Zaveza št. 41

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2009

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

V območje aktualne sedanjosti spada tudi spomin na začetek druge svetovne vojne v Sloveniji. 6. aprila je minilo šestdeset let od dne, ko je bila tudi Slovenija potegnjena v vojno, ki je bila že drugič v stoletju takšna, da je mogla biti imenovana svetovna. Če se kake stvari spominjamo po šestdesetih letih, je naravno, da se zaradi okrogle obletnice ob njej zadržimo nekoliko dlje kot sicer. Saj se v tem primeru do obdobja, ki je poteklo med preteklim dogodkom in sedanjim spominom, ne trudimo samo s pojmom časa, ampak ga, prav zaradi njegove enostavnosti, zagledamo pred sabo tudi – ali predvsem – kot prostor. To pa je zelo velika prednost, zakaj za čas velja, da ga moramo misliti, prostor pa lahko gledamo in opazujemo. Ko stvari iztrgamo zgolj času in jih postavimo v prostor, tako da jih vidimo, nam kmalu odkrijejo, v kakšnem razmerju so si med seboj: katere so neznatne in katere velike, morda celo, katera med njimi je največja. To je ena stvar, druga pa je ta, da je šestdeset let razmeroma dolga doba ali kar velik prostor in da zato vanj lahko postavimo več stvari in opazujemo, kako stojijo do dogodka, ki se ga spominjamo in skušamo razumeti. Za dolga in tako predstavljiva obdobja imamo upravičeno več upanja, da to, kar bomo zagledali, ne bo predaleč od resničnosti in resnice.

Ko pravimo, da se bomo spomnili začetka kakega dogajanja, ne mislimo, da se bomo spomnili res samo začetka nečesa, ampak celote tega, kar se je začelo. Saj nam je bil začetek samo povod, da smo lahko rekli nekaj o celoti. Če bi kdo hotel, da se beseda začetek razume dobesedno, lokalno teko rekoč, ne bi smel reči, da bo na primer beseda tekla o začetku druge svetovne vojne, ampak, recimo, o prvih petih dneh ali o prvih petih tednih ali o prvih petih mesecih druge svetovne vojne v Sloveniji. V tako postavljen čas pa bi potem spadale tudi priprave na vojno, vse kar se je dogajalo v raznih ministrstvih, generalštabih in tajnih službah. Če pa pravimo zgolj začetek druge svetovne vojne, pa, brez dodatnih določil, mislimo vso svetovno vojno, saj bi bilo banalno reči, mar ne, da je, ko se ne bi bila začela, sploh ne bi bilo.

Da je bil ta uvodni razmislek potreben, bo mogoče postalo bolj jasno proti koncu tega komentarja, ko bomo povedali nekaj misli in opažanj o neki znanstveni prireditvi, ki si je vzela za temo začetek druge svetovne vojne na Slovenskem. Iz tega, kar bomo tam povedali, pa bo nekoliko bolj umljiva še ena reč. Trditev, da iz daljše časovne razdalje bolje vidimo značaj in pomen kakega dogodka, lahko razširimo tako, da v opazovano polje vključimo tudi del preteklosti, ki je minila pred dogodkom, in pravimo, da neki zgodovinski dogodek – ne toliko v njegovem poteku kot v njegovem pomenu – razumemo le, če ga postavimo v neki okvir. Ta okvir je lahko določeno stoletje – ki je umeten okvir, a vendar je – ali, če bi hoteli biti bolj ambiciozni, cela civilizacija. Tako bi nam bilo na primer pri razumetju druge svetovne vojne na Slovenskem v veliko pomoč, če bi se odločili, da bomo skušali dognati njen pomen v okviru 20. stoletja ali pa na primer v okviru vse novejše zgodovine Slovencev – dobe, v kateri smo se oblikovali v narod.

Če se bomo torej odločili in opazovali drugo svetovno vojno na Slovenskem v okviru daljšega časovnega obdobja ali večjega zgodovinskega prostora – tako obdobje ali tak prostor, smo rekli, bi lahko bilo 20. stoletje – bo kmalu zahtevala, da ji od vseh lastnosti, ki jih bomo na njej našli, priznamo predvsem njeno velikost. Če z besedo velikost označimo skupek razsežnosti, ki jih ima neki zgodovinski dogodek v celoti, potem vidimo, da se druga svetovna vojna dviga nad vsem, kar se je Slovencem v tem stoletju zgodilo. Če se sedaj vprašamo, kateri so razlogi, da nas je druga svetovna vojna dojmila s svojo presežno velikostjo, mislimo, da bi v veliki meri razložili svoje občutje, če bi opozorili na dva poglavitna vidika.

Najprej so sile, ki so se z napadom na Jugoslavijo polastile ozemlja, na katerem prebiva slovenski narod, to ozemlje razrezale na tri dele in si vzele vsaka svojega. To razkosanje je imelo vse realne posledice za takratno narodovo življenje, poleg tega pa je imelo tudi nedvoumen znamenjski pomen. S to razdelitvijo je bila izrečena arogantna izjava, da tega, kar je bila nekoč slovenska zgodovinska identiteta, ni več. S tem ko je bilo razkosano in razdeljeno njegovo ozemlje, je bil simbolno izničen tudi narod in njegova samobitnost. To je bilo v slovenski zgodovini novo, še nihče ni do tedaj tako samoumevno in tako dokončno naznanil njegovega konca. Ta zgodovinski novum je bila ena od dveh prvin, ki sta drugi svetovni vojni, merjeni s slovenskimi očmi, podeljevali značaj presežne velikosti.

Druga pa se je pojavila in uresničila v okviru naslednje okoliščine. V Sloveniji je pred vojno obstajala dobro organizirana boljševiška partija. Ko pravimo dobro organizirana, ne mislimo samo na fanatično disciplino, militantno razpoloženje in vrhunsko prisebnost revolucionarnih kadrov; akcijska moč partije je rastla tudi iz drugih okoliščin: iz ideološke nepomirljivosti komunistične doktrine in iz splošnega razpoloženja, ki so ga njeni agenti ustvarjali v središčih civilne družbe liberalne in levokatoliške usmeritve. K naraščanju revolucionarne temperature je posebej in poudarjeno prispevalo miselno razpoloženje levih liberalnih in levih katoliških intelektualcev, ki so s partijo povezovali svoja prevratna utopična pričakovanja. Njihovo sopotništvo, ože ali širše razumljeno in dopuščeno, je skrbelo za dragoceno pomoč pri oblikovanju družbene klime, ki je postajala vedno bolj naklonjena radikalnim novostim na vseh družbenih področjih. Vse je torej bilo naravnano in pripravljeno, manjkal je samo pogoj, ki pa je bil za uspešno realizacijo revolucionarnega projekta nujno potreben – manjkala je vojna. Ko ne bi bilo vojne, bi bila vsa skrbno usmerjana in s tolikimi obeti spremljana prizadevanja zastonj. Da se je mogla uresničiti revolucija, je moral nastopiti čas velike nenormalnosti, moral je priti čas specifične kataklizme, ki jo je lahko zagotovila samo vojna. Druga svetovna vojna je v Sloveniji omogočila boljševiško revolucijo. Pomen, ki ga je za Slovenijo imela druga svetovna vojna, lahko v vsej razsežnosti zagledamo šele potem, ko smo razumeli in sprejeli dejstvo, da je ustvarila nujni prostor za boljševiško revolucijo – da je bila njen condicio sine qua non.

Kar sledi, je to, da tako za vojno kot za revolucijo premislimo, kaj je bilo obema skupnega in kaj ju postavlja v različno luč. Skupno jima je to, da obe, vojna in revolucija, podeljujeta svojemu času značaj presežne velikosti – zlasti in predvsem revolucija. Če pa hočemo dognati, v čem sta si različni, moramo najprej poiskati kriterij, ki nam bo omogočil, da ju izmerimo v logiki enotnega vidika. Tak skupni kriterij ne more biti nekaj arbitrarnega, ampak ga bomo odkrili in sprejeli šele potem, ko nam bo postalo jasno, da bomo z njim odkrili različnost, ki bo relevantna. Po premisleku bi ga lahko formulirali kot potrebnost in smiselnost slovenskega angažmaja, tako v vojni kot v revoluciji. Izbrani kriterij nam dovoljuje, da v njegovi logiki postavimo dve vprašanji: V kolikšni meri je bil končni izid vojne – ki je bila, po definiciji, svetovna vojna – odvisen od velikosti in intenzivnosti slovenskega angažmaja? V kolikšni meri je bil končni izid revolucije – ki je po definiciji spopad v okviru enega naroda – odvisen od slovenskega angažmaja ali, enostavneje povedano, od Slovencev?

Če sledimo obema vprašanjema in si nekoliko natančneje ogledamo razmere, ki so se vzpostavile med letoma 1941 in 1945, vidimo, da je med vojno in revolucijo, merjenima z merilom, ki smo ga izbrali, obstajala tolika razlika, da jo smemo in moramo imeti za temeljno določilo tedanjih in poznejših slovenskih zadev. Da smo na izid zadnjega svetovnega spopada Slovenci imeli tako skromen vpliv, da ga lahko odmislimo, ne bi bilo treba dokazovati. S tem pa nikakor nočemo reči, da nismo bili moralno in človeško in politično zadolženi, da svoj delež, pa naj je mogel biti še tako majhen, priložimo k skupnim naporom za stvar svobode in demokracije, za katero je bilo zunaj vsakega dvoma, kje je. O tem bomo v tem komentarju morali še kaj reči, za sedaj naj ostane le trditev, da so bile možnosti za razumno slovensko vpletenost v svetovni spopad skrajno omejene.

Povsem drugače pa je bilo z revolucijo in državljansko vojno, ki je revoluciji z železno logiko sledila. Revolucija je bila – z dilemami, ki jih je povzročila – povsem slovenska notranja zadeva. Tako zelo notranja in od nas samih odvisna, da je – če opomba ni prebanalna – čisto lahko tudi ne bi bilo. Bila je tako notranja in specifično slovenska zadeva, da je ostala unikatna izbira med narodi okupirane Evrope. Ostali narodi so se zadovoljili z evropskim načinom odpora proti sovražni zasedbi, po evropskih normah koncipiranem in vodenem. Med temi narodi je bil demokratični čut tako razvit, da so se tudi boljševiki morali postaviti v vrsto in podrediti nadrejenemu nacionalnemu načelu, povzetem v neki skupni krovni odporniški organizaciji. Vedno so sicer iz vrste uhajali in se skušali polastiti čelnih pozicij celotnega gibanja, a jim to ni nikoli dokončno uspelo: ali niso imeli dovolj revolucionarne volje ali pa je bilo njihovo demokratično okolje tako prisebno, da jim tega ni dovolilo. V Sloveniji pa je boljševiška partija uspela že na začetku. Njen prodor je bil posledica dveh dejstev: da so bili boljševiki zapisani svojim revolucionarnim ciljem z zadnjo intenzivnostjo in brezobzirnostjo in da se je našlo toliko Slovencev, ki svojih odločitev, preden so jih sprejeli, niso prečistili v prostorih suverene politične odgovornosti, ampak so se povsem izročili začetnim, površinskim in sentimentalnim in v luči eksistencialnega realizma nereflektiranim vzgibom. Skratka, Slovenci smo se izkazali za narod, ki se ni zadovoljil z zunanjo vojno, ki nam je bila vsiljena in je bila enostavno tu, kakor ujma, ampak so se odločili še za eno, notranjo vojno, ki nam ni bila od zunaj naložena in smo se zanjo odločili sami: zanjo se je odločilo toliko ljudi, da se je mogla začeti, in toliko ljudi, da so tisti, ki so jo začeli, mogli zmagati. To je bila naša vojna in smo zanjo odgovorni sami.

Slovenski svet

Slika 1. Slovenski svet Simon Dan

Ne bi se nam zdelo čudno, če bi se spremljevalec tega razmišljanja tu ustavil in zahteval neko pojasnilo. Ves videz je namreč ta, da se je nazadnje tudi slovenska notranja vojna odločala zunaj – tam, kjer se je odločala vojna sploh. Res, natanko to se je zgodilo, a moramo pri tem – v interesu naše teze – pripomniti dvoje. Prvič je bila slovenska notranja vojna sprejeta v svetovno logiko zato, ker so bili projektanti boljševiške revolucije – moramo uporabiti to podobo, če hočemo prodreti s svojo mislijo – pripravljeni investirati toliko slovenskih življenj, da bi to bil lahko tudi cel narod. Za balkanske narode – tja so zaradi jugoslovanske povezave postavljali tudi Slovence – je v svetovnih geopolitičnih središčih veljalo, da so tu pač zato, da se uporabljajo kot žrtev – tudi v celoti, tudi kot holokavstična žrtev. Boljševiki so to logiko sprejeli v celoti in bili, za plačilo, sprejeti med zaveznike. Poslej so boljševiško stvar gnali tudi zavezniki. (Kar človeka še danes navda z malodušjem, je to, da na tolikšen prezir sveta nismo odgovorili z ogorčenjem in užaljenostjo, ki bi nas že tedaj mogla prebuditi v zavest, da moramo suvereno razpolagati s seboj, ampak smo, na boljševiško pobudo, na vrat na nos hiteli izpolnjevati odkazano vlogo.)

Spričo tega bi sedaj utegnil kdo postaviti naslednjo podmeno. Tudi ko bi Slovenci v celoti odklonili sodelovanje z boljševiškim projektom, bi se nazadnje vseeno uveljavil tudi na naših tleh: kot vojaško politični import z jugoslovanskega juga. Tudi tej podmeni moramo pritrditi, a imamo spet dve pripombi, ki njeno vrednost bistveno modificirata. Prvič bi to bil res import, s čimer bi odpadlo dejstvo, ki je tako zelo opustošilo našo duhovno in politično dušo in ki je v tem, da smo si boljševiški sistem privojskovali sami. Že to dejstvo, ki je porazno za oceno narodove zrelosti in ne more prinašati drugega kot občutek temeljne nezadostnosti za obstajanje v zgodovini, je dovolj usodno, saj še ne vemo, kako zelo je prizadelo tisto našo sredico, kjer se dogajajo osnovne zadeve narodovega življenja. Mnogo važnejša pa je nemoč, za katero se je izkazalo, da nam gospoduje, ko se je čez pol stoletja dvignil boljševiški pokrov: pokrov se je dvignil, a nas spomin nanj noče zapustiti, ker smo ga toliko časa imeli, ne za nekaj tujega, ampak za streho lastnega doma.

Po teh uvodnih opombah predlagamo, da se vrnemo k drugi svetovni vojni in pogledamo, kaj je mogoče o njej reči, iz razdalje, ki smo jo tako določili, in v okviru, ki smo ga tako postavili.

Najprej bi se kazalo vprašati, ali je druga svetovna vojna imela kakšen namen, ali obstajajo kaka stvarna oporišča za trditev, da je ta vojna potekala tako, kakor da bi hotela kaj doseči. S tem nikakor nočemo odpirati velike debate o smotrnosti v zgodovini. Vse, kar želimo, je to, da se vprašamo, ali je dogajanje druge svetovne vojne – sedaj ko je vse mimo in jo imamo pred seboj v celoti – bilo takšno, kakor da bi imelo določene cilje; ali se je z drugo svetovno vojno kaj zgodilo, kar bi brez miselnega nasilja mogli interpretirati kot cilj – kot točko, ki jo je bilo treba doseči, kot delo, ki ga je bilo treba opraviti. S tem, ponavljamo, nismo še ničesar rekli o tem, da je znotraj dogajanja ali za dogajanjem bila kaka misel, ki bi dogajanje potiskala in vodila v določeno smer. Če hočemo odgovoriti na to vprašanje – potem ko smo že zagledali obrise neke rešitve – vidimo, da moramo v razmislek pritegniti tudi prvo svetovno vojno. Vprašanje se sedaj glasi: Kaj se je zgodilo s prvo svetovno vojno? Po temeljiti analizi je tudi na to vprašanje mogoče dati več odgovorov. Eden od možnih je ta, da so s prvo svetovno vojno v Evropi nastale razmere, ki so omogočile nastop totalitarizmov. Če pomislimo na to, kaj se je takoj ali kmalu po vojni zgodilo v Rusiji, Italiji in Nemčiji, vidimo, da je to res. Tedaj je Evropa postala bipolarni politični prostor, s svojim demokratskim in svojim avtokratskim žariščem. A sedaj je važno predvsem to, da je prva svetovna vojna omogočila ali celo povzročila nastop totalitarizmov. Ali je to poglavitna stvar, ki se je z njo zgodila, je skraja in po sebi težko reči. Ko pa se s svojo analizo preselimo nazaj na drugo svetovno vojno, pa vidimo, da dobi totalitarna teza, če jo na kratko tako označimo, veliko podporo. Če se namreč sedaj vprašamo, kaj se je zgodilo z drugo svetovno vojno, ni več mogoče ne videti očitnega dejstva, da so bili v tej vojni odpravljeni totalitarizmi, da je v tej vojni totalitarizem izgubil zgodovinski boj z demokracijo. S porazom totalitarizma se je Evropa vrnila v duhovno in politično logiko novoveškega Zahoda.

Delo

Slika 2. Delo Mirko Kambič

V obeh velikih evropskih vojnah je torej težko ne videti neke komplementarnosti. A sedaj je važno nekaj drugega. Če je druga svetovna vojna imela ta cilj – besedo cilj je treba brati z vsemi zgoraj navedenimi omejitvami – da se odpravi vdor totalitarizma v evropsko politiko, potem se takoj sproži vprašanje njenega trajanja. Očitno je namreč dejstvo, da sta bila v vojni 1939–1945 izločena samo dva totalitarizma: italijanski fašizem in nemški nacizem. Boljševizem je v tej vojni in po njej šele doživel svoj floruit – svoj polni in bujni razcvet. Na eliminacijo tretjega totalitatizma je bilo treba počakati še pol stoletja, ko se je z berlinskim zidom zrušil tudi ta. V to leto moramo logično postaviti tudi konec druge svetovne vojne, ki je torej trajala natanko pol stoletja, od leta 1939 do leta 1989. Če bi se kdo rad nad tem čudil, naj ga potolažimo z mislijo, da je Evropa že imela takšne vojne: ena je na primer trajala trideset let, druga pa celo sto. Za to dolgotrajno vojno je pomembno še to, da je njen drugi del dobil ime hladna vojna. Da se je z njo tako razpletlo, moramo biti hvaležni, čeprav v tem najbrž tiči tudi razlog za njeno dolgo trajanje, pa tudi za vzklik, ki ga imamo od pesnice Ane Ahmatove in velja tudi za to vojno: »Koliko življenj nedolžnih je tam bilo pokončanih!« Tudi tam!

Ko smo se torej tudi mi – če si smemo privoščiti kratek povzetek – odločili, da se pridružimo tistim, ki jih je šestdeseta obletnica druge svetovne vojne opomnila, da jo poizkusijo globlje razumeti, smo kmalu opazili, da moramo najprej stopiti v dovolj veliko razdaljo do nje, da jo bomo zagledali v celoti. To pa v resnici ni bilo nič drugega kot spoznanje, da se moramo držati svoje sedanjosti, saj po šestdesetih letih lahko rečemo, da smo že v razdalji, a hkrati še dovolj blizu – kar je, razumljivo, tudi važno. Določeno preteklo dogajanje pa je treba zagledati v celoti že zato, da vidimo, katero ime mu najbolj ustreza, zlasti pa zato, ker nam šele celota omogoči, da vidimo, v kakšnih odnosih so si posamezni deli med sabo; predvsem pa nam uvid v celoti jamči, da bomo vzeli v razmislek vse dele, ki celoto sestavljajo. Ena stvar je torej celota, druga pa je okvir, v katerega moramo dogajanje, integralno zajeto, postaviti, da nam pove, kakšno mesto mu pripada v primerjavi z drugimi dogajanji, ki vstopajo v dano perspektivo. Za drugo svetovno vojno bi lahko bil primeren okvir 20. stoletje. V teh parametrih zagledana, se nam je druga svetovna vojna, v luči slovenske izkušnje, odkrila kot nekaj izstopajočega. Razsežnosti, v katerih je stopila pred nas, so terjale, da ji priznamo značaj presežne velikosti. Njen čas in njena velikost sta se zgostili v dveh žariščih: v vojni s totalnimi cilji in v revoluciji s totalitarnimi cilji.

V tem pa smo že nakazali tudi problem, ki ne zadeva samo vojne, ampak tudi in predvsem sedanji povojni čas. Z drugo svetovno vojno se je – v interpretaciji, ki smo jo nakazali zgoraj – začelo nekaj, kar še ni dobilo dokončnega konca. Tako kakor govorimo o nekaterih drugih področjih – da je na primer evropska moderna nedokončan projekt, da je evropska levica nedokončan projekt – bi lahko tudi v drugi svetovni vojni videli nekaj nedokončanega. Mirovna pogodba, ki mora biti sklenjena, če naj se vojna zares konča, je bila podpisana samo za njen prvi del, ko je Nemčija kot poglavitna ekspanzionistična sila morala priznati poraz in sta bila eliminirana dva od treh totalitarizmov. Potem pa, ko je moral abdicirati tudi tretji totalitarizem in je s tem druga svetovna vojna, za katero smo rekli, da je imela za cilj odpravo totalitarizmov, dovršila svoje od zgodovine odkazano delo, pa ni bil sestavljen in v podpis predložen noben pravno-politični akt, ki bi kot končno veljavni dokument zaznamoval konec drugega dela vojne in s tem vojne sploh. To, da ni bilo sestavljeno in sprejeto in podpisano nobeno b e s e d i l o, pa pomeni tudi in predvsem, da o njej ni bila postavljena in dosežena nobena sodba. To je poglavitni vzrok, da v evropskem človeštvu ni spoznanja ali védenja, kaj se je s to vojno bistvenega zgodilo.

Če sprejmemo tezo, da je bilo dvajseto stoletje stoletje totalitarizmov, potem smo že tudi nekaj povedali o tako imenovani moderni. Kako je namreč mogoče, da se je dobrih sto let po francoski revoluciji, ki je temeljila na prosvetljenski politični filozofiji, začel uspešen pohod idej, ki so tej filozofiji ne samo nasprotovale, ampak so jo naravnost zanikale? Kako to, da se je politika, ki je področje preverljivega uma in človekovih pravic, spremenila v ideologijo, ki je področje podivjanega ali mistificiranega uma in priviligiranih pravic tistih, ki so bolj enaki kot drugi? Od kod je po ognjemetu začetnih obljub prišla tema, ki je ni mogoče označiti drugače kot izstop iz civilizacije? Ali ni tako, da se je slednjič izkazala nestabilnost emancipiranega človeka moderne? Ali totalitarni sistemi niso posledica dejstva, da je človek potrgal vse vezanosti in postal sam sebi kriterij? Ali se to ni zgodilo šele potem, ko je človek tako priredil svet in družbo, da iz tega, kar ni on sam, do njega niso prihajali več nobeni ukazi; ko sta svet in družba bila končno samo še prostor, v katerem človek lahko poljubno postavi ali inscenira samega sebe?

Vzporedno s tem je potekalo še eno gibanje, ki ga lahko ilustriramo s tremi podobami: upadanje vpliva krščanstva, vedno večja sekularizacija življenjskega sveta, vdor novega poganstva. Bavarski politolog Hans Maier vidi v krščanstvu in njegovem ločevanju med duhovno in svetno oblastjo bistveno oviro za razmah totalitarizma. »Država lahko postane do popolnosti totalitarna samo tako, da postaneta država in Cerkev eno.« Takšna je bila antična polis, kjer ni bilo ločenosti med kultom in politiko, med religijo in politiko. Vrnitev v tako stanje bi bilo danes možno samo s polno odpravo krščanstva.

Da je Evropa 20. stoletja mogla postati stoletje totalitarizmov, je bilo torej v bistveni meri odvisno od upadanja krščanstva in vračanja v poganstvo. Šele z odpravo starih vezanosti so mogle nastati nove, »ki jih je bolj kot kdajkoli v zgodovini vodil politični iracionalizem in malikovanje političnih idej, političnih gibanj in njihovih vodij«. Po vsem tem pa je 20. stoletje lahko postalo še stoletje volkov, kot se je izrazila Nadežda Mandelštam.

Da torej vprašanje totalitarizma ni pretirano negovana, kaj šele dominantna tema povojne Evrope, je v veliki meri odvisno od zavestne ali nezavestne želje evropskega intelektualca, da zavaruje moderno, ki je slej ko prej njegovo duhovno pribežališče. Da evropski intelektualec ne čuti šokantnosti totalitarizma, je povezano tudi s tem, da se že nekaj časa nima več za legitimnega dediča enotne civilizacije, ki sta ji temelje postavila dva avtentična evropska jezika: preroški judovski jezik in jezik grške predsokratske filozofije. Ker ne razume temeljne dikcije obeh jezikov – kar recimo, ker se je odpovedal ambiciji, da bi ju razumel – tudi ne čuti, da tako totalitarna misel kot totalitarna pragma ostajata zunaj tega, kar je civilizacijsko legitimno. V pozabljenju lastne civilizacije je premalo zgrožen nad tem, da se je v Evropi nazadnje zgradilo to, za kar je moralo biti iznajdeno ime totalitarizem. Premalo ga je to zadelo, da bi, kakor v grozi nad nečem nemogočim, postavil na program celostni razmislek o sebi. Mogoče v zadnji globini čuti, da tega razmisleka ni več zmožen, odkar se je zapisal »racionalnosti brez razuma«.

Pojav totalitarizma je bil za evropsko intelektualno levico torej zadrega in pohujšanje. Tristo let po kopernikanskem obratu in zmagi razuma se kaj takega ne bi smelo zgoditi! Ali to pomeni, da človekove zadnje danosti na novo niso bile prav odkrite ali prav postavljene? Nezgrešljiv izraz te zadrege je dejstvo, da je končno izostalo to, kar bi bilo pričakovati, da se bo po tolikem pohujšanju z gotovostjo zgodilo – da je treba znova premisliti duhovna izhodišča novoveške Evrope. Če je bil človek v kozmologiji totalitarnih sistemov zanikan in žaljen tako zelo in tako specifično kot še nikoli v zgodovini civilizacije, potem bi bilo samo razumno znova pregledati duhovne parametre prostora, v katerem se je ta kozmologija mogla udejaniti. Če za Evropo velja, da »duh prebiva na levici«, potem bi moralo veljati tudi, da je človek, ki se prišteva k levici, prvenstveno odgovoren za Evropo – če seveda ni tako, da sta si levica in odgovornost protislovna pojma. A pustimo sedaj to, rajši poglejmo, v kakšnem odnosu je levica do totalitarizma, ki je nastal v njenem duhovnem in družbenem aranžmaju: do boljševizma in komunizma.

Stanje, ki ga bomo skušali tu v nekaj potezah povzeti, je tudi stanje, ki našemu razumetju sveta dela večje preglavice kot katerokoli drugo stanje v posttotalitarni Evropi, ali če hočete, v Evropi na začetku tretjega tisočletja. Vse namreč kaže, da se bo na koncu res zgodilo, da bo komunizem odšel z odra neocenjen. V območju evropske intelektualne levice je bilo sklenjeno – v resnici seveda ni bilo nič sklenjenega, takšen je samo vzgon, ki ta teren nosi – da bodo držali tradicionalno fronto proti fašizmu in nacizmu, komunizem pa bodo še naprej uveljavljali kot gibanje – včasih res malce neuravnoteženo in nervozno, »toda ali se dovolj zavedate, v kako težkih časih je nastopal!« – kot gibanje, ki je stremelo k »emancipaciji množic«, torej v smeri, ki je identična z gibanjem novoveške Evrope. Tako je bil v celoto, ki se imenuje totalitarizem, zabit klin: antifašizem da – iz strateških razlogov, zaradi jasnosti in udarnosti, je bila totalitarna desnica skrčena na en izraz – antikomunizem pa nikakor ne. Fašizem in komunizem sta si v mnogih ozirih različna – po nastanku, po doktrini, po realizaciji – obema pa je skupno to, da sta totalitarna. Ne obstaja legitimen način, s katerim bi to bilo mogoče odinterpretirati.

Opisano zadržanje kaže na nekoherentnost na velikem delu levice. Nekateri so jo opazili že zelo zgodaj. Eden prvih je bil Ignazio Silone, ki se je že v tridesetih letih v zelo neugodnih razmerah, bolan in v izgnanstvu, ločil od komunistov. Potem so prihajali drugi: Kravčenko, Koestler, Spender, Serge, Malraux, Orwell, Solženicin, Sperber, Milosz, da omenimo nekaj najbolj znanih. Vsi so morali tako ali drugače plačati svojo odločitev, saj moramo za Zahod, od katerega so bili večidel odvisni, reči, da jih je sprejemal in jih obenem ni sprejemal. Pri tem lahko pomislimo, kakšno vlogo so v procesu, v katerem je leta 1949 ruski disident in prebežnik Kravčenko moral zagovarjati avtentično avtorstvo neke svoje knjige, odigrali tako znameniti francoski intelektualci, kot Frédéric Joliot-Curie, Vercors, zlasti pa Jean-Paul Sartre in Maurice Merleau-Ponty. (Komunizem in fašizem se ne smeta enotiti!) Klasično je protislovnost levičarskega zadržanja izrazil že leta 1944 George Orwell: Levičarski intelektualci podlegajo zmoti, da hočejo biti antifašisti, ne da bi bili pripravljeni biti hkrati tudi antitotalitaristi.

Zanimive in prepričljive ilustracije spora med zastopniki antifašizma in integralnega antitotalitarizma najdemo v letos spomladi izdani knjigi Wolfganga Kraushaara z Instituta za družbene vede v Hamburgu. Naslov knjige je Levica na napačni strani avtoceste in je toliko bolj prepričljiva, ker njen avtor prihaja iz generacije 1968. Posebej zgovorno je soočenje med njim in njegovim nekdanjim učiteljem Jürgenom Habermasom. Zgodba gre takole. Novembra 1999 je imel Jürgen Habermas v Varšavi razgovor z urednikom Adamom Michnikom. Tu je »filozof iz Frankfurta« prostodušno priznal, da se s stalinizmom nikoli ni spopadal, niti teoretično niti politično. Bal se je namreč, da bi na ta način koristil antikomunizmu. Svoje politično zadržanje je utemeljeval z antifašizmom. V Zvezni republiki so antikomunizem že od začetka izrabljali za kontinuiteto nemške zgodovine. Odločna kritika stalinizma bi človeka postavila v kolesnice te kontinuitete. Kraushaar tako povzame Habermasova stališča, potem pa doda naslednji komentar: »S to stvarjo je nekako tako kot z nacionalsocialistično preteklostjo in ljudmi, ki so se rodili pozneje. Čeprav otroci in vnuki ne morejo imeti nobene krivde za dejanja očetov in dedov, so bili vendar rojeni v krivdno povezanost, od katere se ne morejo umetno ograditi. Tako kakor se morajo Nemci vedno znova soočati z nacionalsocialistično preteklostjo, tako se morajo marksisti in levičarji soočati s tem, kar v jedru označuje beseda stalinizem. Kdor misli, da se ima danes še lahko za levičarja, ta ne more mimo tega, da se ne bi soočil s tem, kar se je v tem stoletju počelo v imenu levice. Katera druga možnost pa naj bi še ostala, da postane levica znova aktualna, če ne s soočanjem s svojo menjajočo se, včasih tudi prepade odkrivajočo zgodovino?«

Počitek

Slika 3. Počitek Mirko Kambič

Na nekem drugem mestu zapiše Kraushaar isto misel nekoliko drugače: »Primerjava med totalitarističnimi sistemi je brezpogojno nujna. Kdor a priori odklanja primerjavo med nacionalsocialističnim in komunističnim sistemom oblasti, med Gulagom in Auschwitzem, med Gestapom in Enkavedejem, ta se samo boji poškodb, ki bi prizadele njegovo intlektualno, moralno in politično identiteto.«

Ob teh razmišljanjih se pozornejši opazovalec slovenskih razmer ne bo počutil, kakor da se je znašel v neznanem svetu. Gotovo mu ni ostalo skrito, da je antikomunizem ena od političnih besedi, ki tudi pri nas nimajo pravice javnosti. Če pa jo kdo kdaj le uporabi, se takoj ve, da je to človek, ki ne ve, kaj je »politična korektnost«. Selektivno pripuščanje jezika v javnost prinaša lepe sadove. Če kake besede dolgo ni na spregled, nastane občutek, da je z njo nekaj narobe – saj se ve, da sicer obstaja. Ne gre seveda za besede, ampak za to, kar besede pomenijo. Počasi tudi nekih pomenov oziroma nekih stvari ni več – ali pa še nekaj časa so, a se jih sramujemo, najprej le v določenih položajih, potem pa tudi v celoti. Tako se pred nami uresničuje zla slutnja, ki smo jo že nekaj časa nosili v sebi: kdor ima oblast nad jezikom, ima oblast nad svetom. Ko pravimo svet, mislimo seveda ljudi.

Antikomunizem se torej ne uporablja več – pri tem ne smemo pozabiti, koliko naporov so vložili določeni gospodje, še več pa določene gospe, da se je ustvaril primeren odpor do te besede – antifašizem pa nastopa, kadar nastopa, z vso digniteto. Da je beseda antifašizem gojena rastlina, nas je spomnilo nedavno poročilo v Delu o neki knjigi, ki jo je izdal Mirovni institut in kjer stoji, da je »protifašizem temeljna politika Drnovškove sredine«. Sicer pa tudi ta beseda v javnosti ne nastopa prav pogosto, saj je izgubila normalno komunikativno vlogo. Uporablja se predvsem za obredne namene: kot del narativne figuralistike za spominska besedila, za razna ideološka zaklinjanja, za izdelovanje psevdozgodovinskih izjav. Kar pa ji je še iz starih ljudskofrontnih časov ostalo, je to, da služi za najkrajši in najzanesljivejši razpoznavni znak. Če je sila, sežejo po njej kot po dobrem, starem blagu.

Kljub vsemu pa ostaja vprašanje, kako je kontinuiteta mogla tako neprodušno zapreti javni prostor pred besedo antikomunizem. Saj je kakor fašizem, nekoč bil tudi komunizem – to je dovolj očitno, mar ne? Tu nam bo veliko pomagano, če se spomnimo, da je bil komunizem od treh totalitarizmov edini, ki si je za dolgo dobo podredil veliko večino Slovencev. In če sedaj pogledamo katero od znanih definicij totalitarizma, na primer klasično definicijo Carla J. Friedericha iz petdesetih let, najdemo šest konstitutivnih točk: hiliastična ideologija, ena množična partija, teroristična tajna policija, kontrola nad množičnimi komunikacijskimi sredstvi, monopol nad vojsko in centralno vodeno gospodarstvo. Če natančno preberemo vseh šest točk in obenem pomislimo, da smo pred desetimi leti slovesno prestopili črto med totalitarizmom in demokracijo, nas obide določena nelagodnost. Kontrola nad množičnimi komunikacijskimi sredstvi ali mediji, ki je ena od točk, ki konstituirajo pojem totalitarizma, je namreč še vedno tu. Kontrola ne obstaja čisto nad vsemi mediji, a vendar nad tolikimi in takšnimi in tako servisiranimi, da lahko rečemo, da obstaja kontrola nad obveščenostjo ljudi. Tisti mediji, ki jih kontinuiteta ne kontrolira, ne zagotavljajo medijskega pluralizma. (Kaj je medijski pluralizem, lahko ilustriramo z razmerami v predvojni Sloveniji. Za dve poglavitni politični opciji so obstajali štirje dnevniki: za vsako po dva. Kdo bi mogel reči, da to ni bil medijski pluralizem! Kar pa je, mimogrede, zanimivo, je to, da se ga kralj Aleksander, potem ko je 1929 uvedel diktaturo, ni upal ali ni mogel dotakniti – kar nekaj pove o razliki med avtokracijo, totalitarizmom in postkomunistično demokracijo.)

Za demokracijo torej velja, da je medijski pluralizem ena od stvari njene definicije. Če ga ni, demokracija morda kljub temu je, a šepa: težko hodi, težko se premika, težko deluje – na nekaterih terenih sploh ne. To je za ljudi, ki od demokracije živijo, velika muka, kontinuiteta pa se v takšnih razmerah počuti odlično in misli, da lahko goji najboljše upe za prihodnost. Če upoštevamo te razmere, nam je dovolj jasno, zakaj je z antikomunizmom tako, kakor je.

Obletnica začetka druge svetovne vojne – ali nam je še treba ponavljati, da se tako samo reče in da ne moremo drugače, kakor da vzamemo v razmislek vso vojno – nam je odkrila, potem ko smo jo nekoliko globlje razumeli, da se pravzaprav še ni končala. Če smo bili dovolj prepričljivi s trditvijo, da v drugi svetovni vojni lahko vidimo »evropsko državljansko vojno« – ne v Noltejevem pomenu, kot sledi iz naslednjega navedka iz Kraushaara: »Stoletje totalitarizma ni proizvod leta 1917, kot trdi Nolte (Ernest Nolte, Evropska državljanska vojna 1917–1945), ampak proizvod leta 1914. Nacionalsocializem, fašizem in komunizem so posledica prve svetovne vojne ali posledica uničenja Evrope, ki v svoji nihilistični globini traja do današnjega dne.« – če torej tako razumemo drugo svetovno vojno, potem ni mogoče dvomiti, da še traja, vsaj v Sloveniji, pa tudi v nekaterih drugih državah.

Slovenija ima v tem kontekstu celo izjemno mesto. Zakaj? Zato, ker smo se za komunizem potrudili sami – ker nam ni bilo dovolj, da so nam vojno napovedali Nemci, Italijani in Madžari, ampak smo si jo napovedali še sami – in zato, ker smo iz komunizma »izšli« na zelo svojstven način.

Izhod iz komunizma so pilotirali komunisti sami. Nekako v začetku osemdesetih let so mladoturki v slovenski partiji – generacija sinov – uvideli, da gre čas industrijskega komunizma h koncu in da bo volja do moči morala najti druge vzvode: da kapitala ne bo mogoče več obvladati izključno preko države – za to je bila potrebna ideologija, ki pa ji čas ni bil več naklonjen – in da bo treba preiti na neposredno upravljanje s kapitalom – na nemaskirani kapitalizem. Vratolomnost tega obrata je bila tolikšna, da bi gledalcem, če bi jih kaj bilo in če bi kaj razumeli, vzelo sapo. Toda nihče razen projektantov ni o načrtu nič vedel, pa še ti so ga v kriznih časih morali sproti spreminjati in dopolnjevati, tako da ni imel enotne podobe. Kljub temu pa je vse, kar je v procesu, ki se je tako začel, bilo postavljeno ali dopuščeno, teklo v skladu z globalnim načrtom ali globalno idejo. Mnogi posamezniki – lahko bi jih nekaj našteli – in mnoge ustanove – lahko bi jih nekaj navedli – so mislili, da igrajo svojo igro in izgovarjajo svoja besedila, v resnici pa so bili samo pripuščeni, da sodelujejo v neki predstavi z že naprej pripravljenim režijskim konceptom. Največje občudovanje pa projektanti nove volje do moči zaslužijo – ko gledamo nazaj – v tistih trenutkih, ko so s svojo igro morali stopiti tako v ozadje, da jih ni bilo več videti in igre niso mogli več v celoti kontrolirati. Toda v vsem so računali na učinke polstoletnega ideološkega treninga – in niso se varali.

K boljšemu razumevanju teh razmer lahko pritegnemo tudi komentar, ki ga je o slovenskih komunistih dal dr. Slaven Letica v Delu 5. aprila. Govoril je o tem, da so bile leta 1971 na Hrvaškem in v Srbiji velike čistke in da so »politike liberalce nadomeščali s trdnimi in preverjenimi kadri«. Potem pa pomenljivo nadaljuje: »Slovenija pa je uspela reformirati komunistično zavest z obstoječimi komunističnimi kadri.« Te besede so bile mišljene kot komentar, delujejo pa kot pohvala in priznanje.

Priznanje za vrtoglavo prisebnost in spretnost jim moramo dati tudi mi. Ker gre za znane reči, nam jih ni treba posebej praviti: kako so razdelili svoje sile na razne stranke, kako so večali svojo moč s parlamentarnimi padalci in stanovskimi delegacijami, ki so jih pošiljali v državni zbor. In tako dalje in tako dalje. Kako jim je uspelo obdržati kontrolo nad sindikati, nad upokojenci, nad športnimi organizacijami; kako s pospešenim ustanavljanjem organizacij in združenj napolnjujejo prostor civilne družbe. In tako dalje in tako dalje. O vsem tem ne bomo govorili, pač pa bomo opozorili na naslednjo reč.

Včasih se sliši, da bi morali biti komunistom hvaležni, da so zapustili svoje zgodovinske pozicije brez boja – se pravi, brez boja, v katerem ljudje umirajo. Gotovo ni nikogar, ki ne bi bil srečen, da se je zadeva s komunizmom nazadnje tako razpletla. Toda preden dovolimo, da nas preplavi hvaležnost, bi bilo bolje, da izpeljemo neki premislek. Povod zanj nam je dal konec, ki ga je dočakal Slobodan Milošević. Ta konec nam sporoča dve stvari.

Prvič nas je ponovno opozoril na način, kako je razpadla komunistična Jugoslavija. Stotisoči življenj, vsa kri, vsa barbarska krutost, ki se je ob tem dogajala, vse je govorilo pravzaprav samo o enem: o jalovosti komunizma. Kljub vsem realsocialističnim ukanam, kljub vsej retoriki o novem človeku, o bratstvu in edinstvu ni ničesar rešil. Vse je, nerešeno, ob razpadu izbruhnilo na dan, krvavo, zločinsko, podlo, zelo verjetno presegajoče vse, kar se je kdaj zgodilo na Balkanu. Bilo je, kakor da bi zgodovina hotela nazorno pokazati, kakšen bluff je bil komunizem. V Sloveniji sicer ni odhajal s krvjo, koliko skritega opustošenja pa je pustil in koliko moči nam je izpil, pa se bomo mogoče nekoč še morali dati poučiti.

Prijateljstvo

Slika 4. Prijateljstvo Simon Dan

Drugič pa je Miloševićev konec pokazal, kakšen konec bi dočakali tudi drugi komunistični samodržci, če se ne bi pokorili času, ki je začel teči v osemdesetih letih, nekje prej, drugje pozneje. Zvečine so to bili tako razpoložljivi ljudje, da so to – virtuozno, kakor smo rekli – zmogli. Kdo bi razen njih to še zmogel? S tem, da so se spremenili v svoje nasprotje – iz ideologov proletariata v ideologe kapitalistov – so dokazali, da so zares ideologi: čisti vrvohodci v cirkusu moči. V svoji akrobatski talentiranosti so uvideli, v kateri smeri se jim odpira rešitev. Ali jim bomo za to hvaležni? Hvaležni ne, veseliti pa se tega moramo, čeprav, kot ste iz tega komentarja lahko razbrali, ne bo zastonj.

Če vse premislimo, nam postane jasno, da se bo v Sloveniji vse manj govorilo o komunizmu in antikomunizmu. Ni treba dodajati, da se tudi o revoluciji in državljanski vojni ne bo govorilo: vse bo ostalo nedorečeno in nedokončano. Na mestu, kjer bi morala biti resnična zgodovina, pa bodo rastli odri, za katerimi se bodo izdelovale umetne podobe o narodovi preteklosti, ki bodo v interesu sil, ki so se ga polastile.

Mit, ki ga bo skušala uveljaviti postkomunistična levica, pa gre takole: Nekoč je slovenski narod duhovno obvladovalo katolištvo. Napredne, leve in liberalne sile so bile v podrejenem položaju. Ko je prišla vojna in tuja zasedba, so se katoliške sile odločile počakati, da se vojni spopad razreši na svetovnem odru, same pa stopile v bolj ali manj prostovoljno kolaboracijo z okupatorjem. Tu pa je nastopila komunistična partija, ki je poklicala narod, predvsem pa njegove svobodoljubne, a zatrte sile v boj za politično in socialno svobodo. Najbolj važno pa je to, da je ta, lahko bi mu rekli prvi narodnoosvobodilni boj, postal temelj za njegov drugi boj, ki je bil boj za narodovo državo. Brez prvega boja tudi drugega ne bi bilo. Potem, ko se je namreč partija, po nekih ideoloških nesporazumih sama s sabo, zavedala svoje osnovne svobodnosti, je že drugič ustvarila pogoje, da je narod, s silami, ki so se dokazale v prvem boju, postavil samostojno in mednarodno priznano državo. To je ta zgodba, vidite. A važno je to, da spričo obstoječih razmer, spričo popolne kontrole nad mediji, nad šolstvom, nad kulturo, spričo tega, da so ključna mesta v državi v rokah postkomunističnih sil, da spričo vsega tega obstajajo velike možnosti, da se bo ta mit uveljavil in postal del sprejete slovenske zavesti o sebi. Če se bo to zgodilo, bo to katastrofa, komaj primerljiva s katero od teh, ki so se nam zgodile do sedaj. Samopodoba, ki jo bo narod tako imel o sebi, ne bo samo neresnična, ampak tudi skrajno žaljiva in krivična do tistih sil v narodu, ki so ga skozi stoletja držale v orbiti kulture in civilizacije.

Toda ta mit še ne sedi. Še je čas, da se kaj naredi. Naj nihče ne govori, da ne more ničesar narediti! Ta poziv posebej velja slovenskim zgodovinarjem.

11. in 12. aprila letos je Zveza zgodovinskih društev Slovenije priredila v Ljubljani znanstveni posvet z naslovom Šestdeset let od začetka druge svetovne vojne na Slovenskem. Za velik del misli, ki so se nabrale na rastru tega komentarja, so posredno ali neposredno sokrivi vtisi, ki smo jih dobili na tej prireditvi. Ker je to bil znanstveni posvet, je razumljivo, da so ljudem, ki ne prakticirajo zgodovinske znanosti, dovoljeni le omejeni vidiki ocenjevanja in kritike. Vendar bi navedli dvoje momentov, ki podeljujeta vsakemu človeku – posebej pa mogoče še človeku iz uredništva Zaveze – določeno pravico, da se takšne prireditve udeleži z ambicijo, da tam ne bo le prisoten, ampak si bo ustvaril tudi kakšno mnenje. Najprej je tu okoliščina, da se tam ni govorilo na primer o Antalkidovem miru, ampak o tem, kar smo sami skušali in kar je bilo del našega življenja; drugič pa je zgodovina res znanost, a ne povsem zunaj dometa občega človeka, kot so nekatere druge znanosti. Če bi sedaj rekli, da bomo ljubljanski posvet ocenjevali pod kotom, ki ga legitimira najširše kulturno zanimanje, bi to bilo nekako tisto, kar mislimo, da smemo in moramo.

In ravno s stališča najširšega kulturnega zanimanja in zavzetosti bi morali najprej reči, da bi temu posvetu komaj bili pripravljeni priznati značaj dogodka. Na stvareh, ki so bile predstavljene, ni bilo svežosti, ki je zvesti spremljevalec relevantnih uvidov. Ne bomo se, kot rečeno, vtikali v stroko, ne moremo pa povsem mimo tega, da je nad vsem visel rahlo utrujeni déja` vu. Ni si bilo težko predstavljati, da bi vsaj nekatera od ponudenih besedil lahko slišali v okviru rutinskega predavateljskega urnika. V resnici pa je tako, da mora posvet takšne vrste vsaj v določeni meri biti dogodek. Zlasti posvet o tako aktualni stvari, kot je šestdeseta obletnica začetka druge svetovne vojne. Če besedila, ki padajo v prostor, ne razodevajo duhovne vznemirjenosti, če ni čutiti, da jih poganja neka energija, ali iskateljska ali estetska ali moralna, ali pa enostavno čudenje nad neizčrpno domiselnostjo zgodovine in življenja, ki nas kar naprej preseneča s svojimi fantastičnimi iznajdbami, če tega ni, lahko ostaja vse ne samo spodoben, ampak celo zelo visoko kvaliteten biznis, a ne prispeva pravega deleža h kulturi, ki je ni, če ni v njej življenja.

To je zelo zanimiva téma, ki bi se sedajle nujno prevesila na področje duha, če bi se odločili, da jo ženemo naprej. Ali ni bilo nekoč rečeno, da duh oživlja? Neverjetno, kako dosledno in vztrajno nekatere stvari uveljavljajo svojo resničnost! Naj se nam ne šteje v zamero, a od časa do časa nas je obšlo malce tesnobno občutje, če se nismo tudi tu znašli sredi vseslovenske utrujenosti. Kaj pa, je človek lahko ob tem pomislil, če je to tisto, kar bodo poslušalci – zelo mnogo je bilo mladih ljudi – odnesli s seboj? Ne pa védenja! Mar védenje ne nastane tako, da množica momentov – dejstev, podatkov, faktov – tolče v eno smer, dokler ne obstane pred poslušalci v končni točki, ki je novo spoznanje: eno, ne dvoje ali troje spoznanj, ampak eno. Ali ni tako, da velika količina dejstev nujno še ne prehaja v védenje? Ne vemo točno, kdaj je nastala sintagma docta ignorantia, vemo pa, da pomeni nekaj dejanskega.

Za modernega zgodovinarja – kot sploh za modernega človeka – morda velja, da ima občutek za igro, nima pa občutka za dramo. V igri gre za to, kdo bo koga. Djuretić pravi, da je bila medvojna tekma med komunisti in četniki za britansko naklonjenost ena najbolj napetih vojnih iger. Če je igra druga beseda za politiko, pa je drama beseda, ki zajema človeka v njegovi človeškosti. Kdor spremlja človeka v nomosu drame, ga spremlja v območju dveh besedi ali dveh pojmov, ki še vedno jamčita za našo humanitas: éleos in phóbos – usmiljene in strah. Nazadnje in končno se temu ne smemo odpovedati, če hočemo ostati ljudje. Nekoč je bila zelo popularna beseda odtujenost, le zakaj se je pozabila. Morda tudi ne bi ostalo brez koristi, če bi zgodovinar kdaj pomislil na to, da je Theodor Mommsen, ko je bila leta 1902 nagrajena njegova Rimska zgodovina z Nobelovo nagrado, to nagrado dobil ne za zgodovino, ampak za literaturo.

Vsi pa vemo, da je tu še neka druga stvar. Pol stoletja je o določenih stvareh bilo treba javno misliti na določen način. Zgodovina, posebno nekateri njeni segmenti, niso bili nikaka izjema. Ena od stvari, povezanih z zapovedjo o javni misli, je bila ta, da se ji je dalo izogniti in da do nje sploh ni prišlo. Misli se je dalo izogniti tako, da se o nekaterih fenomenih ni razmišljalo v celoti in iz distance. O tem smo v pričujočem komentarju tvegali nekaj misli. Jasno, da o misli tu govorimo v pomenu njene izvorne avtentičnosti. Sedaj pa, po prehodu, tako imenovanem, se je pojavila potreba prav po takšni misli. A kako do nje? Po naši pameti to ne gre brez tega, kar včasih poimenujemo z obratom »prehod čez Rubikon« ali pa »kopernikanski obrat«. V prilog temu bi lahko spomnili na neko Platonovo podobo iz Republike. Tam pravi ta Atenec nekako tako, da je treba biti, če hoče človek videti določeno stvar, obrnjen v pravo smer: če hoče videti na primer sonce, mora biti obrnjen proti soncu, če ne bo videl samo sence stvari, med drugimi tudi svojo lastno. Analogon k pravi obrnjenosti bi lahko bilo radikalno vprašanje: Kaj pa če je bila nekdanja usmerjenost napačna? Kaj pa če smo gledali v zelo napačno ali povsem napačno smer? To se mogoče res sliši brutalno, toda vedeti bi morali, da ni nič manj brutalno, če mora človek ali cela skupina ljudi celo življenje poslušati neresnične in zlagane reči. Mislim, da bi zlasti zgodovinarji morali začutiti – saj to ne more biti nedosegljivo – kako zelo žaljivo je to stanje.

S tem pa je ozko povezano še nekaj. Znano je, da je zgodovinopisje početje, pri katerem se – nazadnje in končno – dejstva, najdena in izbrana, lomijo skozi osebnost zgodovinarja. Torej je tako, da se zgodovinar zelo, zelo trudi, da zagleda po možnosti vsa relevantna dejstva, a jih nazadnje izbere in razume in sestavi le on sam. Temu ni mogoče ubežati. Naj bo še tako zavezan Lukianu (hos epráhthe eipeîn) ali Rankeju (wie es eigentlich geschehen ist): govoriti tako, kot se je dejansko zgodilo, nazadnje bo zgodovinarjevo delo le nosilo zgodovinarjev osebni pečat. To je vse res, a je tu neko vprašanje, ki ni nič manj mučno kot ono zgoraj: Zgodovinar ima pravico in dolžnost do osebne izbire, toda koliko, če sploh, pa na to osebno izbiro vpliva dejstvo, da je bil član komunistične partije pet ali deset ali petnajst let? To je pravo vprašanje, ni potegnjeno iz redkega zraka, ampak iz stvari, ki so tu in sedaj. Tudi to vprašanje je brutalno, ko ga tako zagledamo pred sabo. Ne bi ga človek postavljal, ko ne bi bile stave, ki so bile nekoč ponudene in sprejete, tako zelo velike. Zgodovina je visoka gospa in prebiva visoko. Moramo ji izkazati spoštovanje. Ali bomo Slovenci na vekomaj imeli enciklopedijo, za katero nikoli ne veš, v kateri točki daje zmaličeno podobo o narodu, zlasti pa o tebi in tvojih ljudeh. Ali bomo že vnaprej pristali na krivičnost? Kakšni državljani pa bomo? In kakšni ljudje? In ali bo za zmeraj obveljalo, da je nekatere ljudi dovoljeno ubijati – brez kazni? Da so nekateri umori zločini, drugi pa ne? Mogoče se čudite? A zakaj ne pomislite, kaj bi bilo, če bi bile po vojni stvari obrnjene: da bi domobranci naredili s partizani, kar so partizani z domobranci. Koliko dram bi bilo uprizorjenih, koliko simfonij zloženih, koliko romanov napisanih, koliko žalovanj organiziranih, koliko oblačil javno raztrganih! Upravičeno seveda, upravičeno, a vendar. Kje pa je zapisano, da mora cel narod živeti v hipokriziji? Ali bomo sploh kdaj prišli k sebi in zaživeli v resnici?

2. Deset let nove Slovenske zaveze

2.1. Uspehi in neuspehi – kot vsako življenje

Avtor: Tine Velikonja

2.1.1.

Deset let je za društvo, ki živi od svojega in izključno na podlagi prostovoljnega dela, častitljiva doba. Napovedovali so nam, da nas bo tako hitro pobralo, da nam po Preglju »še sveče ne bodo žgali, še bilj ne bodo peli«. Pa smo še vedno tu in nič ne kaže, da bo društvo izumrlo. Že leta 1990 smo se zbirali in razmišljali, kaj storiti. Prehitelo nas je Združenje žrtev boljševizma. Hitro smo videli, da ne spadamo zraven, kar so na svoj način dali tudi vedeti. Meni se je zdelo samo po sebi umevno, da moramo imeti lastno društvo. Vsaj ne bo treba vsakomur razlagati, kdo smo in kaj hočemo, kar se je pokazalo pri organizaciji prve žalne slovesnosti na Rogu 8. julija 1990. Že takrat bi bili morali nastopiti kot organizirana skupina. Tako pa so imeli besedo drugi, tudi taki, ki so jim bili mrtvi v Rogu deveta briga.

Imeti društvo je odgovorna naloga. Potrebni so predani ljudje, ki so pripravljeni delati, žrtvovati čas, pa tudi denar. Na začetku smo se opirali na pomladne stranke in bili mnenja, da bodo razmere postale znosne. Najbolj smo računali na krščanske demokrate. Naši ljudje so bili njihovi najbolj delavni aktivisti, najboljše, kar je ta stranka imela po Dolenjskem, Notranjskem in Gorenjskem. Tudi Kmečka zveza nam je bila blizu. Za Demokratično zvezo smo računali, da se zaveda svojega položaja, da je namreč stranka demokratično čutečih izobražencev in bo imela srce tudi za naše stiske. Pri Zelenih Slovenije sem se celo vpisal kot član, ker sem menil, da jim bom lahko pomagal vsaj z denarjem. Pa so sledila razočaranja. Na prvi slovesnosti na Rogu ni bilo predsednika vlade Lojzeta Peterleta. Vedeli smo, da je sin domobranca. Nova revija je takrat pripravila kulturni program, vendar so bili teksti tuji, kot da pokopavamo druge ljudi. Predsednik države besed vaški stražar in domobranec ni spravil iz ust.

Ko smo se bližali tistemu marcu leta 1991, ko smo določili datum ustanovitve, smo že slutili, da med slovensko pomladjo in nami ne bo take ljubezni in da bomo morali bolj računati nase, kot smo predvidevali. Na ustanovnem občnem zboru smo se že vsi poznali. Stane Štrbenk nam je pripravil pravniški tekst, kakršen je bil po takratnih, še komunističnih zakonih, potreben. Pokazalo se je, da je ustanoviti društvo bolj zapleteno kot stranko, saj so za stranko veljali novi zakoni, za društva pa še stari komunistični.

Na začetku smo bili senzacija, posebno, ko so se oglasili predsednik države in borci ter sprožili podpisno akcijo, naj nas prepovedo. Poznali smo jih, kakšni so, zato nas niso presenetili. Huje je bilo z zastopniki pomladnih strank. Tako sta se Dimitrij Rupel in Tone Peršak gladko podpisala med prvimi, za njima v imenu zelenih Dušan Plut: na peticijo namreč, da nas morajo prepovedati, Tonetu Drobniču kot generalnemu državnemu tožilcu pa vzeti mandat. No, aprila sem dočakal naslednjo sejo Izvršilnega odbora Slovenske demokratične zveze, katerega član sem bil. Rupel je povzel besedo in predlagal podobno resolucijo proti Drobniču in NSZ, kot so jo prejšnjega dne objavili Zeleni Slovenije. Zame je vedel, da sem predsednik društva, pa je nesramno gonil svojo, obenem pa se mu je videlo, da je v zadregi, ker se je na lastno pest podpisal na spomenico, ne da bi se posvetoval z vodstvom stranke. Oglasil sem se in povedal, da smo demokratična država, v kateri ima pravico delovati vsak, ki ne proglaša nasilja in ne posega v svobodo drugega. Razglašati domobranstvo za fašistično gibanje in s tem diskreditirati naše društvo pa je podlo in nepošteno. Vnaprej sem se pripravil na to razpravo in razdelil po mizi prvo številko ZAVEZE. Oglasil se je Janez Janša in me podprl, podobno tudi Rajko Pirnat, da je treba počakati. Ne moreš nekoga kar na pamet izključiti iz družbe. France Bučar je bil previden in ni rekel ne ene ne druge. Tonetu Peršaku je bilo nerodno, opletal je nekaj o nesporazumu in naglici. Od Marjana Cerarja sem pričakoval, da bo podprl Rupla, in se je pri tem skliceval na avtoriteto predsednika. Niko Kavčič je molčal. Igor Bavčar je grdo gledal. Ko sem nekaj govoril o revoluciji in državljanski vojni, je planil in mi zabrusil, da ni vedel, da sem tako zagrizen. Nazadnje je zmagala zdrava pamet vsaj v tem, da se za razglas proti nismo odločili ne takrat in ne kasneje.

Potem nas je čez nekaj mesecev Tone Drobnič opozoril, da Rajko Pirnat kot minister za pravosodje ustanavlja komisijo za popravo krivic, na seznamu članov komisije, ki ga je dobil na vpogled, pa ni zastopnika NSZ. Po eni od naslednjih sej stranke sem Pirnata potegnil na stran in ga na to opozoril. »Kaj, enega od Zaveze?« se mu je zdelo čudno in smešno. Ničesar mi ni zagotovil in šel, preden sva se končno dogovorila. Dejansko je bil proti, da bi v tej komisiji sodelovala NSZ. Iz tega se ni mogel izcimiti drugačen zakon o popravi krivic, kot se je. V njem namreč ni besed revolucija in državljanska vojna. Po mnenju komisije je trpela med vojno krivice samo komunistična stran oziroma udeleženci NOB in njim jih je treba popraviti. Nasprotna stran ne dobi nič.

Predsednik Nove Slovenske zaveze Tine Velikonja

Slika 5. Predsednik Nove Slovenske zaveze Tine Velikonja

Izkazalo se je, da smo napravili napako. Morali bi biti stranka. Predvsem bi imeli na razpolago mikrofon v državnem zboru. Morali bi nas upoštevati, morali prisluhniti naši besedi, pa čeprav bi se še tako branili, da bi razumeli našo pravdo. Slišala bi nas širša slovenska javnost, ki ne bi mogla reagirati tako brezčutno, kot so prvaki političnih strank. S to javnostjo bi morali priti v stik.

Delovali smo v neugodni družbeni klimi, pa vseeno dosegli nekaj zavidljivih uspehov, ki se jim sami čudimo. Že to, da imamo 700 članov, 700 čudovitih ljudi, ki so opravili veliko delo. Spomnimo se velikega vala navdušenja, s katerim so se postavljale farne spominske plošče. Koliko dela je bilo z zbiranjem podatkov, z urejanjem in preverjanjem imen. Ljudje so bili pripravljeni prispevati denar, saj država ni dala niti tolarja. Imamo tudi revijo, eno redkih, ki ne dobiva državne dotacije in ne objavlja reklam, pa izhaja v 2 500 izvodih, od katerih jih 500 odhaja v inozemstvo. Prisotni smo na vseh celinah. Zahvaljujem se vsem članom in prijateljem, da so vztrajali do konca.

Ljudje so nas podprli. Čudimo pa se, da tisti, ki nosijo pečat velike senzibilnosti, čustvene, nacionalne, razumske – pri tem mislim na slovenske intelektualce, predvsem kulturnike – niso videli našega samotnega in napornega dela. Pustili so se plačevati z velikimi pokojninami, velikimi dotacijami. Tega, kar je danes res treba napraviti, obravnavati vprašanje velikega slovenskega povojnega poboja, največjega dogodka v slovenski zgodovini, v to pa se niso bili pripravljeni spustiti. Gladko so šli preko tega. To jim je uspelo samo tako, da so zakrknili svoja srca.

Še enkrat, vsem članom, vsem prijateljem, ki so kljub neugodnim razmeram in nasprotovanjem z vseh strani ostali zvesti, se ob jubileju zahvaljujem in jim čestitam!

2.2. Kaj smo naredili v teh desetih letih

Avtor: Stane Štrbenk

2.2.1.

Preživeli udeleženci protikomunističnega odpora v slovenski državljanski vojni smo kmalu po vojni razmišljali o organiziranju logistične konfrontacije s komunističnim totalitarizmom v cilju demokratizacije političnega sistema in slovenske družbe. Že leta 1948 smo ustanovili dve mladinski organizaciji, in sicer Zvezo demokratične mladine in Zvezo katoliške mladine. Bili smo kmalu izdani in odslužiti smo morali visoke zaporne kazni.

S slovensko pomladjo leta 1990 so nastopili pogoji, ko smo lahko ponovno razmišljali o našem delovanju. Menili smo, da smo bili kot preživeli soudeleženci protikomunističnega odpora poklicani in dolžni ohranjati in uveljavljati vrednote tega odpora in uveljavljati popravo krivic, ki so mu bile storjene. Menili smo, da bomo to najlažje uresničevali v instituciji civilne družbe, to je v društvu z imenom, ki izhaja iz predvojnega desnega političnega gibanja.

Ker naj bi društvo združevalo pretežno preživele vojake slovenskega domobranstva, naj bi društvo imelo status veteranske organizacije, ki bi bila partner v odnosu do Zveze borcev NOB.

Pri ustanavljanju nas je vodil veliki idealizem in želja po dosegu satisfakcije za storjene krivice. Čutili smo dolžnost, da stojimo ob strani pobitih soborcev in sotrpinov, da jih ohranjamo v spominu, da zapustimo zgodovini njihova imena ter da jim izkazujemo spoštovanje in čast borcev za krščanske vrednote in domovino. In ne nazadnje, čutili smo dolžnost, da sodelujemo pri preseganju preteklosti in v okviru civilne družbe pri oblikovanju nove demokratične in pravične družbe, skratka pri oblikovanju slovenske narodne sprave. Pri teh namenih smo ob ustanavljanju NSZ imeli močno podporo pri preživelih domobrancih in številnih somišljenikih doma in v tujini. Pravi šok pa je ustanovitev povzročila pri levici, tako od predsednika države, organov izvršne oblasti, do Zveze združenj borcev NOB. Na vsak način so želeli onemogočiti njeno ustanovitev in registracijo. Vsiljevali so stališča, da je treba ustanovitev preprečiti, češ da je NSZ skrajno desna, pronacistična, profašistična itd. Celih šest mesecev smo se bojevali z upravnim organom, pristojnim za registracijo društev. Nobena formulacija predloženih Pravil NSZ ni bila sprejemljiva oz. ni bila po njihovem v skladu s črko in duhom Zakona o društvih. Po 6 mesecih smo pač morali pristati skoraj na vse zahteve registrskega organa. Tako so Pravila postala čisto formalni akt brez vsebine.

Poleg teh težav so nas pestile začetne težave, kot so poslovni prostori, finančna sredstva, umestitev v slovensko javnost itd. Začeli smo golih rok in pod izjemno neugodnimi pogoji, brez mecenov in brez pomoči države. Ustanovitelji smo sami financirali zagonske stroške in stroške poslovanja prvega leta. Vsa dela smo opravljali brezplačno, tako kot še danes, vse v namenu, da uresničimo ustanovitvene cilje društva in da se ne izneverimo zavezi ustanoviteljev, da bomo skupaj vztrajali pri delu društva, dokler bodo zdržale naše moči.

Danes po 10 letih obstoja ugotavljamo, da NSZ ni dosegla svojega glavnega cilja, to je poprave storjenih krivic udeležencem protikomunističnega odpora in slovenske narodne sprave. Le-ti morajo, v sicer demokratični Sloveniji, tudi po krivdi slovenskih pomladnih strank, še vedno nositi krivično breme diskriminacije in lažno breme kolaboracije ter zločina nad svojim narodom. Slovenski protikomunistični odpor, kljub temu, da je bil poražen, ponuja nasprotni strani v državljanski vojni roko sprave pod razumnimi pogoji, vendar je ta ne sprejema, je noče, ker jo edino razdvajanje identificira in ker je zanjo eksistenčnega pomena.

Vendar pa ne moremo reči, da NSZ tudi v taki konstelaciji ni dosegla določenih uspehov, zlasti na področju uveljavljanja resnice o slovenski državljanski vojni in ohranjanja spomina žrtev komunističnega nasilja. Tako je s člani in župnijskimi uradi opravila eno od svojih temeljnih nalog, to je ugotavljanje in identifikacija žrtev komunističnega nasilja iz medvojnega in povojnega obdobja, s čimer je ugotovila ter dokumentirala dimenzijo slovenskega holokavsta. Ugotovila in popisala je čez 12000 žrtev komunističnega nasilja z identifikacijskimi podatki, sposobnimi za vpis smrti v mrliške knjige, in postavila preko 150 farnih spominskih plošč. S tem je vsaj simbolno pokopala te žrtve in vrnila njihov spomin v slovensko javnost. Brez NSZ bi tega nihče ne storil. Od vsega začetka je iskala in raziskovala grobišča in grobove žrtev širom Slovenije, jih vzdrževala in skrbela za njihovo ureditev in spoštovanje, organizirala vsakoletne obletne spominske slovesnosti in komemoracije pri grobiščih, organizirala potovanja in romanja po poteh žrtev, organizirala obiske njihovih grobov in brezen širom Slovenije, kar vse je ohranjalo v slovenski javnosti prisotnost in zavest nerešenosti problematike slovenske državljanske vojne in slovenske narodne sprave.

Eden od občnih zborov Nove Slovenske zaveze – Tajnik Stane                                 Štrbenk; Dušan Berkopec, Fani Božič, Jože Pavlič, France Hočevar –                                 Metod Bohinc

Slika 6. Eden od občnih zborov Nove Slovenske zaveze – Tajnik Stane Štrbenk; Dušan Berkopec, Fani Božič, Jože Pavlič, France Hočevar – Metod Bohinc

Za uspeh si štejemo tudi neprekinjeno izdajanje revije Zaveza, glasila NSZ. Izdali smo 40 številk, vsakokrat v nakladi 2600 izvodov, vsaka po okoli 95 strani, skupaj torej okrog 3800 strani besedil. Iz njih odseva strpna konfrontacija z lažmi NOB-jevske kontinuitete in postkomunizma s ciljem, da laž o slovenski državljanski vojni ne bi postala zgodovina, da laž ne bi postala resnica. S tem je revija postala zgodovinski vir slovenske državljanske vojne. Prezentirala je NSZ navzven in ji dajala svojsko mesto v slovenski družbi.

Ni pomembno, da je bila NSZ edina institucija, ki je zbrala in povezala preživele udeležence protikomunističnega odpora pri uveljavljanju njihovega statusa, njihovih interesov in pravic. Ustvarjala je občutek, da niso sami, zavrženi in odpisani, da imajo institucijo, v kateri se počutijo svobodni, v kateri se zbirajo enako misleči prijatelji in se počutijo dobro. To občutijo še posebej ob skrbi društva za ostarele in bolne ter izkazano pomoč pri uveljavljanju njihovih pravic. Ob tem menimo, da je bila ustanovitev NSZ utemeljena in da je v danih pogojih opravičila svoj obstoj. Že do sedaj opravljeno delo NSZ utrjuje prepričanje, da njeno delo ni bilo in ne bo zaman.

Člani NSZ pa se ob 10-letnici obstoja društva še vedno sprašujemo, kdaj bo država raziskala odgovornost za storjene krivice in kdaj jih bo pravično popravila, kdaj bo javno obsodila povojne množične poboje, dostojno zaznamovala in zavarovala njihova grobišča, izpolnila temeljne človekove pravice do groba, imena in spomina tisočim žrtvam komunističnega nasilja, do kdaj bodo farne spominske plošče edini »mrliški list« teh žrtev, in končno, kdaj bo Slovenija kot država priznala in praznovala »Dan spomina« na vse žrtve revolucije in državljanske vojne.

2.3. Deset let zvestobe – od sovraštva oblegane

Avtor: Tone Drobnič

2.3.1.

»Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti komunizmu in vsakemu drugemu nasilju, to je slovenska zaveza. Ta zaveza je veljala med vojnimi strahotami, nanjo smo se sklicevali skozi dolgo dobo revolucionarnega nesmisla in s to zavezo smo dosegli novo slovensko pomlad in novo upanje.«

Tako smo zapisali pred desetimi leti v uvodniku prve številke revije Zaveza. Od tedaj dalje sta se tako Nova slovenska zaveza kot njeno glasilo zvesto držala tega vodila. Strpno, vendar odločno in jasno sta Slovencem in svetu sporočala resnico o veliki prevari, s katero je Komunistična partija med vojno pod krinko tako imenovanega narodnega osvobodilnega boja izvedla revolucijo in nasilen prevzem oblasti, razdelila Slovence med »naše in notranje sovražnike«, zanetila množično histerijo nerazumnega sovraštva do vsega, kar ni bilo pod njenim nadzorom in njeno oblastjo, kar se je izteklo v množične umore in polstoletno vladavino terorja in laži.

Po nastanku NSZ in njenega glasila pred desetimi leti so komunisti in njihovi nasledniki namesto razmisleka o zločinih in zablodah preteklosti nadaljevali s starim sovraštvom. Reviji Zaveza so njihovi »borci« napovedali in voščili konec po dveh številkah. Ker se njihove želje, ki so nekoč bile ukaz, niso izpolnile, so revijo začeli ignorirati. V javnih medijih, ki jih v veliki večini še vedno obvladujejo komunisti in njihovi sodelavci, ni sledu niti o NSZ in še manj o Zavezi.

Komunisti so spoznali: »Vedno več je v zadnjem času primerov, ko javnost sploh ne more več vplivati na politično dogajanje.« Dotlej so »javnost« bili samo oni in to so hoteli ostati še naprej in obdržati monopol v politiki in v zgodovini. Ob ustanovitvi NSZ so zato »borci« in komunisti zagnali strašen vik in krik in množično protestirali proti njeni registraciji Ustrašili so se, da bo NSZ domobranstvu dala »mesto prve slovenske vojske, ki se je borila za zgodovinske interese slovenskega naroda«, ustrašili so se »prevrednotenja« njihove zgodovine.

Kljub glasnim zagotovilom, da so »vsi drugačni, vsi enakopravni«, in v nasprotju s temeljnim ustavnim načelom demokratičnih držav, da so pred zakonom vsi enaki, so dosegli, da je Ministrstvo za notranje zadeve prijavo za registracijo NSZ obravnavalo po izrednem, bistveno drugačnem postopku od običajnih postopkov pri registraciji društev. Čeprav so ugotovili, da je NSZ svoji prijavi priložila vse potrebno, je ministrstvo vprašalo še za mnenje zgodovinarja dr. Toneta Ferenca z Inštituta za novejšo zgodovino, ki NSZ ni bil naklonjen. Prav tako so pravila NSZ poslali Republiškemu odboru ZZB NOV, ki je ustanovitev NSZ imel za nezaslišano dejanje, in ga prosili za mnenje. Uradno so spremljali tudi vsa mnenja in stališča, ki so se o NSZ pojavila v tisku. Nato so za mnenje o primernosti registracije zaprosili še Komisijo Skupščine RS za notranjo politiko, čeprav registracija pravno ni bila sporna. Komisija je na seji dne 5.9.1991 sprejela sklep, naj NSZ registrirajo, če je njena ustanovitev v skladu z ustavo, Zakonom o društvih in Nürnberškim protokolom. Za mnenje o tem je ministrstvo na predlog komisije prosilo prof. Borisa Mlakarja z Inštituta za novejšo zgodovino. Ustanovitev in registracijo NSZ je obravnavalo celo Predsedstvo Republike Slovenije pod vodstvom Milana Kučana in bi o tem tudi sklepalo, če se ne bi temu kot edini demokratični član predsedstva odločno uprl Ivan Oman. Celo potem, ko je bil registracijski postopek že končan, je ministrstvo spise o registraciji NSZ in njena pravila dalo v pregled predstavniku Republiškega odbora ZZB NOV.

Totalitarna preteklost dotedanjih in sedanjih oblastnikov z Milanom Kučanom na vrhu je delovala z vso močjo. Naredili so vse, da drugačni ne bi bili enakopravni, da bi enakost pred zakonom veljala samo za enake, samo za njihove. ZZB NOV so še naprej priznavali poseben uradni položaj, ga vprašali za mnenje o drugem društvu in mu nezakonito dovolili pregled spisov. Predsedstvo Republike Slovenije pa se je spustilo v obravnavanje upravne zadeve, za katero ni imelo nobene pristojnosti. Zrasli so v sovraštvu in v sovraštvu so še naprej živeli.

Njihova absolutna oblast pa je vendarle minila in NSZ je bila registrirana kljub vsem naporom oblastnikov iz totalitarne preteklosti. Zaživela je s polnimi pljuči in kljub majhnemu številu preživelih udeležencev medvojnega protikomunističnega odpora je v desetih letih opravila veliko delo tako pri razkrivanju resnice o komunistični prevari z NOB kot pri ugotavljanju neštetih komunističnih zločinov in drugih posledic polstoletnega suženjstva po partizanski »osvoboditvi«. Tudi Zaveza ni prenehala izhajati po prvih dveh skromnih številkah, ampak že deset let redno izhaja v bogati obliki in mnogo večjem obsegu in vztrajno razkriva resnico o komunistični »svobodi«, najbolj temnem sadu partizanskega boja.

Podpredsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič

Slika 7. Podpredsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič

Seveda tudi nasprotniki NSZ in Zaveze niso pogasili svojega že vraščenega sovraštva, ubrali so le druga pota in uporabili druga sredstva. Da bi vsi drugačni ne bili res vsi enakopravni, so iznašli formulo o javni in zasebni resnici, o več resnicah. Zadnji komunistični diktator v Sloveniji je z avtoriteto predsednika republike o svojem novem nauku poučil celo samega papeža.

Za domačo rabo pa so nauk o več resnicah dopolnili tako, da ima samo ena od več resnic pravico javnosti in prave resničnosti, druge resnice in zlasti resnica njihovih medvojnih nasprotnikov pa ima mesto le v domačem zapečku. Javna resnica je samo ena – tista njihova, ki je nastala v času množičnih umorov in revolucionarnega nasilja.

Prav uvodnik v prvi številki Zaveze pred desetimi leti je bil povod za poskus, da bi komunisti in njihovi nasledniki tudi v novih političnih razmerah obdržali monopol nad javno resnico. Z vso močjo so se spravili na pisca tega uvodnika, ki je bil v novi državi na visoki državni funkciji, in zahtevali njegovo razrešitev. Trdili so, da ima pisec doma lahko svoje mnenje o slovenski preteklosti, ima lahko svojo resnico, vendar pa kot državni funkcionar te resnice ne sme javno razglašati in zagovarjati. Javno sme državni funkcionar govoriti in pisati samo tisto resnico, ki so jo določili in predpisali komunisti v času svoje totalitarne oblasti. Tako bi moral delati tudi takrat, ko ne nastopa kot državni funkcionar, ampak kot navaden državljan.

Milan Kučan je takšno pravilo nekaj dni pred razglasitvijo slovenske samostojnosti objavil kot prvi podpisnik posebnega pisma proti piscu uvodnika v Zavezi. Za njim je to pismo podpisala še vrsta visokih politikov komunističnega kroga, nato pa zlepa ali zgrda še nekaj deset tisoč drugih zavezancev revolucionarni preteklosti. S takšno nedemokratično in protiustavno gonjo proti demokratično imenovanemu državnemu funkcionarju so se predsednik predsedstva in drugi visoki politiki utegnili ukvarjati v najbolj usodnih dneh za slovenski narod in njegovo državnost. Kot med drugo svetovno vojno je bil zanje tudi med slovensko osamosvojitveno vojno na prvem mestu njihov partijski interes – znebiti se notranjega nasprotnika. Za zunanjega jim ni bilo mnogo mar, saj v slovensko samostojnost niso zaupali in ne verjeli.

Zanimivo pa je, da se Milan Kučan prav pri podpisu pisma o načelu, da državni funkcionar v javnosti ne more nastopati zasebno, tega načela sam ni držal. Branil se je namreč, da je pismo podpisal kot navaden državljan in ne kot predsednik. Za predsednika torej predsednikovo pravilo ne velja, velja samo za njegove podanike. Kralj se ne more motiti; kar reče zasebno ali javno, je vedno prav, zato ker je kralj.

Preganjani pisec prvega uvodnika v Zavezi je kasneje v tej reviji objavil še vrsto člankov o slovenski komunistični preteklosti in sedanjosti. Partizanski borci in vojaki revolucije teh zapisov niso nikoli več napadali, čeprav so bili ostrejši in bolj polemični od prvega. Niso pa bili podpisani s pravim imenom. To dokazuje, da nasprotnike Zaveze moti predvsem to, ali je kršeno njihovo pravilo o javni resnici. Zavezo pač ignorirajo, ne morejo pa trpeti državnega funkcionarja, ki ne spoštuje in ne govori njihove zaukazane resnice, njihove »državne resnice«.

To se je zopet z vso ostrino pokazalo nekaj let kasneje, spomladi 1998, ko je pisec prvega uvodnika v Primorskih novicah zapisal, da je dan upora proti okupatorju v resnici dan komunistične prevare, dan slovenskega narodnega razdora in dan narodnega žalovanja. Zopet so nekateri partizanski borci ponoreli in zopet se je oglasil zadnji politični vodja nekdanje totalitarne oblasti. Tokrat ni več nastopil kot državljan, ampak kot predsednik republike in izven svoje predsedniške oblasti uradno pisal vladi zahtevo, naj državnega funkcionarja razreši, čeprav vlada po zakonu ni imela pri razrešitvi prav nobene pristojnosti. To se je čez nekaj mesecev ponovilo še enkrat, ko je predsednik republike od vlade ponovno zahteval razrešitev istega državnega funkcionarja, ki je na javnem zborovanju govoril o slovenski oblasti kot barbarski, ker ne poskrbi za ugotovitev svojih pomorjenih prebivalcev in njihov civiliziran pokop. Predsedniku republike ni bilo mar, da je s tem kršil ustavno pravico do svobode mnenja in govora. Prav tako mu ni bilo mar, da je z avtoriteto najvišjega državnega funkcionarja od vlade zahteval, naj stori nekaj, za kar po zakonu ni bila pristojna, s čimer je zagrešil kaznivo dejanje nezakonitega posredovanja. Pomembno mu je bilo samo to, da uveljavi svojo rdečo resnico kot edino javno resnico, da pokori državne funkcionarje svoji resnici.

Vlada Republike Slovenije, ki je po ustavi pravna država, se predsednikovemu pozivu ni uprla in ga zavrnila kot protiustavnega in nezakonitega. Zavrniti bi ga morala že zato, ker za zahtevano dejanje ni bila pristojna. Nasprotno, predsednik vlade Janez Drnovšek je povedal, da sam s pismoma predsednika republike vsebinsko soglaša.

V odgovoru na proteste nekaterih poslancev v Državnem zboru pa je vlada po osnutku ministra za pravosodje Tomaža Marušiča zapisala, da ima napadeni državni funkcionar kot vsak državljan zagotovljeno svobodo misli, govora in javnega nastopanja. Vendar so njegove svoboščine omejene, saj kot državni funkcionar ne sme prezreti, kdo je bil zmagovalec in kdo poraženec v drugi svetovni vojni. Zato je vlada njegove izjave ocenila kot v celoti neprimerne, ne glede na to, kje in kako so bile izrečene. S tem se je tudi vlada poklonila pravilu o več resnicah, od katerih je samo ena prava in primerna za javno rabo in za državne funkcionarje, druge pa so za skrivno zasebno rabo. Hinavsko gojišče državnega enoumja po vzoru fašizma in komunizma!

NSZ bo mimo državne resnice še naprej iskala edino resnico o revoluciji in državljanski vojni v Sloveniji, čeprav se zaveda, da se je resnici težko približati. Pri iskanju resnice je doslej ni nihče mogel ustaviti in je ne bo ustavila niti javna obtožba ekstremizma, ki je nedavno grozeče udarila z najvišjega državnega vrha. Res, resnica je nepopustljiva in Zaveza bo še naprej njen zvesti glas.

2.4. Teh enainštirideset številk zaveze 1991–2001

Avtor: Justin Stanovnik

2.4.1.

Hvalabogu, da lahko govorimo o desetletnici izhajanja Zaveze; lahko bi bilo tudi drugače; hvalabogu, da lahko govorimo o njenih enainštiridesetih številkah: lahko bi jih bilo tudi manj. Hvala Bogu torej. Od kod bi sicer jemali voljo za napor – da ne rečem, askezo – da se upremo neumnemu, pokvarjenemu in sovražnemu času? Komaj en odstotek člankov in esejev je mogel biti honoriran – če temu, kar je kdo za ta odstotek dobil, smemo reči honorar? Postkomunistični kulturni ministri niso mogli ali hoteli doumeti, da je ministrstvo za kulturo državna ustanova in ne partijska ekspozitura. Toda kljub vsemu je šlo. Našli so se ljudje, ki so zastonj korigirali besedila, ki so zastonj odpremljali revijo, ki so zastonj vodili sezname naročnikov in pisali položnice, ki so zastonj prodajali revijo v Rogu in na Teharjah. Predvsem pa so se našli ljudje, ki so zastonj pisali. Maček, Velikonja, Cedilnik, Kržan so imena, ki jih bralci Zaveze ne bodo mogli pozabiti. To bo njihova nagrada: komaj kateri od njih je prej kdaj kaj napisal, potem pa se je odprl prostor in postavil določene zahteve in to so bili ljudje, ki se niso mogli delati, da teh zahtev ne slišijo. To bo odslej zanje zapisano in to se bo zanje vedelo: nekaj važnega se je godilo in to so bili ljudje, ki niso mogli, da ne bi šli zraven. Tudi zanje se moramo zahvaliti, zakaj nekateri so bili drugačni. In potem prideta dva pesnika, Senegačnik, ki je objavil v Zavezi nekaj svojih najboljših pesmi, in Kozlevčarjeva, ki se je odločila, da Zavezi odpre skrivnosti svoje tihe ustvarjalnosti. Seveda bi morali govoriti še o drugih, o Drobniču, o Grumu, o Urbancu in še o drugih, na primer o Bogatajevi, ki ni godrnjala, če smo jo nadlegovali za prevajanje. Potem pa moram – kako že pravimo, na koncu, a ne na zadnjem mestu – omeniti še mag. Mirka Kambiča in Simona Dana, ki sta kot dva odlična arhitekta opremljala revijo, številko za številko, z linami, okni, z balkoni, z verandami in terasami, da se je iz nje videl svet zunaj in kaj ljudje v njem počnejo.

Moramo biti torej skromni in previdni:

»zakaj nihče ne ve,

kaj pride še«,

toliko razkošja pa si mogoče vseeno smemo vzeti in bralce spomniti na naslednjo reč. Ko smo izdali prvo številko, so jo pridni politični fantki iz ene od Delovih publikaciji pospremili s pripombo, da bodo starčki morda skrpali še eno ali dve številki, potem pa bo vsega konec. Veselilo bi me, če bi tisti izrezek kdaj našel v kaosu svojega arhiva.

Leto 1991 – Ustanovni zbor

Slika 8. Leto 1991 – Ustanovni zbor

To je ena stran našega uspeha, če ga smemo tako imenovati. Druga pa so bralci. Že kmalu smo videli, da se nanje lahko zanesemo. Bili so na naši strani in nam niso zamerili niti tega, kar bi nam lahko. Včasih je od kod prišlo celo kako pismo, zaradi katerega smo pozneje hodili nekaj časa nekoliko bolj pokonci. Povedati moram tudi to, da število naročnikov prej raste kakor pada, čeprav vsi skupaj – razen po srcu – nismo več mladi in že čakamo, da gremo čez reko. To je tako: nenadoma opazimo, da se naš breg redči, potem pa se nepričakovano pojavijo novi. Tudi za to hvala Bogu.

Pri vsej žalosti, ki je raztrosena povsod, kamor se obrnemo, nas je torej pogled nazaj ob desetletnici Zaveze le nekoliko opogumil. Prelistal sem pretekle številke in bil – kako naj rečem, da ne bo preveč – bolj zadovoljen, kot sem mislil, da bom. Predlagam, da skupaj poiščemo v 1. številki mesta, ki obravnavajo tedanje ključne probleme, in pogledamo, kaj smo o njih rekli poleti 1991.

Kaj smo na primer rekli o komunizmu:

Pri komunizmu ne moremo govoriti o »banalnosti zla«. V nasprotju s fašizmom in nacizmom, katerih vulgarna narava je razvidna takoj, je komunizem rafinirana ideologija, odeta v oblačila, ki so stkana iz pradavnih človekovih sanj o koncu vsega hudega na svetu. Hkrati pa je taktično do perfekcije dognan. Domiselno je iskal mesto za svoje korenine v razpokah obstoječe družbe, obenem pa gradil do skrajnosti stehnizirano organizacijo, ki je obstajala sicer v družbi, med ljudmi, v resnici pa je bila nad ljudmi in celo nad zgodovino. Za svoje v bistvu skrivno življenje je komunizem ustvaril tudi svoj jezik. Nihče o komunizmu ničesar ne ve, kdor ne ve najprej in predvsem, da je treba njegov jezik prevesti v normalne človeške stavke, če hočeš, da se ti odkrije, s kom imaš opraviti.

Ali o tem, za kaj je šlo, ko se je s komunizmom srečala kultura slovenskega človeka:

Bil je to zgodovinski trenutek in šlo je za velike stave. Pod pokrovom, na katerem so najlepše slikarije govorile o svobodi in napredku, o enakosti in sreči, o velikem novem človeku, je prežalo pravo in usodno vprašanje: ali bomo ostali v krožnici civilizacije ali pa nas bo vrglo ven v prostor nasilja in brezpravja, kjer je ne samo politična, ampak tudi vsaka druga smrt.

Ali o tem, kako je komunizem razpadel:

Tu je treba reči, da je malo idej bilo v zgodovini tako premaganih, kot je bil komunizem. Zavrgla ga je namreč zgodovina sama. Privoščila si je to ironično kretnjo in je tiste, ki so trdili, da so odkrili njeno zadnjo skrivnost, odslovila kot nesposobne parvenije. Nobena tuja sila ni komunizma zrušila. Razpadati je začel v sebi, od znotraj, iz središča.

Ali o tem, kako je totalitaristični komunizem obremenil ljudi:

Na poseben način pa je komunizem tu v tistih, ki so mu nekoč služili v ustanovah, preko katerih je partija obvladovala družbo. V te ustanove je namreč bilo mogoče priti samo skozi filter, ki je prepuščal ljudi primerne oblike. Vsi ti so bili na poseben način sodelavci sistema, lahko bi jih tudi obremenili s tem, da bi rekli, da so s sistemom kolaborirali. Če so hoteli biti sprejeti v ideološko sfero partijske države, so morali, radi ali neradi, izpovedovati zapovedano vero.

O obstojnosti komunizma:

Komunizem je torej med nami, ni ga malo, ni brez vpliva. Vemo tudi, da je obstojna reč. Ker bodo ljudje, o katerih sem govoril, v demokratičnih razmerah obdržali svoje vplivne položaje po institucijah, je jasno, da bodo vanje sprejemali nove ljudi po svoji podobi. Tako se bo zgodovina nadaljevala.

Ali o tem, kaj je vzgoja za demokracijo:

»Ko hodimo po negotovih in močvirnih tleh, ko se izgubljamo in spet vračamo na staro mesto, ko tu in tam celo blodimo v krogu, imamo vendar na razpolago nekaj smernih znakov za svoje duhovno preživetje, ki jih je vse mogoče zvesti na preproste, že zdavnaj znane zapovedi in prepovedi, med katerimi sta tudi tile dve: pripravljenost za boj brez sovraštva in duh spravljivosti brez popuščanja v bistvenih rečeh. Vzgoja za demokracijo je vzgoja za dostojanstvo, in to neločljivo postavlja na prvo mesto dvoje: pripravljenost za boj in prostost od mržnje. Prostost od mržnje, ki se doseže z begom pred konflikti, je le navidezna vrlina.«

spet to citiranje: Leszek Kolakowski

Ali o tem, da je treba razumeti tudi nasprotnika:

V znamenju tega, kar smo pravkar povedali, izrekamo spoštovanje do tistih nekdanjih in sedanjih nasprotnikov, ki so šli v svoj boj zato, ker je bila žaljena njihova svoboda. Občudujemo njihov pogum in se klanjamo mukam, skozi katere so šli. Z razumevanjem mislimo na množico prevaranih ljudi, ki jim je po vseh bojih v dlaneh ostalo nekaj, česar pravzaprav niso hoteli. Posebej pa gre naša simpatija tistim, ki so si zelo obremenili roke in sedaj težko živijo. Razumemo celo, da molčijo, a bi vseeno bili veseli, če bi začeli govoriti.

Ali o tem, kaj bo skušala doseči Nova Slovenska zaveza:

NOVA SLOVENSKA ZAVEZA, s katero udeleženci protikomunističnega odpora, njihovi sorodniki, prijatelji in somišljeniki stopamo v čas slovenske narodne sprave in slovenske narodne samostojnosti, naj osvetli častno preteklost Slovenske zaveze in jo izroči novim rodovom.

Odlomke, ki smo jih tu navedli, smo vse našli v 1. številki. Tisti, ki sledijo v ostalih številkah, se od teh bistveno ne razlikujejo. In spet si človek pravi: hvalabogu, da nam ni treba ničesar preklicevati; hvalabogu, da nas ni treba biti ničesar sram. In se spet čudimo: kako to, da je toliko ljudi, ki ne vidijo, da govorimo drugačen jezik, kot so ga govorili in ga govorijo naši nasprotniki? Res čudno!

Zaveza se tiska v 2.600 izvodih, številka, ki izide pred Rogom, tudi v 3.000 izvodih. V resnici pa je tako, da Zavezo pričakuje najmanj 6.000 ljudi, samo da jih polovica zanjo ne ve. Vabljiva misel, mar ne, dragi bralci in prijatelji? Toda ne, na slovesni praznik o tem ne bomo govorili. Bog vas živi!

3. Kako se je začelo

3.1. Boljševiški napad na vero in slovenstvo

Avtor: Janko Maček

3.1.1.

Pred letošnjim praznikom upora proti okupatorju smo v Dnevnikovem Komentarju brali, da je letos leto okroglih obletnic, med katere spada tudi 60-letnica ustanovitve OF, »ko so se slovenski rodoljubi organizirano postavili po robu nemškemu in italijanskemu okupatorju«. Tudi v poročilih o proslavah te okrogle obletnice smo brali podobne trditve. Ob tem seveda moramo vprašati, ali ni naša zgodovinska znanost na temelju dokumentov in drugih dokazov ugotovila, da je bila na sestanku 26. aprila 1942 v Ljubljani ustanovljena Protiimperialistična fronta, ki se je šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo preimenovala v OF. Pobudnik ustanovitve in nesporni voditelj te fronte je bila komunistična partija, ki je od vsega začetka imela v načrtu izvedbo komunistične revolucije, torej nasilno spremembo družbenega reda, za katero sta ji vojna in okupacija omogočili edino možno priliko.

Ko se naši komentatorji in mnogi drugi v teh dneh čudijo, zakaj se Slovenci ob takem prazniku, kot je 27. april, delimo, pozabljajo ali pa ne vedo, da v teh dneh prav tako mineva 60 let od ustanovitve Slovenske legije, ki je tudi imela namen povesti slovenske rodoljube v odpor proti okupatorju, ko bi prišel za to primeren čas. Toda namesto odpora proti okupatorju se je že jeseni 1941 začel revolucijski teror, ki je dosegel višek spomladi in poleti 1942, ko je komunistična partija pod pretvezo osvobodilnega boja pobijala resnične rodoljube.

V naši tokratni zgodbi bomo skušali osvetliti delček tega usodnega dogajanja, katerega žrtev je med drugimi postal tudi 21-letni gimnazijec Miha Turk z Velikih Škrjanč pri Novem mestu. Njegova smrt v nedeljskem jutru 31. maja 1942 je značilen primer, kako glavni cilj OF in komunistov ni bil boj proti okupatorju, ampak odstranitev domačih nasprotnikov – tako političnih kot samo idejnih, to je takih, ki so komunizmu nasprotovali zgolj zaradi svetovnonazorskega in verskega prepričanja. Zaradi razumevanja takratnih razmer bomo v sestavku podali tudi nekaj pogledov na Katoliško akcijo, proti kateri je bilo v zadnjih šestdesetih letih izrečenih toliko obtožb, da je njeno ime prišlo že v podzavest kot nekaj slabega. Pa se kar lotimo naše zgodbe!

3.1.2. Med Škrjančami, Šmihelom in Novim mestom

Škrjanče – pred vojno so poznali Velike in Male Škrjanče – so prijazna vasica blizu Šmihela pri Novem mestu. Če se odpravimo vanjo iz dolenjske metropole, se peljemo mimo Šmihela po cesti za Birčno vas in Uršna Sela, ki teče tik ob železniški progi Novo mesto – Semič, zavijemo po malo manj kot 2 km vožnje proti zahodu in po majhnem vzponu smo že na Škrjančah. Tik pred vstopom v vas nas ob cesti pozdravi lepo obnovljena kapelica Žalostne Matere Božje, za katero so že od nekdaj skrbeli Turkovi; njihova domačija je prva na začetku vasi.

Domače ime za Turkove na Velikih Škrjančah je bilo Vičevi. V družini je bilo kar petnajst otrok. Tisto leto, ko se je najstarejša hči Marija že poročila in odšla k Turkovim v Šmihel, je bil najmlajši sin France šele rojen. Mati Marija je prišla iz Lutrškega sela pri Otočcu in je zgodaj umrla. Družina je bila tesno povezana s šmihelsko župnijo pa tudi s samostanom Šolskih sester naše Gospe (notredamk). Ohranilo se je izročilo, da so prve štiri sestre tega reda, ko so leta 1886 prišle v Šmihel, nekaj časa hodile pomagat na Vičevo kmetijo, da so zaslužile najnujnejše za preživljanje. Ko so šmihelske sestre kasneje vodile široko razpredeno šolsko dejavnost, je vseh pet Turkovih deklet – dve sta umrli v zgodnjih otroških letih – pri njih opravilo osnovno šolo, nato pa štiri še gospodinjsko, ena pa meščansko šolo. Ni čudno, če so bile vse Turkove članice šmihelske Marijine družbe in orlovske organizacije, kasnejše Zveze dekliških krožkov, najmlajša – Anica pa tudi Katoliške akcije.

Tone, najstarejši izmed Turkovih sinov, ki je leta 1928 odšel v Kanado, je bil pred odhodom nekaj časa predsednik šmihelskih Orlov. Med leti 1916 in 1924 se je zapovrstjo rodilo pet Turkovih fantov: Jože, Martin, Miha, Ciril in France. Martin je študiral, bil leta 1945 kot begunec na Koroškem posvečen v duhovnika in je leta 1973 umrl v prometni nesreči blizu Vancouverja v Kanadi. Ciril, predzadnji od peterice, je avgusta 1944 kot domobranec padel pri Žužemberku, France, najmlajši član te velike družine, še živi v Kanadi kot upokojeni župnik. Njemu smo dolžni zahvalo za prenekateri podatek za to zgodbo.

Turkova ali, po domače, Vičeva domačija na Škrjančah

Slika 9. Turkova ali, po domače, Vičeva domačija na Škrjančah

Miha Turk, rojen 5. septembra 1920, je bil trinajsti otrok Turkove družine. Čeprav je bil doma na trdni kmetiji, je že od zgodnje mladosti kazal, da ga bolj kot kmečko delo, pri katerem je sicer rad poprijel, veselijo knjige in študij. Vpisal se je na novomeško gimnazijo in potem vsak dan pouka prehodil pot od Škrjanč do Novega mesta in nazaj. Lahko si predstavljamo, da je na tej poti kljub skrbem za uspeh v šoli, menda je zlasti pri učenju jezikov imel kar nekaj težav, doživljal lepoto narave, ki je v teh krajih res izredna. Med sošolci na gimnaziji si je kmalu pridobil več dobrih prijateljev, ki so potem radi zahajali tudi na Škrjanče.

V času, ko so Turkovi fantje odraščali, predvsem zadnjih nekaj let pred drugo svetovno vojno, je bilo društveno in versko življenje v šmihelski župniji zelo razgibano in Miha je pri tem požrtvovalno pomagal. Bilo je nekaj posebnega, ko je dvanajst višješolcev, med njimi seveda tudi Miha, vsako nedeljo pred jutranjo mašo v šmihelski cerkvi v latinščini pelo jutranjice. Na gimnaziji je bil Miha član Marijine kongregacije in Katoliške akcije. Seveda mu je to vzelo precej časa, ki pa ga je z veseljem žrtvoval, saj je bil prepričan, da dela za dobro stvar. Katoliška akcija je zahtevala od svojih članov stalno versko poglabljanje in poseben študij katoliških načel. S tem jih je usposabljala, da bi vsak v svojem okolju vplivali z zgledom in s primerno besedo in ga pridobivali za krščansko življenje. Miha je bil že v domači družini deležen prave krščanske vzgoje, ki se je je zvesto držal, imel pa je tudi poseben dar za komunikacijo z ljudmi, zato je bil zelo primeren za sodelavca Katoliške akcije. Ker je v komunizmu videl organizirano brezboštvo in družbeni red, popolnoma nasproten socialnemu nauku papeških okrožnic, ga je odločno odklanjal in se tega ni bal pokazati tudi pred sošolci.

Dr. Ivan Dolenec, ki je novembra 1939 postal ravnatelj novomeške gimnazije, v svoji knjigi Moja rast opisuje tudi dijaške demonstracije na gimnaziji ob 1. decembru 1941. V stari Jugoslaviji je bil ta dan državni praznik zedinjenja. Ko so nekateri razredi ljubljanskih srednjih šol 29. oktober, prav tako nekdanji državni praznik, počastili tako, da so med poukom vstali in dve minuti molčali, je visoki komisar sklical vse šolske ravnatelje in nadzornike in jim zagrozil, da bo v primeru kake podobne demonstracije zaprl šole. Kmalu po tistem sestanku je ravnatelj Dolenec izvedel, da se podobna demonstracija pripravlja na njegovi šoli za 1. december. Posvetoval se je s profesorskim zborom in prišli so do skoraj soglasnega zaključka, da je treba narediti vse, da do demonstracije ne bi prišlo. Na gimnaziji je bilo v šolskem letu 1941–1942 vpisanih nad 600 učencev, kakih 100 več kot eno leto prej. Med njimi je bilo precej takih, ki so pribežali z nemškega zasedbenega področja. Tudi med profesorji je bilo nekaj beguncev. Ali ne bi bila škoda, ki bi nastala, če bi okupatorji zaradi manifestacije zaprli šolo, veliko večja od koristi?

Kljub takemu mišljenju in prigovarjanju profesorjev je 1. decembra 1941 na novomeški gimnaziji manifestiralo okoli 200 dijakov. Čeprav je ravnatelj z velikim tveganjem skušal zadevo zamolčati, je vest o njej kmalu prišla do novomeškega civilnega komisarja dr. Grisellija, ki je takoj ukrepal. Zahteval je seznam manifestantov in izdal odlok o izključitvi. Kasneje je dovolil, da izključeni prosijo za pomilostitev in hkrati predložijo pristopnico za GILL (fašistično mladinsko organizacijo). Do tedaj so bili namreč poizkusi za ustanovitev te organizacije na novomeški gimnaziji popolnoma neuspešni. Le tretjina demonstrantov – 67 po številu – je to naredila, drugi pa so raje zapustili šolo. V posebno težkem položaju so bili otroci staršev beguncev. Tem je dr. Griselli grozil, da jih bo izgnal iz Ljubljanske pokrajine. OF, ki je seveda organizirala demonstracije, je nato napadla dr. Dolenca, da je kriv zaradi izključitve dijakov, v nevarnosti je pa bil tudi pred Italijani, ki bi lahko odkrili, da je v začetku skušal dijake zaščititi. (Ivan Dolenec, Moja rast, str. 90–96)

Nas seveda zanima, kako se je 1. decembra 1941 odrezal razred, ki ga je obiskoval Miha Turk. Iz Vpisne knjige Realne gimnazije v Novem mestu za šolsko leto 1941/42 je razvidno, da je bilo v VII.a razredu poleg Turka vpisanih še 26 dijakov. Njihov razrednik je bil profesor nemščine Feliks Vertin, profesor verouka pa Franc Kek. Pri demonstraciji je sodelovalo 13 dijakov in vsi so bili 12. decembra izključeni. V knjigi je pri vsakem posebej vpis, da je bil »na osnovi odloka vis. kom. IV št. 7941/1 z dne 2. 12. 1941 izključen za šolsko leto 1941/42, ker je 1. 12. 1941 med poukom vstal skupaj z drugimi učenci.« Izključitev je bila brez pravice prestopa na kako drugo šolo v Ljubljanski pokrajini. Le trije od izključenih so bili po približno enem mesecu pomiloščeni. V vpisnici ne piše, da so morali pomilostitev plačati z vstopom v mladinsko fašistično organizacijo, govori pa o tem dr. Dolenec v svoji knjigi. Miha Turk je bil med tistimi, ki niso vstali, vendar mu ob izključitvi sošolcev gotovo ni bilo vseeno.

Iz zapisnika izredne seje učiteljskega zbora novomeške gimnazije, na kateri so 12. decembra obravnavali izključitve, je razvidno, da so bili v III.c, IV.b, VI.b in VII.b izključeni vsi dijaki razen redkih, ki so tisti dan manjkali. Zabeležen je tudi predlog profesorja Keka, naj se visokemu komisarju pošlje izjava, da učiteljski zbor v dejanju učencev 1. decembra ni videl ničesar, kar bi se moralo smatrati kot demonstracija proti italijanski oblasti, saj so se ves čas pouka dostojno obnašali in na ukaz takoj sedli. Gotovo je s tem hotel pomagati dijakom pa tudi ravnatelju, ki je bil v nevarnosti, da bo obtožen, ker dogodka na šoli ni prijavil.

Kdo je torej imel koristi od demonstracije na gimnaziji? Odgovor ni težak. Edino revolucionarji, ki so za uspeh svojega načrta potrebovali čimbolj nenormalne razmere. Med brezdelnimi in nezadovoljnimi dijaki je bila agitacija veliko uspešnejša, kot bi bila v normalnih razmerah. Poleg tega so sedaj lahko napadli ravnatelja, ki ga niso marali, saj zaradi svojega krščanskega prepričanja ni bil njihov somišljenik. Vedeli so, da ravnatelj zaradi Italijanov ne bo mogel povedati vsega o dogovarjanju v profesorskem zboru, zato se bo ljudi polastil vsaj dvom vanj in njegov ugled se bo zagotovo zmanjšal. Vse to je bila premišljena priprava za veliko usodnejše »demonstracije«, ki so jih »osvoboditelji« pripravljali za pomlad 1942.

3.1.3. Katoliška akcija

O Katoliški akciji je bilo izrečenih in napisanih toliko negativnih besed, da se celo nekateri verni ljudje ne počutijo dobro, če jo omenimo. Petdeset let dolgo vztrajno ponavljanje neresnic je pač naredilo svoje. Včasih se nam zazdi, da se niti Cerkev ne želi izpostavljati zaradi tega, da bi tej svoji organizaciji in njenim zvečine pomorjenim članom vrnila dobro ime, ki bi ga zaradi svojega življenja in smrti zaslužili. Zgodovinska veda bo kljub vsemu nekoč morala raziskati in pravilno ovrednotiti ta del naše preteklosti, zato naj mu tudi v naši zgodbi namenimo nekaj vrstic.

Katoliško akcijo za Slovenijo sta ustanovila ljubljanski škof dr. Jeglič in lavantinski dr. Karlin in ji za obe škofiji dala skupna pravila, ki so bila objavljena leta 1929. Škof Jeglič je tedaj zapisal, da »Katoliška akcija ni nobena nova organizacija, ampak le sodelovanje vernikov v poslanstvu Cerkve«. Ko je leta 1930 vodstvo ljubljanske škofije prevzel dr. Gregorij Rožman, je Katoliška akcija začela dobivati novo vsebino in postajati prava organizacija, ki ji je tudi papež Pij XI. dal posebno priznanje.

Nižješolec Miha Turk

Slika 10. Nižješolec Miha Turk

Zaradi uvedbe diktature so bila tedaj skoraj vsa katoliška društva prepovedana. Komunistična partija je že prej delovala v ilegali, zato se je v teh razmerah hitro znašla. Profesor Ernest Tomec, dolgoletni organizator in vzgojitelj Orlov, je po razpustitvi njihovega društva začel okrog sebe zbirati katoliške dijake, ki so se zaradi novih razmer čutili prizadete. Profesor Tomec je bil dosleden katoličan in izredno sposoben organizator. Tako je nastala dijaška veja Katoliške akcije, ki je kmalu zajela precejšno število dijakov in bila dobro organizirana. Njenih članov se je prijelo ime Mladci. Izdajali so list Mi mladi borci, ki je v kratkih, zgoščenih sestavkih objavljal aktualno versko in kulturno problematiko tedanjega časa. V njihovi založbi Naša pot so izhajale brošure s poučno-študijsko vsebino, katerih avtorji so bili v glavnem teološki profesorji kot dr. Aleš Ušeničnik, dr. Alojzij Odar in drugi. Od leta 1933 do 1942 je tako izšlo 22 knjig. Poleg Zveze katoliških dijakov in Zveze mladih katoliških delavcev so kasneje nastale še Zveza katoliških dijakinj, Zveza mladih katoliških delavk, Zveza katoliških učiteljic, Zveza katoliških nameščencev, Zveza katoliških mož in fantov in med zadnjimi, leta 1938, še Zveza katoliških kmečkih mladcev in Zveza katoliških kmečkih mladenk. Profesor dr. Odar je isto leto napisal Katekizem Katoliške akcije z razlago. Sinoda ljubljanske škofije je leta 1940 razpravljala tudi o Katoliški akciji, jo še bolj natančno opredelila in uzakonila. Eno važnih določil Odarjevega Katekizma, ki so ga tedaj vnesli v Zakonik ljubljanske škofije, se glasi takole: »Katoliška akcija je cerkvena ustanova, v kateri so verniki v obeh slovenskih škofijah udeleženi pri apostolatu Cerkve z namenom, da se vse zasebno, družinsko in socialno življenje osvaja za Kristusa. – Katoliška akcija, njeno delovanje in njene organizacije so izven političnih strank. Stoje pod neposrednim vodstvom cerkvene hierarhije.« Ta opredelitev je veljala za vse veje slovenske Katoliške akcije, zato sta bila duhovno poglabljanje in študij krščanskih načel obvezna za vsakega člana. V ta namen so se udeleževali študijskih tečajev, večdnevnih duhovnih vaj in krajših duhovnih obnov. Tomčevi Mladci so bili na študijskem področju še posebno aktivni. Na programu njihovih tečajev sta pogosto bili papeški okrožnici Quadragesimo anno – o socialnem vprašanju – in Divini Redemptoris – o brezbožnem komunizmu. Tudi list Mi mladi borci je obravnaval podobne teme. Ko je Kocbek v Domu in svetu objavil svoje Premišljevanje o Španiji, je list o tem pisal in seveda podprl stališče škofa Rožmana. (J. Kolarič, Škof Rožman, str. 186–216)

Znano je, da odnosi med Tomčevimi Mladci in Ehrlichovimi Stražarji niso bili najboljši, čeprav so eni in drugi zagovarjali iste ideale. Stražarji so se imenovali katoliški študenje – takrat so jim rekli akademiki, zbrani v klubu Straža, ki ga je vodil profesor Lambert Ehrlich. Izdajali so list Straža v viharju in po tem listu so dobili ime. Zdi se, da je do nesoglasja med njimi in Mladci prišlo prav zaradi Katoliške akcije. Zaradi njihove stroge načelnosti, nekateri jo primerjajo kar s totalirizmom, so Mladce in Katoliško akcijo nasploh odklanjali celo nekateri ugledni katoličani. Najmanj pa so ji seveda bili naklonjeni komunisti in njihovi somišljeniki. Zakaj? Ali ne zato, ker so v njej videli nevarne nasprotnike. Če pazljivo beremo Belogardizem, vidimo, da je avtor zbral tudi resnične podatke o Katoliški akciji, ki pa jih je seveda po svoje obrnil. Na strani 126 piše o sestanku, ki ga je imela Slovenska legija 8. julija 1943 v frančiškanskem samostanu v Ljubljani. Rudolf Smersu je tam zbranim zaupnikom povedal, da so sklenili dogovor z dijaško Katoliško akcijo, da smejo njeni člani vstopati v Slovensko legijo pod pogojem, da se jih zaenkrat ne porabi za delo v oboroženih akcijah. Ta dogovor je v imenu Narodnega odbora Katoliške akcije menda potrdil dr. Odar, v imenu dijaške Katoliške akcije pa Tomčev naslednik Jože Marn. –Iz tega sledi, da Katoliška akcija še julija 1943 glede na že omenjeno določilo, da mora biti njeno delovanje izven političnih strank, svojim članom ni dovoljevala sodelovanja v oboroženem protikomunističnem odporu, ki ga je sicer idejno podpirala. Po Sajetu je v Ljubljani ta prepoved nehala veljati šele konec leta 1943, ko je »okrog 200 Mladcev odšlo za kvas k domobrancem«.

Belogardizem očita Katoliški akciji sistematično propagando proti osvobodilnemu gibanju in načrtno zasledovanje ter ovajanje pripadnikov in somišljenikov tega gibanja. Kot dokaz za to navaja ustanavljanje protikomunističnih krožkov po šolah, protikomunistična predavanja, razpečevanje protikomunistične literature, n. pr. knjige V znamenju osvobodilne fronte, in podobno. Za dokaz, kako je Katoliška akcija vohunila za partizani, navaja Saje številne izjave obtožencev pred sodiščem v Novem mestu in v Ljubljani v letih 1945 in 1946, v katerih verodostojnost in prostovoljnost upravičeno dvomimo glede na način takratnih preiskovalnih in sodnih postopkov. Precej nenavadna je tudi Sajetova trditev o Filipu Žaklju, ki »je bil pred vojno kot kaplan v Sostrem organizator tamkajšnje Katoliške akcije, leta 1941 pa je kot stolni vikar v Ljubljani zbiral služkinje in jih navajal k ovaduštvu. Pri tem je bil tako marljiv, da ga je moral Slovenski poročevalec posvariti: Kaplan Filip Žakelj zbira služkinje in jim naroča, naj vohunijo pri svojih družinah proti OF in proti partizanom«. (Belogardizem, str. 121). Čudno, da ni Slovenski poročevalec že tedaj, novembra 1941, zapisal, da Žakelj s služkinjami organizira belo gardo. Ni pa še pretekel en mesec, ko je ta isti Slovenski poročevalec prinesel sporočilo o »justifikaciji« Fanuša Emerja, v katerem je na eni tipkani strani vsaj desetkrat bila imenovana bela garda.

Miha Turk – zadnja fotografija

Slika 11. Miha Turk – zadnja fotografija

Na sestankih Katoliške akcije v Novem mestu, ki se jih je udeleževal Miha Turk, gotovo niso brali Slovenskega poročevalca, verjetno pa so vedeli za umor Fanuša Emerja in v njem videli napoved usodnega časa. Mislili so, da s prepričevanjem svojega okolja še lahko spremenijo tok dogodkov. Niso bili nasprotniki osvobodilnega boja, saj so v okupaciji tudi sami videli veliko zlo, ampak nasprotniki komunizma. Prav to bi lahko rekli tudi za protikomunistične predavatelje, ki so nastopili nekoliko kasneje. Pri OF in partizanih jih ni motil osvobodilni boj, ampak komunizem, o katerem so tudi na sestankih in tečajih Katoliške akcije marsikaj zvedeli, morda včasih preveč črnobelo, vendar resnično, kar je pokazal tudi čas.

3.1.4. Začetki nacionalne ilegale v okolici Novega mesta

Čeprav je bila Slovenska legija, ki sta se ji pridružili še Sokolska in Narodna legija, ustanovljena že aprila 1941, je njeno delovanje ostalo skoraj nezapaženo. Na tihem je sicer pridobivala člane predvsem med nekdanjimi pripadniki Zveze fantovskih odsekov. Dr. Komotar, ki je na spomlad 1942 postal član odbora Slovenske zaveze na Vrhniki, pravi, da do tedaj skoraj ni slišal, da bi poleg OF delovala še kaka protiokupatorska organizacija. Profesor Anton Oven, ki je aprila 1941 pribežal pred Nemci s Ptuja in potem živel v rojstni vasi blizu Semiča, je bil v stalni zvezi z Ljubljano, študiral slovenske meje, poslušal londonski radio in od blizu videl vsaj del delovanja partije in OF. Bil je član odbora Slovenske zaveze za Belo krajino, vendar je še 14. maja zvečer, nekaj ur preden so ga odpeljali v smrt, ob poslušanju radia London zapisal v svoj mali notes: Nič nespametnega, nič nepremišljenega! Tako dr. Miha Krek kot dr. Alojzij Kuhar sta v slovenski oddaji londonskega radia pogosto svarila pred nepremišljenimi dejanji: Treba je modrosti in previdnosti. Ne povzročajte nepotrebnih žrtev, ki so za Slovence brez haska! –Tako so razmišljali tudi vodilni predstavniki predvojnih strank v domovini in čakali na primeren trenutek za nastop proti okupatorju. Niti oni zunaj niti ti v okupirani domovini niso vzeli zares proglasa OF, ki ga je Slovenski poročevalec objavil 20. septembra 1941, da »je vsako organiziranje izven okvira Osvobodilne fronte slovenskega naroda v času tujčeve okupacije škodljivo borbi za narodno svobodo«, se smatra za narodno izdajstvo in bo po hitrem postopku kaznovano s smrtjo. Šele spomladi 1942, ko je že pogorelo nekaj vasi, ko so Italijani internirali skoraj vse slovenske častnike, ko so se množile »justifikacije« protikomunistično usmerjenih Slovencev, se je Slovenska Zaveza odločila vzpostaviti svoje ilegalne oborožene oddelke. Ali je bilo res možno, da bi ti oddelki s svojim nastopom odvrnili partijo in njeno partizansko vojsko od odločno zastavljenih revolucionarnih načrtov ?

V knjigi Belogardizem beremo, da »se je v začetku leta 1942 po navodilih iz Ljubljane v Novem mestu osnoval belogardistični forum«, ki so ga sestavljali takratni šentjernejski župan Jordan, profesor in duhovnik Franc Kek, odvetnik dr. Kalan in drugi. Kmalu so pridobili še kaplana Nandeta Babnika, ki je kot begunec pred Nemci dobil zavetje v samostanu Šolskih sester v Šmihelu. Med drugimi nalogami tega foruma naj bi bilo tudi organiziranje oborožene protikomunistične skupine. V Šmihelu naj bi pri tem še posebej pomagali kaplan Karel Wolbang, mizarski mojster Sitar in njegov pomočnik Ivko Lah ter nadučitelj Resman. V ta namen naj bi sredi maja 1942 imeli v Petanah na domu mizarja Alojzija Hrovata, podžupana šmihelsko-stopiške občine, sestanek zaupnikov iz vasi Šmihel, Boričevo, Škrjanče in Birčna vas, za katerega pa so zvedeli partizani in takoj začeli protiakcijo.

Šmihelski kaplan Karel Wolbang

Slika 12. Šmihelski kaplan Karel Wolbang

O »četniški skupini pri Novem mestu« sta leta 1962 v Vestniku št. 10–11 pisala France Grum in Ivan Korošec. Oba sta bila člana centralnega odreda slovenske nacionalne ilegale, ki je 17. maja 1942 v večernih urah krenil iz Bizovika pri Ljubljani proti Dolenjski. Navajamo: »Že aprila 1942 so partizanski terenci ogrožali naše fante v okolici Mirne Peči in Novega mesta. To ogrožanje in slaba priprava iz Ljubljane je bila razlog, da se centralni odred že meseca aprila ni formiral v bližini Novega mesta. Čim pa je potem odred, ki se je zbral v Bizoviku, odšel na pot, se je začelo zbiranje prostovoljcev tudi v Novem mestu. Prvenstveno so bili vabljeni le tisti fantje, ki so bili ogroženi ali po Italijanih ali po partizanih. Za vodjo odreda, ki naj bi se tako formiral, je bil določen kapetan Stamenkovič. Na Novakovo povelje je kapetan za binkošti res odšel na zborno mesto za prostovoljce v okolici Velikih Škrjanč. V ta odred je prišlo 12 fantov iz Mirne Peči, s katerimi je bil tudi mirnopeški kaplan Anton Šinkar. Mirnopečani so v zbirnem taborišču že našli devet fantov iz Stopič. Do 28. maja se je zbralo okoli 30 mož in tabor se je premaknil proti Smolenji vasi. Dotok prostovoljcev je bil zelo počasen. Bilo je približno isto kot drugje; mnogim se je ta akcija zdela prezgodnja in izgovor, da bo vojna še dolga in da je treba ohraniti narodne sile, je vsekakor imel svojo podlago. Fantje, ki so bili v nevarnosti, bi sicer šli v ilegalo, toda zdelo se jim je to vse preveč tvegano, ker je odred bil številčno prešibek, da bi se nanj zanesli. Nesmiselna je trditev, da so »ljudske množice« bile na strani OF. Res pa je, da so se partizanov bali, ker so vedeli, kako neizprosno likvidirajo vsakega, ki bi se jim upal postavili po robu.«

To Grumovo in Koroščevo navedbo potrjuje tudi obvestilo poveljnika novomeških karabinjerjev Carmine Fera od 29. maja 1942, v katerem poroča, da je neki Škedl v svoji vasi Vrh raznašal pozive za pristop k četnikom – Beli gardi, toda partizani so za to zvedeli in odpeljali njega ter dva Mišjakova sinova, ki sta bila tudi osumljena sodelovanja z Belo gardo. (AINZ, 310–Tribunale militare 1347)

Štab Dolenjskega odreda, ki ga je tedaj vodil Urban Velikonja (dr. Marjan Dermastja), je 28. maja 1942 izdal posebno Naredbo in z njo ukazal »vsem partizanom, narodnim zaščitnikom in poštenemu prebivalstvu, da takoj uničijo oboroženo belogardistično tolpo, ki se je pojavila na področju odreda. Vsakdo, ki bi bil član te obrožene tolpe, ki bi zanjo vršil kakršnekoli usluge ali zamolčal nje pojav, bo po kratkem postopku ustreljen, njegovo premoženje pa zaplenjeno.« (Belogardizem 1952, str. 290)

Tečaj Katoliških kmečkih mladcev v Ljubljani leta 1941

Slika 13. Tečaj Katoliških kmečkih mladcev v Ljubljani leta 1941

Na to »Naredbo o pobijanju belogardističnega, narodnoosvobodilni borbi škodljivega delovanja« se je isti štab skliceval, ko je nekaj dni kasneje izdal razglas o obsodbi in ustrelitvi sledečih »članov slovenskemu narodu sovražne in z okupatorji in zatiralci delovnega ljudstva povezane belogardistične organizacije:

Škedel Anton, posestnik z Vrha pri Ljubnu

Jakše Franc, posestnik z Vrha pri Ljubnu

Žvan Ivan, orožnik v pok. iz Toplic

Turk Jožef, delavec iz Gornjih Sušic

Mišjak Anton, posestnik v Boričevem

Mišjak Alojz, krojač v Boričevem

Kristan Alojz, hlapec iz Češče vasi

Mavec Alojzij, kmeč. delavec iz Mirne Peči

Turk Miha, študent iz Škrjanč pri Šmihelu

Pri vsakem od naštetih obsojencev je potem v razglasu opisano, zakaj je bil obsojen.

Pomudimo se sedaj na kratko pri vsakem od njih in prisluhnimo njegovi zgodbi. Pri Mišjakovih na Boričevem je bilo enajst otrok, domačija pa skromna, zato so morali pridno delati, da so zaslužili za vsakdanji kruh. Oče Anton, rojen 1873, je bil v prvi svetovni vojni ranjen v nogo in je ostal delni invalid, vendar ga to pri opravljanju njegove obrti ni oviralo. Bil je priznan krojač in nikoli mu ni zmanjkalo dela. Pri njem sta se izučila tudi sinova: Anton, roj. 1901, in Alojzij, roj. 1908. Pri Mišjakovih se je izučil za krojača tudi Alojzij Kristan iz Češče vasi, ki zaradi pohabljene noge ni mogel delati doma na kmetiji. Po končani učni dobi je ostal pri Mišjakovih in imeli so ga radi, kot da je član njihove družine. Navadno so mu rekli zlati Lojze. Imeli so nekaj zemlje, ki so jo skrbno obdelovali, sin Alojz se je pa ukvarjal tudi s čebelami in ob dobri letini tudi pri tem zaslužil kak dinar. Oče in mati sta bila zelo verna in sta v tem duhu vzgojila tudi otroke. Sin Anton se je menda sredi maja 1942 udeležil sestanka na Petanah pri podžupanu Hrovatu, ki smo ga že omenili.

Ko so tisto noč proti koncu maja – točnega datuma se nihče več ne spominja – k Mišjakovim prišli partizani, so najprej vprašali za Antona, ki pa je že nekaj noči spal v skrivališču na skednju, ker je slutil nevarnost. Domači so rekli, da ne vedo, kje je. Nočni obiskovalci se zaradi tega niso posebno vznemirjali, ampak so ukazali, naj se oče, sin Alojz in pomočnik Lojze pripravijo, da bodo šli z njimi. Odpeljali so jih v noč. Po nekaj mesecih so domači izvedeli za njihov grob. Na delno razpadlih truplih so bili vidni znaki hudega mučenja. Pripeljali so jih v Šmihel in vse tri pokopali na farnem pokopališču v Šmihelu. – V pojasnilo naj še povemo, da se je karabinjer Fera zmotil, ko je zapisal, da sta bila odpeljana dva Mišjakova sinova z Vrha, Alojza Kristana pa ni niti omenil. Tudi partizani so pri njem naredili napako, ko so v razglasu zapisali, da je bil hlapec iz Češče vasi. Kot vzrok za obsodbo je pri njem navedeno, da »je vedel za početje sprednjih vodenih pa jih ni prijavil oblastem OF«.

Certo Skedl, residente a Vrh – neki Škedl z Vrha pri Ljubnu je bil kmečki gospodar Anton Škedelj, rojen 1892, oče štirih otrok. V knjižici Da bi se jih spominjali, ki jo je izdal Odbor za postavitev obeležja žrtvam vojne 1941–1945 župnije Šmihel piše, da so ga odpeljali 24. maja 1942 hkrati z njegovim delavcem tridesetletnim Francom Jakšetom. »Bil je veren človek in poštenjak in ni znano, s čim se je zameril partijskim veljakom.« Na omenjenem razglasu pa so zapisali: »Škedel Anton zato, ker je raznašal in širil belogardistične mobilizacijske pozive za ponovno zasužnjanje slovenskega naroda. Jakše Franc zato, ker je raznašal in širil od Škedlja prejete mobilizacijske pozive.«

Krsta z umorjenim Mihom na ramah sošolcev na poti od Škrjanč do                                 pokopališča v Šmihelu –Pogrebni sprevod vodi profesor Franc Kek

Slika 14. Krsta z umorjenim Mihom na ramah sošolcev na poti od Škrjanč do pokopališča v Šmihelu –Pogrebni sprevod vodi profesor Franc Kek

Na binkoštni ponedeljek, 25. maja 1942, je šlo nekaj fantov in deklet z Gornjih Sušic k maši k Mariji Pomočnici na Gorico pri Kočevskih Poljanah. Na povratku so se ustavili v neki zidanici in se malo poveselili. Z njimi je bil tudi Jože Turk, ki je bil ves čas zaskrbljen, saj je naslednji dan nameraval iti k Stamenkovičevi skupini. Kmalu je zapustil zidanico in se sam odpravil proti domu, vendar na Gornje Sušice ni nikoli prišel, ker so ga na poti prestregli izvajalci »Naredbe«, ki še ni bila napisana. V razglasu so potem povedali, da je bil Jože Turk obsojen, »ker je raznašal belogardistične mobilizacijske pozive in je mobilizirancem, ki se niso hoteli odzvati, grozil s silo, kakor je naročil topliški kaplan Mavec«. Nekaj podobnega je pisalo tudi v notesu, ki so ga komaj en mesec po izginotju Jožeta Turka našli pri padlem partizanu. (AINZ 110A–54). Prav tam je zabeležemo tudi zaslišanje upokojenega orožnika Ivana Žvana, ki so mu med drugim očitali, da »je kot načelnik Prehranjevalnega urada topliške občine oropal civilno prebivalstvo za ogromno količino živil, ki jih je izročil okupatorski vojski«. O Žvanu, ki so ga hudo mučili, bi bilo treba napisati posebno zgodbo.

Mizarja in podžupana Alojza Hrovata iz Petan Dermastjev razglas ne omenja. V knjižici Da bi se jih spominjali je zapisano, da je bil ugleden in vpliven človek in zato za načrte partije neuporaben. Zastavlja se nam vprašanje, ali je bil morda sestanek v njegovi hiši razlog za smrtno obsodbo. Seveda pa temu vprašanju takoj sledi drugo vprašanje, s kakšno pravico je partija v najtežjem času zgodovine jemala ljudem pravico razmišljati o lastni usodi.

V tako imenovanem Babnikovem arhivu, ki ga Saje v Belogardizmu večkrat navaja, je tudi Stamenkovičevo poročilo, kako se je v noči od 27.na 28. maj s svojimi fanti premaknil na Potov Vrh. Takole piše: Z odredom sem po celonočnem pohodu prišel na Potov Vrh. Na poti smo hoteli vzdigniti Boričevo, toda nihče ni hotel iti, niti se niso izdali, kdo je prejel poziv. Na silo sem hotel vzeti nekoga, ki je porabil celo uro za pripravo in stavil pogoj, da bo šel tudi on, če bodo šli vsi iz vasi. Rekel je, da bo samo še večerjal in v tem času je pobegnil. Iz Škrjanč je šel samo Miha Turk, ki je dobil nalog s podpisom Bole, da se danes vrne. In res se je vrnil, sploh se ni javil. (Belogardizem 1952, str. 279). Torej so na Boričevem popolnoma odklonili vstop v ilegalo. Vsekakor je moral biti Stamenkovič na Boričevem prej, kot so partizani prišli po Mišjakove. Pričakovali bi, da jih bodo pohvalili, ker se nihče iz vasi ni pridružil Stamenkoviču, toda treba je bilo ljudem pokazati, kdo ima moč, jih prestrašiti in s tem preprečiti, da se protikomunistom ne bi pridružili kdaj drugič.

Tudi iz okolice Šentjerneja so v tistih dneh pričakovali prostovoljce za Stamenkovičevo skupino. Rezultat pričakovanja je bil zelo skromen. Razmere so bile težke. Na eni strani Italijani, ki so postajali vse bolj oprezni in se poleg tega ni nikoli vedelo, kdaj in kje so povezani s partizani, na drugi strani partizani, ki so svojo mrežo imeli že povsod razpredeno in se niso nikoli ozirali na žrtve. V takih razmerah je bilo skoraj nemogoče karkoli narediti, da prvi ali drugi ne bi tega takoj zapazili in ukrepali. Posebno druga stran je vse »prestopke« v zvezi s tem brez usmiljenja kaznovala s smrtjo. Sicer pa so ubijali tudi tam, kjer takih »prestopkov« ni bilo.

3.1.5. Zadnji dnevi in smrt Miha Turka

Po podatkih »Babnikovega arhiva« so Stamenkovičevi četniki 28. maja zjutraj že bili na Žontovi kmetiji na Potovem Vrhu. Iz Škrjanč naj bi z njimi šel samo Miha Turk, ki pa se je tako hitro vrnil, da se ob odhodu ni niti javil. Zvečer pred tem pohodom naj bi ožja skupina Stamenkovičevih ljudi imela sestanek pri Turkovih na Škrjančah. Gimnazijec Miha Turk naj bi bil nekakšen kurir kaplana Babnika, zato naj bi se po razpadu Stamenkovičeve skupine znašel s še nekaterimi njenimi člani v italijanskem zaporu. (Belogardizem 1952, str. 273–280)

G. France Turk, Mihov mlajši brat in edina še živeča neposredna priča njegove smrti, izjavlja, da Miha ni opravljal kurirskih nalog. Tako, na primer, 24. maja ni šel na Potov Vrh, kot piše Saje, ampak je bil dopoldne pri dijaški maši v Novem mestu, popoldne pa je spremljal šmihelskega župnika Berganta v vas Vrh pri Ljubnem, kjer so pri kapelici imeli šmarnice. Nekaj kurirskih poti za četnike je opravil France, ki je kot šibek osemnajstletnik izgledal še skoraj otrok in je zato bil manj vpadljiv. France je tudi bil prisoten na sestanku na Škrjančah in sta potem s sestro Anico šla v Novo mesto po neko orožje ter ga srečno pripeljala na dogovorjeno mesto. Spominja se, da so na sestanku razmišljali, kako bi fante, ki so bili v nevarnosti pred partizani, pritegnili k četnikom. Pričakovali so namreč, da bo v nekaj dneh prišla neka večja enota z Notranjskega.

Isti dan, 28. maja, proti večeru je Ivko Lah, Stamenkovičev pomočnik, odgnal konje k neki vodi na robu gozda blizu taborišča. Niti malo ni pričakoval, da bo pri tem naletel na italijansko patruljo. Italijani so takoj začeli streljati in so Laha zadeli. Po čudnem naključju so se prav tedaj tam znašli partizani in tudi začeli streljati na ilegalo, kot da odgovarjajo na strele Italijanov.

Še dva četnika v taboru sta bila v tem navzkrižnem ognju ranjena. Čeprav je streljanje kmalu prenehalo in so napadalci odšli, je bil ta napad za Stamenkovičevo skupino usoden. Reševali so se vsak po svoje in se razbežali. Alojz Mavec, najmlajši od štirih bratov iz Čemš pri Mirni Peči, ki so bili v skupini, se je menda hotel vrniti domov. Prestregli so ga partizani in kmalu sporočili njegovo smrt z razglasom o izvršitvi obsodbe devetih »članov slovenskemu narodu sovražne organizacije«. Anton Mavec, Alojzov brat, ki je bil med napadom ranjen, je zaradi neprimernega zdravljenja rano zastrupil in nekaj tednov kasneje umrl. Več članov skupine se je zateklo v Šmihel in v Novo mesto in so se tam skrivali. Nekatere od teh so potem zaprli Italijani. V italijanskem zaporu pa se je prav tedaj znašel tudi sedmošolec Miha Turk.

Kot dokaz, da je bil Miha Turk zaprt zaradi povezave s Stamenkovičem, navaja Fr. Saje pismo poveljnika pešadijskega polka Como v Novem mestu, s katerim je 31. maja 1942 sporočil diviziji Isonzo sledeče: O Turku Jožefu, ki so ga danes zjutraj na Škrjančah ubili partizani, mi poročajo, da je bil pripadnik »bele garde«. Z več strani mi zatrjujejo, da sta župnik in kaplan v Šmihelu organizatorja imenovane organizacije. Turk je bil z njima v tesnih stikih. –Sumim, da je pri tej organizaciji tudi župan Šmihela in Stopič, in sicer zaradi tega, ker vojaške pozivnice omenjene organizacije nosijo žig bivših jugoslovanskih pozivnic, ki ga je imel le župan. –Zdi se, da je bil tudi Lah, ki so ga včeraj ustrelili obmejni miličniki v bližini Malega Slatnika, pristaš »bele garde«. (Belogardizem 1952, str. 280)

Preseneča nas, kako je Italijan le nekaj ur po umoru na Škrjančah – pri imenu Jože Turk je seveda napaka – mogel zbrati toliko podatkov o organizaciji »bele garde«. V dobrem sozvočju s tem italijanskim poročilom je razlog za obsodbo Miha Turka v Dermastjevem razglasu: »Miha Turk zato, ker je belogardistično tolpo poleg kaplana iz Šmihela podpiral ter se radi dobrih odnošajev z okupatorskimi oblastmi zatekel v njihov varnostni zapor.«

Varnostni zapor? Kakorkoli že obrnemo, se nam ta razlaga ne zdi smiselna. Gospod France Turk v zvezi s tem piše, da brat Miha ni bil član ilegalne skupine, zato ga Italijani niso mogli prijeti skupaj z drugimi, ki so se iz nje umaknili. Prijeli so ga na gimnaziji v soboto, 30. maja, zjutraj. Ob ustrelitvi Ivka Laha je namreč Italijanom prišlo v roke pismo, ki sta ga malo prej napisala Miha Turk in njegov sošolec Simon Rajer. V pismu sta fantazirala, kako bo slovenska četniška vojska ob koncu vojne zasedla Koroško, zibelko slovenskega naroda, in Primorsko in obe pokrajini priključila k slovenski državi. Italijani so posumili, od kod prihaja pismo. Šli so na gimnazijo in po pisavi ugotovili krivce. Miha Turka in Simona Rajerja so takoj odpeljali v zapor. Po posredovanju dr. Dolenca, ravnatelja gimnazije, in prošta dr. Čerina so ju še isti dan zvečer izpustili in Miha je noč od sobote na nedeljo prespal v šmihelskem župnišču, zjutraj se je pa odpravil domov na Škrjanče.

Sožalno pismo Lojzeta Šuštarja iz Rima

Slika 15. Sožalno pismo Lojzeta Šuštarja iz Rima

Na prvo pobinkoštno nedeljo, 31. maja, so partizani že zgodaj zjutraj prišli k Turkovim in spraševali, kje je Miha. Kot da bi ga pričakovali! Oče, dva sinova in tri hčere so se zbrali v družinski sobi – hiši in ob njih so bili trije »varuhi«. Tudi pri kapelici na začetku vasi je bila straža. Ko je Miha to stražo zagledal, je bilo že prepozno, da bi se umaknil. Hotel je iti mimo straže in domače hiše naprej v vas, pa so ga ustavili. Čim je Miha vstopil v hišo, so ga oni trije, ki so prej »varovali« domače, zgrabili in začeli surovo pretepati. Potem so zahtevali, naj jim pokaže osebno izkaznico. Povedal je, da so mu jo prejšnji dan vzeli Italijani. »Lažeš, saj si njihov! Kje imaš kaplana Wolbanga?« Miha je bil prestrašen, toda odločen: »Nimam pojma, saj nisem jaz njegov varuh.« Ko so mu rekli, da bo šel z njimi, jih je zavrnil: »Nikamor ne bom šel! Kar tukaj me ubijte!« »Šel boš! Šel boš, da te bomo lahko ubijali počasi, ker hitre smrti ne zaslužiš!« Tedaj je nekdo pritekel in zaklical, da se bližajo Italijani. Trije v hiši so se prestrašili in izgledalo je, da bodo zbežali. Tedaj sta starejši brat Ciril in ena od sester stopila k bratu, da bi ga zaščitila, toda eden od trojice je tudi skočil k njemu in oddal dva strela iz revolverja, nato pa so hitro odšli. Miha se je samo nagnil na posteljo, kamor se je bil po pretepanju utrujen sesedel, in bil takoj mrtev. Ko so partizani videli, da Italijani niso namenjeni v vas, ampak nadaljujejo »sprehod« ob železniški progi, se jim ni več mudilo; eden je še prišel pogledat, če je njihova žrtev res mrtva, posvarili so sosede, naj ne hodijo na pogreb in šele potem počasi odšli iz vasi.

Mišjakovi iz Boričevega nekaj pred vojno

Slika 16. Mišjakovi iz Boričevega nekaj pred vojno

Miha so doma položili na mrtvaški oder in kljub grožnjam so ljudje prišli kropit. Tudi na pogrebu se jih je v torek, 2. junija, veliko zbralo. Mnogi so ga še zadnjič spremljali na poti od Velikih Škrjanč do Šmihela, ki jo je v življenju tolikokrat prehodil. Žalni sprevod je na tej 2 km dolgi poti vodil njegov katehet profesor Kek, nosili pa so ga sošolci. Ob grobu mu je govoril ravnatelj dr. Dolenec, ki je prišel na pogreb na čelu profesorskega zbora in vseh dijakov novomeške gimnazije. Na pogrebu pa so se pojavili tudi poveljnik italijanske divizije Isonzo general Coronati in še nekaj višjih predstavnikov italijanske oblasti v Novem mestu. Slovenski dom je o pogrebu poročal dvakrat; prvo poročilo, 6. junija, je bilo kratko in stvarno, ponovno poročilo, 8. junija, je pa zlasti naštelo imena vseh italijanskih funkcionarjev, ki so se udeležili pogreba, in dodalo še posebno »cvetko«, da »je bil Miha Turk znan po svojih čustvih simpatij do Italije«.

Edini še živi očividec Mihove smrti g. France Turk je prepričan, da je brat moral umreti zaradi odločnega verskega prepričanja in predvsem zaradi sodelovanja pri Katoliški akciji. V zadnjih mesecih obiskovanja 7. razreda gimnazije je v svoji klopi v razredu kar trikrat dobil nepodpisano svarilo, naj izstopi iz Katoliške akcije, sicer bo izgubil glavo. Prvo tako grozilno pismo je dobil v začetku januarja 1942 po povratku z božičnih počitnic. Podobna grožnja se je še dvakrat ponovila: v začetku marca in proti koncu aprila 1942. Doma je Miha o teh grožnjah povedal sestri Mihaeli in bratu Francu, s katerim sta se od bratov najbolje razumela. Očitno je bil Miha zaradi Katoliške akcije nekaterim trn v peti. Če bi kdo mislil, da je bil ta enaindvajsetletni fant nekakšen verski fanatik, ki je zaradi ideje katolištva zanemarjal skrb za svoj narod, bi se motil. To potrjuje tudi njegovo razpravljanje o bodočih slovenskih mejah, o priključitvi Koroške in Primorske novi povojni Sloveniji. Seveda govorniki na pogrebu o tem niso mogli govoriti niti ni bilo mogoče tega povedati v časopisih, ki so bili pod stalno okupatorsko cenzuro.

3.1.6. Zaključek

Čas, ko se je začela okrog Novega mesta zbirati nacionalna ilegala, je bil izredno težak. Že dogodki v zvezi z dijaško manifestacijo ob 1. decembru 1941 na novomeški gimnaziji so pokazali, kako usodne so bile takratne odločitve. Ravnatelja, ki je skušal manifestacijo preprečiti in ki je skušal rešiti dijake pred izključitvijo, je OF obtožila za protinarodnega in prookupatorskega, ob tem pa malone pozabila na posledice manifestacije: 132 dijakov je moralo zapustiti šolo in nekaj desetin se jih je vpisalo v fašistično organizacijo, ki je do tedaj na šoli sploh še niso imeli. Na podoben način so kasneje obtoževali in neredko kaznovali s smrtjo župane, duhovnike in druge idejne nasprotnike, ki niso mogli preprečiti streljanja talcev, internacij in požigov vasi. Ali je treba posebej razlagati, kdo je okupatorjem največkrat dal neposreden povod za take represalije?

Kdo je bil kriv, da je do takih razmer prišlo? Ali morda res Slovenska legija, bolje rečeno, nekateri politiki predvojnih strank, ki so v dogovoru z begunsko vlado zagovarjali skrajno previdnost pri odporu proti okupatorju, med tem pa so jim vajeti počasi polzele iz rok? Kaj pa partija oziroma OF, ki se je sama oklicala za edinega narodnega predstavnika in vse, ki iz teh ali onih razlogov niso bili pripravljeni sodelovati z njo, proglasila za narodne izdajalce in vsaj posredno o njih obveščala okupatorje.Od koga in kakšne informacije so imeli, ko so 29. maja pisali, da »je šmihelski župnik, neki Voglian, vodja četnikov, to je Bele Garde – un dirigente dei cetnici – leggi Bela Garda«, da so samo nekaj ur po umoru Miha Turka že vedeli, da je bil pripadnik »bele garde«? Ali takemu sodelovanju OF z okupatorji lahko rečemo iznajdljivost, spretna taktika ali kaj podobnega? Morda je že preveč naštevanja, vendar bomo še ponovili besede, ki jih je izrekel komandant dolenjskega odreda in avtor »Naredbe« od 28. maja na partijski konferenci v začetku julija na Cinku: »Mislim, da je bilo debatiranja o beli gardi povsod dosti. Najbolj pametno je, da ne debatiramo. To je naš politični nasprotnik. Uničiti jo moramo. Ni potrebno govoriti, ali smo krivi ali ne, da obstoja bela garda. Ne bomo spraševali, kako je kdo prišel v belo gardo. Čim koga dobimo pri delu za belo gardo v kakršnem koli oziru, ga je treba streti«. (Dokumenti socialistične revolucije II., str. 240)

Zakaj je bilo treba slovenskega političnega nasprotnika streti? Zakaj tak strah pred skromnimi poizkusi, da bi Slovenska zaveza končno le prešla od besed k dejanjem in organizirala nekaj oboroženih oddelkov? Zakaj se ne bi dogovorili za skupen boj proti okupatorju? Komaj je štab dolenjskega odreda izvedel za znake gibanja Slovenske legije v okolici Novega mesta, ki zagotovo ni imelo povezave z Italijani, je komandant Urban že pisal Naredbo proti »slovenskemu narodu sovražni in z okupatorji povezani belogardistični organizaciji« in začele so se »justifikacije«. Sicer pa so tiste dni in že prej samozvani ekskluzivni borci za svobodo pobijali Slovence tudi drugod, kjer ni bilo nobenih priprav za ustanovitev oboroženih skupin. Pri Sv.Vidu nad Cerknico so že 23. aprila zvečer ustrelili župana Tekavca in dva njegova ožja sodelavca. V noči med 24. in 25. aprilom so v Ponovi vasi pri Grosuplju pomorili šest članov Jakopinove družine. V »Matildini noči« – to je bila noč na 14. maj pred praznikom vnebohoda – so »osvobajali« Stično in okolico; ustrelili ali odpeljali s seboj so 50-letnega očeta Hrena in njegova dva sinova – France je bil dijak sedmega razreda gimnazije, 22-letnega železničarja Alojza Janežiča in dve dekleti: Marijo Urbančič in Marijo Janežič. 14. maja so v Stranski vasi pri Semiču odpeljali profesorja Antona Ovna, le nekaj dni zatem pa Antona Starca iz Vinomera pri Metliki.V Ljubljani so bili 26. maja ubiti dr. Ehrlich, Ivo Peršuh in Viktor Rojic. Pa naj bo dovolj imen, čeprav bi še lahko naštevali.

Cvetoče polje ob škrjanškem potoku – Mihov svet

Slika 17. Cvetoče polje ob škrjanškem potoku – Mihov svet

Čisto za konec pa še nekaj o ljudeh, o katerih smo govorili v tem sestavku, o njihovi notranji podobi. Njihovi sodniki so o njih govorili samo slabo, saj so le tako vsaj navidezno opravičili svoje ravnanje. Če oče otrokom v oporoki poleg premoženja zapiše tudi kak nauk, jim to gotovo ostane v spominu. Zakaj? Tudi zato, ker čutijo, da jim je oče ob slovesu hotel izročiti tisto, kar je že dolgo nosil v sebi, kar je bilo del njega. Na podoben način so si ponekod zapomnili zadnje besede staršev ali drugih najbližjih, ki so jih izrekli, preden so bili odpeljani od doma ali ubiti kar doma. Poglejmo samo nekaj primerov! Ko je pri Mišjakovih na Boričevem sredi noči konec maja 1942 potrkalo na vrata, so domači takoj začutili, da je nastopila ura slovesa. V takih trenutkih pride navadno na dan tisto, kar človek sicer nerad odkriva pred drugimi. Ko je vodja partizanske patrole že priganjal k odhodu, je oče z očmi še enkrat objel družino in rekel: »Če me boste izgubili, ne jokajte! Pridni bodite in Boga se bojte!« Alojz je pogledal mamo in s težavo spravil iz sebe: »Ne jokajte. Smrtnega greha nimam. Povejte, da odpustim vsem, na katere sem bil kdaj jezen.« Pomočnik Lojze, ki je osemnajst let preživel pri Mišjakovih, se je poslovil z besedami: »Če ni bilo kdaj kaj prav, pa odpustite!« Ko so zapuščali domače dvorišče, je oče vzel v roke rožni venec in začel moliti. – Jože Turk, ki je na binkoštni ponedeljek z drugimi fanti in dekleti z Gornjih Sušic poromal k Mariji Pomočnici na Gorico, je potem v zidanici omenil, da je bil že zjutraj pri maši v Dolenjskih Toplicah, ker je čutil, da mora urediti zadeve z Bogom, preden gre v ilegalo. Ko je nato na poti med zidanico in domačo vasjo izginil, so se vsi spomnili njegovih besed. – Miha Turk ni imel časa, da bi domačim za slovo kaj posebnega povedal, gotovo pa je bilo v njem dovolj notranjega bogastva in vere, da bi to zmogel, če bi mu bilo dopuščenih še nekaj minut življenja. Namesto njega so potem marsikaj povedali drugi v govorih pri pogrebu in v izrazih sožalja, med katerimi je bilo tudi pismo iz Rima, ki ga tu objavljamo.

Taki so torej bili ljudje, ki so jih spomladi 1942 obsodili kot narodne izdajalce in sodelavce okupatorja. Do danes te obsodbe uradno niso bile niti preklicane niti obžalovane. Oni sami preklica ali obžalovanja ne potrebujejo, ker so v miru, kot pravi sv. pismo, potrebuje pa ga slovenski narod zaradi sedanjosti in prihodnosti.

4. Mesto na gori

4.1. Razumeti trpljenje – vedno nova človekova možnost

Avtor: Justin Stanovnik

4.1.1.

V šestem poglavju druge knjige romana Bratje Karamazovi pisatelja F. M. Dostojevskega je opisan tudi prizor, ki bi ga lahko postavili za moto današnjemu razmišljanju. Prizor se odvija v samostanski celici starca Zosime, pri katerem se zberejo Karamazovi, oče in njegovi trije sinovi, da bi razrešili neki družinski spor. Prizor doseže višek, ko svetniški menih Zosima nenadoma vstane in stopi k Dmitriju Fjódoroviču, enemu od treh bratov, in se, na začudenje vseh, pred njim spusti na kolena in se mu prikloni do nog, »s polnim, razločnim in svestnim priklonom«, tako da se s čelom dotakne tal. Ko naslednji dan Aljoša, najmlajši od treh bratov, vpraša svetega starca, zakaj je to naredil, ta odgovori: »Včeraj sem se priklonil velikemu trpljenju, ki ga čaka.« Kakor nato izvemo iz romana, je Dmitrija Fjódoroviča res čakalo veliko trpljenje. Mene pa je vsakič, kadar sem pomislil na ta prizor, obšla misel, da se starec Zosima takrat ni priklonil samo pred Dmitrijem Fjódorovičem Karamazovim, ampak pred vsem ruskim ljudstvom in velikim trpljenjem, ki ga je čakalo. In res, ni minilo pol stoletja po tem dogodku, ki se je zgodil v nekem neznanem samostanu, izgubljenem v ruskem prostranstvu, ko se je nad Rusijo zgrnil čas, za katerega je njegov kronist Aleksander Solženicin rekel, da je skozenj tekla »Volga ruskega trpljenja«. Ko je namreč iskal, s čim bi to trpljenje predstavil, je začutil, da mu bo vsaj nekoliko pravičen in da bo vsaj nekoliko dosegel njegovo neznanskost, če ga bo primerjal najdaljši in najširši reki ruskega človeka – da bo samo podoba veletoka mogla predstaviti njegovo neizmerljivost.

To je podoba za uvod: veliko trpljenje velikega naroda. Mi pa bomo govorili o naših stvareh. Skušali bomo zagledati in razumeti slovensko trpljenje. Ne vsega, ampak bomo izbrali dve njegovi podobi in se vprašali, če je mogoče razvozlati njuno govorico in sporočilo.

Prva podoba, ki si jo bomo ogledali, zadeva slovenske politične begunce na avstrijskem Koroškem v prvih povojnih letih. Iz spominov Franceta Perniška, ki je ta leta opisoval, bomo izbrali nekatere zapise, ki nas bodo prizadeli s svojo nenavadnostjo: ob njih nas bo obšla misel, kakor da je bilo to trpljenje dodeljeno v posodah, ki jih je bilo treba izpiti do konca – tudi potem, ko bi po nekem občutju človek mislil, da ga je bilo dovolj.

Poglejmo nekaj teh prizorov. Ko so begunci v četrtek 31. maja 1945 videli, da sedaj ni nobenega dvoma več, da so domobrance, to se pravi njihove očete, brate in sinove, poslali v komunistično Jugoslavijo, da jih ne bodo več videli, ampak so izgubljeni za zmerom, je to bilo stanje, ki ga ni bilo mogoče opisati drugače kot z besedami, ki jih je izreklo neko dekle na vetrinjskem polju: »Ali ne bo že sodni dan!« Kdor je uporabil take besede, ta je povedal, da je dosegel konec, za katerim ni ničesar več – absolutni konec. Poleg tega je tedaj obstajal še strah, da bodo vrnili tudi tiste, ki nikoli niso nosili nobene uniforme. Tega dne zapiše Pernišek v svoj dnevnik: »To, kar se je zgodilo z domobranci, se utegne vsak trenutek zgoditi z nami. Mi na svetu nimamo nobenega prijatelja več.«

To je bil strašen, lahko bi rekli neznosen udarec. Toda, naj je bil že kakršenkoli, ni bil zadnji. Kmalu je sledil drugi. Britanci, ki so prej trdili, da niso vedeli, kaj se bo z domobranci zgodilo, so najkasneje takrat kot Slovenci, zvedeli za resnico tudi sami. Toda to jih ni oviralo, da ne bi, brž ko so se stvari nekoliko uredile, vzpostavili najtesnejše odnose z vojaškimi, političnimi in policijskimi predstavniki jugoslovanskih komunistov na Koroškem. Kakor da se ne bi bilo z vrnjenimi domobranci nič zgodilo; kakor da sedaj ne bi že zelo dobro vedeli, kdo in kakšni so ljudje, ki prebivajo v koroških taboriščih!

Posledice sodelovanja Britancev s komunisti so se kmalu pokazale. Za Belo nedeljo 1946 zapiše Pernišek: »Danes je bila izvršena pravcata blokada taborišča, tako kakor so jo nekdaj v Ljubljani izvajali Italijani.« Angleška vojaška policija, ki je prihajala v taborišče – Pernišek je bil sedaj v Peggezu – je hotela vedeti »kaj je z vojaki, ki so ostali; kje so in kaj delajo; kje so in kaj delajo zlasti oficirji«. Hoteli so celo zvedeti, kdo so ljudje, ki športno trenirajo taboriščno mladino. Vojaška policija je zapirala vidnejše slovenske posameznike in jih zasliševala, tudi po cele dneve. Tako so zaprli dr. Basaja, ravnatelj Bajuk pa se je rešil le z begom; na vsak način so hoteli dobiti tudi dr. Kremžarja. Nekoč so poskusili to tako, da so mu nastavili past: zahtevali so, da pride po živilske nakaznice v kuhinjo sam osebno, medtem pa ga je na cesti zunaj taborišča že čakal policijski avto. Tega dne zapiše v dnevnik Pernišek tole: »Tako torej! Izdali so kralja in njegovo zakonito vlado. Izdali so nas, potem ko so nam priznali politični azil. Po njihovi verolomnosti in preračunanem izdajstvu je bila naša slovenska narodna vojska izročena komunistom, ki so jih zverinsko poklali. Trinajsttisoč mož in fantov! Zdaj pa iščejo in love še naše voditelje, jih zapirajo v ječe, nam pa mečejo ob vsaki priliki očitke kolaboracionizma, izdajstva in kvizlinštva.«

Pred kuhinjskim oknom – čakanje na kosilo

Slika 18. Pred kuhinjskim oknom – čakanje na kosilo Arhiv Rafaelove družbe

Poleti 1947 – oktobra 1946 so begunce iz Peggeza preselili v Spittal – se je v taborišču pojavil celo nekdanji vodja angleške vojaške misije pri vrhovnem partizanskem štabu v Bosni Fitzroy Maclean in spraševal za domobranci in četniki. Dne 17. julija 1947 zapiše Pernišek tole: »Maclean hodi po taborišču in lovi in prestreza mlade fante in moške in jih sprašuje, če so bili domobranci. Ko mu odgovarjajo, da niso bili, jih vpraša, če so protikomunisti. Ko mu pritrdijo, jih pa vpraša, zakaj potem niso šli k domobrancem, če so protikomunisti.« Tako cinično se je s temi nesrečnimi ljudmi pogovarjal eden od glavnih krivcev za njihovo nesrečo. Posledica Macleanovega obiska je bila ustanovitev posebne Macleanove zasliševalne komisije, na čelo katere je bil postavljen major Stood.

Stvari so se stopnjevale. Septembra 1947 je bil na Bledu podpisan Sporazum med vlado Združenega kraljestva in Jugoslavijo glede jugoslovanskih razseljenih oseb. Ta sporazum je urejal vprašanja, ki zadevajo »razseljene osebe in kolaboracioniste«, kar je pomenilo dobesedno: aretacije, zasliševanja, poročanja, preiskave v taborišču in zunaj taborišča, izvajanje zahtev jugoslovanske vlade, razdeljevanje jugoslovanskega propagandnega gradiva, izročanje ljudi, ki jih je zahtevala jugoslovanska vlada. Ob tem je Pernišek zapisal v dnevnik: »Nič nismo več vredni, le smeti smo, ki jih je veter zanesel na tuje dvorišče in zdaj hočejo to smetišče za vsako ceno očistiti in se nas znebiti. Hočejo nas duševno zlomiti, da bodo lažje dosegli svoj namen.«

Razmere postajajo vedno bolj neznosne. Člani jugoslovanske uradne misije prihajajo v taborišče in zastrašujejo ljudi. Dr. Blatnik sporoči, kaj mu je povedal neki podčastnik angleške vojne policije: »Sedaj se bo začel divji lov na Slovence: na profesorje, na doktorje, na duhovnike in drugo inteligenco.« Angleška policija brska po kartotekah v registracijski pisarni. Pernišek zapiše 12. oktobra 1947 tole: »Dobršen del moških že ne prenočuje več v taborišču, ampak na skednjih sosednjih in bližnjih kmetij. Mnogi pa prenočujejo po gozdovih. Noči so že vlažne in mrzle.« Dne 1. novembra pa stoji v njegovem dnevniku tole: »Slutimo ponovno blokado. Zvečer moški trumoma odhajajo iz taborišča ven na polje in v bližnje gozdove na desnem bregu Drave.« Tri dni zatem pa beremo tole: »Vsako noč pobegne do 150 mož in fantov. Mnogi vse noči prezebajo zunaj na poljih in v gozdovih.« Iz enega od teh dni je tudi tale zapis: »Po taborišču se sprehaja jugoslovanska repatriacijska misija v spremstvu nam nepoznanih angleških častnikov in civilistov.« Kmalu zatem pa stoji tole: »Ob petih zjutraj je angleška vojska blokirala taborišče. Izkazalo se je, da so iskali od jugoslovanske vlade zahtevane ljudi.« Gonja doseže višek, ko komandant razglasi, da bo po sklepu vojaške vlade preselil 54 vodilnih ljudi iz taborišča v taborišče St. Martin pri Beljaku. Ti so bili od jugoslovanske vlade osumljeni, da »ovirajo repatriacijo in širijo protijugoslovansko propagando«.

Beguncem je prepovedano ne samo politično delovanje, ampak tudi politično izražanje. Ko so oktobra 1946 begunci iz Peggeza prišli v Spittal, jih je komandant takoj seznanil z zahtevo, da se morajo »preseljene osebe vzdržati vsakega politiziranja in kritiziranja razmer v katerikoli državi. Če bi se koga dobilo pri takem političnem delovanju ali iskanju zvez, temu ne bo mogoče več pomagati.« V skladu s to taktiko je komandant taborišča v Spittalu po maju 1947 celo prepovedal izdajati taboriščno glasilo Taboriščnik.

Ko vsi pritiski nič ne pomagajo, jih vodstvo taborišča hoče izstradati. Že 31. julija 1946 najdemo v dnevniku tale zapis: »Ljudje so zelo lačni. Nasilja v obliki predaje si ne upajo uprizoriti, zato ta krutost z ubogimi brezpravnimi ljudmi.« V jeseni tega leta je bil napovedan mesec intenzivne lakote: »V tem času bomo prejemali dnevno na osebo samo pet dekagramov kruha.« Pri tem moramo vedeti, da je to bilo praktično vse.

Od nikoder ni bilo nobene pomoči. V tem oziru je zanimiv obisk škofa iz Yorka, dr. Garbetta: »Taborišče si je samo površno ogledal. Pripeljal se je v družbi cerkvenih in vojaških dostojanstvenikov. Stopil je v kuhinjo in v eno barako, potem pa taborišče hitro zapustil.«

Skavti

Slika 19. Skavti Arhiv Rafaelove družbe

To je ena vrsta glasov, ki prihajajo iz Perniškovega dnevnika. Je pa še druga, nič manj vztrajna in nič manj pretresljiva. To je strašna vera slovenskih beguncev in njihovo strašno zaupanje v Boga. Strašna pravim zato, da nekoliko izrazim neizmernost te vere in tega upanja. Ko se je 31. maja 1945 razvedelo, da so Britanci izročili domobrance komunistom, se iz Perniškovega dnevnika zasliši tale stavek: »Ostani z nami vsaj Ti, Gospod! Ostani z nami v naši smrtni uri!« Za Veliko noč 1946 slišimo tole: »Procesija je bila veličastna in izraz naše žive vere. Manjkala so samo še bandera, pa bi bilo kakor doma. Videl sem može, ki so od ganjenosti jokali.« Ko 19. septembra 1947 begunci zvejo za britanskojugoslovansko konferenco na Bledu, se v Perniškov dnevnik zapiše tale molitev: »Vendar v Boga zaupamo. On nas ne bo zapustil, še manj osramotil, ampak ob svojem času rešil. Morda bo to le zadnja, najtežja preizkušnja.« Zadnji dan julija 1946 se je po triestaškem polju vila spokorna procesija beguncev iz Peggeza. Pernišek je takrat zapisal: »Na gričku pri kapeli Naše ljube Gospe se procesija ustavi in zbere okoli oltarja pod milim nebom k daritvi sv. maše. Pred njenim obličjem begunska družina ponavlja svoje obljube, da bo čisto in trezno živela; spoštovala Gospodove dneve in jih nikoli skrunila s hlapčevskim delom; da se bo vzdrževala preklinjanja in grdega govorjenja; da bo zmerna v noši, v jedi in pijači. Tako upamo doseči milost v Gospodovih očeh in srečen povratek v svobodno domovino, prosto komunističnega nasilja in krivic.« Kakšni časi pa so to bili, pa mi ne bi tako dobro vedeli, ko Pernišek temu opisu ne bi dodal tudi tele opombe: »Prav tisto uro, ko je lačna begunska družina prosila božjega usmiljenja, pa so Avstrijci v Lienzu po cestah proti njej protestirali in zahtevali njen izgon, češ da bodo sicer begunci vse požrli.«

Naša dekleta iz taborišča nastopajo v mestu Spittal

Slika 20. Naša dekleta iz taborišča nastopajo v mestu Spittal Arhiv Rafaelove družbe

Ko se pred nami razvrstijo ti prizori in ko tudi sicer pomislimo na usodo ljudi, ki so leta 1945 šli čez Ljubelj, vidimo, da se je tu zgodilo nekaj, česar zaradi velikosti ni mogoče prezreti. Nekim ljudem je bilo nekaj naloženo v taki količini, da presega naše izkušenjske norme in naša pričakovanja. In po tem, ker izhajamo iz osnovne umljivosti sveta, ni daleč še misel, da so ti ljudje bili izbrani, da se na njih nekaj izkaže. Sicer bi bilo to, kar se je z njimi dogajalo, zgolj absurd in še en dokaz, da nad svetom vladata slučaj in kaos. Zakaj so morali ravno ti ljudje vse to prestati: da so jim pobili vojsko, pa to še ni bilo dovolj; da so jih preganjali tisti, ki so jim najbolj zaupali, pa tudi to ni bilo dovolj; da so nato morali še do smrti hrepeneti po izgubljeni domovini. Neki pomen je to trpljenje moralo imeti; saj ni moglo biti zaman, da je bilo tako veliko, da so ga vsi videli. Kaj je torej to trpljenje hotelo povedati? Toda preden se izročimo temu vprašanju, si oglejmo še neko drugo podobo.

Ko sem lansko leto pripravljal svoj prispevek za simpozij o škofu dr. Gregoriju Rožmanu, ki je bil potem v Rimu v prvih dneh septembra, sem ponovno prebral tretji del njegovega življenjepisa izpod peresa dr. Jakoba Kolariča. Ker sem knjigo razmeroma dobro poznal še iz sedemdesetih let, ko je izšla, sem to naredil hitro – v enem dnevu. Ko sem zvečer knjigo odložil, sem to storil v posebnem razpoloženju, ki ga od prej, prav takšnega, še nisem poznal. Če bi temu stanju ali razpoloženju hotel dati ime, bi se svojemu namenu še najbolj približal, če bi rekel, da je to bilo doživetje. Vsi veste, kaj s tem mislim: da to ni bila ena od desetih stvari, ki jih doživimo vsak dan. Obšlo me je najprej občutje, ki je bilo predvsem slovesno. Pred mano se je odigralo in končalo življenje človeka, ki nikoli ni hotel narediti nič velikega in izjemnega, a je, zaradi časa, v katerem je živel, vse kar je naredil, bilo veliko in izjemno; človeka, ki je vedno naredil samo to, kar je moral in kar se je od njega pričakovalo, a od tega kar je moral in kar se je od njega pričakovalo, ni nikoli ničesar opustil; človeka, ki je za to tiho zvestobo sebi in temu, kar je bil, doživljal samo ponižanje in nič drugega kot ponižanje; in nazadnje človeka, ki je to ponižanje prenašal tako, kakor da bi bil prav zato rojen, da to ponižanje prenese. Mogoče je prav to tiho prenašanje naredilo, da se je življenje, ki je v enem dnevu steklo mimo mene, zasvetilo pred menoj v svetlobi, ki je prihajala iz njegove zadnje poslušnosti. Če bi se takrat domislil in bi hotel to, kar je bilo pred menoj, označiti z besedo svetništvo, bi se mi to zdelo premalo. Beseda svetništvo se je namreč, od tega da je bila že tolikokrat izgovorjena, navzela nekaj institucionalnega. Moje doživetje pa je bilo prvinsko, čeprav je bilo nazadnje ravno to – doživetje svetništva na prvinski način. To je, kot rečeno, bilo doživetje, in kot vsako doživetje, vredno tega imena, čar. Zato ni moglo trajati. Potem, ko sem zaprl knjigo in odšel v mesto, je začelo izginjati, dokler se ni odselilo povsem. Pravzaprav ne povsem, ostal je dragocen spomin nanj. Vedel sem, da je bilo in da je bilo resnično.

Slutnje so, kakor vemo, strašna reč in Rožman je slutnje imel. Ob škofovskem posvečenju je bila, kot je pozneje povedal, njegova duša »zavita v oblak temnih slutenj«. Iz te slutnje so potem prišle tiste besede, iz katerih je sestavljena njegova začetna škofovska molitev: »Naj umrjem v zaničevanju ali pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in krivično slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar več ne omenja – samo, da bi kraljestvo božje rastlo.« Kakor vidite, je to bila tudi daritvena molitev.

Po desetih letih se je vse to začelo uresničevati. Ko je prišla vojna in zasedba, so se drugi lahko umaknili v ilegalo, Rožman pa se, kot pravi zgodovinar France Dolinar, ni imel kam skriti. In ker je bil zunaj, ker je bil viden, so tisti, ki so se bili skrili, skušali preko njega voditi politiko. Bilo je tako, kakor je ob koncu potožil dr. Bajlecu: »Naši ljudje so me vedno postavljali pred izvršena dejstva.« Vedno je, kot smo rekli, naredil, kar je moral in kar se je od njega pričakovalo. Ni mislil na to, kaj je oportuno in kaj ni oportuno. Mislil je na tiste, ki jim je bil pastir, pa tudi na tiste, ki jim ni bil pastir. In kaj je za vse to dobil? Eno leto po vojni je bil vključen v sodni proces »proti vojnim zločincem in izdajalcem« in njegovo ime se je pojavilo poleg imena enega največjih vojnih zločincev Erwina Rösenerja. In za njegovega Metoda Mikuža – njegovega pravimo zato, ker vemo, kako mu je bil naklonjen – je bil »izdajalski ljubljanski škof«, ki je pomagal okupatorju »pri iztrebljanju in raznarodovanju slovenskega naroda.« In svet je, ne da bi malo pomislil, vse to sprejemal. Kamor je šel, so ga spremljale besede, ki se jih v njihovi strašni pokvarjenosti komaj upamo izgovoriti: zločinec, človek krvavih rok. Štirinajst let, od leta 1945 pa do smrti leta 1959 je bil brezdomec, odvisen od tega, kar so mu podarili. To je bilo štirinajst let Rožmanovega ponižanja. A vse hudo je presegla vest, ki jo je v četrtek 31. maja 1945 prinesel v Anras dr. Kraljič: »Domobransko narodno vojsko so Angleži vrnili komunistom.« Iz enega od teh dni, morda prav iz tega, obstaja fotografija: Rožman stoji ob njivi in z roko prebira pšenično klasje. Iz tega dne izvirajo tudi tele njegove besede: »O Marija! Ali si nas res zapustila? Ali smo res eden tistih narodov, ki bo izbrisan?« In, ali moramo imeti veliko domišljijo, da zaslutimo, kakšna so bila odslej njegova pota po slovenskih begunskih taboriščih? In vendar je šel na pot.

Kaj je čutil, zaslišimo iz besedi, ki jih je v začetku julija povedal v taborišču Šentvid ob Glini: »Moral bi vam govoriti take besede, ki bi vas v begunskem življenju navdale z najboljšim upanjem. To bi bilo, če bi vam rekel, da pojdete tedaj in tedaj domov. Toda reči vam moram, da je vprašanje našega povratka popolnoma nejasno.«

Škof Rožman v enem od taborišč

Slika 21. Škof Rožman v enem od taborišč Arhiv Rafaelove družbe

V nemoči in ponižanju pa je bedel nad vsemi in skrbel za vse. Tako, kakor je govoril odhajajočemu Nandetu Babniku, tako je mislil na vse: »Angeli božji naj vas spremljajo na nočni vožnji. Ves blagoslov, ki se drži mojih škofovskih rok, bodi vedno z vami!« Tako je mislil na svoje, tako pa je mislil tudi na tiste, ki so doma kričali proti njemu, kakor povzamemo iz besedi, povedanih v Argentini 16. oktobra 1949: »Jaz nisem noben večer pozabil dati blagoslova tudi vsem svojim sovražnikom v domovini.«

In po vsem tem je tik pred smrtjo, 16. novembra 1959, mislil, da mora ponoviti besede sv. Pavla: »Vsem sem dolžnik.« Zadnje fotografije ga kažejo v obleki iz črnega debelega sukna, v klobuku prav take barve. Kljub duhovniškemu ovratniku je delal vtis kmečkega človeka. Ob tem pomislimo, da je ta oprava ustrezna za človeka, ki je do zadnjega hodil po trdi poti, ne da bi kaj rekel: brez zamere, brez žale besede. In ko so mu tri mesece pred smrtjo nazadnje le dovolili, da pride v rodni Šmihel, je tudi tja šel brez zamere in brez žale besede.

Štirideset let po teh dogodkih so v Mestnem gledališču ljubljanskem igrali igro Toneta Partljiča Justifikacija, v kateri je imel pomembno vlogo poleg nekdanjega bana dr. Marka Natlačena tudi škof dr. Gregorij Rožman. Tu je prikazan kot duhovno betežen slabič, ki počasi drsi v »kolaboracijo in izdajstvo«. Da igra ni nastala iz avtorjeve notranje potrebe, ampak je bila naročena in – bogve s čim – plačana, dokazuje tudi osnovno protislovje, ki stoji med Partljičevo trditvijo, da v igri »ne gre za zgodovino, ampak za literarno delo« in trditvijo, da bo v njej pokazal »le gol dogodek in njegove posledice«. Duhovno je igro pospremil v prigodnem gledališkem listu naslovni škof dr. Vekoslav Grmič, ki je izrabil tudi to priložnost in se – ne vemo, kolikič že – razžalostil nad tem, da se uradna Cerkev še ni izrekla o preteklosti »ne na splošno, temveč tudi glede škofa Rožmana« in da se še ni prepričljivo distancirala »od pogledov, ki so tega škofa pripeljali na zgrešeno pot«. Grmič konča svojo meditacijo s pozivom, »da nikdar ne smemo postavljati kakršne koli ideologije nad dobro človeka«. Ob tem nam danes, ko o tem prebiramo, ostane samo to, da najdemo ime ideologije, ki je vodila nekdanje komunistične teroriste in ime ideologije, ki je vodila nekoč in vodi danes Toneta Partljiča in dr. Vekoslava Grmiča.

Škof Rožman med svojimi bogoslovci in duhovniki v Argentini

Slika 22. Škof Rožman med svojimi bogoslovci in duhovniki v Argentini

Vse to nas spet prepušča tolikokrat začeti in tolikokrat v nemoči opuščeni dilemi, ali za takimi rečmi stoji omejenost ali pokvarjenost. Kar pa je pri tem resnično pretresljivega in ominoznega, je nekaj drugega. V Partljičevi igri ni nobenega iskanja in nobene potrebe po globljem razumetju. Njegova igra je bila samo diletantska ponovitev neke nekdanje visoko profesionalne teroristične storitve in zato ni mogla, da ne bi delovala kot farsa. In vendar so gledalci na koncu vstali in šestkrat, morda celo večkrat, poklicali na oder igralce in tako počastili – le kaj, če ne umor zadnjega demokratično izvoljenega slovenskega politika.

Sedaj je morda čas, da se povrnemo k našemu začetnemu vprašanju: kaj je s trpljenjem. To vprašanje bi sicer lahko razlomili na mnogo manjših, a ostanimo pri tem: kaj je s trpljenjem. Za izhodišče našega razmisleka si spet vzemimo opaženje, ki nas je že nekajkrat zaposlilo, in ki je v tem, da se včasih trpljenje nagrmadi na kakem kraju ali nad kakim človekom preko vseh razumnih mer, če smemo tako reči. Nobene pravice nimamo, da v tem ne bi nekaj videli – neko znamenje. Saj je tako mar ne, da, kadar vidimo kaj nenadnega in izrednega, takoj predpostavimo, da to nekaj pomeni in pri tem nimamo občutka, da smo naredili kaj nerazumnega. Vse, kar je izredno, ima za svojo izrednost vzrok. In sedaj, kaj nam veliko ali nakopičeno trpljenje lahko pove? Najprej in predvsem nam pove, da sploh je. Ko ne bi bilo veliko, ga sploh ne bi opazili. Konvencionalne doze trpljenja, odmerjene po dnevih, bi prav lahko šle mimo nas neopažene. Veliko trpljenje pa opazimo in se nujno vprašamo: Kaj pa trpljenje je.

Trpljenje opazimo torej zaradi njegove velikosti. Ali pa zato, ker je zadelo pravičnega človeka. V trpljenju pravičnika vidimo nasprotje: prva misel, ki nam ob tem nastane je ta, da pravični ne bi smel trpeti. Če hočemo to nasprotje razvozlati in razumeti, ga moramo razložiti od zunaj, s poučenostjo, ki smo jo dobili od svetih besedil vere, na primer. A važno je to, da tega ne moremo narediti, če ne razmislimo, vsaj nekoliko, kaj trpljenje je.

Torej, kaj je s trpljenjem, tako najdenim in tako opisanim?

Tu bomo bolj nakazali kot izrisali dve možnosti, ki bi utegnili biti pomembni za posameznika in za skupnost. Prvo možnost bom uvedel z znano sintagmo apostola Pavla: fructus ferre in patientia – obroditi sad v potrpljenju. V tem izrazu je vera, da se prenašanje trpljenja – to je potrpljenje, mar ne – ne izgubi brez sledu v pesku časa, ampak obrodi sad, to se pravi, da se v nekem prihodnjem času spet pokaže in izkaže za to, kar je gradilo ali omogočalo svet, zgodovino, življenje, kakor hočete.

To je tako, kakor nitka na gobelinu, ki se včasih izgubi na nevidno stran, potem pa se spet pokaže, kot majhen sestavni delček neke velike zgodbe.

Leta 1942 je v našo vas prispelo kakih 60 mladih židovskih fantov in deklet. Iz Avstrije so prebežali na Hrvaško, od tu pa v Ljubljano. Nazadnje so dobili zatočišče v gradu v vasi. Italijani, ki so bili takrat pri nas, so, kakor mogoče veste, tudi imeli protižidovske zakone, kakor Nemci, a jih niso izvajali. Zato so imeli ti otroci tu nekakšen mir. Pri nas so bili od zgodnje pomladi 1942, konec avgusta pa so, v zelo dramatičnih okoliščinah, o katerih tu ne bom govoril, morali oditi. Šli so nekam v Italijo in za njimi je praktično izginila vsaka sled.

Konec lanskega leta, skoraj šestdeset let pozneje, pa se je odkrila knjiga Roberta Weissa, v kateri je bilo popisano medvojno bivanje židovske mladine v naši vasi. Robert Weiss je tedanje razmere dobro poznal, saj je bil kot sedemnajstletni avstrijski žid eden od šestdesetih mladincev na gradu. Pomembno pri tem pa je to, da so se s to knjigo pokazale in prišle na dan tri stvari.

Aprila 1942 so komunistični gverilci med Horjulom in Vrhniko na cesti ubili Janeza Erbežnika, trgovca iz sosednje vasi. Dober mesec za tem pa še Franca Tarkuža, načelnika železniške postaje Drenov grič in njegovo ženo. Oba umora je avtor omenjene knjige registriral, s pripombo, ki je obe žrtvi postavila v lepo luč. Za Erbežnika pravi, da je bil židovskim otrokom naklonjen, kar je pokazal s tem, da jim je rad postregel s piškoti in bonboni; za Tarkuža pa, da je mladim fantom in dekletom omogočil, da so se lahko zastonj vozili ali na Vrhniko ali v Ljubljano. Najbolj dragocena pa je ocena, ki jo je Robert Weiss dal o ljudeh iz okolice gradu in širše doline: da so bili z njimi prijazni, da so jih radi sprejemali, da so z njimi delili hrano, kolikor in kakršno so pač imeli.

Zgodba, ki sem jo povedal, govori za to, da je svet tako narejen, da se v njem nič ne izgubi. O tem ima seveda vsak od nas svoje izkušnje. Ali se res nič ne izgubi, je izkustveno ali empirično težko trditi; vsak od nas pa lahko reče – če si vzame čas za premislek – da ve, da se nekatere stvari, ali celo veliko stvari, resnično ne izgubljajo. Mislim, da se boste strinjali, da ima vsak od nas v sebi to védenje. Če pa se nekatere stvari ohranijo, pa obstaja možnost, da se ohranijo vse, le da tega ne vemo. Če pa se ne ohranijo in izkažejo izkustveno, v našem življenju, pa se ohranijo tako, kakor so verjele, da se ohranijo, naše matere: da si z njimi služimo nebesa.

Lani je pisatelj Zorko Simčič pri založbi Nova revija izdal knjigo Srečanja z Majcenom. V njej so objavljena pisma, ki sta si jih izmenjavala do Majcenove smrti, Simčič iz Argentine, Majcen iz Maribora. Posebno zanimiva so pisma s konca šestdesetih let, v katerih sta, na Simčičevo pobudo, obravnavala vprašanje slovenstva in njegove obstojnosti. Nekateri Slovenci med argentinsko politično emigracijo so namreč pokazali na naslednjo dilemo: ali vztrajati na pozicijah slovenstva, ki se bo v tujem svetu končno nujno izgubilo in izginilo, ali pa bi se bilo, spričo te perspektive, pametneje čimprej prepustiti tujemu toku in postati del njegove snovi.

To knjigo je avtor Zorko Simčič s spremnim pismom poslal znanemu slovenskemu filozofu Ivanu Urbančiču, računajoč, da ga bo njena tematika zanimala. Simčič se ni zmotil. Urbančič je takoj opazil, da poslana knjiga in poslano pismo presegata območje zasebnosti in zaslužita javno obravnavo. V uvodniku lanske junijske številke Nove revije je zato Simčiču odgovoril v odprtem pismu.

Dilema argentinskih Slovencev iz šestdesetih in sedemdesetih let je Urbančiča zelo vznemirila. V problemu, ki je nekoč zadel samo del Slovencev, je zagledal problem, ki stoji pred Slovenci sploh: to pa praktično pomeni predvsem pred Slovenci v domovini. Urbančič se zaveda vseh oblik želje po smrti, ki se je naselila v slovenstvu, in vsega »mnogoterega samozanikanja«. Nenavadno, deset let potem, ko je narod z državnostjo dosegel samouresničenje, pa ta »bolna želja po avtoeliminaciji«! Kako to, da nenadoma ne vemo, kam s seboj?

Urbančič misli, da temu ni kriva ne naša nesuverena zgodovina ne naša klavrna in neprisebna politična sedanjost, ampak da je vprašanje širše. Pravo vprašanje je vprašanje o človeku: »Kaj je in kdo pravzaprav je človek danes?« Slovenec danes sebe ne more postaviti kot Slovenca, ker se nekaj dogaja ali pa se je nekaj zgodilo z njegovo človeškostjo. Vsi »slovenski« projekti, politični, kulturni, identitetni, jezikovni, so zato obsojeni na neuspeh. Tisto kar nas ogroža, zadeva človeka, a »nam ostaja zakrito in izmaknjeno«. »V današnji svetovni puščavi« človek potrebuje nekaj drugega: »živo vodo za žejno dušo«. Ta pa ne bo pritekla »po volji in po pameti in akciji človeka samega po sebi«. Ta se bo človeku ponudila »v neki svetovnozgodovinski prigodi«, v katero bo človek, od te prigode same, skrivnostno poklican. Urbančič čaka na novo ali ponovno epifanijo biti.

Ko sem prvič prebral te stavke, ki jih žene iskrena želja, dognati zadnjo podobo človeka in časa, sem samodejno pomislil na škofa dr. Gregorija Rožmana. Nepriklicano in samo po sebi sem začutil, da v ta prostor sodi Rožman s svojim trpljenjem in potrpljenjem. Trpljenje, ki ga je Rožman prenašajoč razodeval, je bilo zgolj sprejetje – čisto in od ničesar dotaknjeno sprejetje. Trpljenje, ki ga je prenašal – z njim pa tudi ves njegov izgnani narod – je bilo zunaj razlage, zunaj zahtev po razumetju, zunaj vsakega dvoma. To trpljenje je bilo zgolj in samo sprejeto – kot zadnji in nevprašljivi temelj človeka in življenja. To je bilo trpljenje, nad katerim si človek ne jemlje nobene kompetence, da bi o njem razsojal, razen da ve, da je zadnji pogoj njegovega človeškega obstajanja. To védenje, moral bi reči ta temeljna eksistencialna slutnja, je védenje, da je trpljenje še pred mislijo in še bolj človekova stvar kot misel; da je drugačno od misli, a hkrati pogoj vsaki misli, ki more nositi človeka.

Slovesno občutje, o katerem sem rekel, da sem ga imel potem, ko je ponovno in bežno šlo mimo mene Rožmanovo življenje, je bila posledica te slutnje. Bila je ta slutnja, če rečem najmanj, kar je mogoče reči, razveseljiva: da trpljenje ni podoba smrti, ampak življenja; da trpljenje ni prekletstvo, ampak človekova tiha sreča.

Ali bo postmoderni človek sprejel trpljenje? Kako ga ne bi! Saj je tako blizu njega kot zrak, ki ga diha; kot voda, ki jo pije; kot sonce, ki ga greje; kot zemlja, ki po njej hodi. Če ga bo sprejel, se bo pred njim odprl velik in svetel prostor: v njem bo postal toliko svoboden, da bo lahko postavil vprašanje, kdo je in kaj je. Če pa trpljenja ne bo sprejel, bo to njegov zadnji upor.

5. Pripovedi

5.1. Hočem svojega otroka

Avtor: Vanja Kržan

5.1.1. Izpoved teharske matere Vide

Vidini starši Josip Tekavec in mama Ivanka roj. Bavdek, oba doma pri Sv. Vidu na Blokah, sta se poročila leta 1919. Ustvarila sta si številno družino z desetimi otroki. Prva sta bila dvojčka Ludvik in Jože, zadnji je kot otrok umrl, sledila jima je Vida, za njo pa še Justi, Zora, Anda, Berta, Zdravko, Vlasta in Marta. Pred rojstvom dvojčkov so starši posvojili osemletno siroto iz prve svetovne vojne Leopoldino Cotič, ki je postala pestunja mlajših.

Josip Tekavec je bil organist, mama izučena šivilja, da je s šivanko in škarjami pomagala vzdrževati družino. Služba organista in mežnarja je bila nestalna, velikokrat odvisna od dobre volje župnika in faranov, zaslužek je bil povsod skromen. Vedno bolj številna družina se je selila iz kraja v kraj, kjer so iskali mesto organista in ponudili mežnarijo za bivališče družini.

Vida je bila rojena na Prežganju pri Litiji, zatem so živeli po nekaterih farah na Dolenjskem. Ko je bilo Vidi šest let, so prišli v Rakitno, kjer je pričela hoditi v šolo, in čez štiri leta v Tomišelj. Teh dveh far se Vida dobro spominja. Z bratom Ludvikom sta ob sobotah morala čistiti cerkev in okolico cerkve. Takrat sta bila stara trinajst in dvanajst let. Čistila sta po otroško: Nekaj časa sta se pred cerkvijo podila, potem šele sta se z metlami in krpami lotila cerkve. Nad Vidinim in bratovim delom v Tomišlju je bedela ‘pobožna’ ženska duša. Vsako soboto zjutraj ob šestih je prišla iz Strahomera k maši v Tomišelj, po maši odšla v farovž na klepet, potem pa v cerkev in si ogledala, kako je očiščena. S prstom je podrgnila po klopi in pomolila Vidi pod nos zaprašen prst. Na klepetih v farovžu ju je zatožila župniku, ta pa očetu. Oče je stvari uredil tako, da je enega in drugega položil čez koleno. Takrat je Vida spoznala, da ni imela vsaka pobožna ženska srca in pameti na pravem mestu. Vidina dolžnost mežnarice je bila tudi ta, da je vsako jutro skrbela, da je župnik prišel pravočasno k maši, še posebno, če je pred tem zavil v gostilno.

Vas Jeršiče na bloški planoti – Tu je živela Vidina teta Justina                                     Bavdek

Slika 23. Vas Jeršiče na bloški planoti – Tu je živela Vidina teta Justina Bavdek

Sicer pa so imeli otroci očeta in mamo zelo radi. Oče je bil navdušen lovec in je izdajal otrokom mnoge lovske skrivnosti, jih poučeval o obnašanju živali, jih navduševal, da so stikali za brlogi lisic, vsi veseli pa so pritekli k njemu že, če so staknili gnezdo veverice. Svojo lovsko strast je izražal celo za orglami. Bil je samouk, vendar velik talent in je znal čudoviti improvizirati. Po maši se mu je med zaključne akorde kar sama od sebe pritihotapila melodija o lisički, zviti zveri, in ljudje so obstali ali se vrnili v cerkev, da so ga poslušali.

Doma se je veliko pelo. Mama je bila dobra korna pevka, hčerke so vse pele na koru, alt ali sopran, kakor je nanesla potreba, predvsem pa se je pelo med šivanjem. Pevska soba s harmonijem pa je bila vedno zaklenjena in oče nobenega od otrok ni hotel poučevati igranja na harmonij ali na orgle. Ali se mu je zdel kruh organista preveč trpek?

Leta 1934 je bil razpis za mežnarja in organista v Ihanu. Vida in brat sta takoj opazila, da je oče prišel domov razočaran: službe ni dobil zaradi prevelike družine. Kjerkoli so bili, povsod so se stiskali v premajhnih mežnarijah, povsod so se ustrašili prevelikega števila otrok.

Pa sta se Ludvik in Vida domenila in odšla naslednje jutro v Ihan. Stopila sta pred župnika in prosila za očeta: »Pomislite vendar, Jezus male k sebi kliče, vi jih odganjate. Vera uči, ne brani se otrok, starši imejte jih, kolikor jih Bog da. Vi pa se našega ata branite zaradi otrok.« »Fara je premajhna, da bi vzdrževala tako številno družino,« se je branil župnik. »Dajte nekaj otrok v rejo ali v posvojitev. Dva bi prevzeli.« »Saj se sami vzdržujemo,« sta se branila z bratom. Očeta je bilo sram, da sta otroka posredovala zanj, onadva pa jezna na župnika, ki je zavrnil očeta. Jeza in zamera odraščajočega otroka sta povzročili, da Vida dve leti ni prestopila cerkvenega praga, kot da bi bil ljubi Bog kriv za vsa nerazumevanja med ljudmi.

Iz Tomišlja so morali na Ig; tam oče ni bil več organist, ampak je poprijel za vsako priložnostno delo: pri gradnji ceste iz Iške vasi proti Gorenjemu Igu ali v kamnolomu v Podpeči, potem ko so se preselili v Strahomer. Iz Strahomera so l. 1937 prišli na Orle in tam so sestre z mamo šivale za vojake. Z občine so dobile blago za srajce, perilo in posebne vrečke.

5.1.2. Take je treba vse pospraviti!

»Pričetek vojske smo dočakali na Lavrici, oče kot delavec, jaz kot šivilja brez mojstrskega izpita,« pripoveduje svojo življenjsko zgodbo najstarejša hčerka Vida. »Že kot majhna deklica sem gledala mamo pri šivanju, ker me je to delo zelo veselilo in zanimalo. Pomagala sem ji obrobljati, šivati gumbe, gumbnice, robove. Vsega me je mama naučila, predvsem pa veselja do petja. Ko sem bila stara petnajst let, je mama pri porodu zadnje sestre zbolela in nekaj časa obležala. Takrat sem sama prvič samostojno urezala praznično žensko obleko iz črnega tibeta, kot se je takrat imenovala volnena tkanina za pražnje obleke: bila je široka in dolga do tal, narejena na ‘svitek’(ženska si je lahko z vrvjo zavezala obleko nad koleni, si jo nabrala nad vrvico in obleko na ta način skrajšala, kadar je šla po prašni ali blatni poti), s krtačo spodaj (z obšitkom resic, ki so varovale tkanino ob robu), s ‘plastronom’ na prsih (z všitkom iz drobnih, številnih gubic), z mnogimi zankicami za gumbe, s širokim pasom in žepi.«

To je bila Vidina prva mojstrsko sešita najzahtevnejša ženska pražnja obleka, njen neuradno opravljeni mojstrski izpit. Napravila jih je še nekaj, ob pričetku vojne pa slovesnih prilik za nošenje takih oblek ni bilo več. Obležale so po skrinjah za vedno. Prav tako kroji za članice dekliških krožkov, ki jih je Vida pridno šivala: modra krila in bele bluze z modrimi pentljami. Raje je šivala, kot pa mahala z rokami in poskakovala med telovadnimi vajami deklet. Tudi na Lavrico so vkorakali Italijani. »To golazen bomo spodili ven,« so pravili domači fantje, in vsi so bili za to. Tudi takrat, ko so prihajali v hišo po jajca ali na skodelico črne kave s saharinom, so ostali okupatorji, čeprav so se hoteli vesti neprisiljeno, zlasti v družbi tolikih mladih deklet, kot jih je bilo pri Tekavčevih. Vida je nekoč enemu zaplenila puško, ki jo je pustil kar v živi meji, medtem ko je splezal na češnjo, in jo dala domačim fantom. Drugič spet so pozabili na zaboj z municijo, ko so pili ‘caffe di saccarina’in tudi ta je po Vidini zaslugi našel pot do fantov v vasi. »Kako presneto pogumna in predrzna si bila, » je Vidi pred nekaj leti priznal domačin.

Poročna slika – Vida Tekavec in Stane Pavšič

Slika 24. Poročna slika – Vida Tekavec in Stane Pavšič

Kmalu po pričetku vojne je prišel k očetu župnik z Rudnika, naj bi se oče preselil v sobico v župnišču in varoval cerkev. Sobica naj bi zato ostala njegova trajna last. Toda oče ni hotel privoliti, da bi zapustil družino in bi stanovali ločeno. »V sobico ne more vsa družina,« je oporekal župniku.« »Ne mislim, da bi šla vsa vaša družina, samo vi,« mu je pojasnil župnik. Zato so med vojno stanovali največ na Lavrici, le občasno so prihajali v župnišče. Ob koncu vojne so prišli farani prosit, da bi oče prevzel varstvo cerkve, in mu ponudili celo nadstropje v župnišču. Župnik se je moral skrivati in ga ni bilo več. Zdaj se je vsa družina dokončno preselila na Rudnik, v pritličju so bili oni, v prvo nadstropje pa so vdrli partizani.

Med vojno so jih na Lavrici okradli: izginilo jim je dvoje citer, dragoceni predmeti iz porcelana, očetove srajce in kravate, otroška oblačila so pustili. Tatovi so bili domačini; ti so očeta tudi enkrat pretepli, da je obležal na cesti. Torej tudi taki izgredi med domačini, ki so dotlej živeli složno, postajajo del vojne. Oče, ki je za gostilničarja na Lavrici opravljal kmečka dela, je večkrat posedel v gostilni in Vida ga je nemalokrat zalotila v pritajenem klepetu, o političnih in vojnih razmerah, seveda. Doma jim oče ni govoril o tem. Edino kar je omenil, je bil njegov nauk: »Pustite politiko, politika je k—a.« O komunizmu in komunistih se pri Tekavčevih ni govorilo niti pred vojno niti zdaj. Slišali so le za gošarje, hostarje ali partizane, da pa se organizirajo v gibanje, niso vedeli.

Partizani so bili zanje vsi mladi fantje z Lavrice in iz okoliških vasi, ki so nosili Vidi stare hlače, da jim jih je predelovala v vojaške hlače za v škornje. Ali pa jim jih je delala iz novega blaga. Največkrat so posedeli in počakali, dva pa sta stražila. Vida jim je običajno to naredila zastonj.

Že je Vida mislila, da odslej ne bo šivala nič drugega več, ko ji je pomladi l. 1942 prinesla ženska z Iga v šivanje obleko, ker bo pri birmi na Igu za botro. 15. maja je bila obleka pripravljena za ‘probo’. Vida je vedela, da jo mora odnesti na Ig, da jo na botri pomeri. Imela je kolo, zato ji številne poti po okolici niso bile nobena ovira. Da se na Igu zbirajo partizani, je vedela, toda saj nima nič z njimi. Nekaj dni pred tem sta odšla oče in mama zdoma: oče je dobil obvestilo, naj pride na Bloke, kjer ga čaka svak. Mami se je zdelo sumljivo in je šla skupaj z očetom. Še vedno se nista vrnila. Morda pa so ju prijeli partizani, čeprav tudi onadva nista imela nič z njimi? Zakaj so ubili neko mlado dekle iz Šmarja pri Grosupljem, kot so to vsi vedeli? »To ni prav,« je Vida takrat glasno protestirala sosedovemu Lojzu. »Take bomo vse pobili! Take je treba vse pospraviti!« »Katere ‘take’?« se Vida ni dala ugnati. »Vse so bile k—e!« ji je znal objasniti Lojz. Tudi do Vide so se fantje spremenili. Ko je šla nekoč domov, ji nekdo na lepem reče: »Lire gredo!« Vedela je, da ji oponaša italijanske vojake, ki so tudi hodili k Tekavčevim, da je zdaj enemu zašila kapo, ki se mu je strgala po šivu, zdaj drugemu srajco. Pa ni hotela ostati dolžna in se mu je zasmejala: »Pa pojdi v gostilno, si naroči golaž in ti bom z lirami plačala!« Tako so se krhali prej prijateljski odnosi med ljudmi.

Vse to se je Vidi motalo po glavi v nedeljo zjutraj, 15. maja, vendar je pogumno sedla z obleko na kolo in se odpeljala na Ig. »Saj nimam nič nad sabo,« si je mislila. Bila je mimo Škofljice, od tod že na pol poti do Iga. Od daleč zagleda dva moška na kolesih. Mislila je, da sta italijanska vojaka, ker sta imela italijanski kolesi z ravnima balancama. Ko pa jo ustavita, vidi, da sta naša fanta. Kam gre, sta hotela vedeti. Pove jima in tudi, zakaj mora na Ig. »Bolje storiš, da greš nazaj,« ji pravita. »Moram zaradi obleke, v nedeljo bo birma,« se upira Vida. »Raje ne hodi,« ji spet pravita. Zakaj sta ji branila, tega ji nista povedala.

Vida obrne kolo, da bi se odpeljala nazaj. V tistem trenutku prijahata, tudi z iške strani, dva partizana na konjih. Zdaj Vida ni več premišljala, že sedi na kolesu, da se odpelje nazaj. Eden zavpije: »Hej, stoj!« Bil je domačin Jože z Lavrice. »O, ptička, pa smo te ujeli. Dobro, da si sama prišla, pa te ni bilo treba iskat. Kam pa si namenjena?« »Zdaj ne grem nikamor. Domov grem.« »Le pojdi, kamor si bila namenjena,« in že jo z obeh strani obstopita s konjema, da Vida ne more nikamor. Prisilita jo, da se odpelje z njima.

5.1.3. Ig, kraj strahu in groze

»Pridemo na Ig, do kapelice, kjer izvira studenec. Morala bi naravnost naprej do zadnje hiše na Igu, kjer je stanovala botra. Pa zavpije tisti s konja in zamahne z bičem: »Desno!« Pogledam ga, če to velja meni. »Ti! Ti!« mi zavpije dol. Zavijemo desno proti gostilni pri Štrublju. Pred gostilno je bila tehtnica za vozila. Tam je bila že gruča ljudi. Še preden pridemo do njih, odložim kolo. V gruči opazim svojo nekdanjo učiteljico z Iga Miro Petrovčič. Po rodu je bila Primorka, znala je italijansko in je napisala nič koliko prošenj za domačine, predvsem za potne liste, zdaj pa je obsojena izdajalstva. Spet sem slišala že tolikokrat slišano: »Take je treba vse pobiti!« Odgnali so me na dvorišče in v poslopje z dvema sobama za gostilniške goste. Sredi sobe je na stolu mogočno sedel zasliševalec Jože, ki me je prignal na Ig. Njega in njegovega brata smo vsi dobro poznali, saj sta že pred vojno veljala za ravbarja, ker sta kradla voznikom, ki so vozili živež v trgovine. Eden se je zavihtel k vozniku, če se lahko pelje z njim, drugi pa je ostal zadaj na vozu in v presledkih odmetaval natovorjeno blago kraj poti. Zelo vneto sta osvajala zdaj eno, zdaj drugo dekle, pa nobena ni marala zanju.

Naslonjen na naslonjalo je sedel s prekrižanimi nogami, v vojaških hlačah, ki sem mu jih bila morda jaz sešila, saj sem šivala vse, kar so mi prinesli in odnesli bogsigavedi komu. V roki je držal sabljo vojakov stare jugoslovanske vojske. Spet se je začelo: »Take je treba vse pobiti, vse pospraviti!« Ko sem samo odprla usta, da bi ga vprašala, zakaj, je že zavihtel proti meni sabljo. Zasliševal me je same nepomembne in vedno iste stvari, da mu sploh nisem imela kaj odgovorjati. Za mizami ob steni so sedela meni znana dekleta s Škrilj in z Golega, ki jih je početje mojega zasliševalca zabavalo, saj so se hihitala in delala opazke.

Sredi zasliševanja se je domislil, da sem tudi jaz k—a. Odgnal me je ven, dal povelje fantom, da se postrojijo, enemu pa ukazal, da me ostriže. Z nekakšnimi vrtnimi škarjami je stopil k meni in mi v šopih odstrigel do ramen dolge kostanjeve lase. Dekleta, ki sem jih ob prihodu videla na vagi, so bila tudi že vsa postrižena.

Vrniti sem se morala in odkazal mi je v drugo sobo. Zagledam prizor, ki ga ne bom pozabila nikoli v življenju. Na treh stolih so sedeli do pasu goli moški, s sklonjenimi glavami, podprtimi z rokami. Njihovi hrbti so bili kot sesekljani zrezki, ničkolikokrat prerezani s sabljo v vseh smereh. Mlada fanta Janeza in Vinka sem prepoznala, tretji je bil poročen, ker mu je k oknu prinesla žena večerjo. »Izgini, k—a, ali pa boš šla še ti noter!«

Velikokrat mi kdo reče, da to ne more biti res. Tega, kar sem videla, ne morem pozabiti in nihče mi ne more reči, da to ni res. Ko sem videla, kaj znajo, me je bilo tako groza, da sem si tisto noč pogrizla ustnice do krvi in nabreklosti, nohte pa sem drgnila drug ob drugega in jih polomila v živo, da so mi vsi prsti krvaveli. Vedno sem si predstavljala, da bi lahko v svojega ubijalca in mučitelja planila in mu z nohti spraskala obraz ali se mu zarila v vrat. Zdaj pa sem nemočna obsedela, s krvavečimi in polomljenimi nohti in od groze šklepetajočimi zobmi.

Bilo je okrog sedmih ali pol osmih zvečer. Obsedela sem za mizo ob oknu. Za večerjo so nam prinesli ajdove žgance. Nihče jih še pokusil ni! Potem so se v sobi zbrali na sestanek in naenkrat jih je bila polna soba. Najprej so odpeljali moške s sesekljanimi hrbti. Takoj zatem so se ustavili ob meni. »To bomo pa ob šestih zjutraj,« so določili. Še v istem trenutku je pričelo leteti z vseh strani: ‘S to bom šel pa jaz!’ ‘Ne ti, jaz!’ ‘To je treba malo mučiti, da bo kaj čutila!’ ‘Zanjo je škoda šusa!’ Med najbolj glasnimi sta bila domačina brata Jože in Lojz. Jože je dal povelja, kje bo kdo stražil, in da bodo morali še tisto noč skopati v vasi strelske jarke. Soba se je nato počasi spraznila in umirila. V noči od 15. na 16. maj so vse, ki sem jih videla na vagi, postrelili. Mene hranijo za zadnjo.

V sobi sva ostala sama s stražarjem z brzostrelko, ki je stražil ob vratih, jaz pa sem sedela ob oknu. Zdaj šele me je bilo groza! Še bolj sem si grizla ustnice in lomila nohte. Štela sem vsako uro, vsake pol ure, ki je odbila v zvoniku cerkve. Štela in premišljevala: Kako me bodo mučili?

To, da me bodo, je zdaj postala resnica. Da bi me vsaj samo ustrelili! Če bi odprla okno in skočila ven, bi me stražar takoj ustrelil v hrbet in bi bila mrtva. Brez mučenja. Morda pa je kakšna možnost, da uidem smrti? Ura je odbila polnoč, ko je odbila eno, dve in tri, sem vedela, da se vedno bolj bliža jutro mojega mučenja in smrti. Počakala bom, da še enkrat odbije ura, potem pa skočim. Ura je odbila že pet. Zadnji čas, da se odločim za skok v smrt. Partizani so lahko vsak hip tukaj, saj utegnejo priti že pred šesto, če se jih toliko želi mojega mučenja. Moram se dokončno odločiti, in to takoj. Že nekaj časa čutim hudo potrebo po stranišču. Prosim stražarja, naj gre z mano in mi pokaže, kje je stranišče. ‘Kar sama pojdi,’ mi pravi ‘in hitro pridi nazaj.’ Še vedno je držal v rokah nabito brzostrelko.

Grem ven, se ozrem po stranišču, tedaj pa zagledam svoje kolo … Kot blisk se poženem na kolo, zdrvim mimo okna! Ali me stražar iz sobe vidi, ali je že naperil vame brzostrelko, ne utegnem ugibati. Že zapeljem na vago mimo drugega stražarja, ki v tistem hipu trikrat ustreli v zrak. Zapodim se po cesti naravnost pred strelski jarek, ki so ga vojaki ponoči izkopali do srede ceste. Eni so kopali naprej, drugi so zijali vame. Poženem mimo njih, moja dirka za življenje in smrt se pričenja. »Streljaj za hudičem!« zaslišim.

Tedaj se spomnim očetove lovske modrosti, da zajca težko ustreliš, ker nikoli ne teče naravnost. Torej moram spremeniti smer tudi jaz. Obrnem se nazaj in se zapodim naravnost proti njim. Eden mi je zastavil nogo pod kolo, da bi skoraj padla v jarek. Pa nisem in drvim med hišami, da bi prišla po drugi poti iz vasi, saj sem jo dobro poznala. Toda v hipu zagledam, da sem obkoljena. Izberem pot, ki vodi proti Želimljemu, toda na poti so spet partizani. Zato se zaženem v hrib proti Škriljam in Golemu. Toda po tej gozdni poti s kolesom ne gre. Če ga pustim ob poti, mi bodo partizani sledili in me našli. Obrnila sem se in odpeljala nazaj dol, toda proti nobeni cesti, kjer so me pričakovali, ampak sem jo ubrala kar po celem čez barje. Meglice nad barjem so me zakrile,…

Nobenega poka ne slišim, nobenih klicev. Ali mi je uspelo? Še vedno gonim kot divja, tako silovito, da sem s kolesom vred preskakovala jarke. Kako se mi je to posrečilo, še danes ne vem. Prišla sem na cesto, še vedno drvim z nezmanjšano hitrostjo, na nič drugega ne mislim, samo bežim, bežim. Pred sedmo sem že bila pred Škofljico: v uri in pol sem pridrvela z Iga.

Še vedno drvim, kar zagledam pred seboj tri italijanske vojake. ‘Guarda, ribella!’ Zastavijo mi pot. Kako sem mogla biti tako nespametna, da jim padem naravnost v roke, saj bi morala vedeti, da bodo kje na jutranjem obhodu. Morala bi se jim že prej skriti! Peljali so me v vinsko klet gostilne na Škofljici. Ko so zaprli za menoj težka vrata in še zaslišim ključ: škloc, škloc, se mi ulijejo solze kot potok. Ob osmih me odpeljejo na zaslišanje in še vedno mi solze nevzdržno lijejo. Povedala sem, da nobenega na Igu nisem poznala. V resnici nisem hotela nobenega izdati. Odpeljali so me v Ljubljano in vodili iz ene kasarne v drugo, povsod zasliševali, fotografirali in me končno poslali v Gonars in od tam v Renicci.

Kot odsotne, brez misli in čustev smo tam zapornice hodile delat: prat rjuhe in prte, v delavnice šivat. Velikokrat med temi zapori v Ljubljani me je zgrabil jok kot ono jutro na Škofljici in nisem se mogla umiriti. Prinašali so mi cigarete, da me bodo te pomirile. Čez nekaj časa sem se nanje navadila in še danes, kadar sem najbolj živčna, največ kadim.

Domači zame niso nič vedeli in tudi jaz sem šele kasneje izvedela, da so mamo in očeta zaprli partizani za dva meseca v Iški vasi, nekaj dni pred mojim prijemom na Igu, in sta bila ves čas v smrtni nevarnosti, tudi takrat, ko sta se morala vračati domov čez Krim. In ne bi bila izpuščena, če ne bi zanju posredoval njun znanec in rojak z Blok. Po vojni sta ostala brez vsakih pravic. Če mene tisto jutro po pobegu z Iga ne bi aretirali Italijani, bi me prav gotovo našli partizani, saj so naslednje jutro prišli domov, me iskali in sestri je eden rekel: ‘Da ti povem, Vida je izgubljena.’ Potem so še nekatere stvari pokradli, npr. očetov daljnogled, in odšli. Kaj vse sem pretrpela, so domači izvedeli šele, ko sem se vrnila iz Gonarsa.«

Konec januarja 1943 se je Vida vrnila iz taborišč v Italiji. Naselila se je v Mostah, v tako imenovani ‘peselnovi bajti’ ali ‘pesel haus’ pri gospe Pepci Šerajevi, s katero sta bili ves čas skupaj v taboriščih. Spoznavala je, da so drugi ljudje še bolj trpeli kot ona. Gospa Pepca je imela dva sinova pri partizanih in oba so partizani sami ubili: eden je hotel od njih naskrivaj pobegniti, pa so ga zalotili in ustrelili. Drugi je na sestanku vprašal komandanta, kaj bo s kraljem Petrom ob koncu vojne. »Skupaj bosta nosila opeko,« je bil odgovor. Tudi on je dezertiral in ko se je mudil doma, je nenadoma stopil v kuhinjo likvidator in dvakrat ustrelil vanj: fant je stal ob štedilniku, kjer je mama netila ogenj, in se mrtev zgrudil. Iz strahu, da še nje ne bi našli partizani, se je preselila eno nadstropje više k sosedi. Seveda so jo kmalu izsledili, vdrli v spalnico in dvakrat streljali vanjo, toda na srečo so jo samo obstrelili. Ko se je zdravila v bolnici, so jo morali zastražiti. Moža, ki je bil pred vojno v kraljevi vojski, so gospe Šerajevi prav tako ubili partizani v Grčaricah. Po vsem tem pa je doživela še zapore gestapa kot žena in mati partizanov, po vojni pa je bila zaprta v šentviških zaporih. Po smrti sinov je gospod Šeraj Vido prosil, naj ženi sešije žalno obleko. Hotel jo je videti v njej, ker je slutil svojo bližnjo smrt.

Preživljali sta se tako, da je gospa Pepca prala, Vida šivala za kilogram moke, zavojček cigaret ali za boglonaj. Zdaj je živela kot preplašena žival. Ko je nekoč šla čez Tromostovje, je zaslišala, da jo nekdo kliče: »Vida! Vida!« Namesto da bi se ozrla, je zbežala. Zdaj je že vedela, kako domači znajo delati z ljudmi. Deset let po osvoboditvi jo je na železniški postaji nekdo ogovoril: »Ali nisi Tekavčeva Vida?« Ona pa se začudi in reče: »Ne, sploh ne, jaz sem Kovačeva!« kot se je takrat pisala po svojem drugem možu. Kako zelo je uspelo komunističnemu terorju, da so ljudje zanikali svojo identiteto, kot da živijo svoj drugi jaz.

Vida tudi v Mostah ni imela miru. Vsake toliko časa so jo zaprli. Spoznala je vse zapore ljubljanskih kasarn in tudi zapore na sodišču, kjer je sedela dva meseca. Ali bo sploh kdaj našla zaščito, varnost, oporo? Zdelo se ji je, da jo bo naša v sosedu iz Most, Stanetu

Pavšiču, mladem fantu, po poklicu železničarju. Zaupala sta si, vedela sta, da sta oba iz istega testa, in se vzljubila. Še istega leta, septembra 1943, takoj po razpadu Italije, sta se poročila in iz Most preselila v podnajemniško stanovanje v Pleteršnikovo ulico za Bežigradom.

Po poroki je Vida sešila možu lepo domobransko uniformo, sicer pa se o njegovi odločitvi za domobranstvo nista pogovarjala in Vida ga ni spraševala o njegovih poteh in dolžnostih. »Grem,« ji je preprosto rekel. »Kdaj prideš?« »Ko me boš spet videla.« Tudi Stane je bil pred poroko v Gonarsu in tudi njemu sta nezaupljivost in strah zlezla pod kožo, žene pa ni hotel obremenjevati s svojimi skrbmi. 4. februarja 1945 se jima je rodila deklica. Tako malo sta bila skupaj, tako malo uživala zakonsko in potem starševsko srečo, da Vida še danes meni, da med vojno ne utegneš misliti na zaljubljenost.

Deklico sta krstila za Stanislavo, klicala sta jo Tanja. V soboto, 8. maja, je Vida trimesečno punčko povila v otroške cunje, položila v voziček in skupaj s svojo svakinjo Štefko, Stanetovo sestro, ki je za moža tudi imela domobranca, ter njuno osemletno hčerkico Lili bežala na Koroško. »Hitro! Kaj še čakaš!« jo je Štefka priganjala. Refleks bega iz strahot Iga se je vzbudil v Vidi: vedela je, kaj jo čaka, če ne bo bežala. Sama ne ve več natančno, kako se je znašla v vedno večji reki beguncev v Kranju. Utrujeni, lačni in žejni so nekaj časa počivali, nato se vzpenjali po gozdni poti, dokler se ni prevesila navzdol v serpentine. Vsake toliko časa so se stlačili na kamion, da so se nekaj časa peljali, nato spet hodili. Tako so se trikrat izmenjali. Ko je kamionu na strmi serpentini nad prepadom odpovedala zavora, je z otrokom v naročju skočila s kamiona, ki je srečno zapeljal na nasprotni breg. Kje je takrat ostal njej otroški voziček, ne ve.

5.1.4. Beg in vrnitev

Zdaj so samo še pešačili in prišli do Borovelj. Padli so v partizansko bitko in v tej zmedi je Štefka s svojo deklico izginila. Vida je svojega dojenčka nosila v ruti, zavezani prek ramen. Skupaj z nekaterimi drugimi se je skrila pod most čez Dravo in tam zagledala partizane, ki so nekaj ljudi že obkolili in stražili. Deklice že dolgo ni podojila in mislila je, da ji je mleko že usahnilo. Lačna je bila tudi sama. Ob bregu navzgor je zagledala nekaj hiš, morda ji bodo lahko dali malo mleka. Morala se je preriti skozi gosto grmičevje, zato je obljubila mleko tudi partizanu, če ji podrži deklico. Privolil je in ko je rinila skozi gosto grmičevje, ji je partizan držal deklico, potem ji jo je podal prek grmičevja. V zahvalo za to uslugo mu je prinesla v kanglici mleko in se vrnila nazaj k hiši. Tam so ji skuhali še žgance in ker je bila bitka čedalje hujša, so jo zaprli v klet na varno. Ponoči si je niso upali več skrivati in napotila se je nazaj proti mostu. Bombe so čedalje huje žvižgale in pokale okrog nje, zato se je zatekla v neko razbito hišo brez oken in vrat in čepela v kotu. Nenadoma je od samega strahu planila na prosto in v naslednjem hipu je udarila bomba v hišo, da se je pred njo zrušila. Po noči polni groze, je dočakala jutro, ko je bitka ponehala.

Sama je tavala ob Dravi in med hišami neke vasi. Človeka ni bilo nikjer nobenega. Po poti je zagledala veliko popolnoma novih nahrbnikov nemških vojakov, raztresene konzerve z mesno hrano, kupe različnega usnja za čevlje in podplate, zavoje kave, kruh in stare, rabljene rjuhe. S hrano si je napolnila dva nova nahrbtnika, okrog pasu zavezala nekaj kozjih kož in natrgala iz rjuh pleničke. Deklico je bilo treba previti: sprala je pleničke v Dravi in jih razprostrla prek obeh nahrbnikov, da so se sušile. Enega je imela na eni, drugega na drugi rami.

Tako natovorjena gre dalje. Nenadoma se pojavi pred njo angleški vojak. Ne da bi jo kaj dosti spraševal, je morala z njim do mostu, ustavil je kamion in ta jo je odpeljal do Vetrinja. Vida je na mostu videla cele kupe orožja, zato je sklepala, da so tod šli domobranci in tudi njen mož. V Vetrinju je iskala moža, svaka in svakinjo z deklico. Moža in svaka je našla po dveh dneh, Štefke in Lili ni bilo nikjer. S Štefko sta se videli šele l. 1970, ker se je v tisti noči ognila Vetrinju in bežala naprej v Nemčijo.

Vrnjeni so bili prek Pliberka z vlakom do Slovenj Gradca, Vlak je vsake toliko časa tako močno zavrl, da so udarjali ob stene vagona. Spet in spet so jih pregledovali, jemali vse, kar so našli, in iskali fotografije. Od Slovenj Gradca do Celja in naprej do Teharij so pešačili. Križev pot, ki ga Vida ne bo nikoli pozabila. Pred njo je hodil bolnik z močno drisko in ker se niso smeli ustavljati, je iz njega teklo kar med potjo. Videla je mlado mater s tremi otroki. Eden je capljal ob njej, drugega je vlekla za roko, tretjega nesla v naročju. Že nekaj časa se je opotekala, zato jo je partizan udaril s kopitom po glavi, da se je zvalila po tleh in obležala. Kaj je bilo potem z njo in otroki, Vida ni videla, ker so jih priganjali, suvali in tepli, hitro naprej, samo naprej. Kako se je počutila njena deklica, ki jo je nosila privezano okrog ramen, ni utegnila opazovati. Med tem mučnim koračenjem si jo je vsake toliko časa dala na prsi; pa je deklica sploh imela kaj piti? Z možem sta lahko le občasno izmenjala kakšno besedo, niso smeli govoriti. Vsakič ga je nagovarjala, naj skuša pobegniti, pa se je izgovarjal na svaka, da si on ne upa. Ostro so se ji zarezali v spomin prizori v Celju: domobranci, ki so ležali na tleh in morali poljubljati zemljo, peti partizanske ali domobranske pesmi; pa oficirji na konjih, z biči v rokah so jahali nad njimi.

5.1.5. Divje iskanje punčke

Teharje – zadnja postaja za večino v tem žalostnem sprevodu. Vidinega moža Staneta so z mnogimi drugimi zaprli v žičnato ogrado barake C, Vido s punčko pa v barako A. Dneve dolgo jih je videla stati zunaj na pesku pod žarečim soncem, da so medleli in padali po tleh. Strašno je bilo poslušati jok in krike trpinov in Vida se spominja obupa svoje sojetnice, ko je videla, kako so ji v ogradi pretepali brata. Spominja se partizanskega oficirja v črnih jahalnih hlačah, škornjih in rdeči srajci, ki se je naslajal nad trpljenjem fantov in mož. V rokah je vedno nosil kladivo, pištolo ali bič. Videla ga je, kako je s kladivom mahal po fantu in ga potolkel do nerazpoznavnosti. Nad to ogrado barake C je stala baraka s kuhinjo. Od tam so jim večkrat metali krofe ali druge dobrote, toda v taki oddaljenosti, da se izstradani zaporniki niso mogli priplaziti do njih, čeprav so na vse načine poskušali. Zavojčke s kavo je Vida hranila med pleničkami deklice, pa ji je kdaj uspelo kakšnega vreči v žičnato ogrado, da so si jo nekateri potresali v usta.

September 1945 – Vidina hčerka Tanja

Slika 25. September 1945 – Vidina hčerka Tanja

V baraki, kjer je bila Vida, so bili moški in ženske ločeni po sobah. Kar naprej so vdirali vanje partizani in si jih ogledovali, če slučajno kdo koga pozna. Gorje temu! Spraševali so jih vedno iste stvari. »Kje je mož?« so bili kar naprej nad Vido. »Ne vem,« je bil njen stalni odgovor. Nekako tri tedne ga je še videvala v ogradi barake C, zadnjikrat ga je videla nekega dne pod večer, dnevov si Vida ni beležila, ko so jih nalagali na kamione. »Morda pa jih le ne vozijo streljat, ampak v Sibirijo?« se je govorilo po baraki. Takrat ga je videla zadnjikrat; kje je bil ustreljen in kje je strohnel, ne bo zvedela nikoli. Tudi svaka, Štefkinega moža, so tistega dne pod večer odpeljali skupaj z Vidinim možem Stanetom.

Vida in deklica sta ostali sami sredi teharskega gorja. Čeprav sestradani, sta bili zdravi, nobena ni dobila driske, samo zelo slabotni sta bili obe. Le kaj je izsesala iz materinih prsi, da je ostala pri življenju? Mar res zadošča že materina ljubezen? Kadar je Vida dobila v porciji kakšno golo kost, jo je vso pogrizla in pojedla, čeprav si je do krvi ranila dlesni. Imela je občutek, da njej in punčki prav te kosti ohranjajo življenje. Kadar je bilo sončno, jo je razvila na mizici pri oknu. Punčka je slabotno premaknila eno ročico sem in tja, pa še drugo, kot da bi hotela posnemati zdrave dojenčke, ki v taki starosti živahno mahajo z rokicami. Isto je poskušala z nožicami, pa so jo še manj ubogale. Vida jo je prijela pod pazduho in podržala na nogicah, da se je punčka ozrla okrog sebe in podarila materi kakšen nežen nasmeh, brez glasnega grgranja – te ljube govorice med materjo in otrokom. Medtem se je v čutarici pogrela voda. Mama ji je omočila telešček, ga umila in zbrisala s pleničko. Vse dokler ni neko dopoldne zapeljal pred barako avtobus in so se zaslišala osorna povelja partizanskih žensk, vdiranje v sobe, jok in vpitje mater, cviljenje otrok. Kaj se dogaja?

Še preden je Vida doumela resničnost trenutka, je tuja ženska tudi njej iztrgala iz rok punčko in jo odnesla v avtobus. Med vsemi otroki je bila njena najmlajša, Vida je videla le večje otroke, ki so jih zganjali v avtobus. V hipu je vedela, kaj ji je storiti. Planila je iz barake, obšla zmedo okrog avtobusa, se prihulila na drugo stran, splazila pri zadnjih vratih v avtobus, pograbila sveženj s svojo punčko, jo skrila pod svoje cunje in se vrnila v barako. Njene punčke ji ne bo nihče jemal, kar naj govorijo, če hočejo, da otroci ne morejo prebivati skupaj z materami!

Odslej je bilo treba punčko skrivati pri vsakem vdoru zasliševalcev in zasliševalk v barako. Ženske so ji našle mesto v kotu sobe in jo obstopile kot živi zid ob vsaki ‘viziti’. Toda ali bo punčka znala v takih trenutkih biti tiho ali pa bo opozorila nase z jokom, čeprav slabotnim, saj glasnega ni zmogla spraviti iz sebe? Slabotna, kot je bila, je le redkokdaj jokala, zato so se ‘vizite’ srečno končevale. Ženske v sobi so Vido ščitile tudi tako, da je vsaka od jutranjega koščka kruha odlomila delček za Vido, da bi iz njenih prsi otroček imel kaj sesati. Težko si človek danes predstavlja tako požrtvovalnost žensk. Najmanj dve med njimi sta bili sami materi, eni so deklico vzeli, druga je imela fantka doma. V tistih trenutkih lomljenja koščka kruha so gotovo mislile na svoje otroke in se zanje darovale.

Vida svoje punčke ni mogla dolgo skrivati. Kakih štirinajst dni kasneje na sredo sobe zakorači partizanka, ki je bila pri ‘vizitaciji’ barake vsak dan. »Mi vemo, da imate tukaj otroka!« Brez posebnega iskanja vzame Vidino punčko in ‘sočutno’ reče: » Saj otroci niso krivi, da imajo take matere. Zdaj bomo mi otroke vzgajali, da bodo za nas, ne za vas!« Vida plane za njo: »Ali vas nič ne zanima, kako ji je ime, kako se piše? Kam jo boste odpeljali? Kdaj mi jo boste vrnili?« »No, pa povej, kako se piše,« je partizanka razumevajoča. »Stanislava Pavšič! Tanja ji pravimo!« Z navadnim svinčnikom zapiše partizanka v punčkino dlan veliko črko P. Odslej punčka ni nihče: izbrisano je njeno ime, njen rojstni datum, neznana njena mama in oče. Ne priprada več nobenemu, kot da lahko tudi otrok postane državna last!

Vsak dan se je partizanka vračala na ‘vizito’, kot so sami pravili svojim obhodom po baraki. Vsakič Vida plane nadnjo: »Kako je z mojo punčko?« In partizanka vedno enako po štajersko zapoje: »Tak’ je lepa, tak’ je zdrava, čvrsta vaša mala.«

Kako težko je šele zdaj pričela Vida prenašati stene barake! Ko bi le ne bila ločena od svoje punčke. Kako dolgo še? Pričelo se je govoriti po baraki, da bo prišla pomilostitev, amnestija. Pod v baraki so morale ribati vsak dan, nikoli pa se niso smele umiti in oprati. Mimo pipe so morale leteti. Zdaj pa so jim to dovolili in vse cunje, ki so jih imele na sebi, so morale zmetati v kotel in prekuhati. Mnoge so prišle iz kotla še bolj razcapane, najbolje se je obnesla črna fašistična srajca, ki si jo je Vida bogsigavedi kdaj in kje navlekla nase. In resnično, prišel je dan, ko so jih odgnali v Celje. Matere so takoj pričele modrovati: »Če bomo otroke dobili v Celju nazaj, pomeni, da gremo v Ljubljano, če jih ne bomo, nas bodo odpeljali v Sibirijo.«

Na železniški postaji so jih otroci že čakali. Ob Vidi je stala mama osemletne deklice, ki so se je ženske v baraki spominjale po dolgih črnih kitah. Kje je? Čigavi, kakšni otroci so to bili? Oblečeni so bili v enake spalne srajce, deklice in dečki, vsi so imeli do golega postrižene glave. Obritoglavi so bili videti še bolj shujšani, še bolj preplašeni. Matere so z očmi begale od enega do drugega, da bi prepoznala vsaka svojega, otroci pa so kot roj splašenih ptic zakrilili k materam, saj je takoj vsak prepoznal svojo: »Mama! Mama!« »Nisem tvoja mama, stran pojdi,« trga s sebe ženska deklico, ki se je oklepa, in panično gleda, kje bo uzrla svojo deklico. Vida ni utegnila opazovati, katera od njiju se moti. Morda niti ni bil vsaki materi vrnjen pravi otrok in vsakemu otroku prava mati?

Toda kje je Vidina punčka?’Kje imajo mojo punčko? Kdo mi jo bo prinesel?’ se Vida vedno bolj nestrpno sprašuje, medtem ko partizanke že kričijo: »V transport! Vsi v transport!« Vlak je že stal na peronu, Vida pa brez svojega otroka!

O teh trenutkih naj spregovori Vida sama: »Nisem bila edina, ki sem ostala sama, tudi mama leto in pol stare deklice Nade je pričela begati in spraševati za Nado. Partizanka je nejevoljna odšla ponjo nekam v mesto. Čez nekaj časa se je vrnila z deklico in jo dala materi. Toda vrnila se je brez moje punčke. ‘Ne gremo še enkrat nazaj! Če je ni, je ni!’ je pribila in me priganjala na vlak. ‘Ne grem nikamor,’ sem vpila, ona pa name, da punčke ni. ‘Tukaj bom ostala, pa me ubij! Moža ste mi ubili, otroka odpeljali, vseeno mi je, če ubijete še mene!’ ‘Tovarišica, grem pa jaz s tabo, da poiščeva otroka!’ se mi je ponudila mlajša partizanka s puško čez rame, s pištolo in dvema bombama za pasom.

Hodili sva od enega vrtca do drugega, če so bili to sploh vrtci. Spominjam se različnih poslopij z manjšimi in večjimi sobami; povsod so bili otroci, stari približno do treh let. Tako majhne deklice, kot je bila moja, ni bilo nikjer. ‘Pa tole vzemi!’ mi varuška velikodušno ponuja neko deklico. ‘Iščem svojo punčko s svetlimi lasmi, šest mesecev staro! Nobene druge nočem! Hočem svojega otroka!’

Partizanka se je spomnila, da bi šli še v porodnišnico, ki me je na zunaj spominjala na graščino. Notri pa so bile posteljica zraven posteljice in v njej le novorojenčki, nobeden niti podoben moji deklici. Naenkrat pa že od daleč zagledam znane oči in čelo. Moja deklica! Ležala je v zadnji od posteljic, pokrita do oči, toda v hipu sem jo prepoznala. ‘Tale je!’ in planem k njej. ‘Ne, motiš se, ta ni prava. Te ne moreš vzeti!’ so me preprečevale ženske okoli. Niso mi je hoteli vzeti iz posteljice. Povedali so mi njen priimek in ime, oboje nemško, ker da je hči neke umrle nemške matere. Hotela sem, da mi jo dajo v roke. Razvila sem jo, in tedaj je začela obračati rokici, kot je to vselej počela. Seveda, tudi nogice so njene, njeni so laski, vse je njeno! In nenadoma, kako to, da se tega nisem spomnila že prej, zagledam drobno bradavičko v zunanjem kotu levega očesa. ‘Mar ne vidite te bradavice,’ sem zmagoslavno vpila. ‘V Teharjah jo je dobila. Vsem jetnicam v sobi sem jo pokazala in šalile smo se, da ima Tanja bradavico ob očesu kot kakšna stara ženska.’

Ali jih je to prepričalo ali ne, ne vem. Deklico sem dobila. Prinesli so mi stekleničko z malo mleka in ko je deklica napravila dva požirka, ji je v trebuhu zaropotalo. Istočasno se je pokakala in pobruhala. ‘Driska,’ me je stisnilo pri srcu. Ampak samo da imam punčko! Kar se da hitro sva s partizanko odšli. Vso pot sem samo jokala. Spominjam se nekega mostu. Ko sva šli čezenj, sem skozi solze gledala obrazek deklice, pobožala sem jo in v tistem trenutku ji je bradavička odpadla in se posvaljkala po ličku. Kot da je zdaj ni več potrebovala!

Večerilo se je že, ko smo se vse tri vrnile v neko hišo z otroki. Srečali sva se s partizanko, ki mi je iz Teharij odnesla deklico in me dopoldne na postaji brez nje podila na vlak, ‘na transport’. Zdaj me zagleda s punčko v rokah in spet začne vpiti v svojem značilnem štajerskem dialektu. Tak’ sem se bala, da bi mi jo vzeli. Ves čas sem si želela, da se ne vrne materi in bi meni ostala. Doma imam samo fantka. Če bi še enkrat rodila, bi spet lahko imela le fantka. Jaz pa bi tako rada imela punčko.’ ‘Kaj, ti da bi mi jo vzela? Vzela za vedno!’ sem pričela vpiti. ‘Ti, ti … ’ in obsula sem jo z vsemi prostaškimi izrazi, ki sem jih bila sama med vojno in v Teharjah tolikokrat deležna.

Ne vem, kam in kdaj je partizanka izginila. Predme je stopila neka druga, ob njej pa je plaho stalo deset fantov, kakih 12 do 14 let so bili stari. Vsi so bili na golo postriženi, oblečeni pa v svoje ponošene srajce in hlače. Spravljivo me je nagovorila: ‘Vse skupaj vas odpeljem na postajo, ti pa bi namesto mene te fante peljala v Ljubljano. Nocoj imamo miting in tako rada bi šla na miting. Poglej, tu imaš list papirja z imeni fantov. Takoj ko prideš v Ljubljano na postajo, oddaj ta list in fante na ‘komando’. Vzemi še mojo legitimacijo, toda že jutri mi jo moraš poslati nazaj.’ V vse sem prevolila, samo čim prej domov. Pripeljala mi je še otroški voziček z modročkom, odejico, blazinico in prevlekami. Spodaj je imel kolesa zvezana s pisanim trakom. Tako je moja deklica spet dobila voziček! Potem mi je partizanka pričela polniti veliko papirnato vrečo s krofi, potico, kruhom in šunko, v eno čutarico mi je nalila še vina, v drugo pa mleka. Pozno zvečer smo prišli na postajo. Bilo je že okoli devetih ali pol desetih, ko sem se s punčko in svojo mlado četico odpeljala s Celja.

Dečki so tiho in plašno sedeli, toda niso se me bali, zaupali so mi. Vedeli so, da sem ena izmed njih. Verjetno so tudi slišali, kako sem nadrla partizanko. Na prvi postaji se eden oglasi: ‘Teta, ali me spustite dol? Prosim!’ ‘Do Ljubljane moraš! Kaj, če te dobijo?’ ‘Bom že znal domov!’ mi je tako prepričljivo rekel, da sem mu dovolila. In potem se je to ponovilo skoraj na vsaki postaji. Zadnji je iztopil v Lazah ali Kresnicah. Tolikokrat se tega spominjam s tako lepimi občutki, da bi danes rada spoznala kakšnega od teh takratnih fantov, da bi mi o sebi kaj več povedal.

Tako sem se v Ljubljano pripeljala sama z deklico v vozičku. Izstopim in prestrašena gledam, kjer bom videla kakšenga moškega v uniformi. Prvemu, ki ga zagledam v postajnem poslopju, porinem v roke list s seznamom. Kdo in kakšen je bil, nimam pojma. ‘Tovariš, skupino dečkov sem ti pripeljala.’ ‘Kje so?’ ‘Tamle, na peronu čakajo,’ pomignem nazaj. Kaj je našel, ne vem, fantov ne, ker jih ni bilo.

Potem pa skoraj tečem z vozičkom čez cesto in naravnost po Kolodvorski. Za seboj nisem opazila nikogar, ki bi mi sledil. Še hitreje tečem in z Zmajskega mostu se napotim naravnost v Moste, na dom svoje tašče. Ob enih ponoči sem prišla k njej. Bila je doma, tudi svak in svakinja, ki nista bežala. Seveda so naju bili veseli, toda danes vem, da bi bila tašča še bolj vesela svojega sina. Vse življenje sem živela z občutkom krivde, da sva se midve z deklico vrnili, mož pa ne. Med vsemi obiskovalci pa je bil najbolj začuden sosed terenec, ki se je v trenutku pojavil, samo da je zaslišal odpiranje vrat in govorjenje. Ko je zagledal dobrote, ki sem jih prinesla iz Celja, se je čudil še toliko bolj in mi ni verjel, da prihajam naravnost s Teharij. ‘Kar povej, kje si bila, kje si se skrivala!’ me je grobo zasliševal. Kaj res še ne bo konec zasliševanj, obtožb, sumničenj!

Takoj naslednji dan sem bila že pred osmo zjutraj s punčko v bolnici. Zdravnik dr. Šalamon me dobesedno nadere: ‘Kakšna mati, ki tako muči svojega otroka! Bolje bi storili, da bi mu oskrbeli krsto!’ ‘Prihajam s Teharij. Tam so mi otroka vzeli. Dobila pa sem takole, kakršno vidite.’ Ob besedi Teharje se mu je obraz spremenil. Videti je bilo, da je beseda že dobila med ljudmi svoj pomen. ‘Takoj ji bomo dali injekcijo,’ me je spravljivo bodril. ‘Če bo delovala, se bo deklici trebušček nalahko napel in morda bo potem še upanje, da ostane pri življenju.’

Okrog deklice so se zbrali še drugi zdravniki in zdravnice, tudi dr. Tavčarjeva. Injekcija je delovala! Dr. Šalamon me je poklical v ordinacijo: ‘Vse bomo storili, da jo ohranimo pri življenju. Toda glavno zdravilo je materino mleko.’ ‘Na prsih je nisem imela že kakšen mesec,’ sem mu žalostno rekla. ‘Materino mleko se da kupiti,’in mi je povedal zelo visoko vsoto. Zaradi mene bi lahko povedal kakršnokoli. ‘Nobenega denarja nimam. Ob vse stvari sem.’

Kaj naj storim? Šla sem v stranišče in poskušala iztisniti iz prsi kapljico mleka. Prikazala se je. Vesela stečem nazaj k zdravniku: ‘Morda bo pa šlo!’ ‘Boste pa še vi ostali v bolnici. Najpomembnejša je dobra volja in hrana.’ Punčko so zdravili in umetno hranili, meni pa so nosili nekega fantka, da sem ga dojila. Vsakič sem se ga kar ustrašila. Tako požrešno je vlekel, da kaj takega pri svoji deklici nisem doživela. Dobesedno goltal je moje mleko. Ko je to videl dr. Šalamon, se je čudil in dejal, da bi bilo vredno spisati knjigo o čudežu, da lahko prične ženska iz taborišča ponovno dojiti po več kot enem mesecu.

Po nekako desetih dneh je moja punčka prišla toliko k moči, da so mi jo dali k prsim. Ali bo še znala sesati? Prinesli so mi pručko, dali punčko v naročje in vsi zdravniki, zdravnice in sestre so naju obstopili. Punčka me je pogledala v oči, potem v prsi, trikrat zapored, prijela in pričela piti. Bila je rešena! Tudi sama sem si opomogla ob dobri hrani, vendar sem bila neprevidna. Za prvo kosilo v bolnici sem pojedla rižoto s telečjim mesom in se vse popoldne krasno počutila. Po tolikem času sem se spet enkrat do sitega najedla. Za večerjo sem pojedla mlečni močnik, ob desetih zvečer pa mi je postalo tako slabo, da so zdaj reševali še mene. Morala bi jesti po malem.

Nekaj časa sva ostali v bolnici, da je pričela Tanja pridobivati pri teži, potem sem jo vozila v bolnico le še na preglede, sprva pogosteje, potem vedno redkeje. Vsakič so mi jo stehtali in pregledali. Sprva sem še stanovala v Mostah, ker tam ni bilo prostora, sem odšla domov k našim v župnišče na Rudnik in pešačila z vozičkom v bolnico. Najbrž sva na eni takih poti v bolnico in nazaj z deklico v vozičku zbudili pozornost starejše in mlajše ženske, ki sta me nekajkrat srečali in mi neko dopoldne sledili domov na Rudnik, ne da bi jaz za to vedela. Sedla sem v kuhinji na stol, deklico sem pustila v vozičku, ker je spala. Pogovarjala sem se z domačimi, kar potrka na vrata in vstopi starejša ženska, za njo še mlajša. Oči so se ji zasvetila od veselja, ko najprej pogleda voziček in vesela vzklikne: ‘Je že pravi! Seveda, pravi je!’

‘Kdo je pravi, otrok ali voziček?’ planem na noge vsa prestrašena. Pa ne, da sta mi prišli povedat, da moj otrok ni pravi? ‘Voziček, voziček je pravi!’ še vedno vsa vzradoščena ponavlja starejša, za njo že mlajša. ‘Če ne verjamete, kar poglejte! Spodaj je zvezan s pisanim trakom. Midve sva zavezali ta trak?’ Kdaj, zakaj, nista povedali, tudi me nista spraševali, kje sem voziček dobila. Samo da sta ga našli! Kaj sem hotela, dala sem jima ga, da sem ga dobila, sem povedala, kje, pa ne. Odslej sem vozila Tanjo v bolnico na preglede v pleteni košarici z majhnimi lesenimi koleščki in ropotali sva po Dolenjski cesti zjutraj tja, opoldne nazaj.

Uganka z vozičkom se je razvozlala šele pred dvema letoma, ko sem jo pripovedovala neznani ženski na avtobusu na poti v Teharje. Dala mi je naslov neke Tončke. Ko sva se sešli, sva skupaj dognali, da je ona tista, ki v takrat na celjski železniški postaji ni dobila svoje leto in pol stare Nadice in so ji jo prinesli kasneje. Torej je stala pred menoj moja sotrpinka Tončka iz Teharij, ki je z Nadico v vozičku napravila isto Kalvarijo, kot sem jo jaz: iz Ljubljane do Vetrinja in od tam do Teharij. Njej so vzeli voziček šele tam, moj pa je ostal nekje ne poti do Vetrinja. Kako nenavadno se včasih prepletajo pota. Zanimivo, da takrat, ko je prišla Tončka z mamo po voziček, nobena od naju niti črhnila ni, kje sva potovali z najinima vozičkoma, kje sva ga izgubili, kje sva bili z deklicama. Tako zelo smo se bali o tem govoriti, tako zelo smo bili nezaupljivi!

Deklica je bila vedno bolj krepka, življenje se je pričelo normalizirati. Bila sem brez vsakih sredstev, brez službe in stanovanja. Doma na Rudniku so živele s starši vse mlajše sestre, pa še kakšnega partizana smo morali gostiti, zgornje nadstropje jih je bilo polno in jaz sem se jih še vedno zelo bala. K tašči na stanovanje so dali partizana Joža, za podnajemnico neko lahko žensko. Pri Pepci Šerajevi je bila zdaj njena hčerka.

Zato sem si na podstrešju ‘pezelnove bajte’ v Mostah med dvema strešnima tramoma namestila ležišče in polico za svojo skromno garderobo. Zvečer sem se grela tako, da sem plezala po tramih, zjutraj sem se pozimi zbudila otrpla od mraza, na odeji pa je ležala plast snega. Stranišče je bilo skupno na hodniku, kaj malega sem si skuhala pri Pepci. Po Mostah sem si iskala stanovanje in ga tudi našla. Kot podnajemnica sem se šla prijavit na občino v Moste, povedala svoje ime, in uradnica ga je poiskala v knjigi. Videla sem, da je rdeče obkroženo. ‘Tega stanovanja ne morete imeti, boste drugič prišli na vrsto!’ Poiskala sem ga nekomu drugemu, ki ga je dobil namesto mene. In stanovanja nikoli ni bilo. Prav tako tudi ne službe. Kasneje sem izvedela, da sem ‘teharca’.

Osemnajstletna Tanja

Slika 26. Osemnajstletna Tanja

Spet se je pričela borba, tokrat borba za preživetje. Kako dobro, da sem znala šivati, čeprav je prinašalo šivanje kaj boren zaslužek. Ves dan, dan na dan delo, od hiše do hiše, za malo denarja, običajno za kakšno hrano, toliko da nismo ravno stradali. Gospodinja z neke bogate domačije na Barju, kjer sem poznala ljudi že izpred vojne, mi je nekoč ponudila, da hčerki sešijem balo, za moža pa srajce. Odšla sem z deklico, ki sem jo dojila. Ponudili so mi zanjo varstvo, jaz pa naj le šivam. Ko sem šla v nedeljo domov po celotedenskem delu od jutra do večera, mi je dala s seboj malo moke, ješprenja, koruzno moko in zelenjavo. Zaračunala pa mi je tudi stroške za varstvo deklice, ki so bili višji od vrednosti te hrane. Zaslužila bi tako malo ali skoraj nič, da sem pustila nedokončan dežni plašč in šla šivat drugam.

Za Tanjo nisem dobivala otroških doklad. Ko je pričela hoditi v šolo, je zdaj še sama na svoji koži pričela čutiti krivice. Od Rdečega križa so nekoč vsi sošolci dobili pakete s hrano, samo ona ne. Ob četrtem paketu se je le ojunačila in vprašala zakaj. ‘Ti pa imaš domobranca za očeta,’ je bil odgovor tovarišice. Še vedno ga imaš in ga boš imela vse življenje, očeta domobranca! Bodi zato kaznovana, ni zadosti, da tvoje otroško srce hrepeni po očetu, ki ga nisi nikoli poznala, naj še krvavi za kazen, za takega očeta! Velikokrat smo se domači pogovarjali o možu in svaku, ki sta bila skupaj odgnana s Teharij. Še dolgo smo ugibali, kje bi mogli biti, čeprav smo vedeli, da so jih pobijali na Teharjah in zdaj smo vedeli tudi za Kočevje. Ko sem kasneje spet stanovala v Mostah, pri prijateljici iz vojnih časov Pepci Šeraj, naju je obiskal sosed Slavc Kordež. Predstavila me je: ‘Vidiš, to pa je Stanetova žena.’ ‘A tako, spominjam se Staneta in Regija (svaka Gregorja). Oba sta me prosila pomoči, pa sem jima kar rekel, da zanju ni milosti.’ Kaj sem mu hotela na to odgovoriti? Povesila sem glavo, bilo me je strah še kaj spraševati in bilo me je sram … , kot da bi bila česa kriva.

Tašča je morala vzeti na stanovanje partizana Joža. Zelo sem se ga bala. Čudno se je obnašal, grob je bil in še bolj grobo je govoril: ‘Golaž smo delali iz njih! Gazili smo po njih in njihovi krvi!’ Na lepem je potegnil pištolo in ustrelil pod košarico s punčko, da se je krogla zarila v pod. Čez nekaj časa sem zvedela, da je naredil samomor. Ustrelil se je nekje na Mirju.

Terenec sosed Pepi Potočnik me je priganjal, naj grem v delovno brigado Šamac–Sarajevo, čeprav je videl, da moram skrbeti za deklico, za njeno preživetje. Zatekla sem se k teti Justini Bavdek k Sv. Vidu na Bloke. Mislila sem, da bom tukaj imela mir pred njimi. Pa je nekaga dne prišla k meni soseda naše rdeče ‘pezelnove bajte’, mati partizana Frančka Rudolfa: ‘Če ne greš v brigado, boš pa šla v zapor!’ mi je na koncu zagrozila. ‘Torej brigada ni prostovoljna, ampak obvezna! Kam pa naj dam Tanjo? Kdo naj zanjo skrbi?’ ‘Kar tu jo pusti! Ti jo bodo že pazili!’ je odločila v imenu vseh nas. Dobra teta mi jo je pazila ves čas, ko sem bila v brigadi. Sosed terenec pa je bil v tej brigadi nadzornik. Ena sestra je bila v brigadi v Doboju, ena na cesti na Vrhniko, druga v Šentvidu.

Sestri Anda (na levi) in Vida po vojni

Slika 27. Sestri Anda (na levi) in Vida po vojni

Nisem imela namena, da bi se ponovno poročila. Večkrat sem se spomnila pogovorov, ko sva bila z možem v Vetrinju, in bežnih besed, ki sva jih tu pa tam kradoma izmenjala na poti iz Vetrinja. Takrat sva ugibala, kako in kje se bova našla, če preživiva. Mož mi je tudi svetoval, naj se poročim, če ostanem sama. Zatrdila sem mu, da se ne bom. Če se pa bom, se bom šele po mnogih letih čakanja, če bo čakanje zaman.

Vedno bolj sem si želela pomoči, opore, boljšega življenja. Nisem imela otroških doklad, bila sem brez stanovanja, brez službe. Tanja si je želela očeta, v šoli se ni dobro počutila, ker je bila edina v razredu brez očeta. Za osmi marec l. 1954 me je prosila, da sem šla na šolsko proslavo. Tam sem se seznanila z Vinkom Kovačem iz Osilnice na Kočevskem, kar sem obžalovala vse življenje. Če se poročiva, bom dobivala doklade, dobila bova stanovanje in sploh nama bo lepo, mi je obljubljal. Vse to sem res dobila, ko sva se leta 1955 poročila, toda življenje se mi je že drugi dan po poroki, ko me je pretepel kar na cesti, spremenilo v pekel.«

Gospa Vida Kovač svojo pripoved tukaj končuje, saj se zdaj pričenja drugi, še bolj tragični del njenega življenja, v katerega jo je popeljal revolucionar in prvoborec Vinko. Ob poroki je zvedela, da je bil Vinko dvakrat ločen, toda ker sta bili ženi ena partizanka, druga terenka, sta se ga znali grobo znebiti. Po poklicu je bil Vinko pek, toda dolgo vrsto let po vojski ni delal ničesar, saj je bil od leta 1942 partizanski prvoborec, velikokrat ranjen in Mačkova ‘desna roka’, kot se je hvalil. Bil je neuravnovešen, bolestno ljubosumen, Vido je hodil tiranizirat in pretepat celo v službo. Šivanko je morala zamenjati z metlo: postala je snažilka, ker ji je tik pred mojstrskim šiviljskim izpitom v Beogradu, kjer sta dve leti živela, to preprečil. Takrat še ni bila snažilka, ampak je šivala v modnem salonu za žene najvišjih politikov. Morda pa se bo izpolnil njen življenjski sen, da bi kdaj postala modna kreatorka? Bila je že prijavljena za mojstrski izpit, a jo je Vinko pred tem tako pretepel, da ni mogla niti gledati. Ko sta se vrnila v Ljubljano, je še nekaj časa šivala, a so jo odpustili iz službe, ker jo je hodil tja pretepat. Vsi znanci in znanke so Vido zapustili, ker so se bali Vinka. Nazadnje je lahko prijela samo še za metlo in cunje, postala je snažilka.

Ni ji dovolil, da bi šla na nujno kirurško operacijo, zaradi česar še danes trpi posledice. Prinesel ji je smrekovo smolo in to je morala jesti, da bi se pozdravila. Kamorkoli se je zatekla, povsod jo je našel in preganjal kot ranjeno zver. Prenašala ga je štirideset let, pa je še v betežni starosti, s palico, ki jo je potreboval za hojo, mlatil po njej.

Le zakaj je bilo Vidi vsega tega treba? Za pičlo otroško doklado? Za tesno enoinpolsobno stanovanje v montažnem bloku ob hrupni cesti? Ali ni cena, ki jo je morala Vida zanj plačati, prevelika? Prevelika je cena, ki jo je Vida od svojega rosnega enaindvajsetega leta plačevala revoluciji in njenim krvolokom.

5.2. Med škornjem in kladivom

Avtor: Anica Razpotnik

5.2.1.

Prišla sem v leta, ko se človek začne ozirati na prehojeno pot in podoživlja vse, kar se je na njej zgodilo. Nekje na začetku moje poti je skromen dom v Kresniškem Vrhu, na razmeroma strmem bregu, kjer sta ata in mama složno gospodarila, da je bilo vse postorjeno o pravem času in da smo otroci imeli potrebno varnost in kruh. V naši hiši se je spoštovalo delo, pa tudi knjiga in molilo se je. Bilo nas je osem otrok: tri dekleta (Mici, Francka in Ana) in pet fantov (Jože, Tone, Janez, Lojze in Franci). Ob začetku vojne sta bili Mici in Francka že poročeni, Jože pa je pravkar diplomiral na slavistiki, se poročil in naselil v Kresnicah. Trpljenje naše družine se je začelo z nemško okupacijo.

Nemcev nismo bili veseli, saj smo slišali in brali, kaj so delali na Poljskem in Češkem. Posebno Jože se jih je bal. Bil je zelo zaveden Slovenec in kot izobraženec je razmere poznal bolje od nas. Med prvimi je začel zbirati orožje za partizane, ki so čez čas začeli prihajati od drugod. Še zdaj vem, kako nas je bilo strah Nemcev, ko smo imeli na skednju partizane. Čez dan so se skrivali, ponoči pa hodili okrog za orožjem. Kar kmalu smo spoznali, da vodilnim partizanom ni glavni osvobodilni boj, ampak boj za oblast. Navdušeno so govorili o Rusiji in Stalinu in razlagali, kaj nam bo prinesel komunizem. Mi pa smo že dosti prej prebrali knjigo Ukrajina joka, zato smo si lahko predstavljali, kako bi bilo v komunizmu z nami, zato nas je minevalo navdušenje zanje, čeprav smo jim še dajali hrano, jim kazali poti ipd., saj druge izbire tudi nismo imeli. Vsi smo bili Slovenci. Mnogi partizani so bili v resnici veliki reveži, lačni, brez prave obutve in obleke, tudi ranjeni in v neprestani nevarnosti pred Nemci.

Do leta 1943 je bilo partizanstvo pri nas vendarle še zelo omejeno. Tega leta smo bili priključeni rajhu. Postali smo nemški državljani. S tem pa smo morali prevzeti tudi državljanske dolžnosti. Nemci so bili že sredi Rusije, manjkalo jim je vojakov, zato so začeli mobilizirati tudi naše fante. Najprej so klicali letnike 1923, 1924, 1925 in 1926. Brat Lojze, letnik 1923, je bil oproščen, ker je bil invalid. Nekateri od vpoklicanih so odšli k partizanom in tako so partizani posegli globlje v naš kraj. Nemci so za kazen njihove domače preselili v taborišča po raznih krajih Nemčije. Tako so naredili s Flegarjevimi, Kisovčevimi in Rokavčevimi pa tudi drugimi. Tega smo se bali tudi mi. V marcu so prišli na vrsto letniki 1920 in 1921. Med njimi je bil tudi naš Janez. V tem času smo se veliko pogovarjali, kam naj gre. Če pojde k partizanom, nas bodo preselili. Oče so bili takrat stari 60 let, mama malo manj, meni je bilo 17 let, najmlajšemu bratu 13. Radi smo se imeli. Spoštovali smo očeta in mater. In tako so se Janez, Tone in Jože odločili, da grejo raje od doma oni, kot da bi trpela vsa družina. Z njihovo žrtvijo bi se ohranil dom.Ta odločitev je bila čisto njihova. Nihče, ne ata ne mama nista nobenemu prigovarjala, kaj naj stori. Seveda ni bilo nobenega navdušenja za Nemce, kakor so nam pogosto očitali med vojno in po njej.

Janez je odšel v nemško vojsko konec marca 1943, Tone pa mesec kasneje. Jože, letnik 1916, je dobil poziv julija. Njegova žena je pričakovala otroka. Partizani so mu govorili, da bi kot slavist moral vedeti, kje je njegovo mesto. Kam naj gre? Če bi šel k partizanom, bi selili njegovo ženo, tega ji v njenem stanju ni smel narediti. V nemško vojsko tudi ni hotel. V tej dilemi so ga zadnji večer prišli iskat Nemci. Moral je prenočiti na postojanki in ni imel več izbire. Zjutraj so šli z njim na vlak.

Nekaj mesecev so se po kasarnah pripravljali, vadili z orožjem, potem pa so Janeza in Toneta poslali na rusko fronto, ne da bi vedela drug za drugega. Jože je bil v vojski najprej na Bavarskem, potem pa so tudi njega poslali na rusko fronto. Kaj vse so tam doživljali in prestajali zaradi ruske zime in drugega hudega, so vedeli le sami. Dokler se je dalo, smo si dopisovali. Pošta za vojake je bila brezplačna. Iz Rusije pa je prihajala bolj redko.

Dopusta, ki jim je pripadal, navadno niso dobili, ker je bil naš kraj označen kot partizanski. Prvi, ki so ga dobili, so namreč ostali doma in se pridružili partizanom. Jože je dobil dopust le za Štajersko, tako da je videl svojo hčerko, ko je bila stara štiri mesece. Potem je moral spet na fronto in 10. oktobra 1944 je padel. V obvestilu je bilo napisano, da se je to zgodilo 40 kilometrov pred Varšavo. Partizani so za njegovo smrt zvedeli prej kot mi, ker so nekje ustavili vlak in pobrali pošto. Obvestilo o smrti nam je prinesel neki otrok, ga vrgel pred vrata in zbežal. To je bil za našo družino resnično hud udarec, vendar smo morali svojo bolečino prenašati tiho. Kaj je pomenilo za mojega očeta, da je moral umreti njegov izobraženi najstarejši sin v osovraženi nemški uniformi nekje na tujem med tujci. Kako bridko je to leglo na njegova ramena.

Razpotnikova domačija v Kresniškem Vrhu

Slika 28. Razpotnikova domačija v Kresniškem Vrhu

Zima 1943/44 je bila najhujša. Rusi so strahovito napadali, Nemci so se morali umikati. Janez je zbolel, močno se je prehladil, tako da so ga poslali v lazaret nekam v Besarabijo. Po okrevanju je dobil dopust in se 18. avgusta 1944 vrnil domov. Prišel je zvečer, skrivaj, da ga nihče od domačinov ni videl. Odločil se je, da ne bo šel več na fronto. Tudi k partizanom ni maral. Ti so se kazali vedno slabši, zlasti domači terenci, ki so si privoščili marsikaj. Ker so bili trije naši fantje v nemški vojski, so nam vzeli telico, jo pri sosedu zaklali in se zabavali. Očetu so zanjo dali potrdilo, češ da jo bodo plačali po vojni. Za Martinovo so si privoščili našega prašiča, ki smo ga redili za zakol. Ko so ga ustrelili, so prinesli v hišo glavo in dejali: »To vam pa šenkamo.«

Ker je Janezu uspelo priti skrivaj do doma, smo se odločili, da ga bomo skrivali. Čez dan je bil v stranski sobici, zvečer pa smo zagrnili vsa okna (tedaj je bila obvezna zatemnitev), da je lahko prišel v »hišo«. Če bi se bilo treba hitro umakniti, je bila pod oknom v kamri narejena luknja v drveh, v katero bi lahko skočil kar skozi okno. Zmeraj smo bili v skrbeh, da bi ga kdo videl. Bali smo se domačinov, bali Nemcev, ker je postal dezerter, bali partizanov in tudi domobrancev, ki so se že kdaj pa kdaj pojavljali tudi v našem kraju. Kakšne so bile te skrbi, ve le tisti, ki je kaj podobnega doživljal.

Najhuje je bilo že pozno jeseni 1944, ko so z Nemci prišli tudi kozaki. Zanje smo slišali, kakšna grozodejstva počenjajo. Tistega dne sta oče in Lojze peljala žito v mlin. Doma sva bili sami z mamo in skriti brat Janez. Mimo je pritekel neki domači terenec in ves preplašen povedal, kaj se je zgodilo v Goliščah in v Zgornjem Kresniškem Vrhu. V Goliščah so pri Končarju zažgali hlev, v njem pa mater in pet otrok. Pri Karmelju v Kresniškem Vrhu so živele same tri starejše ženske. Partizani so pri njih imeli gospodarski štab. Sami so se umaknili, ženske pa so ostale in tudi polno sledi za partizani. Dve od teh in še eno sosedovo so polili z nafto in zažgali. Ena se je rešila. To je povedal v eni sapi in hitel naprej. Tisti dan so požgali še več hiš. Z mamo sva bili v velikih skrbeh, kam z Janezom. V skrivališču ni bilo varno, posebno če so imeli pse s seboj. V hiši ni bilo varno, ker so navadno vse premetali. Da se je lahko zmuznil za hišo in potem naprej v gozd, sva obe stražili.

Okoli enajstih dopoldne so Nemci res prišli. Bilo jih je okoli dvajset. Razšli so se vsepovsod. Kozaki so stikali za vodko. »Vodka, vodka!« so zahtevali. Strah naju je bilo. Na srečo je eden od Nemcev znal nekaj slovensko. Spraševal je, kje so moški. Povedali sva, da so trije na fronti in da je eden od njih že padel. Tisti, ki je znal slovensko, je svetoval, naj le dava nekaj žganja, kajti če ga sami najdejo, bo še huje. Počasi so se zbirali, popili nekaj žganja in drug drugega priganjali, da gredo naprej. Dobro je bilo, da niso imeli psov, posebno sem se bala za brata. Še dolgo potem je tičal v gozdu. Ko sva menili, da so že dovolj daleč, sem šla ponj. Težko je opisati strah, ki smo ga preživljali. Brat je dejal, da ga ta strah huje prizadeva, kot če bi bil na fronti.

Vsi smo vedeli, da vojne ne bo takoj konec. Kaj storiti? Partizani so pogosto izzivali: napadli so postojanko v Kresnicah, porušili most pri Poganiku. Takrat so domobranci že imeli postojanko v Litiji. Pridružilo se jim je tudi nekaj pobeglih partizanov. Včasih je šla patrulja tudi mimo naše hiše. Spraševali so, kje sta Janez in Tone, in nam prigovarjali, naj se jim pridružita, če prideta na dopust.

Ker so bile hajke vse pogostejše, Janez ni več vzdržal. Konec januarja 1945 se je javil domobrancem. Vendar ni bil dolgo pri njih, le dober mesec. Nekdo ga je zatožil Nemcem, da je dezerter. Prišli so ponj in ga odpeljali v Celovec v zapor. Tam je dočakal konec vojne, zmeraj v strahu, kdaj ga bodo obsodili na smrt.

Brat Tone je dobil na fronti tako hude ozebline na nogah, da so mu morali porezati prste. Dopust je dobil samo do Koroške, naprej ga niso pustili. Ker ni hotel več na fronto, je šel na Štajersko in se pridružil četnikom. Po zvezah je potem malo pred koncem vojne prišel na domobransko postojanko v Litijo. Ob koncu vojne je z drugimi šel prek Ljubelja na Koroško. Nekje pri Tržiču sta se srečala z bratom Janezom, ki jo je peš mahal iz Celovca. Domobranci so mu pripovedovali, kako je doma, da ni varno nadaljevati poti in naj raje gre z njimi na Koroško. In je šel s Tonetom. Tako je preživel Vetrinj, angleško izdajo, ko so jih predali partizanom. Prišli so v Celje in od tam peš v Teharje. To je bil križev pot, ki je bil že večkrat opisan. Ves čas sta bila z bratom skupaj v skupini B. Toneta so odpeljali v začetku junija, ko so tiste iz skupine A že pobili. Janez mu je dal še skorjo kruha, ker so rekli, da gredo v drug kraj. Toneta so umorili menda nekje pri Hrastniku, Janez pa je bil avgusta po amnestiji izpuščen. Domov je prišel zdelan kot mrlič. Tehtal je nekaj čez 40 kilogramov. Nekaj časa je počival. Stregli smo mu, kar smo mogli, da si je nekoliko opomogel. Potem pa se je začelo. Delali so z njim kakor s tlačanom. Eni so mu ukazali: pridi kosit, drugi: pridi obirat jabolka, seveda vse brez plačila in hrane. Moral jim je biti celo hvaležen, da so ga pustili živega. Da bi se rešil tlake, je iskal redno delo. Končno ga je dobil v tovarni apna, kjer je že prej delal. Tako se je končalo njegovo tlačanstvo, zapostavljanje pa še dolgo ne.

Kdo je bil določen za usmrtitev, so odločali domači aktivisti. Takoj ko so zvedeli, da so Angleži naše ljudi predali partizanom, so začeli zbirati podpise, koga naj odstranijo in koga pomilostijo. Za nas sta bila za to nalogo določena dva. Pri tem delu sta se slučajno srečala in primerjala izbrana imena.Tako je dejal eden od njiju: »Tega lahko izpustiš, ga imam že jaz na spisku.« S tem spiskom sta odšla v Teharje dva: eden iz Kresnic in eden iz Kresniškega Vrha.Ti so določili, da je Tone izdajalec in ga je treba umoriti, Janez naj pa le ostane živ.

Nikoli niso povedali, da so jih pomorili. Lagali so, da so nekje na prisilnem delu. Neka soseda je prišla k nam povedat, da je v Celju videla Toneta, da jo je celo poklical. Potem smo dobili še pisno sporočilo, naj ga pridemo obiskat. Čakal da bo ob enajsti uri na klopi v bližini tovarne Emo v Celju. Tja se je odpravila sestra Francka, čakala je dve uri, pa ni bilo nikogar. Od takrat nismo več nasedali. Še po očetovi smrti 1950 je pogrešanega brata kot dediča pri zapuščinski razpravi zastopal vaški aktivist.

Tudi drugače smo bili izpostavljeni. Nismo dobili kart za obleko, za sladkor in drugo, čeprav smo bili do njih upravičeni. Tudi pri obvezni oddaji smo bili bolj obremenjeni kot drugi. Prestajati smo morali vsa mogoča šikaniranja. Prišlo je celo tako daleč, da so nas mislili spraviti z domačije. Tone Rajšek, funkcionar iz Kresnic, je popisal vse premičnine, tudi klepalni stol. Dejal je, da smemo delati, le prodati ne smemo nič, ker je vse popisano. Tako smo bili vsi obupani in brez prave volje. Obiskal nas je Feliks, mož sestre Micke, ki je bil partizan, celo politkomisar.Ta je dal očetu nekaj poguma in samozavesti. Dejal je, da starši ne odgovarjajo za dejanja polnoletnih otrok. To je oče tudi povedal sosedu. Čez nekaj časa se je spet oglasil popisovalec in dejal, da tisto popisovanje več ne velja. Najhujši je bil bližnji sosed. Ko so v gozdu grabili listje, so prepevali partizanske pesmi, največkrat tisto, da je treba uničiti gnezda belih podgan in črnih psov. Ko je bila v nevarnosti naša domačija, je gospodar vpil nad nami od daleč ali kadar je šel mimo hiše: »Jaz sem rdeč, ti pa bel, čez štirinajst dni bo pečat na tvojih vratih!« Večkrat je bil tudi pijan. Nekoč se je spravil nad mamo, ko so nesli hrano prašičem. Vrgel jih je po tleh, brcal in zmerjal. Bili so zelo prizadeti. Nekaj časa so morali ležati. Od takrat niso bili več pri pravih močeh. Mislim, da mu je bilo pozneje za vse te hudobije le malo žal, saj je ob mamini smrti 1954 sam šel s konjem po krsto in prinesel dvanajst sveč. Dejal mi je :«Ana, te moraš najprej prižgati!« In ko sem mu nekoč oponesla, kako je delal z nami, mi je odgovoril: »Ana, moraš razumeti, da sem med vojno izgubil tri sinove.« Dejala sem mu, da mu mi nismo nobenega vzeli. Njegovi trije sinovi so šli na začetku v nemško vojsko kot naši in eden je padel na fronti, dva pa sta šla k partizanom, ko sta bila na dopustu, in tam padla. Kako naj bi jih mi izdali, saj so bili Nemci naši smrtni sovražniki. Pozneje v petdesetih letih se je nekoliko umirilo, vendar so še zmeraj pazili na nas. Treba je bilo paziti na besede, saj so še vedno tožarili in obrekovali.

Tudi moja zgodba se ni odvijala brez težav. Ko se je začela vojna, sem bila v tretji gimnaziji pri uršulinkah v Ljubljani. Razred so nam zaključili predčasno, ker so Ljubljano zasedli Italijani, moj kraj pa so okupirali Nemci. Vsa štiri leta vojne sem bila doma in pomagala pri delu na kmetiji. Bila sem pri košnji, žetvi, mlačvi (s cepcem seveda), tudi z volmi sem znala ravnati, posebno še potem, ko so bili bratje vpoklicani v vojsko. Nemci me v šolo niso silili, ker sem bila stara že petnajst let. Razmišljala pa sem, kaj bo potem, ko bo vojne konec. In ko je bilo vojne konec, sem bila že pri dvajsetih letih. Moje bivše sošolke so bile že v sedmi gimnaziji. Kako naj začnem?

Slišala sem, da je možno zamujeno šolanje nadomestiti s posebnimi tečaji, ki so se začeli v Ljubljani. En mesec intenzivnega tečaja za en razred. Morala bi poizvedeti. Vlaki so takrat vozili zelo poredko, zraven si moral dobiti od krajevnega ljudskega odbora še potrdilo za vlak. Vedela sem, da ga v Kresnicah ne bi dobila. Zato sem šla v Litijo na milico, kjer so tudi izdajali taka potrdila. Tam je bil komandir Franc Vidic, ki se je kasneje priženil v Kresnice. Ko sem mu povedala, kaj bi rada, je rekel: »Prav, punca, kar uči se, učene ljudi bomo potrebovali!« Dal mi je dovoljenje za štirinajst dni.

Že drugi dan sem se odpeljala v Ljubljano. Najprej sem se oglasila pri uršulinkah. Sprejela me je nekdanja razredničarka s. Ancila. Prosila sem jo za nasvet. Svetovala mi je, naj četrti gimnazijski razred naredim privatno pri njih, to pravico da še imajo. Potem naj se vpišem v tečaj, da bom zamujeno vsaj malo nadomestila. Preskrbela mi je knjige, zvezke in druge stvari za četrti razred. Veliko mi je pomagala tudi pri učenju. Domači niso verjeli, da bom zmogla. Učila sem se ves junij in julij. Privatni izpit je bil določen za 31. avgust 1945. Prav takrat pa bi se morala vpisati v tečajno gimnazijo, če bi izpit seveda naredila. Za vpis pa bi potrebovala karakteristiko, kako sem se obnašala med vojno. To bi dobila na krajevnem ljudskem odboru. Vedela sem, da bodo težave, vendar sem šla poizkusit.Še preden sem povedala, po kaj sem prišla, me je funkcionar Nace Kukovica vprašal: »Kako se pa ti voziš v Ljubljano?« »Z vlakom,« sem mu odgovorila. »To že vem, samo kje si dobila dovoljenje?« »V Litiji, na milici so mi ga dali,« je bil moj odgovor. »Pokaži!« je zahteval. Jaz pa sem bila tako neumna, najbrž v strahu, da sem mu ga dala. Vzel ga je v roke, ga pretrgal, ne da bi ga pogledal, in vrgel pod mizo. To mi je vzelo sapo. Obrnila sem se in odšla, ne da bi povedala, po kaj sem prišla.

Drugi dan ob devetih zjutraj sem imela pri uršulinkah privatni izpit za četrto gimnazijo. Z vlakom ni bilo mogoče iti, ker nisem več imela dovoljenja, kolesa so nam partizani takoj pobrali, torej je ostala edina možnost: peš. Ob pol štirih zjutraj sem šla od doma, kajti pred mano je bilo 25 kilometrov. Ko je ura na frančiškanski cerkvi udarila osem, sem šla mimo Prešernovega spomenika.

Razredničarka s. Ancila me je že čakala. Nič ji nisem povedala, kako sem potovala. Kmalu se je zbrala komisija. Vem, da so blago delali z menoj, razred sem izdelala s prav dobrim uspehom. Preden sem dobila spričevalo, so me sestre povabile na kosilo. Tega sem bila zares potrebna. Svetovale so mi, naj se vpišem v tečaj za peto gimnazijo. To sem tudi storila. Potem pa peš domov. Kolena so se mi tresla še od zjutraj. Šla sem po Zaloški cesti, zavila ob železnici, šla mimo Polja in prišla v Zalog. Na železniški postaji je stal tovorni vlak, obrnjen proti Kresnicam. Železničarji so hodili ob vlaku, kar med njimi zagledam znanca. Vprašala sem ga, če bi se lahko peljala z njimi do Kresnic. Povedal je, da na tej postaji vlak ne bo ustavil. Ko pa je videl, kako komaj lezem, je rekel, da naj kar vstopim, pred Kresnicami bodo upočasnili vožnjo in bom lahko izskočila. Zelo mi je odleglo in še sedaj se tega dobrotnika s hvaležnostjo spominjam.

Jože Razpotnik – Padel 40 kilometrov pred Varšavo

Slika 29. Jože Razpotnik – Padel 40 kilometrov pred Varšavo

Domači so mi šolanje še vedno branili. Naj odneham, so mi govorili, saj ne bo nikoli drugače, jaz pa sem računala na peto gimnazijo. Dovoljenja za vlak ni bilo več treba, na krajevnem uradu so bili pa že drugi ljudje, ki so mi dali nevtralno karakteristiko. V tečajni gimnaziji sem se počutila neprijetno. Tečajniki so bili skoraj sami mladi partizani v uniformah. Bili so zelo samozavestni. Izpit bi morali uspešno opraviti že zato, ker so se borili. Profesorju za latinščino so dejali, da ga ne bodo poslušali. Latinščine ne potrebujejo, ker bodo vse znanstvene knjige v ruščini. Tečaj je trajal en mesec, potem smo imeli izpite. Peti razred sem končala 5. oktobra s prav dobrim uspehom in se vpisala v šesti razred, ker se je šola zaradi tečajev začela šele oktobra. V šoli mi je šlo dobro, vendar le do 13. januarja 1946.

Dobila sem obvestilo, da se moram na ta dan udeležiti važnega sestanka. Tako obvestilo je dobilo okoli petnajst dijakinj iz vseh razredov. Že prej se je šepetalo, da bodo nekaj dijakinj izključili. Na ta datum je bila nedelja in nekaj preplašenih dijakinj se nas je zbralo v razredu. Prišel je ravnatelj Leon Detela, nekaj profesorjev in nekaj zunanjih, ki so obtoževali. Moj tožnik je bil neki partizan. Pozneje sem videla njegovo sliko v časopisu. Vem, da je bil on, čeprav je minilo že dosti let. Pisal se je Meglič. Imel je pismo, ki so ga gotovo napisali naši sosedje. Ker se niso hoteli sami izpostaviti, so najeli tega tujca. Vse, kar je bilo napisano, je bila ena sama laž. Pisalo je, da smo belogardisti, da sta moja brata kriva za smrt sosedovega sina, da sem izdajala in nimam pravice do šolanja. V obrambo sem povedala, da sta bila ob smrti sosedovih sinov moja brata na ruski fronti, da nisem izdajala, pač pa partizanom celo kazala pot in jim nosila hrano, kar je bilo v naših razmerah res. Zahtevala sem, naj mi povedo, kdo je napisal pismo. Ravnatelj se je strinjal, tožnik pa ne. Na koncu so nam povedali, da ne smemo več hoditi v šolo, o sklepih pa bomo obveščeni. Res sem februarja dobila obvestilo, da je bil soglasno sprejet sklep nostrifikacijske komisije, da mi razveljavijo spričevalo za četrti in peti razred in vzamejo pravico »do rednega šolanja in polaganja kakršnega koli izpita za dobo 1946/47«. Morala sem vrniti obe spričevali do 9. februarja 1946 do 12. ure ravnateljstvu III. državne ženske gimnazije v Lj. »zaradi razveljavljanja oziroma uničenja«. Obe spričevali sem prepisala. Mislila sem, da ju bom morda kdaj pozneje še uveljavila. Poslala sem ju na šolo in čakala. V juniju sem dobila vrnjeno spričevalo za četrti razred s pripombo na hrbtni strani, da je razveljavljeno s tem in tem odlokom; spričevalo za peti razred so uničili. Moji upi so za zdaj padli v vodo in nadaljevala sem s kmečkim delom.

Spomladi 1947 sem zvedela, da lahko prosim za nadaljevanje šolanja. Napisala sem prošnjo in jo nesla na šolo. Sprejela me je prof. Volavškova, ki je bila v komisiji, ko so uničili spričevala. Prebrala je prošnjo, me grdo pogledala, jo zmečkala in vrgla na mizo: »Ta prošnja je zanič! Nič se niste pokesali in obljubili, da se boste poboljšali!« Ne vem, kako sem jo pogledala, najbrž prestrašeno, vendar sem imela toliko poguma, da sem ji odgovorila: »Kako naj se pokesam za stvari, ki jih nisem naredila!« Ne vem, ali jo je to ganilo ali kaj. vzela je zmečkano prošnjo, ugotovila, da so kolki še celi in dejala: »Vzemite to nazaj, kolki niso poškodovani, napišite še enkrat, da vam je žal za vse.« In spet je bilo vse po starem in še naprej sem delala na kmetiji.

Predsednik vaške mladine, moj sošolec, me je povabil, naj prideva z bratom, ki je bil štiri leta mlajši od mene, na mladinski sestanek. Morda bi naju sprejeli v mladinsko organizacijo. In sva šla. Ni se še dobro začelo, ko pride Bržončkova Mici in pravi: »Janez, kar začnite, toda Ana in Franci naj se pobereta. Tadva ne spadata zraven.« Nobeden se ni oglasil v najino obrambo. Molče sva vstala in šla. Med potjo sva se v bližnjem gozdu ustavila, sedla na mah, se jezila in obljubila, da ne bova več poskušala. Brat res ni več hotel blizu, jaz pa sem na povabilo še enkrat šla. To pot je bil na sestanku Janez Vehovec. Mislim, da je bil takrat predsednik krajevnega odbora. Kar takoj je začel: »Tovarišica, ti bi se pa morala s čim izkazati, da si za našo stvarnost. Na primer, šla bi kdaj na udarniško ali pa v delovno brigado.« Odgovorila sem mu, da se ne bojim delati, toda doma sta ata in mama že oba stara nad 60 let, pa se mi zdi greh, da bi onadva sama garala. Takoj me je zavrnil: »Greha danes ni, kvečjemu spoštovanje do staršev.« Ker pa sem bila še kar pismena in pripravna za delo, so me večkrat porabili za kako popisovanje, prirejanje proslav ali pa v komisiji pri volitvah. Najbolj zanimive so bile tiste volitve s kroglicami. Bili sta dve skrinjici: prava in črna. Predsednik je ves čas slonel ob črni in poslušal. Ko sva bila sama, sem volila tudi jaz. Opazila sem, da skrinjica stoji narobe: roka je šla navzgor, namesto navzdol. Seveda je vsakokrat počilo, ker je kroglica padla na trda tla, ne pa na blazinico. Opozorila sem predsednika, pa me je zavrnil: »Punca, kar pusti, je že tako prav.« Ko smo po končanih volitvah začeli šteti, je dejal: »V črni skrinjici je trinajst kroglic.« Zelo je bil začuden, da ne rečem preplašen, ko smo jih našteli petnajst. Ni si mogel odpustiti, da sta mu dve ušli.

Domobranec Tone Razpotnik – Žrtev povojnega genocida – Nazadnje v                                     Teharjah

Slika 30. Domobranec Tone Razpotnik – Žrtev povojnega genocida – Nazadnje v Teharjah

Dobili smo novega predsednika Osvobodilne fronte. To je bil Jože Makovec. Ni bil domačin, priženil se je v vas. Z njim se je bilo mogoče pogovarjati. Nekoč sem mu zaupala, da bi rada šla v šolo, pa ne morem, ker mi sosedi kar naprej mečejo polena pod noge. Obljubil je, da bo pomagal. S tajnikom Lojzom Kosom sta napisala vlogo in jo poslala na šolo. Sosedi so to morali izvedeti in že je romalo pismo z drugačno vsebino na šolo. Ko je Makovec to izvedel, je poslal tajnika osebno na šolo, da bi jih prepričal, da sosedje nagajajo iz sovraštva in nevoščljivosti. Končno sem v juniju 1947 le dobila dovoljenje, da smem nadaljavati šolanje. Priznali so mi četrti razred gimnazije, petega pa ne. Takrat sem bila stara že 22 let. Šla sem spet k svoji nekdanji razredničarki s. Ancili, ki je še vedno imela zveze z dijakinjami, čeprav ni smela več učiti. Priporočila mi je dijakinjo iz pete gimnazije, da bi mi posodila knjige in zvezke. Res mi je veliko pomagala. Začela sem se učiti in se obrnila za privatni izpit na 8. državno gimnazijo, kjer je bila ravnateljica Dora Vodnik. Bala sem se, kako me bo sprejela s tako karakteristiko. Zelo je bila prijazna in niti z besedico me ni vprašala, kako je z menoj. Vse počitnice sem se učila in konec avgusta sem ponovno opravila vse izpite za peti razred. Jeseni sem se tako že drugič vpisala v šesti razred. Nato je šlo vse gladko in po maturi sem se odločila za študij slavistike, čeprav nisem bila več mlada.Tako sem stopila na pot nesrečnega brata Jožeta. Čisto brez pritiskov ni bilo. Dvakrat sem bolj ali manj morala v brigado, enkrat po maturi na cesto bratstva in enotnosti blizu Nove Gradiške in drugič po prvem letniku v Zenico, prvič zato, da nisem imela težav pri vpisu na univerzo, drugič pa zaradi nadaljevanja študija. Pri študiju me niso več ovirali, slišala pa sem marsikdaj, da taki, verni, ne bi smeli študirati, še manj pa poučevati, pa sem vendarle vzdržala in vse to preslišala. Takih zgodb bi bilo še nekaj, a ne sodijo v ta okvir. Zdaj je vse to za menoj in se sama sebi čudim, da sem imela toliko trdne volje in vztrajnosti, saj sem po naravi plahe in pohlevne sorte.

Naš kraj se je zelo spremenil, forsirana industrializacija je doprinesla svoje. Moja rojstna hiša je skoraj prazna. Nič več ne brni od ljudi, življenja in dela. Moja generacija je še vzdržala na zemlji in sejala po teh brežinah, za nove rodove pa delo na zemlji nima več vrednosti, kakor da ne znajo biti več gospodarji in gospodinje, kakor da niso več zmožni vztrajnosti in discipline, pa tudi ustvarjalnosti in duhovne zbranosti, ki so za tako življenje potrebne. Morda se je to zgodilo tudi zato, ker je bilo toliko ljudi, ki bi bili sposobni prenesti izročilo, pobitih, utišanih in zasramovanih. Prav zaradi njih in mojih bratov se mi je zdelo potrebno, da povem našo zgodbo.

6. Priklicano v spomin

6.1. Spomini na begunstvo

Avtor: Kajetan Gantar

6.1.1. Odločitev za vrnitev

Še preden so nas preselili v Spittal, je začela v taborišče v Peggezu ob določenih dnevih v tednu prihajati jugoslovanska repatriacijska komisija, ki jo je vodil polkovnik Pirkovič.

Mislim, da je ata tega Pirkoviča poznal. Po rodu je bil namreč iz Šentjerneja na Dolenjskem, moj ata pa je bil že nekaj mesecev po začetku svoje službe prestavljen v Novo mesto, kjer je poučeval v letih 1927-30. Novomeško gimnazijo so takrat obiskovali tudi neki fantje Pirkoviči iz Šentjerneja.

Nekega večera mi je ata rekel: »Jutri spet pride v naše taborišče polkovnik Pirkovič. Šel bom k njemu in se z njim pogovoril. Najbrž je to eden tistih Pirkovičev, ki sem jih učil na novomeški gimnaziji. Upam, da me ne bo razočaral in prevaral svojega bivšega profesorja. Naj mi nalije čistega vina! Naj mi po pravici pove, kaj me čaka, če se vrnem domov!«

Naslednje jutro se je ata odpravil na dolg pogovor k polkovniku Pirkoviču. Ko se je vrnil, je bil najprej zelo molčeč in redkobeseden. Nazadnje je spregovoril: »Sin, mislim, da se bom kmalu vrnil domov. Pirkoviču sem vse povedal: kako so me v začetku vojne gestapovci zaprli, kako so nam Nemci vse pobrali in našo družino iz Celja selili v Srbijo. Po pravici pa sem mu tudi povedal, kako sem potem, ko smo se iz Srbije preselili v Ljubljano, nasprotoval Osvobodilni fronti. Ne z orožjem, ampak z besedo, v debatah in pogovorih s svojimi znanci. Obljubil mi je, da se bo osebno pozanimal zame in mi po pravici povedal, kaj me čaka, če se vrnem domov. Ti pa naredi, kakor veš in znaš. Če hočeš, se lahko vrneš z mano, silil te ne bom. Če pa se ti upira živeti pod rdečo diktaturo, lahko ostaneš tukaj brez mene in greš sam naprej po svetu. Dovolj si star, dovolj si pameten, zdaj se moraš sam odločiti.«

Po naključju je ravno tistega dne zvečer prišel k nama na obisk že večkrat omenjeni študent kemije z graške univerze. Ata mu je pripovedoval o pogovoru s polkovnikom Pirkovičem. Naš obiskovalec je ata svaril, naj temu polkovniku nikar preveč ne zaupa, češ da zanesljivo ve, da je Pirkovič oznovec, ki mu je repatriacijska komisija samo krinka, pod katero razpreda svoje oznovske mreže po vsej angleški okupacijski coni, tja do graške univerze; za poznejšo usodo nesrečnih repatriirancev pa mu je malo mar – mnogi so po vrnitvi domov ostali praznih rok in lačnih ust, brez dela in brez službe, nekaj se jih je znašlo tudi v zaporu.

Ata je Pirkoviča zagovarjal, češ da je nanj naredil dober vtis. »Poleg tega vem, da izhaja iz dobre družine. Najbrž se ga je kljub vsemu prijelo nekaj stare družinske vzgoje. Prepričan sem, da svojega bivšega profesorja ne bo prevaral.«

Čeprav sta se z omenjenim študentom tisti večer hudo sporekla, vendar je ata pod vtisom njegovega svarila misel na takojšnjo vrnitev zaenkrat odložil. Preveč ga je bilo strah negotove usode. Toda v tej negotovosti je samo še bolj trpel.

Čez kak mesec se je ata spet zglasil pri polkovniku Pirkoviču, ki mu je tokrat zatrdil, da se je zanj posebej pozanimal. Lahko se brez skrbi vrne domov, niti las se mu ne bo skrivil. Dobil bo službo na gimnaziji, kot si želi, lahko bo spet poučeval, saj dobrih profesorjev v domovini zdaj povsod primanjkuje. Omenil mu je tudi, da je pred kratkim slučajno srečal dr. Aleša Beblerja, ki ga lepo pozdravlja (moj ata je dr. Beblerja osebno poznal še iz idrijskih dijaških let).

Kljub tem zagotovilom se ata kar ni mogel odločiti. V njem je podzavestno vrtalo:Kaj pa, če le ne bo vse čisto tako … ? Nekoč mi je potožil: »Vem, kaj se pravi biti zaprt, okusil sem gestapovski zapor; pravijo pa, da so oznovski zapori še stokrat hujši. Če me pri mojem slabem zdravju in v tem hudem mrazu samo za en teden vtaknejo v samico, me bo pobralo!«

Medtem je moja sorodnica Silva, kot sem omenil, že zdavnaj odšla v Italijo. In sicer se je najprej ustalila v Rimu, od tam pa navezala stike s teto Ančko v ZDA. Teta Ančka je bila sestra že omenjene tete Cilke; pred prvo svetovno vojno se je izselila v ZDA, v Cleveland. Silva mi je sporočila, kako je teta Ančka pripravljena, da me vzame k sebi in mi omogoči nadaljnje šolanje v Ameriki. Če se bom tako odločil, mi bo plačala pot in priskrbela garantno pismo in druge dokumente za Ameriko.

Toda ob pogledu na atovo razdvojenost in ob misli na našo družinsko tragedijo se nisem in nisem mogel odločiti za Ameriko. Beseda, ki mi jo je ata nekoč ponoči nehote rekel: Ti si kriv naše družinske tragedije! – ta beseda se me je dotaknila globlje, kot bi si mislil. Ta beseda mi ni dala miru, kot sveder je noč in dan vrtala vame: Če sem res jaz kriv naše družinske tragedije, bom svojo krivdo opral, pa naj bo cena še tako visoka. Znašel sem se pred najtežjo odločitvijo v svojem življenju. Če sem res kriv, da se je naša družina razbila, moram narediti vse, da spet pridemo skupaj!

Nič kolikokrat so mi v baraki, na mojem pogradu, v dolgih nočeh brez spanja, misli uhajale k mami, k mojim bratom in sestram. Podoživljal sem njihovo bedo in ponižanja, vse, kar mi je pripovedovala Silva in kar sem zvedel iz drugih virov. Vedel sem, da je moja mama preveč ponosna, da bi kogar koli prosila miloščine. Če ji je kdo sam od sebe ponudil pomoč,jo je seveda hvaležno sprejela, toda prosila ni nikoli nikogar. Nekoč so ji funkcionarji na terenu svetovali, naj napiše prošnjo na ljudsko oblast za socialno pomoč, kot jo prejemajo tudi nekateri sosedje v naši hiši. »Do takšne pomoči ste veliko bolj upravičeni kot kdor koli od vaših sosedov. Saj ste bili bolj kot kdo drug v vaši hiši edini zares prizadeti od Nemcev,« so ji govorili. Mama se je ob tem grenko nasmehnila: »Še v Zvezo borcev bi me sprejeli.« Nazadnje so pripomnili, naj v prošnji vsekakor napiše, »kako je mož odšel, tako da se je na vsem lepem znašla sama s šestimi nedoraslimi in nepreskrbljenimi otroki. Saj ni treba, da se od njega sodno ločite,« so ji govorili. »Samo napišite, da je vaš mož odšel,ne da bi vam to prej povedal.«Pa je mama njihov nasvet zavrnila in rekla: »Lagala pa ne bom: sama sem mu prigovarjala, naj se umakne na varno!« Drugič so ji spet predlagali, da lahko kot odškodnino za vse, kar so nam Nemci med vojno pobrali v Celju, dobi drugo, še lepše pohištvo, in dve umetniški sliki; seveda bi bilo iz premoženja, ki je bilo zaplenjeno »volksdeutscherjem« in »narodnim izdajalcem«. Pa jim je mama odgovorila: »Kot pekel bi mi vse življenje ležalo na duši, če bi se tega samo dotaknila!«

Nič kolikokrat so mi misli uhajale k moji najstarejši sestri, poldrugo leto mlajši od mene, kako je mami v pomoč pri gospodinjstvu in vzgoji mlajših otrok. Že prej je večkrat kuhala in prala in likala in skrbela za vse, če je bila mama kdaj bolna ali odsotna; zdaj se je njeno delo potrojilo. Kar naprej so mi misli uhajale k bratom in sestram, v duhu sem jih videl, kako hodijo nabirat borovnice na Golovec, kako jih druga sestra, desetletna, kot branjevka hodi prodajat na trg. Videl sem štiri leta mlajšega brata, kako dan na dan vlači butare dračja in drv z Golovca za kurjavo in ogrevanje, da jih pozimi ne bi zeblo. Spet in spet so mi misli uhajale domov … videl sem brate in sestre, kako hodijo z motiko po njivi, s katere so kmetje konec avgusta izkopali in pobrali krompir, da bi nabrali še nekaj košar zadnjih ostankov – krompirčkov, drobnih kot šiška.

Ob takih podobah se mi je misel na selitev v Ameriko uprla in zagabila, zazdela se mi je neresna in skrajno sebična, kot beg pred osebno odgovornostjo. Obenem mi je v ušesih spet in spet odzvanjala atova beseda: »Ti si kriv naše družinske tragedije.Če ne bi ti takrat pritekel domov in nas zmešal z novico o tistem begunskem vlaku, bi konec vojne počakal doma in danes bi živeli vsi skupaj kot normalna družina.«

Obenem me je preganjala tudi misel, da bi v Ameriki nehal obstajati kot Slovenec: izgubil bi svoj nacionalni in s tem tudi svoj osebni pečat, prej ali slej bi utonil v angloameriškem jezikovnem morju. Tudi teta Ančka se je izneverila slovenski besedi: v njeni družini govorijo vsi samo še angleško. Kaj naj bi počel v tujem okolju, kjer ne bi več govoril slovensko, kjer ne bi več slišal domače besede? Ob misli, da bi se moral s svojimi najbližjimi, če bi si kdaj v življenju spletel družinsko gnezdo, o najbolj zaupnih, o najbolj osebnih stvareh pogovarjati po angleško, sem se sam pred sabo počutil kot izdajalec. Angleščina! V mojih očeh to ni bil jezik Shakespeareja in Dickensa, ampak jezik vojakov, ki so s svojim judeževskim poljubom prodali in poslali v smrt tisoče naših ljudi.

In tako je v meni po dolgih premislekih in notranjih pretresih nazadnje dozorela odločitev, da bom sam naredil tisti korak, ki ga je ata kar naprej odlašal in se ga tako bal. Nekega novembrskega dne sem mu povedal svojo odločitev: predlagal sem mu, da se najprej jaz sam vrnem v Jugoslavijo in zanesljivo poizvem, kako in kaj bo z njim.

Atu je ob mojem predlogu prvi hip zaprlo sapo, saj sem bil poprej vedno jaz tisti, ki sem ga odvračal od misli na vrnitev v domovino oziroma v »Titovino«, kot smo jo taboriščniki navadno imenovali. Potem pa mu je ob moji besedi vidno odleglo.

Vendar mu je bilo ob misli, da bo ostal v taborišču – čeprav samo za nekaj tednov – čisto sam, neznansko hudo. In je zdaj on začel mene pregovarjati, naj svojo vrnitev vsaj še za kak teden odložim. Res sem svoj odhod najprej za štirinajst dni in nato še enkrat za štirinajst dni odložil. Toda to odlašanje je bilo strašno mučno: počutil sem se tako, kot sem nekoč bral, da se počutijo vojaki, ki jim zadnji hip prestavijo napad: čeprav je strašno, si želijo, da bi bilo to vendar že mimo. In tako sem nazadnje rekel, da te negotovosti, tega odlašanja več ne prenesem: skrajni čas je, da grem na pot. Pozneje me je sicer pekla vest, ker sem to naredil teden dni pred božičem in sem ata za božične praznike pustil samega v taborišču, kjer ni imel nobene sorodne duše.

Atu sem obljubil, da bom vse natanko poizvedel in naredil, kar pričakuje od mene. »Če pa bo kaj narobe, če mi ne bodo dali dihati, se bom vrnil na Koroško. Ilegalno se bom vrnil, ponoči, po skritih gozdnih stezah, po gorskih grapah in prelazih, tako kot se je pred letom dni čez mejo pretolkla Silva. Saj se tudi v taborišču vsak teden pojavi kdo, ki se skrivaj prebije čez mejo. Če sem se znašel po tirolskih gorah, bom znal preplezati tudi naše Karavanke.«

Pa me je ata ostro zavrnil: »Fant, nobenih neumnosti! Če ti gre kaj takega po glavi, ostani tukaj in ne hodi domov!«

No, nazadnje sem se vdal tudi v to. Z atom sva se dogovorila, da se po vrnitvi v domovino takoj povežem s svojim bratrancem Ivanom, ki naj se po svojih zvezah in poznanstvih pozanima za atovo usodo.

<- Opomba!Ivan je bil atov nečak iz Idrije.TUKAJ:1 Kot dijak je vseh osem let stanoval pri nas v Celju in obiskoval celjsko gimnazijo. Malo pred vojno, leta 1939, je maturiral in se vpisal na montanistiko na ljubljanski univerzi. Kot vsi Idrijčani (oziroma kot vsi Primorci) je bil Ivan takrat italijanski državljan, zato je bil med okupacijo (leta 1942) mobiliziran v italijansko vojsko. Po kapitulaciji Italije je odšel v partizane, kjer je dosegel čin kapetana. Deloval je pri partizanski tehniki nekje v okolici Idrije. Po vojni so ga vabili, naj ostane v armiji, kjer bo lahko s svojim tehničnim znanjem hitro napredoval. Pa je takšne ponudbe odklanjal, želel si je samo čimprej dokončati študij rudarstva, nakar se je kot inženir zaposlil v idrijskem rudniku. Kljub različnim pritiskom je do konca ostal zvest svojemu krščanskemu prepričanju. Vendar pa je imel iz vojnih časov, ko je deloval pri partizanski tehniki, dobra poznanstva z nekaterimi visokimi funkcionarji.

Z atom sva se dogovorila, da mu po vrnitvi napišem pismo in v njej zapišem neko preprosto, na videz povsem nedolžno besedo, če bo vrnitev zanj primerna; če pa te besede v mojem pismu ne bo, naj se rajši ne vrača.

Odločitev o vrnitvi sem sprejel s težkim srcem in z grenkobo v duši. Najbolj mi je bilo hudo zaradi sošolcev v razredu, saj sem vedel, da takšnih ne bom več našel. Povezala nas je skupna usoda – trpljenje, tujina, lakota, pomanjkanje, domotožje; vsi smo bili enih misli, vsi smo gojili vero v iste visoke ideale, ki jih je tuja sila surovo poteptala. Bili smo več kot sošolci, bili smo si kot bratje in sestre, kot udje ene in iste družine.

V razredu sem pred sošolci svojo odločitev nekaj časa skrival, nazadnje sem z veliko muko izdavil iz sebe: Jaz se bom pa vrnil domov … v Jugoslavijo … Drugega dne mi je ena od sošolk, Boža Sevšek, zaupala, da se tudi ona ukvarja s podobno mislijo. Prosila me je, naj ob vrnitvi obiščem njeno mamo, dala mi je njen naslov, stanovala je v veliki hiši, v »Meksiki«, blizu sedanje Poliklinike, na današnji Njegoševi. Prosila me je, naj mami sporočim njene pozdrave in naj ji povem kaj o svojih izkušnjah ob vrnitvi, ali mi bodo delali kake sitnosti, ali me bodo sprejeli v šolo in pod kakšnimi pogoji, in podobno. In tako sem pozneje tudi storil.

Tudi drugi znanci so mi izročali sporočila za svoje domače. Dr. Rajko Ložar me je prosil, naj obiščem njegove sestre na Cesti sv. Petra (danes Trubarjeva). Hotel mi je zanje izročiti tudi neka pisma, pa je moj ata odločno odsvetoval:»Naj fant ne nosi s sabo nobene pošte, nobenih zapiskov, samo ustna sporočila!«

6.1.2. Moja vrnitev v domovino

Bilo je hladno megleno jutro. Če se prav spominjam, bil je petek, 20. decembra 1946, ko sem se navsezgodaj z nekaterimi drugimi povratniki povzpel na tovornjak. Hlad in vlaga sta se zajedala do kosti. Čeprav so nas angleški vojaki na tovornjaku obložili z debelimi odejami, sem drgetal in šklepetal od mraza.

Čisto v zadnjem hipu so pritekli za tovornjakom trije sošolci – Ambrožič, Jeglič in Meršol, da bi se poslovili od mene; niti roke jim nisem več utegnil stisniti, lahko sem jim samo še žalostno mahal v slovo.

Tudi ata se je z mano povzpel na tovornjak in se peljal do Celovca, kot mi je bil obljubil, ter me spremil do železniške postaje. Poprej je uredil vse formalnosti v zvezi z mojo vrnitvijo, tako da meni ni bilo treba niti prestopiti praga repatriacijske komisije. Ker je imel ata veliko knjig, ki jih je nakupoval v antikvariatih, mi je predlagal, naj odnesem s sabo tudi nekaj knjig, zlasti tistih najtežjih, da sam ne bo preveč otovorjen, kadar se bo odločil za vrnitev.

Povedati pa moram, da je imel ata poleg knjig, ki jih je nakupoval v tirolskih antikvariatih, tudi veliko emigrantske literature, skoraj komplet vsega, kar se je tiskalo in objavljalo v Peggezu. Polkovnika Pirkoviča je vprašal, kaj naj s tem naredi; ta mu je svetoval, naj vse to posebej zapakira in ob vrnitvi takoj izroči mejnim organom, ki bodo to literaturo poslali v Narodno in univerzitetno knjižnico, saj mora imeti NUK evidenco tudi nad takšnimi slovenskimi tiski. Vendar mi ata ob moji vrnitvi ni izročil nič od emigrantske literature, da ob prehodu meje ne bi imel kakih sitnosti in težav zaradi vnašanja »sovražne« literature.

Najdragocenejša med knjigami, ki mi jih je ata takrat zaupal, je bil Miklošičev starocerkvenoslovansko-grško-latinski slovar (Lexicon Palaeoslovenico-Graeco-Latinum), ki je izšel na Dunaju v letih 1862-1865. Zajetna knjiga v lepi črni vezavi, z zlatimi črkami na hrbtu je obsegala skoraj 1200 strani.

Kot rečeno, bil je hud mraz,tudi na vlaku sem drgetal od mraza, morda tudi od vznemirjenosti in nervoze. Ko je vlak pripeljal skozi karavanški predor in se ustavil na postaji na Jesenicah, so nas naložili na tovornjak in prepeljali v repatriacijsko taborišče; tam so vsakega posebej odpeljali v neko sobo in mu pregledali prtljago.

Mojo prtljago je natančno pregledoval neki miličnik, po narečju sodeč je moral biti kje s Štajerskega; zdel se mi je zelo mlad,komaj kako leto starejši od mene. Vprašal me je, če prenašam kako pismo in če imam kaj sovražne literature, kar sem seveda zanikal.

»Ampak knjige pa imaš? Daj, pokaži, da jih vidim!«

In je vzel v roke največjo in najlepšo med knjigami.

»Kaj pa je to?« je vprašal.

»Starocerkvenoslovansko-grško-latinski slovar« sem s poudarkom in razločno naglašal besede iz naslova knjige, kot bi bil na kakem izpitu. »Miklošičev slovar!«

»Torej stara cerkvena literatura! Mašne bukve! O, se dobro spominjam, še iz svojih otroških let se spominjam! Pri črni maši so imeli v naši cerkvi take mašne bukve.«

»Pa to ni mašna knjiga! To je znameniti Miklošičev slovar!«

»Nikar se ne izvijaj! Dobro sem slišal, sam si rekel, da je to stara cerkvena knjiga, in še latinska povrhu! Mašna knjiga!« me je zavrnil, vzel knjigo in odšel. Mene pa je pustil samega v tisti majhni, polmračni kamri. Minute so se vlekle v nedogled. Debelo uro ga ni bilo nazaj. Celo večnost. Slabo se je začelo, sem mislil sam pri sebi, polomil sem ga. Zdaj si lahko samo še zapojem ujetega ptiča tožbo.

Nazadnje se je miličnik s knjigo le vrnil in mi jo slovesno izročil z besedami: »Pri nas je vera svobodna! To mašno knjigo lahko obdržiš!«

Nekatere povratnike so takoj po pregledu prtljage odpustili domov, mene pa so za nekaj dni vtaknili v neko barako, me vsak dan zasliševali in »prevzgajali«.

Zasliševali sta me dve miličnici: mlajša je sedela ob majhni mizici za pisalnim strojem, druga za večjo pisalno mizo. Prva je bila krhko, prosojno bitje; nikoli me ni pogledala v obraz, ampak je pred mano vedno sramežljivo povesila oči; če ne bi imela miličniške uniforme, bi rekel, da je članica Marijine družbe.

Zato pa je bila druga toliko bolj temperamentna in energična, polna ognja, ki ji je žarel iz velikih oči. Bila je sicer nekoliko teatralna v svojih kretnjah in besedah. Preden je začela z zasliševanjem, si je od pasu odpela revolver, ga nekaj časa molče obračala po rokah, ga položila predse na mizo, pa ga čez nekaj časa spet vzela v roke. Vendar ji ne bi mogel odrekati določene bistrosti in inteligence, in tudi ne nekega … kako bi rekel … nekega demonskega ženskega šarma.

Že od vsega začetka sem se ji zdel skrajno sumljiv: sin inteligenta, profesorja, ki poučuje na emigrantski gimnaziji, v tistem gnezdu klerofašistične vzgoje, kjer so gotovo tudi mene do fundamenta pokvarili in izpridili. »In gotovo tvoj očka ni kaka nedolžna ovčka! Gotovo ima veliko masla na glavi, da si še dve leti po svobodi ne upa domov, v domovino, k svoji družini. Uboga tvoja mama, sirota sama s šestimi, no, sedaj bo s sedmimi otroki, ki ima takega moža!« je strupeno siknila. »Čudno, da te pošilja samega domov! Bi se rad še tebe znebil, tako kot se je tvojih mlajših bratov in sester? Kdo ve, mogoče pa ima kaj drugega za bregom, kdo ve, s kakšnimi zahrbtnimi načrti in nameni pošilja svojega mladoletnega sina domov! Čuden oče!«

Prepričeval sem jo, da se bo tudi moj ata kmalu za mano vrnil domov, govoril sem ji o njegovi bolezni, o želodčni operaciji, od katere si še ni dobro opomogel. Toda bolj kot sem jo prepričeval, manj mi je verjela.

Naslednjega dne je bila najprej čisto drugačna, vsa prijazna, in začela z besedami: »Veš, ko sem te včeraj gledala pred sabo in zasliševala, sem sama pri sebi premišljevala: Pa na koga me neki ta fant tako spominja? Ja, seveda, seveda, sem se nazadnje domislila, na enega naših kurirčkov med vojno! Bil je ravno tako droben kot ti, ravno tako je imel nad čelom kravželj gostih las, ravno tako ni znal biti nikoli pri miru, zdaj tu zdaj tam, pa ravno tako nedolžno je gledal. Ja, tako nedolžno je gledal, da je lahko nesel našo pošto mimo belčkov, kadar je hotel, še na svojo komando so ga spustili. Pa bister je bil, oj, kako je bil bister … tako kot ti. Ja, ja, tudi ti nisi tako neumen in neveden, kot se delaš … « Nato je, kot bi odsekala, umolknila in me dolgo gledala in prebadala s svojimi velikimi očmi.

5. razred begunske gimnazije v Peggezu – Spredaj razrednik prof.                                 Roman Pavlovčič, za njim v predzadnji vrsti Kajetan Gantar, levo                                 sošolec Meršol, desno sošolec Buh, za Gantarjem Lojze Ambrožič, v                                 drugi vrsti skrajno desno Francka Zupančič, lastnica te fotografije.

Slika 31. 5. razred begunske gimnazije v Peggezu – Spredaj razrednik prof. Roman Pavlovčič, za njim v predzadnji vrsti Kajetan Gantar, levo sošolec Meršol, desno sošolec Buh, za Gantarjem Lojze Ambrožič, v drugi vrsti skrajno desno Francka Zupančič, lastnica te fotografije.

Med barakami je bilo nekaj velikih luž, ki so v hudem mrazu zamrznile. Kadar sem le za hip mogel, sem šel iz barake na svež zrak in se v okovanih tirolskih gojzarjih drsal po zamrznjenih lužah. In ko sem se tako drsal, mi je prišel nasproti miličnik, ravno tisti, ki mi je prvi dan pregledoval prtljago.

Sam od sebe me je ogovoril, kot bi hotel nadaljevati pogovor od zadnjič: »Veš, pri nas je vera svobodna.« (Ta stavek je strašno rad ponavljal.) Zadnjič se mi je zelo mudilo, drugače bi ti o tem še kaj več povedal. Veš, jaz prihajam iz verne družine; pri nas doma vsak večer molijo rožni venec, na koncu pa dodajo še en očenaš zame, za izgubljenega sina, da bi spet našel vero. Ampak jaz sem se tega osvobodil, nihče me ni k temu silil, sam od sebe sem z religijo razčistil. Veš, pri nas je vera svobodna: nihče nikogar ne sili v cerkev, nihče nikomur ne brani v cerkev. Boš videl, jutri zjutraj te bomo spustili, da boš lahko božični večer praznoval doma. Mi spoštujemo verske praznike. Vem, da bi bil rad za božič doma. Veš, mi ne preganjamo vere, kot so vam lagali v sovražni emigraciji. Boš videl, za božič boš doma! Pri nas je vera svobodna!«

In res, na dan pred božičem so me spustili domov.

Ko sem se pojavil na vratih našega stanovanja na Karlovški cesti, so me najprej zagledale moje sestre. Od veselja so zavriskale, planile in se obesile name in me niso spustile. Ko je mama zaslišala vreščanje pri vratih, je prihitela iz sobe. Začudeno me je pogledala, prebledela in me očitajoče vprašala: »Kje imaš ata? Kje si ga zgubil? Kaj je z njim?«

Moram povedati, da mama ni nič vedela in nič slutila o moji vrnitvi domov, čeprav ji je ata o tem pisal v dveh pismih: eno je odposlal že en mesec poprej, drugo deset dni pred mojim odhodom. Toda mama ni dobila ne ene ne druge pošte: očitno je Ozna vso našo pošto nadzirala in cenzurirala in shranjevala ali pa morda tudi uničevala.

Mami sem vse po vrsti razložil in povedal, kako in kaj sva se z atom dogovorila. Šele potem se je pomirila in mi s solzami v očeh rekla: »Samo da si se vrnil! Samo da si spet doma! In da bi se še ata vrnil, kot praviš. To je letos zame edino božično darilo! Nič drugega si ne želim, nič drugega ne rabim. To je zame najlepše božično darilo!«

6.1.3. Atova vrnitev

Kot sem atu obljubil, sem se takoj po božiču odpravil k bratrancu Ivanu, ki je takrat nadaljeval študij na univerzi, na montanistiki; stanoval je v nekem nizkem poslopju blizu hotela Union.

Ivan mi je obljubil, da bo za svojega strica naredil vse kar je v njegovi moči, in vse poizvedel. Res je takoj začel obiskovati svoje soborce in partizanske znance in mi kmalu po novem letu sporočil skoraj natanko isto, kar je poprej govoril Pirkovič: »Stric naj se vrne, nič se mu ne bo zgodilo, niti las se mu ne bo skrivil. Dobil bo službo kot profesor na gimnaziji. Če ga v Ljubljani ne bodo marali, ga bomo v Idriji sprejeli z odprtimi rokami. Če ga stric takrat, maja 1945, ne bi tako pokronal, če ne bi šel čez, bi bil danes lahko ravnatelj idrijske gimnazije.«

Tudi od drugod so prihajala za ata dobra in spodbudna sporočila.

In tako sem kmalu po novem letu atu pisal pismo in v njem zapisal dogovorjeno besedo, ki je pomenila toliko kot zeleno luč za vrnitev.

Od ata je nazadnje le prišlo neko pismo; datirano je bilo 8.januarja 1947 v Spittalu. Bilo je zadnje pismo iz begunskega taborišča, polno grenkobe, pa vendar z iskro upanja na skorajšnje snidenje.

Moj bratranec se je v uniformi partizanskega kapetana odpeljal na Jesenice v repatriacijsko taborišče in se po predhodnih zagotovilih vnaprej dogovoril, da mojega ata ne bodo zadrževali v taborišču, ampak ga bodo takoj po prihodu spustili domov.

Ko se je ata dober mesec za mano vrnil in prišel na Jesenice,je Ivan spet oblekel oficirsko uniformo in še istega dne pripeljal ata z Jesenic v Ljubljano: niti eno samo noč mu ni bilo treba prespati v repatriacijskem taborišču. Seveda je ata poprej jugoslovanskim mejnim organom izročil svoj komplet emigrantske literature, za katerim pa se je zgubila vsaka sled.

6.1.4. Epilog

Po vrnitvi je ata začel iskati profesorsko službo, ki mu je bila prej z več strani obljubljena. Pritiskal je na kljuke raznih uradov, obiskoval je bivše poklicne kolege, ki so bili zdaj na odgovornih položajih. Eden od njih – pred vojno je bil profesor na celjski gimnaziji, sicer pa menda član celjskega Kulturbunda – ga je začel vikati in ga odslovil z besedami: »Za vas ni mesta v prosveti! Iščite si službo drugje!« Tudi v rodni Idriji, kljub obljubam in zagotovilom, ki so jih poprej dajali Ivanu, o njem zdaj niso hoteli nič več slišati. Vsepovsod je naletel na zaprta vrata.

To mučno brezdelje in poniževalno iskanje službe je trajalo pol leta. Ne bom opisoval, koliko je naša družina ob tem trpela. Nazadnje je – kot po čudežu – le dobil skromno pisarniško službo pri podjetju Železnina, iz katerega se je razvila poznejša Metalka.

A ne za trajno. Čez tri leta je takratni direktor Železnine naročil organizirati sindikalni sestanek v podjetju. Pred sestankom je poklical ata k sebi in mu dal vedeti, kaj pričakujejo od njega: bilo bi lepo, če bi se na sindikalnem sestanku oglasil k diskusiji in pri tem rekel kako besedo čez ljubljanskega škofa Vovka; »če bo prišla beseda iz ust prepričanega katoličana, takega, kot ste vi, bo veliko bolj užgala. S tem boste nazadnje tudi oprali čast svojega imena, ki ste si ga umazali z bivanjem v sovražni emigraciji.« Bilo je v času, ko se je stopnjevala gonja zoper Cerkev in škofa in se pripravljal njegov požig v Novem mestu. Ata je direktorjev namig odklonil z besedami: »Iz mojih ust ne bo prišla beseda čez mojega duhovnega pastirja.«

In je izgubil službo in se – takrat oče osmih otrok – brez dela znašel na cesti.

Šele devet let po vrnitvi iz emigracije je nazadnje le dobil službo na gimnaziji, in sicer v Stični, vendar pod izrecnim pogojem, da ne sme poučevati slovenščine, ki je preveč občutljiv predmet,da bi ga lahko zaupali kakemu bivšemu emigrantu, tako so mu rekli,ko je prejel odločbo. To je bil zanj boleč, poniževalen udarec, kot da bi mu raztrgali univerzitetno diplomo. Vedno je sanjal in govoril o tem, kdaj bo spet lahko poučeval slovenščino, s ponosom je govoril, da je bil učenec Ivana Prijatelja in Frana Ramovša, da je bil med prvimi, ki so doktorirali na ljubljanski slavistiki: in vendar ni smel poučevati svojega najljubšega predmeta, za katerega je imel vse kvalifikacije! V tistih letih so slovenščino lahko poučevali tudi študentje brez diplome,tudi učiteljiščniki brez mature, samo on je ni smel! In to samo zaradi svoje begunske preteklosti.

Zakaj to pripovedujem, zakaj obnavljam to žalostno zgodbo? Zato, ker ni bil edini in tudi ne zadnji, ki se je farizejska slovenska družba spotikala nad njegovo begunsko in emigrantsko preteklostjo. Upam si trditi, da se ta zgodba ponavlja še danes. Kaj je bilo v prvi salvi, ki so jo slovenski mediji izstrelili ob ustoličenju ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta? Njegovo otroštvo v begunskem taborišču, njegova argentinska emigracija! In s kakšnimi salvami so pred letom dni pozdravili izvolitev dr. Andreja Bajuka za predsednika slovenske vlade? Kaj pa išče ta emigrant pri nas? Naj gre, od koder je prišel, nazaj v Argentino! Ne bomo iz tujine uvažali predsednika vlade! In s kakšno primitivno zajedljivostjo so se nato spravili nad pisatelja Draga Jančarja, ki si je upal povzdigniti svoj glas zoper to ksenofobno histerijo!

Zadnje čase smo po radiu lahko poslušali več okroglih miz, kjer so novinarji, sociologi in politologi, s polnimi usti visokih humanističnih fraz, razčlenjevali in obsojali ksenofobni odnos slovenske meščanske in vaške srenje do vedno večjega navala beguncev, ki prihajajo k nam iz Turčije, Irana, Pakistana itd. Simptomatično pa je, da nihče od teh proklamiranih humanistov in noben monitor ne povzdigne glasu, kadar naši mediji zlivajo golide gnojnice na emigrante slovenskega rodu, ki jim je bila pred več kot pol stoletja domovina ukradena in njihovo otroštvo zaznamovano z bedo begunstva.

opomba1 Ing. Ivan Gantar (1921-1987). Njegov življenjepis in nekrolog je objavil prof. Tomaž Pavšič v »Idrijskih razgledih« 32 (1987), št. 2.

7. Vloga drhali v komunizmu

7.1. Ta, ki prebiva v nebesih, se smeje

Avtor: Vanja Kržan

7.1.1. Zlatomašnikovi spomini

V idilični vasici Koritno pri Bledu se je 3. januarja 1924 rodil Zdravko Hajnrihar, očetu Janezu (1897) in materi Jožefi (1894) roj. Zupan. Oče je imel majhno posestvo in bil po poklicu izučen sedlar. Zaradi lažjega preživetja se je do prihoda Nemcev ukvarjal tudi z gostilničarstvom. Mama je bila doma iz Križ pri Tržiču in si je kot mlado dekle zelo želela postati učiteljica, vendar je bilo doma 14 otrok in se ji zato želja ni uresničila. Zdravko ima še starejšega brata Ivana (1921) in mlajšega Lojza (1929).

Zdravku sta pričetek vojske in nemška okupacijo prekinila mirna dijaška leta v petem razredu gimnazije v Kranju. Dijaki, ki so prebivali v krajih od Kranja do Žirovnice, so še naprej lahko hodili v kranjsko gimnazijo, tisti od Žirovnice proti Zgornji Savski dolini pa so morali nadaljevati gimnazijo na Koroškem, v Beljaku ali Celovcu. Izkazalo se je, da to ni bilo nesrečno naključje, kajti gimnazijo v Kranju so Nemci kmalu zaprli. Zdravko je ohranil ravnatelja gimnazije v Beljaku dr. Scheida v najlepšem spominu, ker je vse slovenske dijake spoštoval: zanj so bili vedno die Slowenen, nikoli ne die Oberkrainer kot za nekatere druge profesorje. Še pred maturo je bil Zdravko na naboru v Spittalu, vendar v vojsko ni bil vpoklican, ker ni bil član Volksbunda kot takratna nemška in ponemčena mladina.

Ko je marca 1945 dobil poziv v nemško vojsko, je skrivaj pobegnil v Ljubljano. Stanoval je v Marijanišču in obiskoval gimnazijo. Spričevala z gimnazije v Beljaku je vložil za nostrifikacijo in ostala so vložena do konca vojne. Medtem je dobil slovensko osebno izkaznico in dočakal konec vojne. Iz Ljubljane se je umaknil k sestrični v Tržič, tam pa so ga mobilizirali partizani za pohod na Koroško, peš preko Karavank. Ob razpadu nemške vojske se je s partizani umikal nazaj proti Slovenj Gradcu. Tovornjak se je po nesrečnem naključju prevrnil in Zdravko se je s poškodovano glavo in pretresom možganov prišel zdravit domov na Koritno, potem ko so ga odpustili iz bolnice v Slovenj Gradcu.

Medtem je prišel odlok, da so dijaki odpuščeni iz vojske in se lahko vrnejo v šolo. Vendar je predsednik vaškega odbora na Koritnem odločil, da gre Zdravko k milici in ne v gimnazijo, ki bi jo z nekaj izpiti končal. Očeta in starejšega brata so že takoj maja zaprli za dva meseca. Jeseni je oče šel k šefu policije v Ljubljano, kjer je za sina dobil dovoljenje, da konča gimnazijo. Zdravko je naredil izpite čez šesto, sedmo in osmo gimnazijo, vendar je za maturo potreboval še potrdilo vaškega odbora z oceno, kako se je ‘obnašal’ med vojno. Potrdilo je bilo negativno. Zdravko ga je zadržal z izgovorom, da se je izgubilo. Kje dobiti potrdilo s pozitivno oceno? Oče se je spomnil nekega znanca partizana, in ta mu je napisal potrdilo, da se je med vojno Zdravko ‘obnašal’ pozitivno. Medtem so se našla tudi spričevala z beljaške gimnazije, vložena za nostrifikacijo, tako da je Zdravko 10. novembra 1945 naredil še dva izpita in s tem opravil maturo. Naslednji dan, 11. novembra, se spominja prvih volitev v svobodni domovini, 12. novembra je kot dvanajsti bogoslovec vstopil v bogoslovje. O svoji nameri si pred tem ni upal nikomur črhniti, ker je že prej opažal sovražnost komunizma proti duhovnikom. Celo profesorju na gimnaziji, ki ga je nekoč vprašal po nadaljnjem študiju, je rekel, da namerava študirati medicino. Tako se je znebil vseh sovražnih podtikanj in podlega nagajanja, kar so doživljali maturanti, ki so preveč odkrito govorili o svojih namerah za duhovništvo in jim je bilo zato na razne načine onemogočeno, da vstopijo v bogoslovje in študirajo teologijo.

Starejši brat Ivo se je med vojno v Kranju izučil za tiskarja in se je zaposlil v Celovcu. Mlajši brat Lojz je obiskoval po vojni gimnazijo in nato doštudiral veterino v Zagrebu.

7.1.2. Bogoslovje – preizkušnja in zorenje v veri

Seveda pa so se z vpisom na teologijo in z vstopom v bogoslovje težave za mladega bogoslovca šele pričele. To, kakšna tarča sovražnih napadov je bilo dolga povojna leta bogoslovje, njegovo vodstvo, nekateri profesorji in bogoslovci, bi bilo potrebno popisati v samostojnem delu, da bi bila kritično in dokumentirano prikazana vsa takratna sovražna gonja in krivice do bogoslovcev ter vodstva bogoslovja. Danes bo le drobec svojih takratnih opažanj in izkušenj razgrnil pred nas letošnji zlatomašnik g. Zdravko Hajnrihar. Že bogoslovec je na svoji koži občutil vso zlaganost in zlobo komunističnega režima, ki jo je doživljal najprej že v bogoslovju od 12. novembra 1945 do svojega posvečenja 29. junija 1951.

Rojstna hiša Zdravka Hajnriharja na Koritnem

Slika 32. Rojstna hiša Zdravka Hajnriharja na Koritnem

Kolikokrat so imeli v semenišču racije, ne ve povedati. Zelo velikokrat. Mnogi bogoslovci se spominjajo črnega policijskega avtomobila, verjetno je bil BMW; takrat ga je poznala vsa Ljubljana, saj so imeli avtomobile le na policiji, v vladni palači in na ministrstvih. Običajno ga je kdo opazil ali zaslišal skozi okno, ko se je ustavil na Pogačarjevem trgu. Dva ali trije civilno oblečeni moški so izstopili in vsi v bogoslovju so takoj vedeli, kam so namenjeni. Negibni so v strahu obsedeli v svojih sobah. V naslednjem trenutku so že zaslišali glasne in oblastne korake, ki so odmevali po kamnitem tlaku hodnika v smrtno tišino. Pred katerimi vrati se bodo koraki ustavili? Po koga prihajajo? Koga bodo tokrat zgrabili in stlačili v svoje črno vozilo, ga odpeljali na zaslišanje ali morda v zapor? Kako mučni so bili tisti trenutki za vse v semenišču! Oznovci so lahko vdrli v zgradbo, kadarkoli so hoteli, in odgnali s sabo, kogarkoli se jim je zazdelo. Podobno kot ostali ‘sovražniki ljudstva’ so bili tudi v bogoslovju brez vsakega varstva in zaščite. OZNA se je spravljala celo nad starše bogoslovcev, vdirala v njihove domove, jih klicala na zaslišanja in zapirala.

Najhujše spomine ima g. Hajnrihar na četrti letnik. Takrat je zbolel za tuberkulozo in se je pol leta zdravil na Golniku, kjer so mu naredili kavstiko in mu žgali priraslice med pljuči in rebrno mreno. OZNA je izrabila ‘ugoden’ trenutek. »Enkrat v tem času«, se spominja g. Hajnrihar, »so očeta klicali na Bled na policijo. Zahtevali so, naj me spravi iz semenišča. Oče se je izgovarjal, da tega ne more, ker sem polnoleten. Takega, kot je prišel, v sami srajci, ker je bilo poletje, so obdržali na policiji in zaprli. Okušal je zapore v Begunjah, v Šentvidu in na Igu. Prišlo je do sodnega procesa. Oče je bil obsojen na štiri leta strogega zapora, izgon iz domačega kraja in zaplembo vsega premoženja. Potem pa, ko so hoteli ustanoviti zadrugo in se nobeden ni hotel priključiti, so polovico premoženja vrnili očetu, polovico pa prepisali na mamo.

V času te razsodbe sem na Golniku umiral: večkrat sem bruhal kri, nobenega upanja na izboljšanje ni bilo. Očetov brat je šel na jeseniško OZNO prosit za očeta. Toda trn v peti sem jim bil jaz. Oznovec je stricu ‘modro’ odgovoril: ‘Zakaj bi se Zdravko vse življenje boril proti nam? Zakaj bi se mi vse življenje borili proti njemu? Mi bomo to v kali zatrli!’ To sporočilo so mi posredovali na Golnik, očetu pa v zapor. Ko ga je mama prišla prvič obiskat, ji je takoj prepričljivo zabičal: ‘Glej, da Zdravko ne bo izstopil!’ Tudi trpljenje mojih staršev je utrjevalo moj poklic.«

Besede oznovca so bile izrečene na Jesenicah, medtem ko je Zdravko na Golniku umiral. Nedoumljiva so pota Gospodova! Že čez tri leta bo Gospodova roka pripeljala mladega kaplana g. Zdravka prav na Jesenice, kjer bo v Njegovi službi vztrajal polnih devetintrideset let! Ob spominu na vse te dogodke g. Zdravku Hajnriharju še danes večkrat pride na misel četrta vrstica drugega psalma:

Ta, ki prebiva v nebesih, se smeje, Gospod jih zasmehuje.

»Sprevideli so, da je bila obsodba zoper očeta golo natolcevanje in laž, zato so ga po enem letu, avgusta 1950 izpustili. Jaz sem se toliko pozdravil, da so me z Golnika poslali domov, v domačo oskrbo in na dober zrak. V jeseniški zdravstveni dom sem hodil na pnevmotoraks, občasno v Ljubljano na predavanja, večino časa pa preživel v postelji ob knjigah. Škof g. Vovk je bil zelo uvideven in me je v mojih študijskih prizadevanjih vselej podpiral. Z mojimi ‘bolniškimi dopusti’ je imel vedno razumevanje.

Dobro sem okreval in januarja 1951, na leto posvetitve, sem se lahko udeležil duhovnih vaj. Za vse nas bogoslovce in naše voditelje so se te duhovne vaje spremenile v bridko doživetje. Nekega jutra se je v semenišču pojavila drobna brošurica z naslovom ‘Drobtinice’. Zjutraj smo jo našli na pragu vsak pred svojo sobo. Vsi smo dobro vedeli, da imamo med bogoslovci zaupnika OZNE, ki so ga bili bogsigavedi na kakšen način in kdaj pridobili zase in odslej je bil ovaduh in je delal zanje. Vendar nobenega nismo hoteli obdolžiti. Brošura je bila pisana v ironičnem tonu in se je posmehovala cerkveni, pa tudi svetni oblasti. Namen tega pisanja je bil, da se onemogoči delovanje semenišča, češ da je postalo središče upora proti svetni oblasti. Oblast bi dobila dober razlog, da ga zapre zaradi protidržavnega delovanja in vznemirjanja ljudskih množic. Že tako moreče vzdušje v semenišču so spremljale pogoste demonstracije ljudstva pred semeniščem z glasnim vpitjem in raznimi vzkliki kot npr.: ‘S farji na gavge!’

Diakonsko posvečenje 10. marca 1951 – Z desne stojijo Jože                                 Bertoncelj, France Gačnik, Zdravko Hajnrihar in Rafko Lešnik

Slika 33. Diakonsko posvečenje 10. marca 1951 – Z desne stojijo Jože Bertoncelj, France Gačnik, Zdravko Hajnrihar in Rafko Lešnik

‘Drobtinice’ so nekajkrat izšle, saj smo jih dobili na pragu sobe večkrat zapored. Ali je prvi naletel nanje Stane Škufca, Stanko Medvešček ali pa jaz, ki smo bili skupaj v sobi. Prvi izvod sem prebral, ostalih pa nič več. Vodstvu semenišča in profesorjem pa so ‘Drobtinice’ postajale vedno večja skrb. Profesor Aleksič, ki je poznal štajersko izrazoslovje, je trdil, da je besedilo moral napisati kak štajerski duhovnik, saj je besedilo pričalo, da njegov avtor pozna cerkveni in verski nauk. Stolni kanoniki s škofom Vovkom na čelu so sklicali posvet, kaj in kako ukrepati, kar je bilo nadvse delikatno, ker si lahko v tistem času pravilno ukrepal, OZNA pa ti je ‘dokazala’ krivdo. Vodstvo semenišča se je dobro zavedalo, da se lahko iz teh neznatnih ‘drobtinic’ izcimi proces, ki se bo končal z zaprtjem semenišča.

Na posvetovanju so sklenili, naj gre g. Jože Pogačnik, škofov delegat, na Ministrstvo za notranje zadeve, vzame s seboj izvode Drobtinic, in prosi pristojne, da stvar raziščejo. Nič lažjega kot to, raziskovanje je izbruhnilo z vso silovitostjo. Neko popoldne so številni oznovci navalili v bogoslovje, zaprli in zastražili izhod in nas segnali v obednico. Ves čas so z velikim truščem loputali z vrati. Tovariš, ki je pričel razčiščevati afero ‘Drobtinice’, je spregovoril: ‘Jože Pogačnik se je oglasil na Ministrstvu za notranje zadeve, prinesel s seboj izvode ‘Drobtinic’ in predlagal, naj se stvar glede tega ilegalnega časopisa razčisti. Mi smo zdaj zato tukaj, da jo razčistimo.’ Nato so šli od sobe do sobe in delali preiskave. Seveda problema ‘Drobtinic’ niso razčistili. Pač pa so odpeljali s seboj bogoslovce Feliksa Zajca, Vlada Kovačiča in Danila Cimpriča. Za strah in v opozorilo vsem v semenišču! Namesto da bi zapeli novo mašo, so vsi trije peli brigadirske pesmi in vihteli krampe in lopate na družbenokoristnem delu. Feliksa Zajca pa so pred posvečenjem še zaprli. Prej ali slej so bili vsi posvečeni, le da so bile duhovne priprave na posvečenje malo drugačne od običajnih. Vsi bogoslovci smo morali hoditi tudi na tečaje za protiletalsko zaščito, saj smo imeli toliko zunanjih sovražnikov, ki so ogrožali mir in svobodo našega naroda. Nobeden od bogoslovcev ni smel zapustiti Ljubljane, češ da moramo biti na razpolago za zaslišanja. Dobro smo vedeli, da je bil namen te prepovedi le ta, da preprečijo nove maše.

Mašniško posvečenje – Škof Anton Vovk in Zdravko Hajnrihar, v                                 ozadju dr. Jože Pogačnik

Slika 34. Mašniško posvečenje – Škof Anton Vovk in Zdravko Hajnrihar, v ozadju dr. Jože Pogačnik

S tem pa afera ‘Drobtinice’ ni bila končana. Preostale bogoslovce so posamič klicali na zaslišanja na Karlovško cesto. Prišli smo do tega spoznanja, da moramo vsi enoglasno tajiti: ‘Nobenih Drobtinic nismo videli!’ Če bi o njih spregovorili, bi nas obtožili, češ da bi jih morali takoj prinesti na Ministrstvo za notranje zadeve. Potem, ko so o vsakem že nič kolikokrat zapisali podatke, je prišlo na vrsto še obvezno zasliševanje o ‘Drobtincah’. Vedeli smo, da nas bodo še zapirali. Zdaj šele je mnogim bogoslovcem pričel komunizem kazati pravo lice. Štajerski bogoslovec Jože Golob je odkritosrčno priznal: ‘Vesel sem, da sem bil zaprt, sem vsaj spoznal vso gnilobo komunističnega sistema in vladanja.’ Vsi smo mu lahko le pritrjevali, ker smo doživljali podobno. Od štajerskih bogoslovcev so bili v mojem letniku še Vekoslav Grmič, Jože Lodrant in Jože Reichman.

V taki napetosti smo dočakali posvečenje. Škufca je bil posvečen že februarja in s škofovim dekretom brez težav prišel na svoje prvo kaplansko mesto v Stari trg in tam tudi obstal. Mene in še nekaj sošolcev, J. Bertonclja, R. Lešnika, in F. Gačnika je posvetl škof Anton Vovk 29. junija v stolnici. OZNA nam je vsem prepovedala, da bi zapustili Ljubljano; s tem nam je preprečila praznovanje novih maš. Naslednjega dne smo imeli nove maše kar v stolnici. Vsak je maševal pri enem od stranskih oltarjev. Moji starši so bili pri posvetitvi, zato jih tokrat ni bilo. Govoril nam je g. Jožef Pogačnik, prorektor semenišča: stolnica je v svoji večstoletni zgodovini doživljala marsikaj, tudi pomembne in velike stvari, zlasti kadar je sprejemala papeške delegate. Ni pa še doživela časti, da bi toliko novomašnikov naenkrat v njej imelo svoje nove maše …

17. avgusta je bilo v Ribnem celodnevno češčenje in takrat sem prvič maševal v rojstni fari, po maši pa smo se doma s starši in brati fotografirali za ‘novomašniški’ spomin. Bili smo veseli, da smo bili skupaj in nobeden v zaporu.« Med počitnicami so novomašniki dobili škofove dekrete o nastavitvi. G. Zdravko Hajnrihar je bil nastavljen za kaplana v Kočevju. Vendar je oblast odredila drugače. Ignorirala je dekrete škofa Vovka, ker je hotela Cerkev na Slovenskem podrediti svoji oblasti. Ta ne bo več rimskokatoliška, ampak narodna cerkev. Da bi oblast to lažje dosegla, je bilo ustanovljeno tudi Ciril-metodovsko društvo katoliških duhovnikov. Ti naj bi tako ali drugače z oblastjo sodelovali, oblast pa jih je temu primerno ustrahovala ali za ubogljivost ‘nagrajevala’. Kje bo kdo od duhovnikov nastavljen in če bo sploh kje nastavljen, o tem bo odločala oblast, ne pa Vatikanu vdani škof! Vendar je novomašnik g. Zdravko Hajnrihar to spoznal šele na svojem prvem službenem mestu v Kočevju. In to prav kmalu, že po sedemnajstih dneh kaplanovanja …

7.1.3. Izgon iz Kočevja

»Z župnikom Tonetom Golobom, ki je bil na tej fari že nekaj let, sva takoj ob mojem prihodu 5. septembra 1951 odšla na upravo za notranje zadeve v Kočevju. Nisva dobila njenega predsednika, ker je bil odsoten, ampak le podpredsednika, ki ga je nadomeščal. Temu sem pokazal škofov dekret, s katerim sem nastavljen za kaplana v Kočevju. Podpredsednik me ni ničesar spraševal, nobenih pripomb ni imel in mislil sem, da je s tem stvar opravljena.

V soboto 22. septembra po jutranji maši sem v cerkvi še nekaj časa molil. Potem sem šel zaklepat glavna cerkvena vrata in opazil, da je izza enega od stebrov pred mano skočilo dekle in hitro smuknilo skozi vrata. Zaklenil sem jih, odšel skozi zakristijo in še to zaklenil. Napotim se proti župnišču, ki je bilo takrat malo dlje od današnjega. Ko pridem v župnišče, z župnikom opaziva čedalje večjo množico, ki se zbira na dvorišču okoli župnišča. Povečini so bili delavci iz kočevskega rudnika, pa tudi žensk ni manjkalo. Nikjer nisem opazil nobenega uniformiranega policaja ali vojaka, čeprav jih je bilo vedno vse polno po Kočevju. Župnik je v trenutku izginil, še danes ne vem, kam se je skril. Skril se je pred drhaljo in dogodki, ki bodo sledili. Gotovo je bilo to v tistem trenutku zanj in za župnijo najbolj pametno, toda jaz sem ostal popolnoma sam, sredi drhali, ki je pričela vpiti, zmerjati, vedno glasneje, vedno bliže župnišču.

Naenkrat me je obkolila delegacija sedmih moških in ženske, ki so vdrli v župnišče. Pričeli so me zasliševati. ‘Kdo te je poslal?’ ‘Imam škofov dekret,’ in sem jim ga pokazal. Eden mi ga je izpulil iz rok, ga divje pretrgal in koščka vrgel na tla. ‘V dvajsetih, ne, v petnajstih minutah moraš zapustiti Kočevje.’ ‘Saj si moram pripraviti prtljago,’ se nisem dal kar tako ugnati. Potem so mi začeli kar oni metati stvari v kovček. Na stolu je ležal suknjič in preko vsega, kar sem imel na sebi, sem hitro oblekel še tega. Še dobro, ker me je kasneje vsaj nekoliko ščitil pred udarci. Pograbil sem še dežnik in dežni plašč. To pa ni bilo najbolje, ker so mi dežnik iztrgali iz rok in me z njim mlatili, tako da so mi ga polomili, plašč pa raztrgali.

‘Izgini!’ me je eden sunil tako močno, da bi skoraj padel po stopnicah. Odšel sem proti stranskim vratom, morda me tu drhal ne pričakuje v tako velikem številu. ‘Počakaj,’ me je eden od spremljevalcev zgrabil za ovratnik in ga ni izpustil, ‘če še enkrat prideš v Kočevje, te bomo ubili!’ O tem zdaj nisem več dvomil. Od vsepovsod so pričeli padati name udarci, in če bi se skušal le malo upirati, bi to grožnjo uresničili. Tako pa so me samo tepli. Postajali so vedno bolj divji. Videl sem enega, ki je iz lesene ograje trgal letvo, drugi se je zadrl, naj si z obraza obrišem kri. Zanimivo, da so me najbolj tolkli po levi strani, kjer sem imel pnevmotoraks. Prav gotovo so vedeli za to, saj sem bil v teh sedemnajstih dneh svojega bivanja v Kočevju dvakrat pri zdravniku, da mi je dal pnevmotoraks.

Čim hitreje sem želel priti na postajo, množica pa je kar drla za mano, me tepla in kričala: ‘Dol z belo gardo!’ Pa med vojno niti jaz niti brata niti oče nismo bili pri domobrancih ali imeli z njimi kakršenkoli stik. Od udarcev sem postajal tako omotičen, da bi najraje legel na tla, pa sem nenadoma dobil tako krepko klofuto, da sem spet prišel k sebi. Kdor je le hotel, me je tepel.

Končno, prišli smo na postajo. Vlak je že stal na peronu. ‘Karto kupi!’ spet zaslišim ukaz. Kako dobro, da sem imel s seboj denar in dokumente. Brez tega je ne bi dobil. Kaj bi storili z mano, če bi ostal v Kočevju?

‘Razloži, zakaj si prišel v Kočevje?’ so me še naprej zasliševali. ‘Po dekretu škofa Vovka.’ ‘Ne,’ so tulili, ‘zato, da bi organiziral belo gardo!’ Ženske niso prav nič zaostajale za moškimi, ali pa so bile še bolj pasje. Zaslišal sem eno, ki je rekla mojemu spremljevalcu: ‘Daj tovariš, naj ga še enkrat udarim!’ Sklonil sem glavo pred udarcem, eden več ali manj, sem si mislil. Pognali so me na peron, med drhal in spet sem bil tepen. Tako me je že vse bolelo, da sem z največjo težavo zlezel na visoko stopnico vagona, drhal pa za menoj. Na klopi zagledam starega možaka: v hipu pograbi svoj veliki nahrbnik in opletajoč z njim zbeži iz vagona.

Zdaj se oglasi neka ženska: ‘V internacijo so nas vozili v sekretih. V sekret z njim!’ Zrinili so me v stranišče in zaloputnili vrata. Še vedno sem držal v roki svoj raztrgani dežni plašč in polomljeni dežnik. Pred straniščem zaslišim čistilko, ki je pričela drhal zmerjati z barabami. Takoj še njo pahnejo v stranišče, zaprejo vrata, in zdaj zmerjajo oba. Vlak še vedno ni odpeljal. Množica se je gnetla pod oknom in spet kričala, zakaj sem prišel v Kočevje: ‘Saj vemo, organizirat belo gardo!’ Nekaj jih je pričelo tolči po šipi, pa jih je eden pokroviteljsko posvaril: ‘Ne po šipi ! Šipa je naša, last delovnega ljudstva. Da se ne razbije!’ Kako sem si želel, da bi vlak že odpeljal!

Pa ne! Navalijo v stranišče, snažilko spodijo ven. Spet me zaslišujejo. Hočejo legitimacijo. Hvala Bogu, da sem jo imel. Sicer bi lahko rekli, da sem kdorkoli. Nato so me poučili: ‘Vsak si sam dela kariero.’ Bil sem tiho. Množica je rjula vedno bolj, videti je bilo, da se je vlak pripravljal na odhod. Saj smo stali na postaji že več kot uro! Potem je eden od njih, najbrž je bil vodja zasliševalcev in celotne akcije, spregovoril množici: ‘Odpeljali ga bomo v Ljubljano v zapor, pet od nas ga bo spremljalo.’ Opazil sem, da je tudi enemu od spremljevalcev početje že pričelo počasi presedati. Ker se rjovenje še ni poleglo, mi je utrujeno rekel: ‘Tovariš, stopi še enkrat k oknu in jim povej, zakaj si prišel v Kočevje.’ Torej, še enkrat, upam da poslednjič.

Končno, odpeljali smo se! Še vedno sem bil zaprt v stranišču. Kmalu po Kočevju je vlak zapeljal v tunel. Objela nas je tema. Nagonsko sem zaslutil, da moram biti zdaj še posebej pozoren. V zli slutnji sem se naslonil na vrata. Pričeli so butati po vratih in na vsak način hoteli vdreti v stranišče. Vedel sem: lahko me ustrelijo, obesijo ali vržejo skozi okno. Saj bodo potem rekli, da sem iz obupa napravil samomor. Zanje nisem nihče. Z vso silo sem se s hrbtom uprl na vrata, z nogami pa na nasprotno steno. Tako silovito so pritiskali na vrata, da sem čutil, kako se premikajo, in že sem mislil, da jih zdaj zdaj vržejo s tečajev.

Ko je vlak pripeljal iz tunela, so odnehali in tudi slišal jih nisem več. Ali so že izstopili ali pa me bodo res spremljali do Ljubljane, v zapor? Zdi se, da sem jim po neuspelem vdoru v stranišče prekrižal načrte. Ko je vlak odpeljal s postaje v Grosupljem, je na vrata stranišča potrkal sprevodnik: ‘Gospod, tisti, ki so vas spremljali, so v Grosupljem izstopili in se odpeljali nazaj v Kočevje. Ne spremlja vas nobeden več. Lahko pridete iz stranišča ali ostanete notri, kakor hočete, samo nobenemu ne povejte, da sem vam jaz to povedal. Ne izdajte me!’ Takoj sem mu odgovoril: ‘Do Ljubljane bom kar ostal v stranišču. Po vsej verjetnosti pa me bodo tam prijeli in zaprli, drugače pa bom šel po svoje.’ Stlačil sem raztrgani dežni plašč in polomljeni dežnik v svoj mali kovček. Pri vsaki postaji so potniki, ki so izstopili, prestrašeno in sočutno pogledovali proti straniščnemu oknu. Moj podpluti črno-modri obraz je bil verjetno videti grozen. Videl sem jih skozi šipo, ki je bila takrat še iz prozornega stekla.

Pripeljal sem se v Ljubljano. Odprem straniščna vrata in izstopim. Računal sem, da me zgrabijo, zato sem izpod čela gledal na vse strani, če se mi kdo približuje. Hitro sem zavil proti Resljevi cesti, nato do Vodnikovega trga in skoraj planil v semenišče. Javil sem sem pri g. Pogačniku, ki je bil takrat vodja semenišča. Sestre so mi takoj pripravile posteljo, dajale obkladke na rane in podplutbe, saj sem imel vso levo polovico telesa črno od pretepanja.

Tudi na škofiji niso vedeli, kaj naj storijo. Zaenkrat je najbolje, da se odpeljem domov na Koritno. Še isti večer sem sedel na vlak. Od Lesc do Bleda in od tam do Koritnega sem šel peš. Ko me je mama zagledala, se me je kar prestrašila, in povedal sem ji, kako je bilo.

Pastoralno delo mi je nudila deloma le domača župnija, ki pa je že imela svojega duhovnika. Župnik se je bal, česa, takrat nisem vedel, morda tega, da bo zdaj moral on oditi? Zaklenil je tabernakelj, da ne bi mogel obhajati. Pustil mi je listek: ‘Rad se umaknem s te fare. Pavel Podbregar – grešnik.’ Šele danes vem, da je nanj pritiskala OZNA, naj se me na tak ali drugačen način znebi. Kako hude čase smo preživljali duhovniki še toliko let po vojni! Kdor ni bil zaprt ali tepen, kot sem bil jaz, komur niso nastavili bombe, kot so jo v Kranju Jožu Bertonclju, je bil pa pod stalnim psihičnim pritiskom OZNE. Če bi vsaj lahko prišel na faro, da bi pričel s pastoralnim delom, ki sem si ga tako zelo želel!

7.1.4. Zvest dekretu škofa Vovka

Med tem časom sem šel večkrat k škofu Vovku na posvet in po nekaj mesecih neprostovoljnega ‘pastoralnega dopusta’ me je vprašal, če bi šel na župnijo Rateče na Gorenjskem, kar je bila škofova želja. Seveda sem bil takoj pripravljen. S pismom škofa, v katerem je prosil, če me lahko pošlje v Rateče, sem odšel na odsek za notranjo upravo v Radovljico in ga pokazal predsedniku okraja. Nekaj časa je bil tiho, nato pa je na kratko odrezal: ‘Ne!’ Nekoliko bolj spravljivo me je vprašal: ‘Ali veste za kakšno drugo mesto, kjer potrebujejo duhovnika in bi si ga hoteli vi izbrati? Morda Ribno?’ ‘Ne, Ribno že ima svojega župnika,’ sem mu pojasnil to, kar je sam prav dobro vedel. Ali so se hoteli maščevati Podbregarju, ker se me ni znebil? Napraviti med nama razdor? Vedel pa sem, da potrebujejo kaplana na Jesenicah, in sem mu to omenil. Na to ni nič odgovoril. Znano je bilo, da so z Jesenic spodili kaplana Brulca, potem ko so mu med vojno ubili očeta in brata. Zdaj je ostal župnik g. Leopold Govekar sam in vsako nedeljo mu je hodil iz Ljubljane pomagat g. Jože Košir, profesor katehetike.

Novomašnik Zdravko Hajnrihar med očetom in materjo, zadaj (z leve)                                 brata Ivo in Lojze

Slika 35. Novomašnik Zdravko Hajnrihar med očetom in materjo, zadaj (z leve) brata Ivo in Lojze

Ko sem po tem zmenku na radovljiškem okraju pešačil domov, sem v Lescah srečal Ivana Merlaka, ki je bil na obisku pri svoji sestri v zaporu v Begunjah. Takoj sem mu povedal, kaj sem opravil na okraju v Radovljici, in mu naročil, naj pove škofu Vovku, da nisem nameraval sam izbirati fare. Omenil pa sem jim na okraju, da rabijo kaplana na Jesenicah. Naj škof ne misli, da hočem samovoljno odločati o svoji namestitvi. Kasneje sem izvedel, da je bil škof vesel, ker sem na okraju sam povedal, da potrebujejo na Jesenicah kaplana. Zdaj smo že dobro vedeli, da škofovi dekreti ne veljajo nič, ker tudi o namestitvi duhovnikov odloča le krajevna, ljudska oblast. Vendar mi je januarja 1952 škof dal dekret za kaplana v Trebnjem, seveda me tja OZNA spet ni pustila. Pritisk so izvajali na tamkajšnjega župnika Oblaka, da me na noben način ne sme vzeti. Tako so mu grozili, da je župnik izjavil: ‘Raje nimamo nobenega kaplana kot tega, ki mu OZNA prepoveduje priti v Trebnje.’ Danes razumem župnika, ki ni mogel dopustiti, da se v njegovi fari ponovijo dogodki iz Kočevja. Kaj je tam bilo, se je govorilo med ljudmi. Sicer pa je moj izgon dokumentiran v Dolenjskem listu, a po svoje komentiran.

Tako sem od januarja 1952 pomagal pri pastoralnem delu frančiškanom na Brezjah in v samostanu tudi stanoval. Večkrat so me klicali na notranjo upravo v Radovljico. Na enem takih obiskov mi je predsednik preprosto povedal, da sem v celotnem okraju nezaželen in naj se takoj izselim. To je seveda pomenilo, da niti doma ne bi smel več stanovati. Temu sem se odločno uprl: ‘Bolan sem na pljučih, doma imam izgovorjeno sobo, domov bom šel!’ Morda ga je moja odločnost malo osupnila, ker je kar nekaj časa molčal in premišljevel. Nato pa je na kratko odrezal: ‘Pojdi!’

Spet sem bil doma, brez dela. V najlepšem spominu mi je ostala cvetna nedelja na Brezovici pri Ljubljani, ko sem prvikrat blagoslavljal beganice. Pred tem sem bil na tiho nedeljo na Uncu pri Rakeku, kjer sem maševal in spovedoval.

Kdo vse in kako je v vseh teh mesecih reševal mojo ponudbo za kaplanovanje na Jesenicah, nimam pojma, vem pa, da se je v to vmešala tudi domača, korinska ljudska oblast. Nekoč mi je Lojze Avguštin, župnik na Dovjem in član Cirilmetodijskega društva, povedal, da bom nastavljen za kaplana na Jesenicah, ampak šele po birmi.

Jeseniški župnik Zdravko Hajnrihar s prvoobhajankami

Slika 36. Jeseniški župnik Zdravko Hajnrihar s prvoobhajankami

Na Jesenicah naj bi bila birma 22. junija 1952. Vendar je najhujskana drhal napadla avto s škofom in spremstvom in jih z grožnjami prisilila, naj se takoj vrnejo. Zato birme na Jesenicah takrat ni bilo. Tisto nedeljo 22. junija sem na Planini pri Rakeku nadomeščal župnika Vojka Seljaka, ki je zaradi pomanjkanja duhovnikov upravljal kar tri fare, Unec, Rakek in Planino. V ponedeljek sem prišel na Unec in tam izvedel, da škof Vovk želi, naj pridem čim prej v Ljubljano na škofijo.

Takoj sem odšel in škof mi je povedal, da je bil on osebno v ponedeljek 23. junija pri Zdenku Roterju, ki je kot vodilni oznovec nastavljal duhovnike. Verjetno mu je šel poročat o napadu nanj na Jesenicah. Roter je le mimogrede omenil, da verjetno ‘ljudstvo ni hotelo birme’. Ob tej priliki ga je škof prosil, naj me nastavijo za kaplana na Jesenicah, ker sem že eno eno leto brez duhovniške službe. Škofu je Z. Roter obljubil, da bom nastavljen, in naj se oglasim v Radovljici na okraju. Še preden sem utegnil do tja, so iz Radovljice poslali pome v Koritno policaja, naj pridem na okraj. Seveda sem nemudoma odšel. ‘Lahko greste na Jesenice,’ so mi rekli. ‘Kaj pa Rateče?’ sem še izrazil pomisleke v želji, da spolnim prvotno škofovo voljo. ‘Na Jesenice greste lahko. Če boste šli, nam napišite dopisnico s sporočilom.’ Takoj sem privolil, da bom šel. In končno mi je lahko škof Vovk napisal dekret za Jesenice.

1. julija 1952 sem prišel na Jesenice in tam ostal sprva kot kaplan in nato župnik polnih devetintrideset let. Počasi sem se znebil napetosti in posledic strahu ob izgonu iz Kočevja. Seveda sem moral biti vedno previden, toda od svojega nisem nikoli odstopil. Starše sem imel blizu in ti so mi vedno stali ob strani. Okoli sebe sem imel tudi mnogo dobrih faranov.

Ganljivo je bilo zame srečanje s takrat že hudo bolnim škofom Antonom Vovkom, ko je ponovno prišel birmovat na Jesenice 4. maja 1958, tokrat brez incidentov. Vedno bolj spoznavam, da trpljenje in žrtve dajejo blagoslov. Bog nikoli ne zapusti svojih zvestih. Blagor nam, ki to verujemo!

Hvala Bogu za vse, kar od njega sprejemamo!

Ko sem zapustil Jesenice, sem postal duhovni pomočnik v Radovljici, kjer po svojih močeh pomagam pri pastoralnem delu. Moja največja ljubezen so bolniki in ostareli, ki jih v Domu za ostarele obiskujem vsak teden. Pa tudi otroci, zlasti drugi in sedmi razred, ki jih poučujem verouk. Bogu hvala tudi za vse, kar še lahko dobrega storimo!

7.2. Tvoj vrt

Avtor: Tine Debeljak

Ko poljubila te je smrt,
zaprl se zame je tvoj vrt,
nič več v njem nisem vrtnarica.
O, da bila bi drobna ptica,
bi poiskala temno strd
tvoje krvi!
Morda trpi na starem boru?
morda visi na sivi skali –
pečat, ki z njim zaznamovali
so čelo Kajnovemu umoru?
Ah, kdo mi iz srca izdere
to bolečino, da ne vem, kje si?
O, dragi moj,
vid ugasnil mojim je očem,
perutim mojim dvig je strt –
ne morem za teboj,
a vem:
ti prideš sem nocoj,
kot včeraj, jutri in vse dni,
srce odprto ti leži.
Vrtnar, tvoj vrt
zdaj poln je krizantem …

8. Bitke – dobljene in izgubljene

8.1. Srečanje na strelno razdaljo

Avtor: Tine Velikonja

8.1.1. Srečanje na sv. Urhu

Gospa Mira Zupančič, zgovorna računovodkinja v Arhivu Slovenije, mi je pravila pred leti, kako je njen tast Tone Zupančič padel kot prisilno mobilizirani partizan ob napadu na Urha 18. septembra 1943. Prej naj bi se skrival doma v seneni kopici, pa so ga po kapitulaciji Italije domači terenci odkrili in je moral prijeti za puško. Ob izkopavanjih na Urhu po koncu vojne, v jeseni 1945, naj bi ga prepoznala žena po svetinjici oziroma rožnem vencu, ki so ga našli pri truplu. Odšla je po voz in ga odpeljala domov v Žalno ter ga pokopala na domačem pokopališču.

Ker me Urh in njegova vloga že dolgo zanimata, sem hotel dognati, zakaj Štefanija Podbevšek v svoji knjigi o Urhu (Sv. Urh, Zavod Borec, Ljubljana 1966) nima Toneta Zupančiča na seznamu padlih. Tudi sicer me je pri opisih samega spopada, kot seveda vsega, kar se je tam dogajalo med vojno, marsikaj motilo. Zgodba o usodi Mirinega tasta me je še bolj utrdila v prepričanju, da se komisija pri izkopavanju ni veliko trudila, da bi trupla identificirala in popisala. Kakšno evidenco so torej vodili, da niso zapisali niti imen takih, ki so jih prepoznali svojci. Hoteli so čimveč trupel in se niso zamujali s tem, da bi ugotavljali njihovo indentiteto, še manj, kdo je zakrivil njihovo smrt. Že kmalu se je pojavil sum, da je del najdenih umrl šele po koncu vojne in to kot žrtev komunistične oblasti, med katere lahko štejemo domačine iz Šentpavla in Orel, morda tudi druge, ki so izginili prve mesece po vojni. Samo enega bi omenil za zgled, kako po domače se je delalo. Na farni spominski plošči na Rudniku je napisan Franc Nebec z Orl, 1924-1945. Kot domobranec je ostal doma. Ko je šel eno prvih nedelj po svobodi k nedeljski maši na Rudnik, ga je s še dvema Orlovcema aretirala knojevska patrulja, jih odpeljala na Urha, tam dva izpustila, Franceta pa zadržala. Nista bila dvesto metrov daleč, ko je počil strel. Ne ve se, kje je njegov grob, in upravičeno domnevamo, da so ga čez nekaj mesecev izkopali kot žrtev domobrancev.

Žal je spopad na Urhu poleg spopada pri Zameškem ob Krki eden redkih zmag vaških stražarjev med čisto državljanjsko vojno po kapitulaciji Italije. Prvo je odločil Lojze Dežman, drugo Vuk Rupnik. Potrjujeta domnevo, da bi se zadeve obrnile drugače, ko bi imeli vaški stražarji tudi drugod podobna borbena jedra s sposobnimi poveljniki in seveda predano in sposobno vrhovno vodstvo. Nič manj jih namreč ni bilo kot partizanov. Že vsaj nekaj mesecev prej se je vedelo, da je Italija na tleh, zlasti pa po padcu Mussolinija. Kljub temu se protikomunistična stran na kapitulacijo Italije ni pripravila. Kot prvo bi morala, ne oziraje se na žrtve, razorožiti okupatorsko vojsko, potem pa zavladati tudi v gozdovih.

Oprl se bom na glavna opisovalca, na Podbevškovo, ki se je razpisala v že omenjeni knjigi, in na Ivana Korošca (Sv. Urh, Druga plat zvona, Ilex-Impex d.o.o.-, Ljubljana 1994). Čisto drugačna slika kot skoraj istočasno na Blokah, Begunjah nad Cerknico, Velikem Osolniku in Turjaku. Na Urhu so bili partizani silovito poraženi in razgnani, vaški stražarji oziroma neuradni domobranci pa popolni zmagovalci. Napadal je bataljon, in to v času, ko so štele te enote nekaj sto vojakov, na drugi strani pa je postojanko branilo samo 36 vaških stražarjev. Podbevškova oziroma poraženo partizansko vodstvo sta pri opravičevanju poraza iznašla Nemce, ki naj bi jih bilo sto in več ter naj bi se kmalu po začetku streljanja pripeljali na tovornjakih od nekod z ljubljanske strani, nato pa še z vevške, in se vključili v spopad. Če se vsaj malo vživimo v razmere, ki so vladale v enomesečnem medvladju po italijanski kapitulaciji, ko je bilo Nemcev v Ljubljani komaj za vzorec, se nam pokaže takšna pomoč skrajno dvomljiva. Spomnimo se samo, kako je bilo kasneje: tako napada na Kočevje od 8. do 12. decembra 1943, ko so Nemci prišli na pomoč šele čez nekaj dni, in to predvsem zato, ker so se znašli v zagati tudi njihovi vojaki, ali napada na Črni Vrh 1. septembra 1944, ko se Nemci niso zganili, čeprav so imeli močne posadke v Idriji in Godoviču, pa še domobrance v Hotedršici in Rupnikov bataljon v Logatcu.

Vaška straža na Orlah pred Hribarjevo hišo, sredi čepi domači sin                                 Lojze Zrimšek

Slika 37. Vaška straža na Orlah pred Hribarjevo hišo, sredi čepi domači sin Lojze Zrimšek

Po Koroščevem opisu naj bi partizani kar v valovih jurišali proti branilcem, ki so bili varno skriti v bunkerjih in za pokopališkim zidom. Zakaj se jim je tako mudilo, da niso uporabili preverjene taktike, s katero so naslednjega dne strli obrambo Turjaka, kasneje pa Grahovega, Velikih Lašč in Črnega Vrha: popolna premoč v ljudeh in orožju, obleganje nasprotnika z minometi in topovi, poziv na predajo, šele v skrajni nuji jurišni napad na razrušeno in gorečo postojanko. Motilo me je tudi, kako da so poslali v najhujši ogenj ljudi, ki so bili vojaki komaj nekaj dni, med njimi tudi 15 in 18 let stari ljubljanski dekleti. Samo take najdemo na seznamu padlih, ki ga je objavila Podbevškova, niti enega starega partizana. Podbevškova piše o dvajsetih padlih partizanih, Korošec o petintridesetih.

Vseeno bi prvi njen opis spopada odpustil, saj vemo, kakšno zgodovino so pisali tako imenovani »pisci NOB«. Podbevškova je napisala tisto, kar so ji o njem pripovedovali partizanski poveljniki, »nekdanji komisar četrtega bataljona Cankarjeve brigade Alojz Žokalj-Džidži, sedaj generalmajor v pokoju, njegov pomočnik Ivan Picelj, sedaj polkovnik JLA v pokoju, in sekretar bataljona SKOJ-a Leopold Prošek-Badjukov«. Zanje je razumljivo, da so iskali vzroke za blamažo drugod, in ne pri sebi. Zanimivo je, da posveča Lado Ambrožič-Novljan v skoraj tisoč strani debeli kroniki spopadu na Urhu samo nekaj stavkov: »Tako je 4. bataljon Cankarjeve brigade 18. septembra napadel belogardistični postojanki pri Sv. Urhu in Sv. Lenartu, le 7 km vzhodno od Ljubljane. Napad se ni posrečil, čeprav je sovražnik imel nekaj izgub. (Cankarjeva brigada, Knjižnica NOV in POS 9, Ljubljana 1975, 296).« Večja zadrega je s Korošcem, saj s svojo knjigo obljublja drugo plat zvona, pa je v njegovih opisih toliko lukenj, napolnjenih s pesniškimi pasažami, kot da ga sploh ni bilo zraven. Pa mi boste morda očitali, čemu se ukvarjam z drobnarijami. Res je spopad na Urhu samo drobec, vendar med čisto državljansko vojno na Slovenskem, in zato nekaj posebnega. Če se niti zanj ne bomo potrudili, da ga nazorno in pošteno opišemo, kako bo potem s celoto.

Dvomi o tistem spopadu so v meni spet oživeli, ko sem nedavno obiskal Janeza Rusa iz Žalne, domobranca, ki se je desetletja skrival na domači podstrehi. Želel sem napisati njegovo zgodbo, pa tudi zgodbo Toneta Zupančiča iz iste vasi, ki sem ga omenil na začetku. Poslala me je gospa Mira, ki je vedela, da je tudi Janez tistega 18. septembra 1943 kot novo pečeni partizan sodeloval pri napadu na Urha in bil skoraj ves čas skupaj s sosedovim Tonetom, ki je pri tem napadu izgubil življenje. Janez mi je takoj povedal, da niso takrat partizani uprizarjali nobenih brezglavih jurišev, ampak ravnali po preizkušenem receptu.

Vaški stražarji ob pokopališkem zidu – Desno Marijan Kukovica

Slika 38. Vaški stražarji ob pokopališkem zidu – Desno Marijan Kukovica

Kako izvedeti kaj več? Kazalo je že, da je od branilcev ostal živ samo Korošec in mu bo pač treba verjeti na besedo. Potem pa ste me sošolec Jože Podržaj iz Čušperka in Jože Palčar iz Velike Račne napotila v bližnji Zagradec, kjer da živi Lojze Zrimšek, ki se je po čudnih okoliščinah komaj šestnajstleten znašel takrat na Urhu, in to na strani branilcev. Res mi je Lojze razkril »drugo plat zvona« o tistem spopadu, ki zasluži, da o njej pišemo. Ko sem si zamišljal, kako bi uskladil pripovedovanje, sem sklenil združiti dve zgodbi, dve usodi, dve življenji, ki sta tekli vsako po svoje, na Urhu pa je prišlo med njima do kratkotrajnega bližnjega srečanja.

8.1.2. Na Urhu sem se znašel slučajno

Lojze Zrimšek:

Orle, od koder sem doma, so imele med vojno poseben položaj. Prišlo je namreč do nenapisanega dogovora, da v njihovi bližini ne bo napadov iz zasede ne na partizane in ne na legiste ne na Italijane ne kasneje na Nemce. Nedotaknjeno naselje je koristilo tako enim kot drugim. Zato Orle niso doživele usode Rašice, Lipoglava, Vrhovcev in drugih naselij na pragu Ljubljane, čeprav se je okrog njih ves čas nekaj dogajalo.

Bili smo bolj revni, saj nas je bilo v družini enajst otrok. Oče je bil zaposlen kot zidarski delavec, imeli smo sicer njivo, pa ni bila dovolj velika niti za krompir. Mene do dali učit krojaštva. Nazadnje sem dobil zavetje v Vajeniškem domu na Kersnikovi ulici v Ljubljani. Za dom je lepo skrbel g. Jože Šavora, ki smo ga imeli za drugega očeta. Zato sem se tam dobro počutil, našel veliko prijateljev, bodoči poklic mi je bil všeč. Vseeno pa sem rad hodil ob nedeljah domov in pogosto prepešačil pot od Rakovnika do Orl, tudi prvi leti okupacije!

Ko je 8. septembra 1943 kapitulirala Italija, sem imel šestnajst let in bil tega dne doma na Orlah. Dan ali dva kasneje sem se sklenil vrniti v Ljubljano, pa me na bloku na Dolenjski cesti niso pustili naprej. Bili so vaški stražarji, ne Nemci. Ne vem, od kod so se vzeli. Namesto da bi počakal in skušal smukniti čez, ko bi bili manj pazljivi, sem se vrnil domov in padel v neurejeno množico legistov iz Orl, Polja, Rudnika, Dobrunj, Bizovika in kaj vem še od kod. Odpravljali so se na Turjak, za kamor so prejeli povelje, naj gredo čakat Angleže, ki naj bi se izkrcali na Reki. Moja starejša brata Jože in Ivan sta po novem letu 1943 prišla z Raba, najstarejši Miha pa je zadnje dni decembra tam umrl. Zdaj sta sklenila iti z njimi pa se ozrla name in rekla: »Nič, še ti pojdi z nama. Če boš ostal, te bodo še ubili.« Šli smo čez Molnik do Repč. Tam smo nad vasjo pod Povšarjevim kozolcem izrekali slovesno prisego kralju Petru in s tem pristopili k četnikom. Obred je vodil kurat Peter Križaj. Nato smo se spustili na Grosupeljsko polje in prišli mimo Bičja do Št. Jurija. Polna dolina vojske, kamor je seglo oko. Naša skupina, ki se je imela za četniško, se je na Turjaku samo malo ustavila, potem pa šla mimo Četeža na Zapotok.

Na Kureščku so naši ujeli dva partizana. Radovedno sem se motal okrog njiju, pa me je zagledal poveljnik Janez Grum: »Zrimšek in Nebec ju bosta gnala na Turjak!« Mene bi kmalu kap! Bilo me je strah, partizana sta bila dedca in pol, midva kot dva piščanca. France naprej, jaz kot zadnji z naperjeno puško. Streljal bi, če bi se kakorkoli sumljivo vedla. Na Turjaku sva ujetnika oddala. Takoj bi morala nazaj, pa naju je zanimalo, kako se imajo. Kriv je bil znanec Ivan Furla iz Bičja. Ko je služil na Orlah za hlapca, smo postali prijatelji. Da naj ostaneva, priskrbel nama bo večerjo; to se je tudi zgodilo. Našel je tudi prostor, kjer sva prenočila. A nama je bilo žal, da sva ostala, saj nisva zatisnila oči. V sobi so namreč imeli sod vina in vso noč hodili po pijačo. Po zajtrku pa je zaropotalo zares in grad se je znašel v obroču. Ni bilo videti prave borbe. Množica vojakov, ki so se gnetli po grajskih sobanah, sovražnik pa neviden na robu planote na vzhodni strani. V vse line so bili uperjeni njegovi mitraljezi; če si le malo pomolil glavo skozi grajsko okno, je že počilo. Ravno to se je zgodilo Furli, ki je dobil rafal v glavo in bil na mestu mrtev. Najhujše pa so bile mine, ki so noč in dan letele na dvorišče in treskale po strehi gradu.

Brata domobranca, od leve Ivan in Lojze

Slika 39. Brata domobranca, od leve Ivan in Lojze

Zvečer, moralo je biti v sredo 15. septembra, sva se z Nebcem odpravila nazaj. Kar stekla sva skozi glavni vhod in planila v gozd. Tam je bilo že vse polno partizanov, da sva se jim morala kar naprej umikati in se skrivati. Padla je že tema, ko sva v Četežu naletela na svoje, vodil jih je Ivan Habič iz Bizovika, in izvedela, da odhajamo proti Ljubljani. Opolnoči smo se povzpeli nazaj na Zapotok in po hribovju proti Ljubljani. Vas smo zapuščali med zadnjimi. Ko smo se mimo Kureščka spustili po planjavi, smo zavili navzdol v hosto, za njo pa na ravnico, na kateri je bilo vse živo. Klicali smo: »Kdo tam, kdo tam?« In odgovori: »Četniki, četniki!« Počasi smo se sporazumeli, da so kraljeva vojska in da se umikajo proti Ljubljani. V dolino smo se spustili pred Želimljem. Bilo je v četrtek 16. septembra. Še v temi so poslali naprej mitraljezce. Brž ko smo se dobro približali vasi, so partizani s tako ihto usekali po nas, da je vse ropotalo in se bliskalo. Ivan je jurišal z drugimi na zvonik, odkoder je bil ogenj najbolj nevaren, potem pa smo hiteli kar po celem po ravnini. Takrat se je šele začelo daniti. Brat Jože mi je klical: »Lojze, bejž, Lojze bejž!« Ovirala me je krušna torba, v kateri sem imel poleg osebnih reči polno ročnih granat. »Stran vrzi, boš laže tekel! Če boš zadet, te bo razneslo.« Ko sem bil tako daleč, da sem na desni zagledal Pijavo Gorico, od katere so proti nam lezli partizani, sem torbo odvrgel. Šli smo še naprej kar po s kanali prepletenih barjanskih travnikih, šele blizu Črne vasi prišli na cesto in dospeli do Mokarja. Tam se križata ižanka in cesta skozi Črno vas. Mašina, kaj je bilo tam četniške vojske, samih oficirjev, da se je vse svetilo! Samo zlato! Šele šestnajst let sem bil star, pa začutil divjo jezo. Da bežijo in pustijo na Turjaku v stiski soborce nevajeni pobiči, bi razumel. To so pa bili zreli vojaki in vojaško izvežbani. Toliko vojske, pa ne da bi šla že z Zapotoka čez dolino in partizanom za hrbet. Če ne drugega, bi jim zmešala štreno. Čez nekaj časa, bilo je sredi dopoldneva, smo se odpravili naprej. Govorilo se je, da nas bodo Nemci sprejeli pa poslali v internacijo. Brata sta jo že oba skusila in bila odločna, da tja ne gresta več. Ko smo šli po ižanki, smo trije bratje še pred mostom čez Iščico smuknili na desno pa v koruzo. Potem smo se prebijali čez Barje proti Orlam. Iščico smo preplavali in prebredli. Hoteli smo čez Hauptmance, kjer teče Izar, in čez most, pa v daljavi na cesti proti Lavrici zagledali partizane. Skočili smo v strugo potoka. Bratoma je uspelo, da sta se hitro rešila, meni pa se je vse podiralo. Prijemal sem se za tisto ježo, pa se je kar trgala in sem letel nazaj v vodo. Končno sem se vkopal v blato in se mi je posrečilo, da sem prilezel ven. Šli smo do Rudnika in po gozdu domov na Orle, vsi črni od marostarske zemlje, da so nas komaj prepoznali. Izvedeli smo, da so naokrog partizani, pa da pa so se že v nedeljo, 12. septembra, vrnili s Turjaka legisti in zasedli Urha. Bili so stari mački in jim turjaška mišnica ni dišala. Sestri Francka in Pavla sta šli tja in v pol ure so urhovski vaški stražarji obkolili našo hišo in nas vse tri na videz prisilno mobilizirali. Tako je bilo treba zaradi soseda terenca, da je bilo videti, kot da so nas odgnali na silo. Ko smo prišli blizu Urha, se je brat Jože premislil: »Ne bi šel z vami!« Pognal se je nazaj proti Golovcu in ni ga bilo več. Z Ivanom sva vedela, da je šel v Rudnik, kjer je imel nosečo punco. Pri njej se je skril. Jaz in brat Ivan pa sva se znašla na Urhu.

8.1.3. Na Urhu so odločili »nemci«

Ko so časopisi leta 1978 kot prvovrstno senzacijo objavili vest, da so v Žalni odkrili in aretirali nekdanjega domobranca Janeza Rusa, ki se je več kot trideset let skrival doma, in ga že naslednjega dne izpustili, pri tem pa razlagali, kako je bil njegov strah odveč in njegov zapor, ki si ga je namenil, nepotreben, sem se nasmehnil. Pozabili so namreč omeniti povojne poboje, pri katerih bi se kot žrtev zanesljivo znašel tudi Janez. Jasno mi je bilo, da si je s skrivanjem rešil življenje, obenem pa se obsodil na zapor, ki je bil morda daljši, kot bi mu ga prisodila komunistična oblast, če bi se po desetih letih skrivanja javil sam.

Janez Rus se je rodil leta 1914, tako da šteje že 87 let, pa je kar pri zdravi pameti. Skupaj z bratom Jožetom, ki je bil pet let starejši, sta čevljarila in živela skupaj z materjo in sestro v hišici na gričku nad Žalno. Tam zdaj živi sam in si pomaga po svoje. Starejši Jože je postal mojster in sanjal, da bo odprl delavnico sredi vasi, mlajši Janez pa se je pri njem učil in zlezel do pomočnika. Skoraj zanesljivo bi uspela, saj sta bila pridna kot mravlji, življenje bi teklo mirno dalje, prej ali slej bi se poročila in imela otroke. Vojna se ju v začetku skoraj ni dotaknila. Kasneje so sicer Janeza hoteli medse vaški stražarji, ga tudi zaprli na Boštanju in vlekli v Škocjan, pa se jih je otepel in se vrnil domov.

S »ta belimi« se je dalo, brez pardona pa je postalo po kapitulaciji Italije, septembra 1943. Oba brata sta dobila skupaj s sosedom, Vrbetovim Tonetom-Antonom Zupančičem in drugimi Žalčani poziv, naj se javijo v partizansko vojsko. S tem, da so jih oborožili z italijanskimi puškami in jim posadili na glavo kape z rdečo zvezdo, so postali pravi partizani. Mobilizirance so z vlakom prepeljali v Višnjo Goro, potem pa razstrelili železniški most pri Veliki Loki skupaj s vlakovno kompozicijo, da je zgrmela v globino, s tem pa pokazali, da ni poti nazaj. Na Polici so postali vojaki Cankarjeve brigade.

Po 15. septembru jih že najdemo na Lipoglavu, med njimi je bil iz Žalne tudi Martin Javornik-Plešetov. Niso vedeli, da so postali Cankarjeva brigada oziroma njen 4. bataljon, niti ne, kam so namenjeni, ko so jih 18. septembra še v temi spravili pokonci. Kot piše Podbevškova, so prejšnjega dne poslali izvidnico v Podlipoglav v mlin k Malinskim, kjer je izvedela, da so se belogardisti vrnili na Urha in da jih je največ do petdeset. Dolga partizanska kolona se je vila čez Repče, Pleše, Orle proti Urhu. Zrimškova sestra Francka je vedela povedati: »Od jutra pa čez popoldne nepretrgoma so hodili mimo. V kevder smo se spravili in samo molili.« Orlovci so pravili, Mihelov Miha in Jančev Andrej sta to potrdila kasneje: »Šle so tri brigade.« Slutili so, da se vojska odpravlja na Urha. Po nalogi, ki naj bi jo opravila mimogrede, pa naj bi šla kar nad Ljubljano. Ni jasno, kam se je razgubila taka sila, kaže namreč, da ves bataljon ni štel več kot tristo vojakov, morda celo manj, niso imeli vozov ali tovorne živine, orožje in strelivo so nosili vojaki sami, med potjo so si nabrali tudi nosačev. Tako so pri peskokopih blizu Orl kar mobilizirali dva domačina s Škofljice; orožja jima niso dali, vzeli pa so ju s seboj in je eden od njiju obležal na Urhu.

Pa pustimo besedo Janezu Rusu:

Govorijo, da smo šle v napad kar tri brigade, kar ne bo držalo. Meni je bilo videti, da nas ni prav veliko. Tudi ne vem, kako so razposlali čete po okolici za zaščito, v tistem gozdu nas nazadnje ni bilo niti dvesto. Bili smo čudna vojska, zvečine v civilnih oblekah. Ko smo se po Dobrunjskem hribu, kot pravite, da se reče grebenu med Orlami in Urhom, približali postojanki in skozi drevje v daljavi zagledali zvonik, so nas postrojili. Komandant nam je razložil, kako naj se razvijemo in razkropimo po enotah. Glavnina se je ustavila v gozdiču južno od postojanke. Po grebenu sto metrov daleč je stal pred njo zaželeni cilj. Obdan z žico, vkopan s strelskimi jarki, utrjen z lesenimi bunkerji, okrog cerkve in pokopališča pa cvinger – meter in pol visok opečni zid. Komandant ni veliko razlagal, da bomo napadli. Zaenkrat samo popolna tišina in čakanje. Vse je bilo videti kot izumrlo. Beli so verjetno v cerkvi in mežnariji. Ne smemo jim dovoliti izpada. Pridružil sem se skupini, ki je obkrožala grič z ljubljanske strani. Poskrili smo se po pobočju v drevju in grmovju približno 50 metrov od vrha, vendar tako, da se je ves čas videl zvonik. Čutil sem, da se je najbolj varno držati štaba. Zato sem šel za partizanskimi oficirji. Ne vem, kako so se pisali, eden od njih je bil komandant čete, drugi komisar. Zraven sta šli tudi dekleti. Dobro se jima je zdelo, da sta dobili puški, bili sta veseli in zgovorni. Nazadnje nas je ostalo samo osem. Ustavili smo se na robu livade sredi drevja nekje med vrhom in dolino in čakali. Moram priznati, da se nič ne spominjam, da bi bilo kaj streljanja ali borbe. Še manj smo slišali o kakšnih juriših, samo čakali smo. Kaže, da se je poveljstvo zanašalo na noč, ko bi udarili in se pod zaščito teme približali postojanki.

Ne vem, koliko časa je preteklo, ura ali dve, ko na lepem zagledamo sredi brega približno 50 ali 60 metrov pred seboj v smeri proti Sostremu pet ali šest nemških vojakov. Skočili smo v kritje razen deklet. Še preden sta spoznali, kaj se dogaja, so ju pokosili rafali brzostrelk. Eden od oficirjev je naročil vojakom, naj ju izvlečeta na varno, pa sta bila zadeta tudi ta dva in sta obležala. Štirje, kolikor nas je ostalo, smo stekli kot nori po bregu in grapi navzdol, potem pa po grmovju v zavetju drevja po dolini in ob Bizovškem potoku navzgor proti jugu, približno tam, kjer zdaj teče avtocesta. Večina bataljona je bežala čez Orle, kot sem izvedel kasneje. Vasi smo se izognili z ljubljanske strani, ker smo od tam slišali streljanje, se prevalili čez hrib in prišli na Lavrico, od tam na Škofljico. Zvečer v temi smo dosegli Šmarje. V gostilni pri Škrjancu smo se ustavili, poveljnik nam je plačal celo večerjo. Nazadnje se nas je nabralo nekaj deset. Prespali smo v hlevu. Nismo vedeli, kako je z drugimi. Naslednji dan smo odšli na Lipoglav in naprej na Polico, tam pa že zagledali ostalo vojsko. Nihče ni vedel povedati, zakaj se je tako končalo, vsi so govorili o Nemcih. Čez dan ali dva so prišle za nami tudi ženske iz Žalne in hotele vedeti za svoje.

Pravite, da niso bili Nemci, ampak legisti. Da smo jih zamenjali, ker so imeli lepe uniforme in bili dobro oboroženi, mi pa v civilu. Kaj jaz vem. Na glavi niso imeli čelad, mogoče res srbske šajkače. Saj ni bilo časa, da bi jih lahko ogledali. Toliko smo v tistem trenutku le videli, da imajo prave uniforme, v naročju pa so držali avtomatsko orožje, s katerim so sejali smrt. Hodili so kar pokonci, kot da se nikogar ne bojijo.

8.1.4. Boja ne bije svetlo orožje, ampak srce junaka

Lojze Zrimšek ve o soboti, 18. septembra, povedati:

Urhovska postojanka je bila dobro postavljena. Grič, bolj konec Dobrunjskega hriba, se dviga skoraj 60 metrov nad dolino. Po ravnem se da priti nanj samo z orlovske strani. Jedro obrambe je bila cerkev s pokopališčem in pokopališkim zidom, naprej proti severu na griču kakih dvajset metrov proč »župnišče«, zanemarjena stavba, kjer smo spali, s shrambo v kleti. Tam naj bi bil tudi zapor. Po vojni so jo podrli in zgradili pravo trdnjavo, morda ohranili nekaj kleti, kjer naj bi bile ječe z »mučilnico«. Med pokopališčem in »župniščem« je bil izkopan meter in pol globok rov oziroma jarek. Kakih deset metrov naprej pa je bila mežnarija, ki je sedaj dograjena s prečno stavbo. Takrat so v njej stanovali mežnarjevi, Selanovi.

Domobranski topničarji na Ljubljanskem gradu 1944

Slika 40. Domobranski topničarji na Ljubljanskem gradu 1944

Bilo nas je samo 36 vojakov. Poveljnik je bil Lojze Dežman-Žorgovec, kot so mu rekli. Nikjer okrog nas druge vojske, ne partizanske ne nemške, še manj italijanske. Razdelili so nas na tri desetine, vsaka je štela nekaj nad deset vojakov. Tistega dne ni nič kazalo, da se kaj pripravlja. Niti slutili nismo, da se nam bliža večja partizanska enota. Zgodbe o naših patruljah, ki bi se bile upale daleč v dolino proti Podlipoglavu in naj bi se bile spopadale s partizani, ne držijo. Postojanka je bila skoraj brez vojske. Poveljnik se je z avtom odpeljal v Ljubljano ali kaj vem kam, prva desetina je bila poslana v patruljo v vas Češnjica, druga desetina pa se je kot izvidnica prikrila v zvoniku v Sostrem. Na griču nas je ostalo samo nekaj čez deset. Skrbeti smo morali za stražo. Menjavali smo se tako, da smo dve uri stražili, štiri ure pa naj bi »zanimali«, urili vojaške veščine. Stražarska mesta so bila štiri ali pet. Meni je bilo hitro vsega dovolj. Ko sem se rešil straže, sem se zgodaj popoldne ulegel v deteljo na vzhodnem pobočju hriba. Takrat je bila tam velika njiva, zdaj pa livada, obkrožena s sprehajalnimi potmi. Kar zaslišim glasno govorjenje naših fantov. Dvignem glavo iz detelje in se vprašujem, kaj imajo. Vstanem in grem pogledat, zakaj tako navdušenje. Pred vhodom v cerkev na zunanji strani cvingerja so razgrnili deke in razdirali štiri strojnice. Povedali so, da jih je poveljnik z osebnim avtom pripeljal od nekod. Mazali so dele, spravljali skupaj in se šalili. Moj desetar Marijan Kukovica je bil prvi, ki je strojnico sestavil. Ravno takrat je kratko zvonilo k prazniku, samo dvakrat je udarilo, zato vem, da je bilo štiri popoldne, ob tej uri so namreč ob sobotah vabili k nedeljski maši. Marijan vpraša poveljnika: »Ali lahko probam?« »Probaj!« Postavi orožje na pokopališki zid in sproži rafal naravnost v gozd pred postojanko, ravno nekam v tisto smer, kjer zdaj stoji spomenik. V hipu se je odprl pekel. Pokalo je z vseh strani, po nas so letele mine in švigale strojnične krogle. Ena prvih min je odbila vogal cerkvene ladje nad nami. Regljalo je, da je bilo čuda. Stekli smo za zid in se skrili v jarek, ki je povezoval cerkev z župniščem. Globok je bil meter in pol in se je dalo s sklonjeno glavo varno hoditi po njem. Če bi partizani vedeli, kako malo nas je in kako smo prestrašeni, bi samo pritekli in nas imeli v pesti.

Na srečo se je namesto njih pojavil nad nami poveljnik Dežman. Bil je ves zaripel od jeze, da sem mislil, da ga bo božjast. Rjul je in nas zmerjal, vihtel je pištolo in brzostrelko. Spodil nas je iz jarka in vsakega posebej postavil na obrambni položaj. Eni so stekli po razstavljene strojnice, prinesli so jih kar v dekah, vendar si z njimi nismo mogli pomagati. Šli smo po orožje, porazdelili in raznosili vse strelivo. Naša naloga je bila preprečiti, da bi se nam napadalec približal. Mine so neprestano letele, po koncu spopada smo dobili kot vojni plen kar 34 lahkih minometov, razporejenih v vrsti na najvišjem delu gozdiča. V zvoniku ni bilo nikogar, saj bi bili preveč izpostavljeni. Sreča je, da partizani niso vedeli, da nas na postojanki ni niti petnajst. Računali so, da se skriva za zidom in po bunkerjih petdeset izvežbanih vojakov. Zato so bili tako previdni, mi pa se tudi nismo dali. Nekaj nas je čepelo za zidom, drugi v lesenih bunkerjih. Partizani so samo tolkli in nabijali, ravno tako, kot sem doživljal na Turjaku. Brž ko se je na robu gozda pred nami kaj premaknilo in pokazalo, smo užgali. Streljali so samo iz smeri Orle in iz gozda, ki se je spuščal ob livadi in njivi, kjer sem še pred eno uro poležaval. Mine so brenčale po nagrobnikih, odbijale koščke kamna, niso pa bile tako močne, da bi jih razbile. Napadalci niti enkrat niso poskušali z jurišem. Po mojem so se zanašali na noč. Naslednjega dne smo videli, da je bila stena nad prižnico vsa popikana od izstrelkov, ki so prileteli skozi cerkveno okno, samo kip sv. Mihaela je ostal nedotaknjen.

14. domobranska tankovska kompanija

Slika 41. 14. domobranska tankovska kompanija

Celi dve uri je že trajal napad in streljanje, pa nikogar na pomoč. Predvsem smo upali, da se bo zganila posadka na Golovcu. Vedeli smo, da so tam od prejšnjega dne tisti, ki so prišli z nami iz Zapotoka. Poveljnik je ponavljal: »To bo drugi Turjak! Nekaj bo treba narediti.« Računal je, da se bosta v dobri uri uredili in pripravili tudi desetini, ki sta bili poslani v Češnjico in Sostro. Slutil je, da morata zdaj že biti nekje v bližini. Obšel je vsa obrambna mesta in dal zadnja navodila: »Fantje, izpad bomo naredili. Vsi na kapijo in juriš!« Na njegov ukaz naj stečemo skozi vrata zidu pri glavnem vhodu v cerkev in proti gozdu, po levi strani griča. Zgodilo se je, poveljnik in še nekaj drugih naprej z brzostrelkami, z njimi tudi Marijan s strojnico, ob njem moj brat Janez, da mu je stregel in nosil kaseto, in največ še deset drugih. Verjetno smo imeli še eno strojnico. Kot čudež sta se tisti hip oglasili tudi naši desetini, ki sta prišli iz zadvorske strani napadalcem za hrbet. Sledil je panični beg partizanov, tudi njihovih bolj oddaljenih enot, ki so čakale v zaščiti. Med tekom po travi smo streljali, ko smo se približali gozdu pa metali tudi ročne bombe. Kar padli smo po partizanih. Tako blizu smo si prišli, da bi se lahko vlekli za ušesa. Bežali so, mi pa za njimi. Približno trideset metrov globoko v gozdu se mi približa poveljnik in zavpije: »Poba, ulezi se na tla in samo streljaj, da se bodo polegli!«. Ubogal sem ga, sam pa je tekel naprej v gozd in streljal po njih z brzostrelko in pištolo. Kaj takega zlepa ne vidiš. Ponavadi poveljstvo pošilja svojo vojsko naprej, samo pa se zadržuje v ozadju, tu pa je bilo nasprotno. Junak, da mu ni para! Na lepem so partizani izginili. Po nekaj sto metrih pošljejo mene in še enega: »Oba v izvidnico!« Priplazila sva se po grapi do roba in jih izza ovinka ugledala, kako slonijo na vseh straneh po ježi in lovijo sapo. Z roko sva pomigala našim, kaj se dogaja, v tem času pa so že zbežali dalje. Tako smo jih še naprej podili, tisti z avtomatskim orožjem in strojnicami naprej, nekaj takih, ki smo imeli puške, pa za njimi. Poveljnik se je po kilometru vrnil na postojanko, drugi pa smo nadaljevali s pregonom prav do Orl. Še danes stoji tista bukev na začetku vasi, v katere rogovilo je postavil Marijan strojnico in spuščal rafale po partizanih, ki so se umikali na drugi strani vasi že po poti proti Molniku. Sestra Francka je pravila kasneje: »Kar vlekli so se po dva ali trije skupaj in podpirali ranjence. Čudo jih je bilo.« Vračali smo se počasi. Ko smo prišli na Urha, je bila že tema.

Tam so bili že vsi lepo zbrani. Ugotovili smo, da smo vsi živi, le nekaj jih je bilo lažje poškodovanih. Vedeli so povedati, da so se tisti v sostrskem zvoniku hitro spustili na tla, ko so zaslišali streljanje, drugi s Češnjice pa tudi pohiteli v dolino. Sešli so se v gozdu nad Zadvorom. Bili so kar močna skupina, več kot dvajset izurjenih vojakov. Na glave so si posadili partizanske kape z rdečo zvezdo in zavili v gozd ter se z vzhodne strani povzpeli visoko v breg. Med drevjem in po grmovju so bili partizani, ki so bili v kritju. Kazali so se jim in klicali: »Tovariši, sem pridite! Tam so beli, tam so beli!« Tako so prišli za hrbet glavnini partizanov. Ko so zaslišali in videli izpad iz postojanke, so udarili tudi sami, zato tak preplah.

Pri napadu ni bilo nobenih Nemcev. Res pa so nam, ko smo se vrnili z Orl, povedali, da so se, ko je bilo vsega konec, pripeljali iz Domžal Nemci kar na slepo v štirih lahkih oklepnikih in zapeljali na hrib. Skoraj bi se bili udarili. Kar nekaj časa so naši potrebovali, da so jim razložili, kaj se je zgodilo, in se jih znebili. Odpeljali so se nazaj. Sam nisem videl nobenega.

Ponoči smo bili vsi na položajih, ker smo računali, da se bodo partizani vrnili. Morda je bilo res ali pa smo si umišljali, da po gozdu nekaj šumi.

Naslednji dan seveda ni bilo maše in tudi ne svojcev, ki bi odbirali svoje mrtve, čeprav pišeta o tem tako Podbevškova kot Korošec. Na postojanko nismo spustili nikogar. Pobrali smo mrtve in jih vseh devetnajst, kolikor smo jih našli, položili enega zraven drugega ob pokopališki zid blizu vhoda v cerkev. Spominjam se obeh deklet. Ena je bila zares mlada, prava punčka, druga pa je bila videti starejša, močne postave z zlatimi našitki na rokavih. Predvsem pa mi je zbudil pozornost partizan v temni obleki in s klobukom. Ko smo mu tako kot drugim segli v žepe, smo našli mašno knjižico, podobice in rožni venec in rekli: »Ta že ni mogel biti komunist.« Potem pa so pripeljali partizana, ki je prespal pod nekim podom v Dobrunjah. Bil je pri zavesti in hodil samo ob podpori. Imel je prestreljeno glavo malo nad očmi, ki so bile pomodrele in izbuljene. Oslepel je. Kaj smo hoteli, videti je bilo, da zanj ni rešitve. Strel in konec trpljenja in življenja. Pravite, zakaj ga nismo pustili na miru tam pod podom. Rekli so: »Ta ne bo živel!« Položili smo ga k drugim. Pokopali smo jih tam, kjer se začne gozdič, na desni strani, nekaj metrov za sedanjim spomenikom. Kasneje se je izkazalo, da med padlimi ni bilo nobenega starega partizana, ti so znali pravočasno zbežati. Med mrtvimi so bili samo novo pečeni; vsi so vstopili v vojsko po kapitulaciji Italije, torej po 8. septembru, med njimi tudi dva prisilna mobiliziranca iz Žalne, Vrbetov Tone in Plešetov Martin.

Povedal sem že, da smo dobili 34 lahkih minometov in še dosti drugega orožja. Nahrbtnike in razno kramo, ki smo jo pobrali po gozdu, smo naložili v cerkvi na kup, ki je bil tako visok, da se ni videlo čez. In kaj se mi je pripetilo. Ko takole malo brskam po nahrbtnikih, zagledam krušno torbo, ki je bila podobna tisti moji, ki sem jo bil pustil na Barju pri Pijavi Gorici. Odprem jo in vidim, da je zares prava, zdaj brez bomb, pa z vsem drugim, kot se spodobi za krojača: gumbi, šivanke, sukanec, pa tudi milo v plastični škatli, še vedno zavito v trtno listje, na njem pa zapisano ZRIMŠEK. V Zapotoku sem namreč izrisal nanj svoj priimek.

8.1.5. Črne rute

Zrimšek nadaljuje:

Samo nekaj dni po napadu sem bil v patrulji, ki je šla čez Orle v dolino do Podmolnika in spodaj proti Urhu. Pred Zadvorom smo dohiteli skupino žensk. Napravljene so bile v črno. Vpraševale so nas, če nismo morda z Urha. Odgovorili smo jim, da ne. Le jaz sem nalašč zaostal in jim povedal, da smo res od tam. Začele so vpraševati, če kaj vemo, kateri so padli in kje so pokopani: »Nobenega ne poznam. Samo to vem, da je bil eden starejši, črn klobuk je imel in črn suknjič pa molitvenik.« Ena od njih je planila v jok: »To je pa naš ata!« Pospešil sem za vojaki, ženske pa za nami na postojanko. Stražar jih ni pustil noter. Poklical je komandirja straže, ta pa poveljnika. Res se je prikazal Dežman. Predvsem ga je zanimalo, kdo jim je pravil o padlih, pa so razložile: »Poba, mlad je bil, tak in tak.« Pa so me imeli. Žensk niso pustili do groba, saj bi jih bili morali peljati skozi vso postojanko. Čez nekaj časa so odšle, mene pa je Dežman trdo prijel. Konec je bilo najine ljubezni, pa tudi sam sem se naveličal vojaščine in prosil, da me pustijo nazaj v šolo, kar mi je čez slab mesec tudi uspelo.

Pavla Čebašek roj. Jančar iz Žalne ve povedati, da je njen brat zdravnik Jože Jančar dosegel, da so v začetku decembra 1943 izkopali grob padlih in poiskali prisilna partizana, ki sta padla na Urhu, Vrbetovega Toneta in Plešetovega Martina. Zraven sta bila ne samo Tonetova žena, ampak tudi Martinova brata domobranca Jože in Franc Javornik. Z vozovi so ju pripeljali v Žalno in pokopali na domačem pokopališču.

O tem je pisal tudi Tabor, letnik 1969, str. 96:

»Ker je bilo znano, da je med padlimi več prisilno mobiliziranih, smo organizirali Jože in Franc Javornik ter Jože Jančar prekop padlih. Predvsem bi radi našli truplo komaj 17 let starega brata. Tisti 8. december 1943 je bil pust poznojesenski dan. Vse je bilo v megli, sivo in žalostno. Pričeli smo odkopavati. Delo je bilo mučno in neprijetno. Odkopavali smo skrbno in previdno, da bi lopate ne zadele ob trupla. Prišli smo do debele plasti stelje. Trupla so bila dobro pokrita.

Lojze Zrimšek kot domobranski tankist

Slika 42. Lojze Zrimšek kot domobranski tankist

Zložiti smo morali vsa trupla iz velike jame, če smo hoteli najti domače. Bili so vsi še dobro ohranjeni. Štiri trupla naših smo položili v krste ter jih posebej plitvo zakopali, dokler niso prišli domači in jih odpeljali na domače pokopališče. Druge smo položili nazaj v skupni grob.«

Taka je torej naša zgodba. Antona Zupančiča niso odkopali v jeseni 1945, ampak dve leti prej, zato ga Podbevškova nima na seznamu, ni ga tudi na seznamu padlih borcev Cankarjeve brigade v Ambrožičevi kroniki, kot ni Martina Javornika. V času odkopavanja se je Lojze Zrimšek spet učil krojaštva v Ljubljani, Janez Rus je zaključil svojo partizanščino in postal domobranec na Škofljici. Janezov brat Jože Rus pa je ostal partizan 4. bataljona in 16. marca 1944 padel na Javorovici in je tudi napisan na spomeniku, zdaj pa z drugimi soborci počiva na Urhu.

8.1.6. 2. več kot za eno življenje

8.1.7. Triintrideset let prostovoljne ječe

Janez Rus je šel s svojo brigado do Čateža in naprej v Mirensko dolino. Ker je bil pripraven, je dobil celo čin vodnika. Na začetku nemške ofenzive so se udarili na Okroglem. Z bratom Jožetom sta bila skupaj in se zadnjič videla na Veseli gori pri Šentrupertu. Jože je tam ostal, Janezov vod pa so poslali v patruljo proti Mirni. Ker so bili v njej sami domačini z Mirne in iz Trebnjega, so se zmenili in pobegnili domov, njega pa je vzel pod streho trebanjski čevljar. Ko so prišli Nemci, domačinom niso naredili nič, Janeza pa zaprli, ker je bil kot tujec sumljiv. Ujetnike so peljali v Višnjo Goro. Vse se izve, pa je tudi Janezova mati dobila pošto in prišla po sina. Kot prisilnega mobiliziranca so ga izpustili.

Bilo je okrog vseh svetih leta 1943. Doma so ga že čakali partizani, da bi ga pobrali. A partizanščine je bil sit, nekam je moral in se je raje prijavil k domobrancem. Znašel se je na postojanki na Škofljici, ta pa je imela pomožne postojanke še v Zalogu nad Škofljico, v gradu Lisičje in v Šmarju. Pravega vojskovanja ni bilo, kmalu pa je opazil nekaj drugega. Z barjanske strani so domobranci z Barja vodili sem terence, ki so jih pobirali v podkrimskih vaseh.

Janez pripoveduje:

S tem nisem imel nič, vendar je bil to glavni vzrok, da sem se tako dolgo skrival. Kar je bilo pomorjenega, vse bi padlo name. Na Lisičjem je bilo tistih pet ali šest ta pravih. Poklicali so jih v vas, prevzeli so ujetnike in jih gnali proti Molniku. Kaj vem, koliko so jih dobili v tistih mesecih, ko sem bil tam, morda kakih petdeset. Fantom, ki so imeli opravka z njimi, se je poznalo, da so drugačni. Vedno so imeli dovolj denarja. Med njimi je bil tudi moj sovaščan iz Žalne. Končal je v Kočevskem Rogu in naj počiva v miru. Enkrat mi je potožil, kako hudo mu je, da je padel v to skupino. Jokal je, da tega ne prenese več in da se bo kar končal.

Sredi poletja so nas oblekli v prave domobranske uniforme in preselili v Stično. Postal sem vojak Stiškega udarnega bataljona, ki mu je poveljeval major Ladislav Križ. Kaj bi pravil, kje sem vse bil in kaj doživel. Včasih smo šli v akcije sami, včasih v sodelovanju z drugimi bataljoni. Potem pa se je zgodilo, da sem za vse svete leta 1944 naložil sovaščana na kolo in se odpeljal iz Žalne v Višnjo Goro. Na klancu pred trgom me je zaneslo v ovinku in sem treščil v drevo. Obležal sem nezavesten z razbito glavo, mojemu sopotniku pa ni bilo nič. Šele po nekaj tednih sem v bolnici prišel k sebi. S tem je bilo moje vojaščine konec.

Ob koncu vojne sem prišel v Grosuplje, ko je vojska od tam že odšla. Ostal sem doma. Iskali in lovili so skrivače. S sestro sem se dogovoril, da se bom skrival v gozdu nad vasjo dva kilometra daleč od vasi. Z roba gozda se je videla naša hiša in sem nadziral, če se dogaja tam kaj sumljivega. Zmenila sva se, da se bova dobivala enkrat na teden, najpogosteje je bilo to v sobotah ob 3. uri zjutraj. Zaradi varnosti sva izbirala različne kraje, vse sto do dvesto metrov od doma. Že sredi noči sem prišel tja, kamor sva se zmenila, in nepremično čakal nekaj ur. Sestra mi je nosila skorje kruha, drugega nisem dobil in tudi ne potreboval. Vodo sem pil iz kolesnic, skrival pa sem se v najbolj črnem gozdu, kjer me nikdar ni obsijalo sonce. V dežju sem razprl dežnik in čepel pod njim. Čez nekaj mesecev sem se preselil bliže Blata. Tam je bilo nekaj izvirov in sem vsaj pil čisto vodo.

Šele čez pol leta, za vse svete 1945, sem se pred zimo spravil domov. Vse smo pripravili in se dogovorili. Proti jutru sem se skozi koruzo, ki je rasla na griču, pritihotapil do hiše, potrkal; sestra je odprla, zlezel sem po lestvi na podstrešje, si v senu napravil brlog in ostal. Ker je bila hiša krita s slamo, je bilo pozimi dovolj toplo, poleti pa ne prevroče. Za na vodo sem imel steklenico, za iztrebljanje pa posodo. Ponoči sem bil čisto pri miru, ker sem vedel, da oprezujejo okrog hiše. Tiste zgodbe, kako so zjutraj opažali pokošeno travo, ki naj bi jo bil ponoči kosil, ne držijo. To je delala sestra. Čez dan sem bil bolj živahen, nisem pa lezel dol v hišo. Sestra mi je pravila, kaj govorijo o meni. Da sem bil povsod zraven, kjer se je kaj dogajalo. Vse bi padlo po meni.

Vprašujete, zakaj nisem poskušal pobegniti čez mejo. Čakal sem brata, saj sem vedel, da je ostal pri partizanih. Nihče nam ni povedal, da je padel na Javorovici. Računal sem, da mi bo pomagal, ko se vrne. Tako se je zgodilo, da mama, čeprav ji je sin padel kot partizan, ni dobivala nič. Pa kako prav bi nam bil prišel vsak dinar. Umrla je leta 1963. Takrat sem bil nepreviden. Zvečer sem stal v veži in skozi odprta vrata gledal v hišo, kjer je ležala na mrtvaškem odru. Nisem opazil, da se okrog podijo punčare. Čeprav so gorele samo sveče, me je ena od njih, po mojem je bila Novljanova, prepoznala. Videla me je skozi okno v hišo, kako sem stal na hodniku. Povedala je doma.

Najhujše je bilo z zobmi. Ko so gnili, so mi otekala usta, da jih nisem mogel odpreti. Bolelo me je, da bi ponorel, pa sem vseeno zdržal. Ko mi je odpadel zadnji zob, sem se oddahnil, vsaj s tem sem imel mir. V vasi so vedno pogosteje govorili, da se skrivam doma. Sestro so videli, da je kupovala tobak in podobno.

Likar, poveljnik grosupeljske milice, je že dolgo vedel zame. Bali so se priti pome. Zatožen sem bil, da sem poln orožja. Ko se mi bodo približali, da bom sprožil. Likar je govoril: »Vedeli smo, da ne bo šlo brez žrtev!« Leta 1978 so me izbezali na plano. Miličnik Janez Recek je bil tisti, ki je zlezel na podstrešje. Še danes priznava, da ga je bilo strah. Tako se je tresel, ko je z roko segal v seno, da bi me zagrabil, da je prijel lastno roko in mislil, da me ima.

Peljali so me na postajo v Grosuplje.

Še takrat, po takem času, je bilo hudo. Nekateri bi me najraje obesili. Najhujša je bila Mivškova iz bližnje vasi. Dolžila me je, da sem kriv za smrt njenega moža Lojza. Takole se je zgodilo. Domobranci so ga ob koncu leta 1943 pobrali doma kot terenca in odpeljali v Šmarje. Zaprtega so imeli v prosvetnem domu. Samo njega in še enega je stražil vojak. Ujetnika sta sklenila uiti. Eden je skočil k oknu in razbil šipo, vojak je nameril in na hitro ustrelil proti njemu, v tem času pa je drugi skušal skočiti nanj, pa se zadnji hip premislil. Oba so odpeljali na šmarsko pokopališče in ustrelili. Zgodilo se je v času, ko sem bil jaz še partizan, pa ni nič zaleglo, ko sem jim to dopovedoval. Zame se je potegnil mladostni prijatelj Janez Škrabar, ki je bil takrat na pomembnem položaju, in so me naslednjega dne izpustili.

Tri mesece manj kot triintrideset let sem se skrival. Šele po tistem sem izvedel, da je brat Jože že 16. marca 1944 padel kot partizan na Javorovici. Janez Lužar iz naše vasi me je peljal na Gorjance. Z bratom sta kot partizana skupaj prebivala tam zgoraj, eden je bil krojač, drugi čevljar. Skupaj sta tudi bežala. Ponekod je bilo takrat toliko snega, da se je vdiral pol metra globoko. Našega Jožeta je zadelo, Lužar pa je bil med peščico tistih, ki so se rešili. Brat je napisan na spomeniku. Povedali so mi, da so jih od tam prekopali in da leži na Urhu. Tudi tja sem šel gledat, pa nisem našel nobenega groba. Kam so jih le dali?

8.1.8. Ni se dalo ostati doma in gledati v zrak

Zrimšek pripoveduje:

Kmalu, januarja ali februarja 1944 sem prejel poziv za k domobrancem, čeprav še nisem imel 17 let. Rojen sem namreč 1. marca 1927. Prišel sem na Ljubljanski grad, tam so me dodelili k težki artileriji. Imeli smo štiri havbice kalibra 115. Granate so tehtale 50 kg. Kaj je bilo te municije pod gradom. Če bi bila eksplodirala, bi razneslo ves hrib.

Janez Rus pred domačo hišo

Slika 43. Janez Rus pred domačo hišo

Čez nekaj mesecev so iskali voznike in me dodelili v 14. pancerkompanijo, ki je imela sedež v šoli v Spodnji Šiški v Gasilski ulici. Za tri tedne so vso skupino poslali na tečaj v severno Italijo. Postal sem šofer. Tanke smo imeli v prostorih velesejma. Bili so majhni, v vsakem je bilo prostora samo za dva, za voznika in za strelca. Ta je imel na razpolago topič in strojnico. Posebno s topom je bilo težko ravnati, ker je bilo tako malo prostora, saj je mehanizem ob izstrelitvi udaril nazaj in te zadel, če si bil le malo nepreviden.

Septembra 1944 sem bil v Litiji ranjen. Stal sem blizu tanka in se pogovarjal, ko je priletela partizanska granata. Na srečo se je zadrla v blato in me je zadelo samo nekaj drobcev. Znašel sem se v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Rana se mi je hitro zacelila. Ker sem bil pripraven in ročen, sem kar sam od sebe pomagal sestram pri postiljanju in odnašanju posod. Bolnikom sem pomagal pri umivanju in jim nosil lavorje z vodo. Vedno več so mi zaupali. Pošiljali so me v lekarno, ki je bila takrat v poslopju Poljanske gimnazije. Zadnje tedne pa sem se z Arkom, doma je bil z Gore nad Ribnico, vozil z vlakom v Trst in sva spremljala prevoz domobranskih ranjencev v Ljubljano.

Brat Ivan je ostal na Urhu. Velikokrat nisva prišla skupaj, vendar toliko, da sva se sem in tja pogovarjala o tem, kaj se dogaja. Urh je bil takrat že na slabem glasu. Po njegovem ni bila kriva urhovska posadka, ampak predvsem domobranska politična policija. Vsaj enkrat na teden je pripeljal iz Ljubljane tovornjak z nekaj zvezanimi civilisti, in se ustavil pred gozdom. Iz postojanke so poklicali vedno iste ljudi. Mrtvih zvečine niso pokopavali na Urhu, ampak so jih naložili na tovornjak in jih odpeljali neznano kam. Ivan se je oddahnil, ko so ga skupaj z drugimi junija 1944 premestili na Rakek, ko so ustanovili Rupnikov bataljon. V njem je vztrajal do konca, bil je dodeljen v težko četo.

V nedeljo, 6. maja 1945, smo vojno bolnišnico izpraznili do zadnjega ranjenca. Najhujše smo znosili v civilno bolnico, druge pa na vlak, ki je stal kar na progi. Samo čez jarek in gor. Od zdravnikov se spominjam, da je bil z nami dr. Grapar. V Lesce smo se pripeljali v sredo, 9. maja, ob 4. uri zjutraj. Povedali so nam, da so na Jesenicah že partizani in naj se reši, kdor se more. Zapustili smo vagone in šli neurejeno kot ovce nekam proti Brezjam. Spominjalo me je na Turjak. Sam sem podpiral ranjenca, tako da sva šele po nekaj urah pritavala na Brezje. Šel sem okrog Marijinega oltarja in naletel na znanca, kasnejšega salezijanca Staneta Okorna, ki je bil pri gorenjskih domobrancih. Od nekod se je prikazal tudi Korošec. S skupnimi močmi smo poiskali nekaj kmečkih voz in nanje naložili ranjence, bilo jih je kakih deset, in proti Tržiču. Tam smo jih oddali, pa naprej. Pridružili sta se nam tudi Dežmanovi sestri, Arko, ki je bil ves čas z menoj v vojni bolnici, in Franc Šparovec z Rudnika. Zvečer smo bili že pri predoru, šli skozi, na drugi strani pa je bila že tema, cesta pa zatlačena z vozili. Poiskali smo si prebivališče v gozdiču ob cesti in zaspali. Zjutraj 10. maja se ni premaknilo nikamor. Pa smo izvedeli, da bo prišel Rupnikov bataljon. Ker je bil v njem tudi brat Ivan, sem se postavil ob cesto in čakal. Bilo je okrog 8 ure zjutraj. Zagledal sem brata, ki mi je zaklical: »Ali imaš kakšne štumfe in kakšne cunje?« Skočil sem po svoj nahrbtnik in ga razvezal, da je vzel iz njega, kar je potreboval. Stekel je naprej, da je ujel svoje. Mi pa smo ostali tam ves dan. Nič ni bilo čutiti ali slišati, da spodaj v dolini divja bitka, kasneje pa smo izvedeli, da so se rupnikovci uspešno prebili do mostu čez Dravo. Ne vem, kdaj smo šli za njimi. Kaže, da je bila sobota 12. maja. Pa je proti nam čez most pripeljal partizanski tank in se ustavil ravno pri meni. Izstopil je tankist in hotel mojo pištolo in brzostrelko. V daljavi sem videl angleške oficirje. Nisem mu ju dal, saj sem videl, da mi nič ne more. Malo naprej sem pištolo zabrisal v Dravo, na prvih ovinkih navzgor pa odvrgel še brzostrelko.

Ivana so vrnili skupaj z Rupnikovim bataljonom in je izginil na Teharjah, mene pa v četrtek, 31. maja, na Telovo. Od vsega na poti se najbolj spominjam cerkve z dvema zvonikoma, pravite, da so to Žihpolje. Čeprav smo že vedeli, kam nas peljejo, nas je bilo na našem transportu skoraj tisoč. Karavanški predor pa Radovljica, Šentvid in amnestija. Zdaj sem pa takle, kot me vidite. Čudno je to življenje.

9. Iskanja in besede

9.1. Roke našega očeta

Avtor: Ivanka Kozlevčar

Roke našega očeta so velike in varne,
dvigajo nas visoko v nebo.
Roke našega očeta so trde in tople,
ljubeče drsijo po naših laseh.
Roke našega očeta so mlade in močne,
krepko držijo koso in plug.
Roke našega očeta so zorano polje,
v globokih brazdah raste naš kruh.
Roke našega očeta so trdna opora,
zvečer sklenjene molijo za nas.
Roke našega očeta so žalostne in samotne,
ob vsakem odhodu dlje zadržujejo dlan.
Roke našega očeta so onemogle in trudne,
z zadnjo močjo varujejo zemljo in dom.
Roke našega očeta so blede in mirne,
pred zadnjo potjo oklepajo križ
in čakajo naš prvi in zadnji poljub.
Skrbne roke

Slika 44. Skrbne roke Mirko Kambič

9.2. Smrt na barju

Avtor: Nada Matičič

9.2.1.

Ustavili sva se na robu razsežnega travnika. Ponekod v razkritinah se je črnikala barska zemlja, ki je bila zaradi sončne bleščave še bolj opazna.

»Tukaj je bilo,« sem rekla.

Katarina me je pogledala z začudenim vprašajem. »Kaj je bilo tukaj, babi?«

Nisem ji povedala, da si bova šli ogledat sledi nekega davnega dogodka. Kar tako, sem rekla, greva za spremembo enkrat na barje … Morda že rastejo močvirski tulipani. (Katarina je ravno tedaj pridno nabirala za svoj herbarij.)

»Tukaj je bil ustreljen tvoj praded.«

Tako. Nikoli nisem hotela otroka obremenjevati s tistim črnim dnevom, ki je mene zaznamoval za vse življenje. Sicer pa je bilo to lažje povedati hčeri, ki je pač pogosto spraševala o dedu. Mala Katarina se res kaj prida ni zanimala za pradeda.

»In zakaj so ga ustrelili tega pradeda?«

Da bi se izognila celi verigi zakajev, sem se hotela najprej sploh prepričati, če sva na pravem kraju.

»Počakaj, da najdeva prostor … Ti pa kar poglej za tulipani.«

In je stekla. Ko je z vzkliki opozorila na odkritje barjanskih zakladov, je že tudi pozabila na neko streljanje.

Rekli so, da je bila barska zemlja čez in čez pokrita z zmrzlino januarskega snega, ko so očeta gnali na strelišče. Bilo je ob treh popoldne, so rekli, in mrzlo zimsko sonce se je za hip prikazalo in pobožalo očetov obraz. Ni takoj padel. Ker je bil močan, se je še malo majal, se skušal vzpeti in potem je zdrsnil kot sesuta vreča.

Bilo mi je petnajst let, natančno toliko kot je zdaj moji vnukinji. Nič nisem razumela. Zakaj so zaprli očka, zakaj so nam vzeli trgovino, zakaj so očka sploh obsodili … Kaj je storil? Je koga ogoljufal? Oropal? Pretepel? Se s kom skregal, ga ozmerjal, opsoval? Ampak – zato bi vendar ne smel biti obsojen na smrt? Je koga ubil? To – to bi že mogel biti dovolj močan razlog, seveda. Toda kaj takega sploh ne pride v poštev. Moj očka je bil pošten. Kot trgovca so ga spoštovali in premoženja si ni nagrabil z goljufijo, kot sem vedela za nekatere. Ne, ne, ne! Zakaj torej? Zakaj so razglasili – na plakatih je pisalo – da je očka obsojen na smrt zaradi nekih špekulacij in sabotaže, da je izdajalec naroda in sovražnik ljudstva. Nič nisem razumela. Da bi očka počel kaj takega za mojim, materinim in bratovim hrbtom? Ali pomeni, da je kradel, goljufal in sovražil ljudi? Vem, da ni nikogar sovražil. Nismo živeli bogato, prej skromno, očka je bil varčen, mama je sama šivala obleke za družino, a vendar smo imeli lepo življenje, brez prepirov, bolezni ali lakote. Radi smo se imeli, v hiši je bil red. Disciplina. Ob nedeljah smo hodili v cerkev. Očka je včasih pel na koru … Torej zakaj so ga ustrelili? Kaj je bilo tisto strašno, da so mu smeli, morali to storiti!! Mu vzeti življenje!! Sam nam je govoril, da je življenje naša največja vrednota, zato ga moramo ljubiti in spoštovati. Ne se igrati z njim. A njemu so ga vzeli. In nam so ga vzeli. Zaradi očkove smrti nismo bili nikoli več srečni …

Danes vem. Razumem to. Mrazi me ob misli na POŠASTNI STROJ, ki je zdrobil očkovo življenje. Sodba v imenu naroda … Tistega davnega šestinštiridesetega leta je Vrhovno sodišče, poseben senat za sojenje kaznivih dejanj po zakonu o pobijanju nedopustne špekulacije in gospodarske sabotaže … razsodilo in obsodilo mojega očeta na smrt z ustrelitvijo … S trajno izgubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega premoženja … Da bi bila razsodba čim bolj učinkovita in »pravična«, si je Pošast dovolila demonstracije delavcev velikih podjetij in tovarn v mestu. Zahtevali so razlastitev vseh nepoštenih trgovcev v zvezi z agrarno reformo. Pošast pa si je potem lahko še privoščila za take trgovce – smrt. In se napila krvi.

Bil je mračen zimski dan. Mama je obležala z visoko vročino, midva z bratom sva se odtihotapila iz hiše, ne da bi ji povedala, da greva obiskat očka. Ne bi nama pustila, ker bi se bala za naju. S tramvajem sva se peljala do zadnje postaje in jo kar po bližnjici ubrala do črne, grde stavbe, ki so ji rekli Splošni zapori. Komaj sva stala na nogah, ko sva se ustavila pred vratarjem – tako naju je bilo strah. Če me tudi zaprejo, bom vsaj z očkom. Od njega me ne morejo ločiti. Saj imajo vendar tudi ti ljudje, ki stražijo jetnike, otroke. Možakar z brki naju je radovedno opazoval, ko sem prosila za obisk. Zakaj se mu je čudno zdelo, če vprašujem po očetu? A potem me je še bolj prestrašil obraz človeka z očali, ki naju je opazoval, kot bi bila dva nesramna otroka, ki se upata vdreti k samemu visokemu sodniku. Meni se je pač zdelo, da ne more biti kaj drugega kot sodnik. Mirno nama je povedal izza očal, ki niso skrivala ampak odkrivala ledeno mrzle oči, da bo očka ustreljen ob tretji uri popoldne, torej tudi z najinim obiskom ne bo nič. Bratec je glasno zajokal, meni se je zamajalo, čeprav sem vedela že prej, kakšna usoda čaka očka. Da se niti posloviti ne smem?

»Gospod sodnik, vi nimate srca!« sem rekla glasno in junaško, brez tresljaja strahu, pripravljena, da me ustreli.

A gospod sodnik je samo strmel in strmel vame, snel očala, jih obrisal z robcem in znova nataknil, da bi me verjetno bolje videl. Potem je pomignil slugi, ki ga je pokorno spremljal in ta je pomignil nama, da sva šla za njim po dolgem in mračnem hodniku. Neka vrata so se odprla in tam je stal očka. Velik, pokončen in neskončno dober. Obraz je bil poln ljubezni, ko naju je gledal, in objeli smo se, ne da bi kdo zajokal. Bili so posvečeni trenutki, najlepši in najstrašnejši trenutki mojega življenja. Najintimnejše doživetje, kar ga zmore človek, čisto in globoko kot nebo, nobene sence ga ne morejo skaliti. Bili smo trije, bili smo eno. Vsaka beseda bi bila odveč. Motila bi sveti obred popolne ljubezni.

Potem smo se malo odmaknili, da smo se lahko gledali.

Očka, očka, je vpilo v meni in bratu.

Ljuba moja otroka, se je bralo iz očkovih oči.

In znova smo se objemali, poljubljali in nismo mislili na nič hudega, samo dobro je bilo v nas.

Pet minut. Za pet minut življenje. Ko vse obstane.

Na pragu se je prikazal stražar. Očka se je naglo zganil, iz naprsnega žepka potegnil preganjen list papirja in mi ga oprezno potisnil v roke. In zadnjič smo se objeli. Brez besed. Ko so naju ločili, sem onemelo gledala vanj, ki nama je še ohrabrujoče pokimal, a v očeh se mu je bleščala taka žalost, da so se mi zašibila kolena … Žalost, ki te podre … Ki zatuli, da oglušiš.

Očka so odpeljali, midva sva se znašla na zbitem snegu in nisva vedela kam. Molčala sva, tesno objeta in zadrževala solze. Ne smeva jokati, očku ne bi bilo prav … Potem sva se odpravila proti ravnini, proti drevesom, ki so prestrezala še nekaj bledikavih žarkov mrzlega sonca. Ustavila sva se pod jelšo, ko sem razgrnila očetovo pisanje.

Ljuba žena, ljuba moja otroka, ker so mi zavrnili ponovno prošnjo za pomilostitev, tokrat od samega maršala, me bodo ustrelili. V upanju, da vas bom lahko še zadnjič videl in objel, vam bom osebno izročil svoje poslednje želje. Otroka, ubogajta mamico, ostanita dobra in pomagajta ji, da boste lažje preživeli hude čase, ko se boste morali boriti za vsakdanji kruh. Saj veste, da ste zdaj brez premoženja … Če bo oblast dovolila, prepeljite moje truplo v naš grob.

Ljubi moji, ne bojim se umreti. Imam čisto vest, vidite, to morate obdržati, da boste lažje živeli. Žal, meni ni dano, da bi vas lahko še dolgo spremljal in skrbel za vas. Z vami bom, večno, vaš očka.

Rekli so, da je bilo blizu starega hrasta, zadnjega, ki se je že pred leti izognil sečnji. Zato ga je bilo od tu dobro videti. Rekli so, da je bilo pred vojno tam strelišče za vojsko in policijo. Po vojni pa so streljali politične zapornike.

Poklicala sem Katarino. Pomahala mi je. »Še malo!« je zavpila.

Spomin me je znova pritegnil k dvema ubogima dušicama, ki sta ostanek črnega dne preživeli v gozdu. Kot bi se bil vrtel film s spremljavo Mozartove Lacrimose. Iz rekviema … Očkovo pismo naju je dokončno potrlo. Zdrsnila sva na ledeno skorjo in zahlipala. Jokala sva, dokler nisva začutila mokrote, se skobacala in zbežala v bližnji gozd. Le domov ne! Bodiva v bližini. Bodiva z očkom do zadnjega … Nisva vedela za strelišče. Toda slutila sva, da ga bodo ustrelili nekje v bližini, če ne v tisti grdi hiši pa zunaj nje. Morda bova slišala strele … Trepetala sva od mraza in razburjenja. Očka je bil z nama, držali smo se za roke in čakali. Da se bo Pošast napila očkove krvi … Ne vem, kdaj je bilo, ko se je nebo prevleklo s sivo mrežo oblakov in potemnelo najina obraza. Brat se je nenadoma zganil, kot bi se bil prebudil iz morečih sanj.

»Ustrelili so ga! Ne drži se me več … Padel je … padel je … « je kričal in divje opletal s pestmi. Komaj sem ga ukrotila, bil je neverjetno močan. Potem sva se vrnila domov k materi, … Čez teden dni smo morali zapustiti hišo in se preseliti na deželo k stricu. Brez vsega.

Katarina je končno pritekla s šopkom cvetja. Videla sem, da ni trgala rož tjavdan, marveč skrbno in izbrano kot pravi strokovnjak.

»Čudovito, babi, dobila sem kar lepe primerke. Res si nisi mogla izmisliti boljšega časa in kraja … Ampak, veš, jaz bi rada še malo nabirala. Morda bi šli pogledat še kam drugam, kaj praviš?!«

Rada sem ji ustregla. Pokazala sem na hrast in Katarina jo je ubrala v tisto stran. Počasi sem ji sledila.

»Nič ne bo,« sem mrmrala. »Neumno bi ravnala, če bi ji zdaj pripovedovala o neki smrti, na katero je že pozabila. Naj ji bo prizaneseno, dokler čisto ne odraste. In še tedaj naj zve le toliko, kolikor si bo pač želela vedeti. So bolj občutljive in manj občutljive duše. Končno lahko očkovo izginotje svoji hčeri odkrije moja hči.«

Pred leti sva zaman iskali ta kraj. Tam so jih namreč zagrebli. Ko so lani razkopali tisto mesto, niso našli nič. Toda sledi so ostale. Pošast jih je torej dala že sama odstraniti, da ne bi morda kdo tam pozneje kaj odkril … Očkovi zadnji želji pač nismo mogli ustreči.

Zbrisati, kajpak. Pošast si je sproti umivala krvave roke. Njena »Nedolžnost« še vpije do neba.

Draga moja Katarina, pravica in resnica še nista izterjani. Boš ti v mojih letih lahko pojasnila svojim otrokom in vnukom to »Nedolžnost«? Verjemi, pravici bi bilo zadoščeno in praded bi lahko v miru počival. kajti pozabe ne more in ne sme biti. Bila bi ravno tako strašna, kot je bila smrt sama. Veš, tvoj praded zdaj v meni že vse od svoje smrti terja to zadoščenje.

Tu je bil hrast in tu se je zgodilo. Takrat je bil gol in veje so mu mrtvo štrlele v sivi dan, ko so pripeljali očka. Danes pa se je praznično ozelenelo raztegoval. Tišina se mi je nenadoma zazdela tako neznosna, tako polna očkove neslišne govorice, njegovega smeha, gibanja, njegovih blagih oči, da sem stekla proti Katarini.

»Naj ti pomagam?«

Spustila sem se v travo. Tišina se je takoj napolnila s Katarininim zvenečim smehom, da sem pričela trgati marjetice in jih spletati v venček. Še mi je šlo od rok – in bilo mi je spet petnajst let.

10. Slovenske teme – poletje 2001

10.1. Eppur si muove

Avtor: Blaža Cedilnik

10.1.1.

Sprava je ena prav zares čudna reč. Vsak si jo predstavlja po svoje, vsak tudi gleda na našo polpreteklo zgodovino skozi svoja očala ali pa, kar je še bolj čudno, zabavno ali pa butasto, kakor pač hočete, je dejstvo, da večina, vsaj tako izgleda ali pa se samo meni zdi, sploh ne razmišlja o vsem tem, ampak ponavlja tisto, kar jim servirajo mediji, za katere pa se ve, na kateri strani so, čigavi so. Če preberem stavek, »da se nam kolektivno kolca po dobrih starih časih«, ko sta se še cedila med in mleko, ko smo imeli vsega na pretek, le ptičjega mleka in žabje volne ne, me oblije zona. Prav nič se mi ne kolca po časih, ko sva z možem z vsemi tremi otroki (dva še čisto majhna) ob štirih zjutraj stala v vrsti pred bencinsko črpalko, da smo vsi skupaj prinesli domov toliko kurilnega olja, da je zadoščalo za en dan spodobnega ogrevanja, kajti kot zakleto, takrat so bile zime neznosno mrzle. Lahko bi sicer kurili na drva, ampak kdo bi nakladal drva v peč, ko nas pa ni bilo doma in se je medtem hiša tako ohladila, da sem se sama z otroki (vsi v plaščih) stisnila v klobčič na kavč, mož pa je kuril in komaj zvečer se je za silo ogrelo. Naslednji dan pa znova ista pesem. Če smo uspeli zvohati kurilno olje, smo vsaj tisti dan prišli domov v prijazno in toplo stanovanje. Vedno, kadar smo šli po kurilno olje, smo imeli s seboj nekajkrat toliko posode, kot je bila količina olja za pet oseb, vedno smo upali, da se bo morda dalo dobiti kaj več. In res. Nekoč je neki uslužbenec na črpalki točil vsakemu toliko, kot je dotični imel posod. Zraven je govoril, da bo ravnal po odredbi takrat, kadar bo videl, da v vrstah stojijo tudi Šetinc in Dolanc in Kučan. Seveda so omenjeni gospodje, čeprav so se takrat imenovali tovariši, a so bili že takrat gospodje, in seveda njihove družine, imeli doma in v uradih prijetno toplo in so vsi »varčevalni ukrepi« veljali le za nas, za ubogo rajo. Razen tega smo imeli še par-nepar. To je pomenilo, da sva morala vsako drugo jutro dva majhna otroka peš peljati v vrtec, ki je oddaljen kar nekaj kilometrov in se z vožnjo z avtobusom razdalja komaj kaj skrajša, ob tem pa je bilo treba čakati na avtobusni postaji in se poskušati zdrenjati v avtobus in pri tem ne pomečkati otrok. Zunaj pa mraz, da je škripalo pod nogami. Pa bencinski boni, ki jih ni bilo dovolj. Tisti, ki so stanovali v centru mesta, so že same bone prodajali po isti ceni, kot je bil bencin, kar je seveda pomenilo prevelik strošek za našo družino. Da ne govorim o čakanju v vrstah za vse vrste toaletnih pripomočkov, ki so bili vsi po vrsti deklarirani kot luksuzni artikli, milo, zobna pasta, toaletni papir, pralni prašek in še in še. Pa jedilno olje. Na vsake kvatre enkrat so ga dobili in prodajali po eno steklenico na osebo, ki je prišla v trgovino. Torej bi morali spet vsi v trgovino, pa kaj, ko so ga dobili in tudi vsega prodali samo dopoldne in je hči vselej pridirjala iz šole in včasih ji je uspelo, če so seveda olje dobili, priti pravočasno in olja še ni zmanjkalo. Pa, saj nisem povedala vsega. Teh reči je bilo toliko, da jih še papir ne bi prenesel. Ja, ja. To so bili časi. Dobri stari časi. Ampak, če se vam, dragi tovariši ali gospodje, kakor hočete, kolca po njih, meni se prav nič.

Pošteno sem spet zabluzila. Ampak, kadar berem take zadevščine v časopisu ali pa jih poslušam po radiu in televiziji, me zagrabi sveta jeza, kot bi rekla moja stara mama, in čisto razumem teroriste, ki podstavijo kakšno bombo ali pa koga ustrelijo.

Vsi ti tovariši, ki so se po bankrotu tistega čudovitega sistema prelevili v gospode, še vedno prejemajo dividende (beri izjemne pokojnine ali pa imajo dobro plačane službe) za zasluge, ki so jih imeli za izgradnjo tistega čudovitega sistema, o katerem nihče ne pravi, da je bankrotiral, ampak, da so ga spremenili, ker »ste vi tako želeli«.

In kaj se je spremenilo. Gospodje, ki so bili prej »lastniki« družbene lastnine, so zdaj postali njeni pravi lastniki. Že prej so imeli »svega i svašta«. Ko se je neki tak imeniten tovariš prikazal v kakšni trgovini, so takoj vsi leteli skupaj in mu postregli z izbrano jedačo in pijačo in mu podarili, kar so najbolj imenitnega imeli in če je le pokazal zanimanje za kakšno stvar, je tisto bilo že njegovo. Ne vem natančno, kako to izgleda zdaj, a kakor se govori, ni dosti drugače. Naši voditelji in z njimi vsi tisti, ki lahko izsiljujejo (sodniki, zdravniki, itd.), stalno primerjajo svoje plače z evropskimi. Seveda, saj tudi cene postajajo evropske. Ampak samo tiste, ki so nižje, npr. bencin. Tiste pa, ki so pri nas višje kot v Evropi, o tistih pa niti besedice. Izvozniki najbrž še vedno pokrivajo nižje cene na tujih trgih z visokimi cenami na domačem. Kako je lahko štedilnik Gorenja v Avstriji več kot za polovico cenejši. Le za primer navajam. Plača tistega, ki pošteno in pridno gara ves mesec pa je komaj vredna svojega imena. Da o podporah sploh ne govorim. Kako in kdo je izračunal, da človek lahko živi z nekaj nad dvajsetimi jurji na mesec. Dostojno in kvalitetno gotovo ne. Breme tranzicije in bankrota bi moralo biti enakomerno porazdeljeno. Ampak ne. Tovariši in gospodje, ki so bili navajeni vsega, kar jim srce poželi, morajo biti izjeme. »Slišali sta torej, dragi tovarišici, da mi prašiči spimo vsaj v posteljah? Vendar to udobje ni prav nič večje, kot ga potrebujemo, to vama lahko zagotovim, dragi tovarišici, po vsem težkem duševnem delu, ki ga opravljamo. Pri opravljanju naših dolžnosti vendar ne smemo biti preutrujeni, ali ne?« – George Orwell, Živalska farma. Zato so tudi proti vsakršni resnici, tisti za nazaj in tisti za sedaj in tisti za naprej.

Pravkar je parlament potrdil novega direktorja RTV, ki ga je predlagal nadzorni svet RTV. Pred dnevi je na televiziji govoril predsednik Nadzornega sveta RTV in povedal, da vlada za to mesto veliko zanimanje, da se stalno pri njem oglašajo ljudje, ki jih zanima in želijo kandidirati in ga sprašujejo, kakšne možnosti imajo in če jih bo on podprl, ampak on noče nikomur obljubiti oziroma dati svoje podpore, kajti svet je zelo pluralno, heterogeno telo, ki bo z glasovanjem določilo svojega kandidata, ko bo potekel rok razpisa. Kakšen razvoj osebnosti je naredil ta človek, odkar ni več v službi na Adrii. Tam je bil znan kot velik samodržec. Posebej je to veljalo za kadrovske zadeve. Kadrovska komisija je sicer odprla kuverte z vlogami, jih uredila in vse lepo pripravila, niti predlagala ni nikogar, ampak je počakala, da je imel on čas ali se je vrnil s potovanja in določil, koga bodo sprejeli v službo. Ne da bi se s komerkoli kaj posvetoval ali koga kaj vprašal. Vsi so bili mnenja, da je imel že vnaprej določenega človeka in je bil razpis samo farsa. Zdaj pa se znebi take. Da bi človek počil od smeha. Nenadoma je postal demokrat, da mu ni para in noče niti malo vplivati na člane sveta RTV pri izbiri novega direktorja. Sancta simplicitas! Če verješ, pravijo Štajerci.

Da se vrnem k spravi. Resnica in samo resnica. O preteklih, sedanjih in prihodnjih časih. To je sprava. Sprava na državni in družbeni ravni, na simbolni in na formalni.

Ko človek gleda okoli sebe in opazuje in posluša in bere in razmišlja, se mu zdi vse črno. Pa vendar se sem ter tja pojavi kak žarek svetlobe, ki blagodejno posije na dušo in srce.

Rada poslušam oddajo Na današnji dan. Zvem marsikaj zanimivega in spomnim se česa, kar sem že čisto pozabila. Oni dan pa me je vsebina skoraj presenetila. Rečeno je bilo, da se je na ta dan rodil domobranski oficir, ki je postal poveljnik slovenske vojske ob koncu druge svetovne vojne in je organiziral umik domobranskih čet na Koroško. In še nekaj splošnih podatkov o njem. Nekaj posebnega je bilo že to, da taka vsebina zaide v neko radijsko oddajo, še bolj posebno pa je bilo to, da je bila vest napisana in prebrana brez ideoloških poudarkov, le zgodovinski utrinek. Sledila je druga vest. Istega dne se je rodil partizanski borec; sledili so podatki o tem, kje je partizanil in nekaj splošnih podatkov. In tudi ta vest je bila napisana in prebrana brez ideoloških poudarkov, le kot zgodovinski utrinek. Eppur si muove! In vendar se premika!

Druga zanimiva reč je bilo televizijsko soočenje Bučarja in Tršarja. Oba sta en kos vojne preživela v Gonarsu, oba sta verna, po odhodu iz Gonarsa pa sta odšla vsak svojo pot. Eden v partizane, drugi se je znašel v Teharjah. Bučar je razlagal, kako so bili vsi ljudje, posebno mladi, ki so želeli akcije, v začetku navdušeni nad odporom proti okupatorju, Tršar se je strinjal, tudi sam je bil navdušen, vendar pa ko so začeli pobijati ljudi, ki so organizirali odpor mimo komunistične partije, je bilo zanj konec navdušenja nad OF in temu je nujno sledil začetek odpora proti komunistični partiji. Zanimiva je bila še Bučarjeva izjava o škofu Rožmanu, ki ga je, kot tudi druge talce, rešil gotove smrti. Seveda sta rekla še marsikatero zanimivo na temo državljanske vojne med okupacijo v Sloveniji. Take in podobne oddaje bi lahko marsikaj pripomogle k boljšemu poznavanju tistega časa. Vendar je bil zaključek oddaje slab. Voditeljica ju je vprašala, če se želita s kom spraviti, pa sta oba zatrdila, da se nimata s kom spraviti. Bog pomagaj! Sprava vendar ni stvar posameznika, sprava je vsenarodna zadeva, priznanje resnice, konec nekega mita. Saj smo vsa ta leta živeli skupaj in to je bila sprava na individualni ravni. Vendar v državnem in družbenem smislu sprave ni bilo. Nekateri so bili državljani prvega, drugi pa drugega razreda, nihče ni obsodil zločincev, ne na državni ravni, ne na sodni. In če ta dva ne vesta, kaj je to sprava, potem ne morem zameriti drugim, ki niso tako izobraženi in razgledani, ki niso videli toliko sveta. Ki niso navajeni tako globoko in analitično razmišljati. Tako pa je izzvenelo v smislu, ki je bil jasno zaznaven v podtonu voditeljice, da si spravo in vse okoli nje izmišljajo nestrpneži in taki, ki še vedno hlepijo po maščevanju. Žal je torej konec oddaje izzvenel v čisto napačni luči. Pa vendar lahko spet rečem: Eppur si muove! In vendar se premika!

10.2. Rubinast somrak

Avtor: Vladimir Kos

Rubinast somrak in bežeči oblaki.
Na travnike padajo sence z gora,
v daljavo drdrajo leskeči se vlaki,
ob mlinu odmeva šumenje voda.
Vijoličast mrak, da nebesa temnijo.
Le murni še v miru večernem pojo.
V velikih se oknih že lučke smejijo,
a vonji po dimu leže nad zemljo.
Brezkončen polmrak. – In molčeča tujina.
Ah, vedno ta lepi in hladni večer …
Kot Njemu nekoč mi je kamen: blazina
in v srcu deliva si tujcev nemir.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Kaj je treba vedeti glede kolaboracije!

Dodatek A.1.1

Kaj je kolaboracija, ne moremo prav razumeti, če ne upoštevamo važne razlike med prvo in drugo svetovno vojno. Prva svetovna vojna je bila vojna med nacionalnimi državami. Ko so na primer Nemci, Italijani in Rusi zasedli dele drugih držav, so jih zasedli kot Nemci, Italijani in Rusi. Vsakokratni okupirani narodi pa so okupatorje imeli za Nemce, Italijane in Ruse. Razni narodi so torej, kakor je z njimi ravnala vojna sreča, zasedali ozemlja drugih držav in narodov v svojstvu svoje partikularne narodnosti. V drugi svetovni vojni pa je to bilo drugače. Tudi ta je bila vojna med nacionalnimi državami, a ne samo to. Narodi, ki so okupirali druge države, tega niso naredili samo v svojstvu svoje narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke ideologije. Torej v dvojnem svojstvu. Tako Nemci niso zasedali drugih držav samo kot Nemci, ampak tudi kot nacisti; Italijani ne samo kot Italijani, ampak tudi kot fašisti; Rusi ne samo kot Rusi, ampak tudi kot komunisti. Torej ne samo v svojstvu svoje partikularne narodnosti, ampak tudi v svojstvu neke univerzalne ideologije.

Tu smo sedaj pri jedru vprašanja. Partikularni narodnosti se ni mogoče priključiti, prilagoditi, podrediti – takoj. Poleg naravnih barier, kot sta jezik in zgodovina, je tu še narodova partikularna identiteta. Univerzalno ideologijo pa je mogoče sprejeti takoj in v celoti, prav zato, ker je univerzalna. Možno je z njo kolaborirati. Zakaj »kolaborirati«? Zato, ker je bila vnesena s silo in praviloma nasprotuje trandicionalni narodovi kulturi. Za večino pripadnikov naroda ni sprejemljiva, za manjšino pa je, in sicer takoj. Ideologija namreč nima zahtev do partikularne narodnosti teh ljudi – ali pa jih ima samo posredno – pač pa jim nudi splošna gledanja na svet in življenje, ki se jim zaradi določenih duhovnih, zgodovinskih in političnih izkušenj zdijo sprejemljive. To je razlog, da se je pojem kolaboracije pojavil šele z drugo svetovno vojno, ko se je pojavila tudi totalitarna ideologija in njeni nosilci. To, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo v Franciji, Belgiji, Nizozemski, Danski, Norveški, je bila kolaboracija – sprejetje tuje ideologije in preko nje deloma tudi njenega nosilca, a nikakor ne nujno in ne v celoti.

Prva svetovna vojna pa ni poznala kolaboracije. Poznala pa je »normalno« soobstajanje z okupatorjem. Ljudje so še naprej hodili v službo, še naprej so imeli in poslušali svojo lokalno oblast in policijo, še naprej so proizvajali, pridelovali in prodajali, še naprej so obhajali kulturne in verske slovesnosti. A zato se še nikomur ni očitala kolaboracija.

Analogno stanje se je vzpostavilo v Sloveniji tudi med drugo svetovno vojno. Zlasti v tistem delu, ki so ga zasedli Italijani. Jasno je, da je nasilni prihod tujca v deželo za narod neznosna žalitev. V njem je ranjeno to, čemur je Veselin Djuretić rekel »praćulo naroda« – narodov prainstinkt. Toda treba je, kljub vsemu, živeti naprej. Tako je bilo tudi v medvojni Sloveniji. Ljudje so bili prisiljeni v skrajno poniževalna stanja. Iz rok okupatorja, ki jim je vzel svobodo, so na primer jemali živilske nakaznice. Naravno je bilo tudi, da so, če se je kje zgodil rop ali umor, poskrbeli, da je zanj zvedela okupatorjeva ali od okupatorja vodena policija. In ko so komunistični teroristi začeli delati atentate na slovenske ljudi, so natanko v istem redu stvari vzeli iz okupatorjevih rok orožja, da so se branili – nazadnje, ko ni bilo mogoče več vzdržati.

Tudi ta gesta je bila v skladu s tradicionalnim soobstajanjem z okupatorjem – mednarodno pravo je samo kodifikacija tega obstajanja – in je ni mogoče imeti za kolaboracijo. Bistvo pri vsej stvari je namreč to, da Slovenci nismo sprejeli okupatorjeve univerzalne ideologije – fašizma ali nacizma. Nismo storili tega, kar je zapadno Evropo naredilo za kolaborantsko. V Sloveniji ni bilo kolaboracije.

Z eno izjemo. Znano je, da so bili v evropskih državah ne tako maloštevilni ljudje, ki so se priključili posameznim univerzalnim ideologijam, še preden so jih njihovi nosilci nasilno uveljavili v njihovih deželah. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj ljudi, ki so se priključili univerzalni komunistični ideologiji, še preden se je začela vojna. Res je, da izvorni nacionalni nosilec te ideologije nikoli ni zasedel Slovenije. A to ni bilo potrebno. Za razliko od fašizma in nacizma je komunizem imel enotno mednarodno organizacijo, ki je zelo učinkovito nadomeščala nacionalne ideološke nosilce. Slovenski komunisti so bili posebna oblika pete kolone in so se ob napadu konkurenčne ideologije na narod tudi tako obnašali. V imenu kominterne ali komunističnega commonwealtha so zahrbtno napadli svoj narod. Jasno je, da te igre ni bilo mogoče igrati, ne da bi uprizorili boj z okupatorjem. Šlo je torej za boj z okupatorjem in ne za narodnoosvobodilni boj, v pomenu, ki ga je izdelala evropska politična kultura.

Za to, da je ta trditev resnična, obstajajo stvarni dokazi, resnična pa je tudi sama po sebi, kakor je na primer resnična trditev, da v restavraciji ni mogoče naročiti praženih snežnih kep. Če so namreč obstajale razmere, zaradi katerih je bilo mogoče priti iz točke »A« v točko »C« samo preko točke »B« – in na noben način drugače in z nobenim prirejanjem razmer drugače – potem nikoli ne bo mogoče odpraviti suma, da je bila točka »B« samo v funkciji točke »C« in ni imela nobene samostojne vrednosti. Če pa pri tem še upoštevamo, kako je pohod iz »A« v »C« dejansko potekal, potem ima analitična vrednost zgornje misli tudi vso empirično podporo.

Če bi hoteli poiskati drugi svetovni vojni smisel, bi ga nazadnje zagledali v uničenju treh, proti človeku usmerjenih totalitarnih ideologij. Zato se je ta vojna, ki se je začela leta 1939, končala šele pol stoletja pozneje, ko je leta 1989 s padcem berlinskega zidu odšel z odra tudi komunizem.

Dodatek A.2 O medvojnih požigih v višenjski fari

Avtor: Ivanka Kozlevčar

Dodatek A.2.1

Pobudo za to pisanje mi je dala slika na strani 103 v knjigi Milene Vrenčur in Ivana Križnarja V navzkrižnem ognju (1997), pod katero je napis Požig Leskovca pri Višnji Gori septembra 1942. Ker po mojem vedenju Leskovec ni bil požgan, sem povprašala pri ljudeh v tej vasi, ki so potrdili, da nobeno poslopje v vasi med vojno ni bilo požgano, kar je bila glede na izpostavljenost kraja v tistem času velika sreča. Leskovec je bil do septembra 1941 pod nemško okupacijo. Ob cesti proti Višnji Gori, kakih 400 metrov od vasi so Nemci postavili barako za obmejno stražo, ki pa je bila po odhodu Nemcev prazna. Po ustanovitvi legije na Polici so jo prepeljali tja, torej ni zgorela. Ker pa je ogenj med vojno prizadejal kar nekaj vasi, sem se odločila to napisati, saj priče počasi odhajajo in bo čedalje teže dobiti podatke.

Dodatek A.3 Poverjeniki ZAVEZE v zdomstvu

  • I. ARGENTINA
    Lovro JanC.C. 907
    8400 Bariloche, Rio Negro
    Argentina
  • Joža MarkežVirrey Loreto 3365
    1605 Carapachay
    Argentina
  • Marjan ŠušteršičGral. Vacca 995
    1686 Hurlingham
    Argentina
  • Slavko Urbančič Ramon L. Falcon 4158
    1407 Buenos Aires
    Argentina
  • II. KANADA
    Anton Štih 20 Rufford Rd
    Toronto, Ontario
    M8W 4V6 CANADA
  • III. ZDRUŽENE DRŽAVE
    Slovenska Pisarna (Anton Oblak) c/o St. Vitus Church
    6104 Glass Ave.
    Cleveland, OHIO 44103
    USA
  • Franjo Mejač 7042 West Tripoli Ave
    Milwaukee, Visconsin 53220
    USA
Datum: 2009-09-05

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.