Zaveza št. 49

Zaveza št. 49Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 49
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

V soboto pred tiho nedeljo, 5. aprila, je bil v Festivalni dvorani v Ljubljani občni zbor Nove Slovenske zaveze. Občni zbori so zato, da organizacija pregleda preteklo delo in premisli, katere cilje mora postaviti, če hoče, da bo tudi v razmerah, ki se nakazujejo, to, kar trdi, da je. Lahko bi rekli, da je občni zbor čas samospraševanja in samozavedenja. Uspeh ima tedaj, če udeleženci odhajajo z boljšim vedenjem o tem, kaj so: če bolj določno in bolj zavezujoče vedo, zakaj je organizacija nastala in kaj hoče. Če vedo, katere besede sme uporabljati in katerih ne – kakšen mora torej biti njen govor – če hoče biti zvesta svojim človeškim, zgodovinskim in moralnim obvezam. Vedeti mora, katera dejanja ji pritičejo, da bo ostala njena podoba pred svetom, ki ji pripada, čista, da bo delček tistega prizadevanja družbe, ki veča veselje do življenja.

Nova Slovenska zaveza je, kot pove njeno ime, nova, in je torej zgodba »potem«. Vzrok za to, da sploh je, je treba iskati v njeni izvorni postavitvi, v Slovenski zavezi, ki ji Nova Slovenska zaveza dolguje ne samo razlog za obstoj, ampak tudi misel, na kateri se utemeljuje, cilje, ki si jih postavlja, kulturo, ki jo goji, vero, ki jo nosi v sebi. Da je nova, pomeni, da je ponovitev ali ponovna postavitev nečesa, kar je bilo – ponovitev v nekih drugih in drugačnih časih.

Ljudje ponavljamo kako zgodovinsko prizadevanje zato, ker je bilo tisto, kar je bilo, tako naravno in dobro, da je za vsak čas in za vse čase; ali pa zato, ker je tisto, kar je bilo, pustilo svoje delo nedokončano in ljudje nekega drugega in drugačnega časa začutijo, da ga morajo dokončati; ali pa zato, ker je tisto, kar je bilo, zadela velika nesreča, ki jo ljudje poznejšega časa zagledajo v njeni celosti, tako da ne morejo preslišati ukazov, ki prihajajo iz nje in se znova lotijo dela. Odnos med Slovensko zavezo in Novo Slovensko zavezo je odnos med zgodbo in dejanjem. Nova Slovenska zaveza je dejanje in se še ne ve, kakšna bo njena zgodba. Slovenska zaveza je tudi nekoč bila dejanje, a je sedaj že zgodba, vsa pred nami, od začetka do konca.

Festivalna dvorana, 5. april 2003 – Občni zbor Nove Slovenske zaveze

Slika 1. Festivalna dvorana, 5. april 2003 – Občni zbor Nove Slovenske zaveze
1.1.1.1. Slovenska zaveza

Slovenska zaveza je bila politična formula, ki je izražala način, kako narod preživi katastrofo, kot je bila 2. svetovna vojna. Bila je torej rešitev nekega problema. V tem načinu sta bila zajeta dva momenta: racionalnost in skrajna intenzivnost narodovega obstajanja. Pravzaprav sta oba momenta izhajala iz istega izkustva – iz izkustva zavesti skrajne nevarnosti, v kateri lahko vsak gib, vsaka kretnja, vsak korak, ki ne bi bil narejen v logiki, ki ureja racionalni odnos med vloženim in doseženim, povzroči katastrofo z nepredvidljivimi posledicami. Poleg racionalnosti pa je skrajna nevarnost narekovala vsem silam, da pozabijo to, kar jih ločuje, in se podredijo temu, kar jih združuje. Slovenska zaveza je utemeljeno pričakovala, da vse sile, če so le iskrene v svojem čutenju in izjavljanju, nekaj združuje, in da to, kar jih združuje, ne more biti, v največji stiski, drugega kot narodov obstanek. To, da je narodov obstanek postavljen na kocko, je tako pomembna stvar, da presega običajne politične okvire in meri v prostore sakralno sankcioniranih zaobljub. Zato so si sile, ki so tako doumele nastalo stanje in se tako do kraja in brez ostanka izročile interesom tako zagledanega cilja, dale ime z a v e z a.

Iz vsega se vidi, da je Slovenska zaveza z nazorsko, vrednostno in politično redukcijo položila takšno ravnino delovanja, da so nanjo mogle stopiti – v nekem ekstremnem času – vse politične sile, ki so pristajale na dvoje: na razum, kot osnovni regulator človekove normalnosti, in na narodov eksistencialni obstoj kot temeljno izhodišče vseh duhovnih, kulturnih, socialnih in političnih možnosti in izbir. Slovenska zaveza je tako postala politični forum, ki je dajal prostor vsem in vsakomur, ki je pristajal na dva aksioma civilizacije: na racionalni um in na moralno etični ozir na drugega.

Jasno je, da v slovenskem prostoru, kakršen se je oblikoval med obema vojnama, samo komunisti niso mogli stopiti na tako domišljeno ravnino. Ti so uveljavljali dve drugi postavki civilizacije oziroma necivilizacije: namesto racionalnega uma so postavljali utopijo, namesto moralno etičnega ozira na drugega pa zgodovinsko privilegiranost razreda, oziroma sebe, kot njegovega upravitelja.

Slovenska zaveza je vedela, da se komunisti ne morejo iskreno solidarizirati s silami na tako postavljeni politični platformi. Ni pa vedela dveh drugih stvari. Ni vedela, da bodo komunisti šli tako daleč, da bodo kljub skrajnemu položaju, v katerem se je narod znašel, aktivirali revolucionarni potencial, ki v vsakem narodu vedno obstaja in ki se v vročičnem stanju okupacije, ko izgubijo moč uveljavljene družbene norme, še poveča in postane nevarno razpoložljiv. Tega ljudje Slovenske zaveze nikakor niso pričakovali. Posebej pa si niso nikoli predstavljali – danes bi rekli, da so bili premalo izkušeni – da bo enobejevska inštalacija imela takšen uspeh in da bo komunistična zgodovinska prevara tako perfektno delovala. Prave znanstvene analize o tem še nimamo in je, spričo neustvarjalnosti slovenskega duhovnega prostora, še dolgo ne bomo imeli. Kdor bi hotel dobiti vsaj približen odgovor na to vprašanje, bi moral izračunati dinamiko različnih elementov, najprej vsakega posebej, potem pa še, kako so se med sabo interakcijsko krepili: strah, ki ga je povzročil začetni komunistični teror; nemoč, ki so jo ljudje ob njem začutili; in potem, ko ni bilo videti nobenega izhoda, popolna vdaja; in nazadnje čudna spoštljivost do ljudi, ki tako suvereno kršijo zakone, od pamtiveka veljavne in nedotaknjene. Nazadnje je prišlo do največje možne politične perverzije. Mnogi so namreč začutili, da imajo ljudje, ki so se zmožni tako dvigniti nad človekom – ki so zmožni takega prezira nad človeško bolečino – da imajo takšni ljudje pravico do oblasti. Da jim oblast nekako pripada. S tem ponižujočim spoštovanjem se je potem na čuden način združeval glas žaljene narodnosti – praćulo naroda, kakor pravi Djuretić – za katerega so ljudje, opremljeni s takimi prerogativami, trdili, da ga bodo odrešili. Torej svoboda! Potem pa še enakost! Danes se sliši smešno, toda klic »Ti, ki bil si nič, postaneš vse,« so vsi razumeli in vsak je verjel, da se nanaša prav nanj.

Skratka, vojna se je izkazala za prostor, v katerem stvari dobijo drugo barvo in pomen. Ljudje, ki so se zaradi vezanosti na kulturo morali sklicevati na razum in ga rešpektirati, so se znašli v velikih težavah; ljudje pa, ki so mogli zase misliti, da jim je dovoljeno vse, so želi velike uspehe. Oglejmo si naslednji primer. V 8. knjigi dokumentov ljudske revolucije, ki kot prva pretrga tradicijo in si nadane naslov Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji, je pod št. 128 navedena okrožnica Centralnega komiteja KPS, ki jo je podpisal Ivan Maček. V njej pisec nalaga partijcem, da poskušajo pridobiti predvsem tako imenovane sredince. Maček jim daje tole navodilo: »Vse tiste, ki bodo to odklanjali, razkrinkajte kot narodne izdajalce.« Vsi vemo, kako pomembno vlogo je v komunistični revolucionarni taktiki odigrala beseda »izdajalec«; kdaj vse se je uporabljala in koliko ljudem je bila prilepljena. Kogarkoli so komunisti ubili, je bil brez izjeme tudi »izdajalec«. Sedaj vemo, kako so ljudje postali izdajalci: tako, da so jih komunisti »razkrinkali kot izdajalce«. Ta primer nam nekoliko kaže, s kakšnimi ljudmi se je morala boriti Slovenska zaveza.

Marija Zgonc pozdravlja zbor

Slika 2. Marija Zgonc pozdravlja zbor

V Sloveniji je bila državljanska vojna izzvana. Izzvali so jo komunisti s terorjem, ki se je posebej stopnjeval od pomladi do poletja 1942. Vsak teror ima svojo podobo, vsem pa je skupen strah, kar beseda teror v slovenščini tudi pomeni. Teror je pa tudi učinkovito in zelo nemoralno orožje. Z njim lahko zelo majhna skupina – v sicer ugodnih razmerah, kot je npr. vojna – drži v oblasti vasi, mesta, doline in pokrajine. V tistem delu Slovenije, ki so ga bili zasedli Italijani, ki so velik del svojega časa preždeli v bunkerjih, so bili ljudje pred komunisti dobesedno brez moči. Nastalo je eno najtežjih stanj, ki se jih je sploh mogoče zamisliti. Jasno je bilo, da ne bo moglo dolgo trajati. Ko je bil lok tako napet, da snov, iz katere je bil narejen, ni več vzdržala, je počil. Vas se je uprla. Uprlo se je tudi mesto, mnogo pozneje, ker sprva ni bilo tako izpostavljeno in ogroženo. Slovenska zaveza je stanje, ki je tako nastalo, registrirala tako, da je upor sprejela in mu priskrbela vojaško vodstvo. Slovenija je vstopila v državljansko vojno.

Slovenska zaveza, ki je na začetku vojne postavila program, s katerim je upala prepeljati narod skozi kataklizmo, ne samo, da s svojim programom ni uspela, ampak je morala sprejeti boj na dveh frontah. Njen položaj se je bistveno otežil predvsem zato, ker je bil nastali položaj protisloven in se zato nanj tudi ni mogla odzvati na način, ki bi bil brez protislovja. Protislovnost je bila v tem, da je od okupatorja, ki je bil od začetka njen nasprotnik in je to tudi vedno ostal, morala zahtevati, da uresniči svoje mednarodne obveznosti. Tako ga je priznala na način, kakor ga izvorno nikakor ni hotela. Rešitev protislovnega položaja, v katerega je komunistična boljševiška agresija prisilila Slovensko zavezo, je imela politično obliko, ki jo je bilo mogoče v nedomišljenem besednjaku propagande označiti za kolaboracijo. O tem, kaj je kolaboracija in kdo je v Sloveniji v resnici kolaboriral z okupatorjem, je treba povedati nekaj besedi.

V predlogu Zakona o grobiščih, ki bo predvidoma letos maja drugič šel skozi državni zbor, je tudi člen, ki na vojnih grobiščih prepoveduje »besedila ali simbole, ki poveličujejo ali slavijo pripadnost ali sodelovanje z okupatorjem«. To besedilo je nekakšna novost in nadomešča starejše, ki prepoveduje »označbe, ki označujejo pripadnost ali sodelovanje z nacifašističnimi silami in nacistične ali fašistične nazive pokopanih oseb«. Ker je po mnenju določenih ljudi v ministrstvu za delo, ki pripravlja besedilo Zakona o grobiščih, ta formulacija dajala nevarne možnosti ljudem, ki bi tam, kjer se govori o fašizmu in nacizmu, hoteli imeti tudi komunizem, so sklenili skriti svoj namen za besede, ki so se jim zdele bolj varne. Predvidevali so, da je sintagma »sodelovanje z okupatorjem« spričo polstoletnega komunističnega nadzora nad slovenskim spominom dovolj obdelana in utrjena, da bo zadela prave ljudi. To pa naj bi bili tisti, ki jih je Slovenska zaveza vodila v boju s komunisti in ki jih Nova Slovenska zaveza brani, potem ko so bili pobiti v velikem povojnem masakru. Zaščitniki postkomunističnih interesov na ministrstvu za delo so mislili dobro, a so se zmotili.

Če hočemo razrešiti ta problem, moramo vzeti v pretres eno najsplošnejših izkustev, ki ga ima – včasih celo boleče občuti – vsak človek na tem svetu: izkustvo igre med videzom in resnico. V skladu s to večno in vedno prisotno igro stojijo stvari s »kolaboracijo« takole: Vojaki Slovenske zaveze, belogardisti in domobranci, so bili z okupatorjem v odnosu, ki je dajal videz kolaboracije, v resnici pa so ga samo prisilili, da se je obnašal v skladu z definicijo, ki mu jo daje mednarodno pravo. O poistovetenju z njegovimi ideološkimi cilji, kar beseda kolaboracija pomeni, ni bilo sledu. Komunisti pa so bili do okupatorja v odnosu, ki je dajal videz nasprotovanja in bojevanja, v resnici pa so ga potrebovali, saj brez njega ne bi mogli izvesti revolucije. Komunisti so kolaborirali z okupatorjem s tem, da so se udeležili njegove agresije na tuj narod s paralelno agresijo na svoj lastni narod, kakor se je duhovno in politično izoblikoval v civilizaciji. Boj komunistov z okupatorjem, ki je v določeni meri obstajal, je v tem, kako je potekal, dokazoval, da so komunisti imeli narod samo za strateški faktor ali strateško količino za dosego svojih revolucionarnih ciljev. Državljanska vojna, ki so jo začeli, je koristila samo okupatorjem.

Slovenski zavezi je bil torej vsiljen nastop, ki ni bil brez protislovja. Bilo je sicer navidezno, a se ga je dalo nekoč in danes izrabljati za različne namene. A je vendar in kljub vsemu danes mogoče mestu in vlogi Slovenske zaveze dati bolj določene konture. Kljub temu, da postkomunistična reakcija poseduje velikanski aparat, je danes mogoče bolj dokazljivo povedati, kaj je kaj. Poglavitna razlika med Slovensko zavezo in komunisti je bila ta, da se je Slovenska zaveza bojevala za narod tako, kakor se bojuje tisti, ki ga skrbi, ki goji skrb, ki ga nosi skrb, komuniste pa so njihova moralna stališča te skrbi odvezovala. To pa jim je dalo veliko strateško avtonomnost in akcijsko gibljivost.

Tako smo pri drugi stvari, ki jo šele danes vidimo tako določno, da lahko opozorimo na njen pomen. Slovenska zaveza je bila bistveno civilno podjetje, tako v svojem političnem kot v vojaškem delovanju. Kar jo je najbolj ločevalo od njenih nasprotnikov, je bila njena civilnost. Ljudje, ki so se ji pridruževali, so bili civilisti, ki so oblekli uniformo in se – kar je bila druga reč, ki jih je določevala – branili. Nasprotniki pa so bili profesionalci in so napadali. Revolucija je bila njihov posel; nanj so se pripravljali – v njem so pravzaprav bili – leta in desetletja. Tu ni bilo nobene zamenjave orodja z orožjem. Tu je šlo za kadre, ki so se, ko jih je partija potrebovala v domovini, vračali z revolucionarnih praks v Španiji in Rusiji in se ji postavljali na razpolago.

Slovenska zaveza je zaradi razmer, v katerih se je znašla, in zaradi svoje duhovne in moralne konstitucije bila neenak boj. Danes pa je jasno še nekaj drugega, kar takrat ni bilo: da je boj, ki ga je bila, bil že vnaprej izgubljen. O tem pa niso odločale razmere v Sloveniji, ampak v svetu. V velikem svetu so padle neke odločitve, ki so boj majhnega naroda za obstoj in svobodo v civilizaciji obsodile na neuspeh.

Ta zgodba ima dva dela. Začetek enega sega od marčnih dni leta 1941, ko je po generalskem puču v Beogradu Churchill vzneseno izjavil, da so jugoslovanski narodi našli svojo dušo, pa do jeseni 1943, ko je isti politik tako najdeno dušo izročil sekretarju jugoslovanske partije in njegovim proleterskim brigadam in ga začeli podpirati.

Drugi pomembnejši del pa se je zgodil sredi avgusta 1941 v nekem izgubljenem zalivu Nove Fundlandije, kjer sta Churchill in Roosevelt podpisala tako imenovano Atlantsko listino. Med osmimi točkami te listine je bila tudi pravica narodov do svobodne izbire oblasti in pravica do življenja brez pomanjkanja in strahu. Toda dve okoliščini – da je bila izjava podpisana pičla dva meseca po napadu Nemčije na Sovjetsko Zvezo in da je mesec za tem ta država listino tudi sama podpisala, kažeta na to, kar je bilo v njej nenapisano, a zelo pomembno: da je bila Sovjetska Zveza sprejeta v vojno zavezništvo. Iz tega pa je logično izhajalo, da bo zato tudi plačana. Ko so leta 1945 Sovjetsko zvezo dejansko plačevali, so Anglo-Američani pozabili na vseh osem svobodnjaških točk, ki so stale v listini. Z dogovorom avgusta 1941 med Ameriko in Anglijo o vodenju vojne je bila zapečatena usoda narodov Vzhodne in Srednje Evrope. Tudi Churchillova odločitev, da odide od četnikov h komunistom, se je mogla zgoditi v političnem prostoru, katerega izhodišča so bila postavljena leta 1941.

Slovenska zaveza se je tako znašla v prostoru, ki je bil dejansko protisloven. Njeni voditelji v Sloveniji zanj najbrž niso niti vedeli; če pa so vedeli, niso mogli verjeti, da je mogoč. Vso protislovnost Slovenske zaveze in njene demokratične politike – lahko bi rekli tudi, vse njene tragičnosti – izražajo stavki, ki jih je februarja 1944 v Ameriki zapisal v svoj dnevnik politik Franc Gabrovšek: »Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so sicer proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so izgubili sicer na ugledu – a so priznana vlada. Mi nismo v vladi ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike, in vendar imamo mi večino doma za seboj, in vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.« Mislimo, da je treba ta Gabrovškov zapis kar naprej ponavljati. Zdi se nam, da ne obstaja nobeno drugo besedilo, ki bi tako natanko in tako precizno zajelo slovensko usodo tedaj in pozneje.

Pevci iz Šentjošta nad Horjulom

Slika 3. Pevci iz Šentjošta nad Horjulom

Politične stranke, ki so sestavljale medvojno Slovensko zavezo, so bile legitimne predstavnice slovenskega naroda. Niso bile legalne, ker je okupator politično življenje ukinil, bile pa so legitimne, ker so bile v posesti zadnjih političnih poverilnic, ki jih je ljudstvo še moglo dati. Legitimnost Slovenski zavezi ni dajalo samo pravice do vodstva, ampak ji je istočasno in hkrati nalagala odgovornost.

V demokratski konstituciji oblasti sta legitimnost in odgovornost neločljivi. Z neodgovornostjo oblast začne izgubljati tudi legitimnost. Ker je odgovornost bistveni sokonstituent legitimnosti, moramo nujno poizkusiti in povedati kaj je.

Odgovornost je vsa v tem, v kar je usmerjena. V demokratski politeji je odgovornost usmerjena v ljudstvo, organizirano v narod. Zato ta odgovornost ni nekaj arbitrarnega ali nekaj, kar bi ostajalo v domeni oblasti, ampak ima svoj kriterij. Odgovornost je takšne narave, da podeljuje oblasti legitimnost samo tedaj, če je odgovorna v tem smislu, da umeva in promovira, dobro ljudstva ali dobro naroda. Tu nastopi vprašanje, kaj pa je dobro ljudstva in dobro naroda. Ali je to nekaj, kar postavlja ali določa oblast; ali nekaj, kar postavlja ali določa ljudstvo samo ali narod sam – nekaj poljubnega ali arbitrarnega? Vse to, a le pogojno. Končni razsodnik je namreč zgodovina. Zgodovina je tista, ki pokaže, če je bodisi politika bodisi suverena odločitev ljudstva videla, zagledala, razumela objektivni ali zgodovinski interes naroda.

Objektivni interes ljudstva, kulturno in zgodovinsko organiziranega v slovenski narod, je v stanju, ki se je sestavilo med 2. svetovno vojno, bil dvojen: eksistencialno prebitje ali preživetje in obstanek v civilizaciji. Naša sedanjost, zajeta v parametrih evropske in svetovne sedanjosti, nam – ker je pač prihodnost medvojne sedanjosti – to na nedvomen način potrjuje. Danes, ko se je ves hrup polegel, ko se je ves dim razkadil, ko pokrajina preteklosti leži pred nami v razločnih konturah, serena in artikulirana – kakor da bi nam bila pripravljena vsak čas spregovoriti – danes vemo, da je bilo samo to dvoje: preživeti in ostati v civilizaciji. Samo tiste odločitve bodisi oblasti bodisi ljudstva, ki so šle v smeri zagotavljanja tega temeljnega interesa, so bile odgovorne in legitimne.

Premislek, ki smo ga tu izrisali v nekaj osnovnih črtah, nas je pripeljal do tega, da lahko zanesljivo in utemeljeno postavimo trditev, da je Slovenska zaveza, kot legitimna predstavnica slovenskega naroda, vodila odgovorno politiko. Vse njene odločitve in vsa njena dejanja so bila usmerjena v to, da preživimo in ostanemo v civilizaciji. Razmere, v katerih je Slovenska zaveza morala zasledovati ta dvojni cilj, so bile težke, zagatne in nevarne, ne samo zaradi izrednosti vojnega stanja – takšno stanje je mogoče vzeti nase tako, kot jemljemo nase ujme, kugo, lakoto, potrese in sušo – ampak je bil ta čas sam, poleg vojne in mimo vojne, nasproten politiki Slovenske zaveze, ki je bila koncipirana in udejanjena v nomosu razuma.

Ko so nas vojni lordi velikih sil izročali »nesrečnemu delu Evrope«, kot bi se morda izrazil nekdanji predsednik Milan Kučan, bi se Slovenci mogli rešiti samo na en način: tako, da bi vsi, brez izjeme, odklonili sodelovanje z agenti tistih sil, ki so našo usodo za povojni čas zarisali v geografijo »nesrečne Evrope«. Praktično in preprosto pomeni to: da bi vsi Slovenci, brez izjeme, v imenu temeljne civilizacijske prisebnosti, v imenu vednosti, v katere nas je izučilo tisočletno prebivanje na tej zemlji, v imenu obveščenosti, v katero so nas vpeljala velika besedila naše kulture – da bi Slovenci spregledali zlaganost tuje učenosti in zavrnili sprevrženost dejanj njenih interpretov. Morda bo kdo rekel, da so to ambiciozne zahteve. Ne, ne! Gre za najbolj naravne in najbolj normalne stvari, ki jih razume vsaka človeška pamet in vsako človeško srce.

Čeprav je to razumen scenarij in bi lahko bil pričakovan, vemo, da se ni realiziral. Toda čeprav velja, da človeku sicer ni dovoljeno biti neumnemu, je bila vojna vendarle izjemen čas, ki je z anomalijami, ki jih je prirejal, potegnil v svoj zmedeni ples tudi človeško pamet.

Novi predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič

Slika 4. Novi predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič
1.1.1.2. Nova Slovenska zaveza

Ideja, ki jo je med vojno v najčistejši obliki formulirala Slovenska zaveza, je iz razlogov, ki smo jih nekaj navedli v prvem delu, ob koncu vojne doživela udarec, ki bi lahko bil usoden in dokončen. Njene nosilce je zadela usoda, ki je imela dve podobi in dve imeni. Eksodus ali odhod iz domovine v tujino in genocid ali pokol. Dve usodi torej, izguba domovine in izguba življenja. Na prvi pogled je med njima velika razlika, ko pa ju malce natančneje pogledamo, si postaneta presenetljivo podobni. Le njuna geografija, kraja, kjer sta se njuni usodi dopolnili, sta boleče oddaljena drug od drugega: Argentina in Kočevski Rog – tako blizu skupaj in tako daleč narazen.

A v povedanem še ni zajeto vse. K izgubi domovine in izgubi življenja moramo položiti še nekaj – izgubo svobode. Z njo smo v komunistični Sloveniji. Slovenska zaveza se ni končala na črti, ampak v trikotniku. Tvorijo ga pojmi: Argentina, Kočevski Rog, Slovenija – ne vsa Slovenija, ampak samo
tista, ki je lahko tretja točka k Argentini in Kočevskemu Rogu. Torej izguba, s katero se je končala Slovenska zaveza, bi človeka lahko navdala s pesimizmom, če ne bi pomislili, da to ne more biti dokončni konec. O tem nas prepričuje spomin na neke besede, ki nam jih včasih preberejo v cerkvi in ki pravijo, da pšenično zrno ne obrodi sadu, če ne umre – da iz vsake izgube pride novo najdenje. O tem nas prepričuje tudi to, kar smo v Slovenski zavezi odkrili sami: njena notranja struktura. Kar je Slovensko zavezo postavljalo in vzdrževalo, sta bila dva uvida, dva vzgona, dve hotenji: preživetje in obstanek v civilizaciji; ali širše povedano: življenje in duh. To dvoje pa ne velja samo za neki konkretni čas, ampak velja za vsak čas in za vsako avtentično kulturo. Če pa je tako, tedaj Slovensko zavezo čaka prihodnost, zakaj nobena prihodnost ne bo mogla iti mimo tega, kar je Slovenska zaveza v sebi nosila. Vsak prihodnji politični program bo moral imeti ti dve besedi v svojem središču: življenje in duh. Se pravi, vsak program, ki bo hotel biti zadosten – zadosten za vsako in kakršnokoli zgodovino.

V času obnovljene svobode po letu 1990 je Slovenska zaveza vstala kot Nova Slovenska zaveza. Da so ji ljudje, ki so se trudili za njeno obnovo, dali prav to ime, ni naključje, ampak posledica poglobljenega razumevanja tega, kar so hoteli. Poleg opravil, povezanih s pokolom, izhodom in zatrto zgodovino, so hoteli v zametkih obnoviti načela politične kulture, ki je ob uvedbi totalitarizma leta 1945 imela že skoraj stoletno tradicijo. Ob prelomu 1990 so bili edina živa vez s to dolgo in častivredno tradicijo. Poleg tega pa so imeli še skušnjo s komunistično pragmatiko, ki se je v glavnem izživljala v rafinirani manipulaciji s sopotniki. To so bili ljudje, ki so jih najemali za določena opravila in jih potem, ko so svojo delo opravili, ali puščali vnemar ali odslavljali. Tudi pot demokratskega desetletja po letu 1990 je markirana s političnimi trupli te vrste. Na boleč, pa tudi nekoliko prezirljiv način je zgodovina ponovno postavila pred nas dokaz, da preteklost, pa naj bo že karkoli, gotovo ni šola, v kateri bi se ljudje česa naučili.

Ljudem, ki so se pripravljali na postavitev Nove Slovenske zaveze, je bilo kmalu jasno, da to ne bo mogla biti politična stranka. Organizacija stranke in njeno funkcioniranje bi zahtevala vse njihove razpoložljive moči, tako da jih za upravljanje z dediščino, ki jim je ostala po Slovenski zavezi, ne bi ostalo dovolj. Ta dediščina pa je bila takšna in tolikšna, da bi pred seboj in pred svetom izgubili moralno verodostojnost, če ji ne bi posvetili vseh moči, ki so jim ostale.

Tu so bili najprej tisti, ki jim je bilo treba poiskati imena in jih na neki način pokopati; tu je bila tudi do neprepoznavnosti izmaličena zgodovina, ki je klicala po usmiljenih rokah, da ji povrnejo izvirno podobo. Obe nalogi, žrtve in njihova zgodovina, sta vstali pred temi ljudmi s prvinsko silovitostjo, ki je niso mogli prezreti, če niso hoteli zanikati samega sebe. Tu je šlo za prastare človeške stvari, za katere ne moremo reči, da jih človek mora opraviti, ampak da ni mogoče, da jih človek ne bi opravil. Nova Slovenska zaveza je te stvari videla in jih postavila na prvo mesto – pred vse druge, tudi pred politiko in njenimi zahtevami. Tisti, ki so v njenem imenu to storili, so se zavedali, da se s tem odpovedujejo vplivu, ki ga dajeta moč in oblast. V rokah jim je ostala samo še moralna moč – moč ki jo dajejo besede.

V nekem oziru se je izkazalo, da to ni majhna moč. Kamor je prišla, je prebudila tiste, ki so ji pripadali – ki so nanjo pravzaprav že dolgo čakali. Teh je bilo toliko – in vedno več – da se je zdelo, kakor da gre čez deželo neko valovanje. To se je izrazilo v postavljanju farnih spominskih plošč. Če je Nova Slovenska zaveza lahko s čim zadovoljna, potem je gotovo s tem, da je uveljavljala izraz farne spominske plošče. V nasprotju z lažnim patosom partizanskih spomenikov – najbolj žaljivih do tistih, ki so jim bili posvečeni – so rasle in še rastejo po Sloveniji farne spominske plošče, ki na najbolj preprost in najbolj slovesen način pripovedujejo, da se je tu nekaj zgodilo: komu, kdaj, kako. Takih plošč je že 200, obstajata tudi dve knjigi, v katerih so predstavljene in opisane.

Moč, za katero se je odločila Nova Slovenska zaveza, moč besede, se je izkazala tudi v o organizaciji spominskih slovesnosti na velikih moriščih po Sloveniji. Tisti tisoči, ki prihajajo tja – vedno novi in ne v manjšem številu – pridejo tja zato, da slišijo besede, ki jih je takšne mogoče samo tam izreči in samo tam poslušati. To postajajo sedaj najslovesnejši slovenski spominski kraji – druge kulturne predstave so v primeri z njimi le hrupni dogodki na sejmu ničevosti.

Moč besede, s katero razpolaga Nova Slovenska zaveza, se je – v nekem oziru, kakor smo rekli – izkazala za uspešno. Dosegla je tiste ljudi, ki so jo čakali. Tistih pa, ki te besede niso čakali, ni dosegla. Čudno, nenavadno! Prinašala je grandiozno sporočilo, lahko bi rekli tudi, presežno sporočilo – saj je presegalo vse, kar je našega človeka doletelo v zgodovini – pa so se pred njim zaprli, ali pa se jim tudi zapirati ni bilo treba, ker jih sploh ni zadelo. To reč moramo na vsak način nekoliko premisliti.

Slovenska zaveza – Začetek Atlantske listine

Slika 5. Slovenska zaveza – Začetek Atlantske listine

Eden od razlogov je gotovo ta, da se slovenski javni prostor ni spremenil tako, da bi ga ljudje razumeli kot politično nov čas. Od tega, kar bi se ob velikem prehodu moralo spremeniti, se je spremenila natanko polovica in samo polovica. Če hočemo to razumeti, moramo vedeti, da sta si bila stari in novi čas – kakor bi po logiki stvari morala biti – ne samo različna, tudi ne samo v nasprotju, ampak sta si bila v protislovju. Obstajajo različne vrste demokracij; demokracija in diktatura sta si v nasprotju; demokracija in totalitarizem pa sta si v protislovju. To moramo poudariti zato, ker si rešitve tega zgodovinskega protislovnega soobstajanja ni mogoče zamisliti tako, da se proglasi in definira samo demokracija – stanje prihodnosti – ampak je treba definirati tudi totalitarizem – stanje preteklosti – in ga proglasiti za to, kar je. Šele z obema dejanjema – z njuno politično verifikacijo – je takšen prehod sploh mogoč. V državi Slovenija pa enega od dveh dejanj sploh ni bilo, zato tudi prehoda ni bilo. Smo v sivi coni; smo malo tu, malo tam; smo, v kulturnem jeziku, shizoidni; smo, v medicinskem jeziku, shizofreni. Najbolj važno pa je to, da politično, v popolnem pomenu te besede, nova doba še ni nastopila – ne v resničnosti in ne v glavah ljudi. Iz tega premisleka šele lahko razumemo, zakaj sedanji demokratski politiki – nekdanji partijski bosi – za njimi pa vsa medijska dépendance ponavlja ad nauseam, da smo Slovenci opravili prehod iz starega v novi sistem dejansko – s plebiscitom in demokratičnimi volitvami!

Kako skrbno je preteklost – ta naša temna stran meseca – varovana preteklost, je pokazal razmeroma banalen dogodek na internetu. Objavljen je bil neki seznam, na katerem so bili tudi nekdanji sodelavci Službe državne varnosti. Bolj kakor imena in kategorije, v katerih so posamezniki nastopali, so bili zanimivi in povedni spremljajoči pojavi. Najbolj je bila vidna velika nevroza, ki je zajela medijsko in politično sfero kontinuitete, ki je včasih prešla v pravcato paniko. Pred opazovalcem je vstala podoba velikega mravljišča, ki ga je pravkar nekdo razgrebel s palico: povsod mrzlično reagiranje, jeza, gnev. Delov novinar je govoril že o »pučih, razstavljanju demokracije, lustraciji, o noči dolgih nožev«; ko je začel stavek »Če pa kdo z demokracijo v Sloveniji ni zadovoljen«, smo že mislili, da nas bo poslal v Filadelfijo, pa se je k sreči premislil in izbral bližjo destinacijo: poslal nas je »na Evropsko sodišče za človekove pravice«. Medtem ko je en novinar protestiral, da je »v nasprotju z vsemi civilizacijskimi normami«, če je kje objavljeno, da je bil kdo »kot mladoletnik« obsojen, je v istem časopisu drugi s slabo prikritim gnevom obtoževal Dušana Lajovica, da je »nekdanji član plave garde« in »vohun tujih obveščevalnih služb«.

Slovenska zaveza – Poziv k enotnosti

Slika 6. Slovenska zaveza – Poziv k enotnosti

Protest komentatorja v Delu »Slovenci imajo pravico do normalnega življenja«, je posebej zanimiv, ker kaže, kako zelo se je že utrdilo enoumno gledanje na svet. »Da imajo Slovenci pravico do normalnega življenja«, bi samo po sebi lahko pomenilo tudi nekaj nasprotnega: da imajo pravico izvedeti, kako je delovala tajna policija totalitarne države. Ta stavek bi po sebi lahko razumeli celo kot urgentno zahtevo, da država nemudoma uvede raziskavo, poskrbi za kompetentne kadre – in morda kaj ukrene, da med njimi ne bi bilo ljudi, ki so bili na nedovoljen način povezani s to službo. (Brez nekakšne lustracije le ne bi šlo, saj res ne kaže, da bi nastavljali kozla za vrtnarja!) Ampak komentatorjeva pamet je že tako oblikovana, da s stavkom dopušča samo tisti pomen, ki jim ga je sam izbral. Od vseh predmetov, ki bi se utegnili potegovati za status hiše, so samo tisti hiše, ki jim avtor dovoli to biti. Za slovenskega novinarja je torej »normalno življenje« samo tisto, ki je daleč od preteklosti; zgodovina ni drugega kot tečna, nevarna veda.

To je seveda šala, zelo resna stvar pa je to, kar se je z afero o dosjejih pokazalo: da smo zgradili državo na neraziskanih tleh. To je vse zato, ker imajo postkomunsti, ki so se države kmalu po ustanovitvi polastili, tolikšen odpor do zgodovine. Upravičen, upravičen! Če bi se zgodovini namreč dovolilo spregovoriti z avtentičnim jezikom, bi se njena pripoved nemudoma spremenila v silen moralni vektor, ki bi postkomuniste potisnil v prostore onstran orbite političnega.

Virtuozna prisebnost kontinuitete je en razlog, da je država Slovenija politično še naprej v sivi coni. Drugi pa labilnost politične elite izvoljenih demokratičnih strank, zlasti tistih, ki veljajo in se imajo za katoliške. Ta pojav je mogoče videti v dvojni luči. Najprej je to nekaj neskončno žalostnega in tragičnega. Katoličani, ki so v državljanski vojni bili na strani demokracije in njenih vrednot in je to držo mnogo ljudi – na tisoče mladih ljudi – plačalo s svojim življenjem; katoličani, ki so morali prenašati najhujše udarce totalitarnega nasilja in ki so zato edini zares in nujno in življenjsko – eksistencialno tako rekoč – potrebovali demokracijo – katoličani so morali doživeti, da so tisti, ki so pritekli, da bi jih vodili, zamešetarili njihov glasove za varljive obljube nekdanjih zatiralcev. Ko bo bodoči pisec slovenskih analov prišel do letnic 1992, 1996, 2000, bo imel nemalo težav, če bo hotel najti primerne besede za absurd, ki ga bo zagledal pred seboj. A kar ob tem začutimo, tragičnost ali jezo, se umiri v luči nekega drugega velikega spoznanja. V njem zagledamo, zakaj je tako. Da je tako zato, ker smo bili v državljanski vojni tako zelo ranjeni, da smo komaj obstali. A vseeno, a vseeno! Zakaj naše matere niso vzgojile boljših sinov in hčera?

Slovenska zaveza – Sporočilo o umoru dr. Lamberta Ehrlicha

Slika 7. Slovenska zaveza – Sporočilo o umoru dr. Lamberta Ehrlicha

Tako se nam torej nizajo razlogi za sedanje politično, pa tudi duhovno stanje: kontinuiteta, katoliška politična elita. Poleg tega pa imajo postkomunisti tudi veliko zvestih duš, ki jih v stiski niso zapustili – ali zato, ker znajo biti hvaležne, ali pa zato, ker jih žene stara ljubezen, malo ranjena, a vseeno ljubega spomina vredna. Na primer.

Lani je pri Modrijanu izšla knjiga dr. Toneta Ferenca o usodi četnikov in vaških stražarjev jeseni 1943. Gre za vojake protikomunistične vojske, ki so jih komunistični partizani zajeli po padcu dolenjskih in notranjskih postojank. Ključne točke te zgodbe so kočevski proces in množična morišča, predvsem Jelendol in Mozelj. Obsežna knjiga daje vtis detajlne in dokumentirane pripovedi. Letak, ki je vabil na tiskovno konferenco ob izidu knjige, 18. decembra 2002, je napovedoval avtorja, ki hoče biti samo zgodovinar: »niti tožnik niti zagovornik niti sodnik«. Ta misel je bila med konferenco še nekajkrat ponovljena.

V kontekstu tega priznanja je pomemben naslov knjige Dies irae, ki ga je avtor vzel iz tako imenovane sekvence, dela katoliške pogrebne ali črne maše. Dies irae, dan jeze je oznaka za sodni dan ali dan sodbe. Semantika izbranega naslova ne more pomeniti drugega kot to, da so dogodki na Dolenjskem in Notranjskem jeseni 1943 lahko samo sodba ali dan jeze. Celoten kompleks navaja človeka na misel, da avtor sam sicer ni hotel biti »sodnik«, zato pa je poklical za sodnika najvišjo ontološko in moralno avtoriteto krščanske civilizacije. Lahko bi rekli – pravzaprav ne moremo drugače – da je bilo tisto dogajanje pravzaprav kazen, ki je zadela plavogradiste in vaške stražarje, potrjena od najvišje inštance. Naslov imamo torej lahko za nekakšno šifrirano navodilo za branje. (Kaj je avtor zares mislil, sicer ve samo on. Mi ne moremo drugega kot brati. Lahko vse skupaj izhaja iz nepoučenosti. Na to razlago nekoliko kaže latinščina, ki jo rabi v uvodni pesmi. Tam vsem pobožno zaželi »requiem aeterna«; moralo bi stati ali requies aeterna ali pa requiem aternam). Glede vloge zgodovinarja – sodnika pa mislimo, da razvita moralna občutljivost zgodovinarju ne dovoljuje, da ne bi bil sodnik, a si obenem ne moremo predstavljati, da se mu ne bi tresle roke, ko bi pisal sodbo, kjer nastopa tolika smrt.

Drugi primer, ki spada v to rubriko, zadeva znano arhivsko zbirko, ki je do sedaj nosila naslov Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, z osmo knjigo, ki je izšla leta 2001, dvanajst let po sedmi, pa se je Arhiv Republike Slovenije, morda po dogovoru z Inštitutom za novejšo zgodovino, odločil, da bo zbirka odslej izhajala pod naslovom Dokumenti organov in organizacij narodnoosvobodilnega gibanja v Sloveniji. Upamo, da je že vsakomur jasno, da je eden od dveh, treh najbolj negovanih strateških načel postkomunizma, temeljita sprememba perspektive: revolucija – enobe. Revolucija naj v daljavi izgine v nič, enobe pa naj se pomakne ospredje, čist in civiliziran, kot kakšna zahodno evropska resistenca. Spremembo naslova zbirke si najbolj naravno razložimo tako, da jo imamo za pomoč, ki jo stroka nudi neki politiki v stiski. Uredništvo to kretnjo sicer razloži tako, da novi naslov »bolj natančno pojasnjuje izvor in vsebino objavljenih dokumentov«. Kakor je ta utemeljitev problematična, je še bolj čudno to, da uredništvo ob tem ne izrazi obžalovanja, da so neki zlobni demoni povzročali, da je zbirka toliko časa izhajala pod naslovom, ki ni ustrezal »izvoru in vsebini objavljenih dokumentov«.

Slovenska zaveza – Še en poziv k enotnosti

Slika 8. Slovenska zaveza – Še en poziv k enotnosti

Da družba ni v stanju opraviti potrebnih dejanj za prehod v nekontaminirano duhovno in politično ozračje normalnega demokratičnega obstajanja, je kriva tudi nepripravljenost, stvari imenovati s pravim imenom, ki je zajela ljudi visoke kulture, pa tudi ljudi, ki jim refleksija ne pomeni vsakdanjega opravila. Kako naj si sicer razložimo, da ljudje tako nedolžno – tako navdušeno – pogoltnejo vsako vabo, ki jo kontinuiteta nastavi na lovišču. Pomislimo samo, kako hitro in dobro se je prijel »revanšizem« in kako po petnajstih letih še vedno deluje! Sem pa tja smo že pomislili, da za vsem ni samo genetsko fundiran odpor do mišljenja, ampak tudi neka osnovna uslužnost, ki ji je v političnem življenju treba reči oportunizem. To je vse prisotni slovenski oportunizem, da ne rečemo kolaboracija, kakor bi jo morda morali, v skladu z nekim analitičnim postopkom v enem od prejšnjih komentarjev imenovati. Koliko pa je bilo pesnikov, pevcev, slikarjev, ki ne bi ganjeno vzleteli, če bi jih povabili, da pred visokim partijskim bosom preberejo pesem, zapojejo arijo ali podržijo svojo najnovejšo sliko. Med Slovenci ni bilo dosti desidentov! Dr. Jože Pučnik je bil.

Z njegovim likom lahko nekoliko pojasnimo našo témo. Pučnik je bil izstopajoč človek, markantna osebnost, morda ta trenutek eden redkih Slovencev – če ne edini – proti kateremu si ne upa in ne more nihče ničesar reči. In vendar je odšel, ne da bi bila o njem poiskana in povedana ključna beseda. Ni bilo nobenega simpozija, nobene okrogle mize, nobenega zbornika. Zelo nenavadno, a si vendar domišljamo, da nas je dosegla daljna slutnja, zakaj je tako.

Kočevski Rog

Slika 9. Kočevski Rog Mirko Kambič

Pučnik je mislil in govoril stvarno in kompetentno. Napisal je nekaj esejev in razprav, a ne pretirano veliko. Sploh pa ni pisal knjig. Njegova misel je bila predmetna, poslušalce je presenečal s tem, da je dejstva tega sveta razstavljal in postavljal tako, da so bila v najbolj normalnem, lahko bi rekli tudi pravičnem sorazmerju. S teorijami pa ni prihajal – do tega ni imel pravega veselja. Ko bi bil človek teorije, bi o njem že imeli simpozij.

Pač pa je bil Pučnik nekaj drugega, njegov talent je bil drugje. Njegov ethos – to, kar je v svoji enkratnosti bil – je bilo posebno razumetje človekovega dostojanstva, ki ga je videl v tem, da je človek to, kar je. Doslednost, zvestoba, pogum so bili samo psihološki odsevi tega ontološkega nukleusa njegove biti. Sedaj mogoče nekoliko razumemo, zakaj ni simpozija o Pučniku. Tisti, ki bi na njem nastopili – njegovi prijatelji v prvem kolenu – ne bi mogli, da ne bi vrtali v to smer, pri čemer bi bilo vedno bolj jasno in pričujoče, kaj to je, biti v identiteti. In nemogoče je tudi, da z naraščanjem tega vedenja ne bi rasla tudi naša zadrega. Simpozija o Pučniku ni zato, ker bi ga Slovenci zelo težko prenesli.

Prebivanje v sivi coni je svojevrstno udobje. Vsi vemo, da je svet problematičen samo, če obstaja resnica. Če pa resnice ni, potem je enostavno vse tako, kot je. Človeku je odvzeta muka iskanja. Zato se večina ljudi zadovoljuje s prebivanjem v sivi coni.

To je stanje, ki je tudi za postkomuniste zelo ugodno. Kakor je bila za komuniste ugodna vojna – ne samo ugodna, ampak nujna – tako smejo postkomunisti upati, da bodo uresničili svoj projekt samo v kulturi, ki je pristala na relativizem. To pa je kultura, v kateri se ne postavljajo prava vprašanja, pa tudi kultura, v kateri na prava vprašanja, če se slučajno katero postavi, ni treba odgovarjati. Kultura, ki ni drugega kot način, kaj večina ljudi misli o sebi in svetu, teh odgovorov ne zahteva, ampak se zadovolji z besednim rokohitrstvom, ki ima predvsem ta cilj, da polni govorni prostor. Postkomunistični ideologi nam s svojimi nastopi dokazujejo, kako visoko stopnjo izšolanosti so v tem dosegli.

Postkomunizem je sam po sebi ravno tako absurden – človeško, moralno in politično – kakor bi bili absurdni politični podaljški fašizma in nacizma, ko bi obstajali. Zakaj pa potem imamo določene oblike postkomunizma v vseh nekdanjih komunističnih državah? Zato, ker vprašanja, ki se tu postavljajo, ne segajo dovolj daleč. To pa pomeni še nekaj globljega: da ljudje niso svobodni. Kako absurdno pa je stanje, se nam pokaže, če primerjamo dve dejstvi iz novejše ruske zgodovine.

Aleksander Nikolajevič Jakovljev, ki je kljub temu, da je v preteklosti opravljal visoke funkcije v sovjetskem aparatu, zaradi svojih reformističnih nazorov postal po prelomu vodja Komisije za rehabilitacijo stalinskih žrtev. To mesto mu je omogočilo dostop do arhivov, ki so mu odkrili vso velikost boljševiškega komunističnega zločina nad ruskim človekom. V njegovi knjigi Stalinsko nasilje v sovjetski Rusiji je tudi tale odstavek: »Moje izkušnje, ki sem jih dobil pri rehabilitiranju žrtev političnega terorja, mi dovoljuje trditev, da je število ljudi, ki so bili pobiti iz političnih razlogov ali pomrli po ječah in taboriščih v celotnem razdobju sovjetske zgodovine, doseglo 20 do 25 milijonov. Sem pa je treba seveda dodati še tiste, ki so umrli od lakote: med državljansko vojno več kot pet in pol milijona in na prelomu tridesetih let še nadaljnjih pet milijonov.«

Ob to stanje, za katerega bi Stalin rekel, da ni drugega kot statistika, moramo sedaj postaviti zgodbo s kipom Feliksa Džerdžinskega, ustanovitelja Čeke, komunistične tajne policije. Avgusta 1991 ga je množica, potem ko je Jelcin zadušil komunistični puč, podrla, sedem let pozneje, 1998, pa je duma izglasovala, da se spet postavi tja, kjer je bil.

Seveda nastane vprašanje, zakaj komunizem, ki se je tako arogantno dvignil nad človeka, ni bil za to obsojen: zakaj še ni bil zagledan tako, kot bi moral biti. Ne moral, tako kot ne bi mogel, da ne bi bil! Vprašanje je nadvse važno. Od kod ta nerazložljivi odpor? Zdi se, da se Evropa boji soočiti se s tem vprašanjem. Pravzaprav bi morali reči, da se boji soočiti s seboj. Zakaj komunizem je evropska stvar v pomenu, v katerem fašizem in nacizem nista. Komunizem je deviacija, a deviacija razvoja, ki se je začel potem, ko so bili postavljeni aksiomi novoveške Evrope. Zato je moralno, etično, kulturno, politično izpraševanje komunizma hkrati samospraševanje civilizacije. Kakšni pa so bili tisti začetni aksiomi, da je moglo priti do deviacije, ki je tako udarila človeka – ki je najprej tako falsificirala človeka, da ga je potem mogla tako udariti? Mogoče pa se Evropa boji tega, da bi jo radikalna samorefleksija postavila pred zahtevo, ki je moralno več ne zmore – da se spreobrne.

Ob tem ne moremo, da ne bi pomislili na to, da gre Evropa prav sedaj skozi fazo novega političnega konstituiranja. A na čem se bo duhovno konstituirala? Na kakšnem samorazumetju bo stala – zase in za svet? Evropa, ki je zrasla na tradiciji treh mest, Aten, Jeruzalema in Rima! Nič večjega še ni bilo v zgodovini. In razmislek o komunizmu, o tem, kako se je udejanil in kako je bil sploh možen, bi lahko bil pot, na kateri bi se, če bi dovolj ljudi stopilo nanjo, Evropa lahko spet našla. Čisto mogoče je, da bo kdo sedaj odložil to branje, češ da smo zablodili v svet iluzij. Sploh ne, sploh ne! Če je človek lahko karkoli, potem da. Če so vse človekove realizacije enako vredne, potem da. Če je vseeno, v kom se človek prepozna, ali v Avguštinu ali v Pascalu ali Nietzscheju, ali v Dostojevskem, ali v Leninu, ali v Kardelju, ali v Sartru, ali v Rosenbergu – potem je človek karkoli, potem je naša sugestija iluzorna. Toda osnovna evropska izkušnja je tudi, da vse poti niso enake. Nekatere se končajo v Gulagu, nekatere v Auschwitzu ali na Golem otoku; kar bi morala biti izkušnja nad izkušnjami, je to, da človek ni karkoli in da vse njegove poti niso enake. Komunizem je udaril človekovo pamet, njegovo vest in njegovo srce tako zelo, da nimamo pravice, da ne bi raziskali, kaj je. Njegova velikost, njegova človeška skrajnost, njegova protislovnost, vse to so stvari, ki zahtevajo in opravičujejo najgloblji angažma človekovega duha.

Če tako stanje velja za Evropo in za nekdanji komunistični svet, potem velja še posebej za Slovenijo. Že na ravni najosnovnejše politične pragmatike – tako imenovane tranzicije. Od treh dejanj, ki jih mora tranzicija narediti, če naj velja za dokončano, ni bilo v Sloveniji do konca opravljeno še nobeno. Rehabilitacija – pravna zadostitev v političnih procesih obsojenih in v genocidu pobitih ni zajela ključnih ljudi: Rožmana, Erlicha, Velikonjo; restitucija – vračanje odvzete lastnine se sicer izvaja, a z velikimi odpori in zamudami; lustracija – izločitev zlikovcev iz političnih in pravosodnih ustanov demokratične države je bila v kali zatrta. Iz navedenega je razvidno, da v Sloveniji niso podani osnovni pogoji za demokracijo, predvsem ni začetne enakosti državljanov. Slovenija, samostojna in mednarodno priznana država, kmalu tudi članica Evropske unije in NATA, je v tem, kako jo doživlja veliko državljanov, še vedno nepravna, predvsem pa krivična in žaljiva. Sedaj je tako in bo še nekaj časa tako, da boste morali plačati kazen, če vas bodo zasačili neprivezanega v avtomobilu, izvajalci posameznih in množičnih eksekucij pa bodo še naprej mirno uživali sadove svojega minulega dela.

Pomlad v Dražgošah

Slika 10. Pomlad v Dražgošah Mirko Kambič

Nova Slovenska zaveza, o kateri smo se v tem komentarju namenili povedati nekaj besedi – na to nas je, kot rečeno, napeljal njen nedavni občni zbor – ima na programu predvsem tiste stvari, ki ji jih nalaga njen zgodovinski spomin. Poleg tega in nad tem pa opozarja, kakor je to počela medvojna Slovenska zaveza, na prioritete, ki jih postavlja obstoj naroda v civilizaciji. Brez hrupa in histerije kaže, z avtoriteto svoje velike izkušnje, na znake in znamenja slovenskega in evropskega časa. Svojo političnost razume tako, kakor jo je razumel nekoč Sokrat, ki je Atencem ironično zatrjeval, da je edini politik v mestu. Sedaj že nekaj časa govorimo in bomo tu povedali še enkrat: Postkomunisti nimajo notranje duhovne legitimitete, da bi vodili državo in narod. Zato jim ne manjka znanja, ampak jim manjka neka mnogo bolj preprosta, pa tudi mnogo važnejša reč: v njih ni skrbi za druge. Postkomunisti, natanko tako, kot so to počeli nekoč komunisti, gojijo skrb za drugega samo kot skrb zase. To ni v prvi vrsti povezano z njihovo teorijo, takšno je njihovo tkivo. Če hočete dokazov, se, kot veleva neki stari rek, »ozrite naokoli«. Pravega politika pa ni, če ni v njem primarne skrbi. Za takimi se bo treba ozreti. Bajukova vlada je dokazala, da jih imamo – ne veliko, a za prvo silo zadosti.

2. Kako se je začelo

2.1. Nacionalna ilegala in komunistično maščevanje nad ljudmi stopiške fare

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

Sobotna priloga Dela je lani, 13. julija, objavila sestavek z naslovom Od Ljudske kuhinje do Šentjošta 1942 – Streli na Streliški in prva vaška straža v Sloveniji. Avtor sestavka Miha Naglič pove na koncu svojega prispevka, da »je ob 60-letnici umora profesorja Ehrlicha in ustanovitvi prve vaške straže v Sloveniji želel le obuditi spomin na te usodne dogodke in jih ponuditi v miren premislek«. Zanimiva je njegova primerjava, kako si je vosovec Franc Stadler – Pepe z umorom dr. Ehrlicha in drugimi podobnimi podvigi prislužil red narodnega heroja ter članek in sliko v Enciklopediji Slovenije, medtem ko je njegova žrtev dobila v slovenskem knjižnem panteonu le samostojno geslo brez slike. Neposredni povod za obsodbo profesorja Ehrlicha naj bi bila posebna spomenica, ki jo je bil napisal in v začetku aprila 1942 izročil italijanskim oblastem; z njo naj bi bila odprta pot ustanavljanju vaških straž. »Prva vaška straža v Sloveniji je bila 17. julija 1942 ustanovljena v vasi Šentjošt, na robu Polhograjskih Dolomitov, zahodno od Ljubljane.«

Tu bi lahko začeli razpravo, ali je dr. Ehrlich res »kar naravnost predlagal oboroženo kolaboracijo«, kot je zapisal Miha Naglič v že omenjenem sestavku, toda to ni naš namen. Tudi ne mislimo ponovno opisovati ustanovitev prve vaške straže in dogodke s tem v zvezi. Avtor sestavka Od ljudske kuhinje do Šentjošta 1942 nas nehote usmeri v drugi Šentjošt, ki je bil tudi močno povezan s slovenskim protirevolucionarnim odporom v letu 1942, ko pove, da o popolnoma različnem vrednotenju nastanka prve vaške straže »pričata že naslova dveh knjižnih del: Šentjošt, gnezdo belogardizma na Slovenskem, ki ga je napisal Jože Zamljen, in Prva vaška straža v Sloveniji, Šentjošt 1941–1943 izpod peresa Marte Kavčič – Keršič.« Že površen pregled Zamljenove knjige nam pove, da v njej ni niti besedice o Šentjoštu na robu Polhograjskega hribovja. Seveda je bil tudi ta Šentjošt v polpretekli zgodovini pogosto deležen podobnih vzdevkov, kot ga je uporabil Zamljen v naslovu omenjene knjige, ki jo je pravzaprav dokončal Franček Saje, ker je Jože Zamljen, partizan Drejče, prehitro umrl. Kot piše Saje v uvodu h knjigi, je Zamljen imel v načrtu napisati »knjigo dokumentov o Šentjoštu, ki so ga belogardisti spremenili v množično morišče borcev za svobodo na Dolenjskem. Z njo je želel postaviti trajen spomenik vsem žrtvam belogardističnega nasilja«.

Tako nam je avtor sestavka v sobotni prilogi Dela dal povod za razmislek o obeh Šentjoštih in o njuni resnični vlogi v naši polpretekli zgodovini. Zamljenov Šentjošt je namreč Šentjošt pri Stopičah blizu Novega mesta, kjer se je leta 1942 kar nekaj časa zadrževal odred slovenske nacionalne ilegale, imenovan Štajerski bataljon. Stopiška fara je že leta 1942 morala plačati velik krvni davek na strani protirevolucije. Seveda je največ stopiških mož in fantov izginilo v množičnih grobiščih po maju 1945, po koncu vojne. Vsi ti na neki način imajo imena in priimke in se ve za njihove domove, čeprav se več kot štirideset let o njih ni smelo govoriti. Zamljen-Sajetova »knjiga dokumentov o Šentjoštu, ki so ga belogardisti spremenili v množično grobišče borcev za svobodo na Dolenjskem«, pa pravi takole: »Težko bo kdaj ugotoviti točno število zahrbtno pobitih borcev za svobodo v gorjanskem področju. Veliko število terencev, ki so pomagali partizanom s hrano, municijo in orožjem, je na skrivnosten način izginilo. Kmetje in meščani, ki so odhajali z domov v partizane z orožjem v roki, so v mnogih primerih izginjali v gozdovih in nihče ne ve kje. O njih ne piše ne v mrliških knjigah stopiške niti šmihelske fare, zakaj kaplana Wolbang in Urbanč sta skrbno pazila, da ne pridejo ti uboji v uradne knjige, ker sta bila sama, če ne neposredno pa posredno sokrivca teh zločinov.« Kaj bomo pripomnili k temu? Mar ni revolucionarna organizacija vedela ali vsaj poskušala vedeti za vsak korak, za vsako besedo vsakega posameznika na vasi in v mestu? Kako je mogla potemtakem tu popolnoma izgubiti kontrolo nad imeni svojih pripadnikov? Zakaj ni nikoli evidentirala imen tistih, ki so izginili? Kateri zgodovinar in kje je doslej znanstveno obdelal to vprašanje?

Šentjošt pri Stopičah

Slika 11. Šentjošt pri Stopičah

Pred nami je torej zahtevno vprašanje, kako se je začelo v Stopičah in okolici. Niti malo si ne domišljamo, da ga lahko pojasnimo z nekaj stavki. Kljub temu skušajmo nekaj narediti. Seveda bomo pri tem posebno pozorni na imena in teme, o katerih smo od Zamljena in podobnih piscev komaj kaj zvedeli, ali pa morda dobili celo neresnično sliko, saj je to uravnoteženje za »miren premislek« o naši polpretekli zgodovini nujno potrebno.

2.1.2. Stopiška fara pred začetkom revolucije

Šmihelsko–stopiška fara je bila pred drugo svetovno vojno po številu prebivalcev največja občina novomeškega okraja. Na državnozborskih volitvah leta 1938 je od 2155 volilnih upravičencev prišlo na volišče 1689 volilcev in 1436 jih je oddalo svoj glas za dr. Kulovca. Za primerjavo povejmo, da je tedanja občina Novo mesto imela le 1061 volilnih upravičencev. Župnija Stopiče je tedaj štela nekaj nad 2000 prebivalcev. Imela je devet podružnic, kot jih ima še danes, kar pomeni devet podružničnih cerkva, okrog katerih se stiskajo gručaste vasice. Samotnih kmetij na tem lepem koščku naše dežele skoraj ne vidimo. Domačije so postavljene tesno druga poleg druge, ni velikih gospodarskih poslopij in dvorišč, vse je usklajeno s pokrajino, ki se zdi nekako skromna v primerjavi z mogočno gmoto Gorjancev, na katere je pripeta. Nobenih velikih njiv ne vidimo in tudi vinogradi, raztreseni po prisojnih brežuljkih, ne izstopajo zaradi velikosti.

Šentjošt pri Stopičah – Cesta pelje v Hrušico in naprej v Gabrje pod                         Gorjanci

Slika 12. Šentjošt pri Stopičah – Cesta pelje v Hrušico in naprej v Gabrje pod Gorjanci

Od Stopič mimo Velikega in Malega Orehka na Zajčji Vrh in Dolž pa naprej skozi Vrhe in mimo Velikega Cerovca do glavne prometnice za Metliko je speljana cesta, ki sicer ne dovoljuje velikih hitrosti, omogoča pa obilo užitka ob lepoti pokrajine. Do Hrušice na severovzhodni strani stopiške fare nas pripelje dokaj lepa cesta mimo Malega in Velikega Slatnika. Od Hrušice imamo le še 3 kilometre do vasi Gabrje, ki je že čisto pod Gorjanci in spada v brusniško faro. Kaj pa Šentjošt, ki smo ga že omenili? Komaj pri Čermošnjicah zavijemo z glavne ceste na levo proti Stopičam, že vidimo smerokaz za Šentjošt in po dobrem kilometru poti smo že na hribčku z vasjo in cerkvijo sv. Jošta. Od tu vodi sicer ozka, vendar asfaltirana cesta do Hrušice. V gozdu, le nekaj sto metrov nad šentjoško cerkvijo, je bilo poleti 1942 taborišče Štajerskega bataljona. Še danes so vidni sledovi jarkov, ki so jih tedaj izkopali okrog taborišča. Že mnogo pred tem in tudi še kasneje je pa prav čez ta hrib in naprej skozi gozd proti Žabji vasi vodila pešpot v Novo mesto.

Po tej poti je večkrat pešačil tudi župan Franc Brulc, ki je živel na svoji domačiji v Hrušici. Včasih je napregel konje in se odpeljal z vozom, toda večkrat so konje rabili doma za delo na polju ali v gozdu in tedaj mu ni preostalo drugega, kot vzeti pot pod noge in mimo Šentjošta oditi v »Mesto«. Brulc je bil izvoljen za župana že leta 1925. Anton Štampohar o tem v knjižici Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918–1941 takole piše: »Volitev septembra 1925 v občini Šmihel–Stopiče se je udeležilo le 42 ostotkov volilnih upravičencev. Večino odbornikov si je pridobila SLS, župan pa je postal Franc Brulc iz Hrušice. Še večjo zmago so klerikalci odnesli čez tri leta, ko so dobili 24 od 33 odborniških mest.« (Iz revolucionarne preteklosti, str. 32) Če pogledamo na hitro, bi rekli, da je Brulc županoval od leta 1925 do svoje zgodnje smrti, vendar je resnica drugačna. Tudi o tem dobimo konkreten podatek v že omenjeni knjižici: »Ob volitvah leta 1933 se je JNS (Jugoslovanska nacionalna stranka, ki je bila v času diktature edina dovoljena) posluževala tudi nepoštenih ukrepov, da bi onemogočila svojega glavnega nasprotnika, to je SLS. Tako so občino Orehovica priključili občini Brusnice, enako tudi vas Hrušica zaradi prejšnjega župana Brulca. Podkupovali so kandidate SLS, s čimer so klerikalcem onemogočili, da bi vložili svojo listo … V občini Šmihel–Stopiče sta dve listi JNS zbrali 882 glasov in 33 odborniških mest, opozicionalna lista pa je dobila 314 glasov in 3 odborniška mesta. Tu se volitev ni udeležilo 724 volilnih upravičencev … V občini Šentjernej je tedaj zmagala nevladna opozicionalna lista z nosilcem Francetom Videtom. Dobila je 426 glasov in 21 odborniških mest. Za listo JNS je bilo oddanih 261 glasov in so ji pripadla le 3 odborniška mesta.« (Iz revolucionarne preteklosti, str. 33) Po ukinitvi diktature so bile stranke spet dovoljene, toda morale so biti vsedržavne, zato je SLS nastopila v okviru JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice). Meje občin, ki so bile v času diktature spremenjene, so bile vrnjene v prejšnje okvire. Na občinskih volitvah leta 1936 je JRZ zmagala v vseh podgorjanskih občinah. V občini Šmihel–Stopiče so bile volitve 12. julija in JRZ je dobila 1011 glasov in s tem 33 odborniških mest, KDG (Kmečko delavsko gibanje) pa s 368 glasovi le 3 odborniška mesta. Županska »čast« je bila spet zaupana Francu Brulcu in mu je potem ostala do nasilne smrti.

V cerkev so ljudje hodili v Stopiče. Nekajkrat na leto je bila maša tudi v domači podružnični cerkvi. Več podružnic je imelo tudi pokopališče, zato so bili tudi pogrebi v domačem kraju. Župnik v Stopičah je bil v začetku vojne Jože Smolič, kaplan pa Janez Urbanč, ki je imel novo mašo leta 1940. O obeh se je na primer Franček Saje v knjigi Belogardizem na široko razpisal in jima pripisal zasluge za sodelovanje Stopičanov z nacionalno ilegalo, ki naj bi bilo tesno povezano s Katoliško akcijo. Res je, da je Katoliška akcija bila organizirana v stopiški fari, toda njen namen in delovanje sta bila bistveno drugačna od tega, ki ga opisujejo Saje, Zamljen in podobni. Seveda bi bila o tem potrebna daljša razprava.

Glavna osnovna šola je bila v Stopičah, vendar so imeli šolo tudi na Dolžu in otroci z Zajčjega Vrha in iz drugih okoliških vasi so hodili tja. Otroci iz Hrušice so obiskovali šolo v Gabrju, čeprav je spadala pod občino Brusnice. Delo učitelja na podeželski šoli je poleg izobraževanja in vzgoje otrok gotovo vplivalo tudi na odraslo mladino. Štampohar v že omenjeni knjižici piše, da se je prav prizadevanju učiteljev treba zahvaliti za ustanovitev Društva kmečkih fantov in deklet v Podgradu in Šentjerneju – Francu Kimovcu in Jožetu Zamljenu, kar je vplivalo tudi na mlade drugih podgorjanskih vasi. Menda so tudi v Stopičah pripravljali ustanovitev takega društva, pa je že v začetku nekaj zaškripalo. Ni težko razumeti, da je nekdanjega učitelja Zamljena to zanimalo in da je to povezal tudi z ubojem župana Brulca. V svoji knjigi namreč piše, da so bila neposredni povod za županovo aretacijo njegova pisma, ki so jih našli v izpraznjenem taborišču Štajerskega bataljona nad Šentjoštom. »Še isti dan so ga prijeli v Hrušici na njegovem domu in ga odpeljali v štab Gorjanskega bataljona. Pred bataljonskim sodiščem je potem priznal svojo gorečnost za Katoliško akcijo in za belogardistično organizacijo. Vsaj delno je razkril belogardistično zaupniško mrežo. Povedal je tudi, da je njegov sin pripravil skoraj vse člane društva kmečkih fantov in deklet, da so postali člani belogardističnega izdajstva. To je bil edini primer na vsem gorjanskem področju, da so člani društva kmečkih fantov in deklet postali pristaši belogardizma.« (Šentjošt … , str. 34) Kam smo prišli od osnovne šole v Stopičah in na Dolžu! O županu Brulcu bomo seveda v naši zgodbi še govorili.

Gozd nad Šentjoštom – Tu je poleti 1942 taboril štajerski bataljon

Slika 13. Gozd nad Šentjoštom – Tu je poleti 1942 taboril štajerski bataljon

Aprila 1941 je prišla stopiška fara pod Italijo, toda kot marsikje drugod je med ljudmi nastalo gibanje, da bi prišli pod nemško zasedbo. Do Hitlerjevega napada na Sovjetsko zvezo so bili za Nemce še posebno navdušeni komunisti. Vaščani Hrušice so lahko to zelo neposredno spremljali, kajti na čelu gibanja je od vsega začetka bil njihov sovaščan Jože Rukše, kmet in sodar. V prvi svetovni vojni je bil ujet na ruski fronti in potem več let preživel v ujetništvu. Navdušil se je za komunistične ideje in jih sprejel za svoje. Po povratku domov tega ni skrival. Aprila 1941 je agitiral po vasi, naj izobesijo zastave s kljukastim križem, in skušal doseči, da bi šli v povorki k Nemcem prosit za zasedbo podgorjanskih vasi. Večina vaščanov je Rukšetove predloge zavrnila, čeprav Italijanov niso marali. O »brezumju pronemške histerije« v podgorjanskih vaseh piše tudi Štampohar. Med drugim pove, da so 5. maja prišli Italijani v Podgrad, kjer je bil postavljen eden najvišjih mlajev, in ukazali, da nemško zastavo na mlaju zamenjajo z italijansko. »Na Dolžu, kamor je 12. maja prišel vojaški oddelek iz Novega mesta in od vaščanov zahteval, da odstranijo nemške zastave in mlaje, bi skoraj prišlo do spopada. Ženske, oborožene s kmečkim orodjem, so se postavile nasproti vojakom, ki so se branili z nasajenimi bajoneti. Da so jih razgnali, so oddali nekaj opozorilnih strelov, nato pa se lotili podiranja mlajev. Da, mlaji! Celo v kasnejšem partizanskem Gabrju jih je bilo postavljenih šest.« (Iz revolucionarne preteklosti., str. 78) No, Štampohar bi lahko povedal, da je bilo poleg tiste »brezumne histerije« še kaj drugega. V Hrušici ni bilo treba dolgo čakati, da se je pokazalo. Kmalu po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo je Rukše postal eden glavnih pri OF. Bil je tesno povezan s centrom v Gabrju in sodeloval tudi pri obsodbah sovaščanov.

V Gorjancih, nekako uro hoda od Dolža, je pred drugo svetovno vojno obratovala parna žaga in parketarna, last vrhniškega župana Hrena. Domačini so ji rekli fabrika, kraja, kjer je bila postavljena, se je pa prijelo ime Pri Fabriki. Za bližnje podgorjanske vasi je ta »fabrika« veliko pomenila, saj drugih možnosti za zaposlitev skoraj ni bilo. Leta 1939 so v bližini tovarne postavili tudi leseno kapelo, posvečeno sv. Egidiju, Tilnu, zavetniku pastirjev. Blagoslovitev kapele in prvo praznovanje godu njenega patrona je menda bilo prav na dan, ko se je začela druga svetovna vojna. Kapela je spadala pod Stopiče, saj so kmetje z Zajčjega Vrha in Dolža imeli tam okrog svoje pašnike in gozdove. Turkovi z Zajčjega Vrha – očeta so leta 1942 umorili partizani hkrati z županom Brulcem – so imeli v bližini »fabrike« nasad mladih smrečic in so vsako leto tam želi praprot ter čistili grmovje. Ko so v začetku aprila 1942 prišli v Gorjance partizani pod vodstvom Franca Pirkoviča – Čorta, jedro kasnejšega Gorjanskega bataljona, so pregnali še zadnje delavce iz gozda in od »fabrike«. V začetku oktobra istega leta pa so tovarno požgali in tudi kapelica sv. Tilna je bila tedaj uničena. Edino, kar se je tedaj na novo pojavilo v Gorjancih, so bili grobovi, grobovi zgaranih kmečkih gospodarjev, brezskrbnih pastirjev in radoživih deklet.

2.1.3. Štajerski bataljon

V 41. številki Zaveze smo pisali o sedmošolcu Mihu Turku, ki so ga partizani v nedeljo, 31. maja 1942, ustrelili na njegovem domu v Škrjančah pri Novem mestu. Dolžili so ga sodelovanja s Stamenkovičevo skupino nacionalne ilegale. Z nekaj stavki obnovimo spomin na tiste dogodke! Ko je dvanajst fantov iz Mirne Peči, med njimi je bil tudi kaplan Šinkar, prišlo na zborno mesto pri Škrjančah, so tam že našli devet fantov iz Stopič. Do 27. maja je skupina narasla na 30 mož in se tisti večer premaknila na Potov vrh pri Smolenji vasi. Naslednji dan so jih po naključju odkrili Italijani in odprli nanje ogenj. Nanje je streljala tudi partizanska patrulja, ki se je menda slučajno znašla tam blizu. Stamenkovičev pomočnik Ivko Lah je tedaj padel, dva člana skupine sta bila ranjena, Alojz Mavec pa je prišel v roke partizanom. Le nekaj dni kasneje je bila objavljena njegova smrtna obsodba s posebnim razglasom o ustrelitvi devetih »članov slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji in zatiralci delovnega ljudstva povezane belogardistične skupine«. Med imenovanimi na tem razglasu je bil tudi gimnazijec Miha Turk. Stamenkovičeva skupina se je tedaj razšla in večina članov se je zatekla v Novo mesto. Nekatere so Italijani za nekaj časa zaprli. Kmalu potem so partizani na njegovem domu v Petanovem vzeli tudi šmihelsko-stopiškega podžupana Alojza Horvata in ga ubili. Vzrok za ta uboj naj bi bila zveza s Stamenkovičevo skupino.

Kljub mnogim težavam je v začetku junija pod Gorjance prišla tudi Kranjčeva skupina nacionalne ilegale. Ko so se 17. maja odpravili iz Bizovika pri Ljubljani, jih je bilo 17, 2. junija pa jih je menda bilo 23. Kranjc je takoj po prihodu prek zastopnikov v Stopičah poskrbel za zvezo z Novim mestom. Zavedal se je, da partizani z gotovostjo slutijo, da je na terenu nacionalni odred, ne vedo pa kje. Prav zato so še z večjim zagonom hiteli organizirati svoje sile. Že v kali naj bi zatrli vsako nasprotno delovanje. Ta cilj je imel tudi »ukaz poveljnika Dolenjskega odreda z dne 28. maja, ki partizane obvezuje, da odkrijejo in uničijo četniško skupino in pobijejo njene simpatizerje ter sodelavce«. (I. Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 71) Zamljen o tem v knjigi Šentjošt takole piše: »Kranjčeva skupina se je naselila v gozdu nad Šentjoštom, kakih tristo metrov severno od podružnične cerkve sv. Jošta. Na tem predelu je delovala 3. četa Gorjanskega ali IV. bataljona Dolenjskega odreda pod poveljstvom Rudija Kočmana – Suge. Patrole in zasede, ki so varovale pohode proti Novemu mestu, so naletele na te neznane oborožence, ki so jim prepričevalno tvezili o svoji partizanski štajerski misiji. (Zamljen, Šentjošt … , str. 18) Franc Pirkovič – Čort, nekdanji komandant Gorjanskega bataljona, je leta 1943 na kočevskem procesu povedal sledeče: »Ko se je pojavila grupa tako zvanih partizanov, ki so govorili, da so štajerski partizani, smo vsi mislili, da se je v resnici formirala taka partizanska grupa. Stike s to grupo je imela 3. četa Gorjanskega bataljona. In ti ljudje iz 3. čete so govorili, da v vodstvu teh tako zvanih divjih partizanov, ki niso bili nikjer vključeni, pripovedujejo, da zbirajo begunce, ki prihajajo s Štajerske preko Ljubljane, in da bodo odšli na Štajersko.« (Zamljen, Šentjošt … , str. 18)

Ime Štajerski bataljon pojasnjuje Ivan Korošec v svoji že omenjeni knjigi takole: »Še isti teden (po prihodu v Šentjošt) je bil sestanek vseh komandantov in političnih komisarjev v Gabrju pod Gorjanci. Tja sta šla tudi Kranjc kot komandant in Tomažič (Štajerec) kot politični komisar. Predstavila sta svoj »bataljon«, kar je bilo z navdušenjem sprejeto pri partizanskih veljakih, in krstili so nas za Štajerski bataljon. Ta krinka je bila nujna, da nas je Kranjc zavaroval do okrepitve odreda. Krinka ni bila usmerjena proti partizanom, temveč v lastno kritje zaradi tedanje premoči partizanov ter ukaza njihovega poveljstva, naj uničijo vsako gibanje proti okupatorju zunaj OF. Trajala je šest tednov, do boja pri Zajčjem Vrhu in Dolžu – 11. julija 1942.« (I. Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 71)

Okrog 15. junija so se Kranjčevemu odredu nad Šentjoštom pridružili še Mirnopečani s kaplanom Šinkarjem, ki so se po razbitju Stamenkovičeve skupine skrivali v Novem mestu, in skupina prostovoljcev iz Šentruperta. Odred se je tako povečal na približno 70 mož in novi so še prihajali. V tem času je odred skupaj s partizani izvedel napad na italijansko posadko v Ratežu in na postojanko pri Zajcu na Gorjanski cesti. Za vsako od teh akcij so se poveljniki obeh strani prej dogovorili. Ko se je proti koncu junija zvedelo, da Italijani nameravajo zasesti grad Pogance, se je poveljstvo odreda odločilo za požig gradu. Korošec piše v svoji knjigi, da se je ta akcija marsikateremu borcu močno upirala. Povelje je bilo kljub temu izvršeno, partizani pa so bili za nekaj časa še bolj prepričani o »pravovernosti« Štajerskega bataljona. Že v juniju so »Štajerci« za nekaj dni premaknili taborišče v gozd Orehovec blizu Zajčjega Vrha, v začetku julija pa so se zares utaborili na tisti lokaciji.

V začetku julija 1942 je bilo partijsko zborovanje na Cinku v Kočevskem Rogu. Poleg drugih delegatov in gostov, med njimi je bil tudi Edvard Kocbek kot predstavnik krščanskih socialistov, so se zborovanja udeležili vsi poveljniki večjih partizanskih enot. Kot piše Radko Polič v knjigi Belokranjski odred, se je Tone Šušteršič – Tine Železnik, politični komisar Gorjanskega bataljona, na poti na to zborovanje ustavil v taborišču Štajerskega bataljona in se pogovarjal s komandantom Milanom Kranjcem, ki ga je nato osebno pospremil del poti proti Rogu. O obisku partizanske delegacije poroča v svoji knjigi tudi Korošec: »Odhod gorjanskih partijcev je bil 3. julija. Pot jih je vodila mimo našega tabora pod Zajčjim Vrhom. Delegacija se je ustavila pred taborom, v tabor pa so prišli Urban Velikonja, Tine Železnik in Tone Špan. Od druge strani je prišel še Lovro Kuhar – Prežihov Voranc. Med njihovim obiskom je poveljnika Kranjca morila želja, da bi to elitno ekipo aretiral. Vendar jim je po enournem pogovoru dal patruljo, da jih je spremila mimo Stopič. Dogovorjeno je bilo, da se bodo po isti poti vrnili in se oglasili pri nas z navodili. Bilo pa je dvomljivo, ali se bodo ob vrnitvi res oglasili in s kakšnim spremstvom, zato je poveljnik odredil močno zasedo nad Šentjoštom. Vodil jo je Drago Tomažič, ki je Kuharja in Dermastjo osebno poznal. (Korošec, Prva nacionalna ilegala, str. 90-91)

Potem se je izkazalo, da niti partijsko vodstvo niti glavno partizansko poveljstvo nič ne ve o Štajerskem bataljonu. Dr. Dermastja je kot komandant področja dobil nalogo, naj kar najhitreje ugotovi, kdo je ta oborožena skupina in »zadevo uredi«. Zaseda nad Šentjoštom je zaman čakala vrnitve partijske elite. Korošec piše, da je bilo ozračje napeto, vendar niso slutili, da se je partizansko vodstvo odločilo za uničenje nacionalne ilegale. Še vedno so mislili, da bodo s strpnostjo premostili razlike in se dogovorili za sodelovanje v odporu proti okupatorju. Bila jim je znana »naredba«, ki sta jo 28. maja podpisala Velikonja in Špan in z njo ukazala brezkompromisno uničenje »tolpe belogardističnih banditov«, vedeli so, kaj se je potem zgodilo v Šentrupertu, Prečni in Šentjerneju, pa so kljub temu še upali na kompromis.

Župan Franc Brulc

Slika 14. Župan Franc Brulc

V soboto, 11. julija 1942, popoldne je prišlo do spopada med Kranjčevim odredom in partizani, ki so v ta namen prišli iz Bele krajine. Korošec piše, da so se Gorjanski bataljon in Dolenjski ter Belokranjski odred že 10. julija pojavili v bližini njihovega taborišča v Orehovcu. Nekoliko drugače pa o tem poroča Radko Polič v knjigi Belokranjski odred. Po njegovem je dr. Dermastja šele pripravljal pohod vseh razpoložljivih sil proti »belogardistični enoti«, 1. bataljon Belokranjskega odreda pod vodstvom Ivana Majnika – Džemsa pa ga je prehitel in na svojo roko prišel prek Gorjancev na Dolž. Milan Kranjc in njegovi so bili na njihov prihod pripravljeni, ker jih je o pripravah za napad že prej obvestil partizan Milovan Zelen – Skala. »Tako je prišlo tisto sobotno popoldne do prvega odkritega spopada med partizani 1. bataljona Belokranjskega odreda in belogardisti dotlej prikritega in namišljenega Štajerskega bataljona. Po krajšem ostrem, pa neodločenem boju je prišlo na belogardistično pobudo – z njihovim starim slepilom, češ, ne streljajte, saj smo tudi tu partizani – do prekinitve ognja. Partizani so prekinitev sprejeli in prišlo je celo do sestanka med partizanskim komandantom in belogardističnim kapetanom Vasiljevičem – Iztokom. Čeprav so takrat belokranjski partizani že dobro vedeli, da imajo opraviti z resničnimi belogardisti, je komandant Džems prekinitev ognja in pogajanja sprejel, ker je prišlo do spopada na manj ugodnih položajih za partizane in ker je hotel pridobiti na času, da bi pritegnil v boj še četo iz Vinje vasi. (R. Polič, Belokranjski odred, str. 225)

Ivan Korošec omeni, da sta se po prekinitvi ognja sestala Kranjc in Džems in dodaja: »Po boju na Zajčjem Vrhu in Dolžu in po poročilih, ki jih je prinesel bivši partizan Zelen – Skala, je bilo jasno, da KP ne bo odnehala v svojem totalitarnem načrtu: uničenje nasprotnika za vsako ceno. Novak je zato naročil Kranjcu, naj se stalno premika in naj se ne naseli na enem mestu, dokler ne dobi novih moči in boljšega orožja. Takoj naslednji dan je odred šel na pohod, posebno še, ker so mirenski in šentruprerški fantje vedeli za skrivališče orožja.« (Prva nacionalna ilegala, str. 98)

Radko Polič piše, da se je 12. julija zbral tudi 2. bataljon Belokranjskega odreda in odhitel proti Vahti, da bi se pridružil 1. bataljonu. Gorjanski bataljon je že v jutranjih urah 12. julija vdrl v taborišče pri Šentjoštu – za vodiča bataljonu je bil dodeljen Jože Rukše iz Hrušice, a taborišče je bilo prazno. »Tako ni šlo več za obkolitev in razorožitev izdajalske enote v njenem taborišču, ampak za njen pogon na širšem območju z vsemi tegobami in težavami takšnega zasledovanja močno gibljive enote, ki se prav tako poslužuje oblik in taktike partizanskega premikanja in bojevanja. Fičijeva četa Gorjanskega bataljona je po udarcu v prazno ostala okoli Šentjošta in Stopič, da podrobneje razišče delovanje »štajerskega bataljona« in njegovih zaupnikov na terenu, ostala partizanska vojska pa je nadaljevala pregon belogardistov.« (Belokranjski odred, str. 230)

Franc Turk, umorjen skupaj z županom Brulcom

Slika 15. Franc Turk, umorjen skupaj z županom Brulcom

2.1.4. »Raziskava terena«

V Hrušici, kjer je bil doma šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, je v nedeljo, 12. julija, že zgodaj zjutraj šla od hiše do hiše vest, naj nihče ne gre k maši v Stopiče. Kdor hoče, lahko gre v Brusnice. Seveda to priporočilo ni prišlo od župana, ampak od vaške OF. Župan je pomislil, da je lahko v tem kaka past. Odločil se je, da bo ostal doma. Sobotno streljanje okrog Zajčjega Vrha in Dolža je ljudi vznemirilo, niso mu pa posvečali posebne pozornosti, saj so zvečine verjeli, da so tudi »Štajerci« partizani. Zelo redki, ki so bili o tem bolje poučeni, so znali molčati. Sicer so pa v nacionalni ilegali tedaj vsi videli borce proti okupatorju. Partizanov so se že bali, ker so bili zvedeli za poboje po drugih krajih.

Brulčevi so bili torej v nedeljo, 12. julija, doma. 57-letni oče Franc je na vrtu za hišo pasel kobilo. Imel je dovolj časa za razmišljanje. Skrbelo ga je za družino. Kako se bodo znašli, če se njemu kaj zgodi? Pred nekaj meseci jim je umrla mati in so jo zlasti ob nedeljah in praznikih, ko niso bili toliko zaposleni z delom, še zelo pogrešali. Nenadoma so se okrog hiše pojavili partizani. Ob vstopu v hišo so takoj vprašali za očeta, češ da mora z njimi v Gabrje. Niso bili surovi. Ko so vprašali za sina Lojzeta, jim je ena od sester povedala, da ga ni doma, da ne ve, kje je. Zadovoljili so se s tem odgovorom. Ko bi bili tedaj naredili hišno preiskavo, bi ga bili našli v podstrešni sobici. Za 17-letnega Jožeta se skoraj niso zmenili. Med člani patrulje je bilo nekaj domačinov, ki so dobro poznali razmere pri hiši. Domači so gledali za njimi, ko so z očetom odhajali po poti proti Gabrju. Kmalu so opazili, da so se ustavili in dva sta se vrnila k hiši. Poklicala sta Jožeta, naj še on gre z njimi. Potem so vsi skupaj odšli.

Matija Turk iz Verduna pri Stopičah

Slika 16. Matija Turk iz Verduna pri Stopičah

Ko so partizani tisto jutro prišli k Turkovim na Zajčjem Vrhu, je 40-letni oče Franc krmil živino, mati pa pripravljala zajtrk. Šest otrok, najmlajši je bil star komaj pet mesecev, je težko čakalo, da bo prednje postavila skledo koruznih žgancev. Najstarejši sin France je tedaj imel dvanajst let. Še danes se dobro spominja dogodka. Pravi, da so k hiši prišli le trije partizani v civilni obleki. Rekli so, da mora oče z njimi na sestanek. Mati je prosila, naj samo malo počakajo, da bo zajtrkoval, pa so ji odvrnili, da se bo tako in tako hitro vrnil.

Samozvani sodniki so potem Stopičane zasliševali v šoli v Gabrju. Župana so imeli zaprtega v Kramarjevi kleti. V sredo, 15. julija, so ljudje na Selih videli, ko so jih gnali mimo vasi v Podvine in naprej v gozd Orehovec; tam so jih po krutem mučenju pobili. Njihov grob v bližini nekdanjega taborišča Kranjčeve skupine je našel Turkov sosed z Zajčjega Vrha, ki je tam imel gozd.

Komaj so partizani, 12. julija dopoldne, odšli iz Hrušice, se je pri Brulčevih oglasila patrulja Štajerskega bataljona. Z njo je bil tudi Drago Furlan, Oran iz Kronovega; Lojze, ki je bil že prej povezan z ilegalo, je tedaj odšel s patruljo. Preostali člani Brulčeve družine so se še tisti dan odpravili v Novo mesto pod zaščito. Brat Janez, ki je obiskoval kmetijsko šolo na Grmu, je bil že prej tam, France, še do nedavnega kaplan v Šentrupertu, je pa tedaj bil že v Ljubljani.

Revolucionarno »sodišče« v Gaberju pa s temi umori še ni bilo potešeno. 16. julija so v gozdu pri Malem Orehku zabodli 37-letnega posestnika Franca Ovnička z Zajčjega Vrha. 18. julija so pri Turkovih v Verdunu pri Stopičah želi pšenico. Mati je bila z žanjicami na njivi, oče Matija je pa ravno prišel domov, ko sta se pred hišo pojavila dva neznanca v civilni obleki in vprašala zanj. Takoj je zaslutil, kaj to pomeni, vendar ni poskusil bežati. Povedala sta, da mora z njima v Gabrje na sestanek. Poleg Turka so tisti dan odpeljali v Gaberje še 11 mož in fantov iz stopiške fare. Matija Turk je bil cerkveni ključar pri podružnični cerkvi v Šentjoštu in član Katoliške akcije v Stopičah od njene ustanovitve. Domača kmetija, kjer je živel z ženo Ano, hčerko in sinom, je komaj omogočala skromno preživetje. Matijev starejši brat Josip je bil profesor na teološki fakulteti v Ljubljani in znan tudi kot pisec razprav v Reviji Katoliške akcije. Že po bratovi smrti je tam objavil razpravo o slovenskih mučencih. Pri zasliševanju v gaberski šoli so Turka in druge Stopičane spraševali o Katoliški akciji, ali so pri volitvah leta 1938 volili Matka in ali imajo v bližnjem sorodstvu kakega duhovnika. Matija se z odgovori na ta vprašanja gotovo ni mogel postaviti. Obsodili so ga na smrt in obsodbo takoj izvršili. Njegov grob je bil blizu Gabrja.

Stopiče, 29. oktobra 1942 – Pogreb stopiških žrtev

Slika 17. Stopiče, 29. oktobra 1942 – Pogreb stopiških žrtev

V gozdu pri Gaberju so umorili tudi očeta šestih otrok Alojza Kastrevca iz Hrušice. Ni znano, ali je bil v skupini dvanajstih Stopičanov, ki so bili tedaj zaprti v gaberski šoli. 20. julija 1942 so umorili Jožeta Ravniha, cerkovnika iz Malega Orehka. Skoraj hkrati s Turkom iz Verduna so odpeljali njegova svaka iz Šentjošta: 30-letnega Antona in eno leto mlajšega brata Alojza Vidmarja, vendar je bil njun grob čisto na drugi strani – pri Podljubnu. Menda so iskali Jožeta Vidmarja, ki je bil v Ljubljani v bogoslovju, in Rudolfa, ki je že bil v Kranjčevem odredu. Ko njiju niso našli, so vzeli Antona in Alojza. Bilo jim je pomembno, da so se nad nekom znesli in da so prizadeli družino. Nekako ob istem času so njune sestre odgnali v mrtvašnico v Šentjoštu, jih zasliševali in strašno pretepali. Bile so že pripravljene na smrt.

23-letno Marijo Kastrevc iz Hrušice in 27-letno Frančiško Ovniček iz Pangerč Grma so odpeljali 29. avgusta 1942 in ju po mučenju umorili v bližini »fabrike« na Gorjancih. Tisti dan so opravljali »rekvizicijo« v Hrušici. Da bi delo potekalo bolj nemoteno, so vaščane segnali k cerkvi. Spotoma so izvedeli, da neko dekle iz vasi nagovarja fante za vstop k legistom. Oni, ki je partizanom to omenil, pravzaprav ni mislil nič slabega, le preveč zgovorno in naivno je povedal, kako ga je Škeletova Micka ošvrknila: »Francelj, kako da si ti še doma, ko so vsi drugi že šli? Ali nisi najstarejši?« Potem so ga odpeljali k cerkvi, da je pokazal, katera mu je to rekla. Tudi Frančiško Ovniček so obsodili zaradi neke malenkosti. V pozni jeseni 1942 so potem legisti in domači odkopali njun grob v Gorjancih in ju prepeljali na pokopališče v Stopiče.

Zelo tragična je tudi zgodba Janeza Mežnarja in Alojza Turka iz Malega Orehka. Bila sta soseda in prijatelja, stara komaj 17 let. Prijeli so ju, ko sta se vračala iz vinograda, kjer sta privezovala mladje. Neka skupina partizanov se je tisti dan zadrževala na Zajčjem Vrhu. Menda so imeli z njima neke račune iz časa Štajerskega bataljona. Prignali so ju na Zajčji Vrh in ju zaprli v Vidicov svinjak, naslednje jutro pa na Vidicovem vrtu ustrelili. Ali je kaj čudnega, če so se po vsem tistem ljudje začeli bati, če so otroci trepetali, ko so sredi noči na vasi zalajali psi: Kaj če so partizani? Kaj če bodo spet koga odpeljali? Kaj če nam bodo vzeli še tisto malo živeža, kar ga je ostalo od zadnjega njihovega obiska? Ali je čudno, če so vaščani Hrušice po uboju župana Brulca govorili: Ker pobirajo take ljudi, res ne moremo biti z njimi. Biti bi moral nadarjen pisatelj, da bi mogel opisati strah in trepet, ki smo ga doživljali podeželski otroci v poletnih nočeh 1942. Marsičesa nismo niti vedeli, še manj razumeli, pa zaradi tega strah ni bil nič manjši.

Oktobra 1942 so imeli legisti v vaseh pod Gorjanci že toliko moči, da so začeli odkopavati plitve grobove po gozdovih in voziti posmrtne ostanke žrtev revolucionarnega nasilja na domača pokopališča. 28. in 29. oktobra 1942 je bilo na pokopališču v Stopičah deset krst, v katerih so bili posmrtni ostanki naslednjih stopiških faranov:

1) Franc Brulc, Hrušica, župan – pripeljan iz gozda Orehovec.

2) Jože Brulc, njegov sin – pripeljan iz gozda Orehovec.

3) Franc Turk, Zajčji Vrh – pripeljan iz gozda Orehovec.

4) Anton Vidmar, Šentjošt – pripeljan iz gozda pri Podljubnu.

5) Alojz Vidmar, Šentjošt – pripeljan iz gozda pri Podljubnu.

6) Franc Ovniček, Zajčji Vrh – pripeljan iz gozda pri Malem Orehku.

7) Matija Turk, Verdun – pripeljan iz gozda pri Gabrju.

8) Jože Štular, Dolž – pripeljan iz gozda pri Gabrju.

9) Alojz Kastrevc, Hrušica – pripeljan iz gozda pri Gabrju.

10) Jože Ravnih, Mali Orehek – pripeljan iz gozda pri Orehku.

Za prvih šest žrtev je bil sestavljen uradni zapisnik o ekshumaciji in ogledu, ki so ga podpisali okrajni zdravnik dr. Korbar in pet članov komisije, med katerimi je bil tudi Janez Brulc, sin umorjenega župana Brulca. Ta zapisnik je 5. novembra 1942 v celoti objavil Slovenski dom. Iz njega je razvidno, da je bilo ob ogledu ugotovljeno, da so bile žrtve pred smrtjo kruto mučene, nekatere tudi z ognjem. Zdi se, da je bilo tretiranje z ognjem pri belokranjskih in gorjanskih partizanih skoraj sestavni del postopka z obsojencem. – Za štiri od desetih trupel, ki so bila 28. oktobra 1942 pripeljana v Stopiče, je bil ogled opravljen posebej in prav tako podpisan zapisnik. Starejši ljudje se spominjajo, kako so pri pogrebu polagali krste v skupni grob: najprej Brulčeva dva – drugega vrh drugega, nato Vidmarjeva dva in tako naprej. Seveda za nas to ni toliko pomembno. Verjetno bo kdo pomislil, da je nekaterim žrtvam v tej zgodbi posvečeno premalo pozornosti ali da morda niso niti omenjene. Naš namen tu gotovo ni bolj ali manj popoln seznam žrtev na protirevolucionarni strani, ampak želimo z zgodbo o njihovem preganjanju in mučeništvu prikazati težo in usodnost tistega časa.

Gabrje pod Gorjanci

Slika 18. Gabrje pod Gorjanci

2.1.5. Zaključek

Ob 27. aprilu, nekdanjem prazniku OF in sedanjem dnevu upora proti okupatorju, smo spet slišali veliko besed o osvobodilnem boju, ki so ga vodili partizani in nas uvršča v zvezo narodov, ki so se v drugi svetovni vojni borili proti nacizmu in fašizmu. Pri tem pa so pozabili povedati, da so leta 1941 poleg Komunistične partije, ki je ustanovila OF, tudi slovenske demokratične stranke načrtovale odpor proti okupatorju in se skušale temu primerno organizirati. Slovenska ljudska stranka je v ta namen ustanovila Slovensko legijo. Mnogi člani prve vaške straže v Šentjoštu nad Horjulom so bili najprej organizirani v Slovenski legiji. Podobno je bilo tudi pri odredu Slovenske nacionalne ilegale, s katerim smo se srečali v Šentjoštu pri Stopičah.

Zakaj sodelovanje med partizani in nacionalno ilegalo ni bilo možno? Komunistična partija je pod plaščem OF že leta 1941 začela boj za vzpostavitev totalitarne oblasti in dosegla, da je bil objavljen »zakon«, po katerem je bil prepovedan odpor proti okupatorju zunaj OF. Za kršenje tega zakona je bila zagrožena smrtna kazen. Za izvajanje tega zakona je v Ljubljani skrbela VOS, ki je bila neposredno podrejena partiji, na podeželju pa posamezni partizanski oddelki. Začeli so se politični umori, boj proti okupatorju je postal izgovor za odstranjevanje političnih nasprotnikov, nasprotnikov komunističnega totalitarizma. Zakaj so Brulca, Turka in druge na zaslišanju v Gaberju spraševali, koga so volili na parlamentarnih volitvah leta 1938, zakaj je bilo narobe, če je kdo v bližnjem sorodstvu imel duhovnika? Zakaj so najprej segli po županih in nekoliko bolj razgledanih možeh? Ali je bilo glede na odpor proti okupatorju res narobe, če je bil župan član Slovenske legije, ilegalne vojaške organizacije demokratične stranke, na katere listi je bil izvoljen? Tak je bil župan Tekavec pri Sv. Vidu nad Cerknico, pa so ga že aprila 1942 ustrelili doma na zapečku, tak je bil ajdovški župan Vidrih, pa so ga nekaj mesecev kasneje ustrelili pred domačo hišo na Brezovi Rebri pri Ajdovcu, in tak je bil šmihelsko-stopiški župan Franc Brulc, ki so ga mučili in umorili v gozdu Orehovcu.

Zgodovinarji se danes trudijo in dokazujejo, da je vsak Slovenec imel pravico in dolžnost upreti se okupatorju in braniti domovino. Seveda, toda ne izključno pod vodstvom Komunistične partije in s tem si nihče ni mogel pridobiti pravico obsojati sonarodnjake zaradi njihovega političnega in verskega prepričanja, jih zaradi tega označevati za sodelavce okupatorja in narodne izdajalce ter celo ubijati. Kdor tako ravna, kdor okupacijo, največjo stisko naroda, izkoristi za uničevanje svojih političnih nasprotnikov, ni borec za svobodo, ampak zločinec, hujši od okupatorja. Brž ko se je razkrilo, da možje v Šentjoštu in pri Zajčjem Vrhu niso štajerski partizani, je bil možen samo še »pogovor« z orožjem. Pa so na obeh straneh bili Slovenci, pa navidezni Štajerci niso imeli nobene zveze z okupatorji. Za ta »pogovor« so se zbrali vsi dolenjski partizani, prišli so tudi iz Bele krajine, uničenje slovenske nacionalne enote je hipoma postalo prioritetna naloga cele OF in partizanske vojske. Uničiti pa so se odločili tudi vse in vsakogar, ki bi s Kranjčevo skupino sodeloval, jo podpiral ali morda z njo samo simpatiziral.

Povsod so videli Katoliško akcijo. Pirkovič piše o razorožitvi Katoliške akcije, o oficirjih Katoliške akcije in podobno. Župan Brulc je baje »priznal svojo gorečnost za Katoliško akcijo in bataljonsko sodišče ga je spoznalo za krivega izdajstva ter obsodilo na smrt«. Matija Turka so obsodili zaradi Katoliške akcije in zaradi brata duhovnika. Kaj pa Franc Turk z Zajčjega Vrha? S trdim delom je preživljal svojo družino, šest malih otrok je bilo pri hiši, pa jih to ni nič ganilo, bolj važno je menda bilo, ali je bil ključar pri podružnični cerkvi. Tak je bil torej osvobodilni boj pod Gorjanci v tistih poletnih dneh leta 1942.

Slovenska nacionalna ilegala ni bila sodelavec okupatorja, člani Katoliške akcije niso imeli z njim nobene zveze in Komunistična partija ni imela prav nobene pravice to presojati, še manj pa zato ljudi mučiti ter ubijati. Njeno delo v podgorjanskih vaseh ni bilo osvobodilno, ampak zločinsko.

3. Mesto na gori

3.1. Blagor lačnim in žejnim pravice (4)

Avtor: Ljudmila Jakopič, Marta Jakopič Kunaver

3.1.1.

V Škofjo Loko so nas pripeljali v zaprtih živinskih vagonih. Ko se je vlak ustavil, nismo vedele, kje pravzaprav smo. Skozi špranje vagona smo skušale spraševati mimoidoče železničarje. Nastanili so nas v gradu. Tu smo bile zelo natrpane v večjih sobah in vedno zaklenjene. Tako smo imele kar v sobi nočno posodo, ki smo jo imenovale »kiblo«. To smo na povelje paznika same nosile v stranišče praznit. Zgodilo se je, da je paznik sredi noči odprl vrata – in če dve zapornici nista uspeli dovolj hitro odnesti skozi vrata »kible«, je vrata zaprl in se ni več vrnil. Vsebina »kible«, prepolne, je potem odtekala pod naša ležišča.

Okoli Božiča so se v sobi pojavile stenice. Bile smo zaklenjene, odkod torej? Vse, že tako slabe odeje so morale v paro. Ko so jih vrnili, se je vsa skupina zapornic gnetla okoli njih. Ker sem svojo odejo tudi oddala, sem čakala, da bo na koncu moja ostala. Kako sem se zmotila! Ko sem povedala paznici, da nimam odeje, je ravnodušno skomignila z rameni: »Zakaj pa se niste potrudili zanjo!« Bila sem nemočna in obupana. Takrat pa sta se oglasili dve zapornici in me povabili, naj pridem med njiju na ležišče, da bom z njima delila odejo. V tisti hudi zimi sta mi rešili življenje! Zato bom v njun spomin (obe sta že pokojni) povedala njuni imeni: prof. Milica Grafenauer in Helenca Lenček. Tako sem pri njiju dočakala sveti večer l. 1949. Vse mesto je bilo ovito v debelo snežno odejo, ki se je v mesečini prekrasno lesketala. Vsi zvonovi v mestu so vabili k polnočnici. V mrazu smo se stisnile pod odejo in tam nama je Milica, ki je znala na pamet polnočnični evangelij, tiho govorila: »In porodila je Sina prvorojenca, ga povila v plenice in položila v jasli, ker zanju ni bilo prostora v hiši … « Vse tri smo od ganotja jokale. Kljub vsem trpljenju je bil to moj najgloblje doživet Božič v življenju!

Po Novem letu 1950, po šestih mesecih jetništva, sem prvič lahko pisala domov in povabila enega od staršev na obisk. Z mamo je prišla tudi moja najmlajša, sedemletna sestrica Marta. Obeh sem bila zelo vesela. A ta sreča se je spremenila v strašno bolečino in domotožje, ker nisem vedela, kako dolgo bom še zaprta, ali bom sploh kdaj prišla domov.

V mesecu marcu 1950 so me (pogojno!) izpustili (namenili so mi namreč 2 leti in 3 mesece zapora). Naročili so mi, da se moram takoj javiti v svoji prejšnji službi, v Mestni hranilnici. Ko sem se oglasila v svojem oddelku, me nekatere kolegice najprej niso spoznale, nekatere pa so se celo bale govoriti z menoj. Šef me je spremil do direktorja. Ta me je najprej prijazno sprejel, potem pa mi začel pripovedovati o nekem vozu, ki je obtičal v blatu in bi ga bilo treba rešiti. Dejal je: »Če nam boste pomagali rešiti ta voz, boste odšli z nami naprej, če pa ne, boste ostali zadaj!« Takoj mi je bilo jasno, da me skuša pregovoriti za vstop v partijo. Odgovorila sem: »Vse službene dolžnosti bom vestno vršila, kot doslej, vse drugo pa bi bilo proti mojem prepričanju!«
To službo sem potem opravljala do upokojitve.

Naj prav na koncu brskanja po spominu napišem še en dogodek iz leta 1945., ki je šele zdaj priplaval na površje, in ki bi ga iz posebnega razloga rada napisala.

Kot dijakinja Poljanske gimnazije sem vsakokrat tja pešačila z Vodovodne ceste za Bežigradom. Pogosto sva šli v šolo skupaj z nekim dekletom iz neposredne soseščine. Veliko sva se pogovarjali. Cenila sem jo zaradi njene modrosti – predvsem pa zato, ker ni nikogar nikoli opravljala ali o kom kaj slabega govorila. Nekaj dni po 9. maju 1945 pa z mamo ponoči zaslišiva močno butanje po hišnih vratih. Hitro se za silo oblečeva in greva skupaj odpirat vrata. Komaj sem jo spoznala – bila je prav ta moja bivša prijateljica, z brzostrelko v roki. Ukazala nama je, naj ji pokaževa vse prostore v hiši, če ni morda kdo od bratov skrit doma. Rekla je še, kako so se mogli pridružiti »izdajalcem«. Bila sem tiho – od prevelikega razočaranja nisem našla besed. Od takrat je nisem več videla, niti slišala o njej. Če še živi, bi ji rada segla v roko in ji povedala, da ji vse odpuščam. Mislim, da je bila lahko v to celo prisiljena, ker si drugače tega ne morem razlagati.

3.1.2. Marta Jakopič Kunaver: Moji spomini na Škofjo Loko

Nisem še hodila v šolo, ko so zaprli mojo sestro Ljudmilo. Bila je moja krstna botra (19 let starejša od mene) in tudi po karakterju in drugače sva si bili podobni. Od trenutka, ko sem se zavedla same sebe, sem vzela življenje zares. Nikoli nisem premogla tiste blagodejne distance, ki je značilna za flegmatike ali šaljivce. Prav zato sem neskončno trpela zaradi dvoličnosti in shizofrenosti okolja in časa, v katera sem bila postavljena. To, kar sem doživljala doma in na svoji koži se nikakor ni ujemalo s tem, kar sem slišala na ulici in kasneje v šoli. Da so zaprli mojo sestro, ki sem jo spoštovala in občudovala, za katero sem vedela, da ni kriminalka, to je bilo za mene, kot bi se mi podrl ves svet. Zakaj se je mama odločila, da me vzame s seboj na prvi in edini obisk k zapornici? Morda zato, da bi ne šla sama – prav gotovo pa tudi zato, ker me je sestra imela zelo rada. Že doma so mi dajali napotke in mi prepovedali govoriti kaj več. Nisem pa takrat še vedela, da so tam prepovedana vsakršna čustva žalosti in ali veselja.

Pot do tja je bila dolga, predolga za podhranjene in izčrpane. Od vlaka je bilo še ogromno pešačenja. Spominjam se mamine zamišljenosti in potrtosti – predvsem tega, ker mama nikoli ni kazala strahu. Vem, da sem jo vso pot spraševala, ker v tistih letih nikakor nisem mogla držati jezička za zobmi. Mama mi je odgovarjala odsotno. Ves ta čas je v meni kljuval ZAKAJ? je moja velika sestra, moja botrica, ki sem jo imela tako rada, in je bila zame brez napake, zaprta! Kaj je storila tako hudega? Ni mi bilo dovolj, da mi je mama razlagala, zakaj so metali kristjane levom. To je bilo davno, davno. Saj vendar živimo zdaj, v tem svetu, ko otroci pojemo: »Lepo je v naši domovini biti mlad, v deželi, kjer so si ljudje kot brat in brat … « Zakaj so pobili moje brate?

Obisk na škofjeloškem gradu mi je ostal kot moraste sanje. Nisem se ji smela obesiti okoli vratu, ji dati poljubčka, ji povedati, kako jo doma pogrešamo! Čustva so bila prepovedana! Dolgo sva jo morali čakati, a ko sva jo zagledali … Zadrževala sem jok. Bila je natanko taka, kot sem si otroško predstavljala duše v vicah. Popolnoma spremenjena, brez čustev, odsotna. V mrzlih prostorih smo sedeli – med njo in naju paznica, neprijazna, ki je pazila na vsako našo besedo. Sestra je samo ponavljala: »Tukaj se imam dobro, ničesar ne potrebujem … « Njene lastne oči in vse okoli nas pa je vpilo: »Ni res!« Samo, kadar te v sanjah tlači mora, ne moreš izgovoriti besed, ki bi jih moral in bi jih rad, samo v morastih sanjah ne moreš premakniti roke, da bi koga objel, samo v najhujših sanjah bi rad ušel, tekel proč, a so ti noge priklenjene na tla. Tak je moj spomin na škofjeloški grad. Vso pot domov sva z mamo molčali. Zdi se mi, da je tiho molila.

Znamenje

Slika 19. Znamenje Matej Kunaver

Po vsem tem razumem, da je svoboda največja vrednota, ki nam jo je dal Bog. V njej je naša podobnost z Njim. Kako zelo je On spoštoval človeka, kako zelo mu je zaupal!

Sestra je kljub zaporu v svoji duši ostala svobodna! Med dobrim in zlom se je odločila za dobro. Kako je mogoče, da je toliko ljudi pripravljenih prostovoljno izbrati suženjstvo egiptovskih loncev mesa, karier, ugodja in privilegijev?

4. Pripovedi

4.1. »Justifikacije« – iznajdba revolucionarnega prava

Avtor: Vanja Kržan

4.1.1.

Ko sem po vojni kot otrok hodila po bližnjih ulicah našega doma na Jesenicah, nisem imela pojma o tem, da so prav na nekaterih od teh ulic in v domovih ob njih med vojno izkrvavele mnoge žrtve komunističnega nasilja. Prebiram imena teh in drugih ulic, še vedno imenovanih po narodnih herojih, glavna ulica celo po maršalu Titu. Danes hodim po Jesenicah z drugačnimi občutki: vem, da so nam otrokom lagali in potvarjali resnico. Vodili so nas na Mežakljo, na prvomajske proslave na Poljane, kjer so se od zmage opiti slavljenci opotekali okoli miz in klopi, zbitih iz desk in politih z vinom, pa nisem vedela, da hodimo po krajih trpljenja in smrti zaradi revolucionarnega nasilja med vojno in po njej.

Ko sem bila mlado dekle, so me vsako pomlad očarali ozeleneli macesni in narcisne poljane po Plavžkih, Jeseniških in Javorniških Rovtih pod Karavankami, danes pa v razkošju te lepote zaslutim nemo pesem gozdov, ki so bili nekoč priča mnogim strahotam. Poleti smo večkrat šli v Ukanc in uživali nepozaben čar Bohinjskega jezera z okolico, pa nisem vedela za bolečino, ki jo je ena od domačink nosila v srcu do smrti.

Šele danes, po tolikih desetletjih, mi vedno mlada gospa Resnica pomaga tu in tam odkriti droben delček skrivnosti.

V obdobju od jeseni 1943 do pomladi 1944 se je zvrstilo na Jesenicah, po ulicah in domovih, veliko umorov narodno zavednih in poštenih Jeseničanov. Zakaj, lahko le ugibamo. Naše začudenje bo toliko večje, ko bomo v članku videli, da so ubiti s svojim ravnanjem delavcem vedno pomagali in da so bili sami delavci od rane mladosti do smrti.

Komunisti so se tedaj vneto pripravljali na prevzem oblasti po vojni. Treba je bilo obračunati in spraviti s poti vse, ki so bili temu kakorkoli napoti, čeprav osvobodilnega gibanja in komunistov samih niso ogrožali; nasprotno, odkrito so sovražili Nemce in bili so zavedni Slovenci. Proti jeseni 1943 Nemci za umore niso več streljali talcev. Toliko bolj so zdivjali partizani. Ljudstvo je bilo brez obrambe, izročeno na milost in nemilost komunistični revoluciji.

4.1.2. Zajet na lovu

Ludvik Ravnik je bil po rodu Bohinjec. Njegov stari oče je je bil oglar na Fužinah. Eden od njegovih sinov, Mihael, se je zaposlil pri Kranjski industrijski družbi (KID) na Jesenicah. Poročil se je s hčerko posestnika iz Kamnja Frančiško Repinj. Dom in družino sta si ustvarila na Jesenicah. Njun prvorojenec je bil Ludvik (1906), sledili so mu še trije bratje, Franc (1908), Alojz (1912) in Maks (1914). Starejši trije so se zaposlili pri KID na Jesenicah, najmlajši Maks pa je končal minoritsko gimnazijo v Ptuju, nato trgovsko akademijo v Ljubljani in se zaposlil v Mestni hranilnici. Po vojni je vstopil v semenišče in njegovo zadnje župnijsko mesto je bila Bela Cerkev na Dolenjskem.

Nas zanima Ludvik. Bistrega fantiča so poslali v nemški vrtec na Jesenicah. Teta Johana, ki je bila hišnica v nemški meščanski šoli, mu je omogočila vpis na to šolo. Zaradi dobrega znanja nemščine so ga zaposlili pri KID, kjer je napredoval do vodja kadrovske službe. V letih pred vojno je bila v Bohinju velika brezposelnost in Ravnik se je trudil na vso moč, da je čim večjemu številu Bohinjcev pomagal do službe. Pa tudi mnogim Jeseničanom in okoličanom, posebno če so ga znanci in sorodniki prosili zanje. Tako je npr. na prošnjo jeseniškega gostilničarja iz gostilne ‘Pri Brunarju’ najprej sprejel ključavničarja, nato še gostilničarjevega sorodnika mizarja, ker je v tovarni bolje zaslužil kot v mizarski delavnici. Ko je Ludvik nekoč srečal gostilničarja, je le-tega pobaral: »No, koliko jih še imaš?« Mislil je namreč, da ga bo ta spet za koga prosil. Rad se je šalil in dajal duhovite pripombe. Če se je delavec v njegovi pisarni pozabil odkriti, mu je rekel: »Fant, ali imaš tiča pod klobukom?« Za nekatere je bil morda včasih zajedljiv.

Novo sprejetemu delavcu je imel navado reči: »Fant, bodi priden, ubogaj predpostavljene, glej, da ne boš zamujal, točnost je lepa čednost.« Morda se kasnejši partizanski borec in pisatelj Ivan Jan iz Gorij še spominja, kaj je njemu rekel Ravnik, ko ga je sprejemal v službo v kovačijo: »Fant, izogibaj se rdečih in Jelenovega doma!« (Tam so se namreč sestajali komunisti in organizatorji delavskih štrajkov). Pri Janu doma so sicer imeli kovačijo, toda v tovarni je bil boljši zaslužek, zlasti po letu 1935, ko je prevzel mesto tehničnega direktorja ing. dr. Herman Klinar, ki je obrate na novo organiziral. Pred vojno so proizvodnjo jekla še povečali, ker so ga potrebovali pri gradnji bunkerjev na Rupnikovi liniji. In čeprav je tovarna pod Klinarjevim sposobnim vodstvom omogočala zaslužek več tisoč delavcem iz vseh treh dolin, so po vojni Klinarja obsodili na smrt, ker ni tovarne med vojno »pognal v zrak«. Toda o njem kdaj drugič, ker je zgodba vredna samostojnega članka. Na priporočilo svoje svakinje Angelce Grilc, doma iz Lesc, je Ludvik Ravnik sprejel v tovarno tudi kasnejšega narodnega heroja, Leščana Tončka Dežmana.

Ludvik Ravnik med vojno

Slika 20. Ludvik Ravnik med vojno

Razumljivo, da službe ni bilo vedno za vse, saj se je moral Ludvik ravnati po navodilih obratovodij, direkcije KID in prokuratorja Obersnela. In zamere so bile tu …

V prostem času je Ludvik gojil mnoge konjičke, saj ga je izredno zanimala tehnika. Ukvarjal se je s fotografijo in sam razvijal slike s tehniko na ploščo. Sam si je naredil radio in poslušal radio Ljubljana od l. 1927 naprej. Zamenjal je več tipov motorjev, kasneje, ko se je poročil, si je omislil motor HARLEY s prikolico, tik pred vojno pa ga je zamenjal z avtom fiat topolino. In mnogi so mu bili nevoščljivi … Rad se je oblačil v usnjene suknje in suknjiče in morda so mu bili nevošljivi tudi teh ali pa jih ne bi smel nositi, ker so jih nosili gestapovci …

Leta 1932 se je poročil z Marico Savinšek (1902) iz znane jeseniške družine. Marica se je zaposlila pri KID že leta 1922. Pol leta je bila fakturistka, zatem so jo zaradi vestnosti in sposobnosti prestavili v kontrolni odsek prodajnega oddelka.

Oba sta dobro služila, Marica je ostala v službi tudi po poroki in sta si zato skupaj ustvarila lepo premoženje.

Vse življenje je Ludvik ostal zelo navezan na Bohinj, zato sta z Marico kupila star stan v Ukancu ob Bohinjskem jezeru, ga preuredila v lično počitniško hišico in se tja vedno rada vračala. Pri mizarskem mojstru in prijatelju Andreju Čuferju z Jesenic, ki je imel svojo žago in mizarsko delavnico, si je naročil sandolin. Leta 1939 sta na Jesenicah kupila posestvo 1000 kvadratnih metrov veliko zemljišče za štreko pod Jelen kamnom. Določila sta parcelo za hišo, rodovitni travnati del pa posadila z nizkodebelnim izbranim sadnim drevjem in vse skupaj obdala s kamnito ograjo. Na parceli so l. 1942 Nemci namestili protiavionsko topništvo. Danes preko nekdanje Ravnikove parcele teče cesta, imenovana po narodnem heroju Tonetu Tomšiču.

Ludvikovi ljubezni do narave in Bohinja je botrovala tudi njegova lovska strast. V Bohinju je bil sozakupnik lova. Žena mu je celo sama kupila kvalitetno lovsko puško bokarico z daljnogledom in cevkema za šibre in krogle, izdelek puškarne iz Borovelj. Sama pa je z možem hodila le poslušat petje divjega petelina.

V ta idilični zakon sta se jima l. 1937 in l. 1940 rodili hčerki. Najmlajši je ostal očetov obraz v tako živem spominu, »da bi ga danes lahko naslikala, če bi bila slikarka;« kot pravi sama, prav tako živi so še trenutki, ko jo je oče držal v naročju in ji v knjigi kazal veliko črko V, okoli katere se je ovijala kača.

Družinica je živela v lepi vili na Jesenicah, imenovani »gradič«, sredi zelenega naravnega parka s stezicami in mostički v Hrenovici, zelo blizu tovarne. Po vojni je park socialistično gospodarstvo posekalo do tal in zgradilo pražilnico za koks, ki je uničila še vso okolico. Kjer je bila nekoč Hrenovica, je danes že lep čas le pustinja brez ene same zelene bilke.

Prišla je vojna in z njo nasilje gestapa. Ludvik je skril svoj topolino v senik v Ukancu. Šef jeseniškega gestapa Druschke je Ludvika v njegovi pisarni z revolverjem v roki prisilil, da mu ga je moral izročiti. Ker se je v mrzli zimi 1941/42 Druschke vozil brez protizmrzovalnega sredstva, se je poškodoval blok motorja in avta niso mogli popraviti. Ludvik ga je dobil nazaj in vso vojno je stal v baraki Aerokluba na igrišču pod Mežakljo. Leta 1947 so avto zaplenili in ga dodelili Ljudski tehniki Ljubljana.

Leta 1943 so Nemci iz neznanega razloga dovolili lovcem lov. Morda zato, ker so iz Gorenjcev naredili »Oberkrainerje« in državljane rajha. Ludvik je spet postal strasten lovec.

Prišla je zadnja novembrska nedelja l. 1943, ki so jo lovci izbrali za lov. Še danes mlajša hčerka sliši burne glasove mamice in očeta: »Ludvik, lepo te prosim, ne hodi na lov. Saj vendar veš, kako je danes nevarno hoditi po gozdovih. Mnogi se nikoli več ne vrnejo!« »Kaj pa se mi more zgoditi? Saj nisem nikomur ničesar storil! Zato se nikogar ne bojim!« Podobno je odgovoril tudi bratu Franclju, ko ga je ta svaril. Pošten, ponosen, pogumen in odločen ostaja pri svojem. »Kljub temu, Ludvik, ne hodi, prosim te!« poskuša še vedno žena. Zdaj se ga še deklici okleneta v joku, obesita se mu vsaka na eno roko in vse tri ga pospremijo na železniško postajo.

V nedeljo zvečer gredo vse tri čakat očka. Vlak pripelje, izstopijo jeseniški lovci, očka pa ni. Vse, kar so lovski tovariši vedeli povedati obupani ženi in prestrašenima deklicama, je bilo: »Gošarji so ga odpeljali. Spraševali so po letnicah rojstva, potem pa rekli, da iščejo njega, in ga vzeli.« Podobno ji je povedal tudi Ludvikov brat Francelj, ki se je tistega večera vračal iz Kamenj. Od tedaj je za Ludvikom Ravnikom izginila vsaka sled, zato bomo lahko sledili le najrazličnejšim domnevam, namigovanjem, natolcevanjem in tudi lažem.

Žena Marica je bila vse življenje prepričana, da nekateri vedo, kaj se je zgodilo z njenim možem, vendar ni nikoli nihče o tem črhnil besedice. Dolgo časa je živela v prepričanju, da še živi, da bo dobila od njega kakšno sporočilo, saj so ji zatrjevali, da se mož nahaja v štabu, kasneje pa, da je v Kairu. Nekdo se je iz nje celo tako nesramno ponorčeval, da ji je zatrdil, da ga je videl na Jesenicah. Na koncu življenja je ugotovila le to, da je morda bolje, da je živela še nekaj let v upanju, da se mož vrne, kot da bi tisto nedeljo izvedela za strahotno novico, da so ga ubili. Vse življenje je obžalovala, da ni zvedela vsaj tega, kam so ga zagrebli, da bi lahko šla na njegov grob. Kmalu za Ludvikom je v Kamnjah umrla njegova mama, ki ni mogla preboleti smrti svojega sina. Zagrenjena je večkrat ponavljala edino, kar je z gotovostjo vedela: »Gošarji so odpeljali mojega Ludvika.«

Takoj po tistem, ko se mož ni vrnil z lova, je žena Marica opazila, da je bila okolica njenega doma v Hrenovici močno zastražena; gestapovci so hodili v stanovanje spraševat njihovo služkinjo, če se je Ravnik kdaj pojavil doma, če ima žena od njega kakšne novice itd. Marica, ki je živela v upanju, da se morda mož še kdaj vrne, je živela v neprestanem strahu, da bi ga gestapovci aretirali in v Begunjskem zaporu ustrelili, če bi se pojavil. Vsak trenutek je tudi s tesnobo pričakovala, da jih izselijo.

V svojih spominih na medvojne dogodke na Jesenicah odstavljeni jeseniški župan Valentin Markež in Albin Gasar v članku »Truplo Ludvika Ravnika trohni v Babni gori« pišeta med drugim sledeče: »Lov se je vršil preko Senožet proti Babni gori. Počivajočo družbo med odmorom nepričakovano obkolijo partizani. Vsem drugim vrnejo legitimacije, le Ravniku ne. Pozovejo ga, naj gre z njimi, češ, da je mobiliziran. Vsi ugovori so zaman.« (Taboriščni arhiv priča, 1.zv. Bs. Ar.1974).

Obstajajo domneve, da so Ludvika zasliševali (in mučili) v kakšnem partizanskem štabu, morda kje nad Koprivnikom; Ludvikovi starši in sorodniki, ki so živeli v vasi Kamnje, so menili, da so lovci odšli na hrib Rudnica nad vasjo in naprej na planoto Senožeta, kjer so partizani ugrabili Ludvika. Kdo pa je vodil lov in Ludvika skupaj z lovsko druščino pripeljal pred puškine cevi gošarjev?

Veliko let po vojni je starejši Ravnikovi hčerki nekdo povedal, da so ga še tisti večer ubili in da trupla ne bi domači nikoli našli; sicer pa, zakaj jih sploh to zanima, saj si ne bi nikoli upal povedati ničesar drugega v zvezi s smrtjo njihovega očeta. Nekateri so namigovali, da je Ludvik z lopato, s katero naj bi si kopal grob, baje udrihal še po svojih krvnikih. Gimnazijski sošolec z Jereke je kasneje starejši Ravnikovi hčerki povedal za govorice, da so očeta mučili: moral je jesti pesek. Črno na belem pa ostaja dejstvo, da je bil ubit po ukazu VOS-a v noči med 28. in 29. novembrom. (Ta uboj v tistih dneh ni bil edini v okolici Koprivnika. V začetku novembra je bil tam nekje zahrbtno umorjen tudi mladi kaplan Srečko Huth, o katerem je Nova Zaveza že poročala.)

Leto 1926 – Ludvikova mama posluša radio, izdelek njenega sina

Slika 21. Leto 1926 – Ludvikova mama posluša radio, izdelek njenega sina

Starejša Ravnikova hčerka dolgo časa ni vedela, da je bil v tistem času poveljik VOS-a za Gorenjsko Ivan Vovk – Živan, doma Za štreko na Jesnicah. Kot mlado dekle ga je spoštljivo pozdravljala, on pa ji je nadvse prijazno odzdravljal. Še danes ne more razumeti, kako je možna taka sprevrženost.

Lahko bi verjeli domnevi V. Markeža, da truplo Ludvika Ravnika trohni nekje v Babni gori pod Koprivnikom, saj je kraj bolj odročen kot Koprivnik in se hrib Babne gore v grapah, slapovih in pečinah strmo spušča proti dolini Save Bohinjke. Zakaj toliko bolečih poizvedovanj in domnev? Zakaj toliko laži? Po vojni hčerki nista dobili pravice do pokojnine po očetu, ker ni imel 35 let delovne dobe. Žena Marica kljub mnogim prošnjam ni nikoli dobila mrliškega lista. Da je bil njen mož resnično ubit, je izvedela šele iz dokumenta, ko ji je bilo uradno (neuradno že takoj po vojni) zaplenjeno vse premoženje, ki je bilo tudi njeno, ne le njenega moža, saj je delala pri KID od leta 1922!

Ta dokument je prejela od »Saveta za narodno zdravlje i Socialno politiku vlade SFRJ Beograd« 21. 2. 1952, na osnovi »izveštaja Poverjeništva MNO Jesenice, N br. 5/105/1 od 20. 3. 1950«, ki med drugim ugotavlja (v srbo-slovenščini): »Vidi se, da je Ludvik Ravnik likvidiran leta 1943. od naših vlasti, a posle oslobodjenja konfiskovana mu je celokupna imovina. Po članu 2 Naredbe o reviziji renta i penzija kod ustanova socijalnog osiguranja od 1946 godine, nema prava na penziju lice, koje se je obeležilo kvislinškim radom za vreme okupacije, pa prema tome ni porodica imenovanog ne može imeti više pravo nego što bi imalo lice od koga se to pravo dovodi.«

Mlajša hčerka mi je pravila, kako travmatična sta bila njeno otroštvo in mladost ne le zaradi izgube ljubljenega očeta, ampak tudi zato, ker so se našli ljudje, ki so ji, mlademu dekletu, govorili o očetu vse najslabše. Na Jesenicah so jo afežejevke poučevale, kako pravično smrt si je zaslužil njen izdajalski oče! Kako boleče je bilo spoznanje, da je čevljar Janša z Jesenic, ki je bil tisto nedeljo skupaj z očetom na lovu, odslej ponosno hodil na lov z drago očetovo lovsko puško čez ramo! Zdaj je bila ženi in dekletoma še bolj dragocena! Ostala je le nedostopen spomin na očeta …

Mlajša hčerka, ki jo je narava obilno obdarila z bujno domišljijo in odločnostjo, se je kot mlado dekle večkrat potikala po bohinjskih gozdovih in si domišljala, da bo kje odkrila očetov grob … Kasneje je naletela na Toneta Svetino in pri njem moledovala, naj poizve o njenem očetu, morda pa celo sam kaj ve o njegovem izginotju? »Pusti vendar to, saj ni vredno, da se mučiš s tem,« jo je vselej zavrnil. Nekoč je slišala pripombo, da je od očeta podedovala odločnost in trmo, vendar je oče to dvoje koristno uporabljal, ona pa sebi v škodo. Razumljivo, da ji je ob mehki in strti materi manjkala trdna opora očeta, ki bi lahko njeno odločnost in mnoge sposobnosti pravilneje in zrelejše usmerjal, kot je bila to zmožna sama v burnih letih odraščanja.

»Spominjam se, da sem nekega zimskega dne, že dekle, šla z drsalkami čez ramo na drsališče pod Mežakljo. Nasproti mi je prišel neznan moški in me pričel ogovarjati. Nisem se zmenila zanj, pa mi je zabrusil: ‘Smrklja, tako si prevzetna, kot je bil tvoj oče.’ Slišala sem samo besedi ‘oče’ in ‘prevzetna’, pa sem zgrabila za drsalko, da bi ga mahnila čez usta; k sreči jo je hitro zbrisal.«

Tudi starejša hčerka je zaradi izgube očeta mnogo pretrpela. Nekoč mi je omenila: »Tako zelo sem pogrešala očeta, da ti ne morem povedati kako! Pozneje sem pri nekem znancu odkrila, da je imel ravno tak glas kot moj oče. Odslej sem željno iskala njegovo bližino, da sem ga lahko poslušala … « Vrtala je po sebi, da bi morda v spominih na očetu odkrila kakšen razlog za njegovo smrt. Spominja se nekega sprehoda skozi Hrenovico z očetom. Nekoč se je za njima po makadamski poti divje pripodil mlad fant in na vso moč zavrl, da se ni zaletel vanju. Oče je prijel volan njegovega kolesa in mu zagrozil, naj odslej ne drvi več, sicer mu ga bo drugič vzel. Morda se je s tem kolesarju preveč zameril?

Vesela druščina na Fužinah – Levo Ludvik, na motorju žena Marica

Slika 22. Vesela druščina na Fužinah – Levo Ludvik, na motorju žena Marica

Žena se je spomnila grobega voznika v Bohinju, ki je udrihal po konju, ki ni mogel povleči pretežkega tovora. Ludvik je pristopil h konju, ga prijel za uzdo in zagrozil vozniku, da bo drugič njega vpregel, naj vleče namesto konja. Tudi temu se je lahko zameril njen mož … Dolgo ni vedela, da bi bilo lahko krivo premoženje, ki sta si ga z možem prislužila v KID.

4.1.3. Zakaj je bil ‘justificiran’ Ludvik Ravnik

Zahrbtni uboj Ludvika Ravnika je bilo treba po vojni utemeljiti. Predvojni jeseniški župan Valentin Markež navaja, da se Ravnik ni politično udejstvoval ne pred vojno in ne med vojno. Morda pa je bilo svarjenje pred rdečimi za Ivana Jana že preveč politično dejanje? Preveč jasna politična opredelitev? Kako zaveden Slovenec je bil Ravnik, je lahko ugotovil, kakšna ironija, sam Druschke. Nekoč je Ravnika poklical k sebi na policijsko upravo, ki je bila v nekdanji vili dr. Aleša Stanovnika, in ga pregovarjal, da bi delal za Nemce. Ravnik mu je mirno odgovoril: »Gospod Druschke, ali bi vi lahko delali proti lastnemu narodu?« Druschke je umolknil in ga odslej ni nikoli več pregovarjal. Tudi se zaradi tega gestapo ni maščeval nad njim ali njegovo družino, čeprav je po izginotju moža žena Marica pričakovala, da se bo, ker je bil gestapo prepričan, da se je Ludvik pridružil partizanom.

V čem je torej »krivda« Ludvika Ravnika? O tem nas že pol stoletja prepričujeta gorenjska borca in revolucionarna pisca Jože Vidic in Ivan Jan, ki oba trobita v isti rog, dejstva po svoje prirejata in v novih izdajah svojih knjižnih umotvorov popravljata. V svoji obsežni literarni zapuščini navajata tudi razloge za ‘justifikacijo’ Ludvika Ravnika. Ne eden in ne drugi pa ne vesta dobro, ali bi ga obdolžila izdajalstva zato, ker je bil pripadnik Črne roke, ali morda zato, ker je »snoval« belo gardo, ali pa zato, ker je hodil na sestanke z »belo-plavo drhaljo«.

V izdaji jeseniškega glasila Železar z dne 20. maja 1982 Jože Vidic pravi: »Zadnje dni novembra 1943. leta so prišli vosovci do presenetljivih podatkov. Zaupnik jim je sporočil, da je bil 16. nov. 1943. leta na Jesenicah v hiši bivšega klerikalnega župana Valentina Markeža sestanek, ki ga je vodil tajnik Slovenske ljudske stranke dr. Albin Šmajd, eden od voditeljev belo-plave drhali. Poleg Markeža so se sestanka udeležili Peter Arnež, tesarski mojster Ivan Petkoš z Jesenic, Maks Sodja iz Bohinja in uradnik na sprejemnem uradu železarne (personalec) Ludvik Ravnik.«

Ko so na lovu Ludvika Ravnika zajeli, je le-ta na zaslišanju, kot poroča dalje Jože Vidic, izjavil: »Šmajd je na sestanku povedal, da je bil nekaj dni pred tem na Bledu sestanek, ki so se ga udeležili general Rupnik, škof dr. Gregorij Rožman, dekan Škrbec in Šmajd. Z gestapovci so razpravljali o možnostih za snovanje domobranstva na Gorenjskem. Po Šmajdovih navodilih naj bi mi prevzeli skrb za tajne priprave pri ustanavljanju domobranskih postojank na področju med Begunjami, Radovljico, Bledom, Bohinjem in prek Jesenic do Rateč. Jaz naj bi v tovarni izbral 200 delavcev, ki bi jih poslali v partizane kot vohune, da bi razbili partizanske enote.«

Ivan Jan v svojih poročilih o tem dogodku govori podobno. Toda na koncu ugotavlja: »To pa se ni posrečilo. Jeseniški vosovci so o teh pripravah in o sodelovanju z gestapom po znanih podatkih kmalu justificirali skoraj vse poglavitne snovatelje predvidenega domobranstva.« Bodimo pozorni na Janovo izražanje: bili so ‘justificirani’, namesto krivično in zahrbtno pobiti, saj jim krivde niso mogli dokazati; bili so zgolj ‘snovatelji predvidenega domobranstva’, tudi če bi se bil sestanek resnično vršil in bi se ga bila Ravnik in Petkoš resnično udeležila. Bled si je verjetno Ivan Jan izbral zato, ker je bil tam sedež nemške civilne uprave in naj bi dozdevna povezanost z nemškim vodstvom še bolj umazala ‘snovatelje morebitnega domobranstva’ pod vodstovom že razvpitih ‘kolaboracionistov’, kot sta bila Rupnik in Rožman.

Francka Bertoncelj, hčerka ubitega Franca Bertonclja, o katerem bomo v članku še spregovorili, danes z gotovostjo trdi, da sestanka na Bledu nikoli ni bilo. Njen oče Franc Bertoncelj, Valentin Markež in Peter Arnež so bili neločljiva trojica prijateljev, zato iz pripovedovanja svojega očeta ve, da je prišel na Jesenice k Markežu le dr. Albin Šmajd, advokat iz Radovljice. Vendar so ga vsi trije omenjeni jeseniški veljaki zavrnili, da je ustanavljanje domobranstva na Jesenicah in v okolici nesmiselno in prenevarno, saj so Jesenice z okolico dobesedno v kremljih gestapa. »Na gestapovskega policaja si naletel na vsakem koraku,« se spominja Francka. »Če sem od daleč zagledala na cesti Druschkeja z bičem v eni in s psom v drugi roki, sem se mu hitro izognila. Danes mladi ne morejo razumeti, kako zelo smo se bali na eni strani gestapovcev, na drugi pa naših ubijalcev. Po izginotju Ludvika Ravnika so na Jesenicah govorili, da so ga na zaslišanju, da bi izsilili bog si ga vedi kakšna priznanja, zelo mučili. In nihče o tem ni dvomil.«

Ivan Jan opravičuje uboj Ravnika še naprej, čeprav ve, da domobranstvo na Jesenicah ni bilo nikoli ustanovljeno. Vendar trdi: »Nikjer pa ni dokazano, da tudi tod domobranstva ne bi mogli vzpostaviti. Poleg vosovskih posegov je temu zaviranju pripomogel tudi Druschke, ki domobrancev ni maral. To je razkril Janko Soklič. Že 29. novembra 1943 je bil v Bohinju justificiran tudi osumljeni Ludvik Ravnik, personalec v jeseniški železarni.«

»Zelo zanimivo pa je,« navaja Jan dalje, »da se je med zasliševanjem skliceval na poznanstvo z Vitom Kraigherjem, ki je bil takrat načelnik obveščevalnega oddelka pri glavnem štabu NOV in član Centralne komisije VOS, ter na dr. Marjana Breclja in dr. Dolfeta Vogelnika. Odkril je tudi vrsto jeseniških nemčurjev in organizatorjev bele garde oz. domobranstva ter še marsikaj neznanega. Pri vsem najbolj čudi njegova navedba o znanstvu z dr. Vitom Kraigherjem, katerega funkcijo je poznal le redko kdo. In še nekaj: Poročilo PK VOS 14. decembra 1943. navaja, da je bil Ludvik Ravnik justificiran, medtem ko v knjigi ‘Sedem krst za Ronkarjevo družino’ Jože Vidic na strani 28 pravi: Ludvik Ravnik ni bil obsojen na smrt in usmrčen, kot se govori po Bohinju. Ravnika je med zaslišanjem zadela kap in je umrl naravne smrti. Vendar tudi za to ni dokazov.«

Torej nobenih dokazov za nič, do danes ne. Še naprej ostaja znano le golo dejstvo, da se tiste nesrečne zadnje nedelje v novembru ni vrnil z lova in da je od takrat za njim izginila vsaka sled. Da naj bi se na zaslišanju skliceval na poznanstvo z Vitom Kraigherjem in Dolfetom Vogenikom, pa ne preseneča, ker se je že pred vojno z obema srečeval v Ukancu, med vojno pa mu je Kraigher nekoč celo obljubil: »Če bo kdaj postalo vroče, ti kar mene obvesti.« Zakaj sta kar oba stara znanca umolknila, ko je bilo najbolj ‘vroče’?

In Ravnikove po vojni? Premalo je prostora, da bi o tem pisala. Do jeseni 1945 so še živele v Bachmanovi vili za cerkvico na Stari Savi. Takrat pa si je neka tovarišica zaželela prav to stanovanje. Tovariš Aleš Jelenc, do osvoboditve sekretar jeseniškega okrožnega komiteja KPS, je nekega dne znosil njihovo pohištvo na dež in jih tako izselil iz stanovanja, čeprav sta zdaj pri Ravnikovih živeli še njuni sestrični, ki sta med nemškim bombandiranjem Jesenic v ruševinah izgubili mamo.

Bachmanovo vilo pod nekdanjim gostiščem »Pri Markotu« na Stari Savi, kjer je bilo l. 1897 ustanovljeno Katoliško prosvetno društvo s skromnim odrom za prireditve, kasneje pa je služila za Vilmanov fotografski atelje, so kasneje porušili, prav tako omenjeni atelje. Umakniti sta se morala megalomanskim načrtom neplanskega socialističnega gospodarstva in širjenju neproduktivne železarne. Danes kot osamelca sredi puščave stojita propadajoča cerkvica in graščina, ko bi bila lahko celotna Stara Sava sama po sebi biser med muzeji zgodovinske vrednosti. Podoba, ki živo priča, kako je komunizem uničeval prav vse ostanke preteklosti.

4.1.4. Ugleden in pošten podjetnik – pripadnik buržoazije

Le nekaj dni za Ravnikom je prišel na vrsto ‘za odstrel’ priljubljen in ugleden Jeseničan tesarski mojster in podjetnik Ivan Petkoš (1904). Po rodu je bil iz Zasipa pri Bledu, kasneje se je družina preselila na Bled. Imel je več bratov in sester, in ker jim je oče padel v prvi svetovni vojni, je družina živela v veliki revščini. Hlač ni utegnil prerasti, ker so prej na njem razpadle, je kasneje v šali pripovedoval. Toda revščina ga ni zaznamovala z zagrenjenostjo in maščevalnostjo do premožnejših. Nasprotno, zaradi ugodnih okoliščin in izredne pridnosti se je iz revščine izkopal in postal izredno socialno čuteč človek.

»Štirje rodovi Petkošev so bili tesarji,« pravi njegova hčerka Vida por. Pfajfar z Brega pri Žirovnici. »Les, obdelovanje lesa, tesarstvo je imel moj oče v genih. Njegov stric iz Gorij je bil tesar in je očeta že kot mladega fanta uvajal v tesarsko obrt, tako da je kmalu pričel delati za strica. Postavljal je svinjake, senike, gospodarska poslopja in zaslužil denar. Pomagal je mami, ki jo je imel zelo rad, prihranil pa si je tudi denar za šolanje. V Ljubljani je končal Srednjo tehnično šolo, lesni oddelek, kasneje pa še knjigovodski tečaj. Leta 1934 je dobil pooblastilo za izvajanje tesarskih del po občini, potem ko mu je Mestno županstvo Jesenice izdalo potrdilo, da je bil »ves čas bivanja v občini na dobrem glasu in kolikor znano še ni bil niti politično niti kazensko sodno kaznovan«. Njegovo vodilo v življenju je bilo: Le pridnim Bog pomaga, in v tem duhu je vzgojil tudi svojo hčerko Vido. Gospa Vida se spominja, s kakšno pozornostjo je prelagal zložene liste, lističe in račune, ko ga je kot otrok opazovala pri tem. »Tudi po zunanjosti je bil zelo urejen. Ko ga je vnuk videl na eni od fotografij, se je zasmejal: ‘Kakšen biznismen je bil tvoj ata že takrat!’ Bil pa je tudi glava družine. Mama je bila zelo čuteča, preprosta, a načitana ženska. Koliko naukov za življenje mi je dala!«

In kaj je zapisal o njem Valentin Markež? »Postal je silno podjeten obrtnik in si v nekaj pičlih letih ustvaril zavidljiv položaj. S svojo neumorno delavnostjo, pridnostjo in sposobnostjo si je razmeroma še mlad ustvaril na Jesenicah lepo tesarsko podjetje, kjer je zaposloval od štirideset do šestdeset delavcev. Poleg delavnice si je kasneje postavil tudi stanovanjsko hišo. Svoje delavce je plačeval zelo dobro, zato so radi ostajali in delali pri njem.« Gospa Vida dodaja, da so bili vsi tudi socialno zavarovani, nekateri so imeli nad delavnico skromna stanovanja. Še dolgo po vojni so se delavci tega spominjali in hvalili očeta hčerki Vidi. Po značaju je sicer bil trden gorjanec, po srcu pa dober in ni mogel odreči, če ga je kdo prosil.

Poročil se je z Manico Kancilija iz Suhadol pri Kamniku, ki se je kot mlado dekle zaposlila na Bledu, kjer sta se spoznala in vzljubila. Tudi Manica je vedela, kaj je revščina in kako jo bosta v dvoje lažje premagovala. Rodili sta se jima hčerki Vanda (1934) in Vida (1936), leta 1938 pa sin Bogdan, ki je umrl še otrok. Sam iz velike družine je zlahka postal ljubeč družinski oče, saj je svojega pogrešal vso mladost. Pri Petkošu je živela tudi rejenka Ivanka, atova nečakinja in krščenka. Še pred nedavnim je rekla Vidi: »Delavci so bili kot atova družina, tako socialno čuteč je bil vaš ata. Vse življenje sem ohranila najlepše spomine na čas, ko sem živela pri vas.« Vida se tudi spominja, kako jih je ata učil, naj nobena nikoli vsega sama ne poje. »Vedno si morate deliti,« jim je zabičeval. Tudi on je imel odprte roke za vsakega.

Gradič v Hrenovici – Stanovanje Ravnikovih

Slika 23. Gradič v Hrenovici – Stanovanje Ravnikovih

Premoženje pa rado zavist rodi, pravi slovenski ljudski pregovor. Do pojava komunizma ostaja le pri zavisti. Revolucija pa mora dokončno obračunati z izkoriščevalskimi kapitalisti, tudi če ti dobro plačujejo in zaposlujejo veliko delavcev. Že leta 1942 komunisti obdolžijo Petkoša ustanavljanja bele garde. Petkoš, ki mu posel nalaga dela prek glave, ve o beli gardi toliko »kot luna ne nebu«, ugotavlja predvojni jeseniški župan in Petkošov dober znanec Valentin Markež. Zato se ne zmeni za te obdolžitve, ampak živi mirno naprej. Poleti 1943. se vzdigne nov hud val propagande proti beli gardi, ki pa je nikjer na Jesenicah in okolici ni. Zato je tudi Petkoš divji na belo gardo, saj je zaveden Slovenec in prezira Nemce. Svojemu prijatelju zaupa, da bo šel on sam v hosto k partizanom, če se ustanovi bela garda. Tako je jezen razboriti Gorjanec, da ga prijatelj komaj umiri. Poleg tega pa povsem miren in tako prepričan v svojo nedolžnost, da se brez skrbi vozi s svojim motorjem na Mežakljo, kjer njegovi delavci sekajo les. »Ali si upaš v gmajno? Ali ne veš, da so povsod gošarji?« večkrat sliši svarila. »Dajte no mir,« jih zavrne, » saj so samo naši ljudje.«

Vida se spominja, kako je nekoč mami mirno povedal, da je šel eden od delavcev v partizane: »Odšel je v goščo.« – »Kaj pa zdaj, saj ima doma štiri majhne otroke,« je mama zaskrbljena. – »Kaj, pomagali bomo!« mirno odgovori ata. Ženi partizana je ves čas dajal denar. Velike vsote denarja je dajal tudi za partizane. Denar je pobiral sosed Albin Stegnar, oče pa je vsakič podpisal, da je denar izročil, kljub temu, da so Nemci za vsako marko pomoči zapirali v Begunje. Po vojni pa Stegnar ni hotel pokazati teh potrdil. Ali je s tem hotel Petkoševim namerno škoditi ali pa je denar kradel?

Vsemu, kar se je gradilo na Jesenicah, je dalo svoj pečat Petkoševo tesarsko podjetje. Pri Petkošu je bilo narejeno vse ostrešje za novo jeseniško bolnico in sirotišnico dr. Franca Berglja (današnji Dom upokojencev), opremil je razkošno vilo nemškega jeseniškega župana Kurta Hoffmanna v Rovtah in mnogo drugih stanovanjskih hiš vse do Kranjske Gore.

Kako zelo je sovražil Nemce, dokazuje že predvojni dogodek, ki se ga spominja gospa Vida. Pred vojno je Petkoševo tesarsko podjetje postavilo leseno mejno postajo na Korenskem sedlu. Prve dni aprila leta 1938, ob obisku Hitlerja v Beljaku, so šli preko Korenskega sedla kočevski Nemci pozdravit svojega voditelja. Toda nazaj grede so jim na carinarnici pripravili manj veličasten sprejem. Nemci so občutili pesti slovenskih fantov, tudi Petkoševo. Dve leti kasneje, ob prihodu gestapa na Jesenice, ga je Jeseničan Čepon zatožil. Zaprli bi ga, če se ne bi Petkoš zvito izmazal.

V eni od partizanskih akcij je bil porušen del mostu pri Žirovnici. Izselitev v Srbijo je grozila tudi Petkoševim. Toda kdo bo najhitreje in najbolje popravil železniški most, če ne tesarski mojster Petkoš? Most je bil popravljen v nekaj dneh, v veliko jezo partizanov. Obsodili so ga sodelovanja z okupatorjem. »Če je temu tako,« trdi danes gospa Vida, »so bili sodelavci prav vsi, od prvega do zadnjega delavca v tovarni.« Družine na srečo niso izselili. Morda pa bi bilo bolje, da bi jo, je kasneje obžalovala mama.

Hčerka Vida se spominja, da je oče vedno hodil z zemljevidom v žepu, tolikokrat prepognjenim, da se do danes ni ohranil. Pozorno je sledil Nemcem pri umiku na ruski fronti. »Poglej, kje so že, ti nemški hudiči. Kmalu bo konec vojne. Samo da odnesemo glave!« je navadno pomodroval. Pred Nemci jo je odnesel, toda ne pred komunisti.

3. decembra 1943 pride Petkoš zgodaj zvečer domov. Ženi potoži, da mu ni nekaj prav, zato takoj odide k počitku v prvo nadstropje svoje novo zgrajene hiše. Prvo leto so bili v njej. Še prej odnese v spalnico svoji dve ljubljeni deklici. Vida se še danes spominja: »Oče naju je imel zelo rad. Eno je vzel v naročje, drugo si je dal na hrbet in naju odnesel v spalnico. Imela sem sedem let, Vanda pa devet. Položil naju je v postelji in dobro ‘zadelal’z odejo. ‘Pa ne pozabita pomoliti!’ nama je še naročil in odšel spat. Midve pa sva smuknili iz postelj in šli še malo posedet v kmečko sobo k mami. Zvečer je bilo pri nas vedno tako prijetno. Kolikokrat je ata, ko je prišel domov, rekel: ‘Manca, tako vas imam vse rad’.

Kmalu zatem nekdo potrka in ker nismo zaklepali, vstopita dva oborožena gošarja. ‘Kje imate telefon?’ vprašata mamo. In že prerežeta telefonsko žico. ‘Nič se vama ni treba bati. Ne bom nobenega obvestila, da sta tu.’ – ‘Kje je pisalni stroj?’ – ‘Mož ga ima v pisarni.’ – ‘Prinesite ga!’ ‘Brez moževega dovoljenja vama ga ne morem dati. Mi ga potrebujemo.’ – ‘Pa pokličite moža!’

Mama nama reče, naj greva poklicat ata. Hitro stečeva po stopnicah in pokličeva ata: ‘Hitro vstani, gošarji so prišli.’ Ata vstane in v pižami stopi vrh stopnic, s hlačami v rokah. ‘Dober večer,’ ju pozdravi. ‘Dober večer’, odzdravita. ‘Pisalni stroj boste dali.’ – ‘Zakaj?’ vpraša ata.«

Gošarja ne razlagata več. Vida se še spomni okroglih, modrih in izbuljenih oči enega od gošarjev. »Poči strel, in oče se zvrne ob Vidi na tla. Dum-dum krogla mu je prebila čelo, v hipu sem stala v krvi, na steni za očetom pa so bili razmrcvarjeni njegovi možgani. Kasneje, ko smo steno prebelili, je ostal na njej temen madež.« Likvidatorja sta mirno odšla.

Valentin Markež je naslednji dan izrekel vdovi svojega znanca sožalje in jo vprašal, zakaj je povedala, da je mož doma. Nič hudega se ni nadejala, saj so gošarji že večkrat hodili okrog hiše, poleg tega pa so jim zdajali veliko denarja. OF je razglasila po Jesenicah: »Prav mu je, saj je bil major bele garde!«

Kljub boleči pripovedi o očetovem uboju, želi gospa Vida dodati še nekaj spominov. »Vedno sem občudovala mamo, kako pogumno je prenašala očetovo smrt. Tolažil jo je sam Bog. Naslednji dan po smrti je šla mama v cerkev na Staro Savo in tam dolgo molila. Pravila je, da je prišla ven kot prerojena. Da bi nam bilo lažje, smo spale vse tri skupaj, medve s sestro vsaka na eni strani ob mami in se je držali za roko.

Ivan Petkoš pred vojno

Slika 24. Ivan Petkoš pred vojno

Kot otrok sem tako trpela, da se raje ne spominjam. Vse smo prestali, trpeli pa smo. Mama, ki je bila izredno dobra in modra, nama je večkrat rekla: ‘Ne bomo sovražile, Bogu gre sodba in maščevanje.’ Ona je spravo vse življenje živela in nama dajala zgled.

Od vsega hudega je mama zbolela za angino pectoris. Kadar je dobila napad, me je zgrabila groza. Spominjam se, kako sem enkrat tekla po dr. Marčiča, ki je stanoval in imel ordinacijo čisto blizu naše hiše in očetove delavnice. ‘Ljubi Bog, vsaj mamo mi pusti! Ali naj s sestro ostaneva še brez matere?’ sem molila med potjo. Bog me je uslišal.

Po atovi smrti je bilo podjetje prepisano na mamo. Mamin svak, ki je bil atova desna roka v delavnici, je vodil podjetje do konca vojne. Takoj po vojni so nam zaplenili vse do žlice,« pripoveduje Vida. »Preselili so nas v pritličje, v prvo nadstropje pa so se naselili tujci. Nismo jih poznali, ljudje pa so nam pravili, da so ‘pravi hudiči’. Nekaj dni so bili zelo prijazni, potem pa se je začelo. Zaklepali so nam kopalnico, stranišče in pralnico. Takrat sem pričela spoznavati hudobijo ljudi. Kasneje so nam priznali iz zaplembe kuhinjo, dnevno sobo in splanico.

Ko so pričeli graditi novo cesto in most čez Savo, so nam ponudili nadomestno stanovanje, ne hiše, in mama je bila tako prisebna, da je zahtevala zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice. Dobila ga je, vendar z odločbo, da nam stanovanje pripada do spremembe stanu oziroma smrti in nam tako krnili osnovne človeške pravice. Težko smo zapustili domačo hišo, čeprav s temnim madežem na steni. Kljub vsemu je bila naš dragi dom in spominjala nas je na srečne stare čase, ko je živel še ata.

Takoj po vojni so se polastili podjetja. Atovo podjetje je bilo brez posojil in hipotek. Zaplenili so delavnico, skladišče, vse stroje in orodje in tisoč kubikov prvovrstnega gradbenega lesa. Zaplenili so tudi stanovanja nad delavnico. Ni jim zadoščala zaplemba pisarne z vsem inventarjem, ampak so se zaradi povečane birokracije polastili še naše kmečke sobe in jo spremenili v pisarno. Naše podjetje so preimenovali v Gradis, sneli našo tablo in obesili novo. Danes je le še žalostna podrtija. Zaplenili so nam tudi vso zemljo, in ko so gradili novo cesto, nismo dobili nobenega nadomestila. Preživeli smo s paketi, ki so nam jih dobre mamine sestre pošiljale iz Amerike in s tisto bore malo podpore, ki smo jo dobili iz zaplembe.

Končala sem srednjo ekonomsko šolo v Ljubljani, zato sem dobila zaposlitev, priporočali in sprejemali so me v službo pošteni in dobri ljudje, ki so nas poznali, čeprav so se potem zaradi tega morali zagovarjati, kot npr. Višnarjev Niko.

Sčasoma sem v službi napredovala, zlasti potem, ko sem napravila še strokovni izpit. Z možem sva si ustvarila svoj dom in zgradila svojo hišo. Imava sina in hčer: v sinu vidim svojega očeta. Prav tak je, kot je bil moj oče. Zanimivo, da si je zgradil hišo na Homcu pri Kamniku, pod isto Marijino cerkvijo, v katero je mama kot mlado dekle velikokrat poromala. Pa nas je Mati Božja spet pripeljala skupaj in povezala! Svoji dobri materi sem izpolnila zadnjo željo. Na grobu ob očetu je želela imeti bel križ. Pa sem jima ga postavila: iz čistega belega marmorja.«

4.1.5. Tudi Ivan Petkoš ‘justificiran’

Podobno kot za Ludvika Ravnika tudi za Ivana Petkoša današnja, na revoluciornih temeljih ustanovljena pravica ne ve, kam bi ga umestila in kako ‘opredelila’ njegov uboj. Kot smo že videli pri L. Ravniku, tudi I. Petkoša uvršča Jože Vidic v svoji knjigi Po sledeh Črne roke med »snovalce bele garde« na Jesenicah, kjer bele garde nikoli ni bilo.

Jeseniški borec, partizanski pisatelj in ‘zasliševalec’ v begunjskem komunističnem zaporu France Konobelj uvršča Petkoša med pripadnike Črne roke. V svojem delu Pod Mežakljo in Karavankami so se uprli piše: »Novoustanovljene edinice VOS-a so se spoprijele s tem novim sovražnikom (z »raznimi izmečki Črne roke«) in le njihova zasluga je, da je Črna roka morala s svojimi akcijami prenehati. Nekaj najvažnejših kot Franc Planinc, Rudolf Planinšek, Viktor Trojar, Ivan Petkoš, Janez Vidic, Tone Demšar je bilo kmalu likvidiranih, ostali pa so iz strahu prenehali s svojim delovanjem.«

Pod tem odstavkom na strani 130 pa je navedena z drobnim tiskom malomarna opomba: »Razen z omenjenimi, pa so partizani obračunali še z naslednjimi: Franc Bertoncelj, Robert Saše, Arneš, Karel Valentar, Lado Sitar, Rudolf Caf, Mirko Koritnik, Viktor Čepon, Janez Vidic, Janez Hrovat, Gottlieb Hartlieb, Tone Lipovec, Velikonja, Weisbach, Stanko Robič, Dakskobler, Matko Kovačiček, Anka Kovačiček, Ana Košir, Nikola Ravnik, Ivan Langus, Ana Langus, Štefan Brelih, Silva Smolej, Ludvik Ravnik in še nekateri.« Kar tako, meni nič, tebi nič, so obračunali z ljudmi, za katere se Konoblju niti ne zdi vredno, da bi jih vse izpisal z imeni in priimki ali da bi nekatere od njihovih priimkov vsaj pravilno napisal.

Z velikim upanjem sem vzela v roke knjigo Ivana Križnarja Jeseniško okrožje med nacistično okupacijo in narodnoosvobodilnim bojem, Ljubljana 2000 (čeprav že naslov sam zamolči revolucijo). V uvodu jeseniški župan Boris Bregant univ. dipl. ing. str. in sin medvojne aktivistke zagotovi, da je »s pričujočo izdajo končno dobila svojo izpolnitev dolgo prisotna želja borcev in aktivistov jeseniškega okrožja, da se pripravi celovit pregled delovanja pred, med in takoj po zaključku druge svetovne vojne.« Ali bom torej tukaj izvedela kaj več o ‘justifikaciji’ vsaj Ludvika Ravnika, Ivana Petkoša, Franca Bertonclja in Petra Arneža? Vse o njih in mnogih drugih ‘justificiranih’ je strnjeno v enem samem odstavku na straneh 239 in 240:

»Ker so nekateri vosovci pretiravali z neutemeljenim sumničenjem ljudi, da sodelujejo z okupatorjem, je slovensko vodstvo NOB leta 1943 v svojih navodilih opozarjalo, da mora biti vsaka usmrtitev utemeljena in krivda dokazana. Avgusta 1943 je izšel pravilnik o organiziranju in poslovanju brigadnih sodišč, dopolnili pa so ga novembra 1943 in januarja 1944, aprila 1944 pa določila združili v Uredbo o vojaškem kazenskem sodstvu. Po ukinitvi VOS konec februarja 1944, v jeseniškem okrožju pa aprila, je bila odločitev o smrtni kazni sodelavcev okupatorja prepuščena sodiščem, v katerih so bili tudi pravniki.« Brezsramna in žaljiva navedba, ki ne potrebuje komentarja.

Več kot pol stoletja po uvedbi sodišč, v katerih so tudi danes pravniki, hčerka umorjenega Ivana Petkoša, gospa Vida Pfajfar sprejme od današnje Komisije za izvajanje zakona o popravi krivic pri Vladi republike Slovenije (v kateri so tudi pravniki) žaljivo pojasnilo: »Glede usmrtitve vašega očeta med vojno pa tudi zakon o žrtvah vojnega nasilja določa, da so žrtve vojnega nasilja tisti, ki so bili v vojni izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev; žrtev vojnega nasilja je tudi otrok, katerega starš je bil ubit zaradi sodelovanja z NOB ali je izgubil življenje v okoliščinah za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja, ne pa tudi tisti otrok, katerega starš (oče ali mati ali oba) je bil usmrčen s strani partizanov, kot je bilo v vašem primeru. S spoštovanjem, ta in ta.«

Ivan Petkoš (desno) s hčerko

Slika 25. Ivan Petkoš (desno) s hčerko

Ali nismo še vedno v obdobju revolucionarnega prava in duha?

Kdo je bil morilec njenega moža tudi demokratična država Slovenija še ni raziskala. Po nekaterih okoliščinah povzema, da bi to utegnil biti Mirko Rogelj. Po njem nosi ime ulica, po kateri veliko Jeseničanov hodi v cerkev.

5. Zdrava bodi, moja domovina

5.1. Vas, ki se ni nikoli predala

Avtor: Jože Kočar, Avtor: Tine Velikonja

5.1.1. Tine Velikonja:
Boj ne bije svetlo orožje

Da je morala biti Hotedršica med 2. svetovno vojno nekaj posebnega, se mi je posvetilo pred leti, ko sem bil na obisku v deželi desetega brata. Bilo je v Sušici ali Trebežu pri Muljavi. Gospodinja je pripovedovala, kako so morali v njihovi vasi prve dni oktobra 1944 gostiti celo brigado. Ni se spomnila katero, tega izvečine niso vedeli niti partizani sami, saj vemo, kako hitro so menjavali vodstava. Odpravljali so se nad Hotedršico in razlagali, da imajo tam veliko kave, eden od vojakov ji je celo obljubil zavitek. Čez nekaj dni so se vrnili, vasi niso osvojili, kavo pa prinesli. Vse da je šlo narobe. Predvsem megla, zraven pa je Primorcem razneslo obe havbici. Niso skrivali, da jim boj ne diši. Akcija je bila zanje nesmiselna, saj je bilo že vse odločeno. Še nekaj mesecev bodo morali potrpeti, pa jim bo zmaga padla v roke kot zrela hruška.

Hotedršica je velika vas, saj živi v njej petsto ljudi. Leži v dolini, skozi katero pelje cesta iz Logatca v Idrijo. Hotenjcem se zdi za malo, da nihče ne ve zanje. Še najbolj znani so bili med dvema vojnama, ko je bil takoj za vasjo mejni prehod med Jugoslavijo in Italijo. O cesti Kalce-Hrušica nas pozimi obveščajo vsak dan, kako je zaprta ali spet odprta; cesta med Godovičem in Colom je ob prvi snežinki prepovedana za tovornjake, Hotenjci pa niso krivi, da njihova magistrala nima klancev in jo pozimi ob še takem sneženju sproti pometejo. Zadeva, ki dobro deluje, ne zaide v javna glasila. K fari spada tudi Novi Svet, »razloženo naselje samotnih kmetij na gozdnih jasah Hotenjskega podolja pod visoko kraško planoto Hrušico. V okolici prevladuje močno zakrasel in gozdnat vrtačasti svet s številnimi manjšimi jamami in brezni« (Krajevni leksikon Slovenije).

Vas ni videti take vrste, da bi bila pripravna za obrambo, daleč od samostana na Monte Cassinu ali Alcazarja v Toledu, tudi od Zafare pri Žužemberku, Šentjošta nad Horjulom ali Rovt. Ravno narobe. V dolini leži, na vzhodu jo obdajajo zadnji jeziki Polhograjskega hribovja: Ivančev grič, Martinčev hrib, Rebenice, Jurčkov hrib, Mihelčičev hrib, Ravnik s Sv. Barbaro, zahodno pa Babne laze kot zaključek Javornika. Grčarice v drugi izdaji. Kljub temu pa je vas s sto branilci odbila najmanj šest hudih napadov. Pri dveh od njih je bila partizanska premoč neizmerna. Ti so napadali vedno na isti način, po svoje preprost, ki pa se je, denimo, obnesel 1. septembra 1944 v Črnem Vrhu nad Idrijo: postavili so močne zapore na cestnih dostopih do vasi, ki so jo nameravali napasti, za začetek uprizorili topovsko in minometno kanonado, požgali hiše zunaj obroča, zaključili pa z juriši. Ravno pri zadnjih je škripalo. Le kdo bi nosil glavo v torbi, če ni treba. Kako se je hotenjskim branilcem posrečilo, da so jih vsakokrat odbili, boste izvedeli v nadaljevanju. Res so bili izjemno dobro oboroženi. Orožja so si nabrali v kasarnah v Črnem Vrhu in v Godoviču. Jože Kočar nam bo povedal svojo zgodbo. Ko je prišel na postojanko na Ravniku, ga je najbolj čudilo, da ni bilo treba paziti na strelivo. Strojnic so imeli toliko, da pri streljanju z njimi niso menjavali cevi. Kadar so se pregrele, so enostavno vzeli drugo orožje. Poleg tega je bila vas za tiste čase dobro zavarovana z žično ograjo in strelskimi mesti, pravimi bunkerji, vkopanimi v skalo ali zemljo, pokritimi s hlodi in debelo plastjo zemlje. Obranili so se, čeprav ni nihče prišel na pomoč, ne domobranci iz Logatca ali Rovt, še manj Nemci iz Godoviča, čeprav so bili komaj dobro uro hoda narazen. Odločali so sami, njihova hrabrost, fizična vzdržljivost in motiviranost. Nazadnje tudi zavest, da ne branijo samo življenj in imetja svojcev in vse vasi, ampak tudi lastno. V boju jih je padlo le nekaj, kar sedemdeset pa je bilo žrtev povojnih pobojev. Njim je posvečena naša zgodba, pri kateri se ponavlja stara resnica: Boj ne bije svetlo orožje, ampak srce junaka!

5.1.2. Vas sumljivega slovesa

Veliko Hotenjcev se je v stari Jugoslaviji ukvarjalo s tihotapstvom, zlasti v Novem Svetu. Njihove poti so segale prav do Trsta. Čez državno mejo so romale v Italijo črede živine, zlasti konj, nazaj pa drugačna roba, tudi kava in sladkor. Odtod slava kave iz Hotedršice. Kako trdne so bile povezave, pove podatek, da si je med vojno kar nekaj hotenjskih domobrancev na lastno pest priskrbelo brzostrelke in strelivo v Trstu.

O vasi in dogodkih med vojno piše na stotih straneh knjižica Revolucija v Hotedršici (Siena Blažič, Buenos Aires 1976, založil Filip Žakelj). Siena Blažič je psevdonim nekdanjega hotenjskega domobranca Franca Groma, Gregorčkovega. Ostal je živ, v tujini postal duhovnik in župnikoval po Argentini. Knjigi se vidi, da je napisana iz prve roke, vendar od bralca zahteva, da kraj pozna. Vaška kronika, ki me spominja na Giovannija Vergo in njegove Malavoglieve. Polno imen in priimkov, hišnih in drugih nazivov; France Vavken je Popit, France Popit pa Županč in podobno. Večina se pišejo Nagode, Rupnik ali Petkovšek, krščeni pa so za Jožete, Janeze ali Francete. Gladko se bere. Zaradi neustreznega papirja fotografije niso ostre, kar je huda škoda, saj ni znano, ali so se originali ohranili. No, eden se je že, skupinski posnetek hotenjskih domobrancev (str. 42). Potrudili smo se, da smo izvedeli za večino imen. Dogodki niso pisani po vrsti, manjkajo datumi, skratka, ne bi ji smeli reči zgodovinska knjiga. Boji so prikazani površno in lahkotno. Za zgled bi omenil 7. oktober 1944. Napadal je celotni deveti korpus in je šlo branilcem hudo za nohte, iz Gromove zgodbe pa dobimo vtis, da je šlo za vsakodnevno prasko. Skratka, dragocena vaška kronika, malo za šalo, malo za res. Ob vsakem branju mi je bila bolj všeč.

Iz Revolucije v Hotedršici je razvidno, da je prišlo kmalu po okupaciji do povezave med italijansko vojsko in zastopniki OF, žrtev njihovih kupčij pa so postali domači ljudje. Kot prvi so šli v partizane hotenjski tihotapci. Pričakovali so dober plen in upali, da bo vojne hitro konec. Ker se to ni zgodilo, jih je večina presedlala na drugo stran. Samo dve možnosti so jim namreč preostale, v internacijo ali v belo gardo. Zato so v jeseni 1942 ustanovili vaško stražo. V nasprotju od Šentjošta so vanjo vstopili tudi najslabši. Nekdanji tihotapci se starih zvez s partizani niso znebili. Spopadi, ki so jih imeli z nasprotniki, so bili večkrat navidezni, samo da bi opravičili porabo streliva, ki so ga dajali partizanom. So pa 18. marca 1943 pod poveljstvom kapetana Vidmarja z Rovtarji in drugimi sodelovali pri uspešnem uničenju Dolomitskega odreda. Vaško stražo so poleti 1943 razpustili. Zamenjala jo je savojska vojska.

Če bi napisal vse, kar se je v pol leta povpraševanja in obiskovanja nabralo, bi bilo za debelo knjigo. Za zgled, kako se da o nečem na široko razpisati, objavljam pripovedovanje Marije Rupnik, kako so iskali grob njenega očeta. V njej nastopa v večjih ali manjših vlogah tudi nekaj hotenjskih terencev in likvidatorjev. Opisana je tudi zgodba o zrušenem angleškem bombniku, povezana s smrtjo hrabrega hotenjskega domobranca, pa zadrega s »sovražno literaturo« in drugo. Sam bom napade na vas opisal na kratko, moja kronika se začne z ustanovitvijo postojanke 23. novembra 1943, končuje pa 5. maja 1944, ko so na Orlovem Vrhu pokopali Tineta Zelenca. Drugo boste boste izvedeli iz spominov Jožeta Kočarja, nekdanjega branilca vasi. Na koncu naše zgodbe je postavitev križa ob breznu v Zagori, v katerega je bil med vojno vržen Štefan Menart. Blagoslovljen je bil v četrtek 14. novembra 2002.

5.1.3. To noč je pogorelo grahovo, vi pa v hotedršico!

Kot opisuje Franc Grom, sta v Hotedršici po italijanski kapitulaciji 8. septembra 1943 sledila dobra dva meseca brezvladja. Partizani so počeli, kar jim je padlo na um, niso pa uganjali takega terorja, kot so ga drugod in ki je bil marsikje odločilni razlog za obrambo. Nemci so hoteli imeti cesto proti Idriji prosto, zanimal jih je rudnik, za ljudi jim ni bilo mar. Potem so partizani razglasili splošno mobilizacijo. Fantje in možje so se pred njo umaknili v Rovte, Logatec ali na Staro Vrhniko. Po jesenski nemški ofenzivi se jih je nabralo za celo četo. Sklenili so, da bodo branili domačo vas.

Hotenjci so se zavedali, da se jim zna pripetiti nekaj takega, kar so partizani zakuhali Golčanom, katerih vas je bila ravno tako velika kot njihova. Zgodilo se je teden dni po kapitulaciji Italije sredi septembra 1943. Tovornjak z nemškimi vojaki, morda sta bila dva, se je iz Logatca peljal v Idrijo. Ko so se vračali, so se ustavili v Godoviču pred šolo, pogovarjali so se z učiteljico, ko je počilo. Partizani, zvečine pravkar mobilizirani, so bili skriti po hišah. Že po prvih strelih je bilo nekaj Nemcev mrtvih, nekaj ranjenih. Čez teden dni, 22. septembra 1943, je prišla v vas kazenska enota nemških vojakov. Sistematično so požgali večino hiš v vasi. Pustili so samo dve ali tri, ki so jih potrebovali zase. Posadka, ki je ostala, ni štela več kot trideset mož. Tudi njih so partizani napadali, vendar samo za kamuflažo, da ne bi rekli, da se spravljajo samo na bele. Pisali smo že o tem, da niso partizani po uničenju domobranske postojanke v Črnem Vrhu niti enkrat napadli nemških policistov, ki so prišli v vas. Tretji razlog za ustanovitev postojanke v Hotedršici je bil praktičen: s tem je dobila status vzdrževane vasi in imela pravico do redne oskrbe.

Fotografija z Jurčkovega hriba

Slika 26. Fotografija z Jurčkovega hriba

Obljubljali so neuspeh. Dvajsetim Hotenjcem s postojanke na Stari Vrhniki niso dovolili domov. Zato so kar pobegnili. Ko so se 23. novembra 1943 peljali na vozu skozi Logatec, jih je prestregel tamkajšnji poveljnik Fortuna in jih posvaril: »To noč je pogorelo Grahovo, vi pa v Hotedršico!« Tudi rovtarski domobranci so bili nezaupljivi: »Dati orožje v Hotedršico pomeni izročiti ga partizanom!«

Če ne bi bilo angleške prevare in vračanja iz Vetrinja, bi smeli reči, da sta bili hotenjska postojanka in njena posadka rojeni pod srečno zvezdo. Domobranci niso ubili niti enega civilista, partizani samo Štefana Menarta, o katerem bomo še pisali. Za poveljnika so pridobili Jakoba Bajca iz Novega Sveta. Poiskali so ga v Ljubljani, kjer je bil zaposlen, star 42 let, ravno pravšen za poveljnika, starojugoslovanski rezervni oficir. Grom ga je cenil kot dobrega poveljnika, ki pa je bil po njegovem premalo bojevit. Jakob Bajc se je izkazal za enega najbolj sposobnih domobranskih poveljnikov. Bil je podobnega kova kot Vuk Rupnik, Lojze Bastič in Božo Berlot. Ker je v letih 1936-1939 sodeloval pri gradnji Rupnikove linije, je vedel, kakšna mora biti dobra obramba. Ko so utrjevali postojanko v Črnem Vrhu, njegovih nasvetov niso upoštevali in lahkomiselnost drago plačali: naj ustanovijo pomožno postojanko na sedlu proti Colu, nobenih žičnih ovir med hišami in ne bunkerjev v bližini skednjev ali kozolcev! V Gromovi knjigi tudi izvemo, kakšen je bil kot človek: »Osebno je bil zglednega obnašanja. Nikoli ni zahteval zase druge hrane, kot so jo imeli domobranci. Zadovoljen je bil s tisto. V gostilno in hiše ni zahajal (str. 66).« Ni jasno, zakaj so ga nekaj mesecev pred koncem vojne zamenjali. Postal je poveljnik čete, ki je obvladovala Barje od Notranjih Goric do Podpeči, bil vrnjen iz Vetrinja in izginil na Teharjah.

Naštevanje in opisovanje bojev je dolgočasna zadeva in vas s tem nebi mučil. Rad bi vam za Hotedršico prepustil v branje kroniko Gradnikove brigade (Stanko Petelin, Nova Gorica 1966, Knjižnica NOV in POS 7), če bi bila vsaj malo verodostojna. Bereš, bereš in se čudiš. Denimo – ocene žrtev posameznih spopadov. Zase že veš, koliko si plačal, težko pa za nasprotnika. Predvsem moraš biti previden, če so tvoji delovali samo od daleč in se naselju ali postojanki samo približali. Kljub temu ve Petelin za vsakega ranjenega ali mrtvega na nasprotnikovi strani. Potem pa mu pri opisu napada na Črni Vrh nad Idrijo, kjer je imel zares priložnost, da bi nam postregel z verodostojno statistiko, jezik otrpne. Ranjeni domobranci so izginili, 84 jih je padlo, 38 je bilo ujetih, 21 pa naj bi jih ušlo. Pa paranoja o izdajstvu. Vedno naj bi se dogajalo. Po partizanskem sklepanju naključno srečanje nasprotnih vojakov ni možno. Ali pa so govorili o izdaji, ko so o partizanski zasedbi vasi ali taboru v njeni bližini čivkali že vrabci. Sto ljudi ne more dolgo živeti v naselju ali njegovi bližini neopaženih. Prej ali slej se izve zanje, zlasti pozimi. Denimo Pohorski bataljon: prav vsake sledi v snegu ni mogoče zabrisati. Vojaki morajo jesti in piti ter opravljati druge vsakdanje potrebe. Tega ni mogoče skriti. Lahkomiselnost, nepazljivost ali malomarnost v partizanskih vrstah so plačevali »izdajalci«. Spomnil bi vas na Javornik, 23. decembra 1943, Cerkno, 28. januarja 1944 in Javorovico, 16. marca 1944. Na razpolago so bile vendar dobre specialke, na katerih so bile zarisane tudi najmanjše poti, vse dobro shojene, drugače kot današnje dni. Domobranci so pa itak bili domačini, pri Nemcih in Italijanih le včasih najeti vodiči.

Skupinska fotografija, na katerih so pretežno hotenjski dpmobranci, nekaj                         jih je iz Rovt, Logatca, Podkraja in Godoviča. Posneta je bila pred                         Prosvetnim domom v Hotedršici poleti 1944 leta. Pripravljali so se na                         sprejem generala Rupnika. Sprednja vrsta, sedeči z leve v desno: 1 –                         Ivan Turk (Turkov Johan), 1911-1945; 2 – Ciril Brus, 1928-1945, 3 – Franc                         Korče, Novi Svet, ostal živ; 4 – Vinko Menart, 1923-1945, Vrbančkov; 5 –                         Janez (Ivan) Reven, roj. 1925; 6 – neznan; 7 – Ivan Trpin (Janez),                         Balantinov, 1924-1945; 8 – Janez Nagode, Kožarjev, 1905-1945; 9 – Franc                         Kogovšek iz Rovt, oficir, ostal živ; 10 – Jakob Bajc iz Novega Sveta,                         nadporočnik, poveljnik, 1901-1945; 11 – Jože Turk, Hotenjske Žibrše,                         narednik, intendant, 1905-1945; 12 – Viktor Rozman, podnarednik, poveljnik                         voda na Ravniku, ostal živ; 13 – Leopold Tomažin, Novi Svet, ostal živ; 14 –                         Stanko Vavken (Štalarjev Stane), Rovtarske Žibrše, 1926-1945; 15 – Karel                         Trpin, Slanovcev, 1923-1945; 16 – neznan; 17 – neznan; 18 – Ivan (Janez)                         Nagode, Malnarjev Ivo, 1919-1945; 19 – neznan; 20 – Slavko Petkovšek,                         Habjanov, 1926-1945; 21 – Jakob Nagode, Kožarjev Jaka, 1908-1945                         Srednja vrsta, stojijo v sredini med prvo vrsto, ki sedi in zadnjo, ki tudi                         stoji, z leve: 1 – Marjan »Podlipnik«, morda doma iz Podlipe, usoda neznana;                         2 – Pavle Kunc (Jenko) iz Kota v Logaških Žibršah, ostal živ; 3 – Franc                         Petrovčič, Mežnarjev Francelj, 1921-1945; 4 – Jože Rupnik, Zoharjev Jože,                         preživel; 5 – neznan; 6 – neznan; 7 – Slavko (Slavc) Petrovčič, Mežnarjev,                         1923-1945; 8 – Feliks Trpin, Slanovcev, ostal živ; 9 – Alojz Nagode,                         Kožarjev Lojz, bolničar, 1907-1945; 10 – Andrej Nagode iz Ravnika,                         Vrbanovcev, ostal živ; 11 – neznan, verjetno doma iz Godoviča; 12 – neznan;                         13 – Jože (Johan) Rudolf, 1905-1945, ubit pri bombardiranju; 14 – neznan; 15                         – Jože Gruden, 1926-1945, smrtno ranjen 27. 3. 1945 pri bombardiranju; 16 –                         Jože Možina, ostal živ; 17 – Alojz Rudolf, Jernačev; 18 – neznan; 19 – Jože,                         doma iz Veharš; 20 – neznan; 21 – Jakob Nagode, 1909-1945; 22 – Leopold                         Petkovšek, Cesta, ostal živ; 23 – Jože Leskovec, Javorničkov iz Podkraja,                         ostal živ; 24 – Dolfi Menart iz Novega Sveta, 1926-1945; 25 – Joža Nagode,                         Češirkov Jože iz Žiberš, ostal živ; 26 – neznan; 27 – Janez Skvarča iz                         Ravnika, Cahej; 28 – Janez iz Koža; 29 – Karol Brus 1925-1945; 30 – Jože                         Menart , Vrbančkov, Novi Svet, 1904-1945; 31 – ni znano; 33 – Jožef Možina,                         ostal živ; 34 – Ivan Petkovšek, Homovčkov, Logaške Žibrše Zadnja vrsta,                         vsi stojijo: 1 – Slavko (Alojz) Reven, 1922-1945; Lado Brenčič, 1924-1945; 3                         – Jože Rudolf, 1927-1945; 4 – Nagode, Malnarjev, +1945; 5 – Tone Trpin,                         ostal živ; 6 – neznan; 7 – Stane (Stanko) Brus, Jožkov, 1924-1945; 8 – Johan                         Rudolf, 1911-1945; 9 – neznan; 10 – neznan; 11 – Vinko Brus, 1911-1945; 12 –                         Stanko Rupnik, Strojarjev iz Koša, 1024-1945; 13 – neznan; 14 – Ivan (Janez)                         Petrovčič, Vrbančkov z Loga, 1913-1945; 15 – Ivan Penko, trgovec, +1945; 16                         – Jože Petkovšek, Habjanov, 1925-1945; 17 – Janez Rupnik, Dolinarjev, Novi                         Svet, 1904-1945; 18 – Anton Petkovšek, ostal živ; 19 – Franc Rupnik s Koša,                         1912-1945; 20 – Janez Bogataj, Gostenčkov, 1913-1945; 21 – neznan; 22 –                         neznan; 23 – neznan; 24 – Jože Nagode, podoficir na Ravniku, ostal živ; 25 –                         Alojz Rupnik, Korenov, Žibrše, 1909-1045; 26 – neznan; 27 – Alojz Rupnik,                         Novi Svet, 1910-1945; 28 – neznan; 29 – neznan; 30 – neznan; 31 – Franc                         Bajc, Podkraj, ostal živ; 32 – neznan; 33 – Rado Reven ?; 34 – Miroslav                         Srebot, Podkraj, ostal živ; 35 – neznan; 36 – Franc Rudolf, 1928-1945; 37 –                         Slavko Trpin, 1928-1945; 38 – Čar, Godovič; 39 – neznan

Slika 27. Skupinska fotografija, na katerih so pretežno hotenjski dpmobranci, nekaj jih je iz Rovt, Logatca, Podkraja in Godoviča. Posneta je bila pred Prosvetnim domom v Hotedršici poleti 1944 leta. Pripravljali so se na sprejem generala Rupnika.
Sprednja vrsta, sedeči z leve v desno: 1 – Ivan Turk (Turkov Johan), 1911-1945; 2 – Ciril Brus, 1928-1945, 3 – Franc Korče, Novi Svet, ostal živ; 4 – Vinko Menart, 1923-1945, Vrbančkov; 5 – Janez (Ivan) Reven, roj. 1925; 6 – neznan; 7 – Ivan Trpin (Janez), Balantinov, 1924-1945; 8 – Janez Nagode, Kožarjev, 1905-1945; 9 – Franc Kogovšek iz Rovt, oficir, ostal živ; 10 – Jakob Bajc iz Novega Sveta, nadporočnik, poveljnik, 1901-1945; 11 – Jože Turk, Hotenjske Žibrše, narednik, intendant, 1905-1945; 12 – Viktor Rozman, podnarednik, poveljnik voda na Ravniku, ostal živ; 13 – Leopold Tomažin, Novi Svet, ostal živ; 14 – Stanko Vavken (Štalarjev Stane), Rovtarske Žibrše, 1926-1945; 15 – Karel Trpin, Slanovcev, 1923-1945; 16 – neznan; 17 – neznan; 18 – Ivan (Janez) Nagode, Malnarjev Ivo, 1919-1945; 19 – neznan; 20 – Slavko Petkovšek, Habjanov, 1926-1945; 21 – Jakob Nagode, Kožarjev Jaka, 1908-1945
Srednja vrsta, stojijo v sredini med prvo vrsto, ki sedi in zadnjo, ki tudi stoji, z leve: 1 – Marjan »Podlipnik«, morda doma iz Podlipe, usoda neznana; 2 – Pavle Kunc (Jenko) iz Kota v Logaških Žibršah, ostal živ; 3 – Franc Petrovčič, Mežnarjev Francelj, 1921-1945; 4 – Jože Rupnik, Zoharjev Jože, preživel; 5 – neznan; 6 – neznan; 7 – Slavko (Slavc) Petrovčič, Mežnarjev, 1923-1945; 8 – Feliks Trpin, Slanovcev, ostal živ; 9 – Alojz Nagode, Kožarjev Lojz, bolničar, 1907-1945; 10 – Andrej Nagode iz Ravnika, Vrbanovcev, ostal živ; 11 – neznan, verjetno doma iz Godoviča; 12 – neznan; 13 – Jože (Johan) Rudolf, 1905-1945, ubit pri bombardiranju; 14 – neznan; 15 – Jože Gruden, 1926-1945, smrtno ranjen 27. 3. 1945 pri bombardiranju; 16 – Jože Možina, ostal živ; 17 – Alojz Rudolf, Jernačev; 18 – neznan; 19 – Jože, doma iz Veharš; 20 – neznan; 21 – Jakob Nagode, 1909-1945; 22 – Leopold Petkovšek, Cesta, ostal živ; 23 – Jože Leskovec, Javorničkov iz Podkraja, ostal živ; 24 – Dolfi Menart iz Novega Sveta, 1926-1945; 25 – Joža Nagode, Češirkov Jože iz Žiberš, ostal živ; 26 – neznan; 27 – Janez Skvarča iz Ravnika, Cahej; 28 – Janez iz Koža; 29 – Karol Brus 1925-1945; 30 – Jože Menart , Vrbančkov, Novi Svet, 1904-1945; 31 – ni znano; 33 – Jožef Možina, ostal živ; 34 – Ivan Petkovšek, Homovčkov, Logaške Žibrše
Zadnja vrsta, vsi stojijo: 1 – Slavko (Alojz) Reven, 1922-1945; Lado Brenčič, 1924-1945; 3 – Jože Rudolf, 1927-1945; 4 – Nagode, Malnarjev, +1945; 5 – Tone Trpin, ostal živ; 6 – neznan; 7 – Stane (Stanko) Brus, Jožkov, 1924-1945; 8 – Johan Rudolf, 1911-1945; 9 – neznan; 10 – neznan; 11 – Vinko Brus, 1911-1945; 12 – Stanko Rupnik, Strojarjev iz Koša, 1024-1945; 13 – neznan; 14 – Ivan (Janez) Petrovčič, Vrbančkov z Loga, 1913-1945; 15 – Ivan Penko, trgovec, +1945; 16 – Jože Petkovšek, Habjanov, 1925-1945; 17 – Janez Rupnik, Dolinarjev, Novi Svet, 1904-1945; 18 – Anton Petkovšek, ostal živ; 19 – Franc Rupnik s Koša, 1912-1945; 20 – Janez Bogataj, Gostenčkov, 1913-1945; 21 – neznan; 22 – neznan; 23 – neznan; 24 – Jože Nagode, podoficir na Ravniku, ostal živ; 25 – Alojz Rupnik, Korenov, Žibrše, 1909-1045; 26 – neznan; 27 – Alojz Rupnik, Novi Svet, 1910-1945; 28 – neznan; 29 – neznan; 30 – neznan; 31 – Franc Bajc, Podkraj, ostal živ; 32 – neznan; 33 – Rado Reven ?; 34 – Miroslav Srebot, Podkraj, ostal živ; 35 – neznan; 36 – Franc Rudolf, 1928-1945; 37 – Slavko Trpin, 1928-1945; 38 – Čar, Godovič; 39 – neznan

Ob prvem napadu, uprizorili so ga partizani Gradnikove brigade, ki so imeli Hotedršico na piki tudi kasneje, so bili branilci dobro oboroženi, pa slabo zavarovani. Zgodilo se je 12. decembra 1943 ob 11 uri ponoči, v nekaj urah je bil napad odbit, partizani so se pred svitom umaknili. Petelin piše v svoji kroniki, kako je umikajoča se brigada »na cesti proti Godoviču in Logatcu do nog potolkla sovražnikovi koloni, ki sta ponoči krenili v pomoč napadeni posadki (Petelin, str. 164)«. Pri tem naj bi imeli »Nemci in domobranci med Logatcem in Hotedršico šestdeset mrtvih (str. 165)«! Nihče ni takrat hitel Hotedršici na pomoč!

V kratkem je Gradnikova brigada doživela nedaleč od Hotedršice dva huda poraza v spopadu z Nemci. Prvi je bil na Javorniku 23. decembra 1943, kjer je padlo, zgorelo ali bilo pobitih 53 njenih partizanov, 11 je bilo ujetih in pri Godoviču ustreljenih. Že nekaj časa je namreč na najvišji kmetiji na pobočju Javornika, pri Skvarču, prezimoval 3. bataljon brigade. Pot do kraja sta jim v tistem hladu nerada kazala dva domobranca, Brnčkova, pisala sta se Menart, doma iz Godoviča. A obtožili so tri ženske s Črnovrške planote in jih zaradi tega ubili. Njihovo zgodbo smo opisali v Zavezi (28, 28-35). Drugi poraz je bil 6. januarja 1944 v Trebčah blizu Črnega Vrha, ko so partizani te brigade zašli v nemško zasedo in jih je 36 padlo.

Za drugi napad Gradnikovcev na Hotedršico je poveljstvo brigade prejelo povelje, »da 14. januarja ponoči napade in osvoji domobransko postojanko v Hotedršici (Petelin, str. 172)«. Hotenjski domobranci so se nanj bolj temeljito pripravili. Ožji del vasi so ogradili z žično oviro in v obroč vključili tudi Martinčev hrib. Zunaj so ostali bližnji zaselki Log, Cajna, Koš, Na Mlinu in V Gričih. Pripravili so deset strelnih mest, ki so imela lastnosti bunkerjev. Po žico in železne drogove so šli z vozovi v Godovič. Začelo se je 14. januarja 1944 ob pol enajstih zvečer. Spopad od daleč se je razvlekel do četrte ure zjutraj. Napadalci so spoznali, da ne bo nič in se umaknili. Res je takrat, vendar samo takrat, prihitela na pomoč nemška patrulja iz Idrije. Petelin tudi tukaj fantazira in citira, kako je bila posadka tik pred zavzetjem, ko so »vdrli sovražnikovi tanki v vas«, na njih naj bi se bili pripeljali na pomoč Nemci iz Idrije. Za ta napad izvemo, da so pustili partizani šest mrtvih, ki jih je župnik Jožef Ferkulj spoštljivo pokopal.

Sledi žalostna zgodba o Francetu Bajcu, poveljnikovem sorodniku. Z vsem je bil namazan. Opravljal je kurirske posle in se zato vozil z motorjem. Bilo je za praznik sv. Antona Puščavnika, 17. januarja 1944. Vračal se je z Logatca po glavni cesti, zadaj je imel naloženega Janka Logarja iz Gornjega Logatca. Ni dvoma, da so imeli pri tem svoje prste domači terenci, ki so vedeli za njegove vsakodnevne poti. Partizani so ju pričakali na enem od ovinkov, Logar je mrtev padel z vozila in obležal na cesti, Bajc je bil tudi smrtno ranjen, vendar mu je uspelo, da se je pripeljal v vas, tam pa omahnil. Čez nekaj ur je umrl. Zanimivo je, da je domobransko poveljstvo poročalo o dogodku v dnevnem povelju, saj je šlo za zgled, kako trdoživi so njegovi borci.

Branilci so se še bolj zavarovali, kot beremo v Gromovi knjigi:

»Po tem napadu smo se še bolj utrdili. Gnezda na položajih smo pokrili z debelimi krclji in na te navalili velikih skal, nato pa nametali še zemljo in položili ruše, da smo bili varni pred minami in topovskimi izstrelki.«

Žična ovira okrog vasi je bila vrhunec varovalne tehnike: osnova so bili železni koli, skoraj dva metra visoki z dvema ali tremi klobasami, stranski ustrezno krajši s po eno klobaso. Med seboj so bili prepleteni z bodečo žico, ki je bila razpeta na vse strani, tako da je bila ovira široka štiri metre.

Tretji napad je bil 18. marca 1944, dan pred sv. Jožefom. Začel se je navsezgodaj. Spet je bila zraven večina brigad 9. korpusa, napadala pa Bazoviška brigada. Grom piše: »Komaj so utihnili zvonovi, ki so ob tri četrt na šest zjutraj vabili k sv. maši, je padla prva mina na vas.« Napad se je razvlekel na ves dan in mu ni bilo videti konca. Samo min naj bi priletelo okrog 500. Vendar je podnevi še šlo, a kaj bo prinesla noč. Nehote so jih rešili napadalci. Mongoli, ki so nekaj tednov prej prebegnili k partizanom, naj bi bili tisti, ki so začeli požigati hiše zunaj žične ovire in s tem razsvetlili obrambno črto. Kako so to počeli, bomo opisali posebej. Požar se je začel nenadzorovano širiti tudi znotraj žične ograje. Domobranci so vključili gasilsko brizgalno. Njen zvok je bil podoben hrupu tovornjakov. Zato je štab brigade, ki je čakal v zaledju, ukazal umik. Branilcem ni nihče prišel na pomoč, ne med napadom ne kasneje. Zdravko Klanjšček v svoji knjigi (Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941-1945, Knjižnica NOV in POS 54, Ljubljana, 1889, str. 235) omenja, da napadi tiste dni, pri tem misli na Godovič, Hotedršico in Spodnjo Idrijo, niso uspeli, »ker so se sovražnikove posredovalne kolone prebile skozi zaščitne položaje in okrepile posadke«. Petelin pa piše, kako je po partizanskem umiku »prišlo z Vrhnike in Logatca kakih sto domobrancev, ki so prinesli municijo za minomete, zvečer pa se vrnili nazaj v svoje postojanke (str. 203)«. Res pa je na ovirah ostalo štirinajst partizanov. Spet je bil župnik Jožef Ferkulj tisti, ki jih je krščansko pokopal.

5.1.4. Zrušeni zavezniški bombnik in nesrečna usoda Tineta Zelenca

Prizor, ki nam je iz zadnjih dveh let vojne najbolj živo ohranil v spominu, je nebo, prekrito z jatami srebrnih ptic. Zavezniške leteče trdnjave so letele 3000 metrov visoko, bile dopoldne na poti proti severu in se popoldne vračale na jug. O bombniku, ki se je za božič 1944. leta zrušil v Dragi pri Višnji Gori, in o reševanju preživelih padalcev sem pisal v Zavezi (Slovenska protikomunistična vojska in zavezniški letalci, št. 24, 28-34).

Za letalo, ki je padlo 25. februarja 1944 pri Logatcu, Grom piše (str. 45-46), da na Veharšah, v resnici pa blizu Logatca.Vemo, da se je po tistem poškodoval Tine Zelenc, Merlakov iz Hotedršice. V družini so bili furmani. Tinetov brat Ivan se je naveličal trdega dela in se je pridružil tihotapcem. Napisal sem že, kako so šli ti prvi v partizane. Večina se je hitro naveličala, Ivan pa je ostal. Tine je bil med najbolj domiselnimi domobranci, pred domačim, to je Merlakovim, svinjskim hlevom na južni strani vasi so zgradili bunker, ki mu je poveljeval in bil glavni strojničar: posadka je štela šest do sedem vojakov, prebivali so v hlevu, odkoder je vodil v strojniško gnezdo dober meter globok jarek. Potem je 20. aprila 1944 v Novem Svetu razneslo bombo ali granato, ki jo je hlapec prinesel od nekje. Tine je že čutil, da je bolan, zeblo ga je, nosil je opornico za prst, pa vseeno šel pomagat. Bila je groza. Trije mrtvi in dve umirajoči: gospodinja z raztrgnimi udi in oslepela dekla. Pomagal jih je prepeljati v Prosvetni dom, kjer sta umrli. Kmalu potem je zbolel za tetanusom.

Posredno torej domnevamo, da gre za naše letalo, zrušeno februarja istega leta. Domačini so opazili, da izgublja višino, in videli iz njega skakati padalce. Izginilo je za griči. Kmalu so izvedeli, da je padlo na tla v Krvavih jamah v Logaških Žibršah. Domobranci so prvi prihiteli na kraj, med njimi tudi hotenjski. Ti so vedeli povedati, da so drugi bolj iskali opremo in obleko pilotov kot pa morebitno oborožitev. Hotenjski domobranci so vedeli, da hočejo orožje. Pozornost jim je zbudil hitrostrelni topič. Zanj so našli v letalu precej streliva. Prav Tine Zelenc si je najbolj prizadeval, da pridejo do njega. S trmasto voljo je topič odmontiral. Z volmi so ga pripeljali na postojanko. Imeli so ga v kovačiji pri Mraku in tam je Tine tisto pilil, popravljal in prirejal. Kolesa zanj so dobili kar od voza. Vgradili so mehanski sprožilec, kot ga imajo puške, saj so morali varčevati s strelivom in niso mogli delati z rafali. Potem ga je imel Tine postavljenega za britofom in streljal v pesek, da je preskusil, kako dela. Vzeli so mu ga in ga dali na Mihovčev grič, kar je bilo po svoje prav. Pri tistem delu mu je stisnilo prst. Poškodba ni bila videti resna. Dobil je opornico in pestovalko, potem pa na lepem ni mogel odpreti ust. Na hlodih so ga peljali v Logatec, od tam pa v Ljubljano. Zdravniki so ugotovili, da ima tetanus, po nekaj dneh je umrl. Svojci ne verjamejo, da je šlo za naravni potek hude bolezni, ampak sumijo na zdravniško zaroto. Tiste dni pred smrtjo je v telo ves počrnel. Kot smo že omenili, je Zelenc na seznamu pokopanih na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu, datum pokopa pa 5. maj 1944. Svojci so večkrat prišli na njegov grob, tudi po vojni. Vedno bolj je bilo videti, da so se na pokopališču naselili vandali, pojavil se je celo napis: »Tukaj ležijo švaboranski hudiči.« Kot je znano, so leta 1946 spomladi posmrtne ostanke vojakov izkopali in odpeljali v neznano, prostor pa zravnali z zemljo.

Bunker pred Merlakovim svinjskim hlevom – od leve proti desni: Stanko                         Rupnik iz Koša; Petkovšek Slavko, Habjanov Slavc; Dare Slabe iz Godoviča;                         Tine Zelenc, Merlakov; Vrbančkov Vinko; Cene Štalarjev iz Žiberš; neznan,                         morda Cene Kržišnik iz Godoviča; Milka Medved iz Godoviča; Ivan Menart,                         Brnčkov iz Godoviča

Slika 28. Bunker pred Merlakovim svinjskim hlevom – od leve proti desni: Stanko Rupnik iz Koša; Petkovšek Slavko, Habjanov Slavc; Dare Slabe iz Godoviča; Tine Zelenc, Merlakov; Vrbančkov Vinko; Cene Štalarjev iz Žiberš; neznan, morda Cene Kržišnik iz Godoviča; Milka Medved iz Godoviča; Ivan Menart, Brnčkov iz Godoviča

5.1.5. Jože Kočar: Postojanka na Ravniku pri sv. Barbari

V 46. četo sem prišel v začetku julija 1944 iz 21. čete, ki je zasedala postojanko Šmarje-Sap. Bil sem usposobljen za telefonista in signalista. Poveljnik 46. čete v Hotedršici je bil nadporočnik Bajc, poveljnik voda na Ravniku pa narednik ali podnarednik Viktor Rozman. Niti v Hotedršici niti na Ravniku ni bilo nobenega Nemca. Sem tisti »deček Kalin, ki je bil signalist«, kot me omenja Grom v svoji knjigi (str. 48).

Postojanka na Ravniku je bila ustanovljena teden dni pred mojim prihodom. Iz Hotedršice so nanjo prestavili tako imenovani udarni vod, ki je štel okrog trideset domobrancev. Utrdil se je pri cerkvi sv. Barbare. Izvečine so bili mladi fantje iz Hotedršice in okolice, iz Podkraja, od Črnega Vrha in Godoviča. Nekaterih se spomnim: Brus, Habjan, Kogovšek, Leskovec, Trpin iz Hotedršice, Šemrl iz Lomov, ki je kasneje s še nekaterimi odšel k primorskim domobrancem v 15. četo v Črnem Vrhu, dva ali trije Nagodeti in starejši Skvarča z Ravnika, Bajc in Širca iz Podkraja. Kuhar in skladiščnik je bil Bernik, doma nekje z Gorenjskega, morda iz Škofje Loke ali Kranja.

Prva naloga je bilo utrjevanje. Posekali so vse drevje in grmovje po pobočju. Nekako sredi hriba so krog in krog napeljali žično ograjo iz več pasov bodeče žice. Prehoda sta bila dva: z južne strani po položnem pobočju za vozove in na severni strani na stezi proti Mežnarjevi hiši za pešce. Ponoči sta bila prehoda zaprta s premično bodečo žico. Obrambni bunkerji so bili štirje. Bili so globoko vkopani v zemljo in prekriti z debelimi hlodi, nanje pa je bilo nasute več kot pol metra zemlje. Med seboj so bili povezani s približno meter in pol globokim strelskim jarkom, ki je tekel za obzidjem krog in krog cerkve. Največji bunker je bil na zahodni strani ravnega dela, ki gleda proti cesti in Novemu Svetu. Od obzidja pred zvonikom do bunkerja je bil izkopan povezovalni jarek. Na južni strani zvonika pred lipo je bil večji zaklon za položaj minometalca kalibra 81 mm. Podoben položaj je bil pred bunkerjem na vzhodni strani. Tudi ta je bil kakih dvajset do trideset metrov od obzidja na položnem grebenu, ki teče proti vasi. Druga dva bunkerja sta bila ob obzidju na južni in severni strani cerkve nasproti stranskih vrat. Stranska vrata iz cerkve in vhoda v bunker so bila zavarovana s hlodi, ki so bili prislonjeni nanju in pokriti z zemljo. Ob obzidjih so bili drogovi za električne luči, ki so osvetljevale prostor ob žičnih ovirah. Na postojanki smo imeli telefonsko povezavo z Gornjim Logatcem in Hotedršico. Mislim, da je tekel telefon tudi naprej proti Godoviču in Idriji. Imeli smo tudi redno signalno povezavo z Vrhom-Sv. Trije kralji, z Veharšami in z Rakekom. Za signalizacijo smo uporabljali italijanski mornariški heliograf, ob sončnem vremenu je deloval na sončne žarke, ponoči pa na elektriko iz akumulatorja.

Fotografija z Rupnikovo hčerko Mileno v sredini: Posneta pred pošto v                         Hotedršici ob generalovem obisku vasi v jeseni 1944. Spredaj čepijo in                         klečijo oficirji, prvi z leve poveljnik Jakob Bajc. V sredi sedi Milena, hči                         generala Leona Rupnika

Slika 29. Fotografija z Rupnikovo hčerko Mileno v sredini: Posneta pred pošto v Hotedršici ob generalovem obisku vasi v jeseni 1944. Spredaj čepijo in klečijo oficirji, prvi z leve poveljnik Jakob Bajc. V sredi sedi Milena, hči generala Leona Rupnika

Posadka je bila nastanjena v cerkvi. Ležišča so bila na koru, v ladji je bila narejena komora, lesena izba s pogradi in stropom. Nekateri so spali tudi v zakristiji. Tam smo imeli zalogo hrane in streliva. V zvonik z orožjem nismo šli, ker je bila okolica s tal dovolj pregledna. Nespametno bi bilo lesti vanj, saj je bil preveč viden za nasprotnika. Pač pa so fantje po končanem napadu navadno šli vanj pritrkavat. Bernik je kuhal pri Mežnarju, saj pri cerkvi ni bilo vode. Z domačimi smo se dobro razumeli. Pri hiši sta bila oče, mati in hčerka Pavla. Kruh in druga živila so nam vozili iz Hotedršice. V vasi na Ravniku smo kupovali mleko, jajca, morda tudi krompir ali kakšne koline. Včasih so fantje ustrelili kako divjad. Na splošno smo imeli dobro prehrano, saj je bil Bernik zelo iznajdljiv. Posadka v Hotedršici je imela manjši tovornjak. Obdali so ga z železnimi ploščami, da je bil na pol oklopljen. S njim smo šli nekajkrat celo po vino v Vipavsko dolino. Seveda smo ga plačevali. Ne spominjam se, da bi se kdo opijal.

Naša glavna naloga je bila varovati cesto med Hotedršico in Kalcami in s tem preprečevati prehod partizanov iz Javornikov in Hrušice proti Žibršam in dalje v Dolomite. Zato so fantje noč in dan stražili in opazovali okolico, čistili, pregledovali in preizkušali orožje. Spominjam se, kako smo uperili minomet na cestne serpentine na Hrušico in poslali nekaj min, da smo preizkusili, kam in kako natančno letijo. Hodili smo tudi v patrulje proti Dolnjemu Novemu Svetu, Grudnu, proti Logatcu in Žibršam. Osebno orožje, brzostrelke in pištole, so si nekateri kupili kar sami prek Postojne in Trsta. Če je bilo delo doma na kmetiji, so domačini oboroženi pomagali pri delih na polju ali pri hišah.

Pozimi 1944/45 smo dobili za partuljiranje nekaj parov vojaških smuči in bele halje. Kadar je bilo ustrezno vreme, so bile prave smučarske tekme. Nekateri so bili zelo spretni. Poleti smo se hodili kopat v Hotenjco, nad vasjo je bil namreč jez, tako da je bilo vode kar dovolj.

Neke noči v poznem poletju leta 1944 so partizani napadli četnike pri Tumletu v Žibršah. Z Ravnika se je zelo dobro videlo in slišalo streljanje. Zato je večja skupina takoj odšla na pomoč. Vendar, ko smo prišli tja, napadalcev ni bilo nikjer več. V hiši nas je pogostil kapetan Fortuna, ki je bil najprej pri domobrancih v Logatcu ali na Vrhniki, nato včasih pri primorskih domobrancih na Veharšah, včasih pa pri četnikih.

Občasno je bilo treba iti v večje akcije. Spominjam se, da smo bili okrog malega šmarna, natančneje 9. in 10. septembra 1944, v veliki združeni akciji na Loški dolini, kjer so imeli partizani v Nadlesku zasilno letališče za pristajanje zavezniških transportnih letal. Dovažala so orožje in opremo, odvažala pa ranjence. Naša skupina je varovala cesto iz Cerknice do Martinjaka in se povzpela tudi precej visoko na Slivnico. Spominjam se, da je bila cesta pri Marofu minirana in so jo inženirci očistili. Mogoče se je zgodilo naslednjega dne. Neki civilist je od Martinjaka proti Cerknici na kmečkem vozu peljal mimo nas na slami ležečega starejšega ranjenega partizana brez straže. Vsi smo ga radovedno ogledovali in si mislili, da se kaj takega lahko pripeti tudi nam. Nikomur ni prišlo niti na misel, da bi ranjencu kaj rekel ali mu kaj slabega naredil. Voz ga je mirno odpeljal naprej proti Cerknici.

Spominjam se pohoda prek Godoviča proti Zadlogu do Črnega Vrha. Bilo je pozno jeseni 1944, že po zavzetju postojanke v Črnem Vrhu. Padla je slana. Črni Vrh je bil razrušen in požgan. Videti ni bilo nikogar, edino visoko pod vrhom Špika se je oglasila puška. En sam strel. Raziskovat nismo šli, ker je bilo previsoko. V Hotedršico smo se vrnili skozi Gornji Novi Svet. Drugi tak pohod je bil na Javornik. Bilo je spomladi 1945 in že kopno. Obkolili smo osamljeno hišo, a dobili v veži samo škatlico pištolskih nabojev, partizani pa so zadnji hip zbežali.

Kasneje so naši fantje sodelovali pri velikonočni ofenzivi zadnji teden marca 1945 na Trnovski gozd. Zlasti hudi so bili boji za Sinji Vrh. Spominjam se tudi, kako so partizani na velikonočno jutro med Godovičem in Črnim Vrhom napadli domobranski tovornjak, ki se je vračal z Otlice. Štirje fantje so bili takoj mrtvi, med njimi tudi bogoslovec Alfonz Malavašič iz Šentjošta, šest pa ranjenih.

Zadnja akcija, pri kateri je sodeloval udarni vod iz Hotedršice, je bila konec aprila v Loški dolini skupaj z Rupnikovim udarnim bataljonom. Ker se fantje niso mogli vrniti domov, so se umikali skupno z rupnikovci čez Rakitno in skozi Ljubljano. Dobili smo se šele v sredo, 9. maja, v Kranju že na poti proti Koroški.

Četrti napad in moj prvi v tem kraju je bil v petek, 1. septembra 1944, ko so partizani zavzemali Črni Vrh. Pri nas ni bil hud, saj je bil njegov namen motiti posadko, da ne bi priskočila na pomoč. Spominjam se, da smo takoj zjutraj telefonirali v Logatec, naj s težkimi topovi z oklopnega vlaka streljajo proti Črnemu Vrhu. Poslali so samo dve granati, nato pa se topovi niso več oglasili.

Resnejši je bil peti napad v soboto, 23. septembra 1944. Napadala je Kosovelova brigada, ki je uporabljala 20-mm protiletalski top. Podobnega je imela tudi naša posadka v Hotedršici, tistega iz zrušenega zavezniškega bombnika v Žibršah, upravljal ga je Revnov Rado. Tako smo v meglenem jutranjem mraku z Ravnika radovedno gledali verige svetlečih se krogel, ki so letele med vasjo in robom gozda Babne laze zdaj z ene, zdaj z nasprotne strani. Vmes so regljale strojnice. Do pravega juriša ni prišlo, ker je bil ogenj iz bunkerjev prehud. Ravnik so otipavali bolj iz daljave. Zgodilo se je, da je krogla zadela zvon in bron je zazvenel. Popoldne so se partizani umaknili in fantje na Ravniku so šli v zvonik potrkavat.

Najhujše je bilo pri šestem napadu v soboto, 7. oktobra 1944. Sodeloval je celoten deveti korpus s petimi brigadami in osmimi topovi različnih kalibrov. Pri zavzetju Črnega Vrha so jih imeli samo pet. Za neposredni napad je bila določena Bazoviška brigada. Zjutraj je bila gosta megla. Trojka, ki je z Ravnika odšla skozi vas proti Vrbanovcu, je v megli trčila na bližajoče se partizane in v kratkem streljanju je bil menda en partizan ranjen. Trojka se je brez težav vrnila v postojanko. Na rob gozda Babne laze, kjer so bili položaji partizanskih topov, je posadka z Ravnika izstrelila nekaj težkih min in naj bi bil en njihov topničar ubit, dva pa ranjena. Položaje med Godovičem in Hotedršico so obstreljevali s topovi tudi rovtarski domobranci. Končno sta se partizanom pokvarili obe havbici kalibra 100 mm in pozno popoldne je bilo napada konec. Že dopoldne so zasedli hrib na poti med Ravnikom in Logatcem. Pobrali so precej telefonskega kabla in tako pretrgali telefonsko zvezo. Na vrhu hriba so imeli težko strojnico in zelo dobrega strelca, saj je na razdalji 1000 metrov zgrešil komaj za nekaj centimetrov. Krogla je namreč preveč korajžnemu domobrancu oprasnila vrat. Nekoliko je trpel omet, druge škode Ravniku napad ni prizadejal in spet je sledilo potrkavanje.

Mene ni bilo v sami vasi in podrobneje ne vem, kako je bilo. Kasneje smo izvedeli za podrobnosti. Kako je bilo mogoče, da je posadka, ki je štela manj kot sto vojakov, uspela odbiti napad dvatisočglave vojske. Partizanska vojska je bila zvečine slaba vojska. V kroniki Gradnikove brigade piše, koliko truda so imeli s prisilno mobilizacijo (189-192). Ko je prišla brigada prve dni februarja 1944 v Vipavsko dolino, je samo v prvem tednu mobilizirala 500 novih borcev. Nabrali so si dve sorti vojakov. Prva so bili nekdanji vojaki v italijanski vojski, stari mački, ki jim boj ni dišal in so jih morali naravnost zbezati izza zapečka. Takole piše Petelin: »Zato ni bil redek primer, da so v mnogih vaseh skojevke same pripeljali skrivače v najbližjo vojaško enoto, ali pa povedale, kje jih je najti.« Druga skupina so bili mladi neizkušeni fantje. Zato ni čudno, da so bili njihovi juriši na Hotedršico 18. marca 1944 tako klavrni. Izvedeli smo tudi, kako so jih pošiljali v napad pri najbolj široko zasnovanem napadu na vas 7. oktobra 1944. Prvi juriš ni uspel, drugi tudi ne, pred tretjim pa je komandant zagrozil: »Če ne pridete noter, vam nazaj ni treba hoditi!« Jakob Nagode, Merlakov, ve povedati, kaj je bilo tisto, kar je izbilo sodu dno. O tem piše tudi Grom (65). Kasno popoldne se je kakih petnajst najbolj srditih domobrancev pod Mihovčevim hribom v zavetju Plečnikovega zidu prebilo skozi obroč in napadlo od zunaj. Napad v hrbet je povzročil preplah in umik, saj je partizansko vodstvo ocenilo, da je prišla pomoč od drugod, kar se ni zgodilo prvič.

Spominjam se, da je bilo kmalu po napadu, ko so privedli na Ravnik Plešnarjevega Staneta, ki se je menda skrival nekje v grapi blizu doma. Bil je v partizanski uniformi in nosil puško mavzerico, zato domnevam, da se je sam predal domačinom. Po krajšem pogovoru na Ravniku so ga odvedli v Hotedršico in naprej v Ljubljano. Kaj je bilo z njim kasneje, ne vem. Grom piše v svoji knjigi (str. 87), da so ga po vojni ubili partizani.

Pa še tista z zasneženo cesto. Zgodilo se je januarja 1945, ko je zapadlo snega pol metra in več. Vas je bila odrezana od sveta. Kmečki gospodarji so se dogovorili, da je treba cesto splužiti. Nabrali so konje in sestavili vprego petih parov. Ko so bili že blizu Kalc, so se pokazali partizani, pobrali konje in jih odpeljali na Hrušico. Pravimo, bila je državljanska vojna, kjer so mrtvi in ranjeni ter gorijo hiše, a za tisto krajo konj so Hotenjci rekli: »Kar je preveč, je preveč!«

Kadar je bilo ugodno vreme, smo podnevi dopoldne gledali bele roje letečih trdnjav, ki so visoko letele bombardirat Avstrijo in južno Nemčijo ter se popoldne vračale. Ponoči pa so osamljena črna nizko leteča transportna letala nosila opremo in orožje partizanom na Vojsko. Novembra ali decembra 1944 so logaški domobranci v grapi med Ravnikom in Žibršami neke noči zakurili ognje v dogovorjenem razporedu. Zavezniški avion je s padali odvrgel pošiljko, ki je bila namenjena partizanom. V glavnem je bil plastični eksploziv zelene barve z oznako Nobel 808. Dobro je gorel in za silvestrovo 1944/45 smo ga na veliko zažigali kot pirotehnično zabavo.

Spomladi je prišel iz Ljubljane na Ravnik še en telefonist, Leon Finžgar. Menda je bil doma iz Poljčan. V Ljubljani je prej obiskoval gimnazijo. Skupaj sva šla v Vetrinje, od tam pa je bil on 31. maja odpeljan v Teharje, jaz pa v Radovljico. Menda je preživel, a srečala se nisva več.

Merlakovi: Sedijo ali stojijo pred klopjo od leve proti desni: stari                         Merlak, v naročju drži Ludvika, Pepca, mama Jožefa Zelenc, por. Nagode z                         Janezom v naročju; stara mama Micka in Jaka; zadaj stojijo: Tine Zelenc,                         Ivanka Zelenc por. Trpin, Češirkova Francka iz Žiberš, Marička Zelenc por.                         Hrovat

Slika 30. Merlakovi: Sedijo ali stojijo pred klopjo od leve proti desni: stari Merlak, v naročju drži Ludvika, Pepca, mama Jožefa Zelenc, por. Nagode z Janezom v naročju; stara mama Micka in Jaka; zadaj stojijo: Tine Zelenc, Ivanka Zelenc por. Trpin, Češirkova Francka iz Žiberš, Marička Zelenc por. Hrovat

Poleti 1944 smo nekajkrat gledali, kako so Angloameričani bombardirali borovniški viadukt. Enkrat podnevi z višine nekaj tisoč metrov, drugič ponoči, ko so najprej spustili svetlobne rakete, ki so padale počasi in močno osvetljevale teren. Pri nobenem od teh napadov bombe viaduktu niso napravile posebne škode. Tretjič so ga bombardirali v nizkem letu in ga onesposobili za promet. Nemci so potem speljali progo po daljšem ovinku.

Kasneje, leta 1945, smo skoraj vsak dan opazovali angloameriške lovce, ki so zgodaj dopoldne zelo nizko leteli nad progo med Rakekom in Logatcem ter streljali na vlake in lokomotive, če so jih opazili na poti. Nekoč je tak dvotrupni lovec tipa Lightning letel tako nizko, da je zadel telegrafski drog in se zrušil. Janez Grum piše v Zavezi (39, str. 92), da so 16. decembra 1944 odskočili trije ameriški letalci, veharški domobranci so jih skrili in nato izročili četnikom. Jaz se tega dogodka ne spominjam, čeprav smo večkrat obiskovali Veharše oziroma Mravljišče, kjer so imeli postojanko.

Marca 1945 so se začeli na domobranske postojanke partizanski letalski napadi, ki so zelo motili red in slabili samozavest. Letala so bila obarvana črno in so letela zelo nizko. Rekli smo jim Črne ptice. Klanjšček piše (str. 269), da so februarja 1945 premestili na letališče Prkosi pri Zadru 352. Eskadriljo NOVJ. Iz Zadra so letala že dosegla vso južno Slovenijo. Priletela so v dvojicah okrog poldneva po dolini od Kalc. Z Ravnika smo jih videli v isti višini ali celo od zgoraj navzdol. Bila so lovsko-bombniška enomotorna, oborožena s štirimi raketami zrak-zemlja, razmeščenimi pod krili in topom ali strojnicami. Nekajkrat so Hotedršico samo preletela, ker so šla napadat Idrijo. Nekega lepega dne pa so sprožila rakete in strojnice že pred začetkom Hotedršice ter naredila precej škode. Vas so samo hitro preletela in ni jih bilo več. Najhujše je bilo, ker pred njimi ni bilo mogoče zavarovanje in tudi ne pravočasen alarm.

Najhujši napad je bil na belo soboto 7. aprila 1945 ob enajstih dopoldne. Doživel sem ga osebno na poti z Ravnika proti Hotedršici. Priletel je en sam lovski bombnik. Pod krili je imel obešeni dve veliki, dobro vidni bombi, najbrž 200-kilogramski. Prvo je izpustil na sredo vasi. Padla je kakšen meter od vogala domobranskega poveljstva v Boštenčkovi hiši in izkopala nekaj metrov veliko jamo. Od enonadstropne kasarne je ostal samo kup opeke. Življenje so v porušeni hiši izgubili trije domobranci: Jože Gruden, Grudnov, 1926, Albin Gantar, 1926, Jože Rudolf, Bezenčkov, 1905.

Ker je letalo odvrglo samo eno bombo, ga je vidno vleklo postrani, tako da je bilo nagnjeno. Obrnilo se je in letelo proti cerkvi sv. Barabare. Domnevam, da je hotel pilot zrušiti tudi to, kaže pa, da ni upošteval, da je letalo nagnjeno. Ko je bil vštric z njo, je spustil še drugo bombo. Padla je na njivo na južnem pobočju hriba Sv. Barbare, kjer razen jame ni napravila nobene škode. Od tedaj so se domobranci in vsi ljudje vsak dan zjutraj selili iz vasi na prosto in se proti večeru vračali vanjo. Pri hiši št. 89 je bil ob drugem napadu letal ubit še domobranec Jože Brus, 1906. To je povzročalo nered in nemir. Vendar ne za dolgo. Bližali so se usodni majski dnevi in za 1. maj je zapadel celo sneg. 4. maja se je dokaj prijazna ravniška zgodba zame končala. Zaradi prodiranja 29. hercegovske divizije JA od Postojne proti Ljubljani smo se morali brez strela umakniti.

Šele s 1. majem 1945 sem začel pisati dnevne zapiske, ki so se sicer na srečo ohranili, a niso predmet sedanjega psianja. O tem pa ob drugi priliki.

5.1.6. V vojni se ne smemo bati uničevanja celih vasi!

Partizani se ognja niso branili, spomnimo se samo na Žvirče in Hinje, zlasti ne, kadar so napadali: Suhor, Ajdovec, Grahovo, Črni Vrh nad Idrijo in drugo. Pri prebiranju njihove literature pade zato v oči neverjetna taktika, ki jo očitajo svojim nasprotnikom. Ti naj bi namreč začeli sami požigati hiše na obrambni črti, kadar so se znašli v stiski. Na ta način naj bi si razsvetlili prostor in si ustvarili ognjeni ščit. Te vere se kot slepci oprijemajo partizansko usmerjeni oškodovanci v Črnem Vrhu nad Idrijo. Zahtevajo denar za hiše in gospodarska poslopja, uničene ob napadu na vas 1. septembra 1944 in za katere ni dvoma, da so jih požgali partizani.

Župnik Jožef Ferkulj (1902-1991 Florida)

Slika 31. Župnik Jožef Ferkulj (1902-1991 Florida)

Ob napadu 18. marca 1944 so jih začeli požigati zvečer. V Košu je imel hišo in mizarsko delavnico Tine Rupnik, Strojarjev. Bila je ena od petih hiš, ki so jih požgali takrat. Sina Franceta že ni bilo več. V jeseni 1943 je bil mobiliziran z drugimi v partizane in je čez nekaj tednov padel pri Kočevju, kjer je tudi pokopan. Da imajo opravka z družino, ki ima padlega partizana, je bil za partizane lanski sneg. Hčerke Pavle ni bilo doma. Očeta Tineta z ženo so spodili iz hiše, prej pa nič povedali, kaj nameravajo storiti. Ničesar nista smela vzeti s seboj. Nato so zakurili sredi hiše, mizarske delavnice in v skednju. Zgodilo se je nekaj sto metrov zunaj varovalnega obroča, ko je bilo boja skoraj konec.

Pet hiš je zgorelo tudi ob partizanskem napadu 7. oktobra 1944. Zanje piše Klanjšček (str. 277), da »je posadka vendarle zdržala, ko je zvečer sama zažgala nekaj poslopij, da bi si osvetlila prostor pred svojimi obrambnimi položaji«. Vsaj eno hišo so takrat zažgali izstrelki. O tem ve povedati Nikolaj Trpin, doma V gričih:

Začeli so zgodaj zjutraj z vso silo, z minometi in topovi, slišali so se klici na juriš, mimo nas so zdrveli kot strela. Kmalu je prišel v hišo partizan, strašno velik, in rekel: »Zdaj jih imamo že v rokah!« Potem je zagorelo. Zatekli smo se v klet in tam ostali ves dan. Vedeli smo, da zgoraj gori, nikamor se ni dalo. S hleva smo imeli napeljano vodo, s katero smo ves dan polivali vrata, da ne bi zgorela.

5.1.7. Karel Nagode, Leban:
Sovražna literatura

Povedal vam bom, kaj vse se je dogajalo s to knjigo, skozi koliko rok je šla, pa lahko vidite sami, da je kot nova. Takole je bilo. Sestra Jelka se je leta 1956 poročila z Urbanom Plešnarjem iz Godoviča, Golčanom. Čez dve leti sta šla s trebuhom za kruhom v tujino. Pobegnila sta čez mejo, prišla v Francijo in se ustalila v Marseju. Ko sta dobila francosko državljanstvo, sta se začela vračati domov. Bilo je leta 1977, ko je šel njihov starejši sin v prvi razred in oče Urban je iskal slovenske knjige, da bi jih fant bral in ne pozabil domovine. Stopi v knjigarno, ki je imela knjige iz vse Evrope, in zagleda knjižico z značilnim naslovom: Revolucija v Hotedršici. Kupi jo. Vsebina ga pritegne, zlasti fotografije z znanimi obrazi. Ko je bil po tistem poleti doma, je naletel v gostilni na miličnika Vinka Žgavca, ki je delal v Logatcu, doma pa se rad šopiril s svojo uniformo. Pogovarjali so se tudi o partizanih in domobrancih, beseda je dala besedo in Urban mu reče: »Saj je bil tvoj brat France, ki živi v Kanadi, tudi v Hotedršici pri domobrancih!« »O, to pa ne! To pa moj brat že ni bil.« »Poslušaj, drugo leto ti bom prinesel fotografijo, pa boš videl.«

Tako se je tudi zgodilo. Leta 1978 sta se spet dobila. Svak s knjigo, miličnik radoveden: »Pokaži, pokaži!« »Ne, ne dam ti je!« Potem pa jo je le dobil v roke, hop v žep in z njo na policijo v Idrijo. Zvečer se brijem v kuhinji, pa na vrata dva miličnika z orožjem v roki: »Z dovoljenjem, z dovoljenjem!« Z džipom sta se pripeljala iz Idrije: »Nič se ne bojte, umirite se!« Po glavi mi je vrelo. Ali je morda kaj narobe z našim fantom, so se tepli ali se mu je kaj pripetilo z avtom. Malo prej smo mu kupili fičkota. Potem pa reče eden od njiju: »Ali se nahaja tu neki Plešnar Urban?« Pritrdil sem, pri tem si pa mislim, ali je on kaj ušpičil, morda s kakšnim orožjem. »Ne, nič, nič, samo informacije bi radi.« Avto je stal s prižganim motorjem in žarometi. Rečem jim: »Ugasnite luči na avtomobilu, kaj ne vidite sosedov, kako zijajo!« Trdila sta, da se ni prijavil. »Kako se bo, ko je ravnokar prišel, danes pa je sobota!« »Kje se zadržuje?« »Pri nas večinoma, potem pa gresta na obiske v Godovič, Trzin, žlaho imata v Kovorju, Kočevju in Kopru. Zdaj sta gotovo v Godoviču.« Vse sta popisala: imena in naslove, kjer bi se lahko ustavila, znamko avta: Peugot 304, samo za registrsko številko nisem vedel. »Hvala!« in gresta skozi vrata.

Iz vojaške bolnišnice v Ljubljani: zadaj v sredini Franc Nagode,                         Mlinarjev

Slika 32. Iz vojaške bolnišnice v Ljubljani: zadaj v sredini Franc Nagode, Mlinarjev

Čim odideta, se vrne sestra z možem. »Glih zdaj so odšli policaji. Vaju so iskali, morali ste se srečati na cesti.« Pa Jelka možu: »Ali si tisto knjigo komu kazal?« Kislo ji je odgovoril: »Žgavec jo je vzel.« Malo sta pojedla, pa šla. Odpeljala sta se v Koper k sestri. Avto sta parkirala pred njeno hišo. Drugo popoldne sta videla skozi okno, da so ju odkrili. Številke hiše niso vedeli, zato so postavili policijsko zasedo pri avtu. Čakajo: ura dve popoldne, ura tri popoldne, nikamor se ne premaknejo. Pa mu reče sestra: »Urban, kar si zašpilal, skuhaj!« Pride do avta, legitimirajo ga, potem pa: »V imenu postave ste aretirani!«

V Novo Gorico na sodišče. Hoteli so, da vstopi v njihov avto, pa se je uprl. »Svoj avto bom vozil sam.« Policaji pred njim, Urban z družino za njimi. Bila je nedelja in sodišče zaprto. Žena in otroka v hotel, Urban pa v arest. Drugo jutro pred sodnika. Zaslišuje ga, kje je knjigo dobil. Razlaga, kako je prišel do nje: »Fant je začel hoditi v šolo. Želeli smo, da bi znal brati slovensko. Šel sem v knjigarno, če bi našel kaj pravega. Saj ni nič posebnega, piše, kako je bilo med vojno, nič takega.« Sodniku ni nič prav, zlasti to ne, da Urbanu ne more nič, ker je tuji državljan. Nazadnje jih peljejo do obmejnega bloka, policija z avtomobili spredaj in zadaj, Fancozi v sredini. Še enkrat so pokazali dokumente, pa marš v Italijo!

Zlasti meni je bilo žal za knjigo. Urban mi je obljubil drugo in je besedo držal. Kam bi jo skril: v zračnico, pod preprogo. Domislil se je: otrok je majhen, pa jo je skril v pokakane plenice. Na meji so vse pregledali, otroške navlake pa se niso dotaknili. Dal mi jo je z opozorilom, naj jo dobro skrijem. Zaklenil sem se v sobo, kot da sem v arestu, zagrnil okna in se spravil nanjo. Bral sem in bral, in ko sem prišel do konca, spet začel s prvo stranjo. Vso noč in ves dan. Nato sem jo skril v vojaški kovček. Imel je predal, kamor sem pri vojakih spravljal denar. Po padcu komunizma smo na Mihovčevem hribu postavljali evharistični križ, prejšnjega so po vojni požagali. Celo betonski postavek so nenamerno razstrelili, ko so ob proslavljanju 1. maja v luknjo, kamor je bil prej zataknjen leseni del, natlačili razstrelivo. Povedal sem jim, da je bil visok najmanj sedem metrov. Zavrnili so me: »Ne, ne! Kakšnih sedem metrov! Ne več kot tri ali štiri!« »Poslušajte, bom prinesel dokaz.« Pridem s knjigo na sestanek, ne povem, kakšne sorte je. Pa je bilo že po letu 1990, tak je bil še vedno strah. Samo sliko sem jim pokazal, nič drugega se ni videlo in jih prepričal. Postavili smo tako velikega, kot je bil prej. Rupnik Ivan iz Novega Sveta ga je stesal. Potem sem knjigo posojal, nazadnje Korlu, ta pa nikakor, da mi jo vrne. Saj se da prebrati v nekaj dneh. Trdo sem ga prijel, pa se je izgovoril: » Janezu sem jo dal, pa Štefki in Andreju, Ivanka bi jo tudi rada imela, pa še žena in njena sestra.«

Miličnik Vinko se je upokojil, živel v Godoviču, se zapil in umrl. Nikdar mu nisem očital grdobije, njegov brat France v Ameriki ga je preživel za celo desetletje.

5.1.8. Marija Rupnik:
Takim, kot je vaš oče, se svečk ne sme prižigati!

Ko so ga 13. junija 1944 leta odpeljali in ga teden dni kasneje pahnili v brezno v Zagori, je imel naš tata Štefan Menart 50 let. Deset otrok nas je ostalo za njim. Dolfi je bil po vojni ubit kot domobranec, Štefan je umrl star štiri leta, ker se mu je zavozlalo črevo, osem pa nas je še živih: Jože, Elica, Zvonka, Pepca, Tilka, Albina, Fanči, pa jaz Marija, najmlajša. Takrat sem bila stara tri leta in se nič ne spomnim. Mama in sestre so mi pravile o tem.

K nam domov v naselju Vitez v Novem Svetu je 13. junija 1944 zvečer prišlo takole deset partizanov. Med njimi je bil tudi sovaščan Jože Brenčič: »Kje je pa Štefan?« Bil je še v štali in nekaj futral. Klicat so ga šli v hlev. »Štefan, bi nam šel pot kazat na Javornik?« »Ja,« je rekel ata, »kako bom šel, ko še nikdar nisem bil gor!« Nekaj časa so se pregovarjali, potem pa je stopil predenj eden od njih in rekel: »Tovariš, v imenu Osvobodilne fronte te aretiramo!« Mi otroci smo bili že v postelji, ko se je prišel preobleč. Poslovil se je od žene Tončke, naše mame, in nas. Vsakemu je dal roko. Tudi k svoji mami Ivani je v kamro je šel, kjer je ležala. Vzeli so tudi soseda, bratranca Janeza Menarta, Burnikovega. Tega so čez nekaj dni izpustili. Sorodnici, Eličini tašči, je govoril: »Štefana ne bo nikoli domov!« Dolgo nismo vedeli, kje je ostal, in tudi ne, zakaj so ga odpeljali. Takole se je zgodilo prej. Grabili so steljo. Pa je sosedov, ravno Janez Menart, našel tisto stvar, neeksplodirano granato ali nekaj takega. Pokazal jo je atu, ta pa je rekel: »To moramo uničiti, da ne bo nesreče.« Zakuril je ogenj in reč vrgel vanj. Hudo je počilo, kar naj bi slišali tudi partizani, ki so bili v bližini. Osumili so ga, da je dajal znamenje domobrancem v vasi. Ne vem, če so verjeli v to; lahko zaradi Dolfija, ki je imel takrat 18 let in bil pri domobrancih v Hotedršici. Hoteli so se ga pač znebiti. Nismo vedeli, kam so ga odpeljali. Mama je po vojni hodila naokrog po gozdovih in iskala grob. Govorili so namreč, da leži v nekem kopišču. Celo kopat so hodili, našli pa nič. Slutili smo, da nekaj ljudi ve.

Potem pa je brat Jože doživel tole. Kar sam bo povedal:

Zgodilo se je malo prej, preden sem šel k vojakom. Fantje smo igrali neke igre in šli zvečer po vajah v gostilno. Polna je bila. Dobili smo možakarje, vsi so že majčkeno popili. Pa se je spravil name Jože Brenčič, ravno tisti, ki je prišel po tata. Pravite, da je poleti 1942 skupaj z Ivanom Korenčem z Ravnika ustrelil župnika Jožeta Geohelija. Začel je obljubljati, da mi bo pokazal, kje je oče: »Samo bojim se, da se mi boš maščeval, da bi me pahnil.« Za menoj je sedel Franc Vavken – Popit, po vojni komisar v Logatcu, in videl, kaj se pogovarjava. Stopil je k njemu in ga nadrl: »Pust ga pri mir!« Potem pa meni: »Ti pa ne poslušaj njega, ki nič ne ve, jaz pa vem. Če bo šel kdo pokazat, ti bom jaz!« Bilo je samo tisti večer. Zjutraj nista vedela nič.

Jože nadaljuje:

Potem pa se je zgodilo, da je leta 1972 bratranec Jože Menart, Burnikov, brat tistega Janeza, ki so ga odpeljali skupaj z našim tatom, poročen je bil v Logatcu, hudo zbolel. Povedali so mu, da so mu meseci šteti. Poklical je mojo sestro Pepco Cigale, ki je bila in še vedno živi v Gornjem Logatcu. Tam je delala kot trgovka. Ženo je poslal, da ji je šla povedat. Začel je takole: »Veš, tole ti rečem. Rad bi, da bi vi otroci izvedeli, kje imate očeta. Vem, kje je pokopan.« Pripovedoval ji je, da je prišel kot gozdni delavec v stik z Vinkom Brusom, ki je tudi delal pri gozdnem revirju Postojna. Gozdnih cest po vojni ni bilo toliko kot sedaj. V gozd se je šlo za cel teden. Ni bilo prevoza in je bilo treba peš. Bajto so jim naredili. Pa je ves dan padal dež in so bili mokri in niso mogli nič, ves dan so sedeli v baraki in govorili vse sorte. Pridružil se jim je delovodja ali gozdar in rekel: »Tamle gor je brezen. Med vojno smo noter metali take ljudi, tudi nekega Štefana iz Novega Sveta.« Vinko je poskočil: »Kaj iz Novega Sveta, saj sem poznal tega človeka!« Ko je to izrekel, je bilo konec. Če bi bil tiho, bi izvedel še kaj.

Tine Rupnik: padli sin in požgana hiša

Slika 33. Tine Rupnik: padli sin in požgana hiša

Marija Rupnik nadaljuje:

Vinko Brus je doma iz Novega Sveta, poročen v Podkraj. Brezno mu šel logar kasneje vseeno pokazat: »V tem grobu je pokojni Štefan!« Šli so k Vinku, sestra Pepca z možem ter možakar Jože Menart, ki mu je pravil, da ve, kje je. Naj nas pelje v gozd: »Joj, to je že toliko cajta. To se je zaraslo, to se spremeni!« V resnici se je bal. Končno smo ga prepričali, da smo šli. Z avtom smo se odpeljali gor, sestra Pepca z možem in Jože. V Zagoro, visoko v Hrušici, sredi vrhov, visokih 900 metrov, z 150 metrov nižjimi vrtačami in dolinami, nedaleč od Polšakove gozdarske koče. Menart je ostal v avtu, ker je bilo treba še peš, možak je bil že reven. Vinko jih je peljal do brezna. Pol ure hoje po vzhodni strani Klešnega vrha do kotanje in križišča. Tam so imeli partizani med vojno tabor. Od tam pa gor po drugem griču sto metrov. Brezno je bilo zavarovano z bodečo žico. Štiri metre široka luknja v bregu, dna ni bilo videti. Tudi ne, da bi ga razstreljevali. Jamarji so kasneje zlezli vanj in izmerili, da je skoraj navpično in globoko nad 80 metrov. Proti dnu se oži, do konca se ne da priti, ker je dno zabito z dober meter dolgimi bukovimi debli. Jože Menart je kmalu po tistem umrl. Materi nismo povedali, da smo našli grob, da je ne bi prizadeli, saj se je že sprijaznila z usodo. Umrla je leta 1976.

Zdaj so napravili vleko v hrib prav mimo brezna, da ga je lažje najti. Vsako leto smo okrog vseh svetih hodili k jami, tudi za sv. Štefana, če je bilo lepo vreme, in okrog 20. junija, ko naj bi ga bili ubili. Prižigali smo svečke in nosili cvetje. Tako smo prišli tja tudi za vse svete leta 1985. V skupini smo bili sestra Zvonka, njen sin Janez in njegova žena Jelka, ki je bila v visoki nosečnosti, in jaz. Dali so si opravka okrog jame, kar planeta izza skale na bregu policaja z naperjenim orožjem: »Roke gor!« Z dvignjenim rokami smo stali pred njimi kot zločinci. Očitali so nam, da smo prej hodili ponoči kot tatovi in nas zato niso dobili. Razlagali smo, da to ne drži, da smo šli vedno samo podnevi, še takrat smo komaj našli. Poklicali so marico in nas peljali v Postojno, nas popisali, ločeno zasliševali in pobrali prstne odtise. Niso rekli, da v jami ni nikogar. Vpraševali so nas, kdo nam je povedal. Rekli smo za Vinka in da je že umrl. Miličnik je bil zelo mlad in ves zavzet: »Takim, kot je bil vaš oče, se svečk ne sme prižigati!« »Vi ne morete vedeti, kakšen je bil.« Potem smo se pogovorili. Saj smo bili čisto mirni, nikomur nismo nič naredili. Kasneje je eden od policajev celo rekel, da bi lahko zahtevali izkop, kar pa bo težko, ker jih je še dosti notri. Iz Hoteršice je bil partizan, ki je povedal po vojni, da je bilo okrog jame vse rjavo zaradi plinov ali ne vem več česa. Brat Jože je pripovedoval policaju, ki ga je poznal v Ljubljani, kaj se je zgodilo s sestrami, kako so prej leta nemoteno hodili in jih niso nikoli dobili. Ta mu je odvrnil: »Jože, nikoli mi nisi povedal, da si imel tudi brata. Ni samo oče, tudi brat je notri!«

Rupnikovi, Strojarjevi s Koša

Slika 34. Rupnikovi, Strojarjevi s Koša

Dobro leto po tistem, ko so nas vlekli v Postojno, je prišel k nam z lovci vred Jakob Brenčič, brat tistega Jožeta, ki je bil zraven pri očetovi aretaciji. Nabit, pod alkoholom. Sestri Zvonki je rekel »Dekle, a veš, da nisem jaz gnal tvojega očeta, sem samo Šoštarja.« Odvrnila mu je: »Saj naš oče pa je bil Šoštar!« Ni se dal zmesti in je nadaljeval s svojim: »Zjutraj sem prišel mimo, videl sem njegov suknjič, očala pod grmom in si mislil: Štefana že ni več.«

Brat Jože ve povedati še tole:

Pred nekaj leti sem šel v nedeljo pogledat, če je kakšen lešnik ali taka reč po grmovju; ni bilo veliko. Bil sem z avtom. Sklenem, da grem še v Hotedršico na pivo, potem pa domov. Naročim nekaj za pit. Gostilna je bila skoraj prazna. Pa pride v gostilno ta človek, Jože Brenčič. Bil je že reven, kar v copatah. »Ali se žiher k tebi usedem.« »Jože, kar!« Sredi razpravljanja na lepem reče: »Saj bi te nekaj vprašal, pa je nerodno, ali bi te ali ne. Saj kakor vem, ste očeta tle pripeljali.« Ne vem, kje sem dobil toliko moči: »Ne, Jože, « mu odvrnem, »glih tam, kamor ste ga dali, smo ga pustili.« Možakar je začel jokati, da ni nič kriv, da mu je hudo, ker se je tako naredilo: »Zadnja dva dneva sem ga v taboru res stražil. Kdo ga je, kako ga je in zakaj, ne vem. Kar en dan sem zagledal na smreki njegov rekelc in vedel, kaj so mu naredili.« Nisem mu vsega verjel, mislim, da je bil zraven.

Marija Rupnik:

Lani smo ob breznu postavili križ z napisom. Bilo je 14. novembra 2002. Blagoslovil ga je Janez Kompare, župnik iz Dolenjega Logatca. Štiri hčerke smo bile tam: Pepca, Elica, Zvonka in jaz, brat Jože z ženo Mileno, njuna otroka in še veliko drugih.

5.1.9. Ivan Rupnik:
Padli partizan Janez Rupnik
(1906–1943)

Moj stric, materin brat, je napisan na partizanskem spomeniku, ki stoji ob Hotenjci sredi vasi. Pa so ga ustrelili partizani sami, in kot pravite vi, prav tistega dne in ravno tam kot štiri prisilne mobilizirance iz Horjulske doline. Prignali so jih v Leskovico pod Blegošem, tam pa ob nemški ofenzivi 18. novembra 1943 postrelili. Bili so Ludvik Lavriša, Janez Marolt, Gregor Setnikar in Andrej Petrovčič. Strica Janeza je oktobra 1943 mobilizirala ena od brigad Triglavske divizije, verjetno Gradnikova. Z enoto je nazadnje prišel pod Blegoš. Nastanili so se v vasi. V nemški ofenzivi, imenovala se je Traufe, so bili 18. novembra 1943 napadeni. Janez je bil hudo ranjen, raztrgalo mu je nogo. Partizani so se odločili za umik. Za Janeza so odredili spremljevalce, ki naj bi nosili. Odklonil je in izjavil, da noče nikamor. Rekli so: »Greš ali ne greš?« Ko je na ponovljeno vprašanje odgovoril isto, so ga ustrelili. Strah jih je bilo, da jih ne bi izdal. Partizan, ki nam je o tem pravil, je rekel: »Čisto po neumnem je padel.« Vi trdite, da so isto naredili s štirimi iz Horjulske doline. Tem niso niti dali orožja, ker so jih imeli za nezanesljive, krivdo pa naprtili Nemcem. Klanjšček piše o Triglavski diviziji in njenem preboju iz Leskovice proti Cerknemu: »V noči 18. na 19. november so se iz obroča umaknili zadnji partizanski bataljoni (str. 208).«

Kmalu je njegova sestra Micka, moja teta, pri kateri sem bival vso vojno, izvedela iz zanesljivih virov, kaj se je zgodilo. Prijokala je domov in povedala, da je Janez mrtev in kdo ga je ustrelil.

Ko so v Hotedršici postavljali partizanski spomenik, jim je zmanjkalo imen. Borci so prišli do nje in ji ponudili uslugo: če dovoli, da brata napišejo na spomenik, bo dobivala partizansko priznavalnino. Napisali bodo, da je bila prej njegova gospodinja. Bila je zmedena. Zato nas je prišla vprašat, kaj naj stori. Sestra Neža je odločila: »Ničesar nimaš, ne premoženja, ne dohodkov, v letih si. Vzemi in daj ga gor!« Tako je do smrti dobivala partizansko pomoč. Zato Janeza na naš spomenik nismo napisali, ker je že tam. Kaj hočemo, tudi živeti je treba!

5.1.10. Ali je dovoljeno med sovražno okupacijo ostati živ?

Končujemo z našim sprehodom po novejši zgodovini Hotedršice. Ko smo brskali po njej in obiskovali tiste, ki kaj vedo, so nas starejši lepo sprejeli in bili vedno pripravljeni za pogovor. Tudi za to so poskrbeli, da smo imeli, ko smo se vračali domov, če se izrazim svetopisemsko »oči motne od vina in usta bela od mleka«. Njihovi otroci so bili že bolj zadržani, predvsem jih je bilo strah, da se ne bomo šli politiko. Vnuki, zlasti tisti na pragu polnoletnosti, so nas začudeno gledali. Vpraševali so se in včasih tudi nas, kaj to meljemo in tuhtamo in koga to zanima. Pa niso navadni vnuki, ravno njihovi stari očetje, strici in stari strici so bili med najbolj zagretimi uporniki, ki so s svojo hrabrostjo in domiselnostjo dosegli, da je bila vas med vojno varna ne samo za vaščane, ampak tudi za dvesto beguncev, ki so si poiskali zavetje. In ravno njihove babice, tete in stare tete so bile tiste, ki so bile po vojni deležne svojevolje zmagovalcev in nosile težo brezupnega življenja.

Štefan Menart (1894-1944)

Slika 35. Štefan Menart (1894-1944)

Hotenjski domobranci so zares varovali vas in njene prebivalce. Dopuščali so drugačnost, morda bili celo preveč popustljivi do terencev, saj so jim ti marsikatero zakuhali. Sedemdeset fantov in mož, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja ali ostali doma in se javili, je bilo pa darovanih »na žrtveniku svobode« za lepši svet. Ostala je, kot govori Jerman v Cankarjevih Hlapcih, »navadna drhal« in ta je krojila usodo vasi.

Iz napisanega je jasno, da je bilo partizanom za okupatorja figo mar. Zato so se poleti 1944 dogovorili z njim, da se ne bodo napadali. Žrtev tega dogovora je bila postojanka v Črnem Vrhu nad Idrijo. Ni namreč dvoma, da se je 1. septembra okrog 7. ure zjutraj pripeljal na logaško železniško postajo Rupnikov bataljon. Tam je že torej bil uro po začetku napada na postojanko. Vojaki tega bataljona so si dali ves dan veliko opraviti in so skrbno česali gozdove po Hrušici okrog Grčarevca. Vse, kar so dosegli, je bilo razbitje nekajčlanskega rajonskega odbora Logatec. V roke jim je padel tudi načrt obrambe Hotedršice, ki so ga narisali domači terenci. Skoraj neverjetno je, kar piše Vinko Udovč v kroniki o Rupnikovem bataljonu: »Osebno sem bil poslan v zasedo na križišče Kalce. Bilo je mirno ves dan. Proti zatonu dneva je bila naša zaseda poklicana nazaj, se zbrala z bataljonom in se podala na postajo Logatec.«

Tri reči so, ki so spodbudile osnovanje postojanke, katere ustanovitev je bila videti nespametna in nevarna: partizanska prisilna mobilizacija, strah pred povračilnimi ukrepi okupatorja zaradi nepremišljenih partizanskih akcij – Godovič, in splošna beda. Mednarodna zakonodaja natančno predpisuje, kakšne morajo biti razmere na ozemlju, ki je okupirano po tuji vojski. Okupator nima samo pravic, ampak tudi dolžnosti. Predvsem mora zagotoviti red in mir. Če tega ne zmore, mora izbrati način, ki se ponuja: spodbuditi mora domačine, da ustanovijo takoimenovano redarstveno policijo. Domobranska vojska v Hotedršici je častno opravljala ravno to. Ni se izživljala nad političnimi nasprotniki, nad nobenim ni dvignila usodne roke, največ, kar je naredila, je bilo, da je najbolj nadležne zoprneže poslala v internacijo.

Žrelo

Slika 36. Žrelo

Okupacija je za narod ponižanje in nesreča, kot narod smo bili dolgoročno res obsojeni na izginotje, ne pa Slovenci kot prebivalci te dežele. Ljudje so imeli pravico do življenja. Prav znosno življenje v okupacijskih razmerah je tisto pravo, šlo je za skrb za golo preživetje. Zato ihta na revolucionarni strani, ki jo razberemo iz okrožnice partijskega sveta 30. divizije, ki je izšla 21. marca 1944, torej tri dni po silovitem, a brezuspešnem napadu na postojanko: »Tovariš Tito, sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije in vodja naše partije, je kot glavni poveljnik NOV in POJ dal povelje za splošno ofenzivo … Prvi cilj naše ofenzive: utrjena domobranska postojanka Hotedršica, ni bila zavzeta. Krive so največ pomanjkljivosti organizacije ter sama izvedba operacij. Hotedršico napadamo še enkrat, ker mora pasti. Osvojitev te postojanke je velikega vojaškega pomena, še bolj pa političnega … « No, in to bi rekli. Nazadnje je vse politika, tudi to, kje bomo speljali pločnik!

Kakšen svet bomo naredili? Kakšnega bodo gledale te oči?

Slika 37. Kakšen svet bomo naredili? Kakšnega bodo gledale te oči? Mirko Kambič

6. Iskanja in besede

6.1. Zanje

Dolgo sem pisal,
zbiral besede in misli,
pregnetal jih in spreminjal,
iskal preizkušene knjige
ter silno pazil;
čakal sem leta in leta
in pri tem mislil
nanje,
ki sem jih cenil.
Počakajte, ah, počakajte!
Vse to sem pisal
v upanju,
da boste brali,
najprej vi,
ki poznate moj svet,
ki ste ga doživeli
in bili tam v najtežjih letih.

Avtor: France Papež

6.2.

6.2.1.

V upanju, da boste brali

Slika 38. V upanju, da boste brali Mirko Kambič

7. Slovenske teme – poletje 2003

7.1. Vrnitev k svojim

Avtor: Anton Drobnič

7.1.1.

Preden sem začel pisanje tega prispevka, so me obvestili, da sem na tajnem seznamu CAE vpisan pod dvomljivim naslovom 55000. Svoje mnenje o tem vpisu sem povedal v pogovoru za revijo MAG v začetku maja.

7.1.2.

Slovenci smo meseca marca 2003 storili korake, ki smo jih pozabili napraviti oziroma jih nismo mogli ali znali napraviti ob osamosvojitvi leta 1991. Z odločno večino smo na referendumih o vstopu v evropske in v evroatlantske povezave zapustili 60-letno tavanje po totalitarnem boljševiškem vzhodu, »temeljni pridobitvi« mitskega NOB, in se odpravili proti demokratičnemu zahodu. Druge države rdečega vzhoda so iz totalitarnega komunizma izstopile in se na pot demokratičnega življenja usmerile že pred leti. Slovenci smo zopet imeli smolo: leta 1991 smo izstopili iz komunistične Jugoslavije, vendar pa nismo šli iz komunizma, kot so to storile Poljska, Češka, Madžarska, Romunija, Bolgarija itd. Veselje ob lastni samostojni državi je mnogim zameglilo pogled, da niso videli, da nam tudi v novi državi še vedno vlada ista komunistična elita pod drugačnimi imeni. Da smo šli iz sovražne države in ne tudi iz sovražnega totalitarnega režima. Šele dvanajst let kasneje smo to usodno napako vsaj formalno popravili. Postali smo del demokratičnega sveta.

Dejansko pa se tudi sedaj ni še nič spremenilo. Zadnji voditelj komunistične diktature v Sloveniji Milan Kučan je z zakonom dobil priviligiran položaj nekdanjega predsednika republike in bo še naprej za državni denar slavil krvavo totalitarno nasilje in komunistično revolucijo kot osvobodilni boj. Nekdanji predsednik totalitarne Jugoslavije Janez Drnovšek je postal predsednik pravne Republike Slovenije. Vse najvišje državne službe tako v zakonodajni, izvršni in pravosodni oblasti še naprej vodijo nekdanji funkcionarji totalitarnega sistema, preoblečeni komunisti ali njihovi nasledniki, od katerih si le malokdo prizadeva v resnici spremeniti svoje mišljenje in delovanje. Zavrgli pa so partijske uniforme in si nadeli civilna oblačila. Življenje in javne zadeve v formalno demokratični državi so zato še naprej pod mogočnim nadzorom in vodstvom nekdanjih vojakov revolucije in funkcionarjev totalitarnega sistema. Takšno stanje podpira tudi velika večina javnih sredstev obveščanja, kar naj bi ustvarjalo videz in občutek zakonitosti in normalnosti nekdanjega zločinskega sistema.

V takšno zatohlo stanje slovenske sedanjosti se je pred dnevi preko Nove Zelandije in Tajske v internetni obliki vrnila vsemogočna udba, tajna politična policija nekdanje komunistične diktature. Udarila je kot strela z jasnega neba. Na svetovnem medmrežju je bil objavljen tajni seznam voditeljev, agentov in sodelavcev tajne komunistične policije in njenih takšnih in drugačnih žrtev, vseh oseb, o katerih je udba in kasnejša SDV v Sloveniji vodila svoje tajne evidence. Na vseh koncih so zatulile alarmne sirene, vladajočo koalicijo je prevzel preplah.

Simbolna vrnitev udbe na njej neprijazen način z javno objavo njenih evidenc je pokazala pravo stanje slovenske sedanjosti, kot smo jo pokazali na začetku tega sestavka. Formalno demokratična in pravna država se je ob simbolnem napadu na prejšnjo komunistično oblast v resnici odzvala enako kot nekdanja udba. Ministrstvo za pravosodje je hipoma in kar ustno zaprlo ustrezni del svetovnega spleta in onemogočilo vpogled v objavljene tajne dokumente. Policijski minister je nemudoma začel iskati krivce za objavo, državno tožilstvo je takoj začelo z ugotavljanjem, ali niso bile nezakonito razkrite državne skrivnosti in kršeno varstvo osebnih podatkov, parlamentarna komisija je hitro začela ugotavljati, kakšna škoda naj bi z objavo nastala državi, zunanje ministrstvo pa, kako bi lahko ukrepali proti zunanjemu naročniku objave. Vladajoči politiki in javni mediji so po prvotnem molku zaradi presenečenja in pomanjkanja navodil kmalu zagnali vik in krik o podlem udarcu proti demokraciji, o izdajanju državnih skrivnosti in nezakoniti objavi osebnih podatkov, predvsem pa začeli razpredati o političnem ozadju te objave.

Temeljni državni organi in njihovi voditelji so se v trenutku pokazali takšni, kot v resnici so: kot pripadniki nekdanjega totalitarnega sistema, kot funkcionarji nekdanje komunistične Jugoslavije. Takoj so se dvignili, postavili v vrsto in v obrambo nekdanje totalitarne države, njenih tajnosti in njene politične policije poteptali temeljna pravila demokracije in načela pravne države. Prvič v času samostojne Slovenije so nezakonito uvedli uradno cenzuro. Udba se je vrnila k svojim!

Hiša v senci

Slika 39. Hiša v senci Marijan Tršar 1940

Za visokega predstavnika vladajoče liberalne demokracije Gregorja Golubiča je po njegovi izjavi v televizijski oddaji žalostno, da se v Sloveniji ukvarjamo s seznami udbe. Za LDS ni žalostno, ker so ti seznami nastali, ampak obžalujejo, ker seznamov ne pustimo v miru, še naprej v tajnosti in v nadaljnje izkoriščanje avtorjem in njihovim naslednikom. V resnici pa ni žalostno, da se sedaj ukvarjamo s temi seznami, žalostno je, da se slovenska država ni že prej ukvarjala z njimi. Tajne arhive nekdanje politične policije je bila pravna država dolžna objaviti že iz navadne obzirnosti do številnih žrtev totalitarnega sistema, iz politične higiene mlade demokracije in iz državotvorne misli nove države, ki bi jo jasno ločila od stare diktature. To je bila Slovenija dolžna storiti tudi kot članica Sveta Evrope, katerega skupščina je v svoji resoluciji določila, da je treba razkriti arhive in delovanje tajnih služb komunističnih totalitarnih držav.

Objava tajnih seznamov zato ni udarec demokraciji, kot tožijo dediči komunizma, ampak je udarec demokracije. Neposreden, brezobziren udarec demokracije, udarec naravnost v postkomunistični obraz države, ki v dvanajstih letih ni zmogla strokovne in kulturne objave teh seznamov, države, ki noče niti pravno niti politično končati obdobja NOB-jevskega totalitarizma. Prazen prostor, ki ga na zakonit način ni zapolnila država, je brez globljih pomislekov zasedlo ljudstvo. Kljub grobosti in brezobzirnosti do podrobnosti je objava tajnih seznamov v resnici prva zmaga resnične demokracije, prva dejanska demokratična sprememba, ki smo jo dosegli po formalni odločitvi Slovenije za mesto v demokratični Evropi. Žal, te spremembe ni storila državna oblast, ampak je prišla iz civilne družbe zoper vladajoče komunistično nasledstvo.

K zmagi civilne družbe nad nedemokratičnimi ukrepi komunistične kontinuitete moramo prišteti tudi kasnejši preklic cenzure. Državna oblast svoje prepovedi ni preklicala zaradi spoznanja in priznanja njene nezakonitosti, ampak – kot je sama razložila – zato, ker prepovedi ni mogla uresničiti. Uresničiti pa je ni mogla tako zaradi hudega odpora civilne družbe v Sloveniji kot zaradi izrazito demokratične narave svetovnega spleta, ki za prepovedi slovenskih pravosodnih cenzorjev ni občutljiv. Preklic prepovedi je zato zmaga notranje slovenske in svetovne civilne družbe.

Preklic prepovedi pa ni ustavil živčnih postopkov slovenskih represivnih organov. Ti ne iščejo, kdo je kriv za sestavo seznamov, ki pomenijo kršitev človekovih pravic in so bili formalno nezakoniti tudi v prejšnjem totalitarnem sistemu. Po stari udbovski navadi jih ne skrbi, kdo je kršil človekove pravice in sestavil ter ohranjal nezakonite dokumente, skrbi jih le, kdo je te dokumente izdal, kdo jih je izročil v roke nepoklicanim osebam in ogrozil koristi komunističnega nasledstva. Policijski minister Rado Bohinc, ki se vsaj javno ne zanima in nikoli ničesar ne izjavi o odkrivanju medvojnih in povojnih množičnih pobojev in krivcev za slovenski genocid, se je nemudoma oglasil in se osebno zavzel za odkrivanje izdajalcev in naročnika objave. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar, ki v revolucionarnih pobojih več deset tisoč Slovencev kljub nekdanjim velikim besedam ne najde zločinov in že leta ne vidi zločincev, se je takoj oglasila in zavzeto povedala, da tožilstvo zadevo že preučuje v smeri kaznivih dejanj izdaje državne tajnosti in zlorabe osebnih podatkov.

Raziskava, ki jo policija in državno tožilstvo vneto vodita v smeri kaznivega dejanja izdaje državne skrivnosti, je še posebej izdajalska. Udba, njene predhodnice in naslednice so bile politična policija prejšnje totalitarne države, ki je bila na koncu spoznana za okupatorja Slovenije, iz katere smo ga izgnali v oboroženem boju. Njeni seznami in druge tajne listine so torej bile državna tajnost prejšnje totalitarne in nam sovražne države in ne državna tajnost samostojne slovenske države. Slovenska policija in državno tožilstvo pa izdajo tajnosti nekdanje države razumejo in štejejo za izdajo državne tajnosti sedanje Republike Slovenije, parlamentarna komisija pa za izdajo državne tajnosti, ki je izjemnega pomena za varnost sedanje Republike Slovenije. Očitno se eni in drugi čutijo in delujejo kot pripadniki prejšnje totalitarne družbe in nekdanje države in jim je slovenska državna samostojnost samo trenutna nevšečnost, ki jo lahko spregledajo. Ker samostojno slovensko državo vodijo in upravljajo ljudje istega izvora in miselnosti kot prejšnjo totalitarno državo, so demokratično in pravno Republiko Slovenijo izenačili s totalitarno Jugoslavijo in sprejeli njene totalitarne metode in postopke, nezakonite državne tajnosti nekdanje države pa zavarovali kot zakonito državno tajnost nove Slovenije. Ljudje preteklosti so vstali v varstvo zločinske preteklosti.

Pozornost pa si zasluži tudi javno izjavljeni sum, da je bilo z objavo tajnih seznamov udbe storjeno kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov. Za takšen sum bi po zakonu lahko šlo samo, če bi tajna politična policija sedaj objavljene sezname vodila na podlagi zakona. Tega pa ni bilo in seznami so bili narejeni in hranjeni tudi v nasprotju s tedanjimi zakoni. Delovanje sedanjih represivnih organov v smeri tega kaznivega dejanja torej dokazuje, da policija in državno tožilstvo tajne sezname prejšnjih totalitarnih organov, s katerimi so bile kršene temeljne človekove pravice, očitno ne štejeta za nezakonite, ampak za zakonite, sestavljene na podlagi zakona.

Pri tem se ponuja zelo zanimiva in zgovorna vzporednica. Pred časom, bilo je 21. 6. 2000, je revija MAG objavila nekaj podatkov iz poročila državnega tožilstva z dne 28. 9. 1999. V tem poročilu so bili na 253 straneh zbrani podatki o kazenskih zadevah, ki so jih vodila državna tožilstva v zvezi z oškodovanjem družbenega premoženja, vključno z navedbami kaznivih dejanj in številnimi osebnimi podatki obdolžencev. Po tisti objavi je generalna državna tožilka takoj poskočila in v pismu, ki ga je poslala uredniku revije MAG Danilu Slivniku in novinarju tega magazina Silvestru Šurli, ocenila, da sta naslovnika do podatkov iz poročila verjetno prišla na protipraven način, vsekakor pa sta jih brez dovoljenja javno objavila. Oba naslovnika je pozvala, naj ji takoj sporočila podatke osebe, ki jima je posredovala poročilo in zagrešila kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti. Zapisala je, da je kot generalna državna tožilka po zakonu dolžna ukreniti vse, da se odkrijejo kazniva dejanja in izsledijo storilci.

Te dni je državna tožilka v televizijskim oddaji razlagala, kako bi lahko policija ali preiskovalni sodnik vprašal Dušana Lajovica, kdo mu je izdal udbovski seznam in s tem storil zkaznivo dejanje izdaje državne tajnosti. Kdo je nepoklicanim izdal tožilsko poročilo, katerega del je leta 2000 objavil MAG, Zdenki Cerar ne bi bilo treba nikogar vprašati. Ona sama ga je dala kar trem institucijam, od katerih po zakonu nobena ni imela nobene pristojnosti pri pregonu kaznivih dejanj in zato tudi ne vpogleda v podatke, ki jih tožilstvo po zakonu zbira in vodi samo zaradi kazenskega pregona. Generalna državna tožilka, ki je po svojih lastnih besedah »dolžna ukreniti vse, da se izsledijo storilci«, proti sebi ni ukrenila ničesar. Tudi pristojni okrožni tožilec in policija nista našla storilca in do danes nismo o tej izdaji uradne tajnosti slišali ničesar več.

Spričo kar 253 strani podatkov iz tožilske evidence, nezakonito poslanih trem nepooblaščenim institucijam, se je težko izogniti vprašanju, zakaj državna tožilka v zadevi novinarja Petka ni dala odgovora, ki ga je preiskovalna komisija Državnega zbora po zakonu upravičeno zahtevala. Ob veliki vnemi, s katero generalna državna tožilka išče izdajalca nezakonitega seznama udbe, državne tajnosti totalitarne Jugoslavije, ni mogoče razumeti, zakaj je njena izdaja tožilskih podatkov, uradne tajnosti Republike Slovenije, ostala brez posledic in zamolčana. Zdenka Cerar, ki je javno razglašala, da ni nedotakljivih, je nedotakljiva.

Ni se treba truditi in iskati, po katerih zakonskih merilih so v aferi udba.net ravnali državni organi. V totalitarnem sistemu so bili zakoni postranska stvar. Merilo je bil tak ali drugačen interes, javni, narodni, »širši družbeni interes«, vse v interpretaciji vladajoče partije. Tako so se glede udbovskih seznamov odzvale tudi sedanje slovenske oblasti. »Širši družbeni interes« je po potrebi nad zakonom tudi pri Zdenki Cerar, vrhovni varuhinji zakonitosti. Potrebo določa sama.

Udba se je vrnila in njeni so jo sprejeli kot svojo. Pazimo, da se ne bi državi zgodilo kaj hudega!

7.2. Voluharji

Avtor: Blaža Cedilnik

7.2.1.

V naš vrt se je od nekod priklatil voluhar. Vrt je obdan z nizko betonsko ograjo, ki pa menda za mladega voluharja ne predstavlja posebne ovire. Star voluhar pa je ne bi mogel več preplezati. Pravzaprav ne vem, kdaj je voluhar star. Tale naš voluhar ima že kar nekaj let. Najprej nam je požrl borovnice, potem se je pa spravil na cvetlično gredo in skrbno odstranil vse tulipane. Začel je na enem koncu grede in vsako leto nadaljeval tako, da letos ni bilo niti enega več. Rastlinam, ki jih ne mara, se je spretno izognil. Seveda smo se ga poskušali znebiti. Pofutrali smo mu vse mogoče zadeve, ki jih prodajajo v ta namen, pa nič. Okoli tulipanov smo zakopali suhe ježice kostanjev, brinove veje, ribje glave. Rezultat je bil ničen. Potem je nekdo svetoval, naj ga uničimo s plinom. Mož in svak sta vzela jeklenko, napeljala plin v rove in prižgala. V trenutku so začeli sikati iz zemlje po vsem vrtu plameni in požgali vse, kar je raslo na njem. Vendar je bilo kmalu jasno, da se voluharju ni nič zgodilo. Da se je lahko zalezel v rov in tam počakal, da je bila ujma mimo. In tako se voluhar še vedno veselo sprehaja po našem vrtu. Pravzaprav pod našim vrtom. Svetovali so nam še kuno, kanjo, sokola. Ampak nas nekako niso navdušili. To pa ne pomeni, da smo se vdali. Mi se ne damo. Nekoč je bila pri hiši neka past za voluharje. Treba jo bo poiskati in, ni hudič, da ga ne bomo nekoč ujeli. Če seveda ne bo prej od starosti poginil.

Zakaj vam pripovedujem to »zgodbo«, kot pravijo naši vrli politiki. Zato pač, ker imam, kot že veste, nore asociacije. Ja, saj pravzaprav že ves čas živimo z voluharji. Takimi, na dveh nogah, se je včasih reklo. Stara garda voluharjev si je kopala podzemne rove in si v njih pripravila vse potrebno in nepotrebno, če bi jih slučajno začel kdo preganjati. Mlajša garda pa si je izmislila bolj sofisticirane »rove«. Tak »rov« je tudi Zakon o varstvu osebnih podatkov, ki so ga zmogli še pravi čas uštuliti v zakonodajo in v katerega se zatečejo v primeru, ko se kdo spravi nadnje. Pa še in še je takih zakonov. Seveda so vsi »namenjeni za zaščito malega človeka«. Ampak človek mora biti slep in gluh in vsaj še butast, da ne uvidi, koga v resnici varujejo. Ti naši vrli voluharji izpodjedajo korenine vsemu, kar je v tej naši ljubi mali državi užitnega. Prisvojili so si vsa podjetja, ki so kaj vredna. Da ne govorimo o raznih mahinacijah, ki jih počnejo, seveda je vse popolnoma zakonito ali skoraj zakonito ali pa ni protizakonito (luknja v zakonu – slučajna ali namerna?). Saj so si zakone napisali na kožo. Pri tem jim pa nihče nič ne more. Le kako bi jim. Voditi države tako, da bi nam bilo vsem lepo in prijazno v njej, sicer ne znajo, znajo pa poskrbeti zase. Za nazaj in za naprej. Ni ga strupa (beri: dokaza), ki bi jim škodoval.

Laž je nesmrtna duša komunizma. Komunizma ni več, laž je pa ostala. In aroganca. Zgodovino so si priredili tako, da so si naredili temelj, ki jim bo zagotavljal obstoj za vse večne čase, tako doma kot v svetu. Saj človek ne more verjeti. Dokazi prihajajo na dan, pa kaj. Pa nič. Bile so napake. Kdor dela, se pač tudi zmoti. Kdor dela, se kdaj tudi pregreši. Znanstvenik (pravi znanstvenik, neodvisen znanstvenik, ne pa kakšen tak, ki se pajdaši z Janšo, Bajukom itd.) ima pač pravico, da izbere vire, iz katerih bo črpal svoje teze in teorije. Če mu kakšen vir ni všeč, če mu ne paše, ga pač ignorira. Tako je to. In če kdo napiše kakšno takšno ekspertizo, ki ni povsem v skladu z »našimi temelji«, se jo tudi ignorira. Raziskovalni projekt o partizanskih pobojih ranjencev in knjiga, ki je ob tem nastala, se je ignoriral. Pa kaj. V zadnji sobotni prilogi (26. aprila) je Alenka Puhar pisala o peticiji slovenskih žena Duceju, v kateri so ga v začetku leta 1942 prosile, naj prepreči streljanje talcev. Peticija ni nikoli prišla tja, kamor je bila namenjena. »Lepega dne sta prišli na sestanek skupine, ki je zbirala podpise, dve starejši učiteljici, ki sta trdili, da ju pošilja sam Boris Kidrič. Povedali sta, da ima vrh OF zanesljivo zvezo, ki bo posredovala peticijo na pravi naslov … Res škoda bi bilo, ko spomenica s tako množico zbranih podpisov ne bi prišla v prave roke … In tako so podpisi dobili noge. O tej akciji ni nihče več nikdar nič slišal. Za zbranimi podpisi se je izgubila vsaka sled.« V zgodovinskih in vseh drugih knjigah, ki jih je na tone, ni o tem niti besede. Angela Vode, pobudnica peticije »mu je šla na limanice samo delno. Podpisane papirje je dala iz rok in se pustila ogoljufati; v svoji oceni pa se ni pustila farbati: Kidrič je bil proti, ker »imajo komunisti streljanje talcev v načrtu … predvsem se znebijo neljubih oseb, bodisi nasprotnikov ali pa sopotnikov. Poleg tega pa poženejo ljudem strah v kosti, da se jih čim več zateče tja, kjer jih ne dosežejo aretacije kot talce: k partizanom. Bila je okrutna borba na življenje in smrt.« Če se je pozneje kdo zanimal za nesojeno peticijo Mussoliniju, za sabo ni pustil nobenih sledov. Kot že zapisano, se lahko vztrajen bralec prebije skozi skladovnico literature o vojnih dneh in slovenskem uporu, pa ne bo nikjer nobenega sledu o protestu proti streljanju talcev. Samo dve izjemi sta (če se zelo ne motim) in v obeh je bila peticija znova »ukradena«: Zdaj ne zato, da bi jo vzela noč, temveč da bi rabila za druge, bolj pravoverne in slavilne namene. Najprej je Lojz Tršan, ki je raziskoval OF v Ljubljani, vzel peticijo iz maja 1942 in jo vdelal v leto 1943, pripisal pa prav tisti komunistični skupini, ki je bila tako ponosna na to, da ona zahteva, ne pa sramotno in klečeplazno prosi. Nato pa je Niko Lukež, ki sodi med velike zagovornike vseh štirih spomenikov demonstrantkam iz leta 1943 (in vseh drugih spomenikov NOB), uporabil podpise iz leta 1942, tudi v faksimilu, da bi dokazal, kako slavna in požrtvovalna je bila naša preteklost in kako sramotno je početje tistih, ki jo »blatijo«. Kot ponavadi se, kadar gre za vojne čase, oznaka blatenja in sramotenja uporabi, brž ko gre za manj napihnjeno in bolj trezno predstavitev dogajanja.

Prav zanima me, kakšne bodo reakcije in odmevi na ta prispevek v pismih bralcev. Skoraj sem prepričana, da jih ne bo, če pa že bodo, bodo sekali kar tako, na počez. Kot vedno, kadar ni protiargumenta oziroma, kadar je argument premočan.

Sem pa vedno vesela, kadar posveti žarek, pa najsi bo še tako droben, v gosto meglo, v katero je ovita naša zgodovina. Vzbuja upanje, da bo prišla resnica le nekoč na dan. Kajti v nasprotnem primeru se nam slabo piše. Laži in polresnice o preteklosti niso trden temelj, na katerem naj zidamo našo prihodnost. Pač pa te laži in polresnice omogočajo preživetje in oblast voluharjem našega časa.

Ampak v tej naši ljubi deželici ne gre brez zabave. Za to je poskrbel častni konzul iz Nove Zelandije, ko je objavil na svetovnem spletu seznam ljudi, ki so na kakršen koli način prišli v stik z udbo. Nekateri zato, ker so sodelovali z njo, lahko bi se reklo, voluharji, drugi zato, ker so jih opazovali ali nadzorovali. Vendar se da to ugotoviti iz priloženega šifranta. Nastal je preplah. En sam telefonski klic je bil dovolj, da so zadevo zablokirali. Ampak žal je to zelo težko, če že ne nemogoče. Kajti država, kjer je bila zadeva postavljena na svetovni splet, se je sklicevala na svobodo in demokracijo in ni hotela odstraniti neljubih seznamov. Računalničarji pa so prišli do želenih podatkov malo naokrog, po ovinkih. Vendar so na nek način naši vrli zaščitniki dosegli svoje. Spletna stran z udbo je bila tako oblegana, da si moral imeti jeklene živce, da si si jo lahko ogledoval. Poleg tega pa so si ljudje skopirali nekatere dele in po svetovnem spletu se je potem to kompletiralo. Če ima neka reč takšno reklamo, potem je pač zanimiva. Zelo, zelo zanimiva. Bil si velik frajer, če si rekel, da si si zadevo ogledal in da imaš celo nekaj skopiranega. Seveda je bila to najpomembnejša novica in so je bili vsi mediji polni. Meni pa je bila najbolj všeč izjava, da je bila blokada v Sloveniji stalinističen popadek. In to, da ne moremo govoriti o svobodi in demokraciji, če zadostuje telefonski klic nekega uradnika, da se zgodi blokada. Kot včasih, ko se je na tak način preprečilo izid časopisa. Vzrok za blokado je bilo ogroženo življenje določenih ljudi. Joj, joj, joj! Sancta simplicitas! Človek ostane brez besed. Zakaj so se pa potem vdali, mi pa tudi ni jasno. Zdaj je zadeva sicer dostopna, ampak zaradi masovnega obleganja skoraj nedostopna. Obstaja pa zanimiva dilema. Ali je dal to na svetovni splet kot častni konzul ali kot privatna oseba. Od tega je namreč odvisno, ali mu bodo vzeli častno konzulstvo ali ne. Še bo veselo! Ko bomo odhajali v Ameriko, nam najbrž ne bo treba več odgovarjati na vprašanje, če smo bili kdaj člani komunistične partije. Samo na seznam bodo pogledali, pa bo.

V reviji Rože in vrt sem prebrala, da ni praznih voluharskih območij. Kajti neznansko hitro se množijo in očitno jim zlepa ne prideš do živega. Razpasli so se po vsem svetu. Voluhar svetovnega formata je, kdo pa drug, Sadam Husein. Hkrati pa je tudi zelo nevaren. Nevaren zaradi svojih samomorilskih teroristov. Na našo srečo njegovo domovanje ni v našem vrtu, ampak v precej oddaljenem Iraku. Tudi on si je skopal celo mrežo rovov, da bi se zalezel vanje, če bi se kdo spravil nanj. Ampak po vsem svetu so se našli ljudje, ki so se zavzeli zanj, vsepovsod so prirejali demonstracije, najbolj vzneseni so odšli v Irak, da bi ga z lastnimi telesi zavarovali kot nekakšen živi ščit. Branko Gradišnik (vsa čast mu) si je upal jasno in glasno povedati, da svet, takšen kot je, potrebuje svetovnega policaja in da so Združene države pač najboljše, kar nam je na razpolago, ker so vse ostale institucije, ki naj bi to delo opravljale, neučinkovite, rigidne. Seveda se je vsula poplava člankov, ki pljujejo po njem in se nekako strnejo ob misli: »Bog nas varuj tega, da bo Amerika svetovni policaj.« Sama se pa v večini izraženih misli strinjam z Gradišnikom: »Bog nas varuj tega, da bo svet brez učinkovitega policaja.« Bojim pa se, da se je Gradišnik zameril muslimanom, ker iz njegovega sestavka sledi, da je ta vera takšna, da skoraj vzpodbuja samomorilski terorizem. Naš mufti je sicer takšne trditve kategorično zavrnil, vendar ga ni nihče vprašal, kako je bil lahko odprt lov na avtorja Satanskih stihov, ki je užalil muslimane in se je leta in leta selil naokrog in se skrival. To sem povedala mimogrede, pa naj pripomnim še to, da naši novinarji ne postavljajo pravih vprašanj. Medtem je svetovni policaj opravil svoje delo. Vendar sem nekako prepričana, da se je veliki voluhar zalezel v enega od svojih rovov in tam mirno čakal, da ujma mine. Tako, kot se to dogaja z vsemi voluharji. Kadar naredijo takšno svinjarijo, oziroma, kadar kljub vsej zaščiti pride njihova svinjarija na dan, da se celo javno mnenje obrne proti njim, potem se zalezejo v nekakšen svoj rov, se umaknejo iz politike, dokler se gonja ne poleže, svinjarija pozabi. Potem spet zablestijo v vsem sijaju in veselo nadaljujejo tam, kjer so morali nehati. Tako kot se je to zgodilo z voluharjem na našem vrtu.

8. NSZ – Izjave in dokumenti

8.1. Uvod

8.1.1.

Zaradi presežne vloge, ki jo ima v slovenskih razmerah zakon o vojnih grobiščih, smo se odločili, da predsednika vlade RS Antona Ropa in predsednika SLS Franca Buta opozorimo na komaj predvidljive posledice, ki bi jih imelo sprejetje zakona v predlagani obliki. Nobeden od obeh naslovnikov na pismo ni odgovoril.

8.2. Pismo predsedniku vlade

8.2.1.

Gospod

Anton Rop

Predsednik vlade Republike Slovenije

Ljubljana

Spoštovani gospod predsednik!

Kakor smo izvedeli iz medijev, bo vlada v četrtek, 10. aprila, obravnavala besedilo predloga zakona o grobiščih, kot ga je bilo pripravilo ministrstvo za delo.

Ker pomen tega zakona presega ureditev določenega področja v tem, da mu njegova moralna, kulturna in politična vloga daje značaj najpomembnejšega akta Republike Slovenije po osamosvojitvi, Vas želimo, gospod predsednik, najresneje opozoriti na zgodovinsko odgovornost, ki jo vlada z oblikovanjem in sprejetjem tega zakona jemlje nase. Katerikoli vlada, ne samo ta, ki jo vodite Vi in ki stoji na koaliciji, ki je zaradi svojega ideološkega vzgona v nevarnosti, da v predlaganem zakonskem dokumentu vidi možnost za svoje parcialne interese in perspektive, vsaka vlada, ponavljamo, bi se ob besedilu s tako presežnim pomenom, ko je ta, morala prepustiti zgolj logiki, ki jo zahteva dobro države. Gre za stvar, ki je zaradi gospodarskih in zunanjepolitičnih vprašanj, ki trenutno zaposlujejo Vas in Vašo vlado, moda niste zagledali, zato Vas moramo opozoriti na njeno komaj predstavljivo velikost. Če bo zakon o grobiščih sprejet v besedilu, ki Vam je bilo poslano, bo to ponovitev oziroma dopolnitev dejanja, ki se je zgodilo leta 1945. Genocid bo dobil politično potrdilo – tam fizična smrt tisočev ljudi, tukaj odvzem ali poneverba njihovih identitetnih dokumentov. Prepričani smo, da kljub ideološki usmeritvi, za katero ne dvomimo, kakšna je, Vi in Vaša vlada ne bosta dovolila zgodovini, da Vam zapiše oceno, za katero ste v nevarnosti, da jo boste tako izsilili.

Spričo povedanega, Vam, gospod predsednik, predlagamo, da začnete nov postopek za oblikovanje zakona, pri katerem ne bo izključena NSZ, kot je dosledno bila do sedaj.

S spoštovanjem!

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

Predsednik

Anton Drobnič

Ljubljana, 9. aprila 2003

8.3. Pismo predsedniku Slovenske ljudske stranke

8.3.1.

Gospod

Franci But

Predsednik SLS

Ljubljana

Spoštovani gospod predsednik!

Po medijskih poročilih je ministrstvo za delo pripravilo nov predlog zakona o vojnih grobiščih, ki naj bi ga Vlada Republike Slovenije obravnavala že ta četrtek. Po pričakovanju medijev za ta predlog ne bo potrebno koalicijsko usklajevanje, ker po zagotovilih koalicijskih strank, med njimi tudi SLS, tega ne bo zahtevala nobena (DELO 8. 4. 2003).

Ne vemo, ali so časopisna poročila pravilna, vendar jih moramo jemati resno, ker jih nihče ni zanikal. Zato izhajamo iz dejstva, da tudi stranka, ki ji predsedujete, ne namerava ugovarjati danemu predlogu in da ga vsaj v vladi namerava podpreti. To dejstvo zahteva, da vam sporočimo svoje stališče o nadomestnem predlogu zakona o vojnih grobiščih.

NSZ ne pozna uradnega predloga ministrstva za delo, ker ni bila vključena niti v pripravo prvotnega besedila niti v pripravo sedanjega predloga in je za mnenje nihče ni vprašal. Že samo to dejstvo je zgovoren kazalec, kako sporen je ta predlog, ko je glavna legalno organizirana skupina državljanov, ki skrbi za koristi pobitih in njihovih svojcev, načrtno in dosledno izključena iz dejavnosti za ureditev njihovih grobišč, ki jo vodijo in obvladujejo stranke totalitarne kontinuitete.

Učinki predlaganega zakona, kolikor ga poznamo iz predloga vladne komisije, bodo porazni za narodno pomiritev in za pravno državo. Predlog zakona, za katerega avtorji trdijo, da enakopravno obravnava obe v državljansko vojno vpleteni strani, je v resnici samo potrditev in pravna poglobitev polstoletne diskriminacije. Medtem ko padlim partizanom kot tudi padlim fašistom in nacistom priznava vojaški status in vojaška pokopališča, pobitim pripadnikom protikomunističnega odpora, ki so bili vojni ujetniki, daje le status civilnih žrtev vojne (4. člen) z vsemi posledicami takšnega razlikovanja. Te niso samo na področju zakona o vojnih grobiščih, posledica zakonskega odvzema vojaškega statusa pobitim vojnim ujetnikom je tudi zanikanje, da je bil nad njimi storjen vojni zločin zoper vojne ujetnike, kar pomeni zastaranje kazenskega pregona zoper storilce. Če pripadniki protikomunističnega odpora po zakonu niso bili vojaki takoj po vojni, tudi niso bili vojaki med vojno, kar pomeni, da tudi za tiste, ki so padli ali bili pobiti med vojno, ni vojaških pokopališč.

Takšna ureditev je ne samo neresnična in skrajno diskriminatorna, ampak tudi v očitnem nasprotju z mednarodnimi konvencijami o vojnih ujetnikih.

Predlagane označbe na vojnih grobiščih nimajo nič skupnega z resnico. V zamolčanih grobiščih civilnih žrtev niso »žrtve vojne«, kot govori predlagani napis, ampak samo žrtve revolucionarnega nasilja (Krimska jama, Brezova reber in nešteto drugih iz pomladi 1941 in jeseni 1943). Predlagani napis bi bil čista laž. Še bolj nesmiseln je predlog, naj bo »na grobiščih po vojni usmrčenih oseb iz 4. člena« napis »Žrtve vojne in povojnih usmrtitev«. Po vojni ni »žrtev vojne«, te žrtve niso bile »usmrčene« (usmrtitev = izvršitev smrtne kazni), ampak pobite ali umorjene. Uzakonjena laž ni resnica in je daleč od opevanega pietetnega odnosa do umrlih.

Predlagana ureditev izkopov je skrajno birokratizirana in praktično nedosegljiva. Takšna zakonska ureditev bi dejansko pomenila prepoved kakršnegakoli izkopa in resnične ureditve grobišča. Šlo bi samo za prikrivanje resnice, za zaznamovanje z lažnimi označbami, za državno nadzorstvo ter prepoved urejanja grobišč svojcem, sorodnikom in prijateljem tam pokopanih žrtev.

Razen naštetih je v predlogu zakona še vrsta drugih spornih določb, ki utrjujejo gornja spoznanja, ne nazadnje tudi protiustavna legalizacija konkretne črne gradnje pri breznu pod Krenom (49. člen), s katero naj bi zakon pokril nepravilno delo samega predlagatelja – ministrstva za delo – in onemogočil celotno ureditev grobišča.

Predlog zakona je za drugo stran državljanske vojne, ki jo predstavlja NSZ, popolnoma nesprejemljiv, je žalitev za svojce pobitih, je nadaljevanje komunistične prevare in uzakonitev narodnega razdora in kršitev mednarodnih konvencij. Zato smo prepričani, da stranka, ki ji predsedujete, takšnega zakonskega predloga ne bo podprla in da ga glede na svoj program ne more podpreti. Tudi ne zato, ker se ponaša z imenom stranke, ki je bila nosilec medvojnega protikomunističnega odpora in ji je pripadala večina žrtev, za katerih grobišča gre.

Nasprotnega ravnanja ne bi mogli razumeti drugače kot zavestno zanikanje naših prizadevanj za enako obravnavo vseh mrtvih Slovencev in za namerno pomoč komunistični kontinuiteti pri njenih ključnih prizadevanjih za trajno uzakonitev v totalitarni preteklosti z nasiljem uveljavljene »zgodovine«.

S spoštovanjem!

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

Predsednik

Anton Drobnič

Ljubljana, 9. aprila 2003

8.4. Pismo predsedniku Komisije Vlade RS za prikrita grobišča

8.4.1.

Gospod Peter Kovačič Peršin

predsednik Komisije za prikrita grobišča

Ljubljana

Podpisani se ne strinjamo, da se o tako pomembnem zakonu, kot je zakon o vojnih grobiščih, s katerim se naša komisija ukvarja najmanj pet let, odloča s korespondenčno sejo. Mislimo namreč, da sedanji predlog zakona ni usklajen z mednarodnimi akti, ki jih je naša država sprejela in ratificirala. Čeprav so razmere v sedanjem državnem zboru take, da lahko koalicija vladnih strank deluje kot buldožer in zavrne kakršenkoli amandma in sprejme zakon po svojem okusu, mora naša komisija ohraniti zdravo pamet in delovati normalno. Če bo namreč zakon sprejet z vsemi napakami in prevarami v taki obliki, v kakršni smo ga nedavno prejeli člani komisije v presojo, računam tudi, da se večina članov s predlogom strinja, bo to za našo komisijo in državo blamaža. Kar v nekaj členih je skregan z mednarodno zakonodajo. Poslati ga bo treba v presojo Ustavnemu sodišču Republike Slovenije in ustreznim mednarodnim institucijam.

Omejili bi se samo na Ženevske konvencije z dne 12. avgusta 1949 in oba dopolnilna protokola k njim. Teksti, ki jih navajamo, so iz knjige: ŽENEVSKE KONVENCIJE o zaščiti žrtev vojn, Rdeči križ Slovenije, Ljubljana 1993. V oklepajih so napisane strani, na katerih so členi napisani.

8.4.2. Ženevske konvencije

1. Tako Ženevska konvencija za izboljšanje položaja ranjencev, bolnikov oboroženih sil v vojni v 17. členu (str. 37) odreja, kako je treba pokopati mrtve. Povzemamo srednja odstavka:

»Trupla lahko upepelimo samo, če to zahtevajo nujni higienski razlogi ali razlogi, ki izhajajo iz veroizpovedi umrlih. V primeru upepelitve se morajo okoliščine in razlogi za upepelitev podrobno navesti v potrdilu o smrti ali overovljenem seznamu umrlih.

Strani v spopadu bodo poleg tega poskrbele, da bodo umrli dostojno pokopani, po možnosti v skladu z obredom veroizpovedi, ki so ji pripadali, da bodo njihovi grobovi spoštovani, po možnosti razvrščeni po državljanstvu, dostojno vzdrževani in tako označeni, da jih bo mogoče vedno najti. Zaradi tega bodo strani v spopadu v začetku sovražnosti organizirale uradno službo za registracijo grobov, da bi omogočile kasnejše izkope zaradi indentifikacije trupel ne glede na lokacijo grobov in morebitni prenos v matično deželo.«

2. Omenjeno ponavlja Ženevska konvencija o ravnanju z vojnimi ujetniki v 120. in 121. členu. Obravnavata smrt vojnih ujetnikov (str. 89-90):

V tretjem odstavku 120. člena najprej o postopku pri pokopu ali upepelitvi, nato pa delna ponovitev odstavka 17. člena 2. konvencije:

»Oblast, ki je zajela vojne ujetnike, zagotavlja, da bodo vojni ujetniki, ki so umrli v ujetništvu, dostojno pokopani, po možnosti s cerkvenimi obredi veroizpovedi, ki so ji pripadali, njihovi grobovi pa redno vzdrževani in tako obeleženi, da jih bo vedno mogoče prepoznati.«

Zadnji, t.j. peti odstavek istega člena pa ponavlja pojem »služba za grobove, ki jo ustanovi sila, ki je zajela vojne ujetnike«. Ta sila je »dolžna skrbeti za grobove in registrirati vsak poznejši prenos trupel«.

3. Ravnanje z mrtvimi obravnava tudi Ženevska konvencija za zaščito civilnih oseb med vojno z dne 12. avgusta 1949. V 130. členu (str. 131) ponavlja prejšnji tekst, ki je seveda prilagojen statusu žrtev:

»Oblasti, ki internirane osebe zadržujejo, zagotovijo, da bodo internirane osebe, ki so umrle v internaciji, dostojno pokopane z obredi veroizpovedi, ki so ji pripadali; da bodo njihovi grobovi spoštovani, redno vzdrževani in tako označeni, da jih bo mogoče vedno najti.

Umrle internirane osebe se pokopavajo posamično, razen če jih je zaradi neizbežnih okoliščin treba pokopati v skupni grob. Trupla se smejo upepeliti le, če to zahtevajo nujni higienski razlogi ali veroizpoved umrlega in če je oseba sama izrazila tako željo.«

4. Ponovno se loteva mrtvih Dopolnilni protokol (protokol I) o zaščiti žrtev mednarodnih oboroženih spopadov, na katerega se naveže tudi Dopolnilni protokol (protokol II) o zaščiti žrtev nemednarodnih oboroženih spopadov. Protokol I v 34. členu (str. 155) odreja naslednje:

»Posmrtni ostanki oseb, ki so umrle iz razlogov v zvezi z okupacijo ali med zaporom, do katerega je prišlo zaradi okupacije ali sovražnosti, morajo biti spoštovani, njihovi grobovi pa morajo biti spoštovani, lepo vzdrževani in zaznamovani tako, kot je določeno v 120. členu IV. konvencije, vse dotlej, dokler njihovi ostanki ali grobovi ne dobijo v smislu konvencije in tega protokola ugodnejšega tretmaja.«

Člen tudi poudarja, da je treba »olajšati vrnitev ostankov umrlih oseb in njihovih osebnih stvari državi izvora na njeno zahtevo ali zahtevo družine, če država temu ne nasprotuje«.

Vendar visoka pogodbenica, na območju katere so grobovi, lahko odredi izkop:

»kadar terjajo izkop javne koristi, pri čemer je mišljena potreba iz sanitarnih razlogov ali razlogov preiskave … «

Dopolnilni protokol o zaščiti žrtev nemednarodnih oboroženih spopadov (protokol II) v 2. členu tudi piše (str. 188), da se bo »uporabljal brez kakršnekoli diskriminacije, ki bi temeljila na rasi, barvi kože, spolu, jeziku, veroizpovedi ali prepričanju, političnem ali drugem mišljenju, nacionalnem ali socialnem poreklu, bogastvu, rojstvu in drugem statusu ali na kateremkoli drugem podobnem kriteriju (v nadaljnem besedilu: »diskriminacija«), za vse osebe, ki so prizadete v oboroženem spopadu, kot je definiran v 1. členu«. Mrtve omenja 8. člen (Iskanje, str. 191): »se poiščejo mrtvi, prepreči njihovo oropanje in se primerno odstranijo«.

8.5. Vladni predlog zakona o vojnih grobiščih

8.5.1.

Krivci, ki so ravnali drugače, kot zahteva omenjeni protokol, se seveda poskušajo rešiti krivde s prevarami. Poslužili so se je Angleži na procesu proti Nikolaju Tolstoju, ko so se opirali na uradno stališče, da domobranci in drugi, ki so bili vrnjeni Titovim partizanom, »niso bili vojni ujetniki, ampak osebe, ki so se zatekle v njihovo varstvo po podpisu kapitulacije«. Podobno je kar nekaj let trdil pri nas dr. Ljubo Bavcon, da so bili domobranci »repatriiranci«, potem pa zaradi nevzdržnih nasprotnih argumentov od svojih trditev odstopil. Zadnja verzija prevare je »da vaški stražarji (MVAC) in domobranci niso bili vojaki«.

O tem bi moral seveda govoriti predlog Zakona o vojnih grobiščih v preambuli, pa se ji izogne. Povedati bi namreč moral, da je namenjem predvsem ureditvi prikritih grobišč žrtev vojnih in povojnih pobojev ter moral pojasniti, da so bili leta 1945 in 1946 grobovi nasprotnikov tedanje oblasti po odredbi te oblasti uničeni, zravnani z zemljo, marsikje pa tudi zemeljski ostanki umrlih odkopani in odpeljani v neznano.

Zavedamo se, da sedanji trenutek ni ugoden za tako preambulo. Ne moremo pa se strinjati z zgodovinsko potvorbo, da ni bilo revolucije in ne revolucionarnega nasilja, in z diskriminacijo, da grobišča po vojni pobitih četnikov in domobrancev nimajo statusa vojaških grobišč, kot določa 4. člen. Zato bi se ustavili pri 16. členu (označevanje vojnih grobišč). Na zadnji seji smo se dogovorili, da bi bil napis za umrle iz 4. člena: »Žrtve vojne in revolucionarnega nasilja, Republika Slovenija«, pa čez dva dni izvedeli iz medijev, da naj bi se glasil: »Žrtve vojne in povojnih usmrtitev, Republika Slovenija«.

Vse omenjeno se lahko popravi kasneje, ko bodo razmere bolj normalne.

Na seji, ki jo predlagamo, bi se morali dogovoriti predvsem o izvedbenih aspektih tega zakona in dosledno upoštevati 2. dopolnilni protokol k ženevskim konvencijam o »nediskriminaciji«. Omenjeni protokol obravnava ravno tako situacijo, kot je bila v Sloveniji med 2. svetovno vojno. Nekateri bodo temu seveda oporekali, ker jo šlo za spopad med sovražno okupacijo. Takrat dejansko ni šlo za spopad med dvema državama, ampak za nemednarodni spopad, ki mu smemo reči državljanska vojna. Ni šlo za običajni prepir na vaški veselici, kot opozarja protokol v svojem 1. členu, točka 2 (str. 188), da »se ne bo uporabljal za situacije pri notranjih nemirih in napetostih, kot so upori, izolirani ali sporadični akti nasilja in drugi akti podobne narave, ker to niso bili oboroženi spopadi«.

Nekaj takih nedoslednosti bi našteli:

7. člen, drugi odstavek:

»Vojna grobišča so tudi izpraznjena grobišča in grobovi posmrtnih ostankov oseb, na katerih so ohranjena avtentična spominska znamenja (kenotafi) ter spominska obeležja.«

Sporna je zahteva po ohranjenem avtentičnem spominskem znamenju. Za zgled bi omenili grobišče na na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu, v katerem je bilo pokopanih 150 padlih domobrancev. Leta 1946 uničeno, tudi avtentični križ na vsakem grobu in veliki v sredini, zemeljski ostanki pokopanih pa izvečine odpeljani. Podobno je z najmanj tremi grobišči na strelišču ob Dolenjski cesti. Zdaj vemo, da so bila v obdobju 1981–1982 razkopana. Omenili bi za zgled tudi skupni grob umrlih 1. septembra 1944 ob napadu na Črni Vrh nad Idrijo. V njem je pokopanih 44 padlih domobrancev in civilistov, na njem so zdaj drugi grobovi. V Grahovem pri Cerknici je ostalo prostora samo za posamezni grob, na katerem je nagrobnik, posvečen samo Francetu Balantiču, čeprav je v grobu pokopanih 29 ljudi. Še bi lahko naštevali in omenili že med vojno izpraznjene grobove v Jelendolu, Grčaricah in Bavdlah pri Grčaricah in podobno, kaj šele grobišče umrlih na Teharjah, ki leži 12 m globoko pod trdnimi industrijskimi odpadki na kraju, kjer je zdaj vežbališče za golf.

V omenjeni člen bi morali torej vpisati besedo »uničena grobišča«. Izpustiti bi bilo treba besedo »avtentična«, in to zato, ker avtentičnih znamenj na uničenih ali izkopanih grobiščih ni. Poleg tega bi morale imeti status grobišča tudi farne spominske plošče, na njih so namreč napisana izvečine imena žrtev, ki ne bodo nikoli identificirane, in bi jih zato morala imeti država za kraj njihovega pokopa.

Če bi se hoteli izogniti diskriminaciji, bi se moral drugi odstavek 7. člena glasiti takole:

Vojna grobišča so tudi uničena ali izpraznjena grobišča ali grobovi posmrtnih ostankov oseb, ne glede na to, ali so nagrobna spominska znamenja na njih ohranjena ali ne, kot tudi farne spominske plošče, na katerih so napisana imena ljudi, ki ne bodo nikoli identificirani, in jih zato država šteje za kraj njihovega pokopa.

27. člen (dovoljenje za izkop ali prekop) in 28. člen (novo odkrita vojna grobišča)

Omenjena člena sta hote zapletena. Njun končni cilj je, da se ne dogodi nič. Medtem ko sta, denimo, 17. in 29. člen, ki obravnavata varstvo grobišč pripadnikov tujih armad in novo odkrita vojna grobišča tujcev, preprosta, izvedljiva in usklajena z mednarodno zakonodajo, se za domače ljudi skrajno zapleta. Najbolj absurden je seveda tretji odstavek 27. člena, ki dovoljuje izkop samo:

a) na zahtevo svojcev;

b) če gre za posamični grob;

c) če je mogoča nedvoumna identifikacija;

d) če da svoj pristanek lastnik zemljišča;

e) če stroške, nastale z izkopom, prekopom v celoti prevzamejo družinski člani, ki zahtevajo izkop.

Absurden je seveda tudi odstavek o kremiranju, ki bi bilo dovoljeno takrat, »ko v zato predpisanem postopku posmrtnih ostankov oseb iz novo odkritega grobišča ni bilo mogoče identificirati«. V resnici je kremiranje dopustno izjemoma, kot smo omenili pri obravnavi Ženevske konvencije o izboljšanju stanja ujetnikov, samo zaradi »nujnih higienskih razlogov ali razlogov, ki izvirajo iz verskih običajev«!

Če se iz zadnjih dogodkov nismo nič naučili, bi vsaj lahko opazili, kako v Potočarih v Bosni in Hercegovini pokopavajo pomorjene, ki so jih odpeljali iz Srebrenice. Tam so izkopane izvečine identificirali in vsak je dobil svoj grob. Pri nas kaj takega ne bo izvedljivo, država pa bi morala na predlog naše komisije odločiti takole: večino največjih 200 grobišč bo uredila in označila, kakor se bomo dogovorili, za druge pa bi izbrala »sanitarni izkop« v duhu 34. člena I. protokola k Ženevskim konvencijam, podobno, kot to ureja pri grobovih in grobiščih tujcev. Razglasiti bi morala sanacijo slovenskega ozemlja, da bo torej, ne oziraje se na privolitev svojcev, lastnikov zemljišča ali kogarkoli drugega, postopno izpeljala izkope vseh manjših grobišč; lahko se za zdaj omeji na tiste, kjer domnevamo, da je žrtev manj kot sto. Podobno, kar delamo zdaj z grobovi vojakov tujih narodnosti, ko jih izkopavamo, identificiramo, če je možno, in pokopavamo na treh krajih (v Celju, Kranju in Ljubljani), bi, denimo, za kraje pokopa neznanih umrlih določili najbližje pokopališče, če bo taka odločitev občinske ali regionalne skupnosti, sicer pa ljubljanske Žale, pokopališče na Dobravi v Mariboru, kraj nekdanjega taborišča in grobišča na Teharjah ter prostor pred jamo pod Krenom v Kočevskem Rogu. Zemeljske ostanke identificiranih žrtev bi na željo predali svojcem, da jih pokopljejo v družinskem grobu. Člena 27. in 28. bi morali torej temeljito spremeniti, saj sta diskriminatorna izključno v škodo domačih ljudi, Slovencev. Uskladiti bi ju morali z mednarodnimi konvencijami in protokoli, da bi bila napisana približno tako kot člena, ki obravnavata vojna grobišča tujcev.

Ponavljamo tudi, da bo potrebna po navodilih petega odstavka 120. člena Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki »služba za grobove, ki jo ustanovi sila, ki je zajela vojne ujetnike. Ta je dolžna skrbeti za grobove in registrirati vsak poznejši prenos trupel«. Ravno to je pobuda dr. Jožeta Dežmana, ko predlaga, da bi slovenska ustanova nosila ime Slovenski zavod za pokop in ureditev grobov žrtev vojne in revolucije.

S predlogom o sklicu seje, na kateri bi obravnavali vse našteto, se strinjajo člani komisije. Tekst, na katerega opiramo svojo pobudo, so dobili pozneje:

Viktor Blažič, Ljubljana

Vincencij Demšar, Škofja Loka

Mitja Ferenc, Ljubljana,

Janez Gril, Ljubljana

Boris Jagodič, Celje

Boris Mlakar, Ljubljana

Bogomir Štefanič, Kočevje

8.6. Predlog zakona o vojnih grobiščih – druga obravnava

8.6.1.

Zakoni imajo to vlogo, da urejajo politično in pravno neurejena področja. Glede vojnih grobišč je tako področje samo eno: kraji masakrov, ki so jih med vojno in po vojni nad svojimi nasprotniki uprizorili koministični partizani in za totalitarni režim niso obstajali. Samo ti kraji so potrebni zakonske ureditve. Toda sile komunističnega nasledstva vedo, da bi se z njihovo ureditvijo nujno razkril tudi del resnične zgodovine. Da bi torej ostala skrita genocidna narava preteklosti, s katero so te sile tradicionalno povezane, je bilo sklenjeno, da se neurejena grobišča vključijo v splošni načrt zakona o vojnih grobiščih in da se jim tako vzame pomen, ki ga imajo. Čeprav ima torej predlagani zakon ideološko vlogo, ga NSZ spričo političnih razmer, kakor so se vzpostavile v Sloveniji, sprejema, a le pod pogojem, da se iz njega odstranijo ali spremenijo tisti členi, ki pomenijo posmrtno diskriminacijo genocidno pobitih vojakov protikomunistične vojske. Zato seznanja slovensko politično javnost z naslednjimi amandmajskimi zahtevami.

K 2. členu: Prvi odstavek 2. člena se spremeni tako, da se glasi: »Vojaška grobišča so grobišča vojaških oseb, ki so med vojno ali po vojni umrle zaradi vojnih dogodkov, revolucije ali državljanske vojne na ozemlju Republike Slovenije.«

K 3. členu: Prvi odstavek 3. člena se spremeni tako, da se glasi: »Grobišča žrtev vojne so grobišča civilnih oseb, ki so umrle med vojno ali po vojni zaradi vojaških dogodkov, revolucije ali državljanske vojne na ozemlju Republike Slovenije.«

K 4. členu: Četrti člen se v celoti črta, ker je že vsebovan v 2. oziroma v 3. členu.

K 7. členu: Drugi odstavek 7. člena se spremeni tako, da se glasi: »Vojna grobišča so tudi izpraznjena oz. prekopana grobišča ali grobovi posmrtnih ostankov oseb iz 2. ali 3. člena tega zakona.« Drugi odstavek obrazložitve k 7. členu se črta.

K 11. členu: Prvi odstavek 11. člena se spremeni tako, da se glasi: »Varstvo in urejanje grobišč zagotavlja Zavod Republike Slovenije za vojna grobišča.«

K 13. členu: Drugi odstavek 13. člena se spremeni tako, da se glasi: »Besedilo posvetilne narave se na vojaških grobiščih iz 2. člena tega zakona, razen na grobiščih pripadnikov tujih armad, glasi: »Umrli v vojni, Republika Slovenija« ali »Umrli v revoluciji in državljanski vojni, Republika Slovenija.« Na grobiščih žrtev vojne iz 3. člena tega zakona se glasi: »Umrli kot žrtve vojne, revolucije in državljanske vojne, Republika Slovenija.«

Četrti odstavek tega člena se spremeni tako, da se glasi: »Na vojnih grobiščih niso dovoljene označbe, besedila ali simboli, ki poveličujejo in slavijo nacistično, fašistično ali komunistično ideologijo pokopanih oseb.«

K 22. členu: Sedmi odstavek tega člena se črta. Posmrtni ostanki se lahko samo pokopljejo.

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA

Tajnik:

Stane Štrbenk

9. Mednarodno pravo in vračanje kozakov in domobrancev

9.1. Uvod

Avtor: Anton Drobnič

9.1.1.

V knjigi S. Karnerja, E. Reiterja in G. Schöpferja KALTER KRIEG (Hladna vojna) o konfrontaciji med vzhodom in zahodom v letih 1945–1990, ki je izšla pri graški založbi Leykam, je objavljena tudi razprava Nikolaja Tolstoja Uporaba mednarodnega prava pri prisilni repatriaciji iz Avstrije leta 1945. To razpravo v prevodu Katarine Bogataj Gradišnik in Janeza Gradišnika objavljamo tudi v naši reviji.

Razlog za objavo je očiten: Poleg 45.000 Rusov, o katerih predvsem piše Nikolaj Tolstoj, je bilo leta 1945 iz Avstrije na podoben način prisilno vrnjenih tudi 12.000 Slovencev, od tega 11.000 naravnost v smrt. Tudi o vrnjenih Slovencih je še mnogo nejasnega, zato so pravna in zgodovinska vprašanja, ki jih razpleta Nikolaj Tolstoj, zanimiva tudi za Slovenijo. Tolstojevo razmišljanje je res zelo strokovno in zato manj privlačno za navadne bralce. Kljub temu bodo lahko tudi oni razumeli vse glavne misli in ugotovitve o protipravnem ravnanju angleške vlade in vojske z begunci in vojnimi ujetniki po koncu druge svetovne vojne. Razen tega kakšne druge možnosti za objavo te pomembne strokovne razprave v Sloveniji skoraj ni. Objava pa je tudi majhna oddolžitev Slovencev Nikolaju Tolstoju, ki je v svojih prejšnjih knjigah svetovno javnost seznanil tudi z zločinsko vrnitvijo in pobojem slovenskih domobrancev in drugih pripadnikov Slovenske narodne vojske. Zato naj se bralci potrudijo in Tolstojevo razpravo preberejo ali pa z njo vsaj potrpijo, da jo bodo lahko brali in preučili drugi.

Nikolaj Tolstoj v svoji razpravi ne opisuje usode prisilno vrnjenih kozakov in njihovega konca v rokah komunistične oblasti. Obravnava začetek te tragedije: odločitev angleške vlade in ravnanje angleške vojske pri izvrševanju vladne odločitve ter skladnost teh angleških dejanj z mednarodnim pravom, povedano na kratko: ali so Angleži po mednarodnem pravu smeli zajete kozake prisilno izročiti Sovjetom. Na začetku Tolstoj na podlagi številnih listin opisuje nekdanje in sedanje napore angleške vlade in njenih zagovornikov, da bi prikrili, kaj se je leta 1945 v resnici zgodilo. Ta prizadevanja segajo od zanikanja dejstev, prek zmanjševanja posledic do skrivanja in ponarejanja dokumentov.

V drugem poglavju se pisec ukvarja s sklepom angleške vlade, da vojaških oseb, ki so pod oblast britanskih čet prišle po prenehanju sovražnosti 8. maja, ni šteti za vojne ujetnike, ampak za »sovražnikove čete, ki so se predale«. Takšno razlikovanje je bilo nasprotno določbam haaških in ženevskih konvencij o ravnanju z vojnimi ujetniki in zato pravno neveljavno. Političen vladni sklep ne more spremeniti mednarodnih pogodb in iz njih izhajajočih obveznosti. Čeprav kaže, da je bilo takšno umetelno razlikovanje v začetku omejeno, sprejeto le iz praktičnih razlogov, ker angleška vojska ni mogla ogromne množice beguncev in vojnih ujetnikov oskrbeti tako, kot bi morala po določbah konvencije, so pri izvajanju sklepa tem ljudem odrekli tudi druge pravice, ki so jih imeli kot vojni ujetniki. V celoti so jim vzeli status vojnih ujetnikov in s tem tudi varstvo ženevskih konvencij. Z drugačnim statusom so skušali opravičiti tudi prisilno vrnitev.

V nadaljevanju pisec ugovarja stališču angleške vlade, da so pri vrnitvi kozakov morali upoštevati njihovo sovjetsko državljanstvo. Navaja, da mnogi niso imeli sovjetskega državljanstva, ne glede na to pa je za status vojnih ujetnikov odločilna njihova uniforma in ne narodnost ali državljanstvo. Po ženevskih konvencijah vojnih ujetnikov ni dovoljeno vprašati po njihovi narodnosti ali državljanstvu. Za določitev njihovega statusa je odločilna pripadnost določeni vojaški enoti, njihova uniforma. Stališče britanske vlade, češ da je bila Sovjetom dolžna vrniti njihove državljane, je zato kršitev njenih obveznosti do varstva vojnih ujetnikov po mednarodnem pravu.

Tolstoj nadaljuje, da vojni ujetniki po ženevski konvenciji ne smejo biti premeščeni v nobeno drugo državo kakor v tisto, ki jih je zajela. Toliko manj v Sovjetsko zvezo, ki sploh ni bila podpisnica ženevskih konvencij in se tudi drugače ni dosti menila za mednarodno pravo. V tej zvezi obravnava tudi jaltski sporazum iz februarja 1945 in poudarja, da sporazum ni določal prisilne vrnitve sovjetskih državljanov, kot se izgovarja angleška vlada, ampak samo njihovo ločitev od drugih vojnih ujetnikov. Tudi če bi bil ta sporazum takšen, kot navaja angleška vlada, pa je treba vedeti, da noben sporazum, ki zavestno krši določbe haaške in ženevske konvencije, ne more imeti veljave.

Pisec razprave o dogodkih iz leta 1945 se na koncu posveti še prisilni repatriaciji civilistov, ki so jo angleški vojaki še posebno brutalno izvajali nad ženami in otroki ruskih kozakov, čeprav je po mednarodnem pravu civilnim beguncem v britanskih rokah bilo zajamčeno enako varstvo kot vojakom.

Tolstoj svoje razmišljanje konča z ugotovitvijo, da je Britanija edina vojskujoča se država v drugi svetovni vojni, ki za velik vojni zločin ni nikoli izrazila obžalovanja, kaj šele da bi prizadetim poskrbela za odškodnino. Takšno omalovaževanje mednarodnega prava je nevaren precedens za prihodnost.

Naj dodamo, da imamo takšne izkušnje z Britanijo tudi Slovenci. Kmalu bo minilo leto, odkar je Nova Slovenska zaveza dne 22. 4. 2002 britansko vlado prek veleposlaništva v Ljubljani prosila za pojasnila, kako in zakaj so leta 1945 z Vetrinjskega polja poslali v smrt 11.000 slovenskih vojakov. Odgovora ni, polstoletna zarota molka se nadaljuje! Tolstojevo pisanje je zato pomembno tudi za nas; ne more in ne sme iti mimo nas.

9.2. Uporaba mednarodnega prava pri prisilni repatriaciji iz Avstrije leta 1945

Avtor: Nikolaj Tolstoj

9.2.1.

» … kakor ima gospod v oblasti ujetnika s pravico orožja, je prav tako dolžan, da ga vzdržuje in zanj skrbi dobrotljivo in človečno, kakor zahteva že navedena pravica.«

(Christine de Pisane, ok. 1409)1

»FRANCIJA. Konzulat. Dekret z dne 14. marca.«

»Konzuli republike, glede na to, da so vojni ujetniki zaupani skrbi in človečnosti tistih narodov, v katerih roke jih je vrgla bojna sreča, odrejamo / … /«

»Ministra vojske in mornarice naj uporabita vsa sredstva, ki so v njuni moči, da priskrbita živež in oblačila za ruske, avstrijske in angleške vojne ujetnike. Skrbita naj, da se bo z njimi ravnalo z vsem spoštovanjem in pozornostjo, ki je v skladu z javno varnostjo / … /«

»(Podpisani) BONAPARTE«.2

9.2.2. Rusi in Jugoslovani pod britansko zasedbo v Avstriji

Strašna usoda tisočev Rusov in jugoslovanskih državljanov, ki so padli v roke britanskim zasedbenim četam v drugem tednu maja l. 1945, je zdaj znana po vsem svetu, čeprav jo je britanska vlada desetletja po vojni ohranjala kot ljubosumno varovano skrivnost. V drugi polovici maja in v prvih dneh junija je bilo kakih 75.000 nemočnih ljudi s prevaro ali s silo odposlanih Stalinu in Titu. Izjemno surovo so ravnale čete 36. pehotne brigade v Dravski dolini, ko so z bajoneti, s puškinimi kopiti in z ročaji cepinov naganjali tisoče mož, žena in otrok v živinske vagone, ki so jih prevažali v roke SMERSH-a pri Judenburgu na začasni razmejitveni črti med britansko in sovjetsko cono, od tam pa v suženjska delovna taborišča GULAGA. Povrhu so britanski častniki z obilnim laganjem preslepili mnoge Ruse, Nemce, Avstrijce in Jugoslovane3, da so jih lahko izročili dvema najbolj krvavima totalitarnima režimoma v Evropi.

V Britanski armadi so se v splošnem na vseh ravneh zavedali strašne usode, ki je čakala deportirance. Dva zgleda s skrajnih koncev vojaškega in geografskega spektra naj tu ponazorita vse druge. Na avstrijsko-jugoslovanski meji je 25. maja stotnik Nigel Nicholson zapisal v svoj brigadni dnevnik: »Nadaljnjih 100 Hrvatov / … / je že z vlakom na poti v Jugoslavijo – en route v klavnico.« Dne 19. junija je v zavezniškem glavnem stanu v palači Caserta blizu Neaplja feldmaršal Alexander obvestil vojno ministrstvo, da »55 sovjetskih državljanov, med njimi 16 žensk in 11 otrok / … /, odklanja prostovoljno vrnitev v Sovjetsko zvezo / … / Verjamemo, da bi izročitev teh individuov skoraj zagotovo imela za posledico njihovo smrt«.4 Da so dogodki upravičili take strahove, je zdaj sprevidel že vsakdo razen obotavljive peščice zagovornikov v britanskih uradnih in kvaziuradnih krogih.5

Kljub obilici sočasnih pričevanj, ki kažejo obseg britanskih strahov v tistem času, je molk, ki mi ga je v Britaniji vsilila sodna prepoved iz leta 1989, v zadnjem času opogumil uradne zagovornike k objavljanju javnih zanikovanj, da bi bili postopki ob prisilnih repatriacijah povzročali kakršno koli trpljenje razen kakega sorazmerno manj pomembnega.

Pred procesom za vojne zločine l. 1989 in po njem je ministrstvo za zunanje zadeve potuhnjeno odobrilo objavljanje zapovrstnih poročil skupine, znane pod imenom »Cowgillov odbor«, ki je skušala tiste, ki so bili odgovorni za izročitve l. 1945, razbremeniti sleherne krivde in preskrbeti navidezno neodvisen indosament razsodb zapovrstnih angleških sodišč. Končno je novembra 1997 objavil tretjo različico (nerazložljivo) tega poročila Christopher Booker, časnikar, ki ga je »Odbor« najel leta 1986, da bi njegovo surovo gradivo prevedel v čitljivo prozo. To svežo različico je pod bizarnim naslovom Ogledalna tragedija novembra 1997 objavila firma Duckworth.6

Ogledalna tragedija ni vsebovala nobenega primera kakega zapisa, ki ga Booker ne bi bil že objavil v »Cowgillovih poročilih«. Zares, novost si je lastila edinole z eno samo senzacionalno trditvijo. Ko je avtor oglaševal svojo knjigo z velikimi črkami čez celo stran z naslovno vrsto ZAROTA LAŽI v časopisu Daily Mail 22. novembra 1997, je naznanil, »da se je izkazalo, da je bila usoda kozakov in Jugoslovanov, ki so bili vrnjeni, čeprav tragična, vendar hudo pretiravana / … / Navkljub splošnemu vtisu, da je bilo skoraj vseh 45.000 kozakov, ki so bili vrnjeni v Sovjetsko zvezo, ustreljenih ali pa so umrli v Stalinovih delovnih taboriščih, se je izkazalo, da je bila večina v resnici leto dni kasneje izpuščena iz taborišč«. Pisatelji, kakršna sta Solženicin in Nikolaj Tolstoj, je izjavil Booker, željni »zbuditi kar največ sočutja do njih kot nedolžnih žrtev«, so zdaj razkrinkani kot tisti, ki so si posebej prizadevali, da bi »čim bolj zabrisali tisto, kar se je dejansko zgodilo s kozaki, ko so se vrnili v Rusijo«.

Ogledalna tragedija varno počiva na policah knjižnic širom po Angliji in Walesu, odkoder so mojo knjigo Minister in pokoli odstranili knjižničarji, ki so ubogali navodila Lorda Aldingtona. Vplivni britanski zgodovinarji so radodarno hvalili tisto, kar je Alistair Horne, osebni biograf Harolda Macmillana, označil kot »Bookerjevo delo izjemne, skrbne prizadevnosti«. Norman Stone, nekdanji profesor moderne zgodovine v Oxfordu, je potrdil, da »Booker imenitno pojasnjuje kontekst«. John Keegan, popularen pisec vojaške zgodovine, je bil mnenja, da ta predmet »zasluži kar se da temeljito zgodovinsko raziskavo. Christopher Booker je zmožen, da se loti te naloge«.

Bookerjevo odkritje, da je v nasprotju s splošnim prepričanjem le malo kozakov umrlo v sovjetskem ujetništvu, so komentatorji odločno potrjevali. »Od kozakov, repatriiranih v Rusijo, je bilo le malo v resnici pobitih; čeprav je bila njihova beda neznanska, je vendar velika večina gulag preživela,« je izjavil Horne. Dr. Robert Knight z univerze v Loughboroughu je prav tako sprejel domnevo, da »vse kaže, da je bilo mnogo tistih z nižjimi čini presenetljivo hitro izpuščenih iz gulaga«.

Bookerjevo dramatično »odkritje« se opira na en sam vir: kratek spominski zapis, včlenjen v zbirko kozaških memoarov, ki jih je skrbno zbral veteranski general Vjačeslav Naumenko in so izšli v New Yorku l. 1962 in 1970. Booker je razložil, da je bilo »Velikoe Predatel’stvo (Veliko izdajstvo) pomembno, ker ostaja vse do danes najbolj izčrpno poročilo o tem, kaj se je zgodilo s kozaki in z Nemci v letih po tistem, ko so bili izročeni – in v tem pogledu daje spet sliko, precej drugačno od tiste, ki jo je kasneje podal Tolstoj«.

Nadalje: »Najpopolnejše in najbolj podrobno poročilo te zgodbe, ki jo vsebuje Naumenkova knjiga, je tisto, ki ga dajejo tri pisma, ki mu jih je l. 1954 poslal Gerhard Petri, višji poročnik iz von Pannwitzovega štaba / … /«

Kozaška častnika na paradi

Slika 40. Kozaška častnika na paradi

To potrjevanje enkratne veljavnosti Petrijevega poročila se zdi nemalo samovoljno glede na to, da obsega dejansko manj kot šest strani v zbirki s 719 stranmi, težko pa je tudi razumeti, zakaj naj bi se enemu samemu nemškemu poročilu pripisovala kanonična prednost pred prevladujočim obiljem kozaških spominov, ki jih vsebuje Naumenkova zbirka.

Naj bo že kakor koli, po Bookerjevem Petrijevo poročilo dokazuje, da je sorazmerno malo kozakov, repatriiranih iz Avstrije l. 1945, ostalo v taboriščih dlje časa, kaj šele, da bi bili tam umrli:

»/ … / verjetno je celo večina častnikov in Nemcev preživela svoje trpljenje in bila izpuščena osem ali dvanajst let po vojni. Velika večina navadnih vojakov, morda jih je bilo več ko 30.000, je bila odpuščena v »notranje izgnanstvo« po enem letu in spuščena na prostost tri leta kasneje«.7

Booker v resnici ni nikoli bral Velikega Naumenkovega zbornika, ker ne zna niti besedice rusko. Odlomek, na katerega se je oprl pri svoji osupljivi trditvi, da je bilo 30.000 kozaških navadnih vojakov l. 1949 izpuščenih, je kratek izvleček iz Petrijevega poročila, ki je v »Cowgillovem poročilu« britanske vlade prevedeno takole: »Konec leta 1949 so rdeči obsodili vse Nemce in vse častnike kozaškega korpusa kolektivno na 25 let. Navadni vojaki so bili poslani domov«.8

Prvi od teh dveh stavkov je preveden pravilno. Drugi pa je v ruskem izvirniku zapisan takole:

»Rjadovyh Nemcev posylali domoi.«9

Ruski bralci bodo pri priči zapazili, da je bila ena beseda iz Cowgillove verzije izpuščena: po naključju precej pomembna beseda. Kajti tisto, kar ta stavek dejansko ugotavlja, je:

»Nemški navadni vojaki so bili poslani domov«.

Vsakdo, ki vsaj površno pozna povojno zgodovino, bo takoj prepoznal aluzijo. V zadnjem četrtletju 1949 je Sovjetska zveza izpeljala končno repatriacijo neobsojenih nemških in avstrijskih vojnih ujetnikov, zato se jih je 158.195 vrnilo na svoje domove.10

Tako se Petri nanaša na Nemce, ki niso imeli čisto nič opraviti s tistimi Nemci, ki so služili v kozaških korpusih, kaj šele s kozaškimi navadnimi vojaki. Da je bila ključna beseda »nemški« izpuščena naklepno, ni le povsem očiten sklep. Po drugi strani pa Booker, ki ne zna brati rusko, ni mogel biti tisti, ki je prvotno ponaredil zapis. Na srečo pa ni težko ugotoviti, kdo ga je.

Edini član »Cowgillovega odbora«, ki je znal rusko, je bil pokojni Thomas (pozneje Lord) Brimelow, ki je bil v času prisilnih repatriacij podtajnik Severnega oddelka na zunanjem ministrstvu. Njegovo službovanje na ambasadi v Moskvi od 1942 do 1945 mu je očitno pustilo posebno naklonjenost do Stalinove Rusije. Kot zagrizen socialist je bil eden izmed najbolj brezobzirnih zagovornikov britanske politike prisilne repatriacije, ki je podpiral skrivno kršenje angleškega prava na zunanjem ministrstvu pri neprostovoljnem vračanju Rusov iz Britanije in ki je izražal posebno vnemo pri izročanju prestrašenih žena in otrok. Junija 1945 je pozdravljal sovjetsko pustošenje Vzhodne Evrope kot vpeljavo pravičnejše delitve imetja.11

9.2.3. Status vojnih ujetnikov (PW) in »sovražnikovih čet, ki so se predale« (SEP)

Kakorkoli že, tukaj se ne ukvarjam s pripovedovanjem zgodovine teh tragičnih dogodkov (o njih pripravljam novo knjigo), tudi ne s pojasnjevanjem dokazov, v kolikšnem obsegu je poveljstvo 5. britanskega korpusa v Avstriji odobrilo te strahote v namerni nepokorščini višjim ukazom. Tu omejujem svojo analizo na zelo zanemarjano vprašanje, kako je bilo mednarodno pravo prilagojeno tem operacijam.

Opozorljiva izjema ob teh ovirah je bil značilno bistrovidni in utemeljeni spis mojega žal pokojnega prijatelja profesorja Geralda Draperja, prvotno dodan žepni izdaji moje knjige Žrtve Jalte in pred nedavnim vnovič objavljen v posmrtni zbirki njegovih esejev.13 Profesor Draper je analiziral pravni položaj sovjetskih državljanov, ki so jih med vojno zajeli ali osvobodili zahodni zavezniki, in oprl svojo presojo na zgodovinske dokaze, ki jih je dajala moja knjiga. Ker je ta ocena bistvenega pomena za prisilne repatriacije v Avstriji, so nekateri rezultati taki, da zahtevajo dodatna pojasnila. Skrbna presoja je še toliko bolj potrebna glede na to, kako močno je bil rezultat zamegljen v razvnetem razpravljanju, ki je v Britaniji sledilo izidu mojih Žrtev Jalte (1978), in še hujšem viharju, ki ga je izzvala knjiga Minister in pokoli (1986).14

Leta 1989 me je uspešno tožil zavoljo obrekovanja pokojni Lord Aldington (brigadir Toby Low), ki sem ga obtožil kot vojnega zločinca zavoljo odgovornosti, katero je imel kot načelnik štaba 5. korpusa za operacije v maju 1945. Glede na povsem jasni značaj moje obtožbe se mora zdeti čudno, da je vprašanje mednarodnega prava imelo v pravnih postopkih samo bežno in postransko vlogo.

Dejansko je do te opustitve prišlo zavoljo nenavadne in doslej še nepojasnjene epizode, značilne za proces, ki se je odlikoval z nepravilnostmi. Na dan, ko sem neodložljivo manjkal na sodišču, so moji pravni zastopniki pristali na to, da dopuščajo, da tisoči vojakov, ki so padli Britancem v roke v Avstriji, niso bili vojni ujetniki in da se zatorej nobeden od njih ni mogel legitimno sklicevati na varstvo po določbah haaških konvencij in ženevske konvencije iz l. 1929. Zato je moj odvetnik na tej bistveni točki omejil svoj zagovor na šepavo obrambo, češ, »ker kot zadeva mednarodnega prava ženevska konvencija ne more biti uporabljena po črki /za ujetnike, izročene Titu in Stalinu/ …, pa se zato njen duh, v moralnem smislu, nanaša na te ljudi«.

Sodnik, Sir Michael Davies, je uporabil to priložnost in je (spet v moji odsotnosti) izrekel formalno sodno odločitev, da: »se zdaj priznava, da so bile osebe, na katere se nanaša ta navedba /kozaki in njihovi nemški in avstrijski častniki/ zato, ker se je vse dogajalo po prenehanju sovražnosti 8. maja, in iz drugih /ne podrobneje navedenih/ razlogov, take osebe, ki so se predale in niso bile vojni ujetniki in niso sodili pod ženevsko konvencijo«.15

Odtlej so zapovrstna prizivna sodišča v Londonu eksplicitno ali implicitno prevzemala to razlago pravnega položaja žrtev. Pred nedavnim je britanska vlada te domače razsodbe včlenila v svojo razlago mednarodnega prava. Dne 13. julija 1999 je gospa Catherine Mackenzie z Oddelka za politiko človekovih pravic /sic/ pri zunanjem ministrstvu na mojo poizvedbo odgovorila sledeče:

»Ta zadeva je bila v preteklosti že temeljito preučena.16 Pripadniki 15. (kozaškega) konjeniškega korpusa in njihovi svojci so bili stalno prebivajoči znotraj mednarodno priznanih meja ZSSR ob začetku druge svetovne vojne. Nacistične sile so jih rekrutirale pozneje, po svojem vdoru in zasedbi … Tako za Združeno kraljestvo kakor za ZSSR in po mednarodnem pravu so bili to državljani ZSSR. Po vojni sta vladi Britanije in ZDA dobili zahtevo, naj repatriirata v ZSSR tiste njene državljane, ki so bili najdeni na britanskem ali ameriškem področju, ki je bilo prej pod sovražnikovim nadzorom. Ne načrtujemo ponovnega odpiranja te zadeve«.

Postavke, na katerih temeljijo take razsodbe, so dovolj jasne. Tu je najprej izjava sodnika Michaela Daviesa, da se »ženevska konvencija, ki je Sovjeti tako in tako niso podpisali, ne nanaša na te vojake, ker to sploh niso bili vojni ujetniki. Predali so se potem, ko so sovražnosti že prenehale.«

Pri priči lahko zavrnemo kot nebistveno sovjetsko zavrnitev, da bi sprejeli ženevsko konvencijo iz l. 1929. Člen 82 določa, da ostaja konvencija obvezujoča za podpisnika, ne glede na to, ali je narod, s katerim se pogaja, pristopil h konvenciji.17

Povrhu tega je dejstvo, da Sovjetov konvencija ni zavezovala, le še zaostrovalo nelegalnost sleherne premestitve ujetnikov pod njihov nadzor glede na umanjkanje varstva, ki bi ga bili deležni po svoji premestitvi.

Prav tako nevarna in nesprejemljiva je sodnikova trditev, da ti vojaki »sploh niso bili vojni ujetniki. Predali so se potem, ko so sovražnosti že prenehale.« S tem namiguje na odločitev zaveznikov, da sovražnikovim vojakom, ki so padli zaveznikom v roke po nemški kapitulaciji, podelijo nov status z označbo SEP (Surrendered Enemy Personnel – »sovražnikove čete, ki so se predale«), o katerem je sodnik izjavil, da jih izključuje iz varstva ženevske konvencije.

Nič ne bi moglo biti bolj daleč od resnice. Člen 96 nedvoumno določa, da bo »vsaka izmed visokih pogodbenih strani imela možnost, da odpove tu podani dogovor. Preklic bo učinkoval šele leto dni potem, ko bo pismeno sporočen švicarski zvezni vladi. Ta bo o sporočilu obvestila vlade vseh visokih pogodbenic. Preklic bo veljal samo za tisto visoko pogodbenico, ki ga bo sporočila. Poleg tega bo ta preklic veljal samo med vojno, v katero bi bila zapletena velesila, ki preklicuje. V tem primeru bo ta pogodba delovala še naprej, prek roka enega leta, dokler ne bi bil sklenjen mir, in vsekakor do tedaj, ko bodo končane operacije vračanja v domovino.«18

Kozaški prapor

Slika 41. Kozaški prapor

Britanska vlada ni poslala ustreznega obvestila ne Švici (zaščitniški sili) ne Nemčiji, pa tudi ko bi bila to storila, to ne bi moglo vplivati na status ujetnikov, ki so bili zajeti kak dan ali več po nemški vdaji. Vrhu tega je časovna omejitev, ki jo zahteva konvencija v času vojne, »prek roka enega leta, dokler ne bi bil sklenjen mir«. V resnici Velika Britanija še dolgo po vdaji nemških oboroženih sil maja 1945 ni sklenila miru z Nemčijo. Kakor je pravnik iz Cambridgea dr. Christopher Greenwood razložil na zaprti seji na Aldingtonovem procesu, se določbe haaške in ženevske konvencije nepretrgano uporabljajo / … / tudi po nemški vdaji 8. maja 1945 / … / če vas smem spomniti na primer ex parte Kochenmeister, 1947, sodišče 1, str. 41. Ta primer se tiče prošnje za habeas corpus nekega prosilca, ki je bil označen kot tuji sovražnik. Ta prošnja je bila vložena l. 1946, več kot leto dni po nemški brezpogojni vdaji. Drugi odstavek uvodnega zapisa jasno pravi:

»Po angleškem pravu edinole kralj lahko sklene mir z državo, s katero se je naša dežela vojskovala, in s tem konča vojno stanje, in potrdilo ministra za zunanje zadeve Njegovega Veličanstva, da je Njegovo Veličanstvo še v vojni z neko državo, je odločilen dokaz, da vojno stanje ni končano / … / in je bilo izdano več ko eno leto po nemški brezpogojni vdaji in sodišče je v tem primeru upoštevalo, da je vojno stanje med Združenim kraljestvom in Nemčijo trajalo ob tem datumu.«19

Kozaki oddajajo orožje

Slika 42. Kozaki oddajajo orožje

Britanska medvojna politika do dežel, ki jih je zasedla os, ponazarja, da je bila ta presoja več kakor le pravniška kazuistika. Britanska vlada je na primer odločno zavrnila odobrenje nemške pravne odločitve, da se ženevska konvencija »ne nanaša na poljske vojne ujetnike, ker je Poljska nehala obstajati«. Med varšavsko vstajo l. 1944 je Britanija opozorila Nemčijo, da spadajo poljski uporniki pod varstvo konvencije. Nemčija je nato opustila svojo prejšnjo zahtevo in pogoji vdaje so bili v skladu s sprejetjem konvencije, dogovorjene 2. oktobra 1944.20

Na angleškem vrhovnem sodišču je pri zaslišanju sodnik Michael Davies odločil, da se »ženevska konvencija / … / ne nanaša na te vojake /kozake/, ker to sploh niso bili vojni ujetniki. Predali so se potem, ko so sovražnosti že prenehale.« Ker je ta trditev očitno nezdružljiva z besedilom konvencije, je brez pojasnila sprejel argument, ki ga je navajal odvetnik Lorda Aldingtona. Ta je bil naslednji: glede na odločitev zaveznikov, da sovražnikove čete, ki so se predale po splošnih vdajah, niso bile več uvrščene kot vojni ujetniki (PW), temveč kot sovražnikove čete, ki so se predale (SEP), ali kot poražene sovražnikove čete (DEF – Defeated Enemy Personnel), jim je ta spremenjeni status odvzel varstvo konvencije. Dejstvo, da sta se kozaška in jugoslovanska vdaja po naključju zgodili kak dan po nemški, je sodniku Daviesu priskrbelo naključno priložnost, da je te vojake uvrstil med SEP.

Dejansko je stališče, da je spremenjena formulacija zaveznikov o statusu sovražnikovih čet le-tem odvzela njihove pravice v mednarodnem pravu, tako lažnivo kakor tudi nevarno. Čeprav je bil nagib za stvaritev nove kategorije SEP v legalnem pogledu gotovo dvomljiv (na to so v tistem času opozarjali pravni svetovalci iz ZDA in mednarodni odbor Rdečega križa)21, je bil vendarle čisto pragmatičen in ni nikoli nameraval dovoliti nečloveškega ravnanja z ujetimi sovražnikovimi državljani. Nagli prevzem odgovornosti za milijone ujetnikov (da sploh ne govorimo o še večjem številu civilistov in beguncev) v Evropi, opustošeni od vojne, je pomenil, da je bilo praktično nemogoče izpolniti člen 11 v konvenciji, ki zahteva, da vojni ujetniki dobivajo enake obroke živeža kakor tisti, ki so jih zajeli. Zavezniki so presodili, ne brez izražene zaskrbljenosti, da podpisniki leta 1929 niso mogli predvideti take nesluteno velikanske naloge in da je nekak praktičen kompromis neogiben.

Omejeno in pragmatično naravo te odločitve je nedvoumno objavil pravni svetovalec britanskega zunanjega ministrstva Patrick Dean 7. julija 1945: »Po členu 2(b) zavezniške deklaracije ob prevzemu vrhovnega nadzora v Nemčiji in dogovorjenega tolmačenja le-te se osebje nemških oboroženih sil »lahko razglasi za vojne ujetnike do nadaljnjih odločitev in jih je treba obravnavati glede na pogoje, kakršne bodo odredili posamezni zavezniški predstavniki«. Bilo je dogovorjeno, da bodo tako razglašeni vojni ujetniki obravnavani v skladu s standardi mednarodnega prava. /Besedilo v poševni pisavi je vstavljeno./

»Da bi se izognili obveznemu ravnanju z velikanskim številom Nemcev, ki so se vdali, kot z vojnimi ujetniki, in obravnavanju le-teh po standardih, katere je bilo dejansko nemogoče izpolnjevati, se veliko število nemških oboroženih sil obravnava kot »razorožene nemške osebe« in ne kot vojni ujetniki … Razločevanje med obravnavanjem nemških ujetnikov v tem strogem pomenu besede in nemških razoroženih oseb je v tem pogledu umetelno.«22

Knjiga James Bacqua Druge izgube je izzvala precejšnje prerekanje zavoljo številke milijon mrtvih, ki jo je pripisoval nemškim ujetnikom, ki so trpeli nezadostno prehrano in slabo ravnanje v zavezniških taboriščih, še posebno v ameriški coni v Nemčiji, in tistih, ki so jih prepeljali v francoske zapore. Naj že bo dokončna presoja zgodovinarjev kakršna koli, Bacque navaja obsežno dokazno gradivo o neupravičeno krutem ravnanju in pomanjkanju, ki so ga izkusili mnogi ujetniki, in vse kaže, da je prav malo dvoma o tem, da je smrtni davek znašal na tisoče.23

Kljub temu pa ta obžalovanja vredni položaj očitno ni imel nikakršne zveze z razločevanjem med PW in SEP. Bil je prej nasledek strašnega pomanjkanja sredstev, povezan z administrativno nezmožnostjo ali z nečlovečnostjo na lokalnih ravneh.24

Če se vrnemo k položaju v zasedeni Avstriji maja 1945, je očitno, da razločevanje med PW in SEP ni imelo nobene praktične zveze z vzroki dogodkov. V nobenem meni znanem vojaškem dokumentu 5. korpusa ni nobenega namiga na različno ravnanje z ujetniki, ki bi temeljilo na njihovi označenosti kot PW ali SEP, in po obsežnih razgovorih z mnogimi britanskimi vojaki v zadnjem četrt stoletja mi ostaja vtis, da je v praktičnem pogledu to ostalo po učinkih mrtva črka. Zares, vse kaže, da so se le redki, če sploh kateri od udeleženih vojakov sploh zavedali te razlike.

Pokojni polkovnik Sir Geoffrey Shakerly, v tistem času major strelskega korpusa, mi je takole opisal, kako je sprejel vdajo nekega nemškega bataljona nekaj dni po tem, ko je njegov polk prišel v Avstrijo:

»/ … / Prepričan sem, da je bila moja naloga pogajati se o vdaji pod pogoji ženevske konvencije in poudariti, da se predajajo britanski armadi. Adjutant nemške vojske je med najinim pogovorom omenil te pogoje predaje najmanj dvakrat / … /«

»Maj 1945 – Dobil sem povelje, naj prodiram do nekega območja kakih 4 ali 5 kilometrov severno od železniške postaje v Grafensteinu in naj pregovorim neki nemški SS Hitlerjev bataljon, naj se vda / … / Po tolmaču sem naročil nemškemu adjutantu, naj pove svojemu predstojniku, da sem prišel zahtevat njegovo vdajo britanski armadi pod pogoji ženevske konvencije … Natanko se spominjam, kako je nemški adjutant poudaril bistveno točko, da se predajajo britanski armadi in to pod pogoji ženevske konvencije. Potem je odšel, da se pogovori s svojim predstojnikom / … / vrnil se je in vprašal, ali bi se nekaj kozakov, ki so z njimi, moglo vdati ob istem času in pod enakimi pogoji – bilo jih je okrog 150. Rekel sem Da / … /.«

»Kolikor se spominjam, smo jih predali nekemu bataljonu valižanske garde in spravili so jih v zapor za vojne ujetnike /nota bene/ (POW – prisoners of war).«

Pričevanje nakazuje, da enote bodisi niso bile informirane o razliki med PW in SEP, če pa so bile, niso doumele implikacij. V vojnem dnevniku 12. častne topniške kompanije je za 26. maj 1945 zabeleženo:

»Preselitev kozaške divizije na regimentsko področje /Weitensfeld/. Ta divizija se je bojevala proti Rusiji in je bila zato obravnavana kot PW.«

Zgodaj v juliju je v vojnem dnevniku 36. pehotne brigade zaznamek:

»Čeprav smo morali poloviti še mnogo /kozaških/ ubežnikov, smo jih obravnavali kot osebe, ki so se predale, in jih nismo izročali Rusom.«25

Protislovno se prva omemba nanaša na kozake, ki so bili namenjeni za prisilno repatriacijo, in druga na tiste, ki niso bili!

Niso pa bili samo zgarani vojaki na terenu tisti, ki se za to umetelno razločevanje niso menili. Dne 19. maja 1945 je skupni štab misije v Washingtonu izdal naslednji sklep:

»Videti je, da bi bilo narobe, če bi izročali Hrvate jugoslovanskemu vodstvu, dokler naša razmerja s tem vodstvom niso bolj razjasnjena. Predlagamo, da se dotlej Hrvati še nadalje obravnavajo kot vojni ujetniki.«

Čeprav so se bili Hrvati predali 15. maja in so bili torej strictu senso SEP, način izražanja in ton tega signala naznačujeta, naj bi bili deležni ozirov, do katerih so bili upravičeni kot PW. Dne 28. julija notica zunanjega ministrstva beleži, da so »kozaki v Avstriji / … / vojni ujetniki«, 26 označba, ki nakazuje, v kolikšnem obsegu novi koncept SEP ni pomenil nič drugega kakor legalistično sredstvo za reševanje enkratnega logističnega problema.

Tako britanska vlada kakor tudi vlada Združenih držav sta svoji stališči izrazili jasno in nesporno. General Eisenhower, ki je zavoljo svoje odgovornosti sprva odločno zagovarjal spremembo statusa tistih Nemcev, ki so se predali po splošni kapitulaciji, je javno poudaril, da je njegova dežela še naprej privržena temeljnim načelom ženevske konvencije.27 Dne 5. novembra 1945 je Hector McNeil, državni podsekretar v britanskem ministrstvu za zunanje zadeve, v odgovor na vprašanje v spodnjem domu parlamenta zagotovil:

»Nemčija kot država ni nehala obstajati, čeprav so izvrševanje vrhovne oblasti v Nemčiji prevzele zavezniške sile. Vlada Njegovega veličanstva je mnenja, da bi bilo prav, da bi se standardi ženevske konvencije še naprej upoštevali pri nemških ujetnikih, kolikor je to v sedanjih okoliščinah izvedljivo.«28

Kolikor je meni znano, je do prvega primera, ko se je navajala trditev, da razločevanje med PW in SEP upravičuje britanske kršitve temeljne humanitarne oskrbe in pogodbenih obveznosti haaške in ženevske konvencije leta 1945, prišlo 16. novembra 1989, ko je sodnik Michael Davies brez pojasnila odobril kazenskopravni pregon v Aldingtonovi tožbeni zadevi.

9.2.4. Uniforma kot določilo za status PW

Zunanje ministrstvo dandanes navaja v podkrepitev, ko upravičuje britanske prisilne repatriacije v Avstriji l. 1945, še en vidik mednarodnega prava, ki se tiče ravnanja z vojnimi ujetniki. Pismo ministrstva z dne 13. julija 1999, navedeno zgoraj, trdi:

»Pripadniki 15. (kozaškega) konjeniškega korpusa in njihovi svojci so bili stalno prebivajoči znotraj mednarodno priznanih meja ZSSR ob začetku druge svetovne vojne. Nacistične sile so jih rekrutirale pozneje, po svojem vdoru in zasedbi / … / Tako za Združeno kraljestvo kakor za ZSSR in po mednarodnem pravu so bili to državljani ZSSR.«

Ta trditev vsebuje stvarno izkrivljanje, ki ga lahko pri priči zavrnemo. Med pripadnike 15. kozaškega konjeniškega korpusa, ki so bili izročeni Sovjetom, je bilo namerno vštetih skoraj 1000 nemških in avstrijskih častnikov skupaj z neregistriranim številom belih ruskih emigrantov, ki so imeli potne liste različnih zahodnoevropskih držav ali pa Nansenove izkaznice (Društva narodov), ki so jih izdajali osebam, ki so uradno veljale kot osebe brez državljanstva. Trditev, da so bili ti ljudje »stalno prebivajoči znotraj mednarodno priznanih meja ZSSR ob začetku druge svetovne vojne«, je očitno napačen prikaz, ki ga ni vredno upoštevati.

Vendar pa ni nobenega dvoma, da je velika večina pripadnikov tega korpusa izvirala iz Sovjetske zveze. Ali je torej pravilno, če izjavimo, da so bili »tako za Združeno kraljestvo kakor za ZSSR in po mednarodnem pravu to državljani ZSSR«? Zaradi pomanjkanja prostora na tem mestu ne moremo razpravljati o politiki ZSSR, ki tako in tako ni bila podpisnica ženevske konvencije in je slovela po tem, da se malo ali nič ne meni za mednarodno pravo. Svoj premislek bom na tem mestu omejil na pravni položaj sovjetskih državljanov, ki so služili v Wehrmachtu, glede na britansko pravo.

Nasilno vračanje kozakov z Lienza 1. junija 1945

Slika 43. Nasilno vračanje kozakov z Lienza 1. junija 1945 Sergej Korolkov

Prvi člen konvencije iz l. 1929 je privzel definicijo prepoznavnih znamenj vojskujočih se držav, kakršno je uveljavila haaška konvencija. Ta so (I) pripadnost kaki formaciji, ki je podrejena vojaški hierarhiji; (II) nošenje prepoznavnega znaka (npr. priponke ali uniforme), ki naznačuje vojaški status; (III) vidno nošenje orožja; (IV) ravnanje v skladu z zakoni in običaji vojskovanja. K tem kvalifikacijam je ženevska konvencija dodala »vse osebe, pripadajoče bojujočim se silam vojskujočih se strani, ki jih je sovražnik zajel med vojnimi operacijami na morju ali v zraku / … /«29

Haaška definicija je nedvoumno zasnovana kot inkluzivna in ocenjevanje državljanstva kakega bojevnika bi bilo enako nezdružljivo z njenim namenom kakor kateri koli drug svojevoljen dodatek. Poznejša omemba v ženevski konvenciji »vseh oseb, pripadajočih oboroženim silam vojskujočih se strani« jasno pravi, da je pripadnost oboroženim silam kake dežele edini odločujoči kriterij. Nadaljnji členi ženevske konvencije se o tem vprašanju izrekajo prav tako jasno. Tako členi 23, 66, 70 in 73 zagotavljajo pravice PW izključno v kontekstu »sile, v kateri so služili«.

Člen 79 zahteva, da nevtralna agencija, ki je za to določena, sporočila o PW takoj prenese »v rojstno deželo ujetnikov ali sili, v kateri so služili«. S tem je predpostavljeno razločevanje med tema dvema kategorijama, ko je nedvoumno nakazano, da utegnejo PW izvirati iz kake druge dežele in ne iz tiste, v katere oboroženih silah se je namerilo, da so služili. In poleg tega še člen 4, s katerim bi moral biti vsak vojak v času vojne še posebej seznanjen, določa, da je »vsak vojni ujetnik dolžan povedati, če je vprašan o tej stvari, svoja resnična imena in čin ali pa svojo matično številko«. Ta klavzula vsebuje prepoved, da bi se poizvedovalo o kateri koli drugi stvari, z državljanstvom vred.30 Tako je torej nesporen namen konvencije, da se morajo PW obravnavati kot pripadniki sile, v kateri so bili zajeti.

Nič ni bilo novega pri tej zamisli, ki je pomenila enega izmed »splošnih zakonov in običajev vojne«, katere sta haaška in ženevska konvencija potrdili in uzakonili. Od 18. stoletja naprej je bila splošno sprejeta praksa, da so bili ob končanju sovražnosti »dezerterji« izključeni iz neprostovoljnih repatriacij, in ukrepi v tem smislu so bili čedalje pogosteje včlenjeni v mednarodne pogodbe. V 18. stoletju je to vprašanje postalo posebno pomembno za Britanijo zaradi velikega števila škotskih in irskih jakobitov /privržencev kralja Jakoba II/, ki so služili v vojskah kontinentalnih sil, bodisi kot posamezni vojaki (mnogi so se zelo odlikovali) ali pa rekrutirani v sloveče irske in škotske regimente, ki so stopili v službo Francije in Španije.31

Kakor ugotavlja dr. Delessertova v svojem obsežnem pregledu repatriacijskega vprašanja v mednarodnem pravu: »Očitno je število držav, ki so dosledno vztrajale na stališču, da dezerterji ne štejejo kot vojni ujetniki, zelo majhno.« V nadaljevanju navaja prisilno repatriacijo ruskih PW med drugo svetovno vojno in po njej kot osupljivo izjemo pri tem pravilu.32

Britanska politika med drugo svetovno vojno je opisana v uradnem poročilu, ki ga je l. 1949 sestavil pravni svetovalec pri upravi vojnih ujetnikov polkovnik (pozneje sodnik) Phillimore:

»Po porazu teh zavezniških dežel /l. 1940-41/ je mnogo njihovih državljanov prostovoljno stopilo v britansko vojsko in tako je bila uprava odgovorna za njihovo blaginjo kot britanskih vojnih ujetnikov. Nevarnost, da bi jim sovražnik odrekal ta status, nam je ves čas povzročala skrbi in je bila zadeva, ki smo jo zelo skrbno spremljali; kakorkoli že, sovražnik je v praksi ta status podeljeval in privzel tisto politiko, ki smo jo tudi mi sami izvajali, ko smo obravnavali ujetnika kot vojnega ujetnika tiste dežele, katere uniformo je nosil ob zajetju / … /

»Od izbruha sovražnosti smo se držali tega, da je uniforma test za ugotavljanje, kakšne narodnosti je vojni ujetnik, tako da je bil vsak, ki je bil zajet v nemški uniformi, primarno obravnavan kot nemški vojni ujetnik. Pri tem smo vztrajali kljub pritožbi, ki je bila vložena, ko je bilo nekaj Nemcev ujetih v italijanskih uniformah in so na svojo veliko nejevoljo odkrili, da so bili poslani v taborišča za italijanske vojne ujetnike, vztrajali deloma zato, ker je bilo treba od sovražnika zahtevati, da številne zavezniške državljane v naši vojski obravnava kot Britance.«

Naj navedemo le en primer, kako strogo so spoštovali to načelo: dne 16. junija 1944 so združeni poveljniki štaba sporočili zavezniškima vrhovnima poveljnikoma generalu Eisenhoverju in Wilsonu naslednje:

»Slovaške čete v svoji lastni nacionalni uniformi se zdaj bojujejo za Nemce v Italiji, utegnemo pa jih srečati tudi kje drugje. Če bodo zavezniki zajeli te čete, jim je treba priznati status in obravnavo vojnih ujetnikov po ženevski konvenciji iz l. 1920-9.«33

Jasno je, da ni moglo biti nobene veljavne legalne razlike med slovaškimi enotami, ki so se bojevale skupaj z Wehrmachtom, in tistimi Ruske osvobodilne armade (ROA), ki so jih rekrutirali Nemci in so nominalno delovale pod vodstvom generala Vlasova, čeprav so bile v resnici pod nemškim vrhovnim poveljstvom (OKW). To so Britanci in Američani priznavali, kadar jim je koristilo pri vojnih uspehih, in veliko Rusov, po oceni kakih 470.000, ki so se skupaj z Nemci bojevali na zahodni fronti, se je predalo v odziv na zagotovila, ki so bila zapisana na milijonih letakov, ki jih je zavezniško letalstvo spuščalo za sovražnikovimi linijami.

Besedilo na tem letaku, ki ga je SHAEF (Supreme Headquarters of Allied Expeditionary Forces – Vrhovni štab zavezniških ekspedicijskih sil) trosil po Franciji poleti 1944, se glasi takole:

»Vaši nemški častniki pravijo, da boste ustreljeni, če se predaste ali če vas zajamejo.«

TO NI RES!

»Zavezniška armada se obnaša do tujcev v nemški armadi natanko tako kakor do drugih bojujočih se vojakov in, se razume, v skladu z mednarodnimi zakoni, ki določajo potek vojskovanja.«

»To ni vaša vojna.«

»Pripravite se na predajo ob prvi priložnosti.«

Neki rusko govoreči častnik v eksekutivi za posebne naloge (SOE – Special Operations Executive), ki je bil po izkrcanju na dan D določen, da po zvočniku razglaša to zagotovilo prednjim sovražnikovim enotam, v katerih so bili domnevno vključeni Rusi, je izrazil ogorčenje nad cinično izdajo teh obljub in je zapisal, da »/francoski/ komunistični makijevci kljub svojim političnim prepričanjem niso verjeli, da bomo repatriirali katere koli ruske ujetnike proti njihovi volji«.34

Rusi, ki so zaupali obljubam zaveznikov, v resnici pozneje niso bili obravnavani kot PW države, ki jih je zajela, temveč so bili izročeni tretji strani, ki ni bila podpisnica ženevske konvencije in je bila razvpita po tem, da je s tistimi, ki jih je imela za svoje sovražnike, ravnala tako barbarsko, da se je v tem lahko merila samo z nacisti.

Na tem mestu se ni mogoče lotevati kaj več kot le površnega orisa zavezniške politike do sovjetskih državljanov. Iz nagibov, ki doslej še niso bili zadovoljivo razjasnjeni, je britansko zunanje ministrstvo ves čas ravnalo z brezobzirno odločenostjo, da izroči slehernega sovjetskega državljana, ki je bil pod britanskim nadzorom, ne glede na vojaški ali civilni status, starost ali spol. Pogosto ponavljana trditev, da zavezniškim četam, ki jih je osvobodila rdeča armada, ne bi bili dovolili vrnitve domov, če ne bi bili tu popustili, je dokazljivo lažna, pa tudi sicer v nobenem primeru ne bi upravičila kršenja obveznosti iz mednarodne pogodbe. Oktobra 1944 je Britanija zagotovila sovjetski vladi, da bodo vrnjeni vsi sovjetski državljani, če bo potrebno, na silo. Ta politika se je nadaljevala do l. 1947, dve leti po tem, ko so se vsi britanski PW, ki jih je bila osvobodila rdeča armada, že vrnili domov.

Medtem je Britanija prav do tedaj, ko se je Nemčija vdala, pred Švico (Zaščitniška sila) skrbno prikrivala, kako se izmika udejanjanju mednarodnega prava, da se ne bi Nemčija lotila neupravičenih, čeprav razumljivih povračilnih ukrepov zoper zavezniške PW.35

Čeprav nasledki ameriške politike v celoti niso bili dosti drugačni, pa je bila v nasprotju s tem legalnost postopkov vprašanje, ki je izzvalo precejšnje spore na najvišjih vladnih ravneh. Vidni uradniki v zunanjem ministrstvu in diplomati, tako npr. Alexander Kirk (politični svetovalec Združenih držav pri feldmaršalu Alexandru), so bili globoko vznemirjeni ob predlogu, naj se možje, ki so bili legalno PW Wehrmachta, izročijo Sovjetom, da jih pobijejo ali zasužnjijo. Zatorej so Združene države, drugače kakor Britanci, do nemške vdaje sovjetskim PW v nemški uniformi podeljevale varstvo konvencije. Vendar pa se je na koncu politika Združenih držav kljub ostrim ugovorom znotraj zunanjega ministrstva, žal, izkazala kot parada hinavščine. Tisti hip ko se je Nemčija vdala in s tem odstranila sleherno tveganje, da bi bilo ogroženo življenje številnih ameriških PW nemškega ali italijanskega rodu, ki so bili v sovražnikovih rokah, so začeli Američani transportirati sovjetske ujetnike k Stalinu v ogromnem številu.

Ta politika je v celoti pomenila nesporno kršenje tako sprejete interpretacije ženevske konvencije kakor tudi splošne prakse, ki so jo prevzele vse države razen ZSSR. Zdaj ni mogoče kakor koli verodostojno trditi, da je bila legalna, in celo v tistem času je Patrick Dean, ki je bil kot pravni svetovalec pri zunanjem ministrstvu eden najbolj nepopustljivih zagovornikov prisilne repatriacije, zasebno sprejel »argument ministrstva za zunanje zadeve, da to vodi naravnost v nedoslednost v primerjavi s tistim, kar smo rekli o uniformah, češ da so najpomembnejše, kar se tiče vojnih ujetnikov / … /«36

9.2.5. Premestitev vojnih ujetnikov

Dejstvo, da Sovjetska zveza, kateri sta britanska in ameriška vlada izročili sovjetske državljane, ujete med služenjem v nemški vojski, ni bila podpisnica konvencije in je pravzaprav tudi sicer ni bilo mogoče šteti za civilizirano državo, je za legalni kontekst nebistveno. Sprejeta interpretacija ženevske konvencije je bila, da PW v resnici ne smejo biti premeščeni v nobeno drugo državo kakor v tisto, ki jih je zajela, ne glede na to, koliko korektno ravnanje lahko pričakujejo.

Kakor je Patrick Dean svetoval vojnemu ministrstvu 15. oktobra 1945:

»/ … / Konvencija izrecno določa, da so vojni ujetniki pod oblastjo sovražne vlade in ne posameznikov ali formacij, ki so jih zajele. Sovražnikova vlada ima zatorej pravico pričakovati od vlade, katere sile so ujetnike zajele, da bo skrbela za izpolnjevanje določil konvencije. Zato se nam zdi, da so premestitve izpeljane na odgovornost vlade, ki jih izvaja in ki se ne more znebiti svojih obveznosti do konvencije s tem, da kratko malo reče, da je tudi vlada prevzemnica udeleženka konvencije.«37

Poučen primer nam daje uradno poročilo polkovnika Phillimora, navedeno že prej:

»L. 1942 je bil z vlado Združenih držav sklenjen sporazum, v katerem so pristale na to, da v imenu Commonwealtha nastanijo 150.000, pozneje povečano na 175.000 sovražnikovih vojnih ujetnikov pod pogojem / … / da same postanejo priporna oblast. Tak prenos pravic nas je skrbel, ker smo menili, da bi utegnil dati Nemcem pretvezo za premeščanje britanskih ujetnikov pod nadzorstvo kake druge vlade osi, kot na primer ene izmed balkanskih držav, katere sloves med vojno 1914–18 nikakor ni bil dober. Zavoljo tega smo prepričevali Američane, naj pristanejo na to, da moramo glede na določila konvencije nujno mi ostati dokončno odgovorni za ujetnike in naj zato upoštevajo naša pravila pri ravnanju z vojnimi ujetniki. Ta pravila so vključevala naše obojestranske sporazume s sovražnikovimi vladami. V tem pogledu smo bili zaskrbljeni tudi zavoljo učinkovanja te premestitve na naše obojestranske sporazume s sovražnikovimi vladami.«

9.2.6. Jaltski sporazum

V pismu, naslovljenem name, datiranem z 20. septembrom 1999, je zunanje ministrstvo še nadalje skušalo upravičiti nasilne dejavnosti v Avstriji z naslednjo utemeljitvijo:

»Politika prisilne repatriacije je bila obvezujoča zahteva jaltskega sporazuma, ki sta ga britanska vlada in vlada Združenih držav podpisali s Sovjetsko zvezo.«

Ta omemba se tiče sporazuma, ki se nanaša na vojne ujetnike in civiliste, ki so jih osvobodile sile, delujoče pod sovjetskim poveljstvom, in sile, delujoče pod britanskim poveljstvom – sklenjenega med Veliko Britanijo, Združenimi državami in Sovjetsko zvezo na jaltski konferenci 11. februarja 1945. Člen 1 določa:

»Vsi sovjetski državljani, ki so jih osvobodile sile, delujoče pod britanskim poveljstvom / … / bodo po tej operaciji brez odlašanja ločeni od sovražnikovih vojnih ujetnikov in bodo ločeno od teh nastanjeni v taboriščih ali na zbirnih točkah, dokler ne bodo izročeni sovjetskim / … / oblastem / … /«38

Dejansko sloni ta argument na temelju, ki ni nič bolj veljaven kakor ostali. V nasprotju z zagotovilom zunanjega ministrstva to besedilo nikjer ne omenja uporabe sile za neprostovoljno repatriacijo, take politike torej, ki je v resnici izvirala iz skrivnih odločitev, ki sta jih neodvisno druga od druge, sprejeli britanska in ameriška vlada. Poleg tega je komaj mogoče ugovarjati tehtnemu oporekanju profesorja Draperja, da niti jaltski sporazum niti katera koli druga mednarodna pogodba ne more imeti zakonite veljave, če namerno potrjuje kršenje haaške in ženevske konvencije.39

Na srečo pa se s tem vprašanjem ni potrebno ukvarjati, ker jaltski sporazum pri izročitvah v Avstriji ni bil neposredno uporabljen. Ni stvar vojakov na terenu, da bi interpretirali vladno politiko ali mednarodne pogodbe, katerih določila morajo biti raztolmačena v ukaze in prenesena navzdol po vojaški lestvici poveljevanja.

Vrhovni zavezniški poveljnik v Sredozemlju feldmaršal Sir Harold Alexander je bil vojak s strogim čutom za čast in dolžnost. Kakor mi je poudaril njegov nekdanji poveljnik štaba feldmaršal Lord Harding, je Alexander imel ženevsko konvencijo za neizpodbitno vodilo pri tistem, kar je imenoval »etiketa vojskovanja«.40

Ne meneč se za navodila zunanjega ministrstva, je Alexander dne 22. maja izdal ukaz 5. korpusu v Avstriji, z napotki poveljujočemu častniku generalu Keightleyu:

»Pooblaščeni ste, da kozake direktno predaste Rusom pod pogojem, da ne bo ponovno uporabljena sila.«

Zbor 16. čete Stiškega bataljona Slovenskega domobranstva 16. maja 1945 v                         Vetrinju

Slika 44. Zbor 16. čete Stiškega bataljona Slovenskega domobranstva 16. maja 1945 v Vetrinju

Objavljen ni bil noben poznejši ukaz, ki bi preklical to navodilo, ki bi pomenilo, če bi ga ubogali, da bi v ZSSR vrnili samo prostovoljce. Kakor je zdaj splošno znano, tega ukaza čisto očitno niso ubogali. Ker se je Keightley jasno zavedal, da mu jaltski sporazum ne daje nikakršnega opravičila za barbarstva, ki so jih zagrešili vojaki pod njegovim poveljstvom, ga tudi nikoli ni navajal v zagovor za svoja dejanja. Namesto tega je večkrat zapovrstjo zakrinkal svojo nepokorščino tako, da je do skrajnosti zmanjševal obseg nasilja, o katerem je lažno trdil, da je bilo nepooblaščeno in naključno.

Ob upoštevanju vsega tega je odveč dostavljati, da z nobenim naponom domišljije 15. kozaškega konjeniškega korpusa, regularne enote Wehrmachta, ki se je formalno predala britanskim silam, ni mogoče imeti za tako, ki bi ustrezala jaltski odredbi o »sovjetskih državljanih, ki so jih osvobodile sile, delujoče pod britanskim poveljstvom«.

9.2.7. Repatriacija civilistov

Doslej sem se ukvarjal s položajem PW ruskega rodu, ki so jih zajeli zavezniki. Vendar pa je najbrž najslabša stran britanskih operacij divjaško trpinčenje, kakršnega so bili deležni civilni begunci, ki so se upirali deportaciji k Sovjetom. Mnogi so nesporno spadali v kategorijo »vojaških spremljevalcev«, ki jim je 81. člen ženevske konvencije podeljeval enako zaščito kakor vojaškemu osebju. Peti korpus je priznaval ali pa se je pretvarjal, da priznava, razliko med vojaškimi spremljevalci in begunci v primeru Jugoslovanov. Čeprav so v glavnem štabu 5. korpusa dobro vedeli, da mnogi od tisočev civilistov v kozaških taboriščih nesporno spadajo v to kategorijo kot zdravniki, medicinske sestre itn., so kljub temu izdali ukaze, naj se neomejeno in brez razločevanja uporabi sila, da se vsi iz taborišč spravijo na vlake.

Poleg tega bi se bil general Keightley s svojim štabom lahko poglobil v zahtevo 1. člena:

»Z ženskami se bo ravnalo z vsemi oziri, ki gredo njihovemu spolu.« 41

Gotovo bi bilo težko to navodilo uskladiti z ukazi, kakršen je naslednji, izdan od 36. pehotne brigade od 26. do 29. maja:

»Posebno zato, ker je med njimi toliko žensk in otrok, bodo nekateri od vas čutili sočutje do teh ljudi, vendar se morate spomniti, da so ti /ženske in otroci?/ prijeli za orožje v prid Nemcem in tako sprostili več čet, da so se bojevale zoper nas v Italiji in na drugih frontah.«

»Evakuacija bo potekala (a) s tovornjaki ali z avtobusi – najbrž omejeno za šibkejše ženske in otroke (b) z rešilnimi avtomobili – za bolnike in nosečnice.«

»Če bi kaka oseba ali skupina ljudi poskusila pobegniti, jim boste s klicanjem ukazali, naj se ustavi. Če namenoma ne bodo upoštevali vašega ukaza in bodo bežali, boste začeli streljati in pri tem merili pod noge, če boste presodili, da bi to zadostovalo, da ustavite nameravani pobeg; če ne, jih postrelite.«42

Po nekem posvetu z generalom Keightleyem v njegovem glavnem stanu ob Vrbskem jezeru 13. maja si je Harold Macmillan, minister in predstavnik britanske vlade v Sredozemlju, zapisal, da je »med Nemci, ki so se predali, okrog 40.000 kozakov in »belih« /ne-sovjetskih emigrantov/ Rusov z ženami in otroki. Če jih izročimo Rusom, jih obsodimo na suženjstvo, trpinčenje in na verjetno smrt / … /. Odločili smo se, da jih izročimo.«43

Jasno je, da je Keightley skupaj z Macmillanom predvideval usodo tisočev, katere je po ministrovih navodilih pri Judenburgu izročil Sovjetom, in njuna predvidevanja so zdaj do podrobnosti potrjena z arhivi GULAGa. Od žensk, otrok in dojenčkov, ki so jih Britanci odposlali k Sovjetom iz taborišča Peggetz, so jih 807 zadrževali v posebnem taborišču 525/9, Kemerevo Oblast v centralni Sibiriji. Neko poročilo NKVD iz l. 1949 registrira, da so bile razmere v celotnem kompleksu taborišč, v katerega je spadalo tudi taborišče 525/9, tako okrutne, da je bila povprečna umrljivost med tamkajšnjimi jetniki 10%. Statistika, ki se opira na takšen vir, bo prav gotovo prikazovala zmanjšan odstotek, in če upoštevamo posebno ranljivost žensk in otrok za uničujoče učinkovanje tuberkuloze, distrofije, nedohranjenosti, ledenih zimskih razmer, je morala biti stopnja umrljivosti v posebnem taborišču 525/9 prav gotovo višja od povprečne. 44

Tisočem civilnih beguncev v britanskih rokah ni bila zaščita po mednarodnem pravu zajamčena nič manj kakor vojakom. Člen 3. ženevske konvencije iz l. 1933, ki se nanaša na mednarodni status beguncev (»primeren za ruske, armenske in asimilirane begunce«) zavezuje podpisnike, da spoštujejo naslednji ukrep:

»Vsaka od pogodbenih strank se obvezuje, da ne bo izganjala ali branila vstopa na svoje ozemlje z uporabo policijskih ukrepov, kakor so izgon ali preprečevanje vstopa na meji, tistim beguncem, ki jim je bilo po redni poti dovoljeno tamkajšnje bivanje, razen če je treba že omenjene ukrepe izvajati iz takih razlogov, kakor sta državna varnost ali javni red / … /«

Zaradi strahovlade, ki je sledila Hitlerjevemu vzponu na oblast v Nemčiji, sta bili v Ženevi l. 1936 in 1938 podpisani še dve dodatni konvenciji, ki sta določali primerljive naloge.

Besedilo 6. člena nürnberške listine, ki prepoveduje vojne zločine in zločine zoper človečnost, se zdi tako ustrezno za ravnanje 5. korpusa z Rusi in Jugoslovani, ki so bili pod njegovim nadzorom, da z njim lahko tako rekoč opišemo to dogajanje.

»Vojni zločini: namreč kršitve zakonov in običajev vojskovanja. Take kršitve bodo vključevale, čeprav ne bodo omejene le na to, umor, slabo ravnanje ali deportacijo na suženjsko delo ali v kakšen drug namen civilnega prebivalstva z zasedenega ozemlja ali na njem, umor ali slabo ravnanje z vojnimi ujetniki / … /«

»Zločini zoper človečnost: namreč umor, iztrebljanje, zasužnjevanje, deportiranje in druga nehumana dejanja, ki se zagrešijo zoper katero koli civilno prebivalstvo / … /«

»Voditelji, organizatorji, pobudniki in sokrivci, ki so udeleženi pri snovanju ali izvajanju skupnega načrta ali zarote, da se stori kateri koli od navedenih zločinov, so odgovorni za vsa dejanja, ki jih izvršijo katere koli osebe pri izpeljavi tega načrta.«46

Dandanes britanska vlada, kakor jasno kaže pismo zunanjega ministrstva z dne 13. julija 1999, zanika, da bi se bili zločini sploh kdaj zgodili:

»Vi / … / postavljate trditve o zločinih, ki so jih zagrešili britanski vojaki v Avstriji nad ruskimi vojaki in civilisti. Ne poznamo nobenih dokazov, ki bi podpirali take trditve.«

Poslal sem kopijo Zoe Polanski, ki je preživela te dogodke in danes živi na Škotskem in ki se je izročitvi Sovjetom izognila zavoljo hudih poškodb, prizadejanih med britansko zbirno racijo. Dne 30. avgusta je pisala ministru za zunanje zadeve, da bi izrazila svojo užaloščenost in zgroženost nad tem, »da sedanja britanska vlada zanika vojne zločine, ki so jih Britanci zagrešili zoper civilne ruske begunce / … /«

»Torej, jaz sem za vas živi dokaz, ker sem bila v središču te tragedije. Takrat sem bila stara šele petnajst let in sem pravkar prišla iz nemškega nacističnega koncentracijskega taborišča Auschwitza in Dachaua, čisto sama, in nisem vedela, ali je še kdo iz moje družine živ in ali je sploh še kaj ostalo po tistem, ko so se nemški nacisti umaknili z moje domačije v Rusiji.«

»Zato sem bila registrirana v taborišču Peggetz kot begunka brez državljanstva, tako kot še tisoči podobnih primerov.«

»Za to, da sem sploh preživela, moram biti večno hvaležna sanitetnemu zdravniku (dr. Pinchingu), ki me je potegnil iz živinskega vagona, namenjenega v smrt, in je oskrbel moje boleče rane.«

Gospa Polanska je priložila časopisne intervjuje z dr. Pinchingom in z nekim škotskim vojakom, ki je bil udeležen v teh operacijah, in oba sta potrdila njeno pripoved. Dne 20. septembra je gospod J. L. Howgate iz oddelka za vzhod na zunanjem ministrstvu zaničljivo zavrnil pričevanje gospe Polanske:

»V našem odgovoru grofu Tolstoju smo že povedali, da ne poznamo nobenih dokazov, ki bi podpirali njegove trditve, da so britanski vojaki v Avstriji zagrešili ‘okrutne zločine’.«

Britanska vlada bi se morda lahko zamislila nad resnim opozorilom, ki ga je izrekel sodnik Jackson ob začetku nürnberškega procesa:

»Končni ukrep je / … / prisiliti državnike, da bodo odgovorni do zakona. In naj čisto jasno povem pri tem, ko je ta zakon tukaj prvič uporabljen proti nemškim napadalcem, da mora ta zakon, če naj služi koristnim namenom, obsoditi tudi napadalnost katerega koli drugega naroda, s temi vred, ki sedijo tukaj danes kot sodniki / … / Prava tožnica pred vašim sodiščem je civilizacija / … / Obtoženci se lahko zatekajo samo k upanju, da bo mednarodno pravo tako daleč zaostajalo za moralnim čutom človeštva, da se bo ravnanje, ki je zločin v moralnem smislu, moralo šteti za nedolžno glede na zakon.« 47

Slovenski domobranci na Vetrinjskem polju

Slika 45. Slovenski domobranci na Vetrinjskem polju

Britanija zdaj uživa nezavidljivi položaj edine vojskujoče se države v drugi svetovni vojni, ki ne samo, da ni nikoli izrazila obžalovanja (kaj šele, da bi poskrbela za odškodnino) za večji vojni zločin. Prav nasprotno so se vlada in sodišča lotili obsežnega ukrepanja in prikritih dejavnosti z namenom, da preprečijo njegovo razkritje in še naprej uradno zanikajo, da se je sploh kdaj zgodil. To omalovaževanje mednarodnega prava ni le zadeva za zgodovinski spomin, ampak zagotovo postavlja nevaren precedens za prihodnost.

9.2.8. Opombe

1 A. T. P. Byles (Ed.), The Book of Fayttes and of Chyualrye. London 1937, str. 237.

2 Bell’s Weekly Messenger, Sunday, March 30, 1800.

3 Izraz »Jugoslovani« uporabljam kot prikladno okrajšavo in zato, ker kaže tedanjo rabo zaveznikov.

4 Niglu Nicholsonu dolgujem zahvalo, da mi je priskrbel izvod svojega vojnega dnevnika. Alexandrov signal je vzet iz National Archives, 383.7–14.

5 Obsežno dokumentirana raziskava o usodi repatriiranih Rusov in drugih v GULAGu napreduje med raziskavami, ki jih vodi Ludwig Boltzmann-Institut für Kriegsfolgen-Forschung Graz-Vienna-Klagenfurt.

6 Duckworth je firma z upravičeno velikim ugledom, zato se zdi še toliko bolj čudno, da se je lotila objave takega dela, če pomislimo, da je sedem let potem, ko ga je po vrsti zavrnilo več uglednih založnikov, vedela, da avtor ni prav nič poskušal posodobiti njegove vsebine.

7 Christopher Booker, A Looking-Glass Tragedy: The controversy over the repatriations from Austria in 1945. London 1997, str. 317.

8 Brigadier Anthony Cowgill, Lord Brimelow, and Christopher Booker, The Repatriations from Austria in 1945: The Report of an Inquiry. London 1990, str. 180.

9 General V Naumenko (Ed.), Velikoe Predatel’stvo: Vydača Kazakov v Lience i Drugih Mestah (1945–1947); Sbornik materialov i dokumentov /Die grosse Übergabe/. New York 1962–70, ii, str. 322.

10 Stefan Karner, Im Archipel GUPVI: Kriegsgefangenschaft und Internierung in der Sowjetunion 1941–1956. Vienna-Munich 1995, str. 201–203, 217.

11 To pobožno verovanje je bilo še najmanj uporabno glede na ravnanje rdeče armade z ženskami.

12 Booker, A Looking-Glass Tragedy, str. 138. Še bolj razvlečen in klečeplazen hvalospev Brimelowovi nepristranosti in analitični veščini se najde na str. 421.

13 »Some Legal Aspects of Forced Repatriation of Soviet Citizens«, v: Nikolaj Tolstoj, Victims of Yalta. Corgi Books 1979, str. 545–64; Michael A. Meyer and Hilaire McCoubrey (ed.), Reflections on Law and Armed Conflicts: The Selected Works on the Laws of War by the late Professor Colonel G. I. A. D. Draper, OBE. The Hague 1998, str. 255–68.

14 Nasledek močnih pritiskov, ki niso bili povezani s sodnim pregonom l. 1989, je bil ta, da je bila knjiga The Minister and the Massacres l. 1990 umaknjena iz večine javnih in univerzitetnih knjižnic v Britaniji in nadomeščena z dvema zvezkoma apologije dogodkov, ki jih je odobrilo ministrstvo za zunanje zadeve. Ta prikrita cenzura kaže značilne vzporednice z ukrepi, ki jih je izvajala britanska vlada v letih 1791–92 z naklepom, da bi ustavila razširjanje dela Thomasa Paina The Rights of Man (John Keane, Tom Paine: A Political Life. Boston 1995, str. 334–43).

15 Kopija sojenja, 32. dan, »Sodna odločitev št. 1«, 5A.

16 Gospa Mackenzie je odklonila identifikacijo raziskav, na katere se sklicuje. Vendar je iz konteksta razvidno, da le-te vsebujejo razsodbo sodnega procesa iz l. 1989 in »Cowgillovo poročilo« zunanjega ministrstva, katerega sklepi se odražajo v njenem pismu. Dne 14. marca 1991 je služba državnega tožilstva odklonila ukrepanje na pritožbo, ki jo je v imenu svojcev vložil Slovenec gospod Pavel Zupan, z enako utemeljitvijo, češ: »Ta zadeva je bila predmet zelo podrobnega poročila brigadirja Anthonyja Cowgilla, in v resnici je bilo celotno /sic/ vprašanje že obravnavano na sodišču v procesu proti Lordu Aldingtonu l. 1989.«

17 Gustav Rasmussen (ed.), Code des prisonniers de guerre: Commentaire de la convention du 27 juillet 1929 relative au traitement des Prisonniers de guerre. Copenhagen 1931, str. 131. Načelo, na katerem temelji 82. člen, odseva tiste tradicionalne »zakone in običaje vojskovanja«, ki so bili posvečeni s haaško in z ženevsko konvencijo. Med napoleonskimi vojnami je npr. britanska vlada v glavnem še naprej vztrajala pri sprejetih načelih humanega ravnanja z vojnimi ujetniki, čeprav je francoski cesar le-te čedalje pogosteje kršil (Michael Lewis, Napoleon and his British Captives. London, 1962, str. 44–8, 66–82). Sloveči britanski poveljnik mornarice Sir Sidney Smith je vedno znova jasno povedal, da se bo njegova dežela držala pravil vojskovanja, ne glede na to, ali jih bodo Francozi spoštovali ali ne, in ne oziraje se na dejstvo, da so jih britanski zavezniki Turki odkrito kršili (Tom Pocock, A Thirst for Glory: The Life of Admiral Sir Sidney Smith. London 1996, str. 43, 49, 69, 81, 219).

18 Rasmussen (ed.), Code des prisonniers de guerre, str. 134.

19 Kopija sojenja, 32. dan, 11C–12A.

20 Alfred M. de Zayas, Die Wehrmacht-Untersuchungsstelle: Deutsche Ermittlungen über alliierte Völkerrechtsverletzungen im Zweiten Weltkrieg. Munich 1980, str. 177; Ann Tusa and John Tusa, The Nuremberg Trial. London 1983, str. 21 ; Jozef Garlinski, Poland in the Second World War. London, 1985, str. 293.

21 Da je ICRC (International Commitee of the Red Cross – Mednarodni odbor Rdečega križa) obsodil to kršenje konvencije, se je izkazalo kot pomemben dejavnik pri vključevanju revidiranih ukrepov za zaščito PW v ženevski konvenciji iz l. 1949 (Christiane Shields Delessert, Release and Repatriation of Prisoners of War at the End of Active Hostilities: A Study of Article 118, Paragraph 1 of the Third Geneva Convention Relative to the Treatment of Prisoners of War. Zürich 1877, str. 62–63).

22 FO.371/46773. Člen 11 ženevske konvencije zahteva, da PW dobivajo enake obroke hrane kakor sile, ki so jih zajele (Rasmussen (Ed.), Code de prisonniers de guerre, str. 112).

23 James Bacque, Other Losses: An Investigation into the Mass Deaths of German Prisoners at the Hands of the French and Americans After World War II. Toronto 1989.

24 Za odličen pregled vprašanja SEP (DEF) in PW primerjaj Richard D. Wiggers The United States and the Denial of Prisoner of War (POW) Status at the End of the Second World War, Militärgeschichtliche Mitteilungen 1993, lii, str. 91-104. Pragmatični značaj tega razločevanja je ilustriran z dejstvom, da je Sovjetska zveza, katere namere z nemškimi ujetniki so komajda bile dobrohotne, sprva zagovarjala, naj vse nemško vojaško osebje iz časa po vdaji obdrži status PW (ibid., str. 97).

25 WO.170/4461, Appx »S«; WO.170/4832.

26 WO.170/4832; WO.106/4059,195; FO.371/47903,16.

27 Primerjaj Harry C. Butcher, My Three Years with Eisenhower. New York 1946, str. 789, 815, 826.

28 FO.371/46775.

29 James Brown Scott (Ed.), Les conventions et déclarations de La Haye de 1899 et 1907. New York 1918, str. 107; Rasmussen, Code des prisonniers de guerre, str. 108–109.

30 Ibid., str. 109, 115, 126, 127, 130. Besedilo »La puissance dans les armées de laquelle le prisonnier a servi« je nadomestilo začasno manj natančne definicije, še posebej, da se uveljavi pripadnost oboroženim silam neke države kot dokončni kriterij (ibid., str. 15). Stroge omejitve v 5. členu glede na obseg podatkov, ki se smejo zahtevati od kakega PW, izvirajo iz preudarka, da lahko celo take navidezno nedolžne reči, kakor je starost kakega PW, posredujejo tistim, ki so ga zajeli, obvestila vojaške vrednosti (ibid., str. 28).

31 Hannovrska vlada Britanije je v splošnem priznavala status britanskih državljanov pripadnikom armad, v katerih službo so stopili. Vendar je prišlo do opaznih izjem, ki so se dogajale med surovim zatrtjem vstaje l. 1745; zanj je bilo značilno znatno kršenje domačega in mednarodnega prava. Francoska vlada je vložila odločen protest zoper slabo ravnanje z vojaki, ki so služili v njenih škotskih in irskih enotah, medtem ko je britanska zaveznica Holandija priznavala škotski kraljevi polk kot francoski regiment. Britanska vlada se je potem, ko je presodila, da je nevarnost zagotovo minila, vrnila k svoji prejšnji usklajenosti z mednarodno prakso. Primerjaj F. J. McLynn, France and the Jacobite Rising of 1745. Edinburgh 1981, str. 88-89; 218, 214-21; Sir Bruce Gordon Seton and Jean Gordon Arnot (Ed.), The Prisoners of the ‘45: Edited from the State Papers. Edinburgh 1928-29, i, str. 240-46; Robert Fitzroy Bell (Ed.), Memorials of John Murray of Broughton: Sometime Secretary to Prince Charles Edward 1740-1747. Edinburgh 1898, str. 516-20.

32 Delessert, Release and Repatriation of Prisoners of War at the End of Active Hostilities, str. 186-87.

33 FO.916/916. Na nesrečo je bila večina Slovakov v službi na vzhodni fronti in je padla po nemški predaji v roke sovjetov s predvidljivimi posledicami (Hans Werner Neulen, An deutscher Seite: Internationale Freiwillige von Wehrmacht und Waffen – SS. Munich 1985, str. 199-203.

34 Eno kopijo hranijo v Auckland Collection. Primerjaj Julius Epstein, Operation Keelhaul: The Story of Forced Repatriation from 1944 to the Present. Old Greenwich Conn. 1973, str. 28-29; L. H. Manderstam, From the Red Army to SOE. London 1985, str. 121-22; Tolstoy, Victims of Yalta, str. 54-57, 81-86. Kakih 8.000 sovjetskih dezerterjev se je pridružilo francoskemu odporniškemu gibanju (ibid., str. 72). Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je že imelo v mislih načrtovano izdajstvo, je lažno zanikalo, da bi bil SHAEF usmerjal propagando k Rusom v nemški službi (Patrick Howarth, Intelligence Chief Extraordinary: The Life of the Ninth Duke of Portland. London 1986, str. 193).

35 Nikolai Tolstoy, Victims of Yalta. London 1978, str. 529-31. Ministrstvo za zunanje zadeve je brezskrbno zanemarjalo hudo grožnjo, ki jo je to pomenilo za tisoče zavezniških PW v nemških rokah (ibid., str. 535-56).

36 FO.371/47899,90. Za podrobno obravnavanje tega vprašanja primerjaj 18. poglavje in Dostavek profesorja Draperja v moji knjigi Victims of Yalta; Mark R. Elliott, Pawns of Yalta: Soviet Refugees and America’s Role in their Repatriation. Urbana 1982, str. 30-55.

37 FO.371/46773.

38 FO.916/1189.

39 V: Tolstoy, Victims of Yalta, str. 560-62.

40 Alexandrov viteški značaj je zbujal posebno občudovanje pri Winstonu Churchillu. »Alex je izravnaval, kar je bilo v vojskovanju surovega, ko se je krutega početja nalahno dotikal v rokavicah. V njegovih rokah je bila to še vedno igra za visoko družbo. Pokazal je, da se še vedno da vojskovati spodobno« (Lord Moran, Winston Churchill: The struggle for survival 1940-1965. London 1966, str. 173).

41 Rasmussen, Code des Prisonniers de Guerre, str. 108, 130.

42 WO.170/4461; WO.170/4396. »Humani« pridržki v odredbi brigadirja Mussona so bili namenjeni edinole za v poročilo. V resnici so bolnike in nosečnice s suvanjem in z udarci nagnali v iste živinske vagone kakor vse druge.

43 Harold Macmillan, War Diaries: Politics and War in the Mediterranean January 1943–May 1945. London 1984, str. 757.

44 Stefan Karner, Im Archipel GUPVI: Kriegsgefangenschaft und Internierung in der Sovjetunion 1941–1956. Vienna-Munich 1995, str. 24; Pavel Poljan, Žertvy Dvuh Diktatur: Ostarbaitery i Voennoplennye v Tret’em Reihe i ih Repatriacija /Opfer zweier Diktaturen/. Moscow, 1996, str. 243. Hvaležen sem Paulu Boytincku in Stefanu Karnerju, da sta mi podarila izvode teh pomembnih del.

45 Epstein, Operation Keelhaul, str. 15-17.

46 The Trial of German Major War Criminals: Proceedings of the International Tribunal Sitting at Nuremberg Germany. London 1946–51, XXII, str. 413.

47 Ibid., i, str. 85-86.

10. Ljudje v vojni in revoluciji

10.1. Prizadevanje vaške straže v D. M. v Polju za izpustitev internirancev

Avtor: Martin Kranner

10.1.1.

V članku »Ob 60-letnici vaške straže v D. M. v Polju« je Janez Grum opisal, kako je zaradi partizanskega napada na karabinjersko postajo na Vevčah in požiga skladišč papirja in lesa Papirnice Vevče italijanska vojska – in sicer divizija sardinskih grenadirjev (Granatieri di Sardegna), ki ji je poveljeval general Orlando in je imela oblast in nadzor nad Ljubljano in njeno okolico ter Notranjsko – dne 31. avgusta 1942 prečesala ozemlje naše izredno velike občine D. M. v Polju in odpeljala v internacijo na otok Rab okrog 700 moških. Omenil je, da se je piscu tega članka posrečilo doseči, da niso bili odpeljani v internacijo nekateri fantje, člani nekdanjega Fantovskega odseka pa tudi še obstoječe Marijine kongregacije.

Število 700 oz. 800 interniranih navajajo tudi komunistični viri. Poljski Zbornik 1965 – Prispevki iz zgodovine delavskega gibanja med vojnama in iz narodnoosvobodilnega boja na področju občine Ljubljana – Moste – Polje citira iz Sajetovega dela Belogardizem (Lj., 1952): » … Naslednji dan (31. avgusta – op. pisca) so Italijani blokirali občino Polje, aretirali 700 ljudi in jih odpeljali v internacijo …« Podbevškova v knjigi Sv. Urh piše o 800 odpeljanih. Navaja članek iz dnevnika Slovenec z dne 30. januarja 1944: » … Dne 31. avgusta so v svoji besnosti navalili badoljevci in napravili racijo po vsej občini Polje, na Ježici in Dobrunjah in odpeljali v internacijo nad 800 moških in to povečini onih, ki niso bili s komunizmom nikdar v zvezi. Ugotovljeno je bilo pozneje, da so bili komunistični terenski delavci vnaprej obveščeni o teh represijah in so se pravočasno umaknili.«

Občina D. M. v Polju (Polje) je bila ozemeljsko zelo obsežna. Zajemala je severnovzhodni del Ljubljanskega polja med Savo in Ljubljanico (do njunega sotočja pod Kašeljsko-Zaloškim gričevjem). Vanjo so spadale nekatere vasi ob Savi: Hrastje, Obrije in Šmartno, dalje Sneberje, Zg. in Sp. Zadobrova, Zalog, Podgrad, Sp. in Zg. Kašelj, Vevče, D. M. v Polju, Slape, Studenec.

10.1.2. Razmere pred prvo svetovno vojno

Pred prvo svetovno vojno je kmečki sloj tvoril večino prebivalstva poljske občine. Katoliška cerkev je imela velik vpliv na miselnost ljudi in večina prebivalcev je pripadala krščanskemu svetovnemu nazoru. Politično premoč so imeli pristaši Slovenske ljudske stranke.

Pomemben del prebivalstva pa so že tvorili delavci, zaposleni predvsem v tovarni papirja na Vevčah. Mnogo je bilo železničarjev, ki so delali na velikem premikalnem kolodvoru v Zalogu in v Ljubljani. Nekateri pa so si služili kruh v tovarnah v mestu (kemična, tobačna, Saturnus). Bili so že strokovno organizirani: Kristanovi socialdemokrati so prevladovali med železničarji v Zalogu, Krekovo krščansko socialno gibanje je imelo premoč med papirničarji na Vevčah.

10.1.3. Razmere med vojnama

Po vojni vihri, ki je pustila za seboj težke negativne posledice tako na moralnem kot gospodarskem in socialnem področju, so se v poljski občini spremenile družbeno-politične razmere ter sestava prebivalstva. Kmečki sloj je prišel v manjšino in le nekatere vasi (tiste ob Savi ter Sneberje, Slape in Studenec) so še ohranile kmečki značaj in krščansko versko tradicijo. Prevladalo je delavstvo, ki se je organiziralo v ideološko opredeljenih sindikatih. Nastalo je novo socialno vprašanje, s katerim se je družba morala soočati: proletariat in kapitalizem. Gledanje na ta problem in poskusi rešitve so razdvojili družbo (zlasti po objavi papeške socialne okrožnice Quadragesimo anno leta 1931 o obnovi družabnega reda, ki je obsodila krščanski socializem: »Religiozni socializem, krščanski socializem so protislovni izrazi: nihče ne more biti obenem dober katoličan in pravi socialist!«)

Delavci so postali odločilen dejavnik družbenega utripa. Vključili so se v razne mladinske, kulturne, prosvetne, športne in politične organizacije, jih prepojili s svojo miselnostjo, ki je pri mnogih že bila pod vplivom marksistično komunističnih idej, ki jih je komunistična partija znala vcepljati pod geslom razrednega boja.

V poljski občini se je komunistična partija organizirala in dobila svoje pristaše takoj po oktobrski revoluciji, najprej med železničarji v Zalogu. Najbolj vneti in delavni komunistični privrženci med njimi so bili priseljeni begunci s Primorskega. Zbežali so iz Italije, ker so oblasti zaradi raznarodovanja premeščale državne uslužbence Slovence v notranjost Italije. Bili so zavedni Slovenci, svobodomisleci po duhu in proticerkveno nastrojeni. Domačini so jih imenovali »barakarji«, ker so stanovali v preurejenih vojaških barakah avstroogrske armade, ki so služile kot skladišča za preskrbo soške fronte.

Martin Kranner, podporočnik vaške straže

Slika 46. Martin Kranner, podporočnik vaške straže

Takoj po vojni so se komunisti vrgli na delo med delavci vevške papirnice, ker je bilo v njej zaposlenih največ delavcev poljske občine in ker je delovala močna strokovna organizacija (Jugoslovanska strokovna zveza, ki so jo vodili krščanski socialisti, dejavni in zaznavni tudi na prosvetnem področju). Uspelo jim je, da so organizirali močno skupino simpatizerjev in da so pridobili vodilne sindikalne krščanske socialiste, da so sodelovali z njimi v raznih političnih demonstracijah in se v času okupacije vključili v OF in v partizanske vrste.

10.1.4. Racija v občini Devica Marija v Polju

Tistega usodnega 31. avgusta so že zgodaj prihiteli v občinsko pisarno, kjer je bil v službi Rudi Hirschegger, član obeh omenjenih organizacij, nekateri občani, vsi preplašeni, in sporočili, da od Save sem prodirajo italijanski vojaki in pobirajo vse moške, ki jih najdejo na polju ali doma. R. Hirschegger, tedaj zaročenec moje sestre Marice, je novico nemudoma sporočil meni – stanoval sem blizu občinskega poslopja – in še nekaterim okoličanom. Zbrali smo se pred poslopjem, ne vedoč kaj storiti. Zavedali smo se, da gre za povračilni ukrep, ki smo ga po treh partizanskih akcijah pričakovali, vendar ne tako hitro. Okupacijska vojaška oblast je take ukrepe izvajala vedno, kadarkoli so partizani ali terenci izvršili na podeželju kako sabotažno dejanje ali napadli kako vojaško enoto ali posadko: večja vojaška sila vdre na območje dejanja, prečeše teren, požiga hiše, ropa in pobira živino, večkrat kot talce strelja večinoma nedolžne moške, odpelje moške (in tudi ženske) za sojenje pred vojaškim sodiščem ali v internacijo. Nekateri smo se vzpeli v zvonik, s katerega smo zagledali vojake že čisto blizu vzdolž železniške proge. Hitro smo se spustili z njega, se spet zbrali pred občino ter ugibali, kaj ukreniti: ali se poskriti, zbežati čez Ljubljanico proti hribom ali najti kako drugo rešitev. Preden smo se odločili, je bilo že prepozno: vojaki so nas obkolili. Začeli so nas zganjati proti Prosvetnemu domu, ki se je nahajal blizu občine, in nas nagnali v skupino moških, pobranih iz hiš iz središča vasi D. M. v Polju, ki so jih imeli zastražene na cesti pred hišo mizarja Svetka. Hiša je stala pred Prosvetnim domom z obširnim telovadiščem, ki je tisti dan služilo vojaščini kot zbirališče za vse prijete iz cele občine, in kjer je bilo natrpanih že mnogo segnanih. V skupini pred hišo so se nahajali tudi duhovniki: oba poljska kaplana Matija Lamovšek in Anton Vukšinič ter župnik Andrej Šavli, begunec z Gorenjskega. Verjetno je to dejstvo vplivalo, da te skupine niso takoj nagnali na zbirni prostor, ampak jo zadržali zunaj njega. Nisem se pustil potisniti v skupino, temveč sem se zoperstavljal, češ da sem italijanski državljan, rojen v Camporosso (Tarvisio, Udine) (Žabnice pod Sv. Višarjami). Kazal sem dovolilnico (neke vrste prepustnico – lasciapassare), kjer je bilo zapisano, da se kot italijanski državljan smem podajati prek meje Ljubljanske pokrajine v Italijo do Trbiža (Tarvisio). Imel sem srečo, da sem pritegnil pozornost nekega tam navzočega oficirja, ki je vzel dokument in ga začel pregledovati. Tako sem ostal z njim izven skupine.

Za osvetlitev je treba pojasniti, kako nepričakovano, skoraj čudežno bi rekel, sem prišel do te dovolilnice. Dobil sem jo po posredovanju neke Ljubljančanke iz Šiške, s katero sem se seznanil, ko sem pred vojno med poletnimi počitnicami bival pri stricu na svojem rojstnem domu v Žabnicah, ona pa je hodila na letovanje v Žabnice k prijateljici, hčerki lastnice znane gostilne »pri Klinarju« – danes hotel »Spartiacque« (po slovensko razvodje, ker se reka Bela, ki izvira nad vasjo in teče mimo hotela, izliva v Tilment in nato v Jadransko morje, medtem ko potok, ki izvira vzhodno od hotela, teče v Črno morje). Dvoril ji je neki kvesturin, policijski komisar v Trbižu. Ona je vedela, da sem poleti in jeseni leta 1939 na željo prof. Lamberta Ehrlicha (kot je mnogim znano, je bil doma iz Žabnic in torej moj sovaščan), prepričeval Žabničane, naj ne optirajo za Nemčijo. (Po pogodbi med Mussolinijevo Italijo in Hitlerjevo Nemčijo leta 1939 so prebivalci nemškega rodu in jezika na Južnem Tirolskem dobili možnost optiranja: pridobitev nemškega državljanstva in preselitev v Nemčijo. S Slovenci naseljena Kanalska dolina najprej ni bila vključena v zakon o optiranju, pozneje pa so nemškutarji in nacistični propagandisti to dosegli.) Vedela je tudi, da sem se moral zaradi te akcije na hitro umakniti iz Žabnic, ker krajevni fašistični stranki (fašistična Italija je imela interes, da se otrese prebivalcev neitalijanske narodnosti) in nacističnim propagandistom to moje delovanje ni šlo v račun. Nameravali so me prijeti in kot italijanskega državljana poslati k vojakom in verjetno na fronto. (Zanimivo: na načrtovano aretacijo me je opozorila neka mlada Žabničanka – ki me je rada videla – načelnica mladinske organizacije »Mlade Italijanke«, doma iz edine nemške družine v vasi.)

Nekoč jeseni 1941 sem to znanko srečal v Ljubljani. Ko sem ji omenil, da odkar so Italijani zasedli Slovenijo, ne hodim več v Žabnice, ker ne dobim potnega dovoljenja, mi je povedala, da ona še hodi, ker ima potno dovoljenje. Poskrbel da ga ji je policijski komisar, ki ji je dvoril v Žabnicah in je sedaj v službi v Ljubljani. Ponudila se je, da mi pomaga, da dovoljenje dobim tudi jaz, če želim. Seveda sem pritrdil in dovoljenje za prehod meje v Italijo res dobil. (Pozneje sem odkril, da je ta moja znanka bila aktivistka OF: tisti policijski komisar je bil namreč obsojen, ker je sodeloval z OF, poročal o tajnih sklepih policije in izpustil iz zapora nekatere aktiviste OF in ujete partizane.)

Menim, da je prav in umestno, da v zvezi z dovolilnico omenim na tem mestu prizadevanje škofa Rožmana za lajšanje usode internirancev v koncentracijskem taborišču v Gonarsu. Konec aprila ali v začetku maja leta 1942 me je škof Rožman, ki je vedel za mojo možnost potovanja v Italijo, prosil, da bi nesel goriškemu nadškofu Margottiju pismo s prošnjo, da bi mi dal – označil me je kot člana KA – spremno pismo za vstop v taborišče Gonars. Poizvedel naj bi za imena interniranih – v prvi množični raciji v Ljubljani marca 1942 so bili prijeti mnogi katoliški študenti in nekateri člani KA – in za možnost pošiljanja živilskih paketov. Po srečnem naključju sem mogel vstopiti v notranjost taborišča, seznama internirancev pa se mi ni posrečilo dobiti, pač pa zagotovilo in dovoljenje taboriščnega komandanta za pošiljanje paketov.

Omenil sem že, da nisem bil potisnjen v skupino z drugimi, in to srečno naključje – kot tudi dejstvo, da te skupine z duhovniki niso takoj nagnali na zbirni prostor – je vplivalo na nadaljnje dogajanje. Skupini se je približal poveljujoči polkovnik in začel divjati ter vpiti, da smo vsi komunisti. Ko se je eden duhovnikov oglasil, da nismo komunisti, je zarjul: »Tudi duhovniki so komunisti!« (Anche i preti sono comunisti). Besen je iztrgal dimnikarju, ki je ves črn s svojim orodjem stal v skupini, železno grebljico in z njo udaril poleg stoječega občinskega slugo, ko je nekaj rekel. Nato je odšel na zbirni prostor, skupino pa je še pustil tam. V tem se je skupini približal krajevni tajnik italijanske fašistične stranke. Oblečen je bil v uniformo, ki jo je sicer redkokdaj nosil.

Poleg civilne oblasti, v katero je spadala tudi policija in jo je izvrševal t. i. visoki komisar, ter vojaške oblasti (v Ljubljanski pokrajini je bil nastanjen XI. armadni zbor), ki je po Mussolinijevi odredbi od januarja 1942 prevzela obrambo in od maja istega leta tudi varstvo javnega reda, je kot tretja oblast delovala še italijanska fašistična stranka, in sicer na kulturnem, prosvetnem, socialnem, gospodarskem in športnem področju. Ta je bila organizirana kot v Italiji po starostnih kategorijah in področjih delovanja, teritorialno razdeljena na sektorje. V večjih krajih so bili nameščeni krajevni tajniki – tako tudi v D. M. v Polju – ki so večinoma uradovali na sedežu občine.

Poljski fašistični tajnik je bil po poklicu učitelj, precej izobražen in razgledan in nič oblasten. Iz pogovora z njim se je razumelo, da je bil bolj malo fašistično nastrojen. Na občini je imel uradne in neuradne stike z Rudijem, ki je bil vodja anagrafskega urada, in pri tem spoznal njegovo ideološko usmerjenost. Zvedel je za obstoj fantovske Marijine kongregacije, in da ima sedež v kaplaniji. Rudi mu je tudi omenil, da on in še nekateri fantje zaradi groženj terencev – aktivistov OF in strahu, da bi nas ugrabili, ne spimo doma, pač pa v župnišču, ki je varnejše zaradi bližine vojaške posadke, in da smo oboroženi z nekaj ročnimi granatami. To je bilo potrebno iz previdnosti za primer, da bi vojaška posadka, nastanjena v bližnji šoli, zvedela za našo oborožitev. Odredba vojaškega poveljstva kot tudi Visokega komisarja je določala, da bodo takoj ustreljeni tisti, pri katerih se bo našlo orožje, municija ali eksplozivni material.

Ko sem tajnika zagledal, sem se mu približal in ga – sila kola lomi – prosil za posredovanje, češ da nas imajo za komuniste, kar nismo. Odvrnil je, da v tem primeru odloča vojska in je vse odvisno od vojaške oblasti. Svetoval je, naj se obrnem na poveljujočega generala, ki je malo prej prišel pogledat na občino. Navzoči službujoči častnik je prisluhnil razgovoru. Spet se nam je nasmehnila sreča, prišel je general. Častnik mu je raportiral, jaz pa sem brez oklevanja stopil predenj, mu pokazal svojo dovolilnico in mu začel razlagati, da nas imajo za komuniste, pa nismo; da so prijeti tudi duhovniki, ki gotovo niso komunisti; da so mnogi prijeti fantje člani Marijine kongregacije in KA in da nismo krivi za dva napada na vojake in karabinjerje in požig v papirnici.

Jože Kranner, vaški stražar, padel v bojih na Mokrcu 22. feb. 1943

Slika 47. Jože Kranner, vaški stražar, padel v bojih na Mokrcu 22. feb. 1943

General me je poslušal, pogledal na skupino in opazil duhovnike, me nekaj časa motril, nato pa častniku ukazal, naj duhovnike izpustijo, meni pa dejal, naj napravim seznam kongreganistov in naj mu ga izročim. Takoj sem pohitel na občino, da bi napisal seznam. Tajnik je šel z menoj. Pomagal mi je in tipkal imena, ki sem jih v naglici narekoval po spominu. Na spominjam se, koliko imen in katera, vsekakor vseh tistih fantov, ki sem jih videl v skupini. Naglo sem se vrnil in generalu, ki je bil še tam, izročil seznam. Pregledal ga je in nato nekaj naročal častniku: razumel sem, da je govoril o izpustitvi. Nato je odšel. Čez nekaj časa se je pojavil poveljujoči polkovnik in častnik mu je poročal, kaj je naročil general in mu izročil seznam. Opazil sem, da je bil nejevoljen in slišal sem, da je rekel, da tu poveljuje on. Seznam je vrnil častniku in mu ukazal vso skupino odpeljati k ostalim prijetim, ne da bi koga dal izpustiti. S skupino sem šel tudi jaz in ko smo prišli na telovadišče, so se fantje, ki so slišali moj razgovor z generalom in videli, da sem mu izročil seznam, strnili okoli mene. Povedal sem jim imena, ki sem jih vnesel v seznam, in poklicali smo k sebi še fante s seznama, ki so se že nahajali na telovadišču. Oddaljili smo se od ostalih, se zbrali ob steni v ozadju poslopja in čakali.

Ko so vojaki začeli prijete urejati v vrste in naganjati na cesto, da jih poženejo peš na vlak na postajo v Zalogu, so hoteli nagnati tudi našo skupino. Malo prej je prišel na telovadišče poveljnik karabinjerske postaje na Vevčah. Ko je opazil našo skupino, se nam je približal, ker je mnoge od nas poznal, saj smo morali pri karabinjerjih iskati dovoljenje za Ljubljano in iz nje. Občinskega uradnika Rudija, ki je bil tudi invalid – imel je mrtvo desno roko – je poznal po službeni dolžnosti in je vedel, da ni komunist. Z menoj pa je imel opravka dvakrat. Kmalu po prihodu Italijanov v Polje – v drugi polovici aprila 1941 – sem bil ovaden, da sem komunist in da skrivam orožje. Nekateri poljski terenci, ki so po razsulu jugoslovanske vojske nabirali orožje, so namreč videli, da je moj brat Jože iz vojaškega skladišča v gradu Fužine pobral dve puški in precej ročnih granat in jih prinesel domov. Karabinjerji so napravili hišno preiskavo, a k sreči orožja niso našli, pač pa le nekaj vojaških šotorskih kril. To blago sem moral jaz – brat je bil mladoleten – na kolcih peljati na karabinjersko postajo. Ko so dognali, verjetno tudi iz arhiva, ki ga je hranila prejšnja jugoslovanska orožniška postaja, da nisem komunist, so me izpustili. Ko sem bil februarja in marca 1942 zaprt in postavljen pred vojaško sodišče pod obtožbo sodelovanja s partizani in sabotažnega dejanja, za kar je bila predvidena smrtna kazen (prijet sem bil na železniški postaji v Trebnjem, ko sem nameraval iti v Mokronog k župniku Sladiču, bivšemu kaplanu v Polju; pri meni so našli izvod Slovenskega poročevalca), je poročilo karabinjerjev in posredovanje škofa Rožmana, ki me je poznal kot člana KA, odločilno vplivalo, da sem bil oproščen in nisem bil poslan v konfinacijo. Karabinjerja smo prosili, naj posreduje, ker je general odobril seznam za izpustitev, a je odgovoril, da ne more storiti ničesar.

Upirali smo se in se nismo pustili pognati proti izhodu in na cesto in glasno dopovedovali, da nas je general določil za izpustitev. Zato so vojaki oklevali in niso uporabili sile (morda tudi zaradi bližine komandanta karabinjerjev ali ker so vedeli, da je že bila izločena in izpuščena ena skupina – nekateri delavci vevške papirnice). Odšli so in se niso več vrnili. Morda je naše zoperstavljanje in kričanje vzbudilo pozornost službujočega častnika (tistega, ki je prisostvoval mojemu nastopu pred generalom in je vedel za njegovo odločitev glede skupine na izročenem seznamu in opazil mene v skupini) in ukazal, da nas pustijo.

Naenkrat smo se zavedeli, da smo ostali sami na telovadišču – prosti! Bili smo presrečni, a veselju nismo dali duška. Stali smo tam še nekaj časa, nemi, se spogledovali, kot bi hoteli reči: Mi smo tu, rešeni, s ceste sem pa jok in kriki obupanih mater in žena tolikih dobrih in nedolžnih odvedenih. Počutil sem se nelagodno – in verjetno tudi ostali – ker nas je ostala le peščica, ogromno pa je bilo odpeljanih. Ta občutek se mi je še povečal, ko so, čim smo se prikazali izza poslopja, planile proti nam naše matere in za njimi nekaj žensk, ki so nas obkrožile. Nekatere so jokale in nas prosile, naj rešimo tudi njihove svojce (kot da bi to bilo v naši moči), druge pa so vehementno skoraj zahtevale od nas, da moramo to storiti. Čutiti je bilo očitek, zakaj smo se rešili samo nekateri. Kaj naj bi odgovoril? Da nisem napravil prav, ker sem prosil za izpustitev le za skupino, ki sem jo poznal in vedel za imena? Brez premisleka in oklevanja sem storil, kar mi je prišlo na misel. Ne vem, kateri svetnik me je navdihnil in me opogumil za nastop pred generalom. Izkazalo se je, da je v tistih okoliščinah in v tistem trenutku ta moj korak imel uspeh in je odločilno vplival na nadaljnje dogajanje (vaška straža, akcija za reševanje internirancev). Reči morem, da je izpustitev naše skupine rešila smrti mnoge internirane. Ne bi znal povedati, koliko fantov s seznama nas ni bilo odpeljanih: ali 14 ali 16; danes smo živi še štirje in vsi živimo izven Slovenije.

10.1.5. Prizadevanja za izpustitev internirancev

Za opis in osvetlitev nadaljnjega dogajanja je treba poseči nazaj in navesti nekatera dejstva. Ko sem jeseni 1941 dobil dovoljenje za potovanje v Italijo (v Trbiž), me je ilegalna Slovenska legija (SL) »vpregla« kot kurirja med Ljubljano in Italijo. Od advokata dr. Albina Šmajda in lazarista Jožeta Godine sem nosil v Gorico dr. Janku Kralju poročila o stanju in dogodkih v Ljubljanski pokrajini (ta so šla naprej v Vatikan, od tam pa v London do dr. Mihe Kreka), od njega pa v Ljubljano sveže in važne novice iz Italije. Za Vauhnikovo obveščevalno mrežo (delal je za zaveznike) sem od upravnika dnevnika »Slovenec« ing. Jožeta Sodje nekajkrat prejel poročila za zaveznike in jih oddal Vauhnikovemu obveščevalcu v Trstu, bivšemu uredniku izpostave »Slovenca« v Mariboru, Jojotu Golcu.

Kot kaže, je dr. Janko Kralj imel v italijanski lokalni policiji zaupnika, ki ga je obveščal in mu dajal tudi zaupne in tajne odredbe. Imel je odličen stik z Vatikanom in ta je nedvomno imel svojega zaupnika v italijanski politični policiji OVRA. Tako je Kralj kmalu po prvi množični raciji vojaške oblasti v Ljubljani in okolici (od 23. 2. do 14. 3. 1942) sporočil, kam so prijete ljudi odpeljali: najprej blizu Čepovana, nato pa v koncentracijsko taborišče v Gonarsu. Sporočil in svetoval je tudi, naj se v zadevah z vojaško oblastjo obračamo na polkovnika Galla, načelnika štaba XI. armadnega zbora, ki da je praktičen katoličan in član italijanske Katoliške akcije, pri policiji (kvesturi) pa na nekega podčastnika Slovenca (medlo mi je v spominu ime Mikulin ali Makuc ali Miklus), ki je imel tudi nalogo prevajalca in tolmača.

Vse 31. avgusta prijete moške iz občine Polje so odpeljali v koncentracijsko taborišče na otoku Rabu. V drugi polovici septembra je dr. Kralj poslal v Ljubljano poročilo o težkih razmerah in žalostnem stanju internirancev v taborišču, ki ga je prejel od šolskih sester iz Tomaja, ki so imele svojo hišo tudi na Rabu. Tudi na podlagi tega poročila, kot že prej iz poročil iz taborišča v Gonarsu, je škof Rožman sestavil poročilo in ga poslal v Vatikan ter prosil za posredovanje. Osebno je poročilo o taboriščih izročil tudi novembra 1942, ko se je mudil v Vatikanu. Poročilo in posredovanje Vatikana pri italijanski vladi je imelo nekaj uspeha. Civilne in vojaške oblasti so se zganile in začele izboljševati pogoje: začeli so graditi barake namesto šotorov, dajali so nekaj več hrane otrokom, matere in otroke ter starejše so preselili v Gonars.

Jože Kranner na mrtvaškem odru

Slika 48. Jože Kranner na mrtvaškem odru

O hudih razmerah na Rabu in o žalostnem stanju internirancev se je tako izvedelo tudi v Polju. To nas je vzpodbudilo – tačas se je že ustanovila Vaška straža – da sem se podal na poveljstvo XI. armadnega zbora in prosil za sprejem pri polkovniku Gallu. Ta me je sprejel – navzoč je bil tudi stotnik Tornari, ki je vodil obveščevalni center in precej dobro govoril slovensko.

Polkovniku sem povedal, da so odpeljani moški iz občine Polje, ki po veliki večini niso komunisti ali simpatizerji OF in partizanov, internirani v koncentracijskem taborišču na Rabu in da imamo od sester z Raba poročilo, da so tam razmere zelo hude. Polkovnik je odgovoril, da ne gre za koncentracijsko taborišče, da so tam »iz varnostnih razlogov, da bi bili zaščiteni pred partizani« in da se bo pozanimal. Nato me je odslovil. (Pri polkovniku je bil z menoj še en član VS, ne spominjam se več imena.)

Glede Tornarija naj povem: po sprejemu me je ustavil na hodniku. Ko sem mu povedal, da sem rojen v Žabnicah, je dejal, da je navdušen alpinist in da dobro pozna Julijske Alpe. Ker mi je ime zvenelo znano, se mi je posvetilo: njegovo ime sem bral pod nekaterimi fotografijami, objavljenimi v Kugyjevi knjigi »Julijske Alpe«. Pred nekaj leti sem v knjigi Željeznova »Rupnikov proces« našel napisano, da je na nekem obisku pri Rupniku temu povedal, da je (kot alpinist) špijoniral utrdbe, ki jih je jugoslovanska vojska gradila ob meji pod Rupnikovim vodstvom.

Mislim, da je bilo čez kak teden ali dva, ko nas je polkovnik poklical v štab. Brez kakega daljšega uvoda nam je naročil, naj napravimo seznam oseb, predlaganih za izpustitev, ki ga naj poleg poveljnika VS podpiše tudi župnik. Seveda smo seznam takoj napravili in mu ga izročili.

O tem naročilu in razpletu glede internirancev na Rabu sem obvestil škofa Rožmana. Iz dokumentov arhiva XI. armadnega zbora, ki so objavljeni v knjigi Toneta Ferenca »Rab – Arbe – Arbissima«, Lj. 2002, je razvidno, da je škof od tedaj začel s prošnjami za izpustitev celih skupin internirancev in ne samo posameznikov kot dotlej, tako npr. za otroke izpod 14 let, ki bi jih nastanili v nekaterih zavodih in jim dali primerno vzgojo.

Čez nekaj časa – kak teden ali dva – je bila pripeljana v Ljubljano z Raba vsa skupina s prvega oddanega seznama, torej čez kakih 5-6 tednov, odkar so jih odpeljali. TO JE BILA PRVA MNOŽIČNA IZPUSTITEV INTERNIRANCEV IZ KONCENTRACIJSKEGA TABORIŠČA NA RABU, ki so bili tja odpeljani po prečesavanjih ali množičnih aretacijah tistega težkega leta 1942 (in sploh iz kakega taborišča v Italiji). Ob 60-letnici prve množične izpustitve je prav, da se objavi, kako je to tega prišlo.

Zanimivo, da Vratuša v svoji knjigi (Anton Vratuša: Iz verig v svobodo – Rabska brigada, Lj. 1998), kjer podrobno in dokumentirano opisuje dogajanje v taborišču, te prve množične izpustitve ne omenja; gotovo je imela odmev. Piše samo: »Nekatere, zlasti take, za katere so jamčili krajevni župniki ali župani, so pustili domov oziroma poslali v enote MVAC.«

O ugodni rešitvi naše prošnje smo takoj obvestili vodstvo Slovenske legije, ki je obvestila druge vaške straže, da so začele pošiljati prošnje za izpustitev. Kjer vaške straže ni bilo, so prošnjo podpisali župnik, župan (podesta) in občinski tajnik.

Vrnjene prve skupine internirancev iz Polja niso takoj poslali domov, ampak so jo zadrževali v kasarni. Ko smo to zvedeli, sem šel k polkovniku Gallu in ga obvestil. Poklical je dežurnega karabinjerskega podčastnika in ga poslal v kasarno z naročilom za izpustitev. Šel sem z njim v kasarno, da bi jih spremljal domov. Obstal sem, ko sem zagledal upadle obraze in shujšana telesa, ki sem jih prej poznal kot krepke može.

Videl sem, kakšno veselje jih je navdalo, ko so prosti prišli iz kasarne. Takoj so se kljub šibkosti napotili proti domu. Niso hoteli čakati, da bi domači prišli ponje. Omahovali so, morali večkrat počivati, toda silili so naprej – domov! Če se prav spominjam, je bilo na prvem seznamu okoli 90 imen.

Vesti in poročila o nečloveških razmerah na Rabu so sedaj s svojim osebnim pričevanjem potrdili vrnjeni interniranci. To je ustvarjalo oziroma še povečalo nerazpoloženje do okupatorskih oblasti. Civilne oblasti (visoki komisar) in vojaško poveljstvo so se morali sedaj soočiti tudi s tem problemom in ga skušati reševati.

Občinski uradnik Zdravko Novak, ki se je vrnil s prvo skupino, je po nekaj dneh, ko si je opomogel, napisal izčrpno poročilo o nečloveških razmerah na Rabu. Opisal je tudi, kako so znali komunisti, ki so bili že prej poslani v taborišče, prevzeti v roke vsa pomembnejša mesta (npr. v kuhinji, ambulanti, kot načelniki sektorjev) in dajati prednost somišljenikom OF, ki je bila tajno organizirana. Vratuša v svoji knjigi to jasno prikaže. To poročilo smo poslali vodstvu SL kot tudi škofu Rožmanu in ta ga je verjetno poleg poročila, ki so ga prek dr. Kralja poslale sestre z Raba, uporabil za svoje poročilo v Vatikan.

Prošnje za izpustitev so se potem nadaljevale še za izpustitev iz drugih taborišč. Nekako sredi oktobra smo izročili drugi seznam interniranih na Rabu, ki ga je vojaško poveljstvo sprejelo, in konec novembra je prišla domov tudi ta skupina. Vrnjenci so bili še bolj shujšani kot tisti iz prve skupine: bila jih je sama kost in koža. Poslan in sprejet je bil še tretji seznam, v tega pa so bili vključeni tudi nekateri interniranci iz Gonarsa in celo eden iz taborišča v Renicciju: neki učitelj, pisal se je Toroš – za njegovo vključitev je prosil dr. Kralj. Bil je z Goriškega. Po vojni je služboval na Plešivem pri Krminu na Goriškem. Interniranci s tega seznama so se vrnili okrog božiča ali novega leta, večina od njih kot živi skeleti.

Ko smo poskusili še s četrtim seznamom, je vojaška oblast prošnjo zavrnila s pripombo, da vendar vsi v Italiji internirani niso protikomunisti. Vojaška oblast je po decembru 1942 ustavila izpuščanje velikih skupin in je ustanovila posebno komisijo, ki je pregledovala prošnje. Zato smo začeli s prošnjami reševati majhne skupinice in posameznike, in to tudi iz drugih taborišč (Gonars, Renicci). Tako smo rešili hiranja in umiranja v koncentracijskih taboriščih približno 450-500 občanov obširne poljske občine.

Morda bo kdo očital: reševali ste le svoje. Toda dejstvo je, da tisti dan med pobranimi in interniranimi iz poljske občine ni bilo nobenega znanega levičarja – komunista, kvečjemu kak prikrit terenec OF. Odpeljani so bili moški, ki so jih našli ali doma ali v delavnicah ali zunaj na polju. Niso bili prijeti ne železničarji, med katerimi je bilo mnogo komunistov, ne delavci vevške papirnice, kjer je bilo zaposlenih precej komunističnih pristašev in aktivistov OF. Nekateri delavci iz izmene, ki tisti dan ni bila na delu, so se zatekli v tovarniške prostore, kot da bi bili obveščeni in bi vedeli, da ne bodo odpeljani. Glavne aktiviste OF in vodilne komuniste je verjetno opozorila načelnica VOS Zdenka Kidrič (kar je že enkrat prej storila – to omenja Zbornik 1965), da so se pravočasno umaknili v skrite bunkerje, ki so bili v letih 1941–1942 zgrajeni na več krajih za ilegalno delo. V enem od teh bunkerjev se je do odhoda na teren maja 1942 skrivalo poveljstvo NOV (Franc Leskošek in drugi – tudi to omenja Zbornik 1965).

Naše reševanje iz taborišč omenja in prizna tudi komunistični poljski Zbornik 1965, a le v treh vrsticah:

»V tem obdobju (okt. – nov. 1942, op. pisca) so po Ketejevem (župnik v Polju, op. pisca) posredovanju izpustili iz internacijskih taborišč več ljudi iz občine Polje; nekateri so se priključili beli gardi, drugi so se pasivizirali, več pa jih je ponovno začelo delati za OF (str. 136 – podčrtal pisec).

V sezname za izpustitev smo torej vključili tudi pristaše OF!

Po 60 letih smemo z zadovoljstvom reči, da smo z reševanjem rešili mnoge internirance gotove smrti. In če bo danes kdo naše reševanje označil kot kolaboracijo, se s tem ne bomo čutili prizadete. Reševali smo življenja! In takrat smo v praksi izkusili, da ves narod ne more iti v ilegalo. Vemo pa tudi, česar takrat nismo vedeli, da je bilo naše reševanje internirancev v skladu z določbami haaške in ženevske konvencije za »zaščito ranjencev, vojnih ujetnikov in civilnega prebivalstva v vojnem času«.

DODATEK – Prvi umrli interniranec iz poljske občine je bil Jože Župančič z Vevč, član fantovske Marijine kongregacije, ki je bil marca 1942 odpeljan v Gonars. Umrl je 16. aprila 1942 zaradi srčne kapi. Dne 24. avgusta 1942 je v Gonarsu stražar ustrelil bivšega jugoslovanskega častnika Rudolfa Kovača z Vevč, ko se je sončil ob taboriščni mreži.

11. Svet in dom

11.1. Spomini in pogledi

Avtor: Anton Komotar

11.1.1.

Čeprav je dr. Anton Komotar s svojim zvočnim zapisom hotel samo to, da »kdo od NSZ najde v njem zrno resnice, na katero še ni naletel« in ni dovolil, »da bi bilo kjerkoli in kakorkoli objavljeno«, smo vse od tedaj, ko nam je zapis prišel v roke, v njem videli zrnja za celo sejalnico in obžalovali, da ga ne moremo razsejati po zorani njivi naših bralcev. Prednost Komotarjevega pripovedovanja je v tem, da govori o stvareh, o katerih drugi ne govorijo, vsaj ne tako kot on – odkrito in hkrati obzirno. Pred nami nastaja pokrajina, za katero vemo, da je v resnici natanko takšna, kot jo gledamo. Z ničemer pa bralec ne more biti bolj počaščen in z ničemer bolj zadovoljen. Zato smo veseli, da je bila naša intervencija uspešna.

11.1.2.

Na tem zvočnem traku hočem podati nekatera dogajanja in dogodke iz najbolj usodne dobe v slovenski zgodovini, to je v času vojne in revolucije. Poleg tega bom navedel še nekatere stvari ali dogajanja po vojni v času mojega emigrantskega življenja, ki je trajalo več desetletij. Ker sem v visoki starosti, bom poskušal podati vse stvari čimbolj objektivno in čimbolj blizu stvari in resnici.

Najprej se bom dotaknil dobe od srede junija 1941 pa nekako do srede jeseni istega leta. To je bila doba, to je bil čas, ko je komunistična osvobodilna fronta postavljala temeljni okvir za svoje delo in za svoj razvoj. Bil je to čas, ko je pri tem, kar je počela OF, skoraj nihče ni motil. Med tistim časom sem živel na Vrhniki. Po odredbi italijanskih oblasti je bilo moje bivanje omejeno samo na kraj Vrhnika in sem se smel od svojega bivališča brez izrecnega pismenega dovoljenja oddaljiti le par kilometrov. Ko sem šel parkrat v Ljubljano, sem moral imeti pismeno dovoljenje za izrecni dan tja in nazaj. Bil sem torej omejen pri svojem bivanju na Vrhniko in deloma, sem in tja, ko sem šel v Ljubljano.

V tem času se je vršilo mrzlično podtalno organiziranje mreže obveščevalcev, mreže terencev, pripravljanje podzemskih bunkerjev za skrivališča voditeljev, zopet drugih podzemskih bunkerjev za razmnoževanje njihove propagande iz šapirografskih aparatov za razmnoževanje njihovega lista Slovenski poročevalec. Vse to se je vršilo na izredno hiter in na izredno dobro organiziran način, ki je nepristranskega opazovalca silno presenetil. Moja žena je bila v poletju 1941 še v službi v Ljubljani. Povedala mi je, da se je v tistem času, v poletju 1941, že močno kotilo ofarsko organiziranje v Ljubljani, v mestu. V začetku meseca so hodili partizanski agentje po ulicah od trgovine do trgovine in od podjetja enega in drugega ter pobirali denarne prispevke za OF. Zopet druga partizanska organizacija v Ljubljani je organizirala ljudi po hišah in delila njihovo propagando in jih pridobivala za komunistični pokret. To partizansko organiziranje, ki sem ga jaz opazil na Vrhniki in v Ljubljani, pa je bilo seveda v tistih mesecih splošen pojav po vsej Ljubljanski pokrajini. To ni bilo omejeno samo na nekatere centre, temveč je bil to splošen pojav in so bili morda od tega izvzeti samo nekateri daleč ležeči podeželski okraji v Sloveniji. Glavni nosilci tega partizanskega organiziranja pa niso bili kaki stari partijci izpred dvajsetih let, temveč večinoma mladi ljudje, katere je partija pridobila v zadnjem desetletju ali pa celo v zadnjih letih pred izbruhom druge svetovne vojne. Velika napaka je, če iščemo krivce za uspeh tega organiziranja pri kaki stari partijski dvojici ali trojici v kakem kraju. Na Vrhniki je na primer organiziral komaj par let pred vojno velik del mladine tedaj komaj osemnajstletni Franc Popit in jih pridobil za komunistični pokret in za idejo komunizma.

Ko se je to partizansko organiziranje začelo, so masovno pristopali ljudje iz različnih prejšnjih taborov in ideoloških skupin, tako iz liberalne kakor tudi iz katoliške strani in pa od strani ljudi, ki poprej niso bili izrecno v nobenem političnem taboru, niti v liberalnem niti katoliškem. Bilo je to neko množično pristopanje ljudi z vseh strani, ki so povzdignili partizanski način organiziranja in pomagali, da je OF dobila v tistem poletju leta 1941 morda odločilen uspeh v Sloveniji.

Na nekomunistični strani so bile v teh prvih mesecih tri ilegalne organizacije: narodna legija, sokolska legija in slovenska legija. Narodna legija je bila maloštevilna skupina ljubljanskih izobražencev, ki praktično ni pomenila skoraj nič. Nekoliko številnejša je bila sokolska legija, vendar da bi nekaj resnega in konkretnega dosegli, ni bilo pri tej skupini niti mogoče pričakovati. Edina resna, kolikor toliko resna organizacija proti partizanskemu gibanju je bila slovenska legija. Vse tri pravkar navedene legije so bile v začetku zamišljene kot tri vzporedna gibanja pokreta generala Draže Mihajlovića, ki se je boril proti komunizmu in proti okupatorju ter je zato užival med nami, takrat mladimi ljudmi, veliko občudovanje in navdušenje.

Slovenske legije, ki je bila resna in najmočnejša protipartizanska organizacija v začetku italijanske okupacije, v času, ko je OF postavljala temelje svoje organizacije, ni bilo opaziti. Jaz nanjo dolgo časa nisem naletel. Pač pa je stopila slovenska legija močno na plan takrat, to je bilo sredi leta 1942, ko so se v posameznih podeželskih predelih začeli pojavljati protikomunistični upori, upori proti nasilju in krvoprelitju s strani komunistov. V tistem času, ko so nastajale vaške straže, je slovenska legija postavila opazen del borcev pa tudi poveljnikov vaških straž in je nastopila resno in odločno proti komunizmu in njegovemu širjenju.

Komunistična OF je bila spretna kombinacija več dejavnikov in sicer: jasno zastavljeni cilji komunistične revolucije, strogo enotno vodstvo celotnega pokreta v vsakem oziru, tako v političnem kakor tudi v idejnem; nadalje, zelo velik elan in zagrizenost komunističniuh organizatorjev in njih privržencev in pa velika spretnost pri organiziranju ilegalnih pokretov, kar so v Sloveniji znali in obvladali samo komunisti. Tudi v propagandnem oziru so bili veliko boljši in veliko spretnejši od protikomunistov. Končno je bila komunistična OF edina organizacija, ki je opravljala vrsto zločinov. Neoziraje se na moralo je opravljala zločine, bodisi posamezne likvidacije bodisi umore celih skupin. Na žalost se je to pokazalo po daljšem času kot koristno za komunistično osvobodilno fronto. Komunistična partija je pri OF absolutno dominirala, tako na političnem kakor tudi na vojaškem področju. Te stroge enotnosti na političnem in vojaškem področju pri nas protikomunistih ni bilo. Na političnem področju je pri Slovenski zavezi v glavnem prevladovala takratna slovenska ljudska stranka, v vojaškem oziru pa je bil postavljen od Mihajlovića kot poveljnik Slovenije generalštabni polkovnik Karel Novak, ki pa se je izkazal za popolnoma nesposobnega. Prišlo je tako daleč, da je na primer v poletju leta 1943 sploh prenehala vsaka zveza med slovensko ljudsko stranko in Karlom Novakom. Poleg tega je bil to nepravi človek v vsakem oziru in ni spadal na mesto vojaškega poveljnika v Sloveniji. Je bil tudi še drug vzrok, in sicer: Ta človek, Karl Novak, je imel zvezo z neko Srbkinjo Jovanko, ne vem, ali je bila vdova ali ločena. Ta ženska je Novaka popolnoma obvladovala. Če je bilo kaj važnega ukrepati ali storiti, je bilo odločilno, kakšno stališče bo zavzela Jovanka, in ona je zmerom vplivala na Novaka negativno; to se pravi, poleg tega, da je bil osebno nesposoben, je tudi Jovanka imela izrecen in velik vpliv nanj. Vplivala je negativno. Karl Novak je zakrivil tragedijo v Grčaricah in je bil takrat od generala Draže Mihajlovića odstavljen kot poveljnik Slovenije. Lansko leto je v Zavezi objavil svoje spomine Ivo Bricelj, ki je bil več let kot radiotelegrafist v tesni zvezi s Karlom Novakom. In ko sem bral Bricljev članek, sem pričakoval, da bom v njem našel kakšne važne podrobnosti, kako je prišlo do tragedije v Grčaricah, za katere bi Bricelj kot radiotelegrafist in sodelavec Karla Novaka moral vedeti. V resnici pa na moje razočaranje Bricelj o kakšnih važnih stvareh v tem članku sploh ni pisal, pač pa je v njem, v članku, omenil na kratko, da Karel Novak takrat, ko je prišlo do tragedije v Grčaricah, ni mogel priti na teren, ker ni imel pravih čevljev. Ko sem bral ta stavek, nisem vedel, ali naj se smejem ali naj se jokam. Od srca bi se smejal nad tem smešnim stavkom, če ne bi bilo toliko krvi, toliko žrtev v Grčaricah in pozneje v kočevskem procesu, toliko grobov v Jelendolu in Mozlju.

V naslednjem se hočem kratko dotakniti demokratskih političnih strank v Sloveniji, tako pred vojno kakor med vojno. Najbolj šibka slovenska demokratska stranka je bila socialdemokratska stranka. Nikakor se ni mogla prav razviti in je imela stalno pri svojem organiziranju težave in ni prišla naprej. Jaz osebno mislim, da je škoda, da se socialdemokratska stranka ni v Sloveniji pravočasno razvila. Slovenija je del Evrope, in v Evropi so se v prejšnjem stoletju razvile tri politične sile: katoliške stranke, liberalne stranke in socialdemokratske stranke. Da se v Sloveniji že pred vojno ni socialdemokratska stranka bolj razvila, je škoda. V emigraciji v Buenos Airesu sem prišel skupaj z zadnjim predsednikom slovenske socialdemokratske stranke. To je bil Celestin Jelenc. V emigraciji je živel ne samo revno, ampak v velikem uboštvu. Bil je za celo generacijo starejši od mene. Ko sem jaz bil nekako srednjih let, je bil on že star človek. Z ženo sta živela v zelo revnih razmerah. Pozneje, ko sem bil prestavljen v Urugvaj in zamenjal delo, sem ga izgubil izpred oči. Verjetno je po par letih v Buenos Airesu umrl.

Urejeno prebivališče mnogih zapisanih misli

Slika 49. Urejeno prebivališče mnogih zapisanih misli Simon Dan

Druga slovenska demokratska stranka je bila liberalna stranka. Pri tej stranki moramo razlikovati dve generaciji. Prva generacija je nekako prenehala po prvi svetovni vojni, po letu 1920. Od takrat naprej je prevzela vodstvo mlajša ekipa te stranke. Po imenu bi imenoval tukaj predvsem Žerjava in Kramarja. Prva generacija slovenske liberalne stranke je imela in vzpostavila svoje glasilo, in sicer časopis, ki se je imenoval Slovenski narod. Spričo svojega glasila je takratna liberalna stranka vsaj v narodno političnem oziru pokazala, da stoji na pravilnem stališču, da smo Slovenci narod, in je tako imenovala tudi svoje glasilo. Ko se je proti koncu devetnajstega stoletja pojavila liberalna stranka, je nastal med slovenskimi ljudmi neke vrste politični jarek: na eni strani so stali pripadniki katoliške skupine, katoliške stranke, na drugi strani liberalne stranke. Bil je tojarek duhovne ločitve in nezaupanja enega do drugega. Za Slovenijo kot celoto je bil to vsekakor negativen pojav. Tako na primer se telovadci sokola in orla nikdar niso mogli sporazumeti, da bi postavili na mednarodnih tekmah skupno moštvo sokolov in orlov in bi skoraj sigurno zasedali prva mesta v telovadbi. Ta ločitveni prepad sem jaz opazil nekako do leta 1942. Takrat je ta ločitev prenehala, nastal pa je nov še veliko globlji prepad med pristaši komunistične OF in protikomunisti. Ta prepad je bil neizmerno bolj globok. Napolnjen je bil s sovraštvom in s krvjo, kar prvi ni bil.

Kakor sem omenil, je nekako po letu 1920 nastopila oziroma prevzela vodstvo liberalne stranke mlajša generacija te stranke. Ta generacija je spravila stranko v ulico brez izhoda in je napravila težke politične napake, skoraj bi govoril o političnih zločinih. Tako se je iz političnega oportunizma takratna liberalna stranka naslanjala predvsem na Beograd in na stališče srbskih strank, zanemarjala pa je slovensko stališče. V času kraljeve diktature je ta stranka pristala na to, da se je govorilo o jugoslovanski narodnosti in je bilo prepovedano, da bi kdo izrecno omenil svojo pripadnost slovenski narodnosti. Vse to so bile zelo težke napake in je takratna liberalna stranka pred vojno prišla na neko pot, ki ni imela nobenega pravega izhoda in nobene prave bodočnosti. Med vojno je liberalna stranka, po pravici povedano, popolnoma ohromela. Od stranke kot take ni bilo opaziti ničesar: nobene aktivnosti in nobene dejavnosti. Enako je bilo dejansko stanje, če gledamo na stranko kot celoto.

V naslednjem se bom na kratko dotaknil tretje slovenske predvojne demokratske stranke. To je bila katoliška slovenska ljudska stranka. Ta stranka je obenem s slovensko Cerkvijo nosila glavno težo boja proti komunizmu in je tudi zato plačevala največji krvni davek. Predvsem bi tukaj omenil osebo škofa Rožmana, ki je tvegal in žrtvoval v tem boju vse, a za svoje žrtve in za svoj nastop ni žel uvidevnosti in priznanja s strani Vatikana. Slovenska ljudska stranka je bila v letu 1941 precej bolj šibka, kakor pa je bila ista stranka dobrih dvajset let prej, to se pravi v času majske deklaracije ob koncu prve svetovne vojne. Politična trenja in dogodki v prvi Jugoslaviji so prav gotovo vplivali na to zmanjšanje pri katoliških organizacijah. Druga stvar pa je bila, da so se v tej dobi pojavljali med katoliškimi ljudmi novi pojmi, nove struje in novi pogledi. Tako je bilo nekaj pozitivnih, Tomčevi mladci ali pa Ehrlichovi stražarji, Akademski klub Straža v viharju, ki pa na drugi strani niso bili v skladu z mišljenjem slovenske ljudske stranke. Bili so usmerjeni v slovensko državnost, medtem ko je Korošec stal na strani ideje jugoslovanske federacije.

V dobi med obema vojnama pa je med katoliškimi ljudmi nastal tudi zelo negativen pojav, pojav krščanskih socialistov. Ti ljudje so se postopoma oddaljevali od katoliških načel in nauka Cerkve, postali so v času revolucije in vojne pokorno orodje komunistov in so v svoji zadnji fazi v veliki meri prestopili v članstvo KP. Njihov voditelj Kocbek je s svojo organizacijo in s svojimi ljudmi odločilno pomagal in pripomogel k uspehom komunistov. Pa ne samo krščanski socialisti, tudi sicer sem opazil, da je gotovo število popolnoma katoliško usmerjenih ljudi iz neznanih vzrokov stopilo na stran komunistične OF. Na Vrhniki je bil ugleden kmečki gospodar Brenčič, po domače Šimc. Pred vojno je bil v neki dobi poslanec Koroščeve slovenske ljudske stranke. Ko je nastalo ofarsko gibanje, sem bil jaz prepričan, da je na protikomunistični strani, pa sem se varal. Pokazalo se je, da je bil ofarski terenec, njegov sin pa eden izmed vrhniških partizanov, ki so v okolici Vrhnike zalezovali protikomuniste. V Zavezi je gospod Stanovnik v nekem članku omenil Ušeničnikov izrek: očetje liberalci, sinovi komunisti. Jaz osebno sem mnenja, da bi bilo korektno in umestno iz objektivnih razlogov, iz razlogov objektivnega mišljenja in pisanja, da bi gospod Stanovnik ob tem izreku napravil kratko obrobno opazko sledeče vsebine: Vsekakor pa je naša polpretekla zgodovina v dobi revolucije in vojne pokazala, da niso bili redki primeri, ko so bili očetje katoličani, sinovi pa komunisti.

V nadaljevanju podajam nekatera dogajanja v mojem življenju v emigraciji. Prišel sem v Buenos Aires v Argentino koncem marca 1948 in sem tam ostal štiri leta. Tam sem imel živ stik z voditelji in z vsemi ljudmi v emigraciji. Leta 1952 sem prišel v službo v Urugvaj, v mesto Montevideo, kjer sem ostal osemnajst let, tako da sem preživel v Južni Ameriki, v Buenos Airesu in v Montevideu, 22 let. Od vsega začetka sem bil del emigracije, eden od tisočev ljudi, katere je usoda odtrgala od domovine in vrgla v tuji svet. Usoda emigrantov je bila trda in grenka. Posebno trda in grenka pa je bila usoda dveh skupin v emigraciji. Prva skupina so bili stari ljudje, druga skupina pa so bili zakonci, kjer se je mož znašel v emigraciji, žena pa je ostala z enim ali dvema majhnima otrokoma v domovini.

Dotaknil se bom najprej skupine starih ljudi. To so bili ljudje, ki so bili že upokojeni ali pa so bili na robu dobe, da se upokojijo. Prišli so v tujino že kot starci brez pravih moči, da začnejo tam novo življenje in borbo za obstanek. Da so se mogli preživljati, so sprejeli službo nočnih čuvajev ali pa službo vratarjev, predvsem nočnih vratarjev v kakšnem hotelu ali lokalu. To je bilo izredno težko za starce. Izredno kritično pa je postalo stanje starih ljudi, kadar se je pojavila bolezen ali če se ni počutil dobro in ni mogel oditi v službo. Postalo je zelo, zelo kritično, kajti emigracija je bila v svojih začetkih, ni še imela, kakor ima danes, starostne domove. To je napravila emigracija šele po dvajsetih ali petindvajsetih letih, ko so se ljudje že ustalili, prišli do zaslužka, postali kolikor toliko imoviti in začeli ustanavljati take ustanove. Stari ljudje so živeli izredno trdo življenje v uboštvu. Posebno takrat, ko so postali bolni, nekateri niso imeli drugega izhoda, kakor da so pomislili na povratek v domovino k svojcem ali sorodnikom, da bi preživeli. Vem pa za primere, ko je bil poskus take vrnitve v domovino zelo grenek. Tako je npr. eden od teh ljudi pisal domov, da bi se vrnil. Dobil je odgovor, da naj se ne vrne, ker so bili otroci že v takratni slovenski komunistični družbi na gotovih položajih. Njihovi očetje niso bili dobrodošli, ker bi jim pokvarili družbeni položaj. Stari ljudje so do dna spili kelih grenke pijače, ki je bila namenjena emigraciji.

Dotaknil se bom druge skupine ljudi, ki so bili v emigraciji zelo prizadeti. To so bili mladi zakonci, kjer se je mož znašel v emigraciji, žena pa je ostala z enim ali dvema majhnima otrokoma doma. Seveda jaz med tisoči emigrantov nisem poznal vseh primerov, ki jih navajam. Poznal pa sem jih gotovo število in zgodilo se je, da so v primerih, ki sem jih jaz poznal, po enem ali dveh desetletjih ločitve, ti zakoni nekako razpadli in to skoraj vedno na tragičen, zelo tragičen način. Emigrantje se takrat nismo zavedali, da obstoja zelo važen faktor, ki oblikuje usodo človeka. To je čas. Če uporabim besedo čas, ne mislim na mesece ali na leta, temveč na desetletja. Na to, na ta faktor, mi v emigraciji nismo bili pripravljeni. Po enem desetletju ločitve ali pa če je preteklo še več časa, se je zgodilo, da sta se mlada zakonca odtujila in da nista več našla poti in načina, da bi obnovila tisto toplo čustvo, ki ju je pred toliko leti privedlo v zakon. Žena je živela popolnoma različno življenje od tistega, ki ga je živel mož v emigraciji. Žena se je morala doma boriti proti krivici in proti zapostavljanju s strani oblasti, da je sploh dobila in obdržala kako delovno mesto. Postala je samostojna in borbena, da je sploh mogla preživljati sebe in otroka. Mož pa je živel v emigraciji zelo drugačno življenje in se oblikoval po svoje. Tako sta po enem ali dveh desetletjih ločitve postala dva različna človeka. Doživel sem primere, da so se ljudje v emigraciji, mladi ljudje, zapili. Cel teden je delal in prenašal trdo usodo in bolečino v notranjosti, ker se je zamotil z delom. Po dve uri se je vozil dostikrat na delovno mesto in zopet dve uri nazaj na dom. Vmes je bilo delo, tako da se je zamotil. Najhuje pa je bilo za te ljudi, ko je prišla nedelja ali praznik ali pa dva praznika skupaj. Tega navadno niso prenesli. Takrat se je napil, da je pozabil svojo težko bolečino, ki ga je glodala noč in dan. Pri ženi, ki je bila doma, je zopet v njeni zreli ženski dobi včasih prevladal občutek in težnja, da bi prišla do skupne družinske strehe, do družinskega doma,. ki bi varoval njo in otroka. Tako so se začele in končale velike tragedije. Seveda teh tragedij ne moremo primerjati z velikimi tragedijami v Teharjah in pa v Kočevskem Rogu. Bile pa so tragedije, manjše, a po svoji globini zelo velike. Spominjam se nekih božičnih praznikov. Telefoniral sem prijatelju in ga vprašal, kako je preživel božični večer, sveto noč. Rekel mi je: »Nisem mogel ostati doma. Gnalo me je, da sem odšel na železniško postajo, vzel vlak in se peljal nekaj časa, prestopil na neki postaji v drugi vlak, se peljal v drugo smer in se zjutraj vrnil na železniško postajo, od koder sem odpotoval. V prsih me je vso noč žgalo kakor živ ogenj, ko sem se spominjal na svete večere, ki smo jih obhajali skupaj v družinskem krogu ob jaslicah.« Spominjam se še nekega drugega primera. Telefoniral sem nekemu prijatelju in ga vprašal na splošno, kako mu pa gre. Pa mi je odgovoril: »Kako pa naj mi gre? Že skoraj trideset let sem vdovec pri živi ženi.« Ti težki primeri emigracije pri starih ljudeh in pri mladih ločenih zakoncih navadno med nami emigranti niso bili prav zelo opaženi. Zakaj ne? Zato, ker se je vsak posameznik in vsaka družina posebej borila za svoj obstanek: kako se bo uveljavila in preživela in kako bo preživela težke žalostne občutke, saj so posamezne družine izgubile po dva ali po tri sinove ali brate, ki so bili vrnjeni iz Vetrinja v roke Titovim komunističnim krvnikom. Zato mnoge žalostne stvari in tragedije, ki so se v emigraciji odigravale, niso bile kaj prida opažene od emigrantov, ker so imeli sami težke probleme v družinah in pri delu.

Jaz sam sem za las ušel eni teh težkih emigrantskih usod, kajti junija meseca 1947 se je moji ženi posrečil beg iz domovine, ko je z dvema otrokoma prekoračila mejo in prišla v Trst. Jaz sem namreč v jeseni 1946 dobil službo v Trstu pri zavezniški vojaški upravi. Ta je vzdrževala v Trstu takrat oddelek slovenskih prevajalcev, ki so prevajali iz angleščine in italijanščine v slovenščino. Rabili so to zavezniki takrat za svoj slovenski časopis, ki je izhajal v Trstu in se je imenoval Glas zaveznikov. Obenem so tudi ob mešanih krajih rabili dvojezične napise: italijanske in slovenske.

Jaz sem spomladi leta 1947 v Trstu slučajno dobil stik z neko skupino kontrabantarjev, ki so preko različnih con spravljali gotovo blago iz Italije v Slovenijo in zopet drugo blago iz Slovenije v Italijo in ga prodajali. Seveda je bilo združeno to početje z velikim osebnim rizikom, ki so ga ti ljudje vzeli nase. Med njimi je bila neka Urša iz Hotavelj. Ta se je ponudila in mi obljubila, da bo proti plačilu pripeljala z Vrhnike v Trst ženo in oba otroka. To se je tudi v resnici zgodilo, in sicer junija 1947. Spravila je ženo in oba otroka z Vrhnike v Hotavlje, od tam pa preko hribov, po gozdnih stezah in v veliki nevarnosti, do Tolmina. Pod Tolminom je bila mejna reka. Med cono A, kjer so prevladovali Angleži, in med cono B, ki je bila v posesti partizanov, je tekla Soča. Urša je hotela prečkati na nekem mestu, kjer je bila Soča razmeroma nizka in bi jo lahko prečkali ona in moja žena z obema otrokoma in prišli na angleško stran. Šli so v mraku iz Tolmina navzdol po samotnem kraju in prišli do nekega gostega grmovja. Naenkrat je vodnica začutila v nosu cigaretni dim, ki je prihajal iz grmovja. V grmovju je bila skrita partizanska patrola, ki se ni mogla premagati in je kadila. Hvala Bogu, da je Urša to začutila, ta dim. Hitro sta stekli proti Tolminu in tam prenočili. Nato je moja žena bila skrita v župnišču pri župniku, jaz pa sem dobil v Trstu ponarejeno osebno tržaško izkaznico, s katero je žena naslednji dan prešla preko uradnega bloka čez Sočo pod Tolminom in na angleško stran. Na ta način smo skupaj odšli v emigracijo. Pri tem begu je bilo, ne samo v Obsočju, ampak tudi sicer na vseh potih, cela vrsta skrajno nevarnih momentov in moram se zahvaliti samo Božji milosti, da se je vse skupaj tako srečno izreklo.

V naslednjem se hočem dotakniti problemov, kako se je spreminjala in spremenila mentaliteta naših ljudi v domovini. Mi emigranti na táko spremembno nismo bili pripravljeni in smo naivno mislili, da ljudje doma še vedno tako mislijo, kakor so mislili takrat, ko smo mi odhajali iz domovine. Doživel sem primere, ki so pokazali, da se je mentaliteta mnogih ljudi doma spremenila.

V tem smislu je zanimiv primer, ki sem ga doživel tukaj v Stuttgartu v Nemčiji. Iz okolice Celja je prišel na delo v Nemčijo mož srednjih let, ki je bil zelo pobožen. Bil je tukaj, v tukajšnji cerkvi, nekaka druga roka župnika Turka. Pri vseh pobožnostih, pri romanjih in drugih prireditvah v cerkvi, je bil vedno zraven. Mislil sem, da je mišljenje tega človeka primerno njegovemu obnašanju. Nekega dne v nedeljo popoldne je povabil mene in župnika, da ga obiščeva v njegovem stanovanju. Prišla sva tja in medtem ko je on šel v kuhinjo pripravljat čaj, je hodil župnik po sobi in ogledoval slike. Videl je, da je Marijina podoba slabo postavljena in jo je popravil. Pri tem je odkril, da je bila pod Marijino podobo fotografija maršala Tita v beli maršalski uniformi na lepem kovinskem stojalu. Pokazalo se je, da je mož, ki je pričakoval najin obisk, ker ni hotel da bi videla, da ima to sliko, preko Titove slike postavil Marijino podobo. Torej je bil ta mož v bistvu na strani Tita in režima v domovini. V naslednjem se bom kratko dotaknil spomina na madžarskega kardinala Mindszentyja. Mindszenty je bil zaprt medtem, ko je vladal na Madžarskem komunistični režim. Ko je prišlo do protikomunističnega upora, je zbežal iz ječe in se zatekel na ameriško veleposlaništvo, medtem ko so sovjetske čete in tanki zadušili upor. Preživel je v poslaništvu več let in nato na intervencijo ameriške vlade prišel na zahod; to se pravi, da so mu madžarski komunisti pustili, da se je lahko izselil v Avstrijo. Živel je nekaj časa v Vatikanu, nato pa na Dunaju, kjer je objavil knjigo svojih spominov. V tej knjigi Mindszenty kritizira delovanje papeža Pavla VI. Piše, kako se je na Madžarskem za časa komunističnega režima v Cerkvi dogajalo, da so prihajali na škofovska mesta ali pa postajali prelati ljudje, ki so bili nasprotniki Cerkve in so ji napravili veliko škodo. Kardinal Mindszenty v svoji knjigi seveda ne omenja škofa Vekoslava Grmiča.

Ob koncu tega zvočnega traka bi rad še enkrat poudaril svoje prepričanje, da se je Ušeničnik svoj čas zmotil, če je mislil, da je s svojim kratkim in jedrnatim izrekom pojasnil vso problematiko in vso težavnost naše narodne nesreče v letih vojne in revolucije. Problem uspeha OF in poraza nekomunistov je bolj težaven in bolj zapleten, kakor si je to predstavljal.

Omeniti bi bilo treba še sramotno in nemoralno vlogo, ki jo je odigral zapadni svet nasproti našim ljudem in naši deželi. Ta zapadni svet so predstavljali Angleži, ki so dobro vedeli, da izročajo naše fante smrti in mučenju.

Naši mrtvi so prav gotovo zaslužili za svoj narod drugo usodo, kakor jo je imel pod komunističnim režimom in jo ima sedaj pod različnimi skupinami in klikami, ki so nasledile komunistične voditelje.

Namen mojega pripovedovanja je ta, da bi kdo od NSZ v njem našel zrno resnice, na katero še ni naletel. Zato želim, kar pripovedujem, pripovedovati tako, da je čim bližje resnici.

Končujem sedaj ta zvočni trak. Želim NSZ, da bi imela uspeh pri svojem težkem in odgovornem delu v sodobni slovenski družbi. Srečno in zbogom! Nočem da bi bilo to kjerkoli in kakorkoli objavljeno.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Kaj so rekli na Rogu:

Dodatek A.1.1 Metropolit dr. Franc Rode:

Na usodo umorjenih pa gledamo z očmi vere, kot sveti Janez v svojem videnju na otoku Patmosu. To je velika množica, ki je ni moč prešteti. Oblečeni so v bela oblačila in s palmami v rokah. V smrt so šli skozi strahotne stiske, z vprašanji brez odgovora. Samo v veri so zmogli izgovarjati presveta imena Jezusa in Marije in celo moliti za svoje krvnike. Sedaj so pred Božjim prestolom, kjer noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču. Jagnje, ki je bilo žrtvovano, jih vodi k izvirom žive vode in Bog je obrisal vse solze z njihovih izmučenih obrazov.

Ti naši umorjeni bratje, ki njih trupla ležijo kočevskih breznih in v neštetih znanih neznanih grobiščih po Sloveniji, sedaj prosijo pred Bogom za tisto, za kar so dali svoja mlada življenja: za zvestobo Kristusu in Cerkvi v slovenskem narodu, za temeljne vrednote evropske kulture. Nas pa zavezujejo, da svojo vero živimo z isto zvestobo, kot so jo oni izpričali s svojo krvjo.

Dodatek A.1.2 Anton Drobnič:

Potem smo v ta posvečeni gozd prihajali vsako leto, vedno v velikem številu in z jasno zavestjo, da roška slovesnost ni samo spomin na mrtve mučence, ampak tudi zaveza živih, da bomo nadaljevali misel in delo mrtvih branilcev slovenstva, krščanstva in kulture. Zanašali smo se, da nam bo nova država kot naslednica država, ki je morila, pri tem pomagala in tudi sama prevzela to zavezo. K prvemu roškemu spravnemu bogoslužju so prišli tudi tedanji komunistični državni voditelji in prvi ljudje kulture. Ti so hoteli žalno slovesnost za pomorjeno domobransko vojsko izkoristiti za lastno očiščenje, se po političnem porazu in splošnemu razpadu komunističnega sistema predstaviti kot novi demokratični politiki in narodni voditelji. Kljub odločnemu nasprotovanju preživelih domobrancev in sorodnikov umorjenih, da nasledniki zločinske partije ne morejo imeti javne besede pri breznih svojega zločina, se je to zgodilo. Prišli so, brezobzirno odrinili prijatelje pobitih in ostanek preživelih domobrancev, se ošabno postavili v ospredje in si vzeli besedo.

Dodatek A.1.3 Mojca Velikonja:

Fantje, ki ležijo v tem breznu in drugih breznih in jamah širom po Sloveniji, so bili ravno takšni, kot so moji prijatelji. Sanjarili so o dekletih, nekateri so se znojili po njivah, travnikih, v gozdu, se zavrteli na veselici, drugi so se v šoli grebli za čimboljšo oceno, nekateri so imeli srečne, drugi nesrečne ljubezni.

Potem pa se je zgodilo, da so jih vozili na ta kraj, jih slačili in vezali, streljali in metali v jamo. Jemati življenje je nepopravljivo, vzeti življenje mlademu človeku je strašno. Brezno pred nami je brezno vrelikega trpljenja, brezno uničenih mladih upov, brezno razdivjanih strasti. Smo torej na kraju, ki nam, če se pokorimo njegovi govorici, podeli zrelost. Doseže, da se v nas spočne usmiljenje. Naredi, da smo boljši. Predvsem in v prvi vrsti pa je to kraj življenja. Čudno, a je res! Ob tako veliki smrti je skoraj nemogoče, da se ne bi zasvetilo življenje. Da ga ne bi občutili kot dar in milost in srečo. Pa tudi, kako velik greh je, ne biti na njegovi strani.

Dodatek A.1.4 Letošnja obletna spominska slovesnost v Kočevskem Rogu bo v nedeljo 1. junija.
Začela se bo ob 11. uri z mašo slovenskega metropolita dr. Franca Rodeta.
Nekoč smo se slovesno zavezali, da bo Kočevski Rog postal vseslovenski romarski kraj. Premislite, če lahko kaj naredite, da se bo naša zaveza vsako leto potrdila.

Dodatek A.2

Dodatek A.2.1

Dodatek A.2.2 Priporočamo

Publikacija Informacija in dezinformacija

Informacija in dezinformacija

Informacija in dezinformacija

Nova Slovenska zaveza priporoča svojo najnovejšo publikacijo

Zahtevajte jo na sedežu NSZ v Ljubljani, Beethovnova 5, tel. 01/4251537

Datum: 2010-05-03

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.