Zaveza št. 44

Zaveza št. 44Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojniElektronska izdaja

Zaveza št. 44
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

Z izidom petnajstega in zadnjega zvezka je Enciklopedija Slovenije /v nadaljevanju ES/ sedaj pred nami. Nacionalna enciklopedija je velika ambicija vsakega naroda in kaj je bolj razumljivo kot njegovo veselje in ponos, ko je dosežena. Saj je to zbirka knjig, v kateri je shranjeno zgoščeno védenje naroda o sebi. Ne samo zgoščeno, ampak tudi zanesljivo, saj so ga oblikovale največje narodove kulturne in znanstvene institucije, za katere v civiliziranem okolju velja, da se ravnajo po etičnih normah strok, obenem pa v skladu z doseženo narodovo omiko in stanjem duha v civilizaciji. Enciklopedija je torej temeljni dokument, s katerim se narod izkazuje pred sabo in pred svetom. Okoliščina, da je ta dokument izdelal iz sebe, iz svojih moči, po normah, ki za taka dela obstajajo, ima narod lahko za dokaz kulturne zrelosti in politične doraslosti. Posebej pa se razume in pričakuje, da se bodo tisti, ki jim je izdelava tega dokumenta zaupana, dela lotili z velikim spoštovanjem, vedoč, da mora enciklopedija biti avtentična zavest narodove skupnosti o njeni poti in njenih dosežkih v času. Preko nje bodo namreč stopale v narodovo tradicijo vedno nove generacije. Tisoči in tisoči mladih ljudi bodo – ali po lastnem duhovnem vzgonu ali na spodbudo svojih učiteljev – segali po teh knjigah, da bi v njih našli začetno vedenje o svojem narodu. To vedenje jih bo potem usodno spremljalo pri njihovem nadaljnjem študiju in iskanju. Premnogi ga nikoli ne bodo presegli.

Kaj v luči izraženih misli lahko rečemo o ES?

Že ob prvem stiku, še preden natančneje preberemo katerega od posameznih člankov, nam ES pokaže dvojno podobo: kakor da bi izhajala iz dveh konceptov, kakor da bi jo obvladovalo dvoje norm. Nekatera področja so predstavljana tako, da čutimo, kako se pred nami razvrščajo s svojo dejanskostjo, tako da nam nič ne brani, da informacij, ki smo jih dobili, ne bi mogli imeti za del našega vedenja in naše avtentične obveščenosti. Banalno je reči, da sem spadajo vsi stvarni opisi, ki s stanjem duha nimajo nobene neposredne zveze: da se prikaz favne in flore predalpskih dolin do potankosti ujema z vedenjem stroke; da so pomisleki, ki bi se ob opisu bitke pri Sisku ali pomenu knežjega kamna lahko v kom zbudili, zgolj poznavalski in strokovni; o vlogi Cankarja v slovenski književnosti ali o pomenu protestantizma za slovenstvo še zdaleč nimamo vsi enakega mnenja, a članke, ki o tem govorijo, sprejemamo, tudi če se ne skladajo z našim gledanjem, vedoč, da imajo v ES upravičeno mesto vse tiste pluralne razsežnosti, ki jih prenese in priznava civilizacija. To je ena podoba ES in obsega večino, ali pa celo tri četrtine njenega prostora.

A Slovenci smo v posebnem položaju. In tu se začenja druga podoba ES. Te niso izdelale roke, ki so sledile zahtevam resničnosti, ampak roke, ki jih je vodila neka volja, ali njihova ali koga drugega.

Kako je do tega prišlo? Naša posebnost je v tem, da se neki zgodovinski proces – recimo temu tako – še ni razčistil in je zato mogoče nanj vplivati, mogoče ga je celo obvladati in mu določiti vsebino, hitrost in smer.

Kar se je Slovencem v stoletju, ki je pravkar minilo, zares in pred vsem drugim zgodilo, je bila revolucija. Narodi, ki so se spopadali v drugi svetovni vojni, so na svoje nekdanje boje že zdavnaj pozabili. Slovenci pa revolucije in državljanske vojne, ki jo je revolucija izsilila, nismo pozabili. To je zato, ker je revolucija nekaj povsem drugega kot vojna. To, da se človek tvoje krvi, tvojega jezika, dvigne nadte in te prisili, da se mu pokoriš, je žalitev, ki presega vse druge položaje in vsa druga dejanja, zaradi katerih je človek žaljen. To je žalitev, ki se naseli v vsaki celici tvojega bitja in je ni mogoče pozabiti – ne zato, ker je ne bi hotel, ampak zato, ker to ni mogoče. Zločin nad človekom lastne krvi in lastnega jezika je, kakor je rečeno v eni od Ajshilovih tragedij, madež, ki ne pozna starosti. Ko so teroristični oddelki Komunistične partije Slovenije začeli ubijati Slovence, se je na obrazu tega naroda naredil tak madež in pustil neizbrisne sledove na prtu njegovega spomina. Sedaj le še premišljujemo, v kateri kraj naj romamo, da nam bo povedano, kako ga je mogoče izmiti. To je ena stvar.

Druga stvar pa so komunisti – sedaj postkomunisti, politični potomci in dediči tistih, ki so pred pol stoletja začeli pobijati Slovence. Ti so glede preteklosti v specifičnem protislovju. /V splošnem, moralnem protislovju so komunisti vedno bili – v tem, da nekaj govorijo in nekaj drugega delajo – na kar je opozoril nekdanji stalinist Leszek Kolakowski s stavkom, ki je postal sentenca: Laž je nesmrtna duša komunizma./ A ta protislovnost je specifična. Na eni strani jim položaj po svetovnem bankrotu komunizma ukazuje, da se odpovejo svoji preteklosti. Zgodovina je namreč komuniste zelo obremenila: nedvoumno jih je označila za predrzne in nekompetentne parvenije, ki so trdili, da so dešifrirali njeno govorico, a je bilo to, kar so odkrili, samo njihov lastni jezik, ki so ga zgodovini podtaknili. Nič čudnega, da so se vsa velika politična podjetja, zgrajena na tej govorici, končala s katastrofo, potem ko so še prej potegnila v pogubo veliko milijonov ljudi. Preteklost bi bilo torej najbolje izbrisati in pozabiti. A postkomunisti se preteklosti ne morejo odpovedati – in v tem je njihova protislovnost – ker ta preteklost nudi tudi neke možnosti, ki bi, laboratorijsko in strokovno obdelane in primerno vzdrževane, držale teren, na katerem bi bilo mogoče legitimirati ne samo njihov pretekli, ampak tudi sedanji in prihodnji nastop v politiki. Ta možnost ima ime: narodnoosvobodilni boj oz. NOB.

Komunisti so, da bi mogli izvesti revolucijo, priredili enobe. To je dejstvo, utemeljeno v zgodovinski empiriji, razvidno pa tudi iz sebe, iz svoje strukture – kot kakšna Kantova sintetična apriorna sodba. O tem ni pametnega dvoma. Seveda so komunisti kot nosilce konkurenčne ideologije fašiste in naciste sovražili. /Stalin je sicer dokazal, da je z njimi mogoče tudi plodno sodelovati./ Kot komunistična instalacija enobe sicer ni bil zunaj revolucije, tako da bi z njo vzporedno potekal, ampak je bil z revolucijo bitno eno, istosnoven in zato neločljiv. Vendar je nekakšen boj z okupatorjem le obstajal. Če bi se ga posrečilo kako osamosvojiti in mu dati avtonomnost, bi utegnil biti varen splav, ki bi brodolomce popeljal v gotove vode prihodnosti. Pred postkomunisti se je močneje kot kdajkoli prej pojavila nuja, da se enobe civilizira. To pa pomeni, da počasi dobi podobo zahodnoevropske rezistence. Kakor so nekdanji komunisti vse svoje upe stavili v enobe – in niso bili prevarani – tako sedaj postkomunisti trdno verjamejo v njegovo rešilnost. Celotni impetus postkomunistične kulturne in politične retorike gre v to smer. Nikoli se postkomunistični del slovenskega sveta tako zelo ne vznemiri kot takrat, kadar se pojavi nevarnost za enobe. Z njim namreč upajo, da bodo na breg civilizirane Evrope pripeljali tudi komuniste – saj se nazadnje in kljub vsemu le ve, mar ne, da so bili za njim prav oni.

V ta veliki načrt je bila vključena tudi Enciklopedija Slovenije. To je vidno na mnogih mestih, ne čisto na vsaki strani, na vsaki tretji ali četrti pa gotovo. Tako je nastala druga podoba ES, ki ni samo v opreki z resnico, ampak krivična, predvsem za tiste ljudi, ki jim ni ostalo »dovolj življenja«, da bi sami izbojevali svojo pravdo. Predvsem pa je neznosno žaljiva.

V množici podatkov, s katerimi so nam ob izidu petnajstega zvezka ES postregla časopisna poročila, se je vredno ustaviti ob letu 1974, v katerem naj bi bila zamisel ES dobila nov zagon. Ta letnica nas postavlja v čas, ko je vodstvo jugoslovanskih komunistov uvidelo, da mora zavestno poseči v življenje, ki je že začelo slediti naravnim zakonitostim, in ga spet usmeriti v umetne struge partijske države. Eden od ukrepov je bila nova ustava, ki naj bi z zamenjavo političnega pohištva dala nacionalnim republikam občutek večje avtonomnosti. Poleg tega pa so se hkrati začele tudi znotrajpartijske prenovitvene aktivnosti. Tu je mogoče smiselno omeniti kompliment, ki ga je v nekem nedavnem intervjuju naredil slovenskim komunistom Slaven Letica, češ da so komunisti v drugih republikah pri prenovitvenih naporih potrebovali pomoč od zunaj, slovenski komunisti pa so bili take stature, da so ideološko obnovo izpeljali sami. Nič čudnega torej, če so se, prisebni kakor so bili, prav v tem času domislili, da bodo še najbolj zanesljivo in najdlje zagotovili svoj vpliv, če uresničijo zamisel narodne enciklopedije in ji vdahnejo svojega duha. Novinarka Valentina Plahuta Simčič, ki nas je v Delu na to letnico spomnila, ob tem navaja nekega Miha Kovača, češ da je treba rojstvo ES povezati »predvsem s prihodom gospodarsko liberalno usmerjenih komunistov na oblast«. Da to govorjenje ni nič drugega kot red herring – rdeči slanik – ki naj bi nas speljal na napačno sled, nas hitro pouči sama ES, ki nam pove, da je bila v tej dobi »liberalna struja v ZKS oz. v Sloveniji za poldrugo desetletje odrinjena« /ES 11, 251/ in da je bil tedaj izpeljan obračun »z liberalci in nacionalisti« /ES, 11, 246 a/. Vse kaže, da ne bo mogoče mimo dejstva, da je bila zamisel ES rojena v »svinčenih letih«. Porod vseeno ni bil težak, saj so si komunisti dali okoli njega veliko opraviti, ker so, upravičeno, od tega otroka veliko pričakovali. O tem, da so bili zraven komunisti, lahko sklepamo z veliko gotovostjo tudi iz tega, da je pobuda za ES formalno prišla iz RK SZDL, o kateri smo celo absolutni eksternisti vedeli, da je v njej samo šest odstotkov nekomunistov.

Odločitev komunistov za narodno enciklopedijo je bila prisebna in modra. Kot pri vsaki dobri odločitvi so se zavedali, da morajo nekaj žrtvovati, če hočejo uveljaviti to, kar je poglavitno. Vedeli so, da morajo pod vse reflektorje postaviti enobe, komunizem pa pustiti zraven samo toliko, da ga bo enobe s svojo veličino mogel posvetiti in, kot smo rekli, civilizirati. Res je, da se to spoznanje ni pojavilo takoj z vso radikalno zahtevnostjo. Skraja so še mislili, da bo tudi vnaprej mogoče utemeljevati oblast v nomosu revolucije. To dokazujejo znamenja njene apoteoze, ki so bila prav v tem času postavljena pred skupščino Socialistične republike Slovenije. Toda takoj za tem se je sprožil nov razvoj in v zgodnjih 80-ih letih je že bilo jasno, da je treba imeti revolucijo za izgubljeno naložbo. Po konceptu, ki se je sedaj oblikoval, naj revolucija ne sili v ospredje, razen pražnje oblečena, se pravi v svoji naprednosti in duhovnosti, s svojo vizijo. V delovnem kombinezonu pa revolucija v enciklopediji nima kaj iskati. (Komunisti so res dobro vedeli, kaj je važno. Morda je ravno to tisti uvid, ki jim je zagotovil tolikšen uspeh, tista njihova osnovna strateška postavka – njihov unum necessarium.)

Mera narave

Slika 1. Mera narave Mirko Kambič

Ko listamo po zvezkih enciklopedije, kmalu ugotovimo, da je tu prizaneseno celo krščanstvu in Cerkvi, čeprav se ve, da postkomunisti, potem ko so postali liberalci, krščanstvo in Cerkev sovražijo s podvojeno energijo. Očitno so ugotovili, da jim krščanstvo in Cerkev politično ne škodita tako zelo, predvsem pa vedo, da imajo izučene ljudi, ki jih lahko kadarkoli pošljejo kričat pred ta vrata: da imajo Lorencije in Ježe, zraven pa še Miheljake in Pušenjake, za večja dela pa tudi priložnostne delavce, Jovanoviče, Hribarje in druge. Nikoli niso pozabili, kaj je zares važno. Da je važno to, da narodnoosvobodilni boj ostane nedotaknjen in povzdignjen: kakor nekaj svetega ali nekaj posvečenega – od mnogih kadilnic in mnogih besed, v tišini in somraku oddaljenosti izrekovanih. Zato v ES liki iz tega boja nastopajo kot podobe v dobro zavarovani galeriji s posebnim duhovnim režimom. Govor, ki se v tem prostoru priporoča in dopušča, je mythos – mit. Tukaj se stvari ne spreminjajo, tukaj smo v svetu vednoistosti. Tukaj se ne pričakuje tisti »Čakajte malo, kako pa je to pravzaprav bilo?« Tu je že vse znano: Kar je bilo povedano enkrat, je bilo povedano desetkrat. To je samo še beseda ali mythos ali mit.

Nekako – na neki način, občutenjsko – zajame to vzdušje uporabnike ES že na začetku, v obeh predgovorih, ki stojita na čelu prvega zvezka. Enega je napisal Josip Vidmar, drugega pa uredništvo. /Katero? Saj so potem navedena tri ali celo štiri?/ Ne prvi ne drugi predgovor nista na nikogar naslovljena, tako da pred nami stojijo samo besede, nikomur namenjene besede – nobenega »Dragi bralci« ali »Dragi uporabniki enciklopedije« ali »Dragi Slovenci« – samo besede. Učinek je res nenavaden: Kakor da bi bil pred nami neki fatum – nekaj zgolj izrečenega – pa tudi nekaj usodnega. Fatum je namreč tudi usoda: to tu izrečeno nam oznanja usodo.

Formalna spodbuda za ES je, kot rečeno, prišla iz SDZL. Pri njeni RK je bil v ta namen ustanovljen Svet enciklopedij. Predsednik je bil Josip Vidmar, med člani pa znana politična imena: Sergej Kraigher, Mitja Ribičič, Franc Šetinc in druga, iz akademskega sveta so tri: dr. Janez Milčinski, dr. Avguštin Lah in dr. Milan Osredkar. Tak gremij nastopa, nespremenjen, v prvih treh zvezkih, v četrtem, 1990, pa s svojo družbeno-politično bazo vred izgine. V prvem zvezku je še naveden poseben Uredniški odbor Enciklopedije Slovenije, ki pa ga že v drugem zvezku ni več. Pač pa je od prvega do petnajstega zvezka navajano Uredništvo Enciklopedije Slovenije v založbi Mladinska knjiga. V prvih šestih zvezkih to uredništvo vodita Marjan Javornik, glavni urednik, in Dušan Voglar, odgovorni urednik, v sedmem zvezku /1993/ pa obe dolžnosti prevzame Dušan Voglar, pri čemer Marjan Javornik ostaja v uredniškem odboru kot svetovalec do konca. To traja do enajstega zvezka /1997/, ko prevzame mesto odgovornega urednika Martin Ivanič, Dušan Voglar pa ostaja še naprej glavni urednik. To stanje se do končnega, petnajstega zvezka ne spremeni.

V prvem zvezku so navedeni tudi uredniki strok. Za enobe jih je šest: dr. Tone Ferenc, Zdravko Kranjšček, Ivan Križnar, mag. Boris Mlakar, dr. Miroslav Stiplovšek in dr. Milan Ževart; Martin Ivanič in mag. Jerca Vodušek – Starič sta za zgodovino po letu 1945.

Najbolj zanimiv in vsaj v nekem smislu pomemben pa je glavni uredniški odbor Enciklopedije Slovenije. V prvih treh zvezkih ga vodi Josip Vidmar v glavnem z nespremenjenim članstvom. V četrtem zvezku dobi odbor dva nova člana, dr. Emilijana Cevca in dr. Toneta Wrabra, odbor pa po odhodu Josipa Vidmarja ostane za pol leta brez predsednika. V petem zvezku, leta 1991 se prvič pojavijo dr. Janko Kos, dr. Tone Stres in mag. Andrej Vovko. Dr. Janko Kos postane novi predsednik. Sestava Glavnega odbora se potem do konca praktično ne spremeni.

Enciklopedija Slovenije ima dva uvoda. Prvega je napisal Josip Vidmar in učinkuje kot duhovna, kulturna in politična preambula celotnemu delu. Potem ko Josip Vidmar opozori na pomembnost ES, ki bo ne samo zapis o vseh bistvenih dejstvih v zgodbah Slovencev, ampak tudi kritična ocena naše misli, opozori na njeno duhovno vlogo in zahteva, naj bo zasnovana na temeljih historičnega materializma, ki naj bi se ravno v tej publikaciji na žalost skoraj prvič pri nas uveljavil v zasnovi obsežnega in izredno pomembnega informativnega dela. V teh besedah ne začutimo samo zahteve po afirmiranju nove, Slovencem tuje ideologije, ampak tudi tožbo, da zadeve z ideologijo ne tečejo dobro, kar v določeni meri potrjuje našo hipotezo o izvoru zamisli o ES. Vidmar še terja, naj bi historični materializem prežemal celotno enciklopedijo, da bi tako lahko postala močan faktor v vzgoji naše socialistične zavesti in misli. Za to torej očitno gre: za obujanje prave, moderne, socialistične narodne zavesti. To bo enciklopedija dosegla, če ne bo samo informativna, ampak tudi vzgojna knjiga.

Spremna beseda Uredništva ni brez ideološkega zarotovanja, saj pravi, da je knjiga namenjena slovenskemu človeku, ki po zmagoviti osvobodilni vojni v novih, socialističnih družbenih razmerah tlakuje svojo pot v prihodnost, a hkrati prinaša tudi strukturna načela in kratko zgodovino njenega nastanka. Pri tem pove še dve stvari. Da se ES, prvič, drži načela ekonomičnosti, a se pri posameznih stvareh, katerih podoba lahko zraste šele iz drobnega tkanja, tudi takšne poti ne izogiba. Druga stvar pa zadeva nasprotnike ideologije, za katero se je odločila enciklopedija: Med biografska gesla so uvrščena tudi imena nekaterih ljudi, ki so med drugo svetovno vojno stopili na stran narodnega izdajstva, le da je ta izbor v skladu s temeljno zasnovo enciklopedije še skrbneje tehtal razloge za uvrstitev in proti njej. S tem uvodom si je torej uredništvo prilastilo pravico dvojnega merila. A so se hkrati nekoliko ustrašili in si nekoliko tudi umili roke: izbor bo tehtal, ne oni; tehtale bodo znamenite »anonimne sile«! Uredništvo je torej postavilo dvojna merila in s tem, da jih je postavilo, že mislilo, da ima do njih pravico. Obe uvodni besedili sta dovolj jasno povedali, kakšna je duhovna volja, ki bo dajala podobo ES. S to preambulo se je enega temeljnih nacionalnih dokumentov polastila ideologija, ki je uzurpirala narodovo kulturo v času polstoletnega totalitarnega nasilja. Pretresljivo je to, da je bila ideologija tja sploh postavljena; pretresljivo in nerazumljivo pa je tudi to, da tam še stoji. Njena senca lega na celotno enciklopedijo.

Kritični trenutek je bil leta 1991, ko so v glavni odbor prišli novi ljudje. Šlo je za tako velike reči, da bi človek pričakoval, da bodo svoj vstop pogojili z novo preambulo. Načela, ki so bila v zasnovi starega in novega časa, se namreč niso razlikovala samo v odtenkih, ampak so se izključevala – duhovno, moralno, politično. In vendar! Danes opravičujejo svojo tedanjo neprisebnost z alibijem: da se je sprememba v ES dogajala v »znamenju zgodovinskega kompromisa« kot v drugih segmentih narodovega življenja. Tako torej, kakor je rekel Horac: Iliacos intra muros peccatur et extra: Se dela greh, se dela znotraj, a se dela tudi zunaj Iliona. Ko se predsednik Glavnega odbora ob izidu 15. zvezka zahvaljuje sotrudnikom, začuti, da jim sme in mora reči, da so delo »pripeljali do uspešnega konca, korektno, v duhu pluralnosti in medsebojne strpnosti.« Toda kaj je bilo pod streho te pluralnosti in medsebojne strpnosti vse narejeno!

Na primer. V 12. zvezku ES iz leta 1998 je tudi članek z naslovom SODNI PROCES PROTI VOJNIM ZLOČINCEM V KOČEVJU. V tem naslovu je tistih šestnajst nesrečnih ljudi, ki so bili na neki partijski predstavi obsojeni na smrt in ustreljeni, za slovensko narodno zavest že obveljalo za vojne zločince. Nič o tem, da je bil proces sodna farsa, žaljiva tako za žrtve, kakor tudi za pravno kulturo – kaj naj bi sicer pomenila avtoričina pripomba, da so obdolžence obsodili na podlagi dokaznega gradiva, pričevanj in javne razprave. Nič o tem, da so enaindvajsetim ujetim vaškim stražarjem in četnikom sodili, ostalih nekaj sto pa postrelili brez sodbe. Itd., itd.

V istem 12. zvezku ES se nahaja tudi članek SODNI ZAPORI V LJUBLJANI. Potem ko izvemo, kdaj so bili zapori zgrajeni, avtor opiše v 31 vrsticah to, kar se je v njih dogajalo od 1941 do 1945. Za to, kar se je tam dogajalo po letu 1945, pa porabi samo en stavek: Leta 1962 so sodne zapore preselili, zgradbo pa kmalu nato podrli. Očitno se tam v tistih sedemnajstih letih ni zgodilo nič.

In vendar smo v nekem časopisnem članku ob izidu 15. zvezka ES brali, da je že leta 1992 novo izvoljeni predsednik glavnega enciklopedičnega odbora izjavil, da je enciklopedija zdaj »popolnoma strokovno – znanstveno podjetje brez političnega nadzora.«

Enciklopedija Slovenije, v kateri naj bi slovenski narod resnično našel samega sebe, kot je v uvodni besedi zahteval Josip Vidmar, se je uresničila v nekaj, kar v veliki meri ne ustreza slovenskemu narodu, kakor se je zgodovinsko uresničil, ampak fantomski predstavi ideologije, ki se ga je polastila. Kaj je s tako prizadetim dokumentom mogoče napraviti, je seveda veliko in žgoče vprašanje. O tem bomo nekaj povedali na koncu, sedaj pa je morda čas, da trditve, ki smo jih postavili, podpremo še z nekaj opažanji. S konkretno analizo tistega dela ES, ki posebej zanima Novo slovensko zavezo, se bo obširneje ubadala tudi anketa, ki sledi temu besedilu. Zato tu res samo nekaj utrinkov za ilustracijo.

Članki, pri katerih smo se najpogosteje ustavili, izstopajo po tem, da so izdelani s stilističnimi sredstvi, ki realno stanje maličijo bodisi v negativnem bodisi v pozitivnem smislu; da poveličujejo ali zmanjšujejo ali sploh izpuščajo posamezne prvine dogajanja ali stanja; da se v želji, izogniti se jasnim opredelitvam in ocenam, zatekajo v nenaravne in komaj razumljive jezikovne zveze. In tako dalje.

Mera človekovih del

Slika 2. Mera človekovih del Mirko Kambič

V članku BITKA CANKARJEVEGA BATALJONA V DRAŽGOŠAH pravi avtor, da je ta bitka bila eden med najuspešnejšimi boji na Slovenskem v pomladi 1942. Ali je bila po njegovem uspešnost v tem, da so se partizani »organizirano umaknili«? Ali v tem, da je bil to v razmaku nekaj dni že drugi neuspeli pozicijski spopad partizanov z Nemci? Ali to, da je padlo v njem najprej devet partizanov, potem pa še dvanajst in da so Nemci po zasedbi vasi pobili 41 prebivalcev? Ali pa to, da je zaradi neke brezumne demonstracije bil Cankarjev bataljon razbit, čeprav res ne uničen? Kako to, da avtor odločitve partizanskega vodstva ne problematizira? Ali pa, če si tega sam ne upa, zakaj ne navede kritičnega mnenja partizanskega novinarja in publicista Mileta Pavlina iz leta 1989: »Zakaj so se glavno poveljstvo in poveljstvo gorenjskih partizanov skupaj s pokrajinskim vodstvom Komunistične partije Slovenije za Gorenjsko odločili za tako obliko in množičnost bojev? Saj je bila moč nacistične Nemčije kljub porazu pred Moskvo dejansko še neokrnjena, vsepovsod drugje so sile osi zmagovale, preskrba nemške vojske in prebivalstva je delovala nadvse uspešno, povrhu pa so imeli uporniki oz. partizani pred seboj še dolgo in mrzlo zimo. Kakšne so bile posledice neuspešne vstaje, povečanega nacističnega nasilja, požiga Dražgoš in poboja vaščanov letu 1942?«

V geslu LJUBLJANA uporablja isti avtor emocialni jezik, ki je primeren za propagandne letake, a ne za znanstveno besedilo. Pravi, da so »Ljubljančani« izvajali tudi drzne akcije, npr. usmrtitve okupatorjevih sodelavcev in nasprotnikov NOB. Dobimo predstavo, da so se meščani vsak večer zbrali pred Prešernovim spomenikom in preudarjali, katerega od okupatorjevih sodelavcev ali nasprotnikov NOB bi potolkli. In ali so to res bile usmrtitve? Seveda, saj jih je obsodil VOS! Za znanstveni tekst je tudi nekoliko tvegana trditev, da je bilo 90 % Ljubljančanov vključenih v OF. Od kod pa je avtor to izvedel? Ali mogoče iz Slovenskega poročevalca? Avtorju tudi ne štejemo v dobro, da ni zahteval nobene fotografije komunističnih žrtev, npr. Ehrlicha, ležečega na Streliški, ali pa Kiklja ali Peršuha. Nobene fotografije o množičnih pogrebih komunističnih žrtev iz tistih pomladnih in poletnih mesecev, iz katere bi bilo mogoče posneti, da je bilo v OF le nekoliko manj kot 90 % Ljubljančanov. Nič od tega, pač pa ubikvitozni posnetki domobranske prisege!

Pod geslom SLOVENCI se ponovno srečamo s težavami, ki so jih imeli pisci s »politično korektnostjo«. Reševali so jih s semantično in sintaktično telovadbo, včasih okorno, včasih virtuozno. Ko na primer izvemo, da so nekatere manj pomembne politične skupine in predvsem komunisti, ki so že pred vojno nasprotovali politiki obeh meščanskih strank /Čudno, nenavadno!/ 26. 4. 1941 ustanovile neko organizacijo, nam je še povedano, da so tej organizaciji dale po razlagi komunistov ime Protiimperialistična fronta. Torej: dati po razlagi nekoga ime: Kaj pa naj bi sedaj to pomenilo? Podobno muko začutimo iz naslednjega. Po ugotovitvi, da je večina članov OF čutila, da gre v gibanju tudi za socialne spremembe, pravijo avtorji: Vse to ni sporno pri pozitivnem vrednotenju OF, problematizira pa se v zvezi z leninistično-boljševiškimi sestavinami oz. boljševiškim značajem te revolucije, ki pa so tudi razvidni. Pravijo, da jezik služi za odkrivanje in za prikrivanje. Navedeni primeri nas utrjujejo v prepričanju, da je prikrivanje mnogo težje. Avtorji so tudi upali, da se veliko da doseči z besedami – amortizerji. Ko je še v istem geslu govor o septembrskih sklepih Vrhovnega plenuma OF, je naveden tudi tisti, ki pravi, da je vsako organiziranje zunaj okvira OF škodljivo. V resnici je bil vsakdo, ki bi si to upal, že vnaprej izdajalec, obsojen na smrt. To pa je nekaj drugega kot »škodljivost«. Nekaj podobnega najdemo v geslu OSVOBODILNA FRONTA SLOVENSKEGA NARODA. Tu stoji, da je vrhovni plenum na tretjem zasedanju 16. 9. 1941 izdal prve odloke oblastne narave. To je vse.

Ideološko izhodišče ES kažejo tudi stvari, ki jim ni priznana njihovi realni vrednosti ustrezna predstavitev. Članek ŠOLSTVO V IZSELJENSTVU obsega štiri stolpce, šolstvo v Argentini, ki je daleč najbolj impozantno podjetje te vrste – tako zelo, da bi zaslužilo samostojno geslo – pa obsega borih 24 vrstic. Slovensko šolstvo v Avstraliji je, za primerjavo, dobilo 46 vrstic. Podobno v članku ŠOLSTVO V ZAMEJSTVU ni nobene besede o bistvenem prispevku slovenskih političnih emigrantov pri vzpostavitvi šolstva, ki ga je na Tržaškem organizirala Zavezniška vojaška uprava.

KIDRIČEVO, nekoč Strnišče, ki je kot taborišče začelo svojo pravo kariero šele po letu 1945, je bilo po vojni velika koncentracija vojnih ujetnikov in oznovskih zapornikov, po mnenju nekaterih pa tudi, če že ne uničevalno taborišče vsaj kraj, od koder so ljudi odvažali v smrt; ki je v letih 1949 in 1950 postalo tudi veliko taborišče tistih, ki so bili administrativno obsojeni na družbeno koristno delo – ta kraj ima za to dobo en sam stavek: Po vojni so bili v taborišču zaprti politični zaporniki.

V članku DOLOMITSKI PARTIZANSKI ODRED beremo, da je na svobodno ozemlje, ki ga je obred izbojeval, oktobra 1942 prišlo z Dolenjske najvišje politično in vojaško vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja. Brez dvoma je to vodstvo bilo vojaško varovano, nič pa ni v članku povedanega o tem, da je najvišje politično in vojaško vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja bilo varno tudi zaradi tega, ali predvsem zaradi tega, kar se je v eni od tamkajšnjih vasi zgodilo v eni sami novembrski noči. Partizani so odpeljali v gozd in pobili štiri dekleta, dve materi in enega očeta. Potem sta molk in groza zavladala med kraji v radiusu deset kilometrov od tega dogodka in bolj kot vse drugo varovala najvišje politično in vojaško vodstvo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja.

Kaj naj še navedemo, da vsaj nekoliko zadostimo ideološki ustvarjalnosti avtorjev tega področja ES? Ali definicijo BELOGARDIZMA, ki pravi, da je to delovanje združene slovenske reakcije? Ali kar je sporočeno o BELI GARDI, da je pobuda zanjo prišla iz vodstva nazadnjaških političnih strank; da so se belogardisti zagrizeno bojevali proti narodnoosvobodilnemu gibanju, in sicer pod vodstvom klerikalnih častnikov in duhovnikov; da jih je po osvoboditvi doletela zaslužena kazen za vojne zločine. Ali oznako legalnega medvojnega ljubljanskega časopisja: da se je skraja obnašalo oportunistično, kasneje pa je njihovo pisanje postalo odkrito izdajalsko. Žal moramo reči, da se ta terminologija ne razlikuje dosti od tiste, ki se je uporabljala na povojnih pa tudi medvojnih sodiščih. Ali naj postavimo vprašanje, zakaj v članku FAŠIZEM v ljubljanski pokrajini ni navedeno, kar je bilo od vsega najbolj določujoče: da smo Slovenci sprejeli fašizem z odporom in enotni in da bi bili lahko na to ponosni, zlasti če naše obnašanje primerjamo s tem, kar se je dogajalo v Franciji, Belgiji in drugod. Ali naj povemo, kaj se pod KAPITULACIJO ITALIJE skriva v stavku Nad razoroženimi častniki se ni skušalo maščevati? Ne glede na to, da »maščevati se« ni isto kot »kaznovati«, so tu še nekatera dejstva: da so Italjani požgali nekaj deset slovenskih vasi, da so porušili nekaj tisoč gospodarskih in kulturnih zgradb; da so organizirali najvišje slovensko uničevalno taborišče Rab; da so ustrelili kakih 150 talcev; da so prirejali številne maščevalne masakre nad civilisti na svojih bojnih pohodih. A zakaj se nad njimi ni skušalo maščevati? /Upamo, da so bralci opazili ta blagi, nedoločni nevtrum!/ Zato, odgovarjamo, ker je bilo med italijanskimi častniki veliko komunistov – primerjajmo samo izvide prvih povojnih italijanskih volitev! In zato, ker so jim italijanski častniki pomagali premagati njihove nasprotnike na Turjaku in v Grčaricah. Stavek, ki smo ga navedli, pa skriva še nekaj: nad slovenskimi ujetimi častniki se namreč je maščevalo. S tem pa so komunisti dali grandiozen dokaz, za kaj je pri vsej stvari v resnici šlo.

Čeprav se nam to nizanje proti volji razrašča, na dve, tri stvari vseeno ne smemo pozabiti. Na primer na to, kar je zapisano o DEMOKRACIJI: V formalni demokraciji so dane le formalne možnosti za to, da se v njej izrazi volja ljudstva, medtem ko stvarne demokracije tudi zagotavljajo, da se ta volja dejansko uveljavi. S takimi in podobnimi vnosi se ES približuje kumrovškim učbenikom. Ali pa npr. na to, da so enobejevske pripovedi ne samo nenaravno raztegnjene, ampak se med seboj tudi prekrivajo. Vsak nekoliko pomembnejši dolenjski kraj ima daljši ali krajši enobejevski apendiks, tisti pa, ki je pritrjen za geslo DOLENJSKA, vse še enkrat ponovi in poveže, za kar ES porabi osem kolon. Ponovnih osem kolon! Ali pa npr. na to, da so tu gesla, ki ustvarjajo vtis istorodnega obilja in jemljejo bralcu veselje do kritičnega ocenjevanja. Kaj imajo gesla AVSTRIJSKI BATALJON, BOMBAŠI V NOB, CANKARJEVA ČETA / v neki španski brigadi/ opraviti v resnih besedilih nacionalnega pomena?

Posebej pa ne smemo mimo članka z naslovom OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE. Ne vemo, kateri izraz bi uporabili, da bi zadostili potrebi po priznanju, ki jo ob njem začutimo. V središču in ravno pravi čas se zasveti stavek: Pod vodstvom OF se je začel narodnoosvobodilni boj v Sloveniji. Ta resnični in hkrati neresnični stavek je moto pripovedi, ki se sedaj začne plesti pred nami iz dejstev, ki imajo sicer vso podobo resničnosti, a so ne samo skrbno izbrana iz množice tega, kar se je tudi zgodilo, ampak je med njimi ravno toliko presledkov, da se, tiho in nevsiljivo, prikazuje za njimi neka druga ravnina, na kateri teče nepretrgana pot od Čebin do osamosvojene Slovenije. To je pot KPS in ni brez porazov in padcev, toda, prosim vas, katera junaška zgodba pa je brez njih. Pri tem članku začutimo, da moramo biti konstruktivni: Močno upamo, da bo Glavni uredniški odbor znal pokazati, da tega dosežka ni prezrl.

Mera človekovega prebivališča

Slika 3. Mera človekovega prebivališča Simon Dan

Kaj napraviti z ES? Težko delo so nam njeni projektanti naložili, da se ubadamo z njim. Zaradi njene druge podobe – ki je že tu nekoliko nakazana, bolj določene poteze pa bo dobila s priloženo anketo – je pred njo jasen in nespregledljiv predznak ideologije, ki je, potem ko je njen čas minil, odšla in nam zapustila nepospravljene sledove morišč in drugega duhovnega in moralnega opustošenja. Ne razumemo njenih snovalcev, da so to ali storili ali dovolili storiti. Stvar resnično ni preprosta.

Odgovorni urednik ES Martin Ivanič je v nekem pismu v Delu /19. 1. 2002/ ponudil misel, da Slovenci danes nacionalne enciklopedije bržda ne bi imeli, če ne bi bila zasnovana v »komunizmu«. /S tem, ko je dal besedo komunizem v narekovaje, je verjetno hotel povedati, da tisto, kar smo imeli, ni bil pravi komunizem./ Če vozilo s to logiko zapeljemo nekoliko naprej, dobimo novo misel: Pravzaprav je škoda, da komunizma ni več; koliko možnih idej bo tako za zmerom zadušenih in neuresničenih. A to je naš dodatek. Njegova pa je tožba iz leta 1993 nad državo, ki »ob pogosto razvratnem trošenju denarja, denimo za promocijo mlade Slovenije in za razne druge državotvorne eksperimente ter za požrešni administrativno – represivni aparat« tako malo stori za takšne projekte kot je ES. Ali je mogoče tu preslišati govorico neke ljubezni? Ali lahko torej s te strani pričakujemo celovitejših predlogov za sanacijo tako kulturno in moralno zadolženega podjetja? In ali je čudno, da je Delova novinarka Valentina Plahuta Simčič v svojem poročilu ob izidu 15. zvezka ES lahko vnesla tudi naslednji stavek: »Sedanji odgovorni urednik ES izrecno opozarja, da 16. zvezek ni zamišljen kot revizija ES oz. kot strokovna ali ideološka korekcija prvotnega geslovnika … « V njem bo objavljenih le nekaj spregledanih gesel, ki »bi morala biti po kriterijih ES objavljena že sproti /denimo večje število manj znanih generalov/«.

Odgovorni urednik Martin Ivančič želi, da ES ostane takšna, kakršna je, verjetno zato, ker misli, da bo samo takšna lahko uresničila upe, ki so bili vanjo položeni ob njenem spočetju leta 1974. Misli namreč, da je v smislu tega programa že sedaj veliko naredila: Mnogi jo imajo za »državotvorno dejanje«, za »uspešen primer tranzicije« in »morda celo za svojevrsten primer sprave«. Knjiga, ki obtožuje tiste, ki so se branili pred komunistično agresijo, da so stopili na stran narodnega izdajstva; knjiga, v kateri je samo s povečevalnim steklom mogoče najti enega najdaljnosežnejših dogodkov vse slovenske zgodovine, povojni genocid slovenske domobranske vojske – za to knjigo reči, da je »celo svojevrsten primer sprave« je cinizem in razbrzdanost.

Kaj je torej mogoče narediti za ES? Predvsem pa, kdo naj bi kaj naredil? Vsi, z eno besedo, vsi! Kar se je z ES zgodilo, meri v središče slovenske kulture: zadeva temeljno slovensko obveščenost; postavlja vprašanje avtentičnega samozavedanja in je s tem povezano z osnovno politiko države; z njo so pred nami zazijala velika moralna vprašanja. Zaradi vsega tega morajo odpreti vsenarodno debato in najti ustrezne načine sanacije vse kulturne in znanstvene ustanove, vsi medijski centri, državni zbor, pa tudi Cerkev.

Z razklano zavestjo ne bomo mogli živeti!

Nazadnje, čisto nazadnje, pa bi se za trenutek moral ustaviti vsak od 2.100 sotrudnikov, ki so sodelovali pri njeni izdelavi. Ustaviti bi se moral kakor pred veliko zgradbo, kakor pred veliko stavbo, ki jo je pomagal graditi, a je, ko je bila že narejena, ugotovil, da so v njej tudi sobe za zasliševanje in mučenje. Kaj bo v kom ob tem nastalo – ali ogorčenje ali žalost ali nemir – je odvisno od tega, koliko občutljivosti se je bilo v koga nateklo. Nazadnje gre vse po istem vzorcu! Narodnoosvobilni boj je nekaj dobrega, mar ne? Seveda, seveda, a zakaj so ga priredili in kaj je iz njega nastalo? Enciklopedija Slovenije je nekaj dobrega, mar ne? Seveda, seveda, a koliko ljudi je v njej žaljenih in koliko izkrivljenih podob se bo iz nje preselilo v narodov spomin!

Ob nekem nedavnem novinarskem vprašanju je eden od vodstva ES rekel, da že deset let sodeluje z ES in je »zraven z vsem srcem«. Ali ne bi bilo prav, da bi se ta sijajni človek kdaj tudi vprašal, če to srce kljub vsemu ni bilo preveč botanično in premalo slovensko.

Ta dogodek omenjamo tu zato, ker želimo, da bi se to vprašanje – iz različnih kotov in perspektiv – velikokrat ponovilo.

1.2. Enciklopedija Slovenije – Anketa Nove Slovenske zaveze

1.2.1.

Uredništvo Zaveze je naprosilo nekatere člane NSZ, da oblikujejo svoje poglede na Enciklopedijo Slovenije. Želeli smo izvedeti, kako jo doživljajo in razumejo – kakšno vlogo ji pripisujejo za slovensko sedanjost in prihodnost. Nekatere odgovore tu objavljamo:

1.2.2. Anton Drobnič

Avtor: Anton Drobnič

Slika 4.

Hiter pregled obsežne Enciklopedije Slovenije daje vtis nečesa nejasnega, zmedenega in nedorečenega. Po podrobnejšem preučevanju pa se pokaže jasna slika, izdelana po določenem programu, napovedanem že v uvodniku prvega urednika Josipa Vidmarja. ES je mešanica stvarnega in dobrega z ideološkim in političnim, je obenem okrnjena splošna enciklopedija Slovenije in propagandno napihnjena posebna enciklopedija NOB.

Gesel, člankov in zapisov o NOB je ogromno, vtis je, da kar do ene tretjine ES. Tudi splošna gesla, zlasti krajevna, pogosto služijo samo temu, da omogočijo in uvedejo ponovitev že večkrat zapisanih podatkov o NOB. Razen teh je cela vrsta nepotrebnih gesel in podatkov o nekdanji Jugoslaviji in njenem sistemu, o pojmih komunistične ideologije in politike, o državah prijateljicah nekdanje Jugoslavije in druge, Slovencem povsem nepotrebne navlake, kot so članki o neštetih družbeno-političnih delavcih nekdanje Jugoslavije, o njenih generalih in komunističnih herojih, o nepomembnih partijskih konferencah in glasilih in podobno. Samo majhen primer: Urednikom ES se je zdelo potrebno, da Slovencem pod posebnim geslom BORBA predstavijo srbsko glasilo jugoslovanskih članov Komunistične partije Argentine, brez odmeva pa so ostala številna glasila slovenskega protirevolucijskega tabora v Sloveniji in po svetu.

Splošna gesla v ES so pogosto samo okvir, tehnična podlaga za posebno enciklopedijo NOB in jugoslovanske levice. ES zato kaže podobo slovenskega kozolca: Stavba je mogočna, lepa in zanimiva, vendar so jo naredili samo zato, da so v njena okna, na late kozolca natlačili čimveč prazne slame, ki jo drugače ne bi mogli tako mogočno in trajno razstaviti in osvetliti. Iz celotne ES od uvoda do zadnje knjige je očitno, da je bil temeljni namen tega projekta sistematično utrditi in za vedno ovekovečiti komunistični ideološki in politični pogled na novejšo slovensko zgodovino in sedanjost, v slovenski zgodovinski zavesti temeljito in dokončno uveljaviti komunistično prevlado in izključnost, ukazano že 16. septembra 1941 z znanim »odlokom« OF.

Za dosego tega cilja so uredniki ES uporabili več preizkušenih metod. Na prvem mestu je že omenjena neskončna vrsta gesel o NOB. Teh je toliko, da jih ne bi moglo biti več v najbolj specializirani in obsežni enciklopediji NOB. Ponavljajo se v vseh možnih oblikah, kombinacijah in variantah. Posamezni pojmi ali dogodki so zato opisani celo trikrat ali še večkrat. Članki so izredno obsežni, vsebujejo najmanjše podrobnosti, izpuščeni so samo za NOB neugodni podatki. Gesla z drugih področij so neprimerno manj številna in podrobna, pogosto samo najbolj splošna, da ne omenimo gesel s področja protirevolucije, ki so izrazito redka in kar najbolj splošna, če ne gre za ideološko opredeljevanje in blatenje.

Nekaj primerov: Partizanske enote imajo vsaka svoje geslo, tudi tiste, ki so obstajale samo nekaj dni (včasih samo na papirju) in imele samo nekaj borcev. Od domobranskih udarnih bataljonov, ki so bili pomembne vojaške formacije, ali drugih enot protirevolucije nima nobena svojega gesla, komaj katera je mimogrede kje omenjena. Pri geslu BATALJONI so obravnavani samo bataljoni v NOB. Pri geslu BEGUNCI niso omenjeni povojni politični begunci in ne medvojni begunci pred partizani. Geslo HIMNA pozna samo socialistične himne, nobene druge. Gesla KAZENSKA ODGOVORNOST, KAZENSKA SANKCIJA, KAZENSKI POSTOPEK ne vedo ničesar o revolucionarnih postopkih in krivičnih sodbah. Geslo KMET ne pozna nobenega nasilja, ki ga je nad slovenskimi kmeti izvajala totalitarna povojna oblast. Pri geslih KNJIŽEVNOST in LIKOVNA UMETNOST ipd. ni nikjer omenjena medvojna kulturna dejavnost v protirevolucijskem taboru. Za ODPORNIŠKO GIBANJE šteje edino NOB. Geslo POKOPALIŠČE ne omenja farnih spominskih plošč, ne grobišč na neštetih moriščih po Sloveniji. Številna in pomembna protirevolucijska politična emigracija je pod geslom POLITIČNA MIGRACIJA omenjena samo mimogrede.

Pri številnih geslih krajev niso omenjene pomembne domobranske ali druge protirevolucijske postojanke, npr. AJDOVŠČINA. Pri geslu AMERIŠKO-SLOVENSKI ODNOSI, Latinska Amerika, niso omenjeni Slovenci v Argentini in njihova kulturna dejavnost. Pri geslu BREZNO ni omembe neštetih žrtev v breznih. Pri geslih krajev niso omenjena številna medvojna in povojna morišča (BANJŠKA PLANOTA, HRASTNIK, LAŠKO, CELJE, PLIBERK, VELIKE LAŠČE itd). Pri geslu KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA ni navedeno nobeno komunistično taborišče, niti medvojno niti povojno. Geslo KONFISKACIJA ne ve za nobene medvojne ali povojne komunistične zaplembe in odvzeme premoženja. Geslo MARIBORSKI SODNI ZAPORI ne pozna znanega poboja vseh jetnikov junija 1945.

Pri osebnih geslih je navedenih nešteto povsem nepomembnih partizanov in komunističnih malih funkcionarjev, njihovih dvomljivih zaslug in dosežkov, dosledno pa so izpuščena njihova slaba dejanja. Enako velja za partizanske enote in organizacije. ENOTE VOS OF so samo borbene skupine, ki so izvajale oborožene akcije. O političnih umorih ničesar. Geslo GORIŠKA FRONTA ne ve za tisoče nepotrebnih slovenskih žrtev. GOSPODARSKE KOMISIJE NOB so pri oskrbi partizanskih enot pokazale izredno iznajdljivost. Opisa nezakonitih ropov in konfiskacij ni nobenega. Geslo GRAD nam pove le, da so bili med zadnjo vojno številni gradovi uničeni. Ničesar o partizanih, ki so to počeli. Gesli KOMUNISTIČNA PARTIJA SLOVENIJE in KOMUNIZEM ne omenjata nobenega revolucionarnega nasilja, množičnih pobojev nasprotnikov in drugih zločinov. TOTALITARIZEM komunistične partije je samo strankarski monizem, benevolentni totalitarizem. Geslo KORPUS N.O.J. ne ve nič o njegovi vlogi pri množičnih povojnih pobojih. KOBAL, Miloš – nič o njegovi vlogi med revolucijo. KOŽLJEŠKA PARTIZANSKA ČETA – je imela več prehrambenih in političnih akcij v notranjskem okrožju. Nič o Krimski jami in drugih pobojih. KRIVIC, Vladimir – njegova vloga pri dachavskih procesih ni navedena. LAVRIČ, Božidar – nič o izgonu slovenskih usmiljenk iz bolnišnic. MAČEK, Ivan – Matija – nič o množičnih pobojih, o zaprtem kočevskem območju. Geslo NOTRANJE ZADEVE opisuje le zakonsko ureditev, ničesar o zločinski praksi te ustanove. TURNŠEK, Viktor – je delal na vodstvenih mestih v državnih organih. O UDV molk kot še pri številnih drugih osebah.

Pri nasprotnikih revolucionarnega nasilja, če so navedeni, je opis kar najbolj kratek. Zlasti ni navedeno, kakšne krivice so jim naredili partizani ali komunistične oblasti. Primeri: Geslo AUERSPERG pove, da je večina arhiva zgorela po zavzetju Turjaka jeseni 1943. Nič o tem, kdo ga je zažgal. ATTEMS – nič o kazenski sodbi. BALANTIČ je padel v belogardistični postojanki v Grahovem. Torej padel, ni zgorel. BETNAVA – nič o zaplembi. FILOZOFSKA FAKULTETA – nič o političnih izgonih znanih profesorjev. JEZUITI – nič o zaplembi cerkve in drugega premoženja, enako pri geslu LAZARISTI. ŠOLSKE SESTRE so izgubile postojanke, šole in ustanove, USMILJENKE pa so morale opustiti svoje delo, odvzeti so jim bili vsi zavodi. Zakaj, kdo jih je odvzel?

V ES so enote in organizacije komunističnega izvora dosledno imenovane z njihovimi zgodovinskimi imeni. Za nasprotnike revolucije pa so navadno uporabljena ideološka imena, s katerimi so jih označevali in zmerjali komunisti. BELA GARDAso kolaboracionistične formacije, BALANTIČ je bil v belogardistični postojanki v Grahovem, BASAJ je organiziral financiranje bele garde, BITENC – Slovenska legija je klerikalna vojaška formacija, BOHINJSKI TEDEN – Straža v viharju je klerofašistična, BOROVLJE – Bračičeva brigada je zaprla pot nemškim silam in kolaboracionistom. Slovenska narodna vojska je samo tako imenovana, Vaške straže pa so bela garda ali MVAC.

Kot razlog za nasprotovanje revoluciji, ki so jo izvajali komunisti s svojimi partizani, v ES ni navedena nujna samoobramba pred terorističnimi umori in revolucionarnim nasiljem. Protirevolucionarji so dosledno prikazani kot nasprotniki narodnoosvobodilnega boja, OF in NOB, kot razlog za nasprotovanje pa je naveden njihov protikomunizem, torej ideološka nestrpnost. Primeri: EHRLICH – kot protikomunist je v času okupacije odločno nasprotoval narodnoosvobodilnemu gibanju. KATOLIŠKA AKCIJA – Med NOB so nekatere njene organizacije nastopale kot organizatorke boja zoper OF, ker so v njej čutile vpliv komunistov. KATOLIŠKA CERKEV – Na … odklonilno stališče duhovščine sta vplivala 2 razloga: … hudi predsodki zoper OF in partizanstvo zaradi vloge, ki so jo imeli v NOB komunisti (protikomunizem). OSVOBODILNA FRONTA SLOVENSKEGA NARODA – nasprotovali so sodelavci okupatorja in protikomunisti, samo deloma je nasprotnike ustvarilo partizansko nasilje.

Nekatera gesla imajo v ES naravnost osupljivo mnogo prostora v primerjavi z drugimi, nedvomno bolj pomembnimi. KRŠČANSTVO ima 1 stran, PROTESTANTIZEM 1+1/2 strani, KRŠČANSKO SOCIALNO GIBANJE 3+1/4 strani, BROZ, Josip ima 11 strani, TERITORIALNA OBRAMBA – 1 stran, pri tem TO RS samo en stavek. Geslu KONCIL je namenjeno toliko prostora kot geslu KONFERENCA KPS NA KOČEVSKEM ROGU. Minister KREK, Miha ima v ES toliko prostora kot krojač KRESE, Leopold. Druge stvari bi ES rada izbrisala ali vsaj napravila nepomembne. REVOLUCIJI in KOMUNIZMU je dodeljenega zelo malo prostora, BOLJŠEVIZMU samo 13 vrstic.

Kako strokovno nekorektna in nekdanje ideološka je miselnost, ki je oblikovala podobo ES, kažejo tudi uporabljeni izrazi: npr. večstrankarska demokracija (NAGODETOV PROCES, NARODNI PROGRAM), kot da obstaja tudi enostrankarska demokracija. Partizanske osvojitve ali zavzetja krajev so skoraj vedno imenovana osvoboditev, tudi takrat, ko so jih odvzeli četnikom ali Slovenski narodni vojski in tam ni bilo nobenega okupatorja (KNEŽAK). Partizanski ukazi za umor političnih, idejnih ali vojaških nasprotnikov so imenovani sodba, sodni kazenski proces (KOČEVSKI SODNI PROCES, VELIKA GORA). OF in vse druge partijske ustanove so prikazane in obravnavane kot državne oblastne ustanove, njihovi zločini kot pravni postopki in dejanja. VOS – njegovi zločini so samo oborožene akcije, ropanje civilnega prebivalstva so samo iznajdljive prehrambene akcije (GOSPODARSKE KOMISIJE), množični poboji in TERORIZEM partizanov so samo nekatere teroristične metode, TOTALITARIZEM v Jugoslaviji pa je bil benevolenten.

Številna gesla vsebujejo povsem neresnične podatke. BLOKE – partizani naj bi maja-julija 1942 pogosto napadali italijansko postojanko. Nič takega ni bilo. KOROŠKI PARTIZANSKI ODRED – Pri boroveljskem mostu se je 11. in 12. maja bil z nemškimi policijskimi in vojaškimi ter slovenskimi domobranskimi enotami hud boj, … . Nobenih nemških enot ni bilo v boju, boji so bili končani 11. maja. LJUBLJANA – Slov. domobranstvo je dvakrat slovesno priseglo zvestobo nemškemu rajhu … . Nobene prisege nemškemu rajhu ali Nemčiji ni bilo.

Slovenska osamosvojitev je prikazana zelo skopo in pomanjkljivo. Še bolj skromno in pristransko je obdelana slovenska protirevolucija. Posebej neznatni so podatki o množičnih pobojih med vojno in po njej, o partizanskih požigih in ropih, o izgonih nasprotnikov OF, o komunističnih moriščih in zamolčanih grobiščih, o farnih spominskih ploščah in sploh o žrtvah in rezultatih NOB in revolucije v Sloveniji. ES kaže stanje, ki ga razglaša sedanji politični vrh: NOB je temelj vsega našega bitja, je čista in bleščeča svetinja. Vsa druga slovenska gibanja in usmeritve so nepomembne. Revolucije in nasilja ni bilo, bilo je le nekaj manjših ekscesov in drugih nepomembnih napak, polstoletni totalitarni sistem pa je bil le benevolenten strankarski monizem.

Enciklopedija Slovenije je zato kot lep otrok z zveriženimi udi – spaček, ki brez težke operacije ni sposoben za samostojno življenje. Kos dobrega kruha s strupenim ideološkim premazom.

1.2.3. Jože Kočar

Avtor: Jože Kočar

Slika 5.

Ker je Enciklopedija Slovenije (ES) nacionalni projekt, bi upravičeno pričakovali, da bo zajemala vse zbrano védenje, ki ga ima narod v določenem trenutku o sebi: o znanih ljudeh, pokrajini, zgodovini, politiki, gospodarstvu, znanosti, umetnosti, družbeni ureditvi in odnosih med seboj in z drugimi. Že samo to naštevanje kaže, da je tak projekt veliko in izjemno odgovorno delo. Odgovorno do prednikov, sodobnikov in še zlasti do naslednjih rodov.

Že površen pregled posameznih petnajstih zvezkov ES pokaže, da je obseg sicer impozanten, da pa kar precej gesel ne podaja sistematičnega védenja, ampak enostransko, ideološko izkrivljeno podobo.

Sporna je že uvodna usmeritev, ki jo je začrtal prvi predsednik glavnega uredniškega odbora Josip Vidmar, in sicer, naj ES temelji na znanstveni metodi historičnega materializma ter upošteva revolucionarno preobrazbo družbe. To pomeni prevrednotenje naravnega poteka dogodkov v gradivo, ki ga je treba obravnavati v skladu z močjo in oblastjo v družbi. Celo kolikor toliko objektivni marksisti so že tedaj priznavali, da je to le eden od možnih pogledov na svet. A če je bilo to do neke mere razumljivo v tistem enoumnem času, se nikakor ne bi smelo nadaljevati po osamosvojitvi, ko je povsod polno besed o pluralizmu in spoštovanju drugačnih mišljenj in prepričanj.

ES je zlasti po osamosvojitvi nudila edinstveno priložnost, da bi mlajša generacija objektivno prikazala potek polpretekle zgodovine. To bi bil edinstven prispevek različno mislečih k ustvarjanju sodobne, demokratične, pluralistične narodne skupnosti. Neuresničena je ostala velika naloga, da bi vstop novih sodelavcev z zgodovinsko resnicoljubnostjo in kritično distanco ovrednotil zgodovinska dogajanja pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej.

Ni čudno, da se celo zunanji opazovalci čudijo, kako da ni prišlo do kritične obravnave narodnoosvobodilnega boja in revolucije. Ugotavljajo, da kaže naše zrcalo zgodovine precejšnje slepe pege, ker so avtorji in izdajatelji bolj zavezani marksistični ideologiji kakor zgodovinski resnici.

Ta in tak nastop kaže pomanjkanje čuta in odgovornosti za dani naravni red dogajanja, ker so prejšnji oblastniki kljub tranziciji v raznih preoblekah obdržali politično in gospodarsko moč ter vpliv. Notranja osvoboditev človeka in družbe je pač počasna. Inteligenca je še dodatno obremenjena s prejšnjim sistemom. Videti je, da je ogrožena celo duhovna svoboda, ker se pretirano poudarja ideološka kvaziznanost, ne upošteva pa zdrave politične pameti naroda.

Vidi se, da v družbi manjka tisti del, ki bi izhajal iz pobitih in iz po vojni izseljenih osebnosti. Dežela, ki svojih mrtvih ne pokoplje, ne more objektivno oceniti preteklosti, ker ni zmožna priznanja in kesanja. Postkomunisti se tudi v tranziciji ravnajo po Leninovem načelu, da so za prevzem in ohranitev vodilne vloge dovoljena vsa sredstva, tudi prevara in laž. Poskušajo obvladovati ne le politiko in gospodarstvo, ampak tudi kulturno zavest.

Ker je problem vsenaroden in interdisciplinaren, bi bilo potrebno postaviti ustrezno poslansko vprašanje tudi v parlamentu.

Nemogoče je našteti vsa netočno in enostransko obravnavana gesla, zato le dva primera, ki direktno niti ne zadevata domačih razmer, ampak le splošno narodovo védenje o sebi:

AFRIŠKO-SLOVENSKI ODNOSI

Razen Ignacija Knobleharja niso niti omenjeni sedanji slovenski misijonarji na Madagaskarju (med njimi je svetovno znani Pedro Opeka), v Zambiji in na Slonokoščeni obali. Pač pa je opisana pomoč narodnoosvobodilnim gibanjem Angole, Mozambika, Namibije in Zimbabveja, čeprav je bila to dejansko jugoslovanska državna pomoč.

AMERIŠKI SLOVENCI

Niti z besedo niso omenjeni slovenski naseljenci po drugi svetovni vojni.

1.2.4. Janko Maček

Avtor: Janko Maček

Slika 6.

V moji knjižni omari je vseh petnajst zvezkov Enciklopedije Slovenije. Kakšne misli me obhajajo ob pogledu nanje? Brez dvoma je to pomembno delo, v katerega je vloženega veliko truda in znanja, iz katerega naj bi naši vnuki in pravnuki črpali vedenje o nas in o našem času, o važnih dogodkih zgodovine našega naroda. Na mnogo vprašanj bodo v Enciklopediji dobili dovolj zanesljive odgovore, ne bo pa tako pri številnih podatkih s področja naše polpretekle zgodovine. Tu bodo naleteli na dve »resnici«, če bodo to sploh opazili, ker je ena opisana na široko in skrbno nališpana za nastop na odru, druga pa večkrat stisnjena v en sam stavek in zasenčena s temnimi barvami.

Kot primer neuravnoteženega odnosa do strani, ki sta bili sprti v revoluciji in državljanski vojni, bom navedel nekaj stavkov iz opisa gesla SLOVENCI, poglavje Narodnoosvobodilni boj in revolucija. Vsakemu citatu bom dodal svojo razlago.

Na Slovenskem v začetku okupacije ni bilo političnih skupin ali gibanj, ki bi jo pozdravile iz ideoloških pobud in bile zaradi tega pripravljene na sodelovanje z okupatorjem … K čakanju se je nagibalo predvsem dotedanje politično vodstvo, ki je ostalo v domovini; poskušalo je poiskati način sožitja z okupatorjem,čeprav je priznavalo avtoriteto jugoslovanske vlade v izgnanstvu in slovenskih predstavnikov v njej. V Ljubljanski pokrajini so sprejeli kolaboracijo z okupatorjem z utemeljitvijo, da tako najbolj varujejo slovensko prebivalstvo. –

Politično vodstvo, izvoljeno na zadnjih predvojnih volitvah, je bilo kljub okupaciji odgovorno za zaščito prebivalstva. Bilo je popolnoma prepuščeno samemu sebi, saj z begunsko vlado še niso bile vzpostavljene zveze. Neke vrste sožitje z okupatorjem je bilo tedaj nujnost, ne pa kolaboracija. Beseda kolaboracija je tu in še v mnogih drugih povezavah v Enciklopediji popolnoma neprimerna.

Te skupine (Sokoli, krščanski socialisti in predvsem komunisti) so že 3 tedne po okupaciji ugotovile, da je na Slovenskem možno organizirati množično odporniško gibanje, v katerem pa lahko poleg narodne osvoboditve dosežejo tudi zmago nad starimi političnimi nasprotniki v lastnem narodu. Organizaciji, ki so jo ustanovile 26. 4. 1941, so dale po razlagi komunistov ime Protiimperialistična fronta, nekatera poimenovanja pa so že v prvih dokumentih govorila o OF in to ime so imeli v zavesti vsi nekomunistični člani prvega vodstva.–

Kaj to pomeni? Odporniško gibanje je bilo možno organizirati le brez ozira na žrtve. Komunistom žrtve niso predstavljale ovire, saj so že pred začetkom okupacije računali, da bo to primeren čas za revolucijo. V novi organizaciji so imeli večino in glavno besedo, zato je razumljivo, da so ji dali tudi ime. Kakšno ime in kakšno osvoboditev so imeli v »zavesti nekomunistični člani prvega vodstva«, tedaj niti ni bilo važno. Ni čudno, da je Slovenski poročevalec že v majski številki 1941. napadel »kapitalistično gospodo« in jo proglasil za »ogabnega izdajalca«. 15. junija, ko sta Stalin in Hitler bila še zaveznika, je Poročevalec spet napadel gospodo, tudi tisto, »ki se je zatekla pod angleško imperialistično okrilje,« in navedel Stalinove besede: »Postalo je očitno, da si osvoboditve zatiranih množic zatiranih narodov in odprave narodnega zatiranja ni mogoče zamisliti brez preloma z imperializmom, brez strmoglavljenja lastne nacionalne buržoazije in brez prevzema oblasti po samih delovnih množicah«. Ali ni bila to dovolj jasna napoved revolucije in državljanske vojne? Ali ni bilo s tem dovolj razločno povedano, da bo odporniško gibanje, ki ga bodo organizirali, naperjeno predvsem proti domačim ljudem?

Komunisti so že junija ustanovili Vrhovno poveljstvo slovenskih partizanskih čet, avgusta pa brez vednosti svojih zaveznikov v OF Varnostno-obveščevalno službo OF, namenjeno boju zoper okupatorja in njegove sodelavce; o tem, kdo so bili slednji, je samovoljno odločalo vodstvo KPS in VOS.–

VOS je bila ustanovljena za boj proti Slovencem, nasprotnikom komunizma. O tem nazorno govori Kardeljevo pismo, ki ga je 29. 3. 1942 iz Ljubljane pisal Titu: »Skoraj dnevno padajo denuncianti, okupatorski hlapci itd. Varnostne službe se vsi bojijo kot hudiča, prav to pa daje – poleg Narodne zaščite in partizanov – OF značaj resnične oblasti«. Če bi še pregledali, kdo in kaj so bili tisti, ki jih je do konca marca 1942 pomorila VOS, bi videli, da zares ni bila ustanovljena za boj proti okupatorju.

Pripadniki starih političnih vodstev so se prestrašili. Jeseni 1941 so začeli tudi v tisku ostro propagando zoper OF; njen oboroženi boj proti okupatorju, ki je bil že uspešen, so poskušali označevati za avanturizem, ki izziva okupatorja in povzroča nepotrebne žrtve. Očitali so OF, da je pod vplivom komunistov in da začenja revolucijo. S takšno oceno se je strinjal tudi ljubljanski škof G. Rožman. –

Prva številka Svobodne Slovenije, ki je izšla konec novembra 1941, je še dokaj obzirno govorila o OF, opozorila pa na škodo, ki jo je le-ta povzročala. V čem so bili uspehi OF do sredine novembra 1941? Uboji nekaterih Slovencev, uničenje belokranjske partizanske skupine? Komu so koristili pobiti Belokranjci na Gornjih Lazah? Ali morda OF ni bila od začetka pod vplivom komunistov? In kaj naj bi bilo »strmoglavljenje lastne buržuazije«, ki ga je že junija napovedal Slovenski poročevalec, drugega kot revolucija? Zakaj bi ljubljanski škof ne smel videti teh dejstev, zakaj bi moral misliti drugače?

Krajevna gesla v Enciklopediji imajo poleg topografskega opisa, poleg splošne in umetnostne zgodovine kraja tudi poseben odstavek za zgodovino obdobja 1941–1945. Več kot očitno je, da je ta del pri mnogih krajih opisan zelo enostransko. Videti je, da so nekatera krajevna gesla uvedena samo zato, da je v njih poudarjen kak dogodek iz NOB. Tudi pri opisu gesla ŠKOFJA LOKA, kjer avtorjem gotovo ni manjkalo gradiva, je precej obširen odstavek o obdobju 1941–1945. Tu beremo o ustanovitvi odbora OF v letu 1941, o razmnoževanju osvobodilnega tiska in o okrožni tehniki, o 35 NOO v škofjeloškem rajonu, o aretaciji 77 pripadnikov OF, o streljanju talcev, o vdorih okupatorja v Poljansko in Selško dolino in poleg drugega še tole: 15. 3. 1944 je v spopadu z organizatorji domobranstva padlo 9 nasprotnikov OF, nato je okupator ustanovil v mestu postojanko Gorenjske samozaščite, ki je iz beguncev pred partizansko mobilizacijo ustanovila domobranske postojanke v okolici. V zadnjih mesecih je okupatorjeve posadke napadalo tudi zavezniško letalstvo. V mesto je 10. 5. 1945 prišla enota 29. divizije JA. –

Stavek o spopadu med nasprotniki OF in organizatorji domobranstva sploh ni razumljiv. Ali je bila Gorenjska samozaščita v mestu nekaj drugega kot domobranske postojanke v okolici, ki jih je ustanavljala? Avtorju se je zdelo primerno zaključiti opis s podatkom, da je 10. 5. prišla v mesto enota JA, ne pove pa, kdo je pripravil škofjeloški grad za sprejem vrnjenih domobrancev, tudi domačinov, ki so jih 28. maja preko Jesenic in Kranja pripeljali iz Vetrinja. Znano je, da njihovi stražarji na gradu niso bili Hercegovci, ampak Slovenci. Znano je, da so del ujetnikov odpeljali z gradu v okolico in pobili.

Geslo ŠKOFJELOŠKO OKROŽJE spet poroča o odborih OF in o NOO, o partizanskih bolnišnicah in šolah, o streljanju talcev – 9. 2.1944 je bilo za Kamnitnikom ustreljenih 50 talcev – o konferencah OF in ZSM, nato pa tudi pove, da je Škofjeloški partizanski odred z rušenjem stavb in nekaterih sakralnih objektov v strateško pomembnih krajih preprečil ustanovitev domobranskih postojank. Ker nekoliko poznam zgodovino Škofje Loke in Poljanske doline, pogledam pod geslo POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO. Tu zvem, da je 22. 10. 1944 Prešernova brigada Poljane sicer zavzela, vendar je okupator skupaj z domobranci v noči na 18. november spet vdrl v kraj in obnovil postojanko. Pri opisu poljanskih umetnostnih spomenikov najdem podatek, da so cerkev sv. Martina, naslednico srednjeveške cerkve na istem kraju, leta 1944 poškodovali partizani in da je bila v petdesetih letih odstranjena z utemeljitvijo, da zakriva pogled na hribe. Kljub tej informaciji pa še vedno ne vem, ali je bila leta1944 zaradi preprečevanja naselitve domobrancev uničena še kaka druga stavba, saj podatek pod geslom ŠKOFJELOŠKI ODRED govori o rušenju stavb in sakralnih objektov.

ŠKOFJELOŠKI PARTIZANSKI ODRED je še eno geslo v zvezi s Škofjo Loko.

Tu zvemo, da je bila to partizanska enota, ustanovljena v septembru 1944, in da je delovala do 15. maja 1945, ko je bila vključena v 2. brigado VDV. Zanima nas, ali je morda prav ta enota »skrbela« za vrnjene domobrance in druge jetnike na škofjeloškem gradu, toda tega podatka ne najdemo.

Ob množici gesel: ŠKOFJA LOKA, ŠKOFJELOŠKI PARTIZANSKI ODRED, ŠKOFJELOŠKO HRIBOVJE, ŠKOFJELOŠKO OKROŽJE itn. nehote pomislim, zakaj to podvajanje in celo multipliciranje. Ali je s tem res prikazana veličina NOB? Pri tem pa še bolj bode v oči, da so nekateri podatki dosledno in namerno izpuščeni: nemško preganjanje zavednih Slovencev, tudi duhovnikov v prvih mesecih okupacije, poboji protikomunistov med vojno in po vojni, s čimer so povezani tudi dogodki na Škofjeloškem gradu in v okolici leta l945. O velikem odhodu na Koroško, maja 1945, ki so mu bili tudi Škofjeločani priča in so se ga mnogi tudi sami udeležili, je en sam stavek:

V začetku maja so pred 29. hercegovsko divizijo JA z nemškimi in domobranskimi enotami zbežale tudi nekatere domobranske družine. Ali so res bežali pred hercegovsko divizijo, za katero niso niti vedeli?

Gotovo bi za prikaz pogleda na petnajst zvezkov Enciklopedije Slovenije lahko izbral boljše primere, vendar upam, da je tudi iz navedenih vidno, kaj sem od tega velikega dela pričakoval oziroma česa v njem nisem našel. Seveda pa tu ne gre samo za moje želje in pričakovanja, ampak za mnogo, mnogo več. Resnica je samo ena.

1.2.5. Tine Velikonja

Avtor: Tine Velikonja

Slika 7.

Polica v moji delovni sobi se že petnajst let vztrajno polni s knjigami Enciklopedije Slovenije. Impozantne so, k čemur ne prispevajo samo njihove dimenzije, ampak celotni videz, zlati napisi na platnicah in njihova posrečena barva. Žal samevajo več, kot se spodobi. Ko sem vprašal ženo, ali je kdaj pogledala vanje, mi je odvrnila, da ne. Urška je pred leti poiskala v njih poglavja iz starejše zgodovine, ki jih je imela na seznamu za maturo, tudi Mojca je brskala po njih samo enkrat, in to tistikrat, ko je hotela izvedeti, če so notri imena njenih profesorjev na medicini. Ko sem zaprosil brata Jožeta, upokojenega univerzitetnega profesorja v Seattlu, naj napiše svoje mnenje o njej, mi je odgovoril, da je nima, da pa si jo je ogledal v univerzitetni knjižnici. Da ni prepričan, če jo sploh ima kdo od Slovencev v Severni ali Južni Ameriki. Enciklopedija je navadnemu zemljanu v inozemstvu za tisto, kar ponuja, predraga, za večino pa krivična in žaljiva. Pri tem mislim na tiste, ki so ostali Slovenci ne samo po izvoru ali občutju, ampak obvladajo slovenski jezik, sem pa spadajo predvsem povojni politični emigranti in njihovi potomci, tako imenovana »sovražna
emigracija«. Brat sicer redno prebira Delo, kupi prav vsako slovensko knjigo, na katero ga opozorimo, in jih ima toliko, da jih v svoji kar veliki hiši nima kam dati. Zame je bil izid vsakega zvezka dogodek. Takoj sem se ga lotil in ga prebral od začetka do konca. Ne seveda vseh podrobnosti, zlasti me niso zanimala strokovna gesla. Marsikdo je pri njihovi obdelavi izgubil pravo mero. Za zgled bi omenil ŽIVALSTVO, s katerim je Kazimir Tarman napolnil kar štirinajst strani in se spustil v take podrobnosti, da so prehude celo za študenta biologije. Bolj pazljivo sem se ustavljal ob biografskih podatkih, da sem izvedel, kdo je v njej in koga ni, od podrobnosti pa skoraj izključno ob letnici rojstva in morebitne smrti, predvsem pa ob geslih iz časa druge svetovne vojne. Po letu 1990 sem skrbno spremljal preobrazbo, ki so jo obljubljali njeni sodelavci. Pri tem mislim predvsem na urednike, saj so sicer v mogočni projekt posredno ali neposredno vpleteni prav vsi, ki v Sloveniji kaj pomenijo. V Zavezi sem se septembra 1993 (10, 66-68) lotil predvsem petega in šestega zvezka. Marsikaj mi ni bilo všeč in sem svoje nelagodje tudi utemeljil. Žal je ostalo vse po starem. Uredniki so na lastni dosežek nadvse ponosni. Za Martina Ivaniča, ki je zraven od prvega dne, je enciklopedija, kot je zapisal v sobotni prilogi Dela 19. jan. 2002, največja zakladnica podatkov o slovenskem ozemlju in njegovih prebivalcih, njihovi ustvarjalnosti in vezeh z zunanjim svetom.

Zadnji mesec sem v želji, da dobim o njej neposredno in živo sliko, ponovno preletel vseh 5000 strani. Ko sem zaključil z zadnjo stranjo, sem v nelagodju, pravi potrtosti obsedel in se nikakor nisem mogel odločiti, da bi o tem pisal. Če bi želel nazorno povedati, kakšen vtis pusti ta sicer tako mogočna izdaja, bi rekel, da podobnega, kot Blagovni trgovski center v Ljubljani (BTC). Skušata namreč skriti tisto, kar vsakega zase najbolj označuje in štrli na vseh koncih na plan. BTC je v svojem bistvu nespretno preurejeno skladišče, enciklopedija pa otrok totalitarne komunistične oblasti. Čeprav te oblasti že leta ni več, je ES ostala zasnovana, kot je napisal v uvodu prve knjige Josip Vidmar, na temeljih historičnega materializma, »s čimer bi postala močan faktor v vzgoji naše socialistične zavesti in misli«. Prve tri knjige enciklopedije lahko primerjaš s prvim delom BTC, če namreč zaviješ vanj pomotoma prezgodaj, že pri prvem semaforju z ljubljanske strani. V naivnem upanju, da boš prej ali slej lahko prišel do trgovin, se znajdeš v opustelem delu skladišč, ki čakajo, da se jih bodo tudi usmilili. Poslopja so zanemarjena, nepozidane parcele so pušča, zraven odlagališča in kupi nekakih skladišč starega železa. Prvi zvezki enciklopedije so tako nabiti z realsocialistično šaro, da so ob slovenski pomladi govorili, kako jih bodo popravili in natisnili na novo. Kako lahko danes resno jemljemo gesla, predvsem pa njihovo razlago, ki jo avtorji predejo z vso resnostjo in prepričljivostjo, kot so ANTIKOMUNIZEM, BLOKOVSKA POLITIKA, BOLJŠEVIZEM, BRATSTVO IN ENOTNOST, BROZ, Josip – Tito, DELAVSKO SAMOUPRAVLJANJE, DELEGATSKI SISTEM, DELITEV DELA, DEMOKRATIČNI CENTRALIZEM, DEMOKRATIČNI PLURALIZEM SAMOUPRAVNIH INTERESOV, DOLOMITSKA IZJAVA, DRUŠTVO PRIJATELJEV SZ junija 1940, DRUŽBENA REVOLUCIJA in druga? Ker vidimo, kako se je nadaljevalo, je prav, da ostanejo taka, kot so, podobno kot mora ostati spomenik revolucije na trgu pred stavbo državnega zbora.

Še zapuščeni del nekdanjih Javnih skladišč je pregrajen, nikjer ne moreš počez in se na koncu znajdeš v pasti. Moraš nazaj na Šmartinsko in v blagovni center pri drugem semaforju mimo stolpnice Emone ali tretjem pri Intersparu. Zadaj se širi kraljestvo najrazličnejših prodajaln, od Big Banga do Emporiuma, vmes padeš na tržnico, kjer je prodajalcev skoraj toliko kot kupcev. Veliko je trgovin podobne sorte z istimi artikli, kar se ponovi tudi desetkrat. Ko si enkrat v trgovini, še kar gre, zunaj pa je joj, škatlaste stavbe z zvenečimi imeni v starem tlorisu, pločniki samo ob prečnih cestah, ki so preozke, neurejene zelenice. Pravkar odprti City Park te s svojim imenom in divjo ponudbo do kraja zatolče, naprej proti obvoznici pa postaneš še manjši ob silosu Koloseja, svetišču filma, s pustim parkiriščem in neugledno okolico. Tukaj ne bo nikdar Prešernovega trga in sprehajališča po ljubljanski tržnici, še manj pogleda proti Magistratu. Tako vidimo tudi v naslednjih knjigah enciklopedije preobrazbo, ki pa ni iskrena, zlasti pri novejši zgodovini se kaže bolj v prizadevanju, da bi čimprej pozabili na komunizem, revolucijo in državljansko vojno, ostal naj bi samo domoljubni upor proti okupatorju, ki ga pooseblja NOB. O nasprotni strani samo drobci, razen redkih izjem samo pod firmo kolaboracija, kolaborantski, kolaborant. Skratka, tako obsežen in ambiciozno zastavljen projekt, pa namerno zavožen z namenom ponovno deliti Slovence, upamo, da ne za vse večne čase. Kot za druge zadeve bo potrebnih kar nekaj desetletij, da se bo napravljena škoda popravila. Takrat ko ljudi, ki smo bili zraven in se še vsega spominjamo, ne bo več. Ko Martin Ivanič zaključuje svoj zapis v Delu, mu uide ogorčeni stavek, ki je namenjen dvomljivcem na protikomunistični strani: Kaj imajo skupnega partijska oblast ter abecednik, barok in velika večina drugih člankov iz zgodnjih zvezkov Enciklopedije Slovenije? Odgovarjam mu, da so ABECEDNIK, BAROK in njima podobna gesla kamuflaža, med katero so avtorji zasejali svoje videnje revolucije in državljanske vojne. Zakaj se niso vsaj toliko potrudili, da bi razlagam gesel iz časa 1941-1945 dali užitno in poglobljeno obliko, če so se že dogovorili, da je več resnic in je njihova tista prava. Nismo zahtevali od njih, da padejo na kolena, niti nismo pričakovali, da bodo skušali povsod zadeti v polno. Za kaj takega jim je manjkalo ne samo volje in znanja, ampak tudi časa. Za zgled bi omenil Toneta Ferenca. Za razlage gesel po prvotni zamisli ni potreboval drugega, kot da je iz svojih knjig pobral ustrezna poglavja in jih skrajšal na dogovorjeno dolžino, za drugačno videnje pa ne bi potreboval samo spreobrnitve, ampak deset let trdega dela. Redki so avtorji, ki so pri spornih rečeh pisali brez dlake na jeziku, eden takih je denimo Peter Štih, ki je z razlago gesla VENETSKA TEORIJA pometel s teorijo o Slovencih kot prvotnih prebivalcih naše dežele.

Za zgled bi omenil geslo SODNI PROCES PROTI VOJNIM ZLOČINCEM V KOČEVJU. Grobo in surovo geslo, zlagano in hujskaško v vsaki besedi. Ker naletimo nanj v 12. knjigi, nas vseeno preseneti. Kako je namreč mogoče še leta 1998 početi kaj takega. Kaže, da uredniki niso našli druge izbire, kot da so ga napisali v prvotni zasnovi iz seznama gesel, morda prepisanega še iz Enciklopedije Jugoslavije. Da bo prišlo na vrsto, so nam obljubili v prvih knjigah Ivan Križnar ob geslu ČETNIŠKI ODREDI, Tone Ferenc ob geslu DOLENJSKA – NOB in Mile Pavlin ob geslu GRČARICE. V peti knjigi je že drugače. Tone Ferenc namreč ob geslu KOČEVJE – NOB napiše stavek, da je bila od 8. do 11. oktobra tu sodna obravnava proti ujetim voditeljem bele in plave garde. Ko je prišlo geslo v 12. številki končno na vrsto, se ga je lotila Irena Mrvič. Lahko bi se izvlekla iz zagate, da bi dala obljubljeni naslov v narekovaje, dodani KOČEVSKI PROCES, kot se omenjeni proces imenuje in ga pod tem nazivom vsi poznamo, pa kot pravo geslo, pa se tega ni spomnila. Druga stvar bi bila, da bi pri tem upoštevala vsaj pisanje o kočevskem procesu, objavljeno decembra 1992 v Zavezi (5,28-41), ko so svoje prispevke na to temo napisali Justin Stanovnik, Ivan Peršič, Stane Štrbenk in Vesna R. Marinčič. Ostala je pri starem in kot vire navedla samo čez trideset let staro pisanje Antona Kržišnika, glavnega sodnika na tem procesu. Zato se je gesla lotila tipično birokratsko v skladu z navodili, nič ne izvemo za čisto državljansko vojno, ki je divjala v času dvomesečne odsotnosti okupatorja, nič o tem, da je bilo v mesecu pred začetkom tega procesa brez sodbe ustreljenih že najmanj dvesto ujetih vojakov in civilistov, podobno število tudi v dveh tednih po procesu, izvemo za čas in kraj, za obsojene na smrt, ki so jih usmrtili in pokopali v Mozlju, na koncu tudi, da je ostal od vseh na procesu živ samo eden, za druge, tudi oproščene, pa samo, da »so delali do začetka jesenske nemške ofenzive, ki jo je preživel samo Mavec«. Temu, kako je obdelan kočevski proces, lahko mirno rečemo grdo, hudobno pisanje. Niti besede o tem, da so šli ujeti Slovenci pred puške, fašistična okupatorska drhal pa se je skozi partizanski špalir nemoteno sprehodila proti Furlaniji.

Tudi če so gesla o protikomunistični strani napisana korektno, so običajno skopa. Tako najdemo Žiglovico samo v geslu BREZNO, in to v prilogi, ko sta naslikana prečni in vzdolžni prerez. Izvemo, da je brezno globoko kar 80 metrov, nikjer pa ne piše, kakšno vlogo je igralo med 2. svetovno vojno. Ali DEMOKRACIJA, glasilo Slovenske demokratske zveze, ki je kar štirinajst let (1947–61, 1968–72) izhajalo v Gorici, pa ga je Janko Jeri odpravil z devetimi vrsticami. S podobno zadrego je obrazloženo geslo VETRINJ v tistih odstavkih, ki jih je napisal Boris Mlakar, in bi se pri njih zadržal dalj časa. Obravnava dogajanje na avstrijskem Koroškem po koncu 2. svetovne vojne. Kaže, da so snovalci enciklopedije le spoznali, da se geslo SLOVENSKO DOMOBRANSTVO prehitro končuje, saj ga zaključuje suhoparni stavek: Narodni odbor ga je takoj prisilil k odstopu (L. Rupnika, op. T. V.); sledila sta umik SD oz. tedaj ljubljanske divizije Slovenske narodne vojske na Koroško ter predaja britanskim enotam. Dogodki, povezani z Vetrinjskim poljem, spadajo med najusodnejše in najbolj dramatične ne samo v 2. svetovni vojni, ampak v vsej slovenski zgodovini, pa so odpravljeni z enim samim stolpcem. Namenjenega jim je denimo štirikrat manj prostora kot partizanščini na Kozjanskem. Mlakar začne s stavkom: Dne 12. 5. 1945, dan po t.i. boroveljski bitki, so britanske vojaške oblasti dovolile prehod na levi breg Drave različnim sovražnikovim vojaškim formacijam in ok. 6000 slov. civilnim beguncem; naslednjega dne so prešli reko tudi slov. domobranci oz. pripadniki Slovenske narodne vojske (SNV) in tu odložili orožje. Boroveljska bitka ni bila 11. maja, ampak dan prej, na vnebohod, torej v četrtek popoldne, 10. maja 1945. Da Mlakar datuma ni popravil, lahko razumemo kot strah, da s popravkom ne bi prišel navzkriž z opisom gesla BOROVLJE, kjer je odstavek o NOB napisal T. Ferenc. Piše o Bračičevi brigadi, ki je nem. oboroženim silam in kolaboracionistom, ki so se prek Ljubelja umaknili iz osrednje Slovenije, pri humperškem mostu zaprla pot proti Celovcu. V hudem boju je 11. 5. utrpela hude izgube; sovražnik je požgal del B. in si izsilil pot v britansko ujetništvo. Prehod čez most je bil odprt v soboto 12. 5. okrog poldneva. Prvi so ga prešli vojaki, nemški kot drugi, za njimi civilisti, vsega skupaj 30 000 ljudi z avtomobili, na vozovih in peš, skratka v nekaj deset kilometrov dolgi koloni. V nedeljo 13. 5. so se umaknile samo še tiste domobranske enote, ki so zasedeno področje varovale. Mlakar: Namestili so jih v vojaško taborišče na polju severno od V., civilno taborišče pa je bilo na južni strani. Na Vetrinjskem polju, ki se razteza med cesto Borovlje-Celovec z naseljem Vetrinj in nekdanjim cistercijanskim samostanom, ni bilo nobenih taborišč, ampak so si begunci uredili zasilna bivališča po njivah in travnikih, kakor so vedeli in znali.

V odstavku o vračanju bi se spodobilo, da bi bilo objavljenih vsaj nekaj dokumentov, ki bi pojasnili, zakaj se je na Koroškem zgodilo drugače kot v Furlaniji, čeprav so begunci prišli na obeh področjih v roke vojakov britanske 8. armade. Mlakar med referenčnimi teksti ne omenja dela The cost of a reputation, Edinburgh, 1997. Na knjigo je opozoril Justin Stanovnik v Zavezi dve leti prej, torej leta 1998 (30, 76-93). Med najvažnejšimi je povelje 17. maja iz 15. armadne skupine generala Clarka, ki je zahtevalo, »da se je treba spričo dosedanjih vladnih izkušenj z Jugoslavijo izogibati kakšnihkoli podpisanih sporazumov z jugoslovanskimi komandanti«. Kljub temu je istega dne brigadir Low izdal povelje Ukana o izročitvi zajetih ujetnikov in 19. maja s polkovnikom Ivanovićem podpisal dogovor o vračanju zajetih oseb jugoslovanske narodnosti in umiku vseh partizanov z ozemlja avstrijske Koroške. Mlakar ne omenja Nikolaja Tolstoya, ki bi zaslužil posebno geslo, ne procesa proti njemu in vseh skrivalnic in prevar, povezanih s temi dogodki. Vse, kar piše, je zgoščeno v stavku: Po sporazumu med jsl. in lokalnimi britanskimi vojaškimi oblastmi, so začeli 19. maja vračati vojaške begunce, nekdanje jsl. državljane, iz Koroške v Jugoslavijo; najprej je bilo vrnjenih nekaj 1000 Hrvatov, nato nekaj 1000 Srbov, od 27. do 31. maja pa so bili vrnjeni še pripadniki SNV. Če se je že lotil urnika, kako je vračanje teklo, in omenja številke, bi bil lahko bolj natančen. Res gre na videz za dlakocepstvo, vendar je za izdaje tako trajnega značaja, kot je enciklopedija, potrebna posebna skrb. Kaže, da je bilo Hrvatov vrnjenih okrog 10 000, Srbov 3000 do 4000, Slovencev pa 11000 do 12 000. Tako pridemo do končne številke 26 339, ki pa je seveda napisana na pamet, saj Angleži niso šteli. Zapisane pa so imeli vse transporte, število tovornjakov, in tudi, koliko je bilo v njih prostora. Od 19. 5. do vključno 27. 5. so vračali samo skozi karavanški predor, v nedeljo 27. 5. že prve domobrance, vojake tehnične čete in redarstvene policije, kasneje pa vsak dan okrog 1500 po isti poti skozi predor, ravno tako število pa tudi čez Pliberk. Te tri dni so bili vmes tudi civilisti. Zataknilo se je šele 31. maja, ko se je že vedelo, kam so transporti namenjeni, pa se je za povratek odločilo približno 1500 domobrancev, od tega jih je 500 prišlo v Teharje, 1000 pa v Šentvid. Mlakar zaključuje odstavek: Vrnjeni domobranci so bili povečini usmrčeni, v glavnem okolici Celja in v Kočevskem Rogu. In to je vse. Nobene napovedi ni, v katerem geslu nam bodo postregli z bolj natančnim opisom.

V zadnjem zvezku smo pri geslu ŽRTEV zaman upali, da bo zamujeno nadoknadeno. O žrtvah v drugi svetovni vojni piše Damijan Guštin. Prepustili so mu odstavek, ki zajema slabo polovico stolpca, nič več kot za žrtve v gorah. V tekstu nas spomni, da smo o tem izvedeli podrobnosti v geslih DRUGA SVETOVNA VOJNA, KONCENTRACIJSKA TABORIŠČA, TALCI. O žrtvah na strani OF itak beremo pri razlagi vsakega partizanskega gesla, pa naj gre za enoto, dogodek ali kraj, in podatkov o tem v petnajstih zvezkih enciklopedije mrgoli. V te številke se ne bi vtikal. Kaj pa druga stran? Samo nekaj na videz pustih številk, pri katerih pa bi se ustavil: V boju naj bi padlo ok. 5000 vaških stražarjev ali domobrancev. Ne vemo, kje je dobil to številko. Tudi če prištejemo vse med vojno umorjene vaške stražarje in domobrance ter tiste, ki so umrli kot vojaki ne glede na vzrok (nesreča z orožjem, samomor, bombardiranje), pridemo komaj do številke 2500. Avtor piše dalje: Različne oblike okupatorjevega nasilja so povzročile ok. 29 000 smrtnih ž. (od tega 5000 do ok. 7000 v sodelovanju s kolaboranti). V resnici takih žrtev, ki jih je povzročila protikomunistična stran, ni bilo niti tisoč, kar je seveda še vedno preveč! Nekaj izvemo tudi o komunističnem terorju: Nezanesljive so ocene o številu ž. represije pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja nad sodelavci okupatorjev in njihovimi družinami (v Ljubljanski pokrajini do 1943 ok. 940, v jeseniškem okrožju med NOB ok. 1500). Nič o tem, da je šlo dejansko za komunistični teror, ki je bil take oblike, da je bil med glavnimi vzroki za protirevolucijo. Umorjeni niso samo izgubili življenj, ampak so označeni za sodelavce okupatorja, torej opljuvani za vse večne čase. Tudi do natančnega števila bi se dalo priti, če bi zakon tudi tem ljudem priznal status žrtev vojnega nasilja. Predzadnji stavek: Takoj po sklepnih bojih 1945 so pripadniki oboroženih formacij DFJ na ozemlju Slovenije usmrtili neznano število ujetih hrv. in srb. kolaboracionistov (po ocenah celo do 200 000) in ok. 9000 pripadnikov slov. domobranstva ter neznano število civilistov. Če bi državni zbor sprejel končno poročilo Pučnikove komisije, kaj takega ne bi bilo dovoljeno pisati. Hrvate in Srbe je pobijala vojska, vendar pod vodstvom in po navodilih vojaške OZNE, za smrti po nekaj tednih pa je kriva takratna oblast v značilni verigi: partijsko vodstvo – OZNA – enote KNOJ-a. Tudi pomorjenih domobrancev je bilo vsaj 12 000, za kar bi avtor izvedel, če bi se ustavil pri obeh knjigah Farnih spominskih plošč. V LIT. ju ne zasledimo.

Kaj bi še napisal k obdelavi tega gesla. Ustavil bi se pri vlogi številk. Porabil bom misli iz članka Meje zla, pravkar objavljenega v reviji Atlantic (febr. 2002, 63-68). Avtor Ron Rosenbaum vprašuje ravno to, koliko je namreč pri oceni zla pomembno število žrtev. Ali je razlika, denimo, če jih je šest milijonov ali šest tisoč, oziroma šest tisoč ali šest. Pritrjuje z da: Večina (ne vsi) se bo strinjala, da je treba razlikovati, če je bilo žrtev šest milijonov in ne samo šest. Seveda je pri mejah zla treba upoštevati oboje, tako namen storilcev kot številčnost, pri čemer lahko v posameznih primerih manjše število pomeni hujše zlo in večje manjšega. Za Stalinove žrtve, denimo, zdaj na splošno vemo, da jih je bilo več kot Hitlerjevih (odvisno od tega, kdo je štel), kljub temu pa postmoderni marksisti trdijo, da naj bi bila med njimi kvalitetna razlika in naj bi bil stalinizem manjše zlo kot nacizem. Sovjetski komunizem da je bil osnovan na temeljih utopičnega idealizma in je bilo nekaj deset milijonov umorov samo nesrečni stranski produkt, pri Hitlerju pa je šlo za rasno sovraštvo. Tako mnenje zagovarjajo tudi naši postkomunisti, pa tudi marsikdo na katoliški strani. Kar se tiče številk, pa bi rekel, da se zaradi njih ne bomo tepli, je pa napočil čas, da jih uredimo. Večina bralcev bi sprejela karkoli, tudi če bi navedli desetkrat višje vrednosti.

Nekaj še o biografskih geslih. Na eni strani poplava imen iz časa NOB in državljanske vojne na partizanski strani, na nasprotni popolna suša. Gesla so dobili vsi narodni heroji, vsi generali, pa čeprav od večine nismo imeli Slovenci nič, ali še hujše, tiščali so nas v Jugoslavijo; vsi partizanski gospodarstveniki, napisano je tudi, kaj so vodili, nič pa, da je večina njihovih podjetij propadla. Ustavil bi se pri dveh geslih: JANČAR, Lizika – Majda, ki ga je obdelala Terezija Traven. Moti me zaključek : Med italijansko-belogardistično ofenzivo v Polhograjskem hrihbovju so jo zajeli belogardisti in po mučenju ustrelili. O njeni usodi je pisal leta 1993 v Zavezi Anton Komotar (9, 21-29). Tam izvemo, da je bila zajeta v znani ofenzivi 18. marca 1943. leta, ki je pomenila konec Dolomitskega odreda. Akcijo si je zamislil in jo izpeljal Pavle Vošnar – kapetan Vidmar. Ujetnike so spravili v Rovte, kjer so večino izpustili, manjše število predali Italijanom, ki so jih poslali v internacijo. Z Jančarjevo pa je bilo tako: Na zaslišanje je prišla v partizanski kapi z rdečo zvezdo, in ko je zahteval, naj jo sname, je ni hotela. Ko je to ponovno zahteval, je baje rekla: »Kamor bo šla glava, bo šla še kapa!« Nato je začela histerično kričati in zmerjati njega in ves protikomunistični upor z najbolj grdimi besedami in žaljivkami. Vidmar je izgubil živce in jo ustrelil. Seveda je bilo to nepremišljeno dejanje«. Komotar na koncu doda: Na njem je ležala senca, bilo mu je notranje žal tega dejanja.

Pri zapisu v enciklopediji me namreč moti beseda mučenje. Ustaljena manira je postalo pisanje, kako so bili na protikomunistični strani sami sadisti in nihče od ustreljenih partizanov ali njihovih sodelavcev ni umrl brez mučenja. Seveda se je v času državljanske vojne dogajalo marsikaj. Edini, za katerega vem iz prve roke, da so ga domobranski stražarji mučili, je bil dr. Vito Kraigher. O tem mi je namreč pravil član politične policije; kako se je namreč zgrozil, ko so mu ga pripeljali na zasliševanje vsega pretepenega. Na drugi strani pa je vseh pet tisoč taboriščnikov 2. junija 1945 videlo na Teharjah sprevod stotih od udarcev zabuhlih in krvavih domobranskih oficirjev. Še istega dne zvečer so jih odpeljali v smrt.

Za zgled prazne biografije sem izbral geslo o Marjanu Orožnu, ki ga je obdelala Darinka Drnovšek, zaposlena v Arhivu Slovenije: OROŽEN, Marjan (Turje, 27.2.1930), politik. Diplomiral je 1963 na VŠPV v Ljubljani. Do 1950 je delal v mladinski organizaciji (Trbovlje), nato v ZK; mdr. je bil sekretar Obk ZKS Hrastnik (1958-63) in Medobčinskega komiteja ZKS Trbovlje (1967-69). Nato je bil podpredsednik Skupščine SRS (do 1972), republiški sekretar za notranje zadeve SRS (do 1978), sekretar Mestne konference ZKS Ljubljana (1978-1982) in njen predsednik. L. 1982 je postal predsednik RS ZSS (do 1986)) in bil do 1990 član vodstva ZSJ, 1988-89 kot predsednik. Samo naštevanje funkcij in letnic, suhe veje brez listja. In tega v enciklopediji mrgoli! Saj če se potrudimo in se poglobimo v življenjepis, opazimo, da so se še v zadnjih letih totalitarne oblasti, ko naj bi se že napovedovala odjuga, partijske in državne funkcije prepletale, najbolj posrečen pa je seveda preskok od ministra za notranje zadeve Slovenije v predsednika jugoslovanskega sindikata.

Žal je Enciklopedija Slovenije neozdravljivo bolna že ob svojem rojstvu. Za take izdaje je tako in tako značilno, da se hitro postarajo. Čeprav smo sodelavce svarili, naj se ob tako častni nalogi, kot jim je naložena, končno zresnijo in delajo pošteno, so ostali pri svoji trmi. Kaže, da prej kot v tridesetih letih nove izdaje ne bo. Morda bi se dalo Enciklopediji Slovenije življenje podaljšati z dopolnilnimi zvezki. Z njimi bi jo toliko zakrpali, da bi bilo znosno. A najugodnejši čas je zamujen. Kdo jo bo še bral, koga bo še zanimala?

1.2.6. Janez Zdešar

Avtor: Janez Zdešar

Slika 8.

V anketi na nekaj straneh in v kratkem roku ni mogoče obdelati in še manj dokončno oceniti, kako in koliko ES obravnava zgodovino KPS in KPJ do 1941, dogajanje med 1941 in 1945, revolucijo, upor proti okupatorju, upor proti revoluciji, državljansko vojno in grozljive poboje, z vsem kontekstom sorodnih tem.

Prvo pomoč pri odgovoru na vprašanje nam nudi Josip Vidmar, ki je v posvetilu v prvem zvezku Enciklopedije Slovenije 1987 zapisal: »Vse v nji naj bi bilo zasnovano po enotni znanstveni metodi, in to na temeljih historičnega materializma … Ideja tega znanstvenega nazora in njegove metode naj bi bile prisotne v enciklopediji povsod, s čimer bi postala močen faktor v vzgoji naše socialistične zavesti in misli.« Da bi bil ta cilj lažje dosežen, je imel prvi zvezek ES 1987 za »strokovno področje NOB« kar 6 (!) urednikov, medtem ko so imela vsa druga strokovna področja le po enega ali dva (!). Peti zvezek ES 1991 ima za področje NOB naenkrat enega samega urednika, »Področje NOB« pa se preimenuje v »Zgodovina 1941 do 1945« … Nepodpisano Pojasnilo v začetku zvezka skuša omenjeno Vidmarjevo navodilo zrelativizirati, a brez jasne odpovedi historično-materialistični metodi in socialistični misli.

Ukinitev urednikov in izjava v pisanju ES niso povzročile spremembe bistvenih ideoloških smernic, ki jih je nakazal Vidmar. Prejšnji obvezni dodatki o partizanskem vojskovanju v topografskih geslih so se npr. skrajšani pogosto vrinili kar med besedilo gesla. Koliko gesel so opustili in koliko dodali, na novo napisali, za zdaj še ni mogoče navesti.

Po zaključitvi takega nacionalnega programa, kot je ES, je utemeljeno, da tudi preživeli očividci te dobe, ki naj bi bili stali na »napačni strani zgodovine«, opozorijo na njeno ozko ideološko gledanje, na napačne trditve, polresnice, opustitve, očitno zgrešena ocenjevanja itd. – tudi na tem enem področju. Opozorila so vabilo zgodovinarjem, naj se bolj spoprimejo s temi temami in naj jih ne zadržuje strah pred očitki revanšizma, pretvarjanja ali revizije slovenske polpretekle zgodovine …

Očividci polpreteklega časa so sicer »obremenjeni« – z dogodki, a ne nujno s pristranostjo in predsodki (te je treba a posteriori od primera do primera dokazati). Drugačna in različna gledanja ter mnenja so lahko bistveni prispevek h korekturi, dopolnitvi, opustitvi in zavrnitvi posameznih gesel ES oziroma še posebej utemeljitvi vnosov novih gesel, ki so bila dozdaj prezrta in opuščena: vse kot priprava za novo, bistveno izpopolnjeno in popravljeno izdajo celotne ES.

V kratkem prispevku ni mogoče vsake trditve dokumentirati. Zapisane misli niso vse popolne in dokončne. So popravljive in dane v premislek zgodovinarju, ki za svoje delo ne potrebuje javnih nagrad in odlikovanj, pa čeprav bi dve desetletji pripravljal geslovnik ES, bil pisec mnogih del in gesel – in kateremu je totalitarni režim v priznanje podelil 11 nagrad (2 Sklada Borisa Kidriča, 4 vstaje slovenskega naroda, 2 Kajuhovi, dve Osvobodilne fronte, nagrado 4. julij) in 3 odlikovanja: red zaslug za narod s srebrnimi žarki, red republike s srebrnim vencem in red dela z rdečo zvezdo …

Ena osnovnih zgrešenosti ES je neodpustljiva pristranost pri objavljenih (oz. izpuščenih) geslih o partizanstvu in domobranstvu (oboje v najširšem smislu).

Domobranstvo in partizanstvo z vidika vojaškega potenciala direktno izzivata k primerjavi: med vojno je bilo vseh domobrancev okoli 20.000, partizanov okoli 30.000, domobranci večinsko prostovoljci, partizani po septembru 1943 vedno več nasilno mobilizirani. Pod italijansko okupacijo je bilo članov VS celo dvakrat več kot partizanov! Vojaška obrambna moč Vaških straž je prevladovala vse leto 1943 do razsula Italije, domobranska pa jeseni ter pozimi 1944, ko se je partizanstvo omejilo na »manevrsko obrambo osvobojenih« ozemelj. Vojaška premoč domobranstva je bila od spomladi do konca vojne 1945 očitna. Slovenske partizanske enote so vojno bolj preživele, kot pa v vojni zmagale.

ES kaže pri izbiri in izpustitvi gesel o partizanstvu in domobranstvu konstantno in ogromno pristranost:

Gesel o domobranstvu je veliko manj kot o partizanstvu, čeprav so med biografska gesla »uvrščena tudi imena nekaterih ljudi, ki so med 2. svetovno vojno stopili na stran narodnega izdajstva, le da je tu izbor v skladu s temeljno zasnovo enciklopedije še skrbneje tehtal razloge za uvrstitev in proti njej.« (ES 1,IV)

Gesla o domobranstvu so redno in sorazmerno mnogo krajša od partizanskih. V partizanskih geslih so obširno opisane čete, bataljoni, odredi, brigade, divizije, korpusi, njih zgodovina, navedeni so politkomisarji in poveljniki, narodni heroji, na široko je popisan tisk, propaganda, tehnika, najrazličnejše bitke in zmage (ne vem, če je v vsej ES geslovno opisana kakšna domobranska vojaška zmaga), preglednice, organizacije KPS in OF z vsemi pomožnimi strukturami, institucijami kot pomoč partizanstvu itd. itd. … Kaj podobno obširnega in podrobnega v geslih o domobranstvu sploh ni.

Slikovnega materiala (fotografij) o domobranstvu je zelo malo, neprimerljivo manj.

Da o pristranosti v posameznih geslih tu in tokrat ne govorim!

Bohotna pristranost v korist partizanstva se še posebej kaže pri vsebinskem podvajanju gesel. Poleg gesla Partizansko tiskarstvo so npr. še gesla: Partizanske tiskarne, Narodnoosvobodilni tisk, Partizanske ciklostilne tehnike, Centralna tehnika KPS … Podvojena stvarna gesla vzbujajo sum, da gre za propagando, in ne dajejo vtisa enciklopedične popolnosti. – Takih in podobnih primerov je še veliko.

Prihajam na gesla, ki jih ni, a bi jih po mojem ES nujno morala vsebovati: omenjam le nekaj predlogov.

Najprej mislim na ljudi, ki nedvoumno zaslužijo nacionalni spomin. Tu ni prostora za imensko navajanje, vendar gre za jasno kategorijo: za tiste može in žene, dekleta in fante, ki so jih partizani pobili na slovenskem podeželju, zlasti v letih 1941 do 1943, ker so se odločno in pogumno postavili proti brezbožni komunistični revoluciji. To so bili laiki in duhovniki, vodilni in vplivni ljudje v svojih okrajih – sicer bi jih partija ne dala pobiti – in morajo biti zato z imenskim geslom sprejeti v ES. Med njimi so tudi kandidati za beatifikacijo: GROZDE, Lojze, KIKELJ, Jaroslav itd. …

Lastna gesla morajo dobiti kraji in lokacije morišč, grobišč, taborišč, jam, brezen, kjer so partizani mučili, pobijali in kamor so metali pobite nasprotnike, med revolucijo in po njej. Navesti je treba imena odgovornih enot, komandantov, izvršilcev, število pobitih … Na desetine in desetine morišč je že javno znanih, vsak dan prihajajo na dan nova imena.

Lastna in primerno obširna gesla bi morala dobiti dejstva, dogodki, pojmi, ki so sicer sumarično ali postransko morda že omenjeni, a so zaradi dosedanjega bolj ali manj načrtnega prikrivanja, nezadostnega preučevanja in zanemarjanja odkritih odgovorov vrezali v slovenski narod in državo globoko rano, z vsemi negativnimi posledicami. – Spet samo nekaj primerov.

Zakaj npr. tako imenovano VOJVODSTVO ni dobilo svojega gesla v ES? Kdo so bili, kako je prišlo do tega pojava? Je to poznejši partijski izum, valitev krivde partijskega vrha na nekatere nepriljubljene rivale in konkurente? Koliko časa je vodstvo te težnje podpiralo, morda celo ustvarilo, kdaj in zakaj prekinilo? So bili očitki partijskega vodstva upravičeni, ali pa je morda vodstvo hotelo zabrisati sledove lastnega napačnega ravnanja?

Podobno tudi LIKVIDATORJI oz. LIKVIDACIJE nimajo svojega gesla. In vendar gre za enega bistvenih pojavov delovanja in »uspehov« revolucije. Nekateri, npr. Puklasti Miha, Gad, Ahac, Žan, Novak, Stadler itd. bi vsak zase »zaslužil« obravnavo. Kdo je likvidacije načrtoval in vodil, po kakšnem zaporedju so bile izvrševane, zakaj so bile poklane cele družine? Zakaj je bilo likvidiranih le malo okupatorskih veljakov in vojakov? Je bilo likvidiranje domačih Slovencev primarna zahteva revolucije?

POBOJI UJETIH RANJENCEV – število gre v stotine – med revolucijo in takoj po koncu vojne nujno potrebujejo posebno geslo in obravnavo. Kje, kdaj, število pobitih ranjencev, kdo jih je naročal in izvrševal itd.

Posebej je treba obravnavati MUČENJA. Gre za tista grozljiva dejanja revolucionarne podivjanosti, pogosto »uvod« v likvidacijo, o katerih pa je še zelo malo napisanega in ugotovljenega in toliko več zanikanega.

POŽIGI GRADOV, motivacije, naključni, naročeni … zahtevajo lastno geslo in obdelavo.

Podobno tudi kulturno-umetniški spomeniki, kot so bile PORUŠENE CERKVE, KAPELE IN ZNAMENJA med vojno in revolucijo, in še zlasti po vojni, npr. na Kočevskem. Čeprav je zbranega že veliko materiala, še ni celostne obravnave za vso Slovenijo.

Medvojni GENOCID CIGANOV (ROMOV) spada med najhujša zločinstva komunistične revolucije: od ca. 350 do 400 ciganov, ki so živeli 1942 v t. i. Ljubljanski pokrajini, so jih načrtno in skupinsko v kratkem zaporedju na raznih krajih pobili okoli 160! – Sedanje geslo ROMI tega sploh ne ve …

VOLITVE MED REVOLUCIJO na tako imenovanih »osvobojenih« ozemljih so bile politične farse: agitpropke, z eno samo listo kandidatov, včasih potrjenih celo z aklamacijo, torej nedemokratične. Socialna revolucija in demokratične volitve sta izključujoča se pojma! – Ta tema zahteva izčrpno, kritično geslo.

MATJAŽEVA VOJSKA. Pod to geslo spadajo oborožene skupine protirevolucionarjev, ki so se v letih 1945 do 1947 v Sloveniji upirale totalitarnemu režimu. Za leto 1947 navaja tajno poročilo UDBE 212 ujetih in pobitih »banditov«, od tega v boju ubitih 39, aretiranih podpornikov 575 in pred sodiščem obsojenih 533 oseb. Gre torej za usodo 1320 oseb, za množično dogajanje, ki ga mora prihodnja ES nujno obdelati.

DEZERTERSTVO, zlasti pri partizanih, je bilo najpogosteje strahotno kaznovano: z ustrelitvijo. Teh primerov je ogromno, na stotine, tako da relativno niso primerljivi s prakso in kaznimi armad zahodnih zaveznikov. Nujno geslo!

PARTIZANSKE REPRESALIJE proti lastnemu narodu in prebivalstvu. Streljanja talcev, sorodnikov domobrancev, miniranje, rušitve in požigi vasi ter izgon preostalih prebivalcev, starcev, žena in otrok v Suhi krajini pozimi 1945, selitve »nezanesljivega« prebivalstva takoj po vojni iz zgornjesavske doline ter mejnega področja z Avstrijo.

In kot zadnji primer naj omenim CINK. – Konferenca na Cinku je zelo pomembna za razumevanje revolucije pri nas v Sloveniji in geslo bi moralo biti vsebinsko obravnavano na široko.

ES vsebuje celo vrsto gesel, ki so z ozirom na značaj in namen splošne enciklopedije preširoka in predolga. V večini primerov gre za gesla iz predvojne zgodovine KPJ in KPS. V tistem času partija ni bila ne številčno močna ne vplivna sila v slovenskem političnem prostoru. Omenjanje podrobnosti v lastnih geslih, kot npr. letakov, brošur, raznih protestnih akcij, manifestacij, govorov in nastopov je predimenzionirano: sicer bi morale podobne stvari iz političnega življenja tradicionalnih strank zaradi uravnovešenosti obsegati vsaj 3 do 4 krat več gesel!

Druga skrajnost pa je v tem, da so nekatera gesla prekratka in premalo informativna.

Geslo BOLJŠEVIZEM je nezadostno v vseh pogledih, kot da bi šlo za neko nerelevantnost. In vendar je bil boljševizem notranji movens vseh komunističnih partij po svetu, tudi jugoslovanske in slovenske, bil je cilj, ki so ga morale nujno doseči, vzrok brezštevilnih notranjih čistk, izključevanj in pobojev v partijah sveta, podžiganje k revolucionarni borbenosti, ideal, ki sta si ga pri »zdravljenju« notranjih bojev in needinosti v KPJ in KPS po prihodu iz Moskve v Jugoslavijo 1936 in 1937 zastavila Tito in Kardelj, in ga je med revolucijo patetično oznanjal Hebrang. – Geslo o vsem tem ne ve nič.

Podobno je z geslom III. INTERNACIONALA, kot da bi se ga ES sramovala … Brez Kominterne si svetovnega komunizma med 1919 do 1943 ni mogoče predstavljati, bila je srčika transnacionalnega komunističnega terorizma. Njena organizacija se je razpletla čez ves svet, desetine in desetine komunističnih partij na vsem svetu so se ji kot sekcije suženjsko pokoravale in izvajale njene sklepe, taktiko in strategijo. Delovanja KPJ si brez nje ni misliti, vodilni slovenski komunistični kader se je tam v tridesetih letih šolal, idejno in diverzantsko, ali pa so bili celo za profesorje … Kardelj in Tito sta bila izredno zagnana agenta Kominterne, med revolucijo tudi vsakodnevno radijsko povezana z Dedom (šifra za Kominterno). Kdor hoče dokončno razumeti »revolucijo, imenovano NOB«, mora poznati Kominterno – a kaj, ko ima geslo o njej v ES le nekaj deset vrstic, namesto nekaj strani!

Prekratko je geslo DRUGI KONGRES KPJ, vukovarski kongres KP Jugoslavije poleti 1920, ko je ta že bila sekcija Kominterne. Njej se je 11. aprila 1920 pridružila KP Slovenije. Kongres je sprejel svoj partijski program po zgledu nasilnega sovjetskega revolucionarnega programa in ni bil nikoli razveljavljen. Bil je obvezen tudi med revolucijo, do tretjega kongresa KPJ v Beogradu 1948, ko je bil sprejet nov program.

Za konec še nekaj o geslu NARODNOOSVOBODILNI BOJ IN REVOLUCIJA. Prispevek je zelo kratek, vendar svoje vrste mojstrovina, hoja okoli vroče kaše, dober primer zamolčevanj, minimalizacije, malopovednosti in dvoumnosti. Kot da ne bi KPJ že 1920. začela s poskusom boljševiške revolucije v Beogradu, ga diletantsko ponovila 1929., in 1940. v jeseni (!) – pol leta pred začetkom vojne – s Titom na čelu vse pripravila za oboroženo vstajo, ki pa jo je preprečil ›Njet!‹ iz sovjetske Kominterne! – Geslo bi moralo biti veliko obširnejše in v podatkih izčrpno, tako pa ostaja zmaličen, obglavljen torzo.

Za konec še vprašanje: Kdaj bo marksistični zgodovinar v Sloveniji sposoben (u)videti, da je slovenska Komunistična partija s svojim vodstvom – preko OF – t.i. narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda instrumentalizirala, monopolizirala in nečloveško sankcionirala? In kdaj bo to tudi zapisano v Enciklopediji Slovenije?

Brez odstranitve ideoloških očal to ne bo šlo!

1.2.7. Marjan Ozvald

Avtor: Marjan Ozvald

Slika 9.

Nacionalna enciklopedija bi morala biti celovit prikaz zgodovine in življenja slovenskega naroda skozi stoletja do časa, ki ga živimo.

Predstavitev usodnih let druge svetovne vojne, okupacije, revolucije in protirevolucije pa v Enciklopediji Slovenije žal ni uravnotežena, temveč izrazito nesorazmerna v korist revolucionarne strani.

Slikovno gradivo h geslom na partizanski strani prinaša zelo veliko fotografij narodnih herojev, fotografij partizanskih enot in zborovanj. Manj je naslovnih strani partizanskih glasil.

Pri nekaterih že tako redkih fotografijah z druge strani se je težko znebiti vtisa, da so bile izbrane z namenom to drugo stran čimbolj kompromitirati. Izrazito neuravnoteženost potrjuje tudi dejstvo, da na izbranih 500 straneh ni nobene fotografije žrtev vosovskih likvidacij.

Izbrali smo pet knjig Enciklopedije Slovenije: drugo, sedmo, osmo, dvanajsto in petnajsto knjigo, v vsaki po sto strani.

Številčni rezultat tega testa prepričljivo potrjuje prej omenjeno ideološko neuravnoteženost in poudarjeno enoznačnost v geslih in v slikovnem gradivu.

Naj spregovorijo številke.

Partizanska stran Protirevolucijska stran
Portretne fotografije Skupinske fotografije, naslovnice in drugo Portretne fotografije Skupinske fotografije, naslovnice in drugo
2. knjiga, strani 1–105 1 8 1
7. knjiga, strani 1–100 10 1 1
8. knjiga, stran 195–295 38 8
12. knjiga, stran 1–100 1 6 6
15. knjiga, strani 1–100 2 6 3
52 29 11
Skupaj 81 11

Teh 500 strani tretjine Enciklopedije Slovenije pomeni izrazito nesorazmerje v korist ene ideološke usmeritve.

Naj bo to memento prihodnjim sestavljalcem in avtorjem, da jim bo vodilo težnja k ideološki uravnoteženosti in pluralnosti.

Le tako bo Enciklopedija Slovenije popoln in celovit prikaz narodove zgodovine, življenja in dela pomembnih Slovencev različnih nazorskih usmeritev in vseh silnic, ki so skozi stoletja oblikovale slovenskega duhá.

1.2.8. Blaža Cedilnik

Avtor: Blaža Cedilnik

Slika 10.

Kot se kruha veseli sestradan človek, sem se sama veselila dejstva, da bomo končno Slovenci dobili narodovo osebno izkaznico, slovensko enciklopedijo, knjigo, v kateri so zapisane najpomembnejše reči, ki jih je naš narod prispeval v svojo zakladnico in zakladnico sveta, in seveda možje in žene, ki so kolo razvoja slovenske in svetovne znanosti in umetnosti krepko zavrteli naprej. Čakala sem jo z nestrpnostjo, z vročo željo, da jo čimprej vzamem v roke in odprem in se začnem pasti po prostranih pašnikih narodovega védenja. Mnenja sem bila, da je to knjiga, ki jo mora imeti vsak Slovenec na častnem mestu na svoji knjižni polici. To je bilo davnega leta 1989. Davnega pravim zato, ker so se vmes zgodile reči, na katere smo kot narod stoletja čakali.

Zdaj pa mi dovolite, da povem, zakaj enciklopedije kljub prej povedanemu nimam. Prišel je akviziter in povedal, da ponuja slovensko enciklopedijo. Prednaročilo. Skoraj sem že pisala naročilnico, ko mi je pokazal krtačne odtise nekaterih strani iz prve knjige, ki je bila že v tisku. Z ihto sem se dobesedno vrgla v prebiranje teh strani. In bila sem razočarana. Z vsakim pojmom, ki sem ga prebrala, sem bila bolj razočarana. Balast. Na teh straneh, ki naj bi me prepričale o kvaliteti vsebine knjige, ni bilo skoraj nič, kar bi sodilo vanjo. Premislila sem si. Bom počakala na izid prve knjige in si jo pošteno ogledala. Kaj zato, če bom plačala nekaj več. Vsaj ne bom kupila mačka v žaklju. Pa me tudi knjiga ni prepričala. Pač ni bila to, kar sem si predstavljala. Saj sem vendar poznala že nekaj enciklopedij in sem vedela, kakšne so. Npr. Encyclopaedia Britannica. Za prvi natis bi bilo vendar treba skrajno skrbno izbirati pojme, ki sodijo vanjo. Nič hudega, če bi kaj manjkalo. To se zlahka uredi pri naslednjih natisih. Pri dodatkih. Namesto morda osmih ali devetih knjig resnično najpomembnejših, skrbno izbranih pojmov je nastalo petnajst knjig, krepko obteženih z balastom, ob tem pa manjka cela vrsta pojmov in ljudi, ki so odločilno zaznamovali našo zgodovino in naš razvoj. Ampak kot sem že omenila, to drugo se mi zdi bistveno manj problematično kot ono prvo.

Še eno dejstvo bi rada omenila. Morda mi bo kdo rekel, s kakšno pravico si drznem ocenjevati delo strokovnjakov, ki v naši deželi res nekaj štejejo. Mislim, da imam to pravico. Enciklopedija je vendar namenjena meni, seveda ne samo meni, ampak tudi meni. Zato je prav, da povem svoje mnenje, in če je to mnenje osamljeno, prav. Prepričana pa sem, da bo v mojih vrsticah našel sebe še marsikdo. Zato jih tudi pišem.

Tudi naslednje knjige sem skoraj z religioznim upanjem jemala v roke, posebej po osamosvojitvi, po zamenjavi uredniškega odbora, pa nič. Čedalje bolj se mi je utrjeval občutek, da Slovenci nimamo svoje enciklopedije in je še ne bomo imeli kmalu. Kaj res ne premoremo znanosti in znanstvenikov, ki ne bi bili skoz in skoz prepojeni s komunistično ideologijo, ki bi se znanstvenega projekta, kar enciklopedija nedvomno je, lotevali z resnično znanstvenim pristopom in s kritično distanco do vsega, s čimer imajo opravka. NOB je popisana neverjetno podrobno. Videti je, da je cela množica gesel, tako biografskih kot krajevnih in stvarnih, v njej samo zato, da lahko govorijo o NOB. Lahko bi rekla, da je to prej enciklopedija NOB in vsega, kar je v zvezi z njo, kot nacionalna enciklopedija.

Npr.: BELOKRANJSKA BRIGADA › Petnajsta SNOB Belokranjska.

BELOKRANJSKA PARTIZANSKA ČETA.

BELOKRANJSKI PARTIZANSKI BATALJON.

BELOKRANJSKI PARTIZANSKI ODRED.

BELOKRANJSKO OKROŽJE.

BELOKRANJSKO VOJNO PODROČJE.

PETNAJSTA SNOB BELOKRANJSKA.

Pa seveda še posamezni kraji iz tega področja. Naj navedem nekaj primerov takih gesel.

BEZNIK, Vladimir (Radovljica, 20.7.1930), družbenopolitični delavec. Diplomiral je 1964 na VŠPV v Ljubljani. Sodeloval je v NOB, bil član Skoja od 1944. Po osvoboditvi je bil mdr. sekretar Univerzitetne konference ZKS Ljubljana (1951-53), sekretar (1968-1971) in podpredsednik (1971-75) RK SZDL Slovenije, predsednik MK SZDL Ljubljana (1976-80), predsednik skupščine o. Ljubljana Bežigrad (1984), predsednik zbora občin skupščine SRS (1986-). Prizadeval si je, da bi SZDL nadaljevala demokratične tradicije OF.

P. Kr.

BIZJAK, Bernard – Kostja (Brezovica pri Ljubljani, 8.5.1921), generalmajor JLA. Pred 2. sv.v. je bil delavec; v NOB in KP od 1941. V NOV je bil mdr. politični komisar bataljona in brigade ter politični komisar 18. divizije. Po osvoboditvi je bil politični komisar brigade, pomočnik komandanta vojnega območja idr. V Beogradu je 1956 končal VVA JLA, Nosilec partizanske spomenice 1941.

F. Pet.

OBLAKOV VRH, zaselek v povirju Kanomljice ob cesti Dolenja Trebuša-Idrija v o. Idrija. Tu se odcepi cesta proti Šebreljam in Jagrščam.

Med premikom kolone 9. korpusa iz doline Idrijce čez Jagršče proti Vojskemu je 22.7. 1944 prišlo do celodnevnega hudega boja z enotami nem. 139. bataljona Heine. Glavnina 30. divizije je z drugimi enotami 9. korpusa in s civilnimi ustanovami 1.4. 1945 zašla v sovražnikov obroč; po hudih dvodnevnih bojih so se partizani v manjših skupinah reševali v različne smeri.

Z. KI.

ZABUKOVEC, Milan – Miloš (Spodnja Zadobrova, 16. 4. 1923), častnik, narodni heroj. Izučil se je za strojnega ključavničcarja in sodeloval v levičarskem delavskem gibanju. Augusta 1941 je postal partizan Mokrške čete; septembra 1942 so ga dodelili zaščitni patrulji Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet; v zaščitnih enotah je ostal večinoma do konca vojne. Po vojni je služboval v Knoju; 1968–82 je bil v TO komandant zaščitne brigade vojaškega in političnega vodstva SRS. Nosilec partizanske spomenice 1941.

M. Pa.

Partizanska »vojska« je obdelana z vsemi najmanjšimi podrobnostmi. Vsaka najmanjša četa je omenjena. Razen tega pa je značilno tudi izrazoslovje, ki stvari lepša in tudi zavaja.

KOŽLJEŠKA PARTIZANSKA ČETA – je imela več prehrambenih in političnih akcij v notranjskem okrožju. Nič o Krimski jami in drugih pobojih.

Tak zavajajoč izraz je »prehrambena akcija«. V medvojnem Slovenčevem koledarju sem prebrala o taki »prehrambeni akciji«. Partizani so prišli h kmetu in rekli, da bodo kupili kravo. Kmet se je sicer malo upiral, a partizani so bili zelo »prepričevalni«. Za kravo so mu ponudili 3000 lir. Kmet je ponudbo sprejel. Ker niso imeli »drobiža«, so mu plačali s partizanskim bonom za 5000 lir. Torej jim je moral kmet razen krave dati še 2000 lir v pravem denarju.

Ob izidu zadnje, petnajste knjige Enciklopedije Slovenije so na televiziji pripravili obširno oddajo o njenem nastanku in vsebini. Govorili so vsi njeni glavni akterji. Menili so, da je v Enciklopediji Slovenije zajeto najbolj verodostojno vedenje o živih in mrtvih Slovencih. Da je vsestranski splet informacij, temelj narodove samobitnosti in krepitev narodove samopodobe. Ob Enciklopediji so se zbrale široke skupine znanstvenikov, ki so delovali v strokovnih uredniških odborih, kot zunanji strokovni uredniki, kot člani strokovnih, znanstvenih in političnih ustanov ali kot posamezniki. Kako božajo ušesa prijetne stare besede: samoupravni sporazum in družbeni dogovor, ki ju je bilo treba skleniti pred začetkom. Nato so pripravili geslovnik in ga dali v pregled na SZDL. Nekatera gesla so jim črtali, sicer so jih pa podprli. In jim dali vrsto koristnih nasvetov. Posebej še ob poskusnih polah leta 1985. Seveda je bilo treba narediti osrednji načrt, kajti brez tega so nekatera področja dobro obdelana, druga le delno, tretja izpuščena. Za nekatera področja so morali ustanoviti znanstvenoraziskovalne skupine, da so raziskale tiste segmente, ki niso bili znanstveno obdelani. Dr. Jasna Fišer je dejala, da je pokrita vsa slovenska zgodovina. Izrečene so bile še mnoge lepe besede. Da je to trenutno najboljši pregled naše preteklosti.

Ob vsem povedanem se človek vpraša, kako je po vsem tem mogoče, da je izpuščeno vse, kar je v zvezi z državljansko vojno med drugo svetovno vojno: sama državljanska vojna, revolucija, medvojni atentati in poboji, povojni poboji in montirani procesi, da naštejem samo nekaj najbolj razvpitih. Ne morem verjeti, da je to nenamerno, da je tako odločujoč segment naše zgodovine in kulture puščen vnemar.

Ko sem pregledovala enciklopedijo, sem se spomnila na neko izjavo svoje profesorice z gimnazije, ki jo zelo cenim. Ko je moj sin obiskoval osmi razred osemletke, je bil precej časa v bolnišnici, torej odsoten od pouka. Učiteljica zgodovine mu je dala nekakšne liste z vprašanji in mu rekla, naj doma napiše odgovore nanje. Vsebina je bila seveda druga svetovna vojna, predvsem NOB. Doma imamo celo skladovnico knjig o omenjeni tematiki, zato ne bi smel imeti problemov, če česa ne bi našel v svojih šolskih knjigah. Ko je sam napisal vse, kar je našel, sem mu skušala pomagati. Pa ni bilo tako preprosto. Zahtevanih podatkov nisem mogla najti. Sposodili smo si še nekaj knjig in cela družina je brskala po njih in iskala. Kljub temu je ostalo kar nekaj vprašanj neodgovorjenih. Zato sem odšla k svoji profesorici z gimnazije in ji pokazala vprašanja. Pregledovala jih je in dejala: Večino tega so si pozneje izmislili.

Hm. Napisali so celo goro knjig, da bi izoblikovali in ovekovečili NOB. Za krono teh prizadevanj so napisali še enciklopedijo. Kajti če pade mit o NOB, pade skoraj pol enciklopedije.

1.3. Manjkajoča gesla v eES – nekaj predlogov Nove slovenske zaveze

1.3.1.

Ena od žalostnih odlik Enciklopedije Slovenije so tudi kričeče praznine, ki jih povprečen poznavalec slovenskih stvari ne more spregledati. Tu navajamo nekaj biografskih, krajevnih in stvarnih gesel, ki najbolj vpijejo s svojo odsotnostjo. Seznami, ki sledijo, seveda niso popolni in imajo samo ilustrativno vlogo.

1.3.2. Biografska gesla

Ambrožič, Alojzij

Ambrožič, Vid

Arnež, Janez

Bajuk, Marko

Bastič, Alojz

Bastič, Ivan

Beranek, Jože

Berlot, Božidar

Bernik, Jože

Bevc, Ladislav

Blatnik, France

Borštnar, Janez

Bračko, Stane

Capuder, Karel

Casar, Franc

Cerkovnik, Franc

Cigan, dr. France

Corsellis, John

Čokan, Tone

Debeljak, Janko

Dežman, Josip

Dolenec, Ivan

Dolinar, France

Dolinar, Rudolf

Emmer, Franc – FanOuš

Fajdiga, Vilko

Finec, Milan

Gabrovšek, dr. Franc

Gajšek, Vlado

Geohelli, Jože

Glavač, Franc

Gogala, Ivan

Grozde, Lojze

Hočevar, Gabrijel

Ilovar, Albin

Jagodic, dr. Jožef

Jakoš, Jožko

Jeločnik, Niko

Jenko, Alojz Janez

Jevdjević, Dobroslav

Jezernik, Maksimiljan

Kikelj, Jaroslav

Komar, Milan

Koprivica, Danilo

Kranjc, Milan

Kremžar, France, ml.

Kremžar, France, st.

Križaj, dr. Peter

Kvaternik, fRANC

Kukovič, Kazimir

Legat, Leopold

Lehmann, Friderik

Lenček, Ignacij

Majdič, Fortunat

Mavser, Darko

Meršol,Valentin

Muster, Miki

Perne, Tone

Polda, Anton

Nadrah, Ignacij

Oven, Anton

Peršuh, Ivo

Peterka, Odon

Rabuza, Anton, prof.

Starc, Anton

Stepinac, Alojzij

Stepišnik, Milan

Šabič, Miloš

Šimenc, Josip

Šinkar, Anton

Škof, ing. Rudolf

Šturm, Franc

Tepež, ing. Anton

Tolstoj, Nikolaj

Urbanc, Peter

Vasiljević, Dobrivoje

Vizjak, Milko

Vojska, ing. Jože

Vošner, Pavel

Žitko, Stanislav

Župec, Franc

1.3.3. Krajevna gesla

Ajdovec

Barbarin rov

Begunska taborišča
– posamezno

Brezarjevo brezno

Brezni pri Konfinu

Brezno pod Krenom

Brezovica pri Ljubljani

Grahovo

Hinje

HoteDršČica

Jelendol

Kanižarica

Kopišča

Kraji z domobranskimi postojankami

Kraji z vaškimi stražami

Kucja dolina

Lienz – Peggez

Macesnova gorica

Mavrlen

Mozelj

Rovte nad Logatcem

Slovenska Bistrica

Spittal

Šentjošt

Šentpavel

Tezenski gozd

Travna gora

Turjaški grad

Ujetniška taborišča
– posamezno

Veliki Osolnik

Vetrinjsko taborišče

Zaprto kočevsko ozemlje

Žiglovica

Žvirče

1.3.4. Stvarna gesla

Črne bukve

Domobranski bataljoni – posamezno

Državljanska vojna

Eksodus

Eksplozija na Jesenicah

Exodus – politični begunci

Farne spominske plošče

Glasila politične emigracije

Glasila protirevolucije

Grobišča

Književnost protirevolucije

Komunistični teror

KOS – vojaška protiobveščevalna služba

Krivične sodbe

Kulturno prosvetna dejavnost v taboru protirevolucije

Likovna umetnost v taboru protirevolucije

Likvidacija

Logaška klavnica

Matjaževa vojska

Mladinske ilegalne protikomunistične organizacije

Montirani procesi

Morišče

Poboji in atentati med vojno

Pohorska afera

Politični umori duhovnikov

Politični umori županov

Politični zločin

Povojni poboji

Prisilno delo

Ranjenci

Rešenci iz brezen

Revolucionarno nasilje

Revolucionarno pravo

Skupina Ypsilon

Slovenija 1968, kam?

Studia Slovenica

Taboriščno šolstvo

Tajna policija

Upor domobranskih častnikov

Višarsko slovenstvo

Vlaki z domobranskimi ranjenci

1.4. ES – Sklepna stališča in zahteve Nove Slovenske zaveze

1.4.1.

V sedanji postavitvi je Enciklopedija Slovenije v tako velikem delu ideološko prizadeta, da v celoti ni izraz avtentične duhovne, moralne, kulturne in politične identitete slovenskega naroda, ampak njena potvorba. Zato si ni pridobila legitimne pravice biti dokument narodovega samozavedanja. Stvar vsakega slovensko čutečega državljana Republike Slovenije je torej, da se v okviru civilnih in državljanskih možnosti zavzema zato, da se njena podoba spremeni v skladu s temeljno resničnostjo vseh stvari, ki se jih dotika ali bi se jih morala dotikati.

Da bi ES dobila to podobo, se morajo zgoditi naslednje nujne reči:

1. Enciklopedija Slovenije mora dobiti novo preambulo, ki bo izraz duhovnega, kulturnega in političnega stanja, ki smo ga Slovenci v civilizaciji dosegli.

2. V korpusu ES je treba: a) vključiti članke, ki jih v njej ni, a bi zaradi celostnega zajetja stvari tam morali biti, b) ideološko tendenciozne, stvarno deformirane in snovno pomanjkljive članke dopolniti, uravnotežiti in posodobiti, c) enciklopedijo razbremeniti člankov, ki v delo nacionalnega pomena ne spadajo, d) racionalizirati in uravnovesiti slikovno gradivo. Nekaj ilustracij k vsaki od naštetih točk je mogoče najti v naši anketi.

3. Ideološko pogojene velike lakune ali praznine je treba zapolniti z naslednjimi sklopi gesel:

a) KPS in priprave za revolucijo.

b) Enobe in boljševiški teror – dve modaliteti komunističnega nastopa.

c) Državljanska vojna – vzroki in posledice.

d) Komunistični masakri jeseni 1943 – preludij v povojni genocid.

e) Povojni genocid slovenske domobranske vojske in eksodus.

4. Ob škandalu, ki se je ob tako koncipirani in realizirani nacionalni enciklopediji zgodil, se morajo vznemiriti vsa senzorska vozlišča kulture: znanstvene in kulturne institucije, organizacije civilne družbe, medijska središča, in ker gre tu za veliko moralno vprašanje, Katoliška cerkev – nobena od teh entitet nima pravice, da se ne bi odzvala na krizo, ki je nastala.

5. Izvorno demokratične politične stranke so dolžne, da v državnem zboru zahtevajo parlamentarno debato o ES, ne zato, ker je država zanjo prispevala svoj denar, ampak zato, ker gre tudi tu, kakor na mnogih drugih področjih, za zaščito državljanov Republike Slovenije.

6. Dokler ne bo na voljo prenovljena, dopolnjena in posodobljena Enciklopedija Slovenije, mora sedanji glavni odbor ES izpolniti svojo kulturno in moralno dolžnost in opozoriti uporabnike obstoječe enciklopedije na njeno pogojno in omejeno uporabljivost – analogno zdravilu, ki vsebuje nevarne sestavine.

2. Kako se je začelo

2.1. Fara pod mehovskim hribom

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

V lepem zgodnjefebruarskem jutru hitimo po glavni cesti od Novega mesta proti Metliki. Pokrajina okrog nas je oblita s sončno lučjo, mogočna gmota Gorjancev pred nami pa je odeta v vijoličastosiv plašč, značilen za bukov gozd v tem letnem času. Nikjer, niti na najvišjem vrhu Gorjancev ni videti snega. Svečnica, ki so jo prebivalci teh krajev nekoč imeli za praznik in vremenski mejnik, je naredila svoje. Tu in tam že delajo v vinogradu. Treba je pač izkoristiti ugodne zimske dneve. Kdo ve, kako muhasto bo vreme kasneje!

Ko se naša cesta pri Črmošnjicah začne vzpenjati, se spomnimo, da smo že blizu cilja današnje poti. V Podgradu bi od neposrednih prič radi slišali vsaj del resnice o tem, kako se je tu pred šestdesetimi leti razplamtela komunistična revolucija, kdo in kako jo je zanetil in kakšne so bile njene posledice. Tabla ob cesti nas opozori, da so na naši levi Stopiče in Šentjošt. Podgrajska fara s približno 700 prebivalci je ob začetku druge svetovne vojne spadala pod občino Šmihel-Stopiče. Ko v Podgradu med vojno ni bilo duhovnika, so farani hodili k maši v Stopiče. Šentjošt pri Stopičah je znan po slovenski nacionalni ilegali in Štajerskem bataljonu. Že poleti 1942 so se vanj vključili tudi nekateri fantje iz podgrajskih vasi, zato je Podgrajčanom ta del polpretekle zgodovine dokaj blizu.

In že smo na področju podgrajske fare. Na desni strani se tik ob cesti belijo poslopja Koroške vasi, le malo naprej proti zahodu pa je Jurna vas s podružnično cerkvico sv. Marjete in pokopališčem. Le malo se še vzpnemo po glavni cesti in nato skrenemo na desno v Vinjo vas. Naenkrat smo na valoviti kraški terasi, kjer se poleg Vinje vasi stiskata še Podgrad in Konec, nekoliko vstran proti Uršnim selom na zahodu pa sta še vasici Pristava in Mihovec. Nad Podgradom se dviga Mehovski hrib, na katerem je pred petsto leti stal mogočen grad. Uporni tlačani so leta 1515 grad požgali in njegove razvaline so kasneje porabili za zidanje cerkve in župnišča v Podgradu. Zidali so okrog leta 1660. Cerkev so posvetili Mariji, Materi dobrega sveta. Župnija v Podgradu je bila ustanovljena leta 1874.

Zaključek predvojnega misijona v Podgradu

Slika 11. Zaključek predvojnega misijona v Podgradu

Razgled po bližnji okolici nam pove, kako zelo kraški je ta svet in kako trdo je bilo tu življenje prednikov. Golo grmičevje ob vrtačah in veliki kupi kamenja ob njivicah ter vinogradih nemo pričajo o tem. Zaradi skoposti zemlje v bližini vasi so od pomladi do jeseni pasli živino po gozdnih jasah okrog prelaza na Vahti in celo na belokranjski strani. S pašniki je gospodarila vaška skupnost. Iz Podgrada do Vahte so po bližnjicah prišli v pičle pol ure. Pastirji so dobro poznali pota in so se v gozdu počutili kot doma. Starejši so svoje znanje prenašali na mlajše, ki so ga v tem in onem dopolnili, kakšnih bistvenih sprememb pa ni bilo, dokler ni prišla druga svetovna vojna in z njo graditelji novega družbenega reda, ki so krepko posegli tudi v življenje prebivalcev podgrajskih vasi.

2.1.2. Četniki in partizani

Pastirska opravila so bila samo manjši del prizadevanja in skrbi podgrajskih ljudi za vsakdanje življenje. Koliko dela je bilo treba opraviti od zgodnje pomladi do pozne jeseni na njivah, travnikih, vinogradih in v gozdu. Kljub temu nikomur ni prišlo na misel, da bi opustil njivico na kamenitem bregu, da ne bi pokosil skromne trave v pusti vrtači. Ko je sin dobil domačijo od očeta, je brez velikih besed prevzel tudi odgovornost, da jo bo ohranil in, če le mogoče, tudi izboljšal za svoje potomce. Iz roda v rod se je prenašala ta odgovornost in bila hkrati opora za obstanek vaške in farne skupnosti, v tem duhu so vzgajali že otroke, ko so jih navajali k vestnemu in marljivemu delu. Kako hudo je bilo, ko je ujma uničila pridelek ali je v hišo prišla bolezen. Navezanost na zemljo in sosedska pomoč sta ljudem pomagali vzdržati tudi v takih situacijah.

Pa ne samo to, verjeli so tudi v božjo pomoč. Nedelje in prazniki zato niso bili samo dnevi, ko so pospravili hišo in dvorišče, poskrbeli za osebno higieno in se oddahnili od garanja, ampak so se tudi zbrali v farni cerkvi, da so obnovili zavezo z Bogom. To je bil tudi čas, ko so vsaj po nekaterih domovih vzeli v roke časopis ali knjigo, ko so šli na obisk ali sprejeli obiskovalce, ko se je na vasi oglasila fantovska pesem. Otroci so obiskovali šolo v Podgradu. Nikomur tedaj niti na kraj pameti ni prišlo, da verouk ne bi spadal v šolo, hkrati pa niso nasprotovali učitelju, ki je bil zaradi liberalne usmerjenosti malo pred začetkom druge svetovne vojne prestavljen iz Novega mesta v Podgrad. Prosvetnega društva – niti katoliškega niti liberalnega – v Podgradu ni bilo, morda tudi zato, ker niso imeli svoje občine, so pa nekateri fantje in dekleta bili člani prosvetnega društva v Stopičah.

Začetek okupacije ni prinesel posebnih sprememb; v cerkvi in v šoli je ostalo vse po starem, pastirji so kot vsako leto gonili živino na gorjanske pašnike, dela v vinogradih in na polju ni zmanjkalo. Italijani so le poredko zašli v vasi podgrajske fare, imeli pa so karabinjersko postajo v Stopičah in postojanko obmejne straže v opuščeni šoli pri Zajcu ob glavni cesti blizu Vinje vasi.

Nesreča, ki je v začetku novembra 1941 doletela belokranjsko partizansko skupino, je Podgrajčane prizadela. Na Pristavi so Belokranjci eno noč celo prespali in se okrepčali s hrano, v Jurni vasi in v Koroški vasi pa so jih le videli, ko so v hudem snežnem metežu šli mimo. V knjigi Radka Poliča Belokranjski odred je ta pohod obširno popisan: Četa 30 oboroženih mož je 31. oktobra odšla z Gornjih Laz. Po najkrajši poti naj bi prišli do Otočca, se prepeljali preko Krke in pohiteli v Zasavje, kjer bi pomagali pri splošni vstaji, ki naj bi preprečila preseljevanje tamkajšnjega prebivalstva. Ukaz za to je prišel od najvišjega vrha partije iz Ljubljane, priprave pa sta v Beli krajini vodila Tone Šušteršič, takratni delegat cekaja in domači komunist Matija Bahor. Snega je bilo že do kolen in še vedno je snežilo, zato so se pohodniki s težavo prebijali po gozdnih poteh in do večera prišli do Pristave pri Podgradu. Naslednji dan, na praznik vseh svetih, so nadaljevali pot in pozno popoldne prišli do bližine Otočca. Bili so mokri, lačni in utrujeni, za prevoz preko narasle reke ni bilo preskrbljeno, zato so se odločili za povratek. Opazili so, da Italijani že oprezujejo za njimi, pri Črmošnjicah je italijanska patrulja celo streljala nanje, vendar ni bil nihče ranjen in v nedeljo, 2. novembra zvečer, so popolnoma izčrpani spet prišli na Gornje Laze. Italijani, ki so jim sledili, so nameravali prenočiti na Radohi in nadaljevati zasledovanje drugi dan zjutraj, ko pa so dobili obvestilo, da so se partizani ustavili na Lazah, so takoj šli v akcijo in jih presenetili pri počitku.

Podgrajčani se še spominjajo tega pohoda Belokranjcev skozi njihove vasi in pri tem govorijo o četnikih. Prepričani so, da so se pohodniki tedaj tudi sami tako imenovali. Bili so jim pripravljeni pomagati in so obsojali italijanski napad in kruto ravnanje z ujetniki. Sicer so pa nekateri Podgorci še več kot pol leta kasneje imeli partizane za četnike. Ivo Pirkovič v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci opisuje, kako je skupina partizanov 24. maja 1942, na binkoštni dan popoldne, prišla v Lurd pri Šentjerneju prav ob uri, ko je bilo precej ljudi zbranih pri šmarnični pobožnosti. Počakali so, da je bilo slovesnosti konec, nato pa začeli svoj propagandni nastop. Neki možakar je tedaj zaklical iz množice: Živeli četniki. Nimamo podatka, kdaj in katera partizanska enota je imela »nastop« pri Šurletu v Vinji vasi. Vsekakor je bilo to spomladi ali zgodaj poleti 1942. Ljudje jih niso več imeli za četnike. Tedaj so že grozili, da bo kaznovan s smrtjo, kdor bo pred njimi skrival orožje ali jim kako drugače nasprotoval. Oni da so edini pravi borci za osvoboditev, v kratkem bodo pregnali okupatorje in potem obračunali tudi z domačimi kapitalisti. Da bi vaščane prepričali o resnosti svojih besed, so pri Šurletu opravili temeljito »rekvizicijo«. Prav tedaj ali morda nekoliko kasneje so gospodarja Staniša, po domače Šurleta, odpeljali s seboj. Mnogi so se tedaj bali, da ga ne bo več nazaj, pa se je vendarle vrnil. Večini sovaščanov tako ravnanje »osvoboditeljev« ni bilo všeč, saj so vedeli, da Šurletovi, ki so bili res nekoliko bolj premožni, niso nikomur naredili krivice. Če je namen OF boj proti okupatorju, kot govorijo, zakaj potem grozijo Slovencem. V dobronamernost nove osvobodilne organizacije so podvomili tudi zaradi nekaterih znancev, ki so jih opazili ob voditeljih sestanka v Vinji vasi in ki niso ravno sloveli po delavnosti in poštenosti. Nekatere posameznike pa je seveda prav to pritegnilo, saj niso imeli pomislekov proti temu, da je treba hkrati z bojem proti okupatorju stopiti na prste tudi domači gospodi, h kateri so prištevali tudi večje kmete.

Skupina legionarjev v Vinji vasi

Slika 12. Skupina legionarjev v Vinji vasi

Svoj delež k temu, da so podgrajske vasi dokaj hladno sprejele OF in njene partizane, so prispevali tudi starejši možje, ki so v prvi svetovni vojni preživeli rusko fronto in se po več letih vrnili iz ujetništva. V Rusiji so od blizu videli revolucijo in okusili vsaj nekaj njenih trpkih sadov. Ko so leta 1942 videli rdeče zvezde na kapah oborožencev, ki so prihajali iz gozda, in slišali njihovo govorico, so takoj pomislili na boljševiško revolucijo. Svoje zaskrbljenosti niso mogli skriti pred domačimi in sovaščani, ki morda še niso opazili nič posebnega.

2.1.3. Z ognjem in mečem

Ob prvem svitu 28. junija 1942 so partizani napadli postojanko italijanske obmejne straže pri Zajcu. Napad ni uspel. Že okrog poldneva so iz Novega mesta na kamionih prihiteli Italijani in skupaj z njimi je potem posadka zapustila postojanko. Napadalci pač niso vedeli, da se je italijansko poveljstvo že prej odločilo za ukinitev postojanke pri Zajcu; napad je uresničitev te odločitve kvečjemu nekoliko pospešil. Ko so se Belokranjci 28. junija zjutraj umikali od Zajca skozi Vinjo vas, je padlo nanje nekaj strelov, ki so jih sicer vznemirili, niso pa jim povzročili nobene škode. (R. Polič, Belokranjski odred, str. 222) Identiteta »Štajerskega bataljona« v gozdu pri Šentjoštu tedaj še ni bila znana.

Lahko sklepamo, da so vsaj posamezniki v podgrajski fari konec maja 1942 že vedeli za zbiranje slovenske nacionalne ilegale okrog Novega mesta. F. Saje v Belogardizmu piše, da je župnik Kirar 22. maja dobil mobilizacijske pozive, ki naj bi jih razdelil zanesljivim fantom in jih organiziral, da bi bili 25. maja, na binkoštni ponedeljek, pripravljeni za odhod v ilegalo. Vendar vodnik, ki je 25. maja po nalogu kapetana Stamenkoviča prišel v Podgrad, ni dobil nikogar, neuspešna pa je bila tudi patrola, ki naj bi odpeljala prostovoljce v noči na 27. maj. Stamenkovič je o tem kratko zapisal: Patrola 5 ljudi je šla na Podgrad. Fantje niso spali doma … « (Belogardizem, str.276) Torej so se bali. Koga so se bali? Ali jim je župnik sploh povedal, da je dobil pismo in pozive? Vsekakor pa je vse ostalo v strogi tajnosti.

Stamenkovičeva skupina, ki se še ni postavila na noge, je bila v stalni nevarnosti tako pred Italijani kot pred partizani. Ko je 28. maja pri Potovem vrhu prišla v navzkrižni ogenj italijanske in partizanske patrole, se je razbežala; nekatere njene člane so potem zaprli Italijani, nekaj pa so jih prestregli partizani. V nedeljo, 31. maja, so partizani na domu na Škrjančah ubili dijaka 7. razreda novomeške gimnazije Miha Turka, ki so ga Italijani prejšnji večer izpustili iz zapora. Še isti dan je poveljnik pešadijskega polka v Novem mestu obvestil nadrejene, da je umorjeni dijak Turk verjetno bil pripadnik »bele garde«. Med organizatorji te organizacije naj bi po njegovem bil tudi župan šmihelsko-stopiške občine Franc Brulc.

Nekaj dni kasneje je štab Dolenjskega odreda, ki mu je tedaj načeloval Urban Velikonja (dr. M. Dermastja), izdal razglas o obsodbi in ustrelitvi devetih »članov slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji in zatiralci delovnega ljudstva povezane belogardistične organizacije«. Med deveterico na tem razglasu je bil Miha Turk, ni pa bil omenjen Alojz Hrovat, mizarski mojster in podžupan občine Šmihel-Stopiče, ki so ga menda odpeljali isto noč kot Mišjakove z Boričevega. Razglas se je skliceval na Naredbo štaba Dolenjskega odreda za 28. maj 1942 o uničenju »belogardistične tolpe, ki se je bila pojavila na področju odreda«. (Belogardizem 1952, str. 290). Naredba in razglas sta očitno bila namenjena skupini novomeške nacionalne ilegale, ki se še niti ni utegnila zbrati.

Jože Kastelic iz Vinje vasi, izginil v povojnem genocidu

Slika 13. Jože Kastelic iz Vinje vasi, izginil v povojnem genocidu

V gozdu pri Šentjoštu blizu Stopič se je v začetku junija utaboril odred nacionalne ilegale, katerega jedro je 17. maja pod poveljstvom Milana Kranjca odšlo iz Bizovika pri Ljubljani. Nadel si je ime Štajerski bataljon in bil tako sredi Velikonjevega področja več kot en mesec zaščiten pred njegovo Naredbo. V tem času so se Kranjčevemu odredu priključili tudi nekateri fantje iz podgrajskih vasi. Dokler ni bilo znano »poreklo« Štajerskega bataljona, se ni moglo vedeti, kdo je v njem, vendar so partizani po napadu pri Zajcu do Podgrajčanov postali vse bolj nezaupljivi.

8. julija so v Vinji vasi »rekvirirali« in iskali orožje. Posebej so se spravili nad Cimermančičeve, po domače Jerenčeve. Zahtevali so od njih, naj jim izročijo mitraljez. Komaj 14-letnega Jožeta Cimermančiča, rojen je bil 13. 4. 1928, so prijeli kar na paši in odpeljali na zaslišanje, ki pa se je spremenilo v kruto mučenje. Seveda fant kljub mučenju ni mogel povedati, kje je skrit mitraljez, ki ga ni bilo.

Med ljudmi se je do danes ohranilo prepričanje, da so partizani »Jerenčevega Jožka« sežgali. K temu spada tudi spomin na prizor, ko je Jerenčeva mati v rjuhi prinesla sinove ožgane ostanke iz gozda domov. Bila je zelo naglušna in težko je bilo govoriti z njo. Morda je tudi zato nihče ni nič vprašal, ko je počasi šla skozi vas, upognjena od bremena in bolečine. »Vesti« so v septembru 1942 takole poročale: Podgrad 26. 9. Moški se boje spati doma, ampak se skrivajo tu in tam. Precej fantov je v legiji. Najbolj je izpostavljena Vinja vas. Tam so neko noč vdrli partizani in v nekaterih hišah vse pobrali. Ubili so 12 letnega (v resnici štirinajstletnega, op. J.M.) Cimermančičevega fanta. Najprej so ga tepli, nato so mu ukazali stopati na žerjavici, slednjič so ga ustrelili. Dolžili so ga, da ima skrit mitraljez. Ljudje žive v silnem strahu in težko čakajo legije, da jim pride na pomoč. (AINZ 110 A-0243913)

Nehote se vprašamo, ali je bila res možna taka krutost. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bilo v poletnih mesecih dvainštiridesetega na tej in na oni strani Gorjancev še nekaj primerov, ko je tako imenovano ljudsko sodišče sodilo z ognjem. Ne bomo jih naštevali. Posebno Brezova reber in Mavrlen sta bila znana po tem. Ni dvoma, da je bilo to izredno učinkovito sredstvo za vzbujanje strahu, hkrati pa je pospeševalo nastajanje odpora. Oboje je bilo potrebno za razvoj revolucije in njeni pionirji so to dobro vedeli. Kljub temu težko razumemo mučenje in umor otroka, Jože Cimermančič je bil namreč star le malo več kot štirinajst let. Tudi tu moramo dodati, da to ni bil edini primer, ko so »borci za svobodo« na tak ali podoben način umorili otroka.

Skoraj hkrati z vestjo o umoru mladega Cimermančiča je do podgrajskih vasi prišel tudi glas o umorih, ki so jih partizani tiste dni zagrešili v stopiški fari. Posebno je ljudi pretresel uboj župana Franca Brulca in njegovega sedemnajstletnega sina Jožefa. Marsikdo je ob tem pomislil: Kdaj bodo prišli tudi k nam, v našo vas? Vsak pasji lajež bi lahko pomenil prihod morilcev, vsak nenavaden šum je pretrgal nočni počitek. Možje in fantje zato ponoči niso spali doma, ampak so se potikali po kozolcih, koruzah in v grmovju. Poleti, ko je bilo vreme lepo in toplo, je še nekako šlo, toda prišle so hladne in deževne jesenske noči in tako prenočevanje je postalo skoraj nevzdržno. Tedaj se je bilo treba odločiti in odločitev ni bila lahka, čeprav je marsikdo že nekaj časa vedel, kam bo šel, vendar je še zavlačeval usodni korak in po tihem upal, da ga ne bo treba narediti. Le redki so se odločili za partizane, nekateri so šli k legionarjem, kajti Štajerski bataljon, ki se je medtem povečal, se je preimenoval v Legijo, nekateri pa so še ostali doma in čakali, kaj bo.

Alojz Kralj s Pristave, izginil v povojnem genocidu

Slika 14. Alojz Kralj s Pristave, izginil v povojnem genocidu

2.1.4. Nepričakovana smrt dveh pastirjev

V marsikateri slovenski vasi so se možje in fantje tisto poletje skrivali podobno kot v Podgradu. Ponekod se je z ustanovitvijo vaške straže skrivanje končalo že pred nastopom hladnega vremena. V Podgradu, bolje rečeno v Vinji vasi, pa je neke jesenske nedelje 1942 prišlo do dogodka, ki je močno vplival na usodne odločitve, celo bolj kot bližajoča se zima.

Obetal se je lep dan. Zvonovi v Podgradu so vabili k maši in vzdušje v vasi je bilo praznično. Pastirji tudi ob nedeljah niso bili prosti, saj je bilo treba živino nakrmiti tako kot vsak dan, vendar so dopoldne pasli bliže doma in so se šele po kosilu odpravili na bolj oddaljene pašnike. Devetnajstletni Janez Kovačič in šestnajstletni Ivan Lukšič sta tako tisto nedeljo zgodaj popoldne odgnala svojo čredo proti Vahti. Kovačičevi in Lukšičevi so večkrat pasli skupaj. Bili so sosedje in fantje so se dobro razumeli, pašniki so pa itak bili skupni. Pravzaprav je čudno, da so po vsem, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, še gonili na pašo na Gorjance. Kljub uboju Jožeta Cimermančiča, se pastirji partizanov niso posebno bali. Starše je sicer skrbelo, da bi se zgodilo kaj nepredvidenega, toda krme za živino je primanjkovalo in Vahta je bila blizu, da bi lahko hitro prignali domov, če bi se pojavila nevarnost.

Ko se Janez in Ivan tisti dan ob običajni uri nista vrnila, so njuni domači in sosedje postali pozorni. Že v mraku se je Kovačičeva čreda vrnila sama brez pastirja, pri Lukšiču pa ni bilo ne živine in ne pastirja. Zaman so iskali po vasi in bližnji okolici. Kar nekaj časa so še upali, da se bosta vsaj fanta vrnila. Po nekaj tednih so ju našli nepokopana na kolovozu blizu kamnoloma nedaleč od prelaza na Vahti. Prišli so legionarji iz Stopič in v njihovem spremstvu so ostanke obeh pastirjev prepeljali v Podgrad ter pokopali v blagoslovljeno zemljo.

V Vinji vasi se tega dogodka še spominjajo. Prepričani so, da je bilo na nedeljo v oktobru. Marija Kastelic, soseda Kovačičevih, se spominja, da se je zvečer z očetom vrnila iz vinograda, kjer se je posladkala z grozdjem. Ob prihodu v vas sta takoj opazila nemir in zvedela, da se Janez in Ivan nista vrnila s paše. Spominja se, kako je župnik ob pogrebu začel svoj nagovor z verzi Gregorčičeve pesmi Z zakrivljeno palico v roki. Ko sovaščani razmišljajo o vzroku prezgodnje smrti Janeza in Ivana, omenjajo tudi neuspeli partizanski napad na Dolž. »Bili so razdraženi, ker jim napad ni uspel, pa so se znesli nad fantoma«. Kdaj je pravzaprav nastala postojanka na Dolžu in kako je potekal napad nanjo? Odkar je okrog 10. julija postalo jasno, da Štajerski bataljon pri Stopičah ne spada k partizanom, so ga le-ti stalno zalezovali in poskušali uničiti. Namesto prvotno zamišljenega odpora proti okupatorju, je moral sprejeti vsiljeni boj z domačimi nasprotniki. Kljub temu pa je število njegovih članov do začetka septembra naraslo na blizu 500 mož. V sredini septembra so se razdelili na dve enoti; eno je vodil Milan Kranjc, drugo pa kapetan Vasiljevič – Iztok. Kranjc se je s svojo enoto odpravil proti Šentjerneju, toda pri Gracarjevem turnu ga je napadla večja skupina partizanov – poleg domačega Gorjanskega odreda sta bila tu še Žumberški odred in Kordunaška brigada, torej hrvaški partizani. Napad ni uspel, saj so napadeni dokaj hitro dobili pomoč z Dolža, kjer se je bil ustavil Vasiljevič s svojo enoto. 20. septembra so slovenski in hrvaški partizani napadli tudi Dolž, po neuspeli akciji pa so se preko Gorjancev odpravili v Belo krajino.

Kože Kralj s Pristave, izginil v povojnem genocidu

Slika 15. Kože Kralj s Pristave, izginil v povojnem genocidu

O tem napadu piše tudi Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala. Pravi, da se je napad začel v nedeljo, 20. septembra, ponoči in da je trajal do jutra. »Nekako ob 5. uri zjutraj so se hrvaške brigade umaknile do vinogradov pod vasjo. Fantje so udarili za njimi in jih pognali v Gorjance.« V Vesteh najdemo zelo kratek zapis, ki ga povežemo z napadom na Dolž: »Vinja vas 21. 9. Hrvaški partizani so z Gorjancev pridrli v Vinjo vas in jo izropali. Enake usode je bil deležen tudi Podgrad.« O dveh pastirjih ni tu niti besedice. Morda so domači tedaj še upali, da se bosta vrnila. V knjigi Status animarum (Družinska knjiga) župnije Podgrad je pri Janezu Kovačiču in Ivanu Lukšiču kot datum smrti vpisan 20. 9. 1942. Namesto nedelje v oktobru, ki jo imajo v spominu domačini, naj bi torej bila nedelja 20. septembra, ko so partizani že bili pripravljeni za napad na Dolž. Gotovo niso želeli, da bi jih tedaj kdo srečal. Morda sta fanta naletela na hrvaške partizane. Lahko bi še ugibali, toda ostane dejstvo, da svojcem obeh pastirjev in sovaščanom, ki jih je njuna smrt v Gorjancih hudo pretresla, ni nikoli nihče pojasnil, kako in zakaj se je to zgodilo. Niso se mogli sprijazniti s tem, da so mlada fanta, ki nista bila nič kriva, kar tako umorili. Še posebno so bili prizadeti njuni vrstniki in malo starejši. Pri marsikom je tedaj dozorela odločitev za vstop v Legijo. Ker v Podgradu ni bilo postojanke, so bili nekateri dodeljeni k posadki v Stopičah, večina pa je odšla drugam v bolj oddaljene postojanke. Še ne osemnajstletni Alojz Vindišman iz Jurne vasi, ki je sredi junija vstopil v Štajerski bataljon pri Šentjoštu, je že 30. septembra padel v bližini Škocjana, kjer je jeseni 1942 le malo časa bila legionarska postojanka.

2.1.5. Matere domobrancev skrbijo za partizane

Od novega leta do septembra 1943 je bilo v Podgradu dokaj mirno. Tu in tam so se oglasili legionarji iz Stopič, ljudje so jim rekli legisti, med katerimi je skoraj vedno bil tudi kak domačin. Partizanov skoraj ni bilo več videti. Že oktobra 1942 so partizani požgali poslopje Hrenove žage v Gorjancih. O njej je veliko imel povedati Šentjernejčan Ivo Pirkovič. V knjigi Svobodna republika pod Gorjanci je namenil celo poglavje temi, kako so partizani leta dvainštiridesetega preprečili ropanje gozdov in odvažanje lesa v Italijo. Med ukrepi v zvezi s tem je bila tudi prepoved dela na žagi v Gorjancih. O požigu žage pa ni nič povedal. Ali je bilo res nevarno, da bi se tedaj sredi gorjanskih gozdov naselili legionarji? Ali ni bila tudi žaga narodno bogastvo, čeprav je bila v lasti takratnega vrhniškega župana Hrena. Sicer pa so partizani skoraj hkrati s požigom žage v Gorjancih, v krajih pod njimi požgali več gradov, menda zato, ker so bili strateškega pomena in so s tem preprečili ustanovitev sovražnih postojank. O tem se Pirkovič ni razpisal, saj je v tem videl del osvobodilnega boja ne pa ropanje in uničevanje narodnega bogastva.

Po kapitulaciji Italije so partizani zasedli Novo mesto. Vaške straže ali legisti, kot so jim večinoma rekli domačini, so se pod vodstvom Vuka Rupnika umaknili proti Zameškem. Med njimi so bili seveda tudi fantje iz podgrajskih vasi in vsi skupaj so se potem vključili v Slovensko domobranstvo. Nekaj fantov, ki so še vztrajali doma, je tedaj odšlo k partizanom; nekateri zaradi mobilizacije, drugi pa iz strahu pred nemško ofenzivo, ki je prihajala preko Gorjancev iz Bele Krajine. Nekateri od teh fantov so, nepripravljeni za ravnanje z orožjem in za bojevanje, izgubili življenje že v prvih spopadih z dobro izvežbanim nasprotnikom, na primer, Franc Sekula iz Jurne vasi je že 24. septembra 1943 padel v bližini Ljubljane, drugi so imeli srečo, da so preživeli nemško ofenzivo in kasneje pobegnili k domobrancem, na primer Jože Kastelic iz Vinje vasi, tretji so ostali pri partizanih in večinoma dočakali konec vojne. Za Nemci, ki so prodirali po cesti od Metlike proti Novemu mestu, je tu in tam ostalo kako truplo. Skoraj sedemdesetletni Franc Kralj iz Konca je bil zato upravičeno v skrbeh za sina Janeza, ki je nenadoma izginil od doma. Ko mu je nekdo omenil, da so njegovega sina videli ležati mrtvega nekje pri Koroški vasi, se je takoj odpravil tja. Med iskanjem so ga prijeli Nemci in ker se jim je zdel sumljiv, so ga ustrelili. Vest, zaradi katere je oče Kralj šel na pot, ni bila resnična. Njegov sin Janez je kmalu po očetovi smrti vstopil v Slovensko domobranstvo in bil umorjen po maju 1945.

Jože Božič iz Jurne Vasi

Slika 16. Jože Božič iz Jurne Vasi

Janez Kralj iz Konca ni bil izjema. Še več fantov iz podgrajskih vasi je konec leta 1943 odšlo k domobrancem. Le malo jih je ostalo v Novem mestu, večinoma so bili razporejeni drugam. Jože B. je bil na Ljubljanskem gradu, v Črni vasi, v Kočevju, nekaj časa pa celo v Trstu. Medtem ko so bili fantje v domobranskih enotah po raznih krajih, so se v njihovih domačih vaseh nastanili partizani – zaščita »osvobojene« Bele krajine. V začetku aprila 1944 je na področje med Gorjanci in Novim mestom prišla 15. brigada, imenovana tudi Belokranjska. Njen štab je precej dolgo bil v Podgradu, enote pa tudi v okoliških vaseh. 3. aprila 1944 so partizani pri Lakovnicah napadli domobransko kolono, ki je prišla iz Novega mesta, in jo prisilili k umiku. Naslednje jutro, 4. 4. 1944, so nemška letala bombardirala Podgrad in okoliške vasi. V knjigi Petnajsta brigada je Mile Pavlin zapisal, da je bilo pri bombardiranju udeleženih devet letal in da je bilo ubitih sedem civilistov, med partizani pa je bil samo eden lažje ranjen. (M. P., Petnajsta brigada, str. 174) Najbolj je bila prizadeta Vinja vas. Med žrtvami bombardiranja je bilo tudi nekaj otrok, najmlajši je bil star komaj pol leta. Kljub bombardiranju so partizani ostali v Podgradu in iz Novega mesta so jih potem večkrat obstreljevali s topovi. 26. aprila je baje samo na Podgrad padlo 70 granat. Tedaj je bilo poškodovano tudi župnišče in ni bilo več varno za prebivanje. Podgrajski farani so potem hodili k maši v Stopiče, kolikor je to bilo zaradi posebnih razmer sploh mogoče. Na Jurno vas je pri enem takšnih obstreljevanj padlo nad 300 granat, med njimi tudi zažigalne, zato je večina poslopij v vasi pogorela. Pravijo, da je neposredni povod za tisto kanonado bil spopad med partizani, ki so se vkopali ob glavni cesti pri Koroški vasi, in kolono iz Novega mesta, ki se je usmerila proti Gorjancem. Tudi okrog Podgrada in Vinje vasi so se partizani utrdili, saj je bila njihova naloga držati položaje in preprečiti nasprotniku prehod proti Beli krajini.

Ko so belokranjski partizani o vseh svetih leta 1941 šli skozi podgrajske vasi, so jih ljudje imeli za četnike. Na prvih srečanjih spomladi 1942 je bilo že drugače. Partizani so sami poskrbeli, da so se jih ljudje začeli bati. Očitno so pokazali, da ne spoštujejo kmeta in njegove zemlje. Ni čudno, saj so med njimi bili taki, ki so vedno imeli nekaj proti kmetom; zavidali so jim njihovo zemljo, sami so se pa dela izogibali. Grozili so zaradi bele garde, ki je nihče ni poznal, kaj šele, da bi imel z njo kaj opraviti. In tisto zaradi orožja. Predvsem pa, zakaj so v to mešali otroke! Štirinajstletnega pobiča so porinili na žerjavico in se smejali njegovim mukam. In kaj so počeli z županom Brulcem, njegovim sinom in drugimi, ki so jih sredi julija odgnali v gozd! Za ljudi, ki so o komunizmu že prej nekaj slišali, je bilo to dovolj, da so odklonili OF in partizane. Ta strah in odpor pa so še povečevali nekateri na videz nepomembni dogodki. Poglejmo samo enega, ki se je zgodil na kmetiji v Vinji vasi. Nekega večera je mati napajala živino, dvanajstletni sin pa ji je pri tem pomagal. Vodo sta zajemala iz vodnjaka za hišo in jo nosila v hlev. Med delom je fant opazil dva partizana, ki sta po bližnji stezi prišla čez vrt in zavila v sosedov hlev. Precej glasno je opozoril mamo: »Mama, v sosedovo štalo pravkar gresta dva partizana.« Mama, ki je s polnim vedrom ravno odhajala v hlev, se je ozrla, rekla pa ni nič. Ko sta se partizana kmalu potem po isti poti vračala, je bil fant še pri vodnjaku. Eden od partizanov se je nenadoma odtrgal od steze, se približal nič hudega slutečemu fantu in ga trdo vprašal: »Kaj si ti malo prej govoril?« Še preden bi mogel dobiti odgovor, je dal fantu dve krepki klofuti in odsekano rekel: »Zapomni si, da imamo partizani hostna ušesa!« Fant se je čutil prizadetega in naenkrat mu je pred očmi vstala slika temne hoste, kjer so pred nedavnim žgali njegovega vrstnika. Kako so se ljudje počutili ob »rekvizicijah«?

Farna spominska plošča v Podgradu

Slika 17. Farna spominska plošča v Podgradu

Ko so se partizani leta 1944 pogosto zadrževali v podgrajskih vaseh, ko so bili tako vaščani kot partizani v nevarnosti pred letalskimi bombami in topovskimi granatami, so se vendarle nekoliko zbližali. Vaščani so videli, da niso vsi partizani tako grozni, kot so si jih predstavljali zaradi dogodkov prejšnjih let. Zlasti »Belokranjci« so se jim zdeli čisto človeški in ko so včasih zapeli sredi vasi, so se jim nekateri celo pridružili. Neka mati, ki je imela sina pri domobrancih, je partizanom, mladim fantom, ki zlepa niso imeli dovolj hrane, prostovoljno postregla s kruhom, ki ga je ravno potegnila iz peči, in potem kot v opravičilo rekla domačim: »Ko režem kruh tem mladim fantom, mislim na našega. Kako vesel bi bil domačega kruha! Bog ve, kako se ima.« Marsikatera mati v podgrajski fari je v tistih mesecih bila v podobnem položaju, rezala je kruh partizanom, mislila pa na svoje sinove, ki so bili pri domobrancih. Nekoč so skozi vas nesli mladega ranjenega partizana, ki je glasno vzdihoval in klical mamo. Tedaj se je orosilo oko marsikateri materi v vasi, ki je slišala fantove vzdihe in pomislila: »Ta joka tukaj, naši pa drugod.«

Kadar so se od Novega mesta bližali domobranci, so bili Podgrajci v skrbeh, čeprav so vedeli, da so med njimi verjetno tudi domačini. Po svojih močeh so pomagali, da so se partizani še pred prihodom nasprotnika umaknili. Vedeli so, da se bodo partizani spet vrnili, zato so morali biti skrajno previdni. Upravičeno so slutili, da jim partizani kljub navidezni prijaznosti ne zaupajo. V zvezi s tem je zanimiva trditev, ki jo je zapisal Mile Pavlin v že omenjeni knjigi Petnajsta brigada: »V podgorskih vaseh na zahodni strani Gorjancev je bilo prebivalstvo zelo neenotno. Največ partizanov je bilo doma iz večjih krajev, kot iz Novega mesta, Kostanjevice in Šentjerneja. Edina izjema so bile Gabrje, drugače pa so bili skoraj po vseh vaseh domobranci v večini. Zato je bila sovražnikova obveščevalna dejavnost zelo uspešna in živa. Prenašalci sporočil o partizanih so bili navadno družinski člani domobrancev, ki so kljub stražam in patruljam uhajali v postojanke. (M. Pavlin, Petnajsta brigada, str. 175) No, tudi iz podgrajskih vasi je bilo več domobrancev kot partizanov. Delitev je bila v glavnem končana do konca leta 1943, ko so nekateri mobiliziranci še prebegnili od partizanov k domobrancem. Zelo težko in tvegano je bilo leta 1944 skozi partizanske straže in patrulje iti na obisk k domobrancem, poleg tega so ti večkrat bili na oddaljenih postojankah, da obisk skoraj ni bil mogoč. Predvsem pa je bilo nevarno prenašati kakršnakoli obveščevalna poročila. Sicer pa, kdo je zaradi napadov na podgrajske vasi imel največ škode? Kakšen je bil rezultat letalskega bombardiranja 4. aprila in kasnejšega topniškega obstreljevanja Podgrada in Jurne vasi? Pa še nekaj je kronist 15. brigade pri svoji ugotovitvi nehote ali hote prezrl. Ni opazil ali pa ni hotel opaziti, da je bilo v ljudeh tako imenovanih domobranskih vasi nekaj, zaradi česar je domobranska mati rezala kruh lačnim partizanom, zaradi česar je sočustvovala z njihovim ranjencem, kar ni dovoljevalo nekoga pahniti v nesrečo.

In kaj je prinesel maj 1945? Kmalu se je izvedelo, da so novomeški domobranci prišli komaj do Zidanega mosta. Nekateri od njih so se potem zatekli domov in se skrivali. Miličniki in vojaki so pogosto prihajali v vasi in iskali celo tiste, ki so bili že mrtvi. Ko so ljudje slišali težke detonacije iz kočevskih gozdov, niso vedeli, da z njimi zakrivajo jame, kamor so bili pospravili več tisoč domobrancev. Niso vedeli, da je z vlaka na poti v Kočevje pobegnil bratranec »Jerenčevega Jožka«, pastirčka, ki so mu tri leta prej uničili mlado življenje v Gorjancih. Jože Kastelic, ki tako kot mnogi drugi od jeseni 1943 ni obiskal domačih, je bil pred odhodom na Koroško v domobranski postojanki na Kopanju. Od tam je poslal domov poslovilno pismo, iz katerega je bilo čutiti veliko domotožje, skrb za domače in tudi slutnjo smrti, ki se je v kratkem času uresničila. Jože Kralj je od Zidanega mosta prišel domov in se skrival. Ko se je po nekaj mesecih šel javit, se ni vrnil.

Velik davek sta zahtevali vojna in revolucija od podgrajske fare. Med njunimi žrtvami je 18 partizanov, 28 civilistov in 76 domobrancev, ki so zvečine bili pomorjeni po koncu vojne. Konec leta 2000, ko je vse govorilo o novem tisočletju, so v Podgradu pri farni cerkvi postavili ploščo z imeni domobrancev in drugih žrtev komunističnega nasilja. S tem so jih javno priznali in jim dali simbolen grob v domačem kraju. Demokratična država Slovenija pa prav sedaj pripravlja zakon, po katerem naj bi se za take, kot je bil Jože Cimermančič, ne smelo zapisati, da so bili žrtve revolucije in komunističnega nasilja. Ali bo to morda spremenilo dejstvo, da je eno in drugo bilo in da je zato nastala Legija, kasneje pa domobranstvo? Ali bodo strokovnjaki, ki so pisali zgodovino v času totalitarizma, to dejstvo končno odkrili?

3. Pripovedi

3.1. Zakaj se je ›to‹ pri nas zgodilo

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1.

»Ali ni lep, naš Blegoš?« nemo sprašuje popotnika nekdanji gospodar z Visokega v Poljanski dolini, Ivan Tavčar, ki v bronastem kipu ponosno zre tja proti njegovim višinam. Vsi Poljanci so si v tem edini, pa naj gre za tiste iz doline ali hribovskih naselij. Čim bliže njegovega pobočja so, tem bolj je njihov: Javorci ga imajo za svojega, pa Hotaveljci, Čabračani, Volačani, Debeničani in Leskovčani. Iz vsakega od zaselkov vodi v njegove strmine pot ali steza, s severne ali južne, vzhodne ali zahodne strani.

Ko sem v kristalno jasnem zimskem jutru s Hotavelj v Poljanski dolini zavila proti Čabračam na južnem pobočju Blegoša, me je zviška pogledoval njegov s soncem obsijani in zasneženi vrh, globoko doli pod njim pa me je pozdravljala vsa svetla cerkvica sv. Jedrt: v svoje varstvo objema nekaj hiš, kakšno gospodarsko poslopje in hlev Čabračanov. Tudi med vojno so bile Čabrače pod sv. Jedrt majhen zaselek, podobno kot povsod v Škofjeloških hribih. Štirim kmetijam se je po domače reklo: pri Janezu, pri Šemonu, pri Hribovcu in pri Mešiču. Še bolj po domače bi bilo, če bi po njihovem narečju končni -u kar izpustili. Bajtarji z manj zemlje in živine so bili Maticovi, Lovrinovi, Blažonovi in Košancovi ali še bolj po domače, Košančkovi. Poseben privilegij so uživali pri Mežnarju, ker je bila hiša in ohišnica cerkvena last, dana v uživanje mežnarju in njegovi družini za mežnarski posel, ki ga je od svojega očeta podedoval Tine Peternel, medvojni mežnar. Kadar ga vaščani danes omenjajo, mu še vedno rečejo kar Mežnarjev, čeprav se je med vojno svojim opravilom odpovedal.

Vse do vojne so bili med Čabračani zdravi sosedski odnosi, ki jim ostajajo v lepem spominu. Začela se je vojna. Takrat pa se je vse zmešalo, pravijo. Njihove domačije, stisnjene na pobočju, je še vedno kot v naročju varovala cerkvica sv. Jedrt, ki so jo njihovi predniki obnovili že v 17. stoletju, več kot sto let zatem pa jo je poslikal Štefan Šubic. Kadar se danes z grenkobo spominjajo hudih vojnih časov, so ti grenki spomini povezani tudi s cerkvico sv. Jedrt, ali natančneje z Mežnarjevim.

Nevidno in potihoma, ne da bi kdo slutil, se je v zvonik cerkvice pritihotapilo skrivno, a vsevidno oko in veliko uho medvojne revolucije v osebi Tineta Peternela, Mežnarjevega. Prenehal je zvoniti, to je zdaj namesto njega opravljala mežnarica. Vsa štiri leta pa Čabračani niti slutili niso, kar so ogorčeni odkrili šele po vojni, ko se je mežnar z družino odselil in so mežnarske posle prevzeli pri Hribovcu.

»V zvoniku si je mežnar uredil kar bivališče,« pripoveduje sedanja mežnarica Pavla Klemenčič (1933), po domače Hribovškova. »Noter si je postavil posteljo, tudi kuhal si je kar v zvoniku, ker je bil zid okajen. Na strehi nad vhodom je bila odmaknjena skodla. S tem si je pridobil lino, da se je lahko razgledoval po vasi. Kot na dlani je imel pod seboj vse hiše, vse ljudi, vsa dogajanja, vsak korak svojega sovaščana.« Vedeli so, da je delal s partizani in ni bil priljubljen, niso pa slutili, da jih je partizanom tudi ovajal.

Kar naprej so bili v vasi zdaj partizani zdaj Nemci, ti vedno samo podnevi in mežnar je lahko videl, pri katerih hišah so se ustavljali. Morda bolj pogosto tam, kjer je hišni gospodar znal nemško. »Tudi naš ata je govoril nemško,« se spominja mežnarica Pavla. »Spraševali so ga po partizanih, banditi so jim pravili, pa jim je ata odgovoril: ›Kako naj kaj vemo o njih? Pridejo oboroženi, z orožjem nam grozijo, pobijajo, pokradejo nam, ubogati jih moramo in tiho moramo biti!‹ Če bi se partizani resnično borili proti Nemcem, bi v domačinih iskali in imeli zaveznike. Še naprej bi vas skupaj držala, partizani pa so prinesli med nas razdor. Veliko manj žrtev bi bilo, če ne bi bilo partizanov,« je še danes ogorčena Hribovškova Pavla. »Ko so partizani l. 1942. ubili vaščana Jurija Oblaka, mu Mežnarjev sploh ni šel zvonit. Naš ata so šli namesto njega. Bil je prva žrtev partizanov v Čabračah.«

Jurij Oblak (1904), po domače Košancov ata, je bil gospodar majhne kmetije in oče štirih nedoraslih otrok. Bil je zelo priden, pravi garač. Ženo si je pripeljal iz Ribnega pri Bledu. Gosposko se je nosila in ni bila za delo. Njen brat je takoj pristopil k partizanom. Košancova in Mežnarjev sta se zelo dobro razumela. Že 1942. leta so se pod večer hodili čabraški gospodarji skrivat pred partizani, bodisi v gmajno, bodisi v štale in tam prebili noč. Tudi Juriju so prigovarjali, pa se ni hotel. Bilo je jeseni in Jurij je že nekaj dni vozil proso z njive, ob večerih ga je na podu mel. Tisti večer se je Jurij oglasil pri Hribovcu in ta ga je opozoril, da ni varno, če je zvečer pokonci. Naj se raje skriva, saj je še podnevi nevarno, kaj šele ponoči. Pa ga ni poslušal. »Kaj bi se skrival, saj nisem nikomur nič storil,« je odvrnil Hribovšku. Do takrat v Čabračah partizani niso ustrelili še nikogar in še predstavljal si ni, da bo prav on prvi na vrsti za partizanski ›odstrel‹. Ko se je storila noč, so se ob njem na podu pojavili partizani. Odgnali so ga v hišo in v veži pred kuhinjskimi vrati ustrelili. Naslednji dan so ga sosede pripravile za mrtvaški oder: iz žepov in čevljev se mu je še usipalo proso. Taka je torej nasilna smrt, jih je obhajalo doslej neznano spoznanje: na vsem lepem, sredi dela, na lastnem domu te bogsigavedi kdo ustreli. Le zakaj?

Mali Ivan s staro mamo in starim očetom pred hišo, v kateri se je zgodil                         trojni umor

Slika 18. Mali Ivan s staro mamo in starim očetom pred hišo, v kateri se je zgodil trojni umor

Ljudje so onemeli in hišni gospodarji so se skrivali še skrbneje. O vzroku smrti Košancovega očeta, pa še danes lahko samo ugibajo. So bile po sredi tudi zamere med Jurijem in bratom njegove žene, ki je bil partizan? Jurijev oče je snahi očital, da je ona kriva smrti njegovega sina. Zaradi te izjave ga je Mežnarjev pretepel s puškinim kopitom. Morda mu je Jurijevo smrt oponesel še kdo drug od Čabračanov in bo odslej Mežnarjev čakal na ugoden trenutek, da se znebi še njega? Seveda bo to opravilo prepustil partizanom, s katerimi je vedno tesneje sodeloval in vedno bolj očitno prijateljeval z vdovo Jurija Oblaka. Baje so prav tisto noč ustrelili tudi gospodarja in očeta Janeza Primožiča (1896), ki je stanoval niže, tam kjer pot šele krene navkreber v Čabrače, Volaka 1. Ubili so ga kar vpričo žene in sina. Še nekaj ur je smrtno ranjen umiral, pa mu ni nihče mogel pomagati.

Nemške patrulje so se ustavljale tudi pri Janezu, kjer je stari oče Janez Tavčar (1875), vojak iz prve svetovne vojne, govoril nemško. Njegov sin, gospodar kmetije, prav tako Janez Tavčar (1902), večinoma ni bil doma, ker se je pred partizani skrival s svojim sorodnikom v neki hišici pod gradom v Škofji Loki. Tako je njegova žena Marija Tavčar, roj. Jelovčan (1904) z Gabrške gore, na domačiji živela s starim očetom, s staro materjo(1873) in s tridesetletno Fani Tavčar (1914), neporočeno sestro svojega moža. Imela sta samo enega otroka, sina Ivana (1936).

Nemški vojaki so prihajali tudi k najbližjim sosedom Tavčarjevih, k Šemonu. Šemonov gospodar Blaž Jelovčan je padel v prvi svetovni vojni, zato ga je nekako nadomeščal brat France, invalid z leseno nogo, ki je tudi znal malo nemško. Vencelj, edini sin pokojnega Blaža in njegove žene France, je že med vojno skrivaj odšel na Koroško. Na razmeroma veliki kmetiji, deset glav živine je bilo v hlevu, je morala gospodinja Franca najeti dve dekli, ena je bila Marija Mrljak roj. Čeferin (1912), ki so ji pravili Mici.

Mali Ivan z mamo in očetom

Slika 19. Mali Ivan z mamo in očetom

Pa se najprej ustavimo pri Janezu, Čabrače 3., kjer danes gospodari Tavčarjev Ivan (1936). Seveda se deloma spominja nemških vojakov, ki so se ustavljali pri njih, ne more pa imeti najmanjšega pojma, o čem so se s starim očetom pogovarjali. Spominja se tudi obiskov partizanov in danes prav dobro ve, da so se jih vsi bali. Že pred nočjo je bilo vse zaklenjeno in zapahnjeno; kadar so se pojavili, zastražili hiše in kričali povelja, je vsa vas, otrpla od strahu, samo čakala, kaj se bo spet zgodilo. Izjema so bili nekoč partizani, ki so prišli s Primorske, pa so bili tako razcapani in sestradani, da so se vsem zasmilili. Pobirali so korenje in ga jedli, zato so jih partizanski voditelji kruto kaznovali. Obesili so jih na zamrežena okna, da so jim noge bingljale nad tlemi.

Bilo mu je že osem let, ko so mu neko jutro povedali, da so ponoči partizani ustrelili njihovega psa. On, zdrav fantič, je lahko takrat še tako trdno spal, da ni slišal strelov iz hiše. Zvedavo si je zjutraj ogledoval luknje v nogah klopi ob kmečki peči in krvave madeže pod njo, ki so jih ženske čistile. Ali je katera od njih slutila, kaj bo temu dogodku sledilo? Zakaj je bilo treba utišati psa?

Kakšen teden kasneje, bilo je 9. marca 1944., so pri Tavčarjevih žagali drva. Gospodarja ni bilo doma, vemo že, da se je skrival v Škofji loki, zato je Ivanov stari ata najel Šubičevega Martina, po domače Koritarjevega iz Volake, da je pomagal. Zvečer, ko so vse dobro pozaprli, so legli k počitku. Ivan je spal v gornji kamri pri stari materi in očetu. Spominja se, da ga je prišla mama razburjena budit in odpeljala ga je v hišo. Tam je zagledal partizane. Mrzlično so čakali, da ga mama obleče in obuje, celo priganjali so jo. Stara mama ga prime za roko in stražar ju odpelje k Šemonu, tudi Koritarjevemu so ukazali, naj gre z njimi. Mama je morala ostati doma, prav tako Fani in stari oče. Pri Šemonu so Ivana položili na peč, ostali pa posedli na klop ob peči, molčali in otrpli od strahu – čakali. Molčal je tudi stražar. Umolknili in čakali so po vseh hišah. Vsi so vedeli, da so na vasi partizani, da je vas obkoljena, hiše zastražene. Slišali so jih in razpoznali, da se partizani zadržujejo pri Tavčarjevih. Zakaj pri njih? Bodo prišli tudi k njim?

Pri Hribovcu so na hiše v vasi gledali od zgoraj navzdol. Bila je noč in niso videli nič, napeto pa so prisluškovali vsem glasovom. Hišnega gospodarja kot običajno ni bilo doma, ampak je prenočeval v skrivališču. Okrog pol devetih je zaropotalo po vratih. Mama je šla odpret. »Mama, dajte mi kos kruha in malo mleka,« je prosil partizan. Mleko je popil, kruh pa odnesel s seboj. Čez nekaj časa spet neki drug partizan stoji pred vrati. »Pol hleba kruha mi dajte in nalijte mleka v čutarico,« je hotel od mame. Dobil je in odšel. Pri Hribovcu nobenemu niti na misel ni prišlo, da bi šel spat. Čakajo naprej in dočakajo ponovno trkanje na vrata. Tokrat že tretji, ki hoče mleko in kruh. »Zdaj pa ga bom imela komaj še za otroke,« se je uprla mama. »Če ne boste dali mleka in kruha, bomo tako naredili kot pri Tavčarjevih. Tudi Tavčarjeva mama je rekla, da nič nimajo, mi pa bomo naredili preiskavo, pa bomo videli!« Kaj je Hribovškova hotela, dala je še preostali kruh.

Hčerka Pavla pripoveduje dalje: »Partizan je odšel, takrat pa smo slišali od Tavčarjevih razbijanje in ropotanje in kmalu še strele. ›Joj, pa ne, da jih bodo postrelili!‹ je zastokala mama. Zmolili smo vse tri dele roženkranca. Vse je bilo tiho. Mama pa spet: ›Joj, Bog ne daj, da bi prišla taka stvar nad našo hišo kot dol!‹ Nihče ni vprašal kakšno stvar misli, vsi smo jo slutili. Prisluškovali smo v noč in v grozi čakali, če pride ›taka stvar‹ tudi nad nas.«

Ob pol ponoči zaslišijo od dol vozove, nalaganje in kričanje na živino. Odpeljali so. Vso noč so pri Hribovšku prebili na peči in bedeli do jutra.

Zjutraj je nad vasjo ležala grobna tišina. Pri Hribovcu je vsak, ki je stopil na dvorišče pogledal dol, k Janezu. Tam ni bilo nobenega na spregled. Okrog hiše, okrog hleva sama tišina. Najstarejša Hribovškova hčerka Marica je šla k Šemnovim, oni bodo kaj vedeli, saj sta domačiji blizu skupaj. In res, oni so vedeli, ker so že videli …

Tudi k Šemonu so prejšnji večer okrog pol devetih prišli partizani, toda ne sami. Kot že vemo, so pripeljali Tavčarjevega Ivana, staro mamo in Martina in jih stražili v hiši. Pri Šemonu se je ta partizanska straža vsem zdela zelo sumljiva. Najbolj je bila zaskrbljena Ivanova stara mama: »Ali jih bodo s seboj odgnali ali jih bodo pobili,« je večkrat zavzdihnila. Za partizana, ki jih je stražil, se niso menili. Razbijanja pri Tavčarjevih niso slišali kot pri Hribovcu. Nenadoma v noč zaslišijo strele. Sedemkrat je počilo, še danes ve povedati takratna Šemonova dekla Mici, danes dobrovoljna in zdrava devetdesetletna ženica. Slišali so, da so nalagali voz in končno odpeljali. Takrat je odšel tudi stražar.

Kaj zdaj?

Koritarjev Martin je predlagal dekli Micki, da bi šla pogledat k Janezu. Stara mati se ni ganila z mesta. Martin in Micka se tiho prikradeta k sosedu. »Hodiva po hiši,« pripoveduje Mici, »nikjer nobenega. Obstaneva pred stopnicami. Polite so bile z malinovcem in mislila sem že, da je to kri. ›Prižgiva petrolejko,‹ reče Martin. Vzpne se po stopnicah, pride v gornjo hišo in naprej v kamro. ›Za gledat ni,‹ mi pravi. Omahujem, ali naj grem za njim po stopnicah ali ne. Danes ne bi bila več tako pogumna. V gornji hiši zagledam ob pragu v kamro truplo starega očeta v mlaki krvi. ›Še v kamro poglej,‹ mi pravi Martin. Na eni postelji je ležala Ivanova mama, na drugi teta Fani. ›Obe sta mrtvi,‹ mi pravi in posveti na eno in drugo posteljo. Ustreljeni sta bili v glavo, na stranicah so se videli možgani.«

Odšla sta še v hlev. Tudi tam je bilo vse krvavo in Mici zagleda na tleh kupček črev. Eni so pobijali v hiši in puščali za seboj raztreljene glave, drugi so medtem klali v hlevu in pustili čreva zaklanega prašiča. Ali so sploh še ločili med obema dejanjema, da so lahko hladnokrvno opravljali kar oboje hkrati?

Vrneta se k Šemonu. Oči vseh obvisijo na Micki. Toda kako naj pove Tavčarjevi stari materi, pa Ivanu, saj še Šemonovim težko. »No, kako je z njimi? Je še kdo tam?« sprašuje Ivanova stara mama. »Ne morem vam prikrivati, ›stara mati‹,« zastoka Mici, »vsi trije so mrtvi.« »Oh, saj sem vedela, da je nekaj,« zaječi stara mati. In že jo gledajo prestrašene otroške oči Ivanove. Mici hoče prikriti vsaj njemu, pa jo vznemirjen prekine, ko se obotavlja: ›Saj si rekla, da je mama tudi mrtva!‹

Ivan se spominja, kako so vsi trije ležali na parah, stari oče na sredi, mama na eni, teta na drugi strani. K mrličem je zvonila Košancova, Mežnarjev je zvonjenje že zdavnaj opustil. Kadar je kdo pred vojno ležal na mrtvaškem odru, so vsi, ki so molili ob njem in žalovali z domačimi, zrli spokojne obraze mrličev, ki so izražali že onstranski mir. Tokrat pa obrazov ni bilo videti, ni jih bilo več. Ljudje mrjejo drugače kot včasih, brez molitve ob umirajočih in prižgane sveče. Skrivnost smrti navdaja žalujoče s tesnobo. Zakaj sta morali poleg starega očeta umreti še dve ženski, mama osemletnega fantiča in teta? Z nikomur se nista družili, nikamor hodili. Morda pa sta kdaj kakšno besedo preveč rekli ali se zamerili Mežnarjevemu ? Luknje v obeh vzglavnih stranicah so bile vse, kar je Ivanu ostalo v spomin na mamino smrt. Kolikokrat so se njegove otroške oči v grozi zastrmele vanje! Vse skrinje so bile razbite s sekiro. Mamina je bila cela, a prazna. Odslej s staro mamo nista več spala doma. Vsak dan sta z mrakom odšla k Šemonu, zaklenila hišna vrata, v kamri pa pustila luč, naj gori v spomin vernim dušam. Da bo hiša groze postala posvečen kraj smrti!

Stara mati je kljub vsemu hudemu dočakala visoko starost, 89 let. Pa tudi, če bi jih dočakala sto, nikoli ne bi domislila odgovora na vprašanje, zakaj so tistega večera ubili njenega moža, hčerko in snaho. Že med vojno so spoznali, da ni bilo treba dosti ali pa sploh nič, da so te pokosili partizanski rafali. Zadosti je bilo, da si rekel kakšno besedo preveč, ali pa si kakšno napačno postavil ali pa sploh nič od tega, še danes modrujejo starejši ljudje.

Ko se je na zimo 1945. leta vrnil iz zaporov v Loki in Šentvidu Ivanov oče, sta se Ivan in stara mama vrnila od Šemonovih domov. Hvala Bogu za dobre sosede in sorodnike, ki so jima do takrat pomagali pri vsakem delu in opravilu, da sta preživela. Sosedje so jima tudi zorali in pokosili, saj je bilo Ivanu šele osem let, stara mati je bila že čez sedemdeset. Ivan je še naprej spal pri stari materi v gornji kamri in spominja se njenih noči brez spanja. Nekoč mu je ob treh zjutraj potožila: »Še nič nisem zaspala. Premišljujem, zakaj se je to pri nas zgodilo.« Z leti je tudi Ivan čedalje huje občutil, da ga je ›to‹ za vselej oropalo matere in deloma tudi doma. Stara mama ga je vsako leto 10. marca opomnila: »Ali se še spominjaš, kaj se je zgodilo na to noč?«

Za staro mater pa se ›to‹ ni zgodilo samo tiste nesrečne noči med 9.in 10. marcem 1944., ko so ji ubili moža, hčerko in snaho. Ubijanje se tudi v Čabračah ni ustavilo po koncu vojne. Junija 1945. so stari materi ubili še sedemindvajsetletnega sina Vinka Tavčarja, ki se je l. 1944. ob ustanovitvi domobranske postojanke na Hotavljah pridružil domobrancem. Po vojni ni bežal, ampak se je skrival doma v štali in po gozdovih. Ivan mu je večkrat nosil hrano. Niso se bali, da bi Ivan svojega strica izdal. Na Hotavljah je imel dekle, zato so likvidatorji, ki so prežali za Vinkom, postali pozorni nanjo. Zasledovali so jo, ko ga je obiskovala in nekega dne izsledili Vinka. Ko je videl, da je njegovo skrivališče obkoljeno, je skočil s štale in se skozi sadovnjak hotel pognati v breg v hosto. Pokosil ga je strel in ranjen je obležal v travi. Likvidatorji so dovolili, da so mu pri Šemon očistili rano, nato pa ukazali dekli Micki, da je zapregla voz in se z ranjencem odpeljala v Gorenjo vas. Od tam pa je izginila za njim vsaka sled.

Ko se je to dogajalo, sta stara mama in Ivan na njivi plela koruzo in strelov nista slišala. Videla pa sta voz, ki se je oddaljeval po klancu navzdol ravno takrat, ko sta se vračala z njive in prišla do znamenja: »Koga pa vozi Šemonova dekla?« se je spraševala stara mama. Prideta do Šemonovih. Zbegani so postopali okrog. Pa ja ne, da so odkrili in odpeljali še Vinka? Žal, odpeljali, ranjenega, ker so streljali nanj. Morda se bo pa še vrnil, so jo tolažili. Nikoli se ni vrnil in nikoli ji ni nihče povedal, zakaj, kje in kdaj so dokončno ubili še njega.

Ivanova mama Marija Tavčar (1904-1944)

Slika 20. Ivanova mama Marija Tavčar (1904-1944)

Spomin na prestano vojno gorje je počasi in mukoma bledel, pozabljen ni do danes: spet se prikradejo solze v oči, glas zatrepeta in beseda zastane. Bolečine in krivice se ne da pozabiti.

Poleg Mežnarjeve družine sta se po vojni odselili tudi Košancova mama z otroki in Maticova mama s sinom Feliksom, ki ga je Mežnarjev kot trinajstletnega dečka zvabil, da je delal za partizane. Velikokrat so ga domačini videvali na poti v grapo k Logarjevim. Pravijo, da so se odselili na Štajersko, v Apaško dolino, kjer je bilo po izselitvi nemških družin veliko praznih domačij. Čabrače so bile spet enotne, zato so sčasoma ljudje lažje normalno zaživeli. Po vojni se je kdaj pa kdaj v Čabračah pojavil nekdanji Mežnarjev Tine, zdaj ves okrašen z mnogimi odlikovanji. Pa mu jih ni nihče prav nič zavidal.

Ko sem se poslavljala od prijazne vasice, še vedno nisem mogla skriti začudenja, kako to, da so partizani kar tako ustrelili na njunem domu dve nedolžni ženski, ena je bila celo mama! Ivan je kasneje prebral vso partizansko literaturo, ki je opisovala medvojne dogodke v teh krajih, pa nikjer ni izsledil, da bi bila omenjena smrt njegove mame, starega očeta in tete. Povedali so mi tudi, da v Poljanski dolini in po škofjeloškem hribovju pobijanje žena, mater in deklet ni bilo nič neobičajnega. Isto noč so pobijali po Javorju in nedaleč od njih, na Hotavljah. Tam so se znesli nad Žerovcovo mamo, kmečko gospodinjo in materjo šestih otrok.

3.1.2. Poboji deklet, žena in mater

Žerovcova mama Frančiška Klemenčič, roj. Miklavčič (1893) se je l. 1921. primožila na Hotavlje z Dolenje Ravni pod Malenskim Vrhom. Miklavčičevi so bili zelo ukaželjni in dve Franckini sestri sta se izšolali v samostanih in postali redovnici, šolski sestri, Franckin mlajši brat Maks je bil duhovnik ter profesor zgodovine in geografije na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu, po vojni pa profesor na Teološki fakulteti. Vse Miklavčičeve je odlikovala delavnost in globoka vernost, pravijo danes sorodniki. Franckin mož Valentin Klemenčič (1873) je bil vdovec z odraslima hčerkama in dvajset let starejši od žene. Bil je skromen, tih in delaven, nekoliko samsvoj možak in z drugimi gospodarji ni kaj dosti moževal. V zakonu sta imela šest otrok, štiri dekleta in dva sinova: Cilko (1922), Ivanko (1924), Angelco (1926), Heleno (1928), Janeza (1931) in Tineta (1933). Ob začetku vojne se je Žerovec bližal sedemdesetim in videti je bil zgaran od dela. Zelo verjetno se dela ni znal več lotevati na pravem mestu, zato pri nekaterih ni veljal za najboljšega ali celo naprednega gospodarja. S svojo delavnostjo je Francka potrdila, da je ena tistih žena, ki podpirajo tri hišne vogale in so steber družine. S skupnimi napori jima je uspelo, da sta obdržala grunt s šest do sedem glavami goveje živine, s konjem, nekaj prašiči in svinjo z mladimi pujski, ki sta jih prodajala, da sta lahko plačevala davke. Njive in travniki kot povsod po teh krajih niso bili v ravnini, zato je bilo delo na kmetiji naporno. Lakote ravno niso trpeli, ne bi pa mogli govoriti o kakšnem obilju, prej o pomanjkanju. Takole je pomodrovala ena od starih kmetic s Hotavelj: Kdor je najbolj delal, ni imel nič, kdo je delal malo manj, so ga prodali. Kadar je Francka obiskala starše v Dolenji Ravni, ni od njih nikoli odšla praznih rok.

Francka je zelo rada brala in je bila zato dokaj razgledana. Morda so jo nekateri za hrbtom celo opravljali, češ da bi bilo za kmetijo boljše, če bi manj brala in več delala. Knjige si je tudi izposojevala, naročeni so bili na verske časopise in revije. V teh krajih so ženske klekljale in tudi Francka je velikokrat z ročnim delom odšla k eni od sosed, da jima je bil čas krajši, saj je rada poklepetala. Nikoli pa ni opravljala, ker je druge puščala na miru. Obenem je s kleklanjem prislužila kakšen dinar. Njena pogosta pot je bila tudi do vaške šivilje Reze Tavčar, po domače Matevžove, ki ji je urezala oblačila za hčere in sinova, Francka pa jih je sešila sama. Do vojne so šoloobvezni otroci hodili v šolo, najstarejša Cilka se je izučila za kuharico. Vsako nedeljo je šla družina k maši v Gorenjo vas. Ti opravki in razvedrila so bile edine Franckine poti zdoma. Jurij Primožič, po domače Tičnikov, sin sosede, h kateri je Žerovčeva mama rada zahajala s kleklanjem, danes odločno trdi: »Takih kmetic, takih skrbnih mater in gospodinj danes ni več!« Vsi, ki so jo poznali, se strinjajo, da je bila skromna in zelo verna.

Ivanov stric Vinko Tavčar (1918-1945)

Slika 21. Ivanov stric Vinko Tavčar (1918-1945)

Ko se je med vojno pojavilo v teh krajih partizanstvo, je bila Žerovcova mama že dobro seznanjena z učenjem cerkve, ki je svarila pred ›brezbožnim komunizmom‹; tudi hčerke so prebrale »Ukrajina joka«, čeprav nihče ni doumel, kaj pomeni komunizem in kaj prinaša. S prvimi poboji po okoliških vaseh l. 1942., je Francka zaslutila, kaj prihaja nadnje. Kot povsod po vasi, so se tudi pri njih ustavljali zdaj nemški vojaki, drugič partizani. Pred partizani so imeli razmeroma mir, ker je bil Žerovec prestar zanje, sinova pa še na pol otroka, zato pri njih niso ›agitirali‹ in se tudi ne pogosto ustavljali. Vedelo se je, da pri Žerovcu niso za partizane.

Nemške vojake ali partizane, vse je bilo treba sprejeti, z vsemi govoriti. Toda pri Žerovcovih je bil cvet mladih deklet, zato je pri nekaterih hišah v vasi prišlo do govoric, da se nemške patrulje pri njih še posebno rade ustavljajo in se Žerovcova dekleta rada z njimi pogovarjajo. Naenkrat so prej živahna in naravna Žerovcova dekleta pričele hoditi z ruto na glavi kot kmečke matere. Takoj so vsi vedeli, da so jim postrigli dolge lepe kite, kar je pomenilo, da so – izdajalke. Za striženje so partizani določili hlapca že omenjenega Logarjevega mlina in žage. S tem so bile javno ožigosane za izdajalke in kdor je to hotel verjeti, je verjel ali pa je temu, zdaj očitnemu dejstvu – ostriženim dekliškim glavam – nasedel. Znano je, da so že predvojni komunisti v svojem besednjaku zelo radi in pogosto uporabljali besedo ›izdajalec‹ za vsakogar, kdor je bil njihov idejni nasprotnik.

Kaj bi lahko izdajale? Da pripravljajo partizani ofenzivo? Starejši Hotaveljci danes modrujejo: Zadosti je bilo že to, če si vedel, pri kateri hiši v vasi kuhajo partizani v kotlu štruklje! Najbolj pametno je bilo molčati. Opravljanje, vaške zdrahe, nevoščljivost in še marsikaj pa je naprej živelo. Ljudje so še vedno vtikali nosove v lonec soseda in o njem več vedeli kot o sebi. Nemci in partizani pa so vse to pridno izrabljali, vsak v svojo korist.

Žerovcova mama se morda niti ni zavedala, da so se nad njeno družino pričeli zbirati črni oblaki. Kako pa naj bi si pomagala? Edino rešitev je videla v tem, da se starejše tri hčerke za nekaj časa umaknejo. Cilka, izučena kuharica, in Ivanka, od vseh deklet najbolj pridna in priročna za kmetijska dela, sta med vojno odšli služit na Koroško. Za njima še najbolj zgovorna in živahna Angelca, ki je ostala na Koroškem le devet mesecev, nato pa se vrnila domov. Morda pa bi bilo bolje, če se ne bi? Morda pa so Žerovcovi mami nekateri zamerili, da so dekleta odšla v t.im. Arbeitdienst, kar sicer v teh krajih ni bila nobena redkost?

Nekega zimskega večera v prvih dneh marca 1944. je navalilo k Žerovcu večje število partizanov. Prišli so z namenom, da izvedejo ›likvidacijo‹ mame in Angelce in ›rekvizicijo‹, ki sta bili po partizanskih ›zakonih‹ tesno povezani druga z drugo.

Najprej se jih je nekaj lotilo ropa v hlevu. V jasni, mesečni in snežno pobeljeni noči so jim prišli na sled Nemci. Plazili so se po hribu skozi vas proti Žerovcu. Na vasi so mnogi oprezovali za zastrtimi okni, ker so bili Nemci, čeprav sključeni in oblečeni v bele maskirne uniforme, dobro vidni.

Obkolili so domačijo. Prvi streli iz brzostrelk so pokosili partizane, ki so ravno gnali krave s hleva. Nekaterim vaščanom ni ušel prizor, ko sta se krava s prestreljenimi nogami in partizan kot spodkopana zvalila navzdol. V trenutku je bilo mrtvih šest partizanov, nekaj pa ranjenih. Žerovcova mama je takoj uvidela, da močni nemški patrulji partizani ne bodo kos, zato jim je odprla zadnja vrata, da jih je večina zbežala v breg in gozd tik za hišo, kakšnih devet pa so Nemci zajeli in hoteli postreliti kar pri Žerovcu. Med partizani je bil tudi eden s čini na uniformi. Vendar se je pogumna Angelca postavila pred Nemce in prosila, naj ne streljajo. Tako sta Žerovcova mama in Angelca tisto noč rešili gotove smrti večje število partizanov in bi si s tem prislužili povojno odlikovanje.

Nemci so takoj pričeli zasliševati na smrt prestrašeno mamo Francko in Angelco, zakaj jim nista nikoli prijavili, da se pri njih zbirajo partizani, da jih pri Žerovcu hranijo, da pri njih pobirajo živež in podobno. Vse izgovarjanje ni nič pomagalo in Angelco so Nemci odpeljali s seboj na policijsko postajo v Gorenjo vas, jo tam zaprli in zasliševali. Grozili so tudi mami, vendar so jo še pustili doma. Tako so se pri Žerovcu znašli v navzkrižju dveh pritiskov, ki sta jih mlela kot mlinska kolesa in grozila, da jih zmeljejo.

Mama je dobro vedela, zakaj so prišli partizani in kaj bo sledilo rekviziciji. Vse naslednje dni ni nič govorila, nič jedla, nič postorila, le jokala se je in tresla od strahu. Tudi sosedi so jo sočutno opazovali. V nedeljo so se vaščani zbrali kar v svoji cerkvici sv. Lovrenca na Hotavljah, ker v Gorenji vasi ni bilo maše. Molili so roženkrance, križev pot in vse molitve, ki so jih znali na pamet. Vsi so pogledovali Žerovcovo mamo, kako se trese od strahu, molči in joka. »Pri Žerovcu se bo v kratkem nekaj hudega zgodilo,« so prerokovali nekateri in eni od sosed je mož prepovedal: »Mici, zdaj pa ne hodi več k Žerovki!« Svoje neznosno breme je tiste dni mama nosila sama in v grozi pričakovala, kdaj bo prišlo nadnjo tisto neizbežno, da zdrobi njo in vso družino. In prišlo je, ne od Nemcev, ki jim Žerovcovi niso prijavljali partizanskih obiskov in ›oskrbovanja‹ pri njih, ampak je vanje udarila maščevalna pest partizanov. Nočni rop z likvidacijo pred nekaj dnevi jim ni uspel, pri tem jih je celo napadla močno oborožena nemška patrulja, smrtno pokosila šest partizanov, jih nekaj ranila in izpred nosa so jim Nemci odpeljali Angelco.

V sredini sedi Ivanova teta Fani Tavčar, na levi Šemonova dekla Micka –                         na levi in desni stojita Ivanova strica Lovro in Vinko Tavčar, v sredini                         Ivanov oče Janez in Jurij Oblak

Slika 22. V sredini sedi Ivanova teta Fani Tavčar, na levi Šemonova dekla Micka – na levi in desni stojita Ivanova strica Lovro in Vinko Tavčar, v sredini Ivanov oče Janez in Jurij Oblak

V noči med 9. in 10. marcem je ta maščevalna pest udarila na Žerovcova vrata. Na peči so že ležali oba najmlajša fantiča trinajstletni Janez in enajstletni Tine, ki sta edina morda že spala. Mama, Helena in še neka mamina znanka so kot prejšnje noči bedele. Oče je spal v zadnji kamri na drugem koncu hiše. Partizani so navalili v hišo in zahtevali, da gre mama z njimi. Za dve uri so jo odgnali ven. Kam, še danes nihče ne ve, in tudi tega ne, kaj so z njo počeli. Dve neskončno dolgi uri za Heleno, Janeza in Tineta. Končno, partizani so mamo pripeljali nazaj, so zaznali otroci. Slišali so jo govoriti. Otrpli od groze so še naprej prisluškovali v noč, nihče na peči se niti dihati ni upal. Čez nekaj trenutkov se zasliši krik, strel in ropot kuhinjske omare in takoj nato je zavladala smrtna tišina. Odšli so. Otroci v grozi pričakajo jutra. V kuhinji zagledajo na tleh mamo s prestreljeno glavo. V smrtnem strahu se je verjetno v trenutku, ko je zagledala naperjeno puškino cev, prijela za zgornji rob omare, da se je podrla na nižjo omarico. Za omaro ja zijala luknja, ki jo je naredila smrtonosna krogla.

Zjutraj nihče v vasi niti slutil ni, kaj se je ponoči dogajalo pri Žerovcu. Spodnji sosed se je celo pohvalil: »Danes smo imeli mirno noč,« in odšel na pod plest rete. Potem pa je naenkrat kot strela z jasnega udarilo, kar je viselo nad Žerovcovo domačijo zadnjih nekaj dni: »Žerovcovo so ustrelili!« »Uboga Francka,« je zastokala spodnja soseda, »pa ravno včeraj je imela god!« Sosede so jo dale na mrtvaški oder, vsa vas jo je kropila in molila zanjo, morda tudi kdo od tistih, ki je bil hote ali nehote sokriv njene smrti.

Otroci so se kot splašene živalce razbežali od doma. Spali so pri sosedih in znancih, doma v samoti je do smrti vztrajal samo postarani, zapuščeni oče: hlev, ki ga je načenjal zob časa, se je bil skoraj sesul nanj. Ostala mu je edinole zemlja in še tisto so po vojni skoraj vso zaplenili in postala je splošno ljudsko premoženje. Kaj bi z njo Žerovec, saj je že star in vrh vsega še nespreten gospodar! Nekaj od Žerovčevih njiv so dobili tisti, ki so izgubili svoje zaradi gradnje hotaveljske tovarne marmorja in zadružnega doma. In tako še danes ni konec krivic in zamer.

Vsa tri dekleta so do konca vojne ostala na Koroškem, Angelo so Nemci takoj po uboju matere sami poslali na Koroško. Po vojni so domobranci odpeljali na Koroško še Tineta in Janeza. Sestre in Janez so se razkropili po svetu, Tine se je kasneje vrnil, dobil dobro službo in dosegel visoke položaje.

Edino Helena je ostala v Sloveniji. Čez nekaj časa se je vrnila domov k očetu, ljudje so jima radi pomagali kot prej očetu samemu, se zaposlila, obnovila nekdanji dom, se poročila in zgradila svoj dom na kraju, kjer je stala nekoč njihova štala. Ima štiri otroke, štirinajst vnukov in pet pravnukov. Videti je, da mame, tudi Žerovcova, blagoslavljajo svoje otroke še po smrti. Neskončno Božje usmiljenje pa seje življenje tam, kjer je človek v hudobiji ubijal.

Nedolžna žrtev krvave revolucije ni bila samo Žerovcova mama, ampak vsak po svoje tudi njenih šest otrok. Še danes so žrtve krivic, tudi te, da je povojna partizanska literatura ožigosala Žerovcovo mamo za izdajalko. Izzvala naj bi partizanski napad na svojo domačijo, ker je v kleti skrivala Nemce. Kasneje je partizanski pisec na Helenino zahtevo to ›napako‹ popravil.

Hčerka Helena, por. Justin, danes meni: »Mamina edina krivda je, da je dovolila hčerkam, da so govorile z Nemci.« Pravi, da je bolečina pozabljena, tudi preteklost in krivice je treba pozabiti. Zakaj bi vse to spet vlekli na dan? Krivice so vedno bile in bodo. Vojna vedno terja žrtve, v njej so eni zmagovalci in drugi poraženci. Mamina smrt je njena usoda in vsakega prej ali slej doleti njegova usoda. Morda so to tudi razlogi, zakaj imena Žerovcove matere nisem našla na farni spominski plošči v Gorenji vasi.

Kakšno mnenje o uboju Žerovcove mame ima njen nečak, sedanji gospodar na maminem rojstnem domu v Dolenji Ravni, Franc Miklavčič (1931), po domače pri Martinovcu? Vse njegove tete so bile zelo verne in delavne, pravi, tudi Žerovcova mama. O njej pa raje ne bi nič povedal, ker se sorodnikov ne sme opravljati in o nobenem ne smeš govoriti nič slabega. Njena smrt je bila pač ›vojna tragedija‹.

Na spominski plošči bi zaman iskali tudi imeni dveh Žnidarjevih deklet iz Podgore, majhnega naselja, stisnjenega pod bregove Stare Oselice, malo naprej od Hotavelj proti Žirem. Šest družin je že l. 1942. izkusilo nemško nasilje, ko so kot talce ubili šest gospodarjev in očetov majhnih otrok iz Podgore, bolj ali manj revnih bajtarjev. Postrelili so jih zaradi enega ustreljenega Nemca malo niže od zaselka. V trdem boju za preživetje verjetno niso premišljevali, da partizani bijejo boj za zmago revolucije in še manj so vedeli, kaj revolucija pomeni. Uvideli pa so, da nekako spada k vojni, da prenočujejo zdaj nemške vojake, drugič partizane, ki so jim pobirali hrano. Nemce, ki so jim z ustrelitvijo njihovih mož in očetov prizadeli toliko hudega, bodo partizani prej ali slej pregnali.

Na bregu nad grapo, preden zavije pot s ceste proti Podgori, je stala Žnidarjeva hiša. Zemlje niso imeli, razen nekaj malega ohišnice, tako da so se preživljali z očetovim zaslužkom. Bil je krojač in je hodil po hišah šivat. Vsi so ga imeli le za Žnidarja in marsikdo ni vedel, da se piše Peternelj. Z ženo sta imela tri hčerke: Ivanko, Anico (1913) in Pavlo (1922). Žena mu je kmalu umrla, zato sta Anica in Pavla živeli precej osamljeni, še posebej potem, ko se je Ivanka poročila in odselila bliže naselju, v bajto z malo zemlje, ki je bila tudi Žnidarjeva last. Poročila se je s čevljarjem Trčkovim iz Žirov, pisal se je Kavčič. Rodila sta se jima sinova Lado in Bogdan, živahna in prikupna fantiča, kot se ju danes v Podgori spominjajo starejši. Anica in Pavla nista bili poročeni, ker so se dekleta brez zemlje in dote takrat težje poročala.

Anica in Pavla sta k sestri redkokdaj zahajali in ljudje se ob svojih skrbeh niso zanju kaj dosti menili. Ženske so vedele, da tudi onidve klekljata in prodajata izdelke v Trebiji, da zaslužita kakšen dinar. Kadar je bila v Gorenji vasi maša, so ju videli tudi tam.

Šele takrat, ko so ju nekega jutra l. 1943. našli ustreljeni v postelji, kdaj natančno, se ne spominjajo, se je njihova pozornost obrnila nanju. Pravijo, da sta bili zelo razmesarjeni in vedeli so, da so ju ustrelili partizani. Ivanka je bila zelo prizadeta in ogorčena in do konca življenja je ponavljala, da sta bili sestri po nedolžnem umorjeni in obsojala morilce.

Kaj se je takrat med ljudmi govorilo, se danes starejši Podgorčani še spominjajo: takrat so bili na splošno še vsi otroci, vendar so si te spomine prisvojili kot svoje lastno vedenje. Eno od zgodbic, ki so si jo zapomnili, sem v Podgori slišala od takrat tri letne deklice: »Nekega dne je ena od sester, ne ve se katera, ali Anica ali Pavla, šla v gozd nabirat gobe. Nenadoma zagleda ranjenega partizana samega sredi gozda. Takoj mu obljubi, da gre po pomoč. Ranjenec posumi v dobronamernost njene pomoči in odtava globje v gozd. Dekle se vrne, toda ne sama, temveč z oboroženim domobrancem. Ranjenca na srečo ne izsledita.«

Žensko spomnim, da leta 1943. v teh krajih še ni bilo domobrancev, šele poleti 1944., ko je nastala domobranska postojanka v Hotavljah. To mi potrdi tudi njena soseda, nato pa obe zaključita, da so se nemški vojaki in financarji pogosto shajali pri Anici in Pavli, zanju pa je znano, da sta radi izdajali. Pa sta znali vsaj malo nemško? To pa ne! Pa ste vaščani kdaj vedeli, kje se partizani nahajajo in kaj nameravjo? Seveda, vedelo se je, da so se skrivali po hosti, mi pravita, velikokrat pa so bili tudi v vasi. Vprašanja mi je znala najbolje osvetliti odločna in čila devetdesetletna starka, ena od tistih, ki so ji l. 1942. Nemci ustrelili moža in očeta treh majhnih otrok, Marija Peternelj (1912) roj. Obed, po domače pri Grohc, Podgora 34. Žnidarjeve je vse dobro poznala, tudi dekleta. Nič slabega ni vedela povedati o njima, tudi pred ustrelitvijo se ni o njima govorilo nič slabega med ljudmi. Poznala je fanta v soseščini, ki so ga ženili z eno od njih, pa ni marala zanj. »Veste«, mi še pravi, »partizani so znali zelo izzivati in skušati ljudi. Tudi mene so enkrat, ko so bili v vasi, spraševali, na kateri strani sem in na kateri strani je vas. ›Me nič ne briga,‹ še danes glasno in odločno ponovi svoj odgovor partizanom. ›Imam s seboj dosti opravka. Tri majhne otroke moram sama preživljati in sama delati na kmetiji!‹ Mene so od takrat pustili na miru.« Hvaležna sem za to izjavo pošteni, pogumni in trezni ženi. Taka je ostala vse življenje. V odločilnem trenutku je niso omajali partizanski ovaduhi in ni je omajal in pokvaril povojni politični režim krvavih revolucionarnih zmagovalcev, ki so nagrajevali tiste, ki so bili na ›njihovi strani‹ ali na ›njihovo stran‹ po vojni prestopili.

Čabraška podružnica Sv. Jederti nad Maticovo bajto

Slika 23. Čabraška podružnica Sv. Jederti nad Maticovo bajto

Kdo lahko danes trdi, da partizani niso preizkušali tudi naivnih in nerazgledanih Peternelovih deklet? Gotovo pa nista bili tako naivni, da ne bi vedeli, kdo so partizani, saj so tam okrog ropali in pobijali že od l. 1942. dalje. Morda nista vedeli le tega, kar tudi vsi Podgoričani, ne le Čabračani, vedo danes: Lahko si zinil samo eno besedo preveč ali eno napačno ali pa nič od tega, pa je bilo po tebi. Podgorčana, ki je rekel, da bo z nemško vojsko kmalu konec, je nekdo izdal Nemcem in neprevidni prerok se je takoj znašel v nemškem taborišču. V še tako majhnem zaselku kot je Podgora, je veliko uho revolucije ujelo vsako besedo, tudi nepremišljeno in naključno izrečeno ali pa izzvano.

Ali niso izdajalci tudi tisti, ki so poteptali osebno poštenje in izdajali svoje sosede, znance in rojake, celo sorodnike partizanom, saj so vedeli, da jih bodo le-ti pobili? Ali ni tega počel Mežnarjev iz Čabrač? Kdo more trditi, da ni izdajalec, pa je bil po vojni odlikovan in užival vse možne privilegije. ›Izdajalski‹ dekleti Anica in Pavla, ki nista bili na pravi, t.j. ›njihovi strani‹, pa sta bili zverinsko ubiti in še danes tako kaznovani za svoj ›zločin‹, da ne zaslužita niti javnega spomina na farni spominski plošči v Gorenji vasi.

Pretresla me je resničnost krvavih pobojev deklet in žena v teh krajih, le nekaj kilometrov oddaljenih drug od drugega. Prvič v življenju sem slišala, da je bilo kaj takega sploh možno. Pa sem morala kar naprej poslušati še o novih žrtvah žena in mater samo v tej okolici, kaj šele, če bi se napotila v bližnjo Gorenjo vas in druga naselja Poljanske doline in hribovja. Dan se je že prevešal v popoldne, sonce ni več sijalo, hribi in dolinice niso bili več tako svetli. Tudi vzpetina na nasprotnem bregu Čabrač je postala bolj pusta, kot je bila v lesku jutranjega sonca. Pogled, ki mi je poromal tja čez v Debeni, se je žalostno ustavil pri Teminc, kot se pravi po domače eni od kmetij.

Leta 1944. je bil sedanji gospodar pri Teminc Stanko Mezeg (1937) fantiček sedmih let, edini brat svojih šestih sestric, najstarejše Marice (1930), ki so ji sledile še Katica, Francka, Barbka, Rezka in najmlajša Lojzka (1941). Še danes so vsi prepičani, da je bila njihova mama Ana roj. Krek (1895) ›zlata‹ mama. Kljub delu na veliki kmetiji, imeli so enajst glav goveje živine, kljub skrbi za moževe ostarele starše in številno družino, je našla čas za otroke. Od l. 1941. v Leskovici ni bilo več šole. Naravno inteligentna mama je vedela, da morajo otroci znati brati in pisati, zato jih je vsak prosti čas, zlasti pozimi, ob deževnih dneh in večerih sama učila branja in pisanja, pa tudi sama jim je prebirala povesti. Drugorojenka Katica pravi: »Imela je čas tudi za nas. Kolikor je le mogla, se je ukvarjala z nami. Poleg branja in pisanja nas je učila moliti, saj tudi verouka ni bilo več in nas je kar mežnar iz Leskovice enkrat na teden učil katekizem. Vsak večer smo pokleknili okrog peči in skupaj molili.« Vsi, ki so jo poznali, so vedeli povedati, da tako dobre ženske zlepa niso poznali. Vedno je vsakemu postregla, tudi za reveže je imela odprte roke. Otroci ne pomnijo, da bi se z možem kdaj prepirala. Oče Janez Mezeg (1899) je bil štiri leta mlajši od nje, dober in sposoben gospodar.

Miklavčičevi z Dolenje Ravani – na desni hčerka Francka, umorjena                         Žerovcova mama

Slika 24. Miklavčičevi z Dolenje Ravani – na desni hčerka Francka, umorjena Žerovcova mama

Vsi tam okrog so vedeli za partizanski štab v Delnicah, tej vasi so pravili mala Moskva, od koder so partizani prek Malenskega vrha, Suše, Čabrač in Volake prihajali, ropali in pobijali tudi pri njih in v bližnjih zaselkih. In vsi so se jih bali.

Pod Temincovo domačijo, malo bolj desno, mi kažejo, sta v leseni bajti prebivala zakonca Mohorič. Vesela in odkritosrčna Liza Mohorič (1896) je bila po rodu Korošica. Po poklicu je bila medicinska sestra in je spoznala svojega moža, invalida iz prve svetovne vojne, v bolnici, ko ga je negovala. Vnela se je ljubezen, zapustila je rodno Koroško in se naselila z možem v njegovo bajto. Rodila se jima je hčerka edinka, ki je med vojno živela na Koroškem in Liza jo je kdaj tudi obiskala. Razumljivo, da je dobro govorila nemško in da se je nemška patrulja ustavljala tudi pri njih. Gotovo je med vojaki in financarji spoznala tudi kakšnega koroškega rojaka. Videli smo že, da jih je bilo kar nekaj na Hotavljah. Njuna bajta je bila na samoti in zaradi strahu pred partizani sta hodila na večer prenočevat k sosedu, k Roljičku. Nekega večera pa so ju presenetili. »Kam?« jima ustavijo pot. »K sosedu greva,« jim odgovori Liza. V tistem vidi, da je eden od partizanov segel zadaj za pas in izvlekel pištolo. Liza v hipu spozna, da je izgubljena. V grozi dvigne roke in zavpije: »Jezus, Marija, ustrelili me bodo!« In v naslednjem trenutku se zgrudi ob moževih nogah. To se je zgodilo že l. 1943. in vsa okolica je zvedela za vsak poboj.

Sredi avgusta l. 1944. so Temincovo domačijo obiskali neznani moški, ki so bili oblečeni v domobranske uniforme. Izbrali so dan, ko je oče na senožeti kosil. Če bi jih videl, bi morda koga prepoznal, mama ni nobenega. Verjetno je nasedla njihovemu izzivanju in povedala tudi kakšno na račun partizanskega ropanja in pobijanja.

24. avgusta, bil je še dan, ko je prišlo k Temincu najmanj šest partizanov v uniformah. Obkolili so hišo in štalo pod hišo. Stanko se spominja: »Vsi otroci smo bili doma in še zunaj, razen najstarejše Marice, ki je pomagala teti na Studoru. Oče je takoj zaslutil, da so prišli ponj. Tudi mi otroci smo nagonsko vedeli, da se nekaj hudega dogaja. Otrpli od strahu smo kot vkopani na mestu opazovali. Prašiči so krulili od lakote in oče je prosil partizane, če jim sme nakositi malo trave. Dovolili so mu, stražar je stal poleg. Odnesel je travo prašičem v štalo, potem pa na drugem koncu štale odprl še druga vrata, kjer ni bilo straže in urno zbežal v hrib za hišo in navzdol po grapi čez Srednje Brdo. Ko je bil pri Šoštarjevemu kozolcu, je slišal strele; pričakal je noč in uspelo mu je pribežati prek Hotavelj v Gorenjo vas.

Čeprav trda od strahu je tudi mama ohranila prisebnost. Mukale so krave, bil je čas molže. Dovolili so ji, da gre molst. Vsi otroci od trinajstletne Katice do triletne Lojzke pa za njo. Kjer je mama, tam je varnost, so nagonsko čutili kljub puškam na ramah partizanov. Oboroženi partizani so obstopili hlev, dva sta stražila mamo. Mar so se bali, da jim še ona zbeži? Sredi molže ji partizan ukaže: ›Z nami boš šla!‹ ›Od otrok ne grem nikamor!‹ odločno pribije mama. Partizan grobo potegne stol izpod krave. ›Z nami greš!‹ ›Nikamor ne grem!‹ je mama še vedno odločna. Vseh šest smo se je držali, eni za krilo, drugi za predpasnik, eni jokajo, drugi v grozi gledajo. Partizani jo vlečejo iz štale, mama se z rokami upre ob podboje vrat, otroci pa še vedno vsi okrog nje. Ker se mama ne odlepi od vrat, jo eden od partizanov tako močno udari s puškinim kopitom po prstih, da ji roke omahnejo. Otroci hočemo zgrabiti zanje, toda v grozi opazimo, da ji prsti dobesedno visijo proč. Partizani so jo zvlekli čez travnati obronek na pot pod štalo. Mi pa jokali in vsi za njo. S poti so jo pahnili nazaj na obronek, tako da je na pol slonela, napol ležala. Vsi smo bili v hipu ob njej in se je spet prijeli za krilo. Eden nas je odganjal proč, drugi pa se je ustopil na pot, dvignil brzostrelko, pomeril in v hipu je mami razneslo glavo.

V grozi smo zbežali proti hiši in naravnost v mamino in atovo kamro. Kdaj so odšli partizani, ne vem. Razen bika in krave so odpeljali vso živino. Kasneje smo zvedeli, da so se spotoma ustavili pri stricu Francetu, ki je bil čevljar, in mu pokradli vse usnje. Žive duše ni bilo na spregled, niti stare matere in očeta, ki sta živela v bajti pod nami. Nobena soseda se ni od nikoder prikazala, tako je bilo vse strah, saj so slišali vpitje, jokanje, strel in potem grobno tišino. Soseda je kasneje pripovedovala, da ji je naš jok tako trgal srce, da bi najraje prišla vsaj po najmanjšo in jo odnesla k sebi domov. Pa so vsi v grozi tičali doma, jokali in molili. Vedeli so, da mama leži mrtva, pa ni nihče upal do nje. Na obronku je ležala vso noč.

Vseh sedem se nas je zgnetlo v zavetje prazne mamine postelje in stisnjeni smo preždeli do jutra. Še vedno ni bilo nobenega od nikoder. Lačni smo pobirali hruške in prestrašeni čakali. Nihče si ni upal pogledati na obronek.

Kmalu je čez Srednje Brdo prišlo nekaj domobrancev iz Gorenje vasi in oče z njimi. Na Hotavljah je bila domobranska postojanka le nekaj časa, kmalu pa se je pridružila številčnejši postojanki v Gorenji vasi. Očetu ni bilo treba nič praviti, vedel je, da so mamo ubili, ker je slišal strel. Na voz so naložili mamino truplo skupaj z ruto in ostanki glave v njej, vse nas otroke, nekaj krame, vpregli bika, privezali za voz kravo, edino preostalo od desetih, in se odpeljali v Gorenjo vas. Oče je vedel, da bodo prišli še enkrat ponj, da ustrelijo še njega. Zato smo do konca vojne ostali v Gorenji vasi, potem pa so očeta zaprli in ostali smo popolnoma sami.« Nekateri iz Gorenje vasi še danes vedo, v kakšni strašni revščini in osamljenosti so životarili v razdrapani, opuščeni Mihovi bajti.

Tukaj gospod Stanko Mezeg, petinšestdesetletni uspešen in postaven gospodar pri Temincu, Debeni 9, konča svojo pripoved, še danes vidno pretresen. Tega, kako je bilo v Gorenji vasi, se ne spominja skorajda nič. Tudi čas, ko so se vrnili domov, ostaja v njegovem spominu zabrisan. Dobro pa se tega spominja takrat štirinajstletna sestra Kati. »Že v Gorenji vasi so hodili k Stanku najrazličnejši zdravniki, bil je samo bolan. Ko smo se vrnili domov, je bil kot zmešan. Kar na lepem je obstal, kot da bi se nečesa ustrašil, potem pa zdrvel po travniku, da smo ga komaj ulovili. Pa ves čas je tako močno jokal, da ga nismo mogli utolažiti. Klical je mamo in spraševal, kje je mama. Tako lepo smo mu prigovarjali in ga tolažili, ampak vseeno ni mogel razumeti, da mame ne bo več nazaj. Samo z dobroto in lepo besedo smo ga lahko pozdravili, za njegovo bolezen ni bilo nobenega zdravila.«

Pa vendar je danes gospod Stanko trden in zadovoljen mož, z najstarejšim sinom, mladim gospodarjem, in štirimi vnuki na svoji rojstni domačiji. Ko sem prvič prišla k njim, je pri sv. Jedrt ravno zvonilo poldne v sončni dan: obstala sem na dvorišču in občutila, da stojim sredi zdravega življenja, ki kljub strahotam te družine ni nikoli zamrlo: takoj je izpred vežnih vrat pritekel domači psiček, me pridno oblajal in ovohaval; že me je priliznjeno obkrožila muca z dvignjenim repom in s svojega otroškega kolesa me je zvedavo ogledoval prijazno sramežljivi fantek in ob njem deklica z okroglimi lički, v vozičku je spal dojenček s stisnjenimi ročicami ob spokojnem rožnatem obrazu, po klancu pred hišo pa jo je primahal provošolček s torbo na rami, bodoči Temincov gospodar. Opazovala sem, od katerega opravila se bosta odtrgala ata in mladi gospodar, saj se je od nekod slišal traktor, okrog sebe sem videla pričeto delo in vohala zložen sveži les blizu senika. Temincova mama, Stankova žena, in ›ta mlada‹ pa nista mogli biti daleč, saj imata okrog hiše, po hiši in z otroki dosti opravka, njive in travniki pa še počivajo, razmočeni od komaj stopljenega snega.

»Seveda je Stanko trden mož in gospodar,« pravi sestra Kati. »Saj je moral biti. Povsod je bila sama revščina, bridki spomini in še dolgo sam strah in molk. Trden si moral biti, če si hotel obstati. To si pridobiš, to se te drži, te drže se navadiš, ta trdnost te potem spremlja vse življenje.« Pa vendar vsakič, kadar se Kati spominja teh dogodkov, čuti, kako ji gre ›mraz do kosti‹.

Vse do konca vojne je ostal Temincov ata s sedmimi majhnimi otroki v Gorenji vasi. Vrnili so se šele maja 1945., s kravo in bikom. Dom so našli prazen: tla so bila nastlana s slamo, povsod vse umazano in zanemarjeno. Celo atove in mamine postelje ni bilo več v njuni kamri, edinega spomina nanjo v zanemarjenem, nasvinjanem in oskrunjenem domu. Komaj so za silo počedili, so prišli po ata in ga odpeljali v zapor, najprej v Škofjo Loko, nato v Šentvid. Gotovo bi ga ustrelili, če bi se ata med vojno družil z domobranci ali če bi mu lahko karkoli očitali.

Vse poletje so bili otroci sami na kmetiji. »Vsi ljudje so bili z nami izredno dobri,« jim je Stanko še danes hvaležen. »Pripeljali so krompir, zorali in ga vsadili. Tisto leto je bila zelo dobra letina. Ljudje so govorili, da Bog že ve, kje blagoslavlja. Blagoslov za nas so bili tudi vsi ti dobri ljudje: iz vseh okoliških naselij so nam nosili moko, kruh, pridelke, brez njih otroci sami ne bi preživeli. Marica, Kati in Francka so gospodinjile, pomagale so sosede in stara mati. Naš bik je bil plemenski, pa nič hudoben in toliko pameten, da smo otroci lahko delali z njim, vodili smo ga h kravam, v zameno pa dobili hrano.

Ko se je vrnil oče, je bilo takoj laže, vendar je bilo samo delo od jutra do večera. Dobili pa nismo nobenih kart. Zaradi obveznih oddaj smo se le za silo preživljali. Vrh vsega nam je nekdo 17. marca l. 1951. podtaknil ogenj, da sta nam zgoreli štala in hiša. Zatočišče smo dobili v bajti pri stari materi in očetu, ki sta bila takrat še živa. In spet so bili dobri ljudje tisti, ki so nam pomagali in nas rešili z materialom in delom. Celo denar za opeko so nam podarili. Do jeseni sta bili hiša in štala pod streho. Tudi peč je stala v hiši, da smo lahko kurili in se za silo že jeseni naselili v novi hiši.«

Niti pomisliti ni bilo mogoče, da bi požar prijavili in bi se iskal krivec. Saj morajo še vedno živeti z najhujšo krivico: da so jim zverinsko ubili dobro mamo in za las je manjkalo, pa bi bili še ob ata. Še danes zločin ni raziskan in zločinec znan. Šele l. 1995. so na farno spominsko ploščo v Leskovici lahko javno izpisali mamino ime. Pri Teminc domnevajo, kdo je morilec. ›Širjenje teh govoric‹ mu je prišlo na uho in l. 1991. so od njega dobili pismo, v katerem zanika, da bi bil on morilec. Med drugim piše: »Po poizvedbah sem ugotovil, da se je tisto vaši materi zgodilo v poletju 1944., verjetno tudi veste, zakaj.« Za domnevnega morilca je zločinski umor matere sedmih majhnih otrok zgolj ›tisto‹, mamina očitna krivda pa jasna vsem. Dosegel bo, da ga bodo sodišče in mediji spoznali za nedolžnega, še več, da operejo njegovo čast: »Prisiljen bom zaradi žalitve moje časti zadevo razčistiti in rešiti pred sodiščem. Zahteval bi preklic laži in klevet potom sredstev javnega obveščanja.« Vendar, piše dalje, bi raje ostal prizanesljiv, v vsakem primeru pa ostaja pravičen: »Nisem prijatelj sodišč, v vsem življenju nisem imel z njimi opravka in ga, če le mogoče, tudi ne bom imel, razen v zgoraj omenjenem primeru. To pot pa bom, čeprav nerad, moral sodišče uporabiti proti vsakemu, ne glede na to, kdo je, za katerega bom zvedel, da je to laž in klevete pripovedoval komur koli ali jo celo širil med ljudi.« Pismo je podpisano s polnim in partizanskim imenom. Podpisani tovariš in borec NOB je imel še tri brate, vse tri partizane, in poznal vse partizanske tovariše iz tistih krajev. Če ni on morilec, prav gotovo ve, kdo potem je. Ali so to dolžni raziskovati domači sami? Saj jim tudi ni omogočeno! Sodišče bi kaznovalo nje, ker so žalili čast ubijalca njihove matere.

Umorjena Temincova mama Ana z možem Janezom in prvorojenko Marico

Slika 25. Umorjena Temincova mama Ana z možem Janezom in prvorojenko Marico

Ko sem se zvečer poslavljala od Poljanske doline, njenih pobočij in njenih ljudi, si nisem mogla kaj, da se ne bi še enkrat ozrla na mogočnega lepotca, na Blegoš, ki me je zjutraj tako očaral. Ovijal se je že v mrak. Vedno doslej sem imela občutek, da me pohajanje po naravi umiri in razvedri, kot da bi se bila nevidna roka Božje Lepote in Harmonije dotaknila mojega srca.

Tokrat pa sem čutila eno samo veliko žalost. Kako je mogoče, da so partizani, Slovenci, sploh mogli tako zverinsko pobiti vse te žene in vrh vsega še matere? Tavčarjevo mamo in teto, Žerovcovo s šestimi odraščajočimi otroki, dekleti Anico in Pavlo, Lizo, prostodušno Korošico, in oh, ljubi Bog, Temincovo s sedmimi majhnimi otroki. Niti za hip si nikoli ne bom mogla predstavljati, da bi se namesto nje znašla pred naperjeno puško jaz, ob meni bi pa jokali moji otroci!

Temincov oče s svojimi sedmimi sirotami po vojni – prvi z desne Stanko,                         pripovedovalec zgodbe, za njim levo Katica

Slika 26. Temincov oče s svojimi sedmimi sirotami po vojni – prvi z desne Stanko, pripovedovalec zgodbe, za njim levo Katica

Kolikokrat smo od takrat že proslavljali osmi marec, dan žena in mater, in koliko lepih besed smo povedali o njih! Nikoli pa ni nihče črhnil besedice o mučenih in pobitih ženah, dekletih in materah širom po Sloveniji. Še danes bi mnogi najraje videli, da se jih ne bi nihče več spominjal. Saj še najhujše zločinke ne zaslužijo take kazni! Ali ni zato še vedno največja zločinka naša država sama?

Kako je mogoče, da nas ti, večna Lepota, z gnusom ne izpljuneš iz ust? Ne, ti nas kot mati svojega otroka objemaš v naročju, da se moremo v tebi umiriti in naužiti tvoje Lepote.

4. Iskanja in besede

4.1. Če bi …

Avtor: France Papež

Če bi se pa kdaj vrnil,
ne v sanjskem, irealnem povratku,
in tudi ne v realnem poetičnem doživljanju,
ampak v pravi, trdi resničnosti,
ki je možna, če sploh, v najvišjem dnevu,
ko je sonce kot bog –
bi šel pod hrast
v moji roški samoti
in ga prijel z obema rokama
ter mu iztrgal grenko snov domovine,
ki je v koreninah, pod skalo,
v najglobljem gozdu.
In če bi prišel po stari poti,
ki je najbrž ni več,
in zagledal črno zemljo, slišal besedo,
vino in kruh pokusil,
potem bi,
če bi ne sanjal,
le moral verjeti,
da je mogoč povratek
iz enega sveta
v drugi.
Vino in kruh bi pokusil

Slika 27. Vino in kruh bi pokusil Mirko Kambič

4.2. Luč

Avtor: Nada Matičič

4.2.1.

Bilo je smešno. Svetil je, ne da bi dobro vedel, kako se taki reči streže, kako se uporne duše spravi na kolena. Hotel me je prisiliti priznati nekaj, za kar se pač nisem čutil krivega. Kvarite učence! Uh, huda obtožba … In povrh še tako nizka ocena za učitelja – saj samo zadovoljuje. Res bi ga morala srečati pamet. Profesor Mohorko pa nič. Ali zares nagaja, ali pa je že tako pokvarjen element, da hoče izničiti kar celotno politično ureditev, umazati njeno ideološko podobo? Možakar z mogočnimi brki, visečimi v gosto brado, je sedel za mizo in mi naravnal luč v obraz, da bi me preučil.

»Že prav, že prav, gospod direktor.«

»Jaz – nisem noben gospod.«

»Res? Žalostno. A jaz ne morem biti vaš tovariš, saj nisem vreden.«

»Nehajte se sprenevedati, tovariš Mohorko«

»Prosim, ne svetite mi naravnost v obraz – nisem zločinec. Zločinci namreč ubijajo.«

»Tako je. Vi ubijate z besedo.«

»Dajte no.«

»K stvari. Poklicati sem vas dal zaradi prepovedane literature, ki jo uporabljate v razredu.«

»Prepovedane? Kdo pa jo je prepovedal in zakaj, prosim vas?«

»Vnovič se sprenevedate. Ne delajte se naivnega. Torej razlagate Balantiča, ali ne?«

»Seveda. Odličen poet.«

»Za vas. Da z njim izpodkopavate.«

»Ste prebrali katero njegovih pesmi, če smem vprašati?«

»Takih pesnikov ne berem. Zavajajo, hujskajo.«

»Če niste brali. Prosim, ne morem gledati. Veste, nimate pravice.«

»Kako sploh morete vi govoriti o pravici?«

»Vaše ideološke pravice ne priznavam. To ni moja pravica.«

»Poslušajte, tovariš Mohorko, dovolj imam vašega filozofiranja. Hočete me pretentati. Ali prisiliti, da vam pritrdim?«

»Prosim … luč, umaknite to prekleto lampo.«

Zdelo se je, da je direktor še bolj povečal moč namizne svetilke. Zdaj je že povsem razgalila moj obraz. Kot bi se hotelo s svetlobo prodreti v možgane obtoženca. Pravzaprav se je vse dogajalo v direktorjevem kabinetu, ko je na tem mestu nadrejeni prevzel nalogo sodnega zasliševalca – s pravico izvrševalca, se razume. Z zapisnikarjem ob strani je bil ustvarjen vtis sodne obravnave. Kar se mi je zdelo bolj komično kot ne. Zastiral sem si oči z rokami in skušal ne vse načine oslabeti moč svetila.

»Veste, hudo me motite z lučjo, ne morem misliti.«

»Nič vam ni treba misliti. Vi samo priznajte, da hočete s sovražno literaturo vplivati na učence. Ja, zločinec z besedo ste!« je potolkel po mizi. »Ta ubija, tovariš Mohorko, huje kot nož, če me razumete. Ker ubija miselnost.«

»Prosim vas, kako naj bi recimo Balantič ubijal učencem pamet? Poslušajte: Razpet sem med slastjo življenja – smrti, do blaznosti, Lepota, te bom pil.«

Direktor je zamahnil. »Ne boste mi zdaj tu deklamirali … Tovariš Mohorko, samo vaše priznanje hočemo. Torej ste tega prepovedanega pesnika Balantiča preučevali v razredu celo tako, da so si učenci lahko zapisovali vaše razlage?«

»Seveda.«

»Ste dovolili, da so učenci sami brali tudi na glas njegove pesmi?«

»Zakaj pa ne? Veste pesem bolj zaživi.«

Zapisnikar je hitel. Temačno vzdušje, ki ga je presekalo neusmiljeno rabljevo orožje – luč, me je pričelo dušiti. Ne bom vzdržal. In sploh – čemu bi? Toda še preden sem se pognal kvišku, je znova usekalo:

»Zavestno ste širili miselnost človeka, naj je že pesnik ali ne, ki se je boril na strani izdajalcev, kar dovolj jasno pove, da ste proti naši družbeni ureditvi, da rušite ugled Zveze komunistov. Te pesmi,« je udaril s pestjo po drobni knjižici, »ne vsebujejo nobene pozitivne ideje, mistika in mračnjaštvo vseskozi vejeta iz nje … « Spet je pobutalo.

Klevetanje bi še prenesel – saj se mi je smejalo – toda luči nisem zmogel. Razbesnela me je. Pograbil sem svetilko in jo obrnil v ravnatelja. Tako, zdaj pa ti glej vanjo! Obraz, ki sem ga že nekaj let gledal, priznam, da zmerom površno, navidezno, kajti tisti pravi je bil skrit pod košatimi brki in široko brado, ki je dobro pokrivala ves spodnji del obraza. Obraz se je počasi, previdno luščil. Krinka se je razblinila.

Kljub vsemu bo spet kmalu pomlad – čudovita in tolažljiva kot tista, ki                         jo je pred šestdesetimi leti videl domobranec Franc Hrovat

Slika 28. Kljub vsemu bo spet kmalu pomlad – čudovita in tolažljiva kot tista, ki jo je pred šestdesetimi leti videl domobranec Franc Hrovat

Onemel sem. Uplahnil. Brez moči sem obsedel. In če bi v tem trenutku znova vperil luč vame, bi me ne motilo več. Ne bi bilo treba gledati drugega obraza. Resničnega in strašnega. Tedaj je možakar ugasnil luč. Vstal sem in brez besed zapustil kabinet. Šel sem v park in sedel na samotno klop. Nič ni bilo treba slutiti ne ugibati … Vedel sem. Videl sem. Luč mi ga je odkrila. Pod krinko brkov in brade se je izluščil gladek in lep, še kar mlad obraz. Uniforma komisarja. In roka, ki se je odločno vperila vame, sedemnajstletnega vojaka, ujetnika: Ti! Tja! je pokazala v desno. In vedel sem. Smrtna obsodba. Otrdel sem. Znoj mi je meglil pogled. Nisem se mogel premakniti. Poveljnik je še meril vame … Od tesnobe sem oglušel.

Tedaj se je nekaj premaknilo. Nekdo je stopil k poveljniku s polo papirja, kar mi je nenadoma vzbudilo nekakšno upanje. In res. Poveljnik, ki še ni umaknil pogleda z mene, se je počasi obrnil, zmignil z rameni in se poglobil v listino. In vedel sem, da se zdaj lahko zahvalim materi, ki me je rodila leto prepozno.

Kljub vsemu bodo ljudje še orali in sejali

Slika 29. Kljub vsemu bodo ljudje še orali in sejali Mirko Kambič

Stali smo razredčeni, kot sem ugotovil, in čakali. Danes smo sicer rešeni, kaj pa jutri?

Proti večeru je prišlo povelje, da (sem) smo svobodni. Beseda, ki daje upanje. Življenje je na mah postalo najvišja vrednota.

Nič več nisem mislil na tisto igro z lučjo. Čez teden dni sem dobil odločbo, skrbno opremljeno s karakteristiko mojega delovanja, torej z moralno politično diskvalifikacijo. Bili so pač svinčeni časi. Ostal sem na cesti. Ko sem končno dobil zaposlitev, se seveda nisem več ukvarjal z Balantičem, postal sem namreč akviziter z neprepovedanimi knjigami.

Včeraj sem se ponovno srečal s človekom, zasliševalcem, ki mi je pred dvajsetimi leti svetil v obraz. Ne boste verjeli – smehljal se mi je z ekrana s povsem novo krinko na nekoč gladkem obrazu, obrazu vsemogočneža, ki si je dovoljeval odločati o življenju in smrti. Ta človek s še zmerom močnimi osivelimi brki in osivelo brado, je zdaj predstavljal poslanca, zastopnika upokojencev.

Ogrnil sem se s plaščem in stopil v zgodnjo pomlad. Zadišalo je, globoko sem vdihnil in pogledal v odprto, prijazno nebo, in odleglo mi je. Šlo mi je na smeh – spričo te tako bedne človeške komedije.

4.3. Mesto solidarnosti in usmiljenja v prostoru žive kulture

Avtor: Justin Stanovnik

4.3.1.

Na prvi pogled marsikdo ne vidi velike razlike med solidarnostjo in usmiljenjem. Za oba pojma bi bilo mogoče reči, da izražata naklonjenost do drugega človeka – zlasti v razmerah, ki jih imamo za nenavadne. Za večino ljudi bi bilo to dovolj in se jim ne bi zdelo potrebno, da bi se ubadali z vprašanjem, kaj pomeni en pojem in kaj drugi in v kakšnem odnosu sta si med seboj. Tudi mi se ne bi lotili razmišljanja, ki ga nakazuje naslov, ko se ne bi v nas nakazovala slutnja, da nam bo ravno globlji uvid v naravo solidarnosti in usmiljenja nekoliko razložil, odkod nelagodnost – če že ne prava zaskrbljenost – s katero nas navdaja stanje v sedanji kulturi.

Naša izhodiščna točka je vprašanje občutljivosti. Tisti, ki skrbimo za prispevke v Zavezi in zato raziskujemo določeno zgodovino, se pogosto znajdemo pred tem, da kak zelo dramatičen dogodek v območju neslišane človeške skrajnosti, ne najde niti približno ustreznega odziva v ljudeh, ne takrat ko zanj zvejo, pa tudi ne pozneje, ko je v njih s svojim pretresljivim sporočilom že nekaj časa obstajal. Naše začudenje se vsakič še poveča, ko pomislimo, da tu niti ne gre za ljudi, ki bi jim ideološki položaj branil, da bi se prepustili energijam, ki prihajajo iz nečesa, kar je pred njimi: iz nečesa velikega, neznanskega, presežnega. Nobena ideologija, nobene življenjske izkušnje, nobena zgodovina ne stoji med njimi in tem, kar jim je posredovano. In vendar! Kako naj si razložimo, da stvari niso več vznemirljive: najprej velike, potem pa tudi majhne? Ali, da se popravimo, da niso vznemirljive, če se zgodijo ali so se zgodile v pokrajinah, kamor ne sega interes – neposredni, oprijemljivi interes. Toda, mar ni tako, da ima človek neko naravo? Da človek nekaj je? Kako da se torej ne uveljavi, v vsem, kar je? Tega si ni mogoče razložiti drugače kot tako, da kultura, s svojimi v razvoju civilizacije prevzetimi in postavljenimi umetnimi normami, določeno govorico avtentične človekove narave dopušča in določene ne. Nekatere človekove možnosti tako niso več legitimne, kultura jih ne sprejema v svoj program. Določena človekova občutljivost ima takó možnost, da se aktivira, določena pa te možnosti nima. Človekova sposobnost sprejemanja sveta in odzivanja na svet lahko postane takó enostranska – takó v eno smer naravnana – da ostanejo nekatere stvari, po sebi velike, v celoti neregistrirane. To pa pomeni, da jih tako rekoč ni.

Taka velika reč je povojni umor slovenske domobranske vojske. S katerekoli strani se že odločimo, da bomo ta umor gledali, vedno bo pred nami vstala velikost, s katero se ne bomo mogli pomiriti, dokler ji ne bomo priznali značaja presežnosti. Okvir, ki zahteva, da se ta velikost tako razume, je slovenska zgodovina. V njej se kaj primerljivega ni bilo zgodilo. Če hočemo velikosti tega umora nekoliko zadostiti, moramo pomisliti najprej na način, kako je bil uprizorjen: na vso organizacijsko mašinerijo, ki so jo komunisti postavili na noge, da so mogli pokončati tako veliko število ljudi; potem pa tudi na ubijanje samo, ko so deset dni zapored gonili pred brezna mlade ljudi, do brezumja trpinčene, a s še toliko življenja v sebi, da je vsakega mogla zajeti groza konca; ko so tista brezna deset dni tulila, dobesedno tulila – iz njih so prihajali kriki in tožbe in jok in prošnje; ko komunisti tem, ki so jih nameravali uničiti, do konca niso povedali, kaj jih čaka – kakor nacisti svojim žrtvam niso povedali, kam grejo, dokler pred njimi niso zazijale peči. Na to velikost moramo najprej pomisliti. To velikost nam posreduje osnovni človeški čut. To razume, to ima v sebi vsak človek, za to niso potrebne nobene šole. Potem pa moramo pomisliti še na interese narodovega fizičnega in duhovnega obstoja. Pomisliti moramo, da so komunisti, s tem da so ubijali tiste ljudi, v resnici ubijali narodovo dušo, kakršna se je naredila v stoletjih civilizacije in kulture. Pomisliti moramo na to, da so tistih deset dni izločevali iz naroda tiste ljudi, ki so bili pripravljeni nesti njegove izkušnje v prihodnost: ki so jamčili za kontinuiteto njegove zgodovine v civilizaciji.

Velikost, na katero smo tu pokazali, bi morali zagledati in razumeti vsi ljudje. Vsi bi morali biti od nje presunjeni: že kot ljudje, še preden bi v njih stekel zahtevnejši premislek o duhovnih, moralnih, političnih vidikih tega umora; še preden bi se ljudje kot zavestni pripadniki civilizacije zavedeli, da je to bil genocid, z vsem, kar ta beseda pomeni: z njegovo protičloveškostjo, z njegovim napadom na človeka kot človeka, z njegovo radikalno prepovedanostjo, z njegovo brezprizivno obsojenostjo. S tem smo hoteli povedati, da mislimo na velikost, ki – še pred vsako refleksijo – naredi, da se nanjo človek odzove na tisti ravnini, ki jo zgolj čuti, kjer se vse dogaja samodejno, temeljno človeško, kjer ni udeležena nobena druga stvar razen gledanje prizorov, ki ne morejo, da ne bi bili grozljivi.

In vendar. In vendar mi, ki s svojim pisanjem polnimo strani Zaveze in se k tem ljudem pogosteje vračamo in jih bolj razumemo – rekli bi lahko, da smo njihovo stvar vzeli za svojo – ne samo presenečeni, ampak naravnost šokirani opažamo, da veliki umor iz leta 1945 ni vstopil v zavest slovenskega človeka. Naša začudenost se seveda samo poveča, ko se spomnimo, da tu ne gre za ljudi, ki so svojo moralno in politično integriteto investirali v nekdanji komunistični projekt, ali pa za tiste, ki so se, opogumljeni od uspeha prvega, od njegove neskončne lahkosti, odločili, da izpeljejo še drugega: Uvideli so, da jim postmoderni nihilizem daje možnost, da se v okviru demokratskih institucij znova politično polastijo naroda, a pri tem natanko vedo, da jim to ne bo uspelo, če ne bodo rešili intaktne mitske podobe NOB. Če bi šlo za te ljudi, bi razumeli, da se zapirajo pred moralno logiko genocida; če bi se ji namreč prepustili, ne bi mogla, da ne bi bistveno prizadela njihove zavratne politične volje. A, kakor rečeno, ne gre za te ljudi. Gre za ljudi, ki nimajo neposredne zveze ne s prvim ne z drugim naklepom zoper slovensko politično kulturo. Tu gre za navadne ljudi, za večinske ljudi, bi lahko rekli. To so ljudje, ki jih nobena duhovna nuja ne priganja, da bi si izoblikovali lastno duhovno in politično podobo; ljudje iz mehke gline, primerki, ki jih čas vedno in povsod množično izdeluje; ljudje, ki svojo srečo in svoj notranji mir dosegajo tako, da živijo, kakor se od njih pričakuje – kakor jim ukazuje duh časa. Hoi polloi – večinski ljudje.

V uvodu smo omenili začetno slutnjo, da bi nam razmišljanje o dveh pojmih, o solidarnosti in usmiljenju, o tem, kako nanju gleda in kako ju razume čas, kateremu od obojega daje prednost, morda omogočilo razumetje tega časa in bi nam lahko kaj povedalo o notranji vrednosti sedanje kulture – o njeni zadostnosti oziroma nezadostnosti.

Ponovimo še to začetno misel, da sta si oba pojma pomensko sorodna v tem, da na različne načine oba izražata skrb za sočloveka. Ta, če smemo reči, drugačnost v istem, je ravno stanje, ki daje lepe metodične možnosti za raziskovanje. Glede razlike med njima pa na začetku povejmo le to, da je solidarnost nekaj zunanjega, da jo je mogoče, ne glede na to, iz kakšnih notranjih pobud prihaja, opredeliti, formalizirati in zakonsko fiksirati; usmiljenje pa je nekaj notranjega in te notranjosti, ne glede na obseg in oblike njegove zunanje realizacije, nikoli ne izgubi, ampak ohranja neposredno zvezo človeka s človekom. Na kratko: solidarnost je mogoče izreči, a je ne hkrati čutiti, ne da bi v tem bilo kaj protislovnega; usmiljenje izreči, a ga ne hkrati čutiti, pa je protislovje, ki je empirično sicer možno, a ostane spaka in nestvor.

O solidarnosti so seveda napisane knjige, prav tako o usmiljenju. Mi nimamo ne časa ne ambicije, da bi se seznanjali s tem nakopičenim védenjem. Nas zanima samo to, v kakšnem odnosu do njiju je sedanja kultura in kaj s tem odnosom pove o sebi.

Solidarnost ni tako stara beseda, kot je usmiljenje. O usmiljenju govorijo najstarejše knjige in spisi, solidarnost pa se je rodila takorekoč z novim vekom. To ni nobena slučajnost ali kaka nepomembna obrobnost, ampak nam veliko pove o notranji ali organski razliki med obema pojmoma. Solidarnost kot socialno in etično držo je kot posebno človekovo možnost odkrila moderna Evropa. Solidarnosti človek ni odkril v intenzivnem raziskovanju samega sebe: ni je našel na poti v svojo notranjost, ki jo je tako zelo priporočal že sv. Avguštin, ampak je nastala oziroma je morala nastati potem, ko se je človek obrnil v svet, ven iz sebe: ko mu ni bilo več dovolj življenje v sebi in v Bogu, ki ga je našel v sebi, ali bolje, ko mu ni bilo več dovolj življenje, ki je teklo na vertikalni poti od sebe do Boga – itinerarium mentis in Deum, popotovanje duha k Bogu, kakor se je izrazil v trinajstem stoletju sv. Bonaventura – ampak ga je zamikalo potovanje v družbo, v živi svet ljudi.

Tu je bil prostor, ki je rodil idejo solidarnosti – najprej politične solidarnosti. Dokler je človek verjel v nespremenljivost narave in sveta, radikalen poseg v svet ni imel smisla. Smiselno je bilo sodelovanje z njim. Ko pa je vera v temeljno danost in dobrost sveta odšla in se je pokazala možnost za radikalne spremembe, je bil poseg v svet seveda smiseln. A smiseln je bil samo, če je obetal biti uspešen; k uspešnosti pa je veliko lahko prispevala solidarnost – strnjenost, zvestoba, trdnost sil, ki so šle v boj za spremembe. Vse revolucije, od velike francoske dalje, so se vodile v znamenju solidarnosti. Znano je, da je drugo geslo francoske revolucije, bratstvo, ponekod za določen čas zamenjala beseda solidarnost.

Po letu 1848 je solidarnost postala ideološka parola delavskega razreda v boju za emancipacijo. Po Marxu mora solidarnost spremljati delavski razred med bojem, z zmagovito revolucijo pa se bo družba tako spremenila, da potrebe po solidarnosti, pa tudi potrebe po kakršnikoli drugi ideologiji ne bo več. Nemški socialist Wilhelm Liebknecht je sredi devetnajstega stoletja v solidarnosti videl poglavitno značilnost socializma: »Pojem splošne človeške solidarnosti je najvišji kulturni in moralni pojem; ta pojem uresničiti je naloga socializma.« Da je družbene sile, ki so besedo solidarnost izpisovale na svoje prapore in ji dajale vidno mesto v svojih programskih dokumentih, obvladoval nov duh, ki se je zavedal, da ne gre samo za zmago novega, ampak tudi za poraz starega, ilustrirajo besede, ki jih je izrekel bavarski revolucionar Kurt Eisner v revolucijskem letu 1919 in so ohranjene v nekem zasebnem pismu: »Ne, nič več o ljubezni, o sočutju, o usmiljenju! V plavžih znanstvene misli je že zažarela nova beseda: hladna, kot jeklo trda beseda solidarnost.« Solidarnost je bila torej nova evropska beseda, ki je nastala kot sredstvo in kot program na levici v boju za novo družbo.

Svetla perspektiva

Slika 30. Svetla perspektiva Mirko Kambič

Razvoju, ki se je tako uveljavil, ni manjkalo izzivalnosti. Začutile so jo tudi krščanske sile in se ob njej zavedele svoje notranje resničnosti: da se je nekaj tega, kar se sedaj oznanja s solidarnostjo, v krščanskem kozmosu uresničevalo že od začetka. Res so krščansko socialno dejavnost gnale druge sile, sile, ki so nosile druga imena – »ljubezen, sočutje, usmiljenje« – konkretni učinki pa so bili isti. Če torej socializem nosi solidarnostna ideja, nosi krščanstvo še bolj, le da tu ni posledica nekega slučajnega razvoja, neke ideje, nekega domisleka, ampak je vgrajena v temeljne nauka samega – še več, je z njim pravzaprav identična. Poleg tega pa nad njo stojijo božje obljube.

To je vse res. Vendar je med krščanskim socialnim naukom in solidarnostjo socialistične Evrope velika razlika: solidarnost je imela to na sebi, da je bila zgolj politična, nastala je iz političnih razlogov in se je uresničevala s političnimi sredstvi. Cerkev pa je oznanjala evangelij – idejo bližnjega in pravičnost med ljudmi – a ni niti mogla niti hotela biti politična. Bila je nekaj neskončno bolj pomembnega: bila je v svetu in ga presegala. Toda sedaj se je na loku zgodovine izpisovala beseda politika, za katero se je vedelo, da je zgolj stvar človeka. Vsem pa je obljubljala ne samo realne, ampak tudi radikalne in celostne rešitve.

V Evropi sta se tako oblikovali dve sili: Cerkev, ki je poleg eshatološke ali končne odrešenosti dajala človeku tudi možnost reševanja socialnega vprašanja s postopki in načini, ki jih je priporočal in dopuščal evangelij, in nove duhovne in politične sile, ki so eshatološko ali zadnjo odrešenost postavile iz transcendence v zgodovino in v okviru zgodovine obljubljale človeku ne samo lajšanje socialnega zla, ampak njegovo dokončno odpravo. Nastala sta dva koncepta reševanja človeškega vprašanja. In ni si prav težko predstavljati, da je bila nova solidarnost z vero v radikalne politične rešitve nekakšna skušnjava za del tradicionalnega krščanstva. Ta skušnjava ni bila majhna, a je bila dovolj prozorna, da ji krščanstvo nikoli ni resneje nasedlo.

Tu o tem ne bi govorili, ko ne bi želeli dopolniti svoje pripovedi o solidarnosti z dejstvom, da so tudi na krščanski strani nastala gibanja, ki so, ne da bi odstopala od krščanskih duhovnih izhodišč, iskala rešitve političnega in socialnega vprašanja z energijami, ki jih je imela v sebi ideja solidarnosti. Sem spadajo predvsem razna krščanskosocialna gibanja v prvi polovici dvajsetega stoletja, ki jih poznamo tudi iz slovenske zgodovine. Iz slovenske zgodovine tudi vemo, da so ta gibanja zaradi naboja, ki so ga nosila v sebi, vedno presegala okvir socialne akcije in hotela biti tudi duhovno prenoviteljska. Tako imenovani krščanski socializem je ena reč, druga pa je krščanski solidarizem. Zahteve, ki jih je postavljal krščanski solidarizem, so izhajale iz človekove osnovne družbenosti in kot naravno dejstvo niso predstavljale nobenega nasilja. Tudi takrat ne, kadar naj bi za njihovo uresničitev poskrbela država. Solidarizem kot etično načelo krščanskega družbenega nauka se je razvijal zlasti na nemškem kulturnem področju na prelomu med devetnajstim in dvajsetim stoletjem.

To so bili koncepti politične solidarnosti, utemeljene v krščanskem duhovnem uvidu. V drugi polovici dvajsetega stoletja pa je pojem solidarnosti dobil določeno vlogo tudi znotraj teologije, v zvezi z novimi duhovnimi pristopi na področju soteriologije. Mi te okoliščine ne bi vpletali v svoje razmišljanje, če te novosti ne bi bile v določeni zvezi z novimi teološkimi strujami, ki jih poznamo pod imeni: politična teologija, teologija osvoboditve. Potrjujejo namreč po svoje tezo, ki se nam počasi oblikuje pod rokami, da se solidarnost, pa naj prihaja že od koderkoli, dokončno, kot po neki nujnosti, vedno ustali v politični fakturi. Ali niso novi, tako nastali teološki impulzi dajali spodbude za osvoboditev ubogih, vendar ne prvenstveno za njihovo duhovno osvoboditev, ampak za družbeno. Kakor da bi se sedaj reklo: Iščite najprej zemeljsko kraljestvo in ono drugo boste dobili povrhu.

Morda se bo komu zdelo, da smo pojem solidarnosti preveč vezali na nastanek in razvoj socializma kot ideje in kot gibanja. Moderna Evropa namreč ni bila samo socialistična, ampak tudi liberalna. Pravzaprav bi morali reči, da je bila najprej liberalna in šele potem socialistična. Socialistični Evropi smo dali prednostni poudarek zato, ker je solidarnost ravno v okviru socializma dobila ideološko radikalizacijo, kot bojno geslo in kot utopični cilj. Tako se je določneje pokazalo to, kar hočemo na njej poudariti – njena političnost.

Kakor smo rekli, je moderna Evropa bila – in je – tudi liberalna. In, kar je važno, tudi liberalni Evropi solidarnost ni bila tuja. Da je bilo to manj opazno, je zato, ker solidarnost ni bila del njene politične retorike. Liberalna Evropa je svojo politiko uveljavljala v jeziku, ki sicer ni bil popolnoma varen pred ideološkimi izstopanji, a ga je kontrolirala na eni strani precizija pravne tradicije, na drugi pa formalna disciplina nastajajočih humanističnih znanosti, predvsem zgodovine, sociologije in politologije.

Ena od prvin liberalne Evrope, ki bi ji lahko priznali solidarnostni značaj, je njena politika. Politika liberalne Evrope je demokracija in v demokraciji je nosilec suverenosti ljudstvo – torej vsak človek, ne glede na stan, rojstvo in premoženje. S tem, da je bil vsakemu človeku podeljen status državljana, je – spričo očitnih razlik med ljudmi, ki kar kličejo po kriteriju sprejemljivosti in nesprejemljivosti – bilo narejeno dejanje, ki mu ni mogoče jemati značaja prvinske človeške solidarnosti.

Druga prvina liberalne Evrope, ki tudi izhaja iz solidarnostnega impulza, pa je njena socialna politika, ki se je iz skromnih začetkov v nekaj sto letih razvila v mogočen sistem vsakovrstnega varstva tistih, ki se iz kakršnihkoli razlogov niso mogli enakovredno podrediti poglavitnemu načelu liberalne ideje: maksimalna investicija človekovih sil za maksimalno osvajanje bogastva.

Tudi za solidarnostna dejanja moderne države, politična in socialna, velja, da se ne glede na to, iz kakšnih nagibov so nastala, nujno formalizirajo v predpise in zakone, ki ne morejo delovati drugače kot po logiki aparata ali mehanizma. Ne moremo reči, da ta dejanja niso koristna, saj dosežejo, da družba funkcionira, da ne pade v nered in kaos. Toda njihova povnanjenost, njihova mehaničnost, njihova avtomatičnost jih postavlja v neko protislovje – hočejo biti človeška, a so hkrati daleč od človeškosti. S tem, da je solidarnost države postala izterljiva pravica državljanov, in s tem, da so državljani prek države in njenih ustanov zagotavljali solidarnost drugim državljanom, je bil pretrgan osnovni neposredni človeški tok med ljudmi. Z vsemi se je sedaj nekaj zgodilo, s tistimi, ki so imeli zakonito pravico, da dobivajo, in s tistimi, ki so imeli zakonito dolžnost, da dajejo: tisti, ki so dobivali, so polagoma pozabili, da so prejemniki, in tako pozabili na človeški odziv tistega, ki dobi; tisti, ki so dajali, pa so se polagoma navzeli zmotne zavesti, da so s tem, ko so izpolnili državljansko solidarnostno dolžnost, izpolnili tudi že človeško.

Solidarnostni mehanizem moderne države je izrinil mnogo starejši in mnogo finejši medčloveški regulativ – usmiljenje. Naj povemo še to, kar za našo temo ni bistveno, a je zanimivo. Čim bolj se je sistem dajanja in prejemanja formaliziral in tako izgubljal začetno naravnost, toliko bolj so se tudi ljudje začeli obnašati nenaravno: tisti, ki so dobivali, so kmalu terjali vedno več in vedno bolj arogantno – spomnimo se samo na šokantno zahtevnost ljudi ob naravnih nesrečah – tisti, ki jih je država obvezovala, da dajejo, pa so začeli dojemati državo, kot nekaj tujega in zgolj obvezujočega, ker se je naravni značaj solidarnostnega dejanja vse bolj izgubljal.

Po vsem, kar je bilo tu povedano, bi bilo sedaj mogoče reči, da je solidarnost – tista, ki se poteguje za strnjenost skupine, ki se je znašla v nevarnosti ali krizi, in tista, ki zadeva »razdedinjene tega sveta« – civilizacijska dobrina, a vodi po sebi in po svojih posledicah v odtujenost. To je zato, ker je solidarizirani svet ustvaril varljiv videz, da usmiljenje ni potrebno.

Usmiljenje ima, kot smo rekli uvodoma, nekaj skupnega s solidarnostjo – obema je skupna ideja reševanja drugega. Ko pa ta pojem nekoliko bolj premislimo, se pred nami odkrije nekaj svojevrstnega.

Usmiljenje je starodavna človekova stvar. V času, ko so ljudje brez dvoma bili solidarni drug z drugim, a še niso vedeli, kako bi temu rekli, so že imeli ime za usmiljenje. Ljudje krščanske poučenosti ob tej besedi takoj pomislimo na zgodbo o usmiljenem Samarijanu, ki govori o popotniku, ki so ga na poti iz Jeruzalema v Jeriho napadli razbojniki, ga pretepli, oplenili in v ranah pustili tam ležati. Ključni stavek se glasi: »Ko pa je neki popotni Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil.« Ker je to klasično mesto za to besedo nabito z energijami mnogih razumetij in mnogega samospraševanja ljudi, ki so zgodbo v stoletjih brali, predvsem pa poslušali, ni nerazumno, če pričakujemo, da nam bo prav na tem mestu kaj odkrila o sebi. Nekaj nam bi pokazalo že to, če bi uresničili domislek in zgodbo prebrali v drugi verziji: da bi na primer rekli, da je bil Samarijan z ubogim popotnikom solidaren, da mu je izkazal solidarnost. Ob tem bi bili nekoliko šokirani sami, ne samo zaradi ustaljene oblike, v kateri zgodbo poznamo, in jo tako, kot otroci sprejemajo pravljice, tudi mi sprejemamo samo v tej obliki, ampak tudi zato, ker bi bil sedaj pred nami neki čisto drug človek: ne bi bil to več »usmiljeni Samarijan«, ampak nekdo drug.

Usmiljenje, se zdi, nastane v človeku samodejno. Težko si predstavljamo, da bi si lahko rekli: Ta človek se nam bo smilil. Ta človek se nam mora smiliti. Čisto lahko pa si na primer pravimo: S tem in tem človekom moramo biti solidarni. Pri usmiljenju nima volja kaj opraviti. Človeku se kdo zasmili preprosto zato, ker je usmiljen. Usmiljenje prihaja iz človekove notranjosti, pravzaprav je z njo identično. Nekateri ljudje so pač usmiljeni. Čisto lahko, da nekoč niso bili taki, potem pa jih je kaj spremenilo: neki uvid, ki je sledil kakemu doživetju ali pa tudi ne, je šel skozi njihovo notranjost in jo naredil drugačno. Ta drugačnost je zdaj takšna, da je človek, ki jo nosi v sebi, usmiljen. Tu smo morda zadeli ob eno najbolj bistvenih reči, ki zadevajo usmiljenje: na njegov duhovni izvor. Kultura, ki je usmiljenju naklonjena in usmiljenje podpira, je v poudarjenem smislu duhovna kultura. / Ne razumna ali razumska, iz te lahko prihaja solidarnost. / Z duhovnostjo ni tako kot z razumom – ne moremo je poljubno in po potrebi aktivirati.

To, kar smo pravkar povedali, bi lahko izrazili tudi drugače. Z usmiljenjem je vedno povezano to, čemur pravimo videti, ali bolje, opaziti, zagledati. Da se v človeku vzbudi usmiljenje, mora najprej nekaj zagledati. V njem mora biti posebna duhovna inteligenca, ki vidi, opazi, zagleda, razume, ne karkoli, ampak človekovo stisko in človekovo bolečino. Tu bi se morda kdo oglasil in rekel, da je to, o čemer govorimo, zgolj etičnost. Mislimo, da je več: poudarjena inteligenca, ki človeku da, da zagleda koga v stiski in to stisko začuti. Ali pa jo more začutiti, ne da bi jo na neki način občutil kot svojo?

V drugi pesmi zbirke Rekviem ruske pesnice Ane Ahmatove se odigra prizor, ki v zgoščenem pesniškem jeziku govori natanko o tem: o duhovni inteligenci usmiljenja. Scena je naslednja: rumeni mesec stopi v kočo ob Donu, prešeren, vesel, »s klobukom postrani«. A tu je že nasprotje: Rumeni mesec zagleda senco:

Tu je žena bolna,

tu je žena sama.

Potem sledita še dva stiha, ki povesta, zakaj je žena bolna in sama:

V grobu mož, v ječi sin.

Molite zame.

Za nas, ki pesem beremo s posebej usmerjeno pozornostjo, je najvažnejša vrstica: Rumeni mesec zagleda senco. Senca je seveda le podoba, v resnici ni nobene sence, ampak pravo gorje: bolezen, osamljenost, nasilje, smrt. Potem še besede žene v zadnji zapuščenosti: Molite zame. A ko ta zadnji verz preberemo, že vemo, da je sedaj sredi te bede usmiljenje, da je nad to bedo že razlito usmiljenje. Za nas je seveda važno to, da usmiljenja ni zbudilo naštevanje gorja, ampak že njegova senca. Pesem govori o fini občutljivosti, s katero hodi po svetu usmiljenje.

Lepa misel za miren večer

Slika 31. Lepa misel za miren večer Mirko Kambič

Če nam je z zgornjo sliko uspelo povedati, s kakšnimi tankimi antenami so opremljeni ljudje, ki nosijo v sebi snov, ki je v stanju zatrepetati v usmiljenju, potem nas bo z naslednjo še bolj. Prizor, na katerega vas bomo opozorili, vsi prav dobro poznamo in nosi naslov Svatba v Kani galilejski. Nanjo sta bila povabljena tudi Jezus in Marija. Tu se je potem zgodila tista znana reč, spremenjenje vode v vino, a mi te zgodbe ne obnavljamo zaradi tega. Tam so bile namreč izgovorjene tudi neke besede, ki niso stale tako v središču, za nas pa, ki razmišljamo o usmiljenju, nenadoma dobijo pomen, za katerega začutimo, da ga moramo zelo dobro razumeti. Ko je svatba že nekaj časa tekla, je stopila Marija k Jezusu in rekla: Vina nimajo. Saj je mogoče, mar ne, da te besede slišimo stokrat, potem pa se nam nenadoma stoprvič zgodi, da v njih nekaj zagledamo: da so to najbolj rahločutne besede, kar smo jih prebrali v besedilih, ki jim pravijo literatura, ali pa so bile uporabljene v tisoč vsakdanjih ali manj vsakdanjih stavkih, ki smo jih mi izrekli drugim ali pa so jih drugi izrekli nam.

Da so nas te besede tako pritegnile, pride tudi od tega, da so bile izrečene v kontekstu povzdignjene zgodbe; in od tega, da so postavljene tako jasno in preprosto, da imamo občutek, da bodo tam stale za zmerom – tako nepremakljive se zdijo v svoji preprostosti; in od tega, da od njih prihaja neznan mir in gotovost in posvečenost.

Posebej pa nas ob njih obide misel, da je to stavek, ki bi lahko obstal izpisan nad vsakim razumetjem tuje nesreče, ki se zgodi na tem svetu: nad vsakim od brezštevilnih razumetij brezštevilnih stisk, v katerih se znajdejo ljudje. V tem stavku je izrečeno priznanje vsem tistim, ki hodijo okoli tako, da vidijo. Ne kakor v paketih, kot se baje pravi v nekem jeziku, ampak tako, da vidijo, opazijo, razumejo. Vina nimajo, je stavek, ki sta ga rodila razumetje in sočutje, dve besedi za eno stvar. In kadarkoli se ponovi – nikakor ne ravno v tej obliki – se zgodi ena od najlepših in največjih stvari, ki se lahko zgodi med ljudmi: razumetje in sočutje.

Krščanska kultura je dosegla to zavidljivo višino, da se za ta stavek ljudem ni treba vedno znova odločati, ampak je postal del življenja. Iz knjig pisatelja Ivana Tavčarja je znan izraz »uboga žival«. Tisti, ki poznamo govorico njegovih krajev, vemo, da ga ni naredil sam, ampak ga je prevzel od svojih ljudi. Nekoč je torej obstajala kultura – ali še? – ki je ljudi izučila v tako izostreno pozornost, da je človeku, ki se je mučil ali z otroki ali z dolgovi ali s strmo hribovsko njivo, rekel »uboga žival«: da so ga razumeli in se jim je zasmilil. Pravzaprav so s tem naredili še nekaj več. Če prav pomislimo, so mu s tem izrazom dali veliko priznanje.

Govorimo o usmiljenju. Seveda imamo pri tem svoj namen. Z usmiljenjem, ki smo ga identificirali kot avtentičen izraz človekove občutljivosti, bi radi izmerili občutljivost kulture v celoti. Merjenje seveda ni naš zadnji cilj. V resnici bi radi etablirali usmiljenje v njegovi prvobitni vrednosti. Pri tem smo morali opustiti nekaj stvari. Ene pa bi se le še radi dotaknili. Radi bi zavrnili neki pomislek.

Nekateri pravijo: Danes nihče noče, da bi se komu smilil. S tem hočejo reči, da je usmiljenje poniževalno. Mogoče mnogi res tako pravijo, a to delajo iz nevednosti, iz nadutosti modernega človeka na višku tehnološkega razvoja. Mi postavljamo nasprotno trditev: Človek usmiljenje zasluži. Usmiljenje človeka ne degradira, ampak ga ravno v njegovi nesreči in nemoči povzdigne v prvotnem dostojanstvu. Izkazano usmiljenje je priznanje človekove človeške vrednosti. Nesreča, ki se je ne dotakne nobeno usmiljenje, ostane zgolj poraz, dokončno samo poraz in zgolj prizadetost, od ničesar dotaknjena – factum brutum. Človeka ne poniža usmiljenje, ampak ravnodušnost –neusmiljenje.

Tudi ko bi se koncept socialne države obdržal in morda še izpopolnil; tudi ko bi solidarnost, ki jo državljani po državnih ustanovah zagotavljajo sodržavljanom, ohranila sedanji obseg in se morda še povečala; tudi ko bi vse to šlo po sreči, solidarnost ne bi izgubila inherentnega kulturnega deficita, o katerem smo govorili zgoraj. A tu je še neka dodatna reč. Država kot garant delovanja trga, ki je središčni instrument kapitalističnega gospodarstva, in država kot garant solidarnostne zaščite državljana sta v notranjem in trajnem nasprotju. Iz tega sledi, da ima solidarnost svoje meje. Kako je s to rečjo?

Avgusta leta 1980 je bil v Gdansku ustanovljen delavski sindikat Solidarnost, prvi demokratični sindikat v kaki komunistični državi. Eden njegovih duhovnih voditeljev je bil od začetka teolog in filozof Józef Tischner. Dve leti pozneje, leta 1982, je v Gradcu izšla njegova knjiga Etika solidarnosti s podnaslovom Načela novega upanja. V njej je Tischner razložil svoje poglede na vlogo solidarnosti v državi. Tischner je ekonomijo družbe v okviru države skušal razložiti na modelu razgovora. Postavkam, na katerih mora stati razgovor: da je to, kar kdo pravi, resnica; da to, kar kdo pravi, tudi misli; da človek govori zato, da bi ga razumeli –ustrezajo paralelne predpostavke v ekonomiji: da je to, kar se producira, za družbo koristno; da se producira in prodaja po razumni ceni in da je delo primerno plačano. Oba modela, razgovorni in ekonomski, sta utemeljena v spoznanju, da se moramo tako v razgovoru kot v ekonomiji, tudi če varamo, delati, da tega ne počnemo. Tischner postavlja oba modela na neki osnovni antropološki model, ki je prvotnejši. V temelju tega modela je zaupanje med ljudmi, ki je nenapisan medčloveški pakt. Kdor ta pakt prekrši, stori dejanje, ki zasluži ime izdaja.

Jozef Tischner je lani umrl in takrat se je, kot je navada ob smrti, o njem veliko pisalo. V dvajseti številki revije Transit je kanadski filozof Charles Taylor ocenil Tischnerjevo vlogo solidarnosti v državi. Njegova ocena je približno tale: Tischnerjeva moralna ekonomija je neuresničljiva, ker nasprotuje trgu. »Kapitalistična ekonomija temelji na neki molče sprejeti predpostavki, da razdeljevanje dela in dohodka sledi zakonom trga.« To je ena reč. Druga pa ni ekonomska, ampak politična. »Moderna družba je tudi demokratična. To pomeni, da je suveren ljudstvo, da pojem ljudstvo obsega vse ljudi, da so vsi člani skupnosti enaki in da zato ne sme biti diskriminacije.« V moderni državi součinkujeta torej dve ravnini: naravna zakonitost tržne produkcije in moralne zahteve naravnega prava. Ti dve ravnini delata s svojimi divergentnimi zahtevami globok rez v moderni kapitalistični družbi: tolčeta se kapitalistično in demokratično načelo. Kaj lahko torej solidarnost kot načelo demokracije naredi? Nič drugega kot to, da neki nujni naravi – kapitalističnemu gospodarstvu – postavi okvire in jo z njimi kroti. Mi živimo v globoki dilemi. Mi delamo z dvema nasprotujočima si osnutkoma družbenega življenja.«

Mislim, da zgornji shematični prikaz v celoti podpira našo trditev, da ima solidarnost poleg tega, da prihaja iz neke druge, nekrščanske duhovne kulture, v sebi tudi to, da ima svoje meje: da je omejena. Zdelo se nam je potrebno, da pridemo do tega spoznanja. Sedaj namreč lahko rečemo o usmiljenju nekaj, česar še nismo: Usmiljenje nima meja. Usmiljenje kot realizacija seveda ima meje, usmiljenje kot dejanje ima meje. Usmiljenje kot usmiljenje pa je stanje duha in nima meje: Ne more biti količina, ni ga mogoče meriti, ni ga mogoče omejevati. Usmiljenje, dajanje in prejemanje, se dogaja v prostoru svobode, ki temu, kar je v njem, daje možnost, da doseže polnost.

Na kakem mestu tega razmišljanja je bralec morda dobil vtis, da smo proti politični solidarnosti, ki jo zagotavlja moderna država. Mogoče je kdo dobil celo vtis, da se zavzemamo za predmoderno obliko reševanja socialnih problemov – za sámo prednovoveško državo. Če bi kdo domneval kaj takega, bi se seveda motil. Mi smo za državo, kakor se je izoblikovala v legitimnem razvoju civilizacije, z vsemi njenimi ustanovami. Politično reševanje socialnega vprašanja v okviru države je seveda lahko samo solidarnostno. Duh države je razum, govorica razuma so zakoni. Država ni tu zato, da bi se ji kdo smilil. Naj imajo dejanja države takšno ali drugačno pobudo, vedno jih vodi ena sama reč: ratio skupnosti, ki je država. Če državo pojmujemo kot skupnost državljanov, potem smemo reči, da je država zaradi države; da je smoter države država. V tem okviru je solidarnost legitimna, a se mora nujno zavedati svojih meja.

Tega razmišljanja smo se lotili iz skrbi za ravnotežje obstoječe kulture. To ravnotežje se nevarno nagiba in obstaja nevarnost, da se bo podrlo. Kaj pomeni ravnotežje v družbi? Ravnotežje v družbi pomeni navzočnost vseh prvin človeka, preslikanih v prostor skupnosti. Stopnja pripuščenosti ali priznanosti človekovih prvin v prostoru skupnosti določa kulturo kakega časa. Sedanja kultura ni v ravnotežju, ker se duhovne prvine človeka v njenem prostoru ne čutijo več legitimne. To smo hoteli dokazati z razpravljanjem o pojmu usmiljenja.

V nekem smislu velja gornja analiza tudi za krščansko kulturo. Nismo delali nobenih statističnih pregledov, a se ne moremo znebiti vtisa, da tudi tu že nekaj let udarja ob naša ušesa predvsem beseda solidarnost. Razumljivo je, da tečejo sodobna krščanska besedila, ki iščejo družbene rešitve, v kodu te besede. Toda zakaj se tako malo naredi, da bi se obnovila starodavna in izvorna krščanska kultura usmiljenja: kot duhovni pendant h krščanskim solidarnostnim dejavnostim, ki tekmujejo s solidarnostnimi dejanji liberalne države. V pastoralnih besedilih zadnjih desetih ali dvajsetih let zelo redko slišimo besedo usmiljenje, kar seveda ne pomeni, da je sploh ni. To se nam zdi nekoliko čudno, saj je usmiljenje, če nekoliko pomislimo, reševanje človeka: z usmiljenjem rešujemo človeka v njegovem dostojanstvu. Ali se to ne sliši kot daljni daljni odmev nekega presežnega dogajanja? Kot nekaj podobnega, kot nekaj kakor, kot neko posnemanje? Posnemanje Odrešenja.

A ostanimo v svetu kulture. Ali nismo v uvodu rekli, da gre za njeno občutljivost? Kako to, da se njene antene ne zatresejo ob umoru dvanajst tisoč vojakov mlade slovenske vojske? To je zato, ker živimo zunaj. Na obodu. To je zato, ker vsa kultura živi zunaj. Na obodu. To je zato, ker je tam, od koder prihajata razumetje in usmiljenje, praznina. Ali to pomeni, da je ta kultura tudi že mrtva? Ali je res tako, da je vse, kar še zmore, samo še prazna igra, zunaj človekove in družbene resničnosti?

4.4. Gospod, ti veš

Avtor: Vladimir Kos

Ugasnila je bela luč z oltarja,
umrle svete pesmi so orglarja,
svetišča stene zdrknile so v tla.
Srce je kakor mirno, mirno morje,
oblakov sence šle so za obzorje,
odkar je vanj pogreznjen Bog neba.
Gospod, Ti veš! Ljubezni si želimo,
neskončne, da se vanjo potopimo,
ustvaril si nas zase, sreče Bog!

5. Slovenske teme – pomlad 2002

5.1. Vojaški status slovenskega protikomunističnega odpora

Avtor: Anton Drobnič

5.1.1.

Idejni in politični nasledniki nosilcev propadlega komunističnega totalitarnega sistema, ki so ga začeli z množičnimi poboji Slovencev med drugo svetovno vojno in po njej, si sedaj na vso moč prizadevajo, da bi žrtvam teh zločinov vzeli še zadnje človeško dostojanstvo in jih tudi po smrti ločevali od drugih mrtvih. Zato že dve leti počnejo vse, da bi preprečili sprejem takšnega zakona o vojnih grobiščih, ki bi vsaj mrtvim priznal ustavno pravico do človeškega dostojanstva in enakosti pred zakonom. Svojo čast hočejo doseči s poniževanjem drugih.

Njihov zadnji poskus je trditev, da borci proti komunističnemu revolucionarnemu nasilju v Sloveniji med zadnjo svetovno vojno, niso bili vojaki in zato padlim ali umorjenim ne pripada vojaško pokopališče, kot ga priznavajo vsem drugim vojakom vključno s tujimi okupatorji.

Že spomladi leta 1990 je prof. dr. Ljubo Bavcon v pogovoru o povojnih pobojih zagovarjal stališče, da pobojev ni bilo, bile so samo »justifikacije«, izvršitev sodb, ki jih je izdajalcem ustno izreklo ljudstvo. Na ugovor, da leta 1945 ustne sodbe niso bile dopustne niti po revolucionarnih partizanskih predpisih, je dodal, da pobiti protirevolucijski borci niso bili vojni ujetniki, ampak samo civilni zaporniki. Čeprav so morda bili umorjeni protipravno, to ni bil vojni zločin zoper vojne ujetnike, katerega pregon ne zastara, ampak navaden zločin zoper civilne zapornike, katerega kazenski pregon je že zastaral. Stališče o civilnih jetnikih je zagovarjal z določbo konvencije o vojnih ujetnikih, ki pravi, da status vojnega ujetnika preneha, ko so ujetniki vrnjeni v domovino. Ko so bili konec maja 1945 slovenski vojaki iz Vetrinja izročeni partizanom in vrnjeni v domovino, naj bi prenehali biti vojni ujetniki. Seveda bi to držalo samo v primeru, če bi slovenski vojaki na Koroškem leta 1945 pri angleški armadi sploh bili vojni ujetniki in zlasti, če bi se v domovino vrnili prostovoljno. Kot vemo, ni bilo tako. Slovenski protikomunistični vojaki so vojni ujetniki postali šele, ko so proti svoji volji prišli pod oblast svojega edinega sovražnika – slovenskih partizanov.

Zadnje mesece – po odprtju grobišča v Slovenski Bistrici – podoben pravni pogled ponovno pogrevajo na državnem tožilstvu, češ da slovenski domobranci niso bili del nemškega Wermachta, t. j. redne nemške vojske, ampak del nemške SS-policije. Tako jih je decembra 2001 »poučil« dr. Anton Bebler z dodatkom, da policisti niso vojaki, ampak civilne osebe. Takšno stališče je očitno tudi podlaga določbi 4. člena predlaganega zakona o vojnih grobiščih, ki žrtvam povojnih pobojev ne priznava vojaških grobišč, ampak samo civilna grobišča.

Očiten namen zagovornikov teh stališč je preprečiti sodne postopke zoper morilce, češ da je kazenski pregon za poboje civilnih oseb že zastaral in zato ni več dopusten. Povojni poboji civilnih oseb res niso vojni zločin, so pa nedvomno zločin zoper človečnost po pravilih mednarodnega kazenskega prava, katerega kazenski pregon prav tako ne zastara (116. člen KZ RS). Z zanikanjem statusa vojnih ujetnikov zato ni mogoče preprečiti kazenskega pregona krivcev za povojne poboje. Njihovo dejanje ni zastaralo, ne glede na to, ali so pobili vojne ujetnike ali samo civilne osebe.

Kazenski pregon komunističnih zločinov v času komunističnega totalitarnega sistema sploh ni bil možen. Zaradi nepremagljivih ovir v tistem obdobju zastaralni rok ni mogel teči niti za tiste zločine komunistov, katerih pregon po zakonu lahko zastara. Teči je lahko začel šele 26. junija 1991, ko smo izstopili iz komunistične države. Zato noben umor, ki so ga zakrivili komunistični oblastniki, še ni zastaral.

Ne glede na to, je treba povedati, da stališče o po vojni pobitih civilnih jetnikih pravno ni utemeljeno. Velika večina pobitih Slovencev iz taborišč v Kranju, v Šentvidu nad Ljubljano, v Teharjah itd. so bili vojni ujetniki. Enako velja za pobite borce protirevolucijskih formacij v jeseni 1943 na Turjaku, v Velikih Laščah, v Jelendolu, v Mozlju, na Travni gori itd.

Vaške straže so bile po določbah haaških konvencij domača varnostna enota, torej ne italijanska ali okupatorska, ampak domača, slovenska, sestavljena iz pripadnikov, ki so spadali pod suverenost Kraljevine Jugoslavije. Niso bili policijska enota, ampak prostovoljna milica, pomožna vojska, kot kaže že njihovo uradno poimenovanje – Prostovoljna protikomunistična milica (MVAC). Pripadniki raznih milic in prostovoljnih enot, ki pridejo pod sovražno oblast, imajo po določbah 4. člena Ženevske konvencije o ravnanju z vojnimi ujetniki iz leta 1949 status vojnih ujetnikov pod pogojem, da milice ali prostovoljne enote izpolnjujejo naslednje pogoje:

  • da jih vodi oseba, ki je za svoje podrejene odgovorna,
  • da imajo določen razpoznavni znak, ki je od daleč viden,
  • da odkrito nosijo orožje,
  • da pri vodenju svojih operacij upoštevajo vojaške zakone in običaje.
Domobranska vojska je redno izobraževala vodstveni kader

Slika 32. Domobranska vojska je redno izobraževala vodstveni kader

Vse te pogoje so vaške straže izpolnjevale. Umor pred 8. septembrom 1943 zajetih vaških stražarjev je bil zato umor vojnih ujetnikov in vojni zločin zoper vojne ujetnike.

Po kapitulaciji Italije so vaški stražarji prenehali biti domača varnostna formacija, saj italijanskega okupatorja ni bilo več. Pravno so postali borci Slovenske narodne vojske, vojaške formacije Slovenske zaveze, ki je bila del Jugoslovanske vojske v domovini. Poboji nasprotnikov revolucije jeseni 1943 so zato umori vojnih ujetnikov in vojni zločin.

Slovenski domobranci so bili po haaških konvencijah prav tako domača, torej slovenska varnostna formacija in ne nemška. Niso bili niti del nemškega Wermachta niti del nemške policije. Spadali so pod suverenost Kraljevine Jugoslavije in poveljevali so jim domači vojaški oficirji, ki so prisegli jugoslovanskemu kralju. Nikoli niso prisegli nobene zvestobe Hitlerju ali Nemčiji. Zvestobo in pokorščino so prisegli samo svojim nadrejenim slovenskim oficirjem in svoji slovenski domovini.

Slovenski domobranci so bili podobno kot vaški stražarji prostovoljna milica, pomožna vojaška formacija. Njihov vojaški položaj kaže njihovo ime – Slovensko domobranstvo, kar pomeni obramba slovenske domovine. Vojaško so bili nekaj podobnega kot nekoč avstrijski domobranski polki ali kasneje naša Teritorialna obramba. Njihova organizacija in oborožitev je bila vojaška, poveljevali so jim vojaški oficirji in pri svojih akcijah so spoštovali vojaške zakone in običaje. Bojevali so se v državljanski vojni proti vojaško organiziranemu in vodenemu sovražniku. V vseh pogledih so torej bili vojaki in ne policisti, kot ujetniki pod sovražno oblastjo so zato bili vojni ujetniki.

Naj samo pripomnim, da so po haaških predpisih o vojskovanju za vojake šteti tudi policisti, ki organizirano sodelujejo v oboroženih vojaških spopadih, t. j. v oboroženih bojih z vojaškim sovražnikom. Slovenski vaški stražarji in še posebno domobranci so med državljansko vojno nedvomno vodili vojaške boje z vojaškim sovražnikom. Zato so v sovražnem ujetništvu v vsakem primeru bili vojni ujetniki.

Posebno pozornost je treba posvetiti stanju ob koncu druge svetovne vojne. Dne 21. februarja 1945 je ilegalni Narodni odbor za Slovenijo ustanovil Slovensko narodno vojsko, v katero so se tajno vključile vse slovenske protirevolucijske formacije. Na seji slovenskega parlamenta v Ljubljani dne 3. maja 1945 je bila razglašena ustanovitev Narodne države Slovenije, Slovenska narodna vojska pa je bila razglašena za vojsko slovenske države.

Slovensko domobranstvo je torej prenehalo obstajati dne 3. maja 1945, ko je tudi javno in legalno prestopilo v Slovensko narodno vojsko (SNV), ki je bila redna vojska Narodne države Slovenije. SNV ni imela nobene povezave z okupatorjem in je tudi ni več vezala nekdanja domobranska prisega. Na Koroško se torej niso umaknili slovenski domobranci, ampak vojaki SNV. Tudi angleška armada na Koroškem v svojih dokumentih teh vojakov ni imela za domobrance, ampak jih je imenovala SNV oz. Slovenian national army. Tudi jih ni imela za ujetnike, saj se SNV nikoli ni bojevala proti njim.

Vojaki SNV so ujetniki postali, ko so prišli pod oblast svojih sovražnikov – komunistične Jugoslovanske armade in njenih enot KNOJA in OZNE, v kar so se spremenile dotedanje partizanske vojaške enote. Kot vojaki SNV so postali vojni ujetniki, njihov poboj je bil po zunanjih znakih vojni zločin zoper vojne ujetnike, po namenu morilcev pa genocid.

Mihajlovičevi »četniki« so bili redna vojska legalne jugoslovanske vlade v begunstvu, torej Jugoslovanska vojska v domovini. Ob koncu vojne so 3. maja 1945 tudi postali legalni del SNV. Umor zajetih »četnikov« med vojno in po vojni je bil zato umor vojnih ujetnikov.

Odrekanje vojaškega statusa med vojno in po vojni pobitim borcem proti komunistični revoluciji je zato zanikanje očitnih zgodovinskih dejstev in pravno sprenevedanje. Pripomniti velja še nekaj o spornosti statusa vojnih ujetnikov. Po ženevski konvenciji je za primer spora o statusu vojnega ujetnika določeno, da je treba ujetnika šteti za vojnega ujetnika, dokler pristojno sodišče ne odloči drugače. O borcih slovenskega protikomunističnega odpora doslej pristojno sodišče ni odločilo drugače. Zato pravno veljajo za vojne ujetnike, njihov množični umor pa za poboj vojnih ujetnikov, četudi kdo meni drugače. Zato jim je treba priznati vojaška grobišča in vse časti, ki gredo vojakom, padlim za domovino.

5.2. Manipulacija ali volitve predsednika države

Avtor: Blaža Cedilnik

5.2.1.

Ali ni škoda, da Kučan ne more več kandidirati. Letos bi prihranili živcev, da se ne da povedati. In denarja. Prav trapasto je, da se ne zbere tistih njegovih dvesto prijateljev, zlahka zberejo milijon podpisov, saj bi se ljudje drenjali pred upravnimi enotami, bivakirali tam celo noč, da bi lahko dahnili svoj da naj-naj-naj-naj-predsedniku države. Potem ne bi bilo treba niti referenduma za topogledno spremembo ustave niti volitev. In vsi bi bili srečni. In vsi bi šli na morje. Zakaj, za hudiča, nihče tega ne predlaga. Saj bi sama, ampak bi vsi mislili, bili prepričani, da se norčujem. Toliko me pa že poznajo.

V eni od kopij enega najbolj znanih in najbolj obiskanih filmov vseh časov z naslovom V vrtincu, so si privoščili zelo potuhnjen reklamni trik, pravzaprav poizkus reklamnega trika z omenjeno lastnostjo. Na eni od sličic je bil napis: Are you hungry? (Si lačen?) Nekaj sličic naprej pa je spet samo na eni sličici pisalo: Eat popcorn! (Jej pokovko!) Ker je bil napis samo na eni sličici, ga človek seveda ni opazil, kajti ločljivost človeškega očesa je nekje med deset in šestnajst sličic na sekundo, pri filmu pa se pred očesom zvrsti več sličic, da se zlijejo v mehek, gladek prehod, gib. Se je pa zgodilo nekaj drugega: vse skupaj je človeku nekako zlezlo v podzavest in prodaja pokovke je pošteno narasla. Ko so stvar odkrili (Pozabila sem, kako se je to zgodilo. Najbrž je kdo kaj izčvekal.), je bila kar precejšnja afera in sličice so morali takoj izrezati in takšno vrsto reklame so strogo prepovedali.

Gotovo se sprašujete, kaj mi je, da obremenjujem svoj spomin s takšnimi prastarimi zgodbami in jih potem vlačim na dan, namesto da bi jih že zdavnaj lepo pozabila in se ukvarjala s čim bolj pametnim. Resnica je malo drugačna. Ta in podobne zgodbe so že zdavnaj poniknile v najgloblje predele mojega spomina in mi tudi slučajno ne bi prišle na misel, če ne bi nekdo ali nekaj pritisnil na ta pravi gumbek, ki iz mojega spomina takoj izbrska nekakšen déjà vu ali nekakšno povezavo ali podobnost, kar je sicer nujno potrebna veščina pri reševanju matematičnih problemov.

Kaj se je torej zgodilo tokrat? Poslušam, gledam televizijsko oddajo Pod preprogo, katere gost je bila Vika, pardon, Viktorija Potočnik. Kot smo že zdavnaj ugotovili, zdaj smo pa že kar navajeni, ta oddaja ni namenjena odkrivanju tistega, kar bi nekateri radi pometli in skrili pod preprogo. Daleč od tega. Pravzaprav ravno nasprotno. Da ne bom krivična, se bom omejila samo na tiste oddaje, ki sem jih sama gledala od začetka do konca. Pri omenjenih oddajah je šlo bolj, ne, šlo je samo za prekrivanje vsega, da ja ne bi kdo kaj opazil, posumil, pomislil, da kaj takega obstaja, s prekrasno perzijsko preprogo. Da bi navzven vse skupaj izgledalo še lepše, boljše, … da bi si človek, ki nastopa v oddaji, pridobil še več simpatij, še več veljave, da bi še več štel v naši družbi, kot bi rekel Slavko Gaber, bivši minister in eden od najpomembnejših stebrov LDS.

V omenjeni oddaji oziroma pogovoru je bilo vse krasno in nasmejano in prisrčno, da sem dobila kar kurjo polt in mravljince v hrbtenici. Med vsem tem leporečjem in hvalisanjem pa so bili, čisto na kratko, tako, mimogrede omenjeni (lahko bi rekli tudi: zahrbtni, potuhnjeni) namigi o predhodnih županih, ki niso nič naredili, za seboj niso pustili nobenih arhivov, prazne omare; skratka, skrajni čas je že bil, da je prišla na to mesto in postorila, kar se je dalo v tako kratkem času, še več bo pa seveda postorila v nadaljevanju, če ji bodo Ljubljančani in Ljubljančanke namenili še en mandat. Vse skupaj je bila seveda skrbno pripravljena manipulacija, kajti ljudstvo ima očitno kratek spomin in še krajšo pamet.

Sicer je pa med drugim povedala tudi, da se je za nekaj časa umaknila iz politike. Kam? Ni povedala. Še vsak, kdor se je v zadnjem času »umaknil« iz politike, se je očitno le zato, da je napravil nekaj korakov nazaj in imel tako daljši zalet na precej višjo pozicijo od dotedanje. Po moje je šel eden na kakšen tečaj retorike ali lepega vedenja ali obnašanja pred kamero, drugi na plastično operacijo, tretji na kakšno pozicijo, ki mu je dala ali povečala priljubljenost, četrti pa zato, da se je pokazalo, kako nenadomestljiv je in so ga potem na kolenih prosili, naj se vrne nazaj, npr. Gregor Golobič. Za Viktorijo sem še vedno mnenja, da so jo pripravljali na pohod na vrh, kajti takrat, ko se je »umaknila« iz politike, je bila njena priljubljenost med ljudmi na ničli ali pa celo niže (Saj ste brali mojo štorijo na to temo, kajne?).

Seveda se pa postavi vprašanje, kaj oziroma kje je ta vrh. Na to vprašanje nam je v istem slogu, tako mimogrede, odgovorila Vesna Godina v svojem intervjuju. Voditelj je pleteničil vse mogoče. Kučan ne more več kandidirati. Postavlja se veliko vprašanje, kdo ga bo nasledil. Pravijo, da bi bila morda lahko ženska. Ali vidite kakšno žensko, ki bi bila lahko predsednica države, sledi vprašanje. Intervjuvanka pogleda v zrak, napeto premišljuje. »Ne, ne vidim je. Ta trenutek je ne vidim. Ne. Ne.« Barbara Brezigar je kljub visokim kvalifikacijam čisti zrak. Nanjo ne pomisli. Nje sploh ni. Niti omembe ni vredna. Kljub brezmadežni preteklosti. Kajti spajdašila se je z nepravimi ljudmi, z ljudmi neustrezne barve. Ugledni pisatelj Drago Jančar je v pogovoru z Večerovim novinarjem na vprašamje, zakaj je podprl kandidaturo Barbare Brezigar, dejal: » … se mi zdi sposobna, politično odprta osebnost in v pravnih stvareh tudi odlična strokovnjakinja.« »Ta kislica nima pojma, za kaj gre v politiki«, je nekdo zapisal na internetu. Godina pa nadaljuje: »Ne vidim je. Ja. Pravzaprav ja. Vika bi lahko bila, če bi imela pravo podporo stranke. Ampak trenutno je nima.« Tako, mimogrede, na hitro je bilo to izrečeno. Da si komaj opazil. Ali pa sploh nisi. Vsaj zavestno ne. Pač pa se ti je vsadilo nekam v podzavest. Edina stvar iz celega intervjuja. Vika se ti je celo zasmilila, ker nima prave podpore v stranki, saj zadnjič ni bila izvoljena za podpredsednico stranke. Sicer pa je Godina govorila hitro, obračala besede, obračala misli. Kdor ni posebno pozorno poslušal, je samo ugotovil, da ji jezik teče kot namazan. Na koncu sem dobila občutek, da je bil ves pogovor namenjen samo temu, da kot visoka strokovnjakinja, kolumnistka One brez dlake na jeziku, ženska, ki je vedno v sporu z oblastniki (po lastnih besedah), začne nekakšno proceduro inavguracije Vike Potočnik za predsednico države. Mislim, da ne še zdaj. Čez pet let. Do takrat bo lepo dva mandata odsedela na ljubljanskem županstvu, medtem »zrihtala« Ljubljano, da bo taka kot se šika, saj, kot sama pravi, brez Prleka ne gre. Medtem jo bomo videvali na televiziji, če ne vsak dan, pa vsaj vsak drugi dan. In opazovali njene uspehe, njeno borbo za dobrobit Ljubljančanov in Ljubljančank. Kaj vse je že naredila. Česar ni nihče pred njo. In vsi jo bomo poznali. »Volila bom Kučana, saj drugih sploh ne poznam«, je rekla neka frizerka pred prejšnjimi volitvami. »Volila bom Viko, saj drugih sploh ne poznam«, bo rekla ista frizerka takrat, ko bo to aktualno. In dejansko bo to tako. Druge kandidate bodo ljudje poznali samo iz televizijskih predstavitev, njo pa iz neštevilnih omemb v televizijskih dnevnikih in drugih oddajah, včasih samo mimogrede, drugič spet v kakšnem posebnem prispevku. Da se nam vsede vsaj v možgane, če že ne v srce.

Drugi dom večine Slovencev

Slika 33. Drugi dom večine Slovencev Simon Dan

Predsednik države mora imeti karizmo. In, kot pravi Godina, Vika jo ima. Vrag si ga vedi, kaj je to karizma v zvezi s predsednikom slovenske države. Vsekakor je to nekaj v zvezi z njegovo barvo. S tem v zvezi je tudi priljubljenost pri medijih. Torej je precej jasno, kdo ima to karizmo in kdo ne in kdo je tisti, ki odredi, priredi, prisodi nekomu karizmo in drugemu ne.

Ampak seveda, svojega kandidata za to rundo že imajo. Čeprav vsi vemo, kdo je to, ga še nočejo ali ne morejo ›dati na svetlo‹. To bodo storili ravno o pravem času. Vse bo natempirano na pravi trenutek, za volitve, za olimpijske igre, za prvo mesto, se pravi zlato medaljo, kot pri Janici Kostelić, ko je oče splaniral treninge menda za dvanajst let vnaprej za te kolajne.

Najbrž bo to Drnovšek. V skoraj desetih letih hvale in zgodbe o uspehu, si je dodobra utrdil pozicijo najboljšega, najbolj sposobnega in umirjenega politika, seveda s karizmo kot conditio sine qua non. Če bo Bog dal. Če pa ne, je pa tu prej omenjena rezervna varianta, ki nam lepo počasi leze v srce, kar je dobro tako za županske kot tudi za predsedniške volitve.

Tako se namreč dela. Planira na dolgi rok. Planira zelo natančno in ves čas spremlja dogajanje, dejstva, okoliščine in plan prilagaja vsemu temu. Včasih sicer kaj sfali, ampak če imaš vsaj dve železi v ognju, ni hudič, da ne bi eno bilo tisto pravo. In če ga ob pravem času, seveda po omenjenem skrbnem planu, privlečeš na dan, nikakor ne more sfaliti. Pri tem pa mi, navadni Slovenci, nimamo niti pojma, koga nam že nekaj let lepo, nežno, rahlo, z občutkom, vsajajo v podzavest. Ko bo napočil pravi trenutek, bomo vedeli. In vzljubili bomo Velikega Brata. In srce nam bo trepetalo do trenutka, ko bodo s teleekranov zdrdrali, da je dobil 63,72 % glasov. Takrat bomo zajokali od sreče.

5.3. Za Evropo na slovenskih tleh

Avtor: Jože Hubad

5.3.1.

Del besedila, ki ga zaradi izredne aktualnosti tu objavljamo v celoti, je avtor prebral v diskusijskem delu kongresa Nove Slovenije lani novembra v Rogaški Slatini.

5.3.2.

Vsi vemo, kaj v naši domovini pomeni tranzicija. Zato se strinjam z avtorjem predloga, ki upravičeno ugotavlja, da je slovenska tranzicija nezadostna. V nekaterih pogledih napreduje prepočasi, v drugih se zaustavlja, v tretjih pa se še niti načela ni. Zato naše domovine še zdaleč ne moremo imenovati demokratično, pravno državo.

Zaviranje tranzicije pri nas pa ni slučajno. Zavira jo komunistično nasledstvo, to pa iz preprostega razloga: dosledno uresničena tranzicija bi pomenila konec njihove oblasti in privilegijev, ki jih kot manjšina na oblasti uživajo že mnoga desetletja na račun Slovencev in Slovenk.

Tu pa si moramo postaviti vprašanje: Kaj ali kdo pa jim tako početje omogoča? Odgovor se glasi: To so Slovenci in Slovenke iz prav te velike večine slovenskega naroda, na katere račun živi komunistična manjšina.

Sedaj pa smo pred še težjim vprašanjem: Kateri so razlogi za tako nerazumljivo, absurdno početje teh Slovencev in Slovenk?

Eden glavnih razlogov je brez dvoma odsotnost političnosti v našem ljudstvu. Desetletja mu je bilo prepovedano misliti o vsem in politično sodelovati pri vsem, kar dolgoročno in kratkoročno odloča o njegovem življenju. Prav možnost, da po lastni presoji sooblikujemo življenjske razmere je, v razliko od totalitarizma, dar demokracije in obenem pogoj za njen obstoj in delovanje.

Ta možnost je za povojne slovenske generacije nekaj novega. S tem novim nekateri ne vedo, kaj početi, drugi pa te možnosti ne uporabljajo, ker jim še zmeraj v kosteh tiči strah. Ta strah pa ni toliko ostanek desetletja trajajočega ustrahovanja; to je nov strah, ki prevzema ljudi, ko še vedno vidijo na oblasti tiste stare obraze, ki so, da bi obdržali svojo absolutno oblast nad državljani, skozi desetletja izvajali vsakodnevno nasilje.

Poglavitni razlog pa je, da se te generacije ne zavedajo ali da se premalo zavedajo odlične slovenske nacionalne in kulturne istovetnosti (identitete). To je vsota izkušenj, samospoznavanja in smernic za ravnanje, ki so nastale v stoletjih prizadevanja za boljše življenje. Ta istovetnost nam daje samozavest, omogoča pogumen nastop in hkrati deluje kot dragocen kompas, vliva nam zaupanje v samega sebe in spodbuja vztrajnost. V našem ravnanju in stališčih v skladu s temi izkušnjami in sledeč našemu notranjemu kompasu se zrcali naša istovetnost. Človek s tako oporo in takim notranjim kompasom bo zanesljivo znal braniti svoje dosežke in se bo uspešno spoprijel z izzivi bodočnosti.

O tem glasno priča naša zgodovina: Opirajoč se na svojo istovetnost in sledeč svojemu notranjemu kompasu, smo se Slovenci v dobi najhujše ogroženosti, ki jo je pomenil komunistični atentat na slovenstvo v dobi okupacije med drugo svetovno vojno, temu atentatu, lažno imenovanemu NOB, odločno uprli. Ta t. i. NOB je bil poskus takratne Sovjetske zveze, da bi z revolucionarnim nasiljem v nas uničila slovensko istovetnost, spremenila Slovence najprej v amorfno maso, slovensko ozemlje priključila sovjetskemu imperiju, iz izkoreninjenega Slovenca pa napravila »novega človeka«. (Berimo v knjigi dr. Franceta Bučarja, ki je izšla v Ljubljani leta 1988 pod naslovom Usodne odločitve, str. 116. Kar nam Bučar piše na tem mestu, je najkasneje do konca leta 1942 vedel slovenski kmet, delavec, meščan, študent, dijak).

V diametralnem nasprotju s ciljem Sovjetske zveze pa je bil cilj boja slovenskega domobranstva, izražen v vsej javnosti in pred oltarjem: svobodna Slovenija v svobodni Evropi.

Dragi navzoči, namen in cilj boja slovenske narodne vojske v državljanski vojni je bila natančno taka Slovenija, kakršno bi Slovenci danes radi uresničili.

S tem pa smo pri naši zavirani, kruljavi tranziciji. Razloge komunističnega nasledstva za to zaviranje poznamo. V naslednjem pa si oglejmo njihov postopek: Kakor so komunisti prek trupel vojakov vaških straž in pobite slovenske narodne vojske nametali metre debele plasti skal ali strupenih industrijskih odpadkov, tako so nametali prek njihovega moralnega obličja metre debelo plast laži in klevet, tako najostudnejših kakor najabsurdnejših. Prav isto počne njihovo nasledstvo – prefinjeno – tudi danes in predobro ve, zakaj.

Z najabsurdnejšimi lažmi o morali in slovenskem domoljubju vojakov in civilistov, skušajo oblatiti in onesposobiti tisti dragoceni slovenski kompas, ki je bil v njih in ki jih je vodil v boj proti t. i. NOB-ju. S temi poskusi uničevanja naše najdragocenejše nacionalne imovine se komunisti in njihovo nasledstvo nadejajo preprečiti, da bi ta isti slovenski kompas danes postal tudi naše vodilo in naš vir pogumnega nastopa.

V tako razredčen ali izpraznjen duhovni prostor v nas pa skušajo vriniti svoje surogate. V dobi zmagovite revolucije so nam nasilno obešali okrog vratu kos rdeče lepenke z napisom homo socialisticus. Po svetovnem bankrotu komunizma, ko bi naša rdeča lepenka pričala o tem bankrotu in ne o naši istovetnosti, pa nam nasledstvo revolucionarjev zamolčuje dejstva o stalinistični revoluciji v naši državljanski vojni in nam skuša vsiliti neki nov surogat narodne identitete. To naj bi bil domoljubni NOB, ki naj bi veljal nacionalni osvoboditvi in naj bi bil potemtakem osnova današnje državnosti. Mi ta surogat najodločneje odklanjamo, ker je lažen, ker povzroča zmedo v naših poskusih, da bi spet našli svojo resnično slovensko identiteto, in ker ruši proces tako potrebnega nacionalnega preroda.

Kljub temu pa sile komunistične kontinuitete niso čisto brez uspeha. Stanje pri nas , 12 let po bankrotu komunizma, moram opisati takole:

Politično smo nezreli in ne zavedamo se pomena delovanja demokracije in možnosti, ki nam jih ta daje. Resnične slovenske identitete v zavesti premnogih Slovencev ali ni ali pa je zmedena oz. okrnjena od lažnih surogatov. Pri takem duhovnem stanju ima propaganda v medijih, ki so pri nas še vedno v rokah komunističnega nasledstva, lahek posel in rezultat je, da to obstaja na oblasti. Tako stanje pomeni za naš narod veliko nevarnost. Na takih slovenskih tleh ne bomo ustvarili Evrope. In dokler tega ne bomo spremenili, se združeni Evropi ne moremo in ne smemo pridružiti.

Če pa hočemo Slovenci v združeno Evropo – in to moramo, ker se ne moremo iti neke titovske neuvrščenosti – moramo najprej na svojih tleh dosledno in brez oklevanja izpeljati tranzicijo do popolnosti. Edino na takih temeljih bo zaživela svobodna, demokratična Slovenija – in Evropa.

Tranzicije pa ne bomo izpeljali, če si ne bomo prej prisvojili izkaznice o odlični slovenski istovetnosti, ki so nam jo dali borci proti t. i. NOB-ju v naši državljanski vojni, pa nam jo je stalinistična revolucija iztrgala. V svoj duh in v svoja srca moramo vgraditi dragoceni, preizkušeni slovenski kompas, izročilo naših prednikov. Le tako se bomo boju slovenske narodne vojske, ki je bil maja 1945 po politični volji zaveznikov tik pred ciljem ustavljen, v kontinuiteti priključili in ga vodili do zmage, to pot s političnim orožjem. To je naša naloga, to je naša dolžnost, zato pa naj živi Nova Slovenija.

6. Zgodovini na rob

6.1. Ali umik ali nadaljevanje boja

Avtor: Janez Grum

6.1.1.

Čeprav se Zaveza izogiblje polemikam, smo prispevek profesorja Gruma iz ZDA vseeno objavili. Deloma tudi zato, ker nam daje priložnost, da povemo neko misel, ki je že dolgo med nami. Če je kdo kdajkoli mislil, da bi se domobranci – v povezavi z drugimi slovenskimi in jugoslovanskimi protikomunisti – lahko zbrali za uspešno obrambo v kateri od alpskih dolin, je to bila zgolj nezrela iluzija. Kar bi Britanci, ko bi izvedeli za našo agonijo, naredili, bi bilo to, da bi komunistom poslali boljše orožje. Toda Ivan Korošec je nemara mislil na nekaj drugega in tu ga v celoti podpiramo. Domobransko vodstvo v Vetrinju morda res ni moglo odločilno spremeniti položaja, gotovo pa je res, da ni storilo vsega, kar je bilo v njegovi moči. Ko je general Krener v Celovcu izvedel, kaj se pripravlja, bi moral ne glede na karkoli dvigniti splošen alarm. Saj je vendar vedel, za kaj gre. Pa že prej! Kako to, da za spremstvo vlakov z ranjenci ni bil poslan najelitnejši domobranski bataljon? Kako to, da domobranska bojna skupina v Novem mestu ni bila ažurno seznanjena s položajem? In tako dalje. Kako to, da je bila domobranska obveščevalna služba v Vetrinju tako neučinkovita? A ko postavljamo ta vprašanja – sedaj po šestdesetih letih – pomislimo tudi, da je bilo naravno, da je domobransko politično in vojaško vodstvo zaupalo Britancem. Kako pa naj bi vedelo, da so tako pokvarjeni? A so bili in ne bomo tega pozabili!

Vprašanja pa je treba postavljati, tudi zato, ker se danes – mutatis mutandis – dogaja nekaj podobnega. Kar poglejte okoli sebe in boste videli, koliko je neprisebnosti. V katerem duhovnem, moralnem in političnem okolju pa se je rodil puckizem? Pa ne samo puckizem! Ali ne bomo nikoli dorasli!

6.1.2.

V reviji Demokracija (12. sept. 2001) je v uvodniku glavni urednik Dejan Steinbuch primerjal politično stranko SLS z domobranskim umikom v maju 1945 z besedami: »Butova stranka se je začela obnašati kot domobranci spomladi 1945, namesto da bi se bojevali, so se strahopetno umaknili, se vdali v usodo in potem leto za letom jokali nad svojo nesrečo … «

Zoper to primerjavo je uredništvo dobilo več protestov, zato se je v naslednji številki revije Steinbuch opravičil. Toda pri takih javnih opravičilih je skoraj vedno tako, da »semper aliquid haeret« (kljub temu nekaj vedno obvisi, namreč v spominu bralcev). Tako je med drugimi občutil tudi dr. Branko Rozman, ki je na to opravičilo poslal Družini dopis z naslovom Opravičilo, ki pa to ni (7. okt. 2001).

Steinbuchov očitek je skušal zavrniti – kar je samo po sebi hvalevredno – tudi Ivan Korošec s člankom Pomlad leta 1945 (Tabor, 10–12, 2001, str. 186–189). Svoje gledanje na domobranski umik pa je Korošec napisal že pol leta prej (Tabor 4–6, 2001) v članku Maj, 1945, ki se glasi:

»Vrhovni poveljnik domobranstva in domobranci na fronti so bili odločni nadaljevati borbo proti partizanom, skupno z vsemi enotami protikomunistov na slovenski zemlji. Politiki v Ljubljani pa so odločili drugače: 1. Prevzeti oblast in vojsko z novim poveljnikom. 2. Pozvati partizane, da prenehajo sovražnosti in povabiti kralja Jugoslavije, Petra II., da pristane na svobodnem slovenskem ozemlju. Prvo se je na nesrečo – zgodilo. Drugo se – na nesrečo – ni zgodilo. Zato je vlada 3. maja – na nesrečo – zapovedala umik … Zakaj umik … «

To je kategorična trditev brez sleherne utemeljitve. Ker članek ni podpisan, pomeni, da je to prepričanje uredniškega odbora.

Morda je Dejan Steinbuch, ki gotovo pregleda veliko revij, bral ta Koroščev članek ali pa je bil opozorjen nanj. Morda pa je zvedel tudi za Koroščeve besede, izgovorjene med mnogimi drugimi l. 1945 v Mozlju ob blagoslovitvi kapelice sv. Krvi, postavljene v spomin v tisti okolici na pobite četnike: »Ista politična slepota je v usodnih dneh ob koncu vojne gnala narod beguncev in udarne bataljone v temo ljubeljskega predora in vetrinjsko tržnico sužnjev.« (Davorin Žitnik, Zbornik pričevanj, 2001). Malo modro je bilo ob taki slovesnosti izreči to kritiko!

Preidem k članku Pomlad leta 1945. V tem daljšem članku, ki ga je podpisal Ivan Korošec, je svojo glavno misel glede »na nesrečo zapovedanega umika« izrazil v vprašalni obliki: »Zakaj umik, zakaj ne sprejeti borbo?« Njegov poudarek je seveda na sprejetju borbe in to utemelji s tem, da »domobranec ni poznal umika«.

Kritičen bralec se bo ob teh Koroščevih stavkih vprašal, kakšen je bil takrat bojni položaj v Ljubljanski pokrajini in na Primorskem. Kolikšna je bila udarna moč komunistične in kolikšna protikomunistične strani? Kje so bile partizanske divizije in divizije nove jugoslovanske (Titove) armade, predvsem četrta, pa tudi druga? In kje so bile protikomunistične sile in kolikšna je bila njihova udarna moč? Za čimbolj objektivno analizo domobranskega umika je tak pregled nujen. V Korošcevem članku ga ni. – V naslednjih odstavkih skušam dati bralcu le kratek pregled.

Med umikanjem bojnih sil z Balkana, ki se je začelo v zgodnji jeseni 1944, so Nemci na več mestih postavili bojne linije, da bi zaustavili ali vsaj zadržali nasprotne partizanske sile. Za nekdanjo Ljubljansko pokrajino in za slovensko Primorje je bila takrat pomembna nemška obrambna linija Ilirska Bistrica – zahodno pobočje Snežnika-Klana na Hrvaškem – Reka, ki jo je držal nemški 97. korpus, sestavljen iz treh divizij. Tistim partizanskim divizijam, ki so prišle s Hrvaške, predvsem te so bile moderno oborožene, je končno uspelo nemški korpus obkoliti in ga držati v šahu z drugorazrednimi silami, partizanska udarna 20. divizija in 43. divizija sta bili usmerjeni proti Trstu, skoz Istro pa so pridrle tja tudi druge partizanske sile. Po tridnevnih bojih na Opčinah so 1. maja vdrle v Trst in ga zavzele. S severne strani se je tem silam pridružila tudi 30. partizanska divizija 9. korpusa. Zaradi preglednosti omenimo že tu, da je dobila 31. divizija tega korpusa nalogo zasesti kraje ob morju proti Tržiču (Monfalcone) in dalje proti Gorici. Že pred njo je tja prispel škofjeloški partizanski odred.

Preden nadaljujem z razporedom bojnih sil in s pregledom operacij, naj omenim, da so pri obrambi nemškega korpusa morale sodelovati tudi srbske oborožene enote, ki so se v jeseni 1944 nabrale v krajih severno od Ilirske Bistrice do Postojne (Mihajlovićevi četniki, nekaj Nedićevih enot, Ljotićevi prostovoljci in pred koncem leta precej oslabljena dinarska četniška divizija). Pri obrambi 97. korpusa bi bil moral sodelovati tudi Rupnikov bataljon, a temu se je Vuk Rupnik dvakrat uprl. V zadnjih dveh dneh aprila so se srbske enote po lastni odločitvi zbrale v Vipavski dolini – doživele so kratek, a hud spopad s silami 9. partizanskega korpusa, ki je hitel proti Trstu – nato pa so se v noči na 1. maj v Gorici umaknile čez Sočo v Furlanijo.

Tu posežem dobra dva dni nazaj v predel Ilirske Bistrice. Ko je v boju za ta trg 20. partizanska divizija zašla v hud položaj, ji je bila poslana v pomoč 29. hercegovska divizija. Po prvotnem načrtu je bila tudi ta določene za osvojitev Trsta, a kot kaže, je politično vodstvo KP opomnilo partizansko poveljstvo in 4. armado, da morajo to najbolj udarno divizijo usmeriti proti Ljubljani. V noči na 2. maj je divizija zasedla Postojno, naslednji dan pridrla v dolino ponikalnice Unice ter zasedla vas Planino, nato Unec in 3. maja tudi Rakek. V boj pri Rakeku je posegel tudi Rupnikov bataljon, a rekel bi, da ne s polno udarno silo. Petega maja je divizija brez odpora zasedla Logatec in tudi že Vrhniko. Šele pri Drenovem griču so to divizijo skušali ustaviti Ljotićevi »dobrovoljci« in domobranska skupščina majorja Lehmana, a neuspešno. Divizija je nato pritiskala po Horjulski dolini proti Dobrovi in Ljubljani. Do malo večjega boja je prišlo pri Horjulu (zgodovinar Fr. Erjavec, NUK) ter pri Brezju, kjer so se omenjeni ljotićevci uspešno upirali. (Ta srbska skupina je zaradi ranjencev hotela zapustiti položaje zahodno od Dobrove že 7. maja zvečer. Toda na prošnjo narodnega odbora je tam vztrajala še 8. maja do večera. Njihova pomoč je bila dragocena. Ta podatek mi je sporočil dobrovoljec, ki je bil sredi boja pri Brezju.)

Ko je padla Postojna, je Rupnikov bataljon dobil povelje, naj zapusti Cerknico in se umakne proti Ljubljani. Umikal se je čez notranjske Begunje, ob južnem robu Menišije in čez Rakitno proti Borovnici ter se končno ustavil v Notranjih Goricah na Barju. Značilno je bilo, da na vsej poti ni bilo boja.

Na črti Kočevje-Ljubljana je na domobranske in nemške čete pritiskal 7. partizanski korpus s 15. in 18. divizijo. Hudi boji so bili za Kočevje, tudi v Ribnici in v Žlebiču ter manjši boj pri Grosupljem. Partizanski diviziji sta v noči na 7. maj dospeli do črte Lavrica-vas Selo-Orle-Sostro. Na tej črti jih je uspešno zadrževala domobranska artilerija z ljubljanskega gradu in od šole na Barju do 8. maja zvečer. (Po poveljnikovem mnenju, ne pa po izrecnem povelju, naj bi ta artilerija z gradu prenehala obstreljevati partizanske položaje opoldne 8. maja, a domobranci so čutili, da morajo nadaljevati do večera. In so!)

In kako je bilo z domobransko skupino v Novem mestu? Stika z Ljubljano zadnje dni skoraj ni bilo. Ko so domobranci tam začutili pritisk 2. jugoslovanske armade (ki ni bila tako moderno opremljena kot četrta), so v noči na 9. maj zapustili svoje postojanke ter se hoteli umakniti čez Savo pri Litiji. Toda predhodnica je ugotovila, da so most zasedli partizani. Zato se je vsa skupina zbrala pri Radečah, kamor je pod Kumom prišla tudi predhodnica. Tam je poveljnik major Stamenković dal vojakom na izbiro: ali se z njim umaknejo na Koroško ali pa se vrnejo v domače kraje. Za umik na Koroško se je odločilo le 160 mož, med njimi je bil tudi Janez Marn in nekaj njegovih dolenjskih četnikov. V Vetrinj so prišli 25. maja. Tak je bil konec te domobranske skupine, ki je štela skoraj 2000 mož. Preden je zapustila Novo mesto, se ji je posrečilo vkrcati na vlak ranjence, ki so dospeli na Koroško pri Dravogradu in bili nato nameščeni v Lazaretu v Wolfsbergu.

Omeniti moram še eno partizansko (titovsko) bojno skupino, ki je bila v tistih majskih dneh izredno važna, a v Ljubljani ne zaznana. To je bil motorizirani odred, ki ga je pri Bazovici nad Trstom sestavila 4. armada in ga 3. maja poslala na pot proti severu, s ciljem, da se čimprej prebije ne Koroško. Pomikal se je skozi Gorico, Tolmin, Kobarid, Žago in Bovec, kjer mu Angleži niso dovolili poti čez Predel. Zato je zavil v Trento in na prelaz Vršič, kjer ga je zelo zadrževal visok sneg in je zato šele 10. maja prišel v dolino pri Kranjski gori, kjer se mu je vdalo 600 nemških vojakov. Od tam je delno čez Trbiž in delno čez Korensko sedlo 12. maja dospel v Rož (Št. Jakob-Bistrica). Dva dni prej je bil del tega odreda poslan proti Hrušici in Jesenicam, kjer je razorožil večje število nemških vojakov, ki so se tam nabrali po nemškem premirju in niso mogli skozi železniški predor. (Po podatkih NOV, str. 960, skoraj 5000 vojakov in 237 oficirjev. Vprašanje je, če jih je res bilo toliko. – Tako bi bili zajeti v zgornjesavinjski dolini tudi slovenski civilisti, ki naj bi se po Rupnikovem načrtu začasno nastanili tam.)

Tole je le kratek pregled bojnih sil na obeh bojujočih se straneh in njihovih operacij, ki naj bralcu pomaga k razumevanju dogodkov v tistih majskih dneh.

Vendar je treba omeniti še en dogodek, ki je bil pomemben vojaško in politično, namreč stik narodnega odbora z Zagrebom. Ali pred 3. majem ali takoj po njem je NO poslal v Zagreb dekana Matija Škerbca, da bi tam poizvedel o stališčih in namerah hrvaškega politika dr. Vladka Mačka (z njim se je Škerbec seznanil v zaporih v Sremski Mitrovici v času Aleksandrove diktature), o namerah hrvaške vlade in o načrtih in namerih poveljstva hrvaških domobranov. Škerbec se je res razgovarjal z dr. Mačkom, ki je bil »z eno nogo že na poti«, vsaj z enim ministrom ustaške vlade in z nekaterimi oficirji. (Škerbec je imel nekaj vojaškega znanja, ker je bil po maturi »enoletni prostovoljec« in je uspešno končal tečaj za rezervnega oficirja.) Po vrnitvi je Škerbec poročal narodnemu odboru, da je v Zagrebu ugotovil, da je vse v pripravah za odhod in umik, kar se je dokončno zgodilo 8. maja. (Hrvaška vlada je prišla s spremstvom 400 ljudi v Celovec že 7. maja in od tam poslala svojega zastopnika v Italijo, da bi dobil stik s poveljstvom 8. armade.)

Škerbčevo poročilo o hrvaških namerah in načrtih je bilo za Narodni odbor izredno pomembno, ko je premišljeval in tehtal glede domobranskega umika. – Domobrancev v Ljubljanski pokrajini je bilo za eno divizijo, Hrvatje pa so imeli 5 (morda 4) manjših divizij in 18 ustaških bataljonov (ob koncu leta 1944). In vendar so se v maju 1945 odločili, da se umaknejo v Avstrijo in za njimi tudi 5000 črnogorskih četnikov vojvode Pavla Djurišića. (Ta je s svojim spremstvom doživel tragičen konec, ubili so ga ustaši na Lijevćem polju.)

Katere dejavnike, ki so narekovali umik, je moralo upoštevati in tehtati domobransko poveljstvo vojaško in Narodni odbor narodno-politično? Naslednje: 15.000 srbskih vojakov se je umaknilo čez Sočo, načrt, da bi ti skupaj z domobranci skušali zadržati partizanske divizije, je postal nerealen, prav tako tudi načrt za umik domobrancev čez Primorsko v Italijo. Dne 7. maja, kar je bilo že pričakovati, se je končno vdal partizanskim silam obkoljeni 97. nemški korpus (s 17.000 vojaki in vsem orožjem). Ljotićevi prostovoljci in Lehmanova skupina na zahodni strani Ljubljane so sicer zadrževali, a ne zadržali partizanski pritisk 29. hercegovske divizije. Rupnikov bataljon bi se zapletel v hude boje, če ne bi zapustil Cerknice in prišel na Barje. Domobranske in nemške čete so se v defenzivnih bojih s 7. partizanskim korpusom končno umaknile do Ljubljane. Novomeški bataljon je razpadel in hrvaške sile se bodo skušale vsak čas umakniti v Avstrijo in so najbrž že na poti. Gorenjski domobranci so bili 7. in 8. maja posamič ali v manjših skupinah že na koroški strani. Dne 7. maja je bilo že gotovo, da se bodo vsak čas umaknili tudi Nemci in z njimi ruski korpus, ki se je prebil iz Srbije do Ljubljane, ter srbski prostovoljci. Zato je pri domobranskem poveljstvu (polk. Vizjak, polk. prof. Bitenc in major Drčar – gen. Krener je bil na terenu nekje pri Škofji Loki, da bi odkril možnost umika skoz Selško dolino na Cerkno in nato dalje v Italijo, a te možnosti ni bilo več) prevladalo spoznanje, da je umik domobrancev nujen in v tem smislu v soglasju z Narodnim odborom izdalo povelje za umik. Le umik je dajal upanje, da bo končna usoda domobrancev in civilnih beguncev človeško dostojna.

Domobranski umik na Koroško je treba obravnavati in pisati o njem ne glede na kasnejšo predajo domobrancev partizanom. Ivan Korošec pa v svojem drugem članku prestavi bralca v Vetrinj in skuša zgrešenost domobranskega umika dokazati s tem, da gen. Krenerju naprti dve hudi obtožbi. Prva: »Ta general je dal povelje, da položimo orožje pred Angleži, kar smo še manj razumeli kot pa povelje za umik.« Vsi, ki smo 12. in 13. maja šli čez dravski most nad Borovljami, smo videli, da so pred domobranci položile orožje tam pod Humperškim gradom nemške in ruske čete ter ljotićevci in oboroženi angleški vojaki so zahtevali to tudi od domobrancev. Isto je doživel tudi Ivan Korošec, položiti je moral orožje, ker je hotel z razoroženimi domobranci naprej. Kljub temu pa je zapisal zgodovinsko povsem neutemeljeno in z moralnega vidika krivično obtožbo na račun Krenerja.

In druga obtožba: »In ta general je dal povelje za vstop na angleške tovornjake, kar smo obžalovali, ko smo se osupli, kot s svincem obliti, znašli neoboroženi pred oboroženimi partizani.« Tudi glede vstopa na tovornjake je zgodovinsko resnično samo to, da so se srbski prostovoljci 24. in 25. maja vkrcali nanje po angleški odločitvi in povelju, podprtem z grožnjo uporabe orožja. A to so slišali samo njihovi vodilni oficirji. In v nedeljo 27. maja sta na angleško povelje, prav tako podprto z grožnjo uporabe orožja, stopila na kamione domobranski tehnični bataljon in domobranska policija. Tudi to je znano Ivanu Korošcu in je bil verjetno priča temu. Znano pa mu je tudi, o tem ni dvoma, da so po vrnitvi »dobrovoljca« Vlada Ljotića v Vetrinj v soboto 26. maja in po vrnitvi treh drugih Srbov v noči na 28. maj – vsi so skočili z že vozečega vlaka pred predorom v Podrožci – odšli na poveljstvo angleške divizije v Celovcu predsednik Narodnega odbora dr. Basaj, gen. Krener in polk. Bitenc, da zvedo glede namere, kam bodo Angleži poslali slovenske domobrance, ki so bili ta dan na vrsti za odhod. Po nekem stotniku so dobili od generala odgovor, ki je veljal predvsem Krenerju: Pričakujem, da boste kot vojak sodelovali z nami vojaki … Cinizem brez primere, sodelovati z nekom, ki te pošilja v smrt. A preden so se omenjeni vrnili v Vetrinj, se je zaradi grožnje z uporabo orožja gorenjski polk že vkrcal na kamione. Vse to je znano Ivanu Korošcu, pa je kljub temu naprtil zgodovinsko povsem neutemeljeno, dejansko izmišljeno trditev in moralno vzeto krivično obdolžitev gen. Krenerju. Zakaj tako?

7. Pričevalci

7.1. Opat Adalbert von Neipperg

Avtor: Marijan Smolik

7.1.1.

Dogodki ob letošnjih (2001) izkopavanjih po vojni umorjenih v Slovenski Bistrici so neposredni povod, da seznanim bralce Zaveze o življenju in mučeniški smrti Attemsovega sorodnika, nemškega benediktinskega opata Adalberta von Neipperga. Njegovo življenje v zadnjih letih je sorodno s trpljenjem nemškega jezuita p. Vendelina Gruberja, o katerem sem pisal v Zavezi št. 24 leta 1997, str. 86–90. Zato čutim nekakšno dolžnost, da v isti reviji predstavim tudi p. Adalberta. Tretji razlog za pisanje o njem je v tem, da je bil opat že predstavljen slovenski javnosti, vendar netočno in nepopolno. Gre za članek I. Žajdele, ki je v Demokraciji 20. novembra 1990 v članku: Uničenje družine Attems na podlagi nenavedenih virov zapisal, da je bil opat Adalbert v času svojega bivanja v Slovenski Bistrici udeležen pri nacistični propagandi in špijonaži. Žajdela je to navedel bolj mimogrede, ker je predvsem orisal življenje in smrt grofa Ferdinanda Attemsa (1885–1946) in njegovih sinov, ki nekateri živijo še sedaj, opat pa je sodeloval pri njihovi vzgoji. Grof naj bi ne vedel, »da je opat hkrati delal za nacionalsocialistično tajno službo«.

Celotno življenje in delo opata Adalberta je opisal njegov redovni sobrat p. Benedikt Pahl v knjigi: Abt Adalbert Graf von Neipperg (1890–1948) und die Gründungs- und Entwicklungsgeschichte der Benediktinerabtei Neuburg bei Heidelberg bis 1949. Knjiga (str. XXXI+521) je izšla leta 1997 v založbi Aschendorff kot 45. zvezek zbirke prispevkov o zgodovini starega meništva in benediktincev. Ob branju sem bil opozorjen tudi na Žajdelov članek in na napake v njem.

Ker mi gre predvsem za tiste dogodke, ki so del verskega življenja v Sloveniji in povojnega uničevanja nasprotnikov komunistične oblasti, le na kratko povzemam mladostni del opatovega življenja. Pri tem se opiram na krajši članek v reviji Christ in der Gegenwart (17. aprila 1983, 131–132): Charismatiker der Jugendbewegung. Opat je namreč v mladih letih med nemško mladino deloval v duhu mladinskega gibanja, ki je pustilo svoje sledove tudi v slovenskem verskem in kulturnem življenju. Tudi zato bi bil študij tega življenjepisa koristen za naše raziskovalce.

7.1.2. 1. Nemško obdobje

Opat se je rodil kot Karl 31. marca 1890 v južnotirolskem Meranu. V družini šestih bratov (sester) je odraščal v gradu Schwaigern pri Heilbronnu v Nemčiji (grad je zdaj razvalina). Že kot dijak je spoznal benediktince v bližnji opatiji Beuron in po krajšem študiju umetnostne zgodovine v Münchnu je leta 1911 vstopil v ta samostan. Za duhovnika je bil posvečen leta 1920, nato ga je opat določil za vzgojitelja novincev, nekaj časa je bil tudi predavatelj moralne in pastoralne teologije v domači teološki šoli.

Leta 1929 so beuronski benediktinci ustanovili nov samostan v Neuburgu pri Heidelbergu, v zelo nekatoliškem intelektualnem okolju. Adalbert je postal prvi opat novega samostana. Bila so to leta povojne gospodarske krize in novi samostan ni bil dovolj materialno preskrbljen. Opat ni imel dovolj smisla za gospodarske zadeve, bolj se je posvečal delu z mladino, bil zato pogostoma iz samostana odsoten na predavanjih, duhovnih obnovah, sestankih. Imel je dar dobrega stika z mladino in je z njimi poglabljal svetopisemsko in liturgično življenje, kar je bila značilnost mladinskega gibanja. V tem so mu vsi dali najboljše ocene, samostanu pa je komaj koristilo, zlasti ker s sobrati menihi ni imel najboljšega kontakta, samostanski dolgovi pa so vedno bolj rasli. Leta 1934 je sam prosil za razrešitev opatovskih dolžnosti, kar je vrhovno vodstvo hitro sprejelo. To so bila tudi leta vedno hujšega nacističnega sovraštva do vsega katoliškega, zlasti kadar je šlo za vpliv na mladino.

7.1.3. 2. Avstrijsko obdobje

Zaradi vseh teh razlogov je odšel v Avstrijo, mnogi so celo mislili, da je bil razrešen opatovske službe zaradi pritiskov oblasti. V Avstriji je nekaj let živel v opatiji Seckau, kjer je tudi zelo pastoralno deloval, vendar ga je precej ovirala bolehnost, ki ji je bil podvržen že od mladosti. Zato in da s svojim vplivom na mladino ne bi bil preveč v ospredju, so ga predstojniki poslali v bolj odmaknjen samostan benediktink St. Gabriel v štajerskem Bertholdsteinu, kjer je bil duhovni voditelj. Že marca 1938 pa je Hitler priključil Avstrijo k Nemčiji (Anschluss); tudi tam opat ni mogel ostati.

7.1.4. 3. Slovensko obdobje

Z dovoljenjem predstojnikov je našel zavetje v Slovenski Bistrici pri svojem bratrancu grofu Ferdinandu Attemsu, s katerim sta se poznala iz študijskih let v Münchnu. Že leta 1936 ga je obiskal v Gradcu, 1937 pa v Slovenski Bistrici. Novembra 1938 se je tam naselil, prepričan, da je to le nekaj začasnega, saj je ves čas hrepenel po vrnitvi v meniško skupnost in je bil tudi dolžan ohranjati stike s kakim samostanom. To obdobje je v Pahlovi biografiji natančno predstavljeno zlasti na podlagi pisem, ki jih je redno pisal svoji materi. Ker je to tudi del slovenske cerkvene zgodovine, ki še ni bila obdelana, bo ta del nujno nekoliko obširnejši.

V gradu v Slovenski Bistrici je bila seveda tudi kapela, v kateri je opat vsak dan maševal grajski družini. To je takrat sestavljal oče Ferdinand, njegova druga žena Wanda Nostitz, oba sinova prve žene, Wandine sestre, Ignac in Emil Hans, ki sta po maturi v Mariboru leta 1940 odšla na študij v Zagreb, ter Wandini sinovi Edmund, Franci in Louis. (Vse je opisal I. Žajdela v omenjenem članku.) Opat je iskal možnosti, da bi odšel v kak švicarski samostan, a je bilo tam že veliko nemških patrov in je moral ostati v Sloveniji. Iz pisma materi zvemo, da je po cerkvenih predpisih obiskal mariborskega škofa I. J. Tomažiča, ki mu je dal pravico za spovedovanje (jurisdikcijo), kar je potreboval za pastirovanje med nemškimi prebivalci. Izprosil si je tudi pravico uporabe bogoslovske knjižnice. Kadar je prišel v Maribor, se je oglasil pri jezuitih in bil nekakšen vzgojitelj Attemsovih mlajših sinov, ki so obiskovali mariborsko gimnazijo. Iz pisma najmlajšega med njimi, Louisa, avtorju biografije leta 1992 izvemo, da je imel opat kar dobre odnose z bistriškim župnikom, ki je bil takrat Ivan Šolinc (1897–1976), za katerega je I. Žajdela v navedenem članku zapisal, da je »ostro nastopil proti njemu«, ko naj bi bil odkril opatovo kulturbundovsko delovanje. Škof je dovolil, da so se tudi nemško govoreči meščani smeli veljavno udeleževati nedeljske maše v grajski kapeli, pri kateri je opat tudi pridigal. (Danes to težko razumemo, ko je vsakemu dovoljeno zadostiti cerkveni zapovedi o nedeljski maši v kateri koli cerkvi ali skupnosti, takrat pa to v zasebni grajski kapeli ni bilo mogoče, razen s posebnim dovoljenjem.)

Opat Adalbert von Neipperg

Slika 34. Opat Adalbert von Neipperg

Zanimivo je, da je opat redno hodil v meniški obleki (črnem habitu), kar je izpričano celo za čas ujetništva. Hodil je z grofom Ferdinandom tudi na lov, avgusta 1939 pa je bil z družino na Pohorju, kjer so imeli lovsko kočo, zaradi navzočnosti opata pa so v njej uredili zasilno kapelo, kamor so hodili k maši tudi kmetje iz okolice. Omenil sem že, da je opat z Attemsovima sinovoma v šolskem letu 1939/40 redno hodil v Maribor in se pri jezuitih učil slovenščine. Ko se je septembra 1939 začela vojna, je še obiskal mater v Nemčiji, a ga je bolelo, ker ni smel ostati tam.

V začetku leta 1941 so jezuiti vodili misijon v Slovenski Bistrici, opat pa je za kakih sto nemško govorečih meščanov imel misijonske pridige v grajski kapeli, kar je »župnik zelo pozdravil«, kakor je zapisal v pismu materi. Grajski otroci so hodili k slovenskim pridigam, pri sklepni evharistični procesiji pa sta bili obe narodnostni skupnosti navzoči. Mami je pisal, »da je bila enotnost župnije izpričana« pri blagoslovitvi misijonskega križa.

Tudi v letih, ko je živel v Sloveniji, ga pastoralna vnema ni omejevala samo na Slovensko Bistrico. Z dovoljenjem škofa G. Rožmana je v januarju 1939 imel pridige v Ljubljani. Duhovne vaje je imel tudi med nemškimi prebivalci v Jugoslaviji in Romuniji pri nemških benediktinkah. Rimsko vrhovno predstojništvo benediktincev je komaj krotilo opatovo pastoralno vnemo. Dokončno jo je onemogočilo napredovanje vojne psihoze, ko si npr. ljubljanske nemške dame pozneje niso upale hoditi k njegovim pridigam, kakor je 1. decembra 1939 pisal mami. Škof Rožman ga je kljub temu proti koncu leta 1940 naprosil, da je imel nemške misijonske pridige v križevniški cerkvi, kakor je zapisal v pismu 18. marca 1941. Policijski predpisi so vedno bolj omejevali prosto gibanje nemških državljanov po banovini (avtor je pomotoma napisal »mariborska« banovina, namesto »dravska«, morda zato, ker skoz Maribor teče Drava). Avtor biografije v tej zvezi navaja, da so v Vatikanu še pozneje omenjali Adalbertovo politično delovanje med vojvodinskimi Nemci, kar je morda zvedel tudi I. Žajdela; njegov članek je naveden prav na tem mestu (str. 363, op. 129).

Nemškemu konzulu v Mariboru se je opat še pred začetkom vojne ponudil, da bi sprejel službo vojaškega kurata, če bi ga vpoklicali. Oktobra 1939 so mu sporočili, da ga imajo v razvidu, bil pa je razočaran, ker je pozneje dobil obvestilo, da pridejo v poštev samo duhovniki, ki imajo tudi sanitetno izobrazbo (opat si jo je v letih okupacije tudi res pridobil). Novo razočaranje je pomenila novica, da so nacisti 8. aprila 1940 razpustili opatijo Seckau, kjer je bil nekako »meniško domá«. Avtor opozarja, da opat ves ta čas ni nehal »čutiti« s svojo nemško domovino, ki si je leto za letom širila življenjsko območje (Lebensraum) po Evropi.

Opat je prav na dan, ko je Jugoslavija pristopila k trojnemu paktu (25. marca 1941), končal omenjene pridige v Ljubljani. Konzulat je sicer večkrat svetoval, naj Nemci zapustijo Slovenijo, vendar je opat ostal v Slovenski Bistrici, ker v kritičnih dneh ni hotel zapustiti Attemsovih, ki so seveda hoteli ostati, saj je najstarejši sin Emil Hans postal celo jugoslovanski vojak (pozneje je kot nemški vojak izgubil nogo, pa se po osvoboditvi vrnil v Slovensko Bistrico, kakor več beremo v Žajdelovem članku). Kritične dneve so Attemsovi z opatom vred preživeli v koči na Pohorju, vendar je nato v Bistrici opazoval nemške vojake, ko so prihajali. Mami je že 29. aprila pisal, kako srečnega se počuti, ko ni več meje med njima. V nekem pismu je omenil, da je mestni župnik (torej Šolinc) zapustil mesto še pred prihodom Nemcev, s kaplanom, ki je ostal, pa sta v samostanski cerkvi (najbrž slovenjebistriških šolskih sester) opravila obrede velikega tedna. (Opći šematizam Katoličke Crkve u Jugoslaviji za leto 1939 navaja, da sta bila takrat kaplana Leopold Mihelič in Ignacij Feguš – ubit 1946 na Hrvaškem).

Spovedoval je tudi nemške vojake in tako nekako postal njihov kurat. Nacistično preganjanje Cerkve je v Nemčiji ob začetku vojne namreč pojenjalo, razmere v okupirani Sloveniji pa so bile seveda popolnoma drugačne, vendar opat o tem očividno ni premišljeval. Škof Tomažič, ki je ostal v Mariboru, mu je ponovil željo, naj javno mašuje v grajski kapeli. Potem ko so oba kaplana zaprli, je ob nedeljah maševal tudi za slovenske vernike, nemški vojaški kurat v Mariboru mu je namreč dal potrebno dovoljenje, da je smel maševati večkrat na dan, če je bila sila. Tudi v tem času je povsod hodil v meniškem habitu, ker ni slišal, da bi bilo to prepovedano. Ker so mu lokalne oblasti svetovale, naj tako oblečen ne hodi na javne prireditve, jih je gledal skoz okno, kakor je pisal mami 18. maja. Iz matičnih knjig v praznem župnišču je domačinom sestavljal spričevala o arijskem pokolenju, če so ga prosili. Materi je omenil, da je pomagal srbskemu (najbrž slovenskemu?) salezijancu ob stikih z nemškimi oblastniki, ko je bil nekaj časa v Bistrici.

Začel je oskrbovati tudi župnijo sv. Martina na Pohorju, skupaj torej 7000 vernikov, za katere je prej skrbelo pet duhovnikov. S priročnim slovarčkom izrazov za spovedovanje je mogel postreči tudi slovenskim vernikom. Glede svojih nemških pridig je materi 18. julija pisal, da ne dela tega kot germanizator, ampak ker ne zna dovolj slovensko. (Tu velja pripomniti, da tudi slovenski duhovniki, ki so ostali, niso smeli slovensko pridigati; sreča je bila, da je bila maša takrat v celoti latinska, nekako prekrita s slovenskim petjem, kar smo smeli vsa leta na Gorenjskem, ne pa na Štajerskem.) Ko so odvzeli oktobra 1941 župnijskim uradom matične knjige, se opat s tem ni več ukvarjal, zdelo pa se mu je to »nerazumljivo«. Isti mesec je dobil v oskrbo še majhno župnijo Tinje (Zgornja Ložnica), ki ni bila daleč od mesta. V novem šolskem letu seveda v šoli ni bilo več verouka, zato je kakih 200 otrok poskušal v cerkvi naučiti nemške molitve. Pozneje je celo sestavil majhen nemški molitvenik, da se ljudje ne bi odvadili moliti, ker slovensko niso smeli; škof mu je že dal dovoljenje za natis, a »pomanjkanje papirja« je to preprečilo, kakor je opisal materi 15. marca 1943.

Uvedena je bila obvezna civilna poroka, cerkveno so se smeli poročiti šele po njej, opat pa si je zelo prizadeval za lepo oblikovan obred v cerkvi. V pohorski župniji se je celo uspel dogovoriti z občinskim matičarjem, da so bile civilne poroke ob torkih, ko je opat tam maševal. Za božič 1941 je oblast zaradi »nevarnosti živinske kuge« prepovedala maše v cerkvah, izjema je veljala le za nemške vojake, katerih je okrog sto obhajal. Previdevanje bolnikov na zasneženem Pohorju je bilo zelo naporno. Oktobra 1942 je moral nekaj časa oskrbovati še župnijo Poljčane. Za božič 1942 je obhajal kakih 300 otrok, za veliko noč 1943 je bilo veliko spovedi in obhajil, podobno za božič 1943, ko je moral celo iti v Maribor po dodatne hostije. (Ob takih podatkih, ki jih je sporočal materi, bo morda kak naš zgodovinar cerkvenega življenja lahko tudi kaj dopolnil.) Julija 1942 so imeli tudi birmo s 700 birmanci. Z darovi vernikov je uspel v cerkvi očistiti obočna rebra v prezbiteriju. Mami je celo pohvalil delo redkih slovenskih duhovnikov, ki so smeli ostati na župnijah, ker so morali skrbeti za veliko več vernikov kot on sam, zaradi velikih razdalj pa so si med seboj le težko pomagali.

Vojakom je do leta 1944 maševal vsak mesec po enkrat, novembra pa se je njihovo število še povečalo. Pri tem je imel stike tudi z vojaki evangeličanske vere, med njimi je bil tudi pastor, ki je včasih celo igral orgle pri opatovi maši. V Gradcu je večkrat predaval študentom medicine. Župnija na Pohorju je bila seveda kmalu sredi partizanskega ozemlja, a opatu so dovolili, da je prihajal tja. Zanimiva je opazka v pismu materi 13. oktobra 1941, da si »zapeljani nacionalisti prizadevajo celo za svobodno državo Slovenijo« (str. 388). Novembra 1942 so si partizani ponoči upali priti kar v mesto, kjer je veljala policijska ura. Izjemoma je bila leta 1942 spet dovoljena polnočnica. Večkrat je moral pokopati kakega padlega partizana, ker pa je vedel, da delujejo pod komunističnim vodstvom, je pogreb opravil brez liturgične obleke.

7.1.5. 4. Obdobje po koncu vojne

Šele po kapitulaciji je 9. maja 1945 opat skupaj z zadnjimi nemškimi vojaki zapustil Slovensko Bistrico. Attemsovi so ostali, najmlajša sinova sta se umaknila v Avstrijo, Louis (Alois) se je z opatom srečal v Mariboru junija 1945, ko je bil ta že vojni ujetnik, vendar bi še mogel pobegniti, če bi hotel (pismo iz leta 1949). Avtor biografije v tej zvezi omenja (op. 71 na str. 420) Žajdelov članek, češ da je moral opat nekaj časa pred vojno po prizadevanju župnika Šolinca bivati v Brežicah, vendar so vsa pisma poslana iz Slovenske Bistrice. (Napačna je tudi avtorjeva, v opombi zapisana trditev, da v Bistrici ni bilo župnika Šolinca.)

Opata so z nemškimi vojaki vred ujeli bolgarski vojaki 10. maja v Dravogradu in jih odpeljali nazaj v Maribor. Opatu so vzeli prstan in naprsni križ, pustili pa so mu meniški habit in na rokavu trak Rdečega križa. Bolgarski častnik naj bi mu celo svetoval, naj pobegne, ko je zvedel, da je »pop«, duhovnik in ne častnik. Opat pa je hotel ostati pri svojih rojakih, da bi jim mogel duhovno pomagati. V Mariboru je skrbel za bolne vojake, ujetnike, dokler niso to prevzeli ujetniki, zdravniki. Dovolili so mu prosto gibanje po mestu, kjer je iskal dodatne hrane za bolnike. Bivali so v barakah na Teznem. Ohranjeno je poročilo ranjenca, ki ga je dal po vrnitvi domov, da je opat vstajal pred peto uro zjutraj, nato v parku hodé molil brevir, ob šestih pa maševal v kotu barake, ki so ga uredili kot skromno kapelo. Pri maši je bilo nekaj lažjih ranjencev in kočevskih Nemcev. Ob nedeljah je bila maša ob osmih na prostem, ob dežju pa v dvorani nekdanje tovarne letalskih delov. Udeležilo se je od 60–80 lažjih bolnikov. Pridigati ni smel, pred izpovedjo vere pa je kleče dolgo glasno molil in v molitvi povedal vse, kar bi sicer v pridigi. Včasih je bral evangelij tako, da je vanj neopazno vpletal svoje misli – nadzirajoči komisarji tega niso mogli ugotoviti. Ohranjena je celo pridiga, ki jo je imel na praznik sv. Rešnjega telesa (takrat 12. junija), v kateri je iz obzirnosti do luteranskih vojakov poudarjal predvsem Jezusovo ljubečo daritev kot razodetje božje ljubezni do človeštva. Smel je tudi pokopavati umrle ranjence in bolnike.

Junija so ujetnike premestili s Teznega v mariborski Narodni dom, 10. julija pa je opat, ki so ga zaradi njegovega duhovniškega in sanitetnega delovanja šteli med častnike, na železniški postaji v Mariboru skupaj s 75 častniki začel transport v živinskem vagonu. Vožnja do ujetniškega taborišča v Vršcu, na vzhodnem robu Jugoslavije, je s presledki trajala do srede julija, takratni sopotniki pa so pozneje pričevali, kako je znal opat kljub trpljenju vse hrabriti s svojo pokončno in neustrašno držo. V objavljenih poročilih o nemških ujetnikih v Vršcu, ki jih je bilo nekaj tisoč, so večkrat omenjali, da naj bi tudi opat Adalbert moral tja priti peš, kakor mnogi drugi, vendar je dovolj izpričano, da je bil vključen v transport z vlakom.

Opat je Vršac poznal še iz predvojnih obiskov, ko je tam pridigal nemškim naseljencem. Katoliška cerkev je bila velika novogotska stavba z dvema zvonikoma. Taborišče s številko 233 je bilo seveda zunaj mesta v barakah, ki so jih med vojno postavili Nemci za skladišče rezervnih letalskih delov. Ujetniki so sprva ležali na betonskih tleh, šele v jeseni so dobili nekaj slame, pa so jo morali spet odstraniti, ker se je v njej redil mrčes. Opat je vse trpljenje sprejemal po načelu, da »ne živim več jaz, ampak v meni živi Kristus« (sv. Pavel Galačanom 2,20). Kmalu pa so ga zaradi višje starosti premestili v manjšo stavbo, kjer so spali na lesenih pogradih. Nemški prebivalci Vršca, ki so opata poznali od prej, a so bili zdaj posebej internirani, so kot delavci prihajali v taborišče častnikov in včasih prinesli skrivaj kako sadje in zelenjavo za bolnike. Pri tem so pomagale tudi nemške redovnice. Bil je včasih tako slaboten, da so ga morali celo nesti do latrine, duhovno pa je ostal pogumen. Kmalu po prihodu v taborišče je obhajal srebrni mašniški jubilej (25 let). Častniki so mu pripravili skromno slovesnost. Ob tej priložnosti avtor biografije omenja, da je bil visoke postave (186 cm) in je že zaradi tega in zaradi meniške obleke zbujal pozornost.

V septembru 1945 je v taborišču izbruhnila epidemija griže, vsak dan je bilo več mrličev – opat jih je pokopaval na nemškem vojaškem pokopališču zunaj taborišča. Imen umrlih sprva niso zapisovali; računajo, da jih je v treh letih umrlo okrog tisoč. Težko so prenašali tudi to, da dolgo niso smeli pisati domačim. Opat je prvo dopisnico (dovoljenih je bilo najprej samo 25 besed) pisal 14. septembra, mama pa jo je dobila šele 18. februarja 1946. Prvo pismo ji je pisal šele 16. maja – vsa so ohranjena v družinskem arhivu v Nemčiji.

Verski obredi, ki so jih v zahodnih ujetniških taboriščih celo spodbujali, so bili v komunističnih podvrženi posebnemu nadzorstvu. V začetku so v Vršcu smeli imeti samo molitve in božjo besedo, evharistijo (mašo) šele pozneje, ko so šolske sestre priskrbele potrebno opremo, zlasti hostije in mašno vino. Župnik je posodil kelih, za katerega so pozneje opata obdolžili, da ga je celo ukradel. Opat je bogoslužje uredil tako, da je Sveto pismo razlagal skupaj z ujetim protestantskim škofom Johnsenom. V nagovorih je spodbujal k zaupanju v Boga, saj se je mladim premaganim častnikom podrl ves smisel življenja, vendar o samomorih ni podatkov. Opat je večkrat govoril o Evropi, ki jo mora združiti povezava med narodi in veroizpovedmi, da ne bi nikdar več prišlo do vojne med njimi.

Slovenska Bistrica med okupacijo

Slika 35. Slovenska Bistrica med okupacijo

Za mlajše, še ne doštudirane častnike, so organizirali tudi univerzitetna predavanja. Iz nemškega doma v Vršcu so celo pripeljali nekaj knjig, novejše in potrebni papir pa so pozneje pošiljale tudi mednarodne ustanove.

Oktobra 1945 je opat tako zbolel, da je s transportom kakih 300 bolnikov prišel v lazaret v Novi Vrbas. Materi piše, da se mu je zdravje počasi boljšalo, večkrat je mogel maševati, iz svoje opatije pa si je izprosil nov habit, ki ga je dobil leta 1947. Veliko je bral, kar so pač imeli v domači knjižnici, saj je bila v stavbi prej nemška šola.

Po ženevski konvenciji iz leta 1929 so morali težko bolne ujetnike izpustiti v domovino takoj, ko so bili zmožni za prevoz. Tudi iz Jugoslavije so to začeli že leta 1946, vendar opat ni prišel na vrsto. Zato je konec maja vložil prošnjo za izpustitev, kateri je priložil tudi potrdilo mariborskega škofijskega ordinariata, da sploh ni vojaška oseba, ampak duhovnik v civilni službi. Odgovora ni dobil. Ker je bil v bolnišnici edini duhovnik, je trpel tudi zato, ker ni mogel dovolj duhovno skrbeti za bolne soujetnike, ki jih je bilo 800–900. Mami je 15. septembra celo pisal, da ne bo mogel biti izpuščen, dokler ne bo prišel kak drug duhovnik. Vmes je maja 1946 dobil tudi prvo materino kartico.

Novembra so ga spet prepeljali v Vršac, ker so v bolnišnici potrebovali prostor za nove bolnike. Tam so se ga razveselili, mogel je spet redno maševati, obhajati bolnike in razlagati verska vprašanja, že 29. novembra (na državni praznik) pa so ga prepeljali v Zrenjanin, kjer je bilo kakih 500 sumljivih oseb, med njimi vsaj 20 teologov, tudi prej omenjeni škof Johnsen. Izpolnjevati so morali vprašalnike o svojem prejšnjem življenju, odnosu do Hitlerja, kako ocenjuje komunistične države itd. Sploh so jih hoteli prevzgojiti, pri čemer so sodelovali tudi nekateri sojetniki. Ob nedeljah je sicer mogel maševati, za božič 1946 je pripravil tudi božičnico. V začetku 1947 je prejel nov meniški habit, kar mu je povzročilo posebno veselje. Tistim, ki so želeli, je govoril o verskih vprašanjih, v postnem času je razlagal osebe iz Jezusovega trpljenja.

Avgusta 1947 je taborišče v Zrenjaninu postalo pravi zapor za vojne zločince z zelo poostrenim redom, zasliševanji, trpinčenji, saj so ujetnike pripravljali na sodne procese. Opata pa so 31. avgusta spet vrnili v Vršac, kjer je bil kot vojni ujetnik deležen boljšega ravnanja. Škof Johnsen je ostal v Zrenjaninu, že dva dni po opatovem odhodu je bil ustreljen »na begu«, česar nihče od častnikov, ki so pozneje o tem pričevali, ni verjel, saj sta oba duhovnika vedno le spodbujala k vztrajnosti do zadnjega dneva ujetništva. Opat je v Vršcu imel spominsko opravilo za luteranskega škofa, pri čemer se je moral zelo zadrževati, da ni rekel kake nevarne besede. V taborišče je prišel še en katoliški duhovnik.

Opat seveda ni mogel vedeti nič o poskusih nemških katoličanov že leta 1946, da bi premislili svojo »krivdo« glede poraza v vojni, prav tako ne, da so nemški komunisti doma javno pisali, da je bil opat Adalbert leta 1934 navdušen hitlerjanec in da zato nikoli ne bo smel sodelovati pri obnovi Nemčije. Morda je kaj tega tudi opora za omenjeno Žajdelovo pisanje, ker so najbrž to širili tudi v Jugoslaviji.

V novembru 1947 se je opatu zdravje spet poslabšalo, do konca februarja 1948 je bil v lazaretu v Pančevu. Maševati ni mogel, ker pa sta bila tam dva duhovnika, je mogel prejemati obhajilo, težje bolnike pa je še sam pripravljal na smrt in jih obhajal. V zimskih mesecih so ga stalno zasliševali, češ da je bil špijon že pred vojno in da je germaniziral slovenske otroke.

Po vrnitvi v Vršac je spet mogel maševati, udeleževal se je predavanj in prireditev, ob vsakem transportu ujetnikov, ki so jih izpustili domov, pa je opat ostal. Septembra 1948 so mu prvič dovolili iti v mesto, kjer je bil na koncertu. Večkrat je šel v pravoslavno cerkev, kjer je užival v lepem petju, kakor je pisal domov 25. oktobra. Smel je hoditi celo v manjša taborišča v okolici, da je tam opravil bogoslužje. Dovoljenje za hojo po mestu bi mu dali še večkrat, če bi hotel iti v civilni obleki. Iz tega časa je ohranjena tudi slika, ko se je dal fotografirati in jo je poslal materi 3. decembra. Od septembra je hodil k nedeljski maši v Vršac, v novembru je tam slučajno govoril z beograjskim nadškofom dr. J. Ujčičem. V adventu je imel vrsto nagovorov častnikom kot pripravo na vrnitev v domovino. Prvotni datum, 31. december, ko naj bi bili vsi izpuščeni, so spremenili v 18. januar 1949. V tem času je 28. oktobra umrla opatova mama, ko sta se oba tako veselila snidenja. Zadnje pismo je pisal 19. decembra, sestra ga je doma prejela 13. januarja, ne da bi vedela, da je brat že mrtev. V opatiji Neuburg so po daljših težavah 29. decembra izvolili novega opata, ki je bil 15. januarja slovesno blagoslovljen. Pred božičem so tudi župnika (ujetnika) Wagnerja zaprli v Zrenjaninu, opat pa naj bi celo sam prosil, naj ga pustijo v taborišču, da ne bodo za božič brez maše.

7.1.6. Rekonstrukcija zadnjih dni in smrti

Opata so zadnjikrat videli živega v Vršcu 23. decembra 1948, ko je šel tja iskat, kar je bilo potrebno za božično praznovanje. Z evangeličanskim duhovnikom v taborišču sta bila dogovorjena, da bosta ob 14h pripravila vse za ekumensko božično opravilo. V bližini taborišča je še govoril s soujetnikom, nemškim pooblaščencem Pawlikom. Omenil mu je, da so ga poklicali v štab v mesto. V taborišče pa se ni vrnil; razširili so govorice, da je pobegnil, kar nihče ni verjel. Sledila je preiskava njegovega ležišča, skrivaj so lahko še rešili posodico s svetimi hostijami, ki jo je imel vedno pri sebi, da je mogel obhajati bolnike. V božičnem jutru so nato z njimi obhajali nekaj ujetnikov. Po vrnitvi v Nemčijo so o tem sestavili uradne zapisnike.

Govorice so se širile v taborišču, da so ga na begu ubili. Kdaj in kje so nato našli opatovo truplo, ni mogoče enoumno ugotoviti, ker se poročila različnih očividcev razhajajo. Župnik v Vršcu Neumann je menda že na božič slišal, da je opat izginil, da so našli truplo, pa menda šele na Silvestrovo. Truplo naj bi našli zunaj mesta in naj bi ga izpod kupa odpadkov izbrskali prašiči – nato pa naj bi ga prenesli v kapelo na katoliškem pokopališču. Po zvočnikih naj bi vabili meščane, če bi kdo truplo prepoznal. Tisti, ki so ga videli, so poročali o ranah, ki so jih videli na povsem slečenem mrliču. V taborišču o tem javno niso govorili. Na »nemškem« (katoliškem) pokopališču so ga pokopali zvečer 3. januarja 1949. Župnik je že prej blagoslovil grob, ker se je bal biti navzoč pri pogrebu, potem pa je zanj maševal. Pri pogrebu sta bili le dve ženi. Grobar zaradi hudega mraza ni mogel skopati groba, zato je opatovo krsto položil v grobnico neke nemške družine, v kateri je med krstami naredil prostor za opatovo, ki jo je zaznamoval s črnim lesenim križcem.

Častniki, ki so se nato vrnili v Nemčijo, so omenjali nemške in jugoslovanske osebe, ki bi mogle biti povezane z umorom opata. Splošno so bili prepričani, da so podobno kot prej škofa Johnsena, umorili tudi opata, ker sta preveč vedela o trpljenju in mučenju nemških vojnih ujetnikov in bi bila prenevarni priči po vrnitvi v domovino.

Avtor p. Benedikt Pahl sklepa svojo biografijo opata Adalberta Neipperga s podatki, kako so različni avtorji v letih hladne vojne pretiravali glede načina opatove smrti. Uradne objave so šele desetletja pozneje omogočile treznejše opisovanje nemških ujetnikov o bivanju v Jugoslaviji. V opatovi opatiji Neuburg so šele leta 1978, ob tridesetletnici smrti, obsežneje spregovorili in objavili, kaj je opat delal pred vojno, med njo in tudi o njegovem mučeniškem pričevanju. Leta 1987 so posneli tudi film o njem.

V različnih krogih so spodbujali prizadevanje, da bi začeli postopek za razglasitev opata Adalberta za mučenca in blaženega. Avtor biografije to navaja, pa tudi pomisleke, da ne bi s postopkom prizadeli evangeličanov, ko je opat v taborišču tako skrbel za ekumensko sodelovanje.

Več desetletij so si tudi prizadevali, da bi opatovo truplo prepeljali v domovino, zlasti ker so omenjeno pokopališče v Vršcu opustili in so tudi opatove zemeljske ostanke leta 1961 hkrati s krstami drugih duhovnikov prenesli na novo pokopališče. To je uredil novi župnik v Vršcu von Boday, ne da bi prej vprašal domače. Obvestil jih je šele po izvršenem prenosu, da so opatovo truplo preložili v manjšo krsto. Ponovno prizadevanje za prepeljavo krste v opatijo Neuburg je uspelo oktobra 1989. Slovesnega bogoslužja 9. junija 1990 so se udeležili še nekateri živi soujetniki, domači in redovna družina.

Opatov krajši življenjepis s sliko je tudi na str. 907–910 v uradni zbirki življenjepisov nemških pričevalcev za vero: Zeugen für Christus, Das deutsche Martyrologium des 20. Jahrhunderts, ki je v dveh zvezkih izšla leta 1999 pri založbi Schöningh v Paderbornu.

8. Po branju

8.1. Ob uvodu v Črno knjigo

Avtor: Marko Kremžar

8.1.1.

Lani je izšla v Parizu pomembna knjiga, ki je prišla v tem letu tudi na špansko govoreči knjižni trg. Črna knjiga komunizma. Zločini, teror, preganjanje (Le livre noire du communisme. Crimes, terreur, repression) je njen polni in zgovorni naslov. Delo, ki ima nad osemsto strani, je napisalo šest avtorjev s petimi sodelavci. Vsebuje izčrpne podatke in dokumente iz temne dobe komunističnega totalitarizma, predvsem iz dežel, ki so bile neposredno ali drugače vodene iz Sovjetske zveze.

Knjiga je verjetno do zdaj najobširnejši popis spletk in seznam strahot komunističnih režimov po svetu, izpod peres zahodnjeevropskih piscev, ki ostajajo po lastni izpovedi »še vedno zasidrani na levici« (45) političnega spektra. Vendar to ni knjiga novosti. Za ljudi, ki so ves čas odklanjali komunistično zablodo, so ugotovitve avtorjev le potrditev dejstev, ki so jih že poznali, čeprav bodo našli v obširni zgodovinski raziskavi veliko manj poznanih podrobnosti. Kar daje Črni knjigi poseben pomen, je, da je v njej zbrano in sistematično prikazano obdobje komunizma skoraj v celoti in to po ljudeh, ki so v ta mit vsaj nekaj časa tudi sami verjeli.

Pisci te knjige so zgodovinarji raziskovalci, ljudje, o katerih ne bo mogoče prezirljivo zamahniti z roko, češ da niso strokovnjaki. Vsi so avtorji že več samostojnih del. Štirje od njih, Stephane Courtois, Nicolas Werth, Jean-Luise Panne, Jean-Louise Margolin so Francozi, Andrzej Paczkovski je Poljak, Karl Bartosek pa je po rodu Čeh. Prav temu je bila zaupana naloga, da razišče in opiše delovanje komunistov in posledice njihovega režima v srednji in jugovzhodni Evropi. Pri podrobnem opisu svojega področja pa ta avtor skoraj spregleda Albanijo in Jugoslavijo. Obe državi, ki po vojni nista bili zasedeni po sovjetskih četah, sta sicer večkrat omenjani, a natančnejši opis položaja v njih, z analizo revolucionarnega in državnega terorja, ki je v drugih delih knjige pravilo, tukaj manjka.

Več povesta o nasilni poti jugoslovanskega komunizma, tudi o povojnih pobojih pri nas, S. Coutois in J. P. Panne v poglavju Kominterna na pohodu, a se tudi omejita le na glavne obrise. To bo pomenilo dedičem slovenskega komunizma ob branju knjige verjetno oddih, a najbrže ne prevelik. Zločini komunističnih partij po vsem svetu, od začetkov pa do danes, so tako dobro in vestno opisani, da bo knjiga služila kot model, za raziskavo tudi tistih komunističnih zločinov, ki jih je Karl Bartosek spregledal.

8.1.2. Množični umor, temelj sistema

Ker je celotna vsebina knjige, podobno kot Solženicinov Otočje Gulag, preobširna za kratek povzetek, naj se omejim na pregled uvoda, v katerem potegne S. Courtois nekaj res zanimivih in splošno veljavnih zaključkov.

Avtor prične z ugotovitvijo, da je dvajseto stoletje, ki že zahaja za obzorjem, bilo nasilno in je gotovo eno najbolj krvavih obdobij zadnjih tisočletij. »Bilo je stoletje velikih človeških katastrof – dveh svetovnih vojn, nacizma, da ne govorimo o krajevnih tragedijah v Armeniji, Biafri, Ruandi in drugje.« V tem zgodovinskem času je v središču celotne slike pojav komunizma, »ki se pričenja leta 1914 in se zaključi v Moskvi leta 1991. To je komunizem, ki se je pojavil časovno pred fašizmom in pred nacizmom, ju preživel in zajel štiri velike celine«.(15)

Pri tem, po besedah avtorja, ne gre za Marksovo politično filozofijo, temveč za komunistični sistem, za realni komunizem, »ki je obstajal v določenih obdobjih, v konkretnih deželah in so ga poosebljali znani voditelji kot – Lenin, Stalin, Mao, Ho Či Minh, Castro itd., in bližje v naši (francoski) narodni zgodovini Maurice Thorez, Jacques Duclos, Georges Marchais.« Na tem mestu zapiše prevajalec španskega prevoda Cesar Vidal pod črto: »Upoštevajmo, da je avtor Francoz. Za španski primer bi bilo treba dodati npr. Dolores Ibárruri (La Pasionaria), general Lister, Santiago Carillo ali Julio Anguita.« (16) V slovenskem prevodu bi potemtakem morali zapisati pod črto imena kot npr.: Josip Broz (Tito), Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Matija Maček, Mitja Ribičič, Vida Tomšič, pa tja do zadnjega vodje CK KPS Milana Kučana.

Komunistični režimi, pravi avtor, so se pričeli v večini primerov z revolucijami, te pa, »kot je zapisal Ignacio Silone, ›je mogoče, tako kot drevesa, prepoznati po sadovih.‹« Ko so komunistični režimi prestali »obdobje posamičnih zločinov, določenih, priložnostnih umorov, so z namenom, da se obdržijo na oblasti, vzpostavili množični zločin kot sistem vladanja.«(16) To so prepoznavni sadovi komunistične revolucije povsod po svetu in, kot vemo, tudi v Sloveniji.

Vendar bi bilo primerno presojati komunistične revolucije tudi po koreninah. Te so filozofske. Brez zmede na področju idej ne bi moglo zrasti in roditi sadov perverzno, protinaravno drevo, z dolgimi vejami fašističnega, nacističnega in komunističnega totalitarizma. Zgodovinar Robert Conquest, katerega Courtois nekajkrat omenja, pravi v nekem drugem uvodu, da leži razlog za opravičevanje zločinskega režima »v srcu komunistične etike, v Leninovi tezi, da je ›naša (komunistična) morala popolnoma podrejena koristim razrednega boja proletarcev,‹ in da je ›vse, kar je storjeno za proletarsko stvar, častno.‹ (R.C. Predgovor, v knjigi: Pavel and Anatoli Sudoplatov, ›Special Tasks‹, zal. Little, Brown, Boston, 1995. str. X) Pomeni, da je bilo drevo že gnilo, preden je pričenjalo roditi svoje zle sadove.

8.1.3. Strah in spomin na teror

»Res je čez nekaj časa – to obdobje traja od nekaj let v nekaterih državah vzhodne Evrope do nekaj desetletij v Sovjetski zvezi in Kitajski – teror izgubil prvotno moč in so se režimi ustalili v nekako upravljanje vsakdanje represije s pomočjo cenzure vseh sredstev javnega obveščanja, z nadzorom mej in z izgoni oporečnikov. A spomin na teror je zagotavljal verodostojnost in s tem uspešnost groženj.« (16)

Na tem mestu avtor ne omenja vseh načinov, s katerimi je totalitarna država obvladovala prebivalce, ker hoče posebno poudariti učinkovitost »spomina na teror«. Tudi ko je čas posplošenega terorja minil, je režimski policijski aparat s široko in dobro organizirano mrežo denunciantov segel na vsa področja javnega, pa tudi osebnega življenja. Vsakdo je vedel, da umor ni le grožnja. Partijski nadzor nad kulturno in nad gospodarsko dejavnostjo pa politični monopol so osebam onemogočali svobodno rast, pa tudi naravno oblikovanje vesti.

»Vendar zločini komunizma niso bili nikdar normalno in legitimno presojani niti iz zgodovinskega, niti iz moralnega vidika,« ugotavlja avtor in nadaljuje. »Nekateri bodo mnenja, da je bila storjena večina zločinov po ›legalnih‹ ustanovah, ki so bile del režimskih oblasti, priznanih na mednarodni ravni in katerih predstavniki so bili sprejemani z vsem bliščem celo po naših lastnih oblasteh. Vendar, ali se ni isto dogajalo z nacizmom?« Ne enih ne drugih ne moremo soditi po zakonih, ki so si jih zločinci krojili sami, marveč po »naravnih zakonih Človeštva«. (17)

8.1.4. Zločini proti duhu in proti osebam

Komunizem je zagrešil neštete in različne zločine nad ljudmi vseh stanov in narodnosti. Kateri so bili ti zločini, se sprašuje Courtois in odgovarja, da so bili to »najprej, zločini proti duhu, pa tudi zločini proti univerzalni kulturi in proti narodnim kulturam … Vendar, naj si bodo ta uničenja na dolgi rok še tako težka za prizadete narode in za človeštvo v celoti, kakšno težo morejo imeti v primeri z množičnimi umori oseb, mož in žena, otrok … ?« (17)

Bistvo terorja so bili zločini proti osebam, ki so imeli v različnih deželah in dobah najrazličnejše oblike uničevanja človeških življenj. Avtor našteva: »usmrtitve kot: ustrelitev, vešala, utopitev, poboj z udarci, plin, strup in avtomobilska nesreča, uničenje z lakoto (povzročitev ali dopustitev množične lakote), izseljevanje, to je smrt med transportom (dolgi pohodi peš ali prevoz v živinskih vagonih), ali na mestu prihoda in prisilnega dela (izčrpanost, bolezni, lakota, mraz).« (18) Tej strašni listi bi lahko Slovenci dodali še množične likvidacije v breznih, kamor so metali tudi še žive ljudi. Zanimivo, da avtor na podlagi nabranega gradiva omenja kot način likvidacije »avtomobilsko nesrečo«. Tega načina so se posluževali komunisti posebno v obdobju po terorju, kar je bilo znano celo na sicer slabo informiranem Zahodu. Čudno pa je, da mnogi nasprotniki režima v domovini tega enostavno nočejo verjeti. Morda bodo po branju gornjih ugotovitev gledali v drugačni luči na kako prometno nesrečo, ki se je zgodila na slovenskih ali na mednarodnih cestah, tudi z vozili, ki so imela registracijo iz druge države.

8.1.5. Sto milijonov žrtev

Na ta način je bilo umorjenih na vsem svetu po članih komunističnih režimov nekako sto miljonov oseb (18). Število presega možnosti človeške domišljije. Za težko doumljivo številko se ne skriva kaka epidemija, tudi ne atomska explozija. Gre za umore, za premišljene likvidacije posamičnih oseb po konkretnih likvidatorjih, po navadno poznanih organizatorjih in ob dobro znanih apologetih pobojev. Teh sto milijonov likvidiranih oseb, žrtev največje morije v zgodovini človeštva, dolga leta, vse do zdaj, niso opazili branilci človekovih pravic in njihovih rabljev ne zasledujejo lovci na vojne zločince.

V veliki večini gre za zločine, ki so bili storjeni v imenu države. Pod vidikom nürnberškega sodišča (člen 6 sodnijskega statuta) so to »zločini proti miru, vojni zločini in zločini proti človeštvu.« (18-24) Avtor jih podrobneje razčlenjuje, nakar zaključi, da kakor je bil v primeru juridične in moralne obsodbe nacističnih grozodejstev upravičen izraz »zločini proti človeštvu«, »ni neupravičeno uporabljati iste pojme za definicijo nekaterih zločinov, ki so jih zagrešili komunistični režimi«. (25) A javnega mnenja tudi te ugotovitve še ne pretresejo. Morda je razlog tudi, kot pravi pisec na drugem mestu, da ni nihče filmal gulagov in da komunistični morilci niso puščali prič.

Ne le sto milijonov pomorjenih, vsaka posamična žrtev kliče po pravici. To ne pomeni maščevanja, ki ga kristjani načelno zavračamo in ki bi razklanost v razboleli družbi še poglobilo. Pravica je v resnici. Pravica je v poravnavi, kolikor je ta mogoča. Pravica je v zavesti, da je živel velik del sveta krivično zatiran in tlačen ob brezbrižnosti bližnjih pa tudi ostalega človeštva. Priznanje, pa kesanje nad zločinskim dejanji in malodušnimi opustitvami je tudi – pravica žrtev.

8.1.6. Brezbrižnost in soodgovornost

Pomanjkanje prič ni edini in verjetno niti glavni razlog za brezbrižnost do komunističnih zločinov. Verjetnejši razlog zanjo je izredno veliko število ljudi, ki so za te zločine soodgovorni. Ob neposredni odgovornosti režimskih politikov in eksekutorjev se vleče skozi sedanjost, kot temna senca, tudi zavest o posredni odgovornosti in tihem sodelovanju mnogih pri zločinih proti človeštvu. Ta odgovornost, ki zadeva ne le pretekle rodove, ampak tudi sodobnike, ni slučajna. Komunisti so sistematično ustvarjali sokrivce od prvih dni revolucije pa do zadnjih mesecev režima. Vsi, ki so imeli kdajkoli kak priviegij, imajo slabo vest, prav tako ti, ki so molčali, in oni, ki so režimu ploskali, in drugi, ki so ob zasliševanjih popustili. Nihče ni vedno junak. Od tod slaba vest in večkrat pasivnost tudi v bistvu poštenih ljudi.

V uvodu Črne knjige beremo, da pozna kanadski zakonik dva načina sodelovanja pri zločinu, eden je pred dejanjem (poskus, nasvet, zarota, pomoč), drugi pa je sodelovanje in sokrivda (complicidad) po dejanju (nasvet, pomoč, prikrivanje). Tako soodgovornost ima na vesti veliko ljudi, ki še živijo in imajo vpliv v svetu.

Avtor ugotavlja: »Od dvajsetih do petdesetih let so komunisti po vsem svetu in poleg njih še mnogi drugi ploskali Leninovi in Stalinovi politiki, da so si skoraj polomili roke … V letih petdeset do sedemdeset, so drugi stotisoči kadili »velikemu krmarju« kitajske revolucije in prepevali o zaslugah … kulturne revolucije. V novejših časih jih je mnogo, ki so si čestitali, da je Pol Pot (v Kambodži) vzel oblast v roke. Mnogi se izgovarjajo, da ›niso ničesar vedeli‹. Res ni bilo lahko vedeti, ker so komunistični režimi imeli tajnost za eno od posebno priljubljenih metod obrambe,« pravi pisec, a dodaja, da je bilo nepoznanje neredko le posledica slepote, ki jo je povzročilo borbeno razpoloženje. »V štiridesetih in petdesetih letih je bilo nedvomno precej od teh dejstev že poznanih. In zdaj, ko je veliko nekdanjih priliznjenih kadilničarjev na tihem in neopazno zapustilo svoje malike, kaj naj rečemo o globoki nemoralnosti teh duš, ki so odstopile od svojih javno zavzetih stališč, na skrivaj, ne da bi potegnile iz tega kak zaključek? » (25)

Ob tem neodgovorjenem vprašanju francoskega avtorja se nam vsiljuje drugo: kaj naj rečemo o narodu, kjer je vrh nekdanje politične elite čez noč in brez slehernega priznanja odgovornosti in brez obžalovanja prizadetih krivic odstopil od stališč, ki jih je še nedolgo tega vsiljeval rojakom s prisilo, pa mu volivci s svojimi glasovi še vedno izrekajo zaupanje? Ali gre pri tem, kot pravijo nekateri, za moralno ali za intelektualno okvaro prizadetih duš ali morda le za preveliko odvisnost od sredstev javnega obveščanja, katera imajo v svojih rokah še vedno stari totalitarci in njih nasledniki?

8.1.7. Prikriti sokrivci političnih zločinov

»Leta 1969 je zapisal Robert Conquest, eden prvih raziskovalcev komunističnega terorja: ›Dejstvo, da je toliko ljudi odobravalo Veliko čistko (Stalinovo), je bil brez dvoma eden od dejavnikov, ki so čistko omogočili. Sodni procesi (v SZ) so vzbudili na Zahodu le malo zanimanja, razen kolikor jih niso odobravali nekateri mednarodni in zato od javnega mnenja ›neodvisni‹ komentaristi. Ti bi morali, vsaj do neke mere, sprejeti nase odgovornost kot sokrivci za te politične zločine‹.« (25,26)

Vprašanje je, »kakšna slepota je silila komuniste v Evropi, ki vendar niso bili pod neposrednim pritiskom NKVD (sovjetske politične policije), da so vztrajali pri petju hvalnic (sovjetskemu) sistemu in njegovemu šefu? … Ali je za opravičevanje tega organiziranega in sistematiziranega zla dovolj ugotovitev, ki jo ponavljajo za Martinom Maliaom še drugi, ko govorijo o »paradoksu velikega ideala, ki je privedel do velikega zločina«? (27)

Mislim, da so bili veliki ideali prej uspešno propagandno sredstvo za gibanje množic, kakor glavni nagib za konkreten zločin. Zločin je pomenil za graditelje partijskih kadrov tisti most, katerega je bilo treba podreti, da je človek, ki ga je po naročilu zagrešil, ostal privezan na njihovem bregu. Ne bi se čudil, če bi psihologi kdaj ugotovili, da sta se za velikimi zločini komunističnih partij skrivala pohlep in sla po neomejeni oblasti, po prvih zlih dejanjih pa neredko strah. Strah je rodil molk, ki po velikem delu družbe, katera je prenašala skozi generacije nasilje totalitarizma, odmeva do današnjih dni.

8.1.8. Strah pred nasiljem in pred svobodo

Cvetan Todorov nam ponuja drug veljaven odgovor na gornji paradoks: ›Prebivalec zahodne demokracije želi verjeti, da je totalitarizem povsem tuj normalnim človekovim težnjam.‹ Če bi bilo to res, se totalitarizem ne bi obdržal toliko časa in ne bi potegnil za seboj toliko ljudi. Nasprotno, gre za stroj, ki je presenetljivo uspešen. Komunistična ideja predstavlja podobo boljše družbe ter nas poganja v tej smeri; in mar ni del človekove narave želja preobraziti svet v imenu nekega ideala? (…) Poleg tega komunistična družba vzame človeku odgovornost: vedno so »oni«, ki odločajo. Konec koncev je odgovornost breme, ki postane velikokrat pretežko. (…)

Privlačnost totalitarnega režima, ki jo nezavestno čutijo številni posamezniki, izhaja iz bojazni pred svobodo in pred odgovornostjo, kar razloži popularnost vseh avtoritarnih režimov. To je znana teza Erica Fromma … ali, kot je rekel Boecia, obstaja tudi prostovoljna sužnost.« (27)

Ob teh vrsticah se lahko vpraša slovenski bralec, če nima kontinuiteta na vrhu slovenske oblastne strukture podobnih psiholoških razlogov? Ali se del slovenskih volivcev v resnici svoje svobode boji in jim zato nekaj prikritega avtoritarizma prija? Ali ne gre morda za neizrečeno željo, naj še naprej odločajo »oni«, da se le rešimo težke in neprijetne odgovornosti? Morda.

Nadalje ugotavlja avtor, da »sokrivda tistih, ki so se predali prostovoljni sužnosti, ni bila vedno abstraktna in teoretična. Preprosto dejanje sprejemanja in širjenja propagande, katere namen je bil zakriti resnico, je kazala in kaže na aktivno sokrivdo. Kajti objavljanje dejstev je edino sredstvo – čeprav tudi to ne vedno uspešno … – proti množičnim zločinom, storjenim v tajnosti, daleč od zvedavih pogledov.« Da je to res, lahko sklepamo iz prikritega strahu, da bi resnica prišla na dan še zdaj po več ko pol stoletja, ki ne obdaja le nekdanjih povzročiteljev terorističnih dejanj. Prav ta strah, ki je verjetno eden od razlogov za napadalnost tudi nekaterih, na videz neobremenjenih, pa je moralni virus, ki to skrivno družbo pri popolni zavesti neizogibno razkraja.

8.1.9. Trije totalitarizmi stoletja

Če skušamo primerjati fašistično in nacistično nasilstvo s komunističnim, kar je predmet nekaterih odstavkov Courtoisove razprave ob pričetku Črne knjige, je prav, da se zavemo, da zla ni mogoče primerjati kvantitativno. Ker ni namen tega obširnega dela kvalitativna, to je filozofska analiza omenjenih idej, ki so prinesle na svet v tem stoletju toliko gorja, se omejimo tudi v tem povzetku na prikaz nekaj najbolj zgovornih dejstev.

»Metode, ki jih je spravil v tek Lenin in sistematiziral Stalin s svojimi posnemalci, ne le, da nas spominjajo nacističnih metod, marveč so bile velikokrat celo pred temi.« Razlika je bila, da so nacisti izbirali svoje žrtve pod vidikom rasne pripadnosti, medtem ko so komunisti uporabljali navadno drugačne vidike. Sovražnik, ki mu niso priznali pravice živeti, ni bil človek druge rase, temveč član določene družbene plasti ali kot so rekli: razreda.

»Leninistični, stalinistični in maoistični zločini pa izkušnje v Kambodži postavljajo človeštvo – prav kakor juriste in zgodovinarje – pred novo vprašanje: kako naj imenujemo zločine iztrebljanja zaradi politično-ideoloških razlogov; in sicer ne poboja posameznikov, ali skupine nasprotnikov, temveč celih izsekov neke družbe? Ali naj skujemo nov izraz? Nekateri avtorji anglosaksonskega izvora so takega mnenja in so iznašli besedo »politicid«. Ali je morda treba priti do zaključka kot češki juristi, ki imenujejo zločine, zakrivljene pod komunističnim režimom, preprosto ›komunistični zločini‹?« (31)

8.1.10. Zarota molka

Nato postavlja pisec bralcu in vsemu civiliziranemu svetu nekaj ključnih vprašanj. »Kaj je bilo znano o komunističnih zločinih? Kaj se je hotelo o njih vedeti? Zakaj je bilo treba čakati do konca stoletja, preden je postala ta tema predmet znanstvenega študija? Jasno je, da je študij stalinističnega in komunističnega terorja sploh v primerjavi s študijem nacističnih zločinov v velikanski zamudi.« (31)

»Zmagovalci leta 1945 so postavili, povsem legitimno, zločin – posebno genocid nad Judi – v sredo obsodbe nacizma. (…) Izredna pozornost, ki so jo deležni hitlerjanski zločini, je popolnoma upravičena. Je odziv volje preživetih, da pričajo, raziskovalcev, da razumejo, moralnih in političnih avtoritet, da potrdijo demokratične vrednote. Vendar, zakaj tako slab odmev javnega mnenja na pričevanja o komunističnih zločinih? Zakaj zadrega in molk politikov? In predvsem, zakaj »akademski« molk o katastrofi komunizma, ki je prizadeval osemdeset let skoraj tretjino človeštva na štirih kontinentih? Od kod nesposobnost, da bi postavili v sredo analize komunizma tako bistven dejavnik, kot je zločin, množični zločin, sistematični zločin proti Človeštvu? Ali stojimo pred nečim, kar presega moč razumevanja? Ali ne gre prej za zavestno zanikanje védenja, za strah pred razumetjem?« (32) Odgovor ostaja odprt.

Kljub temu, da avtorju ni nepoznana obsodba, ki jo je izrekel papež Pij XI. tako nad nacizmom kakor nad komunizmom, se zdi, da ne razišče dovolj pojava, ki ga je imenoval Pij XI. že leta 1937 v eni svojih okrožnic ›zarota molka‹ o komunističnih zločinih. To ni bila zarota revolucionarjev, marveč je segla v vrhove, kjer mediji svetovih razsežnosti oblikujejo javno mnenje. Morda se bo našel čez čas raziskovalec, ki bo odkril, potem ko bodo objavljene že vse črne knjige, tudi skrite niti zarote molka.

8.1.11. Izpovedi in prikrivanja

Potem se sprašuje avtor po novejših razlogih za tako avtistično zapiranje pred nečim, kar je sicer na dlani. Nekatere od teh navede. »Najprej je imela svojo vlogo klasična in stalna volja rabljev, izbrisati sledove svojih zločinov in upravičiti, kar ni moglo biti prikrito. ›Tajno poročilo‹ Hruščova leta 1956, ki je prvo priznanje komunističnih zločinov po vodilnih komunistih samih, je tudi poročilo rablja, ki poskuša razkrinkavati, pa hkrati skriti svoje lastne zločine. Kot vodilni član komunistične partije v času posebno močnega terorja, skuša naprtiti Stalinu vso odgovornost z izgovorom, da je poslušno izpolnjeval ukaze. Da bi zakril večji del zločinov, govori le o žrtvah, ki so bili komunisti, in veliko manj o drugih. Te zločine omiljuje z izrazi kot ›zlorabe, storjene pod Stalinom‹, da tako opravičuje nadaljevanje sistema z istimi principi, z isto strukturo in z istimi ljudmi.« (32)

Morda je prav, da se spomnimo, da se je takrat pričel pojavljati po vsem svetu izraz ›stalinizem‹, ki naj bi razbremenil stranko komunistov pred morebitnimi obtožbami za pretekle zločine. Pri nas so kasneje pričeli govoriti o strahotah Golega otoka, na katerem so tovariši mučili svoje partijske kolege, še naprej pa so oboji molčali o množičih pobojih, ki so jih zakrivili skupno.

Dejstvo, da so od vsega početka arhivi v komunističnih deželah pod popolnim partijskim nadzorom in skrbno zavarovani, lajša storilcem zločinov prikrivanje teh dejanj, ugotavlja pisec. Sicer pa, kot vemo, so v teh deželah »propaganda, tisk, potovanja čez mejo, razglašanja o uspehih režima in celotni aparat za nadzor nad informacijo namenjeni v prvi vrsti preprečitvi, da bi prišla na dan resnica o zločinih. Rabljem ni bilo zadosti, da so svoje zločine skrivali, ampak so na vse načine preganjali ljudi, ki so hoteli o njih poročati.« (33) Po tem navaja pisec primere, kako so člani zahodnih komunističnih strank tožili pred francoskimi sodišči ljudi kot Viktor Kravčenko in David Rousset, ki so v svojih knjigah poročali o komunističnih grozotah v Sovjetski zvezi, češ da pišejo neresnico.

Voda in resnica vedno prideta na dan

Slika 36. Voda in resnica vedno prideta na dan Mirko Kambič

Pa tudi drugod po svetu ni bilo dosti drugače. Robert Conquest piše v že omenjenem predgovoru v knjigo Special Tasks, da je podobno preganjavico izvajala levica v ZDA skoraj pol stoletja proti vsem, ki so kogarkoli obtožili, da je »sovjetski agent«, in to v nekaterih primerih celo po tem, ko je bilo to sodelovanje že javno dokazano. (o. c. str. XIV) Potemtakem ni nerazumljivo, da presoja še danes svetovno pa tudi domače javno mnenje dejanja komunistov in njihovih nasprotnikov z različnimi merili.

8.1.12. Spomin, dolžnost preživelih

»Proti osvetljevalcem človeške vesti so komunistični rablji sistematično uporabili ves arzenal, s katerim razpolagajo velike moderne države, da posegajo po vsem svetu,« ugotavlja avtor. »Pred tako silo strahovanja in prikrivanja so celo žrtve dvomile, ko je prišel čas, da bi govorile, in niso bile sposobne ponovno se vključiti v družbo, kjer so se šopirili po mili volji njihovi izdajalci in rablji. Vasili Grossman (pisatelj, kateremu so nacisti ubili mater) se spominja tega obupa. V nasprotju z judovsko tragedijo – kjer se je vsa judovska mednarodna skupnost zavezala, da se bo spominjala genocida nad svojim ljudstvom – je bilo za žrtve komunizma in njihove zagovornike dolgo nemogoče vzdrževati živ spomin na tragedijo, za katero so bile prepovedane sleherne komemoracije ali zahteve po popravi krivic.« (34)

Ob gornji ugotovitvi se lahko ponovno zavemo pomebnosti vseh spominskih dni, proslav in maš, s katerimi smo Slovenci v svobodnem svetu ohranjali in ohranili zgodovinski spomin na dejstva, ki so jih komunistični režimi hoteli izbrisati iz knjig pa tudi iz zavesti celega naroda.

Nobenega dvoma tudi ni, da imajo debate o odstranjanju in postavljanju spomenikov, ki jih skušajo sredstva javnega obveščanja v Sloveniji prikrivati, če ne celo osmešiti, globok pomen. Gre za poznavanje resničnosti, za vedenje, kdo je bil rabelj in kdo žrtev, pa za odkrivanje idejnih korenin nasilja. V tej luči se šele izkaže pomembnost odločitev ministrstva za šole, ki zamenjuje zgodovinski spomin ›z uradno doktrino‹; postane pa tudi razumljivo, zakaj sedanja oblast ne želi, da bi plapolale ob praznikih po Sloveniji slovenske zastave, kajti tudi narodna zavest se hrani iz spomina.

Ob teh vprašanjih, katerih se pisec Črne knjige ponovno dotakne ob koncu uvoda, tečejo odločitve za moralne vrednote pa tudi za razčiščen in umirjen spomin, ki je tako pravica rajnih kakor še ne rojenih pa dolžnost vseh živih.

8.1.13. Laž, orodje sistema

Kadar je v deželah pod partijskim nadzorom prišlo na dan vsaj malo resnice, so nosilci komunističnih totalitarnih režimov hitro pričeli spreminjati realni teror v »alegorijo revolucije s stavki kot: ›Kadar sekaš les, letijo iveri‹, ali ›Ne moreš narediti pogače, če ne razbiješ jajc‹. Na to je odgovoril Vladimir Bukovsky, da je videl dovolj razbitih jajc, pa nobene pogače. (…) Najhujše je bila brez dvoma perverznost jezika. S čaranjem besed se je sistem koncentracijskih taborišč spremenil v prevzgojno ustanovo in rablji … so imeli za nalogo spreminjati ljudi starega kova v ›nove ljudi‹. Taboriščne zapornike so ›prosili‹ s silo, naj verujejo v sistem, ki jih je spremenil v sužnje« (34), povzema avtor pretresljivo dejstvo, ki ga potrjuje vsa knjiga. Čaranje besed, jemanje pomena besedam, kot so svoboda, tovarištvo, pravica, bratstvo …, jemanje vrednosti izrečeni besedi, bo morda dediščina komunistične formacije, ki bo najdalj težila nove rodove.

Navadno, »laž ni nasprotje resnice, stricto sensu, ker se vsaka laž naslanja na drobce resnice,« opozarja avtor bralce, ki komunističnih propagandnih metod ne poznajo od blizu. »Zato je razmeroma lahko popraviti poglede, ki jih je zmaličila komunistična propaganda, silno težko pa je nekoga, ki vidi nepopolno, pripraviti do tega, da bi svoje intelektualno stališče spremenil. Prvi vtis je bil poln predsodkov in tak ostane. (…) Zaradi svoje propagandne sposobnosti, ki je nad vsako primerjavo in ki temelji v veliki meri na perverznosti jezika, so komunisti uspeli uporabljati celo moč kritike, usmerjene proti njihovim terorističnim metodam, za pobijanje iste kritike. Pri tem so še tesneje strnili vrste aktivistov in simpatizerjev z obnovitvijo svoje komunistične veroizpovedi.« (34)

»Zahod je bil dolgo neverjetno slep za komunistično propagando. Zapleten je bil zaradi lahkovernosti do izredno zvitega sistema, iz strahu pred sovjetsko močjo in zaradi cinizma politikov in špekulantov,« ugotavlja avtor in se ustavi nato pri lahkovernosti, kateri so zapadli zahodni politiki v Jalti in še po njej. (35) Ko omenja, da se je »hotenemu ali nehotenemu nepoznanju zločinske razsežnosti komunizma pridružila, kot navadno, še brezbrižnost naših sodobnikov do soljudi,« skuša pojasniti, da izhaja ta, prej kot iz trdosrčnosti iz preprostega dejstva, da se vsak zanima predvsem za probleme, ki so mu blizu, ostale nesreče pa dojema, v tem stoletju, ki je polno nesreč, manj prizadeto. Ta ugotovitev brezbrižnost morda pojasni, a je nikakor ne more opravičiti.

Gre za pomanjkanje vzajemnosti, ki pa se ne pričenja na mednarodni ravni. Bolj solidarno družbo bo treba pričeti graditi, ali morda bolje: obnavljati, pri temeljih, to je pri družini.

8.1.14. Trije razlogi za uspešnost prikrivanja

Pisec nadalje zelo posrečeno ugotavlja, da ima prikrivanje komunistične zločinske razsežnosti poleg že omenjanih še »tri posebne razloge. Prvi od teh je v samem pojmu revolucije. Še vedno traja in ne kaže, da bi se kmalu končal, dvoboj okrog ideje revolucije, kot so jo razumevali v 19. in 20. stoletju. Njeni simboli: rdeča zastava, internacionala, stisnjena pest, se prikažejo ob vsakem večjem socialnem gibanju. Che Guevara je spet moderen. Revolucionarna gibanja so aktivna, se izražajo javno in prosto ter zavračajo s prezirom vsak izraz kritike glede zločinov svojih predhodnikov.« (36)

»Drugi razlog je povezan s sodelovanjem Sovjetov pri zmagi nad nacizmom, kar je dovolilo komunistom skriti svoj končni cilj, ki je bil prevzem oblasti pod masko gorečega patriotizma. (…) Antifašizem je postal za komuniste dokončna nalepka, … v imenu antifašizma jim je bilo mogoče utišati najbolj trdovratne nasprotnike. (…) Ker je predstavljal po zaveznikih poraženi nacizem ›absolutno zlo‹, se je komunizem zlahka in skoraj mehanično prevesil v tabor dobrega.« (37) Resničnost sovjetskega osvobajanja Evrope je ostala na Zahodu prikrita. Tako časnikarji kot zgodovinarji so povojno pripoved poenostavili. Zamolčali so, da je šlo v Evropi ob koncu vojne za dve popolnoma različni osvoboditvi. »Ena osvoboditev je vodila v obnovo demokracij, druga pa je omogočila pot diktaturam. V srednji in vzhodni Evropi je sovjetski sistem nameraval naslediti (nacistični) Reich tisočih let. Witold Gombrovicz izraža v skopih besedah dramo teh ljudstev takole: ›Konec vojne Poljakom ni prinesel svobode; v žalostni srednji Evropi je pomenil le zamenjavo ene noči z drugo, Hitlerjeve rablje so zamenjali Stalinovi.« (37) Pri tem ni odveč spomniti, da je tudi naša Slovenija del te žalostne srednje Evrope. Domači rablji so prišli iz Stalinove šole.

Tretji razlog za skrivanje resnične podobe komunizma, ki ga navaja uvod v Črno knjigo, »je manj očiten in njegova razlaga je bolj kočljiva. Po letu 1945 se je pojavil genocid Judov kot paradigma modernega barbarstva in to do take mere, da je osvojil ves prostor, s katerim so razpolagale množice v dvajsetem stoletju, za občutenje in razumevanje strahot. Po tem, ko so komunisti v prvem obdobju zanikali nacistično specifično preganjanje Judov, so kmalu uvideli prednost, ki jo lahko dosežejo s takim priznanjem, ki stalno oživlja antifašizem.« (37) (…) »Kako bi si bilo mogoče predstavljati, da so ti, ki so pomagali s svojo zmago pri uničenju genocidnega (nacističnega) sistema, uporabljali enake metode?« (38)

Za večino zahodnjakov, tudi politikov in kulturnikov, je bilo vsekakor enostavneje kaj takega si ne predstavljati.

8.1.15. Dolžnost zgodovine

V to posplošeno zasanjanost Zahoda je udarilo že omenjeno poročilo Nikita Hruščova 24. februarja 1956. Od takrat o strahotah komunizma niso vedeli le tisti, ki tega niso hoteli.

Ob vsem polprikrivanju je Hruščov vendarle dejal med drugim tudi: »Danes vemo, da so bile žrtve preganjanja nedolžne. Imamo neizpodbitne dokaze, da so bili daleč od tega, da bi bili sovražniki ljudstva, marveč so bili pošteni možje in žene … Kako naj se delamo, da nismo vedeli, kaj se dogaja? (…) V življenju vsakega, ki je zakrivil zločin, pride trenutek, ko mu izpoved zagotovi milost, če ne oproščenja.« (39) To so besede, ki jih je izrekel vodja sovjetske partije pred več ko štiridesetimi leti. Kdaj bomo slišali kaj podobnega iz ust zadnjega voditelja slovenskih komunistov? Ali upa, skupaj s tovariši, na ›milost in odpuščanje‹ brez ›izpovedi‹, ki se je zdela potrebna celo njegovemu sovjetskemu kolegu?

Prišel je čas, da se vprašamo, pravi Courtois, »kakšno mesto ima zločin v komunističnem sistemu?« Na to vprašanje odgovarja s sodelavci na naslednjih osemsto straneh in sicer zato, ker gre za dejanja, ki so bila »dolgo časa, hote pogreznjena v tajnost arhivov in vesti.«(42) »Druga dolžnost, ki jo izpolnjuje to delo, pa je povezana s spominom. Počastiti spomin rajnih je moralna dolžnost, predvsem še, ker gre za nedolžne in anonimne žrtve Moloha absolutne oblasti, ki je hotel izbrisati vsak spomin nanje. Po padcu berlinskega zidu in po razsulu središča komunistične oblasti v Moskvi, je v Evropi matrica tragičnih izkušenj XX. stoletja, pa tudi pot za sestavo skupnega spomina. (…) Ta dolžnost zgodovine vsebuje nedvomno moralni vidik.«(43)

8.1.16. Konec uvoda

Črna knjiga komunizma je, po avtorjevih besedah, priložnost za premislek, ki »naj ga vztrajno vodijo ljudje, ki se zavedajo, da ne smemo pustiti skrajni desnici, katera je vedno bolj prisotna, privilegija, da bi samo ona govorila o tem resnico. Komunistične zločine je potreba obsoditi in analizirati v imenu demokratičnih vrednot in ne iz kakih nacifašističnih idealov«.(45)

Komunisti so se predolgo skrivali za propagandno krilatico antifašizma, da bi smeli uporabljati tak izgovor v nedogled. S to mislijo Courtois zaključuje uvod v knjigo, ki obljublja najti odgovor na vprašanje: Zakaj so voditelji komunizma mislili, da je »potrebno iztrebiti vse, katere so označili kot ›sovražnike‹? Zakaj so mislili, da imajo pravico teptati nepisani zakon, ki vodi življenje človeštva: ›Ne ubijaj‹?«(46) Pred morjem človeške krvi se avtor upravičeno sprašuje, kaj so rablji mislili. Ali ne nakaže s tem, morda nehote, da bo treba iskati najgloblje odgovore na omenjena vprašanja v svetu misli in idej, pa tudi v svetu vere?

Odgovor bo gotovo zanimal tudi Slovence. Na naših tleh so namreč komunisti pomorili med revolucijo in po njej izredno veliko, a še vedno ne raziskano število ljudi. Do teh znanih in neznanih žrtev in do njihovega spomina imajo neodklonljive dolžnosti resnični demokrati tudi v naši državi.

Francoski izobraženci, ki so bili nad komunizmom razočarani, so zdaj, ob koncu stoletja, s sodelovanjem pri pisanju Črne knjige po svojih močeh poravnali dolg do zgodovinske resnice. Upajmo, da bo ta zgled zbudil vest tudi njihovim vrstnikom po tistih evropskih državah, kjer je molk o zločinih komunističnih režimov še vedno pravilo.

Navedbe so po španskem prevodu:
El libro negro del comunismo,
Editorial Planeta, Barcelona, 1998.

8.2. Križ na meji

Avtor: Vladimir Kos

Na laški meji križ stoji.
Že preperel na njem visi
predani božji Sin.
Viharji se pode iz dalj
in sonce liže z ran Mu kri
in žge Mu žar z oči.
Ob vznožju spi marjetica,
glej, včasih pride ptičica
na ranjeno glavo.
Sicer je noč in dan – le sam.
Slapovom zvestim še goram
o žrtvi šepeta …

8.3. Božično srečanje Nove slovenske zaveze

8.3.1. Nagovor urednika Zaveze

8.3.1.1.

Čas okoli novega leta je za nekatere stvari posebej primeren. Ena od teh je bilanca. Bilanco delamo zato, da vemo, pri čem smo. Ko mi pravimo bilanca, se ve, da ne mislimo na tolarje, ampak na duhovne, moralne, kulturne in politične količine. Če v okviru NSZ govorimo o bilanci, se ve, na kaj mislimo. Kakšni sta torej aktiva in pasiva naših zadev, predvsem pa, kakšen je njihov saldo? Ker večine stvari, ki jih mi vodimo v naših knjigah, ni mogoče izraziti s številkami, jih moramo premisliti.

Najprej moramo postaviti neko vprašanje. Kaj pa se je s Slovenci v 20. stoletju pravzaprav zgodilo? Saj je to bilo naše stoletje, mar ne? Saj je to bil čas, v katerem so bila storjena dejanja, ki sedaj utemeljujejo našo čast ali sramoto, prisebnost ali neprisebnost, zvestobo ali nezvestobo. V 20. stoletju se je Slovencem zgodila v resnici samo ena reč: revolucija. Druge stvari, ki so se seveda tudi dogajale, s prvo in drugo svetovno vojno vred, so bile samo spremljava tega poglavitnega dejstva, samo ozadje, na katerem se je to poglavitno dejstvo moglo dogoditi, samo prostor, v katerem se je revolucija mogla spočeti in uresničiti. To, kar pa se je zares zgodilo, to, kar ima pravico, da dobi pomen dogodka, je bila revolucija.

Če pa je bila revolucija tisto, kar se je pred vsem in nad vsem zgodilo, potem pa se moramo vprašati, kaj pa je bila, ali drugače, kaj se je, s tem da je bila, zgodilo. Tu se nam pokažeta dva odgovora, ki sta si v navideznem nasprotju, a sta oba resnična. Prvi pravi: z revolucijo se ni nič zgodilo. Ko je revolucija po polstoletnem gospostvu morala oznaniti bankrot – to pa se pravi, ko je morala priznati, da ne more nositi življenja in da je bila zabloda, da je bilo vse, kar se je v njenem imenu zgodilo, zastonj in brez temelja – tedaj ljudem ni preostalo drugega, kot da se vrnejo k tistim izvorom družbenega življenja, ki so delovali pred revolucijo, k tisti politiki, ki je veljala pred agresijo revolucije. Narodove tvorne sile so tedaj stale pred nalogo, da začnejo tam, kjer jim je bilo delo s silo onemogočeno, in da s polstoletno zamudo začnejo dohitevati zgodovino. To pa pomeni, da revolucija ni postavila nič zgodovinsko obstojnega. Z njeno zmago se je čas zgodovine ustavil. Z njo smo stopili ven iz zgodovine, zato se z nami, ko je bil njen čas, ni nič zgodilo.

Drugi odgovor pa je prvemu nasproten in se glasi: Z revolucijo so se zgodile neznanske reči – stvari, za katere ljudje še niso slišali, ki niso nastale v nobeni slutnji, ki niso bile napovedane v nobeni prerokbi. Če pomislimo na količino trpljenja, ki so ga povzročili tisti, ki so vzeli stvar revolucije v svoje roke, dobi tista prazna reč, tista utvara ali tista zabloda podobo čistega brezumja in nasilja. V tistem zunajzgodovinskem niču je bilo povzročene toliko bridkosti duha in srca, da je noben spomin ni mogel v celoti obdržati in je v nobenih analih ne boste našli do zadnje črke zapisane. Koliko mladih življenj je bilo pokončanih na oltarju neke blodne zamisli, koliko šotorov človekovega dostojanstva je bilo razdrtih in uničenih! Koliko duhovnega nasilja so ljudje morali na ukaz te misli uprizoriti sami nad seboj! Koliko ranjenega spomina je od tedaj v duši tega naroda! Koliko pohabljenosti!

V času naše zgodovine se nam je torej zgodila – v pregnantnem pomenu te besede – samo revolucija. S to dvojno podobo. Nova slovenska zaveza je zavestno stopila v tradicijo medvojne Slovenske zaveze in prevzela njeno duhovno in politično dediščino. To pomeni, da je NSZ del velikega slovenskega gibanja za temeljno obstajanje v civilizaciji. Ko ohranjamo spomin na ljudi nekdanje Slovenske zaveze, se zavedamo, da smo tudi mi sami del tega spomina. Da se spominjamo tudi sebe in našega upora zoper boljševiško komunistično revolucijo, za katero smo vedeli, da grozi našemu obstajanju v civilizaciji. V tisti civilizaciji, ki se je ustvarila iz osnovnega sosprejetja krščanske tradicije in prosvetljenske politične filozofije. Uprli smo se iz razlogov, ki so se izkazali za resnične. Prognoza, ki smo jo dali v letih med 1941 in 1945, je bila pravilna, ker smo takrat že vedeli, da je pravilna – zaradi razumetja temeljnih dejstev sveta in življenja. Naša prognoza pa se je tudi pozneje izkazala za pravilno – dejansko in empirično in znanstveno, kakor da bi bila rezultat dokončnega in brezprizivnega laboratorijskega eksperimenta.

Glede bilance smo lahko torej mirni. V veliki evropski državljanski vojni, v kateri se je bil boj med totalitarnimi projekti fašizma, nacizma in komunizma in med idejo demokracije kot dosežene forme politike v civilizaciji, je zmagala demokracija. Z njo smo zmagali tudi mi – na poseben način, ker smo med prvimi ali celo prvi zagledali kompleksni značaj napada na demokracijo in civilizacijo. Ta zmaga je in ostane temeljno dejstvo pozitivne bilance našega angažmaja v zgodovini. Tudi temeljno dejstvo, na katerem stoji naše zaupanje v svet in prihodnost.

Res je, da smo zaradi našega angažmaja doživeli velike izgube in veliko žalost. Nikoli ne bomo nehali žalovati za mlado domobransko vojsko, ki so jo iz ideološkega sovraštva in ideoloških računov pobili sovražniki, ki so jih neke razmere zapeljale v zmotno vero, da so zmagali. Mnogi so tedaj že govorili o našem porazu – tudi sami smo se mu le negotovo upirali. Morala je priti zgodovina, da nas je utrdila, pa tudi malo osramotila.

Res je tudi, da zgodovina še ni uprizorila naslednjega dejanja, ko bo tistim, ki jih je obsodila, ukazala tudi politično oditi. Še vedno so tukaj in nič ne kaže, da bi doživeli milost sramu. Še vedno se niso zagledali s tisto silovitostjo, ki bi jih postavila v neizprosno luč njihove resničnosti. Ali želite, da svojo trditev ilustriram?

V sredo, 26. decembra, je bila v Cankarjevem domu proslava dneva samostojnosti. Nekje, v nekih režijskih prostorih, je bil sprejet sklep, da slovesnost opremijo s prizori iz slovenskih filmov, to pa pomeni iz filmov, ki so bili po veliki večini posneti v komunizmu. Ni se treba veliko spraševati, kaj je v komunizmu imelo dostop do filmske upodobitve. Njihovi zamisli ne moremo odrekati določene rafiniranosti: na posreden in na videz neideološki način utemeljiti slovensko samostojnost v preteklosti, kakršna je bila prikazana v filmski retrospektivi – v komunistični preteklosti. Tu pa so bili zvečine prizori mladosti in mladih ljudi in pa seveda ubikvitozni ali vsepovsodni narodnoosvobodilni boj. Ta del je nosil naslov: Zgodba o pogumu. Iz tega koncepta je nastal velik zgodovinski falzifikat. A, kar je važno, je to, da so se našli določeni ljudje, ki so bili pripravljeni temu falzifikatu dati svoje ime in talent. Nemogoče je, da bi bili tako nepoučeni, da ne bi vedeli, kaj delajo. In imeli so kot svobodni ljudje razne možnosti: lahko bi odstopili ali pa zahtevali ustvarjalno svobodo. Na primer.

Lahko bi na primer med filmske zgodbe vstavili tudi Zgodbo o zločinu, potem pa omogočili, da bi gledalci za tem naslovom nekaj minut gledali prazno in črno televizijsko platno. Tako bi slovenskemu filmu izkazali določeno čast. Zelo jasno bi namreč povedali, da se o nekaterih rečeh ni smelo govoriti. Ali pa bi se odločili za naslov Zgodba o slovenski vernosti, saj jim ni mogli biti neznano, da je kljub vsemu vera bila ena od temeljnih reči slovenskega človeka. Slepi ekran, ki bi sledil, bi povedal, da v javnosti vere ni smelo biti. Zgodba o katoličanih bi nadalje, če bi se ustvarjalci zanjo odločili – prav s tem, da je ne bi bilo – povedala, da so bili ti ljudje iz javnosti izključeni. Ob tem bi morda kdo celo pomislil, da so katoličani hranili neko, od totalitarne ideologije nekontrolirano misel, ki je leta 1990 omogočila Demosu zmago in s tem tudi državno samostojnost. Nič od tega ni bilo in sedaj se z nemajhno tesnobo sprašujemo, kaj je s svobodnostjo slovenskih kulturnikov. Pa tudi, koliko je bluffa v tisočerih nagradah, ki jih brez zadrege sprejemajo.

Toliko o naši bilanci. Druga stvar pa smo mi, ki se v okviru NSZ zbiramo za razne slovesnosti, kakor je na primer današnja, ko naj bi si voščili vesel božič in srečno novo leto. Nam je vsem skupno to, da nam nikoli ni bilo lahko in nam še ni. Ali nismo mnoga leta in desetletja nosili v sebi nekega védenja? Ali ga nismo varovali kot tisto dragoceno reč, ki jo moramo na vsak način dati tem, ki bodo prišli za nami? Ali nas torej ni družila ista zvestoba? Ali nismo, ne da bi pogosto vedeli drug za drugega, pripadali neki veliki skupini, ki jo je nosilo isto izkustvo in isto upanje? In, nazadnje, ali bi bilo mogoče, da to intenzivno notranje življenje ne bi prehajalo v naše besede – da so sedaj težke od nekega pomena, ki ga lahko polagamo vanje. Zakaj govorim te stvari? Zato, da bomo vedeli, da tudi takrat, ko pravimo vesel božič in srečno novo leto, to ni zgolj voščilo in niso zgolj besede, ampak v nekem smislu za njimi stoji vsakič eno celo življenje. Ni nam bilo lahko in nam ni, a imamo ta privilegij, da si izrekamo voščila, ki so polna, samo nam do kraja znanega pomena.

Vse to bi bilo mogoče povzeti v misel, da moramo biti resnični. Velikanske stvari, ki smo jih doživeli, nam ne dovoljujejo, da ne bi bili resnični ljudje ali celo boljši ljudje. Jaz nimam nobene posebne pravice, da to rečem, ampak nekdo mora. Naslednjih petsto let ljudje mogoče ne bodo doživeli tega, kar smo mi.

Leta 380 pred Kristusom, je v nekem Platonovem dialogu eden od prisotnih rekel, da bo postavil neko vprašanje, »da mu pozneje ne bo treba samega sebe obtoževati, da takrat, ko je bilo treba, ni povedal tega, kar misli«. Name so te besede naredile velik vtis: preprečiti možnost samoobtožbe, da takrat, ko je bil čas, nisi povedal tega, kar misliš. Mislim, da se je treba, brez histerije, oprijeti tega načela. Danes smo nekajkrat uporabili besedo zgodovina. Besede iz antike lahko razumemo tudi tako, da smo odgovorni zanjo.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Uredniško sporočilo

Dodatek A.1.1

Pri članku Preganjanje ženskih redov v Sloveniji po letu 1945 avtorice dr. Tamare Griesser-Pečar, objavljenem v Zavezi 43, nismo navedli, da je članek prevod izvirnega besedila, ki ga je avtorica objavila pod naslovom Die Verfolgung der Frauenorden in Slowenien nach 1945 v Österreichische Osthefte, Dunaj 2000, zv. 1, na straneh 77–94. Čeprav nam je avtorica prevod članka dovolila, se ji za nenavedbo tega podatka opravičujemo. Enako tudi bralcem.

Dodatek A.2 Poverjeniki ZAVEZE v zdomstvu

Dodatek A.2.1

  • I. ARGENTINA
    Lovro JanC.C. 907
    8400 Bariloche, Rio Negro
    Argentina
  • Joža MarkežVirrey Loreto 3365
    1605 Carapachay
    Argentina
  • Marjan ŠušteršičGral. Vacca 995
    1686 Hurlingham
    Argentina
  • Slavko Urbančič Ramon L. Falcon 4158
    1407 Buenos Aires
    Argentina
  • II. KANADA
    Anton Štih 20 Rufford Rd
    Toronto, Ontario
    M8W 4V6 CANADA
  • III. ZDRUŽENE DRŽAVE
    Slovenska Pisarna (Anton Oblak) c/o St. Vitus Church
    6104 Glass Ave.
    Cleveland, OHIO 44103
    USA
  • Franjo Mejač 7042 West Tripoli Ave
    Milwaukee, Visconsin 53220
    USA

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Voščilo

Dodatek B.1.1

Fra' Angelico: Pri grobu

Fra’ Angelico: Pri grobu

Vsem bralkam in bralcem Zaveze

Vsem članom in članicam Nove slovenske zaveze

Vsem prijateljem

Vsem Slovencem

Pod Triglavom in po daljnih otokih in kontinentih

Veselo veliko noč

Blagoslovljeno veliko noč

Datum: 2010-04-05

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.