Zaveza št. 39

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja, Nova Slovenska zaveza, Ljubljana: 2010.

Kazalo

[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor:
Justin Stanovnik

1.1.1.

Ko so muzika Filoksena vprašali,

kateri je vzgojiteljev najboljši zaveznik,

je odvrnil: Čas.

Avtor:
Stobaeus – Anthologion

1.1.2.

Letošnje državnozborske volitve so imele to posebnost, da so nam zelo natančno povedale, v kakšnem času živimo. Ne da ne bi imeli že prej določenih slutenj, a smo se jih branili. Nismo si jih hoteli tako natanko ogledati, da bi nam lahko povedale, na katerih dejstvih prihajajo. Bali smo se jih, kakor se bojimo slabe novice: slišimo, kako hodi po vrtu, a do trenutka, ko se ustavi pri vratih in pozvoni in ni nobenega dvoma več, da je tukaj, še vedno upamo, da bo odšla, skrivnostno, kakor je prišla. Če bi torej kdo, po tem kar se je zgodilo, rekel, da smo se glede časa, ki ga živimo, vdajali utvari, ne bi imel čisto prav. Vedeli smo, kako je z njim, a si nismo predstavljali, da je človek tega časa tako do kraja izžgan.

Nismo mogli vedeti. V tem je nekakšno opravičilo. Za neki slovenski kraj pravijo – prav gotovo ni bil edini – da so ljudje v ponedeljek po volilni nedelji hodili od hiše do hiše in se spraševali, »ali so Slovenci res takšni«. Nekako niso mogli verjeti. Čeprav tega nobeden od njih ni tako povedal, so vedeli dve stvari: da je vrnitev komunistov popolna – kljub določenim jezikovnim igram so natanko vedeli, kako se ljudem, ki so se vrnili, reče – in da je bil z njihovo vrnitvijo nekim ljudem zadan udarec na sredo obraza. Pred seboj so imeli ljudi, ki so leta 1945 šli čez Ljubelj v tujino in tiste, ki so jih nekaj tednov zatem množično ubijali v Kočevskem Rogu; pa tudi tiste, ki so jih v umetni in plavkasti luči komunistične justice obsojali na smrt ali dolgoletno »suženjsko delo«; in tiste, ki so jih na suženjsko delo pošiljali, ne da bi jim sodili; in tiste, ki jim ni bilo dovoljeno, da bi bili ljudje v pomenu, do katerega so vedeli, da imajo pravico. Čutili so, da so med tistimi, ki so bili z volitvami udarjeni, tudi sami. Nekateri od njih so preživeli deset, nekateri dvajset, nekateri trideset ali štirideset let, nekateri celo življenje brez človekovih pravic. Mogoče nobeden nikoli ni rabil te besede, a so vedeli, da jim je prav to bilo vzeto: da jih je zadela ta žaljivost, da niso mogli biti ljudje v polnem pomenu besede. Prav do zadnjega, prav do leta 1990, je namreč Partija, imenovana Zveza komunistov, imela na razpolago vse središčne instrumente totalitarne oblasti. Zato so sedaj hodili od hiše do hiše in iskali pri sočloveku zadnje zatočišče: »Ali so Slovenci res takšni,« da se je to moglo zgoditi? Čutili so, da jih vse potiska v tisto skrajnost, v katero človek za nobeno ceno ne sme stopiti. Drug pri drugem so iskali opore pred grozo, da bi zdvomili nad lastnim narodom.

A kako je do tega prišlo? Kaj se je iz slovenskega človeka izselilo? Ali kaj je vanj stopilo – če ima tako postavljeno vprašanje več možnosti, da pride na sled pravemu odgovoru – da se je tako nezadostno odzval na prostor, v katerega ga je postavila zgodovina. Da človek izgubi normalnost – da ne ve več, da ga tepejo, če ga tepejo – se mora z njim zgoditi nekaj posebnega: nekaj kompleksnega, iz mnogih strani delujočega, in nekaj globinskega, v tisti notranji prostor segajočega, kjer se dogajajo prvinski vzgibi človeka. Pri iskanju odgovora na to vprašanje se moramo nujno ustaviti ob pojmu totalitarizma.

Nekoč smo mislili, da je duhovni, kulturni in politični sklop, ki ga poimenujemo z besedo totalitarizem, nekaj zunanjega. Če bi bilo to res, bi bilo totalitarno stanje nekaj, kar pride in gre. Izkazalo pa se je, da totalitarizem drži človeka še potem, ko so se njegove klešče razklenile – ko ga tako rekoč ni več. Ker je totalitarizem v koničastem nasprotju s človekovo naravo – ki je, če kaj, svobodna – deluje na človeka tako, da ga tudi notranje deformira in iznakazi. Človek se znajde v položaju, ko ga od zunaj ogroža nasilje in ko se znotraj skuša v strahu in nemoči, ki izhaja iz zavesti izročenosti silam, za katere ve, da z njim lahko poljubno razpolagajo. Tedaj se v njem poruši red, v katerega ga je izučila civilizacija. Tako iz človeka nastane nekaj, česar ni mogoče več prepoznati. Potem se v družbi dogajajo stvari, ki jim tisti, ki totalitarne izkušnje nimajo, zelo težko verjamejo.

Znano je, da je Stalin pošiljal milijone ljudi umirat v sibirska taborišča. Manj znano pa je, da so mu od tam isti ljudje pošiljali pisma z izrazi vdanosti in ljubezni. Človek bi pomislil, da so se ti ljudje hoteli rešiti. Toda ta pisma so bila iskrena. V nekem temnem, od razuma nepresvetljenem prostoru obstaja v človeku tudi mehanizem, ki ga sili, da poljublja roko, ki nad njim vihti bič. Komunisti so ta del človekove resničnosti poznali in ga metodično eksploatirali. In potem se je zgodilo, da so ljudje tako rekoč izpred pušk zagotavljali [Stran 002] tistim, ki so podpisovali njihove smrtne obsodbe, večno vdanost in zahvalo.

Pretresljivo je pismo, ki ga je marca 1938 iz smrtne celice pisal Stalinu eden od prvih ruskih boljševikov Nikolaj Ivanovič Buharin. Bil je ljubljenec partije in Lenin ga je imel za njenega »največjega in najbolj dragocenega teoretika«. Vendar se je, ko so ga aretirali – zaradi nekega zelo skromno izraženega nestrinjanja s Stalinom – v njem sprožil mehanizem, o katerem smo govorili zgoraj. V pismu prosi človeka, ki ga je ukazal obsoditi na smrt, za življenje. Prosi ga, da bi smel, če že mora umreti, spiti strup, namesto da gre pred puške. Posebno pa naj mu bo dopuščeno, da bi pred procesom smel izmenjati nekaj besedi z ženo Anjuto: »Če bo moja družina videla, kaj sem priznal, bi, prizadeti od nenadnega odkritja, utegnili vsi narediti samomor. Moram jih na to nekako pripraviti. Mislim, da bi to bilo v interesu mojega primera in njegove uradne interpretacije«. V nekem drugem delu v pismu stojijo tudi tile drhteči in vroči stavki: »O Bog, ko bi le kje bil kak način, da bi mogel videti mojo dušo golo in odprto pred seboj! O da bi mogel videti, kako sem ti vdan z dušo in telesom«. Ko človek bere poročilo o tem pismu, ne ve, čemu bi v sebi moral dati več prostora, usmiljenju ali grozi. Kaj vse se je po tem svetu moglo zgoditi, kako daleč je lahko segla človekova ponižanost, kako zelo so se bili ljudje pripravljeni zavreči, nam pove tudi to, da je leta 1936 zahtevo za usmrtitev Kamenjeva in Zinovjeva, dveh drugih ruskih revolucionarjev od začetka, podpisal tudi eden največjih ruskih piscev 20. stoletja, Boris Pasternak. V tej zahtevi stoji tudi tale stavek: »Krogla, ki je merila v Stalina, je merila tudi v naše srce«.

Ko prebiramo spomine, ki so jih napisali nesrečniki z Golega otoka, in jih primerjamo s tem, kar vemo sicer o človeški preteklosti, nas prevzame spoznanje, da takega pekla človek človeku še ni bil pripravil. In vendar so se nekateri od teh, ki so se po nekaj letih vrnili, javno zahvaljevali Partiji, da jim je pomagala spoznati resnico!

Pri vsem tem je važno to, da se takšna razčlovečenost ni končala v krogu ljudi, ki so bili vpleteni v to grozljivo igro, ampak se je v koncentričnih krogih širila in nazadnje zajela vso družbo. V nepredušno zaprtem in strogo kontroliranem prostoru totalitarnega sveta je besedilo igre, ki se je tako igrala, bilo že tudi resnica. Ker ni bilo nobenih drugih glasov – ker ni bilo javnosti – je vse, kar je sploh bilo, bila zgolj ta igra. Kako bi bilo mogoče, da ne bi postala resnica? Nazadnje so celo tisti, ki so bili nekoč od nje smrtno ranjeni, začeli verjeti vanjo. Resnica, tako postavljena, pa ni prešla s koncem totalitarizma, ampak traja naprej. Totalitarizma se ljudje, potem ko so mu dovolili, da se jih je polastil, zlepa ne znebijo. Nad to ugotovitvijo slovenski bralec ne bi smel biti preveč začuden! A ker pri nas do pravega pogovora o teh vprašanjih še ni prišlo, si vzemimo za ilustracijo neki drugi čas, neki drugi kraj in neke druge ljudi.

Različice totalitarizma imajo razna imena in se med seboj razlikujejo, nekatere celo zelo, kakor recimo fašizem in komunizem. Skupno pa je tudi njima to, da sta seveda totalitarna. V tem posebnem in brez dvoma bistvenem oziru je komunizem celo čistejši. Idealno tipskega totalitarizma seveda ni; vedno ostajajo družbeni prostori, ki jih ni mogoče obvladati, pa naj bodo kontrolni instrumenti še tako domiselni in domišljeni in pripravljenost aparata, da te instrumente uporablja, še tako brezrezervna. Fašizem, ki mu sicer ni mogoče odrekati nobene odvratnosti, nikoli ni dosegel totalitarne integralnosti komunizma zgolj zato, ker je dopuščal zasebno lastnino in nekatere važne reči, kot je npr. svobodni trg. To pa je bil poglavitni razlog – a ne edini – da je n. pr. tranzicija iz frankistične v demokratsko Španijo trajala tri leta, tranzicija komunističnih držav pa traja že deset let in se bo morda končala šele nekje v daljni in megleni prihodnosti.

George Orwell, ki ga svet pozna po Živalski farmi in po romanu Tisoč devetsto štiriinosemdeset, je v spomin na čas, ki ga je kot član mednarodnih brigad preživel v Španiji, napisal tudi prezanimivo knjigo Poklon Kataloniji. Knjigi je pozneje priključil še esej Moj pogled na špansko vojno. V njej podaja svoje razmišljanje o fašistični propagandi, ki ga imamo lahko – Orwell je pač velik pisatelj – za razveseljiv komentar k našim postkomunističnim razmeram. Predvsem seveda zaradi odsotnosti tovrstnih domačih raziskav. Med drugim pravi Orwell tudi tole:

»Ta stvar mi vliva strah, ker mi daje občutek, da sam pojem objektivne resnice izginja s sveta. Obstaja namreč možnost, da bodo te ali pa podobne laži prešle v zgodovino. Kako se bo pisala zgodovina španske vojne? Če bo Franco obdržal oblast, bodo zgodovinske knjige pisali ljudje, ki jih bo on za to določil in bo npr. ruska armada, ki je v Španiji nikoli ni bilo, postala zgodovinsko dejstvo, ki se ga bodo učile prihodnje generacije otrok. Toda denimo, da bo fašizem nazadnje premagan in da bo v bližnji prihodnosti v Španiji obnovljena [Stran 004] takšna ali drugačna oblika demokracije: Kakšna zgodovina španske vojne se bo tedaj pisala? … Naj bo že kakorkoli, neka zgodovina se bo pisala in bo, ker bodo tisti, ki vojno dejansko pomnijo, že pomrli, sprejeta od vseh. Tako bo, v vseh relevantnih pogledih, laž postala resnica.«

Državni zbor in roka revolucije

Figure 1. Državni zbor in roka revolucije

V zgornjem besedilu ni treba napraviti drugega, kot besedo fašizem zamenjati z besedo komunizem in dobimo presenetljivo točno in sprejemljivo sliko postkomunističnih razmer. Totalitarizem ima torej dolgo senco in vedeti moramo, da ne bomo prišli do pravega razumevanja, če je ne bomo vključili v svoje napore, ko se skušamo izmotati iz osuplosti, ki so jo v nas zapustile oktobrske državnozborske volitve. Totalitarizma samega, v obliki, v katerem smo ga prenašali, ni več, v nas pa je dediščina, ki nam jo je neprijazno zapustil – v razumu še ne prečiščen spomin, ki nam ne dovoli, da bi prišli k sebi. K sebi pa bi prišli, ko bi razumeli duhovno in politično konstitucijo novega prostora. Ta prostor se imenuje demokracija.

Demokracija zahteva političnega človeka. V zgodovini so bili tudi sistemi, ki niso računali na človekovo političnost. Absolutna monarhija na primer ni potrebovala političnega človeka. Demokracija pa političnega človeka nujno potrebuje, sicer ne funkcionira: ali pade in preide ali pa degenerira in se spremeni v kaj drugega. Modus, v katerem človek državljan oblikuje in uveljavlja svojo političnost, je misel. A o tem nekoliko pozneje.

Prej si še oglejmo, kako je komunistični totalitarizem v končni fazi »pripravljal« ljudi za demokracijo. Tu sta se zgodili dve stvari, ki imata za naš sedanji čas zelo neugodne posledice. Pred vsem drugim moramo opozoriti na to, da so za funkcioniranje totalitarizma potrebni nekateri pogoji. Najprej je tu začetna ustrahovanost, ki doseže, da ljudje ne vstopajo v novi način obstajanja v stanju prisebnosti. V Sloveniji je za ta pogoj odlično poskrbel medvojni teror komunistične gverile, po vojni pa ali likvidacija ali ekspropriacija razrednega sovražnika, zlasti pa genocid nad domobransko vojsko, pa tudi disciplinski ukrepi v samih komunističnih vrstah, ki jih poznamo pod imenom Goli otok. Ta pogoj je bil res odlično postavljen, tako da je obetal sistemu razmeroma udobno življenje. A brez drugega pogoja vseeno ni šlo. Ta pa je bil obstoj neke volje – volje promotorjev sistema. Totalitarizem je vedno in povsod tudi stvar volje, s katero morajo biti opremljeni ljudje revolucionarne birokracije. Pri vsem pa je potreben še tretji pogoj: potrebna je določena količina vere, tako za tiste, ki sistem vzdržujejo, kakor za tiste, ki ga prenašajo. Če ni čisto nobene vere, totalitarizem ne deluje dolgo.

Izkazalo pa se je, da sta volja in vera pravzaprav obliki energije, ki ima, kot vsaka energija, to lastnost, da se porablja in da je nazadnje lahko zmanjka. Ko se je to zgodilo, se je revolucionarni subjekt znašel pred vprašanjem, kako naprej. Odločil se je za dva ukrepa.

Pojemajočo vero je sklenil revitalizirati s tako imenovano samoupravno demokracijo. Za naše razmišljanje – za razumetje razmer, v katerih so se odvijale oktobrske volitve – je važno to, da se je pojem demokracije tako pojavil in uveljavil v previdni obliki – kot finta. Delovanje samoupravne demokracije je namreč dajalo podobo velikega stroja, na katerem ljudje frenetično premikajo določene vzvode, a se zaradi tega nič ne premakne in nihče tudi ne pričakuje, da bi se kaj premaknilo. Vsa stvar je v premikanju vzvodov – v igri. Vsi so vedeli, da so pravi vzvodi za premikanje stvari v nekem drugem prostoru. A kar je pri tem važno, je to, da so temu, kar so počeli na tistem stroju, sedaj rekli demokracija. In s tako demokracijo v drobovju je slovenski socialistični človek stopil v čas, ko demokracija ni bila več igra, ampak politična realnost.

Slovenski človek se je torej po 90. letu znašel pred nalogo, da deluje kot demokratski človek. Z infantilno predstavo o tem, kaj demokracija v resnici je! Predvsem ni vedel – še danes tega ne ve dovolj natanko – da je demokracija predvsem zares: da bodo odslej njegove politične kretnje resnični vzroki, ki bodo imeli resnične posledice. Če bo volil določeno stranko, bo ta stranka postavila za šolskega ministra določenega človeka, ki bo skrbel zato, da se mladi ljudje v šoli ne bodo navajali na alkohol, droge in surovost, ali pa za to ne bo skrbel; ki mu bo vseeno, če bodo nove generacije preko šole vstopale v normalni svet ali pa v džunglo, ali pa mu to ne bo vseeno.

To je bila ena stvar. V zadnji fazi totalitarizma, ko še ni bilo čisto jasno, da bo moral ta prej ali slej napovedati bankrot, pa se je novi razred odločil še za drug, to pot mnogo učinkovitejši manever. Dosedanji, več ali manj enotni pristop k upravljanju z družbo je sklenil razdeliti v dveh smereh: tako da bi sedaj obvladoval družbo na dva načina. Na eni strani je stare instrumente nasilja, partijo, tajno policijo in medije, ne samo ohranil, ampak tudi okrepil, na drugi strani pa je proglasil [Stran 005] splošno prostost, pri čemer je bila mišljena zlasti odvezanost od vezi, ki konstituirajo človeka v njegovi normalnosti. Obveljalo naj bi načelo – če smemo adaptirati neko starodavno misel: Ubogaj Partijo in delaj, kar hočeš. In čimbolj je bil kdo nezahtevnega in nepozornega duha, tembolj se je prepustil tako odprtemu svetu. Tako se je to, kar človek v zadnji analizi je, preselilo iz notranjosti na obod. Tu se je sedaj dogajalo vse. Malo katera reč je segla v človekovo notranjost, da bi se tam prečistila in zagledala v svoji vrednosti ali nevrednosti. Človeku je bilo rečeno, da je svoboden – kar je godilo njegovi samoljubnosti – v resnici pa je bil samo razpuščen. Postal je poljuben in razpoložljiv, v tem, kar ga dela človeka, pa ga je bilo vedno manj. V takem stanju duha je slovenski človek vstopil v demokracijo.

Če sedaj povzamemo vprašanje, kakšen je slovenski posttotalitarni človek, in poskusimo nanj odgovoriti, bi morali reči, da je to predvsem človek, ki sebe in svoje zgodovine ni premislil. Neznanska škoda je, da tega ni storil, pa tudi neznansko čudno. Totalitarizem je namreč, če ga pogledamo z nekega posebnega vidika, čas obiskanja: kakor da bi bil poslan zato, da se človek zave, kaj je. Kaj bi bilo bolj normalno, kakor da bi človek, ki je bil pozabil, kaj je, prišel k sebi, potem ko je bil izpostavljen zadnjim skrajnostim. Ali ni tako, da nasilje veča intenzivnost človekovega duhovnega obstajanja? Ali v človeku, ki je v zadnji stiski, ne nastane spoznanje, da se ne bo rešil, razen tako, da bo stopil v svojo najglobljo resničnost? Res je čudno, da se je tako malo od tega zgodilo. Kakor da bi bili zavrgli neko naklonjenost, ali če hočete, milost, ki nam je bila izkazana. Šli smo skozi izredne čase, videli smo nečloveške sile, kako se stegujejo nad nami, a ko je vse minilo, smo nenadoma – s tem, kako smo živeli – začeli dokazovati, da vse skupaj pravzaprav ni bilo nič.

Iz arhiva revolucije

Figure 2. Iz arhiva revolucije

Nepremišljena totalitarna izkušnja je torej ena od sestavin sedanjega slovenskega človeka. Drugo pa je politični in duhovni nihilizem, v katerega ga je izučila odhajajoča partija. Prva sestavina je pogoj drugi – ko ne bi bila nastala prva, ne bi moglo priti do druge. Tako pa sta se zgodili obe in omogočili, da se je zgodilo še nekaj tretjega, kar je zgodovinsko pomembno in moramo izraziti s posebnimi besedami: postavljen je bil prostor za drugi prihod Partije. In sedaj je tu, v svoji postkomunistični fakturi. Njeno izzivalno prisotnost dokazujejo tri prva mesta v državi, ki jih zasedajo njeni ljudje: predsednik države, predsednik vlade in predsednik državnega zbora. Beseda Partija se seveda ne sliši več – [Stran 006] eden od treh zgoraj imenovanih nemara sploh ne prihaja iz njene prve sestave. Na zunaj je res vse drugače. Drugi kostumi, druge zastave, druga znamenja, tudi druge besede. A nič ne pomaga. Dokazov še nimamo. Dediči totalitarnega komunizma še vedno niso izrekli poglavitnih besedi: še vedno niso izrazili obžalovanja, da so izrabili največjo narodovo stisko za izvedbo revolucije; še vedno niso priznali genocida in uresničili pravnih in političnih posledic tega priznanja; še vedno niso obsodili zunajcivilizacijskega značaja komunistične medvojne in povojne justice; še vedno se niso opravičili slovenskemu narodu, da so mu pol stoletja preprečevali, da bi obstajal v svoji evropski, duhovni kulturni in politični identiteti; še vedno niso pripravljeni priznati, da je velik del sedanjih slovenskih kulturnih in gospodarskih težav neobhodna posledica izhoda iz sistema, ki so ga postavili. Še vedno vztrajajo na kontinuiteti. Še vedno niso požgali mostov.

Na državnozborskih volitvah 15. oktobra je slovenska postkomunistična levica dobila tako moč, da sedaj lahko poljubno ravna s celotnim političnim prostorom. Po nekaterih reakcijah bi človek lahko sodil, da se je tolikšne moči zbala tudi sama. Zbala se je seveda tega, da bi se volivci ob tem prebudili in pomislili, da so morda šli predaleč. Zaslutila je nevarnost, da bi njena premoč prizadela občutek za mero, ki ga ljudje kljub vsemu nosijo v sebi. Ves čas, od volitev pa do sestave vlade, je zato minil v prizadevanjih, da bi bil volilni uspeh levice videti manjši in da grozeče sence, ki jih je metal, ne bi bile videti tako temne.

Sem sodi najprej čas, ki si ga je Drnovšek vzel za koalicijska pogajanja. Jasno je, da bi, spričo volilnih rezultatov in sorodniškega občutja v večini strank, koalicijo lahko sestavil dan po volitvah. V resnici je bila koalicija zelo verjetno sestavljena že mnogo prej – nemara so prvi osnutki nastali že spomladi, kak mesec pred združitvijo SLS in SKD. Drnovšek pa je vendarle zavlačeval z objavo cel mesec. S tem se je umetno ustvarjal vtis težavnosti nekega projekta, ki mu je bil uspeh že vnaprej zagotovljen. Brali in slišali smo o mučnih in napornih pogajanjih. Partnerji, ki se jim je ljubezen brala v očeh, so se zdaj vdajali in popuščali, potem pa imeli spet pomisleke in se oddaljevali: bilo je kot na sejmu, kjer sta kupec in prodajalec že na tem, da se razideta, pa se spet premislita in spet potem razideta, čeprav oba vesta, da bosta na koncu udarila v roko in da bo kupčija sklenjena. A LDS je tako dosegla svoj namen. Ko je bila koalicija po mesecu dni podpisana in objavljena, je prevladal vtis, da je stranka opravila težko in zahtevno delo in da je morala veliko popuščati. Da ji torej sploh ni lahko in da sploh ni tako zelo močna, kot vsi mislijo. Z rahlo in preračunano vzporedno spremljavo se je doseglo še nekaj drugega: od časa do časa so se opazovalcu prezentirali prizori, ki so nakazovali Drnovškov fini državniški dotik, ki naj s svojim suverenim mirom ne bi mogel, da ne bi gledalce navdajal z varnostjo in gotovostjo. (Samo enkrat se je dogodila majhna napakica. Nekega večera nam je TV pokazala Drnovška in Šukljeta, kako gresta na enega od mnogih sestankov – v usnjenih plaščih. Ob tem neobhodnem artiklu oznovske garderobe smo se nekateri zdrznili – a res le nekateri. Večina ju je – v asociativnem območju ameriških filmov – prej povezala z dvema gospodama, ki gresta v ring).

Potem pa je bila tu še igra z ZLSD. Ta je imela podoben namen, vendar je šel v neko drugo smer. Naredil naj bi se vtis, da levica ni tako enotna in homogena. Da se je sploh ni treba tako bati, kot nekateri vpijejo. To naj bi dokazovala težavnost odnosov med LDS in ZLSD, ki je bila na različne načine uprizarjana. Na neki točki se je že zdelo, da bo prišlo do pravega spora. Da je bila kriza programirana, je kazalo tudi to, da je nastopila sumljivo nenadno. Potem ko se je že zdelo, da Drnovšek z gotovostjo računa na ZLSD – to je bilo takrat, ko je znejevoljen nad SLS SKD pomislil na solistično vlado LDS ob »državotvornem sodelovanju večjih strank«, s čimer je lahko bila mišljena samo ZLSD – je prišlo nenadoma do zaostritve. Nekje je očitno bil narejen sklep, da mora odnos med LDS in ZLSD postati »problematičen«. Na hitrico – tudi nekoliko neprepričljivo – so bili narejeni nekateri koraki v tej smeri: ZLSD je predlagala za vladne funkcionarje nekaj ljudi z ne najbolj zvenečimi imeni in dala Drnovšku možnost, da jih zavrne; sledil je javni pisni protest predsednika ZLSD, temu pa izjava predsednika LDS, da vidi malo možnosti za koalicijo z ZLSD, ker da sta stranki »nekompatibilni«. Čez nekaj dni pa se je vse, nenadoma kot se je začelo, tudi nenadoma končalo.

To sta bila dva manevra, ki so ju strateški centri levice organizirali za zaščito njene politične podobe. Neprimerno primernejša od njiju pa je bila pozornost, ki jo je Drnovšek, kot formalni protagonist leve politike, posvečal združeni krščanski stranki SLS in SKD. Na zunaj pravzaprav niti ne. Podoba je celo bila, da je Drnovšek do združene stranke dokaj ravnodušen. To je bilo deloma zato, ker je bila stranka zaradi poraznih volilnih rezultatov tako oslabljena, da bi bilo videti nekoliko [Stran 007] nenavadno, če bi se okoli nje trudil, kakor da gre za politično količino prvega reda. Deloma pa so tu igrali določeno vlogo tudi dogovori za sceno, v katerih je bil opredeljen tudi že bodoči angažma združene stranke: morda že kak mesec ali dva pred združitvenim kongresom, ko je SLS nenadoma, tako rekoč čez noč, nehala nasprotovati združitvi. Takrat nekako je na levici morala pasti odločitev, ne samo o sprejemljivosti združitve obeh krščanskih strank, ampak tudi o njunem mestu v prihodnjem političnem spektru. Toda udarec, ki je združeno stranko zadel na volitvah in ki jo je, kot smo rekli, naredil manj odporno, je imel še druge in morda nepredvidljive učinke. Zaradi nesreče, ki jo je zadela, so se v stranki prebudile sile, ki so doumele, da mora stranka zapustiti oportunistično politiko in dognati svoje avtentično mesto v političnem prostoru. To pa bi lahko naredila samo v opoziciji. Pojavile so se torej neke možnosti – ne sicer prav velike – da to pot ne bo mogoče realizirati frontovske politike – stare norme komunistične in postkomunistične realne politike. Nekakšen spor, ki je nastal, ali bolje, ki je bil prirejen med LDS in ZLSD, in smo ga omenili zgoraj, je bil v funkciji odstranjevanja teh možnosti.

Iz arhiva revolucije

Figure 3. Iz arhiva revolucije

Povolilni položaj je bil torej takšen, da nekaj časa ni bilo povsem gotovo, kako se bo obrnila SLS in SKD – dejanskemu stanju bi bolj ustrezalo, če bi rekli kar SLS, saj potem, ko se je pojavila Nova Slovenija, ime združene stranke ni bila več povsem ustrezno. Nekaj časa smo še dopuščali možnost, da je v stranki prevladala struja, ki je zahtevala odhod v opozicijo. Toda potem ko se je stvar iztekla, kakor se je iztekla, smo nekoliko osramočeni morali priznati, da so bili naši dvomi sad nedoslednega razmisleka. Premalo smo se držali postavk nekega temeljnega védenja. Bolj bi bili morali vztrajati na dveh uvidih: vedeti bi bili morali, da bo postkomunistična levica z vsemi sredstvi skušala tudi sedaj uresničiti tradicionalno frontovsko paradigmo in vedeti bi morali, da ima združena levica na razpolago mogočna sredstva, da to doseže. To je bila ena stvar, na katero v svojih analizah ne bi bili smeli pozabiti. Druga pa je povezana z naravo SLS, s tem, za kar se SLS kot družbeni agregat že vseskozi izkazuje, da je.

Kakor je bralcem Zavezinih komentarjev znano, je stvar, najbolj zgoščeno povedano, v tem, da SLS ni stranka s politično bitjo. Nastala je sicer kot interesna skupina, ki ji ni manjkal politični vzgon. Toda razvoj je pokazal, da se stranka ni realizirala v političnem, ampak v parcialnem interesnem aspektu. Potem pa se je tu zgodilo še nekaj, kar jo je konstituiralo v bistveni protislovnosti: [Stran 008] čeprav se je vdala parcialno interesni določenosti, si je privzela ime, ki je povzemalo neko veliko slovensko politično tradicijo; čeprav je bila v bistvu kmečka zveza, si je nadela eminentno politično ime: Slovenska ljudska stranka – ne da bi kdaj to tudi postala. Svoji političnosti se sicer v celoti ni odrekla, a te vseeno ni imela dovolj, da bi iz nje lahko razumela zgodovinski interes nacije in prevzela zanjo odgovornost. Političnosti je ostalo v njej samo toliko, da je mogla biti zraven – kot manjša zaveznica. Ponuditi je mogla le dobre usluge in obljubo, da bo gradila mostove, ne da bi prav dobro vedela, od kod in kam.

Kljub povedanemu pa ji je na državnozborskih volitvah 1996 uspelo prepričati slovenske volivce, da je stranka z integralnim političnim konceptom. A je že čez mesec ali dva demonstrirala svojo nepolitičnost, ko je za sto odstotkov povečani politični kapital naložila v banki, ki je skrbela za interese ne samo njenih nasprotnikov, ampak tudi nasprotnikov volivcev, ki so jo tako spektakularno dvignili.

To pa jo je postavilo ne samo politično, ampak tudi moralno v protislovno pozicijo. Stanje, kakršno je nastalo, ni moglo, da se ne bi dotaknilo tudi tega, kar je stranko nosilo: njen interes. Skraja je bil strankin interes zunaj nje – določen sloj eksploatiranih ljudi – in zato perspektiven, utemeljen, moralen in v nekem smislu, kljub vsemu, kar smo rekli, posredno celo političen. Potem pa je ta isti interes, prav zaradi strankine notranje protislovnosti, izgubil svoj intencionalni značaj, ki ga je, kot smo rekli, družbeno in moralno legitimiral in postal – nikoli sicer v celoti – interes strankine ožje in širše birokracije.

Iz arhiva revolucije

Figure 4. Iz arhiva revolucije

Sedaj si lahko odgovorimo na vprašanje, zakaj bi bili morali vedeti, da bo SLS stopila v vladno koalicijo. To je bilo zato, ker bi bili morali vedeti, da je bilo mogoče interes, v kakršnega se je sedaj razvil, realizirati samo znotraj oblasti. Zunaj oblasti, se pravi, zunaj vlade, pa bi ta interes obvisel v zraku. V odsotnosti interesa pa bi razpadla tudi stranka sama. Obstajala je in obstaja seveda še druga možnost: da bi stranka poiskala samo sebe in postala nekaj drugega. A to je že druga zgodba. Bomo videli, kaj bo stranka zmogla reči o sebi na kongresu, ki ga obljublja v bližnji prihodnosti.

Stranka je torej videla svoje mesto v koaliciji deloma zato, ker je tako bilo že zdavnaj dogovorjeno, deloma pa zato, ker je tako terjal njen nihilistični interes. Pot v to smer je stranki kazal njen predsednik dr. France Zagožen. Iz njega je govoril človek, ki nima [Stran 009] nobenih zadržkov: »Mi smo odprti za sodelovanje s komerkoli«. Toliko mu je bilo do sodelovanja – do tega, da bi bil zraven – da je bil pripravljen potrpeti domala vse. Sicer si glede LDS ni delal utvar: »LDS pa je tako ali tako v vseh vladah s partnerji ravnala enako«. Dovolj jasna mu je bila tudi strankina preteklost. Vedel je, da je bil vstop v koalicijo z Drnovškom leta 1997 »napaka« in da bi se »zgodba verjetno razvijala drugače«, če bi držali skupno fronto s pomladnim blokom. In vendar se je odločil, da kljub vsem lekcijam naredi enako »napako«. Kaj ga je gnalo? Ali so bili dogovori, ki so ga vezali, tako trdi? Ali pa je to bil že obup in miselnost, »naj gre kamor hoče«?

Natanko poznamo samo stvari, ki so stranko na tej poti spremljale. To so bili mediji, ki so njene korake natančno opazovali. Veliko so si dali opraviti s tem, da bi prikrili prave vzroke za njen volilni neuspeh; na poti v levo koalicijo pa so jo napol vzpodbujali in ji napol grozili, naj pohiti, »sicer bo svoj trenutni neuspeh spremenila v dokončni poraz«. Vmes, v primernih razdobjih, pa so prirejali javni tepež za Marjana Podobnika, da si novi koalicijski aspiranti ne bi kaj domišljali ali bili »nerazumno« zahtevni. Tako so jih vabili in že tudi postavljali okvire prihodnjega dogajanja.

Toda dr. Franceta Zagožna to ni motilo. Ko ga je sredi ohladitvenega intermezza z ZLSD Drnovšek spet povabil na pogovore, je bil »nad potekom pogajanj prijetno presenečen«; na mizi je pogajalsko delegacijo čakal kup papirjev, tako da so bili »začudeni nad tako skrbno in do potankosti pripravljenim gradivom«. In v petek, 10. novembra, so že lahko prihiteli na prvo sejo Državnega zbora z izjavo, da je »stranka pripravljena vstopiti brez pomembnejših pridržkov!« Podoba, ki jo tu izrisujemo, ne bi bila popolna, če ne bi še povedali, kaj je bilo tisto, kar je končno nagnilo SLS k vstopu v vlado. To so bili »nacionalni« interesi!

Ne bi bilo prav, da bi si zatiskali oči in ne hoteli vedeti, da je bila na volitvah slovenska pomlad poražena. Pravzaprav je bila poražena dvakrat. Znova se je najprej pokazalo, da pomladni blok ni vzdržal. Ena od tradicionalnih strank tega bloka ni razumela zgodovinske vloge politične zveze, ki ji je pripadala. Mogoče ni nikoli prav dobro razumela, zakaj je nekoč nastal Demos – zakaj se mu je pridružila tudi ona. Ni razumela njegove velike ideje. Ni vedela, da tu ne gre zgolj za kako politiko, ampak za mnogo več: da gre za rešitev naloge, ki je narodovi skupnosti naložena enkrat ali dvakrat v zgodovini: da odide iz sveta, v katerem človekovo dostojanstvo ni možno, v svet, v katerem je človekovo dostojanstvo možno in spoštovano. Ni se zavedala, da je to realna naloga v svetu realnih sil, od katerih ima vsaka svojo preteklost in svoje cilje, in zato ni in ne more biti karkoli. Ni vedela, da so nekatere zveze možne in dovoljene, druge pa prepovedane. Ta poraz, to moramo še povedati, gre na račun pomladne politične elite.

Drugi poraz pa je bil drugačne vrste. Nesporno dejstvo je, da sta pomladni stranki, ki sta ostali v bloku, SDS in Nova Slovenija, dobili manj glasov, kot pa jih premore prostor, ki jima pripada. Morali bi jih bili dobiti veliko več. Zakaj jih nista? Kaj se je zgodilo?

Če bomo hoteli najti odgovor na to vprašanje, bomo morali seči nazaj v predvolilni čas, predvsem v neposredni predvolilni čas. Že tam so postkomunisti dosegli neko strateško prednost, ki jih je potem držala v privilegiranem položaju. To prednost so dosegli tako, da so uveljavili pravila, po katerih so se odvijali predvolilni spopadi. Ta pravila pa so bila takšna – zelo na kratko in zelo zgoščeno povedano – da pomladniki niso mogli govoriti iz svoje zgodovinske situacije, postkomunistom pa ni bilo treba govoriti iz njihove zgodovinske situacije. To je bila nemajhna prednost.

Situaciji pomladnih in postkomunističnih sil pa sta si bili zelo različni in sta nudili zelo različne možnosti.

V kontekstu celote so pomladniki imeli velike prednosti: predstavljali so sile, ki so z načinom svojega obstajanja v času 50-letnega nasilja vzdrževale prostor, v katerih se je ob prelomu lahko spočela in organizirala demokratska ideja; sile, ki so kot neposredna žrtev nasilja bile zainteresirane za obnovo demokracije; sile, ki so zaradi kontinuitete s predrevolucionarnim časom nosile v sebi nepotvorjeno predstavo svobode; sile, ki so v času stiske in nasilja doumevale človeško pristnejša in politično pravičnejša družbena razmerja; sile, ki so se lahko sklicevale na zanesljivejše védenje o svetu, človeku in življenju, saj se niso nikoli vdale utopičnim iluzijam, ki so se končale v totalitarnem nasilju; sile, ki so gradile svoje politične predstave na temelju človekovih pravic; sile, ki so postavljale in branile človeka v njegovi antropološki normalnosti.

Situacija postkomunističnih sil pa je bila, nasprotno, zelo obremenjena. Postkomunisti so predstavljali sile zgodovinskega bankrota, [Stran 010] ki so ne zaradi kake nuje, ampak zaradi intelektualne in moralne disopcije spočele in organizirale družbeni sistem, ki je temeljil na nasilju; sile, ki jim zaradi takšnega vstopa v zgodovino nikoli ne bo mogoče popolnoma zaupati; sile, ki so bile, v fizičnem evropskem prostoru, zmožne desetletja preprečevati slovenskemu narodu, da bi obstajal v evropski, duhovni in politični identiteti; sile, ki so s podružbljenjem lastnine povzročile komaj premagljive ovire pri obnovi naravnih ekonomskih odnosov; sile, ki so z materialnimi in družbenimi privilegiji postavile novi razred, ki na temelju pridobljenih pravic in družbene inercije vztraja naprej – kot tujek v transparentnem prostoru demokracije; sile, ki so se vzpostavile in uresničevale na posebnem interesu, v nasprotju z državo, ki jo nosi samo interes celote; sile, ki zaradi temne in neprečiščene preteklosti še niso dosegle duhovne prostosti, ki daje možnost in podlago rodovitnemu družbenemu dialogu; sile, ki bodo morale dati neizpodbitne dokaze spremenjene miselnosti, če hočejo biti ne samo legalne, ampak tudi legitimna prvina demokratične politeje.

S tem, da so postkomunisti uveljavljali svoj scenarij predvolilne debate, niso dosegli nič manj kot to, da je bila iz te debate izključena politika. Kar je ostalo in kar se je pred očmi bodočih volivcev reševalo, so bile knjigovodske in računovodske zadeve države, ki sicer niso nepomembne, a še zdaleč niso politika v pravem pomenu besede. Okvir, ki je bil tako postavljen, pomladnikom ni dovoljeval, da bi naredili to, kar je bilo v njihovem interesu, kot politikom tranzicije: niso mogli poklicati političnega človeka. To je bila ena stvar, druga pa je bila ta, da je nekaj, kar ni prvenstveno politično, zavzelo mesto političnosti. Ta zamenjava je že sama po sebi škodljiva, za nas, ki smo bili še včeraj v socialističnem imperiju, pa je spregovorila z ominozno govorico. Tudi v socializmu je namreč država reševala samo tehnična vprašanja, politika pa je bila pridržana Partiji, ki je bila nad državo, v nekem napol javnem in skrivnostnem prostoru.

V predvolilni razpravi se je tako govorilo o raznih strokovnih vprašanjih, o politiki pa se ni govorilo. In ker se ni govorilo o politiki, se tudi ni govorilo o tem, kar je sedanja slovenska zgodovina postavila na dnevni red kot najbolj urgentno stvar – ni se govorilo o tranziciji, o njenih gospodarskih in političnih, pa tudi duhovnih in kulturnih aspektih. Tranzicija je tako izgubila značaj vprašanja in ostala nereflektirana. S tem pa se je naredila usluga postkomunistom, ki so tako dobili možnost, da, v nekih skrivnostnih in nejavnih prostorih, tranzicijo še naprej pilotirajo v skladu s svojimi specifičnimi interesi.

Ko smo rekli, da sta pomladni stranki dovolili, da se je predvolilni diskurz uveljavil v obliki, v kakršni smo ga opisali, se nismo čisto pravilno izrazili. Uslužbenci postkomunističnih medijev so namreč tako obliko predpisali in pomladnikom ni kazalo drugega, kot da jo sprejmejo. Toda tudi dane okvire bi vsaj deloma lahko napolnili z drugo snovjo, ko bi se bili za to odločili. Očitno se niso. Očitno so presodili, da politična snov slovenskega človeka ni dovolj občutljiva in razvita, da bi v njenih okvirih mogli dobojevati boj za svoje koncepte. Bolj važno se jim je zdelo, da ostanejo z volivci v mejah trdnih in otipljivih reči. Ali si upamo reči, da jih ne razumemo? Ali pa si hkrati upamo reči, da so ravnali prav?

Dodatno opravičilo za to, da so pomladne stranke pristale na kapitulacijo politike – če se lahko nekoliko priostreno izrazimo – lahko vidimo tudi v prebegu SLS SKD. Ni veliko dvoma, da bi pomladne stranke, če bi njihova fronta ostala cela, lahko odprle široko politično debato in jo tudi vzdržale. In potem bi danes lahko rekli, da so se predvolilna soočenja dogajala na avtentičnem terenu politike. Da se to ni zgodilo, je ena od morda ne najmanj pomembnih posledic nenaravne politične erotike ene od nekdanjih pomladnih strank.

A vendar in kljub temu! Mislimo, da bi kljub vsem ozirom in pomislekom pomladni stranki morali vztrajati v območju političnega. Mislimo, da noben kompetentni politik ne bi hotel ugovarjati trditvi, da so bili glasovi, ki jih je dobila koalicija Slovenija, se pravi SDS in NSi, politični glasovi. To so bili glasovi, ki so jih tema dvema strankama dali volivci, ki so v njiju videli nosilki nekih temeljnih političnih konceptov, in ne tisti volivci, ki jih je osvojila njuna tehnicistična opremljenost in idejna aseptičnost. Če pa je to res, potem je res tudi to, da bi stranki dobili več ali celo veliko več, če bi domislili svoje politične koncepte in šli z njimi v odprto areno.

Kontinuiteta

Figure 5. Kontinuiteta

Kontinuiteta

Figure 6. Kontinuiteta

Povedano velja za obe stranki koalicije Slovenija, posebej in poudarjeno pa za Bajukovo Novo Slovenijo. Situacija te stranke je bila takšna, da je zahtevala odprto igro. Pri tem moramo pomisliti, kako je prišlo do njenega nastanka. Ta stranka je namreč morala nastati. Tu prvenstveno ni šlo za večinski volilni sistem in politične možnosti, ki jih je s seboj prinašal. Tu je šlo v resnici za ponovitev tistega, kar je Podobnikova SLS storila po [Stran 012] volitvah leta 1996. Kakor je takrat SLS, enormno povečana z glasovi, za katere je poskrbel protest krščanskodemokratskih volivcev zaradi Peterletove politike, investirala svojo podvojeno moč v koalicijo s postkomunisti, tako je štiri leta pozneje, enormno povečana z združitvijo s krščanskimi demokrati, investirala celotni krščanski pol slovenske politike v ponovno koalicijo s postkomunisti. Do dejanske koalicijske pogodbe s postkomunisti to pot sicer še ni prišlo, toda sporazum, ki ga je predsednik združene stranke sklenil z njimi za spremembo ustave, je bil prvi korak in je pomenil izstop iz pomladne koalicije in ga ni bilo mogoče več preklicati. Samo še vprašanje časa je bilo, kdaj bo narejen drugi. Poleg tega pa ni nepomembno, da sta se oba politična aranžmaja, tako tisti leta 1997 kot tudi ta leta 2000, dogajala v območju neke moralne nedopustnosti. Tudi zaradi tega je Nova Slovenija morala nastati. Poglavitni razlog je bila pošastna perspektiva, ki se je odprla pred celotno slovensko katoliško politiko, v kateri so se nakazovale naslednje postaje: odpoved zgodovinski vlogi, izguba identitete, izginotje v povprečju novega liberalizma. Zato je Nova Slovenija morala nastati. Ko ne bi nastala, se politični in moralni protest mnogih katoličanov ne bi bil mogel organizirano izraziti; izrazil bi se na divji način, z bojkotom volitev, ki bi še dodatno povečal uspeh postkomunistov.

V kako protisloven in zagaten položaj je moštvo dr. Franceta Zagožna potisnilo celotno katoliško politiko, je demonstriral televizijski večer (Pop TV) dne 9. oktobra 2000. Nasproti so si stali Zagožen in Oman na eni strani ter Bajuk in Capuder na drugi. Večer je bil medel, nedorečen in neučinkovit. In zelo, zelo žalosten! Govoril je – tako rekoč vpil je – o tem, kje je po desetih letih obstoja pristala katoliška politika. Nasproti so si drug proti drugemu stali kristjani, a si nobena stran ni upala jasno povedati, zakaj je tako. Za jasnost bi bil seveda zainteresiran predvsem Bajuk. A smo zaman čakali, da bo spregovoril in povedal, zakaj je tam. Zmotno je mislil, da bi mu jasnost škodila in da se bo konfliktu mogel izogniti.

Vse stvari so torej delovale tako, da se je z volitvami 2000 uresničila zahteva, ki jo je nekoč postavila dr. Spomenka Hribar: Ustavite desnico! Čeprav je beseda desnica zavajajoča, se je vendar takrat kot danes vedelo, kaj pomeni: tiste politične sile, ki hočejo tranzicijo pripeljati do konca in tako doseči, da bi stvari, ki so v nekem umetno postavljenem svetu izgubile svojo težnost, to težnost spet dobile in se naselile tja, kjer je njihovo naravno mesto; sile, ki bi hotele, kot bi rekel arhitekt Boris Podrecca, pripeljati družbo v veliko normalnost. Toda problem je bil v tem, da bi sile, ki so bile tisti umetni svet nekoč postavile, v normalnem svetu izgubile vsak pomen in smisel. Zato je bilo treba postaviti zahtevo Ustavite desnico, kar je pomenilo Ustavite tranzicijo. In tranzicija se je ustavila natanko v tisti točki, v kateri formalno demokratske institucije še dovoljujejo politični obstoj tistih, zaradi katerih se je tranzicija nekoč morala začeti. To je bil velik dosežek, a je vseeno malce turobno, da so mu kakor nekoč v Kocbekovih časih tudi v današnjih Zagožnovih tako prijazno pomagali katoličani. Turobno in neumno! Ali bi morali reči še kaj drugega?

Tranzicija je torej danes na mestu, ki ga je presenetljivo dobro ilustrirala 7. oktobra neka časopisna notica, da so dan prej odprli razstavo Prelomni časi 1990 – na Kardeljevi ploščadi. Nekoliko drugače, a nič manj pomenljivo, je označil sedanji položaj Ivo Bizjak: »Ne potrebujemo Nove Slovenije, imamo to Slovenijo«.

Doseženo mesto na tranzicijski krivulji bo z lahkoto vzdrževal novi državni zbor. Njeno temeljno, lahko bi rekli tudi, politično strukturo tvorita postkomunistična levica LDS in ZLSD in izvorna demokratična desnica SDS in NSi v razmerju moči 2:1. Moč levice se še poveča, če ji prištejemo še dve stanovski stranki, ki jih paradigma evropskega političnega parlamenta pravzaprav ne predvideva: SMS in DeSUS. Važno pa je to, da sta obe stranki vladni: SMS se je obvezala, da bo dvigala roke za LDS v zameno za nekaj študentskih bonov, DeSUS, ki želi predstavljati državljane upokojenskega stanu, pa z LDS vežejo močne sorodniške vezi, a čisto zastonj najbrž tudi tu ne bo. Posebno mesto bo imela SLS SKD. Dr. Rajko Pirnat ji pripisuje važno vlogo »uravnoteženja političnega prostora«. Mi si mislimo, da je razmerje 6:1 zelo negotovo in labilno ravnotežje, a pustimo sedaj to. Bolj važno je to, da bo to »zavezniška« stranka. O tem, kako komunisti in postkomunisti razumejo vlogo »zaveznikov«, smo že govorili. Kakšno prihodnost pa napoveduje sedanjemu zavezništvu opomin, izražen preko medijev, pa nam bo mogoče še dano videti: »Izkušnja z ljudsko stranko Marjana Podobnika v prejšnji vladi je morala biti za Drnovška res travmatična.«

Stane Jarm – Križev pot v Kočevskem Rogu

Figure 7. Stane Jarm – Križev pot v Kočevskem Rogu

Za pričujoči komentar – čeprav mu je mogoče očitati odsotnost domišljene zgradbe – vseeno upamo, da mu je uspelo najti in povedati to, kar Slovence sedanjega časa posebej določuje: [Stran 014] da nismo prisebni. To pomeni, da o poglavitnih rečeh našega obstoja ne razmišljamo tako kakor tisti, ki je pri sebi. Ko za koga pravimo, da je pri sebi, hočemo reči, da si ne dela utvar ne glede sebe ne glede prostora in časa, v katerem se je znašel. Ko smo se za potrebe tega komentarja ozrli po aktualnem času, so se pred nami zvrstile stvari, od katerih nobena ni mogla, da ne bi spregovorila o slovenski neprisebnosti. Ali bomo, takšni, mogli obstati in obenem ohraniti osnovno dostojanstvo?

Govorili smo predvsem o politiki. Vprašanje pa je širše in zadeva celotno kulturo: vse stvari, ki določajo specifično človeški način obstajanja. Zato smo svoja opažanja intonirali z neko staro mislijo, ki govori o kulturi: o tem, da je največji zaveznik tistih, ki si prizadevajo za kulturo, čas. To je vzpodbudna in tolažljiva misel. Pomeni, da ni nikoli prepozno in da je treba biti potrpežljiv.

Mislimo, da je kultura prava beseda. Ko bi bila namreč v narodu kultura, se nekatere stvari ne bi mogle dogajati. Zadnje čase se veliko govori o »suženjskem delu«, ki so ga morali naši ljudje med zadnjo vojno opravljati v Avstriji in Nemčiji. Deset, dvajset, morda trideset časnikarjev je z ogorčenjem pisalo, kako počasni sta ti dve državi sedaj, ko je treba delavce plačati, ne da bi kateri od njih pomislil, da je po vojni tudi v domovini bilo na tisoče ljudi na »suženjskem delu« in da bi tudi njih nemara bilo treba plačati. Kako je mogoče eno videti in drugega ne videti? A ne gre za to; gre za to, da to, kar bi morala biti kultura, take reči lahko prenaša. V Ljubljani ta trenutek sodijo nekdanjemu domobrancu Vinku Levstiku »zaradi vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo in vojne ujetnike«. Obtožba mu posebej očita, da je 1944 ustrelil partizanskega ujetnika »v nasprotju z Ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki«. Človek enostavno obnemi. Kako more kultura to prenašati: kaj pa tisti, ki so pobili nekaj sto ujetih vaških stražarjev jeseni 1943, in tisti, ki so pobili 12000 ujetih domobrancev, kdo bo pa tem sodil »zaradi vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo in vojne ujetnike«? Kako more kultura, ki je vendar organizem z neštetimi senzorji, a vendar ena reč, še obstajati ob taki hipokriziji? Kako, da je ni konec, saj je v njeni naravi, da vzdržuje osnovno pravičnost ali pa je ni? Kako more še kdorkoli kaj reči zoper karkoli, če ostane ob tem tiho? Kako se morejo ljudje še srečevati in pozdravljati, če vedo, da visi nad njimi taka kolosalna krivica? Ali ni to tako, kakor da bi se v Logu pod Mangartom prirejale veselice, medtem ko bi nad plešočo množico viselo nekaj milijonov kubičnih metrov blatne mase, ki utegne vsak čas zgrmeti nanje? Ali nihče ne pomisli, v kakšne ljudi bodo zrasli otroci, če se bodo rojevali v moralno tako iznakažen svet?

Kako more še kaj biti – res biti – če se kaj takega dopušča? Kdo bo hotel še kaj biti in ali je sploh še smiselno kaj biti, če je svet tak? Znašli smo se pri vprašanju identitete. Duhovna snov, ki omogoča ali ne omogoča, da človek je, kar je, je pri Slovencih že tako porozna in slabo obstojna. V začetku oktobra je pisatelj Florjan Lipuš v nekem intervjuju povedal, kako je s slovensko identiteto na Koroškem. »Vstopiš, na primer, v gostilno, pozdraviš slovensko, pa ti nihče ne odzdravi, ali pa vsi odgovarjajo v nemščini. Kaj je to? Govorimo o vasi, kjer živijo Slovenci, o našem kraju«. Ali: »Podeželje je tako rekoč izgubljeno, to vidimo v naši vasi – z mladimi nihče več ne govori slovensko«. Ali: »Veste, provokacija je lahko že, če komu želiš dober dan ali dobro jutro v slovenščini«. Ob tem se v strahu sprašujemo, kaj pa, če je duhovna matrica koroškega Slovenca že tudi duhovna matrica Slovenca sploh? Ali ni razlika med nami in njimi zgolj navidezna in zgolj v tem, da mi tu nismo bili in nismo tako izpostavljeni kot so oni?

Zvestoba je ena. Osnovni instinkt po samoobstojnosti, po pokritju s seboj, ni takšen, da bi tu bil in ga tam ne bi bilo; da bi zdaj bil in ga potem ne bi več bilo. Slovenci smo nagnjeni k dvojnemu zapuščanju samega sebe, k dvojnemu izseljevanju iz tega, kar smo: fizičnemu in duhovnemu – s samomori in z vsakršnim drugim prebegom. Ali niso vdaje italijanstvu in nemštvu na robovih slovenstva analogni pojav k fizičnemu samouničevanju v sredini? Kaj pa ideologija? Ali ni izstopanje iz naravnih identitetnih odnosov – iz naroda, iz jezika, iz zgodovine, iz vere – v umetne ali ideološke odnose tudi nekakšna oblika smrti: izročanje iluziji kot izročanje smrti?

Vsi ti razmisleki utemeljujejo našo zahtevo po vrnitvi k sebi. In če pomeni vrnitev k sebi vrnitev k resničnosti, ali ni razumno, če postavimo zahtevo, da kultura – ki je pravi prostor našega prebivanja – ne sme biti in nima pravice biti karkoli, ampak mora biti tudi ona resnična. Če namreč ni resnična, je kriva mnogih smrti. Koliko je ljudi – pomislimo samo na medije, na tako imenovano kulturo, na tako imenovano znanost – ki s tem, kar govorijo in pišejo, pripravljajo teren za slovenski samomor.

Nekoč se je v Sloveniji veliko molilo za pravo pamet. Sedaj se za pravo pamet ne moli več, ker prava pamet za večino ljudi ni več na dnevnem [Stran 015] redu. Nedavno je v neki družbi neka gospa rekla, da je Janša hudoben človek. Ko so jo vprašali, kako to ve, je rekla, da to čuti. Družba je takoj videla, da ima pred sabo enega od mnogih ljudi, ki ima politiko v preponi, namesto v glavi. Dr. France Zagožen je pred volitvami in tudi po volitvah imel priložnost izreči veliko stavkov. Eden je bil tudi tale: »Janša je ekstremist«. Zagožen je tako poskrbel za neko semantično novost v slovenskem jeziku. Če se bo ta novost uveljavila, bo beseda ekstremist poslej pomenila človeka, ki izdeluje stavke, ki nekaj pomenijo in jih je mogoče preveriti. Nekateri zelo znani in zelo slavni ljudje potem ne bodo imeli nobenih možnosti, da bi postali ekstremisti. A gre za nekaj drugega. Janša je v nastopih pred volitvami pokazal, da je superioren politik. To je športna ugotovitev in sploh ni vezana na to, da je kdo član njegove stranke. To je tako, kakor da bi za koga rekli, da hitreje teče ali da več dvigne. To je lahko videl vsak pameten človek. Na volitvah se to ni zgodilo. Zato imamo še poseben vzrok, da se zbojimo.

A vrnimo se h kulturi. Vrniti se k kulturi pomeni vrniti se k človeku. Zelo veliko ljudi danes ne ve natanko, kaj bi s kulturo in človekom. Za tiste pa, ki so uvideli, da se bo najbrž treba ozreti za novo Slovenijo, ni drugega izhoda, kot da dobro premislijo obe besedi: kultura in človek. Mislimo, da se ne motimo, če pravimo, da bodo samo preko teh dveh besedi našli pot do nove Slovenije. Politično podjetje, ki se je odločilo, da trasira pot do nove Slovenije, je Bajukova Nova Slovenija. Če bodo vodilni ljudje v podjetju mogli povedati, sebi in nam, kaj je nova Slovenija, se bodo najpomembnejše stvari v deželi v naslednjih štirih letih dogajale na tej trasi.

2. Kako se je začelo

2.1. V labirintu vojne in revolucije – Učiteljica Betka Nagode

Avtor:
Janko Maček

2.1.1. Uvodno razmišljanje

Ko se lotevam tegale sestavka, občutim rahlo negotovost. Ali bom sploh lahko povedal kaj takega, kar ni bilo že večkrat povedano? O nastanku vaške straže v Šentjoštu je bilo po letu 1945 veliko napisano. Franček Saje ji je v svojem Belogardizmu namenil kar 20 strani in iz njegovega zapisa so v glavnem črpali vsi kasnejši razlagalci šentjoških dogodkov. Dr. Cene Logar, ki je po neposrednih navodilih Borisa Kidriča že poleti 1941 začel v Horjulu in okolici organizirati OF, je o tem lahko govoril tudi iz lastne izkušnje.

Na drugem bregu revolucijske reke so zapisi bolj skromni, kajti mnoga usta, ki bi lahko govorila o tem, so bila leta 1945 zasuta s prstjo. Pa vendar je poleg nekaterih krajših zapisov o šentjoškem protikomunističnem odporu izšla celo knjiga, ki jo je napisala domača zgodovinarka Marta Keršič. To in ono pričevanje je še shranjeno v spominu kakega ostarelega moža ali žene, pa do danes ni bilo nikogar, da bi ga priklical na beli dan in zapisal za zgodovino. Kako bo zgodovinar leta 2042 ugotavljal, zakaj sta pred sto leti morala umreti šentjoška učitelja Elizabeta Nagode in Jože Mivšek, če ne iz pisnih virov, ki mu bodo na razpolago. Verjetno bo hitro opazil, da so mnoga poročila o tem zelo podobna zapisu v knjigi Belogardizem, toda če ne bo našel nobenega drugačnega poročila, skoraj ni verjetno, da bi podvomil o njihovi verodostojnosti.

Ko sem ob zbiranju podatkov za ta zapis iskal nasvete pri ljudeh, ki se poklicno ukvarjajo z arhivi in z zgodovino, so mi prijazno svetovali, katere fascikle naj pogledam, in spraševali, ali sem pregledal zapiske Komisije za ugotavljanje vojnih zločinov, ali sem bral Grgiča, Kebeta in podobno. Seveda sem bral, toda … Zakaj mi ne zadošča to, kar je zapisano, zakaj hočem nekaj drugega?

Čas je že, da povemo, o čem naj bi govorili v tem sestavku. V knjigi Belogardizem in drugih podobnih poročilih o začetku vaške straže v Šentjoštu najdemo trditev, da so bodoči šentjoški stražarji že pred svojim uradnim nastopom dokazali pripravljenost za kolaboracijo z Italijani z izdajo petih sovaščanov, med katerimi je bila tudi učiteljica Elizabeta Nagode. Z njeno življenjsko zgodbo, predvsem pa z opisom okoliščin njene smrti bomo skušali pokazati, kako težke in usodne so bile v tistem času nekatere odločitve, čeprav so bile na videz popolnoma enostavne in preproste. Morda bo ob tem kdo nejevoljen, češ zakaj taka skrb glede nebistvenih zadev. [Stran 016] Zakaj ne bi že tako pičlega časa in moči raje posvetili zapisovanju zgodb o ljudeh protikomunistične strani, ki še nikjer niso zabeležene in bodo z odhodom redkih, ki jih še nosijo v spominu, za vedno utonile v pozabo. Da, res je, toda prav tako ali še bolj potrebno je za zgodovino osvetliti začetke našega protikomunističnega odpora.

Leto 1912 – Nagodetovi, po domače Meletovi z Mirk – Mama Neža z Betko v naročju

Figure 8. Leto 1912 – Nagodetovi, po domače Meletovi z Mirk – Mama Neža z Betko v naročju

2.1.2. Pot krščanskih socialistov v Osvobodilno fronto slovenskega naroda

Pod tem naslovom je leta 1977 izšla knjiga, ki jo je kot doktorsko disertacijo napisal zgodovinar Janko Prunk. V njej je opisal krščansko-socialno gibanje v Sloveniji med obema vojnama, ki se je potem zaključilo z vstopom v OF oziroma z Dolomitsko izjavo.

Dr. Janez Evangelist Krek je že leta 1894 ustanovil Slovensko katoliško delavsko društvo, ki je bilo nestrokovna delavska organizacija in povsem podrejeno Katoliški stranki, predhodnici Slovenske ljudske stranke. Nekaj let kasneje je dr. Krek začel pripravljati pot za strokovno organizacijo krščanskih delavcev. Nastala so posamezna taka društva v Idriji, na Jesenicah, v Polju pri Ljubljani in iz njih se je kasneje razvila Jugoslovanska strokovna zveza – JSZ, ki je skoraj ves čas med obema vojnama vzdržala kot sindikalna organizacija krščanskih delavcev pod okriljem Slovenske ljudske stranke.

Slovenska ljudska stranka je bila od začetka sestavljena iz Kmečke zveze, v kateri je bilo vključeno predvsem podeželje, in Delavske zveze, stanovsko politične organizacije za delavstvo. Nekoliko pozneje je zaživela še Obrtniška zveza kot tretji del stranke. Z ustanovitvijo Jugoslovanske strokovne zveze je krščansko delavstvo dobilo svojo sindikalno organizacijo, ki se je hitro okrepila in postala pomembna sila, saj je združevala skoraj enako število delavcev kot socialni demokrati, ki so v tistem času veljali za nosilce delavskega vprašanja. Pod izrazom krščanskosocialno gibanje se od tedaj razume pretežno delavski nazor in gibanje, ki stoji nasproti marksističnemu socializmu. K uveljavitvi izraza krščanski socializem, krščanski socialisti je pripomogel dr. Andrej Gosar in od leta [Stran 017] 1924 so se krščanski socialci sami dokončno oprijeli tega poimenovanja.

Ob generalnem štrajku železničarjev, aprila 1920, je vodstvo Jugoslovanske strokovne zveze – njen predsednik je bil tedaj nekdanji Krekov sodelavec Jože Gostinčar – opozorilo svoje članstvo, naj se ne udeleži štrajka, ker so ga organizirali komunisti s popolnoma političnimi nameni. Kljub odločnemu poudarjanju svoje vloge v družbenopolitičnem življenju Slovenije, zelo radikalno je o tem pisal urednik Slovenca dr. Engelbert Besednjak, je krščanskosocialno delavstvo v tem času dosledno odklanjalo vsako zvezo z marksizmom in njegovimi strankami. Ko je Beograd 30. decembra 1920 z obznano prepovedal organizacijo komunistične partije in vso njeno propagando, je Novi čas, takratno glasilo slovenskega krščanskega delavstva, prinesel zanimiv komentar, v katerem je med drugim bilo povedano, da razglas proti komunistom še ne bo odpravil nezadovoljstva z načinom vladanja. »Mi vemo, da se da komunizem ubijati s pozitivnim delom in njegova agitacija onemogočati s pozitivnimi idejami.« Ali ni nevarno, da se bo »nekega dne ta razglas začel uporabljati za boj proti vsem nasprotnikom režima«. V Novem času je tedaj precej pisal dr. Andrej Gosar. Zavzemal se je za socializem, ki mora popraviti sebični liberalizem. Gosarjev socializem je nekakšen krščanski solidarizem, ki ne zametuje dotedanjega gospodarskega reda, ampak ga hoče s primernimi ukrepi izboljšati in doseči pravičnejšo družbeno ureditev.

Pred občinskimi volitvami leta 1922 so v Ljubljani ustanovili Zvezo delovnega ljudstva, v kateri so se predvsem zaradi volitev povezali komunisti, del Socialistične stranke Jugoslavije in krščanski socialci oziroma Slovenska ljudska stranka. Na velikem zborovanju, ki ga je združenje priredilo v Unionu, je v imenu krščanskosocialnega delavstva govoril France Terseglav in med drugim povedal: »V listih beremo, da so ljudje ogorčeni, ker so se združili tako imenovani klerikalci, socialisti in komunisti. Ako pravijo, da bo trpela vera zaradi te zveze, potem rečem, da imamo vsi to vero, da je treba imeti srce za delovno ljudstvo. Mi stojimo na stališču krščanske pravičnosti, ki je na vsem svetu samo ena. Kar se tiče Boga, vere in krsta, mislim, da komunisti na magistratu ne bodo odpravili sv. krsta. Na magistratu se ne bo reševalo o božjih rečeh, te bodo rešavali v cerkvah. Če sodrugi komunisti nimajo nobene druge vere kakor to, da je treba ljubezni do bližnjega, potem lahko gremo skupaj.«

Od leta 1922 je izhajal mesečnik Socialna misel, ki je dobro pojasnjeval idejne poglede krščanskih socialistov na posamezna področja življenja. Poleg dr. Besednjaka, Frana Erjavca in drugih se v reviji pojavi tudi frančiškan dr. Angelik Tominec, ki je prispeval več razprav o krščanskem socializmu. Dr. Tominec je tudi nastopil kot govornik na prvem kongresu krščanskih socialistov junija 1925 v Ljubljani, ki se ga je udeležil celo dr. Anton Korošec. Med govorniki na kongresu naj omenimo še Aleša Stanovnika, Srečka Žumra in predsednika Krekove mladine Franca Kordina.

Krekovi mladini je bila namenjena tudi posebna točka resolucije, ki so jo sprejeli na kongresu. Označili so jo kot kulturno-socialno organizacijo, ki naj zbira okrog sebe krščanske delavce in izobražence in jih seznanja s programom krščanskega socializma. Krekova mladina je bila zelo dejavna, prirejala je številna predavanja, posebnost njenega delovanja so pa bili tabori na prostem, po navadi na priljubljenih delavskih izletiščih. V začetku leta 1928 so začeli izdajati revijo Ogenj, ki se je že v začetku zavzemala za krščanski socializem na stališču razrednega boja. Ko je leta 1929 Franc Kordin odstopil s položaja predsednika Krekove mladine, je duša njene dejavnosti postal Jože Slak, nekdanji revizor Zadružne zveze. V okviru organizacije je ustanovil še posebno sekcijo Borci, h kateri so spadali v glavnem vajenci in šolska mladina delavcev. Bili so organizirani po skavtskem načinu in poleg telesne vzgoje je bila njihova glavna naloga študij ter propaganda delavskega vprašanja. Kmalu so dobili tudi tiskano glasilo Mladi plamen, ki je takoj zbudilo pozornost zaradi izredno radikalnih nazorov. Banska uprava je leta 1933 Krekovo mladino razpustila in Slak z nekaterimi sodelavci se je pridružil komunistom. Postal je član pokrajinskega komiteja Skoja in nato član komisije za kmečko vprašanje pri centralnem partijskem komiteju. Leta 1941 je bil med prvimi partizani, ki so se začeli zbirati na Frati nad Globodolom pri Mirni Peči.

Vsaj nekaj besed je tu treba povedati o križarstvu, katoliškem mladinskem gibanju, ki se je nekako leta 1924 pojavilo predvsem med študenti v Ljubljani in v Mariboru. Ime je dobilo po mesečniku Križ na gori, ki se je kmalu preimenoval v Križ. Križ na gori oziroma Križ je izhajal v Ljubljani, mariborski križarji pa so izdajali revijo Stražni ognji. Idejni vodja križarjev v Ljubljani je bil Anton Vodnik, v Mariboru pa Edvard Kocbek. Po preselitvi v Ljubljano je Kocbek postal vodja [Stran 018] vseh slovenskih križarjev. Križarstvo je bilo izrazito duhovno in religiozno gibanje, vendar so nekateri posamezniki iz tega kroga imeli pred očmi tudi družbenopolitične cilje. Aleš Stanovnik je na primer v članku Nova država v 2. letniku Križa na gori takole razmišljal: »Je samo še vprašanje kratkega razdobja, ko se bodo na razvalinah zmehaniziranih držav zgradile nove tvorbe ljudskega sožitja, ki ne bo temeljilo na sili in paragrafih, ampak na ljubezni in vzajemnosti. To novo življenje že diha z vzhoda. Poročevalci trdijo, da vstaja v zadnjih letih tam nov svet.«

15. maja 1931 je izšla papeževa okrožnica o socialnem vprašanju Quadragesimo anno. Le malo pred tem je dr. Angelik Tominec v knjižni obliki izdal prejšnjo okrožnico Rerum novarum – pod naslovom Osnovna načela krščanskega socializma. Po izidu nove okrožnice je Slovenec prinesel uvodnik dr. Ahčina Katolicizem in socializem; v njem je bilo povedano, da je socializem razcepljen na skrajno komunistično krilo, ki hoče z revolucijo spremeniti družbene razmere, in na zmernejšo socialistično smer, ki je odstopila od nasilnega razrednega boja. Pozval je krščanske delavce, naj poslušajo glas Cerkve. Na Ahčinov članek se je oglasila Delavska pravica in razvnela se je ostra polemika, v katero se je vključila tudi Cerkev. Jugoslovanska strokovna zveza je sicer leto kasneje s posebno resolucijo potrdila, da sprejema načela obeh papeških okrožnic o socialnem vprašanju, toda prepad med njo in vrhom Slovenske ljudske stranke je bil že prevelik, da bi ga bilo mogoče premostiti.

Križarsko gibanje med katoliškimi študenti in izobraženci je kmalu začelo popuščati. Kocbek je tedaj zapisal, da »se mlada generacija približuje svetovni in življenjski resničnosti, da je tesno navezana na spreminjanje sveta«. Med študenti je bilo veliko nezadovoljstvo, ker Slovenska ljudska stranka po uvedbi januarske diktature ni izstopila iz vlade v Beogradu, torej se je odpovedala svojemu programu o slovenski avtonomiji, ki je ves čas bistveno vplival na njeno priljubljenost. Katoliški akademski klubi kot Danica, Zarja, Borba in celo bogoslovsko Ciril–Metodovo društvo so sklenili sporazum s študentskim društvom Triglav za skupen nastop pri demonstracijah proti diktaturi in za razširitev univerze. Socialni odsek mariborskih bogoslovcev je tedaj vodil Jože Brilej, ki je kmalu potem izstopil iz bogoslovja in prišel v Ljubljano študirat pravo. Postal je predsednik krščanskosocialistične Borbe, ki se je pod njegovim vodstvom usmerila zelo v levo. Borbi so pripisovali letak, ki je spomladi 1933 krožil med študenti in naznanjal, da katoliški študentje ne vidijo rešitve socialnega vprašanja v naukih Cerkve. Njihovo sodelovanje s katoliškim vodstvom je nemogoče, ker le-to trdovratno vztraja v kapitalističnem taboru. Proti temu je nastopil dr. Ehrlich, duhovni vodja Akademske zveze. Poslal je Borbi nekaj pisnih vprašanj in zahteval odgovor. Borba je proti koncu leta 1933 odgovorila s knjižico Borci. Poglavje o okrožnici Qudragesimo anno je prispeval Brilej in izjavil, da jo krščanskosocialistični študentje odklanjajo, ker uzakonja kapitalizem, zagovarja privatno lastnino produkcijskih sredstev in nasprotuje marksistični razlagi družbenega reda. Ko je Brilej pisal ta prispevek, je v sebi že naredil preobrat od mariborskega bogoslovca do komunista. Njegov napad na papeško okrožnico je spodbudil Tomčeve Mladce in Ehrlichove Stražarje, da so se postavili v bran katoliškega socialnega nauka in Cerkve nasploh.

Abiturientke učiteljišča v Mariboru – Betka je tretja z leve ob drevesu

Figure 9. Abiturientke učiteljišča v Mariboru – Betka je tretja z leve ob drevesu

V začetku leta 1932 je začela izhajati revija Beseda o sodobnih vprašanjih, ki jo je najprej izdajala Delavska založba, nato pa konzorcij, [Stran 019] v katerem so bili dr. Jože Pokorn, dr. Aleš Stanovnik, Srečko Žumer, Miro Jeršič in še nekateri. Nekaj časa je bil urednik Besede Mirko Javornik. Sodelavci Besede so delili marksizem na dva dela: na gospodarsko teorijo, ki so jo sprejemali, in na materialistično filozofijo, namesto katere so nameravali uveljaviti krščanski etos. Kritizirali so vizijo stanovske družbene ureditve, za katero se je zavzemala okrožnica Qudragesimo anno. Marksisti so jim kljub temu očitali, da se ne upajo odločiti za pravi marksizem.

Leta 1935 se je končalo obdobje diktature in Slovenska ljudska stranka se je vključila v JRZ (Jugoslovansko radikalno zajednico). Krščanski socialisti so temu nasprotovali. Jugoslovanska strokovna zveza je bila samo še formalno pod okriljem Slovenske ljudske stranke; ta je ustanovila novo sindikalno organizacijo – imenovala jo je Zveza združenih delavcev, da bi katoliške delavce odtegnila vplivu krščanskih socialistov. Komunistična partija je ravno tedaj začela propagirati ljudskofrontno združevanje delavcev. Pri Jugoslovanski strokovni zvezi so se uveljavili nekateri mlajši sindikalisti kot Tone Fajfar, Janez Pangeršič in France Velkavrh, ki so zagovarjali enotnost vseh delavcev v ljudski fronti. Pri tem so jih podpirali krščanskosocialistični izobraženci, stari prijatelji Jugoslovanske strokovne zveze. To so bili dr. Aleš Stanovnik, dr. Tomaž Furlan, dr. Marjan Brecelj, dr. Jože Pokorn, Miro Jeršič in Tone Marinček. Pomagali so urejati Delavsko pravico in svetovali pri delu sindikalne organizacije. Stanovnik in Furlan sta brez težav navezala stike s skupino politikov Slovenske ljudske stranke, ki so se bili uprli vključitvi v JRZ. Oba sta bila zavzeta za bodočnost slovenskega kmeta, saj sta bila temu zavezana po družinski tradiciji. Verjela sta, da bo kmečka lastnina tudi v bodoči socialistični družbi ostala nedotaknjena. Komunisti te njune teorije seveda niso odobravali. Kljub temu je Jugoslovanska strokovna zveza med stavko kovinarjev na Jesenicah po Stanovnikovem posredovanju privolila v sodelovanje s komunisti. Do sodelovanja je prišlo tudi pri stavki v papirnici Količevo. Jugoslovanska strokovna zveza je po teh dogodkih sestavila posebno spomenico in dr. Aleš Stanovnik ter Srečko Žumer sta jo odnesla dr. Korošcu v Beograd.

Leto 1935 – Betka med sosedi in znanci doma na Mirkah

Figure 10. Leto 1935 – Betka med sosedi in znanci doma na Mirkah

Aprila 1937 je Edvard Kocbek v uglednem katoliškem mesečniku Dom in svet objavil svoje Premišljevanje o Španiji, v katerem je obtožil katoliški tabor, da se bojuje zoper zakonito republiko. Še dodaten problem je izzvala njegova trditev o hereziji, krivoverstvu. Dom in svet je potem nehal izhajati, Kocbek pa je naslednje leto ustanovil novo revijo Dejanje, ki se je predstavila kot mesečnik za gospodarstvo, kulturo in politiko. Izhajala je do leta 1941 in Kocbek je do konca bil njen urednik ter viden sodelavec.

Kot piše dr. Janko Prunk v že omenjeni knjigi, so krščanski socialisti konec leta 1939 pripravljali ustanovitev lastne politične stranke. Najbolj dejaven pri tem je bil krog dr. Aleša Stanovnika, ki je novembra 1939 izdal ciklostiran bilten Slovenska politika. Glavni avtorji člankov v tem biltenu so bili dr. Aleš Stanovnik, dr. Tomaž Furlan in Edvard Kocbek.

Sklenitev pakta med Nemčijo in Sovjetsko zvezo je nekoliko zavrla zbliževanje med krščanskimi socialisti in komunisti, ni ga pa prekinila. Spomladi 1940 je ilegalna komunistična partija začela organizirati Društvo prijateljev Sovjetske zveze. V pripravljalnem odboru so bili kulturni delavci, kajti komunisti v javnosti niso mogli nastopati. Krščanski socialisti so ocenili, da v bližajočem se vojnem požaru edino resno pomoč lahko pričakujejo od Sovjetske zveze, zato so se odločili za tesnejše sodelovanje s komunisti. Oblast društva ni dovolila, zaživelo pa je ilegalno. Da bi komunisti imeli nadzor nad delovanjem društva, so ustanovili tajni akcijski odbor, v katerem sta sodelovala tudi dva predstavnika krščanskih socialistov. Krog je bil že skoraj sklenjen in do Protiimperialistične fronte ni bilo več daleč.

2.1.3. Vrhnika z okolico pred drugo svetovno vojno in v prvem letu okupacije

Učiteljica Elizabeta Nagode, o kateri naj bi nekaj povedali v tem sestavku, je bila doma na Mirkah pri Vrhniki. Čeprav je od Meletove domačije, tako še danes po domače rečejo [Stran 020] Nagodetovim, le malo dlje k vrhniški farni cerkvi kot pa k podružnici sv. Antona v Verdu, so Mirke od nekdaj spadale pod Verd in tako je še danes. Sicer pa Verd v letih pred drugo svetovno vojno ni bil kar tako in se je v marsikaterem pogledu lahko kosal z vrhniškim središčem. Ko bi mogli še enkrat prisluhniti Francu Furlanu, ki je umrl pred petimi leti v stotem letu starosti, bi o tem veliko zvedeli, saj je bil velik del svojega bogatega življenja gonilna sila verdskega gospodarskega, kulturnega in političnega življenja.

Železniška postaja na Verdu ob progi Ljubljana–Postojna je bila odprta leta 1908. Od tedaj so veliki hlevi v Verdu izgubili svoj pomen, saj je železna cesta izpodrinila prevoz lesa s konjskimi vpregami. Menda je nekoč v Verdu bilo kar dvanajst žag venecijank za razrez lesa. Novi čas je tudi tu prinesel spremembo. Ustanovili so lesno zadrugo in za predsednika izvolili Franca Furlana, po domače Markovca. Kupili so veliko parno lokomobilo in postavili moderno žago. Les je s tem vrednostno pridobil. Tudi pri mlekarski zadrugi je Furlan imel veliko besede. Kmetje so lepo sodelovali, izboljšali so hleve, količina mleka se je večala in vrhniški sir je dobil dobro ime.

Na Vrhniki in še zlasti v Verdu je bilo pred drugo svetovno vojno zelo razvito kulturno življenje. Že v orlovskem društvu, ko še ni bilo prepovedano, so bili najboljši telovadci iz Verda. Najbolj znani pa so postali vrhniški prosvetarji po dramskih prireditvah. Ko so igrali Cankarjeve Hlapce, je bila publika navdušena, saj so režiser Furlan in nekateri igralci pisatelja še poznali, zato se jim ni bilo težko vživeti v njegovo delo. Nekatere igre, na primer Divjega lovca, so igrali na prostem, v dolini Matjaževka. Tedaj je bil na nogah cel Verd in pol Vrhnike, da so pripravili vse potrebno. Ker so v Verdu imeli doma tudi umetnostnega zgodovinarja dr. Marjana Marolta, so si včasih lahko privoščili predavanje z njegovega področja. Zanimivo je, da so v Verdu oziroma na Mirkah pred vojno imeli tudi esperantiste: Franc Pasetta in Anton Vidmar sta bila leta 1941 med prvimi notranjskimi partizani.

Učiteljica Betka z učenko iz Bistre

Figure 11. Učiteljica Betka z učenko iz Bistre

Med verdskimi prosvetarji naj omenimo tudi zdravnika dr. Tomaža Furlana, Markovcovega iz Verda. Z njim smo se srečali že v prejšnjem poglavju in videli njegovo povezavo z drugimi krščanskimi socialisti, zlasti z dr. Alešem Stanovnikom in dr. Marjanom Brecljem. Nič nenavadnega zato ni bilo, če se je dr. Aleš Stanovnik pojavil na Furlanovem domu v Verdu. Tudi s Francetom Furlanom sta bila dobra znanca, saj mu je Stanovnik med drugim pomagal reševati pravne zadeve v zvezi z lesno zadrugo in novo žago. Gotovo so večkrat razpravljali tudi o raznih političnih vprašanjih. Ko so razmišljali o novem, za kmeta in delavca pravičnejšem družbenem redu, so verjeli, da bo kmet ostal lastnik svoje zemlje, da bo zadružna lastnina ostala v rokah članov zadruge. Pri tem so mislili tudi na zadružno žago v Verdu, ki se je še gradila, pa je že veliko obetala. Ali ne bi njeni sadovi bili še večji, če vrhniški župan ne bi že prej postavil lastno žago in je sedaj zadruga morala z njim tekmovati pri odkupu in prodaji lesa? Zakaj se vrhniški dekan še vedno vtika v mlekarsko zadrugo in določa višino obresti v zadružni hranilnici? Ali ne bi bilo bolje, da bi se držal cerkve, gospodarske zadeve pa prepustil ljudem, ki bi jih precej bolje opravili. Zakaj se župniki in kanoniki vtikajo v Kmečko zvezo, ki naj bi bila strokovna organizacija? Zakaj dr. Marolt in župan Hren ne povesta dr. Korošcu, ko pride k njima na razgovor, da se je prodal Srbom, ko je slovensko krščansko stranko vtopil v ono jugoslovanko mešanico? Kako more še govoriti o slovenstvu?

Ko sem pred kratkim vprašal starejšega moža, ali je vedel za krščanske socialiste na Vrhniki, mi je odgovoril, da je slišal za nasprotstvo med županom, dr. Maroltom in dekanom na eni strani in skupino kmečkih posestnikov na drugi strani, vendar je v tem videl le gospodarsko tekmovanje, konkurenčni boj ljudi iste stranke. Šele kasneje mu je postalo jasno, da sta to pravzaprav bili dve stranki.

Rudolf Hribernik piše v knjigi Dolomiti v NOB, da Vrhnika v letih pred vojno ni imela partijske celice. Nekoliko bolj »napredna« v tem pogledu je bila Borovnica s svojo faškarijo, čeprav je partijska organizacija bila tudi tu v glavnem vzpostavljena šele po juliju 1941. Kako je potemtakem partija takoj po [Stran 021] začetku okupacije mogla že ukrepati in delovati? Odgovor na to vprašanje bi morda dobili v članku dr. Antona Komotarja, ki ga je napisal leta 1993 za 9. številko Zaveze. Komotarjeva družina je bila liberalno usmerjena. Oče je bil petinštirideset let vrhniški notar. Sin Anton je dokončal pravno fakulteto, odslužil vojaški rok in leta 1938 nastopil pripravniško službo na vrhniškem sodišču. Že poleti 1941 je na Vrhniki opazil prve znake OF in sprevidel, da je na delu močna organizacija. Njen list Slovenski poročevalec je redno prihajal med ljudi. »Njihova organizacija je bila nekaj do tedaj neznanega in je človeka kar naprej presenečala. V prvi jeseni 1941 so se v okolici Vrhnike že pojavili posamezni, takrat še maloštevilni partizanski oddelki. Tedaj na Vrhniki nisem opazil nikakršnega drugega delovanja razen delovanja OF. Dvakrat ali trikrat sem šel v Ljubljano in obiskal znance, da bi izvedel, kakšno je razpoloženje in ali obstaja še kaka druga organizacija, razen te, ki sem jo opazil na Vrhniki. Naletel nisem na nobeno sled takega organiziranja, čeprav je bila že nekaj tednov po okupaciji ustanovljena najprej Slovenska legija in nekoliko pozneje še Sokolska in Narodna legija. Na vsak način so morali biti ti krožki zelo omejeni, kajti jaz dolge mesece sploh nisem naletel nanje. Če primerjamo tedanje stanje s šahovsko igro, potem so bili komunisti za več potez pred nami. Ta odločilni naskok ali prednost OF pred njenimi nasprotniki je pravzaprav ostala do konca vojne. Posebej bi poudaril, da so bili prvi uspehi OF posledica psihičnega stanja ljudi in prodornosti komunističnih voditeljev. Ti so imeli natanko zastavljene cilje in so vedeli, da je bil takrat edini čas, ko jih lahko uresničijo. Na drugi strani pa je protikomunistični tabor v tistih dneh šele iskal poti iz položaja po zrušenju države. Zelo je pazil, da ne bi brez potrebe izzival okupatorja in povzročal krvavih žrtev. Komunisti so bili iz druge snovi. Protikomunistični upor se je začel šele potem, ko so se zgodili prvi umori, ko so tekle solze in kri. Takrat je bil končno tu psihični nagib, da se je v ljudeh pojavil odpor in so zagrabili za orožje.«

Betka pred domačo hišo

Figure 12. Betka pred domačo hišo

Tak je odgovor nekdanjega Vrhničana dr. Komotarja na vprašanje, kako se je začelo; take so bile razmere na Vrhniki in v okolici konec leta 1941, ko so verdski esperantisti in borovniški puntarji že bili pri partizanih, ko je dr. Aleš Stanovnik po vrnitvi iz izgnanstva v Srbiji spet vodil krščanske socialiste in delal za OF. Baje sta ga Tomaž in Franc Furlan svarila, naj bo previden pri dogovarjanju s partijo, toda zagnani pravnik je odgovarjal, da »popolnoma zaupa Kidriču, ki je velik Slovenec«. Posledice tega zaupanja so znane.

2.1.4. Zgodba o učiteljici Elizabeti

V Arhivu Slovenije hranijo tudi personalne mape predvojnih in medvojnih učiteljev. V mapi učiteljice Elizabete Nagode beremo, da je bila rojena 20. septembra 1910 na Mirkah pri Vrhniki. Po končanem 8. razredu osnovne šole na Vrhniki je odšla v Maribor in pri Šolskih sestrah naredila štiri razrede meščanske šole. Na Zasebni ženski učiteljski šoli Šolskih sester v Mariboru je dokončala štiri letnike učiteljišča in opravila diplomski izpit. V začetku leta 1937 je kot učiteljica pripravnica nastopila službo v Veliki Polani pri Lendavi, rojstnem kraju pisatelja Miška Kranjca. Na lastno prošnjo je bila februarja 1941 razrešena te službe in premeščena v Šentjošt – Ljubljana okolica, kjer je ostala do svoje smrti.

Šentjoški učitelji pri igri – Z leve Viktor Mivšek, Betka, Jože Mivšek, Mara Kos (pozneje Kolman), Marija Kušar

Figure 13. Šentjoški učitelji pri igri – Z leve Viktor Mivšek, Betka, Jože Mivšek, Mara Kos (pozneje Kolman), Marija Kušar

Tem suhoparnim podatkom takratnega prosvetnega ministrstva dodajmo še sledeče: Njen oče je bil Jožef, mati pa Neža. Med devetimi otroki v družini je bila Elizabeta ali Betka, [Stran 022] kot so jo klicali doma, predzadnja. Njena sestra Marija se je leta 1928 poročila s Francem Furlanom, ki smo ga v sestavku že nekajkrat omenili. Nagodetova, po domače Meletova, kmetija je bila v Verdu največja. Ko Betka po koncu šolanja ni dobila zaposlitve, je hodila v Bistro pri Borovnici poučevat invalidno hčerko grajskega oskrbnika Koeniga. Med šolanjem v Mariboru in kasneje v službi je ob počitnicah rada prišla domov na Mirke in tako vsaj površno sledila dogodkom v domačem kraju.

Ko je prišla na novo službeno mesto v Šentjošt, je bila vojna že blizu. Ni bilo časa za razmišljanje, kajti treba se je bilo vživeti v razmere in začeti z delom. Skromno stanovanje je dobila v šoli poleg kolegice Marije, ki se je malo prej poročila in se je pripravljala, da bo odšla iz Šentjošta. Šolski upravitelj Jože Mivšek, doma iz Borovnice, je stanoval pri svoji sestri v četrt ure hoda oddaljeni gostilni na Ljubljanici. Skoraj hkrati z Betko je prišla v Šentjošt tudi učiteljica Mara Kos, ki je pa najela stanovanje v bližnjem zaselku Graben. Ostareli župnik Nagode je prihajal v šolo zaradi verouka, drugače pa se za učitelje ni veliko zanimal. Blizu šole je bil prosvetni dom, kjer se je ob večerih in ob nedeljah popoldne zbirala mladina. Tisto leto so se pripravljali na novo mašo domačina Romana Malavašiča in te priprave so se tudi po prihodu Italijanov lahko nadaljevale. Betka, ki je bila iz samostanskih šol in tudi od doma vajena cerkvenih slovesnosti, se je vključila in se pri tem kar dobro počutila. Znala je poprijeti za vsako delo. Na novo mašo so bili povabljeni vsi učitelji in so se je seveda udeležili.

Kdaj se je iz Horjula in z Vrhnike začel pritisk na šentjoške učitelje za organiziranje OF v njihovem šolskem okolišu? Navedli bomo nekaj zapisov, ki govorijo o tem. Tone Kebe je leta 1989 v 9. številki revije Borec objavil sestavek O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem in v njem citiral poseben zapis dr. Ceneta Logarja iz leta 1986: »Med vojno nam aktivistom tega terena položaj in nastanek belogardizma v Šentjoštu nista bila jasna. Zakaj ravno v tej hribovski zapuščeni in oddaljeni vasi? Ko sem leta 1941 začel organizirati OF v tej vasi preko učitelja Jožeta Mivška in učiteljice Betke Nagode, nismo vedeli, da smo začeli politično delo na terenu, ki je bil že več let trdo obdelan od strani najhujše klerofašistične reakcije.« Logar je menda šele po vojni zvedel, da je v Šentjošt prihajal profesor Ernest Tomec s svojimi mladci. »O [Stran 023] vsem tem v drugi polovici 1941 nisem še nič vedel in tudi učitelj Jože Mivšek ne. Ko je prišel v Horjul, mi je potožil, kako težko je delo za OF. Tudi on se je zavedal, da tu deluje trdno organizirana kontrarevolucija.«

V zapisu iz leta 1972, ki ga hranijo v nekdanjem arhivu CK KPS, je dr. Cene Logar povedal sledeče: »Edine politične težave, ki smo jih imeli v okviru OF v našem rajonu, so bile težave s krščanskosocialistično grupo, ki jo je vodil Aleš Stanovnik iz Ljubljane, opiral pa se je na svoje sorodstvo v Horjulu in v Ljubljani ter na tov. Velkavrha, krščanskega socialista iz Zaklanca. V zvezi s tem je bil tudi sestanek na Ljubljanici pri Šentjoštu poleti 1941, ki pa nam je pozneje več škodil kot koristil in to zaradi svoje nekonspirativnosti. Nasprotniki in Italijani so ta sestanek opazili, ker je bil organiziran enostavno na gostilniškem vrtu, in so pozneje težko preganjali ljudi ravno zaradi tega. V veliki meri sta bila ustreljena v zvezi z njim Vrhovec Tomaž, lastnik gostilne, in Mivšek, učitelj, ki je stanoval v tej gostilni in se je sestanka tudi udeležil. Krščanski socialisti so po vsej sili hoteli imeti organizacijo OF na našem terenu v svojih rokah.«

O istem sestanku je že leta 1959, ko je bil dr. Cene Logar ponovno v zaporu, njegov brat Jakob zapisal tole: »V juliju 1941 sem bil pozvan na sestanek aktiva OF na Ljubljanici pod Šentjoštom. V gostilni je bila postojanka italijanske vojske. Sestanka so se udeležili tov. Popit Franc, dr. Marjan Brecelj, dr. Bogdan Brecelj, dr. Aleš Stanovnik, Cene Logar, Viktor Korenčan, Stanovnik Franc, Ignac Istenič iz Vrzdenca, Andrej Končan in še nekaj tovarišev. Sedeli smo za mizo na vrtu sredi med italijanskimi oficirji in vojaki. O splošnem položaju in potrebi priprav za oborožen upor sta govorila dr. Marjan Brecelj in Franc Popit. Na tem sestanku smo aktivisti horjulske doline dobili nalogo, da organiziramo terenske odbore OF in vaško zaščito za območje Horjula. V naslednjih tednih smo pod vodstvom rajonskega sekretarja OF tov. Viktorja Korenčana–Povha organizirali terenske odbore OF v Horjulu, Zaklancu, Podolnici in na Vrzdencu. Takoj smo začeli zbirati orožje in širiti s pomočjo tiska ideje OF med domačini.«

Dr. Logar tudi v spominih, ki jih je objavil v Borcu 1973, omenja sestanek na Ljubljanici s to razliko, da kot čas sestanka navede september 1941. Za naše razmišljanje res ni bistveno, ali je bil sestanek v juliju ali v septembru. Iz navedenih poročil lahko sklepamo, da je na sestanku bil dr. Aleš Stanovnik. Zakaj nas to posebej zanima? Vemo, da so Nemci že maja 1941 z drugimi Jeseničani zaprli tudi dr. Aleša Stanovnika in ga preselili v Srbijo. Ko je Jakob Žakelj, ki je z družino tudi bil med izgnanci, okrog 10. julija v Beogradu iskal možnosti za vrnitev v Ljubljansko pokrajino, sta se s Stanovnikom slučajno srečala. Dogovorila sta se, da bo tisti, ki prej pride v Ljubljano, poslal drugemu potrebne papirje za vselitev v Ljubljansko pokrajino. Čez dober teden je Žakelj dobil želene dokumente in tako vedel, da je dr. Stanovnik že v Ljubljani, on z družino pa je prišel na svoj rojstni dom v Šentjoštu šele konec septembra.

Šentjoški učitelji – Betka z vrčema

Figure 14. Šentjoški učitelji – Betka z vrčema

Če pazljivo preberemo Logarjevo poročilo v Borcu 1973, nas zbode v oči, da je omenjeni sestanek sklical on sam po Popitovem naročilu. Torej pobuda ni bila v rokah krščanskih socialistov. Zakaj njegova tožba o težavah s krščanskimi socialisti pod vodstvom Aleša Stanovnika? Na kakšen način so hoteli dobiti v svoje roke organizacijo OF?

Jakob Žakelj piše, da je kmalu po vrnitvi iz Srbije najprej od domačih učiteljev, nato pa neposredno od »komunistov in njihovih pomagačev« iz Horjula in z Vrhnike dobil povabilo, naj se pridruži OF in naj omogoči denarno podporo šentjoških zadrug. Z raznimi izgovori se je izmikal odločitvi, obenem pa se je povezal s Slovensko legijo v Ljubljani. Poljanska vstaja v decembru 1941 je odmevala tudi v krajih tostran okupacijske razmejitvene črte. Za praznik novega leta 1942 je bil v Šentjoštu napovedan pripravljalni sestanek za ustanovitev podružnice vrhniške Zdravstvene zadruge. Za vabila in reklamo so poskrbeli učitelji. Ljudje niso bili navdušeni in na praznik ob napovedani uri se jih je le malo zbralo v učilnici šentjoške šole. Kot predstavnika Zdravstvene zadruge sta nastopila dr. Janko Grampovčan in znani zadružnik Franc Furlan iz Verda. Pričakovali bi, da bo zlasti zadnji prepričal Žaklja, saj sta kot organizatorja [Stran 024] kmečkega zadružništva gotovo imela veliko skupnega. Toda Žakelj je v novi zadrugi videl trojanskega konja, s pomočjo katerega naj bi se v Šentjošt vtihotapila komunistična partija in njena OF, zato je odklonil vrhniški predlog, naj prevzame organizacijo neposrednih priprav in ustanovitve nove zadruge. Šentjošt z okolico je tako še naprej ostal zunaj OF.

Ostareli šentjoški župnik Nagode je hudo zbolel, zato mu je škofija za pomočnika poslala kaplana Jožeta Cvelbarja, ki je o tem v svojih spominih takole zapisal: »V četrtek pred prvim petkom v februarju 1942 sem prišel v Šentjošt nad Vrhniko. Nikdar prej nisem bil v teh idiličnih krajih. Nikogar nisem poznal. Vesel sem šel iz Št. Jerneja v napačnem upanju, da med ljudmi v Št. Joštu ne bo razburljivih novic ter čudnega in napetega vzdušja, kot je bilo v Št. Jerneju.«

13. aprila 1942 je župnik Nagode umrl. Pokopali so ga v sredo 15. aprila v Šentjoštu. Pri pripravi za pogreb so pomagali tudi učitelji in kazalo je, da je nezaupanje, ki ga je bilo čutiti od novega leta, vendarle izginilo. Ne za dolgo! V soboto, 18. aprila, pozno zvečer so prišli v vas partizani in sklicali vaščane na sestanek v gostilno k Skvarčatu. Pripeljali so tudi kaplana Cvelbarja in Jakoba Žaklja; tega so najbolj napadali, češ da zbira orožje in ustanavlja belo gardo. Kaplanu razen tega, da pridiga proti OF, niso imeli kaj očitati, saj je od njegovega prihoda v faro preteklo komaj dva meseca. Ni znano, ali je bil na sestanku kdo od učiteljev. Grožnje, izrečene na tem prisilnem zboru, so kot nevihtni oblaki obvisele nad ljudmi. Pa tudi nad učitelji, ki so komaj čakali konca šolskega leta. Celo upravitelj Mivšek, ki je bil vsaj na zunaj vedno miren, tu in tam ni mogel skriti zaskrbljenosti. Vedeli so, kaj se je zgodilo na Koreni, ko so partizani streljali na Italijane. Vedeli so, da Šentjoščani niso nič manj nasprotni okupatorjem kot oni sami. Zakaj se torej ne vključijo v OF, če je to res edina protiokupatorska organizacija?

2.1.5. Različne razlage usodnih dogodkov

Kolikor bolj se je bližal konec šolskega leta, toliko bolj so se kopičili usodni dogodki. V Horjulu so partizani ubili župana Bastiča in njegovo ženo, Italijani pa en teden kasneje ustrelili osem talcev, ki so jih pripeljali iz Logatca. Iz Horjula je tudi prišla novica o pokolu Mravljetovih na Brezovici pri Ljubljani. Horjulska učiteljica Tončka Slana je namreč bila poročena z najstarejšim sinom iz te družine. V Butajnovi so iskali duhovnika Srečka Hutha. V Šentjoštu so naredili »rekvizicijo« v zadružni trgovini in pri nekaterih kmetih. Več Šentjoščanov so odpeljali v taborišče onkraj Samotorice. Po zaslišanju so jih izpustili, čeprav je od nekod prišla vest, da »bodo glavne organizatorje bele garde pospravili«.

Na Drenovem Griču so partizani v noči na 7. junij ustrelili načelnika železniške postaje Franca Tarkuža in njegovo ženo. Stanovala sta v poslopju železniške postaje. Morda je obveščevalni oddelek XI. armadnega zbora zato že 8. junija izdal posebno poročilo s pripombo, da so partizani isto noč odpeljali s seboj tudi šolskega upravitelja Franca Belina. Zanimivo je, da so Italijani na koncu poročila zapisali, da motiva za ta zločin niso odkrili. Odkrili ga niso niti nekaj dni kasneje, ko je z večernim potniškim vlakom na Drenov Grič prispel tovorni vagon, poln raznega blaga za partizane. V zgodnjem jutru naslednjega dne so težko naloženi vozovi škripali po stranski cesti mimo Horjula in nihče jih ni oviral na poti do taborišča oziroma do skrivališča v neposredni bližini Šentjošta. Do danes ni nihče z gotovostjo povedal, zakaj so del tistega blaga peljali ravno v ono grapo blizu Šentjošta. Ali je morda za to vedel rovtarski učitelj Krča, ki se je proti koncu junija mudil v bližini Šentjošta s svojo enoto, iz katere je teden kasneje nastal drugi bataljon Dolomitskega odreda?

Na zadnji dan pouka je učiteljica Betka razdelila spričevala, se poslovila od učencev in kolegov ter odšla domov na Mirke. Njeni sorodniki se spominjajo, da je prišla domov v soboto. Lahko sklepamo, da si je želela domov. Kdo bi si mislil, da se bo kljub počitnicam tako kmalu spet vrnila v kraj svojega službovanja.

V noči na 29. junij je okoli 500 mož II. grupe odredov, ki so prišli z Dolenjskega, prešlo železniško progo blizu postaje Verd in se mimo Stare Vrhnike usmerilo proti Žažarju in Koreni. Del teh enot je tedaj med Verdom in Borovnico napadel tovorni vlak, s katerim so Italijani peljali v Italijo veliko skupino internirancev. Že 30. junija so bile zato vse italijanske enote tega področja alarmirane in dobile so še okrepitve. Italijani so zaprosili tudi Nemce, naj zastražijo okupacijsko mejo. Do prve praske med Italijani in partizani je prišlo 1. julija pri Ljubgojni blizu Horjula. Italijani so zato požgali Ljubgojno. V Šentjošt je 1. julija prišla močna skupina Italijanov iz Rovt. Glavnina II. grupe odredov je bila ta dan zbrana pri Butajnovi in se je pripravljala za prehod meje. Ko so v noči na 3. julij na štirih krajih poizkusili priti na [Stran 025] Gorenjsko, so jih Nemci na dveh krajih odbili, zato so Italijani tudi naslednje dni obdržali svoje enote na tem območju. Še 8. in 9. julija je prišlo do spopada pri Ligojni pri Vrhniki in uničena je bila cela vas. Po partizanskem napadu na Polhov Gradec v noči na 10. julij so Italijani požgali vas Belico. (R. Hribernik, Dolomiti v NOB; Ivo Ferlec, II. grupa odredov).

Na obisku pri Sv. Treh Kraljih – Z desne Betka in župnik Ramšak

Figure 15. Na obisku pri Sv. Treh Kraljih – Z desne Betka in župnik Ramšak

Pri Nagodetovih na Mirkah gotovo niso vedeli za vse te razmere, ko se je Betka 2. julija popoldne odločila, da gre v Šentjošt, pa so jo vendar skušali pregovoriti, naj ostane doma. Vztrajala je, da ne more odlašati, saj mora urediti še nekatere papirje v šoli, obenem bo pa vzela tudi živilske nakaznice za julij. Skrbelo jo je, da bi bil tudi Šentjošt požgan. Znanec, na katerega je slučajno naletela na Vrhniki, jo je opozoril na nevarnost, češ da je v Šentjoštu in okolici polno Italijanov, pa ga ni hotela poslušati. Odhitela je po cesti proti Podlipi. Že naslednji dan so jo Italijani ustrelili v Rovtah hkrati z učiteljem Jožetom Mivškom, njegovim svakom Tomažem Vrhovcem in Leopoldom Lebnom.

Poglejmo sedaj nekaj razlag za ustrelitev učiteljice Nagodetove in njenih sotrpinov. F. Saje v knjigi Belogardizem trdi, da sta 2. julija 1942 Stanko Skvarča in Franc Grdadolnik, preoblečena v italijansko vojaško uniformo, pripeljala v Šentjošt večjo skupino Italijanov. »Po belogardističnem naročilu so aretirali učiteljico Betko Nagode, šolskega upravitelja Jožeta Mivška, gostilničarja Tomaža Vrhovca in Leopolda Lebna. Jetnike so čez noč zaprli v šentjoško cerkev, kamor so jih belogardisti hodili zasmehovat. Naslednji dan pa je belogardist Stanko Skvarča italijanske fašiste in četverico ujetnikov odvedel v Rovte. Tu so Italijani pri nekem kozolcu še isti dan brez zaslišanja postrelili vse štiri žrtve belogardističnega izdajstva v Št. Joštu«. (Str. 382)

Tone Kebe v že omenjenem članku O nastanku bele garde za vodiča Italijanov iz Rovt namesto Franca Grdadolnika postavi Pavla Lukana. Ne verjame, da so zaprte jetnike 2. julija zasmehovali belogardisti, saj tedaj še ni bilo bele garde, dopušča pa možnost, da so jih zasmehovali ljudje, naklonjeni organizatorjem bele garde, ki takrat v javnosti še niso nosili uniform.

Med viri svojega pisanja o dogodkih v Šentjoštu Kebe večkrat omeni zapiske Jakoba Žaklja, seveda samo tiste, ki se mu zdijo primerni za potrditev njegove verzije dogodkov. Niti z besedico pa ne pove, da je Žakelj v daljšem zapisu, ki ga je leta 1956 overil pri notarju v Clevelandu, po točkah ovrgel Sajetovo poročilo o Šentjoštu, tudi tisti del o ustrelitvi učiteljice Nagodetove in drugih. Trditev, da sta Stanko Skvarča in Franc Grdadolnik pripeljala Italijane iz Rovt, označi Žakelj za popolno izmišljotino, saj so bili Italijani dovolj dolgo nastanjeni tik gostilne Vrhovec in so lahko sami opazovali ljudi, ki so tja zahajali. Kljub temu pa so vse pustili popolnoma v miru in bi tudi omenjeni dan verjetno nikogar ne aretirali, če ne bi na svojem pohodu v bližini Šentjošta slučajno ustavili Nagodetovo in v njeni torbi našli propagandni material in menda celo nekaj korespondence. V naslednji točki svoje izjave Žakelj zavrne Sajetovo trditev, da so Šentjoščani zahtevali ustrelitev Andreja Tominca, saj so bili Tominčevi na dobrem glasu, čeprav so simpatizirali z OF. Usodno za mladega fanta je bilo, da je ob prihodu Italijanov obračal seno blizu kraja, kjer je bila cesta prekopana in zasekana. Ko je zagledal vojake, je hotel zbežati, oni pa so takoj začeli streljati. (Matija Škerbec, Krivda rdeče fronte, II. del, str. 23). Naj k temu dodamo dejstvo, da so partizani v noči na 10. julij napadli italijansko posadko v Polhovem Gradcu. Italijani, katerim je padel v roke Andrej Tominec, so šli na pomoč oblegani posadki. Bili so torej na bojnem pohodu in vsako srečanje z njimi je bilo lahko usodno.

Pri tem razglabljanju se ponovno spomnimo izjave dr. Logarja o sestanku na Ljubljanici leta 1941, ki dopolnjuje Žakljevo trditev, da so Italijani že zdavnaj poznali delovanje OF v Šentjoštu. Zakaj torej toliko besed o vodičih Italijanov, o izdajstvu in izdajalcih? Zakaj natolcevanje o »belogardističnem« zasmehovanju, ko bi vsak normalen človek lahko vedel, da ni bilo niti »belogardistov« niti zasmehovanja? Zakaj se ne pove, da Italijani v začetku julija 1942 niso prišli v Šentjošt zaradi nekega izdajstva, ampak ker je tam bila II. grupa odredov, tedaj najmočnejša partizanska enota v Sloveniji, proti kateri pa niso [Stran 026] ukrenili drugega, kot čakali, da se bo premaknila čez mejo ali kam drugam. Zakaj pri vsej gostobesednosti o zločinu pred ustanovitvijo vaške straže v Šentjoštu ni nikjer niti besedice o tem, da je učiteljica Nagodetova 2. julija prišla z Vrhnike, da so jo prijeli tako rekoč na poti.

Dr. Tone Ferenc je lani izdal knjigo Ubija se premalo, o usmrtitvah Slovencev pod italijansko okupacijo v Ljubljanski pokrajini v letih 1941-1943. Knjiga govori o treh skupinah žrtev italijanskega nasilja: o obsojenih na smrt pred okupatorskim sodiščem, o talcih in o ustreljenih brez formalne pisne obsodbe, v postopku, ki ga Italijani večinoma označujejo za »passare per armi«. Objavljenih je več izvirnih italijanskih dokumentov o usmrčenih osebah, na koncu knjige pa je seznam usmrčenih obsojencev, talcev in ustreljenih brez formalne sodbe. Ta zadnja skupina je najštevilnejša in tu sta pod oznako Šentjošt nad Horjulom 3. julija – zabeležena Jože Mivšek in Elizabeta Nagode. Tomaž Vrhovec in Leopold Leben v knjigi nista omenjena. S tem pa seveda še ni rečeno, da v kaki arhivski mapi ne tiči dokument, ki bo morda nekoč razblinil vse dvome o resničnem vzroku smrti šentjoške četverice.

2.1.6. Zaključek

Omenili smo izjavo dr. Logarja o težavah s krščanskosocialistično skupino, ki jo je vodil dr. Aleš Stanovnik. »Krščanski socialisti so po vsej sili hoteli imeti organizacijo OF v svojih rokah.« Toda ali ni dr. Stanovnik rekel, ko sta ga Tomaž in Franc Furlan opozarjala k previdnosti pri razgovorih s partijo, da Kidriču popolnoma zaupa.

14. marca 1942 se je Jože Javoršek srečal z dr. Marjanom Brecljem in dr. Alešem Stanovnikom v Aleševi odvetniški pisarni na Miklošičevi cesti. Posebej zato je moral ilegalno priti v Ljubljano s Ključa, kjer je bil malo prej začel partizansko življenje. Povedala sta mu, da je določen za predstavnika krščanskih socialistov v pravkar ustanovljenem Pokrajinskem odboru OF. Čimprej naj bi odšel na teren in začel s političnim delom. Nekaj dni kasneje je imel razgovor z Borisom Kraigherjem: »Vrtal je vame, kaj mislim o krščanskosocialističnih advokatih. Rekel sem mu, da jih premalo poznam in zato ne morem izreči nikakršne sodbe. Odvrnil je, da bi bilo zame zelo zdravo, če bi se osamosvojil in se uprl Stanovniku in Breclju.«

Učiteljica Elizabeta Nagode nekaj pred smrtjo

Figure 16. Učiteljica Elizabeta Nagode nekaj pred smrtjo

2. junija 1942 je Javoršek zapisal v svoj dnevnik: »S Tomažem (Janezom Tomincem) sva se pogovarjala o nenavadni aretaciji Aleša Stanovnika. Tomaž je globoko prepričan, da so ga izdali komunisti. Živ krst – razen neke vosovke – ni vedel, kje stanuje. Aleš se je v zaporu moralno podrl, ker je spregledal, da ga niso mogli izdati drugi kakor komunisti. Preveč jim je bil nevaren. S svojo politično modrostjo in diplomatskim talentom bi odlično uresničeval demokracijo Osvobodilne fronte. A ko so komunisti ugotovili, da z njim ne bodo mogli pometati kot z drugimi, so se ga znebili. Jaz ne vem, kaj bi si mislil o Tomaževem sporočilu. Vem samo to, da me je Boris Kraigher svaril pred Alešem Stanovnikom in pred Marjanom Brecljem. A ko sem Kocbeku poročal, kar mi je povedal Tomaž, je bil zgrožen. Prosil me je, naj za božjo voljo Tomaževih pričevanj nikomur ne posredujem. Nobenega smisla nima s podatki, ki o njih ne veš, ali so resnični ali ne, motiti harmonijo, ki vlada med nami.« (Spomini na Slovence III, str. 122).

Dr. Aleš Stanovnik je pred aretacijo ilegalno živel pri somišljeniku, znanem krščanskem socialistu, Miru Jeršiču. Italijani so ga aretirali 22. maja 1942 in ga 2. junija – prav na dan, ko sta se o njem pogovarjala Javoršek in Tominec – kot talca ustrelili v Gramozni jami v Ljubljani.

[Stran 027]

Kdaj in koliko so o Stanovnikovi smrti zvedeli v Verdu? Ali so tudi tako razmišljali kot Javoršek in Tominec? Znano je, da so ga svarili že prej. Ali ne bi njegova usoda lahko bila svarilo tudi za učiteljico Nagodetovo, ko se je en mesec po njegovi smrti odločala za nevarno pot v Šentjošt. Zdi se, da je bilo nekaj drugega močnejše kot to svarilo. Sicer pa ali ni Kocbek rekel, da z nezanesljivimi podatki nima smisla motiti harmonije med sodelavci. Žal, po maju 1945 nihče ni rekel, da s skrajno nezanesljivimi podatki nima smisla uničiti še tisto malo harmonije, kolikor sta jo vojna in revolucija še pustili med našimi ljudmi. Premagane in zvečine že pobite nasprotnike je bilo treba čimbolj oblatiti, da se svojci niti razmišljati ne bi upali o krivičnosti njihove smrti. Da bi to dosegli, so začeli načrtno širiti govorice o neverjetno brutalnih vaških stražarjih, o pokvarjenih duhovnikih, ki niti spovedne molčečnosti niso več spoštovali, in podobno. Vedeli so, da zmagovalna stran še tako nemogočim verzijam ne bo nasprotovala, če bo pa skušal protestirati kdo od premagancev, mu bodo hitro zaprli usta. V marsikaterem slučaju so bile take govorice podlaga za zapise, ki so še danes del naše uradne zgodovine. V takem vzdušju je nastal tudi zapis o posredovanju in sodelovanju domačinov pri aretaciji in ustrelitvi učiteljice Nagodetove in njenih treh sotrpinov. Že dejstvo, da so Italijani Nagodetovo prijeli ob prihodu z Vrhnike, v času njihovega pohoda proti partizanskim enotam II. grupe odredov, da misliti. Kebe v svojem zapisu tudi omeni govorice, ki naj bi seveda prišle s protikomunistične strani, da je bila za smrt šentjoške četverice v Rovtah kriva OF. Kakšne občutke so imeli Nagodetova in drugi na tisti zadnji poti v Rovte? Od okupatorjev gotovo niso pričakovali nič dobrega, toda ali so razumeli, zakaj so jim prišli v roke? Ali so slutili, da že nekaj časa nad njimi visi senca velike prevare?

Ali bo kdaj znana resnica in dokazi zanjo? Morda jo bo nekoč odkril prizadeven zgodovinar. Božji mlini meljejo počasi!

3. Pripovedi

3.1. »Moje mesto je pri družini«

Vanja Kržan

3.1.1.

Približno na polovici poti med Ljubljano in Vrhniko se pod vzpetino Velikega vrha (491m) razteza razpotegnjeno naselje Lesno Brdo in naprej Drenov Grič. Prične se s Kurjo vasjo, nato pa bolj ali manj strnjeno naselje zaobjame hrib in se konča s cerkvico v Lesnem Brdu. Če se iz Kurje vasi napotimo v hrib, v Kavce pod Velikim Vrhom, pritegne našo pozornost zdaj že zapuščeni in izčrpani kamnolom s sivim in rdečkastim marmorjem, kakor so to svojevrstno kamnino poimenovali domačini. Danes ostaja zanimiva le še za geologe, ki v njej odkrivajo nakopičene fosile morskih školjk in polžev. Ob zidanju znamenitega borovniškega mostu, ki je bil prava kamnoseška umetnina, pa so bili ti kamnolomi na pobočju Velikega vrha vir zaslužka za kamnoseke iz Čičarije in mnoge domačine, ki so obdelovali ta marmor za velikanske oboke tega veličastnega mostu; iz Kavc se je dobro videl. Vse do zadnje vojne so domačini iz tega marmorja klesali portale za vhodna vrata svojih domov ali ga uporabljali v kakršnekoli druge gradbene namene.

Toda našo pozornost bo tokrat pritegnila samotna domačija na tem pobočju, v Kavcih. Odtod nam pogled zaplava po Barju vse tja do mogočnega Krima v ozadju in Ljubljanskega vrha. Kot povsod po Sloveniji se tudi po Barju dvigajo k nebu cerkvice na posameznih vzpetinah, »božja žlahta« jih je imenoval pisatelj Likovič v svoji povesti Svetinje nad Barjem: romarska cerkev na Žalostni gori, sv. Jožef, sv. Ana. Zvečer zasvetijo z Barja kot morje lučic kraji Lesno Brdo, Drenov Grič, Sinja Gorica, Blatna Brezovica, Bevke, Notranje Gorice, Podpeč in na zahodu Vrhnika.

V Kavce se je 18 septembra 1922 priženil Štefan Sedej (roj. l. 1896), po domače Mavsarjev iz Mavsarjevega hriba nad Ligojno, dobro uro hoda od Kavčnikovih, danes jim pravijo kavški. Domačija je bila namreč brez mladega gospodarja, saj je bila Štefanova dvaindvajsetletna nevesta Ivana Marinčič edinka, oče je že pred njenim rojstvom odšel v Ameriko, mama pa se je vrnila domov v Kavce k bratu Martinu, tedanjemu kavškemu gospodarju, in sestri Hani. Štefan je našel posestvo v najlepšem redu: Ivanin stric Martin in teta Hana sta ostala oba neporočena in sta z veliko predanostjo domačiji nesebično opravljala [Stran 028] vsa dela. V vsej okolici je Martin slovel za velikega poštenjakarja, pametnega in razgledanega moža. Umrla sta že pred pričetkom vojne.

Ko je s poroko postal gospodar mladi Štefan, se lepi medsebojni odnosi niso nič skrhali, saj so vsi še naprej živeli kot ena družina. Kamnolomi so sicer bili na njihovem posestvu, toda preživljale so jih barjanske njive, travniki, gozdovi in živina v hlevu. Pred vojno, ko je svoj delež že dobil stric Martin, je posestvo imelo 32 hektarov. Po njivah na griču so sejali pšenico, po barjanskih pa soržico, proso, ječmen, ajdo in veliko koruze. Pridelovali so celo lan, ki so ga dekleta sama belila in predla, tkalec ga je le stkal. Še danes hrani najstarejša Štefanova hčerka Marija Lešnjak platnene rjuhe. Mariji (roj. l. 1923) je sledilo še dvanajst sester in bratov: Janko (1924), France (1926), Ivanka (1927), Julka (1929), Jože (1930), Anica (1931), ki je enoletna umrla zaradi oslovskega kašlja, Tone (1933) – sedanji gospodar v Kavcih, Kavšk’ Tone mu pravijo –, Anica (1934), Pepca (1936), Štefka (1937), Francka (1940) in Vinko (1944).

Zgodbo posvečamo spominu očeta in nekdanjega kavškega gospodarja Štefana Sedeja, zato se najprej vprašajmo, kakšen je bil ta človek. Bil je višje postave in zelo močan možak. Po moči je bil znan daleč naokoli in dolgo se je govorilo, kako je nekoč sam dvignil prevrnjen voz s steljo tako, da se je s hrbtom uprl vanj. Predvsem pa je bil močna osebnost in poštenjak, ki je branil resnico, tudi v prid drugih ljudi, kot bomo videli kasneje. Bil je načitan in razgledan, z lahkoto je bral nemške knjige, celo v gotici. Nemščine in tudi nekaj italijanščine se je naučil v prvi svetovni vojni, ko je bil mlad vojak na fronti v Galiciji, in potem ko je bil ranjen kot spremljevalec ujetnikov v Italijo. Znano je, da se je že doma pri Mavsarjevih veliko bralo: Štefanov mlajši brat Viktor Sedej (roj. l. 1902) je bil misijonar v Bengaliji; Štefanovo sestro so videvali, kako je za kakšnim grmom, ko si je med delom ukradla proste trenutke, brala knjigo. Bralno kulturo in razgledanost je Štefan privzgojil tudi svojim otrokom, saj so bili v Kavcih naročeni na mohorjevke in verske časopise: Domoljub, Bogoljub, Katoliški misijoni, Glasnik Srca Jezusovega. Otroci se spominjajo, da je oče velikokrat prebiral zgodbe Svetega pisma. Bil je »trdnega krščanskega prepričanja«, pravi o njem hčerka Marija. Spominja se, da je po njegovi smrti rekla mama otrokom: »Skoraj 23 let sem bila poročena z očetom, pa ni zamudil 23 maš!« Uro in pol hoda je bilo iz Kavc do farne cerkve sv. Pavla na Vrhniki, pa ga ni v nedeljo zadržala nobena stvar, da ne bi bil že pri prvi jutranji maši. Ni bil kristjan iz tradicije, ampak iz osebnega prepričanja. Taki so postali tudi njegovi otroci. Bil je prepričan kot takrat večina staršev, da je treba otroke vzgajati ne le trdno, ampak tudi trdo. Zato je bil za današnje pojmovanje pretirano strog, saj otrokom ni dovolil nikamor drugam kot v šolo in cerkev. Pri vzgoji sta si bila z mamo enotna, vedno je dajala vtis, da se z očetom v vsem strinja.

Še ena značilnost nam odkriva njegovo svobodoljubnost in neuklonljivost, ki pa vendar ni nikoli prekoračila njegove tankovestnosti. Bil je znan divji lovec, gorak je bil zlasti lisicam, ki so jim delale veliko škode. Lov na njegovem posestvu je imel v zakupu advokat z Vrhnike in zato so Štefana večkrat prijemali. Uklanjal se je samo božji postavi in svoji vesti, zato je nekoč spovednika vprašal za mnenje. »Bog ni ustvaril živali samo za bogataše.« mu je ta pregnal očitke vesti. »Poleg tega pa, mar te živali ne živijo na vašem posestvu?«

3.1.2. Pričela se je vojna

Ob pričetku vojne je bil Štefan že v petinštiridesetem letu starosti, zato ni bil mobiliziran, čeprav je bil poleti l. 1939 poklican na orožne vaje. Strahote vojne je spoznal že na frontah Galicije, njen nesmisel tudi, in kazal je očiten gnev do Italijanov in Nemcev, ki so njemu, njegovim in njegovemu narodu vzeli tako veliko stvar, svobodo.

Na Miklavžev večer l. 1941 je v bližini doma Štefan v mraku čakal na zajca. Približalo se mu je nekaj oboroženih mož. Ni jih poznal. Danes domači domnevajo, da so prišli verjetno s Ključa (623 m), kjer so se pričeli takrat že zbirati partizani. Obstal je in možje so se zapletli z njim v pogovor. Zaupali so mu, da pripravljajo »diverzantsko akcijo«, miniranje podpeškega mostu. Morda so hoteli pridobiti tudi Štefana, toda malo je verjetno, da se je ta in kasneje še druge akcije skladale z njegovim pojmovanjem borbe proti Italijanom. Zagrozili so mu, naj o tem pogovoru molči: če jih bo izdal, »ne bo šla samo njegova glava, ampak vsa družina z dvanajstimi otroki«. To grožnjo je Štefan zaupal starejšim otrokom šele kasneje, ko je že slutil, da jo lahko ti možje uresničijo. Ali lahko prinesejo svobodo take »akcije«, predvsem pa tako strašne grožnje svojim ljudem? V njem so se pojavili dvomi. Ko pa je miniranje podpeškega mostu uspelo in so kmalu zatem Italijani pobrali talce [Stran 029] od Borovnice do Podpeči, je oče postal uverjen, da »ti ljudje«, ki so ga srečali in nagovarjali na Miklavžev večer, niso bogvekaj.

Odslej so živeli s tem spoznanjem. Ko so poleti 1942 metali seno na hlev, so prišli trije možje, za katere so zdaj že vedeli, da so partizani. Pa vendar, kdo so ti ljudje? Eden je bil domačin z Lesnega Brda, druga dva neznanca. Zapletli so se v pogovor in eden od njih je obljubil: »Ko bomo prišli na oblast, bo vladala blaginja in nobenih davkov vam ne bo treba plačevati!« Oče jih je pozorno poslušal, se spominja Marija, zdaj pa je udarilo iz njega: »Saj vendar nobena država ne more obstati brez davkov!« Za partizane je bil to ponovno namig, iz kakšnega testa je Kavški, ki gospodari na hribu, na katerem so se zdaj tudi oni udomačili, saj so imeli svojo postojanko nad Kavcami.

Tudi pri spodnjih sosedih, pri Matevževcovih, je njihov petnajstletni sin Janez opazil na kopitih pušk nekih vojakov, ki jih še ni poznal, srp in kladivo, na kapah pa peterokrako zvezdo. Nagovarjali so Janezovega očeta, naj gre z njimi v hribe, da uničijo »bele«. Katere »bele«?

Štefan Sedej 1896–1945

Figure 17. Štefan Sedej 1896–1945

Partizani so zahtevali, da jih Kavškovi preživljajo. Kar naprej so hodili po hrano in zaukazali dogovorjeno mesto, kjer naj jo puščajo. Nikoli jim ni bilo dovolj, pa so pričeli ropati iz hlevov in svinjakov. Doslej je bilo vedno v njihovem hlevu deset do dvanajst glav goveje živine, po trije konji, ki so jih potrebovali zaradi njiv v klancu, v svinjaku pa šest do osem prašičev.

Kolikor mogoče mirno je družinsko življenje pri Kavških teklo naprej. Ob večerih so otroci pokleknili ob klopi pri peči, oče pa pod sliko Srca Jezusovega in molil rožni venec. Ko so nekega večera odmolili, je pobutalo pri vratih. Na tak način doslej ni prihajal v njihov dom nihče, zato so vedeli, da so pred vrati drugačni ljudje: pred njimi je bilo treba vrata zvečer zapahniti, saj ne vstopajo, kot je bila doslej med ljudmi navada, ampak divje vdirajo. Na nemški fronti v Galiciji se je Štefan umikal pred sovražnimi kroglami, tokrat se je moral ponosni družinski oče in kavški gospodar skriti v kamro. Mama se je pred otroki zlagala, da je ata šel na Drenov Grič. »Doma je, slišali smo, da je molil!« so zarežali v mamo. Tudi eden iz Ligojne, ki so ga Kavškovi poznali, je bil z njimi. »Z nami mora! Imamo nalog!« so imeli ti ljudje pravico ukazovati in izvajati Bog ve čigave naloge. Takrat je bilo že znano, da so vsakogar, ki so ga odpeljali zdoma, nekje ubili, ker nobenega ni bilo več nazaj. Pa se je vendarle v enem od njih oglasilo poštenje, morda tudi ob pogledu na dvanajst prestrašenih otrok: »Nimamo naloga, da ga pripeljemo!« je priznal. Očeta so pustili, niso pa se odpovedali ropanju. Dvanajst lačnih ust Kavškovih otrok, odraščajočih fantov in deklet, njihovo garanje za preživetje, jih ni ganilo. Ukazali so mami, – doslej ji v njenem domu ni nihče ukazoval – naj jim sveti na podstreho. Svetila jim je, da so lažje pobrali suho meso, mast, fižol. Brez zadrege so z ukradenim odšli, grede so še iz hleva odpeljali junca, iz svinjaka prašiča. Domači so to opazili šele zjutraj, ko so videli po tleh raztreseno drobovje. To se je večkrat ponovilo in Kavškovi so morali potrpeti tudi to.

Poleti 1942 ob času žetve so se partizani spet utaborili na Vrhu nad njihovo domačijo. Edini studenec, poleti že sicer skoraj brez vode, je tokrat presahnil. Ponoči so starejša dekleta hodila s škafi k studencu, da so prestregla nekaj vode. Oče je prosil partizane, naj zajemajo vodo na drugi strani hriba, kjer je je bilo veliko. Pa niso hoteli. Nekoč, ko so pekli vola, prignali so ga verjetno iz Šentjošta, kamor so radi hodili ropat in pobijat, jih je oče opozoril, da se vidi dim do Sv. Trojice in jih bodo Italijani opazili. Toda za opozorilo se niso zmenili. Verjetno so hoteli očeta prisiliti, da jih bo sam zatožil Italijanom, ti pa bi Kavškim lahko požgali domačijo, jih odpeljali [Stran 030] v internacijo ali pobili kot sodelavce partizanov. Ničkolikokrat bi jih oče lahko izdal, pa jih ni nikoli.

Štefanovo poštenost in resnicoljubnost kaže tudi tale dogodek: Nekoč so Italijani naredili racijo po Drenovem Griču in Kurji vasi. Požgali so Kuclerjevo domačijo, na kateri so imeli partizani svoje sodelavce. Blizu doma so ubili očeta, mater in enega sina pa odpeljali v zapor v Ljubljano in ju kasneje ustrelili v Gramozni jami, ostali člani družine so se ob raciji razbežali. Takrat je oče Štefan oponesel Italijanom, da so Kuclarjevega očeta ubili po krivici. Vedel je, da le-ta ni soglašal s početjem družine. Sam ga je namreč slišal, ko mu je nekoč Kuclerjev potožil: »Skrbi me, kaj se bo izcimilo iz vsega tega.«

Partizani so se pri Kavških čisto udomačili. Dobro so vedeli, da so pri njih varni, da jih ne bo nihče od domačih izdal. Kuhali so v kotlih v njihovi svinjski kuhinji, velikokrat pa jih je bila tudi hiša polna, da mama ni imela kje skuhati za svojo veliko družino. Ko se je nekoč jezila, je mlad partizan letel v gozd po komandanta, ta pa je zagrozil: »Mi poznamo metode, s katerimi znamo utišati in ukrotimo take, kot ste vi!« Kadar so prihajali s svojih pohodov v Šentjoštu, se preklinjali Šentjoščane, češ kako se jim upirajo. Verjetno je oče že vedel za postojanko vaške straže v Šentjoštu.

Oče in najstarejša sinova Janko in France, oba še mladoletna, si niso več upali spati doma. Ponoči so prespali v senenih kopicah ali v gozdu. Ko so se ob koncu l. 1942 začeli v šoli na Drenovem Griču zbirati vaški stražarji, še zelo neorganizirani, je Štefan s sinovoma spal v šoli, podnevi pa je kljub komandantovim grožnjam hodil domov delat. Štefan vaških stražarjev ni preveč cenil, ker so bili med njimi tudi neznačajni, najmanj pa ga je mikalo, da bi prijel za puško. Dosti grozot je doživel v prvi svetovni vojni, zdajšnja pa se mu je zdela še bolj nesmiselna. Tudi je bilo splošno mnenje, da ne bo dolgo trajala. Domobranska postojanka je bila zanj in sinova samo začasna in edina možna rešitev: pred partizani so se morali umakniti. Verjetno so le-ti videli Štefanovo stisko, pa so mu nekoč očitali: »Z domobranci si šel, k nam pa ne maraš.« »Sem moral,« jih je zavrnil Štefan, »z vami pa ne grem. Moje mesto je tukaj, pri družini,« in pokazal z roko na peč k otrokom. Od pomladi leta 1943 sta bila oče in sin Janko spet doma.

Janko je imel bolne noge, od kolen navzdol zatečene zaradi revme, gnojne in v krastah. Vsi so ga videli, kako težko hodi, pa se je vaška mladež partizansko usmerjenih družin večkrat spravila nadenj in ga podila po snegu. Kako so postajali ideološko razklani že otroci in mladina!

Mladoletni France pa je še naprej ostal pri domobrancih. Odšel je z njimi na Koreno, kjer so imeli v cerkvi postojanko. Vztrajal je do konca, čeprav se je vsakič, ko je prišel domov, potožil, kako nerad je pri njih. Zlasti ga je motilo nespodobno in grobo govorjenje starejših možakov. »Če ne bi bilo zaradi vere, ne bi ostal pri njih,« je nekoč priznal. Že pred vojno so se pri Kavškovih iz knjig in revij seznanili s komunizmom, s špansko revolucijo, z boljševiki. Zdaj so ga začeli spoznavati in okušati na lastni koži. Zato je oče starejše otroke tudi opozarjal, naj ne sodelujejo s komunisti. V tej okolici so vedeli za umor Mravljetove družine z Brezovice, za Bastičeve iz Horjula, za pokole v Šentjoštu in mnoge druge. France je bil srčno dober fant, zelo je spoštoval očeta in mamo in cenil vero, v kateri sta ga vzgojila. Ko se je l. 1944 rodil najmlajši bratec Vinko, ga je bil tako vesel, da je mami prinesel darilo, kos turškega medu, ki ga je dobil od nekega domobranca!

Ivana Sedej 1900–1989

Figure 18. Ivana Sedej 1900–1989

Približeval se je konec vojne. Pri Kavških so s tesnobo in strahom pričakovali prihod partizanske vojske. Najstarejša Marija, takrat že [Stran 031] dvaindvajsetletno dekle, je opazovala očeta, kako je postajal vidno zaskrbljen, redkobeseden in zamorjen. Nekoč se ga spominja, da je legel v gozdu na tla, z roko pod glavo in molče tuhtal, kar običajno ni bila njegova navada. Dobro je vedel, kaj so počenjali komunisti s svojimi nasprotniki v Španiji in Rusiji, kaj so že od l. 1942 počenjali z ljudmi po okoliških krajih samo zato, ker so bili proti komunistom.

Janko Sedej 1924–1945

Figure 19. Janko Sedej 1924–1945

Zelo jasno se Mariji zarisujejo dogodki ob koncu vojne. »Nekaj dni pred 5. majem 1945 so se v okolici Kavškove domačije pojavili četniki – nedičevci, ki so se tudi umikali pred prodirajočo Titovo vojsko. Prej nas niso nič nadlegovali, le v soboto 5. maja so prišli prosit za hrano, ker so kot pravoslavni praznovali svojo velikonočno soboto in imeli strogi post. Ker je prav ta dan mama šele zamesila kruh, ki je pošel, in ni mogla ustreči njihovi prošnji, je poslala enega od otrok k sosedu, da nam ga posodijo. Ko je bil naš kruh pečen, ga je sestra nesla vrnit. Na poti so deklico z velikim hlebom v rokah četniki prestregli in jo privedli nazaj domov. Mislili so, da ga nese partizanom, zato so očeta in Janka postavili pred zid, da ju ustrelijo. Težko jim je oče obrazložil vso stvar in končno omenil tudi to, da sama bežita pred partizani.«

3.1.3. Zvonovi v pozdrav osvoboditeljem

V soboto, 5. maja, je bil lep pomladni dan; prinesel je odločitev, ki jo je Štefan sam Bog ve kolikokrat podnevi in ponoči tuhtal v sebi z največjo bolečino v srcu. Odločitev, da zapusti svojo družino, svoje sorodnike, znance in prijatelje, svoj dom, svoje njive, travnike in gozdove. Vse to, kar je ljubil in je zaobjemalo pojem – domovina. Samo zato, ker je zavračal komunistično zlo.

Skupaj s sinom Jankom, z najbližjima mladima sosedoma Matevževcovim Janezom in Janezom Stanovnikom so v soboto odšli na Dobrovo, kjer so se zbirali civilisti in domobranci za odhod na Koroško. Tako težko se je poslavljal, da je v nedeljo, na dan odhoda, še enkrat prišel domov po slovo. »Sveti angeli varuhi naj vas obvarujejo!« jih je glasno blagoslavljal kot tolikokrat prej in kasneje v tihih molitvah zanje. »Ali naj Marija in Ivanka tudi bežita?« ga je še vprašala mama. »Kdo ti bo pa kaj pomagal?« je odločil oče. Tako sta bili rešeni gotove smrti, mami pa pomagali po vojni ohranjati preostanek domačije in reševati številno družino pred lakoto.

Sedanji kavški gospodar Tone, takrat dvanajstletni deček, se dobro spominja tiste nedelje 6. maja, ko je ata prišel še enkrat domov po slovo. Ata jim je takrat povedal, da je na Dobrovi zvedel od nekega četniškega oficirja, da so zavezniki prepustili Jugoslavijo Titu! Ob tej novici je šel sedet na skladovnico bukovih plohov, zloženih ob starih svinjakih. Tam je ves obupan neutolažljivo jokal … Tako je bil prežet od prestanega strahu in hudih izkušenj medvojnih let, da se je, čeprav deček, živo zavedal, da se nam slabo piše. Ni zastonj jokal. Odslej se je nad Kavškove zgrinjali samo še črni dnevi …

V soboto, 5. maja pod večer je prišel po slovo še France. Sestra Marija se ga spominja, da je bil v »polni vojaški opravi«. Tolažil nas je, da se umikajo le za krajši čas in da se bomo kmalu spet videli. Kot da slutimo, da nikoli več, smo izpred hiše gledali za njim, ko je odhajal po hribu navzdol, dokler ni izginila njegova glava, njegova kapa in – še zadnja konica njegove kape … «

Pozneje so mnogi domačini zahtevali, da se izžene vsa Kavškova družina. Kavškovi so jih videvali, kako so z dolgimi in pohlepnimi koraki hodili od enega konca njive do drugega in merili, koliko zemlje bo komu podelila nova ljudska oblast.

V ponedeljek je Lesno Brdo že preplavila Hercegovska brigada. »Kako smo se jih bali! Imeli so divji pogled, oblečeni so bili v razcapane [Stran 032] vojaške obleke. Midve s sestro sva navlekli nase cunje, da ne bi bili videti privlačni. Potikali so se po vrtu, hlevu, tudi po hiši. ‘Kje so vam muški?’ so hoteli vedeti. Čudno se jim je zdelo, da smo bili v hiši same ženske in otroci.«

Za njim je prišel slovenski partizan. »Odgnal me je v štalo,« pravi Marija, »da sem mu pokazala komate. Potem sem mu morala zapreči oba konja. Obljubil je, da jih naslednji dan vrne. Jih bo res? Nikoli več jih nismo videli. Morda so jih potrebovali, ko so kot osvoboditelji prijahali 9. maja v Ljubljano? Predsednik krajevne ljudske oblasti je mami ‘velikodušno’ ponudil, da ve za konja v Blatni Brezovici. Naj gre ponj. Prignala je bolno kljuse, ki je čez nekaj dni poginilo.« Postopoma se jim pobrali še krave, nazadnje so od nekod dobili mulo, edino žival, ki so jo zdaj imeli v hlevu. »Potem so ob obveznih oddajah, ki so kasneje sledile, od nas zahtevali mleko. Ker ga nismo imeli in smo leta dolgo jedli samo koruzni kruh, so mamo 1. aprila 1951 zaprli za en mesec.«

Ob vdiranju partizanske vojske so v Ligojni pritrkavali zvonovi v pozdrav osvoboditeljem. »Kako bogoskrunsko se nam je zdelo!« se še danes spominja Marija. »Imeli smo občutek, kot da se neka črna vampirska krila zgrinjajo nad nas. Bili smo še vsi pod vtisom odhoda naših ljudi in bojazni zanje. Čutili smo se zapuščene in osamljene, brez vsakega varstva. Še danes premišljam, kako je mama v tistem času zmogla prestati toliko trpljenja. Veliko let kasneje nam je priznala, da je imela dve leti vsako noč blazino mokro od solz.

3.1.4. Pobeg

»V začetku junija, nekega večera, ko se je že zmračilo in so mlajši že spali, me je poklicala mama,« se spominja Marija. »Šla sem ven in zagledala pod staro jablano mamo in – očeta. Ostrmela sem, ne toliko od začudenja, ampak od spremembe, ki sem jo opazila na očetu. Ni veliko govoril, govoril je njegov obraz: bil je shujšan, oči so strmele v prazno in takoj sem vedela, da je moral prestati nekaj groznega. V skopih besedah je povedal, kakšen križev pot so prestali, preden so prišli na Koroško. Šele sčasoma sem lahko njegovo pripoved strnila v celoto. Morda jo je mami povedal takoj in v večjih podrobnostih. Ko so bili v taborišču v Vetrinju, je nekega večera konec maja k atu in Janku prišel France: »Ata, naš oddelek odhaja jutri v Italijo. Civilisti gredo lahko z nami. Odločita se!« Kamor bo šel eden, bomo šli vsi, so soglasno sklenili. Ko so jih pripeljali v Podrožco, je ata takoj spoznal bridko resnico. Poznal je Koroško iz časa prve svetovne vojne, ko je spremljal ruske ujetnike v Italijo. Zato je takoj vedel, da se vračajo v Jugoslavijo. Verjetno je to spoznanje zaupal tudi sinovoma, ali pa čakal, da sta to sama uvidela.

France Sedej 1926–1945

Figure 20. France Sedej 1926–1945

Od otrok sta edinole Marija in Ivanka izvedeli od mame, da je med potjo oče dvakrat pobegnil, prvič iz Kranja, drugič iz Škofje Loke. Doma se je skrival na koncu vrta v grmovju, in mama mu je nosila hrano. Le kakšni občutki so morali obdajati svobodoljubnega in resnicoljubnega Kavčnikovega gospodarja in očeta, ko je bil ujetnik na lastnem domu, na svoji zemlji in se je moral skrivati pred lastnimi otroki? »Nekoč me je poslala mama, naj mu nesem knjigo, mohorjevko Umreti nočejo, ki je opisovala usodo koroških Slovencev. Ni me videl, samo zaslišal je korake, zato je pobegnil v boršt. Mama me je potem kregala, kako nerodna sem, da sem ga tako prestrašila,« je danes žal Mariji.

Očetovemu prvemu pobegu iz Kranja je bil priča sosed Janez Velkavrh, po domače Matevževcov, ki se je skupaj s Kavškovim očetom umikal na Koroško in bil z istim transportom z očetom in sinovoma vrnjen. Tega [Stran 033] dogodka se še danes dobro spominja. France je šel s tehnično četo iz Vetrinja 27. maja zvečer. Pred tem je vprašal očeta in Janka, če bi tudi onadva odšla z domobranci. Bila sta za to. V Kranj so se pripeljali v ponedeljek zjutraj. Skupaj z domobranci se je znašlo v Kranju okoli štirideset civilistov. Zvečer so domobrance odpeljali neznano kam. Med njimi je bil tudi France in od takrat je za njim izginila vsaka sled.

Civiliste so odgnali v barake. Vsega skupaj so bile tri z vrati na enem in velikim oknom na drugi strani, levo in desno pa sobe, kamor so stlačili civiliste. Skozi okno se je videla žična ograja, za njo živa meja iz cipres, ki je ločevala ograjo od ceste. Zunaj sta barako stražila stražarja. Ko je šel eden vzdolž barake sem, je šel po drugi strani eden tja, tako da sta bila v istem trenutku oba na sredi in takrat nobeden od njiju ni mogel videti ograje tik pred oknom. Eden je še ni videl, drugi je ni več videl. Ko je v torek zjutraj šel Janez na hodnik, je nenadoma ob žični ograji na koncu barake zagledal Kavčnikovega očeta. V trenutku, ko sta bila oba stražarja ob sredini barake, je oče odmaknil stoječo desko, ki je prekrivala luknjo v mreži, zlezel skoznjo in se pomešal med ljudi na cesti, ki so ob tisti uri hodili v službo.

Janko je hitro opazil, da je oče nekam izginil. Soba je bila na pol prazna, verjetno so ponoči nekatere izmed njih odpeljali. Kam, ni vedel nihče. Janko je pričel spraševati Janeza, kje je oče. Ta si ni upal govoriti, odpeljal je Janka na hodnik k oknu in mu povedal, kaj se je zgodilo. Zabičal mu je, naj bo tiho.

Kaj le sta nosila oče in sin v srcu, ko ju je usoda za vedno na tak način ločila. Jankova zadnja postaja je bil zapor v Šentvidu, tam so ga zadnjikrat videli. Prav gotovo je oče presodil, da Janko s tako bolnimi nogami ne bo zmogel dolge poti do doma. Poleg tega pa, naj se odloči sam, oče se je odpravil na zelo tvegano pot in ni mogel predvideti, kako se bo končala. Če bi pregovarjal sina za pobeg, bi ga lahko popeljal v smrt. Lahko pa ji Janko uide, saj bodo njegove bolne noge dokaz, da ni bil nikoli domobranski vojak. Koliko težkih misli in odločitev, ki so ostale med očetom in sinom za vedno neizgovorjene!

Iz Kranja se je Štefan na skrivaj prebijal prek Sorškega polja proti Škofji Loki. Nekje v bližini Škofje Loke so ga prijeli in odpeljali v zapor na gradu. Vzeli so mu osebno izkaznico, tako da odslej za svojo domovino in njene oblastnike, ni bil nihče več. Samo še izvržek, nevreden, da sploh nosi ime. Na gradu je bil samo nekaj dni. Odbrali so ga za neko delo na dvorišču. Morda se je javil sam, ker sta se v njem neuklonljivo oglašali želja po begu in svobodi ter obsodba krivice.

Že po nekaj dneh se mu je beg ponovno posrečil. Skrival se je po dolini Hrastnice pod Osolnikom in od tam nadaljeval pot proti Sv. Ožboltu nad Zmincem. V bližini Sv. Ožbolta se je sestradan in izčrpan previdno približal neki hiši. Iz nje je zaslišal molitev dveh ženic. Potrkal je, dali sta mu jesti in ga prenočili. Ob Božni se je prek Polhograjskih hribov tihotapil naprej v bližino Polhovega Gradca in od tam še zadnji del poti do doma; tam sta se zvečer pod staro jablano srečala z ženo.

Slutil je, da oprezajo za njim, tudi domači so večkrat videli partizanske patrulje, zato je po nekaj dneh na skrivaj odšel na svoj rojstni dom, na Mavsarijo, kjer je gospodaril njegov brat. Tudi tu se je skrival po gozdu v bližini bratovega doma, od koder so mu nosili hrano. Hčerki Marija in Ivanka sta ga enkrat obiskali.

Boter stric Štefan in birmanec nečak Pavel

Figure 21. Boter stric Štefan in birmanec nečak Pavel

Večkrat je oče posedal pred sušilnico pod Mavsarjevo domačijo, sam pod milim božjim [Stran 034] nebom. Bil je na prostosti, pa vendar ujetnik. Izpred sušilnice je pod seboj gledal v poletnem cvetenju dehteče Mavsarjev travnike in njive, ki bodo vsak čas porumenele v zorenju žit. Koliko otroških in mladostnih spominov je vraščenih v to zemljo! Toda že v naslednjem trenutku se mu misli ustavijo doma, v Kavcih: kaj delajo, kako sami zmagujejo delo, kdo je kosil, kdo bo požel? Ali je tudi njegovo življenje dozorelo v zrelo pšenično zrno? Če ne pade v zemljo in ne umrje … ne bo obrodilo sadu. Bo moral res umreti? Ali bosta njegovo trpljenje, njegova navidez nesmiselna smrt res obrodila obilen sad?

V daljavi pod seboj strmi v domove Horjulcev in v te iz Zaklanca. Je tudi v teh domovih nakopičene toliko bridkosti kot v njegovem ali pa je nekaterim še dano, da uživajo neskaljeno družinsko srečo? Koliko ljudi lahko resnično okuša opojnost svobode, ki je njemu in tolikim ponudila najgrenkejši kelih trpljenja? Ali ga bo lahko sprejel, ga bo moral izpiti do konca?

Pogled mu velikokrat zastrmi na vzpetino pri Sv. Urhu nad Zaklancem. Tu je bila v turških časih utrdba. Tu so se lahko naši predniki z največjo srčnostjo borili za svojo svobodo ali pa so bili odpeljani v sužnost. Njemu in njegovim somišljenikom pa se je ta borba sprevrgla v največjo prevaro njegovega življenja, v sužnost na lastnem domu in v lastni domovini. Že dolgo mu ta domovina ne nudi več občutka varnosti in gotovosti, tudi domačim ne. Postala mu je ječa in mu grozi s smrtjo. Kakšen pomen sploh ima njegovo zdajšnje življenje? In takole skrivanje, kot bi bil zločinec? ‘Manj strašna noč je v črne zemlje krili,/ kot so pod svetlim soncem sužnji dnovi?’ Pa vendar, kako težko je sprejemati smrt, zapuščati ženo, otroke, sorodnike, prijatelje, svoje načrte in delo, vse, kar je človeku drago? Predvsem pa, kako težko je sprejemati krivično smrt in povzročati trpljenje svojim!

Trenutek, ki ga je Štefan morda že slutil, je prišel. Nekako po štirinajstih dneh skrivanja na Mavsariji je nekega poznega dopoldneva pritekel od Mavsarjevih po travniku navzdol njegov trinajstletni nečak in birmanec Pavle. Štefan je prav tedaj sedel pred sušilnico. Prestrašeni in zasopli fantič je izjecljal, da ga iščejo trije oboroženi partizani. Kar trije »s koli in meči« nad nedolžnega. Ko so ti videli dečka odbrzeti po travi navzdol, so tudi sami zleteli za njim. V svojem otroškem zavedanju, da je stric v nevarnosti in ga je treba rešiti, ga je nehote izročil rabljem v roke. Štefan se ni več utegnil skriti niti zbežati, morda si tega niti ni več želel. Naj se zgodi, kar se mora! Kako nedoumljiva so pota Gospodova! Se je poslužil nedolžnega otroka, da se ‘iz ust dojencev’ razodene ‘božja slava’?

V Kavcih

Figure 22. V Kavcih

Partizani so Štefana odpeljali v hišo. Začuda usmiljeni so bili, saj so mu izpolnili njegovo zadnjo željo, da bi rad še enkrat govoril s svojo ženo. Nemudoma je domača hčerka, šestnajstletna Štefanova nečakinja Nada, odšla ponjo. Medtem je Štefanu bratova družina izkazala ljubezen in naklonjenost s tem, da so mu v hišo prinesli vodo in se je lahko še zadnjikrat umil. Čez dobri dve uri se je nečakinja vrnila z ženo Ivano, Hana jo je klical mož Štefan.

Ves ta čas so partizani stražili Štefana v hiši. Sta si mogla mož in žena, oče in mama ob tem zadnjem srečanju povedati vsaj delček tega, kar sta nosila v srcu, kar so izražali njuni pogledi, njune kretnje in mamin presunljivi jok, ki se ga Nada še danes spominja? Spominja se tudi, da je mama prosila tiste tri partizane, naj moža izpustijo: doma čaka deset nepreskrbljenih otrok, kmetija, oče pa ni nikomur nič hudega storil, vso vojno je partizane hranil … Eden od partizanov ji je rekel, da bi ga on, če bi bil sam, izpustil, »ker smo pa trije, ga ne morem.«

In oče, v katere besede je lahko strnil misli dolgih dni in noči trpljenja v tistih trenutkih slovesa, ko je gledal pred seboj svojo obupano ženo, se poslavljal od nje pa od svojih otrok in svojega življenja? Nečakinja Nada ve za eno samo samcato naročilo: »Otroke prav vzgajaj, pa molite in delajte!« To je bila njegova sveta poslednja želja, njegova duhovna oporoka vsem svojim, ki jih je imel rad in jim je bil zvest do konca. »S temi besedami sta se za vedno ločila na tem svetu,« pravi najstarejša hčerka Marija. »Kdo si more zamisliti in doumeti njuno bridkost, ko sta odhajala vsak na svojo stran, mama nazaj [Stran 035] domov k desetim osirotelim otrokom, oče pa v gotovo pričakovano mučeniško smrt.«

»Otroke prav vzgajaj, pa molite in delajte!« Kako edinstvena poslednja želja! Danes običajno govorimo o lepi, dobri vzgoji, redkokdo omenja pravilno vzgojo. Saj je lahko pravilna taka ali drugačna, kakršna se komu pač zdi. V tistih trenutkih, ko je oče Štefan že zrl smrti v oči, in to smrti po krivici, in v tistih, tako zmedenih časih, ko so se pojmi, kot je prav, pravilno, pravično v temelju sesuvali, more do konca preizkušeni oče suvereno govoriti o tem, kaj je prav, o pravilnosti svoje in ženine vzgoje! Hkrati pa ji s tem naročilom izraža neomajno prepričanje, da sta tudi doslej pravilno vzgajala. Vedela sta, kaj je krepostno in razumno, saj pojem pravilnosti in pravičnosti zaobsega ti dve kreposti.

»Pa molite in delajte!« še dodaja kot potrditev edinega jamstva za uspešnost vsakega življenja, tudi svojega, čeprav se bo v kratkem sestrelilo v smrt. Molitev in delo ni bila le tisočletna filozofija benediktinskih menihov, za katero je po vsej verjetnosti v svoji verski izobraženosti Štefan vedel, molitev in delo je bila tudi njegova življenjska modrost, način življenja in njegovo življenjsko vodilo, ki ga je v tistih trenutkih slovesa predajal svojim najdražjim kot oporoko.

Kavška mama z otroki

Figure 23. Kavška mama z otroki

Očetova poslednja želja je bila ženi in materi sveta. Ko jo je v muke polnih povojnih letih izpolnjevala, je postajala vedno bolj sveta tudi ona. Vsi odrasli sinovi in hčerke (dve sta že pokojni) izpričujejo s svojim življenjem, da sta oče in mati vedela, kaj je edino prav in pravično, edino krepostno in modro.

Še en dogodek tistega dne slovesa ostaja hčerki Mariji v živem spominu. Medtem ko je mama z Nado odhitela na Mavsarijo k očetu po slovo, sta se s sestro Ivanko vračali z njive proti domu. »Naproti nama je prišla mlajša, šestnajstletna sestra Julka (kasneje redovnica šolskih sester s . Štefanija) in nama povedala: ‘Ata so prijeli na Mavsarjevem hribu!’ Kako strašno naju je zadelo! Obe sva se vrgli na tla in v obupnem joku vpili: ‘Bog, zakaj si nas zapustil!’ Sosedova, Gošavčeva mama, ki je to slišala, je rekla: ‘V Kavcih se je moralo nekaj hudega zgoditi, ko tako strašno jokajo!« Da, koliko strašnega joka se je takrat po naši zemlji dvigalo k nebu, pa vendar, Bog nas ni zapustil. Nebo se v svoji pravičnosti nikoli ne zapre: molče sprejema krivico in pravico, hudobijo in dobroto.

Očeta so odgnali z Mavsarije proti Vrzdencu in se spotoma ustavili pri neki zelo vplivni terenki v dolini, ki je očeta poznala. Lahko bi ga bila rešila, pa ga ni. In kje so zdaj vsi tisti partizani, ki so bili vso vojno odvisni od Kavškove kmetije? Hranila jih je in zaradi gospodarjeve poštenosti varovala pred Italijani. Kolikokrat bi jih lahko izdal, pa je molčal in trpel, čeprav je bila v smrtni nevarnosti vsa Kavškova družina! Ali ne bi ta, ki ga zdaj ženejo v smrt, zaslužil za vsa ta junaška dejanja najvišje državno odlikovanje?

Naslednje jutro so ga še videli v Horjulu pod Mescevim kozolcem. Baje je imel v rokah rožni venec. Od tam ga je nek Horjulec z vozom odpeljal v smeri proti Ljubljani, verjetno v Šentvid, skupaj z nekim mladim skrivačem z Žažarja. Od tu naprej ostajajo le še ugibanja. Koliko časa je bil zaprt v Ljubljani? Kje so ga ubili, kje je njegov grob, ne ve nihče. Njegovi otroci vedo le to, da je oče prišel še enkrat po slovo k svoji ženi. Neke noči, kmalu zatem, ko je oče za vedno odšel od njih, je mama v spanju začutila, kot da jo je za laket prijela hladna roka in ob tem zaslišala možev glas, ki jo je poklical: »Háne!« Tako je Štefan vedno klical svojo ženo. Zjutraj je bila mama vsa prepadena. Spominjajo se, da jim je rekla: »Otroci, nocoj so ata ubili!«

Odslej so se počutili še bolj sami, nebogljeni, brez opore, varstva in zaščite. Tako se je počutila v tistem času slovenska družina, ki so ji ubili dobrega moža, očeta in gospodarja domačije, [Stran 036] enega ali več sinov … Razkroj družine se je pričel že takrat. Treba jo je uničiti …

Danes v Kavcih živi nov rod Kavških: Štefanov sin Tone, Kavšk’ Tone, si je ustvaril družino, sezidal novo hišo in obnovil nekdanje gospodarsko poslopje. Gospodari na ostankih nekdanje velike Kavškove domačije. Živi ‘prav in pravično’, kot sta ga vzgajala starša, in to modrost, čeprav včasih za preizkušenega človeka trpko in nerazumljivo, predaja svojim otrokom.

Na kraju, kjer je ostala njegova rojstna hiša, je izklesal spomenik iz sivega marmorja opuščenega kamnoloma v spomin svojemu očetu, materi in bratoma pa vsem nedolžno umorjenim v zadnji vojni. Simbol ljubezni je, spoštovanja, občudovanja in hvaležnosti Kavškovih otrok.

Resnično, taka ljubezen nas ne more ločevati. Ločuje lahko samo sovraštvo, ki v srcu slabo misli.

4. Poklicano iz spomina

4.1. Spomini na begunstvo

Avtor:
Kajetan Gantar

4.1.1. Slovo od Anrasa

Ata se je že nekaj dni potem, ko sem jaz odpotoval v Anras na kmete, preselil v begunsko taborišče v Peggezu ob Dravi. Taborišče, ki je ležalo slabe pol ure vzhodno od Lienza, je bilo vzorno urejeno in se je kmalu razvilo v najpomembnejše kulturno središče slovenske emigracije.

V taborišču je ravnatelj Marko Bajuk z veliko zavzetostjo in požrtvovalnostjo organiziral slovensko gimnazijo, na kateri je bil moj ata spočetka edini slavist, zato je poučeval slovenščino v vseh (razen v dveh najnižjih) razredih. UNRRA (Organizacija Združenih narodov za obnovo in razvoj) je prevzela pokroviteljstvo nad gimnazijo, ki je izdajala dvojezična (slovensko-angleška) spričevala. Od časa do časa so gimnazijo obiskali tuji šolski inšpektorji, ki so o njej dajali zelo laskave ocene in priznanja.

Poleg gimnazije sta v taborišču delovala tudi otroški vrtec in osnovna šola. Osnovalo se je več pevskih zborov, gledališka družina, telovadno društvo in še marsikaj. Izhajal je ciklostilni dnevnik z naslovom »Novice« in vrsta druge strokovne, šolske, politične in leposlovne literature; izšlo je tudi nekaj izvirnih pesniških zbirk.

Ko so novice o živahnem kulturnem življenju v Peggezu prišle do mene na kmete, sem si zaželel, da bi bil tudi sam sredi tega kulturnega dogajanja, da bi bil spet med svojimi, spet v svojem elementu.

Nekega dne je prišel ata v Anras k meni na obisk. Povedal sem mu, da bi rad šel k njemu v taborišče in se šolal na taboriščni gimnaziji. Ata mi je prigovarjal, naj ostanem na kmetih. »Fant, tukaj ti ni nobene sile! Nič ti ne manjka! Tukaj si dobro spravljen, pri dobrih ljudeh! Dobro izgledaš. V taborišču boš okusil, kaj je lakota. Oslabel boš, lahko stakneš kako bolezen. Tukaj ti je lepo,vse je v cvetju in v zelenju. Tukaj lahko dihaš … tam smo natlačeni kot sardine.«

Toda bilo mi je prehudo. Hotel sem biti pri atu, hotel sem z njim deliti dobro in hudo. Vedno bolj me je grizlo, da sem ata pustil samega. Mama mi je ob odhodu naročala, naj pazim na ata, kot naj ata pazi name. Zdelo se mi je krivično, da ata v taborišču strada, jaz pa se gostim z maslom in smetano in z okusnimi tirolskimi knedlji.

Poleg tega se je tudi skupina študentov Stražarjev v Anrasu vse bolj redčila. Nič kaj dosti niso zaupali Angležem, čeprav je nekaj najvišjih angleških generalov dajalo zagotovila, da noben Jugoslovan ne bo več proti svoji volji vrnjen v Jugoslavijo. Toda nihče jim tega ni verjel. Fides Anglica – fides nulla, so govorili. Od časa do časa so se vedno spet razširili glasovi, da bodo tudi vse civilne begunce vrnili v Jugoslavijo. »Kot so domobrance zabarantali za umik partizanov s Koroškega, tako bodo nas civiliste zabarantali za umik partizanov iz Istre. Kdor ima Pulj, je gospodar severnega Jadrana, saj lahko obvladuje in blokira vse pomorske poti med Reko, Zadrom, Benetkami in Trstom. Tega se je zavedala že rajnka Avstrija, zato je v Pulju zgradila svoje največje pomorsko oporišče. In tudi Angleži kot narod pomorcev to dobro [Stran 037] vedo, zato bodo Titu za Pulj plačali vsako ceno. Prodali nas bodo za Istro.« Takšna in podobna razmišljanja in ugibanja so se vse bolj širila, zlasti potem, ko smo videli, kako neusmiljeno Angleži vračajo begunce iz Sovjetske zveze, – Kozake, Tatare in Čerkeze – ne samo moških, ampak cele družine. Takšne in podobne govorice so se še stopnjevale potem, ko je resno grozilo, da bodo škofa Rožmana izročili. Sredi avgusta je moral škof Rožman pod prisilo zapustiti Anras in se preseliti v Celovec, kjer je bil pod strogo angleško policijsko kontrolo. Bil je pod nenehnim pritiskom, da ga izročijo partizanom. »Če bodo titovcem izročili najvišjega dušnega pastirja, kdo nam jamči, da ne pride potem kmalu na vrsto tudi čreda njegovih vernikov?« Zato so se študentje po gorskih prelazih tihotapili v Italijo, kjer se je svobodneje dihalo in so se odpirala vrata v širni svet.

Predvsem pa me je čedalje bolj prevzemala žeja po znanju in učenju.

Slovo od Anrasa je bilo ganljivo. Gospodar Sep in njegova žena sta me na čelu pokrižala in si brisala solze, kot da odhaja sin od hiše: »Lahko bi ostal pri nas. Lahko se vrneš, če ti bo prehudo. Kadar koli se lahko vrneš … «

Četrti razred begunske gimnazije v Peggezu ob koncu šolskega leta 6. septembra 1945 – V sredini razrednik Maks Šah, skrajno levo Kajetan Gantar

Figure 24. Četrti razred begunske gimnazije v Peggezu ob koncu šolskega leta 6. septembra 1945 – V sredini razrednik Maks Šah, skrajno levo Kajetan Gantar

Še prej sem se na nedeljskem popoldanskem srečanju kot najmlajši poslovil od svojih begunskih vrstnikov. Skoraj hkrati z mano pa so naslednji teden tudi nekateri med njimi nameravali zapustiti Anras in oditi v Italijo. Zato se je naše poslavljanje spremenilo skoraj v nekakšen slovesen obred. Stiskali smo si roke in si obljubljali, da ne bomo odnehali in ne pokopali sanj o slovenski državi, dokler ne bo na Ljubljanskem gradu in na vrhu Triglava zavihrala slovenska zastava, neomadeževana, brez petokrake, kot je govoril najstarejši med nami. Teh slovesnih besed vse življenje nisem pozabil, še danes mi odzvanjajo v ušesih. Nato smo do noči prepevali Slovenec sem, Oj Triglav moj dom, Po jezeru bliz’ Triglava in druge domoljubne in narodne pesmi.

In tako sem se zadnje dni avgusta poslovil od Anrasa in odšel proti Lienzu. Ko sem se že nekoliko oddaljil od zadnjih hiš, sem se še enkrat ozrl nazaj, na prijazno tirolsko vas, ki se je pod vencem planin vsa lesketala v žarkih avgustovskega sonca. Še nikoli se mi ni zdela tako lepa, tako domača, kot da v njej še vedno odmevajo melodije sinočnjih slovenskih pesmi.

[Stran 038]

Ob pogledu na vas me je stisnilo pri srcu. Zazdela se mi je kot varno zavetje, kot zelena oaza sredi brezmejne puščave sive vsakdanjosti, ki se je odpirala pred mano na vse strani, kamor koli sem usmerjal svoje misli: Kaj me čaka v taborišču? Kako je moj ata izstradan? Koliko ponižanj, kakšno bedo in pomanjkanje trpijo mama in moji bratje in sestre v Ljubljani? So sploh še v Ljubljani? Kako se bo vse to končalo? Bodo Angleži nazadnje res tudi nas vse izročili partizanom? Bom pred izročitvijo pobegnil in se še enkrat zatekel v Anras? Ni me sicer skrbelo, da se v takem primeru ne bi znal kako izmuzniti in potuhniti nekam v obcestni jarek, v hosto ali v grmovje – saj sem slišal že več podobnih zgodb o uspešnih pobegih iz vetrinjskih transportov. Toda moj ata! Moj ata tega ne bi zmogel! Kako naj bi sam iz varnega skrivališča gledal, kako mojega ata in druge taboriščnike nalagajo na kamione, kako jih izročajo partizanom, kjer jih čakajo zapori, mučenje in nazadnje umiranje ali smrt v kakem breznu? Zakaj ne samo temne slutnje, tudi prve, resda še nepotrjene vesti o množičnih pobojih so že pricurljale do Anrasa. Pred očmi mi je spet zaplesal seznam predvidenih za likvidacijo, na katerem je bilo atovo ime. Nisem si delal utvar, da partizani s tem ne mislijo resno, saj je komaj kak teden pred mojim odhodom prišla do nas novica o usmrtitvi pisatelja Narteja Velikonja: če očetu desetih otrok niso prizanesli, potem tudi za očeta sedmih otrok ne bo milosti! Kako naj stopim praznih rok, brez ata, pred mamo, ki nama je ob odhodu naročala: »Držita se skupaj!« Kako naj ji še kdaj v življenju pogledam v oči?

Takšne in podobne črne misli so mi blodile po glavi ob zadnjem pogledu na Anras.

Samemu sebi sem se zdel kot izgnanec iz raja.

4.1.2. Prihod v Peggez

Po dobrih treh urah sem prišel v Peggez; zadnji del poti, ko sem se kot pijan opotekal pod težkim nahrbtnikom, me je pobral neki moški z motorjem in me povabil, naj sedem za njim na motor: »Bist du nicht Seps Knecht aus Anras?« me je vprašal. Začudil sem se, da me vaščani že tako poznajo. Njegovo vprašanje mi je še danes uganka. So ga morda domači poslali za mano, da mi pomaga?

Ne spominjam se več natančno, kako sem se pojavil pri atu v taboriščni baraki. Vem le, da je bil ata močno spremenjen, upadel v obraz, potrt in redkobeseden. Najbolj so me na njem motile hlače, ki so bile sicer iz zelo kompaktnega in kvalitetnega blaga, a preširoke in prevelike; zdel se mi je kot okostnjak v vreči. Ko so delili oblačila, se je menda teh hlač najprej branil, a mu jih je neki funkcionar UNRRE, ki je med drugim znal tudi ruščino, skoraj vsilil, češ da so harašó harašó. Zato jih je sam imenoval harašó hlače in v njih se pojavlja skoraj na vseh fotografijah iz Peggeza (npr. v Enciklopediji Slovenije, zv. 9, str. 79).

Brez besed sem se zalezel v drugo nadstropje lesenega pograda in – navajen kmečke prostornosti – z glavo butnil v strop. S sabo sem prinesel dva ploščata hlebca kruha, kakršnega v Anrasu napečejo za cel mesec naprej, nahrbtnik krompirja in pol kilograma masla, ki so mi ga dali domačini ob slovesu. Tako vsaj prve dni po mojem prihodu z atom nisva okusila lakote.

Že naslednjega dne sem začel obiskovati gimnazijo, ki je imela prostore v eni sosednjih barak. Popoldne pa sem najrajši zahajal čez Dravo na sprehode, včasih prav do Tristaškega jezera, ki se je v skrivnostni tišini zrcalilo pod strmim, navpičnim skalovjem Rauchkogla. Vsakič sem prinesel iz gozda poln nahrbtnik storžev in butaro suhljadi, tako da sva bila z atom na zimo dobro pripravljena. Že oktobra sem vsako jutro navsezgodaj čisto potihoma zlezel s pograda in zakuril gašperček, tako da se je ata prebudil v zakurjeni sobi.

V isti sobi z nama sta nekaj časa prebivala tudi moj prvi lienški razrednik Maks Šah (pozneje profesor na slovenski gimnaziji v Trstu) in neki starejši dijak s priimkom Stariha, po rodu iz Bele Krajine. Vendar sta se kmalu oba odselila, namesto njiju pa se je priselil neki študent prava s priimkom Mikuš, po rodu iz okolice Rogaške Slatine.

Stariha je rad obujal spomine na svoje vojaške podvige, ki pa jih je moj ata poslušal s kritično distanco. Kljub svoji mladosti je že dosegel čin podporočnika, menda je bil najmlajši oficir v domobranski vojski. Posebno rad je pripovedoval, kako je pozno jeseni leta 1942 skočil skozi goreče okno iz šole na Suhorju, ki so jo obkolili in zažgali partizani, in se z ročnimi bombami in z nasajenim bajonetom sam prebil skozi sovražne vrste – »bilo jih je kot listja in trave, pa so se pred mano vsi potuhnili«.

Mikuš je bil stalno na poti, vedno z nahrbtnikom – zdaj se je skrivaj odpravil čez gorske prelaze v Italijo, zdaj v Graz, zdaj spet v Salzburg. S teh potepov se je vračal z nahrbtnikom, [Stran 039] polnim knjig in živil, prinesel pa je vedno tudi vse polno svežih in zanimivih novic.

Prof. dr. Rajko Ložar (levo) s prijateljem pred hotelom Pflüglhof v dolini reke Malta 14. avgusta 1948

Figure 25. Prof. dr. Rajko Ložar (levo) s prijateljem pred hotelom Pflüglhof v dolini reke Malta 14. avgusta 1948

Dobro se spominjam tudi nekega njegovega prijatelja, visokoraslega študenta kemije, ki je večkrat prihajal v našo sobico na klepet. Bil je doma nekje iz Prlekije in se je jeseni vpisal na graško univerzo, kjer je takrat začel predavati njegov bivši ljubljanski profesor Marius Rebek, ki se je moral izseliti iz Slovenije, ker je bila njegova žena nemškega rodu. Ta študent je imel izreden nos in talent za razkrinkavanje agentov, ki jih je Ozna skušala vtihotapiti med emigrante, še zlasti med slovenske študente, ki so se vpisali na graško univerzo. Kadar je prišel iz Gradca k nam na obisk in smo ga vprašali, kaj je novega, je že med vrati z skrivnostno utišanim glasom odgovoril: »Ozna – povsod Ozna« . Verjetno se je tudi med vojno ukvarjal s protiobveščevalno dejavnostjo, saj je vedel o strukturi partizanske vojske veliko več kot marsikak partizanski oficir. Bil je kemik analitik v dobesednem in v prenesenem pomenu. Iz partizanskih ujetnikov, o katerih je večkrat govoril z velikim rešpektom, je znal izluščiti drobne podatke, jih z znanstveno metodo razčlenjeval in nato spet sestavljal v širšo sintezo. Spominjam se, kako je nekoč v razgovoru navzoče prepričeval, da od aprila 1945 sploh ni več slovenskih partizanskih brigad, pa mu tega nihče ni verjel. »Tega niti velika večina partizanov ni vedela, ker so jim to skrbno prikrivali. Vse je prišlo pod srbsko poveljstvo. Zdaj ni nobene slovenske vojske več. Za likvidacijo domobranske vojske so poskrbeli Angleži, slovenska partizanska vojska pa se je kar sama od sebe ukinila. »Na žalost«, je skoraj z obžalovanjem pripomnil in nadaljeval: »Zdaj čaka nas Slovence namesto nemške okupacije srbska okupacija, ki ne bo nič manj huda, samo bolj zahrbtna in bolj dolgotrajna.«

Še eden iz te prijateljske druščine se mi je vtisnil v spomin, dobrosrčni Ciril Skebe (po domače smo mu rekli Ciko). Po rodu je bil nekje z Dolenjskega in je malo šepal. Bil je zelo duhovit in vedno dobre volje; večkrat nas je razveseljeval z dovtipi in anekdotami, včasih pa tudi presenetil s karikaturami in drugimi risbami.

Večkrat smo se morali seliti iz sobe v sobo, vendar smo vedno ostali v isti baraki, ki je [Stran 040] bila prva ob vhodu v taborišče. Tako sva nekaj časa z atom bivala v neki zelo prostorni sobi, ki je bila z omarami pregrajena na dvoje in je imela tudi dvoje vrat. V večji polovici je bil gospod Lekan z dvema hčerkama in s kopico njunih prijateljic; med njimi so bile tudi tri hčere ubitega slovenskega pisatelja Narteja Velikonja – Zora, Zinka in Anka. Na eni strani »omarne barikade« smo bili moški, na drugi pa Lekanov »dekliški internat«; zvečer pa smo vsi skupaj molili rožni venec.

V sosednjih sobah iste barake je bilo nastanjenih več kmečkih družin iz Cerkelj na Gorenjskem. Oče ene teh družin je bil spreten rezbar, iz lesa je rezljal kipe in z njimi krasil oltar v taboriščni kapeli. Tudi atu je izrezljal lep križ s trpečim Kristusom, ki je bil nato obešen v najini taboriščni sobi. Križ sem pozneje po raznih peripetijah srečno in varno prinesel v domovino, tako da še danes krasi in varuje moje stanovanje.

4.1.3. Begunska gimnazija

Kot rečeno, sem se takoj po prihodu v taborišče vpisal na gimnazijo, kjer smo šele prve dni septembra zaključevali šolsko leto. Že nekaj dni zatem smo imeli pouka prosti dan. Bil je šesti september leta 1945, rojstni dan kralja Petra II. Karadjordjevića, ki ga je gimnazija proslavljala kot državni praznik. Tega dne smo se pred gimnazijsko barako fotografirali (to je moja edina ohranjena fotografija iz emigracije), nato je sledila proslava na prostem.

Vendar zadeva s proslavljanjem kraljevega rojstnega dne ni bila tako preprosta.

Še istega dne, ko sem prišel iz Anrasa v taborišče, sem zvečer, ležeč na pogradu, prisluškoval razburljivemu pogovoru med mojim atom in dr. Rajkom Ložarjem, ki se je zavlekel globoko v noč.

Pogovarjala sta se o prepiru, ki se je vnel v profesorskem zboru v zvezi s proslavljanjem kraljevega rojstnega dneva. Nekaj profesorjev je baje proslavi odločno nasprotovalo. »Jugoslavijo je treba pozabiti in pokopati; partizanske tolpe, ki so se priteple z juga, so prinesle slovenskemu narodu največjo nesrečo v njegovi zgodovini,« je eden od profesorjev zabrusil v brk ravnatelju Bajuku, ki je zagovarjal kraljevo proslavo. »Sploh pa je tale kralj Petrček velika šema, pravi lolek, da se je pustil tako izigrati Angležem in njihovemu lisjaku Churchillu. Leta 1941, ko je Angležem najbolj trda predla, ni kralj Peter potreboval Angležev, ampak Angleži so njega potrebovali. Res se je jugoslovanska kraljeva vojska v dveh tednih sesula, ampak tista dva tedna sta bila za Angleže odločilnega pomena. Takrat so bili Angleži čisto na psu, osamljeni, brez zaveznikov, brez Rusov in Amerikancev, in so si lahko ob Hitlerjevem sprehodu po Jugoslaviji vsaj malo oddahnili. Tista dva tedna sta Angležem več pomenila in več pomagala kot vsa štiri leta Titove partizanščine. Za zahvalo pa so Angleži kralja Petra nagradili s takšno umazano in nesramno igrico, ki ji pravijo gentlemanski sporazum Tito-Šubašić. In Petrček jim je šel na limanice … Le zakaj bi neki proslavljali takšno šemo?« Tako nekako je prvega zarotnika podprl še nekdo drug med profesorji.

Spričevalo begunske gimnazije v Peggezu

Figure 26. Spričevalo begunske gimnazije v Peggezu

Toda ravnatelj Marko Bajuk se ni dal: »Iz zanesljivih virov sem izvedel, da je njegovo veličanstvo kralj Peter II. razveljavil sporazum Tito-Šubašić in da je Tita odstavil. Kmalu bo v Jugoslaviji pod mednarodnim nadzorstvom izveden referendum o izbiri med republiko in monarhijo. Narod bo na referendumu množično glasoval za kraljevino, kralj Peter se bo z zavezniško pomočjo zmagoslavno vrnil in v Jugoslaviji bo zavladala demokracija in svoboda! Z dostojanstvenim proslavljanjem kraljevega rojstnega dneva najlepše dokazujemo svoja domoljubna čustva,« [Stran 041] je govoril ravnatelj Bajuk. In nazadnje je obveljala njegova beseda.

Sicer pa sem bil na gimnaziji kmalu ves v svojem elementu. Imel sem sijajne sošolce, med katerimi so po razgledanosti izstopali Lojze Ambrožič (poznejši kanadski kardinal) in pa sinova zdravnika dr. Meršola in profesorja Milka Jegliča. Od mojih sošolk sta se vsaj dve pozneje vrnili v Ljubljano – Boža Sevšek in Berta Žižek.

Imeli smo tudi odlične profesorje, strokovnjake, katerih večina bi sodila bolj na univerzo kot na gimnazijo. V učnem zboru so bili kar štirje imenitni latinisti – poleg ravnatelja Marka Bajuka še njegov sin Božidar, pa Roman Pavlovčič in salezijanski duhovnik dr. France Blatnik. Moj profesor latinščine je bil najprej dr. Blatnik, nato pa blagi, pa vendar precej zahtevni Roman Pavlovčič. Toda za študij klasične filologije, za kar sem se pozneje odločil, me je zares navdušil Božidar Bajuk, ki je nekajkrat nadomeščal Pavlovčiča, poleg tega pa je imel o antiki in o grški tragediji tudi dvoje zanimivih javnih predavanj. Še dvajset let pozneje, ko je bil zaposlen kot bibliotekar v univerzitetni knjižnici v Mendozi v Argentini, sva si izmenjala nekaj pisem; v njih sem se mu zahvaljeval za žar ljubezni do antike, ki ga je s svojimi predavanji vnel v meni.

Verouk, petje, kemijo, fiziko in biologijo so poučevali salezijanci (Luskar, Mihelič, dr. Žagar, dr. Mihelčič), od katerih sta se zadnja tudi habilitirala na univerzi. Zlasti v lepem spominu mi je ostal Luskar, profesor verouka, ki nas je z dušo in srcem navduševal za planinstvo. Pod njegovim vodstvom smo se povzpeli na več dvatisočakov, pa tudi na nekaj tritisočakov, s katerih smo se hrepeneče ozirali proti Triglavu, ki se je nedosegljiv dvigal na skrajnem robu obzorja.

Matematiko je poučeval strogi, a skrajno pravični profesor Milko Jeglič, nemščino profesor Logar, profesor zgodovine pa je bil spočetka že omenjeni Maks Šah.

Sicer pa je bila na gimnaziji največja stiska za poučevanje angleščine in zemljepisa. Znanje angleščine je bilo namreč v tistem času precejšnja redkost. Poleg dr. Meršola, ki pa je bil preobremenjen z zdravniškimi, vodstvenimi in drugimi obveznostmi, je bil v taborišču menda samo še en izobraženec, ki je zares dobro obvladal angleščino. Pisal se je dr. Zudenigo, po poklicu je bil advokat z Reke, po prepričanju pa (kljub zvenečemu italijanskemu priimku) zaveden ustaš. Za poučevanje zemljepisa je ravnatelj Bajuk v taborišču odkril nekega Črnogorca, profesorja Petrovića. Ta je bil po prepričanju četnik, zato sta se z dr. Zudenigom gledala kot pes in mačka. Ravnatelj je urnik sestavljal tako, da sta se Zudenigo in Petrović v šolskih prostorih čim manjkrat srečala; na šolskih konferencah sta morala sedeti daleč vsak na drugem koncu. Dr. Zudenigo in Petrović sta bila tudi edina Neslovenca v profesorskem zboru slovenske begunske gimnazije v Peggezu.

Največji problem je predstavljalo pomanjkanje učbenikov. Kljub razmnoževanju raznih gradiv na ciklostil je šolskih pripomočkov vedno primanjkovalo. Spominjam se, da smo si pri pouku nemščine za šolsko lektiro izrezovali podlistek z naslovom Ehe ohne Liebe (»Zakon brez ljubezni«), ki je izhajal v Kärntner Zeitung. Ker so v taborišču veljali zelo strogi moralni standardi, se je moral profesor Logar pozneje zagovarjati, zakaj daje pubertetnikom branje s tako pohujšljivim naslovom. Logar je v zagovor povedal, da je Ehe ohne Liebe v slovenski družbi zelo pogost in normalen pojav; veliko bolj pohujšljiva bi bila Liebe ohne Ehe.

V okviru gimnazije se je kmalu oblikovala tudi šolska knjižnica, ki jo je imela na skrbi ravnateljeva hči Marija Bajuk, skromna in pridna kot mravlja. Pri nabavljanju knjig iz tirolskih antikvariatov ji je z nasveti večkrat pomagal tudi moj ata, ki je imel izostren posluh za izbrskanje knjižnih redkosti in je vedno odkril kaj zanimivega.

Meni je bilo nerodno, ker je bil moj ata obenem tudi moj profesor slovenščine, saj na gimnaziji, kot rečeno, dolgo ni bilo nobenega drugega slavista. Zato je dvakrat na leto prišel v razred ravnatelj in ata me je vpričo njega celo uro spraševal. Ob koncu ure se je ata obrnil do ravnatelja: »Gospod ravnatelj, je bilo dovolj? Bi morda še vi hoteli mojemu sinu zastaviti kako vprašanje?« Ravnatelj Bajuk mu je dobrodušno odgovoril: »Saj ste fanta že preveč izmozgali.« »In kakšno oceno naj mu dam?« je vprašal ravnatelja. »Naj odločijo sošolci,« se je skozi brke navihano zasmejal ravnatelj. »Petico!« se je zadrl ves razred, »čisto petico zasluži!«

4.1.4. Atov prijatelj dr. Rajko Ložar

V učnem programu je bil tudi predmet, ki ga pred tem najbrž ni imela še nobena slovenska gimnazija: slovensko narodopisje. Poučeval ga je eden naših najboljših strokovnjakov, dr. Rajko Ložar, sicer znan tudi kot umetnostni zgodovinar, arheolog in literarni kritik.

[Stran 042]

Narodopisje je meni in mojim sošolcem kmalu postalo eden najzanimivejših predmetov. Učne ure pri Rajku Ložarju so bile čisto drugačne kot pri drugih profesorjih. Brez pretiravanja lahko rečem, da je v gimnazijski pouk vnašal neke vrste seminarsko delo. Preganjal je učenje na pamet in sploh ni spraševal tako kot drugi profesorji. Pač pa nam je dajal domače naloge, naj npr. svoje starše povprašamo o pustnih ali velikonočnih običajih v njihovem rojstnem kraju. »Veliko tega bo šlo v pozabo, posebno zdaj, ko bo nova oblast v naši domovini takšne in podobne stvari skušala izkoreniniti, češ da gre za ostanke fevdalizma, religije ali praznoverja. Zato poskušajmo vsaj mi v našem taborišču rešiti, kar se rešiti da!« je rad poudarjal pri svojem pouku. Eno takšnih domačih nalog je po čudnem naključju pozneje našla gospa Helena Ložar-Podlogar, nečakinja pokojnega učenjaka, v zapuščini svojega strica; v nalogi sem po atovi pripovedi opisoval običaje v marcu v njegovem rojstnem mestu Idriji. Nekoč nam je profesor Ložar dal nalogo, naj napišemo, če nam je kaj znanega o običajih in načinu življenja pri tirolskih kmetih in naj to primerjamo s slovenskimi navadami. Seveda je bil v tem primeru moj izdelek daleč najbogatejši, saj nobeden med mojimi sošolci ni imel sreče, da bi tirolsko kmečko življenje spoznal tako od blizu, kot sem ga jaz. Profesor Ložar mi je zvečer, ko je prišel k atu na klepet, čestital in rekel, da bi bilo to nalogo vredno objaviti; žal se je za njo izgubila vsaka sled.

Ravnatelj Bajuk je bil nad narodopisjem in profesorjem Rajkom Ložarjem navdušen, v njegovem predmetu je videl učinkovito sredstvo za ohranjanje in poglabljanje bogate narodne kulturne dediščine, pa tudi za utrjevanje nacionalne zavesti. Zato je predlagal, naj se narodopisje uvede v vse višje razrede v obliki štiriletnega obveznega predmeta. Pa je profesor Rajko Ložar sam temu nasprotoval, češ potem bo narodopisje sčasoma postalo prav tako dolgočasen in osovražen predmet kot vse, česar se drži prah šolske discipline in rutine; narodopisje mora biti nekaj drugačnega!

V Rajku Ložarju je ata našel najboljšega prijatelja in sobesednika. Vsak večer je prihajal v najino sobo na obisk. Potem sta razpravljala do pozne noči in premlevala dogodke na gimnaziji, v taborišču, v slovenski kulturni preteklosti in v svetovni politiki. In preden sta se zvečer razšla, sta si navadno pokazala fotografiji svojih žena, se ob tem raznežila in skoraj razjokala in vsak zase zavzdihnila: »Joj, kaj mi je bilo, da sem tako lepo ženo pustil doma in odšel sam brez nje po svetu!« Meni pa je ob odhodu po navadi naročil: »Ti, pokavec, pa dobro pazi na svojega očeta, drugače bom izgubil še zadnjega prijatelja!«

Posebno rad se je Ložar mudil v najini sobi, kadar so prišli na obisk študentje z graške univerze; spraševal jih je po tamkajšnji slavistiki. »Ta katedra bi bila kot nalašč zame,« je govoril, »graška slavistika je vedno združevala jezikoslovje in narodopisje, Wörter und Sachen. Tu sta delovala Štrekelj in Murko in edino jaz bi znal nadaljevati njuno tradicijo.«

Idejno je bil Rajko Ložar nekaj časa blizu Edvardu Kocbeku, vendar je v njem bolj cenil pesnika in misleca kot pa politika. Zbližala sta se že v študentskih letih, zlasti pa potem, ko je Ložar urejal Dom in svet in pisal uvod v antologijo Sodobne slovenske lirike in v njem kot eden prvih visoko ocenil kvalitete Kocbekove lirike. Med vojno je Kocbek večkrat skušal Ložarja pritegniti v OF, vendar brez uspeha, podobno kot je Ložar Kocbeka brez uspeha svaril pred preveliko naivnostjo, s katero je nasedal komunističnim sobesednikom, ki niso bili dorasli dometu njegove filozofije in poezije, podobno kot Kocbek ni bil dorasel pretkanosti njihove politike. Še kak dan pred odhodom v partizane sta imela o teh vprašanjih dolgo, zaupno debato, »in Kocbek se mi je izpovedoval, kot da je v spovednici,« je rekel Ložar; in nazadnje mu je tudi zaupal, da naslednje dni odhaja v hosto.

Rajko Ložar in moj ata sta bila strastna zbiratelja knjig. V Lienzu je bilo nekaj antikvariatov, kjer se je kdaj pa kdaj našla tudi kaka slovenska knjiga ali kaj drugega, kar je zanimivo za slovensko nacionalno zgodovino ali kulturo. Verjetno so si tirolski antikvarji te dragocenosti po smešno nizkih cenah, morda kar po kilogramih starega papirja, nabavili iz Radeč ali iz drugih papirnic, kamor so nacisti odvažali zaplenjeno gradivo iz slovenskih knjižnic. Koroški antikvariati si slovenskih knjig pod Hitlerjem niso upali privoščiti; Tirolska pa je bila že toliko odmaknjena, da so to tvegali. Spominjam se, da sta Rajko Ložar in moj ata v antikvariatih našla Pleteršnikov slovar, Miklošičev starocerkvenoslovansko-grško-latinski slovar in še marsikaj. Nekoč je dr. Ložar v antikvariatu za sorazmerno nizko ceno odkril znamenito serijo Österreichische Monarchie im Wort und Bild in ravnatelja Bajuka dan za dnem rotil, naj to nabavi za gimnazijsko knjižnico, drugače si jo bo kupil zase, pa čeprav bi moral cel mesec stradati.

[Stran 043]

Rajko Ložar si je v resnici nabavo nekaterih svojih knjig večkrat dobesedno pristradal. Spominjam se, da je imel na polici poleg pograda več mesnih konzerv, ki smo jih dobivali od UNRRE. Ko sem nekega dne stopil v njegovo sobo, sem opazil, da mesnih konzerv ni več. Vprašal sem ga, kdaj je vse tiste konzerve pojedel. Pa me je vprašal, če poznam Sveto pismo, začetek Janezovega evangelija. »In veš, kaj je tam nekje na sredi prvega poglavja? In Beseda je meso postala … Znaš to po latinsko?« »Et Verbum caro factum est,« sem mu odgovoril. »Vidiš, jaz pa učim drugačno vero: et caro Verbum facta est. In meso je postala beseda,« se je hudomušno zasmejal in mi zmagoslavno pokazal Pleteršnikov slovar, ki ga je našel v antikvariatu; vendar je moral zanj odšteti pol ducata mesnih konzerv.

Odlomek domače naloge iz narodopisja pri prof. dr. Rajku Ložarju

Figure 27. Odlomek domače naloge iz narodopisja pri prof. dr. Rajku Ložarju

Pozneje so profesorji taboriščne gimnazije začeli dobivati plačo in knjig ni bilo več treba kupovati s konzervami. Moj ata si je takrat denarno nekoliko opomogel, saj je poleg plače dobival tudi otroške doklade, in sicer tudi za šest mojih bratov in sester, ki so ostali pri mami v Ljubljani. Vendar žal za denar skoraj ni bilo mogoče ničesar kupiti – razen knjig po knjigarnah in antikvariatih. In tako je atova knjižnica iz dneva v dan vse bolj naraščala.

4.1.5. Prvi stiki z domovino

Jeseni 1945 so bili vzpostavljeni prvi osebni stiki z domovino. Te stike so prvi vzpostavili begunci v Salzburgu, ki se je nahajal v ameriški okupacijski coni. Amerikanci so bili beguncem iz Jugoslavije veliko bolj naklonjeni kot pa Angleži, ki niso skrivali svojih simpatij do Tita in so se do slovenskih beguncev obnašali zelo oblastno in arogantno. Od časa do časa so kljub poprejšnjim zagotovilom vedno znova lansirali vesti, da bodo vse begunce vrnili v Jugoslavijo. Angleški vojaki so večkrat delali preiskave po taborišču, pri čemer so uporabljali nekatere zelo poniževalne metode. Tako smo se ob neki preiskavi morali nekateri moški (tudi jaz, ki sem bil star komaj petnajst let, sploh pa eden najmanjših med svojimi vrstniki) sleči do golega, vojaki so nas ovohavali in ogledovali pod pazduho, razkazovati smo jim morali mednožje, in podobno. Mojemu očetu so pri eni takšnih preiskav zaplenili vojaški nož, ki ga je uporabljal za odpiranje mesnih konzerv, in mu celo grozili z zaporom, češ da skriva hladno orožje.

Prav tako grdo ali še grše so Angleži ravnali z ubežniki iz Sovjetske zveze, – Ukrajinci, Kozaki, Tatari – ki so se s svojimi družinami in konji skrivali po okoliških gozdovih. Večkrat so uprizarjali prave hajke nanje. Nekateri teh ubežnikov – za razliko od domobrancev in četnikov – Angležem niso izročili orožja. Nekateri med njimi so se rajši ustrelili ali skočili v Dravo ali Isaar ali si kako drugače vzeli življenje, kot da bi se predali Angležem, ki so jih brez usmiljenja vračali svojim komunističnim zaveznikom. Iz preteklih izkušenj so namreč vse predobro vedeli, kakšna klavnica jih čaka v Rusiji. Nekateri so se skušali – po odročnih gozdnih grapah in gorskih prelazih – prebiti na Salzburško, v ameriško okupacijsko cono. V taborišču je bilo tudi nekaj ruskih emigrantov, ki so pobegnili iz Rusije že med oktobrsko revolucijo: celó ti so se bali, da jih bodo ustrežljivi Angleži izročili Sovjetom. Eden takšnih emigrantov je stanoval tudi v naši baraki; čeprav je bil že zdavnaj jugoslovanski državljan in med drugo svetovno vojno ni bil v nobeni vojaški formaciji, se je v baraki skrival pod tujim imenom.

Amerikanci so bili veliko trši do Sovjetov in do Tita. Ko se je Mikuš nekoč vrnil iz Salzburga, je pripovedoval o razgovoru, ki so ga imeli tamkajšnji emigranti z nekim višjim ameriškim oficirjem. Ta jim je povedal, kako v [Stran 044] ameriški vojski narašča nerazpoloženje in odpor do Sovjetov. In to iz več razlogov. Prvič zato, ker zdajšnji ameriški predsednik Truman ni bolnik in paralitik, kot je bil Roosevelt, zato do Sovjetov in do komunistov ne bo mehak in se jim ne bo pustil vleči za nos tako kot Roosevelt. Drugič razpolagajo zdaj Amerikanci z atomsko bombo: z njo so nazadnje v nekaj dneh strli Japonsko, z njo lahko tudi Stalina spravijo na kolena, je samozavestno zagotavljal ameriški oficir. Tretjič pa je Stalin Amerikance v japonski vojni grdo izigraval: célo drugo svetovno vojno je vzdrževal odnose z Japonci in se z njimi botal, medtem ko so ameriški vojaki krvaveli na pacifiških otokih. Nazadnje pa, ko je bila Japonska že čisto na tleh, so se ruske čete za nekaj dni sprehodile po Mandžuriji in si prigrabile plen, ki ni v nobenem sorazmerju z njihovim prispevkom k vojni na Pacifiku: polovico korejskega polotoka, ves Sahalin, Kurilsko otočje. Nazadnje so še oborožili kitajsko komunistično armado, ki je med vojno z varne razdalje mirno gledala, kako se čete ameriškega zaveznika Čangkajška izčrpavajo in krvavijo v bojih z Japonci. Zato Amerikanci ne bodo izročili Titu ali Rusom nobenega jugoslovanskega ali ruskega državljana. Tako nam je Mikuš pripovedoval o razgovoru z ameriškim oficirjem.

V ameriški coni (v Salzburgu) je nemoteno deloval jugoslovanski kraljevi odbor. Ta odbor je pošiljal v Jugoslavijo oborožene skupine, predvsem z namenom, da bi reševali ljudi, ki so ušli iz zloglasnih taborišč in so se morali skrivati, ker jim je Ozna stregla po življenju.

Jeseni 1945 so v naše begunsko taborišče začeli prihajati prvi preživeli, ki so ušli holokavstu. Nad taborišče je legla nepopisna mora. Vse se je odelo v žalost in črnino. Poprej so se ljudje na vse načine tolažili in proti upanju upali. V marsikom je še vedno rahlo tlel plamen upanja, da so Angleži izročili zajete slovenske fante partizanom izključno pod pogojem, da bodo z njimi ravnali v skladu z ženevsko konvencijo o vojnih ujetnikih. V svoji naivnosti so bili prepričani, da takšna velesila, kot je Anglija, premore sredstva in načine, s katerimi lahko partizane prisili v spoštovanje mednarodnih pravnih norm in moralnih načel.

Zdaj je bilo vseh upov in iluzij nepreklicno konec. Taborišče se je pogreznilo v žalost in črnino. V taboriščni kapeli, ki je bila premajhna za množico vernikov, je dan na dan odmeval turobni rekvijem, globoko v noč se je iz taboriščnih sob slišala pritajena molitev rožnega venca, ki jo je prekinjalo ihtenje žalujočih mater, sester in drugih sorodnikov.

Bolj kot partizanom so ljudje ta množični pokol zamerili Angležem. Slovenski vojaki so na Angleže zidali vse svoje upe, k njim so se v svoji stiski zatekli, njim so v dobri veri in polnem zaupanju brez boja izročili vse svoje orožje. Velika večina teh fantov je bila v svojem bistvu anglofilska. Gestapo je večkrat pošiljal v Berlin poročila o anglofilskem razpoloženju med domobransko vojsko, skupina višjih domobranskih oficirjev je bila zaradi tega poslanih v Dachau.

Nekoč sta prišla v najino sobo k atu – po nekih opravkih v zvezi z gimnazijsko knjižnico – profesor Božidar Bajuk in njegova sestra Marija. Po opravljenih poslovnih zadevah je pogovor nanesel na usodo vrnjenih domobrancev. »Od partizanov kaj drugega nismo pričakovali. Toda – da so nas Angleži tako grdo, tako nizkotno nalagali, prevarali in izigrali! Angleži, o katerih smo imeli vedno najlepše mnenje in jih kovali v zvezde in v njih videli svoje rešitelje! Že v stari Grčiji je veljala pravica do azila za nekaj najsvetejšega in je bila vgrajena v najstrožji moralni kodeks. Že ena najstarejših grških tragedij (najbrž je imel v mislih Ajshilove Hiketide) je prikazovala, kako majhna grška državica nesrečnim ubežnikom zagotavlja azil, – gostoljubje in varnost – pa čeprav ji zaradi tega grozi vojna z Egiptom, ki je v tistih časih veljal za največjo velesilo. Angleži pa so to, kar se je v tisočletjih uveljavilo kot absolutna, najsvetejša moralna norma, popljuvali, oskrunili in poteptali. Ne najdem besed za to zmes cinizma in sadizma.« Tako nekako se spominjam Bajukovih besed.

Kot eden prvih, ki se mu je posrečilo pobegniti, se je jeseni pojavil major Stamenković in nam dolgo v noč pripovedoval o svoji rešitvi. Iz Vetrinja so ga Angleži z njegovim bataljonom na kamionih odpeljali v Pliberk in izročili partizanom, ti pa so svoj plen pretovorili na živinske vagone in jih prek Dravograda odpeljali proti Celju. Med vožnjo sta z nekim prijateljem razmaknila vrata živinskega vagona in med vožnjo skočila z vlaka. Nato sta se kot preganjani zveri več tednov skrivala in potikala po gozdovih. Hranila sta se v glavnem z jagodami, borovnicami in raznimi zelišči. Čez dan sta ždela v kakem grmovju, ponoči pa sta se orientirala po luni in po zvezdah in se počasi pomikala proti severozahodu. »V orientaciji sem bil že v vojaških šolah najboljši med vsemi svojimi vrstniki in to mi je zdaj rešilo življenje,« je govoril major Stamenković. In tako sta se nazadnje s prijateljem [Stran 045] približala obmejnemu gorovju in se po njegovih pobočjih prebila v svobodo.

Gospa Stamenkovićeva je stanovala v naši baraki. Že nekaj časa je hodila v črnem, prepričana, da je vdova. Z njenega obraza je odsevala neka žalostna milina. Bila je lepa, dobra, plemenita in požrtvovalna gospa. Ko je videla, kako sva z atom zapuščena in nebogljena, se je sama od sebe ponudila, da nama bo prala in šivala perilo.

Ko se je nepričakovano vrnil njen mož, je v baraki zavladalo nepopisno veselje. Vsak večer je moral pripovedovati o svoji odisejadi. Najbolj nas je pretreslo, ko nam je govoril o apatičnosti vrnjenih slovenskih vojakov: vrata živinskega vagona sta s prijateljem dobro razmaknila – in vendar je med vsemi, ki so bili kot sardine natlačeni v vagonu, komaj enega pregovoril, da se je odločil za odrešilno tveganje, za skok v temno, negotovo noč.

Moj ata je ob njegovi pripovedi pripomnil, da Bog dobrih ljudi ne pozabi, zato je Stamenkovićevo gospo že na tem svetu bogato poplačal za njeno nesebično dobroto in ji vrnil živega moža.

4.2. Po sledeh za očetom

Avtor:
Slava Trošt-Korenčan

4.2.1.

Kadar se spomnim očeta, mi ta spomin boža njegova najljubša pesem Zabučale gore. Velikokrat jo je pel: z mamo doma, ob življenjskih praznikih in v veseli druščini ob kozarcu dingača. Melodija je lepa, vsebina žalostna, saj se mladost ne more vrniti … Kako jo zvabiti, speljati še kam? To sta znala Lara in doktor Živago na zapuščeni pristavi Varikino. Zasnežena pokrajina, mrzla jasna noč, na oknih ledene lesketajoče se rože … Toda to lepoto že predira presunljivo in pomenljivo volčje tuljenje. Ta noč je le postanek med krvavo revolucijo, aktivnim in pasivnim odporom, resnično in umišljeno daljavo, resnico in prividom, moralnim vbodom, nesrečo, usodo in begom. Kam beživa midva? Nikamor.

Kadet sanitetne vojaške šole v Beogradu Ludvik Trošt leta 1926

Figure 28. Kadet sanitetne vojaške šole v Beogradu Ludvik Trošt leta 1926

Jaz nočem bežati. Tudi moj oče ni bežal. Bil je član zdravniške domobranske komisije doktorja Graparja v Ljubljani. Odgovoren je bil za lekarno: sanitetni material in zdravila. Končal je vojaško sanitetno šolo v Beogradu in dosegel čin kapetana I. klase. Doma sem našla epolete z eno zvezdo; kaže, da je pričakoval napredovanje v majorja. V vojnem času je bil dvakrat brez službe, zato je na poziv konec leta 1943 stopil v domobransko vojsko. Ker ni zagrešil nobenega zločina, se je v svobodi in miru javil Komandi mesta v Kazini na Kongresnem trgu. 13. 5. 1945 sem ga spremljala do vrat Kazine. Poljub v slovo in vrata so se zaprla – prav do konca drugega tisočletja.

Meseca maj in junij 1945 sta bila v naši soseščini čas veselja, povork z vzkliki Titu in Stalinu, plesanja kola in prepevanja partizanskih in ruskih pesmi ob kresovih na travniku ob današnji Samovi ulici. Otroci smo se po svoje zabavali in igrali, pravega veselja pa nisem občutila, ker sem samo čakala očeta. Zakaj nam ne piše niti dopisnice, da bi vedeli, kje je. Ali me ne mara več?

Minil je skoraj mesec dni, ko je prišla prva informacija, da je zaprt na dvorišču Zavoda sv. Stanislava, da ga je lačnega, žejnega in pretepenega videla znanka. Skozi ograjo ji je [Stran 046] izročil poročni prstan in prinesla ga je mami. Takoj sem hotela tja. Nesla mu bom malinovec in kruh, pa tudi obvezo iz njegove sanitetne torbe. Toda mama me ni pustila.

Drugo informacijo je posredoval stric. Stal je pred hotelom Union, ko ga je s tovornjaka poklical znan glas. Bil je očetov; sam je zakričal, da jih peljejo v delovno taborišče. Pa ni bilo res. Resnico so povedali tisti, ki jim je uspelo uiti iz Zavoda, z vlaka, iz brezna ali z Vetrinjskega polja.

Prvo vprašanje po očetu, na katero sem morala odgovoriti sama, je bilo javno vprašanje gimnazijskega razrednika po osebnih podatkih staršev. Sošolci so povedali mimogrede, zdrdrali, jaz pa sem globoko premišljevala: ime in priimek očeta … ja, rojen … ja, izobrazba, poklic … ? Kaj naj bi odgovorila? Trenutnega poklica ne poznam, predvojna oficirska akademija v Beogradu je imela sanitetno usmeritev. Komu naj to razlagam? Celemu razredu? Skombinirala sem nekaj bolj civilnega: sanitetni asistent. (Danes se taki podatki izročajo v zaprtih kuvertah.)

Ko so začele curljati prve informacije o pobojih, sem sklenila, da bom pred ime postavila križec. Če bo kdo vprašal, kdaj in kje je oče umrl, bom odgovorila: neznano, pogrešan.

No, ko sem »rešila« izginotje očeta, je postala sumljiva mama. S čim me preživlja? Tovrstnim vdovam so službe odklanjali, oziroma niti same si niso upale prositi zanje. Moja mama pa je bila pogumna. Najprej je prevzemala nekajurno delo na dom, kasneje pa je dobila tudi službo v Leku. Sorodnik ji je namreč svetoval, naj prošnji priloži mrliški list. Zahtevala ga je pri pristojnem organu in ga tudi dobila: letnica smrti 1945, brez navedbe kraja.

Vpisala sem se na Filozofsko fakulteto. Pred korakom čez mejo ali ob prošnji za delo sem bila takoj povabljena na zoprna vprašanja. Ko sem se udeležila študentske ekskurzije na Dunaj, so me zasliševali pred odhodom (če me tam čakajo sorodniki) in po povratku (kako je na nas gledalo upravno osebje internata oziroma Youth Hostela). Ko sem se javila na Kompas za turistično vodnico, me odgovorni ni spraševal po znanju iz zgodovine, zemljepisa ali jezika, ampak zakaj se moj stric ni vrnil iz taborišča v Osnabrücku.

Stvari so se umirile, ko in ker sem se poročila s človekom bližje zmagoviti strani. Ne jaz ne on ne odgovarjava za izgubljene iluzije, grehe in herojstva najinih prednikov. Na vse hudo gledava kot na veliko narodovo nesrečo. Krivcev zanjo je veliko, zlasti med fanatiki in ekstremisti. To so nas naučili objektivni zgodovinarji, kulturniki in publicisti – veliki Slovenci globokega in širokega duha, ki bi jim morali slediti. Da ne bomo spet zabredli v podobno nesrečo in da bi sploh lahko okusili srečo in blagostanje spravnega sožitja.

September 1933 – poročna slika: Ludvik Trošt in Marija Škraba

Figure 29. September 1933 – poročna slika: Ludvik Trošt in Marija Škraba

* * *

Simbolna sprava v Kočevskem Rogu … »Bog je stopil na zemljo,« je dejal pisatelj Jože Snoj. »Je čas vojne in je čas miru,« je menil predsednik Kučan in izpustil revolucijo. Da smo vsi krivi, da kristjani priznamo greh, prosimo za odpuščanje in se tako spravimo med seboj … pa so besede prejšnjega in sedanjega metropolita.

Božja stopinja v Rogu je ostala, nad pojmovno ločnico med vojno in mirom se je ulegla megla, metropolitove besede nas vsako leto prikličejo k spominskemu obeležju pri lipi sprave in k breznu pod Krenom. In če smo vsi krivi in priznamo greh, koga potem še čakamo in prosimo odpuščanja? Tisto manjšino, ki se čuti več vredna? Kdo pa je v tisti manjšini? Tisti gotovo, ki ne slišijo besed iz Kuclje [Stran 047] doline, rovov, jaškov, jam in brezen: vsakdo ima svoj dom in svoj grob; če ni tako, potem je nekaj zelo narobe. Mogoče le ni ta manjšina za vsemi vrati, na katera bom morala potrkati …

Kje naj začnem? Doma še ni bilo nobenih zgodovinskih virov, ki bi osvetljevali dogodke tudi z druge strani. Mogoče pa le skrivnostna Slavija hrani kako karakteristiko, dosje, obsodbo? Kmalu po junijskem zborovanju na Kongresnem trgu sem zbrala pogum, da vstopim v to palačo in vprašam. Ozračje v stavbi je bilo mučno, napeto, živčno. Vse so namreč poslikali, vse vedo, kdo se je udeležil zborovanja. Kratko so me zavrnili, da tega oni nimajo.

Na pisno vlogo mi prvi notranji minister v samostojni Sloveniji enako odgovori. Pošljem vlogo oziroma prijavo o pogrešanem očetu prvi parlamentarni komisiji za množične poboje … Nič. Poskušam navezati pisne stike s parlamentarci, predsednikom države, predsednikom vlade, predsednikom ZZB. Dobim le štiri odgovore. Nihče ni in ne more doseči Spomenkine Krivde in greha. Vse priznanje tako nevarno zgodnjemu pogumu in svojstvenemu razmišljanju.

Osemletna Slavica Trošt

Figure 30. Osemletna Slavica Trošt

Leta 1996 sem spremljala zasliševanja pred Pučnikovo komisijo, ob tem pa še izrezovala vse članke gospe Marije Vodiškove. Odločila sem se, da sama povprašam tovariša Vasjo Kogeja. Njegovega odgovora nisem dočakala, zato sem poskušala še s telefonom. Končno starejši glas … pojasni, da je bil odsoten, da šele pregleduje pošto. Razložim mu ponovno, da iščem seznam pripornikov v Škofovih zavodih. Ne ve ničesar, tovariš je bil odgovoren le za eno barako z nemškimi ujetniki. Nisem mu verjela. Imela sem prav. Pretekla so leta in vrgla so mi podatek v naročje. V knjigi Brez milosti, uredil L. Šturm, na strani 215 beremo med pričevanjem dr. med. Smiljana Trobiša: … »V Zavodu sem bil do 20. avgusta 1945. Zasliševat nas je prišel Vasja Kogej. Vprašal nas je: Zakaj nisi šel v partizane, ipd. Dajal nam je znake »O« in »X«, nakar so eni ostali v sobi, druge pa so nas odpeljali v sobo (risalnico) … « Torej je bil celo Vasja Kogej morda tisti, ki naj bi mojega očeta izbral za skupino, določeno za morišče?

Zakaj na morišče? Zato, ker je hotel poskrbeti za družino, stare starše, za zadolženo hišo, zato ker je ostal lojalen kralju, ker je veroval v zmago zaveznikov. Pri nas doma ni bilo nikoli govora o Nemcih, o uspehih ali neuspehih nemške vojske, pač pa o Angležih, o njihovi čudoviti demokraciji in spoštovanju monarhije. Pa tudi o grozotah Sibirije.

* * *

Razstava Temna stran meseca in Zbornik sta odgrnila zaveso, Bermanov dosje je prižgal reflektorje tudi za odrom, razstava Mati – Domovina – Bog pa mi je bila odskočna deska. Sobotni ogled je vodila sama avtorica. V pogovoru z njo sem izvedela, da je v seznamih Krajevnih ljudskih odborov na Gorenjskem našla kar nekaj pripomb o zadnjih bivališčih nekaterih domobrancev.

Šla sem na delo po njenih virih, navedenih v Zborniku. Najprej na Mestni zgodovinski arhiv; tam so mi čez 14 dni pripravili pole domovinskega oddelka. Žal sem tu končala že z letom 1942.

Debeli fascikli v Arhivu RS na Zvezdarski ulici so me navdali z upanjem. Našla sem malo pomemben podatek iz leta 1944, ko je bil oče kot »nadpregledna komisija« na Dolenjskem, veliko pomembnejši pa je bil ta, da ga med dolgimi seznami domobrancev in njihovih kaznivih dejanj ni bilo!

Veliko več podatkov sem našla v Inštitutu za novejšo zgodovino, kjer me je prijazna zgodovinarka opozorila, da bom morala napisati [Stran 048] vlogo na centralo in mi bodo oni poiskali vse, kar se bo našlo v zvezi z mojim osebnim interesom. Odgovorni so namreč za varstvo osebnih podatkov (»ker so vmes še živi«!?). Povedala sem ji, da sem se ravno pri njihovih vratih poslovila od očeta pred 54 leti. Pripravila mi je dolg seznam zabeležk o očetu. Vse sem skrbno pregledala in prepisala. V fasciklu 18 sem pod številko 10174 v Skici sestava organizacijskega štaba SD že našla očeta v sanitetnem oddelku. Med osebnimi podatki častnikov sem ga lahko spremljala od gojenca v Beogradu (1. 9. 1923 do 1. 9. 1925) pa do kapetana I. razreda – sanitetnega pomočnika od 31.12.1940 dalje. Kot zadnji položaj v mirnem času je bilo navedeno službovanje v saniteti Dravske divizije s sedežem v Ljubljani. Aprila 1941 mu je pripadala plača v znesku Din 2.890.- , novembra 1943 pa je prejel L 1.830.- akontacije. Ne znam vrednotiti, pa vendar zanimivo. Prišla sem do datuma 27. 4. 1945 in očetovega podpisa kot člana zdravniške komisije.

Odšla sem na Oddelek za dislocirano arhivsko gradivo III na Trdinovo (bivši arhiv MNZ).

Izpolnila sem vlogo z željo, da pregledajo le še maj in junij 1945. Po dveh mesecih sem dobila kopijo mikrofilmskega gradiva Sove s številkama fonda LM. Ker ni podpisa izpraševalca in ne čitljivega datuma, sklepam, da je to oče napisal ravno za tistimi vrati, ki so se za njim in pred menoj za toliko let zaprla. Piše, da ga je razpad Jugoslavije doletel na Grmu pri Novem mestu kot sanitetnega pomočnika na kirurškem oddelku v takratni vojni bolnici. Po povratku v Ljubljano je bil brez službe do 1. 7. 1942, ko ga je Visoki komisariat razporedil na službovanje pri Mestnem fizikatu do januarja 1943. Nato je bil spet brezposeln do razpada Italije. V začetku oktobra pa je dobil osebni poziv od štaba SD. Po nekajdnevnem premisleku se je javil in bil dodeljen v ambulanto v Ljubljani, 1.2.1944 pa v lekarno, podrejeno šefu zdravstvenega odseka SD. Tu je vodil oskrbo z zdravstvenim materialom do razformiranja. Od avgusta 1944 je bil tudi vodja pomožne ekipe v primeru zračnih bombardiranj v Ljubljani in okolici. Tega se sama spominjam, ker je moral dežurati v vili poleg vladne palače in sem mu nosila večerjo. Izjavlja, da je bil proti umiku z Nemci in evakuaciji ranjencev. Tako je pričakal osvoboditev doma in se 13.5.1945 javil na Komandi mesta.

Ker pa mi je mama zapustila listek s pisavo pokojnega partizana in poštnega uslužbenca z navedbo treh imen članov komisije za usmrtitev mojega očeta, me gloda črv dvoma in žene želja po iskanju resnice naprej. Še toliko bolj od trenutka, ko sem v Arhivu RS hotela videti fascikel 13, mapo št. 162, z naslovom: Pravilniki Preds. SNOSa o izgradnji komisije za ugotavljanje vojnih zločinov. Fascikel sem sicer dobila, toda v njem ravno te mape ni bilo. Ko sem to povedala in pokazala arhivistu, ni bil niti malo iznenaden, zaskrbljen ali karkoli … Mirno je pospravil in jaz sem odšla. Dr. Jera Voduškova pa me je hitro pomirila, da je tam marsikatera mapa prazna. Za to je poskrbela OZNA.

Ludvikov brat poročnik Milo Trošt

Figure 31. Ludvikov brat poročnik Milo Trošt

Porodil pa se mi je nov sum ob dejstvu, da med številnimi seznami nisem zaznala ničesar o doktorju Graparju, očetovem neposredno predpostavljenem, sodelavcu in najboljšem prijatelju. Te grde misli o možnem prikritem sodelovanju s partizani me je spet rešila že imenovana knjiga Brez milosti. Doktor Grapar je kot zdravnik vodil sanitetni vlak D z domobranskimi ranjenci do Vetrinja in nazaj ter končal v Zavodu v Šentvidu. Torej sta bila z očetom istočasno tam. Oče, prestavljen le iz Kazine v Zavod, doktor Grapar pa po vsej kalvariji njegovih ranjencev vrnjen in pahnjen v stradanje, pretepanje, [Stran 049] mučenje, streljanje in metanje v Brezarjevo brezno tako, da je »gips kar po zraku frčal« – kot so se hvalili sami mladi partizani (Brez milosti, stran 211). Ali sta vedela drug za drugega? Verjetno ne. Ali mi lahko še kdo še kaj pojasni, kaj polepša?

Na poti za izginulim očetom sem naletela na laž, prevaro, krajo, vohunjenje, likvidacije, množične poboje – genocid. Vse to je treba priznati in oprostiti – za srečnejše življenje bodočih rodov.

Sprašujem se, koga naj jaz prosim odpuščanja in zaradi česa. Gre za reševanje eksistencialnih vprašanj, za odzivanje na splošno in lokalno dogajanje; saniteta ni ubijala, služila je ranjenemu človeku. Ženevske mednarodne konvencije ji priznavajo to mesto. Prva iz leta 1929, druga, razširjena in dopolnjena, iz leta 1949. Kako pozno smo smeli zvedeti za njihovo vsebino! Za tiste, ki so jo poznali, pa ni veljala. Kaže, da so pljunili tudi na Haaško konvencijo o kolaboraciji – kooperaciji in sploh na mednarodno pravo. Koga naj bi torej jaz prosila odpuščanja? Tistega, ki je dal ukaz, da ubije očeta, ali tistega, ki ga je ubil? Režim, ideologijo, državo, zgodovino? Ali se to sploh da? In če pridejo enako težke razmere, če se bo oblast na Igu, na primer, spet zamenjala enajstkrat (po F. Gestrinu: Svet pod Krimom), ali se bodo vsi podkrimski vaščani znali prav odločiti? Tisti z orožjem in tisti brez?

Minil je čas vojne in revolucije. Živimo v miru. Imamo ratificirane mednarodne konvencije, poznamo jih. Imamo neodvisno sodstvo. Naj mi, prosim, današnji sodnik pokaže in razloži očetovo kaznivo dejanje. Ali pa naj se oglasi tista vest, s katero prisegajo naši najvišji voditelji! Nekaj je treba storiti, ali ne?

Verjetno nisem sama v svojem premišljevanju in nisem edina, ki moram oprostiti tročlanski komisiji za usmrtitev mojega in morda tvojega očeta, draga bralka in bralec. Sestavljali so jo naslednji »sodniki«:

Člani sodniške ‘komesije’ – kopija rokopisa

Figure 32. Člani sodniške ‘komesije’ – kopija rokopisa

Slepota človeštva je neizmerna; pogum in predrznost prestopata meje zločinskosti. Kaj storiti, kako obrniti narobe na prav, kako doseči spravno sožitje?

Mislim, da smo blizu civilizacijski in kulturni ravni sprave. Ženevska konvencija iz leta 1949 se obrača k človeku bolj kot k vojaku. Tak korak bi morali storiti pri nas ekstremno misleči in zazrti samo v svojo politično resnico. Potrebujemo torej le pravega človeka, ki bo to znal, hotel, zmogel in smel.

4.3. Viharni čas

Bilo je v juniju, sredi poletja,
ko sem se pridružil vojski,
ki se je zbrala
in vrgla nevernike
daleč na hrvaško stran,
kjer sta jih vzela ogenj in voda.
Niso se več vrnili
požigat naše vasi,
a tudi jaz se nisem vrnil:
čas me je odnesel
kakor odnaša veter viharni
listje prek polja in v dalj.

Avtor:
France Papež

5. Iskanja in besede

5.1. Zimska

Avtor:
Karel Mauser

[Stran 050]
V beli tišini
bel obraz,
v molku bedita
večnost in čas.
V beli tišini
nobene gazi,
čas je ugasnil,
le večnost bedi.
[Stran 051]

V beli tišini

Figure 33. V beli tišini Mirko Kambič

5.2. Zgodba o Marjetkinem čudežu

Avtor:
Marijan EiletzAvtor:
Marija Rus

5.2.1.

[Stran 052]

Doktor Štern ni bil vajen, da ga motijo na domu. Vsakomur je dal vedeti, da mu to ni všeč. A ko je Lojzek butnil v vhodna vrata in kričal, naj mu odprejo, je bolj radoveden kot nejevoljen pogledal skozi okno.

»Čigav si, poba?« ga je domala nahrulil.

»Drenškov sem,« je Lojzek skoraj zajecljal, ker je vedel, da bo zdravnik ob tem priimku osupnil. V strahu, da ga bo kar nagnal, je nadaljeval s prosečim glasom:

»Naša mamica je na porodu, pa je otroček narobe obrnjen. Babica Neža je pri njej, a ne more nič pomagati, vas potrebujemo … lepo prosim …« Doktor Štern je zapičil pogled v Lojzka, kot bi se hotel prepričati, ali je res ta belogardistični mulec tako predrzen, da si upa priti v Cerknico in ga prositi za pomoč. Saj vsi vedo, da njihov zdravnik skrivaj hodi med partizane in jih zdravi … Drenškovo Meto seveda dobro pozna, še bolje pa njenega moža Franceta, ki se je pridružil domobrancem na Rakeku. Pred kratkim ga je dosegla roka pravice. Borci so storili z njim, kar je zaslužil. Ustrelili so ga v gozdu za domačo hišo … Šterna pa so vezali na Franceta še drugačni spomini, spomini na preteklost, ki pa je bila zdaj označena kot lažna in krivična. Štern je skušal odgnati te spomine. Zaman! Zagledal se je v tiste lepe večere v prosvetnem društvu, kjer je pomagal kot režiser in igralec. Med Drenškom in njim se je spletlo pravo prijateljstvo, čeprav je bil on liberalec, France pa klerikalec. Družila ju je kultura in ta vez je bila močnejša kot ideološke razlike … Pa je prišla vojna in okupacija in ta zakleta revolucija. Čez noč se nista več pogledala, prelomilo se je med njima, prijateljstvo je prešlo v sovraštvo, ločila ju je bratomorna vojna.

Dolgo je Štern strmel v Lojzka, ki tudi ni odtrgal od zdravnika prosečih oči. Vsakemu je na tisoče misli divjalo po možganih, se zapletalo skozi srce in spet nazaj v možgane. Zdravnik ni pokazal, kje so se njegove misli končno zataknile, nenadoma se je vzravnal.

»Takoj grem!« je kar zagrmel. V torbo je vrgel instrumente in pakete z zdravili. Že je bil na dvorišču, vžgal motor in zavozil pred Lojzka.

»Gospod doktor, vozili boste za mano, cesta je minirana in jaz vem, kje so položene mine!« mu je Lojzek dejal skoraj prijateljsko. Štern je moral kar sprejeti fantovo ponudbo.

Tako sta naglo zavila proti Grahovemu. Z oken so škilili ljudje in si mislili vse mogoče, saj je bilo zares čudno, da se je zdravnik Štern dal zapeljati od tega malega belčka in celo vozil za njim.

Štern pa se ni spraševal, kaj ga je pretentalo, da se je temu fantu dal spraviti na tako nevarno pot. Tu ni videl nobenega problema. V bolezni in pri ranjenih ni delal razlike med belimi in rdečimi in brezbarvnimi, čeprav so ga eni in drugi radi kritizirali, kadar je šel zdravit tega ali onega, češ naj bi ga raje pustil »crkniti«. Vozil je za Lojzkom in imel v glavi en sam cilj, rešiti dvoje življenj, mater in otroka. Tehtal je okoliščine in čas, ki je kritičen za rojstvo otroka, in ugotovil, da čas nevarno beži, on pa mora voziti za tem počasnim kolesarjem.

Nenadoma požene in med prehitevanjem zakriči:

»Grem naprej, če ne, bo prepozno!«

»Počakajte, gospod doktor, da prideva skozi Marof, kjer so mine!« je Lojzek kričal za njim, a Štern ga ni slišal. Ni bil lahkomiseln, le dobro je presodil, da mora izbirati med dvema možnostma, tvegati dvoje življenj ali tvegati čisto majhno možnost, da zavozi na mine. Izbira zanj ni bila težka. Njegova sveta dolžnost je reševati življenja. Zapodil se je proti Marofu in izginil za ovinkom.

Lojzek je podil za Šternom kot še nikoli v življenju. Na vsak način ga mora dohiteti. Tedaj je ozračje stresla divja eksplozija. Lojzek je zatulil od groze in obupa.

Tam, kjer je čas negiben, pa vendar trajen, tam, kjer vid ni pogojen od gledanja, a je vse razvidno, tam, kjer je jasno vse, kar se je zgodilo in kar se bo zgodilo ali pa se nikoli ni zgodilo in se tudi ne bo nič več zgodilo, tam vlada slutnja poslednje Dimenzije, ki ji je ime Večnost.

Tam nekje, pred vrati Končnega sodišča, se je trla množica ljudi. Potrpežljivo so čakali, da pridejo na vrsto in jim bo Sodnik odredil njihovo zadnje bivališče. Prav na koncu vrste se pojavi zdravnik Štern, ves zasopel in nemiren. Hropeč se preriva proti vratom, kjer sta dva lepotca ožarjenih obrazov v blestečih oblačilih klicala čakajoče po imenih. Štern se je zrinil do vratarjev in ju lepo prosil, naj ga pustijo nazaj, reši umirajočo porodnico. Samo to bi rad, potem pa naj ga Sodnik sodi, kot si je zaslužil. Zaman so bile prošnje. Ljudje okoli so se mu posmihali. Kaj si vendar misli, ali ne ve, kje je zdaj! Štern pa je vztrajal [Stran 053] in vedno glasneje rotil vratarja, naj mu vendar dajo to možnost, le za kratek čas, za kake pol ure, potem se vrne sem. Angela sta mu mirno odkimavala, da to res ni mogoče. Tedaj pa se zasliši izza vrat močan glas, kot grom zveneč in pretresujoč:

»Pospremite zdravnika na zemljo, naj opravi, kar je mislil!«

In že sta ga obstopila dva angela in ga odvedla nazaj.

V Drenškovi izbi je bilo že mračno, a vsem, ki so bili ob Marjetkini postelji, so gorele oči kot svečke ob parah. Malo prej je kaplan iz Grahovega dal Marjetko v sveto olje. Zdaj je bilo spet vse tiho. V kotu je stala Marjetkina mati in kot zamaknjena zrla v hčer. Na tleh poleg nje je šestletna Julka zadrževala solze. Babica Neža je skrušena ždela v drugem kotu in strmela v porodnico, kot bi od nje same pričakovala kako rešitev. Molk, ta strahotni molk nemoči in človeške bede, je od časa do časa prekinjala Marjetka z vzdihi, ki so postajali vedno bolj zamolkli. Kaplan je začel moliti rožni venec, komaj slišno, kot bi se bal motiti bolnico. Navzoči so mu odgovarjali pritajeno in vzdihujoče, kot se moli ob bolnikih na smrtni postelji.

Ko je odjeknila eksplozija, so vsi zaječali in se spogledali. Nihče ni spregovoril, vedeli so, da so to bile mine. Le solze so se zalesketale na obrazih. Kaplan še ni končal zadnje desetke, ko se vrata odpro in se mednje opoteče Lojzek.

»Doktor Štern … doktor Štern … je zavozil na mino … in ga je razneslo!« je jokale iztisnil iz sebe.

Zdelo se je, da je zrak oledenel od molka. Nihče se ni zganil niti kaj vprašal. Vse je bilo jasno. Fant je storil, kar se je namenil, a zgodila se je nesreča. Nihče ni dolžil partizanske mine, saj bi se lahko tudi kaj drugega zgodilo, lahko bi motorju počila guma in bi se doktor Štern ravno tako ubil. In končno, možnosti za rešitev so bile tako majhne. Polaščalo se jih je tisto bridko občutje nemoči, popolne prepuščenosti usodi. Vendar si nihče ni upal podvomiti v božjo voljo, čeprav so se jim od žalosti trgala srca.

Tedaj se je nenadoma vsem zazdelo, da je izba postala svetlejša, da je še nekdo stopil mednje. Neža, ki v svojem obupu že več kot uro ni spregovorila, se v trenutku zgane in osuplo gleda okoli sebe, kot bi hotela razbrati z obrazov svojcev, kaj se čudnega dogaja.

Vstane in stopi k porodnici, ki je bila kot v omotici.

»Prižgite vendar luč, prižgite takoj!« skoraj zakriči Neža. Vsi so jo gledali kot okameneli, le Lojzek je urno izvršil njen ukaz. Neže se je polastil čuden mir, vzravnala se je in začela z neverjetno odločnostjo ukazovati:

»Prinesite vodo, vročo vodo, takoj! Pa rjuhe in milo hočem!« Osupli so jo gledali in se bali, da se ji je zmešalo. Z vso naglico si je umivala roke in dajala navodila Lojzku, ki je bil edini zmožen nekaj ukreniti, edini, ki je bil prepričan, da se Neži ni zmešalo, marveč je prišla vanjo neka čudna moč.

Potem je Neža popolnoma mirna z golo roko posegla v Marjetkino telo in z veliko zbranostjo in gotovostjo počasi začela obračati telesce, ki mu muhasta narava ni dovolila, da bi se izmuznilo iz matere. Tedaj so vsi začeli naglas in goreče moliti, kot bi čutili, da Marjetka in Neža potrebujeta pomoč od tam, kjer človek ne more ničesar storiti. Marjetka je v podzavesti vzdihovala in stokala, Neža pa je kričala:

»Pritiskaj, Marjeta, pomagaj no, saj ga že imam!«

Nekaj trenutkov zatem je Neža držala v rokah mokro telesce, ki je zakričalo v svet svoj prvi človeški glas. Vsi so se zgrnili okrog njiju in jokali od veselja.

»Vidite,« je zmagoslavno vzkliknila Neža, ko je kopala otročka, »deklica je!«

Nato je Marjetki, ki se je blaženo smehljala, položila dete v naročje, zatem pa so ji začele popuščati moči. Zgrudila se je na stol in se zgrabila za glavo.

»Ljubi Bog, kako sem mogla to opraviti, saj tega nisem znala! Kaj se je zgodilo z mano?« Vsa se je tresla in jokala, da so jo komaj pomirili.

Kaplan se je poslovil in s sklonjeno glavo stopal proti domu. Vedel je, da je bil priča čudežu. Le Lojzek je popolnoma miren kot v omotici šepetal:

»Hvala, doktor Štern, hvala.«

Štern se je vračal z obema spremljevalcema in se približal velikim vratom, ki so se venomer odpirala in zapirala. Tedaj se zasliši tisti gromoviti glas:

»Doktor Štern, zmagal si v ljubezni in usmiljenosti, zaslužil si mojo milost! Približaj se!«

Odprla so se na stežaj velika vrata in zasijala je silna svetloba, ko je doktor Štern vstopal med dvema angeloma in se ves blesteč bližal končni Luči.

[Stran 054]

Ljudje so še dolgo pripovedovali to zgodbo. Nekateri so jo postavljali v strogo realni svet, drugi so ji priznavali nadnaravne primesi. Vsem pa se je zgodba počasi odmikala na obrobje zgodovine. Na grahovskem pokopališču je bilo še dolga leta videti dva popolnoma enaka grobova, drugega ob drugem, s skromnima kamnitima križema. Na enem je pisalo: FRANCE DRENŠEK, NAŠ LJUBI OČE IN MOŽ, na drugem pa: DOKTOR JOŽE ŠTERN, NAŠ LJUBI PRIJATELJ.

Še vedno se v pomladnih dnevih vali topel veter z juga, se poigrava z oblaki, drevesi in travo, mrši lase otrokom, ki se brezskrbno igrajo na robu Cerkniškega jezera, odnaša pa staro žalost in spomine na hude čase, ki naj jih ne bo nikoli več nazaj.

6. Slovenske teme – december 2000

6.1. Rdeče in črno

Avtor:
Blaža Cedilnik

6.1.1. Volitve 2000 – v vseh barvah

»Spet smo pobedv«, je rekel Jeseničan po končani hokejski tekmi.

Uh, pa smo preživeli. Najprej predvolilno kampanjo, potem pa še volitve, da ne govorim o spremljanju delnih volilnih rezultatov in končni razglasitvi uradnih izidov. Nekaj časa bomo rabili, da se bomo popolnoma sprijaznili z rezultati. Nekateri bodo rabili še več časa, da bodo dojeli rezultat volitev. Nekateri pa tega ne bodo dojeli nikoli. Pri tem se pa čudili, kako da imajo »tardeči« še vedno oblast. In vse niti v rokah. Seveda je potem še formiranje parlamenta, izbor oziroma imenovanje mandatarja in sestava vlade. Uau, to bo šele zabava! Ali pa naporno, kakor se vzame.

Če te posiljujejo, poskusi zraven vsaj malo uživati, pravi neka stara modrost. Čeprav me včasih, ko gledam vse skupaj, prime, da bi vzela »šnelfajerco« in začela streljati naokoli, zmaga v meni vedno »tanorčava« plat in se zabavam. Včasih prav uživam. Ko poslušam Drdrnovška, ko naklada, kako so vse opcije odprte, kako se pogovarjajo z vsemi strankami o vsebini programov in ciljev za novo vlado in tarna, kako malo časa mu je dal Kučan, da vse te zadeve opravi. Potem me zabava Kučan, ki se dela butastega kot vol, saj prav nič ne ve, kdo bo predlagan za mandatarja, katere stranke bodo v koaliciji, pa ko govori o preseganju delitve na pomlad in kontinuiteto in podobne blebetavščine. Ampak nekaj ima pa prav. Še malo, pa bomo prej omenjeno delitev presegli. In bomo vsi rdeči. Morda sem pa tja kakšen črn. Za vzorec in za dokaz demokracije.

Ampak, Slovenci smo, kot je zapisal Miloš Mikeln v Zgagi Vojvodine Kranjske, trpežni. To trpežnost smo menda podedovali po eni veji naših prednikov, po Keltih. Ti so bili sicer vražje trmasti, ta trma pa se je v naši zgodovini preoblikovala v trpežnost. In če pogledamo samo malo nazaj, kaj vse se nam je že primerilo, potem o tej trpežnosti ni niti sence dvoma (kako lepo se to sliši, kajne). Torej taki smo. Trpežni. Upam, da taki tudi ostanemo, da bomo preživeli tudi vse, kar se nam dogaja, odkar smo šli na svoje, odkar smo se osamosvojili. Pa z osamosvojitvijo samo ni prav nič narobe. To je krasna stvar. Še enkrat naj povem, da je krasno, da imamo končno svojo državo. Ampak, nobena reč na tem svetu ni zastonj. Ker je bila naša osamosvojitvena vojna relativno kratka in se je dokaj ugodno končala, bomo vse skupaj plačali kako drugače. Na primer s to nesrečno tranzicijo, ki se vleče in vleče in vleče in ji ni videti konca. In kot ima pri nas vsaka reč svojo posebno formo, jo ima tudi tranzicija. Pri nas se vse nekako preoblikuje, preobrazi, pa ne vedno na bolje, prav za prav skoraj vedno na slabše. Ampak zaradi naše trpežnosti bomo, upam, preživeli tudi to.

Nekoč sem zapisala odlomek iz slovenske ljudske pravljice, ki pravi, »da se še ni izcimilo seme za smreko, ki bo dala les za zibelko, v kateri se bo zibalo in raslo otroče, ki bo lahko rešilo« slovenski narod pred, ha, pred čim neki, saj komunizma ni več, kakor nam ob vsaki priložnosti trobezljajo naši vrli, sposobni in nenadomestljivi voditelji. Najbrž je z menoj in še s kom nekaj pošteno narobe, ko vsepovsod vidim oziroma vidimo nadaljevanje (kontinuiteto) struktur (ki so nas vodile v lepšo prihodnost, za katero pa se je izkazalo, da je namenjena samo avantgardi), katerih projekt je bankrotiral, bankrot pa plačujemo samo tisti, ki smo v njem sodelovali [Stran 055] po sili razmer, ne pa tudi ali predvsem tisti, ki so stvar zakuhali in zafurali. Po moje je imela prav moja stara mama, ki je rekla, da bo ves svet komunističen, preden bodo ljudje spoznali, kakšno zlo je to; potem bo šele bolje na svetu.

Slutnja toplote

Figure 34. Slutnja toplote Simon Dan

Hudič je to. Najrajši bi si odgriznila jezik, da ne bi bleknila vsega, kar mi pade na pamet ali pa prste, da ne bi natipkali mojih bedastih domislic. Namreč, če zinem kaj slabega, se to takoj uresniči, če zaželim kaj dobrega, izgine, crkne, se spremeni v svoje nasprotje.

Hudič je tudi ta moja shizofrena narava. Mišljenje in čustvovanje mi delujeta vsak po svoje, vsak zase, neodvisno eden od drugega. Ko sem prvič poslušala eno od soočenj, mi je bilo jasno, čeprav so ankete napovedovale popolnoma drugače, da bo v parlamentu drobiža (se pravi tako imenovanih majhnih strank) kot še nikoli. Vsi so me gledali, kot da se mi je zmešalo, ko sem rekla, da bodo poleg tistih strank, ki so jih napovedovale ankete, prišle v parlament tudi DESUS, Jelinčičeva in mladinska. DESUS ima tako ali tako zaledje, Zvezo borcev in nekaj penzionistov, ki nimajo pojma. Jelinčič se je postavil na glavo in začel navijati za slovenske državljane, za povezave s Srbijo, za zaostritev s Hrvaško, z Evropsko zvezo, Natom in Rimokatoliško cerkvijo. Mladci pa so nekaj posebnega. Tako lepo so rožice sadili, neobremenjeni s preteklostjo, neobremenjeni s političnimi zdrahami, neobremenjeni s pomladjo itd., poskrbeli bodo zase, za penzioniste, za brezposelne, za brezstanovanjske, za za za vse. Če ne bi človek za temi lepimi besedami začutil kislinske reakcije (lakmusov papir v kislini pordeči), bi jim skoraj nasedel. Karkoli so bili vprašani, takoj so imeli pripravljen ustrezen, enkraten odgovor. Tudi to bi moralo biti sumljivo, kajti ve se, kdo vse ve, kdo ima vse odgovore v malem prstu. Kadar so jih vprašali kaj provokativnega, so se lepo izmuznili s kopico lepih besed, znanih fraz ali pa zarajdali nekam v drugo smer. Bilo je skoraj poučno. Očitno imajo dobrega mentorja in organizatorja, ki jim je izpilil nastop in program do popolnosti.

Namreč, te volitve je bilo treba dobiti. Te volitve je bilo treba pošteno dobiti. Nastaviti ljudem stranke, ki so »nevtralne, neobremenjene [Stran 056] s preteklostjo, ki gledajo v prihodnost, ki nimajo nobene zveze s prejšnjim režimom, itd. itd.«. Vse to pa je, kot sem že rekla, kakor lakmusov papir. Prav te besede dajo vedeti, da so to stranke lubenic (kakor je napisal v The Red Spectrum /Rdeči spekter, The Watermelon Test / Test lubenice, Borut Prah). Lubenica je namreč navzven zelena, znotraj pa je rdeča, ampak to barvo opaziš šele, ko pogledaš v njeno notranjost. Vsekakor bi se morali iz tega pomladniki česa naučiti. Da bi tudi oni imeli celo vrsto strank v rezervi, ki bi tik pred volitvami lovile volivce, ki z obstoječimi strankami niso zadovoljni ali pa so nasedli medijem v stilu: Janše ne bom volil, on je tak, tak, tak fašist, tudi on je bil včasih v partiji, bogve kaj zdaj naklepa … Bajuka ne bom volil, dela same neumnosti, je nesposoben, zakaj ni ostal tam, kjer je bil prej, pojma nima, kaj se dogaja v Sloveniji, … Ljudske stranke ne bom volil, ker me je pustila na cedilu, … Bajuk je namreč uspešno nadomestil bivše Krščanske demokrate, tisti pa, ki so prej volili ljudsko stranko, pa niso šli na volitve. Nikogar ni bilo, ki bi nadomestil Ljudsko stranko. Marsikdo pa se je vdal v usodo, češ, saj ne moreš ničesar, če nisi v LDS. Tako znano reklo, ki pa se zopet uresničuje. In so volili LDS, čeprav so imeli pri tem grenak okus v ustih in so kasneje porabili na tone besed v opravičilo svojega dejanja.

Izseljenci pa nimajo svojega posebnega poslanca. Imajo občutek, da so diskriminirani, da jim matična domovina ni naklonjena, zatika se pri državljanstvu, poseben problem so pa volitve »po pošti«. Večina jih je dobila obvestila prepozno. In se niso mogli vpisati v volilni imenik. Tako je od možnih 200.000 glasov to pot izrazilo voljo voliti komaj 4.700 volivcev. Velik del teh pa se je med potjo izgubil, tako da se je velik del slovenskega narodovega telesa počutil krepko opeharjen. Težko bi rekli temu slučaj. Prej bi lahko temu rekli načrtna akcija, kajti ve se, da večina ne bi volila za nobeno od strank zdajšnje, čisto sveže vladne koalicije.

Te volitve je bilo torej treba dobiti. Ni pa, seveda, dovolj samo dobiti volitev, dobiti večino v parlamentu, treba je dobiti dvotretjinsko večino. Tudi to je mogoče. Če prepričajo Združeno stranko, da vstopi v koalicijo. Poleg tega jim Združena stranka zagotavlja kredibilnost navzven, da ne bi kdo rekel, da so na oblasti sile kontinuitete, da ne rečem komunisti. Ta stranka pa se očitno ne zaveda te svoje moči v danem trenutku. Če se misli prodati, se lahko drago proda (v stilu Nespodobnega povabila), kajti z njihovim vstopom v vlado bi imela rdeča opcija dvotretjinsko večino in s tem absolutno oblast. Koalicija Slovenija se lahko razpoči, pa ne bo mogla dosti spremeniti. Kajti mediji so, se ve, na kateri strani. Tako bi lahko kontinuiteta zaključila procese, ki potekajo v naši novi državi, absolutno in dokončno sebi v prid. In vsi skupaj bomo spet tam, kjer smo že bili nekoč. Če boš hotel kam priti, narediti kariero, napredovati, razvijati svoje talente, boš moral biti LDS in pika. Ljudje, ki niso šli na volitve iz razočaranja, so naredili isto, kot če bi volili tiste, ki jih niti v sanjah ne bi. Seveda pa je tu še možnost (človek je pač religiozno bitje in verjame v čudeže, oziroma se zanaša nanje), da se vodilnim v Združeni stranki posveti in se odločijo za koalicijo Slovenija. V tem primeru pa imajo oni precej močno pozicijo, saj je za vse pomembne odločitve potreben konsenz vladajoče koalicije in opozicije. Ampak, prelepo, da bi bilo res. Namreč, ne gre samo za uveljavitev pomladne opcije, gre za splošno politično higieno, za demokracijo v pravem pomenu besede. To so opazili celo mediji. (Le kaj se je zgodilo?) Kajti takoj na začetku, na prvi seji parlamenta, se je pokazalo, kaj se pravi imeti tako rekoč absolutno oblast. Noben argument, noben poslovnik ali pravilnik, noben zakon, niti ustava, nič se ne more zoperstaviti temu (cestnemu) valjarju ali bagru, kakor smo že videli, ali kakor smo že slišali.

Poseben pomen imajo predvolilne ankete, ki so povzročile, da en kup ljudi ni šlo na volitve ali pa so volili narobe – se pustili vreči na finto z novimi strankami, ha ha. In potem, kot navadno, se ta kup novih strank stozdira z LDS, potem je pa sploh zabava. Taka, mazohistična. Ampak, kaj hočemo. Bolje črn humor kot nobenega humorja.

In tako so se združili vsi rdeči, paradižniki (rdeči navznoter, rdeči navzven), redkvice (beli navznoter, rdeči navzven) in lubenice (rdeči navznoter, zeleni navzven) in imajo krepko večino, s tem, ko so napopali Združeno stranko, tako rekoč absolutno oblast. Seveda so se vmes vsi ti rdeči na videz kregali, morda zato, da bi koga prepričali, da niso iz istega gnezda, ampak, ko gre zares, takrat pa ni šale. Takrat gre pač zares. Takrat najdejo cele gore besed, strašansko umetelne konstrukte, ampak konec je tak, kot smo ga taki bedaki, kot sem sama, pričakovali.

In, seveda, neodvisni Pucko je postal LDS. Pa ne samo to. Postal je predsednik KVIAZ-a, ki je odskočna deska za pomembne položaje v stranki in državi. Kar naprej se nam smehlja [Stran 057] z malih ekranov. Ta bo še daleč prišel. Fant je za svoj glas dosti iztržil. Podobno se bo zgodilo z Združeno stranko. Stopila je v koalicijo in podprla »veliki načrt«. Njeni vodilni računajo s tem, da se bodo počasi prerinili v LDS, seveda ne kot navadni člani, ampak po sistemu Pucka, da bodo po naslednjih volitvah zasedli ugledne položaje in tako postali strokovnjaki, sposobni in nenadomestljivi politiki.

In zdaj mediji v anketah sprašujejo ljudi, kaj mislijo o Bajukovi in kaj o Drnovškovi vladi. In upajo si objaviti rezultate, pri čemer jim polovica izbranih ljudi sploh ne odgovori. Velik del tiste polovice si ne upa odgovoriti. Kaj pa, če kdo posluša, sicer pa, si misli vprašani, če imajo mojo številko, imajo tudi vse druge podatke o meni. In je raje tiho. Ker ga je strah še za tisto malo, kar ima. Za slabo plačano službo, za majhno, neudobno stanovanje, za svoje življenje in za življenje najbližjih.

Čez dve leti bodo zopet volitve. Volitve za predsednika države. Vsepovsod je slišati za Drnovškovo kandidaturo. In gospod imajo krepke šanse. Dve leti bo trajala njegova predvolilna kampanja. Kaj pa pomladniki? Skrajni čas je, da poiščejo kandidata, da ga promovirajo, da mu zagotovijo minimalno možnost za izvolitev. Namreč, ponovile se bodo stare, stokrat uporabljene finte, s katerimi bodo speljali volivce, da ne bodo šli na volitve ali pa, da bodo glasovali proti svojim načelom.

Naj zaključim s Slomškovo mislijo:

Bog, postrahuj vse tiste neumne ali pa hudoumne volilce, ki so zavoljo svojega praznega dobička take može v državni zbor poslali. Pa vendar, Oče nebeški, prizanesi in odpusti jim! Zakaj naši deželani, nove svobode pijani, niso vedeli, kaj delajo. Razsvetli jih pa v prihodnje, kadar zopet na volitve pridejo!

A. M. Slomšek: Zgodnja danica, 1848.

6.2. Lahkotnost druge resnice

Avtor:
Anton Drobnič

6.2.1.

Dne 26. julija 1942 so partizani vdrli v župnišče v Zaplani nad Vrhniko, izropali hišo in s seboj nasilno odpeljali 31-letnega župnika Jožeta Geohelija, doma iz Notranjih Goric na Ljubljanskem barju. Še istega dne so ga pri svojem taborišču v Vranjih pečinah po večurnem strašnem mučenju – med drugim so mu odsekali obe zapestji in stopali, s puškinimi kopiti razbili glavo in ga ustrelili v tilnik – vrgli v 50 m globoko brezno in nanj nametali skale. Pri tem so sodelovali domači partizani in terenci.

O tem zločinu je bil meseca maja letos objavljen kratek prispevek v vrhniškem lokalnem glasilu »Naš časopis«. Dne 4. septembra je isti časopis objavil pismo OO ZB NOV Vrhnika pod naslovom »Druga resnica o župniku Geoheliju«. Pismo je napisano tako, kot da nismo v letu 2000, ampak še vedno v letu 1942: popolnoma v ključu nekdanjih političnih komisarjev in komunističnih propagandistov. V njem je vrsta enostranskih partijskih opredelitev in že zdavnaj preživelih političnih stališč. Seveda ni niti sledu o tem, da so prav v tistem času partizani in komunistična Varnostno obveščevalna služba pod krinko boja proti okupatorju v tako imenovani Ljubljanski pokrajini izvajali najstrašnejše nasilje nad domačimi civilnimi prebivalci.

Na tem mestu ne bomo govorili o vseh spornih stališčih, iz katerih izhaja navedeno borčevsko pismo, zlasti ker polovica pisma nima nobene zveze z župnikom Geohelijem, ampak se bomo ustavili ob eni sami njihovi trditvi. V dokaz »druge resnice« so borci v pismu zapisali, da so Geohelija dne 26.julija »partizani ponovno aretirali in ga zaradi neizpodbitnih dokazov kot organizatorja vojaškega sodelovanja z okupatorjem obsodili na smrt«.

Zelo znana, tipična opredelitev »krivde« za žrtve partizanskega nasilja. Vendar se tudi pri tej formulaciji ne bomo ustavili pri vseh njenih delih in ne bomo vprašali, po katerem zakonu so vodili sodni postopek in po katerem kazenskem zakonu so sodili, kateri in kakšni so »neizpodbitni dokazi«, kje so shranjeni in jih je mogoče preizkusiti, kakšno opredelitev »vojaškega sodelovanja z okupatorjem« so uporabili in kje je zapisnik o sojenju, kdo so bili tožilci, sodniki in branilci obsojenca in kje je sodba z razlogi za obsodbo. Tudi ne bomo vprašali, kdo in kdaj je župnika Geohelija obsodil na grozovito mučenje, ki so ga izvršili partizani, če so ga oni obsodili samo na smrt.

Postavili bomo eno samo vprašanje: Katera suverena država je partizanom dala in priznala sodno oblast, katero državno vrhovništvo je partizanom dalo pristojnost, da sodijo domačim prebivalcem in jih lahko obsodijo na smrt, tudi na grozovito smrt s strašnim mučenjem?

[Stran 058]

Odgovor je zelo jasen: partizani nikoli in še zlasti ne leta 1942 od nobene suverene državne oblasti niso dobili nobene sodne oblasti nad domačimi prebivalci. Osvobodilna fronta in njeni partizani niso bili država in niso imeli nobenih državnih pristojnosti. Edina mednarodno priznana suverena država na ozemlju tedanje Slovenije je bila Kraljevina Jugoslavija. OF in partizani niso bili njeni državni organi. Nasprotno, izrecno so nasprotovali tej državi in prvi streli iz njihovih uporniških pušk niso bili usmerjeni v okupatorske vojake, ampak v slovenske orožnike. Ta napad na zadnje ostanke domače jugoslovanske oblasti dne 21. julija 1941 so potem do konca njihove dobe celo praznovali kot dan vstaje. Partizani torej ne samo, da niso imeli nobenih pooblastil in pristojnosti na tem prostoru obstoječe in priznane suverene jugoslovanske države, ampak so bili sovražniki te države in so proti njej nastopili tudi z orožjem.

OF in partizani torej niso bili država in niso imeli nobenih državnih pristojnosti, zlasti tudi ne sodne oblasti. Zato niso imeli prav nobene zakonite pravice, da bi aretirali kateregakoli jugoslovanskega državljana in domačega prebivalca ali mu celo sodili. To pristojnost so imela samo po veljavnih zakonih postavljena državna sodišča, če teh ni bilo ali niso mogla delovati, pa je bilo treba s sojenjem počakati do časa, ko so sodišče lahko delovala. Nihče si ni smel sam vzeti pravice do sojenja.

Prav to so storili OF in komunistični partizani. Čeprav je bila njihova edina pravica razumen in za civilno prebivalstvo neškodljiv boj proti okupatorski vojski, so se v imenu te pravice z boljševiško brutalnostjo razglasili za oblast in uzurpirali vse državne pristojnosti, predvsem tudi pravico do kazenskega sodstva. To nasilno privzeto pravico so izvrševali v nasprotju s temeljnimi načeli kazenskega sodstva, ki so jih priznavali in jih priznavajo civilizirani narodi in mednarodna skupnost, na najbolj grozovit in nečloveški način, kot zgovorno kaže tudi partizansko »sojenje« župniku Geoheliju.

Kdor si sam vzame pravico, da odloča o življenju in smrti drugega, je razbojnik in morilec. Pravni učinek partizanskega sojenja župniku Geoheliju zato ni zakonita sodba, ampak razbojništvo in zločin, ukaz za umor. Izvršitev partizanske smrtne obsodbe ni justifikacija, kot govoričijo partizanski pisci in govorniki, ni izvršitev zakonite sodbe, ampak je zločin umora, »sodniki« in izvršitelji obsodbe pa so nagnusni morilci. Tako se pravno imenujejo borčevski dokazi za »drugo resnico o župniku Geoheliju« in drugih žrtvah komunističnega nasilja. Ne aretacija, sodba in izvršitev kazni, ampak rop in premišljen umor na grozovit način!

Komunisti so po vsem svetu in seveda tudi v Sloveniji zelo uspešno uporabljali laž na vseh področjih. Najučinkovitejša laž je bila uporaba najlepših besed za najbolj nagnusna početja. Najhujši totalitarni sistem so imenovali ljudska demokracija, uvedbo totalitarnega sistema so imenovali osvoboditev, vsedržavne obrede poklonitve partijskim diktatorjem so imenovali volitve, najbolj odurno partijsko oligarhijo so imenovali ljudska oblast itd. Laži so bile tako predrzne, da so takšnih zlorab nevajene ljudi popolnoma šokirale. Niso mogli verjeti, da je laž lahko tako velika, tako splošna in vse obsegajoča. Zato se ji niso mogli upreti, podali so se ji in jo začeli upoštevati, celo spoštovati.

To tehniko predrznega lažnega poimenovanja je partija še s posebnim pridom uporabljala tudi za skrivanje svojih številnih zločinov. Na državno pravo, kazenske postopke in sodišča se navadni ljudje še manj spoznajo, kot na druge zadeve. Zato je bila laž na tem področju še posebno učinkovita. Čim hujši je bil partizanski zločin, tem bolj vneto in predrzno so ga prikazovali kot dejanje kazenskega sodstva. Ko so ljudje slišali, da je bil nekdo obsojen, so nehali govoriti o umoru in zločinu. Niso se vprašali o sodni pristojnosti, o zakonitosti postopka in kazni. Laž je tako postala resnica, danes, ko je to nekoliko težje, pa jo nekateri skušajo uveljaviti vsaj kot »drugo«, vendar še vedno edino resnico.

Danes že tako imenovani NOB najbolj zvesti in privrženi zgodovinarji javno priznavajo, da so partizani v Sloveniji med drugo svetovno vojno poleg osvobodilnega boja vodili tudi boj za nasilno spremembo družbenega sistema in prevzem oblasti, pri čemer ni manjkalo umorov civilnega prebivalstva in drugih zločinov. Samo organizacije partizanskih borcev tega še ne vedo in ne priznavajo. Najbolj gnusne zločine nad domačimi ljudmi še vedno prikazujejo kot boj proti okupatorju, komunistično revolucionarno nasilje opravičujejo in skrivajo pod partizanske sodbe in kazni za izdajo.

Dokler se bodo partizanski borci sami enačili s komunističnimi voditelji in s svojim bojem opravičevali njihove zločine, naj ne pričakujejo, da bodo to dvoje razlikovali drugi ljudje. Če boja proti okupatorju sami borci ne znajo ali nočejo razlikovati od revolucionarnih zločinov, naj ne zahtevajo, da ta težko ločljiva pojava razlikujejo drugi. Lahkotnost lažnega poimenovanje ne bo več pomagala!

7. V palestri kulture in življenja

7.1. Matura 1961 in še vse sorte, kar spada zraven

Avtor:
Blaža Cedilnik

7.1.1.

Kaj je hujš‘ k‘t ena grozna smrtna ura?

Jasn‘ kuk‘r biks, matura!

7.1.2.

[Stran 059]

Ne bo šlo brez uvoda. Naj mi bo oproščeno, ker bom nekatere detajle, ki sem jih že nekoč zapisala, ponovila, ker bi bila moja štorija sicer brez repa in glave. Torej, imela sem srečo, da sem za las še ujela osemletno gimnazijo. Seveda smo se v gimnazijo lahko vpisali samo tisti, ki smo imeli dovolj dober (zelo dober) učni uspeh, ostali pa so hodili v peti in šesti razred in tako naprej. Nekakšna zunanja diferenciacija bi se moderno reklo danes, ko so nekaj podobnega znova vpeljali, ker so ugotovili, da morda res nimamo vsi enakega števila kolesc v glavi. Ampak, bognedaj, osemletne gimnazije pa ne bomo znova vpeljali, to je preživeto in … kaj vem kaj. Sicer imam pa občutek, da so tudi šolniki vrgli puško v koruzo, kajti ob uvedbi zunanje diferenciacije v šole se je kar sama ponujala ideja o osemletni gimnaziji, pa ni nihče od njih naredil kakšnega posebnega cirkusa, rajši so se borili in se še borijo (štrajkajo) za večje plače. Saj jih najbrž zaslužijo, vendar je to poklic, ki ga moraš opravljati z dušo in srcem, ta poklic moraš imeti rad in tudi otroke moraš imeti rad, zelo rad, sicer je bolje, da greš prodajat krompir.

Naj torej ponovim, da me zaradi izvirnega greha (beri: oče domobranec) niso sprejeli na klasično gimnazijo in tako sem pristala v moščanski gimnaziji. To je bila svoje čase nekakšna kazenska gimnazija za profesorje, ki se jim ni kaj dosti ljubilo, pa za pijančke in podobne odštekance. Ko sem sama začela hoditi na to šolo, pa so bili tja premeščeni profesorji, ki nekako niso ustrezali liku profesorja, kot si ga je zamišljala »nova ljudska oblast«. Tako smo imeli dve garnituri profesorjev, eno »belo« in eno »informbirojevsko«. »Beli« se nekako niso vtikali v politiko (ali pa jih sploh ni zanimala), »informbirojevci« pa so skrbeli, da se je čimveč dijakov vpisalo v KP in da smo na proslavah slišali čimveč o Rozi Luxemburg, Klari Zetkin, Leninu, naših vrlih voditeljih ter o socializmu in komunizmu in seveda o izkoriščanju delovnega človeka v preteklih časih. Vsaka garnitura je poučevala v svojem turnusu in niso kaj dosti komunicirali eni z drugimi.

Toliko za uvod. Zdaj pa naj se lotim zadnjega razreda gimnazije, ki se zdaj imenuje maturitetni razred. Vse leto je namreč v znamenju mature in tudi takrat je bilo tako. Ja, pa še nekaj moram povedati. Na šoli smo imeli mešani pevski zbor in sodelovanje v njem je bilo popolnoma prostovoljno. Naš razred je bil majhen, bilo nas je komaj več kot dvajset in veliko nas je sodelovalo v pevskem zboru. In prav ta pevski zbor je značilno zaznamoval naše zadnje leto na gimnaziji. Vseh v zboru nas je bilo nekje okrog štirideset, ampak je vedno kdo manjkal, tako da nas je bilo nekajintrideset. Imeli smo čudovitega zborovodjo, ki je razumel dušo mladega človeka. Nikoli ni rekel, da se bomo zdaj lotili te-in-te pesmi, ampak nam je prinesel note in besedila različnih pesmi, nam zaigral njihove melodije in nas vprašal, kaj mislimo. Ampak kar vse od kraja so nam bile napisane na kožo. In peli smo in trenirali, da bi pesem čimprej znali. Na vseh koncertih in proslavah so nam ploskali toliko časa, da smo kakšno pesem ponovili ali pa še kakšno zapeli. Naš repertoar pa je imel eno veliko napako, imeli smo v njem premalo partizanskih pesmi ali pa tudi te niso bile tanajbolj taprave. Peli smo, na primer, Jutri gremo v napad, pesem, pri kateri je že besedilo samo po sebi neizmerno lepo, melodija pa tudi, priredba, ki smo jo peli mi, pa je bila nekaj posebnega. Posamezni glasovi so vstopali eden za drugim: Jutri gremo v na … Jutri gremo v na … Jutri gremo v na … dokler nismo vsi zapeli: Jutri gremo v napad, potem se je šele začela pesem. Še danes me spreleti, če se samo spomnim, kako je zvenela iz naših grl in kako občuteno smo jo prepevali. Skratka, na pevske vaje smo hodili s takim veseljem, da se tega ne da popisati.

V zadnjem razredu (osmem, ki pa se je že imenoval četrti, ker so vmes vpeljali osemletno osnovno šolo in štiriletno gimnazijo) pa se je kaj-vem-kdo spomnil, da ta zbor ni ustrezen, predvsem pa ni ustrezen njegov zborovodja. Tako so le-tega poslali nekam iz Ljubljane in poiskali drugega. Ta z zborom ni bil zadovoljen, ker je hotel imeti velik zbor. Velikega moškega zbora se ne bi dalo spraviti skupaj, ker je bilo na šoli manj kot sto fantov, pa še ti niso vsi dokončno opravili z mutacijo. Deklet pa je bilo nekaj več kot sto, torej naj ne bi bilo problema z osemdesetčlanskim dekliškim zborom. Seveda pa je to pomenilo, da morale skoraj vse dijakinje sodelovati v [Stran 060] zboru, razen seveda tistih, ki nimajo čisto nič posluha ali pa se vozijo iz nekakšnih Ritempik na Poljanah. In tako se je začelo. Precej leta je že minilo, preden so ta zbor končno zbobnali skupaj. Potem se je pa začelo. Prva (in edina) pesem, ki smo se je učili, je bila Rukovet Stevana Mokranjca. Vse skupaj ni šlo nikamor, saj večina deklet ni imela niti malo veselja za to opravilo, pa še pesem je bila živ dolgčas sama po sebi, pa tudi zato, ker smo ves čas trenirali začetek. Po posameznih glasovih je še nekako šlo, skupaj je bila pa čista kolobocija. Poleg tega pa je zborovodja porabil neizmerno veliko časa, da nam je razlagal in kazal, kako je jazz butasta muzika in kako se njegovi izvajalci trapasto obnašajo, tako da je telovadil po katedru. Pa še to: vedno smo morali biti vsi (kar pomeni vse) prisotni na vajah, čeprav je ves čas treniral en sam glas, drugi smo se pa dolgočasili, ker ni šlo nikamor. Sprva nas je vestno klical po imenih in ugotavljal prisotnost, potem je pa s tem nehal. In tako so najbolj pogumne začele špricati vaje. Brez posledic. Pa sva se še medve s sestro ojunačili in špricali. V kinu je namreč igral en zelo hecen film. Ko sem prišla naslednji dan v šolo, sem seveda kot navadno zamudila kakšnih deset minut. Ko sem odprla vrata razreda, sem zaslišala svoje ime. Ja, prosim, kaj pa je, sem vprašala. Profesorica, slučajno smo imeli prvo uro razredničarko, mi je pomolila listek – ukor. Ko sem vprašala za pojasnilo, mi je rekla, da sem prejšnji dan špricala pevske vaje. Trdila sem, da ni res in intenzivno premišljevala, kakšen izgovor naj navedem, da bo dober tudi za mojo sestro, ker sem jo pravzaprav sama zvlekla v to godljo. Pa sem rekla, da smo jedli za kosilo neko meso, ki je bilo najbrž pokvarjeno, ker nam je bilo vsem slabo, razen noni, ki ni jedla mesa, ampak samo omako. Tako nam je lahko kuhala čajčke in nas negovala. Razredničarka je zahtevala potrdilo od zdravnika, pa sem pojasnila, da nismo šli k zdravniku, ker nam je bilo zvečer že bolje. Potem je nekako pristala na materino opravičilo. Med odmorom sem zdrvela dve nadstropji niže, da sem povedala sestri, kaj se je zgodilo in kaj naj reče, ko ji bo razrednik pomolil ukor. Na najino veliko srečo ga je imela šele tretjo uro. Popoldne sem mami narekovala opravičilo (sem rekla, naj napiše ali pa bo dobila dva ukora) in tako sva se zmazali. Pač pa so vsa dekleta (razen mene) iz našega razreda dobila ukore (Tiste vaje je namreč špricalo toliko dijakinj, da je bila pevska soba skoraj prazna.) To so bile večinoma »pridne punčke« in ukor jih je močno prizadel, da niso prišle k sebi. Premišljevali smo, kaj naj naredimo, in kar sama od sebe se nam porodila misel, da vse skupaj napišemo, se vsi podpišemo in objavimo v sobotnem časopisu pod »Pisma bralcev«. In to smo tudi storili nič hudega sluteč, nikakor pa nismo slutili tega, kar se je potem dogajalo. V soboto so menda poklicali ravnatelja (ravnatelj je bil eden od profesorjev iz »bele« garniture, ki je takrat, ko je vložil prošnjo za to mesto, vstopil v KP) z občine in mu napovedali inšpekcijo. Ravnatelj je jadrno oddrvel v šolo (najbrž je hotel vse pripraviti in preveriti za to inšpekcijo) in si tam (menda zato, ker je bil parket sveže namazan in »zbiksan«) zlomil nogo v kolku, tako da je bil potem do konca leta v bolnici in na bolniški. Ravnateljsko delo je prevzela namestnica, ki pa se ni ukvarjala z našo pisarijo, s tem se je ukvarjala samooklicana komisija profesorjev, ki so najprej poslali predstavnika v naš razred, da nas je vse skupaj nadrl in nam povedal, koga bodo tisti dan zaslišali in kje naj imenovani počakajo. Pri tem nam je še zagrozil, da se nam ne bo dobro pisalo, če ne bomo izdali kolovodje, tistega, ki je vse skupaj napisal in ki je kriv osebnega napada na ravnatelja šole, in kar je še huje, ker je preprečil proslavo DVAJSETLETNICE REVOLUCIJE. Tako. Ne upora proti okupatorju, kot se zdaj pravi, ne začetka narodnoosvobodilne vojne ne osvobodilne fronte. Ne, nič takega, pač pa revolucije. Kajti za to je takrat šlo in za nič drugega. Vse ostalo je bilo kamuflaža in dekoracija.

Seveda tudi mi nismo mirovali oziroma stali križem rok. Brž smo poiskali prijatelje v različnih organizacijah (mladinskih organizacijah na vseh nivojih, pa mladinski sekciji komunistične partije, pa še v vseh, ki smo se jih spomnili) in jim razložili zadevo, preden bi nas popolnoma zapackali tisti od naših profesorjev, ki so se prilizovali partiji in skušali na ta način dobiti odpustke za svoje grehe. Najbrž bi se vse skupaj močno poznalo pri ocenjevanju, pa je bil v naši profesorski garnituri samo en tak, ki se je ukvarjal z zadevo ne samo izven pouka, ampak tudi med učnimi urami, in je temu primerno »mesaril«. Mimogrede naj omenim, da je popival skupaj z znanim »herojem« Dakijem in ga vlačil na šolske plese, kjer je grobo in oblastno prekinil muziko, zvlekel ubogo kreaturo na oder in zahteval od njega, da nam pripoveduje partizanske dogodivščine, mi pa naj bi ga poslušali, namesto da bi se zvirali na vse mogoče načine, kot bi dejal naš nesojeni pevovodja. Daki se je izvijal in največkrat mu je na naše veliko zadovoljstvo tudi uspelo. Vse skupaj je bilo že tako ali tako zelo mučno. Za Dakija in za nas. Se je pa tudi zgodilo, da je naš profesor trmoglavil in trmoglavil toliko [Stran 061] časa, da je Daki popustil in začel jamrajoče pripovedovati nekakšne zgode in nezgode brez repa in glave. Ubogi vrag je trpel in se potil tam na odru in mislim, da je vedel, da ga nihče ne posluša. Saj smo si imeli dosti povedati, pa seveda nagajali smo eden drugemu, da nas je moral profesor ves čas miriti in nam groziti, pa ni kaj dosti pomagalo, saj je tak, kot je bil, malo v rož’cah, deloval prav komično, in če nam ne bi pokvaril plesa, bi se čudovito zabavali.

Mogoče sem malo zabluzila, mogoče pa tudi ne. Vse te stranske zadeve osvetljujejo naš položaj in razmere.

Naj nadaljujem. Profesorji, ki so učili naš razred, se niso brigali za vse skupaj in so nas normalno poučevali in pripravljali za maturo. Matematik, na primer, sploh ni vedel, da se kaj posebnega dogaja, in je šele, ko je bilo leto že skoraj pri kraju in se je zadeva skoraj zaključila, enkrat ob koncu ure stopil k meni in me vprašal: Slišite, vi, kaj pa se to dogaja v vašem razredu. Na konferenci so nekaj rekli, pa nisem nič razumel. Menda je nekaj v zvezi s politiko in z nekakšnim pevskim zborom. Na kratko sem mu povedala osnovne obrise zgodbe, pa ga ni kaj prida prizadelo. Zanj, ki je živel le za matematiko, so bile te stvari oddaljene in nepomembne. Zanimale so ga le toliko, kolikor so se tikale njegovih dijakov. Čez vse všeč nam je bilo, da se je o zadevi pozanimal pri enem od nas in nam tako pokazal, da nas spoštuje, seveda pa je to še povečalo naše spoštovanje do njega, ki je bilo že tako veliko. Drugi profesorji so najbrž vsaj približno vedeli, za kaj gre, vendar niso tega niti za hip pokazali in niti malo ni vplivalo na pouk in na njihov odnos do nas.

Torej, tista samooklicana komisija profesorjev je sklenila, da bo prišla zadevi do dna, da bo našla grešnega kozla za vse skupaj, ga eksemplarično kaznovala, da bo volk sit in koza cela, da bo lahko življenje na šoli teklo normalno naprej. Kot prvega je zaslišala predsednika razreda. Zasliševali so ga več ur, tako po udbovsko, da so mu z lučjo svetili v obraz in vpili nanj z vseh strani. Čakali smo pred kabinetom, v katerem se je to dogajalo. Predsednik razreda je bil samozavesten fant in prepričani smo bili, da mu nič ne more do živega. Ko pa se je končno primajal skozi vrata, smo videli, da je zlomljen. Omahnil je med nas in začel krčevito jokati. V pretrganih besedah nam je skušal povedati, kako je bilo. Ves čas je ponavljal, da se ne gre več. Razumeli smo ga, globoko smo ga razumeli, kljub naši mladosti. Odšli smo v razred in imeli sestanek razredne skupnosti. Razrešili smo ga funkcije predsednika. Predsedstvo razreda sem prevzela sama, saj meni tako niso mogli kaj dosti narediti, kajti vsa leta sem imela skoraj same odlične ocene in bila najboljša na šoli. Tudi sicer sem sama mislila, pa seveda tudi moji sošolci so z menoj delili to mnenje, da mene ne bodo zlepa zlomili. Po sestanku smo oddirjali do vseh prijateljev v vodstvih prej omenjenih mladinskih sekcij in organizacij in jih seznanili, kaj se je zgodilo in se tako tudi uradno pritožili nad ravnanjem omenjene skupine profesorjev. To je bilo zelo pametno, kajti ko je zadeva prišla po uradni poti do njih, je bila vsa zmaličena in na debelo prepleskana s politiko. O zadevi so vedeli več kot drugi in nas na ta način vsaj napasti in obsoditi ni bilo treba, če nas že braniti niso mogli ali smeli.

Vendar so se zasliševanja nehala. Začeli pa so se različni pritiski na nas.

V razred je prišel eden od profesorjev iz prej omenjene zasliševalske komisije. V rokah je imel papir in začel brati: Ultimat. Če danes do te in te ure ne boste poslali istemu časopisu za objavo na istem mestu sestavka, kjer preklicujete vse svoje trditve, in ne objavite imena tistega, ki vas je v to zapeljal, in se vsi podpišete, bo sledilo to in to in ne boste mogle opravljati mature. Itd. Itd. Dajte sem ta list, smo skoraj enoglasno zavpili. Vsi smo imeli v mislih to, kako krasno bi se ta ultimat bral v časopisu in kakšen argument bi bil pri iskanju pravice na kakšni drugi inštanci. Ni nam ga hotel izročiti, seveda ne. Samo še enkrat nam ga je prebral. Mi pa smo brž na vse strani razbobnali, da so nam dali ultimat s tako in tako vsebino. Ko so spraševali na šolo, kaj je s tem ultimatom, so se vsi delali neumne in niso nič vedeli o kakšnem ultimatu. Da ni in nikoli ni bilo nobenega ultimata. No, res ga ni bilo. Vsaj deloval ni.

Zgodba pa se je nadaljevala. V razred je prišel en gospod (težko bi mu rekli tovariš; ta titula takrat še ni bila tako močno uveljavljena oziroma zacementirana) s sladkim, nasmejanim obrazom in začel še bolj sladko govoriti, kako nas razume, da nočemo izdati sošolca, ampak da to ni prav, da prikrivamo nekoga, ki se ne strinja z našo stvarnostjo, skratka nepridiprava, ki tega nikakor ni vreden. Omenil je še, da bomo vsi trpeli zaradi njega, da ne bomo mogli opravljati mature, ker bomo vsi krivi, da ne bo slavnostne proslave dvajsetletnice revolucije (spet samo revolucija!!!), ker je po naši krivdi konec z imenitnim velikim dekliškim pevskim zborom. Vsi bodo razumeli, da smo bili zapeljani, če bomo le povedali, kdo je pravi krivec za nastalo [Stran 062] situacijo. Še in še bi sadil rožice, če ga ne bi prekinili in mu dejali, da ne moremo nikogar izdati, ker nikogar ni, ker smo vse zakuhali skupaj in bomo torej tudi vsi kaznovani, če že mora tako biti. Smeh in sladkoba sta izginila z njegovega obraza in začel je groziti in groziti. Najbolj gobcalasti smo se oglašali, drugi so nam pa bolj ali manj glasno pritrjevali. Čez čas je ubral druge strune in nas začel skoraj objokovati, roke je ovil okoli glave in nekako retorično vprašal, češ, le zakaj smo morali dati vse skupaj prav v časopis. Nekdo je pripomnil, da se česa drugega učinkovitega nismo spomnili, nekdo drug pa je to potrdil z besedami, da je bila ta pot najbolj »efikasna«. Možakar na katedru se je zapičil v to njegovo besedo, jo nekajkrat ponovil in ga določil za kolovodjo, za krivca, za tistega, ki je zavedel ves razred in zadovoljen sam s seboj odvihral iz razreda, kljub temu da smo vsi protestirali.

Kultura

Figure 35. Kultura Simon Dan

Zadeva je bila tako rekoč rešena. Dobili so grešnega kozla in ga kaznovali. Zelo milo kaznovali, so rekli. Niso ga izključili iz gimnazije, samo »odpovedali so mu gostoljubje«, kar je pomenilo, da ne sme več prestopiti šolskega praga. Seveda je bilo to veliko huje, kot če bi ga izključili. Ni se mogel vpisati nikamor drugam, ker ni imel nobenih papirjev, po drugi strani pa ni mogel več obiskovati pouka na tej šoli. Približno en mesec je poskušal priti v stik z namestnico ravnatelja, pa mu hišnik, ki je vestno pazil, da ne bi vstopil v šolsko zgradbo, to uspešno preprečeval. Rekel je, da bi rad dokumente, da bi se vpisal na kakšno drugo gimnazijo, pa je vedno dobil odgovor, da ni izključen, da so mu samo odpovedali gostoljubje. No, končno mu je uspelo, vpisal se je na šentviško gimnazijo in tam v roku opravil maturo, da se je lahko vpisal na univerzo.

Ostali smo bolj ali manj normalno opravili z maturo, le spričevala osmega oziroma četrtega zadnjega razreda smo imeli vsi po vrsti nekoliko slabša, kot bi jih sicer imeli. Sama sem imela dve štirici, eno iz vedenja in drugo iz predmeta, ki ga je poučeval profesor, o katerem sem prej pisala (član zasliševalske komisije, ki je popival skupaj z Dakijem). Štirica iz vedenja je bila tudi njegova zasluga. Ker [Stran 063] sem kot predsednica razreda prisostvovala redovalni konferenci, sem to izvedela že tam. Z užitkom mi je oponesel, češ, ste mislili, da boste imeli same odlične kot lani. Pa še to, da bi mi skoraj dal trojko. Pa mu nisem ostala dolžna. Sem rekla, da si mislim, da se je igral s tako mislijo, ampak je vedel, da bi v tem primeru zahtevala izpit pred komisijo, kjer bi se izkazalo, da ne znam samo za štiri, ampak za pet. Dodala sem še, da se je najbrž zavedal, da bom štirico nekako pogoltnila, trojke pa ne bi. Za vedenje pa mi je kasneje profesorica, ki je nadomeščala ravnatelja povedala, da je zahteval zame trojko, pa da se je ona potem zakopala v šolske predpise in ugotovila, da dijak, ki ni dobil ukora, ne more imeti nižje ocene iz vedenja kot štiri.

Naj sklenem. Ves čas so govorili samo dve stvari. Prva in najpomembnejša je bila, da smo to naredili zato, da bi preprečili proslavo dvajsetletnice revolucije, revolucije in samo revolucije. Druga stvar pa je bila, da smo »izvedli napad na ravnatelja«, ker si je zaradi nas zlomil nogo (špiralni zlom v kolku). Potem ko so določili grešnega kozla, pa je vse nekako potihnilo, le omenjeni profesor si nekako ni mogel kaj, da se ne bi še malo maščeval. Pa kaj, preživeli smo en kos vojne, bomo pa še mir, če parafraziram besede mojega moža.

Če si imel torej »srečo«, da nisi stopil partiji na kakšno kocino njenih številnih repov, sploh nisi opazil, da živiš v nenormalni družbi. In še nekaj se je zgodilo v letih od tedaj. Revolucija je pojedla samo sebe in izginila iz naše preteklosti in iz zgodovine.

7.2. In še mala matura 1949

Avtor:
Marin Bajd

7.2.1.

Več osmošolcev maturantov ljubljanske klasične gimnazije so 27. junija 1949, ob 50-letnici šole, aretirali in izključili. Isti datum ima tudi moje spričevalo o mali maturi na tem zavodu. Tudi mene in kakšnih dvajset sošolcev so izključili in nam prepovedali vpis v višjo gimnazijo. Še zmeraj mi je žal, da se nisem srečal z grščino!

V prvem razredu (1946/47) smo imeli komaj nekaj tednov latinščine in že so jo ukinili. Vrnili so jo šele v tretjem razredu (1948/49). Nižji razredi klasične gimnazije se tako niso nič razlikovali od drugih nižjih gimnazij. Povsod je bila obvezna ruščina, ki so jo po svoje poučevali različni »slavjanofili«, preporodovci, ujetniki in celo ruski emigranti.

Verouk ni bil obvezen predmet, vendar ga je obiskovala večina prvošolcev zaradi priprav na birmo. Naš katehet je bil prof. Karel Matkovič, nečak arhitekta Plečnika. Soglasje za obisk verouka sta morala podpisati oče in mati. Nekateri sošolci s podeželja so s tem potrdilom zamujali in si po ravnateljevi inšpekciji prislužili ukor. Te so imeli na sumu, da so namenjeni za »gospode«.

Po ruskem sistemu je imela nižja gimnazija le tri razrede, višja pa pet. Po tretjem razredu, poleti 1949 sem opravil »malo maturo« iz slovenščine, zgodovine z zemljepisom, fizike in matematike. V štirih vzporednih tretjih razredih je bilo 153 dijakinj in dijakov, 124 jih je opravilo malo maturo, tistim, ki pa so odšli na »tehnikume«, ta izpit ni bil potreben.

Na konferenci 4. maja 1949 so profesorji obljubili, da bodo »propagirali učiteljišče, metalurgijo, rudarstvo in še posebej vojaške šole«. Menda se je dobro obnesla propaganda s filmom »Vaška učiteljica«. Pazili bodo na idejnost pouka pri vsaki učni uri, pogovorili se bodo s starši dijakov tretjih razredov zaradi usmeritve v poklice.

Spomladi 1949 je bila izdana pomembna okrožnica: za vse zadeve, ki se tičejo izobraževanja učencev in delovanja profesorjev, so pristojni izključno rajonski komiteji za šolstvo in izobraževanje. Neposredno nadlegovanje prosvetnega ministrstva je prepovedano. Rajonski komiteji vedo o posamezniku vse: sveže podatke črpajo v kvartih, kjer delijo živilske nakaznice, unrine pakete, kuhajo mala in velika zla in preseljujejo (1948) neljube ljudi v slabša stanovanja in v druge predele mesta. Naš kvart je bil sredi Zelene jame.

Naša družina je bila verna, po vojni pa zelo pobožna, saj smo v prošnje in obrede vključili tudi očeta, ki je bil od 16. maja 1945 v zaporu. Zadnje mesece pred koncem vojne je oče vodil Mladinski urad Pokrajinske uprave. Izdali so tri številke »Našega lista« za osnovnošolce in štiri zvezke »Slovenske mladine« za srednješolce. Dijakom so 10. marca predvajali v kinu Matica še film o bakteriologu Robertu Kochu. Oče je bil v preiskovalnem zaporu na ljubljanskem sodišču do amnestije v začetku avgusta. Zanimivo obdobje od 23. maja do 29. junija v celici številka 100 je bilo [Stran 064] kot tridesetdnevne duhovne vaje. Z njim je bil v celici šolski kolega filozof dr. Emil Hrovat in njun profesor in mentor z univerzitetnega študija, profesor filozofije in akademik France Veber. Iz predvojnih časov so doma še Vebrove knjige s pomenljivimi posvetili »svojemu učencu in sodelavcu«, mojemu očetu. Še ožji in družinski so bili stiki dr. Hrovata z velikim slovenskim filozofom. V celici so »prebivali« še katehet Valentin Tomc, predsednik Dobrodelnosti in član upravnih odborov tiskarn v cerkveni lasti, ki so jih brž podržavili, profesor Italijan, ki je znal na pamet vsega Danteja in metliški prošt Alfonz Klemenčič, ki je imel izkušnje s tem sodstvom že iz Kočevja. Obsojenemu na smrt je krogla prebila lice in ustno votlino. Jetništvo so si najbrž na njegov predlog lajšali s predavanji, zvečer jim je bila podeljena odveza. Profesor France Veber se je na svoja predavanja tako temeljito pripravljal (brez listka papirja in svinčnika), da je vidno oslabel. Sojetniki so ga podprli z dodatkom iz svojih pičlih porcij.

O čem je Veber v zaporu predaval? Mogoče o »numenalni nezavršljivosti v življenju vsajenega človeškega jaza«? Po tem zaporu je oče še nekaj časa učil v Bohinju, bil spet zaprt in se nazadnje zaposlil v gospodarstvu. Profesor Veber, takrat šele 55 let star, je postal uradnik pri Športni zvezi Slovenije v Cekinovem gradu. Srečevali smo ga v Tivoliju. Dr. Emil Hrovat je ostal poklicu zvest in vzdržal do konca na gimnaziji v Stični. Tudi surov dogodek iz njihovega jetništva je ohranjen v spominu.

Za izključitev iz klasične gimnazije ni bil kriv le »verouk«, ampak predvsem rajonski sovražniki naših staršev. Podobne so bile zgodbe drugih izključenih sošolcev. Izključili so nas kakšnih dvajset in iz štirih vzporednic sestavili dva velika četrta razreda. Iz mojega razreda so bili izključeni še: Boris Skubic, Boštjan Muraus, Andrej Vehovec, France Trontelj in Jože Rotar. Avtor tega zapisa je bil v razredu edini odličnjak. Po spominu naj naštejem še nekaj »izgnancev« iz drugih razredov: Janez Musar, Jurij Sušnik, Janez Žan, Filip Rupnik in odličnjak Janez Orešnik iz 3. č, ter dekleta Alja Lajovic, Lenka Velikonja, Maja Lipovšek in Zlata Kučič iz 3. a. Manj pretresov je bilo v 3. c; razredničarka je govorila s starši in najboljši dijak je zaradi latinščine sam odšel na »realko«.

Onemeli smo na prvi šolski dan 9. 9. 1949 pred oglasno desko v avli. Bili smo otroci, malo prezgodaj so nas zaznamovali. Sošolci so šli mimo nas v višjo gimnazijo, na hodnikih ni bilo profesorjev, umaknil se je tudi ravnatelj Melihar. V njegovi pisarni je opravila z nami še zadnje formalnosti, vračilo spričeval in vpisnic, profesorica Debenjakova. S sošolcem Francetom sva čez teden dni pristala na I. gimnaziji v Vegovi ulici.

Že čez tri mesece so ugotovili, da je najslabši dijak klasične gimnazije s 6 cveki iz 4. a in da je najbolj malomaren in lahkomiseln dijak (qui dicitur Didymus) v 4. b. Na koncu leta se je precej dijakov samih umaknilo zaradi grščine in latinščine na druge šole.

Čez leta je mladinski funkcionar Jože pojasnil sošolcem naše izključitve kot nujne informbirojevske čistke. V nižji gimnaziji je Jože živel v Križankah pri stricu duhovniku. Vsi izključeni dijaki smo doštudirali: smo inženirji, doktorji znanosti, dva sta duhovnika frančiškana in eden član SAZU. Z Jožetom Dergancem sva se srečevala skoraj vsako jutro, saj sem imel predavanja iz fizike blizu njegovega študentovskega stanovanja. Nazadnje sva se videla in si pokimala v Stolnici po prvi jutranji nedeljski maši. Potem je odšel v bolnico.

7.3. Vsak dan

Vsak dan
se dokončno odločam
za to življenje
in ta svet –
vem, kaj pomeni biti tu
in sprejemam vse:
žalosti in veselja,
nekdanje in zdanje boje
in ves čas.
Vsak dan –
za to življenje,
za to resnico.

Avtor:
France Papež

8. Zavezini intervjuji

8.1. Pogovor z Nikolajem Tolstoyem

Avtor:
Justin Stanovnik

8.1.1.

Po spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu je Nikolaja Tolstoya, njegovo družino in Johna Corsellisa tajnik NSZ Stane Štrbenk povabil za nekaj dni v svojo hišo v Savudrijo. Tam je v večernem miru med urednikom in Nikolajem Tolstoyem stekel tale pogovor.

8.1.2.

[Stran 065]

Gospod Nikolaj, zdaj smo skupaj že tretjič. Prvič ste prišli v Slovenijo leta 1990, drugič pa smo se srečali leta 1995 ob 50. obletnici tragičnega dogodka na Koroškem. Se vam zdi, da se je Slovenija v tem času kaj spremenila?

Vtis imam, da ves čas napreduje. Ko sem prišel prvič, leta 1990, je bila videti še precej socialistično siva. Zdaj vam je očitno bolje in prepričan sem, da bodo ljudje, ki prihajajo za vami, še uspešnejši. Da, mislim, da živite bolje.

Med svojim obiskom ste imeli kar tri ali štiri javne nastope. Skupaj smo se udeležili pogovora v literarnem klubu Nove revije – to je bilo v sredo – v četrtek pa nas je sprejel naš nadškof in metropolit dr. Franc Rode. Potem smo šli na tiskovno konferenco pri Družini, kjer so nam predstavili knjigo o usodi zajetih domobranskih ranjencev. Naslednji dan, v petek ob enajstih, so nas sprejeli v društvu slovenskih pisateljev, zvečer pa ste imeli svoj zadnji, a največji nastop na teološki fakulteti. Kakšen vtis ste dobili na primer pri Novi reviji v sredo zvečer? Se spomnite tistega srečanja?

Seveda, zelo dobro. Zame so bila najzanimivejši del vprašanja, veliko bolj kot vsebina mojega govorjenja, ker sem jo že poznal. Zelo me namreč zanima, koliko današnji ljudje razumejo zgodovino svoje domovine, zgodovino, o kateri je bilo prepovedano predavati ali pisati ali razpravljati, in to ne samo v Sloveniji ali Jugoslaviji, ampak, kot sem sam izkusil, tudi v Britaniji. Zame je zelo pomembno, da ljudi ne zanima samo njihova majhna osebna vloga, marveč da hočejo razumeti popolno zgodovino vseh reči, ki so se zgodile v teh groznih letih, ko so ljudje na oblasti zgodovino pačili in pervertirali. Zdaj bi bil čas, se mi zdi, da bi se zgodovinarji zavedeli svoje vloge in začeli pisati to, kar mislijo, da je resnica.

Nikolaj Tolstoy

Figure 36. Nikolaj Tolstoy

Vaš proces leta 1989 je trajal 41 dni, če se ne motim. V tistem času so britanski časniki pisali o domobrancih in kozakih, pa tudi o Sloveniji. Tako je bila Slovenija v dnevnem tisku. Je to kaj pripomoglo k temu, da je postala širše znana?

Upam. Prav gotovo pa dotlej 99 odstotkov Angležev ni vedelo niti, kje je Slovenija. Do leta 1989 niso vedeli ničesar o tistih strašnih dogodkih. Veliko ljudi je sicer bralo moje knjige, toda šele ta grozni proces je zadevo razkril vsej javnosti. Vsak dan, kot ste rekli, je bila Slovenija v časnikih in ljudje so to brali. In čeprav me je sodnik, ki je bil prijatelj lorda Aldingtona, obsodil, je bil rezultat za nas navsezadnje dober, ker smo prinesli to tragedijo v javno zavest. Javnost pa v Britaniji kakor tudi v Sloveniji ali kje drugje ni tako neumna, kot včasih mislijo politiki. [Stran 066] Ljudje znajo brati med vrsticami in zaslutijo resnico, tudi če so njihovi viri pristranski.

Nikolaj in žena Georgina

Figure 37. Nikolaj in žena Georgina

Se ta zadeva še kdaj pojavi v angleškem tisku?

O ja, kar pogosto. Iz najrazličnejših razlogov. Tudi sam večkrat pišem o tem v časnikih. Lahko bi rekel, da sodna procedura še kar traja, ker se ves čas borim in ne popustim. Enkrat so mi s sodišča pisali, da mi bodo vzeli knjižnico. Odpisal sem jim in v odgovoru citiral pismo svojega slavnega sorodnika Leva Nikolajeviča, ki ga je napisal, ko je odkril, da je ruska policija preiskala njegovo hišo v Jasni poljani, ko je iskala cenzurirane knjige. Napisal je tole: Če pridete spet, ko bom doma, vas pri meni čakata dve pištoli. In niso prišli. Jaz pa sem isto napisal sodišču. V Angliji zdaj vsi vedo, za kaj gre. O tem vedo več zaradi mojega procesa kot zaradi mojih knjig.

Lahko poveste kaj o svoji izkušnji z Evropskim sodiščem za človekove pravice? Vemo, da ste se pritožili na ta organ.

Da. Pritožbo sem utemeljil na treh dejstvih: prvič, da je bil sodnik na procesu pristranski, kar misli tudi skoraj vsa Anglija; drugič, da so mi onemogočili pritožbo, ker so zahtevali, da v 14 dneh položim 126.000 funtov kavcije, če bi se hotel pritožiti, jaz pa tolikšnega denarja v tako kratkem času ne bi mogel zbrati; in, tretjič, da so bile z določeno odškodnino tožniku – milijon in pol funtov – kršene moje pravice po členu 6 (svoboda govora). Evropsko sodišče je razsodilo v mojo korist le v tisti točki, ki zadeva višino odškodnine. To je tako, kot bi mi rekli: Zahtevana odškodnina je res pretirana, to pa, da vam niso dovolili priziva, je v redu. In tudi vaša pritožba na to je povsem upravičena. Kako naj spoštujem sodišče, ki izreka tako inkoherentne sodbe? To je zame politično sodišče. Opazil pa sem nekaj zanimivega: da je bil edini sodnik, ki se ni strinjal s to sodbo, slovenski sodnik.

Gospod Jambrek.

Da. Ta je vedel, za kaj gre, drugi pa … In nemški sodnik, mislim, da je tudi razumel. Drugi pa nimajo pojma. Angleški sodnik je seveda glasoval tako, kot mu je narekovala angleška vlada.

Kar ste spoznali na tem sodišču, zbuja dvome o moralni moči evropskih institucij. Evropsko sodišče je ena od najvišjih ustanov moderne prihodnosti in vsi smo odvisni od nje. Ljudje, ki so preganjani, zaupajo, da jim bodo centralne ustanove pomagale, toda v vašem [Stran 067] primeru njihova zavzetost za pravico ni bila ravno velika.

Sploh ne, tako da sem začel gledati na Evropsko sodišče skrajno cinično. Noben pameten človek ne bi mogel zagovarjati teh vzporednih sodb, ki si nasprotujejo. Jaz jih ocenjujem s poklicnega, pravniškega stališča in s tega stališča so nevzdržne. Vem, da so bili moji advokati istega mnenja: da je šlo za političen kompromis. Zato si od Evropskega sodišča za človekove pravice ne obetam prav veliko.

Potem je ta ustanova, taka kot je, slabo znamenje za prihodnost Evrope.

Da, zelo slabo znamenje. Moje mnenje je, da bi bilo bolje, ko bi vsaka država izboljšala svoj pravni sistem, kot pa da se obrača na neko mednarodno sodišče. Mednarodna sodišča potrebujemo za zadeve mednarodnega prava, domače zadeve pa naj bi urejal dober notranji pravni sistem.

Vaša izkušnja torej kaže, da se ne splača obračati na kakšno evropsko ustanovo?

To je kot igranje rulete.

Ko že govoriva o Evropi, kaj je po vašem mnenju osnovni problem današnje Evrope?

Mislim, da je osnovni problem današnje Evrope Evropska zveza. To je največja zabloda v moderni evropski zgodovini – misel, da bo vsiljena enotnost prinesla Evropi korist. Velika moč Evrope, od razpada rimskega imperija v petem stoletju, je bila njena raznolikost. V Angliji so misleci, kot je bil pisatelj Gibbon (1737-1794) in drugi, vedno znova poudarjali dragocenost te raznolikosti. Zakaj je Evropa osvojila svet? Zato, ker je dopustila vsaki deželi, da se razvija po svoje. Če je bila svoboda v eni deželi zatrta, je v drugi preživela. Poleg tega imamo vsak svoje tradicije, ki so kolektivno veliko več vredne, kot če so prisiljene rasti kot nenaraven hibrid. Jaz sem odločno proti Evropski zvezi.

Meni se tudi zdi, da Evropejci, tisti, ki skušajo združiti Evropo, ki so aktivni v tem prizadevanju, iščejo napačne združevalne faktorje. Kaj so združevalni faktorji danes? Kapital in politična moč. Kapital in moč – brez duhovnih temeljev. Nekoč je Evropo povezovala latinščina, ki se je govorila od Krakova do Lizbone. Kaj pa danes?

Ne vem. Veliko ni nujno tudi lepo. Kar zadeva kulturo in civilizacijo in duhovne vrednote, je prišlo iz Firenc med letoma 1480 in 1500 več lepih reči kot pa v vsej zgodovini Združenih držav. Evropska zveza je tudi zelo nevarna, ker izziva Rusijo. Ta agresivna zveza, ki je tudi vojaška zveza, načrtuje tudi svojo, evropsko armado. Rad bi spomnil ljudi, ki se ogrevajo zanjo, da je zadnja evropska armada, ki je napadla Rusijo (leta 1812) pod poveljstvom največjega vojskovodje v zgodovini, doživela strahovit poraz. 680.000 mož je vdrlo prek Berezine v Rusijo, nazaj pa jih je prišlo štiri mesece kasneje komaj 26.000. Večkrat grem v Rusijo in vem, da so Rusi zelo zaskrbljeni, ker hoče ta zveza zajeti tudi baltiške države. Nova Rusija ni nikoli napadla teh držav. Sicer pa, kaj naj bi delal NATO ali evropska armada? Če se NATO boji celo bosanskih Srbov, kako si bo upal napasti rusko armado?

Tolstoy s hčerkami v Pulju

Figure 38. Tolstoy s hčerkami v Pulju

Dovolite, da se dotaknem še neke druge teme. Tu, v Sloveniji, imamo velik problem. Genocid slovenskih domobrancev je bil zares velik dogodek. »Velik« pravim zato, ker nimam drugih besed, da bi ga opisal. Problem je v tem, da slovenska kultura ne dojame velikosti tega dogodka. Če ga kdo označi kot genocid, to ljudi nič ne gane. Naših največjih pisateljev, pesnikov, glasbenikov in drugih umetnikov ta dogodek ne gane dovolj, da bi si ga skušali predočiti, razumeti, reči kaj o [Stran 068] njem. Kako je mogoče, da lahko vsa kultura obide tak dogodek? Kaj mislite, kaj je vzrok za to?

Razumem ta problem, ker imam podobnega v Britaniji s tamkajšnjimi oblastmi. Mislim, da je podlo ignorirati desettisoče ljudi, ki so trpeli brez razloga in brez krivde. Morali bi se jih spominjati v učbenikih zgodovine in na komemoracijah z verskim obredom, kakršne imate vi v Kočevskem Rogu. Ta dolžnost bi morala priti v zavest vsega naroda, kajti če dopustimo, da se ti zločini pozabijo, se bodo spet zgodili. Spominjam se Hitlerjevega stavka iz Mein Kampfa: Kdo se še spominja genocida Armencev? In res, nihče se ni več zmenil za Armence, zato je lahko sam naredil isto z Judi. Če bodo ljudje pozabili na domobrance, se bodo ti zločini ponovili.

Savudrijska druščina v Poreču

Figure 39. Savudrijska druščina v Poreču

Dejstvo, da se je tako huda reč, kot je genocid, lahko zgodila, nam odpira nekaj bistvenih vprašanj o človeku, o človeški naravi. Kaj je pravzaprav človek? Na eni strani imamo človeka, ki je žrtev genocida, na drugi pa človeka, ki ga je zmožen izvajati. Bi bil to razlog za novo antropologijo?

Mislim, da. Ne smemo pa gnati stvari do ene ali druge skrajnosti. Ne smemo misliti, da je človek že po naravi krut. Žal pa se v vsaki deželi najdejo tudi taki ljudje. Ko bi bili Britanijo zasedli Nemci, bi jih našli tudi tam. Hudoben režim bo povsod našel hudobne ljudi, pripravljene delati zanj. Najbolj pokvarjena in neumna pa je zame ideja neke ideologije, ki oznanja, da je človek po naravi dober. Človekova narava ni popolna. Zato potrebujemo pametne ustanove, utemeljene na razumevanju zgodovine, ne pa na ideologiji. Potrebujemo torej Rechtsstaat, pravno državo, s pravičnimi zakoni. Toda zakoni sami niso dovolj: lahko so celo škodljivi. V ZDA imamo zdaj pravo poplavo zakonov, prav tako v Britaniji in v Evropski zvezi, kjer imajo zakone celo za banane. Če se človeški duh ne predrami, bomo kmalu zabredli v novo ero totalitarizma. In vsaka totalitarna era je drugačna od prejšnje. In tudi mora biti drugačna, ker prejšnje nihče več ne mara. Po mojem bo novo totalitarno ero prinesla Evropska zveza. To bo potuhnjen totalitarizem, bolj podoben Huxleyevemu Krasnemu novemu svetu kot pa Orwellovemu 1984.

Neki moj znanec, zgodovinar mlajše generacije, mi je po slovesnosti v Kočevskem Rogu telefoniral in mi povedal, da hodi tja vsako leto, toda ne zaradi ljudi, ki so bili tam pobiti, marveč zaradi sebe, kajti v Kočevskem Rogu, tako je dejal, se sreča sam s sabo. To je [Stran 069] naredilo name velik vtis. Človek se sreča sam s sabo in začne premišljevati, kaj je. To je zelo važno, ker ljudje dandanes, v tej kulturi, ne premišljajo več o tem, kaj so.

Da, to je lepo izražena misel in tudi jaz mislim, da je Kočevski Rog izjemno primeren kraj za komemoracijo take tragedije, ker je večji del leta prav tak, kot je bil leta 1945 ali kot sem ga jaz prvič videl spomladi leta 1990. Zdi se mi prav, da pustijo mrtve počivati v miru na tem kraju, ki naj bi postal kraj spomina, na katerem bi se zbirala vsa Slovenija. Ko se spominjamo vseh posameznikov, pa moramo tudi, kot je dejal vaš prijatelj zgodovinar, pogledati vase. Vsi, z mano vred, smo včasih arogantni, brezobzirni … Smo pač nepopolna bitja, Bog nas je ustvaril nepopolne, zato se moramo boriti, da bi bili boljši. Le tako bomo dosegli, da bo dobro vedno imelo korak prednosti pred zlom. Popolne zmage sicer ne bo – ta bo šele v nebesih – zgodovina pa nam kaže, da v obdobjih, ko dobro prevladuje, življenje ni prav slabo.

Menite torej, da je Kočevski Rog velika priložnost, da človek postane boljši?

Da, človek se lahko skesa. Stal sem ob stari ženici, pravkar je prišla do ograje in pogledala dol. Verjetno je izgubila brata ali sina in je tiho jokala. Bilo mi je zelo hudo, ko sem jo videl, potem pa sem pomislil: ko bo opazila te tisoče ljudi, ne bo več sama v svoji žalosti, vsi jo delimo z njo.

V prastarih časih so se prve primitivne države oblikovale okrog svetišča, okrog nečesa svetega. Tudi Kočevski Rog je nekaj svetega in morda bi lahko postal slovensko politično, kulturno in duhovno središče, središče, ki bi združevalo ljudi. Naši postkomunisti stalno govorijo: Vi razdvajate ljudi, ko tako poudarjate Kočevski Rog. Ne, mi skušamo združevati.

Podlo je govoriti, da to razdvaja ljudi. Kako more kdo ne samo zagovarjati, kar se je zgodilo tam, ampak izbrisati to iz spomina? To mora biti zelo kruta ali nečloveška oseba. Zdaj živi le še malo ljudi, odgovornih za ta zločin, in čez dvajset let bo zelo malo tistih, ki so bili direktno vpleteni. Toda pomembnost tega dogodka bo ostala ista.

Mislim, da je Kočevski Rog tudi primeren kraj, kjer bi naši postkomunisti našli svoj mir. Lahko bi rekli tole: To je tako velika stvar, da je povsem logično, da pozabimo na svojo ideologijo in postanemo zgolj ljudje. Zanimivo pa je, da jih ta veliki dogodek ne gane. Še vedno stojijo čvrsto na svoji strani.

Da. Mnogi ljudje so žal slabiči in če so posvetili svoje življenje nečemu, kar se izkaže za zgrešeno, zlepa ne bodo priznali, da so svoje življenje zapravili. Toda nikoli ni prepozno. To sem občutil ves čas svojega boja v Britaniji. Ko bi mi bil kdo izmed odgovornih ljudi rekel samo: Naredil sem grdobijo, vem, da sem bil krivičen, in žal mi je – tedaj ga ne bi bil mogel več obsojati. Ko bi mi bil lord Aldington rekel kaj podobnega leta 1985, ko sva se enkrat srečala, bi se bil jaz odpovedal pisanju svoje knjige.

Slišal sem, da pridete spet drugo leto.

Upam.

Neki prijatelj mi je povedal za simpozij o slovenski tragediji, ki se pripravlja. Se ga boste udeležili?

Če bo le mogoče. Ta tragedija ima več aspektov, od teh sta seveda najpomembnejša duhovni in moralni aspekt. Za zgodovinarja pa je pomemben predvsem historični vidik. Vemo, da se je ta genocid zgodil, natančno sekvenco dogodkov, ki so pripeljali do tega, pa je treba še dognati. Čeprav danes vem veliko več kot tedaj, ko sem pisal knjigo Minister in pokoli, še vedno odkrivam nova dejstva. Slovenski zgodovinarji jih odkrivajo s svoje strani, jaz pa bom s svoje skušal dognati, zakaj so Britanci storili nekaj tako nasprotnega britanskim tradicijam poštene igre in demokracije.

Hvala za pogovor. Veselimo se ponovnega snidenja z vami drugo leto. Gospod Nikolaj, danes imate rojstni dan in želim vam vse najboljše.

Hvala lepa. Hvala, Justin.

9. Kri in ogenj – uničevalna sla revolucije

9.1. Polja smrti v Gorenji Trebuši

Avtor:
Tine Velikonja

9.1.1. Neznana dolina

[Stran 070]

Bojim se, da je naša zgodba premalo pregledna in bo zahtevala več truda, kot ga ji boste pripravljeni nameniti. Mešanica spominov, zapisov in ogledov je, vendar drugače ni šlo. Tesno je povezana z dvema dogodkoma med drugo svetovno vojno, z napadom na Črni Vrh 1. septembra 1944 in z ustrelitvijo enaintridesetih ujetih pet dni kasneje v Gorenji Trebuši. Kraja sta toliko narazen, da prebivalci niso imeli posebnih stikov. Drugače pa je bilo z Angelsko goro, ki je nekje med njima. Tako je prišel moj praded iz Gorenje Trebuše, ki je bila za nas dolina nekje za Golaki, da se je poročil pri Bevku na Gori, zlasti pa sem poslušal zgodbe, kako so gorjanski divji lovci hodili po gamse v hribe okrog Lazne in nad Trebušo. Zgodba se je začela z iskanjem groba pomorjenih Črnovrščanov, ki se kar ni hotela odviti, ko pa je bila prva ovira premagana, se je začelo odpirati na vse strani.

Gorenje Trebuše skoraj ni mogoče na pamet vtkati v zemljevid Slovenije, saj jo razen Vojskega in Idrijce opisuje polno malo znanih imen v njeni bližini, kot so Kanomlja, Idrijske Krnice, Čepovan, Lazna, Mrzla Rupa, Govci, Gačnik in Pršjak. Nekaj več so o njej pisali takrat, ko so nameravali zajeziti Idrijco ravno pri izlivu Trebuščice in bi tako nastalo jezero, ki bi segalo do Spodnje Idrije, zalilo pa tudi vso dolino Trebuščice. Spada med najlepše slovenske doline, na reliefni karti je podobna ozkemu praprotnemu listu. Reka je speljana skoraj naravnost, potoki pa so kratki in hudourniški. Rast ob njej je tako živa, da vode s ceste skoraj ne vidimo. Skozi grmičevje in drevje se moramo prebiti prav do brega, da jo zagledamo kot modrozeleno lepotico. Gorovje na vzhodu Trnovskega gozda, ki se začenja z Javornikom in nadaljuje z Golaki, se nad Gorenjo Trebušo sicer zniža, vendar imajo Govci, ki jo stražijo na severozahodu, izrazite gorske oblike s strmimi stenami. Poldanovec se vzpenja nad dolino tisoč metrov visoko, torej ravno toliko, kot je visoka severna triglavska stena. Deset kilometrov naprej se gorovje strmo spusti do Idrijce in se konča malo pred njenim izlivom v Sočo. Medtem ko je živelo v dolini še pred sedemdesetimi leti skoraj 800 prebivalcev, jih je danes ostala samo še petina. Od tega so prave kmetije samo štiri, po velikosti so veleposestniške, njihovi prebivalci pa se kljub temu težko prebijajo skozi življenje. Farna cerkev sv. Frančiška samuje v zgornjem delu, tam je tudi središče naselja. Pred sto leti je bila najboljša povezava doline čez Govce; tam je bila speljana kolovozna pot, dovolj široka, da so po njej še v času stare Avstrije čez Trnovo, Lokve in Lazno pripeljali za župno cerkev zvonove, pa so jih žal Italijani pobrali. Zdaj imajo samo enega, pa še ta kmalu ne bo vedel komu zvoniti. Pod italijanskim gospostvom so zgradili novo cesto do Čepovana, že deset let pa nas nova cesta, drzno vklesana v skalno steno ob desnem bregu reke, z idrijske strani lagodno popelje v srce doline.

Zadlog – prvo prenočišče ujetnikov v Dolenjo Trebušo

Figure 40. Zadlog – prvo prenočišče ujetnikov v Dolenjo Trebušo

V Enciklopediji Slovenije je bežno omenjena kot nekdanje zavetje partizanskih tehnik ob zgornjem toku Gačnika, nič pa po svoji najpomembnejši vlogi, da je bila namreč v njej izpostava Odseka OZNE za oblast IX. korpusa. Kar je ostalo za njo, je tisoč grobov na vseh koncih doline. Gorenja Trebuša je največje medvojno grobišče na Primorskem. Poudarjam, [Stran 071] v njej ne ležijo žrtve povojnih pobojev, ampak Slovenci, pomorjeni med vojno kot žrtve revolucije. Molk o grobiščih je sicer značilen za vso Slovenijo, toliko bolj za Primorsko. Bila naj bi paradni konj revolucije. Če ne bi bilo upora proti okupatorju, naj bi jo imeli še vedno v lasti Italijani; za upor so bili vsi in zato toliko večja skrb revolucionarne oblasti, da bi skrila mračno stran svojih namer. Odsek OZNE je imel v svojih vrstah nad sto ljudi, kadar pa je bilo potrebno, so mu pomagale tudi druge partizanske enote. Vodil ga je Miro Perc-Maks. Med vstajo na Primorskem po kapitulaciji Italije je bil gospodar nad življenjem in smrtjo v Stomažu pod Čavnom, nato pa se je preselil v srce osvobojenega ozemlja. Najprej so imeli Pokrajinsko komisijo VOS za Primorsko. Njena sestava je znana, saj so člani podpisani na odločbi o ustrelitvi šestnajstih cerkljanskih talcev na Lajšah 5. 2. 1944, in bi jih imenovali: načelnik Miro Perc – Maks, Slavko Furlan – Dušan, Miroslav Remškar – Boštjan, Branko Jerkič, Vidko Hlaj, Franc Pokovec – Poki in Anton Šega – Tonček. Od avgusta 1944 so se preimenovali v Odsek OZNA za območje IX. korpusa. V knjigi OZNE za Slovenijo (Ljuba Dornik Šubelj, Ljubljana, 1999, 145-6) ni omenjeno, da so kraljevali v Gorenji Trebuši, je pa naštetih petindvajset imen vodilnih. Sedež so imeli na kmetiji Na gradu v zgornjem delu doline, glavni zapor na drugem bregu pri Bogatinu oziroma na Bogatinovšem, glavna zaslišanja na kmetiji V rižah in dobro leto so nemoteno opravljali svoj posel. Šli so se pravno državo, nobene umrtitve brez zaslišanja, zagovora in sodbe. Svoje žrtve so vlačili v dolino iz obsežnega področja Gorenjske in Primorske. Danes govorimo, da so bili vsi ti ljudje ubiti v Cerknem, v resnici pa so jih vodili v Gorenjo Trebušo in tam so ostali za vedno. Prvič sem postal pozoren na to prakso pred dvajsetimi leti, ko mi je znanka pripovedovala, kako so njenega svaka med vojno vzeli na domu v Škofji Loki in ga odpeljali v Cerkno, kjer je izginil.

Nemci so oznovce zares vznemirili samo ob velikonočni ofenzivi leta 1945. Nevajeni vojnih veščin si niso pripravili skrivališč. Pridružili so se štabu IX. korpusa in ob poskusu preboja 1. aprila zadeli ob zasedo na Ogalcah oz. Vogalcah pri Vojskem. Pri tem je padlo šest vodilnih, med njimi tudi Maks.

9.1.2. Črni Vrh in Gorenja Trebuša

Po vojni so partizani dolino zapustili in nanjo pozabili. Povedali smo že, da ne bi izvedeli za mračno vlogo Gorenje Trebuše med 2. svetovno vojno, če ne bi bilo padca komunizma leta 1989 in Črnega Vrha nad Idrijo. Tam je bila 45 let prej že v prvem mesecu obstoja uničena domobranska postojanka. Kako pomanjkljiv je bil občutek za odgovornost pri vodilnih, nam dovolj pove podatek, kako po domače so poslali v Črni Vrh ustanovit postojanko Jožka Jakoša, Antona Gruma in Rudija Tekavčiča. V začetku avgusta leta 1944 so se pripeljali iz Trsta kar z vlakom, v Logatcu izstopili, nato pa otovorjeni vsak s svojo brzostrelko in nahrbtnikom mimo Hotedršice in Godoviča pripešačili v Črni Vrh. Res so v nekaj tednih postojanko za silo utrdili in napolnili z vojaki in civilisti, bili pa so skoraj brez orožja.

Pot na Malo Goro in naprej v Trnovski gozd

Figure 41. Pot na Malo Goro in naprej v Trnovski gozd

Zgodilo se je 1. septembra leta 1944. Zbral se je ves IX. korpus, večina brigad je zavarovala dostope do planote, napadala pa je Gradnikova brigada, okrepljena s topniško enoto korpusa. Začelo se je ob šestih zjutraj s topovskimi salvami, orožje pa je utihnilo šele po dvanajstih urah. Zakaj niso premočni partizani pregazili postojanke v enem samem naletu, je težko razložiti. Danes namreč vemo, da so bili domobranci slabo oboroženi, imeli naj bi samo minomet, nekaj strojnic, tri brzostrelke [Stran 072] in največ petindvajset pušk. Osebnega orožja večinoma niso imeli, dobili so ga za stražo, patruljo ali izmeno v bunkerjih. Nekaj več orožja so prejeli zadnje dni. Večina ljudi se je zatekla na postojanko bolj v varstvo in za pomoč pri njenem utrjevanju; tudi v uniformah niso bili. Skratka, ob šestih zvečer so streli potihnili, mrtvih je ležalo skoraj sto ljudi, med njimi tudi otroci. Ranjencev na domobranski strani ni bilo, kar pomeni, da so jih partizani postrelili. V njihove roke je padlo »38 ujetnikov, ki so jih postavili pred vojaško sodišče. Enaintrideset domobrancev so zaradi dokazanih zločinstev in dezerterstva obsodili na smrt in jih ustrelili« (Borivoj Lah-Boris, Od Kobarida do Trsta, Ljubljana, 1996, 123). V resnici je bilo ujetnikov najmanj 42.

Ne bi govoril o jalovih poskusih, da bi se do obleganih prebila pomoč. Partizanska literatura kar naprej omenja Rupnikov bataljon, ki naj bi se prebil do Hotedršice, kjer so ga partizani ustavili, po drugi verziji pa mu Nemci niso dovolili prestopiti nekdanje jugoslovansko-italijanske meje. Iz kronike tega bataljona, ki jo je napisal Vinko Udovč, izvemo, kaj je počel tega dne:

»Prvega septembra 1944 je moral bataljon po nalogu Org. štaba iz Ljubljane prečesati območje Grčarevca, ker se je čutila aktivnost partizanskega rajonskega odbora Logatec. Zjutraj je krenil z vlakom do Logatca in od tam do Kalc, kjer je bil ločeno po četah napoten v gozdove nad Grčarevcem v smeri Hrušice. Čete so dokaj dobro pregledale odrejeni teren in pri tem je ena od njih prišla v stik z nasprotno manjšo prehodno skupino, jo napadla in ubila dva partizana. Drugim je uspelo, da so se porazgubili po gozdnatem področju. Proti večeru se je bataljon vrnil na Rakek.«

Tako je torej bilo s to pomočjo. Istega dne, ko je divjal neusmiljeni spopad in se je peščica srdito upirala desetkrat močnejšemu nasprotniku, je Rupnikov bataljon z lučjo pri belem dnevu iskal partizane po gozdovih med Logatcem in Planino le dve uri pospešene hoje od Črnega Vrha! Kako, da ga nihče ni obvestil? To omenjam, ker se je v istem času dogodilo še nekaj težko razložljivih reči. Sumljiv je zlasti napad na letališče v Loški dolini 10. septembra, ko je nemški poveljnik zadrževal glavno skupino, v katero je spadal tudi Rupnikov bataljon, pod Snežnikom cele tri ure, da ni posegla v boj, in je na drugi strani doline krvavel Meničaninov bataljon sam. Skratka, Nemci in partizani so se takrat dogovarjali o nenapadanju. Dogovora sicer niso podpisali, držali pa se nenapisanega sporazuma, da si ne hodijo v zelje bolj, kot je potrebno. Nemce je zanimala varna proga med Trstom in Ljubljano, partizane pa mir in proste roke pri obračunavanju s političnimi nasprotniki. Plačal je Črni Vrh.

Dan po napadu se je iz porušenih hiš in ožganih lesenih bunkerjev še kadilo, partizanska vojska pa se je z ujetniki vred že premaknila proti Zadlogu. Ivana Rupnik iz Predgriž, mati šestih otrok, je bila v šestem mesecu nosečnosti. Odpeljali so tudi njenega moža Ivana, starega enainštirideset let. Ni se mogla sprijazniti z dejstvom, da ga ne bo nikdar več videla. Zato se je čez nekaj dni odpravila na pot za izginulimi.

Prvo noč in večino naslednjega dne so ujetniki preživeli v kleti pri Sedeju na koncu Zadloga že blizu Male gore, zvečer pa so jih odgnali naprej. Na neki livadi so jih zasliševali, nato pa zvezali po dva, vse pa navezali na dolgo vrv. Med njimi je bil tudi Rudi Tekavčič, ki nam je to povedal. Na Mali gori se mu je uspelo razvezati. Ko se je cesta približala strmemu robu, se je pognal v dolino in v noči izginil. Bos in samo v spodnjem perilu je v enem dnevu pritaval na Veharše. Druge so imeli zaprte tri dni na Otlici na Angelski gori, potem pa odgnali naprej proti Lokvam. Od tam jih niso peljali v Čepovan, ampak čez Lazno v Gorenjo Trebušo. Rupnikova je prišla prav do tja le nekaj dni kasneje, našla pot do oznovskega štaba, kjer pa so jo odslovili, da bo že izvedela. Pri domačinih je ujela nezanesljive namige, da so jih pobili in pokopali na nekem kopišču – ogenjci. Vrnila se je domov in rodila.

Črnovrščani so pokopali mrtve na domačem pokopališču, devet so jih partizani vzeli v svoje enote, za enaintrideset pa so vedeli, da so ostali v Gorenji Trebuši, zakopani nad desnim bregom Trebuščice. In tako je ostalo skoraj pol stoletja.

Ko so v Črnem Vrhu leta 1993 postavili spomenik pomorjenim na protikomunistični strani, pogrešanih niso pozabili. Kajti prav z morišča je pobegnil Janez Pivk iz Lom. Pribežal je domov, se skrival pod Javornikom do konca vojne in se šele za praznik sv. Petra in Pavla leta 1945 odpravil čez mejo. Dekle, ki je pri njih služilo in se je kasneje z njo poročil, mu je nosilo hrano. Ko je prišel nazaj, o prestanem ni rad govoril. Le to, da so jih bili zvezali po šestnajst, da so jih imeli zadnjo noč v orožarni, kot so rekli hiši na jeziku med Trebuščico in Podkobiljsko grapo, naslednjega dne kasno zvečer pa odpeljali na morišče. Zaželel si je, da bi bil zvezan skupaj z [Stran 073] bratom, in so mu ustregli. Nekje v bregu je bila izkopana jama. Prvih šestnajst skupaj zvezanih je že ležalo mrtvih v njej, druga skupina se je bližala robu in čakala na strel. Sam ne ve, kako se je zgodilo, da je takrat razrahljal vezi in se pognal v nasprotno smer po bregu navzdol. Tekel je, se zaletaval in premetaval po strmini in skoraj padel v reko. Čez dva dni ga je vojaška patrulja našla nezavestnega ob žični ograji pred Idrijo.

9.1.3. Iskanje izginulega očeta

Med ustreljenimi v Gorenji Trebuši je tudi Anton Pivk iz Idrijske Bele, Likarjev. Ni bil vojak. Ker ni hotel k partizanom, so ga hoteli ubiti. Zatekel se je v varstvo na domobransko postojanko. Pustil je ženo in tri otroke. Njegov sin Jakob ni mogel in ne more pozabiti, da oče ne počiva v blagoslovljeni zemlji. Zadal si je nalogo, da ga odkrije, odkoplje in pripelje domov. Vedel je za nekaj podrobnosti, ki so govorile, kjer naj bi bil ta kraj. Upal je, da delo ne bo težko, a se je žal zmotil. Kajti ogenjc je veliko. Med svojim gospostvom so Italijani tako reševali svoje socialne težave. Uvažali so delavce z juga Italije, da so kuhali oglje po gozdovih. Za domačine ni bilo dela, samo za tujca. Ogljene kope so se kadile na vseh koncih. Jakob se je v Gorenjo Trebušo odpravil takoj po slovenski pomladi leta 1991. Hodil je po hišah in vpraševal, a nihče ni odprl ust. Nekateri so ga napotili v napačno smer, večina ni hotela vedeti nič. Za molk so prebivalce podkupili, saj so jim bili kar počez dodelili borčevske pokojnine. Jakob se je šele po sedmih letih po navezah prek nečaka župnika dokopal do Albina Mraka. Doma iz Vipave je ta kmalu po kapitulaciji Italije šel k partizanom, pa so ga v eni od prvih ofenziv ujeli Nemci, zaprli v Ljubljani, potem pa pod pogojem, da odide k sestri v Videm, izpustili. Odšel je v Italijo in se vrnil šele leta 1946. Nova oblast mu ni dala miru, ker se ji je zdelo pri njem sumljivo vse: da ni padel v boju, da ga kot ujetnika niso ustrelili ali vsaj poslali v internacijo, in zakaj ni ponovno šel med partizane. Sestra se je poročila na kmetijo Pršjak in jo je hodil obiskovat. Pri tem je izvedel za marsikaj, kar se je v dolini dogajalo, tudi za morišča.

Most čez Trebuščico v Krtovšem – most na poti v smrt

Figure 42. Most čez Trebuščico v Krtovšem – most na poti v smrt

Ravno on je Jakoba pripeljal na kmetijo pri Remku, kjer kraljuje Darko Podgornik. Kot smo omenili, so v dolini samo še štirje, ki živijo od kmetije, in eden od njih je Podgornik. Ko smo ga prvič obiskali, ni imel časa za nas, je ravno pripravljal drva. Ko smo se spet dobili, pa se je odkrilo, da je živ leksikon, da je bil sicer v času dogodkov star dobra tri leta, se pa obdobja proti koncu vojne vseeno spominja. Veliko so mu o tem pravili starši, naravna radovednost pa ga je kasneje gnala, da je vsaki stvari skušal priti do dna.

Za tisti večer, moralo je biti septembra 1944. leta, ve, morda več po pripovedovanju, in tudi ni zanesljivo, da gre za isto skupino. Kajti sedem ali osem so jih imeli partizani zaprtih v njihovi kleti. Čez dan so preizkušali orožje, tako da so napravili luknje v gnoju in streljali vanje. Ujetnike so zvezali vsakega posebej in še vse skupaj in odpeljali v dolino. Oče in stric sta čakala na bregu, kdaj in kje se bo zgodilo. Bila je že črna noč, ko so na drugem bregu, morda malo niže, kot stoji njihova kmetija, zagledali ogenj, ki je šinil iz orožja, in zaslišali strele. Moralo je biti na Žefovi meji. Vendar ni šel nihče tja, da bi videl, kje je grob. Darko je šele nedavno odkril najbolj sumljivo ogenjco, vendar malo višje, kot se mu je zdelo. Pozno ponoči so se partizani vrnili. Ko so naslednjega dne skakali okrog mame, da bi jim kaj skuhala, jih je pa le vprašala, kaj je pokalo v meji prejšnji večer. Priznali so ji: »Postrelili smo jih na ogenjci.«

[Stran 074]

Vse kaže, da gre za drugo skupino. Po pričevanju preživelih Črnovrščanov je bilo njihovih dvaintrideset, določenih za smrt, stalno zvezanih skupaj, skupaj so jih gnali po dolini in jih imeli zaprte v orožarni. – Jakob je pripeljal še sina in so kopali na nekdanji ogenjci v Žefovi meji visoko v bregu. Odkrivali so nedotaknjene plasti ogljenega prahu in zemlje prav do žive skale, a ostankov ustreljenih niso našli.

Naslednjič je šel z njimi Zdravko Šemrl iz Črnega Vrha, eden tistih ujetnikov, ki so jih imeli posebej in ki so kopali jamo. Ko so jih bili prignali po opuščenem kolovozu čez Govce, so se ustavili blizu križišča spodaj na cesti, ki je speljana nad dolino nad levim bregom reke. Tam so jih postavili v vrsto. S kmetije Na gradu so prišli trije oficirji v usnjenih oblekah in sem in tja koga kaj vprašali. Kališar Ivan Rupnik, oče šestih otrok, jih je prosil, naj se ga usmilijo, saj ima nosečo ženo, pa je prejel samo udarec s kopitom po glavi in odgovor: »Ne boš ga videl!«. Šemrlu se je zdelo, da niso kopali tako visoko v bregu. Mora biti nekje bližje Trebuščici, vendar pravega kraja ni znal pokazati. Ponovno so se spravili nad ogenjco na Žefovi meji, tudi zdaj brez uspeha.

9.1.4. Zadnje življenje meni teče, pa popolnoma nič nisem kriv

Še nekajkrat so si partizani izposodili njihovo klet za zapor. Zares dobro se Darko spominja jetnika, ki so ga pripeljali samega in ki je kasneje utekel. Moralo je biti kasneje, ker je bil že hud mraz in nekaj snega. Spominja se, kako je moža zeblo, in njegovih besed: »Zadnje življenje meni teče, pa popolnoma nič nisem kriv.« Mami je povedal, da je doma iz Črnega Vrha. Zaprosil jo je za repo. Stražar je grdo gledal in ni dovolil: »Bo že dobil svojo repo.« Partizan se je hodil gret v vojaško kuhinjo nad kletjo. Med prostoroma je bila špranja. Tako je partizan lahko videl, kako je v kleti, ujetnik pa tudi, kaj je z njegovim stražarjem. Nekega dne je Črnovrščan izkoristil priložnost, se razvezal in se rešil na prosto. Čeprav je bil že sneg, sledi ni bilo videti. Moral je drveti po potoku v dolino, da niso našli nič, in izginiti v Trebuščici. Naslednjega dne so namreč zagnali celo hajko, pa ga niso našli.

Jakob je vedel zanj: »Moral je biti Ivan Tominec iz Lom. Bil je zajet v Črnem Vrhu, ker pa je imel punco, ki je bila povezana s partizani, so ga mobilizirali v svojo vojsko. Potem pa je kasneje hotel pobegniti in so ga dobili. Govorilo se je, da ga imajo v Gorenji Trebuši. Govorili so, da ga imajo v Trebuši. Potem pa smo izvedeli, da so ga dobili pod Grgarjem in ubili. Napisanega imamo na našem spomeniku.«

9.1.5. Nobeden, ki so ga prignali, ni prišel živ ven

Jakob ni zadovoljen z odločitvijo, da so postale Lajše za Primorsko tisto, kar sta Kočevski Rog za Dolenjsko in Notranjsko ter Teharje za Štajersko. Na Lajšah je sicer res brezno, v njem pa niso našli nič. Obletne svečanosti bi morale biti v Gorenji Trebuši. Trebuščica dobiva močne pritoke zlasti na svojem desnem bregu. Najdaljši je Gačnik, ki izvira pod Vojskim in se v kratkem toku spusti kar 700 metrov globoko. Potok Pršjak ima v spodnjem toku slapove, v zgornjem je položnejši, okolica pa poraščena z mladim gozdom. Včasih so bili tam pašniki, voda si je med njimi poljubno menjavala strugo, na bregovih pa odlagala pesek in zemljo. Ravno ti bregovi in ravnice so postale grobovi za številne žrtve, ki so bile pripeljane v dolino [Stran 075] pred oznovsko sodišče. Kot pravi Darko Podgornik: »Od vseh tistih, ki so jih prignali v Trebušo, nobeden ni prišel živ ven. Nobena duša se ni po vojni vrnila, da bi obudila spomine na prestano trpljenje!« – Po obsodbi so jih imeli zaprte v osamljeni hiši na Bogatinovšem. Ko se jih je nekaj nabralo, so jih vodili v breg v Podgrivsko grapo in ustrelili. Do kraja pridemo s ceste, ki vodi proti Brdu in naprej proti Vojskemu. Po kolovozni poti se spustimo do vijugavega Pršjaka. Povsod, kjer je videti kaj zemlje, so grobovi. Albin Mrak ve povedati, da se jih po vojni ni dalo zabrisati in da so bili vsepovsod. Širina največ petnajst, dolžina dvesto ali tristo metrov. Po oceni domačina naj bi bilo samo tu pokopanih na stotine žrtev.

Kmetija Na gradu – Sedež Ozne IX korpusa

Figure 43. Kmetija Na gradu – Sedež Ozne IX korpusa

Melišče nad Babjim Poljem. Vseh se jim od štaba in sodišča Na gradu ni ljubilo voditi tako daleč, saj je od tam do Podgrivske grape uro hoda, ampak so izbrali melišče nad Babjim Poljem. Tristo metrov nad brunarico se začne strmo pobočje, nestabilno, spremenjeno zaradi zemeljskih plazov, prekrito z melišči. Ravno tu navzgor je speljan električni daljnovod. Delo je bilo lahko. Samo strel. Na žrtev so nato zgrnili pesek s pobočja.

Lazi. Včasih so si delo še bolj olajšali. Glavno besedo so imeli pri tem štirje šuštarji. Čez dan so popravljali čevlje, zvečer pa so se lotili skrivnostnega posla. Svojih žrtev niso streljali, saj bi se slišalo in videlo, ampak pobijali s kladivi. Nato so jih zakopali. Teh grobov naj bi bilo največ v smrekovem gozdu med Lazi in Govci. Eden od šuštarjev se je pred leti pripeljal z novim avtomobilom in se ponosno ustavil sredi naselja. Da je bil med vojno tu in je prišel obujat spomine. Med pogovorom so ga prepoznali in mu navrgli, kaj je počel med vojno. Zmanjkalo mu je besed, hitro se je usedel v avto in odpeljal.

9.1.6. Črnovrščani počivajo v Makčevi grapi

Zaradi neuspešnega kopanja na ogenjci pod Žefovo mejo je bilo treba pogledati tudi drugam. Najbolj sumljiva je bila bližnja Makčeva grapa, tudi vidna s Remkove kmetije. Tam so sledovi ogenjc in bi kraj bolj ustrezal opisu. Kjer se je streljalo, ostane kovina. Letos spomladi nam je priskočil na pomoč uslužbenec minstrstva za notranje zadeve z detektorjem za kovine. Aparat smo preizkusili najprej v Brusovi grapi pod Jeličnim Vrhom. Tam so namreč znani grobovi po vojni pomorjenih domobrancev. O tem ni dvoma in to so potrdili tudi glasni signali. Na razkopani ogenjci na Žefovi meji je priprava molčala; kar nismo mogli verjeti. Res smo previsoko nad dolino in nenavadno, da bi si partizani izbrali tako težko dostopen kraj. Preiskali smo bližnjo in daljno okolico, vendar je aparat ostal nem.

Nad Bogatinovšem – V sredini kmetija pri Makucu – Zadaj Govci

Figure 44. Nad Bogatinovšem – V sredini kmetija pri Makucu – Zadaj Govci

Zato smo se odpravili še v Makčevo grapo. S ceste vodi slabo uhojena steza ob potoku navzgor. Pivk nas kmalu popelje v gosto raščo na desni strani nad reko in tam se prebijemo do ostankov kopišča. Pozna ga je in sumi, da je pravo. Tehnik pripravlja aparat. Kakor hitro se približa, zaslišimo zvoke. Mrtvi nam sporočajo, da so še vedno tu, glasovi so jasni in zahtevni, ne da se jih utišati. Tu naj bi torej ležalo enaintrideset mož in fantov, zajetih v Črnem Vrhu. Iz črnovrške fare jih je petnajst, drugi so s Cola, Podkraja, Vrhnike in tudi iz Ljubljane. Za nekaj imen ne vemo.

Obrnemo se k potoku in povsod, kjer je breg položnejši, poslušamo signale mrtvih. Kasneje se odpravimo še v Podgrivsko grapo in zgodba se ponovi.

Kmetija v Rižah

Figure 45. Kmetija v Rižah

Kako dolga pot in koliko truda za usmrtitev skupine ljudi! Laže bi razumel zmagovalce, [Stran 076] če bi ujetnike postavili pred pokopališki zid že v Črnem Vrhu in zadevo opravili. A šlo je za obred, na videz nesmiseln, ki pa je zaposlil veliko ljudi in jim dovolil, da so se lahko izživljali nad nemočnimi, dajal vtis pravne države, žalostni sprevod pa je bil opozorilo vsem, ki so mislili drugače. Predmeja, Lokve, Lazna, po starem kolovozu čez Govce, po cesti in nato stezi ob desnem bregu Trebuščice navzdol, čez naravni most v Krtovšah, do partizanske orožarne na jeziku med Trebuščico in Podkobiljsko grapo. Zadnjo noč so preživeli v tej hiši zvezani. Drugih devet, ki so bili uvrščeni v drugo skupino, je naslednjega dne kopalo grob. Okrog devete ure zvečer naslednjega dne, najverjetneje 6. septembra 1944, pa so zvezane v dve skupini po šestnajst vodili nazaj čez naravni most, nazaj po stezi do Makčeve grape in navzgor do ogenjce. Tam so počili streli, tam počivajo še danes.

9.1.7. Ne joči, Peter!

Devetnajstega novembra 2000, edina sobota v tem mesecu, ko ne dežuje. Obljubljajo poplave ravno na zahodnem delu Slovenije in med rekami naštevajo Sočo in Idrijco, vendar smo dogovorjeni in se napovedi ne ustrašimo. Gospa Zinka Gorjan, roj. Rijavec, sicer doma iz Dolenje Trebuše, nas bo vodila po svojih pašnikih v Makčevi grapi. Pripeljal jo bo g. Tone Pust z Mirenskega gradu. Za nas je dragocena. Ena redkih prič je, ki je bila zares zraven. Dolina Trebuščice je res polna vode, vsi njeni potoki so se spremenili v slapove. Reka ni spremenila barve in nikjer ne sili čez rob. Za Zinko se izkaže, da je še pri vsej moči, takrat pa je bila tudi dovolj stara, da je dobro videla in slišala in si zaznano zapomnila:

Bilo nas je dvanajst otrok. Enkrat spomladi leta 1944, ko sem imela deset let, so prišli pome polni lepih besed in obljub od Makuca, da bom pasla krave. Kruha bom imela na pretek in delo ne bo hudo. Pa še tako daleč od doma ne bom, samo dve uri hoda. Kmetija stoji v srednjem delu Makčeve grape in meji na Bogatinovše ter na kmetijo V rižah. Bile so tri samske ženske, trde in skope. Kot je kasneje rekel zanje fant, ki se je poskusil ženiti pri hiši: »Teple bi še tata in mamo!« Zame niso imele srca. Pasti sem morala več kot deset krav oziroma govedi in dvakrat toliko ovac. Bila sem večkrat lačna kot sita. Niso mi dovolile, da bi se družila z otroki v okolici, tudi ne z drugimi pastirji. Samevala sem pri tisti govedi in ovcah in upala, da bo tudi meni nekoč posijalo sonce sreče. Toliko bolj sem imela zato odprte oči za vse, kar se je dogajalo okrog mene. Pasla sem največ po vzpetinah na desnem bregu potoka, ravno nasproti kmetije Pri bogatinu ali na Bogatinovšem, kakor smo že rekli majhni hiši na bregu, v kateri je živel samski kmet. Poleg hiše so pripravili nekakšno brunarico. Pravili so, da je vkopana v zemljo in da imajo partizani v njej zaprte ljudi. Glavne reči so se dogajale ponoči. Enkrat sem jih videla. Zbudilo me je rožljanje kovine. Posteljo sem imela zraven okna v prvem nadstropju. Dvignila sem se v postelji in zagledala žalosten sprevod. Po tejle cesti, takrat kolovozu, po kateri smo se pripeljali iz doline, takrat je bila malo zasnežena, so partizani gnali skupino v verige vklenjenih ljudi. Bilo jih je deset do petnajst. Stražarji so svetili z baterijami, ljudje so se spotikali in če je padel eden, je potegnil za seboj še druge. Peljali so jih naprej V riže. Tudi ta kmetija je zdaj zapuščena, ni pa zanemarjena. Lastnica živi nekje v Kopru in včasih pride, da poskrbi za najnujnejše.

Bilo je enkrat prej, ko sem podnevi zagledala na poti, ki pelje ob potoku proti Bogatinovšu, mlad par s fantkom. Objemali so se in jokali. Okrog so bili partizani. Slišala sem krike gospe, ki je rekla: »Kaj smo jim naredili, da so [Stran 077] nas tle pripeljali.« Vzeli so jima otroka in ju peljali proti Bogatinovšu. Popoldne, ko sem še vedno pasla, sem zagledala sprevod: nosila sta kramp in lopato, za njima partizan s puško. Šli so po poti počez po bregu proti borštu, ki spada k Makčevi kmetiji. Kmalu nato so se zaslišali streli in čez četrt ure sem že videla partizana, kako se je vračal sam. Fantka so imeli pri sebi na kmetiji Pod Grivo. Gospodar je bil partizanski intendant in je skrbel za hrano za vse štabe in tehnike tam okoli. Zato so mu zaupali otroka. Zdaj sem slišala, da bi bili ustrelili tudi malega, če bi bil le malo starejši. Neko popoldne ga je pripeljalo s seboj na pašo domače dekle s kmetije Pod Grivo. Povedala je, da mu je ime Peter. Segnali smo skupaj krave in ovce in se igrali družino. Jaz sem bila oče, sosedovo dekle mama, in imeli sva Petrčka. Igra nas je tako prevzela, da smo se zavedeli šele v temi. Ko sem prignala živino domov, sem bila tepena. Ne samo zaradi zamude, ampak ker sem se družila z drugimi otroki. V Palmah mučeništva piše, da so fantka oddali v tujino. Doma naj bi bili iz Horjula. V resnici ni bilo tako. Poklicala sem gospoda Simčiča, ki je zgodbo napisal, in mu povedala, kar vem. Pisali so se Mivšek. Ne vem, kako so za otroka izvedeli sorodniki; prišli so ponj, ga vzeli s seboj na Jesenice in dali študirat. Punci, s katerima smo se takrat igrali, živita v Ročinju. Izvedela sem, da živi Peter na Krasu, vendar nerad govori o preteklih dogodkih. Le toliko, da je bil oče doma iz okolice Logatca, kjer so tudi živeli, mama pa iz avstrijske Koroške. Kako se je družina znašla v oddaljeni dolini in kako da so privedli tja tudi njega, ne ve.

Pot v Podgrivsko grapo

Figure 46. Pot v Podgrivsko grapo

9.1.8. Zgodi se tvoja volja!

Zinka nadaljuje:

Na dogodek s Petrovimi starši sem skoraj pozabila. Potem pa se je vse ponovilo z župnikom. Ne vem, kdaj so ga pripeljali. Kar tako sem ga neko jutro zagledala na drugem bregu pred hišo na poti, kako je bral iz knjige. Pravite, da je molil brevir. Bil je v duhovniški obleki, hodil sem in tja in bral, blizu pa je sedel partizan s puško in ga ni spustil izpred oči. Vendar sem ga videla samo enkrat. Lahko da je bilo takoj popoldne ali dan kasneje, ko sem ga spet zagledala na isti poti. Nosil je kramp in lopato, za njim pa spet partizan s puško. Tudi tadva sta izginila v Makčevi meji, spet streli, in kmalu nato samo partizan nazaj proti kmetiji. Tisti Makčev boršt severno od Bogatinčevih se jim je ponujal, tam jih mora ležati veliko, vseh se jim ni ljubilo gnati v Podgrivsko grapo.

Od partizanov se najbolj spominjam zdravnika. Bil je močan in pameten. Naredil je za ranjenega partizana zasilno ležišče in hrano sem mu nosila jaz. Hvalil me je in rekel, da bi imel rad tako hčerko, kot sem jaz.

9.1.9. Na Bogatinovše

Avtomobile pustimo pri Makucu in se napotimo po kolovozu v breg po desni strani potoka. Po dolini so bile nekdaj njive, zdaj so travniki, tam po bregovih in slemenih, kjer raste mlado drevje in grmovje, so bili pašniki.

»Vidite, tamle sem pasla. Otrok niso imele, mene niso imele rade. Tako me je toča tolkla po glavi, da sem mislila, da me bo konec, pa ni nihče prišel in mi dovolil, da bi gnala domov.«

Naprej po poti se Zinka ustavi: »Tule sem jih zagledala, kako se objemajo, jočejo in tiščijo skupaj. Fantek kar ni hotel proč in so ga morali odtrgati s silo.«

Potok Makčeva grapa je zaradi včerajšnjega dežja narastel. S kamni si napravimo [Stran 078] varnejši prehod. Na drugi strani livada. Gospodar s kmetije Pod hribom spregovori: »Tudi za tole dolino je pravil Ludvik Pajer-Podrižar, da je bila vsa posejana z grobovi.«

Zinka doda: »Enkrat mi je ušla krava in sem jo vsa v strahu iskala in našla ravno tu. Pa sem zagledala poleg potoka tule pri teh skalah truplo. Lisice so ga morale ravno izkopati. Videlo se je, da so grizle meso.«

V bregu komaj najdemo nekdanjo kmetijo Bogatinovše. Sredi starih grintavih jablan in mlajšega gozdnega drevja ruševine kamnite hiše in nič drugega. Klet je zasuta, kot bi se pogreznila v večni spanec. Steza proti Makčevemu borštu je še dovolj široka, da se odpravimo po njej. G. Tone Pust pred nami resno in tiho krči pot in odmetava odlomljene veje. Kakih dvesto metrov od hiše nas Zinka zaustavi: »Tu nekje je moralo biti. Vidite, ta drevesa so rasla že prej, drugod od hiše do tu pa so bili pašniki. Zato se je tako dobro videlo. Naprej je v gozdu prehuda strmina in ni veliko zemlje, ravno tukaj mora biti pravi kraj.«

G. Tone zmoli. Smo na grobu duhovnika, na grobovih zakoncev Mivšek in bogve katerih. Za duhovnika Antona Piska iz Kanala je v dokumentih OZNE zapisano, da je bil ustreljen 3. 11. 1944.

Navzgor se začenjajo travniki kmetije V rižah. Povzpnemo se na greben. Pridemo na kolovoz. Odpre se nam pogled na kmetijo, mogočno trinadstropno poslopje v bregu, značilno za Cerkljansko in Idrijsko. Prikaže se tudi Poldanovec, ki ga obletavajo oblaki. Iz zapora so jih vodili do kmetije po tem kolovozu, naprej pa vodi pot do Podgrivske grape.

Podgrivska grapa, Makčeva grapa, Makčev boršt, Lazi, Babje Polje. Ko bo odšlo iz Gorenje Trebuše še teh 146 prebivalcev, kolikor jih prebiva v njej sedaj, jo bomo lahko nazvali dolina mrtvih. Večino bomo pustili, kjer so obležali, črnovrščani pa se bodo vrnili v domačo faro.

9.2. O uničevanju gradov med drugo svetovno vojno

Avtor:
Ivo Žajdela

9.2.1.

Poleg političnih nasprotnikov so bili žrtve slovenskih komunistov v njihovi revolucionarni gorečnosti med drugo svetovno vojno tudi mnogi gradovi. Le v nekaj primerih jih je požgal ali bombardiral kdo drug, pa še takrat posredno krivdo nosijo partizani.

Dvorec Bokalce je požgal 1. bataljon Dolomitskega odreda 1. septembra 1942, da se ne bi v njem »ustanovila belogardistična postojanka« (zbornik Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1960, št. 1, str. 229). Zelo jasno je požig Bokalc omenil v svoji knjigi Dolomiti v NOB Rudolf Hribernik-Svarun (Ljubljana 1974, str. 306-307). Hribernik si je pri omembi požiga Bokalc privoščil neverjeten cinizem: »Takratna lastnica gradu na Bokalcah je potem, ko so ji partizani požgali grad in rekvirirali hkrano, izjavila, da kljub vsemu ne more reči nobene žal besede o partizanih. Bila je presenečena nad njihovim kulturnim obnašanjem, posebno nad komandirjem in komisarjem, ki sta delala vtis zelo inteligentnih in poštenih ljudi.«

Graščino Lesno brdo so požgali partizani Dolomitskega odreda v istem času (1. septembra 1942) in iz istega »razloga« kot grad Bokalce (Rudolf Hribernik-Svarun: Dolomiti v NOB, Ljubljana 1974, str. 306).

Grad Komenda na Gorenjskem so požgali partizani leta 1944 (Ivan Jakič, Vsi slovenski gradovi, Ljubljana 1997, str. 163).

Grad Šenkov turn pri Vodicah so partizani požgali 9. novembra 1943 (Kamniški zbornik VII, 1961, str. 166-167).

Grad Križ pri Kamniku so požgali partizani novembra 1943.

Grad Brdo pri Lukovici so partizani požgali 19. 5. 1943 (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del IV, knjiga 6, Ljubljana 1961, str. 42).

Grad Kolovec pri Domžalah so partizani požgali aprila 1943 (Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del IV, knjiga 6, Ljubljana 1961, str. 12; Stane Stražar, Ob bregovih Bistrice, Radomlje 1988, str. 94).

Grad Volčji potok so partizani požgali 13. aprila 1944 (Kamniški zbornik VII, 1961, str. 171; Stane Stražar, Ob bregovih Bistrice, Radomlje 1988, str. 88, 850, 872-873).

[Stran 079]

Dvorec Mala Loka so požgali partizani novembra 1943.

Dvorec Groblje pri Domžalah so partizani požgali novembra 1943 (Jakič, 127).

Dvorec Češenik pri Domžalah so partizani Zasavskega odreda požgali 16. marca 1944 (Stane Stražar, Župnija Dob skozi stoletja, Dob 1996, str. 97, 584).

Dvorec Črnelo pri Domžalah so partizani Zasavskega odreda požgali 16. marca 1944 (Stane Stražar, Župnija Dob skozi stoletja, Dob 1996, str. 584).

Grad Češnjice pri Moravčah so partizani požgali 1. maja 1943 (Stane Stražar, Moravška dolina, Moravče 1979, str. 116; Zbornik dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del IV, knjiga 6, Ljubljana 1961, str. 12).

Grad Belnek pri Moravčah so partizani požgali v noči na 15. 7. 1943 (Stane Stražar, Moravška dolina, Moravče 1979, str. 117; Jakič omenja julij 1944).

Grad Zalog pri Moravčah so partizani požgali 15. julija 1943 (Stane Stražar, Moravška dolina, Moravče 1979, str. 120, 635).

Grad Medija pri Moravčah so jeseni 1944 razstrelili in požgali partizani.

Dvorec Dol pri Ljubljani so požgali partizani (Jakič, 93).

Graščino Špitalič v Tuhinjski dolini so požgali partizani konec vojne (Jakič, 331).

Verjetno so partizani uničili tudi dvorec Grmače pri Šmartnem pri Litiji.

Dvorec Slatna pri Šmartnem pri Litiji so porušili partizani konec avgusta 1944 (Jože Župančič, Zasavje v plamenih NOB, Litija 1952, str. 45-46).

Jože Župančič, Zasavje v plamenih NOB (I. del, Litija 1952, str. 45-46) omenja, kako so partizani izropali in zaminirali gradič Gerbin v začetku septembra 1944.

Pogonik pri Litiji je 20. 9. 1944 požgala Gubčeva brigada in je takrat povsem pogorel. Ostale so le stene in po vojni si je nekdo tam zgradil večjo hišo. Lado Ambrožič-Novljan je v knjigi Gubčeva brigada (Ljubljana 1972, str. 773) zapisal, da so grad požgali »na ukaz XV. divizije«, prej pa so ga še izropali.

Ferdo Gestrin, Svet pod Krimom (Ljubljana 1993, str. 113) omenja, kako so partizani konec leta 1943 požgali župnišče in šolsko poslopje v Tomišlju ter gradič Brest in kako je 3. četi Notranjskega odreda skupaj z domačimi terenci marca 1944 po več poskusih uspelo požgati Palmetov Ižanski grad.

Grad Boštanj pri Grosupljem so partizani požgali leta 1944.

Gradič Zavrh pri Boštanju so leta 1944 požgali domobranci zaradi partizanov.

Dvorec Čušperk so požgali partizani 18. decembra 1943 (Zaveza, št. 36, str. 12, 14).

Grad Turjak je (po prvotnem partizanskem hudem uničenju sredi septembra 1943) načrtno požgala 14. divizija ob svojem napadu na Velike Lašče 3. 12. 1943 (glej Domicili v slovenskih občinah, 1981, str. 433; Turjaški grad skozi stoletja, Borec 1958, št. 9, str. 439-443).

Grad v Ribnici so požgali vosovci na novoletni dan leta 1944.

Grad v Kočevju so ob svojem napadu na Kočevje 12. decembra 1943 partizani tako uničili, da so ga po vojni lahko samo še porušili (Franci Strle, Tomšičeva brigada, 3. del, Ljubljana 1989, str. 583-615; na str. 600 opisuje, kako so ga zažgali; na strani 601 je slika gorečega gradu, na str. 613 pa slika povsem uničenega gradu).

Gradič Kostel ob Kolpi so požgali partizani aprila 1943 (Jakič, 169).

Partizani so požgali šolo, sodišče in graščino Turn v Višnji Gori oktobra 1943. »Da bi onemogočili naselitev nemških vojakov«, kot piše Jože Dobnik v Vodniku po transverzali kurirjev in vezistov NOV Slovenije, Ljubljana 1980, str. 269.

27. 4. 1943 so partizani požgali Auerspergov grad v Predgradu pri Starem trgu ob Kolpi (Janko Maček, Kako se je začelo, Zaveza, št. 27, str. 21).

Grad Krupa pri Semiču so požgali partizani leta 1942 (Jakič, 177).

Grad Pungrt pri Semiču so leta 1943 požgali partizani (Jakič, 269).

Grad Pobrežje pri Adlešičih so marca 1945 požgali Nemci samo zato, ker so se v njem zadrževali partizani.

Dvorec Pogance so 30. junija 1942 požgali slovenski četniki, ker se je govorilo, da ga bodo zasedli Italijani (Ivan Korošec, Prva nacionalna ilegala, Ljubljana 1993, str. 80).

Grad Zalog pri Novem mestu so partizani požgali leta 1942 (J. Levstik, Borec 1972, str. 424).

Vrhovo pri Šentjerneju so partizani požgali [Stran 080] 22. 9. 1942 (J. Levstik, Borec 1972, str. 424; ali 27. 9. 1942, Zaveza, št. 29, str. 32).

Gracarjev turn so partizani požgali decembra 1942 (J. Levstik v Borcu 1972, str. 424).

Otočec so partizani požgali 20. 5. 1942, v istem času kot grad Hmeljnik (J. Levstik, Borec 1972, str. 424).

Stari grad so partizani požgali 1. 11. 1942 (Prispevki za zgodovino delavskega gibanja, 1962, št. 1, str. 186).

Dvorec Ruperčvrh so požgali partizani leta 1942 (Jakič, 294).

Grad Klevevž je požgal 1. bataljon Vzhodnodolenjskega odreda 19. 10. 1942 (Vlado Jurančič, Šmarjeta pri Novem mestu v narodnoosvobodilni vojni 1941-1945, Novo mesto 1985, str. 23, 40-42 in predvsem 61).

Partizanski Gorjanski bataljon je v noči na 27. september 1942 požgal grad Vrhovo, naslednjega dne pa še gradova Prežek (po drugem podatku 8. 12. 1942) in Dobe. V noči na 29. september je ta bataljon požgal še Kostanjevico (grad oziroma samostan). 29. oktobra 1942 so partizani požgali grad na Dobravi pri Kostanjevici. Vsi ti podatki so objavljeni v Zavezi (št. 29, str. 32) povzeti so po knjigi Vilme in Franceta Pirkoviča Bojna pot Gorjanskega bataljona (str. 26).

Po drugem viru so grad Kostanjevica (ali gre za samostan?) partizani požgali 28. 9. 1942, kot navaja J. Levstik v Borcu (1972, št. 8-9, str. 421-422). Isti avtor v isti številki Borca (str. 426) omenja tudi datum partizanskega požiga gradu Soteska in pravi, da so ga požgali 27. oktobra 1943. Edvard Kocbek v svojem dnevniku Listina (Slovenska matica, Ljubljana, 1982, str. 413-414) omenja datum 23. 10. 1943).

Grad Žužemberk je bil močno poškodovan med vojno zaradi partizanskih napadov, še bolj pa spomladi 1945 zaradi zavezniškega bombardiranja, seveda na poziv partizanov.

Grad Hmeljnik so partizani požgali že 19. maja 1942 (Bernarda Potočnik, Hmeljnik, Ljubljana 1994, str. 120).

Grad Radeljca pri Škocjanu na Dolenjskem so požgali partizani (Jakič, 274).

Grad Mirna so požgali partizani Tomšičeve brigade 28. decembra 1942 (Zoran Hudales, Občina Trebnje v NOB, Ljubljana 1975, str. 397-398; Franci Strle v Tomšičevi brigadi, 2. del, na str. 385 tega sicer ne omenja).

Graščino Dob pri Mirni so partizani Gubčeve brigade požgali 27. decembra 1942 (Zoran Hudales, Občina Trebnje v NOB, Ljubljana 1975, str. 378-381, 383-388; Lado Ambrožič-Novljan, Gubčeva brigada, Ljubljana 1972, str. 117-127; Franci Strle, Tomšičeva brigada, 2. del, Ljubljana 1986, str. 378-381).

Grad Rakovnik pri Šentrupertu so požgali partizani 1. bataljona Gubčeve brigade 11. septembra 1943 (Zoran Hudales, Občina Trebnje v NOB, Ljubljana 1975, str. 536, 513).

Za grad Mokronog je v knjigi Metamorfoza groze Jože Snoj zapisal, da so ga partizani požgali po italijanski kapitulaciji (Ljubljana 1999, str. 131). Sicer pa je to splošno znano, čeprav Jakič tega začuda ne omenja. Grad Mokronog so požgali partizani Gubčeve brigade 10. septembra 1943 (Zoran Hudales, Občina Trebnje v NOB, Ljubljana 1975, str. 536).

Za grad Turn pri Gabrovki Matjaž Kmecl v knjižici Popotovanje po Levstikovi poti (Litija 1999, 2. izdaja, prva 1989, str. 58) zapiše, da »je bil med zadnjo vojno porušen«.

Graščino Kumpolje pri Gabrovki so požgali partizani leta 1943 (Jakič, 177).

Dvorec Gornji grad v Zgornji Savinjski dolini so partizani iz Kamnika razstrelili in požgali 1. avgusta 1944 (Edi Mavrič-Savinjčan, Gornjegrajsko in njegov čas, Gornji Grad 1998, str. 165).

Grad Vrbovec v Nazarjah so požgali partizani v začetku jeseni 1944, ko so »osvobodili« Nazarje (Grad Vrbovec – Nazarje 1248-1998, Nazarje 1998, str. 14-15).

Verjetno so tudi dvorec Jurklošter pri Laškem požgali partizani.

Grad Vurberg med Mariborom in Ptujem je bil močno poškodovan februarja 1945, ko so ga bombardirala zavezniška letala, seveda na poziv partizanov.

Dvorec Haasberg pri Planini so partizani požgali 28. aprila 1944 (Tanja Žigon, Grad Haasberg in knezi Windischgraetz, Logatec 1992, str. 35).

Grad Rihemberk pri Štanjelu so požgali partizani 23. julija 1944 (Kronika Rihemberka – Branika, Branik 1994, str. 247; A. Ravbar, Kako je padla postojanka v Braniku, Borec, št. 12, 1959, str. 580-583; Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem, Ljubljana 1982, str. 165-167).

Grad Štanjel na Krasu je skupaj s še enajstimi drugimi zgradbami v Štanjelu razstrelil minerski vod 30. divizije 9. korpusa 10. septembra [Stran 081] 1944 (Radosav Isaković, Kosovelova brigada, Ljubljana 1973, str. 445-462; Milan Pahor, Uspeh Kosovelove brigade v tridnevnih bojih za Štanjel, Republika, 18. 9. 1994).

Dvorec Nadlišek (tudi Pajkovo) na Blokah so julija 1942 med ofenzivo požgali Italijani samo zato, ker so se v njem zadrževali partizani.

Ko se piše o gradovih, se navadno navedejo vsi datumi, ki so za zgodovino gradu pomembni. Pri nas pa nekateri še vedno menijo, da požig, miniranje in nasploh »prispevek« k uničenju gradu ni pomemben podatek. In to samo zato, ker je šlo za partizane. Kdo pa so bili partizani, da se ne bi smeli omenjati pri tej njihovi »zaslugi«? Komu na čast se te stvari zamolčujejo in nekoga branijo? Na primer Ivan Jakič v svoji zdaj dve leti stari monografiji Vsi slovenski gradovi (1998) ponekod partizanski požig omeni (sicer skrajno skromno), ponekod pa niti tega ne (npr. pri mokronoškem gradu).

Poleg uničevanja slovenskih življenj in drugih materialnih dobrin so med vojno partizani požgali vsaj 61 gradov (protirevolucija dva, okupator tri). Po vojni komunisti gradov sicer niso več požigali, pač pa so jih prepustili večdesetletnemu propadanju.

10. Nova Slovenska zaveza in čas

10.1. Tiskovna konferenca NSZ

10.1.1.

Zaradi brutalnega nasilja, s katerim sta bila prizadeta dva slovenska kraja, ki imata značaj mučeništva in svetosti, Kočevski Rog in Teharje, je Nova slovenska zaveza sklicala v ponedeljek, 6. novembra, tiskovno konferenco. Na njej so bila prebrana štiri besedila , ki so hotela seznaniti javnost s tem, kar se je zgodilo, in vznemiriti njeno moralno, kulturno in pravno zavest.

10.1.2. Človekove pravice in pravica do groba

Avtor:
Justin Stanovnik

Nova Slovenska zaveza ne sklicuje pogostih novinarskih konferenc. Zadnja je bila, če se ne motim, pred tremi leti. Tudi danes vas ne bi vabili, ko se ne bi zgodile nekatere stvari, za katere mislimo, da mora zanje nujno zvedeti javnost. Posebej mislimo govoriti o dveh stvareh, ki segata v temelje osnovnega človečanskega kulturnega izročila. Obvestiti vas želimo, kaj se dogaja z dvema slovenskima krajema: s Teharjem in Kočevskim Rogom. Vsi veste, da sta to kraja, ki sta povezana z morišči in grobišči. Kraji, na katerih pa so potekale poslednje ure mnogih ljudi, in kraji, ki so postali grobovi mnogih ljudi, pa veste, da so pod največjo moralno in zakonsko zaščito, ki jo zmorejo civilizirani narodi. Kaj se je točno zgodilo na obeh krajih, vam bomo povedali v naslednjem. Za uvod naj vas samo spomnimo, kakšno mesto zavzemajo grobovi ljudi v sklopu človekovih pravic.

Spoštovanje mrtvih je najstarejša kulturna institucija človeštva. Rešpekt pred mrtvimi spada v tako imenovane agrapha nomima – med nenapisane zakone in predstavlja predpolitično normo in temelje vsake političnosti. Nedotakljivost mrtvih je kriterij, s katerim stoji in pade vsaka višja človeškost sploh. Nedovoljena polastitev prostora mrtvih je demonstracija čiste sile. Kdor naredi ta korak, hoče dokazati, da je zunaj vseh vezi in vseh norm. Ali pa hoče zadeti ljudi, ki so s pokojniki na kakršenkoli način povezani, v najobčutljivejši točki njihove zavesti. Zato ima ta korak značaj grobosti, ki prehaja v izrojenost.

To, kar se dogaja s Teharjem in Kočevskim Rogom, dobi poseben pomen, če ga pogledamo v luči petdesetletnice sprejetja evropske konvencije o človekovih pravicah.

Človekove pravice so prek impozantnega razvoja od predzgodovine in francoske revolucije do današnjih dni dobile značaj najvišjega zakona. Postale so lex suprema in si podredile vse druge norme – tudi suverenost držav. Država, ki ne spoštuje človekovih pravic in jih ne zavaruje, je v idealnem pravnem redu že izključena iz kroga civiliziranih držav. Zato je razumljiv stavek, [Stran 082] ki ga je zapisala Delova novinarka: da ni sramotno za državljana, če toži lastno državo pred evropskih sodiščem za človekove pravice, ampak da je to sramota za državo.

S temi stavki sem skušal nakazati, o kako važni stvari govorita zgodbi o dveh krajih, ki ju vam bosta povedala moja kolega.

Teharje 2000

Figure 47. Teharje 2000

10.1.3. Teharje

Avtor:
Stane Štrbenk

Leta 1993 je občina Celje z odlokom razglasila, da je območje spominskega parka Teharje raziskano grobišče in kot tako v varstvu upravnih organov Občine Celje. Na njem niso dovoljeni nikakršni posegi, ki bi imeli namen, spreminjati zatečeno stanje. Po odloku je zavarovano območje nesporno. Označeno je na posebni geodetski karti s parcelnimi številkami, ki je sestavni del odloka. Do sedaj nikdar ni bilo sporno območje teharskega spominskega parka.

S posebno pogodbo med občino in Cinkarno iz leta l998 je bilo tudi dogovorjeno, da bo Cinkarna v roku 30 dni pokrila odprti kanal in odstranila žično ograjo z nasadom vred, ki ločuje spominski park na dva dela in tako vzpostavila enotnost in celovitost spominskega parka Teharje. Cinkarna obveze ni izpolnila. Nasprotno, skupaj z občino je z molkom tolerirala, da se na grobovih teharskih žrtev zgradi vadbišče za golf z vsemi spremljajočimi napravami in objekti. S tem se je dejansko spremenila namembnost z odlokom zaščitenega območja ter se surovo in necivilizacijsko poseglo v teharsko pokopališče. Tako se je teharsko grobišče spremenilo v zabaviščni prostor, kar je nasilje nad mrtvimi in kršitev človekovih pravic, to je pravice do groba in nedotakljivosti pokopališča.

To, kar se v Teharju dogaja sedaj, ima svojo zgodovino. Že leta 1970 so območje grobišča prekrili z ogromnimi količinami trdnih odpadkov in odpadne sadre ter za vedno onemogočili izkop trupel ali vsaj dokazati obstoj grobišč. To dejanje je že nakazovalo bodoče posege tudi v samo teharsko [Stran 083] grobišče. Kar poglejmo, kako so ga stisnili in razvrednotili. Na vzhodni strani je ogromno smetišče komunalnih odpadkov z neznosnim ropotom, smradom in oblaki prahu, na severni strani vadbišče motokrosa z oglušujočim ropotom motorjev in prahom, na južni strani grozeča pregrada jezera nevarnih odpadnih snovi in sedaj še vadbišče za glof na zahodni strani. Okrog in okrog sami moteči elementi, ki motijo mir in žalijo spoštovanje do mrtvih.

Nova Slovenska zaveza je občino Celje pismeno opozorila na nameravani poseg in jo zaprosila, naj stori vse, da se bo odlok občine spoštoval in grobišče ohranilo neoskrunjeno. Na to pismo nismo prejeli odgovora.

Vladna teharska komisija je poseg v varovano območje prijavila pristojni inšpekciji, ki je izdala odločbo, da se morajo zgrajeni objekti in naprave odstraniti ter vzpostaviti prvotno stanje. Društvo za golf Cinkarne Celje, ki je vadbišče zgradilo, se za odločbo inšpekcije ne zmeni in nadaljuje z deli. Ne zmeni se niti občina niti Cinkarna. Nihče se ne čuti za to krivega in pristojnega za ukrepanje. Ustvarja se vtis, da ni nikogar, ki bi lahko uveljavil odlok občine in inšpekcijsko odločbo.

Nova Slovenska zaveza protestira zoper navedeno skrunitev teharskega grobišča in pričakuje, da se bo vzpostavilo prvotno stanje ter da se bo teharski spominski park dokončal po sprejetem načrtu, usklajenem z navedenim občinskim odlokom.

Pričakujemo, da bodo tisti, na katere je kritika naslovljena, razumeli našo prizadetost in dobronamernost, saj zahtevamo le to, da bodo mrtvi na teharskem grobišču lahko v miru in spoštovanosti počivali.

10.1.4. Kočevski rog

Avtor:
Tine Velikonja

Jama pod Krenom v Kočevskem Rogu je grob nekaj tisoč domobrancev in je velikega simbolnega pomena. Na tem kraju vsako leto poteka spominska slovesnost, na kateri se zbere okrog 10 000 ljudi.

Vladna komisija za razreševanje vprašanj, povezanih z namembnostjo in ureditvijo grobišč v Kočevskem Rogu in drugih tovrstnih grobišč, je marca leta 1995 izpeljala arhitekturno-krajinski natečaj za ureditev parka na področja brezna pod Krenom. Prva nagrada ni bila podeljena z obrazložitvijo, da bo tako ostalo več denarja za odkup drugih projektov, podeljena pa je bila druga nagrada za rešitev, ki je najbolj ustrezala pogojem razpisa, avtoric Martine Tomšič in Polone Filipič, katerih mentor je prof. arh. Janez Koželj: na prostoru obletne spominske svečanosti 30 m od brezna proti zahodu postaviti kapelo v obliki školjke v dolžini 9 in širini 5 metrov iz kamna, lesa in stekla. Služila naj bi dvema namenoma:

1. Kot sakralni objekt, ki ga bo možno čez zimo zapreti in dobro zavarovati, v drugih letnih obdobjih pa bi nudil streho in prostor za mašni obred za skupinske obiskovalce ob koncu tedna, pri katerem bi lahko prisostvovalo do sto ljudi.

2. Kot pokrit prostor, oltar ob obletni svečanosti, ko bi se dala vsa sprednja stena, ki gleda proti severu, odpreti, in bi iz prostora nastal večji oltarni prostor, ki bi nudil dovolj prostora za duhovnike med mašo. S tem bi odpadlo vsakoletno postavljanje odra za maševanje.

Vsemu temu je omenjena rešitev ustrezala. Zapletlo se je pri ureditvi lastništva in sprejetja prostorsko-ureditvenega plana občine Kočevje.

Vse skupaj se je uredilo po petih letih, torej šele pred nekaj meseci, in bi se gradnja lahko začela. Za samo zgradbo brez notranje opreme bi zadoščalo 30 milijonov SIT, toliko denarja pa je bilo letos v proračunu tudi na razpolago.

Avgusta letos pa je vdrla v ta projekt nepričakovana in nerazumna odločitev. V soboto 12. in nedeljo 13. 8. 2000 je novi predsednik vladne komisije dr. Janez Črnej v dogovoru z državnim sekretarjem na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve g. Alojzom Turkom izpeljal korespondenčno sejo po telefonu. Članom komisije je predlagal, naj sprejmejo rešitev, da se zgradi na območju grobišča začasni spomenik, za katerega bi komisija odobrila deset milijonov SIT. Delo bi brez predhodnega razpisa zaupali Društvu za ureditev zamolčanih grobov. Zapisnik o [Stran 084] seji nosi datum 14. 8. 2000, iz njega pa ni razvidno, kako je potekalo odločanje. Baje je bilo od 26 članov komisije vprašanih samo devet, od tega se jih je s predlaganim strinjalo sedem, dva pa sta bila proti. V tem času nas je bila večina članov komisije doma (Jože Bernik, Tine Velikonja, Stane Štrbenk), pa nismo bili vprašani niti po nekaj dneh obveščeni vsaj po pošti. Za sejo in odločitev smo izvedeli čez dva meseca ob vabilu za sejo 11. 10. 2000.

Pri tem je osupljiv zapisnik izredne seje upravnega odbora Društva za ureditev zamolčanih grobov, ki nosi datum 16. 8. 2000 v njem je tudi naslednji odstavek:

Natečajni elaborat iz leta 1996 je za društvo neobvezujoč, oziroma so se po tem času razmere pod Krenom bistveno spremenile, saj je potrebno obeležje prilagoditi že postavljenemu križevemu potu ter so natečajni načrti iz natečajnega elaborata neprilagodljivi in se jih torej v celoti zavrne.

Skratka, nobenega razpisa, nobenega gradbenega dovoljenja, nobenih posvetovanj o možni lokaciji zasilnega objekta, kot ga imenujejo, tudi ne kakega obvestila, da se na zaščitenem prostoru v Kočevskem Rogu kaj dogaja.

Zdaj je na hitro zrasla v vrtači pred breznom osem metrov visoka betonska zgradba, klasični stebrast stolp z ovalno osnovo. Postavljena je nepietetno in grobo v vrtači pred breznom, torej prav na stezi, po kateri so žrtve stopale pred smrtjo, kjer so jih mučili, kjer so se morale sleči do golega. Zaprla je avtentični dostop do brezna.

Nova Slovenska zaveza trdi, da je postavljeni objekt groba žalitev kraja in ne vidi nobene druge rešitve, kot da se omenjeni objekt zaradi nezakonitosti postopka in neprimernosti podre in se izpelje ureditev krajinskega parka Kočevski Rog po prvotni zasnovi.

10.1.5. Sklep

Avtor:
Tone Drobnič

Ob 50. obletnici evropske Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin hoče Nova Slovenska zaveza s temi sporočili slovensko javnost opozoriti na tri, za narodno spravo in sožitje pomembna vprašanja: na uradni popis pobitih in zamolčanih žrtev vojne in revolucije in postavljanje spominskih farnih plošč, na brezobzirno skrunitev grobišč v spominskem parku na Teharju in na barbarsko samovoljo in razdejanje zavarovanega prostora pri breznu pod Krenom v Kočevskem Rogu. Vse tri zadeve povezuje najhujša družbena bolezen našega časa in prostora – nezakonitost, zanikanje pravne države in njena neučinkovitost.

Veljavnih sklepov o popisu vseh med vojno in po vojni pobitih prebivalcev Slovenije in sodelovanju pri postavitvi spominskih plošč država ne izvaja, zavarovan prostor teharskih grobišč je postal na črno zgrajeno golf igrišče, vendar niti država in ne občina nista proti tej nezakonitosti nič ukrenili, sredi zavarovanega gozdnega okolja pri breznu pod Krenom je bil čez noč zgrajen betonski monstrum brez kakršnegakoli z zakonom predpisanega dovoljenja, soglasja ali nadzora, vendar za denar iz državnega proračuna in z vednostjo in celo odobritvijo posameznih državnih funkcionarjev in služb ob izrecnem zanikanju veljavnih pravnih aktov.

Ti pojavi neposrednega zanikanja pravne države in njenega neučinkovitega odziva niso osamljeni. Glede medvojnih in povojnih pobojev in ugotavljanja zatajenih žrtev revolucionarnega nasilja je zanikanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin in sprenevedanje državnih ustanov in oblasti že 55-letna stalnica, ki se tudi zadnjih deset let ni bistveno spremenila. Republika Slovenija ni uradno ugotovila niti enega umora, čeprav je bilo v breznih in jamah umorjenih več deset tisoč nedolžnih žrtev, ki jih nikoli ni obsodilo nobeno zakonito sodišče, ni odkrila in prijela niti enega morilca in ne odpravila vseh moralnih in materialnih krivic. Na tem področju država ne upošteva niti mednarodnih konvencij in ne lastne ustave in zakonov, pravna država se tukaj neha. In vsem se to zdi normalno!

V takšnem ozračju popolne protipravnosti kot normalnega stanja seveda ni pričakovati višje pravne kulture in spoštovanja pravnega reda. Kakšna malenkost je v takšnem družbenem stanju na črno zgraditi golf igrišče ali sredi gozda postaviti betonski stolp v primerjavi z nekaznovanimi množičnimi umori na istih krajih!

Takšno zanikanje pravnega reda najbrž ne pelje naravnost v konec civilizacije. Nedvomno pa pelje v razkroj države in v zmedo, ki išče in kliče rešitelja. Ta se lahko pojavi le kot diktator.

Teharje 2000

Figure 48. Teharje 2000

10.2. Teharje 2000

Avtor:
Tine Velikonja

10.2.1.

[Stran 085]

Zjutraj sem tak, kot da sem vstal z levo nogo. Če bi bilo po mojem, bi ostal doma. Pogled skozi okno mi potrdi tisto, kar so napovedovali. To bi še šlo, da bo ves dan deževalo, a treba bo krotiti še jezo, saj bomo padli v blato na ozkem pasu nekdanjega taborišča in bili deležni neprijaznega pozdrava celjske gospode: z vzhodne s smetiščem, z zahodne strani z igriščem za golf nad grobovi. Naj gre za Kočevski Rog ali Teharje, pri obeh zadnji teden spremljamo gibanje front in oblakov po Evropi in upamo, da se bo njihov nenasitni napad ustavil pred Alpami ali vsaj zavil na sever, deželo na sončni strani Alp pa pustil pri miru. S Kočevskim Rogom se je še vedno izšlo, pri Teharjah pa je vreme bolj negotovo, je že jesensko. Če sklene, da bo tistega dne deževalo, neusmiljeno pada ves dan.

Pri vožnji čez Trojane ni mogoče spregledati gigantske cestne gradnje, ki bo popolnoma spremenila podobo doline. Ni jasno, zakaj niso vsaj na celjski strani izkoristili Tuhinjsko dolino. Nad Celjem nizki gosti oblaki. Tudi danes nas mesto ne mara. Videti je zaspano, čeprav je le nekaj kilometrov od njega vse pripravljeno za spominsko slovesnost in se ljudstvo že zbira. Ker smo prezgodaj, gremo na kavo v mestno kavarno. Kljub nedelji in jutru je polna in gostoljubna. Ko se odpravimo po stari cesti proti Teharjam, nam po šipi tolčejo redke dežne kaplje. Tale podvoz pod železnico severno od kolodvora je bil takrat kot vrata v pogubljenje. Takoj zunaj Celja na klančku je bila takrat stala pri ograji starejša ženska in ob pogledu na našo bedo stiskala dlani: »Moj Bog, moj Bog!«. Ograje ni več, podrli so jo, ko so širili cesto. Zapeljemo po taboriščni cesti na plato, tam pa se že začne zmešnjava. Prostor na področju odlagališča piritnih odpadkov so nam vzeli. Vrata so zaprta, varnostniki pa nas usmerjajo na levo na travnik, kjer je stalo taborišče in na zasilno parkirišče, na katerem je na hitro nasuti pesek, skozi katerega sili razmočena zemlja. Najdemo prostor in počasi proti slavnostnemu prostoru. Ljudi je veliko, [Stran 086] nič manj kot ob lepem vremenu. Dež je pohleven, vendar vztrajen. S smetišča se širi značilni smrad, ki je podoben tistemu, ki je vladal v času, ko smo bili v taborišču. Mešanica gorečih smeti, vonjev iz latrin ter ožganih, preznojenih teles in oblačil.

Maša bo pri centralnem spomeniku nad nekdanjim taboriščem. Nedokončan, brez večjega križa, je bolj podoben keltskemu žrtveniku kot krščanski zgradbi. Streha je revna, bolj za okras kot zares. A vsaj videli bomo dobro. Maša se začne. Daruje jo mariborski škof dr. Franc Kramberger. Čim spregovori, nam je jasno, da so se izpolnili naši dvomi. Ozvočenje je namreč slabo in škofa skoraj ne slišimo, kaj govori. Župniku je bilo žal denarja in se je odločil za najcenejšo ponudbo. Morda se bo na drugi strani bolje slišalo. Odpravim se nad spomenik. Vzpenjam se ob ograji odlagališča Cinkarne mimo zgornje zemeljske pregrade. Globoko se mi vdira, vendar visoki čevlji zdržijo, le na podplatih se mi naberejo blatne cokle. Prej mi je še vedno uspelo najti luknjo v mreži ali slabo zaprta vrata, da sem lahko zlezel na nasip. Tam se ti odpre pogled na jezero in Sv. Ano. Danes je vse skrbno zakrpano in zapečateno, da še miš ne pride skozi. Na vrhu smetišča si vzamem čas in za silo očistim čevlje. Spustim se po cesti komunalnega odlagališča in se ustavim nad spominskim objektom. Bolje se sliši. Ljudje tiho poslušajo evangelij in škofovo pridigo:

»Letošnje srečanje na Teharju je vsebinsko zaznamovano s svetoletnim dogajanjem vesoljne Cerkve. Iz tega dogajanja izstopajo trije dogodki.

Prvi je bil 12. marca letos, na 1. postno nedeljo, ki bo zapisana v zgodovino Cerkve kot »nedelja odpuščanja in sprave«. Papež Janez Pavel je prosil ves svet, vse ljudi za odpuščanje vseh grehov v 2000-letni zgodovini Katoliške Cerkve. Pravijo: To je bil prvi vrhunec svetega leta.«

Razmišljam. Priznanje krivde je bilo veliko dejanje, vendar pri nasprotnikih slabo sprejeto. Tudi povedali so, na kaj bi edino pristali. Tudi če bi se Cerkev pred njimi vrgla v prah in jim poljubljala stopala, ne bi bilo dovolj. Zadovoljni bi bili samo, če bi razglasila, da se ukinja. Na goro lastnih zablod in zločinov so pozabili, poglavje o nori zamisli komunizma dodali v zgodovino kot gibanje za večjo socialno pravičnost, čisto v globini svoje pokvarjene duše pa si ne morejo odpustiti, da je Cerkev iz njihovega ponesrečenega eksperimenta prišla živa in močna.

Poslušam: »Ko se je tistega dne sveti oče v sprevodu kardinalov, škofov in duhovnikov podal v baziliko sv. Petra v Rimu in ko je stopil skozi sveta ali jubilejna vrata, se je nepričakovano ustavil pred prvo stransko kapelo, pred znamenitim Michelangelovim kipom Pietá, pred Božjo Materjo, ki drži mrtvega Sina v naročju. S tem postankom ali dejanjem je hotel povedati, da Cerkev kot mati prevzema nase preteklost svojih otrok z njihovimi grehi, krivicami, napakami vred in za vse prosi odpuščanja, hkrati pa vsem odpušča. Kadar stopim na ta sveti kraj pri Teharju, se mi zdi, da sem stopil v slovensko baziliko, v njeno kapelo, kjer je slovenska Pietá, kjer Slovenija kot mati pod križem drži v naročju generacijo svojih mrtvih otrok. Tu človek umolkne. Tu je vsaka človeška beseda odveč. Tu govorijo pogledi in srca. Tu lahko samo ponovimo besede Janeza Pavla II.: Prosimo za odpuščanje in odpustimo … Tako se tukaj oglaša zemlja. To se sliši izpod odpadlega materiala, celo iz globine Teharskega jezera.«

Škof je eden redkih Štajercev, ki govori normalen jezik. Povojni poboji niso bili bežne epizode, napaka evforičnih zmagovalcev, ki jo moramo razumeti, ampak obvezna sestavina revolucionarne prakse. Morili so cvet slovenskega katoliškega naroda. Njihovo izločitev iz narodovega telesa čutimo še danes. Kraji, kjer so obležali, bi morali biti posebej spoštovani, ne pa prepuščeni drhali, da se znaša nad njimi, kakor se ji zahoče.

»Drugi svetovni dogodek, ki zaznamuje današnje srečanje na Teharju, je bil 7. maja letos, ko je Janez Pavel II. pri ekumenski spominski slovesnosti pred rimskim Kolosejem počastil spomin na kristjane, žrtve komunizma, fašizma in nacizma, ki so v 20. stoletju iz ljubezni do Kristusa sprejeli stare in nove oblike preganjanja, bili zaradi svoje vere zasramovani, mučeni in umorjeni, med njimi tudi 227 Slovencev. Tu na Teharju smo pred slovenskim Kolosejem. Znani so nam sodniki in tisti, ki so jih poslali nad žrtve. Ne želimo pokazati nanje, niti jih imenovati. Želimo pokazati na pričevalce vere, ki so sestavni del našega naroda. Da, tu na Teharju nismo le na grobišču, smo v slovenskem Koloseju, kjer so tisoči izpričali z mučeništvom svojo ljubezen do Boga, domovine in naroda. Tu ne preštevamo kosti, kakor nam nekateri očitajo, tu izpovedujemo in priznavamo mnogo več. Za temi grobovi in kostmi so pričevalci za resnico in pravico, za svetost.«

To, kar je zraslo na Teharjah, tako pregrade in jezero kot gora smeti na komunalnem [Stran 087] odlagališču so res kolosejskih razsežnosti. So kulise za misterij, ki se je na tem odru odvijal pred pol stoletja. Na njem se je dogajalo prav vse, predvsem pa je bilo veliko trpljenja, veliko vdanosti ob zadnji preizkušnji, veliko uničenih mladostnih upov.

»Vsi poznavalci svetoletnega dogajanja v vesoljni Cerkvi pa so si edini v presoji, da je vrhunec vsega jubileja, ne sprava in odpuščanje 12. marca letos, ne spomin in priznanje pričevalcev 7. maja, marveč srečanja z mladimi z vsega sveta od 15. do 21. avgusta. Mladi so upanje in prihodnost sveta. S tem dogodkom v Rimu je papež Janez Pavel II. hotel vsemu svetu reči: Ne ustavljajte se v preteklosti, ne glejte samo nazaj. Usmerite svoj pogled v mladino, to je v svojo prihodnost.«

S škofom se ne bi strinjal. Ob takih zbiranjih mi prideta pred oči oba kongresa v Ljubljani pred vojno, Evharistični in kongres Kristusa Kralja. Tudi takrat se je na ljubljanskem stadionu zbrala stotisočglava množica, a kaj je od nje ostalo? Kaj je ponesla iz Rima vsa ta mladina?

Po pridigi grem okrog slavnostnega prostora. Po cesti navzdol, koder sicer vozijo smetnjaki, se spustim do vhoda. Tu so parkirani avtobusi, deset, dvajset, trideset, tam čez pa osebni avtomobili, sto, dvesto, petsto. Potem pa bodo pisali, da nas je bilo tisoč. Delavci komunale popravljajo stroje in razbijajo z orodjem. Obrnem se po vezni cesti in pridem spet na križišče ob ograji odlagališča Cinkarne. Sprehodim se ob njej do klubskih barak. Na vseh vratih ograje so debele verige, vklenjene z žabicami. Na drugi strani sledovi nedavnega dela, betonski pločnik velike dovozne ceste na igrišče za golf. Znotraj nikjer žive duše, videti pa je, da je bilo tu še včeraj vse živo. Skupina redarjev v pogovoru. Morda jih je toliko bolj zato, da bi preprečili morebitni vdor na grobišče, kot da delajo red.

Maša se bliža koncu. Kulturni del. Slabo se sliši, kar pri petju ne moti, saj besedilo ni tako važno. Kako bo z govori? Zastopnik kraja s pozdravi kot ponavadi, nobenega predstavnika celjske gospode, čeprav spada župan med gradilce mostov, državni sekretar dr. Franc Cukjati v imenu SDS, Bajuk ni poslal nikogar, ravno tako ne Zagožen, čeprav smo jih povabili, naj spregovorijo. Govori bi bili lahko volilni. Ljudem bi povedali nekaj iz srca in zares, saj take množice do volitev ne bodo spravili več skupaj. Res bi se jih slabo slišalo, vsaj pokazali bi se nam.

Stane Štrbenk je na vrsti najmanj prijazen čas. Vreme se je razdivjalo, bolj je podobno nevihti, veter zavija in zanaša močo na oltar. Zbrani na odru so izpostavljeni igri narave, zanje ni zavetja. Stane se ne da, spodaj mu prisluhnemo in ga tudi slišimo. Dovolj glasno govori naravnost v mikrofon, da vsaj razločimo, kaj hoče povedati:

»Slovenska država, kot naslednjica totalitarne države namreč vse do danes še ni storila ničesar za ureditev nerešenih vprašanj nedolžno pobitih slovenskih državljanov in da bi umirila strasti iz državljanske vojne. Še vedno se obnaša, kot da to ni njena stvar. Tako med drugim ni ugotovila, koliko Slovencev je bilo sploh žrtev komunističnega nasilja, ni priznala teh pobojev in ne izrekla obžalovanja. Ni ugotovila in raziskala množičnih grobišč in jih ne uredila ter zavarovala, ni izvedla ekshumacije niti enega grobišča, postavila enega spomenika ali obeležja – če izvzamemo tega v Teharjih – ni zbrala podatkov, ki so potrebni za vpis smrti v mrliške knjige in ni izdala mrliških listov. Skratka, država Slovenija vse do danes še ni človeško pokopala svojih žrtev.«

Mislim. Kar dela država, je zares noro. Če bi se zares zavzela, bi bilo delo dokončano in zadeva za vedno odpravljena. Saj je razumljivo, da ne bi o tem stalno govorili, nekako podobno, kot je bilo s padlimi v 1. svetovni vojni. Postali so last fare, vsega naroda, za vsakega se ve, da ga ni več in da je umrl, tu pa ta nespodobna igra z imeni. Stane govori tudi o drugi igri, na videz nedolžni. O tem, kar vidimo pred seboj. Dolina na zahodni strani teharskega platoja je zasuta. Pravijo: »Kdo lahko dokaže, da so tam grobovi?« Mi smo bili priče. Videli smo jih voditi v grapo. Nekateri smo tam videli izkopane velike jame, ki so bile že delno zasute, skoraj vedno pa se je videla kaka noga ali vsaj čevelj, nekaj nas je bilo enkrat celo prisotnih pri streljanju, drugi so nosili umrle in jih zasipali z zemljo in vejevjem. Ko so leta 1975 gradili nižjo pregrado, so delavci s stroji zadeli na ta grobišča in jih pustili tam, kjer so nanje naleteli. Zakaj silijo z igriščem ravno na ta kraj! Pokrajina od Celja proti Dramljam je slabo razgibana in ne preveč skrbno obdelana. Kako, da na tem širnem prostoru niso mogli najti igrišča za golf. Pa ne samo za tri, ampak vseh osemnajst lukenj. Pa saj ne bo moglo ostati samo tako, hoteli bodo zares, s peskovniki in bajarji, kot na pravih igriščih.

Stane zaključuje:

»Pričakujemo, da bodo tisti, ki so jim današnje besede naslovljene, razumeli našo prizadetost in dobronamernost kritike. Samo ozrite se naokoli, pa boste razumeli našo prizadetost. [Stran 088] Videli boste, kam so nas stisnili in kako ponižali teharske grobove. Na vzhodni strani žali smetišče z neznosnim ropotom, smradom in oblaki prahu, na zahodni strani zabavišče igralcev golfa, na severni strani vadišče motokrosa z oglušujočim ropotom motorjev in prahom, na južni strani pa grozeča pregrada jezera nevarnih odpadnih snovi.«

Odhajamo. Že deset let prihajamo vedno isti ljudje. Ne opazimo, kako vsako leto koga zmanjka in to za vedno. Na njegovo mesto stopi nekdo mlajši. Vedno bodo prihajali, čeprav ne v takem številu. A prihajali bodo. Nazadnje se bodo usmilili tudi tega kraja. Podrli bodo ograjo in razširili park na vse področje pod pregrado, spomenik bo varovan in urejen, na njem pa bo pisalo, komu je namenjen. Tako zgodba o prestanem trpljenju ne bo pozabljena in ko se bodo izletniki po Štajerskem ustavljali tudi v Teharskem parku, se bodo za hip zresnili in umolknili, kdo od njih bo morda celo prižgal svečo.

Zmenjeni smo, da se ustavimo in dobimo na Trojanah. Gneča je taka, da ne najdemo niti prostora za parkiranje. Kako, da ljudje v takem dežju, ki ne odneha, zapuščajo svoja bivališča. Hitro odtod, samo domov, čimprej domov!

11. Za arhiv

11.1. Reševanja ameriškega pilota

Avtor:
Janez Grum

11.1.1.

Dne 19. novembra 1944 je iz zadetega in že gorečega lovskega letala odskočil ameriški pilot poročnik Maurice Brash. S padalom je pristal na desnem bregu Save, približno 1 km vzhodno od tedaj obmejnega šentjakobskega mostu, letalo pa je treščilo na levi breg. Verjetno ga je sestrelila nemška protiletalska strojnica na tedanjem zasilnem letališču onstran železnice, gledano z Zaloške ceste, na Studencu pri Ljubljani. Če je imela protiletalsko strojnico tudi nemška skupina pri omenjenem mostu, je na Brashevo letalo streljala tudi ta.

V tistih dneh sem večkrat slišal, da je prvi pritekel do pristalega pilota Pibrov pastir iz Zaloga, fantič star 13 ali 14 let. Vodil ga je ob Savi navzdol proti dobro znanemu Plevnikovemu mlinu, čeprav je bil najbrž Micernikov mlin bližji.

Zadeto letalo, iz katerega se je kadilo in se je kmalu nato pokazal ogenj, ter padajočega pilota je opazoval tudi France Stele, lastnik Plevnikovega mlina blizu sotočja Save in Ljubljanice. Podal se je čez drn in strn proti kraju, kjer je pilot pristal. Nasproti sta mu prišla odrasel človek in manjši fantič. Pri srečanju je videl, da je odrasli človek pilot sestreljenega letala, in opazil, da je močno ožgan po obrazu, vratu in po rokah. S pilotom in pastirjem se je obrnil nazaj proti svojemu mlinu. Tam je pastirju zabičal, da ne sme nikomur povedati, da je padalec pri njih, mu obljubil nekaj moke in dal nekaj denarja. Ker se je bal, da bodo Nemci pri iskanju pilota prišli tudi v njegovo hišo, ga je skril v listnjak, kjer je imel del starega pluga, stara kolesa od voza in drugo ropotijo, vse že prej pokrito s slamo, sedaj pa je je še nekaj navrgel. Na srečo Nemci tistega dne niso prišli. Domnevam, da je bil padalec tam skrit do mraka in da mu je gospodar nudil vsaj kakšno pijačo. V mraku ga je vzel v kuhinjo, kjer mu je gospodinja pripravila stepeno jajce in pijačo. Pri tem se je v sosednjem prostoru zbudila njihova mala hči Marija, pričela jokati in prišla v kuhinjo. Tam je ob brleči luči zagledala tujega človeka, zelo opečenega po obrazu in rokah, kar jo je močno prestrašilo. Mati ji je hitro ukazala, naj gre nazaj v sobo, pri tem pa rekla: »Ti nisi nič videla!« Tako mi je letos okrog velikega šmarna povedala Steletova hči Marija Oražem, živeča v Torontu.

Medtem je njen oče hitel na domobransko postojanko v Zalogu. Bil je namreč podnarednik te postojanke, zaradi mletja žita pa skoro stalno doma. Od tam je telefoniral na glavno postojanko v Polju, da je nujno potrebna bolniška pomoč in da naj oba sanitejca čimprej prideta v njegov mlin. Domobranci v Polju so uganili, za koga gre, saj so nekateri že popoldne hiteli s kolesi proti Savi, ko so zagledali zadeto letalo.

Takoj se je podal na pot s svojim malim motornim kolesom Rudi Hirschegger, občinski uradnik in istočasno domobranec, včasih bolj prvo, včasih bolj drugo. Prvi je prišel v Steletov mlin. Bil je mlinarjev prijatelj, saj so pred vojno eno leto obstajale družinske vezi. [Stran 089] Za njim sta prišla oba domobranca bolničarja in še dva ali trije vojaki, do Gradišča na kolesih, naprej pa peš po travnikih. Ko so stopili v kuhinjo, se je ameriški padalec ustrašil, ker so bili vsi v vojaških uniformah. Študenta bolničarja sta skušala s pičlo francoščino, ki je je tudi padalec nekaj razumel, razložiti, da so mu prišli pomagat, ne pa da bi ga izročili Nemcem. Bila sta v zadregi, ko sta spoznala, da ne moreta ustrezno poskrbeti za opekline. Sanitejca sta bila Uroš Roesmann, kasneje specialist za nevropatologijo ter univ. profesor v Clevelandu, na povabilo je večkrat predaval tudi v Ljubljani, drugi je bil Marjan Brandsteter, po vojni zdravnik v Španiji. V razgovoru je vsem postalo jasno, da je treba opečenega padalca najprej prepeljati v njihovo postojanko v Polje in tam iskati rešitev. Zaradi Nemcev mora pilot takoj iz hiše. Marija Oražem se spominja, da je bil pri njih dve do tri ure.

Po dogovoru je Hirschegger peljal Brasha na svojem motornem kolesu proti Polju, za njima so se vračali po isti vaški cesti skozi »rdeči« Zalog tudi drugi. Že več let obstoji knjiga »Rdeči Zalog«, ki je bil Kardeljev, Mačkov, Mazovčev … Med prevozom so spremljevalci z baterijami varovali Brasha in Rudija tako, da so svetili proti hišam znanih oefarjev in jim motili pogled. Končno so Brasha srečno pripeljali na postojanko v Polje, kjer sta mu sanitejca hladila opekline s sterilnimi tekočinami. (R. Hischegger, Resnica o naši borbi, Zbornik Svobodne Slovenije, Buenos Aires, 1966, 119–122).

Tu na kratko posežem nazaj v rdeči Zalog. Kljub novembrski temi so nekateri Založani opazili, da je šlo mimo njihovih hiš najprej nekaj domobrancev s kolesi proti koncu vasi, proti Gradišču, čez daljši čas pa se vračali po isti poti. Morda so ob prvem premiku skozi vas oefarski Založani mislili, da vodijo domobranci kakega terenca na likvidacijo ob Ljubljanici malo naprej od Zagradišča, kar se je bilo že zgodilo. Verjetno so se nemalo čudili, zakaj so nazaj grede svetili z baterijami v njihove hiše. Seveda je njihova radovednost, kaj se je dejansko dogajalo tisti večer, naslednje dni rasla. In če so izvedeli od Pibrovega pastirja, da je padalec res bil pri Plevnikovih (Steletovih), so logično sklepali, da je tisto večerno domobransko premikanje skozi vas bilo v zvezi z njim. Nikoli pa niso izvedeli, da so nazaj grede imeli padalca s seboj. V vasi in širši okolici so nato začeli ugibati, kaj neki je z njim napravil Stele, ker o padalcu ni bilo ne duha ne sluha. Prevladala je fantazija, da so šli domobranci pozno zvečer čez most pri Ljubljanici, zavili proti Kašeljskemu hribu in nekje pod njim padalca likvidirali. Končno sta njihovo ugibanje in fantazija postala prepričanje, da so domobranci pilota ubili zaradi denarja-cekinov. Vse to pa so sčasoma naprtili le Francetu Steletu.

Domobranci v Polju so hitro spoznali, da njihova postojanka ni varna in tudi neustrezna. Kam ga prestaviti? Končno ga je vzel k sebi v stanovanje narednik Ernest Hirschegger, četnik Gorenjskega odreda, ki je bil tiste dni slučajno doma. Hiša je stala na zahodnem delu Vevč, kjer se vas stika s Slapami in Poljem, vendar tedaj malo proč od drugih hiš. V bližini so imeli Nemci sicer svoje protiletalsko gnezdo, a so svojo pozornost posvečali zavezniškim letalom, zvečine ameriškim, manj pa ljudem, ki so podnevi hodili mimo.

V naslednjem navajam značilne stavke iz omenjenega popisa Rudija Hirscheggerja v Zborniku:

Ko smo se vrnili od Steleta, je klical telefon iz domobranskega štaba. Klical je podpolk. Krener in ukazal, da takoj razpošljemo izvidniške patrulje in ugotovimo, kje je pilot. Lagal sem, da so patrulje že ogledale ves teren in da so bili pred nami že Nemci tam, a o pilotu ni sledu. »Iščite dalje!« je ukazal. »Poročajte o izsledkih!« Res so fantje odšli, toda namesto v patrulje v gostilno … Kmalu za tem je sledil ponovni klic po telefonu: »Pilot se nahaja v vašem rajonu. Takoj ga privedite v Ljubljano!« Odgovoril sem : »Mi za pilota ne vemo. Kurir bo takoj prinesel poročilo.« Brž smo sestavili poročilo: »Vrnila se je patrulja, ki je pregledala teren, kjer je pilot pristal, in našla kose ožgane elastike, očala, in smer kaže, da je pilot preplaval reko Savo … Teren onstran Save … je nemški rajon. Letalo je padlo v Savo.« Potegnil sem iz žepa in priložil poročilu ožgano elastiko in poslal kurirja na štab. Takoj nato smo sestavili novo poročilo: »Vrnila se je druga patrulja, ki je 800 m niže našla usnjen pas; očividno pilotov, na skali ob bregu Save, kar potrjuje našo sumnjo, da … je pilot preplaval reko.« Odšel je drugi kurir s tem »corpusom delicti«.

Naslednji dan je Krener spet klical: »Ukazujem, da takoj pripeljete pilota v Ljubljano. Nemci trdijo, da ga imate skritega v Polju. Zaradi enega pilota ne bomo riskirali domobranstva!« Zatrjeval sem, da pilota v Polju ni, da je po naših ugotovitvah preplaval Savo. Širijo pa se tudi govorice, da se je drugo letalo spuščalo v nižino, mu spustilo vrvno lestev in pilot se je dvignil na ta avion. Te smešne govorice … smo pospeševali. Nove patrulje so odšle na teren in šel sem z eno izmed teh v [Stran 090] Zalog. Nastopali smo strogo, preiskovali hiše in grozili, da bodo vsi postreljeni, če najdemo pilota. Preplašili smo ljudi, da bi se s tem zagotovili pri ljudeh, zlasti nam nasprotnim, da resno iščemo pilota.«

Tako Hirschegger.

Kmalu popoldne 20. novembra se je pripeljal do domobranske postojanke v bivšem Sokolskem domu kamion Nemcev. Preiskali so stavbo, a nič odkrili. Pri tem so morali domobranci stati na mestu. Po končani preiskavi jih je moralo nekaj iti z Nemci, med njimi tudi Rudi Hirschegger, da preiščejo tri mline blizu Save. Začeli so pri Klešnikovem (Micernikovem), a precej hitro odšli v Primarjev (Perlezov) mlin, kjer so bili zelo strogi. Pregledali so enonadstropno hišo pa tudi gospodarsko poslopje, kjer je bilo veliko slame in mrve. Rudi je pri tem Nemce vodil. »S fingirano jezo sem prekopaval mrvo in suval z vilami vanjo, da me je Nemec zadrževal, češ da ga bom prebodel, če bi bil tu.« Rudi je odgovoril: «Verfluchter Englaender! Es ist mir gleich … , če te prebodem.« Domobranci so morali prekopavati tudi gnoj. Pri tem je Rudi našel priložnost, da je rekel preplašenemu gospodarju, da mu bodo vse požgali in da naj postreže Nemcem s klobasami in žganjem. Ob prigrizku so pozabili na začetno strogost in grožnje, zunaj pa so morali domobranci nadaljevati s preiskavo. Gospodar je bil preplašen tudi zato, ker je imel v konjskem hlevu partizanski bunker za štiri ljudi – a domobranci takrat niso vedeli zanj.

Od Primarjevega mlina so Nemci in domobranci odšli k Steletovemu–Plevnikovemu mlinu. Še med preiskavo pri Perlezu je poslal Rudi enega od domobrancev v Polje z naročilom, naj kdo obvesti Steletove, naj pripravijo za Nemce kaj krepkega za pod zob. Domobranec je res prišel tja pred Nemci.

Tudi pri Steletu so bili Nemci najprej strogi in so grozili z najhujšo kaznijo, a so se ob prigrizku pomirili in kočno kar mirno odšli. Tudi tega se spominja Marija Oražem, njena sestra Anica Martinčič, živeča blizu Clevelanda, pa le po pripovedovanju očeta in matere.

Tretji dan, 21. novembra, se ni zgodilo nič posebej dramatičnega, naraščala pa je zaskrbljenost zaradi Brashevih opeklin, ki so se pričele vnemati. Rudi omenja: »Ker nas je njegovo zdravstveno stanje začelo skrbeti, smo poklicali dr. Janeža, ki je prišel in ko je videl Brasheve opekline, je naročil, da ga je treba takoj prepeljati v sanatorij Leonišče.« Ernest H. pa mi je spomladi zapisal, da so uvideli, da morajo dobiti zdravnika iz Ljubljane, ki bo prevzel zdravljenje in pri tem mislili na Janeža. Ernestovo verzijo potrjuje dr. Uroš Roesmann, ki mi je v julijskem pismu omenil, da se ne spomni, da bi bil prišel kak zdravnik, dokler je bil Brash pri Ernestu. Vsi trije pa so ta dan še bolj čutili potrebo, da pride pilot do zdravnika. Omembe vreden je Rudijev podatek, da je domačin Zdravko Novak, uradnik pri Prevodu, priskrbel živilske karte.

Zdravniško oskrbo, in to res v Leonišču, je Brash dobil naslednji dan. Precej dramatično! Malo pred poldnem je prišel tja stotnik Ilovar, glavni domobranski obveščevalni oficir, in mi povedal, da prihaja iz Polja. Da so se okrog 11h dopoldne peljali v Polje neki nemški oficir, Krener in on. Najprej je vpil nad domobranci Nemec in grozil z najhujšimi kaznimi, če se bo odkrilo, da je padalec v rajonu čete. Nato je vpil nad njimi Krener in enako pretil s hudimi kaznimi. In da je tudi on sam enako vpil in grozil. Nato pa mi je zaupal: »Jaz sem svoje vpitje igral. Sporočite to nekaterim v Polju!«

Čez dobre pol ure pa pride v Leonišče ves vznemirjen Rudi H. in začne pripovedovati, kar je povedal že Ilovar. Razočaran nad njim je dejal: »Kaj takega nismo pričakovali od njega!« Rudi in še nekateri v Polju so vedeli, da Ilovar ilegalno dela za zahodne zaveznike. Zaupal sem mu, da je bil že pri meni tu v Leonišču in mu povedal, kaj je naročil zanj in za druge. Čudim se, da Rudi H. v svojem članku ne omenja treh obiskovalcev v Polju, ne Ilovarjevega obiska pri meni ne razgovora z menoj.

Ko se je pomiril, je takoj prešel na nalogo, da Brasha premestimo iz Polja in da njegovo zdravljenje prevzame zdravnik. Nisva dolgo razmišljala. Rudiju sem dejal, da bom poskusil pri sestrah tu v Leonišču, morda bi ga le prevzele. Šel sem k upraviteljici s. Akvini in ji na kratko razložil zadrege s padalcem. To sem si upal zato, ker sem imel že od pomladi tam zatočišče, ki sem ga zaradi nemške tiralice za menoj večkrat uporabil. Smel bi reči, da sem bil že na pol stanovalec. Dne 6. decembra bi bilo skoraj usodno, ko sem ob pomoči sestre kuharice komaj ušel gestapovcem. Poznal sem se tudi z njenim rodnim bratom prof. Etbinom Bojcem, ki je živel v Polju. Sem pa Akvino takoj opozoril, da je zaradi Nemcev sprejem ameriškega pilota precej tvegana reč in da bodo imele sestre morda kasneje zaradi tega kakšne težave. Po kratkem premisleku je dejala: »Če je tako, potem ne smem odločati sama, moram vprašati sestro prednico.« Čakanje je bilo zame dolgo, [Stran 091] čeprav dejansko samo dvajset minut. Akvina me je poklicala v pisarno in veselega obraza povedala, da so sestre padalca pripravljene sprejeti. To sem sporočil čakajočemu Rudiju, dodal pa tudi, da je upraviteljica naročila, naj bi ga pripeljali do stranskih vrat četrt ure pred policijsko uro.

Opozorila me je, da bo treba zdravnika, ki bo prevzel pilotovo zdravljenje, še poiskati. Omenil sem ji, da bom poskusil pri Janežu, s katerim sem se že dolgo poznal. Preden sem odšel k njemu, sem na hodniku srečal sestro prednico, ki je brzela mimo in mi rekla: »Nič ne vem, nič ne vem!« in odhitela v neko sobo.

Vedel sem, kje Janež stanuje, in na srečo sem ga dobil doma. Na kratko sem mu razložil, kako je s padalcem, da je zelo opečen, in ga vprašal, če bi ga bil pripravljen zdraviti v Leonišču. Dotlej za zadevo ni vedel. Takoj je bil za to. Po Rudijevi vrnitvi v Polje so tam premišljali, kako bi padalca varno in neopazno pripeljali v Leonišče. Jasno jim je bilo, da ga ne smejo peljati skozi blok v Polju, ker sta tam vedno na straži tudi dva Nemca, podobno kakor na vseh drugih prehodih. Zato je prišel v poštev le prehod po železnici, kjer je bila običajno samo domobranska straža. Bralec naj si po kaki sliki predstavlja 4 do 5 m visoko žično ograjo okrog mesta, ki so jo bili postavili Italijani.

Od Ernesta H. so bolničar Uroš Roesman in dva domobranca spremljali Brasha po stranskih poteh do železnice, nato šli kakih 300 metrov po tiru, zatem pa po poljski stezi zavili na Zaloško cesto. Medtem se je Rudi z izposojenim konjem in zapravljivčkom pripeljal skozi redni prehod od zadnje kapelice na Studencu, kjer je pričakal skupino z Brashem. Na lahkem vozu z vzmetmi je bil zanj pripravljeno preprosto ležišče. Srečno so ga malo pred deseto pripeljali do Leonišča, kjer so bila zadnja vrata že priprta. Pri teh sem čakal nanje, znotraj sanatorija pa Janež. Sestre so pilota nastanile v sobi v prvem nadstropju. Janež mu je takoj očistil opekline, jih prevlekel z mazili, na obraz mu je nadel masko, na vrat močne obliže in roke debelo obvezal do komolcev. Ranjeni je postal tako popolnoma odvisen od postrežbe. Bil sem priča vsemu temu, ker je bil zdravnik kar za to, da ostanem v sobi, prav tako naslednje dni pri njegovih obiskih.

Poleg Akvine sta vedeli za nenavadnega bolnika le dnevna in nočna sestra. Soba je bila stalno zaklenjena. Sestre so mi zaupale ključ, da sem šel lahko tako večkrat na obisk in Brashu privoščil vsaj nasmeh, ker drugega nisem znal.

Že prvi večer se je pokazala težava, da se namreč z bolnikom nismo mogli pogovarjati. Z nemščino ali italijanščino bi še šlo, angleščine pa nobeden od nas ni znal. Pa se je Akvina še isti večer spomnila, da dr. Meršol, eden od njihovih zdravnikov, zna angleško. Po telefonu ga je prosila, naj bi drugo jutro prišel čimprej, da bi bil tolmač pri nekem bolniku. Ko je prišel in zvedel, za koga gre, je rad uslišal njeno prošnjo. Pilot se je vidno razveselil, kimal z glavo, ko se je pogovarjal z njim. Pri enem teh pogovorov mu je Meršol omenil, da je z ameriško štipendijo dovršil »postgraduate« študij za nalezljive bolezni na univerzi John Hopkins v Baltimoru, nedaleč od Washingtona D.C. Prav zanimivo je bilo v nedeljo dopoldne, malo pred deseto. Ker dan ni bil preveč mrzel, je bilo okno pilotove sobe odprto. Pa je prikorakala po Zaloški cesti domobranska četa, pojoč eno od svojih koračnic. Brash je postal nemiren, a Meršol mu je razložil, da to niso Nemci ampak slovenski domobranci, ki so namenjeni k maši in so po svojem mišljenju prozavezniško usmerjeni.

Janež je padalca obiskoval vsak dan. Če se prav spominjam, tudi Meršol, saj je svoje tolmačenje jemal za častno dolžnost. Tako je minilo pet dni bivanja v Leonišču. Peti dan dopoldne pa mi pride Akvina precej vznemirjena povedat, da je njihov mladi hišni zdravnik, ki je prišel iz ženske bolnišnice, omenil, da se tam govori, da imajo v Leonišču nekega Amerikanca, in jo vprašal, kaj je res na tem. Sestra se je naredila nevedno in me vprašala, kaj storiti. Odgovoril sem ji, da imajo sestre še druge stavbe tam pri cerkvi Srca Jezusovega, in ji omenil hiralnico. Začudeno me je pogledala in rekla: »Ali mislite, da bi bil to primeren kraj za ameriškega pilota? V hiši so telesni in duševni bolniki z raznimi okvarami … « Pa sem ji dejal, da bi kljub temu bila hiralnica zanj varno zatočišče. Potem ko je spet malo pomislila, je dejala, da bo telefonirala prednici v hiralnico. Meni pa je predlagala, naj bi ji šel osebno razložit, za kakšnega bolnika gre. S. Lidija ga je bila takoj pripravljena prevzeti, pri tem pa izrazila pomisleke zaradi bolnikov, ki so zvečine mobilni, a mnogi duševno neuravnoteženi. Da bodo trkali na njegova vrata in jih celo skušali odpreti … Končno je rekla, da bo pripravila sobo. Domenila sve se, da bom Brasha privedel malo pred policijsko uro. Res sem ga, oblečenega v domobranski plašč in z domobransko kapo na glavi, sam pa sem spet oblekel domobransko uniformo.

Še pred odhodom iz Leonišča, seveda še v bolniški sobi, je Janež sprostil ranjencu konce treh prstov na vsaki roki, da je mogel [Stran 092] držati majhno žlico, in mu odstranil masko z obraza. Meršol pa je pilotu razložil, zakaj je potrebna premestitev, in mu tudi povedal, kakšne nenavadne sosede bo imel in naj ga to ne moti. Da bodo vrata njegove sobe stalno zaklenjena, odpirala jih bosta samo s. prednica in s. strežnica.

Tudi v hiralnico je Janež prišel nekajkrat pogledat, kako se celijo opekline, jih očistil in na novo prevezal. Sicer pa so sestre po njegovih navodilih opeklinsko nego opravljale tudi same.

Koliko časa je bil pilot v hiralnici, ne vem točno, ker dnevnika nisem pisal. Bi rekel, da osem dni, morda dan manj ali več. Pred kratkim so mi omenili, da je s. Lidija, rodna sestra dr. Mihe Kreka, pisala dnevnik za vsak dan Brashovega bivanja v hiralnici. Ker tega zapisa nimam, čeprav sem v njem omenjen, o tem ne morem reči kaj več. Sicer pa sem glavno povedal, da je bil namreč ranjeni več kot teden dni tudi v hiralnici.

Preden smo ga premestili v Gabrje pri Dobrovi, mu je Janež še bolj sprostil prste, Meršol pa razložil, zakaj je spet potrebna premestitev. Ne vem, katero noč sem spremljal Brasha iz hiralnice v Gabrje, rekel pa bi, da je bilo sredi prve polovice decembra. Po predhodnih pogovorih in stikih tudi s poveljnikom čete na Dobrovi ga je sprejela kmečka družina Suhadolčevih. Starejši sin Franc je bil domobranski narednik, mlajši Tone pa je malo prej promoviral za doktorja prava. Zato je bil takoj možen vsaj skromen pogovor. Za zdravniško pomoč smo naprosili dr. Franca Puca. Pilot je ostal pri Suhadolčevih dva tedna, kot me je pred leti opozoril dr. Suhadolc. Dva ali tri dni pred božičem smo ga pospremili po isti poti nazaj do ižanskega bloka, od tam do rudniškega in končno na Orle.

Potrebna bi bila cela stran ali več za popis podrobnih priprav in natančnih dogovorov za te premike. Omenil bi le nekaj značilnih na poti iz hiralnice do Gabrja. Dan ali dva prej se je bilo treba točno dogovoriti z domobranskima poveljnikoma na Dobrovi in na Rudniku ter z vodilnim oficirjem na ižanskem bloku in s podoficirjem pri Malem grabnu. Še posebej glede najbolj zanesljivih domobrancev na stražarskih mestih ali v patrolah ter kdo bodo spremljevalci. Pri Malem grabnu so bili na barjanskem desnem bregu domobranci, čez most na trnovski strani pa Nemci. Napeto je bilo tudi prekoračenje železnice in Tržaške ceste na Viču ob dveh ponoči kakih tristo metrov zunaj žične ograje in stražarskega mesta. Hudo presenečenje je bila domobranska patrola, ki naju je ustavila na malem mostu precej pred Dobrovo, namesto da bi naju čakala pri šoli, kot je bilo dogovorjeno. Seveda smo potem do šole hodili skupaj. Tam nas je čakal narednik Franc Suhadolc in še dva druga. Vso pot sva bila oblečena kot domobranca. Pred odhodom iz hiralnice sem dobil tudi razpoznavno geslo za tisto noč. Ne spominjam se, da bi bil že sneg, pač pa, da so bile ceste hodne. Tudi mraza ni bilo. Od hiralnice do Malega grabna sta naju spremljala dva domobranca, na Karlovški cesti celo trije. V negotovem spominu imam, da so bili iz domobranskega voda na ižanskem bloku, saj sva morala priti najprej tja. Od tam do Malega grabna sta naju spremljala dva druga po stražarski stezi znotraj žične ograje in pri tem tudi čez zasilni most.

Kadar mi je kasneje prišla na misel ta pot, sem se čudil, da je bil Brash po manj kot treh tednih po svojem odskoku iz letala sposoben te dolge nočne peš hoje. Kljub letalski nesreči je bil vidno telesno dobro utrjen. V civilnem življenju je bil namreč športni učitelj na ameriški »high« šoli.

Od 1. marca 1944 sem bil član četniškega štaba in kot tak prejel od četniškega generala Prezlja naročilo, naj bi privedli v naš štab tudi tiste pilote-padalce, ki so jih skrivali domobranci. Zato sem neko noč pred božičem, kot že povedano, vodil Brasha iz Gabrja na Orle. Le od Ižanske ceste do rudniškega bloka sva šla po neki stranski barjanski poti, kjer ni bilo prehoda, a tisto noč nama je prišel odpret pregrado neki domobranec. Na cestnem prehodu na Rudniku naju je pozdravil dežurni podoficir, ki je tudi odstranil cestno zaporo. Po dvesto ali tristo metrih sva zavila na hribovsko pot, ki je bila na začetku zaradi visokega drevja zoprno temna. Bil je že dan, ko sva prišla na Orle in sem svojega potnika predal četniški patroli, ki je prišla iz Leskovca nad Grosupljem. Precej utrujena sva se poslovila.

Nekaj dni za tem sem spremljal tri ameriške letalce, ki so odskočili iz zadetega bombnika 16. decembra 1944 na področju med Rovtami in Veharšami. Najprej so jih skrivali domobranci na omenjenem področju, nato pa dan ali dva domobranska četa v Horjulu. Po dogovoru z domobranci na viškem in dobrunjskem bloku sem te padalce spremljal kar skozi Ljubljano; bilo je pozno zvečer, a pred policijsko uro. Zanje je posodil domobranske plašče in kape poveljnik horjulske posadke por. Lojze Bastič, ki je tudi poskrbel, da so nas prepeljali do bloka na Viču. Skozi mesto prav do Kodeljevega smo šli peš, pred [Stran 093] nami ali za nami vedno domobranec ali dva. Ko sta po policijski uri nemška stražarja odšla z dobrunjskega bloka, sta nam domobranska stražarja odmaknila cestno pregrado in smo nadaljevali pot proti Sostremu. Pri cerkvi sv. Lenarta sem padalce izročil četniški patroli.

11.1.2. Epilog

Kot sem omenil že na začetku, je v Zalogu in okolici počasi prevladalo prepričanje, ki ga je vzdrževala KP, da so poljski domobranci 19. nov. 1944 letalca Brasha nekje pod Kašeljskim hribom ubili. To prepričanje je po nekaj letih postalo sprejemljivo tudi za KP in s tem tudi za dnevnik Ljudska pravica. Ta je 19. junija 1958 priobčila članek s trditvijo, da je Franc Stele, živeč v Združenih državah, ubil ameriškega padalca. Tako so mnogi Slovenci izvedeli za to trditev. Pet dni kasneje, 24. 6., je članek priobčila tudi beograjska Borba. Dne 21. julija je objavil članek z isto trditvijo slovenski dnevnik Prosveta, ki je takrat izhajal v Clevelandu. V tem velemestu je živel tudi Stele z družino. S člankom je Prosveta hotela udariti po slovenskih političnih emigrantih, ki so po drugi svetovni vojni prišli v Ameriko, zlasti v Cleveland, obenem pa opozoriti ameriške oblasti na tega »vojnega zločinca«. Še istega leta, 24. nov. 1958, je ameriški list The Denver Post objavil članek, da je neki domobranski oficir iz Zaloga ubil ameriškega pilota, potem ko je ta prisilno odskočil iz letala. Dopisnik se je skliceval na sporočila, ki jih je dobil od komunistov v Sloveniji in posebej v Zalogu.

V obrambo časti in ugleda, zase in za družino, je bil Franc Stele prisiljen vložiti tožbo proti Prosveti. Ni mogel in tudi ni smel mimo tako krivične in izmišljene obdolžitve. Tožbo je dobil, kot je bilo pričakovati že vnaprej, saj se je letalec Maurice Brash po vojni živ in zdrav vrnil domov v Združene države. Sodišče je odločilo, da mora Prosveta preklicati trditev o Steletovem uboju padalca, obenem pa je bila obsojena na plačilo denarne odškodnine. Tudi The Denver Post je moral objaviti popravek.

Leta 1947 je Maurice Brash, sedaj rezervni letalski stotnik, poslal dvanajstim ljudem v spittalskem taborišču notarsko izjavo-affidavit kot priznanje, da so ti politični begunci pred komunističnim režimom nekaj storili za zahodne zaveznike. Posebej je napisal pismo bratoma Hirschegger in se zanimal za njun položaj in potrebe (Franc Ižanc, Odprti grobovi, Buenos Aires, 1971. 38).

Pred petnajstimi leti sem z M. Brashem skušal dvakrat priti v stik. Obrnil sem se na dve ameriški vojni ustanovi, da bi dobil njegov naslov, a brez uspeha. Neki Slovenec, živeč v Washingtonu, je skušal dobiti njegov naslov pri vojnem tajništvu, pa mu ga niso dali.

Pred osmimi leti, 26. 9. 1992, je dnevnik Slovenec priobčil moj krajši članek »Reševali smo zavezniške pilote«. Glavni del članka je bil namenjen Brashu. V zadnjem delu pa opisujem, kako je Jože Melaher-Zmagoslav, vodja četnikov v Slovenskih goricah, pomagal zavezniškim padalcem, ki so se zatekli k njemu iz vzhodnih držav. Pošiljal jih je naprej v Italijo. V članku sem napačno zapisal, da so prišli Nemci k Steletu že prvi večer, to je 19. novembra. In pri Suhadolčevih je bil dva tedna in ne mesec dni. Iz letala je odskočil vzhodno od šentjakobskega mostu.

Kot je splošno znano, so Nemci januarja 1945 zajeli petnajst zavezniških padalcev na Selu pri Lipoglavu (Zaveza, 24, str. 32). Med njimi je bil tudi pilot Maurice Brash. Med zaslišanjem v Ljubljani ni izdal imen zdravnikov, ki sta ga zdravila. Kot kaže, pa ni mogel zatajiti, da so ga zdravili v Leonišču. Ker so Nemci vedeli, da je s. Akvina vodja sanatorija, so jo zaprli, menda proti koncu februarja ali v začetku marca, verjetno tudi zato, ker je večkrat dala zatočišče ilegalcem, tudi meni. Sestre usmiljenke so tedaj zaprosile ugledne bivše bolnike, naj zahtevajo izpustitev te čudovite sestre. Ne vem več, koliko dni je bila zaprta, menda deset. Končno so Nemci sklenili: »Zaradi ene ženske ne bomo imeli cele Ljubljane proti sebi!« in jo izpustili. Po vojni je s. Akvina takoj odšla v Beograd, a so jo komunisti zvijačno odkrili in leta 1946 zaprli.

12. Prispelo zadnji hip

12.1. Kontinuiteta spontane spontanosti

Avtor:
Blaža Cedilnik

12.1.1.

V šoli so nas učili, da se je ljudstvo v Beogradu po podpisu priključitve k trojnemu paktu spontano zbralo na ulicah in vpilo: Bolje rat, nego pakt! Kasneje smo zvedeli, da je te demonstracije organizirala angleška protiobveščevalna služba.

»Organizirajte mi spontane demonstracije! Nek se čuju uzvici: Dole kralj! Dole vlada! Dole Cvetković – Maček!«

Vladimir Dedijer: Novi prilozi …

Po drugi svetovni vojni, po NOB, po revoluciji, kakor pač hočete, je izhajal opozicijski časnik Demokracija. Vendar so delavci spontano ustavili stroje, drugače povedano, štrajkali, češ da ne bodo tiskali takšnih stvari. In povojni opozicijski časnik je šel v franže. Tito je dejal tujim novinarjem, da ima pač v Jugoslaviji glavno besedo ljudstvo, se pravi delavski razred in da tu on nič ne more.

Prav tam.

12.1.2.

[Stran 094]

Tej ženski se je zmešalo, porečete. Kar naprej premleva te stare zgodbe, ki so že zdavnaj obležale na smetišču zgodovine. Ko bi le res. Ampak vedno znova planejo kot ptič Feniks iz pogorišča na dan, vse nove, vse prerojene.

Ko sem poučevala na osnovni šoli, so me določili za mentorja mladinske organizacije. Ker sem se krčevito branila češ, da nimam smisla za družbeno politično delo, se je javila profesorica zgodovine, da bo ona prevzela družbeno politični del, organizirala konference in podobno, če sama prevzamem šport, kulturo in učno ter splošno problematiko mladih. Na to sem nekako pristala, saj nisem imela dosti izbire. Sicer sem se pa s temi rečmi ukvarjala že v gimnaziji, razen tega pa je bilo to konkretno delo in po svoje zanimivo in koristno.

Prišel je čas, ko je bilo treba organizirati konferenco, na kateri staro vodstvo poroča o svojem delu, potem pa se staro vodstvo razreši in izvoli novo. Sedla sem torej z učenci, ki so bili zadolženi za šport, kulturo in učno problematiko ter splošno problematiko mladih (problem vozačev, problematika dela na kmetijah) in smo napisali poročila. Kot sem že rekla, so bile to konkretne reči in ni bilo težko. Nanizali smo dogodke, uspehe in neuspehe, ideje in zamisli ter njihovo realizacijo. Vsemu skupaj smo dali neko obliko, pa je bilo.

Somentorica pa je organizirala konferenco. Garala je kot konj. Potem smo imeli generalko. Zbrala je vse bivše in vse bodoče mladinske funkcionarje in še nekatere učence in jih razporedila po različnih koncih dvorane. Bivši predsednik je začel to generalko in predlagal, da se najprej izvoli delovno predsedstvo. Učenci na raznih koncih dvorane so vstajali in predlagali imena. Lahko si predstavljate, kako je stvar potekala naprej. Seveda je generalka izgledala smešno, ker so bili ostali sedeži prazni. Ko pa je šlo zares, ko je bila dvorana polna, vsi sedeži zasedeni, ko so predlogi padali z različnih koncev dvorane, je zadeva izgledala spontano. Profesorica – mentorica – organizatorka je stala ob strani, roke je imela v dirigentski pozi in jih rahlo premikala kot dirigent, obraz ji je sijal kot kakemu svetniku na ikonostasu. (Mene pa je stiskalo v želodcu.) Konferenca je uspešno potekala, vse se je odvijalo po napisanem scenariju. Zapisnik je bil že napisan, treba je bilo vnesti le nekaj kozmetičnih popravkov in dodatkov (število udeležencev, število glasov, ki jih je dobil posamezen kandidat, itd.). Spontanost, da je veselje.

Pozneje sem opazovala z enakim občutkom v želodcu celo vrsto takih spontanosti. Seje delavskih svetov, sindikalne zbore, zbore delavcev, ipd. Človek bi lahko napisal debelo knjigo o spontanosti.

Potem smo dobili novo državo in »nov sistem«, [Stran 095] ker je stari sistem bankrotiral. Ampak prej omenjena spontanost je ostala. In njeni organizatorji, seveda, tudi. Kakor se je prej zavijala v obleko samoupravljanja, tako si zdaj nadeva videz civilne družbe. Da ne bi kdo napak razumel, civilna družba se pri nas prebuja, vendar nima dosti možnosti. Čisto drugače pa je s »civilnimi pobudami«, ki jih organizirajo in dirigirajo tisti, ki so prej organizirali različne že omenjene spontane zadeve. Spet bi bilo teh novih spontanosti za celo knjigo.

Samo spomnimo se spontane akcije, vredni smo dobrega predsednika. »Prisilili« so ubogega Kučana, da je še enkrat kandidiral za predsednika države, namesto da bi bil lepo doma in v miru čohljal mačke.

Spontana zadeva je bila tudi Stranka mladih Slovenije. Mladi so spontano ugotovili, da nobena stranka ne misli nanje, ne deluje v njihovo korist. Pa so spontano ustanovili svojo stranko in jo pripeljali v parlament. Prav tako spontano so seveda podprli Drnovška.

Po koncu volitev se je Kučan pogovarjal z vsemi strankarskimi prvaki. Izjavil je, da se bo na podlagi teh pogovorov spontano odločil, koga bo predlagal za mandatarja nove vlade. Mi smo si pa grizli nohte in ugibali: Le kako se bo odločil predsednik.

Zdaj je začela neka civilna skupina zbirati podpise za referendum v zvezi s spremembo zakona o vladi. Ne, ne. To pa ni spontano. Nekdo stoji za tem. Le kdo. Najbrž Janša. Ali kak podoben nasprotnik demokracije. Organizatorji spontanih akcij seveda nikakor ne morejo verjeti, da je kaj zares spontano. Kajti oni imajo vendar prste pri vsaki spontani zadevi. Torej to ne more biti spontano. Torej mora biti nekdo zadaj, to bo pač treba ugotoviti.

Od same silne spontanosti me zares boli želodec, še toliko bolj, če pomislim, koliko in kakšne vrste spontanosti nas čakajo čez dve leti, ko bomo volili Kučana, pardon, ko ne bomo več mogli voliti Kučana.

12.2. Komunizem je mrtev, naj živi komunizem!

Avtor:
Blaža Cedilnik

12.2.1.

Komunizma ni več, da se razumemo, to smo si menda vsi na jasnem. Seveda se najdejo sem ter tja budala, nesposobneži, paranoiki, ki v vsaki potezi LDS, Združene liste socialnih demokratov, Demokratične stranke upokojencev, Stranke mladih Slovenije, Slovenske nacionalne stranke, obeh poslancev manjšin, vseh dosedanjih in bodočih Drnovškovih vladah, da o samem presvitlem predsedniku države Milanu Kučanu ne govorim, skratka, povsod vidijo komunizem, kontinuiteto, bivši režim (mogoče celo »tekovine« revolucije) in kar je še takih reči, s katerimi smo enkrat za vselej opravili. Zdaj imamo demokracijo, večstrankarski sistem, parlament, spoštujemo človekove pravice, vsi smo enaki pred zakonom in tudi nasploh, ni več državljanov drugega in tretjega in kaj vemkaterega razreda. Zdaj je pa res lepo v naši domovini. Lepo za vse. Za vse enako lepo.

Pa se najde človek, ki nam je pred časom pripovedoval pretresljivo zgodbo iz časov revolucije. Ko smo ga poiskali, da bi zgodbo zapisali in objavili, je dejal češ, ne, sedaj ne bi bilo dobro, počakajmo rajši na izide jesenskih volitev. Če mislite, da gre to za kakšne volitve pred davnimi leti, se motite. Gre natanko za te, za letošnje volitve. Gre za strah malega človeka. In strah malega človeka je indikator za demokracijo (za monokracijo?), za človekove pravice, za enakost pred zakonom in tudi sicer. No, pravzaprav je indikator za to, da vsega tega ni.

Kako pride človek do takšnega prepričanja, do obnovitve občutka strahu, ki ga je prežemal vseh »teh naših petdeset let«? Pravzaprav je popolnoma dovolj, da gleda televizijo, posluša radio, bere časopise. Vzemimo za primer oni dan, ko se je na televiziji pojavil Hafner, ki pa tokrat s svojim kazalcem ni žugal Miloševiću, ampak novopečenemu predsedniku državnega zbora, Borutu Pahorju. Le-ta pa mu je pred številnim občinstvom pred televizorji ves pocukran lezel tja, kjer izgubi hrbet svoje spodobno in pošteno ime. (To ni zraslo na mojem zelniku, ampak sliši se prav fino. Žal pa se ta trenutek ne morem spomniti, kod sem to prebrala. Naj mi avtor oprosti.) Povrh vsega pa je Pahor tikal Hafnerja, starega prijatelja in tovariša. Bilo je tako lepo in tako sladko kot v »dobrih starih časih«, ko sta se nam še cedila med in mleko, ko smo vsi imeli vse, ko … Ja, ob gledanju takih oddaj se človeku kar milo stori. In človek bi zapel z goriškim slavčkom, pravzaprav v njegovem stilu: »Srce pa vleče me nazaj, nazaj v … raj!«

12.3. Vrba

[Stran 096]
Stoji in sanja.
Ure, dneve, mesece in leta.
Nož in dež in sneg
so v njej pustili svojo sled.
A to je že davno več ne boli.
Spominja se le nekega nočnega vetra:
mehkih prstov in poljubov,
ki so z njenih vej
trgali peno zvezd
v visoki uri življenja.
Zaradi njega
joče svoje sanje v reko,
zeleno kot poletni gozd.

Avtor:
Brane Senegačnik

Appendix A Dodatek

Appendix A.1 Voščilo

Lippo di Dalmasio: Mati ponižnosti Tempera na platno, 1377 – 1410, London, Narodna galerija

Lippo di Dalmasio: Mati ponižnosti
Tempera na platno, 1377 – 1410, London, Narodna galerija

Vsem bralkam in bralcem Zaveze voščimo vesel Božič in srečno Novo leto

Naj vstopi v vas božji mir

naj se vam prižge novo upanje

in naj ga nikoli ne zmanjka

Zahvaljujemo se vam za vašo zvestobo in prijateljstvo

ostanite nam naklonjeni še naprej

Bog vas živi

Appendix A.2

Bibliografski pregled člankov prvih tridesetih številk 1991-1998

Bibliografski pregled člankov prvih tridesetih številk 1991-1998

Dragi bralci

Izšlo je kazalo za prvih trideset številk Zaveze. Ko pravimo kazalo, pravimo malo. Prinaša namreč tri stvari, od katerih bi vsaka lahko izšla sama:

Seznam avtorjev z naslovi člankov;

Kazalo osebnih, krajevnih in stvarnih imen;

Bibliografski pregled, kot se kazalo uradno imenuje, Vam bo služil kot zanesljiv vodič po tridesetih številkah Zaveze. Iz njega boste izvedeli, kdo je v Zavezo pisal, o katerem človeku je pisal in o katerem kraju in kateri stvari. In seveda, kje: v kateri številki in na kateri strani.

Pregled lahko dobite, če se oglasite v Ljubljani, v trgovini na Mačkovi 6, ki Vam gotovo ni neznana; ali pa če zavrtite telefonsko številko za Novo Slovensko zavezo na Resljevi 14 v Ljubljani: (01) 231 21 76. Publikacija ima obseg vsake od zadnjih številk Zaveze in stane 1000 SIT. Pridite, vzemite in poglejte!

Date: 2010-05-12

 

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.