Zaveza št. 34

Zaveza št. 34Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 34
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

    [Page 001]

    1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove slovenske zaveze

    1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

    Avtor: Justin Stanovnik

    1.1.1.

    Že čaka, da prestopi prag te hiše.

    Panteles hronos – čas, ki pripelje vse do konca.

    Ajshil – Hoeforoi

    1.1.2.

    Stvari, ki jih življenje prinaša pred nas, da jih ali vzamemo za svoje ali pa pustimo, da gredo svojo pot dalje, imajo vse, čeprav so različne, skupno to, da zvečine niso čiste ali enostavne, samo dobre ali slabe, nam ne prina­šajo samo veselja ali žalosti, ampak vsakega nekaj. In potem moramo, če hočemo imeti eno, vzeti še drugo. Takšna je prevladujoča sestava našega življenja – osebnega, nič manj pa tudi javnega, političnega, ali če hočete, zgodovinskega.

    Praški kardinal Miloslav Vlk, predsednik evropske škofovske konference, je v nekem nedavnem razmišljanju o prihodnosti Evrope opozoril na okoliščino, da so Združene države Amerike trikrat odločilno posegle v evropsko dogajanje: v prvi svetovni vojni, v drugi svetovni vojni in med tako imenovano hladno vojno. Vsi ti posegi, tako kardinal Vlk, so bili ne samo odločilni, ampak tudi rešilni. S to oceno bi se mogli strinjati tudi Slovenci. Razmere, ki jih je Amerika vsakič vzpostavila, so bile vzpostavljene, na določen specifičen način, tudi za nas.

    Potem, ko je leta 1917 vstopila v vojno, nerada, tudi Amerika, je dobila na mirovni konferenci pomembno besedo pri oblikovanju povojne Evrope. Woodrow Wilson je s svojo doktri­no o samoodločbi narodov veliko prispeval k osamosvojitvenim aspiracijam avstrijskih južnoslovanskih narodov. Čeprav Wilsonova podpora narodnoosamosvojitvenim težnjam ni bila tako radikalna, da bi v njenem imenu zahteval izničenje takšnih mednarodnih obvez, kot so na primer izhajale iz londonskega pakta (1915) in ki so Italiji ob­ljubljale velik del zapadnega slovenskega narodnega ozemlja, moramo njegov prispevek vseeno oceniti pozitivno. Izgubo Slovenske Koroške seveda ne smemo obešati drugim, ampak jo moramo vpisati na svoj račun.

    Neprimerno pomembnejša je bila ameriška evropska vloga v 2. svetovni vojni. Za razliko od 1. svetovne vojne (ali Velike vojne, kot jo nekateri zahodni zgodovinarji imenujejo), ki je bila še vedno samo spopad evropskih nacionalnih držav in je s svojo strukturo spadala v 19. stoletje, je bila zadnja svetovna vojna vojna 20. stoletja, v eminentnemu pomenu te besede, ne samo zaradi časa, v katerem se je odvijala, ampak predvsem zato, ker je bila to vojna, ki je izhajala iz tipično modernega nasprotja, lastnega dvajsetemu stoletju, nasprotja med tradicionalnimi liberalnimi demokracijami in med modernimi totalitarnimi družbenimi projekti. Za razliko od prvega svetovnega spopada v tem stoletju smemo za drugega z vso gotovostjo reči, da je imel svoj zgodovinski smoter: uničenje totalitarnega družbenega koncepta, ki je objektivno pomenil izstop iz civilizacije. V tem spopadu je razvidno šlo za civilizacijo. Ko se je po Pearl Harbourju decembra 1941 vpletla v ta spopad tudi Amerika in tako postala bojujoča se sila tudi v Evropski vojni, sta bili usodi italijanskega fašizma in nemškega nacizma zapečateni. To je neprecenljiv delež ameriške intervencije v drugem svetovnem spopadu tega stoletja. S tem je bil polovični del zgodovinskega cilja 2. svetovne vojne dosežen. Ostala je še druga polovica.

    Nadaljevanje 2. svetovne vojne, ki je imelo za cilj doseči tudi drugo polovico in s tem v celoti uresničiti smoter vojne, nosi ime hladna vojna in je trajalo domala pol stoletja. To je bila vojna med demokracijami in totalitarnim komunizmom. Dobljena je bila ta vojna s padcem Berlinskega zidu novembra 1989, ki je simbolično označil konec komunističnega imperija. Tudi v tem obdobju je bila Amerika v Evropi ne samo prisotna, ampak je morala prevzeti tudi poglavitno breme dolgotrajne vojne: vojaškega, političnega, finančnega. Z raznimi vojaškimi in političnimi in gospodarskimi povezavami je vsa ta leta jamčila za samostojnost demokratskega zapada.

    Resnično, kot pravi kardinal Vlk, trije odločilni in rešilni posegi Amerike v Evropo. Ali bi Evropejci – in z njimi tudi Slovenci – morali biti Ameriki zato nekako hvaležni? Zelo dvomimo, da bi bila hvaležnost pravi izraz za občutje, ki ga ob tem imamo ali bi ga morali imeti. Američani tega, kar so storili, niso storili zaradi nas, ampak v prvi vrsti zaradi sebe. Američani so prišli v Evropo preprosto zato, ker se je neki temeljni konflikt znotraj civilizacije vnel in razreševal v Evropi in ne v [Page 002] Ameriki. Američani pa se temu konfliktu niso mogli izogniti – dobro sicer poznamo pojav izolacionizma – ker enostavno niso mogli, da se ne bi imeli za del te civilizacije. Poleg tega pa so lokalni konflikti začeli preraščati v svetovne, Američani pa so se počasi začenjali zavedati, da postajajo svetovni hegemon. A o tem pozneje.

    Prej še pogled na to, kako smo ameriške posege v Evropi doživljali Slovenci ali, bolje, kot kakšne smo jih mogli sprejemati. Sedaj bi bralce želeli spomniti na uvodne stavke tega komentarja, s katerimi smo se za trenutek ustavili ob temeljni dvojnosti stvari, ki nas v življenju zadevajo in skozi katere moramo iti. Napisali smo jih zato, da sedaj lahko, kot nekaj širše veljavnega, povemo, da smo Slovenci ameriških posegov, v kolikor so kon­kretno zadevali nas, bili lahko veseli, pa tudi manj veseli ali celo neveseli. Katere pa bi utegnile biti tiste reči, ki nas v tem ne samo ne zadovoljujejo, ampak nas celo delajo posebej pozorne in poudarjeno prisebne?

    Po 1. svetovni vojni smo Slovenci prvič stopili kolikor toliko samostojno v evropski politični prostor – neizkušeni, predvsem pa popolnoma neznani. Nemogoče je, da ameriški diplomati tega ne bi vedeli. In če so Američani dovolj resno mislili s samoodločbo narodov, potem bi morali tudi vedeti, da morajo narodom narediti prostor, v katerem se bodo za samoodločbo lahko opredelili. Nemogoče je, če še enkrat povemo, pri tem to, da bi jim ušla okoliščina, da je londonski pakt iz leta 1915, s katerim so si Italijani zagotovili velik del zahodnega slovenskega narodnega ozemlja, bil v direktnem nasprotju z načelom samoodločbe narodov. A že čutimo kako si s takim govorjenjem nakopavamo očitek naivnosti, zato raje ostanimo zgolj pri tem.

    Veliko resnejše in že na področje nedopustnega segajoče pa so bile zadeve med 2. svetovno vojno. Bile so tudi bolj očitne in opazljive. Vedeti moramo sicer, da so tu Američani igrali postransko vlogo in da teža odločanja in krivde leži na Britancih. Res je, da je Alexander Kirk, ameriški civilni svetovalec maršala Alexandra v Caserti, potem, ko je izvedel za Robertsonov ukaz o vračanju domobrancev, poslal glede tega vprašanje v State Department v Washington – a nič več. Američani so morali vedeti – Dulles v Švici je moral vedeti in drugi špijonski centri so morali vedeti – kakšne so razmere v okupirani Sloveniji: da smo Slovenci že tedaj bíli svoj samotni boj s tistim totalitarizmom, s katerim so potem Američani v imenu zapadne hemisfere bilí v vojnem stanju pol stoletja. Karte so bile dovolj jasne, igra je bila v glavnih obrisih pregledna. Ali se jim ni zdelo vredno upoštevati življenjske interese majhnega naroda, ki se bori za obstoj v kulturi in civilizaciji. In če so za vse to vedeli, kako to, da so mogli na primer dovoliti slovenskim komunistom v Dachau, da so aretirali domobranske oficirje – njihove nekdanje sotaboriščnike – da so jim dali celo vojaško spremstvo, da so jih lahko transportirali v Ljubljano – v smrt? Tako je torej to bilo: ko so nas reševali pred nacizmom, so nas potiskali v komunizem, ali vsaj niso ničesar naredili, da ne bi bili kaznovani zato, da smo se ga sami hoteli rešiti.

    V času hladne vojne, ko smo se Slovenci prebijali skozi komunistični totalitarni čas – kakor je kdo mogel, vedel in znal, malo v prilagajanju, malo v taboriščih, malo v nevarnosti pred njim – tedaj je bila nemalo pomembna misel, da obstaja nekje življenje, ki je drugačno od tega, ki ga živimo sami; ko nam je oni svet zunaj dajal tolažbo – že s tem, da je sploh bil – hkrati pa tudi upanje, da bo ta svet nekoč postal tudi naš svet; ko smo naskrivaj, za zavešenimi okni, poslušali radijske postaje Svobodna Evropa in Glas Amerike, nam je svet , ki ga je vzdrževala Amerika in ga da­jala malo pokušati tudi nam, toliko pomenil, da bi lahko rekli, da nas je na neki način vzd­rževal. Da so se v takšnih razmerah bohotno in neobvladano razraščale tudi naše iluzije o tem svetu, o tem tu sedaj ne bomo govorili.

    Toda, kot smo pozneje izvedeli – preko takšnih knjig kot je Nora Beloff, Počena dediščina Titova in Lorrain M. Lees, Kako so držali Tita nad vodo – so Američani komunistično Jugoslavijo dobesedno vzdrževali – z milijardami podarjenih dolarjev. In smo se vprašali – seveda pozneje: Kako to, da Amerikanci v zameno za mesečno ali letno vzdrževalnino niso zahtevali kaj za nas, kakšno olajšanje, malo večji prostor svobode? Sedaj vemo, da bi se bilo moglo doseči več. Ali torej ni bilo tako, da so geopolitični koncepti enostavno zakrili žive ljudi? Ali je vedno tako, se še vprašamo. Ali bo vedno tako?

    Kaj torej lahko rečemo o vlogi, ki so jo Američani v tem stoletju igrali v Evropi? Kaj o tej vlogi lahko posebej rečemo Slovenci; tako kot smo kulturno oblikovani, zgodovinsko določeni, tako kot vidimo svojo prihodnost? Mislim, da smemo ali moremo reči dve stvari. Prvič, da jih imamo v bistvu za svoje ljudi v tem smislu, da s tem, ko so stali in stojijo za stvarmi, za katerimi smo stali in stojimo tudi mi, utrjujejo tudi naš svet. Da kljub vsemu vidimo v tem, kar so, garancijo osnovni človečnosti. [Page 003] In drugič, da imamo svojo lastno zgodovino in svojo lastno izkušnjo – da imamo svoje mere, ki se jim v nobenem primeru ne mislimo odreči. To jim moramo povedati že od začetka in tako jasno, da o tem ne bo nobenega nesporazuma. To moramo narediti zaradi nas samih, pa tudi zato, ker so Američani ljudje s politično kulturo, ki jih je naučila to ceniti.

    Sence se daljšajo

    Figure 1. Sence se daljšajo Simon Dan

    Z vzponom Združenih držav Amerike se je prvič po 2000 letih, zgodilo, da je svet dobil eno samo središče politične moči. Nekoč je bil tako središče Rim, ki je obvladoval svet dobro stoletje pred Kristusom in nekaj stoletij po njem. Vse kar je obstajalo v prostoru, ki so ga določale meje civilizacije – pa tudi še na njenih robovih, pa tudi še globoko v temi onstran nje – je moralo vzpostaviti modus vivendi z Rimom, kot osnovnim političnim dejstvom. Danes je, mutatis mutandis, ta vloga pripadla ZDA. Svet je postal, v važnem pomenu te besede, monocentričen ali enosrediščen. Kaj pa Evropa? Kakor je morala ne­koč Grčija prepustiti Rimu politično hegemonijo nad Sredozemljem, sama pa se omejiti na kulturo, s katero se je, kot pravi rimski pesnik Horac, polastila svojega političnega naslednika, tako je Evropa morala prepustiti politično vodstvo Ameriki, a je, kot nekoč Grčija nad Rimom, tudi ona kulturno zagospodarila nad novim središčem sveta. Sedanje dogajanje kaže na spremenjene razmere sveta. Nič ni bolj brezobzirno razkrilo evropske vloge ob koncu tisočletja kot vpra­ša­nje Balkana. Postalo je jasno, da Evropa svojih problemov ne more reševati – ali noče reševati, kar je seveda še mnogo huje. Prišla je končno Amerika in s tem demonstrirala svojo svetovno vlogo.

    V dveh tisočletjih se je svet seveda spremenil. Washington ni več to, kar je bil nekoč Rim: je več in manj – a paralela ostaja. Danes je spet tako, da se vsa važnejša vprašanja nazadnje razrešijo na enem kraju. Vsaka racionalna politika se mora končno podati na pot, ki pelje na ta kraj, tudi mi bomo morali tja. Tu pa sta važni dve stvari: začetek in jasne konture naše politične volje. Tudi novo središče mora vedeti, s kom ima opraviti. To mora natanko vedeti in to mora vedeti takoj.

    Ko je v ponedeljek 21. junija obiskal Slovenijo predsednik ZDA Bill Clinton, je po vseh mnogih ceremonialnih in nepomembnih re­čeh [Page 004] nazadnje obviselo pred nami vprašanje: Zakaj pa je pravzaprav prišel? Vprašanje je bilo toliko bolj zanimivo, ker je bilo zelo naravno in pričakovano, a ga ni nihče postavil. Kakor da bi vsi hodili okoli nekega središčnega prostora, vanj pa ne bi hotel nobeden vstopiti. Kakor da bi bil cilj predsednikovega obiska skrivnost, ki se je ni vljudno dotikati ali ki se je čut za delikatnost državniških zadev ne dovoljuje dotikati.

    Nekoliko je nakazal smer reševanja našega vprašanja predsednik Republike Slovenije, ki je 14. avgusta govoril na taboru v Beltincih o Paktu stabilnosti za JV Evropo. Hotel je pregnati sum, s katerim mnogi Slovenci gledajo na vlogo Slovenije v tem paktu. Predsednik se je zelo potrudil, a vprašanja ostajajo. Rekel je, da smo pakt stabilnosti zahtevali tudi Slovenci. Tu bi ga morali nekoliko popraviti. Slovenci so želeli, da se razmere na Balkanu sanirajo, pri tem so vedno bili pripravljeni tudi sodelovati, a, kolikor je znano, nismo zato zahtevali oblikovanje posebnega pakta, zlasti pa ne pakta, v katerem bi Slovenija imela kako bolj vidno ali celo vodilno vlogo. Predsednik je rekel: »Za tem projektom stoji dobesedno ves svet.« V skladu s pomenom in moralo tega stavka pa bi Slovenci morali prevzeti zgolj ustrezni del opravilne odgovornosti v okviru obstoječih evropskih pa tudi svetovnih institucij. Dvomimo, da bi kdo imel kake zadržke do tega. Predsednik je še nadaljeval: »Slovenija ima prednosti, lahko ponudi znanje, odtod tudi ideja o mednarodni univerzi v Sloveniji za JV Evropo, o šolanju poslovnežev, o prenašanju naših izkušenj pri uveljavljanju vladavine človekovih pravic in demokratične manjšinske politike, o usposabljanju malih in srednjih podjetij, o razminiranju Kosova in BIH, o vzpostavljanju bančnih in finančnih zavodov, zavarovalnic, itd.«. Vse naštete stvari imamo lahko – ali celo moramo imeti – za slovensko, evropsko in človeško dolžnost, a z njimi nikakor ni mogoče ute­meljiti potrebe po posebnem paktu.

    Predsedniku nas torej, kljub določenim emfatičnim poudarkom, zanj zelo nenavadnim, ni uspelo prepričati o tem, da so naši pomisleki glede pakta in naši strahovi odveč. Bil pa je zelo prepričevalen s svojim pozivom k solidarnosti in svojimi svarili proti egoizmu. V tej točki se z njim ne bi mogli bolj strinjati. Toda, na našo solidarnost svet ne bo mogel prav veliko računati, če bomo sproti vse požrli, kar pridelamo in zaslužimo. Predsednik bi bil še veliko bolj prepričljiv s svojimi pozivi, ko bi kdaj dvignil – jasno in nedvoumno – svoj glas proti ne dovolj upravičenim stavkam, proti visokim plačam direktorjev, proti privilegijem nekaterih državnih uradnikov in političnih funkcionarjev, proti pokojninam in drugim privilegijem borcev, ki dovolijo, da se jim sveta služba domovini tako vulgarno plačuje. Itd., itd. Tako pa so njegovi upravičeni pozivi obviseli v neodmevnem prostoru politične retorike.

    A vrnimo se h Clintonovem obisku. V govoru na Kongresnem trgu je govoril tudi o potrebi po izgradnji nove Evrope. Tu je povedal tudi naslednji stavek: »Slovenija je lahko na čelu teh prizadevanj.« S tem stavkom je nekaj narobe: v najboljšem primeru je pretiravanje, v najslabšem žaljivost in norčevanje, lahko pa je v njem tudi skrit pomen, ki bi ga bilo mogoče razumeti šele v kontekstu širših, zaenkrat še neznanih razmerij. Naj bo že ka­korkoli, Clinton bi moral dobiti diplomatski odgovor na ta stavek že v zdravicah, ki so se brale še istega večera pri mizi na Brdu: da Slovenija prevzema svoj del odgovornosti za Evropo, posebej še zlasti za svoje sosedstvo, da pa bi bila, biti na čelu evropske obnove, čast, ki si je ne bi upala prevzeti.

    Ali se bomo nazadnje morali res vprašati, zakaj Slovenija ni bila sprejeta v Nato takrat, ko so sprejemali Poljsko, Češko in Mad­žar­sko? Kaj bi bilo namreč bolj naravno, da bi se tedaj to zgodilo. Še več, da bi bila sprejeta med prvimi. Ali ni bilo tako, da smo si tedaj razbijali glave z vprašanjem, zakaj Slovenije ne sprejmejo. Kljub njeni geografiji, kljub njenemu gospodarstvu, kljub njeni kulturi? Ali je mogoče, da se obrisi odgovorov na ta vprašanja izrisujejo ravno sedaj? Ali nismo bili sprejeti morda zato, ker nam je bila dodeljena neka druga in drugačna vloga? Ali obstaja v State Departmentu kaka posebna, recimo, balkanska doktrina? Bi nam kaj torej pomagalo, če bi se spomnili na Bakerja in Zimmermanna?

    Ob obisku predsednika ZDA pa se je zgodilo še nekaj, kar na poseben način zadeva Novo Slovensko zavezo – kar sicer zadeva ves slovenski narod, a na poseben način Novo Slovensko zavezo. Za nas je bil ta dogodek kulminacija predsednikovega obiska in hkrati nekaj, kar nihče ni hotel, najmanj predsednik sam. A je vendar bilo dovoljeno, da se je zgodilo! Za kaj gre?

    Na začetku je bilo nekaj povsem zunanjega in, bi človek rekel, slučajnostnega, bila je neka banalna okolnost, ki pa je za ljudi s spominom v nekem trenutku, za vsakega od prisotnih različnem, postala pot, preko katere je spomin segal v preteklost do nekega drugega, povsem drugačnega dogodka, v drugem duhovnem in političnem območju koncipiranega [Page 005] in doživljanega, a je vendar prav ta dogodek spominu, potem ko se je vrnil nazaj k temu, kar je bilo tu in sedaj, dal oči, da je to, kar je bilo tu in sedaj, zagledal v neki drugi in popolnoma drugačni luči.

    Drevo med sencami

    Figure 2. Drevo med sencami Simon Dan

    Ta banalna okolnost je bila to, kar so doživeli vsi prisotni na Kongresnem trgu in o čemer so poročali vsi poročevalci: dež, veter, toča, nalivi, vihar, v nekem trenutku vse tako intenzivno, da bi človek lahko rekel: razdivjana narava.

    Tako, samo še v večjem obsegu in siloviteje, se je narava razdivjala skoraj natanko 54 let prej, 26. maja 1945, ko je na Kongresnem trgu – natančneje z balkona Univerze – govoril maršal komunistične Jugoslavije Josip Broz. V govoru je napovedal umor več kot deset tisoč vrnjenih slovenskih domobrancev iz Vetrinja: napovedal je to, kar se je pozneje zgostilo v metaforo Rog. V zavezi 24 smo to predstavo natančneje prikazali. Naj ponovimo njen osrednji odlomek, ki govori o tem, kako je bil napovedan slovenski holokavst:

    »Medtem, ko je Tito govoril, so se v prostoru ustvarile razmere, ki so bile že po sebi nenavadne, poseben pomen pa dobijo, če jih povežemo s tem, kar je Tito v tem govoru povedal. Med govorom se je namreč razbesnela nevihta, ki je bila tako silovita, da je ostala v spominu vseh, ki so tam bili, poseben vtis pa je naredila na poročevalce obeh dnevnikov. Še preden je Tito nastopil, ‘se je nebo stemnilo in oblaki so se začeli kopičiti na nebu nad trgom’. Potem se je ulilo: ‘Ploha je neusmilje­no bila ob množico’. Z dežjem se je iz oblakov usipala toča. Nebo nad trgom je postalo črno in lilo je kakor iz škafa. ‘Voda je lila od vseh strani’ in v potokih drla po Kongresnem trgu. Eden od časnikarjev je svoje vtise izrazil z besedami: ‘Vse temne, elementarne sile so se zbrale in udarjale.’ Tone Seliškar, ki je [Page 006] bil pisatelj, je naslednji dan sobotno dogajanje povzel v vznesen stavek: ‘Nebo ga je sprejelo z gromom in bliskom.’ Tito je govoril ‘Med grmenjem, dežjem in točo’ in med ljudmi – o, vedno praktična slovenska pamet! – se je že slišalo, da ‘bi bilo morda dobro, da bi prekinil za nekaj minut svoj govor’. Toda Titove ‘jeklene besede’ niso nehale padati na množico, čeprav jih v divjanju razbesnele nevihte ljudje niso prav slišali in tudi govornika se je za slapovi dežja komaj videlo.

    Med to govorico vzkipele narave so bili izrečeni tudi trije ali štirje stavki, ki so se neposredno dotikali Zločina. Z njimi je govornik najprej obvestil poslušalce o nekem izvršenem in dokončnem dejstvu: ‘Kar se tiče onih izvajalcev – to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva, je že dosegla ogromno večino, a samo najmanjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele.’ S temi besedami je govornik mislil na vojake različnih armad in civiliste, ki so bili zajeti na poti od Brežic do Celja, in potem, ko se je reka razdelila na kraku, ki je tekel od Celja do Maribora, in na kraku, ki se je raztezal od Celja do Slovenj Gradca in naprej do Pliberka. Obenem pa je mislil tudi na tiste, ki so bili tedaj že onkraj Karavank na Vetrinjskem polju. Torej predvsem na slovenske domobrance. In glede teh je sedaj nadaljeval: ‘Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se pa to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.’ Te ominozne besede, ki jih je malo ljudi slišalo, še manj do kraja razumelo, so se začele uresničevati zelo kmalu, v nekem smislu še isti večer ob Brezarjevem breznu.

    Ko se je zavest tistih, ki so, kakor smo rekli, imeli spomin, vrnila z obiska v preteklost – na pot jih je poslala neka povsem banalna okolnost – je mogla ali morala sedaj na Kongresnem trgu zagledati neke reči, ki jih sicer ne bi.

    Poleg predsednika Billa Clintona je nenadoma videla stati predsednika vlade Republike Slovenije doktor Janeza Drnovška in predsednika države Republike Slovenije Milana Kučana, oba vidna in odgovorna človeka komunistične provenience. To spremstvo, ki bi se ji zdelo, ko ne bi bilo tiste poti nazaj, nekaj povsem navadnega, je moralo prizoru dati značaj in pomen, ki je sprva človek nad njim osupnil in se ga domala prestrašil, kakor nečesa, česar si človek ne upa priznati. Ko pa je zagledal še to, česar tam ni bilo, a bi moralo biti, se mu je začetni dojem začel jasniti v bolj in bolj jasno misel. Ko je vanj povsem stopilo, da tam ni ljudi, ki bi tam nujno morali biti: začetnikov izvorno demokratičnega gibanja, vodilnih članov Demosa, intelektualcev in disidentov, doktorja Jožeta Pučnika, slovenskega metropolita, kot predstavnika slovenskih katoličanov, ki so v polstoletnem vztrajanju držali duhovni, moralni in kulturni prostor, v katerem je mogla pozneje postaviti temelje nova demokratična dr­žava; ko je vse to vanj vstopalo po vrsti, tako da je vsako novo dejstvo prispevalo k podobi, ki je tako začela rasti in dobivati vedno določnejši pomen, in ko je zvečer na televizijskih posnetkih banketa na Brdu opazil tudi še Ivana Dolničarja, medvojnega in povojnega politkomisarja in visokega funkcionarja jugoslovanske politike, posebej pa še jugoslovanske ljudske armade, se mu je zazdelo, da se mu je podoba, ki jo je sedaj imel, pomensko za­ključila v nekaj, česar ni bilo mogoče več tajiti: nad predsednikom Združenih držav Amerike se je zgodilo strašno nasilje. Prvi človek največje demokracije na svetu, duhovni potomec Washingtona, Jeffersona, Painea, je bil postavljen v položaj, da je neki osnovni protičloveški akt, neko dejanje, ki je bilo ob koncu tisočletja obsojeno od dokumentov mednarodnega prava in človečanske zavesti, ne obsodil ampak potrdil. Ne da bi pri tem imel najmanjši pojem, kaj se dogaja in kakšno vlogo ima pri tem!

    Predsednik, jasno, tega ni mogel vedeti, čudimo pa se, da niso o zgodovini slovenskega naroda – vsaj o njegovi novejši zgodovini – bili bolje poučeni drugi: ljudje v ameriškem zunanjem ministrstvu ali pa ljudje na terenu – ljudje iz ameriškega veleposlaništva v Ljubljani. Ali je mogoče, da ti ljudje o Sloveniji tako malo vedo odnosno tako nič ne vedo? Kako to, da so mogli tako blamirati svojega predsednika?

    Mogoče bo pričujoči komentar Nove Slovenske zaveze ostal edino besedilo, ki je opozorilo na groteskno stran dogodka, ki je bil nekaj časa v medijih države, en dan pa celo v svetovnih medijih, ne da bi to stran kateri od njih opazil. Toda podoba, na katero smo opozorili ni bila zato, ker je ostala neopažena nič manj resnična. Za ljudi, ki čutijo z Novo Slovensko zavezo in njenim spominom, sta ta stran in ta podoba pomenila resničnost, ki je bila vseskozi v ospredju.

    Pot med sencami

    Figure 3. Pot med sencami Simon Dan

    Množični pokol vrnjene Slovenske domobranske vojske je bil, ne morda ena od naj­več­jih, prav gotovo pa ena od najbolj dramatičnih kršitev osnovnih človekovih pravic, ki se je zgodila v tem tisočletju. Besede, ki se temu dejanju ponavadi dodajajo, so tu zato, [Page 007] da omogočajo njegov abstraktni opis, nimajo pa te moči, da bi pred nas stopila njegova notranja ali človeška zavrženost. Po tej strani ostaja to dejanje še vedno dejanje brez imena. Tako pravimo, da je bil ta umor holociden – kar pomeni, da je zajel celoto neke skupine ljudi; potem pravimo, da je to bil politicid – da je ubil politično dušo nekega naroda; da je bil nadalje genocid – h genocidu spada tudi umor iz verskih razlogov in z uničenjem domobranske vojske, ki je bila v celoti katoliška, so hoteli komunisti bistveno prizadeti narodovo versko substanco. Umor domobranske voj­ske v prvi polovici junija 1945 je bil koničasto uperjen zoper človeka kot človeka: bil je ne samo nečloveški, ampak protičloveški. Bil je proti vsemu, kar hoče razvit človek, dorasel in doleten človek, postati. Komunisti so na [Page 008] začetku hoteli ubiti človeka. Če so hoteli uresničiti svoj projekt, so morali eliminirati človeka – normalnega, iz evropske tradicije oblikovanega človeka.

    Pravna zavest civiliziranega sveta je pozneje take delikte označila z izrazom kršenje človekovih pravic. Uvidela je hkrati – izučena od še ne videnih in še ne slišanih grozot stoletja – da jim mora posvetiti posebno pozornost: uvidela je, da mora človeka mednarodno pravno zavarovati. Že leta 1946 je bila sprejeta Konvencija o preprečevanju in kaznovanju genocida, leta 1948 pa je generalna skupščina ZN sprejela še Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Tema dvema osnovnima dokumentoma so potem skozi celo pol stoletje sledili še drugi, praktično do pred nekaj leti, ko je bilo pod pritiskom dogodkov ustanovljeno Evropsko sodišče za kršenje človekovih pravic v Haagu. Iz tega se vidi središčno mesto, ki so ga v pravni zavesti mednarodne skupnosti zasedle človekove pravice. Postale so kriterij, s katerim se meri civiliziranost posameznikov in držav. V zadnjem času pa so se zgodile stvari, ki so tem pravicam naredile mesto na vrhu: človekove pravice so postale vrhovna norma – suprema lex, najvišji zakon. To pa ima daljnosežne posledice, ki jih tu vseh ne bomo mogli izčrpati. Pokazali bomo lahko samo na nekatere – na tiste, ki Slovence in Slovenijo posebej zadevajo.

    Potem ko so se ugledne in vplivne mednarodne politične ustanove mesece in mesece trudile, da bi se kršenje človekovih pravic na Kosovu, ki je nosilo vse znake množičnega genocida končalo; ko niso ne Združeni narodi ne Evropska zveza, ne Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, ne Nato, ko ni nobenemu uspelo, da bi Srbi svojo kosovsko politiko usmerili v civilizirane vode, se je Nato 24. marca odločil, da to doseže z voja­ško silo. Šestnajst držav, ki so združene v Severno atlantski obrambni zvezi je sklenilo, da bodo njeni bombniki v nekem turbulentnem kotu zemlje dosegli spoštovanje človekovih pravic. To so dosegli. Dosegli pa so tudi bistvene spremembe v prioritetnem sosledju mednarodnih pravnih norm. Kako?

    Vsem je bilo jasno, da je oborožen poseg nastal kot ultima ratio – skrajni ukrep, potem ko je vse drugo odpovedalo. Vsem je bilo jasno, da se je to zgodilo šele potem, ko dogajanja v nekem delu sveta človeško ni bilo mogoče več prenašati; ko je to dogajanje že začelo ogrožati »svetovni pravni princip« in » minimalni svetovni javni red«; ko je bilo jasno, da je treba v dogajanju na Kosovu videti grožnjo regionalni stabilnosti, torej grožnjo miru – vsem je bilo to jasno, a je vendar obo­roženo dejanje šlo v nasprotju z dvema drugima načeloma, doslej veljavnima vrhovnima načeloma: prepoved sile in suverenost drža­ve. Načelo suverenosti bi bilo možno kršiti, če bi Nato imel za svojo akcijo mandat Varnostnega sveta. Tega pa ni imel, ker se je izkazalo, da Varnostni svet ni pravni, ampak politični forum: kot pravni forum kršenje nekih veljavnih pravil ne bi bil mogel in smel trpeti, kot politični forum pa je to mogel. Tako odgovornim ljudem v zvezi Nato ni preostalo drugega, kot da na svojo roko zaščitijo nekaj, kar je v novi civilizacijski zavesti stalo najvišje: pravice človeka. Zgodilo se je pravzaprav nekaj velikega: nad pisanim pravom je zmagalo nepisano pravo – agraphoi nomoi – nepisani zakoni. Zmagala je Antigona. Pravni pozitivizem je dobil novo smer gibanja: red vrednot. Prva beseda je spet – kakor je že bila v srednjem veku – postala vrednota. Torej, ne pravo ampak vrednota. Prof.dr. Eckart Klein – iz njegovega eseja Nikogarš­nja notranja zadeva smo se dali poučiti o pravni plati tega problema – je novo smer takole izrazil: »Strašni dogodki 20. stoletja so dokončno potrdili zaton vrednostno nevtralnega klasičnega mednarodnega prava.«

    Zlasti pa ima dvig človekovih pravic v vrhovno pravno normo nemajhne posledice za Slovence. Povojni pokol domobrancev in njihovih spremljevalcev, žena, deklet, starih ljudi – pa tudi otrok – je bila, kot smo rekli, kršitev človekovih pravic v emfatičnem pomenu te besede. Taka kršitev je bil tudi izkop trupel dr. Erlicha in dr. Natlačena in drugih iz njihovih posvečenih grobov. Taka kršitev je tudi skrunitev vojaškega domobranskega pokopališča na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. To so bile eklatantne kršitve človekovih pravic – vsi pa vemo, da so bile še druge in drugačne, a o njih tu ne bomo mogli govoriti. Posebej bi morali omeniti še eno najbolj brutalnih in tako rekoč izzivalnih. Ta se je zgodila pravzaprav še včeraj. Državna tožilka je umaknila zahtevo bivšega generalnega tožilca za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo, s katero je bil obsojen škof Rožman. A pri vsem je važno tole: to niso kršitve, ki so se zgodile in potem minile, ampak so to kršitve, ki so še vedno tu in še vedno trajajo.

    Zakaj še trajajo, bomo poskušali razložiti tako, da bomo opozorili na dva momenta. Prvič država, ki je naslednica države, ki je človekove pravice kršila na način, ki smo ga nakazali, še ni ničesar naredila, da bi se nevzdržno sta­nje odpravilo. V občasnem neobveznem »ob­žalo­vanju« in izgovarjanju z »napakami« in [Page 009] drugim minimiziranjem ni mogoče videti drugega, kot ponovno žaljenje že žaljenih.

    Na večer

    Figure 4. Na večer Mirko Kambič

    Drugič pa nekateri visoki in najvišji pred­stav­niki državnih in drugih institucij povzro­čajo, da te kršitve še trajajo tako, da njihov obstoj zanikajo. Sem spada ponavljajoči se stavek, da v Sloveniji ni sistematičnega kršenja človekovih pravic. S tem, da se ta stavek dosledno – torej sistematično – ponavlja, dokazuje, da je tu sistematično kršenje človekovih pravic. Ta kršitev je sistematična v tem, da država z vsemi svojimi organi dosledno – lahko bi rekli sistematično – odklanja ali ignorira vse predloge civilne družbe za razrešitev tega stanja. Ena takih ustanov civilne družbe je tudi Nova Slovenska zaveza, druga je Zbrani ob lipi sprave, ki jo vodi odvetnik Stanislav Klep, tretja so tako imenovani Svobodni partizani pod vodstvom Ludvika Čanžeka. Znani so tudi pozivi Cerkve po popravi krivic. Teh glasov je toliko in so tako močni, da jih ni mogoče ne slišati. Zato sklepamo, da je tudi volja, ki se je odločila, da jih ne bo slišala, tako dosledna, da ji moramo priznati lastnost sistematičnosti.

    S tem, ko je človekovim pravicam bilo dano mesto vrhovne norme, pa se je položaj teh zanikovalcev zelo spremenil. Kako se je spremenil? Nenadoma so se znašli zunaj zakona. Če so človekove pravice postale vrhovna norma, potem je tako, da jih nič več ne more ščititi – sklicevanje na nobeno drugo normo. Če se jim na primer dokaže, da so kakorkoli vpleteni v »izginjanje oseb« – na primer tako, da so tisti, ki so izginili, še vedno v stanju izginulosti – potem so zunaj zakona, zakaj »izginjanje oseb« spada k minimalnemu standardu človekovih pravic.

    Seveda se dejansko zanje ni nič spremenilo in se tudi spremenilo ne bo. V nekem smislu pa je njihov položaj vendarle bistveno drugačen: postali so potencialni delinkventi. In delinkvent je delinkvent, če tudi ni nobenih možnosti, da bi skusil empirične posledice svoje delinkventnosti.

    Ko človek opazuje take in podobne aktualne dogodke, se vedno znova sprašuje, ali se komunisti zavedajo, kako zelo jim je zgodovina pomagala pri realizaciji njihovega projekta. Seveda ne smemo zanemariti njihove izjemne delavnosti, kar njihovi nasprotniki v škodo svojih analiz tako pogosto delajo. Za komuniste v polni meri velja eden od dveh stihov, s katerima je irski pesnik W.B.Yeats hotel označiti duhovno podobo stoletja:

    Medtem ko so najboljši brez vsakega

    prepričanja,

    so najslabši polni strastne delavnosti.

    [Page 010]

    Komunisti so čutili, da jih nosi nenavaden vzgon; njihov aktivizem – že čutimo, da to ne bo najbolj prava beseda – so gnale energije tiste temeljne arogantnosti, ki jim je dovoljevala, da so iz mnogoobrazne in nedoumljive zgodovinske snovi izdelali stroj, na katerega so se vkrcali in šli v pohod na svet. Bili so popolnoma sami: sami v tem, da so bili zunaj norm, ki jih je v naporu duha izdelala tradicija, sami tudi v tem, da so čutili, da se lahko zanesejo samo nase. To je nesluteno povečalo njihove moči – pa tudi njihovo ču­ječnost in njihov skrajni realizem. Odlikoval jih je specifičen, v revolucijo in oblast usmerjen talent. Bili so kot rojeni in narejeni, da dosežejo to, kar so dosegli. To moramo na vsak način vedeti.

    Vedeti pa je treba tudi, da jim je zgodovina šla na roko. Priredila jim je vojno, brez katere nikoli, kljub temu, kar smo pravkar o njih povedali, ne bi speljali svojih načrtov. Okupacija jim je pripravila teren, ki sta ga določali dve stvari: sile tradicionalnega reda so bile, zaradi poraza, zbegane in zmehčane, ljudje pa so bili zaradi nasilnega vdora arogantnega tujca žaljeni v svojem najglobljem bistvu. Z drugimi besedami, v takem položaju je bilo mogoče uprizoriti »osvobodilno vojno«. To pa je največja usluga, ki jo je mogla revolucionarni kliki narediti zgodovina. Nobene socialne krivice, nobene kulturne krivice in sploh nič drugega se ne more primerjati z njo.

    To verigo razmišljanja so sprožili dogodki, ki so se konec maja odvili v Italiji. Zlasti umor socialnega reformatorja prof. Massima D’Antone na rimski Via Salaria. Že so se pojavili strahovi, da je nastopila nova doba intenzivnega levega terorizma. Zlasti potem, ko je bil najden manifest, s katerim so Rdeče brigade prevzele odgovornost za umor in ga opravičevale v jeziku, ki je zelo spominjal na jezik Rdečih brigad iz konca 70-tih let. Pred očmi so nam stopile že na pol pozabljene številke: čez 200 pomorjenih civilistov, čez 70 pobitih policistov in osem uspelih atentatov na sodnike. Spomnili smo se, kako zelo nas je ta­krat dojmila organiziranost teroristov, njihova do kraja izdelana strategija in njihova osredotočenost in arogantna predrznost. Nič manj pa se nismo čudili družbeni podpori, brez katere teroristi ne bi mogli cela leta držati države v šahu. Spomnili smo se, kako so teroristi pošiljali cele legije policistov v razne kraje Italije, češ da bodo tam našli truplo umorjenega Alda Mora. Kako se je vsa italijanska država sramotila in zgubljala obraz z neumnim tekanjem iz kraj v kraj. Že smo mislili, da bo država začela pokati tudi sedaj. Mislili smo, da se bodo začeli pojavljati znani prizori. Toda k sreči se je izkazalo, da umor Massima D’Antone ni bil vžigalnik za dolgotrajnejši terorizem, ali pa je bil koncipiran zgolj za kratkoročne notranje in zunanje italijanske interese.

    A za nas je važno nekaj drugega: kako majhne možnosti za uspeh imajo revolucionarne teroristične skupine, kot na primer Prima linea, Frakcija rdeče armade, ali njihove neštete latinsko-ameriške variante, če jim ni obenem dana možnost, da priredijo »narodnoosvobodilni boj«.

    Prirediti »narodnoosvobodilni boj« za izvedbo revolucije – zato vse to pripovedujemo – pa je tudi najbolj nedopustna in malopridna stvar, za katero se del ljudi v narodu lahko odloči. Napasti narod za uresničenje socialnih ciljev v času, ko je narod že napaden od zunaj, izrabiti narodovo nesrečo za sebične ideološke cilje v situaciji, ki jo je naredil in jo vzdržuje primarni narodov sovražnik, je dejanje, ki mu po osnovni strukturi nič ne manjka do tega, da mu ne bi morali reči najbolj zavržena kolaboracija. Kar je družilo slovenske komuniste in italijanske in nem­ške okupatorje, je bila simbioza interesov: komunisti so razklali narod in tako bistveno zmanjšali njegovo odporno moč, Nemci in Italijani pa so s svojo prisotnostjo, predvsem pa s svojim nasiljem – čim več ga je bilo, tem bolje – dajali komunistom dragoceno prilož­nost, da v embalaži »osvobodilnega boja« organizirajo ljudi za revolucijo. Ko pa so bili ljudje enkrat notri, si niso mogli več pomagati. In ko so videli, da si ne morejo pomagati, so bili toliko praktični, da so se zvečine vdali. Potem se je pokrov poveznil. Pod njim pa so se dogajale takšne stvari, da zelo dobro razumemo, zakaj je Nadežda Mandelstam re­kla za Ruse, da so tam postali: »duhovno rahlo neuravnoteženi – ne čisto bolni, normalni pa tudi ne.« Ali hočete dokazov? Ozrite se okoli sebe! Tu je nekakšna kazen za cel narod, ker ni bil v nekem odločilnem času tako pri sebi, da bi videl, kaj je kaj.

    Biti pri sebi pa je drugi izraz za dozorelost. Dozorelost je vrlina demokratičnega člove­ka. Če hočete, da bo demokracija delovala, mo­ra imeti večina državljanov to lastnost demokratičnega človeka. V absolutni monarhiji, kjer vladata kralj in uradništvo, državljan ni sooblikovalec države in zanjo ni neposredno odgovoren. V demokraciji pa je državljan zadnji – za njim ni ničesar več. To mu nalaga – če stvar malo bolj razumemo – sko­raj neznosno breme in odgovornost. Tu dobi sedaj svoje mesto misel o zrelosti. Za [Page 011] zrelega bi lahko imeli tistega človeka, ki ima toliko izkušenj, da zanj z neko pravico pravimo, da pozna svet – da ni naiven: naiven je tuja beseda in pomeni človeka, kakršen se rodi, torej še brez izkušenj – drugič pa mora njegova misel biti takšna, da lahko sama utemeljeno ali kompetentno misli. Za takega človeka bi lahko rekli, da ima suverenega duha. Beseda suveren ni tu slučajno, saj je suveren včasih bil vladar – kralj ali cesar – sedaj pa je suveren vsak državljan. Suveren je tudi tuja beseda in pomeni ravno to, kar smo rekli zgoraj – zadnji, tako da za njim ni nikogar več.

    Demokracija je predragocena reč – kdo bi to bolje vedel kot mi, ki smo svoje življenje preživeli v njenem nasprotju – a je, kot vse dragocene reči, tudi zelo krhka in občutljiva. Kar naprej ji pretita dve nevarnosti – sebičnost in neumnost. Lahko bi rekli kar neumnost, saj je sebičnost samo posebna oblika neumnosti. Kdo bi morda hotel tu imeti še besedo pokvarjenost, a bi mi rekli, da je ni treba, zakaj, tudi pokvarjenost je, če malo pomislimo, zgolj neumnost. Na razstavnih panojih demokracije bi torej morali imeti vsepovsod priliko brati: Človeku ni dovoljeno biti neumnemu.

    Govorimo torej o pameti, radi bi torej zapeli hvalnico pameti. Če bi nas kdo vprašal, kaj občutimo, kadar govorimo s pametnim človekom, bi rekli, da je to sreča. Če je na oni strani mize človek, ki govori o tem, kar je izkusil – ki je resničen človek – in ki polaga pred nas stvari svojega izkustva brez sile ali nasilja, tako da se same razvrščajo v red, ki nam nazadnje spregovori: tedaj vstopata v nas po vrsti mir in ravnotežje, potem pa še lahkost, ki izhaja iz tega, da smo vstopili v svobodno razmerje sveta. Pamet ni vezana na to, ali ima človek šole ali nima šol. Pameten je lahko pastir pod Triglavom ali pa človek z akademskimi naslovi. Pameten človek je bistven človek. Na njem je utemeljena demokracija.

    Če pričakujemo suverenega duha od vsakega udeleženca v demokratičnem političnem obstajanju, je takšno pričakovanje upravičeno večje, če gre za demokratično politično elito. Suverenost politične elite se kaže v tem, da ima vrednostno razmerje do vsega dogajanja v političnem horizontu. Vrednostno obvladovanje političnega prostora torej in to se kaže v tem, da imajo politične elite pretehtano mne­nje o tem, kdo je kdo in kaj je kaj. In to tako, da ne upoštevajo samo trenutne usmeritve posameznih skupin, njihove pragmatike, ampak jih razumejo tako, da poskušajo posamezne skupine videti v njihovi zgodovinski logiki. Samo tisti, ki se potopi v zgodovinsko logiko političnega prostora, bo zmogel izrisati strukturo njegovih avtentičnih sil. Samo tako je mogoče zanesljivo ločiti resničnost od videza. Samo tako je mogoče odgovoriti na vprašanje: Zakaj v resnici gre? Katera je v tem tista moja pot, ki je v nobenem primeru in za nobeno ceno ne smem zamenjati za drugo?

    Vprašanje se pravzaprav glasi: Zakaj stranke izvornega demokratičnega bloka, najprej Demos in potem pomladne stranke, niso v desetletju po osamosvojitvi opravili svoje zgodovinske vloge? Ta naloga je bila: demokratizirati družbo in postaviti državo. Zakaj se to ni zgodilo? Zakaj nimamo demokracije v pravem pomenu besede in zakaj nimamo države v pravem pomenu besede? Naj nam bo tu dovoljeno, da pustimo ob strani objektivni prostor, ki ga je nova demokratična politična volja našla. Vemo, da je bil ta prostor zelo neugoden, a vemo tudi, da ni bil že vnaprej določen, da ni bil determiniran. Zgodovinski cilj ni bil dosežen predvsem ali celo izključno zato, ker izvorne demokratične stranke niso bile nosilke suverenega duha. V odsotnosti tega duha pa niso razumele – dovolj jasno in dovolj ukazovalno – sporočila, ki ga je dajala logika političnega prostora. Ta pa je, ne govorila, ampak vpila naslednje: zgodovinsko nalogo, ki stoji pred slovensko družbo bodo opravile samo nove demokratične sile same, nikoli in v nobenem primeru ter pod nobenim pogojem pa ne skupaj s političnimi silami, ki so nekoč ustvarile in vzdr­ževale politični prostor, ki je bil po osnovni in politični biti negacija prostora, ki ga je sedaj čas ukazoval ustvariti. Zanesljiv dokaz, da bo novo zgodovinsko nalogo mogoče uresničiti s sodelovanjem nekdanjih totalitarnih sil, bi imeli v rokah samo tedaj, če bi se te sile tako spremenile, da bi temu, kar bi videli, ne mogli reči drugega kot spreobrnjenje. Stare sile pa tega dokaza ne samo da niso dale, ampak so arogantno odklanjale sodelovanje in niso dopuščale nobenega dvoma, da nameravajo v novih razmerah z novimi metodami nadaljevati staro politiko. Nihče nima pravice reči, da nam tega leta 1990 niso jasno povedali. Če bi nove demokratične sile imele ob­čutek za zgodovino, če bi jih odlikovala suverenost duha, bi kljub eventuelni trenutni zmagi starih sil, v zavesti, da je prihodnost njihova, čakali na svoj čas. Če bi zvesto držali pozicije bloka, bi ta čas kmalu prišel.

    Tega duha in te vednosti ni bilo. Zato se je ta politika sprevrgla v natanko tak vzorec, kakor je bil tisti, s katerim se je začela pred [Page 012] pol stoletja slovenska narodna nesreča: v frontovsko politiko. Z njo je bilo komunistom omogočeno preživetje – na račun razvoja demokratične države in njenih institucij.

    Priznali boste morda, da je to dokaj žalostna zgodba, odnosno, da so to dokaj žalostne zgod­be. Sedaj smo že v drugi ali tretji fazi frontovske politike. Njena posledica je ta, da nismo prišli v brezpotje samo v posameznih segmentih narodnega in državnega živ­ljenja, ampak imamo občutek, da nam usiha narodna substanca in njena volja do obstoja. Tudi o tem, kako komunisti ravnajo s Slovensko ljudsko stranko ne bomo govorili, vsaj ne direktno. Poskušali pa bomo, preko nekega prizora pokazati, kako obstajanje v nepristni frontovski politiki vpliva na politično integriteto posameznika.

    V nedeljo, 15. avgusta je bil na TV Slovenija intervju z dr. Francetom Zagožnom. Ime intervjuvanca je obetalo napeto in zanimivo predstavo, pričakovali smo, da se bodo ob njej meje našega védenja o aktualni politiki razširile. Dr. Zagožna smo imeli v lepem spominu. Njegovi stavki so bili vedno sveži, nikoli ni bilo v njih nič politično preležanega. Njihova originalnost je bila v tem, da niso bili vnaprej pripravljeni – da na primer niso predstavljali standardnega védenja stranke – ampak jih je izdeloval takorekoč pred nami, v živem stiku z resničnostjo. Nikoli ni prav hitro, ali, lahko bi rekli, gladko govoril, videlo se mu je, da se mu misel ustavlja v nekih vozliščih in gre dalje šele potem, ko je z njimi opravila, a ko je nazadnje stopila pred nas, smo videli, da prinaša smiselno in pomembno sporočilo. Iz tega, kako je pred nami mislil, je izhajalo še nekaj drugega, zelo pomembnega: čutili smo, da mu lahko zaupamo.

    Nekateri smo poznali njegovo zgodovino, a to ni bil razlog za njegov ogled. Ta je rasel iz tega, da je bil iz enega kosa. Danes, ko o tem razmišljamo, bi morda rekli, da je bil človek identitete. Videlo se je, da se ne boji, kaj bo povedal, ker je instinktivno čutil, da bo njegova misel šla skozi njegovo identitetno substanco in tam dobila podobo, ki bo nezamenljivo njegova. To ga je delalo, bi rekli, svobodnega.

    V takem razpoloženju smo čakali ta razgovor. Toda od minute do minute je potem v nas raslo ne razočaranje, ampak neko spoznanje: kaj se zgodi s človekom, ki ne more delovati v skladu s svojim identitetnim temeljem. V nekem trenutku smo se tudi že vprašali, če v tistem zlaganem političnem prostoru ni tudi že prišlo do korozije temeljev samih, a smo misel kot nespodobno pregnali tudi zato, ker se nam je zazdelo, da bi bila takšna kazen prehuda. Pomislili smo tudi na trenutno nervozo ali na začasno nerazpoloženost, a smo v resnici vseskozi vedeli, da se je tu zgodilo nekaj globljega in usodnejšega. Zdelo se je, kakor da nima tal; kamor je stopil, se mu je vdrlo. Na nobeno vprašanje – in vsa so pri­hajala, kot pričakovano, iz zelo skromnih virov – ni odgovarjal tako, da bi ga zajel v celoti, ampak je iskal odgovore nanj po kanalih strankine retorike – prerivajoč se, padajoč, vračajoč se na že povedano, nikoli prav zadovoljen s seboj, nikoli prav pokrit s seboj.

    Prizor, ki smo ga gledali, nas je prizadel, ne samo v tem, v čemer je zadeval dr. Zagožna, ampak bolj v zgodbi, ki jo je tako pripovedoval o neki celi politiki. Lahko bi rekli, da smo v tistem intervjuvu doživljali tragiko celotne katoliške politike iz desetih let. Pa ne samo zadnjih 10-tih let.

    Dr. Zagožnu moramo biti hvaležni. Njegova pristnost mu ni dovoljevala, da nam ne bi pokazal pogubnih posledic nekega neavtentičnega političnega obstajanja. Le pomislimo, kaj bi v tem intervjuju imeli priliko videti, ko bi namesto njega bil tam kak drug človek njegove stranke, kateri od mojstrov »po­javljanja in izginjanja«, kako spretno – a passo di donna, da tako rečem – bi preplesal težka mesta. In ne bi prav ničesar opazili. Dr. Zagožen pa je, na način, ki ne bi mogel biti bolj resen, opozoril vse, zlasti pa lastno stran­ko, da je sedaj zadnji čas, da zapusti svojo negotovo in dvomljivo samostojnost in se združi z drugo katoliško stranko v eno silo. Mi bi pa tej stranki še posebej svetovali, da strese s sebe še zadnjo sled arogantnosti – ne samo zato, ker nič ne prispeva k njeni spre­jemljivosti, ampak tudi zato, ker do nje res nima nobene pravice.

    2. Kako se je začelo

    2.1. Komunisti udarijo po gorenjskih županih

    Avtor: Janko Maček

    2.1.1.

    [Page 013]

    V 33. številki Zaveze smo v naši rubriki spregovorili o začetkih revolucionarnega nasilja v Šenčurju pri Kranju in v okolici. Pod pre­tvezo boja proti okupatorju in zaščite tega boja sta komunistična partija in OF začeli boj proti domačim ljudem za katere sta spoznali, da si jih ne bosta mogli podrediti, da jim nikoli ne bodo slepo sledili, da s svojim vplivom in zgledom lahko tudi druge odvrnejo od njih. Bivšega šenčurskega župana Umnika, kranjskega veterinarja Bedenka in olševskega prosvetarja ter naprednega kmeta Ferjana so »likvidirali« konec poletja 1942, ko so v tako imenovani Ljubljanski pokrajini že pomorili nekaj sto županov, duhovnikov, članov Katoliške akcije, učiteljic in drugih uglednih posameznikov, pa tudi nekaj celih družin.

    Med prvimi žrtvami komunistične revolucije na Gorenjskem so bili možje, ki jih je zaradi njihovega slovenskega prepričanja že v predvojni Jugoslaviji preganjal unitaristični režim in so zato nekateri bili zaprti v Ljubljani, Beogradu in Sremski Mitrovici. Verjetno bi teh prvih žrtev komunizma bilo še več, toda Nemci so kmalu po prihodu na Gorenjsko pregnali veliko število vidnih in vplivnih Slovencev in s tem naredili uslugo komunistom, ki so na to že težko čakali, saj je odstranitev teh »protinarodnih elementov« močno spremenila razmere in prinesla nove možnosti za komunistični »osvobodilni« nastop. Tako je bilo tudi v Smledniku, bolje rečeno v fari in občini Smlednik, kjer je tedaj v vasi Hraše živel in delal Jože Burgar, eden izmed mnogih žrtev revolucionarnega nasilja. V že omenjenem sestavku v 33. številki smo ga na kratko omenili, danes pa bi radi podrobneje povedali zgodbo o njegovem življenju in smrti, ki je gotovo pripomogla k temu, da je marsikateri prebivalec tega dela Gorenjske spoznal pravi obraz OF in se odvrnil od nje, da so komaj eno leto pred koncem vojne tudi v Smledniku, Vodicah, Cerkljah in drugod nastale domobranske postojanke.

    2.1.2. Jože Burgar z Visokega pri Šenčurju

    Leta 1877 je bil v Burgarjevi družini na Visokem rojen sin Jože. V tistem času ni bilo nič izrednega, če je bilo v družini deset ali več otrok. Pri Burgarjevih se jih je nabralo devet. Mati jim je zgodaj umrla, toda oče je poskrbel, da otroci zaradi te izgube niso bili preveč prizadeti. Njegova skrb zanje se ni ustavila pri hrani, obleki in telesnem zdravju, ampak jih je tudi vzgajal k delavnosti, poštenju in vernosti. Marsikaj so na tem področju postorili otroci sami, saj so z razumevanjem podpirali drug drugega in si med seboj pomagali. Pri vzgoji se je oče seveda opiral na versko izročilo, s katerim je bilo prežeto takratno življenje in so se ga pri Burgarju zvesto dr­žali.

    Jože Burgar

    Figure 5. Jože Burgar

    Ko so se v začetku stoletja po farah začela ustanavljati verska in katoliška društva, sta bili tudi v Šenčurju ustanovljeni dekliška in fantovska Marijina družba. Jože Burgar je bil med prvimi fanti, ki so se v Šenčurju vpisali v Marijino družbo in ker se ni nikoli poročil, [Page 014] se je do konca življenja držal njenih pravil in se počutil njenega člana. Med pravicami in dolžnostmi družbenikov je bila tudi ta, da so pri cerkvenih procesijah šli skupaj za Marijino zastavo. S tem so javno pokazali, kam spadajo, in to jih je tudi obvezovalo k odgovornemu življenju in delu. Slovesna procesija je bila tedaj dogodek, na katerega so se ljudje že prej pripravljali in se dogovarjali, kdo bo komu za par. Gotovo je pri tem bilo kar nekaj razkazovanja, zato ni bilo vseeno s kom si pri procesiji hodil v par. Jože Burgar je tako v času pred drugo svetovno vojno, ko je že dolgo gospodaril v Hrašah in bil poleg tega še smledniški župan, hodil pri procesijah s smledniškim baronom Hansom Lazarinijem. Menda je doma nekajkrat pripomnil, da pač ne more drugače kot iti z baronom, vendar bi se precej bolje počutil med fanti pod Marijino zastavo. Tedaj najbrž ni pomislil, da bo kmalu prišel čas, ko bo nevarno biti baronov prijatelj in ko bodo zaradi članstva v verski organizaciji marsikoga proglasili za narodnega izdajalca in sodelavca okupatorja.

    Prav gotovo pa Jože na kaj takega ni bil mislil, ko je bil še na Visokem in niti ni pričakoval, da bo kdaj hodil v par s smledniškim baronom. Njegov stric Tone je bil lastnik velike kmetije v Hrašah pri Smledniku. Obsegala je okrog 60 hektarov obdelovalne zemlje in gozda. Stric, ki ni bil poročen, jo je obdeloval z najetimi delavci. Ni jih bilo težko dobiti, saj so bile družine skoraj povsod velike, mož­nosti za zaposlitev in zaslužek pa slabe. Seveda je bilo bolj imenitno iti na delo v Ameriko ali v belgijske rudnike kot za hlapca k Purgarju – tako so pri Burgarju v Hrašah rekli po domače, toda marsikdo se je prav rad odrekel takšni imenitnosti, da je le lahko ostal blizu doma. Ne vemo natanko, kdaj je Jože Burgar nekaj časa bil v šoli v Celovcu in zakaj je šolo kmalu obesil na klin in se vrnil domov na Visoko. Morda mu je stric že tedaj namignil, da mu namerava izročiti svoje veliko posestvo. Kljub temu pa je kot mlad fant nekaj let delal na kmetiji drugega sorodnika v Lahovčah v občini Komenda. Lastnik posestva v Hrašah je postal šele leta 1923 – po smrti strica Toneta.

    2.1.3. Lastnik velike kmetije in župan občine Smlednik

    Še preden je Jože Burgar prevzel kmetijo v Hrašah, sta z Visokega k stricu Tonetu prišli dve Jožetovi sestri: Lojzka in Johana. Obema je le malo manjkalo do šestdesetih let, toda bili sta zdravi in sposobni poprijeti za vsako delo. Pozneje sta bili bratu v veliko pomoč. Kadar je bil zaradi raznih opravkov zdoma je bil lahko miren, saj je vedel, da je domačija v dobrih rokah. Johana je prevzela vso skrb za gospodinjstvo, Lojzka je pa z drugimi delavci od jutra do večera delala v hlevu, na njivi ali na travniku, kjer je pač bilo potrebno. Johana je bila dobra kuharica in skrbna gospodinja; njeno oko je bdelo nad vsako malenkostjo pri hiši, da je vedno bilo vse na svojem mestu. Glede tega je bila prav tako zahtevna do brata in drugih domačih kot do članov »družine« in brat, ki je ostal neporočen, se je podrejal njenemu hišnemu redu.

    Pri »Purgarju« so navadno imeli tri hlapce, tri dekle in morda še kakega pastirja. Klicali so jih po imenih, skupaj so jim pa rekli »dru­žina«, medtem ko so bili gospodar, njegovi sestri in drugi sorodniki, ki so bili pri hiši, »domači«. Zadnja leta pred Jožetovo smrtjo so poleg njega in obeh sester spadali k domačim še nečak Feliks Jerala, ki je delal kot hlapec in se obenem pripravljal za bodočega gospodarja, Feliksova sestra Kristina, sestrična Mici in njena hčerka Cirila.

    Z vztrajnim in načrtnim delom je Jože popolnoma preuredil domačijo v Hrašah. Prezidal in olepšal je stanovanjsko hišo, postavil velike, za tisti čas zelo moderne hleve, nabavil kosilnico na konjsko vprego, obračalnik in puhalnik, da je olajšal delo pri košnji in spravilu sena, in še nekaj drugih strojev, ki jih je preskrbel iz Avstrije ali iz Nemčije. Da bi se seznanil z modernim kmetovanjem, se je posvetoval z domačimi strokovnjaki, pa v ta namen tudi potoval k severnim sosedom. Doma je imel posebno delavnico, kjer je sam popravljal orodje in stroje, ki so ga posebno zanimali. Od domačih in »družine« je zahteval, da so orodje in stroje po končanem delu primerno očistili in jih spravili na določeno mesto. V začetku je bil sam pri vsakem delu, kasneje pa le še pri glavnih opravilih in še to bolj zaradi lastnega veselja kot zaradi potrebe, saj se je lahko zanesel, da bo nečak Feliks z »družino« tudi v njegovi odsotnosti za vse poskrbel. Sam je bil pri delu natančen in je to zahteval tudi od drugih. Če je opazil, da ne­kaj ni v redu opravljeno, je na to opozoril, vča­sih pa kar sam popravil. Burgarjeva kmetija je bila na Gorenjskem in v Sloveniji znana kot ena najnaprednejših, zato so jo hodili gledat tako strokovnjaki kot kmetje, ki so tudi sami želeli vpeljati kaj novega.

    Jože Burgar je bil v smledniški občini priseljenec, toda domačini so nanj kaj hitro postali pozorni ne samo zaradi njegovega naprednega gospodarjenja, ampak tudi zaradi [Page 015] njegove splošne razgledanosti in lepega odnosa do sosedov in soobčanov. Tudi vodstvo Slovenske ljudske stranke v Ljubljani se je zanimalo zanj. Za las se je izognil preganjanju v zvezi s šenčurskimi dogodki, čeprav je že tedaj osebno poznal dr. Korošca in neposredno sodeloval z Janezom Brodarjem iz Hrastja, Antonom Umnikom iz Šenčurja ter drugimi. Pri občinskih volitvah leta 1935 je bil ponovno izvoljen za župana občine Smlednik in potem vestno skrbel za občinske zadeve do aprila 1941, ko so ga Nemci kmalu po zasedbi odstranili in za nekaj časa celo zaprli. Bil je dejaven pri Kmečki zvezi, pri Kmetijski zadrugi in kot svétnik pri Vzajemni zavarovalnici, kar mu je vzelo precej časa. Doma so se že navadili, da je bil večkrat odsoten. Skoraj vsak ponedeljek dopoldne je imel opravke v Kranju, ob petkih je bil v Ljubljani, vmes pa bolj mimogrede še na občini v Smledniku. Delo na kmetiji je kljub temu normalno potekalo, saj so za to poskrbeli Jožetovi domači in »družina«.

    Skoraj čudno se nam zdi, kako je Jože Burgar ob obilici dela na kmetiji in skrbi z županstvom ter drugimi funkcijami še našel čas za branje. Bil je naročen na Slovenca in Domoljuba, na Bogoljuba in Katoliške misijone pa še na kup drugih listov, ki jih je vsaj prelistal, če že ne prebral. Pri hiši so že zgodaj imeli tudi radio in Jože je rad poslušal razne strokovne nasvete, pa tudi poročila in politične komentarje. Tudi zato je leta 1941 razumel, kakšna nevarnost grozi narodu tako od nacizma kot od komunizma. Njegovi nasprotniki so seveda vedeli, koliko jih ceni, in ker so poznali njegovo odločnost ter pokončnost, niso mogli pričakovati, da ga bodo kakorkoli pregovorili in spremenili.

    Prav bi bilo, da bi vsaj nekaj povedali tudi o Burgarjevem značaju in osebnosti. Pravijo, da je bil globoko veren in skromen, da je od časti bolj bežal, kot pa jo iskal. Med vsakodnevna opravila na njegovi domačiji je spadala tudi molitev. Molili so pred jedjo in po jedi in zvečer pred odhodom k počitku. Domači in »družina« so po večerji ostali v veliki sobi in kleče zmolili rožni venec. Z redkimi izjemami je z njimi molil tudi gospodar. V poletnih mesecih, ko so bili utrujeni in je noč že tako bila kratka, je bila tudi večerna molitev krajša. Matere so svoje hčere tudi zato rade dale v službo k Burgarju, ker so vedele, da se tam vsak dan moli in da ob nedeljah in praznikih redno gredo v cerkev.

    Nedeljsko popoldne na Burgarjevi domačiji v Hrašah leta 1930

    Figure 6. Nedeljsko popoldne na Burgarjevi domačiji v Hrašah leta 1930

    Nedelje in prazniki so bili dnevi počitka, vendar je bilo treba oskrbeti živino in postreči gostom, pri Burgarju so namreč zadnja leta pred vojno imeli tudi gostilno. V nedeljo popoldne so navadno od litanij v Smledniku v Hraše prišli fantje te ali one okoliške vasi, si [Page 016] nekoliko poplaknili grla in potem do večera prepevali narodne pesmi. Večkrat je k njim prisedel tudi gospodar. Ko so peli »Polje, kdo bo tebe ljubil«, se je morda kdo spomnil nedavnih šenčurskih dogodkov in treh pevcev: župana Umnika, župnika Škerbca in soboslikarja Vombergerja, ki so to pesem prepevali v srbskih zaporih, temu in onemu je ušel pogled proti Karavankam in za trenutek ga je spreletela zla slutnja, ki pa je kmalu izginila, ko je prišla na vrsto druga, bolj vedra pesem. Takšni so pač bili tisti nedeljski popoldnevi, takšni so bili fantje, ki so jih lepšali s svojo pesmijo.

    2.1.4. Nemci so ga preganjali, domači komunisti pa obsodili na smrt

    V prvih tednih po zasedbi Gorenjske so Nemci odstavili veliko županov, med njimi Jožeta Burgarja v Smledniku. Pa to še ni bilo dovolj. 21. maja se je v Hrašah ustavil črn gestapovski avtomobil. Burgarja so aretirali in odpeljali v škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Hkrati z njim so odpeljali tudi smledniškega učitelja, župnika Platišo pa so zaprli že prej.

    Ivan Platiša je prišel v Smlednik leta 1934. Pred tem je bil kaplan v Komendi in zaradi znanega šenčurskega zborovanja so ga šest mesecev vlačili po zaporih. Kot marsikateri pregnanec z nemškega zasedbenega področja, se je proti koncu leta 1941 tudi on zatekel v Ljubljansko pokrajino; pod svojo streho ga je vzel ostareli župnik Povše na Čatežu pod Zaplazom in s tem pridobil dobro pomoč za delo v župniji. Ob kapitulaciji Italije so tako bili na Čatežu kar trije duhovniki: domači župnik Povše, izgnani smledniški župnik Platiša in domačin Viktor Vitigoj, ki je bil doma na študijskem dopustu in se ni mogel vrniti v Ljubljano. Zadnje dni oktobra je na Čatežu prišlo do spopada med partizani in Nemci. Partizani so se kaj hitro umaknili, nemški vojaki pa so vdrli v na pol požgano in porušeno vas ter se znesli nad nemočnimi prebivalci. Med talce so uvrstili tudi župnika Platišo in mladega duhovnika Vitigoja. Šele dober teden kasneje so domačini oba duhovnika našli mrtva pod cesto približno 1 km od vasi in ju 8. novembra pokopali ob cerkvi na Čatežu. (Palme mučeništva, str. 132 in 152)

    Tako se je končalo izgnanstvo smledniškega župnika Ivana Platiše. Kaj pa župan Jože Burgar? Po petih tednih je Gestapo prišel do zaključka, da bo Burgar bolj koristen na kmetiji v Hrašah kot v izgnanstvu v kaki odmaknjeni srbski vasi. Niso želeli, da bi se zaradi izgona domačih gospodarstvenikov preveč poslabšal ekonomski položaj na okupiranem področju. Burgarja so torej izpustili in nekega vročega popoldneva je z malim kovčkom v rokah pripešačil domov. Takoj se je pridružil domačim in »družini« pri delu na travniku. Tako tedaj kot kasneje pri Burgarjevih o Šentvidu niso veliko govorili. Pač pa so menda kak mesec kasneje neki kmetijski strokovnjaki iz Celovca spraševali ravnatelja Kmetijske zadruge v Kranju, ali je Burgar že pozabil na Šentvid in dobili odgovor, da to ni mogoče. Kljub temu so še isto leto v Hraše pripeljali gauleiterja dr. Rainerja, ko je bil na obisku na Gorenjskem. Hoteli so mu pokazati nekaj naprednih kmetij. Burgarju ni preostalo drugega, kot da visoki okupatorski obisk sprejme. Seveda so to njegovo dejanje najbolj obsojali prav tisti, ki so prve tedne po okupaciji na ves glas hvalili nove oblastnike in njihovo gospodarstvo, od katerega so tudi zase pričakovali materialne koristi, vse druge probleme pa mirno postavili na stran.

    Birma v Zapogah – Burgar (desno) in svak Bohinc iz Zapog – Burgar je bil                         boter nečaku Stankotu

    Figure 7. Birma v Zapogah – Burgar (desno) in svak Bohinc iz Zapog – Burgar je bil boter nečaku Stankotu
    [Page 017]

    V zaporu v Šentvidu je Burgar na lastni koži občutil, kakšno blagostanje pripravlja okupator Gorenjcem. Videl je, kako so ravnali z zaprtimi duhovniki in kako so nekateri sojetniki to odobravali, češ nas bodo vsaj rešili farjev in njihovih podrepnikov. Po prihodu domov je videl, koliko se je v petih tednih, ko ni mogel spremljati vsakodnevnih dogodkov, v občini spremenilo. Slovenske šole ni bilo več. Na občini so uradovali v nemščini. Seveda je bil vesel, da mu ni bilo treba biti pri tem zraven. Rednega bogoslužja ob nedeljah in praznikih v Smledniku ni bilo in bilo je dobro, da je vsaj včasih smel priti ostareli žup­nik Franc Čemažar iz Trboj in prinesti ljudem nekaj duhovne tolažbe. Da bi otroci versko ne bili čisto zanemarjeni, so jih učila verouka domača dekleta, prvošolčke pa tudi pripravila na prvo obhajilo.

    Vedno več je bilo novic o ustrelitvah talcev v Begunjah in drugod po Gorenjskem in o bojih med partizani in belo gardo v Ljubljanski pokrajini. Ko se je Burgar nekoč sredi poletja 1942 na poti v Kranj mimogrede ustavil pri Brodarju v Hrastju, je prvič slišal o seznamu za »likvidacijo«, na katerem naj bi bil tudi on. Ni veliko dal na to. Novica o smrti šenčurskega župana Umnika in begu prijatelja Brodarja ga je vznemirila, toda niti tedaj ni pomislil, da bi se kam umaknil. Na ponovna opozorila, da je tudi on v nevarnosti in naj vsaj za nekaj časa izgine iz Hraš, je samo zamahnil z roko in se nasmehnil: »Saj nisem nikomur nič naredil.«

    Ostal je doma in se posvečal kmetiji. Včasih je šel v Kranj na Kmetijsko zadrugo in tam srečal kakega znanca ter z njim na hitro izmenjal misli o težkih razmerah. Kljub vsemu so tedni in meseci hitro minevali. Poletje 1943 se je že prevesilo v drugo polovico. Za Anino nedeljo konec julija je župnik Čemažar v Trbojah, Smledniku in Zapogah oznanil mašo na Brezjah, kar je bilo nekaj posebnega, saj na Brezjah tedaj ni bilo nobenega du­hov­nika. Romarjem se je pridružil tudi Jože Burgar in na svojem vozu popeljal še žup­nika. V mirnem času je Jože večkrat pohitel na Brezje. Samo domnevamo lahko, da je ob romanju konec julija 1943 slutil, da se s tem poslavlja in zaključuje svoje življenjsko potovanje.

    Bilo je dober teden kasneje, 5. avgusta 1943. Pri Burgarjevih so se pripravljali, da bodo naslednji dan mlatili pšenico. Gospodar Jože je že v mraku zaključil pripravo mlatilnice in vidno utrujen prišel v hišo. Kar v veži je hotel na hitro povečerjati in oditi k počitku. Zmotilo ga je divje lajanje domačega psa. V vežo sta stopila dva oborožena partizana, drugi pa so ostali na dvorišču. Ker psa niso mogli umiriti, so ga potolkli z motiko. Vodja je od gospodarja zahteval, naj jim izroči puške. Skušal ju je prepričati, da jih nima, kajti tudi svojo lovsko puško je moral oddati Nemcem. Ko sta še vztrajala in grozila, da bo moral iti z njimi, če ne bodo dobili zahtevanega, se je oglasila Johana: »Nikar ne mislite, da vam kaj prikrivamo. Tudi sto pušk bi vam dali, ko bi jih le imeli.« Nič ni pomagalo. V veži so se pojavili še drugi oboroženci. Domače in »družino« so nagnali v kuhinjo in jih zastražili, gospodarja pa odvedli v zgornje prostore, kjer so ga zasliševali in iskali denar. Razkropili so se po celi hiši, pobrali v shrambi sveže pečeni kruh in drugo hrano, pripravljeno za mlatiče, točili v kleti pijačo, jemali iz omar obleko in iskali, kje bi še našli kaj primernega.

    Župnik France Čemažar s tremi dekleti, ki so med vojno v Smledniku učile                         verouk – Prva z leve Burgarjeva nečakinja Kristina Jerala, sedaj sestra                         Alojzija

    Figure 8. Župnik France Čemažar s tremi dekleti, ki so med vojno v Smledniku učile verouk – Prva z leve Burgarjeva nečakinja Kristina Jerala, sedaj sestra Alojzija

    Menda je bila polnoč že mimo, ko so se začeli odpravljati. Na prošnjo domačih, naj Burgarja pustijo doma, so odgovorili z vprašanjem: »Zakaj se tako bojite zanj, saj bo prišel [Page 018] nazaj.« Niso jim branili, da ga pospremijo do vežnih vrat. Sestričina hčerka Cirila mu je tu stisnila v roko medaljonček sv. Male Terezije. Vse je objel z očmi in rekel: »No, saj bom prišel nazaj.« V njegovem glasu je bilo čutiti negotovost. Odšli so po cesti skozi vas in kmalu zavili na desno v gozd. Po gozdnem kolovozu so se povzpeli na položen greben, ki se vleče od Repenj do Smlednika, še malo hodili po prostranem gozdu in že so bili na cilju. Potem se je zvedelo, da so ga pred smrtjo mučili in da si je moral sam skopati jamo. Znaki mučenja so bili vidni na truplu, ko so ga pet tednov kasneje izkopali in prepeljali na pokopališče. Pred odhodom iz Hraš so »osvoboditelji« naročili domačim, da dva dni ne smejo nikomur povedati o nočnem dogodku. Domači so se ukaza držali, saj so verjeli, da s tem pomagajo gospodarju. Sosedom, ki so vprašali zanj, so govorili, da je za nekaj dni odpotoval.

    Čeprav se je govorilo, da so z Burgarjem že na poti v gozd grdo ravnali, domači nekaj časa niso hoteli misliti na najhujše. Molili so za njegovo vrnitev ali da bi vsaj zvedeli za grob in v ta namen so šli prosit tudi na Brezje. 11. septembra so zvedeli, da je nekdo v gozdu med Hrašami in Repnjami našel grob, ki so ga delno odgreble že lisice. Najprej se je odpravil v gozd Burgarjev nečak Feliks in se prepričal, da v slabo zasuti jami res leži stričevo truplo. Naslednji dan so ga šli iskat in ga doma v Hrašah položili na mrtvaški oder. Novica o odkritju groba se je hitro razširila po okolici. Ljudi je zanimala skoraj bolj kot poročila o kapitulaciji Italije. Prvi novici je takoj sledila druga, ki pravzaprav ni bila novica ampak ukaz. Govorila je o tem, da je bil Burgar kaznovan zaradi sodelovanja z okupatorjem in da naj zato ljudje ne hodijo na njegov pogreb. Kljub tej grožnji so ljudje prišli v Hraše kropit, mnogi pa tudi k pogrebu. Čeprav je tedaj bilo na Gorenjskem malo duhovnikov in je mnogo pogrebov bilo brez duhovnika, sta Burgarja k blagoslovljenemu grobu spremljala kar dva. Ob grobu se je od njega poslovil smledniški baron Hans Lazarini.

    Kot dolgoletni župan in napreden kmet je bil Jože Burgar v Smledniku in okolici toliko znan, da tudi po pogrebu še ni bilo konec razmišljanj o njegovi smrti v gozdu nad Hrašami in o vzrokih zanjo. Vesti iz Ljubljanske pokrajine o usodi branilcev Turjaka in drugih postojank vaških straž, ki so prav tiste dni padle v roke partizanskih brigad, so se ljudi komaj dotaknile, Burgarjeva zgodba pa je bila v središču njihovega zanimanja. Postavljali so si različna vprašanja in iskali odgovore nanje. Celo tisti, ki niso bili navdušeni za OF, so komaj verjeli, da bi oni v gozdu Burgarja kar brez vzroka umorili. In v tistem napetem vzdušju se je pojavila razlaga, ki naj bi zadovoljila tudi najbolj kritične duhove. Bila je seveda izmišljena, lahko bi rekli z zlobnim namenom prirejena, zato do tistih, ki so bili popolnoma prepričani o Burgarjevi poštenosti, sploh ni prišla, nekateri pa so jo sprejeli in ji še danes verjamejo. Po tej razlagi naj bi neposredni vzrok za Burgarjevo »likvidacijo« bil nekakšen seznam sodelavcev OF v občini, za katerega naj bi partizani izvedeli povsem slučajno in preprečili, da bi prišel v roke Nemcem. Burgar naj bi na zaslišanju odločno zanikal kakršnokoli zvezo s seznamom, toda zasliševalci mu niso verjeli. Šele kasneje naj bi izvedeli, da bi morali glede seznama vprašati njegovo sestro Johano. Toda če bi bilo vse to resnično, zakaj tistega seznama niso nikomur pokazali, zakaj Johane Burgar, ki je živela še dvajset let po bratovi smrti, niso o tem nikoli vprašali. Lahko si mislimo, kakšen proces bi ji pripravili, ko bi res imeli v rokah kak papir, s katerim bi lah­ko dokazali njeno sodelovanje z okupatorji.

    Ivan Platiša, zadnji predvojni župnik v Smledniku – Oktobra 1943 so ga                         ustrelili Nemci na Čatežu pod Zaplazom, kjer je živel kot begunec

    Figure 9. Ivan Platiša, zadnji predvojni župnik v Smledniku – Oktobra 1943 so ga ustrelili Nemci na Čatežu pod Zaplazom, kjer je živel kot begunec

    Vendar pa je zgodba o seznamu bila za tiste čase kar primerna. Vselej, kadar so ljudje slišali ali brali o streljanju talcev, so bili pretreseni in ogorčeni. Tu in tam so celo pomislili, da so za talce krivi partizani. Vsakogar, ki bi imel tudi najmanjšo zvezo s streljanjem talcev, so najstrožje obsojali. Da, zgodba o seznamu se je v Hrašah gotovo bolje prijela, kot pa bi se prijelo kakšno zmerjanje čez kleri­kalnega župana in njegovo predvojno stran­ko, kot pa zahteva po delitvi njegovega »veleposestva«, na katero je ta ali oni že itak pomislil.

    Sicer je pa v tistem času po Sloveniji krožilo več podobnih zgodb. Naj omenimo samo eno, o Karlu Žužku, župniku pri Sv. Vidu nad Cerknico. 14. julija 1942 se je sredi sončnega dopoldneva s kolesom odpeljal v Cerknico. Področje njegove fare je tedaj spadalo k osvobojenemu ozemlju, zato si je preskrbel posebno dovoljenje za prestop »meje«. V gozdu nedaleč od Sv. Vida ga je pričakala zaseda. Niso ga ustavili, ampak kar streljali nanj, ga na pol mrtvega zvlekli pod cesto in zagrebli. Ko so domačini nekaj mesecev kasneje našli župnikov grob, se je »zvedelo«, da so partizani tik pred njegovim odhodom na pot odkrili, da namerava odnesti Italijanom seznam somišljenikov OF v fari. Straža ob cesti je imela ukaz, da ga ustavi in privede nazaj v vas. Ker ni ubogal na poziv, so ga ustavili s streli in tako preprečili, da bi oni seznam dobili Italijani. Torej zaščita življenj pred okupatorjem! Samo nekaj dni po tem dogodku so k Sv. Vidu prihrumeli Italijani. Ofenziva je bila v polnem zamahu. Italijanska premoč je bila več kot očitna, toda partizani so kljub temu proti njim sprožili nekaj strelov, preden so se umaknili iz vasi. Okrog šestdeset mož in fantov od Sv. Vida, z Osredka in z Otav so Italijani potem postrelili – brez župnikovega seznama.

    Namestnik političnega komisarja 8. bataljona, ki se je imenoval tudi                         škofjeloški in je spadal k Gorenjskemu odredu, je 30. junija 1943 pisal                         Pokrajinskemu komiteju KPS za Gorenjsko in prosil navodil za boj proti beli                         gardi. Iz pisma je razvidno, kako malo konkretnega je ta “tovariš” vedel o                         beli gardi na svojem področju, saj je o njej slišal samo od nekega zaupnika,                         poznal pa je nujen ukaz najvišjega vodstva, da je treba “neusmiljeno                         razkrinkavati belo gardo in se ne udajati iluzijam, da na Gorenjskem ne bo                         nič opravila” (Zbornik dokumentov VI/4, str. 326), da je treba “partizane                         vzgojiti v brezmejni mržnji tako proti okupatorjem kakor proti domači                         izdajalski beli gardi.” (Zbornik dokumentov VI/5, str. 700).

    Figure 10. Namestnik političnega komisarja 8. bataljona, ki se je imenoval tudi škofjeloški in je spadal k Gorenjskemu odredu, je 30. junija 1943 pisal Pokrajinskemu komiteju KPS za Gorenjsko in prosil navodil za boj proti beli gardi. Iz pisma je razvidno, kako malo konkretnega je ta “tovariš” vedel o beli gardi na svojem področju, saj je o njej slišal samo od nekega zaupnika, poznal pa je nujen ukaz najvišjega vodstva, da je treba “neusmiljeno razkrinkavati belo gardo in se ne udajati iluzijam, da na Gorenjskem ne bo nič opravila” (Zbornik dokumentov VI/4, str. 326), da je treba “partizane vzgojiti v brezmejni mržnji tako proti okupatorjem kakor proti domači izdajalski beli gardi.” (Zbornik dokumentov VI/5, str. 700).

    Toda vrnimo se nazaj v Hraše. Vsaj del slike o takratnih razmerah in o vzrokih Burgarjeve smrti dobimo v pismu okrožnega partijskega sekretarja, ki ga je 30. junija 1943 pisal Pokrajinskemu komiteju KP za Gorenjsko. Takoj v začetku svojega pisanja pove, da so v smledniškem rajonu prišli na sled dvema belogardističnima organizatorjema, in nadaljuje: »Prvi belogardist je veleposestnik Burgar iz Hraš pri Smledniku. V Jugoslaviji je bil klerikalec, takoj po njenem razpadu pa se je že družil z znanim belogardistom Brodarjem. V ponedeljek 10. t. m. je bil v Kranju z že osumljenimi belogardisti iz Št. Vida, nekaj dni nato pa na Bledu z Jan­kotom Jeralo iz Polja pri Vodicah. Ta je bil v Jugoslaviji petokolonar. Po izjavi člana OF je na nekem sokolskem sestanku vpil: Heil Hitler! Pred kratkim je dobil podaljšanje dovoljenja za potovanje v Ljubljano za pol leta. – Po mnenju smledniškega sekretarja in sodelavcev je treba oba aretirati in zaslišati, da bosta še kaj povedala. Predlagajo, naj v ta namen pride kdo iz pokrajinskega komiteja in istočasno tudi kakih 25 mož kamniškega bataljona, ki poznajo teren in bi se v slučaju [Page 020] nemškega zasledovanja najlaže umaknili. Zadeva je nujna, zato naj pohitijo.« (Arhiv INZ 660/IV–4)

    Začetek pisma, naslovljenega na Pokrajinski komite KPS za Gorenjsko v                         katerem predlagajo aretacijo in zaslišanje Jožeta Burgarja in Janka Jerale.                         Pismo se zaključuje: Na položaju 30. VI. 43, O. K. Samo (Igor). AINZ 660/IV

    Figure 11. Začetek pisma, naslovljenega na Pokrajinski komite KPS za Gorenjsko v katerem predlagajo aretacijo in zaslišanje Jožeta Burgarja in Janka Jerale. Pismo se zaključuje: Na položaju 30. VI. 43, O. K. Samo (Igor). AINZ 660/IV

    Res so prišli dober mesec po tem pismu. Kaj je Burgarja najbolj obremenjevalo? To, da je bil velik kmet in bivši župan, izvoljen na listi Slovenske ljudske stranke. Tudi v času okupacije ni spremenil svojega prepričanja in se je tu in tam celo srečal s kakim somišlje­nikom. Iz tega so enostavno zaključili, da organizira belo gardo. »Petokolonar« Janko Jerala iz Polja pri Vodicah ni bil nihče drug kot Burgarjev nečak. Burgarjeva sestra Fran­čiška je bila namreč poročena v Polju in Jan­ko je bil njen najstarejši sin, ki ji je po prezgodnji očetovi smrti pomagal pri vodenju kmetije in gostilne. Drugi sin Feliks je bil določen za Burgarjevega naslednika. Nekaj časa je Janko Jerala bil tudi župan občine Vodice. Menda je bil najmlajši med takratnimi gorenjskimi župani. Nič čudnega, če je kdaj iskal nasvet ali pomoč pri starejšem in izkušenem sorodniku. Sedaj pa sta bila oba osumljena, da organizirata belo gardo, kar je pomenilo toliko, kot biti obsojen na smrt.

    Kaj pa grožnje udeležencem Burgarjevega pogreba? Težko verjamemo, da so se nad Lazarinijeve spravili samo zato, ker so bili na pogrebu, prav tako težko bi pa našli kak drug vzrok pri Francu Zlatetu, Jeriševem očetu iz Moš. On in njegov brat sta pri pogrebu nosila venec. Nekaj mesecev kasneje je France delal na svoji njivi blizu gozda. Približala se mu je skupina partizanov in kar tam na robu gozda so ga ustrelili. Očitno je bila obsodba izrečena že vnaprej. Ali je bilo to potrebno zaradi zaščite osvobodilnega boja?

    Poleg Jožeta Burgarja so v tistih mesecih partizani na Gorenjskem pomorili še nekaj bivših županov. O Antonu Umniku iz Šenčurja pri Kranju smo že govorili. – Vladimirja Kapusa iz Krope so preganjali Nemci kmalu po zasedbi. Dvakrat so ga imeli zaprtega v Begunjah, pa se je vendarle spet vrnil domov. Ko so ga potem vzeli partizani, češ da gre samo na zaslišanje, ga ni bilo več nazaj. – V Hrašah pri Lescah je živel Ivan Ažman, bivši župan občine Lesce in voditelj samostojnih kmetov v radovljiškem okraju, znan tudi kot navdušen član sokolskega društva. Svojega prepričanja tudi v času okupacije ni skrival. Nekega pozno­jesenskega dne 1943 so ga partizani od­peljali od doma. Po tednu dni so domačini na savskem produ našli njegovo truplo, na katerem so bili vidni znaki mučenja. Na pogreb v Radovljici je prišlo le malo ljudi, kajti za udeležbo je bila zagrožena smrt. (Taboriščni arhiv priča I. str. 197 in [Page 021] 177. Stalinistična revolucija II. str. 110) Na Brodu pri Vižmarjih je marljivo zidaril Karel Erjavec, predvojni župan občine Št. Vid nad Ljubljano. Kljub opozorilu, da imajo njega, njegovega brata Franca in še pet drugih Brodčanov na seznamu organizatorjev bele garde, je ostal doma. Sredi junija 1944 so neke noči na Brod prišli partizani in vzeli bivšega župana, njegovega brata in še dva sovaščana, ki sta bila na omen­jenem seznamu. Odpeljali so jih v gozdove pod Tehovcem in nobeden se ni vrnil. (Zapozneli takti revolucije – Št. Vid nad Ljubljano, Zaveza št. 15, str. 23). – V Kovorju so »likvidirali« žu­pana Lukanca. Kot vzrok za to svoje dejanje so navedli, da »so pri njem našli seznam oseb (za Nemce), ki naj bi bile ustreljene«. (Zbornik dokumentov o NOV VI/3, str. 205, Stalinistična revolucija na Slovenskem I, str. 271). Čeprav Dolsko pri Ljubljani ne spada pod Gorenjsko, bomo tu omenili tudi Janeza Zajca, po domače Hrovata iz Dolskega. Pred vojno je bil župan in zelo ugleden v svoji okolici. Sredi poletja 1943 so ga partizani odgnali v gozd in baje vrgli v neko brezno blizu Sv. Trojice pri Dobu. (Revolucija okoli Limbarske gore, str. 505)

    Poleg naštetih županov je v času nemške okupacije na ukaz komunistične partije na Gorenjskem padlo še veliko dobrih Slovencev. Oktobra 1943 so na Koprivniku nad Bo­hinjem mučili in umorili duhovnika Srečka Hutha, ki je od začetka leta 1943 oskrboval župnije od Kranjske gore do Jesenic in Bo­hinja. Nemci so ga zaradi njegovega nem­škega imena tolerirali, domači »osvoboditelji« ga pa niso mogli prenesti. Glavno besedo pri njegovi obsodbi in usmrtitvi je že imela VOS (varnostno obveščevalna služba), ki pri obsodbi Jožeta Burgarja še ni nastopila.

    Iz že omenjenega pisma Pokrajinskemu komiteju KPS za Gorenjsko lahko razberemo, da je »prijava« glede Burgarja prišla od rajonskega sekretarja v Smledniku, ki je tudi predlagal, naj pokrajinski partijski komite pošlje izvedenca in oddelek partizanov, da bodo dokončno rešili problem. Še bolj konkretno kot v smledniškem primeru je to izraženo v Tratomirjevem poročilu iz Škofje Loke, ki je prav tako namenjeno sekretarju pokrajinskega komiteja. Ko Tratomir (ilegalno ime škofjeloškega poročevalca) našteje več imen domnevnih organizatorjev bele garde, takoj postavi tudi zahtevo: »Nujno zahtevam, da se mi zaradi likvidacije navedenih belogardistov pošlje na teren sposobnega likvidatorja, če le mogoče tov. Tarzana. Zadeva naj se izvrši čimprej.« (AINZ 660/IV–1)

    Nekoliko poenostavljeno bi lahko rekli, da je bila hkrati z ovadbo izrečena tudi obsodba, izvršitev pa je bila samo še vprašanje tehnične izvedbe. Vse pobude in odločitve so bile v rokah partijskih komitejev, konkretneje povedano njihovih sekretarjev. V Smledniku je od novembra 1942 vodil partijsko organizacijo ilegalec Kosec, ki ni bil domačin, ampak je na področje prišel po odloku partije in z njenimi navodili za netenje revolucije. Ko je proti koncu leta 1943 bila tudi na Gorenj­skem vzpostavljena mreža VOS, je smledniš­ki Kosec postal načelnik Okrožne komisije VOS za Kranj. Tako je postal specialist za delo, ki ga je prej opravljal bolj spotoma, ki pa ga je slej ko prej usmerjala in nadzirala komunistična partija.

    Pogreb Jožeta Burgarja 13. septembra 1943 v Smledniku – Vence nosita                         brata Zlate iz Moš, na levi je France, ki so ga potem partizani za kazen                         ubili – Za vencem gresta Lazarinija, Hans in Godfried

    Figure 12. Pogreb Jožeta Burgarja 13. septembra 1943 v Smledniku – Vence nosita brata Zlate iz Moš, na levi je France, ki so ga potem partizani za kazen ubili – Za vencem gresta Lazarinija, Hans in Godfried

    2.1.5. Epilog

    Dogodki, kot smrt in pogreb Jožeta Burgarja v Smledniku, Karla Erjavca v Šentvidu in drugih po raznih delih Gorenjske, so bili dovolj odmevni, da so se ljudje zamislili. Če se OF bori za osvoboditev izpod Nemcev, zakaj vendar pobija domače ljudi? Zgodbe o raznih seznamih in podobne niso bile vedno prepričljive. [Page 022] Tudi novice, ki so kljub oviram prišle iz Ljubljanske pokrajine, tu in tam je v skopo odmerjenih besedah kaj povedal celo gorenjski list Karawanken Bote, so govorile o uničevalni revoluciji ne pa o osvobodilnem boju. V posebni stiski so bili fantje določenih letnikov. Mobilizirali so tako okupatorji kot partizani. Le koga je veselilo iti na fronto in se boriti za okupatorja, za katerega se je vse bolj vedelo, da je njegov propad samo še vprašanje časa. Pa tudi glede partizanov je marsikdo imel pomisleke. Kako naj sodeluje s tistimi, ki so umorili Umnika, Burgarja in toliko drugih? Kljub temu nekateri fantje, ki so se na vsak način hoteli rešiti fronte, niso imeli drugega izhoda kot iti v gozd. Naj so naredili tako ali drugače, so bile v nevarnosti tudi njihove družine. Nekateri so se v tej stiski zatekli čez mejo Ljubljanske pokrajine in pod drugim imenom vstopili k domobrancem. Precej fantov, zlasti iz Črnega vrha nad Polhovim Gradcem in iz Cerkelj je tako prišlo v Šentjošt. Prav ti so nekaj mesecev kasneje postali jedro domobranske posadke v domačem kraju.

    Tudi Burgarjev nečak Feliks po stričevem pogrebu ni upal ostati doma v Hrašah, čeprav bi bil kmetiji zelo potreben. Ko je bila v Valburgi pri Smledniku ustanovljena posto­janka gorenjskih domobrancev, je Feliks postal njen član. Podobno je ravnal Franc Zlate, Jerišev iz Moš. Njegovega očeta so ubili zaradi udeležbe na Burgarjevem pogrebu, zato se nikakor ni mogel odločiti za OF in partizane. Postal je domobranec. Skupaj s Feliksom in drugimi fanti smledniške posadke – med njimi so bili trije Govekarjevi sinovi iz Moš – je maja 1945 odšel na Koroško in bil vrnjen. Vsi so postali žrtve »povojnih pobojev in drugih nepravilnosti«. Zanimivo bi bilo raziskati, koliko gorenjskih domobrancev je le nekaj mesecev pred koncem vojne pobegnilo od partizanov, kamor so se zatekli pred mobilizacijo ali po povratku s fronte. Ob tem bi se seveda pojavila nekatera tehtna vprašanja, na katera bi pa težko našli zadovoljive odgovore.

    Pri Burgarju v Hrašah se je maja 1945 hiša izpraznila. Povedali smo že, da je Feliks odšel kot domobranec na Koroško. Za isto pot so se odločile tudi njegova sestra Kristina, sestrična Mici in njena hčerka. Vse tri so po vrnitvi domobrancev ostale v taborišču. Kristina je leta 1947 odšla v Rim in tam vstopila v redovno skupnost Šolskih sester sv. Frančiška. Po več desetletjih dela v večnem mestu se je vrnila v domovino in sedaj živi v samostanu na Brezjah, kamor je nekoč tudi iz Hraš rada romala. Od domačih sta ob »osvoboditvi« ostali Johana in Lojzka. Nekaj časa sta s pomočjo »družine« še gospodarili, toda kmalu so v hišo prišli drugi gospodarji. Obe sestri so odrinili v podstrešno sobico. Kljub njunemu dolgoletnemu delu na posestvu in visoki starosti, sta ostali brez primernega stanovanja in sredstev za preživljanje. Odšli sta k sestri Neži, ki je bila poročena v Zapogah in na njeni kmetiji ostali do smrti.

    Marijina kapelica pri Burgarjevi domačiji v Hrašah – Postavil jo je                         Burgar, za obisk Nikita Hruščova pa so jo podrli

    Figure 13. Marijina kapelica pri Burgarjevi domačiji v Hrašah – Postavil jo je Burgar, za obisk Nikita Hruščova pa so jo podrli

    Na podržavljenem posestvu v Hrašah je bila najprej nekakšna vojaška ekonomija, kasneje pa so tu organizirali agrokombinat. Že obstoječim Burgarjevim hlevom so dodali še no­ve in se na veliko ukvarjali z živinorejo. Posebno lepo so ti hlevi izgledali ob obisku sovjet­skega predsednika Hruščova. Menda so tedaj iz cele Slovenije pripeljali v Hraše najboljše bikce in jih razporedili po hlevih, da je vse kar prelepo izgledalo in je celo Hruščov, ki se je tudi sam nekoliko spoznal na kmetijstvo, podvomil, da bi v kombinatu mogli vzgojiti toliko lepih živali. V skrbi za dobro počutje velikega gosta so tedaj podrli Marijino kapelico ob cesti pri Burgarjevi hiši. Saj vendar niso mogli dopustiti, da bi predsednik države, ki je že zdavnaj za vselej opravila z religijo, videl tako znamenje poleg vzornega agrokombinata.

    [Page 023]

    Ali je ob odstranitvi kapelice v Hrašah kdo pomislil, da s tem ne odstranjujejo samo verskega znamenja ampak tudi spomin na Jožeta Burgarja, ki je to kapelico nekoč postavil in na njegove sodobnike. V času okupacije se niso pridružili komunistom in njihovi revoluciji. Burgar in njegovi somišljeniki so brez dvoma bili za osvoboditev izpod okupatorja, bili tudi za odpravo socialnih krivic, niso pa odobravali spremembe družbenega reda, kot jo je načrtovala komunistična partija. Seveda je njihovo nasprotovanje do tedaj bilo samo idejno, toda že samo to je bil zadosten vzrok, da so jih obsodili kot izdajalce in pomorili. Kdo je potemtakem začel državljansko vojno?

    3. Pripovedi

    3.1. Požig Hinj

    Avtor: Vanja Kržan

    3.1.1.

    »Obtožujemo … « Pod tem naslovom je Slovenski dom dne 27. januarja 1945 posredoval slovenski javnosti nedoumljivo vest o partizanskem požigu vasi Hinj in Hriba in o izgonu 63 družin »v sneg in bedo«.

    Kdo je tistega zimskega popoldneva 12. januarja slišal obupane krike mater in jok otrok, tožbe hišnih gospodarjev in starcev, kričanje partizanov, ki so oboroženi seganjali družine z njihovih domov in jih do naslednjega jutra zaprli v tri hiše na Hribu? Kdo je naslednjega dne rano zjutraj videl žalostno kolono izgnancev, ki se je borila s snegom in mrazom in se v grozi ozirala na plamene, ki so požirali njihove domačije?

    Kdo? Samo prestrašeni prebivalci Pleša ob vznožju hriba, ki so se v tesnobi stiskali v svojih podrtijah brez oken in vrat in prisluškovali strahoti, ki se je dogajala nedaleč od njih, pa ljudje iz Lazine, ki so kasneje sami od sebe zapuščali domove iz strahu pred izgonom in požigom. Pa kdo še? Tisti, ki jih je ta prizor zabaval in jim dajal zadoščenje zlobnega maščevalca, »tolovaji VIII. komunistične brigade« kot jih poimenuje Slovenski dom v omenjenem članku.

    In kdo se je čutil prizadetega obtoženca takrat in kdo se čuti danes? Ali sploh kdo? Zgleda, da nihče, saj se nam niti po 54 letih v pravno in demokratično urejeni državi ne zdi vredno iskati vzrokov in posledic takih grozodejstev. V tem je in ostaja naša slovenska tragika.

    Danes so lahko milijoni gledalcev po vsem svetu priča izgonu in pobojem srbskih Albancev na Kosovu, uničenju osebnih dokumentov, požigu njihovih vasi in matičnih knjig z enim samim namenom, da se jih izbriše kot ničvredno golazen s tega dela srbske zemlje. Ob koncu tega stoletja strahot smo ponovno priča genocidu.

    Morda zdaj lažje razumemo, zakaj se tudi pri nas toliki bridki »obtožujemo« še vedno no­čejo slišati, zakaj vodilni politiki rajši izgubljajo zgodovinski spomin, kot pa objektivno razčistijo en sam medvojni ali povojni dogodek. Ali ne zato, da rešujejo lažno ideologijo, lažne mite in s tem sebe, svojo oblast in privilegije?

    Članek z naslovom »OBTOŽUJEMO« zato še vedno čaka na odgovor. Prebivalci Hinj, kolikor je še živih, še danes samo ugibajo, zakaj so morali takrat toliko pretrpeti, zakaj so bili izgnani in njihovi domovi požgani. Zakaj se je morala vojna vihra kruto razbesneti prav nad Suho krajino? Nad njenimi prebivalci so se znašali Italijani, Nemci, najbolj pa so trpeli zaradi partizanske okupacije. Zakaj se je njihovo trpljenje nadaljevalo še toliko let po vojni?

    To ugibanje ni obtoževanje; preživeli so se po vojni vrnili na požgane domačije in opustošena polja, jih v potu svojega obraza obnavljali in obdelovali. Od obtoževanj se ne da živeti, od zagrenjenosti nad krivicami tudi ne. Starejši so sčasoma pomrli, mlajši so še naprej poslušali, da so narodni izdajalci in je težko povojno življenje pravična kazen za njihove »zločine«. Tako so bili vedno obtoženi in kaznovani le oni; zgleda, da je to komunistična taktika, ki nasprotniku onemogoči, da on postavlja vprašanja in obtožuje. Kljub ponižanju in raznim pritiskom dolgo vrsto let, so mnogi ohranili osebno dostojanstvo, ponos in poštenje. Nekateri pa so se »znašli« in prilagodili toku življenja, da so lažje in boljše živeli kot tisti, ki so si izbrali hojo »nasprotnikov«.

    Ta zapis naj bi vsaj malo pripomogel k temu, da bi preživeli s Hinj, s Hriba in vsi težko preizkušeni prebivalci Suhe krajine končno lahko glasno razmišljali o »svoji resnici«, o svojem trpljenju med vojno in po njej, pa čeprav se vseh strahot ne da opisati. Pravijo, da [Page 024] jih lahko razumejo samo tisti, ki so jih doži­veli, in po krajšem premoru še dodajo, da se »vse prestane«, čeprav je bilo »res hudo«.

    Povprečen bralec bo najprej vprašal za Hinje, saj se malokrat sliši zanje in celotno Suho krajino. Nič bolj mu niso znani ostali kraji, ki so danes redkeje naseljeni kot pred in med vojno. Pred vojno so pod hinjsko faro spadale tele vasi: Prevole, Ratje, Visejec, Sela, Vrh, Lipje, Lopata in Žvirče (kjer se bomo pomudili v eni od naslednjih številk). Štirje zaselki, Hinje, Hrib, Pleš in Lazine, pa se še danes prištevajo pod »hinjski zvon«.

    Če se pelješ po dolenjski magistrali in se pri Ivančni Gorici, Trebnjem ali nekje vmes odpraviš v osrčje Dolenjske proti dolini reke Krke, te zlasti v tem letnem času prevzame opojno zelenje valovite pokrajine z vasicami. Ponekod pa iznad zelenja kukajo le posamezne strehe hiš in senikov, ki dajo slutiti, da pod svojim krovom še ohranjajo življenje, ki žal počasi izumira.

    Pred Žužemberkom, še preden se spustiš v dolino Krke, se ti nenadoma odpre pogled v daljavo, kjer zaznaš obrise visokih vrhov kočevskih gozdov, pod njimi pa manj valovito, manj poraščeno in bolj kamnito Suho krajino. Na drugem bregu Krke, takoj za Gradencem, pa se že voziš po Suhi krajini in te pritegne tudi ta, še posebej, če jo gledaš prvikrat. In kot že tolikokrat, spet ugotavljaš: »Kako je Slovenija lepa! Kako slabo jo poznamo!«

    Pred vojno je bil v Suhi krajini skrbno obdelan vsak košček zemlje, saj je edino ta nudila preživetje, družine pa so bile številne. Zemlje je bilo malo, toda ta je bila rodovitna. Trebili so kamenje in si tako povečali njive, košček za koščkom. (Kako skrbno so negovane, se nazorno vidi na fotografiji predvojnih Hinj.) Kakšnega vira zaslužka, npr. trgovanja z lesom ni bilo. Za zaslužkom je bilo treba v tujino, v rudnike, celo v daljno Ameriko. Zato so bili ljudje še toliko bolj navezani na zemljo, ker so bili od nje povsem odvisni. Kruha ni bilo vsak dan, morda le koruzni. Toda lačen ni bil nihče. Krompirja, žgancev in fižola je bilo vedno dosti. Bele kolače so otroci videli le dvakrat na leto, za Božič in Veliko noč. Takrat je običajno dobil vsak otrok svoj kolaček, ga skrbno hranil, varčno rezal in budno pazil, da se kakšnega koščka niso polastila dobrot željna usta brata ali sestre. Sicer so kruh prodajali tudi v eni od štirih gostiln v Hinjah, toda denar se je težko prislužil, pa tudi sramotno je bilo, če si moral kupovati v trgovini, kar nisi mogel pridelati doma.

    Silvester Skebe, ki je s Hinjci delil izgnanstvo, se skupaj z njimi vrnil                         in zgradil kapelo v požganem župnišču

    Figure 14. Silvester Skebe, ki je s Hinjci delil izgnanstvo, se skupaj z njimi vrnil in zgradil kapelo v požganem župnišču

    Prav to pokrajino so od leta 1942 tri poletja in tri zime ustrahovali najprej Italijani, potem Nemci, neprestano in najhuje pa partizanske brigade: enkrat Cankarjeva, drugič Tomšičeva, tretjič Šlandrova ali Gubčeva. Čeprav sami revni, so Suhokranjci sprva nudili partizanom gostoljubnost: v njihovih hišah so stanovali in za njihovimi mizami jedli, kadar so prihajali posamezni partizani in ni bilo bojev. Naročili so obed za pet partizanov, za mizo sta sedla le dva. Zgleda, da so bili obroki skromnih, izobilja in dobrot nevaje­nih domačinov za partizane premajhni. Kadar pa so prihajale brigade, so pripeljali s seboj svoje kuharje in kotle. Navadni partizani so jedli le pri kotlih in jim nikoli ni bilo dano, da bi se gostili po hišah.

    V začetku vojne je duhovnik Lampret po podružnicah hinjske fare pričel organizirati mitinge za upor proti okupatorju, tudi v Žvirčah, Lipju in drugod. Cerkveni ključar iz Žvirč je vedel povedati, da so se ljudje navdušili za boj proti okupatorju. Na nedeljo sv. Trojice leta 1942 pa se je njihovo navdušenje sprevrglo v dvome. Takrat so namreč partizani zverinsko ubili v gozdu blizu Poloma kaplana Henrika Novaka, ki so ga obdolžili [Page 025] protikomunističnega delovanja in širjenja protikomunistične propagande. Vse prošnje domačinov, naj mu prizanesejo, so naletele na gluha ušesa. Ko pa so ga partizani po uboju »pokopavali«, so dovolili, da mu smejo zvoniti.

    Skupaj z Novakom so odpeljali učiteljico Darinko Čebulj, ki je bila sicer članica Sokola, nečakinja španskega borca in zato kazensko premeščena v Hinje. Bila je socialna delavka v pravem pomenu besede: na tamkajšnji šoli je za otroke organizirala toplo malico in jim po končani šoli iskala vajeniška mesta po industrijskih krajih Gorenjske, ker je bila doma iz Radovljice. Ali je bila v tem njena krivda? Verjetno v tem, ker je domačinom nekaj pomenila. Za narod vrednih ljudi pa komunisti niso marali. Ni znano kdaj in kje so njo ubili. Ko so jo partizani odpeljali in zatem še njeno pohištvo, so zlobno natolcevali, da peljejo njeno in Novakovo »balo«.

    Že pred tem so v avtobusu na poti iz Ljubljane v Žužemberk ustrelili žužemberškega organista. Na odseku poti skozi gozd, nekje za Zagradcem, so avtobus ustavili, potnike nagnali ven, zadržali organista in ga ustrelili. Potem so potniki smeli ponovno vstopiti in avtobus je odpeljal naprej …

    Maja leta 1942 so partizani okradli gostilničarja, trgovca in družinskega očeta Angela Pečjaka, ki je bil župan do leta 1935. Pečjakova družina je v vasi uživala velik ugled. Oče Angela Pečjaka, Franc Pečjak, je bil župan vsega sodnega žužemberškega okraja, brat le-tega, dr. Gregor Pečjak pa bral­cem znani teolog in prevajalec Sv. pisma. Iz skladišča so Angelu Pečjaku pokradli čevljarsko usnje, njega pa zaprli in zasliševali na Polomu. Komunistična revolucija je že pričela preganjati »kulake«.

    Hčerka Marija pa ga ima še danes v najlepšem spominu zato, ker je bil tako dober oče, z vsem srcem navezan na ženo in otroke. Večkrat ga je slišala modrovati: »Kdor ima svojo družino rad, je silno bogat.« To modrost je vcepil svojim otrokom in Marija jo danes širi naprej svojim vnukom … Tudi taki očetje so bili komunistom trn v peti. »Vaš sin je iz hiše bombe metal na partizane!« so ga obdolžili, ko so ti napadli vaške stražarje. Zato je, nedolgo zatem, ko se je rešil iz Poloma, Pečjakov oče bežal in se skrival v Ambrusu. Naslednje leto so ga zaprli v Kočevju. Zasliševal ga je terenec, po rodu iz Hinj. Toda zakaj se je potemtakem prav v Pečjakovi hiši po italijanski kapitulaciji za stalno naselil partizanski štab in oddelek vojske državne varnosti (VDV), nekakšna partizanska policija? Mar ne zato, ker so bili prepričani, da so Pečjakovi skrajno pošteni? Zakaj se niso namestili raje v novi šoli, ki jo je doslej uporabljala italijanska vojska, partizani pa so jo takoj požgali. Mar ne zato, ker so bili pri Pečjakovih doma: zasedli so jim hišo, v ku­hinji sta za partizanske oficirje kuhali naj­boljše jedi dve partizanki in celo mama bi se po njunem morala iz kuhinje odstraniti, pa se ni hotela. Iz svoje kuhinje, to pa ne … Enajstletna deklica Pečjakova Marija je dobro videla, kakšne dobrote so jedli partizani v ku­hinji, medtem ko so v kotlu v Pečjakovem bivšem trgovinskem skladišču kuhali za »navadne« partizane neslan močnik. V svoji otroški preproščini je to oponesla partizanom, nato pa so zasliševali in ustrahovali mamo.

    Ni čudno, da se je v ljudi naselil dvom in strah. Partizanskih prevar je bilo vedno več: ti so npr. Italijanom na pot nastavili barikade in nato izginili, Italijani pa so zato ustrelili nekaj domačinov, talcev. Seveda so bili med partizani mnogi dobri po srcu in jih je bolelo, ko so videli krivice.

    Možje in že trinajstletni fantje so morali za partizane kar naprej voziti: enkrat hrano, drugič ranjenca, tretjič žito v mlin in moko iz mlina. Vse poti skozi Suho krajino vodijo proti kočevskim gozdovom, Rogu in naprej v Belo krajino, bodisi direktno v smeri severozahod–jugovzhod, ali pa pripeljejo na cesto, ki povezuje Dvor na Krki s Kočevjem in predstavlja nekakšno ločnico med Suho krajino in kočevskimi gozdovi. Prav zato je bila Suha krajina strateško tako zelo pomembna za partizane in so se preko nje kar naprej dobesedno valile omenjene brigade, zlasti po kapitulaciji Italije. Suha krajina jim je nudila vse, kar so potrebovali za svoj obstoj, ki so ga vedno bolj utrjevali.

    Marsikateri fant je tvegal življenje, ko je vozil z vprego. Takrat trinajstletni Kastelčev Milan, po domače Vodopivčev iz Žvirč, je pripovedoval, da je moral partizanom večkrat voziti po raznih poteh. Ceste so bile vse prekopane, obvozi pa minirani. Ko so peljali preko takih mest, mu je partizan razlagal: »Pazi, ko se boš vračal: tamle je mina, pa tam je mina. Pazi!« Ko se je vračal in prišel do takega mesta, je stopil z voza, trdno prijel konja za uzdo in zmolil kesanje. Potem je zapeljal čez minsko polje in – hvala Bogu, ostal živ.

    Tudi trinajstletni Skebetov Janez, sin hinj­skega župana Franca Skebeta, ki je leta 1935 nasledil Angela Pečjaka, je bil voznik. On pa se je najbolj bal tega, da bo moral kdaj peljati do Smuke, od koder se po tako imenovani Cinkovi poti pride v osrčje Kočevskega Roga. Vsakdo je vedel, da se iz Smuke noben konj ne vrne več. In nekoč ga je doletela prav ta pot.

    [Page 026]

    Partizanski stražar, ki ga je spremljal, ukaže pot do Smuke. Ubogi fantič! Bo tudi njihova družina ob svoje tako veliko bogastvo kot je konj? Se bo to moralo zgoditi prav njemu, ki je tako ljubeče in skrbno vodil konja po tolikih poteh in mu je konj tako zvesto služil?! Ko pridejo na določeno mesto, s pravico skrbnega in ljubečega lastnika Janez trdno poprime za uzdo. Ali partizan res ne more doumeti, kaj mu pomeni konj? Jok, prošnje, moledovanje, obljube, vse to v vojski ne pomeni nič. Groba roka partizana mu izpuli konja in ga odpelje … Še danes je ta spomin izmed najbridkejših v njegovem življenju.

    Aprila leta 1943 so Italijani bombardirali Suho krajino. Gorele so skoraj vse vasi: 200 hiš in senikov je pogorelo, saj je bila večina hiš pokritih s slamo. Hinj takrat niso bombardirali, ker je bil v šoli na Hinjah štab italijanske vojske. Bombardiranje je mnoge domačine presenetilo na njivah. V Žvirčah je bilo sedem ljudi mrtvih, šestnajstletnemu fantu je odtrgalo obe nogi. Pokrajina ni bila tako porasla kot danes, le posamezne skale in grmičevje jim je lahko nudilo skrivališče. Domove so pred zimo za silo prekrili in si uredili nekakšna bivališča. Ostajalo je upanje na boljše čase, ki bi bilo lahko po kapitulaciji Italije še toliko večje, če ne bi bilo vedno hujšega pritiska partizanske okupacije.

    Če so Hinjam pred bombami in požigom prizanesli Italijani, jim niso Nemci. Na velikonočni ponedeljek leta 1944 so Nemci bombardirali Hinje. Zgorelo je šest hiš in veliko gospodarskih poslopij, štiri ljudi je ubila bomba. Zgleda, da je bilo partizansko vodstvo vnaprej opozorjeno. Marsikateri partizan, zlasti od tistih, ki so bili prisilno mobilizirani, je prestrašeno pritekel na njivo k domačinom, ki so mu oponašali, kaj morajo zaradi partizanov pretrpeti. Seveda je bil v tem primeru očitek krivičen.

    Toda preizkušenj še ni bilo konec. Najhujše jih šele čaka. In prav to zadnje, najhujše, so jim zadali partizani.

    Vodi vojske državne varnosti so bili partizanska policija, ki je tvorila približno tretjino par­tizanske vojske, vsak vod pa je sestavljalo približno trideset partizanov. Skebetov Janez se spominja, da so bili dobro oboroženi z nemškim orožjem in oblečeni v nemške uniforme. Prve dni januarja leta 1945 so imeli v Hinjah vojaške vaje, niso pa bili prav nič previdni in premalo zastraženi. Nekega jutra so [Page 027] jih navsezgodaj obkolili Nemci in jih čisto nepripravljene napadli skupaj z domobranci. V bitki je bilo mrtvih deset partizanov – toliko je vklesanih imen na spomeniku pod Hribom.

    Ruševine požgane in zminirane mogočne hinjske farne cerkve – Kamenje                         ruševin so komunisti po vojni dali zvoziti na ceste – Ostala sta le dva                         zvonova

    Figure 15. Ruševine požgane in zminirane mogočne hinjske farne cerkve – Kamenje ruševin so komunisti po vojni dali zvoziti na ceste – Ostala sta le dva zvonova

    V tej bitki sta se dva partizana skrila v Skebetov hlev, zato so ga Nemci razbili in hišo razdejali. Janez in še nekaj mlajših bratov in sester so morali živeti razkropljeni pri sosedih, pa tudi bali so se biti doma. Gostilničar Pe­čjak je baje ujel pogovor med partizani, ki so pripravljali domačinom maščevanje. Partizanski zdravnik, ki je stanoval pri Komendarjevih, je na dan izgona Hinjcev zjutraj pri zajtrku omenil, da gre k obhajilu, ker je zadnjikrat v Hinjah maša … Slutnje, ki so oklenile srca domačinov, niso napovedovale nič dobrega.

    Vas se je pogreznila v tišino, ki ni bila nič v skladu s spokojno tišino narave. Pričel je naletavati sneg in v dveh dneh ga je veliko zapadlo. Zjasnilo se je in škripalo pod nogami. Ljudje so se držali doma … Kdaj spet se bodo pojavile partizanske brigade? Ali je mogla biti takrat kakšna stvar še bolj moreča?

    3.1.2. Triinšestdeset družin na poti v sneg in bedo

    Dne 13. januarja 1945 ob pol enih popoldne je bilo, ko je v vas navalilo pet do osem brigad. (Slovenski dom omenja 11. januar, toda do­mačini so si edini, da je bilo to 13. janu­arja, en teden po prazniku Treh kraljev). Spominjajo se, da jih je bilo kot »listja in trave«. Pričakovali so najhujše. »Pa so se drznili ne­kateri vprašati,« (navaja Slovenski dom), »za­kaj so se vrnili.« Eden od komandantov jim je odgovoril, naj kar vsi v Hinjah počakajo, da jim bo partizanski kuhar razdelil menažo. Toda že v naslednjem hipu so videli skozi okna, da je dal komandant partizanom nalog, da morajo nasaditi bajonete na puške. Po dva in dva sta odšla po hišah in dala povelje, da se morajo vsi do zadnjega v desetih minutah odpraviti zdoma in zbrati na Hribu, kjer bo miting. S seboj naj vzamejo nekaj tople oble­ke, češ da je mraz, in pa skodelice, ker so jim par­tizani pripravili hrano, da se bodo »počasi navadili partizanskih navad«. Ko so partizani videli, da so ljudje začeli pobirati boljše obleke in odeje, so jim začeli vse puliti iz rok in jih vedno bolj silovito naganjati z domov, vse do zadnjega, od dojenčkov do bolnih star­čkov. Nič prida niso mogli odnesti s seboj, ker so matere v naročjih nosile najmlajše, starejši bratje in sestre pa mlajše. Morda so tisti, ki so imeli malo več časa, utegnili vzeti s sabo kakšno odejo, košček kruha ali kakšno stvar skriti v vodnjak? Ko so jih segnali na Hribu skupaj, so jih zaprli v veliko Šebčevo hišo, ki je bila nekdanja šola in v Jakličevo gostilno, zaklenili in zastražili.

    V Pečjakovi gostilni, domovanju Pečjakovih, so se kot vedno bohotili partizani. Pečjakova Marija, takrat ji je bilo enajst let, se spominja, da je oficir poklical mamo iz kuhinje in ta je v naslednjem trenutku v grozi zakri­čala: »Kaj smo hudega storili?« Oficir ji je namreč dal povelje, naj se v desetih minutah vsi odpravijo zdoma, ker bo vsa vas izseljena. Njo in petletnega bratca je mama zavila v volnena oblačila, odgnali so jih v sosednjo Jak­ličevo gostilno in zaprli. Bili so tako nagneteni, da niso mogli niti sesti. In tako žalostni, da so samo jokali.

    Kako pa se tega dogodka spominja trinajstletni Janez Skebe? Panika, vpitje in tekanje ljudi, jok otrok, tožbe mater, prestrašeno kri­ča­nje, groba povelja, vse to daje slutiti, da ljudje niso verjeli, da odhajajo na miting in da se jim pripravlja menaža. Janezova mati je zbegana pritekla k sosedom, ki so nudili zatočišče Janezu, ga pograbila za roko in še preden se je ovedel, sta odhitela v drugo hišo po mlajša dva. Vse, kar je lahko odnesla s seboj, je bil najmlajši, ki ga je stiskala v naročju, Janez in sestrica sta nosila vsak po ene­ga od mlajših. Bilo je šest otrok, sedmi je bil na poti. Podobno je bilo pri drugih hišah, saj je bila povsod kopica otrok.

    Oblečeni in obuti so bili slabo, saj toplih oblačil in obutve že dolgo niso imeli. Mnogi otroci so bili v strganih copatah iz cunj ali so imeli noge povite v vrečevino. Janezova sestrična, trinajstletna Marija Ivan, po domače Komarjeva, se spominja, da je bilo na tleh nekaj slame, toda kdo bi legel, saj je v slami gomazelo uši, čeprav so bili teh že vsi polni od prej.

    Dali so jim redek, neslan močnik, toda nihče se ga ni dotaknil, ker so se bali, da je zastrupljen. To so jim torej skuhali partizani, med­tem ko so jih Hinjci tri poletja in tri zime gostili z najboljšim, kar so iztrgali iz svojih njiv in vzredili v hlevih! Tri poletja in tri zime so jih prenočevali v svojih hišah, zdaj pa so jim partizani pripravili tako nočevanje!

    Nihče ni spal. Preveč jih je zeblo, preveč so bili zaskrbljeni, kaj se bo z njimi zgodilo. Morda so od utrujenosti od časa do časa zaspali otroci, ko jim je zmanjkalo moči za jok. Ali kakšen starček, potem ko je v dolgih nočnih urah pretehtal vse možnosti svojega konca in kot že tolikokrat napravil obračun s svojim življenjem.

    [Page 028]

    Kljub moreči skrbi so odrasli spremljali dogajanje zunaj, kolikor so lahko videli skozi špranje oken. Samo to so videli, kako so partizani gnali njihovo živino. Vse popoldne so tudi praznili hiše. Izropali so vse, kar so našli uporabnega: živež, obleko, obutev, posteljnino, predvsem pa so do čistega izpraznili kašče, hleve, svinjake in kokošnjake. Perutnino in zajce so poklali, živino odgnali proti Beli krajini. Vozovi so bili naloženi, vasi Hrib in Hinje pa izropani.

    Prva birma po vojni na ruševinah požganega župnišča – Birmovalec je                         ljubljanski škof Anton Vovk

    Figure 16. Prva birma po vojni na ruševinah požganega župnišča – Birmovalec je ljubljanski škof Anton Vovk

    Vedeli so, da so ta trenutek postali popolni berači. Torej so zato morali biti zaprti, da so lahko partizani nemoteno, brez prič, do zadnjega izropali njihove domačije? Kakšna organizacija! Ostaja jim le še golo življenje. Jih bodo pobili? Danes so ničkolikokrat že slišali, da so izdajalci, belogardistične svinje in podobno.

    Po dobro opravljenem delu se je treba še gostiti. Partizanskega kuharja so že dan prej partizani vabili: »Greš z nami Hinje likvidirat?« – »Ne grem.« Zdaj so mu prinesli vsega: »Boš torej vsaj pekel?« – »To pa bom.« In imel je kaj kuhati in peči.

    Medtem so partizani že nosili slamo v mogočno hinjsko cerkev, prav tako v župnišče, mež­na­rijo, prosvetni dom in v vse druge ve­čje zgradbe. Pa ne le slame, podstavljali so tudi mine. Delali so hitro in vešče. Zgleda, da se jim je mudilo. Ali so se bali, da jih ne bi presenetili Nemci? Verjetno, zato so bili aktivni ponoči, ko je tema …

    Zgodaj zjutraj, ob štirih ponoči, so nagnali prezeble ljudi ven in jih napodili v sneg in temo. Spet vpitje, psovke, prerekanje, jok, obupni klici. »Kam nas ženete?« – »Poberite se, kamor veste in znate!« – Kam naj gremo v tem snegu in mrazu? Pustite nas domov!« – »Je vse podminirano. Če greste domov, boste skupaj s hišami šli v zrak!« Kopita pušk so se grozeče dvigala nad glavami, stražarji so jim bili tesno za petami.

    »Če ne bi bilo toliko snega in tak strupen mraz, bi nam bilo v tistem trenutku vseeno, kam nas ženejo, toliko hudega smo že prestali«, je takrat modrovala in poslušala obup starejših deklica Marija Ivan. »Kako dolgo je že, odkar se doma nismo počutili več varne in nam dom ni več nudil topline in zavetja! Morda pa bomo kje drugje tega neprestanega strahu in grozot rešeni? Rešeni pred partizani! Zakaj smo sploh tolikokrat trepetali za vsako kravo posebej in jokali, ko je izginila iz hleva? Zdaj [Page 029] smo te bojazni rešeni, saj smo brez vsega. Zdaj se nam ne bo treba ničesar več bati. Morda se nam bo drugod bolje godilo?« Je lahko v srcu otroka še večja bridkost od te, da nje in njenih ne more doleteti nič hujšega, kot jih je že? Desetletna je trpela v Gonarsu. Tudi tam so bili lačni in jih je zeblo, toda pustili so jih vsaj na miru …

    Torej kam? K sorodnikom in znancem, v smeri proti Prevolam, Žvirčam ali še naprej v Struge, do Kompolja in Dobrepolja. Partizani so jim sicer ponudili možnost, da kdor želi, gre lahko z njimi v Belo krajino. Kdo le bi si želel! Samo vdova, ki so ji moža ubili Italijani, se je odločila za to pot, Šebčeva družina pa se je napotila v Kočevje k sorodnikom.

    Zagazili so v cel sneg. Matere z dojenčki v naročju, večji otroci z mlajšimi na hrbtih, starčki in starke s palicami v rokah. Nekateri s koši in culicami. Janez in sestrična Marija sta do pasu globoko gazila v snegu in tako zelo ju je zeblo v jasni zimski noči, ki je lahko sicer srebrno lepa … Vsak od njiju je nosil v naročju mlajšega. Kako to, da takrat nobenemu niso pomrznili prsti na nogah, se danes sprašuje Marija. Človek pa res veliko prestane! Bodo zdržali tistih nekaj kilometrov do Prevol? Zgodaj zjutraj je še. Ves dan je pred njimi.

    Kolona izgnancev se že pomika navzdol po hribu. Partizanska straža še vedno vpije, priganja, zmerja, otroci in matere jokajo. Marija se spominja, kako so se ustavljali in čakali, ko so pobirali iz snega zdaj otroka, zdaj staro ženico. Nobena kamera ni zapustila spomina na ta prizor, le Marijine oči so si ga za vedno vtisnile v spomin. »Ali si lahko predstavljate, kako je to izgledalo?« me je vprašala. Predstavljam si lahko, toda to bo vedno le predstava, njej pa se je za vselej vtisnila v spomin resnična podoba. V nočeh brez spa­nja si jo je tolikokrat obnavljala in seštevala ljudi te bedne kolone. Okrog 250 jih je končno naštela, saj je za vsako domačijo vedela, koliko ljudi je bilo pri hiši, koliko otrok je imela družina.

    Pa si lahko predstavljate prizor, ko so nenadoma pričele bobneti v zimsko jutro eksplozije min in je kolona že tako obupanih ljudi zagledala ogenj in dim, frčanje kamenja in opeke? Najprej je na samem vrhu Hriba zagorela cerkev, v eksplozijah so se sesuvale njene meter debele stene, nato župnišče, mež­na­rija, prosvetni dom, Šebčeva hiša – nekdanja šola, Pečjakova gostilna.

    Same mogočne zgradbe, osrčje njihove vasi! Ponosno so kraljevale prav na samem vrhu Hinj in predstavljale ime za Hrib. Mogočna baročna cerkev iz sedemnajstega stoletja, posvečena Mariji, od angela pozdravljeni, njihov drugi dom, je začela goreti prva. Še nekaj dni so jo minirali, tako trdovratno se je upiralo debelo zidovje. Mogočni zvonovi so drug za drugim popadali na tla in molče oble­žali. Največji, bronasti, je ostal nepoškodovan, toda kasneje ga je nekdo razbil: naj noben spomin ne ostane živ in se ne oglaša v pričevanje preteklosti. Zagorel je prosvetni dom, ki je hranil toliko srečnih spominov na predvojno družabno in kulturno življenje Hinjcev. Koliko prireditev so si lahko ogledali ne samo odrasli, ampak tudi otroci. Predstava Sneguljčice jim je za vedno ostala v spo­minu, pa otroške igrice na sveti večer! Vas je imela svojo godbo na pihala, ki je ob slovesnostih in cerkvenih procesijah povzdigovala srca v praznično razpoloženje. Na Hribu je bila pošta, ki je tolikokrat svojcem izseljencev prinašala tudi radostne novice, celo iz daljne Amerike, kjer so se uveljavljali Hinjci: eden med njimi je postal guverner, drugi industrijalec. Zdaj pa se vse to sesuva v prah in pepel – za vedno. Po vojni ni noben zadružni dom nobeni razrušeni in izumrli vasi vrnil srca ali jo oživil z utripom življenja pred vojno. Cinizem brez primere, če je kdo to zlonamerno poskušal!

    In kmalu zatem so kot bakle zagoreli njihovi domovi! Resnično, zdaj kolona izgnancev ni imela ničesar več izgubiti, ničesar hujšega več pričakovati. Samo še pobili bi jih lahko. Ko izgubiš dom, si ob vse.

    Si lahko zamislite, s kakšnimi občutki je zadnjikrat gledala svojo vas kolona brez­dom­cev? Svoje domove in gospodarska poslopja, ki jih je sedanji rod prejel od prejšnjega v dragoceno dediščino ali pa zgradil z lastnimi rokami! Kako je bilo pri srcu Kazučarjevemu gospodarju Janezu Grmu, očetu desetih otrok? Bil je brez zemlje in z dolgoletnim garaškim delom v rudnikih v Franciji si je toliko prihranil, da si je v svojem rojstnem kraju tik pred vojno zgradil hišo na ovinku na poti v hrib v Hinje. Pod hišo, bila je dobro grajena, so nastavili štiri mine in hiša se je v strašni eksploziji dobesedno zvalila navzdol. Štiri mernike pšenice (približno 100 kilogramov) je zazidal pod peč, za hude čase … Bodo lahko kdaj še hujši časi? Vse je šlo, tudi drugim; pri Komarjevih so skrili v fižolico lonec masti, zgorel je. Ob skrivanju takega »bogastva« se danes nasmehnemo, v vojni in po njej pa je tak zaklad marsikateremu rešil življenje.

    Skebetovi so se ustavili na Prevolah pri mamini sestri. Na topli peči so otroci nekoliko pozabili na prestano gorje. Dolgo niso mogli ostati; saj jih ni nihče podil, pa vendar … Čez en [Page 030] teden so odšli naprej k mamini teti v Žvirče, od tod v Četež pri Strugah k drugi teti. Hiša je bila zapuščena in izropana, prav tako hlev, ker je bila družina tete izgnana v Velike Lašče. V tej hiši so ob beračenju nekako prebili do pomladi, ko se je pričelo delo na polju. Takrat se je vrnila domov tudi tetina družina, zato so se selili k Štihovim na Videm, ki so jim odstopili prosto sobo in kuhinjo. Tu so ostali do osvoboditve maja. Toda daleč je bilo od tu hoditi domov na njive, zato so se spet selili, tokrat k stari mami in staremu očetu na Ratje. Od tu so eno leto hodili z motikami obdelovat njive v Hinje, da so pridelali vsaj toliko, kolikor se je dalo. Jeseni 1945 je oče na Gorenjskem kupil kravo: zvedel je, da tam partizani niso vsega pokradli, pa mu je uspelo eno peš prignati domov. Požgane deske so pokrili z deskami in lepenko, da so bili za silo pod streho, sicer pa je Janez najraje spal v hlevu pri kravi, poleti pa na senu.

    Podobno so se tudi druge družine selile od enega do drugega. Komarjevi so se končno ustavili v Kompoljah pri sorodnikih. Marija je s cekarčkom po hišah beračila za fižol, da so sploh preživeli. Drugič za drva. Mnogi so hodili prosjačit čez gore vse do Ribnice. Tudi oni so peš iz Kompolj hodili z izposojenimi motikami na ramah prekopavat njive in sadit krompir in fižol. Toda jeseni so jim divji prašiči, ki so se med vojno zelo razmnožili v okoliških gozdovih, požrli ves krompir. Velikokrat so prenočevali v neki lopi v senožeti, do jeseni pa jim je mama prekrila zidove nad obokanim, ki jim je ostal od požara. Od tete v Seču pri Polomu so prignali kravo, kamor so jo skrili pred partizani. Marija je imela še štiri mlajše sestrice in bratca, očeta so po vojni ubili … Vse bi kljub lakoti in garanju še nekako šlo, če bi imeli očeta. Tako pa je bila na materi vsa skrb, kako bodo preživeli; otroci so občutili, da so brez očetove zaslombe, morda najbolj bridko Marijin edini brat. Ko so očeta pred ustrelitvijo obiskali v Ribnici, so bile prve besede štiriletnega sinčka: »Ata, saj bomo posekali smreke in si naredili novo hišo.« Pa so ostali brez očeta in zato tragično zaznamovani vse življenje.

    Pečjakovi so morali v tistem mrazu in snegu pripešačiti v osemnajst kilometrov oddaljeno Kompolje, kjer so starši ostali do svoje smrti. Do konca življenja starša nista mogla preboleti smrti drugega sina, obetavnega dijaka Škofijske klasične gimnazije v Ljubljani, ki se je pridružil domobrancem in bil ubit v Rogu. Prvi sin je bil tudi domobranec, vendar je bil pred tem pri partizanih skupaj s šestnajstimi fanti iz Hinj. Vseh šestnajst je bilo ubitih v bitki na Javorovici 16. marca 1944, ko so domobranci iz Kostanjevice in Novega mesta obkolili hrib in je tedaj padla večina partizanov IV. bataljona Cankarjeve brigade. Njega je partizanski zdravnik dva dni pred tem zaradi ozeblin na nogah poslal v Ljubljano. Še danes se sprašuje, kako so mogli partizani svojim soborcem požgati njihove domove v Hinjah.

    Ko so tistega tragičnega jutra ob požigu Hinj izgnanci prigazili do nekaj kilometrov oddaljenih Prevol, so jih sorodniki od tam z vprego peljali dalje, največ do Žvirč ali pa so prišli ponje sorodniki, ki so že zvedeli za njihovo nesrečo. Večinoma so ostali na Žvir­čah, dokler niso čez en mesec dobili povelja, naj se še od tam izselijo. Žvirčani so bili vedno bolj prepričani, da se enaka usoda zgrinja tudi nadnje.

    Pri prevozu prezeblih, lačnih in onemoglih izgnancev sta se še posebej izkazala nam že znani fantič Kastelčev Milan iz Žvirč in njegov prijatelj, ki je tudi vozaril za partizane. Na eni takih poti sta dva dni pred požigom Hinj pripeljala stvari za partizane v Hinjah. Zvečer sta legla pri Žnajdarjevih pod klop pri peči. Izbo je za silo razsvetljevala izdolbena repa z ovčjim lojem in koščkom cunje v njem, ki je počasi gorela. Poslušala sta partizane, ki so se pogovarjali: »Teh dveh do jutra ne smemo pustiti domov, ker bosta vozila v Belo krajino.« Kaj naj bi vozila, bralec že ve. Fantoma ni dišalo potovanje v Belo krajino, zato sta še isti večer skrivaj vstala in zapregla. V Prevolah ju partizanska straža ni pustila naprej, zato sta se vrnila in ustavila v Plešu. Med italijanskim bombardiranjem je bila vas požgana, zato so ljudje že drugo zimo zmrzovali po kleteh. V eno praznih kleti sta spravila konje, v drugo sta šla prenočevat z ostalimi »stanovalci«, domačini. Partizana, ki je prišel vohunit za njima, je gospodinja pomirila, da ni nobene nevarnosti. Mirno sta zaspala.

    Navsezgodaj zjutraj zaslišita s ceste vpitje in jok. Stečejo gledat: S Hinj proti Plešu se je vila dolga procesija ljudi, s culami na ramah, s koši, z materami in dojenčki v naročju, s starčki. Brez oklevanja sta oba zapregla kon­je. Prtljago in stare ljudi so dali na sani, potem sta zajahala konje in odpeljala proti Žvirčam. V Prevolah ju spet ustavi stražar. Fanta sta se izgovorila. »Partizani so nama tole naložili v Hinjah, da morava peljati v Žvirče.« Pustil ju je naprej. Tako sta se fanta rešila prevoza v Belo krajino.

    Med Hinjci je bil takrat Bankov oče na smrt bolan. Hčerke so ga spravile do Prevol in prosile pri neki hiši, če bi ga začasno vzeli pod streho. Čez nekaj dni je tam umrl. Ena od hčera je šla v Ambrus prosit duhovnika, če bi ga prišel pokopat. V Žvirče bi prišel, v Hinje si ni [Page 031] upal. Same so odšle v Hinje in na pogoriščih nabrale ožganih desk ter zbile zaboj. Odnesle so ga v Hinje in položile vanj truplo očeta in na samotežnih saneh odpeljale v Žvirče, kamor ga je prišel pokopat duhovnik iz Ambrusa.

    Hinjci so se kasneje, ko ni bilo partizanov, kot tatovi skrivaj in oprezno vračali v po­žgano vas. Kaj je ostalo od njihovih domov? Tudi Skebetovega Janeza sta mladostna drznost, predvsem pa bolečina nad izgubo doma prignali na pogorišče. Povsod pepel in ož­gani zidovi, tudi njihov dom je bil samo še to! Okoli so se klatile sestradane mačke, tu in tam se je slišal zamolkel lajež kakšnega psa. Čebelnjak pa, ki ni pogorel, je bil izropan. Satje je izpraz­njeno ležalo po tleh. Prvič je resnično brid­kost občutil takrat, ko mu je partizan od­peljal konja, zdaj so mu uničili še dom! Tudi trpkost tega prizora ostaja Janezu za vse življenje v spominu.

    Dvajsetletni Tone Papež iz Hinj se je s štirimi prijatelji skrival v skrivališču v hosti Beli kamen nad Polomom že od leta 1943, da se je izognil prisilni mobilizaciji, ki so jo takrat izvajali partizani po Suhi krajini. Ko so se tistega jutra priplazili iz skrivališča, so zagledali, kako gorita Hrib in Hinje. Nemudoma mora poizvedeti, kaj se je zgodilo z domačimi, s starši. Pa ne, da so jih ubili, ali da se jim je kaj hudega zgodilo ob požaru! Z nekaj suhimi hruškami v žepu sta se Tone in prijatelj mukoma prebila na Pleš, kjer sta izvedela kruto resnico o izgonu domačih. Kje so, je lahko Tone samo ugibal. Kdo bo skrivače odslej oskrboval s hrano? Ko sta se vračala v skrivališče, sta bila tako oslabljena, da je zdaj eden, zdaj drugi padal v sneg. Še dobro, da sta bila dva, da sta drug drugega vlekla iz snega.

    Zunanjost kapele ob blagoslovitvi 1951 – Leto kasneje so jo spet požgali                         – V ozadju ruševine cerkve

    Figure 17. Zunanjost kapele ob blagoslovitvi 1951 – Leto kasneje so jo spet požgali – V ozadju ruševine cerkve

    Kaj pa se je zgodilo z duhovniki iz Hinj? Takrat so bili v Hinjah kar trije: župnik Franc Barbič, ki je pred Nemci pribežal s Štajerske, Simon Kotnik s Koroške in domačin Silvester Skebe, ki je bil v začetku vojne župnik v Starem logu, po pobegu iz zapora v Spoletu, od koder ga je rešil prijatelj, ki je kasneje postal partizan, pa je živel s svojo materjo in sestro v Hinjah. Vse tri duhovnike so partizani zaradi pogumne preteklosti upoštevali. Hinjskega župnika F. Barbiča so partizani že tri dni vnaprej obvestili, naj umakne cerkveni inventar na podružnico v Veliko Lipje, ker bodo farno cerkev v Hinjah porušili. Natovoril je v koš, kolikor je mogel odnesti, nekaj cerkvene posode, [Page 032] mašne plašče in knjige. Dan pred po­žigom Hinj so vse tri že dopoldne obvestili, naj se pripravijo za od­hod. Partizani so jim sami znosili prtljago na sani z volovsko vprego, kamor so namestili koš, ki ga uporabljajo kmetje za vožnjo gno­ja. V košu so peljali tudi bolno Skebetovo mamo in sestro. Odpeljali so jih proti Prevolam. Tako so bili vsi na varnem, še preden so partizani pričeli naganjati ljudi iz domov in jih zaprli v omenjenih stavbah.

    Notranjost kapele – Z Najsvetejšim blagoslavlja ljudi župnik Silvester                         Skebe

    Figure 18. Notranjost kapele – Z Najsvetejšim blagoslavlja ljudi župnik Silvester Skebe

    Silvester Skebe je ostal v Kompoljah in tam maševal v podružni cerkvi, kasneje se je z mamo in sestro preselil na Ratje, kjer si je v stari hiši uredil zasilno bivališče in kapelo, ki je bila vedno do zadnjega natrpana. Hinjci od takrat poznajo primero »drenj kot na Ratju«. Kasneje je uredil kapelo v požganem hinj­skem župnišču. Razumljivo, da Skebetova apostolska gorečnost ni bila všeč povojnim oblastem in so kapelo leta 1952 nekateri naščuvani domačini zažgali, Skebe pa je bil medtem zaprt.

    Leta 1944 je imel v Hinjah novo mašo Franc Kern, doma iz Velesovega, ker se zaradi zasedbe Nemcev ni mogel vrniti na Gorenjsko. Le pol leta je bil kaplan, potem pa so ga partizani odgnali v Metliko. Tam ga je ljudsko sodišče v prosvetni dvorani sodilo vso noč in obsodilo na smrt. Vprašali so ga za zadnjo željo pred smrtjo in prosil je, če bi lahko še enkrat maševal. Stražarja sta ga odpeljala v farno cerkev in metliški kaplan Golja mu je ministriral in ga spovedal, sveto popotnico si je med mašo podelil sam. Naslednji dan so ga v podružni pokopališki cerkvi sv. Roka v Metliki pobili s puškinimi kopiti. Neki cigan je pokopal zmrcvarjeno truplo. Pozneje so na kraju, kjer so ga pokopali, napravili odlagališče smeti.

    Če danes vprašate Hinjce, kaj menijo, zakaj so jih partizani izgnali in jim požgali domačije, lahko le ugibajo. Povsem iz trte zvita je domneva, da so Hrib in Hinje požgali zato, ker je imel župnik Franc Barbič v tabernaklju radijsko postajo. Če bi bilo temu tako, bi ga pri priči likvidirali. To trditev so širili partizani sami. Leta 1992 se je Marija Ivan zdravila v Valdoltri skupaj z bivšo partizanko iz Velenja, ki je bila bolničarka v eni od brigad, ki so se klatile po Suhi krajini. Ta je poočitala Mariji, kakšni izdajalci so bili Hinjci, največji pa njihov župnik, ki je imel v tabernaklju radijski oddajnik. Isto je materi Marije Ivan povedala neka bivša partizanka v bolnici v Novem mestu.

    Po drugi domnevi, naj bi partizani hoteli preprečiti domobrancem, da bi imeli v Hinjah [Page 033] domobransko postojanko. Tako strateško po­membnega področja za partizansko vojsko niso na noben način hoteli spustiti iz rok. Od tega naj bi bila celo odvisna zmaga partizanov. Tudi ta domneva ne drži, kajti leta 1945 so bili partizani v svojo zmago že popolnoma prepričani: ruski komunisti so bili že od leta 1944 v Beogradu, kamor se je vrnil tudi maršal Tito. Jugoslovanska vlada je bila že osnovana, imela je svojo vojsko in policijo.

    Najbolj verjetna je trditev, da je šlo za maščevanje: s tega delčka slovenske zemlje naj bodo ljudje, ki niso zanje, izgnani, izkoreninjeni, naj bo za njimi izbrisana vsaka sled. Ali ni to nekaj podobnega kot genocid? Še danes bi genocid na Kosovu mnogi najraje kar prezrli, podobno kot si zakrivajo oči pred našo narodno zgodovino.

    Po vojni so prebivalci Suhe krajine pokazali izredno trdoživost in ljubezen do svoje zemlje. Vedelo se je, da so preprosti, dobri po sr­cu, bistri, zviti, vztrajni in podjetni. Samo ena od razseljenih hinjskih družin se je po vojni odselila v tujino, vse druge so se vrnile domov, čeprav mnoge brez očetov, brez sinov … Strehe ni bilo nobene, povsod same ruševine, ožgane stene, ostanki kakšne kleti. Po ves teden so preživeli na prostem, spali so pod drevesi. Z motikami so prekopavali njive, saj ni bilo ne živine, ne pluga. Sejali in sadili so prvo borno letino. Veliko jim je uničila divjad. Kako kruto jim bo država plenila z muko prigaran pridelek in vzrejeno žival, takrat še niso slutili. Čez nedeljo so se vračali v Dobrepolje k maši in na svoje begunske domove.

    Kapelo so neznani zlikovci požgali 1952 – Ostanki kapele

    Figure 19. Kapelo so neznani zlikovci požgali 1952 – Ostanki kapele

    Do prve jeseni so si že postavili zasilna prebivališča, da so se za stalno vrnili domov in uži­vali svojo skromno letino. Najhuje je bilo, ker ni bilo vode. Kapnice ni bilo, zato so bili prazni tudi vodnjaki. Pod laporjevim hribom, na katerem so Hinje, je nekaj zelo skromnih izvirkov, ki ob suši takoj presahnejo. Kjer se pojavi voda, so napravili ljudje majhna za­jetja, bazenčke. Po dve uri so čakali v vrsti, da so iz plitve, blatne mlake z zajemalko nalivali vodo v vedro. Po vodo so prihajali tudi ponoči. In če si se v temi na poti domov spotaknil, se ti je voda razlila in ponovno si moral nazaj v vrsto. Vodo iz teh izvirkov so imeli samo za kuho. Za gradnjo in pranje so hodili po vodo v Močile, kake štiri metre dolgo in štiri metre široko mlako. Sem so hodili napajat tudi živino. Nekateri otroci so se v njej naučili celo plavati. Tujci se niso mogli načuditi. »Mar otroci iz Hinj znajo plavati? Neverjetno!«

    V zasilnih bivališčih niso mogli prebivati za stalno. Treba je bilo misliti na gradnjo novih hiš. Seveda niso bile take, kakršnih smo vajeni na podeželju danes, ampak skromnejše in po večini podobne predvojnim, predvsem pa so se ujemale s kulturo arhitekture na deželi, ki jo je slovenski človek izoblikoval skozi stoletja in je iz slovenskih vasi ustvarjala podeželske bisere.

    V Žužemberku je bil ustanovljen gradbeni odbor. Pomagal je ljudem z gradbenim materialom, toda ustvarjal je nove krivice. Ljudi je delil na »naše« in na narodne izdajalce in tem je bilo vse odmerjeno dosti bolj skopo. Vse bi še bilo, če veliko družin ne bi bilo brez očetov in so morale matere same preživljati številno družino, graditi, otroci pa svoje otroštvo in mladost preživljati v trdem delu, lakoti in pomanjkanju. Najbolj boleče pa so bile rane tistih, ki so ostali brez očetov, saj se te rane ne dajo ozdraviti. Mnogi so te rane še namenoma odpirali z zapostavljanjem in krivicami, češ da so otroci narodnih izdajalcev. Samo na farni spominski plošči na pokopališču v Hinjah so vklesana imena 120 očetov in fantov, ki so bili pobiti med vojno in po vojni kot domobranci.

    Podobno kot druge vasi tudi Hinje vedno bolj izumirajo. Po vojni se niso nikoli več opomogle. Danes je ostalo le še 600 do 700 ljudi, medtem ko jih je bilo pred vojno preko 2000. Mlajši so se zaposlili v tovarnah, starejši umirajo. Če so kje ostali zidovi ali temelji po­žganih hiš, jih je občinska oblast sčasoma dala odstraniti. Polja so vedno bolj zaraščena, travniki nepokošeni, sadovnjaki zane­mar­jeni. Divjad ponekod prihaja že na dvorišča.

    Suha krajina je bila po vojni s strani države kaznovana dežela. »Vedno se je samo jemalo, nikoli nič dalo,« pravi danes Marija Ivan. Vas je ostala brez šole, naj otroci pešačijo drugam. [Page 034] Elektriko so dobili šele leta 1960, vodovod pa dosti kasneje. Leta 1978 so ga dobili v Dobrepolju, prvo asfaltirano cesto pa leta 1993! Vse je bilo narejeno s pomočjo samoprispevka domačinov. Kdaj šele je v te kraje prišel prvi zdravnik, domačini ne vedo, čeprav so ljudje že med vojno in po njej umirali za tifusom zaradi okužene vode, ki je ostala po vodnjakih in nepokopanih trupel padlih vojakov po hinjskih gozdovih. Ljudje so se pred boleznimi zavarovali tako, da so jedli brinove jagode in česen …

    Predvojne Hinje – Hiše se stiskajo v bregu pod cerkvijo – V ospredju so                         skrbno in spoštljivo obdelane njive – Danes teh njiv ni več

    Figure 20. Predvojne Hinje – Hiše se stiskajo v bregu pod cerkvijo – V ospredju so skrbno in spoštljivo obdelane njive – Danes teh njiv ni več

    Jancovi materi na Prevolah je umrl sinček, skupaj s sosedovim fantkom, ker sta oba jedla razstrelivo. Vsi so mislili, da imata otroka tifus in nihče si ni upal blizu, da se ne bi okužil. Nesrečni mami sta sami skopali jamo pri podružni cerkvi na Prevolah, čeprav tam ni pokopališča, in zagrebli otroka.

    Kolikor ljudi, toliko človeških usod in zgodb bi lahko zapisali. Pričujoča zgodba pa ne bi imela svojega epiloga, če ne bi omenili še tega, da so 13. aprila 1971 v Hinjah pričeli graditi novo cerkev in župnišče. Naslednje leto na praznik Gospodovega oznanjenja so bili posvečeni zvonovi, 22. julija pa cerkev. Takratni župnik Maks Kozjek meni, da brez požrtvovalnih in zagretih Hinjcev cerkve in župnišča ne bi bilo, Hinjci pa trdijo isto za svojega župnika: brez njegove požrtvoval­nosti in zagretosti cerkve v Hinjah ne bi imeli. »Ko smo imeli enkrat domove, smo si še bolj zaželeli svoj drugi dom, svojo cerkev,« je povedala Marija Ivan. »Tako ponosni in srečni smo bili, ko je bila zgrajena, da smo vedno govorili: Naša cerkev je od vseh najlepša.« V župnijski kroniki pa je gospod Maks Kozjek zabeležil tudi tale podatek: »Ko smo pomladi leta 1971 kopali gradbeno jamo, sta nas obiskala dva novinarja od revije Tovariš. Spraševali so, kaj in kako gradimo. V njihovem članku sem potem prebral, da so v Hinjah videli na njivah same stare ljudi, kakih štirideset mladih pa je z vsem navdušenjem kopalo gradbeno jamo za župnišče. Ugotavljali so, da bi se morala marsikakšna organizacija priti učit idealizma v Hinje. Potem so župnika vprašali, odkod pa denar? Župnik se je samo smehljal in na to vprašanje ni odgovoril.«

    3.2. Dve podobi

    Avtor: Justin Stanovnik

    3.2.1.

    [Page 035]

    V noči od srede na četrtek, med 25. in 26. avgustom 1943, se je nad Stično in okolico razdivjala nenavadna nevihta. Da v takem ni bilo mogoče spati, je razumljivo, ljudje na Muljavi pa so za to imeli še dodaten razlog. Nad vasjo Potok, onstran ceste, ki pelje z Muljave na Krko, se je nočno nebo nenadoma pordečilo od požara. Podoba je bila, da je nekje zagorelo od strele. Ljudje so se zbrali malo nad vasjo, da bi bolje videli, gasiti si pa niso upali iti pomagat, ker se nikoli ni vedelo, kdaj boš naletel na Italijane, ki so bili v Stični in na Krki. Nevihta se je medtem začela počasi umirjati, nekaj bliskov je še zaplesalo po nočnem nebu, potem pa je vse utihnilo. Ljudje so se že začeli razhajati, ko je nekje pri Stični nenadoma zaregljala strojnica, potem pa sta, v ne prav dolgem presledku, počila še dva strela. V tistem času takim stvarem nihče ni posvečal posebne pozornosti. Zjutraj, še preden se je vas prav prebudila, pa je prišla novica.

    Tisti nočni streli v Stični niso bili oddani tjavdan, ampak so pokončali življenje mladega Lojza Malenška, ki so ga na Muljavi dobro poznali. Novica je vse pretresla, v Hočevarjevo hišo pa je prinesla žalost, ki je bila takšna, da se je zdelo, da ne bo nikoli minila. Kdo je bil Lojze Malenšek in kako je bil povezan z Muljavo in s Hočevarjevo hišo? Ko bomo iskali odgovor na ta vprašanja, se bomo morali prebiti skozi neki čas, ki je bil tako nenavaden, da njegove neznanskosti ne moremo več podoživeti in občutiti, ampak zanjo lahko samo še vemo. Za nas – se pravi za našo pripoved – je važno predvsem to, da se je v napetosti, ki je v tistem času nastala, pokazalo, bolj kot sicer, iz kakšne snovi je kdo. V središču naše pripovedi bosta tako zrasli dve postavi – dva človeka, ki sta v nekem zahtevnem času živela kulturo, v katero sta bila izučena tako, da nas, ko ju v spominu gledamo, še danes tolažita. Napajala ju je ista duhovna energija. V njuni notranjosti pa se je pretvarjala v dejanja, ki so bila različna, različnemu življenju namenjena, a nikoli niso nehala pripovedovati, od kod izvirajo.

    Lojza Malenška je na Muljavo zanesla vojna. Vse do jeseni 1941 je živel v Zalokah, v svoji rojstni vasi. Zaloke so ena od 20 ali 30 vasic, raztresenih po pobočjih, ki se od severa, od Studenca in Svetega Duha, spuščajo proti kostanjeviški in šentjernejski ravnini. Naravno središče teh ne pretirano velikih naselij je Raka. Zaloke same ležijo na južnem robu tega področja, tam, kjer višinski svet že pre­haja v ravnino. Od Krakovskega gozda jih loči le ozek pas pašnikov. Zaloke niso gručasto naselje, ampak ga sestavljajo posamezne redke domačije, oddaljene 5 minut druga od druge. Malenškovi so imeli lepo in zao­kro­ženo posestvo, že pred vojno so imeli do deset glav živine, vozili so z voli, včasih so imeli pri hiši tudi konje. Za posestvo so skrbeli oče Lojze, mati Jožefa in otroci: Lojze (1921), Jože (1923), Franc (1925), Stanko (1927), Martin (1930), Albin (1935) in Žefka (1937). Vsi so bili doma in rok za delo pri hiši ni manjkalo.

    Malenškovi so bili zelo verna krščanska dru­žina. Lahko rečemo, tudi cerkvena. Kar se je reklo in priporočilo v cerkvi, je bilo že vnaprej sprejeto. Cerkev in kmetija sta bili eno. A to je tedaj veljalo tudi za večino drugih hiš. Povsod se je bralo katoliško, politično, kulturno in versko časopisje, mladi so se vklju­čevali v kongregacije, fantovske odseke in dekliške krožke. Župnik Martin Bukovec je z občutljivo roko držal skupaj ta mali, a hkrati velik človeški svet. Ljudje so cenili njegovo dobroto in mu bili vdani. Še pozneje po vojni so njegovi nasledniki imeli veliko prilož­no­sti, da so govorili: «Ah, vedno samo ta Bukovec!«

    Ko se je 1941 začela vojna, je bil Lojze star že skoraj 20 let. Ljudje, s katerimi se o njem pogovarjamo, vedo povedati, da je bil drugačen od drugih: bolj miren, bolj tih, bolj sam zase. Prijel je za vsako delo, a se je videlo, da ga ne bi hotel imeti za svoj poklic. Kakor da je v njem neka skrita misel. Veliko je bral, čeprav mu v šoli ni šlo dosti bolje kot drugim otrokom. Predvsem bi morali reči, da je bil pobožen. Stvari, o katerih je govorila vera, so bile zanj tako trdne kakor katerokoli izkustveno dejstvo iz njegovega sveta. Ob tem pa je bil, kakor bi lahko rekli danes, politično ozaveščen. Vedel je, kaj so Nemci, kaj so Italijani in kaj so komunisti. Ko so Nemci napovedali prisilno selitev, ni imel oče nič proti, da se družina pridruži večini in gre v Šlezijo. Kot mnogi nekdanji avstrijski vojaki je tudi on cenil nemško gospodarnost. V hiši se je glede tega razvnela debata. Lojze je vztrajal: »Oče, Nemci so dobri gospodarji, a za sebe.« Nazadnje je obveljala Lojzetova in Malenškovi so se uvrstili med tiste družine, ki so se namenile pobegniti v tedanjo Italijo. Iz vasi okoli Rake je bilo takih družin okoli 40. Bežali so ponoči.Tisti, ki so imeli vozove [Page 036] in vprežno živino, so natovorili, kar so imeli za nujno potrebno, in se odpravili skozi Kra­kovski gozd k ljudem, pri katerih so upali najti zatočišče. Drugi so vzeli s sabo le toliko, kolikor so mogli nesti. Eni kot drugi pa so se potem še nekajkrat vrnili po stvari, pred­vsem po živino.

    Prehod na italijansko stran je pri Malenškovih organiziral Lojze. O tem je zapustil nekaj, sicer skopih, dnevniških zapiskov, iz katerih je razvidno, kako je to šlo. Ker je to hkrati tu­di vzorec, po katerem so se ravnali tudi drugi prebežniki, mislimo, da je vreden nekaj spomina.

    Te zapiske je Lojze vnašal na Muljavi 28. novembra 1941, »v letu uničenja slovenske omike«. A že tu takoj pove, kateri je bil temelj nje­govega upanja: »Tudi v teh dneh živi Bog.«

    Dne 22. oktobra so po vaseh okoli Rake plakati naznanili izselitev. V soboto, 25. oktobra, so se pri Malenškovih dokončno odločili, da gredo čez mejo na italijansko stran. Tistega večera sta z bratom Jožetom že pripeljala prvi voz čez Krakovski gozd v Zameško in naprej h kmetu Zameščanu na bližnji Čisti Breg. S to kmetijo so imeli Malenškovi dobre zveze še iz časov, ko se je njen gospodar, sedaj že 90-letnik, hodil učit brat in pisat k Malenškovemu dedu, ki je bil nekoč učitelj na Raki. Tu sta pustila stvari in bila ob enih ponoči spet v Zalokah. V nedeljo sta šla k maši na Rako. Lojze ni pozabil zapisati, na kaj je med mašo mislil: »Bog ve, kdaj bom spet v tej cerkvi«.

    Zvečer sta se spet odpravila na pot. Tokrat sta čez mejo spravila živino. Še ponoči sta se vrnila in drugi dan spravila čez mejo pri Zameškem celo družino. Sredi Krakovskega gozda je mati zahtevala, da se ustavijo.Vsi so stopili z voza in posedli po tleh, da še zadnjikrat na svojem nekaj pojedo. Tisti del gozda – rekli so mu Gabrovec – je po reformi namreč pripadel Malenškovemu posestvu. Pri Zameškem je družina spet prestopila mejo. Mlajši del družine z materjo se je od­peljal naprej v Žabjo vas pri Novem mestu, kjer so Malenškovi imeli sorodnike, drugi pa so prespali pri Zameščanu. Naslednji dan, v torek 28. oktobra, se je Lojze sam peš vrnil v Zaloke, da bi se še zadnjič poslovil. Ne vemo, kaj ga je gnalo. Mogoče je to bila slutnja, da doma ne bo več videl. Šel je v domači vinograd Savink in se še zadnjič zagledal čez dolino proti Gorjancem. Potem je od nekega znanca kupil kolo in se skozi Krakovski gozd odpeljal v Zameško.

    Župna cerkev na Raki

    Figure 21. Župna cerkev na Raki

    Naslednjega dne, v sredo 29. oktobra, sta z bratom Jožetom sedla v Novem mestu na vlak in se odpeljala proti Muljavi. Upala sta, da bosta tam našla stalno prebivališče za družino. Na Muljavi so Malenškovi namreč [Page 037] imeli teto Ančko. To je bila očetova sestra, ki je bila za kuharico pri upravitelju muljavske duhovnije Pavlu Perku; ta je bil nekdaj kaplan na Raki. Perko je Malenškove poznal in takoj pokazal pripravljenost, da beguncem pomaga. Ponudil jim je, da se za prvo silo naselijo na koncu mežnarije, ki je bila trenutno nezasedena. Stopil je do kmeta Hočevarja, ki je bil takrat ključar, da bi dobil njegovo privolitev. Tako je čisto običajen, tako rekoč posloven obisk povzročil zvezo, ki je potem trajala domala štiri leta.

    Hočevar je bil namreč mnenja, da naj mež­narija ostane prosta za cerkvene potrebe, dal pa je drug predlog: »Malenškovi lahko pridejo stanovat kar k nam, saj bo v naši veliki hiši dovolj prostora za vse«. Lojze in Jože sta se zahvalila za plemenito ponudbo in naslednji dan, 30. oktobra, odšla z veselo novico v Žabjo vas k materi in k tistemu delu družine, ki je bil pri njej, že naslednjega, dne 31. oktobra, pa v vas Dramo h kmetu Košaku, kamor so se Malenškovi medtem premaknili.

    Vse dni, v katerih so Malenškovi opravljali ta pota, je močno snežilo, kar je bilo za begunce velika nadloga. Vse svete je Lojze preživel pri Košaku, k maši pa je šel v Šentjernej. Spominjajoč se tega dne, je pozneje zapisal: »Zadeli so nas hudi časi. Toda vedno upamo v božjo pomoč. Prišel bo čas, ko bodo spet zapeli zvonovi po cerkvah in bodo spet zavihrale slovenske zastave. Upanje v prihodnost slovenskega naroda nam ne bo nobeden vzel.«

    Na Muljavi se spominjajo, da so begunci prišli že na vernih duš dan, 2. novembra, Lojzetov dnevnik pa postavlja prihod na 11. november. Ker je to pisan dokument, mislimo, da se ga moramo držati. Tega dne naj bi bili odrinili v dveh partijah: mati z otroki naj bi bila šla z vlakom do Ivančne Gorice, potem pa peš na Muljavo, oče in starejši fantje pa z vozom čez Sotesko in Žužemberk na Muljavo. Lojze jih je v Žužemberku zapustil, sedel na kolo in bil ob 11-ih že na cilju. »Z vozmi, kravo in dvema telicama so na večer prišli na Muljavo tudi ostali. Sedaj je bila naša družina spet skupaj. Koliko časa pa bo, ve samo Bog«. Konja so Malenškovi prodali že v Novem mestu, tu pa so morali poiskati kupca tudi za vola, ker so se, razumljivo, pokazale težave s krmo.

    Značilnost prebivalcev Hočevarjeve hiše je tedaj bila ta, da so zvečine to bili otroci. Še preden so begunci prišli na Muljavo, je oče Hočevar zbral svoje in imel nanje krajši nagovor. V njem jim je povedal, da so begunci veliki reveži in da zato ne želi, da se komu od njih kaj reče ali zgodi, kar bi on lahko imel za nespodobno. To je sicer bilo zelo učinkovito, a se je izkazalo, da sploh ni bilo potrebno. Otroci so se namreč imeli zelo radi. Vsi, kolikor jih je še živih, se radi spominjajo, koliko je bilo direndaja okoli hiše in po hiši. Zlasti ob večerih sta obe materi imeli veliko opraviti, preden se jima je po mnogih neuspelih poskusih le posrečilo otroke spraviti spat. Sedanja Hočevarjeva gospodinja Micka se takole spominja prvega srečanja z Malenškovo Žefko: »Ona je bila majhna, jaz sem bila majhna.« S tem je pravzaprav utemeljila prijateljstvo med vsemi otroki. Bili so si vrstniki.

    Prav kmalu pa sta se družini začeli manjšati, zlasti Malenškova. Najprej je odšel Lojze. Vzrok njegovega odhoda je bil kaplan Janez Kopač iz Škofje Loke, ki je kot begunec začasno prebival na Muljavi. Imel je tesne zveze s KA, zlasti s tistimi ljudmi, ki so imeli na skrbi organiziranje kmečkih fantov. Kopač je že med prvim Lojzetovim obiskom na Muljavi odkril v njem človeka, ki ima vse lastnosti, da postane član KA. Tudi Lojze je že takrat zapisal v dnevnik: »Ako je božja volja, bom stopil v čete Kristusa Kralja.« Zveza kmečkih katoliških mladcev – tako se je imenovala organizacija Katoliške akcije za kmečke fante – je ravno takrat pripravljala 4-mesečni tečaj za nove člane. Tečaja se je udeležil tudi Lojze in ga zato ni bilo na Muljavi od 29. novembra, ko se je tečaj začel, pa do konca marca naslednjega leta. Na Lojzeta je tečaj naredil velik vtis. Bil je dovzeten za vse, kar se je tam govorilo in razmišljalo. Iz njegovega dnevnika izvemo, kakšen je bil dnevni red za delavnike, za nedeljo in praznike, katere od predlaganih knjig si je sklenil priskrbeti, kdo so bili predavatelji in kaj se mu je ob kakem govoru zdelo vredno zapisati. Tečaj so vodili: Janez Kopač, Ladislav Lenček, dr. Franc Mihelčič, Franc Pernišek in Peter Golobič. Lojze se je s tečaja vrnil utrjen v vsem, kar si je že prej mislil o življenju in veri.

    Kako je preživel pomladanske in poletne mesece leta 1942, in kako so nanj vplivali, preden je stopil med legiste, v mesecih, ko se je po Dolenjskem razdivjala revolucija in so se ustvarile razmere, ki so vodile v državljansko vojno, bomo skušali pokazati pozneje. Sedaj povejmo na kratko, kako so še drugi odhodi razbremenili Hočevarjevo hišo.

    Dva, Jože in Franc, sta odšla v Gorenjo vas, Jože k Grosovim, kjer je bila doma Hočevarjeva mati, Franc pa je našel delo pri kmetu Zamanu. Stanko je ostal kar pri Hočevarju »za hlapca«, kar je pomenilo, da je pri njih delal in sedal za njihovo mizo – da so ga imeli tako rekoč za svojega. Pozneje, čez kako leto [Page 038] ali dve, se je odselil tudi Martin. Odšel je za pastirja k Adamovim na Bojanji Vrh. Nazadnje je bilo tako, da so od Malenškovih ostali samo štirje: oče, mati, Albin in Žefka. Prostora so sedaj imeli dovolj. Obdelovali so njive, ki so jih dobili v najem – nekatere tudi od samostana v Stični – pod pogoji, za katere so se dogovorili: v glavnem je šlo vse napol.

    Malenškovi 1939 – Spredaj z leve Lojze, Martin, Jože, Albin, Stanko,                         zadaj mati Jožefa z Žefko, France

    Figure 22. Malenškovi 1939 – Spredaj z leve Lojze, Martin, Jože, Albin, Stanko, zadaj mati Jožefa z Žefko, France

    Od Hočevarjevih pa je proti koncu vojne odšel z Muljave tudi Ciril, in sicer najprej v Gorenjo vas, potem pa v samostan v Stično, da bi se tam izučil za mlinarja. Mišljeno je bilo, da bo nekoč prevzel mlin, ki ga je Hočevar kupil zanj v Žužemberku in ga je tedaj imel nekdo v najemu »za tretjo merico«. To je pomenilo, da sta dva dela »merice« bila najemnikova, tretjega pa je dobil lastnik Hočevar.

    Čeprav sedaj Hočevarjeva hiša ni bila več tako polna, se njena središčna vloga ni niti najmanj zmanjšala. Naj je bil kdo od njenih nekdanjih prebivalcev že kjerkoli, vsi so se vračali za krajši ali daljši čas, za eno uro, za en popoldan, pa tudi za dan ali dva. Malenškovi so imeli Hočevarjevo hišo za svoj dom in, zanimivo, v središču tega doma nista bila samo Malenškov oče in Malenškova mati, čeprav so ju otroci zelo spoštovali in imeli radi, ampak je tam bil tudi, morda še prej, nekdo drugi. To je bila Hočevarjeva mati.

    Hočevarjeva mati je bila preprost, a obdarjen človek. V središču te obdarjenosti je bil poseben čut, ki je pomagal, da je razumela ljudi okoli sebe. Razumela jih je v njihovih potrebah. Čut, ki je bil od nekod vanjo položen, ji je povedal, kaj ljudje potrebujejo, še preden so izrazili svoje želje. Ta isti čut je tudi postavljal meje, ki jih niso prestopale ne njene besede ne njena dejanja: kakor da bi jo imela v oblasti neka temeljna modrost. Njena dobrota je bila pravzaprav samo izraz te osnovne modrosti.

    Vsega tega ne govorimo kar tako. Kadarkoli smo v pripravi tega besedila prišli v pogovoru na begunce, na Muljavo, na medvojna leta, je vedno prav kmalu od nekod vanj stopila tudi Hočevarjeva mati. Kakor da bi bila ona tisti zares važni človek, ki je bistveno pripomogel, da se je kljub vsej grozi v tistih dneh zgodilo tudi toliko lepega in človeškega, da se nanje sedaj lahko ljudje spominjajo ne zgolj z grenkobo.

    V letih 1941–1945 so v Hočevarjevi hiši neki slovenski ljudje priredili predstavo, ki skoraj [Page 039] ne bi verjeli, da se je zgodila, če ne bi vsi, ki so bili v to predstavo vpleteni, v en glas zatrjevali, da je bila natanko takšna, kakor se je spominjajo. Pomislimo: v neki hiši je usoda vrgla skupaj ljudi, ki do takrat še slišali niso drug za drugega, pa ne za en dan ali za en teden ali za en mesec, ampak skoraj za štiri leta in »niti enkrat ni prišlo do nobenih besedi«. Pomislimo tudi, da je to sobivanje obstajalo med ljudmi, ki so imeli vsega dovolj in niso ničesar pogrešali, in pa med ljudmi, ki so bili domala v vsaki stvari odvisni od drugih. In vendar, ne samo da med njimi nikoli ni prišlo do prepira, ampak tudi ni nikoli prišlo »do nobenih besedi«.

    Da se je to, kar po malem meji že na čudež, moglo zgoditi, je že od vsega začetka moralo imeti vzrok še v nečem drugem. Vsa mnoga znamenja naklonjenosti, ki jih je Hočevar­jeva hiša izkazovala beguncem, so morala biti izkazovana na tak način, da niso bila žaljiva. Človeški medsebojni svet je namreč tak, da je tudi dobrota lahko žaljiva. Dobroto človek lahko sprejema – vsaj za daljši čas – samo če jo izkazujejo občutljive roke. In take roke je Ana Erjavec, Grosova iz Gorenje vasi, ki se je poročila na Muljavo, postala Ana Zajec in jo je svet poznal pod imenom Hočevarjeva mati, takšne roke je ta ženska imela. To lahko sklepamo z gotovostjo, ker sicer tista predstava, o kateri smo govorili zgoraj, ne bi bila uresničljiva. Vsa mnoga drobna dejanja, ki so ostala v spominu Malenškovih otrok, so bila takšna: na njih ni bilo nič hotenega, nobeno od njih ni bilo sad posebne odločitve, ampak so vsa ta dejanja prihajala iz nekega globokega središča v njeni naravi, tako ka­kor se studenec naravno razdaja žejnim ljudem.

    Zato so Malenškovi, kot smo rekli, mogli nekatera dejstva mirno sprejemati: da je bil zaboj, v katerega so spravili krompir, ko so prišli z Rake, vedno poln; da je bila peč v njihovi hiši vedno zakurjena, čeprav niso imel svojih drv; da so se na mizi pozimi pojavljali peharji jabolk; da se jim ni nič zgodilo, ko je eden od Malenškovih fantov na dvorišču ubil piščanca – da Hočevarjeva mati tega niti omenila ni, ker je vedela, da ni to bilo narejeno iz hudobije; da so Hočevarjevi, potem ko je eden od Malenškovih otrok razbil dragoceno majoliko, na kateri je stala častitljiva letnica 1780, šli mimo tega, kakor da se ni nič zgodilo.

    Tu je morda čas, da povemo, da Hočevarjeva mati, takšna, kakršno smo jo poskušali v nekaj potezah predstaviti, ni bila nobena red­kost – nikak osamelec, ki bi pritegoval pozornost od blizu in daleč. Takih žena, kot je bila Hočevarjeva mati, je bilo veliko. Zakaj jih je bilo veliko? Zato, ker je bila nekoč v Sloveniji kultura, ki je omogočala, da so ljudje mogli uresničevati to, kar je bilo v njih naj­boljše. Za to kulturo sta jamčili dve sili: izkušnja, ki je povzemala temeljno resničnost sveta, in tridentinska Katoliška cerkev, ki je tej resničnosti dajala smisel. V tej kulturi je bila mogoča tista dragocena reč, ki ji pravimo usmiljenje in ki omogoča, da se ljudje med seboj razumejo v najgloblji resničnosti svojega obstajanja. Ljudje so sebe in svet tako razumeli, da se je med njimi moglo pretakati usmiljenje.

    Partíja mlatičev na Raki

    Figure 23. Partíja mlatičev na Raki

    Zakaj tega sveta ni več? Ali, zakaj ni več tako cel, kot je bil nekoč? Ta svet je napadla moderna. Napadla ga je na celi fronti svojega upora, zlasti pa s tisto ostjo, ki se je iz moderne oblikovala in ji pravimo komunizem. Komunizem je pognal čez meje domovine 10.000 ljudi – najboljših ljudi; komunizem je pobil 15.000 ljudi – najboljših ljudi. Poleg tega je komunizem zmago razumel kot zmago nad kulturo; v svoji zmagi je komunizem videl dovoljenje zgodovine, da namesto kulture uveljavi ideologijo. Kulturo, ki je omogočala usmiljenje in razumetje, je zamenjala ideologija – umetna, najlonska snov, ki ni dajala možnosti ne fizičnemu, kaj šele duhovnemu življenju.

    Štirimesečni tečaj, ki je potekal v organizaciji Zveze katoliških kmečkih mladcev v ljubljanskih Križankah od novembra 1941 do marca 1942, je v Lojzetu osmislil in utrdil vse tisto, kar mu je dala katoliška vzgoja v domači hiši in domači cerkvi. Katoliška akcija je bila pravzaprav način katoliškega odpora proti verskemu in moralnemu relativizmu, ki ga je prinašal moderni svet. Katoliška akcija ni bila proti spremembam, hotela je le, da se spremembe dogodijo v okviru temeljne katoliške kulture. Promotorji KA so verjeli, da ne obstajajo notranji ali bitni razlogi, da se moderni [Page 040] družbeni in proizvodni odnosi ne bi mogli razvijati in cveteti v svetu, ki bi stal na krščanskih duhovnih premisah. Verjeli so, da je krščanstvo soobstojno z vsakim stanjem, ki ga prinesejo sile avtentične evolucije. Ni se še vedelo, tako kot se ve danes, da je moderna, tako v svoji liberalni kot v svoji totalitarni fakturi, nespravljiva v tem smislu, da hoče imeti svet zase, vsega in v celoti.

    Tečaj Kmečke katoliške akcije v Ljubljani 1941 – Lojze Malenšek tretji z                         desne v prvi vrsti – Predavatelji z leve France Pernišek, Ludvik Štrancar,                         Joža Basaj, dr. Gregorij Rožman, Valerijan Učakar, dr. Ignacij Lenček, dr.                         Stanislav Lenič

    Figure 24. Tečaj Kmečke katoliške akcije v Ljubljani 1941 – Lojze Malenšek tretji z desne v prvi vrsti – Predavatelji z leve France Pernišek, Ludvik Štrancar, Joža Basaj, dr. Gregorij Rožman, Valerijan Učakar, dr. Ignacij Lenček, dr. Stanislav Lenič

    Da bomo bolje razumeli nekatera stališča, ki jih bomo našli pri Lojzetu Malenšku, moramo spregovoriti nekaj besedi o slogu duhovnega in družbenega obstajanja, ki se je uveljavil v KA. Obnovitveno katoliško giba­nje je samo po sebi in od začetka imelo dve mož­nosti. Lahko bi se bilo osredotočilo na miselni napor, v katerem bi doseglo nove uvide v krščansko sporočilo, tako da bi ga lahko postavilo pred modernega človeka v njegovem modernem idiomu, torej na najvišji možni prepričevalni način. Druga možnost pa ni peljala prek globljega razumetja, ampak je videla uresničljivost svojih ambicij v intenzivnem krščanskem in katoliškem obstajanju. Zmagala je druga izbira in skoraj v celoti določila slog Katoliške akcije. Od njenih članov so se odslej zahtevale te reči: in­ten­zivno versko in zakramentalno življe­nje, samooblikovanje ali samovzgoja, askeza in organizirana kateheza družbenega okolja.

    Vera je bila na prvem mestu. Vendar zaradi pravičnosti ne smemo prezreti, da je KA vendar gradila na integralnem človeku: od svo­jih članov je zahtevala, da so Slovenci in da se odzivajo na osnovne zahteve politične kulture.

    Tudi v skromnih zvežčičih Lojzetovega dnevnika je vera na prvem mestu. Vera in samovzgoja. Nekje prav na začetku zapiše: »Vsi smo slabi. A nikogar ne imej za slabšega kakor samega sebe.« Iz zavesti nepopolnosti vstajajo njegove mnoge molitve in prošnje. Ob novem letu 1943 se takole obrača k Bogu: »Da se naša družina v prihodnjem letu ne bi izneverila Tebi, da bi vsi ostali zvesti katoliški veri in da bi v tem letu zdravi prišli v svoje kraje.« Ko naslednji dan začenja s pobožnostjo »petih prvih sobot«, še enkrat prosi: »Gospod, daj mi milost, da bom v novem letu iskal Tebe in Tvojo ljubezen.« Že čez en mesec si takole sprašuje vest: »Minil je mesec januar. Sprašujem se, ali sem naredil kaj takega, da mi bo koristilo za večnost.« Ko se okoli njega gosti nasilje, izreče tole prošnjo: »Jezus, iskreno Te prosim za naš slovenski narod. Skrajšaj dneve njegovega trpljenja.« Ob tem se spomni škofa dr. Gregorija Rožmana: »Temne sile so Vas obsodile na smrt. Ne sprašujem se, zakaj. Zato, ker ste zvest sin slovenskega naroda, ker ste zvesti [Page 041] Katoliški Cerkvi, ker ste katoliški škof. Jaz pa vam z božjo pomočjo ostanem zvest, po­seb­no v tem, kar sem vam osebno obljubil.« Dne 26. maja 1943 se je Stiška protikomunistična legija posvetila Brezmadežnemu srcu Marijinemu. Lojze je to posvetilo pospremil z naslednjo molitvijo: »Marija, prosim Te, da boš te fante, ki so se Tebi posvetili, varovala, da ne zablodijo v greh. Da bodo dobri katoličani in zvesti Slovenci.« Po hudih bojih po gozdovih okoli Polževega junija 1943 naleti na truplo mrtvega partizana. Tudi ob njem razmišlja v tej luči, gledajoč njegovo obličje: »Ubogi človek, kako neznaten si, pa si se hotel boriti z Bogom. Toda Usmiljeni ti je gotovo odpustil, saj se nisi zavedel, da si naperil puško proti Bogu, Cerkvi in slovenskemu na­rodu.« In takoj zatem molitev: »Gospod, usliši nas, ki vpijemo k tebi v stiski in smrtni sili.«

    Lojze Malenšek je stopil med legiste 21.oktobra 1942, na svoj rojstni dan. Kako je do tega prišlo, bomo povedali pozneje, zdaj pa poiščimo v njegovih tankih zvezkih razloge, zaradi katerih je naredil ta korak. Ti razlogi so zanimivi zato, ker nam spet odkrijejo, zakaj se je sploh organiziral protikomunistični upor. Poleg tega, da so ljudje branili svoja življenja, sta bila za to odločitev dva idejna razloga: vera in narod.

    V začetku septembra 1942 se v dnevniku pojavijo prvi znaki, da glas komunističnih zločinov prihaja iz grobov v vasi in doline. Takoj zatem pa sledi lakonična in še nekoliko zadržana vest, da se je osnovala tudi neka protipartizanska organizacija pod imenom Legija smrti in da nastopa uspešno. »Res čudne razmere.« Toda že dober mesec zatem zapiše Lojze v dnevnik tole: »Danes sem vstopil med borce Kristusove fronte proti brez­božnemu komunizmu.« Nekaj dni zatem sledi tale opis: »Mi se borimo za vero, najdražjo svetinjo našega naroda. Vero hočemo ohraniti slovenskim potomcem.« Potem sledijo podobni opisi. V njih utemeljuje svoje poglede na oborožen aranžma, obenem pa si daje poguma in utrjuje upanje na uspešen konec. Na primer takole: »Za vero, za domovino, za materni jezik – za to troje se mi borimo. Zato bomo, če bo treba, žrtvovali tudi svoja življe­nja.« Z odobravanjem sprejema Rožmanove besede, ki jih je izrekel na Natlačnovem grobu: »Zvežite se vsi, ki verujete v Boga in sebi in potomcem želite življenje.«

    Januarja 1943, komaj po mesecu dni legistovskega življenja, si znova zatrjuje, da je prijel za orožje, »da bom branil vero, dom, jezik in svete pravice slovenskega naroda«. Kmalu za tem, v februarju, ponovi te temeljne razloge in obenem zavrača kakršnekoli druge: »Jaz ne bi nikoli prijel za orožje, ne za čast, ne za čin, ko ne bi vedel, da moram braniti vero in narod.«

    Kako je poleg verskega bil v njem razvit tudi narodnostni čut, dokazuje v pismu na veliko soboto 1943. V Stični so imeli zvečer ob pol 7-ih velikonočno procesijo. »Nudila je žalostno sliko. Italijani spredaj na častnem mestu, mi predstavniki naroda in branilci vere pa zadaj. Seveda smo tega sami krivi!« Takoj zatem pa sledi: »Gospod, prosim Te, da kmalu vstanemo«. Kako bistvena se mu je zdela zavest narodne pripadnosti, kaže pretresenost, s katero je zabeležil neko opažanje iz prvih dni med legisti: »Dopoldne sem govoril z nekim fan­tom, ki se je naravnost izrazil, da ne mara biti Slovenec in da od slovenskega naroda ne pričakuje ničesar.« Ne vemo natanko, kaj je s tem misli, a dodal je eno besedo: »Sirota.«

    Značilno za miselnost legista Lojzeta Malenška je tudi to, da nikakor ni bil pripravljen zapirati oči pred napakami svojih bojnih tovarišev. Že prvi dan, ki ga je v Dragi pri Ivančni Gorici preživel v »narodni gardi«, razočaran ugotavlja, da je mislil, da je »vse bolj idealno«. Ni mu bilo všeč njihovo govorjenje, zdeli so se mu premalo spoštljivi do žensk. Na veliko nedeljo 1943 je nejevoljno zapisal tole: »Potem smo imeli skupno kosilo. Ža­lost­no je, da smo sedli za mizo in vstali od mize kakor živina.« Ko je bila 20. junija leta 1943 v Stični birma, se mu je zdelo neznosno, da se je verska slovesnost proti večeru razvila v petje in vriskanje in da se je zaslišala harmonika. »Drugi pa toliko trpijo!«

    Hočevarjeva hiša na Muljavi pred vojno

    Figure 25. Hočevarjeva hiša na Muljavi pred vojno

    Včasih se mu zazdi, da ni za vojaka. Ko so legisti marca 1943 napravili dolg pohod na sever proti Sv. Križu, »proti poslednjemu središču dolenjskih partizanov«, je po povratku zapisal stavke, ki nam ga prikazujejo v pričakovani luči: »Vzeli smo nekaj ljudi, ki so sodelovali s partizani. Smilili so se mi ti ljudje. [Page 042] Očitno nisem za tako službo. Pretresel me je jok otrok in tiho ihtenje mater in deklet. Saj, gotovo so bili nekateri krivi; premalo plemenito so ravnali s svojimi brati.« Značilen je tudi vzklik, s katerim ta zapis zaključuje: »Ubogi slovenski narod!«

    Včasih nas sredi vojne, orožja in aktivizma preseneti z opažanjem, ki ga v takšnih razmerah ne bi pričakovali: »Ko sem se peljal po cesti pod Slemenom proti Muljavi, sem v gozdu zaslišal peti kosa.« In neke junijske nedelje 1943 je takole dokazal, da ima fino občutje za naravo: »Ko pišem, sedim pod Hočevarjevim kozolcem na Muljavi. Krasen poletni dan je. Žitna polja so ravno v klasju in bujno zelenje krasi božjo naravo.« Potem pa doda: »Toda, človek se je uprl.«

    Ves čas pa mu misli po malem uhajajo v Zaloke in na Rako. Oktober 1942: »Kdaj bom spet videl rojstno hišo, domači vrt in travnike; kdaj bom z Gričarjevega hriba užival pogled od vasi pod seboj do Gorjancev?« In za božič ne more, da se ne bi vprašal, kdaj bo spet »v farni cerkvi na Raki zaslišal začetek slavnega božičnega evangelija«. Na Rako pomisli konec februarja, »ko je na Bučki Matijev se­jem«, na Rako posebno pomisli zlasti na cvetno nedeljo: »Kako je bilo včasih na Raki na cvetno nedeljo! V cerkvi butara pri butari, povsod vonj po mladem zelenju. A danes! Raška cerkev je prazna, po njej ne odmeva več slovenska pesem in tuji duhovnik morda stoji pred oltarjem. Čuj, Gospod, usliši naše molitve in naše prošnje in vrni nam drago domovino.«

    Od vsega so ga seveda najbolj zaposlovale obveznosti do KA. Pogosto je odhajal v Ljubljano in nikoli ni pozabil obiskati svojih nekdanjih učiteljev z mladčevskega tečaja, zlasti Kopača in Lenčka. Ko se v poletnih mesecih 1942 zaradi komunistične in italijanske blokade ni mogel nikamor premakniti, je osamljenost skoraj neznosno pritiskala nanj: »Že od 20. julija je ustavljena vsaka pošta in vsak osebni promet. Nobenega časopisja, že dolgo nimam več nobene zveze.«

    Tako stanje je trajalo do septembra: »Minilo je že skoraj pol leta, ko sem bil v šoli KA. Še vedno nimam nobene zveze. Ostal sem popolnoma sam. A se držim gesla, ki sem si ga vzel za življenje: »Ne bom se izneveril.« In ko se je decembra 1942 znašel med legisti Na Preži, je zapisal: »Sedaj spoznavam svoje katoliško akcijsko polje.«

    Ana Zajec – Hočevarjeva mati

    Figure 26. Ana Zajec – Hočevarjeva mati

    Videti je, da so mu pri legistih dajali veliko prostosti. Zato večji del časa sploh ni nosil uniforme. Veliko se je vozil s kolesom po okolici in raznašal propagandno čtivo: na Krko, v Šentvid, v Temenico, šel je celo do Šentjerneja. Največje veselje pa so mu delali obiski v Ljubljani. Poleg duhovnih gospodov je ob­iskal tudi Račane, ki so preživljali vojna leta v Ljubljani: župnika Bukovca, nek­dan­jega tečajnika Švala in nekdanjo vaščanko z Rake Leketovo Reziko, pri kateri so se zbirali Račani, ki so živeli v Ljubljani, in tisti, ki so v Ljubljano prihajali. Po enem takih obiskov je zapisal: »Hvala Bogu, kar dobro sem danes opravil; ne samo zase, tudi za druge.« Najgloblje pa se mu je vtisnilo v spomin dvodnevno zborovanje ZKKM (Zveza katoliških kmeč­kih mladcev) od 24.–25. julija 1943 v Slom­škovem domu. Poslušal je predavanja, srečaval stare znance in si pridobival novih. Govorili so o potrebi po novih jedrih KA, o tem, da je treba »reševati slovenski kmečki stan pred novodobnimi zmotami«. Dr. Odar je v svojem govoru povedal, da je padlo že nad 100 članov KA. Človek ob tem pomisli, kako »civilna« je bila ta vojska. Ali jih ta podatek ni nič streznil? Mojbog, še pomisli človek, kako neenak je bil boj med komunisti in katoličani!

    Razmere, ki so Lojzeta Malenška pripeljale med legiste, so bile nekako takšne, kot so bile tiste, ki so po Dolenjskem, Notranjskem in [Page 043] po Beli krajini polnile enote protikomunistične vojske. Lojze je te razmere videl takole: »Organizirani komunisti so po raznih krajih delali atentate na italijanske vojake in na vodilne in zavedne katoliške Slovence.« Zasedli so cele vasi in jih strahovali. Seveda so povsod našli tudi somišljenike, a v glavnem so gradili na strahu. Ljudje so trepetali, kdaj bodo prišli Italijani in naredili svoje.

    Na Muljavi so konec maja 1942 prisilili ljudi, da so prekopali ceste do vasi. »Pred praznikom svetega rešnjega telesa so prisilili več vasi, da so partizanom nosili moko iz Višnje Gore.« Moko so nosili kar iz gasilskega doma sredi mesta! V Gorenji vasi so morali podreti most. S tem so komunisti veliko dosegli: ljudi so naredili za sokrive, bili so notri, bili so vpleteni. Bili so tudi osramočeni, zakaj isti ljudje, ki so prej cesto prekopavali in delali zaseke, so morali, ko so prišli Italijani, ceste spet zasipati in jih čistiti debel in vej. Nad njimi je zagospodovalo nasilje – ne samo na zunaj, počasi jim je začelo lesti v dušo.

    Med ofenzivo so Italijani prodirali proti Muljavi z dveh strani: 6. junija iz smeri Zagradec – Krka, naslednji dan pa iz Stične. V strahu pred tem, kaj bo, ljudje trumoma beže iz vasi v gozdove. Italijani vas najprej bombardirajo in obstreljujejo s topovi – ena granata pade tudi na Hočevarjevo hišo. Lojze in Jože se skrijeta v cerkev in tam ju Italijani izsledijo. Srečanje ostane brez posledic. Ko ju sprašujejo o stanju v vasi, se izogneta s tem, da sta tujca in da razmer ne poznata.

    Nekako čez mesec dni Italijani spet pritisnejo, hrupno in bahaško, iz Stične. Lojze pomaga pri košnji pri Grosovih v Gorenji vasi. Ravno zarežejo prve redove v travnik na Škrjančah, ko se pojavijo Italijani. Kosce pustijo in gredo naprej, a kmalu poči partizanski strel in iz Mihove domačije se pokaže dim. Nato zagorita še dve hiši naprej v dolini. Lojze se potem ozre na drugo stran muljavske doline. Tam, na Vrheh, gorijo Zavrtače. »Enaj­stim gospodarjem je zgorelo vse.« Komentar, ki sledi, je tale: »Italijanski banditi se znašajo nad revnimi slovenskimi domovi in nad nedolžnimi žrtvami.« Na Muljavo se Lojze vrne šele 9. avgusta, morda se mu je zdelo v Gorenji vasi varneje. Italijansko nasilje se ne neha. »V četrtek, 10. septembra, so Italijani ustrelili dva mlada moža z Bojanjega Vrha. Ustrelili so ju kot dva psa, brez sodbe, v gozdu nad vasjo. Tako padajo Slovenci.« Smrt in opustošenje je vsepovsod. »Ko se ozrem po muljavski dolini proti Stični, štrlijo na obeh straneh doline pogorišča in ruševine.« A to še ni poglavitno, poglavitno je naslednje: »In poleg tega, ko nas uničuje tujec, se je sredi naroda skotila temna sila, ki od znotraj uničuje njegovo enotnost.« Medtem so Italijani 17. avgusta obkolili Gorenjo vas in odpeljali v internacijo vse moške, tudi Jožeta, ki je, kakor vemo, delal pri Grosovih. V dnevniku posveti Lojze duhovno pismo bratu, »ki je odšel brez slovesa v tuje, neznane kraje«. Jeseni se v Stični organizira enota Legije smrti. 21.oktobra se je, kot že vemo, legistom pridružil tudi Lojze. A je na postojanki v Dragi le 14 dni, potem se, morda zaradi bolehnosti, vrne domov na Muljavo. Ko se 6. decembra organizirajo legisti še na Muljavi, se jim pridruži tudi Lojze. Utaborijo se v nekdanji gostilni Na Preži, sredi doline, na pol poti med Muljavo, Kompoljami in Bojanjim Vrhom. Komandant legistov Na Preži je bil Cene Špendav – nekdanji španski borec. Ker je bila majhna in izpostavljena postojanka vedno v nevarnosti, se je po nekaj mesecih pridružila legistom v stiškem samostanu.

    Hočevarjeva družina pred vojno: spredaj oče Ciril, Micka, mati Ana, zadaj                         Ciril, sosedova Slavka, Ani, Milan

    Figure 27. Hočevarjeva družina pred vojno: spredaj oče Ciril, Micka, mati Ana, zadaj Ciril, sosedova Slavka, Ani, Milan

    Legist Lojze Malenšek sicer ni hodil na patrulje, poglavitnih pohodov pa se je vendarle udeležil in nekatere v dnevniku tudi registriral. [Page 044] Da pokažemo, katera območja so obvladovali legisti iz Stične, naj jih nekaj naštejemo.

    V začetku januarja 1943 je večja skupina legistov – kakih 50 – naredila tridnevni pohod od Police do Ljubljane in nazaj.

    Posebno mesto ima v dnevniku pohod dne 21.januarja 1943 proti Radohovi vasi in dalje proti Škofljemu in Pristavici do Biča. Tu se je vnel hud boj, ki je trajal celo popoldne in celo noč. Padli so trije legisti in trinajst Italijanov. Drugi dan, 22.januarja, so šli na Pristavico po padle vojake. Videli so, da so se partizani znesli nad mrtvimi Italijani: »Tako razmesarjenih trupel še nisem videl.« Dodaja pa tole: »Naše fante so samo sezuli.« Čez dva dni, 24.januarja, so v Stični pokopali dva od padlih legistov: akademika Antona Hartmana in legista Franca Breganta. Na Biču je bil smrtno ranjen tudi nekdanji komandant Na Preži Cene Špendav in umrl v ljubljanski bolnici. Eden od večjih pohodov je bil tudi pohod 24.marca 1943 v kraje na desni strani velike dolenjske ceste v smeri Sela – Šumberk. Šli so skozi vasi Velike Pece, Vrhpolje, Male Pece, Rdeči Kal, Hrastov Dol, Lučarjev Kal, od tam pa se spustili v Male in Velike Kompolje.

    Poročnik Jože Nadrah, komandant legistov v Stični

    Figure 28. Poročnik Jože Nadrah, komandant legistov v Stični

    Legisti so ta pohod ponovili 30. julija. Pri Lučarjevem Kalu se je vnel boj, v katerem je padel Lojzetov prijatelj Jože Rus iz Doba. »Bil je mirnega značaja, nikoli se ni z nikomer prepiral. Bog mu bodi milostljiv sodnik.« Rus je bil ranjen v nogo in se je s kolono vračal proti Šentvidu. Partizani so kolono napadli in Rusa, ki zaradi rane na nogi ni mogel bežati, ujeli. Ubili so ga tako, »da so mu zadaj na glavi s topim predmetom naredili veliko odprtino«. Rusa so 2.avgusta Italijani pobrali nekje pri vasi Sad in ga z avtomobilom pripeljali v Stično.

    Poslednji Lojzetov vpis v dnevniku je z dne 3.avgusta. Zadnji stavek se glasi: »Pogreb Jožeta Rusa bo jutri.« Takrat je tudi Lojze imel pred seboj samo še tri tedne življenja.

    Kot toliko smrti, ki so se zgodile v zapletenem in nečistem času komunistične revolucije, je obdana z mnogimi nejasnostmi tudi Lojzetova. Komunisti so bili profesionalni revolucionarji. Revolucijo so vodili prisebno, lokavo, brezobzirno. Pred ničimer se niso ustavljali, vsako zvijačo in vsako intrigo so imel za dovoljeno.

    Avgusta 1943 se je že vedelo, da se bo v kratkem nekaj obrnilo. Martin Malenšek se spominja nekega pogovora iz tega časa med očetom in Lojzetom na Muljavi. Oče: »Sin, ali ni to prenevarno zate?« Lojze: »Oče, če bo treba, bom pa narodni mučenec.« Skrivnostne besede! Takrat so se okoli Muljave pojavili četniki in v Hočevarjevi hiši se je domnevalo, da se jim bo Lojze pridružil.

    Kaj se je tistega usodnega popoldneva v sredo, 25.avgusta 1943, še bolj pa v noči na četrtek, 26. avgusta, dogajalo, tega ne Malenškovi ne Hočevarjevi niso mogli nikoli natanko ugotoviti. Gotovo je to, da so še popoldne videli Lojzeta v civilu v družbi še dveh drugih civilistov, od katerih je bil eden stiški legist Ludvik Markovič, doma sicer iz Šentruperta. Kdo je bil tretji, se, nenavadno, ni nikoli ugotovilo. Zato je zgodba o Lojzetovi smrti nekako zgodba o »tretjem človeku«. Po neki verziji so bili vsi trije namenjeni z vlakom v Ljubljano, a vlak tistega popoldneva sploh ni odpeljal, ker je bila proga nekje pri Višnji Gori razdrta. Fantje naj bi se bili zvečer vrnili na postojanko, a so našli svoje prostore zasedene – spet nenavadno! – zato so šli spat na Mestnikov senik – že zunaj Stične. Morda so šli k Mestnikovim tudi zato, ker naj bi se bil tega dne vrnil iz Ljubljane Mestnikov sin, s katerim so se dobro poznali.

    Muljavski legisti nesejo mrtvega Lojzeta Malenška iz Hočevarjeve hiše

    Figure 29. Muljavski legisti nesejo mrtvega Lojzeta Malenška iz Hočevarjeve hiše

    Ponoči, potem ko so zaspali, je »tretji človek« izginil in se tudi pozneje ni več pojavil. Pač pa [Page 045] je prišel morilec – morda jih je bilo tudi več, odkod sicer glas mitraljeza – ki je moral zelo dobro vedeti, kje ležita, saj je z enim strelom zanesljivo ubil Markoviča, z drugim pa do smrti ranil Malenška; ta je še imel toliko moči, da je skočil s senika, a je potem na tleh obležal. Stara Mestnikova mati je iz hiše še zaslišala krik: »Jezus, Marija!« potem pa še en strel. Morilec se je namreč pognal za njim – lahko pa ga je tudi na tleh čakal kak drugi ali tretji ali četrti človek – in ga iz razdalje, kot se je pozneje ugotovilo, ustrelil skozi glavo. Ljudje so potem govorili, da tega ne bi bil mogel narediti, če ne bi bil ravno takrat noč razsvetlil eden od bliskov, ki so spremljali odhajajočo nevihto. Markoviča so pokopali v Stični, Lojzeta pa so naslednji dan prepeljali v Muljavo in ga v Hočevarjevi hiši za nekaj časa dali na mrtvaški oder. Pravijo, da je bil pogreb velik. Osem duhovnikov ga je pokopavalo, govorila sta mu kurat in pater Placid iz stiškega samostana. Duhovnik Janez Kopač pa je iz Ljubljane prosil, naj mu shranijo kos krvave rjuhe, na kateri je nekaj časa ležal pokojni Lojze. Lojze Malenšek leži na muljavskem pokopališču. Zraven njega – tako rekoč v istem grobu – leži tudi njegov brat Franc. Tega so v oktobru 1943 mobilizirali partizani in je nekje pri Polici v začetku januarja 1944 padel. Če je bilo res tako! Ko je njegova enota nekoč šla skozi Muljavo, se je za trenutek lahko ustavil doma. Pripovedoval je, da je v hudih težavah. Ko ga je oče tolažil, naj potrpi, saj večno to ne bo, je odgovoril: »Oče, vi ne veste, kakšni ljudje so to.«

    Res, kakšni ljudje so to bili: da so narod, ko je bil napaden, napadli še sami; da so mu zasekali tako globoko rano, da si morda ne bo več opomogel. Še danes ne vemo, kakšni ljudje so to bili.

    3.3. Moj brat Dušan

    Avtor: Branko Rozman

    3.3.1.

    Domobransko taborišče v Vetrinju. Mislim, da je bilo 28. maja 1945.

    Zjutraj je prišel k meni v 22. četo, tako kot vsako jutro, moj najstarejši brat Dušan, domobranski poročnik, ki je bil sicer kot rekonvalescent v posebni skupini. Rekel mi je: »Vso noč se mi je sanjalo, da so nas Angleži poslali v Slovenijo.« Ko sva še malo pokramljala, je odšel. Potem se nisva več videla.

    Tisto dopoldne sta dobila povelje za na pot »v Italijo« 4. domobranski polk, dopolnilni bataljon in posebna skupina rekonvalescentov, vsega skupaj 3000 domobrancev. Ko je kolona že krenila, je Dušana domobranski motorist peljal nazaj v taborišče, da se je poslovil od mame. Potem se je odpeljal za zmeraj.

    Ko je čez dva dni mama zvedela, da je bil Dušan vrnjen, se ji je zaradi žalosti ponovilo vnetje žolčnika in 2. julija je v celovški bolnišnici umrla. Z očetom sva bila takrat že v begunskem taborišču Lichtenstein pri Judenburgu. Za mamino smrt sva zvedela šele, ko je bila že štirinajst dni v grobu.

    V naši družini smo se imeli zelo radi. Oče je bil doma iz vasi Kamnje v Bohinju, po poklicu krojaški mojster. Mama je bila iz Zgornje Šiške, doma blizu Vodnikove domačije. Stanovali smo v Spodnji Šiški, na Podjunski ulici 13. Pol kletnega stanovanja je zavzemala očetova krojaška delavnica. Otrok nas je bilo pet: štirje bratje in sestra. Duša družine je bila mama, skromna, srčno dobra, plemenita [Page 046] in globoko verna žena. Vzgajala nas je predvsem s svojim zgledom. Če le ni bila preutru­jena, je šla zjutraj k šesti maši in obhajilu, po­tem pa ves dan garala: kuhala, prala, pospravljala, pa še očetu pomagala pri šivanju.

    Ona je tudi dosegla pri očetu, ki je bil sicer nesporni gospodar v družini, da smo se vsi šolali: sestra Minca je končala trgovsko akademijo, brat Janez tri letnike srednje tehnične šole (leta 1943 so Nemci šoli zaprli), Dušan klasično gimnazijo, jaz Škofijsko klasično, Ciril pa do konca vojne pet razredov Škofijske; ostale in maturo na slovenski gimnaziji v begunskih taboriščih Servigliano in Senegallia, maturo pa še ponovil v Trstu. (V Barceloni je doštudiral medicino, postal profesor za notranjo medicino in med drugim postal osebni zdravnik pevca Joséja Carrerasa).

    Mama je gojila globoko željo, da bi postal kateri od sinov duhovnik. Kot sem zvedel, ko je bila ona že v grobu, jaz pa v bogoslovju, je dvajset let molila v ta namen. Zato je tudi vpisala Dušana na klasično gimnazijo, naju s Cirilom pa v Škofove zavode. Plačevanje v zavodu je bilo za družino ogromen strošek in še danes ne razumem, kako je mogla pripraviti očeta do tega, da je v to privolil.

    Dušan se je po maturi zaposlil pri Okrožnem uradu v Ljubljani, kasneje pri Trgovski bolniški blagajni v Slaviji. Rad bi nadaljeval na univerzi s študijem tehnike, pa za to ni bilo denarja. Ob delu je zasebno študiral pravo in na pravni fakulteti naredil nekaj izpitov. Sicer pa je bil kljub svojemu umirjenemu značaju neobičajno aktiven. Zavzeto se je udeleževal prosvetnega življenja župnije v Spodnji Šiški, bil je član fantovske Marijine kongregacije, kasneje tudi član uradniške Katoliške akcije, naredil je izpit za športnega sodnika, kot član Fantovske zveze je postal predsednik šmarnogorskega okrožja, gotovo je bil tudi član SLS. Imel sem vtis, da pozna pol Ljubljane. Poleg tega je redno hodil na duhovne pogovore k frančiškanu p. Otmarju Vostnerju. Zadnja leta je šel vsako jutro pred službo k maši in obhajilu.

    6. aprila 1941 je nemška vojska vdrla v Jugoslavijo, 11. aprila pa še italijanska. Jugoslavija je bila okupirana.

    Ko je začela KP pripravljati NOB, so nam pri dijaški Katoliški akciji rekli: »Fantje, roke proč od tega, tu gre za čisto navadno stalinistično revolucijo!« Stalina in njegove milijonske zločine smo vsaj člani Katoliške akcije dobro poznali; načrt naših politikov je bil skloniti glave, do okupatorja zavzeti pasivno rezistenco in se pripravljati na trenutek, ko ne bo oborožen upor proti njemu pomenil samo brezkoristnega odtekanja slovenske krvi, ampak dejanski prispevek k mednarodnemu boju za osvoboditev Evrope. Katoliških fantov ne bi bilo treba prav nič siliti v boj proti okupatorju, posebno ne rdeči internacionalisti, saj smo bili globoko narodno zavedni. Kdaj bo prišel dan X za upor, nam bodo sporočili naši zastopniki v jugoslovanski begunski vladi v Londonu. Ena od priprav na to je bil enotedenski vojaški tečaj, ki ga je za člane dijaške Katoliške akcije vodil v Lichtenturnu v Ljubljani stotnik Cerkvenik.

    Dušan Rozman

    Figure 30. Dušan Rozman

    Bilo je poleti leta 1941. Lepega dne me je Dušan povabil v svojo sobo, ki jo je najemal v isti hiši, kjer smo stanovali. Prosil me je, naj mu z zemljevida izrišem glavne kraje na Dolenjskem in h krajem pripišem imena bogoslovcev, ki so bili takrat na počitnicah. Kot član Slovenske zaveze (SZ) je imel nalogo, da vse bogoslovce na Dolenjskem obišče – pot je prevozil s kolesom – in jih opozori, naj z OF ne sodelujejo, ker je to le kamuflaža za revolucijo. Tudi mi je naročil, naj o tem nikomur nič ne pravim, tudi doma ne.

    Glede SZ moram omeniti tole. Sedež je imela v Rokodelskem domu na Komenskega ulici v [Page 047] Ljubljani. Njen predsednik je bil bivši jugoslovanski poslanec Rudolf Smersu, tajnik pa Miloš Kobal. Smersu je bil odličen katoliški prosvetni delavec. Umrl je letos v visoki starosti v Argentini. Kobal je bil pa organiziran vosovec. Kot tajnik SZ je poznal vse njene načrte in o njih sproti obveščal vodstvo KP. Nekdo mi je pripovedoval, kako ga je pred križem zaprisegel za člana SZ. Dva ali tri dni po koncu vojne se je Kobal v uniformi vosov­skega oficirja zglasil v družini Luka Mil­harčiča, nekdanjega vrtnarja v župnišču v Šiški, med vojno aktivnega člana SZ. Prišel je s še dvema vosovcema. Milharčičevo ženo je vprašal, kje je njen mož. Rekla mu je: »Kaj misliš, da je tako neumen, da te bo čakal?« Kobal je kasneje postal profesor psihologije in zdravil razne vosovce in likvidatorje v njihovih psihičnih stiskah.

    Ob teh podatkih bo laže razumeti atentat, ki ga je VOS v prvi četrtini leta 1942 pripravila na našega Dušana, saj je po Kobalu poznala vse načrte SZ. Nekega dne je šel Dušan k frizerju Kranjcu na Černetovi cesti, tri minute od našega stanovanja. Naenkrat je v ogledalu opazil, da se na nasprotni strani ceste sprehaja mlad moški, ovratnik suknje je imel zavihan. Hodil je nekaj časa v smeri proti cerkvi, potem v smeri proti Podjunski ulici, pri tem pa ves čas pogledoval v frizerski salon. Dušanu se je zazdel sumljiv. Ko je frizer končal, je Dušan počakal, da je šel vosovec proti cerkvi, potem je pa brž zapustil salon in se s hitrimi koraki usmeril proti domu. Ko je prišel do domačih ograjnih vrat, se je ozrl proti vogalu Černetove in Podjunske: izza vogala je gledal proti Dušanu nesojeni atentator. Dušan je malo počakal, zatem pa se je obrnil in šel za njim. Videl je, kako je mož skoraj tekel za Bežigrad.

    Avgusta 1943 so se širile po Ljubljani vesti, da nameravajo partizani po italijanski kapitulaciji vdreti v Ljubljano in pobiti 20.000 Ljubljančanov. Pri KA so nas seznanili z njihovimi načrti. Ti so bili do potankosti izdelani. Med drugim so bila določena mesta, kam bodo vozili mrliče in kje mora biti pripravljeno apno za razkuževanje. Z Dušanom sva se o tem pogovarjala. Načrt SZ je bil, da bo na začetek revolucijskega pobijanja naše ljudi opozorilo zvonjenje cerkvenih zvonov. V začetku bi se morale ogrožene družine braniti same, potem bi pa prišli ponje oboroženi člani SZ in jih odpeljali v svoja središča. Menila sva se, da bi dobila kje vsaj nekaj bomb. Družina bi se zatekla na podstrešje in se od tam branila proti napadalcem, ki bi prihajali po stopnicah. Hvala Bogu, z revolucijskim načrtom ni bilo nič: prekrižali so jim ga ljubljanska meščanska straža in nemški bataljon ter odpor vaških stražarjev na Turjaku in na Notranjskem, ki so skoraj dva tedna zadrževali partizanske sile.

    Konec septembra 1943 je general Rupnik ustanovil Slovensko domobranstvo za boj proti revoluciji. To se je hitro množilo in postojanke so rastle po ljubljanski pokrajini, kasneje tudi po Primorskem in Gorenjskem, kot gobe po dežju. Bilo je odlično organizirano, imelo je visoko bojno moralo, v boju je bilo izredno uspešno.

    Tudi v naši družini je nastalo vprašanje, kako naj v boju proti revolucijskemu terorju sodelujemo. Dušan in jaz sva vstopila k domobrancem v Ljubljani, Janez na Primorskem, Minca pa, sicer uradnica v Mestni hranilnici, je imela po raznih podjetjih protikomunistična predavanja. Dušan je opravil oficirski te­čaj in postal poročnik. Jaz sem bil dodeljen kot navaden vojak v 22. četo. Po štirih mesecih me je poveljnik čete nadporočnik dr. Branko Jan poklical v četni štab za pisarja.

    Naša četa je bila najprej na Pijavi Gorici, kasneje je postala del višnjegorskega udarnega bataljona, potem je bila prestavljena na postojanko v Velikem Gabru, končno pa je postala del stiškega bataljona. V našo četo v Višnji Gori je bil dodeljen tudi Dušan. Kdaj in kam je bil kasneje prestavljen, ne vem. Le toliko se spomnim, da je odšel v enega od drugih udarnih bataljonov. Mislim, da v stiškega ali pa šentviškega. Nekaj tednov pred koncem vojne je zbolel za črevesnim katarjem. Zdravil se je v ljubljanski Splošni bolnišnici in se toliko okrepil, da se je ob koncu vojne lahko z drugimi umaknil na Koroško.

    4. maja so dobile domobranske čete ukaz za umik. Moj oče in mama sta hotela ostati doma, pa ju je pisateljica Ilka Vaštetova, ki je stanovala v isti hiši kot mi, opozorila, naj se umakneta. Ker so se v njenem stanovanju shajali člani OF je vedela, kaj bo z njima, če ostaneta.

    Tako smo se vsi umaknili. Oče in mama skupaj peš na Koroško. Dušan s svojo posebno skupino rekonvalescentov prav tako na Koroško, Minca in Ciril kot civilista na Koroško in naprej v Italijo, Janez s primorskimi domobranci tudi v Italijo, jaz pa s svojo četo na Koroško.

    Dušan je prihajal v Vetrinj vsako jutro v našo četo na kavo in polento, saj smo bili s hrano bolj založeni kot njegova vojaška enota. Vselej sva se malo pogovorila. Pri enem takšnih pogovorov je bil, čeprav sicer po naravi velik [Page 048] idealist in optimist, poln pesimizma. Najbrž je bil tega kriv še ne povsem pozdravljeni katar, mogoče je pa tudi slutil bližnjo tragično usodo.

    Potem je prišel dan njegovega odhoda, kakor sem ga opisal v začetku. Da sem se jaz rešil, je bila vzrok zamenjava, ki sta jo glede dneva odhoda naredila poveljnik našega prvega in poveljnik četrtega polka. Naš polk bi moral iz Vetrinja 28. maja, po omenjeni zamenjavi pa šele 31. maja, ko smo že zvedeli, kam pošiljajo Angleži domobrance. Od naše čete je kljub temu tretjina domobrancev odšla. Pod vplivom neke nerazumljive množične psihoze so govorili: »Kamor so šli drugi, gremo še mi!«

    Kam je bil Dušan poslan, ne vem, mislim pa, da v Teharje. Če so ga partizani prepoznali kot poročnika, je moral z drugimi častniki skozi njihovo grozno mučilnico.

    Tako je KPS »osvobodila« deset do dvanajst tisoč domobrancev, ki jih je kupila od An­gležev s tem, da je Koroško prodala tujcem.

    Glede brata Dušana se mi pa vedno bolj utr­juje prepričanje, da je mučenec.

    4. Utrinki

    4.1. Človek s srebrno cigaretnico

    Avtor: Tine Velikonja

    Zgodovinar prof. Lojze Likar iz Ajdovščine mi je lani pokazal fotografijo srebrne cigaretnice in spremljajoče pismo, ki ga je leta 1993 geolog in jamar Andrej Mihevc iz Logatca poslal prijatelju Igorju Benku v Ajdovščino:

    Spoštovani,

    v letih 1972 ali 1973 je Jamarsko društvo Logatec obiskalo tudi Jamo za Robom na Predmeji. Na nasipnem stožcu pod vhodom smo našli več okostij, nekatera so pripadala po uniformi in činih sodeč nemškim voja­kom, ostala nismo identificirali. V jami smo med kostmi našli srebrno cigaretnico, v kateri je vgraviran datum 30.IX.1937, ter štiri imena. Imena so vgravirana z različnimi čr­kami v pisani pisavi. Sam lahko z gotovostjo razberem le Jos. Lončar, Ant. Rojina, zgornji levi se morda piše Zor. Podpis četrtega po legi, spodaj desno, ter pisavi nekoliko izstopa. Po mojem mnenju je to podpis lastnika, ki se je morda pisal Dolinar. Pošiljam ti fotografijo, poglej jo, poprašaj po Vipavski dolini, poprašaj graverja, zlatarja, lepopisca, zavod za statistiko, kjer hranijo v računalniku vse slovenske priimke itd. Če boš kaj ugotovil, mi prosim sporoči, lahko tudi na Inštitut v Postojno. Lep pozdrav

    Andrej Mihevc

    Pravilna letnica je 1931. Kot je razvidno iz pisma, so najditelji domnevali, da je lastnik morda žrtev in da ga je treba iskati po Vipavski dolini. No, kasneje se je odkrilo, da so se podpisali Ljubljančani, vsi pa so umrli naravne smrti. Za podatke je vedela Marija Žolgar iz Ljubljane; podpisan je namreč tudi njen oče. Bil je lastnik industrijsko-mizarskega podjetja v Ljubljani. Po vojni so mu zaplenili vse premoženje, umrl je leta 1958.

    Drugi podpisniki so:

    Vinko Zor, duhovnik, rojen leta 1892 v Govičanah pri Preski, takrat tajnik Prosvetne zveze. Obsojen na Bitenčevem procesu leta 1948 na osem let ječe, izpuščen leta 1951, umrl leta 1964.

    Josip Lončar, gostilničar blizu Tišlerja, nasproti starega Akademskega kolegija.

    Dr. Anton Dolinar, duhovnik, roj. 1894, Trata-Gorenja vas, prof. na liceju v Ljubljani, umrl leta 1953 v Yates Center Kansas, ZDA.

    Cigaretnico so darovali neznanemu prijatelju leta 1931. Že prej mi je prišla v roke skupinska fotografija, posneta nekaj let prej v Poljanski dolini, najverjetneje v Gorenji vasi, ki jo objavljamo. Presenečen sem odkril, da sta na posebnem listu dva od podpisov, ki ju najdemo na cigaretnici. Med goste so se pomešali domačini, na sredi z odpetim suk­njičem, očali in začetno plešo sedi moj oče. Brat Jože piše sledeče: »Slika je verjetno v zvezi z Ljudskim odrom, ki ga je papa vodil v Ljudskem domu v Ljubljani. Rad se je družil z igralci pa drugimi prosvetarji. Doma smo imeli lovorov venec, na katerem je bil napis: Svojemu predsedniku-režiserju, članstvo. Slo­venski trak je mama po letu 1930 skrila, da bi ga policija ne našla. Govorim o Aleksandrovi, ne Titovi policiji.«

    Na razpolago imamo štirinajst podpisov. [Page 049] Dva, ki sta podpisana tudi na cigaretnici, sta: Josip Lončar zgoraj v sredini in dr. Anton Dolinar spodaj desno. Očetov podpis je tak, kot se je podpisoval do kapi, ki ga je zadela leta 1933. Na ograji vidimo sedeti Josipa Gostiča, takrat že uveljavljenega opernega pevca. Drugi z desne je Gregor Dolinar, oče g. Antona, ki se ni podpisal, ni pa na fotografiji duhovnika samega. Od podpisanih je bil Rudolf Wagner učitelj, med vojno domobranski oficir v Trstu in je kasneje umrl v Argentini, Josip Musar mesar na Trubarjevi, nekdanji Šempetrski cesti, ki je tudi umrl naravne smrti. Za druge bomo potrebovali pomoč.

    Prešerna kulturnoprosvetna druščina v Poljanski dolini okoli leta 1930

    Figure 31. Prešerna kulturnoprosvetna druščina v Poljanski dolini okoli leta 1930

    Ali imajo urejeni in zadovoljni ljudje, ki jih vidimo na fotografiji, kaj skupnega z mračno najdbo v šestdeset metrov globokem breznu na Angelski gori? Ali se je v njem znašel lastnik cigaretnice? Morda si jo je nekdo prisvojil kot vojni plen, potem pa še sam končal v jami. Jamarji so videli na dnu nemške vojake v uniformah, ti pa so lahko padli partizanom v roke šele po kapitulaciji Italije. Domnevamo, da so tudi druge žrtve pahnili vanj približno takrat in je morda med njimi tudi nekdo od ljudi, ki jih vidimo na fotografiji. Vse bolj kaže, da ne.

    Verjetna postaja namreč domneva, s katero je prišel na dan brat Jože:

    »Marsikaj je mogoče ugibati. Nosil jo je torej nekdo iz Ljubljane. To bi bil lahko naš papa ali stric Stanko, morda stric Franček. Naš papa bi jo lahko komu dal ali pa izgubil. Datum 1931 in imena so lahko povezana s Prosvetno zvezo, kajti tam bi bil prisoten Zor. Naš papa je sicer imel srebrno cigaretnico, a se ne spomnim, da bi bilo tam vgravirano kako ime. Gorjani nočejo sprejeti tega, da je bil stric Stanko oefar, da ga je oče pregovoril, naj gre pogledat na Goro, kaj je tam, ko so strica Lojzeta odpeljali Nemci. Njemu nič ne morejo. Stanko je napravil to napako, da ni iskal dovolilnice OF, preden je šel na Goro. Vse govorjenje, da naj bi organiziral belo gardo, so današnji izgovori. Prišel je iz Ljubljane brez potnega dovoljenja, in zato sumljiv. To je bilo dovolj, da so ga ubili. Za papana takrat niso vedeli, kje je in kaj je, jaz sem prišel na Primorsko šele nekaj mesecev kasneje. [Page 050] Faloti so ga pograbili in kot sumljivega ubili. Saj vemo, kako so razmišljali: Nekaj je že moral napraviti, sicer pa kaj naj bi bil iskal na Gori!«

    Srebrna cigaretnica, najdena na dnu šestdeset metrov globokega groba

    Figure 32. Srebrna cigaretnica, najdena na dnu šestdeset metrov globokega groba

    Na pot je šel 25. novembra 1943, torej dober mesec po zlomu goriške fronte. Ogledal naj bi si položaj in videl, kaj se da pomagati, saj je družina ostala brez gospodarja. Kot vemo, se je bil zadnje dni septembra velik del partizanov prebil iz Vipavske doline na Trnovski gozd in se tam preuredil, center je sicer postalo Cerkno, pomembne ustanove pa so imeli na Vojskem, na Lokvah in končno tudi na Predmeji, očetovi rojstni vasi. Kot beremo v Borcu (570–572,100), je tam delovala celo inštruktorska šola VOS-a za Primorsko in so se v tistem času na Predmeji in njeni okolici reorganizirale kar tri partizanske brigade. In v to preurejanje je padel stric Stanko. Iz Ajdovščine je potreboval tri ure hoje, da je prišel na Predmejo, takrat Dol-Otlica. Čeprav se je partizansko ozemlje začenjalo že v dolini, so ga ustavili šele nekaj sto metrov pred domom. Odpeljali so ga na poveljstvo, ki je bilo v »Bajti«, ga zaslišali in izpustili. Doma je prespal, naslednjega dne pa so prišli ponj in ga odpeljali. Od takrat so se in se še vedno širijo štorije, da je prišel ustanavljat belo gardo, kako so ga odpeljali na Vojsko, tam so ga imeli dva tedna pod nadzorom, da bi preverili resničnost njegovega zagovora, hotel je pobegniti in bil na begu ustreljen. Videti je, da ni nič tega res, ampak da so ga brez posebnih procedur pahnili v bližnje brezno. Srebrna cigaretnica se ima zahvaliti samo naglici, da je skupaj z žrtvijo zletela v globino in kaže s prstom na zločin in njegove storilce.

    Na svoj način je bil lahko zraven tudi kasnejši narodni heroj Franc Pokovec – Poki. Prištevamo ga v najožji krog vosovskih atentatorjev, ki so leta 1941 in 1942 pobijali po Ljubljani. Zadnje mesece leta 1943 pa ga najdemo ravno na Predmeji, kjer je vodil omenjeno inštruktorsko šolo. Ko že domnevamo in špekuliramo, je neka možnost, da je odločal tudi o stričevi usodi. A dobra in zla dejanja so hodila za njim kot za vsakim človekom. Po vojni je svoje stanovanje prepustil hčerki in se preselil k materi Na jamo v Zgornji Šiški. Ko je umrla, je tam živel sam. Ponujali so mu večje stanovanje, pa ga je odklonil. Sosedom ni ostalo skrito, da pri njem vse noči gori luč. Izdeloval je gobeline. Moj svak Marjan Krašovec, tudi s statusom borca, čeprav puške ni povohal niti od daleč, se je z njim spoprijateljil. Poki mu je razlagal, da se s tem zamoti. Ponoči da ne more spati, ker ga strašijo oči njegovih žrtev. Morda se mu je prikazoval tudi mož s srebrno cigaretnico. Krog je na neki način sklenjen.

    5. Iskanja in besede

    5.1. Jesen

    Avtor: France Papež

    [Page 051]
    Takrat je sonce samo še med otroki …
    Ko se bojujemo v času,
    ki je povezan s preteklostjo,
    kot cesta tostran porušenega mostu,
    bojevniki že niso bojevniki –
    nedosežni, v slavi izgubljeni,
    ampak je vse nepopisno blizu –
    blizu, v nas samih,
    in vse je spet resnično,
    kot v prvih dneh.
    V pozni skrivnostni jeseni
    se vse izpreminja
    in preliva
    v težko, rdeče vino.
    Takrat bi se morale končno za vse izpremeniti
    besede v resničnost,
    žalost v veselje
    in preteklost bi morala biti samo še trenutek,
    v katerem nismo cenili dovolj
    brezmejne bodočnosti.
    Sladki sadovi,
    skriti v svojih suhih svetovih,
    prinašajo zdaj še nekaj luči.
    Tu smo končno
    kot oní,
    vendar čas, ki ga poznamo,
    ne more ničesar sprejeti,
    ničesar vzeti,
    samo orumeni,
    osuši
    in odda za drugo življenje.
    Tako hodim
    od enega morja do drugega,
    od obale do obale,
    v težkih,
    a nepogrešljivih dneh.

    5.2. Zdomsko dekle

    Avtor: France Papež

    [Page 052]
    Najlepšo
    in verjetno najbolj resnično
    podobo Slovenije v svetu
    predstavljaš ti – zdomsko dekle.
    V besedi in načinu govorjenja,
    v atlantski podobi,
    v drugačnem nasmehu, kot ga vidim
    – če sploh –
    na lepih obrazih
    ameriških deklet.
    Ko govorim o naših ljudeh,
    si ti, zdomsko dekle, med najbolj našimi.
    Ne, nisem
    rasist,
    a v soncu, ki se razžarí
    na jutranjem ali večernem nebu,
    ne poznam svetlejše barve lic,
    ne lepših oči,
    kot so tvoje.
    [Page 053]
    Miha Maleš 1940

    Figure 33. Miha Maleš 1940

    5.3. Iz notesa

    Avtor: Helena Jaklič

    5.3.1.

    [Page 054]

    V nadaljevanju naše pripovedi o Jakličevih učiteljicah, posebej o učiteljici Nuški, smo v prejšnji številki Zaveze objavili kratek odlomek iz romana Tuza, ki ga je napisala, pa nikoli objavila, Jakličeva hčerka profesorica Helena. Danes objavljamo kratek odlomek iz tistega dela njene zapuščine, ki nosi naslov Iz notesa in nam podaja njena razmišljanja ob branju očetovih misli in spominov, kakor si jih je sproti zapisoval.

    5.3.2.

    Notes mi trepeče v roki, mi govori.

    No, beseda te ne doseže vselej. Nemir pa ostane, zgledi so tisti, ki ostanejo. Tako me čudovito potrjuje spomin:

    Očetu se bliža smrt. Sredi predsmrtnega boja zakliče: »Berite mi!« Zremo v izmučene krvave oči, v izgorelo telo. »Berite mi iz evangelijev!« Ne dolgo in že dvigne utrujenost smrtno koso. »Preberite mi kaj iz mojih povesti!« Pri roki so. Izbrani spisi leže še sveži na pisalni mizi. Hči Tonka bere počasi. Že sili ledeni val na njegovo čelo. Še trenutek. Dopolnjeno je. Čutim, da je slovo v tem poslednjem bran­ju, slovo: »Moji Poljci, sadil sem vas kot rože, da bi cvetele. Vi pa prilivajte, vedno prilivajte!« Smrtna tišina, v nas pa zadušen krik.

    Pred dnevi sta klečala ob postelji dva vaščana, dva, ki sta nekoč, ob prevratu húdo o njem govorila. Zdaj sta prišla k svetlobi, vstala sta kot od blagoslova. »Odpuščeno je, vse je odpuščeno, moji ste.«

    Pisanje me zapelje daleč proč od notesa. Pa ga tiščim v roki, ves je že prebran, je moj. V njem je vtisnjeno ali izpisano dogajanje v letu 1900. To je bilo leto družinske sreče. Prineslo je prvo dete, hčerko Vido. Materine sestre ho­čejo drugačno ime. Naj bo Tončka, Karlinca, Helenca. Ne tako, narodna pesem, ljudska pesem pozna Vido, lepo Vido. Da, da, Vida bo.

    Že tečejo očetu leta čez šestdeset, ko se mu rodijo vnuki in vnukinje. Prvi nosi njegovo ime: Franc. Zaznamovan je z resnobo in nežnostjo.Ali mu bo prizanesel vihar, ki že vstaja, ki že grozi? Staremu očetu se vzbuja radost, upanje. Le rasti, rasti, moj sin, moj rož­marin!

    Zdravje se je očetu poslabšalo. Ni mogel dočakati vnukove birme, želel pa ga je po birmansko obdariti. Kako? Z uro, s svojo uro, ki je čudovito točna. V nedeljo popoldne se zberemo vsi na vrtu. Stara mama prinese bel trak in ga naveže vnuku na rokav. Teta Mimi prinese šopek iz roženkravta in nageljčkov ter ga pripne fantiču na prsa. »To bo pa birma!« se pošalijo vsi od prvega do zadnjega. »Tako je, birma je to, birma v domači hiši,« pravita oče in mati. Kmalu je očetu zapel mrtvaški zvon. Vnuku pa so čez sedem let zaropotale strojnice. Zgodovina je pometala z veliko metlo. Da ne prikličem solz, ki me tiščijo kot vode ponikalnice v podzemskih globinah, in da ne prikličem kletve iz zaprtih ust, se bom rajši rešila v grenko misel: Sprejet je bil med teharske plemiče.

    Brez oddiha berem dalje. Pridem k tistim stranem, ki me potegnejo v svet vere, evangelijev. Tudi tu je oče, seveda je, sin svoje matere, svoje zemlje, ki je že stoletja pripeta na Križ. Kakor da je to ljudstvo zraslo z božjim lesom. V stiski in bedi ga zasaja ob vaških stezah, na križpotja, na robove gozda, ob samotne hiše. Kot da z Bogom preganjajo zlo, nesrečo, kot da si zaznamujejo pota, kot da trdno v rokah držijo nekaj svojega, česar jim nihče ne more vzeti. Oj, ta znamenja, oj ti križi, oj ta roka satančkova, ki je Boga na les pripela!

    Pisali bodo nekoč tudi o strasteh in razbrzdanosti, ki se gre po naših vaseh. Tudi tisti časi bodo imeli svoje oblikovavce, svoje potopisce in svoje oznanjevavce. Čas Križa in trpljenja, ki je zaznamovalo naše vasi, se razodeva v delih pisateljev pretekle dobe. Ne, ne, ne od­pira se še pot bogovom Zla. Z Dosto­jev­skim bi lahko še rekli: »Še nosijo Kristusov obraz na sebi.« Vendar je trpko spoznanje, da od­haja tisto, kar je bilo Bogu v varstvo iz­ro­čeno; in svetnikom in Materi božji, po belih cerkvah in po gričih in dolinah. Že vdira novo med staro in ga spodnaša. Le vzemi v roke Podgoričanove slike in povesti, da vidiš, kako se je čas odmaknil. Gledali so nekoč vse skozi božje oči, klanjali se božji volji, svojim odločitvam in načrtom so vtisnili znamenje Križa in rožnega venca. Kjer ni bilo videti poti iz zagate, so si utrli pot z božjim sporočilom.

    To razmišljanje bodi uvod v tisti del notesa, kjer se oče ozira h Križu in nakazuje stranpoti, kamor vabi človeka uživanje in duševna lenost. Ne vem, zakaj se ogibljem prav teh listov, zakaj jim ne iščem zveze, zveze z vsem ostalim, kar se je nabralo v teku leta v tej spominski knjižici.

    [Page 055]

    Morda pa je le Križ naše usodno znamenje. Imamo župnijsko cerkev svetega Križa. Oko se obrača k Langusovi sliki v velikem oltarju. Tu je Križ, ne le tu, povsod so križi in križci. Končno je vse življenje postalo križ, trpljenje, grenkoba. In tu se pojavi Križ, ki je upanje in rešitev. Torej je oče premagoval trpljenje s Križem:

    »Križ nas je rešil iz teme pregnanstva, dal nam je svobodo. Nebo, gozd, travnik, vse nas spominja na Križ. Vsi ga zapustimo in mu obrnemo hrbet. Kazali so nanj in si šepetali: ‘In je Sin božji.’ Sin božji je tudi danes. Ljudje gredo za križem in ne mislijo na Križ.«

    Sledi priznanje: »Tak sem bil tudi jaz. Videl sem Križ, pa sem se mu posmehoval. Bil sem trd in se ga bal. Bil sem v grehu, zato sem se ga ogibal. Ha, kakšen človek v grehu!«

    Spomin me popelje v leta mojega otroštva. S Križem so bili zaznamovani vsi petki. Ob treh popoldne je zazvonilo in vsi smo se ustavili pri delu in skupaj odmolili tistih sedem Križevih postaj. Obstali so delavci pri hiši, bratje in sestre, starši so dvignili oči –, povsod je nastala tišina. Videla sem sosedovo Mici, kako drži roke sklenjene, Reza pa je odložila škaf z glave in stisnila svitek v roki.

    Ko sem v mladosti iskala sebe, sem ponudila očetu spominsko knjigo, da bi kaj napisal. Ugibala sem in nato težko čakala, da mi vrne knjigo s posvetilom. Napisal ga je, čudno, nenavadno, ne v prozi, ampak v verzih. Ka­kor da se je svečano preoblekel, kakor da ga je pisal v talarju. Ne tako, bolj veselo! Da, napisal mi je veselo oznanilo. Zajel je moje živ­ljenje v znamenje križa, ki odrešuje, tolaži in blagoslavlja. Moja patrona je cesarica Helena bizantinska, ki je našla les križa, na katerem je visel Bog in Človek. Zato se končuje tistih deset vrstic v moji spominski knjigi: »Kot tvoja patrona tudi ti za Križem rešilnim obračaj oči.«

    Česar se človek otepa, to mu bo natovorjeno!

    5.4. Svetništvo vse vojske

    Avtor: Miloš Metlikovič

    5.4.1.

    Justin Stanovnik je v božični št. Družine 1998 pretresljivo popisal med drugim, kako je v l. 1942–45 revolucija izbirala najprej poedinske ali družinske žrtve, med njimi tudi člane Katoliške akcije. To je bil mučeniški čas prvega vala, ki je šel čez Slovenijo zlasti pomladi in poleti 1942. Drugi val se je zgrnil nad ujete vaške stražarje in četnike jeseni 1943. Tretji val je bil daleč najstrašnejši, ko so Angleži izročili domobransko vojsko slovenskim komunistom in so jo ti z maloštevilnimi izjemami vso pobili.

    Stanovnik meni, da je treba šteti pobite vojake te vojske za mučence prvič zato, ker so morali umreti zaradi tega, ker so bili kristjani, drugič pa zato, ker so umirali po krščansko. To se ni zgodilo nikjer, le v Sloveniji. Ko so šli pred brezna, pred pištole in brzostrelke, kolona za kolono, so izrekali nagi in z razbitimi usti najsvetejše besede. Teh besed jih je bila naučila Cerkev.

    Justin Stanovnik prosi vse te mučence, znane in neznane, naj molijo za slovenski narod.

    Slovenski oltar

    Figure 34. Slovenski oltar Ivan Bukovec

    Nobenega dvoma ni, da je bila domobranska vojska umorjena na grozovit način. Pred tem je doživljala pravi križev pot za dušo in telo od Vetrinj pa do morišč. O tej poti nam priča poleg drugih Janez Zdešar, izseljenski duhovnik, v brošuri Spomin na težke dni.

    [Page 056]

    Vprašanje je le, če bi Cerkev priznala tem nespornim mučencem, da so »mučenci vere«. Ne bi bilo prav, če bi Cerkev prezrla, da bi morda večina teh mučencev ne bila pokončana, ker bi pač pravočasno sodelovali z OF, ko bi na neki način ne izvedeli za stavek Pija XI.: »Komunizem je nekaj bistveno slabega, zato z njim v nobeni reči ne bo sodeloval, komur je mar krščanske kulture.« Ta stavek je bil vodilo skoro vsem duhovnikom v Ljubljanski pokrajini s škofom Rožmanom na čelu.

    Sedaj si preberimo v knjigi Tarasa Kermaunerja (Mohorjeva, Celje, 1991) na str. 142–143 njegovo mnenje o Brejčevi pesmi, ki bo sledila.

    »Niti sledu ni o spravi, o blagi roki, ki jo zmagovalec – kot v plemenitih časih – ponuja po­ražencu. S krščanstvom je uničena tudi etična kultura, velikodušnost, sposobnost odpuščanja. Lumpentriumfator ukazuje, naj se nasprotniki pripravijo za dokončno likvidacijo. Vzpostavljen je antikrist. Gre za dokončno rešitev slovenskega in krščanskega vprašanja.«

    Jože Brejc je spesnil naslednjo pravkar obsojeno pesem.

    »In vi, pripravite se za pogreb!

    Dovolj ste mračnih dni že preživeli,

    zdaj boste z vso lahkoto psalme peli,

    kot bil že davno je vaš trdni sklep.

    Vse stare šeme morajo umreti –

    na čelu množic jaham svojo mulo

    in kličem v sonce in ljudi: Živeti!«

    Pesnik Brejc meni, da slovenski rod ne bo mogel v polnosti zaživeti, če prej ne pokoplje starih šem, to je domobrancev in drugih reakcionarjev. Tem bo celo ustreženo s tem, da pridejo čimprej na oni svet, kjer bodo z vso lahkoto psalme peli, kot so že davno sklenili.

    Brejc je priča, da so bili pokoli posledica sovraštva do domobrancev kot vernikov, kar je nov razlog za priznanje mučeništva vere.

    5.5. Pridiga o mučeništvu

    Avtor: T. S. Eliot

    5.5.1.

    Leta 1935 je angleški pesnik T. S. Eliot za neki cerkveni festival napisal dramo Umor v katedrali, ki se je pozneje mnogo prevajala in igrala – tudi v Ljubljani. Junak te igre je canterburyjski nadškof in primas Anglije Thomas a` Becket, ki je v boju za pravice Cerkve s kraljem Henrikom II. pretrpel mučeniško smrt. Pesnik daje nadškofu, da v slutnji prihodnje smrti takole spregovori svojim vernim na božič leta 1170. Mislimo, da besedilo te pridige ni brez zveze z Metlikovičevo gloso. Pre bi se smelo reči, da ji daje mogočen okvir. Dramo, in seveda tudi to pridigo, je prevedel France Papež.

    5.5.2.

    Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji. Štirinajsta vrstica drugega poglavja iz evangelija po Sv. Luku. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

    Dragi otroci božji, moj nagovor to božično jutro bo zelo kratek. Želim le, da bi v svojih srcih premišljevali globok pomen in skrivnosti naših božičnih maš. Kadar koli darujemo mašo, ponovimo trpljenje in smrt našega Gospoda, na božični dan pa praznujemo njegovo rojstvo. Tako se veselimo njegovega prihoda v odrešitev ljudi in obenem darujemo Bogu njegovo telo in kri kot žrtev v zadoščenje za grehe sveta. Prav v tej minuli noči se je pastirjem v Betlehemu prikazala množica nebeških trum, pojoč »Slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so Bogu po volji«; prav tokrat v vsem letu praznujemo obenem rojstvo našega Gospoda in njegovo trpljenje ter smrt na križu. Preljubi, v očeh sveta je to nekaj nenavadnega. Kdo na svetu se bo iz istega vzroka hkrati žalostil in veselil? Ali bo namreč veselje podleglo žalosti ali pa se bo žalost pobrala pred veseljem? Samo v tej naši krščanski skrivnosti se moremo hkrati veseliti in žalostiti. Premislite za trenutek pomen besede »mir«. Ali se vam zdi čudno, da so angeli oznanjali Mir, ko se je svet vendar nenehoma vojskoval in trepetal v strahu pred vojskami? Ali mislite, da je bil angelski glas zmoten in da je bila obljuba goljufija in prevara?

    Glejte, kako je naš Gospod govoril o Miru. Svojim učencem je dejal: »Mir vam zapustim, svoj mir vam dam.« Ali je mislil mir, kakor mi: angleško kraljestvo v miru s svojimi sosedi, plemiči v miru s kraljem, posestnik mirno preštevajoč svoj dohodek pri pometenem ognjišču, z najboljšim vinom na mizi za prijatelje, in žena prepevajoča z otroki? Tisti mo­žje, njegovi učenci, niso poznali tega; odšli so na daljno potovanje, trpeli na kopnem in na [Page 057] morju, bili mučeni, zaprti, razočarani in umrli mučeniške smrti. Kaj je torej hotel reči? Če vprašate to, se spomnite, da je dejal: »ne kakor daje svet, ga vam jaz dam.« Svojim učencem je dal mir, a ne mir, kakor ga svet daje.

    Preudarite še to, na kar niste verjetno nikdar pomislili. Na božič ne praznujemo samo rojstvo in smrt našega Gospoda – naslednji dan praznujemo mučeništvo njegovega prvega mučenca, svetega Štefana. Mislite, da rojstvu Kristusovemu sledi dan prvega mučenca slučajno? Nikakor. Prav kakor se hkrati veselimo in žalujemo ob rojstvu in trpljenju našega Gospoda, tako se tudi – v manjši podobi – ve­selimo in žalujemo ob smrti mučencev. Ža­lujemo, ker so trpeli zaradi grehov sveta, vese­limo se, ker je nova duša prišteta med nebeške svetnike v slavo božjo in v odrešenje ljudi.

    Ljubi, mučenca si ne predstavljamo samo kot dobrega kristjana, ki so ga ubili, ker je bil kristjan – to bi bilo vredno samo obžalovanja. Ne mislimo o njem le kot o dobrem kristjanu, ki je bil sprejet v družbo svetnikov – tega bi se bilo le veseliti. Naše žalovanje in naše veselje pa nista, kot ju pozna svet. Krščansko mučeništvo ni nikdar slučaj, kajti svetniki se ne delajo slučajno. Še manj je krščansko mučeništvo posledica človekovega namena biti svetnik, kakor se človek lahko hote in načrtno postavi za vladarja. Mučeništvo je vedno dar božji iz ljubezni do ljudi, da bi jih posvaril in jih pripeljal nazaj na svoja pota. Nikdar ni namera človekova, kajti resnični mučenec postane orodje božje, ki se s svojo voljo prepusti božji volji in ne želi zase ničesar, niti ne slave mučeništva. Tako kot na zemlji Cerkev hkrati žaluje in se veseli na način, ki ga svet ne more razumeti, so tudi v nebesih svetniki tako povišani, ker so se najbolj ponižali. Niso, kot jih mi vidimo – so v luči Boga, od katerega prejemajo svojo bit.

    Danes sem vam govoril, dragi otroci božji, o mučencih preteklosti in vas prosim, da bi se spomnili posebno našega canterburyjskega mučenca, blaženega nadškofa Elphega. Primerno je, da se na dan Kristusovega rojstva spominjamo, kakšen je Mir, ki ga je prinesel. In ne upam, dragi otroci, da vam bom še kdaj pridigal, kajti mogoče je, da boste v kratkem dobili novega mučenca in najbrže ne zadnjega. Obdržite v srcih te besede in mislite nanje ob svojem času. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.«

    6. Slovenske teme – jesen ‘99

    6.1. Rode zapoje, orkester pa zašpila kot navit

    Avtor: Blaža Cedilnik

    6.1.1.

    Spet smo imeli priložnost videti, kdo je »naš« oziroma »tapravi« in kdo to ni. Iz vseh lukenj so prilezli, tako rekoč spontano, vsemogoči ljudje, vseh slojev, vseh vrst, vseh prepričanj in veroizpovedi in, kot sem že večkrat rekla in »seveda« tudi napisala, že se je oglasil veličasten orkester, ki je napolnil vse medije, vsi ti ljudje so nenadoma začutili v sebi pisateljsko žilico in rubrike »pisma bralcev« so se napolnile s takimi in drugačnimi, odkritimi in skrbno prikritimi napadi na metropolita Rodeta oziroma na njegovo pridigo ob velikem šmarnu na Brezjah. Imeli smo seveda tudi priložnost videti, čigavi so pravzaprav ti naši mediji.

    Žal nisem poslušala pridige nadškofa Rodeta. Ampak takoj v ponedeljek se mi je posvetilo, mi je postalo jasno, da je stopil na rep ma­č­jemu tropu, ki je začel cviliti, da se Bog usmili. Uvodniki, komentarji, pisma bralcev, kontaktne oddaje po radiu, itd., itd. Bilo je očitno, da je spet izrekel nekaj takega, da je razcepil Slovence in jih skregal med seboj, da so bili celo »kristjani« ogorčeni (Tako se začne sestavek ali pa uvodne besede v kontaktni oddaji: Čeprav sem veren/verna, ne odobravam njegovega govorenja, zaradi njega se kristjani odvračajo od cerkve, prejšnji nadškof je bil čisto drugačen, bil je tak, kot je treba, ne pa ta ne-bodi-ga-treba-Rode, itd., itd.). Članki in prispevki so bili kot navadno vseh nivojev: običajno pljuvanje, komunistična in realsocialistična šara, povojna (mislim drugo svetovno vojno) napadalnost, rafinirana dobronamerna kritika, sodobna navidezna demokratičnost in odprtost, skratka, kar si lahko in česar si človek ne more zamisliti. Najhujši in najbolj nagravžni pa so bili pisci prispevkov na konferenci svetovnega spleta (internet) si.soc.slovene. Besed, ki jih tam uporabljajo, sama niti ne ponavljam, kaj šele, da bi jih štela za del svojega besednjaka. Lahko bi rekla [Page 058] pornografija in onesnaževanje interneta. Pa sem si rekla, tega hudiča, pardon, to njegovo pridigo moram pa prebrati. Zagotovo je zelo provokativna in zato zelo zanimiva.

    Pa sem bila kar razočarana. Vse, kar je povedal, so pravzaprav splošno znana dejstva, stokrat povedana, stokrat premleta in pre­žvečena, ampak seveda ne kar neka dejstva kot taka, ampak problemi, ki nas vse skupaj tarejo in žulijo in v zvezi s katerimi bi morala družba oziroma država oziroma oblast vendar nekaj ukreniti. Večina teh problemov se je lepo počasi zakuhavala v bivšem režimu oziroma v bivši državi oziroma v samoupravnem socializmu, ko nam je bilo vsem skupaj tako lepo, da ne moremo pozabiti. Ampak nekaterim je bilo še lepše kot nam drugim in ker jim je zdaj še lepše, se seveda bojijo, da bi jih kdo spregledal.

    Ja, kaj je pa takega rekel. Prav ničesar, kar ne bi bilo že stokrat povedano in zapisano. Zmanjševanje števila rojstev, število splavov je skoraj enako številu rojstev. Naj ponovim, kar sem že napisala. Nisem za prepoved splava, sem pa za obvezen pogovor, mogoče pa obstaja rešitev. Tako kot je sedaj, ima ženska do splava ustavno pravico in seveda ravna v luči svojega videnja stvari v tistem trenutku. Mnogim je bilo žal, ker so tako ravnale, vendar so takrat videle svet v tako grozni luči, da niso videle drugega izhoda. Če bi imele takrat nekoga, ki bi se pogovoril z njimi, pa najsibo to zdravnik, psiholog, duhovnik, socialni delavec ali nekdo, ki bi jim pokazal možnosti, ki jih imajo, kakšno pomoč jim nudi družba, npr. z materinskimi domovi in še čim drugim – ampak za družbo je splav pač najbolj enostavna in zagotovo najcenejša varianta – , pa bi se marsikatera ne kar premislila, razveselila bi se, ker bi svoj položaj zagledala v drugačni luči in v takih okoliščinah ne bi niti pomislila nanj. Pa tudi ničesar ni rekel o prepovedi splava, čeprav vsi (posebej tisti, ki niso niti poslušali, niti brali njegovih besedi) govorijo natanko o tem. Podobno je z alkoholiki in drugimi zasvojenci, kar je že ničkolikokrat napisal dr. Janez Rugelj. Po eni strani je alkohol visoko obdavčen in z njim polnijo državni proračun, po drugi strani pa je to veliko število ljudi, ki se ne vtikajo kaj dosti v razne čudne posle, ki se dogajajo v tej državi in ne predstavljajo problema pri zaposlovanju, potrebujejo le svojo dozo alkohola in so nekako zadovoljni. Kar se samomorov tiče, pravijo, da je to naravna selekcija, kdor ni sposoben premagati vsakodnevnih problemov, pač ni sposoben za življenje, kaj naj potem z njim. Naj še dodam, da analiza časovne vrste samomorov kaže, da je bilo zaznati ob osamosvojitvi značilno zmanjšanje, ki pa je bilo le kratkotrajno. Sama bi (najbrž je to špekulacija, pa vendar) to razložila tako, da je ljudi obšlo novo upanje, nova vera v prihodnost, občutek perspektivnosti in sprememb na bolje. Vendar so kmalu ugotovili, da je bilo vse to lažno in da se ni nič spremenilo. Prometne nesreče so prav tako grozljiva zadeva. Strokovnjaki pravijo, da bi se jih lahko vsaj pol pripisalo k samomorom. Dosti sem se vozila po svetu, pa nikjer nisem videla toliko ljudi, ki vozijo po cestah kot na tekmi formule 1. Letos sem v Ameriki prevozila več kot osem tisoč (8000) milj, pa nisem naletela na nobenega takega norca, kot jih vidim na naši avtocesti vselej kar precej, kadar se peljem po njej, pa je je le dobrih petdeset kilometrov – nekaj švigne mimo, pa ne vidiš niti barve avtomobila, kaj šele obliko ali znamko ali celo registrsko številko. Metropolitova razlaga za takšno stanje je pomanjkanje občutka »nedotakljive svetosti življenja, njegove dragocenosti in praznina, notranja praznina in razklanost, agresivna vasezaprtost in zamor­jenost, neznosna plitkost življenja brez upa­nja in brez prihodnosti.« Se popolnoma strin­jam. Sama bi sicer rekla drugače, ampak misel bi bila ista. Gre za porušen sistem vrednot, kar je dediščina »teh naših petdeset let«. In kdo je tisti, ki je vse nas, posebej pa mladino, vzgajal v takem duhu, kjer ni vrednostnega sistema naših dedov, kjer vrline enačijo z neumnostjo. Vsekakor šolstvo in mediji, kdo pa drug. Ampak zdaj imamo drugačen sistem, zdaj smo razčistili s preteklostjo, mediji so neodvisni. Vraga, pa neodvisni. Smo hudiča razčistili s preteklostjo! Lažno upa­nje ob osamosvojitvi in družbenih spremembah, ki so se obetale, je samo še utrdilo tisto, kar se je v ljudeh naselilo v tistih časih. In šol­stvo in mediji vršijo svoje poslanstvo naprej. Eklatanten primer so prav napadi na metropolita ob njegovih izjavah. Tej in prejšnjih. Napadli so ga vsi mediji, kot sem že rekla, v stilu »Vaje v slogu«. Na vse načine in z vseh nivojev. Pravzaprav je čudno, da niso ponoreli šolniki. Ampak oni so zdaj na počitnicah (Saj poznate tri razloge za to, da človek uči v šoli. To so: junij, julij in avgust.). Pa napadi na vse, ki si upajo reči kakšno besedo v zvezi z zgodovino in revolucijo.

    Ko smo že pri resnici in kritiki družbe, dr­ža­ve in oblasti, mi dovolite kratek skok v literaturo in znanost.

    Dekle in vodnjak

    Figure 35. Dekle in vodnjak Simon Dan

    Ne morem mimo tako imenovane trivialne literature, se pravi znanstvene fantastike. V spremni besedi v Mačjo zibko Kurta Vonneguta mlajšega pravi prevajalec Valentin Duša takole:

    [Page 060]

    »Umetnost kot resnica ni nič, je posnemanje in je torej mrtva. Samo umetnost kot laž se lahko vzpostavlja avtonomno. In neumno bi bilo, vihati nos nad izgubljeno veličastnostjo, če umetnost sama ne prizna tega, kar je drugim jasno.

    Resnica je smrt za umetnost: za umetniško delo v tistem trenutku, ko hoče nastajati kot resnica; lahko pa pomeni tudi fizično uni­čenje del in ustvarjalca samega, če zakupniki resnice – oblast – nehajo gledati na umetnost kot na igro in začno v njej gledati resnico, ko kliče po takojšnji in neposredni akciji – torej po uničenju priznane resnice in njenih zakupnikov z njo. Laž je torej v redu.«

    Toliko o umetnosti v totalitarističnih re­žimih. V demokraciji pa naj bi opozicija in različni segmenti civilne družbe, od katerih je v naši ljubi domovini kolikor toliko živa le Cerkev, ves čas skrbeli za ogledalo družbe, za njeno kritiko in za resnico tako, kakršna je. Da bi se, če je ta resnica zlagana, nekaj napravilo.

    Niels Bohr, eden od očetov atomske bombe, se je vedno, kadar je svojim študentom razlagal to tematiko, na neki način šalil in norčeval. Pa ga je nekoč neki študent le vprašal, kako se more šaliti ob tej tako resni temi. Bohr mu je odgovoril, da je to tako resna tema, da se je ne da drugače obravnavati kot s ščepcem humorja. In razmere v naši ljubi Sloveniji so tako resne, da se tudi najbrž ne da drugače govoriti o njih. Če pa si nekdo, v našem primeru je bil to povrh vsega še visok predstavnik rimokatoliške cerkve, predrzne o njih govoriti z vso njemu značilno resnostjo in odgovornostjo, se pa vsi skupaj vidimo v ogledalu grdi in odurni in se počutimo nekako tako, kot se je počutil Dorian Gray, ko je gledal svojo sliko, na kateri so bile sledi vseh grozodejstev, ki jih je v življenju počel. Človek bi pričakoval, da se bomo zdrznili, se ovedeli svojih dejanj (tukaj ne mislim samo stvari, ki smo jih naredili, ampak tudi stvari, ki jih nismo naredili in jih očitno tudi ne mislimo narediti), se pokesali in skušali popraviti, kar se popraviti da; ampak ne, namesto tega, lop po Rodetu, z vseh strani. Kajti, njegove besede zahtevajo široko družbeno akcijo, visoko stopnjo organizacije, predvsem pa prerazporeditev denarja v prave namene, ne pa, da še vedno redimo celo hordo ljudi z najvišjimi plačami na nekakšnih visokih nivojih, katerih delo je samo sebi namen ali pa ga sploh ni, da o denarju za različne privilegije, ki jih uživajo ljudje, ki bi mnogi od njih prej sodili v zapor, kot pa v priviligirano kasto. Da o zapravljanju denarja na vseh nivojih niti ne govorim.

    Kadarkoli poslušam Rodeta, si ne morem kaj, da ne bi špekulirala, kaj bi bilo, če bi bilo. Če bi bil Rode ob osamosvojitvi ljubljanski metropolit. On, s svojo neposredno in odrezavo govorico. On s svojo izjemno široko razgledanostjo, s svojo globalistično in globoko pronicljivo analitičnostjo, s svojo pokončno in ponosno držo, pa tudi s smislom za humor. Cerkev kot edina institucija civilne družbe, ki je ni »teh naših petdeset let« popolnoma povozilo in zmaličilo in pokvarilo, skratka uničilo njene energije in zagona. Ne morem si kaj, da ne bi špekulirala v to smer, kar same se mi usipajo misli na to temo. Kako vse drugače bi zakoličil pozicije Cerkve in mislim, da bi s tem zakoličil tudi pozicije različnih drugih segmentov civilne družbe, ki bi se šele rojevali, nastajali na novo. In mislim, da bi njegov vpliv segel še dlje. Marsikaj bi bilo najbrž bistveno drugače. Žal, lahko samo re­čem, bi bilo.

    Z vsem dolžnim spoštovanjem do njegovega predhodnika, metropolita Šuštarja, ampak njegova pohlevnost, pretirana ponižnost sko­raj v smislu udinjanja oblastnikom ni bila na mestu. Vedno je klonil, bil več kot lojalen, ved­no je govoril samo o, kakor sem sama razumela, enostranskem odpuščanju in enostranski spravi, če strnem njegovo nastopanje v teh par besed. Ta pa je za običajnega človeka prehuda. To je božja sposobnost, ne človeška. Še za božje odpuščanje je potrebno kesanje, pa naj bi za človeško ne bilo. Temu bi že skoraj lahko rekli napuh. Pričakovati od človeka več kot od Boga. Pa nisem mislila govoriti slabo o bivšem metropolitu. Imel je pač smolo (vsaj v mojih očeh), da je bil ob napačnem času na napačnem kraju. Najbrž so med obema metropolitoma precejšnje karakterne razlike, imata različen način govorenja in nastopanja in morda tudi različno razumeta svoje poslanstvo v tem času in prostoru. Najbrž bi bil metropolit Šuštar v kakšnem drugem času ali v kakšnem drugem prostoru čudovit predstavnik cerkve. Vendar mislim, da je nekaj dolžan slovenskemu narodu in slovenski Cerkvi. Zdaj bi moral spregovoriti javno, jasno in razločno in nedvoumno, da je on govoril iste stvari na drugačen, njemu lasten način in da se popolnoma strin­ja z mislimi, ki so bile izrečene ob Marijinem prazniku na Brezjah in tudi sicer podpira svojega naslednika v vsakem pogledu.

    6.2. Kritična masa

    Avtor: Justin Stanovnik

    6.2.1.

    [Page 061]

    V naslovu tega komentarja stoji izraz kritična masa. Kaj je to kritična masa? Če hočete postaviti jedrski reaktor, pravijo, morate imeti določeno količino urana. Tej potrebni količini se pravi kritična masa. Širše bi lahko rekli: če hočete, da se sproži določen proces ali da nekaj deluje, morate imeti določeno količino neke snovi ali kritično maso te snovi. Izraz izhaja torej iz fizike, uporabljamo pa ga tudi drugod, na primer v politiki.

    Ne tako dolgo tega je angleški poslovnež in založnik lord Weinfeld v okviru dunajskega Inštituta za znanosti o človeku pred izbranim občinstvom spregovoril o sedanjem položaju judovstva. Ugotovil je, da je ta položaj trden in svojo ugotovitev utemeljil na dveh dejstvih, od katerih je eno to, da imajo sedaj Judje svojo državo. To je dejstvo, je rekel, ki ga nobena zgodovina ne bo ovrgla. Ta država lahko obuboža, lahko oslabi, lahko se orientalizira, ni je pa mogoče uničiti. Zakaj ne? Zato, ker je njeno prebivalstvo preseglo pet milijonov, ali, drugače povedano, ker je ta država dosegla kritično maso. Spomnimo se, kaj smo rekli, da je kritična masa: tista količina kake snovi, ki je potrebna, da kaka stvar deluje.

    Država Slovenija ima dva milijona prebivalcev. Pred nami je torej vprašanje: kaj mora storiti država, ki ne dosega kritične mase, da bi vseeno delovala? Razen seveda, če se ne odloči, da gre v stečaj! Položaj države Slovenije lahko ilustriramo tudi z neko drugo podobo. Franklin Delano Roosevelt, nekdanji predsednik ZDA, je svojim diplomatom ne­koč dal tole priporočilo: govorite tiho, za hrb­tom pa imejte pripravljeno debelo gorjačo. Kako pa naj govorijo diplomati države, ki nima ne debele ne kakršnekoli druge gorja­če?

    Na podoben problem je nedavno pokazal tudi sedanji predsednik države Slovenije, ko je rekel, da majhna država ni kar pomanjšana velika država. Morda je hotel reči, da mora biti majhna država nekako drugačna. Tega smo bili veseli, ne samo zato, ker že nekaj časa tudi sami vemo, da nas je s tem opozoril – zelo implicitno, zelo obzirno, takorekoč mimogrede – na neko temeljno dejstvo našega političnega obstajanja.

    Kaj torej Slovenci lahko naredimo, da bomo delovali kot država s kritično maso ali da bo beseda naših diplomatov kaj veljala, čeprav ne bo podprta z nobeno gorjačo?

    Tu ne bomo govorili o tem, da se mora majhna država drugače organizirati: da se mora odločiti, katere ustanove nujno potrebuje za svoj obstoj in kako morajo biti te ustanove urejene, da bi kljub skrčenosti opravljale svojo bistveno vlogo. Rajši bomo pokazali na nekaj drugega – po naši pameti bolj pomembnega.

    V povesti ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina En dan v življenju Ivana Denisoviča, v kateri pisatelj opisuje življenje v ne­kem sibirskem komunističnem taborišču, kjer je spoznal predstavnike mnogih narodov in ljudstev, lahko preberete tudi tale stavek: V življenju še nisem srečal slabega Estonca. Če prav premislimo, lahko dejstvo, da se takole govori o nekem narodu – saj je nemogoče, da je tako skušnjo z Estonci imel samo Solženicin – nadomesti kar debelo gor­jačo za hrbtom njegovih diplomatov ali, drugače povedano, lahko v veliki meri izpolni tisto razdaljo, ki majhen narod loči od kritične mase. Kaj lahko Slovenci rečemo o sebi v tej točki?

    Ko je evropsko javnomnenjsko središče Evrobarometer v začetku julija delalo anketo med državljani petnajstih držav EZ in jih spraševalo, s kakšno naklonjenostjo gledajo na sprejem posameznih novih držav, smo Slovenci prišli na zadnje mesto. Izkazalo se je, da nas Evropa ne mara. Da nas ljudje ne marajo. Vprašamo se, ali nas prezirajo in če nas prezirajo, zakaj?

    Ob tem se človek nujno spomni nekega drugega gledanja na Slovence. Jugoslovanska begunska vlada, ki je leta 1941 prek Kaira nazadnje prišla v London, je skraja uživala velik ugled in simpatije. Zelo kmalu pa se je stanje bistveno poslabšalo. Spori med srbskimi in hrvaškimi člani kabineta so šli tako daleč, da ministri med seboj sploh niso več govorili. Sir George Rendel, veleposlanik vlade njenega veličanstva pri begunski jugoslovanski vladi, je to mizerijo podrobno opisal v svojih spominih, ki so bili objavljeni v Londonu leta 1957. Tam pa je zapisal tudi tole: »Majhno svetlo točko v tej nesrečni druščini so predstavljali Slovenci. Teh je zelo malo, mogoče ne dosti več kot milijon, mirni delavni ljudje in, kolikor sem mogel jaz ugotoviti, globoko in iskreno krščanski in morda eden redkih resnično katoliških narodov v Evropi.«

    Nekaj se je torej vmes moralo zgoditi. Kaj se je z nami zgodilo?

    [Page 062]

    A naj prej spregovorim še o enem vtisu, ki so ga Slovenci naredili na tujca. To je bilo natanko štiri leta kasneje v begunskem taborišču za Slovence na Koroškem. Potem ko so Angleži izročili slovensko domobransko vojsko komunističnim morilcem, je v tujini ostalo še kakšnih šest do osem tisoč takšnih, ki uniforme nikoli niso nosili, žensk, otrok in starejših ljudi, ali pa so jo mogli še pravočasno sleči. Uprava taborišča je prišla v roke Johna Corsellisa, ki je imel takó priložnost spoznavati Slovence nekaj let. Knjiga, ki jo je začel pisati o svojih vtisih, je prerastla v hvalnico slovenskemu človeku in njegovi kulturi. Knjiga bo izšla šele letos, iz nobenega drugega razloga kot iz tega, da mu je založba ukazala prvotnih osemsto stra­ni skrčiti na štiristo – najtežja naloga, ki lahko doleti pisca.

    Res, kaj se je z nami zgodilo? Kaj se je z nami zgodilo v komunističnem petdesetletju? Prej smo omenili predsednika države in ni prazna misel, da bi nam ravno on, spričo posebnih zvez, ki jih je v tem obdobju imel, lahko zelo pomagal pri iskanju odgovora na naše vprašanje. Odgovor namreč moramo najti, zakaj da nas večina ljudi ne mara – to je misel, ki je preveč neznosna, in dejstvo, ki je preveč nevarno.

    Ko je vlada razpravljala o izsledkih ankete Evrobarometra ni naročila, naj nujno še raziščejo, zakaj nas ne marajo. Kaj bi bilo bolj naravno kot to? Naredila je nekaj drugega: od dejavnikov, ki se ukvarjajo s promocijo Slovenije, je zahtevala, naj »pripravijo strategijo nadaljnega nastopanja«. Kar je na tej zahtevi najbolj mizerno, je misel, da je podobo države mogoče izdelati, da jo je mogoče kratko malo naročiti v lepotnem salonu. Podobo države lahko izdelajo samo ljudje sami in njihova duhovna in politična elita: ljudje s svojo kulturo, če je kaj imajo, s svojo politično zrelostjo, če je kaj imajo, s svojo voljo do življenja, če je imajo kaj; elita pa s svojim zna­njem, če ga ima, s svojo prisebnostjo, če jo ima, s svojo odgovornostjo, če jo ima.

    Roka, ki gradi

    Figure 36. Roka, ki gradi Mirko Kambič

    Če hoče narod, ki je odgovoren za državo, skrajšati razdaljo, ki ga loči do kritične mase, mora priti k sebi, mora uvideti, kaj je z njim, in to tudi priznati. Slovencem ta uvid ozna­nja, da smo še vedno v državljanski vojni. Na­rod, ki je v vojni sam s sabo, ne more postaviti države. Državljansko vojno je vse­kakor treba končati. Prvi in poglavitni pogoj za njeno končanje je dvokrožni večinski volilni sistem. Zato se ga komunisti tako bojijo, zato ga tako sovražijo. Ta bi prinesel dvoje: takoj in dejansko bi končal frontovsko politiko, ki [Page 063] je zgodovinski komunistični izum, in postavil bi začetne pogoje za končanje držav­ljanske vojne. Če hočete vedeti, kaj je v ka­kem času važno, vam ni treba drugega kot opazovati, v katero smer grejo komunistični napadi. Sedaj je to večinski volilni sistem.

    Za konec še enkrat: če hočemo izboljšati deficitno stanje kritične mase, če hočemo, da bodo ljudje, ki govorijo v našem imenu, imeli kaj za hrbtom, moramo postati drugačni ljudje. Postati moramo drugačni ljudje. In naj še ponovimo: Nikomur ni dovoljeno biti neumen. Sicer pa – enkrat smo v tem komentarju to že povedali – lahko gremo tudi v stečaj.

    6.3. Narodna prevara

    Avtor: Anton Drobnič

    6.3.1.

    Sredi Ljubljane in po vsej Sloveniji stojijo številni spomeniki »padlim v revoluciji«, mnogi živi revolucionarji pa še danes od slovenske države prejemajo izredne pokojnine in druga priznanja za svoje posebne »revolucionarne zasluge«.

    Komunistična revolucija je prevzem oblasti z zločinskim nasiljem. Revolucionarne zasluge so torej zasluge za zločinsko nasilje, posebne pokojnine in drugi privilegiji za revolucionarne zasluge so nagrade za zločine. Teh je bilo v Sloveniji med drugo svetovno vojno in po njej na tisoče. Že spomladi leta 1942 je vsako partizansko taborišče imelo svoje morišče in vsa Slovenija je posejana s stotinami povojnih »grobišč«, kar je olepševalna beseda za partizansko morišče. Če pustimo ob strani vse drugo revolucionarno nasilje, imajo nekateri Slovenci samo pri brezpravnem pobijanju Slovencev vsaj trideset tisoč »revolucionarnih zaslug«.

    Čeprav uradna Slovenija revolucionarne zasluge še vedno nagrajuje in plačuje s posebnimi pokojninami in drugimi borčevskimi dobrotami, se revolucionarji, ki so se še nedavno z njimi na vsa usta hvalili z govorjeno in na njihovo nesrečo zlasti s pisano besedo, danes zavedajo, da je njihova revolucija s strašnim nasiljem in grozotami v javnosti že razgaljena, da kljub raznim koprenam, s katerimi jo pokrivajo, ni več družbeno priznano dobro delo, ni več moralno politična kvalifikacija in priporočilo. Zavedajo se, da je zločin čaščen in nagrajen samo v družbi, v kateri imajo oblast zločinci. Zato so po sramotnem propadu komunističnega totalitarnega sistema in nastopu demokratične oblasti začeli na vso silo in na vse načine zanikati revolucijo – ne da bi se odrekli revolucionarnim nagradam – in na vsa usta poudarjati tako imenovani NOB – narodnoosvobodilni boj. Nič ne vemo za revolucijo, pravijo, borili smo se za osvobitev naroda.

    Tokrat se ne bomo spuščali v nasprotje med njihovimi zvenečimi besedami in za slovenski narod pogubnimi sadovi njihove »borbe«. To nasprotje je kričeče in razvidno vsem mislečim Slovencem, zaradi česar se jih je velika večina uprla temeljni »pridobitvi NOB« – komunistični Jugoslaviji in se odločila za samostojno in demokratično Slovenijo. Ogledali si bomo njihove besede same, pravi pomen teh besed in njihovo zlorabo.

    Kot rečeno, zaslužni revolucionarji zadnja leta pozabljajo in zanikajo revolucijo in na vso moč poudarjajo »NOB – narodnoosvobodilni boj«. NOB naj bi v nasprotju z revolucijo pomenil boj za narodno, t. j. nacionalno osvoboditev. Ali je »narodnoosvobodilni boj« res nasprotje komunistični revoluciji, ali pa gre samo za zlorabo in prevaro?

    V Komunistični partiji Jugoslavije, katere sestavni del je bila tudi Komunistična partija Slovenije, je občevalni jezik pred drugo svetovno vojno in po njej bil srbščina. Besede, ki so jih komunisti izgovarjali ali zapisali, je zato treba razumeti v njihovem izvirnem srbskem pomenu. V srbščini besedi »narod, naroden« pomenita »ljudstvo, ljudski«. Seveda komunisti tudi pojma ljudstvo niso uporabljali v njegovem širšem pomenu kot skupnost prebivalcev določene države, ampak v ožjem pomenu kot skupnost preprostih, manj izobraženih slojev prebivalstva, prirejenem za partijske potrebe v skupnost izkoriščanih delavcev in malih kmetov – proletarcev. V partijskem jeziku in dokumentih uporabljena beseda narod torej pomeni izkoriščano ljudstvo, ki se mora z razrednim bojem – revolucijo rešiti vladajočega razreda in samo prevzeti oblast. Narodnoosvobodilni boj zato ne pomeni boja proti tujemu okupatorju za nacionalno osvoboditev, ampak boj za osvoboditev ljudstva – delavskega razreda in prihod na oblast njegove avantgarde – komunistične partije. NOB je torej isto kot revolucija in ne njeno nasprotje.

    Takšno razlago pojma NOB potrjuje tudi dejstvo, da sta Komunistična partija Slovenije, ki je začela, vodila in povsem obvladovala [Page 064] NOB v Sloveniji, in njen ideolog Edvard Kardelj že leta 1938, torej tri leta pred sovražno okupacijo Slovenije, pisala in govorila o nujnosti »narodnoosvobodilnega boja«. Očitno je, da z narodnoosvobodilnim bojem niso mislili na boj proti sovražnemu okupatorju, ki ga še več let ni bilo, ampak na »osvoboditev ljudstva«, kot nekateri zagovorniki revolucije pišejo in priznavajo tudi danes, t. j. na raz­redni boj, na revolucijo.

    Spomin in opomin

    Figure 37. Spomin in opomin Mirko Kambič

    Drugače kot v srbščini imata besedi »narod, naroden« v slovenščini predvsem pomen, ki je enak pojmu »nacija, nacionalen«, samo včasih pomenita »ljudstvo, ljudski«. Srbski »narod« zato v slovenščini ne more ostati nepreveden, treba ga je spremeniti v slovensko »ljudstvo«. Če ta beseda narod ni prevedena, dobi v slovenščini drugačen pomen, kot ji je namenjen v srbskem originalu.

    Slovenski komunisti so besedo narod včasih pravilno prevedli v ljudstvo: prvotne narodne odbore so spremenili v ljudske odbore, prvotno Jugoslovansko narodno armado so popravili v Jugoslovansko ljudsko armado, Narodno milico so kasneje popravili v Ljudsko milico, FNRJ so pravilno prevedli v FLRJ, narodne republike v ljudske republike itd. V drugih primerih, zlasti v tistih, ki so povezani z medvojnim dogajanjem, prevoda niso napravili in so tudi v slovenska poimenovanja in besedila prenesli srbski besedi narod in naroden. S tem je tisto, kar je v srbščini pomenilo ljudstvo, ljudski, v slovenski rabi dobilo napačen pomen nacija, nacionalen. Na­rod­noosvobodilni boj je zato pravilno ljud­sko­osvobodilni boj, narodna osvoboditev je pravilno ljudska, razredna osvoboditev, t. j. revolucija.

    Slovenski komunisti in revolucionarji so tako dvoumnost besed narod, naroden v slovenščini zlorabili za svoje namene. Kadar se hvalijo z revolucijo, besedo narod razlagajo kot ljudstvo, kadar hočejo revolucijo skriti in zanikati, se obešajo na njen glavni slovenski pomen kot nacija, nacionalen. Nič novega, saj je bil ves komunistični sistem zgrajen na laži in prevari, zlasti prav na spremembah pravega pomena številnim besedam, ki so jih potem razlagali tako ali drugače.

    Naj samo mimogrede omenimo, da se pojem boja za narodno kot nacionalno osvoboditev prilega predvsem prizadevanjem na političnem, kulturnem in gospodarskem področju. Ko gre za vojaške akcije in za pravi boj z orožjem pa govorimo o boju za osvoboditev zasedene domovine ali državnega ozemlja. Zato tudi Stalin po nemškem vdoru v Sovjetsko zvezo ni oklical narodnoosvobodilnega boja, [Page 065] ampak je pozval k domovinski vojni. Tudi to dokazuje, da slovenski komunisti z NOB niso mislili na boj proti okupatorju, ampak na razredno revolucijo, na boj proti razrednim in političnim nasprotnikom.

    Takšno naravo njihovega boja lepo kaže tudi njihov bojni pozdrav ali geslo: Smrt fašizmu – svoboda narodu. Niso rekli »smrt okupatorju« ali smrt Italijanom, Nemcem, kar bi bil povsem jasen poziv na vojaški upor proti sovražni okupaciji za osvoboditev slovenske domovine. Raje ideološko in politično: smrt fašizmu! Za fašiste pa so komunisti imenovali svoje razredne in politične nasprotnike, tako tiste v domovini kot one v tujini, in ne okupatorske vojake. Njihovo bojno geslo »smrt fašizmu« zato ni bil poziv na boj proti sovražnemu okupatorju, ampak je bil v resnici poziv na boj proti razrednim in političnim nasprotnikom komunistične partije, poziv na revolucijo in nasilno polastitev oblasti. Za drugi del partizanskega bojnega gesla »svoboda narodu« smo že povedali, da bi se moral pravilen prevod glasiti »svoboda ljudstvu«, kot so ga zlasti na Primorskem pravilno uporabljali.

    Ne samo komunistična dejanja in njihovi sadovi, tudi njihove besede torej dokazujejo, da partizanski NOB ni bil boj za osvoboditev slovenskega naroda izpod sovražne okupacije. Osnovni namen tega boja je bila nasilna odstranitev idejnih in političnih nasprotnikov komunistične partije in nasilna polastitev državne in družbene oblasti. Med NOB in revolucijo ni nobenega nasprotja, gre za isti pojav z dvema različnima imenoma, ki pa oba pomenita isto: revolucionarno nasilje. Sklicevanje na besedo »narod, naroden« v slovenski partizanski terminologiji, da bi skrili in zanikali komunistično revolucijo, je še ena od mnogih komunističnih prevar.

    6.4. Tezenski gozd – Največje grobišče v Sloveniji in Evropi

    Avtor: Tine Velikonja

    6.4.1.

    V nedeljo 6. maja 1945 se je stotisočglava hrvaška vojska, ki jo je spremljalo vsaj še toliko civilnih beguncev, po pretiranih ocenah naj bi bilo vseh skupaj pol milijona ali več, odpravila čez Slovenijo proti zahodnim zaveznikom, pri katerih je upala najti zatočišče. Žal je delala račun brez krčmarja. Prebijati so se morali mimo krvi željnih partizanskih zased, tako da se je število že med potjo osulo na polovico. Na poti neprestane borbe, še bolj kot vojaki so trpeli civilisti. Delno so se vrnili ali razbežali. Drugi so zaostajali, bili zajeti in večina pomorjeni, samo okrog Celja 30 000 in v Gornjem Doliču ob bočnem napadu 17. vzhodnobosanske divizije 10 000. Čez osem dni, do 14. maja zvečer, je okrog sto tisoč beguncev kljub zaprekam doseglo Pliberško polje, bolj natančno takoj za Holmcem ob meji na avstrijski strani tri kilometre dolgo in slab kilometer široko Libučko gmajno, s treh strani obdano z gričevnatim gozdom, odprto samo proti zahodu. Sto tisoč ljudi na treh kvadratnih kilometrih! Opoldne 15. maja se je hrvaško in četniško vodstvo ob britanski prisotnosti na pliberškem gradu pogajalo s partizanskimi zastopniki in po nekaj urah podpisalo predajo, v kateri je bilo izrecno zapisano, da bodo partizani spoštovali mednarodno zakonodajo, zlasti pa Ženevsko konvencijo o ravnanju z vojnimi ujetniki. Ko so okrog pete ure popoldne o tem obvestili čakajočo množico, so se nekateri reševali v gozd ali niso hoteli dvigniti belih zastav kot priznanja vdaje. Zato so slovenski partizani s položajev na robovih gozda užgali po mno­žici. Upiranja je bilo hitro konec. Mrtvih je obležalo okrog petdeset, dvesto pa je bilo ranjenih. Ocene, koliko ljudi je padlo v partizansko ujetništvo, so različne, po treznih izračunih pa naj bi bilo okrog 70 000 hrvaških vojakov in 5 000 srbskih četnikov ter 30 000 hrvaških civilistov. S takimi številkami nam postreže tudi zgodovinarka Jera Vodušek Starič v Vmesnem poročilu Pučnikove komisije o povojnih pobojih (II/41). Ujetnike so pospešeno gnali po dolini Meže mimo Prevalj in Raven do Dravograda, od tam naprej civiliste z vlakom, vojake pa peš po glavni cesti na levem bregu Drave. V Maribor so prvi dospeli že 18. maja zvečer. Zdenko Zavadlav opisuje, kako je kolona tri dni in tri noči hodila čez dravski most z levega na desni breg. Usmerili so jih na bližnje lokacije: v vojaške objekte in poligone, v taborišča okrog Teznega in drugod. Civiliste so izpustili, pri vojakih pa odbirali in prebirali. Večino so vezali z žico, nalagali na tovornjake in vozili v neznano. Kasneje se je izvedelo, nekaterim je uspelo pobegniti, da je največ žrtev pogoltnil protitankovski jarek, izkopan skozi Tezenski gozd med Dravo in cesto Celje–Maribor. Tako omenja Zvonko Dusper v svo­jih spominih, da se je znašel v njem 22. ali 23. maja. Padel je tako globoko, da se sam ni mogel rešiti. Z vrvjo so ga iz globine potegnili domačini.

    [Page 066]

    Za Tezenski gozd in protitankovski jarek se je vedelo. Dolg naj bi bil tri kilometre in pol, od tega prav skozi zavarovani gozd dva kilometra. Oglašali so se celo zgodovinarji z ocenami, naj bi tam ležalo šest do devet tisoč žrtev, vendar nič več. Tudi sedaj si z njimi ne moremo veliko pomagati, saj nam npr. mariborski zgodovinar Martin Žnidaršič zatrjuje, da pri tem poboju ni sodelovala XIV. divizija, kar bo držalo, noče pa povedati, kdo. Krivci so bili sestavni del 3. partizanske armade pod vodstvom Koste Nadja, njen komisar je bil Branko Petričević, poveljnik Ozne major Vlado Kovačević, šef Ozne za ozadje general Ivan Mišković. Za nas je bolj zanimivo, da je bila zraven tudi 2. slovenska divizija Knoja, bolj natančno 1. in 3. brigada, poveljnik divizije je bil general Bojan Polak – Stjenka in načelnik štaba general Franc Tavčar. Takrat je bila v Mariboru tudi brigada 4. operativne cone, ki ji je poveljeval Viktor Cvelbar – Stane, njen komisar pa je bil Mitja Ribičič – Ciril. Na splošno lahko rečemo, da so Slovenci predvsem držali vrečo, pokazali kraje, predvsem pa zasuli grobove in jih tudi kasneje nadzorovali, torej delali ravno to, kar naj bi bila po Ribičiču skrb za higiensko sanacijo. A čas dela svoje in danes tega jarka ni težko najti, saj je zemlja v njegovem poteku v širini treh do štirih metrov udrta skoraj meter globoko.

    Že dvajset let je v načrtu obvozna avtocesta mimo Maribora od Slivnice čez Dravo do Pesnice po njegovi vzhodni strani. Pri preučevanju variant so načrtovalci upoštevali Odredbo št. SZ-800/239, ki jo je že 17. 7. 1984 izdal Republiški sekretariat za ljudsko obrambo. Njen sestavni del je bil tudi grafični prikaz območja in seznam parcel, na katerih se pričakujejo grobovi. Ko je bila sprejeta sedanja varianta, je Ministrstvo za delo, druži­no in socialne zadeve izdalo podrobna navodila za delo. Vsebuje jih Uredba o lokacijskem načrtu za odsek avtoceste Slivnica–Pesnica (Uradni list RS št. 41, 29. 5. 1998). V njenem 25. členu je navedeno, da poteka trasa na odseku od km 5 + 900 do 6 + 150 (torej v dol­žini 250 metrov) čez varovano območje grobov iz druge svetovne vojne. Dovoljen je prekop, treba pa je upoštevati naslednja na­vodi­la: evidentiranje, spravljanje v vreče, začasno skladišče, pokop in kot zadnje: Če je možna identifikacija, jo je treba opraviti, in če je mogoče, oziroma če še živijo, obvestiti najožje svojce izkopanih, da lahko prenesejo v svoje grobove njihove posmrtne ostanke.

    Z izkopavanjem so začeli aprila 1999. Nobenega dvoma ni, da je bila želja oblasti, da bi se o zadevi izvedelo čim manj, preiskovalni sodnik je področje celo zaprl za javnost in se skliceval na pieteto do svojcev. S tem je seveda obšel najpomembnejše priporočilo. Izvedeli nismo niti za imena, napisana na najdenih prstanih.

    Delalo se je korektno, ob prisotnosti vseh, ki morajo biti pri takem izkopu zraven. Odkopali so 70 metrov nekdanjega jarka, kolikor ga teče poševno po trasi avtoceste, širokega 4 do 6 šest metrov in globokega 3,20 do 3,50 metra. Do kosti so prišli v globini meter in pol do dveh metrov, v plasti, globoki dober meter, našli so povprečno osemnajst trupel na dolžinski meter jarka, skupno 1179. Velika večina so moški, vojaki hrvaške narodnosti. Našli so namreč gumbe z oznako NDH in U, ustaške značke, značke na žepih, prstane, navadne in poročne, pa tudi žico, s katero so jih vezali, vojaške čevlje, denarnice, žlice, pribor za britje, celo zlatnik, vreden pol milijona SIT.

    Sedemdeset metrov jarka, ki je bil pol stoletja grob 1179 ljudem

    Figure 38. Sedemdeset metrov jarka, ki je bil pol stoletja grob 1179 ljudem Tine Velikonja

    Vreče s kostmi so spravili v dva prostora zasilnega skladišča v pokopališkem objektu na novem mariborskem pokopališču na Dobravi. Po načrtih arhitekta Vlada Emeršiča so področje spomenika POBITIM PO 9.5.1945, MARIBOR 1990, podaljšali v severni smeri [Page 067] prav do nekdanjega tankovskega jarka, ki teče prečno in ga je zlahka odkriti. Dolžina celotnega spominskega kompleksa je 40 metrov. V izkopani grob so v dneh po 23. juliju položili vreče z ostanki 1179 izkopanih, v petek 30. julija ob dvanajsti uri pa je bila pogrebna svečanost. Grobišče so blagoslovili mariborski škof dr. Franc Kramberger in predstavniki drugih verskih skupnosti. V imenu hrvaškega sabora je govoril predsednik njegovega odbora za zakonodajo Vice Vukujević, v imenu slovenske vlade njen pod­predsednik inž. Marjan Podobnik in v imenu mariborske mestne občine župan inž. Boris Sovič. Kar se tiče Tezenskega gozda in njegove mračne dediščine, so govorili na splošno. Samo Podobnik je omenil množico žrtev in ne 1179, poudaril je, da je država dolžna zapisati in sporočiti imena vseh žrtev, jih vpisati v knjigo mrtvih in potrditi njihovo človeško dostojanstvo s spominskimi znamenji. Poudaril je, da si država prizadeva, da bi postavila dostojne spomenike na Teharjah pri Celju in v Kočevskem Rogu.

    Vladna komisija za reševanje vprašanj, povezanih z namembnostjo in ureditvijo grobišč, ki jo vodi Viktor Blažič, je predlagala na pol metra visokem nadzidku ob grobu tale napis:

    TU IN V BLIŽNJI OKOLICI JE POKOPANIH NEKAJ DESETTISOČ ŽRTEV POBOJEV PO KONCU DRUGE SVETOVNE VOJNE, VO­JAKOV IN CIVILISTOV, PRETEŽNO HRVAŠKE NARODNOSTI.

    Hrvaška stran želi, da bi na drugi strani nadzidka ali posebej pisalo naslednje:

    KADA MI TRAVA POKRIJE GROB, MAJKO NE PLAČI TI,

    ZNAJ DA HRVATSKA NEČE BITI ROB, NITI ĆE JE NESTATI.

    Spomenik je bil postavljen kot simbolni grob pred devetimi leti. S tem, da je zdaj pri njem pokopanih 1179 ljudi, je postal pravi grob, ki ga je treba obogatiti. Arhitekt Vlado Emeršič si je zamislil deset metrov visok križ, ki bi se ujel s celoto, hrvaško zastopstvo pa želi ob samem grobu postaviti značilni domobranski križ, visok tri metre.

    Če je samo polovica tega jarka tako na gosto posejana s kostmi, o čemer skoraj ne moremo dvomiti, leži v Tezenskem gozdu trideset do štirideset tisoč hrvaških vojakov. Sodimo, da najmanj polovica vseh vojakov, ki so se predali na Pliberškem polju. Večina je končala svoj križev pot že v Mariboru. Za neizkopane bo urejen spominski park na celotni trasi, torej v dolžini treh kilometrov. Mestna občina Maribor je obljubila, da bo »z ustrezno ureditvijo, oznakami in informacijskimi tablami območje označeno in dostopno obiskovalcem ter ustrezno zgodovinsko obeleženo.«

    Skrit v divji rašči prečka jarek severni del novega pokopališča na                         Dobravi

    Figure 39. Skrit v divji rašči prečka jarek severni del novega pokopališča na Dobravi Tine Velikonja

    Tezenski gozd ni samo največje slovensko, ampak največje evropsko grobišče žrtev komunističnih pobojev: Katyn štiri do pet tisoč, neznano kje še osem tisoč poljskih oficirjev, brezna v Kočevskem Rogu vsako največ deset tisoč, Hrastniški hrib deset tisoč, protitankovski jarek in druga grobišča okrog Celja trideset tisoč, Tezenski gozd štirideset in v bližnjih grobiščih še deset tisoč!

    7. Rog 1999

    7.1. Pred mašo

    Avtor: Justin Stanovnik

    7.1.1.

    [Page 068]

    Kočevski Rog, nedelja, 20. junij. Stojim visoko na pobočju, že nad breznom, na robu mno­žice, ki počasi narašča. Začnem šteti leta. Ali je mogoče, da smo tu že desetič? Že si hočem reči, da si rečem, kako čas beži, a se še zavem, da obstaja čas samo za nas, ki sem prihajamo, ti, zaradi katerih prihajamo, pa so zunaj časa. Z nenavadno ostrino začutim, da sem na meji – med časom in nečasom, med gibanjem in premikanjem na eni strani in med nepremičnostjo in tišino na drugi, med besedo in molkom. Tu, na tem prehodu, bom pre­živel naslednji dve ali tri ure: z mislijo, ki se bo podrejala sedaj nemirnemu utripu te mno­žice, potem pa spet skrivnostnemu in vznemirljivemu molčanju ljudi, ki ležijo nekje tu spodaj. In že vnaprej poznam besedo, ki se bo kar naprej prerivala v ospredje in zahtevala, da ji posvetim svojo pozornost: Vem, da bo prej ali slej pred mano stalo vprašanje smisla. Ali hkrati že vem, da ga bom tudi danes, kakor že tolikokrat, moral odriniti. Preveč stvari bo udarjalo vame, da bi mogel doseči mir, ki bi mi odprl pot v tisto zgoščeno središče.

    Toda nekoč …! Ne spomladi ali poleti ali jeseni, tudi ne pozimi, ko utegne biti svet pokrit s snegom, ampak med jesenjo in zimo, pravzaprav že bolj pozimi, ko na drevesih ne bo več nobenega lista in bodo sive veje bukev gole in same molele v nebo in bo nebo sivo in svinčeno, a nikakor ne težko in temno, ni­kakor tudi ne nizko, ampak tako visoko nad vrhovi dreves, da se bo razločno videlo, da sta to dve stvari, nebo in drevesa; ko bo vse tako, da bo že na prvi pogled jasno, da v to podobo ne sodi nobena druga stvar kot temne, mol­čeče smreke, skoraj črne, potem ko so izgubile svoj medeni prah; nekoč, ko bo tak čas, da bo svet hkrati majhen in brezkončen in tako nepremičen, da bo samo stal in samo bo in bo le ptič, ki se bo spreletel z drevesa na drevo, opozoril, da čas še ni izginil povsem; nekoč v takem času – to si danes obljubljam že desetič – bom prišel sem in sedel na eno od teh skal. Ne bom se trudil in mučil, ampak bom, izučen od mnogih neuspešnih spopadov s smislom, rajši čakal, da pride sam k meni, sede na skalo poleg mene in začne pripovedovati. To bo nekoč.

    Danes pa se bom le izročil času in se začudil, da Slovenci hodimo že deset let na ta, nekoč izgubljeni kraj sredi brezkončnih gozdov. Spomnim se prvega leta in že me hoče preplaviti grenkoba. Ali je moralo priti do tega, da je bilo toliko ljudi prevaranih, prav na tem kraju? Več kot trideset tisoč ljudi je takrat prišlo sem z eno samo željo: da bi bili zraven, ko se bo brala pogrebna maša za ljudi, ki so bili pokončani na tem mestu in ki so bili na neizbrisen način njihovi ljudje, njihovi ljubljeni ljudje. Mislili so, da jih bodo po tem dejanju lahko imeli za pokopane. Nazadnje pa so si morali priznati, da je mogočna slovesnost bila izrabljena: da so jo izrabili komunisti, da so z njo zblefirali spravo. Videli so, da ta sprava ni bila nikakršna sprava, ampak klin na lestvi, po kateri so se komunisti vzpenjali na nov vrh oblasti. Bridkost spomina je toliko večja, ko se človek spomni ljudi, ki so jim pri tem pomagali. Ali mora res biti tako, da se nazadnje vse pokvari?

    Dva utrinka iz tiste sončne nedelje 8. julija 1990 pa le ostajata prečudovito čista: pesem Presrečni bratje in sestre, ki jo je na začetku zapel mašni zbor, in nato še Doberdob, izvirni posnetek pevskega zbora slovenske domobranske vojske. Bil sem na pobočju Krena, med tistimi, ki so se vzpeli najviše, ko sem zaslišal to pesem. Zazdelo se mi je, da prihaja iz osrčja Roga, iz nekih silnih globin in da njeni glasovi gredo čez ves Rog, čez vso Slovenijo, čez ves svet. Nobena stvar te pesmi in njih, ki jo pojejo, ne bo mogla ustaviti, sem takrat pomislil. Prevzelo nas je slovesno občutje in vsem, ki smo tam stali, so zatrepetale ustnice.

    Toda kaj vse je bilo pozneje narejeno, da bi se ti glasovi ustavili! Koliko zla se je zateklo v potoke, ki so poganjali mline sovraštva, da so klopotali dan in noč. Hudobija, ki je gnala njihove kamne, je bila ali groba in brutalna, ali rafinirana in prebrisana: in kakršno so potrebovali bosi, takó so zažvižgali in takó so pritekli hlapci, ki so imeli talent za eno ali za drugo.

    In zakaj so te glasove tako sovražili? Zato, ker spričo njih takšni, kakršni so bili, niso mogli obstajati. Polovica Slovencev – tista polovica, ki je prikrito ali neprikrito kolaborirala s komunisti – se je vdala zavedni ali nezavedni mržnji. V tistih glasovih je bila namreč tudi zahteva po priznanju resnice. Ta [Page 070] pa je bila nevarna in je zato niso marali. Rajši so postali sužnji sovraštva.

    Tu pa stopi v spomin prva pesem, ki je bila zapeta na tisto sončno julijsko nedeljo leta 1990: Presrečni bratje in sestre. Govori preprosto o tem, da tistih, ki jih pesem naslavlja preganjanje ne doseže več. Nekoč so se borili za neko stvar in se čutili zanjo odgovorni, sedaj pa je boja konec in odgovornost za njihovo stvar je prešla v druge roke. To je tolažljivo sporočilo. So prostori, »kamor moč preganjavcev ne seže«.

    Letos je oltar, pri katerem bo nadškof bral mašo, že drugič doli v majhni dolini pod breznom, v kateri so se dogajale zadnje reči, preden so domobrance pognali tistih nekaj metrov čez rob do brezna. V tej dolini so sedaj zadnje postaje »Jarmovega križevega pota«. Načrtovalci tega, sicer hvalevrednega spominskega podjetja, so tako posegli, ne da bi se o tem prej s kom posvetovali, v prostor, ki je najtesneje povezan z roškim spominom. Poleg tega je tam malo prostora za vse, ki si med obrednimi dejanji iščejo svoj prostor. Stvar kljub vsemu ni toliko moteča, kot je koristen opomin, da se je nekaterih stvari treba dotikati z občutljivimi prsti.

    Tako raste množica iz male uvale po bregovih na obrobja, se prelije v nižjih predelih čeznje, na zgornjem koncu, kjer je sámo brezno, pa je dovolj prostora tudi za tiste, ki se zadnje pol ure s ceste po dveh rokavih stekajo na prizorišče. Ko se ura bliža enajsti že vemo, da ljudi ne bo manj kot druge barti, raje več. Ponoči in zjutraj je kljub drugačni napovedi malce deževalo, tako da že nismo več brez strahu čakali, kaj nam prinese dan. Vreme se je končno uredilo, a imamo vendar veliko udeležbo za upravičen dokaz trdnosti Roga.

    Večina tistih, ki prihajajo, se priključi mno­žici, nekateri pa si poiščejo oddaljenejše prostore, kjer se počutijo bolj proste. Vsi pa se po­dredijo središču doli v dolinici, od koder prihaja molitev preko zvočnikov v vse kote velikega gozda. Letos molijo samo rožne vence, ki so za take romarje, kot smo tisti, ki prihajamo na Rog, zelo primerni: človeka vključujejo v molitveni ritem občestva, obenem mu pa dovoljujejo, da gre za lastnimi mislimi in spomini. Tudi litanije vseh svetnikov so molitev, ki bi ji Rog dal naravno duhovno resonanco. Vedno se mi zdi škoda, kadar se iz enega ali drugega razloga ne uvrsti.

    Kakor vsa zadnja leta, se tudi to pot lotim svojega posla kot urednik Zaveze. Zdi se mi, da se ne smem zadovoljiti z opazovanjem, ampak moram doseči, da mi ljudje tudi povejo, kaj mislijo in čutijo. Toda ali je prav, da ljudi motim? Že vseskozi poznam ta pomislek, a ga občutek, da bo bralce zanimalo, kateri ljudje prihajajo na Rog in zakaj, vsakič premaga. Vsakomur se seveda opravičim, pri čemer ne pozabim povedati, da kot urednik Zaveze vsako leto »moram« napisati poročilo o slovesnosti. Slovenci smo takšni ljudje, da je besedi »moram« zagotovljen uspeh: človek »mora«, ni tako, da bi sam tečnaril, ampak »mora«. Ljudje so seveda tudi prijazni. Letos je samo eden dajal znamenja, ki jih ni bilo mo­goče raztolmačiti drugače, kot da mu ni do pogovora.

    Tako hodim od enega do drugega in moj rekorder se polni s kratkimi odgovori, za katere vem, da so samo mikroskopski drobci velikih zgodb. Včasih se ustavim in pomislim: Ali je sploh dovoljeno, tako na kratko se dotikati nečesa tako velikega kot je človeško življenje? Ali ni to nespoštljivo? A se brž spet podredim svoji vlogi in grem dalje.

    Presenetljivo, koliko ljudi srečam, ki so prišli na Rog, ne da bi tu imeli svojega človeka. Prišli so enostavno zaradi vseh. Nekdo pravi, da je prišel zato, ker je Rog »simbol«. S tem je hotel povedati, da ima Rog neki pomen, ne samo zanj, ampak za vse ljudi. Tudi tri gospe, ki jih prve nagovorim, nimajo tu nikogar. Dve prihajata iz daljnih krajev, ena iz Nove Zelandije, druga iz Avstralije, tretja, gostiteljica, pa jih je pripeljala sem. Tako? Kako pa ste zašli v tisti daljni konec sveta? Izkaže se, da sta mati in hči, s Krasa, da sta že leta 1950 odšli »malo pogledat, kakšen je svet« in pristali v Novi Zelandiji. Mati je tam ostala, hči pa se je pozneje poročila v Avstralijo in živi v Brisbanu. Zvem tudi, da v Novi Zelandiji ni slovenske maše, v Brisbanu pa ne samo da je, ampak se Slovenci v cerkvi tudi sicer zbirajo. Preden grem naprej, še vprašam starejšo od obeh: Ali veste, kaj se je tu zgodilo? Kaj ne bi vedela? Cel svet ve danes, kaj se je tu zgodilo. Odgovor me razveseli kljub svoji širokogrudnosti. Bog vaju živi, dragi Slovenki, jima še pravim. Sebi pa: nenavadno, kakšno srečanje lahko človek doživi na Rogu.

    Gospa, ki jo sedaj nagovorim, živi v Celju, doma pa je iz Novega mesta. Tu na Rogu ima brata. »Če je tu.« Vprašam se: Kako pa je mogoče, da ta gospa ne ve, kje leži njen brat? Ali mar to ni njena pravica – njena »človeška pravica«, saj je brat bil človek in je ona človek in je nekaj neodtujljivo človeškega, da sestra ve, kje je pokopan brat. Ob tem še pomislim, da je tu sedajle nekaj tisoč ljudi, ki nimajo nobenega zagotovila, da svojcev, za katerimi [Page 071] žalujejo, ni več, kaj šele, da bi vedeli, kje ležijo in kdo je kriv njihove smrti – kdo jih je pokončal in zakaj. In vendar obstajajo ljudje, ki ob vsaki priložnosti zagotavljajo, ne v svojem zasebnem imenu, ampak v imenu ustanov, ki jih predstavljajo, da v Sloveniji »ni sistematičnega kršenja človekovih pravic«. In pri tem to niso kake zanemarljive obrobne ustanove, ampak središčne ustanove države in civilne družbe: predsedstvo republike, urad varuha človekovih pravic, Amnesty International, Helsinški komite. Od kod tem ljudem ta pogum, hočem reči, ta predrznost, da si upajo briskirati tako pomembna dejstva?

    Ne, to niso nobene napake, to je zarota mol­ka. Nimam veliko časa, a vseeno sklenem, da grem malo za to mislijo. Struktura tega mol­ka je zelo zapletena. Eni molčijo, ker je takšna moda, drugi molčijo iz uslužnosti resničnim ali umišljenim gospodarjem, eni pa molčijo zato, ker morajo molčati: ker bi jih sicer odneslo. Če bi se zrušili okopi molka in bi se v luči svobodne besede pokazalo, kaj so – kaj so v resnici: od kod prihajajo, kakšna je bila njihova zgodovinska vloga, kako je s higieno njihovih rok – enostavno ne bi mogli več obstajati. (Samo po sebi se razume, da mislimo na politično obstajanje.) V tisti svetlobi enostavno ne bi mogli več biti. Zato se potegujejo za senco, za somrak, za temo. Te besede pa so same metafore za molk. Sedaj tudi razumemo, od kod začetna ukinitev besede. Ko je leta 1942 – kaj pravim 1942, moral bi reči 1941 – vstal prvi človek in svobodno spregovoril, so ga ubili. Tako radikalno je bila beseda ukinjena: z ubojem njenega izrekovalca. In tako je bila ukinjena vse do danes. Pri tem moramo vedeti, da so komunisti vedno ubijali tako, kakor je dovoljeval čas: nekoč je čas dopuščal fizično ubijanje, danes pa čas fizičnega ubijanja ne dopušča, zato komunisti danes – v drugi fazi svojega temeljnega početja – ubijajo politično, moralno, duhovno. Z eno besedo – medijsko.

    Na Rogu boš težko srečal človeka, ki je prišel sem sam. Večidel so to sorodniki, zelo mnogo je družin. Z leta v leto je več mladih družin. Kaj to pomeni? Ali je to nekaj prehodnega ali pa se v narodovi zavesti že utrjuje prihodnost Roga?

    Nekaj me pritegne, da se ustavim pri družini s Krke. Pet jih je: oče Franc, mati Helena in sinovi Peter, Gašper, Matija. In zakaj so prišli? Oče ima tu štiri strice. Pa tudi slovesnost sama je pomenljiva in pretresljiva, dostavi mati. In kaj človek zagleda, ko se tako zamisli, vprašam. Da to ni bilo prav, da se to ne bi bilo smelo zgoditi! Mimogrede izvem, da v družini ni neznano ime pisatelja Zorka Simčiča. To pa ne more biti slučajno: knjiga – spomin – smisel za čas.

    V bližini stoji še mlajša družina: oče, mati in dve deklici. Ali sta vaši, vprašam. Da, doma pa imamo še tri. Izvem še, da so iz Polja pri Ljubljani, da tu še niso bili nikoli, sedaj pa so na obisku pri sorodnikih v bližnji dolini in tako se je zgodilo, da so se znašli na Rogu. Čudijo se nad toliko množico in nad tem, kako se ljudje vedejo. Slovesnost se jim zdi lepa, umirjena, dostojanstvena. Želim zvedeti, kakšen zven ima beseda domobranec v njihovem koncu. Ali je od nje že odpadlo blato petdesetletne komunistične propagande. Oče mi ne odgovori naravnost, domnevam, da zato, ker me ne more razveseliti s pozitivnim odgovorom. Potem ga še vprašam, če misli, da bi se lahko reklo, da smo Slovenci politično ljudstvo. Delno, delno, pravi. Za katoličane misli, da je velika škoda, da smo politično razdeljeni. Težko bi kdo povedal misel, s katero bi se mogel bolj strinjati. Oba izraziva upanje, da bo voditelje obeh krščanskih strank končno obsijala pamet.

    Ko poizkušam izvedeti, kako pogosto kdo prihaja na Rog, so odgovori seveda različni. Nisem presenečen nad odgovorom, ki se najčešče ponavlja: do sedaj še vsako leto. Žena iz Žalne pri Grosuplju je to takole razložila: Tu imam dva svoja strica in še dva moževa brata. Obljubila sem si, da bom hodila sem, dokler bom mogla. Ko jo še vprašam, če je v teh mnogih letih prišla do kakega globljega razumetja Roga, mi ne odgovori naravnost, pač pa pravi: Moja stara mati je petnajst let čakala na svoje tri sinove. Tako je torej to: del Roga je tudi čakanje mater na svoje sinove. Potem, ko že ni bilo več upanja, so jih čakale »proti upanju«. Ko jo potem še vprašam, kako so to mogle, mi spet odgovori tako, da vplete staro mater: Cele noči je premolila.

    Del Roga so tudi mlade žene, ki so ostale same z nedoraslimi otroci. Eno teh zgodb mi povesta sestri Albina in Anica iz Dobrave pri Dobrniču.

    Ko je bil oče nazadnje doma – to je bilo leta 1944 – je bila Anica stara en mesec, Albina pa dobra tri leta. Po tistem ga nista več videli. Pri Radečah so ga zajeli, zvezali, vrgli na kamion in nekam odpeljali. Sedaj hodita za njim vsako leto na Rog in v Teharje. Prejšnje čase se je teh romanj udeleževala tudi mati, odkar pa je brez nog na vozičku, v tako gnečo ne more, zato ju peljeta v oba kraja takrat, ko ni toliko ljudi. Ko je Anica, ki je še na Dobravi, letos odhajala na Rog, ji je mati naročala: [Page 072] Pozdravi ga! Kaj pa leto 1945, potem ko ste ostali sami? Kdo pa danes o tem kaj ve, pravita. Kdo bo pa danes to še razumel? Osem hektarjev zemlje so jim vzeli. S tistim, kar je ostalo, se je ubijala mati, da je preživela sebe in otroke. Ničesar niso imeli. Če je tako prišlo, so jim potegnili zadnji rep iz hleva. V nedeljo so vse oprali, da so v ponedeljek imeli kaj obleči. Ko je šla Anica v Žužemberk vprašat za službo, je vse bilo opravljeno že v pisarni, ko je povedala, kako se piše.

    En del Roga so matere, drugi mlade žene z otroci, tretji pa otroci sami. Albina in Anica pripovedujeta tudi, kako so z otroci pobitih domobrancev ravnali v šoli: Imeli smo učitelja, ki nas je vsak teden dvignil in vprašal, kdo je brez očeta. Natanko se je vedelo, zakaj je to naredil. Vidite, je nadaljeval, danes pa ste bili spet v cerkvi. Ali ne veste, da so farji krivi, da ste brez očetov? Potem pa je prišel čas za malico. Otroci partizanov so dobili kruh, namazan z marmelado, za nas pa je bilo na hodniku vedro vode z zajemalko, ki je visela na robu. Vidite, to je bila živa resnica, dostavi ena, kakor da bi začutila, da pripovedujeta o nečem, česar skoraj ni mogoče verjeti. Potem pa se oglasi druga, ki je začutila, da je vsemu, kar sta povedali, treba še nekaj dodati: Toda ne smemo se pritoževati. Poglejte, kaj delajo z ljudmi doli na Jugu. Enkrat trpi en narod, potem pa zadene drugega. Vse pa pride od hudobije velikih. Vesel sem teh zrelih besedi in sem jim zanje hva­ležen. Sklenem, da ne bom začel debate, le glede »hudobije velikih« si mislim, da ne bi bi­la tako uspešna, če je ne bi tako obilno pod­pirala neumnost malih.

    Nekatera srečanja so posebej zanimiva, ker so nekolikanj nepričakovana. Tako se nemalo začudim, ko odkrijem nekoga, ki se piše Dejak. Takoj pomislim na Franceta Dejaka, ki mu je uspelo ubežati iz brezna pod Krenom in ki smo mu dolžni zahvalo za pretresljiv opis tega bega. Pojasni mi, da je sam Tone, France pa je njegov brat Frenk, kot so mu pravili doma. Medtem ko se je France skrival doma in v okolici – čez mejo mu je uspelo priti šele leta 1948 – je bil Tone na Koroškem. Po določenih signalih, ki jih je dobival od doma, je uganil, da se je France rešil in ker mu je mati na razne načine namigovala, da bo »laže kuhala« in laže »kupovala cigarete«, če bo imela enega moškega uradno pri hiši, se je po šestnajstih mesecih odločil vrniti domov. Na hitrico se dogovoriva, da mi nekoč za Zavezo pove napeto nadaljevanje Francetove zgodbe: Kje se je skrival in kaj pri tem vse doživel.

    Drugo srečanje, ki me s svojo nepričakovanostjo veselo preseneti, mi pripravi nekdanji izgnanec iz Kopic s Krškega polja. Ko je bil star sedem let in je hodil v prvi razred, je moral iti v izgnanstvo v Nemčijo, kjer je preživel štiri leta. Tu na Rogu seveda nima nikogar, a je z ljudmi, ki so bili tu pokončani, vedno globoko čutil in bil skozi na njihovi strani. Pred partijo je imel ves čas mir, ker so vedeli, da hodi v cerkev in tega ni niti malo skrival. Če pa ne bi bili krščanski človek, pripomnim, vas pa verjetno tule sedaj ne bi bilo. Ne, pravi, če ne bi bil kristjan, me tu verjetno res ne bi bilo. Ko nas pozneje po očenašu opozorijo, naj se med seboj pozdravimo, stopim do njega in njegove žene in jima z veseljem stisnem roko.

    Na poti mimo križa

    Figure 40. Na poti mimo križa Bogomir Štefanič ml

    Na visokem mestu mi je v spominu ostal kratek pogovor z dvema intelektualcema, mo­žem in ženo, iz Šempetra pri Gorici. Tu sta že tretjič. Ko vprašam, zakaj prihajata, zaslišim stavke, ki zadevajo temeljna dejstva Roga: To je prostor naše slovenske tragedije. Tu smo izgubili glavo in ostali brez kompetentnega vodstva. Kriza sedanjosti ima svoj izvor na tem kraju. Tu so ostale pokopane naše vrednote. Ne da bi koga od njiju poznal, takoj vem, s kakšnima človekoma imam opraviti, [Page 073] zato vprašam: Zakaj Rog še ni vstopil v slovensko zavest s svojim integralnim sporočilom? Sedaj odgovori gospod: Stvar je v volji. Očitno tega nočemo. Nismo pripravljeni živeti iz zgodovine. Odidem z mislijo, ki si jo bom zapomnil: živeti pomeni prav za prav hoteti živeti.

    Med posebne štejem tudi pogovor z Viktorjem Blažičem. Ne da ga na Rogu nisem pri­čakoval, saj je predsednik državne komisije za ureditev takšnih krajev, kot je Rog, toda dejstvo, da je bil partizan, še bolj pa to, da se pogosto pojavlja v družbeno-politični periodiki s kompetentnimi aktualističnimi prispevki, dopušča možnost novih in nenavadnih perspektiv. Ko mu predlagam, da dá priložnostno izjavo za Zavezo, izrazi obžalo­vanje, da na Rogu še nič ne stoji. Ker je to obžalovanje odgovornega človeka, ga vprašam, zakaj »tu še nič ne stoji«. Odvrne mi: Zaradi birokratskih ovir. Ko ga ob tem začudeno pogledam, takoj pojasni: V ozadju so seveda drugačne ovire. V tem pojasnilu vidim iztočnico za neko drugo prevažno vprašanje: Zakaj so pri nas takšne težave s tranzicijo? Ali je to zato, ker smo Slovenci v svoji politični čudi drugačni od drugih mittelevropskih narodov – nekaj posebnega? Blažič misli, da je razlaga za našo tranzicijsko retardacijo v naših drugačnih zgodovinskih okoliščinah. Ruska zasedba Beograda je bila samo zunanji okvir za komunistični prevzem oblasti. V resnici pa so notranje komunistične sile ta prevzem že prej same temeljito pripravile. Naš komunizem je avtohton, zato je tako obstojen in trdoživ. Vprašanje, ki ga kanim sedaj postaviti, vidim, kljub drugačnemu videzu, povezano s prej povedanim. Kar bi rad vedel, sem izrazil takole: Ali je Milošević bolj tradicionalno srbski ali bolj postkomunistični fenomen? Blažič misli, da je Milošević v bistvu postkomunistični ali bolje komunistični fenomen, in sicer iz dveh razlogov: prvič je vešče izrabil srbski nacionalizem – podobno vešče kot so slovenski komunisti izrabili slovenski nacionalizem – drugič pa je svoje politično podjetje zavaroval z množičnim umorom, ki je razpoznavni znak slehernega totalitarizma, posebno pa komunističnega. Množični umor namreč pomeni neizbrisno zavezo za vse udeležence – zavezo, ki ne dopušča umika. Važno pri tem je to, da so udeleženci vsi: prvič zato, ker nosi mno­žični umor nacionalni predznak, drugič pa zato, ker so udeleženci zavezani z začetnim molkom.

    Vprašanje, ki sedaj sledi, se spet zdi iztrgano iz nekega drugega konteksta, a jaz ga ne vidim takega, zato ga postavim: 20. stoletje je stoletje genocidov. Ali je ta pojav pogojen z degeneracijo evropske krščanske tradicije? Tu se z Blažičem nisva razumela. Jaz sem mislil na duhovni vzgon Evrope, on pa je razumel vprašanje politično. Vseeno je odgovor tako tehten, da ga bom zapisal: Evropa nikoli več ne bo to, kar je bila pred prvo svetovno vojno. Izgubila je svojo mundicentričnost. Nehala je biti popek zemlje. »Postala je vojni plen.«

    Še več razgovorov sem posnel na trak v tistih dveh urah in pol pred mašo, ki se je začela ob 11. uri. Poleg tega, kar je tu zapisano, sem izvedel še druge zanimive in poučne stvari: glede domobrancev je tako, da se v nekaterih krajih govori o njih tako naravno kot o katerikoli drugi reči, drugod pa podaljšana komunistična roka ljudi še vedno drži v strahu, še vedno so v rokah družbenih in medijskih vzvodov postkomunističnih sil; roške spominske slovesnosti – način, kako so organizirane in izpeljane – je večini všeč, zdijo se jim, da so globoko občutene in dostojanstvene; ko bodo odšli, vedo, da bodo nesli s seboj lep spomin; mnogi mislijo, da nikjer drugod v Sloveniji ni mogoče doživeti stvari, ki bi človeka bolj utrdile, obogatile in oplemenitile; mnogi so izrazili željo, da bi na Rogu že kaj stalo – kaka spominska zgradba; na to željo sem – izučen od dolgega življenja – vedno odgovarjal – da bo nekoč že kaj stalo, mogoče celo kaj zelo mogočnega, a bodo takrat tisti, ki so doživeli to, kar imamo sedaj, in ono, kar bo takrat, zelo verjetno govorili: najlepše, najgloblje, najbolj slovesno pa je bilo takrat, ko ni bilo še ničesar.

    Poročilo o letošnji spominski slovesnosti na Rogu bi tu lahko končal. A bi bilo škoda, če ne bi povedal dve besedi še o nekem sreča­nju.To je bil kratek pogovor z dvema dekletoma iz neke samotne in čudovite doline, ne prav daleč od Novega mesta. Ker že dolgo vem, da imajo Dolenjke, kar zadeva besede, absolutno prvenstvo med Slovenkami, se nisem čudil, da smo bili kmalu sredi živahnega pogovora. Vrtel se je okrog tega, kaj dela stvari lepe in fine. Potem pa smo prešli na zgodovino. Tu je padla beseda resnica, ne z moje strani, ampak z njune. Zato sem – tudi zato, ker smo bili ravno na Rogu, pa tudi zato, ker sem vedel, od kod prihajata – vprašal: Ali v vaših krajih še kaj držite z domobranci? Držimo, držimo, sta rekli. V tistih krajih govorijo narečje, ki se komaj opazno razlikuje od knjižnega ali zbornega govora. Taka narečja imajo najlepšo izreko slovenskega jezika. In tisti »i« v besedi »držimo« je bil tako lepo povedan – ne bom rekel zapet, ampak povedan – da mi je bil v tolažbo takrat na Rogu in potem spet doma, ko se je ob zapisovanju oglasil z rekorderja. Hvala obema. Hvala vsem.

    [Page 074]

    To je zadnja reč, ki sem jo še lahko zabeležil. Potem se je od spodaj zaslišal metropolitov glas. Skupaj smo naredili križ in začeli z mašo. Pospravil sem svoje stvari in postal eden od udeležencev roške spominske slovesnosti – ali eden od »manj kot petih tisočev«, kakor so pozneje trdili režimski mediji, ali pa eden osem tisočev, kot so pozneje trdili tisti, ki so bili tam, takrat ni bilo važno. Važno je bilo to, kar se je začelo dogajati pred nami.

    [Page 069]

    7.1.2. Pozdrav

    Lepo pozdravljam vse, ki ste priromali v Kočevski Rog.

    Kočevski Rog je naša božja pot, saj predstavlja trpljenje in smrt slovenskih mož in fantov. Niso padli v boju, bili so pomorjeni. To se je dogajalo po vsej Sloveniji v tistem strašnem letu, ko se je vojna že končala.

    Kočevski Rog je naš veliki petek, saj je tu nasilno umirala slovenska mladost. Naš narod je na tisoče družin za vedno izgubil.

    Kočevski Rog je naše narodno svetišče. Tu ležijo slovenski mučenci – ne eden ali nekaj, ampak desettisoči.

    Nad njihovimi kostmi smo opravili sv. mašo. Zdaj pa se bo njim v spomin oglasila beseda in pesem, kar bomo spremljali brez ploskanja. Zavedajmo se, da je ta zemlja sveta, pomislimo na grozo umirajočih fantov; izkažimo jim spoštovanje in vztrajajmo do konca slovesnosti.

    Za začetek bomo slišali pesem Doberdob, kakor so jo Domobranci sami peli svojim padlim prijateljem.

    7.1.3. Zahvala in slovo

    Z molitvijo in sv. mašo, z besedo in pesmijo, predvsem pa s svojo prisotnostjo smo se spomnili na pobito slovensko domobransko vojsko.

    V imenu Nove Slovenske zaveze, Družine in župnije Kočevje se zahvaljujem vsem, ki so pripravili in oblikovali današnjo spominsko slovesnost.

    Iskrena hvala nadškofu in metropolitu dr. Francu Rodetu in vsem duhovnikom, ki so z njim somaševali.

    Hvala zdravstvenemu osebju in kočevskim sodelavcem: policiji, gasilcem in redarjem.

    Hvala vsem nastopajočim: govorili so Mojca Velikonja, Leon Marc in Anton Drobnič. Pela sta Renata Klančič in Marko Bajuk; spremljal ju je Gregor Klančič. Pel je cerkveni mešani pevski zbor Adoramus iz Logatca, ki ga vodi Marjan Grdadolnik.

    Hvala vsem vam, ki se leto za letom srečujemo v Rogu, pa tudi vam, ki ste prišli prvič. Tu smo tudi v imenu tistih, ki ne morejo več priti, pa je bilo njihovo srce vsa leta v Kočevskem Rogu. Zaradi zločinov, storjenih v kočevskih gozdovih in drugih skritih krajih, je zaznamovan ves slovenski narod. Ne laži ne sprenevedanja ne morejo zmanjšati števila naših mučencev. V zgled so nam in v ponos! Bogu in domovini so bili zvesti do smrti.

    Kako naj se drugače poslovimo od Kočevskega Roga kot z njihovo in našo pesmijo? Zapojmo jo v pozdrav vsem, ki jih nosimo v srcu in spominu – Moja domovina.

    Avtor: Marija Zgonc

    7.2. Novo poglavje v zgodovini

    Avtor: Franc Rode

    Na tem kraju strašnega spomina bi morali molčati. Kajti ob tem, kar se je tu dogajalo konec maja in v prvih tednih junija 1945, nas prevzame nema groza in ostanemo brez besed.

    Zbrani smo na kraju zločina. Zločina, ki je bil na videz dokončni obračun revolucije z nasprotniki, v resnici pa je pomenil njen moralni samomor.

    Vendar se iz molka, iz grozeče tišine umor­jenih dviga neogibno vprašanje: Kako je bilo to mogoče? Zakaj se je to zgodilo?

    Stojimo pred pomnikom totalitarne ideologije, ki je svoj obstoj gradila na sovraštvu, računala na zmožnost sovraštva v človeku in uporabljala sovraštvo kot sredstvo za širjenje in utrjevanje svoje oblasti. S tem je legitimirala množični umor kot sistem vladanja: najprej pri odstranjevanju vseh resničnih ali samo domnevnih nasprotnikov, v kasnejši fazi pa kot spomin na teror, ki drži prihodnje rodove v strahu in servilnosti.

    Za to taktiko vladanja se skriva mesijanski načrt komunizma: odpreti novo poglavje v zgodovini s prihodom novega človeka. To naj bi bilo očiščeno človeštvo, ki ga predstavlja svetovni proletariat pod vodstvom komunistične partije. Temu novemu subjektu zgodovine, tej zgodovini odrešenja je treba žrtvovati vse, kar ovira njen zmagoslavni pohod v času. Vse, kar spominja na stari, zavrženi svet, mora biti brez usmiljenja odstranjeno. Vsi, ki nasprotujejo temu zgodovinskemu dogajanju, morajo biti počiščeni s površja zemlje. Njihova trupla pa zakopana globoko v zemljo in njihovi grobovi zabrisani, da s svojim duhovnim sevanjem v spominu množic ne bodo zavirali napredovanja na svetli poti, ki vodi v prihodnost. In če se komu ob tem zbudijo moralni pomisleki, mu pride na pomoč ideologija, ki trdi, da pomorjeni sploh niso ljudje, ampak »sovražniki ljudstva«, izdajalci, kolaboracionisti, zavrže­ni ostanki propadlega sveta.

    V teh kriminalnih fantazijah prepoznamo to, kar Sveto pismo imenuje greh zoper Duha. Tu smo pred popolnim nasprotjem z vsemi duhovnimi, miselnimi in moralnimi vrednotami civiliziranega sveta. Tu smo pred pojavom barbarstva, ki ga evropska in slovenska zgodovina pred 20. stoletjem nista poznali.

    Pošastnost teh dogajanj pa se je vendarle globoko zapisala v vesti njihovih storilcev, utrujenih od vseh teh potokov krvi, kot je že leta 1956 priznal neki sovjetski voditelj: »Stotisoči, ki so bili postreljeni, nam bodo za vedno ostali na vesti.«

    Ta barbarski obračun Slovencev s Slovenci, v katerem je prišla na dan sprevržena narava komunizma, je mejnik v duhovni zgodovini našega naroda. Nihče, noben Slovenec, se ne more sprenevedati, kot da teh žrtev ni. To so krvniki in njihovi nasledniki sicer desetletja poskušali, toda grozota zločina je danes vsem pred očmi. Odslej so ti dogodki globoko vrezani v narodovo zavest. Soočiti se z njimi je naša moralna dolžnost in pogoj odprte prihodnosti.

    Najprej moramo priznati, da so to naše žrtve. Ne žrtve enega dela slovenskega naroda, ampak žrtve, ki pripadajo vsem. Noben Slovenec ne more reči, da se ga ta zločin ne tiče, da ga ta zločin ne prizadene, ne glede na politični tabor, ki mu je pripadal v tistih časih, ali na njegov sedanji svetovni nazor. Tisto nedoumljivo, kar se je zgodilo tu v Kočevskem Rogu in na drugih moriščih po Sloveniji, nas vse zavezuje, nas vse bremeni. Kdor bi hotel ignorirati ta strašni zločin, ga ideološko opravičevati, ga zbrisati iz spomina ali ga celo zbanalizirati s krilatico o preštevanju kosti, ta se sam izloči iz slovenskega občestva in potepta svojo človečnost. Kolikor je v tem narodu še človečnosti, kolikor je med nami še čuta za pravičnost in osnovne pietete do mrtvih, bo sprejel medse te žrtve, jih vpisal v knjige mrtvih in dostojno označil njihova množična grobišča. S tem bo Slovenija priznala, da jih sprejema za svoje sinove in hčere.

    Te žrtve, ki so naše moralno breme in naš največji poraz, pa so lahko za nas tudi izvir milosti. »Očem nespametnih so se zdeli mrtvi« pravi Knjiga modrosti, »njih odhod je [Page 075] veljal za nesrečo in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru. Duše pravičnih so v Božji roki« (Mdr 3, 1–3). Smrt jih je zadela v takem stanju ponižanja in zasramovanja, v takem stanju popolne brezpravnosti, da sijejo pred nami kot čiste in nedolžne žrtve slepega in norega sovraštva, da se jim more in mora prikloniti vsak, ne glede na svojo politično ali svetovnonazorsko opredelitev. Zgolj iz vzgiba svoje preproste človečnosti. Vsak, ki nosi v sebi trohico človečnosti, jih mora sprejeti za svoje in počastiti njihov spomin.

    Tako nas te žrtve, namesto da se ob njih še naprej razhajamo, lahko združujejo in povežejo na temelju čiste in preproste človečnosti, ter ustvarijo med nami novo enotnost. Dajejo nam možnost, da se ob njihovi strašni usodi sami prečistimo, zavržemo sovraštvo, ki jih je peljalo v smrt, ter obnovimo skupni narodni spomin in najdemo pot do narodne sprave.

    Govori ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode

    Figure 41. Govori ljubljanski nadškof in slovenski metropolit dr. Franc Rode Bogomir Štefanič ml

    »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umrje, ostane samo; če pa umrje, obrodi obilo sadu« (Jan 12, 24–26). Naj bo sad tega plemenitega klasja slovenskega naroda, ki je bilo pokošeno v svoji mladosti, obnovljena zaveza z Bogom in trajna sprava med nami.

    7.3. A tu v tem breznu so sami mladi

    Avtor: Mojca Velikonja

    7.3.1.

    Stojim ob breznu, ki so ga do nerazpoznavnosti ranili, da bi prekrili temni zločin, ki vpije do nebes. Dva tedna po končani moriji na tem kraju je pred podobno jamo stal tudi moj dedek. Poznam ga s fotografij in po pripovedovanju svojega očeta, tet in stricev. Govoril in pisal je, da je komunizem zločinski, da bo sicer zmagal, a ga bo v pol stoletja pobralo, ker ne more nositi življenja. Tisti, ki nam zdaj svetujejo, da je treba na knjigo odgovoriti s knjigo, se takrat tega niso držali. Obsodili so ga na smrt in ustrelili. Tako me dogodki okrog druge svetovne vojne spremljajo že od rane mladosti. Oče mi je pripovedoval, kako je bilo v taborišču, v katerem se je znašel star šestnajst let. Bila sem ga že sita in videti je bil smešen s svojimi štorijami o kruhu, ki ga moramo spoštovati. Hvaležna sem mu, da se je potrudil in preživel, čeprav je bilo od njega bore malo odvisno, kako se bo izšlo. Ker je preživel, sem tukaj. Hkrati sem komaj čakala, da bom dopolnila šestnajst let in sama videla, kako se je tako mlad moral počutiti. Ko sem jih dosegla, sem videla, [Page 076] kako silovito je hotel živeti in kako obupno se je bal smrti.

    Govori Mojca Velikonja

    Figure 42. Govori Mojca Velikonja Bogomir Štefanič ml

    Velikokrat, ko naletim na ljudi, ki hočejo vedeti, kako mladi gledamo na sedanje politične razmere, oziroma kaj menimo o dogodkih po drugi svetovni vojni, ostajam brez besed. Preprosto zato, ker se najstniki o tem ne pogovarjamo. Smo pač v tistem obdobju, ko nam po glavi rojijo druge reči. Če se slučajno lotimo teme, kot je državljanska vojna, hitro kdo prekine pogovor, češ pustimo preteklost za sabo. Tako že dolgo vem za temo, o kateri se mladi sicer redko pogovarjamo, ker je preveč daleč: to je smrt. Gre za nekaj, kar se dogaja drugim: dedkom in babicam, sosedu, jaz in moji prijatelji pa nanjo nismo pripravljeni, saj smo komaj začeli živeti. Za nas je smrt blaga starka, ki jemlje breme življenja tistim, ki so omagali in ga ne morejo več nositi. Mladi ne umiramo in je videti, kot da nikoli ne bomo. Ko pa se zgodi, da morajo umreti tudi mladi, začutimo, kako težko je in kakšna muka je to. Mladi kratko in malo ne bi smeli umreti.

    A tu v tem breznu so sami mladi; kako leto starejši, kot sem sama, a vsi še zelo mladi. Vprašati se moramo: Kaj je bilo tisto, kar so tako zelo ljubili, da so šli v boj z ljudmi, ki so imeli to v sebi, da so mogli uprizoriti tolikšno smrt? Kaj je bilo tisto, kar jim ni dovoljevalo, da se ne bi vpletli v nevarno igro, ki jih je nazadnje pripeljala na ta kraj? Moralo je iti za velike reči. Čeprav sem premlada, da bi komunizem zares občutila, ne morem reči, da me ni zadel. Še spadam v generacijo, ki so jo učili o dobrem Titu in hrabrih partizanih. Ni se me dotaknilo in sem se uprla že vzgojiteljici v vrtcu in rekla, da je bil Tito hudoben človek. Hitela mi je praviti, da to že ne bo res, saj je imel silno rad otroke, takšni pa res ne morejo nikomur storiti nič žalega. V četrtem razredu osnovne šole so nam pravili o ljudeh, ki so izdali domovino. Tu je učiteljica imenovala domobrance. Vedela sem, koliko je ura. Vedela sem, da so njene razlage pokvarjene, a sem bila tiho. Tudi drugi so bili tiho.

    A tu je to brezno – grob neke slovenske mladosti. Tu je in terja odgovore. Tu je in terja našo zrelost. Terja, da pozabimo, kar so nas naučile brezčutne učiteljice, in dozorimo. To bomo storili tako, da bomo v slovarju poiskali besede, ki ga bodo razložile. In če bomo nazadnje uvideli, da bo brezno ostalo nera­zlo­ženo, dokler ne bomo našli besed, ki so v obeh žariščih človekovega obstajanja od začetka, tam, kjer stojita besedi dobro in zlo, bomo uvideli, da človeku ni dano dozoreti, razen v razumetju teh dveh besed. Vedeli [Page 077] bomo tudi, da je to brezno povezano s tem, ob čemer človek stoji in pade: dobro in zlo. Čeprav vsega še ne razumem dobro, slutim, da se je tu odigravala bistvena človekova drama. Zato nikomur ni bolj zaukazano, da hodi sem, kot mladim. To je zato, ker ta kraj vstopi v človeka z zahtevo po dozorelosti.

    Fantje, ki ležijo v tem breznu in drugih breznih in jamah širom po Sloveniji, so bili ravno takšni, kot so moji prijatelji. Sanjarili so o dekletih, nekateri so se znojili po njivah, travnikih, v gozdu, se zavrteli na veselici, drugi so se v šoli grebli za čimboljšo oceno, nekateri so imeli srečne, drugi nesrečne ljubezni. Potem pa se je zgodilo, da so jih vozili na ta kraj, jih slačili in vezali, streljali in metali v jamo. Jemati življenje je nepopravljivo, vzeti življenje mlademu človeku je strašno. Brezno pred nami je brezno velikega trpljenja, brezno uničenih mladih upov, brezno razdivjanih strasti. Smo torej na kraju, ki nam, če se pokorimo njegovi govorici, podeli zrelost. Doseže, da se v nas spočne usmiljenje. Naredi, da smo boljši. Predvsem in v prvi vrsti pa je to kraj življenja. Čudno, a je res! Ob tako veliki smrti je skoraj nemogoče, da se ne bi zasvetilo življenje. Da ga ne bi občutili kot dar in milost in srečo. Pa tudi, kako velik greh je, ne biti na njegovi strani.

    7.4. Osvobojeni mita

    Avtor: Leon Marc

    7.4.1.

    Ko v teh dneh govorimo o mitološkem pojmovanju zgodovine pri srbskem narodu, se kar pozablja, da se tudi v Sloveniji mnogi, celo narodova skupna zgodovinska zavest prav tako še ni odrekla mitološkemu pojmovanju nekega drugega, sicer manj oddaljenega zgodovinskega časa, naše medvojne tragedije. Ker se to ni zgodilo, ker se je treba na mitologiziranje tega časa še naprej odzivati, je debata o preteklosti vsiljena, ne pa spre­jeta, in preteklost ne razčiščena, zato tudi morda neprijetna in gotovo še bolj boleča. Za mlade prav zaradi tega tudi moteča. Moteča v svoji veliki razliki med mitom, o katerem so bili poučevani, in realnostjo, ki zdaj počasi prihaja na plano.

    Zaradi tega odnos do preteklosti ne more biti politična modna muha. Tudi ni le stvar osrednje Slovenije, kjer je bila tragedija največja, saj je bila vseslovenska. To govorim kot Primorec. Kajti takšen, ta mitološki odnos do tega tragičnega časa obremenjuje danes cel narod, tudi tiste, ki jih je manj prizadel. Ta odnos namreč pomembnemu in nemajhnemu delu prebivalstva dejansko jemlje dostojanstvo in vnaprej želi zmanjšati tudi legitimnost njegovega javnega nastopa. Takšen, mitološki odnos – ali pa, za mlade generacije odsotnost zgodovinskega spomina, ki bi mu lahko pogledali v oči – nas kot narod v celoti slabi tudi navzven, v naših odnosih s preostalo Evropo in svetom, v naši državni in narodni samozavesti.

    Tisti namreč, ki so domnevno sestopili z ob­lasti, niso zmogli širine, evropskosti in svetovljanstva, da bi se odrekli temu mitu. Ta ozkost pa se je široko razprla. Pred nami je vrsta odnosov do preteklosti. En mitološki, partijski, ki nas dejansko drži v preteklosti, ki jo je Evropa zavrgla. Drugi, ki iz preteklosti živi naprej. Ki je v vsej realnosti tu pred nami. Realnosti, podobni prizorom, ki jo na Kosovu za seboj pušča odhajajoča srbska soldateska.

    Govori Leon Marc

    Figure 43. Govori Leon Marc Tine Velikonja

    Vi, tukaj zbrani, ste priča te preteklosti. Ne le, da ste ohranili spomin na svojce, ampak [Page 078] ste ohranili kulturo spomina na mrtve sámo, tudi, ko to ni bilo zaželeno ali celo dovoljeno. Bili ste tiho, a najbolj dosledno disidentstvo, disidentstvo proti jedru totalitarizma, ne le v njegovih vsakdanjih, praktičnih spodrsljajih. Bili ste disidentstvo samemu bistvu tega totalitarizma, še preden so se mu uprli maloštevilni filozofi, še preden je ta začel ogrožati ekonomsko podstat države, še preden so v uporu proti njemu začutili priložnost njegovi sinovi in vnuki ter predvsem veliko preden je disidentstvo postalo modno. Ko mislim, da se prek tu ležečih mrtvih oziramo v prihodnost, ko pravim, da naj iz te preteklosti tudi živimo in zaživimo, mi ne gre za oživljanje časov, ki se povrniti ne morejo, ne mrtvih v njihovi človeški naravi ali v njihovih političnih odločitvah – čeprav je čas, da tudi te zagledamo pravično in neobremenjeno – temveč predvsem za času primerno prebujo vrednot, v katerih so bili vzgojeni in oblikovani. Pa tudi za ovedenje nas samih, ki smo ves čas v sebi nosili in gojili prav določene vrednote. Ko smo torej tu in se spominjamo tako odmaknjenih časov, da so že skoraj davnina, smo tu danes tudi kot državljani te mlade države. In kot taki ter kot polstoletno disidentstvo temeljni zmoti totalitarizma, zmoti o človeku, tudi polnovredni sinovi in hčere tega naroda, vredni boljše države in poklicani, da jo tudi uresničimo.

    Če hočemo, da te smrti v naši zavesti ne bodo več tako hude in obremenjujoče, ker so tako neodmevne v zavesti te države, potem jih moramo mi sami osmisliti in svojo zavest udejanjiti, jih narediti za meso. To pomeni, da moramo biti zvesti svojim prepričanjem tudi v javnosti, da moramo mi biti realna javnost; ne imaginarna javnost javnomnenjskih raziskav, v katerih se topijo prepričanja, ampak oblikovalci tega trenutka, oblikovalci narodove javne zavesti. Potem bodo tudi te smrti in jok našle svoj zamolčani in prepovedani smisel.

    7.5. V Rogu ležimo pobiti

    Avtor: Anton Drobnič

    7.5.1.

    Danes smo pri breznu pod Krenom obhajali deseto slovesno bogoslužje v spomin na umorjene slovenske domobrance in druge žrtve komunističnega nasilja, v spravo z mrtvimi Slovenci in z vsemi, ki pobiti ležijo v slovenski zemlji. Prvič smo sem prišli po zmagi demokracije 8. julija 1990, ko se je zbralo kar 30.000 domobranskih vdov in sirot, sorodnikov in prijateljev pomorjenih Slovencev in nekaj sto preživelih vojakov slovenskega protikomunističnega upora. Velika množica za ta odmaknjeni kraj!

    Potem smo v ta posvečeni gozd prihajali vsako leto, vedno v velikem številu in z jasno zavestjo, da roška slovesnost ni samo spomin na mrtve mučence, ampak tudi zaveza živih, da bomo nadaljevali misel in delo mrtvih branilcev slovenstva, krščanstva in kulture. Zanašali smo se, da nam bo nova država kot naslednica države, ki je morila, pri tem pomagala in tudi sama prevzela to zavezo. K prvemu roškemu spravnemu bogoslužju so prišli tudi tedanji komunistični državni voditelji in prvi ljudje kulture. Ti so hoteli žalno slovesnost za pomorjeno domobransko voj­sko izkoristiti za lastno očiščenje, se po političnem porazu in splošnem razpadu komunističnega sistema predstaviti kot novi demokratični politiki in narodni voditelji. Kljub odločnemu nasprotovanju preživelih domobrancev in sorodnikov umorjenih, da nasledniki zločinske partije ne morejo imeti javne besede pri breznih svojega zločina, se je to zgodilo. Prišli so, brezobzirno odrinili prijatelje pobitih in ostanek preživelih domobrancev, se ošabno postavili v ospredje in si vzeli besedo. Za javnost so izpred oltarja s podobo Marije Pomagaj zaigrali spravo, v resnici pa niso imen umorjenih domobrancev niti izgovorili; kaj šele da bi stopili čez cesto do brezna in mrtvim poklonili eno samo misel, en sam cvet in prižgali eno samo svečko. To ni bilo v njihovem računu in ne v njihovem značaju.

    Zadnji predstavnik totalitarne oblasti v Sloveniji se je tedaj polastil besed starozaveznega preroka in jih brezobzirno uporabil za opravičevanje zločina. Dejal je: Bil je čas vojne in smo morili! Ne smete torej govoriti o revolucionarnem nasilju in zločinih, saj je bila vendar vojna, čas, ko smo smeli moriti. Kaj nam mar, če vojno pravo določa drugače, kaj zato, če je bilo vojne že konec! Sedaj je čas miru in dajte nam s tem mir!

    To nam je 8. julija 1990 tukaj dal vedeti nekdanji, tedanji in sedanji prvi človek te države. S svojo navzočnostjo, ki je nismo hoteli, nas je razžalil, s svojim sprenevedavim nastopom nas je ponižal. Med ljudmi, ki jih komunistični sistem ni navadil samostojnega mišljenja, pa si je zagotovil podobo spravljivega, [Page 079] nič krivega, kar pobožnega človeka in s tem zmago na volitvah, kar je podaljšalo oblast nekdanjih komunistov in jim omogočilo, da so si prilastili narodno premoženje in večino pomembnih položajev v novi drža­vi. Pri kasnejših žalnih slovesnostih njega in njegovih nismo nikoli in nikjer več videli.

    Govori Anton Drobnič

    Figure 44. Govori Anton Drobnič Bogomir Štefanič ml

    Tako klavrno se je začela naša sedanjost. Zato ni čudno, da državo še vedno in vsak dan bolj upravljajo bivši komunisti in njihovi vdani pomagači. Na čelu države je nek­danji voditelj totalitarne partije in vojak revolucije, na čelu vlade nekdanji predsednik komunistične države, kateri smo se uprli in iz nje bežali. V vrhovih pravosodja vladajo funkcionarji nekdanje totalitarne partijske države in političnega sodstva. Notranji ministri se ukvarjajo s političnimi zarotami, obrambni ministri negujejo revolucionarne spomine in za pravosodje lahko skrbi človek, ki je osebno sodeloval pri divjaškem teptanju človekovih pravic.

    Zato ni čudno, da pobiti domobranci še vedno ležijo v neznanih breznih, jamah in jarkih. Tako kot upornikov proti komunističnim zločinom ni priznavala komunistična Jugoslavija, jih niti z besedo ne priznava demokratična Slovenija. Niti v enem zakonu jih ne omenja, za državo medvojni slovenski katoliški upor proti revoluciji ne obstaja. Ker država ne priznava, da je med drugo svetovno vojno v Sloveniji tekla komunistična revolucija in upor proti revoluciji, ne priznava borcev protikomunističnega upora ne strašnega zločina nad njimi in ne njihove človeške pravice do groba in do ugotovitve časa, kraja in načina njihove smrti. Varuh človekovih pravic skrbi za politično bolj donosne pravice, kot so pravice pobitih domobrancev, liberalna kulturna srenja se ukvarja le s svojimi težavami.

    V uvodu h knjižici prof. Justina Stanovnika Slovenska sprava je Janez Gril leta 1990 zapisal tri temeljne zahteve: da država svojce pobitih uradno obvesti o smrti, da država uradno pokaže grobišča pobitih in da vsaj glavna grobišča uredi tako, da bodo ljudje tja lahko hodili molit in prižigat sveče. Po devetih letih država ni izpolnila niti ene od teh najbolj človeških zahtev niti enega od upravičenih pričakovanj velikega dela slovenskih državljanov. Svojim mrtvim in živim rojakom še naprej odreka temeljne človekove pravice: pravico do ugotovitve smrti in običajnega pogreba in pravico do urejenega groba. Ob tem nečloveškem ravnanju z domačimi ljudmi pa povsem drugače ravna z grobovi fašističnih in nacističnih okupatorjev. Ti imajo z zakonom in mednarodnimi sporazumi priznana vojaška pokopališča pod posebnim državnim varstvom.

    [Page 080]

    Slovensko državo k pregonu vojnih zločincev obvezuje mednarodna konvencija, obvezuje jo tudi domači kazenski zakon. Slovenija je imenovala svojega sodnika v mednarodno sodišče za vojne zločine v Ruandi. Podpisala je mednarodni sporazum o ustanovitvi stalnega mednarodnega sodišča za vojne zločine. Doma pa noče odkrivati vojnih zločinov in v devetih letih svojega obstoja ni odkrila niti enega.

    Predsednik države o tem še ni napisal nobenega pisma in ni zahteval nobene razrešitve, predsednik vlade na opozorila sploh ne odgovori, ministra za notranje zadeve in za pravosodje sta gluha. Državni zbor se za opozorila in zahteve prav tako ne zmeni.

    Kupi starih spisov o sumih vojnih zločinov ležijo na tožilstvih in sodiščih, nobena zadeva se že dolga leta ne premakne. Vse je kot zamrznjeno. Slovenija skrbi za pravno dr­žavo v Afriki in Aziji, na Kosovu in v Bosni. Doma pa se številni vojni zločinci, nekateri celo s posebnimi državnimi pokojninami, svobodno sprehajajo, nam predavajo o demokraciji in človekovih pravicah, država jim daje in priznava najvišje časti, so častni občani, od­likovani državljani, zaslužni profesorji, nagrajeni uradniki in čaščeni pisatelji. Umrle pokopavajo z najvišjimi državnimi in vo­jaškimi častmi, na glavnih slovenskih trgih pa stojijo imena in mogočni spomeniki mogočnih zločincev.

    Od neštetih krivic, ki jih je zagrešil totalitarni režim, je bilo samo malo popravljenih. V postopku denacionalizacije, ki bi moral biti končan že pred več leti, je rešenih komaj tretjina zahtevkov. Od več tisoč krivično obsojenih je delno ali v celoti oproščenih komaj 1500 obsojencev. Najbolj krivične in sramotne sodbe nekdanjih političnih sodišč, kot je na primer obsodba škofa Rožmana, pa so v Sloveniji priznane za pravno pravilne in so nedotakljive. Najvišja državna tožilka premišljeno krši z ustavo določeno temeljno človekovo pravico do razveljavitve krivičnih sodb, češ da to ni v javnem interesu, slovenska država se ne zmeni niti za mednarodne zahteve za odpravo komunističnih političnih sodb.

    Slovenski katoličani in vsi slovenski demokrati takšne nedemokratične razmere težko prenašamo. Morali pa jih bomo trpeti, dokler ne bomo opustili naivne misli, da so komunisti postali humanisti, da je z njimi mogoče normalno sodelovati, da bodo oni kdaj odkopali naše mrtve, povedali, kaj se je zgodilo, obsodili zločince in odpravili krivice, dokler ne bomo spoznali, da se smemo zanesti samo nase, odločno stopili v politično življenje in sami uveljavili svoje temeljne pravice.

    Pretekli čas nas uči, sedanjost nas opominja in prihodnost nas sili, da moramo slovenski kristjani takoj stopiti skupaj v enotno politično skupnost. Pri tem ne smemo šteti, koliko je enih in koliko drugih, ne tehtati, koliko teže ima kdo na eni ali drugi tehtnici, in ne računati, koliko bo kdo dobil in koliko bo izgubil, kdo bo za naprej imel več in kdo manj oblasti. Takšno štetje in takšni računi dokazujejo neiskrenost, dokazujejo, da ni prave volje združiti se v eno skupnost, ampak še naprej ostati dve, vsaka s svojim računom. Združevanje po takšnih računih pomeni, da bo v novo skupnost že vnaprej vgrajeno zlo razdora in neučinkovitosti.

    Če se dva resnično združita v eno, nobeden nič ne izgubi, vsi vse dobijo, saj ni več dveh, ampak ena sama skupnost. Novi skupnosti so njeni starši zgled in ne ukaz, od staršev vsiljena ustava bi ji bila v pogubo in ne v razcvet. Nova enotna skupnost se mora sama na novo oblikovati in živeti svoje življenje iz lastnega spoznanja in hotenja.

    Slovenke in Slovenci, slovenski kristjani in demokrati, zbudimo se, brez sebičnih računov združimo svoje sile in sposobnosti v eno­tno politično stranko za bolj pravično prihodnost. Prišel je čas, da zavržemo staro navlako: ostanke totalitarne komunistične misli, oblast brezobzirnega liberalizma in sebične politike, ki eno govorijo in drugo delajo. Zahtevajmo novo politiko in izvolimo novo, slovensko oblast. Uporabimo svoje človeške moči in se zanesimo na pomoč vsemogočnega Boga, gospodarja zgodovine, pri katerem imamo mogočne prosilce, slovenske mučence.

    8. Slovesnosti v tujini

    8.1. Domobranska slovesnost v ZDA

    Avtor: Mara Kolman

    8.1.1.

    [Page 081]

    Kot vsako leto nam je gospa Mara Kolmanova tudi letos poslala poročilo o spominskih slovesnostih v Milwaukeeju in Clevelandu. V spremnem pismu skromno piše, da pravzaprav ne poroča nič novega, saj se slovesnosti ponavljajo vsako leto, nato pa takoj doda: »Toda moramo se spominjati in opominjati tudi druge na trpljenje naših ljudi, ki so umirali za Boga, narod in domovino.« Da, naša velika pravica in dolžnost je ohranjati zgodovinski spomin. Poglejmo torej poročilo o spominjanju naših rojakov onkraj velike luže!

    8.1.2. Spominski dan v Milwaukeeju

    Odkar se preživeli domobranci in protikomunisti zbiramo v društvu Triglav, imamo na spominski dan, 31. maja, obletno mašo in komemoracijo za naše pobite. Tudi letos smo se na ta dan zbrali v našem Triglavskem parku.

    Z dr. Goletom je somaševal g. Gregor Goršič, lanski novomašnik, ki že več let sodeluje pri našem spominskem programu. Naš pevski zbor so okrepili gostje iz Chicaga. Veliko naših pevcev je žal že pokojnih in so napisani na spominskih ploščah v cerkvici nad jezerom sredi našega parka. V pridigi se je dr. Gole spomnil žalostnega maja 1945. Z besedami iz Črne maše nas je popeljal v rimski kolosej, kjer so bili mučeni prvi kristjani. Podobno se je dogajalo s tisoči in tisoči naših slovenskih mučencev, dokler niso končali v katakombah neštetih grobišč. Toda njihova smrt je bila zmaga nad komunizmom. Prošnje pred darovanjem je bral g. Menčak: za svetega očeta, za slovenskega metropolita, za škofa Rož­mana in generala Rupnika, za pomorjene domobrance in vse žrtve komunističnega nasilja, za slovenski narod in našo mladino – tukaj in doma. Prosili smo tudi za pokojne člane Triglava; trideset jih je že in njihovo število se stalno povečuje.

    Po maši smo še zapeli pesem Marija skoz življenje, takoj nato pa je predsednik milwauškega Tabora g. Franjo Mejač začel drugi del slovesnosti; pozdravil je vse goste, se zahvalil duhovnikom za lepo mašo in dal besedo glavnemu govorniku gospodu Martinu Globočniku iz Denverja. G. Globočnik se je spomnil vseh mučenih in pomorjenih od Grahovega, Turjaka, Mozlja, Krimskih jam pa do Kočevja, Št. Vida in Teharij, vseh tistih, ki so jih mučili po zaporih in so izginili brez sledu. In kdo je kriv za vse te žrtve? Najprej dva Josipa – Stalin in Broz, nato pa naši Kajni – veliko jih je še živih. Ali ni nikjer nobenega sodišča, da bi jih kaznovalo? Večkrat sprašujemo, zakaj je Bog dopustil vse to trpljenje, pozabimo pa se vprašati, zakaj smo mi ostali živi. Hvaležni smo Bogu za življenje, naša dolžnost pa je, da smo pričevalci. To od nas pričakujejo tudi naši mučenci. Slovenski narod ne sme umreti!

    Po govoru smo zapeli Gozdič je že zelen, sledilo je nekaj recitacij, nato pa nas je g. Goršič spomnil, da bo letos jeseni škof Slomšek proglašen za blaženega. Med bogatimi darovi, ki jih je škof Slomšek prejel, je bil tudi njegov preroški duh. Že leta 1850 je v Drobtinicah napisal preroško pesem o komunizmu, ki bo zajel tudi našo deželo. Koliko žrtev bi nam bilo prihranjenih, ko bi poslušali Slom­ška? Danes se zahvaljujemo za žrtve domobrancev in vseh pomorjenih in prosimo, da bi te žrtve rodile nov rod za Boga, narod in domovino. Kot vedno smo slovesnost zaklju­čili s himno Oče, mati. Obiskali smo tudi domobranski grob, ki je bil ta dan posebno lepo okrašen. Po kosilu pa smo še povasovali z znanci in prijatelji.

    8.1.3. Slovesnost v Clevelandu

    Leto se je nagnilo v junij in spet smo se zbrali v Clevelandu na našem vsakoletnem romanju. V soboto zvečer udeležba ni bila ravno velika, vendar zadovoljiva. Pri kapelici smo zmolili rožni venec za pokoj vseh, ki počivajo v breznih in jarkih po celi slovenski zemlji. Zapeli smo Mi domobranci in Oče, mati, nato pa nas je nagovoril g. Blaž Potočnik. Nekateri so še dolgo v noč kramljali ob kresu, drugi, ki smo prišli od daleč, pa smo kmalu odšli k počitku.

    Vi se še niste razšli od obletne maše v Rogu, vaša in naša slovesnost sta namreč bili na isto nedeljo, ko smo se mi ponovno zbrali na Orlovem vrhu k spominski maši za pobite domobrance in druge žrtve strašne komunistične morije. Kot vsa ta dolga leta nas je bilo tudi letos veliko, seveda pa vsako leto manjka več in več poznanih obrazov.

    [Page 082]

    Orlov vrh je bil čudovito okrašen in ves v zastavah. Mašo je vodil gospod župnik Kosem, ki že toliko let rad prihaja med nas. Z njim je somaševal g. Avguštin Klobčar, župnik iz Dolenje vasi pri Ribnici, ki je bil tukaj na obisku. Med mašo smo imeli ljudsko petje in vsi navzoči so res peli. V pridigi sta se oba duhovnika spomnila težkih povojnih dni. G. Klobčar je bil rojen že po vojni, vendar dobro pozna trpljenje naših ljudi in neštete poboje. G. Kosem se je še posebej spomnil vseh živih in mrtvih očetov, saj je bila ta nedelja tudi »Očetovski dan«. Cerkveni del slovesnosti smo tudi tu zaključili s pesmijo Marija skoz življenje.

    Milwaukee 31. maj 1999 – Zbrani ob Domobranskem grobu v Triglavskem parku

    Figure 45. Milwaukee 31. maj 1999 – Zbrani ob Domobranskem grobu v Triglavskem parku

    Sledila je položitev domobranskega venca pred Belo steno. Ko je povorka, v kateri so bili domobranci z vencem, nosilci zastav in številne narodne noše, prišla do kapelice, se je oglasila ameriška in slovenska himna. Predsednik Milan Zajec je v svojem govoru pozdravil vse navzoče, se zahvalil obema župnikoma za sv. mašo in povabil k ohra­n­janju spomina na pokojne. Čeprav nas je vsako leto manj, jih ne smemo pozabiti. Na koncu slovesnosti smo spet iz srca zapeli našo himno Oče, mati. Ostali smo še na kosilu, pokramljali z znanci in prijatelji, potem pa se poslovili z željo, da bi se prihodnje leto, na pragu novega tisočletja in ob 55-letnici vetrinjske tragedije, spet srečali na tem kraju.

    9. Iskanja in dognanja

    9.1. Za našo avtoriteto in oblast

    Avtor: Stane Okoliš

    9.1.1. Mladoletne talke iz protikomunističnih družin

    [Page 083]

    Z ustanovitvijo domobranskega udarnega bataljona na Rakeku, pozno spomladi leta 1944, se na širšem območju Notranjske od Rakeka do hrvaške meje začenjajo vojaški spopadi med domobranci in partizani, ki brez večjih presledkov trajajo do konca vojne. Na omenjenem območju, ki je bilo od italijanske kapitulacije in razpada vaških straž septembra 1943 pod nadzorom nove revolucionarne oblasti, je protirevolucionarna domobranska stran ob bližajočem se koncu vojne postajala vojaško vse močnejša. V neizprosnem bratomornem boju, ki so ga že med italijansko okupacijo z umori in rekvizicijami sprožali komunisti, so se med seboj borile enote Rupnikovega udarnega bataljona na eni in enote Notranjskega odreda iz sestave partizanskega VII. korpusa na drugi strani. Ker so vo­jaške akcije vključevale precejšnje število vojaštva, boji niso bili omejeni samo na patruljne spopade, temveč so prehajali tudi v vojaške operacije večjih razsežnosti (V. Udovč, II. Udarni – Rupnikov bataljon, tipkopis). Po začetnem vojaškem ravnovesju se je glavnina Notranjskega odreda zaradi uspešnih domobranskih akcij že od septembra 1944 umikala na območje Gorskega Kotarja. Na vojaško nestabilnem območju Loške doline in Bloške planote so se poslej zadrževale v glavnem le manjše partizanske enote, in to predvsem zaradi prehrambeno-gospodarskih ter političnih razlogov, manj zaradi posebnih vojaško-strateških vzrokov.

    Po italijanski kapitulaciji se je nova revolucionarna oblast utrjevala predvsem s podporo partizanskih enot, ki so območje vojaško obvladovale. Njeni krajevnopolitični organi, ki so ob domobranskih, še prej pa ob nem­ških vdorih, posebno po jesenski ofenzivi leta 1943, izgubljali motivacijo in voljo za politično delo, so ob navzočnosti partizanskih enot znova oživeli. OF, NOO in partizanske enote je resda usmerjala in vodila Komunistična partija, toda v njej in po njej so zdaj odločilno vlogo pri izpeljavi revolucije prevzeli najzanesljivejši in brezkompromisni partijci, ki so se povezali v napol tajno in povsod prisotno Ozno. Navzočnost partizanskih enot na vojaško nestabilnem območju je sicer krepila politično dejavnost revolucionarne strani, toda vse pogostejši domobranski vdori in vse daljša prisotnost domobrancev je delovala prav nasprotno, zato pa je v obratni smeri navdihovala protirevolucionarno in protikomunistično razpoloženo prebivalstvo. Ob večjih vojaških akcijah domobrancev je prihajalo tudi do živahnejših stikov z ljudmi, ki so bili protipartizansko razpoloženi ali so imeli svoje sorodnike pri domobrancih. Če ne prej, so se proti revoluciji za ohranitev svojih stoletnih domačij ter golih življenj, opredeljevali od prvih oboroženih nastopov partizanov in italijanskih represalij. Z območij, ki so jih revolucionarji jeseni leta 1943 nadzorovali, so začeli nekatere vidnejše idejnopolitične nasprotnike z njihovimi družinami vred izganjati z njihovih domov. Za borno preživetje so se morali, oropani premoženja, zateči pod domobransko zaščito, ob domobranskih akcijah pa so lahko spet obiskali svoje zapuščene domove. A ne za dolgo, vojaški položaj na tem območju, konec leta 1944, še ni bil dovolj stabilen niti pregleden. Domobranske in partizanske enote so se na istem območju hitro menjavale. Takoj po odhodu domobrancev, ki so se na izbranih krajih prej nagloma pojavili, so ti bili zopet prepuščeni partizanskim enotam in revolucionarni oblasti. Vojaška navzočnost prvih ali drugih je vlivala voljo in pogum tudi civilnemu prebivalstvu: zdaj eni, zdaj drugi strani. Čeprav je politična organiziranost prve ali druge strani že zaradi narave in okoliščin, v katerih sta nastajali in delovali, težko primerljiva, je bila politična dejavnost civilnih oseb, bolj kot od svetovno političnega razpleta in pričakovanega konca vojne, odvisna od neposrednega vojaškega položaja. Ob vdorih domobrancev je padala morala aktivistov OF, rasla pa samozavest protikomunistično usmerjenim ljudem in obratno, če so bile na območju večje partizanske enote.

    Konec leta 1944 so domobranci z Rakeka že povsem nadzorovali Menišijo in cerkniško dolino, v Loški dolini in na Blokah pa so vojaško aktivnost povečali predvsem s pogostimi obhodi in vdori manjših bojnih skupin. V eni od teh akcij je izvidnica 47. čete Rupnikovega bataljona, 30. decembra 1944, prišla v Podcerkev v Loški dolini in se tam spopadla s skupinico vojaških in idejnopolitičnih nasprotnikov. Že več let trajajoča držav­ [Page 084] ljanska vojna je dan za dnem poglabljala nasprotja in z njimi povezane krivice; ta nasprotja so med stranema ostala do konca nepremostljiva. Domobranci, ki so vstali s pogorišča revolucionarnega obračuna z vaškimi stražami, so zdaj pripadnike revolucije presenetili v vasi, ki je bila pretežno »partizansko« usmerjena.

    Bilo je ob sedmih zvečer, ko se je pojavila skupina desetih domobrancev, preoblečenih v partizane. (Arhiv MNZ, VOS-OZNA, 301–21/ZA, fasc. I, Pooblaščenstvo OZNE za Notranj­sko okrožje, dokument 654–656, z dne 2. 1. 1945: v.d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje obširno popisuje navedeni primer). »Na vasi so srečali neko vaščanko in jo spraševali za terenskega v vasi ter za pot na Juršče (Primorska). Ženska jim je dala negativen odgovor. Po tem razgovoru so takoj odšli v hišo terenskega ter vprašali, če je terenski doma, žena pa je odgovorila, da ga ni. Brez kakega detajlnega pregleda so odšli iz hiše v naslednjo hišo ter vprašali po Veri Hace, ki je sekretarka SKOJ-a za okraj Cerknica. Običajno je ob večerih bila v hiši, kjer so za njo spraševali. Ko tudi te niso dobili, so odšli po vasi ter se ustavili pri hiši Frančiške Hace št.17. Frančiška Hace je bila že za časa Italije v partizanski ilegali in je bila stara 60 let. Bila je tudi članica krajevne NOO Podcerkev. Isti usodni večer je bil pri svoji materi na domu tudi njen sin Vinko, 32 mesecev partizan ter sedaj komandir stanice P.1, po činu zastavnik, star 25 let. Na dopust iz 14. divizije je prišel tudi Ludvik Gregorič, doma iz Podcerkve, star 34 let, v partizanih od kapitulacije Italije. Pri materi Frančiški Hace sta bili isti večer na obisku dve tovarišici s Primorskega, in sicer Marija Česnik, doma iz Palčjega, stara 20 let, in njena prijateljica, prav tako iz Palčjega.« V Maukotovi hiši, to je v drugi hiši nad cesto Podcerkev–Nadlesk, so se imenovani zbrali z namenom, da bi jih Mirko Mauko vodil v neko dolino čez Javornike na primorsko stran (A. Mulc, Podcerkev, 14.8.1992).

    »Ko so sedeli v podstrešni sobi, je v sobo stopil ČR, oblečen v partizana, ter vprašal, kje drži pot na Juršče. Vinko, ki je sedel tik vrat, je odgovoril, da ne ve. Nato ga vpraša ČR, v kateri edinici si pa ti, pa odgovori, da na komandi mesta. ČR vpraša: »Ali res ne veš, kje drži pot na Juršče?« Ko mu Vinko odgovori, da ne ve, ČR odgovori: »Ti bom pa jaz povedal,« ter dvigne brzostrelko. V tem hipu Vinko zaloputne vrata, pri držanju vrat pa mu na pomoč priskoči še mati Frančiška. Že padejo prvi rafali iz brzostrelke skozi vrata ter zadenejo mater v prsi, da je bila takoj mrtva. Ko je Ludvik Gregorič videl, kaj se dogaja, se je pognal skozi okno, prav tako pa tudi Marija Česnik. Oba so zadele brzostrelke takoj pod oknom. Vinko je skočil čez hodnik na stopnišče proti vežnim vratom ter planil na prosto, toda pri vratih ga je zadel rafal v prsi in trebuh ter je obležal pred vežnimi vrati. Prijateljica Marije Česnik se je skrila pod štedilnik ter ostala živa. Likvidatorska skupina v sobo Frančiške Hace ni prišla. Po končani likvidaciji so isti narisali na vogalu hiše dve črni roki« (Poročilo v. d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje).

    Rog 1999 – Zamišljena

    Figure 46. Rog 1999 – Zamišljena Bogomir Štefanič ml

    Vsi štirje, ki so se v obkoljeni hiši uprli domobranski izvidnici, so bili pobiti. Mirko Mauko in prijateljica Marije Česnik, ki sta bila tudi v hiši in nista bežala, sta ostala živa. Po oboroženem nastopu in uboju četverice, se je domobranska izvidnica iz vasi hitro umaknila, žrtve pa so pobite ležale tam do jutra (A. Mulc, Podcerkev, 14.8.1992). Za Ozno, ki je bila tedaj najvplivnejša in odločilna sila v revolucionarnem taboru, se je ob tem dogodku pojavilo več vprašanj. Najprej je želela poimensko identificirati povzročitelje uboja, nato pa žrtve maščevati. Čeprav na podlagi [Page 085] dokazov ni mogla kaj podrobnejšega ugotoviti, je prevladalo prepričanje, da so bili domobranci v akciji sami domačini iz Loške doline. O njihovih imenih Ozna ni bila povsem prepričana, kajti tudi priče dogodka ji, kljub zatrjevanju »o vsej verjetnosti« določenih imen, le te niso mogle brez vsakih dvomov tudi potrditi. Kljub temu se je morala Ozna na ta poboj takoj odzvati. Za pobite politično zgrajene in prekaljene pripadnike revolucije se je bilo treba maščevati. Nastalo je le vprašanje, nad kom? (O tem je prvi pisal dekan Matija Škerbec, Rdeča zver – pijana krvi, Cleveland 1950, str. 37–38, in nato v III. zvez­ku zbirke Krivda rdeče fronte, Mohor­jeva – Celovec, str. 23–25, v emigraciji so ga na različnih mestih ponatisnili tudi drugi av­torji.) Zaradi več let trajajoče vojne namreč v vasi in bližnji okolici v protikomunističnih družinah sploh ni bilo več »primernih« mož, nad katerimi bi se lahko maščevali.

    Med domobransko akcijo v Podcerkvi je bil v cerkniškem okraju tudi sam vršilec dolžnosti pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje (Iz arhivov slovenske politične policije, Ljubljana 1996, str. 61 – v tej vlogi se za ta čas omenja Davorin Renko – Martin.). Bil je človek z največjo pristojnostjo in oblastjo odločanja. Takoj se je zavzel za odločno akcijo Ozne. Še ponoči istega dne je odšel na okrajni komite in poklical sekretarja okrajnega komiteja in sekretarja okrožnega komiteja Partije. V prisotnosti vseh članov okrajnega komiteja Cerknica je imel nato sestanek, na katerem jim je predstavil svoj predlog o protiukrepih, ki so »v takšnih slučajih nujni. Predlagal sem, da na mestu, kjer je bil izvršen uboj od strani ČR, napravimo potrebno racijo in sicer tako, da likvidiramo na licu mesta pričo vseh vaščanov 4 najbolj zagrizene in aktivne be-ga simpatizerke, s tem, da se potrdi našo avtoriteto in oblast. Vsi člani obeh komitejev so enodušno sprejeli ta predlog, sekretar OK KPS mi je dal še potrebne direktive glede govora, ki ga je bilo potrebno imeti pred zbrano množico ter raztolmačiti nujnost tega protiukrepa.« (Poročilo v.d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje).

    Takoj po sestanku, ponoči s 30. na 31. december 1944, je vršilec dolžnosti pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje odšel z zaupniki okrajne Ozne v štab Notranjskega odreda in je za izvršitev maščevanja zahteval potrebno vojaško enoto. Čeprav so bile za takšne in podobne naloge v prvi vrsti zavezane enote KNOJ-a, tedaj pa od teh na tem območju ni bilo nobene, je bil, kot sam pravi, »prisiljen, da se je za pomoč obrnil na odred.« Na razpolago je dobil četo 15 mož in nasled­nji dan, 31. 12. 1944, ob 7. uri zjutraj, obkolil vas Podcerkev ter takoj aretiral ženske, ki jih je Ozna že prej imela v evidenci (Poročilo v.d. pooblaščenca OZNE za Notranjsko okrožje).

    Ta dan je bila nedelja in hkrati silvestrovo leta 1944. Že navsezgodaj so mnogi hiteli v cerkev k sveti maši. V medvojnem času, ko ljudje nikjer in nikoli niso bili povsem varni, je bilo to še posebej pomembno. Med temi, ki so že pred prihodom partizanske čete odšli v starotrško župnijsko cerkev, so bile tudi nekatere vnaprej izbrane talke. Ker jih partizani niso dobili na domu, so šli pred cerkev in jih tam pričakali. (Čeprav poročilo v.d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko tega ne omen­ja, pa to potrjujejo tako številne priče dogodka kot tudi M. Škerbec v svoji knjigi o Krivdi rdeče fronte, str. 24, kjer poudarja, da so »komunistični morilci čakali štiri nedol­žna dekleta, ki jim ni bilo količkaj očitati, zunaj pred cerkvijo« in ugotavlja, da je bila »rdeča zver žejna krvi in je hotela na vsak način moriti«.)

    Četa Notranjskega odreda pred starotrško župnijsko cerkvijo, ki odbira žrtve za komunistično-oznovsko maščevanje, v mnogočem spominja na prav tako tragičen dogodek pred isto cerkvijo, 5. junija 1942, ko je italijanska vojska, zjutraj na prvi petek v mesecu, izpred cerkve in celo iz cerkve pobirala moške in jih odganjala v internacijo. Zdaj ni bilo okupatorja, ni bilo niti internacije niti ni šlo za moške; v poštev so prišle le ženske in gotova smrt. Za štiri padle slovenske partizane in domače aktiviste so morala ugasniti še štiri domača dekliška življenja. Pred cerkvijo so jih zvezali in jih nato kot zločinke gnali proti Podcerkvi. Med potjo pa so jih brcali, pretepali in sramotili z najgršimi psovkami (M. Škerbec, Krivda rdeče fronte, str. 24.).

    Rog 1999 – Lučke

    Figure 47. Rog 1999 – Lučke Bogomir Štefanič ml

    Po aretaciji izbranih žrtev je v hiši pod glavno cesto, ki pelje skozi vas, potekala preiskava v zvezi z dogodkom prejšnjega dne. Ozna je aretirane obdolžila sodelovanja pri uboju. Oznovski preiskovalci so zato aretiranim, vsaki posebej, postavili vprašanje, kje je bila sinoči. Vse so zatrjevale, da so bile doma (A. Mulc, Podcerkev, 14. 8. 1992). A. Mulc je bila soseda stanovalcem v hiši, kjer je bil prejšnji dan spopad in poboj. Ker je bila na oznovskem seznamu, sta tudi ponjo prišla dva partizana in jo prav tako odvedla na preiskavo. Njen mož leta 1942 ni hotel v gozd. Italijani so ga nato z drugimi internirali na Ustiko, dalj časa pa je bil tudi v Padovi. Po vrnitvi je ostal v okolici Ljubljane in tam opravljal civilna dela v domobranski službi. Imela je še majhno hčerko in neka vaščanka [Page 086] je nazadnje zanjo pri Ozni le izprosila, da so jo izpustili. Namesto nje so izbrali drugo žrtev. Ker v Podcerkvi niso našli najbolj primerne, so jo privedli iz sosednje vasi, ki je veljala za veliko bolj »domobransko«. Ob Ani Strle (Štancarjevi), roj. 08. 08. 1925, in ob sestrama Jožefi, roj. 30. 03. 1928 ter Zofiji Nanut (Fricovi), roj. 23. 03. 1918, iz Podcerkve se je Ozna maščevala še nad Marjeto Komidar (Pavličkovi), roj. 04. 02. 1927, iz Nadleska (glej: S.Okoliš, Žrtve druge svetovne vojne na ožjem Notranjskem, Ljubljana 1996, str.138–139). Skupna značilnost vseh štirih odbranih talk, od katerih je imela najstarejša 26 let, najmlajši pa ni bilo niti 18 let, se kaže v tem, da so imele brate pri domobrancih.

    Preiskava v zvezi z dogodkom prejšnjega dne in krivdo obtoženih ni dala pravega odgovora. Zasliševalci niso ugotovili nič konkretnega. To v svojem poročilu priznava tudi v. d. pooblaščenca Ozne za notranjsko okrožje, ki pa je nato kljub prejšnji ugotovitvi zapisal: »Dejstvo je, da je bila likvidacija izvršena ob pomoči domačih vaških izdajalcev, ki so nudili tem ČR vso stransko pomoč.« Ne glede na izsledke preiskave je že v samem poročilu predhodno zapisal, da je bila obsodba izrečena že na sestanku članov okrožnega in okrajnega komiteja KP ponoči prejšnjega dne, ko so soglasno podprli njegov predlog o strel­janju talcev.

    Po opravljeni preiskavi so oznovci sklicali vso vas, privedli pa so tudi Dance, ki so se vračali od maše v Starem trgu. Pod stražo so nato vsa štiri dekleta poimensko privedli k zidu hiše, pred katero so domobranci prejšnji večer pobili štiri partizane – aktiviste. Sledil je kratek nagovor, v katerem je v. d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje pred zbrano množico poudaril, da je do včerajšnjega uboja prišlo s pomočjo »domačih izdajalcev. Govoril sem v zvezi s podanimi direktivami od strani sekretarja OK KPS tov. Lubota ter zaključil z besedami ‘smrt narodnim izdajalcem’, nakar so zaregljale brzostrelke ter pričo zbrane množice podrle vse štiri ženske. Po končani likvidaciji smo takoj zapustili mesto ter odšli, likvidirane ženske pa pustili ležati na licu mesta.«

    Velika duševna stiska in misel na smrt ni spreletavala le obdolženih, kakor npr. na koncu rešene A. Mulc, temveč tudi večino navzoče množice. Zapisa o razpletu te drame z oznovske strani nekaj dni po streljanju in dekana Škerbca nekaj let po vojni sta diametralno nasprotna. Čeprav v. d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje priznava, da so ljudje temu maščevanju »vsaj na videz nekoliko ugovarjali ter nekateri celo jokali«, pa hiti dodati, da so to počeli »zgolj iz oportunizma ter strahu pred morebitnim ponovnim [Page 087] DMB terorjem«. V potrditev prejšnje ocene je iz poznejših pogovorov »z našimi simpatizerji« iz iste vasi sklepal, da so dejanje odobravali. Na drugi strani so »stari očetje, presunjene matere in objokane sestrice dvignili mrtva dekliška trupla in jih položili v domačih hišah na mrtvaški oder. Od blizu in daleč so prihajali ljudje kropit in molit ter objokovat ta kruto pomorjeni dekliški cvet. Pri skupnem pogrebu se je nabralo ogromno ljudstva, ki je s tem dalo duška svojemu ogorčenju nad zverinskim pokolom« (M. Škerbec, Krivda rdeče fronte, str. 24.).

    Oznovci so imeli drugačne poglede. Po njihovih tedanjih ugotovitvah je »narod to na splošno odobraval«. Celo več, ta narod naj bi izražal prepričanje, da »bi morali tako postopati že prej, pa med aktivisti in terenskimi delavci ne bi bilo toliko žrtev«. Zagovarjal naj bi tudi stališče, »če se še ponovi tak primer, je potrebno še ostreje postopati«. V. d. pooblaščenca Ozne za Notranjsko okrožje je v tem dejanju – streljanju mladoletnih talk – videl »nepopisno navdušenje med našimi aktivisti in političnimi delavci, še bolj pa med vojaškimi edinicami. Skratka ta racija je med narodom kakor tudi med vojaštvom napravila nad vse ugoden vtis«. Z druge strani je ugotavljal, da se je »teror domobrancev ka­kor tudi od strani ČR v zadnjem času zelo stopnjeval«, ter navedel nekaj domobranskih pobojev nad revolucionarnimi aktivisti in terenci na Blokah. To so mu bili »dovolj jasni dokazi o nujnih proti ukrepih, kajti vsa ta likvidatorska dejanja so plod domačih iz­dajal­cev«.

    Vest o streljanju talk v Podcerkvi se je v prvih dneh leta 1945 hitro razširila in dosegla tudi domobrance na Rakeku. Ljudje so bili osupli, kajti kaj takšnega se do tedaj kljub vsej krutosti vojne še ni zgodilo. Zlasti je to maščevalno hudodelstvo prizadelo sorodnike ustrel­jenih, med temi pa predvsem tiste v domobranskih vrstah. Ti so bili vajeni vseh vrst vojnih pustošenj, tako materialnih kot tudi človeških, toda to dejanje je bilo vendar nekaj posebnega (prim: Jože Komidar, The Glimmer of Hope, A documented account of the Revolution in Slovenia 1941–45, Australia 1981, str. 6). Navkljub uboju s prejšnjega dne jim je bilo drugo dejanje nerazumljivo in nerazsodno. Med vojaštvom in civilisti je vzbudilo strahotno razburjenje. V ogorčenosti in prizadetosti nad novico o streljanju mladoletnih talk so domobranci v naslednjih dneh še povečali pritisk na partizanske enote (V. Udovč, II. Udarni – Rupnikov bataljon, tipkopis). Čeprav so v bojnih akcijah presenetili še več partizanskih enot, zajeli in tudi pobili več partizanov in aktivistov – oznovcev, pa se dejanje iz Podcerkve vse do konca vojne z nasprotne strani ni ponovilo.

    Proti streljanju talk so bili tudi nekateri iz partizanskih vrst, vendar njihovih stališč odgovorni niso upoštevali (J. Komidar, The Glimmer of Hope, str. 11). Ukaz za streljanje mladih deklet je prišel od zgoraj, mnogi pa z njim niti seznanjeni niso bili, dokler to ni bilo opravljeno. Vojne strahote niso prizanašale ljudem ne na eni ne na drugi strani. Vprašanje krivde za to strašno ljudsko trpljenje se v prvi vrsti veže na vprašanje izvirnega gre­ha za bratomorno pobijanje ljudi med drugo svetovno vojno; kdo je začel in s kakšnimi nameni? Streljanje v Podcerkvi nazorno osvetljuje diktatorsko vlogo Ozne v revolucionarnem taboru, pojasnjuje pa tudi njene metode in načrte za prevzem oblasti. Povojni množični poboji so logična posledica razmišljanja, ki je prevladalo v Podcerkvi. Izkoristili so priložnost, ki se jim je ponujala.

    9.2. Zgodovinski razvoj godbe Slovenskega domobranstva

    Avtor: Jože Osana

    9.2.1.

    [Page 088]

    V zapuščini pokojnega maestra Jožeta Osane se je našlo kratko besedilo z naslovom Zgodovinski razvoj godbe Slovenskega domobranstva od 1. XII. 1943 do 28. II. 1945. Jože Osana, ki je bil takrat v prosvetnem oddelku pokrajinske uprave, je po uradni dolžnosti – na zahtevo domobranskega štaba ali prezidentove pisarne same – napisal kratko zgodovino domobranske godbe. Da je besedilo napisal Osana izhaja iz tega, da se je našlo v njegovi zapuščini, v kateri ni izvirnih besedil razen njegovih, in iz tega, da je bilo besedilo najdeno ne samo v tipkopisu, ampak tudi v rokopisu, ki nedvomno razodeva njegovo pisavo. Da je besedilo mišljeno kot uradno, izhaja tudi iz tega, da naj bi ga podpisal kapelnik nadporočnik Florijan F. Leskovar, čeprav podpisa v nobeni od obeh verzij ni.

    Godba Slovenskega domobranstva je bila za vojne razmere neverjetno velik umetniški korpus. Skladatelj Primož Ramovš, ki je v njej sodeloval kot hornist, pravi tole: »Tako velike vojaške godbe nisem nikoli več videl; po mojem nas je bilo okoli osemdeset: deset klarinetov, osem krilovk, pet basovskih in šest tenorskih tub.« Iz tega sledi, da bi za­služila posebno raziskovalno študijo. Kar mi tu lahko naredimo, je samo to, da objavimo Osanov tekst in ga opremimo z opombami, ki se nam jih je na hitrico posrečilo zbrati.

    Nekaj malega nam je o domobranski godbi povedal prof. Ine Capuder. Novembra leta 1944 je bil vpoklican v Slovensko domobranstvo. Čeprav je bil pianist in ni obvladal nobenega godbenega instrumenta, ga je kapelnik Leskovar, s katerim sta se nekoliko poznala, vzel v svojo enoto. Za godbo je potem opravljal razne tehnične posle, na vajah pa se je obenem po malem uvajal v igranje saksofona.

    O kapelniku nadporočniku Leskovarju je povedal tole: »Bil je član kraljeve godbe v Ribnici na Dolenjskem. Tam se je tudi poročil z Olgo Drnulc, katere brat je bil tudi član te godbe v Ribnici. Leskovar je bil doma iz Slovenske Bistrice iz zelo ugledne družine. Kot človek je bil umirjene narave in skrben družinski človek. Imel je troje otrok, deklico in dva fanta: Vero, Vlada in Petra. Ob koncu vojne je bil Peter star komaj nekaj mesecev. Stanovanje so imeli na Miklošičevi cesti, kjer je bila Zadružna zveza. Stopnja nadporočnika je bila pri domobrancih že zelo visoka. Sam je vodil vaje, za pomoč pri nastopih pa je imel višjega narednika Straha, ki je bil tambour majeur in je vodil nastope po mestu in na koncertih.«

    Kako je bila godba sestavljena? »Jedro godbe so tvorili v glavnem bivši člani kraljeve godbe. To je bila najmočnejša skupina. Drugi so bili učenci glasbene šole Sloga, ki je imela močno instrumentalno skupino; klarinete je uspešno učil član opernega orkestra Janko Gregorc. Tretjo skupino pa smo sestavljali učenci konservatorija, ki smo bili vpoklicani v Slovensko domobranstvo.«

    Kakšno je bilo politično razpoloženje v godbi? Še najbolje ga morda označimo z opombo, ki jo je pozneje dal Primož Ramovš: »Razpo­loženje je bilo muzikantsko, odnesti jo čim ceneje in čim bolj enostavno.« Capuder pravi, da so občutili godbo tako, kakor da bi bili tu v službi. Toda, nadaljuje, »ker so bili navajeni uboganja – bili so, kot rečeno, vojaški godbeniki – so se tako obnašali tudi v domobranstvu«.

    Ko je prišel maj 1945, ni presenetljivo, da je večina ostala v Ljubljani. Niso čutili razloga, da se kam umaknejo. V tem jih je morda nekoliko podpiral tudi kapelnik Leskovar, ki je trdil, da ima dobre zveze z Bojanom Adamičem, ki da jih bo nekako prevzel v svoj delovni krog. Oditi bodo morali sicer v Škofove zavode, a to bo zgolj formalnost. Tako so se 13. maja zbrali pred Kazino in potem skupaj odkorakali v Šentvid.

    Potem pa se je začelo tako, kot se je začelo povsod. Najprej so izbrali osumljence in jih odpeljali, potem so izločili oficirje in jih odpeljali. Tedaj je že izginil tudi nadporočnik Leskovar – verjetno nekje v draveljskih gozdovih. Za ostale pa se je začelo zasliševanje – in maltretiranje in nemočno opazovanje raznih krutosti in večerna odvažanja domobranskih ujetnikov v Kočevski Rog. Zasliševali so v Zavodih stacionirani oznovci, pa tudi študentje prava, ki so hodili pomagat iz Ljubljane. Vodil je ta zasliševanja Janez Pečar, poznejši znani pravnik in kriminolog.

    Koliko članov domobranske godbe je pre­živelo, ni znano. Kot rečeno, jih veliko sploh ni šlo na Koroško, dosti jih ni šlo niti v Šentvid, ker so si med tem že skovali zveze s partizani [Page 089] ali pa so jih že vseskozi imeli. Ali jim je manever uspel ali pa so jih vseeno na silo pripeljali, se tudi ne ve. Mogoče bo tale zapis koga vzpodbudil, da bo povedal, če kaj ve. Mi bomo tu Capudrovi kratki pripovedi dodali samo še dvoje opažanj.

    Prvo se nanaša na knjigo Biti skladatelj, ki prinaša dolg razgovor muzikologa Boruta Loparnika s Primožem Ramovšem. Za nas je tu važen povzetek v angleščini, iz katerega bomo navedli naslednji odlomek: »V Rimu se je življenje odvijalo domala brez zapletljajev, v Sloveniji pa je bila vojna. Ljudje so se upirali okupatorju v vsenarodnem osvobodilnem boju, zunaj mest so nastajale partizanske enote. Ko je Italija položila orožje, so oblast prevzeli Nemci in spopad je postajal še bolj neizprosen. Prišel je čas napetosti in stisk, kulturno življenje je bilo zatrto, krog ljudi, ki so stali za istimi ideali, je bil razbit, nihče ni potreboval novega muzika, kaj šele njegove muzike. V tem praznem prostoru se je Ramovš, neznan in brez zaposlitve, vrnil k študiju klavirja in hkrati nadaljeval z Drugo simfonijo. Naslednje leto je bil vpoklican v kvizlinško godbo in tam ostal kot hornist do osvoboditve.«

    Angleški povzetek ima gotovo ta namen, da tujce okvirno seznani z vsebino knjige: z Ramovšem in njegovim časom. In kaj bo izvedel na primer o vojnem času? Predvsem dve stvari: da so se ljudje »uprli okupatorju v vsenarodnem osvobodilnem boju« in da so »zunaj mest nastajale partizanske enote«. Tako enostavno, tako ideološko retuširano sliko nam daje Borut Loparnik. Nobene komunistične agresije, nobenega revolucionarnega terorja, nobene državljanske vojne! In sredi te rezistenčne idile, brez pravega razloga, iz čistega veselja do izdajanja in odpada, neki »kvizlingi« s svojo godbo. Falzifikat!

    Ampak važno je nekaj drugega. Leto 1984, ko je že dve leti izhajala Nova revija, ko je že bil objavljen tekst Spomenke Hribar – pa taka ideološka usluga partijski politiki – usluga, ki je kljub vsej nepomembnosti dejanje kulturne kolaboracije s totalitarizmom. To je sicer ena kaplja, a takšnih kapelj je bilo deset tisoč, ne, stotisoč, na stotisoče! Vdaja, si pravimo, ko se ozremo nazaj, je bila velika. Majhna malovredna dejanja, ki so nam zamazala prostor tako, da ga ne moremo očistiti. Saj vidite, da ga ne moremo očistiti, kajne?

    Drugo opažanje pa zadeva pismo, ki ga je 18. avgusta objavil v Delu vnuk umorjenega kapelnika Leskovarja, Steffen Leskovar. Ob tem pismu smo začutili, kako smo lahko udarjeni in nemočni. Podrlo nas je groteskno razmerje med dvema prizoroma: na eni strani dejanje velikanskih razsežnosti, umor dostojnega in pravičnega človeka, umor, tako zavržen, da je človeška pravna zavest začutila, da mu mora dati status nezastarljivosti, z drugimi besedami, ukazala je, da ga ljudje hranijo v spominu in da ga ne pozabijo, dokler ne bo kaznovan; na drugi strani pa spomin nekega mladega človeka, ki je kri od krvi tega pravičnega, pa je ta spomin natlačen z vsem, razen s spoštovanjem do njega, ki je nanj, čeprav ga še ni bilo, pred koncem z ljubeznijo mislil.

    Da bodo bralci, ki se ne bodo potrudili do pisma, začutili logiko tega pisanja, naj navedem tale odlomek: »Veste, moj dedek je bil dirigent domobranskega orkestra v Ljubljani. Pa so ga po vojni ubili. Vendar je moji stari mami uspelo preseči to tragedijo. Ni krivila partizanov, komunizma ali česarkoli drugega. Pa ne mislite, da se je bala povedati svoje mnenje.«

    Tisti streli ob Brezarjevem breznu in tole pismo! S takšnimi stvarmi se človek pravzaprav ne bi smel ukvarjati.

    9.2.2. Godba Slovenskega domobranstva od 1. decembra 1943 do 28. februarja 1945

    Prva potreba po vojaški godbi se je pokazala ob pokopu padlih v Kočevju. Za pogrebne svečanosti je godbo ad hoc sestavil g. pp F. Herzog iz vseh bivših vojaških godbenikov, ki so ostali v Ljubljani, in članov železni­čarskega glasbenega društva Sloga. Ob tej priliki je naročil prezident gen. inšp. L. Rupnik g. pp. F. Herzogu v soglasju s poveljnikom Slovenskega domobranstva polkovnikom g. F. Krenerjem, da zbere stalno vojaško godbo. Za to sicer ni bila izdana posebna pismena naredba, marveč le ustni nalog.

    9.2.3. I. Nastanek in oblikovanje

    1) Vojaški godbeniki so službovali pri policiji od 29. okt. 1943, 21. dec. so bili prevedeni v SD ter razporejeni po raznih četah, 11. jan. 1944 pa je bilo prevedenih v godbo 10 godbenikov.

    [Page 090]

    2) Poleg aktivnih vojaških godbenikov se je število izpopolnilo tudi s civilnimi godbeniki, tako da je bilo od 1. XII. 1943 do 28. II. 1945 naslednje številčno stanje: od 1. XII. 1943 do 10. I. 1944: 8 godbenikov; od 11. 1. do 31. 1. 1944: 13 godbenikov (skupaj 21), februar 1944: 18 godbenikov novih (skupaj 39); marec 1944: 2 godbenika nova (skupaj 41); april 1944: 8 godbenikov novih (skupaj 49); maj 1944: 5 godbenikov novih (skupaj 54), eden odpuščen – ostane 53; junij 1944: 2 godbenika nova (skupaj 55); julij 1944: 1 godbenik nov, (skupaj 56); september 1944: 1 godbenik nov (skupaj 57), dva odpuščena, ostane 55; oktober 1944: 2 godbenika nova (skupaj 57), eden premeščen, eden pobegnil, ostane 55; november 1944: 1 godbenik nov (skupaj 56), eden premeščen, ostane 55; december 1944: 3 godbeniki novi (skupaj 58), eden premeščen, eden pobegnil, ostane 56; januar 1945; 1 godbenik nov (skupaj 57), eden odpuščen, ostane 56; februar 1945: 56 godbenikov.

    3) Sprva ni bilo niti potrebnih glasbil niti notnega arhiva. Z veliko vnemo se je lotil potrebnih ukrepov višji narednik g. H. Strah ter prve težave tudi uspešno premagal. Pri bivši sokolski godbi ‘Tabor’, v mladinskem domu na Kodeljevem, na Rakovniku in drugod si je izposodil najpotrebnejša glasbila za prvo godbo, dokler se ni našlo nekaj za­plenjenih italijanskih glasbil. Ta glasbila so popravili in tako dobili prva lastna glasbila, izposojena pa so vrnili lastnikom. Tudi arhiv se je pričel zbirati po domačih arhivih raznih godbenikov, pa tudi pri raznih zasebnikih, za kar je skrbel posebno kapelnik godbe, nadporočnik g. Flor. F. Leskovar. Tako je mogla godba pričeti z rednim delom in vajami.

    4) Godba lahko nastopa v raznih zasedbah: a) kot vojaška godba, b) kot salonski orkester, c) kot godalni orkester, d) kot plesni orkester itd., vsekakor po potrebi, kakor se ta pokaže.

    5) Kapelnik godbe Slovenskega domobranstva nadporočnik g. Flor. F. Leskovar je prevzel vodstvo 15. jan. 1944, njegov namestnik, tambour majeur, višji narednik g. Henrik Strah pa 13. jan. 1944.

    9.2.4. II. Delovanje in nastopi godbe

    Kmalu po prvih vajah je mogla godba že spremljati čete na vaje, k skupni maši ter je tudi sodelovala med sv. mašo.

    Jože Osana

    Figure 48. Jože Osana
    [Page 091]

    1) Ob prvi prisegi SD na Stadionu je sodelovala pri vojaški paradi; pod vodstvom v. n. g. H. Straha pa je izvajala podoknico g. prezidentu gen. inšp. L. Rupniku ob njegovem godu. Nastopila je tudi ob odlikovanju pokoj. majorja Meničanina.

    2) Godba je prirejala koncerte za ranjence v vojaških bolnicah in promenadne koncerte, sodelovala na propagandnih zborovanjih, snemanjih na plošče itd.

    a) Koncerti v vojaških bolnicah so bili redno vsak ponedeljek v vojaški bolnici na Studencu ter vsak petek v vojaški bolnici na Liceju.

    Koncerte je vodil t. m. v. n. H. Strah; koncerti:

    Moste Studenec Licej

    v juliju 1944: 5 2 2

    v avgustu 1944: 4 5 4

    v septembru 1944: 4 1 4

    v oktobru 1944: 3 1 3

    v novembru 1944 1 1 2

    Skupaj: 17 10 15

    b) Promenadne koncerte sta vodila izmenoma kapelnik godbe nadp. Flor. F. Leskovar in t. m. v. n. H. Strah:

    v maju 1944: 2 (18., 21. V.) dirigiral t. m. v. n. g. H. Strah

    v juniju 1944: 3 (3l., 11., 24. VI.) dirigiral kapelnik g. nadp.

    v juliju 1944: 3 (9., 15., 23. VII.) dirigiral Flor. F. Leskovar

    v avgustu 1944: 2 (5., 20. VIII.) dirigiral t. m. v. n. g. H. Strah

    v septembru 1944: 3 (8., 17, 24. IX.) dirigiral kapelnik nadp. g. Flor.

    v oktobru 1944: 3 (1., 8., 15. X.) dirigiral F. Leskovar

    v novembru 1944: 1 (12. XI.) dirigiral t. m. v.n. g. H. Strah

    Skupaj 17 koncertov.

    c) Godba je sodelovala na zborovanjih v Logatcu, na Vrhniki, v Borovnici, v Grosupljem, v Polhovem Gradcu, na Brezovici, pri Sv. Joštu, pri Devici Mariji v Polju, na Dobrovi pri Ljubljani in v Rovtah nad Logatcem od aprila do septembra 1944.

    d) Od septembra 1944 do marca 1945 je bila godba večkrat snemana na plošče za radijske oddaje v Ljubljani in v Trstu.

    Del domobranske godbe

    Figure 49. Del domobranske godbe

    9.2.5. III. Sedanje stanje v godbi SD do 15. III. 1945

    1. poveljnik godbe, kapelnik nadp. g. Flor. F. Leskovar

    2. njegov namestnik, tambour majeur, višji narednik g. H. Strah,

    3. godbenikov 48

    4. učencev 6

    Učenci tudi že sodelujejo v skupnem orkestru, izobražujejo pa se razen v godbi tudi še na obstoječih glasbenih šolah, na glasbeni akademiji in glasbeni srednji šoli v Ljubljani.

    Kapelnik nadporočnik

    (Podpis manjka)

    10. Iz tujega tiska

    10.1. Evropska istovetnost

    Avtor: Kardinal Miloslav Vlk

    10.1.1.

    [Page 092]

    Od velike srečne ure evropske zgodovine v tem stoletju je sedaj minilo deset let: države Srednje in Vzhodne Evrope so se nekrvavo – v »žametni revoluciji«, kot pravimo pri nas na Češkem – osvobodile totalitarne diktature marksistično-leninističnih partij. Komunizem se je zrušil. Berlinski zid, simbol komunističnega zatiranja, so podrli. Železna zavesa je izginila. Skupaj z razcepljenostjo Nemčije je bila premagana razcepljenost Evrope. V tistih tednih so v krščanskih cerkvah najpogosteje prepevali psalm 126: »Ko je Gospod obrnil usodo Siona, smo bili kakor tisti, ki sanjajo. Tedaj so bila naša usta polna smeha in naš jezik vriskanja.«

    Občutek sreče ob preobratu se je izrazil tudi v političnem dokumentu. V svoji »Listini za novo Evropo« so voditelji držav in vlad držav, združenih v Konferenci o evropski varnosti in sodelovanju (KEVS), dne 21. novembra 1990 v Parizu izjavili: »Doba konfrontacije in delitve Evrope je minila. Izjavljamo, da bodo naši odnosi v prihodnje temeljili na spoštovanju in sodelovanju. Evropa se osvobaja dediščine preteklosti. Zaradi poguma mož in žena, odločnosti narodov in moči idej zaključnega dokumenta iz Helsinkov se začenja v Evropi nova doba demokracije, miru in enotnosti. Prišel je čas, da se izpolnijo večdesetletna upanja in pričakovanja naših narodov: neomajna opredelitev za demokracijo, ki temelji na človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, blaginja zaradi gospodarske svobode ter socialna pravičnost in enaka varnost za vse naše države.«

    Veselo razpoloženje leta 1989/90 pa se je kmalo razblinilo. Bolj ali manj boleče razbijanje komunističnih držav, nacionalistično motivirani spori in vojna na Balkanu so pokazali, da je bil pogosto omenjani konec zgodovine le dober knjižni naslov. Vsakdanji napori, zlom starih industrijskih vej, socialna negotovost, razočarana pričakovanja in strah pred prihodnostjo ter nesposobnost mnogih novih demokratičnih strank s podobnimi interesi, da bi se združile v večje stranke s politično težo, so kljub številnim očitnim razvalinam socializma pripeljali do tega, da so se stranke naslednice komunističnih partij v mnogih državah s svobodnimi volitvami vrnile v vlado. To je bil drugi preobrat. Tega razpoloženja ni več izražal psalm 126 z radostno pesmijo povratnikov iz babilonskega suženjstva, temveč Druga Mojzesova knjiga (Eksodus) s potovanjem Izraelcev v puščavi po izhodu iz Egipta. Lonci mesa v ujetništvu so se iz oddaljenosti zdeli privlačnejši kot svoboda in mana v nerodovitni puščavi.

    Medtem pa smo priče tretjega preobrata. V celi vrsti držav, kjer je večina volilcev sredi devetdesetih let povezala svoje upanje s strankami naslednicami komunističnih partij, npr. v Litvi, Poljski, Madžarski, Slovaški in Bolgariji, so te stranke na volitvah spet odstavili. Drugič – ali prvič, kot v Romuniji – so preoblikovanje zaupali novim, demokratičnim strankam, ki so v mnogih državah šele v opoziciji razumele, da bodo lahko uspele le tako, da bodo premagale svojo razdrobljenost. S tem tretjim prebratom od leta 1997 dalje pa ni prišlo do stabilizacije le v političnih sistemih, temveč so se v tem času stabilizirali tudi postopki gospodarskega in zunanjepolitičnega preoblikovanja. Propadanje gospodarstva je skoraj povsod napravilo prostor vztrajni rasti. Samo v moji deželi poteka razvoj nekoliko v nasprotju s splošno smerjo. Potem ko so nas dolgo hvalili kot vodilne med državami v tranziciji, doživljamo sedaj streznjujoče težave s padajočo stopnjo rasti in rastočo stopnjo brezposelnosti.

    Glede integracije srednjeevropskih držav v zahodne povezave ni več načelnih nasprotij. Marca 1998 je Evropska unija začela pogajanja za vstop s Poljsko, Češko, Mad­žarsko, Estonijo, Slovenijo in Ciprom, 12. marca 1999 so Poljska, Češka in Madžarska postale članice Nata. Preobrata iz let 1989/90 ni mogoče zavrteti nazaj in ni omejen na Evropo.

    10.1.2. Srbska vojna se je dejansko začela junija 1991

    Spraševanje o položaju v Evropi ne more prezreti vojne v Srbiji. Posledice te strašne vojne so krute: uničenje, preganjanje, posilstva, plenjenje, poboji; mrtvi, brezdomci, travmatizirani; sovraštvo, zaslepljenost, mesta v razvalinah, požgane vasi, zmanipulirani mediji, zastrupljene duše.

    Toda ta vojna se ni začela šele 24. marca 1999 z Natovimi zračnimi napadi. Začela se je junija 1991 z napadom srbsko-jugoslovanske [Page 093] vojske na Slovenijo, ki so mu sledili napadi na Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter končno na Kosovo. Osem let so Evropska unija, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, Združeni narodi, t. i. kontaktne skupine in Nato skušali ukrotiti srbski imperializem s pogajanji, mirovnimi sporazumi in »političnimi rešitvami«. V teh letih pa je tudi postalo jasno, da Evropa ni sposobna razviti skupne balkanske politike. Šele v povezavi z Ameriko in pod njenim vodstvom so konec leta 1995 dosegli Daytonski mirovni sporazum, ki je končal pobijanje in preganjanje v Bosni in Hercegovini.

    Po načelu, ki ga zastopa cerkvena mirovna etika in ga priznava tudi mednarodno pravo, da je namreč dolžnost vseh narodov, da preprečijo genocid, nimajo demokratični narodi le pravice, ampak obveznost, da – po vseh predhodnih mirovnih prizadevanjih – s humanitarnim posegom, katerega zadnji izhod morajo biti vsa vojaška sredstva, preprečijo pobijanje kosovskih Albancev in jim zagotovijo oz. ponovno pridobijo domovinsko pravico. Če pa pride do humanitarnega posega z vojaškimi sredstvi, je treba upoštevati merila nauka o pravični obrambi, na katera vedno znova spominja Cerkev. Neutrudno je treba iskati poti, ki so primerne, da od vojaške konfrontacije preidemo k političnemu zagotavljanju miru in k spravi in uveljavimo zgoraj omenjeno listino KEVS za novo Evropo.

    Evropa je več kot »azijski polotok« (Paul Valéry), tudi več kot celina in več kot gospodarska skupnost. Evropa je ideja, »mišljenje« (Romano Guardini). Evropa je določen način gledanja na človeka, družbo in svet, skupnost vrednot – kljub katastrofam v njeni zgodovini in sedanjosti. Nosilne vrednote, ki se neločljivo povezujejo z evropsko kulturo, so dostojanstvo osebe, vladavina prava in raz­likovanje med duhovnim in posvetnim. Tvorijo evropsko istovetnost. Neločljivo so povezane s krščansko vero in krščanskimi izročili.

    »Gotovo, evropska istovetnost je resničnost, ki je ni lahko dojeti,« je rekel Janez Pavel II. pred parlamentarno skupščino Sveta Evrope 8. oktobra 1988 v Strasbourgu: »Daljni viri te civilizacije so raznoliki. Izvirajo iz Grčije in iz Rima, iz keltskih, germanskih in slovanskih tal, iz krščanstva, ki jih je globoko zaznamovalo. In vemo, kakšne razlike glede jezikov, kultur in pravnih izročil so značilne za narode, pokrajine in tudi za institucije. Toda z ozirom na druge celine se zdi Evropa kot ena sama enota, čeprav tisti, ki spadajo k Evropi, manj jasno dojemajo to notranjo povezanost. Ta pogled lahko pomaga Evropi, da bo bolje ponovno našla samo sebe. V skoraj dvajsetih stoletjih je krščanstvo prispevalo k razvoju pogleda na svet in na človeka, ki danes ostaja temeljni prispevek – onkraj raz­dvo­jenosti, šibkosti, celo zamujenih dol­žnosti kristjanov samih.«

    V pogledih na svet, človeka in družbo, ki so dali pečat posebni istovetnosti Evrope in jih ne moremo ločiti od krščanstva, lahko raz­likujemo šest razsežnosti.

    1. Razlikovanje med spiritualijami in temporalijami.

    Razlikovanje med duhovnimi zadevami in posvetnimi rečmi ali med religijo in politiko je na začetku moderne evropske istovetnosti. V antični Grčiji in rimskem cesarstvu sta bili religija in politika še eno. Ta enost je mnoge izmed prvih kristjanov pripeljala v mučeništvo, ker niso hoteli častiti rimskega cesarja kot boga. Usmerjali so se ob Jezusovi zahtevi, da je treba dati cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega. Hodili so po poti, ki jo je začrtal Peter v sporu z velikim zborom: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem.«

    Iz teh sporov prvih kristjanov s politično-verskimi oblastmi se je razvilo razlikovanje med duhovnimi in posvetnimi zadevami, med religijo in politiko, ki velja še danes in je nosilno v svobodni ustavni državi. Niso razbo­žanstvili le države, temveč svet nasploh. Relativizirali so politiko in omejili kraljevo vladarsko oblast. Krščanstvo je uvedlo proces sekularizacije, ki je nepovrnljiv. To je tudi prvi pogoj, da ljudje raziskujejo svet in si ga podvržejo.

    Razlikovanje med duhovnimi in posvetnimi rečmi tako skupaj z božjim naročilom, naj človek vlada svetu, vodi do novega ravnanja s svetom, do razvoja znanosti in tehnike, ki sta neločljivo povezani z evropsko kulturo. »Vera v Boga stvarnika,« je rekel papež leta 1988 pred Svetom Evrope, »je demitizirala kozmos in ga prepustila človekovemu racionalnemu raziskovanju.« Četudi se to razlikovanje med duhovnimi in posvetnimi rečmi uveljavlja šele v stoletja dolgem, konfliktnem procesu, je temelj omejevanja politične moči in s tem tudi svobodne ustavne države.

    2. Človekovo dostojanstvo.

    Krščanska vera ostri pogled za vrednost posameznika. Človek je oseba. Ima nedotakljivo in neodtujljivo dostojanstvo, ki – kot je ugotovilo nemško Zvezno ustavno sodišče samo v svoji sodbi leta 1993 o kazenskem pravu glede splava, »pripada že nerojenemu človeškemu življenju.« Kot oseba človek ni »ne­kaj«, [Page 094] stvar, temveč »nekdo«, bitje, ki prepoznava samega sebe, soljudi in okolje, ki ima neumrljivo dušo, ki je kot telesno bitje deležen animalične narave in je umrljiv. Kot oseba je človek enkraten subjekt z načrti, zasnovami in pobudami. Odvisen je od drugega, biva skupaj z njim, deli veselje in trpljenje ter oblikuje svet. Je spolno bitje, moški ali ženska, sposoben predajanja samega sebe v ljubezni. Je bitje, ki se vsak dan na novo odloča za določena dejanja in proti drugim, nosi odgovornost, lahko greši in ima vest. Je bitje, ki mora dajati račun za svoje dejanje in nehanje in ostaja odvisno od božjega usmiljenja. Je božja podoba, kar pomeni, da ni le ustvarjen od Boga, ampak da tudi hrepeni po Bogu, zanj živi in v njem najde svojo izpopolnitev, kar se je uresničilo v Kristusu, ki je bil križan in je vstal.

    3. Človekove pravice.

    Očrtane razsežnosti človeškega bivanja so dobro, ki ga varujejo človekove pravice. Človekove pravice so gotovo pozen razvoj v evropski kulturi. Šele konec 18. stoletja so jih prvič formulirali – najprej v Združenih državah, ki jih ne moremo ločiti od evropskega kulturnega kroga, nato v Franciji. Ker so jih med francosko revolucijo in v laicističnih izročilih 19. stoletja v Evropi pogosto uporabljali kot orožje proti Cerkvi, je bilo razmerje Cerkve do človekovih pravic poldrugo stoletje precej naporno in konfliktno. Človekovo svobodo so napačno razumeli kot osvoboditev od Boga. Ta napetost se je šele polagoma sprostila sredi našega stoletja. Vendar je krščanstvo pripravilo tla za človekove pravice. »Krščanska dediščina v človekovih pravicah so vodilne misli o enotnosti človeškega rodu in o enakosti njegovih udov, o enkratnosti in dostojanstvu vsakega človeka kot osebe, s katero ne smejo razpolagati ne drugi ne on sam, ki je poklicana k lastni odgovornosti, ljubezni do bližnjega in k temu, da se izkaže na tem svetu. Samo v krščanskem kulturnem krogu … so se lahko razvile človekove pravice« (Josef Isensee). Človek ima te pravice, ker je človek, torej po naravi. Država je sicer pomembna za njihovo uveljavljanje, vendar jih ne ustvarja.

    Prav v klasični obliki, ki bi lahko služila za zgled za morebitno evropsko ustavo, to izraža nemški Temeljni zakon v 1. členu: »Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Naloga vsake državne oblasti je, da ga spoštuje in varuje. Zato se nemško ljudstvo izreka za nedotakljive in neodtujljive človekove pravice kot temelj vsake človeške skupnosti, miru in pravičnosti na svetu. Temeljne pravice, na­vedene v nadaljevanju, vežejo zakonodajo, izvršno oblast in sodno prakso kot neposredno veljavno pravo.«

    4. Svobodna ustavna država in civilna dru­žba.

    K istovetnosti Evrope spada svobodna ustavna država, katere namen so vladavina prava, varstvo človekovih pravic in s tem zagotavljanje svobode državljanov. Svobodna us­tavna država omogoča udeležbo držav­ljanov pri oblikovanju politične volje. Je temelj demokracije. Zahteva delitev politične oblasti.

    V svobodni ustavni državi se kaže dediščina krščanstva na dva načina. Enakopravno sodelovanje vseh državljanov pri procesu oblikovanja politične volje je logična posledica krščanske podobe človeka. K tej podobi človeka pa spada tudi dvojnost človekove narave. Človek je lahko dober ali zloben, deluje lahko ustvarjalno ali razdiralno. Politično moč lahko uporablja za pospeševanje skupnega blagra ali za njegovo uničevanje. Iz tega izvaja svobodna ustavna država konsekvenco, da razdeli oblast na zakonodajno, izvršno in sodno, da bi tako dosegla uravno­teženost in medsebojni nadzor.

    Delitev oblasti pomeni omejevanje oblasti. Prvi korak k omejevanju oblasti je bilo že razlikovanje med duhovnimi in posvetnimi rečmi. Delitev oblasti pa to presega. Z ločitvijo in medsebojnim nadziranjem zakonodajne, izvršne in sodne oblasti kroti posvetne reči same. Kar najbolj hoče zmanjšati skušnjavo zlorabe oblasti in tam, kjer oblast vendarle zlorabijo, omejiti škodljive posledice. Kjer delitev oblasti odklanjajo, kot v totalitarnih sistemih, skupaj z dostojanstvom in svobodo osebe, vedno zatirajo tudi krščanstvo.

    Svobodna ustavna država za svoj razvoj in stabilnost vedno potrebuje tudi aktivno družbo, ki jo danes navadno imenujemo civilna ali državljanska družba. Civilna družba je družba svobodnih, samozavestnih in aktivnih državljanov, ki se na sorazmerno brez­državnem področju gospodarstva, politike in kulture sami organizirajo v združen­jih in strankah, sodeljujejo pri procesu oblikovanja politične volje v predparlamentarnem prostoru in do države niso le strpni, temveč jo tudi podpirajo kot osrednji pogoj skupnega blagra. Civilna družba je nujni sogovornik svobodne ustavne države.

    Preobrat 1989/90 je pokazal, kako zelo svobodna ustavna država in civilna družba spadata k istovetnosti Evrope. Praktično vse pokomunistične države so ob njima usmerjale svoje preoblikovanje. Od zgradbe civilne [Page 095] družbe je odvisna stabilnost svobodne ustavne države, od stabilnosti svobodne ustavne države pa uspeh preoblikovanja.

    5. Socialna pravna država in socialno tržno gospodarstvo.

    Tudi to, da država ni le pravna država, temveč mora biti tudi socialna država, spada k Evropi. Vedno znova se pojavlja skušnjava, da bi državo skrčili na vlogo nočnega čuvaja, ki sicer skrbi za uveljavljanje prava in pogodb na znotraj ter za organizacijo obrambe navzven, se pa ne briga za socialno stanje svojih državljanov. Le-to velja za njihovo lastno, zasebno zadevo. Logična posledica tega gledanja je razcepitev družbe. Socialna pravna država pa nasprotno ne skrbi le za pravo in varnost, ampak tudi za človeka vredne življenjske in delovne pogoje. Državljana varuje pred tveganjem izgube dohodka, do katere pride zaradi bolezni, invalidnosti, starosti in brezposelnosti. S socialno varnostjo zagotavlja socialno pravičnost, družbeno integracijo in svobodo posameznika. Ta naloga skupnosti je krščanska dediščina.

    K temu, kar dela Evropo, spada skupaj s socialno pravno državo tudi določen pogled na gospodarstvo, ki povezuje svobodo konkurence s socialno izravnavo, ki obvezuje državo, da z delovnim in statutarnim pravom skrbi za humane delovne pogoje, z dobro gospodarsko, zaposlovalno in davčno politiko pa za čim manjšo brezposelnost. Podrejenega pomena je ali tako pojmovanje gospodarstva imenujemo »socialno tržno gospodarstvo« kot v Nemčiji ali »podjetniško gospodarstvo« ali preprosto »svobodno gospodarstvo«, kot ga imenuje Janez Pavel II. Pomembno je, da imamo opraviti s koncepcijo gospodarstva, ki povezuje prednosti trga, konkurenco, z visoko ravnijo zaposlenosti in s socialno varnostjo za tiste, ki se ne morejo udeleževati storilnostne konkurence.

    6. Mednarodno sodelovanje.

    Šesta razsežnost evropske istovetnosti je mednarodno sodelovanje. Evropa je bolj kot katera koli druga celina v tem stoletju razvila strukture sodelovanja in združevanja. Skeptiki lahko temu ugovarjajo, češ da tudi z nobene druge celine niso izšle tako nacionalistične razmejitve in vojne kot iz Evrope. Dejansko to spada k senčnim stranem tistega, kar je Evropa; srbska vojna kaže, da nacionalistični izgredi in krutosti, kot je »etnično čiščenje«, niso le temna zgodovina, tem­več boleča sedanjost.

    Toda k temu, kar je Evropa, spada tudi nepretrgano in uspešno prizadevanje za spravo, sodelovanje, mednarodnopravne strukture in za združevanje. To daleč presega Evropsko unijo. Pred 50 leti, 5. maja 1949, so ustanovili v Londonu Svet Evrope, da bi utrdili mir v Evropi na temelju pravičnosti in mednarodnega sodelovanja. Danes ima Svet Evrope 41 članic. Hočejo – tudi s pomočjo Evropskega sodišča – zagovarjati človekove pravice. Hočejo zagotavljati pluralistično demokracijo, gojiti zavest o kulturni istovetnosti Evrope, iskati skupne rešitve za socialne probleme ter podpirati pokomunistične demokracije Srednje in Vzhodne Evrope pri njihovih procesih preoblikovanja. Hočejo religijo kot partnerja demokracije. »Demokracija in religija nista nezdružljivi, nasprotno,« je izjavil Svet Evrope 27. januarja 1999. »Religija je lahko na osnovi svoje moralne in etične angažiranosti, vrednot, ki jih zagovarja, svoje kritične zavesti in oblik izražanja v kulturi dragocena partnerica demokratične družbe.« Katoliška Cerkev pozdravlja to izjavo. Papež je 29. marca 1999 spomnil, »da morajo dati religije poseben prispevek k izgradnji Evrope in da so gonilna sila za uresničevanje tesnejše povezave med narodi.«

    K strukturam mednarodnega sodelovanja, ki izhajajo iz evropskega kulturnega kroga, spadajo tudi leta 1945 ustanovljeni Združeni narodi s svojimi številnimi specializiranimi organizacijami, Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in končno tudi Severnoatlantska obrambna zveza, ki je bila prav tako ustanovljena pred 50 leti kot vrednostna skupnost, da bi varovala mir na osnovi demokracije, svobode osebe in vladavine prava. Je zveza, ki povezuje Evropo z Zdru­ženimi državami. V srbski vojni je Evropa izkusila, da se brez Združenih držav ne bi bila sposobna postaviti po robu nasilju nekega diktatorja. Že v boju proti Hitlerju bi bila Evropa brez Amerike izgubljena. ZDA so v tem stoletju Evropi večkrat pomagale, da je ostala Evropa.

    Posebno zgodovino uspeha ima Evropska unija. Velja za nekakšno utelešenje strukture evropskega sodelovanja in združevanja in je privlačna tudi za vse pokomunistične tranzicijske države. Ob njeni zibelki so stali trije možje – Adenauer, Schumann in de Gasperi, za katere je znano, da so bili krščansko motivirani za nov začetek v Evropi po 2. svetovni vojni. Danes ima Evropska unija 15 članic. Z uvedbo skupne valute 1. januarja 1999 jih je 11 od njih naredilo še en pomemben korak k združevanju. Lani se je Evropska unija začela pogajati o pristopu s šestimi od enajstih kandidatk za pristop – med njimi tudi z mojo domovino. Želeti bi bilo, da bi pogajanja o [Page 096] pristopu potekala hitro, v duhu sodelovanja in uspešno in da jih ne bi odlagali zaradi še ne čisto jasne poglobitve Evropske unije.

    10.1.3. Za enotnost ljudi in enotnost narodov

    Bilo bi tudi želeti, da bi dali naslednjim petim kandidatkam za pristop – Litvi, Latviji, Slovaški, Bolgariji in Romuniji – pregledno in spodbudno perspektivo za začetek pogajanj o pristopu. Osvobodile so se komunizma, ker so se usmerjale ob razsežnostih evropske istovetnosti. Želijo si več kot le »politiko odpiranja« in »strategijo pritegovanja«, namreč konkretno integracijsko perspektivo.

    Katoliška Cerkev je vedno podpirala oblikovanje in razvoj mednarodnih organizacij, tudi Evropske unije. Cerkev dela za enotnost ljudi in narodov. Samo sebe razume v skladu z izjavo 2. vatikanskega koncila kot »znamenje in orodje za notranjo zvezo z Bogom in za edinost vsega človeškega rodu«.

    Toda strukture sodelovanja in združevanja, ki izhajajo iz Evrope, kot vsa človeška dela niso imune proti skušnjavam in sprevr­ženjem. Evropska unija se mora upreti skušnjavi, da bi se zaprla pred drugimi drža­vami, ki ji ne pripadajo, zlasti pred tistimi iz tretjega sveta, in postala trdnjava beati possidentes (srečnežev, ki imajo bogastvo ali oblast – op. prev.). Združeni narodi se morajo varovati, da ne bodo izigravali načel suverenosti in nevmešavanja proti obveznosti humanitarnega poseganja in dopuščali preganjanje, posilstva in genocid. In Svet Evrope se mora upirati poskusom raznih držav, da bi svoje deklaracije človekovih pravic pod plaščem človekove pravice do proste izbire reprodukcije in življenjskega sloga razširil na pravico do splava in na homoseksualne zakonske zveze. Take razširitve bi bile spre­vrženje pravice do življenja, ki jo imajo tudi nerojeni otroci, in tudi sprevrženje varstva zakonske zveze in družine.

    S tem sem pri tretjem vprašanju: Kam naj gre Evropa? Odločanje o tem, katere države in pod kakšnimi pogoji, naj bodo sprejete v Evropsko unijo, Svet Evrope ali v Nato, ni stvar Cerkve. To je politično vprašanje. Pač pa mora Cerkev spominjati na vrednote in grozote, na vrata in slepe ulice, ki jih mora Evropa upoštevati na svoji poti v prihodnost.

    Različne razsežnosti evropske istovetnosti kažejo, da vprašanje, kako daleč sega Evropa, ni v prvi vrsti vprašanje zemljepisa. Tudi vprašanje optimalne razširitve Evropske unije ni predvsem zemljepisno vprašanje. Gotovo so meje Evrope tam, kjer se neha njena zmožnost ukrepanja. Če se politika neke države usmerja ob očrtanih razsež­nostih evropske istovetnosti, če varuje dostojanstvo osebe in spoštuje človekove pravice, torej tudi versko svobodo, če se podvrže vladavini prava, si prizadeva za pravičnost, mir in socialno varnost, če vsem državljanom omogoča udeležbo pri oblikovanju politične volje, daje prostor podjetniški pobudi ter zagotavlja trg in konkurenco, je ta država partnerica Evrope. Evropa mora biti odprta za politične, gospodarske in kulturne odnose s to državo. Tako je samoumevno, da mora biti Evropa odprta proti vzhodu in da se srečuje s pokomunističnimi državami Srednje in Vzhodne Evrope v pripravljenosti za sodelovanje in združevanje.

    Evropa torej ne potrebuje predstav o sov­ražnikih, s katerimi bi določala samo sebe in mobilizirala integracijske sile. Mora se le spomniti na svoje korenine in varovati svoj izvir. Kdor želi spet doseči izvir, od katerega se je oddaljil, mora plavati proti toku. »Če bi verski in krščanski temelj te celine,« je rekel papež pred Evropskim parlamentom 1988, »v njegovi funkciji navdihujočega vira etike in v njegovi družbeni učinkovitosti potisnili na rob, s tem ne bi zatajili le celotne dediščine evropske preteklosti, ampak bi bila hudo ogrožena tudi prihodnost evropskega človeka … vsakega evropskega človeka, vernega ali nevernega.« Papež je sklenil svoj govor, naj bi bila jutrijšnja združena Evropa »odprta proti vzhodu celine, velikodušna do druge poloble« ter naj bi s spravo človeka s stvarstvom, s soljudmi in s samim seboj »spet prevzela funkcijo svetilnika v svetovni civilizaciji«.

    Že nekaj let po tem govoru smo dobili mož­nost, da to vizijo uresničimo. Pri uresničevanju smo že precej napredovali. Toda v marsikateri državi, in to ne le na vzhodu, ampak tudi na zahodu Evrope, so v preteklih desetletjih krščansko vero potisnili na rob. Vera in kultura, vera in življenje se močno razhajajo. Naloga kristjanov je, da na novo odkrivajo svoje korenine in raz­vijajo civilizacijo ljubezni, ki je bolj krščanska in človeško bogatejša.

    Frankfurter Allgemeine Zeitung, 15. 6. 1999

    Appendix A

    Appendix A.1

    Appendix A.1.1 Farne spominske plošče

    [Page 096]

    V uvodu k knjigi, na katero vas bi radi spet – ne vemo, kolikokrat že – spomnili, stoji zapisano tudi tole:

    Farne spominske plošče pa postavljamo tudi zaradi nekega drugega spomina. Temu spominu pravimo zgodovinski spomin in ga gojimo izključno zaradi sebe. Mislimo namreč, da so ljudje, ki se jih spominjamo, za nas na poseben način pomembni. Čutimo, da nam s svojim delovanjem in nehanjem sporo­čajo nekaj česar nikakor ne smemo pozabiti. Če bi namreč dovolili, da nas v džungli vsakdanjih skrbi njihovi glasovi ne bi več dosegali, bi bili zelo osamlje­ni in se ne bi imeli, če bi se kdaj bilo treba o čem važnem odločati, z nikomer posvetovati.

    Zgodovinski spomin nam govori o tem, kakšna resničnost je svet, in o tem, kako so se ljudje, ki jim pripadamo, v tej resničnosti izkazali. Čim več bomo vedeli o preteklosti in čim bolje jo bomo razumeli, tem varnejša bo naša sedanjost: tem bolj bomo resnični in trezni in manj naklonjeni slepilom, ki nam jih ponuja svet in jih spočenjamo sami. Proti spominu in proti preteklosti govorijo samo tisti, ki bi radi, da se zaradi vloge, ki so jo v njej imeli, pozabi; ali pa tisti, ki vedo, da je človeka, ki ne ve, od kod prihaja, lahko voditi. Pogosto – v slovenskem primeru je že tako – so to isti ljudje.

    Prepričani smo, da bo ta spominska knjiga postala dragocena lastnina mnogih slovenskih hiš. Ne samo tistih, ki imajo v njej zapisane svoje ljudi, ampak tudi tistih, ki ne bodo hotele biti brez temeljnega dokumenta o nekem času, ki s svojimi odločitvami usodno sega še v današnji čas. S to knjigo bodo v marsikatero slovensko hišo spet stopili ljudje, ki so jo zapustili pred pol stoletja: možje, žene in dekleta. Predvsem pa fantje: samo s to spominsko knjigo se bo v svoje domove vrnilo čez pet tisoč mladih slovenskih fantov. Mater, ki so jih čakale, nekatere dolgo, ne bo več, prav tako ne očetov, ki niso nič manj trdno upali. Včasih jih bodo sprejeli že čisto drugi ljudje, a jim bodo, ker so bili nekoč pač tu doma, pa tudi zaradi neznanskih stvari, ki so se jim dogodile na dolgi poti, naredili prostor v hiši in v spominu.

    O teh stavkih je mogoče reči karkoli, ni pa mogoče reči, da niso resnični: če ne bomo imeli spomina, ne bomo vedeli, kdo smo, in ne bomo vedeli, kaj bi s seboj. Ali ni sedaj tako, kakor da ne bi vedeli, kaj naj s seboj? Saj je tako, mar ne?

    Naj bo vaša knjižnica skromna ali bogata, ta knjiga v njej ne sme manjkati. Naj bo tam, da jo bo lahko vzel v roke še pozni vnuk. Če bo tam, jo bo vzel in ne bo več tako, da ne bi vedel, kdo je in kaj naj s seboj.

    Appendix A.2 Pred vami je najvažnejši dokument novejše slovenske zgodovine

    Appendix A.2.1

    [Page 097]

    Poskrbite, da bo ta pretresljiva knjiga našla pot v vsako slovensko hišo!

    Kupite jo lahko v skladišču nadškofijskega ordinariata v Ljubljani na Mačkovi 6 ali pa naročite pri Novi Slovenski zavezi na Resljevi 14 v Ljubljani in na upravi Družine Krekov trg 1 v Ljubljani

    Date: 2010-03-25

    Leave a Reply

    You must be logged in to post a comment.