Zaveza št. 38

Zaveza št. 38Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 38
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

Ker tudi ta, kot vsi drugi komentarji v Zavezi, obljublja, da bo aktualen, ne more mimo dveh trditev, ki sta bili izrečeni na letošnji spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu 18. junija. Ko bi bili namreč samo izrečeni, bi ju odnesel veter ali pa bi obležali kje med orumenelimi papirji za zmerom. Prav to bi se zgodilo, ko ju ne bi postkomunistični mediji, iz še ne povsem ugotovljenih razlogov, spremenili v dogodek. Mediji so potem še organizirali mimohod svojih ljudi iz kulture in politike, ki naj bi dogodek označili in ga postavili v primeren okvir. Videlo se je – pa tudi pričakovano je bilo – da so bili pohujšani. In potem je vsak, kakor mu je velevala pretekla in sedanja vpletenost, izrazil ali žalost ali užaljenost ali zgroženost ali ogorčenost. Važno – in nič manj pričakovano – je bilo tudi to, da se nobeden od vprašanih ni ubadal z vsebino obeh trditev, tako da bi si ju ogledal v kontekstu njunega zgodovinskega okolja, ampak so se nanjo odzivali z energijami, ki so prihajale iz njihovih emocionalnih rezerv. Te pa so bile impresivne in, kot rečeno, strogo enobarvne. Ko je bil medijski potencial dogodka izčrpan, so ga vzeli s sporeda, a ne povsem. Od časa do časa se nanj spomni kateri od medijskih operaterjev – kadar hoče koga spraviti v zadrego ali pa kadar bi rad komu od svojih dal priložnost, da se sprehodi po razkošnih travnikih ideološke retorike.

Obe trditvi sta se dotikali enobeja, komunistične revolucije in državljanske vojne. Prva je trdila, da je bil narodnoosvobodilni boj v organizaciji partije prevara, druga pa je hotela povedati, da državljanska vojna še traja.

1.1.2. Kaj pomeni trditev, da je bil enobe v aranžmaju partije prevara, in kakšen je njen pomen za slovensko samozavedanje

Če naj prevara deluje, morata biti seveda dva: ta, ki vara, in ta, ki je varan; ta, ki ve, da tisto, s čimer prihaja, ni resnica ali ni vsa resnica, in ta, ki verjame, da je to, kar se mu ponuja, resnica. Pojem prevare je povezan z zahtevnimi moralnimi vprašanji, pa tudi z razmisleki, ki zadevajo kulturo – njeno kakovost tako rekoč: ali je v ljudeh ambicija, da bi šli v sredino tega, kar je pred njimi, ali pa se zadovoljujejo z videzom. Takoj tudi vidimo, da ima pri tem veliko vlogo zrelost.

A zakaj je bil enobe prevara? Enobe je bil prevara preprosto zato, ker se je končal s stanjem, ki ni ustrezalo deklarativnim namenom gibanja, ki je to stanje vzpostavilo. Cilj enobeja je bila narodova svoboda, v pomenu, ki je ustrezal jezikovni in civilizacijski zavesti velike večine Slovencev. Svoboda, ki jo je mislil slovensko govoreči človek, je bila demokratična svoboda, kot jo je formulirala prosvetljenska politična filozofija. Njena nosilna sestavina so bile pravice državljana in človeka.

In namesto, da bi se ljudje, potem ko je bilo vse narejeno in pospravljeno, znašli v svobodi, ki jo je izraz narodnoosvobodilni boj obljubljal, so se znašli v svobodi, ki je izkazovala vse znake totalitarnega nasilja, ki se je kazalo tudi v tem, da so to nasilje ljudje morali še naprej imeti za svobodo. Tega niso mogli doživljati drugače kot nasilje nad jezikom – dokler se niso navadili na dvojno življenje totalitarnega človeka ali na življenje z dvojno resničnostjo. Takšna je bila realizacija »duhovno aktivnega slovenstva«, projektiranega in razglašenega že na začetku, leta 1941. Zgodilo se je torej, da se je Slovenec moral začeti vživljati v svojo karikaturo.

Tako velikopotezna prevara, kot je bil enobe, je bil podvig, ki ga je bilo mogoče uprizoriti samo v času, ko je divjala vojna. Znano je, kako široko dejavnost so v sedemdesetih letih organizirale italijanske Rdeče brigade. Svojo radikalno ideološko ofenzivo so podprle z »rdečim terorjem«: pobitih je bilo 229 civilistov, 73 policistov, 8 sodnikov, z umori so segli visoko v državni vrh. A čeprav jim ni manjkalo mednarodne teroristične podpore, čeprav jih je spremljala levičarska evforija evropskih in ameriških univerz, jim ni nič pomagalo. V vojni, v razmerah tuje okupacije pa je mogoče uprizoriti enobe, ki ne more, da ne bi deloval. Kakšen zanos veje iz stavka, ki ga je Kardelj pisal Josipu Brozu jeseni leta 1942: »Čuda pravi ovaj narodno osvobodilački rat.«

Naše mesto

Slika 1. Naše mesto Mirko Kambič

V prevari, smo rekli, je tako, da eni varajo in so drugi varani. Čim dlje je kdo na periferiji, tem bolj verjame besedam in tem manj ve, kaj stoji za njimi in kaj se v resnici dogaja. In čim bliže je kdo središču, tem bolj so mu dostopna odprta besedila. Tem bolj ve, za kaj v resnici gre. Če je partizanu, ki je odklonil ponujeno članstvo v partiji, bilo namignjeno, da [Stran 002] vdrugič tega ne bo mogel narediti, je že moral vedeti, če je imel kaj pameti, kje se je znašel. Maja 1945 je zelo mnogo ljudi vedelo, za kaj je v enobeju v resnici šlo, a se tedaj ni dalo veliko narediti. Pravzaprav se ni dalo nič narediti, razen tega, da se je človek umaknil in skušal ohraniti osebno integriteto. Mnogi – pravzaprav večina – pa je bila že tako zelo notri, da kaj narediti tudi hotela ni. A vseeno, nekaj jih je moralo videti, kaj so izborili, nekaj se jih je moralo zgroziti. Toda bili so zmagovalci in bili so plačani – nekoč se bo menda že kdo znašel in izračunal, kako zelo so bili plačani – bili so slepi in hoteli so biti slepi. (Da so bili slepi takrat, za to morda obstaja opravičilo, a da so slepi tudi danes, za to jim nihče ne bo pripravljen dati opravičila.) Da je na komunistični strani izostalo moralno in politično samospraševanje, je ena najbolj vznemirljivih tem, a se mi z njo ne bomo dlje ukvarjali, ker ne zadeva strukture našega argumenta.

Da je bil enobe projekt partijske politike, izhaja iz preprostega in kogentnega premisleka. V središču tega razmisleka je evidentno dejstvo, da je bil enobe edini način, da je partija svoj projekt uresničila. Preprosto je spadalo k stvari, da so komunisti uprizorili nekakšen boj z okupatorjem in mu dali ime narodnoosvobodilni boj. Nekakšen pravimo zato, ker so ves čas njegovega trajanja predvsem in v prvi vrsti ubijali Slovence. In vendar so zaradi vojne vročice in žaljenega narodovega ponosa mnogi Slovenci ta boj mogli imeti za narodnoosvobodilni boj.

Pred nami se že nekaj let odvija velikopotezni postkomunistični manever z revolucijo in enobejem. Z mnogim načrtnim potiskanjem so revolucijo zrinili v ozadje – v neobstajanje. Pravzaprav revolucije sploh ni bilo. Kdo še ve za slavoloke, ki so jih postavljali revoluciji; kdo še ve za številne ustanove, ki jih je krasilo njeno veliko ime? Danes je vse enobe. (In »antifašizem«, a je z njim ta težava, da se v Evropi vedno slabše prodaja. Če kdo hoče uspešno nastopiti z antifašizmom, morajo biti na njem žigi, da prihaja iz dobre kovnice; mora imeti – drugače povedano – demokratične dokumente; antifašizem totalitarnega izvora pa nekako ni konvertibilen – če ga preveč ponujate, se z njim celo malo osmešite. Nekateri naši emisarji bi o tem lahko kaj povedali.) Danes je torej vse enobe. Na tistem hlevu v Živalski farmi so revolucijo prepleskali z enobejem.

Manever pa gre h koncu in ne moremo reči, da ni bil uspešen. Morda je tako, da je bil celo zelo uspešen. Morda je tako, da v središčnem [Stran 003] prostoru slovenskega spomina že stoji zgodba, ki govori o tem, kako so komunisti v trenutku, ko je šlo za biti ali ne biti, priskočili narodu na pomoč, ga popeljali v svobodo in mu omogočili, da si je postavil državo – po nekaterih neprijetnostih in nerodnostih in težavah, ki pa v dobro zgodbo spadajo. Morda je že tako – morda pa še ni! Če ni, je še čas, da se prepreči, da neresnica postane narodova osnovna resnica, njegov bivanjski temelj. Finta kot temelj narodove države! Če se pa nič ne bo naredilo in bo manever uspel v celoti, potem bo tako – ko bodo ljudje hodili nazaj na svoj začetek in skušali odkriti sledove svojega političnega izvora – da tam ne bodo našli ničesar razen nekaj ponarejenih dokumentov. Prehudo bi to bilo, preveč tragično za tisočleten narod!

Niti malo tudi ne smemo dvomiti, da se bo ta mit končno v celoti obrnil proti slovenskim katoličanom. Težo demokratičnega upora proti komunizmu so namreč nosili katoličani. Tako pa se bo zgradilo še eno mogočno mitsko oporišče liberalne protikatoliške ofenzive: da je slovenski narod obstal, ne zaradi katolištva, kakor zaenkrat še večina godrnjaje priznava, ampak kljub katolištvu. Vemo, da taka oporišča obstajajo, izinterpretirana in vsiljena, a s tem, poslednjim, se ne more meriti nobeno. To je zato, ker se z ustanovitvenim osvobodilnim mitom ne more kosati noben drug. Morda imamo to srečo, da se temu mitu šele tlakuje cesta. Če je bil kdaj kak klic razumen, utemeljen in nujen, potem je sedaj ta: Beseda prevara mora postati »gospodinjska beseda« slovenskega zgodovinskega spomina. Sedaj je čas za to! Prevara, s katero je nekoč neka politična klika, v narodovi najhujši uri, izvedla osvobodilni manever in nekoč svobodnemu narodu za pol stoletja vzela svobodo – upanje in veselje do življenja pa mogoče za zmerom. Prehudo bi bilo, preveč žaljivo, da bi katoličani, ki so v boju s to kliko skoraj izkrvaveli, doživeli še ta poraz – zaradi svoje neprisebnosti.

1.1.3. Kaj pomeni trditev, da državljanska vojna še traja, in kakšen je njen pomen za slovensko samozavedanje

Zasluga letošnjega Roga je ta, da je prvič po petdesetih letih – preko pokomunističnih razglasnih postaj – šla med ljudi temeljna resnica o enobeju. Druga zasluga letošnjega Roga pa je ta, da je bilo tam povedano – spet tako glasno, da so lahko vsi slišali – da državljanska vojna še traja. O tem, da državljanska vojna še traja, govori toliko dejstev slovenske kulturne, politične in gospodarske sedanjosti, da občutljivega človeka na to ne bi bilo treba opozarjati. Ta dejstva so takšna, da ne samo so, ampak dobesedno suvajo v človeka. Zato je nemalo čudno, da je trditev povzročila toliko pohujšanja.

O teh dejstvih bomo še govorili, sedaj pa preidimo k temu, kar je najvažnejše: državljanska vojna še traja predvsem zato, ker še ni bil podpisan mir. Niso še bili sestavljeni in podpisani dokumenti, iz katerih bi bilo razvidno, kako se je začela in končala, kako je potekala, kakšne posledice je imela, kdo bo plačal reparacije in podobne reči.

Tu bo kdo pripomnil, da se državljanske vojne razlikujejo od meddržavnih vojn tudi v tem, da se končajo zgolj faktično – z zmago ali porazom – in da se ne podpisujejo nobeni papirji. Temu ne bomo ugovarjali, a slovenska državljanska vojna je bila drugačna – nekaj posebnega. Bistvo te posebnosti je v tem, da sta oba udeleženca, komunisti in demokrati, nastopila v dvojni vlogi: da je bil zmagovalec hkrati tudi poraženec in poraženec hkrati tudi zmagovalec. Slovenska državljanska vojna je imela dve fazi: zmagovalec v prvi fazi je bil poraženec v drugi in poraženec v prvi fazi je bil zmagovalec v drugi. Iz tega sledi, da v tej državljanski vojni ni bilo tako preprosto kakor v drugih; da ni bilo zgolj poraženca in zmagovalca, ampak sta si po stanju, ki se je končno vzpostavilo, v nekem smislu enaka. Kvečjemu je tako, da ima prednost stanje po drugi fazi, ker je bila končna in dokončna. Ker pa v slovenski državljanski vojni ni bilo zmagovalca in poraženca – ali pa je treba to vprašanje še razčistiti – je upravičena zahteva po pogodbi, kjer se bodo te stvari postavile na pravo mesto. Ravno to pa se še ni zgodilo, zato državljanski konflikt – kakršen je že bil in je – še traja.

Traja pa zato, ker eni od nasprotujočih si strani tako stanje ustreza: ustreza ji neurejeno vojno stanje. Kakor so namreč komunisti vedeli, da samo v vojni lahko realizirajo svoj prevratni projekt, tako vedo sedaj postkomunisti, da samo v vojni – v neke vrste vojni – tudi v spremenjenih razmerah lahko obdržijo oblast, ki so jo s projektom dobili. Podpis pogodbe po državljanski vojni pa bi v slovenske razmere vnesel osnovno urejenost: vedelo bi se, kdo je kdo in kaj je kaj.

Védenje slovenskih komunistov o neslutenih potencialih, ki jih ima v sebi vojna, je del skupne boljševiške dediščine. Ko je Lenin med prvo svetovno vojno – že malce melanholičen – [Stran 004] čepel v švicarskem eksilu, se je živo zanimal ne samo za potek vojne, ampak tudi za vojno kot vojno. V roke mu je prišla tudi obsežna Clausewitzeva študija O vojni – najuglednejše delo, kar jih je bilo o vojni napisanih. Lenin je sprejel Clausewitzevo tezo, da je vojna nadaljevanje mirnodobske politike z vojnimi sredstvi – da je pravzaprav del politike. To je bilo eno njegovih ključnih spoznanj: če pa je vojna pravzaprav politika, potem je vojno mogoče tudi izkoristiti za politiko. Po tem se je tudi ravnal in po tem so se ravnali vsi njegovi idejni otroci, zbrani v zloglasnem vrtcu, ki je prišel v zgodovino pod imenom Kominterna. Ko so mu dali Nemci, ki so bili v vojni z njegovo domovino – a to zanj ni bila prava domovina, ker je bila buržoazna, kakor naša domovina za naše komuniste ni bila prava domovina, ker je bila buržoazna – ko so mu Nemci dali denar in dovoljenje, da gre preko njihovega ozemlja v Rusijo in tam sproži revolucijo, je to priložnost izrabil in ga pri tem ni nič motilo, kakor ni to nič motilo njegovih številnih otrok, da je postal s tem začetnik kolaboracije – evropski protokolaboracionist.

(Komunisti so vedno izkoriščali vojno, tudi takrat, ko so bili »proti vojni«. Mnogi se še spomnimo, da je bil izraz »vojni hujskači« najpogostejše boljševiško propagandno orodje. Vsi mnogi »mirovni kongresi« v času pred padcem Zidu so bili koncipirani in vodeni od komunistov. Komunisti so bili vedno za mir in kruh!)

Tudi naši komunisti so vedeli in naši postkomunisti vedo, da je z vojno mogoče delati politiko – določeno politiko samo z vojno. To je poglavitni razlog, da mir po slovenski državljanski vojni še ni podpisan, kar logično pomeni, da državljanska vojna še traja.

Pa tudi stvarno in dejansko ta vojna še traja. Nekaterih stvari smo se navadili in jih ne opazimo. Po vojni je nad slovenskim narodom bil narejen zločin velikosti genocida. Nihče o njem še ni ničesar rekel – če izvzamemo nekaj skozi zobe stisnjenih besedi, ki nikogar k ničemur ne zavezujejo. Naš genocid ostaja mutast. Na tisoče Slovencev je po vojni izginilo in nihče še ni vprašal, kako jim je bilo ime in kje ležijo. Komunisti so uprizorili nekaj deset montiranih procesov, na njih so nekaj deset ljudi obsodili na smrt in obsodbo tudi izvršili. Ne ve se, kje so njihovi grobovi. Ali je o tem kdo že kaj rekel? Neki postkomunistični novinar je splošno brezbrižnost – ali pa kar nespodobnost, zanimati se za te stvari – izrazil takole: »Če se nič boljšega ne spomnijo, obudijo vprašanje povojnih pobojev ali česa podobnega, s čimer pa noben normalen Slovenec nima nič.« Nekaj grobov je bilo po vojni oskrunjenih in nekaj trupel odnesenih. Kam? Nihče si teh vprašanj ne postavlja. Onečaščeno je bilo vojaško pokopališče na Orlovem vrhu, na akropoli slovenske prestolnice. Skrívnost tega dejanja ostaja še danes skrivnóst. Ali ni torej prava beseda, če za vse to pravimo, da še traja? In ali niso te zadeve stvar državljanske vojne? Nedavno je Novo Slovensko zavezo dosegla zgodba iz mirnopeške fare: štirje ljudje delajo v nekem kamnolomu nekega julijskega dne leta 1945, pridejo oznovci, ljudi odpeljejo, jih v bližini pobijejo in zmečejo v suhi ponor tudi nedaleč proč, tam jih razpadle in smrdeče najde čez mesec dni slučajni kosec. Ljudje vedo, kdo so bili morilci. Toda ali jih je kdo poklical na odgovor? Ali jih je kdo vsaj vprašal, zakaj so to naredili? Takih zgodb je zelo mnogo.

In ali je dejstvo, da so vsi slovenski dnevniki postkomunistično usmerjeni, da zastopajo interese kontinuitete, pogosto na ciničen, aroganten in agresiven način, ali je to normalno? Ali imamo tako stanje lahko za del evropske normalnosti in urejenosti? Ali je takó v državah, ki niso imele državljanske vojne? Predvsem pa, zakaj slovenski državni zbor ob vsakem temeljnem političnem vprašanju, brez izjeme in v trenutku, poči po črti, ki je črta, ki loči politične sile glede njihovega odnosa do državljanske vojne? Ali torej smemo reči, da državljanska vojna še traja? In potem, ko se je izvedelo, da so nad teharskimi grobovi zgradili igrišče za golf: ali je ob tem protestiral kateri od prvega ešalona komunistov? Ali ne bi bil šele to dokaz, da državljanske vojne ni več?

Sedaj samo še en pogled na slovensko ustavo. To, kar ustavo drži, je člen, ki pravi, da smo pred njo vsi enaki. Sedaj pa vzemimo vojne zakone: zakon o vojnih veteranih, zakon o vojnih invalidih, zakon o žrtvah vojne, zakon o vojnih grobiščih, v vseh teh zakonih protikomunistična stran sploh ni omenjena ali pa je izrazito in neprikrito postavljena v neenakopraven in ponižujoč položaj. Najbolj brutalno neustaven je predlog zakona o vojnih grobiščih: ta pozna dve kategoriji grobišč, vojaška grobišča in grobišča vojnih žrtev, kategorijo prvega in kategorijo drugega razreda; v prvi razred spadajo padli partizani in padli vojaki okupatorske vojske, v drugi pa vojaki protikomunistične vojske. Tu smo priča predcivilizacijskega ločevanja umrlih. Tako zelo, vidite, še traja državljanska vojna.

[Stran 005]
Nova bližnjica

Slika 2. Nova bližnjica Mirko Kambič

18. junija je bilo v Rogu izraženo izrecno obžalovanje, da državljanska vojna še traja. In vendar je neki gospod, ki ima vsa spričevala, ki mu jih more dati mati domovina, nekje zapisal, da je bila v Kočevskem Rogu izrečena »napoved državljanske vojne«. Zakaj taka potvorba? V Kočevskem Rogu pa ni bilo izraženo samo obžalovanje, da državljanska vojna še traja, ampak tudi urgentna zahteva, da se konča. Ko so nekega univerzitetnega profesorja zgodovine vprašali, kaj je govornik na Rogu mislil s svojo izjavo, da državljanska vojna še traja, je svojo razlago končal takole: »Ne verjamem, da je mislil, da se bomo res šli nekaj, no …« Za človeka, ki govori in razume slovensko, to pomeni: Verjetno ni mislil, da se bomo streljali, ampak človek nikoli ne ve … Sedaj nas zanima samo to, ali se je našel kdo, ki je gospoda prijateljsko opomnil, naj ne smeši po sobotnih prilogah sebe in akademosa.

Čisto jasno je tudi, da je besedna zveza »državljanska vojna« bila v Kočevskem Rogu rabljena v prenesenem pomenu – kot metafora. Neverjetno, koliko ljudi tega ni opazilo. Ali to pomeni, da metafor ne razumemo več? Metafor, srca jezika? Lojze Peterle, predsednik prve demokratske vlade, je med drugim izrekel tudi stavek, ki se mu nikoli ne bomo mogli dovolj načuditi: »Dovolj je bila ena revolucija.« To je bila igra z dvema pomenoma besede revolucija: v njej je mogoče videti giljotino in šafot ali pa dekret, ki nekomu prepoveduje delati v institucijah demokratske države, ker je bil sodelavec komunistične tajne službe. Tako je z nečim, na kar ni nihče mislil, opravil z nečim, na kar smo vsi mislili in kar smo vsi pričakovali.

Majhen dokaz – bolj indic kot dokaz, seveda – da državljanska vojna še traja, je prispeval tudi pogovor, ki ga je na veliki šmaren imela televizijska novinarka Rosvita Pesek z ljubljanskim nadškofom in metropolitom dr. Francem Rodetom. Na koncu se je gospod Rode novinarki, posebej in poudarjeno, se je zdelo, zahvalil, da je bila »prijazna«. Tega seveda ne moremo obravnavati ločeno od odprtosti in neposrednosti, ki je ena od čudovitih lastnosti sedanjega ljubljanskega nadškofa, čisto brez zanimivosti pa to vendarle ni. Tudi zato, ker ta zahvala ni bila prvič izrečena. Ne tako zelo dolgo od tega je nadškof dr. Franc [Stran 006] Perko napravil isto po nekem televizijskem pogovoru. Da je novinar – na sploh, posebej pa v pogovoru s kakim nadškofom – »prijazen«, bi moralo biti nekaj povsem pričakovanega in normalnega. In vendar se zdi, da je zahvala obeh dostojanstvenikov bila znak rahlega presenečenja. Če pomislimo, kakšne izkušnje so cerkveni dostojanstveniki že imeli z novinarji se nam bo to presenečenje zdelo razumljivo. Toda, če ne bi bilo res, da državljanska vojna še traja, ali bi novinarji nastopali tako, kakor nastopajo?

Trditev, da državljanska vojna še traja, le ima realne osnove. Stanju, ki smo ga tu le skicirali, moremo tako reči tudi zato, ker izvira iz tiste preteklosti, ki je to ravno bila: državljanska vojna.

A, da ponovimo misel iz Roga, na vsak način jo moramo končati. Končale pa jo bodo – tudi to je misel iz Roga – samo nove demokratske sile.

Nova Slovenija

V Delovem komentarju je 1. avgusta Boris Jež, v slogu postkomunistične žurnalistike, zapisal tudi tale stavek: »Tako postopoma prihajamo do zanimivega odkritja, da imamo stranke, a nimamo pravih voditeljev, stranke iščejo naokoli ljudi, da bi jih vodili – jim dajali prepoznavnost.« Ko stavek preberemo, se za trenutek ne moremo odločiti, čemu od dvojega bi dali prednost: ali je bolj resničen ali bolj nedopusten.

Najprej je seveda resničen. Ne moremo mu očitati, da ni pokazal na bistveno kriznost postkomunističnih družb, ki izhaja iz njihove temeljne nesimetričnosti: stranke komunističnega nasledstva imajo vodilno elito, stranke, ki so nastale po Zlomu, pa te elite nimajo.

Komunisti so svoje moštvo prepeljali na demokratski breg nedotaknjeno. Ni jim bilo treba drugega, kot da ga preuredijo v nove enote, da naredijo nekaj generacijskih zamenjav, da mu nabavijo nekaj nove garderobe, da za nekaj časa znižajo zvočnike na sobno jakost, sicer pa je bilo vse nared in je vse čakalo, da začne delovati – pravzaprav je vse že vseskozi delovalo.

Stranke, ki so nastale po letu 1990, pa so bile nove v vsakem pogledu. Z vso ostrino se je pojavilo predvsem vprašanje glave. Totalitarizem namreč ni dopuščal nobene drugačnosti razen zasebne – tiste, ki ni hotela biti politična. Iz tega pa ni moglo nastati drugega kot sporadični in negotovi vzgibi, nikoli do konca domišljeni, nikoli do kraja preigrani. Brez medsebojnega srečavanja, brez medsebojnega preverjanja nobeden od teh vzgibov ni mogel postati nekaj objektivnega – nekaj, kar je zunaj, uporabno in veljavno za vse. Vse, kar se je v misli spočelo, se je vedno – ker zunaj ni našlo nobenega oprijemališča – spet vračalo v misel nazaj, ne da bi bilo sposobno opraviti kako delo, razen tega, da je stopnjevalo občutek nemoči. In političnost – ko se je odprl prostor, od nikogar pričakovan – političnost, kakršna je obstajala, zasebna političnost, če je dovoljeno rabiti ta protislovni izraz, ni bila v stanju, da naredi drugo, kot da ljudi prebudi in jih pripelje na forum. Od tu dalje pa nihče ni natanko vedel ne kod ne kam. Postavilo se je, da ponovimo, vprašanje glave.

In tako je še danes, še danes stranke iščejo »naokoli« ljudi, ki bi jim lahko zaupale vlogo glave, kot pravi citirani novinarjev stavek. Stavek, ki je ne samo resničen, ampak tudi onstran meje dopustnega. Ali se ni vprašal ali pa se ni hotel vprašati, od kod vendar ta onemoglost. Zakaj in od kod sploh tranzicija, to mučno in drago in zahtevno in nevarno prehajanje iz stanja, ki ni dopuščalo normalnosti, v stanje, ki bo normalnost dopuščalo? Mar ne od tod, ker se je nekoč neka skupina odločila, da – v konjunkciji zgodovinskih sil, ki se vzpostavi vsakih tisoč let in se je nikomur ni dovoljeno dotikati – izpelje prevrat, ki je imel predrzne ambicije, da vrže človeka iz njegovih antropoloških tečajev. Mar ne zato, ker so se našli ljudje, ki so bili pripravljeni ta načrt podpreti – čeprav je bilo jasno, da je zunaj razuma, ki ga je civilizacija postavila za zadnji kriterij; čeprav je bilo jasno, da je zunaj pameti in čisti Upor. Mar je bilo dovoljeno tako brez pomisleka vreči v igro na tisoče človeških življenj: kar tako za neki ideološki hazard? Ali se je smel človek tako do konca izročiti brezumju, da ga nobena bolečina ni ustavila in nobeno razdejano življenje in nobene ruševine – vasi in mest, duha in jezika – noben obup in noben greh? In potem ko so dosegli, kar so hoteli, potem ko so bili proti izkoriščanju delavskega razreda in proti nasilju države, ali je kdo opazil, kar je nekoliko prej v neki analogni situaciji opazila Nadežda Mandelštam: »Pred našimi očmi je rasel novi svet mogočnežev, ki bi v primerjavi z njim stari svet bil ubog diletant.«

Toda vprašanje glave – vprašanje političnih elit – je poglavitno tranzicijsko vprašanje. Na vseh kritičnih točkah razvoja nove demokracije niso odpovedale »stranke«, ampak glave – na hitrico ponudene in na hitrico izbrane. [Stran 007] Naj se bralec ne ustraši, nimamo ga namena mučiti s to neveselo zgodbo: kako so prihajali drug za drugim in smo za vsakega rekli, potem ko je spregovoril nekaj spodbudnih stavkov, da bo to pravi človek; in potem, ko je, ko smo že mislili, da bo kdo stal, tam, kamor se je postavil, vsak zamižal in začel prepevati čudne arije, ki se jih je naučil bogve kje in niso imele nobene zveze z vprašanji, ki jih je na program postavljala zgodovina. In za vsakim, ko je odšel, nam ni ostalo drugega kot grenko občutje, da imamo kot narod še to nesrečo, da so preroki, ki prihajajo k nam – preroki z napako.

Iz galerije podob, ki se ponujajo, da ilustrirajo našo analizo, izberimo eno, ki zanjo nobeden ne bo mogel reči, da ni aktualna, saj se barve na njej še prav posušile niso. Mnogi med nami se še spominjamo zadovoljstva, s katerim smo v drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih spremljali pisanje dr. Franceta Bučarja. Nič pretirano ne bo, če pravimo, da je bil na ustih vseh. Kar je povedal, je bilo resnično in resničnost smo takrat doživljali kot razkošje. Pustimo sedaj, kaj vse se je zgodilo vmes, in si nekoliko oglejmo izbrano podobo.

25. julija je TV Slovenija priredila okroglo mizo, ki naj bi obravnavala nekatera vprašanja, povezana z ustavo. V ozadju je bilo nasprotje med dvema rešitvama krize volilne zakonodaje: ali rešpektirati odločbo ustavnega sodišča, ki je potrdila referendumsko odločitev za večinski sistem, ali pa se strinjati z državnim zborom, ki je s spremembo ustave ukinil prostor, iz katerega je odločba ustavnega sodišča izvajala svojo veljavnost.

Debata je nujno zadela ob pojma legalnost in legitimnost. Bučar se je odločno postavil na stran legalnosti: državni zbor je imel legalno pravico, da spremeni ustavo, vprašanje legitimnosti tu nima kaj iskati. Tudi tisti, ki o pravu vemo malo ali nič, smo se ob tem počutili slabo. Vsi veliki in strašni in presežni zločini, ki jih je uprizorilo stoletje, ki je pravkar minilo, so se namreč zgodili v skladu s kakim zakonom: bili so torej legalni. Ob tem bi bilo pričakovati, da se bo v nas zgradil osnovni civilizacijski refleks, ki se bo samodejno sprožil vselej, kadar bo stekla beseda o zakonu. Da ne bo nikoli izostalo vprašanje, ali pa so zakoni, za katere trenutno gre, tudi legitimni – utemeljeni ali v misli ali v zavesti ali v tradiciji ali v višji normi. Toliko greha je bilo narejeno nad človekom v imenu zakona, da takšen razmislek nikoli ne bi smel manjkati. Čudili smo se torej in spraševali, kam je šel Bučarjev civilizacijski instinkt. Sicer [Stran 008] pa tudi konkretni značaj stvari ni bil tako preprost. Odločitev državnega zbora, da spremeni ustavo, je bil precedens, ki je pomenil, da je ob ugodnem razmerju sil v parlamentu mogoče povoziti vsako referendumsko odločitev. Zdi se tudi, da je državni zbor, v nasprotju z dr. Bučarjem, vedel, da se je s spremembo ustave zgodilo nekaj zelo problematičnega. Od kod sicer naslednja pripomba ministra za pravosodje Barbare Brezigar – ki morda o pravu le nekaj ve: »Ampak vsa torkova debata (25. julija, op. p.) v državnem zboru je bila opravičevanje, zakaj se ustavne odločbe ne spoštuje.«

Urejenost ob blizu

Slika 3. Urejenost ob blizu Mirko Kambič

Odnos med legalnostjo in legitimnostjo je bila ena tema televizijske okrogle mize, druga je bil referendum kot referendum. Tudi tu je bil dr. Bučar odločen, a nič manj presenetljiv. Šel je tako daleč, če smo ga prav razumeli, da je problematiziral referendum sam. Bistvo njegove kritike je bila trditev, da ljudi nima smisla spraševati o zadevah, na katere se ne razumejo. Taka zadeva je tudi volilni sistem. S tem pa je Bučar, po naši pamet, storil nekaj, česar nikakor ni hotel. Pod vprašaj je postavil demokracijo samo: če referendumska vprašanja presegajo kompetentnost slehernika, potem velja, da vsa politična vprašanja presegajo kompetentnost slehernika. Tu pa je seveda dr. Bučar – morda je bizarno na to sploh opozarjati – prvi človek, ki bi se uprl. A potem s toliko večjo silovitostjo plane na nas vprašanje: Zakaj pa dr. Bučar potem tako govori? Odgovor na to vprašanje nam bo dal neki razmislek, ki v debati na TV ni bil eksplicitno predstavljen, a ga ni nerazumno iz nje izpeljati.

Za stališči, ki jih je dr. Bučar razgrinjal pred nami, stoji neka politična, morda pa še širša odločitev. Gre za interpretacijo sedanje slovenske zgodovine. Če bi ga vprašali, ali se strinja, da gremo Slovenci v sedanjem času skozi trojno zgodovino, najprej evropsko, potem postkomunistično ali tranzicijsko, nazadnje pa skozi zgodovino, ki sledi vsaki državljanski vojni, bi se verjetno strinjal s prvo točko, drugima dvema pa bi verjetno priznal obstoj, a jima ne bi pripisoval posebne vloge. To lahko zanesljivo sklepamo iz odločne opredelitve za proporcionalni sistem v nasprotju z večinskim.

K večinskemu volilnemu sistemu naravno težijo tisti, ki vidijo v bližnji preteklosti, v revoluciji, v državljanski vojni, v komunističnem totalitarizmu determinativna dejstva slovenske sedanjosti. Po tem gledanju je mogoče reševati politične probleme sedanjosti samo s temi dejstvi v očeh. To pa tudi pomeni, da odgovornosti za sedanjo politiko – za usodo in prosperiteto države – ne more prevzeti skupina, sestavljena iz poljubnih sil, ampak samo skupina sil, ki imajo sorodna gledanja na zgodovinska dejstva, za katera smo rekli, da določajo sedanjost. Povezanost političnih sil pa ne samo omogoča, ampak tudi ukazuje ravno večinski sistem.

Prednost večinskega sistema ni torej v tem, da bi zagotavljal zmago na volitvah, pač pa zagotavlja nekaj, kar je bistvenega pomena za družbo v tranziciji in državo v tranziciji: koherentnost političnih sil, ki imajo za cilj integralno izvedbo tranzicije. Proporcionalni volilni sistem pa ustreza tistim silam, ki menijo, da je tranzicija dosežena tisti hip, ko se ustanove totalitarne države formalno demokratizirajo. Bistvene napetosti, ki jo je preteklost ustvarila, v tem konceptu tranzicije ni. Presenečenje, ki nam ga je dr. Bučar pripravil, se nekoliko zmanjša, še sprejmemo hipotezo, da za vsem stoji politična – in morda tudi kulturna – odločitev za frontovsko Slovenijo.

O Bučarju ne bi toliko govorili, ko ne bi bil tako zelo vpliven in ko ne bi bil neke vrste paradigma. Kar konstituira njega in tiste, ki gredo za njim, je pravzaprav neka odsotnost. Zdi se, da ne vidijo epohalnosti tega, kar se je sredi stoletja zgodilo s Slovenci. To je nemalo čudno in inhibicija, ki jim to preprečuje, se nam premakne, ko o njej premišljujemo, v območje prvinskosti. Včasih smo že bili pripravljeni – in smo še – v Bučarju in njegovih videli tragičnost. Drugič pa se zberemo in pravimo: kaj pa če to ni tragičnost, ampak nedoraslost? Nedoraslost neke cele generacije.

Za frontovsko Slovenijo se je očitno odločila tudi združena stranka SLS + SKD pod vodstvom dr. Franca Zagožna. Odločitev je tudi tu stekla po tirnicah, ki peljejo od večinskega do proporcionalnega volilnega sistema. Odločitev za proporcionalni volilni sistem je tu dobila posebno obliko: spremembo ustave. Kar je važno za razumetje te odločitve, je način, kako je bila argumentirana. Dr. Zagožen je nekje takole podprl svojo odločitev: »Opozicija je jasno povedala, da ne bo podprla predloga, ki je povezan z referendumsko odločitvijo, zato je bila edina in hkrati najboljša rešitev v spreminjanju ustave.« Ne bomo si tu dovolili, da bi se zapletli v razreševanje tega, kaj bi utegnila pomeniti zveza »edina in najboljša rešitev«. (Mogoče je bilo tako, da ni bila edina, pač pa najboljša. A najboljša za koga?) Bolj zanimivo in pomembno je nekaj drugega. Združena stranka SLS + SKD je kot znano podpisala koalicijsko pogodbo z SDS in tako pristala na večinski volilni sistem. Še bolj jasno pozitiven odnos do večinskega sistema je SLS imela pred združitvijo. (Dr. Zagožen sam res ne.) Iz zgornjega Zagožnovega citata pa sledi, da je združena stranka spremenila svojo odločitev, a ne zaradi boljšega spoznanja, ampak pod prisilo: opozicija je enostavno povedala, da referendumske odločitve ne bo podprla. Nova združena stranka je bila postavljena pred izvršeno dejstvo in bi bila v veliki zadregi, ko ne bi k sreči takoj ugotovila, da je to, v kar je bila prisiljena, tudi »najboljša« rešitev. To je tako, kakor da bi brali klasike marksizma: Svoboda je spoznanje nujnosti.

A nas zanima nekaj drugega. Ne to, da je popuščanje pred izsiljevanjem zelo dvomljiva politika – z malo domišljije si lahko predočimo, da bi, če bi takšna metoda bila sprejeta, država obstajala samo občasno, nazadnje pa morda sploh ne več – bolj zanimivo je to, da vdaja sploh ni bila edina rešitev. Zakaj pa SLS + SKD ni podprla novega vladnega predloga za ponovno referendumsko glasovanje, saj je navsezadnje to bila njena vlada? Zakaj se je na vrat na nos odločila za spremembo ustave, ki ima to težavnost, da mogoče nikoli ne bo mogla sprati s sebe vsak sum nelegitimnosti. Ali ni morda tako, da je elita, ki je prevzela vodstvo nove stranke, že vseskozi hotela proporcionalni sistem? Nazadnje zato, ker skoraj zagotavlja nadaljevanje frontovske politike.

Ta pa, pa naj bodo stvari sicer že kakršnekoli, ni perspektivna rešitev za Slovenijo. Morda je frontovska politika ugodna za oportunizem določenih strank, Slovenijo pa tarejo problemi zgodovinskih razsežnosti. Ni minilo štirinajst dni po slovesnosti na Rogu, ko sta dva Delova novinarja, malo presenetljivo, to na svoj način potrdila. Rok Praprotnik je nekje zapisal, da smo v Sloveniji »še vedno globoko v tranziciji«. Določnejši je bil Brane Piano: »Kakor da imamo v Sloveniji dve javnosti in ne ene, kakor da sta ljudstvi dve, skupen jima je le jezik.«

V to razdvojeno podobo domovine moramo postaviti Novo Slovenijo. Če hočemo nekoliko bolj razumeti njen pomen in možnosti, moramo prej potegniti nekaj črt, ki bodo nakazale strukturo slovenskega političnega prostora.

Mislimo, da se nam s postkomunistično levico ni treba podrobneje ubadati. Vemo, da je to monoliten blok, ki mu temeljno koherentnost podeljujeta dva momenta: na eni strani je to intenziven uvid v identičnost interesov vseh vanj vključenih sil, na drugi pa skupna totalitarna tradicija, v kateri je monolitnost veljala za samoumevno reč. Tudi je res, da skupine, ki formalno sestavljajo levi blok, niso nastale zaradi izvorne drugačnosti, ampak so posledica enega prvih premikov velikega manevra, s katerim je partija pripravila svojo pot v podnebje demokracije. Lahko si predstavljamo, da v tako nastalem svetu z vzgibi po drugačnosti, ki brez dvoma nastajajo, ne poznajo nobene šale.

Na povedano nekoliko kaže tudi zadržanje starih boljševikov. Saj bi lahko, mar ne, v slogu znane popevke rekli: Kam so vsi boljševiki šli? Tako zelo ni nobenega nikjer, da je to nemalo čudno. Videti je, da vedo, da je molk tisti del služenja skupni stvari, ki je padel nanje. Sedaj na svojih rančih vdano – in morda zagrizeno – molčijo.

Kaj pa demokratska stran? Tu so sedaj tri stranke: združena ljudsko-demokrščanska, socialdemokratska in pravkar nastala Nova Slovenija.

Poglejmo nekoliko najprej prvo. Sedaj ko sta se SLS in SKD združili, nam je nenadoma postalo jasno, da do te združitve ne bi smelo priti. Zgodila se je namreč na način, ki je veliko ljudi navedel na misel, da je to bil sovražen prevzem. Krščansko demokratska stranka je v novem okolju nekako izginila. Zdržimo se razglabljanj, zakaj se je to moglo zgoditi, in ostanimo pri globalnem dejstvu, da je relevantna posledica te združitve ta, da SLS sedaj razpolaga z večjo močjo. Vprašanje, kaj je pravzaprav SLS, je tako postalo izredno pomembno.

SLS je v drugi polovici demokratskega desetletja začela s svojim vedenjem zbujati nemajhno začudenje. Vsi vemo, da je v kampanji za decembrske volitve leta 1996 stala – kljub svojemu graditeljstvu – trdno na pomladni strani. Volivci so se obrnili k njej deloma zaradi njene izrecno pozitivne družbene drže, predvsem pa zaradi razočaranja nad Peterletom. Komaj si danes predstavljamo občutje prav teh volivcev, ko je SLS po volitvah nesla njihove glasove v Drnovškovo banko in jih vložila na račun, ki je bil zanjo tam že odprt. Drugo razočaranje je bilo večje od prvega. Za to dejanje je bila SLS od najvišjih instanc nomenklature pohvaljena. Tako je bilo v začetku. Potem pa so začeli z njo ravnati tako, kakor se s tako zaveznico ravna. SLS je začela prestajati usodo vseh frontovskih zaveznic v zgodovini do danes. Kadar je dvignila letvico svojih zahtev za zarezo previsoko, je bil takoj dan znak medijskim centrom, da so dvignili zapornice. [Stran 010] Včasih so jo napadali tudi takrat, kadar ni ničesar zahtevala: enostavno se je izvajalo pravilo, da je frontovskega zaveznika od časa do časa treba tepsti, da ne pozabi, kje je njegovo mesto. A bolj važno je to, da se je zdelo, da SLS – v slogu vseh frontovskih zaveznikov – kakor da tega ne opazi. Njen predstavnik v vladi je imel navado reagirati tako kakor znameniti konj v Živalski farmi: Še bolj bom delal.

Drugo dejanje te nevesele igre pa se je zgodilo tako rekoč danes. To je bilo 25. julija, ko se je Zagožnova združena krščanska stranka odločila za spremembo ustave in za proporcionalni volilni sistem. To se je zgodilo nenadejano, nepričakovano in šokantno – najbolj seveda za partnerje v koaliciji Slovenija. Pa tudi za vse pomladne volivce. Naša poraženost je bila velika. Bili smo tudi nekoliko osmešeni, saj tega nismo predvideli, a smo sedaj začutili, da bi morali. A kljub vsemu in vendar: proti svoji koaliciji, proti svoji vladi!

V svojem presenečenju smo se spomnili tega, kar smo v sebi že kdaj prej zaslutili. Nekatere stvari so bile že vseskozi takšne, da smo si rekli: saj to ni stranka – v polnem pomenu te besede. Kar počne, počne zato, ker nima politične identitete. To je zato, ker je ne nosi političnost: politična misel, politična odgovornost, politični instinkt. Najbolj nezgrešljiv dokaz za političnost kake skupine je videnje celote. SLS pa je interesna skupina – ki je na začetku imela nekaj političnega vzgona, a mu ni dovolila, da bi jo potisnil v orbito avtentično političnega obstajanja – in je interesna skupina, kljub političnim emblemom, tudi ostala. To je poglavitni razlog, da so njena dejanja, kakršna so. Njena dinamika je interes in njene metode ne določa politični um. V bistvu – in kljub vsemu – je tujka v politiki.

Zgodovinski pomen Bajukove Nove Slovenije je v tem, da je, v stanju, kakršno se je vzpostavilo, mnogim volivcem omogočila, da bodo lahko šli na volišče. Nova Slovenija je stranka, ki bi morala nastati že leta 1990, pa ni, ker ni bilo pravih ljudi. Ali so danes? Očitno so, ker sicer te stranke ne bi bilo. A stvar je bolj resna. Ljudje so seveda važni, a s to stranko se je zgodilo nekaj večjega. Odprl se je prostor, kamor bodo lahko vstopali ljudje, ki do sedaj niso imeli pravega političnega doma. Ponovno se je odprla bistvena slovenska zgodovina. Pravi ljudje bodo – brez plakatov in bobnov in mažoretk – začutili njen prihod. Rekli bi, da je to razlog za veselje.

Socialdemokrati že celo desetletje držijo protikomunistično fronto – še v času pred Depalo vasjo, sicer tega dogodka ne bi bilo. To je tudi drža, ki je sledila bistvenim interesom tranzicije. Ta nemalo naporna drža je prinašala seveda tudi politične koristi. Ekspanzija SDS je bila odvisna od prostora, ki ga je z odmikom na levo izpraznila SKD. To je brez dvoma res, a bi se utegnilo kdaj tudi spremeniti. Toda razum, ki je bil v socialdemokratskih kvartirjih doslej reden gost, jim, upamo, ne bo pozabil povedati, da bodo v prihodnjem državnem zboru močnejši, če bo tam tudi Nova Slovenija, kot pa bi bili brez nje, pa četudi bi imeli vse njene glasove.

1.2. Utrinek

Utrinki bežijo,
sledi si vrstijo,
na svodu nebesnem
žareče in jasne
so zvezde te krasne,
na nebu mogočnem.
Svetloba usahne,
počasi ugasne,
v vesolju čudésen pojav;
utrinek izgine,
noč temno izrine
in pošlje mi topel pozdrav.

Avtor: Klara Mravlje

2. Kako se je začelo

2.1. Humus za revolucijo

Avtor: Jernej Nagode – Janko Maček

2.1.1. Ob cesarski cesti

[Stran 011]

Ko na stari cesti od Vrhnike proti Postojni premagamo še zadnjo vzpetino vrhniškega klanca, se odpre pred nami Logaško polje. Nekoč so tej cesti rekli cesarska. Pod Lanišami, zahodno od Logatca, so še vidni ostanki treh cest: rimske, Napoleonove in novejše iz časa avstro-ogrskega cesarstva. Tu so ohranjeni tudi ostanki rimske utrdbe. Rimljani so kraj imenovali Longaticum in so tu imeli poštno postajo.

Po dobrem kilometru ceste skozi Dolnji Logatec smo že v Gornjem Logatcu. Na levi strani pritegne našo pozornost hribček Sekirica, ki je bil do nedavnega neporaščen, zato so italijanski vojaki na njegovem pobočju kmalu po zasedbi izpisali besedo VITTORIA (zmaga), po vojni pa je drugi napis na istem kraju domačine in mimoidoče spominjal na ime novega »duceja«. Dva napisa, simbola dveh totalitarizmov, ki so ju ljudje pod hribom bridko občutili! Prav blizu ceste stoji na tej strani grajsko poslopje, na drugi strani pa farna cerkev rožnovenske Matere Božje. Za cerkvijo vodi pot v klanec, ob kateri se stiskajo številne hiše, na vrhu klanca pa bdi nad njimi taborska cerkvica Sv. Križa. Na Grintovcu nad Blekovo vasjo so Logatčani po več kot petdesetih letih, v spomin na nekdanji evharistični križ, ki sta ga malo pred začetkom druge svetovne vojne požagala dva domača liberalca, spet postavili velik križ.

Gornjelogaška fara ima pokopališče pri Gorenji vasi zraven podružne cerkve sv. Janeza Evangelista. Gorenja vas se pravzaprav drži Gornjega Logatca. Pred vojno je imela okrog petdeset hišnih številk in je bila v urbanističnem pogledu zgled lepo urejene kmečke vasi. Novi čas, ki je v marsičem spremenil tradicionalno življenje po naših vaseh, je močno vplival tudi na njihovo zunanjo podobo. Seveda tudi Gorenja vas pri tem dogajanju ni mogla biti izjema, vendar jo omenjamo predvsem zato, ker je tu živela Nagodetova družina, o kateri govori naša zgodba.

Na koncu tega opisa naj spomnimo še na dve vasi, ki tudi spadata pod zvon Marije v Leščevju, kot so nekoč imenovali gornjelogaško zavetnico. Kalce se začnejo v Gornjem Logatcu in so razvrščene vse do križišča, kjer se naša cesta z levim krakom usmeri proti Postojni, z desnim proti Hotedršici in Idriji, naravnost pa pelje preko Hrušice v Vipavsko dolino. Žibrše niso strnjena vas, ampak sestavljene iz posameznih zaselkov in domačij, raztresenih po gričevnatem svetu, ki se začne pri Logatcu in se vleče tja do Hotedršice in Rovt.

2.1.2. Morilski streli na pragu »svobode«

Ko je 4. maja 1945 v Ljubljani izšla slavnostna številka Slovenca z debelo tiskanim naslovom Zedinjena Slovenija vstaja, so se hercegovski partizani že približali Logatcu. Domobranci in tisti, ki so se odločili umakniti se z njimi, so na hitro odšli. Med logaškimi domobranci sta tedaj bila tudi Nagodetova fanta: Tine in Niko. V soboto 5. maja zjutraj je bil Logatec že »osvobojen« in domači terenci so prevzeli oblast. Eden od njih je slučajno srečal Nagodetovo Francko in ji zapretil: »Boste že videli zvečer!« Dekle sovaščana ni razumelo, slutilo pa je, da to ne pomeni nič dobrega.

Bilo je okoli desete ure zvečer. Pet Nagodetovih je bilo že v postelji, le mati in sin Jernej sta še imela opravke pri živini. Nenadoma je zaropotalo po vhodnih vratih. Odhitela sta v vežo. Mati je desetletnega sina potisnila v ozadje in stopila proti vratom. Še preden se je oglasila, je zaregljala brzostrelka, kajti nočni gostje so hoteli razstreliti ključavnico. Medtem so tudi drugi otroci že prišli iz postelj in mati jim je namignila, naj se skrijejo. Šest otrok – trije sinovi in tri hčere – je tako na zadnji strani hiše poskakalo skozi okno. Partizani, bili so sami domačini, so vdrli v vežo in grobo napadli mater, kje skriva Tineta in Nika. Morala je poklicati otroke; zasliševali so jih in pretepali. Marija ima od tedaj na glavi znak udarca s puškinim kopitom. Jernej je stal blizu matere, zato se živo spominja, kako je njen zasliševalec Tone dvignil puško in jo ustrelil iz neposredne bližine. Mati se je še opotekla nekaj metrov proti kovačiji in tam omahnila v naročje štirinajstletne hčere Francke. Pa jim še ni bilo dovolj. Prav tisti, ki je prej tepel Marijo, je sedaj odrinil Francko in mater nekajkrat udaril s puškinim kopitom. Nato so se izgubili v noč.

[Stran 012]

Otroci so ostali sami z mrtvo materjo. Po dvorišču je hodila živina, ki so jo morilci odvezali, ker so jo hoteli odpeljati. Marija je šla k sosedom prosit za pomoč. Nekateri so se bali, drugi niso hoteli in tako ni prišel nihče. Otroci so mrtvo mater odnesli v hišo, jo položili na klop, ustavili uro in nato ob materi bedeli ter molili.

Po materinem pogrebu družinske tragedije še ni bilo konec. Ko se je brat Niko 16. avgusta vrnil iz Teharij – starejši brat Tine je ostal tam – je le malo manjkalo, da ga domačin ni ustrelil. Spomladi 1946 so popisovalci vojne škode prišli tudi k Nagodetovim in Niko ter Francka sta morala podpisati, da so mamo ob umiku ustrelili Nemci in da je pri hiši ostalo sedem mladoletnih otrok. Nika so junija 1947 zaprli in obsodili na smrt, nato pa pomilostili na dvajset let zapora. Domov je prišel po petih letih.

Kakšno zvezo ima vse to z rubriko Kako se je začelo? Zelo pomembno! Vabimo vas, da pozorno preberete tale sestavek, kjer boste zvedeli nekaj več o Nagodetovi družini, pa tudi o predvojnih in medvojnih dogodkih v Logatcu. Zločini po koncu vojne v Logatcu in drugod po naši domovini se namreč niso zgodili slučajno ali zaradi nekih napak, kot večkrat slišimo, ampak imajo korenine že v prvih začetkih dogajanja, ki naj ne bi bilo revolucija, temveč narodnoosvobodilni boj. Poglejmo!

2.1.3. Jožefov Jakob

Nagodetov rod izvira iz vasi Ravnik, ki leži v hribih, slabo uro hoda od Gorenje vasi, in spada pod Hotedršico. Domačija v Gorenji vasi je bila kupljena za Jakobovega očeta. Jakob Nagode je bil rojen leta 1883. Kot najstarejši sin je bil določen, da za očetom prevzame kmetijo, vendar je moral na to čakati do svojega štiridesetega leta in je imel dovolj časa za pripravo. V kmetijski šoli na Grmu pri Novem mestu je pridobil primerno znanje za napredno kmetovanje. Zelo se je zanimal za tehnične novosti, ki so se tedaj začele pojavljati tudi v kmetijstvu. Nabavil je mlatilnico in vprežno kosilnico. Spoznal se je na kolarska in kovaška dela, zato je nakupil potrebno orodje in sezidal kovačijo. Tako je za voz sam naredil kolarsko delo in ga nato še okoval.

V začetku prve svetovne vojne je tudi Jakob moral obleči vojaško suknjo. Na ruski fronti so ga kmalu ujeli in poslali v Sibirijo. V ujetništvu je dočakal oktobrsko revolucijo, ko se za ujetnike nekaj časa ni nihče posebno zanimal. Veliko hrepenenje po domu ga je tedaj nagnilo k tvegani odločitvi, da se je peš odpravil na nekaj mesec dolgo pot skozi ruska prostranstva. Na tej poti se je srečal z neštetimi težavami in nevarnostmi. Njegova spretnost in pripravljenost za vsako delo mu je pomagala v boju za preživetje. Kadar se je, na primer, znašel na bregu kake reke, je narezal vrbovja in hitro spletel jerbas ali košaro. Za tak izdelek je zlahka dobil hlebec kruha in še kaj zraven, kar mu je spet dalo energije za precej vrst (kilometrov) poti. Čeprav je bil previden in se je kolikor mogoče izogibal srečanjem z raznimi oboroženimi skupinami, je nekajkrat padel med podivjane nasilnike. Hladnokrvnost in preudarnost sta mu pomagali, da se je vedno rešil iz težke situacije in nadaljeval svojo pot. Končno je prišel v Romunijo, kjer se mu je posrečilo vkrcati na prenapolnjeni vlak, ki ga je potem pripeljal v domovino.

Na tej poti je Jakob imel priliko neposredno spoznati Rusijo v času revolucije. Videl je razdejanje in srečal njegove povzročitelje. Najbolj ga je pretreslo trpljenje starcev, žensk in otrok v požganih vaseh. Še bolj neposredne izkušnje z oktobrsko revolucijo pa je imel Jakobov svak Franc Godina, ki je kot ujetnik delal na nekem posestvu v srednji Rusiji. Dali so mu par konj, da je zanje skrbel, z njimi oral in vozaril. Nekega dne so na posestvo prišli vojaki z rdečimi zvezdami na kapah. Z njihovim prihodom se je vse spremenilo. Gospodarja, njegovo ožjo družino in posle so takoj odpeljali in ni jih bilo več nazaj. Hkrati z njimi so odgnali tudi vse konje. Ujetnike so zastražili. Prisilili so jih, da so samotež orali njive, da bi tudi brez vprežne živine bile obdelane. Šestnajst mož se je upiralo v vrvi, eden pa je ravnal plug. Od zore do mraka so tako dan za dnem orali črno rusko zemljo ob pičli hrani in pod strogim nadzorstvom komisarjev. Ko se je približala zima in je zemlja začela zmrzovati, so odpeljali ujetnike na breg velike reke, kjer so bili še vidni ostanki požganega mostu. Rdeči so ga hoteli obnoviti, da bi lahko sledili belim na drugo stran reke. Pripeljali so inženirja, da je vodil in nadziral delo. Mož se je spoznal na gradnjo in je znal ravnati z ljudmi, zato je delo dobro napredovalo. Toda nekega dne je na gradbišče prijahal rdeči komisar in inženirja poklical predse. Vpričo delavcev ga je najprej grdo ozmerjal, nato pa potegnil pištolo in ga ustrelil.

Gornji Logatec pred vojno – Spodaj desno del Gorenje vasi

Slika 4. Gornji Logatec pred vojno – Spodaj desno del Gorenje vasi

Godina je bil potem nekaj časa vključen v oddelek rdeče vojske, ki je stalno zasledoval bele nasprotnike. Ni odobraval njihovega početja, vendar se jim je pokoril, ker bi ga sicer ubili. O tej svoji izkušnji se Godina pred [Stran 013] 2. svetovno vojno niti doma ni upal govoriti, da ne bi postal sumljiv oblastem. Šele državljanska vojna v Španiji in delitev Poljske med Sovjeti in Nemci sta mu razvezali jezik. Večkrat je pripomnil, da so na delu boljševiki, ki hočejo povsod zanetiti revolucijo. Seveda pa so nekateri bivši ujetniki dogodke v Rusiji razumeli in razlagali popolnoma drugače. Nekdo iz Kalc je, na primer, vedno pripovedoval, kako ogromne hlebe kruha pečejo v Rusiji. Ni mogel verjeti, da bi milijoni Ukrajincev res umrli za lakoto. Po njegovem je bila to sama propaganda.

Čas je že, da se vrnemo v Gorenjo vas, kjer se je Jakob Nagode po vrnitvi iz ujetništva z vsemi močmi vrgel na delo. Leta 1925 se je poročil s Frančiško Maček, Petračevo iz Dolnjega Logatca. V letih od 1926 do 1937 se jima je rodilo devet otrok. Veliko skrbi je Jakob posvetil kmetiji, da je z njenimi dohodki vzdrževal številno družino. Glavna pridobitna panoga so mu bile krave molznice, sezidal in za tisti čas na najmodernejši način pa je uredil tudi svinjske hleve. Z vzrejo prašičev se je potem ukvarjala žena Frančiška in tako pridobila marsikateri dinar za vsakdanje gospodinjske potrebščine in za nakup obleke ter obutve za otroke. Tudi dela na njivah Jakob ni zanemaril. Ko je nekoč dobro obrodil krompir, ga je prodal cel vagon hkrati. To pa je povzročilo zavist in nekateri so govorili, da je Nagode postal kulak. Pri skrbi za sodobno kmetovanje je bil Jakob povezan s kmetijsko zadrugo, s pristojnim živinozdravnikom in z drugimi takratnimi strokovnjaki in pobudniki naprednega kmetijstva, med katerimi naj posebej omenimo Janeza Brodarja iz Hrastja pri Kranju. Zato mu tudi delo pri občinskih zadevah in v stranki ni bilo tuje. Med sorodniki je najbolj zaupal Francu Godini, ki smo ga že srečali kot ruskega ujetnika, in Antonu Prhavcu, rojenemu Kraševcu, ki je bil poročen s starejšo sestro Jakobove žene Frančiške in so vaščani o njem vedeli, da je vedno mož beseda.

V krajih ob meji, kot je bil Logatec se je razvilo tihotapstvo, zato splošno vzdušje v letih pred vojno ni bilo naklonjeno marljivosti in poštenju. Zakaj bi garal od zore do mraka, če lahko na hiter in manj naporen način prideš do denarja! Ker ljudem ni manjkalo niti časa ne denarja, so mnogi začeli zahajati v gostilne in se vdajati alkoholu. Take razmere so bile voda na mlin liberalcev, da so laže ščuvali proti kmetom in duhovščini, tradicionalnim zagovornikom dela in poštenja. Ko so v poznih tridesetih letih občinsko oblast v Logatcu vendarle prevzeli pristaši Slovenske ljudske stranke, med katerimi je bil tudi Jožefov Jakob, sta pri prejšnjih liberalnih oblastnikih zavladala velika užaljenost in odpor.

Jakobovo vztrajno in uspešno delo na domačiji in v občini je prekinila bolezen. Ko so se ob dolgih večerih ob njegovi bolniški postelji [Stran 014] zbirali sorodniki in sovaščani, je beseda večkrat tekla tudi o razmerah v svetu. Skozi vse so se kot rdeča nit vlekli pogovori o nevarnosti vojne, o Rusiji, Španiji in Poljski. Jakob je pri tem rad opozarjal, da ni hujšega kot nevidna fronta, kjer je vsaka ženska, starec ali otrok lahko vojak. Tako fronto da je videl v Rusiji, ko so jo ljudem vsilili boljševiki. Gorje, če to pride k nam! Nekateri so tem njegovim besedam pritrjevali, drugi pa so mislili, da laže, ker se boji za svoje posestvo. V Rusiji je vse skupna last in ni prekletih mejnikov! V skritem kotičku svoje notranjosti so si želeli, da bi se tak red uveljavil tudi pri nas.

Jakobova bolezen je v dveh letih naredila svoje. Januarja 1940 so ga odpeljali v bolnico in komaj en mesec kasneje je umrl. Mati Frančiška je tako ostala z osmimi otroki sama na domačiji v Gorenji vasi. Najstarejši sin Tine je tedaj imel štirinajst let, Franci, najmlajši od otrok, pa tri leta. Mater je skrbelo, kako jih bo sama vzgajala in kako bo zmogla delo na kmetiji. Lepi trenutki zanjo so bili zvečer, ko je otroke spravila spat in namesto večerne molitve z njimi zapela Marijino pesem. Potem je v miru sedla še k šivalnemu stroju in včasih kar na stolu zadremala za kako urico, dokler je zgodnje jutro ni spet poklicalo k vsakodnevnim opravilom. Tisto poletje so ji zlasti pri košnji veliko pomagali Prhavčevi. Frančiška jim je bila hvaležna, vendar je pri tem večkrat vzdihnila: O, da bi otroci že odrasli! Pri tem najbrž ni pomislila, da bo vojna za odrasle še bolj nevarna. Ljudje so postajali zaskrbljeni in so vse pogosteje govorili o preteči nevarnosti, ona pa je bila tako zakopana v vsakodnevne skrbi za otroke in dom, da je tem razgovorom komaj utegnila prisluhniti.

2.1.4. Okupacija, tihotapci, balilla

Po rapalski pogodbi je bila meja med Jugoslavijo in Italijo pri Logatcu postavljena za vasjo Kalce blizu že omenjenega križišča proti Postojni, Hrušici in Idriji. Hotedršica naj bi po tej delitvi prišla pod Italijo, toda vaščani so že postavljene markirne znake poruvali in jih prenesli na drugo stran vasi, razmejitveni komisiji pa zagrozili s trdimi kmečkimi pestmi. Ostalo je po njihovem. Določanje meje pri Hotedršici je zelo podobno tistemu pri Libeličah, o katerem se je še po drugi svetovni vojni precej pisalo in govorilo, Hotedršica pa je bila kot mnoge domobranske vasi skoraj izbrisana iz zgodovinskega spomina.

Kot rečeno, se je ob meji v kratkem času razvila nova »obrt«. Če bi kdo mislil, da so bili tihotapci le posamezniki, ki so delali vsak zase in po svoje, bi se motil. Tihotapstvo je bila namreč posebna združba, kjer so imeli vodilno vlogo posamezniki, ki so zbrali vsak svojo skupino poslušnih, denarja željnih moških, da so zanje opravljali nevarne prehode preko meje. Tihotapili so marsikaj, najbolj donosni pa so bili konji, kupljeni večinoma na Hrvaškem. Mnogi tihotapci so bili oboroženi, zato so se jih graničarji bali in se izogibali srečanju z njimi. Tudi Italijani so pri preganjanju tihotapcev imeli le skromne uspehe, redkokdaj so koga prijeli, nekatere pa obsodili kar v odsotnosti. Ko so logaški orožniki nekemu vodji tihotapcev nekoč nastavili zasedo, je v temni noči po tisti poti slučajno prišel nedolžen človek in padel pod njihovimi streli. Po opravljenem delu so nekateri tihotapci cel teden posedali po gostilnah, saj so imeli dovolj časa, denarja pa jim tudi nikoli ni smelo zmanjkati.

6. aprila 1941 so bili v krajih ob meji v velikih skrbeh. Nagodetovi so po nasvetu sorodnika že prej utrdili spodnjo klet, da bi jo v slučaju potrebe lahko uporabili za zaklonišče. Toda zaklonišče sploh ni bilo potrebno in proti koncu velikega tedna so se po »cesarski cesti« skozi Logatec že valile dolge kolone italijanske vojske. Tudi v Gorenjo vas so prišli. Niso se obnašali sovražno, z otroki so se celo šalili, vendar so ljudje ostali do njih zadržani. Prvi dogodek, ki je lepo pokazal razpoloženje ljudi do Italijanov, se je pripetil že na velikonočni ponedeljek v Grižarjevem mlinu. Domači fantje so priredili bal, da bi porabili denar, ki so ga v predpustnem času nabrali pri »šranganju«. Ko so poskočne melodije harmonike že razgibale prve pare, so se med domačine prismukali tudi Italijani. Niso skrivali, da bi se radi zabavali z domačimi dekleti. Fantje so tako prijaznost že v začetku odklonili in Italijane dobro nabunkali ter namočili v bližnjem potoku.

Tihotapci so bili zaradi prihoda Italijanov prestrašeni, saj niso vedeli, kakšne sezname nosijo s seboj. Kar nekaj tihotapcev se je tedaj zateklo h kmetu Skrotniku na Žibrše. Ko so čez nekaj časa spoznali, da se Italijani zanje posebej ne zanimajo, so se prikazali iz skrivališča in se vključili v normalno življenje. Kasneje so se mnogi priključili OF in partizanom.

Gorenjevaški otroci so imeli šolo v Gornjem Logatcu. Od Nagodetovih je leta 1941 hodilo v šolo šest otrok. Po italijanski zasedbi kakšnih izrednih sprememb ni bilo. Učitelji in učbeniki so ostali isti, le sliko kralja Petra so morali otroci izrezati iz čitanke. Kasneje so v [Stran 015] šoli začeli vabiti v fašistično organizacijo, ki se je imenovala balilla. Otrokom so razdelili pristopne izjave z naročilom, naj jih starši podpišejo. Nagodetova mati Frančiška je svojim otrokom odločno povedala, da ne bo nič podpisala, ker jim ne dovoli v nobeno organizacijo. Kljub temu se je na celi šoli le nabralo nekaj otrok, ki so se vpisali v balillo. Dodelili so jim razred v pritličju, kjer so se zbrali vsako jutro pred poukom in v italijanščini zdrdrali duceju hvalnico, ki je bila napisana na tabli, nato pa dobili hlebček kruha. Za posebne slovesnosti so člani organizacije, dečki in deklice, imeli uniforme, podobne pravim fašističnim uniformam. S posebnim veseljem je tako uniformo nosila tudi deklica Dana, nekoliko večja od ostalih članic in zelo agilna. Ne bi je niti omenjali, če se pred nekaj leti, že po padcu berlinskega zidu in našega komunizma, ne bi oglasila v časopisu in blatila medvojnega gornjelogaškega kaplana Jožeta Cukaleta. Zdi se, da ji prestop od fašističnega totalitarizma h komunističnemu ni povzročil nobenih težav.

Jože Cukale je bil doma na Vrhniki. Leta 1940 je pel novo mašo in bil nato nastavljen za kaplana v Gornjem Logatcu. Maja 1945 je odšel na Koroško. Dva njegova brata sta bila kot domobranca vrnjena v domovino – v smrt, on pa je v Italiji vstopil v jezuitski red in že leta 1947 odšel v misijone v Indijo. Leta 1995 je med obiskom v Sloveniji imel za Zavezo zanimiv razgovor, ki je bil objavljen v 18. številki. Ko bi omenjena gospa poznala vsaj del tistega, kar je nekdanji logaški kaplan in kasnejši misijonar ter pesnik Jože Cukale povedal v razgovoru, bi njenega pisma v časopisu sploh ne bilo.

2.1.5. Videli smo kosmatega moža

Za oborožence v gozdu so Logačani zvedeli razmeroma pozno, še kasneje pa za njihove prave namene. V zgodnji pomladi 1942 so otroci na svojih običajnih pohajkovanjih po okoliških gmajnah naleteli na posamezne partizane, ki so navadno hitro izginili globlje v gozd, zato je bila predstava, ki so jo dobili o njih, precej površna. Bili so vznemirjeni in so pripovedovali, da so videli velikega neznanega moža s kosmato brado in dolgimi lasmi. Ljudje so iz tega sklepali, da so otroci videli kakega četnika, saj se je o njih že nekaj časa govorilo. Ko so se na primer srečali gozdni delavci, so se zaupno spraševali, ali je kdo srečal četnike, vendar pa so le malo vedeli, kdo in kaj naj bi četniki v resnici bili. Zgodilo se je, da je tudi trgovec v prodajalni polglasno razlagal skupini žensk, da je v nekem oddaljenem kraju prišlo do spopada med »našimi in nasprotniki« in da so zmagali »naši«, ker so imeli boljši položaj. Seveda pa ni znal ali hotel povedati, kdo so »naši« in kje je to bilo.

Oče Martin, po domače Koren iz Gorenje vasi, je stalno vozil les iz gozda. Daleč v gozdu je najprej zvlekel hlode do nakladališča, jih po legah zvalil na pripravljeni voz in nato povezal z verigami, porajkljal, kot se je temu reklo, ker je za zategovanje verig rabil rajklje. Čakala ga je še kako uro dolga vožnja do lesnega skladišča v Dolnjem Logatcu. Ko je Martin nekega dne spomladi 1942 daleč v gozdu tako nalagal hlode, so se poleg njega pojavili oboroženi možje. Opazovali so njegovo delo in nikamor se jim ni mudilo. Ko je oče zategnil še zadnjo verigo, so postali zgovornejši. Med njimi je bil pomočnik iz Brusove trgovine, ki je Martinu še pred kratkim postregel, ko je šel kupit žeblje za volovske podkve. Pomočnik Andrej je Martinu dal vedeti, da je on vodja patrole, nato pa se je razgovoril, kako po njihovi zmagi ne bo več socialnih razlik, ker bodo »velikim pavrom in kulakom« pobrali in razdelili med reveže. Zdelo se je, da je bil vodja zadovoljen s svojim govorom in da niti ni pričakoval kakih pripomb. Ko je oče že hotel pognati vole in odpeljati proti Logatcu, je pristopil še drugi član patrole, ki ga je tudi poznal, in naročil, naj drugi dan prinese s seboj steklenico »tahudega«. Martin je naslednji dan med seno, ki ga je vzel s seboj za volovsko malico, res skril steklenico dobrega žganja. Ni še zvlekel dovolj hlodov do nakladališča, že so se pojavili znanci od prejšnjega dne in še nekaj novih. Brez zadrege so vprašali za žganje in zelenka je takoj zakrožila med njimi. Martin je medtem nadaljeval delo in se delal zadovoljnega, da jim je ustregel. Preden je spet odpeljal proti domu, ga je veliki znanec še enkrat opomnil: »Ja, Martin, ne pozabi, kaj sem včeraj povedal. Po zmagi bomo delili!« Tako se je Martin neposredno seznanil s »četniki« in tudi spoznal njihove načrte. Kmalu mu je postalo jasno, da tudi nekateri od teh, ki so doma in se pogosto shajajo v gostilnah, sodelujejo z onimi v gozdu. Spletala se je tajna mreža in kdor se je vanjo zapletel, skoraj ni imel možnosti, da bi se rešil iz nje.

Jazbec iz Gorenje vasi je bil krošnjar in kramar. Ob farnem žegnanju in nekaterih drugih praznikih je pred cerkvijo v Gornjem Logatcu postavil stojnico in prodajal spominke ter druge malovredne drobnarije. Ob navadnih dneh je hodil od hiše do hiše in brusil nože ter škarje. Zaradi svoje »obrti« je včasih [Stran 016] tudi kaj pretihotapil in se pri tem naučil nekaj italijanščine, kar pa pri ljudeh ob meji ni bilo nič izjemnega. Rad je posedal v gostilniški družbi, kjer se mu je hitro razvezal jezik in potem ni izbiral besed. Okolica ga je imela za brezverca, čeprav sam o tem ni govoril, kaj še da bi se s tem hvalil. Njegova hčerka se je zapletla z italijanskim oficirjem in dobila otroka. Ljudje tega sicer niso odobravali, razumeli pa so, da tudi do tega pride, če ljudje živijo skupaj.

Zakaj so torej tega revnega in precej čudaškega moža obdolžili izdajstva? On in njegova družina so res živeli v skromnih razmerah in bi jim kak dinar prišel prav. Toda kaj bi ta mož, četudi bi hotel, sploh mogel izdati Italijanom? Zakaj je bila njegova »likvidacija« odločena prav tedaj, ko so vpliv v krajevni OF dobili nekdanji tihotapci, zakaj so prav domači terenci, ki tudi sami niso bili moralni biseri, predlagali njegovo smrt. Zakaj so se toliko trudili, da bi v ta uboj zapletli poštene domačine, ki sicer z njim niso imeli nobene zveze?

Nagodetovi po očetovi smrti leta 1940 – Od leve Marija, Francka,                         Terezija, Jernej, Franci, Štefan, zadaj mama Frančiška, ob njej sin Tine,                         potem pa sin Niko (z rokami ob žepih)

Slika 5. Nagodetovi po očetovi smrti leta 1940 – Od leve Marija, Francka, Terezija, Jernej, Franci, Štefan, zadaj mama Frančiška, ob njej sin Tine, potem pa sin Niko (z rokami ob žepih)

Ukaz za »likvidacijo« je najprej dobil Tine iz Kalc. Prinesel mu ga je sovaščan. Tine je še tisti večer bil v vaški gostilni skupaj s svojo žrtvijo. Povabil je Jazbeca, naj gre z njim ven, potem pa ni mogel streljati nanj. Takoj naslednji večer sta Tineta obiskala sovaščan, ki mu je sporočil ukaz OF, in neki neznanec. Ostro sta ga privila, zakaj ni opravil naloge, in mu postavila zadnji rok za drugi večer. Tine je z nabito pištolo spet šel v gostilno. To pot je Jazbecu povedal, kakšno nalogo ima, in ga opozoril, naj zbeži. Odgovoril je, da ni nikomur povzročil krivice, zato ne bo bežal. Tudi Tine je počakal, da sta spet prišla oni sovaščan in njegov neznani spremljevalec. Moral je iti z njima in ni se več vrnil. Njegovo truplo so našli v potoku blizu Grčarevca. Na eni roki so mu manjkali prsti. Menda je bilo nekaj let po vojni, ko so se nekateri domačini na povratku z veselice, ki so tedaj bile v navadi, pod vplivom alkohola težko spričkali, ali so Tinetu odsekali prste pred smrtjo ali po njej, bili pa so si enotni v tem, da je bilo to potrebno za dokaz izvršitve smrtne obsodbe.

Obsodbo nad Jazbecem so opravili partizani logaške čete. Starejši Žibršani pomnijo, da je Jazbec tisti dan prišel na Žibrše, da bi dobil nekaj krompirja za prehrano družine. Ko se je obložen z nahrbtnikom že vračal, sta ga ustavila dva partizana in moral je z njima v gozd. Čez nekaj časa se je iz tiste smeri zaslišal strel. Precej podrobno je ta dogodek [Stran 017] opisal Karel Leskovec, ki je bil tedaj tudi sam član logaške čete. V njegovem opisu se nam zdi posebno pretresljivo to, kako so voditelji revolucije v preproste ljudi znali zasejati strah in sovraštvo, kako na hitro so jih prepričali, da so nehali misliti s svojo glavo. Leskovec pove, kako je nekega nedeljskega popoldneva v taborišče na Žibršah prisopihal kmet Tumlje in precej dolgo na samem govoril s komandirjem Pehačkom. Povedal mu je, da je Jazbec iz Gorenje vasi začel poizvedovati za partizani. Do takrat logaška četa še ni imela opravka s takimi ljudmi, tisti hip pa se je med njimi rodila »čudna misel: za vselej ga je treba spraviti na varno«. In potem sta ga Ivan in Lovec, ki je bil tudi sam iz Logatca, počakala ter prijela. »Roke sta mu zvezala na hrbtu kar s srobotom. Prignala sta ga na hribček zraven taborišča in ga trdno privezala k smreki.« Okrog obdolženca se je potem zbrala cela četa. »Na sredi tega živega kroga je stal komandir. Nekaj časa ga je prebadal z očmi, nekaj časa pa z besedami. Dolgo ga je zasliševal, da bi zvedel kar največ, pravzaprav vse. Pehaček je imel pri tej stvari še poseben namen. Hotel je, da bi si dobro zapomnili, kaj je izdajalec, ker je bil to prvi primer, da smo imeli opravka s takim človekom. Vedel sem in čutil, kaj pomeni biti izdajalec. V hipu se mi je zagnusil. Sam sebi nisem mogel verjeti, da se je mogel ta človek tako spozabiti. Glavo je obračal levo in desno in z očmi preplašeno tipal zdaj enega, zdaj drugega, da bi prebudil vsaj iskrico usmiljenja. Toda pri vseh je našel le prezir in sovraštvo. Odrejeni likvidator je takoj izvršil obsodbo.« (Karel Leskovec, Križpotja I., str. 96, 97)

Ne mislimo raziskovati, koliko je ta zapis resničen. Če ga primerjamo s spomini domačinov, bomo rekli, da je močno prilagojen namenu pisca, da bi prikazal natančnost in pravičnost partizanskega sodišča. Mimogrede naj povemo, da je komandir Pehaček študiral pravo, toda očitno je bil pri tej »razpravi« bolj pod vplivom revolucionarnih idej kot pa pravnega znanja. Nikjer ni povedano, kakšno izdajo je zagrešil obtoženec, s čim mu je izdaja bila dokazana. Zakaj nihče v četi ni vprašal za to, ampak jim je zadoščalo, da je tako rekel komandir in že se jim je človek, ki je pravzaprav izhajal iz njihovih vrst, zagnusil. Škoda, da pisec ne pove, kdo je bil »odrejeni likvidator«, ampak le omeni, da je takoj izvršil obsodbo. Kaj bi se zgodilo, če bi se ukazu uprl? Zelo verjetno bi ga doletela enaka usoda kot Tineta iz Kalc, ki mu vest ni dopustila, da bi slepo sledil namigu malo znane organizacije in ubil človeka.

2.1.6. Streljanje talcev pospeši revolucijo

Iz zgodbe o Tinetu iz Kalc in o Jazbecu ni težko zaključiti, da je bila revolucionarna organizacija v Logatcu že v začetku leta 1942 dokaj močna. Seveda za popoln mozaik tistega časa manjka še veliko kamenčkov. Kakšno vlogo so pri tem imele predvojne organizacije, na primer Sokol, ki je bil v »obmejnem okrožju« od Žirov do Starega trga dobro organiziran in katerega član je bil tudi Rado Pehaček, kakšen vpliv so imele nekdanje politične stranke, kakšen delež so prispevali bivši tihotapci, že vajeni skritih poti in ilegalnega poslovanja? Komu je služila lesna trgovina, ki je bila na tem področju precej razvita, pa se je zaradi okupacije v marsičem spremenila? Ali se ni v nekem smislu že tedaj začelo uveljavljati načelo, ki ga je vozarju Martinu ob srečanju v gozdu napovedal trgovski pomočnik Andrej: »Vzeli bomo, delili bomo!«

Tri Nagodetove birmanke leta 1943 – Z leve Terezija, Marija in Francka –                         Zadaj botri

Slika 6. Tri Nagodetove birmanke leta 1943 – Z leve Terezija, Marija in Francka – Zadaj botri

V knjižici Ljubgojna, draga vas domača, kjer Marica Cerar-Bastič opisuje kruto smrt svojih staršev, horjulskega župana Ivana Bastiča in njegove žene v noči na 15. junij 1942, [Stran 018] najdemo tudi sledeči odstavek: »Teden dni po pogrebu smo doživeli novo grozo. Bilo je zgodaj zjutraj 23. junija. S sestro pozajtrkujeva in zagledava, da prihaja po glavni cesti iz Horjula četa vojakov. Ko pridejo mimo hiše, opaziva, da vodijo vklenjene mlade fante in može. Med njimi sem spoznala učiteljiščnika iz nižjega letnika, bil je iz Logatca in se je vsak dan vozil z vlakom v šolo. Spreletel me je neizrekljiv strah. Huda slutnja. Čez nekaj časa se zaslišijo streli izpod bližnjega hriba, nato se četa vrne in oddalji. Ubili so osem talcev, osem mladih življenj je omahnilo in ugasnilo.« (Marica Cerar Bastič, Ljubgojna, draga vas domača, str. 41)

Kakšno zvezo ima ta bridki spomin z začetki revolucije v Logatcu? Ne samo mladi učiteljiščnik, ampak vseh osem talcev, ki so jih Italijani 23. junija 1942 postrelili blizu Horjula, je bilo iz Logatca. In kako je prišlo do njihove aretacije? Nekaj o tem zvemo iz zgodbe o lesnem trgovcu Jakobu Gostiši. Žena mu je umrla, zato je stanoval v hiši svoje sestre. Njuna gospodinjska pomočnica je nekega dne v zgodnjem poletju 1942 čisto slučajno slišala razgovor med hčerkama šolskega upravitelja, ki sta se sončili na vrtu za šolo, in njunima italijanskima prijateljema. Pogovarjali so se o nekem sestanku in naštevali imena, ob katerih bi vsak Logatčan postal pozoren. Služkinja se je neopazno oddaljila od kraja nenavadnega razgovora in o njegovi vsebini takoj obvestila gospodarja. Spoznal je, da mu preti nevarnost. Na hitro je zmetal v kovček nekaj najnujnejših potrebščin in izginil iz Logatca. Kasneje se je zvedelo, da je več mesecev preživel v Trstu, kjer je imel poslovne prijatelje.

Nepojasnjeno je ostalo, zakaj pred odhodom ni obvestil vsaj nekaterih, za katere je vedel, da so tudi v nevarnosti in so potem res bili ustreljeni v Horjulu. Nepojasnjeno je ostalo tudi to, kako je Jakob Gostiša februarja 1943 izginil v Ljubljani. Na očesnem oddelku ljubljanske bolnice se je tedaj zdravil mlad fant iz Gorenje vasi. Bil je zelo presenečen, ko je usmiljenka Marija nekega večera v njihovo sobo pripeljala trgovca Gostišo. Čeprav je bil prepričan, da dobro vidi, je vprašal: »Stric Jakob, ali ste res vi?« Šele tedaj je trgovec pogledal in fanta prepoznal. Spregovorila sta nekaj nepomembnih besed. Naslednje jutro je mož vstal, se oblekel in odšel. Devet noči je tako prespal na oddelku, deseti večer pa ni več prišel. Zjutraj je usmiljenka zaskrbljeno spraševala zanj in omenila neko pismo. Šele po vojni se je izvedelo, da je Gostiševa sestra le dan ali dva pred tistim februarskim datumom odnesla v Ljubljano pismo, ki ga ji je za brata izročila domača OF. Gostiša je tako izginil in njegova usoda je ostala nepojasnjena, čeprav so o njem in o tistih Logatčanih, ki so bili ustreljeni v Horjulu, marsikaj govorili, med drugim tudi to, da so njihovo sodelovanje z OF Italijanom prijavili kar domači komunisti sami. Za upravičenost takega sklepanja govori dejstvo, da niso nikoli ugotovili, kako so Italijani prišli do imen za takratne aretacije.

Pričakovali bi, da bo logaško vodstvo ob napadu na italijansko kolono pri Cestah opozorilo svoje sodelavce in jih morda celo povabilo v ilegalo. Pa se ni zgodilo nič takega! Za napredek revolucije je bilo namreč to potrebno in za ta cilj nobeno sredstvo ni bilo pregrobo. Tudi italijanska odločitev, da v Horjulu ustrelijo talce, je bila voda na komunistični mlin, saj je ljudi odvrnila od razmišljanja o nesmiselnosti napada na Italijane in jim dala misliti, zakaj se Italijani tako zavzemajo zaradi horjulskega župana. »Nekaj je že moralo biti. Oni v gozdu že vedo!«

10. junija 1942 so partizani pripravili zasedo ob cesti Logatec-Rovte na kraju, ki se imenuje Židovnik in je blizu zaselka Ceste. Vedeli so, da bodo tisto popoldne Italijani z več kamioni v Rovte peljali hrano. Zaradi tega napada je prišel s Ključa komandir Pehaček z okrog dvajsetimi možmi, večinoma člani logaške skupine, ki pa je bila sedaj že vključena v novo enoto, ki je le malo kasneje postala del novega dolomitskega odreda. Okrog petih popoldne so se Italijani s tremi kamioni res pripeljali v zasedo. Nekaj jih je bilo takoj mrtvih in ranjenih, drugi pa so se po prvem presenečenju začeli braniti in so vzdržali, dokler niso dobili pomoči iz Logatca in Rovt. Karel Leskovec, ki je ta dogodek opisal v svojih Križpotjih, pove, da je na partizanski strani med bojem padel »mlad fant, star kakih osemnajst let, doma iz Ljubljane, ki je le nekaj dni prej prišel v partizane«. Njegovo truplo so tovariši skrili v grmovje ob cesti, toda Italijani so ga našli, odpeljali s seboj in potem razkazovali po Logatcu. V Cestah so Italijani še tisto popoldne zažgali tri domačije, večino prebivalcev pa odpeljali v internacijo.

Po tem dogodku so Italijani izkoristili vsako priliko za povračilne ukrepe. 16. junija so na Petkovcu prijeli Franca Hladnika in Janeza Cigaleta in ju na krut način ubili. Ljudje so govorili, da sta bila zatožena, da zbirata orožje. Baje je bilo ime Franca Hladnika izpisano na zbrojevki (strojnici), ki jo je partizan Kragulj pustil na kraju zasede v Židovniku. Šel je namreč »s svojim mitraljezom tako [Stran 019] blizu, da mu je šofer zavozil na cev. Največ vojakov je s kamiona poskakalo prav na to stran«. (Karel Leskovec, Križpotja I., str. 141.) Nekoliko nenavadno, mar ne? Naj dodamo, da so v Rovtah dobro vedeli, da Hladnik in Cigale nikoli nista bila za OF. Kdo je torej Italijanom povedal, da zbirata orožje?

Karel Leskovec piše, da so Italijani s svojim nasiljem pospešili proces med ljudmi in pomagali k odločitvi tistim, ki so do tedaj še oklevali, kam bi se nagnili. Pozabi pa pri tem povedati, kdo je okupatorjem dal neposredni povod za streljanje talcev. Ko bi tiste, ki so že septembra 1941 izdali zakon o zaščiti slovenskega naroda, v resnici skrbelo za slovenska življenja, marsikatere takratne akcije sploh ne bi začeli, saj so koristile okupatorju za opravičilo represalij, za uničevanje Slovencev, kar je vsekakor bilo v njegovih načrtih. Prav to pa je bila edina pot za razmah komunistične revolucije, ki je bila glavni cilj komunistične partije, kajti le preko nje se je lahko povzpela na oblast. Koliko prostora je v takih razmerah še ostalo za osvobodilni boj?

2.1.7. Medvojne stiske Nagodetove družine

Težavam, ki so se zgrnile na mamo Frančiško zaradi prezgodnje smrti očeta Jakoba, so se pridružili še problemi vojne in revolucije. Zaradi njih marsikatero noč ni mogla spati, čeprav se je navzven zaradi otrok delala mirno. Ko so otroci iz šole prinesli pristopnice za fašistično organizacijo, je odločno povedala, da ne bo podpisala in da jim ne dovoli v nobeno organizacijo. Nekega nedeljskega popoldneva v zgodnji pomladi dvainštiridesetega se je več fantinov, med njimi trije Nagodetovi, zbralo na gmajni blizu Gorenje vasi. Vedeli so, da se tam z italijanskimi kavalirji dobivata dve dekleti iz vasi. Hoteli so jim malo ponagajati. V primerni razdalji od zaljubljencev so se ustavili, se zabavali med seboj in od časa do časa tudi njim poslali kak dovtip. Naenkrat ena od deklet pokaže na fante in zavrešči: » Partižani, partižani!« Vojaka sta takoj prijela svoji puški in nekajkrat ustrelila proti fantom. Žvižg krogel jih je prepričal, v kako nevarno igro so se spustili. Po najkrajši poti so tekli domov. Frančiška je Tineta, ki je menda bil najstarejši med njimi, resno okregala, druge pa poučila, naj se držijo doma, da je drugič ne bodo zares skupili.

Nekako ob istem času je sestrična nagovorila Tineta, da je na deske vaškega plota nekajkrat s kredo napisal OF. Sreča, da njegovo pisanje ni vzbudilo posebne pozornosti in da ga je kmalu spral dež. Niti Frančiška tedaj še ni dobro vedela, kaj ta znak pomeni in kaj bi bilo s Tinetom, če bi ga pri pisanju zalotili Italijani. Mnogi v vasi pa so tedaj že poznali OF in njeno organizacijo. Nekatere je motilo, da so bili med sodelavci ljudje sumljivih moralnih vrednot, na primer možakar, ki je bil pred vojno hud tihotapec, poleg tega pa nobena vdova in dekla ni bila varna pred njim. Tudi po teh sodelavcih so se ljudje opredeljevali za OF ali proti njej. Kaj kmalu so začutili, da je o teh opredelitvah nevarno govoriti, zato so se zapirali vase in bili vse bolj nezaupni do sosedov in sovaščanov.

Nagodetovi so hodili na polje mimo hiše, kjer je bilo večkrat slišati jok malega otroka. Frančiška je vedela, da je mama tega otroka mlado dekle, ki se je zagledalo v italijanskega vojaka. Pomislila je, da mlada mamica in otrok morda trpita pomanjkanje. Odločila se je pomagati, čeprav je tudi sama vsak dan morala nahraniti veliko lačnih ust. Pripravila je pol hlebca kruha, papirnato vrečko moke in kanglico mleka in poslala tri mlajše otroke, da vse odnesejo mladi mamici. Otroci so bili že skoraj na cilju, ko se je s kolesom pripeljal sovaščan, za katerega se je vedelo, da je med ožjimi sodelavci nove organizacije. Takoj je razumel, kaj se dogaja. Stopil je s kolesa in z enim udarcem zbil na tla kanglico, z drugim vrečko, da je zletela na bližnjo njivo in se pretrgala, zraven je nad otroki kričal in jih zmerjal. Jokaje so otroci pritekli domov. Mati jih je tolažila, toda tudi sama je bila preplašena, ko jo je tudi drugi sovaščan trdo opozoril, naj ne kaže simpatij do italijanskih pankrtov.

Marsikaj se je še zgodilo v tistih mesecih pred septembrom 1943. Koliko mož in fantov so Italijani odpeljali v internacijo! Ustanovljene so bile vaške straže. V Logatcu sicer ni bilo postojanke vaške straže, toda precej mož in fantov je bilo vključenih v posadke v okolici. Frančiška je vse to spremljala, neposredno je pa ni prizadelo, saj so njeni otroci zaradi mladosti bili še izvzeti iz teh problemov. Po moževi smrti je bila njena največja želja, da bi otroci čim prej odrastli, da bi lahko poprijeli za delo na kmetiji. Ko je prišla vojna, se je mnogo spremenilo. Otroci so hitro odraščali in kadar je na to pomislila, jo je zaskrbelo, kaj bo, če vojne še ne bo konec.

V dneh po 8. septembru so se skozi Logatec spet pomikale kolone italijanskih vojakov. Večinoma so bili brez orožja in komaj še podobni vojski. Kaj so si mislili, ko so na hribčku pri Gornjem Logatcu brali velik napis vittoria? Nihče jih ni ustavil, nihče jih ni [Stran 020] obtožil zaradi požganih domov, zaradi trpljenja internirancev in pobitih talcev. Terenci in partizani, ki so se pojavili šele po odhodu Italijanov, so imeli druge skrbi. Najprej so prestregli nekatere može in fante, ki so se kar po cesti vračali iz internacije. Povedali so jim, da so mobilizirani, in jih kljub izčrpanosti zaradi stradanja v taborišču vtaknili v svoje enote. Mobilizirali pa so tudi po vaseh. K Nagodetovim so prišli okrog enajstih ponoči in ukazali, naj sin Tine gre z njimi. Mati Frančiška je prosila, naj ga pustijo doma, ker je še premlad in je nujno potreben na kmetiji, saj bo sicer ostala sama s sedmimi nedoraslimi otroki. Niso je poslušali. Odpeljali so ga v gostilno Ambrožič, kjer je bilo zbirališče. Frančiška še ni odnehala. Šla je za njimi v gostilno in zahtevala razgovor s komandantom, ki je ravno vodil sestanek z domačimi predstavniki OF. Precej dolgo je morala čakati in prositi, da se je končno le obrnil k njej in jo odrezavo vprašal, kaj hoče. Ponovila je prošnjo, naj ji pustijo Tineta, da ne bo ostala na kmetiji sama s sedmimi otroki, mlajšimi od njega. »Kdo bo pa držal plug pri oranju za jesensko setev, če ga boste vzeli?« je vzdihnila. Osorno jo je prekinil: »A tako? Mi se borimo za svobodo naroda, ti pa govoriš o plugu! Sedaj ni časa za razmišljanje o delu, sedaj je čas boja in vsak mora pri tem prispevati svoj delež.« Zbrani terenci so odobravajoče kimali in posmehljivo pogledovali Frančiško. Morda jo je prav to nagnilo, da je odločno povedala: »Samo ženska sem, vendar vem, da se z delom lahko največ naredi za narod.« Nič ni pomagalo. Tine je moral s partizani, terenci pa so si njene besede dobro zapomnili in jo menda že tedaj obsodili na smrt.

Stražarji – tudi logaški – iz Grčarevca

Slika 7. Stražarji – tudi logaški – iz Grčarevca

Tudi pri drugih hišah so se izvajalci mobilizacije natančno držali seznama, ki so ga sestavili domačini. Pri neki hiši gospodar Anton ni vstal iz postelje, ko so ga prišli iskat. Trdil je, da je bolan. Nerodno situacijo je rešila partizanka-domačinka, ki se je z eno roko igrala z dojenčkom, ležečim v posteljici poleg Antonove, z drugo pa nastavila pištolo na očetovo glavo. Pri Anžonu v Blekovi vasi fantov niso dobili doma, zato so vzeli šestnajstletno hčerko Pavlo. Poslali so jo na Gorenjsko in jo kmalu sami ustrelili hkrati s še nekaterimi, ki so jih osumili, da nameravajo dezertirati. Kakšna ironija, da so kasneje prav dan te in takšne mobilizacije proglasili za praznik logaške občine v »spomin na množični odhod mož in fantov v partizane«.

[Stran 021]

Materi Frančiški je prisilni odhod sina Tineta v partizane razblinil še zadnje upanje, da bodo sinovi zaradi mladosti brez večjih težav prebrodili vojno. Še slabi dve leti sta bili tedaj do konca vojne, ki je Nagodetovi družini prinesel toliko gorja in jo popolnoma razbil. Toda o tem bo govorila naša naslednja zgodba.

2.1.8. Zaključek

Ko Rudolf Hribernik v knjigi Dolomiti v NOB opisuje začetke OF, pove, da »v Logatcu tik pred vojno in v začetku okupacije ni bilo partijske organizacije, četudi je bilo predvsem v lesni industriji in gozdarstvu zaposlenih precej delavcev. Ravno tako ni bilo organizacije SKOJ in celo sindikalna organizacija je bila zelo šibka. Dobro organizirani so bili edino sokoli, saj je Logatec spadal pod njihovo obmejno okrožje. Rado Pehaček, vodilni član Sokola, je menda že maja 1941 stopil v stik s Kidričem, junija pa je v Logatec prišel Novak-Očka in uredil vse potrebno za ustanovitev krajevne organizacije komunistične partije.« (R. Hribernik, Dolomiti v NOB, str. 77-80)

Vse delo krajevne OF in prve partizanske skupine je torej bolj ali manj očitno vodila komunistična partija in sproti odločala, katere skupine oziroma njihovi interesi se lahko tolerirajo, katere pa je treba na tak ali drugačen način onemogočiti. Centralni komite partije je avgusta 1941 v Ljubljani ustanovil VOS (varnostno obveščevalno službo), katere glavna naloga je bila »likvidacija« nasprotnikov partije in njene OF. Ko je Slovenski poročevalec 20. septembra 1941 objavil še »Odlok SNOO glede zaščite slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev« je delu VOS bila dana tudi »zakonska« podlaga. Opredelitev, kdo je narodni izdajalec, je bila v tem odloku formulirana tako, da je partija lahko obsodila vsakogar, če je le hotela. Tudi postopek kaznovanja je bil določen tako, da ni bila možna nobena obramba, saj »osebno zaslišanje krivca ni potrebno in proti razsodbi sodišča ni pritožbe«.

Nikoli do tedaj nobena politična stranka v Sloveniji svojih ciljev in zahtev ni uveljavljala z umori, sedaj pa je bil tak način »uzakonjen«. Odlok je tudi določil, naj »se kazen izvrši takoj in po osebah, ki jih določi sodišče«. Kdo so bile te osebe? V Ljubljani člani VOS, na podeželju pa partizanske enote, domači terenci, včasih pa tudi sosedje ali sorodniki obsojenega, ki jih je partija s tem hotela zaplesti v svoje mreže ali preizkusiti, kot smo videli pri Tinetu iz Kalc.

Dr. Bajt o tem takole piše v svoji knjigi: »Dejstvo, da so naši komunisti prek Vrhovnega plenuma OF ustanovili Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO), ki po ustanovni listini z dne 16. septembra 1941 za časa osvobodilne vojne edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju, dokazuje, da s prevzemom oblasti niso hoteli čakati do konca vojne.« Dalje pove, da »nasilne podreditve slovenskega naroda komunistični partiji, njegovega zreduciranja na objekt partijske samovolje, kar so komunisti storili z odločitvijo za nasilno uvedbo boljševizma z revolucijo, dejanskega izvajanja te odločitve in končno njenega uresničevanja ne moremo označiti drugače kot zločin nad slovenskim narodom«. In »naši komunisti so storili ta zločin v času sovražne zasedbe, ko je bil prejšnji državni aparat uničen ali vsaj v veliki meri onesposobljen.« (Bermanov dosje, str. 944-945)

Razmislekov in ugotovitev dr. Aleksandra Bajta sicer ne mislimo primerjati z besedami preproste notranjske kmetice Frančiške Nagode, vendar bomo za zaključek ponovili besede, ki jih je odločno povedala pred partizanskim poveljnikom in zborom domačih terencev, ko se je potegovala za svojega sina: »Samo ženska sem, vendar vem, da se z delom lahko največ naredi za narod.« Za tem kratkim stavkom je bil skrit tudi pomislek o smiselnosti boja, o katerem so rekli, da je narodnoosvobodilni, v resnici pa je to že od začetka bila komunistična revolucija in je narodu do tedaj povzročila veliko gorje in škodo. Mati Frančiška niti za trenutek ni oklevala, ko je bilo treba odkloniti vpis otrok v fašistično organizacijo, in se tudi ni mogla sprijazniti s tem, da sin, še na pol otrok, gre k partizanom, v katerih je videla predvsem revolucionarje in ne borce za osvoboditev izpod okupatorja. To so ji šteli v zlo in zato so jo obsodili.

3. Pripovedi

3.1. Večna brezdomka

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1.

[Stran 022]

V 33. številki Zaveze smo opisali povojno usodo zakoncev Franca (1897–1964) in Frančiške (1902–1980) Dermastja iz Dravelj pri Ljubljani. Oba je povojna oblast »obsodila« na deset let zapora s prisilnim delom in po prestani kazni na deset let odvzema državljanskih pravic. Zaprli so ju takoj po osvoboditvi, najprej očeta v kočevskem zaporu, ko pa se je avgusta vrnil domov, so deset dni zatem aretirali oba: eno leto sta bila zaprta na ljubljanskem sodišču, potem pa je bila mama eno leto na prisilnem delu v begunjskem zaporu na Gorenjskem in tri leta v Rajhenburgu, današnji Brestanici, oče pa, po poklicu čevljar, na Igu in v Škofji Loki pet let in pol.

Starejše tri Dermastjeve hčerke Fanči (1922), Vera (1928), Mici (1929) in sin France (1924) so maja bežali na Koroško in od tam kasneje v Južno Ameriko. Doma pa je po aretaciji staršev v trenutku ostalo čisto samih sedem nepreskrbljenih otrok: Jožica (1930), Mihaela (1932), Anica (1936), Janez (1937), Marko (1938), Jure (1939) in Marjan (1942). Nobenega od tistih, ki so obsodili starše in jih odpeljali, nobenega od tistih Draveljčanov, ki so k temu pripomogli, niti malo ni brigalo, kaj bo z otroki. Kdo jih bo živil? Kdo zanje skrbel? Kdo nosil posledice njihovih ranjenih življenj? Skupaj s starši je bilo zato tudi vseh sedem nezaščitenih, nemočnih in brezpravnih sirot za dolgo let obsojenih na životarjenje. In to ne samo v dolgih letih očetovega in materinega zapora, njihove rane ostajajo boleče vse življenje. Vsakemu od njih je avgusta 1945, ko so odpeljali starše, življenje pričelo pisati svojo usodo, svojo neizprosno življenjsko zgodbo. Zahvaljujem se za zaupanje in smelost Mihaeli, ki mi jo je hotela razkriti.

Avgusta 1945 ni bilo Mihaeli niti trinajst let. Če danes opazujem kako dekle njene starosti, se mi zazdi kot popek, ki se razcveta v pomladi življenja in obeta plodno zorenje ter sad v jeseni življenja. Mihaela pa je bila takrat komaj brstič: po postavi drobcena in majhna, zaradi vojnih let podhranjena in slabotna. Še danes ima od globokih opeklin brazgotinasto kožo na prsih, vratu in pod pazduho leve roke, ki je zato ostala krajša. Ogenj je objel drobceno telo devetletne deklice na binkoštno soboto, ko je nalagala vejice v kotel, kjer se je kuhala krma za prašiče in ji je goreča vejica padla v naročje. Naslednji dan, na binkošti, naj bi šla k birmi, pa je osem mesecev preležala v bolnici. Po svoje jo je zaznamovalo bolniško življenje: od takrat naprej je želela postati zdravnica ali vsaj medicinska sestra.

Zgodaj je morala za pestrno k Ramovševim, po domače k Rojini v Dravljah, ki so imeli sedem otrok. Tam je dobila hrano, spat je hodila domov. Vendar ji hrana ni teknila, raje je ostajala lačna: otroci, ki so tekali okrog s skoraj golimi ritkami, so lulali in kakali povsod, celo po mizi in v mentrgo, kjer se je mesil kruh; gospodinje pa tako ponečedeno stanovanje ni prav nič motilo. Poleti je bila z otroki na dvorišču, ob slabem vremenu v kamri.

Ko so junija 1945 očeta zaprli v Kočevju, je mama ostala sama s sedmimi nepreskrbljenimi otroki. Nekega dne jih je zbrala okrog sebe in povedala, da jih sama ne bo mogla preživljati. Ena od najstarejših dveh, petnajstletna Jožica ali še ne trinajstletna Mihaela, bo morala služiti. Naj se sama javi, mama se ni mogla odločiti. Javila se je Mihaela, sama sebi se je zdela bolj sposobna kot sestra, imela je že za seboj težko vajeniško dobo pestrne. Ta odločitev je do neke mere že takrat zaznamovala življenje Mihaele: ostala je na razpolago materi in še dolgo let nepreskrbljenim bratom. Razumela je mamo, da jih sama ne bo mogla preživeti. Življenjske izkušnje, odločitve in trpljenje nedoraslega, slabotnega dekletca so pričele v njej kopičiti mnoga spoznanja, ki jih danes Mihaela razume kot bogastvo življenja. »Kaj pomaga človeku bogatija, če ostane brez srca, če v odnosu z drugimi ni človeški! Če gmotne dobrine samo grabimo, niso nič vredne, saj jih ne bomo odnesli s seboj. Življenje me je prisililo, da sem jih razdajala. Mama mi je zato večkrat rekla, da sem nespametna!«

Tako je mama drobceno Mihaelo, na jesen bo dopolnila trinajsto leto, ponudila v službo gospodarju Francu Tometu, po domače Dolničarju v Dravljah. Nič več za pestrno, tukaj je morala biti dekla. Delala je povsod: na gmajni, na travniku, na njivi, v hlevu, v svinjaku, v kuhinji. Ko je nekoč žela praprot v draveljski gmajni, je naletela na razpadajoče [Stran 023] truplo. V grozi je morala žeti naprej, premalo je še bilo nažetega za poln voz, s katerim bo zvečer prišel gospodar po praprot.

Gospodar je bil zelo skop. Z Dermastjevo mamo sta se sicer dogovorila, da ji izplača Mihaelino delo s pridelki, toda komu le jih je lahko izročil, saj so avgusta odpeljali skupaj z očetom še mamo v zapor. Mihaeli pa niti na um ni prišlo, da bi si drznila zahtevati kaj zase.

Po aretaciji staršev so bili bratje in sestri Jožica in Anica tri tedne sami doma. Teta Ivanka Mulec naj bi prišla vsak dan k njim povedat, kaj naj jim Jožica skuha. Kaj neki le, če pa ničesar ni imela? Teta je preko organizacije AFŽ dosegla, da so vseh šest odpeljali zdoma: Jožico so dali v dom vajenk na Karlovški cesti, da se izuči za šiviljo moške konfekcije; Anica, Janez, Marko in Jure so našli svoj »novi dom« v internatu na Galjevici, Marjan pa je bil »dodeljen« internatu za predšolske otroke v Stanežičah. Vsega tega teta Ivanka Mihaeli ni povedala. Lepega dne jih je odpeljala na tramvaj mimo njiv, kjer je delala. Gospodar je gotovo vedel, za kaj gre, saj je ob pogledu na bedno četico rekel Mihaeli: »Poglej, tvoje brate in sestri nekam peljejo! Pojdi se poslovit!« Stekla je preko njive in v njej je trpko kričalo: »Zakaj mi niste tega povedali? Zakaj še jaz ne smem skupaj z njimi?« »Tako so odločili na občini,« ji je pojasnila teta Ivanka, »ti pa boš ostala pri Dolničarju.« Dermastjevi otroci so bili le še številke v rokah ničvrednih kramarjev. Zavedala se je, da od zdaj naprej nima več doma, nobenega svojih. Ostaja ji samo grob, nasilen, trdosrčen gospodar, ki mu je prepuščena na milost in nemilost in se ga je nebogljeno dekletce balo.

»Ali bom sploh še kdaj videla mamo in ata, moje brate, pa Jožico in Anico?« se je v njej vedno bolj razraščala bolečina nad spoznanjem popolne osamljenosti. Vanjo se je naselil odpor do Dravelj in ljudi, ki so krivi, da je ostala sama. Njena otroška pamet in srce nista našla nobenega opravičila, nobenega pojasnila. Zdaj se je povsem zaprla vase, nobenega ni hotela niti pogledati, kaj šele z njim spregovoriti. Dolničar je postajal še bolj grob in oblasten. Ko se je jeseni vrnila v šolo, hodila je v četrti razred ljudske šole, ji ni kupil niti zvezkov in knjig, kaj šele torbice. Zjutraj je še pred šolo morala skidati gnoj v hlevu ali na njivi voditi konje. Šele ko je zaslišala iz šole zvonec, je lahko stekla domov, vzela zvezek in svinčnik in umazana, kot je bila, tekla v šolo, oblečena v edino cunjico, ki jo je vse poletje imela noč in dan na sebi. Nalogo je lahko delala samo naskrivaj, običajno pod odejo, z baterijo, ki jo je dobila od Mance, Dolničarjeve sestre, ki je bila pri hiši za teto.

Poletje se je prevešalo v jesen, z deževnimi in vedno bolj hladnimi dnevi. Mihaela je septembra dopolnila trinajsto leto. Na njenem drobnem in od opeklin iznakaženem telescu se je njena edina poletna cunjica že trgala. Ali je morda Dolničarja pogled na to nebogljenost ganil, ali pa je nemara imel kaj drugega za bregom, ko ji je nekega dne rekel, naj bi šla »domov« pogledat, ali je ostalo še kakšno oblačilo? Mar ni vedel, da so vse pokradli? Določil ji je dan in uro, ko ji dovoli, da odide »domov«, če najde kakšen kos obleke. Pogleda naj v zgornji sobici s podstrešnim okencem, »kukerle« so ji pravili.

Mihaela v Pulju (26)

Slika 8. Mihaela v Pulju (26)

V slepi pokorščini ga dekletce uboga in na določen dan in določeno uro plašno odpre vhodna vrata hiše, ki je bila nekdaj njen dom. Vrata so bila odklenjena, tatovi res niso imeli težkega dela. Tesnoben občutek pri srcu je v tistem trenutku obšel Mihaelo. S pogledom objame znane prostore, ki so zdaj gluhe stene. Le bitje svojega srca sliši utripati. Morda bo res v zgornjem prostoru našla kakšen ostanek česa, kar je včasih pripadalo njej, [Stran 024] kakšno svojo obleko? V svetem upanju in otroškem pričakovanju se povzpne po stopnicah v zgornjo kamro. Zastane ji dih, zastane srce … Tam zagleda moškega zrelih let iz Dravelj. Ve, da je to miličnik Nino, tako so ga vsi klicali, ker je bilo to njegovo partizansko ime. Ve, da je oče trinajstletnega fantiča, ki ga Mihaela pozna. Njegovo pravo ime in priimek je zvedela kasneje, toda v življenju ga ne bo spregovorila. V tistem trenutku ne ve, kaj ji ta moški hoče, še manj, kaj pomeni biti posiljen. O spolnosti ne ve ničesar, ker se o tem takrat ni govorilo, tudi njeno telo še ni dozorelo v dekliškosti.

Spominja se, da jo je nekoč Dolničar napodil v hlev, naj gleda, kako se obnaša krava Rjavka, in mu pride povedat, če bo kaj novega. Takrat je imel že moderen hlev z betonskim podom Mihaela na pod ročno nariše s koščkom kamna ristanc in veselo skače nad njim. Rjavke ji še mar ni bilo. Nenadoma začne krava presunljivo mukati, še bolj debelo gleda prestrašeno Mihaelo, ki opazi, da ji nekaj leze izpod trebuha. Misleč, da je to črevo, plane Mihaela v hišo obveščat o tem Logarja. Takrat je prvič videla kravo, ki je povrgla, kako pride do tega, pa še nikoli ni razmišljala.

Kako naj bi vedela zdaj, kaj se dogaja, ko brutalni Niko trga iz nje popek njene dekliškosti! Bolečin se dodobra zave, ko ostane na postelji sama. V ihtenju in stokanju preživi noč. Zjutraj mukoma prileze po stopnicah, da bi si v kuhinji izmila kri, ki ji še vedno počasi polzi iz ranjenega naročja. Opazi, da iz njene rane nekaj visi in misli, da je to črevo. Skuša ga poriniti nazaj, a vse zaman. Mislila je, da bo zdaj zdaj umrla. Pa to ni bilo črevo, ampak raztrganine njene dekliškosti, ki so jo za vedno oropale materinstva in doživljanja spolnosti z moškim. Od tega se sicer ne umre, umrli pa so v njej dragoceni zakladi deklištva, ženskosti in materinstva. Z osemnajstimi leti so ji morali odstraniti jajčnika, zaradi tumorjev in krvavitev kasneje še maternico.

Mimo hiše prideta ženski, ki odhajata v službo. Začudeni prisluhneta odkod stokanje, saj vsi v Dravljah vedo, da je Dermastjeva hiša zapuščena. Stopita noter in ob pogledu na nesrečno dekletce jima je v hipu vse jasno, pa vendar se ne moreta vzdržati: »Ljubi Bog, kaj pa je to?« Mihaela bi kot ranjena živalca najraje zbežala, če bi mogla in vedela kam. Prigovarjata ji, naj počaka, bosta takoj poklicali rešilni avto. Le kdo ji je »to naredil«, jo sprašujeta? Povedala je partizansko ime človeka, ki ji je »to naredil«. Odpeljali so jo v bolnico in tam je na operacijski mizi blagodejno potonila v omotico, prepuščena oskrbi sester in zdravnikov. Operiral jo je kirurg dr. Lavrič. Kasneje sta se on in še neki drug zdravnik ustavila ob njeni postelji in hotela vedeti za ime storilca. Ali bi javila, sta se posvetovala. Povedala jima je, da je bil bivši partizan, da živi čisto sama, ker sta oba starša zaprta in je za deklo trdosrčnemu Dolničarju. Če je tako, pa raje ne bosta javila, sta se zdravnika modro odločila …

Po osmih dneh so jo odpustili »domov«. Kam »domov«? Iz bolnice se Mihaela ni mogla vrniti drugam kot k svojemu gospodarju Dolničarju. Obnašal se je, kot da ničesar ne ve. Obleke še vedno ni imela nobene, v hišo svojega nekdanjega doma pa še stopiti ni upala.

Ali se v vseh Dravljah res ne bo našel človek, ki bi se mu Mihaela vsaj malo zasmilila in bi se zavzel za to poteptano siroto? Človek, ki bi imel vsaj še malo čutečega srca in občutka za pravico zavrženega, posiljenega in izkoriščanega otroka? Pač, to je bil končno njen dobrosrčni učitelj, ki ni bil iz Dravelj; edini, ki je hotel videti in razumeti Mihaelino bedo. V šolo je hodil peš mimo Dolničarjeve domačije in njive. Že to mu je zadoščalo, da je spoznal, zakaj Mihaela vsako jutro umazana in zasopla priteče zadnja v šolo z enim samcatim zvezkom v eni in svinčnikom v drugi roki. Pri vodstvu šole je dosegel, da se pobrigajo za Mihaelo.

Članice AFŽ so pričele iskati človeka, ki bi vzel Mihaelo k sebi. Nekega dne sta se pri Dolničarju pojavili dve ženski draveljskega AFŽ skupaj z miličnikom. Ali sta ga morali imeti za spremstvo, da ju ubrani nasilnega Dolničarja, doslej pa je ta lahko teroriziral deklico? Gospodarja ni bilo doma, samo njegova žena, malomarna brezbrižnica. Povedali so ji, da so prišli po Mihaelo, ker ji pri njih ne dajo, da bi hodila v šolo in se učila, poleg tega pa je vsa zanemarjena, hodi gola in bosa. Kar takoj jo bodo odpeljali k teti Johani Pečnik, sestri Mihaelinega ata. Od gospodinje so zahtevali, da izplača Mihaelo, pa se je izgovarjala, da se je glede plačila gospodar zmenil z mamo in bo že njej izplačal, ko se vrne iz zapora. Ženske so bile odločene, da odpeljejo Mihaelo s sabo, zato so ji veleli, naj vzame svoje stvari in gredo. Takoj se je vrnila s svinčnikom in zvezkom. »Kaj pa cunje?« so jo vprašale. »Saj nimam nobene,« jim pojasni. Potem so gospodinjo pričele še enkrat zmerjati, kakšna sramota, da za vse delo deklica ni dobila niti ene oblekce. »Z gospodarjem pa se bomo že pomenile in plačat bo moral, ker je morala Mihaela vse poletje trdo delati,« so še zagrozile ob slovesu. Seveda pa Mihaela tega denarja ni nikoli videla.

[Stran 025]

Odpeljali so jo k teti Johani Pečnik, atovi sestri. Čez nekaj dni so neki ljudje prinesli blago za tri oblekce, nekaj perila in čevlje. Pravcato bogastvo za deklico! Kdo je bil darovalec, Mihaela ne ve. Zraven Pečnikovih je v njihovi stari bajti stanovala družina Matoh in z njihovo hčerko Zinko je Mihaela hodila skupaj v isti razred. Matohovi so ji dali torbo in ji kupili knjige, Zinka pa ji je pomagala pri učenju, to je morala obljubiti učitelju. Tako je peti razred izdelala s prav dobrim uspehom.

Ob koncu leta je Mihaela izvedela, da je občina plačala stroške njenega šolanja samo za eno leto in da je njena nadaljnja usoda odvisna od odločitev občine. Zdaj je še ona postala občinska last. Teta Johana bi jo rada obdržala, pa ni imela pravice. Bila je že stara in bolehna, njen mož pa alkoholik in reven kmet. Štirinajstletni Mihaeli je našla delovno mesto v bližnji tekstilni tovarni Štora, ker je poznala tam ljudi. Tam bi se Mihaela lahko zaposlila, pri teti Johani bi pa stanovala in bila na hrani. To si je Mihaela tudi srčno želela.

Mihaela po Pulju (32)

Slika 9. Mihaela po Pulju (32)

Pa se je nepričakovano pojavila še ena očetova sestra Francka Černetova iz Šiške, ki je odločila, da »ena od Dermastjevih lahko ostane kar dekla«. Brez ugovarjanja jo je teta Francka odvlekla na Vodnikovo v Šiško, h Križajevim, po domače k Bajerčku. On je bil knjigovez in predsednik šišenske občine. Njegova žena je pred kratkim rodila dvojčka, zdaj pa rabi služkinjo, pestrno, perico … Mihaela je za plačilo dobivala samo hrano. Gospa je dvojčka podojila, potem pa jih je prepuščala Mihaeli. Poleti in pozimi je prala plenice v potoku na Grabnu, nosila gospodu kosilo v knjigoveznico v frančiškansko pasažo. V eni roki je držala posodo s hrano, z drugo porivala velik voziček z otrokoma. Nekega grdega zimskega dne jo vpraša gospod, zakaj otroka ob takem vremenu raje ne pušča doma. »Gospe ni doma, je šla v kavarno Evropa,« mu pojasni Mihaela. Gospod se razjezi in kar v delovni halji odvihra v kavarno, divje poriva pred seboj voziček, nažene gospo in njenega ljubimca iz kavarne, češ, naj kar doma podoji otroka.

Gospod Križaj je bil čebelar in med je hranil doma v leseni skrinji, ki jo je na notranji strani obil s pločevino. Mihaela je videla, da podarja gospa med svojemu ljubimcu. Ko gospod nekega dne hoče prodati nekaj medu, odpre pokrov skrinje in vidi, da ga manjka več kot polovica. Gospa je obdolžila Mihaelo, da ga krade. Gospod ji ni verjel in tudi štirinajstletni Križajev sin je povedal, kam izginja med. Mihaela je sklenila, da ponižanj ne bo več prenašala, in je kratkomalo odšla od Križajevih. Toda kam zdaj, ko je ostala brez »skrbnikov«?

Morda bi poskusila pri teti Angeli, mamini sestri v Dravljah? »Kaj pa si prišla?« je bil njen pozdrav, ko jo zagleda pri vrtni ograji, saj si noter ni upala. »Lačna sem« je Mihaelin prazen želodec izsilil priznanje. »Kakšna pa si! Niti za mamine pakete ne skrbiš! Sama jih moram nositi!« ji je namesto kruha oddrobila teta. Poslala jo je k premožnemu kmetu, ki je teti obljubil nekaj hrane za mamin paket. Dal je Mihaeli dve suhi klobasi, nekaj jih odnese teti. Njej, ki je bila tako strašno lačna, pa nič. Legla je v visoko travo in slastno ugriznila v klobaso. Toda obgriznjene teti Angeli ne more prinesti. To bi bila šele huda! Pa tudi prazen želodec lačne Mihaele se ni mogel zadovoljiti z enim samim grižljajem. Zagrizla je v klobaso še enkrat in še enkrat, dokler ni pojedla obeh. Zdaj se k teti Angeli res ne more več vrniti. Kam pa lahko še gre?

3.1.2. Pot v neznani svet

Biti svoboden, neodvisen, predvsem pa česa se izučiti in se zaposliti, so bile sanje petnajstletne Mihaele, odkar ji ni bilo dano postati delavka v tekstilni tovarni. Napotila se je v Dom vajenk na Karlovški in prosila za sprejem. [Stran 026] V domu je bila že dve leti starejša sedemnajstletna sestra Jožica. Upravnica je bila zelo razumevajoča ženska in je sprejela Mihaelo kljub temu, da v domu ni bilo nobenega prostega mesta več. Računala je namreč, da bosta lahko z Jožico spali v eni postelji. Toda Jožica Mihaele ni marala ob sebi, niti ni razumela njene stiske, še poslušati je ni hotela. Upravnica je zato Mihaeli napravila zasilno ležišče kar v likalnici.

Vprašala jo je, kaj bi se hotela izučiti. V Mihaeli je že od takrat, ko je po zdravljenju opeklin zapustila bolnico, tlela želja, da bi postala medicinska sestra. Toda Mihaela je ni niti izrazila, ker je vedela, da je neuresničljiva. Lahko postane samo vajenka, da se priuči določenega poklica. Njen ata je bil čevljar, mama šivilja in je atu večkrat pomagala. Zato je prosila upravnico, da bi rada postala kar prikrojevalka za šivanje zgornjih delov čevljev, »šteparica«, kot so temu poklicu takrat rekli. To delo ji je bilo znano od doma. Upravnici ni uspelo dobiti zanjo takega mesta, zato bi se Mihaela izučila karkoli drugega, toda zanjo ni bilo prav ničesar. Ali je lahko po vojni »obnavljala domovino« samo mladina revolucionarnih staršev? Zaposlila se je kar v kuhinji doma, pomagala kuhati in pomivati posodo. Upravnica ji je svetovala, da bi bilo zanjo najbolje, da gre v mladinsko delovno brigado, ker bi potem preko mladinske organizacije lažje našla kakšno zaposlitev.

Mihaeli je bilo šele štirinajst let, še vedno je bila drobcena, šibka in zgarana. Toda pogumno se je odpravila na sedež mladinske organizacije. Tudi tukaj je morala upravnica posredovati, češ da Mihaela nima nikogar, in vzeli so jo, čeprav neradi, za poletne tri mesece v brigado Ivo Lola Ribar, ki je tlakovala Dolenjsko cesto. Stanovali so v treh barakah, naprej od rakovniške cerkve. Kljub pridnosti in prizadevnosti se je Mihaela slabo obnesla: med delom je omedlevala, ker je bila slabokrvna in podhranjena. Po eni takih omedlevic so jo odpeljali v bolnico in po desetih dneh okrevanja odpustili. »Lahko greš domov,« so ji rekli.

Domov? Spet ni imela kam in odšla je nazaj v brigado. Brigada je delo končala in preselili so se v Kočevski Rog. Tam so tlakovali cesto. Sedeli so na nizkih lesenih stolčkih in s kladivi drobili kamenje in skale. Mihaela se je na vso moč trudila, toda roke so ji vedno bolj zatekale. Njena naravna poklicanost za medicinsko sestro se je kazala vedno jasneje in kmalu je hodila med brigadirji s torbico prve pomoči, kar naprej tekala v potok po vodo in jo nosila od enega do drugega žejnega brigadirja. Pomagala je tudi v kuhinji in zaradi njene šibkosti in mladosti ji ni nihče zavidal njenega lažjega »delovnega mesta«. Vesela je bila tudi druščine vrstnikov, ki jo je vse dotlej pogrešala, vesela prireditev, ki so jih pripravljali skupaj z okoliško mladino. V brigadi je bil tudi njen bratranec iz Dravelj in tako je imela ob sebi še svojega človeka.

Septembra je Mihaela dopolnila petnajst let. Končali so z delom v brigadi in si prislužili desetdnevne počitnice na morju. Potem so nekateri odšli na trgovsko-poslovodski tečaj v Brežice, drugi domov. Za Mihaelo izbira oditi domov ni obstajala. Vesela je bila, da se je lahko vpisala v trimesečni trgovsko-poslovodski tečaj in ga končala z odliko. Naročili so jim, naj se vsak v domačem kraju zglasi na trgovski zbornici, ki mu bo preskrbela zaposlitev.

V soboto so po njene vrstnike prišli starši, drugi so imeli denar za vlak. Ona ni imela niti enega niti drugega, tudi doma ne. Na tečaju je spoznala Joža, srčno dobrega fanta iz Šentruperta. Ta je vedel, da so Mihaelini starši v zaporu, zato ji je predlagal, naj gre z njim domov na Dolenjsko in bo tam poiskala službo. On bo moral nekaj časa biti zaposlen kot miličnik, ko bo odslužil in si poiskal drugo službo, se bosta lahko poročila. Ob tej velikodušnosti Mihaelino srce ni zatrepetalo v zaljubljenosti, ampak je ob besedi miličnik zastalo v gnusu. Brez besede in pojasnila je Jožu obrnila hrbet. Tudi Nino iz Dravelj je bil miličnik … Veliko se je takrat med ljudmi govorilo o odnosih med brigadirji in brigadirkami. Mihaela o teh ne ve ničesar. Fantje je spolno niso privlačevali.

Pač pa jo je klicalo srce, da naredi še eno pot, preden se poslovi od Brežic: do mame v zaporu. Ko je bila še v Dravljah pri teti Johani, ji je ta večkrat dala denar za vlak do Lesc, da jo je lahko obiskala v zaporu v Begunjah, v zapor na Ig pa je hodila kar peš. Na to, za otroke dolgo pot, je večkrat vzela tudi brate, ki jih je šla iskat v internat. Žalostno so capljali po prašni ali blatni cesti, niso si imeli kaj povedati, kot da se sramujejo drug drugega, počutili so se tujce …

Zdaj pa je bila mama v zaporu v Rajhenburgu, današnji Brestanici blizu Brežic. Vse Mihaelino bitje je hotelo k mami! Bog ve, kdaj jo bo lahko spet videla! Odpravila se je kar peš, za vlak ni imela denarja, tudi za poštno znamko ne, da bi ji naznanila svoj prihod ali ji napisala kaj o sebi.

»Na pot sem odšla v soboto ob treh popoldne. Hodila sem do večera in prišla v Novo vas. [Stran 027] Kje dobiti prenočišče? Ustavila sem se pri neki kmetiji, kjer so mi dovolili, da sem prespala na mrvi v hlevu. Za večerjo so mi dali žgance z mlekom, za zajtrk pa žgance s kislim zeljem. Prijazno so mi povedali za pot do Krškega. Imela sem srečo in dvakrat sem lahko sedla na voz in si skrajšala pot. Od Krškega sem tri ure pešačila, pa me je spet dohitel voznik, ki me je prepeljal lep kos poti. V nedeljo zgodaj dopoldne sem se znašla pred gradom v Rajhenburgu.

Tam je bilo že zbranih približno sto petdeset ljudi. Zaradi svojega izgleda sem takoj vzbudila pozornost: lasje so mi umazani in razmršeni viseli do srede hrbta, na sebi sem nosila umazano in obnošeno brigadirsko majico in kratke hlače, na nogah pa nekaj čevljem podobnega, ki sem jih pri prstih odrezala, da so mi ti štrleli daleč naprej. Med obiskovalci sem zagledala tudi – teto Angelo. Prinesla je mami paket kot že velikokrat prej. Bili sva presenečeni, saj nobena od naju ni pričakovala, da se bova tukaj srečali.

Teta me je pričela zmerjati, naj zginem, da delam sramoto, ker hodim tako grozno zanemarjena, umazana in ne vem kakšna še. Opogumili so me okoli stoječi, naj kar počakam, da imam jaz večjo pravico, da obiščem mamo, ker sem njena hčerka. Mamo je lahko obiskala le ena od naju. Zbrali so tudi denar, da bom imela za vlak do Ljubljane. Toda kam naj grem, ko pridem v Ljubljano? Ko bi mi le kdo to vedel povedati! V Dom vajenk nisem mogla več. Teta Angela ni za vlak pri tej ‘nabirki’ dala dinarja. Slišala jih je tudi na ta račun in zdaj me še pogledala ni več.

Ob določeni uri so se vrata gradu odprla. Ob vratih je bila gneča. Opazila sem teto Angelo čisto blizu vrat. Vznemirjena sem prisluhnila paznici, ki je klicala imena jetnic, ki lahko dobijo obisk. Nenadoma zaslišim: »Dermastja! Takoj je stopila naprej teta in se pričela prerekati s paznico, da vedno hodi k Dermastjevi ona, ker ji nosi pakete. Paznica je verjetno opazila moje razburjenje, pa tudi druge ženske so jo opozorile name. ‘Kaj ste vi Dermastjevi?’ vpraša teto. ‘Njena sestra!’ ‘Mislim, da ima hčerka večjo pravico, da obišče svojo mamo,’ ji pojasni paznica. Teta je užaljena odbrzela na železniško postajo in tam sama pričakala vlak. Tudi na vlaku je nisem videla.

Ko sem vstopila v grad, so nas peljali v čakalnico, kamor so prišle jetnice. Paznica me je motrila od glave do peta, tako zanemarjena sem se ji verjetno zdela. Le kaj si je mislila? ‘Oh, ježešmarija,’ sem zaslišala mamo, ko me je zagledala. ‘Taka hodiš po svetu! Pa govorijo, kako skrbijo za naše otroke in se hvalijo na vsa usta! Cel kup sem jih imela, pa nikoli niso hodili taki okrog!’

Paznica je takoj dovolila, da so me zapornice na čelu z mamo odpeljale v šivalnico. Čeprav je bila nedelja in čas obiskov, so ročno sedle za stroje in pričele šivati. Paznica jim je prinesla nekaj oblek (verjetno so bile to obleke umrlih zapornic), da so jih prikrojile po mojih merah, pa nekaj blaga, da so mi sešile perilo, saj so ženske ugotovile, da nisem imela niti spodnjih hlačk. Od vseh je bila najglasnejša in najbolj zgovorna mama s svojim tarnanjem, kako država skrbi za otroke zapornikov. Odpeljale so me še v umivalnico, umile so mi tudi lase, ena od zapornic mi jih je malo skrajšala in uredila lepo pričesko. Po dveh urah so končale šivanje in me, lepo ‘zrihtano’, zadovoljne ogledovale.

Mihaela s štiriletno Jerico

Slika 10. Mihaela s štiriletno Jerico

Ves čas, ko so šivale, sem opazovala mamo. Nikoli prej in tudi kasneje ne, se mi ni zdela tako lepa kot takrat. Ob nedeljah in pred obiski so se uredile tudi zapornice. Občudovala sem njeno pričesko. Doma je nosila kite zvite nad tilnikom, zdaj je imela lase pripete vrh glave in me je spominjala na Jovanko, ki smo jo v tistih časih občudovali brigadirji kot ideal ženske lepote. Mama je bila oblečena v sivo zaporniško haljo in v nedeljo je bila sveže oprana in polikana. Pokazala sem ji svoje odlično spričevalo. Toda kje naj v Ljubljani [Stran 028] stanujem, če mi bodo na trgovski zbornici res priskrbeli službo?

Brez pomišljanja mi je mama napisala naslov tašče moje sestre Vere, gospe Šurman iz Gradišča nasproti Drame. Vera se je na Koroškem poročila z njenim sinom Božom, ki sta bila z bratom Dušanom domobranca. Mama jo je zato poznala le prek pisem, ker sta si dopisovali. Bila je gospodinja, mož črkostavec. Poleg naslova mi je izročila še pisemce, ki je bilo ena sama goreča prošnja, naj se me kljub majhnemu stanovanju usmilijo in sprejmejo pod streho. Meni pa je naročevala, naj jih spoštujem in jim plačam stanovanje in hrano, saj bom zdaj končno zaslužila. Preden sva se poslovili, je še nekajkrat ponovila, da ji morda ne bo treba prebiti deset let v zaporu. Da bi le čim prej prišla domov! Sama pa takrat nisem imela več upanja, da bo naša družina še kdaj skupaj, niti mi, ki smo ostali v domovini.

Oktobra 1947, ko je Mihaela dopolnila petnajst let, je prišla k Šurmanovim v Ljubljano. Sprejeli so jo kot svojo, ji dali stanovanje in hrano, čeprav so sami živeli zelo skromno. Takoj naslednji dan je šla gospa z Mihaelo na trgovsko zbornico in tam prosila, naj ji priskrbijo delovno mesto v Ljubljani, saj stanuje in se hrani pri njih, ker nikogar nima. »Nobenega mesta v Ljubljani nimamo zanjo.« »Prosim vas kot Boga,« je moledovala gospa Šurman s privzdignjenimi rokami. »V Ljubljani ni mesta,« so vztrajali. »Če nima nikogar, je tako vseeno, kje živi.« Razumljivo, Mihaela je bila Dermastjeva, hči zapornika in zapornice, sestra pobeglih domobrancev na Koroško. In kdo je bila gospa Šurman, s privzdignjenimi, prosečimi rokami? Mati dveh domobrancev! Do zdaj je Mihaela vedela, da je sirota brez doma in domačih, zdaj se prvič jasno zave, da ji obračajo hrbet tisti, ki ji bodo rezali kruh. V vsem je odvisna od njih. Zanje Mihaela ne pomeni nič. Če nima nikogar, je tako vseeno, kaj je z njo. Pošiljali jo bodo, kamor se jim bo zahotelo in ona se bo navadila biti brezdomka, biti »nihče«.

3.1.3. Borba za preživetje

Najprej je osem mesecev prodajalka v tekstilni trgovini v Kamniku. Šurmanovi gospe je preko patra Romana in frančiškanskega samostana v Kamniku uspelo dobiti za Mihaelo ležišče na zofi v slikarskem ateljeju nekega slikarja, ki je bil takrat zdoma, ker je slikal pri maršalu Titu v Beogradu. Zatem so jo za dve leti in pol poslali za poslovodkinjo v trgovino stekla v Zadru, potem v Karlovac v trgovino z mešanim blagom. Tu je stanovala pri družini miličnika in občinske uradnice. Kako hudo je še vedno prenašala bližino katerega koli miličnika!

Medtem so mamo spustili iz zapora zaradi bolehnosti. Takoj je iz internatov pripeljala vseh pet otrok in jih naselila pri teti Angeli v kleti, ker je bila njihova hiša zasedena. Sama ni mogla dobiti nobenega dela, ker so ji bile za deset let odvzete državljanske pravice. Kako naj preživi in oskrbi pet šolarjev? Nemudoma se je pripeljala v Karlovac k Mihaeli in ker ta še ni bila polnoletna, je zahtevala od šefa, naj jo takoj odslovi. Vendar je Mihaela lahko šele po enem mesecu naredila inventuro, primopredajo in prišla »domov« h Komanu. Tam ni bilo prostora in sta s sestro Anico stanovali pri Rojini.

Takoj sta z mamo pričeli romati na borzo dela. Trgovska mesta so bila vsa zasedena. »Potem naj gre v tovarno ali kamorkoli, samo da bo delala. Treba je živeti!« je odločno zahtevala mama. In takrat se je Mihaeli nasmehnila sreča, večja kakor jo je lahko kdajkoli pričakovala. Ponudili so ji mesto strežnice v bolnici! Če ji življenje ni moglo ponuditi, da bi lahko postala zdravnica ali vsaj medicinska sestra, kot si je vedno želela, je zdaj z največjim veseljem postala strežnica na aseptičnem oddelku. Bolnica ji je postala dom in zatočišče, bolniki njeni prijatelji. »Naš angelček je prišel,« (še vedno je bila drobna) so imeli navado govoriti, ko se je pojavila na oddelku. In res jim je vedno skušala čim bolj ustreči. Tudi zdravniki so kmalu uvideli, kako jo bolniki pogrešajo, kadar je ni in kako so nanjo navezani. Neki urolog jo je povabil, da je delala pri njem v ambulanti in v operacijski. Svetoval ji je, da je ob delu naredila večerno šolo za medicinske sestre, ki je takrat trajala le šest mesecev.

Toda plača ni bila velika in čeprav je materi dajala do zadnjega dinarja, je bilo še vedno premalo. Nemalokrat je mama na plačilni dan prišla v bolnico in vzela njeno kuverto z denarjem. Zato je morala Mihaela poleg službe, dežurstev in šole hoditi na železnico. Tam je z lopato sama spraznila vagon premoga in takoj dobila denar. Tudi tukaj jo je »obiskovala« mama, kot da ji ne bi zaupala, da bo zvečer po službi prišla metat premog. »Bila sem tako utrujena, da ne morem povedati!« se še danes spominja Mihaela. »Garanje, neprespanost in mamino nezaupanje me je večkrat spravilo v jok. Tudi mama je psihično trpela. Očeta še ni bilo iz zapora. Hodila je na občino prosjačit, da izpraznijo v [Stran 029] naši hiši vsaj kakšen prostor, da bi se lahko z otroki preselila domov.

»Zdi se, da sem se zasmilila uslužbencu na železnici, ki je nadzoroval delo in nas izplačeval. Pred vrata vagona mi je odslej nastavljal plohe, da se je premog po njih usul na tla. Brez plohov se mi je sesuval na tire pod kolesa vagona in zelo težko ga je bilo od tam spraviti ven. Zdaj sem lažje in hitreje izpraznila vagon, čeprav je bilo še vedno veliko metanja.«

Po šestih letih in pol je prišel iz zapora v Škofji Loki oče, ker je bil pomiloščen. Mihaela se ponosno pohvali, da ima pri tem ona zasluge.

Njen pacient v bolnici je bil tudi partizan France, ki je bil z maršalom Titom skupaj v hosti. Mihaela ni pred nikomer skrivala svoje preteklosti, tudi on je zvedel za očetov zapor. »Zakaj ne naredite prošnje za pomilostitev?« je dregal v Mihaelo. »Saj ne vem, kako in kaj naj napišem, niti na koga naj jo naslovim,« se je izgovarjala Mihaela. »Sestavil mi je prošnjo skupaj z naslovom: Kabinet maršala Tita – Beograd. Lastnoročno sem vse skupaj prepisala in čez štirinajst dni, za moj osemnajsti rojstni dan, je bil ata doma!«

Jerica pri prvem obhajilu

Slika 11. Jerica pri prvem obhajilu

Zdaj ni Mihaela več metala premoga, ker ji je oče v izvenslužbenem času priskrbel delo točajke v gostilni Pri Gusteljnu. Še vedno je vso plačo iz bolnice izročala mami, v gostilni so tedensko plačevali njen zaslužek očetu, da si je lahko nabavil najosnovnejše za popravilo starih čevljev in pričel po malem čevljariti. Denar, ki ga je Mihaela potrebovala zase, je morala še dodatno zaslužiti s tem, da je pospravljala stanovanja družinam zdravnikov. »Zadosti si delala, opravljaj samo svojo službo,« je oče svetoval Mihaeli, »Odslej bom jaz skrbel za družino.« Ni zaslužil bogvekaj, pa še za to delo so ga tožarili, ker so bile tudi njemu za deset let po zaporu odvzete državljanske pravice in s tem tudi pravica do dela.

V gostilni Pri Gusteljnu se je nekoč slučajno pojavil tudi Nino. Oče je vedel, kaj je storil Mihaeli, zato mu je zagrozil, da ga bo tožil. Nino se je tega ustrašil in hitro sklenil »kupčijo«. »Morala sem se zavezati, da nikoli ne bom nobenemu izdala njegovega imena, to, kar sem dobila v zameno kot nekakšno ‘odkupnino’ za moj molk, pa se mi gnusi in zame kot da tega ni.«

Življenje pa ni vedno krivično, včasih lahko nepričakovano navrže kaj lepega in tak dar Božje previdnosti je na vsem lepem presenetil tudi Mihaelo.

3.1.4. Povračilo za poteptano deklištvo

Ko so predvojno Krekovo gospodinjsko šolo v Šiški spremenili v bolnico Petra Držaja, si je zaradi bližine doma Mihaela poiskala službo v njej. Toda doma zaradi prostorske stiske še vedno ni našla svojega kotička in miru. Vrh tega so bili od nje vajeni, da je služila in samo dajala, kot da bi to bilo vse življenje njena edina dolžnost. Nihče ji ni bil za to hvaležen, nihče ni pogrešal nje, ampak le njeno delo. Zdelo se ji je, da postaja odveč, tujka v lastni družini, če se je tistemu povojnemu, nemirnemu, živčnemu in razdrobljenemu življenju doma sploh še lahko reklo družinsko življenje. Bolj je bilo podobno boju za preživetje in garaškemu krpanju stare, premajhne hiše.

Poročila se je z devetnajstim letom in njena poroka je bila bolj beg od doma kot želja zaživeti skupno življenje s človekom, do katerega ni čutila prave ljubeče naklonjenosti in on še manj do nje. Mož je bil že po naravi bolj vase zaprt in zagrenjen človek. Skupno [Stran 030] življenje jima ni prinašalo nobenega veselja in zadovoljstva; za zakon tudi nista bila zrela in vzgojena. Materinstvu se je morala odpovedati že pred poroko. Po poroki je spoznala, da je njun zakon polomija. Razumela je moža, ki si je čez nekaj let poiskal drugo žensko. Sporazumno sta se ločila, da se je lahko poročil. Pa je že nekaj mesecev zatem umrl.

Takoj po poroki sta odšla v Pulj, kjer je dobil mož zaposlitev. Zdaj je že bila, večna brezdomka, vajena potepanja po svetu. V bolnici ni dobila službe, zato se je zaposlila kot slaščičarka. Končno sta z možem dobila tudi svoje stanovanje nad Puljem, za pokopališčem. Od pokopališča do doma je nekaj časa vodila pot skozi borov gozdiček. V njem sta bili tudi dve vojašnici, ena za kopensko vojsko, na drugi strani za mornarico.

Zgodilo se je nekega poletnega večera, ko se je Mihaela skozi gozdiček vračala iz slaščičarne domov … »Na vsem lepem se mi je zazdelo, da sem zaslišala nekakšen jok, podoben cviljenju mačke. Ustavim se in prisluškujem, civljenje utihne, pa grem naprej. Pa spet zaslišim nekaj kot jok. Glasno zavpijem, da bi me slišal kdo od stražarjev pri vojašnici: ‘Kdo je? Ali ne slišite, da nekdo cvili?’ – ‘Čuti, idi napred!’ mi glas stražarja zavpije nazaj. Po kakih tristo metrih postaja jok bolj razločen. Zdaj sem vedela, da to ni več cviljenje mačke, morda jok kakšne ženske? Ni me bilo strah, čeprav je bilo pozno zvečer. Zapustim pot, stopim v gozdiček in hodim v smeri, od koder prihaja jok. Bil je vse bolj razločen, nič več podoben cviljenju mačke. Toda tudi ženska ne bi jokala s tako nežnim glasom! Grem še naprej in zdaj se oglaša jok čisto blizu mene. Bila je tema in ničesar nisem mogla razločiti. Tedaj z nogo dregnem ob nekaj spolzkega. Sklonim se in otipam nekaj golega. Pri sebi sem imela vžigalice, prižgem eno, dve in zagledam na tleh pred seboj – golega dojenčka! Ležal je na mehkih borovih iglicah in milo jokal. Bila je deklica, bolj temne polti.

Medicinska sestra Mihaela (na desni)

Slika 12. Medicinska sestra Mihaela (na desni)

Slekla sem haljo, jo zavila vanjo in skoraj tekla domov. Strgala sem rjuho, jo v banjici za perilo okopala, zavila, položila v svojo posteljo in pokrila. Deklica se je umirila. Toda treba jo je še nahraniti! Takoj se odpravim nazaj v slaščičarno po mleko in v dežurno lekarno po stekleničko in dudko. Popila je mleko in vso noč spala. Zjutraj jo spet previjem, nahranim in odnesem v slaščičarno k lastniku, potem pa se napotim na postajo milice. Naredili so zapisnik, brez vznemirjenja in naglice, potem pa me odpeljali na center za socialno službo. Tam so mi povedali, da nimajo nobenega doma za dojenčke – najdenčke, bodo pa javili na Reko, da bodo od tam prišli ponjo. Naj jo obdržim nekaj dni, saj bodo poslali socialno delavko z vso opremo za dojenčka. Take delavke ni bilo nikoli in vse za deklico sem si priskrbela sama. Lastnik slaščičarne mi je dovolil, da sem jo v vozičku vozila v službo. Puščala sem ga v veži, če je deklica spala, lastnik in njegovi otroci so mi jo večkrat pomagali hraniti in pestovati. Na kakšen vrtec niti pomislila nisem, sploh ne vem, če je v Pulju takrat obstajal. Tudi mož je bil deklice vesel in ni imel nič proti, da je ostala pri meni.

Dve leti se socialna služba za deklico sploh ni zanimala. Čakali so, da bi se starši sami javili in bili so veseli, da jim ne delam nobenih sitnosti. Po dveh letih so me nekega dne obvestili, da je v porodnišnici rodila ženska, ki je verjetno dekličina mati. To so pokazale tudi raziskave. Obe z deklico sva morali v porodnišnico in peljali so naju k materi. Naj jo pogleda, so ji rekli, morda se bo spomnila, da je to njen otrok. Lenobno se je obrnila na postelji, malomarno ošinila deklico in zamrmrala: ‘Može, da je nekad bila.’ Ali bi podpisala, da se otroka za vedno odreče, so jo vprašali. Pokazali so ji, kje naj se podpiše, in z isto malomarnostjo kot prej, se je podpisala s križcem in prstnim odtisom. S tako lahkim srcem mi je podarila svojega otroka, kot da bi šlo za mačka.

[Stran 031]
Mihaela z možem na domu

Slika 13. Mihaela z možem na domu

Potem ko sva z možem znosila na urade potrdilo o državljanstvu, rojstna lista, poročni list, sva še oba morala na zdravniški pregled. Psihiater me je pregovarjal, naj premislim, preden privoliva v posvojitev, mogoče pa bom le kdaj rodila svojega otroka. Isto mi je svetoval ginekolog. Pa so me verjetno le preizkušali, če sem zadosti trdna, da obdržim deklico. Vztrajala sem pri posvojitvi. Kadar sem bila v službi, sem za varuha deklici dobila slovenskega fanta iz Haloz, ki je delal v ladjedelnici Uljanik in je v moji odsotnosti pazil na deklico. V zameno sem mu nudila hrano in stanovanje. Dvakrat me je obiskala mama in vsakič mi je za nekaj časa odpeljala deklico v Ljubljano. Seveda sem ji vso oskrbo tudi plačala.

Od vsega začetka sem svoji deklici pravila Jerica. Krstili smo jo šele potem, ko smo dobili njen rojstni list in uredili posvojitev. V rojstnem listu je bila Klavdija. Zato smo jo v Ljubljani krstili za Klavdijo Jerico, zame pa je vedno ostala Jerica.

Kot vsak otrok je tudi ona rada poslušala pravljice. Posebno pozornost sem namenila povestici o siroti Jerici, ki sem ji jo večkrat pripovedovala: ‘Nekoč je živela čisto majhna deklica Jerica. Mamica jo je kar pustila ležati v gozdu na borovih iglicah. Mimo je prišla neka dobra gospa Mihaela. Slišala je milo jokanje drobne deklice. Zasmilila se ji je, pobrala jo je s tal, stisnila v naročje in odnesla domov. Tam jo je zavila in ji dala jesti. Imela jo je zelo rada in Jerica njo. Postala je njena mamica in mala Jerica njena hčerkica. To Jerica dobro ve. Vedno ji pravi mamica.’

Ko je Jerica že hodila v šolo, me je nekoč vprašala: ‘Katera je bila tista gospa, ki je v gozdičku pobrala Jerico?’ In vedno bolj pogosto me je spraševala, naj ji še enkrat povem povestico in katera je bila tista gospa. Pa je nekoč planilo iz nje: ‘Saj tista deklica Jerica sem pa jaz in ti si gospa Mihaela!’ Najlepša leta mojega materinstva so se s tem končala.«

Tudi Jeričinega otroštva. V njej je hitro vzplamtela ciganska potepuška kri njenega očeta in s petnajstimi leti je zapustila Mihaelo. Danes je srečno poročena, sama mamica dveh otrok in živi na Kozjanskem.

Ko je bila Jerica stara šest let, se je Mihaela vrnila »domov« v Dravlje. Spet se je zaposlila v bolnici Petra Držaja in nazadnje v Kliničnem centru. Oče je bil že pokojni. Mama ji je obljubila, da bo doma v Dravljah končno le prišla do svoje kuhinje in sobice. Morda ji je bila hvaležna, ker jo je Mihaela po sebi socialno zavarovala, potem ko je bila videla ostarelo in bolno mater dva dni jokati z računom iz bolnice v roki, kjer se je zdravila. Mati, ki do takrat ni bila socialno zavarovana niti ni imela pokojnine, tako visokega računa ne bi mogla nikoli plačati. Mihaelini upi o lastnem stanovanju pod domačo streho so kmalu splahneli. Grdega račka so spet izkljuvali iz gnezda, materino sumničenje je postajalo neznosno.

Pri svojem delu v bolnici je spoznala skoraj slepega vdovca s podeželja, nekdanjega alkoholika, ki bi z dvanajstletno hčerkico nujno potreboval pomoč. Mihaela mu jo je takoj ponudila, saj brez dela ni znala živeti. Ob prvem obisku pri njem je našla razpadajočo bajto, krušno peč in podstreho polno umazanih cunj. Mihaelina zavzetost in njena neumornost pri delu sta jo silila, da bolnika in njegove hčerkice ni zapustila. Poročila se je z njim, toda tudi ta poroka je bila beg od doma in želja imeti končno svojo streho nad glavo. Dvajset let je skrbela za moža, kmalu po poroki še od kapi prizadetega. Tudi pri njem ni uživala ljubeče naklonjenosti, razumevanja in hvaležnosti. Počasi je z garaškim delom pokrpala bajto in si končno ustvarila svoj skromni domek.

Danes še vedno občasno skrbi za bolnike, ob koncu tedna speče pecivo za župnišče. Obiskala sem jo lahko šele potem, ko je sama sežagala in zložila drva v klet. Živi precej osamljeno s svojo najstarejšo sestro, ki se je ovdovela vrnila iz Argentine in je našla pri Mihaeli svoje zatočišče. Mihaeli ni nikoli dolgčas, nasprotno, rada je sama. Sama s psičkom, s svojimi mislimi, s svojo preteklostjo, z lepimi, predvsem pa bolečimi spomini žene, ki jo je povojno življenje od otroštva naprej trdo oblikovalo.

3.2. Zapustil mi je hčer in sina in lepe spomine

Avtor: Marija Cvar

3.2.1.

[Stran 032]

To je spomin na mojega dragega moža, ki mu ni bilo dano, da bi dosegel svoj življenjski cilj. Umorili so ga v najlepših, najbolj ustvarjalnih letih življenja.

Poleg družine je bila njegova največja ljubezen glasba, ki ji je bil ves predan. Srečen je bil ob klavirju in notah. Bil je član društva slovenskih skladateljev. Po klasični gimnaziji je ob fakulteti študiral na glasbenem konservatoriju v Ljubljani kompozicijo pri prof. Škerjancu, Ostercu in drugih, violino pa pri prof. Vidi Jerajevi.

Še pred vojno je v študentskih letih igral v zabavnem orkestru, katerega vodja je bil. Igral je violino in saksofon. Harmoniko je takrat v ansamblu igral prof. Albert Papler. Imen drugih, ki so igrali z njim, se ne spominjam.

3.2.2. Kako sva se spoznala

Leta 1941 je lepega julijskega dne prišel na Rakitno. To je moj rojstni kraj. Ustavil se je v gostilni, ki sta jo imela moj brat in svakinja. Naročil si je kosilo. Postregla mu je sestra od svakinje. Takrat sem bila tam tudi jaz, toda imela sem opravka z drugimi gosti. Takrat me je prvič videl. Ko je hotel plačati, je poklical mene. Po kratkem klepetu me je vprašal, če lahko še pride. Odgovorila sem mu, da lahko, saj je lepo na Rakitni. Čez nekaj dni je spet prišel in z njim njegov prijatelj Vlado Vovko. Tako sva se videla drugič. Čez kakšen teden je zopet prišel, tokrat sam. Šel je k mojim staršem in vprašal, če dovolijo, da se poroči z menoj. Bila sta začudena. Mama mu je odgovorila, da ker je vojna, ni pametno, da se ženimo. Bil je vztrajen. Čez dobre tri mesece je bila poroka. To je bila usoda ali pa ljubezen na prvi pogled.

Violinist Miro Smolinsky

Slika 14. Violinist Miro Smolinsky

Poročila sva se 25. oktobra. Huda in dolga zima je bila leta 1941, ki se je začela že oktobra. Bila je ovira in čar moje poroke. Snega je bilo več kot pol metra. Poroka je bila napovedana za v soboto. Ženina in ostale svate, ki so prišli iz Ljubljane na železniško postajo Preserje, so šli iskat s konjsko vprego in sanmi. Bila je že skoraj tema, ko so končno prišli na Rakitno.

Častnik kraljeve vojske Miro Smolinsky

Slika 15. Častnik kraljeve vojske Miro Smolinsky

Poroka je bila v rakiški cerkvi. Poročil naju je tedanji župnik g. Ignacij Kunstelj, ki je kot begunec umrl v tujini. Moja poročna priča je bil dr. Hlavaty, zdravnik in slikar, moževa priča pa njegov prijatelj Vlado Vovko.

Ohcet je bila lepo pripravljena. Bilo je veliko povabljenih. Bili so veselo razpoloženi, peli in plesali so. Pravo veselje pa se je začelo, ko so prišli fantje z vasi. Zapeli so pred hišo, z ženinom pa so se pogodili za plačilo. Potem smo vse povabili v hišo na ohcet. Gostilna je bila polna ljudi. Bilo je čudovito vzdušje. Nepozabno pa mi je ostalo v spominu, kako je eden od fantov stopil na stol in začel peti »Hej Slovani«, nato pa vsi za njim. Peli so s takim [Stran 033] zanosom, da se ne da opisati. Po vseh prostorih hiše je donela pesem, ki je bila takrat prepovedana, saj smo bili okupirani od Italijanov. Ohcet je trajala vso noč.

Poročna slika – Marija Šuštaršič in Miro Smolinsky

Slika 16. Poročna slika – Marija Šuštaršič in Miro Smolinsky

Zjutraj smo šli vsi utrujeni in zaspani k nedeljski jutranji maši. Po maši smo se začeli pripravljati za odhod na vlak in v moj novi dom. Nehalo je snežiti. Jutro je bilo jasno in sončno. Po slovesu od domačih smo se odpeljali na saneh na železniško postajo. Druge možnosti v visokem snegu ni bilo.

Ko smo se peljali skozi gozd proti Preserju, smo občudovali prekrasno zimsko idilo. Vse se je lesketalo v soncu, veje so bile na debelo obložene s snegom in se globoko priklanjale k tlom. Ob tem mi reče dr. Hlavaty: Ali vidiš, ti nevesta mlada, kako se ti vse klanja in te pozdravlja, ko zapuščaš svojo rojstno vas? Bilo je resnično nepozabno. To je bil čar moje poroke.

Po prihodu v Ljubljano sva se vselila v svoje stanovanje. Čez eno leto se je rodila hčerka Helena. Bili smo srečni, kot je lahko srečna le mlada družina. Toda ta sreča je trajala le do septembra 1943. leta. Ko so ustanovili domobransko vojsko, je mož dobil poziv, da naj se javi na komandi mesta Ljubljane. Ni se mogel takoj odločiti. Premišljeval je, kaj naj naredi.

Slike notnega zapisa – Roko mi daj

3.2.3. Zakaj se je tako odločil

Ko se je odločil, mi je rekel: Nekam bom moral iti, ali k domobrancem ali pa k partizanom. Odločil sem se, da bom šel k domobrancem, tako sem se odločil zato, ker na tej strani vidim manjše zlo. Če bi šel k partizanom, bi pomagal komunistom.

Tako se je odločil zato, ker je marsikaj vedel, kaj pripravljajo komunisti pod krinko OF; tudi to, da čakajo na vojno, ki bi jim omogočila polastiti se oblasti. Želja se jim je izpolnila. Vojna se je začela. Njegov brat Mile je bil predvojni revolucionar. Sodeloval je in hodil na sestanke s Kardeljem, Kidričem, Tomšičem in drugimi. Včasih je o teh sestankih zaupal kaj tudi svojemu bratu, o tem, kako bo, ko zmagajo.

Starši so imeli z Miletom velike težave, še kot z mladostnikom. To mi je večkrat pripovedovala [Stran 036] njegova mama. Ni se hotel šolati kot njegova brata in sestra. Pozneje se je zapletel v družbo revolucionarjev. Bil je večkrat brez službe. Ko mu je oče priskrbel dobro službo v takratni tovarni Ajfel na Dunajski cesti v Ljubljani, je kmalu po nastopu službe organiziral štrajk. Tovarnar je bil po rodu Čeh kot Miletov oče Smolinsky. Po zaslugi tega poznanstva ga je sprejel v službo. Toda služba ni trajala dolgo. Zaradi štrajka, ki ga je organiziral Mile, mu je lastnik odpovedal službo. Bil je tipičen primer komunista v vseh ozirih.

Ta moj svak je bil ob izbruhu vojne kot vojak zajet od Nemcev. V Nemčiji je ostal kot ujetnik do konca vojne, tako se ni mogel pridružiti partizanom. Njegova žena Milka je padla kot partizanka leta 1944. Imela sta pet let starega sinčka. Fantka je vzela v varstvo stara mama Smolinsky. Za vzdrževanje fantka je gmotno pomagal tudi moj mož. Vsi smo imeli radi tega otroka. Ko se je mali Janezek nekega dne igral ob Celovški cesti, je nenadoma stekel čez cesto, v tem pa je pripeljal vojaški tovornjak in ga povozil. Ranjenega je vojak prinesel v hišo stari mami. Jokal je, bilo mu je zelo hudo, da se je to zgodilo. Povedal je, da ima tudi on doma otroke, ki jih je moral pustiti, ko so ga poklicali v vojsko.

Mile se je leta 1945 vrnil iz Nemčije. Prizadet je bil zaradi smrti žene in sina. Besen pa je bil, ko je zvedel, da je šel njegov brat k domobrancem in da so ga verjetno ubili partizani. Rekel je, da je to edino prav, sicer bi ga pa on ubil. Bila je to bratomorna vojna, krvavi sad revolucije in sle po oblasti.

Ko se je odločil in šel k domobrancem, je bil dodeljen na komando na Vrhniki. Bil je rezervni oficir v jugoslovanski vojski, na Vrhniki pa je bil zvezni oficir. Tam je ostal vse do konca vojne. V začetku leta 1945 je bila na vrhniški komandi nastavljena bomba. Eksplodirala je ravno tisto noč, ko je bil moj mož dežurni. Bil je ranjen. Na zdravljenju in bolniškem dopustu je bil še zadnje tedne vojne. Večkrat je bil doma v Ljubljani. Ravno v tem času se nama je rodil drugi otrok Miroslav; rojen je bil 11. aprila. Hvala Bogu, da je bil mož ravno takrat doma, da nisem bila sama. Porod se je začel ponoči. Da sem prišla še pravočasno v porodnišnico, sva se s kolesom peljala v Šlajmerjev dom, kjer je danes ortopedska klinika. Druge možnosti ni bilo. V Šlajmerjev dom me je odpeljal zato, ker so imeli tudi oddelek za porodništvo. V bolnici sem ostala dva tedna. Doma nisem imela nikogar, ki bi mi lahko pomagal.

Ko sem se z otrokom vrnila domov, nisem nič vedela, kaj se dogaja. Glavna skrb mi je bil moj fantek. Mož mi je prizanesel s skrbmi, ki bi jih zagotovo imela, če bi vedela, kaj se pripravlja. Nič mi ni govoril o tem. Ker je Vrhnika tako blizu Ljubljane, je imel možnost, da je večkrat prišel domov. Bil je zelo vesel najinega fantka. Napisal in uglasbil mu je uspavanko z besedilom:

Noč je vsa tiha, le veter šumi …
sinko, nocoj imaš zlate oči.
Angelčki trosijo vanje sladke, presladke sanje
aj, aj, aj, aj in še en lep smehljaj …

Slika 17.

Moral ga je zapustiti z bolečino v srcu, ko še ni bil star niti en mesec. Punčka Helena, stara dve leti in pol, je bila v tem času pri mojih starših na Rakitni. Nje ni mogel objeti ob slovesu. Ostala ji je le pesmica, ki jo je napisal zanjo.

Ko je prišel 8. maja zadnjikrat domov, se je na hitro poslovil, popestoval svojega fantka in rekel: Šli bomo, ne vem kam. Upam, da se bomo kmalu vrnili. Za preživetje me ne skrbi, saj glasba ne pozna meja. Ko je šel od doma, se je poslovil še od svojih staršev v Šiški in odšel za vedno.

Marija Smolinsky dve leti po poroki

Slika 18. Marija Smolinsky dve leti po poroki

3.2.4. Začeli so se težki časi

[Stran 037]

Opisala bom, kaj smo doživljale družine domobrancev, ki smo ostale doma. Tako se je začelo.

Zjutraj 9. maja je pozvonila stranka iz hiše in prinesla zastave z rdečo zvezdo. Rekla je: Obesite jih na okna. Osvobojeni smo. Bili smo prestrašeni. V začetku si nismo upali iti na cesto. Že takoj maja meseca je dala tedanja oblast odlok, da se morajo vse razpoložljive sobe prijaviti in jih dati na razpolago partizanom, ki so prišli v Ljubljano. Tudi jaz sem prijavila, da imam prosto sobo. Oglašati so se začeli uniformirani partizani, da bi jim oddala sobo. Vse po vrsti sem odklonila in jim tudi povedala, da tukaj živim sama z otrokoma in moškega ne morem vzeti na stanovanje. Končno so mi poslali lepo mlado partizansko bolničarko Ivanko. Bila je stara triindvajset let kot jaz. Dobro sva se razumeli. Imela je rada moja otroka. Po tolikih letih imava še vedno prijateljske stike. Bila je doma iz krščanske družine in tako je bila tudi vzgojena. Še sedaj večkrat reče, da ni bila nikoli komunistka.

Omenjena sostanovalka, ki je imela sobo, mi je finančno pomagala, da sva plačevali stanovanje. Bila sem brez dohodkov. Odvisna sem bila od dobrih ljudi in prijateljev, da smo nekako preživeli. V banki je imel moj mož čekovni račun, kamor so nakazovali denar od skladb, ki so bile v prodaji po knjigarnah. Ta denar je ves ostal v banki, ker si ga nisem upala dvigniti, saj je bilo vse njegovo premoženje zaplenjeno. Še sedaj se zgrozim, ko se spomnim, kako malo smo imeli in smo nekako z božjo pomočjo preživeli težke čase. Neki večer sem premišljevala, kako bo jutri? Saj nimam denarja niti za mleko. Ali bosta moja otroka lačna? Naslednji dan pozvoni pismonoša in mi izroči pismo. Ko sem ga odprla, sem zagledala v njem 300 dinarjev. To takrat ni bilo malo. Nepoznani dobrotnik, ki nas je za nekaj časa rešil stiske, je napisal sledeče: Spoštovana gospa, ne bodite užaljeni in ne iščite naslova. Naj bo za kruhek malih dveh. Resnično drži pregovor, da kadar je sila največja, je božja pomoč najbližja. Iz srca se zahvaljujem dobremu človeku, saj osebne zahvale mu nisem mogla izreči, ker ne vem, kdo je to bil.

3.2.5. Začele so se hišne preiskave

Večkrat so me zbudili sredi noči. V stanovanje so prišli moški v uniformah in civilu. Vse so premetali; z omar so metali kar na tla. Tudi otroka je dvignil iz košarice in ga vrgel na posteljo, da je pogledal, če imamo kaj skritega v posteljici. Večkrat so me klicali na Udbo na zaslišanje. Vedno sem jim rekla, da je moja največja krivda to, da sem imela za moža domobranskega oficirja, za kar pa jaz ne odgovarjam in tudi žal mi ni, da sem ga imela.

3.2.6. Na vrsto so prišle zaplembe

Še sedaj hranim kup orumenelih dopisov, ki sem jih dobivala v času zaplemb in deložacije. Nekega dne je prišel k meni neznan moški. Verjetno je delal na sodišču. Prišel mi je povedat, da bodo prišli k meni izvršit zaplembo. Naročil mi je, da naj si hitro priskrbim račune za pohištvo, sicer mi ga bojo vzeli. Takoj sem šla v Šentvid. V mizarstvu Berlič sem povedala, zakaj rabim račune. Izstavili so račune na ime mojega očeta. V času zaplembe sem pokazala račune, da je pohištvo moje, saj sem ga dobila od staršev. Tako mi po zaslugi dobrega človeka niso vzeli pohištva. Vse moževe stvari in glasbila, kolikor jih je imel doma, so popisali in pozneje vzeli. Kar je imel na Vrhniki, kjer je stanoval, so pobrali tam: violino, harmoniko, pisalni stroj in vse ostalo, kar [Stran 038] so našli v stanovanju. Doma pri svojih starših je imel spravljeno motorno kolo. Tega jim nisem povedala. Ko so pozneje za to zvedeli, so me obtožili, da sem prikrivala narodno imovino. Zato sem bila obsojena na zaporno kazen. V zaporu sem bila na Igu. Preživljali smo težke čase. Veliko smo molili in prosili Boga, da bi preživeli in da se nam naši dragi vrnejo domov. Toda nobenega glasu ni bilo od nikoder. »Osvoboditelji« so morili tako, da nismo nič vedeli, kaj se godi z njimi. Hvala Bogu, da takrat nismo nič vedeli, saj bi nam bilo še veliko huje.

Domobranski poročnik Miro Smolinsky

Slika 19. Domobranski poročnik Miro Smolinsky

3.2.7. Deložacija

Stanovali smo v Tavčarjevi ulici v Ljubljani. Verjetno si je nekdo »zaslužnih« zaželel, da dobi moje stanovanje. Maja leta 1948 sem dobila odločbo o deložaciji, da moram stanovanje izprazniti. Dali so mi dva dni. Tretji dan zjutraj so prišli možje s tovornjakom. Naložili so stvari, kolikor jih je še ostalo, in vse odpeljali v Šiško k moževim staršem. Tako smo bili zgovorjeni, da mi bodo oni to spravili. Ostala sem z otrokoma na cesti. Nekaj dni smo bili pri starših v Šiški. Nato sem se z otrokoma preselila k mojim staršem na Rakitno.

Helena in Miro Smolinsky na Rakitni

Slika 20. Helena in Miro Smolinsky na Rakitni

3.2.8. Kako sem se čez šest let vrnila na Rakitno

Šla sem z otrokoma na vlak na železniško postajo v Preserju. Tam nas je pričakal moj oče. Peljali smo se z lojtrnikom z volovsko vprego. Tako sem se po nekaj letih vrnila domov, revna, obenem pa tudi bogata in srečna, saj sem imela dva zdrava in čedna otroka. Bila sta mi v veliko veselje in še vedno sta mi, četudi je od takrat minilo že petdeset let. Še vedno se imamo radi.

3.2.9. Dobila sem službo

V tistem času je bila na Rakitni občina in pomožna pošta. Nekega dne me vpraša vaščan, ki je bil takrat partijski sekretar in občinski tajnik, če hočem, da bi prišla na občino v službo, da bom lahko preživljala otroke in sebe. Službo sem z veseljem sprejela. Administrativno delo na občini in pošti sem rada in vestno opravljala. Vse občane sem osebno poznala. Bila sem jim vedno na uslugo, če so kaj potrebovali. Radi so me imeli. Poznala sem bolečino mater in žena, saj so mnoge ostale same tako kot jaz. Enako smo čutile in čakale. Rakitna je bila takrat vas črnih rut. Toda žene jih niso nosile na glavi. Bolelo jih je v srcu. Čakale in žalovale so za svojimi dragimi. Skoraj sleherna hiša je bila prizadeta. Od sto petindvajset hišnih številk in okrog štiristo prebivalcev, kolikor jih je bilo takrat na Rakitni, so komunisti pomorili več kot devetdeset mož in fantov. Večinoma so bili to mladi ljudje, nekateri so bili stari komaj sedemnajst let. Zaman so čakale in upale, da se vrnejo. Med čakajočimi je bila tudi moja mama. Triindvajset let je čakala sina Jožeta. Ni ga dočakala. Ko je umrla, se je ona preselila k njemu. V upanju, da sta sedaj srečna skupaj in uživata večno veselje, je tudi nam lažje.

3.2.10. Ponovno selitev v Ljubljano

Po petih letih so občino ukinili zaradi združevanja v večje občine. Spet sem bila brez službe. Ravno v tem času se je izselila stranka, ki je stanovala v hiši moževih staršev v Ljubljani. Poskrbeli so, da so dobili odločbo za dodelitev stanovanja meni. Vrnili smo se v Ljubljano. Dobila sem službo v Leku. V [Stran 039] tem času je umrla za tuberkulozo sestra mojega moža, stara dvaintrideset let. Zapustila je sedemletno hčerko in moža. Ko je čutila, da bo umrla, me je prosila, naj se poročim z njenim možem in skrbim za njuno hčerko.

Ker sem ga poznala in sem se zavedala, da bosta s to poroko moja otroka dobila dobrega očeta in jaz moža, sem se za to odločila. Ustvarila sva si novo družino. Imela sva takoj tri šoloobvezne otroke, ki so bili med seboj bratranci. Iz najinega drugega zakona pa se je rodil še sin Andrej.

Otroci so bili dobri, uspešni so bili pri študiju in tudi v nadaljnjem življenju. Drugi mož mi je pred nekaj leti umrl. Bil je dober oče in mož. Imeli smo ga radi. Imamo deset vnukov in šest pravnukov. Veliko veselja je z njimi.

3.2.11. Napisal mi je v slovo

K temu spominskemu pismu, ki je posvečeno mojemu prvemu možu, prilagam še skladbo. Ta skladba je njegovo zadnje delo. Ko je končal, je vstal od klavirja, jo dal meni in rekel: To skladbo sem posvetil tebi. Naslov skladbe je »Roko mi daj«. Bila sem vesela. Šele pozneje, ko se ni vrnil, sem se zavedala, kako pomenljivo besedilo je napisal. Verjetno so bile to slutnje, kaj čaka njega in tudi mene. Ker mi ni mogel ali hotel povedati, je izlil vsa čustva v to skladbo.

Velik davek je plačala komunizmu moja družina in sorodniki. Umorili so mi moža, brata in devet bratrancev.

Trdno upam, da uživajo veselje pri Bogu in so srečni.

Mi živi pa jih ohranjamo v najlepšem spominu.

Slika 21.

Slika 22.

3.3. Spomini na begunstvo

Avtor: Kajetan Gantar

3.3.1. Pred koncem vojne

Spomladi 1945 so se čez nebo nad Ljubljano čedalje pogosteje spreletavale velike jate angleških in ameriških bombnikov in lovcev. Dan na dan smo jih z navdušenjem opazovali in preštevali, včasih smo jim tudi z robčki veselo pomahali: v njih smo videli srebrne znanilce zlate svobode. Našteli smo jih tudi po šeststo na dan. Imeli smo neverjetno izostrena ušesa, tako da smo že iz velike daljave, še preden so se zalesketali v soncu, zaslišali njihovo zamolklo bobnenje, ki nam je zvenelo v ušesih kot čudovita uvertura v lepše čase. Občudovali smo njihove strnjene in lepo urejene formacije, ki so se risale visoko na nebu v obliki trikotnikov, kvadratov, deltoidov ali drugačnih geometričnih likov. In ob tem se nam je nabijanje dveh ali treh nemških flakov, ki so nemočno streljali vanje, zdelo kot kašljanje starca, ki ga pred smrtjo daje huda naduha.

Medtem je v mestu vladalo neko nenavadno zatišje. Partizanske ilegale skoraj ni bilo več čutiti. Na zidovih se je le še redkokdaj pojavila kaka petokrata zvezda. Tudi komunističnih letakov, ki so prej vsako jutro v vetru poplesavali po ulicah, ni bilo več opaziti.

Mojemu atu, ki je bil po svojem prepričanju krščanski socialist, domobransko zavezništvo z Nemci ni bilo všeč; govoril je, da sam nikoli ne bi mogel vzeti orožja iz nemških rok, »preveč so me Nemci poniževali, preveč hudega so nam naredili.« Spominjam se, kako sta se z mamo ponoči večkrat šepetaje o tem pogovarjala. Ker smo vsi spali v eni sami sobi, sem se večkrat pretvarjal, kot da spim, in njune zaupne pomenke vlekel na ušesa. Spominjam se, kako sta se nekoč pogovarjala o Fincih, ki sta jih zelo občudovala in spoštovala. »Fincem Amerikanci in Angleži ne morejo zameriti njihovega zavezništva z Nemci, saj pred komunističnimi apetiti nimajo druge izbire.«

Toda še veliko bolj kot domobransko zavezništvo z Nemci je ata odbijalo OF-arsko pobijanje nedolžnih ljudi. Umor kot sredstvo političnega boja – to je bilo edino, zaradi česar se ni maral pridružiti Osvobodilni fronti. Njegovemu moralnemu čutu so se upirale izvensodne likvidacije političnih nasprotnikov, ki jim ni bila dana možnost, da bi pred usmrtitvijo izrekli besedo v svoj zagovor.

Zdi se mi sicer, da je ata spočetka simpatiziral s partizanskim gibanjem in da je zanj opravil tudi nekaj dejavnosti. Ko je konec leta 1941 iz Srbije, kamor so Nemci izgnali našo družino, odpotoval v Ljubljano, je nesel polkovniku (poznejšemu generalu) Jaki Avšiču neko zelo pomembno, strogo zaupno partizansko pošto; izročil mu jo je Avšičev svak Jože Dekleva, znani primorski politik, s katerim sta bila skupaj v izgnanstvu v Srbiji. Jaka Avšič je ob prejemu te pošte mojim staršem rekel, da sta z njo veliko tvegala; on sam [Stran 040] pa šele zdaj na podlagi te pošte ve, kako se bo končno odločil (sprva je okleval med Mihajlovićevimi četniki in Titovimi partizani).

Vendar je moj ata pozneje v odnosu do OF naredil radikalen preobrat. Čeprav ni bil privrženec bana Marka Natlačena, pa je ob atentatu na Natlačena OF izgubila vse simpatije v njegovih očeh. »Če bi bilo tistega kriminalca, ki se je našemil v fajmoštra in ubil Natlačena, kaj v hlačah, bi stopil pred talce, ki so jih Italijani segnali pred Natlačenovo vilo, in bi zavpil na ves glas: Ustrelite mene, te pa izpustite, ker so nedolžni! Tako pa je baraba iz varne razdalje gledal in poslušal, kako Italijani streljajo nedolžne ljudi zaradi kriminala, ki ga je on zagrešil. Mogoče so si pa ta sadist in njegovi komisarji ob streljanju talcev celo čestitali: Madona, to je pa dobra novica! Ata še nisem videl tako razburjenega, nikoli prej ne pozneje nisem slišal kletvice iz njegovih ust.

Podobno se je zgražal in razburjal tudi pozneje ob čedalje pogostejših likvidacijah.

Profesor slovenščine in francoščine dr. Kajetan Gantar (1901–1965)

Slika 23. Profesor slovenščine in francoščine dr. Kajetan Gantar (1901–1965)

Spominjam se, kako je nekoč prišel na obisk atov brat, stric Pavle z Dolenjskega, in pri nas – spali smo vsi v eni sami sobi – prenočil. Stric je imel krpo zemlje in kovačijo ob cesti, ki pelje iz Soteske v Dvor pri Žužemberku. Popravljal je orodje in podkoval je konje vsevprek, kmetom in vojakom, podnevi domobrancem, ponoči partizanom, ki so ga nekoč tudi odvlekli globoko v hosto, da jim je pomagal popraviti neki italijanski top. Z ženo Francko sta imela pet majhnih otrok, to je bila njuna največja in edina skrb, zato sta se razgovorov o politiki izogibala, bila sta molčeča in skrajno previdna, pazila sta na vsako besedo. Ker so v kovačijo zahajali kmetje od blizu in daleč, je bil stric na tekočem o vsem, kar se je dogajalo v okoliških vaseh.

Tistikrat sta se z atom vso noč šepetaje pogovarjala. »Veš, na deželi je veliko huje kot v mestu. Tebi edinemu lahko zaupam, kar mi leži na duši,« je govoril mojemu atu. Vso noč nisem zatisnil očesa, ampak sem njun pogovor radovedno vlekel na ušesa. Stric je pripovedoval o dogodkih na deželi, o pokolu zajetih mož in fantov iz revnih kmečkih družin v bližnjem Ajdovcu in o grozodejstvih v drugih sosednjih vaseh. »Veš, ena sama hiša v Ajdovcu je bila za partizane, vsi drugi so bili pri vaški straži. Ali je mogoče, da bi bila vsa vas, da bi bili vsi vaščani izdajalci, da bi bil v celi vasi samo en zaveden Slovenec? Pa ti fantje partizanom sploh nič niso hoteli, samo svoje hiše in svoje premoženje so varovali. Pa so jih vse potolkli, ti pokvarjeni mestni brezdelneži, vse so pobili, vse te žuljave kmečke fante in zgarane može. In vas sploh ni imela nobenega vojaškega pomena, saj leži daleč proč od ceste in od železnice med Ljubljano in Novim mestom. In podobno se je dogajalo tudi po drugih okoliških vaseh. Zato pa je šel moj svak Mohor k domobrancem, vsa Franckina žlahta je šla.«

Po tem razgovoru ata svojega ogorčenja ni več skrival pred svojimi znanci – krščanskimi socialisti, za katere je vedel, da so simpatizerji in zaupniki OF.

Obsojal pa je tudi žrtve na drugi strani. Globoko ga je pretresla smrt njegovega znanca in somišljenika Aleša Stanovnika, ki je bil po njegovem mnenju anima candida, eden najbolj čistih značajev med krščanskimi socialisti. Še bolj je bil prizadet in ogorčen ob usmrtitvi svojega nekdanjega univerzitetnega profesorja Franca Šturma, ki ni bil samo velik učenjak, ampak kar je še več, srčno dober človek, nikoli nikomur ni skrivil lasu, atu je nekoč po diplomi pomagal do francoske štipendije. – »Stanovnika so ustrelili tujci – Italijani; s krvjo tega pravičnega pa so si roke umazali naši lastni ljudje! Kakšna slepota, joj, kakšna sramota!« je ponavljal, ko je slišal žalostno novico.

[Stran 041]

Doma smo ob tem bratomornem klanju vsak večer molili rožni venec, kjer smo se ob zadnji desetki vsakokrat še posebej spomnili žrtev, ki so bile tisti dan po nedolžnem pobite. Ata je nosil rožni venec vedno v žepu in ga molil tudi čez dan, če je moral kdaj pred kako trgovino ali pred kakim uradom čakati v vrsti. Ob ubojih in drugih hudih preizkušnjah je rad ponavljal razne svetopisemske izreke, najrajši Moje kraljestvo ni od tega sveta in Kdor za meč zgrabi, bo z mečem pokončan. Večkrat je govoril, kako je slovenski narod v teh težkih časih kot Kristus na križu, razpet med levim in desnim razbojnikom.

Seveda si je ata s svojimi odkritimi in prostodušnimi izjavami nabiral črne točke. Nekaj mesecev pred koncem vojne je domobranska politična policija v Ljubljani odkrila neko vosovsko skrivališče, v njem pa spisek oseb, ki jih bo treba ob osvoboditvi Ljubljane likvidirati; pri vsakem imenu je bila tudi kratka karakteristika. Na tem seznamu je bilo tudi atovo ime, zraven pa kratka oznaka: »gofljač, vendar nevaren«. Spisek je bil tudi objavljen v Slovencu.

3.3.2. – – –

Napočili so prvi majski dnevi leta 1945. Tretjega maja se je v dvorani na Taboru sestala skupščina zadnjih pred vojno izvoljenih slovenskih poslancev in oklicala slovensko vlado pod predsedstvom dr. Basaja. Prvo in skoraj edino, kar je storila slovenska vlada, je bil poziv rojakom – slovenskim partizanom; pozvala jih je k spravi in premirju. Seveda je bil ta poziv slovenske vlade iluzoren: partizani so imeli ob pomoči Stalinove Rdeče armade, ki jim je podarila Beograd, Vojvodino in tudi naše Prekmurje, zmago tako rekoč že v žepu. Njihovi politkomisarji, vosovci, knojevci in oznovci so samo še čakali, da se lotijo krvave rihte.

Petega maja so nam zjutraj v šoli (obiskoval sem četrti razred Škofijske klasične gimnazije) sporočili, da pouk do nadaljnjega odpade. Obenem so nam povedali, da ob treh popoldne z ljubljanske železniške postaje odpelje begunski vlak proti Gorenjski in Koroški. S tem vlakom bo odpotovalo tudi več profesorjev škofijske gimnazije. Če bi se kdo od dijakov s svojimi starši rad umaknil pred bližajočo se partizansko vojsko, se lahko odpravi na ta vlak.

Odhitel sem domov in atu prinesel svežo novico. Ata je začel razmišljati, da bi tudi sam odpotoval s tem vlakom. Spomnil se je vosovskega spiska predvidenih likvidacij, ki je bil objavljen v dnevnem časopisu. Tudi mama mu je prigovarjala, naj odide. Ata je najprej nekaj časa okleval, češ saj nikoli nisem bil pri »ta belih«; Nemci so me preganjali in me zaprli, vse so mi pobrali in nas selili v Srbijo. Menda takšnih partizani ne bodo preganjali in pobijali? Menda partizani ne bodo takoj z nožem med zobmi pridrli v mesto in klali vsepovprek? Za nekaj dni se bom nekam skril, da se prva ihta unese.

Mama pa: »Kam se boš skril? Ne bodi neumen! Izbezali te bodo, če treba, tudi iz mišje luknje. Kaj bom sama s sedmimi otroki brez tebe? Lažje mi bo, če bom vedela, da si živ, pa čeprav boš proč na Koroškem. Pojdi na varno! Saj ne bo za dolgo, za štirinajst dni. Potem bodo vsak čas Angleži tukaj, saj niso več daleč, menda so že na Piavi. Angleži ne bodo pustili partizanom Ljubljane in Trsta; saj tudi grškim partizanom niso pustili Aten. Ko pridejo Angleži, se boš vrnil. Pa naj gre najstarejši, naj gre Kajetan s tabo! Če bosta dva, boš lažje prenašal tujino in svojo bolezen.« Ata je imel namreč, odkar je prišel iz nemških zaporov, rano na želodcu in na dvanajsterniku, pogosto je bruhal.

In tako sva z atom pograbila dva nahrbtnika, vanju sva zbasala nekaj najnujnejših stvari in se od naše hiše na Karlovški cesti peš odpravila proti kolodvoru; mama naju je spremljala.

Prišli smo že do Magistrata, kar se ata ustavi in reče moji mami: »Nikamor ne grem, Fanči, pri tebi ostanem. Kar bo, pa bo. Gremo nazaj, gremo domov! Saj nas menda ne bodo takoj prvi dan klali. Mogoče me bodo malo zaprli, huje kot v gestapovskih zaporih ne bo. Navsezadnje so to naši ljudje!«

In smo se obrnili in šli nazaj proti naši hiši na Karlovški cesti. Potem pa je mama spet začela: »Pa tisti spisek likvidacij? Če so si kdaj kaj vtepli v glavo, so človeka mimogrede počili. Koliko so jih potolkli v Ljubljani, koliko na Dolenjskem in Notranjskem! Si pozabil, kaj je pripovedoval tvoj brat Pavle, kako je bilo v vaseh okrog Žužemberka? Koliko navadnih preprostih kmetov so pobili! Pa misliš, da bodo tebe, izobraženca, pustili na miru? Preveč si jezik otresal. Lahko bi bil tiho.«

»Naj bi bil tiho, ko so jih pobijali, poštene, nedolžne ljudi? Naj bi stisnil rep med noge? Pa naj me počijo, pa naj imajo še mene na vesti!«

Vračali smo se nazaj, prišli smo že do florjanske cerkve, ko se je ata po maminem pregovarjanju nazadnje spet premislil in se obrnil proti kolodvoru.

Na vlak sva se vkrcala med zadnjimi. Komaj sva še našla malo prostora.

[Stran 042]

»Fanči, čez štirinajst dni se vrnemo … z Angleži … «

To so bile atove zadnje besede, ko je mami z vlaka mahal v slovo.

Frančiška Gantar roj. Rejc (1903–1980) – Osebna izkaznica izdana 27.                         avgusta 1941 v Kruševcu

Slika 24. Frančiška Gantar roj. Rejc (1903–1980) – Osebna izkaznica izdana 27. avgusta 1941 v Kruševcu

3.3.3. Čez Ljubelj

Še pred večerom je vlak pripeljal v Kranj, kjer smo prenočili v nekem zaklonišču. Drugo jutro smo navsezgodaj vstali in se zapeljali do Tržiča, nato pa peš proti Ljubelju.

Bilo nas je najbrž manj kot tisoč beguncev, spremljal nas je kak ducat lažje ranjenih domobrancev in kakih trideset do zob oboroženih srbskih četnikov s šajkačami in kraljevskimi kokardami na glavi. Glavnina beguncev in domobranske vojske je šla na pot šele dan ali dva pozneje.

Že smo se z vrha Ljubelja spuščali na koroško stran; skozi tunel nas niso pustili, Nemci in četniki bi se ob tem skoraj udarili. Hodil sem kakih dvajset korakov pred atom in se pogovarjal z nekim četnikom, ki je imel obvezano glavo, na rami je nosil mitraljez, čez prsi pa je imel »redenike«, polne municije; pripovedoval mi je o partizanskih in sovjetskih grozodejstvih na njegovi rodni Fruški gori.

Ko sva tako kramljala, je nenadoma z nekega pobočja zaregljala strojnica. Večina je polegla v jarke ob cesti, jaz sam pa sem kot brez glave po cesti planil v dir … okrog mene so žvižgale in sikale svinčene krogle. V hipu je četnik, s katerim sem se malo prej pogovarjal, planil nadme, me podrl na tla in potegnil k sebi v jarek za neko skalo. »Budalo«, je zavpil name. Nastavil je mitraljez in z njim pomeril v pobočje, od koder so lajali rafali. Tudi za drugimi skalami ob cesti so ležali četniki in merili v isti cilj. Streljanje ni trajalo več kot deset minut, ko je strojnica na pobočju utihnila; tam zgoraj je nekdo divje zaklel in zarjul od bolečine. »Ala smo ih utišali; ajdemo napred, momci!« se je zaslišalo povelje. Ozrl sem se nazaj in si oddahnil – tudi ata se je dvignil iz jarka ob cesti in mi smeje, obenem pa mrtvaško bled rekel: »Pa sva srečno prestala ognjeni krst!«

Šli smo mirno naprej in prispeli v Borovlje. Bila je že tema, ko smo se povzpeli na vlak, ki nas je, utrujene od dolge in naporne poti, popeljal do bližine Celovca. Tam nas je v neki šoli sprejel Rdeči križ, dobili smo topel obrok hrane in zaspali po tleh šolskih učilnic.

Naslednje jutro nas je vlak odpeljal iz Celovca proti zahodu. Vlak je bil do kraja nabasan, tudi na stopnicah vagonov so stali potniki. Pripeljali smo se do Gornjega Dravograda (Oberdrauburg), kar je prišel sprevodnik in nam povedal, da se bo vlak ustavil, ker so ponoči angleška letala bombardirala in poškodovala železniški most; zato bomo morali čez Dravo peš po nekem zasilnem mostu. Na drugem bregu Drave pa že čaka drug vlak, ki nas bo takoj odpeljal naprej, zato naj pohitimo. Vsem potnikom se je vljudno opravičil, ker bo vlak v Lienz prispel s polurno zamudo.

Bil je zadnji dan vojne. Naslednjega dne je Nemčija kapitulirala.

3.3.4. Prvi dnevi v Lienzu

V Lienz smo prišli en dan pred Angleži. V mestu ni bilo nobenega nemškega vojaka več. Četniki, ki so nas spremljali, so zasedli nekaj najpomembnejših točk v mestu – med drugim so zastražili železniško postajo in most čez Dravo –, polegli so poleg svojih mitraljezov in čakali zaveznike. Ob pogledu nanje je ata rekel: »Poglej no, to je pa skoraj tako kot pred 1400 leti, ko so do sem in še malo naprej, do Toblaškega polja, prišli Slovani.«

Angleški vojaki so se pripeljali na odprtih kamionih. Begunci in četniki smo jim veselo mahali v pozdrav, domačinov pa ni bilo videti ne na cesti ne na oknih.

Rdeči križ nam je razdelil neke kupone, s katerimi smo imeli pravico vsak dan do enega toplega obroka v določenih gostilnah; ta obrok pa je bil v bistvu ena sama nezakuhana juha. Z očetom sva zahajala v gostilno, ki se je imenovala »Zum goldenen Rössl« (»Pri zlatem konjičku«). Prenočišče si je moral vsakdo poiskati sam, kot je vedel in znal.

[Stran 043]

Z atom in z dvema njegovima znancema, ki ju je srečal v Lienzu, smo se peš odpravili pol ure hoda iz mesta, v bližnjo vas Grafendorf. Tam nam je neki polkmet, ki je bil obenem tudi vaški krojač, imel pa je sedem otrok, dovolil, da lahko prenočujemo pri njem na senu. Vsak večer nam je ponudil tudi skledo kuhanega krompirja – mislim, da nam je dal več kot lastnim otrokom.

Lakota nas je vse huje pestila. Govorili so sicer, da nas bodo namestili v bližnjem begunskem taborišču v Peggezu, kjer bo za nas bolje poskrbljeno. Toda dnevi so se vlekli in od lakote se nam je temnilo pred očmi.

Nekega dne nas je pred cerkvijo v Grafendorfu ustavil duhovnik Nande Babnik, ki je bil šofer škofa Gregorija Rožmana. Potožili smo mu, kako medlimo od lakote. Pa je predlagal, da bi vsaj mene kot otroka z avtom zapeljal h kakemu kmetu v vas Anras, kjer živijo zelo dobri ljudje.

Pekla me je vest, da bi očeta v tej bedi in pomanjkanju pustil samega; saj ravno zato sem šel z njim na pot, da ne bi bil sam, da bi mu bilo lažje v tujem svetu. Pa mi je oče sam prigovarjal, naj grem: »Sin, če ostaneš tukaj, mi ne moreš nič pomagati; samo še huje mi je, ko vidim, kako stradaš.«

3.3.5. V osrčju tirolskih gora

Nazadnje sem se vdal in odšel z gospodom Babnikom, ki me je pripeljal pred veliko stavbo župnišča v Anrasu. V tem župnišču je tiste dni našel zavetje tudi škof Rožman, z njim je bil tudi kanonik Kraljič. Tamkajšnji župnik – majhen, sivolas, dobrodušen gospod – me je spremil do nekega kmeta nedaleč od župnišča. Hišnemu gospodarju se je po domače reklo »Sep«; bil je star in betežen, imel jih je že precej čez sedemdeset. Večidel dneva je sedel za mizo, lupil krompir in rezal kruh ali kako drugače pomagal ženi, ki je bila tudi že precej nemočna, pri njenih gospodinjskih opravilih. Imela sta dva potomca, sina Tonija in hčerko Anni. Tonija so že ob začetku vojne vpoklicali k vojakom, nazadnje se je oglasil nekje iz Belgije, zdaj pa že več kot pol leta od njega ni bilo nobenega glasu; če je še živ, je najbrž kje v angleškem ujetništvu. In tako je imela Anni, postavna in krepka, a ne več rosno mlada domača hči, sama na skrbi vso veliko kmetijo. Bila je že pet let v črnini, odkar ji je ob norveški obali pred Narvikom kot nemški vojak utonil njen zaročenec, ravno v mesecu, ko sta se nameravala poročiti. Čeprav preprosto kmečko dekle, je bila zelo načitana in razgledana; pri hiši so imeli veliko knjig, ki jih je v prostem času rada prebirala. Do mene je bila materinsko dobrohotna, večkrat mi je razkazovala okoliške vrhove in krajevne znamenitosti ali pripovedovala o dogodkih iz domače zgodovine. Kot največja svetinja je bila v hiši na steni obešena velika oljna slika, na njej je bila v ozadju veriga gorskih vrhov, v ospredju pa skupina oboroženih moških v zelenih lovskih oblekah, ki jih vodi Andreas Hofer, »naš junak, ki je katoliško Tirolsko branil pred francoskimi brezverci in framasoni« – tako mi je razložila vsebino slike. Večkrat mi je rekla, kako sem prinesel novo življenje v njihovo žalostno hišo.

Kadar kake narečne besede nisem razumel, si je vzela čas in mi potrpežljivo in lepo razložila, kako se tej besedi reče »auf hochdeutsch«.

Birmanec Kajetan Gantar maja 1944 – Boter dr. Franc Kotnik (1882–1955),                         slovenski narodopisec

Slika 25. Birmanec Kajetan Gantar maja 1944 – Boter dr. Franc Kotnik (1882–1955), slovenski narodopisec

Tudi na drugih kmetijah je manjkalo delovne sile. Domači fantje in možje so bili vsi pri vojakih ali v ujetništvu, kmečka dela pa v polnem razmahu – bilo je sredi poletja, bil je čas [Stran 044] košnje in žetve. Zato so v Anrasu z odprtimi rokami sprejeli prvi val slovenskih beguncev, po večini študentov ali mlajših izobražencev iz akademskega društva »Straža«. Skoraj vsi so bili kmečkega rodu in vajeni dela na polju; neverjetno veliko med njimi jih je bilo s Štajerskega, begunstvo so prvič okusili že pred štirimi leti, ko so pred Nemci bežali v ljubljansko pokrajino. Vseh skupaj nas je bilo kakih sedemdeset v Anrasu in v dveh sosednjih vaseh; če se prav spominjam, se je ena teh vasi imenovala Asch, druga pa Ried.

Pri Sepu mi ni bilo nobene sile. Delal sem, kolikor sem po svojih najboljših močeh vedel in znal. Sekal in spravljal sem drva iz gozda, grabil in nakladal seno, zlasti kadar se je izza planine bližala nevihta, ki se je rada prikradla v hipu, tudi ob najbolj jasnem vremenu. Tudi žito sem žel in se ob tem urezal v palec leve roke; brazgotina se mi še danes pozna. Ob nedeljah sem bil po maši prost in sem se včasih podal v bližnje planine. Nekoč sem se zaplezal tudi v Dolomite na drugem bregu Drave, ki se je še vsa deviško čista vila in lesketala v dolini globoko pod vasjo.

Najlepše pa mi je bilo v planini nad vasjo, kjer so se pasle črede govedi in je cvetel rododendron. Vmes pa brusničevje in na njem tako gosta in bujna grozdičevja brusničevih jagod, kakršnih ni nikjer na svetu. Kot rdeči rubini med zelenimi smaragdi.

Pozneje smo se ob nedeljah popoldne Slovenci iz vseh treh vasi začeli zbirati ob kapelicah križevega pota na majhni vzpetini izven Anrasa pri pobožnosti, ki jo je vodil kanonik Kraljič. Po križevem potu smo vedno zapeli nekaj slovenskih narodnih, tako ubrano in tako lepo, da so jim tudi domačini z užitkom prisluhnili. Kot zadnjo smo vedno zapeli Moj fantič je na T’rolsko vandral. Potem pa so sledile debate, ki so se večkrat zavlekle globoko v noč in ki so se vrtele okoli ene same točke: svobodna slovenska država, Slovenija od Gospe Svete do Jadrana, od Porabja do Rezije, od Višarij do Gorjancev. Slovenija izven jeklenega objema Jugoslavije! Okrog tega so se iskrile in kresale vse misli študentov, ki so bili kakih deset let starejši od mene. S kakšno slastjo sem poslušal njihove debate, kako sem vlekel na ušesa njihove besede! Ves teden sem samo čakal, kdaj pride nedeljsko popoldne. Še danes se živo spominjam njihovih razmišljanj, ki so se nam takrat zdela neuresničljiva in odmaknjena kot sanje, še danes mi v ušesih zvenijo poudarki iz njihovih debat: … Samostojna slovenska država … Lahko je spočetka čisto majhna, kot Liechtenstein … samo del Koroške … samo Kanalska dolina … samo svet okoli Višarij … Toda iz tega majhnega koščka zemlje bodo naši ljudje ustvarili paradiž … naš Piemont, ki bo kot magnet privlačil vse Slovence, tudi rojake iz Jugoslavije …

Življenje na vasi, v osrčju tirolskih gora, se mi je neizbrisno vtisnilo v spomin. Še lepši, še bolj nepozaben je ostal spomin na dobre ljudi, ki so me sprejeli in me imeli radi kot rodnega sina.

Ostal sem v Anrasu celo poletje in kmetoval, vse do začetka septembra 1945, ko sem se preselil v taborišče v Peggezu.

4. Domobranski arhiv

4.1. Doživetje petnajstletnega fanta

Avtor: Franc Doblekar

4.1.1.

Med vojno v letih l944-45 sem stanoval v serafinskem kolegiju v Frančiškanski ulici v Ljubljani. Obiskoval sem orglarsko šolo na Poljanski 4. Ravnatelj profesor Snoj mi je dal konec aprila 1945 nekaj dni izrednih počitnic, zato sem šel domov v Št. Jurij pri Grosupljem. Ko so se domobranci začeli umikati proti Koroški, sem se jim pridružil v Grosupljem. Domobranec Janez Cerar mi je dal obleko in italijansko kratko puško in postal sem vojak. Goreča želja se mi je izpolnila. Pridružil sem se koloni, ki se je pomikala proti Ljubljani in naprej proti Gorenjski. Čez Karavanke in Ljubelj smo se umikali, kakor je kdo vedel in znal. Puško sem nosil do dravskega mostu. V Vetrinju sem bil z domobrancem Bojanom Bajžljem v 3. polku majorja Kunstlja. Vojaška zdravstvena komisija je ugotavljala, kdo od fantov je vojaško sposoben. General Krener mi je rekel, da sem še premlad. Gotovo si je mislil, otroka naj izročim z drugimi vojaki domobranci v roke partizanom. Meni pa je bilo žal, da ne bom smel biti domobranec. Problem je bil rešen, ko me je major Kunstelj vzel za svojega ordonanca.

[Stran 045]

»V Italijo greste,« so nam govorili. V ponedeljek sta odšla dopolnilni bataljon in 4. polk, ki so ga sestavljali gorenjski domobranci. Za naslednji dan, 29. maja, je bil določen 3. polk majorja Kunstlja. Dopoldne je odšla iz Vetrinja komaj polovica polka. Popoldne smo se končno tudi mi zvrstili na tovornjake. Peljali smo se proti Celovcu in na desno. Starejši domobranci so zato pomislili, da nas peljejo v Slovenijo. V začetku smo prepevali domobranske in narodne pesmi. Ob misli, da nas peljejo v roke partizanom, pa je petje utihnilo. Po dolgotrajni vožnji so se tovornjaki ustavili. Morali smo izstopiti na travnik in se postrojiti v štiri vrste. Obrnjeni smo bili proti železniški postaji. Čudno se nam je zdelo, da nas imajo Angleži pod stražo. V Vetrinju tega nismo videli. Domobranci, ki so bili višji, so videli, da stojijo pri železniški postaji med Angleži tudi partizanski oficirji. Sledil je ukaz: »Mirno in na levo proti postaji!« Šli smo skozi stavbo na peron. Na postaji so nas pričakali partizani, južnjaki. »Tražili su satove.« »Ko ima oružje ili noževe, bacaj na kup!« Vlak z živinskimi vagoni nas je čakal, da ga napolnimo. V vagone so nas natlačili kot vžigalice v škatlico. Ko smo se vsi zvrstili, so zapahnili vrata vagona.

Čez nekaj časa je vlak odpeljal. Na neki postaji je ustavil in spet so se pri vratih vagonov pojavili partizani iz južnih krajev. »Bacaj rance!« Stal sem blizu vrat in na ukaz odvrgel svoj nahrbtnik, v katerem sem imel civilno obleko, steklenico vode in konzervo, ki so mi jo dali Angleži za tridnevno prehrano. Ponovno so zapahnili vrata in vlak je spet pognal. Po daljši vožnji se je vlak ustavil. Katera postaja je bila, takrat nisem vedel. Bilo je že temno. Zopet smo morali v zbor. Tokrat so bili okrog nas partizani Slovenci, ki so bili očitno bolj grobi od južnjaških. Odgnali so nas v večjo stavbo. Ta večer smo imeli pred njimi še kar mir, vsaj v naši sobi. Naslednje jutro in ves dan se je začelo pretepanje, zlasti na hodniku. Gorje tistemu, ki je moral na stranišče. V naši sobi smo v smeteh videli oznake gorenjskih domobrancev. Po tem smo ugotovili, da so bili dan pred nami tu gorenjski domobranci. Ne morem vedeti, koliko časa smo bili v tej stavbi. Iz Vetrinja smo šli 29. maja, v Slovenj Gradec smo prispeli še istega dne. Drugi ali tretji dan popoldne so nas spet stlačili na vlak, toda peljali smo se le nekaj postaj. Izstopili smo na travnik. Na griču je bila cerkev. Ta dan je bil gotovo praznik sv. Rešnjega telesa. Ljudje so prihajali iz cerkve in nekateri so prišli med nas. Videl sem, kako je neki domobranec dal ženski otroške čeveljčke. V Tržiču v tovarni čevljev so si jih nekateri nabrali z namenom, da jih bodo nesli domov svojim otrokom. Proti večeru smo morali zopet v zbor po štirje in štirje. Ukazali so nam: »Mirno in na desno!«

Gojenci serafinskega kolegija v šol. letu 1944/1945 – Drugi z leve Franc                         Doblekar

Slika 26. Gojenci serafinskega kolegija v šol. letu 1944/1945 – Drugi z leve Franc Doblekar

Sprva smo korakali. Ker je bila kolona zelo dolga, so zadnji morali teči in se pridružiti po dva vsaki vrsti. Tako smo šli po šest in šest. Velikokrat je kdo stopil v obcestni jarek ali se je ob kaj spotaknil. Te kolone so spet spremljali partizani južnjaki. Govorili so srbsko ali hrvaško. Nekateri so celo govorili: »Ako imate blizu kuču, možete da bežite.« Prav gotovo sta iz te kolone ušla major Kunstelj in Vinko Levstik. Na nebu je sijala luna, v malih hišah so sem in tja gorele svetilke. Kako tesno mi je bilo pri srcu, želel sem si, da bi bil doma. V takšnih okoliščinah šele znaš ceniti svoj dom.

Po dolgotrajni hoji smo se ustavili in polegli v visoko travo. Tam sem hitro in trdno zaspal. Spet so nas zbudili: »Diži se, hajde u zbor!« Vkrcali smo se na vlak in tam sem spet spal. Zbudilo me je vpitje. Poskušal sem še spati, izkoristil sem zadnje sekunde. Kričanje in vpitje je bilo vse bližje našemu vagonu. Fantje, ki so stali pri zamreženi odprtini vagona, so videli stavbo Stari pisker. Bili smo v Celju. Vrata so se odprla najprej na nasprotni strani, nato na strani, kjer smo morali izskočiti. Od zadaj so nas dregali s puškami v rebra. Na izskočni strani so pa stali drugi in se izživljali z udarci in brcami. Koliko si jih dobil, je bilo odvisno od sreče. Ko sem skočil med čakajoče, sem dobil brco v zadnjico, da sem kar zletel po zraku. Stali smo v zboru in bil sem bolj zadaj. Mimo je prišel mlad partizan in ko je videl, da sem verjetno še mlajši od njega, mi je prisolil klofuto. Vprašal me je: »Koliko si jih pa ti pobil?« Odgovoril sem mu, da nobenega. Udaril me je še drugič močneje in me spet vprašal, koliko sem jih pobil. Tokrat sem molčal. Partizan se je oddaljil od [Stran 046] mene. Oficirji in podoficirji so morali stopiti iz vrste. Postavili so se posebej. Zaslišali so povelje: »Lezi, diži se, ljubi slovensko zemljo!« Poleg mene je bil domobranec Bojan Bajželj. Vse do Celja sva bila skupaj. Vprašal sem ga, kaj bo storil, bil je namreč podoficir. Rekel mi je, naj molčim. Pridružil se je skupini podoficirjev in oficirjev. Sledilo je povelje: »Na desno in s trčečim korakom!« Bojana nisem več videl. Sledilo je povelje tudi za nas: »Lezi, diži se, lezi, poljubi slovensko zemljo!« Kdor tega ni naredil in je bil bolj pri kraju vrste, jih je dobil po glavi ali hrbtu. »Diži se, mirno in na levo!« Nekaj časa smo morali teči. Tekli smo pod mostom železniške proge. Morali smo vpiti: »Mi smo belčki. Mi smo pobijali slovenske partizane. Mi smo izdajalci slovenskega naroda. Rupnik, ti si velika svinja«. Vpili so na nas: »Kje imate Rupnika? Kje imate škofa Rožmana? Kje je zdaj vaš Bog, da bi vas rešil?« Oficirji na konjih so se zaganjali v nas, da bi nas pomendrali. Konji so bili pametnejši od jezdecev in so se dvigali na zadnje noge ter se ustavljali. Partizani so nas opazovali, če kdo ne izgovarja ukazanih besed. Konjeniki so vihteli biče in udarjali po glavah ali kamor je pač priletelo. Odpiral sem le usta, obenem pa molil. Le kadar se mi je jezdec približal, sem od strahu nekajkrat sam sebi izrekel žaljivko. Pogumnejši starejši domobranec me je opozoril, ko sem izgovarjal besede »mi smo belčki«, naj bom tiho.

Pred žico taborišča smo se ustavili. Videl sem barake in se globoko zamislil. Kar se je zgodilo s Turjakom, se ne bi smelo več ponoviti, pa vendar smo tu. Ponovila se je še večja tragedija s še večjo pretvezo. Ali res niso znali voditi in speljali upora proti komunizmu?

Ali ni Bog z nami? Bilo mi je težko, kajti videl in spoznal sem, da smo domobranci izgubili. Za nas ni več rešitve. Moja brata Toneta in Jožeta so zajeli na Turjaku in ju potem ubili. Sedaj čaka enaka usoda tudi mene. Premišljal sem, ali bo bolelo ali skelelo, ko bom ustreljen. Zamaknjen sem bil in odsoten. V mislih sem videl, kako se dvigam proti nebu. Vse to je bilo, kakor da sanjam. Kričanje me je zdramilo, zavedel sem se, moja odmaknjenost je bila mimo. Nekaj nas je teklo za partizanom na kolesu, za nami in z nami pa so tekli spremljevalci in nas drezali s puškinimi cevmi v rebra.

Ko smo pritekli v notranjost taborišča, smo morali odvreči nahrbtnike, če ga je kdo še imel. Jaz se imel le še pokrov nemške porcije. Vzeti smo morali odeje in jih pogrniti pred zborom. Nanje smo morali zmetati denarnice, ure, prstane, pasove in celo vezalke. Vsa ta kolona domobrancev se je zvrstila in prispela v taborišče šele popoldne ob četrti ali peti uri. Nebo se je pooblačilo, sem in tja je tudi zagrmelo. Pričakovali smo vsaj nekaj dežja, da bi si ob mokri obleki osvežili usta. Prosili smo vode. Civilistom, ki so pred nami že bili v barakah, so začasno pustili, da so nam dajali vodo skozi okno. Imeli so le nekaj porcij, zato so nosili vodo v vojaških kapah. To je trajalo le dobrih deset minut. Veliko prinesene vode se je polilo. Nekaj partizanov je že takoj po našem prihodu začelo iskati znane domobrance. Neki oficir si je nabral kar nekaj znancev. Takrat sem prvič v življenju videl človeško kri curljati po licu iz rane na glavi pretepenega domobranca. Partizan gladkih, svetlih, nekoliko rdečih las je bil oblečen v angleško uniformo. Odgnal je fante in čez nekaj časa je bilo slišali posamezne strele. Ko se je znočilo, smo morali ležati na tleh in premikanje ter vstajanje je bilo strogo prepovedano. Ponoči sem se zaradi mraza prebudil. Hotel sem se vriniti med ležeče fante, da bi se z leve in desne malo ogrel. Ko sem tako poskušal, me je bližnji opozoril, naj ne rinem vanj, ker ima zlomljeno nogo. Tako se nisem premaknil do jutra. Ko smo zjutraj vstali, so nas pustili nekaj časa pri miru in nas niso nadlegovali. Iskali smo znance. Zagledal sem brata Alojza in Rudija Vesela iz vasi Udje pri Št. Juriju. Držala sta se za roke. Lojze se je obrnil k meni in mi rekel: »Zdaj bi pa radi ubili še tretjega Doblekarja?« Žalosten sem molčal. Lojze je bil določen v oddelek B. V Teharjah je bil ubit zaradi konzerve. Rudi je šel v neznano prve dni odvažanja domobrancev. Bil je v Št. Juriju že pri vaški straži in potem domobranec. Okoli osme ure smo se spet postavili v več vrst. Za vsako skupino so določili enega od domobrancev, da je skupino popisal. Ko smo tako stali, je prišel k naši skupini nižji oficir, oblečen v nemško uniformo z oznako boljševiške zvezde s srpom in kladivom. Vprašal je: »Je kdo z Grosupljega, iz Št. Jurija, z Mlačevega?« Molčal sem, spomnil sem se Bajžlja, ki je v Slovenj Gradcu dejal: »Blagor tvojima bratoma in mojemu očetu in bratoma Marjanu in Francetu, ki so to že dali skozi.« Partizan je vprašal za menoj stoječega moškega: »Se ti ne boš nič oglasil?« Ta pa mu je odgovoril: »Kaj bi se ti oglašal, saj me poznaš.« Kaj mu je odgovoril, ne vem. Iskal je namreč svojega brata. Drugi moški je vprašal prvega, kdo je to bil. »Ali ga ne poznaš? To je Mihovc z Velikega Mlačevega.« Kasneje se je izvedelo, da brata ni našel, ker so ga že prej ubili. Lahko bi rešil svojega znanca ali vaščana, pa tega ni storil. Kadar ga je kdo kasneje vprašal, kaj je [Stran 047] iskal v Teharjah, je vedno odgovoril, da ni bil tam in da je prišel samo do Celja. – Začeli so nas zasliševati. Po deset so nas odgnali do okenca uprave. Pristopali smo k okencu in oficir je spraševal, tovarišica pa je tipkala na stroj. Po zaslišanju so nas odgnali v barake. Pozneje smo izvedeli, da so nas določili v oddelke A, B in C.

Kot mladoletnik sem bil v oddelku A. V naši baraki smo se znašli štirje znanci, in sicer: Stane Škrjanc, Stane Novak, B. A. in jaz. Drugi ali tretji dan od prihoda v taborišče smo prvič šli k obedu. V jedilnici je bilo že vse pripravljeno. Postavili smo se pred odprto konzervo, v kateri je bilo do polovice kuhanega sladkega zelja. Tega si lahko pobral z roko, vodo pa spil. Rad sem pojedel, čeprav ni bilo najbolj okusno, saj je bil to po petih ali šestih dneh prvi obrok hrane. Ves ta čas sem bil tudi brez vode. Taka ali podobna hrana je bila še nekaj dni enkrat dnevno. Kasneje smo dobivali hrano trikrat dnevno. Zjutraj grenko črno kavo ali čaj, za kosilo in večerjo pa je bilo kuhano zelje, repno perje, pesno perje, posušen krompir, grah ipd. Te hrane je bilo v nemški ali italijanski porciji do prvih netkov. Gostega je bilo morda za štiri žlice in si bil lahko zadovoljen. Če čaj ali kava nista bila precejena, je bilo še boljše, si vsaj kaj gostega zaužil. Nam mladoletnikom so dajali pet do deset dkg kruha, to nas je tudi obdržalo, da smo nekako preživeli dobra dva meseca. Sicer bi imeli pred seboj le še deset ali dvajset dni življenja. Če nas ne bi izpustili, bi onemogli in pomrli od stradanja in nas ne bi bilo treba streljati. Razsajati je začel tifus. Vsako jutro smo morali biti navzoči pri dviganju zastave, prav tako zvečer pri spuščanju. Podnevi smo morali biti na prostoru med barako A in B. Kar naprej so nas klicali po priimkih. Spomnim se, da sva bila v taborišču dva Franca Doblekarja. Eden rojen l. 1928, jaz pa l. 1930. Nikoli se nisva dobila, da bi se seznanila. Poklicali so tudi majorja Kunstlja in V. Levstika, ta dva pa sta ušla že na poti skozi Hudo luknjo. Nas mladoletne so tudi fotografirali od spredaj in s strani. Med fotografiranjem smo na prsih imeli številke; svoje si nisem zapomnil. Po prostoru smo morali korakati in prepevati domobranske ter narodne pesmi. Štajerski partizani so govorili: »Boste pojali, dajte pojat.« Hodili so okrog s seznami in si nas hkrati ogledovali, če bi kdo koga poznal. Ko so vstopili v sobo, je sobni starešina zavpil: »Mirno!« Ker si se naglo dvignil, se ti je stemnilo pred očmi, padel si na tla ali treščil v steno. Prve dni niso nikogar spustili na stranišče. Posode za opravljanje potreb niso dali, tako da je bilo zunaj vse ponesnaženo. Ko je začelo smrdeti tudi partizanom, so nas s spremstvom začeli spuščati na stranišče. To je bilo na strmini pod cesto. Enkrat samkrat sem šel tja. Ker blata nisem in nisem mogel spraviti iz sebe, me je partizan jezno nagnal nazaj. Hitro sem si potegnil hlače gor in pri vodi naredil nekaj požirkov. Zapečeno blato sem spravil iz sebe šele doma. Da ne bi imeli z nami preveč dela, so vsaki baraki dali svinjski kotel in v to posodo smo opravljali potrebo. Ubogi so bili pa tisti, ki so imeli drisko in je iz njih šla tudi kri. Danes mi ljudje ne verjamejo, da sem šel na veliko potrebo šele skoraj po dveh mesecih in pol. Mogoče je tudi tako, da sem bil od 29. maja do 8. avgusta 1945 deležen vode samo takrat, ko sem šel na stranišče in hitro naredil nekaj požirkov. V Teharjah sem videl našega vojnega kurata, sedel je na mali strmini pri baraki jedilnice. Prav on je molil za srečno pot in prišli smo srečno le do Teharij. Z znanimi oficirji so še posebno grdo ravnali. Zaprte so imeli v kletnem prostoru pod barako uprave. Iz naše barake je bilo videti, da so hodili na obisk v te prostore. Slišati je bilo tope udarce. Videli smo, kako so prihajali iz teh prostorov z vedri, jih napolnili z vodo in jih odnašali nazaj v klet. Gotovo so vodo polivali po pretepenih, da so jih spravili k zavesti in lahko spet pretepali. Tam je bila zaprta tudi trojica, ki je bila umorjena zaradi prilaščenih konzerv in prepečenca iz domobranskih nahrbtnikov. Da so bili tam zaprti in ustreljeni, je bilo znano vsem zaprtim mladoletnikom. Gotovo pa jim ni bilo znano, da je bil prostovoljec za streljanje teh fantov doma z Dolenjskega. Po odhodu iz vojske je bil varnostnik, stanoval pa je na Prulah. Svojemu kolegu v službi je izjavil, da jih je v Teharjah pobil več kot sto. Smrtno obsodbo za te fante so obesili na oglasni deski na hodniku barake A, podpisana Jože Škulj in neki Koritnik. Na oddelku B sem poznal Antona Podržaja iz Vrbičja, Tineta Kocmana iz G. Rogatca, na C pa Janeza Dremlja iz Pec. Od civilistov sem poznal Franceta Mustarja iz Velikih Lipljen. Ko so čakali na zaslišanje, so morali peti: »Ko sveta maša mine, ta prva ven leti, ko fantiča zagleda, se mu nasmeji. Preljubi moj, pa če sva kaj, za liter vinca daj!« Prve dni so odpeljali Franceta Jeršina iz Udja. Ko je bil klican, se je poslavljal in rekel: »Adijo, fantje, gremo v smrt.« Ne smem pozabiti na ubogega mladega Špacapana. Ko je umiral, so ga zapuščale uši. Izgovarjal je čudne izraze, gotovo se mu je mešalo. Dobil je udarce po glavi. Nekateri partizani so prišli pred okno barake in se norčevali. Fantov prostovoljcev za čiščenje partizanskih barak se je javilo preveč, zato je stražar najprej ustrelil v zrak, [Stran 048] nato na tla. Krogla je priletela v betonske stopnice in se odbila v nogo mladega fanta. Odnesli so ga v sobo za bolnike in ranjence. Pustili so ga, da je izkrvavel. Domobranec iz oddelka C je imel prestreljeno roko nad komolcem, držala se je samo s kožo. Njega so obstrelili, ko je s tega oddelka pobegnilo nekaj domobrancev. Bil je v sobi za bolnike in ranjence in tudi izkrvavel. Tudi med domobranci so bili taki, ki so izdajali svoje tovariše, da bi sami bolje preživeli. Mladi domobranec me je nagovarjal, naj poslušam in naj mu javim, kaj se fantje pogovarjajo, če kaj kritizirajo. Tako bi dobil boljšo hrano. Molčal sem, čeprav je bila ponudba privlačna. Tega fanta nisem več videl. Drugi je kazal po domobrancih, kdo je oficir. Zaslišan sem bil dvakrat, paziti sem moral, da sem govoril vedno enako. Neke noči je močno streljalo. Sam pri sebi sem mislil, da so nas prišli rešit četniki. A zaman je bilo zanašati se na četnike ali tako zaželene Angleže.

Domobranci s postojanke Št. Jurij pri Grosupljem – Sedijo z leve Lojze                         Skubic iz Podgorice, Ivan Korošec iz Vina, Franc Garvas iz Smrjen, stojijo z                         leve Anton Škrjanc iz Vina, Menart ? iz Vina, Franc Virant iz Medvedice,                         Anton Zakrajšek iz Podgorice

Slika 27. Domobranci s postojanke Št. Jurij pri Grosupljem – Sedijo z leve Lojze Skubic iz Podgorice, Ivan Korošec iz Vina, Franc Garvas iz Smrjen, stojijo z leve Anton Škrjanc iz Vina, Menart ? iz Vina, Franc Virant iz Medvedice, Anton Zakrajšek iz Podgorice

Naslednje jutro nas k dviganju zastave niso klicali in tudi zajtrka ni bilo. Na prostoru oddelka C je bil več kot sodni dan. Počeli so, kar so si izmislili. Naša baraka je bila precej oddaljena od tega prostora, tako nismo dobro videli, kaj vse so počeli z ubogimi možmi. Civilisti in domobranci iz barake B so gotovo več videli in bi vedeli več povedati o mučenju. Šele proti večeru so ti mučeniki šli po obrok hrane. Bili so umazani, po obrazu so imeli rane in podplutbe. Dodeljeni so bili na oddelek C z namenom, da bodo odpeljani že prve dni ali noči. Ker so se na zaslišanju izdajali pod drugim imenom, so tako ostali še naslednje tri tedne v taborišču, na prostoru, posutem z gramozom, pod milim nebom, na soncu in dežju. Ko je s tega prostora ušlo enajst mož, se niso več hoteli ukvarjati z njihovimi imeni. Kmalu po pobegu enajsterice so proti večeru pridrveli tovornjaki mimo naše barake in v krožni smeri proti izhodu. Ko so natovarjali starejše, so prišli tudi v druge barake. Iz naše sobe so vzeli enega, imena se ne spomnim. Vem, da je bil doma z Mlačevega pri Grosupljem. Bil je lep fant svetlih las in visoke postave. Vezali so jih z žico po dva skupaj z rokami na hrbtu. Na tovornjak so šli po položeni deski. Tri večere zaporedoma so jih odvažali.

Naj povem tudi, da so fantje z oddelka C dobivali nekaj hrane le dvakrat na dan. Prav gotovo ni bila nič boljša od naše, količinsko pa slabša. Kruha sploh niso videli. Kmalu potem, ko so vse z oddelka C odpeljali, so se [Stran 049] pojavili v spodnjih treh barakah civilisti: možje, ženske in otroci. Prišli so veliko pozneje kot mi in tudi prej odšli. Kam so šli? V smrt? Rečeno je bilo, da so štajerski Nemci. Ti so kdaj pa kdaj dobili kakšen paket. Te pakete so partizani pregledali in kruh razrezali, da se ne bi kaj tihotapilo. Kdaj pa kdaj so vrgli čez žico k nam kakšen kos kruha. To je bilo tisto, kar so napovedali in peli: »In z naše gostije jim bomo vrgli pomije«.

Mladoletne so začeli klicati na sojenje. Ker je prej prišlo do pomilostitve, jaz nisem bil sojen. Nesojene so nas dali v barako B. Tam so bile stenice, ki so še hujše kakor uši. Nekega dopoldneva pride partizanski oficir, ki je začel zbirati nas mlajše od šestnajst let. Zbralo se nas je kakšnih sedem. Povedal je, da nas je Tito pomilostil in da gremo domov. Poslal nas je po porcije. Jaz porcije takrat nisem imel. Vedel sem, da je ena v baraki B. Šel sem ponjo. Bila je vsa prašna in na dnu je imela prisušeno stenico. Obrisal sem prah, z nohtom odrgnil z dna stenico in dobil sem polno porcijo tekoče hrane. Odgnal nas je v spodnje prazne barake, kjer smo se umili, da ne bi bili preveč grozni. Mene so postrigli na balin, tako sem bil še bolj grozen. Pokazala se je bleda, garjava glava. Od tam smo videli, da pri baraki A stojijo mladoletniki. Dajali so jim hlebčke kruha in neke listke. Tudi mi smo se jim pridružili. Dobili smo kruh in odpustnice. Do Ljubljane nas je spremljalo nekaj partizanov. Ko smo šli od taborišča do železniške postaje v Celju, so bila ob cesti drevesa, pod njimi pa odpadli plodovi. Hotel sem pobrati jabolko, a mi ni uspelo. Z roko sem vedno grabil mimo. Čakali smo na vlak s tovornimi vagoni. Medtem sem videl nekaj naših fantov, ki so imeli v rokah buče in jih jedli. Ko sem jih vprašal, kje so jih dobili, so mi rekli, da zadaj za progo. Zlezel sem pod vagoni, da bi prišel za postajo. Buč nisem dobil, le glavo sem si umazal ob mastnih vagonih. Za postajo je stal partizan, verjetno stražar. Vprašal me je, kaj iščem tam. Posvaril me je in svetoval, naj se držim skupine, da me ne bo kdo odgnal in si me privoščil. To mi je dalo misliti. Še vedno sem bil premalo izkušen in sem mislil, da če imam odpustnico, sem varen in mi nihče nič ne more. Do Ljubljane smo se peljali v živinskem vagonu, od tam pa naprej s potniškim vlakom. Na vlaku sem pokazal odpustnico. S Stanetom sva se peljala do Grosupljega in šla domov skozi Brezje. Ustavila sva se pri njegovi teti, a je ni bilo doma. Stane je zagotavljal, da nama bo skuhala ajdovih žgancev. Žgancev ni bilo, le pobalini so se iz naju norčevali, da sva belčka. Postala sva bolj pozorna. Šla sva skozi brezovsko hosto in prišla do Ponove vasi. Nahrbtnika sva spravila v koruzo. Stane je bil že skoraj doma, jaz pa sem nadaljeval pot proti Mali vasi kar čez travnike. Ko sem šel čez travnik Farjevci, je Štrubljev fant nekaj zavpil, toda nisem ga razumel. Pod Malo vasjo sem moral na cesto. Prišel sem do Št. Jurija. Pri potoku je neka soseda prala perilo. Pozdravil sem jo. Odzdravila je: »Joj, kakšen revež pa si? Kje si pa bil? Zakaj si pa bežal? K nam bi bil prišel in bi te ščitili.« Jaz pa sem le hvalil, kako je bilo, kako smo peli. Kaj več si nisem upal povedati. Prišel sem domov. Mama je mislila, da vidi prikazen. Objela sva se in jokala. Poklicala je ata, stisnil me je k sebi. Zastokal sem, da me boli, naj me ne stiska tako močno. Mama je pogrela vodo in me umila kot dojenčka. Bil sem ves ušiv in garjav. Dala mi je prepečenca in šato. Pazila je, da se ne bi preveč najedel. V podstrešni sobi sem zaspal. Prišla me je večkrat pogledat. Ko me je enkrat spet prišla pogledat, sem jo vprašal: »Kdo si ti za ena baba?« Nisem je poznal, kajti bledlo se mi je. V Teharjah je razsajal tifus in sem ga dobil tudi jaz. Sestra Angela je šla k zdravniku Podkoritniku. Povedala mu je, kako je z menoj, in da sem prišel iz zapora. Takoj ji je dal napotnico za bolnico. Trontljev Tone me je peljal v Grosuplje na železniško postajo. Iz gneče na postaji se je oglasil mlad fant in mi posmehljivo rekel: »Pozdravi s Koroškega.« S sestro sva stopila na vlak. Tisti fant, bil je to I. A., je tudi na vlaku spraševal po meni. Dekle, ki je sedelo v istem kupeju kot jaz in sestra, mu je povedalo, kje sem. Ni silil za menoj, ampak je dekletu ukazal, naj mi sporoči njegovo grožnjo, zabeljeno z opolzkimi besedami. Ko je dekle nato v kupeju dobesedno ponovilo nesramno grožnjo, jo je sestra odločno zavrnila: »Tako mlada si in tako nesramno govoriš. Sram te bodi!« I. A. je kasneje opravljal visoke službe in je sedaj ugleden gospod-upokojenec.

S sestro sva prišla v bolnico. Ostal sem v splošni bolnici. Bolnikov s tifusom in meningitisom je bilo veliko, tako da sva ležala na eni postelji po dva. Nekega jutra so nas odpeljali na odprtih kamionih v Japljevo ulico na infekcijski oddelek. Ko smo prišli, postelje še niso bile pripravljene. Legli smo lahko šele proti večeru. Poleg tifusa sem imel še garje, zato so me mazali z mastjo proti garjam. Po treh dneh mazanja sem se moral skopati. Umival sem se v stranišču. Stekla na oknih so bila razbita. Prav gotovo sem se prehladil, če ne pri umivanju, pa pri prevozu iz splošne bolnice v Japljevo ulico. Bolnikov z visoko temperaturo na odprtih kamionih jim ni bilo žal, saj smo bili vsi iz zaporov. Če bi kakšen [Stran 050] umrl, nič zato. Bolezen je napredovala, tifus mi je pustil posledice na ledvicah. V bolnici so takrat še stregle nune. Vedele so, da sem slab, in so mi preskrbele duhovnika, ki me je spovedal in obhajal. Po duhovnikovem odhodu se je sosed ponorčeval: »Kaj ti je far dal?« Molčal sem. Obiski na tem oddelku niso bili dovoljeni. Ko me je obiskovala sestra, sem smel samo do okna, da sva se videla le za kratek čas. Zdravje se mi je vendarle izboljšalo in po šestih tednih sem šel domov.

Tam sem si počasi opomogel. Zadrževal sem se večinoma doma. K maši sem si upal le z očetom, da sem se počutil bolj varnega. Vedno so prežali, kje bi me dobili in si me privoščili. Na veselici v Boštanju se je spravilo name kar pet gangsterjev iz okraja Grosuplje, občinskih uslužbencev. Pretepati je začel Cestarjev Ciril. Pristopili so še štirje. Na srečo sem jim ušel. Ne bom opisoval, kakšne krivice so se dogajale meni in celotni naši družini. Bili smo zaznamovani.

To je opis mojih doživetij: odhod na Koroško, vračanje v roke partizanov, vračanje iz taborišča domov, pot v bolnico, bolezen in okrevanje.

4.2. Za starimi fotografijami

4.2.1.

Zbiramo fotografije, s katerimi želimo izpopolniti naš arhiv. Seveda predvsem stare, ki kažejo, kakšne so bile nekdaj videti vasi, zlasti pa tiste, na katerih so vaški stražarji ali domobranci. Zadnjih smo nedavno nekaj dobili in menimo, da jih je vredno objaviti. Značilno zanje je namreč, da so na vseh mladi fantje. Potrjujejo, da so bili domobranci mlada vojska. Na fotografijah jih je nekaj v uniformah, kot so jih nosili vaški stražarji, večina pa v pravih domobranskih. Ko pravimo, da so bili mladi, bi rekel še več, skoraj otroci. Taki so vsaj videti, čeprav so bili zvečine stari okrog 18 let. Druga dragocenost teh fotografij pa je, da zvečine vemo, kdo so na njih in tudi kakšna je bila njihova usoda.

Prva zgodba nas spominja na Vercorsovo novelo »Molčanje morja«, druga na film Tarkovskega »Vojakova vrnitev«, tretja na Fellinijev »Amarcord«.

4.2.2. Z domobranci

Avtor: Marija Sojer

Fotografijo so mi podarili ob slovesu zadnje dni junija 1944. Na vsaki je zadaj natipkano, kaj ali kdo je na njej: »Spomin na 2. četo slov. dom., Notranje gorice, junij 1944«, »Spomin Baraga Franc, Zalar Ivan, 19. junij 1944«, »Spomin … «

Prišli so kmalu po novem letu 1944 in se vselili v barako Na hribih. Tako imenujemo prvi grič na Plešivici nad glavno cesto in kamnolomom v Notranjih Goricah. Postavili so jo že Italijani in si v njej uredili postojanko z vsem, kar spada zraven. Baraka je bila dolga trideset metrov, obdana je bila z bunkerji in bodečo žico. Na hribih imamo njivo, naša hiša pa je prva pod vrhom, zato so nam bili na očeh. Imenovali so se 2. četa slovenskega domobranstva. Vedno več jih je prišlo in nazadnje se jih je nabralo okrog dvesto, s tem pa so postali najmočnejša posadka daleč naokoli. Zasedli so tudi šolo. Videti so bili mladi in nerodni. Vendar so po svojih močeh skrbeli zase. Ni se dalo skriti, da so bolj lačni kot siti. Po mleko k nam niso hodili, ker nas je bilo osem otrok in smo imeli eno samo kravo, pač pa k drugim kmetom v vasi. Vsak večer si jih videl s kanglicami. Hoteli so biti urejeni in lepo oblečeni. Tako smo jih gledali, kako so tedensko vsak posebej nosili culice z umazanim perilo v pranje Lenarčičevim dekletom.

Zgornja pomlad leta 1944 na Plešivici, zadaj Markeljnova hiša: »Spomin na                         Jožeta Štruklja, Franca Baraga in Ivana Zalarja.« Imenovani sedijo na                         sredini.

Slika 28. Zgornja pomlad leta 1944 na Plešivici, zadaj Markeljnova hiša: »Spomin na Jožeta Štruklja, Franca Baraga in Ivana Zalarja.« Imenovani sedijo na sredini.
[Stran 051]

Bilo nas je osem otrok, sedem deklet, jaz kot najstarejša sem bila stara 16 let. Očeta je včasih prijelo, da je pregloboko pogledal v kozarec, rad je kvartal, za politiko mu ni bilo mar. Mamo pa je zanimalo vse. Tisto, kar nam je odprlo oči, pa se je zgodilo ravno v tistem času, spomladi leta 1944. Izvedeli smo namreč, da so partizani na Sarskem zverinsko umorili maminega brata, strica Antona Kavčiča. Italijani so bili poleti 1942, torej dve leti prej, požgali Iško vas in strica skupaj z drugimi vaščani odgnali na Rab, žena z otroki pa se je zatekla na Sarsko, odkoder je bila doma. Po italijanski kapitulaciji se je stric pridružil družini, a partizani so ga imeli na piki, ker ni hotel z njimi. Pa kaj bi iskal pri njih, ko je imel družino s šestimi otroki, od katerih je imela najstarejša deset let, sedmi pa je bil na poti! Pa se je zgodilo, da je v neki hiši na Sarskem partizan domačin streljal v bogkov kot. Trije sovaščani so bili zraven in eden od njih mu je rekel: »Tako se ne dela!« in mu skušal iztrgati puško iz rok. Ko sta se ruvala, se je sprožila in partizana smrtno ranila. Nesreča je prišla komunistom kot nalašč, da so strica obsodili na smrt z lažno obtožbo, da je on streljal. Sam si je moral izkopati grob, preden so ga potolkli. Še danes otroci ne vedo, kje se je to zgodilo. Potem pa je v času demokracije izšla knjiga, ki jo je napisal zgodovinar Ferdo Gestrin SVET POD KRIMOM (Ljubljana, SAZU in Škuc, 1993). Zamerili smo mu, ker je pobral partizansko verzijo te zgodbe: »Kavčič Anton, zaradi uboja Alojza Štrumblja obsojen od Notranjskega vojaškega sodišča in ustreljen 1944.« Tončka, hčerka umorjenega Tončka, mu je pisala, kako je bilo v resnici, pa ji ni niti odgovoril. Vidite, taki so naši zgodovinarji, celo akademiki. Gestrin zdaj ne more več odgovarjati, tudi če bi hotel.

Franc Znidaršič in Franc Lah pri šoli, zadaj kamnolom.

Slika 29. Franc Znidaršič in Franc Lah pri šoli, zadaj kamnolom.
Pred barako Na hribih spomladi leta 1944. Spredaj s čelado Ivan Štrukelj,                         v sredini Edvard Kušlan, za desnega ne vem. Stojijo: s cigareto Ivan Zalar,                         Franc Lah, za srednje tri ne vem, skrajno desno Albin Rupar. Na hrbtni                         strani fotografije piše, da so zraven še Janez Meden, Janez Modic, Alojz                         Oblak, Anton Škrajner.

Slika 30. Pred barako Na hribih spomladi leta 1944. Spredaj s čelado Ivan Štrukelj, v sredini Edvard Kušlan, za desnega ne vem. Stojijo: s cigareto Ivan Zalar, Franc Lah, za srednje tri ne vem, skrajno desno Albin Rupar. Na hrbtni strani fotografije piše, da so zraven še Janez Meden, Janez Modic, Alojz Oblak, Anton Škrajner.

Na začetku aprila, na velikonočno nedeljo, so domobranci prvič vstopili skozi naša vrata, nato pa prihajali vsak večer za kako uro. Trije, štirje so posedli po klopi v hiši, gledali in govorili. Ravno pravšnja sem bila videti, dekleta v teh letih prehitimo fante, potem pa nas hitro ujamejo. Hodila sem na Srednjo trgovsko šolo. Imeli so me za silno pametno, ker sem obvladala stenografijo. Diktirali so mi: »Napiši mama! Napiši ata«, potem pa se otroško čudili, kako je neka reč preprosta, samo znati jo moraš. Prav vse jih je zanimalo, zlasti knjige Slovenčeve knjižnice. Nisem bila plašna, vendar je bilo tako, da se z njimi nisem znala pogovarjati. Dvajsetletnice, ki so se pulile zanje in se jim nastavljale, so bile že prestare. Mama me je spodbujala: »Mula, ali se boš pogovarjala s fanti!« A meni ni šla beseda iz ust. Tako je govorila sama in jih vpraševala o vsem, kar ji je padlo na um. Odzivali so se ji pohlevno in prijazno. Za nas so bili Notranjci, v resnici pa si sploh nismo dobro predstavljali, odkod so doma. Z našega griča [Stran 052f] se vidi po vsem Barju, seka ga ravna črta železnice do mostu čez Ljubljanico, na jugu ga obkrožajo znani griči Sv. Ana, Sv. Jožef in Žalostna gora, zadaj pa Krim in Ljubljanski vrh. Tam za njima, so govorili, da so doma, nekje med gozdovi, ki segajo do Cerkniškega jezera. Šele ob odkritju spominske plošče na Blokah leta 1993 sem si ogledala Bloke, Menišijo in Vidovsko planoto in se vzpela na znano in neznano Sv. Trojico, domovanje Martina Krpana. Najdlje sem se zadržala na Blokah in obiskala njihove domačije, zlasti tisto v Novi vasi, odkoder je bil doma Franc Lah. Kot iz škatlice, vse obnovljeno in pospravljeno. Gospodari Francetov brat Jože. Tretji brat Ivan je bil tudi na Teharjah, in sicer kot mladoletni domobranec. Videl je, kako so 7. junija 1945 zvečer Franceta odgnali. Preden je izginil, je uspel reči Ivanu, da gredo v drugo taborišče, ker so močnejši in starejši. Naši mami, pa tudi drugim, je bilo najbolj všeč, ko je izvedela, da so bili doma navajeni trdega dela, zlasti pa zgodbe, kako so tovorili z volmi hlode na Rakek. Pravili so, koliko otrok je pri kom, in tudi, kako so prišli k domobrancem. Mobilizacija jih je že v jeseni 1943 potegnila v vrtinec. Najmanj tri mesece so vsak večer zahajali k nam, pa z njimi skoraj nisem spregovorila. Nekako se je videlo, da bi morala biti bolj naklonjena Francu Lahu z Blok, in sami so me prepričevali: »Mimi, ali ne veš, da je to najlepši fant v bataljonu!« Nove uniforme so dobili nekaj dni pred prisego na stadionu 20. aprila 1944. Že popoldne, takoj ko so se vrnili iz Ljubljane, so se prišli pokazat. Kot kažejo fotografije, srajc niso imeli zapetih do konca, da so lahko kazali ovratnike. Mama jih je hvalila: »Joj, fantje, kako ste lepi!« Imeli so močne in zrele glasove, in ko so na poti do vežbališča na Plešivici in ob povratku korakali skozi vas, so ubrano in glasno zapeli, da je vse letelo skupaj. Same narodne, tudi tisto »Dekle, daj mi rož rdečih!«. Celo nekaj iger so pripravili. Igrala smo tudi domača dekleta in pri izbiri vlog niso gledali, za katero stran se je odločila družina.

Samo Modic, Anton Zakrajšek, Slavko Petrič, Franc Žnidaršič, Anton                         Švigelj, Franc Lah. »Joj fantje, kako ste lepi!«

Slika 31. Samo Modic, Anton Zakrajšek, Slavko Petrič, Franc Žnidaršič, Anton Švigelj, Franc Lah. »Joj fantje, kako ste lepi!«
Vod 2. čete slovenskega domobranstva po vaji na Plešivici na Ljubljanskem                         barju.

Slika 32. Vod 2. čete slovenskega domobranstva po vaji na Plešivici na Ljubljanskem barju.

Notranjegoriški domobranci so bili tisti, ki so odšli leta 1944 h Krimski jami. Po vrveh, ki so jim jih posodili kmetje, so se spustili vanjo. Naleteli so na kosti žrtev iz leta 1942. Franc Cimperman iz Topola pri Begunjah je ven prinesel tudi lobanjo. Na dan so prišli z osebnimi predmeti, po katerih so svojci iz Begunj in Ljubljane prepoznali svoje. Ljubljančani predvsem sinove, ki so jih partizani »rešili« z vlaka na Verdu.

2. četa slovenskega domobranstva v Notranjih Goricah. »Ko so se po maši                         takole postavili pred cerkvijo, je vse gledalo.«

Slika 33. 2. četa slovenskega domobranstva v Notranjih Goricah. »Ko so se po maši takole postavili pred cerkvijo, je vse gledalo.«

Kaj naj rečem. Nekaj teh fantov je kasneje padlo v boju, večina pa je bila pomorjena po vojni. Vse življenje sem mislila nanje in se vpraševala, kakšna je bila njihova usoda. Resnico sem izvedela šele po letu 1990. Ustavila bi se še pri fotografiji št. 4, na kateri jih je šest pred našo šolo, za njimi kamnolom, ki je ostal po gradnji železnice čez Barje pred sto leti. Takrat so s skalami, ki so jih trgali iz [Stran 053] našega hriba, zasuli močvirje. Prvi z leve je Samo Modic, dijak, ki je edini od teh na sliki ostal živ. Po vojni je doštudiral za zdravnika in živi v Ljubljani. Poleg njega stoji narednik Anton Zakrajšek (1923–1944), ki je padel kot vojak Rupnikovega bataljona, doma je bil s Fare in je pokopan ravno tam na Blokah. Sledijo Slavko Petrič (1922–1945), umorjen po vojni in napisan na plošči pri Sv. Trojici, Franc Žnidaršič (1923–1945), umorjen po vojni, napisan na plošči pri Sv. Vidu, Anton Švigelj (1915–1944), padel v boju, napisan na plošči v Cerknici, zadnji pa Franc Lah (1925–1945), umorjen po vojni, napisan na plošči na Blokah.

Samo še za enega od njih vem, da je preživel, Gabrijel Mišič z Blok. Vsaj na tisti sliki mora biti, ko sedijo po vaji. Lani ali predlanskim je umrl. Slišala sem, da je imel pravi domobranski pogreb. Drugi pa niso dočakali svoje sreče in počivajo že petdeset let. Fotografije vam predajam kot spomin nanje, da jih boste varovali, ko mene ne bo več.

4.2.3. Z Gorjancev do šole na Barju

Avtor: Jože Božič

Na tej fotografiji, posneti aprila 1944 pred šolo na Barju, sem tudi jaz. Doslej je nisem kazal, saj je ta domobranska postojanka še danes na slabem glasu. Vedeli smo za Kozlerjevo goščo in včasih zvečer slišali od tam streljanje, opazili pa tudi, da nekaj naših, med njimi Kožar in naš narednik, zvečer izgine, opolnoči pa vrne. A našo peterko so imeli samo za straže in obhode. Ves čas smo bili skupaj, razen Kožarja, od Novega mesta novembra 1943 do taborišča v Kranju zadnje dni maja 1945. Naši obhodi so bili nevarni, saj smo se vozili s kolesi po Črni vasi prav do Lip in Iga ter po vseh podkrimskih vaseh. Partizanom ni bilo težko postaviti zasede, saj so nas zagledali že od daleč. Samo počakati so morali, saj so vedeli ali pa so jim povedali domačini, kje se bomo peljali. Četrti z leve stojim, še najmanj kažem, da bi mi bilo nerodno. Tako kot drugi nisem vedel kam z rokami, pa sem jih položil na ramena sosedov.

Kako sem z Gorjancev prišel na Barje? Nekaj tednov po kapitulaciji Italije so partizani pobrali po vaseh pod Gorjanci vse moške, tudi take pobe, kot sem bil jaz. Imel sem komaj šestnajst let. Zbrali so nas v stari šoli v Podgradu. Šole zdaj ni več, ker so jo podrli. Stala je pri cerkvi in župnišču, kjer je zdaj parkirišče. Obljubljali so, da nas bodo naučili ravnati z orožjem, pa ni bilo nič, samo skrivanje in preganjanje. Čez teden dni so nas deset poslali po kostanj v Maline na belokranjsko stran Gorjancev. Ravno prav je bil zrel in nabrali smo ga polne nahrbtnike. Na povratku pridemo na košenice na vrhu, kar zagledamo od Jugorja proti Vahti kolono tankov in avtomobilov. Starejši partizan, ki nas je vodil, je na naše vprašanje: »Kaj pa je to?«, odgovoril: »To so naši.« Mislil sem si: »Ti si neumen, kaj ne vidiš, da so Nemci.« On pa je gonil svojo. Toliko pa je bil le previden, da smo se bolj oprezno spuščali proti Podgradu. Šel je v izvidnico: »Če bom izstrelil raketo, pomeni, da je varno.« Čakali smo zgoraj na robu hoste. Ko smo zagledali svetlobo, smo stekli. »Hitro poberite vse, Nemci so že v Vinji vasi.« Pa smo bežali proti Dolenjskim Toplicam. Prespali smo na nekem podu v Dobindolu, naslednjega dne pa šli po gozdovih v Uršna sela in Podturn. Lačni kot psi smo se teden ali dva vrteli po Kočevskem Rogu in okolnih vaseh. Štabovci in partizanke so si pomagali po svoje, mi pa smo jih morali stražiti in stradali. Ko smo se nazadnje privlekli čez Uršna sela na Radoho, sem si rekel: »Blizu je naša vas. Dovolj imam te bande!« in se izgubil v gozdu. Doma sem se tri tedne skrival v gnojnični jami. Nato pa me je oče skupaj s sosedom odpeljal v Novo mesto. Prav natančno se ne spominjam, koliko časa sem bil kje, saj si nisem zapisoval.

Pred šolo na Barju v zgodnjem poletju leta 1944. Alojz Jerič iz Lakovnic,                         Franc Saje iz Koroške vasi (pisec zgodbe) in Martin Saje, Francetov brat.

Slika 34. Pred šolo na Barju v zgodnjem poletju leta 1944. Alojz Jerič iz Lakovnic, Franc Saje iz Koroške vasi (pisec zgodbe) in Martin Saje, Francetov brat.

Ob koncu novembra sem bil že v Ljubljani, potem pa romal iz kraja v kraj. Povedal sem že, da nas je bilo pet vedno skupaj. Najprej mesec dni na realki in mesec dni na aerodromu, [Stran 054] od tam dva meseca pri Sv. Ivanu v Trstu, pa nazaj v Ljubljano, kjer smo bili dva tedna na Ljubljanskem gradu. Tam smo dobili še domačina Janeza Kožarja iz Vinje vasi. Pri obrambi Kočevja med 8. in 10. decembrom 1943 je bil že tretjič ranjen, vendar se je v nekaj mesecih toliko pobral, da se nam je pridružil.

Sredi marca 1944 smo se znašli v šoli na Barju kot 11. četa slovenskega domobranstva. Kmalu nam je postalo jasno, da so domačini drugačni kot po vaseh pod Gorjanci. Niso nam bili naklonjeni. Res tudi nismo vedeli, kaj se je tu dogajalo zadnjega pol leta. Čez štiri mesece smo šli naprej.

Pet nas je bilo še skupaj, ko so nas iz Vetrinja vrnili skozi karavanški predor, in prišli smo v Kranj. Tam so dali letnika 1927 in 1928 v barake, starejši pa so ostali zunaj in jih nisem več videl. Čez dva tedna so nas peš prignali v Šentvid, kjer so nas imeli posebej. A čez en mesec, moralo je biti sredi julija, so nas neko popoldne peljali v večjo dvorano in pomešali s starejšimi, zvečer pa je prišel oficir in zahteval, naj tisti, ki so mlajši kot osemnajst let, stopijo naprej. Preštel jih je in odšel. Takrat sem imel že osemnajst let, zato sem ostal s starejšimi. Vso noč sem razmišljal, kaj naj storim. Zjutraj se je vrnil in ponovil povelje. Zdaj sem stopil med mlajše tudi jaz. Štel je in ugotovil: »Eden je preveč. Naj se javi. Če ga bom jaz odkril, ne bo dobro!« »Jaz sem prišel na novo! Skozi sem bil med mladimi, sem sedemindvajseti letnik, zdaj pa ste me dali med stare. Najprej je bilo rečeno tako, zdaj pa tako.« Strogo me je pogledal, premeril, potem pa izustil: »Dobro je!« in me pustil v skupini. Po nekaj večerih so druge odpeljali, jaz pa sem avgusta dočakal amnestijo. Sploh se ne spominjam, kdaj sem prišel domov, niti tega ne, ali je bilo pred velikim šmarnom ali po njem.

Prvi z leve je Alojz Jenič (1921–1945) iz bližnjih Lakovnic, zadnjikrat sem ga videl v Kranju, kamor so nas pripeljali skupaj, napisan je na plošči v Šmihelu. Drugi je Franc Saje (1921–1945) iz Koroške vasi, ki ga je tudi zmanjkalo v Kranju. Sledi Anton Gazvoda (1922–1944), ki je padel v boju. V Črni vasi smo bili kot 11. četa samo štiri mesece, nato so nas premestili v Grosuplje, od tam v Šmarje-Sap, zadnja dva meseca smo bili pa v Kočevju. Ko smo bili v Grosupljem, smo šli v akcijo v Suho krajino. Prešli smo Zagradec in se bližali Žužemberku. Od tam sta bila komandir naše čete Lavrič in njegov brat, podnarednik. V nekem vrtu sem si ravno gasil žejo z jabolki, ko je začelo pokati. Umaknil sem se za cesto, tako kot drugi. Na drugi strani sem zagledal mrtvega Toneta in izvedel, da so ranjeni še trije, ki so ga poskušali odnesti. Zato je komandir odredil umik in smo fanta pustili. Četrti po vrsti stojim jaz. Povedal sem že, kako sem ostal živ. Naslednji je Janez Kožar iz Vinje vasi (1921–1945). Vojak od glave do pete, mitraljezec. Ne vem kolikokrat je bil ranjen, zadnjikrat v Kočevju tik pred koncem vojne. Tam nam je poveljeval stotnik Miloš Šabić. Morda skačem z mislimi. Tole bi rekel za Šabića, bil je hraber in imel srce vojaka. V Kranju je prvi stopil iz vrste, ko so iskali oficirje. Kaj se je zgodilo z ranjenim Kožarjem, ne vem. Na Koroško ni prišel. Delil je pač usodo z drugimi ranjenci, lahko da so ga partizani dobili na enem od vlakov ali pobrali iz ljubljanskih bolnišnic. Zadnji stoji Martin Saje (1926–1945), Francetov brat, samo nekaj mesecev starejši od mene. V Kranju je ostal zunaj in bil odpeljan naprej.

Zdaj, ko je blagoslovljena farna spominska plošča v Podgradu, berem njihova imena in razmišljam. Koliko življenja jim je bilo vzeto!

4.2.4. Kdo jih pozna?

Avtor: Anton Avbelj

Spravljene so imeli Bergantovi na Vodovodni. Stric moje žene Peter Bergant je bil prej ravnatelj Vzajemne zavarovalnice. Med vojno je postal domobranski oficir, bil vrnjen iz Vetrinja in ubit (1889–1945). Fotografije je moral pustiti tam že med vojno sorodnik Ivan Lebar. V Črnuče so prišle k moji bodoči ženi z drugo robo.

Kdo so ti častniki in kdo vojaki? Poudarjamo: visoki častnik v sredini ni                         Franc Frakelj, čeprav je visoke postave in mu je tudi sicer podoben. Baje je                         bil doma iz Polja in po vojni umorjen. Morda ga bo kdo poznal?

Slika 35. Kdo so ti častniki in kdo vojaki? Poudarjamo: visoki častnik v sredini ni Franc Frakelj, čeprav je visoke postave in mu je tudi sicer podoben. Baje je bil doma iz Polja in po vojni umorjen. Morda ga bo kdo poznal?

Lebar je na vseh fotografijah. Doma je bil iz Prevale pri Škocjanu, župnija Dob pri Domžalah. Najprej je bil pri partizanih, potem pri domobrancih. Kasneje se je znašel pri Bitenčevih četnikih in celo sodeloval pri znanem četniškem napadu na partizane, s katerim so rešili domobransko posadko v Lahovčah. Po vojni je bil sicer zaprt, imel pa neverjetno srečo, saj so ga po čudnih intervencijah izpustili, verjetno že pred amnestijo. Leta 1946 se je oženil v Vrhpolje in si ustvaril lepo družino. Umrl je sorazmerno mlad leta 1973.

Leto pred smrtjo me je obiskal in takrat sem mu pokazal fotografije. Trdil je, da je bila to sicer domobranska enota, v njej pa veliko [Stran 055] Gorenjcev, ki so bili četniki in so samo čakali, kdaj se bodo pridružili enemu od odredov. Ponudil sem mu, da jih vzame, pa je odvrnil: »Jaz jih ne rabim. Kar ti jih imej še nekaj časa.«

Fotografije so posnete poleti 1944 na atletskem in nekdanjem nogometnem igrišču Železničarja v Zgornji Šiški, med kamniško in gorenjsko železnico. Dobro si jih oglejte, in če boste koga spoznali ali vedeli kaj več, nam sporočite!

»Oče, mati, bratje in sestre!« Na nogometnem igrišču: vidna sta gola,                         zadaj obrisi Rašice. Ivan je v sredini zadaj, domobranski oficir pa ni Franc                         Frakelj, čeprav mu je podoben. Kdo je torej oficir na sliki?

Slika 36. »Oče, mati, bratje in sestre!« Na nogometnem igrišču: vidna sta gola, zadaj obrisi Rašice. Ivan je v sredini zadaj, domobranski oficir pa ni Franc Frakelj, čeprav mu je podoben. Kdo je torej oficir na sliki?
Kolesarske veščine na stezi nogometnega igrišča. Zadaj Plečnikova cerkev,                         na hišah, ki ju vidimo, sta številki Murnova 9 in 11. Ivan Lebar je srednji                         na kolesu. Zadaj motoristi, ki se pripravljajo na vožnjo.

Slika 37. Kolesarske veščine na stezi nogometnega igrišča. Zadaj Plečnikova cerkev, na hišah, ki ju vidimo, sta številki Murnova 9 in 11. Ivan Lebar je srednji na kolesu. Zadaj motoristi, ki se pripravljajo na vožnjo.

5. Iskanje in besede

5.1. Besede

Avtor: France Papež

[Stran 056]
Vsaka resnična beseda ima srcé
Slovenske besede –
dobili smo jih na vasi in v mestu,
nabrali po poljih
in ob potokih,
kot rože.
Res, nekaj smo jih po mnogih letih izgubili
in so ovenele
ali so jih spodrinile tuje,
vendar so nam dali naši ljudje
toliko na pot,
da smo preskrbljeni do konca.
[Stran 057]
Slovenska beseda – kot roža v zelenju

Slika 38. Slovenska beseda – kot roža v zelenju Mirko Kambič

6. Slovenske teme – jesen 2000

6.1. Dan državnosti

Avtor: Blaža Cedilnik

6.1.1.

[Stran 058]

Kakšen lep praznik! In kakšna lepa proslava. Pravzaprav ne vem, kakšna je bila, poslušali smo jo po radiu. Z veseljem. Govori. Ti pač morajo biti. Predsednik države. To se spodobi. Govoril je pač v svojem stilu. Tako, da se lepo sliši. Nekaj naštudiranih fraz in kakšen namig. Se ve, kam pes taco moli. Predsednik vlade. Se tudi spodobi. Tudi v svojem stilu. Brez namigovanj. V prijetni, njemu lastni slovenščini. Kulturni program. Ta je bil pa enkrat za spremembo res čudovit. Proslava, ki jo poslušaš z veseljem, z dušo, sam od sebe, ne da bi te, kot v dobrih starih časih, kdo gnal poslušat to proslavo. Brez socializma, samoupravljanja, partizanskih pesmi in Lenina in Roze Luxemburg. Celo moj mož, ki mu grejo proslave oziroma že samo misel nanje na živce, je obsedel in poslušal. Seveda je takoj naslednji dan, kot je bilo pričakovati, završalo. Izkazalo se je, da ni važna njena vsebina, ampak to, kdo je organizator oziroma vodja organizacije. Vse stranke tako imenovanega levega bloka alias komunisti & consortes so se pritožili, češ da je bila »desna« proslava in podobno. ko sem to povedala možu, je vprašal: »Kaj pa je bilo narobe s proslavo?« Ja, saj to je tisto. Nič ni bilo narobe s proslavo samo. Samo organizatorji so bili napačni.

Mladina pred državnim zborom

Slika 39. Mladina pred državnim zborom

Kljub temu naj še enkrat rečem: Kakšen lep praznik! Mogoče je komu vseeno, ampak meni se zmerom, kadar me kaj spomni na to, zdi krasno, da imamo Slovenci končno svojo državo, ali kot je nekoč dejal pesnik Tone Kuntner: »Vsako jutro, ko se zbudim, sem neizmerno vesel, da nam je uspelo, da živimo v samostojni Sloveniji!« Ja, človek je kar ganjen (naj mi bo dovoljeno uporabiti ta arhaizem, to besedo, ki danes nima več nobenega pomena, nobene vsebine, nobenega smisla) ob mislih, ki se mu ob tem podijo po glavi. Nekaj, kar je bilo še ne dolgo tega ne [Stran 059] samo bogokletno, ampak tudi iluzija, utopija, fantastika. Na misel mi pridejo Župančičevi verzi:

» … V mojih žilah kipi in poje,
moja duša je židane volje,
kot bila bi pila kraški teran.«

Dan državnosti praznujem predvsem v svoji duši. Sprehajam se po vrtu in opazujem oljke, kako se na njih debelijo male zelene kroglice. Kiviji bingljajo z vej in obetajo. Trta je bogato ovešena z grozdi, ki imajo že skoraj pravo velikost. Letos je noro leto. Vse bo dozorelo vsaj štirinajst dni, če ne skoraj cel mesec prej kot druga leta. Kakija pa letos ne bo nobenega. Pa tako so dobri. To je posebna sorta, brez pečk in sladka sladka. Bojo pa drugo leto. Pa saj ne moreš imeti vedno prav vsega. Pa saj je bila višnja polna kot že dolgo ne. Pa kutin bo cela reč. Pa fige bodo vsak čas dozorele. In sonce sije. In puhasti oblaki rišejo po nebu prelepe figure. In danes je dan državnosti. Slovenci imamo svojo lastno državo. Moja duša je židane volje, kakor bi pila kraški teran! Dan je še polepšala oddaja Pod lipo domačo, ki je bila prava paša za uho. Tudi rock pevci in njihovi oboževalci so prišli na svoj račun, tudi lepo v duhu današnjega praznika. Lepo je slišati, da imamo kljub svojevrstnemu ignorantskemu odnosu od domovine, do domovinskih čustev kar lepo število pesmi, ki so nastale v sodobnem času in bi jih lahko imenovali narodno buditeljske.

Žal pa so v vsaki kupici nektarja tudi kapljice pelina. Ena taka kaplja je dejstvo, da smo hote ali nehote v tem procesu skoraj popolnoma izgubili našo narodno pesem in da v naši zabavni glasbi ni niti malo čutiti slovenskega melosa, pač pa melos dežel, od katerih smo se odcepili. Med procesom razpadanja Jugoslavije smo sprejeli vse sorte glasbenike, ki so se k nam zatekli kot begunci, ker je v njihovih domovinah divjala vojna. Pa ne samo to. Vsi ti muzikusi so nenadoma postali naši vodilni glasbeniki, naši glasbi so vcepili svoje prvine in postala je nerazpoznavna, pravzaprav ne, postala je prepoznavna, ampak ne v našem narodnem smislu. Pa tudi jezik se je zaradi velikega števila »državljanov« izmaličil do neprepoznavnosti. Kaže, da smo Slovenci bili in ostali hlapci; vse, kar je naše, kar sami naredimo, ni nič vredno.

Druga kaplja pelina v tem sladkem napoju samostojnosti pa je dejstvo, da je pomembnejša od osamosvojitve tako imenovana narodnoosvobodilna vojna (beri komunistična revolucija) ali državljanska vojna, ki je bila pravzaprav velika, če že ne največja narodova nesreča oziroma katastrofa. Poslušam nacionalni radio in slišim, kako borci Kokrškega odreda čestitajo vsem, posebno pa borcem narodnoosvobodilne vojne za praznik s pesmijo:

… brez plevela v novi zarji seme žlahtno naj kali.

Brez plevela. Kdo pa je ta plevel? Ni dvoma, to sem jaz in meni podobni. To so vsi tisti tisoči, desettisoči pobitih med drugo svetovno vojno in po njej. Ne mi torej flancariti o spravi, za katero se menda tako zavzemate, pa se taki, kot sem sama, nočejo spraviti. Kaj se to pravi, kakšna sprava je to, kakšna dobra volja in pripravljenost za skupno življenje v sožitju? Dokler me boste zmerjali s plevelom, mene in meni podobne, toliko časa se nimamo kaj pogovarjati.

Naj živi plevel!

6.2. Škof dr. Gregorij Rožman in revolucija

Avtor: Anton Drobnič

6.2.1.

Življenje in delo ljubljanskega škofa Rožmana je bilo na številne načine in močno vpeto v dogajanje v Sloveniji med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo. Govoriti o škofu Rožmanu in revoluciji zato pomeni govoriti o obsežni in kompleksni temi, pomeni govoriti o bistvenih stvareh najusodnejšega obdobja slovenske zgodovine in zato tudi o pomembnih stvareh naše sedanjosti. Vsega tega v enem predavanju ni mogoče zajeti, zato se bom omejil le na nekatere bistvene točke in na nekatere tudi danes žive poglede.

Škof dr. Gregorij Rožman ni bil ne vojaški in ne državni voditelj ali politik. Bil je verski in predvsem duhovni voditelj. Vse drugo je bilo zanj manjšega ali samo stranskega pomena, mnogo pa mu je bilo celo po krivici pritaknjeno. Na to rdečo nit njegovega delovanja je treba paziti ves čas, ko pregledujemo njegovo delo in vedenje v tako zmedenem in težkem obdobju, kakršno je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno.

Ni treba posebej poudarjati, da je škof Rožman kot koroški Slovenec že pred vojno dobro poznal nacistično ideologijo in njeno uresničevanje. Zato je povsem razumljivo, da je bil nasprotnik nacizma in fašizma. Namesto navajanja posebnih dokazov o tem naj omenim [Stran 060] samo nacistično uradno stališče do škofa Rožmana. V priročniku nemške tajne državne policije – GESTAPO, ki je bil izdan nekaj dni pred vdorom fašističnih sil v Jugoslavijo, je kot eden glavnih nemških sovražnikov v Jugoslaviji naveden zagrebški nadškof Stepinac. Kot njegov glavni sodelavec pa je v tem priročniku naveden ljubljanski škof Rožman, o katerem so posebej zapisali, da je prijatelj poljskega kardinala Hlonda in da je dal prevesti in razširjati njegov spis o nemških grozodejstvih v okupirani Poljski.

Ob takšnem stališču do fašističnih zavojevalcev je razumljivo, da se je škof Rožman po italijanski zasedbi Ljubljane zaprl v škofijski dvorec in kar devet dni ni hotel z novimi oblastniki vzpostaviti niti običajnih protokolarnih stikov, čeprav so mu njegovi svetovalci to predlagali, Italijani pa zahtevali z grožnjo, da bodo škofovo nadaljnjo osamitev šteli za njim sovražno dejanje.

V tej zvezi je bilo glede na staro in še vedno živo komunistično propagando, ki škofu Rožmanu podtika, da je veselo pozdravil prihod okupatorjev, kot častno nasprotje pa postavlja mariborskega škofa dr. Tomažiča, ki da se je zaprl v škofijsko palačo, zanimivo slišati zgodovinarja dr. Franceta Dolinarja, ki je ob predstavitvi knjige Rožmanov proces na mariborski univerzi na posebno vprašanje povedal bistveno drugače. Rekel je, da je bila med tedanjim položajem škofa Tomažiča in položajem škofa Rožmana bistvena razlika: škof Tomažič ni imel nobene izbire, škof Rožman pa je bil pred težko izbiro in odločitvijo. Škof Tomažič je takoj po nemški okupaciji odhitel v Celje, da bi vzpostavil stik z nemškimi vojaškimi in upravnimi oblastmi. Ni mu uspelo, ker ga Nemci niso pustili do sebe. To je poskusil v nekaj dneh še dvakrat, vendar brez uspeha, saj ni prišel dalj kot do nižjih nemških oficirjev in uradnikov. Ni mu preostalo drugega, kot da se je zaprl v svojo palačo in tam čakal brez vpliva na dogajanje, saj so medtem že zaprli in izgnali večino slovenskih duhovnikov.

Ljubljanski škof Rožman se je nasprotno sam umaknil v svoj dvorec, Italijani pa so nasprotno od Nemcev želeli in zahtevali, da se jim škof predstavi. Škof Rožman je torej imel izbiro. Možnost izbire je postala zanj še posebno težko breme, ko so v Ljubljano pribežali številni duhovniki in drugi slovenski izobraženci z nemškega okupacijskega območja in več sto Judov iz Zagreba. Vsi ti so bili brez veljavnih potnih listin in so na italijanskem okupacijskem območju bivali ilegalno, v nevarnosti, da jih bodo vsak čas odkrili in vrnili Nemcem in hrvaškim ustašem. Šele tedaj se je škof Rožman dal prepričati, da brez uradnega stika z italijanskim okupatorjem ne bo mogel nič narediti za ljudi v stiski. Prekinil je bojkot, šel 20. aprila, torej devet dni po zasedbi Ljubljane, do Italijanov in pomagal ljudem, kjer je mogel in kolikor je mogel.

Rožmanu so komunisti obisk pri visokem komisarju Grazioliju očitali kot izdajo in se pri tem sklicevali na časopisna poročila, da je škof italijanskemu komisarju obljubil »popolno sodelovanje s fašistično Italijo«. Rožman je vse to odločno zanikal in poudaril, da ni obljubil nobenega sodelovanja duhovščine in da je šlo samo »za vljudnostni obisk« in nikakor ne za »politični akt«. Poročilo o obisku pa je sestavil visoki komisar in Rožman pri tem ni imel nobenega vpliva. Revolucionarji so raje verjeli fašistični propagandi in škofa obsodili, da je pri tem obisku Italijanom »zagotavljal popolno sodelovanje duhovščine s fašistično Italijo«.

Rožmanu so še posebej očitali in mu še vedno očitajo, da je dne 3. maja 1941 poslal Mussoliniju posebno poslanico, v kateri izraža »veliko veselje« zaradi zasedbe slovenskega ozemlja in vključitve v italijansko kraljestvo, izraža »brezpogojno vdanost in obljublja Duceju neomajno sodelovanje«. V resnici so bile stvari povsem drugačne: Rožman poslanice ni poslal duceju ampak samo visokemu komisarju Grazioliju, ni izrazil nobenega veselja ali zahvale zaradi zasedbe in priključitve slovenskega ozemlja, ampak je dekret o aneksiji samo »vzel na znanje«, ni izrazil nikakršne vdanosti, ampak je izrazil le »lojalnost« in ni nikomur obljubil nikakršnega sodelovanja, ampak je le prosil božjega blagoslova »za Vaše in naše prizadevanje za blagor našega ljudstva«, torej za blagor Slovenije in ne Italije.

Obtožbe glede te poslanice se sklicujejo na tedanja časopisna poročila, v katerih je bila res objavljena »Rožmanova« poslanica, seveda ne resnična, ampak takšna, kot jo je preuredil Grazioli in fašistična cenzura. Resnična poslanica se je glasila:

»Ekselenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena slovenska zemlja pridružuje Italiji. Ko jemljem to na znanje, se zahvaljujem Vaši Ekselenci, da nam je tako vsaj na teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru, pričakujoč, da se po dekretu avtonomija narodovega življenja tudi v korist vere in morale skoraj izgradi. Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi [Stran 061] Vaše in naše prizadevanje za blagor našega ljudstva.«

Škof dr. Gregorij Rožman – Maša na tujih tleh

Slika 40. Škof dr. Gregorij Rožman – Maša na tujih tleh

Dekret o aneksiji je torej Rožman kot golo dejstvo vzel samo na znanje. Zahvalil se je za italijansko obljubo, da bo Slovencem – v nasprotju s hudim preganjanjem vsega slovenskega v delu škofije pod nemško zasedbo – vsaj na tem delu škofije dana kulturna avtonomija, v diplomatskem jeziku postavil zahtevo, da Italija to obljubo o avtonomiji narodovega življenja tudi čimprej uresniči, izrazil je lojalnost novi oblasti, kar je v skladu s pravili mednarodnega vojnega prava, in prosil božjega blagoslova za prizadevanje v korist slovenskega naroda.

Vojaškemu sodišču, ki je leta 1946 tudi zaradi te poslanice sodilo Rožmanu, je tedanji generalni vikar Anton Vovk predložil pravo besedilo te Rožmanove izjave in je ta listina v sodnem spisu. Kljub temu je sodišče škofa Rožmana obsodilo, »da je dne 3. maja poslal Mussoliniju spomenico, v kateri izraža popolno lojalnost in prosi blagoslov za okupatorjevo delo«. Izražanje lojalnosti ni bilo protipravno in zato ni bilo kaznivo po nobenem zakonu, božjega blagoslova pa seveda Rožman ni prosil za katerokoli okupatorjevo delo, ampak samo za tisto, ki bo pomenilo »prizadevanje za blagor našega ljudstva«.

Pred nekaj leti me je obiskal krščanski socialist, nekdanji partizan in sodnik. V pogovoru o škofu Rožmanu je ponovil vse komunistične obtožbe, tudi tiste v zvezi s škofovo izjavo iz maja 1941. Opozoril sem ga na fašistični ponaredek in mu pokazal pravo škofovo izjavo. Prebral jo je in nato rekel, da je to nekaj čisto drugega in da bi takšno izjavo lahko tudi on sam podpisal. Mislil sem, da je stvar urejena. Kmalu zatem pa je prav ta politik v časopisu objavil oster napad na škofa Rožmana z vsemi politkomisarskimi obtožbami tudi glede majske izjave, kot da nikoli ni videl in celo pohvalil resnične, prave škofove izjave. Pa vendar gre za katoliškega izobraženca!

Takšno ravnanje uglednega znanca mi je znova potrdilo misel, da tja, kjer resnice nočejo, te niti z vozom ni mogoče pripeljati. Nekateri se resnice bojijo, jo celo sovražijo, o njej nočejo ničesar slišati. Rožmanova zadeva je v tem poučna tudi na ravni državne oblasti. Državno tožilstvo je zoper krivično povojno obsodbo škofa Rožmana pri pristojnem sodišču vložilo zahtevo za obnovo postopka in kasneje še zahtevo za varstvo zakonitosti. Razlogi za obnovo postopka so tako nedvomni, da vpijejo v nebo, vendar sodišče obnovo že pet let zavrača. Boji se soočiti z resnico, boji se prizadeti tiste, ki že pol stoletja lažejo.

Prav tako in še mnogo bolj nedvomni so razlogi za varstvo zakonitosti. To dobro ve tudi nova generalna državna tožilka, ki se zaveda, da bi Vrhovno sodišče RS zahtevi [Stran 062] moralo ugoditi in sodbo zoper škofa Rožmana razveljaviti. Če bi bila prepričana o nasprotnem, da zahteva ni utemeljena in ji sodišče ne bo ugodilo, zahteve seveda ne bi umaknila, ampak bi z veseljem čakala, da bo sodbo revolucionarnega sodišča potrdilo tudi sedanje pravno sodišče. V resnici je bilo drugače. V strahu, da bo vrhovno sodišče sodbo razveljavilo, ni mogla počakati niti en dan. Takoj po prisegi v državnem zboru, še preden je prišla v svojo pisarno in prevzela vodenje državnega tožilstva, kar na poti tja je mimo pristojnega državnega tožilca sama odločila in javno objavila, da bo zahtevo za varstvo zakonitosti umaknila.

Za umik ni navedla niti enega strokovnega, pravnega razloga, rekla je samo, da zahteva za varstvo zakonitosti »ni v narodnem interesu«. Ne bomo je vprašali, kdaj in kako je ugotovila, kaj je ali ni v narodovem interesu, tudi ne, kateri zakon jo je pooblastil za ugotovitev narodovega interesa, niti ne tega, od kdaj varovanje zakonitosti ni več v narodovem interesu. Zapomnimo si le, da je tik pred tem slovesno prisegla, da bo delala po ustavi in zakonih, ne pa po takšnih ali drugačnih interesih. In da je na dolgo in široko razlagala, da bo delala nepolitično samo po pravilih stroke. Kaj pa je bolj političnega, kot so takšni ali drugačni interesi?

Kakšen neobvladan strah, ki je daleč presegel razum in modrost enega od najvišjih pravosodnih funkcionarjev, kako zmeden beg pred resnico in pravico! Kakšno grozljivo poistovetenje sedanjega pravosodja z najbolj grobim povojnim političnim sodstvom, kako sramotno nadaljevanje revolucionarnega nasilja v pravni državi! Pa vendar se ob tej protiustavni in nezakoniti odločitvi generalne državne tožilke ni nihče zganil: noben državni organ ni ukrepal, noben poslanec ali drug politik se ni oglasil, civilna družba od liberalnih do katoliških izobražencev je bila tiho in molčala je celo Cerkev. Škof Rožman je bil po 50 letih znova politično obsojen: prvič se je to zgodilo ob divjem kričanju krvi željne drhali, drugič ob še bolj sramotnem molku opevane »demokratične javnosti«. Ob molku tiste javnosti, ki drugače ne čaka na sodbo, ampak zakriči že ob tožbi, ki jo razžaljeni vloži proti sramotilcu iz njenih vrst.

Navedeni primeri razen na strah revolucionarjev pred resnico kažejo tudi na to, kako en diktator dopolnjuje drugega diktatorja, čeprav ga ima navzven za sovražnika. Za komunistične nasilnike in njihove naslednike nič ne šteje dejstvo, da so med vojno časopisi bili pod strogo fašistično cenzuro, da so poročila o Rožmanovem obisku pri visokem komisarju Grazioliju in o njegovi »spomenici duceju« sestavili in dali v objavo italijanski fašisti, ki so se hoteli prikupiti svojemu vodji. Ko je bilo treba uničiti idejnega in političnega nasprotnika, so raje verjeli pisanju fašističnih okupatorjev kot slovenskemu škofu.

6.3. Pismo o človekovih pravicah

Avtor: Maja Ficko

6.3.1.

Na zadnjih preddopustniških zasedanjih državnega zbora, ko so obravnavali zakon o oploditvi z biomedicinsko pomočjo (zakon OBMP), so poslanci seveda na veliko govorili o ustavi in človekovih pravicah. Nekateri namreč dobro vedo, da so variacije na temo človekovih pravic tako rekoč »hit« vsakokratnih volitev, ki nikakor ne more škoditi. Prijetno čohlja ušesa volivcev najširšega spektra, saj si pri nas človekove pravice prav vsak predstavlja po svoje in si jih prireja po lastni potrebi in sličnosti.

Tako so predlagatelji amandmajev na lasten zakon privlekli na dan že precej obrabljeno, našemu političnemu trenutku prirejeno geslo sedemdesetih let – da je ženska gospodar svojega telesa (oz. svojega trebuha, kot je bilo v tistih letih zelo nazorno rečeno in izpisano na transparentih). Na komisijo, ki je strokovno utemeljila razloge za svoje odločitve, so zlivali golide gneva, vse v imenu človekovih pravic, ki nam jih zagotavlja ustava. Vsi po vrsti so se sklicevali na pravico ženske, da si lahko omisli otroka v skladu s svojimi željami. Neprestano so govoričili o v ustavi zajamčenih pravicah. Nobenemu se ni zdelo vredno omeniti, da človekove pravice veljajo ne le za mater, ampak tudi za otroka (mar otrok ni človek?), in konec koncev tudi za (ne)znanega očeta.

6.3.2. O neznanih očetih in znanih materah

Če so zagovorniki zakona povedali marsikaj v prid otroka in tako utemeljevali svoje rešitve, pa je bilo značilno, da se nihče od razpravljavcev, ne v parlamentu, ne v javnosti, ni dotaknil družbenega pojava »neznanih« očetov, [Stran 063] oziroma nikomur se to dejstvo ni zdelo omembe vredno.

V varnih rokah

Slika 41. V varnih rokah Mirko Kambič

Pojav »neznanih, visoko kvalitetnih očetov«, ki so deponirani v semenskih bankah, ni le znak visoko tehnološko razvite sodobne družbe, ki zmore tako rekoč vse. Gre tudi za v samem jedru hudo bolno družbo, ki že v svojem bistvu nosi klice razkroja in samouničenja. Najdragocenejši osebni medčloveški odnos je namreč razvrednotila in ga potisnila na goli »reproduktivni« nivo. Moški je v zadnji konsekvenci degradiran v »plemenskega bika«, ženska pa v »kravo«, ki jo je potrebno osemeniti. Ker smo od naše bližnje preteklosti podedovali tudi »Inštitut za človeško reprodukcijo«, me razvoj medčloveških odnosov v »reproduktivno« smer ter moralno etična otopelost sploh ne čudita preveč.

Tu ne gre več ne za enakopravnost in enakovrednost ženske in moškega, niti ne gre za partnerski, ustvarjalni odnos, niti ne za osvoboditev žene in za razvoj njene osebnosti, pa tudi ne za ustvarjanje »optimalnih pogojev« otrokovega razvoja. Gre za neko hudo deviacijo človekovega duha, ki se, popolnoma zapreden v mreže lastnega jaza, lastnih želja, lastnega egoizma, sklicuje na ustavo in človekove pravice. V tako k sebi obrnjenem svetu človek sam po sebi nič ne velja, ampak je le sredstvo za dosego ozkih, sebičnih ciljev. Otrok je le nova vrsta igračke, tako rekoč »pika na i« vsake uspešne ženske, ki nekaj da nase. Take ženske prav nič ne zanima, kako bosta živela otrokova duša in srce ob očetu, ki »ga ni«. Pomembno je le, da bo sebi in drugim dokazala, da je uspešna na prav vseh področjih, da je sposobna roditi otroka, ne da bi ji bilo treba ustvariti medčloveški odnos.

Ko sem sledila prenosu iz državnega zbora, sem nehote pomislila na znamenito Andersenovo pravljico o cesarjevi novi obleki. Vsi moški nasprotniki zakona so se zavihteli na okope, da bi branili »pravice žensk«. Pri tem pa so spregledali (hote ali nehote), da tako zlorabljen moški ostaja ne le gol in bos kot Andersenov cesar, ampak da, človeško razvrednoten, ostaja brez osebnega, človeškega dostojanstva.

6.3.3. O pravicah žensk

se je na tistem zasedanju državnega zbora res veliko govorilo. Sama njihovo neprestano govoričenje o tem, kako zelo jim je pri srcu usoda slovenskih žensk, vsak dan težje prenašam.

[Stran 064]

Ne vidim namreč samo tistih 120 parov in ne vem več koliko samskih žensk in invalidk, ob katerih se je naša politična in siceršnja javnost raznežila, ker imajo take ali drugačne težave z »reprodukcijo«, z uveljavljanjem svojih pravic, težave s tem, da razpolagajo ali ne razpolagajo s svojim telesom …

Vidim in srečujem mnogo številčnejšo populacijo, ki ima podobne, da, celo enake, da ne rečem celo hujše težave v življenju. Naše narodne dame in za človekove pravice zagreti poslanci, ki ob vsaki priliki vzdigujejo glas v obrambo ženskih pravic, iz svojih avtomobilov pač ne morejo zaznati težav z »reprodukcijo«, ki jih ima, na primer, mlad par, ki si želi otrok, pa nima niti najskromnejših pogojev za skupno bivanje, ne stanovanja in ne dela. Ali pa mlada ženska, ki si želi otrok, pa pod prisilo podpiše izjavo, da ne bo zanosila, saj se boji, da bo izgubila delovno mesto. Pred to »nezakonito razvado« (da ne rečemo kaj primernejšega) si vsi po vrsti zatiskajo oči.

Ko bi se ob koncu tedna sprehodili po naših nakupovalnih centrih in povprašali prodajalke, kako so kaj zadovoljne, bi izvedeli, kako te ženske razpolagajo s svojim telesom, saj delajo preko dovoljenega rednega delovnega časa. Povedale bi jim, da njihove nadure niso plačane, da svojih družin tako rekoč nikoli ne vidijo, da nimajo ne teoretične, ne dejanske pravice, da bi nadurno delo odklonile.

Ko bi zgodaj zjutraj namesto v svoj avtomobil sedli na mestni ali primestni avtobus ali vlak, pa bi izvedeli celo, kako razpolagajo s svojim bolnim telesom ženske, ki leta in leta delajo v nezdravih delovnih pogojih (ob tekočem traku, ob umetni svetlobi, z računalnikom, ne da bi bilo poskrbljeno za njihovo zdravje). V prenapolnjeni zdravniški čakalnici pa bi jim čakajoči povedali, kako razpolagajo s svojim telesom ženske, ki mesece dolgo čakajo na pregled n. pr. pri ginekologu. Da si ga svobodno izbirajo le po črki zakona, ne pa v praksi. Razen seveda, če imajo dovolj debelo denarnico. Da čakajo tedne dolgo na nujno potrebno operacijo, ker ni dovolj postelj na onkologiji. Saj gre denar namesto na onkološki inštitut za reprodukcijo …

O kaj vse bi naši gospodje poslanci lahko izvedeli, ko bi sestopili med ljudstvo! V vsesplošnem predvolilnem hrupu in preigravanju je to, verjamem, zanje silno težko. Pa vendarle bi bilo za demokratično državo normalno, da bi se slišal kdaj tudi glas večine. Prepričana sem, da, kjer niso spoštovane pravice večine, jih tudi manjšina ne more pričakovati.

Kočevski Rog 2000

Slika 42. Kočevski Rog 2000

7. Kočevski rog 2000

7.1. Uvod

7.1.1.

[Stran 065]

Letošnja obletna slovesnost na Kočevskem rogu je bila jubilejna. Zato smo vsi, ki imamo skrb zanjo, čutili, da mora biti drugačna. To bi dosegli, če bi ji na primer mogli dati vseslovenski značaj. Tako so očitno razmišljali tudi slovenski škofje in se odločili, da se te slovesnosti udeležijo vsi in ji tako dajo vseslovenski pomen. Za škofi so, kot je bilo pričakovano, prišli tudi ljudje. Tako letos na Rogu niso stali samo Dolenjci, Notranjci in Gorenjci, ampak v večjem številu kot doslej tudi Primorci in Štajerci. K posebnosti letošnje slovesnosti je prispevalo tudi dejstvo, da se je je udeležil predsednik vlade z nekaterimi ministri in parlamentarci. Tam so bili tudi vojaki Slovenske vojske, za častno stražo in za polaganje predsednikovega venca.

Rog je tako dokazal, da lahko postane vseslovenski kraj. To je zato, ker so v njem energije, ki lahko pritegnejo vse ljudi. To imamo pravico reči zato, ker se človek nedolžni žrtvi ne more ustavljati, ne da bi hkrati videl v sebi ždeti hudobijo. Rog deluje tudi na daljavo – s tem da je. Nazadnje bo tako, da se mu nobeden ne bo mogel upirati. Blagoslov, ki prihaja z Roga nad slovenski narod, je v tem, da iz ljudi dela ljudi dobre volje. Zakaj kdo bo še mogel biti hudoben, ko bo izvedel, da je nekje v njegovem narodu kraj, ki se imenuje Rog? Ko bo njegova zgodba razumljena, bo ta kraj dosegel tudi to, da bo vsaka hudobija videti neznosna. Tisti, ki se bojijo za spreobrnjenje slovenskega naroda, naj se nehajo bati. Raje naj kaj naredijo, da bodo ljudje Kočevski rog doumeli – da bodo spoznali, kakšno težo ima deset tisoč nedolžnih življenj. Kočevski rog je naše jamstvo. Večno se mu ne bomo mogli tako zelo upirati, da to ne bi mogel biti.

Na Rogu je letos Cerkev prebrala tudi dvesto osemnajst imen pričevalcev za vero. Ko so jih tako pred nami prebirali, smo začutili, da ta imena nikamor tako zelo ne spadajo kot sem. Večina jih nikoli ni bila na Rogu, a spadajo sem – na kraj ponovne slovenske zaveze.

Vse, kar se je letos zgodilo na tem kraju, je bilo iz take snovi, da je 18. junij postal velik jubilejni dan: zlato sonce, neskončno nebo nad neskončnimi gozdovi, svete besede in sveta dejanja, in imena, ki so obljubljala, da se bo nekoč nad nami razlilo usmiljenje. Potem pa še človeške stvari: čudoviti vrhniški pevci, čudovita sestra Boža, ki jih je učila peti, čudoviti dirigent Marjan Ribič in kaj naj rečemo za Marka Finka – pa saj so mu to povedali zavzeti obrazi poslušalcev. In veliko drugih, predvsem pa dvanajst tisoč ljudi, ki so se razhajali v sončno nedeljo spremenjeni. Zakaj spremenjeni? To nam je nekaj dni za tem povedal mlad slovenski zgodovinar. Rekel je, da na Rog hodi zato, ker se tam sreča s seboj. Zato, vidite.

Govorila sta metropolit dr. Franc Rode, med mašo, in urednik Zaveze, po maši. Če bi kdo želel prebrati kako misel o tem, kaj pomenijo besede, tam izrečene, si lahko ogleda prve strani aktualnega komentarja v tej Zavezi.

7.2. Homilija o mučencih

Avtor: Franc Rode

7.2.1.

Kakorkoli gledamo na dogodke sredi 20. stoletja, mora vsak, ki pošteno misli, priznati, da je bila revolucija s svojimi zločini neizmerna tragedija za slovenski narod.

Kako živeti s to tragedijo? Kaj početi s tem, kar se je zgodilo tu, v Kočevskem Rogu in na neštetih drugih moriščih po Sloveniji? Kako sprejeti v skupni narodni spomin tisto nezaslišano, ki v svoji grozoti presega človeško domišljijo in za kar ni imena? Kako in kako dolgo še nositi breme, ki v svoji strahoti nima primere v naši zgodovini?

Pred tem nerazumljivim je vsak poskus upravičevanja prazen, tu ne velja noben izgovor na zgodovinski trenutek, ki bi pojasnil, kaj šele upravičil logiko takih dejanj. To se ne da [Stran 066] izbrisati iz zavesti – kot se je poskušalo skozi desetletja – z zmagoslavjem, kajti poraz zmagovalcev je tu strašnejši od sijaja njihove zmage. Še manj častno pa je sprenevedanje, govoriti o zločinih fašizma in nacizma, niti z besedo pa ne omeniti nič manjših grozot komunizma proti lastnemu narodu. Kot da svet ne bi vedel, kot da drugi ne bi imeli dostopa do informacij, ki bistveno spreminjajo ideološko obarvano podobo preteklosti. Táko selektivno obsojanje preteklosti pač ni več dostojno. Tudi pri nas ne.

Ne, to ni zdravilo. To ni razplet tragedije. Že stari Grki so vedeli, da se tragedija lahko razplete le z očiščenjem protagonistov, katharsis, ki človeku vrne dostojanstvo in ga notranje osvobaja. Očiščenje pa je mogoče le s priznanjem zločina, s priznanjem prikrivane hudobije, z odprtostjo srca, ki se reši notranjih zavor in obžaluje greh proti svetosti življenja in ponudi desnico sprave.

Navsezadnje je to mogoče samo pred Bogom, pred Pravičnim, ki sodi človeška dejanja. Tu se odpira pot očiščenja in sprave: s seboj in z umorjenim bratom. »Pred njim bomo pomirili svoje srce, če nas srce obsoja; saj je Bog večji od našega srca in vse ve« (1 Jn 3, 20).

Obsodba srca je nekaj strašnega. Obsodba, ker si uničil mlado življenje; ker se nisi usmilil neskončno žalostnega pogleda mladega fanta, ki te je prosil: »Pusti me živeti« in si mu pognal kroglo v tilnik. To je skrunjenje svetega, umor v cvetu mladosti, teptanje hrepenenj, ki se niso nikoli uresničila. Vse to je kot nepopravljivo zapisano v spominu.

Vendar je Bog večji od tega zla, večji od srca, ki obsoja. Med človekom in njegovim zločinom je On, je njegovo usmiljenje: pred njim, ki vse ve, lahko potolaži svoje srce, kajti pri njem je odrešenje, odpuščanje krivde.

Na usodo umorjenih pa gledamo z očmi vere, kot sveti Janez v svojem videnju na otoku Patmosu. Tu je velika množica, ki je ni moč prešteti. Oblečeni so v bela oblačila in s palmami v rokah. V smrt so šli skozi strahotne stiske, z vprašanji brez odgovora. Samo v veri so zmogli izgovarjati presveta imena Jezusa in Marije in celo moliti za svoje krvnike. Sedaj so pred Božjim prestolom, kjer noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču. Jagnje, ki je bilo žrtvovano, jih vodi k izvirom žive vode in Bog je obrisal vse solze z njihovih izmučenih obrazov.

Ti naši umorjeni bratje, ki njih trupla ležijo v kočevskih breznih in v neštetih znanih in neznanih grobiščih po Sloveniji, sedaj prosijo pred Bogom za tisto, za kar so dali svoja mlada življenja: za zvestobo Kristusu in Cerkvi v slovenskem narodu, za temeljne vrednote evropske kulture. Nas pa zavezujejo, da svojo vero živimo z isto zvestobo, kot so jo oni izpričali s svojo krvjo.

Prebrali bomo imena nekaterih pričevalcev za vero, ki jih je komisija za mučence zbrala po naročilu svetega očeta. Tu je ime škofa Vovka, imena duhovnikov, bogoslovcev, redovnikov, redovnic, mož in žena, fantov in deklet, ki so bili umorjeni zaradi vere, ali so umrli zaradi posledic mučenja v letih revolucije in po njej. Seznam imenovanih ni zaključen. Poleg navedenih je še dolga vrsta drugih, ki so dali svoje življenje za Kristusa. Za vsakim imenom, ki bo zazvenelo v tišino kočevskih gozdov, stoji človek s svojo tragično usodo, pošten in plemenit, ki je ljubil svojo domovino, ženo, otroke in ostal zvest Kristusu in njegovi Cerkvi do junaške smrti. Poslušajmo jih v globoki zbranosti in z velikim spoštovanjem.

Za nas je njihovo pričevanje zgled. Zgled neomajne zvestobe v hoji za Kristusom. V svojem življenju in smrti so se ravnali po Gospodovi besedi: »Če kdo hoče priti za menoj, naj se odpove sam sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj. Zakaj, kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene, ga bo našel.«

Izgubili so svoje življenje za Kristusa in sedaj so z njim v večni slavi. V času preizkušnje so bili s svojo vero priče večnosti, v svoji smrti priče življenja.

Vse to se je dogajalo v času krvi in sovraštva, ko je Bog umolknil in se je zdel kot nemočen spričo zmagoslavja hudobije in laži. Oni so kljub temu ostali zvesti. Toda prišel bo čas, ko bo Bog razodel svojo suverenost in bo poklical človeka na odgovor. Tedaj se bo hudobija izkazala kot velikanska zmota, z nasiljem prisvojena oblast kot slepilo, brezbožna ideologija kot prevara. Tedaj bo moral vsak priznati trdo resnico Jezusovih besed: »Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, pogubi pa svojo dušo?«

»Sin človekov bo namreč prišel v veličastvu svojega Očeta s svojimi angeli in takrat bo vsakomur povrnil po njegovih delih« (Mt 16, 26-27).

Kočevski Rog 2000

Slika 43. Kočevski Rog 2000

7.3. Biti v zgodovini in zunaj zgodovine

Avtor: Justin Stanovnik

7.3.1.

[Stran 067]

Spoštovani gospod metropolit, spoštovani škofje, gospe in gospodje iz visokih državnih in političnih služb, dragi Slovenci, ki ste prišli iz domovine in iz krajev zunaj nje, dragi prijatelji: vsi prisrčno pozdravljeni.

Že enajstič stojimo skupaj na Rogu. Tako kakor je Slovencu mogoče biti na Rogu, mu ni mogoče biti nikjer drugod. Letošnji Rog pa povzdigujejo še imena, ki so bila prebrana med mašo. Noben čas jih več ne bo izbrisal z njega. Z njimi je Rog stopil iz časa v večnost. Kdorkoli bo kdaj prišel sem, ne bo mogel, da ne bi, zaradi teh imen, s pesnikom pomislil: nikoli ne bom prenehal biti. Slehernik, ki bo prišel na Rog, bo tako obdarovan. Zaradi tega bodo ljudje prihajali. Mogoče ne bodo niti vedeli, zakaj, a bodo prihajali zaradi tega. Ne samo zaradi spomina na druge, ampak tudi zaradi spomina nase: na to, kar v zadnji resničnosti vsak od nas je.

Rog je torej zunaj zgodovine. Vsi pa vemo, da ga je naredila zgodovina. Vemo, kdo so bili ljudje, ki so ubijali, in kdo ljudje, ki so bili ubijani. Vemo, zakaj so eni ubijali in bili drugi ubijani. Vemo tudi, da je bil Rog, gledan v času in prostoru, katastrofa. Iz dni, ko so na vetrinjskem polju zvedeli, da so Angleži izročili domobrance komunistom, je zapisan krik nekega dekleta: Ali ne bo že sodni dan! Katere besede bi mogle bolje izraziti zadnjo zapuščenost in izdanost, tisti konec, za katerim je bil samo še gosti nič? Nekoč bodo mogoče veliki in nadarjeni pisatelji govorili o tem času, a tako visoko ne bo segel nobeden: to mesto je že zasedel stavek nekega preprostega človeka: Ali ne bo že sodni dan!

Ko so bile te besede izrečene, ali kak dan za tem, so kraji kot so Teharje, Hrastnik, Brezarjevo brezno, Kočevski Rog dobili pomen, ki ga bodo odslej nosili. Bilo je tako, da smo vsi, ki smo to doživeli, mislili, da je zares in za zmeraj konec. Toda ne. Ista zgodovina, ki je uprizorila leto 1945 in nekaj časa dopuščala, da je to leto gospodarilo nad nami, ista zgodovina je iznenada dovolila, da je nastopilo leto 1989. Zgodovina nam je tako nekaj povedala; nekaj, kar moramo na vsak način razumeti.

Lani, 26. junija, je Václav Havel na Dunaju na vprašanje, kako razume leto 1989, odgovoril [Stran 068] tako, da nam je takoj jasno, da ve, kaj je zgodovina. Povedal je dve reči. Najprej, da je leto 1989 pokazalo, »da je tudi tako ogromno silo, kot je totalitarni sistem, mogoče premagati. Sistem, ki ne razpolaga samo z instrumenti moči, z armado, policijo in varnostno službo, ampak ima v rokah tudi vse gospodarstvo, ves promet, vse komunikacije, preprosto vso državo. In vendar so ga zrušili navadni neoboroženi ljudje«. Kako je to mogoče? To nam pove njegovo drugo spoznanje. Po njegovem je leto 1989 povedalo tudi, »da je smiselno postaviti se za dobro stvar in se zanjo bojevati, tudi če vnaprej ni videti uspeha. Nazadnje je vedno tako, da ima uspeh tisto delo, ki postavlja določene vrednote, določene ideale, določene resnice«.

To nam je torej povedalo naše stoletje. Pokazalo nam je, da je svet varovan prostor, zakaj ko ne bi bilo tako, dobro po sebi ne bi moglo zmagovati. A tu je Havel takoj pripomnil, da v njegovi državi na to premalo mislijo.

Tudi v državi Sloveniji, kjer smo prav tako imeli leto 1989 ali leto 1990, če hočete, na to premalo mislimo. A tu je še nekaj tretjega. Zgodovina, prav posebej pa slovenska zgodovina, nam je še nekaj povedala o sebi. Zgodovina je na strani človeka, a tako, da za vsako degeneracijo, za vsako zatemnitvijo, za vsakim nasiljem, svet vedno znova odpre, a samo odpre. Zgodovina ne dela namesto človeka. Tisti odprti prostor je tam zato, da vanjo človek stopi. Če hoče.

Pred desetimi leti se je prostor odprl tudi za nas. A preden pregledamo, kako smo vanj vstopili, se na kratko ozrimo po tem, kakšen je ta prostor videti po desetih letih.

Vsi veste, da ne morem govoriti o zelo razveseljivih rečeh. Državljanska vojna še traja. Kakor so komunisti vedeli, da lahko pridejo do oblasti samo v vojni, ko so ljudje »iz sebe«, tako vedo postkomunisti, da bodo oblast držali le, če bo ta vojna na neki način trajala in če ljudje ne bodo mogli priti »k sebi«.

Kako je zanje ta vojna važna, vidimo iz tega, s kakšnimi napori jo vzdržujejo. A kaj jih žene? Od kod ta energija, ki nas vedno znova preseneča?

Te energije ne moremo razumeti, če ne uvidimo, da prihaja iz velike jeze. Iz velike jeze nad tem, da jih je zgodovina zavrgla. Komunisti so vedno govorili – in verjeli – da poznajo njene skrivnosti, da jim je zgodovina v zaupni intimnosti izšepetala svoje zadnje tajne. Tudi so trdili, da imajo za to, kar počnejo, njena pooblastila. Potem pa se je zgodilo – vsi smo videli – da jih je zgodovina odstavila kot nesposobne amaterje: več, kot nepridiprave, ki so vdrli v njeno svetišče.

Na papirjih, s katerimi so bili odslovljeni, pa ni pisalo samo o nekompetentnosti. Tam so bili zapisani še vsi mnogi in neslišani zločini: sto milijonov človeških okostij, zvečine še ne prav pokopanih, od Prage do Habarovska – kar znese devet ur zemeljskega loka pod soncem. Človek pomisli: koliko nasilja, koliko bolečine, koliko žaljenih ljudi! Ko torej pomislijo, kaj so investirali v projekt, ki se je tako klavrno končal – ali si lahko predstavljate količino jeze, ki se je začela nalagati v njih?

Seveda bi lahko bilo tudi drugače. Tam, kjer je sedaj jeza, bi lahko bila tudi misel, ki bi prešla v spoznanje in to v obžalovanje. In potem bi brali knjige, ki bi imele vse enak naslov: Confessiones – Izpovedi. To bi bilo najbolj očiščujoče branje, kar ga je bilo kdaj v tej civilizaciji. Vendar je takih knjig bilo zelo malo – v Sloveniji, če prav pomislimo, nobene. Takšni so ti ljudje. Z enako arogantnostjo odhajajo iz zgodovine, s kakršno so vanjo vstopili. A če ne morete razumeti, zakaj se v svobodni Sloveniji govori, kakor se govori, in piše, kakor se piše, potem pomislite na to neznansko in potuhnjeno zamero.

In vendar, koliko naporov! Ni še minil mesec od tega, kar je predsednik države izjavil naslednje (Delo, 29. maj 2000): »Politika, ki ne bo upoštevala osvobodilnega boja kot temelja naše državnosti, a na njegovo mesto celo vsiljevala druge vrednote, nikoli ne bo slovenska in ne evropska«. Kakšen napor! Osvobodilni boj, tako imenovani, ne more postati »temelj naše državnosti«, preprosto zato, ker je bil prevara. Prevara pa ne more postati temelj države. Slovenci »osvobodilnega boja«, kakršnega so uprizorili komunisti, nismo potrebovali. Imeli smo svoje ljudi v begunski vladi v Londonu od začetka in ti so jamčili za to, da smo na pravi strani. Nobeni dodatni dokazi Slovencem niso bili potrebni. Dodatni dokaz so potrebovali komunisti. S pomočjo mednarodnih zvez so ga tudi pridobili, plačal pa ga je slovenski narod z nekaj deset tisoč mladimi ljudmi in polstoletno izgubo normalnega življenja. To je bil drag dokaz. Na mednarodni borzi – se pravi, če bi ostali v mejah normalne evropske rezistence – bi ga dobili neprimerno ceneje.

Kočevski Rog 2000

Slika 44. Kočevski Rog 2000

Dolgo pa to ne bo moglo iti. Če si ogledamo naslednji primer, bomo videli, da so nekatere stvari že prestopile meje znosnosti. Pretekli torek so v Ljubljani na tiskovni konferenci predstavili knjigo dr. Lovra Šturma in sodelavcev z naslovom Brez milosti. Govori o tem, kako so komunisti maja in junija leta 1945 [Stran 069] pomorili nekaj sto zajetih domobranskih ranjencev. 200 primerov je v knjigi dokumentiranih z vso znanstveno akribijo. Sedaj se pa spomnite nedavnih slavospevov neki partizanski bolnici – samo po sebi upravičenih, brez dvoma. Toda, se človek vpraša, kako pa moreš povzdigovati skrb za ranjence in obenem ne pomisliti na to, da so ljudje tvoje lastne politične režije organizirali množično pobijanje prav tako nemočnih bolnikov? Ali ni to moralna shizofrenija in ali ne ustvarja v ljudeh napetosti, ki bo nekoč morala eksplodirati. Kakšna bolnica pa je to, kjer v gornjih nadstropjih ranjence zdravijo, v kletnih etažah pa jih množično pobijajo?

Postavljamo si vprašanje »Doklej bo to trajalo« in že odgovarjamo »Ljudje tega ne bodo hoteli več prenašati v tistem trenutku, ko bodo postali politični ljudje – ko bo vanje stopil politični razum«. Osnovna enota razuma je mera. V razumu je zahteva, da je vse ljudi treba meriti z isto mero. Le tako prideš do pravičnosti. Slovenski narod mora slednjič postati političen narod.

Ko je 31. maja 1942 Ignacij Nadrah na ljubljanskih Žalah pokopaval dr. Lamberta Ehrlicha, je presenetil pogrebce z izjavo, ki je enako šokantna danes, kot je bila takrat. Rekel je, da polovica, morda dve tretjini Ljubljančanov ta umor odobrava. Šokantnost tega stavka je v tem, da tako brezobzirno in brutalno razkriva temeljno slovensko nepolitičnost. Ko so komunistični teroristi začeli pobijati po ulicah – kaj bi bilo tedaj bolj naravno za normalen političen narod, kot to, da bi se ljudje z ogorčenjem vprašali: Kdo pa ste? Kdo pa vam je to dovolil? Kdo vam je dal pravico, da to delate? Kdo vas je pooblastil? V mesto je stopilo samo počelo nereda, kaosa, nasilja in ljudje so mu ploskali. Ali tako ravna svobodnjaško politično ljudstvo, ki ga, če kaj, nosi razum?

A to je samo podoba. Kar hočem povedati, je to, da se je na zgodovinskem prelomu pred desetimi leti zgodilo nekaj zelo podobnega. Namesto, da bi ljudje nosilcem totalitarnega nasilja vljudno sporočili, da se bodo odslej pač morali omejiti na zasebnost, so jih množično volili v ustanove demokratične države.

Ali pa bodo ljudje morda prišli k sebi, ko bodo videli, v kaj se spreminja najlepša dežela na svetu. V kaj jo spreminjajo zanikovalci in posmehljivci; učitelji, ki niso učitelji, ampak ravnodušni uradniki; sodniki, ki niso izrekovalci pravice, ampak ljudje, ki se skrivajo za črkami zakonov; umetniki, ki ne gredo za [Stran 070] eno človekovo resničnostjo, ampak se zadovoljujejo s tisočerimi umetelnimi podobami tega, kar človek ni.

Torej takrat, ko ljudje ne bodo mogli več dihati. Ali pa takrat, ko bodo opazili, da se med seboj več ne razumejo? Ko bo jezik tako degeneriral, da bo človek samo še v sebi, sam s svojo negotovo mislijo. Saj je že danes nekoliko tako, mar ne? Dva vpijeta, domovina: eden misli resno, drugi ne. Dva vpijeta, svoboda: eden misli resno, drugi ne. Dva vpijeta mir: eden misli mir, drugi misli vojno. Ali še niste opazili, da je mogoče reči karkoli? Če pa je mogoče reči vse in karkoli, potem ni mogoče več ničesar povedati.

Ali se bomo potem čudili, če se ne ve več, kaj je smešno, kaj žaljivo, kaj pokvarjeno. V takem ni čudno, da pobalini s koprske televizije lahko žalijo polovico Slovencev, ne da bi kdo mogel resnično protestirati.

Rog nam, če ga le hočemo poslušati, govori o človekovem bivanju na zemlji. Pripoveduje nam o tem, da mora cel človek biti v zgodovini in zunaj zgodovine.

Biti v zgodovini pomeni biti predvsem odgovoren. Če se spomnite, smo na začetku rabili besedo katastrofa. Mi, ki smo jo doživeli, se že petdeset let sprašujemo, ali bi jo bilo mogoče preprečiti. Nova Slovenska zaveza je ob tem postavila načelo popolne odgovornosti. Vsi veste, da je to absurd. Noben človek in nobena skupina ne more biti odgovorna sama in do kraja in v celoti. Toda velikost te katastrofe, njena neznanskost nam ne dovoljuje, da ne bi rekli, da je človekova odgovornost popolna. Katastrofa namreč boli – na sto načinov. Na tisoč načinov boli. In to, kar iz človeka nikoli ne sme izginiti, je absolutni rešpekt pred bolečino.

Rekli smo tudi, da zgodovina vedno znova odpira le prostor, da človek stopi vanjo. In če se sedaj vprašamo, kako smo pred desetimi leti stopili v vanjo? Ali bomo to vprašanje lahko danes prenesli? Ali smo stopili v ta prostor z odgovornostjo, ki jo je takratni zahteval čas? In ali ni čas zahteval predvsem, da se konča državljanska vojna? Potem, ko je bila država postavljena, je čas pravzaprav zahteval samo to. Za končanje državljanske vojne pa ni bil nobeden tako odgovoren kot katoličani. Kako se počutimo pri tem? Kako se ob tem počuti katoliška politična elita?

Kakor veste, se je nedavno spet odprl prostor zgodovine. Stopimo vanjo z vso odgovornostjo! Sedaj že vemo, da bodo državljansko vojno mogle končati samo izvorno demokratične stranke. Ukaz, ki za jesen iz tega izhaja, je čisto jasen. In vendar bi si upal trditi, da ne bi bilo tako usodno, če te stranke jeseni ne bi osvojile državnega zbora. Bolj bi bilo usodno, če bi naslednja štiri leta spet minila, ne da bi nova krščanska stranka našla samo sebe. Če pa bo ta stranka na nov in svež način doumela, kaj je zgodovina in kaj se pravi politično prebivati, bo s prijatelji iz koalicije Slovenija zanesljivo lahko končala državljansko vojno.

Kočevski Rog je rodoviten duhovni prostor politične in vsake druge refleksije. Glasovi, ki tu nastajajo, paradoksno, ne govorijo samo o smrti, ampak tudi o življenju – o sijajni lepoti življenja. Vse, ki bi radi o njem kaj povedali, torej vabimo, da se prepustijo njegovim glasovom.

7.3.2. Lučke in spomini

Avtor: Vladimir Kos

Stara ura na kredenci
tiki tiki-taka,
v težke gube na zavesah
čas se z nje pretaka;
listi dni na koledarju
so porumeneli,
le obrazi na portretih
so še vedno beli.
S križa Sin glavo krvavo
v nemi boli sklanja,
lučka pred Marijo topla
sen pobožni sanja.
Lučka pred Marijo našo.
Z njo gore spomini,
v svetem hramu duše skriti
v tihi bolečini …
[Stran 071]
Kočevski Rog 2000

Slika 45. Kočevski Rog 2000

8. Zbrani pred obnovljenim grobom dr. Lamberta Ehrlicha

8.1. Uvod

8.1.1.

[Stran 072]

Neko noč v začetku leta 1946 so na ljubljansko pokopališče Žale, po naročilu takratnih oblasti, prišli nemški vojni ujetniki in izkopali iz grobov posmrtne ostanke tudi dr. Ehrlicha in Rojica. Od tedaj sta bila njuna grobova zravnana z okolico in skrajno zapuščena, ker ju nihče ni vzdrževal.

Zaradi ohranjanja zgodovinske resnice in spoštovanja do pokojnih, se je Nova Slovenska zaveza odločila ponovno vzpostaviti in obeležiti oba grobova. Pridobila je vsa potrebna soglasja in sklenila pogodbo, s katero se je obvezala, da bo vzdrževala in plačevala najemnino obeh grobnih površin. Kraj spomina in spoštovanja je uredila v obliki groba ter postavila skupno spominsko ploščo. Načrt groba in spominske plošče je izdelal arhitekt Franc Popek.

Pri odločitvi in postavitvi spominske plošče so odločilno sodelovali dr. Ehrlichovi prijatelji – bivši stražarji, živeči v Kanadi in Avstriji, katerih številno zastopstvo se je tudi udeležilo spominske slovesnosti. Naj nam bo dovoljeno, da se jim tudi v tem prispevku iskreno zahvalimo za denarno pomoč in udeležbo na slovesnosti.

V spominskem programu so spregovorili: v cerkvi po maši gospod Tomaž Holmar, župnik iz Obirskega kot rojak, ob grobu pa dr. Avguštin Kuk iz Kanade, prof. Martin Kraner kot Ehrlichov rojak in dr. Janez Juhant, prof. Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, katerega govor posredujemo v celoti.

8.2. Stražar naših svetinj

Avtor: Marija Vrečar

8.2.1.

»Oseminpetdeset let je že poteklo, odkar smo se tu, na tem mestu, pred 10.000 glavo množico, mnogi včlanjeni v Slovenski dijaški zvezi in akademskem klubu Straža, poslavljali od profesorja Ehrlicha in visokošolca Viktorja Rojica. Ob odprtem grobu smo kleče prisegli našemu duhovnemu vodju in vzgojitelju, da bomo v življenju ostali zvesti slovenskim in krščanskim izročilom. Mnogi so to prisego morali plačati s prerano smrtjo.« Tako je dr. Avguštin Kuk, zastopnik Ehrlichovih učencev v Kanadi in Združenih državah, 15. julija 2000, na Žalah začel svoj pretresljivi nagovor ob blagoslovitvi obnovljene nagrobne plošče. Umor v Streliški ulici v Ljubljani je takrat pretresel ves slovenski svet: katoliško mladino je obšla groza zaradi zločina in izgube njenega voditelja. Marsikdo se je zgrozil tudi kasneje, ko je izvedel, kaj so naredili z grobovi na Žalah. Tiho zadoščenje in notranja umiritev sta zato napolnjevala udeležence spominske slovesnosti: Končno se uveljavljata pravica in resnica.

Zelo spoštljivo, ob enem pa skromno in brez hrupa, smo se spomnili velikega moža. Besede škofa Jožefa Kvasa, ki je daroval mašo ob številnih somaševalcih, so segle v srce: »Morda v tej cerkvi še nikoli ni bilo zbrano toliko ljudi enakega mišljenja«. Kdo je bil ta, ki njegov duh po šestdesetih letih še gori v njegovih učencih in njihovih potomcih?

Rojen je bil leta 1878 v Žabnicah v Kanalski dolini, obiskoval je gimnazijo v Celovcu, študiral bogoslovje pri jezuitih v Innsbrucku in v Rimu in leta 1907 postal osebni tajnik krškega škofa Jožefa Kahna. Cerkev in slovenska narodna skupnost na Koroškem sta bili tedaj tarča ostrih napadov domačih liberalcev, ki so se že sprevrgli v vsenemške radikalce. Leta 1910 je nadarjeni Lambert Ehrlich postal profesor v celovškem bogoslovju, zaradi pomanjkanja slovenskih izobražencev pa je prevzel še dodatno težko in odgovorno nalogo. Bil je

»v desetletju pred in med prvo svetovno vojno nesporno dejanski vodja Koroških Slovencev, čeprav je vsled svoje skromnosti stal sam bolj v ozadju in je stavil druge v prve vrste. Bil je iniciator in spiritus agens vsega katoliškega prosvetnega dela med tem delom slovenskega naroda. Kakor ga je ljubezen Kristusova nagibala, da se je zavzel in vedno zavzemal za socialno najšibkejše sloje, delavce in kmete, tako je iz iste ljubezni posvetil vse svoje moči in vse svoje delo tistemu narodiču, [Stran 073] ki je bil v neenaki borbi malih narodov za življenjske pravice izpostavljen najhujšemu pritisku in brez vsake zaslombe«.

(Dr. Franc Zeichen, Slovenska pot V/št. 2–3 (1957), str. 329)

Na mirovnih pogajanjih v Parizu je sodeloval kot izvedenec za severno slovensko mejo in si z vsemi močmi prizadeval za priključitev koroških Slovencev k matični Sloveniji v novi državi SHS. Ob slovenskem neuspehu in mednarodnem preziranju na teh pogajanjih je prišel do spoznanja, da bi bila samostojna država najboljša rešitev za slovenski narod. To spoznanje je razvijal ob misli na Sv. Višarje, kamor so romali Slovenci z vseh strani domovine in ob vznožju katerih je bil njegov rojstni kraj. Takole je tedaj govoril svojim študentom:

»Božja volja nam tukaj na Svetih Višarjih razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo. Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani in Slovani bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih združuje. Danes je tak mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne prvo ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali severu, na vzhodu ali na zahodu!«

(Rudolf Čuješ, Dr. Lambert Ehrlich, stražar naših svetinj, Antigonish 1992)

Po izgubljenem koroškem plebiscitu leta 1920 je Lambert Ehrlich sprejel ponudbo novoustanovljene ljubljanske univerze za profesuro na njenem bogoslovju. Na novo nalogo se je pripravil z dopolnilnim študijem v Parizu in Oxfordu, tako da je štel med takrat še redke znanstvenike v Ljubljani, ki so imeli bogato mednarodno izobrazbo in izkušnjo. Vsi so kaj hitro spoznali njegovo razgledanost, širokost v dojemanju družbenih, narodnih in mednarodnih vprašanj, skratka njegovo za slovenske razmere izjemno svetovljanstvo. Ni se mogel sprijazniti s takratno slovensko ozkostjo, zato je večkrat poudarjal, da Slovenija potrebuje za svoj razvoj sto diplomatov, sto univerzitetnih profesorjev, sto politikov, sto specialistov itn.

Obnovljeni grob dr. Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica

Slika 46. Obnovljeni grob dr. Lamberta Ehrlicha in Viktorja Rojica
[Stran 074]

Kakor že na Koroškem, mu je bila tudi v Ljubljani posebno pri srcu mladina. S prodornostjo svojega duha je v prelomnih tridesetih letih spoznal smer razvoja in se ves posvetil vzgoji in oblikovanju akademske mladine. Leta 1931 ga je škof Gregorij Rožman tudi uradno imenoval za dušnega pastirja študentov.

Trije »-izmi« so se takrat z vsemi močmi borili za duše posameznikov in narodov: fašizem, nacizem in komunizem. Njihova pogubnost, ki jo je zgodovina tako jasno razkrinkala, je bila razumnim ljudem prepoznavna že takrat. Italijanski in nemški šovinizem je Ehrlich okusil kot slovenski Korošec in Žabničan že v času avstro-ogrske monarhije in po njenem razpadu. Komunizem, ki v normalnih razmerah ne bi imel nobenih možnosti za uspeh, je izkoristil brezpravni položaj in narodovo stisko v času Aleksandrove diktature. Reorganizirana KP Slovenije se je uspešno vtihotapila v mnoge strokovne, kulturne, delavske in dijaške ustanove in organizacije. Ehrlich je kaj hitro spregledal nevarnost ateističnega materializma in totalitarizma – ne samo za krščanstvo, marveč za vsakršno humanistično pojmovanje človeka – in svoje študente neustrašeno opozarjal nanj. Proti navidezno moderni in privlačni ideologiji je zagovarjal krščanske vrednote. En sam rešitelj je: Jezus Kristus!

Na komunistično propagando v obliki številnih letakov in podtalnih glasil je Ehrlichov krog študentov odgovarjal v lastnem časopisu Straža v viharju, ustanovljenem leta 1934. Pojasnjevali so krščansko stališče, se borili za slovenske narodne pravice in razkrinkavali pogubni komunistični nauk, ki se je skrival za splošno sprejemljivimi narodnimi gesli. Ehrlich je svoje »Stražarje« vzgajal k verodostojnemu krščanstvu, idejni jasnosti, osebnemu pogumu in odločnosti v nastopu. Ni čudno, da so komunisti v njem kaj kmalu prepoznali sovražnika številka ena in so že tedaj razmišljali, kako bodo pri njem uporabili pravilo: Udarimo pastirja in njegova čreda se bo razkropila.

Druga svetovna vojna je gorje slovenskega naroda še stopnjevala. Sovražna okupacija in izredne razmere, ki so tedaj nastale, so dale komunističnim revolucionarjem edinstveno priložnost, da izpeljejo revolucijo pod pretvezo boja proti okupatorju. Ena prvih žrtev takoimenovanega narodnoosvobodilnega boja je postal prav mož, ki je vse svoje življenje in vse svoje moči daroval za blagor ravno tega naroda.

Za posameznika, ki ne živi samo iz dneva v dan, ki se zaveda zgodovinske razsežnosti človeškega bivanja, ostane tolažba, da je zgodovina najboljša zaščitnica pravice in resnice. Napovedovani tisočletni Reich je doživel komaj nekaj let. Obljuba zemeljskega raja brezrazredne družbe se je izjalovila, ne da bi doživela stoletnico. Ostanejo vera, upanje, ljubezen. Dr. Lambert Ehrlich je to izpričal s svojim življenjem. Naj nam ostane kažipot v lepšo slovensko prihodnost!

8.3. Utrinki ob Ehrlichovem grobu 2000

Avtor: Janez Juhant

8.3.1.

Spominu prof. dr. Lamberta Ehrlicha smo se na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani poklonili ob 50-letnici njegove smrti tudi s posebno številko Bogoslovnega vestnika.

Ravno te dni smo se spominjali ne le strahot Roga, Teharij in drugih množičnih grobišč na Slovenskem pred petdesetimi leti, pač pa tudi strahot Srebrenice pred petimi leti, skoraj še sveži pa so podobno boleči in vnebovpijoči zločini na Kosovu.

Vsi ti tragični dogodki imajo skupno ozadje. Prof. Justin Stanovnik je na žalni slovesnosti v Rogu govoril o revoluciji, ki še traja. Trajala je in traja po širnem svetu in le počasi seštevamo njene žrtve, še dolgo pa ne bomo uvideli njenih grozljivih sadov, ki so jih njeni služabniki kot ribiči človeških duš, tako pravi sociolog Đuro Sušnjić, pustili v človeških srcih in dušah. Te njene posledice odraža tudi stanje duha na Slovenskem, ki ga še vedno preganja revolucionarni strah, ki se kot megla v zavitih podobah vleče po slovenski zemlji. Ta straši tudi po tisti zemlji, ki ji je pokojni profesor Ehrlich z vso svojo življenjsko krščansko energijo in svežino izrisoval odprte, človeške in duhovne razsežnosti, utemeljene na krščanski podobi človeka kot osebe. Po njej je človek zavezan Bogu, a ima obenem slovenske korenine, ki se po Ehrlichu razraščajo z višarskih vrhov in ne objemajo le Slovencev, ampak se na tem presečišču narodov odpirajo v mednarodno širino, ki naj objame tako ne le slehernega Slovenca, ampak vsakega človeka dobre volje. Tako bo tedaj po Prešernu naš mejak sosed, ko bo krščanska vez objemala narode in jih združevala v duhu bratstva in ljubezni.

[Stran 075]

Čas pa ni bil več odprt za sosedstvo in bratstvo, še manj za krščansko ljubezen in medsebojno sodelovanje. Če je Krek v začetku stoletja lahko še upal, da bi bilo katolištvo naša edina rešitev in podlaga tudi za avstrijske narode, sta medtem liberalistični nacionalizem s svojo tekmovalnostjo in ateistični kolektivizem z razrednim sovraštvom vedno bolj osvajala svet in uvajala nasilniška in revolucionarna pravila. Ehrlich se je zavedal, da se v tej tekmi liberalno-nacionalističnih in kolektivistično-internacionalnih ideologij Slovencem slabo piše, saj je že okušal nasilnost nemškega nacionalizma in spremljal grozečo moč italijanskega fašizma. Zaradi svobode duha, ki ga je v tistih težkih časih oznanjal Slovencem, pa je Ehrlichovo sporočilo vznemirjalo pri nas tiste, ki so hoteli z lažjo, terorjem in zvijačo podjarmiti slovenskega človeka.

Človek si od začetkov svojega bivanja na tem svetu zastavlja vprašanje, kako v razumnosti, pravičnosti in složnosti urediti razmerja med ljudmi, narodi in kulturami. Judovsko-krščanski model je oplemenitil grško-rimskega duha reda in urejenosti in se razširil po Evropi in svetu. Človek je v tem duhu sposoben urejevati svoje stvari in ima celo po božji zamisli judovsko-krščanskega izročila prek božje milosti pomoč, da v njegovi lastni osebi in tudi v družbi vladajo urejenost, pravičnost, mir in svoboda. Liberalistični in revolucionarni duh sta sicer zrasla iz tega izročila, postala pa sta njegovo nasprotje in sta zavrgla njegovo antropološko celostnost.

Enostavneje in učinkoviteje se je namreč uveljavljati tako, da le pri drugem zanikaš tisto, kar naj bi pokazal in uresničeval ti sam. Tako ti ni treba dokazovati, kaj imaš, pač pa moraš vztrajno ponavljati le to, česa vsega drugi nima. Drugega moraš tako napraviti neznatnega, nevrednega. Blišč komunizma je namreč v posebni meri – podobno pa tudi nacizma in fašizma – ravno v dokazovanju svojih prednosti s poniževanjem nasprotnikov, kot je zapisal Francois Furet.

Ehrlich se je zavedal stisk slovenstva, njegovih pasti in mej. Poznal je domet parol o samoodločbi narodov, ki jih je neposredno doživljal na pariški konferenci, in je spoznaval imperialistične meje svetovnopolitične razgledanosti evropskih držav. Ne le zaradi in na podlagi nauka Cerkve, pač pa tudi iz ljubezni do naroda je dojel pasti revolucije, ki jih nastavljajo nasilni oblastniki narodovi prihodnosti. Zaradi svojih strateških načrtov ohranjevanja slovenstva v brezupnemu stanju okupacije je torej postal očiten kamen spotike in predmet komunistične pozornosti. Znašel se je na seznamu razrednih sovražnikov, ki so ga v zemljevid Slovenije zarisali revolucionarji, da bi zategnili pas okoli narodovega vratu: Da bo njihova stvar uspela, so potrebne žrtve. Med prvimi sta bila tudi Viktor Rojic in Lambert Ehrlich.

Če se ob tem vprašamo, kako naj kristjan odgovarja na nasilje, nam je blizu odgovor prerokov in blagrov. Človek, ki se je odločil za pot resnice, je zanjo pripravljen zastaviti tudi svoje življenje. Na tej poti kristjane spremlja Jezusova beseda: »Ne bojte se, jaz sem svet premagal.« Absolutizmi so se lahko ohranjali le tako, da so v ljudeh gojili in vzdrževali strah. Še danes strah napolnjuje postkomunistični svet, da je ljudem svoboda le » nesrečni dar«, s katerim ne vedo kaj početi, kot je zapisal pokojni Josef Tischner. Strah je mogoče premagovati le z vero, ki gre na globoko in je ne morejo premagati nobene vsakdanjosti. Krščanski blagri so utemeljeni na brezpogojni veri, da je temelj vsega prizadevanja Bog. Zato je vedno aktualno vprašanje, ali bo Sin človekov še našel tako vero: danes, tukaj in sedaj. Trajno veljavo imajo zato njegove besede: Blagor vam kadar vas bodo zaradi pravice preganjali, veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih. Brez vere v nebesa človek namreč težko hodi v resničnosti, svetosti in pravičnosti. Le vera osvetljuje tako ekstremne položaje, kot jih je doživljal prerok Jeremija pri Izraelcih in smo jih tudi Slovenci v času okupacije. Jeremija jim je najprej govoril, da se je treba dogovoriti s sovražnikom, da ta ne bo uničil mesta in dežele, in proglasili so ga za izdajalca. Ko so sovražniki odpeljali Izraelce v sužnost, pa je Jeremija spet govoril o kazni, ki je zadela Izrael, ker narod ni spoštoval Boga, in znova so ga ljudje razglasili za izdajalca.

Papež Janez Pavel II. govori o komunizmu tudi kot posledici neurejenih družbenih zadev, ki so spodbudile k maščevanju. Že vsa človeška zgodovina se sprašuje zaradi trpljenja nedolžnih, ki so vedno najbolj prizadeti del človeštva. Človekova zaveza Bogu in sebi pa je ohranjanje resnice in delo za pravičnost. Po krščanskih načelih je prizadevanje za pravico delovanje za takšne razmere, da bo tudi drugi lahko prišel do svojih pravic. Kristjan ne more in v veri ne sme dopustiti krivičnega stanja. Bolje je zanj, da krivično stanje prenaša ali da ga doleti človeški poraz, kot pa da bi pristajal na krivična sredstva, stanja in dogodke. Profesor Ehrlich se je tega zavedal, zato je v moči svoje vere šel pokončno svojo pot in postal in ostal narodov [Stran 076] svetilnik. Takih svetilnikov resnice potrebujemo še posebej danes, vedno novih in vedno živih.

Nekdanji Stražarji v sprevodu k Ehrlichovemu grobu

Slika 47. Nekdanji Stražarji v sprevodu k Ehrlichovemu grobu

Tudi danes moramo namreč, ko hočemo vzpostavljati demokracijo, zastaviti svoje sile za resnico in pravična razmerja. Ista taktika, ki je nasilno odstranila Ehrlicha in še mnoge druge, poskuša danes na še bolj prefinjene načine odriniti resnico in njene pričevalce. Ne glede na uspeh moramo verni in vsi resnicoljubni ljudje za resnico zastaviti besedo in življenje. Tega ne bo nihče napravil namesto nas. Samo v srcu verni – se pravi samo ljudje brez strahu, predani resnici, bodo kažipot, bodo svetilnik in upanje za prihodnost. Sicer pa nas bosta še naprej tlačila mora prisile in nas bo hromil strah, našo resničnost pa bo prepredala megla laži in hipokrizije, v kateri bo lahko vsakdo počel, kar se mu bo zljubilo, uveljavljala pa se bo pravica močnejšega. Nasprotnika lahko pridobivamo samo z močjo neomajne osebne in družbene celostne resnice. Zato ni dveh resnic, ampak je Resnica, ki jo vsi iščemo, jo odkrivamo in smo ji, upam, pripravljeni z vso odločnostjo srca in duše služiti. Kot pa je dejal zadnji koncil, k temu nismo poklicani le kristjani, ampak vsi ljudje dobre volje.

Kot veroslovec je prof. Ehrlich vedel, da si ljudje vseh religij in svobodnih prepričanj prizadevajo doseči to resničnost in po njej tudi delovati, tako kakor je z vso predanostjo in doslednostjo človeka in duhovnika zanjo živel, trpel in umrl on sam.

9. Tolstoy, Corsellis in Nicolson v Sloveniji

9.1. Uvod

9.1.1.

[Stran 077]

Nikolaj Tolstoy, John Corsellis in Nigel Nicolson so trije Britanci, za katere po pravici pravimo, da so naši prijatelji. Vsi trije so bili tesno povezani z usodo slovenske domobranske vojske in slovenskih političnih beguncev na Koroškem po koncu vojne. Nigel Nicolson je kot obveščevalni častnik 5. korpusa sodeloval pri zvijačnem izročanju slovenskih domobrancev jugoslovanskim komunistom, Corsellis je kot civilni vojaški uslužbenec zasedal važna mesta v upravi begunskih taborišč na Koroškem, Tolstoy pa se je vpletel v zadeve, povezane z vračanjem domobrancev in z vlogo, ki so jo pri tem odigrali Britanci, šele v začetku osemdesetih let, ko je zanje izvedel – tedaj pa silovito in zvesto, kakor mu je to ukazovala njegova izostrena moralna in človeška občutljivost.

Tolstoy, Corsellis in Nicolson so trije Britanci, na katerih vidimo in jim priznavamo to izjemnost, da so razumeli neko dogajanje takrat, ko je še potekalo, še bolj pa ga razumejo danes, ko je po mnogih razmislekih obstalo pred njimi v svoji kulturni, politični in človeški neznanskosti. Razumejo to dogajanje in so ga pripravljeni imenovati s pravim imenom. Za to je bilo treba nekaj poguma takrat, kakor tudi danes. Tako kakor je treba nekaj poguma, če hočemo to dogajanje imenovati s pravim imenom, v svobodni državi Sloveniji.

Nova Slovenska zaveza je letos za deseto obletnico slovesnosti v Kočevskem rogu čutila, da mora te tri izjemne ljudi povabiti, da s svojo prisotnostjo povzdignejo jubilejni obletni spomin, pa tudi zato, da se pokloni njihovi človeški dragocenosti – sredi ravnodušnega in brezčutnega in podivjanega sveta. Želeli smo, da se to, kar so storili, zasveti pred vsemi, in spregovori o neki temeljni resnici sveta: da je vedno in povsod mogoče biti človek.

Za goste iz Britanije smo pripravili poseben program. Želeli smo, da pridejo v stik z nekaterimi ljudmi kulturnega in verskega življenja, posebej pa smo želeli, da nastopijo in spregovorijo pred člani Nove Slovenske zaveze in njihovimi prijatelji.

Že v sredo, 14. junija zvečer – to je bil dan njihovega prihoda – so nastopili v okviru Kluba Nove revije v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa. Uvodoma je goste pozdravil urednik Nove revije Niko Grafenauer, potem pa so bili naprošeni, da orišejo, kolikor je v njihovi moči, dogodke na Koroškem, kakor so dejansko potekali, potem pa tudi, kako so jih doživljali in ocenjevali takrat in kako jih doživljajo in ocenjujejo danes. Poslušali smo pretresljivo pripoved o tem, kako se je odvijala neka zanje tuja drama, pa tudi o tem, kako se je hkrati dogajala njihova lastna. Ko je vse minilo, smo, še preden smo utegnili spraviti vtise v potreben red, začutili, da nas je najbolj zadela pripoved Nigela Nicolsona s svojo precizno ekonomijo in pričevanjsko neposrednostjo.

Naslednji dan, v četrtek, 15. junija, so se stvari tako rekoč zgostile. Dopoldne nas je sprejel ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode in se kako uro zadržal z nami v pogovoru. Spričo človeka kulture, kakršne je dr. Rode, ni čudno, da je pogovor hitro prešel formalne okvire in stopil v središče bistvenih vprašanj zgodovine in politike, pa tudi duhovnosti in vernosti. Vsi smo začutili, da smo sredi pravega pogovora. Opoldne smo se udeležili tiskovne konference na Družini, ki so jo priredili zato, da seznanijo novinarje o pomenu razglasitve pričevalcev vere, ki naj bi bila osrednji dogodek na slovesnosti v Rogu. Obenem je bila na kratko predstavljena 2. knjiga farnih spominskih plošč, ki je tik pred tem izšla. Gostje iz Anglije so bili deležni primerne pozornosti in morali odgovarjati na novinarska vprašanja.

Glavni dogodek dneva pa je bilo večerno srečanje v veliki dvorani teološke fakultete. Prišlo je, kot pričakovano, veliko ljudi: polni sta bili dvorana in avla, nekaj jih je bilo tudi na dvorišču. Prišli so ljudje, ki so vedeli, da se bo govorilo o njihovih stvareh – ki so vedeli, da se bo pripovedovala njihova zgodba. Vzdušje, ki se je ustvarilo, je bilo pozorno, napeto in slovesno. Tolstoy, Corsellis in [Stran 078] Nicolson so vsak prebrali svoje besedilo. Posebno prisrčno so ljudje sprejeli Corsellisa, ki se je potrudil in svoj prispevek napisal in prebral v slovenščini. Nekako dobro smo se vsi tudi počutili, ko je Georgina Tolstoy dobila velik šopek rdečih vrtnic. Prevajala je mlada in osvežujoča Urška Velikonja. Tudi ta besedila so dana na voljo bralcem na naslednjih straneh.

V petek ob enajstih smo se oglasili na Društvu slovenskih pisateljev in Slovenskem Penu na kratek obisk – kakor smo mislili. Potem pa se je pogovor raztegnil na dve uri. Nič čudnega, saj so tu imeli pisatelji pred seboj pisatelje. Kar smo mislili, da bo formalna izmenjava vljudnosti, se je spremenilo v vprašanja in odgovore, ki so se tikali slovenstva, zgodovine in jezika. Pisatelje je zastopal predsednik Evald Flisar, penovce pa pesnik Veno Taufer.

V nedeljo, 18. junija, smo se z Angleži udeležili slovesnosti na Kočevskem rogu, o čemer bomo poročali posebej, v ponedeljek pa sta Tine in Urška Velikonja peljala goste na Koroško. Želeli so, da še enkrat prehodijo poti, ki so postale znane po tem, kar se je na njih dogajalo leta 1945. O tej poti bo v naslednjem poročal Tine Velikonja.

Za naslednje dni je tajnik Nove Slovenske zaveze Stane Štrbenk povabil angleške goste v svojo hišo v Savudrijo. Sedaj se nam je pridružila še Tolstoyeva družina: gospa Georgina in otroci, sin Dmitrij in hčerke Aleksandra, Anastazija in Xenia.

Druščini se je priključil tudi Corsellis, Nicolson pa je v torek z Brnikov odletel nazaj na svoj grad Sissinghurst. Po napornem tednu smo končno ujeli nekaj blagodejnega miru med oljkami v Savudriji – starejši, mlajši pa so se raje hodili na plažo izpostavljat soncu in valovom. Da so se naši savudrijski dnevi približali nečemu, kar nam je dajalo občutek polnosti, sta poskrbeli gospa Zofka in njena hči Barbka, ki sta urejali zadeve, povezane s kuhinjo tako, da sta se oba, angleški in slovenski okus o njih morala izražati z najlepšimi besedami.

Ob večerih smo imeli dolge pogovore. Enega, ki ga je imel s Tolstoyem urednik Zaveze, boste, če se boste tako odločili, lahko prebrali na straneh naslednje številke.

V petek zvečer smo se vrnili v Ljubljano in v soboto zgodaj zjutraj so Tolstoyevi že odleteli v Anglijo: Nikolai in Georgina na svoj dom v Southmoor pri Oxfordu, otroci pa na vse vetrove, v Grčijo, v Dalmacijo, v Rusijo. Zdi se, da so odšli z najlepšimi vtisi, posebno otroci, ki so dobili med kratkim bivanjem pri nas obilo dokazov, da je grof Nikolai Tolstoy v Sloveniji spoštovan človek.

Prve dni naslednji teden je Nigel Nicolson že poslal kopijo svojega članka, v katerem je opisal slovesnost v Kočevskem rogu in njeno zgodovino. Objavil ga je v The Sunday Telegraph, kjer ima redno tedensko kolumno. Članek dajemo v branje tudi našim bralcem.

9.2. Britanski vojni zločini in njihovo kaznovanje – posebni primer

Avtor: Nikolai Tolstoy

9.2.1.

Maja in junija leta 1945 je britanska vojska (5. britanski korpus), ki je bila zasedla Južno Avstrijo, izročila komunističnim oblastem Sovjetske zveze in Jugoslavije 75.000 vojnih ujetnikov in civilnih beguncev. Usodo, ki jih je čakala, je bilo mogoče predvideti. Skoraj vsi so morali umreti. Od ruskih državljanov je bilo sicer nekaj umorjenih ob sami predaji ali so bili obsojeni na smrt na tajnih procesih, vse druge pa so poslali v koncentracijska taborišča, tako imenovane gulage. Kako je bilo tam, nam je vsem znano in tega ne bi ponavljal. Razmere, v katere so bili pahnjeni, so bile tako nečloveške, da jih je večina med prevozom ali v taboriščih umrla. Jugoslovane (najbolj ustrezno se mi zdi, da jih imenujem tako, saj je bil tak njihov takratni status) so ali poslali na takoimenovani »križev pot«, dolge marše, na katerih so umirali predvsem Hrvati, njihovo število pa je neugotovljeno, drugi del Hrvatov, Srbe in Slovence pa so na osebni Titov ukaz množično pomorili.

[Stran 079]

Barbarstvo komunističnih režimov je bilo tako, da ga ne moremo primerjati z ničimer v zgodovini, razen morda s tem, kar so počeli nacionalsocialisti, ki so bili v obdobju 1939–1941 sovjetski zavezniki, česar ne bi posebej poudarjal. Po nemški kapitulaciji se je 10.000 nacističnih vojnih zločincev znašlo pred sodišči, neizmernost njihovih zločinov pa je bila poudarjena na nürnberških procesih, ki nimajo primerjave v zgodovini. Zato moramo globoko obžalovati, da z njihovimi komunističnimi dvojniki ni bilo tako, saj so se zaradi trenutnih nepremostljivih političnih ovir zvečine izognili pravici. Kljub vsemu pa moramo biti zadovoljni, saj je vladavina terorja, ki so jo uveljavili skoraj na polovici sveta, splošno obsojena, in na novo nastale demokratične družbe še žive krvnike obsojajo kot moralne zavržence. Izjema so Kitajska, Severna Koreja in Kuba, kjer so ostali na oblasti.

Nikolai Tolstoy v Kočevskem Rogu

Slika 48. Nikolai Tolstoy v Kočevskem Rogu

V Rusiji je bila ustanovljena Predsedniška komisija, ki jo vodi Nikolajevič Jakovljev. Njena naloga je bila in je, da razišče vse zločine Sovjetske države oziroma oblasti, tako proti lastnim državljanom kot članom drugih narodnosti. Njeni izsledki naj bi služili predvsem zgodovini, kar po mojem mnenju njenega pomena ne zmanjšuje: nazadnje bomo vsi umrli, ostala pa bo zgodovina, ki bo pričala za nas in govorila o strahotnih dejanjih in krivdi njihovih storilcev. Za zgled bi omenil rusko uradno sporočilo o znanem poboju poljskih oficirjev v Katynu leta 1940, ki je napisano tako, da pomeni izjemen zgodovinski in moralni dosežek in je komisiji Jakovljeva v čast.

Ko govorimo na splošno o civiliziranem ali svobodnem svetu, bi vas opozoril na edino državo tega sveta, ki se še vedno ne kesa za enega najhujših – gotovo pa najmanj opravičljivih – zločinov 2. svetovne vojne, najbolj surovega med vsemi vojnami v zgodovini. Sram me je, ker moram priznati, da je to država, v kateri sem se rodil in zrastel in katero neizmerno ljubim. Britanske vlade so vse po vrsti odklanjale, da bi postavile pred sodišče kogarkoli od tistih, ki so prvenstveno odgovorni za zločine, ki so se takoj po koncu vojne zgodili na ozemlju južne Avstrije. Nasprotno, podobno kot je sledilo razvpitemu pokolu v Glencou (Glencoe) leta 1692, so njihovi gospodarji v vladi storilce teh dejanj nagradili z napredovanjem in s častmi.

Odgovorni britanski poveljnik general Sir Charles Keightley je bil (o čemer je pričal njegov tesni sodelavec) po značaju izjemno aroganten, brezvesten in brezobziren človek, obenem pa notorični lažnivec. Vseeno pa nas dokazni material, ki ga je toliko, da ga na kratko ni mogoče povzeti, prepričuje, da je bilo genocidno ravnanje njegovega poveljstva leta 1945 predvsem v rokah šefa njegovega štaba, brigadnega generala Tobyja Lowa. Low je bil energičen in sposoben štabni častnik, vendar so njegove ambicije segale višje, in sicer na področje politike in podjetništva. Pogosto sem se vpraševal, kakšni so bili motivi, ki so ga nagnali, da je ravnal kot neke vrste britanski Heydrich. Vemo, da ni mogoče v celoti prodreti v notranji svet drugega človeka, pa če bi še tako želeli odkriti prave nagibe. Možne so le špekulacije, osnovane na razpoložljivih podatkih. Po skoraj 30-letnem preučevanju me vse, kar sem izvedel tako o dogodkih v Avstriji kot o Aldingtonovem značaju, prepričuje, da ga je obsedala samo ena želja, da se namreč čimbolj prikupi britanskemu rezidenčnemu ministru za Sredozemlje Haroldu McMillanu. Ta je 13. maja 1945 priletel v Celovec nalašč zato, da je pregovoril Keightleya, naj tisoče beguncev vrne. Minister je samozadovoljno razmišljal o njihovi usodi, »da jih čakajo suženjstvo, mučenje in verjetno smrt«.

Brž ko je McMillan leta 1957 postal ministrski predsednik, so Lowa povzdignili v viteza, leta 1962 pa mu je njegov gospodar priskrbel še čast peera in ga tako uvrstil med najvišje angleško plemstvo. Pri tem je značilno, da ni [Stran 080] o Aldingtonovem javnem delovanju v tistem času nič znano, nič takega namreč, kar bi opravičevalo visoke časti. Zato ni težko zaključiti, da jih je prejel kot nagrado za sodelovanje v zaroti, ki so jo izpeljali na podlagi McMillanovih tajnih navodil. Morda je prejel časti kot spodbudo, da ne bo stegoval jezika o izdajalski in surovi operaciji, ki je nista odobrila niti britanska vlada niti Vrhovno zavezniško poveljstvo. Poudarjam, Aldington prav gotovo ni tako priljubljena ali značilna osebnost v britanskem javnem življenju, da bi si lahko z njim samim razložili izjemno in obsežno uradno zaščito, ki je je bil deležen. Ta se je začela že leta 1986, ko je izšla knjiga Minister in pokoli, v kateri sem razgalil njegovo delovanje, knjiga, ki so jo zdaj umaknili celo iz univerzitetnih knjižnic.

Razpad britanskega imperija in zmanjšana britanska vloga v svetovni politiki sta bili kriva za izjemno krizo zaupanja, ki je prizadela vladajočo britansko kliko. Ni dvoma, da bi celotna osvetlitev McMillanove odgovornosti za pokole leta 1945, še bolj pa motivi, zakaj se je tako odločil, v srcu preplašene britanske vladajoče družbe vzbudili grozo. Samo tako si lahko razložimo nezaslišano vladno gonjo in prizadevanje te družbe, da bi zatrla resnico.

Kajti ni mogoče zanikati, da je bila britanska izročitev Slovencev in članov drugih narodnosti leta 1945 velik vojni zločin. Kot takšnega ga označuje mednarodno pravo in kot takega so ga v podobni obliki obsodili na zmagovitem zavezniškem sodnem tribunalu v Nürnbergu.

Imamo na kupe dokazov in pričevanj, iz katerih je razvidno, da je prav vsak vojak v 5. korpusu vedel, kakšna bo usoda beguncev iz Jugoslavije, če padejo v Titove roke. Že kmalu, 13. maja, zasledimo v dnevniku 1. gardne brigade poročilo o položaju:

»Slovenci in Srbi so zvečine zbrani na Vetrinjskem polju. Nihče od njih ne sme biti poslan nazaj. Zavedati se moramo, da bi jih s tem, da bi jih izročili v Titove roke, poslali v gotovo smrt.«

Lord Aldington, pri tem ga je podpiral prijatelj in sosed sodnik Davies, se je zagovarjal, da je verjel, da bo Tito z vrnjenimi ujetniki ravnal humano in sočutno. Poudariti moram, da so britanska vlada in njena sodišča skoraj edini, ki verjamejo v ta nesmisel. Angleški vojaki na Koroškem so takrat kar naprej izražali gnus nad nečastnim poslom, v katerega so jih prisilili. Morali so namreč odpravljati vojake in civiliste na vagone v Podgorju (Maria Elend) za transport v Jugoslavijo. Sploh ni bilo treba biti podrobneje seznanjen s političnim položajem, da si lahko uganil, kaj vrnjene čaka. Kajti razpuščeni Titovi partizani svoje morilske narave na območju britanske okupacijske zone prav do svojega izgona 19. maja 1945 niso skrivali. Tudi David Bendall je bil član štaba 5. korpusa in tako sodelavec kasnejšega lorda Aldingtona:

»Vtis, ki se ga nismo mogli znebiti, in ki so ga dobile britanske enote takoj, ko so prišle v stik s komunističnimi silami, tako s partizani kot z drugimi, je bil, da to niso prijateljski in galantni zavezniki, ampak umazane in brezobzirne tolpe razbojnikov.«

Če bi držalo, da je bil šef štaba 5. korpusa zares slep za vse tisto, kar je bilo znano in česar se je vsak vojak v 5. korpusu bal, trdimo, da ni bil kos nalogi, za katero je bil postavljen. V resnici je pa bil verjetno prav on v vsem 5. korpusu tisti, ki je imel najširši pregled nad položajem. Bil je stremuški politik, ki se je vso vojno na veliko dopisoval z britanskim zunanjim ministrom Edenom, kmalu po koncu vojne pa bil izvoljen za poslanca v angleškem parlamentu. Ravno pri opisovanju njegovega delovanja maja leta 1945 so ga v britanskem tisku označevali kot » izjemno zavzeto osebnost, dobro vpeljano v politične zadeve«.

Na potek procesa leta 1989 je imelo velik vpliv dejstvo, da so bili domobranci na svojem begu čez Karavanke nominalno pod poveljstvom nemškega generala von Seelerja. Sodnik je namreč poroti kar naprej sugeriral, da jih mora obravnavati kot nacistične kolaborante. Še več, zagovarjal je Aldingtonovo razlago, da so po svojem statusu spadali kot vojna skupina med nemške sile in kot take so jih predali jugoslovanskim komunistom legitimno. Zelo so poudarjali tudi dejstvo, da so dobili domobranci uniforme in orožje od Nemcev. Tako lord Aldington kot sodnik sta se, ko sta branila ravnanje 5. korpusa, opirala na povelje generala Robertsona, ki ga je poveljstvo korpusa prejelo 15. maja:

»Vse osebje ugotovljenega jugoslovanskega državljanstva, ki se je predalo in je služilo v nemških silah, je treba razorožiti in predati krajevnim jugoslovanskim silam!«

Dejansko bi moral ta status, če ga korektno razlagamo na podlagi splošno sprejete razlage mednarodnega prava, priskrbeti domobrancem posebno zaščito. Če so zares služili v »nemških silah«, bi morali ostati v svojem taborišču in morali bi ravnati z njimi v skladu z ženevsko konvencijo.

[Stran 081]

Oprl se bom na 1. poglavje konvencije, sprejete leta 1929, ki postavlja zahteve po razpoznavnosti vojskujočih, kot jih priznavajo haaške konvencije. To so (i) pripadnost vojni formaciji z vojaško hierarhijo; (ii) nošenje razpoznavnega znaka (značka ali uniforma), ki označuje vojaški status; (iii) javno nošenje orožja, (iv) podvrženost vojnim navadam in pravu. Tem oznakam dodaja ženevska konvencija definicijo za vojne ujetnike, da so to »vse osebe, ki pripadajo oboroženim enotam sprtih strani, zajete po nasprotniku med operacijami, morskimi ali zračnimi … «

Haška konvencija hoče biti vključujoča in bi bilo razglabljanje o državljanstvu vojskujočega v nasprotju z namenom omenjenega poglavja kot vsak drug svojevoljni dodatek. Dodatek v ženevski konvenciji kot edini legitimni kriterij označuje pripadnost oboroženim silam določene države: »Osebe, ki pripadajo oboroženim armadam sprtih strani.« Drugi členi ženevske konvencije so podobno jasni. Tako členi 23, 66, 70 in 73 zagotavljajo pravice vojnih ujetnikov izključno v smiselnem pomenu »Sila, ki so ji služili!«

Člen 79 zahteva, da mora nevtralna agencija podatke o vojnem ujetniku takoj predati »deželi, odkoder izvira, ali vojaški sili, ki ji je služil«. Tu vidimo razliko med dvema kategorijama, ki predpostavlja, da lahko vojni ujetnik izvira iz druge države, kot pa je ta, v kateri je služil kot vojak. Citiral bi nadalje 4. člen, s katerim je v vojnem času seznanjen vsak vojak: »Vsak vojni ujetnik je med izpraševanjem dolžan povedati le svoj priimek, ime, čin, datum rojstva, številko armade in polka ter osebno in serijsko številko, oziroma temu ustrezne podatke.« Prepovedujejo pa se vpraševanja o drugih zadevah, vključno o državljanstvu. Nedvomno je namen konvencije, da je treba vojne ujetnike obravnavati tako, da so služili vojsko v oboroženih enotah tiste sile, v katere službi so bili ujeti.

Nikolai Tolstoy v pogovoru s Francem Dejakom na Teološki fakulteti

Slika 49. Nikolai Tolstoy v pogovoru s Francem Dejakom na Teološki fakulteti

Britanska praksa v 2. svetovni vojni je opisana v uradnem poročilu, ki ga je sestavil uradni svetovalec direktorata za vojne ujetnike, polkovnik (odslej Mr. Justice) Phillimore leta 1949:

»Po porazu teh zavezniških držav (v letih 1940-1941), so mnoge njihove državljane vključili v britanske sile in direktorat je skrbel zanje na isti način kot za britanske vojne ujetnike. Nevarnost, da nasprotnik njihovega statusa ne bo priznal, ga je skrbela in je zato na to možnost posebej pazil: dejansko pa se je nasprotnik s tem statusom strinjal in ravnal tako kot mi. Tako eni kot drugi smo tretirali vojnega ujetnika kot vojnega ujetnika tiste države, v katere uniformi je bil oblečen pri zajetju …

»Od izbruha sovražnosti smo se strogo držali stališča, da je ujetnikova uniforma izkaznica o njegovi narodnosti, tako da se je z vsakim, ki je bil ujet v nemški uniformi, ravnalo kot z nemškim vojnim ujetnikom. Tega smo se držali kljub pritožbam, ki so letele na nas. Do njih je prišlo, ko so bili nekateri Nemci ujeti v italijanskih uniformah in protestirali, ker smo jih dodelili v taborišče italijanskih vojnih ujetnikov. Držali smo se tega tudi zato, ker smo hoteli biti ravno tako dosledni kot nasprotnik, ki je naše številne zaveznike različnih narodnosti obravnaval kot Britance.«

Celo Patrick Dean, ki je bil kot pravni svetovalec na zunanjem ministrstvu eden najbolj vnetih zagovornikov prisilne repatriacije sovjetskih državljanov, se je privatno strinjal z »dokazovanjem ameriškega zunanjega ministrstva, da vse drugo vodi v nedoslednost, in da je pri prebiranju vojnih ujetnikov daleč najbolj važna uniforma … «

Omenil bi vsaj en zgled, primer, kako so Britanci ravnali v praksi in na mestu. Dne 16. junija 1944 je združeno zavezniško vojaško poveljstvo, ki je imelo sedež v Washingtonu, seznanilo vrhovna zavezniška poveljnika generala [Stran 082] Eisenhowerja in Wilsona z naslednjim:

»V Italiji se skupaj z Nemci borijo v svojih nacionalnih uniformah tudi Slovaki in nanje lahko naletimo tudi drugod. Njihovim enotam, če jih zajamejo zavezniki, je treba dati status in uveljaviti ravnanje, ki velja za vojne ujetnike po ženevski konvenciji leta 1920–1929.«

V današnjih dneh britanski odnos do vojnih zločinov meče slabo luč na našo deželo. Februarja 1988 je tedanji zunanji minister Douglas Hurd sporočil v parlamentu (House of Commons), da je ustanovljena »preiskovalna skupina, ki bo ugotovila in svetovala, ali je treba dopolniti zakon, ki bi pooblastil sodstvo, da bi prevzelo preiskavo o zločinih, ki so jih domnevno zunaj države (overseas) zagrešile osebe, ki zdaj prebivajo v tej deželi«. Zločini, na katere se je skliceval, so bili vojni zločini, ki so jih v 2. svetovni zakrivile osebe, ki so kasneje postale prebivalci Združenega kraljestva. Ima pa britansko pravo seveda posebno mnenje, koga imeti za vojnega zločinca.

Zakon o vojnih zločinih iz leta 1991 se glasi, da » … pregon zaradi umora, uboja ali zakrivljenega uboja (murder, manslaughter and culpable homicide) se lahko sproži proti osebi v Združenem kraljestvu ne glede na njeno narodnost v času domnevnega krivega dejanja, če so se zgodili v obdobju med 1. septembrom 1939 in 5. junijem 1945 na področju, ki je bilo takrat del Nemčije ali pod nemško okupacijo« (italics inserted).

Tako priznava britansko pravo za vojne zločine samo zločinska dejanja, ki jih je storil sovražnik, in temu ustrezno nobeno divjaštvo, pa naj bi bilo še tako izdajalsko in kruto, ki so jih zagrešile britanske enote, ne more dobiti oznake vojnega zločina. O tem me je obvestil pravnik, ki je bil na posvetih parlamentarne skupine za vojne zločine, kaj je bil namreč razlog za to posebno razlikovanje: »Če tega ne vključimo,» je razlagal eden od udeležencev, »bodo imeli na vratu tega prekletega Tolstoya, ki nam bo očital: »Kaj pa to, kar se je zgodilo Kozakom in Jugoslovanom?«

Na zahtevo po uradni preiskavi o dogodkih v Avstriji, ki so jih predložili Nigel Nicolson, britanski častnik, ki je bil navzoč pri predaji, in drugi, je poročevalec v imenu zunanjega ministraa Duglasa Hurda in obrambnega ministra Toma Kinga odgovoril, da, »odkar so ustrezni dokumenti javno dostopni, preiskava ni potrebna«. Seveda ni vedel razložiti, zakaj bi tako stališče ščitilo pred pregonom samo britanske vojake, tujce pa so zaradi podobnih prestopkov postavljali pred sodišče in zapirali. Tudi tega niso zapisali, da sta bila gospoda Hurd in King državna ministra, ki sta pomagala prikriti dokumente, ki bi bili vitalnega pomena kot pomoč obrambi na procesu o Aldingtonovih vojnih zločinih leta 1989.

Pavel Zupan, slovenski emigrant, ki živi v Britaniji, je prejel od kraljevega tožilstva 14. marca 1991 tole pismo: »Hvala za vaše pismo, poslano 6. marca 1991, v katerem se pritožujete nad ravnanjem z vašimi ljudmi leta 1945. Zadevo zelo podrobno obdeluje poročilo brigadnega generala Anthonija Cowgilla, celotno vprašanje pa je bilo na široko obravnavano na sodišču ob zasebni tožbi lorda Aldingona leta 1989.

Odkrili niso nobenih podatkov, na podlagi katerih bi bilo treba vložiti obtožnico proti katerikoli imenovani osebi …

A. Butler višji državni tožilec

Gospod Butler je občuteno pozabil omeniti, da je Cowgillovo poročilo sestavljeno na podlagi tajnega naročila zunanjega ministrstva. Namen tega poročila je bil oprati lorda Aldingtona odgovornosti za zločine in mu zagotoviti, da bo zasebno tožbo leta 1989 dobil. Sojenje samo je vodil sodnik Michael Davies, Aldingtonov sosed, tako kot lord tudi on član majhnega, a ekskluzivnega klub Rye Golf Club. Izvor, na katerega gospoda Zupana niso napotili, je moja knjiga Minister in pokoli, ki je – jasno – niso imeli za dovolj ugledno.

Kaj je za britansko vlado spoštovanja vreden podatek, nazorno kaže poročilo v Timesu dne 30. oktobra 1989:

Gospa Natalija Kalašnikova, preiskovalna sodnica za vojne zločine in parlamentarna pooblaščenka (Deputy procurator) v Sovjetski zvezi, je prišla v London, da bi izročila nove podatke o 124 nacističnih zločincih, živečih v Britaniji. Izročila je dosje, ki vključuje pričevanja živih prič za C7, oddelek notranjega ministrstva, ki se ukvarja z mednarodno kazensko zakonodajo. Njen obisk je zahteval Sir Thomas Hetherington, predsednik britanske preiskovalne komisije za vojne zločine.«

9.3. Spomini na slovenske politične begunce

Avtor: John Corsellis

9.3.1.

[Stran 083]

Najprej hvala Novi slovenski zavezi za njeno prijazno povabilo na letošnjo slovesnost v Kočevskem Rogu. Ko sem leta 1995 nastopil v tej dvorani, sem govoril angleško, prevajali pa so me v slovenščino. Za danes sem predlagal, da bi svoj prispevek bral kar v slovenščini, da prihranim čas. Domnevam namreč, da boste mojo sicer barbarsko izgovorjavo tako lepega jezika vseeno razumeli. Računam, da jih je bilo kar nekaj od vas v tej dvorani tudi pred petimi leti in če to drži, se vam opravičujem, kajti v svoji pripovedi bom marsikaj ponovil. Želim pa, da izvejo moj del zgodbe tudi tisti, ki jih takrat ni bilo.

Moja sogovornika bosta današnji večer posvetila temu, kar se je zgodilo maja 1945 slovenskim domobrancem, sam pa se bom ukvarjal s šest tisočimi civilnimi begunci v Vetrinju, s katerimi sem naslednji dve leti delal kot dvaindvajsetletni kvekerski socialni delavec pri Britanskem Modrem križu in kasneje pri UNRI (UNRRA). Med njimi so bili tudi žene in otroci, očetje in matere, bratje in sestre tistih, ki so bili tako tragično poslani v smrt.

?

Slika 50. ?

Beda slovenskih civilnih beguncev je bila dvojna; bili so izgnanci – izgubili so dom in domače okolje, kmetije in drugo imetje, službo, sesula se jim je varna prihodnost, oropani so bili za narodno identiteto in ljubljeno domovino, izgubili so osebni ugled in samospoštovanje. Pa to bi še šlo, če ne bi čez dva tedna sledilo najhujše: izdaja, kot so tisto dejanje razumeli. Nad njihovimi so jo zagrešili tisti, katerim so absolutno zaupali in jim verjeli. Žal so jih hladnokrvno in cinično prevarali. Ta zadnji udarec, ki jih je oropal številnih najbližjih, jim je zapustil občutek popolne zapuščenosti in nemoči.

Vprašujemo se zato, kako je bilo mogoče, da jih pretres ni popolnoma ohromil in pognal v obup. Bil bi razdiralen, saj bi jim odvzel zmožnost živeti, ker bi jih onesposobil za načrtno razmišljanje in skladno delovanje? Ali pa bi jih prevzeli hromeča zagrenjenost, mržnja in sovraštvo do Angležev – čeprav še tako razumljiva, bi bila omenjena čustva negativna in sterilna, saj bi škodovala predvsem njim samim.

Odkod presenetljivi zasuk, odkod rešitev iz te more? Dejansko so se preprosto pobrali, si [Stran 084] obrisali prah in zaživeli. Ob minimalni tuji pomoči so že v treh mesecih ustvarili v Liencu (Lienz) skupnost, ki je slonela na tako visokih strokovnih, socialnih in kulturnih vrednotah, da je postalo njihovo taborišče zgled za Južno Avstrijo. Novo UNRINO ekipo so poslali vanj na oglede, da bi videla, kako se da, če sta volja in znanje. Omenili bi samo, kako skrbno in zavzeto so izobraževali in skrbeli za otroke, da se mnogi od njih spominjajo tistih časov kot najbolj srečnih in varnih v svojem otroštvu.

Vetrinj 1945

Slika 51. Vetrinj 1945

Po mojem je njihova zgodba izjemna, nosi epske in herojske razsežnosti, je dokaz trdnosti človeškega duha in v najplemenitejši obliki, ki ne klone niti takrat, ko se sooča s skrajnim razdejanjem.

Odkod izvirajo korenine vetrinjskega čudeža, izjemnega pojava, za katerega sta značilna moralna žilavost in presenetljivo okrevanje šest tisoč ljudi, oropanih vsega? Omenil bi štiri dejavnike:

*Kakovost in silovitost njihove vere. Samo en zgled: ko so izvedeli, kaj se je zgodilo s svojci, so se zgrnili in do konca napolnili cerkev na robu vetrinjskega taborišča; vsi sploh niso mogli vanjo. Begunec, ki je bil takrat star štirinajst let, se še danes živo spominja nenavadnih glasov in zvokov obupnega joka, ki so pretresali Božjo hišo. Psiholog bi dejal, da je šlo za ritual žalovanja, za katerega je znano, da je za svojce umrlih bistvenega pomena. Pomaga jim, da množično izgubo prepoznajo, se z njo spopadejo, posrkajo bolečino in se iz izgube prebijejo. Vendar je bil pri teh ljudeh proces žalovanja in okrevanja toliko bolj trpeč in težak, ker so bila telesa tistih, za katerimi so žalovali, neznano kje. Na drugi strani pa so proces ozdravljenja spodbujali številni duhovniki, ki so znali svojce, oropane najdražjih, tolažiti in jim svetovati. V času krize so se noč in dan vrstile maše, v katerih so prizadeti lastno trpljenje in žrtev primerjali s tistim Božje Matere.

* Drugi dejavnik je bil vzvišeni občutek domoljubja in narodne istovetnosti – strastna pripadnost narodu, jeziku, književnosti, glasbi, ki je bila toliko bolj silovita zaradi zgodovinske nuje malega naroda, ki je moral stoletja kljubovati nemškemu in italijanskemu pritisku. Moč jim je dajala tudi zavest, da so udje male skupnosti, ki jo povezuje trpljenje.

* Tretji dejavnik je bil skupina naravnih voditeljev, ki so dostojanstveno in umirjeno prenašali izgubo svojcev, obenem pa se nesebično in pošteno posvetili delu za skupnost in bili zgled drugim beguncem.

* Četrti, zelo močan dejavnik, pa je bilo petsto petdeset otrok, za katere so skrbeli, ne glede na to, kar se je zgodilo, ali ravno zato, [Stran 085] saj so za njihovo skupnost pomenili bodočnost.

Ves čas svojega delovanja v Avstriji sem pisal dnevnik. Ko ga je prebrala slavna angleška pisateljica Iris Murdoch, ki je sama delala v taborišču za begunce-študente v Gradcu (Graz), mi je svetovala, naj zberem še drugo gradivo in snov razširim. Izvedel sem, da je eden od voditeljev te skupnosti Franc Pernišek (ki je, žal, lani umrl), tudi pisal dnevnik, ki je bolj bogat kot moj in je zajemal vse obdobje do izselitve v Argentino. Dovolil mi je, da ga uporabim. Leta sem nato obiskoval tudi druge begunce in snemal njihove spomine, tako tistih, ki so se izselili v Argentino, Združene države Amerike (USA), Kanado kot v Anglijo in Wales. Skupno sem jih posnel štirideset do petdeset.

Knjiga, ki je tako nastala, je po svoje nekaj posebnega, saj zasleduje življenje neke skupnosti skozi obdobje petdesetih let. Izvemo, zakaj in kako so bežali od doma, kako preživeli tista leta v taborišču, kako so jih sprejele in posvojile nove dežele in kako so si vsak zase utirali pot v novo življenje. Dejal bi, da je ta pojav integralni del zgodovine nove države Slovenije, toliko bolj značilen zaradi pomembnega prispevka, ki ga je diaspora dala svojim novim deželam, nedavno tudi domači.

Knjigo sem dokončal že pred časom in ugledni londonski založnik jo je bil pripravljen natisniti. Žal je kasneje svojo ponudbo iz nepojasnjenih razlogov umaknil. Na začetku tega leta nam je vodilni londonski založnik svetoval, da mora pri knjigi sodelovati tudi strokovnjak, vešč novinarstva in zgodovinsko podkovan. Le tako bomo namreč dosegli, da bo sprejemljiva za širše in bolj zahtevno bralstvo. Ubogali smo ga. Zdaj mora čimprej priti na dan. Njena objava je toliko bolj nujna, ker se pojavljajo nepreverjene novice kot ta, ki jo je prejšnji mesec objavil široko brani tednik The Economist. Zaničevalno je označil Slovence v Argentini za potomce »članov profašistične domače straže, znane kot domobranci« in dodal, da »jih mnogo Slovencev ima za kvizlinge (Quislings)«. Ravno obratno, za slovensko diasporo moramo priznati, da je postala vest naroda. Po štiriletni italijanski in nemški okupaciji se je uprla, da bi se podredila neznano dolgo trajajoči komunistični tiraniji.

9.4. Priča

Avtor: Nigel Nicolson

9.4.1.

V veliko zadovoljstvo mi je, da vam lahko govorim – in to iz dveh razlogov. Prvi je ta, da je Anglija spremljala vaš boj za neodvisnost z naraščajočim občudovanjem. Vaše desetdnevne vojne skoraj ni mogoče primerjati z ničimer v zgodovini, tako po dramatičnosti kot po uspehu. Po letu 1991 ste ustvarili malo državo, bolj podobno grškemu polisu – državo iz 5. stoletja pred Kristusom, ki navdaja svet z občudovanjem. Nobeno presenečenje ni, da gleda Škotska na Slovenijo z zavistjo, ko spoznava, kaj lahko z neodvisnostjo dosežeš. Včeraj sem veslal po Blejskem jezeru in se čudil, kako je lahko tako lepa dežela doživljala tako veliko tragedijo.

Nigel Nicolson na Teološki fakulteti

Slika 52. Nigel Nicolson na Teološki fakulteti

S tem sem se približal drugemu razlogu, zakaj sem tako vesel, da sem med vami. Bil sem mlajši oficir britanske armade, ki je zasedla avstrijsko Koroško ob koncu 2. svetovne vojne. Name je padlo breme, da sem moral sodelovati pri eni od najbolj nesrečnih operacij, ki je bila naložena angleškim vojakom. Ukazali so nam, da predamo Titovim partizanom 20.000 Jugoslovanov, vključno 10.000 Slovencev, ki so se borili proti njim v državljanski vojni, tudi žensk in otrok, ki so v [Stran 086] strahu pred njimi zbežali iz Slovenije v Avstrijo. Ti ljudje so šli prek gora v Avstrijo v zaupanju, da jih bodo Britanci zaščitili. Naselili smo jih južno od Celovca v velikem taborišču v Vetrinju.

Samo dober teden kasneje so nam ukazali, naj jih vrnemo Titu. Zavedali smo se, kaj se bo zgodilo, če bomo ubogali, da jih bodo pobili in sami so vedeli, kaj jih čaka. V želji, da se izognemo uporu v taborišču, smo jim rekli, da jih premeščamo v britanska taborišča v Italiji. Takoj ko so jih zaklenili v vagone, so se naši vojaki umaknili. Zamenjali so jih Titovi partizani, ki so se skrili za postajno poslopje. Deset dni se je omenjena zgodba ponavljala dvakrat na dan, dokler nismo odšli.

Prav, da veste, kaj se je zgodilo. Vlaki niso peljali v Italijo, ampak zavili na jug proti Sloveniji. Večina ljudi je bila tajno pobita v Kočevskem Rogu. Ko jih je nekaj s transporta ušlo, se prebilo v Avstrijo in povedalo svojim tovarišem v Vetrinju, kaj se dogaja, jim ti niso verjeli. Predvsem niso mogli verjeti, da bi lahko Angleži ravnali tako izdajalsko.

Takrat sem protestiral kot mnogo drugih. Veseli me, da sem podpiral grofa Tolstoya, ko je v svoji knjigi prišel na dan s temi strašnimi dogodki. Podpiral sem ga tudi pri njegovem pričevanju na procesu zaradi razžalitve časti leta 1989. Njegova prizadevanja zaslužijo vso mojo podporo. Vsaj to hoče doseči, da bi se britanska vlada vsaj opravičila za vse tisto, kar se je zgodilo leta 1945 le malo kilometrov od tod. Z natančno analizo podatkov mu je uspelo, da je ganil angleško javnost in jo prepričal, da je šlo za velik vojni zločin. Tudi sam upam, da bo njegova poštenost in hrabrost prispevala, da bomo v očeh vaših ljudi deležni spoštovanja, ljudi, ki so pri tem najbolj trpeli.

9.5. Koroška 2000

Avtor: Tine Velikonja

9.5.1.

Ponedeljek, 19. junija, dan po slovesnosti v Kočevskem Rogu. Odpravljamo se na Koroško, da bomo sledili poti izginulih domobrancev. Lahko bi šli že prej in ne bi tvegano izbrali zadnji razpoložljivi dan, pa smo čakali Tolstoyeve otroke. Prišli so šele v soboto. Da ne bi bili preveč raztepeni po avtomobilih, smo si priskrbeli kombi. Zjutraj nam v Iliriji povedo, da najmlajša Tolstoyeva hčerka Ksenija ne bo šla z nami, ker ima migreno.

Tako se spravimo v kombi Nigel Nicolson, John Corsellis, Nikolai Tolstoy z ženo Georgino, najstarejša hčerka Aleksandra, in jaz, naša Urška pa vzame druga dva otroka Anastazijo in Dmitrija. Kombi je prostoren, vendar tako glasen, da se ni mogoče pogovarjati kar počez. John se preseli v prvo vrsto k Nigelu in skupaj modrujeta, drugi zadaj si pomagamo, kakor vemo in znamo, pregledujemo zemljepisne karte in predvideno pot. Vreme nam je skoraj preveč naklonjeno. Že zaradi fotografij bi se kakšen oblaček prilegel. Ravno take dneve smo imeli majske dni leta 1945, ko smo šli na isto pot.

9.5.2. Taborišče pod Sv. Ano

Prva postaja: taborišče pod Ljubeljem. John ga dobro pozna in na vsa usta hvali knjigo o njem Tunel. Pisec je Francoz, nekdanji taboriščnik. Ko začne John govoriti o velikem številu žrtev, ga ustavim. Da bo videl napisano črno na belem, kako jih v dveletnem obstoju tega taborišča ni umrlo več kot trideset in da v njem ni bilo prostora za tisoče ujetnikov, ampak tisoč na vrhuncu njegovega delovanja. Zgledno urejeno delovno taborišče z vsem, kar spada zraven; z značilno nemško pedantnostjo so postavili celo krematorij. Garanje v neznosnih razmerah, a se je dalo preživeti.

Ko gledam, kaj so napravili iz Teharij, kjer je bilo taborišče pod drugo Sv. Ano, se mi obrača želodec. Ljubeljsko taborišče pod Sv. Ano je v svoji preprostosti mogočno in spoštljivo, ne samo do ljudi, ki so v njem trpeli, ampak predvsem do narave. Nihče se ni spomnil, da bi tja odvažal tržiške industrijske odpadke, nihče ravno tam izbral smetišča za vso Gorenjsko, na misel ni padlo nikomur, da bi tu postavil podružnico blejskega igrišča za golf. Centralni spomenik z zvezdasto razporejeni zidovi, na njih napisi v jezikih, ki so jih govorili taboriščniki, v sredini okostnjak z napisom Obtožujem! Ohranjeni temelji barak in terasastih ploščadi. Samo nekaj takega bi želeli za Teharje in Kočevski Rog, nobenih katedral.

Nigel pripoveduje svojo zgodbo o taborišču. Njihova divizija se je v sklopu 5. britanskega korpusa po vožnji skozi Kanalsko dolino 8. [Stran 087] maja 1945 med prvimi pojavila v Beljaku. Predenj so pripeljali raztrganega in neobritega možaka, ki mu je v francoščini razložil, da prihaja iz taborišča na Ljubelju, da so se rešili skozi predor na Koroško in da so obtičali brez vsega v dolini nekaj deset kilometrov stran. Prosil je za pomoč. »Malo prej smo bili zasegli nemški tovorni vlak, naložen s hrano in robo, namenjen v Italijo. Odvrnil sem mu, da lahko z vlaka poberejo vse, kar se jim zdi koristno. Zataknilo se je pri tem, kako prepeljati tak tovor. Najboljše bi bilo kar z vlakom. Vprašal sem ga, ali zna voziti lokomotivo. Najprej je začudeno pogledal, potem pa bil takoj za to. Da ni sam, do sem so se prebili najbolj podjetni in trdoživi. Bodo že dobili koga. Bili so res od vraga, saj so vlak gladko odpeljali. Opozorili so nas na svoje taboriščne čuvarje, ki da so tudi na poti k nam. Res smo med Nemci, ki so se nam vdajali, naslednjega dne zajeli vojake, ki so nam bili sumljivi. Poklicali smo taboriščnike. Potrdili so nam, da gre res za njihovo stražo. Pokazali so tiste, ki so se nad njimi najbolj pregrešili. Izločili smo jih in dali posebej, druge pa pridružili ujetnikom.«

9.5.3. Most čez Dravo v Borovljah

Vodstvo pohoda predamo Nigelu. S svojo korenjaško postavo in odločno govorico je še vedno pravi vojak. Na križišču pred mostom zavijemo na stransko pot, ki naj bi nas pripeljala prav do Drave. Tam je ob nasipu izpeljan potok, zato ne moremo niti peš navzgor. Po obhodnih kolovozih bolj s srečo kot s pametjo najdemo stopnice na cesto in most. Novi most je postavljen samo navidezno bolj južno od starega. V resnici so sicer cesto speljali bolj vzhodno, most pa usmerili čez reko poševno, da prehaja na levi breg celo bolj zahodno, kot je prejšnji. Železniški je ostal na istem mestu. Ker je zaradi hidrocentrale in pregrade na Dravi vodni nivo zvišan, je videti, kot da se bo vsak čas potopil.

Nigel pripoveduje:

»Ko so v soboto, 12. maja 1945, poslali našo brigado na most, nismo dobro vedeli, kaj se dogaja. Prevzeli bomo predajo. Pripeljali smo se s celovške smeri in se ustavili ob Humperškem gradu. Nismo šli v poslopje, ampak se namestili zunaj, poleg naših enot, ki so bile tu že nekaj dni. Spustili smo se navzdol do mostu. Po njem je najprej prikorakala velika nemška enota, na čelu po činu visok oficir v zrelih letih. Strumno se je postavil pred nas in salutiral. Da je von Seeler, poveljnik garnizije v Ljubljani. Odpel si je pas s pištolo in nam oboje izročil. Celoten dogodek je bil videti bizaren, teatraličen; ne vem, če je imel čin generala, jaz pa stal pred njim kot poročnik. Sporočili smo mu, naj vojaki odvržejo orožje, in jih napotili naprej proti severu na polje južno od Celovca. Takrat nisem vedel, da se mu reče Vetrinjsko polje. Za njimi se je iz Karavank izvila množica, kot bi prihajala z drugega sveta. Ogoreli in neobriti vojaki v najrazličnejših uniformah, množica civilistov na vozovih, vprežna živina konji, voli in krave, utrujeni in povaljani. Samo gledal sem in se čudil, odkod naenkrat ta procesija brez konca in kraja, saj je prej ni bilo videti nikjer.«

9.5.4. Vetrinj

Tudi Aleksandra nam uide v Urškin avto. Da smo preveč dolgočasni in govorimo vedno isto. Saj je vse lepo s temi domobranci in begom čez hribe, morali pa bi vedeti, da je uradno že skoraj poletje, sonce noro žgoče, gozdovi zeleni, gore špičaste, nebo neusmiljeno brez oblačka in je zanje zanimivo tudi kaj drugega.

Na Humperškem mostu čez Dravo

Slika 53. Na Humperškem mostu čez Dravo
[Stran 088]

Na dvorišču nekdanjega samostana pred cerkvijo nastopi John s pravim predavanjem o svojih izkušnjah z begunci. Kot kveker je bil odklonil, da bi prijel za orožje. Tako so ga vključili v angleški Modri križ. Že tretjič poslušam njegovo zgodbo o otroškem vrtcu in o fotografiji, posneti pred cerkvijo, na kateri je videti otroke, ki plešejo ringaringaraja. Kaže nam, kje so prebivali civilni begunci, kje so bili oni, angleški Modri križ, o navadah teh nenavadnih ljudi, ki so zapustili domovino in odšli na tvegano pot. Kako so hoteli zaživeti normalno, kako začeli funkcionirati, kot da so se sicer fizično prenesli čez Karavanke, tu pa hoteli delovati tako kot prej. John je ves v ognju in pozablja, da nas grabi žeja in nam kruli po želodcu. Očitajoče me pogleda, ko ga prekinem in vse na hitro povabim še v cerkev. Meni se zdi Marija na oltarju vsakokrat bolj mila, vitraži vedno bolj moderni, sama ladja pa romansko disciplinirana. Zanima jih plošča na zidu na desni strani čisto pri oltarju. Komaj opazna je, obenem pa edini spomenik o burnih dogodkih na tem kraju maja 1945 z besedami izdaja, sovražnik, zločin. Ker je vse v latinščini, celo letnica, na katero se napisano nanaša, je obiskovalci ne razumejo. Nobenih znamenj o dogodkih na skoraj v celoti pozidanem Vetrinjskem polju ne na dvorišču pred cerkvijo, čeprav je šlo za 50 000 ljudi, od katerih so polovico vrnili in večinoma pomorili.

Nigel Nicolson pripoveduje – Železniška postaja Podgorje – Maria Elend

Slika 54. Nigel Nicolson pripoveduje – Železniška postaja Podgorje – Maria Elend

Nigel razlaga, da tudi v Vetrinju angleška vojska ni šla v stavbe, prepustila jih je beguncem. Šotore si je postavila na livadi med vodnim jarkom in nekdanjim samostanom. Štab 6. oklepne divizije, ki je bila v sklopu 5. britanskega korpusa, si je izbral najlepšo vilo ob Hodiškem jezeru. Kar vselili so se in vse jim je bilo na razpolago.

9.5.5. Gostilna Simandl v Strugi pri Borovljah

Ura je dve popoldne in vročina je taka, da imamo vsega dovolj. Samo čimprej v senco kake gostilne, potem pa bo, kar bo. Predlagam jim, da se na nadaljnji poti ustavimo kar v Strugi pri Simandlu na desnem bregu Drave, ravno tam, kjer jo je stara cesta proti Celovcu ubrala naravnost proti severu in se po dvesto metrih povzpela na most čez Dravo. Okrog te gostilne je bil 10. maja 1945 po preboju v Borovljah eden zadnjih spopadov v 2. svetovni vojni v Evropi. Zvečer v mraku je namreč nič hudega sluteč pripeljala partizanska tankovska brigada. Prekoračila je Podkoren in bila seznanjena, da ni na poti do Celovca pred njo nobenih zaprek, pa je naletela na vojsko, ki si je bila nekaj ur prej izborila pot do mostu.

Samo prek mosta čez Dravo in nekaj sto metrov po cesti po Rožu, pa smo v Strugi. Pri Simandlu se posedemo okrog mize v senci mogočnih dreves. Najprej pijača, potem pa začnemo vpraševati o hrani. Izvemo, da odprejo kuhinjo šele ob šesti uri popoldne. Kam sedaj? Meni ni bilo toliko do jedi, za goste pa ne bi bilo prav, če bi jih pustili stradati. Pa se spomnijo ženske, zlasti Georgina in Urška, da je nasproti trgovina z živili, da bodo nakupile in bomo imeli pač piknik. Za pijačo, kavo in sladolede bo poskrbela gostilna, za drugo pa mi sami.

Natakarica obvlada angleščino in nemščino, s slovenščino pa je skregana. Bila je kar nekaj časa varuška v New Yorku in se je naučila jezika. Z dekleti se hitro spoprijateljijo in potem gre vse gladko. Krožniki, pribor, noži, tase za rezanje kruha so takoj na mizi.

Nikolai Tolstoy pripoveduje – Železniška postaja Podrožca – Rosenbach

Slika 55. Nikolai Tolstoy pripoveduje – Železniška postaja Podrožca – Rosenbach
[Stran 089]

Razgovorimo se. Spomnimo se petkove epizode na Društvu pisateljev. Angleški gostje so šli naprej, na dvorišču pa jih je že čakal predsednik Evald Fliser, ko drugi opazimo še s ceste, da sta z njim Milan Kučan z ženo Štefko in da se nekaj pogovarjajo. Ko se približamo, se Kučan obrne in odide v stavbo in v prvo nadstropje, kjer je restavracija. Evald nam kasneje pojasni, da se je s predsednikom pozdravil, ga seznanil, koga pričakuje, in ga povabil, naj se pridruži. Ta je samo odkimal in šel po svoje. No, pogovor s pisatelji, navzoči so bili Flisar, Petan, Taufer in Rudolf, je bil živahen in je trajal kar nekaj ur. Poznalo se je, da so tako gostje kot gostitelji iz istega testa.

Jutri da bodo šli zgodaj zjutraj k angleškemu veleposlaniku v Ljubljani g. Davidu Lloydu. Saj niso kar tako. Pridružil se jim bo še predsednik Društva angleško-slovenskega prijateljstva v Londonu. Predlagati namreč nameravajo, da bi prenesel angleškemu zunanjemu ministrstvu željo, naj bi se Anglija uradno opravičila Slovencem za zločin, ki ga je zagrešila po koncu vojne. Prav bi bilo tudi, da bi ga za naslednje leto povabili, naj pride v Rog, zlasti, če bomo imeli pomladansko vlado. John da ogromno na Bajuka, zdi se mu, da se bo z njim obrnil svet.

No, ko pišem spomine, lahko povem, da jih je britanski veleposlanik sprejel, jih poslušal, potem pa jim začel nejevoljno dopovedovati, da tega ne bo naredil, ker ni politik. Njegova naloga v Sloveniji je, da ureja formalne zadeve. Potem pa je čez mesec dni kljub deklariranosti, da ni politik, v Financial Timesu objavil svoja zapažanja ob spremembah v Sloveniji in se med drugim obregnil ob Bajuka, ker je položil venec ob breznu v Kočevskem Rogu.

9.5.6. Podgorje – Maria Elend

Lahko bi s svetopisemskimi besedami označili naše počutje »Tukaj nam je dobro biti«, vendar moramo naprej. Skromni kolodvor v Podgorju stoji zase, vas je spodaj. Železnica se namreč od Borovelj proti Podrožci in predoru dvigne dvesto metrov. Naprej proti Celovcu se po njej ni dalo, ker so, kot kaže, bili Angleži tisti, ki so vzhodno od postaje porušili železniški most čez hudournik Velika Suha in s tem preprečili, da bi se partizani kar z vlakom pripeljali v Celovec. To je slavno prizorišče predaje, ki ga je opisoval partizanski pogajalec dr. Franc Hočevar in nam je zgodbo ponovil Nigel, ki je bil tudi z njim. »Prevara, vojni zločin!« Čudni občutki me [Stran 090] spreletavajo, ko poslušam iz prve roke zgodbo nekoga, ki je bil zunaj, govoriti o trenutkih in usodah, ko sem bil jaz znotraj.

»Najprej smo izročali Hrvate, nato pa Srbe in Slovence. Pravite, da so večino Hrvatov odpeljali naprej proti Zagrebu in da niso končali v Kočevskem Rogu. Že mogoče. Danes mi je žal, da se nisem uprl. Morda bi me za krajši čas zaprli, ohranil pa bi čisto vest. Še danes mi doni po ušesih butanje zaprtih v vagonih. Večino smo predali na tej postaji, ker se nam je zdelo najbolj pripravno. Na samem je, prič skoraj ni bilo, vse je na videz potekalo mirno in urejeno.«

9.5.7. Podrožca – Rosenbach

Poslopje je večje od podgorskega. Čeprav je bil tu predan bistveno manjši del vseh vrnjenih, pa nam Podrožca pol stoletja zveni v ušesih kot pravo ime za izdajo in obup. Simbolizira jo severni vhod v karavanški predor, dober kilometer oddaljen od postaje, in sklenemo, da si ga ogledamo. Odpravimo se po kolovozu ob progi, a pot se kmalu izgubi. Nadaljujemo po stezi, ko zmanjka tudi te, pa kar po tirih. Ko smo čez dobro polovico, od daleč vidimo, da se da priti do vhoda tudi po cesti. Vrnemo se do avtomobilov in odpeljemo tja. Vhod v predor z svojim sajastim in izrabljenim lokom me spominja na vrata v Dantejev pekel. Tako majhen, pa toliko trpljenja. Proga je videti, kot bi bila opuščena. V eni uri, kolikor smo ostajali okrog postaje, smo videli peljati samo en vlak.

Nikolaj še ni bil tu in je vidno presunjen, tudi žena. Seveda smo še polni včerajšnje svečanosti v Kočevskem Rogu. Zanima tudi njune otroke, bolj kot bi pričakovali. Spoznavajo, da njihov oče ni čudaški vitez na belem konju, ki se bori proti mlinom na veter, ampak da je cenjen in odmeven. Menimo se, da bi njegovo knjigo Minister in pokoli, prirejeno in dopolnjeno, izdali v slovenščini.

Šofer Andrej hitro potegne skozi predor in proti Ljubljani. John bi šel rad še na Brezje, pa sem kar potuhnemo in z vso naglico naprej. Res pa bi se spodobilo, da bi se na naši posebni poti ustavili še v Kranju, Škofji Loki in Šentvidu, pa nam čas ne dopušča. John hoče jutri ne samo k ambasadorju, ampak se hoče sestati še z Bajukom in Šeligom. Nigel se bo popoldne odpeljal z avionom, druge pa čaka nekajdnevna Savudrija, ki se je najbolj veselijo otroci. Tudi zanjo moramo prihraniti nekaj moči.

9.6. Moj delež v slovenskem poboju

Avtor: Nigel Nicolson

9.6.1. The Sunday Telegraph, 25. junij 2000.

Prevedla Katarina Bogataj – Gradišnik

Večina od nas je potrebovala kar nekaj časa, da je brez pomote pokazala Slovenijo na zemljevidu Evrope in imenovala njeno glavno mesto, Ljubljano. To je dragulj v kroni nekdanje Jugoslavije, delček v sestavljenki najbliže Avstriji, pristan civiliziranosti med Miloševićem in Haiderjem. To je sončna stran Alp.

Značilna dolina s travniki, ki se strmo vzpenja proti gorskim vrhovom, se končuje z jezerom, po katerem sem prejšnji teden veslal, da bi obplul otoček, na katerem visoko sedi prikupna baročna cerkev. Lepa dežela je to.

Vendar nisem bil tukaj zavoljo tega prizorišča. Povabljen sem bil skupaj z dvema prijateljema, da se udeležimo osupljivega obreda na kraju, ki se imenuje Kočevski rog. To ni vas, temveč naravna globel na gozdnih tleh, kakih 60 metrov v šir in 15 metrov globoka. Brez pomoči je ne bi mogli najti, ker je edini dostop po gozdnih kolovozih in stezah. Doslej še niso poskušali razširiti poti ali oznamovati smeri. Vendar se je minulo nedeljo 10.000 ljudi odpravilo tja sedet ali stat okrog globeli pri verskem obredu, ki je trajal tri ure.

To je bilo prizorišče enega najstrašnejših dogodkov v 20. stoletju. Kakih 12.000 jugoslovanskih vojakov, večidel Slovencev, ki so bili pri domobrancih, so Titovi partizani pripeljali sem v maju in juniju l. 1945, da bi jih pobili. Bil je to prizor nepredstavljive groze.

Vojake, med njimi tudi nekaj žensk, so dan za dnem vozili sem na tovornjakih, jih slačili do golega in vezali s telefonsko žico. Potem so jih prisilili, da so tekli zadnjih nekaj metrov do globeli, in tam so, ustreljeni v tilnik, popadali v brezno.

Proga, po kateri so pošiljali slovenske domobrance v komunistično                         Jugoslavijo

Slika 56. Proga, po kateri so pošiljali slovenske domobrance v komunistično Jugoslavijo

Na tisoče trupel se je nakopičilo v plasteh na tem tesnem kraju, nekateri, ki niso bili povsem ubiti, so počasi umirali od ran ali od lakote, zadušitve ali od mraza. Samo kakemu [Stran 091] pol ducatu se je posrečilo pobegniti, in prav od teh, katerih enega sem srečal, smo izvedeli te grozljive podrobnosti.

Vse od l. 1991, ko je Slovenija postala neodvisna država, se na tem odročnem kraju zbirajo sorodniki in prijatelji teh ljudi, da obhajajo spominsko bogoslužje. Bil je to najganljivejši obred, kar sem se jih kdaj udeležil, in zame še posebnega pomena. Leta 1945 sem bil namreč eden izmed peščice britanskih vojakov, ki jim je bilo ukazano, naj pošiljajo te ljudi v smrt.

Zgodilo se je takole. Čisto ob koncu 2. svetovne vojne je en sam korpus britanske 8. armade vkorakal iz Italije v južno Avstrijo in dal zatočišče tisočem protikomunističnih vojakov in civilnih beguncev, ki so prosili za našo zaščito pred Rdečo armado in Titovimi partizani. Spravili smo jih v veliko taborišče blizu Celovca in jih zastražili.

Teden dni pozneje smo dobili ukaz, naj pošljemo Titu nazaj vse, ki so jugoslovanske narodnosti, to pa je zanje pomenilo, kar smo dobro vedeli, skoraj gotovo smrt. Drugje sem popisal, kako neradi smo izpolnili ta ukaz. Bilo je to povsem neopravičljivo izdajstvo.

V Ljubljani sem nedavno s svojima sopotnikoma govoril o teh dogodkih na dveh javnih shodih in ob mnogih zasebnih srečanjih. Sprejeli so nas izredno spoštljivo. Nadškof nam je podelil neke vrste odvezo za naš delež v tej zadevi.

Toda čutili smo, da je potrebno še nekaj več. Povedali smo, da je po našem mnenju prišel čas, da naša vlada slovenskemu ljudstvu pokaže neko znamenje obžalovanja. Ne predlagamo formalnega opravičila, kakor je bilo tisto za pokol v Amritsarju l. 1919, temveč nekakšen izraz sočutja z žrtvami.

Povedali so nam, da bi se celo to lahko razumelo kot vmešavanje v slovensko notranjo politiko. Dežela je namreč politično še vedno globoko razdeljena na stare komuniste in na novo, bolj svobodno mislečo vlado. Še vedno je komunistična doktrina ta, da so ti ljudje zaslužili smrt, ker so bili sovražniki države, četudi je bila morda »napaka«, da so jih pobili tako veliko.

Vendar to ne opravičuje naše izdaje nad njimi. To je bilo dejanje popuščanja, katerega bi se morali hudo sramovati.

9.7. Prijateljevo pismo

Avtor: Vladimir Kos

»Pri nas so pa veseli sončni dnevi.
Nikdar se hrast ne skloni prav do tal,
odšel je piš v gozdove na pogorju …
Najlepše je ob zori, ko odsevi
deviške zarje bliskajo od skal,
Planine na Lasertzu se talijo …
Sicer pa poje zvon nekje v dolini,
Adela Horn pase tu svoj trop.
Še tja pod noč z očmi me išče – Čista.
In Ti? Živiš še vedno v taborišču?
Ponoči kliče zvezd me roj domov. –
Tu gori so vse bliže, bliže srcu …«

Avtor: Vladimir Kos

10. Domobranski spominski dnevi v ZDA

10.1. Slovesnost v Milwaukeeju

Avtor: Mara Kolman

10.1.1.

[Stran 092]

Že petdesetič smo se letos zbrali v našem Triglavskem parku na spominski dan, ki ga v ZDA praznujemo zadnji ponedeljek v maju. Letošnje slovesnosti so se udeležili tudi številni gostje iz Čikaga in celo iz Kanade. Tako je tudi naš pevski zbor, ki mu posebno moških glasov vedno bolj primanjkuje, dobil okrepitev in z združenimi močmi smo kar dobro zapeli.

Spominsko mašo je vodil naš prijatelj gospod Gregor Goršič. V pridigi se je spomnil pobitih domobrancev, ki že petinpetdeset let ležijo po jamah in gozdovih po vsej Sloveniji. Z vero v božjo pravičnost se jim z zaupanjem priporočamo. V prošnjah smo molili za pokojnega škofa Rožmana, za generala Rupnika, za vse pokojne Triglavane, za naše bolnike, za slovensko domovino.

Za začetek komemoracije smo zapeli Gozdič je že zelen. Sledilo je več recitacij in nato pesem Mati piše pismo belo. Slavnostni govornik je bil gospod Jože Rus iz Čikaga, ki je občuteno govoril o naših mučencih, med katerimi je onih 200, ki bodo imenovani v Rimu, prepričani pa smo, da je njihova množica še veliko večja. Prosimo jih, naj se oni zavzamejo za Slovenijo, kjer tudi po petinpetdesetih letih še ni konec revolucije in njenih usodnih posledic. S pesmijo Oče, mati, bratje in sestre smo zaključili slovesnost v dvorani, nato pa šli še k lepo zasajeni gredici s križem in napisom Domobranski grob. Prižgali smo sveče in pomolili za mir in pokoj naših pokojnih. Koliko smo jih izgubili v tej krivični in nepotrebni moriji pred pol stoletja. Preboleli jih nismo nikoli!

10.2. Ob spominih na Orlov vrh

Avtor: Mara Kolman

10.2.1.

Veliko se je spremenilo, odkar smo prvič poromali na Orlov vrh pri Clevelandu k spominski maši za pobite domobrance in vse žrtve komunistične revolucije. Smreke in borovci, ki so bili posajeni pred petdesetimi leti, so zdaj mogočna drevesa, postavljen je bil slavolok z napisom Bog, narod, domovina, visok križ z napisom Ki si za nas križan bil in dodana bela stena z imeni morišč. Kapela je v tem času dobila novo sliko brezjanske Marije in je bila na novo zavarovana pred dežjem in pred vetrom. Na ovinku pred kapelico je bilo postavljeno znamenje s sliko sv. Cirila in Metoda. Prav nazadnje smo postavili še kip domobranca v naravni velikosti. Med drevjem in cvetjem na Orlovem vrhu opaziš nešteto slovenskih zastav in zastavic, ob cesti pa dvanajst skal s križi – za dvanajst tisoč pomorjenih.

Kaj se je še spremenilo? Čas zahteva svoje in naše vrste se hitro krčijo. Nič več ni povorke iz mesta. Včasih je v njej proti Orlovemu vrhu vozilo osemdeset, petdeset, trideset avtomobilov s slovenskimi zastavami. Nič več ni dolge vrste preživelih domobrancev, ne številnih narodnih noš, ki so ob domobranski godbi prikorakali pred kapelico. Vendar nas je še vedno veliko, ki s spoštovanjem in globoko vero prihajamo na ta kraj, da se poklonimo spominu naših mučencev.

Tudi letos smo že v soboto zvečer prižgali svečke v kapelici in zmolili rožni venec. Tudi zapeli smo ob kresu, ki pa ni gorel tako mogočno kot ponavadi, kajti v zadnjih dneh je bilo preveč dežja. Glavna slovesnost naslednji dan je morala biti v dvorani. Bilo je drugič, odkar obhajamo ta spominski dan, da zaradi dežja ni bilo maše pri kapelici. Gospod župnik Kosem, ki je kot otrok tudi okusil Vetrinje, se je v pridigi spomnil vseh naših ljudi, ki so izgubili življenje, ker so odklanjali komunizem. Isto je povedal tudi mladim v angleščini in jih opomnil, naj nikoli ne pozabijo, da so Slovenci, naj ostanejo dobri kristjani in se radi priporočajo našim mučencem. Mašo je spremljalo ljudsko petje.

Po maši je gospod Milan Zajec, predsednik Tabora, pozdravil vse navzoče in predstavil glavnega govornika, inženirja Jožeta Rusa iz Čikaga. V začetku svojega govora je gospod Rus povedal, da je pred odhodom v Cleveland obiskal Lemont, kjer domuje Kraljica Slovencev Marija Pomagaj in kjer je pokopan njen apostol škof Rožman. Nato je nadaljeval: »Zdaj je že petinpetdeset let, odkar se v teh junijskih dneh spominjamo vseh, ki so trpeli pod črnim, rjavim in pod rdečim nasiljem, najbolj krutim od vseh. Še prav posebno pa imamo pred očmi razoroženo, vrnjeno, mučeno in pomorjeno [Stran 093] slovensko vojsko. Rog, Teharje in številna druga grobišča po vsej slovenski zemlji so še posebej središče naših misli, spominov in molitev. Rog in Teharje morata postati naši božji poti, kamor bodo romali ljudje in se poglabljali v najbolj nenavadno zgodbo, ki se je dogodila našemu narodu.«

29. maj 2000 – Ob Domobranskem grobu v Triglavskem parku

Slika 57. 29. maj 2000 – Ob Domobranskem grobu v Triglavskem parku

Le zakaj to obujanje spomina, ki je ponekod že pozabljen, ponekod pa ga hote prezirajo? Obujamo ta spomin, da bi domobranska podoba ne živela samo na vsakoletnih spominskih slovesnostih, ampak da bi jo vzeli s seboj na svoje domove in bi tam ostala in vžigala hrepenenje po svetosti, »zakaj bolj kot učenjaki in umetniki, bolj kot znanstveniki in uspešni poslovneži so nam potrebni svetniki.«

Spomnimo se preroških besed škofa Jegliča: Naš čas je velik, ker dela mučenike. Toda imeli bomo še večje čase, morda bomo imeli še hujše čase. Satan ima svojo fronto, pa ima tudi Kristus svojo fronto. Za nas veljajo krstne obljube, zvesti bomo ostali, pa naj pride karkoli, tudi če bi morali postati mučenci. – In potem je udarilo čez nas. Na sam veliki petek.

»Oni dan sem sredi slovenskega Čikaga srečal moža; dolgo ga že poznam. Spominjam se ga, ko je bil vzravnan korenjak; s plugom je odpiral zemlji srce na pomlad, poleti je zbiral klasje in ga vezal v snope, na jesen je obiral sadove in dihal z listi, ki so plesali v sivem vetru. In ko je sneg pobelil polje in log in gmajno in gozd, je zbral okrog sebe svojo družino in z njo hvalil Boga. In potem je prišlo hudo. Streli, ogenj, vojska, žalost, jok in smrt. Pet sinov je imel. Krepkih in zornih kot pomladno jutro, nasmejanih kot poletno sonce, pojočih kot nebeških pevcev kor. Še jih vidi, še vedno jih sliši. Vsak dan znova jih sliši, od daleč. Osivela so mu leta, ramena mu teži devet križev in čez, oči mu zro v nevidno daljo in tako posluša svoje fante. Pojo njegovi fantje, pojo; zdaj je tega že petinpetdeset let. V Vetrinju jih je videl poslednjič, odhajali so s pesmijo. »Zbogom, oče, jutri, pojutrišnjem se spet vidimo.« Toda jutri, pojutrišnjem jih je Kajn odstrelil v kraška brezna in jame. »Kako rad bi segel v globoko dno, kjer brez besed so bratje obležali.«

Ob deseti obletnici vetrinjske tragedije je škof Gregorij govoril v Lemontu na ameriških Brezjah: »Palme mučeništva so zrasle tudi na naših tleh. Slovenska zemlja je orošena z mučeniško krvjo naših bratov in sestra, ki smo jih poznali, z njimi delali, z njimi v cerkev hodili, z njimi živeli. Zvesti in stanovitni so bili v veri, zato so morali dati svoje življenje Bogu v slavo, sebi v odrešenje in poveličanje, mnogim v spreobrnjenje, nam vsem pa v svetal vzor in zgled mučeništva.«

Po slovesnosti se je razvilo veselo srečanje, ki je bilo še lepše, ker je posijalo sonce in pregnalo z Orlovega vrha sivino deževnega vremena.

11. Prejeli zadnji hip

11.1. Volitve, demokracija in spet ta nesrečni referendum

Avtor: Blaža Cedilnik

11.1.1.

[Stran 094]

Ne morem si kaj, da se ne bi ob vsem tem prežvekovanju besede demokracija in njenem zlorabljanju vprašala, kaj pravzaprav pomeni, v čem je bistvo demokracije oziroma vladavine ljudstva. Kdo je najvišji suveren v državi, v kateri vlada ljudstvo. Kako lahko ljudstvo nekaj odloči, če ne na referendumu. In če odloči, ali ima to kakšno težo, ali pa lahko parlament kot avtonomna veja oblasti dela popolnoma po svoje, kakor se mu zazdi, kakršna je pač konstelacija, kaj vem česa, moči, afinitete, kontinuitete … v parlamentu. Potem je tu še ustavno sodišče, ki je tudi avtonomno. In če je vsakdo v tej naši demokraciji avtonomen in nikomur ni treba poslušati nikogar drugega, potem je temu težko reči demokracija. Pravzaprav je to vse prej kot demokracija. Lahko bi rekli, da je to neke vrste anarhija, kjer vsakdo lahko počne, kar hoče, sklene, kar hoče, kritizira, kar hoče, pljuva, po komer hoče. Do tu izgleda stvar kot neke vrste anarhija. Ampak tu nastopi državni zbor, ki ima zakonodajno oblast. Požvižga se na državni svet, na ustavno sodišče in na ljudstvo in odloči po svoje. To pa izgleda kot neke vrste diktatura. Ko so poslanci enkrat izvoljeni, imajo, skoraj bi lahko rekli, tako rekoč absolutno oblast. Bi človek rekel, da nam je pač prav. Kaj smo pa izvolili te patrone. Jih pač drugič ne bomo. Ja, hudiča. Kar mislite si. Kajti tu so še mediji. Ti potem vse stvari tako zameštrajo, da črno izgleda belo, belo pa zeleno. Namesto, da bi gledali vladi in parlamentu pod prste, da ne rečem kremplje. Ja, pa da ne pozabimo na satirike in humoriste. Tudi vloga teh je, da kritizirajo vlado in vladajočo koalicijo v parlamentu. Ampak ni čisto tako. Ne, kar se tiče medijev, ne kar se tiče humoristov. Eni in drugi so zeeelo pristranski. In tu se torej stvar zares zaplete. Kot sem že ničkolikokrat rekla in tudi zapisala, ni važno, ni pomembno, ni vredno to, kaj kdo reče, ampak kdo kaj reče. In ko to znova napišem, se počutim kot stara gramofonska plošča. In to sploh ni prijeten občutek, če človek pomisli na to, da je vse to govorjenje in pisanje skoraj v prazno. Ampak če se Bog razveseli vsakega spreobrnjenega grešnika, potem se lahko sama mečem ob tla od veselja, če sem komu vsaj malo odprla oči. In prav to, da mi je to uspelo kljub vsemu prej omenjenemu, je vzrok, da vztrajam v tem pisanju in vedno znova preobračam iste misli na drugačen način, v drugačni zvezi, kot bi učencu, ki se težko uči, ki mu možgani ne delujejo sami od sebe, pojasnjevala kakšno zapleteno matematično ali fizikalno zakonitost ali kot bi, tako po domače rečeno, starega kozla učila uporabljati računalnik in programske pakete.

Upam, da mi ne zamerite preveč, če takole malo zasluzim vstran. Moji prijatelji, znanci sorodniki, ne vsi, sem pa tja kakšen, mi včasih poočitajo, da se ne držim teme, da pripovedujem stranske zgodbe in s tem zapletem pripoved, ampak kaj jaz morem. Če so pa stvari zares zapletene. In če sem sama take vrste model, kot bi se izrazil moj najmlajši.

Torej, ostala sem pri medijih in humoristih. Da ne posegam preveč nazaj, zadnjih osem let so mediji in humoristi, skoraj vsi po vrsti, kritizirali opozicijo, vsak njen predlog, vsako njeno potezo, kar je, vsaj po moji pameti skregano ne samo z demokracijo, ampak tudi z zdravo pametjo. Ampak ne na vso opozicijo, le na Krščanske demokrate in na Socialdemokrate. Sem pa tja so se spravili tudi na Ljudsko stranko, skratka na oba Podobnika in njune, svoje čase bi rekli, pristaše. Seveda v smislu, da nekako ovirajo LDS-ove ljudi, da ne morejo več narediti in jih seveda zanima samo oblast, ne pa »narodov blagor«, kakor je to pri vseh strankah kontinuitete. Če se ti možgani še niso čisto skisali, sešteješ ena in ena in ugotoviš, da je vse naperjeno proti, tako imenovanim, pomladnikom. Vse je naperjeno v smer, da se oblast obdrži v tistih rokah, ki so jo imele že vseh »teh naših petdeset let«.

Potem je prišlo do zamenjave vlade, ki so jo sestavili ti pomladniki in kar je pravzaprav, končno, udejanjilo rezultat preteklih državnozborskih volitev. In kar naenkrat smo doživeli iluzijo demokracije. Vsaj kar se medijev tiče. Ubrano, unisono, kaj vem, kaj naj še rečem, so začeli udrihati po vladi in vladajoči koaliciji, da bi bilo prav za prav zelo zabavno, če se ne bi to dogajalo v moji ljubljeni Sloveniji. Kot so takrat hvalili Pucka, da je presekal pat pozicijo pri izvolitvi Drdrnovška, pa potem ljudsko stranko, ki je legalizirala Drdrnovškovo vlado, ki je bila izvoljena z minimalno podporo, tako so zdaj napadli obe poslanki, ki sta presekali pat pozicijo pri izvolitvi [Stran 095] Drbajuka. Naj rečem eno besedo v zagovor teh dveh poslank, namreč, onidve nista bili z besedo zavezani svojim volivcem, da bosta glasovali tako ali drugače, dočim pa so Pucko in Ljudska stranka pri vstopu v vladno koalicijo glasovali v nasprotju s predvolilnimi obljubami. Med slednjima je pa še ta razlika, da je Pucko en sam, Ljudska stranka pa je bila stranka, ki ji je svoje glasove zaupalo veliko število volivcev po celotni Sloveniji, ki so bili z redkimi izjemami razočarani nad vedenjem svoje stranke. In, kot sem prejšnjič napisala, bi morali biti za svojo nezvestobo, za požrto dano besedo, na prihodnjih državnozborskih volitvah kaznovani. Pa so se združili s Krščanskimi demokrati, povezali v koalicijo Slovenija in sestavili vlado. Če bi sedaj držali besedo, bi se izmazali. Če bi se seveda tega zavedali. Kazni ne bi bilo. Kazen mora biti; kazen je vzgojna, je rekel boter Mesec Zvezdici Zaspanki. Ampak bilo je prelepo, da bi trajalo. Kdor je enkrat snedel dano besedo, jo bo v drugo še toliko laže. Že ob ustanovitvi oziroma združitvi se je nakazovalo, da želijo samo pridobiti na moči, ne pa, da želijo oprati svoje ravnanje ali, da imajo pri združevanju kakšne višje cilje. Krščanske demokrate so dobesedno povozili, samo v imenu je ostala njihova kratica, za katero sem tako in tako rekla, da bo kaj kmalu zaradi praktičnih (pragmatičnih) vzrokov izginila. Sicer je bilo ime eno smešno skrpucalo. SLS [Stran 009] +SKD Slovenska ljudska stranka, to ime je že samo po sebi tako, da ne vzbuja kakšnega posebnega pozitivnega odnosa. Mnogo bolje bi bilo, če bi se imenovali samo Ljudska stranka, pa bi združili vsebini, programa in izkušnje obeh strank. Ampak, nomen est omen, trapasto in potuhnjeno ime in prav taka stranka. Ker so bili Krščanski demokrati zaradi sodelovanja v prejšnji vladi, v tako imenovani veliki koaliciji (Paktiranju s hudičem), na volitvah hudo okleščeni, so imeli seveda pri združevanju manjšo težo in bili preglasovani. Ker jih je bilo pač manj. Približno tako, kot bo po novem v najnovejši Jugi s Črno goro. Ker jih je malo, ne bodo mogli doseči ničesar, kar ne bi bilo po godu velikemu bratu.

Volilni sistem in referendum. V uradnem listu piše povsod »zakonodajni referendum«. Ali je tukaj nekdo neumen ali pa nekdo drugi nesramen in aroganten. Očitno je bila vse skupaj farsa. Ko so v podporo referendumu zbrali v rekordnem času (pravzaprav je škoda, da niso zbirali podpisov do konca zakonsko določenega roka, kajti sama poznam veliko ljudi, vključno z menoj, ki iz takega ali drugačnega vzroka nismo uspeli podpisati te pobude) več kot zadostno število podpisov, so kontinuitetniki vložili še dva predloga za spremembo volilnega sistema, potem se je vleklo kot jara kača, da je končno prišlo do tega, kot vedno pravim, nesrečnega referenduma. Da pa ne bi bilo nič prepuščeno naključju, je gospod vrhovni razlagalec volilne, v tem primeru referendumske procedure (kajti to ni bil pravi referendum, ker se ni odločalo za ali proti neki stvari, lahko bi rekli, da so bili štirje referendumi hkrati, če … ), izjavil nekako tako, da se lahko izjavljaš samo o enem volilnem sistemu, do katerega imaš pač odnos, da se lahko izjasniš samo o nekaterih volilnih sistemih, da ni nujno, da se izjasniš o vseh. Tako je nastal kaos, ki ga še do danes ni uspelo nikomur objektivno razrešiti, vsak pametnjakovič si rezultat tega referenduma pač razlaga po svoje in če je na pravi strani, kar pomeni, če ni pomladnik, ima pač prav, je strokovnjak, ekspert, njegovo mnenje je več vredno kot mnenje koga z druge strani oziroma bolj pravilno kot odločitev ustavnega sodišča. Človek bi se vprašal, zakaj za vraga so sploh vprašali ustavno sodišče, če njegovega mnenja potem ne upoštevajo.

Ena od najpomembnejših reči, ki so jih očitali temu referendumu, je ta, da se ga ni udeležilo pretirano veliko število volivcev, ampak, da se razumemo, pretirano malo pa tudi ne. No, ja, pri vsaki taki stvari je tako, da pač pridejo zainteresirani, tisti pa, ki jih vse skupaj bolj malo ali pa nič ne briga, pa ostanejo doma. Če bi vpeljali kvorum, bi bilo isto kot če bi ukinili institut referenduma. Zadeva s plebiscitom, z glasovanjem za samostojno Slovenijo se ne bo zlepa ponovila, o tem si moramo biti na jasnem.

In prav v zvezi s kvorumom naj tukaj omenim eno hecno zadevo, ki mi je slučajno prišla pred oči. Namreč, v petek, 28. julija sem po dolgem, dolgem času kupila Dnevnik zaradi povsem določenega prispevka. In glej ga šmenta, na isti strani opazim italijanskega manjšinca. Ker me vse skupaj kar precej zanima zaradi dvojnih glasov, ki jih imajo nekateri slovenski državljani in katerih delegati so do sedaj, kot sem že prej omenila, nekako samoumevno stopili na stran kontinuitete, poleg tega pa so še voljeni po nekakšnem večinskem sistemu, sem seveda zadevo prebrala. Hudič je, če si matematik. Kar naprej nekaj preverjaš in kontroliraš. In če sem prav izračunala, se je volitev za predstavnika italijanske manjšine udeležilo nekako 25 do 30 % volivcev, volitev za predstavnika madžarske narodnosti pa ne morem izračunati, ker ne vem, koliko kandidatov je bilo. No, [Stran 096] kakorkoli že, vsaj predstavnik italijanske manjšine je bil izvoljen s tako minimalno podporo, pa ni nihče zagnal posebnega cirkusa okrog tega, češ da ne more tak majhen delež odločati za vse. Mogoče se komu zdi vseeno. Naj se pač italijanska manjšina briga za to, kako in koga in s kakšno večino ga bodo izvolili. Ampak ni čisto tako. Če izvzamemo ta dva poslanca, ki jima nikakor ne želim odvzeti česarkoli, je bilo razmerje sil po preteklih volitvah, kot je bilo že stokrat povedano, 45 poslancev na pomladni strani in 43 poslancev na strani kontinuitete. Ker pa sta se oba poslanca manjšin postavila na stran kontinuitete (»Za mene je edini pravi predsednik Drnovšek«, je izjavila Pozsončeva), je nastala pat pozicija. In komunistična stran se je vkopala (noben medij ni tega tako postavil, vsi so očitali vkopanost pomladnikom) in se ni premaknila niti za ped, dokler ni slavni Pucko »presekal tega gordijskega vozla« in tudi on prestopil, zgodba je več kot znana, zato ne bom nadaljevala. Ampak, zakaj vse to ponovno premlevam. Ker so se pojavila (vsaj zame) nova (doslej nepoznana) dejstva, namreč, da se je volitev za predstavnika italijanske manjšine udeležilo samo približno tisoč volivcev in če predpostavimo, da jih je vseh tisoč glasovalo za gospoda Battellija, pomeni, da je teh tisoč ljudi odločalo o usodi celotne Slovenije, o vladi in vladni koaliciji. Ker pa jih je najbrž glasovalo manj, je to še toliko bolj, milo rečeno, čudno. Vsekakor me zanima, kako je s kvorumom na volitvah za predstavnike manjšine in zakaj ni bilo vsaj kakšne besede izrečene na to temo. Kajti, če bi to primerjali z nesrečnim referendumom, potem nas cela zadeva pripelje na čudna pota razmišljanja.

In zgodba o volilnem sistemu se še kar naprej nadaljuje, čedalje bolj v čudni smeri. In moja misel o nekakšni diktaturi državnega zbora tudi. Državni zbor (se ve kateri njegov del) stakne glave skupaj in po dolgih letih prežvekovanja dvokrožnega večinskega sistema, rezultata referenduma in odločbe ustavnega sodišča, v posmeh vseh nas, ki smo glasovali zanj, gre, in ne samo, da se odloči za proporcionalni sistem, zapiše ga tudi v ustavo. In ko so potem novinarji spraševali veleume revolucije, pardon, demokracije, so ti nekaj mencali, da pravzaprav ni bilo treba, ampak da je tako bolje, skratka kr neki. Če jih sama nisem razumela (da se razumemo, nisem razumela razlage, mi je pa čisto jasno, zakaj so to storili), ni razumel skoraj nihče. Ampak glede na to, da komaj kak Slovenec misli z lastno glavo, je to prav za prav čisto vseeno. Zaradi nekaterih manjših kozmetičnih popravkov prejšnjega volilnega sistema so ugotavljali, da je taka njihova odločitev v skladu z ljudsko voljo in odločbo ustavnega sodišča. Sancta simplicitas! Razumi, kdor more.

Pri tej vključitvi proporcionalnega volilnega sistema v ustavo se je bivša Slovenska ljudska stranka dokončno prodala. Izigrala je tako pripojene Krščanske demokrate kot tudi (skoraj) vse svoje volivce. Upam, da jih bo doletela poštena kazen. Prav je tako. Ni pa dobro. Razočarani volivci ne bodo šli na volitve in to je najbrž namen, ne njihov, namen tiste sive eminence v ozadju, ki dirigira orkester medijev, humoristov, satirikov. Prej ali slej bodo odpadli kot usran golob, se je reklo svoje dni. Še prej pa bodo pomagali komunistom in njihovim naslednikom, da si utrdijo oblast za vse večne čase. Vsaj kar se tiče generacij, ki sedaj živijo.

Vendar je vedno še kaka svetla točka, da človek ne obupa in ne vrže puške v koruzo. V vsej tej umazani mlakuži prodanih duš se kljub vsemu najde kakšen pokončen in načelen človek. Pravzaprav jih niti ni tako malo, samo nesramnost in aroganca prideta bolj do izraza. Eden takih je premier Bajuk, ki preprosto ni mogel požreti tega, kar mu je zakuhala lastna stranka. Naredil je to, kar je edino pravilno. V taki stranki ni imel kaj iskati. Ustanovil je torej svojo stranko (ki pa ima, žal, vsaj po moje, tudi zelo čudno in komplicirano ime) in morda rešil na ta način, kar se je rešiti dalo v tem, tako rekoč, zadnjem hipu pred volitvami. Upam, da ga orkester ne bo uspel umazati tako, da mu ljudje ne bi zaupali. Korajža velja! Morda bo tej novi stranki uspelo, da se ne bodo v njene vrste pritihotapili ljudje, ki jo bodo uničili od znotraj. Taki, ki niso ne pokončni, ne načelni, ne pošteni. Ki ne držijo dane besede. Ki ne izpolnijo obljub. Figa – možje.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Cinizem

[Stran 097]

Dodatek A.1.1 Slovesnost ob obletnici partizanske bolnišnice na Ogenjci

V časniku Delo smo lahko brali, pa tudi radio in televizija sta obširno poročala o tej slovesnosti. Slavnosti govornik je bil Igor Bavčar. Govora v celoti niso nikjer objavili, so pa izpostavili nekatere poudarke iz njegovega govora. Kot običajno ob takih priložnostih počnejo slavnostni govorniki, je tudi on na vse pretege hvalil NOB in ponavljal oguljeno frazo, ki nima nobene dokazane resnične osnove, da brez NOB ne bi bilo osamosvojitve Slovenije. Poanta iz njegovega govora, ki jo je posebej naglasil komentator na Radiu Slovenija, je, da so ob osamosvojitveni vojni partizanski oficirji ponujali svoje usluge, zaradi dokaj visokih let predvsem v obliki nasvetov in teoretične pomoči. Bavčar je v tem govoru poudaril, da ni bilo nobenega domobranskega oficirja in se vprašal češ, kje pa so bili domobranski oficirji ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Črn humor ali cinizem brez primere. Ja, kje vendar! Tam, kjer so zadnjih petinpetdeset let. Na primer moj oče, domobranski oficir, leži v nekem strelskem jarku v bližini Teharji. Upam, da je to dovolj utemeljen razlog, da se ni mogel ponuditi Bavčarju v pomoč ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo in da bodo on in drugi Slovenci in slovenski državljani sprejeli moje opravičilo namesto njega in mu ne bodo več očitali, da se je ignorantsko obnašal ob tem, za nas vse tako pomembnem dogajanju. Na podoben (če ne celo enak) način, bi lahko opravičili svoj izostanek ob osamosvojitveni vojni za Slovenijo tudi drugi domobranski oficirji. Po vsem tem „kopanju kosti“ bi tudi on lahko vedel, kaj se je zgodilo z njimi. Pa tudi vsi tisti, ki so v živo spremljali njegov govor in tisti, ki so poslušali ali brali vest o omenjeni slovesnosti v medijih. Morda pa je prav ta govor dokaz, da se je o teh stvareh v medijih in v knjigah, predvsem v učbenikih, vse premalo pisalo in se o teh dogodkih ve pravzaprav zelo malo in še to zelo površno. Tisti, ki so izvajali povojne poboje, so se vendar še posebej potrudili, da ne bi preživel nobeden od domobranskih oficirjev in voditeljev.

Naj še enkrat ponovim opravičilo v imenu mojega očeta in vseh pobitih domobranskih oficirjev: Nikar jim ne zamerite, da se niso odzvali klicu domovine!

Avtor: Blaža Cedilnik

Dodatek A.2 To je knjiga, ki ne sme manjkati v vaši knjižnici. Dobro si torej oglejte njeno naslovno stran!

Farne spominske plošče 2

Farne spominske plošče 2

Dobite jo v Škofijski knjigarni v Ljubljani, v Mačkovi ulici 6; ali pa v pisarni Nove Slovenske zaveze na Resljevi ulici 14/V v Ljubljani, vsak dan od 10. do 12. ure, tel.: 061/312-176.

Datum: 2010-04-21

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.