, izjemna kultura, znanje in razgledanost pa čudovito mladostni ogenj – to so bile skrivnosti njegove nedosegljive veličine. Bil je svetnik in postal je še mučenik.

Mali ljudje in mladina mu bodo postavile spomenik – aere perennius. Vsemogočni Bog, pokaži slovenskemu narodu, po mučeniški smrti svojega najzvestejšega služabnika, sadove njegovega svetniškega žrtvovanja!

7.1.3. 27. maja 1942.

Ob 5. uri popoldne trupli mučenikov prepeljani iz bolnice, kjer sta bili balzamirani, v Akademski dom na Miklošičevi cesti 5. Tam ju je sprejela mladina, ki je takoj prevzela častno stražo, ki jo bo držala nepretrgoma do pogreba, ki bo v nedeljo 31. 5. 1942 popoldne ob 4. uri na Žalah. Ganljiv je bil prizor, ko je mrtvo truplo gospoda profesorja počastila njegova gospodinja Urši in nanj položila šopek belih nageljnov.

7.1.4. 28. maja (četrtek).

Prvi dan javnega kropljenja. Kropilcev 4303. Ves čas se v dvorani moli sv. rožni venec, njegovo najljubšo molitev.

7.1.5. 29. maja (petek).

Drugi dan javnega kropljenja. Ca 5000 kropilcev.

7.1.6. 30. maja (sobota).

Do četrt na 9 zjutraj več sto novih kropilcev. Ob pol 9 zadnji sestanek stražarjev pri profesorju Ehrlichu. Navzoči so bili vsi stražarji, savičarke in zastopstva dijakov SAZ ter lavantinskih bogoslovcev. Predsednik po stražarskem običaju otvoril sestanek z zdravamarijo. Nato sem govoril jaz. Prvi del, zadnji nagovor gospodu profesorju; drugi del, gospod profesor nam govori v slovo. Zapeli smo še prej njegovo najljubšo koroško narodno pesem: Jaz pa ‘no kajžico imam …

Nato je vsakdo pokleknil pred krsto in položil svoj rožni venec na njegove svete roke kot obljubo pokojnemu učitelju molitve, da nas bo sv. rožni venec – njegova najljubša molitev – spremljala vse dni življenja kot praktičen spomin nanj.

Zatem so krste blagoslovili (prošt Nadrah) in razvil se je veličasten mladinski sprevod v stolno cerkev, kjer je bilo slovesno sv. [Stran 077] opravilo ob navzočnosti vseh vidnih slovenskih političnih in kulturnih predstavnikov.

Po sv. maši sta bili trupli odpeljani na Žale, kjer so jih položili na oder v novem svetišču sredi Žal. Od poldne naprej je tudi na Žalah stalno do pogreba bila častna straža akademikov in srednjšolcev.

7.1.7. 31. maja (nedelja).

Dopoldne sta prispela oba nečaka, Albin in Ela.

Popoldne pogrebne svečanosti.

Udeležba do 15.000 ljudi. Več tisoč dijaštva. Tik pred začetkom prišli tudi vsi najvišji italijanski oblastniki – da seveda zmanjšajo efekt tega poslovilnega triumfa.

Policijskemu organu, ki je vprašal, če lahko drže med pogrebom ob krsti stražniki častno spremstvo, sem zavpil: Vaša dolžnost je bila, da bi bili z varnostno službo po cestah umor preprečili. Sedaj mrtvega bomo že sami stražili. Pogreb bil izborno organiziran.

Na oder je stopil Mirko Simčič in vodil prisego slovenskega katoliškega dijaštva. Tisoče rok se je dvignilo v prisego in tisoče mladih grl je spontano vpilo klic za klicem te zgodovinske prisege.

Učinek prisege je bil edinstven. Vsi so v duhu in čustvih z mladino soprisegali.

Ob grobu odločno govoril prošt g. Nadrah. Stotine deklet zagrnilo grobova mučencev s svežimi marjetkami. Ganljiv prizor. Nato vsa množica pela ljudske verske pesmi in himno »Povsod Boga!«. Pogrebci sami so zagrebli pol groba.

Skoraj v istih trenutkih, ko je mladina ob Ehrlichovem truplu polagala zgodovinsko prisego, je minister Krek iz Londona razvijal in potrdil Ehrlichov narodno-politični program. Tako je mrtvi vojvoda doživel tudi to zadoščenje. Čudne so pota božje Previdnosti. Da, prof. Ehrlich je vedno bodril: Zaupajte, če Bog hoče, da slovenski narod obstane, bo obstal in dosegel svoje tisočletne težnje! V Boga je zaupal, Bog ga je potrdil: Umrl je svetniško – mučeniško. Doživel je triumfalno zemeljsko slovo. Še na sam pogrebni dan je bila potrjena njegova preroška misel.

7.1.8. Teden po pogrebu …

Fantje in dekleta si odpočili od pogrebnih priprav. Nove skrbi, novi problemi: ostali smo sirote brez očeta! Ljubi Bog, ki si ga poklical k sebi, usmili se njegove mladine! Ne daj, da bi se ta mladina razšla. Varuj jo, druži jo, utrjuj jo, ohrani jo. Obujaj v njej Ehrlichovega duha, ohrani v njej smisel za molitev, za sv. zakramente, za čutenje s Cerkvijo, za pravo Slomškovo ljubezen do slovenske domovine, za Ehrlichovo trojstvo: versko življenje, intelektualno rast, pogumno nastopanje. Bog Vsemogočni, ne zapusti nas! Vzel si nam Ehrlicha, daj nam v zvrhani meri njegovega duha!

Poletje 2000 – Dr. Avguštin Kuk, eden vodilnih stražarjev, ob                         prenovljenem Ehrlichovem in Rojicevem grobu

Slika 42. Poletje 2000 – Dr. Avguštin Kuk, eden vodilnih stražarjev, ob prenovljenem Ehrlichovem in Rojicevem grobu

7.1.9. Petek, 5. 6. 1942.

Direktorij pri škofu, ki se vrnil iz Rima. Razložili vse naše skrbi, ki so nastopile z Ehrlichovo smrtjo, ponovili zvestobo in tesno priklenjenost na Cerkev in na škofa. Prosili pomoči in opore. Javili provizorično rešitev: ustanovil se je direktorij Straže, kongregacijo dalje vodi Ramšak, v izbi začasno nadomešča profesorja Stane Jeglič. Prosili ponovno za Cirilov dom. Obljubil. [Stran 078] Stanovanje po Albinovi pomoči in Nadrahovem razumevanju ohranili za pol leta.

7.1.10. Nedelja, 7. 6. 1942.

Treba se odločiti. Tukaj sem v smrtni nevarnosti. Razmere so tako razrvane. Straža bi me toliko okupirala, da bi ne mogel dosti delati. Zunaj bi prišel do merodajne literature. Naučil bi se jezika. Lahko bi morda več študiral. Pomagal bi naši stvari. Nesel bi v svet Ehrlichovo misel. Gospod profesor, v tej stiski se obračam na Vas, pomagajte mi z Vašim svetom. Nekdaj ste mi to odsvetovali. kaj naj storim sedaj po Vaši smrti?

7.1.11. Ponedeljek, 8. 6. 1942.

Seja kluba, da teče stražarsko delo naprej. V izbi molimo vsak večer sv. rožni venec, ki bo odslej živa vez med nami in dragim gospodom profesorjem.

Zaupati moramo: Profesor je bil vedno samo duhovnik. Ogromno je molil in tudi vse drugo zamišljal in opravljal kot duhovnik božji. Živel je asketsko in sveto, umrl je mučeniško. Zaupamo: Ljubi Bog ga bo poveličal, ga bo dvignil na sveti oltar kot prvega slovenskega svetnika – mučenca.

Zaupali bomo: K dragemu mučencu se bomo zatekali v vseh osebnih in skupnih nadlogah. Prosili bomo Boga in zaupno pričakovali znamenj, ki naj izpričajo, da je prof. Ehrlich svetniški mučenec. Še eno: malo ljudi je bilo toliko zasramovanih in opljuvanih kakor ta sveti duhovnik. Tudi to bo štelo.

Naš ljubi Bog:

Daj nam v svojem služabniku, mučencu Lambertu, svojega svetnika, h kateremu se bo naš mali udarjeni narod mogel v svoji veliki stiski obračati.

Daj ljubi Bog, dopusti čudeže po njegovem imenu, naj bi prvi čudež bil storjen za spreobrnjenje Ljubljane od njene zaslepljenosti.

7.1.12. 17. 6. Odpotoval v Milan.

7.1.13. 14. 9. 1942 se vrnil v Ljubljano.

8. Vetrinj

8.1. Vračanje iz Vetrinja

Avtor: Tine Velikonja

8.1.1.

[Stran 079]

Veliko je bilo pisanega o tem, kako se je moglo zgoditi, da so Angleži predali Titovim partizanom 26 000 vojakov, ki so jim bili izročili orožje in se zatekli v njihovo varstvo. Med vrnjenimi je bilo tudi enajst do dvanajst tisoč slovenskih domobrancev in tisoč civilistov. V Tolstoyevem procesu je o tej prevari marsikaj prišlo na dan, vendar ne vse. Angleži so se hoteli na Koroškem znebiti tako ujetnikov kot partizanov. Vsega skupaj niso jemali kot kupčijo »mi vam domobrance, vi nam Koroško«, zanesljivo pa je pogodbo tako sprejelo partizansko vodstvo. Angleži, ki so bili v usodno dogajanje vpleteni, so kmalu spoznali, da je zagrešeno dejanje v nasprotju z Ženevskimi konvencijami. Vračanje vojnih ujetnikov s prevaro je bil vojni zločin, zato so ga skušali prikriti in ga tajiti. Ko je vsa resnica prišla na dan, so ravno s Tolstoyevim procesom skušali zmanjšati njegov pomen.

Nerazumljivo je tudi obnašanje domobranskega vodstva, vendar ga je mogoče opravičiti. Anglež je bil zanje človek časti in dane besede. Kar se je zgodilo, je bilo prav tako nepričakovano kot stoletna voda. Vseeno pa je nerazumljivo, da slovenskim civilnim voditeljem in vodstvu domobranske vojske niti najbolj prepričljiva pričevanja tistih, ki so bili pobegnili s transportov, niso segla do živega. Zato ni čudno, da prebiramo najbolj fantastične predpostavke in razlage, ki so skregane z zdravo pametjo in seveda mečejo na to vodstvo posebej slabo luč.

Šlo naj bi namreč za zaroto v lastnih vrstah. Opozoril bi vas na grdo in žaljivo pisanje Franceta Permeta, ki je iz obskurnih »dokumentov« pobral tudi sledeči odstavek in ga objavil v svojem zborniku Tudi mi smo umrli za domovino (157, 159):

»Zakulisna pogajanja o vrnitvi domobrancev in civilistov so se začela 18. maja 1945 v gradu Turn. Pogajanje za domobrance je vodil polkovnik Kraner z dvema oficirjema, za Odbor narodne rešitve pa duhovnik Kette s svojo skupino. Pri pogajanjih je sodeloval general partizanov Hočevar. Dogovorili so se tudi o načinu vračanja v Jugoslavijo.« V nadaljevanju preberemo še stavek: »Skupina, ki je domobrance poslala v smrt, se je tudi sestajala s partizani v Celovcu.« Pri tem je mišljeno domobransko vodstvo.

Vetrinjsko polje in del taborišča maja 1945 z južne strani

Slika 43. Vetrinjsko polje in del taborišča maja 1945 z južne strani
Isti pogled na Vetrinjsko polje danes

Slika 44. Isti pogled na Vetrinjsko polje danes Tine Velikonja

Ni mogoče dokazati, da nekaj ne obstaja, in prav tako, da se nekaj ni zgodilo. Lahko se samo spustimo v razčlenjevanje teh kratkih [Stran 080] stavkov. Ni znano, kje naj bi stal grad Turn, verjetno je mišljen grad Thurn nad Pliberkom, na katerem je 15. maja 1945 podpisala predajo hrvaška vojska. Domobranski polkovnik Kraner ni obstajal, verjetno je mišljen polkovnik, takrat že general, Franc Krener; duhovnik Kete, župnik in dekan v Devici Mariji v Polju je bil ubog begunec, ki seveda na Vetrinjskem polju ni vodil nobenega odbora; tudi ni znano, da bi Odbor narodne rešitve sploh obstajal. Franc Hočevar, ki je bil na čelu slovenske partizanske delegacije, ki se je v resnici dogovarjala z Angleži in ne z domobranci, ni bil general, ampak največ major, vodja pa polkovnik Ivanović. Predvsem pa nikjer ne izvemo, kaj naj bi »prevarantsko« domobransko vodstvo prejelo od partizanov kot zameno za uslugo. Skratka, bedno!

V sredo 30. maja 1945 popoldne in zvečer, ko se je zanesljivo vedelo, da Angleži domobrancev ne vozijo v Italijo, ampak jih izročajo Titu, je vodstvo delovalo kot ohromljeno. V tistem šoku ni zmoglo drugega, kot da je reševalo lastno kožo. Če bi izpeljalo splošno, organizirano in disciplinirano akcijo, s katero bi skušalo rešiti vsaj tisto, kar se je rešiti dalo, bi tvegalo in izpostavilo tudi sebe. Priznam, da ni težko biti pameten za nazaj. Kajti danes vemo, da je bila panika, ki je zavladala med vodilnimi, pretirana. Kajti v pogodbi o vračanju med Angleži in partizani je bil dodatek, da bo predaja izpeljana »samo, če se ne bodo upirali«. Ne vemo sicer, kako bi se obnašali Angleži, če bi se tisti četrtek pripeljali s tovornjaki na Vetrinjsko polje in spoznali, da je domobranska vojska izginila. Objavljamo dve zgodbi, ki pričata o tem, kako so vest o nevarni poti sprejeli navadni vojaki in tudi, da jih vsi oficirji niso pustili na cedilu. Kljub temu pa se je zgodilo, da je za Telovo, v četrtek 31. maja 1945, kar 1600 domobranskih vojakov odšlo nazaj, čeprav so vedeli, kam gredo, in lahko slutili, kaj jih čaka. A čisto zares niso računali, da se podajajo v smrt. Kajti tudi partizani so ravnali, kot bi pridrvela stoletna voda. Vojne je bilo konec in nihče si ni mogel predstavljati, da bodo pobili vse.

8.2. Ne bom izbiral, ampak sprejel

Avtor: Jože Mejač

8.2.1. Mengeš, Komenda, Mekinje

Moj oče je bil kmet v Zalogu pri Ljubljani. V družini smo bili štirje fantje in dve dekleti. Rojen sem leta 1915, še nekaj mesecev, pa bom dočakal devetdeset let. Moja domobranska zgodba se začenja 5. januarja 1945. Deloval sem kot redovnik lazarist pri Srcu Jezusovem v Ljubljani. Tega dne me je poklical naš vizitator Lovro Sedej. Med razgovorom me je vprašal, če sem pripravljen, da grem na Gorenjsko. Razložil mi je, zakaj in kako. Vojne bo kmalu konec, v Grobljah pri [Stran 081] Domžalah, kjer je bila naša podružnica, so Nemci zavzeli vse. Ob razpadu, ki ne more biti daleč, bo potrebno, da se tam pojavi eden od naših in lastnino prevzame. Obenem prosijo na škofiji za duhovnika, na Gorenjskem jih primanjkuje, zaradi Grobelj pa bi bilo kot nalašč, da bi šel eden od lazaristov. Kot tretje pa so domobranci v Mengšu, ki so se ravno ustanovili, zaprosili za kurata. Ponovil je: »Ste pripravljeni, da greste na Gorenjsko in opravljate te naloge?« Nisem dosti pomišljal in sem ponudbo gladko sprejel. Naslednje dni je prišlo do dogovora s sestrami usmiljenkami v Mengšu, da bom prebival in se hranil pri njih. Nemci so vse druge pregnali, nje pa pustili. Pripravljene so bile, da mi v svojem samostanu nudijo sobo in drugo oskrbo. Teden dni kasneje so prišli pome v Ljubljano domobranci iz Mengša, bilo je kakih deset veselih fantov. Pripeljali so se z navadnim kmečkim vozom z neko hrano, imeli pa so tudi uniformo zame. Oblekel sem se vanjo, si nadel tudi vojaški plašč, saj je bila zima, in se jim pridružil. Spominjam se, da smo imeli težave na meji v Črnučah. Nemški stražar nas je štel. Vedel je, koliko jih je spustil v mesto. Mi smo se pri tem sprehajali in gibali, da je prišel do vedno drugačnega števila. Nazadnje je odnehal in nas spustil naprej.

Tako sem prišel na Gorenjsko brez vsakih papirjev. Čez nekaj dni sem se s kolesom, dobil sem ga za darilo ob novi maši, odpeljal v Kranj in se prijavil na Wermacht. Tam so me popisali in mi dali dovoljenje, da skrbim kot kurat za tri postojanke: Mengeš, Komendo in Mekinje. Ustanovljene so bile na novo, štele so vsaka 50 do 60 mož. Postal sem njihov kurat, obenem župnik za tri župnije v istih krajih, zraven pa še hišni duhovnik za sestre. Zadeva je normalno tekla, vsak dan sem maševal dvakrat, najprej pri sestrah, nato pa na eni od župnij, pa tudi pri podružnicah, spovedoval in opravljal druga duhovniška dejanja. Cerkve, kjer sem maševal, so bile vedno polne, lahko rečem, da nabito polne. Ljudje niso imeli slovenskega duhovnika od napada na Jugoslavijo leta 1941.

Vetrinjsko polje 1945

Slika 45. Vetrinjsko polje 1945

Zame so bile hude predvsem nedelje. Začel sem v Mengšu. Ob pol šestih sem bil že v spovednici, ljudje so potrpežljivo čakali. Saj so včasih prihajali duhovniki iz Celovca, bili so dobri gospodje, a kaj, ko niso znali jezika. Nekateri so se sicer skušali naučiti slovenščine, vendar jim ni šlo. Ob sedmih sem maševal, po njej pa se na kolesu odpravil v Komendo, čez pol ure sem bil tam. Spovedoval sem, kolikor je bilo časa, ob devetih je bila maša, nato pa v Mekinje. Vse s kolesom, lepo v uniformi domobranskega častnika. Ni bilo samo naporno, ampak tudi nevarno, zlasti tam, kjer je cesta peljala skozi gozd. Navada je bila, da so bile pridige dolge pol ure. Pri tem pa nisem smel ničesar piti, kaj šele pojesti in to od polnoči naprej. [Stran 082] Opoldne sem dobil prvo hrano v Mekinjah. Ob slabem vremenu, zlasti nasprotnem vetru, mi je komaj uspelo priti pravočasno, pa tudi ne. Tako sem imel v Mekinjah včasih zamudo. A ljudje so potrpežljivo čakali, peli in čakali. Po zadnji maši sem dobil kosilo, potem pa se odpeljal v Komendo, kjer sem imel krščanski nauk in krščeval, nato pa nazaj v Mengeš. Bil sem mlad in odporen, a je bila vseeno prehuda. Živci so bili do kraja izmučeni. Ko je bilo vse za menoj, nisem mogel brati, spati in ne sedeti. Pomagal mi je šele sprehod, nato spanec, da so se živci pomirili in je slabost prešla. Za domobrance sem imel zelo malo časa. Predvsem so jih mučila moralna vprašanja in so iskali pomoč. Nemci so me pustili pri miru. Le enkrat se je oglasil v Mengšu nemški orožnik in povedal, da me išče gestapo. Od njega nisem namreč imel nobenega dovoljenja za bivanje in delo. Ker mene ni bilo doma, je naročil sestram, naj se za nekaj dni skrijem, potem pa je vse teklo po starem.

Prihod v Buenos Aires leta 1949

Slika 46. Prihod v Buenos Aires leta 1949

8.2.2. Ljubelj

Prišel je čas, da se umaknemo. Z datumi so težave. Po mojem smo iz Mengša odhajali 10. maja. Ustavili smo se v Cerkljah, kjer smo prenočili. Ker so bili vojaki peš, jaz pa s kolesom, sem šel naslednjega dne med potjo vstran na Golnik obiskat naše sestre, ki so imele hišo posebej. Ustrašile so se me: »Gospod, kaj bo pa zdaj. Partizani so že tu.« Zasedli so že sanatorij. Kar zagledam dva partizana s puškami, nista bila v uniformah, da se bližata redovni hiši. Znašel sem se. Rekel sem jima: »Fanta, če hočeta ohraniti življenje, izginita! Za menoj prihaja četa.« In res sta se obrnila in odšla, odkoder sta prišla. Jaz pa jadrno navzdol v dolino in z vojaki v Tržič. Tam je bila popolna zmešnjava. Popoldne nas je dosegla Hercegovska divizija in začela streljati po nas. Najlažja tarča je bila kolona z vozovi, ki se je pomikala po cesti proti Ljubelju. Ena od min je zadela voz, na katerem je bil tudi moj kovček. Vse skupaj je razneslo in tako sem bil ob vse. Šli smo navzgor proti Sv. Ani in skozi ljubeljski predor. Kot veste, je bil nedodelan, hodili smo po blatu in lužah v popolni temi. Zjutraj smo prišli na drugo stran.

Mirko Bitenc, Božo Berlot in moj brat Fanjo so s svojimi četami krili umik civilistov, da ne bi kdo napadel kolone tako na začelju kot s strani. Sam nisem šel po cesti, ampak z zdravnikom, katerega imena se ne spominjam, pod njo. Skrbelo naju je namreč, če ni v grapi obležal kak ranjenec ali onemogel, ki bi potreboval pomoč. Del naše skupine je šel skozi predor. Varovalne čete so se zvečine odločile za umik po stari cesti čez prelaz. Na drugi strani smo se dobili. Bila je sobota 12. maja. V Borovljah je bil prehod čez Dravo odprt, šli smo čez, še prej pa pred mostom oddali orožje.

8.2.3. Vetrinj

V taborišču se je začela domobranska množica organizirati. Nastala je divizija s polki in vso formalnostjo poveljstva: 4. polk – gorenjska vojska s komandantom Antonom Mehletom, 3. polk z Ignacijem Kunstljem, 2. polku je poveljeval Vuk Rupnik, 1. polku pa Emil Cof. Udarni bataljoni so bili predvsem v 1. polku: stiški, šentviški in višnjegorski, 2. polk je bil mešan. V 3. in 4. so bile predvsem domobranci iz posadnih čet. Mene so dali med Gorenjce, ker sem pač deloval na Gorenjskem. Življenje se je začelo počasi urejati, jasno pa je bilo, da dolgo tako ne bo šlo. Vojaki smo se imeli bolje kot civilisti. Imeli smo vsaj suho hrano in šotore. Pa se po tednu dni srečam s sošolcem Ivanom Remškarjem, ki je bil doma z Brezovice pri Ljubljani. Vedel sem, da je bil nazadnje domobranski kurat nekje na Dolenjskem. Reče mi: »Jože, lepo te prosim, ali mi narediš uslugo, zamenjajva! V Gorenjskem polku imam sorodnike.« Odvrnil sem mu: «Vojaka sva, ti si kurat, jaz kurat, sama tega ne moreva narediti. Pogovoriva se z višjim kuratom majorjem Ignacijem Lenčkom. Če se bo ta strinjal, sem takoj za to.« No, čez dva dni me sreča dr. Nace Lenček: »Si ti res Remškarju obljubil, da si pripravljen zamenjati svojo postojanko?« Ko sem pritrdil, je nadaljeval: »Kam pa hočeš ti?« »Kamor boste rekli, vojaki smo, vi odločate, ne jaz.« »Prav, prevzemi bataljon v 1. polku.« Vzamem tistih nekaj stvari, ki sem jih imel: v prsnem žepu piksido za sveto olje, robec v [Stran 083] hlačnem in nekaj nad petdeset mark. To je bilo vse. Zato s selitvijo nisem imel težav. Do menjave je prišlo nekaj dni pred vračanjem. Tako se je zgodilo, da sem ostal živ, Remškar pa je z gorenjskimi domobranci odšel v smrt in verjetno leži v Rogu.

V nedeljo 27. maja je šla na pot tehnična četa in redarstvena policija, v ponedeljek 28. maja pa Gorenjski polk in Remškar z njimi. A že tega dne zvečer so se začeli čuti glasovi, da nas morda vračajo Titu. Res je čudna stvar, govorica pride kar tako, eden reče nekaj, drugi drugo. Najhujše je bilo v torek zvečer, 29. maja, ko smo oficirji pripravili srečanje z večerjo. Moj starejši brat Zorko je bil tudi v Vetrinju. Bil je poročen in bil doma kot gospodar, zato ni šel k domobrancem, vseeno pa se je odločil za beg. Tega dne je kupil vola, da smo imeli meso. Zvečer smo se torej zbrali oficirji, med njimi tudi kurati. Imeli smo nekako večerjo, tudi vino se je dobilo. Začela se je razprava o tem, kam nas vozijo. Najbolj zaskrbljen je bil kurat Jakob Mavec. Poznal sem ga s fakultete. Neprestano se je vračal s svojimi dvomi in prekinjal pogovor. Kako prav je imel. Naslednji dan, v sredo 30. maja, je šel na pot s skupino, v kateri je bil Rupnikov bataljon. A tega dne je poveljstvo že resno dvomilo. Transport je zasledoval na tovornem vozilu Franc Šega in od daleč opazoval predajo na pliberškem kolodvoru. Ne vem, kaj da ni vodstvo prej odkrilo, kam nas vozijo. Saj so poskušali Marinšek in Drčar, vendar pri poizvedovanju niso šli do konca. Oh, ti Angleži! Da se je mogla zgoditi ta nesreča. Kaj je rekel general Murray našim, ko so ga šli vprašat, kam gremo: »Imam povelje, da vas pripeljem v določenem času do določene postaje, vas tam naložim na vagone, cilji mi niso znani.« Zakaj ni povedal resnice. Naši so to sprejeli kot dogovor, da gremo nekam na varno. A v sredo 30. maja popoldne se je razvedelo za prevaro. Vrnil se je dr. Janež, ki je dva dni prej pobegnil s postaje v Pliberku.

Sklicali naj bi zbor politikov in višjih oficirjev. O tem so mi pravili kasneje. Mene namreč tam ni bilo. Bil sem v Celovcu. Lepo peš, mladenič, ki mu nekaj kilometrov tja in nazaj ni delalo težav. Že prej sem bil v mestu, da si pomagam. Potreboval sem perilo, da se za silo oblečem. Vedel sem, da so v Celovcu usmiljenke, naš sestrski red, in sem jih obiskal. V mestu sem se najprej lovil. Pa sem naletel na fanta in ga vprašal, ali so kje tu redovnice, ki imajo bele klobuke v obliki letala. »Ja, ja«, je dejal, »tam na drugi cesti zavijte na levo, tam je lazaret, vojaška bolnišnica.« Našel sem jo, pred vhodom straža: »Rad bi govoril s sestro prednico.« Poklicali so jo, prišla je in sem se ji predstavil. Po uniformi je vedela, da sem domobranec in da smo v Vetrinju. Nadaljevala je: »Kar slovensko povejte!« Bila je Slovenka, druge pa Nemke. Razložil sem ji, po kaj sem prišel. Dobil sem prigrizek. Prinesla mi je pižamo: »Drugega nimam, tole pa vam lahko dam. Bom pa poskrbela še za drugo.«

Zato sem bil v sredo 30. maja popoldne nič hudega sluteč v Celovcu in se z bisago, v katero sem natlačil obljubljene reči, vrnil v taborišče. Bila je že noč. Najprej sem šel k našim in naletel na očeta: »Veš, kaj se je zgodilo? Janež je prišel nazaj. Ne gredo v Italijo, vračajo jih Titu. Oficirje so sklicali. Franjo in Miha sta že odšla.« V Vetrinj je prišla vsa naša družina razen mame, ki je ostala doma. Brat Franjo je bil poveljnik čete v višnjegorskem bataljonu, Miha pa njegov vojak.

Grem do našega taborišča in bataljona. Oficirjev ni bilo nikjer več. Vzamem dva vojaka in naravnost v domobranski štab. Pred poslopjem, ki je stalo zase, značilno rumeno hišo, v kateri je danes šola, stoji angleška straža. Salutiram, povem, kdo sem in da želim na poveljstvo. Spremljevalca ostaneta, mene pa spustijo noter. Grem kar naprej in v neki sobi dobim polkovnika Milka Vizjaka. Bil je v pižami in se odpravljal spat. Vprašal sem ga, kakšen je položaj in kaj nam je storiti. Odgovoril mi je: »Nič ne morem, sam sem ujetnik. Saj ste videli stražo pred hišo. Edino, kar morem narediti je, da vas odvežem prisege.« Kaj tako neumnega nisem pričakoval. Smešno se mi je zdelo, kakor je bilo hudo. Svet se podira, vse je izgubljeno, gre za rešitev življenj, ta človek pa fantazira o prisegi. Rekel sem mu: »Kaj to je vse, kar mi lahko svetujete?« »Da, na žalost. Nimam nobene avtoritete in nobene komande, da bi mogel kaj odločati.« Zamahnil sem z roko in odšel. Zunaj je močno deževalo. Ko sem se vračal k našim, sem videl žensko, ki je stala čisto na prostem na polju z otrokom v naročju, imela je dežnik, otrok je jokal, ona pa je bila nepremična kot kip.

Šel sem v svoj šotor in nemirno spal. Zjutraj sem šel v cerkev in ob 6. uri maševal v stranski kapeli, kjer je zdaj plošča, posvečena Meršolu. Cerkev je bila polna. Pri glavnem oltarju je maševal Pelan in pridigal tako nerodno in zmedeno, da je ljudi še bolj vznemiril. Ko sem končal, sem se preoblekel in odšel v taborišče. Poiščem trobentača in ukažem, naj zatrobi v zbor. Postrojil se je ves bataljon po četah, sploh ne vem, kateri je bil, saj sem bil med njimi šele nekaj dni. Stopil sem prednje in jim spregovoril:

[Stran 084]

»Fantje, zdaj veste, kako so se izkazali Angleži. Domobranci, ki so šli pred vami, so bili predani Titu. Izdani smo. Zdaj moramo ravnati po svoje in rešiti, kar se rešiti da. Saj imate tu v taborišču med civilisti kakšne znance, sorodnike, nekateri imate kaj civilnega tudi s seboj. Preoblecite se! Pustite vojaško taborišče in se pomešajte med civiliste.«

Zaslišali so se glasovi: »Kje pa so oficirji?« Odvrnil sem:« Jaz sem tukaj, saj me poznate, vaš kurat sem!« Nekateri se niso zavedali, kako resen je položaj. Vpili so: »Ko bomo v Italiji, bomo izbrali svoje oficirje izmed nas.« Komaj sem jih prevpil: »Oficirji so v hujši nevarnosti kot vi in so že odšli, da bi se rešili, kam, ne vem. Včeraj sem bil v Celovcu in se vrnil šele ponoči. Čutim se dolžnega, da vam povem, kaj nam je treba storiti, da se rešimo.« Pa spet nič: »Kaj ste res tako zaslepljeni, da verjamete, da greste v Italijo. Kaj ne vidite, da je vse izgubljeno!«

Potem so začeli ponavljati stavek: »Kamor so šli drugi, gremo pa še mi!« Nazadnje jim predlagam: »Če ste res prepričani, da je prav, kar delate, vam lahko pomagam samo še z enim. Dam vam lahko splošno odvezo. Štiri mesece sem bil med vami in vašimi, vsakega od vas sem sprejel, če je hotel. Ne vem, kaj se bo zgodilo z vami. Jasno pa je, da greste v nevarnost. Vsakemu posebej odveze ne morem dati, imam pa pravico in dolžnost, da jo v nevarnosti dam vsem. Izmolili bomo kesanje, opravili kratko spraševanje vesti: vsak naj razmisli, kaj je v tem času storil, da obžaluje. Obžaluje grehe in prosi Boga odpuščanja.« Nikogar ni bilo, ki bi dejal: »Jaz pa ne bom.« Vsi so pokleknili. Izgovarjal sem besede, jasno in glasno, da so vsi slišali: »Jaz vas odvežem … « Ko so vstali, sem se poslovil od njih z besedami: »Povedal sem vam, opozoril sem vas, prosil sem vas, več ne morem napraviti, zbogom!« Pa sem šel.

Vedel sem, kje so duhovniki župnije Devica Marija v Polju. Vsi so se odločili za pot na Koroško: dekan in župnik Janez Kete, kaplana Lamovšek in Tone Vukšinič. Dobil sem Toneta: »Veš, kaj se je zgodilo. Imaš kaj, da se preoblečem?« Našel mi je pumparice in jopico. Ura je bila že osem ali več. Slekel sem uniformo in šel kot civilist naravnost v tisto smer, kjer so že stali tovornjaki. Bilo jih je dvajset ali trideset, kaj jaz vem. Niso bili vsi polni. Zagledam svojega purša. Bil je naš redovni brat, Ciril Vernik. Nekatere naše brate so namreč mobilizirali v domobrance. Sedel je že na tovornjaku. Zaklical sem mu, naj zapusti vozilo. Branil se je: »Jaz grem tudi z njimi!« »Kot duhovnik ti ukazujem, kot lazarist, da greš z menoj.« Nazadnje se je pustil prepričati in je odšel na varno. Kasneje je šel kot misijonar na Kitajsko, nazadnje živel v Torontu in umrl v prometni nesreči.

Hotel sem že oditi, kar zagledam majorja Ivana Boha. Hodil je okoli tovornjakov in nekaj govoril z vojaki. Nisem bil več vojak, samo navaden civilist, zato nisem mogel kar skočiti do njega. Nekaj časa je kolovratil okrog, potem pa se povzpel na kamion in obsedel. Odšel sem. Ne vem, kdo ga je prepričal o nasprotnem, verjetno žena. Povedali so, da je v zadnjem trenutku skočil dol. Kasneje sem ga dobil v Kanadi. Tam se je ustalil in vodil manjše podjetje. Vprašal sem ga, čeprav mi je bilo težko, kaj je bilo z njim: »Zakaj ste to naredili, saj ste vendar vedeli, kaj vas čaka, če greste nazaj.« »Sam ne vem, kaj sem mislil. Ali sem bil zmešan ali kaj. Ne morem razumeti.«

Odšel sem k svojim in ostal pri njih. Čez nekaj dni sta se vrnila tudi Franjo in Miha. Angleži so Vetrinjsko polje kmalu izpraznili in počistili, ljudi pa razvozili po drugih taboriščih. Nas so odpeljali v Šentvid na Glini, druge v Kellenberg in Spittal. Čez nekaj dni me dobita škofijski tajnik dr. Jože Jagodic in kranjski dekan mons. Matija Škerbec: »Prošnjo imava. Ali bi šel v Wolfsberg, kjer je taborišče. Tja so Nemci pripeljali z Zlatega polja in Vranje Peči naše ljudi. Vasi so požgali, prebivalce pa odpeljali v Avstrijo. Vse je urejeno. Imeli boste svojo sobo, hrano bo zagotovljena.« Tistega dne, ko sem spoznal, da sem po čudnem spletu okoliščin ostal živ, ko bi moral umreti, sem naredil sklep, ne bi rekel obljubo:« Ne bom si izbiral, ampak sprejemal, kamorkoli me bodo poslali. Vzel bom tudi tisto, česar drugi ne bodo hoteli.«

8.2.4. Sv. Jedert v Labotski dolini

Dva angleška vojaka sta me z džipom zapeljala mimo Celovca in Velikovca v Labotsko dolino (Lavanttal). Malo za Wolfsbergom sta me odložila kar na cesti, češ, tu je vas, na drugi strani pa taborišče. Na levem bregu reke ob glavni cesti, ki pelje proti Judenburgu, je naselje Frantschach. Zraven je bila tovarna celuloze. Na desnem bregu Labotnice (Lavant) pod strmim hribom pa je stalo taborišče, v katerem so bivali delavci, ki so bili v tovarni zaposleni, med njimi tudi slovenski izseljenci. Čez reko je bil razpet lesen most, da si lahko prišel naravnost v [Stran 085] taborišče. Odkorakam čez in naravnost noter. Javim se upravniku. Bil je po činu stotnik, folksdojčar iz Maribora. Govoril je tudi slovensko. Predstavim sem se mu in razložim, zakaj sem prišel. Gleda me in zmajuje z glavo: »Nič ne vem o tem. Far, kaj bom z njim! Oprostite, ne morem vam nič dati, nimam sobe in sploh ne morem sprejeti novega člana brez privolitve Angležev. Zbogom!«

Zapustil sem taborišče. Bil je petek ob treh popoldne in slišalo se je bližnje zvonjenje. V želji, da se bolje razgledam, kje sem, sem se povzpel na bližnji grič in severno se je pokazal zvonik farne cerkve. Spustil sem se navzdol, cerkev zaprta, zraven veliko enonadstropno župnišče, nasproti gospodarsko poslopje. Vas je St. Gertraud (Sv. Jedert). Pozvonim. Skozi okno v prvem nadstropju je mladenič pomolil črnolaso glavo. Da je kaplan. Pojasnim mu, kaj želim. Nemško sem dobro znal, saj sem se učil jezika vseh osem gimnazijskih let, potem pa še tiste mesece, ko sem bil kurat na Gorenjskem. Zavrnil me je: »Nič ne morem dati.« Pokazal sem mu gospodarsko poslopje in rekel: »Pa vsaj dovolite, da bom lahko ponoči prespal na senu.« Bil je odločen: »Nič ne morem brez dovoljenja župnika.« »Pri nas sem vsakemu beraču kot otrok lahko dovolil, da je prespal pri nas, vi pa ne duhovniku.« »Ne, amen! Župnik pride okrog osme ure domov, pa njega vprašajte!«

V urah do večera sem hodil naokrog in si ogledoval kraj. Potem sem se okorajžil in šel nazaj. Župnik je bil že doma. Sam mi je prišel odpret. Povedali so mu zame. Pozdravi me: »Sam Bog vas prinaša.« V župnišču so bili namreč samo štirje, poleg župnika, pisal se je Joseph Suchor, še kaplan, kuharica in župnikova nečakinja, ki je študirala. Župnik začne: »Iz Standesamta mi hočejo na vsak način vsiliti eno žensko. Potem imam že raje vas.« Vprašal sem ga, kaj bo s hrano. Da to ni mogoče, da imajo komaj zase. Po kmetijah hodi in popravlja kmetom elektriko, da dobi kaj. »Pojdite zjutraj čez most, na eni strani je mesarija, na drugi gostilna. Povejte, da vas pošiljam jaz.« Mesarji so se pisali Keber, še danes vem za to ime. Sama mesarica pride: »Wir haben keinen Platz fur Ausländer.« Pa je bilo konec. Grem na nasprotno stran, v gostilno. Pisali so se Schepper. Starejša gospa, že malo nagnjena vstran: »Deset jih imam že na hrani, naj bo pa še eden.« In me je sprejela. O vsem sva se zmenila. Hčerka in sin sta bila oba v zaporu, sin zato, ker je imel vodilni položaj pri Hitlerjugend, hčerka, ker je bila med vojno v boljši državni službi. Stara gospa je bila vdova, njena sestra, ki je živela z njo, tudi. Prva je skrbela za navadno hrano, druga pa za priboljšek.

Slovenska vas v Lanusu v Buenos Airesu

Slika 47. Slovenska vas v Lanusu v Buenos Airesu

Potem sem zahajal v taborišče, zbiral slovenske otroke in jih učil običajnih šolskih stvari, da se niso potepali okrog. Begunci se namreč niso mogli takoj vrniti v domovino. Tu so imeli zaposlitev, čeprav slabo plačano, doma pa vse požgano. Otrok je bilo nekaj več kot trideset. Nemški otroci, ki so bili v taborišču, so imeli redno šolo, slovenski pa nič. V šolskem poslopju sem dobil prostor tudi za naše, seveda popoldne. Pa me pokliče angleški komandant: »Slišal sem, da učite otroke. Kdo pa vam je dal dovoljenje?« Rečem mu: »Imam končano fakulteto in sem prepričan, da sem sposoben zastonj učiti otroke, da jim pomagam.« Zatožili so me nemški učitelji. Kaj vem, kaj se je skrivalo zadaj. Morda so mislili, da delam nekako propagando ali zaradi zaslužka. Gledal me je: »A tako.« Odšel je, se vsedel v svoj džip in odpeljal. Nisem še dobro zapustil taborišča, ko me je poklical nazaj: »Kakšna sredstva imate na razpolago?« Odgovoril sem mu, da tablo in kredo. Peljal me je v sobo. Na dolgi mizi naloženi zvezki, svinčniki, radirke, vse te reči. Nabral sem, kar sem potreboval, in se mu zahvalil.

Čez mesec dni me spet pokliče. Zdaj je bil slabe volje in začne: »Zakaj ste vi proti [Stran 086] angleški vojski?« Vprašam: »Kako, kje sem pa kaj takega naredil ali govoril?« »Z besedo ne, ampak indirektno. Da naša vojska ni taka, kot bi morala biti. Zakaj materam ne pustite, da bi njihove hčerke servirale v naši oficirski menzi?« No, pa smo tam! Angleži so bili namreč izbrali štiri ali pet deklet, starih okrog 16 let, luštkane, najbolj čedne, da bi delale v njihovi menzi. Dovoljenje bi morale dati njihove matere. Te so me vprašale, kaj naj storijo. Ker sem poznal zgodbe o oficirskih menzah in neumnih puncah, odraščajočih frkljah, sem se zresnil. Na razpolago so še čokolada, najlonske nogavice in vsi zlodji, hitro se lahko spozabijo in se spustijo v nesrečo. O tem sem materam povedal, odločijo pa naj same. Poveljniku sem razložil, da sem še vedno enakega mnenja: »Sam sem bil vojak in vem, kaj je vojska. Vi lahko ukažete karkoli hočete. Imam svojo čast. Kar sem rekel, je bilo premišljeno in svojega stališča ne bom spremenil.« Pa sva opravila in punce so ostale doma.

Slovenska ženska liga v Winnipegu

Slika 48. Slovenska ženska liga v Winnipegu

Maševal sem v župnijski cerkvi. Župnik mi je dal na voljo: »Zjutraj ob 6. uri ali kot zadnji ob 11 uri, vmes so naše maše.« Izbral sem jutranjo uro. Cerkev je bila že prvič polna, naslednjič pa tudi glasna in slovesna. Imeli smo organista, Podlimbarski smo mu rekli, Urbanija se je pisal, pesnika in skladatelja. Orgle so pod njegovimi rokami donele po naše, vsa cerkev je pela. Ko so prišli malo pred sedmo Avstrijci k svoji maši, so strmeli. Všeč jim je bilo. Župnik me je prijel: »Ali znaš coprati ali kaj. Vabil sem jih, naj pridejo k maši, pa jih ni bilo. Ti si komaj prišel, pa imaš polno in živo.« Razložil sem mu: »Tako nastane tole. V tujini so, zdaj pa imajo svojega duhovnika, komaj so ga pričakali. Treba jih je razumeti.«

Potem so mi odpovedali prostor v šoli. Na pomoč mi je priskočil župnik. S stranskega oltarja sva snela sv. Notburgo in tja postavila šolsko tablo, otroci so dobili sedeže, pa je šlo.

8.2.5. Po svetu

Do konca poletja se je nekaj družin izselilo iz taborišča, slovenska samo ena. Tako je ostalo nekaj prostorov praznih. Iz našega taborišča v Kellenbergu so mi poslali dve učiteljici za pomoč in sredi jeseni sta začeli urejen šolski pouk kar v taborišču. Ena, gospodična Pepca Beričič, se je po dolgih letih vrnila v domovino in sedaj kot 91-letna upokojenka živi v starostnem domu v Mengšu.

[Stran 087]

Malo pred božičem sta me spet obiskala apostolski delegat za begunce dr. J. Jagodic in mons. M. Škerbec. Iskala sta duhovnika za oskrbo naših študentov v Gradcu. Tako sta razlagala: »Okrog sto naših fantov in deklet je vpisanih na graški univerzi. Živijo v begunskih barakah v Hochsteingasse. Nujno potrebujejo duhovno oskrbo. Tvoji avstrijski sobratje imajo v mestu svojo centralno hišo. Gotovo te bodo radi sprejeli.« Res so z veseljem dovolili, da pridem, saj bom tudi njim v pomoč. Nemci so namreč takoj po zasedbi Štajerske odpeljali večino sester usmiljenk v Avstrijo in jih namestili po bolnicah in vojaških lazaretih. Takoj so me prosili, naj prevzamem duhovno skrb zanje. V začetku januarja 1946 sem bil že v Gradcu s trojno nalogo: duhovna oskrba naših študentov, skrb za sestre usmiljenke ter duhovno in socialno delo med vsemi begunci iz Jugoslavije. Bilo jih je toliko, da smo ustanovili slovensko personalno župnijo s središčem v naši družbeni hiši in cerkvi. Kar tri leta je trajal moj graški misijon. Dela sem imel čez glavo.

Leta 1980 – Bratje in sestre: Zorko, Kati, Jože, Marija, Miha in                         France

Slika 49. Leta 1980 – Bratje in sestre: Zorko, Kati, Jože, Marija, Miha in France

Proti koncu leta 1948 sem dobil vabilo, naj pridem v Združene države. Vse je bilo že dogovorjeno, ko prejmem istega dne pismo g. vizitatorja družbene province v Čilu, naj pridem na pomoč, in statististični pregled, koliko duhovnikov je v Severni in Južni Ameriki. V ZDA en duhovnik za 450 vernikov, v Južni Ameriki pa eden na deset do petnajst tisoč vernikov. »Kaj bom delal gnečo v ZDA, če je taka potreba v Južni Ameriki.« Prijavil sem se za odhod v Čile in 1. januarja 1949 začel svojo 50-letno misijonsko pot od Ognjene zemlje, Argentine, Peruja, do Teksasa, Kanade in Dominikanske republike.

Ko sem prišel leta 1956 v Argentino, so se v »slovenski vasi« v Lanusu v Buenos Airesu pripravljali na farno žegnanje. Pozdravil sem dva moška, ki sta delala klobase. Spogledata se, potem pa eden vpraša: »Ali ste vi nekdanji domobranski kurat Jože Mejač?« »Sem, odkod me pa poznate?« »V Vetrinju sva vas tistega usodnega 31. maja ubogala in šla med civiliste. Tako sva ostala živa. Tukaj sva se poročila, otroke imava in kar lepo nam je.« Eden se je pisal Rozina, drugi Zgonc. No, hvala Bogu, pri nekaterih je moja beseda takrat le padla na rodovitna tla!

8.3. Rešil nas je Božo Berlot

Avtor: Davorin Kahne

8.3.1.

[Stran 088]

Sem Davorin Martin Kahne, rojen 12. novembra 1922 v Ljubljani. Rastel sem pod Rakovnikom in postal eden od številnih mladincev, ki smo se zbirali pri tamkajšnjih salezijancih. To me je tudi nagnilo, da sem v jeseni leta 1943 postal domobranec. Najprej sem bil vojak Tehnične čete v poslopju 1. državne gimnazije na Vegovi v Ljubljani, nato pa narednik v 16. četi, ki je v Stiškem udarnem bataljonu slovela kot najboljša. Poveljeval ji je Božo Berlot, ki sem ga poznal, saj je bil tako kot jaz doma z Galjevice. Čeprav ni imel vojaških izkušenj, bil je magistratni uradnik, sicer rezervni narednik stare jugoslovanske vojske, je postal eden najbolj sposobnih domobranskih poveljnikov. Vedno pogosteje je postala navada, da operacij bataljona ni vodil njegov poveljnik, kapetan in kasnejši podpolkovnik Emil Cof. Na pohodih in ob spopadih s partizani je vodstvo prepustil Berlotu. Povedal bom, kako smo se pod njegovim vodstvom rešili.

Prve dni maja 1945 je bila naša četa še v Podturnu pri Dolenjskih Toplicah, 4. maja smo prešli Kočevski rog, hodili smo mimo Koprivnika in Kočevja, za nekaj ur spali pri Sv. Gregorju in prišli v Ljubljano v nedeljo, 6. maja zjutraj. Nato dva dni na Barju, 8. maja zvečer pa umik mimo Cerkelj do Tržiča. Naša četa je bila v zaščitnici, šli smo celo nazaj do predzadnje železniške postaje in tam čakali v zasedi. Tako smo prišli zadnji pred ljubeljski predor, ko so ga že obstreljevali partizani. Zato smo se odločili za pot čez prelaz. Ko smo 12. maja takoj na drugi strani Drave oddajali orožje, sem svojo pištolo skril v nahrbtnik. V Vetrinju smo se imeli slabo, saj so komoro zajeli partizani. Ostali smo brez vsake hrane in smo si pomagali, kakor smo vedeli in znali. Na tistem polju ne bi dolgo zdržali. Zato smo se oddahnili, ko smo izvedeli, da nas bodo prepeljali v Italijo.

V sredo, 30. maja 1945 popoldne, je bil Berlot, ki je takrat že napredoval v stotnika, dežurni oficir v domobranskem štabu v Vetrinju. Izvedel je, da se je iz Pliberka vrnil dr. Janez Janež, ki se je bil rešil s tamkajšnje železniške postaje. Že prej so prihajali drugi, ki se jim je beg posrečil, tako Vlado Ljotić, sin srbskega politika Dimitrija Ljotića, pa mu niso verjeli. Poveljstvo je bilo prepričano, da Srbi širijo nepreverjene vesti, ker bi radi Slovence sprli z Angleži. No, Janežu so nazadnje verjeli. Berlot je v naglici zapustil delovno mesto in že proti večeru sklical zbor naše, to je 16. domobranske čete. Vojaki, bilo nas je okrog devetdeset, smo se postrojili. Glasno in jasno nam je povedal, da domobrance vračajo: »To noč moramo proč. Za nas vrnitve v Jugoslavijo ni. Gremo, čeprav ne vem, kam. Če bomo šli nazaj, nas bodo postrelili, tako pa, če bomo dva dni dalj živeli, pa bomo živeli. Vendar vam obljubljam, da bom storil vse, da vas popeljem na varno.« Niti sekundo nisem pomišljal, ali grem ali ne, tudi večina drugih ne. Vedeli smo, kaj so počeli partizani z ujetimi domobranci. Če so koga ujeli, ga niso ustrelili, kot smo mi partizana, če nam je padel v roke, ampak so ga prej mučili. Nekateri pa so razmišljali drugače: »Tudi drugi so šli nazaj!«

Tisto noč s srede na četrtek, med 30. in 31. majem, je bila taka nevihta, taka ploha, da je bilo vse pod vodo. V šotorih smo čepeli in držali nahrbtnike v rokah. Ko je v zgodnjem jutru nehalo deževati, smo odšli. S seboj smo vzeli samo najnujnejše. Berlot je poveljeval: »Ne vsi naenkrat! Po štirje in štirje se bomo pobrali v hrib in se skrili v hosto.« Tako smo se zjutraj, 31. maja, zbirali po gozdu, bilo nas je 40, morda nekaj več, polovica čete. Drugi so si poiskali zavetje pri svojcih, nekaj pa se jih je odločilo, da gredo nazaj. Pridružili so se nam tudi iz drugih enot. Naša četa jo je torej kar srečno odnesla. Na splošno pa mislim, da je bilo ravnanje političnega in vojaškega vodstva porazno. Kolikor vem, jih je le malo ravnalo tako kot poveljnik naše čete, da bi namreč postrojili svojo enoto in vojakom povedali resnico. Če bi se vodstvo le malo zavedalo, kaj počenja, bi se lahko rešili vsi, ki smo bili tam.

Odpravili smo se proti zahodu. Pridružilo se nam je še šest oficirjev iz drugih čet. Ne spominjam se dobro, kateri od njih je pravil, da so ga vojaki prav stražili, da jim ne bi ušel. Prisiliti so ga hoteli, da bi šel zjutraj skupaj z njimi na transport. Kar nekaj nas je bilo oboroženih. Od 22. čete, iz višnjegorske skupine, se nam je pridružil poročnik Božo Stariha, poročnik Franc Prelog je bil brez vsega, Karel Kavka, Janez Zupančič, poročnik Franc Homovec in drugi. Stariha je imel civilno obleko, preoblekel se je vanjo in njega smo pošiljali naprej. Ko smo prišli do Drave, je šel do čolnarja, [Stran 089] če nas spravi čez. Morali smo biti previdni, ker je bila v bližnji hiši angleška straža, ki je pazila na brod. S seboj smo imeli nekaj denarja, posebno brata Berlota, Božo in Viktor. Brodniku smo plačali, dodali še par čevljev. Čez smo šli opolnoči. Več kot petdeset nas je bilo in moral je peljati dvakrat. Na drugem bregu smo šli naravnost čez žitno polje. Ko smo se na 30 metrov približali glavni cesti, ki pelje po Rožu iz Borovelj proti Beljaku, smo od daleč zagledali angleško patruljo. Pravočasno smo se polegli, potem pa naprej v Karavanke. Polegli smo po grmovju in za nekaj ur zaspali. Pot smo nadaljevali po hribih proti Trbižu. Ne spominjam se, kdaj smo prekoračili cesto, ki pelje čez podkorenski prelaz. Hodili smo namreč tudi ponoči. Potem nas je ves dan pral dež, pa smo si poiskali zavetje v senikih. Midva s Stariho sva se spustila proti dolini in prišla do samotne kmetije. Prosila sva za kruh in ga dobila. V tistem pride mimo angleška patrulja petih ali šestih vojakov. Ženska naju je zadnji hip skrila. Ko je nevarnost minila, sva jo prosila za hlebček, ker da nas je v planini še veliko. Usmilila se naju je. Potem smo hodili v procesiji gor in dol. Berlot je sklenil, da je tako dolga kolona nevarna in nas je razbil v tri skupine. Mene je vzel v svojo, ki naj bi šla zadnja. Skrbela bo za tiste, ki bi se izgubili ali bi šlo kaj drugega narobe. Naslednje jutro bi morali na pot navsezgodaj, pa smo zaspali. Ko smo se spustili v dolino Ziljice, južnega pritoka Zilje, je bilo sonce že visoko. Rečica reže gorovje in deli Karavanke od Karnijskih Alp. Promet ob njej po cesti iz Trbiža proti Beljaku je bil prehud in smo sklenili počakati noči. Pred nami so bile kar tri ovire: cesta, železnica, reka. V dolini smo dobili še nekaj hrane, pred polnočjo pa smo se odločili, da gremo čez. Reko smo bredli pri elektrarni pod jezom, ker je bila voda tam najnižja. Tok je bil močan. Čevlje sem tiščal pod pazduho, lovil sem se in nehote dvignil roke. Ušli so mi po vodi in komaj sem jih ujel. Nato smo lezli navzgor po strmem bregu. Prišli smo visoko v hribe med Ziljsko in Kanalsko dolino. Spet smo bili vsi na kupu. Viktor Berlot je opešal, pa tudi drugi smo slabeli. Na poti smo bili že kar teden dni in to skoraj brez hrane. Zvečer, preden naj bi šli v Jugoslavijo, so nam bili Angleži razdelili popotnico, vsakemu majhno mesno konzervo in paket piškotov. To in nekaj naberačenih kosov kruha je bilo vse, tudi spanca ni bilo veliko, napor pa hud. Bili smo že daleč nad Ziljsko dolino, nekje nad Bistrico. Stariha se je odpravil dol. Prišel je v Gorje in šel vprašat v župnišče, če bi se dalo ostati v vasi. Župnik ga je tako ustrašil: »Ne, ne! Tukaj so stalne angleške patrulje, zajeli vas bodo.« Naslednjega dne se nam je odprlo. V dolino je spet šel Stariha. Prišel je v Bistrico in se ustavil v gostilni, kjer so domači govorili slovensko. Razložil jim je, zakaj prihaja. Pomagali nam bodo. Vrnil se je po nas. Pripravili so nam kosilo, veliko skledo žgancev in zelja. Nekaj jih je ostalo tam, drugi pa smo se peljali z lojtrskim vozom neprej v Blače. Ustavili smo se pred občino, tam pa so nas že čakali kmetje, ki so potrebovali pomoč pri delu. Njihovi sinovi so bili nemški vojaki. Upali so zanje, da so živi in nekje v ujetništvu. Vzeli so tudi Viktorja, čeprav je povedal, da kmečkega dela ni vajen, ker je bil poštni uradnik, pa Boža, ki je povedal, da je bil magistratni uradnik. No, Karel Kavka je bil doma s kmetov, tudi jaz sem med počitnicami hodil v Suho krajino in pomagal po kmetijah. Potem pa se je čez dober teden oglasil pri nas Nikolaj Jeločnik, bil je na poti iz Italije, in povedal, da je [Stran 090] v Vetrinju mir. Meni je bilo pri kmetu, pri katerem sem delal, zelo lepo. Dva sinova je imel na ruski fronti in zame je skrbel, kot bi bil njegov. Prve dni mi sploh ni dovolil, da bi delal. Že prvo nedeljo smo šli k maši in se postavili pod kor. Mladi fantje smo bili samo mi in dekleta so se kar naprej ozirala. Res je bilo posrečeno. Viktor Berlot je bil tisti, ki je silil, naj se vrnemo v Vetrinj. Nazadnje nas je pregovoril. Tako smo se po treh tednih odpravili nazaj. Taborišča na polju ni bilo več, vse begunce so nastanili v nekdanjem samostanu. Tam smo spali med tekstilnimi stroji. Že čez tri dni so nas vse odpeljali v Lienz.

Na poti v Italijo julija 1945 v hribih nad Toblaškim poljem – (z leve)                         Božo in Viktor Berlot, Karel Kavka in Marijan Vilenpar

Slika 50. Na poti v Italijo julija 1945 v hribih nad Toblaškim poljem – (z leve) Božo in Viktor Berlot, Karel Kavka in Marijan Vilenpar

Kahne v nadaljnji pripovedi opisuje težke razmere v taborišču pri Lienzu v Zgornji Dravski dolini. V italijanskih taboriščih je bilo znosno, v avstrijskih so begunci stradali, domobranci pa so bili ves čas v nevarnosti, da jih bodo zaprli. Po nekaj mesecih se je manjša skupina, tudo njo je osnoval Božo Berlot, odpravila ilegalno v Italijo. Bežali so čez Južno Tirolsko mimo Bruneka in Bolzana. Prišli so v Monigo, nato v Servigliano. Kahne je leta 1948 odšel v Argentino. Zgodbo nam je pravil leta 1992, ko je bil doma na obisku. Kasneje je zbolel za rakavo boleznijo bezgavk in leta 1998 umrl. Božo Berlot pa je kot obveščevalec skupaj z Bitencem hodil ilegalno v domovino. Bazo so imeli pri Krvinetovih, Žakljevih v Šentjoštu. Potem se je ob zadnjem potovanju ponovila stara nevarna zgodba. Obravnava bi zaslužila vsaj nekaj strani, a sedaj samo na kratko. V domovino so prišli Mirko Bitenc, Božo Berlot in domači sin Jakob Žakelj. Ozna je nekaj izvedela in nadzorovala Bitenčevo stanovanje v Ljubljani, kjer so živeli njegova žena, hči in sin. Res so ga pričakali in vso družino zaprli. Potem so se agentje skrili v stanovanje. Ker Bitenca ni bilo nazaj, je prišla zveza iz Šentjošta, Fanika Žakelj, da bi se pozanimala, kaj se dogaja. Pozvonila je, odprli so vrata in jo imeli. Močna knojevska enota je 29. januarja 1948 obkolila skrivališče v Šentjoštu nad Horjulom. Žakelj se je rešil, Berlot pa je obležal smrtno ranjen. Čez teden dni je umrl v ljubljanski bolnišnici.

9. Po branju

9.1. Od osvobodilnega boja do banditizma

Avtor: Tine Velikonja

[Stran 091]

9.1.1. Kramljanje ob pričevanju Alberta Svetine

Knjiga je izšla avgusta letos v založbi Nova obzorja (Ljubljana, 2004). Dolgo so jo napovedovali. Delno smo njeno vsebino že poznali, saj so zadnje leto precej odlomkov iz nje objavili v Demokraciji. Lahko bi za naslov izbrali stavek, ki ga avtor Albert Svetina – Erno pri svojem pisanju ponavlja: »Partizani so bili samo kamuflaža«.

Partizanska stran pri nas nasprotuje »predvrednotenju zgodovine«, pa ravno to počenja: nobene revolucije, nobene državljanske vojne, samo domoljubje NOV in kolaboracija nasprotne strani, do katere naj bi prišlo zardi simpatije do Nemcev in Italijanov. Partizanov naj bi bilo leta 1944 na ozemlju Slovenije 40.000, držali naj bi v šahu kar deset nemških divizij, vseh partizanov naj bi padlo 27.000, Nemcev v boju s partizani pa skoraj 10.000. Ni dvoma, da so omenjene številke pretirane. Zadrega je namreč s številom padlih vaških stražarjev in domobrancev, ker ni pravega razmerja. S podrobnim zbiranjem podatkov smo prišli do imen in verodostojnih številk. Ugotovili smo, da je v vseh borbah, ki so jih imeli vaški stražarji in domobranci s partizani, teh pa je bilo bistveno več kot med Nemci in partizani, padlo vaških stražarjev in domobrancev vsega skupaj največ 3000, in še to samo, če upoštevamo tudi vaške stražarje, ki so bili pobiti po kapitulaciji Italije septembra in oktobra 1943. Zaenkrat smo o tem, kaj o Svetinovi knjigi misli partizanska stran, izvedeli samo iz ust jugoslovanskega generala Lada Kocjana. V pogovoru na TV z Ladom Ambrožičem pred nekaj tedni ni našel pravih besed in skušal Svetino diskreditirati s tem, da mu je očital njegov beg na Madžarsko ob resoluciji Informbiroja leta 1948 in protititovsko propagando po budipeštanskem radiu.

Knjiga je pisana zanimivo in jo preletimo v eni sapi. Dogodki, ki jih opisuje Svetina kot neposredna priča, so podani tako, da mu verjamemo. Resnica, seveda ne vsa. Bralec bi si želel podrobnosti, ki pa so žal izginile iz spomina. Avtor ne skriva, da je pisal knjigo z nekaj desetletno zamudo. Zlasti ni prostora za bolj natančne opise in orise. Do konca pa gre Svetina, ko nam opisuje svojo preobrazbo od slepo vdanega člana bojevite partije do razmišljajočega človeka, ki je prepoznal škodljivost partijskega pojava v slovenski zgodovini in zato zavzel do njega kritičen odnos. Takega spreobrnjenja ne opažamo pri nobenem od informbirojevcev, pa naj so še tako trpeli in se imeli za še take intelektualce. Za zgled bi omenil Igorja Torkarja in Ceneta Logarja.

Kaj je sporočilo Svetinove knjige? Predvsem to, da je partija izkoristila slovensko domoljubje in splošni odpor do okupatorja, izpeljala revolucijo in se polastila oblasti. Uspelo ji je pridobiti za sodelovanje številne predane ljudi, ki v začetku niso bili njeni člani. Eden takih je Albert Svetina. Ne bi rekel, da je pletel mrežo kot pajek, prej bi dejal, da je bil neumoren kot mravlja. Na eni strani vrhovno vodstvo, ki je skrbelo predvsem za svojo varnost in ugodje, prebivalo v barakah globoko v gozdovih ali strogo varovanih hišah ali zidanicah, v stiski pa se zateklo v varne bunkerje, bilo privilegirano in živelo skrajno parazitsko, na drugi strani množica ljudi, ki so bili pripravljeni za stvar žrtvovati življenje. Knjiga je na nek način tudi zgodba o uspehu Alberta Svetine samega. Izvemo, kako se je v revolucionarnih časih delala kariera. Svetina se je v nekaj letih povzpel od ključavničarskega pomočnika do drugegega ali tretjega človeka Ozne.

Komunisti so se v času stare Jugoslavije pripravljali na svoj trenutek najmanj dvajset let. Res jih je bilo ob razpadu države leta 1941 v Sloveniji slabih tisoč, so pa že imeli zgrajeno mrežo bunkerjev, tiskarn, javk, kurirskih poti, pa tudi dovolj orožja in denarja. Predvsem so ravnali brezobzirno, uporabili bi lahko oznako, ki je značilna za komunistična gibanja tudi drugod po svetu: »brez posluha za človeško trpljenje«. Revolverji vosovskih likvidatorjev in politkomisarjev so prišli iz Sovjetske zveze. Zbiralec orožja mi je pokazal likvidatorsko pištolo, ki so jo dobili vsi politkomisarji in njihovi namestniki, izdelano v Tuli. Svetina opisuje, kako so bili partizani vojaško šibki, da so jih imeli bolj za kamuflažo vsega tistega, kar se je pripravljalo za prevzem oblasti (90), kljub temu pa je njihovo vodstvo z vsem propagandnim aparatom znalo ustvariti [Stran 092] vtis, da smo v Sloveniji sredi splošne vstaje. Spomni nas (64), kako sta Kidrič in Leskošek že istega dne, ko so Nemci napadli Sovjetsko zvezo, na lastno pest organizirala prvi glavni štab partizanske vojske Slovenije, ko še ni bilo v gozdu niti enega partizana. Pri tem nista obšla samo glavnega odbora Protiimperialistične fronte, ampak se tudi zamerila Mačku, ker sta nanj pri izbiri pozabila.

Avtor je marljivo pletel mrežo in kot partijski sekretar v zunanjem ljubljanskem okrožju z osebnimi stiki obvladoval vse odbore OF zunaj žice, ki je obdajala okupirano Ljubljano. Zbirali so denar, hrano in obleko za partizane, organizirali odhode v partizane ter prevoze do javk in enot. Ko so vaški stražarji naključno odkrili bunker pri Petaču v Obrijah ob Savi pri Tomačevem, je bila njegova zveza delno prekinjena. Za obisk odborov v Zadobrovi in Črnučah, kamor je moral priti iz Dolomitov, je vedel, da bo potreboval tri dni, pa je vseeno šel. Držal se je izključno kurirske poti mimo Verda, Krima, Mokerca, Pugleda in Orel (str. 79–80).

Prvič sem si tudi lahko ogledal fotokopijo znanega Kardeljevega pisma Mačku, ki ga je pisal 1. 10. 1942 v Podlipoglavu in za katerega partizanska stran trdi, da je potvorba. Vendar ni dvoma, da je po papirju drsela Kardeljeva roka. Ušel mu je zloglasni a zagonetni stavek: »Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce i.t.d. Ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.« No, zanimivo je, da je Kardelj hitro spoznal, da je šel predaleč, in pismu pripisal: »Ne objaviti! Prerano!« Svetina nam razloži, kako je bilo z vosovskimi likvidacijami v Ljubljani in njeni okolici (64–69). Služba je delovala po modelu mafijske združbe. Znano je, da je bila Vos podrejena izključno CK. Mimogrede, za uboj Natlačena je Kocbek izvedel šele po dejanju, čeprav je bil v vodstvu OF. V oči pade izjemna konspirativnost: v eni skupini so bili obveščevalci, v drugi likvidatorji. Med seboj se niso poznali. Delovali so vzporedno, povezovalo jih je najožje vodstvo Vosa, Zdenka Kidrič je skrbela za obveščevalce, Franc Ravbar za likvidatorje.

Podrobnejše je opisan uboj Franca Straha v Črnučah (66–69), eden takih, ki so značilni za vosovsko prakso. Kljub temu, da je bil Svetina partijski sekretar za to področje, o nameravani akciji ni bil obveščen. Žrtev je poznal in vedel, da ni naklonjena OF. Delala naj bi za belo gardo, čeprav je takrat sploh še ni bilo. Svetina je zaslutil, da se nekaj pripravlja, slišal je za poizvedovanje nekaj dni pred atentatom, za dejanje pa šele, ko je bilo opravljeno. Umor je potekal preprosto in demonstrativno. Ne v varstvu noči, čeprav bi bilo bolj varno, atentator se je pripeljal na kolesu pred gostilno v Črnučah kar pri belem dnevu. Približal se je fantovki druščini, ki je balinala, žrtvi od blizu pomeril v glavo in ustrelil. Potem spet na kolo in v bunker 200 metrov daleč. Šele kasneje, ko je bil že v partizanih, mu je Franc Pokovec – Poki priznal, da je bil on likvidator pri tisti akciji.

Ko smo že pri Pokovcu, se Svetina povrne k njemu proti koncu knjige (342–347). Človeško sta se spoznala, ko ga je Pokovec obiskoval v Budimpešti. Izvemo, da ni bil srečen človek. O tem sem že nekaj pisal. Moj svak Marjan Krašovec, vojaški vojni invalid, je bil namreč njegov sosed, dokler je stanoval Na jami v Zgornji Šiški. Zbližala sta se in Pokovec se mu je spovedal. Takrat je živel sam. Stanovalcem je padlo v oči, da pri njem vse noči gori luč. Svaku je priznal, da je sodeloval pri uboju vsaj petdesetih ljudi in da ne more spati, ker se mu prikazujejo oči njegovih žrtev. Svetina piše, da si je Pokovec »omislil neko ročno delo«. Vse noči je pletel gobeline. Iz pisanja v knjigi dobimo vtis, da je Pokovčeva glavna težava v tem, da mu nova oblast ni hotela priznati zaslug, kljub temu pa je prejel priznanje narodnega heroja. Nič ne izvemo o stiski nekdanjega likvidatorja, o njegovem odnosu do žrtev, o odnosu do zločina in kazni, o kesanju in odpuščanju. Nedvomno sta s Svetino premlevala tudi ta dejanja, pa se avtor iz nerazumljive obzirnosti vanje ni poglobil.

Dolomitska republika (77–80) je značilna komunistična fikcija. V Dolomitih je bilo nekaj sto partizanov, nobene preskrbe za prebivalstvo, skratka nič, kar bi kazalo na urejeno tvorbo, kljub temu pa so ozemlje oklicali za republiko. Svetina za ravnanje vodstva uporablja posrečeno primerjavo. Bi jo kar citiral: »Politična dejavnost v Dolomitih je bila v vsakem pogledu živahna. Dogajanje je spominjalo na življenje na vasi (79).« Res so partizani obvladovali Polhograjske Dolomite, ker Italijanov tam ni bilo in se na področje tudi niso upali, komunistično vodstvo pa se je počutilo na pragu Ljubljane kot doma. Svetina priznava (87–88), da so partizani krivi za nastanek bele garde ne samo v Dolomitih ampak tudi drugje, saj so se na ozemlju Ljubljanske pokrajine obnašali enako. Ne samo partizanski teror, umori nedolžnih ljudi, celih družin, ampak tudi rekvizicije, ki so bile tako brezobzirne, [Stran 093] da so oropani kmetje obubožali, so bile krive, da se je to zgodilo. Čim so se v Dolomitih ustanovile vaške straže, zlasti po znani ofenzivi, ki jo je vodil Pavle Vošner – kapetan Vidmar, 18. marca 1943, so bili partizani pregnani. V tiste kraje se niso več vrnili in tudi njihovo vodstvo je moralo drugam.

Ravnace pri Suhorju 1942/43 – Skupina likvidatorjev, ki naj bi se po                         atentatu na dr. Marka Natlačena zatekla iz Ljubljane v Belo krajino. Na                         sliki je pomešana z borci Zaščitne čete. Spredaj prvi z leve Janko Mehle,                         Mačkov osebni čuvaj. V tem kraju pod Gorjanci je kraljeval Ivan Novak –                         Očko, nekaj mesecev so v njem prebivali Ivan Maček, dokler se ni preselil na                         Stražnji vrh, vrhovni štab in angleška misija

Slika 51. Ravnace pri Suhorju 1942/43 – Skupina likvidatorjev, ki naj bi se po atentatu na dr. Marka Natlačena zatekla iz Ljubljane v Belo krajino. Na sliki je pomešana z borci Zaščitne čete. Spredaj prvi z leve Janko Mehle, Mačkov osebni čuvaj. V tem kraju pod Gorjanci je kraljeval Ivan Novak – Očko, nekaj mesecev so v njem prebivali Ivan Maček, dokler se ni preselil na Stražnji vrh, vrhovni štab in angleška misija

Svetina ne dvomi, da je bila izključno partija tista, ki je vodila in usmerjala vse. V poglavju o tem, kako so se spravili na krščanske socialiste (80–81), je jasen. Citira Mačka, ki je v CK govoril o njh: »Če bi se partiji upirali, bi jih preprosto vrgli iz OF ali pa pobili.« Ko so podpisovali Dolomitsko izjavo spomladi leta 1943, je bil avtor zraven. Istočasno je partija s tem tudi uradno izrinila svoje sopotnike. Svojo moč je krepila tudi tako, da je skrbela za duhovni profil svojih revolucionarjev. Ustanovljena je bila Partijska šola CK (109–111), katere namen je bil »utrjevati stari partijski kader v vprašanjih marksizma in leninizma«. Organizirala je tečaje, ki so trajali najmanj dva meseca. Šolo je vodil Boris Ziherl. Na kako nizkem nivoju je bila, sklepamo iz tega, da je bil osnovni učbenik Zgodovina vsezvezne komunistične partije (boljševikov). Kidrič je na partijski konferenci na Cinku v začetku junija 1942 poudaril: »Ne sme biti partijca, ki ne bi temeljito poznal zgodovine VKP(b).« Znano je, da so knjižico kmalu po vojni natisnili v luksusni izdaji na svilenem papirju, ki je bil prihranjen za tiskanje Misala. Dokaz, kako oprane možgane so imeli vodilni partijci ali pa kako trdi so bili od strahu, je dejstvo, da ni niti eden od njih podvomil v tisto shizofreno, lažnivo in grobo pisanje. Ko sem leta 1949 za uspešen drsalni nastop prejel ravno to v usnje vezano knjigo s posvetilom ljubljanskega župana, sem bil razočaran do konca, danes pa jo hranim kot dragocen spomin. Še to, nedavno je občina Škofja Loka v režiji župana Drakslerja, vodilnega člana SLS, v aleji slavnih mož istemu Borisu Ziherlu odkrila spomenik in to le nekaj mesecev potem, ko ga je prav tam postavila dr. Tinetu Debeljaku.

Svetina se povzpenja v hierarhiji, zdaj je v vodstvu Ozne in postane Mačkov pomočnik (117–151). Zanimiv je opis, kako strogo je bil zavarovan Stražnji vrh v Beli krajini, sedež Ozne, in seznam kriterijev (138), na podlagi katerih so oznovce izbirali. Izobrazba je bila nepomembna, predvsem so morali iti to ljudje, ki so imeli »krvave roke«, morilci. Tudi za vodilna mesta v Ozni je bilo pomembno, [Stran 094] da so bili pogumni, predvsem pa pripravljani likvidirati. Našteva jih: Tavčar, Stadler, Žiha, More, Dermastja, Šilih.

Nedavno smo proslavljali 60-letnico smrti Franca Rozmana – Staneta. Svetina mu posveti poglavje (152–153). V hierarhiji je bil Stane daleč pod člani CK in seveda tudi v nižjem rangu kot oznovski načelnik Maček. Svetina piše: »Nekajkrat sem bil navzoč pri njunih srečanjih. Čeprav je bil Stane komandant v glavnem štabu, je Maček nanj vpil enako kot name.« V nadaljevanju naletimo na stavke: »Ni bil zelo političen človek. Bil je predvsem borec, pogumen španski borec, ki se je izkazal tudi tukaj. Ni jim bil dorasel (op. članom CK-ja) niti politično niti intelektualno.« Skratka, če bi Stane dočakal zmago, ne bi o njem vedeli nič več kot o Kvedru, Polaku, Šaranoviču, Popivodi, Švari in drugih partizanskih poveljnikih. Tako pa so iz njega ustvarili mit, s katerim prekaša celo Kidriča, Kardelja in Mačka. Šlo je za nesrečo z orožjem. Njegova smrt zanesljivo ni bila zarota. Seveda so se pojavile govorice, da naj bi se ga znebili, ker se je potegoval za ohranitev slovenske vojske. Rozman je bil vojak in mu je hodil po glavi samo partizanski boj, nič pa ga niso težila vprašanja, kako si bomo po zmagi uredili državo.

Ljubljana, maj 1945 – Vodilni kader 5. bataljona II. divizije Knoja na                         dvorišču vladne palače v Ljubljani. Bataljon so sestavljali vojaki zaščitnih                         čet s Stražnjega vrha in Baze 20. K nam je obrnjen poročnik Franc Šinkovec.                         Enota je bila prve dni junija 1945 premeščena v Kočevski Rog, kjer je                         zamenjala Dalmatince pod poveljstvom Sime Dubajića

Slika 52. Ljubljana, maj 1945 – Vodilni kader 5. bataljona II. divizije Knoja na dvorišču vladne palače v Ljubljani. Bataljon so sestavljali vojaki zaščitnih čet s Stražnjega vrha in Baze 20. K nam je obrnjen poročnik Franc Šinkovec. Enota je bila prve dni junija 1945 premeščena v Kočevski Rog, kjer je zamenjala Dalmatince pod poveljstvom Sime Dubajića

Ustavil se bom pri poglavju, ki opisuje znani domobranski vpad v Belo krajino, ki je trajal od 12. do 15. novembra 1944. Ker je o tem napadu veliko napisanega, me je zanimalo, koliko ve o njem nasprotna stran. Svetina piše, da je bil to nemški napad. V resnici so ga Nemci samo vodili in imeli s seboj skupino nemških vojaških tečajnikov iz Stične, glavnina pa so bili domobranci. Sodelovali so kar trije udarni bataljoni: Rupnikov, Meničaninov in Cofov. Izvemo, da naj bi takrat »z Nemci prišli tudi ustaši, da so požgali in uničili stvari, ki so se jim zdele pomembne«. Ustašev seveda ni bilo. Ko je domobranska vojska zasedla Črnomelj, je bil že izpraznjen. Podobno se je dogajalo na Stražnjem vrhu, čeprav napadalci zanj sploh niso vedeli. Svetina piše, da se je Maček umaknil v skrivni bunker na Rogu, sam pa vodil umik intendance na Gorjance. Prišel je samo do podnožja in čakal, kako se bo razpletlo. Kaj hočem povedati: omenjeni domobranski pohod je bil polomija, ker je bil slabo zamišljen. Ne samo, da so se bataljoni zaradi pomote pri Miklarjih spopadli med seboj, vojaki so bili na pohodu kar tri dni brez spanja. Njihovo vodstvo je namreč precenjevalo moč partizanov in že po dobri uri ukazalo umik iz Črnomlja. Mirno bi lahko počakali dan ali dva, da se vojaki odpočijejo. Pa so potem vso noč tavali po kotanjastem pragozdu v dežju in mokrem snegu in se zjutraj v pretrgani koloni umikali proti Kočevju. Pri tem so pustili tri tovornjake [Stran 095] z mrtvimi in ranjenimi nezavarovane. Pri Hribu pred Koprivnikom so jih napadli partizani, pobili ranjence in dva tovornjaka z mrtvimi vred zažgali. Svetina o tem ne piše nič. Kaj hočem reči. Ker ni živel pri nas, ni kasneje izvedel, kaj se je res zgodilo. V tem je slabost in vrednost knjige: samo tisto, kar je doživel sam ali pa izvedel kmalu po dogodku, pa čeprav v prirejeni obliki.

V naslednjem poglavju izvemo nekaj o Oznovskih zaporih v Beli krajini (165–168), med katerimi je bil glavni v Črnomlju. Ob omenjenem domobranskem vpadu v Belo krajino so partizani iz zapora v Črnomlju pravočasno odpeljali vse ujetnike. Vemo, da je bil med njimi tudi dolgoletni semiški župnik p. Rajner Erklavec. Svetina piše o zapornikih: »Nisem vedel, kam so jih odpeljali, zvedel sem samo to, da so izginili.« Domačini so mi pravili, da je bil eden od zaporov v župnišču v Dragah pod Gorjanci. Decembra 2002 smo nedaleč od tam pri Zgornjem Suhorju izkopali grob štirih žrtev, med njimi tudi Erklavca. Tam je, kot pripovedujejo, obležal dva tedna po vpadu skupaj še s tremi, katerih identitete nismo mogli odkriti. Morda še to: na skeletu ni bilo videti nobenih znakov nasilja. Ali so jih pomorili s hladnim orožjem?

Na str. 196 opisuje Svetina ravnanje Ozne po osvoboditvi, predvsem njeno plenjenje trgovin in stanovanj. S tem se je moral namreč ukvarjati po Mačkovih direktivah, še bolj nenasiten pa naj bi bil njegov naslednik Milan Apih. Tako izvemo: »Pri meni je bilo še na drobno, po kakšen kamion blaga, Apih pa je izropal cele trgovine. Dobil je tudi pristojnost nad zaplenjenimi stanovanji. Govorilo se je: Ko se Apih seli, samo poglej, ali je ostal še dimnik.« No, leta 1989, ko smo ustanovili ljubljanski odbor SDZ, je postal Apih njegov predsednik, izvoljen sem bil tudi jaz. Nekaj sestankov smo imeli tudi pri njem v Mencingerjevi ulici. V dnevni sobi, kjer smo sedeli, mi je takoj padla v oči velika oljna slika Ljubljane, ki je nosila podpis Matije Jame. Danes je vredna najmanj 50 milijonov SIT. Pa nič zato, naj jo imajo. Moti me je le to, da njene reprodukcije nisem zapazil nikjer, čeprav bi bila kot nalašč za razglednico. Za Slovence je izgubljena. In takih slik je še veliko. Sin umorjenega bana Marka Natlačena, nekdanji sošolec Tone, mi je pravil, da so imeli v stanovanju kar tri Jakopičeva olja, pa so vsa izginila. Slike bi se morda dalo izslediti, saj so njihove reprodukcije natisnjene v Podbevškovi monografiji o Rihardu Jakopiču, ki je izšla leta 1941. Pa nič, kot da so se vdrle v zemljo.

Mene bi zanimali podrobnejši podatki o povojnih pobojih. Izvemo, kaj je rekel Ivan Maček po povratku iz Drvarja (122): »Tito je s pomočjo sovjetske misije odločil, da za politične nasprotnike ni milosti, da zanje ne bodo uporabljali sodišč, da zanje ne bo sodb, ampak da bodo samo likvidirali«. Vse oznovsko delo se je tako usmerilo izključno na postopke po zmagi, ki bodo komunistom zagotovili popoln prevzem oblasti. Tudi Svetina je bil na sestanku maja 1944 (207), ki ga je imel Maček z načelniki oddelkov Ozne na Stražnjem vrhu. Prejeli so podrobna navodila, kako naj bi izpeljali poboje sovražnih vojakov. Izjem ne bo: »Vsi pripadniki protipartizanskih vojaških formacij so bili sovražniki, za katere ni sodišča, temveč samo likvidacije. Za te ljudi pri Titu ni bilo milosti. Zanje ni predvidel ne sodišč in ne sodb, temveč samo streljanje.«

Po koncu vojne spremljamo v oznovski hierarhiji nagli vzpon Mitje Ribičiča. Čeprav je imel samo semester ali dva pravne fakultete, so ga imeli za pravnika. Predčasno se je vrnil iz Sovjetske zveze, kamor so ga bili poslali v uk na akademijo Džeržinski. V njegove roke so prihajali seznami zaprtih v taboriščih s Štajerske, iz Šentvida in od drugod. Tako je bil odgovoren za vse (205), koga je treba likvidirati, in pravzaprav izvajal vse. Maček je sezname za likvidacijo samo potrdil, nato so prišli v roke poveljnikom knojevskih enot, ki so bili zadolženi za transporte. Ribičič seveda vse to zanika in bi vas spomnil na pogovor z njim na TV, v katerem je izjavil, da je »za poboje izvedel šele, ko so postali higienski problem«. O Škofovih zavodih v Šentvidu izvemo kar nekaj (212–213), celo to, da je bil oznovski poveljnik Nace Majcen. V Kočevskem rogu je Sima Dubajića in Milko Planinc zamenjal s svojo knojevsko enoto Anton Zgonc – Vasja. Govora je tudi o Brezarjevem breznu (210–211). Izvemo tisto, kar je avtor povedal že v svojem intervjuju v Mladini (11, 12. 3. 1991), a ne vsega. V knjigi piše samo tole: »Ko sem bil že na drugih dolžnostih, so knojevci nemške ujetnike, ki so pomagali pri prekopavanju trupel, odpeljali neznano kam.« V pogovoru z Mladino je bil bolj zgovoren: »Šel sem k Mačku in mu omenil, da bom nemške ujetnike odpeljal nazaj v Škofijske zavode. Skočil je pokonci: A si neumen?! Dogovori se z Ribičičem, naj jih pošlje Vasji! Tako so tudi te nemške vojake, med katerimi ni bilo niti enega oficirja, pobili v Kočevskem Rogu.«

Moj komentar je pač tak, da Svetina ve več, ko je bil pripravljen napisati v svoji knjigi. [Stran 096] Ker sem preživel Teharje, sem upal, da bom kaj izvedel tudi o tem taborišču. Omenjena je Štajerska, Teharje pa ne. Ni skrivnost, da je bil na začetku komandant tega taborišča Tone Turnher (njegovo fotografijo sem zasledil v zborniku Slovenski študenti in univerza, Univerza v Ljubljani, 1999, 313/4, 314/4), da sta bila najhujša zločinca Jože Škulj iz Iške vasi, komandir stražarske posadke, in Ivan Jurčec – poročnik Tomo, doma iz okolice Novega mesta. Prvi ima na vesti dekleta in žene, drugi mladoletne domobrance. A kdo je bil glavni, tisti oznovski major namreč, ki se je pojavil vsakokrat, ko je šlo zares? Svetina večkrat v drugih povezavah omenja Branka Ivanuša. V intervjuju v Mladini pove, da je bil Ivanuš načelnik Oddelka za evidenco sovražnika pri Ozni. Udeležil se je tudi že omenjenega posveta pri Mačku. Tam naj bi bili tudi Brilej, Zore, Polak, Stadler, Šilih in drugi. Sumim namreč, da je bil ravno Branko Ivanuš tisti oznovski oficir v angleškem plašču, ki je na Teharjah vodil oznovsko skupino, ki je odbirala za transport. Ostal mi je v neizbrisnem spominu, ker je edini dajal spodoben videz. Gledal je resno, vendar ne sovražno, včasih celo odsotno. Vzbujal je upanje, da je postopek normalen in da odhajajo domobranci v delovna taborišča. Žal videz vara. Bil je navdušen letalec in se leta 1955 pri preizkušanju letala smrtno ponesrečil. Ko sem videl njegovo fotografijo v Zborniku fotografskih dokumentov VOS-a (1984, Ljubljana, 84), se mi je posvetilo, da sem ta obraz že videl. Morda se motim.

V poglavju V fojbah na Primorskem (214–218) opisuje Svetina svojo misijo, ko je na Mačkovo povelje raziskoval brezna na Krasu in ni nikjer odkril trupel iz povojnega časa. Zanimali so ga samo kraji, ki so bili pod zavezniško upravo. Zato ne izvemo za nobeno od pomembnejših brezen na Primorskem, v katerih so končali odpeljani iz Trsta in Gorice, kot so Zalesnika, Zagomila, Čretež okrog Trnovega, Jama za robom na Angelski gori, Andrejčkovo in Ajharjevo brezno na Črnovrški planoti. Nič ne izvemo za taborišči v Ajdovščini in Tolminu.

Nekaj o tem bi moral že vedeti, saj je postal avgusta 1945 načelnik Ozne za Primorsko (219–248). Delal je izključno po Mačkovih navodilih. Predvsem opisuje, kako so oznovski agentje tihotapili ter kradli po Trstu in drugih krajih po Italiji, ne samo bencin in blago, ampak tudi denar, skratka vse, kar je potrebovala ljubljanska centrala. Svetini ta del njegovih poslov ni bil všeč in ga obsoja kot banditizem. Po nekaj mesecih je z Mačkom vred padel v nemilost. Mačka je zamenjal Boris Kraigher, sam pa je postal namestnik načelnika Ozne za Ljubljano (249–250). Omenja sedež, ki so ga imeli na Karlovški cesti. Resnobno poslopje dobro poznam, od zunaj in od znotraj. Kasneje je bil tam Dom Janeza Levca. No, tja so mene, brata in sestre klicali na zaslišanje. Spominjam se suhljatega polkovnika nizke rasti, ki je vpil name, da vse ve. Avtor piše, da je tam načeloval Vladimir Svetina – Ivo, in ko sem sedaj odkril njegovo fotografijo v že omenjenm Zborniku VOS-a (str. 36), zlasti ko avtor omenja, da je »bil droben in uglajen človek«, domnevam, da je bil pravi.

Ljubljana maja 1945 – Komandant 5. bataljona Knoja I. Kraljič (z leve) in                         njegov namestnik

Slika 53. Ljubljana maja 1945 – Komandant 5. bataljona Knoja I. Kraljič (z leve) in njegov namestnik

Potem gre z avtorjem vedno bolj navzdol. Mačku je bilo na nek način odpuščeno, bil je nedotakljiv, Svetino pa so iz Ozne izključili. S tem so ga vrgli iz službe, pa tudi iz stanovanja. Izstopil je iz partije, eno leto hodil na Srednjo tehnično šolo, leta 1949 pa v strahu pred grozečim zaporom zbežal na Madžarsko. Nekaj časa je bil zaposlen kot novinar na budipeštanskem radiu, potem pa so ga zaprli in kot domnevnega Titovega vohuna vključili v znani Rajkov proces. Avtor je preživel skoraj dve leti v zaporu, se kasneje pobral in celo diplomiral na ekonomski fakulteti. Zadnja poglavja so napisana bolj podrobno, izvemo za številna pomembna imena, ki pa so nam neznana in nezanimiva. Morda samo še to: po Stalinovi smrti leta 1953 so na Madžarskem vse politične zapornike rehabilitirali in izplačali, agente, ki so imeli posla z njimi, pa odpustili.

Čas je, da končam. Knjiga vas bo pritegnila in prebrali jo boste brez velikega truda. Kot sem že napisal, naletimo na presenetljive zgodbe, ki smo jih že slišali in brali, čeprav se niti ne spominjamo kje in kdaj, pa so toliko bolj dragocene, ker jih boste našli v drugačni embalaži in ponujene iz prve roke.

9.2. Od Ruda do Hrastnika in nazaj

Avtor: Ivanka Kozlevčar

[Stran 097]

9.2.1. Dragoljub Mićović, Zapisci starog Ruðanina, Beograd 1997

Na to knjigo ne bi bili pozorni, če ne bi prinašala pretresljivega pričevanja o tragični usodi srbskih beguncev po vojni, ki je le-te doletela deloma tudi na ozemlju Slovenije. Gospod D. Mićović je nosil breme tega doživljanja v sebi, saj se je kot mladoleten umikal z njimi, in se čutil zavezanega, da o tem spregovori, zlasti še da s tem razkrije zamolčano oziroma dopolni dozdajšnje enoumne trditve, ki niso v skladu z resničnostjo oziroma prinašajo samo del resnice (monografija Rudo 1971). To je storil v tej knjigi. Dano pa mu je bilo, da je lahko govoril tudi neposredno, ko je bila 6. oktobra 2002 na Hrastniškem hribu odkrita spominska plošča pomorjenim (njegov govor je objavljen v 47. št. Zaveze). Njim v spomin je tudi prižgal svečo in pomolil. Tako je izpolnil svojo zavezo. Druga stvar, ki v knjigi pritegne, je njegova velika ljubezen do rodnega mesteca in vsega, kar je nekdaj napolnjevalo življenje ljudi v tem kraju, zato se bomo zaradi lažjega razumevanja drugega dela dotaknili tudi prvega. V knjigi pa se kažejo tudi zapleteni medsebojni odnosi in napetosti, ki niso le ideološke narave, ampak tudi odraz nacionalne in kulturne raznoličnosti in zgodovinske usode.

Mestece Rudo leži na bosanski strani ob tromeji med Bosno, Srbijo in Črno goro ob reki Lim. Po povodnji 1896 je bilo na novo postavljeno na drugem bregu. Avstro-Ogrska je iz strateških razlogov dobro poskrbela za cestno in železniško povezavo. Srbi so se tako pod Turki kot pod Avstro-Ogrsko počutili zapostavljene, med prvo svetovno vojno pa so bili preganjani, mnogi internirani, tudi iz Ruda. Padali so na frontah na obeh straneh. Navaja, da je po ljudskem štetju bilo l. 1921 v Bosni in Hercegovini 829.162 pravoslavnih, 443.014 katoličanov, 588.247 muslimanov in 28.606 ostalih. V novi državi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev so bili Srbi zadovoljni, ker so živeli v skupni državi z drugimi Srbi, muslimanom pa je verjetno bolj ustrezalo življenje v turškem imperiju in avstroogrski monarhiji, ker so imeli glede na srbsko prebivalstvo več pravic. O potencialni napetosti med skupinami pravi avtor: »Nedvomno je, da so na tem nacionalnem problemu na prostorih bivše Jugoslavije največ v kalnem ribarili politiki in velesile, ki so podpihovali mržnjo in razvnemali strasti, zato je politika povzročala spore in vladam v teh krajih doprinesla mnogo žrtev.«

Med obema vojnama je Rudo tudi gospodarsko napredovalo. Izboljšale so se prometne povezave in ob tem sta se razvila trgovina in prevozništvo. Poljedelstvo je bilo zaradi hribovitosti skromno, poskrbelo pa se je za načrtnejše izkoriščanje gozdov in pogozdovanje in razvila se je obdelava lesa, zlasti žagarstvo.

V verskem in kulturnem pogledu so bili prebivalci razdeljeni. Muslimani so imeli svojo džamijo, svojo dvorano ob njej in kulturnoprosvetni društvi, Srbi pa pravoslavno cerkev, društvo Prosveta in dvorano v sokolskem domu ter čitalnico. Srbska mladina je sodelovala na proslavah in narodnih praznovanjih, posebej slovesno za Jurjevo. Za NDH je bila dejavnost Prosvete prepovedana. Pod italijansko zasedbo so dovolili delovanje čitalnice. Partizanom se niso pridružili, ker so se čutili del srbstva, ker so se v nekdanji Jugoslaviji prvič počutili svobodne in ker so se že ob ustaški oblasti takoj na začetku organizirali kot četniki, ko sta komunistična voditelja Hebrang in Bakarić še podpisala pakt o sodelovanju z ministrom NDH Lorkovićem (prim. str. 73). Mladina je bila povezana z vrhovnim poveljstvom Jugoslovanske vojske v domovini in bila jedro Jugoslovanske ravnogorske mladine (JURAO), zato ob partizanski zasedbi od 25. okt. do 8. dec. 1943 niso ustanovili partizanske mladinske organizacije.

Razvita je bila tudi športna dejavnost, zlasti v okviru Sokola. V njem so sodelovali predvsem Srbi in redki muslimani, ki so čutili srbske korenine. Imeli so svojega vaditelja in nastopali so na vseh ravneh. Tudi ta organizacija je bila za NDH prepovedana.

Po razpadu Jugoslavije je območje mesteca Rudo prišlo pod NDH. Kot je omenjeno zgoraj, so bile prepovedane vse organizacije, ki so združevale Srbe. Vdirali so v pravoslavne hiše in razbijali njihove ikone. V srbska podjetja so postavili posebne komisarje, jih gospodarsko onemogočali in zapirali so pomembnejše Srbe. Nekateri so prebegnili na srbsko stran. Piščev oče na primer se je zaradi vsega hudega psihično zlomil in še pred koncem vojne umrl. Obe židovski družini v kraju so internirali, prav tako več drugih; niso se več vrnili. Muslimani so NDH sprejeli, vendar so se sprva zavzeli za someščane Srbe, ko so jih hoteli pobiti. Na [Stran 098] Antonovo 13. junija 1941, ko je v Rudo prišlo več vojakov in ustašev, ki so z veseljačenjem praznovali Pavelićev rojstni dan, so se pijani že pripravljali na pokol Srbov. Hrvaškemu vlakovodju je uspelo pravočasno obvestiti pobegle Srbe v Priboju, da so prosili Nemce za intervencijo. V naglici so se pripeljali v mesto in razgnali pijane hrvaške vojake in ustaše. Nemški vojaki so ostali en mesec in v tem času dali Srbom več prepustnic za prehod v Srbijo. Ustaši pa so odpeljali 9 Srbov iz okolice, ki se niso več vrnili. Rudo so 21. sept. 1941 ustašev rešili četniki. V prvi polovici oktobra so mesto zasedli italijanski vojaki. Italijani so bili za Srbe manj nevarni kot ustaši in za muslimane manj nevarni kot četniki. Konec novembra 1941 je italijanska posadka zapustila Rudo. Med 17. in 26. decembrom 1941 so bili pod partizani (21. dec. je bila v Rudu ustanovljena proletarska brigada in v tem času je med partizani in četniki že prihajalo do odkritih spopadov; prim. A. Bajt, Bermanov dosje, 1999), nato so bili do februarja 1942 območje četnikov. Februarja pa so spet dobili italijansko posadko. Poleg nasilja ustašev, italijanske in nemške vojske je prihajalo še do vse hujših obračunavanj med partizani in četniki. Ob vsaki menjavi oblasti je prihajalo do pobojev. Ko so se aprila 1943 italijanski vojaki spet umaknili, so se iz Ruda in okoliških vasi iz strahu pred maščevanjem izselili muslimanski prebivalci v NDH. V Višegradu so še bili ustaši in Nemci, v Plevlju italijanska posadka, območje Ruda pa so bolj ali manj kontrolirali četniki. Maja 1943 je bila v mestu za nekaj časa bolgarska vojska, od druge polovice avgusta do polovice septembra pa nemška. Nemci so se tedaj umaknili in četniki so zasedli Višegrad, Goražde in druga mesta ter se usmerili proti Sarajevu. Tedaj so jih napadli partizani in jih razbili. V Rudo so po 22 mesecih prišli partizani. Očitki partizanov, da je Rudo pročetniško, so bili upravičeni; res pa je, da so srbsko prebivalstvo pred ustaši v Višegradu ščitili samo četniki. V prvi polovici decembra so se partizani morali s tega območja umakniti pred Nemci, ki pa so skrbeli le za ohranitev glavnih prometnih poti; tako so to območje bolj ali manj spet obvladovali četniki. Glavnina spopadov 1943 in 1944 se je nanašala na spopade med četniki in partizani.

Dragoljub k. Mićović

Slika 54. Dragoljub k. Mićović

Pozimi 1944/45 so se v Rudu in okolici začele zbirati preostale enote Jugoslovanske vojske v domovini, med njimi črnogorske enote Pavla Ðurišića in veliko beguncev. Vsa ta množica je Rudo popolnoma izčrpala. Povedali so, da so pri komunistih na udaru zlasti duhovniki, izobraženci in premožnejši ljudje.To pripovedovanje je prinašalo strah. Po novem letu je Rudo in okolico zapustilo okoli 50 civilistov, ki so odšli skupaj z ostanki Višegrajskega odreda in Drinskega korpusa. Med njimi je bila tudi kulturnoprosvetna skupina Jugoslovanske ravnogorske mladine. Govorili so, da se bodo vse enote Jugoslovanske vojske v domovini zbrale in šle naproti zaveznikom. Poleg tedaj 15-letnega pisca teh spominov so iz njegove družine odšli še njegova brata Veljko (24 let), Siniša (22 let), sestra Ksenja (Senka) in sestrična Žara. Skupino je spremljal njihov duhovnik Slavko Popović. Domači kraj so zapustili 12. januarja.

Šli so čez Višegrad, Knežino, Olovo, skozi klisuro Krivaje, kjer so doživeli hud snežni metež in mraz. V Maglaju je prvič po enainštiridesetem letu spet videl ustaše in hrvaške domobrane. Drug drugega so pustili na miru, oboji so se umikali.V dolnjem toku Bosne so se zbrale vse enote Jugoslovanske vojske v domovini. V Modrići je bila vrhovna komanda z Dražo Mihailovićem. Mladinci iz kulturne skupine so se nastanili v [Stran 099] Vranjeku. Bil je že mesec februar in razmeroma toplo. V času, ko so čakali na odločitev, kako naprej, so se oskrbeli s hrano. Na poti so se borili z ušmi in pojavil se je tifus. Za tifusom sta zbolela tudi piščev brat Veljko in sestra Senka. Prevzel ju je Rdeči križ. Šli so skozi področja, kjer so se morali spopadati s partizani. Imeli so mnogo ranjencev. Ob napadu so partizani pobili tudi ranjence v provizorični bolnici. Stiska je bila velika. Na poveljstvu je prišlo do razcepa. Draža se je odločil, da se vrne, ker naj bi se v Srbiji začel upor proti komunistični oblasti; z njim se je vrnilo tudi nekaj civilistov iz Ruda, med njimi duhovnik Slavko Popović, drugi so se odločili za odhod na zahod. Pisec je skrbel za brata Sinišo, ki je tudi zbolel za tifusom. Nad Dobojem so prečkali Bosno. Prišli so na ustaško področje. Postojanko Derventa so obšli, nato pa so si hoteli izboriti prehod čez Vrbas. Šest dni je prihajalo do hudih spopadov med četniki in ustaši in reke niso mogli prečkati. Imeli so dosti ranjencev in pošla jim je municija. Hrvaški avioni so jim metali listke, naj se pridružijo enotam proustaškega Sekula Drljevića, ki je zagovarjal samostojno Črno goro. V tej stiski so črnogorski četniki res sprejeli Drljevićeve ponudbe, vendar je vodja črnogorskih četnikov Pavle Ðurišić s še nekaterimi drugimi naredil preboj in šel po svoje. Med črnogorskimi četniki je bilo tudi nekaj drugih skupin, tifusarji in ranjenci, vsi so bili prepuščeni na milost in nemilost. Peljali so jih pri Bosanski Gradiški čez Savo v taborišče Stara Gradiška. »Taboriščni prostori so zadušni. Čuti se zadah krvi in trohnoba mesa. Koliko nedolžnih je trpelo tukaj? Povsod je neprijeten zadah. Ustaški stražarji so zabuhli, krvavih oči, učinkujejo grozljivo.«

Prišlo je do reorganizacije Drljevićeve vojske, ki je zdaj vključevala tudi črnogorske četnike in Nečrnogorce, za katere pa se ni smelo vedeti. In začeli so odhajati. Piščev brat Siniša je bil še slaboten, pred taboriščno kontrolo ob izhodu ga je rešil podpolkovnik Drašković tako, da je vodil konja, na katerem je sedel. 10. aprila so taborišče zapustili, pisec je moral z drugimi dečki taborišče še počistiti, preden je šel na pot. Na poti proti Zagrebu je na veliko veselje srečal brata Veljka in sestro Senko, ki sta po odpustu iz bolnice v Slavonskem Brodu odšla proti Zagrebu. Na cesti je bila huda gneča in podnevi so jih napadali avioni. Zaradi gneče so jih usmerili proti Križevcem in nekaj dni okoli velike noči so preživeli v Vrbovcu. Potem so se zopet vrnili na cesto proti Zagrebu in se vključili v neskončno kolono proti zahodu. Drugega maja so šli skozi Zagreb: »Mesto Zagreb, glavno mesto NDH, države, ki je napovedala vojno zaveznikom, je popolnoma ohranjeno, nedotaknjeno, nepoškodovano. Ljubi Bog, kakšna krivica nasproti našemu Beogradu! Nemci in zavezniki so rušili Beograd, a tega mesta se ni nihče dotaknil. Je tu pravica?« Še na hrvaških tleh so prespali, potem pa so drugi dan prišli v Slovenijo. Povsod so bili sami nemški napisi. Do Zidanega mosta so hodili 6 dni, ker je bila pot zatrpana. Zmanjkovalo jim je hrane, ki je pa niso mogli dobiti. O Slovencih pravi: »Slovenci so zelo zaprt in sebičen narod. Delajo se, da nas ne razumejo. Kot da so Germani, a ne Slovani. Morda nas tudi sovražijo. Ni pogovora z njimi in tudi ne pomoči v hrani.«

Devetega maja zjutraj so prišli v Zidani Most in zavili ob Savinji proti Laškemu. Veljko je obljubil nemškemu šoferju prstan, če bi se lahko peljali na cisterni. Za Rimskimi Toplicami je pisec opazil, da se v nasprotni smeri ob koloni pojavljajo gologlavi vojaki brez oznak, na enem pa je opazil znak za partizanski čin vodnika. Za prvim ovinkom na ravnini pred križiščem poti proti Celju in Hrastniku je opazil ogromno ljudi. Na enem koncu se je kopičilo odvrženo orožje. V hribih se je slišalo streljanje, nekateri so se izmuznili iz obroča. Partizani so razglašali kapitulacijo Nemčije. Ujetniki so morali skozi špalir mladih, pijanih Slovencev, ki so jih pretepali. Začeli so jih tudi sortirati. Nemce na eno, Hrvate na drugo, Srbe in Črnogorce pa na tretjo stran. Po nekajurnem čakanju so črnogorsko skupino odvedli v Dol pri Hrastniku in jih namestili v šoli. Po piščevi oceni je bilo od 1.500 do 2.000 jetnikov. Pripeljali so tudi več konj, ki so jih kasneje porabili za prehrano jetnikov. Odnos prebivalcev kraja do jetnikov je bil zadržan. Njegov brat je skušal dobiti nekaj hrane: »Veljko je skozi ograjo dvorišča neki ženski Slovenki pokazal zlati prstan, ki nas ni uspel spraviti v Avstrijo s cisterno, in ga ponudil za hrano. Žensko je prstan zanimal. Šla je domov in se čez nekaj časa vrnila. Izpod predpasnika je vzela kos črnega kruha, okrog 400 gramov. Skozi ograjo je vzela od Veljka prstan in mu dala ta kos kruha. Izvršila se je prva povojna trgovina med Slovenko in Srbom na veliko škodo Srba.« Pisec je dobil delo v kuhinji in je tako prišel do več hrane.

Osemnajstega maja je na šolo prišla skupina partizanskih oficirjev s spremstvom, menda so bili iz Osme črnogorske brigade. [Stran 100] Zahtevali so, da se v petih minutah razdelijo po izvornem kraju. Slovenca, ki se ni uvrstil, so ubili. Napravili so popis, pri katerem so jetniki morali navesti ime in priimek, poklic, datum in kraj rojstva, enoto in formacijo, kateri so pripadali in bivališče. Veljko je napisal, da je šofer, ker se je bal napisati, da je trgovec. Vedel je za boljševiško obnašanje do tako imenovanih kapitalistov. Najprej so ukazali Kolašincem, da se pripravijo za odhod. Bilo jih je okoli 300. Izločili so ženske, otroke in stare ljudi. Mnogi so vedeli, da se jim bodo maščevali zaradi Pavla Ðurišića, ki je uspešno branil Kolašin.

Zjutraj 19. maja so iz preostale skupine izločili vse moške pod 20 in nad 65 let ter ženske in jim ukazali, naj se pripravijo na odhod. Sestra je prosila, naj bi šel z njima še brat Veljko, vendar ni nič dosegla. »Solze same tečejo iz oči. Zavedamo se, da se morda zadnjič vidimo. No, živimo v upanju, da morda le bo kaj pravice. Ne vemo, če je v komunizmu možna pravica za tiste, ki ne mislijo isto.«

Tako je odšla iz šole skupina približno stotih zelo mladih in starih ljudi in žensk. Pod stražo so jih peljali čez Hrastnik. Po dveh dneh so jih na meji predali Hrvatom. Ti so jim dali skupno prepustnico in sami so lahko izbrali skupinovodjo. Zagreb so morali obiti, ker ga je menda tedaj obiskal Tito. Četrtega junija so prišli v Sisak. S svojo pojavo so povsod vzbujali pozornost. Vsem so odgovarjali splošno, da gredo iz taborišča. V Sisku so doživeli, kako so partizani na konjih podili veliko skupino Pavelićevih ustašev, ki so jih zajeli v Sloveniji, skozi mesto: »Ko smo sedeli v parku, je začelo do nas prihajati neko zamolklo bobnenje – topot v ritmu. Spočetka tih, potem pa vse močnejši in bližji. To bobnenje je spominjalo na topot črede … Meščani Siska in mi iz parka smo šli k cesti in se ustavili na pločniku. Množica se je v teku približevala in šla v sam center mesta. Spredaj in ob strani so jahali konjeniki, z brzostrelkami oboroženi partizani, a v stroju so v osmerostopih tekli pripadniki Pavelićevih enot, ki so jih zajeli v Sloveniji. Spremljevalci kričijo in dajejo stroga povelja, da držijo tempo in se ne zaustavljajo. V nekem trenutku je neka mlada Siščanka, ki je tam stala, kriknila: »Brat!« Ogovorila ga je z imenom. Eden od ustašev se je obrnil k nji, ona je skočila k njemu in ga objela. Spremljevalec na konju je reagiral. Zadrl se je nanjo in s korobačem zamahnil po zraku.« Pisec meni, da je bilo jetnikov kakih 20.000. V Sunji so srečali neko srbsko brigado in dobili ločeni prepustnici za Beograd in za Sarajevo, ker so bili z različnih področij. Piščeva skupina je šla proti Sarajevu. Šli so čez Kozaro, kjer so bili kraji porušeni in prazni. V Prijedoru so se odpočili in z zamenjavo dobili nekaj koruznega kruha. Do Banja Luke so se prepeljali s tovornim vlakom, nato pa so šli peš po dolini Vrbasa do Jajca. Tam so že delale kavarne in slaščičarne. Sestra je prodala prstan in so si lahko kupili slaščice. Iz Jajca do Sarajeva so se peljali z vlakom.

V Sarajevu jih je pričakala OZNA. Zasliševali so jih in za nekaj dni zaprli. Pisca in njegovo sestro so izpustili z naročilom, da se javita v domačem kraju OZNI. Do Pal sta se peljala z vlakom in tam prenočila pri botri, nato pa sta šla peš proti Goraždu, kjer sta prenočila pri sorodnikih, ki so bili na partizanski strani. Njihova hiša je bila blizu Drine. Videl je trupla, ki so plavala v njej. Sorodnik je povedal, da so to četniki, ki so jih partizani premagali. Med njimi so bili tudi tisti, ki so se v Trebavi v dolini Bosne z Dražo obrnili nazaj proti vzhodu, češ da se v Srbiji pripravlja vstaja, kar je bil le trik OZNE. To usodo so doživeli tudi ujetniki. Pisec pravi: »Videti je, da sta v tej vojni obstajali dve meri: ujete ustaše so zaprli v taborišča, da bi se raziskala njihova krivda. Tako so gnali tisto ustaško skupino skozi Sisak, a ujeti četniki so končali v Drini.«

Od Goražda do doma sta šla peš. Doma ga mati ni prepoznala. »Objamem jo, čutim vso toplino maminega objema in oči se mi napolnijo s solzami. Točno pet mesecev je, kar smo zapustili Rudo, pa glej kako se vračamo vanj. Namesto pompa in slavoloka nas, raztrgance, izmučene in polne trpljenja pričakajo naši domači z vprašanji … Veselje zaradi prihoda domov je veliko. Srce je polno. Zdi se mi, da mi hoče izskočiti iz prsi. Končno smo pri svojih dragih, v našem Rudu.« Pisec se je vrnil, tretjina članov iz skupine Jugoslovanske ravnogorske mladine iz Ruda pa se ni nikoli vrnila: dva sta utonila pri prehodu čez reko, eden je umrl za tifusom v Stari Gradiški, eden se je predal na črnogorsko-bosanski meji, piščev brat Veljko je bil na Dolu, šest pa so jih zajeli pri Mariboru.

Ko prebiramo to knjigo, se v nas utrjuje spoznanje, kako je komunistični partiji uspelo onemogočiti vsak upor proti okupatorju, ki ni bil pod njenim okriljem, in pri tem zvito izkoristiti mednarodni položaj. Trpljenje ljudi pa ni bilo predmet njenega zanimanja, če ga ni mogla unovčiti.

10. Zavezina pošta

10.1. Pismo iz Argentine

Avtor: Božo Fink

10.1.1.

[Stran 101]

Spoštovani gospod urednik!

V Zavezi št. 52 sem bral Vaše odprto pismo o televizijski oddaji v spomin na predvojni Akademski pevski zbor Franceta Marolta. V Argentini oddaje seveda nisem videl, prizadetega se pa čutim, če zdaj politizirajo spomin na zbor, posebej v zvezi z zadnjim nastopom 12. decembra 1941 v unionski dvorani.

Kot nekdanji član APZ se pridružujem Vašemu vprašanju o tem, koliko članov Maroltovega zbora je bilo izločenih zaradi političnega prepričanja in kateri člani se iz tega naslova niso smeli udeležiti kake turneje v tujino. Vaše in moje vprašanje je v resnici očitek tistim, ki mažejo spomin na umetniško institucijo s tem, da jo vklapljajo v zarotniško družbo s tistimi, ki so vsilili totalitarni sistem. Naj povem torej nekaj iz svojih spominov.

Po vpisu na pravno fakulteto me je Marolt po preizkusu sprejel v svoj zbor. V njem so bili ljudje različnih starosti, študijskih stopenj in tudi poklicev, čeprav se je zbor imenoval akademski, zdaj bi rekli študentski. Sicer sem bil med najmlajšimi, tako da z drugimi nisem imel tesnejših osebnih stikov. Vendar sem bil idejno dovolj osveščen, da bi lahko zaznal določeno prevladujočo idejno ali politično tendenco. Vem, da so bili med člani taki, ki niso ustrezali moji moralni drži in načelni usmeritvi. Nekateri so v poznejši dobi imeli vodilne politične vloge. Ob tej različnosti pa vendar zbor ni kazal nobene zunanje opredelitve in seveda ni izločeval nikogar iz svojih vrst. Naj povem, da sta bila poleg mene, ki sem bil šele začetnik, pomembna člana dr. Julij Savelli in Ignacij Brandstaetter, ki sta oba izbrala begunstvo v Argentino in tam nadaljevala – zlasti prvi – tradicijo APZ.

Vsi trije smo se udeležili turneje v Sarajevo, Beograd, Niš in Skopje ter ni bilo niti misliti, da bi mogel biti kdo izločen zaradi prepričanja. Spominjam se, s kakšnim navdušenjem smo ob različnih priložnostih, npr. pred odhodom vlaka, zapeli tole zdravico:

Komur mar za reč je našo, dvigni se pa primi čašo. Od navdušenja razvneti to zdravico čemo peti: Zemlja naša, tale čaša je nalita tebi v čast. Bog te brani, da častita, ponosita nam boš last!

V predvojnem ozračju med nami ni bilo nobenega sektaštva, ki je pozneje razdedlilo duhove.

V Unionu smo 10. marca 1940 proslavili 20-letnico ljubljanske univerze. Na odru nam je izrekel zahvalo takratni rektor dr. Matija Slavič, profesor teološke fakultete. Razpoloženje je bilo slovesno, duhovno še nismo bili razcepljeni.

Leta 1941 sem izstopil iz zbora zaradi študija in drugih aktivnosti, zato na zadnjem nastopu 12. decembra 1941 že nisem več sodeloval. Imam pa zelo živ spomin na dogajanja v unionski dvorani. Bilo je res tako, kot ste napisali v Zavezi 16. Pesem o lipi ni bila več samo lirična hvalnica narave, ampak je postajala neustavljiva budnica od tam naprej: »nova pomlad zelena novi cvet bo gnala … «. Občinstvo se je spontano dvignilo s sedežev in stoje poslušalo, kako bo nekoč spet vse v cvetju in petju. Še danes vidim italijanske zastopnike v prvi vrsti, ki v veliki zadregi niso vedeli, kaj se dogaja.

Iz Vašega pisma sem izvedel, da je nastop organizirala OF. Takrat se to ni vedelo in nastop ni imel kakega sektaškega učinka. Kolikor je dvignil pogum, pa ga je tudi meni, a ne v tisti smeri, ki jo je menda načrtovalo komunistično vodstvo.

Razumem Vas, ko pravite, da ne morete uiti ganjenosti, kadar slišite pripivedovati o tistem večeru. Tudi jaz imam ob spominu nanj tak občutek, saj smo bili vsi udeleženci, na odru in v dvorani, kakor veliko srce naroda. Zato z Vami strogo obsojam izrabljanje takratnih čustev, ki jih današnji propagandisti razlagajo kot sprejemanje načrtovane prevare in nasilja.

10.2. Pismo predsedniku državnega sveta

10.2.1.

[Stran 102]

Spoštovani gospod predsednik DS RS,

zvedeli smo, da je Državni svet RS za četrtek 11. t. m. sklical strokovni posvet o žrtvah vojne in revolucije in nanj povabil večje število organizacij in oseb, ki na razne načine obravnavajo to temo. NOVA SLOVENSKA ZAVEZA in njeno glasilo ZAVEZA se z vprašanji, ki bodo predmet tega strokovnega posveta, načrtno in intenzivno ukvarja že 15 let ter ima kar nekaj ljudi, ki poznajo to področje polpretekle zgodovine tako iz lastnih izkušenj kot iz dolgoletnega zbiranja in preučevanja podatkov o žrtvah revolucije. Zato nas, spoštovani gospod predsednik, čudi, zakaj k aktivnemu sodelovanju na posvetu ni bila povabljena tudi NSZ ali kateri od njenih v javnosti znanih članov. Vljudno prosimo za pojasnilo.

S spoštovanjem!

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

Avtor: Anton Drobnič

10.3. Pismo predsedniku države

10.3.1.

Urad predsednika Republike Slovenije

Erjavčeva cesta 17

Ljubljana

Spoštovani gospod predsednik,

v aktualnem komentarju 54. številke Zaveze je tudi mesto, ki neposredno zadeva neki Vaš nastop, posredno pa tudi značaj in pomen Vaše visoke službe. Mislimo, da ne bi bilo prav, če tega mesta ne bi poznali. Iz njega boste videli daljnosežnost vprašanj, ki so – če jih že vidite ali ne – pred Vami. V stanju, v kakršnem smo, se je že zdavnaj oblikovala urgentna moralna in politična potreba po kopernikanskem obratu. Morda čaka Vas, da ga uresničite. Dokler ta obrat ne bo narejen, bo nerazrešen deloval epicenter bistvenih problemov države.

Z najboljšimi željami

Avtor: Justin Stanovnik

Dodatek A Kaj je treba vedeti glede kolaboracije!

Dodatek A.1 Uvod

Dodatek A.1.1

[Stran 0103]

Kaj je kolaboracija, ne moremo prav razumeti, če ne upoštevamo važne razlike med prvo in drugo svetovno vojno. Prva svetovna vojna je bila vojna med nacionalnimi državami. Ko so na primer Nemci, Italijani in Rusi zasedli dele drugih držav, so jih zasedli kot Nemci, Italijani in Rusi. Vsakokratni okupirani narodi pa so okupatorje imeli za Nemce, Italijane in Ruse. Razni narodi so torej, kakor je z njimi ravnala vojna sreča, zasedali ozemlja drugih držav in narodov v svojstvu svoje partikularne narodnosti. V drugi svetovni vojni pa je to bilo drugače. Tudi ta je bila vojna med nacionalnimi državami, a ne samo to. Narodi, ki so okupirali druge države, tega niso naredili samo v svojstvu svoje narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke ideologije. Torej v dvojnem svojstvu. Tako Nemci niso zasedali drugih držav samo kot Nemci, ampak tudi kot nacisti; Italijani ne samo kot Italijani, ampak tudi kot fašisti; Rusi ne samo kot Rusi, ampak tudi kot komunisti. Torej ne samo v svojstvu svoje partikularne narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke univerzalne ideologije.

Tu smo sedaj pri jedru vprašanja. Partikularni narodnosti se ni mogoče priključiti, prilagoditi, podrediti – takoj. Poleg naravnih barier, kot sta jezik in zgodovina, je tu še narodova partikularna identiteta. Univerzalno ideologijo pa je mogoče sprejeti takoj in v celoti, prav zato, ker je univerzalna. Možno je z njo kolaborirati. Zakaj »kolaborirati«? Zato, ker je bila vnesena s silo in praviloma nasprotuje trandicionalni narodovi kulturi. Za večino pripadnikov naroda ni sprejemljiva, za manjšino pa je, in sicer takoj. Ideologija namreč nima zahtev do partikularne narodnosti teh ljudi – ali pa jih ima samo posredno – pač pa jim nudi splošna gledanja na svet in življenje, ki se jim zaradi določenih duhovnih, zgodovinskih in političnih izkušenj zdijo sprejemljive. To je razlog, da se je pojem kolaboracije pojavil šele z drugo svetovno vojno, ko se je pojavila tudi totalitarna ideologija in njeni nosilci. To, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Danski, Norveški, je bila kolaboracija – sprejetje tuje ideologije in preko nje deloma tudi njenega nosilca, a nikakor ne nujno in ne v celoti.

Prva svetovna vojna pa ni poznala kolaboracije. Poznala pa je »normalno« soobstajanje z okupatorjem. Ljudje so še naprej hodili v službo, še naprej so imeli in poslušali svojo lokalno oblast in policijo, še naprej so proizvajali, pridelovali in prodajali, še naprej so obhajali kulturne in verske slovesnosti. A zato se še nikomur ni očitala kolaboracija.

Analogno stanje se je vzpostavilo v Sloveniji tudi med drugo svetovno vojno. Zlasti v tistem delu, ki so ga zasedli Italijani. Jasno je, da je nasilni prihod tujca v deželo za narod neznosna žalitev. V njem je ranjeno to, [Stran 104] čemur je Veselin Djuretić rekel »praćulo naroda« – narodov prainstinkt. Toda treba je, kljub vsemu, živeti naprej. Tako je bilo tudi v medvojni Sloveniji. Ljudje so bili prisiljeni v skrajno poniževalna stanja. Iz rok okupatorja, ki jim je vzel svobodo, so na primer jemali živilske nakaznice. Naravno je bilo tudi, da so, če se je kje zgodil rop ali umor, poskrbeli, da je zanj zvedela okupatorjeva ali od okupatorja vodena policija. In ko so komunistični teroristi začeli delati atentate na slovenske ljudi, so natanko v istem redu stvari vzeli iz okupatorjevih rok orožja, da so se branili – nazadnje, ko ni bilo mogoče več vzdržati.

Tudi ta gesta je bila v skladu s tradicionalnim soobstajanjem z okupatorjem – mednarodno pravo je samo kodifikacija tega obstajanja – in je ni mogoče imeti za kolaboracijo. Bistvo pri vsej stvari je namreč to, da Slovenci nismo sprejeli okupatorjeve univerzalne ideologije – fašizma ali nacizma. Nismo storili tega, kar je zapadno Evropo naredilo za kolaborantsko. V Sloveniji ni bilo kolaboracije.

Z eno izjemo. Znano je, da so bili v evropskih državah ne tako maloštevilni ljudje, ki so se priključili posameznim univerzalnim ideologijam, še preden so jih njihovi nosilci nasilno uveljavili v njihovih deželah. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj ljudi, ki so se priključili univerzalni komunistični ideologiji, še preden se je začela vojna. Res je, da izvorni nacionalni nosilec te ideologije nikoli ni zasedel Slovenije. A to ni bilo potrebno. Za razliko od fašizma in nacizma je komunizem imel enotno mednarodno organizacijo, ki je zelo učinkovito nadomeščala nacionalne ideološke nosilce. Slovenski komunisti so bili posebna oblika pete kolone in so se ob napadu konkurenčne ideologije na narod tudi tako obnašali. V imenu kominterne ali komunističnega commonwealtha so zahrbtno napadli svoj narod. Jasno je, da te igre ni bilo mogoče igrati, ne da bi uprizorili boj z okupatorjem. Šlo je torej za boj z okupatorjem in ne za narodnoosvobodilni boj, v pomenu, ki ga je izdelala evropska politična kultura. Za to, da je ta trditev resnična, obstajajo stvarni dokazi, resnična pa je tudi sama po sebi, kakor je na primer resnična trditev, da v restavraciji ni mogoče naročiti praženega snega. Če so namreč obstajale razmere, zaradi katerih je bilo mogoče priti iz točke »A« v točko »C« samo preko točke »B« – in na noben način drugače in z nobenim prirejanjem razmer drugače – potem nikoli ne bo mogoče odpraviti suma, da je bila točka »B« samo v funkciji točke »C« in ni imela nobene samostojne vrednosti. Če pa pri tem še upoštevamo, kako je pohod iz »A« v »C« dejansko potekal, potem ima analitična vrednost zgornje misli tudi vso empirično podporo.

Če bi hoteli poiskati drugi svetovni vojni smisel, bi ga nazadnje zagledali v uničenju treh, proti človeku usmerjenih totalitarnih ideologij. Zato se je ta vojna, ki se je začela leta 1939, končala šele pol stoletja pozneje, ko je leta 1989 s padcem berlinskega zidu odšel z odra tudi komunizem.

Dodatek B Dodatek

Dodatek B.1 Vinko Rode, Iz dnevnika

Dodatek B.1.1 Meddobje 2003, 1–2

Čaka me skoro vsa Zaveza. O Nagodetovi B. sem prebral, seveda žalostna štorija; saj bodo vse take. Dinko pravi, da ne more tega brati, ker je vse tako od blizu doživljal. Zaveza št. 46: temeljna besedila o naši tragediji (kot v vseh številkah); besedila o nepopisnih grozotah in nečloveških krivicah, a v ključu preseganja, očiščevanja in katarze. Boj za resnico, ki naj nas osvobaja – kot narod. Sindrom katastrofe in poveličanja: grozne smrti za čistejše življenje. Mučeništvo in svetost se prepletata. Hudobiji ugibam pravi obraz. Tako strašne ni bilo mnogo v človeški zgodovini. Ne da se doumeti (Stanovnik). Zaveza je bistveni doprinos k naši samopodobi kot narod. Razumljivo, da so mnogi odklonili to ogledalo; ne prenesli bi svoje podobe v njem.

Dodatek B.2 Edvard Kocbek, Dnevnik 1945,

Dodatek B.2.1 27. september

Minister Kosanović mi je pred časom dal na vpogled precej svojega londonskega gradiva. Hotel mi je s tem povedati, da je vmes marsikaj, kar bi bilo zame in tovariše iz vodstva OF novo in zanimivo. Gradivo je prevzel Gradišnik, da ga uredi. Danes sem pregledal tisti del gradiva, ki se sestoji iz tajnih poročil iz Ljubljane v London v letih okupacije. Ta poročila so pošiljali klerikalci, se pravi belogardisti. Ko sem jih na hitro prelistal in se tu in tam ustavil, me je prevzelo mučno občutje, ne nad dejstvi in podatki, ki jih točno ali netočno navajajo, storjena zlodela od okupatorjev ali od partizanov, ampak nad tonom, ki ta poročila preveva. Pravi stud me je prevzel. Neznanje, nespretnost, laž, hinavščine, sovraštvo. To so dokumenti katoliške degeneracije na Slovenskem Zavijanje dejstev, zavijanje z očmi, sentimentalnost, fina pokvarjena človečnost, kako je prav, da teh ljudi ni več na oblasti. Zdaj vidim, kako svež veter veje po Slovenskem.

Dodatek B.3 Edvard Kocbek, Dnevnik

Dodatek B.3.1 1952, 14. februar

Godovniška druščina: brat z ženo in Vodnikova dva. Debata se je burno prenesla v ocenjevanje sovjetizma in amerikanizma. Jaz sem oba pojava kot duhovna lika enako obsodil, pravzaprav izrazil bojazen, da bo amerikanska duhovna praznota po svoji človečanski nevarnosti presegla sovjetski demonizem ali satanizem. Z vso silo sta se zakadila (Vodnikova) vame in žal odgovarjala zgolj politično. Prišla sta na ocenjevanje komunizma pri nas in ugotavljala, da smo mi že 1941 vedeli, da nas bodo komunisti ogoljufali. Odgovarjal sem, da smo vedeli, da bi nas lahko, da pa smo zaupali v okoliščine, ki se niso izpolnile, tako v notranjem kakor v zunanjem svetovnem razvoju.

Prijela me je etična ekstaza, ko sem izjavil, da mi ni žal prehojene poti in da se danes ne bi drugače odločil, ker je bila naša odločitev najboljša krščansko tvegana odločitev. Res je, politično so nas povozili, toda zato smo človeško ostali čisti, v sebi imamo kapital, ki ga nima nihče, niti partijci niti belogardisti.

Dodatek B.4 Pred vesoljno sodbo

Avtor: Karel Mauser

KAKO SLADKO BO NEKOČ VSTATI IZ PRSTI!
Vse žile srebra in zlata bodo odprte,
raztopljene bodo tekle prek ruševin sveta.
Zvezde, ki smo jih iskali z raketami in teleskopi,
bodo na tleh, vržene iz tečajev,
goreče v strašnih plamenih.
BREZTELESNO bomo stopali v jozafatsko dolino.
ABRAHAM bo vodil za roke Izaka,
Rahela bo našla vse svoje otroke,
revni vdovi bo vrnjen novčič iz templja,
Jairova hči bo znova vstala v telesu.
ŠLI bomo v procesiji proti Besedi, ki bo plavala na nebu
kakor ob stvaritvi sveta nad mračnim vodovjem.
Proti Besedi, ki je ustvarila človeka, žival, drevo in marjetice.
HODILI bomo v miru, celo trobente angelov
bodo tedaj že molčale.

Dodatek C Na platnicah

Dodatek C.1 Voščilo

Dodatek C.1.1

Voščilo

Voščilo

Vsi dragi naročniki Zaveze

Vsi njeni zvesti bralci

Kjerkoli ste, ali doma ali v tujini

Naj vas doseže naše voščilo:

Vesel božič in srečno novo leto

Naj vam bo toplo pri srcu

Naj vam bo lepo pri duši

Dodatek C.2 Priporočamo

Dodatek C.2.1

Dr. Tamara Griesser-Pečar

Razdvojeni narod

Slovenija 1941–1945

Razdvojeni narod

Razdvojeni narod
Datum: 2011-03-17

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.