Zaveza št. 35

Zaveza št. 35Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 35
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

    1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

    1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

    Avtor: Justin Stanovnik

    1.1.1.

    Kdo bo preštel krivice,

    ki so jih mogotci

    natresli na pota,

    da bi sij njihovih imen

    ne ugasnil pod večer?

    Avtor: Milena Šoukal

    1.1.2.

    [Page 001]

    Téma, ki se v Zavezinih poglavjih najpogosteje ponavlja, zadeva čas in njegovo razumetje. Ko pravimo čas, najprej pomislimo na sedanjost, potem pa se takoj zavemo, da nas v resnici zanima prihodnost. Težava s prihodnostjo pa je ta, da je še ni, odnosno da je ni. Prihodnost ni dežela dejstev, kot sta preteklost in, z omejitvami, sedanjost, ampak je prostor, kamor iz sedanjosti projiciramo določena razpoloženja: namere, obljube, načrte, pričakovanja, domneve, strahove, grožnje in še druge reči. Zato bi upravičeno pričakovali, da jezik ne bo imel prihodnjega časa ali prihodnjika, kot danes nekateri pravijo, ampak vrsto sredstev, ki mu služijo za omenjeno projiciranje. Ne malo smo se zatorej, v oklepaju povedano, začudili nad tožbo nekega, sicer veselega in dovtipnega Delovega novinarja, da imamo Slovenci samo en prihodnji čas. To revščino je gospod verjetno opazil, ko je slovenščino primerjal z angleščino. Morda je to bilo takrat, ko so ga na ne vem kateri ugledni ameriški univerzi vlekli za rokav in ga moledovali, naj za božjo voljo ostane še kak teden. Začudili pa smo se tudi zato, ker angleščina, malo natančneje povedano, pri­hodnjika sploh nima. Ima pa vrsto sredstev za preslikavanje sedanjih razpoloženj v neki prazni prostor, ki mu iz navade – pa tudi iz neke trdovratne vere, da bo jutri vse tako kot je danes – pravimo prihodnost.

    Prihodnost je, natančno vzeto, nenapovedljiva, a kako si želimo, da bi bila. Zato jo kljub njeni neznanosti kar naprej napovedujemo. Opazili smo, da so pri tem nekateri bolj uspešni kot drugi. Za te pravimo, da imajo – kot se je baje prvi izrazil fizik lord Rutherford – prihodnost v kosteh. Drugi, ki jim ta čut ni bil dan, pa si morajo videnje prihodnosti, kakr­šnakoli naj že je, priboriti tako rekoč v potu svojega obraza. Ne preostane jim drugega, kot da se posvetijo opazovanju sveta: natančno in stvarno, z ostrim očesom za to, kar je poglavitno, in tako da iz svojega videnja izključijo želje. Pri tem ne smejo nikoli dovoliti, da bi jih zapustil spomin na pretekle reči: te jih sproti opozarjajo na to, kako tečejo stvari tega sveta. V človeku je potem neka zadnja ravnina, na kateri si, ko jo en­krat doseže, pravi: ne more biti drugače kot tako, kakor se mi stvari kažejo sedaj. A to upravičeno reče šele potem, ko je v ognju dvoma preizkusil mnoge domneve. Če nazadnje prištejemo sem še odgovornost, s tem pokažemo na duhovno območje, ki bo skrbelo za intenzivnost in nepopustljivost iskanja.

    Vsi vemo, da so neke predstave o tem, kako bo šla prihodnost, nujne za obstoj vsakega posameznika. Neprimerno bolj nujne pa so te predstave na področju, ki mu pravimo politika. Tu gre za usodo velikih reči: za usodo naroda in države – za mnogo posameznikov hkrati, ki se vsi skupaj ne morejo tako uspešno prilagajati nepredvidenim razmeram, kot se lahko vsak zase.

    Ljudje, ki se zbiramo okoli Zaveze, imamo posebne razloge, da se za govorjenje o času in njegovem razumetju posebej zanimamo. To je zato, ker vemo, kaj je katastrofa. Temu, kar metaforično poimenujemo z besedo Rog, ne moremo reči drugače kot katastrofa, čeprav vemo, da so v njem neznanske duhovne energije, ki bodo v prihodnosti nosile veliko posameznikov in mogoče cel narod. Ko vse premislimo, si pravimo, da ne more biti drugače. Vendar je bil Rog, pogledan z določenega kota, katastrofa. Ali bi jo bilo mogoče odvrniti? Ne da bi se spuščali v podrobno dokazovanje, povejmo le to, kar mislimo, da je bistveno: kakor so med vojno stvari stale do­ma in po svetu, Roga v pomenu poraza de­mo­kratskih narodovih sil ni bilo mogoče preprečiti. Rog bi bili lahko preprečili samo sopotniki in zavezniki komunistov, ki so njihov projekt omogočili – ko bi jim seveda ci­vilizacijski čut ne bi bil dovolil, da sodelujejo pri izvedbi njihovega projekta.

    A vendar. Vemo, da nekatera dejanja niso bila narejena. Ko bi bila, stvari, kot smo rekli, ne bi bistveno premaknila, a bi danes, ozirajoč [Page 002] se nazaj, lahko rekli, da »noben kamen ni ostal neobrnjen«. Vsaj to.

    Mesto v zimi

    Figure 1. Mesto v zimi Simon Dan

    Za ilustracijo si na kratko oglejmo eno od najvažnejših epizod iz obdobja revolucije in državljanske vojne. Gre za obdobje po kapitulaciji Italije. Ko danes gledamo nazaj – natanko se pri tem zavedamo, da je ex eventu, po dogodkih, lahko biti moder – nazadnje ostane pred nami to, kar je za to obdobje bistveno. Situacija, stanje stvari, razmerje sil, logika dogajanja, zgodovina, kar hočete, vse je kazalo v smer, ki je demokratske sile ne bi bile smele prezreti. Prišel je čas, ko je šlo za ali – ali, to je bil čas, ki je brezpogojno ukazoval demokratskim silam, da obračunajo s svojim nasprotnikom. Ta ukaz je bil, ko bi le bili razumeli njegovo govorico, brezpogojen. Nikoli več se ta čas ni ponovil, ne prej ne pozneje – bil je edinstven. Če bi demokratske sile obračunale s komunisti, bi se zgodilo nekaj zelo daljnosežnega. Uresničil bi se prvi pogoj za oblikovanje prave slovenske narodne rezistence: naredil bi se bil prostor, v katerem bi sploh mogla obstajati. Dokler pa je bila v gozdovih komunistična gverila, pa tam za demokratske sile ni bilo prostora. Komunisti bi jih imeli za prve, in če bi bilo nujno, za edine nasprotnike. In ni nam neznano, kako bi se ko­munisti bojevali: z umori civilistov, s po­žiganjem vasi, z denunciranjem nasprotni­kov okupatorju. Komaj si moremo kaj predstavljati, po čemer ne bi segli. Slovenski go­zdovi so dajali prostor za dve gverili, a ne, če so eno od njih vodili komunisti, ki so se od­ločili, da izpeljejo revolucijo.

    Ko bi demokratske sile razumele, kaj čas zahteva, bi se s tem naredil prostor za nacionalno gverilo. Ali je mogoče izmeriti pomen tega dejstva? Vemo, da bratska pomoč komunistom z juga ne bi izostala, a stvari spremeniti ne bi mogla, ker bi bila tudi politična situacija potem popolnoma drugačna. Zelo verjetno bi se slovenska komunistična elita ob koncu vojne vrnila z juga v zavetju Brozovih armad in bi Slovenci padli pod komunistično dominacijo. Čeprav sicer ne smemo pozabiti, da bi prostor, ki bi ga ustvarila nacionalna gverila, dal svobodne roke slovenskim politikom v Londonu tudi za nejugoslovanske rešitve, bi se tudi Slovenci verjetno znašli v vzhodnem bloku. A bi tu bilo nekaj drugega: Slovenci ne bi bili izpostavljeni eroziji svoje nacionalne biti, ki izhaja iz ponižujočega spoznanja, da smo si komunizem priborili [Page 003] sami: da smo se s tem v zgodovini izkazali ne­adekvatne. Tu so izvori, neregistrirani, na­še sedanje shiranosti.

    A bolj važno je nekaj drugega. Zakaj demokratske sile tega niso naredile? Ali bistvenega časa, ki je bil edinstvena možnost in edinstvena zahteva, niso videli? Priznati moramo, da tega niso videli. Tega niso videli tako, kot je to bilo mogoče videti in kot bi to morali videti. Kljub omejenim rezultatom, ki bi sledili, smemo in moramo imeti to nevidenje za njihovo temeljno umanjkanje. Morda sedaj bralci vidijo, zakaj toliko govorimo o ra­zumetju časa.

    Vendar mislimo, da ne smemo naprej, ne da bi svoj opis opremili s kratko gloso: gre za temeljno razliko med demokrati in komunisti. Danes se na to pozablja, a v slovenskem državljanskem spopadu so si stali nasproti ljudje s civilno dušo in ljudje z boljševiško dušo. Demokrati so branili doseženo stopnjo omi­ke s sredstvi, ki jim jih je ta omika dovoljevala. Res, da so kdaj segli tudi po drugih sredstvih, a prav zaradi osnovne vezanosti na omiko vedno le polovično, nervozno in neučinkovito. Če bi namreč komunistom postali enaki v načinu bojevanja, bi jim postali enaki v vsem. S tem pa bi izgubili svoj raison d’ etre – razlog obstoja. V tem primeru bi komunisti pač zmagali še pred zmago.

    Komunisti pa so bili drugačni ljudje. Njihova posebnost je bila v tem, da so združevali dve na videz zelo oddaljeni stvari. To sta bili dve človeški prvini, ena z začetka, druga s konca dolgega razvoja. Prva pooseblja prvinskega človeka, ki ga češki filozof Jan Patočka identificira s pojmom revolucionarnega človeka – npr. francoskega jakobinca. Patočka njegovo duhovno stanje poimenuje z izrazom demonični orgiazem, z nečim predcivilizacij­skim, predplatonskim in predkrščanskim, z izrazom, ki mu pomeni popolno izro­čenost tisti človeški snovi, ki je zunaj odgovornosti. Drugo prvino tega človeka pa predstavlja razum, od katerega je odpadlo vse, kar bi mu utegnilo braniti, da se v celoti spremeni v instrument Volje do moči. Tako nam je Jan Patočka pomagal razumeti neko nedoumljivo nenavadnost, ki nas je vedno vznemirjala: dejstvo, da so se komunisti mogli pre­dajati čistemu sovraštvu – da so bili na primer sposobni fizičnega mučenja – in da so obenem skrajno racionalno in prisebno koncipirali in vodili revolucijo.

    Kar tu opisujem z učenimi izrazi, je Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku povedala zelo preprosto. Na Turjaku je izgubila tri brate: eden je bil ranjen in so ga komunisti ubili dan za tem, ko je Turjak padel, druga dva pa so odpeljali v Velike Lašče in ju tam dan kasneje ustrelili. Bila je na deželi leta 1942 in leta 1943 in je iz izkustva vedela, kako so stvari potekale. Za vojake demokratske voj­ske je takole rekla: »Premalo so bili krvoločni. Premalo so bili krvoločni.« Potem pa je oce­nila tudi komuniste: »Takih kot so bili oni drugi, pa ni bilo še nikoli nikjer.«

    Z razmerami jeseni 1943 smo hoteli zgolj pojasniti, kaj pravzaprav mislimo, ko pravimo »razumeti čas«. Tudi če upoštevamo vse ovire ostane nazadnje le dejstvo, da politiki Slovenske zaveze, ki so bili odgovorni za vodenje državljanske vojne, časa, v pravem pomenu te besede, niso razumeli. Razumeli pa ga niso zato, ker se v njih ni zgostila zavest intenzivne in suverene odgovornosti, ki bi jim brezpogojno ukazovala, da se dokopljejo do šifer, s katerimi je bil napisan kriptogram tedanje zgodovine. Tako pa so papirje, na katerih je pisalo, kaj je treba narediti, neprebrane in nerazumljene le podajali drug drugemu.

    A vsi ti premisleki so pomembni le kot uvod v neko drugo vprašanje: Kaj pa danes? Ali razumemo svoj čas? Ali vemo, kaj se dogaja? Ali vemo, za kaj gre?

    Ko poudarjamo nujnost in neodložljivost teh vprašanj, se obenem dobro zavedamo, kako težko jih je opremiti z odgovori. Tudi mi si ne domišljamo, da smo jih našli. V tem, kar bo­mo povedali, pa vendar le vidimo zbirko ozirov, mimo katerih iskalec odgovora ne bi smel iti.

    Duhovna in politična scena sedanjosti nas, brž ko jo malo natančneje pogledamo, seznani z neko družbeno količino, ki nas potem tako vztrajno opozarja nase, da ji nazadnje priznamo središčno vlogo. Toda že pri nje­nem preimenovanju se soočimo z veliko te­žavo. Ali se bomo pomirili, če jo imenujemo nova levica? Ali ne bi mogoče več povedali, če bi rekli, da to količino predstavljajo preprosto komunisti? Izraz nova levica ima to prednost, da kaže na strateško diskontinuiteto Volje do moči, ki so jo »v okrilju noči« izpeljali komunisti. Po prenovljenem scenariju Vol­ja do moči ostane kot osnovno gibalo, a se ne utemeljuje več na totalitarizmu industrijskega komunizma, na razrednem boju in na avantgardni vlogi partije, v kateri se je naselilo dokončno razumetje zgodovine, ampak na ideoloških možnostih, ki jih nosi v sebi post­moderna. V jedru nove levice je torej še vedno komunizem s svojim osnovnim zgodovinskim navdihom, njen nastop, njen pohod skozi čas pa gre pod drugimi prapori. Kakor je moderna s svojim racionalizmom omogočila [Page 004] realizacijo Komunističnega manifesta, ta­ko duhovna razpršenost postmoderne omo­­goča nihilistično retoriko nove levice. In kakor je bil komunizem, tako je tudi nova levica v sebi protislovna – kot komunizem je tudi ona obsojena na končni neuspeh.

    Protislovnost levice je v tem, da v postmoderni dobi igra moderno igro. Režirajo to igro v sektorju gospodarstva nekdanji socialistični upravniki, ki so se – »pod okriljem noči«, kot smo rekli – spremenili v kapitalistične lastnike, na duhovnem in kulturnem področju pa nekdanji borci iz »templja vse gotovosti«, kot bi rekel Goethejev Mefisto, ki so se – prav tako »pod okriljem noči« – spremenili v preroke vse-negotovosti. A slika ne bi bila popolna, če ne bi vanjo vrisali še uslužbencev medijskih agentur, ki kot novi masoviki – v nevednosti, ki ni manjša, kot je bila nevednost njihovih predhodnikov – skrbijo za prehod množic na napredne pozicije.

    Iz navedenih razlogov ima izraz nova levica svoje prednosti, svoje pa ima tudi izraz komunisti. Drugače kot nova levica že na zunaj in nezgrešljivo kaže na duhovno in politično provenienco novih strategov. Ko se je leta 1990 partija razšla – spet »pod okriljem noči« – v tri politične skupnosti, v reformne komuniste, v socialiste, v mlade liberalce, je kot vsaka skupnost, kot se dogaja, kakor pravijo biologi, pri mitozi celice, odnesla s sabo genski zapis svojega arhetipa. Desetletni obstoj vsake od teh skupnosti daje obilo dokazov za našo trditev. Zato bi lahko rekli, da izraz komunisti na najkrajši možni način, na najbolj določen način, kaže na pravo naravo ljudi, s katerimi se bo slovenska kultura morala ubadati še nekaj desetletij. Vsi, ki v ta tabor redno ali občasno prihajajo, seveda niso pravi komunisti; komunisti so le v toliko, kolikor z veseljem poslušajo zgodbe, ki se v taboru pripovedujejo in ki se v odločilnih trenutkih – na primer na volitvah – razvrščajo za znamenji, ki jih iz tega tabora prinašajo.

    V nadaljevanju našega razmišljanja bomo, kot zasilno rešitev, uporabljali izraz postkomunistična levica, kdaj morda samo levica, kdaj pa tudi samo izraz komunisti. Kaj torej konkretno ta levica nosi, kakšno kulturo in kakšno državo ali ustvarja ali dovoljuje?

    Pri zajetju problema se bomo odločili za tri nosilne prvine, s katerimi in preko katerih nastopa levica. To so: enobe, kot prostor nje­nega zgodovinskega legitimiranja; ideologizacija postmoderne kot nadomestek razrednega boja; destrukcija naravnih druž­benih središč, kakršne je ustvarila zgodovina in kakršne še vedno ustvarja življenje vsak dan. Prva prvina je pozitivna – prinaša neko trditev; druga predstavlja prehod iz pozitivnega v negativno – pomeni prehod od pritrjevanja do kritike; tretja pa se izraža s čisto kritiko in čistim zanikanjem.

    Enobe se je, v njegovi ideološki postavitvi, izkazal za tisto oporišče nove levice, za katero tam vejo, da ga nikoli in pod nobenim pogojem ne smejo zapustiti. Zato ga dosledno branijo in obnavljajo. Nekaj, kar je bilo izvorno koncipirano kot edini možni prostor revolucije, se pred našimi presenečenimi očmi počasi spreminja v nenevarno in nedolžno rezistenco. Kar je za njim prišlo – mišljen je revolucionarni prevzem oblasti – je bolj podobno nekakšnemu karambolu, do katerega je prišlo slučajno – v čisti neprisebnosti – bolj kot po kakem skritem naklepu.

    Zadnje čase so ljudje, ki so odgovorni za ideološko aranžiranje enobeja, soočeni z nevarnimi in morda tudi nekoliko nepričakovanimi motnjami. Najprej je gverila kot gverila izgubila svoj nekdanji romantični sijaj. V zahodni Evropi že nekaj časa izhajajo knjige, ki govorijo o tveganosti gverilskega vojskovanja, kot o nečem, kar je neredko nujno prisiljeno v nemoralna dejanja, skratka kot o nečem, s čimer je – tudi takrat kadar je nujno in neizogibno – treba ravnati previdno in jemati v racionalnih dozah. Predvsem pa so se pojavile tri knjige, ki so v tem prostoru povzročile nemajhno zmedo. Če je bila Furetova knjiga Preteklost neke iluzije še preveč teoretska in abstraktna, da bi mogla biti široko brana, sta Courtoisova Črna knjiga komunizma predvsem pa Bajtov Dosje Berman udarili tako rekoč v sredo. Kar se je v megli slutilo, je v teh knjigah dobilo trdno in oprijemljivo obli­ko: o tem sedaj tu piše na način, ki mu je tež­ko oporekati. V tistih, ki so te knjige brali in v tistih, ki jih niso brali, ampak so za to, kar v njih piše, samo slišali, so se začeli zgoščevati neki stavki, ki se zaenkrat še ne izgovarjajo vsesplošno, a so tu, pripravljeni, da vstopijo v javni prostor: »Če je pa tako, potem pa to, o čemer so nas poučevali v šoli, ni čisto res.« Začela se je korozija nečesa postavljenega in s trudom vzdrževanega.

    Politični prostor, tako imenovani, se je zdrznil. Oglasili so se alarmni zvonci; začelo se je nekaj kot vznemirjeno tekanje, na razglasne naprave demokratične države so, ne da bi to posebej skrivali, nataknili ideološke zvočnike. Vrstila so se proti dejanja, ki so sicer skušala ohraniti dostojanstvo, a niso mogla skriti notranje nervoze, včasih celo histerije. Predvsem pa so ljudje, ki so jih klicali na pomoč, dokazovali, eden za drugim, da enobejevske [Page 005] ideologije ni mogoče več braniti racionalno. Vse kar so še zmogli, so bile trditve – kljubovalne in z emfazo izgovarjane trditve.

    K maši

    Figure 2. K maši Simon Dan

    Bralci naj se sedaj ne boje, da bomo začeli listati po režimskem dnevnem časopisju – dovolj bi bilo seveda reči samo, po dnevnem časopisju. Navedli bomo le nekaj primerov, da bodo videli, na kaj mislimo. Na večer spominske slovesnosti v Kočevskem Rogu so na TV Slovenija začeli predvajati angleško nadaljevanko o nevarnosti nacizma! Poleg partizanskih spominskih ritualov, ki so jim sicer v skopo odmerjenem dnevniškem času velikopotezno dajali prostor, so se pojavile oddaje, ki se jim je takoj videlo, da jim je dodel­jena posebna vloga. TV Slovenija je tako priredila intervju z Bogdanom Osolnikom, ki je morda pristal na najnižji točki v tej apologetski kampanji. Že v uvodnih taktih je prišel na vrsto »obračun« z Bajtom, potem pa so začeli padati stavki, ki so bili po svoji brezprizivnosti še najbolj podobni stavkom iz kakega politkomisarskega govora pred pol stoletja. Ko smo si od presenečenja malo opomogli, smo si rekli: Leto 1999 in politkomisarska ura za celo Slovenijo!

    Podobno nalogo je po vsej podobi imel intervju z dr. Jožetom Pirjevcem, zgodovinarjem iz Trsta. Ta predstava je bila bolj rafinirana in bolj ambivalentna. Barva, dikcija, podton – vse pa je šlo v znano in pričakovano smer. Tudi tu je prišel na vrsto Bajt. Med pomembnejše dogodke tega tipa je treba šteti tudi razstavo Mati – Domovina – Bog v Muzeju novejše zgo­­dovine, preimenovanem iz Muzeja ljudske revolucije Slovenije. Razstava je bila preprosto taka, kakršna bi lahko bila tudi v ne­kdanji ustanovi. Kar smo videli, ni puščalo nobenega dvoma, kaj je hotela povedati.

    Vztrajanje na enobeju je ena reč, druga pa je novolevičarski ideološki pritisk na kulturo in človeka. Kultura ima, kot prevladujoča duhovna klima, vedno dve ekstremni možnosti: ali goji tiste prvine, ki ljudi zbližujejo ali pa poudarja posameznikovo drugačnost, ločenost in nevezanost. V skrajnostni obliki sta obe ideološki in težita k totalitarnim realizacijam. Naravna rešitev je seveda tista, do katere pride takrat, kadar je človeku dovoljeno, da se pokori obema vzgonoma, ki sta v njem: da je sam v sebi, da živi svojo enkratnost in nezamenljivost in da obenem udejanja vezi, [Page 006] ki ga vežejo z drugimi, in da skupaj z drugimi ustvarja enotnost kulture. Tedaj je človek sam in svoboden, hkrati pa del skupnosti, ki ga utrjuje in ohranja v osnovni človeški normalnosti. Za sedanji postmoderni čas velja, da, bolj kot potrebo po skupnosti, poudarja človekovo drugačnost. To je tako rekoč v zraku. Novolevičarski poseg v to stanje smo označili za ideologijo in za pritisk: za ideologijo zato, ker drugačnost proglaša za normo, za pritisk pa zato, ker izključna posest medijev levici omogoča, da nastopa kot dejavnik duhovnega nasilja. O vzorih se tu sicer ne govori, a vendar se v zavest kondicionirane publike počasi naseljuje predstava pravega človeka. To je zgolj človek, človek brez lastnosti, brez obveznosti, brez identitete. Človek, ki je izdelek vsakokratnih razmer in vsakokratnega časa. Tukaj posameznika nič ne varuje. Ničesar namreč ni, kar bi preseglo njegovo družbeno osamljenost, in ničesar ni, kar bi ga presegalo v njegovi enodnevnosti. Takemu človeku je lahko vladati.

    Domov

    Figure 3. Domov Simon Dan

    Človek kot človek je ena reč, potem pa je tu še vprašanje jezika. Jezik je predmet posebnega zanimanja nove levice. Jezik je namreč vez, ki človeka veže v narod, ki je najbolj naravna in najbolj obstojna širša človeška skupnost. Je­zik je vzdrževalec narodovega občestvenega ob­čutja, s tem, da istim rečem daje ista imena. V njem je uskladiščeno njegovo preteklo izkustvo, zato je jezik nosilec narodovega spomina. Jezik tako povezuje ljudi horizontalno in vertikalno v enotno narodovo skupnost.

    Na področju novolevičarske kulture se dogajajo nekatere stvari, ki so jeziku tako nasprotne, da bi že lahko rekli, da ga po svoje ubijajo. Kako se jezik ubija? Ubija se tako, da ljudje obupajo nad njegovo učinkovitostjo in da ga nimajo več za uspešno sredstvo poseganja v skupnost.

    Na to občutje vplivata dve izkušnji. Prvič je kultura postala tako ohlapna, da je v nekaterih rečeh, posebej še v najbolj občutljivih, mogoče reči karkoli. Človek dobi občutek, da se govor ali diskurz dogaja na živem pesku. Kjer pa je mogoče reči karkoli, tam je zelo malo upanja, da se prebije resnica. To spoznanje je močan nagib, da ljudje izstopajo iz pogovornega kroga. Druga izkušnja, ki človeka potiska v molk, pa je ustvarjanje ab­surd­nih situacij. Če človek uvidi, da je situacija, [Page 007] s katero je soočen, absurdna, tudi že ve, da je jezik iz nje izključen. Jezik in absurd se izključujeta. V to, kar se je zgodilo s podobo Brezjanske Marije, jezik ne more poseči. Če se zanikajo najbolj evidentna zgodovinska dejstva, potem je jezik tudi že izključen iz igre. Jezik se s totalnim afrontom do resnice ne more spopadati. Oboje pa se pri nas doga­ja tako, da v tem ni mogoče ne videti načrta. Zato se tudi ravno najbolj kompetentni besedovalci pogrezajo v molk.

    Jezik je eno najučinkovitejših sredstev za duhovno destabilizacijo družbe. Ko človek spozna, da so mu vzeli jezik, čuti, da si ne more pomagati. V svoji osnovni nemoči se ljud­je drug za drugim umikajo v zasebnost. Javni prostor se prazni, vanj pa vdirajo agenti poljubnosti in vseenosti. Na videz slučajno in brez reda uprizarjajo tam svoje ideološke postmoderne plese, v resnici so pa s tisočimi vrvicami, po katerih teče energija interesa, materialnega ali ideološkega, povezani z novolevičarskimi centri moči. Od tam prihajajo ukazi, od tam se ustvarja javno mnenje. Pogosto pa ukazi sploh niso tako potrebni. Ko je Stephane Courtois v Cankarjevem domu med predstavljanjem Črne knjige komunizma rekel, da so v komunističnih časih zgodovinarji dobivali od centralnih komitejev navodila, kaj in kako naj pišejo, se je pri neki mizi kake pol ducata zgodovinarjev veselo zasmejalo, češ kakšne abotnosti pripoveduje. Imeli so prav: nobenih navodil ni bilo treba dobivati. Kadar se je kateri preveč približal črti, ki je določala meje njegove orbite, so se v njegovi glavi že oglasili svarilni zvonci. Tako tudi danes. Novolevičarska nadzorna služba ni pretirano zaposlena, ker upravičeno računa na izšolani posluh svojih ljudi v areni.

    Tako daje novolevičarska elita prek instrumentalizacije jezika družbi svoj prepoznavni pečat. Pri vsem tem pa ima še nekaj, kar ji v razmerah, ki jih je deloma ustvaril čas deloma pa tudi sama, daje posebno učinkovitost. To je odsotnost sramu. Sram je osnovno orodje kulture in izhaja iz človekovega rešpekta do drugega, kot samostojnega in mirodajnega ocenjevalca njegovih dejanj. Da je izšel iz človeka sram, je moral prej stopiti vanj prezir do drugega. Odsotnost sramu je razpoznavni znak komunistične elite od začetka in je kot tak dokaz za njen radikalni izstop iz kulture. Nesramnost komunistične elite je bila v tem, da si je neka obskurna in zanemarljiva skupina prisvojila pravico, da z nasiljem preusmeri tok zgodovine. Še bolj nenavadno pa je to, da je arogantna odsotnost sramu ostala še potem, ko je ideologija, v imenu katere je komunistični človek stopil v zgodovino, bila nedvomno zavrnjena od avtoritete, na katero se je taisti človek predvsem skliceval – od zgodovine same. Zdelo se je, da mu sedaj ni ostalo nič. Nastopil je čas sramu. Kaj bi bilo bolj naravno – bolj človeško – kot to, da bi se po tolikšni katastrofi vrnil k sebi – v kulturo. Od začudenja nad tem, da se to ni zgodilo, si še danes nismo opomogli.

    In če pri vsem pomislimo še na količino fizičnega in duhovnega nasilja, ki so ga komunisti investirali v svoj projekt, si pravimo, da bomo po toliki trdovratnosti morali nazadnje postaviti zahtevo po novi antropologiji. Da po vsem, kar se je zgodilo, ni prišlo do dejanj, ki bi bila znamenja dramatičnega in nedvoumnega obžalovanja in kesanja! Za trenutek si prikličimo pred oči dve podobi: Willyja Brandta, ki kleči pred judovskim spomenikom v Varšavskem getu, in Milana Kučana, ki v Ko­čevskem Rogu ni zmogel drugega, kot nekaj neobveznih in dvoumnih stavkov. Spomnimo se nadalje, kako so poslušalci septembra 1997 grozeče zabučali, ko je Janez Podobnik na nekem zborovanju v Novi Gorici omenil komunizem kot tretji totalitarizem. In to so bili, kot je avtor nekega pisma v Delu nekoliko pozneje povedal, nekdanji partizani, »v veliki večini«. Prisluhnimo tudi za trenutek Stephanu Courtoisu: »Kdor se je vpletel v komunizem, se je vpletel v strašno stvar. To odgovornost mora človek vzeti nase, tako, ka­kor moram jaz vzeti nase svojo maoistično pre­teklost.« Tudi za naše komuniste – »nismo vedeli, nismo slutili, kaj se dogaja« – velja to, kar je Lutz Klinkhammer v nekem članku rekel za dejanja nemške vojske na Balkanu: »Da so vsi samo izvrševali svojo dolžnost, bo komaj držalo. Če že tedaj niso bili v stanju spoznati, da omogočajo nacionalsocialistično osvajalno vojno, pa glede tega sedaj, ko se ozirajo nazaj, ne bi smeli imeti več nobenega dvoma«.

    Glede tega, kakšno je stanje v postkomunističnih državah, se ponovno obrnimo h Courtoisu: »V državah, ki so bile do nedavnega komunistične, zločini, ki so bili tam narejeni, še niso bili tematizirani. Bili so tabuizirani. Za prizadejane krivice ni bilo še nobenega povračila. V Romuniji živi sodnik še vedno v hiši žrtve, ki jo je bil obsodil. V Rusiji skupina Spomin komaj deluje. V Ukrajini ljudje, ki so zbirali pričevanja o veliki lakoti, še vedno na nenavaden način izgubljajo življenja.« Mislimo, da bralca ni treba vzpodbujati, da si postavi določena vprašanja.

    Po opisu vloge, ki jo je nova levica dodelila enobeju, smo se malo dlje zadržali pri ideologizaciji postmoderne, preko katere se nova [Page 008] levica poskuša ponovno polastiti človeka. Toda slika še zdaleč ne bo cela, če se ne dotaknemo vsaj še ene točke. Že iz tega, kar smo povedali dosedaj sledi, da komunisti gradijo svojo novo politiko na razsrediščenem človeku. Spomnimo se Yeatsa: »Vse razpada, središče več ne drži.« Toda človekova trdnost ni odvisna samo od središč, ki so jih odkrile energije velikih filozofij in religij, ampak tudi od mnogih manjših središč, ki so nastala v procesu kulture. Taka središča so npr. zgodovina, vera, umetnost, jezik, narod, domovina, običaji. Vsako od teh človekovih udejanjanj je hkrati tudi mesto njegovega samorazumetja in mesto, iz katerega se napaja ena od njegovih identitetnih prvin. Industrijski komunizem je z njimi brutalno pomedel, komunistična nova levica pa se jih je lotila s postmodernimi – mehkimi – sredstvi. Prek kvaziintelektualnih medijskih agen­­tur emitira – preudarno, po dobro premišljenih dozah – v prostor snov, ki povzroča korozijo narodovih ustanov. Kritika, polresnice, sumničenje, namigi, podtikanja, so sestavni deli te snovi.

    Ustanova, ki ji te agenture posvečajo naj­več­jo pozornost, je Cerkev. Vsak dan nam s tem, kar iz njih prihaja, pripovedujejo, kdo je njihovemu »drugemu prihodu« najbolj nevaren. Cerkev je v zgodovini in zunaj zgodovine, zato brani celega človeka. Čisto lahko je tako, da je Cerkev človeku zadnje oporišče. Kristjani imamo sicer obljubo, ki ji verjamemo: da bo trajala do konca. Novolevičarjev to ne moti. Pomembno jim je le, da izgubi družbeno moč.

    Če bi hoteli vse povedano zajeti v eno besedo, bi se odločili za besedo negotovost. Komunisti so za izvedbo svojega projekta vedno potrebovali družbo, ki jo je razjedala negotovost. Največja in najboljša je negotovost, ki jo prinese vojna. Za izvedbo njihovega prvega projekta so zanjo uslužno poskrbeli fašisti in nacisti. Komunisti bi jim za to morali priznati kooperantski status. Sedaj, ko na obzorju ni vojne – komunisti si sicer vojne tudi ne želijo, ker negotovost vojne končno zajame vse – pa je treba vedno poiskati nadomestno negotovost. To pa je duhovna negotovost. Kar se danes dogaja v slovenski kulturi, postane nenadoma razumljivo, če postavimo podmeno, da se pripravlja potrebna negotovost za izvedbo drugega komunističnega projekta. In kakor nekoč, prihaja tudi sedaj Evropa s svojimi uslugami – to pot s svojo postmoderno. A zanjo, za Evropo, se ne bojimo, ona se bo že izmazala!

    S povedanim smo hoteli pokazati na duhovno in družbeno razsežnost sedanjega slovenskega časa. V svoj prikaz smo hoteli zavestno vgraditi moralni vektor. Hoteli smo poklicati tiste duhovne in družbene sile, ki ne vidijo prihodnosti Slovenije, razen če bo stala na normalnem in integralnem človeku. Poklicati smo hoteli, kot pravimo danes, civilno družbo. Metode in sredstva, s katerimi razpolaga civilna družba, obetajo soliden uspeh, a nikakor ne kmalu in sploh ne takoj. Za takó akutno stanje, kakršna je tranzicija, anga­ži­ranost civilne družbe same ni dovolj.

    Zato je, kakor smo v Zavezinih komentarjih že večkrat rekli, tranzicija čas politike. Poseg politike je možen takoj – je formalen in okviren, a je možen takoj. Za razliko od naravnega procesa kulture, ki nazadnje spontano izhaja iz človekove fundamentalne zasnovanosti, so rezultati političnega posega, kakršni pač so, takojšnji. Drugače kot naravne ustanove – družina, narod, jezik – so politične ustanove umetne ali postavljene. Ljudje jih postavljajo zato, da preko njih izražajo svojo voljo in uveljavljajo svoje odločitve. Razumljivo je torej, da je tranzicija, ki je prehod med dvema sistemoma, ki se med seboj izključujeta, dogajanje, ki kliče na oder predvsem politiko.

    Aktualno zgodovinski čas po Prelomu je od politike zahteval, da uresniči dve nalogi: da odpravi totalitarni sistem in ga nadomesti z demokratičnim sistemom in da postavi prvo slovensko državo – to se pravi, da oblikuje njene pravne, upravne in politične institucije. Obe nalogi sta bili epohalni. Po obsegu in zahtevnosti ju ni mogoče primerjati z ničemer, kar je kdaj stalo pred slovenskim narodom. Obe nalogi sta deset let po začetku procesa še vedno nedokončani, s to razliko, da so institucije nove države vzpostavljene, ne da bi že delovale tako, kakor bi mogle in morale, proces demokratizacije pa vedno bolj izgublja »svojo naravno barvo« in je v veliki nevarnosti, da ne bo vzdržal začetne smeri.

    Zakaj? Zato, ker tema dvema nalogama ni bilo dano uresničiti se v čistem prostoru, ampak v prostoru, na katerega je legla senca nekega temeljnega ali fundamentalnega dejstva. To dejstvo je bila odločitev komunistov, da nadaljujejo s svojo politično igro – da na novem odru, z novimi kostumi in z novo dramaturgijo še enkrat zaigrajo igro, ki se je pravkar končala. Ta odločitev je destabilizirala prostor, v katerem sta se reševali dve nalogi zgodovinskega značaja do take mere, da nobeni od njiju ni bilo dano priti do pravega konca.

    Domačija v snegu

    Figure 4. Domačija v snegu Simon Dan

    Dve nalogi torej, v senci neke temne spremljevalne [Page 009] okoliščine. V položaju, ki je nastal, je mogoče izolirati tri bistvene momente:

    1. Možno je opaziti interferenco dveh iger. Objektivne in državotvorne igre izvornih demokratičnih političnih sil in parcialno igro reformnih komunističnih sil, ki jim je država podrejeno dejstvo.

    2. Znova se je uveljavila stara komunistična politična pragmatika, ki je v tem, da v določenih zgodovinskih fazah okrepijo svoje sile s sopotniškimi silami. Tudi tu so, v vednosti, da sami ne morejo servisirati države, aran­žirali frontovsko koalicijo ali koalicijo dolomitskega tipa.

    3. Registrirati moramo usodno lahkotnost, s katero so izvorno demokratske stranke, zlasti obe katoliški, stopili v zgoraj omenjene frontovske koalicije. Tako sta dokazali, da jima skozi totalitarno polstoletje ni uspelo prenesti svojih zgodovinskih atributov. To je hkrati tudi razlog, da se ob Prelomu na njiju ni naselila suverenost političnega duha.

    Kaj je treba storiti?

    Zaradi stanja, ki so ga vzpostavile zgoraj omenjene koalicije, je za slovensko državo bistveno, da se doseže osnovna politična tran­s­­parentnost. Ta vključuje vprašanje, kdo je odgovoren za državo: ali nekdanji komunisti ali nova demokracija. Izkazalo se je, da deljena odgovornost ne deluje. Preteklo stan­je ni nikogar od partnerjev sililo, da aktivira svoje potenciale do tiste točke, kjer se začenja suverena odgovornost.

    Kar se danes zahteva od izvorno demokratičnih strank, je to, da znova odprejo politični prostor. Odkriti politični prostor pa v naših razmerah pomeni, z jasno, nedvoumno, zavezujočo, nepreklicno in slovesno kretnjo naznaniti, da začenja teči nov politični čas. Ta gesta, narejena iz tako globinskega uvida v to, za kaj gre in kaj zahteva čas, da mu ne bi manjkala nobena prepričljivost, bi bila v stanju da v ljudeh spet prebudi energije z začetka slovenske pomladi.

    Nič ne bi moglo odpreti političnega prostora tako učinkovito, kot bi to lahko naredila združitev obeh krščanskih strank: krščanske demokracije in ljudske stranke. Morala pa bi ta združitev biti narejena v duhu, ki tako velikemu dejanju pristoji. Če pa bi se dogodilo, da bi do združitve prišlo šele potem, ko bi z [Page 010] mnogimi drobnimi oziri in malenkostnimi interesi in obrobnimi pomisleki ena ali obe stranki dokazali slovenskim volivcem, da je v njiju malo političnega duha, tedaj njuno združitev ne bomo mogli imeti za odprtje političnega prostora, ki ga nujno potrebujemo.

    V prostor politike, tako odprt, bi seveda morali stopiti tudi socialdemokrati. A to se zdi samo po sebi umevno in ni problematično. Bolj pomembno je to, da bi perspektive, ki bi se na odprtem prostoru pokazale, dvignile ljudi – malo naveličane, malo utrujene, malo ob­tolčene ljudi. Polastilo bi se jih novo upan­je. Odprtje političnega prostora je torej nu­jen pogoj, da se zave svojih moči civilna druž­ba. Katera od teh organizacij se bo potem morda odločila za geslo, ki ga bodo, potem, ko ga bodo enkrat razumeli, na mah prevzeli vsi. Če bi to geslo zahtevalo, da moramo vsi na volišče, da moramo brezpogojno vsi na volišče, bi to bilo geslo, ki bi ga z veseljem podprl tudi ta komentar.

    2. Kako se je začelo

    2.1. V dolino je stopil umor

    Avtor: Janko Maček

    2.1.1. Zadnja postaja

    Bil je petek, 1. junija 1945. Na celjsko že­lez­niško postajo je iz Velenja pripeljala dolga kompozicija živinskih vagonov, v katerih so bili zaprti vojaki 3. polka Slovenske narodne vojske, vrnjeni iz Vetrinja. Na postaji jih je že čakala enota slovenskih partizanov; nekateri njihovi oficirji so bili na konjih, marsikdo je poleg brzostrelke ali puške imel še bič. Še preden so se vagoni popolnoma zaustavili, jih je preplavilo divje kričanje, iz katerega pa so se vendarle razumele posamezne sramotilne besede in psovke. Partizani so se postavili v bli­žino vagonov in ko so ujetniki izstopali, so po njih neusmiljeno mlatili s kopiti pušk in z biči.

    Komaj so domobranci prišli skozi ta špalir udarcev in se postavili v kolono, se je med psovkami zaslišal ukaz: »Oficirji in podoficirji naj izstopijo iz kolone!« Med prvimi sta se temu ukazu odzvala stotnik Lojze Bastič in njegov prvi podčastnik Jože Kavčič, oba iz Horjula. Bastič je bil pred odhodom na Koroško poveljnik 43. čete Slovenskega domobranstva, ki je bila stacionirana v Šentjoštu in imela en vod v Horjulu. Sestavljali so jo v glavnem domačini teh krajev. Ob prihodu v Celje je Bastič imel na sebi oguljeno angleško bluzo, h kateri se domobranske epolete s tremi zvezdicami niso kaj prida podale. Med skoraj dvodnevnim postankom v Slovenj Grad­­cu so ga namreč ločili od čete in fantje so že mislili, da ga ne bodo več videli. Šele ko so se 31. maja pripravljali za odhod skozi Hu­do luknjo, se je spet pojavil med njimi. Eden redkih preživelih iz 43. čete se spominja, da so takoj opazili njegovo oguljeno, nekoliko premajhno bluzo in epolete na njej. Niso se čudili temu, saj so vedeli, kako tudi ob prihodu v Pliberk ni skril svojih častniških znakov. Bili so opogumljeni, ko so videli, da je kljub vsemu ostal miren in dostojanstven.

    Janez Zdešar pripoveduje v knjižici Spomini na težke dni, ki jo je napisal leta 1946, kako je že na praznik sv. Rešnjega Telesa prišel v Te­harje z 2. polkom. Ker so celo pot od Pliberka do Celja naredili z vlakom, so v teharsko taborišče prišli pred onimi, ki so bili iz Vetrinja odpeljani 28. in 29. maja, pa so jih potem zadržali v Slovenj Gradcu in so morali pot od tam do Velenja prepešačiti. Ko je torej Zdešar 1. junija zvedel, da so prišli v taborišče domobranci 3. polka, je šel iz barake in med Horjulci kmalu našel Pavla in Karla Bastiča, Lojzetova brata. Pavle, bogoslovec 4. letnika, mu je pojasnil, kako se je brat sam javil in povedal, kdo je (J. Zdešar, Spomini na težke dni, str. 31.). Vedel je, da mu fantje zaupajo, zato je tudi v tej težki situaciji hotel biti z njimi. Ko so ga potem na postaji v Celju od njih ločili, je Pavle prevzel dolžnost, da ga nadomešča, vsaj kar se tiče vlivanja poguma in tolažbe.

    Jože Kavčič, po domače Modrijanov Jože, je bil ob vrnitvi iz Vetrinja star komaj dvajset let. Svoje mlado življenje je preživel na rojstni domačiji na samotnem obronku Lipalice, nedaleč od horjulske vasi. Pomagal je staršem pri delu na skromni kmetiji, nekako eno leto pred vstopom v vaško stražo pa skupaj z nekaterimi sovaščani hodil na delo v opekarno na Vrhniko. Kaj je vplivalo na tega preprostega fanta, kaj ga je oblikovalo, da je tako hitro dozorel, da je usodnega 1. junija na [Page 011] celjski železniški postaji zmogel premagati strah in odločno stopiti pred svoje sonarodnjake, od katerih ni mogel pričakovati nič dobrega. Njegova pot proti Teharjam se ni pričela v Vetrinju, ampak že nekaj let prej, ko se v domači dolini ni pridružil nosilcem komunistične revolucije, ki so sami sebe imenovali borce proti okupatorju.

    Vzhodni del Horjulske doline – Vas Zaklanec s Koreno in Slevnico v ozadju                         – Na skrajni desni taborska cerkvica sv. Urha

    Figure 5. Vzhodni del Horjulske doline – Vas Zaklanec s Koreno in Slevnico v ozadju – Na skrajni desni taborska cerkvica sv. Urha

    Naslov naše rubrike je Kako se je začelo. Ko pred nami stoji podoba Lojzeta Bastiča, Jo­žeta Kavčiča in njunih sotrpinov, nas zanima, kako se je začelo v Horjulski dolini, kaj se je zgodilo, da se je del njenih prebivalcev znašel na »pravi strani«, drugi pa na »napačni strani«. Zmagovalna »prava stran« je o tem napisala debele knjige z natančnimi datumi dogodkov in seznami njihovih udeležencev, druga stran pa za tako pisanje skoraj ni imela časa, ker je bila njena pot od začetka do zadnje postaje prekratka. Toda resnica, čeprav dolga desetletja zamolčevana, se zaradi tega ni spremenila in naša pravica in dol­ž­nost je, da se dokopljemo do nje.

    2.1.2. Novo ognjišče pod zvonom sv. Marjete

    Marsikdo bo pričakoval, da bomo v tem poglavju opisali kako trdno horjulsko družino, ki je v dolini že zdavnaj pognala korenine in v njej vzdržala v dobrih in hudih časih. Gotovo bi bilo tako prav, toda odločili smo se drugače. Povedali bomo nekaj o priseljenski dru­žini, iz katere je izšel domobranec Jože Kavčič, ob tem pa skušali prikazati življenj­ski utrip doline v času med obema vojnama.

    Jože Kavčič, oče našega domobranca, je bil rojen na osamljeni kmetiji pri Mraku na Ži­rovskem vrhu nad Lučinami. Bil je prvorojenec in zato po takratnih navadah že vnaprej določen za dediča domačije. Brez dvoma bi bilo tako, če se leta 1914 ne bi začela prva svetovna vojna. Oba Mrakova sinova, Jože in Jakob, sta bila vpoklicana. Jožeta so kmalu poslali na fronto v Galicijo in konec leta 1914 je že prišel v rusko ujetništvo. V ujetniškem taborišču v Sibiriji je zbolel za tifusom in se potem zdravil v bolnici v Petrogradu in v Moskvi. Bil je v Petrogradu, ko so množice spre­jele Lenina in vzklikale: Za mir, za kruh, za svobodo! Po ozdravitvi je prišel na Kavkaz in živel na področju, ki ga je še obvladovala carska vojska pod vodstvom generala Vrangla. Sodoživljal je trpljenje domačinov, ko so tudi to področje zasedli boljševiki, in se na lastne oči prepričal, kako kruta zna biti revolucija. Skoraj devet let je že preteklo od njegovega odhoda od doma, ko je končno dobil mož­nost, da si preko jugoslovanskega konzulata pris­krbi dokumente za vrnitev v domovino.

    [Page 012]

    Jožetov mlajši brat Jakob je prišel domov takoj po koncu vojne in se kmalu poročil. Leta so tekla in Jožeta so imeli za pogrešanega, ker od njega ni bilo nobenega glasu. Ja­kob je začel pritiskati na očeta, naj mu izroči posestvo. Oče je bil v dilemi. Po eni strani je čutil dolžnost do starejšega sina, po drugi pa vsak dan znova videl, kako dom potrebuje gospodinjo, kajti mati je že več let pred začetkom vojne umrla. Po daljšem oklevanju je posestvo le prepisal na mlajšega sina. Da bi ublažil grenkobo, ki jo je zato Jože občutil ob vrnitvi na Žirovski vrh, mu je oče kupil zapuščeno domačijo blizu Horjula. Naslednje leto se je Jože poročil s Frančiško Luznar iz Lu­čin, s katero se je spoznal že pred za­čet­kom vojne in ga je celih devet let zvesto čakala. Uredila sta si družinsko og­njiš­če v Hor­julu, se kmalu vživela v življenje v dolini in z marljivim delom izboljšala kmetijo. Že leta 1925 se jima je rodil sin Jože, za njim pa sta prijokala še dva bratca in ena sestrica.

    Oče Jože Kavčič

    Figure 6. Oče Jože Kavčič

    Oče Jože je imel veliko skrbi z družino in s kmetijo, zato mu je ostalo le malo časa za sodelovanje pri javnem življenju v fari in v občini, ki je bilo v letih pred drugo svetovno vojno zelo razgibano. Lahko si mislimo, da ga je zanimala Kmečka zveza, ki so jo ustanovili leta 1936 in jo je vodil Tone Bastič, absolvent Kmetijske šole na Grmu. Še preden si je Jože spletel gnezdo v dolini, je takratni župnik Pristov na Lešnjakovi kmetiji onkraj Samotorice ustanovil živinorejsko zadrugo. Njeni člani so postali tudi kmetje izven Horjulske doline. Pristovov naslednik Franc Nastran je veliko svojega časa posvetil delu z Orli, ki so bili v Horjulu zelo delavni in jim je uspelo vključiti v svoje vrste večino mladine. Sokoli so imeli le malo pristašev, vodil jih je pa učitelj Uršič, ki je bil več let tudi šolski upravitelj. Če vse to vemo, lažje razumemo njegove glasne razgovore z župnikom Nastranom, ki so ohranjeni v zapisnikih sej horjulskega šolskega odbora, katerega član je bil seveda tudi župnik, saj je v šoli poučeval verouk.

    Ko govorimo o horjulski šoli, ne moremo mi­mo številnih izobražencev, ki so v njej začeli svojo pot do učenosti. V desetletju pred drugo svetovno vojno in že prej so se nove maše v Horjulu kar vrstile. Med izobraženimi laiki so bili odvetniki, kot na primer dr. Aleš Stanovnik, profesorji, inženirji in drugi. Med nji­mi naj posebej omenimo Ceneta Logarja, ki je študiral filozofijo na univerzi v Pragi in v Parizu in študij zaključil z doktoratom. Seveda v našem sestavku ne bomo govorili o njegovem znanstvenem delu, kajti zanima nas začetek komunistične revolucije v Horjulski dolini, h kateremu je prav on v neposredni povezavi z Borisom Kidričem in centralnim komitejem slovenske partije veliko pripomogel.

    Mladi dr. Logar se je konec leta 1940 vrnil v domovino. Ker ni dobil službe, je živel na rojstnem domu v Horjulu. V tem času je ne­kaj­krat poiskal Jožeta Kavčiča, za katerega so vsi vedeli, da je devet let preživel v Rusiji, in se z njim zapletel v razgovor o ruski revoluciji. Nekdanji ujetnik je brez olepšavanja govoril o trpljenju in strahotah, ki jih je bil doživel zaradi boljševiške revolucije. Mladi učenjak po takem razgovoru ni nikoli pokazal, da ne bi verjel v resničnost sosedove pripovedi. Iz literature, ki jo je med študijem v tujini redno dobival predvsem od Kidriča, je o življenju v Sovjetski zvezi imel povsem drugačno predstavo. Ko se ga je nekoč polastil dvom o objektivnosti te predstave in se je zaupal Kidriču, ga je ta z veliko ihto in brezobzirnostjo poučil, da je Sovjetska zveza na najboljši poti (Borec 1983/4–6, str. 280.).

    Večina prebivalcev doline je živela od kmetijstva in bila navezana na zemljo, pri tem pa si je prizadevala za napredek. Kmetijska zadruga, hranilnica in posojilnica, mlekarna in [Page 013] podobne ustanove niso bile namenjene bogatenju posameznikov, ampak izboljšanju gospodarskih razmer in življenja vseh kmetov, ki so bili pripravljeni sodelovati.

    Omenili smo že, da je nekaj horjulskih fantov hodilo na delo v opekarne na Vrhniko, drugi pa so delali v Ljubljani, kamor so se ali vozili ali pa si poiskali stanovanje bližje delovnega mesta. Le nekateri od teh delavcev so, poleg bolj ali manj skromnega zaslužka, začeli z dela prinašati tudi ideje o novem družbenem redu, ki da je že uveljavljen in preizkušen v Sovjetski zvezi, drugi pa so tudi kot delavci obdržali svoje prepričanje in ostali člani Fantovskega odseka in prosvetnega društva. Povojna zgodovina je prve naštela po imenih in jim pripisala velike zasluge za napredek doline, drugih pa največkrat ni niti omenila ali pa jih omenila le v slabem.

    Leta 1936 so Horjulci na hribu nad farno cer­kvijo sv. Marjete postavili evharistični križ, ki naj bi tudi na zunaj kazal njihovo pripadnost krščanskim izročilom, globoko zasidranim v slovenstvu, ki je prav v tistih letih do­življalo svojo pomlad. Zdelo se je, da je ta zgrad­ba dovolj močna in sposobna kljubovati viharjem, toda kaj kmalu se je pokazalo, da je nje­na trdnost samo navidezna. Že ob prvih sunkih vi­harja se je zgradba nevarno zamajala.

    2.1.3. Dolina v spremenjenih razmerah

    Velikonočni prazniki leta 1941 so bili dokaj mirni. Kolon italijanskih vojakov, ki so zadnje dni velikega tedna prihajale po cesti od Šentjošta in nadaljevale pot proti Dobrovi in Ljubljani, ni bilo več. Fantje in možje, ki so bili mobilizirani, so se že prej vrnili iz razpadle jugoslovanske vojske. Med prostovoljci, ki so v začetku tedna odšli proti Zagrebu, da bi jih tam vključili v vojaške enote, sta bila tudi osmošolec Pavle Bastič in Miha Lukan iz Ljubgojne pri Horjulu. Njihova pripravlje­nost je bila seveda zaman in za praznike sta bila ljubgojnska prostovoljca že doma. Pavle se je po praznikih vrnil v svoj razred na klasični gimnaziji v Ljubljani, kjer so že začeli priprave za maturo.

    Horjulski Orel julija 1925, v sredini kaplan Janez Dovč

    Figure 7. Horjulski Orel julija 1925, v sredini kaplan Janez Dovč

    Pavletov oče Ivan Bastič je v Horjulu tudi po italijanski zasedbi obdržal funkcijo župana, ki jo je opravljal že več let s presledkom v času Aleksandrove diktature, ko je bil odstavljen, potem pa leta 1936 ponovno izvoljen. Vedel je, da bo županovanje v času vojne in okupacije težje kot prej, toda sprejel je to breme, da bi ljudem pomagal prebroditi težki čas. Že v prvih mesecih okupacije je horjulska občinska uprava imela skrbi z begunci, ki so pribežali pred Nemci s Štajerskega in so jih iz Ljubljane poslali v Horjul, kjer so tedaj [Page 014] gradili cestni odsek Horjul – Zaklanec – Podolnica. Karabinjerji, ki so se namesto prejšnjih orožnikov naselili v Horjulu, niso povzročali posebnih težav in življenje se je v glavnem odvijalo po ustaljenem redu.

    Horjulska Prosveta poleti 1935

    Figure 8. Horjulska Prosveta poleti 1935

    Niti domačinom v Horjulu niti Italijanom se ni zdelo čudno, ko so poleti 1941 na Samotorico in na Koreno nad Horjulom začeli zahajati nepoznani turisti. Niso se čudili, ko so včasih med turisti opazili tudi dr. Logarja, saj so si predstavljali, da mu je po več letih bivanja v Pragi in v Parizu obzorje v domači vasi pretesno. Na podoben način so »opravičevali« tudi njegova kar pogosta potovanja v Ljubljano.

    Omenili smo že, da je bila revolucija v Horjulski dolini v začetku vodena neposredno iz Ljubljane. Kako je prišlo do tega? Dr. Cene Logar pripoveduje v svojih spominih, kako je leta 1936 odšel na študij v Prago in se tam srečal s Kidričem, ki je nekako ob istem času prišel iz Moskve. Dogovorila sta se in študent Logar je potem emigrantu Kidriču vzdrževal stike z domovino in mu redno dajal del svoje štipendije. Tudi v Parizu je bil Logar v stalnem stiku s Kidričem in njegovo ženo in je pod njunim vodstvom delal za partijo. Sam pove, da je pri tem doživel marsikatero gren­ko izkušnjo, toda v svoji naivni veri v Sovjetsko zvezo in socializem je mislil, da je to nekaj normalnega. Razpad Jugoslavije je doživel v domači vasi, kamor se je vrnil jeseni 1940, kot smo že omenili. Kidrič je odšel iz Pariza že pred prihodom Nemcev (Borec 1983/4–6, str. 279–282.).

    Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo je dr. Logar spet vzpostavil redno zvezo s Kidričem; od njega je dobival navodila za organizacijo OF v dolini in njemu je poročal o svojem delu. Kidrič ga je sprejel v partijo in mu naročil, naj v domačem kraju ustanovi partijsko celico. Do tedaj je menda bil edini komunist v dolini Viktor Korenčan, delavec v ljubljanski tovarni kleja, kjer je že pred vojno bila močna partijska organizacija. Njegov brat Lovrenc, ki je kasneje umrl v Ameriki, je bil že leta 1920 pri volitvah v državni zbor varuh skrinjice komunistične stranke, ki je tedaj v Horjulu dobila 18 glasov. Med prvimi člani nove celice je bil šolski upravitelj Uršič, o katerem je dr. Logar zapisal, da je bil »velik organizator sokolstva in sploh vsega, kar je bilo liberalno in protiklerikalno«. Z njim so k OF pristopili vsi njegovi sodelavci iz sicer maloštevilnega sokolskega društva. Dr. Logar je v začetku bil sekretar partijske celice in obenem sekretar rajonskega odbora OF. Formalno sta obe novi organizaciji spadali pod vrhniško okrožje, zato so konec septembra predstavniki okrožja prišli v Horjul in ju na sestanku v šoli potrdili. Kljub temu je dr. Logar še naprej ostal v direktni zvezi z Ljubljano.

    [Page 015]

    Ta povezava se je še okrepila, ko se je na Lešnjakovo domačijo v Samotorici, ki je bila last horjulske živinorejske zadruge, zatekla rašiška partizanska četa. 20. septembra 1941 so namreč Nemci udarili po partizanih, ki so se že nekaj časa zadrževali okrog Rašice pri Ljubljani. Celo vas Rašico do zadnje hiše so Nemci tedaj požgali, ljudi pa odpeljali v taborišča. Skupina 24 partizanov rašiške čete se je umaknila proti Smledniku, prešla Savo in po ukazu iz Ljubljane odšla na Samotorico, kjer naj bi se spopolnila z novimi močmi iz Ljubljane in nato spet odšla na Gorenj­sko. Najbrž so že »turisti«, ki so poleti 1941 hodili na Samotorico in Koreno, ugotovili, da je Lešnjakova domačija primerna za nekakšen zbirni center ali šolski logor, kot so ga imenovali. Za horjulsko partijo in OF so se s tem začele nove skrbi. Iz Ljubljane so pri­hajali novinci, ki jim je bilo treba pokazati pot v taborišče, prišli pa so tudi člani centralnega komiteja in glavnega poveljstva, kot Luka Leskošek, Marjan Brecelj, Cene Kristan in drugi. Moštvo v Lesu je potrebovalo hrano, obleko in orožje. Veliko tega je s konjem in vozom pripeljal iz Ljubljane brat dr. Logarja, ki s tem ni zbudil posebne pozornosti, ker je bilo videti, da vozi blago za svojo trgo­vinico. Pri teh prevozih je veliko pomagal tudi šofer avtobusa, ki je vzdrževal redno zvezo z Ljubljano. Z avtobusom je navadno prispel v Horjul tudi Slovenski poročevalec in druga literatura, med katero je obvezno spadala Zgodovina Vsezvezne komunistične partije boljševikov.

    Kraj, kjer so komunisti umorili župana Ivana Bastiča in njegovo ženo                         Marjano

    Figure 9. Kraj, kjer so komunisti umorili župana Ivana Bastiča in njegovo ženo Marjano

    V spomin na konec prve svetovne vojne in začetek Jugoslavije so v Horjulu 28. oktobra 1941 zvečer pri evharističnem križu nad vasjo zakurili kres, na križ pa obesili jugoslovansko zastavo z veliko rdečo zvezdo. Iz taborišča so v vas prišli partizani, da bi ostrigli dekle, ki je hodilo z italijanskim financar­jem. Zaradi dekletovega kričanja je financar prišel iz svoje sobe, stanoval je namreč v isti hiši, in partizani so ga ustrelili. Partizani so se vrnili v taborišče, z njimi je pa odšel tudi domačin Stane Stanovnik, ki je sodeloval pri obešanju zastave in kurjenju kresa. Italijani so naslednji dan začeli preiskavo. Prijeli so več vaščanov, med njimi vso Prebilovo dru­žino: očeta, mater, pet sinov in dve sestri. Vseh pet bratov Prebil in še štiri druge hor­julske fante so potem odpeljali v Gonars. Dr. Logar je v spominih zapisal, da je manifestacijo pripravil po navodilih iz Ljubljane. Ali je bilo le naključje, da je zastava z rdečo zvezdo vihrala na evharističnem križu? Ali je scenarij iz Ljubljane predvidel, da bodo manifestaciji sledile italijanske represalije? (Borec 1983/4–6, str. 279–282)

    Samotoriška četa se je v noči na 30. oktober 1941 po predvidenem programu odpravila čez mejo na Gorenjsko. Ker so jo že naslednji dan na Ožboltu blizu Škofje Loke napadli Nemci, se je vrnila na Samotorico. Iz Ljubljane so spet začeli prihajati novinci. Ko je četa 5. decembra sodelovala pri napadu na že­lezniški most pri Preserju, je menda štela že okrog 60 mož. Nato se je četa razdelila: večji del je šel čez mejo na Pasjo ravan in se vklju­čil v Cankarjev bataljon, manjši del pa se je zatekel na Samotorico in spet čakal na okrepitev iz Ljubljane. Kmalu po novem letu sta v četo prišla tudi dva novinca iz Horjulske doline. Konec januarja je bila ta skupina poslana na Notranjsko v Šercerjev bataljon, v samotoriškem taborišču pa so se spet zbirali novinci.

    Čeprav je bila Lešnjakova domačija le dobro uro hoda oddaljena od Horjula in Polhovega Gradca, Italijani v petih mesecih niti enkrat niso prišli na spregled, niti enkrat niso opazili pošiljke hrane in druge opreme, ki je skozi Horjul potovala v taborišče. 9. februarja 1942 so še ponoči prišli sardinski grenadirji z Vrhnike in obkolili nekaj hiš v Horjulu, med njimi tudi rojstno hišo dr. Logarja. Medtem [Page 016] ko so Italijani v hudem mrazu čakali okrog hiš, da se zdani, so po hišah v temi pos­prav­lja­li sumljive predmete. Pri Logarjevih se jim je posrečilo sežgati vso zalogo literature – Slovenskega poročevalca, več izvodov Zgodovine Vsezvezne komunistične partije in kup letakov, ki so jih pred kratkim dobili iz Ljubljane. Tako Italijani med preiskavo niso našli ničesar sumljivega. Vendar so tedaj aretirali Jakoba Logarja in več drugih, med njimi tudi gostilničarja Muho in župnika Nastrana. Župnika in gostilničarja so kmalu izpustili, druge pa odpeljali v internacijo.

    Da bi se zavarovali pred presenečenjem, so partizani iz taborišča pri Lešnjaku, ki je bilo v kotlini, postavili stražo na Korenu, od koder so imeli zelo dober pregled proti Horjulu.

    Zaradi precejšnje oddaljenosti od taborišča so bili stražarji nastanjeni na kmetijah v zaselku Ulaka poleg Korena. Tisto leto je bilo konec februarja še precej snega, zato so bili stražarji, ki so se sprehajali po golem korenskem hribu, vidni daleč naokoli. Ni čudno, če so jih opazili tudi Italijani v Horjulu, bolj čudno pa je, da dr. Logar in njegovi ob tem niso nič ukrenili.

    3. marca 1942 popoldne se je domačijam na Ulaki približala italijanska patrulja. Nekaj vojakov s seržantom na čelu je zavilo naravnost k hlevu ene od domačij. Seržant je stopil k hlevskim vratom, toda še preden jih je dobro odprl, je odjeknil strel in seržant je obležal v snegu na dvorišču. Še isti dan so Italijani požgali dve domačiji, večino odraslih vaščanov so odgnali s seboj in jih odpeljali v internacijo, nekaj so jih pa izpustili. Naslednji dan so Italijani spet prišli in požgali še preostale domačije na Ulaki. Do taborišča pri Lešnjaku so se spustili šele čez nekaj dni, ko je bilo že prazno in so partizani bili že daleč na Notranjskem.

    Tudi po tej italijanski represaliji je dr. Logar še ostal doma in vzdrževal zvezo z vodstvom revolucije v Ljubljani. Sam piše, da je tedaj obhodil vse vasi v okolici in zbiral prispevke za pogorelce. Povsod so ga sprejeli z odprtimi rokami. Ljudje do tedaj večinoma niso razlikovali med partizani in četniki. Seveda četnikov v teh krajih sploh ni bilo. Ko pa se je na Rupah pri Žažarju – na drugi strani Hor­jula – dober mesec po požigu Korena zbrala hor­julska četa, nihče več ni govoril o četnikih.

    2.1.4. Pravi obraz Osvobodilne fronte

    21. aprila 1942 zvečer so se pri Erbežnikovih v Zaklancu oglasili partizani. Menda so kar nekaj časa čakali pod bližnjim kozolcem, da so iz hiše odšli horjulski karabinjerji. Janez Erbežnik je namreč imel trgovino in neuradno tudi gostilno, poleg tega pa je bil zgovoren in se mu ni nikoli zdelo škoda časa za pogovor z obiskovalcem. Karabinjerji, ki so se verjetno v Horjulu nekoliko dolgočasili, so vse to cenili in so radi prišli v njegovo hišo. V normalnem času to ne bi bilo nič posebnega, leta dvainštiridesetega pa čas ni bil normalen in Erbežnika so zaradi prijaznosti do Italijanov obdolžili izdajstva.

    Besede izdajalec do tedaj dolina skoraj ni poznala, sedaj pa je bila naenkrat povsod prisotna. Tisti, ki so tu in tam dobili v roke Slovenskega poročevalca, in teh v dolini ni bilo tako malo, so jo do aprila 1942 že velikokrat prebrali. Čutili so, da se za njo skriva nekaj surovega, nekaj temnega, toda dokler je vse to bilo daleč od njih, se jih ni posebno dotaknilo, niso razmišljali o njeni upravičenosti.

    Janeza Erbežnika so torej 21. aprila ponoči odpeljali od doma in naslednje jutro ga je našel domačin, ki se je s kolesom peljal v službo na Vrhniko. Njegovo truplo je ležalo sredi ceste Horjul–Vrhnika, približno 1 km od Hor­jula. To je bil prvi tak umor v dolini. Ljudje so se zamislili in naenkrat so se začeli deliti. Starejši mož iz Zaklanca je srečal sosedo in se [Page 017] ni mogel zadržati: »Ali si slišala, kaj se je zgodilo? Le kakšni ljudje so to, da so Janeza tako ubili!« Ona pa ga je zaničljivo zavrnila: »Kaj pa ti veš, zakaj so ga ubili!«

    Domobranski podčastnik Jože Kavčič

    Figure 10. Domobranski podčastnik Jože Kavčič

    V zapisku o pogovoru načelnika štaba XI. armadnega zbora z visokim komisarjem za Ljubljansko pokrajino z dne 23. aprila 1942 se točka 3 glasi takole: »Umor v Horjulu: visokemu komisarju se je sporočilo, da umorjeni ni bil italijanski konfident, marveč je imel poslovne zveze s partizani. Torej ni podlage za uresničenje prvotne ideje, da uvedemo represalije. Visoki komisar se je strinjal.« Dr. Ferenc, ki je ta dokument objavil v knjigi Fašisti brez krinke, str. 326, je v opombi zapisal: Misli mor­da na Janeza Erbežnika, trgov­ca in posestnika iz Zaklanca 6, ki je bil ustreljen na cesti blizu Horjula 21. aprila 1942.

    Miha Lukan v uniformi vaške straže

    Figure 11. Miha Lukan v uniformi vaške straže

    Samo tri dni pred ubojem pri Horjulu so partizani priredili nočno zborovanje v Šentjoštu. V soboto, 18. aprila zvečer, ko so se vaščani že spravljali k počitku, so začeli trkati po vratih in pozivati na sestanek v gostilno. Lahko sklepamo, da so med organizatorji tega zborovanja bili tisti, ki so kasneje sodili Er­bež­niku. Niso kar tako poudarjali, da je izdajalec, kdor ne sodeluje z OF. Le za las je manjkalo, da se šentjoško zborovanje ni končalo z ubojem, saj so Jakoba Žaklja po sestanku odpeljali v gozd, ga spraševali o beli gardi in o orožju, mu grozili, nazadnje pa vendarle izpustili. Dr. Logar v spominih piše, kako je že poleti 1941 ugotovil, da bo Šentjošt za OF silno trd oreh. In kako je prišel do tega zaključka? Motil ga je misijon, ki so ga malo pred vojno imeli v fari jezuiti, motili so ga šentjoški bogoslovci, ki so kot dijaki bili člani Tomčeve Katoliške akcije, motili so ga kme­tje, zbrani okrog kmetijske zadruge in prosvetnega doma. Poizkus, da bi pridobili Ja­koba Žaklja, ki se je jeseni 1941 z družino vrnil iz Srbije, kamor so ga pregnali Nemci, ni uspel. Neuspešna so bila tako posredovanja z Vrhnike kot iz Horjula. 18. aprila so Žakelj in nekateri njegovi sodelavci že vedeli za Slovensko legijo, toda predstavljali so si jo kot ilegalno organizacijo v času okupacije in ne kot od okupatorja dovoljeno protikomunistično vojsko. Glede OF so pa imeli predsodke in se v njo niso želeli vključiti.

    Ob uboju Janeza Erbežnika se je pokazalo, da so ljudje v dolini bili že razdeljeni. Mnogi so verjeli kot tista preprosta žena, ki smo jo omenili, da so partizani imeli neki tehten vzrok za svoje dejanje. Tisti, ki so mislili drugače, so bili prestrašeni in so se bali na glas izreči besedo obsodbe. Čeprav jim OF ni bila všeč, so jo v začetku podpirali, ker so jo imeli za protiokupatorsko; ko so bile požgane domačije na Korenu, so se jezili zaradi nepre­vid­nosti partizanov, obsojali pa Italijane, da so se tako grdo znesli nad domačini.

    Kakšne akcije je v tistih tednih in mesecih vodila enota, ki je taborila zdaj na Rupah pri Žažarju zdaj na Ključu in v kateri je bilo precej domačinov? 13. junija zvečer, bil je petek, je komandir Gad s svojo enoto prišel na Brezovico pri Ljubljani. Pri Mravljetovih so ubili očeta in sinova Franceta ter Vinka, Toneta pa odpeljali s seboj na Ključ. Tonetova žena Ton­čka je bila učiteljica v Horjulu in je stanovala pri Bastičevih. V soboto zjutraj se je odpravila na Brezovico, ne da bi vedela, kaj se je prejšnjo noč zgodilo pri Mravljetovih in kaj se bo naslednjo noč zgodilo pri Bastičevih. Marica Cerar Bastič je v knjižici Ljubgojna, draga vas domača podrobno opisala, kako je bilo na nje­nem rojstnem domu v noči na 15. junij 1942, ko so ga partizani popolnoma izropali in od­peljali očeta Ivana in mamo Marjano. Malo manj kot 1 km od doma so ju v zgodnjem nedeljskem jutru pobili ob poti, po kateri so zaobšli horjulsko vas. Na kmetiji v bližini kraja zločina so slišali županove krike in en sam strel. Očeta Ivana namreč niso ustrelili, ampak so ga potolkli z nekim topim orodjem.

    [Page 018]

    Če so bili ljudje prestrašeni že po uboju Janeza Erbežnika, kako prestrašeni so bili šele sedaj. Komaj si predstavljamo, da je bil ta strah tako močan, da si cerkveni pevci niso upali nastopiti pri pogrebu, da bi se s pesmijo poslovili od svojega najstarejšega tovariša in njegove žene. In ta strah se je še poglobil, ko so Italijani teden dni po pogrebu Bastičevih iz Logatca pripeljali osem mož in fantov in jih kot talce postrelili blizu Bastičeve domačije.

    V nedeljo, 29. junija, ko je bil obenem praznik sv. Petra in Pavla, so partizani na njegovem domu v Horjulu vzeli kmečkega sina Valentina Lavrišo. Sosedje so videli, kako so ga sredi popoldneva gnali po stranski poti proti žažarskim gozdovom. Kmalu potem se je govorilo, kako kruto so ga mučili in da si je moral sam skopati jamo. Valentin, v Horjulu so mu vsi rekli Valdi, je bil delaven in veren fant. Izučil se je za pleskarja in se potem vozil na delo v Ljubljano. V zadnjem času je med tednom ostajal v mestu in samo ob sobotah prihajal domov. Tako je bilo tudi tisto zadnjo soboto. Na praznik dopoldne je bil še pri maši v farni cerkvi. Bil je cerkveni pevec, v Ljubljani pa menda član Zveze mladih katoliških delavcev – Delavske katoliške akcije. Ali je morda zaradi tega bil tako nevaren »osvobodilnemu« gibanju?

    V drugi polovici junija je neke noči izginila tudi romska družina, ki je živela v Lipalici na robu Horjula. Čeprav bi bilo zanimivo zvedeti kaj več o tej družini, se bomo omejili le na nekaj bistvenih podatkov. Ko se je na horjulski občini oglasil Rom Blaž in predložil dokument, da ima v občini domovinsko pravico, je bil župan Bastič v nemajhni zadregi. Poizkusil je prepričati nekega kmeta, da bi občini prodal napol razpadlo bajto in občina bi jo potem dala na razpolago romski družini. Kmet o tem ni hotel nič slišati in županu ni preostalo drugega, kot da na svojem svetu zunaj vasi postavi skromno barako za Blaža in njegove. Tam so potem živeli, pasli po soseščini svoje konje in hodili prosjačit po okolici. Vseh skupaj je menda bilo kakih deset, največ žena in otrok. Po tisti noči ni bilo od njih nobenega glasu več in domačini, ki so vedeli, da se na Rupah dogajajo čudne stvari, so bili prepričani, da se je tam končala tudi pot romske družine.

    Ob prehodu II. grupe odredov so bili tudi horjulski Italijani v pripravljenosti. Ko so 1. julija krenili iz Horjula proti Vrzdencu, je po njih zaropotalo iz zasede, ki je bila postavljena v neposredni bližini Ljubgojne. Dva Italijana sta pri tem napadu padla. Zaseda se je takoj umaknila, Italijani pa so podivjali in začeli požigati Ljubgojno. Ker se nekatera poslopja prvi dan niso vnela, so prišli še drugi dan in si vzeli toliko časa, do so temeljito opravili svoje delo. V Ligojni med Vrhniko in Horjulom se je ta zgodba ponovila 8. julija 1942 z eno razliko, da so tam Italijani poleg požiga vasi ustrelili tudi nekaj vaščanov.

    Kakšne misli so se podile po glavi glavnemu organizatorju »osvobodilnega« gibanja v dolini, ko je iz skrivališča v gozdu nad Horjulom opazoval ogromne stebre dima in poslušal prasketanje plamenov, ki so požirali nje­mu dobro znane vasi? Ali je bilo tudi to predvideno v navodilih, ki jih je sproti dobival iz Ljubljane in po katerih se je pri svojem delu že celo leto ravnal? Zakaj v svojih spominih nikoli ni spregovoril o uboju Bastičevih in o vzrokih za njuno obsodbo? Župana Bastiča in njegove sinove je omenil le tedaj, ko je govoril o klerikalizmu v domači dolini. Zakaj med maloštevilnimi horjulskimi delavci niti v dobrem niti v slabem ni omenil Valentina Lavriše? Težko verjamemo, da mož, ki je kasneje na zloglasnem P 101 na Golem otoku pokazal iz­redno moč in trdnost, leta 1942 ni videl raz­like med osvobodilnim bojem in revolucijo.

    Ko je Lojze Bastič z brati in sestrami nemo stal ob grobu staršev, je na sebi čutil čudne poglede in vedel, da je tudi sam v nevarnosti. Že na poti na pogreb je njega in brate čakala partizanska zaseda. Potem se je odločil: »Kar tako pobiti se pa ne dam! Jaz se bom branil!« Toda kako naj se brani? Štirinajst dni po pogrebu so Italijani požgali njegovo vas in rojstno domačijo, partizani pa umorili sovaščana Valdija. Bilo je videti, da nikjer ni več izhoda, da se bo res moral dati pobiti. Ko je potem zvedel, da so v Šentjoštu ustanovili vaško stražo, je odšel tja in se ji priključil.

    2.1.5. Upor proti nasilju in nove žrtve

    Lojze Bastič je bil eden redkih iz doline, ki so se kmalu po ustanovitvi priključili šentjoški vaški straži. Razumel je, da je protikomunistična postojanka v Šentjoštu nastala tudi zaradi dogodkov v Horjulski dolini, oziroma da so ti dogodki njen nastanek vsaj pospešili. Pozornost doline je bila sedaj obrnjena na Šentjošt. Mnogi se s šentjoško samoobrambo niso strinjali. Čeprav so na zunaj kazali, da jih ne briga, kaj počno hribovci, so poslušali glasove iz gozda in nekateri so se celo ude­ležili posameznih nočnih pohodov, katerih namen je bil uničevati okolico komaj nastale postojanke in na ta način spraviti njene branilce na kolena. Niso sicer razumeli, zakaj je [Page 019] za osvobodilno gibanje bolj važen boj proti Šentjoštu kot pa proti Italijanom, zakaj je treba pri tem pobijati zgarane hribovske bajtarje in uničevati njihove skromne domove, toda dali so se prepričati, da so to le posamezne izjave, ki so jih itak povzročili beli s svojo neverjetno brezobzirnostjo.

    »Vesti« so 25. januarja 1943 precej obširno poročale o ustanovitvi vaške straže v Hor­julu. Kot datum ustanovitve je naveden 5. november 1942 (AINZ 110 A – 0244449). Iz Šentjošta je prišel Lojze Bastič s skupino stra­žarjev in okrog tega jedra kmalu zbral več domačinov. Nastanili so se v šoli. Od prvega dne je bil član nove posadke tudi Jože Kavčič iz Lipalice, ki je tedaj imel le malo več kot sedemnajst let. Dogodki tistega leta so močno vplivali nanj. V opekarni sta delala skupaj s štiri leta starejšim Mihom Lukanom iz Ljubgojne, ki je aprila 1941 bil med prostovoljci in so ga morda prav zato partizani nekaj mesecev kasneje že prijemali zaradi orožja. Tudi z Italijani je Miha imel slabe izkušnje. Nekoč so ga prijeli in grdo pretepli, ker ga je sodelavka iz opekarne zatožila, da je njo in druge v opekarni nagovoril k petju pesmi Hej Slovenci. Delavci so namreč med malico včasih tudi zapeli. Ta dogodek je Lu­kan kasneje uporabil za zagovor, ko so ga partizani zasliševali in mu grozili. Po smrti Bastičevih se doma ni več počutil varnega, zato je odšel na Svetice nad Karlovcem na Hrvaškem, kjer je njegov starejši brat Andrej, duhovnik Misijonske družbe, pomagal na župniji. Jože Kavčič se je tedaj sam vozil na delo, dokler ni nekega dne že sredi dopoldneva prisopihal domov. Na Vrhniki je nam­reč izvedel, da Italijani pripravljajo ofenzivo in da bodo pobrali vse moške, ki jih bodo našli doma. Na hitro je pripravil nahrbtnik in z drugimi fanti odšel v hribe proti italijansko- nemški meji. Kmalu so naleteli na partizane, ki so jih potem vodili na Ključ. Nekateri od skupine so se tedaj pridružili partizanom, drugi pa so se odpravili domov, takoj ko so izvedeli, da je italijanska hajka končana. Ko je Jože prišel domov, je rekel: »Ne vem, kaj bo, toda v gozd ne grem. To ni zame!« Bil je pretresen, ko je slišal, kaj se je zgodilo z Valdijem, s katerim sta bila dobra znanca. V nasprotju z mnogimi drugimi v dolini je odobraval šentjoški upor proti komunističnemu nasilju, za odhod v Šentjošt se pa ni odločil. Ko pa se je končno tudi v Horjulu ustanovila [Page 020] vaška straža, se je kljub svoji mladosti takoj vključil.

    Pripadniki horjulske vaške straže – Stojijo z leve France Pečevnik                         (Mostarjev z Lesnega brda), Karel Lukan (Balenčev z Ljubgojne), Tomaž                         Šušteršič (Tomažev iz Horjula), Janez Železnik (Mežnarjev z Vrzdenca), Ivan                         Velkavrh (Podstajnikov iz Horjula), Stanko Pahole (Lušečka vas pri                         Poljčanah), sedita z leve France Prebil (Rožnikov iz Zaklanca) in Jakob                         Rožmanec (Rožmanski z Vrzdenca)

    Figure 12. Pripadniki horjulske vaške straže – Stojijo z leve France Pečevnik (Mostarjev z Lesnega brda), Karel Lukan (Balenčev z Ljubgojne), Tomaž Šušteršič (Tomažev iz Horjula), Janez Železnik (Mežnarjev z Vrzdenca), Ivan Velkavrh (Podstajnikov iz Horjula), Stanko Pahole (Lušečka vas pri Poljčanah), sedita z leve France Prebil (Rožnikov iz Zaklanca) in Jakob Rožmanec (Rožmanski z Vrzdenca)

    O dogodku, ki se je zgodil v bližini Horjula kmalu po ustanovitvi vaške straže, je le malo napisanega. Bil je tako pretresljiv in težko razumljiv, da so ga nosilci novega reda uvrstili med dogodke, ki naj bi jih čimprej pozabili. 20. novembra zvečer so se v Zaklancu pojavili partizani. Pravzaprav to ni bilo nič čudnega, saj je kar nekaj fantov iz vasi bilo med njimi in s Ključa, kjer so se tedaj največ zadrževali, niti ni bilo tako daleč. Poleg tega so od taborišča skoraj do vasi lahko prišli po gozdu. Njihov obisk je tokrat bil drugačen kot navadno, namenjen trem družinam, ki niso imele nobenega svojega pri partizanih.

    Ena od teh družin so bili Dolinarjevi, po domače Kašparjevi. Tisti večer so bili doma 65-letni oče Janez, 57-letna mati Marija, 19-letna hči Ivana in 16-letna Barbara. Sinovi Nace, Jakob in France so bili v internaciji, Tone pri vaški straži v Horjulu, Matija in Janez sta delala v Ljubljani, hči Angela je pa tudi bila v Ljubljani pri stricu Francetu, očetu duhovnika in zgodovinarja Franceta Dolinarja. Vse štiri člane družine, ki so jih našli doma, so partizani odgnali s seboj, v hiši in hlevu pobrali vse, kar je bilo kaj vrednega in je bilo mogoče odpeljati ali odnesti, čebelnjak pa razbili in razkopali. Sosedje so videli, kako je oče Janez šel ob volih, vpreženih v težko naložen voz, po cesti proti Podolnici.

    Pri Zalaznikovih, po domače Grampovčnikovih, so vzeli 60-letno mater Ivano in 25-letno hčer Katarino, pri Kovačevih pa 22-letno Marijo Fajdiga. Zalaznikovim so menda že prej grozili, zato sta si Katarina in mati uredili ležišče v podstrešni luknji poleg Katarinine sobice in oče je njuno skrivališče vsak večer zakril z omaro. Kljub temu so ju takoj našli, saj so domačini poznali hišo. Katarino so morali izvleči iz skrivališča, potem pa se je s tako močjo oklenila očeta, da so jo komaj odtrgali od njega. Njegove prošnje, naj mu vendar pustijo ženo in hčer, so naletele na gluha ušesa.

    Vseh sedem odpeljanih so še isto noč pobili pri kamnolomu blizu ceste Zaklanec – Polhov Gradec, le dober kilometer od domače vasi. Pravijo, da pri hiši v bližini niso slišali nobenih strelov in ne kričanja. Pokopali so jih kar na kraju smrti: Dolinarjeve v en grob, Zalaznikove in Fajdigovo pa nekoliko vstran v drugi grob.

    Naslednje jutro se je zbralo nekaj sosed pri studencu pod vasjo, ko so s škafi in vedri prišle po vodo. Nekatere so že vedele, kaj se je zgodilo ponoči, druge so samo videle, kako je zgodaj zjutraj nekaj vaščanov, obloženih z nahrbtniki in culicami hitelo proti bližnjici, ki se je kmalu za vasjo začela skozi gozd vzpenjati proti Prosci in Ključu. Nekdo je videl Zalaznikovega očeta, ko je taval skozi vas in jokal: »Joj, joj, kaj so nam naredili!« Celo otroci so občutili težo, ki je visela nad vasjo, in se držali domačih dvorišč. Toda radovednost je kmalu premagala strah in podali so se na oglede po vasi. Največje opustošenje so našli pri Kašparju: hišna vrata odprta na stežaj pa nikjer žive duše, v kleti močan vonj po žganju in moštu in vse mokro, hlev prazen, čebelnjak razbit in okrog njega razmetano satje.

    Čeprav se je kmalu začelo šušljati, da je grob nesrečnih žrtev za kamnolomom v Prosci, so jih šele spomladi naslednje leto odkopali in pripeljali v Zaklanec. Pretresljiv je bil prizor, ko so vozovi s trupli stali sredi vasi in čakali, da krenejo na pokopališče k taborski cerkvi Sv. Urha. Ob vozovih so bili tudi vaški stra­žarji iz Horjula, ki jih je vodil poročnik Stanko Pahulje. O vzrokih tega nerazumljivega poboja se je tedaj in kasneje precej govorilo. Eni so jih iskali v sosedskih zamerah, drugi v maščevanju zaradi nastanka horjulske vaške straže, nekateri so celo trdili, da so bila dekleta organizirana v Katoliški akciji, ki je vohunila za partizani. Dejstvo je, da je vaška straža v Horjulu tedaj komaj nastala, čeprav so partizani že več mesecev prej pobili Bastičeva in druge. Od kje misel, da je bila v Zaklancu Katoliška akcija? Morda je žup­nik Nastran v svojem dnevniku kaj zabeležil o tem! Zakaj so mu ga potemtakem takoj po vojni vzeli, kot pove dr. Logar? Zakaj niso ničesar povedali o njegovi vsebini?

    Po poboju Zaklančanov so bile nekatere družine v okolici Horjula zaskrbljene. Vsako noč so prisluškovale, kdaj bo pobutalo na vrata. V noči na 22. november je bila sredi Zaklanca napadena patrulja vaške straže iz Horjula. Brez izgub so se stražarji umaknili v postojanko. Slabše se je pa izteklo 10. decembra v Lipalici. Horjulska vaška straža se je 28. novembra razdelila: nekaj stražarjev je ostalo v Horjulu, glavni del pa je odšel v Veliko Ligojno. Od tam so pošiljali patrulje v okolico, tudi v Horjul. Tako se je 10. decembra zjutraj 20 mož ligojnske posadke napotilo iz Velike Ligojne proti Horjulu. Ko so pre­hodili približno tretjino poti in prišli iz gozda na odprto polje, se je iz zaklonov na obeh straneh ceste nanje usula prava toča krogel. Že v prvem udaru je imela ligojnska patrulja nekaj mrtvih in ranjenih. Partizanska zaseda je bila skrita v gozdu in tudi drugače je bila [Page 021] močnejša. Ko so v postojanki v Ligojni zaslišali strele, so preko Vrha takoj hiteli na pomoč. Njihova hitra in odločna intervencija je zaustavila nasprotnike, ki so se že pribli­ževali ranjenim in padlim vaškim stražarjem. V tem spopadu so padli trije vaški stražarji, eden je umrl med prevozom v bolnišnico, štirje so pa bili ranjeni. Čeprav je bil kraj spopada od Horjula oddaljen le dva kilometra, so Italijani rabili eno uro in pol, da so se pribli­žali (AINZ–110 A 0244302–303.).

    Izvidnica horjulskih vaških stražarjev – Prvi trije z desne poročnik                         Stanko Pahole, narednik Jože Kavčič, Miha Lukan

    Figure 13. Izvidnica horjulskih vaških stražarjev – Prvi trije z desne poročnik Stanko Pahole, narednik Jože Kavčič, Miha Lukan

    Jože Kavčič je ob odhodu patrulje ostal v Ligojni in je potem med prvimi pritekel na pomoč napadenim. Prizadelo ga je, ko je videl mrtve tovariše, ki so bili eno uro pred tem še polni življenja in mladosti. Prizadelo ga je, ko je videl, kako so Italijani ustrelili težko ran­jenega partizana, ki je obležal na čistini in njegovi zato niso mogli do njega. Dva meseca udeležbe pri vaški straži sta Jožeta močno zaznamovala. Dolinarjeve v Zaklancu je dobro poznal. Z Jakobom sta se večkrat pogovarjala, saj sta oba čebelarila. Ker je bil tisto jesen Jakob v internaciji, njegove čebele v Zaklancu pa je bilo treba pripraviti za prezimovanje, so Kašparjevi prosili Jožeta. Rad je ustregel in skrbno vse uredil. Potem pa so 21. novembra vse razkopali in razbili.

    Še marsikatero preizkušnjo je moral prestati mladi vojak Jože Kavčič, preden je prišel do zadnje postaje. 4. marca 1943 je enota dolomitskega odreda obiskala njegov rojstni dom in ga popolnoma izropala. Očetu je bilo posebno hudo, ko je videl, da so iz hleva razen ene kravice odpeljali vso živino. Pred odhodom so mu naročili, naj se za vse zahvali sinu. Poišče naj ga in se z njim resno pogovori. Če se bo fant v osmih dneh javil, bodo vse pobrano blago in živino vrnili, v nasprotnem bodo pa spet prišli na obisk in tedaj se bodo drugače pogovarjali. Oče je res šel v Horjul k sinu in k poveljniku vaške straže. Seveda niso govorili, kako se bi Jože šel javit partizanom, ampak kako bi zaščitili družino. Še isti dan so se potem Kavčičevi preselili v vas pod zaščito in tam ostali do kapitulacije Italije.

    Po 8. septembru 1943 je precej članov hor­julske vaške straže odšlo na svoje domove, Jože pa je s tistimi, ki so ostali ob poveljniku Bastiču, odšel najprej v Šentjošt in potem na Vrhniko. Med njimi je bil tudi Jože­tov nek­danji sodelavec v opekarni Miha Lu­kan, ki se je kmalu po nastanku horjulske vaške stra­že vrnil s Hrvaškega. Sedaj sta spet bila skupaj in tudi v nedeljo 30. oktobra sta bila oba v patrulji, ki se je že zjutraj odpravila v [Page 022] Horjul. Bili so že nekaj časa v vasi, ko so nad dolino nenadoma prihrumela nemška letala. Na Horjul, Vrzdenec in Zaklanec so začele padati bombe in med njihovimi detonacijami se je slišalo drdranje letalskih strojnic. Miha je stal na dvorišču sredi vasi in mahal proti letalom, da bi jim sporočil: Ne bombardirajte! Ali ne vidite, da smo mi tukaj? Letalci seveda tega sporočila niso razumeli, najbrž so uniformiranca sredi vasi celo imeli za partizana. Zadelo ga je in obležal je na dvorišču. V Horjulu je ob bombardiranju poleg Lukana bilo ubitih več otrok, v Zaklancu pa neko dekle. Po dolini se je potem šušljalo, da je Lukan Nemcem dajal znake, katere hiše naj uničijo. Komentar k temu najbrž ni potreben.

    Lukana so pokopali kot domobranca. Tedaj je namreč že bilo ustanovljeno Slovensko domobranstvo in vanj so se vključile tudi vaške straže, ki so se po 8. septembru zbrale na Vrh­niki. V Horjul so domobranci prišli v začetku decembra 1943. Poleg Jožeta Kavčiča je bil med njimi tudi njegov dve leti mlajši brat Karel, ki je tisto leto dopolnil še­le šestnajst let. Zakaj so tako mladi fantje morali postati vojaki? Že pred nemškim bombardiranjem Horjula so se v dolini pojavili partizani in nagovarjali može in fante, naj se jim pridružijo. Ker prostovoljcev skoraj ni bilo, so določili, kdo mora iti z njimi, in jih potem odpeljali proti idrijskim hribom. Tisti, ki jih ta mobilizacija ni zadela, so se bali, da bo kmalu sledila še druga, slišali pa so tudi, kaj delajo Nemci na svojih pohodih za partizani. Da bi se izognili prvi in drugi nevarnosti, so možje in fantje, ki so bili še doma, odšli na Vrhniko, kamor so že v septembru z vaškimi stražarji odšli tudi nekateri civilisti. Tako je na Vrhniko prišel tudi Karel in kmalu so ga vtaknili v domobransko uniformo.

    Spomladi 1944 je več mlajših domobrancev iz horjulske posadke opravilo na Vrhniki ne­kakšen tečaj, nato pa so jih poslali na Rakek, kjer so tedaj zbirali moštvo za formiranje II. udarnega bataljona, ki je kasneje dobil ime po poveljniku Rupniku. Karel Kavčič, eden od horjulskih tečajnikov, je bil med spopadom njegove enote s partizani na Slivnici [Page 023] težko ranjen in je po nekaj dneh umrl v ljubljanski bolnišnici. 28. junija 1944 so ga pokopali v Horjulu.

    Skupina horjulskih vaških stražarjev – Stojijo (začenši z drugim) Franc                         Velkavrh (Podstajnikov iz Horjula), Janko Končan (Tajnikov iz Horjula),                         Stanko Pahole (Lušečka vas pri Poljčanah), Tone Logar (Krvincov iz Horjula),                         Miha Lukan (Balenčev z Ljubgojne), France Prebil (Rožnikov iz Zaklanca), na                         tleh z leve Jože Celarc (Klamov z Vrzdenca), Tine Ravnohrib (Petrovcov iz                         Zaklanca) – Ime prvega z leve nam bodo sporočili prijazni bralci

    Figure 14. Skupina horjulskih vaških stražarjev – Stojijo (začenši z drugim) Franc Velkavrh (Podstajnikov iz Horjula), Janko Končan (Tajnikov iz Horjula), Stanko Pahole (Lušečka vas pri Poljčanah), Tone Logar (Krvincov iz Horjula), Miha Lukan (Balenčev z Ljubgojne), France Prebil (Rožnikov iz Zaklanca), na tleh z leve Jože Celarc (Klamov z Vrzdenca), Tine Ravnohrib (Petrovcov iz Zaklanca) – Ime prvega z leve nam bodo sporočili prijazni bralci

    Jože Kavčič je leta 1944 v Ljubljani opravil tečaj za domobranske podčastnike. Tako tečaj kot bratova smrt sta gotovo vplivala nanj in pospešila njegovo zrelost. Sicer pa se je s hitrimi koraki bližal maj 1945. Na prvo soboto v tem najlepšem mesecu leta je prihitel Jože sredi popoldneva domov, da bi se poslovil. Ni imel veliko časa, kajti domobranci in civilisti v Horjulu so bili že pripravljeni na odhod. »Upam, da se bomo kmalu vrnili,« je še rekel, ko je zapuščal domače dvorišče, kjer so vsi domači gledali za njim. Oče na te sinove besede ni nič pripomnil, na obrazu se mu je pa bralo, da jim ne verjame. Preveč živa je bila tisti trenutek pred njegovimi očmi slika, kako dolgo so v času boljševiške revolucije ljudje na Kavkazu upali na pomoč Angležev, pa je nikoli ni bilo. Jože je zadnjikrat stopal med njivami, ki naj bi jih oral, in travniki, ki naj bi jih kosil, in vdihaval njihov vonj, vonj pomladi in življenja. Na kaj je mislil slab mesec kasneje, ko je na celjski železniški postaji stal med trideseterico domobranskih častnikov in podčastnikov, ki so se sami javili? Morda tudi na očetov pogled ob slovesu in na tisto zadnjo pot med domačimi njivami in travniki.

    2.1.6. Zaključek

    Bralec, ki nekoliko bolje pozna bližnjo preteklost Horjulske doline, bo seveda pripomnil, da smo ta ali oni dogodek izpustili ali ga preskromno opisali, da smo več pozornosti posvetili samo nekaterim udeležencem teh dogodkov, čeprav bi jo zaslužili tudi drugi. Res je, toda že v začetku sestavka smo omenili, da bomo iskali resnico o tistem času, nismo pa imeli namena pregledati celotne zgodovine.

    Justin Stanovnik je v knjižici Ljubgojna, draga vas domača, ki jo v sestavku omenjamo in kjer je veliko povedanega o tem, kako se je v dolini začelo, spregovoril o vdoru besov: »Vse bi ljudje še potrpeli, z vsem bi se sprijaznili, ko ne bi nekega dne udarilo v dolino: prišli so in ga ubili! V dolino je stopil umor. Tedaj se je dolina dokončno razdelila. Za večino je bil umor točka, ki ni dovoljevala iti naprej, nekateri pa so tudi to mejo prestopili in se na ta način zapletli in zaznamovali za vselej. – Z umorom je nad dolino dokončno zagospodaril strah. Postalo je jasno, da so tu ljudje, ki se ne ustavijo pred ničemer in pred nikomer. – Do odločitve seveda ni prišlo v dolini, ukaz je prišel od drugod. Toda svet je bil že vržen s tečajev in v zmedi in neredu so se našli v dolini ljudje, ki so bili pripravljeni na vse. – Na drugi strani pa so tisti, ki niso ne mogli ne hoteli iti čez črto, ki jo je bil zarezal uboj, uvideli, da se morajo braniti. Začela se je državljanska vojna in potem je med tistimi, ki so se uprli besom, izgubilo življenje mnogo ljudi.«

    Še posebno veliko žrtev je nasilje zmagovalcev zahtevalo po koncu vojne, ko so se odločili odstraniti svoje idejne nasprotnike, pa tudi razna znamenja, ki bi nanje in na drugačno življenje v bližnji preteklosti lahko spominjala. Eno takih znamenj so bili evharistični križi po hribih nad vasmi. Niti horjulskemu niso prizanesli, čeprav bi ga lahko naredili za spomenik, saj je že leta 1941 na njem visela njihova zastava. Zrušene križe so potem še razžagali in razbili, da bi vnaprej preprečili vsak poizkus obnovitve.

    V zadnjih nekaj letih po hribih in holmih nad našimi vasmi spet vstajajo križi kot spomin na nekdanje evharistične križe in na veliko trpljenje našega naroda v zadnjih šestdesetih letih. Naj pomagajo k vzpodbujanju našega zgodovinskega spomina.

    2.2. Nočne sence

    Avtor: Vladimir Kos

    Vesela sončna luč se v gozd umika.
    Lahno šume drevesa v slutnji mraka,
    na dnu potoka zvezda se svetlika.
    Odpel je zvon Mariji psalm večerni,
    v molitev nemo hiše so zavite,
    le okna so kot biseri safirni …
    Že davno je utihnil krik pastirjev,
    velika bela cesta z mrakom hodi,
    počasi se zavija v plašč skovirjev.
    Z gora hitijo nočne sence doli.
    Nad gmoto streh zvonik se k nebu dviga.
    Čuječi Bog ob večni lučki moli …

    3. Pripovedi

    3.1. Za hinjami še požig Žvirč

    Avtor: Vanja Kržan

    3.1.1.

    [Page 024]

    Ko sem se letos nekega oktobrskega jutra peljala v Žvirče, je dolino od Dobrepolja do Strug zakrivala še megla, čeprav so se na vzhodu, nekje nad Žvirčami, žareči sončni žarki že prebijali skoznjo. Takoj za prvimi vzpetinami me je objela mehkoba, barvitost in toplina sončnega jesenskega jutra, ki mi je prijazno izreklo dobrodošlico v tej suhokra­jinski vasi.

    »Kolikokrat smo v jesenskih jutrih hodili z očetom v gozd in nabirali jurčke. Oče nas je učil, da smo se za vsakega zahvalili Bogu. To je bila naša jutranja molitev,« mi je pripovedovala sopotnica, nekdanja domačinka Vida Pugelj Jevnikar. »Ko smo se s polnimi koši vrnili domov, je mama na masti in čebuli prepražila gobe, da je dišala vsa hiša. Joj, kako je bilo dobro!« Takrat je bila Vida dekletce petih, šestih let, najmlajša v družini devetih otrok. V glavnem pa so gobe sušili in skupaj z zelišči jih je podjetni oče prodajal trgovcem v Ljubljano. Doma so imeli tudi trgovino in gostilno. Oče in mama sta ustvarjala tako rekoč iz nič, saj je oče podedoval samo skromno kajžo. Delavnost in iznajdljivost, poštenje in preudarnost pa sta jima po mnogih letih truda in odpovedi vse to navrgla (Glej članek Justina Stanovnika: Vas na meji – Zgodba o Ignacu Puglju, Zaveza št. 14, letnik IV, št. 3, sept. 1994.).

    Toda namen najinega obiska je bil, da obudiva spomin na neko drugo jutro, tisto, ki je vstajalo petnajstega marca leta l945, ko se je njeno otroštvo dokončno sesulo. Tudi takrat je jutro obetalo jasen sončen dan, vendar ne mehkobno sanjav in opojen v jesenskih barvah, ampak mrzel in oster v burji prihajajoče pomladi, tako kot je bilo mrzlo in ostro butanje na vrata, vpitje ukazov pred vrati, ki so se razlegali na vasi zgodaj zjutraj in še v temi divjali od vrat do vrat. Vsa vas je bila takoj budna. Partizansko povelje je bilo, da se morajo v desetih minutah vsi zbrati na vasi na sestanku. Vas se bo požgala, ljudi preselilo, ker hoče sovražnik ustanoviti belogardistično postojanko. Ljudje so se že zdavnaj navadili, da so partizanska povelja s strahom in tesnobo ubogali. Če pa se kdo odloči drugače, gre lahko s partizani, toda le posamezni člani dveh žvirških družin so se odločili, da so odšli z njimi v Belo krajino. Čez nekaj let so se vrnili, toda nihče še do danes ni povedal, kako se mu je tam godilo in kaj je delal.

    Po požigu Hinj so Žvirčani slutili, da lahko njih doleti enaka usoda. Partizani tudi v Žvirčanih niso imeli dosti somišljenikov. Sem in tja je bila kakšna hiša »bolj partizanska«; našli so se tudi posamezniki, ki so veljali za terence. Kovač Maver , ki je bil med prvo svetovno vojno na ruski fronti, kjer se je v svoji naivnosti navzel komunističnih idej o lepši prihodnosti in enakosti vseh, je tesneje sodeloval s partizani, ki so njegovo naivnost izkoriščali v svoje namene.

    Skrivačev, ki se partizanom niso hoteli pri­ključiti, je bilo v vasi zelo veliko, na začetku kar šestdeset. Skrivali so se po skednjih, senožetih, v gozdnih grapah, toda čim hujši je bil strah, grožnje, preiskave in represalije partizanov, tem manj jih je bilo. Prisiljeni so bili, da so se odločili za eno ali drugo stran. Večina se je pridružila domobrancem, mnogi šele l. 1944, ko se ni dalo več zdržati partizanskega pritiska.

    Podobno kot vsi je tudi Pugljeva mama vsak večer legala k počitku s tesnobo, ki je v zadnjem letu po moževi ‘likvidaciji’ naraščala v morečo grozo. Že nekaj večerov je zahtevala od otrok, da so hodili spat oblečeni in obuti. Vida se tega prav dobro spominja, ker je nosila premajhne čevlje in so jo še ponoči tako zelo bolele noge. Mamo so opozorili nekateri partizani sami: »Gospa, treba bo bežat!« Za­kaj, čemu, ni utegnila razmišljati, verjela pa jim je. Zaupala ni niti partizanom, niti nekaterim domačinom, saj so ji 22. aprila 1944 par­tizani odpeljali moža in devetim mladoletnim otrokom očeta, ga neznano kje mučili in ubili. Zatem so jim izropali hišo, trgovino in skladišča. V njihovi gostilni so se neprestano shajali partizani in domačini ter budno pazili na vsako besedo in bedeli nad družinskim življenjem. Otroci so bili izredno delavni in dobri, starejša dekleta so se šolala v Ljubljani. Ali so jim tudi to zavidali, kot so zavidali njihovo težko prisluženo premo­ženje? Vendar so Pugljevi povsod imeli tudi prijatelje, tako v Ambrusu pri Vidmarjevih, ki so se že večkrat pred moževo likvidacijo odkrito zavzeli zanj, saj so ga partizani od­peljali že dva­krat prej.

    [Page 025]

    Ko je 15. marca partizansko butanje in vpitje vrglo iz postelje Pugljevo mamo in otroke, je vedela, da se dokončno poslavlja od doma, trgovine in gostilne in se za vedno ločuje od nekega obdobja življenja. Ali se more v desetih minutah sploh kaj rešiti? Vzeti s seboj drobec življenja, ki ne bo nikoli več tako kakršno je bilo? Toda treba bo preživeti. Stara mama zmeče v koš nekaj čevljev in obleke, na vrh še živega purana. Mama odhiti v svin­jak in že se muči z dvema pujskoma, da bi ju odgnala na vas. »Micka,« zakliče sosedi, »dva pujska mi pomagaj rešiti, bova imeli vsaka enega!« Toda soseda je ne sliši. Potem se spomni na šivalni stroj, lepo singerico, ki jo je dobila od svaka, preden je odšel v Ameriko. Pririnila jo je do hleva pod cerkvijo, potem naprej po klancu proti cerkvi. »Kaj se trudiš?« jo zaustavi partizan, porine singerico po klancu, da se skotali navzdol. »Mene bi reševala,« obupano prosi mama. Pa spet zbere svoje misli, odbrzi do hiše in bega naokrog, kaj bi še lahko rešila. Že pred tem je nekaj posode in pribora pometala v vodnjak. Kakšno razkošje,da so imeli svoj lonec in vsak svojo žlico, ko so se po vojni vrnili na pogorišče!

    Vse to je mala Vida videla, slišala, doživljala. Spomin na to jutro ji živo prikliče pred oči Matičevo Tino, po poroki Gričarjevo Tino. Tik pred vojno se je poročila in še preden sta z možem lahko ustvarila družino, je ovdovela, ker so ji moža neznano kje ubili partizani. To jutro je v črni obleki stala ob vodnjaku, sklepala roke na prsih in jih spet razprostirala vstran. »Joj, kaj boste z nami naredili?« je vpi­­la. »Ali smo si po vsem trpljenju še to za­služili? Zakaj moramo toliko trpeti?«

    Ob vsem vpitju, joku, beganju ljudi, mu­kan­ju, blejanju in kruljenju so nekateri pomislili, da na sodni dan ne more biti hujše. Mož Debeljakove Mile se je skril pod jasli v hlev. Na sestanek na vas ni šel, zakaj pa, saj je vedel, da je prišel trenutek, ko mora reševati golo življenje. Mila je poslala svojo štiriletno hčerkico v hlev po očeta, naj vendarle pride ven, ker bodo vas požgali. Nekdo drug se je v kleti zakopal v repnico (kup zemlje za shran­jevanje ozimnice), in se je ovedel šele ob Tininem kričanju, da bodo vas zažgali in bo s svojo leseno bajto vred zgorel tudi on.

    Stari Tekavec, že dalj časa bolan, pa ni hotel zapustiti krušne peči. Kam naj odtava v svoji starčevski betežnosti, zakaj naj sploh zapusti svoj dom? Zakaj si drugi lastijo oblast, da odločajo o njegovem življenju? Ni več moči in volje, da bi ga, slabotnega starca, nasilneži prisilili k umiku. Obsedel je na peči in zgorel skupaj s hišo. Kasneje so našli njegov sedeč skelet, ki se je ob dotiku sesul v kupček pepela. Kako se je vsem smilil!

    Otroci žvirške osnovne šole 1913 z učiteljico Kokaljevo in kaplanom iz                         Poloma

    Figure 15. Otroci žvirške osnovne šole 1913 z učiteljico Kokaljevo in kaplanom iz Poloma

    Toliko Žvirčanov vkup in prerivanja okoli cerkve še ni bilo videti. To je bilo šele vpitja in joka, ko so jih hoteli stlačiti v cerkev. Slutili so, da je že minirana in kdo lahko z gotovostjo ve, da s cerkvijo vred ne bodo zažgali tudi ljudi? Nekateri so videli, s kakšno naglico je prijahal partizanski poveljnik – konj je bil premočen od potu – in so zato menili, da [Page 026] jim je njegovo povelje prineslo rešitev. Niso jih več tlačili v cerkev, ampak so se lahko zadrževali tudi ob obzidju. Izven cerkvenega obzidja ni smel nihče, razen če je kakšnemu izbrancu partizanska straža dovolila, da je skupaj z njo šel domov po še kakšno stvar. Kljub temu so nekateri znosili nekaj kipov iz cerkve v kapelico nad vasjo. Rešili so vsaj nekaj, kar jih danes spominja na njihovo nekdanjo cerkev in je spomenik ustvarjalnega in vernega duha njihovih prednikov. Vanjo so se od leta 1680, ko so jo prezidavali, zatekali k sv. Roku, še prej k sv. Janezu Krstniku.

    Okrog štirih popoldne je bilo konec grozečega pričakovanja, ki jih je sililo že v brezdušnost. Tedaj jih je partizanska straža nagnala v breg za cerkvijo, kjer so imeli njive. Straže so šle z njimi. Zakaj le? Ali so se morda bali, da se bo ta bedna kolona izgnancev, večinoma starih, žena in otrok uprla, jih oropala orožja in uperila vanje? Oh, zdaj šele razumem, zakaj smo po vojni otroci v šoli tolikokrat poslušali zgodbe o okupatorjevem požiganju vasi, peli in deklamirali pesmice o tem, pomilovali starčke, matere in otroke, ki jim je okupatorjeva krutost prizadejala toliko hudega.

    Kaj neki pa so doživljali tisti žvirški otroci, ki so ob štirih popoldne na klancu za cervijo gledali strahoten prizor, ki so si ga morale vtisniti vase otroške oči? Kako šele so oni dolga leta v šoli sprejemali zgodbe o pož­ganih vaseh? In pri tem še poslušali, da so izdajalci? Ali je lahko otroško srce bolj ranjeno kot so bila srca hinjskih in žvirških otrok? Bolj ponižano zaradi laži in krivičnega obtoževanja?

    Vida prizor še danes vidi in sliši. Njo in starejšo sestro je mama vodila za roko, dve sta šli ob njej. »Pod pazduho je stiskala kip Lurške Matere božje, ki ga je ob novi maši blagoslovil novomašnik Silvester Skebe. Sklonila se je k nam: ‘Deklice, ozrite se še enkrat na našo hišo. Le dobro si jo oglejte, da vam bo ostala za vse življenje v spominu. Zadnjikrat jo vidite. Vsak čas bo eksplodirala. Le glejte!’ Ko je zagrmelo, naju je spustila, nepremično strmela in se držala za srce. Najprej se je kot vulkan pognal kvišku osrednji del naše hiše, zažarel rdeče in se prelil v mavrične barve, potem še levi in nato desni del. Trije poki, ognjena svetloba in naše hiše ni bilo več!«

    V naslednjem hipu je pognalo kvišku cerkev, šolo in še dve večji hiši. Že je gorela vsa vas kot bakla. Ostale so le tri hiše, ki so bile malo odmaknjene od vasi. Plameni in dim so bili brezdomcem popotnica v neznano. Žalostna procesija se je začela pomikati proti Strugam. Dokler se je videla vas, so se ozirali nazaj. Potem je izginila za vzpetino, toda še dolgo v noč je na obzorju žarel rdeč sij, ovit v dim in molk, ves drugačen od zlate jutranje ali škrlatne večerne zarje. Spremljal jih je vse do Strug.

    Pugljeva mama, stara mama in štiri dekleta so potrkali pri Žužkovih v Strugah. Za požig še niso nič vedeli. Prijazno so jih sprejeli, toda pri njih so ostali le dva dni. Mami se je v sanjah prikazal oče. Stal je pri vodnjaku njihove nekdanje domačije in ji zabičeval, da mora naprej. Odpeljali so se v Dobro polje, čez dva dni pa je bila Žužkova hiša bombardirana. V Dobrem polju so hodili od vrat do vrat. Kdo le naj jih sprejme, ko zagleda pred vrati voz z najrazličnejšo kramo, na njem staro mamo in štiri lačne deklice? Pa še delati ne znajo, si mnogi mislijo, saj so otroci nek­danjega trgovca in gostilničarja. Kot da jim je nekdanje obilje prišlo samo od sebe!

    Bila je že noč, ko je najstarejša sestra potrkala pri Strnadovih, v Prigorici pri Vidmu. »Tako se mi smilijo! Toda kaj bom z njimi!« je stokala gospodinja. Vprašala je sosedo, kaj naj naredi. »Veš kaj, usmili se jih in jih vzemi.« Nebo je poplačalo njeno usmiljenje, kajti kasneje je blagrovala trenutek, ko so brez­domce vzeli pod streho. Vsi so pridno pomagali. Iz domobranske postojanke v Velikih Laščah sta se občasno vračala Vidina starejša brata, nacepila drv za pet zim in preorala ledine. Tisto leto je bila dobra letina, kašče so bile vsega polne. Družini sta se spoprijateljili in dolgo časa ohranjali prijateljske stike. »Kakšen blagoslov!« se Strnadova ni mogla načuditi.

    Niso delali samo pri Strnadovih. Po vojni so vsak drugi dan mama, sestre in brat, ki je ostal živ, hodili na Žvirče umikat razvaline in mami je do jeseni uspelo dobiti toliko dobrih ljudi, da so iz razvalin dozidali in napravili ostrešje in streho. »Počutili smo se, kot da smo v hotelu. Samo da smo spet doma. Spomladi smo kar v nezorano njivo posadili krompir, toliko da smo ga imeli za zimo. Jeseni je bilo izredno veliko gob, v pletenih koših smo jih vlačili domov. Vodo smo vozili iz Krke, 12 kilometrov daleč, za žival je bila dobra kakšna luža.«

    3.1.2. Kaj še mi bodo razkrili?

    Od svoje sopotnice sem tako mimogrede veliko zvedela o požigu vasi, še preden sem prišla do družine Blatnik, po domače Jožkovih, [Page 027] kamor sem bila v Žvirčah namenjena. Oče in mama Blatnik sta že pokojna, doma živijo priletne sestre in brata, najstarejši Ivan, nek­danji domobranec, pa je bil l. 1945 po vrnitvi s Koroške ubit nekje v okolici Teharij. Oče Janez Blatnik je bil znan kot zelo pokončen, ponosen, pošten in resnicoljuben. On edini je očetu Puglju segel v roke, ko sta ga oboro­žena partizana spomladi 1944 odpeljala skozi vas neznano kam; edini, ki je odklonil, da bi šel po vojni na volitve, saj ne bo volil ljudi, ki so mu ubili sina in požgali dom. Pri tem je vztrajal, čeprav je delegat z volišča prišel ponj z avtom. Ko prigovarjanje nič ne pomaga, mu delegat nastavi pištolo na prsi. Pred Blatnikovim modrim nastopom se mu je roka povesila in v naslednjem trenutku je besno zaloputnil z vrati. Kako to, da je oče med vojno in po njej sploh ostal živ? Verjetno zato, ker ni imel prilike kot Vidin oče Ignac Pugelj, da bi svoj vpliv širil med domačini. Predvsem pa ni imel trgovine, gostilne in tolikega zavisti vrednega premoženja.

    Prvo sveto obhajilo 1941 Kaplan Henrik Novak in učiteljica Vanda Koželj

    Figure 16. Prvo sveto obhajilo 1941 Kaplan Henrik Novak in učiteljica Vanda Koželj

    Pa ni dosti manjkalo, da se ne bi nikoli več vrnil domov. Bilo je 11. januarja l. 1944, ko je v vas navalila verjetno Cankarjeva brigada, se spominja najstarejša hčerka Zalka, takrat sedemnajstletno dekle. Bilo je pozimi, bratje in sestre so bili vsi razkropljeni; šestletni Franci je hitro stekel v gozd, ko je zaslišal kričanje, najstarejši Ivan pa se je sploh vedno skrival, ker so mu partizani neprestano grozili, da mora z njimi. ‘Če ga dobimo, gre z nami!’ Ali pa: ‘Če ga dobimo, ga ustrelimo!’ Nekoč so v podkrepitev svoje grožnje na cesto postavili mitraljez, ga naperili proti hišnim vratom in temeljito preiskali hišo. Če bi Ivana dobili, bi ga pri priči ustrelili. Tako so ga sami prisilili, da je pristopil k domobrancem in v začetku marca 1944 je odšel v Ljubljano. Nekoč, ko se je Ivan ravno mudil za kratek čas doma, ga je presenetil partizan. Hitro je zbežal, a je partizan dobrodušno izjavil, da ga ne bo izdal, saj je bil tudi sam skrivač, a so ga nekoč partizani presenetili in odpeljali s seboj.

    Ciril Tekavčič, po domače Bobnov, je bil tudi domobranec, po vojni ga je iz Teharij rešila mladoletnost. Požig rodne vasi mu je naznanil rdeč sij na obzorju, mavrične barve in dim, ki ga je valila burja. Takrat je z domobransko patruljo iz Velikih Lašč nadzoroval železnico do Predstrug. Ko je čez nekaj časa prišel v izumrlo, požgano vas, je sprevidel, da nima druge izbire, kot da ostane domobranec. »Dosti hudega smo prebili,« se spominja danes, »toda ni mi žal, da sem bil domobranec. Saj so me partizani pognali v to. Pustili [Page 028] bi me doma. Pravili so nam: Pojdite levo ali desno, srednje poti ni. 25. marca 1944 bi se morali javiti v Žužemberk v partizansko postojanko, mi pa smo odšli v Lašče k domobrancem. Če smo si izbrali to pot, zakaj nas imajo še danes za izdajalce?«

    Pogled iznad cerkve, od koder so vaščani gledali gorečo vas

    Figure 17. Pogled iznad cerkve, od koder so vaščani gledali gorečo vas

    Ko so omenjenega zimskega dne, 11. januarja 1944, partizani navalili v vas, jih je nekaj prihrumelo tudi k Blatnikovim. Hišo so do kraja izropali in zahtevali, da gredo oče, mama in Zalka z njimi. Mama je bolna ležala na peči, zato je Zalka pokleknila pred komandanta, naj prizanese materi. Zalko je brcnil, da je po stopnicah zletela v sneg. Prihitela je sestrična in vzela mater k svojim. Partizani so zapečatili hišo, jo še prej izropali do golih sten in očeta ter Zalko peš v snegu odgnali po kočevskih vaseh: najprej so šli v Seč, potem v Vrbovec, kjer sta prenočevala v hiši brez oken in vrat. Naslednji dan so ju prignali do Hinj in Ajdovca, kjer sta šele dobila jesti in prenočišče. V Ajdovcu so partizani hoteli Zalko odpeljati, da bi jim kuhala in prala. »Če boš šla z očetom, ne boš več videla matere,« so grozili. »Če je brat proti njim, zakaj bi šla jaz z njimi«, si je mislila Zalka. »Kamor bo šel oče, grem tudi jaz,« se je odločila.

    »Naslednji dan smo šli čez Krko na Selišče pri Dolenjskih Toplicah. Na poti smo srečali partizanskega komandanta na konju. Morda je bil prav ta, ki je včasih prišel k nam domov in sta se z očetom pogovarjala o Rusiji, kjer je bil oče vojak v prvi svetovni vojni. ‘Kaj pa je z vama? Kam gresta?’ Začuden nas je ustavil in se pogovarjal z očetom. Verjetno je prav ta komandant dosegel, da nisva bila ubita, kajti v Selišču so nama povedali, da je odtod samo še pot v Rog in se zato iz Selišča nihče ne vrne. Družina iz Selišča, kjer sva stanovala, pa je veliko molila za naju.« Tako se danes spominja Zalka. Izselili so tudi druge družine in jim zaplenili hiše, pač zaradi sovraštva, ker so se njihovi sinovi skrivali, in pa zato, da so lahko izropali domove in hleve. Kako ža­lost­na slika se jim je ponudila, ko so se vrnili domov: vrata zapečatena, vsa okna na ste­­žaj odprta, znotraj gole stene, hlev prazen. Tudi v vaseh, ki jih partizani niso pož­gali, je ob koncu vojne marsikak kmet ostal s praznim hlevom, kot mi je povedal Franc Vidmar iz Lopate.

    Kako se pri njih spominjajo tistega žalost­nega jutra 15. marca 1945? Ker so jih enkrat že oropali, niso imeli ničesar, kar bi lahko to [Page 029] jutro odnesli s seboj. Partizansko trkanje ob katerikoli uri jih ni presenetilo, saj so bili njihovi obiski pri njih doma zelo pogosti: ničkolikokrat so iskali brata, po vseh hišah so morale gospodinje tudi sredi noči vstajati in jim skuhati jed. Mama je bila srčno zelo dobra, vedno jim je kaj dala, če je le imela. Partizane so sploh vsi v vasi hranili, podnevi ali ponoči. Če drugega ne, vsak je vedno dobil koruzni kruh. Še pri kajžah, kjer ni bilo nič, so partizani lahko prisedli k skledi.

    Tega jutra mame ni bilo doma, ker je šla obi­skat Ivana v domobransko postojanko v Laš­če. Sestre so skrbno oblekle še vse zaspane mlajše brate, kar so pač imeli, da bi jih zavarovale pred mrzlo burjo. Vedele so, da jih pred vsemi strahotami tega dne ne morejo.

    Tok dogajanj na vasi je zaspane fantiče dokončno prebudil in vsrkal vase. Kljub zmedi je budno oko osemletnega Francija zaznalo marsikaj: zastraženi so bili znotraj cerkvenega obzidja in še okrog vasi je straža sklenila obroč; tudi poveljnik na drvečem konju mu ni ušel. Videli so vozove, naložene z žitom iz njihovih kašč, s krompirjem in drugimi pridelki. Odgnali so jim živino in drobnico. Joj, če bi Franci to vedel zjutraj! Spustil bi svoje koze v gozd, tam jih ne bi nihče polovil. Rešil bi jih! Bi ga že počakale v gozdu. Tako zelo rad jih je imel, da bi še danes lahko vsako posebej narisal, če bi jih le znal! Toda kaj so partizani z vso živino? Če je bilo v vasi tedaj sedemdeset hiš, je odšlo s partizani najmanj toliko glav živine, verjetno pa več, je Franci danes prepričan. »Morda so jo podarjali svo­jim ljudem kot nagrado za pomoč,« še vedno modruje.

    Ves dan so nestrpno pričakovali mamo. Prišla je ravno takrat, ko so jih pognali v hrib nad cerkvijo: ‘No, kako lepa slika,’ je glasno premišljevala. Potem ko so zletele v zrak zaminirane stavbe, so zagledali dim tudi nad njihovo hišo, saj je bila streha s slamo krita. »Bili smo otopeli, brez čustev,« se spominja Zalka. »Samo to smo čakali, da nam dovolijo oditi, kamor hočemo. Saj nas nobena stvar ni več zadrževala. Kaj hujšega se nam še lahko zgodi?«

    Tako kot vsi so tudi Jožkovi odtavali proti Strugam. Kje naj prenočijo? Imeli so znance, družino Križman, po domače Štefanove. Oče in mama sta poslala Zalko v hišo, naj povpraša za prenočišče. »Zasmilili smo se jim in z veseljem so nas sprejeli. Hranili so nas en teden. Dlje nismo mogli ostati. Oče in mama sta hodila od hiše do hiše. Povsod so bili že Hinjci. Ljudje so se tudi ustrašili naše velike družine, bilo nas je osem. Vsi so bili lačni in sami so imeli velike družine.« Končno se jih je nebo usmililo. V Kompoljah so naleteli pri Strnadovih, pisali so se Tomšič, na teto, ki je imela prazno majhno hišico s kuhinjo, shram­­bo in sobo, kamor je hodila samo prenočevat. Odstopila jo je njim. Bili so presrečni. Za hrano so prosjačili od vasi do vasi, od hiše do hiše. Nekateri so hudo radi dali, ne­kateri pa so jim očitali, da so si to zaslužili. Brez miloščine dobrih ljudi ne bi preživeli. Izkusili so, kaj je beraška palica.

    Zalka se spominja, da so delali kot živina. Bili so otroci brez otroštva, mladi brez mladosti. Tudi oni niso pomagali samo pri Strnadovih, ampak so hodili domov, pospravljali razvaline in obdelovali njive. Jeseni 1946 so bili lahko že v eni sobi, l. 1947 pa so imeli pokrito vso hišo. Gradbenega materiala niso dobili popolnoma nič. Drugi so dobili cement, okna, delavce. Mama je šla do tistih, ki so razporejali kaj in koliko bo kdo dobil. »Vaš oče ni šel volit,« je bila vedno ista pesem. Ko so si z nečloveškim garanjem toliko opomogli, da je bilo kaj vzeti, so jim izterjevalci davkov pobrali vse. Nikoli v življenju niso slišali toliko prostaških izrazov in doživeli toliko grobosti in ponižanj kot prav od njih,« se še danes spominja Blatnikov Franci. »Če bi nam vsaj razložili, da morajo jesti tudi ljudje po mestih in da je to zanje! Morda potem ne bi imeli občutka, da nas ponovno ropajo!«

    Po vojni so se na požgane domove vrnili vsi, eni prej, drugi pozneje. Izjema je bila le priseljena proletarska družina vaškega kovača Mavra, verjetno zaradi preočitnega sodelovanja z OF. Toda vas ni nikoli več oživela. Ljudje so se potegnili vase, poti do sosedov je prekinilo nezaupanje, vsakdanji klepet s sosedom je utihnil, otroški direndaj zamrl. Na predvojno kulturno življenje na vasi, na pevski zbor so ostali le še spomini. S skupnimi udarnimi močmi pa so zgradili zadružni dom, spomenik zmage revolucije na vasi, ki v Žvirčah še danes stoji kot nema priča vsemogočne povojne komunistične oblasti in uničevalne kmetijske politike.

    Danes je od predvojnih petsto vaščanov ostala le še četrtina. Krute povojne razmere so mnoge za vedno odtrgale od zemlje, zaslužek jih je pognal v mesta. Treba je bilo preživeti, povojna oblast pa jim je plenila še to, kar so si v boju za preživetje odtrgavali od ust.

    Ko je Franc Blatnik veliko let pozneje po televiziji gledal posnetke požganih kosovskih vasi in reke brezdomcev, ki so se s svojo revščino v culah zgrinjale proti albanski in makedonski meji, so mu živo stopili pred oči prizori dneva, ko so sami postali izgnanci [Page 030] brez doma. »Na Kosovu je gorelo veliko vasi, ogromno je bilo beguncev, namen požigov in izgona ljudi pa je enak,« razmišlja danes. Srbi so požigali z namenom, da s tega dela svoje domovine za vedno preženejo prebivalce in zabrišejo za njimi vsako sled, kot da jih tod nikoli ni bilo! Ali ne bi mogli česa podobnega trditi za požig Hinj in Žvirč?

    3.1.3. Zakaj?

    Če so verjetno Hinje – kot ugibajo domačini – zgorele zaradi maščevanja partizanov, ki so nekaj dni prej v boju z Nemci in domobranci izgubili deset borcev bataljona VDV, zakaj pa so se partizani maščevali nad Žvirčani? Za Hinje sicer partizanska literatura (Janez Perovšek – Pelko: Naprej, Beograd 1968) trdi, da so bile »pravo izdajalsko-belogardistično gnezdo s tajno radio oddajno postajo, obo­roženimi na domu in podobno«. In tudi če bi bilo to res, zakaj Hinjci ne bi imeli pravice imeti radio postaje, je bila to samo pravica partizanov? In tako kruto maščevanje s požigom tudi njihova pravica? In današnje podtikanje »revanšizma« tudi njihova pravica?

    Podobno kot Hinjci tudi Žvirčani še danes lahko le ugibajo, zakaj so jim partizani požgali vas. Prepričani pa so, da so tudi njih kaznovali, ker vas ni bila partizanska. Kljub pritiskom in grožnjam žvirški fantje in možje niso odhajali v partizane. Že l. 1942 je bila v njej postojanka legistov, ustanovljena zgodaj jeseni ali ob koncu leta, vsekakor pa po roški ofenzivi in zverinskem umoru hinjskega kaplana Henrika Novaka in učiteljice Darinke Čebulj. Umora dveh tako vplivnih oseb sta odjeknila po vsej Suhi krajini. Nekega dne so se po zidovih žvirških hiš pojavile narisane peterokrake zvezde, simbol komunistične revolucije, in Žvirčani so to vedeli. Takratni cerkveni ključar iz Žvirč je povedal, da so bili pred temi dogodki ljudje navdušeni za boj proti okupatorju, potem pa so počasi sprevideli, da jim grozi okupacija komunizma in krvavi boj za njegovo zmago.

    Pri Blatnikovih so prepričani, da organizirane domobranske postojanke v vasi nikoli ni bilo, bili pa so pogosti domobranski vpadi. Po vasi in v okolici je bilo zelo veliko skrivačev. V bojih ob koncu vojne je v okolici vasi padlo precej partizanov. Vse to so razlogi za požig Žvirč dva meseca pred koncem vojne. Ta vas ni vredna, da živi: izbrišimo jo s tega dela naše domovine, prebivalce izženimo, jim onemogočimo vrnitev in preživetje!

    Partizani so lahko z gotovostjo trdili: Vas ni »naša«, v vasi nimamo »naših«! Ta vas je »be­la«, v njej so »beli«, kar še danes pomeni narodne izdajalce, sodelavce okupatorja. Ta opredelitev je do danes zarezala globoko ločnico med ljudi. Krivic in laži se še vedno ne odpravlja, ampak na novo oživlja, vso oblast si prisvajajo le »naši«, vse gospodarstvo ali bolje rečeno, ropanje ljudskega premoženja, ki se še vedno nadaljuje, vodijo le »naši«. V Suhi krajini povojna oblast ni imela kaj nacionalizirati, zato ji ni treba danes ničesar denacionalizirati, kot bi morala tam, kjer si lasti ukradeno tuje premoženje.

    3.1.4. Plameni že pred partizanskim požigom Žvirč

    Povsem napačno bi bilo, če bi kdo mislil, da je v Žvirčah prvikrat zagorelo 15. marca 1945. Leta 1943 je zgorela šola, kjer so se že nekaj mesecev občasno zbirali legisti. Pri Blatnikovih se spominjajo, da je bilo to na Jožefovo, 19. marca zvečer. Njihova hiša je v neposredni bližini šole. Večkrat je prišlo med legisti in partizani do manjših prask, zbadanja in zmerjanja. Kot vsak večer so se tudi tokrat legisti iz šole umaknili v Hinje, da so se združili s hinjskimi. Tako so se počutili bolj varne, podnevi pa so nadzorovali okolico. Partizani so vedeli, da je šola prazna, in so jo ponoči zažgali. Legisti so jo za silo hitro obnovili, vendar so napravili tako mojstrsko ostrešje, da še danes o njem govorijo.

    Franc Nučič iz Vidma Dobrepolja v svojih dveh knjigah o zločinih partizanov poroča, da je bila leta 1943 do italijanske kapitulacije v Žvirčah posadka vaške straže, ki ji je poveljeval France Kadunc iz Zdenske vasi, in se ga tudi pri Blatnikovih dobro spominjajo. Po Nučičevih virih so jo partizani napadli 16. marca 1943, ko so napadli celotno Suho krajino. Po odhodu domobrancev na Turjak je stavba samevala. Ob požigu celotne vasi, 15. marca 1945, pa so jo minerci inže­nir­skega bataljona XV. divizije pognali v zrak. Žvirški otroci za kazen niso nikoli več dobili šole v svoji vasi.

    Novembra l. 1943 je zagorel Vodopivčev hlev, kot se spominja domači sin Jože Kastelic iz Kanade. Tudi Blatnikovi se spominjajo, da je bilo to verjetno takrat, ko je bilo v vasi vse polno partizanov. V njihovi hiši ni bilo kam stopiti. Še v veži so ležali drug poleg drugega. Zjutraj jih je oče opozoril, da je slišal strel, partizani pa so ga zavrnili, češ da se jih hoče čimprej znebiti. »Naša straža strelja zajce,« so se norčevali. V resnici pa je stra­žarja v tistem trenutku zadela nemška krogla.

    [Page 031]

    V vas se je iz Dobrepolj na kolesih pripeljala kolona nemških vojakov, ki je bila v izvidnici. Čez deset minut so že vdrli k Jožkovim in partizanskega poleganja je bilo v hipu konec. Napol oblečeni so se razbežali in takrat bi lahko Nemci skoraj vse postrelili. Vendar jih niso! Ker je bila vsa vas polna partizanov, so jih zalotili tudi na Vodopivčevem skednju in ga zažgali.

    Franci je bil začuden nad aziatskimi obrazi nekaterih vojakov, ki so jim domačini pravili kar ‘mongolci’, nikoli vlasovci. Še bolj pa jih je čudilo to, da so hvalili Stalina: »Stalin gut!« so jih prepričevali. Te mongolske vojake so domačini še večkrat videvali, toda ne več skupaj z nemškimi vojaki, ampak s partizani. Včasih so skupaj pohajali po vasi in kot partizani so tudi oni nosili titovke s peterokrako zvezdo.

    Še danes je Franc Zablatnik ogorčen, ker so partizani zaradi nemških napadov tolikokrat krivili vaščane. Ti trdijo, da partizani niso bili nikoli dovolj previdni, zato so jih Nemci tudi tolikokrat presenetili, oni pa so zvračali krivdo na domačine, češ da jih izdajajo in jim grozili, da bodo vas požgali, če bo še kakšen partizan ubit.

    Prav tako se nekateri spomnijo, kako so partizani poleti 1942 naredili preplah, da bodo v vas pridrli Italijani in jo zažgali. Naj se vsi z živino vred umaknejo v gmajno, sicer bodo ukrepali! Za varnost domačinov gre, so jim pojasnjevali. Ljudje so ubogali partizanske ukaze in v gmajni iz desk zbili kolibe za šest ali sedem družin. Toda pujskov ne moreš odgnati v gmajno in treba jih je bilo nakrmiti, zato so se skrivoma vračali domov, da jih ne bi zalotili partizani. Če pa bi jih zalotili v gmajni Italijani, bi jih obtožili, da pripravljajo odpor, in jih pobili, ali odpeljali v internacijo, ali jim požgali vas. S tem bi tudi Žvirče postale Dražgoše ali Rašica (Glej članek Franca Blatnika: Dražgoše in Žvirče v Zavezi št. 12., letnik IV. št. 1, marec 1994). Partizani pa so želeli prav to in Žvirčane namenoma odganjali v gmajno. Kako so se ti bali, da ne bi kdo od partizanov streljal v zrak in jih tako dobesedno izročil Italijanom v roke!

    Razvaline Stenčeve hiše – Stenčev Franc stoji na mestu, kjer so ga                         potegnili izpod ruševin

    Figure 18. Razvaline Stenčeve hiše – Stenčev Franc stoji na mestu, kjer so ga potegnili izpod ruševin

    Res so Italijani za »odpor« domačinov zvedeli, vas obkolili in zbrali moške. Mlade so na­ložili na tovornjak, starejše pa nagnali v neki hlev. Takratni žvirški duhovnik Štefan Hrovat, ki je pribežal s Štajerske, je italijanskim vojakom razložil, da so domačini žrtev partizanske [Page 032] ukane, ker bi jih sicer postrelili partizani, če jih ne bi ubogali in odšli v gozd. Ker ni nič dosegel, se je še sam postavil med mlade može, naj z njimi vred odpeljejo in ustrelijo še njega. To je pomagalo. Italijani so takrat odgnali v internacijo kovača in še dve vaščanki, ki so se po dobrem letu vrnili. Štefan Hrovat je bil rojak Edvarda Kocbeka; ta je ob svojih obiskih v Žvirčah večkrat nagovarjal Hrovata, naj se on in njegovi farani priključijo NOB, vendar ga je modri duhovnik opomnil, da to zavisi samo od borcev in voditeljev NOB.

    Partizanska taktika za okupatorjev požig vasi je danes dobro znana. Omenja jo tudi Aleksander Bajt v Bermanovem dosjeju, pod naslovom Kardeljev sistem novačenja: »Komunisti niso bili brezčutni le do trpljenja, ki so ga zaradi njihovih akcij okupatorji povzročali civilnemu prebivalstvu z represalijami. Akcije, za katere so pričakovali, da bodo sprožile okupatorjeve represalije, so komunisti izvajali namerno, mnoge sploh samo zato, da bi jih sprožile« (str. 403). Edvard Kardelj je bil naravnost izviren. V pismu Titu z dne 2. avgusta 1941 je razložil, kako je za krepitev partizanskih odredov moč izrabiti okupatorjeva požiganja vasi in druge vrste maščevanja nad civilnim prebivalstvom. Pred terorjem beži prebivalstvo v hribe. Represalije je potrebno zato preprosto izzvati, okupatorja naravnost prisiliti vanje, je razlagal. Za zmago revolucije so potrebni kar najokrutnejši zavojevalci. ‘Pri nekaterih tovariših obstaja strah pred represalijami (ne v vodstvu), pred uničevanjem vasi, ljudi itd.’ se je Kardelj dobesedno pritoževal nad mehkuž­neži (str. 404).

    Še tretjič je v Žvirčah zagorelo 1. marca 1944, ko so Nemci dva dni z letali bombardirali vas in je bilo porušenih precej hiš na južni in vzhodni strani vasi. Ubitih je bilo šest ljudi. Partizanov takrat ni bilo v vasi. Toda zaradi porušenih hiš ni bilo treba nobenemu zapustiti vasi, kot so jo morali ob požigu partizanov leto kasneje. Ožgane zidove so nekateri za silo prekrili z deskami, druge pa so vzeli k sebi sorodniki iz vasi.

    Ali so tudi tokrat imeli Nemci razlog za bombardiranje, saj je znano, da Nemci brez vzroka običajno niso napadali? Franc Turk, po domače Stenc, je imel ob bombardiranju osem let. Dobro se spominja, da so partizani nekaj dni pred tem pripeljali pred sosednjo bajto nekakšno železje in lončke, češ da bodo čez gmajno do hiše napeljali telefon. Ko so kmalu zatem nemška letala dopoldne bombardirala Šmihel ob Krki, so zelo nizko, grozeče in hrumeče preletela Žvirče, tako da so otrokom, ki so se igrali v pesku sredi vasi, ot­rp­nila kolena in kar niso mogli zbežati domov.

    Ciril Tekavčič

    Figure 19. Ciril Tekavčič

    Naslednji dan so ponovno nad vasjo zatulili bombniki in že je oglušujoč pok raznašal strehe. Stenčeva mama je pograbila mlajšo sestro in skupaj s Francijem in staro mamo so se zatekli v pritličje k živini. Ko so prestopili prag hleva se je na mamo z deklico v naročju sesul tram, na staro mamo zidovje in tudi Francija je objela tema in tišina. Kot po čudežu je ostal pri življenju le on, ker ga je zaščitil obok, ki se ni zrušil. Naslednji dan so ga potegnili iz ruševin, sicer potolčenega, vendar živega. Do požiga vasi je ostal pri stricu Jerneju Debeljaku, po domače Hočevarju, potem ga je vzel k sebi oče, ki je v domobranski postojanki v Stični skrbel za konje.

    Kljub vojni sta tri mesece okušala srečo, da sta lahko skupaj in da imata drug drugega. Ob osvoboditvi sta se z vprežnim vozom pri­ključila reki beguncev na Koroško. Takrat osemletni Francek se še spominja tudi vrnitve, partizanov, ki so vdirali v vagone, pobirali stvari, pretepali in končno prihoda v Škofove zavode. Očetovo naročje mu je pomenilo vse: varnost, dom, ljubezen. Toda nekega dne ga je partizanova roka iztrgala iz naročja. Še danes prav dobro vidi očeta, kako so ga z drugimi tremi nesrečniki zvezali in pahnili na tovornjak. Ta pogled skozi okno zavoda je bil njegovo zadnje slovo od očeta, čeprav mu je oficir obljubil, da se bo oče naslednji dan vrnil. Ostal je še bolj sam kot takrat, ko mu je bomba zrušila dom in pokopala pod seboj mamo, sestrico in staro mamo. Tokrat ga je na popolno siroto obsodila svoboda in ne nemška bomba, naši ljudje in ne Nemci! Kako naj bi mogel takrat razumeti – saj še danes ne – logiko povojne komunistične oblasti: Kdor ni z nami, je zoper nas! In to je moralo veljati tudi za osemletno siroto! [Page 033] On pa si je samo neskončno želel imeti očeta! Tudi mu je še danes nerazumljivo sovraštvo, ki ga mu je ugrabilo.

    Neutolažljivo je jokal in zaprli so ga v sobo, kjer je nad njim kričala neka Nemka. Jokal je še huje, nič je ni razumel, vedel je le, da je za vselej izgubil očeta. Prišel je partizan in ga izročil nekim tujim ženskam iz Velikih Lašč, s katerimi je peš čez dolgo časa priromal v domačo vas, domov nikoli več. Podobno kot Gričarjeva Tina je tudi on vse življenje ostal sam, pri stričevih. Za nekatere je še vedno Stenčev Franc, za druge pa Hočevarjev. Postal je, kot zanj pravijo, »največji garač na vasi«. Ali mu je kaj drugega preostalo?

    Njegov rodni dom je še danes v razvalinah, v njem se je zakoreninilo grmičevje in drevje. »Tolikega gorja se ne da pozabiti, še čudno da ga lahko človek prenese. Najbolje je, da nanj sploh ne misli, o njem raje ne govori. Kako sploh lahko človek toliko trpljenja povzroči, kako more početi tako nečloveške stvari?« se sprašuje Franc. »Saj je slabši od živali!« Sosed, ki je bil tudi vrnjen s Koroškega, mu je pripovedoval, kako so morali nekje na Gorenjskem leči po tleh in partizanski oficir je s škornji gazil po njih. Pri tem naj bi mu pomagal konj s svojimi kopiti. Toda žival je bila tako pametna in previdna, da je skrbno prestavljala noge med njihovimi telesi in ni nobenega pohodila. Od takrat naprej so bili konji njegova posebna ljubezen in še umirajoč je prosil, naj njegovemu konju nesejo šop sena.

    Tudi Hinjka Marija Ivan, po domače Komar­jeva, je vojno in povojno gorje zakopala tako globoko v sebi, da mi je šele po objavi o požigu Hinj v zadnji številki revije napisala tele pretresljive vrstice: »Iskrena hvala za trud, da ste opisali naš križev pot! Ko bi mi znali opisati pretekle dogodke, bi nastala cela knjiga! Upajmo, da bodo tudi mladi to brali (vsaj nekateri), da bi se zavedali, kako so srečni, da ni vojne in živimo v miru!

    Pojasnilo: Naš ata je prišel iz Ribnice takoj, ko je izvedel, da smo izgnani in živimo v Kompoljah. Bili smo skupaj in spomladi smo šli na Ratje in hodili v Hinje na polje delat. Ata se je skrival, ko pa so junija razglasili, da naj se vsi moški javijo v Žužemberk in če nimajo ‘krvavih rok’, so svobodni in se jim ne bo nič zgodilo, se je ata javil in en teden čakal na razsodbo. Že je dobil odpustnico, da gre domov. Tisti dan pa je prišla tolpa podivjane Cankarjeve brigade in je vseh osem, ki so čakali, da gredo domov, kruto mučila in pobila! Ta tolpa je tudi v Dobrem polju storila tako in še kje.

    Mi nekaj časa nismo vedeli, da so nam ubili očeta; govorili so, da so jih peljali v Belo krajino na prisilno delo. Kmalu pa smo zvedeli, da so vseh osem pripeljali na Dvor pri Žužemberku in jih po strašnem mučenju blizu Dvora pokopali v neki dolini. Med njimi je bil tudi duhovnik in to nam je bilo v veliko tolažbo, saj so se lahko spovedali. Upamo, da vsi naši mučenci prosijo za nas, da bomo enkrat spet vsi skupaj v srečni večnosti.

    Tu na zemlji smo tako malo časa uživali očetovo ljubezen! O, kako rad nas je imel! Po več letih smo si upali prepeljati njegove kosti, pa še dva druga iz Pleša sta bila poleg. Ostalih pet pa so že prej svojci odpeljali, ko se jih je še dalo prepoznati. So bili bolj pogumni. Mama je sicer prosila grobarja na Dvoru, da bi ji pomagal, pa ni hotel, ona pa ni imela toliko moči, da bi to sama naredila. Drugi pa so se vsi bali. Oh, kako smo se jih bali! Tako se mi smilijo ljudje, ki trpijo zaradi vojnih grozot. Molimo za vse trpeče! Bog daj vodilnim pravo pamet, da se ne bi borili samo za ‘stolčke’, ampak za blagor domovine!«

    Ali je v teh vrsticah mogoče najti trohico nespravljivosti ali celo »revanšizma«?

    3.1.5. Kaj pa piše partizanska literatura?

    Podobno kot Hinjci tudi Žvirčani ne vedo in jih ne zanima, katera brigada jim je požgala vas. Sicer pa, kako naj bi to sploh zvedeli? Partizanske čete, brigade, divizije in bataljoni so jim bili nekaj tujega. V Hinjah so mi omenjali vse druge brigade, le Levstikove ne. Pa je prav ta požgala Hinje, kot poroča knjiga o Levstikovi brigadi (Janez Perovšek – Pelko: Naprej, Osma slovenska narodnoosvobodilna brigada »Fran Levstik«, Beograd, 1968. str. 133–134).

    Partizanska literatura omenja tudi požig Žvirč. V knjigi Lada Ambrožiča – Novljana Petnajsta divizija (Ljubljana, 1983) na straneh 490–491 piše: »V zvezi z operacijami v Suhi krajini je treba še omeniti nenavadno akcijo, ki jo je izpeljala 12. brigada v Žvirčah. Izselila je namreč prebivalstvo, ker se je medenj vselila sovražna obveščevalna. Podobne, nam že znane akcije je 15. divizija že opravila pod Gorjanci. Sedanja akcija je bila bolj temeljita. Minerji inženirskega bataljona 15. divizije so tedaj razstrelili vse trdno zgrajene hiše ter 45 bunkerjev. S tem so Žvirče sicer izgubile vlogo utrjene postojanke, vendar je akcija naletela pri prebivalstvu na protest. To je bila ena maloštevilnih akcij, ki so jih izvedli na Slovenskem za zaščito [Page 034] narodnoosvobodilnega gibanja, pa tudi ta verjetno ni bila zadosti pretehtana.«

    V knjigi, ki ima šeststo strani, je Lado Am­bro­žič omenil le v kratkem odstavku »akcijo« izselitve in razminiranja Žvirč; požiga celotne vasi ni omenil. Zanimivi so tudi izgovori za to »akcijo«: »sovražna obveščevalna« in »45 bun­kerjev«. Isti avtor Lado Ambrožič – Novljan je nekoliko prej napisal tudi monografijo Dvanajsta brigada (Ljubljana 1976). Na strani 521 je omenil partizanski požig Žvirč. Tudi tokrat piše, da so zgoraj omenjeni minerci »porušili približno 45 bunkerjev okoli vasi«, »razstrelili trdneje zidana poslopja«, saj je bila »tudi v tej vasi, kakor pred odselitvijo prebivalstva iz Hinj, organizacija za obveščevanje domobrancev in Nemcev zelo uspešna«. Požiga celotne vasi avtor ne omen­ja. »To delo« (rušenje bunkerjev in trdneje zidanih poslopij) »so opravili tako, da sovraž­nik ni imel več možnosti, da bi se daljši čas zadrževal v vasi, izkoriščal podatke domačinov ali pa vas izpremenil v postojanko.«

    Vsi Žvirčani, ki sem jih v prispevku omenila, zgroženi pravijo, da so »sovražna obveščevalna« in »45 bunkerjev« velika laž, saj v vasi in v njeni okolici ni bilo niti enega bunkerja, kaj šele 45! Še Ljubljana se je lahko ponašala le z devetintridesetimi! Pa tudi če bi bila Ambro­žičeva trditev resnična, kaj ima to opraviti s tako strahotnim dejanjem kot je bila izselitev, razstrelitev in požig vasi?

    Ko je Franc Blatnik že pred leti prebral o Ambrožičevi trditvi, ga je dvakrat povabil, naj obišče Žvirče in jim pokaže vsaj eno mesto, kjer je stal bunker. Seveda od tov. Ambro­žiča ni nobenkrat dobil niti pisnega odgovora.

    Nesporno je dejstvo, da so bile Žvirče po­žgane 15. marca 1945. Leta 1975 se je pojavil članek v Ameriški domovini (Cleveland), kjer je napisano, da so bile Žvirče požgane junija 1942. Ta podatek je kasneje povzel Franko Krištof iz Clevelanda v ciklostiranem glasilu Domobranska bakla, kjer je tudi navedel avtorja tega pričevanja, duhovnika Ivana Lavriha. Toliko v vednost, da v prihodnje ne bo več prihajalo do zmede. Tudi niso resnične fotografije požgane Pugljeve hiše, ker so od nje ostali le temelji kleti.

    Ko sama premišljam o tolikem trpljenju, grozotah in strahu, ki so ga ljudje doživljali, si ne morem kaj, da ne bi omenila še dveh prizorov, ki sta se zgodila v prvih dneh junija 1945 na dveh žvirških njivah in jih partizanska literatura nikjer ne omenja. Na eni od teh sta mala Vida in njena mama, Pugljeva mama, okopavali koruzo. Nenadoma zaslišita pok oddaljene eksplozije. Obe se ozreta v tisto smer: strmita in čez čas zagledata še dim. Dvigal se je nad gozdovi Kočevskega Roga. Skoraj ni kraja v Suhi krajini, od koder ne bi bili vidni njegovi vrhovi. Vidina mama se je ob motiki sesedla na tla in zaječala: » Zdaj so pa Mirka ubili, mojega sina so ubili!« (Vrnjen je bil s Koroške in ubit neznano kje.)

    »Kako ste vedeli, da pobijajo v Rogu?« sem bila začudena.

    »Ne vem, toda vedeli smo!«

    »Kdo vam je povedal?«

    »Ne vem. Vem pa, da smo vsi za to vedeli! Večkrat smo slišali eksplozije in ena je bila še posebej močna!«

    Isti prizor se je kmalu zatem ponovil na Blatnikovi njivi. Želi so deteljo. Zaslišijo eksplozijo, vidijo dim. Tudi njim je bila takoj jasna skrivnost, ovita v bobnenje in v dim nad kočevskimi gozdovi. Njihova mama bi ne­ka­ko prebolela vse strahote vojne, nikoli pa ni mogla preboleti smrti najstarejšega sina, domobranca, ki je verjetno končal v Teharjih, kot so zvedeli kasneje. »Kje je sin?« »Kje so ga umorili?« »Kam so ga zagrebli?« Vprašanja, ki si jih je zastavljala do smrti in nanje ni dobila nikoli odgovora. Če bi še živela, ga do danes ne bi dobila! Bolje je, da se jih presliši, da nas ne bi ta nadležna vprašanja še bolj razdvajala, kot trdijo tisti, ki bi nanje morali odgovoriti.

    »Pa ste vedeli, da jih v Rogu pobijajo?« sem nejeverno vprašala še Franca Blatnika.

    »Ne vem, kako smo zvedeli, vedeli smo!« je odločno pribil. »Edino predstavljali smo si drugače. Nismo vedeli, da je v roških gozdovih toliko globokih jam, zato smo mislili, da pobite mečejo v kakšno dolino, potem pa jo z obeh strani minirajo, da zemlja zasuje trupla. Naj bi nas prišla vprašat Zveza borcev, če oni niso vedeli, mi smo. Kučan je za poboje zvedel l. 1969, Dolničar iz časopisa, Bojan Polak – Stjenka iz časopisa, Zoran Polič 1965. leta, Mitja Ribičič še danes nič ne ve. Take laži lah­ko govorijo samo ustrahovanim, prestrašenim ljudem.« ‘Oh, kako smo se jih bali …’ je zapisala Marija Ivan. ‘En sam strah je bil,’ je vzdihnil nekdo, ki želi biti neimenovan. Da, tudi strah, ki meji na grozo, je »pridobitev« revolucije in »jamstvo« njenega uspeha.

    Frančiška Papež iz Lopate je dvajset let kasneje pripovedovala svojim vnukom, kako so vsi vedeli, zakaj bobnenje eksplozij in oblaki dima. Vedeli so za vlake, ki so vozili v Kočevje, in kamione, ki so ponoči zapuščali Kočevje in [Page 035] se prazni vračali. Suha krajina je jokala, zavita v molk in bolečino. Ob koncu pripovedi je stara mama otrokom preroško napovedala: »Otroci, boste videli, da bo Kočevski Rog postal romarski kraj. Veliko ljudi ga bo obiskovalo. V njem ležijo pobiti naši mučenci!« Njen vnuk Franc Vidmar iz Loškega potoka se njenih besed še danes živo spominja.

    3.1.6. Za popotnico iz Žvirč

    Srce mi ni dalo, da bi tistega čudovitega oktobrskega dne odšla iz Žvirč, ne da bi odšla po hribčku za cerkvijo, odkoder so brezdomci strmeli v plamene in zapuščali vas. Seveda mi še tako živa domišljija ni mogla predočiti prizora, ki se je nudil njim.

    Pod klancem vidim stolp cerkvice, ki so jo s pomočjo dobrotnika, domačina Jožeta Kastelica iz Kanade, in s pomočjo neumornega župnika iz Hinj Maksa Kozjeka pričeli požrt­vovalni vaščani zidati iz ruševin l. 1971. Ob blagoslovitvi 26. novembra l. 1973 je bila posvečena blaženemu mučencu Maksimilijanu Kolbeju in je prva, ki nosi njegovo ime, saj je bil prištet k blaženim le leto prej. Če katera, potem ta cerkvica v Suhi krajini zasluži, da nosi ime tega mučenca vojnih strahot!

    Gričarjeva Tina

    Figure 20. Gričarjeva Tina

    Nenadoma z Vido zagledava neznano starko, ki se nama je bližala z dokaj krepkimi in hitrimi koraki. »Tina! Gričarjeva Tina!« jo je prepoznala Vida. Tina je obstala pod jablano. Listje se je že skoraj obsulo, le rdeča jabolka so žarela v nebo. Vprašujoče je gledala Vido, ni je prepoznala. »Oh, Tina, ravno danes sem pravila, kako ste tistega jutra, ko so nas pognali z domov, stali na vasi pred vodnjakom, sklepali v obupu roke in vpili.« Zdaj šele je starka v Vidi zagledala deklico izpred mnogih let. Kako hitro se lahko star človek vrne v daljno preteklost. Zatresle so se ji brezzobe čeljusti in iz medlih oči so ji pripolzele solze, ne, ni še vseh izjokala. Z roko si jih je brisala izpod nosu, še vedno malce zbegana nad nenadnim srečanjem. Potem se je utrgalo iz nje: »Joj, kako smo trpeli! Koliko smo prestali! Kako dolgo še bomo morali trpeti?«

    Kako dolgo še? Mar ni nikoli nehala trpeti? Samo še smrt pričakuje, da jo končno odreši trpljenja! Nenadoma se mi je zazdelo, da ta starka, ki stoji pred menoj, v svoji bolečini pooseblja vse strahotne krivice, ki jih je moralo prestajati ljudstvo med vojno. V tistem trenutku sem si zaželela, da bi njeno bolečino videli vsi, ki govoričijo o pozabljanju starih krivic. Objokana, zgarana reva jih je vsa dolga leta nosila v sebi, jih v strahu zaklepala v najgloblje kotičke svojega srca in jih prebolevala, kot je vedela in znala: v pehanju za preživetje, v odpovedi, v delu za druge, v molitvi in v bežnih trenutkih olajšanja, ko je končno lahko svojemu možu pred farno spominsko ploščo na žvirškem pokopališču javno prižgala svečo. More v takem srcu sploh vzkliti misel na maščevanje, »revanšizem«? To ponovno obtožbo so si lahko izmislili le tisti, ki so jim srca Gričarjevih Tin in Stenčevih Francetov nekaj nerazumljivo tujega, drugačnega. Govoričenje o novih krivicah, novih sporih in razdvajanjih je le izgovor tistih, ki se bojijo, da bi jih Gričarjeve Tine in Stenčevi Franceti utegnili vprašati: »Joj, kako smo trpeli! Zakaj smo morali toliko prestati? Zakaj nas je bilo groza? Zakaj ste nam pobijali najdražje? Do smrti obsodili na sramoto in ponižanje izdajalcev?« Sama pa jih sprašujem: »Kdo vam daje to pravico? Zakaj si jo lastite?«

    Preveč človeških usod? Preveč Gričarjevih Tin, Stenčevih Francetov? Preveč vprašanj za odgovor? Toda odgovore terja zgodovina, zgodovinska resnica, ki se je ne da za vedno utišati ali napraviti za deklo politike.

    Človek ne more kar naprej pretvarjati zgodovine in maličiti svoje podobe. Ali ni njegova prava podoba tista, ki ga bistveno določa? [Page 036] »Kdor ni z menoj, je zoper mene,« ugotavlja nekje v evangeliju naš Učenik. S tem ni hotel narediti med ljudmi razdora ali zasekati meje med dvema ideologijama, ampak prav v vsa­ko človeško srce vtisniti spoznanje večnega boja med pravico in krivico, resnico in lažjo, usmiljenjem in sovraštvom, dobroto in zlom, dobrohotnim mirom in uničujočim nemirom.

    S temi besedami je Učenik potrdil naravni zakon, zapisan v srcu vsakega človeka. Vsa­kemu podarja toliko pameti in tolike milostne trenutke, da lahko razlikuje med obema možnostima, se zanju svobodno odloča in uresničuje eno ali drugo. Toda vedno pravica, resnica, usmiljenje in dobrota osvobajajo človeka, družbo in človeštvo. Čigava resnica? Čigava pravica? Moja ali tvoja? Naša ali va­ša? Tista, ki je od stvarjenja naprej zapisana v globini srca, ki človeka bistveno določa, ga opredeljuje za dobro ali za zlo in ji ne more ubežati, pa najsi jo v sebi še tako prezira in tepta.

    Naravni zakon, zapisan v srcu vsakega človeka, je temelj za prihodnost. Brez naravnega zakona družbeni red nima pravih temeljev in vsaka zabloda je dovoljena.

    Na koncu se zahvaljujem vsem Žvirčanom, ki so mi pomagali ujeti drobce iz njihovega vojnega in povojnega življenja, še posebej tistim, ki so dovolili, da sem jih poimenovala in so mi posodili fotografije. Nekateri namreč ne želijo ne enega in ne drugega. Franc Blatnik meni, da so se ogradili v svoj svet in ne želijo, da bi vanj kdo vstopil, oni pa ne izstopijo iz svojega. Seveda se temu ni čuditi. »Strahote vojne in petdesetletna komunistična okupacija sta jim pohabili zavest in mišljenje.«

    4. Domobranske zgodbe

    4.1. V Palmanovo

    Avtor: Ivan Kukovica

    4.1.1.

    Torek 29. maja 1945 je bil že pravi poletni dan, čeprav je do uradnega poletja manjkalo še nekaj tednov, saj je sonce sijalo z vso močjo, obenem pa je bil tudi tretji dan usodnega vračanja domobrancev iz Vetrinja. Prvi transport je tega dne odpeljal zgodaj. Opoldne, ko so se tovornjaki vrnili, sem se drugim domobrancem pridružil tudi jaz. Spominjam se, da nam je mama za slovo skuhala nekakšno mlečno kašo. Slovo je bilo zadržano, saj sem šel na pot v neznano. Nismo pa slutili, da se zvečine vidimo zadnjikrat v življenju.

    Brezskrbno smo se posedli na vozila s pesmijo na ustih in tiho molitvijo v srcu. Tovornjaki niso bili veliki, bili so odprti, na njih pa vrste klopi. Z Vetrinjskega polja smo se odpeljali okrog druge ure. Moji so imeli solze v očeh. Nismo se vozili še pol ure, ko se nas je začel lotevati nemir in smo se začeli ozirati drug po drugem. V Celovcu so namreč tovornjaki, namesto, da bi nas peljali proti za­hodu, zavili proti vzhodu. Nihče od nas ni dobro poznal krajev, kjer smo se vozili. V večjem naselju, moral je biti Velikovec, smo ostro zavili na jug. Ne spominjam se, da bi prečkali Dravo, čeprav smo šli čez. Za nekaj minut smo se ustavili pred mostom čez manjši potok. Vojaki, ki so nas spremljali, nam ni­so pustili izstopiti. Na naša vprašanja so ponavljali: »Palmanova, Palmanova!«. Vendar se nam je začelo jasniti, da že ves čas lažejo. Ne peljejo nas v Italijo – pred nami je Jugoslavija! Veselje se je izgubilo z obrazov, pogovor je utihnil, zaprli smo se vase in zamislili nad usodo, ki nas morda čaka.

    Vožnja se je končala na travniku pred že­lez­niško postajo v Pliberku. Poskakali smo na tla in videli, da nas obkrožajo Angleži z naperjenimi brzostrelkami. V majhnih skupinah so nas vodili po ozki poti na postajo, ki je bila oddaljena od travnika kakih sto metrov. Na desni strani steze je bila njiva z več kot meter visokim žitom ali ržjo. Že sem premišljal, da bi skočil vanj in se skril, pa me je oviral nahrbtnik.

    Postaja je bila ograjena z žično ograjo, ob njej pa je raslo nizko grmovje. Šele ko sem šel sko­zi, sem zagledal prve partizane. Oblečeni so bili v zanemarjene uniforme in bili oboro­ženi z vsakovrstnim orožjem. Na sredi pločnika je stal človek manjše postave v brezhibno zlikani rdeči uniformi. Nekaj korakov pred menoj je bil Dužov Polde (Polde Grum) iz Spodnjega Kašlja. Nališpanega partizana je prepoznal in ga nagovoril: »France, kaj pa ti tukaj? Kam nas peljejo?« Ta je samo skomignil z rameni. Polde je imel še toliko časa, da je zaprosil: »Skrij me kam! Doma imam ženo, s katero sem se pred kratkim poročil.« A že je [Page 037] bil zraven vojak in ga potisnil naprej, mene in skupino za menoj pa ustavil in nam pokazal naslednji vagon. Tako Poldeta nisem več videl, še zdaj pa me mori uganka, kdo bi mogel biti tisti uniformirani postajenačelnik, partizan, ki ga je prepoznal.

    Maturantje VIII. razreda klasične gimnazije v Ljubljani leta 1941, v                         prvih mesecih italijanske okupacije, ko se je že napovedoval vihar. Spredaj                         sedijo profesorji Srečko Baučer, Silvo Kopriva, dr. Franc Jaklič, dr. Josip                         Šmajdek, Vlasta Pacheiner, razrednik dr. Ferdo Kozak, Franc Gnjezda, dr.                         Ernest Turk. Med dijaki stoji v zadnji vrsti četrti od leve malo nižje                         France Bučar, pribežnik iz škofijske gimnazije v Šentvidu, Ivan Kukovica je                         v zadnji vrsti prvi z desne, tudi malo nižje.

    Figure 21. Maturantje VIII. razreda klasične gimnazije v Ljubljani leta 1941, v prvih mesecih italijanske okupacije, ko se je že napovedoval vihar. Spredaj sedijo profesorji Srečko Baučer, Silvo Kopriva, dr. Franc Jaklič, dr. Josip Šmajdek, Vlasta Pacheiner, razrednik dr. Ferdo Kozak, Franc Gnjezda, dr. Ernest Turk. Med dijaki stoji v zadnji vrsti četrti od leve malo nižje France Bučar, pribežnik iz škofijske gimnazije v Šentvidu, Ivan Kukovica je v zadnji vrsti prvi z desne, tudi malo nižje.

    V naš vagon so natrpali 80 do 100 domobrancev. Ker sem bil v njem med prvimi, sem ostal pri vratih in s tem napravil napako, saj sem bil prvi na udaru. Po moji sodbi je bila ura okrog šest popoldne, ko so vse z našega transporta spravili gor. Takoj za tistim so začeli obiskovati vagone partizani. Plenili so lahko vse, kar so si poželeli: ure, čevlje, suknjiče in drugo. Sklenil sem, da čevljev ne dam, zato sem jih hitro sezul in se vsedel nanje. Ropanje ni trajalo dolgo, ker se jim je mudilo. Drugače je bilo s tistimi, ki so prišli s prvim transportom. Na njih so se lahko nemoteno pas­li vse popoldne.

    Vrata v vagon so kmalu zaprli s kljuko, ki se odpira samo od zunaj. Edine odprtine so bila štiri zamrežena okenca pod stropom v velikosti 30 do 80 cm. Začel sem se razgledovati po prostoru: sami kmečki fantje z Dolenjske. Na veliko presenečenje sem med njimi zagledal so­šol­ca iz Polja, Ivana Lovšeta in Milana Hleb­ša. Mene se je držal ves čas dijak s klasične gimnazije, doma iz Most pri Ljubljani. Pisal se je Bergant, ime sem pozabil. Vsi štirje smo začeli tiščati glave skupaj in tuhtati, kaj bo z nami. Bili smo prepričani, da nas čaka gotova smrt, čim nas bodo prepoznali. Rešimo se lahko samo z begom. Toda kako? Zase sem imel načrt, da bi dobil od kakega partizana čepico z rdečo zvezdo in ponošen suknjič. Tako napravljen se ne bi razlikoval od njih in bi se v morebitni zmedi pomešal mednje. Načrt je šepal, kdo od njih mi bo posodil kapo, a boljšega ni bilo. Vlak je enakomerno klopotal in pel: »Te imam, te imam, te imam … «, jaz pa sem mu odgovarjal: »Ne še, ne še … «

    Pod večer se vlak ustavi. Nekdo, ki je pogledal skozi okence, je ugotovil, da smo v Dravogradu, naši prvi postaji v Sloveniji. Nismo še stali pol ure, ko se zopet premaknemo. Bil je že somrak. Vlak je vozil ritensko, torej nazaj, odkoder smo prišli. V glavo mi šine misel: zapeljali nas bodo v gozd in kar tam postrelili. Še enkrat pregledamo vagon. Ven se ne da. Že prej pa sem opazil na vratih prav tam, kjer je pritrjena zaporna kljuka, majhno luknjo. Njej sem posvetil sedaj vso pozornost. V žepu sem imel nožič s kakih šest cm dolgim rezilom. [Page 038] Začel sem jo širiti. V nekaj minutah je bila toliko široka, da sem lahko potisnil roko ven. Otipal sem kljuko in vrata odprl. Milan, Ivan in jaz smo bili takoj pripravljeni skočiti z vlaka. Tudi Bergant je silil za nami. Vendar je bil videti neroden in sem se bal, da si bo pri skoku polomil noge ali kaj drugega. Pregovoril sem ga, naj ostane, saj mu partizani niso imeli kaj očitati. Imel je šestnajst let in sploh ni bil domobranec. Pozneje sem izvedel, da je bil izpuščen in je prišel domov. Drugi sotrpini v vlaku so nam branili. Bali so se, da nas bodo partizani pogrešili in se potem maščevali nad njimi. Časa za premišljevanje ni bilo. Vlak ni vozil hitreje kot 25 do 30 km na uro. Prej kot v eni minuti smo vsi trije skočili in se znašli na svobodi.

    Že ko sem nemočno padal na tla, sem opazil pramen svetlobe, ki je prihajal iz vagona takoj za našim. Ko sem trdo pristal na hrbtu, sem nad seboj zagledal partizane, kako sedijo na vratih in z okovanimi čevlji bingljajo nad mojo glavo. Če bi kdo pogledal navzdol, bi me zlahka opazil. Hitro se mi je bližal še en tak pramen. Bil sem previden in sem se zavalil z nasipa v jarek. Na nesrečo je bila v njem voda in sem si zmočil vso levo stran, kar me je pozneje precej oviralo na begu. Razsvet­ljeni vagon je bil zadnji v transportu.

    Kaj sedaj? Domov ali nazaj v Avstrijo? Sam sem že sklenil, da grem nazaj, da se prepričam, ali je družina še tam in da obvestim ostale begunce, kako se hodi v Palmanovo. Tudi Ivan in Milan sta bila hitro za to. Ivan je imel starše še v Vetrinju, Milan pa je bil sam in mu je bilo vseeno, kam gremo. Torej proti severu naravnost v pogozdeni hrib.

    Vedeli smo, da so partizani povsod in da se bomo morali vasem in cestam izogibati. Nihče od nas ni imel izkušenj, kako hajkati po neznanih krajih, po gozdu in še ponoči. Približno po eni uri smo pritavali do samotne kmetije. V podstrešju je še gorela luč. Gospodar je odprl okno in hotel vedeti, kdo smo in kaj hočemo. Odgovoril sem mu, da smo begunci in da hočemo v Avstrijo. Povedal je, da je pod hribom železnica z mostom čez reko. Na vprašanje, če je most zastražen, mi je odgovoril, da ne ve, pred njim da je čuvajnica in naj tam vprašamo. V seniku smo se malo odpočili, o spanju pa ni bilo govora. Ob prvem svitu smo nadaljevali pot. Kmalu smo prišli na vrh grebena, odkoder se je videla reka, tik pod bregom na naši strani pa želez­niška proga. Na naši desni je stal železniški most, ki se je vzpenjal čez dvajset metrov široko reko, in cesta, ki se je vila na drugi strani. Reka ni mogla biti Drava, saj je bila premajhna. Lahko je bila samo Meža, že zdru­žena z Mislinjo. Ne vem. Pred mostom smo videli okrogel bunker z zaščitnim betonskim zidom pred vhodom. Na levo od nas je bila obsijana čuvajnica, oddaljena od mostu 500 m. V njej bi lahko stanovala majhna družina. Sklenili smo, da gremo po desni strani bun­kerja. Sezuli smo se, ga brez glasu previdno obšli in naravnost čez most. Na drugi strani smo se obuli in se začeli vzpenjati po pašniku na planoto proti Dobravi. Začeli smo se pogovarjati. Stražar v bunkerju nas je moral slišati in takoj začel z brzostrelko streljati za na­mi. Istočasno se je pognala iz čuvajnice jata partizanov in tudi streljala. Zanje smo bili dobra tarča, ker smo bili na odprtem, oddaljeni od mostu komaj pol km. Tekli smo navkreber proti hiši, vendar se ji izognili, ker je pri njej lajal pes. Zadaj je bil gozd. Zatekli smo se vanj in nadaljevali pot navkreber. Partizani niso šli za nami. Ostali so na progi.

    Ivan Kukovica – Graz december 1947

    Figure 22. Ivan Kukovica – Graz december 1947

    Na položni vzpetini smo naleteli na smetišče, ki so ga zapustili neznani begunci. Pohojena trava, odvržene cunje, papir in drugo daleč naokrog, zapuščina neznanske množice. Nismo vedeli, da so šli tod dva tedna prej hrvaški begunci. Hiteli smo, da čimprej prestopimo mejo. Brez vsake orientacije, samo naprej proti severu. Hodili smo s hriba na hrib [Page 039] nekje čez Črneško in Libeliško goro. Prišli smo do močnega potoka, ki je bil napeljan do mlina. Danes sodim, da je šlo za Ridlov graben v višini naselja Sobodin. Voda je skakljala proti severu. Odprl se nam je pogled na polje in cesto v ozadju. Ropotanje in šumenje mlinskih koles je bilo slišati že od daleč. Steza ob potoku je bila shojena in prav pred mlinom je peljala čez brv na drugo stran. Previdno smo jo prečkali, kar zagledam na drugi strani partizana, kako z glavo sloni na težki strojnici in verjetno spi. Zaradi hrupa me ni slišal. Hitro se obrnemo nazaj čez brv. Še z večjo previdnostjo smo obšli mlin in kmalu našli kraj, kjer se je dalo prekoračiti potok po skalah, ki so štrlele iz vode. Razen tega mlina nismo naleteli na nobeno vas ali domačijo. Gozd je bil redek, zvečine gaber in jesen, zaraščen s travo in praprotjem do kolen. Sonce je bilo že v zenitu, ko smo prišli do telefonske žice, napeljane pol metra visoko vzdolž grebena, po katerem smo hodili. Zaslutili smo, da je to meja in da po njej pogosto hodijo patrulje, verjetno tudi s psi. Spustili smo se v dolino na drugi strani žice. Zdaj, ko gledam zemljevidno karto, domnevam, da je moralo biti nekje med Skurlejem, Hrastnikom in Završnikom na naši, na drugi pa med Kogelnikom in avstrijskimi Libučami. Morda smo hodili pol ure, ko smo prišli iz gozda na travnato pobočje, na njegovem robu pa naleteli na naselje z nekaj hišami, na Kogelnik ali Knabel. V prvi hiši je bilo veliko hrupa in veselo razpoloženje. Ko so nas opazili, so nas povabili noter. Prostorna kmečka hiša je bila polna. Morali so nekaj praznovati. Na naše prvo vprašanje, ali smo v Avstriji ali v Sloveniji, smo izvedeli, da v Avstriji. Govorili so slovensko. Dali so nam nekaj bobov in flancatov, ki jih je gospodinja cvrla na štedilniku. Povedali so nam še, da cesto nadzirajo An­gleži v džipih in da so partizani na meji v hribu nad hišo in pogosto prihajajo k njim po mleko. Pri tem sem opazil, da se mlado dekle vzpenja v hrib. Zaslutil sem, da gre obvestit partizane. Hitro smo se prijaznim gostiteljem zahvalili za malico in odšli.

    Ko smo bili zunaj naselja, smo po hitrem pomenku sklenili, da se razidemo. Milan in Ivan sta se odločila, da se bosta udinjala kakemu kmetu. Delovnih rok je primanjkovalo povsod. Narazen smo šli pri Potočah. Sam sem nadaljeval pot in to kar po cesti, saj angleških patrulj ni bilo. Poiskal sem senik, v njem prespal in se odpočil, naslednjega dne pa zgodaj na pot ob desnem bregu Drave. Opoldne sem prišel v Žvabek, vasico s prijazno cerkvico. Potrkal sem na župnišče. Mlad kaplan Slovenec ni verjel mojemu pripovedovanju, da sem ušel s transporta, ki so ga Angleži izročili Titovim partizanom. Omenil sem, da se bojim, da bodo partizani večino izročenih pobili. Bil je prvi petek in ker sem obhajal pobožnost prvih petkov, sem ga prosil za sveto obhajilo. Ustregel mi je. Ko sem mu povedal, da bi rad čez Dravo, mi je svetoval, naj grem v bližnjo gostilno, katere gospodar je župan, Slovenec a nemčur, vendar dober človek. Res so bili zelo prijazni do mene. Gospodinja mi je dala jesti, gospodar pa mi je obljubil, da me na večer s čolnom prepelje čez reko.

    Milan Hlebš, dijak klasične gimnazije v Ljubljani

    Figure 23. Milan Hlebš, dijak klasične gimnazije v Ljubljani

    Obljubo je izpolnil. Tako sem se končno znašel na severni strani Drave pred naseljem Led. Moj cilj je bilo taborišče v Vetrinju in to čimprej, čeprav sem se spraševal, ali je sploh še tam. Izogibal sem se vasi in ljudi. Vse je bilo nevarno. Nemško nisem znal, stik z nem­ško govorečimi pa tvegan, ker bi me javili Angležem. Še slabše pa bi jo odnesel s Slovenci, saj bi me lahko izdali partizanom. Vseeno sem se ustavil pri samotni hiši, kjer ni bilo nobenih gospodarskih poslopij. Spre­jeli sta me mati in mladoletna hčerka. Govorili sta slovensko in sta me bili očividno zelo veseli. Povedali sta, kje sem in da je do Celovca manj kot dan hoda. Postregli sta mi z jedjo in [Page 040] me vabili, naj ostanem pri njima čez noč. Ker pa sta bili le preveč prijazni, jima nisem zaupal. Na hitro sem se poslovil in že pod noč prišel do neke vasi. Zlezel sem v seno v hlevu, ne da bi se komu prijavil. Ob prvem svitu sem bil že na poti. S seboj sem vzel lesene grablje za seno, da bi me angleška patrulja imela za domačina, če bi me srečala. Ker pa sem kmalu ugotovil, da je nedelja, sem jih odvrgel, a sem se vseeno držal le glavne ceste. V Vetrinj sem prišel zgodaj popoldne.

    Hude slutnje, da je moja družina v sredo 30. maja kljub vsemu odšla nazaj v Jugoslavijo, kot je bilo domenjeno, so se izpolnile. Nikogar od njih ni bilo več. Oklenil sem se upanja, da bodo partizani usmiljeni vsaj do družine z majhnimi otroki, do deklet in matere, ki niso zakrivili nič hudega. Žal so bili bolj kruti, kot sem se bal. Taboriščniki so že nekaj dni vedeli za prevaro. Angleži so bili pravi mojstri. Nji­hova zgodba o Italiji se je izkazala za goljufivo pravljico. Begunsko vodstvo je končno le spo­znalo, kar so nekateri sumili že prej, da so šli vsi transporti domobrancev v Jugoslavijo in v grozno smrt. Oči so se jim odprle šele ob sporočilu dr. Janeza Janeža. Iz Vetrinja se je od­peljal v ponedeljek, 28. maja popoldne, torej dan pred menoj. Na postaji v Pliberku se mu je posrečilo uiti, ko so ga imeli partizani že tako rekoč v rokah. V sredo, 30. maja, zgodaj zjutraj je v Velikovcu ponujal denar za kolo, pa mu ga nihče ni hotel prodati. Če bi mu to uspelo, bi se pripeljal v taborišče dovolj zgodaj, da bi preprečil transporte tega dne, ko so v skupini z Rupnikovim bataljonom vrnili tudi našo družino. Tri tisoč nedolžnih ljudi bi se rešilo. Sosedje tam, kjer je taborila moja dru­žina, so mi povedali, da je tega dne približno ob dveh popoldne pridrvel s kolesom iz Celovca g. Lamovšek iz Polja in iskal mojega očeta. Hotel mu je povedati, naj ne gre na pot. Žal je dve uri zamudil. Kakšna usoda! Tako je doletela neusmiljena smrt šest članov moje družine (glej Zavezo št. 6). Zame je bil to duševni pretres, ki me je prizadel v globino duše. Počutil sem se zapuščenega in osamljenega. Človek brez cilja. Ne vem, koliko časa sem preklečal v cerkvi v vročih molitvah, naj Bog našim prizanese.

    Železniški most čez Mežo in cesto – pisec članka nam kaže, kje na severni                         strani mostu je stal

    Figure 24. Železniški most čez Mežo in cesto – pisec članka nam kaže, kje na severni strani mostu je stal

    Poiskal sem še profesorja Janeza Gruma iz Spodnjega Kašlja in mu povedal o pripetljaju na postaji v Pliberku, ko je njegov brat Polde prepoznal znanca iz Ljubljane v smešni škrlatni uniformi in s škodoželjnim nasmehom. Dolgo sem mislil, da bi bil to lahko dr. France Bučar, vendar se mi je zdelo čudno, saj bi ga moral prepoznati tudi jaz. Po okupaciji je bil tri mesece moj sošolec v 8. a na klasični gimnaziji. [Page 041] Tedaj smo imeli pouk pri uršulinkah. Na skupinski fotografiji maturantov stoji zadaj četrti od leve. Leta 1991, ko smo praznovali 50-letnico mature, je prišel zraven. Res pa je znano, da se je rad šopiril v impozantnih uniformah. Bučar ne zanika, da je bil takrat na Koroškem. V prvi polovici maja je v Celovcu v »jezuitski kasarni«, kot so rekli samostanu, kjer so bili zapori, zasliševal mojega prijatelja Ivana Prezlja, ki ga je pobrala partizanska patrulja skupaj z drugimi civilisti. Bučar ga je hotel izpustiti, pa se je vpletel Ivanov znanec iz Smokuča, naj ostane. Sledil je transport v Škofove zavode … Sedaj sem prepričan, da je bil v Pliberku nekdo drug, in bi kar verjel, kar trdijo drugi, da je bil najverjetneje dr. France Hočevar (1913–1992), takrat partizanski oficir, ki se je z Angleži dogovarjal o podrobnostih, kako bodo vračali vojake z Vetrinjskega polja. V svojih spominih opisuje, kako je skrit za hišami opazoval predajo domobrancev v Podgorju. Verjetno je bilo to v ponedeljek, 28. maja, naslednjega dne pa ga vidimo v Pliberku. Polde je bil iste starosti (1914–1945). Kot dijaka sta se morala poznati, lahko da sta bila celo sošolca.

    Zaman sem iskal še druge prijatelje ali znance, nikogar ni več bilo. Čeprav sem ostal živ, me je skoraj zapustila volja do življenja. Edini nagib, da nisem popolnoma obupal, je bil sklep, da bom življenje posvetil temu, da bom pomagal razkrinkavati lažni obraz komunizma. Žal se ta po več kot 50-ih letih še vedno bohoti na oblasti. Zame božji mlini meljejo prepočasi.

    4.1.2. Epilog

    Prva vesela novica zame je bila, da je moj mlajši brat Andrej, star 14 let, v begunskem taborišču v Serviglianu pri Trevisu. Na lastno pest se je v družbi drugih vajencev iz Vajeniškega doma v Ljubljani podal preko Avstrije v Italijo in tako ni bil vrnjen. Šel sem ponj. Kasneje se je skrival pri meni v študentskem taborišču v Gradcu. Jugoslovanske oblasti so ga preko Rdečega križa iskale in ga hotele kot mladoletnika repatriirati. Pozneje se je izselil v Argentino, odkoder sem ga jaz dobil v Kanado. Zdaj živi z družino v Torontu, poročen s Tejo Puc. Sam sem po dveletnem študiju v Gradcu emigriral v Kanado. Po enoletnem obveznem delu v gozdu sem se ustalil v Guelphu, kjer sem se zaposlil kot tehnik na tamkajšnji univerzi. Že leta 1949 sem se poročil z Marijo Robas. Plača je bila premajhna za prehrano devetih otrok, zato sem pustil službo in se vpisal na univerzo. Po dveh letih sem končal štiriletni tečaj in diplomiral leta 1964. Vzel sem še eno leto in dokončal študij za magisterij, nato pa nastopil službo kot učitelj na gimnaziji, kjer sem ostal do upokojitve. Sedaj živim na majhni farmi v bližini Guelpha.

    Štirideset let po avanturi čez Karavanke – Sošolca Milan Hlebš in dr.                         Maks Rak z ženo

    Figure 25. Štirideset let po avanturi čez Karavanke – Sošolca Milan Hlebš in dr. Maks Rak z ženo

    Druga novica pa je bila, da sta najmlajši sestri Jerca in Lenka skupaj z bratcem Mar­kom preživeli morijo na Teharjah in so v oskrbi pri polbratu Filipu v Vojniku. Marko je pred desetimi leti umrl v Oplotnici. Jerca in Lenka pa sta prišli za menoj v Kanado.

    Milan Hlebš se je v jeseni leta 1945 še enkrat vtihotapil domov. Družbo mu je delal Maks Rak iz Vevč. Na noro pot čez Karavanke sta šla po spričevala in jih tudi dobila. Nekaj dni sta se skrivala na Milanovem domu v Zadobrovi, potem pa po isti poti srečno pritavala nazaj. Milan je vstopil v semenišče in postal duhovnik. Preselil se je v Kalifornijo in tam župnikoval do upokojitve. Potem se je vrnil v domovino in pomaga cerkljanskemu žup­niku na podružnici v Lahovčah. Zdravnik dr. Maks Rak živi v Clevelandu.

    Ivan Lovše je še nekaj časa ostal na slovenski kmetiji na Koroškem, ker se je dobro razumel s kmetovo hčerjo. Vendar se ni toliko ogrel, da bi hotel ostati. Uspelo mu je, da so ga sprejeli v Kanado. Po raznih službah v za­hodni Kanadi se je usposobil za geometra. Leta 1998 se je upokojil in živi v Calgaryju.

    Omenil sem že, da je Bergant preživel. Kasneje mi je povedal, da je na Teharjah srečal naše. Izvedeli so, da sem srečno ušel z vlaka. V zmedi in stiski taborišča so bili te vesti gotovo zelo veseli. To pa je žal tudi vse. Kar za šest od njih, za dva brata, dve sestri in mamo so bile Teharje postaja pred smrtjo, pa tudi za očeta, vendar so ga prej še linčali v Polju in je zaradi posledic umrl v zaporu.

    5. Mesto na gori

    5.1. Pismo neznanemu prijatelju

    Avtor: Tine Velikonja

    5.1.1. Papana so ustrelili!

    [Page 042]

    Teharje, amnestija. Ravno zdanilo se je, ko sva 9. avgusta 1945 pritavala z ljubljanskega kolodvora. Pozvonila sva na hišnih vratih, se usedla na prag in vdano čakala. Odpret nama je prišla mama. Pogledala naju je: »Odkod pa vidva?« In dodala: »Papana so ustrelili!«

    Dobro sva jo slišala, pa se naju ni prijelo. Z eno nogo sva bila že čez reko. Lakota, nazadnje pa še tifus, pri Janetu je ravno izbruhnil, mene je kuhal že na Teharjah, pa se slabo potuhnil. Stopnic se ne spominjam, samo za­konske postelje, kamor naju je spravila. Nisva bila več od tega sveta. Mama ni odnehala. Pravili so, da jo je šele spopad za najini življenji zbudil iz mrtvila, v katero je padla po papanovi smrti. Prihajali so znani in neznani ljudje vpraševat za svoje, med njimi sva­kinja Vuka Rupnika, pa Oblakovi za Mar­ka in Voduškovi za Volodjo in Aljošo Basaj in drugi; vrstili so se g. Ivan Pavlin, ki je opravil zadnji zakrament, in zdravnika dr. Janez Šrot in dr. Matej Justin, ki sta resno gledala in nemočna odhajala. Zjutraj mrzlica, popoldne vročina, dnevne blodnje in nočne more, pa čaji in mokre rjuhe, v katere naju je mama ovijala v upanju, da bova nehala goreti. Papa se nama je v tistih sanjah in vročici izgubil in videti je bilo, da bo tako ostalo tudi potem, ko sva se po nekaj tednih prebudila. Na zunaj je bilo res tako. Kajti po tistem o njem nismo govorili, nismo izrekali njegovega imena, kaj šele, da bi se o njem pogovarjali. Pa je vse spo­minjalo nanj, od debelih slamnatih copat in nočne halje, polhovke, ki sem jo dobil jaz, in plašča, ki ga je nosil Jane, do kracastih rokopisov in knjig, kolikor so jih pustili, in množice revij, skrbno urejenih po letih, s katerimi nismo vedeli kaj početi. Ostal je priimek in vsakomur se je utrnilo nekaj v očeh, brž ko smo povedali, čigavi smo. Jože ve povedati, kako je mamo enkrat po letu 1965, ko je prišla na obisk v Ameriko, samo vprašal, kako je bilo, kako je bilo tistega dne, ko so ga odpeljali, pa se je brez besed dvignila in se zaprla v sobo.

    Krivica, ki se mu je zgodila, je bila neizmerna. Tudi mi nismo od mame nikdar izvedeli, kako je bilo 11. maja 1945, povedali sta Metka in Lenka. Bili so vljudni, preiskali stanovanje, se zamujali pri malenkostih, brskali po predalih. In ko so se po nekaj urah naveličali, so pobrali rokopise, zapečatili nekaj omar in mu rekli: »Boste šli z nami.« Za ven se je oblekel že prej, vzel je palico, s katero si je pomagal pri hoji, in odšel. Čez dober mesec dni je sledilo. Avgust Škodlar, ki je bil z njim skupaj v celici, je povedal, da jim je prerokoval v dneh svojega procesa: »Jaz bom umrl, vi pa boste dočakali dan, ko bo komunizem propadel. Tale reč, pri kateri veljata samo kramp in lopata in bi se samo delilo, ne bo zdržala petdeset let.«

    Vedno smo mislili, da smo nekaj več, čeprav nismo imeli kaj pokazati. Že to, da smo velika družina in vsi odprte glave. Pa to, da je oče pisatelj. Na smrt bi bili užaljeni, če bi nas proglasili za revne. Tega občutka se tudi po vojni nismo znebili. Ponosni smo bili, da smo njegovi in da je zdržal do konca. Nismo vedeli, kje so ga ustrelili, in ne, kje zakopali. Ni nas zanimalo. Ko je katehet Vinko Zor, ki je stanoval v šentpetrskem župnišču, razlagal, da se je to zgodilo na Kopiščih v Kamniški Bistrici in da nam gre lahko pokazat, nismo šli z njim. Za nas ni bil čisto zares mrtev, bil je navzoč povsod in nikjer.

    Bil je zunaj prostora in časa. Nič slabega se ga ni moglo prijeti. Pa bi zaslužil vsaj očitek, zakaj ni pomislil na nas, ko se je leta 1944 začel oglašati po radiu ter pisati in objavljati tiste reči. Zakaj se ni oziral na ženo, zakaj je pozabil, da nas je toliko, kot je prstov na obeh rokah, najmlajša stara sedem in najstarejša enaindvajset let, in ga bomo še dolgo potrebovali. V redu, pobijajo jih po cestah in domovih, pa kaj zato. Vsak naj rešuje svojo kožo. Lahko bi se potuhnil, kot se je večina njegovih prijateljev in sodelavcev. Saj je že tako živel samo za sproti, toliko, kolikor ga je ostalo po kapi, ki mu je ohromila desno stran telesa in uničila pol možganov. Nanj se ne bi spravil nihče in vse hudo bi nam bilo pri­hranjeno. Vendar tega nismo čutili tako.

    Zadnja leta smo ga opazovali in videti je bilo, da mu telo slabo služi. Tak je bil samo videz, saj se ne spominjam, da bi bil kdaj obležal. Verjetno bi še dolgo živel. V našem rodu devetdeset let ni taka starost. Navadili smo se nanj in ga imeli radi takega, kakršen je bil videti, pa naj je še tako glasno drsal s copati po stanovanju ali šepal po pločniku, oprt na [Page 043] palico z levico, medtem ko mu je desnica bingljala ob telesu. Vedno je nekaj tuhtal in si zapisoval. Nabiral in objavljal je anekdote, pa zgodbe o nas. Hotel je, da bi bile zabavne, a nam niso bile smešne. Vzdihovali smo, zakaj piše tako čudno. Sam sem večkrat mislil pri sebi, zakaj ne zna pisati tako kot Pregelj ali Majcen. Vse bi prenesli, če nas v svoji podjetniški žilici ne bi napeljal, da smo njegove knjige prodajali po hišah.

    Razlagal nam je, da se znanje pri mladih tako prijema, kot bi ga v glavo vlival. Vendar ne gre brez truda. V cerkev nas ni silil tako kot mama. Bil je praktični katoličan in nič več. A med vojno smo čutili, da se spreminja. V letih preizkušnje in narodove stiske je o veri veliko razmišljal in se opiral nanjo. Kristusovo trpljenje in vstajenje sta mu postajala vedno bližja. Prej o verskih naukih ni govoril, zdaj pa predvsem o vstajenju kot največji skrivnosti in ponavljal: »Priče apostolov, priče apostolov … !« Pri tem je hotel povedati, da so umirali mučeniško in z življenjem potrjevali svoje sporočilo. Mednje je štel tudi sebe. Pisal je ponoči, tako kot vedno. Kadarkoli smo se zbudili, tudi če smo šli na stranišče proti jutru, se je slišalo iz njegove sobe počasno tol­če­nje po pisalnem stroju. Veliko je zdržal, samo zime so postajale neznosne. Ohromela stran se mu ni hotela ogreti.

    Narte Velikonja (1819–1945), reliefni portret, delo Franceta Goršeta

    Figure 26. Narte Velikonja (1819–1945), reliefni portret, delo Franceta Goršeta

    Čeprav so ga umorili, smo čutili, da drži roko nad nami. Mama in vsi otroci smo ostali živi, čeprav se nam je ob koncu vojne slabo pisalo. Jože je bil v skupini primorskih domobrancev, ki se je skupaj z vojaki Srbskega prostovoljskega korpusa in Mihajlovićevimi četniki v deževnem 30. aprilu leta 1945 prebila čez Sočo. Gre za edino veliko enoto slovenskih domobrancev, ki se je v celoti rešila. Kot vemo, iz Furlanije niso vračali! Mijo so prijeli partizani sredi Gorice. Ni končala v eni od fojb na Trnovskem gozdu, ampak se je znašla v Kočevju in bila ob amnestiji izpuščena. Ivanko je v Gorici ustrelil v nogo vojak umi­kajoče se vojske. Obležala je za tri dni, nato pa ušla čez Sočo in se pridružila beguncem v Palmanovi. Zina, Zora in Ančka so po čudnih peripetijah priromale na Koroško, jaz in Jane sva šla skozi Teharje. Prva leta je bilo sicer vse narobe, pol nas je bilo raztepenih po svetu, mene in Janeta so za eno leto vrgli iz šole, decembra 1945 so Mijo ponovno zaprli in obsodili na dvanajst let, od teh je tri odsedela, leta 1949 obsodili mamo na dve leti zapora in smo za eno leto ostali sami. Že prej so nas selili v bližnje manjše stanovanje in nato v Gunclje, ki so bile takrat še dežela. Takega mnenja so bili vsaj krajevni veljaki, ki so meni in Janetu napisali v karakteristiko, da sva »sovražnika gradnje socializma na vasi« in zato ne zasluživa štipendije. Videti je bilo, da ne bo nikdar miru, potem pa se je ustavilo. Doštudirali smo, pa dobili službe, se poročali, imeli otroke, skupaj se nam jih je rodilo triintrideset, pravnukov je za zdaj dvainpetdeset. A papa je počasi postajal breme, ne zaradi svojih nasprotnikov ampak prijateljev. Naše obnašanje in vedenje so primerjali z njim in smo vlekli kratko. Nismo bili pravi, nekako nismo opravičili tega, da smo njegovi otroci. Umrl je kot svetnik, umrl mučeniške smrti, mi pa živimo iz dneva v dan. Prav bi jim bilo samo, če bi se zaprli v samostan. Žal nismo bili iz takega testa, saj smo nosili njegove gene. Ti pa so zahtevali polno življenje.

    O njem nismo slišali žal besede. Spominjam se pri izpitu iz pediatrije prof. dr. Marija Avčina, kako mi je razlagal, da spadajo očetove črtice in novele med najboljše slovenske tekste o otrocih, obenem pa dodal, da se ideološko z njim seveda ne strinja. Prof. dr. Vladimir Guzelj mi je pri izpitu kirurgije rekel: »Bil je hraber človek. Vsa Ljubljana je takrat jokala.« Brat Jože nam je pisaril iz Amerike o očetu in tudi pripovedoval, kako je cenjen. [Page 044] Kjerkoli je prišlo na dan, da smo njegovi otroci, so se nam odpirala vrata in srce. Na zunaj nam je šlo kot namazano, tako na nebu kot na zemlji, da smo postali sumljivi. Drugi so imeli težave v kraju, kjer so živeli, ali v službi, njihovi otroci v šoli, mi pa nič.

    5.1.2. Koblarjev Moj obračun

    A sliko je leta 1976 prekrila temna senca. Takrat je izšla pri Slovenski matici Koblarjeva avtobiografija Moj obračun. Dr. France Koblar je dočakal častitljivo starost. Umrl je leta 1975. S papanom sta bila pri­bližno istih let. Skupaj sta študirala na Dunaju, kasneje pa tesno sodelovala kot kulturna sodelavca in prijatelja. Udarec je bil potuhnjen in neoprijemljiv, saj se Koblarja ni dalo več pocukati za rokav in vprašati, kaj je mislil. Na pisanje so me opozorili drugi. Eni škodoželjno, drugi prizadeto. Da naš oče le ni bil tako čist, kot ga prikazujemo. Da je rinil v Koblarja, mu grozil in ga skoraj spravil v taborišče in smrt. Knjigo sem prebral in ostal brez besed. Komunistični propagandi ni uspelo spraviti na očetovo sliko najmanjšega madeža, čeprav je poskušala, zdaj pa tale packa, ki je bila videti verodostojna in je ni bilo mogoče izbrisati. Oče pred napadi s katoliške strani ni imel pripravljene nobene obrambe. Z nje so prihajale samo lepe reči, besede o junaštvu in svetništvu. Koblarjevemu pisanju so se potem pridružile še zgodbe, kako je oče silil kulturnike, da so sodelovali v Zborniku Zimske pomoči, in kako je imel agente, ki so preiskovali in preverjali, koliko so prosilci za pomoč upravičeni, da jo dobijo, zlasti pa, kateri strani pripadajo. Kdor je bil rdeč, ni dobil nič!

    Vseeno pa sem se čudil, kaj je v Koblarjevi knjigi takega, da je avtor rokopisni sveženj zapečatil in naročil svojim, da ga smejo odpreti in objaviti šele po smrti. Kaj pomeni beseda obračun in s kom? Koblarja mi je bilo na neki način žal, saj se s knjigo ni ravno proslavil. Pokazalo se je, da ne zna pisati. Kot pisec je bil precenjen in je še vedno. Prostor je obvladoval s svojim šarmom in svetovljanstvom. Najboljši je bil kot profesor in dijaki so ga imeli radi. V ljubljanski kulturniški druščini se je vrtel gladko in uslužno in se tudi na splošno dobro ujel z liberalno meščansko srenjo. Ta je dajala edino zveličavne ocene, koliko je kdo vreden. Vrata so mu bila odprta. Samo značilnost: medtem ko smo šli Velikonjevi na počitnice v Soro, kjer smo se gnetli na slamaricah v propadajoči kaplaniji, je hodil Koblar z družino na grad Zaprice nad kamniško železniško postajo, tam pa se gibal v družbi Otona Župančiča, Pavla Golie, Juša Kozaka, dr. Franca Gerloviča in njegovega brata, ki je bil tam upravitelj, pa vseh njihovih soprog in otrok ter kopice služkinj, ki so jim stregle spred in zad.

    Ko v Mojem obračunu obravnava razmere v času zadnje vojne, se nam kaže kot zadrt oefar, čeprav ni bil aktivist, kot zagotavlja njegova hčerka Ana. Tega ne skriva. Celo do znancev in prijateljev, ki so padali pod streli vosovskih morilcev, ne kaže sočutja. Umori naj bi »šli na račun prevelike uklonljivosti italijanskemu okupatorju. Tako so padle tudi prve dijaške žrtve, ne toliko posledica protikomunizma kot naivna ali celo premišljena prilagodljivost novemu redu (172).« Še celo pa ni mogoče razumeti, da je lahko spravil skupaj odstavke o našem očetu in se ni vsaj kasneje, ko je že vedel za njegovo usodo in videl, kam pelje življenje pod totalitarno oblastjo, opravičil. Res je knjiga izšla v »svinčenih časih«, kot imenujejo naši sodobniki čas okrog leta 1975. Seveda niso bili nič bolj svinčeni kot prej ali kasneje in je šlo samo za periodično zmrzal, značilno za komunistično totalitarno oblast in obračunavanje med partijci. Morda so se pri Slovenski matici bali, da jo bodo prepovedali, če bi bila do očeta prijaznejša in sočutnejša. A so hiteli, kot da gre za odkritje ne vem kakšnih skrivnosti. Mirno bi bili lahko počakali nekaj let, saj se je dalo slutiti, da prihaja pomlad, in bi rešili čast obeh, predvsem Koblarja:

    Ta čas se je začel razvijati v javnosti moj prijatelj Narte Velikonja. Že pred letom sem mu potožil, kako naše časopisje spravlja v nevarnost cele družine, ko osebno in z imeni napada tiste, ki so v gozdu – pa mi je bruhnil: »Prav je, naj se tudi Ljubljančani malo pokore in boje!« Zdaj je začutil potrebo, da ta strah začne javno širiti s svojimi govori in pismi. V času, ko so se začeli shodi in čim ostrejše pisanje, pri katerih so vpletali tudi Društvo slovenskih književnikov, ali so se pojavljale Javornikove fotografije posameznih »tipov«, ki podpirajo partizanstvo (meni je v »Slovencu« v novembru posebej posvetil »Ecce homo«), mi je Velikonja napisal zvito, kakih 14 strani dolgo pismo »nekemu prijatelju«, h kateremu naj pristavim svoje opombe. Vse, kar je bilo v pismu, je merilo naravnost name, na Dom in svet in drugo javno življenje. V glavnem pa je bila nekaka poslanica, namenjena za javnost. Vrnil sem mu pismo brez pripomb – škoda, da ga iz dostojnosti nisem prepisal – in samo zapisal, da sem si nekaj opazk napravil, ki mu jih bom prebral o priliki, pa se nič ne mudi. Točno čez mesec dni mi spet piše – dostavljeno [Page 045] po osebnem slu, na podpis – češ da mu še nisem odgovoril, in ker je zaman čakal mojih pripomb, bo pismo zdaj odposlal tistemu, ki mu je namenjeno. Razumel sem, da bo to javen napad.

    Kako se ogniti? Napišem mu kratko pismo, da na njegovo pismo morem reči samo to, da ne jaz ne noben mojih prijateljev ni napravil nič takega, kar bi bilo narobe, pač pa vidim, kako si ljudje postajajo tuji in krivični. Upam, da sem še tisti kot prejšnje čase, zato bi bil tembolj potreben oseben razgovor. Res je prišel dvakrat k meni. Tu sem videl grozo čenč, ki se kuhajo v ljubljanskih družinah, kako hijena opravljivka in obrekljivka trga ljudi in neusmiljeno golta – prišla sva do edinega sklepa, da je treba osebnega stika oziroma bližine, sicer nastanejo strahote nezaupanja in krivic. Vse drugo je bilo negativno: spoznal sem, da računa z nemško zmago, da povsod gleda samo na korist politike – in kako je njegov edini namen prisiliti Finž­garja in mene k javni izjavi, češ da sva dolžna popraviti, kar sva zagrešila. Svojega odgovora, ki sem ga pripravil na njegovo prvo pismo, mu nisem prebral, tudi se nisva več sešla, ker se mi je vse uprlo. Pri drugem sestanku sem mu jih še nekaj gorkih povedal, nato ga nisem več vabil – pustil sem ga v nje­govi psihozi. Prišel je božič 1943 in silno grde afere po šolah, ko so dijaki metali nahujskani svoje tovariše iz šol, jih denuncirali in obtoževali, in komaj smo izvozili brez večjih nesreč (180–182).

    Značilen je zadnji stavek. Žal mu je dijakov, ki so jih pometali iz šol. Navedli smo že, da je bil po njegovem vzrok za umor Župca in Kiklja »njuna premišljena prilagodljivost režimu«. Strinjamo se z njim, da je bilo metanje iz šol grdo in nepotrebno dejanje, in bi morali ravnatelji, namesto da so divjanje spodbujali, poseči vmes in izgrede preprečiti. Vendar je razlika, če koga vržeš iz šole ali pa mu vzameš življenje.

    Unionska klet, omizje dominsvetovcev: Jalen, Remec, Lovrenčič, Bevk,                         Čargo, Velikonja, Koblar

    Figure 27. Unionska klet, omizje dominsvetovcev: Jalen, Remec, Lovrenčič, Bevk, Čargo, Velikonja, Koblar

    Iz napisanega je razvidno, da je naslov knjige goljufiv, saj bi vsakdo pričakoval, da bo v njej Koblar obračunal s seboj in se ponižno in krščansko soočil s svojo držo. Pričakovali bi, da bo pošteno razložil, zakaj je kot katoličan potegnil s komunisti in kako gleda na svoje ravnanje po nekaj desetletjih. Piko na i je potem pristavil Joža Mahnič v Spremni besedi na str. 235: »Posebno vznemirljivo je poglavje o zadnji vojni. V njem avtor popisuje svojo bolečino ob razsulu prve narodne države … ovaduško vlogo takratne ljubljanske žur­nalistike, zlasti Narteja Velikonje, ki je tudi Koblarja označevala za nevarnega filokomunista …« Skratka, nobenega kesanja, nobenih [Page 046] dvomov, pač pa obračun s prijatelji iz katoliškega kroga, predvsem z našim očetom. Ne smemo pozabiti, da je Koblar del poglavja o zadnji vojni pisal po koncu vojne, torej ta­krat, ko je že vedel, da so očeta zaprli. Ko je pečatil rokopis, je že vedel, da so ga ustrelili. Ko je leta 1965 in 1970 jemal spomine v roke, se mu ni zdelo vredno, da bi kaj izpustil ali dodal. Samo nekaj krajših stavkov, za katere Mahnič ne pove, kam jih je pritaknil. Videti je, da so obtožujoče besede o našem očetu ostale nespremenjene. Morda je Koblar menil, da lahko ostane pri starem, ker mu ne bo mogel nihče oporekati: oče je mrtev, pismo pa se je izgubilo.

    Nisem mu zameril, da je imel o očetu tako mnenje, kot se mu je zapisalo, pač pa to, da nam ni postregel s spornim pismom. Če bi napravil tako, bi bilo drugo odveč. Bralec bi imel možnost, da se odloča sam. Kajti vedel sem, da ne govori resnice. To pa po stavku: »Vse drugo je bilo negativno: spoznal sem, da računa z nemško zmago, da povsod gleda na korist politike …«(181). Doma smo imeli veliko karto Evrope in nanjo sem vso vojno vrisaval premikanje frontnih linij. Tisto letanje Angležev, Italijanov in nazadnje Nemcev ob afriški obali naprej in nazaj se mi je zdelo nerazumljivo, saj nisem vedel, da se dajeta taka vojščaka, kot sta bila Monty in Rommel. Tobruk, Derna in Bengasi so bili pri nas na dnevnem redu. Potem sesutje te fronte, invazija na Siciliji, kapitulacija Italije, prodor do Rima. Na vzhodu pred Stalingradom dobro leto prej zaustavitev nemške ofenzive, nato umik. V začetku leta 1944, ko naj bi naš oče verjel v nemško zmago, je stala na moji karti rdeča armada na mejah z baltskimi drža­vami, Poljsko, Besarabijo in Bukovino. Za Nemce je bila vojna izgubljena. Na pragu je bila invazija na zahodu. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj jih bodo sesuli. Hitlerju sicer lastnega naroda ni bilo mar, kot ga ni zdaj Miloševiću, in je bilo očitno, da bo šel do konca. A tri fronte so vseeno prehuda.

    »Mladikarji« pri Finžgarju v Trnovem. V ospredju na levi strani Franc                         Saleški Finžgar, na desni Narte Velikonja. V drugi vrsti pa sedijo France                         Koblar, Lojze Remec, Joža Lovrenčič, Butkovič Domen, France Zabret, Tine                         Debeljak in France Stele.

    Figure 28. »Mladikarji« pri Finžgarju v Trnovem. V ospredju na levi strani Franc Saleški Finžgar, na desni Narte Velikonja. V drugi vrsti pa sedijo France Koblar, Lojze Remec, Joža Lovrenčič, Butkovič Domen, France Zabret, Tine Debeljak in France Stele.

    Za pismo sem vpraševal vsepovsod. Koblar ga je vrnil, Finžgar ga ne omenja. Zaman sem brskal po komaj čitljivih rokopisih in orumenelih tipkanih listih. O tem, kaj je bilo med Koblarjem in našim očetom, sem se pogovarjal tudi z bratom Jožetom. Morda pismo ni uničeno, čeprav so nam pri preiskavah tudi kasneje ob Mijini in mamini aretaciji samo pobirali. Dokler nimamo črno na belem, kaj je oče hotel, bodo ljudje verjeli Koblarju na besedo in pravda je že vnaprej izgubljena. [Page 047] Jože je sicer vedel za neko pismo, ki da je bilo namenjeno Finžgarju, ni pa mi povedal, kje bi ga dobil, še manj, da je bilo objavljeno. Šele dr. Lojzka Bratuž ga je izbrskala in opozorila nanj v Primorskem biografskem leksikonu (16, 175): »Pismo prijatelju, naslovljeno v začetku leta 1944 F. Koblarju in obj. v Zborniku Svobodne Slovenije 1956.« Ugan­ka se je razvozlala in z malo truda bi jo bil lahko rešil tudi Mahnič, saj je imel časa dvajset let, pa nič. Emigrantske literature ni ta­krat prebiral nihče. Tudi za tiste, za katere ni bila prepovedana, je enostavno ni bilo:

    5.1.3. Pismo prijatelju

    Uvodna opomba: Kolikor je mogoče iz vsebine razbrati, je bilo pismo napisano v začetku leta 1944 neznanemu dominsvetovcu, prijatelju iz časov pisanja in dela pri listu. Ni mi znano, če je prišlo kdaj v roke, komur je bilo namenjeno, niti komu je bilo namenjeno. Nisem tudi prepričan, da je prepis, ki ga imam, povsem točen, predvsem zaradi nekaterih manj jasnih mest. Pismo ni bil o doslej nikjer objavljeno.

    Iz vsebine je očitna zveza med tem pismom in zagovorom pred sodiščem. V tem je tudi njegova vrednost in pomen. Moj oče se torej pred rdečimi sodniki ni zagovarjal nepripravljen, z v naglici prikazanimi trditvami, ampak je že leta poprej razmišljal in tehtal, presojal in tudi delal, z delom potrjeval svoje prepričanje in odpor do vsega, kar je bilo v zvezi s komunizmom.

    Pismo je zanimivo tudi zaradi literarnozgodovinskih reminiscenc, ki osvetljujejo njegovo gledanje npr. spor zaradi Kocbeka, gledanje na novi rod dominsvetovcev, sodbo o svoji zadnji noveli Zanjka, sodbo o katoliških kritikih nasproti Vidmarju itd.

    Kljub temu, da je preteklo že dobro desetletje od pisanja pisma, ni izgubilo svoje aktualnosti. Kaže pa tudi, da moj oče ni bil samo pisec novel in nadležni zbiralec anekdot, ni bil neodporni člen, ki bi ga dogodki zajeli in zmedli, ampak človek dovolj jasnega gledanja in dovolj trdnega prepričanja. Saj je življenje dal zanju.

    Jože Velikonja

    Dragi prijatelj!

    Ker vem, da prejmeš to pismo s takim prijateljskim čustvom, kot ga pišem, ga pišem, sicer bi ga ne, četudi bi bilo še tako težko pri srcu. Morda boš rekel, da sem spet začel pisati pisma. Res, vse to je res, samo razlika je, da sem o tem dolgo razmišljal, dočim sem svoje dni pisal na brzo roko. Vedeti moraš, da bi se s stvarjo ne ukvarjal, če bi ne čutil srčne potrebe in vedel, da ti bo ustreženo z njim. Tudi ne mislim biti vsiljiv. Samo srce si moram olajšati, zato te prosim, da imaš ozir tudi na ta čustva in z enakimi čustvi bereš.

    Gre za vprašanje sodelovanja in zanikanja, gre za vprašanje vere in narodnosti, gre za vprašanje slovenstva, gre pa tudi za ljudi, ki pravijo: »Kaj bodo ljudje rekli? Kaj se mi lahko zgodi?« In bodo morda kazali pri tem na smrt pok. Straha.

    Spričo teh vprašanj se mi zdi, da moram razodeti svoje mišljenje glede vprašanja, kako se sme sprejeti okupator.

    Nisem dvomil od vsega začetka in danes ne dvomim, kdo bo zmagal. To sem tolikokrat povedal, toda zmerom pristavil, da ne vem, kaj bo pač z nami. Kljub vidnemu humorju, me vendar zelo muči to vprašanje.

    In kako sem potemtakem gledal to vprašan­je? Z očmi stare Srbije, ki je 500 let čakala osvoboditve, gledal pod vidikom mednarodnega prava, po katerem je dolžnost in pravica, da uradnik vztraja na svojem mestu, da vse podvzame, kar je narodu v korist, z očmi nekoga, ki gre v boj proti sovražniku, ki je močnejši. Skratka: molčati, a ne klečeplaziti. To smo storili vsi uradniki.

    In pod tem vidikom sem izhajal. Iskal sem čim manj stikov, samo kjer sem mislil, da moram, vendar izvršil po svoje, kar so mi naročili. In govoril sem z njimi bodisi po tolmaču, bodisi lomil italijansko, lomil še bolj kot treba.

    Meni je bil pred očmi blagor družine, ne moje, temveč slovenske družine; bili smo pod tem vidikom prepričani (ker je Slovencev tako malo), da se ne kaže odprto upirati, ker pač to ne more trajati dolgo. Če je srbski narod čakal 500 let, če se ne upirajo Francozi, ne Čehi in ne Belgijci, ne Holandci (ker gre pač bolj za druge koristi), bo tudi Slovenec čakal tri, štiri leta. S temi mislimi smo po mednarodnem pravu kazali svojo lojalnost in imeli v rokah dve stvari:

    1. pravico do zaščite po mednarodnem pravu,

    2. psihološki ugovor, da ta ali ona stvar še ni bila na mestu, kar vzbuja odpor.

    Takrat ni bil postavljen noben problem vere in narodnosti. Komunisti so to uvideli ter zabrenkali struno, da so ujeli lahkoverne ljudi, celo mnogo katoličanov jim je nasedlo.

    Kaj smo izgubili? Pravico do zaščite po mednarodnem pravu in s tem tudi vsako drugo pravico. Zdaj je ostala samo miloščina. In te [Page 048] miloščine si bil deležen ti kot državni uradnik prav tako kakor družina, ki ji je bil oče interniran ali morda v hribih. To je sad komunističnega gibanja, to je sramota, ki je je bil deležen narod.

    (Ali si nisi nikoli zastavil vprašanja: Komu je v čast, da morajo tuji ljudje stražiti škofa pred Slovenci? Da pa so tisti Slovenci zahtevali od njega na eni strani intervencij za vsak raztrgan »firtah«, na drugi strani pa vpili po javnem nastopu škofa proti okupatorju? In to od istega škofa, ki so mu prej jemali vsak ugled med narodom. To je pač tudi narodna sramota.)

    Naj se povrnem. Ne bi nič rekel, če bi komunistični propagandi nasedli liberalci, kajti zanje je narodnost še edini pojem, ki ima nekaj vsebine, a ne morem razumeti, kako more katolik nasesti komunistu, o katerem je javno znano, da samo izrablja vse vrednote za propagandno sredstvo, komunistu, ki je po svojem notranjem ustroju napoten, da ne more in če kaže tudi ne sme držati besede. Kako more to gibanje podpirati veren katolik, ki mu papeževa okrožnica Divini Redemptoris izrecno prepoveduje vsako sodelovanje, tega ne razumem. Izgovor, da smo s komunisti enkrat sodelovali v Ljubljani, ne drži, ker takrat še ni bilo javno prepovedano, a vendar so posledice tega sodelovanja pri nekaterih ljudeh strašne. Pojem vere je vendar iz drugega, recimo mističnega, nadnaravnega, metafizičnega sveta, in ta pojem se ne more primerjati s pojmom narodnosti. Saj ne moreš sešteti, torej tudi primerjati poštenosti s hruško.

    Z drugo besedo: Vera in narodnost nista pojma na isti ravni: gledamo jih v različni pro­jekciji in perspektivi. Ko spoznaš, da sta v vprašanju vera in narodnost, potem ni izbire za pravega katolika, potem se moraš odločiti za vero. Da pa je komunist materialen brez­verec, četudi hlini narodnost, ne more biti dvoma.

    »Po njihovih sadovih jih boste spoznali« in »Iščite najprej božjega kraljestva, vse drugo vam bo dodano!« To velja za katolika, ki hoče biti katolik, to velja za duhovnika in laika.

    Če pa veš, da je v mednarodni diplomaciji danes v veljavi načelo, da je vsako sredstvo dobro za dosego cilja in če veš, da ne drže etični zakoni, dasi bi morali, potem si lahko predstavljaš, kako bodo zavezniki obračunali s komunisti v mednarodnem svetu. Vzemi sa­mo ameriškega milijarderja in ruskega delavca! To visi v zraku in vendar so ljudje, ki tega ne vidijo in ne verujejo.

    Kako bi komunisti obračunali s svojimi sovražniki in potem s simpatizerji? Čisto enostavno, ker je njih načelo razdeliti:

    1. Najprej se boriti zoper sovražnika: to smo tisti, ki smo se postavili v bran zoper nje. Kaj naj bi sicer mi napravili, če si videl, kako so hiteli s terorjem, tem znanim sredstvom, uničiti vsako gibanje proti njim? Morda z ljubeznijo? Če pa so hoteli to izrabiti kot šibkost. Pustiti se pobiti! Vsako gibanje proti njim je bilo zaznamovano kot »izdajalsko«.

    Ker so fantje hoteli na rektorjev poziv rešiti univerzo, so bili ustreljeni. Ne pozabiti, da je bil še prej ustreljen Emmer, ker je snoval odpor, nacionalni odpor proti njim – in ne morda kakšen verski odpor; prej pravim. Za njim so bili ustreljeni šele drugi akademiki »izdajalci«, naši akademiki. A s tem so zadeli akademsko društvo Straža, Mladce in akademsko Katoliško Akcijo.

    Nato je bil ustreljen Ehrlich. S tem je bila znova zadeta Straža, nato so bili od vaških delomrznežev ustreljeni župnik Komljanec in ostala duhovščina. Mene najbolj razjezi, če slišim, da jim očitajo, da so izdajali. Ta očitek je najbolj poceni, ker za množico ni treba nobenih dokazov. Brali smo faksimilija raznih zapisnikov, kjer niso mogli drugega očitati, kakor da so bili proti komunistom. Menda ne bo noben katolik zahteval, da ne bo katoliški duhovnik ubogal papeža ali svojega škofa? Okrožnica je vendar dnevna zapoved poveljnika, zahteva disciplino in stvar discipline je, da zapoved poslušaš. Potem so padli Peršuh, ker je bil duša Zveze združenih delavcev, potem Majdič, ker je bil predsednik fantovskega okrožja okolica Ljubljana. S tem so imeli – celo bi dejal: s tem se je komunistom posrečilo, da so dobili – zoper sebe vse klerikalce, ki so jim bili nevarni. Da ne bo vendar nobenega več, ki prav slovensko misli, so zadeli Natlačena. Narodno se njegovemu delu ne more nič reči, jaz pričujem, če treba z življenjem, da je bilo vse njegovo stremljenje katoliško in slovensko. Morda se bi kdo našel, ki bi hotel osporavati njegovo delo zaradi kakšnih napak, a to bi se moglo in moralo prerešetati na pravilnem narodnem sodišču, kjer bi mogel položiti poročilo o svojih skritih korakih, ne pa, da so ga sodili komunisti. Komunisti nam­reč si glede državotvornosti ne morejo nič šteti v hvalo. Niso bili poklicani soditi in ne moriti človeka, ki je bolj slovensko čutil s svojim delom ko oni z besedo. Kajti oni niso širili državne misli, temveč misel o samostojni slovenski sovjetski republiki.

    Da so zadeli še Slov. katoliško starešinstvo, so umorili sodnika dr. Kejžarja, ki ga je Črnogorec [Page 049] partizan dvakrati oprostil, zato so ga peljali na Hrvatsko, kjer so ga pobili s puškinim kopitom. Očitali so mu samo, da je imel v žepu rožni venec. In zdaj naj kdo z njimi simpatizira in sodeluje.

    Nekoliko sem bil presenečen, ko so nekateri trdili, da ni bilo to res, da bi bili vršili taka grozodejstva in zverinske zločine. Takemu sem ironično odgovoril, da so prišli mrtvi protestirat proti »lažnjivemu« pisanju. Prav tako sem bil presenečen, ko so trdili, če bi se ne smeli imenovati njih morilci ali simpatizerji morilcev z imeni. Ne vem, zakaj bi ne smeli imenovati ljudi, ki so jim dajali potuho? Kajti morilec je morilec in zločin je zločin, pa če ga je naredil Peter ali Pavel. Da sem jaz pravilno gledal stvar, so mi dokaz zadnji dogodki.

    Dobro. Če so menili, da je vaška straža zaradi tega obsodbe vredna, ker je za lastno obrambo, za obrambo dežele vzela orožje od okupatorja, ko še ni bilo dobro znano, da je bil komunist z okupatorjem v boljših izdajalskih odnosih, pustimo. Dobro pa vemo, da se gibanje vaških straž ni začelo kot organizirano, temveč so kmečki fantje sami začeli gibanje proti roparjem in morilcem, ker drugi tega niso organizirali, nekaj iz napačnega sramu, nekaj iz strahu pred komunisti. Celo to pripustim – ne da bi trdil, da je to pravo gledanje, – vprašujem pa sebe in druge, zakaj pa so komunisti izvršili poboj ilegalnih fantov v Grčaricah in se s tem celo bahajo? (S tem se je hvalil Slov. poročevalec). Ti ilegalni fantje niso bili niti verni, niti niso sodelovali z okupatorjem. In vendar so bili sramotno pobiti, kolikor si jih ni samo vzelo življenje. Zakaj pa to? Zato:

    2. Ker komunisti ne trpe in ne bodo trpeli ob sebi ljudi, ki niso njihovega mnenja. Zato je samo utvara – če se niti ne oziraš na napoved papeža – da bo vsak po božji šibi kaznovan, ki se druži s komunisti; utvara, če kdo misli, da bo mogel obstajati poleg komunistov. Jaz imam vpogled v to kuhinjo in ne zameri, da gledam stvar z mističnimi očmi.

    Vesela druščina pred sorško cerkvijo leta 1936 – Na sliki je več družin:                         Velikonjevih je deset (oče zadaj drugi od desne), prvi od desne je zagrebški                         advokat Ćiro Brajša z devetimi otroki (med njimi Jelena, sedaj predsednica                         hrvaške Karitas in Pavao, znani psihiater in pisec), nato pet Mehletovih

    Figure 29. Vesela druščina pred sorško cerkvijo leta 1936 – Na sliki je več družin: Velikonjevih je deset (oče zadaj drugi od desne), prvi od desne je zagrebški advokat Ćiro Brajša z devetimi otroki (med njimi Jelena, sedaj predsednica hrvaške Karitas in Pavao, znani psihiater in pisec), nato pet Mehletovih

    Gledam pa stvar tudi realno: Vsi, ki zdaj more po deželi, bodo hoteli svoje plačilo. Ne [Page 050] dela, ampak jela! »Klerikalcem« ne bodo mogli nič vzeti, ker so revni in ubogi, torej bodo morali vzeti, kjer je. N. pr. meni in tolikim drugim samo dolgove, toda liberalcem bodo vzeli imetje. In vendar znajo slepiti ljudi s svojo nadvse razvito propagando med vsemi sloji in vsemi poklici. Stvar sem bolj študiral ko kdo drugi in to vidim na vseh znakih po vsem svetu.

    Zdaj mi preostane samo še vprašanje, ali je vse to »osvobodilno« gibanje potrebno. Ne, ne in trikrat ne! (Sicer boš čul: brat mori brata! A te besede niso komunisti poznali, dokler so oni morili, slišal boš celo besede o ljubezni iz ust ljudi, ki je ne poznajo – medtem pa zdaj, ko se je del naroda postavil v bran, uporabljajo to rečenico in proti branilcem blebetajo nerazsodni ljudje za njimi. Točno je: če je res vse to »izdajalec«, kar se je postavilo v bran in kar je umorjenega, potem narod ne zasluži več tega imena. A jaz gledam stvar tudi mistično: bratska kri kliče nujno k nebu, zato ne bo Bog pustil stvari nekaznovane in bo tudi sam zaključil morijo. Res, mnogo smo krivi pred Njim sami in bomo zato delali pokoro, a če bi narod morijo gledal še nadalje in odobraval, bi se že sodil).

    In nisem še povedal svoje misli! Ali je vse to, kar se dogaja okoli nas v veselje naših so­vražnikov, prav in za narod koristno? Če bomo še manj kakor seme izkrvavelega naroda, potem je in bo v naši domovini ostal samo še svoboden grob. In da tega slovensko čuteči ljudje ne vidijo in ne uvidijo, to me preseneča. Preseneča me, da marsikdo ne vidi masakra v Velikih Laščah, ko so bili ustrel­jeni naši najboljši verni katoliški fantje, med njimi profesorji, duhovniki, akademiki, bogoslovci! Živimo v sredi državljanske vojne in so še ljudje, ki govore o bratstvu. Če je že kdo nasedel geslici: bela garda, ki je vendar komunistična beseda in komunistično strašilo, še razumljivo, a kaj naj reče državno čuteči človek zoper stvari, ki so se dogodile v Stični, ko so na mitingu – to je spet komunistična geslica in niti profesor slovenščine ne more trditi, da je slovenska – ko so bili fantje ustreljeni, ker so protestirali zoper protijugoslovansko govorjenje, proti angleško amerikanskemu govorjenju, ko so protestirali, da bi bila »osvobojena« zemlja »slovenska sovjetska republika«. Vem, kaj bo rekel partizan: da ni nič res, ker bo mislil, da so ljudje kratke pameti in oni, ki so bili ustreljeni, ne bodo povedali. Jaz sem enkrat zapisal: »Veter ve, sonce ve, Pram ve, zato se bo izvedelo.« Izvedelo se je tudi to in naj se potem nihče ne čudi, če je ilegalec – ne morda vaške straže član – ki je nekaterim zaradi komunistične propagande postal tako zoprn pojem – rekel: »Rajši crknem trikrat pod Nemcem, kakor enkrat pod partizanom, kajti to, da je na nas, ko smo se umikali, streljal iz zasede osemletni pob, tega ne prenesem!« Ni povedal, kaj je s pobom napravil, toda če pomislim, da je bil to oficir, da je bil jugoslovanski oficir, ki prej v neki namišljeni časti ni hotel v vaško stražo, vem sam. Toda mnogo njih, ki je podpiralo komuniste po deželi, že marsikje želi iz te »svobode«. Preprosta Dolenjka je rekla: »Če nam Nemci vse porušijo, samo da nas rešijo tega »raja«!«

    »Likvidirali« bodo počasi tudi vse simpatizerje, ki jim bodo neprijetni. Iz vsega tega vidim konec krščanskih socialistov in vseh duhovnikov in tudi drugih, ki danes simpatizirajo z njimi.

    Vidim in vem, da komunistu ni za narod, temveč za oblast, ne razumem pa, da marsikdo, ki mu pomaga, tega ne vidi in ne ve, ali noče videti in vedeti. Komunistu vendar ni za slovenski narod, ne za slovenstvo, dasi govori o slovanski Rusiji. Če bi mu bilo kaj za slovenstvo, bi imel v mislih Poljake, Čehe, Ukra­jince itd. In ne vem, komu se niso še odprle oči, da je vendar vse to, kar se je godilo v Rusiji, Španiji, kar se je godilo na Poljskem, Slovanu tuje, kajti to je kruta zverinska azijatska poteza.

    Če tega ne uvidi »slovenski« učitelj, še razumljivo, če tega ne razume trgovski pomočnik z meščansko šolo, treba je pač pripisati slabi narodni vzgoji, če tega ne uvidi akademik, ki bi bil razžaljen, če bi mu očital, da ne pozna vseh teh vprašanj, tega ne razumem.

    Mučenja niso slovanska poteza, mučenja so znak zverinstva in ne moreš jih odobravati, ne moreš jih opravičiti. Ko se je pri vaški straži pojavila zloraba, so jo koj zatrli s svojo policijo. In marsikdo, ki ni bil član te skupine, je vneto sodeloval pri zatiranju n. pr. tatvine. Nisem pa še slišal, da bi bili komunisti poklicali na odgovor svoje morilce, svoje krvnike in mučilce. Komunisti, pravim, kajti nekateri morilci so bili in ostali poveljniki in so kot taki padli. Zato se mi ne more nihče opravičevati, kar zdaj često slišim, da poveljstvo tega ni vedelo in ni ukazalo. Soglašalo je in pustilo zločine nekaznovane. Zločin je zločin in umor je umor in čisto preprosto besedilo pete božje zapovedi je: Ne ubijaj! Besedilo šeste božje zapovedi je: Ne prešestvuj! in sedme je: Ne kradi! Morda bi hotel kdo kakšno pojasnitev? Za pojasnitev je samo navodilo, ki mi ga je dal dr. Ujčič, ko smo govorili o socialni indikaciji: »Reducirajte vsako deja­n­je na preprosto besedilo božje zapovedi: »Ne [Page 051] ubijaj!« se glasi prepoved; s tem je vse povedano – »Zato sem se navadil vse to gledati s preprostimi očmi našega starega kmeta, ne pa po sedanjih filozofskih spiritiziranjih našega napol izobraženega človeka. Stvar samo sem gledal v trenutku, ko mi je bilo treba gledati z očmi pred smrtjo. (Potem sem ozdravel, dolgo iskal in se trudil, da bi se dokopal do pravega gledanja in do resnice tudi v našem javnem življenju). »Reducirajte vse na preprosto resnico, vse drugo bo samo odpadlo!« »Vse okraske, ki motijo, vse marnje, ki človeka vodijo na stranpota, da ne vidiš pravega, opustite in izpustite!« se je glasilo navodilo. Z Avguštinom sem doživel resnico: »Človeško srce ni mirno, dokler ne počiva v Tebi, Gospod!« Kadar se spomnim tega stavka, sem miren. Vidiš, meni je vse to tako lahko, jaz sem že gledal smrt – deset let po smrti še živim, kaj hočeš več! – Toda zdaj vem, kaj je najtežje v življenju. Popraviti, kar si napravil trajno slabega.

    Popraviti je človeku težko in mislim, da imam prav, ko se zdaj pred vsako odločitvijo spomnim tudi evangelijskih besed »Po njih delih jih boste spoznali« in potem po svojih skromnih močeh delam. Nihče mi ne more reči, da sem postal bigoten, ker se je to samo izčistilo.

    Ne zameri, če povem, da danes razumem Levstika, ki je bil nazadnje pobožen. Spoznanje je dobil, pravim, do spoznanja se je dokopal, zato je razumljivo, da bodo to njegovo za­dr­žanje brezverci ocenjevali kot slabo, a ne sme tega katoliški človek, pravi katoliški človek, mislim.

    Nadškof dr. Anton Jeglič s svojo žlahto na Brezjah leta 1937 nekaj                         mesecev pred smrtjo. Spredaj na tleh enajst otrok, od tega sedem                         Velikonjevih, deklici v sredini Betka in Mimi Stanovnik; sedijo msg. Jože                         Jagodic, Narte Velikonja, nadškofov bratranec – stric Peter, neznani                         duhovnik, nadškof Jeglič, mamin brat ing. France Jeglič, neznani duhovnik,                         mamin bratranec ekonomist Tone Jeglič, ki drži v naročju sina Tončka (prof.                         dr. Antona Jegliča, kandidata za ljubljanskega župana), skrajno desno                         advokat dr. Ivan Stanovnik; v naslednji vrsti stojijo: nadškofovi nečakinji:                         mamina sestra Anka Jeglič por. Stanovnik in naša mama Ivanka Jeglič por.                         Velikonja, Mija Velikonja, Francetova žena Marica, Aca Stanovnik, Angelca,                         žena maminega bratranca Franceta in Tonetovega brata, Tonetova žena Dora;                         zadaj služkinje: prva od leve naša nova – Zofka Likar, nepoznana, tretja                         »Stanovnikova« Lojzka, ki je tej družini darovala dušo in srce, Tone in                         »last but not least« Janez Stanovnik »oče naroda«

    Figure 30. Nadškof dr. Anton Jeglič s svojo žlahto na Brezjah leta 1937 nekaj mesecev pred smrtjo. Spredaj na tleh enajst otrok, od tega sedem Velikonjevih, deklici v sredini Betka in Mimi Stanovnik; sedijo msg. Jože Jagodic, Narte Velikonja, nadškofov bratranec – stric Peter, neznani duhovnik, nadškof Jeglič, mamin brat ing. France Jeglič, neznani duhovnik, mamin bratranec ekonomist Tone Jeglič, ki drži v naročju sina Tončka (prof. dr. Antona Jegliča, kandidata za ljubljanskega župana), skrajno desno advokat dr. Ivan Stanovnik; v naslednji vrsti stojijo: nadškofovi nečakinji: mamina sestra Anka Jeglič por. Stanovnik in naša mama Ivanka Jeglič por. Velikonja, Mija Velikonja, Francetova žena Marica, Aca Stanovnik, Angelca, žena maminega bratranca Franceta in Tonetovega brata, Tonetova žena Dora; zadaj služkinje: prva od leve naša nova – Zofka Likar, nepoznana, tretja »Stanovnikova« Lojzka, ki je tej družini darovala dušo in srce, Tone in »last but not least« Janez Stanovnik »oče naroda«

    Ali naj nekaj izpovem iz svojega življenja? Jaz sem bil v svojem življenju že brez vere, danes se smejem tistim smešnim razlogom, danes vem, da je Slovenec ali veren ali pa naroda ni več; če pa ne bo vernih Slovencev, boš imel samo ozemlje za izumrlim narodom, kajti komunistična doba bi nujno zahtevala mednarodno čustvovanje in v tem čustvovanju [Page 052] bi morali mali narodi podleči, ker bi ne imeli notranje opore. Zgled za to so jugoslovanski integralisti, ki so narod tajili.

    Potem naj sledi še Cerknica. Za napad na Cerknico so poslali v prve vrste prisilno mobilizirane. Te so seveda Nemci vse postrelili. Vodje sami so se pa razbežali. Kdo je kriv? Ali Nemci ali komunisti? (Če draži nekdo popadljivega psa, a ga ugrizne, ugrizne pa morda tudi tebe, ki si nedolžno in slučajno zraven, je jasno, a zdaj, zdaj – po današnji logiki – bi pa moral valiti krivdo na psa!) Če so potrebne te mnogokrat naivne žrtve in žrtve naivnosti, potem ne vem, kaj je pametno in razsodno. Jaz pravim: »Gorje, če imajo naivni otroci oblast!« Zdaj beremo še, kaj se godi na Goriškem. Ali je to potrebno ali ne, da v neprimerni uri pada narod v smrt, namesto da bi se pripravljal, da zasede zemljo, ki mu jo je Bog ponudil, a ne bo dovolj ljudi, ki bi jo posedli. Ali bomo res kot Mojzes, ki mu je Bog pokazal obljubljeno deželo, a ga noter ni pustil, ker je Mojzes enkrat podvomil: v naši luči: izkazali smo se (mislim narod kot tak), da s svojim obnašanjem, umori, požigi tega nismo vredni. Ne moreš te teze razlagati komunistu, a moreš jo in – moraš – to razlagati vernemu katoličanu, kot si ti. Ostaja pač komunistična teza: »Če nas ostane tristo, ker žrtve morajo biti, nas bo dovolj!«

    Za slovensko zemljo jih ne bo dovolj, pravim, za internacionalni komunizem bo še teh tristo preveč, ker vendar Angleži, dokler so Angleži, v svoji interesni sferi na Sredozemlju ne bodo pustili komunizma. Kajti dejstvo je, da ruski komunizem Angliji ni povšeč, če ne, ne bi dosegla razpusta Kominterne.

    Glej tako stoje stvari!

    Zato imaš Turško nevtralno, zato jo vendar imaš, ker ne želi Anglija, da bi prišlo na zeleno mizo dardanelsko vprašanje. Turčija bo stopila v vojno šele, ko bi Anglija videla, da ji grozi prevelika nevarnost od Rusije, ker bo tudi tu še vprašanje moči, če bo treba, prišlo na dan. Samo naivni ljudje – morda literarni tudi – lahko mislijo, da bo hotela Anglija reševati druge, da bo hotela Anglija oblast izročati nekomu, ki bo zagovarjal komunistično rusko politiko. Tudi vprašanje evropskega ravnotežja je danes, ko je Italija na tleh, ko je Francija na tleh, postalo za Angleže zelo aktualno, zato bo morala stvar vzeti v roke, če zmaga. Naivneži sodijo zdaj njeno hvalo in propagando o »narodnih borcih«, kakor jemljejo naivni zamorci pohvalo. Ali ti še ni prišlo na um vprašanje dveh psov, ki sta se grizla do smrti, ko sta gospodarja stavila, kdo bo koga? Ali boj petelinov?

    Anglija je danes interesirana, da je ozemlje, kje so Nemci, nemirno, njim je to zelo po go­du in jim gre v račun, toda mi moramo misliti s svojo pametjo, s pametjo slovenskega naroda, suvereno in dostojanstveno. Pa se ubi­jamo in pobijamo za druge. Pa ne smemo misliti in delati za angleško oportuniteto.

    Vprašanje med Rusijo in Anglo-Ameriko je vendar vprašanje moči in ne vprašanje sentimentalnih odnosov. Ta vprašanja se v resnici niti ne rešujejo etično, žalibog da ne etično, a računati moraš z dejstvi, ne pa z željami. In tudi med komunizmom in njegovimi nasprotniki se bo to vprašanje rešilo samo z močjo. Oblast bo dobil močnejši, kdokoli bo – jaz za svojo osebo, ne maram nikoli služiti komunizmu, niti ne salonskemu, niti moralnemu, niti socialnemu komunizmu, ker je njegova bistvena osnova druga, meni tuja – in v bistvu nasprotujoča katolicizmu. Posledice, da smo trpeli komunizem med seboj, so grozne: marsikdaj sem opozarjal na te posledice, marsikdaj sem, kot glas vpijočega v puščavi, pokazal – ne na komunizem, temveč na škodo, ki nam jo dela mišljenje, ki je liberalno komunistično; če bi bil pa vedel, kaj se bo zgodilo s Slovenci, bi bil to še bolj javno in razločno povedal.

    Vprašanje družine je namreč postalo meni po moji bolezni vprašanje, za katerega sem zastavil svoje sile. Ali misliš, da so ljudje verjeli to grozoto, ki sem jo slikal? Ne, niso, a to je bilo pod vplivom komunizma. Žal mi je, zelo žal mi je, da sem celo nekod pomagal vsaj salonskemu literarnemu komunizmu, ker pač takrat nisem vsega vedel, a sem vendar svaril – po nekem navdihu – pred vsako najmanjšo zvezo z njim, tudi če pride pod krinko svobode.

    Zakaj? Da ponovim! Zato, ker sem takrat že vedel, da mu je vsako tudi najboljše čustvo samo sredstvo za dosego namena in da samo eno načelo ni zanj prekršljivo: komunizem.

    Ali misliš morda, da bi trpeli duhovnika – »far­ja« pravijo – v svojih vrstah, če ne bi bil za propagandno sredstvo? Ali ni primer Kocbeka in vseh krščanskih socialistov zgled, kam te pripelje zveza s komunisti?

    Kakor sem bil svoje dni nejevoljen, da se spor pri Dom in svetu ni rešil, kakor bi bila želja literatov, tako danes hvalim Boga, da je bilo to vprašanje pravočasno rešeno tako, kakor nismo mislili. Morda je bilo junaško, toda na videz človeško junaško, da je in nekaj ljudi še vztraja pri mnenju, da bi bilo za literaturo boljše, če bi ne bilo tako, a vendar moramo objektivno priznati, da je prav, da se je tako [Page 053] zgodilo in moral bi biti zelo trmast človek, ki bi mislil, da ne more stvar iti naprej, ker nje­ga ni poleg. Vendar v stvari gre za načelo, ki je metafizično; tu vendar se ne moreš odločati za prijateljstvo, posebno, ker je morda že znano, da sem po tisti debati v Penklubu o ljubljanski cenzuri, pisal Župančiču kot predsedniku, da »Inter arma sileant Musae!«

    Oče v sprevodu med sorodniki na pogrebu nadškofa dr. Antona Jegliča                         (1850–1937). Vidimo ga najbolj spredaj, kako se opira na mamo, za njim Tone,                         Aca in Janez Stanovnik, sledijo dr. Ivan Stanovnik z ženo Anko, zadaj med                         drugimi sorodniki sivolasi Ivan Šušteršič, vodja škofijske pisarne

    Figure 31. Oče v sprevodu med sorodniki na pogrebu nadškofa dr. Antona Jegliča (1850–1937). Vidimo ga najbolj spredaj, kako se opira na mamo, za njim Tone, Aca in Janez Stanovnik, sledijo dr. Ivan Stanovnik z ženo Anko, zadaj med drugimi sorodniki sivolasi Ivan Šušteršič, vodja škofijske pisarne

    Takrat je šlo za razkroj v narodu, ki smo ga literati pospeševali s svojim delovanjem. Bral si knjigo: »Po človeku je prišlo zlo, torej moram odstraniti človeka!« Tako razsodi načelnik zračne službe in zatre sentimentalnost, ki se ga je polastila ob odpustu vestnega delavca, ki je bil celo vrsto let v podjetju. Ta stavek mi je nazorno odkril dolžnost človeka, ko spozna, da gre ali za načelo ali za človeka. Prej sem samo slutil ta princip, potem sem ga našel nazorno napisanega.

    Zato naj nikogar ne straši beseda prijateljstvo, kajti so višji pojmi kot prijateljstvo! Ni pa rečeno, da moreš potem prijatelja zatirati, da ga moraš preganjati, celo prav je, da presodiš, ali je mogoče drugače prijatelju koristiti. Če pa potem prideš do spoznanja, da bi pomagal prijatelju s tem, če mu poveš svojo misel, potem si dolžan povedati tudi še tako bridko resnico.

    Za svojo osebo sem že tudi napravil javno izpoved v besedi in dejanju, ker mislim, da je to možato in nujno potrebno, da ne daješ javne potuhe. Javni greh se popravi samo javno. Še bolj očitno bom pa obsodil v prihodnji noveli v Dom in svetu. Mislim, da ta novela literarno ne bo zaostajala za nobeno tistih, ki si jih imenoval »zašraufane«. Sukala se bo v ne­kem svetu, ki ga jaz dobro poznam izza svoje bolezni in sem sličen primer videl z lastnimi očmi. Morda boš rekel, da je »zašraufana«, pa naj bo. Veš, Vidmar je trdil, da mora vsak pisati iz svojega sveta. Samo, ko smo pisali čisto katoliško literarno stvar, je trdil, da je bila najprej ideja, in na to idejo je bila pisana knjiga, dočim se je v resnici ideja kristalizirala s knjigo. Drugič je trdil, da je nekaj sličnega črn kruh za ljudstvo, dočim se je pri njem nudil beli. Čista umetnost! Morda citat ni točen, a točen je smisel. Nisem pa bral, da bi mu kdo to osporaval. (Ne trdim, da ni morda kdo osporaval, samo jaz ne utegnem vsega čitati.) Osporavati take reči ste bili dolžni kritiki in tisti, ki ste pisali eseje, a tu ste izgubili oblast, nadkrilil vas je, ker pač niste trdili, tako kakor bi morali. Prepustili ste, pustili vpliv drugim, popustili in svoje ljudi zatajili.

    Zdaj sem že dovolj star, da stvar spregledam. Kje sem dobil pobudo za to pismo? Pri pogrebu [Page 054] dr. Breclja si se tako žalostno držal, da sem videl, kako si dostopen za čustva, zato sem sklenil pisati Ti, sklenil sem vendar pojasniti, kako gledam jaz na to celotno vprašanje.

    Vse to, kar pišem o nekakšni zgodovini, vzemi to samo za reminiscence in ne pripisuj važnosti, kajti kar je bilo, je bilo; zdaj so drugi kaveljni pri Dom in svetu: Kociper, Krivec, Šali in dr., ki so nas stare potisnili ob stran. To je mladost, a vendar vidim, v tej struji je nekaj zelo pozitivnega, česar mi nismo imeli.

    Na to pismo ne pričakujem odgovora, ker mislim, da je boljše v sedanjih časih ne odgovarjati; pač pa verujem, da mi to pismo vrneš, ker ne bi rad videl, da je zdaj v teh dneh v tujih rokah.

    Narte Velikonja

    5.1.4. Pismo je bilo namenjeno Finžgarju

    Kdaj je bilo pismo napisano in komu je bilo namenjeno? Jože mi piše: »Iz Ljubljane sem odšel novembra 1943, torej mesec in pol po Brecljevem pogrebu. Do tedaj papa ni javno nastopal. Sklepam, da je v njem takrat dozorevalo, da se je treba izjasniti. Zelo je bil prizadet ob vseh dogodkih po 8. septembru. O teh stvareh nisem z njim nikoli govoril, niti ob svojih kratkih obiskih doma. Pismo je bilo skupaj z nekaj drugimi, ki mi jih je mama poslala v Trst. Ker ga nimam, ne vem, ali je bil prepis ali kaj. Vsekakor natipkano, vendar ne na njegovem pisalnem stroju.«

    Branje ni naporno, prej moreče, zlasti za takega, ki vznemirljivega časa noče razumeti. Danes je treba pisati drugače. V pismu se marsikaj ponavlja. Za objavo bi se dalo skrajšati s tem, da bi izluščili najzanimivejše misli. Vendar je pošteno, da je objavljeno vse, da ne bo slepomišenja. V njem so stališča, ki mi niso všeč in jih je težko zagovarjati, zlasti tisto, da je treba dati veri prednost pred narodom. Vendar je to zame in je moralo biti tudi za očeta konstrukcija, ki z življenjem nima opravka. Vera nikjer ne zah­teva, da se moramo njej v prid odpovedati vrednotam. Zato bi rekel, da oče s tem ni hotel povedati, da ima ideologija prednost pred koristmi naroda, ampak da imajo interesi posameznika prednost pred javnim interesom. Tudi jezik je iz drugega časa in bi ga morali obrusiti. Tako pišejo naši argentinci [Page 055] in so potem užaljeni, če jim rečemo, da je njihova slovenščina arhaična. Odkar so jo pred pol stoletja prinesli v tisto pampo, se ni spremenila in takšna bo ostala, če bo ostala, za vse večne čase.

    Zadnjikrat vsi skupaj leta 1940 – Spredaj Metka, oče, mama, Jože, Ančka                         in Lenka. Zadaj Tine, Zina, Ivanka, Zora, Jane in Mija

    Figure 32. Zadnjikrat vsi skupaj leta 1940 – Spredaj Metka, oče, mama, Jože, Ančka in Lenka. Zadaj Tine, Zina, Ivanka, Zora, Jane in Mija

    Iz vsebine pisma se da ugotoviti, da je bilo napisano pozimi 1943/44. Omenjen je pogreb dr. Antona Breclja. Umrl je 22. 9. 1943 in pokopan čez tri dni. O njem je poročal Slovenec 26. sept. 1943. Pogrebne molitve je opravil Finžgar in tudi spregovoril ob odprtem grobu, svoj govor pa zaključil: »Dragi prijatelj, razpravljal si v svoji knjigi Čuda in tajne življenja. Sedaj so ti vse jasne. Odprla se ti je tudi druga tvoja knjiga: Ob viru življenja – pri edinem večnem viru – Bogu. S Skrivnim razodetjem pa te blagrujem: Spočijejo naj se od svojega truda, zakaj njih dela gredo z njimi!« Kot je razvidno iz očetovega pisma, ga je njegova žalost ganila. Zato se je lotil pisanja. Tisto neprijazno zimo, bolj hladno kot sne­ženo, smo poslušali samotno klepanje po pisalnem stroju. Pisal je z levim kazalcem. Nismo bili radovedni, kaj piše, saj nismo vedeli za njegovo stisko in slutnjo bližnjega konca. Pismo je resnični Moj obračun. Na prvi pogled ni jasno, za koga ga je pisal, zase, za pri­jatelja ali za objavo. Morda ga je mislil vklju­čiti v brošuro Malikovanje zločina, ki je izšla poleti 1944. Le tako si lahko razlagamo previdnost pri oceni okupatorjevega položaja in uspeha zaveznikov. Koblar piše o zvitem pismu. Kdor ga je prebral brez slabih misli, mora priznati, da je oče pisal predvsem zase, da je napisal oporoko in obračun, zato je toliko bolj nenavadno, da je nekdo, ki ga je poznal, v njem videl razmišljanje nevarnega duševnega bolnika, ki se ga je treba izogibati: »Pustil sem ga v njegovi psihozi!« Če se je kdo nagibal k njej, je bil Koblar. Značilno je njegovo zatrjevanje, da je stolni prošt dr. Ignacij Nadrah 31. maja 1942 na Žalah, ko je pokopaval umorjena dr. Lamberta Ehrlicha in njegovega spremljevalca študenta Viktorja Rojica, med govorom, v katerem je obsojal zločin in ideologijo, ki ga je rodila, ves čas gledal vanj.

    Mrliški list našega očeta, izdan leta 1998: Oče se ni pisal Velikanje                         ampak Velikonja, njegovo krstno ime je bilo Lenart, zapisano Leonard, ne pa                         Lenard, datum njegove smrti ni 05. (peti) avgust 1945, ampak je bil                         ustreljen v ponedeljek, 25. junija 1945, med 18. in 19. uro na strelišču ob                         Dolenjski cesti in je tam pokopan; njegova starša Velikanje Ignac in                         Velikanje Marija sta se pisala Velikonja.

    Figure 33. Mrliški list našega očeta, izdan leta 1998: Oče se ni pisal Velikanje ampak Velikonja, njegovo krstno ime je bilo Lenart, zapisano Leonard, ne pa Lenard, datum njegove smrti ni 05. (peti) avgust 1945, ampak je bil ustreljen v ponedeljek, 25. junija 1945, med 18. in 19. uro na strelišču ob Dolenjski cesti in je tam pokopan; njegova starša Velikanje Ignac in Velikanje Marija sta se pisala Velikonja.

    Eni zahtevajo, drugi obljubljajo mrliške liste, med njimi tudi varuh človekovih pravic. Vse prav, a takšnih, kot je tale, nočemo! Državni zbor mora najprej sprejeti resolucijo, v njej pa razglasiti, da je bila v času II. svetovne vojne v Sloveniji komunistična revolucija, ki ji je sledila državljanska vojna; izdati poročilo o povojnih pobojih; v njem naj piše, koliko je bilo žrtev in kje ležijo; povedati mora, kdo so bili storilci; dovolj že, če razglasi, da je to storila tedanja komunistična oblast; imena med vojno in po njej umrlih naj objavi v Uradnem listu, nato pa jih vpiše v mrliško knjigo in nam preda mrliške liste, iz katerih bomo izvedeli kaj več o domnevnem kraju smrti in grobu; da nam namreč ne bodo postregli kar z naslovi zaporov v Kočevskem gradu in Škofovih zavodov v Šentvidu, Teharij ali celo Centralnih zaporov na Miklošičevi 9 v Ljubljani, kot so to napisali v tem dokumentu.

    »Kako more to gibanje podpirati veren katolik, ki mu papeževa okrožnica Divini Redemptoris izrecno prepoveduje vsako sodelovanje, tega ne razumem.« Stavka si naš oče ni izmislil, tako se je takrat na splošno govorilo. Res je bil za koga, ki se je imel za katolika in je simpatiziral z OF, čeprav morda v njej ni deloval, žugajoč in na neki način nevaren. Ob tem bi rekel samo še to, da smo slovenski protikomunisti tudi Pija XII. jemali zares, a se je žal po vojni svojemu poslanstvu odpovedal. Vatikan slovenskim katoličanom [Page 056] še ni izrekel priznanja za junaško ravnanje. Nič zato, saj hvale nismo pričakovali, pač pa razumevanje in usmiljenje. Tako se je zgodilo, da papež škofu Rožmanu ni pomagal priti v Rim. S tem je posredno odklonil avdienco, čeprav bi se z malo dobre volje dalo. Papež preprosto ni bil pripravljen, da bi se soočil s svojim ravnanjem. Raje je najbolj zveste pustil na cedilu. Tudi papež Janez Pavel ob prvem obisku v Sloveniji ni izrekel besed, kot so Rog, Teharje in pomorjeni fantje, medtem ko je ob drugem namignil samo na tezensko grobišče. Vemo, da mu besedila pišejo drugi, a vendar …

    Naš oče je bil naiven in je upal, da se bo s krščanskimi socialisti dalo govoriti kot s prijatelji. Zato je dal pismo prebrati Koblarju, ki je bil v tej igri nepomemben, znan v ožjem krogu, zunaj pa ne. Čas Koblarjeve slave je napočil šele po vojni. Leta 1964 je postal redni član Slovenske akademije, dve leti kasneje še predsednik Slovenske matice, na tem po­ložaju pa ostal do smrti. Ni dvoma, da je bilo pismo v prvi vrsti namenjeno Finžgarju, seveda pa tudi širšemu krogu, predvsem dominsvetovcem. Finžgar je bil nedvomno vodilna osebnost med katoliškimi kulturniki, Pod svobodnim soncem smo v času narodove stiske prebirali kot knjigo razodetja. Njegovo zadržanje je bilo odločilno in pohujšljivo.

    Oče očita neznanemu prijatelju, da mu je bil nekoč prej ocenil novele kot »zašraufane«. Jože piše: »Morda je bilo res ali pa je mislil, da je besedo prvi izgovoril Finžgar, na vsak način pa je zrasla na dominsvetovskem zelniku in to že leta 1927. Bila je posrečena in je na neki način zadela v polno, zato se je v pisateljskem krogu, v katerem se je papa gibal, tudi obdržala. Pismo torej ne cika samo na Finžgarja, ampak na ves Dom in svet in njegove sodelavce.« Videti je, da je oče to spoznal. Verjetno ga je ravno Koblar prepri­čal, da je čas nevaren, in bi, če bi prišlo pismo v javnost, ogrozilo ljudi, ki jim je bilo na­men­jeno. Zato je ostalo zaprto v predalu. Finžgar ga namreč v Letih mojega popotovanja ne o­menja.

    V pismu je napovedana novela Zanka, ki da bo izšla v Dom in svetu, fantastična detektivska zgodba, posvečena morilcu in njegovemu koncu. Res je izšla in bila kasneje ponatisnjena v dveh zbirkah črtic in novel: ZANKE leta 1969 v Argentini in LJUDJE IN ZANKE leta 1991 v Gorici. Žal se mu ni posrečila. Ne more skriti ustvarjalne muke. Poleg tega so za skrivnostno zgodbo, pa naj gre za detektiv­ko ali fantastično povest, stroga pravila, teh pa se ni držal in se je z njo zgodilo najhujše, da je dolgočasna. Morda sem prestrog. Primerjam jo namreč z Borgesovimi in Jančarjevimi, napisanimi desetletja kasneje. Po možganski kapi, ki je očeta zadela leta 1933, ni več dobro pisal.

    5.1.5. Fizična reakcija na določeno situacijo izzove občutke, ki naj bi bili njen vzrok.

    Nekoga ubiješ, dokumente uničiš, potem pa po njem neusmiljeno tolčeš. Ne more se braniti, nič ni ostalo za njim, kar bi pričalo o nasprotnem. In če to delaš leto za letom, se prime. Taka je človeška narava. Lahko bi rekli, pa kaj zato! A škoda je, ker po takem ravnanju ni očiščenja ne priznanja in ne kesanja, sovraštvo pa ostane. Sovraštvo do tistih, ki smo jim delali krivico. Socialnih psihologov pojav ne preseneča in imajo zanj pripravljeno trditev: »Fizična reakcija na določeno situacijo izzove občutke, ki naj bi bili njen vzrok.« Z njo si lahko razlagamo nepotešeno sovraštvo partizanov do domobrancev: »Sovražijo, ker so morili!« In isto moram žal na neki način reči za Koblarja. Čeprav se je izkazalo, da je imel naš oče prav, pa naj gre za obnašanje predstavnikov slovenske kulture med vojno ali bedno vlogo krščanskih socialistov pri ustoličenju totalitarne oblasti po zmagoviti revoluciji, Koblar ni pokazal obžalovanja. Ne javno ne v Mo­jem obračunu. Svojo zadrego in mržnjo, ki se ju morda niti ni zavedal, je neodrešen in nepotešen odnesel v grob.

    Trdnjava 1955

    Figure 34. Trdnjava 1955 Marijan Tršar

    6. Iskanja in besede

    6.1. Stopinje v smrekovem gozdu

    Avtor: Brane Senegačnik

    [Page 058]

    mojim staršem

    Med temnimi šotori molčanja
    ni več slišati ceste.
    Stvari so le še osteklenele sence spomina.
    Tvoj dih se je ločil od tebe
    in zmrznil v ivnato čipko.
    Samo zvoki vlaka včasih predrejo svinčevo tihoto
    kot podtalna reka sna, ki poje o nekem drugem svetu
    in se izgublja v njegovi neresničnosti.
    In to je vse.
    A tam, kjer ni nihče hodil,
    so v trdi sneg odtisnjene stopinje.
    Nežno: kot da so stopale otroške noge hrepenenja.
    In ko poklekneš, da bi videl, kam vodijo,
    zamaknjen spregledaš:
    obrnjene so k tebi.
    [Page 059]
    Otroške noge hrepenenja

    Figure 35. Otroške noge hrepenenja Mirko Kambič

    6.2. Napad na Črni Vrh leta 1944

    Avtor: Mirko Kambič

    6.2.1. Usoda dveh nasprotnikov

    [Page 060]

    Za Mohorjevo družbo iz Celja sem napisal lepo število črtic, spominov na čas svojega političnega zapora v letih 1949 do 1952. Združil sem jih pod skupnim naslovom Doživetja sredi mojega stoletja. Knjiga naj bi izšla v redni zbirki leta 2000. Zaradi preobširnosti teksta sem nekaj zgodb zadržal za ločene objave. Ena teh je pogovor dveh izčrpanih pripornikov, ki ju je Udba spravila v skupno celico kot dva različna idejna primerka, Gustl je bil partizan in komunist, obdolžen pod oznako »informbiro«. Mirno in strpno sva prestala, v lakoti in mrazu, nekaj nad štirideset dni, ko so mojega sotrpina odpeljali na sodišče. Črtica o napadu na Črni Vrh nad Idrijo septembra 1944 vsebuje le delček najinih pogovorov. Seveda nisva govorila kot zgodovinarja na kakšnem simpoziju, temveč kot izmučena arestanta, ki si z obujanjem spominov lajšata bojazen pred temno bodočnostjo. S tem pojasnilom bo lažje razumeti najin pogovor, oziroma črtico o Črnem Vrhu.

    6.2.2.

    Mesec oktober se pomika silno počasi proti svoji drugi polovici. Popoldanske urice prinesejo v ozko celico vsaj nekaj sončnih žarkov, če je le dan jasen. V hladni celici so dobrodošli obiskovalci bolj zaradi svoje svetlobe kot zaradi šibke moči za ogrevanje. Organov služ­be­nega pregona ni na obisk, pa tudi zdravstvene kontrole ne. Gustl mi doslej še ni povedal, kdaj so ga nazadnje zaslišali. To je bilo gotovo pred 29. septembrom 1949, ko so me iz kletnega bunkerja privedli v to njegovo celico.

    Domnevam, da nam pripravljajo sodni proces, vsakemu svojega in po obtožbah precej različnega, enakega ali podobnega pa predvsem po letih kazni. Zdaj obdelujejo, verjetno, domnevne sodelavce in priče, kot zahteva tehnika montiranih procesov z zunanjim videzom in vtisom popolne objektivnosti. Po letu 1945 sem kot poslušalec na sodišču spremljal nekatere sodne procese in spoznal, da so obtožnice bombastično gnezdo ideoloških fraz in zmerljivk, ob katerih javni tožilec sprosti svoj zaneseno vpijoči glas. O vsem tem nočem, v tej stiski, spregovoriti Gustlu niti besedice. Lahko bi ga prestrašil ali vsaj živčno vznemiril. Dobro se zavedam, da so ga aretirali, kot mi je povedal, že 13. januarja. V teh udbovskih kletkah je zazidan kar pet mesecev več kot jaz, izčrpan pa tako, da ves dan, z dovoljenjem paznikov, poležava na svojem bednem ležišču. Zanimivo, da naju poživlja pogovor, včasih čisto prazen, večkrat pa kar zanimiv. Vabim ga, naj nadaljuje svoje partizanske dogodivščine. Dvigne glavo, se nasloni na zid in s šibkim glasom pripoveduje:

    »Nekje sredi avgusta 1944 je odšla, po hudih bojih, naša divizija, mislim da 31., s številnimi ranjenci na varnejše področje. Bil sem še vedno v Gradnikovi brigadi. Zdi se mi, da sta bili z nami še Vojkova in Prešernova. Tega ne jemlji uradno, govorim na pamet, po spominu. Šlo je za ranjence, tudi tiste iz bolnice Franja, če si kaj slišal o tem. Iz doline ob Idrijci so se nosači plazili z ranjenci po strminah hribovja in se pomikali v smeri proti Vipavski dolini, potem naprej proti Pivki in končno na Notranjsko. Si lahko predstavljaš, kje smo hodili, tudi v nočni temi.«

    »Zemljepis sem imel vedno rad, karta Slovenije je bila moje veselje. Dobro vem, kje je Idrijca, Cerkno, pa Trnovski gozd. Pivka se je imenovala Šempeter na Krasu, tam se odcepi železnica proti Reki,« govorim in malo ponosno razkazujem svoje znanje.

    »No, vidiš, naš veliki problem je bila želez­nica. Nemci so progo skrbno nadzirali. Mi pa smo bili številna formacija, samo ranjencev naj bi bilo okrog 200. Na izbranem prehodu smo nekateri sedli v nočni temi na tirnice dvotirne proge. Vsakemu, ki je prišel do naše tirnice, smo dvignili nogo. Vsak udarec po tirnicah bi Nemcem prenesel glasno opozorilo in takoj bi pridrveli. Ni mi bilo lahko sedeti v te­mi na ozki tirnici, paziti na vrsto in na vsako nogo prihajajočih, in to v strahu, da nas presenetijo Nemci. Boleče sem čutil zadnjico in mišice na rokah.«

    »In potem si se na Notranjskem lepo spočil?«

    »Samo deset, štirinajst dni, pa zopet nazaj na Primorsko. In zopet čez progo, na isti način sedenja na tirnici in prestavljanja nog. Vse je minilo brez večjih zapletov.«

    »Gustl, zelo te razumem, tudi mene sedaj boli zad­njica od roba te tvoje železne postelje. Ma­lo sprehoda, potem pa naprej, če boš zmogel.«

    Pripovedovanje mi je speljalo predstave in misli v naravo, v slovensko pokrajino. Bolj kot vojaško dogajanje me razvedrijo prizori z dolinami, [Page 061] rekami, gozdovi, polji in vinogradi z griči in hribovjem. Vojna se iz njih umakne, po stezah, kmečkih poteh in prašnih cestah se sprehaja normalno življenje. Ustavim se pri njivi, ki jo orjejo, in nanjo postavim svoja mladost­na doživetja z belokranjskih polj. Kmečki način življenja mi je še vedno univerzalen, spojen z naravo bolj kot mestni. Kmeč­ko do­življanje narave ni idila, temveč celoten človek, povezan z naravo. Ta princip pomeni harmonijo enotnosti, skupni imenovalec bivanja, rasti, rodovitnosti, privlačnosti, medsebojne lepote in koristnosti, pa tudi povezanost menjav letnih časov in vremena, kar so nujne zakonitosti.

    Te misli so kot čreda belih ovac, ki hitijo za menoj, ko hitro hodim med oknom in vrati. Obratov se ne zavedam, zdi se mi, da hitim po dolgi, ravni stezi med polji. Tla ozke celice služijo le mojim nogam, glava pa leta kot pti­ček nad obdelanimi polji.

    »Mirko, kaj je s teboj? Glej, da se ne zaletiš v vrata, kam tako drviš?« sprašuje Gustl, ki me začudeno gleda.

    »Bil sem na lepem izletu, vso Slovenijo sem prehodil. Zdaj sem tu. Daj, nadaljuj!« Zopet se usedem na ozki rob njegove stare, z zmeč­kano slamarico prekrite železne postelje.

    »Na Notranjskem smo oddali ranjence, se malo spočili, kot sem ti že rekel. Nazaj grede pa smo zvedeli za novo nalogo, za napad na postojanko domobrancev, kot praviš ti, na utrjen Črni Vrh nad Idrijo. Ali naj ti sploh pripovedujem o tem? Boš užaljen? Rajši nič!«

    »Gustl, dobro vem, da so doživeli domobranci hud poraz. Veliko je bilo mrtvih in ran­jenih. Takrat, ko sem zvedel za to tragedijo, sem bil zelo prizadet. Mislim, da je bilo to v septembru 1944.«

    »Mislim, da kar prvega septembra. Bil sem tam, pa ne v prvih vrstah. Ostal sem v ozadju, vi­soko nad vasjo, pa sem le sodeloval, veš, kako?«

    »Le povej, ker si bil živa priča. Zdaj je od tega že polnih pet let, zgodovinsko gledano malo, za zdravilo moje žalosti pa kar veliko. Nič ne lepšaj, kar naravnost!«

    »No, jaz sem zmagovalec s Črnega Vrha. Pa kakšen sem sedaj? Lastni ljudje so me letos zaprli najprej v bunker spodaj, nato v to celico, me telesno izstradali in psihično strahovali. In to traja že od januarja. Jaz sem bil tisti, ki je zgubil tukaj v zaporih razsodnost. Jaz sem vpil »Na juriš, partizan!« In kaj sem delal takrat na Črnem Vrhu? Stal sem nad vasjo ob topu, ki je bil skrit za smreko, če se ne motim. Tik pred začetkom napada so drevo požagali in začeli s topom nabijati. Moja naloga pa je bila povezana s tem topom: prevoz in strelivo. Kaj se je godilo tam spodaj, tega nisem videl. Potem sem užival le ob zavesti zmage. Vidiš, to je vse.«

    »Gustl, jaz lahko dodam le eno zgodbo, povezano s Črnim Vrhom in z mojim znancem Janezom Jeretino. Bil je nekaj let mlajši, oba sva hodila na klasično gimnazijo v Ljubljani. Ni mi znano, zakaj je odšel med domobrance, saj je bil po videzu kot mladoleten deček, manjše postave in prijetnega nasmeha. Septembra 1944 sem zvedel, da leži ranjen v ljubljanski bolnici in šel sem ga obiskat. Tudi kot ran­jenec je ohranil svoj nasmeh in dobrovoljnost. Le na kratko mi je povedal, da je imel sanitetno ali neko administrativno funkcijo, da orožja ni nosil, ranjen pa da je bil ob napadu partizanov na Črni Vrh. Med eksplozijami in rušenjem zidov se je zatekel v nekakšen ozek hodnik ali cevi podoben obok. Potem se je pojavil neki človek, gledal napeto proti njemu, počilo je in Janez je zgubil zavest. Našli so ga domobranci, ki so prišli na Črni Vrh pozneje, po koncu spopada, in ga rešili.«

    Gustl nekaj časa molči, potem ravnodušno vpraša: »Si ga še kdaj videl?«

    »Mislim, da ne. Maja 1945, verjetno, se je uma­knil v tujino. Slišal sem le, da je ostal živ, da je dokončal študij in se lepo uveljavil. Lepše mu je kot nama dvema. Malo te bom kot zmagovalca pičil, pa ne iz hudobije. Stara modrost pravi, da je v vsaki zmagi že tudi seme poraza. Namesto Črnega Vrha imate sedaj črno vprašanje: Kdo bo zmagal, Moskva ali Beograd? Pa tudi, če nekdo zmaga, ne veš, kaj bo še sledilo.«

    »Tako praviš ti, Mirko. Jaz, Gustl, pa zagovar­jam enotnost svetovnega proletariata. Center tega pa je Moskva, ne Beograd. Tako sem vztrajal tudi na zaslišanjih. Kakšni komunisti in borci pa so tisti, ki Stalina danes poveličujejo, jutri pa nanj že pljuvajo?«

    Oba obmolkneva, oba sva utrujena. Čakava na prerevno zelenjavno vodo, ki se ji reče večerja. Okence visoko zgoraj na zidu je stalno odprto. Na naju pada hladen večerni mraz.

    Gustl – Avgust Stare je bil 14. novembra 1949 ob­sojen pred Okrožnim ljudskim sodiščem v Ljubljani na 14 let zapora. Odvedli so ga na Goli otok in tam je šel, po pričevanju sotrpinov, skozi »špalir palic«. Umrl je zaradi izčrpanosti in bolezni 9. avgusta 1951 kot zapornik. Ni znano, kje je njegov grob.

    Janez Jeretina, ranjen na Črnem Vrhu septembra 1944, je postal v tujini duhovnik, lazarist. Od 1975 do 1983 je bil župnik slovenske župnije v Montrealu, Kanada. Umrl je 6. no­vem­bra 1983 v Torontu.

    6.3. Tako se bo zgodilo

    Avtor: Zora Graziani

    6.3.1.

    [Page 062]

    Objavljamo kratek odlomek iz spominov gospe Zore Graziani (Hvala), ki sedaj živi in deluje v Gorici. Bila je dvakrat zaprta, enkrat med vojno, enkrat pa takoj po vojni. Prvič je bila aretirana 22. februarja 1943 ob 1 h ponoči. Najprej je bila v zaporih v Gorici, nato v Kostanjevici in nato spet v Gorici. Konec julija so jo premestili v tržaške ženske zapore »Pri jezuitih«, od koder so jo po kapitulaciji Italije izpustili. Dolžili so jo, da je bila partizanska kurirka. »Pa nisem vedela, da sem. Nadrejeni, kateremu sem nosila pisma, je bil aretiran in je pri za­slišanju povedal moje ime. Pri soočenju je bila prečitana njegova izjava s pod­pisom. Seveda nisem ničesar priznala.« Drugič pa jo je aretirala JA 3. maja 1945 okoli 7 h zjutraj. Od maja 1944 pa do aprila 1945 je bila upravnica glasila primorskih domobrancev Goriški list. V Gorici je bila zaprta v istih prostorih kot pred letom dni. Ko jo je zagledala nuna madre Perina, ki jo je poznala še iz prvega zapora, se je začudila: »Gospodična, tudi vi! Sedaj pa res ne razumem ničesar več.« Iz Gorice so jo prepeljali v idrijski grad in potem za nekaj dni v Ajdovščino, od tu pa spet v Gorico. Tu so jo Amerikanci iz zavezniške vojaške uprave 27. junija 1945 izpustili.

    6.3.2.

    – Vsi na dvorišče!

    Ukaz, večkrat ponovljen s krepkim zadrtim glasom, doseže vse prostore. Do kosila, ko bo­mo z menažkami pohiteli na dvorišče po edini dnevni obrok hrane, manjka še nekaj. Le kaj hočejo ob tem nenavadnem času? Da jim nista padla v kremplje pobegla pripornika? Ne poznamo ju niti na videz, vendar smo zan­ju v nemajhnih skrbeh, odkar smo navsezgodaj zvedeli za njuno pogumno, a tvegano dejanje.

    Zberemo se polkrožno. Najmanj trideset nas je v tej nenavadni ajdovski areni, podobni tistim, v katerih so v rimskem cesarstvu izpostavljali kristjane zverem.

    Po krajšem napetem čakanju se pojavita dva partizana z živim ulovom; naš strah ni bil ne­upravičen. Nesrečnika sta mlada, eden še naj­st­nik.

    – Le oglejte si junaka!

    Glavo morata držati pokonci, roke so zvezane, na zabuhlem, modric polnem obrazu oči skoraj ni videti.

    Z vidnim ponosom nad uspelim lovom se pogledi tovarišev izmenoma pasejo po žrtvah in po nas. Ko se nadrejenemu zdi naslade dovolj, porogljivo začne:

    – Sinoči sta poskusila pobegniti, ptička! Pri nas se pa beg nikomur ne posreči.

    Premor. Z očmi išče pri prisotnih odziv na svoje besede in ga tudi najde. Stojimo povsem brezbrižno. Je razočaran? Menda, saj jezno z menjajočim se ritmom in z ustreznimi odtenki glasu okrepi svoj nasvet in grož­­njo:

    – In dobro si zapomnite vsi, od prvega do zad­njega: kot tema dvema, se bo zgodilo vsakemu, ki si bo drznil pobegniti!

    Razidemo se molče. O nesrečnih mladeničih se ne menimo ne ta dan ne pozneje. V naših srcih sta. Taka, kakršna smo videli v areni, ko sta ju partizana sramotila in ko so nekje v bližini, a nam skrito, padali po njima udarci. S pestmi? Z biči? S palicami?

    Nesrečnika dobro vesta, da nam je hudo zavoljo njunega ponesrečenega bega in posledic. Zavedata se, da smo vsi zaporniki na njuni strani. Partizana pa najbrž tudi čutita, kaj sta v naših očeh onadva in kaj obe žrtvi partizanskega nasilja.

    In da njim ne more nihče pobegniti? Kaj pa Ernesta, lepa blondinka modrih oči, povratnica iz Hitlerjevih taborišč?

    6.4. Ajshilove Evmenide – tragedija sprave

    Avtor: Kajetan Gantar

    6.4.1.

    [Page 063]

    Morda zveni nekoliko obrabljeno, morda tudi preveč patetično, če zapišem, da se znameniti antični miti v stoletjih niso nič postarali. Nasprotno, čim starejši so, tem bolj živo ob­čutimo njihovo svežino. Njihov etični naboj so zaslutili že veliki grški tragiki in ob njih do neslutenih tančin izostrili konfliktne situacije svojih dramskih umetnin, ki vznemirjajo vest človeštva do današnjega dne.

    Moralno ostrino in aktualno svežino teh dramskih dilem smo zlasti živo čutili v polpreteklem obdobju, ko so se pesniki in prevajalci, režiserji in dramaturgi, besedni in odrski ustvarjalci – pred budnim očesom cenzorjev in politkomisarjev – pogosto zatekali v »ezopsko govorico«, v varno distanco antične mitologije: v dramatizaciji mitoloških motivov so v določenih obdobjih videli edino učin­kovito sredstvo, s katerim lahko budijo in dramijo vest občinstva, ki ga je uradna ideologija skušala uspavati v uživaško letargijo in udobno samopozabo.

    Lahko bi navedel več takšnih motivov iz antične mitologije, ki jih sicer ne moremo in ne smemo preveč dobesedno, z matematičnimi enačaji, prevajati v naš čas. Toda njihovo moralno sporočilo je nedvoumno in še zmerom aktualno.

    V vrsto takšnih motivov sodi npr. mit o vklen­jenem Prometeju, mit o neupogljivem uporniku, v katerem je poosebljena usoda tisočev, ki jih je totalitarni režim načrtno poni­ževal in pohabljal, zapiral v podzemeljske samice, potaknil v delovna taborišča, lepil na razbeljene, od morskih valov razjedene in razbičane pečine Golega otoka. Nič čudnega, da si veličastna Ajshilova tragedija, ki temelji na tem mitu – kljub zgodnjemu slovenskemu prevodu v petdesetih letih in kljub poskusom dramaturgov in režiserjev – ni mogla utreti poti na odre osrednjih slovenskih gledaliških hiš.

    Zato pa je toliko bolj vznemirila oblastnike in razburkala javnost Sofoklova tragedija o Antigoni, ki je pozneje našla svoj izvirni ekvivalent v Smoletovi Antigoni, nedvomno eni najbolj poetičnih, kristalno čistih slovenskih dramskih umetnin. Spominjam se, kako so se dijaki ljubljanske klasične gimnazije že dve leti po koncu druge svetovne vojne (najbrž ne slučajno) pripravljali na uprizoritev Sofoklove Antigone. Tudi drugod so se v tistih letih amaterski odri večkrat ukvarjali z mislijo na uprizoritev te drame, vendar oblast­nikom takšne zamisli niso bile všeč, kar nas seveda ne preseneča. Zakaj bolj kot o naslovni junakinji Antigoni je Sofoklova tragedija govorila o Polinejku, ki mu je tebanska oblast prilepila etiketo »narodnega izda­jalca«, kakršni ne zaslužijo groba: »leži naj brez pogreba, iznakažen, / zmesarjen od ujed in psov požrešnih«. In čeprav so kritiki o tem previdno molčali, je ozaveščeno občinstvo ob branju ali ob uprizoritvi brez težav dešifriralo mitološki besednjak in razumelo, kaj se skriva za barbarskim razglasom tebanskih oblasti in kaj za uzurpatorjem Eteoklom, »ki se je izkazal v boju / in padel kot junak za rodno mesto«; zato mu je treba – v nasprotju s Polinejkom – prirediti slovesen pogreb, »z najvišjimi častmi, / ki spremljajo naj­boljše v spodnji svet«. Prav tako je občinstvo hitro razvozlalo, kaj je upodobljeno v liku Kreonta, ki tako rad poudarja, kako je on sam edini »v tej hiši gospodar«, in ki javno oznanja svoj evangelij sovraštva: »In komur svojci več pomenijo / kot domovina, zame je ničvrednež! / Na teh načelih bom gradil ob­last!«

    Pogumni in drzni zamisli pesnika Dominika Smoleta gre zasluga, da je iz Polinejka, o katerem pravijo zmagoviti oblastniki, da bi ga bilo »treba ubiti znova« (kolikokrat lahko še danes slišimo ali beremo v pismih bralcev podobne besede!), naredil nekaj, kar ogroža udobno samovšečnost oblastniških struktur, nekaj, »kar je preraslo meje Polinejka«. Gledališki kritiki in literarni zgodovinarji so v svojih razpravah do potankosti, do neslutenih nians interpretirali Smoletovo enkratno dramsko umetnino, njeno poetizirano besedno tkivo, odkrivali njeno fino zastrto odzivnost na takratno moralno mlakužo, ob tem pa v njej izmerili tudi globlje ontološke raz­sež­nosti.

    Po drugi strani pa so ob tem zatajili naši politologi in sociologi, ki si nikoli niso resno zastavili vprašanja, koliko je ravno Sofoklova »Antigona« in za njo Smoletova variacija na isto temo načela enega takrat najbolj nedotakljivih tabujev in s tem začela spodjedati trhle idejne temelje režima. Prepričan sem, da so ravno spočetka plahe dijaške in amaterske predstave Sofoklove tragedije, za tem pa drzni Smoletov poetični podvig začeli erozijo v boljševiški ideologiji takratnih oblast­niš­kih struktur, ki se je spočetka zdela tako monolitna, nepremakljiva, nezmotljiva. Prepri­čan sem, da so ravno odrske in poetične variacije na temo Antigone sčasoma nekaj [Page 064] premaknile v miselnosti slovenskega razumništva. Morda se zdi takšno razmišljanje nekoliko naivno. Toda osebno sem globoko prepričan, da lahko zareže enkratna poetična umetnina v človekovo zavest veliko glob­lje brazde kot pa vsakodnevna časopisna lektira ali televizijska enolončnica. Zakaj pesnikova beseda kot čarobna palica, kot je zaslutil že utemeljitelj antične stilistike in retorike Gorgias, skriva v sebi neko magično silo, ki te potegne za sabo, njena privlačna sila je močnejša, kot si je večina priprav­ljena priznati in predstavljati. Ni slučaj, da se eno najbolj grandioznih bibličnih besedil začenja s stavkom: »V začetku je bila Beseda …«

    * * *

    Toda če sta bila Vklenjeni Prometej in Antigona aktualna in vznemirljiva v polpreteklem obdobju (s čimer ne mislim, da je njun idejni potencial danes že izčrpan), pa se nam v današnjem času vse bolj jasno riše aktualnost neke druge dramske umetnine, edine ohranjene antične trilogije, Ajshilove Oresteje, še posebej njenega zadnjega člena, drame, ki nosi v grškem izvirniku naslov Evmenide.

    Za lažje razumevanje naj najprej v nekaj stavkih, v najbolj grobih potezah skiciram (morda vsebinsko nekoliko zapleteno) mitološko ozadje te trilogije:

    Nad mikensko kraljevo hišo leži prekletstvo zaradi bogoskrunstva, ki ga je zagrešil začetnik dinastije, Pelopov oče Tantal.

    Kot dediščina tega prekletstva izbruhne med Pelopovima sinovoma – Atrejem, ki kraljuje v Mikenah, in Tiestom, kraljem južne Argolide – smrtno sovraštvo. Tiest zapelje Atrejevo ženo, Atrej se maščuje tako, da ubije Tiestova sinova, iz mesa ubitih otrok pa priredi gostijo, na katero povabi brata s pretvezo, da bi se rad z njim pobotal. Ko se Tiest zave, čigavo meso zauživa na tej gostiji, prekolne brata Atreja in njegovo potomstvo. Tiestu se kmalu za tem iz krvoskrunskega razmerja z rodno hčerko rodi sin Ajgist. In Ajgist se maš­čuje nad Atrejevim sinom (svojim bratrancem) Agamemnonom tako, da mu medtem, ko se Agamemnon kot vrhovni poveljnik združenih grških oboroženih sil mudi na desetletni vojni pred Trojo, zapelje ženo Klitajmnestro. Ko se Agamemnon kot zmagovalec vrne s trojanske vojne, ga Klitajmnestra in njen ljubček Ajgist ubijeta ter se polastita oblasti v Mikenah; Agamemnonov mladoletni sin Orest pa mora v izgnanstvo na tuje. Ko Orest odraste v polnoletnega moža, se vrne iz izgnanstva v rodne Mikene ter s pomočjo sestre Elektre ubije Ajgista in svojo prešuštno mater Klitajmnestro: tako maščuje očetovo smrt.

    Vendar pa Orest po uboju matere ne najde več miru: vsepovsod ga preganjajo pošastne Erinije – demonske boginje krvnega maščevanja. V tej stiski se naposled zateče v Atene, pred oltar boginje Atene. Tu se sam od sebe, prostovoljno podvrže razsodbi pred atensko poroto na Areopagu. Glasovi porotnikov so ob izreku razsodbe razdeljeni na dve enaki polovici: ena polovica porotnikov glasuje za Orestovo oprostitev, druga za njegovo obsod­bo. Oprostilno sodbo nazadnje omogoči Atena, boginja modrosti in razumnosti, ki odda svoj odločilni glas v prid obtoženca. S tem je dolga veriga maščevalnih ubojev in umorov, ki ji ni bilo videti konca in ki bi se lahko nadaljevala v nedogled, naposled pretrgana. Krvi žejne Erinije se po tej razsodbi iz demonov maščevanja spremenijo v boginje Evmenide (kar pomeni dobesedno »dobro­hotne«, »blago misleče«), ki atenski polis in njenim državljanom za vse prihodnje čase obljubljajo srečo in blaginjo in zagotavljajo svoj blagoslov.

    Čeprav je Ajshil dramsko dejanje pomaknil v mitično davnino, pa je vanj projiciral odsev neposrednega zgodovinskega dogajanja v takratnih Atenah. Po eni strani se je živo spominjal krvavih notranjih nemirov ali stásis, kot so to označevali v Atenah z izrazom, ki bi še najbližje ustrezal našemu pojmu revolucije ali državljanske vojne (stásis); spominjal se je državljanskih napetosti in spopadov med aristokrati in demokrati, ki so pretresali državo v njegovih mladih letih in ki jih je nazadnje umiril modri Klejstenes z zmerno reformo atenske ustave. Po drugi strani se je pesnik na stara leta upravičeno bal, da se ne bi z velikimi napori vzpostavljeno sožitje med nasprotnima strankama porušilo. Njegova bojazen se je še povečala, potem ko je militantna (na videz demokratska, v resnici demagoška) stran poskušala ukiniti starodavne državne institucije, med njimi Areopag, častitljivo, rahlo konservativno obarvano sodno instanco, ki je delovala kot nekak katalizator razgretih političnih strasti. Ob ukinitvi te najvišje sodne instance bi polis zlahka spet postala plen neskrupuloznih politikov in v njej bi se spet razdivjala državljanska vojna. Te težnje so postajale močnejše in očitnejše ravno v času, ko je nastajala Oresteja (delo je bilo uprizorjeno leta 458, dve leti pred pesnikovo smrtjo), ki v nekem smislu predstavlja pesnikovo oporoko – svarilo in opomin rojakom.

    [Page 065]

    Globlje sporočilo, ki ga je grški pesnik in videc v Evmenidah skozi oprostilno sodbo na Areopagu zapustil svojim rojakom, je nedvoumno: Pradavno izročilo krvne osvete je treba enkrat za vselej pretrgati, saj vodi v nepretrgano, brezizhodno morijo, ki ji ni videti kraja. Po načelu krvne osvete mora najbližji sorodnik ubitega poplačati ubijalcu najmanj z enako mero krvi. Jasno je, da se s takšno elementarno logiko krvne osvete klobčič krivde in kazni nikoli ne more do kraja razvozlati, saj se iz vsakokratnega »kaz­novanja« poraja nova krivda, nova kri in nov zločin. Zato mora namesto dolžnosti, ki je v surovi davnini obvezovala najbližjega sorodnika ubite žrtve, to obveznost prevzeti zakonsko urejena družbena skupnost – polis. Ob­račun med krivcem in žrtvijo se v tem primeru ne more končati z matematičnim enača­jem (»zob za zob in glavo za glavo«), naloga zakonsko urejene polis je, da namesto tega pride med krivcem in žrtvijo do moralne poravnave, ki ji pravimo sprava. Predpogoj sprave je, da se tisti, ki ima krvave roke, prostovoljno podvrže sodbi nepristranskega sodišča – tako kot Orest, ki sam od sebe stopi pred sodnike in pred boginjo Ateno s prošnjo za pravično sodbo. In samo družbena skupnost, v kateri pride do takšne sprave, si lahko obeta blaginjo in božji blagoslov.

    Naš prevajalec Anton Sovre je – z njemu lastno intuicijo pesnika – tej drami, ki ima, kot rečeno, v grškem izvirniku naslov Evmenide (po zboru Evmenid), dal v prevodu razum­ljivej­ši in pomenljivejši aktualni naslov Sprava, in tako v polno povzel njeno osrednje sporočilo.

    Skrajni čas za prenovo

    Figure 36. Skrajni čas za prenovo Simon Dan

    Zanimivo je, da Oresteja ob izidu slovenskega prevoda (1963) v slovenski javnosti ni izzvala pričakovanega moralnega pretresa. Prav tako ga ni povzročila briljantna odrska izvedba te dramske umetnine nekaj let pozneje (1967/68), ko je Slovensko narodno gledališče ravno z Ajshilovo Orestejo proslavljalo stoletnico obstoja. Čeprav je predstavljala takratna uprizoritev Ajshilove Oresteje enega najvišjih vrhov slovenske gledališke ust­varjalnosti in je ljubljanska Drama z njo gostovala na znamenitih odrih v tujini ter bila na gostovanjih deležna laskavih kritik in požela vrsto najvišjih priznanj, pa je v [Page 066] domačem okolju Oresteja ostala brez pravega moralnega odmeva.

    In vendar je drama v današnjem času in v našem prostoru tako zelo aktualna. Zakaj ideja krvne osvete, s katero obračuna pesnik Oresteje, v današnjem svetu – kljub njegovi proklamirani »prosvetljenosti« – še veliko bolj živi kot v Ajshilovih Atenah. Človeštvo je – kljub navideznemu dvainpoltisočletnemu napredku – v marsikaterih pogledih še zmerom na barbarski stopnji, pogreznjeno v mračni svet maščevalnih Erinij, ki ga Apolon, bog svet­lobe, kmalu po uvodnih akordih Evmenid opredeljuje z besedami: »Pojdite tja, kjer glave sekajo, / oslepljajo, pobijajo in koljejo, / četverijo, pohabljajo, kamenjajo, / kjer žrtve v smrtnih mukah stočejo, / nataknjene na kol!«

    Še več!

    Če je v arhaični grški družbi krvna osveta veljala za sveto dolžnost posameznika, ki jo mora zakonsko urejena polis zavreči in preseči, pa so v dvajsetem stoletju stvari postavljene na glavo: Načelo krvne osvete je z majuskulami, z velikimi črkami, vklesano v zgodovinske temelje državnih in nacionalnih struktur. In samo od moralne ozaveščenosti posamez­nika je odvisno, ali bo to načelo kdaj preseženo.

    Uveljavljanje tega načela smo lahko med drugo svetovno vojno od blizu opazovali tudi na naših tleh, vse do konca vojne in še dolgo po njej. Še dobro nam je v spominu, kako je revolucionarna stran z izvensodnimi in brezprizivnimi likvidacijami svojih nasprotnikov po Ljubljani in takratni ljubljanski pokrajini sejala strah in smrt. Žal je tudi nasprotna stran večkrat tako ravnala in na primer samo nekaj dni pred koncem vojne na Turjaku izvensodno pobila dvajset nasprotnikov. Nato pa je zmagovita revolucionarna stran očitno spet štela za svojo dolžnost, da smrt turjaških in drugih žrtev maščuje z izvensodnim pobijanjem tisočev in tisočev razoroženih vojnih ujetnikov. Itd.

    Najlepši dokaz, da je takšna logika »krvne osvete v majuskulah« še danes živa, je dogajanje v naši soseščini in bližini, v Bosni ali na Kosovu: Kakor so tam včeraj Srbi pobijali stotine Albancev in sto tisoče izganjali z domov, tako danes Albanci z ustrahovanjem, ubijanjem in izganjanjem iztrebljajo še zadnje ostanke tamkajšnje srbske manjšine itd. Lahko se tolažimo in sprenevedamo z mislijo, da je to pač »Balkan«. Toda žal ta »Balkan« vse prepogosto tiči tudi v naši podzavesti.

    Edini izhod iz tega »Balkana«, iz tega mračnega labirinta krivde in krvi, maščevanja in kazni je v spravi. Sprava – beseda, ki gre tako težko iz ust, še težje od srca! Ali kot je izpovedal grški pesnik in videc v finalu Evmenid z besedami, ki bi jih lahko z zlatimi črkami zapisali na pročelje našega državnega zbora ali vladne palače:

    Le eno prosim, le eno si želim:

    da ne bi v tej deželi nikoli več

    hrumela državljanska vojna,

    nenasitna početnica gorja,

    vir vsega zla!

    A če se je naša zemlja že napila krvi,

    črne krvi rojakov,

    naj ta zemlja ne terja od nas

    za krivdo spet prelivanja maščevalne krvi!

    Naj v ljubezni, naj tudi v nasprotjih,

    miselnost složna vlada med nami!

    6.5. Potonke

    Avtor: Vladimir Kos

    Prav tako potonke
    na našem so oknu
    cvetele nekoč.
    Po zidu se belem so
    nageljnov kite se splele
    v obroč …
    o da, nekoč …
    Potem so potonke v plamenih
    gorele vso noč.

    7. Slovenske teme – december ‘99

    7.1. Spomenka Hribar: Sprava ali sektaštvo

    Avtor: Blaža Cedilnik

    7.1.1.

    [Page 067]

    V Sobotni prilogi časnika Delo je pravkar izzvenelo tretje nadaljevanje Dnevnika Spomenke Hribar. Začne se z vabilom urednika, naj napiše dnevnik za Sobotno prilogo. Aha, stvar je torej taka. Če si v špilu ali pa če je urednik tvoj prijatelj, potem te kar povabijo, da nekaj napišeš, tako čez celo stran v nekaj zaporednih številkah. To najbrž pomeni kar lep dodaten denar k poslanski penziji, kar spet pomeni, da si lahko privoščiš kakšno po­tovanje pa pomagaš otrokom, ki, starejši ko so, več denarja potrebujejo. Pa sedeš za pisalni stroj ali pa za računalnik in pišeš. (Malo fovšije, pa bolj za šalo kot zares). Me prav zanima, če bi tudi meni objavili tako zadevo.

    Naj torej še sama napišem, da sem si zlomila nogo v gležnju, pa ne doma, ampak na spre­hodu ob morju. Bolelo me je tako, da sem videla tri sonca, vse zvezde pa en krajec lune, kot bi rekla moja stara mama, Bog ji daj večni mir in pokoj. Mož me je potem po skalah odnesel do avta, potem pa sva prebila na nezgodni skoraj pet ur, kar je bilo zelo malo, kot je rekla zdravnica, kajti zaradi dežja, ki je medtem začel padati, ni bilo ne majhnih otrok ne rolkarjev ne kotalkarjev in ne kolesarjev. Kakšna sreča, da sva tako hitro opravila. Zdaj bom do srede decembra nosila mavec in hodila z berglami. To je zame še posebej hudo, ker imam poškodovan ramenski obroč in nisem prav zanesljiva pri taki hoji. Ko ponovno preletavam ta dnevnik, ugotavljam, da sem imela morda tudi sama srečo v nesreči. Lahko bi si zlomila vrat, hrbtenico, medenico, desno roko, hm, pravzaprav bi laže prenašala vse skupaj, če bi si zlomila desno roko. Na računalnik lahko tipkam tudi samo z eno roko, pa čeprav je ta leva. Šlo bi pač malo počasneje. Tako pa sedim na enem stolu, zlomljeno nogo imam na drugem stolu in tako zverižena tipkam. Saj gre. (Mora gret, je rekel kandidat za državljana Slovenije, ko so ga vprašali prijatelji, kako gre pri učenju za izpit iz slovenštine.) Žal pa bo tako vsaj do srede decembra, ko imam kontrolo. In v leto s tremi ničlami bom prav žalostno prikrevsala. No ja, bo že šlo.

    Torej, še in še bi lahko napisala takih stvari, kot so napisane v tem dnevniku, o problemih, ki sem jih imela, ker sem bila hči domobranca, pa o svoji družini, o finančnih in drugih problemih zaradi šolajočih se otrok, zdaj le še obeh sinov, pa o prijateljih in znancih. Ampak potem bi bil tale prispevek dolg kot povest o jari kači in steklem polžu. Zato bom to napisala kdaj drugič, če vas bi seveda zanimalo.

    Naj se torej lotim tistega, kar sem hotela pravzaprav povedati.

    Pred davnimi davnimi petnajstimi leti, tako davno, da smo že vsi skupaj skoraj pozabili, da je bilo kdaj sploh res (predvsem zato, ker se je toliko vsega vmes zgodilo in reklo), je v vseh medijih izbruhnila vest, da je neka Spomenka Hribar prišla na dan z idejo, da bi postavili nekakšen spomenik, pravzaprav obelisk, kjer bi pisalo »VSEM ŽRTVAM VOJNE« ali pa morda »VSEM ŽRTVAM II. SVETOVNE VOJNE« ali nekaj podobnega, s čimer bi dosegli spravo med vsemi Slovenci, da bi se končala razklanost naroda, ki je posledica te nesrečne državljanske vojne, ki je potekala hkrati z okupacijo narodovega ozemlja in vojno. Tako nekako sem sama razumela to misel. Da bi se enkrat napisala vsa zgodovina tega nesrečnega naroda, da bi se končalo to prekletstvo, ki visi nad vsemi nami, da bi se očistili tega izvirnega greha. Seveda se je začel pogrom. Orkester je pod nevidno taktirko zaigral tako ubrano, kot igra še danes. Isti orkester pod isto taktirko. Kadar izreče (napiše) kdo kaj bogokletnega v smislu »popravljanja« zgodovine ali karkoli, kar ni v prid tistim, ki vladajo že petdeset let in več, oziroma njihovim dedičem. Seveda smo bili vsi na njeni strani in mene je silno mikalo, da bi se srečala z njo, da bi »usekali« eno debato, obe približno enako stari, ona, hči partizana, in jaz, hči domobranca. Nisem je poklicala, ker mi je neki notranji čut to preprečeval. Vendar sem še nadalje skrbno prebirala nje­ne sestavke (kar je bilo pač objavljeno in to niti ni bilo tako malo), potem pa se ji je nenadoma zapisalo, da nihče ne more biti demokrat, če ni imel v življenju stalinističnega obdobja. Mha, to je to, torej me tudi tokrat notranji občutek ni varal. Ves čas se mi je zdelo, da je nekaj narobe. Ampak kaj. Napisane misli so zvenele lepo, morda skoraj prelepo. Narodova sprava je vendar nekaj veličastnega in kdor se bori za tako lepo stvar, mora [Page 068] biti pošten. Skoz in skoz. Po teh besedah pa sem začela brati njene sestavke skozi drugačno optiko. Moj matematični razum je spet delal. Analiza. Avtomatična analiza, pogled na stvar z vseh strani in kar naenkrat njene besede niso več zvenele tako blagoglasno. Sprava ni bila več SPRAVA, ampak napihnjen balon. Videti je veliko, v resnici ni pa nič. Navidezna sprava. Image. Taka sprava ne bi prinesla očiščenja. Pa še vedno sem se bala glasno izreči te misli; rekla sem le, kadar me je kdo kaj vprašal v zvezi z njenimi članki, da me pač nekaj moti. Če je kdo vrtal vame, sem omenila tisto o stalinizmu. Več pa ne. Potem pa je napisala znamenito pismo Kučanu, naj v imenu demokracije in higiene (moje besede) odstopi. Takrat je zažgala. Cela vrsta mo­jih prijateljev je planila vame: Kaj praviš pa zdaj, kaj te pa zdaj moti, kaj pa zdaj misliš o tem. In bleknila sem tja v tri dni, ne da bi zavestno pomislila, kaj pravim: moj avtomatični racio je to sproduciral. Najbrž bi se rada dobro prodala. Kako moreš biti tak cinik, kako da nikomur ne verjameš, nikomur ne zaupaš. Pa ni bilo treba dolgo čakati. Izšel je časopis Predsednik. Z njenim člankom. Pa kako, hudiča, moraš ti imeti vedno prav, mi je skoraj zabrusil eden od prijateljev. Zato, ker sem pametna punca, sem spet bleknila. Pa smo se smejali, čeprav vse skupaj ni bilo zares smešno. Za koga že mogoče, žal pa ne za tistega, ki ima Slovenijo rad. Naslednji njen mejnik je bil članek o odkopavanju kosti, pa o ustavljanju desnice, pa podobno (naštela sem samo tista dva, ki sta najbolj globoko zasekala med ljudi, ki sta zasejala in poglobila razdor, ki sta najbolj »sektašila«). Tako se je počasi prigrebla na mesto razsodnika, vrhovnega arbitra, ki ve natančno do pikice, kaj je prav in kaj ni prav. In ki se vsake toliko časa oglasi, vzvišeno kot s kakega prestola in deli pravico na vse strani. Okrca zdaj tega, zdaj onega. In vsak tak članek poglablja razdor, sektaši med ljudmi. Seveda nekatere ošvrkne blago in nežno (se-ve-koga), drugega pa pohodi kot smet. Prav ob tistih telefonskih klicih, takšnih in drugačnih, vsekakor diametralno nasprotnih, bi se morala zamisliti, morala bi iti vase. Morda pa sama s svo­jim pisanjem poglablja razdor in sovraštvo med ljudmi, ali pa ga celo neti tam, kjer ga prej sploh ni bilo. Ob vsakem njenem članku, prav tako ob branju dnevnika se mi porodita dve asociaciji. Karl May (jaz, jaz, jaz, samo jaz vse vem, samo jaz vse znam, vsi drugi so bedaki, nepošteni ipd.) in »doktors romani« (lahkotno, enostavno branje o lepih, dobrih, prisrčnih ljudeh). In človek, ki nima lastnega mne­nja, ki o sebi misli, da on pač ni tako učen in razgledan, prevzame to njeno mne­nje in spor s tistimi, ki mislijo z lastno glavo, je neizbe­žen.

    Torej Dnevnik. Med lahkotnim kramljanjem o sebi, o problemih, ki jih je imela zaradi svoje poštene misli in drže, o zaslugah, ki jih ima za demokratične spremembe v Sloveniji in tudi nasploh, o svojih dobrih delih, ki so jih deležni vsi okrog nje, o svojih čustvih in odnosih do moža, do hčera, do prijateljev in znancev, ki spominjajo na tako imenovano literarno plažo in so zaradi tega blizu preprostim ljudem in bi vsekakor sodili prej v Nedeljca kot v Sobotno prilogo Dela, skuša ljudem zlesti pod kožo. Med tem kramljanjem pa jih dobesedno zaliva s kačjim strupom nestrpnosti (pa nas vendar ves čas skuša prepričati o nasprotnem), ko govori o ljudeh, ki mislijo drugače, ki so jo spregledali, ki pripadajo drugačni politični opciji in te ljudi tako rekoč, kot sem že rekla, pohodi kot smet. Pa kaj govorim. Saj to je najbrž »stvarna« ugotovitev, to vendar ni žaljivka ali celo zmerjanje, če reče, da je Janša postal politična »mizerija«. Pa tisto z njegovo »sramotno izključitvijo« iz Socialistične internacionale – po njegovi izjavi v medijih (sama pač nimam drugih virov) jo je sam zapustil, ker so vanjo kar v paketih sprejemali prenovljene in prebarvane bivše komunistične partije iz bivših realsocialističnih držav. Kdo tukaj laže, kako naj vem. Ampak človek se nagiba k misli, da je bolj verodostojen tisti, ki je pokončen in ne … Prav tako je najbrž »stvarna« ugotovitev, to vendar ni žaljivka ali celo zmerjanje, če govori o »podpolitiku cicibančkaste lepote in videti je, da tudi pameti«. Prav isto najbrž velja za Cerkev, ki se je v prejšnjem režimu delala mučenico, pri tem se je pa tako lepo instalirala v sistem, da je živela kot »bubreg u loju«. Prav zanimiva je misel o Mahniču. Pred nekaj dnevi sem po radiu poslušala neke njegove ortodoksne misli. Najbrž so bile iztrgane iz konteksta, ampak slišale so se kot kaka Kardeljeva navodila komisarjem v NOB. Pa drugih komunističnih veljakov v tistem času. Tudi to bi moral poznati vsakdo, ki hoče razumeti, kako se nam je mogla zgoditi taka narodna tragedija med vojno in po njej. In kdor bi hotel res razumeti, kaj apel za spravo sploh pomeni, da pomeni v prvi vrsti politično, etično in moralno ovrednotenje preteklih dogodkov in njihovih tvorcev (drugo ime za to je lustracija), če pa hočemo to doseči, je najprej treba ugotoviti, kaj se je V RESNICI zgodilo, ne pa da ven in ven ponavljamo (ponavljajo) stare stokrat prežvečene štorije (laži in polresnice), brez sleherne slabe vesti, o NOB in revoluciji, da bi končno že enkrat postale sveta in zveličavna resnica. [Page 069] Pred nekaj dnevi je bil v Studiu ob sedemnajstih pogovor o domobranstvu in drugih skupinah, ki so bile proti komunizmu in revoluciji. Končno so tudi zgodovinarji nehali kot trop papagajev ponavljati te laži in polresnice in počasi ugotavljajo, da je bil to odpor proti komunističnemu terorju, ki je silovito zadivjal med ljudmi v času, ko je bila njihova dežela okupirana. Eppur’ si muove! Čeprav razstava o slovenskem domobranstvu še vedno najbolj spominja na povojne agitpropovske razstave. Ampak počasi se bo tudi za to področje nabralo dovolj gradiva in kot čudovito ugotavlja avtorica: »Ko bomo znali dojeti in vzeti nase, da obstajajo temne in svetle strani v naši zgodovini, da vanjo spadajo tako domobranci kot partizani in obratno: tako partizani kot domobranci, bomo živeli spravno. Bomo znali biti ponosni na vredne stvari in bomo znali obžalovati žalostne.« To obžalovanje žalostnih stvari mi je priklicalo v spomin knjigo Črna maša, ki še vedno in še zdaleč nima svojega mesta v naši literaturi.

    Krasna misel. Ko le ne bi bilo iz vsega ostalega pisanja razvidno, kaj je svetla in kaj temna stvar! Zato bi sama k tej misli dodala le to, da je treba te svetle in temne strani raziskati profesionalno (strokovno, znanstveno) brez subjektivnega čustvenega naboja, ki se je načrtno vcepljal povojnim generacijam, da danes ne ločijo med dejstvi in čustvenim odnosom (vcepljenim) do ljudi in dogodkov iz tega časa. Sama sem že večkrat rekla in napisala, da zame ni odločilno dejstvo, da so ubili mojega očeta; to, kar ima težo, so pobi­janja ljudi (velika večina nič krivih, nedolž­nih) med vojno in po njej. Masovna pobijanja. Morilska industrija. In ne samo lastne ljudi, tudi druge, četnike, ustaše, kozake, kaj vem, koga še. In koliko. In kdo je vse skupaj organiziral in vodil. Imena pobitih in imena organizatorjev! Saj ni raziskano. Resnica bo (kot pravi Clark v Vesoljski odisejadi) kot vedno, osupljiva.

    Kam me je zapeljala misel iz Dnevnika o Mahniču! Avtorica članka pa iz tega izvede, da je Cerkev kriva za takratni razdor in za to, kar se danes dogaja, za sovraštvo, ki se vzbuja in kopiči, najodgovornejši pa je seveda nadškof in metropolit g. dr. Franc Rode. O njem sem že kar precej napisala. Zato se mi zdi na mestu samo en stavek iz govora ob začetku sinode. Ta »sektaški« Rode pravi ne­kako v tem smislu: Tu smo zbrani otroci domobrancev in otroci partizanov. Mi smo že dosegli spravo.

    In prav zaradi pisanja o nadškofu Rodetu, sem se med takimi ljudmi, ki jih pohodi kot smet, tudi sama znašla, in sicer, najbrž skupaj s sorodno mislečimi, pod imenom »fundamentalistična pamet« (človek bi rekel, da je to zmerjanje?), ki v Kučanu ne vidi na svobodnih demokratičnih volitvah izvoljenega predsednika države, ampak le (tudi!) nek­dan­jega partijskega funkcionarja. Njegov govor na spravni slovesnosti ni bil toliko prevara kot svoje vrste aroganca ali pa cinizem, že sam nastop, pa tudi vsebina govora. V njem ni povedal niti trohice tistega, kar so čutili tisti, ki so prišli na simbolični pogreb svojcev v Rog. Še bolj pa so bili drugi komunisti (bivši ali sedanji, kakorkoli že vzamemo), posebej tisti z rokami v žepih in sploh s pozo, ki se ne spodobi ob taki priliki in ki je žalila čustva navzočih. Kako more kdo, ki zase pravi, da pove, kar misli (v smislu resnicoljubnosti in poštenosti), očitati metropolitu dr. Rodetu, če tudi on pove po resnici in pravici. Kako naj si to drugače razlagam kot tako, da ima nekdo resnico in pravico v zakupu; kdor drugače misli in to tudi pove, pa je fundamentalist, totalitarist in sektaš. To je narobe svet, to je popolnoma skregano z demokracijo in z zdravo pametjo.

    »Narodnoosvobodilnega boja« ne moremo unovčiti, ker nimamo raziskanega, zgodovinsko opredeljenega z vsemi pozitivnimi in negativnimi stranmi tako, kot bi bilo treba. Kdo je začel bratomorno vojno in kdo je izzival okupatorje, da so požigali in streljali talce. Tak boj, kot je sedaj, sproduciran na ideji tistih, ki so na njegov (kar koli je že bil, držav­ljan­ska vojna, revolucija, prevzem oblasti na ta ali drug način) račun prišli na oblast in si tako pridobili »čast in last«, ki sta z njo povezana, ima cel kup napak in bi nam bil prej v sramoto kot v ponos. Zločini, ki so bili stor­jeni v imenu »narodnoosvobodilnega boja«, one­čaš­čajo tudi njegove pozitivne strani in tiste, ki so iz domoljubnih namenov sodelovali v njem.

    Zato bi bilo treba nadaljevati zgodbo o obelisku in spravi za začetek z eno samo, dolgoročno zelo pomembno mislijo: Za začetek sprave je treba napisati Črno knjigo komunizma samo za Slovenijo. Pa ne zato, da bi delali razdor med ljudmi, ampak da bi z resnico, ki ni RESNICA, ki temelji na lažeh, polresnicah in prevarah, s pravo resnico, znali in zmogli dojeti in vzeti nase, da obstajajo temne in svetle strani v naši zgodovini, da vanjo spadajo tako domobranci kot partizani in obratno: tako partizani kot domobranci (da ne bodo eni temni in drugi svetli, ampak bomo vedeli, da so tako eni kot drugi svetli in temni); in tedaj bomo živeli spravno. Tedaj bomo lahko ponosni na vredne stvari in bomo znali obžalovati žalostne.

    [Page 070]

    Ampak, žal, zagotovo se bo spet našel kdo, ki si lasti pravico in resnico, ki edini ve, kaj je prav in kaj ni prav v tej naši ljubi domovini, ki je strasten privrženec demokracije in z njo povezanega dejstva, da je prav, da ima vsakdo pravico povedati svoje mnenje, seveda samo, dokler se to mnenje vsaj v grobih obrisih ujema z njegovim. Našel se bo kak zakupnik resnice in me spet ozmerjal s fundamentalistom, totalitaristom in sektašem. Pa bi bilo dobro, da bi se pogledal v zrcalo – morda (človek pač mora verjeti, da se bo kaj takega zgodilo) bo pa le opazil, da ti pridevki pravzaprav pritičejo njemu.

    7.2. Ljudje bomo morali nazadnje vzeti v roke svojo usodo

    Avtor: Justin Stanovnik

    7.2.1.

    Nedavno smo se spomnili pomembne obletnice. V začetku novembra 1997 sta prvaka SKD in SDS Lojze Peterle in Janez Janša vložila v parlamentarno razpravo dvoje besedil: Deklaracijo o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in Za­kon o odpravi posledic komunističnega totalitarnega režima. Obe besedili sta imeli lu­stra­cijski značaj, čeprav je bil lustracijski v ožjem pomenu besede samo Zakon.

    Kmalu bo torej dve leti, ko je tudi država Slovenija skušala stopiti v vrsto tistih nekdanjih komunističnih držav, ki so se odločile, da z besedili, ki imajo zakonsko moč, preprečijo ljudem, ki so vzdrževali nekdanjo totalitarno državo, da bi v okviru obstoječih ustanov ovirali razvoj na novo nastalih demokracij. V državi Sloveniji se zaradi specifičnega razmerja političnih sil to ni posrečilo. Samo v državi Sloveniji je tako, da se to ni moglo zgoditi. Zato se bomo čez nekaj tednov spomnili velike, a zamujene priložnosti, da utrdimo ne samo demokratično državo, ampak tudi demokratično kulturo. Še več, da pripeljemo državo v stanje tiste pravičnosti, ki je ljudem tako potrebna, kot so potrebni voda, zrak in sonce.

    Prehod iz totalitarnega komunizma v pluralno demokracijo je bil sploh svojevrsten: ne­kateri mu pravijo nedokončana ali žametna revolucija. V resnici sploh ni bil revolucija. Visoki dostojanstveniki totalitarne države imajo še naprej vidno, ponekod zelo vidno vlogo, nikomur ni bila vzeta volilna pravica, stranke, ki so nosile komunistično diktaturo, živijo kot stranke komunističnega nasledstva še naprej organizirano politično življe­nje. Koliko moči imajo, je odvisno od volilcev, od katerih so mnogi v totalitarnih ideoloških komorah izgubili sposobnost avtonomne politične orientacije.

    Poleg tega je partija omogočila promocijo samo zanesljivim in preverjenim kadrom, ne samo v politiki, upravi in policiji, ampak tudi v znanosti in zlasti v medijih. Ti kadri so sedaj tu. In če jih je imela totalitarna država za zanesljive, ali jih ima lahko za zanesljive tudi demokratična država? Če je bil na primer zgodovinar član partije petnajst let, in sedaj, upravičeno, zahteva pravico do subjektivne interpretacije preteklosti, ali bo tistih petnajst let, ki jih je preživel v lojalnosti do partije, imelo kakšen vpliv na njegovo interpretacijo? In tako dalje in tako dalje. Ali ne bo njegova lojalnost veljala predvsem stranki, ki je nasledstvena stranka nekdanje partije? Ali ne bo na kakem zelo občutljivem mestu omogočal kontinuiteto komunistične elite? In tako dalje in tako naprej. Ali vidite, v kako zagatni situaciji smo? Ali niste še opazili, da je tudi pri nas javnost, tako imenovana, zelo zaskrbljena za usodo nosilcev nekdanje komunistične diktature, nič pa se ne zmeni in je celo sovražna do žrtev te diktature? Mar to ne potrjuje naše teze?

    Ko danes, po dveh letih, spet prebiramo časopisna poročila o lustracijski debati v držav­nem zboru novembra in decembra leta 1997 in januarja leta 1998, nas prevzame silovitost odpora novolevičarskih postkomunističnih sil. Danes, ko imamo vse hkrati pred sa­bo, nas ta agresivna in osredotočena silovi­­t­ost zadene drugače, kot nas je zadela takrat, ko je prihajala tako rekoč po dozah vsako jutro v naše kuhinje. Danes šele vidimo, kako zelo so se prestrašili in kako disciplinirano so se postavili v obrambno falango. Parlament se je v trenutku preklal na pol: kot bi se nad njimi pojavil ideološki magnet, so levičarji skočili na svoja pripadajoča mesta: LDS, ZLSD, DeSUS, SNS in poslanca obeh manjšin. In ko listamo po časopisih tistih mesecev, udarjajo v nas zdaj histerija, drugič cinizem, tretjič norčevanje, pa spet sprenevedanje in poudarjanje enih momentov in izpuščanje drugih.

    Vse, kar je bilo na njihovi strani, se je prebudilo, leva poluta civilne družbe in posamezniki. Dr. France Bučar je trdil za lustracijski [Page 071] zakon, da to zanj sploh ni zakon, »še spaček ne« in da je »lustracija v bistvu nepravna, nedemokratična stvar«; dr. Spomenka Hribar se je hvalila, da jim je v Demosu takšne glasove vedno uspelo utišati; dr. Ljubo Bavcon je zakon označil za takšen poseg v človekove pravice, da se mu ob njem »ježijo lasje«; Dar­ko Strajn pa je videl v lustraciji »poganski ritual«; skupina pravnih strokovnjakov je na neki okrogli mizi soglasno pritrdila vodilnemu članu, ki je intoniral pogovor s stav­kom, »da zakona o lustraciji ne pozna, ker neumnosti ne bere«. Vrhunec pa je v tej gonji bilo pismo, ki ga je poslal državnemu zboru predsednik države. To je bilo šestnajst strani dolgo pismo, v katerem je tako rekoč vsaka vrstica dokazovala, kaj je njegov avtor nekoč bil. Morali bi ga prebirati po šolah, da bi se na njem otroci učili, kako se ne sme govoriti. Naj iz njega navedemo samo stavek, ki se nanaša na leto 1945: »ko so takratne oblasti – le katere, op. avt. – ukazovale ali dovoljevale izvensodne poboje in druga nasilja nad ljudmi, ki so sodelovali v kolaboratskih in okupacijskih ustanovah.« Človeku pride ob tem pred oči podoba medicinskih sester, o katerih smo brali, da so morile po domovih za ostarele: na ustnicah smehljaj, v rokah pa strupena pogubna igla.

    Nobena posamična stvar ni postkomunistične levice tako združila kot možnost, da se v središču narodove politične zavesti, v držav­nem zboru, izreče ocena, kaj je komunizem bil in kaj je treba narediti, da ne bi njegovi izrastki družbe dušili še naprej.

    V lustracijski zakonodaji sta bili v ospredju dve vprašanji: najprej arhivi, v katerih piše, kolikor jih niso uničili, kaj so komunisti bili in kaj so počeli, potem pa tajne službe, ki so bile hrbtenica totalitarnega sistema. Uveljavila se je misel, da, kdor je bil tam v službi, ne more biti v službi v ustanovah demokratične države.

    Napajanje

    Figure 37. Napajanje Simon Dan

    Joachim Gauck, vodja velikega berlinskega arhivskega instituta, v katerem je zaposlenih tri tisoč zgodovinarjev, pravnikov, politologov in drugih strokovnjakov, pravi glede tega tole: »Kdor je na izpostavljenem mestu delal za policijsko državo, kdor je drugim povzročal škodo, ta ne sme več dobiti v roke [Page 072] oblasti nad drugimi ljudmi, ne sme več postati poslanec ali minister, ne more v demokraciji več biti policist.« V zavesti svoje odgovornosti Gauck nadaljuje: » … ne smemo spre­jeti politike olepšavanja in prikriva­nja.«

    Lustracijski zakon, ki ga je 11. aprila 1997 sprejel poljski Sejm, našteje tudi osebe, ki morajo bodisi ob kandidaturi bodisi ob imenovanju predložiti izjavo o vpletenosti ali nevpletenosti v delo tajnih služb. To so osebe, ki opravljajo javne funkcije. Naj jih nekaj iz tega zakona naštejemo: predsednik Republike Poljske, poslanec, senator, predsednik ministrskega sveta, šef civilne službe, generalni direktor v ministrstvu, v centralnem uradu, v vojvodskem uradu, sodniki, državni tožilci in odvetniki; pa tudi člani nadzornih svetov, člani uprav, direktorji programov ter direktorji regionalnih središč in agencij poljske televizije in poljskega radia in polj­ske tiskovne agencije, predsednik poljske informacijske agencije, glavni uredniki te agencije. In tako dalje.

    In katere izjave moramo ti ljudje predložiti? Izpolniti morajo enega od dveh obrazcev. V enem stoji: »Izjavljam, da v letih 1944 in 1990 nisem delal in nisem opravljal službe in nisem bil zavestni in tajni sodelavec organov držav­ne varnosti«, v drugem pa stoji: »Izjavljam, da sem v letih 1944 do 1990 delal, da sem opravljal službo in da sem bil zavestni in tajni sodelavec organov državne varnosti«. Ko bi predlagatelji slovenske lustracijske zakonodaje pred dvema letoma uspeli, bi tudi v državi Sloveniji nekateri ljudje morali izpolniti take obrazce. Ko smo se na letošnji teharski spominski slovesnosti spet spraševali, zakaj se naši ljudje ne upajo govoriti o tem, kaj se je z njimi dogajalo v letih 1941 do 1945 in v letih od 1945 do 1990 – in kaj se je v tem času dogajalo z njihovimi ljudmi, smo nazadnje pristali ob spoznanju, da je to zato, ker komunizem še ni ocenjen in obsojen – javno in veljavno. Ljudje boleče čutijo, da je njihov spomin še vedno nekaj zgolj zasebnega.

    To je pri celi reči bistveno. V resnici ne gre za ljudi, ki so počeli, kar so počeli, ampak za osvoboditev celega naroda. Poizkus, da bi to vsenarodno osvoboditev dosegli, so nam leta 1997 komunisti in njihovi levičarski sopotniki preprečili. Ali je še kaka možnost?

    Še. Na volitvah prihodnje leto. Volitve so kraj, kjer ljudje lahko pokažejo, da imajo v rokah svojo usodo.

    7.3. Novi DEMOS

    Avtor: Peter Sušnik

    7.3.1.

    V dneh, ko sem pričel pisati ta sestavek, je bilo pripravljanje dogodka ob deseti obletnici ustanovitve DEMOS-a, združene demokratične opozicije, v polnem zamahu. Tako je ponovno čas, da z nostalgijo zremo v čas pred desetimi leti, ko je podalpski narod, nabit z energijo in željo po spremembah, strnil vrste in oblikoval enotno politično silo, ki je kasneje prevzela tudi oblast.

    Vsako leto se v tem času vrstijo opažanja prvakov strank, ki so nekoč v DEMOS-u bile, da bi bilo lepo, če bi se rodil novi DEMOS. Večina njihovih volivcev temu pritrdi in upa, da bo v to smer tudi kaj storjeno. In kaj lahko pričakujemo letos? Nostalgijo ali korak dlje?

    Če zanemarimo različne osebne poglede prvakov treh najmočnejših »pomladnih« strank na to, kakšen bi moral biti novi DEMOS in čemu bi služil, obstaja še vedno problem: kaj smo se pa naučili iz časov DEMOS-a?

    Prvi podpiram, da se »pomladne« stranke povežejo v trdno koalicijo in nastopijo na naslednjih volitvah enotno, združeno zmagajo in oblikujejo vlado. Strah me je le preteklih izkušenj s tako vlado, saj nisem prepričan v to, da bi bila to nujno najbolj stabilna in programsko enotna vlada. Že, že, na področju odnosa s preteklostjo, verjetno tudi na področju odnosov s Cerkvijo in verjetno tudi v odnosu do kraje družbenega premoženja. To­da, vladati pomeni precej več, kot je le na­čelna programska enotnost v splošnih zadevah.

    Najprej vidim problem, ker ni jasnih programov na področju posameznih ministrstev oziroma področjih dela in pristojnosti vlade. Ena izmed glavnih pomanjkljivosti DEMOS-a, ki ga je na koncu tudi pokopala, je bila prav nedorečenost pogledov strank na ureditev zadev po posameznih področjih. Najbolj razvpit primer je lastninjenje, ko so vodilni člani DEMOS-a v parlamentu, tedanji skupščini, lahkotno glasovali proti zakonu lastne vlade. To je bil eden izmed temeljnih sistemskih zakonov, ki je začel preureditev socialističnega samoupravljanja v sodobno tržno gospodarstvo in koaliciji se ni uspelo poenotiti glede tako pomembnega vprašanja. Ni bilo enotnosti glede šolske reforme niti glede novega pokojninskega sistema niti glede davčne reforme, tam kjer so se pa načeloma strinjali, da sta smer in snov prava, se je [Page 073] zapletlo v pomembnih podrobnostih. Prva lekcija DEMOS-a je torej potreba po jasnem koalicijskem programu, ki področno obravnava potrebne spremembe dosedanje vladne politike, in seveda enotnost v tem, kaj so in kaj niso prioritete pri reformah.

    DEMOS je prevzel oblast zato, ker mu je narod zaupal večino glasov in ker je imel v skupščini zadostno število delegatov za izvolitev izvršnega sveta. Smeh, s katerim se običajno pospremijo spomini na oblikovanje vlade in izbor ministrov, je kisel ali celo grenak. Vsi vemo, da so v vlado prišli večinoma zanesenjaki, lahko bi celo rekli »prvoborci« iz novonastalih strank. Da bi imel kdo jasno predstavo o tem, kaj ga čaka v novi vlogi ministra, ni bilo govora. Torej je druga lekcija DEMOS-a to, da se ne sestavlja vlade po volitvah, temveč da je treba imeti pripravljene ljudi, ki bodo poznali najprej naslov ministrstva, za katerega so predvideni, da bodo imeli jasno predstavo o delovnem področju ministrstva, da bodo poznali svoje pristojnosti in da bodo vedeli, kdo bo njihov najožji sodelavec.

    DEMOS je imel še eno bistveno pomanjkljivost: sprejel je sistem dela in organiziranost države, ki je veljal ob prevzemu vlade. Ne mislim tu na vprašanje samostojnosti in ustavnih reform, mislim na operativni način dela državne birokracije. V tem sistemu so bili odločilni ljudje – ministri – ujetniki državnih uslužbencev, ki so diktirali hitrost dela in kasneje tudi vsebino. Po celem svetu je tako: ko pride nova vlada, pride tudi reforma organiziranosti in metode dela. Ministrstva se združujejo, ukinjajo ali na novo ustanavljajo. Ljudje se prerazporejajo iz enega v drug resor in izdajo se nova pravila o operativnem delu vlade in ministrstev. Ameriški politologi poznajo šaljiv rek: prepustim ti večino, če jaz oblikujem pravila dela. Pravila dela so torej vir oblasti in DEMOS je padel, ker se je prepustil ustaljenemu redu in metodi dela ter tako oblast latentno prepustil veščim uradnikom, ki jih ni sam postavil, ampak podedoval.

    In zdaj k skorajšnjemu novemu DEMOS-u. Skozi presojo treh lekcij pokojnega DEMOS-a pretehtamo lahko pripravljenost posameznih strank in njihovo sposobnost prevzeti vlado in konsistentno vladati, hkrati se pa upirati poskusom rušitve s strani opozicije in pogumno sporočati javnosti vladni program, seveda po medijih, ki so že zdaj najhujši nasprotniki »pomladnega« bloka.

    Pri lekciji na področju kadrovske politike lahko ugotovimo, da stranke nimajo dovolj ljudi, ki bi bili, prvič, pripravljeni pustiti sedanjo zaposlitev in socialno varnost ter se izpostaviti nevarnosti, da po obdobju štirih let ostanejo bolj ali manj medijsko oblateni na cesti (primeri – recimo Marjana Vidmarja in še nekaterih državnih sekretarjev, katerih imen nima smisla omenjati, ker tako nič ne povedo), drugič, podkovani z vedenjem o tem, kakšen program naj bi na ministrstvu speljali in kako, in tretjič, sposobni oblikovati ekipo sodelavcev, ki bi ji lahko zaupali odgovornost za resno delo in hkrati zaščito hrbta pred napadom opozicije in medijev. Prav ta ugotovitev, da primanjkuje kadrov, naj­večkrat naleti na zamah roke pri veljakih strank. Običajno z odgovorom, da je dobrih kandidatov za ministre dovolj. Ja, kaj pa državnih sekretarjev, generalnih sekretarjev ministrstev, tajnic, podsekretarjev, predstavnikov za stike z javnostjo, množice paradr­žavnih skladov in organov podjetij, zavodov, da ne naštevamo dalje. Prav neverjetno se zdi, toda množica razpisov za odgovorna mesta v javnih zavodih se konča brez prijave »naših« kandidatov. Zakaj? Ker jih nimamo! Nekoč smo za šalo šteli ljudi, ki bi jih potrebovali ob prevzemu vlade, brez para­državnih organizacij, prišli smo do številke 300, pa nismo še končali. 300 ljudi, ki je v roku nekaj tednov pripravljena zasesti svoje položaje!

    Pri lekciji s področja organizacije dela je največji problem. V 99 % ljudi, ki jih ima »pomlad« na voljo, druge sisteme pozna le po pripovedovanju ali televizijskih posnetkih, se morda najde kdo, da pozna tujo literaturo. Dr. Andrej Capuder je pred časom izjavil, da bi vsakega, ki bi želel vladati, najprej poslal za nekaj let v tujino, da bi se navzel kakšne dobre navade in razširil svoja obzorja. Povsem pravilno razmišljanje. »Pomladne« stranke so pred desetimi leti večkrat potarnale, da primanjkuje dobrih kadrov. Veliko je bilo govora o tem, da bi svoje mlajše člane poslali na dodatno izpopolnjevanje v tujino. Danes je situacija zelo podobna tisti pred desetimi leti. SDS je ustanovila svojo akademijo za politične funkcionarje, ki še kar uspešno deluje, a nekaj seminarjev ne odtehta praktičnih izkušenj s tujino in njihovim delovanjem v demokratičnih institucijah. SKD je prva ustanovila politično akademijo, a dlje od ustanovitve ni nikoli prišla. Pri SLS o čem takem ni govora. Tako smo ponovno pred volitvami in možno­stjo, da prevzame »pomlad« oblast, ni pa jasno, kdo in kdaj bo pripravil model reorganizacije državnega aparata in metod dela.

    Tretja lekcija DEMOS-a o programski raznolikosti in nekompatibilnosti se zdi najtež­ja. Že na primeru združevanja SKD in SLS, [Page 074] programsko najbolj sorodnih strank, se je zapletlo pri delu na programu. Komisije, delovne skupine in različni »strokovnjaki« so porabili več kot pol leta, da so prišli do skoraj enotnega programa združene stranke na splošni ravni. Ob tem, da je potrebno to napisati v konkretnem besedilu v obliki zakonskih in podzakonskih določb in doseči soglasje za podporo v parlamentu, pri poslancih, ki običajno raje prisluhnejo svoji glavi in šepetu domačih volilcev, pa je še težje razmišljati o možnosti hitrih in konkretnih sprememb po izvolitvi nove vlade. Programi strank v večini primerov niso izdelani do me­re, da bi jih bilo mogoče le še izvršiti.

    Prepričan sem, da me bo v bližnji prihodnosti kdo vprašal, če se mi ne zdi, da s svojo črnogledostjo nekoliko pretiravam. Morda. Celo upam, da. Vendar primerjava med organiziranostjo opozicije v zrelih demokracijah, kjer jim mediji ne delajo takih preglavic in kjer pravna država nekaj več velja kot pri nas, in organiziranostjo naše »pomladi« ne daje razloga za lagodje. Ameriški republikanci po vodstvom Newta Gingricha so leta 1994 osvojili večino v kongresu po nekaj desetletni vladavini demokratov, o pripravah je bila napisana knjiga, ki lepo opisuje, da je bilo točno znano, kaj se bo zgodilo v prvih stotih dneh vlade, od tega kakšni zakoni bodo sprejeti in kakšno bo njihovo besedilo, do tega, kakšno pohištvo bo imel predsednik parlamenta in kdo mu ga bo tja prinesel. Gre torej za logistično izpopolnjen projekt prevzema oblasti. Enako velja za britanske laburiste, ki so po več kot petnajstih letih prevzeli oblast, tudi za nemške socialdemokrate je znano, da so pustili le malenkosti za povolilno obdobje. Naša »pomlad« niti kandidatov za Državni zbor še ni izbrala, res da še ni znan volilni sistem, vendar v vsakem primeru bodo volitve; kdor prej začne, lahko bolj temeljito konča.

    Moj zaključek torej je, da slovenska »pomlad« mora postati profesionalna politična družba. Amaterskih »ho-ruk« akcij so se volilci naveličali in za dosego željenih ciljev bo treba več kot le denar in pripadnost. V nasprotnem primeru bo tudi z dobljeno oblastjo tako kot z evangeljskim semenom, ki je padlo na plitvo zemljo ob poti: vzklilo je, a se tudi hitro posušilo, ker ni imelo podlage za razvoj korenin. DEMOS je prav to pokopalo, novi DEMOS lahko s to izkušnjo in s pomočjo večinskega volilnega sistema postane vladanja sposobna skupina ljudi, ki jih bo narod prepoznal kot zaupanja vredne. To bo tudi najboljše zdravilo za narodovo apatijo.

    8. Utrinki

    8.1. Pripis k besedilu Dve podobi

    8.1.1.

    V besedilu z naslovom Dve podobi smo hoteli prikazati življenje in smrt stiškega legista Lojzeta Malenška. Pri tem smo sledili njegovemu dnevniku, ki pa se je s smrtjo seveda končal. In ravno okoli njegove smrti so velike nejasnosti, česar v besedilu nismo skrivali.

    Ko je bil spis že objavljen, so prišle do nas neke informacije, ki so stvari okoli Malenškove smrti deloma pojasnile, deloma pa jih na novo zapletle. Nekaj smo izvedeli iz še ne objavljenih spominov stiškega legista Jožeta Mestnika, ki sedaj živi v Braziliji. V skladu s tem, kar smo prebrali tam, naj bi Malenšek, skupaj z dvema samostanskima hlapcema – tudi legistoma – nekim Alfonzom Zorcem in nekim Bergantom, hotel oditi k četnikom. Ker niso dobro poznali poti do Velikega boršta, kjer so se četniki takrat nahajali, so prosili Jožeta Mestnika, da bi jih tja peljal. Pot jih je vodila mimo Mestnikove hiše, in ker je bila že noč, so se pod kozolcem malo ustavili. Nazadnje so se odločili, da bodo tu prenočili in nadaljevali pot naslednji dan. Mestnik je pri tem ocenil, da je bolje, da niso skupaj, zato je predlagal, da sam ostane doma, oni drugi pa naj gredo spat na Fidanov senik. To se je tudi zgodilo, le da sta šla k Fidanu samo Malenšek in Bergant, Zorc pa se je hotel še prej posloviti od svojega dekleta. Tako so terenci, ko so prišli k Fidanu, tam našli samo Malenška in Berganta. Pri tem bi bilo koristno vedeti, ali je Mestnikov predlog, da se ločijo, padel pred Zorčevim odhodom ali po njem.

    Za Zorcem je potem, kot piše Jože Mestnik, izginila vsaka sled. Nekaj mesecev za tem – morda že v letu 1944 – pa ga je slučajno srečal v Ljubljani. Bil je zelo redkobeseden, povedal mu je samo, da je na domobranskem podoficirskem tečaju, tisto noč pa so ga pri dekletu zalotili terenci. Povedal jim je, kakšne [Page 075] načrte imajo tisti, ki so ostali v Stični, njim pa obljubil, da bo namesto k plavogardistom odšel k partizanom. Po italijanski kapitulaciji pa je izkoristil prvo priložnost in pobegnil k domobrancem.

    V rokopisnem pripisu k spominskemu besedilu pravi Jože Mestnik, da je bilo vse to načrtovano in v resnici naperjeno proti nje­mu. Zvedel je, že po vojni, da so mu terenci postavljali zasede, pomislil pa je pri tem tudi na to, da ga je takrat nekako Alfonz Zorc silil, da bi šli na patrolo na Dobravo, kjer naj bi ga čakali. Kar pa ni uspelo tedaj, naj bi se zgodilo tisto noč pri Fidanu. Toda Jožeta Mestnika tedaj tam ni bilo, bila pa sta Malenšek in Bergant. Zakaj Jože Mestnik govori o nekom z imenom Bergant, je nenavadno, saj je znano, da je z Malenškom bil ubit neki Ludvik Markovič, ki je bil pokopan en dan pred Malenškom, a ne na Muljavi, ampak v Stični. To ime je bilo navedeno tudi v časopisnih poročilih.

    Tu pa je še pismo, ki ga je uredništvo prejelo od Ivana Hauptmana, ki živi v Ohiu v ZDA. To je brat legista Toneta Hauptmana, za katerega smo povedali, sledeč Malenškovemu dnevniku, v spisu Dve podobi, da je padel 21. januarja 1943 v Biču pri Šentvidu.

    O Zorcu ve Ivan Hauptman povedati tole. Dopoldne dne 25. avgusta – dan pred usodno nočjo – je iz stiškega samostana prišel k njim domov Alfonz Zorc in nagovarjal brata Vinka Hauptmana, tudi legista, naj bi spremljal njega in nekatere druge, ko bodo ponoči nesli na Polico četnikom neko pošto. Mati, ki je za to izvedela, je dosegla, da se Vinko za to ni odločil. Trdila je, da je že dovolj hudo, da je izgubila sina Toneta. Popoldne je Zorc prišel še enkrat in na vsak način hotel, da gre Vinko z njim. Dobijo se pod Mestnikovim kozolcem. Zaman.

    Zorca pa potem v Stični niso videli do naslednjega leta. Tedaj ga je v samostanski mesariji iznenada zagledal samostanski brat Franc Kuhelj, oblečenega v lepo domobransko uniformo. Na vprašanje, kaj tu dela, je dal nekoliko skrivnosten odgovor: »Jaz moram tako delati.«

    Po vsem, kar smo naknadno prebrali, vemo pravzaprav samo dvoje: Prvič, da se tragedija v noči med 25. in 26. avgustom ni zgodila pri Mestniku, ampak pri Fidanu in, drugič, da je pri tem dogodku imel važno vlogo Alfonz Zorc. Kakšna je bila ta vloga, zakaj jo je igral in kaj je hotel z njo doseči, pa nam ostaja slej ko prej povsem neznano.

    8.2. Pripis k članku o domobranski godbi

    Avtor: Božo Šurman

    8.2.1.

    Prijazna bralka in naša zvesta prijateljica v Združenih državah Mara Kolman nam je preko Maričke Kadunc – med vojno sta bili skupaj učiteljici v Šentjoštu nad Horjulom – posredovala kratek avtobiografski zapis Boža Šurmana iz Argentine, sicer Ljubljančana, rojenega leta 1923. Objavljamo tisti del, ki govori o njegovih zvezah z domobransko godbo.

    8.2.2.

    Ko so se leta 1943 ustanovili domobranci, sem se jim takoj pridružil. Dodelili so me Prvi četi na Gradu. Z mano je bil brat Dušan in večina križarskih prijateljev. Kmalu so nas poslali na teren. Gibali smo se od Velikih Lašč, preko Rašice, Dobrepolja, Sv. Antona, pa do Št. Vida in nazaj. Dušan je šel po dveh mesecih v Ljubljano. Potem je prišel napad na Lašče. Po dveh dneh smo se morali umakniti, vse je gorelo, bunkerji so bili razbiti, le peščica se nas je rešila v Grosuplje. Ranjenci, tako naši kot nemški, so ostali, in pravijo, da so jih mučili in pobili. Enako so naredili s civilisti. Ostali so samo terenci in požgali, kar je še stalo. To je bil moj prvi velik spopad s partizani. Nedolgo za tem smo šli v Ljubljano, da ustanovimo novo skupino.

    Takrat pa se je ravno začela formirati domobranska godba. Brat Dušan je o tem obvestil mene, Rikota in Šušteršiča. Vodnik Strah je naredil preizkus: jaz, ki sem bil vešč violine, sem postal narednik, Dušan, Riko in Šušteršič pa so bili navadni vojaki. Ker pa v godbi z violino nimaš kaj početi, sem se naučil ravnati z dobošem – malim bobnom za korakanje. Tako sem postal domobranski godbenik. Bilo mi je kar prav. Lahko sem obenem študiral na konzervatoriju Glasbene matice. Moj profesor violine je bil Pfeifer, ki je mnogo igral, tudi v simfoničnem orkestru in v Operi. Tam sem spoznal Primoža Ramovša – prijatelj Gašperlin se je pri njem učil orgle. Kasneje, leta 1944, sem večkrat pomagal v Operi, kjer jim je manjkalo violinistov in pihalnih instrumentov. Sicer pa sem bil violinist v salonskem orkestru domobranske godbe. Igrali [Page 076] smo na raznih domobranskih zabavah, v kavarni Nebotičnik, na Taboru in v Unionski dvorani. Vedno smo bili v civilu in s propustnico za 24 ur. Imel sem srečo. Bil sem naj­mlajši od vseh godbenikov salonskega orkestra, katerega člani so bili vsi vodniki stare jugoslovanske vojske. Tedaj so začeli z jazzom (saks, klarinet, trobente, pozavne) kar je bilo zame kot nalašč. Ta muzika me je veselila. Kapelnik Strah je takole rekel: Ti si pa odličen, boljši si kot stari vodnik Sašo.

    Te zabave niso šle mimo mene brez očitkov vesti. Večkrat sem si rekel: Tu se pije in pleše, na terenu pa se domobranci tepejo in umirajo. V takem je prišel konec vojne. Ker je bila godba v dvanajsti, štabni četi, smo odšli dva dni prej, preden so partizani zasedli Ljubljano. Šel sem se domov poslovit in videl: nobeden od sosedov ni več skrival svoje oefarske pripadnosti. Huje pa je sledilo. Ko nas je kapelnik Strah razposlal, da poiščemo godbenike, ki so vsi spali doma, in jim sporočimo, da se morajo ob 10h vsi javiti na štabu na realki v Vegovi ulici, nas je prišlo od 60 godbenikov samo 28. Ko sem se poslovil od doma, sem rekel očetu in mami, da se bomo čez štirinajst dni spet videli. Oče pa je dejal: Ko greš enkrat v svet, te pot pelje vedno naprej in vrnitve ni. Imel je prav.

    Tako smo nastopili križev pot čez Ljubelj v Vetrinj. Tam smo čakali, da gremo v Italijo, kot so pravili. Godbeniki smo bili v štabni baraki. Potem pa so začeli voziti »v Italijo«. Prišel je v taborišče neki ljotičevec in povedal, da transporti vozijo v Jugoslavijo. A se je vozilo še naprej, dokler ni ostala samo še dvanajsta četa in štab. Začeli smo se natovarjati, skupaj z instrumenti; na kamionu je bilo že 26 godbenikov, le midva s Strahom sva še bila doli. Nekaj mi je reklo: Ne hodite! Ko se je stražar umaknil, sem zavpil: Pojdite dol, Dušan, Riko, Šušteršič, Dimnik, Boltežar. Vsi smo bili mladi, skočili smo za barako in se skrili. Začel se je delati mrak in kamioni so potegnili.

    Od 28 godbenikov nas je ostalo 7. Ostalih 21 so odpeljali. Kot sem pozneje zvedel, so vse pobili.

    Pozneje sem o tem večkrat razmišljal. Kar nas je bilo križarjev, smo vsi enkrat opravili devet prvih petkov in nobeden od križarjev ni bil vrnjen. Kolikor vem, so vsi prišli v Argentino, v ZDA, v Kanado. Jaz imam svojo vero in svoje prepričanje. Bilo je obljubljeno: kdor bo opravil devet prvih petkov, ne bo pogubljen in ne bo umrl nepredvidene smrti. Ne morem si sicer predstavljati, zakaj bi ostali ravno mi.

    Pot iz Vetrinja nas je potem vodila v Lienz in Peggetz. Tu sva z Dušanom igrala v ruski zasedbi pod kapelnikom Sašom. Tako sva prišla do nekaj denarja in hrane. Lahko sva pomagala bratom in prijateljem, ki so bili zelo lačni in revni. Potem je prišel Špital in Strahov salonski orkester. Tam sem se tudi poročil z Vero Dermastja. Prišel je tudi odhod preko velikega morja v Argentino. Ko sem v Genovi stopal na ladjo, sem se spomnil očetovih besedi: Zmerom dlje, ni vrnitve.

    9. Naša spominjanja in naša razmišljanja

    9.1. Teharje 1999

    Avtor: Justin Stanovnik

    9.1.1.

    Teharje, prva oktobrska nedelja. Prostor, kjer bo letošnja obletna slovesnost, je še skoraj prazen. Razen ljudi, ki pripravljajo oltar ob križu, in teharskih gasilcev, ki razmeščajo klo­pi za starejše ljudi, ozvočevalcev, ki postavljajo mikrofone in zvočnike, ni tu še nikogar. Zdi se, da sem prvi. Hotel sem biti zgoden, da mi ne bi bilo treba preveč hiteti potem, ko bom šel med ljudi in skušal katerega od njih pridobiti za kratek pogovor za Zavezo.

    A zdaj še ni nikogar. Zato se malo razgledam. Nebo, kakršno se je naredilo nad nami, ne obeta, da bo s svojo svetlobo spremenilo svet v tisto krasotijo, ki jo zna uprizoriti na lepo jesensko nedeljo. A kaže, da tudi deževalo ne bo.

    Potolažen od te misli se usedem na klop ob oltarju k dečku, ki očitno tu čaka, da bo ministriral. Zvem, da je tu res zato, da mu je ime Tomaž in da je iz bližnje vasi. Zaveze ne pozna, a mi obljubi, da jo bo kupil doli ob vhodu, kjer jo naši prodajajo. O Teharjah mu je pripovedoval ata, pa tudi dedek. »Tu so bile grozne reči. Tu so pobijali ljudi.« Njegova govorica me preseneti: mirni, jasni stavki, do konca povedani, tako da si čutil, da za vsakim stoji pika. Pogledam ga, kaj takega redko srečam. Bogve kaj bo še iz njega, pomislim. Nato ga vprašam: »Kaj pa domobranci, [Page 077] kaj za eni ljudje pa so to bili?« »Potegovali so se za našo domovino.« »Kaj pa pravi glede tega šola?« »Šola pa o tem nič.«

    Tu je še človek, ki spada k skupini, ki se ubada z mikrofoni. Domislim se in ga vprašam, če je kaka razlika med komunističnimi spominskimi slovesnostmi in tistimi, ki jih prirejamo mi. Saj je nemogoče, da ne bi poznal tako enih kot drugih. Malo pomisli, potem pa pravi, da posebne razlike ne bo, čeprav bi se nazadnje le odločil, da so naše »bolj tihe, bolj občutene, bolj človeške«. Ob tem se spomnim na Rog 1990: trideset tisoč ljudi in odpadkov za en kokakolin karton in od nekaj tisoč smrečic nobena pohojena. Kakor v odmev na svoje misli zaslišim sogovornika: »Kakor da bi bili to drugačni ljudje.«

    Izkoristim praznino doli na platoju in stopim gor na levo do nedokončanega spomenika. Pred mano je nekaj visokega in velikega, a ko se vprašam, kaj bi ta reč lahko pomenila, ne najdem pravega odgovora. Tistega, ki jo je naredil, verjetno ni gnala ljubezen. Ali pa ni premogel velikega talenta, saj vemo, da zna velik talent, tudi če ni podprt od ljubezni, ustvariti dela, ki nas potem notranje osvojijo. Moral bi pravzaprav reči drugače. Velik talent je velik v tem, da čuti, da se njegov stvaritelj­ski duh ne more dvigniti v višino, razen če v njem ne vstane ljubezen do tega, kar dela. In za ljudi, ki jim je teharski spomenik namenjen, bi komaj rekel, da občutljivega človeka, kaj šele umetnika, ne bi mogli prevzeti najprej z grozo, potem s spoštovanjem in so­čutjem in nazadnje z ljubeznijo – ki se ne bo ustavila prej, dokler ne zadene ob čisto snov njihove resničnosti.

    Potem se obrnem. Pred mano je sedaj planjava na kateri je bilo nekoč taborišče. Kdor bi bil odvisen samo od spomina, bi jo komaj prepoznal. Barak ni več, poti in dvorišč, ki so bila med njimi, ni več, borovcev ni več; predvsem pa ni več dolinice na levi, po kateri je nekoč dol od cerkve Sv. Ane mimo taborišča tekel v ravnino potok. Med tem so dolino zasuli z iperitnimi odpadki, tako da je izginila in se je nekdanji taboriščni plato razširil do hiš na skrajni levi. Z njo je izginil tudi nekaj sto metrov dolg grob, ki je bil izkopan vzdolž levega brega nekdanje dolinice. Ko sem neke julijske nedelje 1945 stal na njegovem severnem robu in so vanj ravnokar padli trije mladi domobranci taboriščniki, je bil zasut z rumeno ilovico že skoraj do konca, tako da je bilo v njem že zelo malo prostora. V tem grobu ležijo domobranski oficirji, taboriščniki tifusarji in drugi bolniki in večina tistih, s katerimi so komunisti v Teharjah prirejali svoje špase.

    Zbrani za spominsko mašo

    Figure 38. Zbrani za spominsko mašo Ksenja Hočevar
    [Page 078]

    Gledam ta svet pred seboj in v meni se začenja boj za spomin. Seveda je bilo vse res, a kje so streli, kje je vpitje, kje so kriki; kje je lakota, kje je žeja, kje je strah? Predvsem pa, kje je vonj? Teharje so vendar imele svoj vonj! Kam se je razkadil? To je bil vonj po dokončnem koncu: nahajal se je v megli prahu, ki se je dvigal iz taborišča, in je dišal po neznanih rečeh, kakor da bi ga bila nadihala smrt; prihajal je iz snovi, ki se je vlekla po tleh in je polnila pljuča vojakov – iz ponižanosti in izdanosti. Nikoli ne bi verjel, da imajo te reči svoj vonj. Teharje so to dokazale.

    Od tam, kjer stojim, vidim, da prihajajo prvi avtomobili. Torej lahko začnem. Stopimo v Teharje petdeset let pozneje.

    Kdo vse prihaja v Teharje in čemu? Najprej zadenem na človeka, ki ni tipičen obiskovalec. To je upokojeni pravnik Janez Lampret, viden član celjske SKD in prizadeven delavec v celjski Teharski komisiji. Ni jih prav veliko, ki bi toliko naredili za rešitev teharskega vprašanja kot on. Marsikaj imam tu priliko slišati: kar je bilo obljubljeno leta 1990, še daleč ni do konca narejeno; ni prave volje ne v vladi kot celoti ne na ministrstvu za delo in socialne zadeve; ni še integralnega slovenskega načrta za urejanje morišč in grobišč; vprašanje je zlasti, ali ima prednost Rog ali Teharje; ni volje, da bi se stvari dokončno rešile, vsaka pravna ovira pride prav, da se rešitev odloži. Nato preideva na splošne reči: od kod slovenska identitetna neobstojnost; dogaja se, da otroci pobitih staršev pozabijo nanje – ne vzdržijo napora, ki ga terja morala spomina; za vsem stoji neavtentičnost demokratične politične elite; vprašujemo se, kje je tenor demokratičnih strank, vprašujemo se, kaj je bil Demos, če je šestdeset odstotkov njegove politične elite šlo na levo. Zdi se, da je zadnja beseda mojega sogovornika potreba po enotnosti na demokratski strani.

    Potem se zapletem v dolg in poučen pogovor z mlajšim človekom iz Obsotelja. Na Teharje pride vsako leto dvakrat, na osrednjo slovesnost in na dušni dan. »Tukaj nimam nikogar, a do vseh, ki so bili od tu odpeljani v smrt, čutim veliko spoštovanje.« Po njegovem mnenju so bili ljudje, ki so jih prignali v to taborišče, resnični demokrati. Tisti, ki te ljudi zastopajo, bi morali imeti v državnem zboru svoje mesto. »Po njih bi se moral zaslišati glas teh ljudi. Prej s Slovenijo ne bo nič.« Pripoveduje nadalje, kako natanko pozna komuniste. Čeprav je naredil tečaj za mednarodne voznike, mu niso dovolili voziti v tujino. Kadrovski v podjetju mu je rekel: »Kdor je kristjan, v tujino ne bo vozil.« Zvedeli so bili, da je doma v župnijskem svetu, cerkveni ključar in še marsikaj drugega. Tudi šole se spomni. V Bistrici ob Sotli mu je učiteljica, potem ko ni znal odgovoriti na izbrano težko vprašanje, rekla: »Ti stalno čepiš v cerkvi. Ti si navadna cerkvena miš.« Marsikaj bi še lahko izvedel od tega zvestega človeka, a moram se opravičiti in iti dalje.

    Neverjetno, kako hitro in brez vsakega uvoda se tu znajdeš sredi žgočega problema. To dokazuje, s kakšno notranjo napetostjo priha­jajo ljudje na Teharje. Na cesti proti križu srečam dva znana intelektualca, enega iz Argentine, enega z Obale. Takoj smo pri pojmu strahu. Ljudje se še vedno bojijo. To je absurd, da se ljudje danes, po desetih letih demokracije še vedno bojijo. Mogoče pa uporabljamo napačne besede, mogoče pa to ni strah, ampak kaj drugega. Mogoče pa je to strah pred politiko. Kaj pa če smo Slovenci nepolitičen narod? Vse to je mogoče res, a komunistična desetletja so tudi drugod povzročila pravo opustošenje. Kaj pa so komunisti končno bili, da so narodom zapustili tako porazno dediščino? Nazadnje se zedinimo: poglavitna reč je ta, da komunizem še ni bil obsojen. Komunizem še ni prišel pred svetovno sodišče – pred Weltgericht. Za ljudi je to važno. Če ni bil obsojen, mislijo ljudje, komunizem ni mogel biti tako katastrofalno slab. Zločinec, ki ni obsojen, pač ni pravi zločinec. To ljudi moti in vznemirja, to jim brani, da bi se osvobodili povsem.

    Na Teharje prihajajo tudi zelo preprosti ljudje, a brž ko z njimi spregovorim, mi že postane jasno, da so o tem, zakaj so se njihovi ljudje odločili proti komunistom, veliko premišljevali in pri tem zadeli na misli, ki me nemalo presenetijo. Ko tako vprašam kmeta iz okolice Ljub­ljane, zakaj misli, da so domobranci izgubili igro, mi pravi: »Toliko nepredvidenih stvari se je spravilo nadnje.« In kaj on misli o njih? »Bili so nedolžni, in so jih pobili. Bili so mučen­ci.«

    Kmečki človek iz okolice Ambrusa prihaja sem zaradi dveh bratov, ki so ju od tod od­pel­jali v smrt. Sam je bil premlad za vojaščino, a ima zanimive spomine na medvojne čase. V njihovo vas so pogosto prihajali partizani. (»Pri nas je bilo dosti partizanščine.«) Kakšni pa so bili? Partizani so bili dobri, za komando pa tega ne bi mogel reči. »Kar jim je hodilo v na­poto, so brž pospravili. Tudi v svojih vrstah. Njihovo sodišče je te stvari hitro opravilo.« V njihovi hiši so nekoč sodili štirim oficirjem: dva so obsodili na smrt, dvema pa so odvzeli čin. A tisto sojenje ni trajalo več kot četrt ure. Potem mi pove še poučno zgodbo iz začetka vojne. Nekega dne okopavajo koruzo, ko pride mimo človek, ne domačin, a tudi ne neznan. Oče je očitno imel razloge, da ga je vprašal, za koga se ti novi ljudje v hosti sedaj borijo. Oni se usede na plot in odgovori: »Za Stalina, [Page 079] za Sovjetsko zvezo, za Komunistično partijo, za delavski razred.« Ko je moj sogovornik pred nekaj leti to zgodbo povedal nekemu spomeničarju, je ta pripomnil, da mu je oni prav povedal. »Torej se le niste borili za Slovenijo!«

    Mnogim od teh, ki prihajajo sem, se zdi, da se stvari pri nas prepočasi spreminjajo. Občutek imajo, da nam sedanja zgodovina ni naklon­jena. So pa seveda tudi izjeme. Takšna je bila gospa, ki sedaj živi v Ljubljani, doma pa je iz Št. Lovrenca z Dolenjskega: »Hvalabogu, da se je vsaj toliko spremenilo, da lahko prihajamo sem. Hvalabogu! Vselej sem govorila, da bi le še to doživela, potem pa lahko umrjem. Vidite, stara sem že, pa mislim, da bom doživela še velike spremembe.« (Kaj pa Zaveza? Obljubi mi, da jo bo naročila.)

    Potem se pogovarjam še z mnogimi drugimi. Z gospo, za katero vem, da je bila leta 1945 tu v Teharjah. Skupaj premišljujeva: Kako to, da nismo bolj pretreseni, ko stojimo na tem kraju? Pa mi pravi: »Med tem sedaj in tem, kar je bilo takrat, je veliko časa in veliko stvari. A včasih iznenada pride name in se spomnim in se razjokam.« Potem srečam dva Slovenca iz Argentine. Gospod je tukaj v Teharjah kot mlad domobranec doživel svoj šestnajsti rojstni dan, gospa pa je kot petnajstletna deklica leta 1945 bežala čez Ljubelj z mamo, brati in sestrami – vseh je bilo deset – oče pa je spremljal ranjene domobrance do Lesc, kjer so ga komunisti zajeli, poslali nazaj v Ljubljano v Šentvid in nato neznano kam.

    Mnogi od tistih, ki jih skušam vplesti v pogovor, so člani Nove Slovenske zaveze. Razveseli me, ko opazim, da so prijetni ljudje: dobri, razumni, zvesti. Dolgo se pogovarjam z dvema sestrama z Dvora pri Žužemberku. Tu v Teharjah je bil njun oče zadnjič viden. Bil je že nekoliko starejši (letnik 1902) in sosed, ki je zadnji z njim govoril, je vedel povedati, da je bil že zelo izmučen. Ko so začeli domobrance odvažati, je sina pustil v Vetrinju, sam pa je – z veseljem – šel »v Italijo«, da bi bil bliže veliki družini, ki jo je pustil doma na Dvoru. Nikoli več ga niso videli. Njima pa se je godilo, kakor se je pač godilo domobranskim sirotam. Ko so nekoč v šoli izbirali otroke očetov, ki so ostali v vojni, za neko kolonijo, se je javila tudi mlajša od obeh sester (1942), ker je pač tudi njen oče »ostal v vojni«. Ko je doma povedala, kaj je naredila, ji je mati rekla: »Drugi bodo že šli, ti pa ne boš.« Sploh jim je doma mati vedno govorila: »Tiho bodite in delajte!« Sestri povesta, da je mati sedem let čakala, da se mož vrne. Vsi so trdo delali, da bo oče našel kmetijo takšno, kakršno je pustil. »Najhuje je bilo to, da smo morali ves čas o vsem molčati.«

    Škof Jožef Smej govori

    Figure 39. Škof Jožef Smej govori Ksenja Hočevar
    [Page 080]

    Na mojem rekorderju se je nabralo še več takšnih zgodb, utrinkov, misli. Sestra domobranca bogoslovca, Grozdetovega sošolca, mi je povedala, kako si brat ni upal materi povedati, kaj se je zgodilo z Grozdetom, da se mati ne bi še bolj bala zanj. Govoril sem s šolsko sestro iz Mirne Peči, ki sedaj v Petrovčah skrbi za tiste sestre, ki same zase ne morejo več, a prihaja v Teharje vsako leto v spomin na svo­jega brata, ki je bil tu, a ostal živ in prišel domov. Vprašam, kaj misli o domobrancih: »To so bili pravični ljudje. Bojevali so se za vero in domovino.«

    Zadnji pogovor mi prinese presenečenje. Ko so pevci gori pri oltarju že peli vstopno pesem in sem hotel pobrati še en kamenček za teharski mozaik, mi gospa, ki jo nagovorim, odgovori v nemščini. Izkaže se, da je tu zato, ker je njen mož Slovenec. Njegovega brata so pokončali ali tu ali v Rogu. Vsako leto prihajata na oba kraja. Ne morem si kaj, da ne bi, preden odidem, še vprašal, kako se Slovenci obnesejo kot možje. »Ganz in Ordnung, ganz in Ordnung,« se smeje. Kaj pa naj reva reče, si mislim, a se mi vseeno dobro zdi.

    Sedaj pa je bil že skrajni čas, da sem nehal. Pevci so odpeli in od oltarja dol sem zaslišal glas škofa dr. Jožefa Smeja: V imenu Očeta, Sina in Svetega Duha. Začela se je maša.

    Najprej nas je teharski župnik opozoril, da moramo na začetku resno razmisliti, kako je z nami. Potem so prebrali berilo. Začelo se je s tistim slovesnim stavkom: Jaz, Janez, sem videl novo nebo in novo zemljo. Pri evangeliju so nam prebrali zgodbo o tem, kako so hudobni vinogradniki ravnali z gospodarjevim Sinom. Pomislili smo, da to ni samo ena od prilik, ampak pripoved, ki po svoje zajema celotno krščanstvo. Pridigal je maševalec škof Smej. Ponovno smo ugotovili, kar smo vedeli že prej: da je pesnik in izobražen človek. Povedal je dve od misli, ki jih je na Teharjah mogoče izreči: Tukaj počivajo Kristusovi udje in Ni res, da o njih ni dokumentov – vpisani so v knjigo življenja.

    Pel je združeni zbor celjske dekanije. Kot solist nas je razveselil Marko Fink. Med spominsko slovesnostjo po maši smo bili deležni pozdrava predstavnikov Teharij in Celja. Potem pa so sledili govori vidnih slovenskih politikov: predsednika SLS in podpredsednika vlade Marijana Podobnika, podpredsednika SKD Lojzeta Župančiča, poslanca državnega zbora Jožeta Jerovška. Osrednji in slavnostni govornik pa je bil dr. Jože Bernik. Njegov govor objavljamo v celoti. Slovesnost je z izbranimi besedami uvedla in zaključila Marija Zgonc. Za konec so pevci zapeli še domobransko himno Oče, mati, bratje in sestre. Poslušali smo jo tiho in stoje in mogoče ni bilo nikogar, ki bi mu ob tem ne zatrepetala notranjost.

    9.2. Dali so vse, kar so imeli – svoje življenje

    Avtor: Jože Bernik

    9.2.1.

    Spoštovani gospod škof dr. Smej, spoštovani g. opat, podpredsednik vlade g. Marjan Podobnik, predstavniki javnih ustanov, poslanci, spoštovane gospe in gospodje, drage Slovenke in Slovenci, dragi svojci in prijatelji teharskih žrtev!

    Teharje! Stojimo na enem od številnih svetih krajev, s katerimi je posejana slovenska zemlja. Vsako leto se zbiramo tukaj in na drugih krajih v spomin daljne groze. Čemu? Iz pietete, iz hvaležnosti, morda iz dolžnosti? Za spravo? Da, tudi za spravo!

    Da, tudi za spravo. Ne smemo pa pozabiti, da ima formula za spravo tri elemente: ljubezen, odpuščanje in pravičnost. Mnogo smo že slišali in govorili o prvih dveh elementih, o ljubezni in odpuščanju. Danes bomo rekli nekaj o pravici in pravičnosti.

    Vprašajmo se, kaj smo mogli od lanske spominske slovesnosti spremeniti? Ali smo sploh bili pripravljeni kaj dejansko narediti za tu­kaj­šnje in druge žrtve velike povojne prevare, sovraštva in krutosti? Za naše svoj­ce, za prijatelje, za neznane Slovenke, Slo­ven­ce in za njihove otroke? Že nad pol stoletja ležijo v neposvečenih grobiščih – brez pokopa, brez groba, brez imena, brez časti in uradno pozabljeni. Ali je pieteta do teh žrtev dovolj? Ali jim nismo dolžni kaj več?

    Te žrtve in ti mučenci tukaj in drugod so dali vse, kar so imeli – svoje lastno življenje – dali so ga za svoje prepričanje, za domovino in za svojo vero. Prepričani smo, da so sedaj prav oni naši priprošnjiki pri Bogu. Izprosili so nam padec slovenskega komunizma in modrost in pogum za ustanovitev svobodne, suverene slovenske države. Sedaj je na nas pre­živelih, da gradimo naprej!

    Kako naj odgovorimo na ta izziv?

    Ali naj priznamo, da je v nas še vedno preveč [Page 081] strahu, potolčenosti, premalo poguma za pri­čevanje v javnosti, in da smo morda še preveč zaprti v svojo varno zasebnost?

    Mnogokrat smo že govorili o naših dolž­nostih do vseh medvojnih in povojnih žrtev treh totalitarizmov, premalo pa se zavedamo, da mora­jo biti naše dolžnosti dejavne, akcij­ske, stalne.

    Z najvišjih uradov naše države in mediji nam govore, da so naše zahteve po spoštovanju človekovih pravic in dostojanstva mrtvih novo razdvajanje in klic po maščevanju. To ni res!

    Tudi nekateri naši rojaki ne razumejo našega pričevanja, da je revolucionarno sovraštvo pognalo pri nas bolj globoko kot v kateremkoli civiliziranem narodu v svetu. Tudi formalna demokracija našega zadnjega desetletja in vsi napori dobro mislečih ljudi tega sovražnega razdvajanja ni mogla ubla­žiti, kaj šele izbrisati.

    V zadnjem desetletju in še posebno v tem zadnjem letu našega stoletja so se okoli nas zgodile stvari, ki bi nas morale še posebno spomniti na čas sovražne okupacije, revolucije in vseh drugih grozot, ki so se zgodile pri nas v letih 1941 do 1945 in kasneje. Ali se je kdo v naši državi sploh spomnil na vse to naše gorje, ko so se okoli nas dogajale Slavonija, Bosna in Hercegovina, Kosovo in Srbija? In da smo mi Slovenci, majhni kot smo, imeli svoje Kosovo, že v tistih davnih štirih letih? Isti zloduh fundamentalističnega komunizma, naseljen v jugoslovanski vojski, ki smo jo obilno pitali prav Slovenci, je v teh krajih blizu nas leto za letom rušil, ubijal in brezobzirno trebil vse, kar je imel za so­vražnika. Prav tako kot v tistem daljnem času štirih medvojnih let sovražne okupacije naše male dežele se je nad našimi južnimi sosedi razlilo prav tisto zlo, ki smo ga nekoč v tako veliki meri bili deležni mi Slovenci. Upravičeno lahko trdimo, da smo Slovenci doživeli svoje Kosovo že pred skoraj šestdesetimi leti. Naše Kosovo je bilo prav tako zlo­činsko, uničevalno in je kršilo vse človekove naravne in pravne pravice. Zgodilo pa se je brez vednosti sveta, bilo je prikrito in cela desetletja z lažjo in veliko prevaro zakrito in zamolčano. In tako ostaja tudi sedaj.

    Kdor med nami ne razume našega holokavsta tistih štirih let, ne more razumeti ničesar, niti sedanjosti ne. Tista štiri leta pomenijo za revolucionarje neko »nedotakljivo relikvijo«, njihovo »skrinjo zaveze«, zibelko za uspešen napad na zgradbo celotne slovenske družbe in za iztrebljenje naše stoletne krš­čanske tradicije in vseh njenih simbolov. Še danes je za revolucionarje in za njihove obo­ževalce ta doba popolnoma nedotakljiva in nezmotljiva. Od teh »resnic« revolucionarne religije in mitologije tistega časa ne zmorejo odstopiti niti za ped. Kajti vse bi se jim podrlo. Ta laično-politična religija je še vedno osnovni usmerjevalec slovenske državne naravnanosti in v njej vidimo tudi najvišje predstavnike naše dr­žave. Morda ste že opazili, da se danes do­puš­ča pisanje in govorjenje o naši skupni tragediji le od maja leta 1945 in naprej. Nedotakljiv pa ostaja tisti štiriletni čas, v katerem se je kalila in oblikovala fundamentalistična revolucija slovenskega komunizma. Ponav­ljam, kdor ne razume temeljne pomembnosti tistega časa in vseh njegovih temnih senc za naš slovenski prostor – tedaj in sedaj – ta resnično ne razume sedanjosti in ne bo razumel prihodnosti.

    Mnogi v naši družbi kažejo resne znake amnezije o vsem tem. Mnogi politiki, kulturniki in celo nekateri katoliški laiki, na vseh ravneh odgovornosti, si ne upajo dvomiti revolucionarni razlagi tiste štiriletne dobe. Morda iz ignorance, komodnosti, oportunizma ali spranih možganov. Morda ste tudi opazili, da se je celo zelo dobro prikazano pričevanje o slovenskem totalitarnem komunizmu na razstavi z imenom Temna stran meseca izognilo tistim štirim letom najbolj mračnega obdobja v naši zgodovini. Mnogi še vedno verjamejo, da tisto dobo zaznamuje borba med partizanstvom in domobranstvom. To gledanje je naivno in krivično. Revolucija z vsem svojim stalinističnim fundamentalizmom je bila v polnem uničevalnem zagonu vsaj dve leti pred domobranstvom. Ponavljam, kdor tega ne razume, ne more razumeti vzrokov za naše sedanje notranje krize in vira za toliko ne-pravnosti sedaj v naši državi.

    Pred leti, kmalu po osamosvojitvi, ko še ni bila odkrita in znana prevara »sestopanja z oblasti« slovenske komunistične elite in na obzorju še ni bilo slutiti načrtovanja njihove vrnitve na oblast in vseh posledic za nas in našo družbo, je slovenski mislec v Argentini, dr. Milan Komar, preroško napovedal »raz­plod« komunizma v vseh odtenkih in v celotnem tkivu našega osebnega in družbenega življenja. Tedaj smo rekli, pesimist je. Žal, imel je hudo prav!

    Naši mrtvi že skoraj deset let čakajo na oblasti naše formalno demokratične države, da jim vrne pravice in dostojanstvo.

    Vprašam vas, kje v civiliziranem svetu bi mogel tak cinični molk o povojnih pobojih trajati [Page 082] tako dolgo in teptanje pravic mrtvih do dostojanstva biti tako dosledno?

    Mnoge države, katerih državljani so imeli take in podobne travme vojne, revolucije in brezpravja, ki so doživljali holokavst svojih bližnjih in trpeli druga preganjanja, so znale živim in mrtvim ponuditi mir in spravo, civil­no in pravno izenačenje. To ne samo z ustavnimi akti in zakoni, temveč tudi dejansko in praktično. Ponujajo se nam mnogi primeri Kam­bodže, Argentine in Čila, Španije in Nem­čije, da imenujem samo nekatere.

    V mnogih deželah sveta državne oblasti še po desetletjih iščejo svoje v vojni pogrešane vojake in civiliste kjerkoli po svetu. Tak je primer Združenih držav Amerike. Nobena zgodovinska ali geografska razdalja, noben strošek in noben napor ni prevelik pri is­kanju, identifikaciji in za pogreb pogrešanih. S tem se država oddolži ne samo pogrešanim, temveč tudi njihovim svojcem. Svojci morejo šele ob grobu svojih dragih zaključiti ciklus dolgega žalovanja in izgubo drage osebe sprejeti kot dokončno. Ali je kdo pri nas med odgovornimi sploh kdaj pomislil na kaj takega? Prav nasprotno!

    Namesto odločnega posega države v to ža­lostno stanje pri nas nam prihaja na uho izgovarjanje na težave z identifikacijo tolikih in tako dolgo pokopanih mrtvih, na velike stroške izkopavanja, na pravne nejasnosti in podobno. Pravijo, naj bi to bilo preštevanje kosti! Ali ni to pravo barbarstvo? Poglejte samo, kaj se godi z izkopanimi okostji pobitih v okolici Maribora. Odgovorni med našimi oblastmi nimajo ne volje ne politične poštenosti za odpiranje dogodkov iz tiste grozne dobe revolucije, za častni pokop vseh teh mrtvih ter popis in objavo imen vseh mrtvih v vojni in po vojni umorjenih in za urejanje mnogih še vedno odprtih pravnih posledic tega stanja. Ko se je samo enkrat pred leti pojavila skromna uradna zahteva po odprtju Brezigarjevega brezna blizu Ljubljane, je bilo v vladi odgovorjeno, da v proračunu za to ni denarja! To je seveda grozno, groteskno in cinično izgovarjanje. Slovenski davkoplačevalci plačujejo velike denarje za potovanja nekaterih držav­nih predstavnikov na vrhu oblasti, menda celo z dragim nadzvočnim letalom Concorde, menda za zelo drago osebno publiciteto in promocijo nekaterih naših vidnih politikov na raznih koncih sveta in še za mnoge druge udobnosti in za iskanje osebnih časti. Tudi tam, kjer ni pomembnih slovenskih državnih interesov. Denarja za pokop tistih mrtvih, ki jih je dala umoriti oblastna predhodnica naše drža­ve pa – pravijo – ni!

    Še več! Že pred letom dni je slovenska vlada poslala v Državni zbor predlog zakona o vojnih grobiščih. Mednarodni dogovori namreč skušajo zavarovati posmrtne ostanke padlih in umrlih vojakov, pokopanih v drugih drža­vah, in to na enoten pravni način. Država mo­ra na svojem ozemlju, kjer so ti tuji vojaki pokopani, urediti taka grobišča, postaviti ne­ka obeležja in jih oskrbovati.

    Poslušajte, prosim vas, vsi po vojni pobiti civilisti in neoboroženi slovenski vojaki domobranci so vključeni v ta predlog. Le zakaj, boste vprašali? Hote ali nehote bi ta predlog naše povojne žrtve, milo rečeno, pustil v sedanjih grobiščih, brez imena, brez groba, brez spomenika; njihova smrt ne bi bila nikoli pojasnjena in izpričana, zločinci bi ostali še naprej anonimni; svojci ne bi izvedeli ničesar o kraju in načinu smrti in ne bi mogli za­ključiti svo­jega dolgega žalovanja. Odgovorne oblasti na­še države, ki so krive za to stanje in za vključitev po vojni umorjenih v predlog zakona za ureditev globišč tujih vojakov na naši zemlji, bi si lahko doma in v svetovni javnosti po pilatovsko umile roke. Taka zakonodajna goljufija bi za vedno zakrila ta veliki zločin bratov nad neoboroženimi brati! Poudarjam: tak zakon bi pomenil dokončno moralno likvidacijo že fizično ubitih slovenskih ljudi. S tem bi bile te žrtve dokončno in za vedno izbrisane iz zgodovinskega spomina Slovencev, tako kot tudi njihovi morilci, pozabljene za vedno! To bi bila zadnja velika prevara na njihovi dolgi in kruti Kalvariji. Ali moremo kaj takega dopustiti?

    V javnosti so se že pojavili namigi, da bi sedaj, ko se počasi vendar dosledno odpirajo bolj resnični pogledi na povojne poboje, bilo sicer primerno te povojne zločine raziskati. Toda – pravijo – tega bi se morala lotiti politična levica, ne pa desnica. Desnica, pravijo tisti, ki na tak način razmišljajo, bi vse to izrabila za svoje politične in druge manipulacije. Torej tako: Več kot pol stoletja slovenske oblasti prejšnjega režima niso hotele narediti nič. Tudi sedaj njihovih idejnih naslednikov v naši demokraciji, kakršna pač je, prav nič ne briga ta civilizacijska sramota. Vi­deti pa je, da bi sedaj fundamentalisti nek­danjega in sedanjega režima vse to, s krvavo revolucijo in povojno tragedijo, ki ji je sledila, hoteli na hitro pospraviti pod navidezno pravno preprogo, to je, v predlagani zakon o vojnih grobiščih, tako da bi sami mogli uga­jati Evropski zvezi. Pri tem pa nih­če med ob­last­niki javno ne govori o kršenju človekovih pravic, o dostojanstvu mrtvih oseb in o kršenju moralnih in ustavnih zakonov, ki te [Page 083] pravice ščitijo. Kot da bi to dolgo kršenje naših osnovnih zakonov ne brigalo nikogar v državi!

    Ljudje in sveče pred teharskim križem

    Figure 40. Ljudje in sveče pred teharskim križem Ksenja Hočevar

    Slovenska ustava pod poglavjem Človekove pravice in temeljne svoboščine v 65 členih govori o različnih človekovih pravicah. Prav tako govori o človekovih pravicah konvencija iz leta 1950, ki so jo sprejele članice Sveta Evrope (in jo spotoma dopolnjujejo). Med članicami je tudi Slovenija.

    Vendar: V naši državi ni bilo in ni slišati nobenega odgovornega državnega uradnika od vrha do tal, ki bi javno obsodil sedanje stanje in odločno nastopil proti tako doslednemu teptanju omenjenih pravic ubitih in nepokopanih. Nobenega glasu ne slišimo o kršitvi ustave in drugih zakonov. Kot da bi ne bilo nobenega urada v slovenski državi, ki naj bi varoval človekove pravice. Ker tak urad varuha ne deluje. Mislim, da bi potrebovali posebnega varuha samo za obrambo dostojanstva teh naših mrtvih. Slovenska ustava dopušča tako institucijo posebnih varuhov pravic državljanov! (Člen 159.)

    Morda je poleg toge ideologije starega režima za tako stanje kriv tudi prevladujoči »pragmatizem« novega slovenskega »liberalizma«. Ta je seveda doraščal ob nedemokratičnem komunizmu. Zato prav ta liberalizem danes pokriva vse grehe svojih učiteljev. Neki naš slovenski filozof pravi, da v liberalizmu ni prostora za pravičnost kot vrednoto. Citiram naprej: »Pravičnost … postane spolnjevanje določenih pravil in glavnega pomena je držati se določene procedure. Človekovo dobro in podobni pojmi imajo drugotno vlogo.« (Dr. A. Jamnik, Tretji dan, december 1998, str. 50.) S tem v zvezi omenja nekega tujega avtorja, ki smelo trdi: »Pravniki, ne filozofi so duhovščina liberalizma.« (Ibidem.) Ali ni tudi pri nas tako? Nekateri pravniki in polito-sociologi so stebri na slovenskih tleh zraslega liberalizma?!

    Ob tem bi morali nasloviti nekaj vprašanj o vsem tem na predsednika slovenske države, na predsednika vlade, na varuha človekovih pravic, na poslance Državnega zbora, na člane sodnega sistema, na tožilce, policijo, na pravnike in na vso slovensko civilno družbo. Vprašanje je: Kje ste bili ves ta čas in na kaj čakate pri vseh teh kršitvah božjega, človekovega in državnega prava? Na tako vprašanje, že večkrat postavljeno, še vedno nismo dobili nobenega odgovora. Zato še enkrat vprašamo nekoliko drugače. Ali vas bodo morale evropske in druge države prisiliti k izvrševanju vaših dolžnosti do dostojanstva mrtvih rojakinj in rojakov, ubitih po koncu vojne? Tudi ta pot do zadoščenja teh pravic nam je odprta …

    Naši dosedanji napori za pravico in čast tukajšnjih žrtev so bili in bodo strma pot. Ponovno in ponovno se srečujemo in se zaletavamo v neki »princip«, ki naj bi – po razpadu komunistične fantomske zgradbe – usmerjal slovensko družbo v prihodnost. To je tako imenovana cinična distanca. Pisatelj Drago Jančar o tej pošasti pravi tole: »V jeziku prizemljenega pragmatizma je cinična distanca kot vrhovni princip pač samo goli pohlep po oblasti in moči, v imenu katere je mogoče storiti vse: odstraniti, zasmehovati, ponižati drugače misleče. In to res ni več demokracija … Cinična distanca nas vodi v to ali drugo obliko totalitarizma.« V naši družbi je cinična distanca resnični princip vladanja. In: »Zaradi cinične distance, ki je sposobna pahniti, žaliti, zasmehovati ali celo preganjati vsakogar, ki ji je napoti, obmolkne vse.« (Egiptovski lonci me­sa, str. 18 in 19.) Mar ne vidimo v naši družbi nešteto pojavov takega zadržanja prav v vrhovih demokratično iz­vol­jenih ljudi na oblasti? Ali bomo ob vsem tem obmolknili tudi mi?

    [Page 084]

    V luči tega lahko razumemo – kot bi rekel isti pisatelj – dolgoletni diluvialni molk in diluvialno temo nad našo preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Vendar kljub vsemu temu moramo nadaljevati naše napore in korak za korakom hoditi našo pot pravice in sprave. Vendar besede in želje same ne morejo premakniti sveta. V rokah imamo kar nekaj pravnih sredstev. Morda mnogih od teh doslej še nismo znali ali si upali uporabiti v polni meri. Ne bom jih našteval, morali bi pa vedeti zanje. Nenehno moramo iskati novih načinov legitimnega pritiska na izvoljene predstavnike, da nas slišijo in ukrepajo. Žal še vedno ne znamo dovolj uporabljati pravice do peticij in javnih protestov, do vlaganja resnih pritožb in tožb zaradi kršenja pravic, doslednega vztrajanja pri izvrševanju zakonov, nenehnega obleganja državnih tožilcev, policije in urada varuha človekovih pravic z našimi pravičnimi zahtevami po sodni raziskavi in obravnavi zločinov, storjenih po koncu vojne. Ostane nam tudi civilna neposlušnost. Ali smo na to pripravljeni? Ta sredstva za ustavitev kršenja dostojanstva mrtvih in za pravično popravo krivic so pravična in jih zahteva naša sveta jeza. Vse to bo terjalo od nas vztrajnost, pogum in fizično vzdržljivost. Še posebno, ker vemo, da v našem pravnem sistemu mnogo stvari sploh ne deluje. In končno, tu je tudi mednarodna javnost. Tudi ta pot je odprta …

    Teharski spomenik s kostnico

    Figure 41. Teharski spomenik s kostnico Ksenja Hočevar

    Med mašo papeža Janeza Pavla II. v Mariboru in proglasitvijo našega prvega blaženega, Antona Martina Slomška, so nam slovenskim katoličanom romarji iz Hrvaške morali dati živ in pogumen pouk o javnem nastopu za svoje sorojake, ki so bili po vojni umorjeni na slovenski zemlji. V svoji mašni prošnji v svo­jem jeziku niso sledili že objavljenemu besedilu, pač pa so se v molitveni prošnji spomnili svojih rojakov, pobitih prav v okolici Maribora. Papežev odgovor je bil jasen in nedvoumen: tudi on se je spomnil teh hrvaških žrtev, ležečih v slovenski zemlji.

    Ob tem se moramo zamisliti: ali niso slovenske žrtve v grobiščih po vseh treh slovenskih škofijah vredne istega spomina in prošnje, na istem prostoru, med papeževo mašo? Le kje smo bili in smo slovenski katoličani pred tem dogodkom in po njem?

    Praktikanti cinične distance nam bodo očitali, da nas v prizadevanjih za pravice povojnih žrtev vodi strast po oblasti in želja po utišanju revolucionarne dvojne resnice. Ne, nič tega ni naših srcih. Svoj glas povzdigujemo iz prepričanja, da imamo kot Slovenci in državljani enake pravno zaščitene pravice [Page 085] kot tisti, ki nam jih odrekajo. Vsi skupaj smo dolžni spoštovanja in hvaležnosti do mrtvih, še posebno pa do tistih, ki so bili izdani in kruto umorjeni. Da bo jasno: Od države zahtevamo pravice in spoštovanje za vse po vojni ubite civiliste in vrnjene slovenske vojake. Šele po tem dejanju zadoščenja na strani slovenskih oblasti bomo mogli začeti – enakopravno in pravično – razpravljati o dejstvih tragedije tistega časa, ki nas je tako strašno razklala kot narod in družbo – do današnjih dni.

    Ta pot bo še dolga. To je pot pietete in odločne akcije, pot dejanja! Pri tem naj nam s svojo prošnjo pri Bogu pomagajo naši teharski mučenci. Hvaležnost do njih naj vodi vse naše delovanje. Slava in čast jim!

    Bog vas živi!

    9.3. Žale na dan Vernih duš, 2. novembra 1999

    Avtor: Tine Velikonja

    9.3.1.

    Danes, na praznik Vernih duš, se v cerkvi Vseh svetih na Žalah spominjamo 918 ljudi, katerih imena so napisana na tukajšnjih farnih spominskih ploščah. Umrli so nasilne smrti na protikomunistični strani v času 2. svetovne vojne in po njej. Bili so farani ene od 21-ih mestnih župnij. V šestih obrobnih, to je na Ježici, v Polju (sem sta vključeni tudi žup­niji Kašelj/Zalog in Zadobrova), na Rudniku, v Stožicah, Šentvidu in Štepanji vasi, so farani postavili svoje farne plošče. Prišteti moramo še Sostro in župniji Dobrovo in Brezovico. Na vseh teh je napisanih skupno še 625 imen.

    Omejil se bom samo na Žale. Na listi mučencev, objavljeni v zadnji Družini (31. 10. 1999), so napisana 204 imena. Kar 38 od njih lahko preberete tudi na naših ploščah. Pa še to, smrtna žetev je prizadela predvsem moške, žensk je napisanih 37, od tega pomorjenih po vojni 17, zvečine so izginile na Teharjah.

    Imena so napisana po abecedi, saj bi se drugače ne znašli. Vendar bi pravo sliko dobili šele, če bi jih razporedili po časovnem zaporedju, kakor so umirali. Prikazala bi se nam zgodovinska karta revolucije in državljanske vojne v letih 1941–1945 in po njej. Videli bi, kako se je začelo že leta 1941. Prvi so prišli na vrsto vodilni policisti in policijski uradniki, čeprav so opravljali delo, ki ga mednarodna zakonodaja za razmere pod okupacijo dopušča in celo svetuje. Omenil bi delno uspeli atentat na dr. Lovra Hacina, poveljnika policije, in na najbolj znanega, na komisarja Kazimirja Kukoviča, pri katerem po prvem neuspelem poizkusu niso odnehali. Na plošči jih imamo napisanih 9. Sledijo ljudje, ki so pripadali sokolskemu taboru in so računali, da se bo s komunisti dalo dogovoriti za skupni nastop. Najbolj značilna je ustrelitev ing. Fanouša Emmerja, ki so ga 4. 12. 1941 zvabili na sestanek za Staro cerkev v Šiški.

    Atentati so se širili, ubitih je bilo tudi nekaj okupatorjevih konfidentov, večinoma pa preprosti ljudje in je videti, da so z njimi velikokrat poravnavali osebne račune, obenem pa širili strah. Tako so na Podutiški pomorili tri člane družine Čuk. Tega ne bi omenjal, če ne bi otroka, ki sta prizor gledala in preživela, zdaj trdila, da jim je starše in sestro pobila črna roka – spomladi leta 1942! Žrtev iz te skupine je na plošči 58.

    Obenem pa so začeli uprizarjati spektakularne atentate na idejne nasprotnike z druž­be­nega vrha, od voditeljev katoliških študentskih organizacij Župca, Kiklja in Tepeža, pa mimo industrialca Praprotnika, kanonika Ehrlicha in bivšega bana Natlačena. Teh je na plošči 17. Mednje namreč spada tudi Tone Čokan, pesnik in študent medicine, krščanski socialist in partizan, ki so ga junija 1942 na povelje Marjana Dermastje umorili partizani sami. Atentati so se nadaljevali z manjšo ihto, od napisanih na ploščah so jih do konca vojne pobili še 31. Eden od atentator­jev, narodni heroj Franc Pokovec – Poki (1920–1991), je mojemu svaku, s katerim se je spoprijateljil, povedal, da jih je ubil 30. Bil je član pokrajinske komisije VOS-a za Primorsko, ki je 5. februarja 1944 izpeljala poboj štirinajstih Cerkljancev na Lajšah. Tudi Pokija bi morali šteti med žrtve. Zadnja leta je živel samotarsko in njegovi šišenski sosedje so se čudili, kako pri njem vse noči gori luč. Svaku je potožil, da veze gobeline, ker ne more spati. Prikazujejo se mu oči njegovih žrtev.

    Prištejemo lahko še osem rešencev z vlaka na poti v internacijo na Verdu, ki so tudi napisani na plošči, za druge štiri so bili sorodniki proti. Ker so se bili fantje odločili, da hočejo domov, so izginili, med njimi tudi sedemnajstletni dijak Gabrijel Gaberc. Omenjam ga, ker imamo zanj odločbo okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9. januarja 1946, s katero »se [Page 086] izreče zaplemba celokupne premične in nepremične imovine … z utemeljitvijo, da je imenovani sodeloval z okupatorjem (Be-ga, domobranec) – bil kot sovražnik ustreljen«. Poudaril bi, da so vlak osvobodili 29. junija 1942, ko še ni bilo nobene bele garde.

    Sledile so vaške straže in kapitulacija Italije 8. septembra 1943, Turjak, Veliki Osolnik in morišča po Dolenjskem in Notranjskem. Na ploščah imamo napisanih 34 ljudi, ki so takrat izgubili življenje, zvečine so bili študentje, poveljniki in organizatorji postojank, člani akademskega društva Straža. Imenoval bi ing. agronomije Jožeta Vojska, poveljnika posadke v Begunjah nad Cerknico, ki je bil ob padcu postojanke že na varnem, pa se je javil, ker so partizani grozili s streljanjem talcev. Še številnejša je skupina četnikov, vojakov kraljeve vojske, ki so padli ali bili zajeti na Grčaricah in zvečine pomorjeni v Mozlju; teh je na ploščah napisanih 70. Pripomnil bi, da jih manjka dobra tretjina, ker so bili sorodniki izrecno proti ali pa zanje nismo dobili podatkov. Sledilo je obdobje domobranstva in umirali so v boju, takih imamo napisanih 82. Ocenjujemo, da je padel vsak deseti domobranski vojak, med njimi veliko oficirjev; omenil bi samo stotnika Dušana Meničanina, poveljnika udarnega bataljona, Franceta Kremžarja, poveljnika postojanke v Grahovem, Danila Capudra, poveljnika postojanke v Velikih Laščah, Jožka Jakoša, poveljnika postojanke v Črnem Vrhu nad Idrijo. Ne smemo pozabiti tudi načrtovalcev domobranskega upora, tako vodilnih kot vojakov, ki jih je gestapo jeseni ali pozimi leta 1944 are­tiral in so bili 1. marca 1945 prepeljani v Dachau. Od njih jih je tam umrlo 7, del pa po koncu vojne prepeljan v domovino in umor­jen.

    Žale 2. novembra 1999

    Figure 42. Žale 2. novembra 1999 Mirko Kambič

    Napočil je maj 1945, veliki umik in zvijačni povratek, veliki poboj in povojni procesi. Vrnjenih domobrancev je bilo pomorjenih 446, za prvo polovico je bila postaja pred smrtjo Teharje, za drugo Šentvid. Od tistih, ki so ostali doma in se šli prijavit, je bilo pomor­jenih 62, še 59 civilistov in vojakov je bilo od­peljanih v neznano, 29 pa je bilo umor­jenih na osnovi obsodbe. Posebej bi omenil duhovnika Janeza Jenka in bogoslovca Vin­ka Pavlovčiča (Pavločiča), ki sta vztra­jala na vlaku z ranjenci, jih na Blejski Dobravi, kjer so stali vagoni [Page 087] teden dni nezastraženi, negovala in tolažila. Kako čudni časi so bili, nam pripoveduje zgodba o dija­kih Milanu in Nacetu Matjašiču, ki sta bila ubita kot vrnjena domobranca; nič jima ni pomagalo, da je bil njun brat Aleksander tri leta prej ustreljen kot talec pred Natlačenovo vilo. Kako malo je bilo takrat vredno živ­ljenje, je skusil tudi Karel Jeseničnik. Bil je prometni stražnik okrog pošte in zaradi mo­gočnih brkov ljubljanska znamenitost. Zaradi njih smo ga imenovali Dolfus. Šel se je javit in je izginil. Od povojnih procesov je zna­čilno, da so z domobranci ravnali izjemno surovo in obsojenim na smrt niso prisodili vo­jaške smrti, ampak izpeljali smrt z obešenjem, tako sta umrla tudi polkovnik Peterlin in major Križ. Umreti sta morala tudi general Rupnik in Hacin. Kot žrtev pobojev je napisan trgovec Julij Lenassi, oče znanega kiparja Janeza. Bil je član organizacije TIGR, po vojni so ga zato aretirali in je izginil. Napisan je tudi Maistrov borec, 58-letni Jožef Hrovat, vratar na domobranskem poveljstvu, ki je ostal doma in se šel javit na osnovi poziva, da je tistim, ki bodo prišli, zagotovljena varnost. Posebno mesto zasluži tudi ing. Črtomir Nagode, vodja Stare pravde. Med vojno se ni hotel pri­družiti partizanom, ker so odklonili pogovor o razdelitvi nalog in funkcij, zlasti pa o tem, kakšna bo ureditev po vojni. Njegov proces so uprizorili šele leta 1947. Spomnil bi se še dveh prijateljev, le malo starejših od mene. Najprej 18-letnega dijaka Iva Lotriča. Pri njih doma je bilo v začetku vojne skrivališče za ilegalce. Tudi Boris Kidrič je bil pogosto njihov gost. Ko so Italijani bunker odkrili, je morala mama Helena v internacijo. Ob prvi novici o vračanju se je osebno zglasila pri Borisu Kidriču in dobila za sina nekakšno odpustnico, če ga le najde v kakšnem taborišču. Ko sem se na Teharjah skozi mrežo po­­govarjal z njim, sem začudeno opazil v njegovih očeh solze. Slutil je konec in ni imel pojma, da domači tekmujejo za njegovo živ­lje­nje. Obraz, ki mi je za vse življenje ostal v spo­minu, je obraz Iva Lotriča, sedanjega direktorja Petrola. Drugi je 21-letni Vinko Miklavčič, rejenec dr. Justinovih v Šentvidu nad Ljubljano, s katerimi smo se dobro poznali. Bil je prisilno mobiliziran v nemško vojsko, ob invaziji v Normandiji so ga ujeli zavezniki. Prijavil se je v prekomorsko brigado. V Splitu so napravili ideološko čistko in Vinko je bil med prvimi Slovenci, ki so tam izginili.

    Molitve za padle in pomorjene

    Figure 43. Molitve za padle in pomorjene Mirko Kambič
    [Page 088]

    Kakšno izobrazbo so imeli in kakšne poklice so opravljali? Za četrtino ni podatkov. Pregled ostalih nam pokaže, da je bilo med njimi 16 duhovnikov, 16 pravnikov, 15 inženirjev, 11 profesorjev, 6 zdravnikov in 6 drugih s končano univerzo. Sem bi lahko prištel vsaj polovico od 82 poklicnih častnikov, vojaških uradnikov in policistov. Če od 183 študentov, od tega 37 bogoslovcev in 80 uradnikov, ki so napisani na ploščah, računamo, da jih je polovica nosila častniške čine, vidimo, da so trditve, kako so častniki ostali v Vetrinju in pustili, da je navadna vojska oskubljena od­hajala v smrt, lažnive. Učiteljev 5, hotelirjev, trgovcev, tehnikov, obrtniških poklicev 85, 24 delavcev, 19 kmetov, 22 gospodinj in kmečkih hčera in sinov, 9 samostanskih bratov, med njimi tudi polbrat Staneta Severja.

    Dijakov je bilo 110. Skupaj v našem seznamu predstavljajo gimnazijci in študentje dve petini žrtev. Na seznamu so tudi trije otroci.

    Od tistih, ki so napisani na ploščah, je zadnji umrl šestdesetletni zdravnik dr. Ivan Drobnič, in to 1950, ko je bil na prisilnem delu pri gradnji Litostroja.

    Zvečine so bili mladi in težko so umirali. Spomnili se bomo njihove stiske in žrtve. Dovolite mi, da preberem napis na srednji plošči, ki ga je napisal Zorko Simčič:

    DEVETNAJST STOLETIJ

    IN POL PO KRISTUSU

    IN DVANAJST STOLETIJ

    POTEM KO SMO GA

    SLOVENCI SPOZNALI

    JE KRI ZALILA NAŠO DOMOVINO –

    RDEČE REVOLUCIJE IN

    DRŽAVLJANSKE VOJNE

    KRUTI SAD

    TI KI ZREŠ SEDAJ

    NAVPIČNI DREVORED

    ENAKIH SMRTNIH LETNIC

    NE IŠČI NAS

    NE BOŠ NAS NAŠEL

    STROHNELI SMO

    ČEMU BI NAS ISKAL

    UMRLI SMO

    DA TI BI ŽIVEL

    IN PADLI SMO

    DA TI BI VSTAL

    POSLUŠAJ

    IZRAEL SLOVENSKI

    NE POZABI

    ODSLEJ SI TUDI TI

    IZVOLJEN NAROD

    ODKUPLJEN ZDAJ

    ŠE ZA CENO SVOJE KRVI

    POSTAVIL SLOVENSKI SPOMINSKI ODBOR V LETU 1997

    10. Po branju

    10.1. Ljudstva za strateške eksperimente

    Avtor: Viktor Blažič

    10.1.1. Ob knjigi Loraine M. Lees, Keeping Tito afloat (Držeč Tita nad vodo)

    Minilo je dobrega pol stoletja, odkar je sovjetski diktator Stalin izobčil iz tabora komunističnih partij in držav svojega najbolj zagnanega posnemovalca, jugoslovanskega dik­tatorja Josipa Broza – Tita. Minilo je tudi deset let od padca berlinskega zidu, čemur je sledilo tudi razsulo tabora socialističnih držav in potem še razsulo Sovjetske zveze kot države; razpadla je tudi Jugoslavija. Celotna afera je z vsemi njenimi in vpletenimi ude­leženci odšla pod rušo zgodovine in zdaj je čas, da se lahko brez škode razkrivajo njene skrivnosti. En del teh skrivnosti hranijo ar­hivi ameriškega zunanjega ministrstva (Department of State), zakaj vlada Združenih držav je bila tista, ki je v spor Stalin – Tito po­segla na ta način, da je slednjemu v njegovi največji stiski ponudila roko in ga rešila pad­ca z oblasti in s tem tudi zanesljivega od­hoda v nepovrat. Seveda hranijo tiste naj­več­je skrivnosti iz te drame arhivi v Beogradu in Moskvi, vendar bo treba za razkrivanje le-teh spričo poslabšanih razmer v tistih krajih čakati na boljše čase.

    Pred seboj pa že imamo knjigo, katere avtorica se je posvetila vsebini dokumentov iz arhiva State Departmenta o ameriško-jugoslovanskih odnosih iz let kominformskega spora, tj. od prvega povojnega časa do sredine petdesetih let. Naj­pomembnejše vsebine, kakor ameriške ocene vedenja jugoslovanske strani, presoje dogod­kov in zavzeta stališča kot podlaga za ameriške odločitve, so v knjigi predstavljene v navedbah ali povzetkih, tako da se bralcu nudi dokaj pregledna slika raz­voja dogodkov po kronološkem redu. Iz tega pregleda je že moč slutiti glavne obrise tega impozantnega dogajanja, ki je zaznamovalo [Page 089] ne le našo usodo s tem, da nas je obsodilo na životarjenje v strateško vzdr­ževani državi, temveč je tudi v temeljih zamajalo celotno zgradbo socialističnega tabora.

    Sposobna Trumanova administracija je še posebej pozorno opazovala zaneseno in med sovjetskimi sateliti najbolj agresivno »antiimperialistično« (protiameriško) aktivnost komunistične Jugoslavije. Slednja je iz Ma­ke­donije nudila pomoč in zatočišče grški partizanski gverili, ki je očitno merila na revolucionarni (komunistični) prevzem oblasti, iz Slovenije pa je s pritiskom na Trst poskušala nuditi bratsko pomoč in podporo italijanskim komunistom, ki so se čutili dovolj močne, da bi v Italiji lahko prevzeli oblast. Te aktivnosti Titovega režima so navdajale zahodne prestolnice z nemajhnim vznemir­jenjem, saj je šlo za poskuse prodiranja čez dogovor­jeno jaltsko črto v Evropi.

    Najboljši možgani ameriške administracije pa so že zgodaj dojeli, da gre pri tem dogajanju za pravi primerek nevarnih razmerij med velikim in mogočnim pokroviteljem in malim, vendar vnetim varovancem. Prvi nam­­­reč radi pošiljajo slednje v žerjavico po kostanj in če ta postane prevroča, jih pustijo na cedilu ali jih celo napravijo za grešne kozle. Z druge strani pa v takih nevarnih razmerjih lahko sicer šibki varovanci s svojo preveliko vnemo spravijo svoje močne pokrovitelje v nevarnost, da jih potegnejo v vojno z močnim nasprotni­kom. In prav ti možgani so prvi razumeli, za kaj gre v odnosih med Moskvo in Beogradom, ko so v Romuniji in drugih vzhodnoevropskih državah spomladi leta 1948 začeli snemati Titove slike. Torej slike prav tistega, ki so ga še včeraj vsem postavljali za vzor.

    V enih izmed teh možganov se je torej takrat, ko je med Moskvo in Beogradom izbruhnil nepopravljiv spor in se je začela pot brez povratka, spočela ena najbolj ciničnih in najbolj sprevrženih strateških idej, kar jih pozna naše morilsko stoletje: ne dopustiti, da Stalin zruši Tita in njegov režim. Če pa bo tisti dovolj pameten, da se umakne iz Grčije in Albanije, in če umakne prste od Trsta, pa naj se mu celo nudi finančna pomoč, da se obdrži nad vodo, to je na oblasti. Vendar naj se od njega ne zahteva povratek na večstrankarski sistem, čeprav se je zanj obvezal s sporazumom Tito – Šubašić, torej naj se ne zahteva vrnitev na ta sporazum, temveč naj se pusti njegova enopartijska, marksistično-leninistična oblast. Poskrbi pa naj za to, da bo struk­­­­tura te oblasti videti nekoliko drugačna od sovjetske. In kakšna naj bi bila poanta te genialno zahrbtne ideje? Treba je bilo za zgled drugim vzhodnoevropskim realsocialističnim oblastnikom pokazati, da neki komunistični režim lahko preživi tudi brez Moskve ali celo proti njeni volji. To je bilo vabilo k titoizmu.

    Ko so strategi zahoda uresničevali to zamisel, so seveda v prvi vrsti poskrbeli, da je bila jugoslovanska vojska preskrbljena s sodobnim orožjem in opremo, da bi se lahko ubranila pred morebitnim napadom vojska socialističnega tabora. Za razumevanje posebnega pomena našega, slovenskega ozemlja v tem scenariju pa utegne biti zelo zanimiv podatek, da je zveza NATO zahtevala od jugoslovanskega vojaškega poveljstva, naj se pred­vsem usposobi za obrambo Ljubljanskih vrat kot najpomembnejšega prizorišča pričakovanega sovjetskega napada iz Panonske nižine. Sovjetski prodor skozi ta vrata bi namreč ogrozil celotno severno Italijo, s tem pa tudi omogočil Rusom najbližji prost dostop do Sredozemlja.

    Vzdrževanje Titove enopartijske oblasti »nad vodo« pa je znamenito še po nekaterih posebnostih. Prebivalstvo Jugoslavije se je v petdesetih letih prehranjevalo v največjem delu z ameriškimi žitnimi presežki, medtem ko je domače kmetijstvo pri vseh nadpovprečno ugodnih naravnih pogojih za pridelavo hiralo pod uničevalnim pritiskom partijskega pogroma zoper celotni kmečki sloj. Amerika je tako rekoč zastonj prehranjevala Jugoslavijo, ne da bi od Titovega režima zahtevala, naj usposobi domače kmetijstvo za zadostno pridelavo hrane, temeljne strateške surovine. Brez ugovora so ameriške vlade, ki so se zvrstile, opazovale, kako Titova partija po ideološkem programu in po sovjetskem zgledu skuša kar največ kmeč­kega sloja pretvoriti v industrijski proletariat. In kot gobe po dežju so iz tal na najboljši obdelovalni zemlji rasli industrijski obrati; denarja za to je bilo v izobilju, razume se iz zahodnih posojil.

    Takemu ravnanju, torej podpori režimu, ki je uničeval produktivnost kmečkega sloja, obenem pa ga s socialno diskriminacijo premeščal v nerentabilno industrijo, se je marsikdo čudil. Denimo, kmet ni mogel kupiti kmetijskega stroja, lahko pa je vsakdo dobil avto na kredit. Vendar če prav premislimo, je vse to potekalo po smernicah znamenitega strateškega načrta. Kako naj bi namreč jugoslovanski eksperiment še ostal privlačen za kakega Ceausesca ali Gomulka, če bi se jugoslovanski notranje politični in gospodarski raz­ [Page 090] voj obrnil k »buržoaznim« rešitvam, tj. denimo k svobodni kmečki posesti, k svobodnemu podjetništvu in prostemu političnemu zbiranju? Strateški načrt ni mogel tvegati, da bi Jugoslavija postala solventna drža­va, zakaj v tem primeru Titovega režima ne bi več potrebovala. Na tej točki so se vodilni možje ZKJ in SFRJ ter odločilni tvorci politike na Zahodu odlično ujemali. Zahod je raje Jugoslavijo strateško vzdrževal, kot pa bi jo usposobil za razvoj, njeni oblastniki pa so se raje pustili vzdrževati, kot pa da bi dovolili, da jim potencialni dejavniki raz­voja zrastejo čez glavo. Ko so razlogi za strateško vzdr­ževanje po koncu hladne vojne prenehali obstajati, je dolarski dež tega vzdrže­vanja usahnil, Jugoslavija pa razpadla.

    Morda pa Zahod s svojo nujno policijsko službo na balkanskem kriznem žarišču danes drago plačuje svoj perverzni eksperiment s Titom. Toda še dražje ga plačujejo ljudstva na tem prizorišču. Bomo znali iz tega potegniti kakšen nauk?

    V. B.

    10.2. Begunski taboriščni tisk

    Avtor: Marijan Smolik

    10.2.1.

    Pregled vsebine prebranih knjig v Zavezi nima namena, da bi nadomestil branje, ampak je predvsem opozorilo, kaj je branja vredno. To velja zlasti za knjige, ki so izšle doma in so lahko dostopne, je pa nevarnost, da jih v poplavi novih knjig prezremo.

    Za knjigo Slovenski tisk v begunskih taboriščih v Avstriji 1945–1949, ki jo je napisal in izdal dr. Janez Arnež v svoji zbirki Studia Slovenica v pozni jeseni 1999, veljata obe zgoraj napisani trditvi: da je lahko dostopna, ker je tiskana v Ljubljani, in da s to predstavitvijo ne mislim in ne morem povedati vsega, kar je v njej objavljeno. Ima 350 strani besedila, v njej pa je še 12 strani fotografij, zemljevid taborišč in seznam knjig, ki so doslej izšle v Arneževi založbi Studia Slovenica.

    Knjigo je v prvi polovici novembra spremljala razstava izbranih tiskov in fotografij v ljubljanski Galeriji Družine. Zato jo lahko uvrstimo med razstavne kataloge, ker pa je v njej na straneh 265–349 natančen seznam tiskov te vrste, je knjiga tudi bibliografski priročnik. Vse je zbral dr. Arnež z desetletnim sistematičnim zbiranjem in urejanjem različnih zapuščin, ki so zdaj v zbirki Studia Slovenica v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Že za samo to njegovo delo mu moramo biti hvaležni in mu čestitati.

    Knjiga pa je posebej dragocena zaradi prvega dela na 200 straneh, v katerem je komentiran pregled glavnih tiskanih del (časopisja in knjig), ki jih je političnim beguncem iz Slovenije pred nekaj več kot pol stoletja uspelo napisati in izdati v nemogočih razmerah. Ker tudi v najnovejšem času toliko slišimo in iz­vemo o beguncih v različnih delih sveta, lah­ko primerjalno še toliko bolj občudujemo na­še rojake, zdaj večinoma že mrtve, ki so to literaturo ustvarili.

    Avtor nam v uvodu na kratko predstavi živ­ljenje v taboriščih Vetrinj, Peggetz-Lienz, Spittal, Kellerberg/Bistrica ob Dravi, Liechtenstein/Judenburg in Št. Vid na Glini. V poglavju o zbiranju in hranjenju taboriščnih tiskov sta predstavljena prof. Janez Sever in Zdravko Novak, ki sta sproti skrbela, da bi se tiski in arhivsko gradivo ohranjalo, v končni postaji naj bi to dobila slovenska nacionalna knjižnica. Avtor omenja še nekatere druge, ki so čutili isto potrebo. Akademik dr. Kajetan Gantar je ob odprtju razstave omenjal tudi svojega očeta, ki je hranil vse, kar je izšlo do leta 1947, ko se je vrnil v Ljubljano.

    Zanimivo je poglavje o knjižnici, ki so jo za potrebe mladih in starejših taboriščnikov uredili v taboriščih. Potrebna je bila zlasti zaradi organiziranega šolskega pouka takoj poleti 1945, ko je profesor Marko Bajuk z dovoljenjem angleških oblasti omogočil begunskim dijakom, da so formalno veljavno kon­čali šolsko leto 1944/45.

    Zelo obsežno je poglavje o periodičnem tisku, v katerem je predstavljenih 20 dnevnih, tedenskih in občasnih izdaj, ki so izhajale v različnih taboriščih. Angleška oblast jih je včasih podpirala, večkrat pa ovirala zlasti s cenzuriranjem njim neprijetnih vesti, velikokrat tudi zaradi nasprotovanja jugoslovanskih komisij, ki so si prizadevale za repatriacijo. Hudo je bilo pomanjkanje papirja, matric, tiskarske barve, pisalnih in razmno­že­valnih strojev. Kako so si to kljub težavam znali preskrbeti, tudi za ceno žrtvovanja sred­stev za življenje, je prav neverjetno.

    [Page 091]

    V poglavju z naslovom Monografije so opisane samostojne razmnoženine in tiski. Med njimi je sorazmerno največ verskega tiska (29 %) in šolskih pripomočkov (34 %), razumljivo je precej velik delež, ki se bavi z begunstvom (15 %). Nekatere naslove avtor samo navaja, ob nekaterih pa dodaja tudi arhivske podatke, kako je do izdaje prišlo in kdo je sodeloval pri njej. Zelo zanimiv je obsežen opis knjižice duhovnika in zgodovinarja Franceta Dolinarja Slovenska državna misel, ki jo je napisal v Rimu, kjer je študiral, v Spittalu pa so jo natisnili leta 1948 pod imenom Peter Levičnik. Precej podatkov je tudi o literarnem ustvarjanju Karla Mauserja, ki je prišel na Koroško pozneje kot begunci, ker so ga slovenske oblasti iz Slovenije izgnale zaradi nem­škega priimka.

    Maturantje klasične gimnazije v Spittalu leta 1948, ki jo je ustanovil                         ravnatelj Marko Bajuk, kar je prireditev v Cankarjevem domu 27. novembra                         pozabila povedati. Na sliki so Janez Jeglič, Stanko Jerebič, Marko Kremžar,                         Jože Kastelec, Ciril Turk, Alojzij Ambrožič, ko pojejo Gaudeamus igitur, po                         slovesni predaji ključev

    Figure 44. Maturantje klasične gimnazije v Spittalu leta 1948, ki jo je ustanovil ravnatelj Marko Bajuk, kar je prireditev v Cankarjevem domu 27. novembra pozabila povedati. Na sliki so Janez Jeglič, Stanko Jerebič, Marko Kremžar, Jože Kastelec, Ciril Turk, Alojzij Ambrožič, ko pojejo Gaudeamus igitur, po slovesni predaji ključev

    Šolske knjige so predstavljene v posebnem poglavju. Nekatere so napisali v taborišču, druge pa so ponatisnili. Pretresljiv je opis mladih taboriščnikov, ki so se skrivaj podali čez Karavanke v Slovenijo, da so lahko pretihotapili slovenske knjige za begunsko šolo. Nekak višek med šolskimi knjigami je bil zgodovinski atlas Slovenije prof. Romana Petrovčiča. Razmnožen je izšel leta 1947, ponovno 1948, pozneje pa je bil natisnjen.

    V poglavju o cenzuri, ki sem jo že omenil, je omenjenih nekaj pozitivnih oseb, ki so znale pomagati beguncem. Med njimi je večkrat omenjen bralcem Zaveze že znani John Corsellis, ki je o Slovencih v taborišču pohvalno pisal svoji mami, pisma pa so pozneje v slovenskem prevodu objavili v Argentini. Angleške oblasti so bile pod velikih vplivom in pritiskom jugoslovanskih, ki so si prizadevale, da bi begunce spravili nazaj v Slovenijo. Pritisk je bil tako močan, da so morali nekateri bežati v ameriško zasedbeno območje na Tirolskem. Glede tiska pa so dosegle, da so Angleži 10. maja 1947 prepovedali izdajanje periodike. Takrat je le salezijancu dr. Francu Blatniku uspelo nekaj časa ilegalno izdajati Begunska pisma s Koroške in je v njih objavil mnogo poročil o stanju v Sloveniji. Pritisk se je še povečal po podpisu t. i. blejskega sporazuma med Angleži in Jugoslovani 8. septembra 1947. Zelo zanimivi so podatki, kako je Sovjetom in Jugoslovanom uspelo vriniti svoje agente v vodstvo zavezniške UNRRE za pomoč beguncem.

    [Page 092]

    Posebno poglavje je posvečeno tiskarski opremi. V njem avtor podrobno govori o denarnih in tehničnih težavah, ki so jih morali premagovati ves čas tiskanja. Težave te vrste so imeli tudi civilisti v Avstriji, kar je bilo razumljivo zaradi vojnega razdejanja in povojne obnove. Tudi v Sloveniji s tiskom ta­krat ni bilo vse eno­stavno, čeprav so bile te­žave Verskega lista v Mariboru, Oznanila v Ljubljani in Druž­be sv. Mohorja v Celju drugačne vrste, je bil izgovor navadno: pomanj­kanje papirja.

    Zadnje poglavje Slovenski tisk in Koroški Slovenci vsebuje nekaj podatkov o stikih, ki so jih imeli begunci s Slovenci, koroškimi domačini. Slovensko časopisje so namreč začeli tiskati Angleži: Koroška kronika je začela izhajati že 20. julija 1945, decembra je ponovno začela izhajati tedenska Nedelja. Za leto 1947 so izdali tudi slovenski koledar. Te izdaje so seveda smeli naročati in brati tudi v taboriščih, zlasti otroci so se ob tem branju učili slovenščine, saj so tisti z Gorenjskega hodili samo v nemške šole. V založbi Koroške kronike je izšlo tudi nekaj knjižnih izdaj. V tem poglavju so tudi podatki o oživitvi celovške Mohorjeve družbe in o vzporednem prizadevanju iz jugoslovanske Slovenije, da bi to preprečili in tudi v svet pošiljali knjige iz Celja. O tem smo mogli v zadnjem času nekaj prebrati tudi pri nas, dr. Arnež pa navaja še nekaj podatkov, ki doslej pri nas niso bili dosegljivi.

    Studia Slovenica so tudi ameriška založba s sedežem v Washingtonu, zato je na straneh 229–264 daljši povzetek v angleščini. Iz seznama izdaj te založbe na koncu knjige je razvidno, da je 20 knjig med letoma 1968 in 1984 izšlo sploh v angleščini.

    Dokumentirana zgodovinska knjiga o nam neznanem življenju Slovencev, ki so živeli nekaj let onstran Karavank, res ne sme ostati samo na polici, vsakemu bralcu bo zelo razširila obzorje iz naše ne tako daljne zgodovine. Nekaj fotografij v knjigi je le izbor, več jih je bilo videti na razstavi, obiskovalci pa so obžalovali, da za večino fotografiranih ljudi ni več mogoče ugotoviti, koga predstavljajo.

    Posebej je treba omeniti, da je dr. Arnež v opisu posameznih tiskov objavil tudi nekaj zna­čilnih odlomkov, tako da je knjiga tudi ne­kakšna čitanka, izbor iz zelo težko dostopnih objav, pa celo tudi iz arhivskega gradiva, npr. korespondence, ki jo hrani arhiv Studia Slovenica.

    Čeprav sem se v predstavitvi knjige skušal zelo omejevati, je vendar narastla na nekaj strani. Morda sem dosegel, da jo bodo brali, ob njej pa tudi občudovali vztrajnost, iznaj­dljivost in zlasti ljubezen do slovenščine in do piscem nedosegljive domovine. Bolj bomo tudi razumeli, da so isti ljudje, ko so se nato izselili v Ameriko, zlasti tisti, ki so prišli v Argentino in živeli tesno povezani med seboj, zmogli ustvariti vse tisto, kar nam je v zadnjem desetletju postalo vsaj nekoliko znano tudi doma, vendar še vedno premalo.

    »Argentinski čudež« ima korenine v begunskih taboriščih!

    11. Iz tujega tiska

    11.1. Kraval v gostilni

    Avtor: Eva Menasse

    11.1.1. Slovenci, Štajerska in člen sedem

    11.1.1.1.

    Frankfurter Allgemeine Zeitung, 6. junij 1998

    Prevedla Katarina Bogataj – Gradišnik

    11.1.1.2.

    Članek ugledne dunajske novinarke Eve Menasse Kraval v gostilni je reportaža o umiranju zadnjih Slovencev na avstrijskem Štajerskem. Boleče nas je opozoril na nekrozo narodne substance na enem od njenih obrobij. Opomnil nas je, naj raziskavo nadaljujemo sami in pogledamo, kakšno je stanje drugod. Prisilil nas je tudi, da se vprašamo, kako deluje narodovo središče, da umiranja na robovih ne zazna in nas morajo nanj opozoriti drugi.

    Članek pa nas posredno opozarja tudi na vlogo, ki jo je v slovenski zgodovini odigral Anton Martin Slomšek. Zgodba je, zelo v kratkem, naslednja. Ko je Slomšek postal lavantinski škof in se vključil v prizadevanja za reorganizacijo koroških in [Page 093] štajerskih škofij, je kmalu uvidel, da bo zanj jedro problema meja med lavantinsko škofijo in njeno severno sosedo, sekovsko ali graško nadškofijo. Po obstoječih načrtih bi sekovski škof prepustil novi lavantinski škofiji mariborsko politično okrožje, zase pa bi obdržal graško okrožje. Meja med škofijama bi torej tekla po meji med obema upravnima okrožjema. Težavo pa je Slomšek videl v tem, da bi s tako mejo ostalo v območju nemške sekovske nadškofije 12 popolnoma ali delno slovenskih župnij. Od 250.000 Slovencev v mariborskem okrožju med Muro in Dravo bi tako bilo odtegnjenih slovenskemu narodnostnemu in cerkvenemu vplivu okoli 30.000 ljudi. Škof Slomšek se je zanje potegoval, toda sekovski škof je bil nepopustljiv, in kar je važnejše, za sabo je imel vlado in njene narodnostne načrte. Spoznal je, da mora tu popustiti, če naj reši integralni načrt za novo lavantinsko škofijo. Ta je namreč omogočil vključitev slovenske Štajerske v enoten slovenski prostor, čeprav je po drugi strani pomenil izgubo koroškega velikovškega, tedaj še povsem slovenskega okrožja.

    Do reorganizacije je prišlo ravno še pravi čas. Po letu 1859 je v Avstriji dobil premoč »zagrizeni velikonemški liberalizem«, z rastočo narodnostno nestrpnostjo, ki teh premikov ne bi več dovolil. Položaj, ki je nastal, lahko nekoliko bolje razumemo, če pomislimo na sedanji slovenski postkomunistični liberalizem, z njegovo vrednostno, posebej nacionalno indiferentnostjo in z njegovim protikatoliškim resentimentom.

    Kraji Lučane, Gradišče in Klanec, o katerih govori članek Eve Menasse, ležijo v območju tistih dvanajstih župnij, ki jih je moral Slomšek prepustiti sekovski nadškofiji. Velika vrednost tega članka je v tem, da nam na dramatičen način pokaže, kaj bi bilo s severnim delom slovenske Štajerske in njenimi 220.000 prebivalci, ko ne bi bilo Slomškovega dejanja sredi prejšnjega stoletja. Za tem dejanjem so sicer stali tudi drugi ljudje, posebej slovenski štajerski duhovniki, a ga vendar ne bi bilo, ko ne bi bilo človeka, ki je letos, tudi zato, dobil tako veliko priznanje.

    Članek Eve Menasse bralcem lepo priporočamo, saj ne verjamemo, da bi koga pustil neprizadetega. Govori namreč tudi o čudni slovenski neobstojnosti, ki mora postati prioritetna slovenska kulturna tema. Govori tudi o tem – ravno v tem času ne zaman – kaj je nemštvo: o njegovi tisočletni nestrpnosti.

    11.1.1.3.

    Še preden se gost utegne usesti, zajetni župan že pove, da tukaj nihče nima problemov. Nje­gov glas napolni prostor. Pravi, da nemir vna­šajo od zunaj. Da vsa posestva, vse občane pozna osebno in da bo zato že sam najbolje vedel, ali obstaja tu kakšna manjšina, kakšna narodnostna skupina ali kaj podobnega – »ampak verjemite mi, nobene ni«.

    Njegov mršavi, potegnjeni občinski tajnik, ki je večidel opustil regionalno, tujcem težko ra­zum­ljivo narečje – vsak »o« je »au«, vsak »e« je »aj« – mu pritrjuje. Pripravil je prepise. Žu­pa­nu vodi dopisovanje in vaško kroniko. Pisem­ska glava občine Glanz a. d. Weinstr. s svojim grozdom v grbu je orjaška, v obrnjenem sorazmerju s pomembnostjo raztresenega naselja s 1500 prebivalci. V spisih občinskega tajnika je zapisano npr. tole: »Že uvodoma so župani jasno razložili svoje stališče, da ravno v zadnjih desetletjih ni bilo zaznati nikakršnih teženj kake narodnostne skupine, s tem pa se pri nas tudi komaj še obstoječe dvojezično prebivavstvo izreka za Avstrijo in se nihče ne čuti kot ‘zatirana’ manjšina s težnjo k Sloveniji.« Ta odločni stavek pripoveduje o začetku tistega usodnega občinskega shoda v gostilni Ma­horko, o katerem se še danes vsepovsod govori. Neko narodnostno skupino naj bi umetno iz­vrtali iz zemlje, razloži občinski tajnik, tam kjer nobene narodnostne skupine ni. Ampak kdo vrta?

    Prvič, nekateri politiki, predvsem iz de­želnega glavnega mesta Gradca (Gradec leži samo 47 kilometrov naprej proti severu, ampak odtod je vsako mesto daleč proč). In drugič, tisti ljudje iz »Kulturnega društva Člen sedem«, pove občinski tajnik in se pri tem malo našobi.

    Člen sedem avstrijske državne pogodbe iz leta 1955, na podlagi katerega so zavezniki vnovič vzpostavili državno suverenost de­žele, se glasi: »Avstrijski državljani slovenske in hrvaške manjšine na Koroškem, Gradiščanskem in Šta­jerskem uživajo iste pravice … kakor vsi drugi avstrijski državljani, s pravico do svojih lastnih organizacij, shodov in tiska v svojem lastnem jeziku vred.« Zahtevajo lahko osnovnošolski pouk v slovenskem in hrvaškem jeziku ter sorazmerno število svojih lastnih srednjih šol.

    Na Koroškem živijo Slovenci in na Gradiščanskem Hrvati, to je nesporno. Ampak če ni več [Page 094] nobenih ljudi, kakor razburjeno zatrjujejo ne samo ta župan, ne samo ta občinski tajnik, temveč tudi veljaki iz sosednjih vasi, ki bi tukaj, na najbolj južnem Štajerskem, govorili slovensko, zakaj bi jih potem na silo »vrtali iz zemlje«? Zato je občinski tajnik ves vesel svoje iztočnice, zato, ker gre za denar.

    11.1.2. Paradiž bi bil samo podcenjevanje

    To verigo dokazovanja je oddrdral že neštetokrat. Za uradno priznane avstrijske jezikovne manjšine so na voljo proračun, kulturne subvencije, podpiranje tiska. Za avstrijske Slovence, ali pravzaprav: za slovensko govoreče Avstrijce, s tem pa so od konca vojne naprej mišljeni samo tisti na Koroškem, je to več ko dva milijona in pol mark na leto. »Ob tem loncu,« sklene zviti občinski tajnik, »bi se kajpada rado oblizovalo tudi Kulturno društvo Člen sedem. Ampak pred tem se branimo.« V zvezni deželi Štajerski namreč ni nikogar več, ki bi govoril slovensko, prvič. In drugič, kako zelo vse to razpravljanje vznemirja tukajšnje ljudi, smo jasno videli, prosim lepo, po rabuki pri »Mahorku«.

    Eden izmed zelo redkih mladih, izobraženih ljudi, ki svoje tukajšnje domačije niso zapustili in odšli rajši v mesto, ima pivnico v Lučanah, glavnem kraju tega obmejnega pasu. Ko sliši za oblizovanje, se nasmehne. »Ljudje v resnici verjamejo,« reče, »da bi se tisto, kar naj bi se potratilo za Slovence, odtegovalo neposredno od denarjev za gasilsko in pevsko društvo.«

    Glede na to pokrajino je kaj hitro pri roki reklamno geslo »idilično«. V vodnikih, v turističnih kampanjah se rado govori o »štajerski Toskani«. Kar je tam oljka, je tu buča, je pisalo na plakatih. Vendar so to samo jezikovni obrazci za posploševanje paradiža in s tem že tudi pod­cenjevanje. Res je, da vinski trsi v strumnih vrstah plezajo čez griče in so porok za eno najboljših belih vin te dežele. Zlato sadje raste tod in večerna luč nad valovitim obzorjem je višnjeva, ne rožnata, in zastrta. Ljudem pa je že dolgo naklonjeno edinole podnebje.

    Obmejni pas. Nekdaj jezikovno mešano prebivavstvo, nemško in slovensko, skozi katero je bila leta 1919 potegnjena meja, prav po sredi. Konec cesarskega sijaja stare Avstrije, širom po Evropi zmagoslavje nacionalne države. Tukaj razkrajajoča se večnarodnostna armada, tam priseben slovenski general: tako je recimo Marburg/Maribor, dotlej v veliki meri nemško govoreče mesto, pripadel Jugoslaviji. V območju Lučan in okrog Radgone je avstrijska meja prav do danes zavihnjena v dveh izdajavskih izboklinah proti Sloveniji. Tu je bila tisti čas zadeva tako nejasna, da so kmetom samim prepustili odločitev, za koga bodo optirali.

    11.1.3. Strašilo pri Mahorku

    Josef Körbler se je leta 1919 odločil za Avstrijo, zato se meja v okljuku ogne Körblerjevi hiši. Odtlej lahko skozi okno pljuvaš v tujino. Marsikdo tukaj pravi, da poteka meja kakor hoja pijanca. Josef Körbler je postal neposredno žrtev jezikovnega spora. Z ene strani je hotel biti Avstrijec, z druge strani pa je hotel doma govoriti, kakor se mu je zljubilo, namreč slovensko. Tako zadržanje ni bilo več primerno, že odkar je bila zarisana meja, po priključitvi Avstrije k Nemčiji pa je postalo smrtno nevarno. Slovenščina je bila pri priči prepovedana. Da bi lahko dvojezične uvrstili med »arijce«, so skonstruirali bajko o »vindišarjih«: vindišarsko naj bi ne bil nikakršen slovenski jezik, temveč čudaško nemško narečje, ki bi se ga bilo najbolje odvaditi. Ljudje še dandanes tako mislijo.

    Na enem od najvišjih gričev, daleč vidna, stoji prav na vrhu bleščeče bela cerkev Svetega Duha. Sveti Duh pripada Sloveniji. Meja je bila potegnjena tako, da je ostala v Avstriji samo šola. V tej šoli se je Max Körbler, Josefov sin in zato že od rojstva Avstrijec, naučil v 30. letih svoje prve nemške besede, njegov materni jezik je bil namreč, naravno, slovenski. Zato so Körblerjevi otroci zmerom tudi pozdravljali slovensko, dokler se ni neki čvrst nacist pri­tožil. Josef Körbler je v odgovor navedel, da mu je veliko predvsem do tega, da njegovi otroci pozdravljajo, vseeno v katerem jeziku. Nacist je na to odvrnil, da bo družini že še dopovedal, kako se prav po nemško pozdravlja. Körblerja so odpeljali in je umrl v Dachauu.

    Ob vznožju cerkve že več kot petdeset let visi tabla, na kateri so napisana imena žrtev nacionalsocializma. Z velikopoteznim prestopom meje se tu spominjajo »Jožefa Kerblerja«. Tudi v Lučanah imajo tablo. Postavljena je v spomin padlih v nemškem wehrmachtu. Tu za Josefa Körblerja ni prostora. Leutschach, avstrijski kraj, je od rojstne hiše Maxa Körblerja tudi dosti bolj oddaljen kakor Sveti Duh.

    Sicer pa so se morali pred nekaj leti lotiti reguliranja meje: Odkrili so, da natanko vzeto, majhen kos pokopališča pri Svetem Duhu leži na avstrijski strani. Avstrija je morala torej Sloveniji spet odstopiti nekaj kvadratnih metrov in nekaj mrtvih, ki pa tokrat le niso umrli zavoljo tega. Med odstopljenimi mrtvimi so stari starši Maxa Körblerja.

    Maxa Körblerja pri Mahorku ni bilo. O kravalu je slišal. Zakaj se ljudje zavoljo slovenske zadeve [Page 095] tako razburjajo, tega ne more razumeti. Po njegovem morajo tako na glas kričati samo tisti, ki ne vedo, kam spadajo.

    Ignazu Hassmannu je nepredstavljivo, da bi utegnila on in njegova družina pripadati izginuli manjšini, ki jo skušajo tu ta čas izslediti. Da, to pomeni toliko kot žalitev. »Rajn tajčer hausholt«, torej »čisto nemško gospodinjstvo«, pravi v svojem lajajočem narečju in takoj še nekajkrat ponovi, da velja to za vse, tukaj da vsi govorijo »perfekt tajč«, prav kakor on. Pri Mahorku tudi on ni bil. Ampak slišal je, da naj bi bilo šlo za dvojezične krajevne table. Nad tem zmajuje z glavo. Tako je zadeva še najprej pometena z mize. Hassmann, letnik 1935, rajši pripoveduje zgodbe o partizanih. Kako so partizani, ki so zmerom prihajali ponoči, prisilili nekega kmeta, da je pogoltnil svojo sliko Hitlerja. Ali kako so jugoslovanski obmejni vojaki neko deklo pri košnji detele kratko malo ustrelili, ker si je drznila stopiti korak predaleč – »kot da bi kdo od nas hotel tja dol«. Ali o nočnem streljanju v gostilni Hammerkauz, v katerem so leta 1947 v okoliščinah, ki do danes niso razčiščene, izgubili življenje dva Hammerkauzova otroka in trije orožniki in ki je do danes ostalo nepojasnjen mit obmejnega pasu.

    Med takimi zgodbami ti v Hassmannovi ku­hinji poučno mineva čas. Iznenada pa, kar na lepem in brez prehoda, vpraša Hassmann svoje nemo navzoče otroke: »Slovensko pač komajda še razumete, ali kako?« Nepričakovano vprašanje v »čisto nemškem gospodinjstvu«. Otroci neodločno momljajo. Tedaj reče Ignazova žena Erna Hassmann, tri leta mlajša od moža, prav tako nepričakovano in odločno: »Pa saj sem jaz vendar dosti bolj vindiš kakor ti«. Na koncu nam veselo zapoje odlomke neke slovenske ljudske pesmi in jih sproti prevaja. Ta pesem se nanaša na noč svetega Florijana, s tret­jega na četrti maj. Prepevajoč so hodili od kmetije do kmetije. Za nagrado so bila trdo kuhana jajca. Ampak danes tega ne mara nihče več.

    Daleč proč odtod, v neki graški kavarni, sedi univerzitetni profesor Christian Brünner, v stranskem ali glavnem poklicu politik majhne opozicijske stranke Liberalni forum, in pije melanžo. Ondan je bil strašilo pri Mahorku. Predse je naložil skladovnico papirjev: študije zgodovinarjev sodobnosti, sociologov, raziskovalcev narečij, etnologov. Statistike, ljudska štetja, ankete iz let 1830, 1900, 1910. Da so bili nekoč tukaj Slovenci, je neizpodbitno. Kakor je za mešanojezično območje tipično, razdelitev ni sledila nikakršnemu sistemu, dostikrat je bila različna od hiše do hiše. Štiri naselja v okolišu kakšnih petnajst kilometrov ob ljudskem štetju leta 1910: Kappel/Kapla, danes Slovenija: 98 odstotkov Slovencev. Leutschach/Lu­čane: trije odstotki. Glanz/Klanci: 55 odstotkov, Schlossberg/Gradišče: 50 odstotkov. Pri tem so izidi tega štetja, zadnjega pred zarisom meje, več ko dvomljivi: nemškonacionalna stranka, v večnarodnostni državi iznenada ok­repljena, ga je sprožila in nanj krepko vplivala. Hotela je dokazati, da se od Maribora do Gradca razteza sklenjeno nemškojezično področje. Zgodb o pristranskih komisarjih, ki so pri štet­ju zapisali »nemško« ob najmanjšem namigu, dostikrat kljub ugovoru vprašanih, je nič koliko.

    Ali je kakšen trenutek, ko moramo reči: prepozno? Ko vendar nihče ne mara, da bi ga spomnili na jezik njegovega otroštva, ko ga nihče ne izroča najprej svojim otrokom, tudi Max Körbler, tudi Ignaz Hassmann ne? Ko je neka meja s časom postala dejanska in so se ji ljudje uklonili in se ravnajo po njej, ne po jeziku svoje lastne družine? Ne, pravi Brünner, in njegova prepričanost je zavidanja vredna, dokler sta le še dva Štajerca, ki znata slovensko, se ne bom nehal bojevati zanju. Morda ne ve prav natanko, kje naj najde tiste, za katere se hoče bojevati, ampak pri nečem vztraja: »Kot politik ne morem uskladiti s svojo vestjo, da so bili ljud­je prisiljeni zatajiti svojo kulturo in identiteto.«

    »Dvakrat v življenju so me spraševali po moji etnični pripadnosti,« to obtožujoče zavrača vinogradnik Andreas T. »Prvikrat pod nacisti. In zdaj pri vas.« Ko je ta mož tako govoril, je stal v Gradcu pred gremijem štajerske deželne vlade, ki se je osnoval na pobudo Brünnerja in štajerskih zelenih. Bil pa je T. eden prav redkih, ki so bili pripravljeni celo potovati v Gradec in osebno potrditi svojo dvojezičnost. Med kravalom v gostilni Mahorko, o katerem vsakdo pripoveduje drugače, naj bi bil spet on eden izmed tistih, ki so povzročili eskalacijo.

    Nerazveseljiva zadeva Mahorko se medtem z vseh strani navaja kot dokaz. Živahni občinski tajnik v svojih dopisih grozeče namiguje, da za čustva prebivalstva ne bo mogoče več dolgo jam­čiti, če se bo še dolgo govorilo o domnevni manjšini. Obilni župan ponavlja širom po deželi, da že zdaj tečaji slovenščine po šolah niso več obiskani, da v pevskih društvih ne prepevajo več slovenskih pesmi: To imamo zdaj od tega, saj bi sicer pri priči prišlo »Društvo Člen sedem« in bi te ljudi, ki so samo dobrososedsko zainteresirani za kulturo, pri priči prištelo k domnevni manjšini. Oba, župan in tajnik, preideta zelo hitro k tistemu, kar je pravzaprav bistveno. Za turizem gre. Pospeševana dvojezičnost bi potegnila za seboj še nadaljnje priseljevanje Slovencev. Nastala bi slovenska enklava. Turisti bi se na dvojezičnem območju [Page 096] počutili manj prijetno. Ne bi več prihajali. Tako misli prebivavstvo, zatrjuje župan. »Se pač naj­dejo kolovodje, ki podpihujejo te bojazni,« pravi tajnik in obžalujoče zmaje z glavo. Brünner in njegova kolegica iz stranke zelenih pa jemljeta vso to vznemirjenost kot jasen izraz neobvladane preteklosti. Samo tistih, ki se jih vse to tiče, tam pri Mahorku sploh ni bilo.

    11.1.4. Mali beli mejniki

    Menjajmo jezik. Ne iščimo »Slovencev« ne »manj­šine«, povprašajmo po Štajercih, ki še govorijo slovensko. Naredimo se naivne. Obnašajmo se nepolitično. Ne silimo jih k priz­nan­jem, k pričevanjem. Pokažimo veselje, če nam lahko pomagajo. Če na lepem začnejo govoriti in peti v tem drugem jeziku. O da, potem jih že še najdemo. Vsepovsod. V vaseh Klanci, Gradišče, tudi v Lučanah. To niso morda »trije, štirje prastari«, ki jih prizna celo obilni župan, čeprav nerad. Ne drži, »da tisočodstotno v naši občini nihče, pravim: nihče tega doma ne prakticira« (občinski tajnik). Tudi ni res, da vendar nimajo nobenega razloga zatajevati uporabo svoje materinščine. Razlogov imajo toliko, da zadostuje za nekaj generacij.

    Sabine Zaunschirm, rojena Narat, še danes svojim staršem zameri, da so z njo govorili samo slovensko. Njeni starši so mrtvi že trideset let. Kljub temu: ko je Sabine, imenovana Minerl, prišla šestletna v šolo, ni razumela niti besede. Čutila se je osramočeno. To bi bili starši vendar lahko vedeli vnaprej. Pozneje, v tridesetih letih, je delala v Gradcu. Ko je prihajala domov, se je prepirala s starši, ki so še vedno govorili slovensko, in je odgovarjala samo po nemško. Slovenščina ima majhen ugled, to je mlada žena doumela. Kdor je kaj pomenil, je govoril nemško. Ampak mati Minerl Naratove je nemščino pač komajda obvladovala. Pozneje, pod nacisti, pa je bila slovenščina sploh prepovedana. In še pozneje se vendar nisi maral pajdašiti s komunisti. In danes? »Jaz nisem nobena manjšinka, jaz sem Avstrijka,« zakliče gospa Zaunschirm in upre roke v bok.

    Te zgodbe so prišle na dan šele, ko je vnuk Sabine Zaunschirmove, filmski režiser, snemal dokumentarec z naslovom Pozabljena manjšina. Režiserjeva mati, hči gospe Zaunschirmove, je tako s televizije izvedela, da zna njena mati slovensko. Da, da je bil to njen prvi jezik.

    Takih primerov je nič koliko. Zakonca Muster, čisto zgoraj na griču, s svojo lastno kapelo, v kateri je mati gospe Mustrove dajala brati maše še do pred nekaj leti. Do svoje smrti pač. Mustrova tudi danes govorita med seboj slovensko, le če pride kdo zraven, brž po nemško. Tako so se vsi ravnali vsa ta leta. Vendar vedo drug za drugega.

    Zakonca Šantl, na drugem griču. Ona hči Hammerkauzovih, ki je po sreči preživela streljanje leta 1947. Tudi ta dva govorita slovensko, kadar sta sama. Stefanie Šantl ima čisto svoj pogled na svoj materni jezik. Če bi jo zadela kap in ne bi vedela nič več, še svojega imena ne, tedaj ne bi mogla, tako misli, izgovoriti niti besede več po nemško. Tedaj bi govorila samo še slovensko. K Mahorku tistikrat ni šla. Saj nima smisla. Ne, saj »če človek kaj reče, ga samo gledajo«.

    Kaj se je torej takrat dogajalo pri Mahorku? Na srečo ravno še nič zares hudega. Nekaj po­litikov, predstavnikov vseh strank, v is­kan­ju manjšine. Dve stranki, na Štajerskem vladajoča Ljudska stranka in desni svobodnjaki, sta bili zraven neradi, zato pa zeleni in liberalni toliko bolj zavzeto. Prireditev se je imenovala »državljanska informacija«. Podij, občinstvo. Razburjeno razpoloženje, poraba vina. Kakih dvajset mož iz Klancev je prišlo v kvaziuniformah. V belih občinskih majicah. Christian Brünner, liberalec, in Edith Zitz, zelena, sta pozivala k razumevanju za svojo pobudo, za »Društvo Člen sedem«. Po­tlačena istovetnost, ohranjanje kulturne dediščine in tako naprej. »Tukaj ni nobenih Slovencev,« so kričali nanju. Brünner je ne ravno diplomatsko rekel, da bi bilo tu morda treba kaj popraviti pri dvojezičnih. Tedaj so se jezovi podrli. Ljudje, večidel moški, so vpili »morivci«, vpili »Milošević«, vpili »pod Hitlerjem bi vas zaplinili«. Grozili so s pretepom. Nekateri so že vstajali. Tedaj sta Edith Zitz in Christian Brünner med protesti odšla s prireditve. Župan je to križem rok gledal. Danes pravi, da vsega tega sploh ni slišal.

    Obmejni pas. Stara, ozka panoramska cesta vsakih nekaj metrov menja svojo narodnost. Odkar se je politični položaj v Sloveniji ustalil, je spet prevozna. Leta 1991, ko je bila nekaj dni tudi v Sloveniji državljanska vojna, ko so jugoslovanska bojna letala dvakrat, trikrat prekršila avstrijski zračni prostor in so se tanki s severa valili skozi vasi v smeri proti meji, je nekaj starih ljudi zajela panika. Ampak zdaj je že dolgo spet mir. Ravno mali beli mejniki, ki se vsepovsod bleščijo s travnikov in vinogradov, učinkujejo tako pomirljivo. Že dolgo so tukaj. Na velikih piše kot utemeljitev za njihov obstoj: St. Germain 1919. V vaški kroniki Lučan piše kot utemeljitev za marsikaj: »Kraj se udeležuje tekmovanj v krašenju s cvetjem, dnevi vinske pokušnje so znani po vsej deželi in kraj si v vseh pogledih prizadeva biti napreden.«

    Appendix A

    Appendix A.1

    Appendix A.1.1

    [Page 097]
    Sandro Botticelli, Madona, Firenze 1483

    Sandro Botticelli, Madona, Firenze 1483

    SLOVENCEM IN SLOVENKAM

    V DOMOVINI, ZAMEJSTVU in ZDOMSTVU

    PO MESTIH VSEH KONTINENTOV, PO OTOKIH VSEH OCEANOV

    BRALCEM IN BRALKAM ZAVEZE, PRIJATELJEM NOVE SLOVENSKE ZAVEZE

    VSEM, KI Z NAMI NOSITE ISTI SPOMIN,

    KI VAS BOLI ISTA BOLEČINA,

    KI VAS NOSI ISTO UPANJE

    VSEM LJUDEM DOBRE VOLJE

    VESELE BOŽIČNE PRAZNIKE IN SREČNO NOVO LETO

    NAJ ZA DOLGO NOČJO PRIDE VELIK DAN

    NAJ V NAŠA SRCA STOPI MIR, DA BOMO MOGLI BITI DOBRI LJUDJE

    Appendix A.1.2

    [Page 098]

    Na Koroškem je bil začetek največje politične emigracije v slovenski zgodovini. V taboriščih so Slovenci nadaljevali svoje organizirano življenje izpred vojnih let. To so počeli s tako kulturo in omiko, s tolikšno delavnostjo in požrtvovalnostjo, da so želi občudovanje vseh, ki so prišli z njimi v stik. Brutalna in rafinirana propaganda komunistične Ljubljane se je izkazala za nemočno spričo ugleda, ki so si ga pridobili. O tem se lahko sami prepričate, če vzamete v roke čudovito knjigo:

    SLOVENSKI TISK

    V BEGUNSKIH TABORIŠČIH V AVSTRIJI

    1945–1949

    Knjigo je napisal in dokumente zanjo zbral neumorni dr. Janez Arnež. Izdala jo je založba Studia Slovenica in zanjo lahko pišete na naslov: Studia Slovenica, p. p. 28, 1210 Ljubljana–Šentvid, tel.: 061/152 15 13. Storite to takoj!

    Na predstavitvi knjige je akademik prof. dr. Kajetan Gantar o njej povedal tudi tele dragocene misli:

    Gospodu dr. Arnežu gre zasluga, da je leta in leta zbiral težko dostopno, po vsem svetu raztreseno gradivo, da je zbiral dokumente in zapisoval pričevanja lju di, ki so za las ušli holokavstu, kakršnega so njihovi svojci doživeli na Teharjih in v breznih Kočevskega Roga … gre mu tudi zasluga, da je k razstavljenemu gradivu napisal poglobljeno študijo, ki se ponekod bere kot roman. Z akribijo odgovornega zgodovinarja in s stilizacijo tenkočutnega pripovednika je iz gradiva izbrskal in osvetlil vrsto pretresljivih, včasih tudi paradoksnih situacij. Naj omenim strani, kjer opisuje strogo cenzuro v begunskih taboriščih, kako so angleške vojaške oblasti v begunskem tisku cenzurirale celó izjave in govore najvišjih zavezniških državnikov, kadar so ti kritizirali Titov režim: kako je angleški major iz begunskih časopisov črtal cele odstavke Trumanovega govora! Toda naši ljudje so bili iznajdljivi in podjetni in so samo v taborišču v Lienzu izdajali kar dva dnevnika: enega cenzuriranega, drugega v ilegali, ki pa so ga vsak dan sproti legalizirali. In v tem drugem so si lahko privoščili popolno svobodo tiska in govora; o iznajdljivosti, kako jim je to uspevalo, beremo v Arneževi knjigi.

    Date: 2010-30-03

    Leave a Reply

    You must be logged in to post a comment.