Zaveza št. 31

Zaveza št. 31Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 31
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

    [Page 001]

    1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove slovenske zaveze

    Avtor: Justin Stanovnik

    1.1. Čas krize in jezik

    1.1.1.

    Zdi se, da je pojem kriza izvorno povezan z zdravilstvom in pomeni čas, ko se odloča o tem – beseda krínein v grščini pomeni odločiti – kako se bo bolezen obrnila – ali na bolje ali na slabše. Povezava z boleznijo nekoliko razloži tudi njen sedanji pomen. Z njo želimo povedati, da je neko stanje tako izredno in nenormalno, da se iz njega lahko razvije katastrofa. Beseda kriza današnjemu času ni neznana, kar zanesljivo kaže na njegovo notranjo negotovost. Pri tem je zanimivo tudi to, da je zavest kriznosti skoraj izključno omejena na en pol evropske družbe, drugi pa zanjo sploh ne ve ali noče vedeti. Konservativne, na tradicijo vezane sile vidijo v mnogih in raznovrstnih novostih, ki jih prinaša raz­voj, bolezenske znake, progresivnih sil pa razvoj ne vznemirja, ampak vidijo v njem zagotovilo neustavljivega človekovega vzpona.

    Ko so se avgusta leta 1985 zbrali v papeževi poletni rezidenci v Castelgandolfu člani znanstvenega sveta dunajskega Inštituta za vede o človeku (Institut für die Wissenschaften vom Menschen) na svoj drugi kolokvij, so za predmet razpravljanja postavili vprašanje krize. Sodelovala so zelo znana evropska imena: Carl-Friedrich von Weizsäcker, Paul Ricoeur, Reinhardt Koselleck, Leszek Kolakow­ski, Jozef Tischner, Ernst-Wolfgang Böckenförde, Hans-Georg Gadamer, Krzysztof Michalski in drugi. Njihova predavanja je naslednje leto izdala stuttgartska založba Klett-Cotta z naslovom O krizi.

    Njihova razmišljanja ne zadevajo regionalnih področij krize, tako da bi se omejili na posamezne duhovne, kulturne in družbene segmente, ampak merijo na celote evropske kulture. Kriza sedanjega časa se jim kaže kot kriza moderne. Ta se jim odkriva po različnih pristopih in vidikih. Za Weizsäckerja tako štirje vodilni motivi tradicionalne kulture: resnica, dobrost, lepota in sveto niso več štirje načini, v katerih se javlja eno, ampak so se med seboj odtujili. Osamljene in ločene jih je izpodrinila in pregnala brezvrednostna znanost. Ricoeur vidi vzrok kriznosti v patološkem odnosu med izkustvom in pričakovanji: da kriza nastane vedno tam, kjer revolucionarno zavračanje tradicije tako zoži realno izkustvo, da se pričakovanja razrastejo v utopijo. Kolakow­ski krivi za krizo moderno, ki je diskreditirala vse, kar ni racionalno. Toda, kot pravi, temeljev človeške kulture in družbe ni mogoče legitimirati racionalno: »Popolna racionalnost je cilj, ki samemu sebi spodnaša tla.« Tischner pokaže na krizo medčloveške komunikacije, ki se razrašča iz tega, ker ni več mogoče zaupati v drugega: »Gotovost je izginila v trenutku, ko je sočlovek postal lažnivec.« Krzysztof Pomian vidi krizo v preobremenjeni državi, ki ne more uresničiti velikih upanj in pričakovanj svojih ljudi. Od nje se ne pričakuje samo, da bo poskrbela za zaposlenost, za blagostanje, za trajno gospodarsko rast in da bo tako garant prihodnosti. Od nje se pričakuje, da bo, kot pravi, »namesto božje previdnosti prevzela odgovornost za pozitiven razplet zgodovine«. Reinhardt Koselleck dopušča možnost, da je sedanja kriza dokončna kriza zgodovine in da nas, kot pravi, čaka kriza zadnje odločitve. Ob takem umevanju časa razumemo sklep, ki se mu samodejno vsiljuje: »Če je tako, potem je na dlani, da je treba prav vse sile usmeriti v to, da se katastrofa prepreči.« To zveni kot urgenten poziv vsem ljudem dobre volje, tako nekako kot Ciceronov klic iz prvega govora proti Catilini: concursus omnium bonorum – da morajo ob tej nevarnosti priteči vsi pošteni ljudje. Tischner predlaga tudi medij, skozi katerega bi moralo iti sodelovanje vseh ljudi. To je mišljenje. Takole pravi: »Kdor misli, rešuje ljudi in njihov svet v njegovi resnici; na tej točki se križata mišljenje in vera. Mišljenje ni religiozno v tem, da priznava religijo in ji izkazuje spoštovanje; ali v tem, da religijo brani pred kritičnim razumom. Mišljenje dobi religiozni značaj samo tako, da postane razgovor z odkritim človekom o ohranitvi sveta.«

    Mišljenje je dobra iztočnica za prehod na razmišljanje o specifičnih oblikah krize v slovenskem prostoru ali, natančneje rečeno, na razmišljanje o tem, kaj je treba spričo nje, če jo bomo evidentirali, ukreniti. Vprašanje, ali tudi pri nas obstaja kriza, v čem je in od kod prihaja, sicer ni središče naše teme. Dva, tri stavke bi vendar morali povedati tudi o tem, bolj zato, da se ponovno zavemo tega, kar nam je sicer znano.

    [Page 002]

    Brez dvoma obstaja tudi naša kriza – za tiste, ki mislijo, da je treba sedanji čas tako označiti – na ozadju evropske. Tudi pri nas se predstavlja kriza predvsem kot kriza duha. Kriza namreč ni v težavnosti ali celo neznosnosti razmer, realnih razmer, ampak v odsotnosti temeljnega védenja, ki bi ljudi poučevalo, kako je razmere, kakršnekoli so že, mogoče ali celo treba prenašati. Gotovo lahko tudi razmere same prestopijo kritično točko in sprožijo akutno družbeno krizo velikih razmerij. Toda nikjer v Evropi, posebej pa ne v njenem zahodnem in osrednjem delu, kamor spadamo tudi mi, takšnih razmer ni. Evropska kriza, tudi naša, je predvsem kriza duha. Za življenje se je konec koncev treba vedno odločiti, vedno ga je treba v nekem smislu sprejeti, tudi če so razmere ugodne ali celo zelo ugodne. Tudi če smo bogati. Tudi svet je treba nazadnje sprejeti. Neizpolnjenost, ki je naša stalna spremljevalka, na nas sicer pritiska, a pomeni malo, če v obstajanju, ki ga imenujemo življenje, vidimo smisel. Iz tega občutja, ki ga ni mogoče zadušiti, se vidi, da življenje ne more biti samo sebi namen; da to, čemur so Latinci rekli degere vitam – prebijati ali prestajati življenje, ni dovolj. Poleg njega in nad njim mora biti nekaj, kar mu daje pomen. Če življenja ni mogoče koncipirati kot dramo, v kateri za nekaj gre, potem izgubi osnovni razlog, počasi začne od njega odpadati duhovno in kulturno razkošje, ki se je v zgodovini nabralo, nazadnje začne usihati tudi biološko. Sedanja evropska kriza, tudi slovenska, je kriza smisla. A to je, smo rekli, samo ozadje, na katerem se dogajajo specifične slovenske stvari. Če bi hoteli predstaviti te, bi jih morali postaviti v perspektivo našega zgodovinskega razvoja v tem stoletju. Ko bi uvedli pojme revolucija, državljanska vojna, totalitarizem in ko bi se še ovedeli, na kakšno resničnost se vsak od teh pojmov pokriva in ko bi to resničnost tudi razumeli, ne samo v njenem zunanjem dogajanju, ampak tudi v tem, kar je bila znotraj – kar je nosilo v sebi prvine neke logike, ki je potekala, ne da bi jo mogli registrirati, oceniti in ovrednotiti, ne da bi se je, z drugo besedo, ovedeli – ko bi vse to, oziraje se v preteklost, mogli zagledati v kontekstu celote in resničnosti, bi šele bili v stanju zagledati naravo in genezo kriznega stanja, ki pritiska na nas na način, ki ne dopušča nobenega dvoma o njegovem obstoju.

    Ne vem, ali smo, ali je kdo sposoben tako zajeti sedanjo slovensko krizo. Res, kako bi se ji bilo mogoče približati? Imamo občutek mučne skrčenosti, kakor da se ne moremo prav vzravnati, bodisi zato, ker nam prostor tega ne dovoljuje, bodisi zato, ker nam nekaj znotraj nas to preprečuje. Živimo daleč od celega in polnega življenja. Ali je to tisto? Ali smo s tem kaj povedali?

    V preteklosti so nad nas prihajale nesreče, ki bi nas bile lahko pogubile, a so bile zunanje in smo zato, ko so prešle, mogli živeti naprej. Prestali smo »boj Vitovca in ropanje Turčije«, prestali smo pomanjkanje, lakoto, bolezni. Sedanja kriza pa nam je načela sredico. Ne­kaj se steguje po našem bistvu, po tem, kar smo, po čemer se vedno spet prepoznavamo, po tistem, v čemer se vedno znova spo­čenja volja do življenja. Čutimo, da moramo iznajti fundamentalna vprašanja, ki nas bodo pripeljala do temeljnih in zdravilnih resnic o sebi. Ne smemo se prepustiti udobju približ­nih odgovorov; ne smemo se ustaviti v prostorih, ki se bodo zadovoljili z zasilnimi odlo­čitvami glede zadev duha in življenja. Po­trpež­ljivo in brez histerije moramo gnati misel do konca – do tja, kjer se bo ob stiku z resnico umirila. Tisto mesto, stičišče misli in resničnosti, bomo potem lahko imeli za nastavek tistega, čemur bomo lahko po pravici rekli naše dejanje – veliko duhovno in politično dejanje, ki bo imelo za cilj najprej priha­janje in potem vrnitev k sebi.

    Torej evropska in slovenska kriza. Če besedo jemljemo zares, v skladu s pomenom, ki smo ga našli v njeni izvorni vezanosti na bolezen, potem bi pričakovali, da se bo priseben človek vprašal, nemudoma in nujno, kaj lahko stori, da kriza ne bo šla naprej svojo slepo pot, izročena igri naključja, ampak bo dele­žna razumnega posega, ki krizi ne bo le preprečil, da razvije svoje destruktivne potenciale, ampak jo bo izkoristil za splošno ovedenje možnosti, ki jih imajo vsak zase in skupaj človek, narod in država. Kriza je namreč tudi prostor, v katerem je mogoče vse bolje razumeti. V to vprašanje, kaj storiti, je razumno, da vključimo tudi jezik. Že sedaj in vnaprej lahko rečemo, da je jezik osnovno orodje, ki ga imajo tisti, ki čutijo, da sveta ne smejo prepustiti samemu sebi.

    To vprašanje bi se lahko tudi glasilo: Kakšen jezik zahteva čas krize? Ali drugače: Ali so v jeziku kakšne možnosti, ki jih je mogoče razviti in uporabiti za to, da dobi misel, ki jo jezik oblikuje, značaj nujnosti in brezpogojnosti? Če je namreč kriza akutna in nevarna, če je stanje naroda, države in celotne kulture, ki jo je kriza zajela, takšno, da intervencija ne trpi nobenega odlašanja, potem bo izrekovalec jezika hotel prav to: da njegov jezik deluje v moči neubranljive prepričljivosti. Misel se dogaja in foro interno, kot pravijo [Page 003] filozofi, v človekovi notranjosti in postane oprijemljiva šele, ko se izrazi v jeziku. Šele tedaj lahko začne opravljati svojo vlogo, ki je v tem, da nekaj pomeni, ne samo lastniku misli, ampak tudi drugim ljudem. Stavek vedno nekaj pomeni, ker je, kakor misel, vedno uperjen na nekaj zunaj sebe. Noben fizični pojav ne izkazuje ničesar podobnega, ampak ostaja povsem v sebi in zgolj je, ne da bi kaj pomenil. To lastnost jezika so sholastiki imenovali intencionalnost, kar pomeni, uper­jenost na nekaj zunaj sebe. Jezik torej ne more, da ne bi nekaj pomenil. Misel Tomaža Akvinskega, da sta dve stvari bistveni za vsa­ko misel, da je prvič: misel vedno misel nekoga, da ima torej svojega lastnika, in da je drugič: vsaka misel o nečem; to gledanje je v drugi polovici devetnajstega stoletja povzel Franz Brentano in jo izrazil takole: Vsaka misel vključuje nekaj zunaj sebe. Kdor izreka mnenje, ga izreka o nečem; kdor ljubi ali sovraži, vedno kaj ljubi ali sovraži; kdor želi, si česa želi. Po Franzu Brentanu je pomen te lastnosti jezika zagledal Edmund Husserl in jo vključil v svojo fenomenologijo. Izrekel je tole splošno misel: Intencionalnost je splošna značilnost zavesti. Zavest je vedno zavest o čem. Da se misel ali stavek na kaj nanaša, to je njuna inherentna lastnost. Tega oblikovalcu misli ali izrekovalcu stavka ni treba posebej hoteti. To je v jeziku nujno in po sebi.

    Mehke roke segajo v samoto dreves

    Figure 1. Mehke roke segajo v samoto dreves Mirko Kambič

    Drugo vrašanje pa je, ali imajo misli, izra­žene v govoru, nujno in po sebi tudi učinek, ki ga izrekovalec jezika zavedno ali nezavedno želi. Ali je torej jeziku lastna še druga intencionalnost, ki bi ji v primerjavi s prvo lah­ko rekli moralna intencionalnost. Vsem je jasno, da jezik tega, hvala bogu, nima po sebi in nujno. Po jeziku je mogoče doseči spremembo v ljudeh, a je ta možnost res samo mož­nost. Ali se uresniči ali ne, je najprej odvisno od duhovnega, družbenega in političnega okolja, v katerem se jezik izreka, ali drugače povedano, od vsakokratne kulture; posebej pa izrekovalec vedno zadene ob svobodo tistega, ki mu je izrekanje namenjeno. Tudi in morda predvsem na njegove predsod­ke – na sodbe, ki si jih je bil izdelal vnaprej.

    V boju s prejemnikovo svobodo in njegovo kulturno situacijo ima izrekovalec jezika to možnost, da napolni svoj govor – svoj stavek – z energijo, ki bo dosegla, da bo jezik deloval v smislu moralne intencionalnosti. Hote sem rabil besedo energija, ker sem hotel pokazati, da je moralna intencionalnost dosegljiva ne samo s formalnim oblikovanjem jezika, ampak tudi z zunaj jezikovnimi sredstvi. [Page 004] Moč jezika je namreč odvisna tudi od zavesti ali od duha, iz katerega jezik izhaja – iz intenzitete njegovega obstajanja.

    O tem, kakšno vlogo ima jezik pri oblikovanju človekovega okolja, so različna gledanja. Tudi dandanašnji in pri nas najdemo ljudi, ki na jezik ne dajo veliko. Večji vpliv pri­pisujejo zgledu, ki, kot pravi pregovor, razkazuje svojo premoč nad besedami. To je morda vse res, a nas tu sedaj zanima jezik. Naj pojasnim njegovo vlogo z nekaterimi rešitvami iz evropske davnine.

    V grški antiki sta se oblikovala dva nazora o vlogi jezika v oblikovanju duhovne in kulturne skupnosti. Lahko bi govorili o dveh tradicijah: aristotelski in sokratsko-platonski tradiciji.

    Aristotel seveda ni bil noben skeptik, kot je bil sofist Gorgias, ki je trdil, da ničesar ni, ko pa bi kaj bilo, bi to bilo nespoznatno, ko pa bi kaj bilo in bi to bilo spoznatno, to ne bi bilo nikomur priobčutljivo. Aristotel pa je v človekovo središče postavil razum in označil življenje, posvečeno razumu – tako imenovano teoretsko življenje – za srečno; na visoko mesto pa je postavil tudi prakso in jo filozofsko legitimiral. Učil je, da človek ne postane človek vrline tako, da posluša moralne diatribe, ampak tako, da se v vrlini vadi – torej prek praktične vzgoje, prek prakse skratka. Mlad človek se nauči obvladovanja samega sebe tako, da izvršuje stvari, ki obvladovanje vključujejo. Na ta način postane obvladova­nje njegova navada – njegov ethos. Za pravičnost se človek na primer odloči tako, da na za­četku okusi slast pravičnega dejanja, v katerega je bil kratko malo uveden ali pa ga je naredil po trenutnem nagibu. Navada ni védenje, ampak način obstajanja. Ni je mogoče intelektualizirati.

    Drugo tradicijo sta odprla Sokrat in Platon. Začel jo je Sokrat. V njegovi intuiciji sta se zgostili dve prvini. Prva je v tem, da sta védenje in vrlina eno. Moder človek, ki ve, kaj je prav, nujno tudi dela tako, kakor ve, da je prav. Prehod iz védenja v dejanje je torej nujen. To lahko razumemo samo tako, da védenja ne enačimo z abstraktnim poznavanjem, pa naj bo še tako eksaktno, ampak ga imamo za uvid, v katerem človek ne od­krije samo resničnosti, ampak tudi resnico, ki je tako zelo resnica, da človek kratko malo ne more obstajati, ne da bi jo sprejel za življenjsko vodilo in jo uresničeval. Drugo Sokratovo spoznanje pa je pravzaprav po­sle­di­ca prvega. [Page 005] Če je vrlina védenje, potem iz tega sledi, da je vrlina naučljiva. To je zato, ker je védenje naučljivo, naučljivo pa je védenje zato, ker je njegova struktura umu razvidna. Struktura védenja je v definiciji, do definicije pa je mogoče priti z indukcijo. S to metodo je Sokrat iskal univerzalno vel­javna etična dejstva. Ta so se mu zdela posebno važna in dragocena po nastopu sofistov, ki so prav ta dejstva skušali relativizirati.

    V sijaj beline

    Figure 2. V sijaj beline Mirko Kambič

    Sokrat je torej verjel v besedo. Njeno moč je aktiviral v pogovoru z ljudmi. Frederick Copleston pravi, da se je Sokrat imel za človeka z misijo. Naložil mu jo je bil bog v Delfih in je bila v tem, da vzpodbuja ljudi, da se brigajo za najdragocenejše, kar imajo, za svojo dušo, in sicer tako, da si prizadevajo za modrost in vrlino. Sokrat je bil misijonar in je kot misijonar tudi umrl. Hotel je ljudi prepričati, da morajo postati boljši ljudje in boljši držav­ljani. Ključna beseda v stavku, ki sem ga pravkar povedal, je glagol prepričati.

    Tradicijo, ki jo je bil začel Sokrat, je nadaljeval Platon – na način, ki mu je zagotovil trajno, morda pa tudi najvišje mesto v evropski filozofiji. Tudi Platon je predvsem in v prvi vrsti učitelj. Verjame, da je mogoče posredovati misel drugemu človeku, in sicer zato, kakor pravi v Gorgiji, ker je v ljudeh »neko čutenje, v vsakem sicer drugačno, v nekem smislu pa vendar isto in skupno«. Na tej osnovi gre Platonov Sokrat – Platon, kakor veste, vedno govori prek Sokrata – »kot zdravnik v boj z Atenci, da bi postali čim boljši«. Platonov spopad z nasprotniki poteka na polju logike, z argumenti in protiargumenti. Torej beseda kot logos. To je en način ali en jezik. Kadar pa s tem jezikom ne uspe, seže po drugem. To se dobro vidi v dialogu Gorgias, kjer radikalnemu nasprotniku Kaliklesu z argumenti ne more dokazati dvojnega etičnega aksioma: da je, prvič, bolje krivico trpeti kot delati in, drugič, da je za že storjeno krivico bolje trpeti kazen kot pa kazni uiti. Po neuspehu z metodo argumentov se Platon zateče k zgodbi o sodbi po smrti, upajoč, da bo nasprotnika z njo pretresel. Svojo pripoved, potem ko že vidi, da tudi z njo ni uspel, konča z besedami: »Mene je ta zgodba prepričala in sedaj gledam, kako bom mogel priti pred sodnika z zdravo dušo. Zavrnil sem časti ljudstva in hodim za resnico, poskušajoč najti to, kar je najboljše v živ­ljenju in smrti. Na vso moč pa vabim tudi druge, posebej pa tebe, na to pot in v ta boj, ki ima, to trdim, najodličnejše mesto med agoni življenja. Sicer, ti pravim, si ne boš mo­gel pomagati.«

    Aristotel je, kakor smo videli, verjel, da se človek razvije v dobrega človeka s prakso. Prostor, v katerem se ta praksa dogaja, je za Aristotela, pa tudi za vsakega drugega Grka, samo polis. Toda, se takoj pojavi vprašanje, kaj pa če polisa ni? Kaj pa če je treba osnovne družbene elemente za človekovo pajdejo šele postaviti? Tu je jasno, da je treba pustiti Aristotela in v imenu sokratsko-platonske tradicije stopiti do človeka kot človeka. Morda ste ob tem razmišljanju že sami pomislili, da to velja tudi za naš sedanji slovenski čas. Če pa je tako, je tukaj takoj vprašanje jezika. Ali drugače: katere možnosti v jeziku je treba identificirati in jih povzdigniti v kanon govora za kulturo v krizi?

    A preden se lotimo tega, napravimo še en premislek. Nekoč so svet premikali preroki. Njihova moč je rastla iz občutja, da so bili poklicani in da so poslani. V sebi so čutili vzgon, ki so ga označili z Božjo prisotnostjo. Grška beseda enthousiasmós – to je, kakor znano, druga beseda za inspiracijo – pomeni prav to: polaščenost od Boga. Morda se še iz šole spomnite Puškinove pesmi Prerok, ki govori o preoblikovanju človeka v preroka.

    Človeka, izmučenega od duhovne žeje, pri­čaka na puščavskem križpotju angel – šestokrili seraf. Dotakne se njegovih oči in zaža­rijo kot oči vznemirjene orlice; dotakne se njegovih ušes in jih napolnijo novi šumi in glasovi; izdere mu jezik – leporečni in varljivi – in mu vsadi jezik modre kače; iztrga mu srce in mu vsadi novo, kamnito; z ogljem mu očisti ustnice, potem pa ga pošlje, kot pravi pesnik, »glogolom žgat serca ljudej«. Ker vsi nekoliko poznamo Sveto pismo stare zaveze, nam ni povsem neznan govor, s katerim nastopa preroški človek. Zadnji takšen človek, v celotnem ornatu preroka, ogrnjen v plašč navdihnjenega govora in mučeništva, je bil Girolamo Savonarola – že na samem pragu novega veka. Resonanca današnjega časa pa preroškega govora ni v stanju več registrirati. Dimenzije preroške besede so zanj prevelike. Nekatere sodobne usode nas utegnejo o tem prepričati, če se odločimo, da jih pogledamo v tej luči. Aleksander Solženicin je eden od njih.

    S tem pa seveda sploh ni rečeno, da v današnjem času jezik sokratsko-platonske tradicije nima možnosti. Če vse premislimo, bi lahko rekli, da ima celo zelo velike možnosti. Te možnosti so v samem obstoju krize. Čim globlja je kriza – njeno bistvo smo rekli, če se še spomnite, je v izginotju smisla – čim globlja je kriza tem večje so možnosti za prenovo. Obstaja pravzaprav en sam pogoj: [Page 006] najti idiom, ki ga bo evropski prostor, kakršen se je bil naredil v zgodovini zadnjih nekaj sto let, sprejel, čeprav mu bo prinašal sporočila, ki so mu že ušla iz spomina.

    Vprašanje se torej glasi: kakšen mora biti jezik za današnji krizni čas? Za današnji moderni, ali bolje, postmoderni čas?

    Za začetek bi rad ponudil neko misel, ki tudi vam ne bo tuja. Gre za to, da prostor, ki ga določa današnja občutljivost, ne prenese velike glasnosti. Patos, pa naj prihaja iz jezikovne fraze ali iz fonetskega nastavka, moderna občutljivost ne prenese. Če sedanji čas kaj gotovo ni, potem to ni baročni čas. Silovita kretnja takoj vzbudi sume, da z njo nekaj ni v redu – predvsem da ni resnična. Moderni jezik išče za izrekanje tišino. Lahko bi tudi rekli, da teče v nizkem ključu. Toda ta misel je zgolj glosa na robu.

    Bolj važno je za sedanji jezik nekaj drugega. Kar imam v mislih, bi še najbolj natanko, če ne povedal, pa vsaj nakazal, če bi uporabil besedo nov. Ali bolje, nov v pomenu svež. Novost je tisti pojmovni okvir, ki ga mora izrekovalec upoštevati, če hoče, da bo njegov jezik vreden pozornosti. Kaj konrektno z novostjo mislimo?

    Zdi se, da se smemo strinjati s teorijo, da sta v jeziku dve prvini, ki se razlikujeta v tem, da je ena stalna in nesprejemljiva, druga pa ima v sebi možnosti različnega razvoja in novosti. To gledanje na jezik se je izkristaliziralo v moderni lingvistiki v boju med velikim lingvistom socialistom Chomskim in njegovimi liberalnimi kritiki. Po tej teoriji se sintaktični vzorci jezika – fiksne oblike besednih sistemov, kot sta na primer priredje in podredje – bistveno ne spreminjajo, ker jih določajo genetski mehanizmi. Ti vzorci se ne spreminjajo in so za vse jezike enaki. V tem pomenu je jezik prirojena in ne naučena sposobnost. Druga stvar pa so besede in njihov pomen – njihova semantika, kot pravijo jezikoslovci. Besede pa nastajajo in umirajo, vmes pa opravijo dolgo pot, na kateri jim ljudje kot v nekakšnem velikem krojaškem salonu nadevajo vedno nove in drugačne pomene. Ko smo omenili novost in svežost, smo mislili ravno na to dogajanje.

    Ko smo, misleč na moderni čas, postavili zahtevo, da je treba jezik na novo premisliti, smo hoteli povedati prav to: da je treba znova premisliti besede. Besede, nekoč sveže in mlade, so se z dolgo rabo izrabile in zgladile, postale so dolgočasne, tako da jih ljudje ne sprejemajo več z veseljem v svoj duhovni dom, kot prinašalke živih in zanimivih zamisli, ampak jih, razodevajoče pičlo življenje, raje puščajo, da gredo mimo. Kdor bo danes hotel imeti resničen vpliv na ljudi – recimo raje, kdor bo hotel ljudem kaj važnega in resničnega sporočiti – bo moral premisliti, kaj pomenijo njegove besede. Moral jih bo tako rekoč na novo zagledati.

    Če bi na primer danes kdo postavil pred občinstvo stavek Kriza današnjega časa je kriza vrednot, bi to bil čisti nič. Danes kratko malo ni mogoče več rabiti besede vrednota, ne da bi jo kot nekakšno culo razvezali in pogledali, kaj je v njej. In kaj je v njej? V njej je beseda vreden, vredna, vredno in ni ga človeka, za katerega ne bi bilo nobene stvari, ki je ne bi imel za vredno. Na ta način in še na mnoge druge načine je mogoče pomladiti besedo vrednota, tako da zažari, kot pravi Edmund Husserl, v svežosti prvega jutra. Beseda vrednota je bila nekoč vpeta v neko besedno zvezo, to zvezo je postavilo neko živo spoznanje, zato je bila živa tudi beseda vrednota. Ljudje so jo torej skraja razumeli, potem pa dolgo zgolj dolžno sprejemali in ponavljali – dolgo lahko pomeni tudi stoletja – nazadnje pa so se, ko je njeno živo tkivo povsem olesenelo, uprli. Uprli so se tako, da ji niso več verjeli. In mnogo takih uporov se je izšlo v to, čemur pravimo kriza.

    Torej tihost in svežost. Naslednja stvar pa je resničnost. Resničnost sestavljata dve prvini. Govorec mora prvič vedeti, o čem govori. Njegova pripoved mora biti podobna pripovedi popotnika, ki je prehodil neznano deželo in sedaj pripoveduje, kaj je tam videl. Bistvo je v tem: ker je nekaj videl, nam lahko nekaj pove – nekaj preverljivega; če bi šli sami tja, bi se o resničnosti njegove pripovedi sami prepričali. Vsak govor mora biti zgrajen na tem vzorcu. Tudi najbolj abstrakten, tudi najbolj subtilen govor mora imeti izjavno strukturo, ki je preverljiva s sredstvi, lastnimi njegovi ravni. Bralcu ali poslušalcu mora biti omogočeno, da govorcu sledi z zmernim aktiviranjem pameti – slediti seveda pomeni razumeti, ne pomeni še sprejeti ali nesprejeti.

    Drugo dimenzijo resničnosti pa govoru daje relevantnost. Slovenska beseda za relevantnost je tehtnost. Predmet govora morajo biti stvari, ki jim prejemnik prizna tehtnost ali važnost. Prejemnik mora začutiti, da ga tema, o kateri se govori, zadeva – posredno ali neposredno, na neki točki na loku njegovega celotnega življenjskega obstajanja. Če govorec predvideva, da poslušalec tega občutka za misel, ki mu jo namerava sporočiti, nima, mora predhodno ustvariti razmere, da se bo v njem ta občutek naselil.

    Sredi mogočne zime

    Figure 3. Sredi mogočne zime Simon Dan
    [Page 007]

    Zadnja stvar, na katero bi bilo treba opozoriti, pa je kraj, kjer jezik nastaja. Ta kraj je v zadnji analizi človekov duh. Duh je, kakor vemo, zelo neoprijemljiva reč, zato ga poskušamo zajeti v prostorskosnovne metafore, kakor da bi bil nekaj, kar poznamo iz snovnega izkustva. A je nekaj drugega: je središče – tudi to je prostorska beseda – samozavedanja ali védenja o sebi. V duhu nastajajo nepovzročeni začetki naših dejanj in odločitev. Nepovzročeni niso zato, ker bi nastajali nekje v vesolju, zunaj naše telesno-skušenjske stvarnosti; nepovzročeni so zato, ker lahko so, lahko pa jih ni.

    [Page 008]

    Tudi jezik – ki ni istoveten z duhom, kot se včasih sliši, ampak je delo duha in hkrati njegova posoda – tudi jezik prihaja iz tega središča in je zaznamovan od tega, ker je v njem; od tega stara deviza, da je stil človek. Od človeka, od njegovega središča je odvisno, ali njegov jezik poganjata odgovornost in skrb ali pa ravnodušnost in cinizem. Za jezik, ki bo hotel doseči človeka v krizi, lahko rečemo, da bo imel pravo podobo, če se mu bo videlo, da prihaja iz prostora, ki mu nista neznana skrb in sočutje. Potem bo imel na sebi to, čemur smo v tem razmišljanju rekli moralna intencionalnost. Obenem pa bo moral paziti, kot smo tudi rekli, da ne bo preglasen, da bo nov in svež in da bo govoril o pomembnih rečeh.

    Kar smo tu povedali o družbeni krizi in jeziku, je bilo pravzaprav samo uvod v razmišljanje o nekem konkretnem dejanju, ki je še vedno v okviru krize in jezika, le da ju zadeva v njuni politični dimenziji.

    Nova revija, mesečnik za kulturo, ki izhaja že sedemnajsto leto, namerava za mesec december – to bo njena dvestota številka – iziti z besedili, ki bodo hotela biti ambiciozen program slovenske narodne in državne prenove. Kolikor nam je znano o načrtih za to številko, bo njen pomen mogoče vzporediti z znamenito sedeminpetdeseto številko te revije. Ta je opravila poglavitna miselna opravila, ki zadevajo duhovne, kulturne, politične in gospodarske temelje za slovensko nacijo in slovensko državo; letošnja decembrska številka pa bo hotela pregledati, kako so se takrat formulirane ideje uresničevale in uresničile. Zdi se, da tisti, ki so leta 1987 trasirali pot slovenskemu narodu in njegovi državi, zvečine niso pretirano srečni nad tem, kako so se njihove predstave uresničile. Zvečine pravimo zato, ker revija, razumljivo, ni več tako enotna, kot je bila pred desetimi leti. Eldeesovska država, ki jo imajo vsi pred seboj, za večino ni sprejemljiva, nekatere pa ne moti tako zelo ali pa jih sploh ne. To nikakor ni zanemarljiva razlika in nikakor ni jasno, kako jo bodo vodilni ljudje pri reviji premostili, če se bodo tega sploh lotili. Mi si bomo za sedaj olajšali delo tako, da bomo na decembrske programske spise čakali, kot da jih bodo pisali bistveno enotni ljudje.

    Pisci sedeminpetdesete številke Nove revije so videli pred seboj tri naloge: prehod iz komunizma v demokracijo, prehod naroda na nacijo in kar iz tega sledi, postavitev lastne in samostojne države. Vse tri prvine velikega načrta so se uresničile, a so se uresničile napol. Namesto na odprtem prostoru, ki daje možnost širokih perspektiv, smo se znašli v nerazgledni in somračni pokrajini.

    Zgodili sta se dve stvari. Prvič so sile komunističnega nasledstva politično še tu in predstavljajo moment trajnega in radikalnega nezaupanja državljanov. Državljanom, ki so jih izučile pretekle izkušnje, te sile še niso dale nespornih in zanesljivih zagotovil, da so se dokončno ločile od tega, kar je v preteklosti substancialno določalo njihovo politično pragmatiko: radikalna drugost besed in dejanj. Zato ni čudno, da mnogim ljudem, ki so v soju zgodovinskega spomina, te sile predstavljajo trajno ne-varnost. Drugič pa se ljudje niso tako množično in dokončno in nepreklicno opredelili za demokracijo, kot so si nekateri – tudi avtorji sedeminpetdesete številke – predstavljali. Posebej pa je značajska labilnost izvorno demokratične politične elite onemogočala rešitev tistih žgočih problemov, ki jih je mogoče rešiti samo v politiki. S tem pa smo se znašli v težiščni točki tranzicijskega problema: tam piše, da je tranzicijo mogoče realizirati samo v nomosu politike. Iz povedanega sledi, da smo tudi v politiki – in morda predvsem tu – v kriznem času.

    Z veliko vznemirjenostjo čakamo, kako bodo pisci decembrske številke Nove revije opravili svoje delo. To je zato, ker ta krog, kakor je zajemal nekdaj, tako zajema tudi sedaj vodilne slovenske intelektualce. Po zlomu demokratične politične fronte v začetku lanskega leta smo se sploh zavedeli vloge te revije kot najmočnejše civilne ustanove demokratične kulture. Ne vemo torej, kako bi bilo mogoče pretiravati, kadar govorimo o pomenu, ki ga pripisujemo decembrskim besedilom.

    Kaj lahko že naprej rečemo?

    Lani poleti je bila objavljena kulturnopolitična deklaracija Ura evropske resnice za Slovenijo. Podpisali so jo ljudje, ki sodijo ali gravitirajo v območje Nove revije. Tudi avtor ali avtorji izhajajo od tod. Kakšno usodo je imelo to besedilo?

    Dejstvo je, da je Ura evropske resnice za Slovenijo šla mimo slovenske zavesti. S tem ji je bil zadan najhujši udarec, saj je jasno, da bi prav zaživela samo, če bi sprožila vsenarodno debato. V interferenci mnogih in različnih odzivov bi se pred očmi javnosti izpisali problemi časa in vstopili v njeno zavest. Zakaj se to ni zgodilo? Predvsem zato, ker so jo ignorirali mediji, ki bi debato edini lahko organizirali in ji dali prostor. To, da so jo objavili, je bilo seveda zelo malo. Ignorirali so jo tudi politiki: demokrati je niso sprejeli in posvojili, komunisti pa so preudarili, kot že tolikokrat, [Page 009] da je bolje, da gre čim bolj neopazno mimo. To je ena stvar.

    Visoko nad meglo

    Figure 4. Visoko nad meglo Mirko Kambič

    Druga stvar pa je ta, da je besedilo imelo lastne slabosti. Jasno je, da je bilo v formalnem oziru na visoki ravni. O slabostih vseeno govorimo zato, ker vemo, da jih lahko tudi ne bi bilo, še zlasti pa zato, ker se nam ob tem odpira možnost, da ponudimo v širšo presojo nekaj misli o temi, ki bi lahko nosila naslov Intelektualci in jezik ali ožje, Intelektualci in politični jezik. Takoj moramo sicer pripomniti, da so predlagane misli splošne in da samo obrobno izhajajo iz besedila, ki smo ga vzeli za iztočnico, in se nanj tudi samo delno nanašajo.

    Intelektualni diskurz stoji in pade z merili, ki v njem najdejo ali ne najdejo stvarnosti, eksaktnosti, koherentnosti, logičnosti, ekonomičnosti, integralnosti in kar je še takih akademskih zahtev. Razumno bi bilo sedaj tudi reči, da so ta merila bolj obvezna v besedilih, ki zadevajo posamezne znanstvene discipline, kot pa v besedilih splošne narave, ki jih postavljamo v manj določeno področje esejistike. Toda tudi za besedila te vrste veljajo osnovne intelektualne norme. Tudi v njih mora biti osnovna korespondenca s svetom, ali kot bi dejal Tomaž Akvinski, osnovno ujemanje med intencionalnim in konkretnim objektom. Tudi tu se pričakuje, da se v umu pisca bije boj za »harmonijo med mislijo in svetom«.

    Toda, tudi če kje najdemo vse zahteve, ki smo jih postavili, tudi če je besedilo miselno sprejemljivo in stvarno kompetentno, nas lahko, ko spis odložimo, obide občutek neke temeljne nezadovoljenosti; lahko nas prevzame občutek futilnosti, ki pravi, da se je tu, v nekem temeljnem in primarnem človeškem smislu, nekaj zgodilo zaman. Da iz tega nazadnje ne bo nič. Končno si pravimo, da to, kar smo prebrali, pa naj je bilo v sebi še tako brezhibno, ne presega jezikovnega rituala.

    V takem besedilu nismo čutili tistih energij – v besedilu jih ni bilo, ker jih ni bilo v glavi pisca – ki bi mu podeljevale to, kar smo v tem razmišljanju imenovali moralna intencionalnost. Prava beseda za energije, ki smo jih pogrešili, je odgovornost. Pisec je seveda čutil odgovornost za brezhibno besedilo, ni je pa čutil za svet in za ljudi. Za ljudi, ki jih lahko boli ali ne boli; ki so bolni ali zdravi; ki imajo kje stanovati in ki nimajo kje stanovati; ki so v zaporu ali ki so na prostosti; ki jih mučijo ali pa z njimi spoštljivo ravnajo; tudi za ljudi, ki jih izdajajo ali pa lahko priča­kujejo zvestobo; ki morejo videti v državi prostor pravičnosti ali pa ga ne morejo; ki imajo [Page 010] upanje in ki nimajo upanja; ki soljudem lahko zaupajo ali pa se jih ogibajo in se jih bojijo; ki živijo v svetu, ki se podreja razumu ali pa v svetu, ki se razumu posmehuje; ki so jih pripravili na življenje ali pa se z življenjem borijo nepripravljeni. Ali je svet igra ali je svet resnična resničnost – to je bistvena dilema sedanjega časa. Zavest, v kateri obstaja svet kot igra, se bo nujno opredmetila v jezi­kovnem ritualu; zavest, v kateri pa svet obstaja kot nekaj, kar je zares, se bo s prav tako nujnostjo opredmetila v jezik, v katerem bo­do potisne sile, ki bodo prej ali slej dosegle, da bo misel prešla v dejanje.

    Kaj bi utegnilo biti torej tisto, kar intelektualnemu razpravljalcu ne dovoli, da bi ostal znotraj jezikovnega rituala? To lahko stori samo zavest o absolutni in brezpogojni nujnosti njegove intervencije. To se pravi, da svojega besedila ne sme imeti za eno od mnogih besedil, za nekaj slučajnega, za nekaj, kar sicer je, a lahko tudi ne bi bilo, ne da bi bil s tem svetu odvzet temeljni uvid v stvari. Ton besedila mora obljubljati, da bodo tu povedane misli, ki morajo brezpogojno biti povedane. Ta ton pa bo razpravljalec dal svojemu besedilu samo, če ga bo pisal z zavestjo, da v prostoru, ki mu je namenjen, »noben kamen ni ostal neobrnjen«, da mu je torej znan ne le njegov inventar, ampak se mu je odkrila tudi njegova temeljna struktura; poleg tega pa bo moralo iz besedila izhajati, da ga ne žene nobena druga ambicija razen skrbi za stvar skupnosti – za stvar, ki v nobenem pomenu ni on sam.

    Kdor bi hotel tako izčrpati predmet razpravljanja, se bo moral nazadnje vprašati, če na njem ni ostalo kako vprašanje, ki ni bilo postavljeno. Moral se bo, z drugimi besedami, radikalno izpostaviti resničnosti, vedno pripravljen, da gre čez okvire konvencionalnega pristopa. Prav v nekonvencionalnosti bo moral videti enega od poglavitnih načinov za doseganje novih uvidov. Nobena stvar se mu ne bo smela zdeti tako šokantna, da bi ji smel odreči upravičenost do premisleka.

    Takšna vprašanja bi utegnila biti: Ali smo Slovenci sploh političen narod? Kako naj si razložimo svojo ravnodušnost do države? Kaj je treba narediti, da se ljudstvo razvije v politični narod? Kakšne so bile – in so – naše elite: duhovne, politične, verske? Kakšne zahteve imamo do ljudi, ki so se postavili ali smo jih postavili v ospredje? Tu je še važno, a neregistrirano vprašanje: Kaj pa so ljudje, ki so leta 1988 demonstrirali na Roški in na Kongresnem trgu, sploh hoteli? Kakšne so bile njihove politične predstave glede prihodnosti Slovenije, če so jih sploh imeli?

    Tisti, ki hvalijo »pripadnost slovenstvu« kot vrednoto, ki je »pri večini ljudi na visokem mestu, kar so pokazali s prebiscitom za našo državno samostojnost«, so v resnici na zelo majavih tleh. Spomnimo se samo, kako so se Demosovi poslanci v parlamentu borili za navadno plebiscitno večino, ker so se bali, da večje ne bo mogoče doseči. Šele ko so se dober teden pred plebiscitom komunisti opredeliti za samostojno državo Slovenijo, je bil uspeh zagotovljen – sedaj skoraj stoodstoten. Plebiscit je torej bolj kot »pripadnost slovenstvu« pokazal nekaj drugega – odvisnost od komunistov ali kar zasvojenost s komunizmom.

    Oglejmo si še en primer.

    Dr. Francè Bučar je v oktobrski številki Nove revije odprl vprašanje, ali smo Slovenci sposobni samopremisleka. Torej Slovenci kot Slovenci. Tako postavljeno vprašanje ne bo pripeljalo do odgovora, ker je napačno. Danes Slovencev kot Slovencev v nekem zelo važnem pomenu ni. Smo samo eni in drugi. Stvari pa stoje tako, da so eni na samopremislek pripravljeni, ker vedo, da je njihov zgodovinski položaj tak, da jih samopremislek v osnovi ne bo zanikal; drugi pa na samopremislek niso pripravljeni, ker bi jih samopremislek – ki bi se, če bi hotel biti avtentičen, moral dogoditi pred ozadjem zgodovinske resničnosti – zanikal.

    Avtentičnega védenja o sebi ne bodo dovolili, ker ga ne bi prenesli. Torej ne, ali smo Slovenci sposobni samopremisleka, ampak, kateri Slovenci so sposobni samopremisleka, in, ali jih je toliko, da to lahko naredijo za cel narod; in če jih ni, kaj narediti, da jih bo toliko. Eldeesovska postkomunistična Slovenija pa samopremisleka ni pripravljena narediti. Kdor trdi, da samo Slovenci kot Slovenci lahko naredijo samopremislek o sebi, si je že zaprl pot – za zelo dolgo dobo. Slovencev kot Slovencev namreč še zelo dolgo ne bo.

    Preden preidemo na zaključno temo tega razmišljanja, bi radi opozorili na dve nalogi, ki čakata avtorje zbornika. Zbornik bo moral najprej odgovoriti na neko enako temeljno kot zahtevno vprašanje. To vprašanje se glasi: Za kaj v sedanjem času gre? Katera je osnovna duhovna, kulturna in politična struk­tura časa? Tu se bodo morali kar naprej odpovedovati zasilnim in perifernim rešitvam, ki jih bodo kakor sirene hotele zadržati v prehitrem zadovoljstvu, in vztrajno zasledovati misel, dokler ne doseže tiste ravni, na kateri je mogoče registrirati temeljne reči. To so tiste reči, onstran katerih razumno ni mogoče več postavljati vprašanj. Ne bodo se [Page 011] smeli zadovoljiti z nobenim drugim odgovorom kot s tem: Danes gre v stvareh duha za to: v kulturi za to, v politiki za to. Če zbornik teh odgovorov ne bo ponudil, bo, kot vemo že naprej, koristen, pravega premika pa ne bo prinesel.

    To je ena stvar. Drugi pa bo zbornik – potem ko bo odgovoril na vprašanje Quae res agitur? Za kaj pravzaprav gre? – moral predstaviti empirično preverljivo topografijo sil, ki obstajajo v duhovni, kulturni in politični sedanjosti; na tej mapi bodo morala stati izpisana imena. Potem pa bo moral povedati, kako katera od registriranih sil stoji v odnosu do temeljnega vprašanja časa. Ura evropske resnice za Slovenijo je mogla biti ignorirana tudi zato, ker tega ni storila. Na ta način se bodo zbornik in njegovi sestavljalci zavezali. Dokazali bodo, da svet jemljejo zares.

    Še bolj pomembno, kot so stvari, o katerih govorimo, pa je nekaj drugega. Ura evropske resnice za Slovenijo ni mogla biti veliko besedilo tudi zaradi nečesa drugega. To je razlog, zaradi katerega se bojimo, da tudi decembrska Nova revija ne bo imela tiste prebojne moči, da bi postala zbirka velikih nacionalnih besedil. Za kaj gre? Gre za nič manj kot za zgodovinskost in nezgodovinskost. Temo, ki jo sedaj odpiramo, bomo tu mogli samo nakazati – še to s komaj zadostnimi črtami. Ljud­je, ki so konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let vodili boj za demokratizacijo Slovenije, so bili ljudje, ki so bili na začetku bolj ali manj tesno povezani – ali oni sami ali pa njihovi očetje – s totalitarnim režimom. To je bil čas zmagovite ideologije, ki je odpirala vrata velike prihodnosti. Tam ne bo več medčloveškega izkoriščanja, tam bosta vladala enakost in svoboda. To je bil čas, ko je začetna vera še mogla doseči, da se ni opazilo nasilje, s katerim je ideologija prišla na oblast in s katerim je vladala. Poleg tega je z ideologijo tudi tako, da se ji ni mogoče zgolj pri­ključiti, ampak ji je treba odpreti vrata v najbolj osebno notranjost. Njena moč je zato zelo velika in je ni mogoče preprosto odsloviti. Povrh so bile z njo povezane nemajhne ugodnosti, ki jih pokvarljiva človeška snov nerada zavrača.

    Pot k domačem ognjišču

    Figure 5. Pot k domačem ognjišču Mirko Kambič

    Vendar so se za finejše duhove stvari počasi le začele kazati v bolj temni luči. Čas je ideologiji začel jemati njeno začetno nedolžnost, vedno bolj pa je kazalo, kaj zmore in česa ne. Predvsem pa je postajalo – tudi za tiste, ki so se še nedavno greli ob njenem trebuhu – bolj in bolj jasno, da ideologije in svobode ne bo [Page 012] mogoče spraviti med seboj. Ideologija je postajala nekoliko neprijetna prtljaga in ljudje, ki so kaj dali nase, so se ji polagoma in v določenem oziru začeli odmikati. To so bili, kot vemo, večidel razumniki.

    Tedaj pa sta se zgodili dve stvari. Za eno so ti rekuzanti, dovolj plašni in previdni, vedeli, druge pa niso opazili. Česar niso vedeli, je bilo to, da iz ideologije, kot smo rekli, ni mogoče do kraja izstopiti – da je v človeku, v obliki usedline, vedno nekaj ostane. Vede in zavestno pa so naredili nekaj drugega. Svoje odmikanje, ki so ga upravičeno imeli za osvobajanje, so opremili z novo ideologijo. Ker so iz svoje marksistične poučenosti poznali Hegla, so za osnovo vzeli njegov vzorec. Dogajanje, v katero so bili vpleteni, je tako dobilo smisel.

    Vse je postalo razumno. Vpletenost v nesvobodo boljševiškega totalitarizma je bila razumna, saj je ravno vpletenost v skrajno nesvobodo mogla sprožiti gibanje v svobodo. Gibanje v svobodo samo je bilo tudi mogoče videti kot nekaj razumnega, saj njegov cilj ni bila zgodovinsko skušena svoboda, ampak nova svoboda, ki se je mogla opredmetiti v idejo prav v trganju iz radikalne nesvobode. Osamosvojitveni boj je bil tako opremljen s smislom, mogoče ga je bilo imeti za nekaj zadostnega in dobrega. Poleg tega so se zvezde postavile v ugodna razmerja in vzorec, ki ga je dajala nova ideologija, se je zdel zanesljiv.

    A težave tudi tu niso manjkale.

    Najprej je nekaj stare ideologije, kot rečeno, v vsakem ostalo; nekaj se je je usedlo na dnu, kjer je zavest – ki se je, kakor smo videli, uprla –ni opazila. A ker je pač obstajala, je vsakogar od njih spremljala. V njej so se kar naprej rojevali zavratni spomini, ki zavesti, ki se je hotela rešiti v svobodo, ni dopuščala proste poti. A to še ni bilo najhuje.

    Pomembnejše je to, da so se promotorji svobode in demokracije s svojim vzorcem znašli zunaj zgodovine. Zakaj? Postavili in kar določili so začetke gibanja, ki so ga sprožili, in mu označili pot, smer in cilj. Vse je bilo arbitrarno in svojevoljno. A zakaj so to mogli narediti? To so mogli narediti, ker so videli samo sebe. Imeli so se za Subjekt. Zgodovinski proces osvobajanja se je začel, ne zaradi naroda in njegove zgodovine, ampak zaradi njih. To je bilo v njih najgloblje in kar je pomembnejše – nepremišljeno. Ta ideja jih je nosila, a se je niso zavedali. Niti za trenutek niso podvomili, da delajo za narod in v imenu naroda, v resnici pa so se imeli za upravitelje zgodovine. In prav v tem, da so izstopili iz zgodovine, so pokazali – bolj kot z vsem govorjenjem – za kaj se imajo. Ta osnovna dvojnost je bila v njih.

    Zgodovina – tudi zgodovina, v katero so se vpletli – pa se je začela mnogo pred njimi. Preden so se oni uprli totalitarizmu, so se totalitarizmu uprli neki drugi ljudje – z neprimerno večjim in neprimerno težjim vložkom. Ljudje, ki so boj s totalitarizmom izvorno nosili, so prišli iz prostorov avtentične narodove politike in kulture. Svojega boja za svobodo in demokracijo niso osmišljali z nobeno ideologijo, ampak so vanj vstopali iz umetja civilizacije in tradicije. In čeprav so bili premagani in čeprav so bili fizično uničeni, so ostali in so zgodovinsko tukaj. Nihče ne bo dobojeval sedanjega boja za demokracijo, če ne bo šel tja, kjer je njim padlo orožje iz rok, in ga pobral.

    Ljudje slovenske pomladi, tako v politiki kot v kulturi, niso imeli v sebi zgodovinskega duha, da bi to videli. Ali so bili naduti? Ali niso vedeli, kaj se pravi biti priseben? Ali so bili samo nevedni? Morda. Toda izkazalo se je, da zunaj zgodovine ni mogoče narediti nič trdnega in trajnega. Usoda pomladnih dejanj v politiki in kulturi to dokazuje.

    Snovalcem decembrske Nove revije bi vseeno priporočili, da ne grejo mimo teh razmislekov. Ne moremo jih siliti, da povežejo svoje cilje s cilji svojih predhodnikov v dr­žavljanski vojni. Nekoliko razumemo, da jim je težko iti čez Rubikon. Mogoče se to pot še ne bodo odločili, da stopijo v zgodovino. A naj jim povemo tudi to: odsotnost te odločitve se bo poznala na vsaki vrstici, ki jo bodo napisali. Nekoč bodo čez Rubikon vseeno morali.

    2. Kako se je začelo

    2.1. V boju s svojim narodom

    Avtor: Janko Maček

    2.1.1. Zapoznela pomlad

    [Page 013]

    Zima leta l942 se dolgo ni mogla posloviti. Še v začetku maja je snežilo, toda kljub temu so se redkim skupinam partizanov, ki so prezimili v gozdovih, začeli pridruževati novi. Z dotokom novincev so se enote povečevale in nastajale so tudi nove.

    Slovenski poročevalec, glasilo OF, je 28. aprila objavil sledeči proglas: »Slovenci! Prvi maj, dan pravega, polnega prebujenja stvariteljske pomladi, je praznik proletariata in delovnega ljudstva. Dolgo vrsto let že praznujejo delovne množice ta svoj god z vero in zavestjo o velikem smislu tega svečanega dne, o resnici, da je delavstvo v človeštvu nosilec tiste tvorne sile, ki jo v prirodo prinaša pomlad, da so delavec, kmet in delovni inteligent pomlad sveta. Toda še nikdar ni delavski razred slavil svojega praznika tako preverjeno, kakor ga lahko praznuje letos, ko ga z njim hvaležno in navdušeno more proslavljati vesoljno človeštvo. Orjaški boj, ki ga na vzhodnem bojišču bije prva delavsko kmečka armada v SSSR organiziranih delavcev, kmetov in delovnih inteligentov sovjetskih narodov, ni samo boj za ohranitev prve sovjetske države, temveč je hkrati odločilna borba za svobodo narodov, za rešitev človeške kulture, za spas sveta. Misel in srce vsega sveta sprem­­ljata to velikansko in brezprimerno delo sovjetskega človeka in občudujoč gledata v njem izraz ogromnih pomladnih in stvariteljskih sil delovnega ljudstva, ki bo preosnovalo podobo sveta.

    Predvojna Podlipa

    Figure 6. Predvojna Podlipa

    Slovenci, zavedajmo se, da je prvi maj praznik narodov, ki so ustvarili sovjetsko armado. Proslavimo prvi maj vsi brez izjeme z vsem navdušenjem, kot ga zasluži dan, ki je simbol naše svobode in simbol velike pomladi sveta, kakršno nam in vsemu človeštvu prinaša ustvarjajoča moč delavskega razreda.«

    V isti številki Slovenskega poročevalca je bila objavljena Izjava Izvršnega odbora Osvobodilne fronte št. 12, kjer je bilo posebej poudarjeno, da »se enotna slovenska osvobodilna borba vrši izključno pod vodstvom Izvršnega odbora Osvobodilne fronte in Glavnega [Page 014] poveljstva slovenskih partizanskih čet. Osvobodilna fronta je danes edina slovenska narodna oblast. Organiziranje kakršnekoli vojaške formacije izven partizanskih čet in Narodne zaščite bo po zakonu Osvobodilne fronte kaznovano s smrtjo.«

    Ta izjava je bila seveda le potrditev že septembra 1941 sprejetega »Odloka o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev«, s katerim naj bi bilo poleg drugega tudi določeno delo vosa (Varnostno obveščevalne službe), ki je bil malo pred tem ustanovljen v Ljubljani in je kmalu začel pobijati nasprotnike komunizma. Tako je komunistična partija, ki je od začetka vodila protiimperialistično – osvobodilno fronto, pod krinko osvobodilnega boja začela komunistično revolucijo, boj za uvedbo komunističnega totalitarizma.

    4. decembra 1941 so vosovci v Ljubljani ubili Fanoša Emerja. Informacijski urad OF je o tej »justifikaciji« izdal posebno poročilo, ki ga je 9. decembra objavil Slovenski poročevalec. Tu zvemo, da je Emerja obsodilo na smrt posebno sodišče za zaščito naroda »zaradi zločinov, ki jih je izvršil in pripravljal v krogu protinarodne bele garde«. Med drugim naj bi pripravljal tudi umor profesorja dr. Lamberta Ehrlicha, da bi ga »bela garda potem naprtila osvobodilni fronti in komunistični partiji.« Ko je Kardelj 18. maja 1942 pisal generalnemu sekretarju KPJ Titu o položaju v Sloveniji, je pojasnil tudi, odkod ime bela garda: »Korist osvobodilnega boja zahteva zlom in uničenje te petokolonaške bande, ki se pri nas imenuje bela garda – sicer nekoliko razredno pobarvano ime, toda množice so ga same iznašle in sedaj je razdelitev tu: bela garda na eni, OF pa na drugi strani.« (Dokumenti ljudske revolucije v Sloveniji, knjiga 2, str. 87). Ime bela garda je bilo od decembra 1941 do maja 1942 tolikokrat zapisano in izgovorjeno, da je veliki teoretik revolucije morda res dobil občutek, da so ga iznašle množice. Ni čudno, če so od »množic« za belo gardo zvedeli tudi Italijani in jo spomladi 1942 že omenjali v svojih poročilih.

    Zborovanje, ki ga je vrhniška OF na novega leta dan 1942 priredila v Šentjoštu nad Vrhniko, ni uspelo. Šentjoška »množica« ni govorila o beli gardi, pa vendar se je je ta vzdevek prijel. Naslednje zborovanje v Šentjoštu je bilo slabe štiri mesece kasneje. V soboto, 18. aprila, zvečer, ko so se vaščani že odpravljali k počitku, so na zaklenjena vrata šentjoških domov potrkali oboroženi možje z rdečimi zvezdami na kapah in pozivali na sestanek v gostilno k Skvarčatu. Jakoba Žaklja so na sestanek pripeljali zvezanega. Njega in kaplana Cvelbarja so obtožili, da organizirata belo gardo. Njima in vsem, ki nasprotujejo OF in sodelujejo z belo gardo, so zagrozili s smrtjo.

    V resnici so tisti večer partizani sami položili temelje šentjoške »bele garde«. Jakob Žakelj je o tem kasneje takole zapisal: »Razbojniški nastop partizanov v Št. Joštu in okolici je bil vzrok, da smo se organizirali, zlasti pa so nas k temu nagnili dogodki 19. aprila 1942. Po tistem nasilnem nastopu komunistov se nekateri možje in fantje niso več upali spati doma, marveč so hodili prenočevat v druge hiše ali pa celo v gozd. Nekako sredi maja je prišel k nam odposlanec Slovenske legije in nam razložil njen namen, ki je bil priprava za boj proti okupatorju in samoobramba pred komunističnim nasiljem. Okrog 50 mož in fantov je vstopilo v Slovensko legijo iz Št. Jošta in bližnje okolice, nekako tretjina jih je pa bilo tudi z nemškega okupacijskega področja. Ne komunisti in ne okupatorji niso prišli na sled organizaciji in zbiranju orožja. Skrivati smo morali vse pred okupatorjem, ker bi nas bili sicer Italijani pozaprli, poslali v internacijo ali pa celo postrelili, če bi bili zvedeli, da imamo orožje.« (M. Škerbec, Krivda rdeče fronte, drugi del, str. 14).

    Našo pozornost v tem poročilu zbudi podatek, da je nekako tretjina članov šentjoške legije bila z nemškega okupacijskega področja. Šentjošt je že od leta 1941 nudil zatočišče marsikateremu Gorenjcu, ki je bežal pred nemškim preganjanjem. In koga so Nemci že pred napadom na Sovjetsko zvezo preganjali? Tako je kraj že v začetku okupacije začutil, da lahko tudi na ta način pomaga trpinčeni domovini. Ali ni tudi to bila ena izmed oblik odpora proti okupatorju? Seveda pa begunci, ki so tedaj prišli v Šentjošt, niso bili somišljeniki komunistov in OF, kajti Gestapo jih je preganjala zaradi njihovega slovenstva, ne pa zaradi komunizma.

    Tudi vodstvo komunistične revolucije se je dobro zavedalo pomena dolomitskega področja za povezavo z Gorenjsko, Primorsko in Notranjsko. Na Lešnjakovi kmetiji med Samotorico in Koreno nad Horjulom so bili partizani že od začetka oktobra 1941. 2. marca 1942 je prišlo do spopada z Italijani iz Horjula, nakar se je samotorška četa za nekaj časa premaknila nad Podlipsko dolino, kasneje pa odšla čez mejo na Gorenjsko. Italijani so 4. marca zaradi tega spopada požgali Koreno. 7. maja 1942 so Italijani napadli partizansko taborišče na Ključu pri Dobrovi. Ko se je kolona italijanske vojske vračala proti [Page 015] Ljubljani, ji je narodna zaščita ob cesti Polhov Gradec-Dobrova pripravila zasedo. O tem napadu lahko beremo v knjigi Dolomiti v NOB in drugih podobnih poročilih, oh­ranjeno je pa tudi pričevanje Pavleta Bož­narja, ki ga je podal leta 1967 v Argentini. Knjiga Dolomiti v NOB navaja, da so Italijani v boju na Ključu in zaradi zasede imeli 118 izgub, od tega 36 mrtvih in pogrešanih, Božnar je pa zapisal, da je ob napadu zaščitnikov bilo ubitih 19 italijanskih vojakov, med njimi neki polkovnik. Po napadu so Italijani na Hruševem in v okoliških vaseh pobrali vse moške in jih po stranskih poteh vodili proti Polhovemu Gradcu. Približno 80 so jih zaprli v gasilski dom v Polhovem Gradcu in grozili, da bodo vse postrelili. Naslednje jutro so ve­čino izpustili, 13 fantov in dva družinska očeta pa so odvedli v Srednjo vas in jih ustrelili. Menda niti eden od njih ni sodeloval pri zasedi.

    Kogovškova ali Celarska družina iz Smrečja leta 1934 – Prvi z desne stoji                         Lovro Kogovšek, umorjen 26. julija 1942

    Figure 7. Kogovškova ali Celarska družina iz Smrečja leta 1934 – Prvi z desne stoji Lovro Kogovšek, umorjen 26. julija 1942

    Na Stari Vrhniki se je proti koncu februarja 1942 zbralo devet partizanov. Po sestanku s Stanetom Kavčičem so odšli nad Podlipo in si v gozdarski baraki uredili prvo taborišče. Logaška partizanska skupina je nekaj časa taborila pri Žibršah, nato pa na Vranjih pečinah blizu Zaplane. Konec maja so Logatčani prišli v takratno taborišče vrhniške skupine na Rupah pri Podlipi. Iz obeh skupin je tako nastala horjulska četa, začetek kasnejšega Dolomitskega odreda. Od spomladi do julija 1942 je v Razorski dolini med Vrhniko in Podlipo delovala tiskarna, kjer so po matricah iz Ljubljane razmnoževali Slovenskega poročevalca in tudi različne letake. (R. Hribernik, Dolomiti v NOB) Iz tega lahko sklepamo, da so partizani tega področja in njihovi somišljeniki dokaj redno dobivali Slovenskega poročevalca in bili na tekočem z vsemi odloki in smernicami komunistične partije in OF.

    Skoraj po vseh vaseh v okolici Vrhnike, v Horjulski in Polhograjski dolini je bila spomladi 1942 organizirana narodna zaščita, ki je bila tudi oborožena in je po potrebi sodelovala s partizanskimi enotami. Prav to pa je ponekod povzročilo okupatorjeve represalije in ljudi postavilo pred usodne odločitve.

    2.1.2. Proti domačim ljudem

    Slovenski poročevalec je 2. julija 1942 objavil obširno obvestilo vosa o smrti dr. Lamberta Ehrlicha: »Dne 26. 5. 1942 je bil justificiran izdajalec in škodljivec slovenskega naroda, odkriti iniciator političnega in policijskega sodelovanja peščice reakcionarnih izdajalcev z okupatorji ter organizator denuncijantskih ter terorističnih tolp v službi okupatorjev … [Page 016] Istočasno z dr. Ehrlichom je bil ustreljen stražar Rojc, njegov sodelavec pri vseh zločinih. Istega dne je bil ustreljen tudi Ivo Peršuh, uradnik Vzajemne zavarovalnice. Pripadal je isti kliki kakor dr. Ehrlich.« Temu »komunikeju« so dodali še Izjavo Glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet o nameri »mihajlovičevsko-belogardističnih elementov za oborožen nastop in začetek bratomorne vojne v korist okupatorjev.« Ponovno so zagrozili, da »bo ustreljen vsakdo, ki bo vršil priprave za organiziranje kakršnihkoli obo­roženih grup izven partizanskih, ki bi s svo­jim delovanjem pripravljal bratomorno vojno, ki bi kakorkoli škodoval enotnosti slovenske narodne vojske, ki stoji pod poveljstvom Glavnega štaba slovenskih partizanskih čet«.

    Spomnimo se, kako je Slovenski poročevalec pisal po uboju Fanoša Emerja. Tisti, ki so neprestano svarili pred bratomorno vojno, so jo že zdavnaj sami začeli, govorili so o uporu proti okupatorju, strahovali in pobijali pa domače ljudi, nasprotnike okupatorja. Ker na podeželju ni bilo vosa, so »boj proti beli gardi« prevzeli terenski odbori, narodna zaščita in partizanski oddelki. Marsikje je ta »boj« najprej prišel do izraza v preganjanju deklet, ki so morda res pogledale za kakim Italijanom ali pa se kako drugače zamerile domačim »zaščitnikom«. Karel Leskovec piše v knjigi Križpotja, kako »so zadnje dni marca ubili Mravljinčevo hčer s Podklanca« pri Rovtah. Pravi, da je dekle sam dobro poznal in ve samo to, da je rada šla na kako zabavo z Italijani. »Da bi kaj vedela o aktivistih Osvobodilne fronte, se ni nikomur sanjalo in tudi verjel ni tega nihče.« Ko so jo tisto nedeljo zjutraj našli mrtvo na sredi ceste, je na prsih imela listek z napisom: Tako se bo zgodilo z vsakim, ki bo izdajal slovenski narod. Leskovec zaključi svojo pripoved s pripombo, da ljudje v Rovtah ob meji niso imeli za tako hud prestopek, če je kako dekle hodilo z Italijanom. – Na Notranjskem je zaradi takega prestopka več deklet izginilo v Krimski jami in tudi ponekod na Dolenjskem so bili samozvani sodniki zaradi tega nepopustljivi. Deklet, ki so jih obdolžili te vrste izdajstva, niso samo usmrtili, ampak jih pred smrtjo tudi grdo mučili. Če so jih samo ostrigli, kot na primer v Podlipski dolini, je bilo to samo svarilo pred težjo kaznijo.

    Izdaja, denuncijantstvo, bela garda! Te besede so bile leta dvainštiridesetega neštetokrat ponovljene, ena sama od njih je bila že obtožnica in je zadoščala za smrtno obsodbo. In teh obsodb je bilo vse več. Noči niso bile več čas počitka, postale so čas strahu in groze. 13. junija 1942 je komandir Gad s svojo patruljo sredi noči vdrl k Mravljetovim na Brezovici. Ubili so očeta in dva sinova, tretjega pa odpeljali s seboj na Ključ, od koder se ni vrnil. Naslednjo noč, 14. junija, so v Ljubgojni pri Horjulu odpeljali župana Bastiča in njegovo ženo Marjano in ju nedaleč od doma umorili. Iskali so tudi sina Toneta, pa se jim je skril. Ivan Bastič je bil od leta 1921 do svoje smrti, s kratkim presledkom v času Živkovičeve diktature, horjulski župan. Več let je bil poslovodja kmetijske zadruge, delaven član prosvetnega in gasilskega društva, cerkveni pevec, ob vsem tem pa seveda skrben oče osmih otrok in dober gospodar. V Šentjoštu je bilo v tistih dneh nekaj »rekvizicij«, nekaj vaščanov so odpeljali v taborišče pri Lešnjaku na zaslišanje, druge so iskali, pa jih niso dobili. V Butajnovi so iskali duhovnika Srečka Hutha, ki je od jeseni 1941 tam skrbel za vernike bližnjega nemškega zasedbenega področja, kjer so Nemci takoj po zasedbi pregnali vse duhovnike. Ko ga niso našli, so razmetali njegovo sobo in razrezali celo žimnico na njegovi postelji. Menda so iskali neke dokumente o njegovem sodelovanju z Italijani in Nemci. Je morda duhovnik [Page 017] Huth izdajal, ko je šel v Horjul k Italijanom in dosegel, da so izpustili može in fante, ki so jih prijeli pred cerkvijo v nedeljo po maši? Je mar sodeloval z Nemci, ko se je v stalni nevarnosti pred njimi tihotapil čez mejo, da bi previdel bolnika, opravil pogrebne molitve nad pokojnikom, ali pa podelil prvo obhajilo malim otrokom? Odgovori na ta vprašanja res niso potrebni, toda kljub temu bi Hutha najbrž ubili, če bi ga tedaj našli, in mu niso prizanesli, ko so ga dobro leto kasneje prijeli na Gorenjskem.

    Leskovec Anton – Smrekarjev – iz Smrečja; prva žrtev »napada na                         pripadnike bele garde« v okolici Šentjošta

    Figure 8. Leskovec Anton – Smrekarjev – iz Smrečja; prva žrtev »napada na pripadnike bele garde« v okolici Šentjošta

    Tako je torej bilo vzdušje proti koncu junija 1942. Napetost se je še povečala, ko so bile v pričakovanju prihoda II. grupe odredov alarmirane vse narodne zaščite v Polhograjski in Horjulski dolini in v okolici Vrhnike. Prav tedaj je prispel na Drenov Grič cel vagon usnja, blaga za obleke, sanitetnega materiala in drugih potrebščin, ki so jih potem mimo italijanske posadke v Horjulu prepeljali v gozdno skrivališče blizu Šentjošta. Baje je pri prevozu pomagala tudi narodna zaščita iz Podlipske doline. 29. junija se je večina enot II. grupe odredov že pojavila v Žažarju in na Koreni nad Horjulom. Vse italijanske posadke na dolomitskem področju so bile zato na nogah in so dobile tudi okrepitve. Do Šentjošta je 1. julija prihrumela iz Rovt močna italijanska kolona in le malo je manjkalo, da niso požgali vasi. Niso pa imeli take sreče po drugih vaseh. Ko so se hurjulski Italijani 1. julija podali iz svoje postojanke, je pri Ljubgojni, le nekaj sto metrov od Horjula, nanje zaregljala strojnica. Italijani so se z nekaj ran­jenci najprej umaknili, kmali pa prišli nazaj in začeli požigati. Niso prizanesli niti Bastičevi domačiji, čeprav so očeta in mater štirinajst dni prej ubili partizani in so 23. junija zato blizu vasi ustrelili osem talcev, ki so jih pripeljali iz Logatca. 8. julija so partizani pravkar ustanovljenega Dolomitskega odreda in domači zaščitniki napadli Italijane pri Veliki Ligojni, zato so požgali celo vas, nekaj moških pa ustrelili. V tistih dneh so Italijani požgali tudi Belico in Gabrje v Polhograjski dolini, nekaj hiš na Dobrovi in ubili več ljudi. Šele po 14. juliju, ko je zadnja enota II. grupe odredov odšla na Gorenjsko, je nastalo zatišje, ki pa je bilo samo zatišje pred še hujšim viharjem.

    2.1.3. Taboriša postanejo morišča

    Peščica oboroženih šentjoških mož in fantov, ki se je v prvi polovici julija 1942 skrivala v bližini vasi, je prestrašeno gledala mogočne stebre dima nad Ljubgojno in Ligojno in čakala, kdaj bo po njih udarila italijanska ali partizanska vojska. V iskanju rešitve iz te stiske so se dogovorili z vodstvom Slovenske legije v Ljubljani, da nastopijo kot vaška straža. 17. julija se je 35 fantov in mož pod vodstvom Franca Kompareta – Igorja, ki je prav tedaj prišel iz Ljubljane, zbralo v vasi in v nedeljo – čez dva dni – je že vsa okolica vedela, da je v Šentjoštu nastopila protikomunistična vaška straža.

    Čeprav je nasprotna stran od zgodnje pomladi neprestano govorila o beli gardi, jo je nastop šentjoške vaške straže presenetil. Vendar so se hitro znašli. Navodila glede tega, ki jih je potrdila tudi komaj končana partijska konferenca v Kočevskem Rogu, so bila jasna: »Belo gardo je treba uničiti.« V noči med 24. in 25. julijem je šentjoško vaško stražo, ki se do tedaj še ni ganila iz postojanke, napadel Dolomitski odred, okrepljen z narodno zaščito. O tem napadu in o okoliščinah v zvezi z njim je bilo že veliko povedano, resničnega in neresničnega. Manj znani so pa dogodki, ki so se zgodili po napadu in ki jih »že napisana zgodovina« ni omenila ali pa jih je prikazala drugače, kot so se v resnici zgodili.

    Prvi tak dogodek se je zgodil v Podlipi pri Vrhniki in v Smrečju poleg Šentjošta. Vas [Page 018] Podlipa, kjer je tudi sedež župnije, leži na severozahodnem koncu doline, po kateri se ozek pas ravnine ob potoku Podlipščici vleče od Ljubljanskega barja daleč pod rovtarske in šentjoške hribe. Čeprav je vas strnjena okrog cerkve, je do leta 1945 meja med vrhniško in šentjoško občino potekala malone po sredi vasi. Zato so bili vaščani ali vsaj nekateri od njih povezani s Šentjoštom in prav ta povezava je v zvezi z dogodkom, ki ga nameravamo opisati. V sobotnem jutru 25. julija sta se oba bataljona Dolomitskega od­reda vrnila v svoji taborišči, zaščitniki pa na svoje domove. Živina, ki so jo med napadom pobrali v Šentjoštu, je našla začasno bivališče pri zaščitnikih. Po naporni noči so bili vsi potrebni počitka, vendar sta si ga štab odreda in politično vodstvo komaj mogla privoščiti. Ko so slišali od obveščevalcev, da se Italijani v Rovtah, Polhovem Gradcu in Hor­julu sploh niso zganili, jim je bilo žal, da so prekinili obleganje. Zvedeli so tudi, da so bili branilci ob koncu napada skoraj brez municije. Poveljstvo odreda in okrožni partijski sekretar Stane Kavčič sicer nista bila popolnoma enotna glede Šentjošta, vendar so sklenili, da bodo ‘upornike’ spravili na kolena s pritiskom na njihove somišljenike, resnične in domnevne, v okolici. Sestavili so posebno udarno četo, ki naj bi se posebej ukvarjala s tem problemom, in ji za komandirja določili Petra Cafuto-Gada, znanega po veliki hrabrosti in še večji brezobzirnosti.

    Valentin Malovrh iz Smrečja – Odpeljan je bil 26. julija 1942 v Češirkov                         gozd in se od tam ni več vrnil.

    Figure 9. Valentin Malovrh iz Smrečja – Odpeljan je bil 26. julija 1942 v Češirkov gozd in se od tam ni več vrnil.

    26. julija je bila nedelja in obenem god sv. Ane. V Podlipo je že dopoldne prišla patrola iz taborišča v Češirkovem gozdu. To ni bilo nič nenavadnega, saj so bili partizani skoraj vsakodnevni gostje v vasi, odkar so taborili zdaj v Kajndolu, na eni strani doline, zdaj pod Češirkom, na drugi strani. Med njimi so bili fantje iz bližnje in daljne okolice, ki so jih vaščani že od prej poznali. Ustavljali so se v gostilni, pri čevljarjih in šiviljah, ki so zanje delali, ali pri kakem zaščitniku. Tokrat se jim je videlo, da so bolj zadržani, vendar temu nihče ni posvečal posebne pozornosti. Oglasili so se najprej v trgovini, nabrali nekaj blaga in ukazali poslovodju Kogovšku, naj gre z njimi v taborišče, da bo dobil plačilo za odnešeno blago. Ko so se ustavili pri Lazarjevih, je mati pomislila, da so spet prišli zaradi kakih čevljev, saj je sin Jože veliko delal zanje. Toda obnašali so se, kot da so prvič v hiši, in zahtevali, da sinova Jakob in Jože takoj gresta z njimi. Kmalu so zapustili vas in zavili v strmino proti taborišču.

    Ustavimo se za trenutek pri vsakem od trojice odpeljanih. Lovro Kogovšek je bil rojen leta 1903 na veliki samotni kmetiji, ki je sicer bila blizu Podlipe, pa vendar je spadala pod šentjoško sosesko Smrečje. Njegov starejši brat je v avstrijski vojski dobil podčastniški čin in se je ob koncu prve svetovne vojne pridružil borcem za severno mejo. Ker so ljudje cenili njegovo razgledanost, poštenost in preudarnost, so ga izvolili v občinski odbor in več let je bil tudi župan občine Šentjošt. Bil je tudi med pobudniki zadružništva v občini. Ob bratovem zgledu se je Lovro že v mladih letih privajal na delo za skupnost. Izučil se je za mizarja, ves čas ga je pa pritegovala tudi glasba, zato je sodeloval pri vaških godcih. Ko je bila nekaj let pred drugo vojno v Podlipi ustanovljena podružnica šentjoške kmetijske zadruge, je Lovro postal njen poslovodja. Tedaj se je preselil v Podlipo in si kmalu uredil lastno družinsko ognjišče. Že zaradi službe je imel zvezo s Šentjoštom, verjetno pa ga je tu in tam pritegnila tudi kaka predstava ali predavanje v šentjoškem prosvetnem domu. Ko so leta 1941 v Podlipi prenavljali notranjščino cerkve, je Lovro veliko pomagal in tudi razmišljal, kakšen izrek bi napisali na oboku. Odločili so se za stavek: Kdor bo klical ime Gospodovo, bo rešen.

    Brata Jakob in Jože Filipič sta živela v skrom­ni hišici na koncu vasi. Po domače se je pri njih reklo pri Lazarjevih. Že zgodaj so izgubili očeta in na mater je padlo breme skrbi za petero otrok. Jakob je bil najstarejši in je nekako prevzel skrb za dom. Pomagal je materi pri obdelovanju krpice zemlje, zraven pa je hodil v dnino in opravljal v vasi razna priložnostna dela. Zaslužek je bil skromen in nihče mu ne bi mogel očitati kulaštva. Posebno veselje je Jakob imel s pritrkavanjem. Kadarkoli so se pred večjimi prazniki ali na praznični dan pred slovesnostjo zbrali fantje v zvoniku, je bil med njimi tudi Jakob in ubrane melodije podlipskih zvonov so odmevale daleč po dolini in okoliških hribih. Jože se je izučil za čevljarja. Od zgodnje pomladi leta 1942 je delal v glavnem samo za partizane, najprej v posebni delavnici izven vasi, potem pa kar v domači hiši. Pri tem mu je ves čas pomagal sovaščan Jože Kogovšek, ki je tudi bil čevljar in tedaj ni bil redno zaposlen. Oba Filipiča in Jože Kogovšek so bili člani podlipske narodne zaščite. Vsi podlipski fantje so v začetku pristopili k narodni zaščiti, saj so verjeli, da bo kmalu prišlo do končnega obračuna z okupatorjem, ki ga niso marali. Ko so potem zvedeli za razna težko opravičljiva dejanja Osvobodilne fronte, so se nekateri zamislili in najbrž svojih pomislekov niso skrivali, čeprav so čutili, da prihaja čas, ko niti sodelavcu in sosedu ne moreč več zaupati.

    Nova maša Romana Malavašiča v Šentjoštu 1941 – Druga in četrta z desne                         Romanovi sestri Marjanca in Albina, sredi med njima Jakob Šubic, poročen z                         Marjanco, gospodar na Možinetovi domačiji, vsi trije že čez eno leto žrtve                         komunističnih teroristov

    Figure 10. Nova maša Romana Malavašiča v Šentjoštu 1941 – Druga in četrta z desne Romanovi sestri Marjanca in Albina, sredi med njima Jakob Šubic, poročen z Marjanco, gospodar na Možinetovi domačiji, vsi trije že čez eno leto žrtve komunističnih teroristov
    [Page 019]

    V že omenjeni knjigi Križpotja beremo, kako je bataljonski obveščevalec ravno v čevljarski delavnici zvedel za zaroto podlipskih zaščitnikov. Posebno komandir zaščite naj bi bil vnet pobudnik odhoda k vaški straži v Šentjošt. Obveščevalec se je takoj vključil v igro, češ da bi se jim tudi sam pridružil, saj se mu upira biti pri partizanih. V taborišču bo zbral še druge somišljenike in jih zvečer ob določeni uri pripeljal v Podlipo. Potem bodo skupaj šli v Šentjošt. »Še tisti večer je šel bataljon v Podlipo. Močna patrulja je polovila precej zaščitnikov, ki jih je dobila na dogovorjenem zbornem mestu. Nekaterim je uspelo pobegniti. Koliko je bilo vseh, ne vem. Odgnali smo jih v taborišče in jih zastražili. Med njimi so bili sami mladi fantje. Iz njihovih preplašenih oči je bilo videti, da za svoje izdajalsko delo pričakujejo najhujšo kazen.« (Karel Leskovec, Križpotja I, str. 170).

    Torej, »že napisana zgodovina«! In dogodek, ki se je v resnici zgodil? Sredi belega dneva so 26. julija odpeljali iz Podlipe 39-letnega Lovra Kogovška, ki ni bil pri zaščiti, in oba brata Filipič. Nobenega dogovarjanja in nobenega zbornega mesta ni bilo. V čevljarski delavnici je morda res padla kaka beseda o Šentjoštu, toda ne vpričo bataljonskega obveš­čevalca. Saj tudi ni bilo potrebno. Za obvestilo je poskrbel Filipičev sodelavec, ki je tisto nedeljo s še nekaterimi zaščitniki tudi bil v taborišču, pa ne kot obtoženec, ampak kot priča in izvrševalec obsodbe.

    Obiskovalci iz gozda so v nedeljo 26. julija vznemirili tudi nekatere hiše v Smrečju. Odpeljali so nekaj fantov, med njimi Valentina Malovrha, ki je takoj po 17. juliju res bil nekaj dni v šentjoški postojanki, potem pa se vrnil domov. Valentina so hudo mučili. Nje­gov brat, ki se je z nekaterimi fanti naslednji dan vrnil domov, je dobil živčni zlom in je mo­ral iskati pomoč v bolnišnici. Govorilo se je, da je moral biti zraven, ko so mučili Valentina.

    Pri Leskovčevih v Smrečju so pobutali na vrata že v noči na 26. julij. Mimo domačije ob cesti Smrečje – Rovte so hodili tako Italijani kot partizani. Pri hiši so bili trije bratje: Janez, France in Anton. V času prehoda II. grupe odredov je bila že omenjena cesta sredi gozda prekopana in zasekana. Italijani so zato prijeli vse tri brate in jih odvedli v Rovte. Grozili so jim, da jih bodo postrelili, nazadnje pa so jih izpustili in ukazali, naj odstranijo zaporo na cesti blizu njihovega doma. Ni jim preostalo drugega, kot ubogati Italijane. Upali so, da bodo partizani, med katerimi so bili tudi njihovi znanci, sprejeli pojasnilo, [Page 020] da so le za las ušli italijanskim kroglam. Toda ni bilo tako. V soboto ponoči sta bila doma samo Janez in Anton. Ko so nočni gostje vstopili v hišo, so takoj zvezali Janeza, ki pa se jim je kljub temu iztrgal, planil skozi mala vrata na dvorišče in izginil v gozd. Antonu je tudi uspelo pobegniti iz hiše, toda zunaj je neki znanec streljal nanj in ga potem dotolkel še s puškinim kopitom.

    Podobne težave kot Leskovčevi iz Smrečja je imel Pavel Lukan s Praprotnega brda pri Rovtah. O njem smo obširneje pisali v 8. številki Zaveze pod naslovom Ljudje v stiski. Prav v njegovem gozdu nedaleč od Praprotnega Brda je bila cesta prekopana in zasekana. Italijani so prišli k Lukanu in zahtevali, da odstrani oviro v svojem gozdu. Lukan je bil tako postavljen pred odločitev, ali naj se zameri Italijanom ali partizanom. Šel je v gozd in odprl cesto. S tem je prekršil »zakon o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev izpod okupatorja«. V noči na 26. julij, torej že prvo noč po napadu na Šentjošt, je prišla ponj patrola iz komaj pol ure oddaljenega taborišča v Češirkovem gozdu. Preden je odšel z njimi, je za trenutek pogledal v sobo, kjer so spali otroci, vseh pet skupaj. Tedaj jih je zadnjikrat videl, otroci so pa 2. novembra videli njegovo napol razpadlo truplo, ko so ga vaški stražarji dvignili iz jame.

    V taborišče pod Češirkom so tisto nedeljo, 26. julija pripeljali še 23-letnega Franca Bogataja iz Podpeska nad Podlipo in 55-letnega krojača Petra Šinkovca, očeta 7 otrok iz Zaplane. Število na smrt obsojenih se je tako povzpelo na sedem. Sami so si morali izkopati jame in potem so orodje vzeli v roke njihovi rablji. O tem, kdo je tedaj opravil rabeljsko delo, se je marsikaj govorilo. Prav gotovo se opis v Križpotjih tudi glede tega ne ujema z resnico.

    Za grobove se je kmalu zvedelo in 2. novembra so jih vaški stražarji iz Rovt vpričo sorodnikov žrtev odkopali. Pogreb je bil naslednji dan v Rovtah. Slovenski dom je 22. januarja 1943 v daljšem sestavku pisal tudi o tem, kako »so na Vernih duš dan popoldne v Češirkovem gozdu odkopali štiri grobove in v njih našli sedem žrtev – mučenih in zmrcvarjenih«. V knjigi Križpotja najdemo podatek, da so vaški stražarji ob izkopu trupla najprej iznakazili, jih slikali, potem pa zagnali vik in krik: Poglejte, kaj so z njimi naredili partizani. Pisec, ki se mu je zapisala ta surova laž, je verjetno pozabil, da so s stra­žarji h grobovom v gozdu prišli starši, žene in otroci pobitih. Trupla so bila že od 26. julija iznakažena in so nemo pričala o strahotah revolucije.

    Julij 1941 – Albinca izroča, eno leto pred svojo mučeniško smrtjo, bratu                         novomašni križ

    Figure 11. Julij 1941 – Albinca izroča, eno leto pred svojo mučeniško smrtjo, bratu novomašni križ

    Povrnimo se še za nekaj časa k nedelji 26. julija 1942. Zvečer tistega dne, ki je po pisanju ljubljanskih časopisov bil sončen in vroč, je 2. bataljon dolomitskega odreda ali vsaj njegov del že bil na Vranjih pečinah pri Zaplani. Od tam je patrola odšla v Zaplano po župnega upravitelja Jožeta Geohelija. Res bi si v tistem času težko predstavljali »osvobodilno« gibanje, če med nasprotniki ne bi bil vsaj en duhovnik. Geohelija so obtožili, da je nameraval v Zaplani ustanoviti vaško stražo. Naslednji dan so ga v taborišču zasliševali in mučili, nato pa ubili. Niso ga pokopali, ampak vrgli čez visoko skalo in tako pustili. Geoheli je bil star le 31 let. Doma je bil iz revne železničarske družine v Notranjih Goricah. Za župnega upravitelja v Zaplano je prišel leta 1938. Lepo je skrbel za faro in skušal ustanoviti tudi kmečko Katoliško akcijo. Njegov oče dolgo ni verjel, da so ga ubili. Ko je potem videl njegovo truplo, je baje vzdihnil: »To so storili meni, staremu socialistu«. (Palme mučeništva, str. 44) Na Vranjih pečinah sta morali v tistih dneh ugasniti še dve življenji iz Zaplane. Kmečki sin France Mivšek je bil star komaj 20 let, delavec France Čamernik pa 37 let. Tako je tudi taborišče na Vranjih pečinah že v začetku postalo morišče.

    Poglejmo še tretje taborišče nad Podlipsko dolino! Na Rupah pri Kajndolu se je po napadu na Šentjošt zadrževal prvi bataljon dolomitskega odreda. V četrtek, 30. julija, sredi dopoldneva je patrulja z Rup prišla na Mo­žinetovo domačijo v Potoku pri Šentjoštu, na rojstni dom duhovnika Romana Malavašiča, ki je leta 1941 v Šentjoštu pel novo mašo in je sedaj po končanem bogoslovnem študiju doma preživljal počitnice, obenem pa nadomeščal župnega upravitelja Jožeta Cvelbarja, ki je konec junija odšel v Ljubljano. Z Malavašičem je iz Ljubljane prišel tudi bogoslovec [Page 021] Jaka Jerman, ker zaradi Nemcev ni mogel domov na Gorenjsko. Tisto dopoldne sta se ravno vrnila od fare, kjer je Malavašič opravil mašo. Ko sta zagledala, da se domačiji bližajo partizani, sta se skozi mala vrata hitro umaknila v gozd in se tako rešila. Drugi domači in nekaj dninarjev je po prihodu patrole nadaljevalo delo, toda kmalu so ga morali prekiniti. Od doma in z dela na polju so bili tedaj odvedeni naslednji: Jakob Šubic, kmet in oče štirih otrok, star 34 let, njegova žena Marjana, stara 29 let, najmlajši sin Tone je bil rojen 11. junija 1942, njena sestra Albina Malavašič, stara 32 let, Frančiška Kavčič, služkinja, stara 17 let, Viktor Jereb, hlapec, star 19 let, Janez Gantar, hlapec, star 18 let, Franc Guzelj, dninar, star 64 let, in njegov sin Jože, dninar, star 27 let.

    Odpeljali so jih take, kot so bili pri delu. Niso dovolili, da bi karkoli vzeli s seboj. Spotoma so na njegovem domu v Smrečju vzeli še Janez Kogovška, po domače Šelovsa, očeta desetih otrok. Vseh devet so potem pobili v gozdu blizu Kajndola in jih površno zakopali v skupnem grobu. Vaška straža iz Šentjošta je 7. novembra 1942 grob odkopala in prepeljala trupla v blagoslovljeno zemljo. (Zaveza št. 17, str. 10).

    V Šentjoštu so 8. novembra 1942 položili v blagoslovljeno zemljo pet                         preprostih krst – Dan prej so jih odkopali na morišču nad Kajndolom – V                         krsti pri duhovniku leži Janez Kogovšek, Šelovs, iz Smrečja – V vrsti štirih                         krst pa ležita v sredini Jakob Šubic in njegova žena Marjanca, na obeh                         straneh pa Albina Malavašič in Francka Kavčič, ki je služila pri                         Malavašičevih

    Figure 12. V Šentjoštu so 8. novembra 1942 položili v blagoslovljeno zemljo pet preprostih krst – Dan prej so jih odkopali na morišču nad Kajndolom – V krsti pri duhovniku leži Janez Kogovšek, Šelovs, iz Smrečja – V vrsti štirih krst pa ležita v sredini Jakob Šubic in njegova žena Marjanca, na obeh straneh pa Albina Malavašič in Francka Kavčič, ki je služila pri Malavašičevih

    V naslednjih dneh, predvsem pa nočeh, se je »boj proti beli gardi« v okolici Šentjošta nadaljeval s požiganjem domačij in pobijanjem ljudi, ki večinoma niso imeli nobene zveze z vaško stražo. Niso jih več vodili v taborišča, ampak so obsodbo nad njimi opravili kar doma vpričo otrok in ob svetlobi plamenov, ki so požirali njihov dom. In po vsem tem je 29. avgusta 1942 štab dolomitskega odreda ta­kole pisal Glavnemu poveljstvu partizanskih čet: »Mi smo takoj, kakor hitro se je bela garda pojavila v Šentjoštu, napravili napad na to postojanko, toda zavzeti je nismo mogli, ker so imeli belogardisti v zvoniku in v župnišču težke mitraljeze. Požgali smo vas Šentjošt, stojita samo še dve cerkvi in žup­nišče, kjer so se belogardisti močno utrdili. Partizani smo sedaj zasedli vse ceste v te kraje in delamo stalne zasede belogardistom, ki pošiljajo patrole v razne smeri. Do sedaj smo v boju z njimi uničili preko 60 njihovih pripadnikov in jih uničujemo še naprej.« (Borec, september 1989, str. 963)

    Torej nič govora o »justifikacijah«, ampak kar o boju proti pripadnikom bele garde. Iz opisanega smo spoznali vsaj nekatere od teh »pripadnikov«. Edini, ki je avgusta 1942 res [Page 022] bil v patroli kot vaški stražar in ga je manj kot 1 km iz šentjoške postojanke zadel strel iz zasede, je bil Janez Jankovec iz Šentjošta. Nekateri še danes verjamejo, da so mnogih pobojev bile krive razne sosedske zamere, pri katerih OF ni imela nič opraviti. Gotovo so take zamere pripomogle k odločitvam, vendar se ni moglo nič zgoditi brez volje Organizacije. Tudi obračuni med sosedi so morali služiti revoluciji in uničevanju njenih nasprotnikov.

    2.1.4. Sproženi plaz drvi naprej

    V noči na 1. julij so v daljni okolici spet opazovali sij požara nad Šentjoštom. Čudili so se, da ni bilo slišati nobenega streljanja. Pač niso mogli vedeti, da napadalci to noč niso oblegali vasi, ampak so se namenili uničiti okolico. Požgali so osem domačij in na domovih ubili Franca Bradeška in njegovo ženo Ivano, mater petih otrok, najmlajši je bil star samo šest tednov, in Alojzija Jesenovec ter njegovo ženo Ivano, njuna dveletna hči Ljudmila je pa zgorela v domači hiši. Stanka Aliča in Janeza Oblaka so težko ranili in sta potem umrla v postojanki. Po opravljenem »napadu na pripadnike bele garde« so se v soboto zjutraj vrnili v taborišča nad Podlipsko dolino.

    Nedeljsko jutro 2. avgusta je obetalo lep poletni dan, toda za mnoge družine v Podlipi in Podpesku je bilo nedeljskega veselja kmalu konec. Iz italijanske postojanke v Rovtah sta se sredi dopoldneva odpravili dve skupini vojakov; ena se je odpeljala v Podlipo, druga pa je odšla proti Podpesku. Takoj po prihodu v Podlipo so se Italijani razkropili po vasi in začeli izganjati ljudi iz hiš. Ko so zbrali večino vaščanov na vrtu Vrtnarjeve gostilne, so začeli požigati. Živina, ki je ostala v hlevih, ker ni bilo nikogar, da bi jo rešil, je pretresljivo tulila, dokler se ni zadušila v dimu in v plamenih. Skoraj istočasno kot v Podlipi je zagorelo tudi v Podpesku, kjer so se skupine vojakov razkropile po osamljenih domačijah. Tu živine niso pustili zgoreti, ampak so jo odgnali s seboj. Pa niso vzeli samo živine, odpeljali so tudi deset mož in fantov.

    Vesti so avgusta 1942 na kratko poročale o požigu Podlipe, bolj obširno pa o požigu Podpeska in Praprotnega brda in o poboju mož in fantov. Poglejmo!

    »Rovte nad Logatcem 9. 8.: Italijanski oddelek je 2. 8., to je v nedeljo, požgal hiše in gospodarska poslopja naslednjim posestnikom.« Poročilo nato poimensko našteje devet posestnikov in pri vsakem pove, kaj so mu požgali in koliko živine so odpeljali. Skupno so požgali 8 hiš, 9 hlevov, 4 kozolce in odpeljali 51 glav živine. Pri Pavlu Lukanu s Praprotnega brda poročilo posebej pripomni, da so gospodarja že prej ubili partizani, ker je bil občinski odbornik in načelnik Zadruge v Rovtah. Nato nadaljuje:

    »Vojaki so nato ustrelili naslednje ljudi zaradi suma partizanstva:

    Trpin Matevž, Rovte 42, (dober in v nobeni zvezi s partizani).

    Corn Matevž, Rovte 85, (oče dober, sin Pavle OF).

    Corn Franc, Rovte 85, (sin gori imenovanega).

    Nagode Jože, Rovte 54, (dober in v nobeni zvezi z OF; ta je umrl zadet od kapi in ni bil ustreljen, pač pa z njimi pokopan).

    Nagode Franc, Rovte 54, (v nobeni zvezi z OF).

    Jereb Matevž, Rovte 43, (dober, ima sorodnike v Šentjoštu).

    Križaj Bernard, Rovte 40, (je bil najbrž simpatizer).

    Malovrh Franc, Rovte 14, (do vsega indiferenten).

    Lukančič Matija, Rovte 147, (jako dober, oče 11 otrok).

    Kogovšek Matija, Praprotno brdo 14, (prej za OF, zadnji čas odločen nasprotnik).

    Vsi ti so bili v nedeljo prijeti na domovih, odpeljani proti Rovtam, si morali sami izkopati jamo, nakar so bili ustreljeni. Rovtarski novi komandant je na svojo pest dovolil prevoz trupel na pokopališče, vendar se ni smelo izvedeti.« (AINZ, 110/A, II 052342)

    Starejši domačini se spominjajo, da so Italijani večino naštetih talcev prestregli, ko so se iz Podlipe vračali od maše. Središče Rovt je bilo namreč tedaj obdano z bodečo žico in italijanske straže so strogo kontrolirale vse, ki so prišli iz okolice. Zato so nekateri raje šli k maši v Podlipo, čeprav je pot bila daljša. Ali se niso zavedali nevarnosti? Sicer pa tudi doma niso bili varni.

    Zelo pomembne se nam zdijo karakteristike, ki jih poročevalec navaja pri posameznih imenih. Iz njih je razvidno, da je od desetih talcev verjetno samo eden bil somišljenik OF, ali pa še ta ne. Poročilo je bilo napisano le nekaj dni po njihovi smrti, ko je poročevalec gotovo bil pod močnim vtisom tragičnega [Page 023] dogodka in ni imel nobenega razloga, da bi kakorkoli sprevračal dejstva.

    V obširni razpravi O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem – septembrska številka Borca 1989, stran 971 – beremo, da je listo v nedeljo, 2. avgusta, aretiranih in pobitih, sestavil rovtarski župnik Zalokar s somišljeniki. To naj bi bil storil »za uslugo, da bi jim Italijani zaupali orožje in dovolili ustanoviti belo gardo v Rovtah, čemur so se sprva upirali, ker so tam imeli svojo posto­janko.« Res čudna razlaga! Če so seznam Italijanom sestavljali organizatorji vaške stra­že, zakaj bi nanj napisali svoje somišljenike? Na sestanke in v akcije narodne zaščite so hodili skoraj vsi možje in fantje iz Podpeska, torej so Italijani za to lahko zvedeli na razne načine, ne pa ravno od župnika. Zakaj se odred, ki se je en dan prej »boril« okoli Šentjošta, ni postavil za svoje zaščitnike? Je mar Organizaciji ustrezalo, da jih odpeljejo? So se mar hoteli oddolžiti Italijanom, ker jih niso motili, ko so prejšnjo nedeljo iskali može in fante v Podlipi in Smrečju in jih potem pokončali v Češirkovem gozdu, zvečer pa opravili »akcijo« še v Zaplani?

    Ob dogodkih, ki so se zgodili po nastanku vaške straže v Šentjoštu, se je pokazalo, koliko cenijo slovenska življenja in premoženje tako komunisti kot okupatorji. Prvi so se sklicevali na zaščito naroda, drugi na ohranjanje miru in reda v deželi, toda v resnici so se oboji dopolnjevali v uničevanju. Dogodki konec julija in v začetku avgusta so to nazorno pokazali in ljudi vzpodbudili k misli na samoobrambo. Komunistom se niso mogli podrediti, kar tako čakati na smrt in uni­čenje pa tudi ne. Vesti so 13. avgusta 1942 poročale, da je iz Rovt odšla skupina 40 fantov na pomoč v Šentjošt. V njej je bilo 8 ljudi iz Zaplane, 31 iz Rovt in neki kapetan iz Ljubljane, ki bo sedaj prevzel poveljstvo. Tudi po drugih krajih so kmalu nastale vaške straže. Vse, kar se je zgodilo kasneje, je bilo nadaljevanje in posledica dogodkov iz poletja leta dvainštiridesetega.

    Kdor se še danes čudi, kaj je pripeljalo do povojnih množičnih pobojev, naj z odprtimi očmi pošteno pregleda zgodovino leta enainštiridesetega in dvainštiridesetega in odkrilo se mu bo, kako se je sprožil plaz, ki je v našem narodu naredil toliko nepopravljive škode.

    3. Pripovedi

    3.1. Celice Franca Pavlica

    Avtor: Tine Velikonja

    3.1.1. Primorski protifašizem se ni rodil šele leta 1941!

    Kaj je imel Franc Pavlica skupnega z našo mamo? Živela sta sto kilometrov narazen in nikdar v življenju se nista srečala. Kljub temu pa ju je nekaj povezovalo – sum, da sta imela opravka s polkovnikom Mirkom Bitencem, in da sta živela 91 let. Pavlica je bil zaprt decembra 1947, naša mama leto dni kasneje. Nič jima niso dokazali, ker pa niso hoteli priznati svoje zmote, so skonstruirali grehe, ki so danes videti smešni, takrat pa so ju zaradi njih obsodili. Pavlica je odsedel vseh osemnajst prisojenih mesecev, naši mami pa so dosojeni dve leti skrajšali za polovico. Ko se je po letu 1965 za stalno preselila h hčerki Zini v Cleveland v ZDA, ravno v srce slovenske četrti St. Clair, je pričakovala, da bo v slovenski skupnosti zaživela in da bo spoštljivo sprejeta kot žena človeka, ki se je kot eden redkih slovenskih kulturnikov oglasil ob vosovskih umorih po Ljubljani in svoj protest plačal z življenjem. Nič takega se ni zgodilo. Predstavnice ženskih društev, ki so bila povezana s farno cerkvijo sv. Vida in so pripadala slovenski politični emigraciji, so bile vljudne in jo megleno vabile, naj pride zraven. Ker pravega vabila ni bilo, je čez nekaj mesecev vprašala, kaj je narobe. Po ovinkih je izvedela, naj bi bila ona tista, ki je izdajala. Izdala naj bi Mirka Bitenca, ko se je ilegalno skrival v Ljubljani, izdala dr. Mateja Justina z ženo, da sta se vsako nedeljo dobivala s šentviškim župnikom, in še kaj. O Bitencu je pisal Janko Maček v 9. številki Zaveze (30-41). Bitenc je bil na procesu od 12. do 16. aprila 1948 obsojen na smrt in ustreljen.

    Mama je res naletela na Bitenca na eni njegovih postaj. Bilo je takrat, ko je v cerkvi sv. Petra v Ljubljani skrbela za oltarje, tako za cvetje kot prte. To nalogo je opravljala z veseljem, dokler nas niso 19. marca 1947 preselili v Gunclje pri Šentvidu nad Ljubljano. Potem ni več hodila v staro faro. Do srečanja z Bitencem je torej moralo priti prej. Ko je eno od sobot kot običajno za korom pripravljala cvetje, je zaslišala ropot na podstrešju. Šla je pogledat in naletela na neznanega moškega. [Page 024] Povedal ji je, kdo je in da je tu ilegalno. Bil je Mirko Bitenc. Kot razberemo iz Mačkovega članka, je Bitenc po tistem odšel nazaj v Italijo in se vrnil šele novembra istega leta. Dobili so ga pri ženi v stanovanju. Mama o svojem srečanju ni povedala nikomur. Res pa so jo decembra 1948 zaprli zaradi suma, da imamo v Šentvidu zvezo za ilegalne poti čez mejo, in je videti, da so na zaslišanju izvlekli iz nje srečanje z Bitencem. Taka je pač bila. Ker je bila tako rekoč brez greha, se ni znala pretvarjati. Življenje po maju leta 1945 je bilo zanjo borba za preživetje in se z drugimi rečmi ni ukvarjala. Samo še pot čez cesto v cerkev in skrb zanjo. Povedala je vse, kar je vedela, to pa je bilo malo oziroma nič. Celo mene je potunkala, ko se je izdala, da je brala Matjažev glas, ki sem ga prinesel domov. Spominjam se, da je bilo nekaj takega na sodišču: »Ivanka Velikonja je izjavila, da je srečala Mirka Bitenca … na podstrešju cerkve sv. Petra v Ljubljani.« Nič ni pomagalo razlagati, da je bil Bitenc že pol leta prej obsojen in ustreljen, preden so jo zaprli. Nikogar ni ganilo, če je opisovala oznovska zasliševanja in zapisnike, v katerih so vsako izrečeno besedo obrnili v obtoženčevo škodo. Dobrih dvajset let je živela v Clevelandu odmaknjeno, ni hodila k Sv. Vidu, kamor jo je sicer vleklo, ampak vsako jutro k maši v bližnjo cerkev, kjer so se zbirali Mehičani in zamorci, ki so molili in govorili špansko in polomljeno angleško. Tudi pokopal je ni slovenski duhovnik, pač pa pater Martin, župnik v tisti cerkvi.

    Skoraj vedno se naše zgodbe iz časa revolucije in državljanske vojne, zlasti pa povojne, končajo žalostno. Junak ali junakinja se zavestno ali nezavedno zapleteta v spor z zločinsko silo, ki jo slabo poznata in pred katero se ni mogoče umakniti ali zbežati, in izgubita življenje. Naša bo drugačna. Franc Pavlica, »Prefesarjev Frenck«, kmet, rojen leta 1904 v Dornberku na Vipavskem, je dočakal visoko starost, čeprav mu je med 2. svetovno vojno in po njej slabo kazalo, najprej kot vojaku brez puške v italijanski vojski, in po vojni kot zaporniku, ki ni znal povedati tako sebi kot zasliševalcem, zakaj je sploh zaprt. V zlo so mu šteli, ker je sodeloval pri poskusih demokracije v coni A, dokler je bilo področje pod zavezniško upravo, niso pa mu mogli dokazati, da bi bil povezan z Bitenčevimi kurirskimi in vohunskimi potovanji v Slovenijo in njegovo pošto.

    Leta 1943 je skrbno pisal dnevnik z lepo in čitljivo pisavo. On in brat Nace sta bila med tistimi Slovenci, ki so jih spomladi leta 1943 množično mobilizirali v italijansko vojsko, od tega je bilo kar petdeset njegovih sovaščanov, samo zato, da ne bi šli k partizanom. Peljali so jih na jug Italije, nato na Sardinijo in končno na Korziko. V dnevniku prevladujejo opisi uničujočega vsakodnevnega zavezniškega bombardiranja. Ker je imel oči in pamet, je hitro spoznal, da dolgo ne bo šlo tako in da bo Italija v kratkem na kolenih. Res se je to zgodilo z odstavitvijo Mussolinija in končno s kapitulacijo Badoglieve vlade 8. septembra 1943. Zadnji zapis je na Silvestra istega leta na Korziki. Zakaj je s koncem leta zamrlo tudi pisanje, nam ni znano. Nazadnje so jih dobili zavezniki, jih preselili v Marsej, oblekli v svoje uniforme in zaposlili v pristanišču. Domov se je vrnil nekaj mesecev po koncu vojne.

    Dornberk je do 15. septembra 1947 spadal pod cono A in zato pod zavezniško upravo. Meja s cono B, ki jo je nadzirala jugoslovanska vojska, je pri Selu počez razpolavljala Vipavsko dolino, po Soški dolini pa je tekla po reki Soči. V Enciklopediji Slovenije izvemo, da je bila 17. 1. 1947 v Gorici ustanovljena Slovenska demokratska zveza. Na Goriškem je bila to koalicija slovenske katoliške skupnosti in slovenske liberalne demokratične skupnosti. Najpomembnejši prestavniki SDZ na Goriškem so bili A. Sfiligoj, A. Uršič, A. Kacin, Ivan Krpan in L. Kemperle, njeno glasilo pa tednik Demokracija. V Trstu so ustanovili SDZ skoraj leto kasneje. SDZ je bila politično zelo uspešna, veliko bolj kot slovenski zamejski komunisti. Ti so v začetku sodelovanje z zavezniško upravo bojkotirali, po resoluciji Informbiroja pa prestopili v italijansko partijo. V SDZ so sodelovali tudi Dornberžani, dokler so bili pod zavezniki, in ravno to sodelovanje je bilo eno glavnih grehov, zaradi katerih so jih zaprli. Danes nas namreč zgodovinarji prepričujejo, da se je celo v Titovi Jugoslaviji po ustavi formalno dalo ustanoviti društvo ali stranko in da je vsaj nekaj krivde tudi na demokratični strani, ker te možnosti ni izkoristila. Kako sprevržene so lahko njihove razlage, bi za zgled navedel tolmačenje v kroniki Kobarid (Kobariški muzej, 1997, 209). Tam Nataša Nemec označuje zbiranje podpisov za ustanovitev SDZ kot zbiranje podpisov proti priključitvi k Jugoslaviji!

    To omenjam samo za boljše razumevanje druge zgodbe, ki jo je Pavlica napisal v visoki starosti nekaj let pred smrtjo. Delno si je pomagal z zapiski, zvečine pa je pisal po spominu. Zgodba se začne 15. septembra 1947 na dan priključitve dela cone A k Jugoslaviji. Lahko bi se imenovala Moje celice ali En dan Ivana Denisoviča. Ker se je Pavlica spravil k pisanju v času padca komunizma, bi človek pričakoval več refleksij in razmišljanj o prehojenem življenju in izkušnjah. Primorski protifašizem se ni rodil šele leta 1941. Primorci so se v ča­ [Page 025] su, ko so bili pod Italijo, dobro držali. Dru­žab­no življenje je bilo pestro, dejavnost prosvetnih društev živa. Postopoma se je ta prostor slovenske svobode ožil in po letu 1929 zaradi fašističnih raznarodovalnih zakonov na zunaj zamrl, znotraj pa bil še vedno živ. Kot smo že večkrat poudarili, so bili v ospredju duhovniki, pa tudi drugi intelektualci, tako iz katoliškega kot liberalnega tabora. Vajeni so bili podtalno delovati, vedeli so, kaj je pristna pripadnost slovenstvu in kaj poza. Zato niso slepo padli v naročje komunistom, ko so se ti leta 1941 pojavili na njihovem področju. O tem podrobno priše Bojan Godeša v svoji knjigi Kdor ni z nami, je proti nam (Cankarjeva založba, 1995). Pričakovali bi, da bomo od Pavlice kaj izvedeli o razmerah pod fašistično Italijo, zlasti pa o tem, kako so se držali Slovenci. Niti z besedo ni omenjen TIGR, kar je po svoje razumljivo. Kakorkoli ocenjujemo to organizacijo, je sicer šlo za podtalno teroristično organizacijo podobnega tipa, kot sta irska IRA ali bas­kovska ETA, vendar ni bila tako odmevna, saj je delovala v totalitarnem režimu in zato strogo konspirativno. Nič ne izvemo o goriških katoliških protifašistih, kot so bili dr. Janko Kralj in drugi, čeprav je bil z njimi povezan. Delal je z Ivom Bricem, Lojzetom Bratužem in bil preganjan, vendar s to razliko, da so fašisti Bratuža umorili, Brica večkrat poslali v konfinacijo na jug Italije, Pavlica pa samo zaprli za dan ali dva. Pavlica je mobilizacija v italijansko vojsko rešila, da ni padel kot žrtev partizanov. V dornberški skupini so bili poleg Brica, ki so ga leta 1943 umorili partizani, najbolj aktivni ravno Berce, Čotar in Pavlica. Ti trije so svojo domoljubno dejavnost, utečeno pod fašizmom, nadaljevali tudi po koncu vojne, ko so bili pod zavezniško upravo.

    Dornberk leta 1939 – Spredaj del naselja, na desni zadaj most čez                         železnico v Dragi, prav zadaj Prvačina z železniško postajo

    Figure 13. Dornberk leta 1939 – Spredaj del naselja, na desni zadaj most čez železnico v Dragi, prav zadaj Prvačina z železniško postajo

    Zato jih je pravi zapor čakal po vojni. Pavlicu so pri zaslišanjih hoteli dokazati, da sodeluje z dr. Antonom Kacinom, ravnateljem slovenske gimnazije v Gorici, in Leopoldom Kemperletom, urednikom Demokracije. Poznal je oba, vendar nič več. Svoja soobtožena na procesu, Berceta in Vodopivca, omenja samo nekaj­krat. Tadva sta bila res vpletena v kurirske poti Mirka Bitenca. Obsojena sta bila na dolgoletne kazni, odsedela pa tri do štiri leta. Dornberški rodoljubi in demokrati niso bili pravi ne za fašiste in še manj za komuniste. Tako je bil Berce edini prebivalec Dornberka, ki mu Italijani niso izdali potnega lista, da bi lahko šel v Jugoslavijo, in tudi eden redkih, ki do leta 1960 ni smel v Italijo. Kar piše Pavlica, je opisovanje bednega življenja v zaporih po Sloveniji, utrujajoče in monotono, kot zaporniško življenje je. Dan se ne razlikuje od dneva. Ni torej skušal napraviti zgodbe bolj zanimive, kot bi se ji spodobilo. Čutiš, da je napisana resnica. Zato smo se odločili, da objavimo iz njegovih zapiskov, ki štejejo preko sto strani, predvsem tista [Page 026] poglavja, v katerih omenja ljudi in njihove usode. Berimo njegovo zgodbo!:

    3.1.2. Primorska je naša!

    Leta 1947 je bila končno začrtana meja med Jugoslavijo in Italijo. Že prej je vso cono B nadzorovala jugoslovanska vojska, po 15. septembru pa smo pridobili še velik del cone A. Ne vse, mnogo vasi in Slovencev je ostalo pod Italijo. Tudi delegati na naši strani so bili malo sposobni, da so pustili začrtati mejo do vrha Sabotina in je treba porabiti več kilometrov ceste, da prideš iz Gorice okrog Sabotina v Brda. Čeprav je bila Italija poražena, so Amerikanci, Francozi in Angleži pustili, da je Italija začrtala mejo po svoji želji.

    Vsi niso navdušeni. Dornberžani smo organizirali zvečer sestanek na začetku vasi pod pokopališčem, da bomo sprejeli prihod voj­ske, ko pride v vas. Morali smo čakati precej časa. Bila je že enajsta ura zvečer, ko je bilo slišati ropotanje voza iz Zalošč proti vasi. V Dornberku se voz ustavi. Vidimo, da v gnojnem košu sedi na deskah nekaj vojakov. Niso bili Slovenci. Vsi navdušeno pozdravljamo in ploskamo z rokami. Povedo nam, ko jih vprašamo, če morda pridejo še drugi, da je glavna vojska s tanki odšla po glavni cesti proti Ajševici. Gotovo so jih pričakovali tudi v Prvačini. Naši borci so malo razočarani in v zadregi. Ko se družeti odpeljejo naprej, se hitro razidemo vsak na svoj dom.

    S priključitvijo matični domovini Jugoslaviji smo se začeli počasi spoznavati in prilagajati zakonom totalitarnega režima. Da si postal dober državljan, si moral izpolnjevati vse komunistične zapovedi!

    3.1.3. Skrivne naloge in poti Mirka Bitenca

    Pavlica nam razlaga, kako so bili Dornberžani povezani z Mirkom Bitencem. Dokler je bila meja med cono A in B vzhodno od tega naselja, je moral imeti Bitenc druge zveze in kanale, ko pa se je ta po 15. septembru 1947 pomaknila na zahodni rob Krasa in do Gorice, si je preko goriških znancev poiskal nove sodelavce.

    Kdaj so se dogovorili Jožef Čotar iz Tabora, stanoval je v Zaklancu pri Gorjanskem pri svoji ženi, mežnar Jožef Berce iz Dornberka in Ivan Krpan iz Mirna, ki je delal v trgovini čevljev na korzu v Gorici, ne vem. Vse to se je zgodilo leta 1947, morda tudi leto prej. V Gorico je pribežalo iz Jugoslavije več Ljubljančanov, med njimi Mirko Bitenc in Nahtigal. Gotovo so se seznanili s Krpanom in ga vprašali, kako in kje bi najlažje prišli čez mejo v Jugoslavijo in kje bi dobili zanesljive ljudi, ki bi jih pričakali in jih peljali po najkrajši in najvarnejši poti naprej.

    Krpan se je spomnil na Jožeta Čotarja, saj sta se dobro poznala in stanoval je v Zaklancu še precej bliže meje. Čotar je dobro poznal Kras in poti do Zaklanca, Opatjega sela in Mirna, saj je šel večkrat skozi, ko je hodil domov v Dornberk. Obrnil se je na Jožeta Berceta. Ko mu je povedal, kako in zakaj gre, je ta gotovo precej premislil in šele potem pristal na sodelovanje. Izvedel je tudi, kdo bo prišel in kje. Čotar je izbral prostor skozi gozd po hribu med Opatjim selom in Mirnom. Tam jih je morala korajžna in zanesljiva oseba čakati na dogovorjenem mestu. Ko jih bo obvestil, kateri dan pridejo gospodje čez mejo, mora ena oseba dan prej odnesti listek v Ljubljano, ga pustiti na določenem mestu v frančiškanski cerkvi in prevzeti pošto. To je bil dogovor in delo med Čotarjem in Bercetom. Jože Berce se je najprej pogovoril s sosedom Francem Vodopivcem. Razložil mu je, za kaj gre, in ga pridobil, da bo sodeloval. Zmenila sta se tudi, da bo France odšel prvi v Ljubljano in odnesel listek, in šel čakat gospode na mejo pri Opatjem selu. Dogovorila sta se, kje bi prenočili, ko jih bo pripeljal v vas. Franc se je spomnil, da bi bilo najbolje in bolj gotovo, če bi prenočili pri njegovi hčerki, ki stanuje ob železnici na robu vasi. Danica je privolila. Bitenc in Nahtigal sta prišla čez mejo pri Opatjem selu le dvakrat ali trikrat.

    Ko je bil določen dan, da pridejo gospodje čez mejo, je ostal Franc do noči v svojem vinogradu. Od tam je bila najbližja pot čez Fajtji hrib do dogovorjenega mesta ob meji. Vse seveda ponoči, tudi zaradi ogleduhov. Ko so srečno prišli v Dornberk, so dan prespali v hiši pri Danici. Gotovo so se v gornjih prostorih kaj pogovorili in domenili, kako bodo odšli in se vrnili. Franc jih je spremljal čez reko Vipavo in čez železniški most do ceste med Osekom in Črničami. Tam jih je pozdravil. Kako in po kateri poti so prišli v Ljubljano, ne vem.

    3.1.4. Aretacija

    Nekaj malega sem vedel, kaj se dogaja. Vendar nisem šel zraven. Domači, zlasti brat Nace, so mi branili. Osmega decembra leta 1947 je bila nedelja in praznik Brezmadežne. Bilo je popoldne, ko me je prišel obiskat prijatelj [Page 027] Tomažič. Doma je bil iz Rupe pri Mirnu. Spoznala sva se že pred vojno. Z njim je prišel tudi Rafael Rojc iz naše vasi. Skoraj začuden sem bil, ko sta stopila v hišo, saj se že dolgo nisva videla. Prav veselo smo se po­zdra­vili, povabil sem ju, naj se usedeta, in jima ponudil kozarec vina. Tomažiča sem vprašal, kje je sedaj in kaj dela. Odgovoril mi je, da je v Ajdovščini, da je tam v službi, ni pa povedal, v kakšni. Pogovarjali smo se o raznih dogodkih. Ko sem ga hotel še zadržati, mi je rekel, da nima časa in mora biti do poldneva doma in da pride že še kaj. Naneslo je, da sva se videla kake tri tedne po obisku in to v Žabjem kotu na UDV v Solkanu. Šele takrat sem spoznal, da je prišel k meni s slabimi nameni. Zlagal se mi je bil, da dela v Ajdovščini. Prišel si je ogledat, kje prebiva Berce. Še tisti večer ponoči sta prišla ponj in ga odpeljala v Solkan na UDV. Jože Čotar je zbe­žal v Gorico v Italijo in se rešil aretacije in zapora.

    Pred hlevom – Franc Pavlica ob vpregi – levo sestra Zofija, poročena                         Šinigoj, mati kasnejšega predsednika slovenske vlade Dušana Šinigoja

    Figure 14. Pred hlevom – Franc Pavlica ob vpregi – levo sestra Zofija, poročena Šinigoj, mati kasnejšega predsednika slovenske vlade Dušana Šinigoja

    21. december 1943

    Bil je ponedeljek. Pripravil sem si voz, da bi naložil drva in kole. Vpregel sem našega vola in šel še po sosedovega. Bili smo dogovor­jeni, da ju rabimo skupaj, kadar je potrebno. Na parcelo, kamor sem šel, v Svinjsko Rebro, sem rabil eno uro. Pomagat mi je prišel bratranec Stanko. Naložili smo drva na voz in jih povezali. Stanko je odšel domov po krajši poti, jaz po daljši. Pot je bila strma in sem šel počasi. Domov sem prišel, ko se je res že nočilo. Bil sem zelo zdelan. Večerja je bila pripravljena. Pred jedjo smo zmolili, potem pa večerjali. Še nismo prav končali, ko nekdo potrka na vrata. Rečemo: »Naprej!« V hišo vstopi nepoznana oseba v civilu, z njim prav počasi vojak-druže s puško na rami. Mož v civilu pozdravi in vpraša: »Je tukaj Pavlica Franc?« »Da,« mu rečem. Ukazovalno mi odvrne: »Boste morali iti z menoj. Kje imate sobo, kjer spite?« Družina: žena, oče, brat in snaha se spogledujejo, otroci se v strahu stiskajo k ženi. Mož v civilu reče: »Gremo gor v spalnico!« Odprem mu vrata na stopnišče, grem naprej, on za menoj. Žena hoče zraven, a ji ne pusti. Ko pridemo v sobo, gre naravnost k omaram z obleko. Vse prebrska, vzame v roke vsak kos obleke, pregleda nočne omarice, posteljo, razgrne blazine, si ogleda umivalnik in po kotih, a ničesar ne dobi. Me pogleda in reče: »Vi ste aretirani!« »Zakaj?« mu odgovorim. »To vam bodo že povedali na UDV.« Ko pridemo spet v kuhinjo, povem družini, da moram z njim. Žena in otroci jočejo. Kar v kuhinji se malo preoblečem. Brat in snaha mi nekaj stvari potisneta v žep, objamem in poljubim vse, posebno otroke in ženo. Žena vpraša moža v civilu, kam nas peljejo. Ne odgovori ji, samo strogo reče: »Dosti tega, gremo!« Objamem očeta, še enkrat rečem zbogom in grem med civilistom in stražnikom skozi vežna vrata po poti mimo cerkve z mislijo: »Bog ve, kedaj in kako se bom spet vračal.« Ko pridemo na sredo vasi do gostilne, gremo naravnost na dvorišče. Tam zagledam avto, v njem sedi za volanom šofer. Mož v civilu odpre zadnja vrata in reče, naj vstopim. K meni sede stražar, mož v civilu spredaj, šofer vžge motor in se odpeljemo po cesti proti Gorici. Na Dobravi, zdaj Okroglici, gremo z glavne ceste po stranski poti čez železnico na Vogrsko, potem na Ajševico in čez Kromberk v Solkan. Pristali smo v gradu. Takrat sem izvedel, da se imenuje Žabji kot.

    Zgradba, kjer so stanovali prejšnji gospodarji, je bila velika, veliko dvorišče, glavna vrata so precej oddaljena, preden se pride na dvorišče po cesti. Okrog dvorišča so hlevi za živino in tudi zapor. Ko smo se ustavili na dvorišču, so me odpeljali v glavno stavbo – grad, v vežo, skozi neko sobo, me potisnili v drugo in zaklenili. Prostore so imeli prejšnji gospodarji gotovo za služinčad in delavce. Mene so dali v kuhinjo. Ko sem se malo streznil in se zavedel, sem v temi preiskal, kaj je v prostoru: stara lesena omara in vojaška postelja – branda, na njej dve koperti, vzidan štedilnik z ognjiščem, nad njim napa za razne lonce, kakor imamo vsi kmetje po kuhinjah, izpod nape je bil speljan po zidu precej širok dimnik, voda, večji umivalnik, gotovo za umivanje kuhinjske posode. Okno je bilo samo eno in je imelo polknice. Bilo je dobro zaprto in se ni nikamor videlo. Žarnice ni bilo. Ko sem vse pretipal in si pripravljal brando, da se uležem, prihiti miličnik, odklene vrata in reče: »To posteljo bomo rabili za [Page 028] nekoga drugega.« Potegne jo ven v predsobo, zaklene in gre, koperte mi, hvala Bogu, pusti. Gledam, kje bi bil prostor, da si napravim posteljo. Vidim, da bi bilo najboljše na ognjiš­ču. Zložim koperto, jo položim na ognjišče, slečem suknjič. Šele sedaj čutim, da imam neke stvari v žepih, pregledam, vidim, da so zavoj cigaret, žveplenke in košček kruha. Nisem strasten kadilec, a v zaporu pride vse prav. Sezujem čevlje, jih denem za vzglavje, tudi suknjič, se uležem in čutim, da bo malo trdo. Vsemu se bo treba privaditi. S takimi skrbmi molim in zadremljem. Kakor da san­jam, slišim znan glas, dvignem glavo in poslušam. Slišati je bilo iz prvega nadstropja nad mano. Hitro zlezem na ognjišče, da bi bil bliže. Govorjenja nisem prav razumel, a glas je bil gotovo od soseda Franca Vodopivca. Odgovarjal je na vprašanja zasliševalca. Se me že loteva skrb, da tu ne bo nič dobrega. Se spet uležem, a ne morem zaspati. Ura mora biti že pozna, v sobo je nekdo prišel, tudi vrata je nekdo zaklenil za njim. Nimam miru, saj slišim hitre korake sem in tja. Vstanem in grem k vratom. Pogledam skozi ključavnico. Skoraj ne morem verjeti, saj to je naš gospod dekan Godnič. Premišljujem, da bi ga poklical, pa se premislim. Ni varno, saj je slišati, kako nekdo hodi po dvorišču. Jutri zjutraj ga pokličem, zdaj pa je polnoč. Se spet uležem na ognjišče in skušam zaspati, pa ne gre. Mislim, kako in zakaj so prijeli tudi gospoda dekana.

    3.1.5. En dan Ivana Pavlica

    22. december

    Proti jutru malo zadremljem. Bila je gotovo šesta ura zjutraj, ko zaslišim zvon s Svete gore. Prav vesel sem in začnem moliti jutranjo molitev. Še ne končam, ko potrka gospod dekan na vrata kuhinje. Hitro vstanem in ga pozdravim. V moje začudenje me vpraša po italijansko: »Sentite, quando portano caffe?« »Gospod«, mu rečem, »poslušajte! Sem vaš sosed Frenck Prefesarjev.« Ne odneha govoriti italijansko. Komaj ga prepričam, da sem jaz. »Kaj ti si, Franc? Od kdaj si tukaj?« Povedal sem mu, kako so prišli pome in me odpeljali. »Joj, joj, kaj bo iz tega? Kaj mi je naredil ta Jože!« Pri tem je mislil na svojega mežnarja Jožeta Berceta. »Gospod dekan, umirite se malo, saj ne bo tako hudega.«

    Na hodniku se slišijo koraki, v vratih gospodove sobe zarožljajo ključi, vrata se odprejo, vstopi miličnik. Skozi ključavnico vidim, da je prinesel neke posode, pozdravi, postavi vse skupaj na mizo, jaz se umaknem od kuhinj­skih vrat, začnem se umivati. Pri dekanu miličnik nekaj govori, stopi k mojim vratom, odklene, hitro vstopi, zapre za seboj, me pozdravi in nalije iz vrča v plehnato posodico črno kavo. Na ognjišče postavi tudi košček kruha, me vpraša, kako sem in če sem dobro spal. Odgovorim mu, da še kar dobro, odpre malo vrata, stopi ven in hitro zapre, tudi zaklene, gospodu dekanu nič ne reče, gre iz sobe, zaklene in gre. Gorki ječmenovec, ki ga je prinesel, je bil še kar, vsaj me je malo segrel. Kruh iz koruzne moke pa je trd, da ga bo treba kako razbiti. Pokličem gospoda in ga vprašam, če je kaj popil. Rekel je da, saj je bilo dobro, ker je bilo gorko in ga je tudi odžejalo. Vprašal sem ga, zakaj je zjutraj klical in govoril v italijanščini. Povedal mi je, da so rekli stražarji, da je v sobi zraven Italijan in naj ne govori z njim. Videl sem skozi ključavnico, da ima knjigo, brevir. Pustil sem ga, da bi ga ne motil pri molitvi.

    Ob trgatvi

    Figure 15. Ob trgatvi

    Začel sem pregledovati, kako je z oknom. Ima polknice, ki so zaprte. Gledam, če bi se dalo vsaj malo odpreti, brez kakega šuma. Od zunaj je slišati korakanje. Počasi zasukam železo, ki se zapira, tudi odpira, pritiskam zmeraj močneje. Polknice se vdajo. Prav malo odprem, za centimeter. Takoj je bolj svetlo. Vidim, da na cesti stoji miličnik, na levi je srednje poslopje, na desni hlev za živino. Vanj vidim vstopati zapornike. Tam mora biti stranišče, saj sem videl enega, kako nosi kiblo. Ko so končali, so odšli nazaj v tisto stavbo na moji levi, kjer so imeli zapor. Ko vidim miličnika, da hodi po dvorišču, stisnem polknico skupaj. Večkrat gre nekdo na desno stran mimo okna. Nedaleč vstran priklopi motorno žago in žaga. To se ponavlja vsako jutro. Slišim, da se vrača mimo v vežo v pritličje gradu. Gotovo je kuhar ali ekonom. Spet odprem polkne in vidim, da sta pri miličniku na cesti dve ženski. Pogovarjajo se. Ko pridejo na [Page 029] dvorišče bliže okna, ju spoznam. Iz Dornber­ka sta, ena je Valerija od gostilničarja Lojzeta Šinigoja, druga je od trgovca Andreja Kovačiča. Gotovo sta prišli poizvedovat, če so tukaj njihovi možje, morda kdo drug, saj nisem vedel, kateri so bili včeraj aretirani. Zaprem polkne, se umaknem od okna, slišim iz veže blizu vrat gospodove sobe ženski glas, ki precej glasno vprašuje: »Kam ste dejli našega gospuda?« Spoznal sem, da je služkinja od gospoda dekana, Marija. Pogledam skozi ključavnico. Gospod je stal tik za vrati svoje sobe, zunaj v veži pa je bilo slišati Marijo. Prav gotovo se je prestrašil. Slišal sem ga tarnati: »Moj Bog, kaj sem moral že vse dočakati!« Poklical sem ga in vprašal, kako je, ali je vse slišal? »Prav dobro.« In da je Marija zelo korajžna, ki je prišla poizvedovat. Povem mu, da sem videl skozi špranjo na oknu Karmelo, ženo od Andreja in tudi Valerijo. Gotovo sta bila tudi moža sinoči aretirana. Gospod zaskrbljen hodi sem in tja in pravi: »Ne morem razumeti, kaj bomo še doživeli v teh božičnih praznikih, ki prihajajo. Kakor mi pripoveduješ, nas je že šest tukaj na UDV iz moje župnije. Povem ti, Franc, da ne čutim nobene krivde, saj se nisem zanimal za nobeno politiko, le svoje dolžnosti sem izvrševal, ki pa dosedaj niso bile prepovedane!« »Zato vas prosim, gospod dekan, pomirite se!«

    Najbrž se bliža poldne. V vratih gospodove sobe zarožljajo ključi, vstopi miličnik in prinese kosilo. Postavi na mizo tudi majhen zavojček in nekaj govori. Umaknem se od vrat, miličnik odklene, odpre malo vrata, stopi hitro v kuhinjo, postavi posodo, v kateri je mineštra, tudi košček kruha, pozdravi in smukne skozi vrata, hitro zaklene, da bi ja ne videl, kdo je v sobi, tudi vrata gospodove sobe zaklene. Pogledam na ognjišče, kaj mi je prinesel za kosilo. Pokusim, zdi se mi, da je še preokusno. Bila je mineštra, narezani kosi sladke repe in zelenjave, malo zabeljeno, a sem še precej pojedel, saj sem bil lačen, tudi gorkota mi je dobro pristajala. Popoldan imamo mir, ni nobenega, da bi nas nadlegoval. Tudi gospoda ne kličem. Ko pogledam, vidim, da moli. Začnem pregledovati po sobi in se ustavim pri tisti prazni omari. Gotovo so jo rabili za shranjevanje kuhinjske posode. Ko jo gledam, mislim, da bi bilo dobro, ko bi jo prevrnil in bi mi bila za posteljo. Boljše bo na deskah kakor na opeki. Vsa je prašna. Dobro, da imam malo papirja. Obrišem jo in položim gor koperte in druge stvari. Bom imel za vzglavje, če bo treba. Še za sedeti bo dobra, saj nimam nobenega stola. Grem k umivalniku in si umijem roke. Dobro, da so mi dali doma brisačo. Tudi za vžigalice sem zadovoljen, čeprav nisem strasten kadilec. Zunaj se sliši ljudi, ki prihajajo in odhajajo. »Gospod dekan!» ga pokličem. Mu povem, da sem slišal zvoniti zjutraj s Svete gore. »Ali si dobro slišal?« »Seveda«, mu rečem, »saj sem tudi molil, se priporočal Kraljici svetogorski.« »To pa je dobro in lepo. Kadar boš slišal, me pokliči!« Zvečer nam že okrog pete ure prinesejo večerjo, močnik iz turščne moke, plehek. S kljuko zabeljen smo rekli doma, kadar je bilo kaj narobe. Miličnik je bil zelo pazljiv, kadar je odpiral vrata kuhinje. Na Sveti gori zazvoni. Hitro vprašam gospoda, če sliši. »Slišim,« mi odgovori. Vidim, da se prekriža in moli, jaz tudi. Zdrava Marija: spominjam se na dom, družino, saj gotovo zvoni tudi dornberški zvon. Gospoda še vprašam, kako je bilo z večerjo, če je bil močnik slan. »Res je bil slan. Samo par žlic sem ga pojedel. Ti povem, da imamo posebno srečo, ko slišimo tu v zaporu zvon s Svete gore in se lepo priporočamo Nebeški kraljici. »Za to pa res, gospod. Mogoče nas bo obvarovala vsega hudega.« Si voščiva lahko noč. Prižgem cigareto in pripravim posteljo na ležeči omari, zmolim večerno molitev in se uležem.

    3.1.6. Zasliševanja v Žabjem kotu

    In tako minevajo zaporniški dnevi. Pavlica jih opisuje podrobno, vsakega posebej, s svetogorskim zvonjenjem, molitvijo zjutraj in zvečer, pa še vmes, z ječmenovo kavo, turščičnim kruhom, nezabeljenim močnikom, zaklepanjem in odklepanjem, odpiranjem in zapiranjem, gospodovimi koraki, brevirjem in tarnanjem, pogledovanjem skozi ključavnico v gospodovo sobo in skozi priprte polkne na dvorišče. Vmes kakšna cigareta, bolj da mine čas. Čez nekaj dni zagleda Jožeta Berceta, kako gre na stranišče. Torej je zdaj v zaporu res šest Dornberžanov. Razmišlja, kaj je z Danico Manfredovo, Vodopivčevo hčerko, ki je nudila zatočišče Bitencu in njegovim. K dekanu prihaja oznovski oficir, komandant zapora, za katerega izve, da se piše Orlov. Ta rogovili, zmerja, grozi in zahteva priznanje, da je v dornberški cerkvi orožje in naj pove, kje so ga skrili. Duhovnik slabo prenaša zapor. Nedolžen je in mehak, ničesar ne ve, iz njega pa hočejo izsiliti nekaj, česar ni. Za božič prvi paket s perilom in hrano, sledijo vsak teden. Mraz. Pavlica trga lesene palice s stropa, ki so jih prej uporabljali za sušenje mesa, in jih kuri na ognjišču. Minejo božič, sv. Štefan, nedelja 28. decembra. Žup­nika skrbi, kako je bilo s polnočnico, kako z nedeljskimi opravili, ali bo gospod Štanta [Page 030] zmogel vse. Zaporniki hodijo na stranišče, miličnik na vhodu v dvorišče straži, da ne bi kdo od njih pobegnil. V prvem nadstropju gradu so pisarne in tja prihajajo in odhajajo vodniki, miličniki, udbovci, vmes tudi kakšna ženska. Za novo leto je hrana malo boljša, kruh je iz pšenične moke, tudi mineštra za kosilo in za večerjo je boljša.

    6. januarja 1948

    Zbudim se dosti prej, kot zazvoni na Sveti gori. Zmolim Gospodovo molitev, še jutranjo in za mojo družino doma. Vstanem. Vse moram pretipati, da dobim čevlje in si jih nataknem na noge. Zvečer moram paziti, da mi ne gredo vrvice iz luknjic na čevljih, da si jih zjutraj spet zvežem. Se umijem, si oblečem suknjič, saj je precej mrzlo, pogledam z enim očesom v gospodovo sobo, vidim, da ima oblečeno suknjo in moli. »Pokonci!« ga pozdra­vim. Mi odzdravi in spet moli iz brevirja. Miličnik prinese ječmenovo brozgo, košček kruha, pozdravi, ravno tako pri meni pozdravi, nič ne reče, zaklene in gre. Gospod reče, da bo danes gotovo kaj posebnega, ko so tako resni. Še dobro ne popijemo ječmenovke, odklene miličnik vrata gospodove sobe, pozdravi in reče: »Boste šli malo z menoj.« Slišati je, da gresta v prvo nadstropje. Kmalu se vrne, odpre tudi kuhinjo, ko vstopi, vse pregleda, oblečem suknjič, mi komandira, da moram hitro in naravnost skozi sobo, greva v prvo nadstropje po stopnicah na hodnik, odpre vrata sobe in reče: »Vstopite!« V njej zagledam za mizo tovariša v civilu, pozdravim. On tudi mene, pokaže stolico, reče: »Sedite k mizi!« Ko sedem, me vpraša, odkod da sem. Mu rečem, da iz Dornberka, ime in priimek, poklic, kaj delam, kmetujem, sem poročen. »Imate družino?« »Imam ženo, hčerko in tri sinove. So mladoletni, najstarejši ima trinajst let, najmlajši deset mesecev.« »Kdaj ste bili aretirani?« »21. decembra zvečer.«

    V zapiskih ponovno pripoved o aretaciji, kot je bila opisana na začetku. Pavlica trdi, da ne ve, zakaj so ga zaprli. »Mi ne zapiramo ljudi, ako nimajo nobene krivde. Gotovo ste kaj naredili ali govorili proti našim oblastem!« Pavlica zanika. »Mi vse to vemo, a tudi vemo, da imate čas še za kaj drugega, še za druge sestanke in s kom se sestajati in kaj govoriti. Kje ste bili v času vojne? Ste bili v partizanih?« »Nisem bil. Italijani so nas odpeljali trinajstega aprila 1943 v Potenzo v veliko zbirališče za delavske bataljone, razdelili po četah in odpeljali čez morje v Sardinijo.« »Saj bi lahko odšli prej v partizane.« »Veste, tovariš, prav lahko ne. Imam družino. Že ob šesti uri so bili karabinjerji v hiši, bil je tudi moj brat. V eni uri se morava pripraviti, obleči, pozajtrkovati, pozdraviti družino. Odpeljali so nas na zbirno mesto v gostilno. Stlačili so nas na kamion in peljali v Gorico v vojašnico na Travniku. Zvečer smo šli peš zastraženi na severno postajo. Naložili so nas v tovorne vagone kot živino in odpeljali v Potenzo.« »Dobro, dobro!« me ustavi. »To nam boste napisali v življenjepisu. Sedaj povejte o vašem sosedu, kaj je delal in s kom hodil. Gotovo vam je kaj povedal.« »Meni ni ničesar povedal in ne zaupal. Na sestanke grem, kadar jih skliče osvobodilna fronta ali kaka druga organizacija, zadruga, za druge sestanke pa ne vem, kje bi bili.« »Nimamo vas časa poslušati. Sedaj vam bomo dali svinčnik, da boste napisal vaš življenjepis.« »Saj ne vem, kako bi to opisoval.« »Mi hočemo, da nam napišete vse, odkar ste se zavedali, od štirinajstega leta naprej. Lahko greste.«

    7. do 12. januarja

    Sledi pisanje življenjepisov. Župnik v prvem nadstropju, Pavlica v eni od sob spodaj. Preverjanje napisanega. Župnik potoži: »Povem ti, Franc. Dosti hudega in žaljivega sem doživel od Nemcev in Italijanov, da pa kaj takega od svojih zavednih Slovencev nisem pričakoval. Same laži mi očitajo, da sodelujem z ljudmi, ki so proti sedanji oblasti. Zaslišujejo me in mučijo, da bi priznal.«

    Zasliševanja dvakrat na dan, prvo podnevi, drugo ponoči. Vsakokrat najprej odpeljejo župnika, nato Pavlico. Zasliševalci spoznavajo, da ne bodo prišli daleč, da Pavlica nima nič s prehodi čez mejo in pošto. Vrtajo dalje. Ugotovijo, da je šel v Gorico na protestno zborovanje proti Italijanom in zavezniški vojski, pa ga tam niso videli. Prizna, da je šel v Alojzevišče po knjige, ki so jih imeli tam spravljene kot društvo. Da ni res, sestal se je s Kacinom, Kemperlom in drugimi. Pavlica se brani, da teh gospodov skoraj ne pozna. Očitajo mu, da je pred priključitvijo k Jugoslaviji bral Demokracijo, protikomunistični časopis, ki je izhajal v Gorici. Ne taji, saj je bil časopis v prosti prodaji. Že, a naj bi ga ponujal drugim. Izve, da se zasliševalec piše Lavše.

    Župniku vzamejo brevir, z enega od zasliševanj se vrne brez ovratnika. Rečejo mu, da so našli orožje na koru in časopise v zakristiji farne cerkve v Dornberku. To kar naprej ponavljajo, vendar brez podrobnosti. Godnič je na koncu svojih moči. Pavlica ga prepričuje, da gre za laž. Hočejo ga streti, pa mu podtikajo take nesmisle. Vseeno župnik napiše oporoko. Franc naj jo izroči služkinji Mariji.

    Zamenjajo zasliševalca. Ta vprašuje, kako je [Page 031] bilo pod zavezniško upravo. Kaj je tam delal, s kom se družil, kaj so sklepali med seboj, prebirali Demokracijo. Pavlica izve, da se novi piše Špacapan, je brivec po poklicu in doma iz Renč, partizansko ime Strnad. Prišel je iz Ljubljane, kjer je moral biti na tečaju. Spet so na vrsti Kacin, Kemperle in druga goriška družba, s katero naj bi bil v stiku. Občasno pride na pomoč komandant Orlov, ki pa nima potrpljenja in se samo razdivja. Pavlica vidi še enega sovaščana, gostilničarja Lojzeta Šinigoja, kako ga peljejo na stranišče. Aretirali naj bi ga isti večer kot njega.

    13. januar

    Odpeljejo me čez dvorišče v malo sobo, kjer je brivnica. Brivec je miličnik. Reče mi, naj se usedem, me namaže z milom in začne briti. Ko ga dobro pogledam, ga vprašam: »Ali nisi ti iz Zalošč pri Dornberku?« »Seveda sem od Stebeličevih. Kako se imate tukaj v zaporu?« »Kar dobro.« Vprašam ga, ali je zaprt še kdo drug po tistem dnevu, ko so nas zaprli z gospodom župnikom. Malo pomisli, in reče, da ne. Pove, da so Andreja Kovačiča izpustili. Trgovino so mu pa vzeli. Najbolj me je zanimalo, če so zaprli tudi Danico. Pri njej sta prenočevala Nahtigal in Bitenc. Po ovinkih izvem, da je doma. Še vedno sem v temi, o luči ne slišijo. Moram vselej malo odpreti polkne, da si kaj pospravim in poravnam ležišče. Največkrat mi jih stisne skupaj ku­har, ko gre mimo okna. Miličniki se niso nič zanimali, če jih odpiram, da bi jih zabili. Z gospodom se zmeraj kaj pogovoriva. Zaslišanje se je morda za nekaj časa ustavilo.

    Ob košnji na Čuklji nad Dornberkom – Od leve proti desni stojita Ignac z                         ženo Štefko-Fani, Franc in Francka še pred poroko, sedijo Andrej in Zofija                         Šinigoj, spredaj pa nečak Stanko in mlajša sestra Malka Pavlica, kasneje                         poročena Berce.

    Figure 16. Ob košnji na Čuklji nad Dornberkom – Od leve proti desni stojita Ignac z ženo Štefko-Fani, Franc in Francka še pred poroko, sedijo Andrej in Zofija Šinigoj, spredaj pa nečak Stanko in mlajša sestra Malka Pavlica, kasneje poročena Berce.

    Največ sitnosti je, ko moram na stranišče. Najprej moram prositi in klicati. Gospod dekan mora v posteljo, se vleči in dobro pogrniti s svojo suknjo, le klobuk pušča na obešalniku. Miličnik odpre vrata njegove sobe, odklene vrata kuhinje, kjer jaz čakam, in jih dobro odpre. Stopi h gospodovi postelji, da povelje, da moram hoditi hitro naravnost in se ne smem ozirati. Nato po hodniku v hlev. Vse se ponovi, ko se vračam v kuhinjo. Res so otročji, če mislijo, da ne vem, koga imajo v predsobi.

    3.1.7. Župnik Godnič izpuščen

    Dnevi tečejo počasi. Dolgočasim se tukaj v temi. Žarnice mi ne dajo. Saj tudi več ne prosim, ker se jim zdi bolje, če je zapornik v temi. Na zaslišanje nas ne kličejo. Med časom je prišel šef Orlov h gospodu in mu grobo povedal, da ne bo šel domov, dokler ne bo vsega povedal. Odšel je s kletvicami v več jezikih. K meni ne hodi. Prihaja pa komandir milice, pregleduje po kuhinji in po stropu, če sem pokuril že vse prekle, nič mi ne reče ali me spomni, da ne bi smel kuriti. Le vse pregleda, najbolj ga zanima, če so stropni kavlji še na mestu.

    Zvečer zaslišim, da v prvem nadstropju zvoni telefon. Stopim na ognjišče. Slišim, da je pogovor iz Postojne. Malo sem tudi razumel, da imenujejo priimek Godnič. Pokličem gospoda in mu povem, da sem slišal pogovor po telefonu. »Zdi si mi, da so govorili, da boste odšli domov.« Ogorčen mi očita, kaj se norčujem, saj je to nemogoče in sem najbrž slabo slišal. A že zjutraj pred šesto uro me pokliče. Pove, da res odhaja. Vrnili so mu ovratnik in brevir. Naj mu dam testament. Ko mu ga potisnem pod vrati, mu rečem: »No, vidite, gospod, kako se je obrnilo vam v dobro. Srečno se vrnite in služite Gospodu in njegovim ovčicam v dornberški župniji! Jaz bom najbrž tisti, ki bo prišel na sodišče. Lepo vas prosim, da pozdravite mojo družino, posebno ženo Francko. Zbogom!« Bil sem [Page 032] presenečen, da so ga tako hitro odpeljali, morda so imeli kak vzrok za to. Pritisnil sem na polkne, da bi ga videl, kako odhaja, pa ga ni bilo videti nikjer na cesti. Mislili sem si, da ga gotovo še kaj vprašujejo.

    Ko sem prišel domov iz zapora, mi je Francka povedala, da je bil gospod tisto leto zelo izmučen in potrt. Ko je končal mašo, je malo govoril z ljudmi. Vselej je po končanem obredu odhitel v župnišče. K ženi je poslal služ­kinjo Marijo, naj se oglasi pri njem. Ko je prišla in ga pozdravila, jo je hitro odpeljal v malo sobo, dobro zaprl vsa vrata in okna in ji rekel, naj nikomur ne pravi, da je bila v župnišču. Izročil ji je moje pozdrave, da sem pri dobrem zdravju in da dobim vse, kar mi pošiljajo. Opozoril jo je, naj gre naravnost domov.

    Čez eno leto je umrl, star 65 let. Kap!

    3.1.8. Hotel za prehodne goste

    6. februar

    Že nekaj tednov sem sam. Malo pred poldnevom slišim, da odpirajo sobo, da nekdo vstopi vanjo. Pogledam skozi ključavnico. Vidim, da je ženska. Čez čas se začneva pogovarjati, ona prva: »Kdo tam?« »Mož iz bližnje vasi.« »Na njivi sem bila, ki je prav na meji med Italijo in našo državo. Na drugi strani je bila moja soseda, ki je nabirala ohrovt. Klepetali sva. Pride obmejni stražnik in reče: Ali ne veste, da je prepovedano govoriti na meji s tujimi državljani? Odgovorim mu, da sva prijateljici in nisva govorili nič posebnega. To me ne zanima, morate iti z menoj. In sedaj sem tukaj.« Kmalu popoldne jo pokličejo. Ni je bilo nazaj. Gotovo so jo izpustili.

    7. februarja

    Že zjutraj dobim družbo. Skozi ključavnico vidim moža v plašču. Pride miličnik in mi ga pripelje v kuhinjo. Izvem, da prihaja s Svete gore, kjer je mežnar. Patri so mu dali pisma, naj jih odnese na Mirenski grad. »Na cesti so me ustavili graničarji in me vprašali, kam grem? Pretipali so me, dobili pisma. Povedal sem jim, kdo mi jih je dal.« Čez osem dni so ga izpustili. Naredili so zapisnik. Podpisati je moral, da so lepo ravnali z njim. Skozi špra­njo v polknicah gledam, kako odhaja. Še ved­no v temi, edino cigareta mi krati čas. Teh ne zmanjka, saj mi jih od doma redno pošiljajo.

    15. februar

    Nov gost, fant iz Kostanjevice na Krasu. Precej prestrašen je. Prijeli so ga na meji, ko je hotel zbežati v Italijo k svoji mami. Pred priključitvijo je ostala v Doberdobu. Zelo strogo ga zaslišujejo in po nekaj dneh od­pel­jejo. Kam, ne vem. Domov že ne.

    Malica sredi vinograda

    Figure 17. Malica sredi vinograda

    20. februar

    Po dveh mesecih selitev iz kuhinje v zapor v staro stavbo. V njej so pripravili tri celice, eno veliko za deset ljudi, drugo za štiri, tretjo majho za dva. Pogradi kakih 80 cm visoko. Največja celica ima dve okni, drugi dve po eno. Okna so dobro zamrežena z železjem, vrata močna. Mene so postisnili za nekaj časa v prvo, kjer sta lahko samo dva. Skozi okno se je videlo prav dobro na cesto, kdo prihaja v Žabji kot. Pred ozko vežo je tudi pipa z vodo, da se lahko umivam. Zjutraj spuščajo na stranišče iz vsake celice posebej. Na pogradu sem dobil dve stari plahti. Pokadim cigareto, si zavijem noge v tiste raztrgane plahte, pogrnem s suknjičem in skušam zaspati.

    Drugi dan dobim družbo. V celico potisnejo mladega fanta. Povedal je, da se piše Šviligoj, je študent, ima tukaj dekle zaročenko, ki dela v tovarni cementa Anhovo. Če bo mogoče, bo ostal tukaj in se zaposlil v tovarni in poročil. Res so ga po zaslišanju izpustili.

    22. februar

    Miličnik me pelje čez dvorišče v grad v prvo nadstropje v sobo, kjer sem bil že večkrat. Strnad me povabi, naj sedem in naravnost reče: »Kdaj ste bili zadnjič pri angleški policiji?« »Vedel sem, v kateri hiši so stanovali v Dornberku, vendar nisem z njimi nikdar govoril, saj niso znali slovensko.« »Kaj se delate nevednega! Priznajte, da ste šli klicat angleško policijo, da je prišla osvobodit študenta ubežnika in protikomunista belogardista, doma iz Črnič, ki je zbežal pred našo osvobodilno vojsko v Gorico. Naši zavedni borci so ga hoteli odpeljati iz cone A v cono B. Vi pa [Page 033] ste šli klicat policijo, da je to preprečila, ga spremila na železniško postajo in se je vrnil v Gorico.« »Ni res, to je laž! O tem sem izvedel šele naslednji dan.«

    Takole je bilo s tem. Mirko, sin črniškega mežnarja Lojzeta, je ostal v Dornberku pri sorodnikih, od koder je njegova mama. Študiral je na gimnaziji v Gorici in prihajal večkrat v Dornberk k sorodnikom, da se je kaj pokrepčal, saj je bil večkrat lačen, ker domov ni mogel. Črniče so bile v coni B, Dornberk pa v A. Pripeljal se je z vlakom in z njim tudi odpeljal. Pa so se spravili nanj. Sto metrov pred postajo ga je obkrožilo nekaj fantov in ga hotelo odpeljati v cono B. Fant se je branil in vpil. Prihiteli so angleški policaji in ga rešili. Trije od ugrabiteljev so zbežali v cono B, samo moj sosed je ostal. Že drugi dan so prišli angleški policaji na dom in ga odpeljali v zapor.

    Zasliševanje o tem se je nadaljevalo nekaj dni: »Povejte, kje ste bili, ko so prišli angleški policaji aretirat vašega soseda borca! Kaj se delate tako nevednega, saj imamo dokaze, da ste bili na oknu svoje spalnice in gledali, kako so ga odpeljali.« Dopovedujem mu, da okno spalnice ne gleda na dvorišče ali cesto in se od tam nič takega ne bi videlo. Ujezi ga, prime za pištolo, ki jo ima vedno na mizi: »Ako ne boste povedali po pravici in priznali, da ste šli na angleško policijo pravit, kaj se godi na cesti proti dornberški postaji, bo slabo z vami. Mi vas lahko pošljemo čez mejo. Tam vas naša mejna straža ustreli, ženi pa sporočimo, da so vas dobili, ko ste hoteli v Italijo. Ste razumeli?« Ničesar ne priznam. Nadaljuje: »Mi ne potrebujemo, da hodi kdo poročat. Sami imamo vezi z angleško policijo.« Ko se vračam v celico, sem jezen na soseda, ki me je ovadil. Tako moram tu v zaporu prestajati zasliševanja še zaradi njegove lažne obtožbe.

    29. februar

    Spet zaslišanje. Strnad je prijazen, me vprašuje, ali redno dobivam pakete. Nekaj časa me gleda, potem pa vpraša. »Kaj mislite o demokraciji tukaj v Jugoslaviji?« Malo premišlju­jem in odgovorim: »Da, demokracija je, da govoriš svobodno, da se gibaš svobodno, delaš svobodno po svoji vesti za narod in ljudi.« Zakriči name: »Kaj se izmikate! Vprašal sem vas, kakšna je demokracija pri nas v Jugoslaviji in kakšna v Italiji?« Premišljujem, kako bi mu odgovoril. Nič mu ne bo prav. Če bom re­kel, da imamo pravo demokracijo, mi ne bo verjel, če pa, da je diktatura, bo ponorel.

    Zasliševanje se nadaljujeje naslednje dni z vedno istimi očitki o časopisu Demokracija in stikih z goriškimi Slovenci.

    26. april

    Ponoči okrog desete ure me zbudi miličnik in odpelje na zaslišanje. Strnad ni sam, družbo mu delata tovarišica za pisalnim strojem in pištola na mizi. Začne: »Nocoj boste lepo po pravici povedali, kako ste se z Jožetom pogovarjala, kje ste imeli sestanke z vaščani, kaj ste govorili proti sedanji oblasti, to da nimamo svobode, da je to diktatura, da jo moramo s silo odstraniti. To boste priznali in tudi podpisali, kar bo napisala tovarišica.« Takoj povzamem: »Kar me obtožujete, ni resnica. Ni mi mar, kdo vlada, tovariš Tito ali kdo drug. Moja največja skrb je družina. Zato nisem imel z nobenim Jožetom kaj proti oblasti in tega tudi ne morem podpisati.«

    22. maj

    Popoldne sem dobil družbo mladega fanta iz Stare Gorice. Prečkal je mejo pri Vrtojbi, pa so ga stražarji dobili. Piše se Kacin. Da ima dekle na naši strani. Po zaslišanju je prišel po svoje stvari, pozdravil in odšel. Obiskal me je sin Mirko. Prinesel mi je perilo, tudi prepečenec.

    4. do 7 junija

    Prestavili so me spet v prvo celico. Tam sem dobil za družabnika Joba iz Mirna. Ima njivo na drugi strani meje in dvolastniško prepustnico. Naložil je slamo, pod njo pa nekaj prepovedanega. Zaslišujejo ga, pa se bo videlo, ali bo še zaprt ali pa bo moral plačati.

    Ko nama zvečer prinese miličnik večerjo, ga začudeno gledava, saj je preoblečen v natakarja. Nosi črno obleko s pentljo pod brado in reče: »Nocoj ne smeta govoriti med seboj slovensko, ampak samo italijansko!« Čez nekaj časa naju za čez noč preseli v staro kuhinjo, kjer so me imeli prej. Ko se zjutraj vrneva v celico, naju čaka presenečenje. Miza je pogrnjena, na njej krožnik rižote in kos pečene kokoši. Lotim se hrane. Job se ne upa, ker bi bila hrana lahko zastrupljena. Ko sem pojedel skoraj polovico vsega, priteče miličnik, pograbi mizo in vse, kar je bilo na njej, in odnese. Joba kličejo na zaslišanje in se več ne vrne. Pripeljejo mladega fanta. Doma je iz zaselka pri Vipavi. Piše se Benčina in prihaja iz italijanskih zaporov. Do meje so ga pripeljali italijanski policaji. Poznalo se mu je, da se na zapor dobro spozna. Razlagal mi je, kakšni so zakoni v celici, kako priti do cigaret, kako jih prižgeš brez vžigalic, drgniti namreč les ob les in drugo.

    [Page 034]

    Ko nas peljejo na stranišče, opazim na dvorišču več mož z brki in kosmatimi bradami. Spomnil sem se na četnike in na kokoš v rižoti. Druže Orlov je bil dobrega srca, da jih je povabil na tako gostijo. Le kaj so imeli z njim? Benčina me vpraša, ali sem videl četnike? »Misliš, da so četniki?« rečem. Zajeli so jih in prevarali, da so že na varnem na drugi strani meje. Hoteli so od njih izvedeti še za druge skupine in uprizorili sprejem z večerjo. Nismo jih več videli. Govorilo se je, da so jih postrelili. Z Benčino sem bil osem dni. Ko so ga izpustili, je prišel k nam domov v Dornberk in prinesel pozdrave, potem pa hotel mojo uro, da mi jo bo nesel v zapor. Na srečo mu žena ni zaupala. Pri meni se ni oglasil.

    Prestavili so me v drugo celico, ki je imela pograd za štiri. Največ je bilo Italijanov, ki so prišli iskat delo v Jugoslavijo in so jih izpraševali, preden so lahko ostali. V celici sem se srečal tudi s fantom, pisal se je Prešner in bil doma iz Vrhpolja pri Vipavi. Povedal mi je, da je zbežal pred partizani v Italijo in bil dalj časa v Rimu. Imel je domotožje. Odšel je na jugoslovansko veleposlaništvo. Tam so mu zagotovili, da se lahko brez strahu vrne. Zdaj pa so ga zaprli in mu slabo kaže. Med vojno je delal v gostilni v Vrhpolju, v kateri so se hranili Nemci. Dolžijo ga, da je vohunil zanje. Še sem se srečal z njim. Preden so me čez leto dni izpustili, sem ga videl v zaporih na Miklošičevi cesti v Ljubljani. Obsodili so ga na 14 let prisilnega dela.

    3.1.9. Postojna

    30. junij

    Šesti mesec sem že v Žabjem kotu. Zahtevajo, naj podpišem zapisnik. V njem piše, da sem skušal zrušiti Titovo oblast. Odklonim. Orlov vstane ves jezen in zapreti: »Vam bomo pa dokazali!« Strnad pokliče miličnika in mu ukaže. »Odpelji ga na občino v zapor!« Zberem svoje stvari, pozdravim v celici, posebej Prešnerja. Ko prideva z miličnikom na cesto, ga vprašam, kje je ta zapor. Prišla sva do železniške postaje, kjer je bila tedaj občina, tudi avtobusna postaja. V pritličju so zapori, v prvem nadstropju občina. Upravnik me od nekod pozna.

    Od tam sem odšel pred 15. julijem. Za spremstvo sem dobil miličnika. Odpeljala sva se z avtobusom ob deseti uri iz Solkana. Bilo je ena popoldne, ko sva prišla na občinsko dvorišče v Postojni. Zapor je bil na istem dvorišču. Miličnik me pelje v neko sobo in zaklene vrata. V temi nisem nič videl. Ko sem se privadil svetlobi, zagledam moža, ki mi ponuja roko in skoraj zakriči: »Hej, kaj si ti, Frenck?« Bil je Franc Vodopivec. Presenečen mu rečem, da sem. Vpraša po hčerki Danici. Boji se, da so tudi njo zaprli. Potolažim ga: »Brez skrbi, doma je, hvala Bogu! Miličnik iz Zalošč mi je povedal, ko me je prišel brit v zapor.« Izkoristila sva priložnost in si povedala zelo važne stvari o naši zadevi. Nisva še končala, ko nekdo s silo odklene vrata in zakriči nad menoj: »Hitro ven!« Bil je upravnik zapora. Pahnil me je v majhen kurnik pod stopnice. Moral sem sključen sedeti. Tam sem bil do poznega večera. Boleli so me že vsi udje, saj nisem mogel ne stati in ne ležati, a nikogar ni bilo, da bi prišel pogledat. Začel sem kričati: »Kaj bom tukaj celo noč! Saj me tudi zebe.« No in vendar je prišel upravnik in odprl. Brez besed me je odpeljal v prvo nadstropje.

    16. julija

    Spal sem na tleh. Zgodaj zjutraj sem se zbudil in zaslišal trkanje na drugi strani. Uganil sem, da mora biti na tam moj sosed Jože iz Dornberka. Kakor mi je še včeraj povedal Vodopivec, sta prišla pred dnevi iz ljubljanskih zaporov. Upravnik zapora je bil iz Osjeka, družina je stanovala nasproti moje sobe, samo veža nas je ločila. Prišel je in me vprašal, kako sem spal. Odgovoril sem mu, da je bila postelja na golem podu malo trda. »No, bomo že uredili.« Za njim je prišla mlajša ženska in prinesla dva koca. Obsodili so jo na tri mesece zapora, pa je pospravljala pri tistih, ki so hodili delat. En dan mi pove, da je tisti, ki je zaprt zraven, napisal listek in naročil, naj ga odda meni. Prosila me je, naj ji oprostim, ker ga je dala upravniku. Prizadelo me je in mi dalo misliti, kako se bom zagovarjal na sodišču, saj ne vem, kaj je bilo napisano. Obiskal me je tudi javni tožilec in vprašal, zakaj sem tukaj. Odgovoril sem mu, da na obtožnici piše, da zaradi demokracije. Se razjezi: »To ni res! Pri nas imamo še preveč demokracije!« in odide iz sobe. Tudi upravnik je spet prišel, vendar ni nič povedal o lističu, ki ga je Jože napisal zame.

    3.1.10. Proces

    5. ali 6. avgust

    Mislim, da je bilo petega ali šestega avgusta, ko pride v sobo upravnik in pove, da moramo jutri v Novo Gorico, kjer bomo sojeni. »Kako to?« sem ga vprašal. »Ne vem, tak je ukaz.« Drugo jutro se dobimo vsi trije na dvorišču pred zaporom. Dva miličnika nas odpeljeta [Page 035] na avtobusno postajo in spremljata do Nove Gorice na občino v zapor. Vsakega v drugo celico. Dobil sem spet staro družbo. Saj smo bili veseli, da se spet vidimo. Gomiščeka vidim sedeti na oknu, kakor zadnjič. Upravnik Pine me pokliče in vpraša, če sem dobil obtožnico. Dobil sem, mu povem. Da sem sodeloval z Bercetom in Vodopivcem pri ustanovitvi Slovenske demokratske zveze in pod­pisal izjavo za ustanovitev te zveze. Kot član te zveze širil list Demokracija … Sodili nas bodo 13. avgusta tukaj v Čadeževi dvorani.

    Del dornberškega pevskega zbora v času italjanske zasedbe – V sredini                         organist Jože Saksida, med pevci tudi Franc in Nace Pavlica

    Figure 18. Del dornberškega pevskega zbora v času italjanske zasedbe – V sredini organist Jože Saksida, med pevci tudi Franc in Nace Pavlica

    Hitro je prišel 13. avgust. Zjutraj so nas pripeljali vse tri na dvorišče. Upravnik zapora stopi k Jožetu in Francu. Vzame lisice, ukaže, naj podata roko in ju vklene skupaj. Pristopi k meni, vidi, da mi tečejo solze po licih, in reče: »Moram to narediti, čeprav težko.« Bila je deveta ura pred poldne. Ženejo nas po ulici proti glavnemu trgu v Solkanu, kjer je Nanutova dvorana. Ljudje hitijo po svojih opravkih. Srečamo starejšo žensko, ki pometa ulico. Ko nas zagleda, začne kričati: »Pobijte jih, izdajalce!« Na trgu pred dvorano je bilo že precej ljudi. Daleč stran vidim brata Naceta. Upravnik nas odpelje v vežo Nanutove gostilne, kjer nas razporedijo vsakega posebej v sobe. Ob deseti uri nas peljejo na oder skozi stranska vrata. Dvorana je polno zasedena. Sodniki in porotniki. Pri Bercetu in Vodopivcu je šlo bolj počasi. Hoteli so vedeti vse, kje, kdaj, kdo in zakaj. Potem so se spravili name. Zavedal sem se, da me hočejo ponižati pred občinstvom, pa tudi, da ne bo dobro, če vztrajam pri resnici. Ko je prišlo na vrsto vprašanje o demokraciji, prav na glas in razločno rečem: »V Jugoslaviji je demokracija, v Italiji diktatura!« Sodnik pritrdi: »To smo zahtevali od vas, tovariš Pavlica. Na še eno vprašanje odgovorite! Ali vam je znano, kaj sta delala Berce Jožef in Vodopivec Franc?« Odgovoril sem, da tega ne vem. Tudi tadva je vprašal o tem in sta odgovorila, da nisem vedel. Zelo hitro je šlo. Sodnik se posvetuje s porotnikoma, nato vstane in prebere sodbo: »Ok­rožno sodišče v Postojni izreka sodbo proti obtoženim … Obsojeni so zaradi kaznivega dejanja, da so avgusta meseca 1946 v Dornberku okraj Gorica širili list Demokracija ter sovražno propagando proti Jugoslaviji …

    Berce Jožef 12 let odvzema prostosti s prisilnim delom,

    Vodopivec Franc 7 let odvzema prostosti s prisilnim delom,

    Pavlica Franc 18 mesecev odvzema prostosti s prisilnim delom.

    [Page 036]

    Samo tovarišu Strnadu ni bilo všeč. Vpil je proti sodnikom, da lažem. Bil sem gotov, da bomo sojeni v Postojni na okrožnem sodišču. Medtem, ko smo čakali, da pridemo na vrsto, so se gotovo posvetovali med goriškim in postojnskim sodiščem. Prebrali so moje zaslišanje, ko me je vprašal Strnad, kako si jaz zamišljam demokracijo. Da nas bodo najbolj ponižali s tem, da nam sodijo v Solkanu pred domačim občinstvom in nas peljejo vklen­jene po solkanski ulici do Nanutove dvorane. Vrnili smo se ne preveč veseli v spremstvu komandirja Pineta v zapor, zdaj ne več v lisicah in vsak v svojo celico.

    Tam so hoteli vedeti, kako je bilo na sodišču. Upal sem, da bom ostal v zaporu tukaj v Sol­kanu. Vprašal sem upravnika, če je to mogoče. Zmajal je z glavo: »Ni mogoče. Tukaj ostanejo lahko samo tisti, ki so obsojeni do šest mesecev zapora.« Svetoval mi je, naj mi prinesejo od doma plahte. »Kamor boste prišli v zapor, boste dobili gole slamnjače«. 10. avgusta smo se poslovili od naših družin. Zjutraj smo šli na postajo in z vlakom čez Jesenice v Ljubljano.

    3.1.11. Kdo je izdal Mirka Bitenca?

    V razlagi obsodbe je zanimivo to, da je šlo po današnjih merilih za razmeroma nedolžna dejanja, za prebiranje časopisa in sodelovanje v demokratičnem združenju v času zavezniške uprave v coni A in za kurirsko vohunsko pošto kasneje. Vohuni ali karkoli jim rečemo, niso imeli dostopa do državnih skrivnosti, poročali so lahko samo o splošnih dogodkih in razpoloženju. Še celo pa se niso lotevali diverzij in atentatov. Za primerjavo bi omenil Slovence, ustreljene na Bazovici leta 1930. V uredniške prostore fašističnega časopisa so nastavili bombo, ki je ekplodirala in so bili mrtvi in ranjeni, pravi terorizem. Tu pa je šlo samo za literaturo, ki so jo prinašali čez mejo, in za poročila, ki so prihajala iz Ljubljane in jih je bilo treba prenesti čez mejo. Vpletenih je bilo precej ljudi. Večina jim je padla v pest. Sledili so štirje procesi, solkanski je bil tretji, šentjoški pa šele naslednje leto. Del ljudi, ki so se znašli pred sodniki, z Bitencem ni imel nobenega opravka. Po tipični boljševiški praksi so jih priključili, da so prikazali, kako številen je sovražnik.

    Prvi stik z Bitencem naj bi imeli Dornberžani 5. 11. 1947 v svoji vasi, sledilo je nekaj potovanj v Ljubljano in prenašanj pošte, zadnje je bilo 5. 12. 1947, ko je šel v Ljubljano Vodopivec, in 7. 12. 1947, ko je Berce poslal pošto po neznanem kurirju v Gorico. Čez dva dni, 9. 12. 1947, pa so ju že aretirali. Nato je preteklo kar šest tednov, preden so izsledili Bitenca v ženinem stanovanju v Ljubljani in ga aretirali. V stanovanju so čakali in že čez nekaj dni, 30. januarja 1948, jim je padla v roko Fanika Žakelj iz Šentjošta s pošto za Bitenca. Še isti večer so obkolili Krvinetovo domačijo v Šentjoštu, kjer sta se skrivala Božo Berlot in Jakob Žakelj. Žaklju je uspelo pobegniti, Berlot pa je bil smrtno ranjen. Iz zaslišanj, o katerih piše Pavlica, so januarja 1948 že vedeli, da se Bitenc giblje na področju med Gorico in Ljubljano. Če so za to vedeli, je bilo razumljivo, da bodo nadzorovali njegovo že­no in njeno stanovanje. Ob vseh teh stikih in zvezah pa je na koncu ostala najbolj kriva moja mama, iz katere so oznovski zasliševalci izvlekli, da je leta 1946 ali prva meseca leta 1947 prvič in zadnjič naletela na Bitenca na podstrešju šempetrske cerkve.

    3.1.12. Ižanska graščina

    11. september 1948

    Odpeljali so nas v ljubljanske zapore na Miklošičevi. Vstopili smo pri glavnih vratih. Čakamo na hodniku. Mimo hodijo zaporniki. Kadar so blizu, se moramo obrniti proti zidu. V tem času se pridruži Repič, ki ima ali je imel trgovino čevljev v Ajdovščiini. Pride komandir milice in odpelje vse tri naprej po hodniku. Mene potisnejo v prehodno celico. V njej je temno. Okno je narejeno na hodnik in prihaja le malo svetlobe. Ko se malo razgledam, vidim, da ni pograda, le par slamaric v kotu na tleh, na eni od njih zapornik. Kibla je v drugem kotu. Vprašam moža, od kdaj je tukaj: »Od včeraj popoldne. Veste, tu pri­hajajo in odhajajo vsak dan in vsako uro. Danes jih je bilo že več.« Pove, da je obsojen na šest mesecev, ker je nekaj ukradel. V tej grozni luknji sem prespal štirinajst dni. Miličnika sem večkrat prosil, naj me pošljejo na kakšno delo. Še odgovora mi ni dal.

    25. september

    Komaj sem popil tisto črno brozgo, me pokliče miličnik, naj poberem svoje stvari in naj grem z njim. Po hodniku prideva na malo dvorišče. Tam je čakal srednje velik kamion, na njem pa je bilo naloženega nekaj blaga in že trije zaporniki. Miličnik je sedel k šoferju, jaz navzgor, in smo se odpeljali. Ko smo prišli na ulico, vprašam, kam gremo. Izvem, da na Ig, in res, ko smo prišli za gradom pred Škofljico, smo se obrnili na cesto, ki gre čez Barje na Ig do gradu. Na levo ob cesti je velik vrt, ograjen z zidom, ki spada h gradu. [Page 037] Zapeljali smo se na dvorišče, kjer so hlevi za živino in tudi stavba za zapornike, ki delajo z živino. Nas so peljali naprej okrog po cesti v grad, ki je zidan na hribu okrog sto metrov visoko. Ograjen je z bodečo žico. Miličnik je odprl vrata in zapeljali smo se na veliko okroglo dvorišče pred grajska vrata. Peljemo se skozi na štirikotno dvorišče, saj je bil grad tako zidan. V pisarni je miličnik izročil naše papirje komandirju zapora. Ta nas je vpraševal po priimkih, nam povedal, da smo na prisilnem delu in da bomo morali delati. Miličnik nas odpelje v prvo nadstropje, kjer so bile sobe, majhne in velike, spalnice in delavnice. V eni od delavnic so navijali električne motorje, v drugi so bili čevljarji. Največ spalnic je bilo za deset ljudi, v največji, v kateri sem bil zadnje mesece zapora, nas je bilo petindvajset pa tudi več. V nobeni sobi ni bilo stranišča, samo kibla. Za celo nadstropje samo eno stranišče z odprtinami brez sedežev in tekoče vode. V spalnicah so bile železne postelje brez pogrinjala. Marsikoga je pozimi zeblo, kjer je prišel v zapor samo z obleko, ki jo je imel na sebi. Zame je bilo najbolj naporno na Igu, ko sem prišel na vrsto, da sem moral ostati za dežurnega v sobi. Ko sem čistil in pometal sobo, sem si vedno potegnil hlačnike zelo visoko, da sem z brisačo čistil bolhe, ki so lezle gor po nogah. Zapornikov je bilo okrog dvesto, morda kaj več. Bili so iz vse Slovenije in različnih poklicev: inženirji, zdravniki, trgovci, mizarji, čevljarji, kmetje, ne vem kdo še. Po narodnosti je bilo nekaj Nemcev, in Italijanov. Nekaj zapornikov se spominjam po imenu: Javornik je bil pre­možen mesar, Brcko je imel trgovino raznega orodja, Cuznar galanterijo, Križnič iz Kranja trgovino koles in motorjev, nekaj trgovcev je bilo iz Novega mesta. Delali smo razna dela, vsi, kmetje in trgovci. Največ je bilo takih, ki prej niso imeli krampa ali lopate v rokah.

    Frenckovih osemdeset let – Spredaj zakonca, zadaj otroci Jožko, Miro,                         Stana, Andrej in Vojten

    Figure 19. Frenckovih osemdeset let – Spredaj zakonca, zadaj otroci Jožko, Miro, Stana, Andrej in Vojten

    V devetih mesecih, kolikor sem bil v tem zaporu, smo zgradili na Igu srednjo stavbo. V njej smo nato vlivali ogrodja za električne motorje raznih velikosti. Izkopali smo tudi jarek in položili večje vodovodne cevi za vodo od vznožja hriba do gradu. Delo je bilo naporno in težko, posebno za zapornike, ki niso bili utrjeni za taka dela. Bilo je precej nejevolje, rotenja, kričanja, s kletvami na miličnika, ki nas je stražil in vpil nad zaporniki: »Dajmo, dajmo! Kaj spite!« Po tem smo ga krstili. Vedno, kadar smo ga videli, smo glasno zaklicali: »Dajmo, dajmo gre!« Prisilnim delavcem, ki smo kopali jarek, sem težko povedal, da je ta človek moj sovaščan iz Dornberka. Zaporniki, ki smo imeli manj kot eno leto zapora, smo lahko hodili delat tudi ven iz gradu, zunaj ograjene žice in z enim miličnikom. Delali smo, kjer so nas potrebovali: po njivah, v [Page 038] Podpeči v kamnolomu, v gozdu sekali drva, na postaji v Škofljici razkladali in nakladali blago na tovorne vozove. Tudi na Gorenjsko v Begunje so nas izbrali šest zapornikov. Odpeljali so nas s tovornjakom. Tam smo stanovali v majhnem zaporu. Na državnem posestvu smo nakladali gnoj na tovornjak in peljali v Radovljico na postajo. Razložili smo ga na želežniški odprti tovorni voz, od tam so ga vozili v Ribnico. Po osmih dneh smo se spet vrnili na Ig. V gradu smo se zaporniki dobro razumeli. Najstarejši je bil Oblak, star 70 let. Žena je bila zaprta na gradu Bogenšperk. Sin in hči sta zbežala v Argentino, vendar sta pošiljala pakete, da je imel vedno kak priboljšek. Umrl je v zaporu na Igu. Ustanovili smo pevski zbor, peli razne narodne pesmi, vodil ga je študent iz Ljubljane. Imeli smo tudi dramski odsek s poklicnimi igralci iz Ljubljane in Jesenic. Bili so seveda samo moški. Priredili smo več predstav s petjem in igrami. Za narodov blagor, Hlapci in nekaj enodejank. Žena me je prišla obiskat pred božičem. Obiski so bili enkrat na mesec spodaj pri hlevih in so trajali 50 minut. S svojci, ki so nas prišli obiskat, smo bili v eni sobi. Zraven je bil miličnik, dva pa še zunaj. Žena je morala prenočiti pri znancih v Ljubljani. Prinesla mi je spodnjo obleko za zimo, seveda tudi nekaj dobrot. Zima je bila ostra. Tudi na božič smo morali delati, ne pa na novo leto, ker ga je praznovala tudi oblast. Mizarji, čevljarji, vsi, ki so imeli kak poklic, so delali v delavnicah, drugi pa zunaj. Februarja smo začeli zidati nov in večji hlev za živino. Ko smo končali, smo ogradili z žico velik prostor, na sredo tega prostora pa postavili stajo za kokoši.

    Na našem prisilnem delu se je hitro približala pomlad. Na severni strani gradu v pritličju so bile razne delavnice, tudi mizarska. Tam smo imeli večkrat pevske vaje. Teren ob oknih mizarske delavnice je bil močno zaraščen s trnastim grmičjem, da je tam malokdo hodil. Sredi aprila so sredi noči pod našimi okni zaropotale strojnice. Prestrašili smo se in vpraševali, kaj bi to bilo. Ni bilo treba dolgo čakali, ko so prihiteli milčniki in zavpili: »Vsi pokonci in hodite gor in dol po sobi!« Hoditi smo morali do jutra. Ob sedmih zjutraj so nam prinesli tisto črno brozgo in zaklenili vrata. Nekaterim se je posrečilo priti do okna, medtem ko smo hodili po sobi. Spodaj v drevju in trnju so videli dolge zaboje, ki so bili podobni krstam. Izvedeli smo, da so se v mizarski delavnici dogovorili zaporniki, ki so imeli po več let kazni, da bodo zbežali. Dalj časa so žagali rešetke na oknu, saj tam ni nihče hodil, ker je bilo zaraščeno s trnjem. Prežagali so rešetke, zlezli skozi okno. Trije naj bi onesposobili stražarja, vendar so jih prej pobili. Ubita sta bila dva Slovenca in Hrvat, osebno jih nisem poznal. Vse iz mizarske delavnice so odpeljali v Ljubljano. Na Ig jih ni bilo več nazaj. Tudi pevskega zbora in dramskega krožka je bilo konec.

    V začetku maja me je Francka obiskala in pravila o novicah od doma. Povedala je ža­lostno novico, da je gospod dekan umrl, zadet od kapi. Zelo me je prizadelo, saj je v zaporu dostikrat rekel, da ga bo zadela, preden bo naše pravde konec. Prinesla mi je precej dobrot za mesec in pol, ko bom še tukaj. Dogovorila sva se, da pride pome in mi prinese obleko, ko bom izpuščen.

    Zdaj sem delal v kuhinji, kjer smo bili štirje. Zjutraj sem moral postaviti velik lonec in ga napolniti z vodo, drugi kuhar je nasul v lonec projo. Ko je v loncu zavrelo, je šef pomešal in je vse skupaj malo povrelo. Nato je ukazal, naj potegnemo lonec s štedilnika, vzel sladkor, ki je bil najbrž stehtan, in ga stresel v lonec. Vzel sem veliko kuhalnico in pomešal. Šef me je grdo pogledal in rekel, da tega pa ne. Skoraj jezen je ukazal, naj vzamemo vrče. Potem smo tisto črno grenko brozgo nosili po sobah. Jezilo me je, kakšna sebičnost in izkoriščanje vlada tudi med zaporniki in najbrž po vseh zaporih od Žabjega kota do Iga. Povsod sem pil grenko črno brozgo. Naš šef ni bil nedolžen zapornik, bil je kriminalec in obsojen na več let zapora, ker je kradel. Grdo me je gledal. Malo več kot osem dni sem bil tako srečen, da sem pil večkrat na dan sladko kavo. Potem so me prestavili. Mešal sem malto pod gradom v večjem živinskem hlevu, ki smo ga bili zgradili pozimi. Delali smo stojišča in jasli za živino, tudi preselil sem se dol v hišo, kjer so spali zaporniki, ki so delali pri živini. Tu sem se čutil bolj sproščenega. V zaporu na Igu je bilo nekaj Primorcev iz Spodnje Idrije. Mlad mož je bil zaposlen v gradu v pralnici. Klicali smo ga perica. Sicer je bil rudar v idrijskem rudniku. Na delu je spoznal rudarja partizana, ki mu je ubil sestro. Ko ga je zagledal, ga je večkrat udaril z lopato po glavi in močno ranil. Obsojen je bil na tri leta prisilnega dela. Lipičar iz Kala, zaselek Koprivšče, je govoril na postaji v Novi Gorici ob meji s sestro, ki je stanovala v Stari Gorici. Dobil je osem mesecev zapora. Zdravnik Pavlica iz Ajdovščine je bil obsojen na eno leto zapora, ker je klevetal, da sta Tito in Kardelj sprta. Tudi iz Vrtojbe je bil mladenič. Obsodili so ga na eno leto prisilnega dela, pa ni povedal zakaj.

    Moji dnevi prisilnega dela mešanja malte so [Page 039] se bližali koncu. 18. junija me je poklical zjutraj upravnik zapora v pisarno na grad. Vprašal me je, kako sem prestajal kazen in prisilno delo tukaj na gradu. Rekel sem mu, da še kar dobro. »Ali imate kake pripombe glede jetniškega osebja?« »No, ko smo kopali jarek za vodovod na grad, nas je eden od miličnikov stalno priganjal k delu. Mene to ni prizadelo, ker sem utrjen in znam delati s krampom in lopato, a je bilo dosti starejših, ki tega niso vajeni. Ta miličnik pa je kar naprej vpil: Dajmo, dajmo! Ali je naloga straže, ki pazi na nas, da nas priganja pri delu?« Bil je tiho. »Kako pa ste kaj mislili in premišlje­vali o ureditvi oblasti v naši državi?« »Saj skoraj nisem imel časa, ko so mi misli uhajale vedno na dom.« Dal mi je nekaj nasvetov, kako naj se potrudim, da bom dober držav­ljan. »Danes pojdite še delat, jutri pa vas bo­mo s kamionom peljali v Ljubljano. Od tam vas bodo odpustili.«

    19. junij 1949

    Ko sem se zbudil, sem zmolil jutranjo molitev, vstal, se oblekel in popil sladko ječmenovko, pospravil prtljago, pozdravil prijatelje, posebno Primorce. Tolažil sem jih, da bodo tudi oni kmalu za menoj. Na dvorišču me je že čakal kamion, v njem nekaj blaga. Miličnik s papirji v rokah mi reče, naj grem gor, sam se usede v kabino k šoferju, in že se peljemo skozi glavna vrata po cesti pred gradom. Še enkrat pomaham z roko. Zbogom ižan­ski grad!

    V Ljubljano smo prišli na Miklošičevo cesto in na dvorišče v zapor. Tam so mi vzeli prstne odtise: najprej odtis vse roke z dlanjo, desne in leve, nato pa še vsak prst posebej. Ker imam dlan usločeno, se ni posrečilo. Zdelo se mi je smešno, pa je tovarišica z jezo zagodrnjala, da kaj se smejem. Ko sva šla nato po hod­niku, sem videl vrsto zapornikov, ki so jih peljali po stopnicah v prvo nadstropje. Med njimi sem videl Prešnerja, fanta, s katerim sva bila v isti celici v Žabjem kotu. Mene so takrat kmalu premestili v solkanski civilni zapor. Omenil sem že, da je bil obsojen na 14 let prisilnega dela. Kasneje sem izvedel, da so ga poslali na prisilno delo v Zemun, kjer je delal v kamnolomu. Zgodila se je nesreča. Skala je reveža pokopala do smrti. Slučaj je bil, da sem ga videl, pomahal sem mu, več nisem mogel, ker sem imel spremstvo. V celici za odpust sem nato s tremi čakal, da se nas usmilijo. Po nekaj urah mi je bilo dovolj in sem rekel: »Ali nas ne mislijo danes izpustiti?« Sojetnik mi je odgovoril: »Potrpite, pred sedmo zvečer ne izpustijo nikogar!« Končno me pokličejo, takoj sem na vratih in že hitim po hodniku do glavnih vrat. Vratar mi jih odpre. Zunaj me čaka žena. Bala se je že, da me ne bodo izpustili.

    Franc Pavlica v devetdesetemu letu – umrl leto pozneje 1995

    Figure 20. Franc Pavlica v devetdesetemu letu – umrl leto pozneje 1995

    3.1.13. Zaključna misel

    Zgodba, ki smo jo objavili, pove predvsem nekaj. Titova Jugoslavija je bila policijska država z ogromnim represivnim aparatom, ki je s svojimi prostori, tako zapori kot taborišči, zasedal prav vsak kotiček, ki je bil na razpolago. Po nekaj mesecih, po poboju dvanajsttisoč domobrancev in tritisoč civilistov, ni bilo več prave opozicije. Ves aparat pa je skušal dokazati, da je še vedno potreben, in je iskal notranje in zunanje sovražnike, si ustvarjal naloge in nalagal dolžnosti, kot da je v državi obsedno stanje. Pavlica je bil obsojen nekaj mesecev po objavi resolucije Informbiroja, pa mu to ni nič koristilo. Sodba je bila izrečena ravno tiste poletne dni, ko se je z vsem brigadirskim ognjem začela graditi Nova Gorica.

    Drugo, kar bi želel poudariti, je ravnanje z zaporniki. Ni šlo za navadne zapore, s katerimi so včasih strašili, če ne bomo pridni, da bomo namreč »ričet jedli«, ampak uničevalna bivališča. Hrana, ki so jo dajali zapornikom, je bila tako malovredna, da ni zadoščala za preživetje. Vsebovala ni niti četrtino dnevnih potreb. Tako ni težko izračunati, da se ob taki hrani ni dalo živeti več kot sto dni! Tako je bilo na Teharjah ali v Šentvidu, podobno je moralo biti v vojnih taboriščih, kjer so imeli nemške ujetnike. Brez paketov oziroma dodatne hrane ni bilo mogoče živeti več kot tri mesece in zato tudi tako visoka smrtnost med njimi, o kateri sicer nihče ne govori ali piše. Govorjenje o tem, da so nekaj podobnega počeli Angloameričani v vojaških [Page 040] taboriščih po Franciji, kjer naj bi zaradi lakote umrlo skoraj milijon nemških vojakov, je pravljica za lahkoverne. Res so bili tam obroki hrane pičli, vendar se je ob njih dalo živeti. Tega v Titovi Jugoslaviji ni bilo. Navezan na tisto, kar so ti nudili, si bil obsojen na umiranje zaradi pomanjkanja hrane in na smrt v nekaj mesecih. Kasnejši zaporniki so preživeli samo zato, ker so dobivali pakete s hrano, med njimi tudi Pavlica.

    Kako bi označili Bitenčevo delovanje? Še danes si ne znajo razložiti, kaj ga je gnalo na tako nevarno pot. Nobenih izgledov ni imel, da bo učinkovit, tako obveščevalno kot vo­jaško. V njem je bilo nekaj samomorilskega, saj je moral vedeti, da ga čaka smrt, če ga dobijo v roke. Verjetno je bila najprej odkrita kurirska pot, to je moralo biti 7. decembra 1947, ko je potovala čez mejo med Opatjim selom in Mirnom zadnja pošta, potem pa so v Dornberku zaprli Berceta in Vodopivca, o katerih so nekaj vedeli, druge kar tako, ker so jih imeli za nasprotnike totalitarnega re­žima, med njimi dornberškega župnika in Franca Pavlico, kot tretjo skupino pa gostilničarje in trgovce, samo zato, da so jim pobrali imetje. Niso hiteli. Prej ali slej pa je padlo ime Bitenc in še podatek, da je nekje v Sloveniji. Treba ga je bilo samo še poiskati. V enem mesecu najdeš iglo v kopici sena, pa ne bi takega neprevidneža. Potem so ga še opazovali, da bi odkrili njegove zveze.

    Pavlica je pred leti vložil zahtevo za preklic oziroma oprostitev na novogoriškem tožil­stvu in ob čakanju na ugodno rešitev umrl. Od takrat sta minili še dve leti, pa nič! Ljudje, ki so trpeli krivice in čakajo, da jim jih popravijo, umirajo, državi pa se ne mudi.

    3.2. Cilj komunistične revolucije: uničiti družino

    Avtor: Vanja Kržan

    3.2.1.

    Španski revolucionarki Dolores Ibaruri, z vzdevkom La Passionaria, se je med drugimi zapisala tale za normalno razmišljajočega in čutečega človeka težko doumljiva drznost: »Cilj španske revolucije je tudi ta, da uničimo družino.« Resnično moraš biti razvnet, za revolucionarno stvar goreč in revoluciji predan, da lahko tako »smelost« uresničiš.

    Nekateri slovenski komunisti so se šolali v Španiji in Rusiji ter bili dolga leta povezani s tamkajšnjimi komunisti. Ko so zanetili komunistično revolucijo na Slovenskem, so dosledno uresničevali revolucionarne cilje, tudi tega, da uničijo družino. Pred sliko La Passionarie so v izložbi trgovine sedanje Na-me do l.1948 večkrat gorele sveče, verjetno v čast njeni revolucionarni gorečnosti.

    Ni treba pobijati očetov, mater, sinov, hčera in majhnih otrok. Družino se lahko uniči tudi na drugačne načine. Tako je zmaga revolucije na Slovenskem mnogim družinam prinesla razpad in uničenje. Usoda družine Dermastjevih je le ena od mnogih usod slovenskih povojnih družin.

    Dermastjevi so bili doma iz Dravelj pri Ljubljani. Očetu Francu (1897-1964) in materi Frančiški (1901-1980) se je rodilo petnajst otrok, od teh so štirje umrli še kot otroci. Konec vojne jih je dočakalo enajst: Frančiška (1922), Franc (1924), Veronika (1928), Marija-Ana (1929), Jožefa (1931), Mihaela (1932), Anica (1935), Janez (1937), Marko (1938), Jurij (1939) in Marjan (1942). Za Marjanom sta bila med vojno rojena dva od umrlih. Povsem razumljivo je, da sta vojna leta starša preživljala v delu in skrbeh za številno družino. Oče je bil čevljar, mama pa gospodinja. Toda skrbi, zaradi katerih se lahko »človeku zmeša«, kot je izkušala Dermastjeva mama, so ju z osvoboditvijo šele čakale …

    Povojno komunistično divjanje je treščilo tudi mednje. Osemnajstega septembra l. 1945 sta bila oba starša aretirana in več mesecev sta čakala na zaslišanje v zaporih ljubljanske sodnije. Zakaj sta se znašla za zapahi, sta se zaman spraševala. Oče Franc je bil pred tem zaprt že na vojaškem sodišču v Kočevju. Zanimiv je podatek, da je za go. Dermastjevo več kot štiri mesece po aretaciji javni tožilec za okrožno mesto Ljubljana naprošal ljudskega tožilca za četrt Šiško, da mu »čimprej sporoči zadržanje obeh osumljenk (Frančiške Dermastja in njene sestre Angele Koman za časa okupacije) in če je znano na terenu za kako kaznivo dejanje, ki bi ga osumljenki med okupacijo izvršili.« Na montiranem procesu marca 1946 sta bila starša Dermastjeve družine obsojena vsak na deset let zapora s prisilnim delom.

    Tudi to je eden od načinov, kako komunistična revolucija ubija svoje žrtve. Ali more materi kakšna stvar bolj streti srce kot ta, da jo na silo odtrgajo od otrok, še majhnih, potrebnih ljubezni, varnosti, opore in pribežališča? Ali pa, da nemočna gleda, kako so morali [Page 041] starejši štirje maja 1945 oditi neznano kam, neznano kakšni usodi naproti, če so hoteli rešiti svoja življenja? Krivice, ponižanja, zapore, prisilno delo bo nekako prestajala, toda kaj bo z njenimi otroki?

    Podobno trpljenje je mučilo očeta. Kdo bo odslej skrbel, da otroci ne bodo lačni? Kdo bo skrbel, da bodo čimprej sami prišli do kruha? V zagovoru k svoji obtožnici, ki je bila po očetovih besedah »gola izmišljotina«, je na koncu zapisal: »Ves sem živel le za svojo številno družino, da jim ne bi bilo treba iti okrog prosjačit. Edino to je bila vsa skrb mojega živ­ljenja.«

    Koliko je mislil na otroke, upal na njihovo skorajšnjo vrnitev in svojo osvoboditev, nam razodeva pismo, ki ga je starejšim pisal na Koroško. Takrat oče še ni vedel, da se bodo od tod podali v Argentino in za vedno odšli zdoma. Pismo je polno očetovskih nasvetov, kako naj ostanejo pridni in delavni, saj bo treba doma vse začeti znova … In kako draga je čevljarska »šteparica«, ki je on ni nikoli imel, otroci pa si jo bodo lahko prislužili … Pismo zaključuje z besedami: »Ni je ure ne podnevi ne ponoči, da bi ne mislila midva z mamo o vas otrocih. Zato tudi vi nikar ne pozabite naju! Z Bogom, moji otroci!! In kaj kmalu nasvidenje!!!« Na to snidenje z otroki čaka v večnosti …

    Zagovor k obtožnici, ki ga je g. Franc Dermastja pisal iz zapora Okrožnemu sodišču – torej v tistih svetih trenutkih, ko se človek popolnoma sam v globini svojega bitja sooča s svojo vestjo in Resnico – je za nas zanimiv tudi iz drugih razlogov: zdaj izvemo, zakaj so ga obsodili in kakšna krivica se mu je s tem zgodila.

    Obtožnica ga je bremenila, da je »zloglasni domobranski pretepač in mučitelj nedolžnih žrtev, ki je povzročil smrt Zibelnik Ivana, očeta petih partizanov«; med okupacijo naj bi soodločal, koga se aretira in kdo gre v internacijo; sestajal naj bi se z domobranci in sina nagovarjal, da je pristopil k njim. Pod obtožnico je podpisan Mitja Ribičič.

    Naj bo torej pokojnemu Francu Dermastji danes končno dana prilika, da izpove – čeprav le v nekaj vrsticah – resnico. Ko so ga obsodili, so jo poteptali in zasramovali. To počnejo z resnico še danes, toda nobenemu od pokojnikov se ni več treba zagovarjati, saj so vstali k obsodbi večne Resnice in v njeni luči prebivajo.

    Franc Dermastja je o Ivanu Zibelniku, katerega smrt naj bi bil povzročil, napisal sledeče: »Zibelnik Ivan je hodil k nam, da sem mu popravljal čevlje. Prodajal mi je tudi kurivo, ki sta ga vozila iz gozda skupaj s Kolarjem Ivanom. Za to pa je vselej dobil denar ali hrano. Leta 1943 mi je prinesel nekaj parov čevljev tako raztrganih, da jih ni bilo moči popraviti. Zato sem mu dal od svojega sina še dobre polgojzarice. Takoj drugi dan pa jih je v Čepljah pri Prevalniku prodal dekletu za 500 Lir in jih takoj zapil. Čez nekaj dni je zopet prišel z raztrganimi čevlji, da bi mu jih popravil. Na vprašanje, kam je dal one čevlje, mi je priznal, kot je zgoraj navedeno. Nato sem mu dal par svojih visokih čevljev. Ko je odšel, mi je odnesel še par nizkih, ki sem jih imel za vrt. Tudi te je prodal in zapil. Čez kake dva ali tri tedne je zopet prišel k meni in zahteval čevlje, ki jih pa pri meni ni imel, naj mu jih popravim in vrnem. Grozil mi je, da bom že še videl in da bom še rad popravljal čevlje. Nato sem odprl vrata in ga porinil v vežo. Tam je sedel na tla in začel kričati. Nekajkrat sem ga brcnil in mu rekel, naj odide. Sam se je opraskal po obrazu, da je bil malo krvav … O njegovi smrti pa je razvidno in vsem znano, da se je ponesrečil, ko je šel čez nemško mejo, kjer je umrl na nemški strani – mislim da je bilo v letu 1944 v hiši ga. Bernik Ane v Podgori, o čemer lahko le-ta tudi priča.«

    Glede obtožbe, da je pošiljal ljudi v internacijo, se je branil takole: »Da bi jaz v času okupacije soodločal, kdo gre v internacijo ali koga naj se aretira ali da bi bil pobudnik pri aretacijah in odgonu v internacijo, je gola izmišljotina. Sam sem bil pri vseh treh blokadah vzet kot ostali, kar lahko potrdim s pričami. Pri prvi blokadi sem bil skupaj s svojim sinom in nekaterimi drugimi vržen v posebno sobo. Opoldne so nas vse odpeljali v Belgijsko vojašnico in nas vrgli v klet. Sedem nas je zvečer prišlo ven, ostali so šli z mojim sinom vred v internacijo.« Zaprt je bil tudi pri drugi in tretji blokadi, ki so jih Italijani izvedli v Dravljah, a na srečo vselej izpuščen.

    Kaj pa njegovo sestajanje z domobranci? »V moji hiši se za časa okupacije niso vršili nobeni sestanki BeGa (Bele garde) ali DMB (domobrancev) in se nisem družil z voditelji v Dravljah, kjer jih, kakor jaz vem, ni bilo … K nam so hodili domobranci, a le radi čevljev in pa k dekletom v vas, ter radi sina … Sina nisem jaz poslal k posadki. Ravno nasprotno. Prosil sem ga, naj se gre najprej učit svoje obrti ali pa na železnico v službo, da bi vsaj zase zaslužil, če že ne bi meni mogel pomagati preživljati mojo številno družino. A me ni hotel poslušati in mi je na velikonočni torek zjutraj ušel k tamkajšnji posadki. Zato jaz nisem odgovoren za sina. To lahko potrdi žena.«

    [Page 042]

    V zaporu s prisilnim delom se je čevljarju Francu Dermastju uresničila grožnja Zibelnika: »Boš že še videl, še rad boš popravljal čevlje!« In res je uvidel, kako dalekosežna je bila ta gožnja, ko je v dolgih letih zapora popravljal čevlje v prisilni delavnici na Igu. Otroci pa so kot sirote brez staršev tavali neznano kje. »Boso in nago sredi zime, sem našla eno od hčerk,« se je spominjala Dermastjeva mama. Pa je, podobno kot oče, tudi ona zašila v zaporih s prisilnim delom na tisoče delovnih oblek.

    Dermastjevi mami je bilo dano, da se je ob sedemdestletnici – duhovno bistra in vedra – srečala z najstarejšimi otroki v Argentini. Pogovor z njo so hčerke in sin posneli na magnetofonski trak, da nam je danes lažje razumljivo, čeprav nepredstavljivo trpljenje matere. Ali bi ga razumela za revolucijo goreča La Passionaria? Ali ga razumejo današnje pripadnice in zagovornice AFŽ?

    Ob poslušanju pripovedi ge. Dermastjeve se človeku porajajo različna vprašanja. Ali je čudež Božje milosti, da so mnogi tako do konca ranjeni, ponižani in preizkušani starši vzdržali? Bi lahko to rekli zanjo? Če je temu tako, je v tej izredno vedri in pogumni, pokončni in pošteni ter srčno dobri ženi in materi, ki je vedno ohranila glavo in srce na pravem mestu, delovalo obilje Božje milosti.

    3.2.2. Prišla je svoboda

    Dermastjeva se spominja prihoda partizanov v Dravlje 9. maja. Pred četrto uro zjutraj so prišli prvi, izmučen hercegovski odred, da so se ji v srce zasmilili. Pred njimi se je peljal na kolesu domačin Kogovškov Ivan in pokazal na njihovo hišo: »To je prva belogardistična bajta.« Pa je gospodinja te belogardistične bajte, Dermastjeva mama, izmučenim partizanom vso naslednjo noč pekla kruh v krušni peči. Ker sama ni imela moke niti kvasa, jo je z vsem oskrbel komandant. V zahvalo jo je obdaril z moko, otroke pa s čokolado in marmelado.

    »Toda že čez nekaj dni so nastopili domačini. Prišli so kot razbojniki«, se spominja. »Oče se jim je skrival v zgornji sobi na podstrehi. Vračali so se vsako noč med polnočjo in eno. Pravili so, da delajo preiskavo. Res so iskali, kaj vse bi lahko še ukradli. Pokradli so pa vse: najprej čevljarski material in stroje, kolesa, nato še posteljnino, obleko, perilo … « So jim pa že oktobra l. 1942 partizani skoraj vse pobrali. Takrat so pričeli počasi doumevati smisel in cilje OF.

    Gospoda Dermastja so prvič aretirali že 16. maja zjutraj. Tisti, ki so ga odpeljali, so se še prej kot v eni uri vrnili nazaj. Zdaj so dokončno pobrali popolnoma vse, še tisto, kar se je dalo sneti in odtrgati. »Živela sem v stalnem strahu. Kaj so iskali, ne vem. Saj so vedno našli le mene in sedem otrok.«

    Strah je postajal vse večji. Za to so spet poskrbeli domačini. Govorilo se je, da vračajo domobrance. Na hiši komunista Toneta Kušarja je bil nabit razglas, da se »Ivan Grozni in vsa njegova sodrga nahaja v Ljubljani.« Ivan Grozni je bil domačin, Ovnov Ivan, ki se je najprej priključil partizanom. Po prihodu iz Gonarsa se je odločil za domobrance, po vojni bežal in umrl v Argentini. Tudi tega ji niso pozabili povedati, da Dermastjeve že ženejo po Celovški cesti. Silili so vanjo z najrazličnejšimi očitki, npr. zakaj še vedno hodi v cerkev. Pa še nekaj so hoteli doseči: ljudi ustrahovati s svojim terorjem. Ob njem so ljudem onemela usta … Je tudi to eden od ciljev revolucije?

    »Bilo je okrog prvega junija, ko so začeli vračati domobrance. S sestro, Komanovo Angelo, sva šli v Šentvid in stali na stopnicah hiše nasproti cerkve, saj je bila ena od mojih sester organistova žena. Najprej je prišlo okrog dve sto jugoslovanskih oficirjev. ‘An­gl­e­ži su nas predali,’ so povedali. ‘Šta će biti s [Page 043] nama?’ so naju spraševali. Smilili so se nama. Le kako bi jim mogli povedati, kaj jih čaka! Medve pa sva silili vanje: ‘Kje so domobranci?’ Povedali so, da hodijo za njimi. Potem je stražar sestro napodil. In res, najprej je prišel Hlebec Jože, ki je bil pri domobranski policiji. Pripeljejo ga vsega krvavega, bosega, kot Kristus je bil. Ženske so kričale in ga pljuvale. Zagledali sva tudi Snedicovega Toneta, po domače Jelševčevega. ‘Kje so drugi?’ S prstom nama je pokazal nazaj, da gredo vsi za njimi. Kasneje sva od fantov zvedeli, da so Komanovega Poldeta, sestrinega si­na, ubili že v Kranju. Pa še marsikaj drugega, kar se je dogajalo med potjo, se je zvedelo.«

    Dermastejeva mama kot birmanska botra vnukinji Majdi

    Figure 21. Dermastejeva mama kot birmanska botra vnukinji Majdi

    Zmagovalci komunistične revolucije in njeni nasledniki so s terorjem, okrutnostjo in teptanjem osnovnih človekovih pravic zabeležili tisto obdobje naše narodove zgodovine, ki pomeni izstop iz civilizacije. S prenekaterimi komunističnimi metodami, ki bi se jih civiliziran svet sramoval, je tlakovana pot v našo demokracijo. Ali je zato tako težka, dolgotrajna in ji ni videti konca?

    3.2.3. Aretacija in obsodba

    G. Frančiško Dermastjevo so aretirali 18. septembra l. 1945.

    Toda razpravo je »osumljenka« dočakala šele 30. marca l. 1946, medtem pa so »na terenu« poizvedovali za »kakim kaznivim dejanjem.« Obtožnica je bila po njenih besedah grozna. »Sodili so naju skupaj s sestro Angelo Koman. Nič drugega kot smrt sva si zaslužili. Zasliševali so naju zaradi ubojev, umorov in kriva sem bila najmanj za vse v Dravljah pobite. Sestra ni bila obsojena, čeprav je bilo v obtožnici, da je več kriva, ker ima višjo izobrazbo.«

    Pripoved Dermastjeve nas lahko za nekaj trenutkov prestavi v prostore povojnih sodišč, t. im. »lutckih« (beri:ljudskih), kot se je marsikje zapisalo slabo pismeni roki pravice.

    Obtožena umorov se je Dermastjeva zagovarjala: »Če bi bila zmožna biti morilka, ne bi postala mati petnajstih otrok in bi tako delala kot te, ki čezme vpijejo. Z roko sem pokazala nanje. Potem so nastopile priče. Najprej Katrežova Mica. Bila je brez noge in božjast jo je metala. Vpila je: ‘Ne želim, da bi jo ubili, ampak do smrti naj kje konec jemlje.’ ‘Mica, reva,’ sem ji dejala, ‘jaz bom od štiriinštiridesetih let naprej konec jemala, ti se pa reva ne zavedaš, da imaš še vse življenje pred sabo.’ Joj, kako je potem kričala! ‘Pa v cerkev je letala, včasih trikrat na dan,’ je rekla ena, ampak ji je bilo kasneje žal. Nastopile so še druge ženske in vse so same neumnosti gor vlekle, samo pametnega nič.

    Oče Dermastja

    Figure 22. Oče Dermastja

    ‘Na ženske izjave ne morem dati nič’, je razsodil sodnik in poklical moške priče, Požar Franca in Grum Franceta.« (Požar Franc je bil njihov sosed in cerkveni ključar. op.). »Rekla sta, da sem bila res proti njim in tudi delala da sem proti njim. Spraševali so me še za tega in onega, jaz sem pa rekla: ‘Saj jih imate v rokah! Vprašajte jih!’ – ’Kako pa vi to veste?’ – ‘Kako? Saj je pri Kušar na hiši nabito, da je Ivan Grozni in vsa njegova sodrga v Ljubljani. Tam sem zvedela!’

    Državni tožilec mi je metal naprej, da sem pošiljala ljudi v internacijo. ‘A tako? Partizani so jih. Rudi Ocvirk je bil eden od njih.’ – ‘Kako, kako ste rekli?’ – ‘Rudi Ocvirk je bil, saj sem ga videla na kamionu, ko so Italijani naše ljudi v internacijo na Rab gnali in mo­jega sina tudi.’– ‘Tudi med nami so bili izda­jalci,’ je rekel. No, pa ni bil med njimi, je kar z njimi ostal. Njegova sestra je bila v Ajdovš­čini partizanska učiteljica.

    In še so me spraševali: ‘Zakaj ste pustili otroke čez mejo?’ – ‘Zato, ker so vedeli, koliko ste jih že pobili!’ On pa: ‘Pa smo že koga ubili?’ – ‘Seveda ste jih’, sva začeli obe s sestro. ‘Natlačena, Erlicha in tudi mojega sina ste ubili’, je sestra zavpila. Potem sem še jaz vpila: [Page 044] ‘Ja, od sestre sina ste ubili!’ Takrat so prekinili oddajo, so namreč vse po radiu in zvočnikih prenašali. Veliko, veliko greha so naredili s krvavimi rokami, to je čista resnica.

    Obsojena sem bila na deset let zapora. Če ne bi bilo tistih dveh moških, ne bi bila. Si sploh morete misliti, kako mi je bilo? Odtrgali so me od mojih sedmih majhnih otrok. Starejši ste odšli neznano kam. Kdo bo hranil teh sedem, ki so ostali brez mene, očeta? Nisem vedela, da so zmožni česa takega! Najmlajše štiri so dali v zavode, ostale v uk. Najstarejša od teh, ki so ostali sami doma, je imela komaj štirinajst let. S petnajstimi leti so jo AFŽ-ejevke poslale za prodajalko in poslovodkinjo v trgovino v Karlovec.

    Ko sem se vrnila iz zapora, sem jo našla v obupnem položaju. Januarja je na sebi imela eno samo oblekco brez spodnjega perila. Brezvestni ljudje so jo spravili ob vse. Saj je bila skoraj še otrok in ni bila kos poslovodskim poslom. Ljudje so se v trgovini za­dolževali, ona pa ni imela plače, da bi lahko te dolgove povrnila. Kako mi je bilo hudo, to lahko ve samo mati. Sama sem bila naga in bosa, a sem ji le pomagala, da se je vrnila domov.«

    Ali si nobena od tovarišic ni mogla predstavljali, kako je pri srcu materi, če jo nasilno in krivično odtrgajo od otrok in leta in leta živi ločena od njih in oni od nje? Ko si ljubezen matere in otrok lahko daje duška le v solzah in prenašanju srčnih bolečin? Ko njen najmlajši v zavodu ob pripovedovanju tete ne ve, da ima mamo … Ko je na obisku v zaporu eden od otrok ne pozna več in jo plašno ogovori s tovarišico … In ko končno bolečina dozori v spoznanje, da je njena družina razbita, uničena …

    Ali so na tak način AFŽ tovarišice reševale »obstoj naroda«, kot so prikazale svojo dejavnost in vlogo letos oktobra v Dobrniču ob proslavi 55. obletnice ustanovitve AFŽ? Prav gotovo jim je bila pri tem dolgoletnem prizadevanju za »obstoj naroda« svetal vzor razvnetost La Passionarie. Njen cilj uničiti dru­žino je v veliki meri uspel tudi našim revolucionarjem in revolucionarkam in uspeva še vedno v vedno večjem številu razsutih družin in v mačehovski družinski zakonodaji. Obstoj slovenskega naroda pa je ogrožen bolj kot kdajkoli prej v tisoč dvesto letih!

    Na proslavi so se ponašale s pridobitvijo volilne pravice za ženske. Kakšna pridobitev! Saj so bile mnogim slovenskim ženam, tudi ge. Dermastjevi, državljanske pravice in s tem tudi volilna pravica odvzete! Mnoge so hodile na volišča oblečene v črnino, mnoge s povešenimi glavami, kot da se sramujejo svojega izdajstva, ko so bile prisiljene, da izvolijo enega in edinega kandidata – revolucionarja ali revolucionarko. Kako dolgo še bodo volitve v posmeh demokraciji?

    Pa se vrnimo nazaj k prestajanju kazni Dermastjeve mame in skupaj z njo in možem vse njene razkropljene, zaznamovane družine. »Toliko sem prejokala, toliko premolila. Vsak prosti čas v zavodu« (mišljen je zavod za prevzgojo žensk v Rajhenburgu) »smo posvetile molitvi. Sestra Evangelista, s katero sva skupaj spali, me je vsak večer priganjala spat: ‘Mama, lezite in zaspite!’ Jaz pa sem še kar naprej križala, blagoslavljala vsakega od mojih otrok in zanje molila! Molile pa smo toliko v zavodu, da si želim, da bi se še kdaj toliko premolilo.

    Hlebčeva Regina, žena že omenjenega policista, ki je po dveh letih mučenja umrl, nam je že v ljubljanskem zaporu na sodišču dala napisano molitvico. Naučile smo se jo na pamet, ker se nič napisanega ni smelo nesti s seboj.«

    Pozdravljam te, ljuba Marija, vsak dan,

    pozdravlja te lepa slovenska ravan,

    pozdravljajo ptički, ki v gozdu pojo,

    pozdravljajo cvetke, ki v logih cveto.

    O, roža Marija, najlepša kraljica,

    Boga vsemogočnega mati, Devica,

    ozri se zdaj milostno tudi na nas,

    ki tebe slavimo, častimo naglas.

    Marija devica, o ti mučenica,

    nesrečnih trpinov sveta priprošnjica:

    razpodi viharje, ki zdaj nam groze,

    razkleni verige, ki tu nas teže.

    Ti mati edina si vir in življenje,

    nestrpno tu čakamo svoje vstajenje.

    Pokaži zdaj svetu, ki tebe preganja,

    da ti si Kraljica, ti Mati spoznanja.

    Pomagaj nam čista, presladka devica,

    razsvetli nam trudna, izčrpana lica;

    povrni nam ljube domače nazaj,

    a padle mučence povedi v raj.

    S cvetjem ozaljšaj slovenske bregove,

    pravico in vero daj v naše domove.

    Nesrečnim odpadlim pa srca odpri,

    naj tebe Marija vsak človek slavi.

    3.2.4. Njeni zapori

    Prvi zapor Dermastjeve je bil na sodišču v Ljubljani, kjer je eno leto čakala na zaslišanje in obsodbo. Delala je v šivalnici. Zapornice so kaj hitro začutile, da je pod njimi pekarna, ker je bila šivalnica pozimi toplejša kot drugi [Page 045] prostori. Ali je razen nje še kaj drugega? Po vrvici so spustile listek z vprašanjem. Dobile so odgovor: Tukaj smo vsi na smrt obsojeni. Med njimi je bil tudi domobranski polkovnik Peterlin. Obojestranska komunikacija je postala živahna. Poleg sporočil so po vrvici romali v podzemlje od ust odtrgani koščki kru­ha, ki ga spodaj ni bilo, pa še kakšni zaželjeni predmeti. Vse do takrat, ko se je vrvica pretrgala in je pošiljko prestregel paznik. Bil pa je tako dober, da je vse razen kruha pobral, ženskam pa dal lekcijo: »Žen­ske trapaste, kaj bi bilo, če bi vas zdajle dobili.« Paznikova dobrota, veselje, da jih niso dobili, hvaležnost, da na smrt obsojeni niso bili ob skorjico kruha, jim je polepšalo tisti dan. Pa so prišli spet črni dnevi.

    Skupaj z njimi sta bili zaprti dve partizanki, Angela in Albina, ki sta si baje na svojo pest hoteli prilastiti neko vilo na Bleiweisovi cesti v Ljubljani in vdrli vanjo. Po besedah Dermastjeve je bila Albina »zelo, zelo hudobna«, Angela pa dobra. Albina je bila med tistimi partizani, ki so 29. oktobra l. 1942 kradli pri Dermastjevih. Ob srečanju z Dermastjevo se je tega dogodka spomnila in se ji, podobno kot takrat, tudi zdaj posmehovala, kako so se ji vsi smejali, ko je Dermastjeva mama ob tisti priliki rekla: »Otroci, kar tiho bodimo, pa dol pokleknimo in se zahvalimo Bogu, da vsaj koga niso vzeli.«

    »Albina je med nami v zaporu zganjala pravi teror. Ni pustila, da bi legle k počitku: ‘Ležala ne bo nobena, pa če crknete tu notri!’ Mnoge starejše ženske so zelo težko prenašale zapor, tudi ga. Adamičeva. Enkrat se je one­svestila in sem jo položila v posteljo. Prihrumela je Albina: ‘Pusti, naj crkne.’ Bilo mi je vsega zadosti. Pograbila sem odejo in hotela prostovoljno v bunker, da bom imela vsaj mir. Paznica je poklicala majorja: ‘Zato jih ne marate, ker so partizanke!’ mi je očital. ‘Dajte nas med poštene partizanke, ne pa med take, ki jih drugam ne morete dati, kot sem notri,’ sem mu rekla.«

    S partizankami se je srečala tudi ob demobilizaciji. »Na Čerinovem dvorišču je bilo vse polno partizanov in partizank. Dekleta so jokala: ‘Kam naj gremo, saj nimamo kam.’ Čerinova mama pa se obrne k partizanom: ‘Ni prav, da kar tako postavite dekleta na cesto. Vsak bi eno oženil, pa bi bile preskrbljene.’ – Partizani se za njene besede niso zmenili. A tako! Vso vojsko so vam bile dobre, nazadnje pa jih na cesto postavite!’

    Ali je tudi tako poniževanje žensk pridobitev revolucionarnih AFŽ-jevk in prispevek k enakopravnosti?

    Druga postaja njenih zaporov so bile Begunje pri Lescah. Iz Ljubljane so zapornice odpeljali l. 1946, na dan sv. Ane. Med belimi zidovi nekdanjega gradu je bila Dermastjevi mami ponovno dodeljena šivalnica. V glavnem so šivale moške delovne obleke. Nekoč je zmanjkalo blaga in iz ostankov ji je uspelo narediti otroške copatke. Kako ne, saj je svoje otroke vedno nosila s seboj v srcu. »Je bil pa upravnik tako vesel, da je takoj prinesel obleke tistih ljudi, ki so jih pobili. Ogromno je bilo vojaških uniform, civilne obleke, sukenj, duhovniških talarjev in vse vrste žen­skih in moških oblek. Koliko je bilo trpljenja, koliki so dali življenje za to, s čimer ni danes nihče zadovoljen.«

    Kateri dogodki še so se Dermastjevi vtisnili v spomin iz zapora v Begunjah? »Oh, kako smo se jokale nad Kristančevo mamo. Nekega dne se je kar naenkrat znašla pred nami na tleh v sobi. Šele takrat smo videle, da je brez nog. Najbrž so jo morali prinesti do zapora, saj se je lahko samo plazila po tleh. Pa dve njeni hčerki so tudi zaprli.

    Spominjam se tudi mame s hčerko s Koroške. Mama je delala v kuhinji. Oblečena je bila v črno obleko, ker je bila prepričana, da ji je mama že umrla. Nekoč pa s kapije privlečejo v zapor osedemdesetletno ženico. Bila je njena – mama. Oh, kako smo je bile vesele! – ‘Mamca, vi pa kar na ambulanto! Tudi če vam bodo rekli, da pojdite delat, recite, da ne morete!’ Koliko pretresljivih in nepozabnih doživljajev se spominjam.

    Pretepali nas niso, poniževali pa zelo. Gospe iz Ljubljane so morale čistiti greznico in človeško blato metati z golimi rokami. Na polju so delale tiste, ki niso bile vajene kmečkih del, in v mrazu izpod snega puliti zelje.

    Silili so nas, da bi kar naprej pele partizanske pesmi. Pa nismo hotele. Učili so nas internacionalo. Ampak pele smo jo po svoje. Prišla nam je iz srca.« Revolucionarna pesem o svobodi in lepši prihodnosti, se v srcih zapornic spremeni v žalostinko, ki jo poraja gorje zapornic, uklenjenih v okove suženjstva. In njihova prihodnost? »Oh, kako je dolga, dolga pot iz zapora pa do doma. Mreža gosta je zelo in stražar stoji pred njo.«

    Zapornice v Begunjah so Dermastjevo mamo imele zelo rade zaradi njene srčne dobrote. Vse bi jim dala, a preveč je bilo pomoči potrebnih. V hvaležen spomin ji je ena od njih, Frihauf Anica, posvetila pesem z naslovom Begunjski mami, materi begunjskih sirot. Kako nenavadno, da ženska, ki ničesar nima in je oropana vsega: doma, moža in otrok, [Page 046] lahko še vedno daje iz bogastva svojega srca in duha.

    Naslednja in zadnja postaja zaporniškega trpljenja je bil grad Rajhenburg, današnja Bres­tanica. Poleti, spet na sv. Ane dan, so v zaplombiranih vagonih prepeljali zapornice iz Begunj do Rajhenburga. Ob treh zjutraj se je procesija nesrečnic vzpenjala od želez­niške postaje do gradu. Njihovi spremljevalci so bili do zob oboroženi OZN-ovci iz Ljubljane. Sem in tja so nesrečnice prestregle sočutne poglede izza zaves na oknih domačinov. Pa so se zavese spet hitro zagrnile.

    »Vse obupane smo prispele na grad. Tu bomo torej še naprej prestajale trpljenje, smo si mislile. Kako dolgo še? Če ne bi delale, bi se nam zmešalo. Ene so bile dodeljene za delo v hlevu, na njivah, jaz pa spet za šivalnico. Zdaj sem bila v strojni šivalnici, druge v ročnih. Šivale smo v glavnem moške hlače in delovne obleke, perilo, izučene šivilje tudi moške obleke. Tu smo delale udarniško, imele smo normo: sedem hlač v osmih urah! Mnoge norme niso dosegle, tudi šolske sestre in sestre usmiljenke ne. One so bile preveč navajene fine izdelave. Običajno sem sešila trinajst hlač in jih skrivaj metala tistim, ki niso dosegle norme. Jih vsaj niso sekirali!«

    3.2.5. Končno na prostosti

    Ali si je možno predstavljati radost Dermastjeve mame, ko je zvedela za pomilostitev iz desetih na pet let zapora. Prevzgojno, suženj­sko delo je končano. Ali se danes tudi to, podobno kot »udarniško delo« za izgradnjo domovine plačuje z bogatimi pokojninami in drugimi ugodnostmi? Prav gotovo ne, ker sta Dermastjeva ostala brez pokojnin in sta se morala do smrti preživljati, kakor sta vedela in znala.

    »Kako sva z gospo Velikonjevo tekli po bregu navzdol! Njenega moža, ki je bil na pol hrom, so po vojni ustrelili. Tudi onadva sta imela veliko družino. Kar naprej je padala in se spet pobirala, ker je bila bolj nerodna. In spet sva tekli, tekli … « Po petih letih trpljenja, ločitve od moža in otrok, končno svobodna! Domov! K otrokom!

    Domov? »Tudi v Ljubljani so nekaj zvedeli za našo amnestijo, upali in me pričakovali. Ponoči sem potrkala pri sestri na vrata. Zvedela sem, da domov ne morem, ker so nam vso hišo zasedli tujci. Še v hlevu ni bilo prostora. Torej bom pri njih, dokler ne osvobodim otrok in domače hiše. Pri sestri smo bili petnajst mesecev. Ležala sem v kleti na tleh, otroci na policah za sadje. Tudi sestri so partizani in partizanke zasedli vso hišo. Čez pol leta je iz zapora prišel še oče. Zdaj nas je bila polovica pri sestri, polovica pa pri kmetu, kjer nam je gospodinja odstopila eno sobo.«

    Kmalu ko je prišla iz zapora, je Dermastjeva mama ugotovila, kako dobro je nadzorovan vsak njen korak. Za to so poskrbeli ulični zaupniki, podaljšana roka OZN-e, ki so bili aktivni do nedavnega in nam morda grozijo tudi v prihodnje. »Vsako jutro, ko sem šla k maši po Draveljski ulici, sem srečala Kušarjevega Toneta. Ko sem prišla do njega, se je obrnil in šel nazaj domov. Pa sem naročila Korenčovemu Francu, naj Kušarjevemu pove, kako zelo se mi smili, ko mora vsako jutro tako zgodaj vstajati, da na Draveljski ulici gleda, kdo bo šel v cerkev. ‘Recite mu, da bom zdaj kar mimo njegove hiše hodila, da me bo lahko iz postelje videl.’ In res, takoj naslednji dan sem šla mimo njegove hiše in ni ga bilo več na ulici. Tako sem ga ukrotila, da ni hodil več na cesto gledat, kdo gre v cerkev.« Očitno prevzgojni zavod – zapor v Rajhenburgu, današnji Brestanici na Dermastjevo mamo ni imel pravilnega učinka. Nanjo ne, morda na katero drugo. Ostala je še naprej poštena, pokončna in verna, odgovora pa nikoli nobenemu ni ostala dolžna. Opazila je, da je povojna strahovlada spremenila marsikoga, ki je ostal na prostosti.

    »Skoraj vsak dan sem letala k sodniku, pa na stanovanjski urad in prosila, naj nam izpraznijo stanovanje v naši hiši,« se spominja neštetih potov. »Potem sem zvedela, da so vse moje poti zaman, ker nisem v službi.«

    Je torej pridobitev revolucije, da je še danes ženska vredna le toliko, kolikor je proiz­vajalka in delovna sila, kot da ena bistvenih lastnosti vsake žene – rojstvo otroka in potem še dolgoletna oskrba, vzgoja v domači dru­žini ter šolanje otrok na lastne stroške ni druž­beno-koristno delo in bistveno za obstoj naroda!?

    »Šla sem na urad za službe. Matoh, poročen je bil z Draveljčanko, z njegovo sestrično pa sva bili skupaj zaprti, mi je rekel, da bi pometala ceste. Zakaj pa ne? Saj potrebujem delo, če hočem, da otroci ne stradajo! Ponižana pa sem bila tudi že tolikokrat, da me s pometanjem cest ne bi mogli še bolj ponižati. Toda uprl se je moj svak Koman: ‘Ne, dokler imamo vsaj krompir, ne boš pometala cest!’

    Na vse načine sem se mučila, da bi preživela otroke, tudi možu je bilo treba pošiljati pakete, dokler je še bil v zaporu. Zgrabila sem za vsako priložnostno delo, pri kmetih, pri [Page 047] gospodinjah. Še naprej sem šivala copate. Poleti sem nabirala borovnice in jih prodajala. Nekoč sem nabrala štiriindvajset litrov borovnic in računala sem že, kako dobro jih bom prodala. Malo pred tem, ko sva s sestro končali z nabiranjem, mi jih je nekdo ukradel s košaro vred. Jaz pa res nimam nikoli tako malo, da mi ne bi mogli še česa vzeti,’ sem si mislila. Svoboda je bila za vse, tudi za borovnice!«

    »Kar naprej sem nadlegovala uradnike, naj nam izpraznijo stanovanje v hiši. Državni tožilec je odredil, da stranka, ki zaseda naše stanovanje, to je bil partizanski poročnik, dobi stanovanje v Mostah, vendar se niso hoteli izseliti. Namesto njih se je izselila druga stranka, Klančarjevi. Mama, se bom pa jaz umaknil,’ je privolil. Ko je prišel mož iz zapora, smo tako po treh mesecih šli domov.

    Kuhali, jedli in spali smo v bivši čevljarski delavnici, izpraznili so nam le eno sobo v pritličju. Ko se je hčerka poročila in ni mogla dobiti stanovanja, so ona, njen mož in dva otroka spali v eni postelji. K nam je prišla še moja bivša sojetnica s punčko. Razen pod vlak, nimam kam,’ mi je potožila. Tako nas je bilo že šestnajst v eni sobi! Spala sem kar na mizi.«

    Na atovem pogrebu 13. maja 1864

    Figure 23. Na atovem pogrebu 13. maja 1864

    Kaj pa tisti, ki so si prilastili tuja stanovanja, hiše, posesti, zemljo? Ali so kdaj pomislili na možnost, da šestnajst okradenih ljudi prebiva v eni sobi? Zato ker so imeli zmagovalci preveč pokradenega in naropanega. Ali je kdo od oblastnikov kdaj črhnil, da je to krivica, medtem ko danes vpijejo v svoji rahločutnosti, da ne delajmo novih krivic, če se bi moral kdo s težkim srcem od ukradenega ločiti. Zato se raje ne ločijo od svoje »lastnine«, ker bi se jim v nasprotnem primeru zgodila krivica! Mi pa smo socialna država in krivic ne povzročamo, zato tudi ukradenega premoženja ne vračamo.

    »Nobene prošnje in pritožbe niso nič pomagale, zato smo si morali nekako pomagati sami, da se rešimo iz tega obupnega polo­žaja,« nadaljuje Dermastjeva mama. Sin je pričel na črno zidati prizidek. Zavidanje je bilo veliko, tudi ovadb ni manjkalo. Vrstile so se komisije, da bi nam preprečili zidavo. Končno je sin le dobil dovoljenje za zidavo, plačal zanj in za komunalo. Eden od sinov se je izučil mizarstva, drugi čevljarstva. Bili so pridni in delavni. Tako smo nazadnje le pričeli živeti človeško življenje.

    Toda očetu ni bilo dano, da bi se ga veselil. [Page 048] Zaradi prestanega trpljenja v zaporu mu je omagalo srce in je l. 1964 umrl. Imel je zelo lep pogreb. Pokazalo se je, da so nas naskrivaj ljudje le imeli radi in nas spoštovali. Velika večina je bila vesela, če sem jih pozdravila ali ogovorila. Nekaj ljudi pa je še vedno strupenih.«

    Kakšne čase smo preživljali, da so lahko ljudje le na skrivaj imeli drugega radi in ga spoštovali! Kdo je zanetil nezaupanje in celo sovraštvo med ljudi, ki je trajalo še toliko let po vojni in čutimo posledice ločevanja na prave in neprave ter netenje sovraštva še danes? Prav gotovo ne okupacija Nemcev in Italijanov, ki nas je, nasprotno, za nekaj časa povezala, ampak narodna revolucija, katere pristaši nas še vedno namenoma razdvajajo in smo zanje še vedno golazen.

    »Prestanega gorja se pozabiti ne da, krivice pa moramo odpuščati,« je že pred skoraj tridesetimi leti izjavila Dermastjeva mama, pa so si kljub temu v zadnjih letih izmislili besedo revanšizem.

    »Marsikateremu je že žal, toda popraviti hudega ne morejo. Mnogi so se vdali pijači, nekateri naredijo samomore, drugi imajo živčne napade. Že v zaporu smo ugotavljale: Poglej, ta in ta je bila partizanka, vse ugodnosti je uživala, pa imajo take živčne napade! Zakaj pa med nami ni imela nobena živčnega napada, pa smo veliko trpeli pod njimi, naši domači in me v zaporih. Hodijo kot izgubljene reve; ko te srečajo, gledajo v tla. Na njih se vidi, da niso zadovoljni. Niso zadovoljni s tem, kar so počeli. Včasih se sliši, kaj je doletelo tega ali onega, ki so metali kipe in slike iz kapelic, skrunili oltarje pri znamenjih, kjer smo imeli ob procesijah blagoslove.«

    Avtorji parole o revanšizmu pozabljajo, da je zakon življenja neizprosen, saj se zlo velikokrat maščuje samo po sebi, dobrota, pravica in resnica pa ostajajo neuničljivi, pa četudi jih je le za gorčično zrno. To izpričuje Drobec resnice o Dermastjevih starših.

    3.3. Križev pot od ljubljanske bolnišnice do Brezarjevega brezna

    Avtor: Janko Maček

    3.3.1. Različni spomini na začetek težke poti

    Letos poleti je bil na obisku v domovini bivši domobranec Ivan Žagar, ki sedaj živi v Argentini. Maja 1945 se je pri Radovljici rešil z domobranskega bolniškega vlaka. Njegova zgodba je posebej zanimiva, ker dodaja nekaj kamenčkov v precej nepregleden mozaik zadnje poti domobranskih ranjencev iz ljubljanske vojaške bolnišnice.

    Ivan Žagar, ki je sicer bil pri domobrancih v Polhovem Gradcu, se je v začetku maja 1945 zdravil na infekcijskem oddelku ljubljanske bolnišnice. Obiski na tem oddelku niso bili dovoljeni. V petek, 4. maja, zjutraj mu je nekdo iz domačega kraja prinesel pismo in paketič, v katerem so bile civilne hlače. V pismu mu je mati priporočila, naj takoj pride domov. Še isti dan po kosilu je Žagar zahteval obleko in odšel iz bolnišnice. Ker so ga zaradi močnih injekcij proti davici bolele tudi noge, je le s težavo prišel do domobranske ambulante na Srednji tehnični šoli. V pisarni je našel podpolkovnika Vizjaka in od njega zvedel, da so transporti za evakuacijo ranjencev iz Ljubljane že pripravljeni za odhod. Dva domobranca sta Žagarja pospremila na železniško postajo, kjer so čakali trije vlaki. Bili so polni, vendar je v predzadnjem vagonu enega teh vlakov dobil posteljo. V vagonu so bili sami nepokretni ranjenci. Ležali so na posteljah, ki so jih vzeli iz bolnice, menda po deset v vagonu. Poleg Žagarja je ležal srbski oficir, ki je bil težko ranjen v prsi.

    Tisti večer je njihov vlak pripeljal do Šentvida in se ustavil. Govorilo se je, da so prvi vlak z ranjenci usmerili proti Štajerski, pa se je kmalu vrnil. Naslednji dan so prišli v Kranj, kjer so čakali en dan ali dva, nato pa se premaknili do Otoč. Povedali so jim, da ne morejo naprej, ker je na progi pred njimi podrt most.

    Žagar se spominja, kako jim je sestra v vagonu delila kavo. Drugega spremstva se ne spomni. Videl je, kako so Nemci vzeli z vlaka nekega svojega ranjenca in ga odpeljali s kamionom. Bilo je 8. ali 9. maja, ko jih je dohitel domobranski oklopni vlak. Že prej so videli, kako je nekaj časa vozil za njimi. Sedaj je oklopnik obstal blizu njih. Domobranci z njega so prišli k ranjencem in naročali: »Kdor more hoditi, naj takoj zapusti vlak! Skupaj se bomo prebili na varno.« Res se je precej ranjencev pridružilo posadki oklopnega vlaka in skupaj so odšli proti Brezjam.

    Žagar, ki se ni počutil sposobnega za hojo, je ostal na vlaku. Težki so bili tisti trenutki, ko so se počutili osamljene in zapuščene, ko so čakali, kaj se bo zgodilo. Kmalu so se pojavili partizani, ki so govorili srbsko. Samo pogledali so v vagone in jih zastražili. Naslednji dan [Page 049] so jih prešteli, jesti in piti jim pa niso dali. Srbski oficir poleg Žagarja je tedaj rekel: »Njim je le za naše postelje, nas bodo pa pometali v jamo.«

    Domobranski kurat Janez Jenko je do konca spremljal ranjence

    Figure 24. Domobranski kurat Janez Jenko je do konca spremljal ranjence

    Ko so že nekaj časa tako čakali na stranskem tiru, je mimo pripeljala dolga kompozicija. Žagar je sedel pri na pol odprtih vratih vagona in opazoval. Takoj za lokomotivo so bili trije osebni vagoni, potem pa dolga vrsta odprtih tovornih vagonov, polnih nemških vojakov. Nenadoma je v sebi zaslišal glas: »Ivan, skoči! Takoj skoči!« Brez razmišljanja se je pognal in pristal na stopnici mimo vozečega potniškega vagona, zlezel noter in sedel na prazno mesto med nemške vojake. Nihče ga ni nič vprašal in Nemci tudi med seboj niso govorili. Gledal je skozi okno in opazoval vagone z domobranskimi ranjenci, mimo katerih so se počasi premikali. Peljali so preko mostu in se približali tunelu. Tedaj je vlak obstal, ker lokomotiva ni zmogla vzpona. Od nekod je prišel ukaz, naj vsi izstopijo in pomagajo lokomotivi. Na ravni progi je lokomotiva spet normalno zadihala. Kmalu so bili v Radovljici, kjer so na postaji videli partizane.

    Ko so po daljšem postanku le pripeljali na Jesenice, se je 11. maj že prevesil v večer. Partizani so med ujetniki iskali oficirje.

    Neki Nemec je Žagarju ponudil konzervo češnjevega kompota. Prenočili so na vlaku, drugi dan pa v dolgi koloni peš odšli proti Kranjski Gori. Ob cesti so stale gruče ljudi in jih opazovale. Nenadoma se je do Žagarja prerinil neki partizan in ga vprašal: »Ali si ti Slovenec?« Spet je zaslišal v sebi oni glas, in čeprav ni znal nemško, čisto mirno spravil iz sebe besede: »Ich verstehe das nicht.« (Ne razumem, kaj hočeš.) Partizan ni več silil vanj. V Kranjski Gori so prenočili na nekem travniku, zjutraj pa nadaljevali pot. Žagar, ki je bil izčrpan in ožuljen na obe nogi, se je pri Podkorenu izmuznil iz kolone in se zavlekel na bližnji hlev. Nihče mu ni sledil. Preoblekel se je v civilne hlače, ki jih je prinesel s seboj iz Ljubljane, in potem dolgo počival. Ko je drugo jutro gospodar prišel v hlev, se mu je pokazal in se izgovoril, da se vrača iz taborišča v Nemčiji. Gospodar mu je dovolil, da ostane v njegovi hiši, dokler si ne opomore. Pomagal je pri delu na polju in pri tem neopazno poizvedel, kje je meja in kako je zastražena. Nekega dne se je odpravil preko bližnjih hribov in srečno prišel na Koroško. Več kot eno leto je delal na kmetiji blizu Beljaka, dokler ni po naključju zvedel, da sta v taborišču Kellerberg tudi njegov brat in sestra. Preselil se je k njima in konec leta 1948 je odšel v Argentino. V Buenos Airesu je kasneje srečal znanca Frenka Kožuha, ki mu je pripovedoval, kako je poleti 1945 vozil ranjence iz Šentvida v Brezarjevo brezno.

    Še več podrobnosti iz Žagarjeve zgodbe bi lahko opisali. Posebno zanimiva je njegova pripoved, kako je med vojno in po vojni na izreden način doživljal božje varstvo. Toda njegove zgodbe smo se lotili zato, ker smo želeli odkriti kaj novega o usodi domobranskih ranjencev, ki so jih v začetku maja 1945 z vlakom odpeljali iz Ljubljane proti Jesenicam. Poglejmo zato še nekaj pričevanj udele­žencev te težke poti.

    O oklopnem vlaku pripoveduje S. Štrbenk v 13. št. Zaveze str. 39. V sredo, 9. maja, dopoldne, ko so v Ljubljano že vkorakali partizani, so še bili na »nemški progi«. Hoteli so po hrano v Domžale, toda na postaji so zagledali partizane. »Mi kar naprej, obrnemo, kakor hitro se je dalo, verjetno v Jaršah, in nazaj do Šentvida. Tam priklopimo kompozicijo tovornih vagonov, v katerih so tudi ranjenci. Nismo obveščeni, da je pred Jesenicami pot zaprta. Odpeljemo se mimo Kranja in obstanemo pri Otočah, kjer zapustimo vlak.«

    Pred kratkim je Mohorjeva družba v Celovcu izdala knjigo Ušli so smrti, poročila treh rešencev. Na strani 111 te knjige France Kozina, eden od treh rešencev, ki je tudi bil na oklopnem vlaku, takole pripoveduje o odhodu [Page 050] na Koroško: »Na glavnem kolodvoru sta oba oklopnika čakala na domobranske bolnike in ranjence, da jih namestijo v živinske vagone in priključijo njima. Tedaj se je na ljubljanskem kolodvoru zbralo celo število vlakov, da odpeljejo proti Gorenjski. Vožnja je bila povezana z velikimi zastoji in naš vlak je potreboval od Ljubljane do Lesc (morda do Otoč, op. J. M.) skoraj dve uri. Tam se je vse zaustavilo. Pobrali smo vse, kar smo mogli, in se napotili peš proti Tržiču. Domobranski bolniki in ranjenci, ki so lahko hodili, so šli z nami, drugi pa so ostali v vlaku. Okrog 300 oseb, domobrancev in civilistov, nas je pešačilo skupaj.«

    Marijan Pavlovčič, frančiškanski bogoslovec, rojen 1924 na Viču v                         Ljubljani – Kot bolničar je bil na vlaku z ranjenci in doživel njihovo usodo

    Figure 25. Marijan Pavlovčič, frančiškanski bogoslovec, rojen 1924 na Viču v Ljubljani – Kot bolničar je bil na vlaku z ranjenci in doživel njihovo usodo

    Janez Petrič je bil kot vaški stražar marca 1943 v boju v Suhi krajini težko ranjen. Štiri mesece se je zdravil v bolnišnici v Kočevju, nato pa je prišel v Ljubljano. Po zasilnem okrevanju so ga dodelili k domobranski policiji. Njegovo delovno mesto je bilo na bloku na Viču. V začetku maja 1945 je videl trume beguncev, ki so skozi Ljubljano hiteli proti Gorenjski. Ko je slišal, da pripravljajo poseben transport za evakuacijo domobranskih ran­jencev in invalidov, se je takoj odpravil v Moste. Pri vagonih, v katere so prenašali ranjence iz bolnišnice, je naletel na kurata Jenka. Poznal ga je še iz Žužemberka. Povedal mu je, da bi se rad pridružil transportu, ker se kot invalid boji pešpoti na Koroško. Kurat je bil vidno zaskrbljen zaradi priprave transporta in je Petriču svetoval, naj vendarle poizkusi iti peš.

    Kljub temu je Petrič sklenil, da potuje z ranjenci. Odpeljali so se zvečer in vozili do Kranja. Drugi dan so nadaljevali vožnjo proti Radovljici. Nekje na sredi poti sta jih napadli dve letali. Vlak je ustavil, in kdor je mogel, je bežal v gozd ob progi. Tisto noč, naslednji dan in še eno noč so stali blizu Radovljice. Iz blejskega kota so slišali streljanje. Petrič je spet govoril s kuratom, ki mu je povedal, da so pred njimi že partizani. Poleg kurata se spominja bolničarke Milke in dveh težkih ranjencev iz Ribnice. Zjutraj se je po vlaku razširila vest, da so partizani že blizu. Kdor je mogel hoditi, je tedaj zapustil vlak in dolga kolona se je s težavo vlekla proti Brezjam. Na Brezjah so še našli domobrance in potem z njihovo pomočjo nadaljevali pot proti Ljubelju.

    V 13. številki Zaveze je dr. Velikonja v sestavku Vse poti peljejo čez Ljubelj navedel tudi pripoved Jožefa P. z Rakeka, ki je bil v začetku leta 1944 težko ranjen in je ves čas do maja 1945 ležal v vojaški bolnišnici ob Zaloški cesti v Ljubljani. Tistega majskega jutra se je ob bolnišnici kar na odprti progi ustavila kompozicija najmanj 10 tovornih vagonov. Huje ranjenim so pripravili ležišča in jih odnesli v vagone, drugi pa so se namestili sami. V sprednjem delu vlaka so bili nem­ški ranjenci, v zadnjem pa domobranci in tudi nekaj civilistov. Ran­jen­ce so spremljali zdravniki, bolničarji in bolničarke ter domobranski kurat Janez Jenko. Med zdravniki sta bila tudi dr. Janež in dr. Meršol z družino. Okrog poldne je vlak potegnil, vozil počasi in se ustavljal, vendar so bili drugi dan ob prvem svitu na Otočah. Kmalu se je razširila vest, da so partizani že na Jesenicah. V vagon je prišel dr. Meršol in potrdil, da je vest resnična, zato naj vsi, ki morejo hoditi, zapustijo vlak in se napotijo proti Tržiču. Odšlo jih je več kot polovica, med njimi tudi vsi zdravniki. Pri nepokretnih ranjencih na vlaku so ostale bolniške sestre, nekaj bolničarjev in kurat Jenko. Kmalu potem se je vlak premaknil do predora in spet obstal. Prav tedaj so jih preletela letala. Po krajšem postanku so se potem peljali do Jesenic, kjer so vstopili vojaki z rdečimi zvezdami na kapah in začeli pobirati ure, prstane in druge vredne predmete. Sprednje vagone so kmalu odklopili in tako nemške ranjence ločili od Slovencev.

    V knjigi Vetrinjska tragedija, ki je izšla leta 1960 v ZDA, je tudi zapis o bolniškem vlaku, ki naj bi odšel iz Ljubljane v nedeljo 6. maja. Iz vojaške bolnišnice so že v soboto odnesli nemške in grške vojake ter vlasovce. V nedeljo proti poldnevu so znesli težko ranjene [Page 051] domobrance k dolenjski progi, medtem ko so si morali lažji ranjenci pomagati sami. Z nekaj zamude je pripeljal vlak s tovornimi vagoni, v katere so naložili ranjence ali pa so vstopili sami. Za nekaj časa so se ustavili na glavni postaji. Potem je do Kranja šlo kar hitro in izgledalo je, da bodo še pred nočjo na Koroškem. Bolničarke so hitele od vagona do vagona in stregle. Čez dobro uro so nadaljevali pot proti Radovljici. Prevozili so že dobršen del poti, ko so se nad njimi pojavila letala. Blizu Radovljice so obstali in prenočili. Naslednje jutro so zgodaj zajtrkovali in se odpeljali naprej. Toda vlak se je po nekaj minutah vožnje ustavil. Zvedeli so, da se bližajo partizani. Kdor je le mogel, je zlezel na tla in kmalu se je dolga kolona začela oddaljevati čez polje. Pri ranjencih na vlaku so ostali le kurat Jenko in bolničarke.

    Bolničarka Nuša K., ena od desetih deklet, ki so na enem vlaku spremljale ranjence, meni, da je vlak odpeljal iz Ljubljane 6. maja. To je bil drugi transport z ranjenci in strežnim osebjem, ki je odpeljal iz Ljubljane proti Jesenicam. Med desetimi bolničarkami je le ena bila medicinska sestra, vse ostale so bile tečajnice. Baje zdravnika že iz Ljubljane niso imeli. Večina ranjencev so bili domobranci, bilo je pa tudi nekaj Nemcev, en ustaš in dva srbska četnika. Ko so en dan ali morda celo dva dni ostali na Otočah, so lažji ranjenci, oba četnika in ena bolničarka zapustili vlak in odšli mimo Brezij proti Tržiču. Po njenem mnenju se je vlak šele 11. maja premaknil do Globokega, kjer so jih zajeli hercegovski partizani.

    Franc Mikunda, rojen 1921 v Mariboru, bogoslovec ljubljanskega semenišča                         – Lot pomočnik kurata Jenka ostal z ranjenci do konca

    Figure 26. Franc Mikunda, rojen 1921 v Mariboru, bogoslovec ljubljanskega semenišča – Lot pomočnik kurata Jenka ostal z ranjenci do konca

    3.3.2. Zadnje postaje križevega pota

    Ni si težko predstavljati, kako so se počutili nepokretni ranjenci, ko so drugi zapustili vlak. Janez Petrič se spominja, da je nekatere zajela prava groza, eni so na glas jokali in vzdihovali, drugi molili. Še ko se je kolona umikajočih se odmaknila od vlaka, so za njimi prihajali glasni klici in vzdihi. Kako težko je bilo tedaj kuratu, bolničarkam in bolničarjem, ko so gledali vso to grozo in jo tudi sami občutili. Mirili in tolažili so ranjence, češ, da se jim ne more zgoditi nič hudega, vendar sami o tem niso bili prepričani. Kurat Jenko je nedvomno dobro razumel situacijo. V šestnajstih letih kaplanovanja si je pridobil marsikatero izkušnjo in je spoznal ljudi. Leta 1942 je v Žužemberku doživel krutost revolucije in že tedaj si je reševal življenje z umikom v Ljubljano. Spomnimo se, da je že pred od­hodom vlaka iz Most čutil, da nekaj ni v redu in ni skrival svoje zaskrbljenosti. Vedel je, kaj ga čaka, pa je kljub temu ostal pri ran­jencih.

    Nuša K., ena od desetih bolničark, ki so spremljale drugi vlak z ranjenci, je prepričana, da so jih hercegovski partizani zajeli 11. maja pri železniški postaji Globoko. Čim so prišli na vlak, so začeli pobirati ure, prstane in podobno. Vse bolničarke, razen ene, ki je ravno prevezovala nekega težkega ranjenca, so nagnali na jaso blizu proge in jih postavili pred strojnice. Čakale so, kdaj bo zaropotalo po njih, toda kmalu so jih odvedli v Radovljico in jih izročili domačim terencem. Najprej so bile zaprte v neki baraki, potem pa v sodnijskih zaporih. Po enem tednu so jih poslali na delo v graščino in v Grajski dvor, najmlajšo med njimi, ki je bila stara komaj 15 let, so pa izpustili domov. Tiste iz Grajskega dvora so kasneje odpeljali v zapore na ljubljanskem sodišču.

    Nušina sestra Ela, ki je tedaj edina ostala pri ranjencih in do Šentvida spremljala njihov križev pot, je kasneje povedala, da je vlak po zajetju potegnil do Radovljice ali morda do Lesc, tam pa so ranjence naložili na vozove in jih prepeljali na Bled, kjer so jim dali zasilno oskrbo. Po nekaj dneh so jih spet z vozovi odpeljali do vlaka in nato nazaj v Ljubljano. Poleg domobranskih ranjencev so bili na Bledu tudi nedičevci.

    Jože P. pripoveduje, da so potem, ko so nemške ranjence ločili od njih, spet priključili [Page 052] lokomotivo in preostale vagone po bohinj­ski progi odpeljali do Blejske Dobrave, kjer so jih zavlekli na stranski tir. Bolničarke in bolničarji, ki so jih pustili pri njih, so jih vsak dan potrpežljivo prenašali na zelenico ob progi in nabirali zanje hrano pri ljudeh. V začetku ni bilo materiala za prevezovanje, potem se je pa tudi to za silo uredilo. Kurat Jenko je bil ves čas z njimi in jim dajal poguma. Čez pet ali šest dni so jim ponovno pri­klju­čili lokomotivo in jih odpeljali v Ljubljano. Spet so se znašli v vojaški bolnišnici v Ljubljani – v barakah na dvorišču bolnišnice. Osebje je sicer skrbelo zanje, toda preteči pogledi partizanov, ki so jih hodili ogledovat, niso obetali nič dobrega. Po nekaj dneh so jih naložili na kamione in odpeljali v šentviško taborišče.

    Verjetno je bilo že proti koncu maja, ko so jih nekega popoldneva po imenih klicali iz prenatrpanih sob na hodnik. Preden se je Jože P. privlekel do vrat, so se že zaprla. Tako je ostal, druge njegove sotrpine so pa odpeljali. Menda so jim rekli, da gredo v Stično, in nekateri so verjeli, zato jim je vsaj začetek tiste zadnje poti bil znosnejši.

    Neposrednih prič o njihovih zadnjih mukah pri Brezarjevem breznu in v Iškem Vintgarju nimamo, ker nobeden ni mogel pobegniti z morišča. Bolničarka Ela je v Šentvidu slišala govoriti nekega mladega vojaka, kako so jih metali v brezno, da »je gips po zraku frčal.« Po nekih podatkih so težje ranjence naravnost iz bolnišnice odpeljali na konec Iške vasi, jih tam kruto pobili in zakopali. Kdor pozna Brezarjevo brezno, ve, da še danes do njega ni mogoče priti z avtom. Kako so torej nepoketne ranjence spravili do brezna? Ali so se res poslužili lažje rešitve in jih odpeljali nad Zgornji Ig, kjer so s kamioni lahko prišli prav do roba brezna in tako brez posebnega truda opravili svoje delo. (Glej Franc Perme, Zamolčani grobovi in njihove žrtve, str. 90–91).

    V Družini od 16. maja 1997 smo v rubriki Odšli so brali o Jožetu Tomažiču iz Zaloga pri Cerkljah na Gorenjskem: Domačo vas je moral zapustiti leta 1943, ko je bil mobiliziran v nemško vojsko. Z ruskih bojišč se je ob koncu vojne vrnil domov srečen, da je preživel. Vendar to veselje ni trajalo dolgo. Po nekaj dneh je dobil poziv od novih oblasti, naj se takoj javi na zbirno mesto v Domžalah. Od tam so ga odvedli v Šentvid v nekdanje Škofove zavode. Kot nemški vojak je imel mož­nost, da je v taborišču delal tudi zunaj na dvorišču. Neke noči so ga poklicali, da je skupaj z nekim nem­škim ujetnikom nalagal na tovornjak ranjene in onemogle domobrance. Tovornjak jih je, močno zastražene, odpeljal v kočevske gozdove (morda nad Zgornji Ig, op. J. M.) pred z žarometi osvetljeno brezno. S sojetnikom sta jih morala zložiti s tovornjaka, likvidatorji pa so jih takoj postrelili in zmetali v brezno.

    Bogoslovec Cvetko Podlogar je bil tudi na vlaku z ranjenci – Ne ve se,                         kje se je končala njegova pot

    Figure 27. Bogoslovec Cvetko Podlogar je bil tudi na vlaku z ranjenci – Ne ve se, kje se je končala njegova pot

    Avgusta 1945 je bil Jože odpuščen domov. O prestanih strahotah ni nikoli govoril, malo pred smrtjo je pa svojo zgodbo zaupal prijatelju, ki jo je potem zapisal.

    Kurat Janez Jenko je tedaj še bil zaprt v Šentvidu. Ne vemo, kdaj in kje se je dovršila njegova junaška žrtev. Podobna usoda je doletela tudi Jenkovega pomočnika, bogoslovca Franca Mikundo, in frančiškanskega klerika Marijana Pavlovčiča (Palme mučeništva, str. 326 in 347.). Isto bi se zgodilo z bogoslovcem bolničarjem Feliksom Zajcem, če mu v šentviškem zaporu ne bi pomagal njegov bratranec partizan, ki je slučajno bil na straži ravno pred njegovo sobo (Mi med seboj, priloga Zaveze št. 30, str. 8). Nuša K. se spominja, da sta bila na vlaku dva bogoslovca, enemu je bilo ime Cvetko (morda Cvetko Podlogar z Golega pri Igu – opomba J. M.), ime drugega je pa pozabila. Poleg dveh bogoslovcev ji je ostal v spominu tudi domobranski poročnik, ki je bil ranjen v roko.

    [Page 053]

    Morda nekateri datumi v teh pričevanjih niso povsem točni, ponekod pripovedovalec namesto konkretnega datuma omeni majsko jutro ali podobno, vendar to bistva pripovedi ne spremeni. Nekajkrat je omenjeno, da so ran­jence zajeli hercegovski partizani.

    Vemo, da je tedaj v Zgornjesavsko dolino prišla 11. dalmatinska brigada, h kateri je spadala tudi enota Sime Dubajiča, ki naj bi nekaj tednov kasneje opravila krvniško delo najprej pri Brezarjevem breznu, nato pa v Kočevskem Rogu. (Ivo Žajdela, Komunistični zlo­či­ni na Slovenskem, 1. del, stran 133)

    3.3.3. Zaključek

    Ob nepopolni sliki, ki smo jo iz Žagarjeve in drugih pripovedi dobili o usodi domobranskih ranjencev, se nam odpirajo razna spoznanja in vprašanja. Koliko je bilo vseh domobranskih ranjencev in njihovih spremljevalcev, ki sta jih v tistih dneh odpeljala iz ljubljanske bolnišnice vsaj dva vlaka? Ali je kje zapisano število ranjencev in drugih bolnikov domobrancev, ki so bili tedaj hospitalizirani v Ljubljani. Zgodovinar Boris Mlakar navaja v razpravi Slovenski domobranci – prostovoljci ali mobiliziranci, ki jo je leta 1994 objavil v januarski številki revije Borec, da je v začetku marca 1945 v ljubljanskih bolnišnicah bilo 262 domobranskih ranjencev. Število 262 je vzel iz domobranske dokumentacije. Ali je kje podatek, koliko ranjencev in bolnikov je »vstopilo« v vagone, ki so bili postavljeni na odprti progi blizu bolnišnice? Koliko lažjih ranjencev se je umaknilo, preden so vlak zajeli »osvoboditelji«? Nekateri menijo, da je v Brezarjevem breznu in v Iš­kem vintgarju končalo okrog 150 ranjencev, drugi pa, da je pravo število okrog 120. Ali so tisti, ki so jih tja vozili, kje zapisali podatke o teh vožnjah?

    Kakšne so bile v začetku maja 1945 razmere ob gorenjski železniški progi, po kateri so tako obotavljaje peljali vlaki z domobranskimi ranjenci? Na področju od Kranja do Ljubelja in Jesenic je bil aprila 1945 kot edina partizanska enota Kokrški odred z okrog 500 borci, ki pa je prav tedaj moral poslati en bataljon na Štajersko za spopolnitev Zidanškove brigade. Preostala dva bataljona sta se zadrževala v gozdovih pod Begunjščico in Stolom. V noči od 2. na 3. maj se je odred spustil v dolino in obkolil Begunje, kmalu nato pa dobil povelje, naj po najkrajši poti krene proti Celovcu. V nedeljo, 6. maja, sta se oba bataljona preko Karavank spustila v Rožno dolino ob Dravi in 8. maja prišla v Celovec. Doma je ostal le majhen del odreda, kar pomeni, da na celem področju ni bilo nobene prave partizanske enote. Kljub temu so partizani 8. ali 9. maja prišli v Radovljico, toda morali so se kmalu umakniti pred močno nemško enoto, ki se je do Radovljice pripeljala z vlakom in sploh ni hotela slišati o predaji. O teh dogodkih piše Ivan Jan v knjigi Kokrški odred. Tu tudi pove, da so nemški transporti 10. maja odpeljali naprej do Jesenic. Ker je menda proga v predoru bila minirana, se je potem del te vojske peš prebil na Koroško in šele tam položil orožje. V Kranjsko goro so 8. maja že prišli oddelki 11. dalmatinske brigade, ki je v sklopu motoriziranega odreda kljub slabi cesti prodrla preko Vršiča. Njihov cilj je sicer bil čim hitreje priti na koroško stran, vendar sta se dva bataljona 10. maja pomaknila do Jesenic, neka motorizirana enota je pa prišla na Bled in prav do Otoč. V Škofji Loki in Kranju so tedaj že bile enote 29. hercegovske divizije. Za umikajoče se vojaštvo in civilne begunce je torej Ljubelj ostal edina možnost. (F. Strle, Veliki finale na Koroškem, str. 109–111).

    Zastavlja se nam vprašanje, zakaj so domobranski ranjenci, ki so odšli iz Ljubljane 5. ali 6. maja, prišli do 10. maja komaj do Otoč in Radovljice. Ne čudimo se, če so železničarji najprej zavlačevali s pripravo vagonov, potem pa s prevozom, več kot čudno pa je, da za ranjence ni poskrbelo domobransko vodstvo, da so odšli na pot brez pravega vodstva in oboroženega spremstva, da se pravzaprav zanje nihče ni brigal.

    Seveda pa obsodba domobranskega vodstva niti malo ne zmanjšuje krivde zmagovalcev, ki so zajete ranjence pometali v kraška brezna, da jih ni bilo treba niti zdraviti niti pokopavati. Zločinski pomor ranjencev je bil začetek »povojnih množičnih pobojev in drugih nepravilnosti«. Komunistični totalitarizem se na svojem pohodu ni oziral na nobeno konvencijo, ni se ustrašil nobenega zločina. Ob tem pa ne moremo prezreti dejstva, da so zajeti ranjenci štirinajst dni morali čakati na izvršitev smrtne obsodbe. Zakaj so jih celo prepeljali nazaj v bolnišnico? Ali v tem lahko vidimo težnjo, da bi z njimi vendarle ravnali normalno, ali pa je tudi to premikanje bilo samo del celotnega načrta, ki je bil že v za­četku znan. Ali bi Britanci vrnili domobranske polke iz Vetrinja, če bi že sredi maja do njih prodrle vesti o poboju zajetih ranjencev? Ko pa je kupčija glede vrnitve bila zaključena, ni bilo več nobenega pomisleka. Veliki zločin, napovedan z balkona ljubljanske univerze, seveda pri tem mislimo na Titov govor 26. maja v Ljubljani, je začel svojo pot in med prvimi njegovimi žrtvami so bili prav domobranski ranjenci.

    [Page 054]

    4. Iskanja in besede

    4.1. Štiri smeri življenja

    Preteklost – bistva žar, nedotakljivo!
    Kraljestva, ki žive, kot ti, v daljavi;
    v bolečemilem srhu vse minljivo
    v srce odtisne ti obraz svoj pravi.
    Prihodnost – dolga ura odprtih rož,
    ko so zaupne z nebom vse stvari;
    svetloba ti šepeče: »Vselej boš!«
    v besedi vsaki čutiš stisk dlani.
    Ljubezen – vse, kar si, vse, kar želiš,
    kar slutiš in kar skrivaš v hrepenenju,
    jecljaje v tuje roke izročiš.
    Nevera-vera: v eno prepleteno
    s teboj je vse. V skrivnosti potopljeno.
    Brez dna. In najresničnejše v trpljenju.

    Avtor: Brane Senegačnik

    [Page 055]
    Svetloba ti šepeče

    Figure 28. Svetloba ti šepeče Mirko Kambič

    4.2. Njegovo izginotje

    Avtor: Nada Matičič

    [Page 056]

    4.2.1. Ludve Potokar (1923, Cikava, Šmarje Sap – 1965, Vancouver, Kanada)

    4.2.2. Uvod

    »Razumem!« je izgovoril, razumel pa ni več popolnoma, zakaj potihoma je prišla slutnja, prav podobno kakor tat spodleze ograjo in … naslednjo noč je res padla tista velika zavesa domovine, enkrat za vselej. Prikazal se je bajonet, oster in svetal ko nebeška strela in brez usmiljenja razparal zastor, da se je odigralo zadnje dejanje. Domovina, ki so o njej vsi pričakovali, da jih bo sprejela z vihravo zastavo vrh ljubljanskega gradu in z godbo, kakor je še ni slišalo uho, tista domovina je postavila gluhe, mrke straže.

    »Kaj razumeš? Izdajalec!«

    »Razumem!« Zgodilo se je kakor zmerom. Spet ni bilo treba nič vedeti in nič spraševati in tudi razumeti ni bilo treba, le reči:

    Razumem! In potem je bilo vse samo po sebi umljivo. Izdajalec! Toda ne! je pomislil Martin.

    »Jaz nisem izdajalec!« je kriknil.

    »Izdajalec?« je ponovil Martin Vedomec in zmolil kesanje. Zmolil ga je namesto očeta in matere, zmolil ga je zato, ker se je rodil in doživel to zadnje dejanje, to bridko slovo. In za to veliko slovo ni bilo ljubic, ki so jim bili soldatje že od nekdaj všeč, ni jih bilo, ki bi vse zasople prihajale na zbirališče, ki bi nosile rdeče naglje v naročjih in zeleni asparagus.

    Tam v jekleni vrsti so stale nabite strojnice in prežale na zadnje povelje ko lačne psice. Vse, kar se je godilo potem, naj pove zgodovina, ali so bile sanje ali resnica. Martin Vedomec ne more povedati. Martin Vedomec leži v kraški jami v Kočevskem rogu, v skupinskem grobu brez številke. Na tistem grobu raste zimzeleni bršljan.

    Avtor: Ludve Potokar, Zadnje dejanje (1948)

    4.2.3.

    Naj je sedel ob takih trenutkih za mizo ali pa če je bil na poti, obstal je in vse izpraznjeno srce je imelo samo eno željo, sestro vsem pobeglim mislim. A srce je bilo tedaj spet trdno zaklenjeno; ena sama misel se je pregibala v njem, živela in utripala in zdelo se mu je, ko da s kladivcem trka na vratca srca. Potem pa se je potuhnila in snovala. Grešila je.

    Kajti da ni lepo in ne zdravo, pravijo, če si tako mlad, kakor je bil, želi umreti.

    Avtor: Ludve Potokar: Takole ob samotnih trenutkih (1948)

    4.2.4.

    Sprožil je. Pravzaprav se je sprožilo. Na ukaz. Tiste zadnje ure je izhlapelo vse, tudi vera, predvsem pa moč. Ne da bi si vnaprej zabičal, kako naj izkoristi zadnje trenutke. Koga naj ima v mislih, od koga naj se poslovi – ali katero podobo te znane narave naj odnese s seboj … Samo utonil je, kot bi bil lahko izginil v samoti, v tolmunih Blue River.

    Mi, ki se zdaj trudimo, da bi ohranili spomin, ki hočemo biti njegov zadnji očividec, ki si drznemo vtihotapiti se mu v srce in razum, da bi podoživeli veliki trenutek tega nehanja, v tem hipu sledimo prstu na sprožilcu lovske puške. Med tem se še oziramo po praznem, pustem stanovanju blizu kolodvorske postaje malega kraja na robu divjine, ki bi za normalnega družabnega človeka ne pomenila duševne obremenitve. Naš človek, naš Vid, pa je v štiridesetih letih življenja prav v tej samoprisilni osamitvi – tudi pod pritiskom objektivnih dejavnikov – celovito propadel. Spremljali smo predzadnje in zadnje dejanje agonije, mu sledili v vseh variantah spremljajočih stisk, ki so z vsakim mesecem postajale usodnejše.

    +

    Pot od bega iz taborišča do prsta na sprožilcu pa je bila dolga več kot dvajset let – a vsako leto se lahko kar podvoji. Kajti vsako leto je pomenilo toliko novih neuspelih poti in samoodrekanj, da si je za dvajset let prislužil tudi veliko več izkušenj kot vsi njegovi vrstniki, živeči v normalnih razmerah. Bil je otrok Gabrovke, eden tistih, ki so bili v velikih dru­žinah najmlajši in so imeli privilegije, saj jim ni bilo treba skrbeti za mlajše sestre in brate. In Vid je kar obilno izkoriščal prosti čas za potepe v okolico, najraje v gozdne samote. V tem je bil drugačen od drugih otrok. Šolo je imel rad zato, ker je [Page 057] bila oddaljena tri kilometre in je imel še dovolj časa za stranske preskoke v gozd. Tu je bil doma … Vemo tudi, da je Vid nekoč med poukom sanjal: Izgubil se je bil v gozdu, ki se je spremenil v gozd sekvoj, da se ni videlo nebesa, zato je v mraku tipal med debli in kričal od tesnobe. Nato je zasledil ozko špranjo, ki se je ovija čudežna modrozelena svetloba ogromne reke, ki se je neslišno plazila globoko v soteski. Magnetna sila ga je potegnila čisto na rob in prav tedaj, ko ga je hotela pritisniti čez, ga je v hrbet sunil sosedov Gašper. Vid je omahnil s klopi. V tistih časih niso več poznali leskovke. Zato pa je učiteljev glas prerastel v jezo, ker si je bil nekdo drznil sanjati med njegovo zgodovino. A Vid je sanjal o modri re­ki še vsa leta pozneje, dokler je ni izsanjal v resnico.

    Vas se mu je zdela privlačna, lepa, čeprav ni bila na pogled kaj posebnega. Končno so vse vasi v otroških spominih lepe in dobre. Četudi sosedje med seboj niso vedno uslužni in se vezi kaj hitro skrhajo. Gabrovka se mu je pač vtisnila pod kožo. Z njo je pozneje prepotoval več kot dvajset let. Kajti Vidova usoda je bila odisejada. Toda to je bila samo ena izmed njegovih usod.

    Gluha samota

    Figure 29. Gluha samota

    Potem ga je vlak nekaj let prevažal v mesto, a znova se je izkazalo, da se tudi času gimnazije in njenim zahtevam ni prilagodil. Svobodni duh ga je izvabljal v prostranstva lastne fantazije. Užival je le v literaturi in naravoslovju. Zato pa se je mučno prebijal skozi šolsko disciplino in učenje drugih predmetov. Bil je vztrajen ponavljavec. In upornik. Njegove domoljubne reakcije ob izbruhu vojne so ga stale več mesecev zapora – ob koncu vojne pa silovit pretres – vlak ni več peljal v Gabrovko, vlak je peljal čez mejo in nazaj na morišče. Tedaj sta bila z Valentinom na istem tiru, a nihče ni slutil, kaj ju čaka na končni postaji. Nekje vmes se je Vidu zasvetila rešitev: Zbeživa, Valentin! S čisto majčkeno prevaro. Na kapi sta si pripela rdeči zvezdici. Posrečilo se jim je – do izhoda. Tam so Valentina odkrili, on pa je zbežal v gozd. Sam. Sam se je prebil nazaj čez mejo. Valentin pa je končal v množičnem grobu.

    Čas študija v tujini ga je zbližal z mnogimi rojaki, obsojenimi na tujstvo. Poiskal si je krog kolegov, a tudi z njimi se ni pogosto družil. Zdaj se mu je vnela tudi skrita iskrica, spočeti, kar ga vznemirja, razvijati in oblikovati svet idej do uresničitve ali uveljavitve v [Page 058] zapisih … Iskra je lepo zatlela in ga navdušila za pisanje. Kaj se ve. Nekoč bodo zapisane strani njegovega življenja nastale v knjigi, ki bo ostala za njim. Toda Vid je končal svoje življenje, ne pa svoje knjige.

    +

    Visoko nad reko si je našel udoben prostor. Perun mu je legel k nogam, da je čutil dotik bitja, edini dotik v tem prostranstvu. Puško je imel pri roki, za vsak slučaj. Pred lovci, ki pomotoma streljajo, ali pred nenadnim kosmatinčevim obiskom. Tega se je še najmanj bal. Vedel je, da se godrnjaje umakne, če vidi prijaznega lovca s puško v naročju in z mirujočim volčjakom … Strmel je v reko, ki se mu je tokrat videla povsem drugačna, s polnim odsevom globoke čutne modrine, z naravnost skelečo privlačnostjo, da je zastokal. Ni še vedel, zakaj. Neizpovedano je tičalo med reko in njim. Končno osvobojen, si je rekel. Prost. Samo midva z reko, ki osvobaja … Že neštetokrat je v zadnjih letih strmel na Blue River, a nikoli s tako posebno zavzetostjo in strmenjem. Čudil se je, kaj ima reka s tem, kar čuti … Neosebno. Zares je bil neoseben. Iz sebe. Zunaj. Zdelo se je, da drvi navzdol, k čutni materi, ki ga hoče. (Tam ribari in ve, da bi ga zlepa ne našli, če bi se bil utopil v njenih tolmunih.)

    Pomislil je na Rožo, kot je še pred leti mislil na Heleno in prej na Marijo. Mislil je na žensko, ki bo prišla živet k njemu, v mestece ob divjini. Potem bi bili trije, s Perunom … In lažje bi bilo. Sploh bi bila to zanj najboljša rešitev. (Seveda ni pomislil, če bi bila tudi za žensko.) Odkar je bil postajni uradnik – bolje je biti postajni uradnik z dvema fakultetama na nekem koncu sveta kot brez službe – si je zaželel tudi majhen urejen dom.

    Ko bi bila Roža tu … V trenutku mu je zmanj­kalo misli, nastala je vsemirska luknja. Neskončno prazno. Nekaj otrplih trenutkov se je boril s temo. In ko je splaval, ko je spet videl reko spodaj in Perunovo glavo na škornjih, je znova prišla Roža. Prišla je z Gabrovko v očeh in s polji v laseh in v roki je držala hlebec. Domač hlebec. Mamin kruh. Samo ona ga je znala speči po njegovem okusu … Prepozno! mu je šinilo … Ni ga več ganila Rožina podoba ne materin kruh. Gabrovka je splavala po reki … Prepozno! Kot bi se bil izživljal s že kar patetičnimi vzdihi.

    Končno je pograbil puško, vstal in pomignil Perunu. Začel je misliti na ribo, ki jo bo ujel za večerjo. Zmerom je kaj dobrega ujel.

    +

    Videli smo, da ga je vojna prikrajšala za smeh. Vzela mu je Valentina. Te dni pa so bili njegovi obiski zelo pogosti. Naravnost izzivalno se mu je sprehajal pred očmi, obsedel ga je z obupno podobo svoje iznakaženosti, ki jo je potem še stopnjeval v domišljiji do nespoznavnosti tam globoko v neki kraški jami, da se je tresel, škrtal z zobmi in si mlel obraz … Knjige na policah so se že lep čas prašile, rokopisi so tičali v predalih. V pisarno je sicer še točno prihajal (Uh, kakšna mora! ga je bilo slišati v mislih), a najbolj nenavaden je postajal njegov odziv na vlak. Do Gabrovke ni nikoli vozil. Zdaj pa se je vsakič ustavil in videl je svoje brate in sestri, kako so hiteli in vstopali na majhni vmesni postaji, da bi ne zamudili, kajti vlak jih je pripeljal naravnost k njemu, k modri reki. Bilo je pet bratov in bili sta dve sestri in najmlajša je nosila v prtu zavit hlebec, smejali so se in ko so se objemali, je jokal in srečno so se mu svetile oči … Film se je pretrgal in ko se je spet preselil v resničnost, je bil v obraz trd in mračen. Tako se ga je lotevala že leta trajajoča usoda – izgnanstvo.

    Zato smo se bali najhujšega. Videli smo, kako peša, kako se odmika od obdajajočih stvari in se pogreza v že kar obsedeno odtujenost.

    +

    Za nekaj dni je odšel v mesto k znancem. Spremljali smo ga po velemestnih ulicah, samega, mrko zročega v človeško gnečo okoli sebe, ki ga je pehala, ki ga prisvajala in podrejala bolj osamelega kot ob modri reki. Prepustil se je. Bil je le odvečen delec neke nesmiselne celote. Le čemu sem tu? Kaj hočem? Me bo kdo opazil? Potrepljal po rami: Prijatelj moj! In me odpeljal k sebi na kavo. Na dober klepet, iz katerega bi se razvilo prijateljstvo. Ne, ne, dragi Valentin, tega ni. Tukaj ga ni. Zame ga na vsem božjem svetu ni!

    Potem ga je Valentin pograbil za komolec in ga odpeljal iz gneče. Na vlak. Ki ni peljal v Gabrovko. Te ni bilo več. Nikoli več je ne bo. Zbrisana z vseh zemljevidov. Tako je to.

    +

    Prebirali smo njegova in Rožina pisma: Roža! Vem, da preveč hočem, da sem preklet, vase zagledan norec, ki bi te rad speljal izpod varnega krova domačije, da bi se imel lepo, da bi užival tvoje gostoljubje, nežnost, vonj domačih polj in jedi, ki bi me spominjale na Gabrovko. S teboj bi me nenehno obdajala moja družina; vsa Gabrovka bi ob dolgih večerih posedala okoli naju in veličastna modra reka bi mi postala bolj domača … Ljubica moja daljna, tu ni prostora zate, res ne. To je [Page 059] svet moških, robato ustrojenih, zročih v neobzirno neprijazen svet – ki se razprostira, kamorkoli že vržeš pogled. Mrakobno zeleno, hladno z edinim vidnim poljem življenja, položenega na dnu široke struge! Blue River! To vidim in verjemi mi, da si morem spričo teh podob le stežka še priklicati privid, ki bi ga predstavljala ti, Roža, z rjavimi lasmi, ki zableščijo kot njiva zrele rži … Kakšen norec sem s svojimi neumnimi željami, s preteklostjo, ki bi jo bil še rad potegnil iz pozabe, moj bog, kako prekleto nesmiselno je zdaj tu analizirati tebe in tvoje ravnanje! Saj je vendar jasno, da iz mene ni mogoče narediti srečnega človeka. Nič. Še manj uspešnega, če bi mi bilo že kaj do tega.

    Konec neke poti

    Figure 30. Konec neke poti

    Potem je prišlo zadnje, Rožino pismo, in z njo je še nekajkrat posedel s puško v naročju in s Perunom ob nogah.

    Dragi Vid, tvoje zadnje pismo me je zelo potrlo. Veš, da se ob tvojih zahtevah, ki me nenehno preganjajo, naj se odločim ali vsaj poskusim priti do tebe, počutim zelo mučno in mislim, da velja to tudi zate. Predaleč sva vsaksebi, predaleč. Res je bilo najino otroštvo in kasneje skupno šolanje zelo prijetno in je še danes hvaležen spomin. In ko gledam zdaj na tvoje podobe, ki mi jih pošiljaš, se mi zdiš še zmerom tak, kot si bil: samosvoj, možat, zamišljen, odsoten, skoraj tuj, verjetno tudi sebi tuj … A vendar, dragi Vid, to ni razlog za slovo. Dolge mesece sem razmišljala, se posvetovala z domačimi, naredila precej poslovnih poti zaradi potovanja čez ocean – a vendar me moreš razumeti: moj kolega, tukaj v pisarni, mi je že dolgo časa naklon­jen. In zdaj me je zaprosil … In sem se odločila. Vem, da te bo prizadelo. Verjemi, moj dragi daljni Vid, moj ljubi sošolec, človek, ki je moral proč, a mi bo ostal v spominu in srcu zelo blizu. V tolažbo in veselje mi bo, če si bova lahko še naprej dopisovala kot dva naklonjena si človeka, onkraj oceana,

    tvoja daljna Roža

    Opazili smo, kako mu je nekaj norega poblisnilo v očeh, ko je mečkal pismo, zazrt v reko. Skozi zobe je iztiskal žalost in bes, a predvsem nemoč, ker ne more nič spremeniti po svoje.

    »Ženske!« je vpil. »Kako vas ne bi poznal! Vse ste enake: zmerom storite tako, da je vam v prid. Najini stiki so bili zate le lepo, mikavno doživetje, kot spomin na najino šolanje, kaj­pak. Lepa si, res si lepa in ime ti pristoji. Imela boš svojega uradnika in otroke in – dolgčas. Vsak dan ista pesem. Uradnik, beseda, ki strese. Tudi mene, uradnika na tej prekleti postaji … Ti, uradnica, pač ne bi mogla živeti v tej puščobi. Veš, da so tudi tu reke in gore in ptice, kot pri tebi doma, in divje živali so tu – lahko bi [Page 060] se bila privadila, o, lahko! In pogovarjala bi se o moji literaturi, vem, da bi se zagnal vanjo, kajti tudi ti si v njej in v njej je tudi najina reka, v kateri sva se kopala, in tudi najini griči in sadovnjaki so v njej – se spominjaš, kako sva rabutala? Ampak ti, ti se odločiš za človeka tako blizu, samo roko ti je bilo treba stegniti in si privolila. Neodločno si se zadelj mene posvetovala s starši in vso žlahto, o, o, še s sosedi, in vrag vedi, s kom še vse … O, Roža, oni so ti seveda mene odsvetovali! Krasno. Kakopak, taka daljna neeksistenčnost. Ha, človek, ki jesamosvoj, odsoten, odtujen torej nevaren človek, ki se ne ukloni, ki nikoli ne dela tako kot drugi, ne tuli z volkovi, kajne, tak zakonski mož – o, to pa ne! Bognasvaruj takih zakonskih mož! Ki ne mara mestne družbe in vaških navad, ki je v večnem sporu z okolico, celo z znanci. Ja, otroci smo metali kamenje za Cigani, ki so jih žandarji spodili iz vasi … Mar nisem tudi jaz odhajal v tujino kot Cigan? In zdaj tam, v tvoji domovini mečete kamenje name! In tega te je strah? Strah, ker živim sam v leseni koči, si kuham in perem, nabiram rože in minerale, te je strah takega človeka? Veš, tu je včasih minus štirideset stopinj. In vsemirsko tiho. To ni zate, lepo zveneča Roža. Pa vendar znam biti marsikaj: železar, šofer, novinar, učitelj, železniški uradnik … Je to premalo? Kaj pa zna še tvoj novopečeni? Zakaj sem tak, Roža moja, kakršen sem že, zakaj? Bil sem nasilno izruvan in korenine so se pri tem poškodovale. Sicer pa – nič z željami, preneumno se je z njimi tolažiti!«

    Melanholija

    Figure 31. Melanholija Mirko Kambič

    Videli smo, kako je v mislih zamahnil preko iluzij, se grobo zasmejal in razcefral Rožino pismo v veter. Še nekaj časa je strmel v koščke, ki so se vrtinčili proti modri reki … Spet je mislil nanjo. Na reko, ki odnaša. In na mater in očeta, ki sta medtem že umrla, njega pa ni bilo na pogrebu … Vedel je, kaj bi storil, če bi mu ne bilo treba prekobaliti strmega in poraslega brega. Če bi reka tekla mimo. Kako lahko bi bilo prestopiti! A je znova pozabil.

    Zavpil je nekaj nerazločnega, da je Perun poskočil in se zapodil navzdol k reki. Potem se je obrnil, pomahal z repom in čakal. Rad se je okopal, če je bil gospodar voljan. Toda danes je velik in postaven čemernež nekaj vpil in sploh ni kazalo, da se misli kopati. Sicer pa je verjetno voda še premrzla. Saj je povsod dovolj snega, a pomlad že poganja iz korenin.

    Počasi se je trudil priti domov. Videli smo, [Page 061] kako ga je ženska razorožila, kako mu je nenadoma odvzela vse lastne atributne moči, da se je izpraznjen zavlekel pod krov. Legel je, a zaspati ni mogel. Bil je v nočni izmeni in moral bi se odpočiti.

    On pa je mislil na Valentina. Slišali smo nje­gov pogovor: Že dolga leta te prenašam s seboj. Kot breme te prenašam, prijatelj moj. Celo preklinjam te, ker te moram prenašati. Saj moram prenašati tvojo strašno podobo, ki jo je zlo zmaličilo do nespoznavnosti. Zato ker nisem prost, ker me težiš; hudiča, le čemu sem si izmislil načrt, da bi se rešila?? Da sem se rešil jaz? Če si ga ne bi izmislil, bi zdajle ne sedel v tej zanikrni luknji …

    Obletel je police s knjigami in rokopisi. Vzdihnil je in kar grdo se je spogledoval z njimi ob misli na nedokončanost, na nepopisane strani … Toda ko se je znova zagledal v jamo z mrliči, so se mu nepopisane strani zdele celo primerljive z usodo, ki bi ga doletela skupaj z Valentinom. Kajti oboje je v končni fazi poraz, že naprej določen, ne moreš se rešiti. Namenjena ti je jama ali tujina, ki sproti duši ustvarjalno moč. Kot bi se bil vlak ustavljal pred končno postajo, ker bi mu zmanjkovalo goriva.

    Potem je vstal in iz predala položil na mizo precej debel, a že močno nacefran zvezek, dnevnik. Videli smo, da si vanj zapisuje opazke ob vsakodnevnih poslih in doživetjih. Na novo, prazno stran je zapisal: Danes sem poslednjič prebral Rožino pismo in ga na koščke poslal v Blue River.

    Nato je togo obsedel in se zazrl skozi okno. Gledal je v gozd, ki se je rahlo navdahnil s svežo patino pomladi. Na to je prejšnje čase čakal z velikim razburjenjem, saj je bil zime že nadvse sit. Danes pa, žal, nismo zaznali nika­kršne spre­membe, odsotna duša je tavala v temi, nekje daleč za vidnim poljem.

    Ko se je spet zavedel, da sedi pred dnevnikom, je še zapisal: Pravkar sem se odrešil tudi Valentina. Lahek sem. Izpraznjen. Kajti oči noči so se ozrle vame.

    Potem je legel in takoj globoko zaspal. Spanec mu je pretrgal namestnik. Noč v pisarni je prebil zelo delovno in sploh se je vedel, kot bi bil nekdo drug v njem, ki je deloval na ukaz od neznane Moči. Ta ga je imela uklenjenega vso noč in ko se je vrnil domov, mu je vrag še vedno tičal v možganih. S kalnim pogledom je obletaval reči okoli sebe. Zakuril je v gašperčku. Skuhal si je veliko močne kave. Ko je sedel k mizi, je večkrat polistal po dnevniku, ne da bi dobro vedel, kaj sploh bere. Pri tem je verižno pokadil tri cigarete. Nahranil je Peruna, ga počohal in mu odprl vrata. Ni videl, da ga je pes vprašujoče gledal, saj je bil vajen, da gre gospodar z njim na jutranji sprehod. Potem mu je bilo ukazano, da naj še naloži v peč, ki je dobro vlekla. Nekaj časa je postopal po hiši, se ustavljal ob oknu in srepel v dan. Ni mislil. Dokler mu ni bilo ukazano, naj dnevnik zabriše v ogenj … Videli smo, kako se je gašperček pod silo izbruha komaj obdržal na nogah, kako je Vid z žarnim obrazom spremljal nenavadni pojav, ne da bi se kakorkoli že odzval.

    Potem mu je bilo ukazano, naj pogleda v kot za omaro in tisto uporabi. Ko je držal v roki puško – se nam je zdelo, da se je osvobodil. A se ni. Samo vedel je.

    Legel je. Dolgo in natančno se je pripravljal, da si je namestil cev pod brado. Sledili smo njegovemu hotenju, kako spustiti strel v možgane. Zakaj mu je bila ukazana tako čudna pot?

    +

    Pokopali so te kot mestnega reveža.

    Danes si tudi brez groba.

    Nedokončan roman.

    5. Utrinki

    5.1. Pismo Jožeta Bitenca očetu Mirku Bitencu

    Avtor: Justin Stanovnik

    5.1.1.

    [Page 062]

    Po posredovanju prof. Janeza Gruma je prišlo na uredništvo Zaveze pismo, ki ga je z Ljubljanskega gradu pisal Jože Bitenc očetu Mirku Bitencu za Veliko noč leta 1945. Kdo je bil Mirko Bitenc, bralci Zaveze vsaj nekoliko gotovo vejo. Zato o njem samo dve besedi. Pred vojno je bil profesor matematike in fizike na gimnaziji v Celju. Tik pred napadom Nemčije na Jugoslavijo leta 1941 je bil kot rezervni major mobiliziran. Iz vojnega ujetništva, ki ga je preživljal v bližini Neaplja, se je sredi septembra 1943 vrnil v Ljubljano. Takoj se je vključil v demokratske politične in vojaške organizacije. Postal je domobranski in, ilegalno, četniški oficir. General Draža Mihajlović ga je poleti 1944 povišal v podpolkovnika, Narodni odbor pa tik pred koncem vojne v polkovnika. Kot ilegalca ga je 20. januarja 1948 aretirala ozna na njegovem stanovanju v Medvedovi v Ljubljani. Na procesu aprila 1948 je bil obsojen na smrt in 20. aprila usmrčen. O tem do danes ni bil izdan noben dokument, tudi za njegov grob nihče ne ve. Tudi ne Enciklopedija Slovenije, ki pa razpolaga z edinstvenim védenjem, da je organiziral »teroristične akcije« in bil pri tem ujet.

    Jože Bitenc je bil rojen 10. februarja 1924 kot najstarejši otrok v družini prof. Bitenca v Celju. Pred vojno je hodil v gimnazijo v Celju, 11. septembra 1941 pa so Nemci družino aretirali in jo pregnali v Osijek. Po intervenciji stare matere, ki je živela v Ljubljani, jim je bilo dovoljeno, da odidejo v Zagreb in od tod preko RK v Ljubljano. Družina je dobila zatočišče v raznih krajih. Jože je stanoval v Marijanišču, tu dokončal gimnazijo in se po maturi vpisal na teološko fakulteto. Leta 1944 se je pri­družil večji skupini bogoslovcev, ki so kot medicinski pomočniki in kulturni delavci stopili v domobransko vojsko.

    Ko se je jeseni leta 1944 ustanavljal slovenski center pri gorenjskem domobranstvu v Kra­n­ju, so se nekateri vojaki pa tudi nevojaki iz Ljubljane odločili, da novoustanovljenemu središču ponudijo svoje znanje in moči. O delovanju tega središča vemo zelo malo. Vemo pa, da so od tedaj naprej začele prihajati na Gorenjsko iz Ljubljane časopisi, slovenske knjige – takrat je bila v modi Slovenčeva knjiž­nica – po vaseh se je obnovilo prosvetno in kulturno življenje, po mnogih krajih so oži­vele slovenske šole. Tudi te stvari – knjige, šole, kulturne prireditve – šteje Slovenska Enciklopedija med »propagandno gradivo«, ki naj bi kot pomoč prihajalo iz Ljubljane.

    Jože Bitenc po maturi 1943

    Figure 32. Jože Bitenc po maturi 1943

    Kdaj so Nemci opazili, da se središče v Kranju spreminja v nacionalno kulturno in politično agencijo, ki v svojem delovanju ne skriva pretirano, da simpatizira z zavezniki in da nemško okupacijsko oblast samo še tolerira, avtorju tega zapisa ni znano. Tudi ne ve, na kakšen način, s kakšnimi posledicami in kako radikalno so kranjski center razbili. Zato so skromna dejstva, na katera je mogoče sklepati iz pisma, ki ga je Jože Bitenc pisal očetu, ki je bil takrat verjetno že v ilegali, tako dragocena. Zdi se, da je domobransko poveljstvo – na nemško zahtevo? – domobrance, ki so bili svojevoljno zapustili svoje enote in odšli na Gorenjsko, zaprla na Gradu, kjer so bili domobranski zapori. Tu so potem čakali na sodbo vojaškega sodišča.

    Toda to očitno ni bil edini način. Na domobranski postojanki v Horjulu, kjer je avtor tega zapisa preživljal pomladne mesece leta 1945, je nekaj mesecev pred koncem prišel mlad razumnik, verjetno še študent. Podoba je, da je še pravočasno izvedel za aretacije v Kranju in pobegnil na ljubljansko stran. Imel je kitaro in je rad prepeval. Ena njegovih pesmi je bila tudi tale:

    Polni upov šli smo na Gorenjsko,

    gestapo nas sovražil je peklensko.

    In ker preveč soli smo imeli v glavi,

    da nazaj v Ljubljano moramo, pravi.

    In potem refren:

    Saj danes je narobe vse,

    nihče ne ve, kaj pride še.

    Zadnji verz udari danes človeka s skrito brutalno resničnostjo. Kje so se njegovi upi končali, ne vemo. Ne vemo, kje je bilo ubito upanje, ki ga je polno pismo, ki ga je pisal domobranec Jože Bitenc svojemu očetu domobranskemu častniku Mirku Bitencu. Iz Vetrinja je bil vrnjen v Teharje, zato smemo domnevati, da so tisti kraj rovi na Hrastniškem hribu. Zares pa ne vemo in še dolgo ne bomo. Komunisti, ki edini vedo, tega ne bodo povedali; varuh človekovih pravic pa misli, da so človekove pravice bile huje kršene s prelamljanjem volilnega molka.

    Ko je Stane Bitenc, sin pokojnega prof. Mirka Bitenca, izpolnjeval poizvedni list za očeta, je v rubriko »datum razglasa smrti« mogel napisati samo vprašaj. Potem pa je, po premisleku, še pripisal: Dejstvo je, da ga ni več.

    Jože Bitenc očetu Mirku Bitencu:

    Velika noč 1945

    Preljubi ata!

    Za letošnje praznike Ti želim obilo božjega miru in blagoslova. Srečni in veseli letos ne bodo – taki morajo biti samo v družinskem krogu. To pa je zaenkrat nemogoče – Bog drugače hoče. Zato sprejmimo vdano to žrtev in trpljenje iz Njegovih rok, posebno midva, ki nama je dobri Bog naklonil še nekaj grenkih kapljic več, naj bo vse to za preroditev našega družinskega življenja, za uspeh našega dela. Saj brez Boga in brez Njegovega blagoslova ne moremo prav ničesar.

    Še vedno sem v gradu – na neprostovoljnem dopustu. Nikar ne misli, da mi je hudo – sem se že popolnoma vživel v to življenje. Drugi močno občutijo pomanjkanje svobode. Mene to ni zelo prizadelo – če si v kolegiju ali semenišču živel nekaj časa, si navajen odpovedati se zunanji svobodi v korist svojim namenom. V začetku me je zelo mučilo to, da je zunaj toliko dela, da tako manjka fantov, jaz sem pa tudi notri – in ima tako neumno zabijan čas. Sedaj sem se že unesel. Delam, kar morem za našo stvar – z molitvijo in žrtvami spremljam delo naših fantov na položajih. Poleg tega pa sem se začel – ker imam ravno priliko – spet pripravljati za svoj poklic – poglobljeno duhovno življenje in študij, to je moj načrt za te dni.

    Mirko Bitenc po prihodu iz vojnega ujetništva 17. septembra 1943

    Figure 33. Mirko Bitenc po prihodu iz vojnega ujetništva 17. septembra 1943

    Res, ata, verjemi mi, da ni mi hudo. To Ti dopovedujem radi tega, da bi mi pomagal to dopovedati naši mamici in ostalim. Meni zelo malo zaupajo, ker sem bil po zaporih v sodniji res malo shujšan in slab. Hrana je tu dobra, imamo isto menažo kot domobranci, ki je za tako delo, kot ga imamo mi, brez telesnih naporov, popolnoma zadostna. Verjemi mi, skoro najtežje mi je biti v zaporu radi mamice in otrok – ker vem, da si vse, kar mi pošiljajo, sebi pritrgajo, in vidim, da so tiste stvari, ki sem jih njim prinesel z Gorenjske, zanje in zate, prinašali meni. Ata, bodi Ti na moji strani in jim to dopovej. Saj se ne bi branil, če bi imel res premalo, pa imam zadosti.

    Kot smo zvedeli, gre naša zadeva dobro naprej. Sedaj imajo menda vso stvar naši na sodnem odseku v rokah.

    Vidim, kako mi v vsem tem pomaga Bog. Sreča v vsej nesreči je ta, da me imajo – kot tudi prijatelja Leona Aleša – zaprtega samo kot gorenjskega domobranca, čeprav so naju aretirali tam kot nevarna pripadnika Črne roke. Zanimivo – tam smo bili zaprti kot politični, že sem se bal, da bomo veleizdajalci, sedaj smo pa zaprti samo disciplinsko – moja krivda – kot je v zapisniku, je ta, da sem šel »šverc« čez mejo in da sem samovoljno šel iz svoje čete v drugo. Doslej me po Tebi še niso nič vprašali – tudi na Ge-po ne. Hvala Bogu, da me ni dobil na Gorenjskem v roke Messner.

    Če ne bo prišlo kaj vmes, bomo menda ali oproščeni ali obsojeni na par tednov zapora in potem dodeljeni dom. četam. Nemci ne vedo, po katerem paragr. nas bi sodili – to je čisto posebne vrste dezerterstvo, za katerega ni paragrafa, pa so v zadregi.

    Kaj potem? Nerodno, če bi me vtaknili kam na Dolenjsko. Poskusil bom takoj, kot pridem iz zapora, jo pobrisati brez slovesa v odred. Malo me skrbi, ker so nas fotografirali od treh strani (so vse zapornike) in bo takoj tiralica. Potem ne bom smel več v Ljubljano. Z bolniškim dopustom bo težko. Kaj Ti svetuješ?

    Te prisrčno pozdravlja in poljublja Jože

    Lepe pozdrave! Kladnik

    6. Slovenske teme – december ’98

    6.1. Ustaviti domine

    Avtor: Blaža Cedilnik

    6.1.1.

    [Page 064]

    Večkrat sem že rekla, da bi se najraje preselila na Luno in tako od daleč opazovala naše medsebojne zdrahe, opazovala, kako ljudi kar naprej z istimi fintami nategujejo, kako neizmerno naivni so ljudje, da se pustijo tako neizmerno delati norca iz sebe, po drugi strani pa so ti isti ljudje tako inovativni, da preživijo in nekako zvežejo konec s koncem z borimi štiridesetimi tisočaki na mesec, pri čemer ves mesec garajo kot črna živina. Vodilni kader, katerega plače grejo v miljone, pa najbrž zaradi silnih nepogrešljivih sposobnosti zafura tovarno oziroma podjetje, da ostanejo ubogi ljudje še brez tistih fičenkov, in če so ti gospodje prave barve, se bodo preselili na boljše, če ne drugam, v politiko. In potem bodo vse te silne sposobnosti vložili v veliko podjetje, ki se imenuje država in seveda zato dobivali spet take plače, da si nas večina komaj predstavlja, kam bi z vsem tem denarjem. To se sliši tako znano. Ampak mi imamo sedaj demokracijo in na vsakih nekaj let volilci nagradijo ali pa kaznujejo poslance in svetnike in župane in predsednike itd. Če verješ, pravijo tam gori pri kurjem vratu. In imajo kar prav.

    Ja, preselila bi se na Luno in se morda neizmerno zabavala, ali pa bi me pograbila sveta jeza, jeza nad človeško neumnostjo na eni strani in pokvarjenostjo na drugi strani.

    Ko opazujem dogajanje na našem političnem prostoru, se mi pred očmi znova in znova zavrti televizijski spot, ki skuša osveščati ljudi v zvezi z nevarnostjo AIDS-a in jim prikazati, kako se bolezen nevzdržno širi, in končno načine, kako se ji ubraniti, kako jo ustaviti. Prvi kader prikazuje celo vrsto postavljenih domin, ki padajo in ena drugo podirajo. Drugi kader se začne identično, le da se nekje vmes pojavi kondom in zaustavi padanje domin. Vendar, žal, vzdrži primerjavo z našo politično stvarnostjo le prvi kader.

    V procesu osamosvajanja Slovenije je sodelovala cela vrsta ljudi, ki so začutili, da je prišel zgodovinski čas, ki ga je treba izkoristiti. Narodovih pet minut. Vladajoče strukture pa so ves čas svarile, opozarjale, grozile. Da bi bil to narodov samomor. Da Slovenija ne more preživeti sama. Da niti Evropa niti Amerika niti NATO niti Združeni narodi, skratka nihče na tem svetu, ne bo priznal Slovenije, četudi bi nam nekako uspelo … Pa ni nič zaleglo. Fantje in možje, ki so še pred nekaj leti tuhtali, kako bi se izognili služenju vojaškega roka v Jugoarmiji, so se v vojni za Slovenijo javljali na sedežih teritorialne obrambe, da bi pomagali, sodelovali.

    Rdeči oblastniki seveda niso neumni. Spoznali so, da bodo izgubili vse, zato so začeli počasi spreminjati svoja stališča, jih prilagajati novo nastalim okoliščinam, sestopati z oblasti in se hkrati ponovno pripravljali na ugoden trenutek, ko bodo oblast spet lahko prevzeli. Prve volitve so kljub strahu, ki se je v letih komunističnega režima zajedel globoko v ljudi, prinesle zmago slovenski pomladi. Pri predsedniških volitvah pa se je zataknilo. Kljub govoricam in polenom, ki so jih metali Pučniku pod noge, mislim, da ne bi šlo brez »rahle« pomoči volilnih komisij, ki so bile natanko iste kot vsa leta komunističnega režima. Pri vsakih naslednjih volitvah, pravzaprav po njih, pa najsi bodo na državni ali na občinski ravni, postajajo ljudje vse bolj apatični, vse manj jih hodi na volitve. In na vsakih naslednjih volitvah je na oblastnih pozicijah vse manj ljudi, ki so sodelovali v slovenski pomladi. Padajo, kot domine. In nič ne ustavi tega procesa. Seveda pa to po drugi strani pomeni, da lepo počasi (langsam aber sicher, se je reklo včasih, danes pa, ko smo v svoji državi, pa morda kar valjda) zasedajo vsa mesta v državi in družbi, ki so količkaj pomembna, natanko tisti ljudje, ki so še včeraj svarili pred odcepitvijo ali osamosvojitvijo, ki so svarili pred kapitalizmom, strankarstvom, privatno lastnino in kar je še takih nebodigatreba, ki jih s seboj prinese »demokracija«. Vrag si ga vedi, kaj je sploh to demokracija. Tisto prej je bil oh in sploh in najbolj demokratičen sistem, zdaj pa se učimo neke čisto drugačne, skoraj diametralno nasprotne demokracije. Pa naj bo človek pameten in razume vse skupaj. In kateri so najbolj bistri učenci, oziroma, kdo so tisti, ki so imeli to novo demokracijo z vsemi zgoraj omenjnimi nebodigatreba kar naenkrat v malem prstu. Saj ni potrebno niti reči, da so to ideologi, zagovorniki, aktivisti in voditelji iz komunističnega režima in njihov podmladek. In ker tako odlično poznajo vse, kar je v zvezi z novo obliko sistema, je seveda logično, da zasedejo vsa pomembna mesta pri [Page 065] vodenju države, da nas vse skupaj še enkrat popeljejo v lepšo prihodnost, ali, kakor se pravi po novem, v zgodbo o uspehu.

    Lepota mesta

    Figure 34. Lepota mesta Mirko Kambič

    In ljudje to mirno sprejemajo in se, ne vem, najbrž nikoli, ne zamislijo, da nas ljudje, ki so nas enkrat pripeljali namesto v lepšo prihodnost v maloro (kot sem že napisala), spet vodijo. In lepša bodočnost se že svetlika, seveda ne vsem, samo njim, tako kot v prejšnjem poskusu. Najbrž smo (ali so) ohranili nekatere elemente delegatskega sistema in bomo v lepšo prihodnost poslali svoje delegate, svoje izbrance, svoje izvoljene. Mi pa bomo ostali v surovi in kruti sedanjosti.

    Podobno je v slovenski vojski. Enega za drugim odstranjujejo častnike, ki so sodelovali v slovenski pomladi. Vsekakor so bolj moteči elementi kot bivši Jugočastniki, ki … in ki niti po slovensko ne znajo. Važno je, da gledajo na prihodnost in preteklost tako kot je treba. In da vejo, kdo ima škarje in platno. Kdo v tej državi kaj šteje, kot pravi minister Gaber. Isto se dogaja prav v vseh sferah slovenske družbe. Tam, kjer gre za voljene predstavnike, in tam, kjer gre za imenovane predstavnike ali strokovno določene voditelje. Eden redkih okopov, ki ga drži nekdo, ki ni po volji bivšega režima, je generalno državno tožilstvo. Vsem strokovnim kriterijem navkljub je napaka Brezigarjeve v tem, da jo je predlagal dosedanji generalni državni to­žilec, ki mu očitajo vse mogoče, seveda stro­kovne nepravilnosti. Pa vendar, če bi zagrešil le en mali majceni (strokovni) spodrsljaj, bi ga že davno v tistem hipu sklatili. Pa izgleda, da je kljub silnemu trudu, da bi ga »kje našli«, zanje prehud zalogaj. In tako mu je kljub stalnim napadom in zbiranju podpisov uspelo ostati na svojem mestu do konca mandata. Zato pa za naslednjo »rundo« nikakor ni primeren tisti, ki ga on predlaga.

    Ljubljanski župan je med župani nekaj posebnega. Gre za prestolnico, gre za župana, ki sprejema vse mogoče tuje goste, tudi najvišje. Zato že pred štirimi leti, ko je potekel mandat Strgarju, izbira ni bila prepuščena naključju. Župan mora biti komunist ali pa komsomolec. In ker imajo le-ti še vedno v rokah medije, to niti ni tako težko. In večinoma imajo v rokah tudi volilne komisije, kar je tudi dobro. Poleg tega jim pomagajo pomladniki sami. Na vseh volitvah, pri katerih gre za večinski sistem (županske in predsedniške na primer), ima komunistična stran celo vrsto kandidatov, da izgleda, kako so tudi oni neenotni, kako se med seboj borijo za oblast. Pa vendar potem, ko volitve potekajo, vsi »njihovi« volilci vedo, koga je treba voliti, kdo je pravi, kdo je »naš«. Ostali so zato, da pričarajo videz različnosti strank, videz demokracije, pa da morda kakšnemu volilcu iz nasprotnega tabora ukradejo kak glas, ali zaradi svoje osebnosti pritegnejo koga, ki je neodločen. Na pomladni strani pa je drugače. Tudi oni predlagajo celo vrsto kandidatov, vendar na njihovi strani ni nobene ideologije, nobenih govoric, nobenega namiga, po katerem bi volilci spoznali, koga je treba voliti, kdo je pravi kandidat in kdo so samo podtaknjenci, ki mešajo štrene. Tako pa se potem volilni glasovi razdrobijo, razen tega pa imajo že po naravi stvari manjše možnosti, saj v medijih niso niti približno enakopravno predstavljeni (enakopravno s pravim kandidatom prave barve). Za medije se ve, čigavi so in koga bodo predstavili tako, da si ga bodo ljudje zapomnili. Tu ne gre za predstavitve v predvolilnem času, gre predvsem za to, da se nekoga prikaže kot »družbe­no nepogrešljivega« človeka. Če bi bil na primer doktor Rode (kandidat za ljubljanskega župana) prave barve, bi lahko s kakšnim nevsiljivim prispevkom o Kliničnem centru, z rahlim poudarkom njegovih sposobnosti in prikazom različnih zaslug za dobrobit Ljubljančanov in vseh Slovencev obrnili tehtnico v njegovo korist. Na podoben način bi lahko promovirali tudi Jegliča, ki je imel že tako in tako precejšnjo podporo volilcev.

    Primerjava z dominami pa ne velja samo za današnji čas, podobno ali kar isto se je dogajalo med drugo svetovno vojno in po njej. Mafijsko organizirana skupinica komunistov je samo čakala na izredne razmere anarhičnega tipa, da bo z ustrahovanjem ljudi prevzela oblast v svoje roke. Seveda je treba vse skupaj zaviti v celofan oziroma, kot je rekel naš predsednik malo pred Depalo vasjo, da je treba najprej diskvalificirati, potem … in končno eliminirati. Ne vem, kaj je mislil s temi besedami v tistem razvpitem govoru v Gorici, ampak primerne so tako za današnji kakor tudi za tisti slavni pretekli čas. Diskvalifikacija, se pravi vzeti nekomu dobro ime, pa ne v sodnem procesu ali v javnem soočenju, ampak s celim rafalom natolcevanj, z raznimi govoricami, ki krožijo med ljudmi in ki potem pravijo, kot je zapisal Narte Velikonja v svoji knjigi »Malikovanje zločina«, nekaj je že na tem, nekaj je že zagrešil, ni dima brez ognja, pa nas imajo tam, kjer so nas želeli imeti. In kot so vsadili povojnim generacijam nek čustven odnos do komunizma, neko averzijo do vsega, kar je povezanega s krščanstvom in Rimskokatoliško cer­kvijo, tako sedaj počasi vcepljajo averzijo do vsega, kar je povezano s tako imenovano »pomladjo«. In skoraj ga ni politika v tej naši ljubi deželi, ki bi ne bil naslednik ali »va­je­nec« bivšega režima, ki bi še imel dobro ime. Ki ne bi bil polit z golidami gnojnice, o katerem se ne bi vse mogoče napletalo med ljudmi, o katerem ne bi poslušali raznih namigovanj po televiziji in brali o tem v časopisju. In ljudje pravijo, da mora nekaj že biti na tem, da je nekaj že zagrešil, da pač ni dima brez ognja. In ljudje so razočarani, razočarani nad »pomladniki«, razočarani nad rezultati volitev, razočarani nad svojo državo, skratka, razočarani. In ne hodijo več na volitve, če pa že grejo, volijo tako, kot jih napumpajo mediji, volijo tistega, ki ga pač poznajo, za katerega se govori, da bo tako in tako predsednik, župan, … Kot sem večkrat na ulici, v trgovini, kjerkoli, pred predsedniškimi volitvami slišala ljudi govoriti češ, pravijo, da bo izvol­jen Kučan, sicer pa saj poznamo samo njega, drugi so nekakšni povzpetniki, ki bi se radi dokopali do oblasti, same barabe, itd., tako sem zdaj slišala ljudi govoriti, da bo tako ali tako izvoljena Vika, da nikogar drugega ne poznajo, da bojo zato volili pač njo ali pa, da zato sploh ne bodo šli na volitve.

    Ampak jaz bom šla vedno volit. Ne samo zato, ker bi bil moj glas lahko odločilen, ampak zato, da dam svoj glas tistemu, za katerega mislim, da je pošten, pokončen, da misli za dobro Slovenije in Slovencev, ne pa, da ima te besede sicer vedno na jeziku, v resnici pa je robot, ki služi nadaljevanju tega, kar se je dogajalo »teh naših petdeset let«.

    6.2. Ustavna presoja zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo

    Avtor: Anton Drobnič

    6.2.1.

    [Page 067]

    Med povojno revolucionarno zakonodajo ima najvidnejše in tudi najbolj grozljivo mesto Zakon o kaznivih dejanjih zoper narod in državo (ZKND) od 15. avgusta 1945 s spremembami od 23. julija 1946. Najbolj grozljivo mesto zato, ker je bilo po tem zakonu krivično obsojenih največ »razrednih sovraž­nikov«, političnih in idejnih nasprotnikov ko­munističnega nasilja.

    Prvotno je bil to samo zakon o kaznivih de­janjih zoper državo. Kmalu po sprejemu so kot varstveni objekt zakona dodali še »narod« v pomenu »ljudstvo«. S tem je zakon ne samo po vsebini, ampak tudi po imenu dobil razrednopolitični pomen.

    Državno tožilstvo je aprila 1994 zahtevalo, naj ustavno sodišče presodi skladnost tega zakona s splošnimi pravnimi načeli, ki jih je v času uveljavitve tega zakona priznavala mednarodna skupnost civiliziranih narodov, in z načeli sedanje slovenske ustave. Opozorilo je, da prvotnega zakona leta 1945 ni spre­jel ustavni zakonodajni organ, ampak od komunistične partije, ki je nasilno delovala proti veljavni ustavni ureditvi, sestavljen in sklican AVNOJ, zlasti pa da so določbe zakona tako ohlapne in nedoločne, da dopuščajo poljubno razlago, kaj je kaznivo dejanje in kaj to ni (lex incerta). To pa je bilo tedaj in je sedaj v nasprotju s temeljnim načelom kazenskega prava, da morajo biti kazniva dejanja vnaprej z zakonom razločno določena, ne pa da to za nazaj bolj ali manj poljubno določa sodišče v posameznem primeru.

    Ustavno sodišče je zahtevo za presojo ustavnosti sprejelo in oktobra letos odločilo, da določbe Zakona o kaznivih dejanjih zoper narod in državo niso bile v neskladju s splošnimi pravnimi načeli, ki so jih v času njihove uveljavitve priznavali civilizirani narodi. O skladnosti določb ZKND s sedanjimi ustavnimi načeli se sodišče neposredno ni iz­reklo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo z osmimi glasovi, proti je glasoval sodnik dr. Lovro Šturm, ki je o tem izdelal ločeno mnenje.

    Ustavno sodišče je ugovor, da zakona ni izdal ustavni zakonodajni organ, zavrnilo s stališčem, da je od II. zasedanja AVNOJ-a »bila zakonodajna funkcija dana AVNOJ-u«, ki se je 10. avgusta 1945 preimenoval v Začasno narodno skupščino DFJ. O tem, kdo je AVNOJ-u dal to funkcijo, ustavna odločba ne govori. Bila mu je pač »dana«! Ustavnega sodišča ne zanima, da si je to funkcijo AVNOJ vzel sam po volji komunistične partije in da si je tudi pravico preimenovanja v začasno skupščino po isti nasilni volji prav tako vzel sam, vse v nasprotju s tedaj veljavno jugoslovansko ustavo. Ustavna odločba se je temeljnemu vprašanju, kako more z nasiljem, na protiustavni način nastali »zakonodajni organ« izdajati za državljane veljavne kazenske zakone, izognilo z umikom v pravno mistiko: bilo mu je dano!

    Splošni znaki vsakega kaznivega dejanja po ZKND so določeni v njegovem 2. členu, posebne izvršitvene oblike pa v nadaljnjih členih ZKND. Po mnenju ustavnega sodišča pa je tudi sam 2. člen opredeljeval kaznivo de­janje veleizdaje, katerega objekt kazenskega varstva je ustavna ureditev. Za varstvo katere ustavne ureditve naj bi šlo, ko je ZKND sam posledica zanikanja dotedanje jugoslovanske ustavne ureditve, nove revolucionarne ustavne ureditve pa ob izdaji tega zakona še ni bilo? Zopet gre za pravno mistiko, ki se v najbolj ostri luči pokaže ob upoštevanju določbe 18. člena ZKLD, ki pravi, da se kazniva dejanja, določena z ZKND, ki so bila izvršena, preden je ta zakon dobil veljavo, o katerih pa še ni izrečena pravnomočna sodba, kaznujejo po ZKND, če so njegove določbe milejše od prejšnjih.

    Ustavna odločba pravi, da 18. člen določa zgolj tudi današnje ustavno načelo, da se storilcu kaznivega dejanja sodi po milejšem zakonu, in da ne gre za protiustavno uveljavitev zakona za nazaj. To bi bilo seveda prav in lepo, če bi šlo za evolucijo in ne za revolucijo pravnega sistema, za nasilno uničenje starega sistema z novim pravnim sistemom. Kaznivo dejanje veleizdaje po 2. členu ZKND je določeno tako: »Kaznivo dejanje zoper narod in državo je vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila ali spravila v nevarnost obstoječa državna ureditev SFRJ (prvotno DFJ) ali da bi se spravila v nevarnost njena varnost na zunaj ali temeljne demokratske, politične, narodne in gospodarske pridobitve osvobodilne vojne: federativna ureditev države, enakopravnost in bratstvo jugoslovanskih narodov in ljudska oblast«.

    V skladu z določbo 18. člena so po ZKND sodili ljudem skoraj izključno za dejanja, [Page 068] storjena med drugo svetovno vojno, ko še ni bilo niti DFJ in ne SFRJ, ko ni bilo »obstoječe državne ureditve« in zato niti njene zunanje in ne notranje varnosti, in ne pridobitev osvobodilne vojne: federativne ureditve, enakopravnosti in bratstva in ljudske oblasti, ko torej kaznivega dejanja po določbah 2. člena ZKND sploh ni bilo mogoče storiti, saj objekt kazenskega varstva še ni obstajal. Po določbi 18. člena ZKND pa so storilcem za medvojna dejanja sodili, kot da so bila stor­jena že po nastanku nove državne ureditve proti novi državi, kar je še hujše kot retroaktivnost kazenskega zakona. Ustavno sodišče, ki je določbo 18. člena ZKND obravnavalo zgolj statično, ni videlo, kakšne strašne mož­nosti je komunističnim sodnikom dajala povezava med določbami 2. in 18. člena ZKND: nešteto ljudi je bilo preganjanih, ker naj bi med vojno ogrožali nekaj, kar je nastalo šele po vojni.

    Povsem nedoločena in z načelom zakonitosti nezdružljiva je določba »vsako dejanje, kateremu je cilj, da bi se z nasiljem zrušila … «. Dejanja sama nimajo cilja, cilj ali namen ima lahko samo storilec dejanja, lahko pa dejanje stori tudi brez določenega namena ali cilja. Razen te in že prej omenjene nejasnosti glede »obstoječe« državne ureditve je nejasno, kaj so to pridobitve osvobodilne vojne. Gre za povsem nepravno, politično izražanje: federativna ureditev, bratstvo in enotnost (?) in ljudska oblast (?) so lahko pridobitve nove ustavne ureditve ali celo revolucije, nikakor pa ne osvobodilne vojne. Tako nejasno, zmedeno in politično besedilo 2. člena ZKND je sodnikom dajalo neomejene možnosti poljubnih razlag. Tako so tudi delali in so na primer za napad na ljudsko oblast šteli že besedni obračun z izterjevalci obvezne oddaje kmetijskih pridelkov, čeprav se v normalnih državah za takšno kaznivo dejanje šteje samo fizični napad na nekatere najvišje predstavnike države. Ustavno sodišče teh silnih ohlapnosti, nejasnosti in nasprotij ni uvidelo. Meni, da gre za običajno kaznivo dejanje zoper ustavno ureditev, kakršnega poznajo tudi demokratične države.

    V 3. in nadaljnih členih so določene posamezne izvršitvene oblike kaznivega dejanja iz 2. člena ZKND. Že sam sistem splošnega kaznivega dejanja in izvršitvenih dejanj je bil zelo nejasen in je dopuščal poljubne razlage, kar se je udejanilo tako, da je sodišče za popolno kaznivo dejanje štelo že posamezno izvršitveno dejanje, čeprav ni ugotovilo znakov splošnega kaznivega dejanja po 2. členu ZKND. Nesmiselnosti in nevarnosti tega sistema ustavno sodišče ni zaznalo. Res pa je samo ugotovilo nekatere »dokaj široke formulacije«, [Page 069] ki bi že lahko prestopile dopustne meje: »kdor stori kako drugo drugo dejanje, ki pomeni vojno zločinstvo«, »s čimerkoli podpira tujo državo« ali »kdor na kakršenkoli način podpira osebe«.

    Tudi pregrade morajo biti

    Figure 35. Tudi pregrade morajo biti Mirko Kambič

    Če bi ob teh ne samo širokih, ampak povsem odprtih formulacijah ustavno sodišče opazilo še nedopustno načelno poljubnost, ki je bila uzakonjena v uvodnem stavku 3. člena ZKND z besedami: »Za storilca kaznivega dejanja iz 2. člena velja zlasti«, nikakor ne bi moglo reči, da gre za določen predpis, za lex certa. Kadar za kaznivo dejanje »velja zlasti« »dokaj široko formulirano« dejanje, sodišče storilca lahko obsodi za karkoli. Ne gre več samo za široko formulacijo, ampak za poljubnost na kvadrat. Ob svoji zelo statični presoji ustavno sodišče tega množenja ene poljubnosti z drugo, ki je omogočila največ krivičnih obsodb, ni spoznalo, ampak je mirno sklenilo, da je šlo samo za napačno uporabo zakona in ne za nedoločen zakon.

    Podobnih nesprejemljivih razlag je v ustavni odločbi še precej. Čeprav ustavno sodišče ni razveljavilo ZKND in nobene njegove določbe, pa je vendar spoznalo, da je bilo prav na podlagi tega zakona izrečenih mnogo krivičnih sodb, ki jih po dosedanjih predpisih ni bilo mogoče odpraviti. Zato je v 21. točki sodne obrazložitve pozvalo zakonodajalca, naj čimprej podaljša rok iz 559. člena Zakona o kazenskem postopku, po katerem so zahteve za varstvo zakonitosti vlagali sami obsojenci oziroma njihovi svojci. Dokler se to ne bo zgodilo, bo ustavno sodišče samo presojalo ustavnost kazenskih odločb, če bodo prizadeti vložili ustavno pritožbo zoper sodni sklep o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti, ker je potekel rok iz 559. člena ZKP.

    To bi lahko razumeli tako, naj obsojenci po ZKND sami vložijo zahtevo za varstvo zakonitosti na pristojno sodišče, kot da bi rok iz 559. člena ZKP še veljal. Če bo sodišče zahtevo zaradi poteka roka zavrglo in bo ta sklep potrdilo še višje sodišče v pritožbenem postopku, je treba zoper pravnomočen sodni sklep vložiti ustavno pritožbo in o krivični sodbi bo odločilo ustavno sodišče. Čeprav ustavna odločba ni odgovorila na nekatera temeljna pravna vprašanja, je vendar prinesla vsaj procesno korist in olajšala postopek za odpravo krivičnih sodb, izrečenih po določbah ZKND.

    7. Komunistična revolucija – državljanska vojna – sprava

    7.1. Uvod

    7.1.1.

    Dne 21. septembra letos je predsednik Državnega zbora dr. Janez Podobnik v Državnem zboru organiziral razgovor o dveh besedilih, ki so ju kot izhodišče sprejele tudi vse tri pomladne stranke: o Deklaraciji o protipravnem delovanju komunističnega totalitarnega režima in o Izjavi o narodni spravi. Na razgovor sta bila povabljena tudi dva predstavnika Nove slovenske zaveze. V naslednjem navajamo njuna prispevka.

    7.2. Stališče Nove slovenske zaveze

    Avtor: Stane Štrbenk

    7.2.1.

    Nova slovenska zaveza je že predhodno podala Državnemu zboru pisna stališča do deklaracije in izjave. Oba dokumenta je zavrnila v taki obliki, kot sta bila Državnemu zboru pred­ložena. Dodatno k temu pa podajamo še naslednja konkretna stališča:

    Deklaracija o delovanju komunističnega totalitarnega sistema (Deklaracija) in Izjava o narodni spravi (Izjava) se razlikujeta tako, da ju je treba postaviti vsako v drug in drugačen okvir. Različno je namreč strukturirana realnost, ki jo vsako od obeh besedil urejuje. V Deklaraciji si stojita nasproti slovenski narod in komunistična partija, v Izjavi pa si sto­jita nasproti del slovenskega naroda proti drugemu delu slovenskega naroda. Zgodovinska, moralna in politična faktura prve je preprosta in vrednostno neproblematična; zgodovinska, moralna in politična faktura druge pa je zapletena in vrednostno problematična. Področje, ki ga pokriva Deklaracija, je rešljivo takoj, Izjava o spravi pa bo do kraja rešljiva šele po dolgem in napornem anga­žmaju celotne kulture.

    Glede na navedeno Nova slovenska zaveza me­ni, da je Deklaracijo treba na vsak način [Page 070] sprejeti, in to čimprej. Važno je to, da bo besedilo Deklaracije zajemalo celotno problematiko slovenskega spora in ustrezalo resničnosti, kakor jo poznamo iz izkustva in kakor jo je dognala evropska sociološka, politološka, zgodovinska in filozofska misel.

    V tej smeri podaja Nova slovenska zaveza k Deklaraciji naslednje načelne pripombe in utemeljitve:

    Deklaracija zajema le protipravno delovanje povojnega komunističnega totalitarnega re­žima, to je državnega aparata. Ne zajema pa protidržavnega delovanja komunistične partije med vojno in komunističnega totalitarnega sistema.

    Deklaracija bi morala vsebovati izrecno obsod­bo komunističnega sistema in komunistične partije Slovenije kot nosilke tega sistema, ki je zlorabila svobodoljubna in narodna čustva za izvedbo komunistične revolucije in izzvala državljansko vojno ter pri tem uporabila vsa sredstva surovosti, laži in dejanj, ki komunistično partijo in komunistični sistem opredeljujejo kot zločinski sistem.

    Ob obsodbi komunističnega sistema na Slovenskem bi Deklaracija morala priznati nasprotni strani v državljanski vojni pravico do samoobrambe, s tem pa legitimnost protikomunističnega odpora.

    Udeležencem protikomunističnega odpora bi Deklaracija morala priznati enakopravnost v vseh zadevah, ki jim jo zagotavlja duh in črka Ustave Republike Slovenije.

    Izjava o narodni spravi pa je v strukturi resničnosti specifična. Prvič, zadeva ves narod in vse državljane. Politična modrost zato terja, da moramo storiti vse, da se kateremu od njegovih delov z Izjavo ne zgodi bistvena krivica. Ali drugače povedano, nobenemu dr­žav­ljanu, pa najsi pripada temu ali onemu taboru, ne sme biti preprečeno, da se ne bi čutil državljana svoje države v celotnem pomenu te besede. To pa bo mogel samo, če bo v državi videl prostor bistvene pravičnosti. Drugič, pa se obe strani v državljanski vojni razlikujeta v tem, da vsaka vidi vlogo svoje strani neproblematično, vlogo druge strani pa problematično.

    Tako partizani obremenjujejo protikomunistično stran s kolaboracijo. Protikomunistična stran pa nasprotno pravi, da njeno soobstajanje z okupatorjem ni bila kolaboracija in za to navaja dva, po njenem bistvena argumenta: prvič, to soobstajanje ni bilo prostovoljno, zato tudi ni bilo ideološko, ampak je bilo prisiljeno, ker je šlo za goli obstoj; drugič, pa je to soobstajanje bilo bistveno drugačno, kot je bilo soobstajanje z okupatorjem v zahodni Evropi, ki nosi in je nosilo ime kolaboracija. Če se za razmere v Evropi uporablja ime kolaboracija, potem je za slovenske razmere treba najti in uporabljati drugo ime. Neznosno bi namreč bilo, sprijazniti se s tem, da te nekdo prisili, da nekaj narediš, potem te pa za to cinično obsoja.

    Protikomunistična stran pa obremenjuje partizansko stran s kolaboracijo s komunizmom. Sem spada očitek, da je bil tako imenovani NOB samo okvir, v katerem so komunisti mogli uresničiti svoj revolucionarni pro­jekt; da so to dokazali zlasti po vojni, ko se partizani niso uprli totalitarni nesvobodi, ki se je s koncem vojne uveljavila, ampak so komplacentno prenašali velike krivice, ki so zadevale ljudi, včasih pa tudi njih same; dalje, da ugovor, da si v razmerah, ki so nastale, niso mogli pomagati, ne velja, saj ni mogoče imeti obojega, hkrati boriti se za svobodo in se obenem sklicevati na nesvobodo, ki si si jo izbojeval.

    Ne trdimo, da spornost, ki smo jo opisali, ni teoretsko rešljiva že sedaj. Trdimo le, da je pametneje – v imenu države, ki jo postavljamo – da ne ženemo stvari do kraja, ampak jih v tem oziru prepustimo prihodnji zgodovini. Seveda pod enim pogojem, ponavljam, pod enim pogojem: da se protikomunistični strani, ki je bila pol stoletja zatirana in je še danes bistveno depriviligirana, z vrsto ločenih zakonov podeli moralna, pravna in politična satisfakcija. Naj nekatere od teh zakonov navedem: Zakon o preoblikovanju množičnih grobišč v vojaška grobišča, pri čemer se zagotovi uprava nad temi grobišči organizacijam civilne družbe, ki nadaljujejo tradicijo protikomunističnega odpora; Zakon o mrliških listih, Zakon o arhivih, Zakon o politični emigraciji, Zakon o samostojnem institutu zgodovine protikomunističnega odpora; zakon, ki bi izenačil protikomunistično stran s partizansko stranjo v vseh zadevah, kar praktično pomeni dosledno uveljavitev Ustave Republike Slovenije in s tem tudi ukinitev vseh tako imenovanih privilegijev.

    7.3. Novi interes

    Avtor: Justin Stanovnik

    7.3.1.

    [Page 071]

    Spoštovano predsedstvo, gospe in gospodje!

    Redko se zgodi, da je ljudem naloženo, da v tako kratkem času povejo tako dolgo zgodbo, kot se to danes pričakuje od nas. Ob taki misli bi kazalo, da bi človek vzel za vodilo besede, s katerimi začne svoje poročilo Glas iz zbora v knjigi Andreja Sinjavskega: Moj čas je kratek, zato bom govoril naravnost.

    Najprej, zgodba nedavne slovenske preteklosti je tako megalitska, zgrajena iz tako velikih kamnov, da jih ni mogoče ne videti. In vsi jih tudi zares vidijo in vejo, kaj pomenijo – razen množice mladih ljudi (sedaj tudi že ne več tako mladih), ki so absolvirali socialistično šolo in jih je treba šteti med žrtve komunizma, čeprav ni še nihče pomislil na to, da bi se morali pred njimi prikloniti in jim postaviti spomenik. Tektonika slovenske preteklosti je torej dovolj jasna. Toda zakaj potem ne moremo priti do skupne, enotne in ene pripovedi o njej? Ali, drugače, do njene zgodovine?

    Zato, ker bi za to bil potreben dialog, za dialog pa razum kot vrhovna norma. Razum, ki bi bil tako zelo razum, da bi tiste velikanske gradbene kvadre, ki bi jih enkrat zagledal, nujno tudi priznal. Razum pa ne more dobiti svoje vloge zato, ker mu stoji nasproti interes. Razlika med razumom in interesom je ta, da razum vidi celoto, interes pa samo del in ta del je on sam.Interes vidi samo sebe. Glede preteklosti se to kaže tako, da jo razum hoče zagledati v tem, kar je, interes pa jo hoče organizirati. Razum teži k zgodovini, interes pa k interpretaciji in nazadnje k mitu.

    O katereminteresu govorim?

    Ko je komunizem konec osemdesetih let moral objaviti bankrot, je bila diskreditirana njegova ideologija, nedotaknjen pa je, za čuda, ostal interes, ki je bila njegova vzgonska sila. Vsebino komunističnega interesa je določala volja do moči. Zgodovina evropskega nihilizma je sicer bila povedana že tisočkrat, zato je tu ne bom ponavljal

    Ko se je zrušila tako velika stavba, smo mislili, da se bo v ruševinah sesedla tudi volja do moči. A se ni! Naravno bi bilo, da bi sedaj nastopil čas refleksije. Neke ljudi je dohitela zgodovina, smo si mislili, in kako bodo mogli, da se ob srečanju z zgodovino ne bodo zagledali v tem, kar so bili? Kako bodo mogli ne videti, kaj so naredili! Da so v stavbo, ki so jo zidali, investirali velikansko količino človeškega življenja; da so pobili dvanajst tisoč slovenskih fantov in jih vgradili v temelje svoje odurne piramide; da so sto tisoč ljudem vzeli imetje, ki so ga z delom in varčnostjo zbrali mnogi rodovi; da nekaj sto tisoč ljudi nenadoma ni smelo živeti tistih oblik osebne in politične svobode, ki smo jo Slovenci kot narod dosegli; da je brez števila ljudem bila vzeta čast in dostojanstvo; da so se pol stoletja iz vseh razglasnih postaj imperija sramotili tisti, ki so največ naredili za to, da je slovenski narod ohranil jezik in duhovno prostost, da je ostal v civilizaciji in da je sploh obstal.

    Razumeli smo, kaj se pravi, če koga dohiti zgodovina, in smo te ljudi že bili pripravljeno videti tragične. Kar nekaj časa smo živeli v slepilu, potem pa si nismo mogli več prikrivati, da je njihov interes, za katerega smo rekli, da je bil volja do moči, enako intenziven, kot je vedno bil. V tem jih bo mogoče zgodovina arhivirala kot unikat.

    Spremenil se je samo nastop. Gre za nasled­nje. Nihilizem moderne je dopuščal ideologijo – morda jo je celo zahteval – zato se je komunizem leninskega navdiha utemeljeval na ideologiji. Ta ideologija je bila še opica metafizike, imela je odgovore na vsa vprašanja, na katera je odgovarjala metafizika, le da so bili ti odgovori postavljeni in ne z mislijo iz biti izbojevani. Ideologijo je sicer spremljal celotni totalitarni orkester – partija, kontrola nad vojsko, kontrola nad policijo, kontrola nad gospodarstvom, kontrola nad lastnino, kontrola nad kulturo, kontrola nad mediji – a mesto, na katerem se je komunizem legitimiral, je bila ideologija.

    Nihilizem postmoderne pa ideologije – kot opice metafizike – ni več dopuščal. Ta koincidenca je po bankrotu njihove specifične ideologije komunistom odprla ugoden prostor. Komunisti – oznako bom obdržal zato, da pokažem na specifičnost teh nosilcev volje do moči – komunisti so razumeli svoj čas in svojo situacijo in so se odločili za novo strategijo. Bila je sad spoznanja, da bo, kakor je bilo nekoč mogoče na ideologiji, sedaj mogoče postavi oblast na razsrediščeni in sfrag­mentarizirani družbi. Naj še tako premišljujem o času, ki ga živim, ne najdem stavka, ki bi bolj kompleksno razložil sedanje pojave v kulturi in politiki.

    Ljudje, ki so bili še včeraj uzakonjevalci središča – postavljenega, ideološkega – so sedaj [Page 072] postali strastni in nestrpni zanikovalci ne samo vsakega središča, ampak tudi ideje središčnosti same. Zato jih vidimo, kako tolčejo vsako središče, ki se v družbi naravno obli­kuje. Zlasti in predvsem pa tri poglavitna: intelektualce, vrednote in Cerkev. To so tri središča, ki najbolj zanesljivo jamčijo človeku osebno in družbeno normalnost in integriteto. Danes je namreč mogoče nad ljudmi vladati tako, da razbiješ človekovo normalnost in integriteto.

    V javni prostor je torej znova spet vstopil interes v pomenu, ki smo mu ga dali na za­četku. Interes, ki ga do zadnje celice napolnjuje volja do moči, smo tudi rekli, ne more upoštevati in respektirati celote. Zato je v temeljnem sporu z razumom. Z velikim nelagodjem, morda bi morali celo reči s strahom, gledamo, kako se razum umika pred arogantno agresivnostjo novega interesa. Zadnje čase vidimo, da se razum seli celo iz jezika, za katerega smo mislili, da je njegovo neodtujljivo domovanje. Razum torej odhaja, na njegovo mesto pa stopajo agenti razsrediščevanja. Veliko jih je! Od prebivalcev akademosa pa do prepotenih dninarjev ježevskega tipa sodelujejo pri tem nedostojnem poslu. Ali jih kdo vodi? Morda. Ali so posebej plačani? Morda. Predvsem pa tudi njeh žene volja do moči.

    Toda čas, ki teče mimo nas in skozi nas, je medijski čas, zato jezika, o katerem govorimo, ni mogoče ne slišati. In kakšne so posledice? Ljudje – vsi ljudje, ki se jih še ni polastila miselna in duhovna razuzdanost – so žaljeni, žaljen človek pa ne more biti držav­ljan, civis, citoyen. V zadnji analizi gre torej za demokracijo in demokratično kulturo – za državo. Moderna država je zgrajena na razumu, interes, ki ga napaja volja do moči, pa deluje proti razumu: ergo proti državi.

    Zato o vsem tem pravzaprav govorim. Ne samo o preteklosti, kakor ste videli, ampak tudi o sedanjosti. Ne vem, če je razmislek, ki sem ga tu v kratkih črtah razgrnil, že po sebi pripeljal do sklepa, za katerega bi rad videl, da se tu naredi. Če ne, ga bom eksplicitno navedel: na vsak način je treba sprejeti Deklaracijo o delovanju komunističnega totalitarnega sistema in o razmejitvi med komunističnim totalitarnim sistemom in demokratično Republiko Slovenijo. Po mojem bi bil sicer ustreznejši naslov Obsodba komunističnega sistema, a ostanimo pri predlagani formulaciji. Važno je to, da bo besedilo ade­kvatno – da bo ustrezalo resničnosti, ka­kor jo poznamo iz izkustva in kakor jo je dognala evropska sociološka, politološka, zgodovinska in filozofska misel. Besedilo, ki bi izra­žalo eksakten uvid v naravo komunizma, bi bilo v sedanjih razmerah nekakšna rešitev za narod in njegovo državo. Utegnilo bi namreč zaustaviti degenerativne procese, ki so zajeli njene institucije.

    Še dve stvari bi hotel dodati v korist svojega razmišljanja.

    Prvič. Resolucija parlamentarne skupščine Sveta Evrope govori v točki 11 o tem, da so »nekatere države imele za nujno, da uvedejo administrativne ukrepe« za osebe, ki »so bile na visokih položajih v bivših totalitarnih komunističnih režimih in so jih podpirale«, da »tem osebam preprečijo udeležbo na oblasti«. Resolucija pravi, da so »ti ukrepi skladni z demokratično državo«, če so upoštevani določeni pogoji: da se postopek izpelje proceduralno, v okviru zakonov; da je njegov cilj ta, da se zavaruje na novo nastala demokracija; da te osebe ne kažejo zanimanja in niso motivirane, da preidejo na »demokratska načela«. Mislim, da človeku, ki ima oči, ni treba dokazovati, da naši komunisti v visokih in najvišjih državnih službah ne kažejo resničnega zanimanja, da bi prišli na »demokratska načela«. Zanimanje, ki ga kažejo, ne presega videza igre. Zlasti pa je jasno, da komunisti niso motivirani, da preidejo na »demokratska načela«. Če bi se ta načela udejanjila, bi bile njihove možnosti bistveno prizadete. V Republiki Sloveniji pa obstaja področje, v okviru katerega je mogoče empirično dokazati, da osebe komunistične provenience, ki sedaj zasedajo visoka mesta v državi, ne »ka­žejo zanimanja« za udejanjanje demokratičnih principov. To področje zadeva pravice žrtev povojnih množičnih pobojev. To so seveda človekove pravice. Te pravice gredo tudi mrtvim in jih imajo zato pravico izterjati njihovi svojci. Nekdanji komunisti, ki danes opravljajo visoke službe, kažejo v neki najbolj važni stvari popoln prezir do »demokratičnih principov«.

    Toda tu ni važna lustracija, kot bi kdo morda mislil. Važno je nekaj drugega. Zdi se nam­reč, da tudi na najvišjem mestu omen­jeni člen ni bil prav dobro razumljen. Tam je bil namreč izrečen pomislek, da bi ljudje, ki bi jih takšni administrativni ukrepi zadeli, s tem izgubile človekove pravice. Ljudem, ki tako mislijo, bi radi pomagali z neko primero, da bi bila stvar bolj umljiva. Primera bo vzeta s področja, ki ni brez aktualnosti.

    Denimo, da bi bil nekje objavljen razpis za upravnika otroškega zavetišča; zanj bi se prijavila tudi oseba, ki ji je bilo nekoč dokazano kaznivo dejanje pedofilije. Denimo [Page 073] nadalje, da je ta oseba kazen prestala in da v kazenskem zakoniku ni nobene določbe, ki bi pomenila za osebo, ki je bila vpletena v takšno dejanje, kakšno omejitev v prihodnosti. Ali ne bi bilo razumljivo, da bi razpisna komisija kljub pravni praznini tako osebo odklonila, pa četudi bi bila edini kandidat? Ali ne bi bilo nadalje razumljivo, da bi državljanski čut dosegel, da si ta komisija postavi za urgentno nalogo, da se tovrstna pravna praznina čimprej izpolni z ustreznimi omejitvami?

    Pedofilija je nekaj strašnega. Naša primera je imela sicer samo strukturalno analoško vlogo, toda ali nas ni Stéphane Courtois opozoril, da pomeni vplesti se v komunizem nekaj strašnega?

    Druga stvar, na katero moramo pokazati in ki bi morala dobiti svoje mesto v Deklaraciji o delovanju komunističnega totalitarnega sistema, pa je poravnava neke, sedaj že deset let stare krivice. Gre za slovenske katoličane. Niso namreč nosili samo poglavitnega bremena upora proti komunizmu in prenašali začetno nasilje komunistične gverile, ampak so tudi v polstoletnem totalitarnem obdobju vzdrževali prostor radikalne duhovne drugačnosti in s tem omejevali totalnost totalitarizma. Prostor duhovne in kulturne neodvisnosti, ki so ga ustvarjali, je bil tudi prostor, v katerem je zmeraj latentno obstajal spomin na politično svobodnjaštvo in ki je leta 1990 bistveno pripomogel k zmagi Demosove koalicije. To držo so katoličani tudi plačevali: z življenji, z zapori, z vsakovrstno družbeno in poklicno zapostavljenostjo. Tudi za slovensko Cerkev velja, kakor so v Obsodbi komunističnega totalitarizma za svojo napisali Poljaki: »da je branila človekovo dostojanstvo in stala na strani duhovne identitete«. Teh stvari decenten človek kratko in malo ne more zanikati. In če ne bodo stale v načrtovani Deklaraciji, bo njena verodostojnost bistveno okrnjena.

    8. Odzivi in refleksije

    8.1. Kako je mogoče, da je pesnik Ivan Hribovšek, ki je pripadal Kocbekovemu krogu, postal domobranec?

    Avtor: Branko Rozman

    8.1.1.

    Ivana Hribovška sem poznal iz Škofovih zavodov. Z njegovim eno leto mlajšim bratom Francetom sva bila celo sošolca.

    Šele pred kratkim mi je prišla v roke zbirka Ivanovih izbranih pesmi Himna večeru (Mo­horjeva, Celje 1993), ki jo je pripravil in ji napisal spremno študijo prof. France Pibernik, ki je med drugim zapisal, da je Hribovšek ob Francetu Balantiču najpomembnejši medvojni slovenski lirik.

    Pri branju knjige me je posebno prevzelo to, da je Hribovšek, ki je kot literat pripadal Kocbekovemu krogu, vstopil k domobrancem, saj bi ga po vsej logiki morala pot peljati k partizanom. Ta njegova odločitev je tako nenavadna, da je vredno o njej posebej pisati, saj kaže stisko vesti enega od domobrancev, ko se je moral odločati med revolucijo pod plaščem NOB in protirevolucijo z okupatorjevim orožjem.

    Hribovšek je bil doma v šestčlanski uradniško-kmečki družini v Radovljici, rojen leta 1923. Srednjo šolo je do sedmega razreda obiskoval v Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, sedmo na klasični gimnaziji v Ljubljani, na nemški gimnaziji v Kranju jo je na zahtevo šolskih oblasti moral ponoviti, osmi razred in maturo pa je opravil na nemški gimnaziji v Beljaku. Leta 1943 se je vpisal na klasično filologijo na Dunaju.

    Hribovšek je bil po značaju zelo tih in zaprt, močno čustven, neizprosen iskalec in zagovornik resnice, iskren kristjan, po razumski plati pa zelo talentiran ne le kot pesnik, ampak tudi kot odličen esejist in izreden poznavalec latinskega in grškega sveta.

    Že v peti gimnaziji se je začel resno ukvarjati s poezijo in se pri tem zbližal z zavodskimi literati, posebno z Janezom Remicem in Jože­tom Brejcem (Javorškom). O Remicu je Brejc izjavil, da je genij, polihistor in naš drugi Matija Čop. Hribovšek se je po Brejcu pridru­žil Kocbekovemu krogu.

    Ko se je konec marca 1944 vrnil z Dunaja domov, je zvedel za smrt Remičevega očeta. Ta je umrl zaradi poškodb, ki jih je dobil ob padcu med nočno partizansko rekvizicijo pri Remičevih na Bledu. Hribovšek in Remic sta se ob brezobzirnih partizanskih rekvizicijah in likvidacijah v širši blejski okoklici in zlasti [Page 074] v bohinjskem koncu, kjer so morili nedolžne žrtve, miselno in čustveno oddaljila od takega osvobodilnega boja.

    Konec maja 1944 je bil Remic vpoklican v nemško vojsko. Čeprav sta bila s Hribovškom trdno odločena, da v nemško vojsko ne bosta šla, jima je bila po smrti Remičevega očeta pot k partizanom zaprta, in Remic se je nem­ški mobilizaciji uklonil. Najprej zato, ker se mu ni posrečilo vpoklicu se izogniti s pobegom v Ljubljano, ki ga je načrtoval; potem pa zato, da ne bi svoji družini nakopal nemš­kih represalij.

    20. novembra 1944 je Remic pisal Hribovšku iz severne Nemčije: »Tvojo odločno stališče proti partizanstvu me je zelo začudilo. Pred kakšnim letom dni smo se precej drugače menili. Stvari so se pa med tem časom razjasnile in partizanstvo se je izkazalo samo kot produkt naše politične nezrelosti. Kar smo včasih imeli za heroizem, se je izkazalo za blaznost in za preračunano goljufijo. In kdor zdaj gre k partizanom, je navaden koristolovec, ki si od namišljene skorajšnje polomije obeta veliko dobička. Na slovensko bodočnost pa malokdo misli.«

    Načelno Hribovškovo stališče do osvobodilnega gibanja je bilo znano od vsega začetka: kot zaveden narodnjak je bil na strani odpora in je sodeloval, kolikor je mogel, v okviru skupine krščanskih socialistov, vendar pa so ga skrajno negativna dejanja partizanov, zanj kot kristjana nesprejemljiva, od njihovega početja odvračala. Ko se je sredi decembra 1944 odločil za vstop med gorenjske domobrance, je vse do zadnjega skušal najti drugačno rešitev. Še zadnji mesec je vzdrževal zvezo s partizani, se skušal dogovoriti z njimi za sporazumno rešitev, a brez uspeha. Spoznal je, da bi ga partizanska stran rada uporabila samo za vabo drugim, in ker tega ni sprejel, ga je čakala smrtna obsodba.

    Hribovška je zanimala usoda krščanskih socialistov, ko so v partizanih izginjali njegovi znanci. Morda je zvedel za likvidacijo krščanske skupine na Gorenjskem. Na poseben način ga je prizadevala Kocbekova vloga, saj si ni mogel predstavljati, da bi lahko Kocbek sprejemal vse, kar se je strahotnega dogajalo v osvobodilnem gibanju.

    K domobrancem je stopil na Brezjah 17. decembra 1944. Nekaj dni zatem mu je sledil še brat France.

    Svoji prijateljici Anici Resmanovi je 7. marca 1945 pisal: »Kako naj vem, kaj si Ti predstavljaš o mojem ‘izdajstvu’? Sicer pa po pravici povedano tudi nič ne iščem, kaj si kdo o meni misli, naj mu je všeč ali ne, da sem, kjer sem, to je moja osebna stvar, ki nazadnje nikogar nič ne briga.«

    Sedmošolec Ivan Hribovšek

    Figure 36. Sedmošolec Ivan Hribovšek

    10. aprila ji je pisal: »Tvoje skrbi so precej odveč. Jaz nimam nobene skrbi, kaj bo z nami, tudi če pride do najhujšega, me ne bo strah, saj se ne more zgoditi nič takega, kar bi nas uničilo popolnoma ali nas umazalo za zmeraj. Če bo že tako treba, vsaj zavest bom ohranil, da nisem bil umazan kramar in špe­kulant s krvjo nedolžnih, da nisem bil izdajalec, ki je po mojem najprej tisti, ki laže, da se bori za svobodo, pa mu gre le za oblast in revolucijo.«

    15. aprila je hotel domov, kjer naj bi se srečal z Remicem, ki se je bil vrnil iz Nemčije in vstopil k domobrancem. Tisto nedeljo pa je bil njegov brat France, ki se je nahajal v Remičevi domobranski četi v Tržiču, iz partizanske zasede ubit. Ivana je bratova smrt silno prizadela.

    28. aprila je pisal Resmanovi: »Ves teden sem še v negotovem razpoloženju, ne da bi kaj dvomil o pravilnosti svoje poti ali o smislu žrtev in smislu bratove žrtve, le nerazumljiva mi je tragika, ker je pretežka in prenasilna. Zase sem odločen kot prej: rajši častno umreti, častno pasti kot izdati samo za trenutek [Page 075] pošteno in pravično stvar. Vem in vidim, da so povsod ljudje, ki bodo delali na račun naše krvi svoje kupčije, toda te moram samo zaničevati, moje odločnosti pa ne bodo spremenili. Če so na svetu ljudje, ki morejo tako delati ob vsem tem, kar se dogaja, je to njihova stvar, jaz ne morem in nočem z njimi imeti nič opraviti. To je moja naloga in nič me ne more odvrniti, da bi je ne izpolnil. Pa karkoli naj že bo, življenje ni absolutna dobrina, ne življenje rodu, najmanj življenje posameznika. Naučil sem se iskreno moliti: Zgodi se Tvoja volja!«

    4. maja so dobile domobranske postojanke ukaz za umik. Na Koroškem so morali domobranci orožje izročiti Angležem. Utaborili so se na Vetrinjskem polju.

    Hribovšek je bil imenovan za adjutanta poveljnika 1. bataljona IV. polka I. divizije kapetana Milka Piriha. Najverjetneje je bil iz Vetrinja poslan prek Pliberka, Slovenj Gradca, Velenje in Celje v Teharje. Iz tamkajšnjega taborišča so revolucionarji vsako noč odva­žali domobrance v smrt. Neka noč je vzela tudi Hribovška. Datum njegove smrti in njegov grob bosta verjetno ostala skrivnost.

    Če na koncu odgovorim na vprašanje, kako je mogoče, da je Ivan Hribovšek, ki je pripadal Kocbekovemu idejnemu krogu, stopil k domobrancem, moram reči, da zato, ker je bil tako inteligenten, da je revolucijo prepoznal kot zločin, in obenem tako pošten, da z zločinom ni mogel sodelovati.

    9. Naša spominska dejanja

    9.1. Teharje 1998

    Avtor: Tine Velikonja

    9.1.1.

    Na celjskem kolodvoru čakamo na vlak s sevniške strani. Gledam tire kot stare znance. Ob njih smo 1. junija 1945 ležali in poljubljali slovensko zemljo. Na konjih so drveli po nas in videti je bilo, da se bliža konec sveta. Ko so nam dovolili vstati, sem se tako kot zdaj zazrl v razvaline gradu na griču. Polepšane so. Vlak ne zamuja in Slavka nam prijazno pomaha. Ena redkih potnikov je. Nekaj časa imamo za kavo in sprehod po Celju. Opustelo je kot vsa slovenska mesta v nedeljah zjutraj. Nikjer vabila na teharsko svečanost. Oblastniki se bahajo z dediščino Celjanov, Teharij pa ne marajo in no­čejo slišati zanje. Najraje bi jih spremenili v smetišče za vso Slovenijo. Mrtvi so zguba, smeti pa čisti denar, naftni vrelec. Že sedaj je teharsko odlagališče njihovo najbolj dobičkonosno podjetje. Pokopani pod piritnimi odpadki spijo in ne protestirajo. Tudi drugih meščanov vse tisto, kar se na prvo oktobrsko nedeljo nagnete tam doli, ne zanima. Dolenjci in Notranjci, ki prihajajo objokovat svoje drage, jih ne ganejo in so jim tuji. Teh nenavadnih pogrebcev po žalni slovesnosti ni videti po obmestnih gostiščih in so tudi sami krivi, da jih nihče ne pozna.

    Videti je, da se nas bo vreme usmililo. Bo, kar bo. Teharje prenesejo vse, tako onečaščenje kot obletno slovesnost v moči in lužah. Videti je, da so čisto na tleh in jim vseeno, v kakšnem oblačilu nas pričakajo. Z Rogom je drugače. Tam slabo vreme skoraj nedotaknjeni prostor polni z neznosno gnečo, blatom in nervozo. Peljemo se po stari cesti in pridemo v kolono. Na vrhu nas usmerijo na parkirišče desno na ploščadi. Piritne odpadke so prekrili z zemljo in jih zdaj prerašča trava. Blizu grobov smo. Ležijo globoko, deset, dvanajst metrov, oficirji, umrli zaradi lakote ali bolezni. Rožni venec. Ne vem, če je v tej molitvi zares moč, ki ji jo pripisujejo. Vendar na tem kraju sega v dno duše, dopoveduje nam, da je ta prostor svet in vreden spoštovanja. Da se na njem smejo izgovarjati samo lepe besede, pobožne, zbrane in spoštljive. Na vrhu zemeljske pregrade zagledam ljudi. Nekako so le prišli do tja, čeprav je ograja visoka, vrata pa zaklenjena. Povzpnem se mimo osrednjega spomenika. Beton prekrivajo z granitom. Smetišče je na naši strani zakrito z zemljo, na vrhu pa zija kot velika rana. Najdem mesto, kjer je mogoče žično mrežo dvigniti. Splazim se pod njo. Sprehodim se po nasipu okrog umetnega jezera in napravim nekaj fotografij. Cerkvica sv. Ane je videti zaspana. Severno pod menoj slavnostni prostor. Ni tako daleč, vseeno pa je v primerjavi s pregrado in smetiščem majhen. Avtomobili so zasedli večino ploščadi, ljudi pa je na videz komaj za prgišče okrog oltarja. Spomenik je mogočen. Obvladuje prostor. Ni jim prav, da je tak.

    Spustim se na slavnostni prostor. Nabralo se je že nekaj tisoč ljudi. Držijo se poti in zahodne strani oltarja. Težko jih je posneti tako, da bi ujel skupino, ki bi bila videti kot množica. Ozvočenje je pravo, zvoki iz zvočnikov se ne [Page 076] tepejo med seboj. Zbor je močan, sestavljajo ga pevci mešanega pevskega zbora župnije Trnovo in Consortium musicum pod vodstvom Srečka Gruma. Teharje so hladne in te spre­jemajo kot tujca, gozd Kočevskega Roga pa te ovije kot svojega. Tam se lahko nasloniš na drevo, če te začno boleti noge, lahko se usedeš na skalo ali mah. Tu je treba vztrajati stoje ves čas.

    Škof dr. Franc Kramberger vodi maševanje. Oltarnega prostora od strani ni videti, ker ga zakriva ponjava. Vemo, da je prijatelj, ki čuti pomen kraja in sporočilo časa. Ne bo govoril v prazno. Pridigo naveže na berili in evangelij:

    Teharje! Kraj, za katerega veljajo Kristusove besede: »Nič ni skrito, kar se ne bi razodelo, in skrivno, kar se ne bi zvedelo. Zakaj, kar ste rekli v temi, se bo slišalo ob belem dnevu; in kar se je na uho govorilo, se bo oznanjalo na strehah.« Pred Teharji ni mogoče zbežati ali se skriti. Nobena noč ni tako črna, nobena tema ni tako temna, da se skrivnost tega kraja ne bi videla. Ni kotička slovenske sedanjosti, kjer ne bi odmevala teharska tragedija.«

    V prvem berilu se je oglasil prerok Ezekijel: »In prišel je vanje duh, oživele so, se postavile na noge … Te kosti so vsa Izraelova hiša, ves izraelski narod … Oni pravijo: Naše kosti so usahnile, naše upanje je izginilo, uničeni smo … Pa je spregovoril Gospod, gospodar zgodovine, Bog: Dam svojega duha v vas, da oživite in vas spet naselim v vaši deželi.«

    In očitki Jezusu v Betaniji štiri dni po Lazarjevi smrti: »Gospod, ko bi bil tukaj, bi moj brat ne umrl«. Škof naveže: Tiste usodne mesece leta 1945 po drugi svetovni vojni Gospoda ni bilo tukaj … Boga ni bilo tukaj in ker Boga ni bilo tukaj, ni bilo pravice, resnice, usmiljenja, ni bilo čuta za človeško dostojanstvo za brata in sestro po krvi. Ker ni bilo Gospoda Boga tukaj, je moral umreti moj brat, moja sestra, moji rojaki, 12000 nedolžnih bratov in sester po krvi je moralo umreti. Znova se je izkazalo: Kjer ni Boga, tam tudi človek preneha biti človek.

    Škofu smo hvaležni za njegove besede. V njih je tolažba, ki jo še vedno potrebujemo, pa tudi upanje. Premišljujem. Kakor se sliši bogokletno, tiste mesece leta 1945 na Teharjah Boga ni bilo. Ni ga bilo za tiste, ki so odhajali v smrt, ni ga bilo za nas, ki smo čutili, kako nas zapušča življenje. Veliko se je molilo in upalo na rešitev. Edino, po čemer smo vedeli, da še ni konca sveta, je bilo večerno zvonenje s Sv. Ane. Pripovedalo nam je, da je prav blizu normalen svet, da nekdo redno prihaja in vleče vrvi, da so nekje ljudje, ki odlagajo orodje in molijo avemarijo, [Page 077] saj si nismo mogli predstavljati, da je bilo namenjeno tudi nam.

    Teharje 1998

    Figure 37. Teharje 1998 Tine Velikonja

    Vreme se popravlja, pokaže se celo sonce, potem pa se začnejo grmaditi nad nami temni oblaki. Taki so, da bi lahko vsak hip spustili svojo močo. Še pred koncem maše jih vetrič odvleče proč. Spet sonce. Kulturni del vpeljejo pevci. Doberdob in potem bo pela Nina Kompare Kaj ti je deklica? Ni čudno, da so slovenske vojaške pesmi tako žalostne. Samo regiment po cesti gre, vse drugo pa je dolgih sedem let, pa bom oblekla črn gvant ali krogla priletela in ga strašno ranila. Vojske in vojskovanja nismo nikdar jemali za svoja. Ko pa je za kaj takega v času 2. svetovne vojne in okupacije napočil čas, se je vse spridilo. Okupacija, revolucionarni teror, protikomunistični upor, državljanska vojna. Eni so izšli kot zmagovalci, drugi kot poraženci. Še zdaj ne znamo ločiti, kaj je bil videz in kaj resnica, kdo je hodil po odprtem in kdo se je ovijal v plašč laži.

    V kratkih nagovorih nas pozdravita za Tehar­je Ferdo Ježovnik, za Celje Janez Lampret. Izvemo, kako je s spominskim parkom na Te­harjah. Potrpeti bomo morali, saj taka reč ne zraste čez noč. Povabljeni so tudi trije predsedniki pomladnih strank. Prosili smo jih za nagovor. S tem, da se pokažeš na takem kraju, ni slepomišenja. Za oltarjem stojita Lojze Peterle in Janez Janša. Marjana Podobnika ni, tudi brata Janeza ne. Nista obljubila, da prideta, pa tudi ne sporočila, da ju ne bo. Kje gradita mostove, če mislita, da sta tam bolj potrebna kot tu? Peterle spregovori o kraju in času, splošen je, vendar prepričljiv. Janša je daljši, stavki sedijo kot pribiti. Za demokracijo gre, za normalno življenje. Mrtvi bodo v oporo živim. Pevski zbor spretno povezuje točke.

    Justin Stanovnik začne s teharskimi zgodbami. Ne o dojenčkih, ki so se žgali in umirali na poletnem soncu, ne o golih domobrancih, za noge obešenih na kljuke, z izrezanimi pasovi kože po hrbtu, ne o čudežih. Govori o rečeh, ki so se zgodile zares. O kmečki materi Jožefi Opeka, ki je nekaj ur, preden so jo odpeljali v smrt, zarisala sinu na čelo križ, z besedami: »Mogoče se zadnjikrat vidiva.« In Lojz se je čez nekaj dni pred jamo na Hrastniškem hribu iztrgal iz vrste in se rešil. O županu Jožetu Ruparju iz Lešnjakov na Vidovski planoti. Preden so ga odpeljali, je za sina, ki je bil kot mladoletnik tudi v taborišču, napisal listek: »Dragi Jože. Slike nimam. Ta spomin ti dam in zapustim. Spominjaj se mene in mame. Moli vsak dan in bodi pošten. Boga ne pozabi in Bog te ne bo. Poslušaj glas vesti. To je moja želja. Če boš tako delal, se ti ni treba nikogar bati.« Jožetu so bili partizani že maja 1942 ob prvem protikomunističnem uporu ubili mater in jo pokopali v grapi Zale. Pa še zadnja o domobrancu Trdanu: Ko je komisar nekega ve­čera s svojega seznama prebral ime prijatelja, ki se je bil prej pomešal med prebivalce barake A, je Trdan zavpil: »So ga že odpeljali!« Komisar je ime prečrtal, kar je pomenilo, da ga ne bodo več iskali. Tako je, preden je odšel sam, še rešil človeku življenje.

    Iz takega testa so bili ljudje, ki so se znašli zadnjega maja in prve junijske dni leta 1945 na tem kraju. Na eni strani oni, ki so vse stavili na križ in poštenje, na drugi tisti, ki so vse stavili na svet, v katerem ne bo več križa, poštenje se bo zreduciralo na služenje policijski državi. Da bi ta svet uresničili, so se namenili pokončati veliko ljudi. Ta odločitev jih od takrat dela in jih bo za vedno delala drugačne. Pri tem pa je nenavadno to, da se tega, kar so storili, bojijo sami.

    Poslušamo izrečene besede o ljudeh, ki so projekt Teharje izpeljali, potem pa vse življenje skrivali to dejanje in skušali izbrisati svojo udeležbo. Pa o razpravi v državnem zboru 21. septembra, kjer so zagovorniki totalitarne preteklosti, uki in neuki, govorili, kot bi bili iz istega testa; votle besede, politkomisarski jezik.

    Justin zaključuje. Tekst imam pred seboj:

    Predvsem in na prvem mestu in najbolj pa se sile novega totalitarizma bojijo Cerkve. Odprite katerikoli časopis in boste takoj videli, kako je s to rečjo. Zakaj? Bolj kot vse drugo brani človeka v njegovi normalnosti. Dokler bo Cerkev imela vpliv, si človeka ne bo mogoče povsem podrediti. Ni ga bilo mogoče in si ga ne bo. Cerkev vodijo bolj prisebni pa tudi manj prisebni voditelji; ljudstvo, ki se k njej prišteva, je bolj zvesto, pa tudi manj zvesto – bolj bi rekli, bolj ali manj resnično. Toda, naj bo že tako ali drugače, Cerkev bo ostala takšna, kot je vedno bila: nikdar ne bo mogla, da ne bi branila človeka v njegovi normalnosti. Iz njega potem ne bo mogoče narediti česarkoli. Zato jo tako sovražijo. Toda še vse bo dobro. Svet je varovan prostor. Kdor malo razume čas, je to že moral videti. Tudi slovenski politični um bo nekoč prišel k sebi. Če ne prej pa takrat, ko bo, kot nekoč komunizem, tudi liberalni postkomunizem moral napovedati bankrot. Takrat bomo vsi v delu, ljubezni in spoštljivosti začeli graditi državo, za katero smo se pod vodstvom mladih slovenskih politikov odločili ob izteku tisočletja. Tudi državo, ki nam jo je Bog dal.

    Lepa roža, ki jo zapoje pevka, zaključna beseda Marije Zgonc in Moja domovina. Nekateri hitijo proti avtomobilom, drugi se vzpenjajo proti spomeniku, del nas ostaja pri križu do zadnjega. Stari znanci smo, prihajamo vsako let, zdaj že devetič. Vsakokrat nas nekaj zmanjka, [Page 078] pa jih nadomestijo mladi. Staramo se. V nas ni več tiste sile. Razočarani smo nad razvojem in se težko sprijaznimo s položajem. Komunizem se je sesul nekaj desetletij prej, kot smo pričakovali. Tole, kar ga je nadomestilo, pa se vleče v nedogled. A znamo potrpeti. Na poti do avta srečavam znance. Sedijo v avtomobilih ali ob njih in malicajo. Moje tri ženske me potrpežljivo čakajo. Ob avtu so, ki je videti zapuščen in zase. Samo še na kolodvor, potem pa v Ljubljano. Zbogom, opustošeni kraj in neprijazno mesto!

    Teharje 1998

    Figure 38. Teharje 1998 Tine Velikonja

    9.2. Krimska jama 1998 – nagovor pri maši

    Avtor: Janez Zdešar

    9.2.1.

    Drage sestre, dragi bratje!

    Čemu se zbiramo leto za letom ob Krimski jami, na Teharjah, v Rogu, čemu se sreču­jemo na moriščih in grobiščih širom po Sloveniji?

    Mar zato, da bo oživljali sovraštvo, gojili maščevanje in uživali v revanšizmu?

    Mar zato, da bi »preštevali kosti« in se naslajali ob številu žrtev?

    Ali pa zato, ker v svoji onemoglosti še vedno pestujemo zdavnaj prizadeto bolečino in jo umetno vzdržujemo pri življenju?

    Še bi lahko našteli očitke in vprašanja, ki nam jih postavljajo – dobrohotno ali zlohotno – ljudje, ki polpretekle zgodovine niso doživeli, – ali pa so jo doživeli, a jih žal ne zanima več.

    Ne, dragi moji, mi vsi vemo in vi vsi veste, da smo že zdavnaj vsem vse odpustili – in prav tako tudi sami prosili odpuščanja. Besede »revanšizem« še poznali nismo, drugi so nam jo podtaknili.

    In tudi kosti – oprostite nepietetno izra­žanje – tukaj danes ne preštevamo. To je dolžnost – ena prvih – slovenske države: že zdavnaj bi morali končno in dokončno vedeti, koliko življenj je uničila komunistična revolucija.

    Pa tudi svoje bolečine, ki še vedno skeli in razjeda naša srca, ne razkazujemo.

    Ne, to niso naši nameni!

    Zbiramo se ob jamah in moriščih

    – da počastimo in v mašni daritvi slovesno [Page 079] obhajamo spomin tisočev pomorjenih, mučenih, po nedolžnem v smrt poslanih;

    – da bi na priprošnjo teh naših slovenskih mučencev, ki so za svobodo slovenstva in vere dali svoja življenja, v sebi zbudili silo za odpor in upor proti današnjemu javnemu zlu in hudobiji,

    – da bi molili za novo generacijo, ki prihaja: da bi – po svetlem zgledu pobitih – živela in oblikovala slovensko državo, v vseh javnih področjih, iz globokega in pristnega krščanskega prepričanja.

    Kdo so ti naši mučenci, pobiti in umorjeni, katerih spomin obhajamo?

    To so bili ugledni, vplivni, vodilni kristjani: župani, tajniki občin, duhovniki, župniki in kaplani, delavni kmetje, očetje in matere in njih sinovi, študentje, fantje in dekleta iz katoliških verskih in prosvetnih organizacij, voditelji Slovenske legije in političnih organizacij, vaški stražarji in domobranci. Samo v župnijah, ki okrožajo Krimsko jamo, jih je bilo – med vojno in po njej – iz Preserja pobitih in umorjenih 70, iz Rakitne 91, iz Borovnice 108, od Sv. Vida 138, iz Begunj 202, skupaj nad 600 žrtev. In v dveh mesecih, v juniju in juliju 1942, je bilo v to Krimsko jamo, pri kateri stojimo, po mučenjih vrženo 17 po imenu znanih ljudi, 9 mož in 8 žena, od tega 3 dekleta in 3 fantje, mlajši od 21 let.

    Vsem tem našim mučencem in mučenkam, za večino ne vemo, kje so njih zemski os­tanki, danes izkazujemo dolžno čast. Desetletja so bili zamolčani, njih spomin je bil uradno prepovedan, preklet in onečaščen. Dvakrat so jih ubili: telesno, nato še njih dobro ime. S svojo navzočnostjo, ko obhajamo njih spomin, jim skušamo vrniti vsaj dobro ime.

    Ko premišljujemo te žalostne zgodovinske dogodke in si jih skušamo razložiti, se nam vedno bolj poglablja spoznanje: ti naši mučeni in pobiti so bili in so resnični junaki! V težkih razmerah okupacije so se uprli iz tujine uvoženi komunistični revoluciji. Hoteli so preprečiti tisto zlo, ki je nato dolga desetletja, pol stoletja dolgo, svinčeno vladalo nad Slovenijo: uprli so se komunističnemu brez­božnemu totalitarizmu. Zato v njih vidimo pristne pričevalce slovenstva, pričevalce za demokratično ureditev Slovenije, ki naj bi nastopila po končani vojni, nato pa pričevalce krščanstva kot tiste sile in moči, ki naj bi odločilno sodelovala pri povojni ureditvi slovenske družbe. Njih nasilna, mučeniška smrt je ustavila ta upravičena medvojna pričakovanja, a zaustavila jih ni.

    Dragi bratje in sestre!

    Nastopil je čas, da začnemo uresničevati vrednote, za katere so dali življenje ti naši junaški pričevalci in pričevalke. Dovolj je žalovanja, dovolj je steklo solza, začnimo že vendar, mi slovenski verniki, slovenski katoličani – v zaupanju na božjo pomoč in na priprošnjo naših mučencev – delati za uveljavitev krščanskih vrednot v slovenski državi in slovenski družbi.

    Najprej, uprimo se javno hudobiji in zlu, uprimo se javni laži!

    Še so med nami ljudje, ki bi Cerkev najraje izločili iz slovenske družbe. Ker je ne morejo fizično uničiti, ubijajo nje dobro ime. Gnojnico in blato mečejo na Cerkev, škofe in duhovnike! Koliko laži, neresnic, polresnic vsak dan slišimo in beremo v medijih: Cerkev naj bi med vojno imela izdajalsko vlogo, Cerkev je pravzaprav zakuhala revolucijo, Cerkev sedaj dviga glavo, se spet polašča svojega fevdalnega imetja, hoče na oblast … Dragi verniki! Preženimo strah, ki nam tiči v kosteh, in jasno in javno, kjerkoli je priložnost, povejmo in izpričujmo, da Cerkev ni totalitarna in nasilna, da ni tujka v slovenski družbi in še manj v slovenski zgodovini, da ne hrepeni po oblasti, zahteva le popravo krivic zase in vernike ter normalne razmere za svoje delovanje.

    Drugič: uprimo pa se tudi javnim krivicam!

    Država Cerkvi še vedno ni vrnila imetja, ki ji je bilo vzeto. Tako je slovenska Cerkev za svoje materialno preživetje še naprej prisiljena v tujini beračiti in s tem dejansko, čeprav nehote poniževati slovensko državo, ki ne kaže volje, da bi rešila to vprašanje.

    Država še vedno nam državljanom onemogoča šole na vseh stopnjah izobraževanja, ki bi ustrezale pravicam in željam staršev. Niso starši in otroci zaradi države, temveč država zaradi staršev in otrok! Zato država nima pravice izsiljevati in vsiljevati neko idejno nevtralnost, ki je v konkretnem življenju nikjer na svetu ni, samo v šolstvu naj bi veljala. Nasprotno, upoštevati mora pluralnost slovenske družbe. Verni starši zato zase upravičeno zahtevajo od države tak šolski sistem, ki vsaj ne bo ogrožal vzgoje, ohran­janja in gojitve vernosti njih otrok. O vsem tem smo že pred dvema tednoma slišali jasno in odločno besedo naših škofov. Podprimo jih v javnosti, saj gre za osnovne pravice nas vernikov.

    K molitvi in daritvi ob Krimski jami smo se zbrali končno tudi zato, da bi molili za generacijo, ki prihaja, da bi namreč – po zgledu in [Page 080] na priprošnjo naših mučencev živela iz globokega in pristnega krščanskega prepri­čanja in aktivno oblikovala našo mlado slovensko državo. Tej nalogi ne bo kos, če ne bo sama temeljito krščansko vzgojena. Katoliške mladinske organizacije in delo v njih so dragoceno sredstvo za tako vzgojo in oblikovanje. Zato nam veliko utremeljenega priča­kovanja in upanja vlivajo naše katoliške gimnazije; nanje smo lahko upravičeno ponosni. Naj vzgajajo in vzgojijo fante in dekleta, ki bodo po končanem študiju na univerzah stopili v javno življenje, na vodilna mesta, na vsa delovna področja ne samo v znanosti in umetnosti, temveč tudi v upravo, šolstvo, socialo, pravosodje in politiko – in tako stopili na še vedno nezasedena mesta med vojno umorjenih in po vojni pobitih katoliških voditeljev in vplivnih laikov.

    Eden prvih krščanskih mislecev laik Tertulijan iz Kartagine je v 2. stoletju, v času naj­hujših preganjanj, zapisal: Sanguis marty­rum, semen Christianorum, kri mučencev, seme kristjanov! Nobeno preganjanje, pa naj je bilo še tako krvavo in dolgotrajno, doslej Cerkve ni moglo uničiti. Iz preganjanj je Cer­kev vstala pomlajena, privlačnejša, močnejša!

    Prepričan sem, da bo tako tudi z našo desetletja preganjano Cerkvijo na Slovenskem.

    Na priprošnjo naših mučencev in mučenk

    – naj nam Bog da milost, da se bomo vedno znova pogumno uprli javnemu zlu, hudobiji in krivicam;

    – našim mladim pa da zagona, da bodo s svojim, iz vere delom, krščanskim zgledom in visoko osebno sposobnostjo sooblikovali novo, pomlajeno slovensko družbo in državo, kjer bo Bog spet na prvem mestu.

    9.3. Letošnje spominske slovesnosti v ZDA

    Avtor: Janko Maček

    9.3.1.

    V Clevelandu so leta 1965 izdali zbornik z naslovom 20. obletnica vetrinjske tragedije. Zdravko Novak je v njem za uvod takole opisal spominsko slovesnost:

    »V tihi večer se je oglasil zvon ob kapelici na Orlovem vrhu. Prižgan je bil spominski plamen, zaplapolali sta ameriška in slovenska zastava, trobentač pa je zatrobil molitev, da je odmevalo po Pristavi. Pred kapelico je prikorakala častna straža; slovesnost se je pričela.

    Noč je. Mesec je skrit za oblaki. V gozdu šumi veter. Procesija tristo in več bakel se je razvila in pomikala ob bazenu. Zdrava Marija … ki je zanje bičan bil … Molitev je odmevala od brega proti gozdu … Noč skrivnostno trepeta. Duše mrtvih so z nami. Pod Orlovim vrhom gori kres.

    Orlov vrh na slovenski Pristavi v Clevelandu – Dekle tretjega slovenskega                         rodu pred Belo steno

    Figure 39. Orlov vrh na slovenski Pristavi v Clevelandu – Dekle tretjega slovenskega rodu pred Belo steno

    Nedelja. Sonce je vzšlo. Pristava je oživela. Od daleč se je prikazala dolga vrsta vozil s prižganimi lučmi. Oglasil se je zvon, da jih pozdravi. Prihajali so od Sv. Vida, iz Collinwooda, iz Euclida. Nekdo je štel: Trideset, … petinpetdeset, … osemdeset, … dvainosemdeset. Ta je bil zadnji. Spet kliče zvon in vabi k sv. maši. Nebo je jasno, zrak čist in sonce ogreva zbrane romarje, ki so napolnili prostor pred kapelico. Mednje je prikorakala četa domobrancev, v belih srajcah, s črnimi kravatami. Nosili so slovensko in ameriško zastavo in venec v spomin pomorjenim soborcem. Trije, ki so ušli iz groba, so postavili venec ob kapelico.«

    O letošnjih spominskih slovesnostih nam piše gospa Mara Kolman. Najprej nekoliko skrajšano povzemamo njeno poročilo o spominskem dnevu v Triglavskem parku v Milwaukeeju.

    V velikem številu smo se zbrali k spominski maši in komemoraciji – Triglavani in gostje iz Chicaga in okolice. Sveto mašo je daroval dr. Jože Gole, somaševal pa je lanski novomašnik g. Gregor Goršič. Med gosti smo po­zdravili tudi g. dr. Kalista Langerholca, ki je bil prvič med nami. Dr. Gole je v pridigi poudaril pomen spominskega dneva in zaključil z opozorilom: Memento mori. Pri prošnjah smo se spomnili svetega očeta, ljubljanskega [Page 081] nadškofa in vseh slovenskih duhovnikov, vse naše mladine tukaj in v domovini, oskrun­jene brezjanske Marije, vseh naših bolnikov, vseh domobranskih mučencev s škofom Rož­manom in vseh rajnih članov društva Triglav. Med mašo je pel Triglavski zbor in z njim cela dvorana.

    Slovenska spominska skupina ob Domobranskem grobu v Triglavskem parku v                         Milwaukeeju – V sredini poročevalka Mara Kolman

    Figure 40. Slovenska spominska skupina ob Domobranskem grobu v Triglavskem parku v Milwaukeeju – V sredini poročevalka Mara Kolman

    Po maši je g. Mejač pozdravil vse navzoče, zbor je zapel Gozdič je že zelen, g. Menčak pa recitiral Kogejevo pesem V spomin. Glavni govornik je bil g. Lojze Gregorič. Obudil je spomin na težke čase, ko je pri nas s pomočjo zapadnih zaveznikov zmagala revolucija. Koliko gorja je prinesla! Začeli so se umori, nastale so vaške straže in Slovensko domobranstvo. Padel je Turjak in Grčarice. Sledili so pokoli v Mozlju in Jelendolu in potem je prišel tisti maj, ko je bila slovenska domobranska vojska izdana in poslana v smrt. Izravnani so bili grobovi na Orlovem vrhu in na Žalah, zasute jame v Rogu in rudniški jaki nad Hrastnikom. Oblastniki so verjeli, da je vse končano in pozabljeno. Pa ni bilo tako. Ideja »Bog, narod, domovina« je preživela tirane in bo živela naprej.

    Po slovesnosti v dvorani smo šli še na »domobranski grob«, ki je bil že poln cvetja, in prižgali svečke ter na kratko pomolili. Kosilo in srečanje znancev in prijateljev se je potem zavleklo v lepo pomladno popoldne.

    V Clevelandu na Orlovem vrhu imajo spominsko slovesnost v juniju: »Letos smo se spomnili 55-letnice pomorov v Grčaricah, v Mozlju, na Turjaku in seveda vseh tistih tisočev pomorjenih, ki leže po gozdovih in jamah v naši domovini Sloveniji. Tudi letos je bil Orlov vrh ves v zastavah in cvetju in kapelica je bila polna svečk. Prišli smo od vseh strani Amerike, iz Kanade, Argentine in celo iz Slovenije.

    Že v soboto zvečer smo se zbrali pred kapelico in odmolili rožni venec za pokoj vseh pobitih. Potem je spregovoril dr. Avguštin Kuk iz Kanade. Med drugim je vprašal, zakaj je v Sloveniji še vedno toliko klevet in sprevra­čanja resnice. Na tak način ne more priti do sprave, ki je pa nujna, da bo Slovenija v resnici svobodna. Sledila je recitacija iz Črne maše in nekaj pesmi, potem smo se pa podali h kresu, ki je bil letos res čudovit.

    [Page 082]

    Nedelja. Zbralo se nas je veliko, starih in mladih. Dan je bil vroč, vendar v senci visokih smrek, ki že petdeset let rastejo okrog kapelice, ni bilo težko prenašati vročine. Ob zvokih ameriške in slovenske himne je sprevod domobrancev s clevelandskim in kanadskim praporom in številnimi zastavami prišel do Bele stene, kjer so položili venec. Narodne noše so dodale občutek posebne slovesnosti. Trobentač je zaigral »taps«. Predsednik tabora g. Milan Zajec je pozdravil vse navzoče in prebral tudi pismo predsednika argentinskega Tabora g. Korošca.

    Sveto mašo je daroval g. župnik Kosem, ki že petnajst let prihaja med nas, kot je rekel na začetku. Mašo je spremljalo ljudsko petje. Slavnostni govornik je tudi tu bil g. Lojze Gregorič iz Chicaga. Zapeli smo še himno Oče, mati in potem še dolgo povasovali s prijatelji in znanci, na koncu si pa zaželeli srečno pot in na svidenje prihodnje leto. Bog daj!«

    Slovesno obletno mašo so letos 30. maja imeli tudi v Lemontu, na ameriških Brezjah, kamor Slovenci iz ZDA tudi sicer radi romajo. Slovesnost na Orlovem vrhu je pa bila na isto nedeljo kot naša obletnica v Kočevskem Rogu, zato so udeleženci, kot piše naša poročevalka, ta dan čutili še posebno povezanost z domovino.

    9.4. Ob vodi

    Jesen na bregu o mladosti sanja,
    že dan je krajši, sončni žarki spijo
    in komaj kdaj ob Dravi zagorijo,
    ob tihi breg se leno val zaganja.
    V sivini dni je vedno manj klicanja.
    Če tu in tam še lastovke bežijo,
    nesoč s seboj brezskrbno melodijo,
    za njimi zemlja pada v mir molčanja.
    Nekoč, ah, da, nekoč … jesen je pela
    v teh malih, belih hišah vzdolž ob Dravi,
    iz naših rož si zadnji venec plela.
    A zdaj se “Kärnten” tod po tuje pravi,
    nad mračnimi gradovi v skriti slavi
    jesen se sklanja, sanja nevesela …

    Avtor: Vladimir Kos

    9.5. Dež pada

    Na okna dež curlja
    tako počasi.
    Vtonili v zastor črnega neba
    so ure časi …
    Sivina v dnu srca
    vso luč zakriva.
    A dež curlja
    in klopota
    na okna temno-siva.

    Avtor: Vladimir Kos

    10. Pripovedi

    10.1. Vojni spomini

    Avtor: Ivo Bricelj

    10.1.1.

    [Page 083]

    Avtor pričujočega memoarskega spisa je predstavnik tiste generacije slovenskih ljudi, ki jih je vihra druge svetovne vojne z vso silovitostjo potegnila v svoj vrtinec. Izhaja iz med obema vojnama znane ljubljanske družine Bricljevih. Njegov oče je malone iz nič ustvaril veliko gradbeno podjetje, eno največjih v tistem času na Slovenskem. Med drugim je imelo velik delež pri gradnji ljubljanskega Nebotičnika.

    Ivo Bricelj, abiturient klasične gimnazije, se je že v zgodnji mladosti zapisal radijski tehniki in skoraj še otrok postal radioamater. Ta zagnanost in narodna zavednost sta ga med vojno pripeljali med obveščevalce v službi četniškega gibanja Draže Mihajlovića s prozahodno usmeritvijo. Tako se je nehote znašel med akterji nevidne fronte v mreži obveščevalnih in protiobveščevalnih služb vojskujočih se strani ter rdeče revolucije na domačih tleh.

    Razgibani, dramatični dogodki oblikujejo avtorjevo medvojno zgodbo in povojno življenjsko pot v emigraciji – v Argentini in v ZDA. Vsekakor življenjska usoda, vredna pozornega branja.

    10.1.2.

    Če se prav spominjam, je bilo na cvetno nedeljo leta 1941. Vstal sem bolj zgodaj kot ponavadi. Domenjen sem bil z državno in­že­nirsko komisijo, ki je morala preveriti situacijo del na cesti od Kranja proti Bledu, ki jo je gradil moj oče, da jih peljem v Kranj. In­ženirji so morali ugotoviti, koliko dela je bilo izvršenega, da bi nam dali naplačilo. Čakali bi me pred rotovžem. Navsezgodaj sem slišal eksplozije v smeri Polja, kjer je bilo letališče, in glas siren. A sem mislil, da so bile spet kake vojaške vaje in ni mi prišlo na misel, da bi odprl radio. Sedel sem v avto in peljal kaka dva kilometra, ko me ustavi vojaška patrulja. Povedali so mi, da so nas Nemci napadli in da moram avto takoj peljati v vojašnico na Taboru. Takrat je bilo v Ljubljani manj kot 1000 osebnih avtomobilov in vsi bi bili zaplenjeni za vojsko. Ker sem imel kot rezervni obveščevalec nalog, da se v primeru vojne javim na radijski postaji jugoslovanske mornarice nekje v Hrvaškem Primorju, sem v vojašnici prosil, da govorim s komandantom. Slučajno je to bil dr. Lokar, rezervni polkovnik in ravnatelj klasične gimnazije, kjer sem jaz študiral, in dober prijatelj mojega očeta. Ko sem mu razložil situacijo, mi je rekel, da ne smem nikamor iz vojašnice in me je imenoval za osebnega šoferja. Vojne pa je bilo hitro konec za nas, ali vsaj tako je izgledalo. Jugoslavija se je vdala v enem tednu. Naše vojake so poslali domov, Ljubljano pa je zasedla italijanska vojska.

    Pojasniti hočem, zakaj je Ljubljano zasedla Italija in ne Nemčija. Moram omeniti sledeče: Malo nas je toliko poznalo zgodovino, da bi vedeli, da so zavezniki v prvi svetovni vojni v londonski pogodbi leta 1915 ponudili Italiji Slovenijo in Hrvaško kot nagrado za to, da Italija stopi na njihovo stran. To je dalo Italiji nekako legalno zahtevo za zasedbo naše zemlje in Hitler je to Mussoliniju priznal. To je bil tudi razlog, da je Hrvaška postala »neodvisna« država pod kraljem iz italijanske kral­jevske rodbine. Danes, leta 1993, se Italija še vedno ni odpovedala »pravicam« nad Slovenijo in Hrvaško. Italijanski zunanji minister je namreč še pred kratkim izjavil, da je Italija podpisala mirovno pogodbo z Jugoslavijo in ne s Slovenijo in Hrvaško in da more zahtevati revizijo.

    Ostal sem torej doma in sem pomagal očetu, ki se je med tem vrnil iz Beograda, da poskusimo rešiti gradbene stroje, da jih ne bi Nemci zaplenili. Nekaj strojev je še bilo na vagonih na stranskem tiru ljubljanske postaje, vidnih s ceste. Ravno so prispeli iz Subotice, kjer je očetova firma gradila utrdbe. Poskrili smo stroje na kmetijah očetovih prijateljev.

    Kak teden po veliki noči me je obiskal na domu nekdo, ki se je predstavil kot jugoslovanski kapetan in je rekel, da je sodelavec polkovnika Branka. Ta je bil vodja obveščevalne službe jugoslovanske vojske, ko mi je ponudil amatersko licenco in me angažiral za sodelovanje z njimi. Kapetanove besede so bile nekako take: Do sedaj smo mi tebe ščitili, sedaj pa boš ti nekaj naredil za nas. Rekel mi je, naj vzpostavim zvezo z našo vlado v izgnanstvu. On bi poslal šifro v London preko Vatikana. Z menoj bi sodeloval Viktor, YU7AL, a ne prepogosto, ker je bil prej bolj eksponiran in bi ga mogla italijanska SIM (Servizio Informazioni Militari) imeti na listi sumljivih ljudi. Jaz sem seveda takoj navdušeno [Page 084] pristal. Trajalo je morda en mesec, ko mi je Viktor izročil tri kristale s frekvencami v bližini 10 kilohercov (10 metrov). Ti kvarcovi kristali so bili potrebni za vzdrževanje točne valovne dolžine v oddajnikih.

    Da preprečijo dostop do novic londonske BBC na kratkih valovih, so Italijani prepovedali aparate s kratkimi valovi, oziroma so zapovedali, da se ti valovi v aparatih blokirajo. Vsak lastnik licence je moral postaviti na aparat svoj pečat in je bil odgovoren za uspeh. Licenco za blokiranje je imel tudi Viktor. Kupil sem najboljši namizni radioaparat, ki se je dobil na trgu. Imel je 4 bande kratkih valov, ki pa so seveda bili zapečateni. Preuredil sem aparat tako, da se je dalo premostiti pečat po potrebi, obenem pa sem vgradil majhen oddajnik, v katerega se je vtaknila velika elektronka in kristal samo kadar sem oddajal. Tako je mogel le izkušen radiotehnik ugotoviti, za kaj gre. Očetu sem sestavil maj­hen kratkovalovni sprejemnik na baterijo in slušalke, da je mogel poslušati London. Imel ga je skritega v zavesi nad oknom.

    Sprejemnik sem imel v svoji spalnici na pisalni mizi. Telegrafski ključ (tipka) je bil v mapi za pisanje. Sestajal je iz dveh medeninastih trakov, odrezanih od navadne 4,5 voltne Zmajeve baterije in nihče ga ne bi spoznal. Seveda je bil tudi priključek za slušalke. Spominjam se, da je nekoč moja mati prišla v sobo, medtem ko sem oddajal, pa ni opazila, kaj delam. Moj brat Peter je bil edini, ki je vedel za stvar. On je bil takrat 14 let star, jaz pa 21. Treba je povedati, da je bilo vse to dosti nevarno. Italijani so streljali cele družine in porušili hišo za manjše prestopke. Tudi je bilo zaradi osvobodilnega gibanja celo mesto obdano z žično ograjo in je bilo potrebno imeti potno dovoljenje, če je človek hotel ven. Posebno, če je kdo hotel potovati v Italijo, je bilo zelo strogo in ljudje moje starosti so dobili dovoljenje le, če so se vpisali na kako italijansko univerzo. Seveda pa je bilo vse mogoče z dobrimi zvezami.

    Uglasil sem aparat in ob dogovorjenem času oddal serijo sporazumnih znakov in poslušal. Res se mi je oglasil korespondent. To je bilo zame skoraj tako razburjenje kot takrat, ko sem kot 14 leten deček prvič vzpostavil radijsko zvezo. Poslal sem kratek telegram in sprejel sem odgovor. Tukaj moram pojasniti, da smo skupaj s kristali dobili tudi kos 35 mm filma s šifro, bazirano na neki angleški poeziji. V začetku sem jaz šifriral in dešifriral telegrame, kasneje pa so »višji« (jaz nisem niti vedel, kdo so) dobili svoje šifre in jaz nisem več vedel za vsebino. Moje šifre so bile potem dobre samo za tehnične probleme. Viktor mi je kmalu potem izročil nove dogovorjene čase in pozivne znake, ki so bili za zvezo z generalom Mihajlovićem. Tudi sem dobil posebno šifro za tehnične dogovore. Viktor mi je povedal, da je bil osnovan štab jugoslovanske vojske za Slovenijo, a mi ni dal niti naslova niti imen ljudi, ki so ga sestavljali. Čim manj veš, toliko bolje! Kmalu sem se povezal s Srbijo (mogoče z Bosno?) in prejel sem nazaj telegram, podpisan od Josipa Grbca, amaterja in prijatelja iz preteklosti. Naznačil mi je, da je on organiziral radijske komunikacije za generala Mihajlovića.

    Poročna slika – Ivo Bricelj z ženo Majdo

    Figure 41. Poročna slika – Ivo Bricelj z ženo Majdo

    Na srečo sem imel več prijateljev, tako imenovanih »promenadnih levov«. Bili so sinovi pomembnih ljubljanskih družin. Imenoval bom samo Srečka Rusa, ki mi je kasneje dosti pomagal, kljub življenjski nevarnosti. Pred leti je umrl v Buenos Airesu. Naša skupina se je vsak dan opoldne sestajala na Aleksandrovi cesti, promenirala tam in popila kavo pri Petričku. Dobili so stik z nekim poročnikom italijanskih grenadirjev, ki se je zaljubil v eno od deklic iz naše grupe. Najel je na svoje ime stanovanje na Miklošičevi cesti, prav nad ljudsko knjižnico. Tam smo potem imeli zabave, on sam pa se ni udeleževal. Na žalost nisem mogel uporabiti stanovanja za oddaje, ker nisem mogel postaviti antene. Ker je verjetno italijanska politična policija vedela za ta »klub«, je bil dobro kritje za moje podtalno delovanje. To nas je obvarovalo [Page 085] pred aretacijo in Gonarsom, kamor so Italijani pošiljali fante moje starosti.

    Da preprečim lokalizacijo postaje po policiji, sem moral večkrat menjati kraj oddaje. Napravil sem oddajnik v škatli za teniške žoge. Ker je bila Ljubljana razdeljena na sektorje, omejene z bodečo žico, s tesnimi prehodi, kjer so vojaki preiskovali ljudi, sem naučil psa Tomija, da je nosil škatlo z oddajnikom daleč pred menoj skozi blok in jaz sem se dal mirno preiskati. Vojaki so občudovali pasjo dresuro …

    Dobil sem nalog, da postajo postavim v fran­čiškanskem samostanu, v celici patra Romana. On je bil znan dušni svetovalec in spovednik in obiski pri njem niso vzbujali pozornosti. Aparat bi mogel imeti spravljen v cerkvi, v orglah, odkoder bi ga mogel neopazno dvigniti in nesti v celico. Pater Roman me je res vsako jutro sprejel v celici, potem pa se je diskretno umaknil, da sem mogel oddajati brez njegove »vednosti«.

    Leta 1942 so me italijanski karabinjerji aretirali po ovadbi nekega prodajalca Gorčeve trgovine za kolesa, ofarja, češ da sem kupil 4 avtomobilske akumulatorje. Tudi Viktorja so aretirali. Je cela zgodba, kako sva se izmazala. Imela sva neverjetno srečo. Karabinjerji so naju peljali v sodne zapore s cestno že­lez­nico in sem mogel naročiti nekemu potniku, da je šel domov in obvestil mojega brata Petra, da uniči aparate. To je storil tik pred preiskavo. Potem sva bila s Hasslom zaprta v zaporu, katerega okno je gledalo na center naše četniške organizacije v Trdinovi ulici. Signalizirala sva ven, da moj oče vpiše nakup baterij v knjige podjetja. Po naključju so bile res baterije še nerabljene v pisarni mojega očeta. Sicer pa si ne morem misliti, zakaj nas je OF ovadila Italijanom, ker sem jaz napravil tudi zanje veliko kilovatno kratkovalovno postajo za razširjanje podtalnih novic. Postajo so imeli v kamniških hribih in so jo imenovali krava, ker je bila zelo težka.

    Pritisk okupatorja je postajal vedno hujši in tako sem dobil spomladi 1943 ukaz, da grem na teren in oddajam od tam. V Ljubljani bi ostal Vinko Štembov in bi držal zvezo z menoj. Peljal sem se z vlakom v Novo mesto, kjer sem se javil pri domobrancih pod vodstvom kapetana Debeljaka. Domobranci so poskrbeli za transport mojega radiomateriala v našo postojanko na razvalinah gradu Otočec ob Krki. Tam nas je bilo okoli 140, v glavnem bivši jugoslovanski oficirji. Ostali so bili podoficirji in enota bi morala biti jedro za večji četniški bataljon. Vsi, razen zdravnika in mene, so imeli avtomatsko orožje. Ena strojnica je bila na štiri može. Mene je Novak imenoval za podporočnika in je to sporočil v London. Po napadu partizanov, katerega smo z lahkoto odbili, smo se napotili proti Ribnici. Hodili smo po 12 ur na dan, tako da so na koncu vsi, razen komandanta majorja Koprivice in mene, popadali na tla. V glavnem smo hodili ponoči, ker smo se bali, da nas zasledi izvidniško letalo. Italijani so imeli železniške proge zastražene na vsakih par sto metrov in je bilo treba za prekoračenje tračnic te stražarje potiho ubiti, kar je opravljal neki bivši frizer.

    Naša naslednja postojanka je bila na gradu Ortnek, kjer so nas napadli partizani. Moj pes Tomi, ki je bil vedno z menoj, nas je pravočasno opozoril, in spet smo odbili napad. Imeli pa smo strog ukaz, da jih ne smemo zasledovati ali napadati, smeli smo se samo braniti. Nekaj dni kasneje sem dobil ukaz, da grem v drug odred, ki je obstajal iz 30 četnikov in je imel edino nalogo ščititi padalca Blaža z radijsko postajo. Jaz sem mu moral pomagati in ga tudi kontrolirati. Dobival je poročila v glavnem o železniškem prometu in o politiki od sodelavcev ministra Kreka. Blaž je bil slovenski radiooperater neke tuje tovorne ladje in so ga Angleži poslali s padalom v Slovenijo. Odred je bil pod komando nekega kapetana, jaz sem bil drugi po činu. Nemci so vedeli za nas in so nas poskušali zajeti. Angažirali so do dva tisoč vojakov, a smo vedno ušli obkolitvi.

    Ob kapitulaciji Italije sem bil z Blažem v hribih severno od ceste Ljubljana-Grosuplje. Poskušali smo se povezati z našim dolenj­skim odredom, ki je že bil na Grčaricah. Tam je čakal na 2000 mož liškega četniškega odreda, ki bi jih moral komandant Novak pripeljati za ojačenje. Kasneje sem zvedel, da Novak ni vodil odreda, ker ni imel primernih čevljev in se je odred, pri katerem je bil tudi Hassl, izgubil ter so ga partizani potolkli. Naš mali odred je pripravil zasedo italijanskemu konvoju, ki se je skušal prebiti v Italijo. Oficirji se nam niso hoteli predati, pač pa bi se predali Angležu, ki je bil baje z nami. Ta »Anglež« Blaž se ni hotel izpostaviti in sem jaz moral igrati to vlogo. Z roko na pištoli sem Italijane prepričal, da so nam predali vse orožje in tudi potegnili iz bližnjega potoka odvržene mitraljeze. Potem smo jih pustili naprej. Pustili smo jim tovornjak in rešilca. Pomaknili smo se na breg nasproti Turjaka, odkoder se je čez globoko dolino, nekako 2 km široko, videl grad. Z Blažem sva se namestila na podstrešju velike vaške šole in sva se povezala z Ljubljano, kjer je bilo vse v zmedi. Pridružilo se nam je še več četnikov. Najvišji [Page 086] po činu je bil Debeljak, prejšnji komandant domobranske postojanke v Novem mestu.

    Grad so napadli partizani z dvema tankoma in artilerijo. Debeljak jih je obstreljeval z dvema protitankovskima topovoma, katera sem jaz zaplenil Italijanom, pa brez vidnega uspeha. Na večer so se partizani umaknili in po kurirjih smo se domenili, da napravijo izpad iz gradu proti Ljubljani, mi pa bi se jim pridružili. Res smo se ponoči napotili v dolino, kjer smo se znašli v pasti partizanov. Jaz sem naložil aparate na mulo, ki pa je pri napadu iz zasede pred Igom zbezljala in sem jo poskušal ujeti. Ustavila se je šele pred širšim kanalom na Barju. Za menoj so pokali streli. Počakal sem do večera, skrit pri cesti, potem pa sem šel do četniške postojanke pri cerkvi nad Dobrunjami. Bili so nam prijazni, a niso sprejemali povelj našega komandanta Novaka. Njim sem pustil svojo avtomatsko puško, tudi zaplenjeno Italijanom, in radioaparat. V Ljubljano so me pretihotapili na vozu sena.

    V Ljubljani sem zvedel, da so partizani zajeli vseh 800 vaških stražarjev in četnikov. Več kot petsto so jih pobili, med njimi tudi Blaža. Prijateljica Tatjana B., ki je delala na SD, me je obvestila, da je za menoj izdana tiralica s sliko. Bil sem označen kot angleški agent. Tatjana mi je priskrbela dokument z žigom SD, da sem domobranski prostovoljec in da imam dovoljenje iti v Trst, da opravim izpite na univerzi. Seveda pa nisem smel skozi blok, ker so imeli mojo sliko. Srečko Rus, ki je bil pri domobranski policiji (ki pa ni imela besede na blokih), me je peljal v avtomobilu svojega očeta po stranskih gozdnih poteh na Vrhniko. Tam sem dobil nemškega šoferja, ki me je vzel na kamion in me je odložil v Postojni. Tam mi je pomagal Tatjanin dokument in prespal sem na Platzkomandaturi, kjer je bil komandant prijazen mlad Nemec. Verjel je vse, kar sem mu natvezel. Naslednji dan sem se odpeljal z vlakom v Trst.

    10.1.3. Italija

    V Trstu sem najel stanovanje v ulici Guido Reni blizu pristanišča. Kupil sem potrebne dele, kristale za kontrolo frekvence sem imel s seboj, in sestavil radio postajo, s katero sem vzpostavil zvezo s štabom generala Mihajlovića in tudi z Ljubljano. Novak je bil takrat že v Rimu, odkoder mi je poslal dva fašista, ki sta bila v njegovi službi, da me spremita do njega. Stanoval je v hotelu na Piazza Colonna, a ni mogel najti nobenih stikov niti s tamkajšnjimi Slovenci niti z jugoslovanskim odposlanstvom v Vatikanu. Jaz sem imel več sreče in sem preko nekega ljubljanskega bankirja, ki je v Rimu izdeloval čaj iz zelišč, prišel do patra O’Flahertyja. Ta človek, o katerem so pred leti posneli film v Holywoodu, je vodil pomoč zavezniškim vojakom, skritim v Rimu, in tudi Judom. Bil je skoraj dva metra visok in se ni mogel gibati po Rimu, ker bi ga Nemci prepoznali. Dobil sem dostop do njega preko eksteritorialne stavbe Collegium Teutonicum, odkoder je bil tajni prehod v O’Flahertyjevo sobo. On me je potem povezal s tajnikom našega poslanstva, Čukićem.

    Čukić mi je povedal, da jugoslovanski Charge` d’Affaires, neki dalmatinski monsignor, ni hotel nič vedeti o skrivnem delovanju in tudi ni bil zanesljiv. Tako sem jaz za Čukića in O’Flahertyja opravljal kurirsko službo med Vatikanom in Rimom. Treba je vedeti, da je bil Vatikan od zunaj zastražen od Nemcev, od znotraj pa od švicarske garde, ki je bila še bolj efektivna. Ostajali so samo tajni prehodi kakor moj in drugi skozi Angelski grad. V glavnem sem nosil ven denar in pakete Rde­čega križa, za naše ljudi in za Jude, Angleže in Amerikance, skrite v Rimu. Seveda pa nisem mogel oddajati iz Vatikana, kajti tam so imeli zelo dobre tehnike in bi me takoj dobili in zaprli. Prvo postajo v Rimu sem imel blizu Panteona v Via Crescenzi. Kasneje mi je O’Fla­herty priskrbel stanovanje nekega nemškega Juda, ki je bil skrit drugje, a je imel zvesto staro služkinjo Avstrijko, ki je s svojo nemščino znala odvrniti sum.

    Spoznal sem tudi bosanskega četniškega vojvodo Jevdjevića. Skrival se je pred Nemci in žeparji so mu ukradli denarnico s 5000 funtov sterlingov, tako da je bil čisto brez vsega. Čukić mu ni mogel dati dosti denarja po svoji odločitvi. Novak ni hotel poslati depeše Mihajloviću, pač pa mi je dovolil, da jo pošljem jaz pod svojo šifro, kar sem tudi storil. Ko je Draža dal prek Londona nalog, da Čukić poskrbi za Jevdjevićeve stroške, mi je dal za uslugo celo svinjsko gnjat, kar je bilo takrat dosti vredno.

    Novak se je poskusil preplaziti skozi fronto k Angležem. Fronta je bila precej daleč, pri Monte Cassinu. Meni je izročil okrog 50.000 dolarjev in mi naročil, naj skrbim za Jovanko Krištof, ki je bila njegova prijateljica, poznejša žena, in naša šifrantka. Preskočil je intendantskega majorja Deželića in kapetana Cotiča, kar mi je prineslo dosti sovraštva. Ko je prišel nazaj, so Novaku namignili, da sem imel afero z Jovanko, kar je bilo čisto izmišljeno, a je pokvarilo odnose. Preselili smo se vsi skupaj v Citta` Giardino zunaj Rima, kjer [Page 087] smo najeli rezidenco japonskega poslaništva, ki se je preselilo na Gardsko jezero. To je tudi pomagalo za kritje. Novak je potem odpotoval v Ljubljano in Trst, jaz pa sem dobil nalog, da se vrnem v Trst šele januarja, po izkrcanju v Nettunu. Novak je sicer mislil, da sem bil jaz njegov osebni oficir za zvezo, a jaz sem se čutil pod komando njegovega namestnika v Sloveniji. Jovanka, pravi komandant v Rimu, ni bila soglasna z mojim odhodom in pozneje me je Novak v nekem ameriškem slovenskem časniku dolžil sabotaže in celo sumil, da sem delal za Nemce. Tudi je imel za sabotažo, če propagacija radijskih valov ni dovolila vzpostaviti zveze. Na drugi strani pa je objavil dva članka, prepisana v Zgodovini četništva, izdani v Srbiji, kjer me zelo hvali. Tudi mi je obljubil, da me bo priporočil za najvišje jugoslovansko odlikovanje Karadjordjeve zvezde. Novak je imel v Rimu nalog od Mihajlovića, da zbira podatke o gibanju nemških čet in o političnih dogodkih, katere sem jaz potem šifrirane od Jovanke, pošiljal v Srbijo. Tam je bil telegrafist moj prijatelj Josip Grbec, YU7GL, s katerim sem imel šifro za tehnične dogovore. Ker sem zlahka prebral Jovankine šifre, sem videl, da poročila niso bila točna oziroma celo izmišljena, in sem imel za svojo dolžnost, da to javim Grbcu. Kasneje sem od Haasa zvedel, da so tudi Nemci dešifrirali naše telegrame in se jim ni zdelo vredno iskati našo postajo.

    Ivo Bricelj – Benetke marec 1945

    Figure 42. Ivo Bricelj – Benetke marec 1945

    Od Čukića sem dobil kovček z veliko vsoto švicarskih frankov in par sto zlatnikov, kar sem moral izročiti v Trstu komandantu Slovenije. Ena od prejšnjih pošiljk se je namreč izgubila. Kurir je rekel, da so mu jo vzeli Nemci. Jovanka mi je zabičala, da moram oddati denar Novaku. Kupil sem še raznega radio materiala, ki sem ga lažje dobil v Rimu in sem napolnil z njim drugi kovček, tako da mi ni ostalo dosti prostora za obleke. Šel sem na začetek Via Appia, kjer sem čakal na kak avto, da me vzame s seboj.

    Tam je čakal tudi mlad nemški vojak. Imel je v nahrbtniku dvajsetlitrsko škatlo olivnega olja. Ko sem navezal pogovor, mi je povedal, da je iz Salzburga in ima dovoljenje za dopust, ker pa so preklicali dovoljenja zaradi izkrcanja pri Nettunu, je moral domov na stop. Usmilila se naju je prazna nemška ambulanca, ki naju je potegnila do bližine Viterba. Bila je že noč in sredi polja ni hotelo ustaviti nobeno vozilo, kljub temu, da je bil moj kolega v uniformi. Končno je ustavil konvoj tovornjakov, poln zavezniških ujetnikov. Šofer naju je vzel v kabino, kovčke in nahrbtnik pa smo dali ujetnikom v varstvo. Oddal naju je na Platzkomandaturi v Firencah. Prijazen Feldwebel je pozabil na preklic vojakovega dovoljenja in verjel moji izjavi, da sem Volksdeutscher (inozemski Nemec) iz Istre in grem domov, da vstopim v vojsko. Imel sem osebno izkaznico na ime Johann Kieler iz neke požgane istrske vasi. Dobil sem jo na rimskem Anagrafe s pomočjo treh plačanih prič. Nakazal nama je skupno sobo v hotelu, nič manj kot »Majestic«, kjer sva morala počakati, da se formira železniški konvoj proti Trstu. Proge so bile večinoma porušene in so morali najti kak prost prehod po stranskih tirih. Komaj sva zaspala, naju je zbudil telefon, češ da je vlak pripravljen. Ko sva prišla na postajo, je bil vlak že poln kot škatle sardin. Bilo je dosti italijanskih vojakov z rumenimi trakovi na rokavih, češ da so Deutsche Wehrmacht. Moj Avstrijec jih je začel zmerjati s »Katzenmacher« in izdajalci in je dosegel, da so jih Nemci nekaj pometali ven in sva se mogla stisniti na hodnik. Položil sem kovčka na tla, se ulegel nanju in mirno zaspal. Tako poln vlak je seveda onemogočal vsako kontrolo in smo srečno prispeli v Trst, v za tisti čas rekordnem času 24 ur.

    V Trstu sem šel v naš četniški urad, ki je bil nasproti Corronea. Spoznal sem Novakovega naslednika, mislim, da se je imenoval Klinar. [Page 088] Njemu sem izročil denar. Nekaj dni kasneje sem od njega dobil ukaz, da se postavim na razpolago Jojotu Golcu, ki je opravljal obveščevalno službo za zaveznike. To mi je bilo všeč, ker sem se tako zbližal z očetom, ki je bil nasproten mojemu četniškemu delovanju, ni pa imel nič proti, da sem delal za Angleže. Odprl mi je celo račun v Banco Nazionale del Lavoro v Trstu na ime Johann Kieler in mi je polagal 2000 lir na mesec za stroške.

    V Trstu sem najel stanovanje v Via Giustinelli 1 v šestem nadstropju, s pogledom na luko. Golec je bil s tem sporazumen in mi je tudi dal denar za stroške, tako da nisem imel finančnih problemov. Tudi mi je predstavil nemškega civilista brez desne roke, z imenom Fritz Werdnik. Bil je Jojotov tesen sodelavec in sem mu mogel popolnoma zaupati. Bil je kurir med Salzburgom in Kesselringovim generalštabom; tako je imel odlične podatke in avto z bencinom na razpolago. Jojo je poznal Frica še iz Maribora, kjer sta bila sošolca. Fric mi je nekajkrat celo prinesel Jojotove depeše za oddajo in seznanil me je z nekim mornariškim podporočnikom, ki nam je »prodal« načrt miniranja tržaške luke. Izgleda pa, da Angleži tega načrta niso uporabili. S Fricem sva postala dobra prijatelja, a mi ni nikdar povedal o svojih kontaktih s slovenskimi politiki. Nekajkrat me je peljal v San Vito al Tagliamento, kamor sem šel obiskat svojo zaročenko, ki je prišla tja iz Ilirske Bistrice. Če on ni bil zraven, pa me je poslal s svojim šoferjem, ki je bil »slučajno« namenjen v isto smer. Sestavil sem še več radijskih postaj za Jojotove agente po drugih italijanskih mestih. Te je tudi prevažal Fric.

    Avgusta 1944 je Jojo sklenil, da premesti postajo in center v Benetke. Preselil sem se torej tja in bi moral dobivati telegrame preko nekega samostana. Postavil sem postajo v majhen hotel blizu kolodvora in vzpostavil zvezo. S Fricem, ki me je tja pripeljal, sva šla obiskat Milana Rudolfa, ki je bil poročen z Vido, sestro moje zaročenke. On se je umaknil pred aktivnostjo OF v Ljubljani in je bil v Benetkah skrit tako pred Nemci, kot pred komunisti. Živela sta v hotelu na Merceriji. Ko sva šla s Fricem gor po glavnih stopnicah, sva zaslišala za hrbtom ukaz »Hände hoch« – roke gor. Dva nemška civilista sta naju imela na muhi, eden z avtomatsko puško, drugi s pištolo. Aretirala sta naju in peljala na postajo SD. Tam so me vprašali, kje imam radijsko postajo in kje stanujem. Odgovoril sem, da sem ravnokar prišel v Benetke. Grdo so me pogledali in rekli, da so že vse pobrali iz hotela. Vklenili so me skupaj s Fricem in odpeljali z avtom v Trst. Kot sem izvedel pozneje, je bil eden od njiju Zimmer, Oberscharführer SD in bivši knjigovodja tovarne BMW v Münchnu, drugi pa Herbst, agent Abwehra – nemške protišpijonaže – in baje tudi denunciant Abwehra pri gestapu. Potem sta Frica in mene vklenjena skupaj peljala z avtom v Trst. Fric vso pot ni nič govoril, nisem pa mogel napraviti iz tega nobenega zaključka. V Trstu sta mene zaprla v sobo v enem od gornjih nadstropij poslopja INA na Piazza Oberdan, kjer je bila SD. V sobi so bili mučilni aparati in sledovi krvi. Dala sta mi blok papirja in mi naročila, da napišem svojo izpoved. V sobi sem našel še brevir s krvavim napisom: Bog mi pomagaj v tem težkem trenutku. Ne spominjam pa se, če je bil napis v slovenščini ali italijanščini. Napisal sem nekaj vrstic, da sem jugoslovanski četnik, ki se bori za svobodo, antikomunist in da sem bil aktiven v Sloveniji in v Trstu. Tu bi omenil, da sem več let prakticiral jogo in mi je to veliko pomagalo, da sem ostal ravnodušen in se nisem bal smrti. Mogel sem mirno spati vso noč.

    Ivo Bricelj in njegova žena Majda Tomšič – Benetke marec 1945

    Figure 43. Ivo Bricelj in njegova žena Majda Tomšič – Benetke marec 1945

    Naslednji dan so me zaprli v sobo zraven kuhinje. To je bila verjetno soba za služkinje. Imela je okno na dvorišče, kakih 15 metrov [Page 089] visoko, v petem nadstropju. Okno je bilo zaprto in se sploh ni dalo odpreti, ni pa bilo zamreženo. Zvečer so me odvedli na zaslišanje pred Zimmra. Zimmer je bil kar nekam očetovski. Jaz sem priznal vse, kar mi je očital. Dražil pa ga je moj nasmeh in mi je rekel, da se ne bom dolgo smejal. Rekel mi je, da imam srečo, da je on moj izpraševalec in ne njegov kolega, bivši karabinjer iz Vidma, ki je zasliševal druge iz naše skupine. Edina prisotna oseba v sobi je bila njegova tajnica, a je on pisal zasliševanje na stroj. Zahteval je, da drugi dan vzpostavim zvezo z mojo korespondenčno postajo, za kar bi mi postavili moj aparat na najvišje nadstropje, ki je imelo teraso, kjer bi mogel napeti anteno. Pristal sem na to in res sem naslednji dan najprej vzpostavil zvezo z Vinkom Štembovom, ki je delal v Ilirski Bistrici pri Jevdjeviæu. Najina šifra je imela prvi dve skupini črk brez pomena. Tako sem izrabil priliko, da sem napisal v odprtem jeziku: PZRSMZPRT. Vinko je razumel opozorilo in mi je to med vrstami sporočil nazaj. Nisem pa imel alarma za zavezniško postajo, a sem bil prepričan, da je Vinko javil naprej. Ves mesec so se igrali z menoj, sprejemali moje podtaknjene vesti in mi dajali nepomembne odgovore. V tem so bili dosti bolj mojstrski kot SD, katerih sporočila so bila kar očividno napačna. Meni je ta igra prav prišla, ker sem tako mogel pretegniti noge, kajti niso mi dovolili nobenega sprehoda.

    Buenos Aires 1956 – Sin Ivan in oče Ivan, spredaj mati Ivanka, hčeri                         Monika in Vesna in žena Majda

    Figure 44. Buenos Aires 1956 – Sin Ivan in oče Ivan, spredaj mati Ivanka, hčeri Monika in Vesna in žena Majda

    Pozneje so zaprli skupaj z menoj še angleškega padalca, ki so ga ujeli z radioaparatom. Moral sem prevajati njegovo zaslišanje. Dobili so tudi njegovo šifro, ki je bila na svilenem robcu. Skupaj sva bila dober teden, a sem videl, da mi ne zaupa. Jaz tudi od njega nisem hotel slišati nikakih informacij. Neko soboto popoldne so me peljali na nadstropje s teraso. Tam so namreč stanovale vojaške pomočnice, »Blitzmädels«. Imele so zabavo in ples z oficirji, a jim je odpovedal ojačevalec. Popravil sem ga in komandant urada, Obersturmführer po činu, ki je bil že malo v rožicah, me je potrepljal po rami in mi obljubil podporo. Ne vem, če mi je to pripomoglo, da so dovolili obisk moje zaročenke. Z Dunaja sta prišla dva inženirja, ki sta pregledala moj aparat in sta bila zelo navdušena nad mojo konstrukcijo. Na vsak način je bil moj sistem za špijonske okoliščine dosti boljši od angleškega aparata.

    Ob koncu novembra me je poklical komandant in mi rekel, da je dobil dosti intervencij v mojo korist in da ve, da sta tako moja družina kakor tudi od moje zaročenke, visoko ugledni družini. Odločil se je torej, da me izpusti, da se poročiva, potem pa bi naju internirali v Benetkah. Meni je zadeva dišala po ukani, a sem jo kljub temu z veseljem sprejel. Z Majdo Tomšič sva se poročila 11. decembra 1944 in dva dni nato so me prepeljali v Benetke, kamor se je pripeljala z vlakom moja žena. Opazila sva, da naju stalno zasledujejo in ko sem bil bolan v hotelu, je eden od njih prišel v sobo pogledat, kaj se godi. Čez kak mesec sva se preselila na Lido v majhen penzion. Kmalu potem pa so me nekega jutra spet aretirali, ko sem bil še v postelji. Pre­iskali so sobo in vzeli nekaj fotografij. Več tednov sem bil v vojaškem zaporu, potem pa so me prepeljali v Verono, kjer so me vtaknili v kletne zapore SD. Klet je bila razdeljena na okrog 2 ducata majhnih celic, 12 na vsaki strani, v sredi pa hodnik, kjer je bil podnevi stražar, Piemontez, italijanski SS. Celica je merila dobra dva metra v globino, en meter v širino in na višini 1.70 m je bil strop iz železne mreže, nad katerim je visela žarnica, ki je gorela noč in dan. Postelja je zavzemala skoraj ves prostor, bilo je še vedro za potrebo, aluminijasta jedilna posoda in zelena steklenica vode. Ven so nas pustili za deset minut na dan, da smo mogli izprazniti vedro in zamenjati vodo. Hrana je obstajala iz juhe, skuhane brez masti iz suhe zelenjave, dobili pa smo odpadke kruha iz SD menze.

    Jetniki nismo mogli videti drug drugega, pač pa smo ponoči, ko ni bilo stražarja, lahko govorili in se je dobro slišalo po celem [Page 090] prostoru. Bil je organiziran pravi teater. Vsak je moral povedati svojo zgodbo. Tudi prepevali smo in se šalili. Jetniki so bili v glavnem Italijani. Moj sosed je bil neki Benečan, poznejši italijanski senator. Osebnost je bil Edi Sogno, kraljevi partizan, ki je bil šef organizacije La Franchi, za katero so bila dnevno obvestila na angleškem radiu. On je v uniformi SS oficirja poskušal rešiti iz milanske SD poznejšega ministrskega predsednika Parrija. Ni pa znal nemško; prepoznali so ga in ujeli. Z nami so bili tudi štirje južnoafriški letalski oficirji. Ko je padlo njihovo letalo, so jih zajeli v civilnih oblekah in smatrali za špijone. Bile so tam tudi štiri ženske, ki so bile skupaj v večji celici. Ena je bila nevesta partizana iz Padove. Esesovci so jo večkrat posilili in je bila noseča. Druga je bila žena nemškega pilota, ki je bil tudi z nami zaprt. Ukradla sta letalo in skušala prebežati k zaveznikom, a nista imela dovolj bencina in sta morala pristati na Tirolskem. Ob torkih in petkih so streljali na smrt obsojene. Takim so dali na predvečer velik kozarec žganja. Ju­ž­no­­afriški major nas je tolažil, da je SS general Wolff, ki se je že pogovarjal z zavezniki v Švici, obljubil, da ne bodo več ubijali tujih agentov.

    Okoli družinskega avtomobila na Polževem leta 1934 – z leve Vera, Ivo,                         mati Ivanka, Marija, Marijan, Marko, oče Ivan in Iva

    Figure 45. Okoli družinskega avtomobila na Polževem leta 1934 – z leve Vera, Ivo, mati Ivanka, Marija, Marijan, Marko, oče Ivan in Iva

    Nek večer v začetku aprila sem, misleč da ni stražarja, pripovedoval sosedu, da mi je SS ukradla denar, ko so me aretirali. To je slišal stražar, ki je odprl vrata in me začel pretepati. Sploščil je na moji glavi jedilno posodo in razbil steklenico, mi s pestjo zlomil nos in skoraj izbil zobe, tako da sem močno krvavel. Da je bil stražar prisoten, je bil kriv ukaz, da nas pripravi za prevoz v taborišče. Proti jutru so nas natrpali na odprt kamion. Morali smo ležati na tleh. Na vsakem vogalu kamiona je sedel vojak s strojnico in nam zagrozil, da ustreli tistega, ki bi glavo dvignil nad stranico.

    Še dopoldne smo prišli v bolzansko tranzitno taborišče. Bil je lep spomladanski dan, a je bilo precej hladno. Postavili so nas v vrsto in nas popisali. Potem smo se morali sleči do golega in so nas popolnoma obrili. Končno so nas poslali v kopalnice. Okrog stoječi stari jetniki so nas strašili, češ, sedaj greste v plinske celice. To so bile seveda le šale.

    Po dolgem času smo se spet mogli tuširati s toplo vodo. Potem so nam dali vsakemu svojo številko in po en koc iz umetne volne. Ti so strašno smrdeli po ne vem kakšnem plinu. Štirje nismo dobili barvnega trikotnika. [Page 091] Jetniki smo bili namreč razdeljeni na skupine. Politični so imeli modre trikotnike, talci zelene, nevarni rdeče, Judje rumene. Sogna, njegovega adjutanta, mene in še nekega italijanskega vojaškega telegrafista so zaprli v celico v betonski stavbi sredi taborišča. Celica je imela dve normalno veliki postelji, eno nad drugo in tekočo vodo v toaletni školjki. Po dva sva spala na eni postelji. Zaporno stavbo je upravljal neki Avstrijec, bivši železniški policaj. Bil je zelo prijazen in ponoči nam je pustil vrata celic odprta, da smo se lahko obiskovali. Sogno je hitro dobil zvezo z zunanjim svetom in partizani. Pošiljali so nam hrano, celo čokolado, katero smo potem razdeljevali tudi v ostale celice. Zunaj so začeli pripravljati napad na taborišče, ki bi bil sinhroniziran z notranjim uporom, a vse komunikacije so bile zelo počasne in do tega ni prišlo. Sicer pa je bil komandant taborišča, poročnik Titho, nekdanji Hitlerjev šofer, zelo človeški. Konec aprila, ko se je razširila vest, da je Hitler mrtev, je začel pogovore s partizani in je pristal na to, da preda ključe taborišča švicarskemu konzulu v Bolzanu. Sogno in večina jetnikov mu je podpisala priporočilo za zaveznike.

    Švicarski konzul je pridržal ljudi v taborišču pod vodstvom notranje jetniške policije, a nas Neitalijane je dal naložiti na švicarske kamione, da bi nas peljali v Švico. Jaz sem hotel čimprej v Benetke, zato sem skočil s kamiona in skupaj s tremi Italijani smo jo peš mahnili na pot. Pri Gardskem jezeru je še bila fronta, a niso streljali. Na cesti smo srečali Nemce, ki so se umikali. Nekateri so nas hoteli postreliti, drugi pa so jih zadržali in nas pustili naprej. V Mestre sem prišel v treh dneh. Tam me je vzel gor zavezniški džip in me odložil v Benetkah. Na Lidu sem našel ženo, ki ni imela najmanjšega pojma, če sem še živ in kje sem. Ves čas ni imela nikakega glasu od mene.

    Kakor mi je bil nekoč naročil Jojo, sem poiskal angleškega obveščevalnega oficirja. Ta mi je rekel, da mi bodo omogočili priti v Portogruaro, kjer bi našel oficirja, ki bi poskrbel zame. Res me je angleški vojak peljal v vas blizu Portogruara, kjer sem našel nekega kapetana FSS. Temu sem povedal svojo zgodbo in napravil si je nekaj zapiskov. Ni pa hotel nič vedeti o Jojotovem geslu: tiger organization. Ponudil mi je denarja za bivanje na Lidu in mi naročil, naj čakam tam na nadaljnje dogodke.

    Nekaj dni se ni nič zgodilo, potem pa so lepega dne prišli italijanski karabinjerji ter ženo in mene odpeljali v Benetke, kjer so njo vtaknili v civilni, mene pa v vojaški zapor. Potem so me peljali v taborišče vojnih ujetnikov pri Mestrah, kjer me je naslednji dan sprejel komandant, kateremu sem spet raz­ložil situacijo. Čudil se je in rekel, da bo zahteval navodila iz Padove. Potem mi je povedal, da me mora poslati na določeno mesto na jugu in da ima samo POW kanale za to. Tako sem se peljal z drugimi ujetniki do Torrette di Ancona, kjer so me vtaknili v poseben oddelek POW Campa. Ta oddelek je bil posebno zastražen in ni imel nobenega stika z zunanjim svetom. Protestiral sem, a brez uspeha. V taborišču sem našel Frica in tudi Herbsta. Bil je tam tudi grof Thun, ki je bil vodja milanske Abwehr in nadrejen tržaški postojanki, slednja pa je bila pod nekim Pedersonom, ki ni bil z nami. Ujetniki so stanovali v šotorih po dva in dva. Bili so kot gorski bivaki. Fric me je povabil, da stanujem z njim, kar sem sprejel. Čudil se je, da me vidi tam. Povedal mi je, da je bil v Abwehru in ni bil kurir. Da pa je bil nam naklonjen in je poskusil vse narediti, da nas SD ne pobije. Herbst je bil tudi član Abwehra, a je sodeloval na skrivaj z SD, zato se ga je Fric ogibal. Na moje vprašanje, kaj se je zgodilo z Jojotom, je Fric povedal, da je Abwehr insistirala, da ga ohranijo pri življenju, a ko je bila leta 1945 razpuščena, ga je SD ubila. Drugi Nemci so me, najbrž po Herbstovih pripovedih, imeli za angleškega špijona v taboru. Ko so odkrili tunel, katerega so začeli kopati, so mislili, da sem jaz to izdal in Fric me je opozoril, da me nameravajo ponoči zgrabiti in utopiti v latrini. Zato mi je omogočil, da sem spal v Thunovem šotoru. Večkrat sem govoril s komandantom našega tabora, poročnikom Turnerjem. Ta je mene in Balkance nasploh imel za nižjo vrsto ljudi.

    Kmalu so naš tabor premestili v Rimini, kjer je sredi ogromnega POW Campa bila zgrajena posebna zagrada. Spet sem protestiral pri komandantu. Obljubil mi je, da se bo zanimal, kaj je na stvari in čez nekaj dni mi je rekel, da ve edino to, da sem na razpolago glavni komandi v Padovi in da me sicer ne more izpustiti, a mi ni treba izvajati strogega reda, ki je veljal za Nemce. Vse mi je začelo presedati in začel sem gladovno stavko. Poslali so me v bolnico v Cesenatico, kjer so me vtaknili v psihiatrični oddelek. Preiskal me je šef psihiater in me je našel pri zdravi pameti. Sočustvoval je z menoj in mi predpisal deset dni okrevanja ob specialni hrani. Sočutna nemška bolničarka je obvestila mojo ženo, s katero sem se sestal v hiši bolničark. Dogovorila sva se, da bom zbežal po morju, ona pa bi me počakala z obleko. Bolnica je bila namreč na plaži in [Page 092] samo na vsakem vogalu je bil stolp in stražar s puško. Tako sem plaval ven kak kilometer ali dva in prišel iz vode, kjer me je čakala žena. Z vlakom sva se peljala v Varzo na švicarski meji, kjer mi je tast priskrbel službo na žagi svojega milanskega prijatelja.

    Kakega pol leta kasneje me je tast poslal v Kalabrijo, da bi zanj prevzemal les v luki Crotone. Nazaj grede sem potoval skozi Rim in prespal pri postaji Termini, kjer sem se prijavil pod pravim imenom. Ponoči so me prišli iskat karabinjerji in me izročili Angležem. Tam so mi odvzeli fotoaparat Leico, drugo pa so mi pustili in me zaprli v zavezniški specialni zapor Forte Bocea. To je bila stara papeška trdnjava. Bilo je kakih deset celic s samo šestimi jetniki in smo se mogli med seboj obiskovati. Eden od jetnikov je bil oficir ruske vojne misije, katerega so dobili, ko je oblečen v ameriškega kapetana fotografiral vojne ladje v neapeljski luki. Bil je zelo zanimiv človek, sin carskega oficirja, ki so ga sovjeti odvzeli staršem in ga specialno vzgajali od desetega leta naprej. Govoril je angleško s pravim teksaškim naglasom. Tudi nemško je govoril brez tujega naglasa. Med vojno je bil telegrafist v SD uradu v Budimpešti in na Dunaju. Bil je odličen šahist in igral je z menoj tako, da sem jaz imel v celici desko, on pa je igral na pamet. Seveda je vedno zmagal. Povedal mi je, kako se je treba učiti tujega jezika, da ga govoriš brez naglasa.

    Drug zanimiv jetnik je bil Karl Haas, nek­danji komandant SD v Rimu v začetku 1944, ki je imel zaprte naše oficirje. Posebno se je spominjal bratov Vrtovcev. Povedal mi je, da jih je izpustil, ker Nemcem v Rimu niso bili nevarni in bi jim bili v nadlego. Stražarji so ga zelo spoštovali, ker so vsi vedeli, da je ušel iz zapora, kjer so bili zaprti ameriški gangsterji ter je imel posebne varnostne naprave in predpise. Po dobrem tednu so mene in Haasa skupaj vklenjena peljali z vlakom v Rimini v tabor, iz katerega sem pobegnil.

    Kmalu potem so me poklicali na komando, kjer me je sprejel FSS major. Na mizi pred seboj je imel mojo Leico, ki mi jo je najprej vrnil. Opravičil se je, da sem imel toliko neprilik in da je toliko časa trajala cela stvar, a morali so dobro preiskati mojo situacijo in zaslišati vse osebe, ki so bile z menoj v stiku. Rekel je, da sem od njihove strani svoboden, a sem kot begunec podvržen italijanskim zakonom. Ker imam ženo italijansko državljanko, naj prosim za državljanstvo, za kar mi je prinesel potrebne formularje. On sam bi se potrudil, da gre stvar hitro skozi. Ponudil mi je tudi spre­jem v Intelligence Service, kar pa sem odklonil. Tudi me je vprašal, če mu hočem prodati Leico. Za čas, ko je trajal italijanski postopek, so me postavili za komandanta celega taborišča Rimini z več kot 12000 ujetniki. Mogel sem se prosto gibati in iti v Riccione. Da se malo oddolžim Angle­žem, sem Haasu vtihotapil klešče, da zbeži. Še več let kasneje, ko sem bil že v Buenos Airesu in on v Rimu, sva si dopisovala. Izgleda, da je med vojno pomagal italijanskim partizanom, ker je živel v Rimu pod svojim imenom in ga nihče ni preganjal. Njegova žena je bila Italijanka.

    Fritz Werdnik – V posvetilu na fotografiji piše: »Gospodu Ivu Briclju,                         mojemu nekdanjemu bojnemu nasprotniku.«

    Figure 46. Fritz Werdnik – V posvetilu na fotografiji piše: »Gospodu Ivu Briclju, mojemu nekdanjemu bojnemu nasprotniku.«

    Ko so prišli italijanski papirji, sem dobil »foglio di via« na italijansko kvesturo v Vidmu. Tam so mi potem izdali navadno italijansko carta d’identità in sem šel v Trst, kjer sem našel ženo in par mesecev staro hčerko, ki se je rodila v Varzu. Potem bi moral kot oficir v italijansko vojno akademijo, da mi priznajo čin – navaden vojak tudi nisem mogel biti – pa sem se premislil in smo odleteli v Argentino.

    V Argentini sem imel preveč dela z ustvar­ja­njem premoženja iz nič, da bi se brigal za stare stvari. Ko pa sem se v Združenih državah [Page 093] upokojil, sem začel posebno na spodbudo hčera, misliti na to, da bi napisal spomine. Začel sem zbirati gradivo. Hotel sem v prvi vrsti priti na jasno, zakaj sem jaz edini od Jojotove skupine ostal pri življenju. Zato sem pred nekaj leti, ko sem dobil Fricov naslov, potoval v Salzburg, kjer še živi, in ga izprašal o vsem, kar je med vojno počel v Trstu. Nik­dar nisem osebno sovražil nasprotnikov in sem imel osebne prijatelje, a idejne nasprotnike, celo med komunisti, slovenskimi in argentinskimi, če so bili pošteni borci in ne zločinci. Prišel sem do zaključka, da Fric ni bil slovenski izdajalec, kakor ga Vauhnik obtožuje v svojih spominih, ampak je bil, in je še, zaveden Ne­mec, ki je nekdaj prosil za sprejem v NSDAP, pa ga niso sprejeli. In to ga je naredilo nasprotnika nacizma. Na njegovo pobudo je njegov predstojnik Pederson skušal vse storiti, da ostaneva živa Jojo in jaz, a na žalost mu v Jojotovem primeru to ni uspelo. Vsekakor pa je bil naš narodni nasprotnik in je tako tudi ravnal.

    V dopolnilo in lažje razumevanje v teh spominih opisanega burnega dogajanja navaja avtor nekaj imen najpomembnejših akterjev na obeh straneh nevidne fronte. Imena so navedena po vrsti, kakor se v zgodbi pojavljajo. Avtor sam je formuliral oznake – kdo in kaj je bil in kakšno vlogo je igral vsakteri od navedenih junakov te vznemirljive pripovedi.

    Branko je bil šef jugoslovanske vojaške obveščevalne službe.

    Viktor Hassl je bil član obveščevalne službe in me je predstavil polkovniku Branku.

    Srečko Rus je bil nekaj časa v domobranski policiji po nalogu četniške komande. Mene je v smrtni nevarnosti prepeljal z avtom preko gozdov na Vrhniko. Ljubljanski gestapo je objavil mojo sliko na tiralici za »angleškim špijonom«.

    Vinko Štembov je bil gradbeni inženir. Bil je radioamater in je stanoval blizu policije. Ko je bilo radioamaterstvo pred vojno prepovedano, ni imel problema, ker je bil policijski telegrafist Jože Napast tudi radioamater. Med vojno sta oba oddajala za našo stran.

    Janko Debeljak je bil mornariški kapetan in poveljnik novomeške domobranske posto­jan­ke. Na njegovi postojanki smo imeli varstvo pred Italijani in komunisti. Kasneje sem ga srečal pred Turjakom. Izselil se je v Brazilijo in je imel kavine nasade; postal je bogat.

    Blaž je bilo ime Božnarja, ki je bil po Krekovi zaslugi poslan k nam. Ujet je bil pri Igu skupaj z domobranci s Turjaka, kar pa on ni bil, ker je bil z menoj na drugi strani doline v neki šoli. Oba sva oddajala, jaz Mihajloviću, on pa v Kairo (ruskim špijonom v kairski centrali SOE).

    Irski pater O’Flaherty je vodil v Vatikanu skrivno podporo Judom in zavezniškim POW, skritim v Rimu. Jaz sem hodil v Vati­kan skozi njegovo stanovanje v Collegium Teu­tonicum, ki je bil eksteritorialen. Ker je bil dva metra visok in se ni mogel skriti, če bi šel v Rim, sem jaz zanj opravljal razne naloge. V glavnem je dobival denarna sredstva od nas, on pa nam je priskrbel pakete angleškega Rdečega križa.

    Čukić je bil tajnik jugoslovanske legacije, ki ni imela statusa ambasade. Šef legacije, dalmatinski monsignor, nam ni bil naklonjen. Ni hotel slišati o nikakih ilegalnih stvareh. Ni hotel nič vedeti ali sporočiti v London po legalnih diplomatskih poteh o pobijanju liš­kih Srbov. Čukić je bil kasneje v perujski diplomatski službi. Tu je treba upoštevati, da so nas Angleži zapustili in izdali že avgusta 1943 in so že ekskluzivno podpirali Tita.

    Jovanka Krištof je bila prijateljica in pozneje žena majorja Novaka. Šifrirala je depeše.

    Grbec je bil predvojni radioamater in je bil v Mihajlovićevem štabu. Imela sva svojo šifro za tehnične probleme in tudi za komentarje, ker Novakove depeše niso vedno povedale čiste resnice.

    Jojo Golec je bil mariborski novinar in je delal za Vauhnika. Mene so mu dodelili iz Slovenskega četniškega štaba, ko sem se vrnil iz Rima v Trst. Iz šolskih let je poznal Fritza, ki ga je kot oficir Abwehra prepoznal in se mu ponudil v službo, v glavnem kot protišpijon, deloma pa iz sovraštva do komunistov. Jojo me je spravil v stik s Fricem in mi zagotovil njegovo absolutno zanesljivost. Fric je delal z nami z vednostjo svojega šefa dr. Pedersena. On in njegov nadrejeni grof Thun sta bila Canarisova pristaša. Prodajali so nam napačne informacije (načrt minskega polja v Trstu) mi smo jih pošiljali Angležem. V enoti Ab­wehra so imeli gestapovskega špijona Herbsta, ki je potem mene in Frica v Benetkah aretiral skupaj z gestapovcem Zimmerjem iz tržaške SD. Herbst ni bil major, bil pa je po vojni agent OZNE.

    Canaris Wilhelm, admiral; od 1938 vodja protivohunske službe v vrhovnem poveljstvu nemške nacistične vojske; sodeloval v zaroti proti Hitlerju.

    Milan Rudolf je moj svak. Sodeloval je z OZNO, a se je tega že med vojno kesal. Pozneje ni gojil nobenih simpatij do komunistov.

    11. Po branju

    11.1. Zgodovina kot cedilo

    Avtor: Ivo Žajdela

    11.1.1.

    [Page 094]

    Februarja letos je Društvo 2000 izdalo knjigi Mejniki slovenske zgodovine, ki jo je napisal Vlado Habjan. Knjiga je nekakšen zgodovinski esej, v katerem ves čas sledimo Habjanovim drznim tezam in svojevrstnim pogledom na večino dogajanja v slovenski zgodovini. Habjanove trditve prav gotovo ne bodo de­ležne ugodnih odzivov v zgodovinopisni stroki, saj niti na tistih mestih, kjer na dolgo in široko razglablja, kako bi lahko bilo ali kako bi moralo biti, ni realist.

    Sam se bom omejil le na en odlomek v Habjanovi knjigi, ki iz celote sicer posebej ne izstopa, saj je vsebinsko podobno spornih od­lomkov v knjigi zelo veliko. Nanj se ome­ju­jem zato, ker tematiko, ki se je dotika, razmeroma dobro poznam, posebej pa me je prizadel način, s katerim je hotel Vlado Habjan obračunati z eno stranjo v slovenskem notranjem spopadu med drugo svetovno vojno. Če bi hoteli polemizirati z vsemi spornimi Habjanovimi trditvami v tej knjigi, bi morali napisati vsaj tako debelo knjigo, kot je njegova. Ker pa to ne bi bilo produktivno, naj se sam omejim le na ta odlomek.

    Na strani 173 je Vlado Habjan napisal kratek odstavek, s katerim je hotel na kratko, toda učinkovito očrniti domobranstvo. Takšni so njegovi stavki: »Med desetinami grozodejstev naj bo navedeno le eno. Pokol so zagrešili združeni preganjalci partizanov v zadnji zimi v Trnovskem gozdu. Poleg nemškega vojaštva so bili tam tudi domobranci iz tako imenovanega bataljona Vuka Rupnika (sin generala L. Rupnika). Na Krekovšah (v Trnovskem gozdu, južno od Idrije) so zajeli 22 ranjencev (iz partizanske bolnice Pavle), jih poklali in vrgli v pogorišče; nekateri so zgoreli kakor žive plamenice … To se je zgodilo 1. aprila 1945, ko so zajeli tudi dvajsetletno mladinsko sekretarko (rojeno 23. avgusta 1924, Marijo Naglič-Zdenko) iz Žirov, ki so jo obglavili …«.

    Iz tega opisa nato Habjan izpeljuje nekakšen sklep: »Zločini nad ujetniki in ranjenci so imeli svoje daljnosežne učinke. Na nasprotni ali partizanski strani so domobranske grozovitosti izzvale najprej strah in takoj za njim tudi zgornji rob neodpustljivega sovraštva.« In nadaljuje, da so partizani v tem kontekstu čez dva meseca, po končani vojni, pobili na tisoče domobrancev.

    Seveda sem zgornje Habjanove trditve hotel takoj preveriti, kjerkoli bi se pač to dalo. Najprej, ali so poboj storili Rupnikovi domobranci? Habjan je pri opisu sicer zelo nejasen, saj najprej zapiše, da so pokol »zagrešili združeni preganjalci partizanov« in »poleg nemškega vojaštva so bili tam tudi domobranci«. Zato sem o tem najprej vprašal Vin­ka Udovča, nekdanjega borca 48. čete Rupnikovega udarnega bataljona, ki ga Habjan navaja, saj Udovč končuje pisanje zgodovine tega bataljona. Odgovoril mi je, da o tem ne ve nič in da je nemogoče, da bi se pod komando Vuka Rupnika počelo nekaj takšnega. Sledil je korak do zgodovinarja Borisa Mlakarja, ki pravkar končuje svojo dolgoletno raziskavo na temo slovensko domobranstvo. Odvrnil mi je, da je sicer nekje v literaturi notičko o tem zasledil, vendar da ne ve nič več o tem. Dva praktično negativna odgovora torej.

    Sledila je literatura. Habjan kot vir navaja tri knjige: Črtomir Šinkovec, Oblaki nad sončno deželo (Ljubljana 1963, str. 229 in 230); Pavla Jerina-Lah, Slovenska vojaška partizanska bolnica (SVPBP) in Žirovski občasnik št. 17, str. 19 in 29. Najprej sem pogledal v Žirovski občasnik, vendar je na navedenih straneh omenjena le Marija Naglič-Zdenka, ki je umrla 1. 4. 1945 na Čekovniku nad Idrijo. Drugi vir je bila Šinkovčeva knjiga. Takoj sem lahko ugotovil, da je že sam citat v Habjanovi knjigi drugačen, kot je zapis pri Šinkovcu. Šinkovec namreč zapiše »samo« naslednje: »Na Krekovšah so zajeli 22 ranjencev, jih poklali in vrgli v pogorišče, nekateri so zgoreli kakor žive plamenice …« To in nič več. Nikjer kakšne omembe domobrancev, kaj šele Vuka Rupnika, ne bolnice Pavle ne Nagličeve. Citat v Habjanovi knjigi je bil torej skonstruiran oziroma ponarejen, česar si resen zgodovinar nikakor ne sme privoščiti.

    Toda s preverjanjem seveda še ni bilo konec. Že takoj pri navedbi vira v Habjanovi knjigi mi je udarilo v oči, da ne navaja nobene strani pri knjigi Pavle Jerina-Lah. Poleg tega sta tudi naslov knjige in datum izida zapisana narobe. Knjigo Partizanska bolnišnica Pavla v Trnovskem gozdu (Ljubljana 1994), sem večkrat podrobno pregledal, še posebej obdobje, ko naj bi se zločin zgodil, vendar ni­k­jer niti sledu o čem podobnem. Za nameček je Šinkovčeva knjiga, kjer je vendarle omenjen [Page 095] poboj 22 ranjencev, med katerimi so nekateri »zgoreli kakor žive plamenice« (Šinkovec je znan tudi kot pesnik), izšla leta 1963, knjiga Jerinove pa leta 1994.

    Knjiga Pavle Jerinove podrobno opisuje vse, kar je v zvezi z bolnišnico Pavlo v Trnovskem gozdu, celo vsakega ranjenca posebej. Prav nemogoče bi bilo, da tako velikega in grozljivega dogodka, kot bi bil pokol kar 22 ranjencev, Jerinova (ki je vodila bolnišnico) ne bi vsaj omenila, če ne že podrobneje opisala.

    Na srečo Jerinova še živi, zato sem poklical tudi njo. Povedal sem ji, zakaj jo kličem. Od­vrnila mi je, da Habjanovo knjigo že ima, da pa je še ni prebrala, glede Habjanovih trditev o 22 pobitih ranjencih pa je povsem jasno dejala, da o tem ne ve nič in da se to zagotovo ni zgodilo. Poleg tega je njena knjiga izšla trideset let za Šinkovčevo, kar pomeni, da bi Jerinova prav gotovo v tem času lahko Šin­kovčevo trditev dopolnila oziroma raziskala, če bi bilo kaj na tem.

    Na koncu sem obiskal še Vlada Habjana. Povedal sem mu vse, kar sem »odkril« v zvezi z njegovo trditvijo. Najprej je vztrajal pri svo­jem, ko pa sem mu navedel vse podrobnosti, nelogičnosti in pomisleke, je odvrnil, da so tisti takrat tam bili pobiti, da pa natančno ne more trditi, da je šlo za domobrance Vuka Rup­nika, saj so takrat tam okoli hajkale različne skupine vojska. Med drugim je prišel v takratni ofenzivi proti partizanom na tisto območje tudi Rupnikov bataljon. To je sicer znano, vendar je to območje precej obširno. Glede ranjencev je sprva trdno vztra­jal, potem pa je le dodal, da so bili med pobitimi takšni, ki so bili kot ranjenci pred tem v Pavli, v času poboja pa da so bili že odpuščeni in pokretni. To seveda potem niso več ranjenci. Dodal je tudi, da so ti še vedno bili v sestavu bolnice. Toda v tem primeru bi jih bila Jerinova v svoji knjigi vsaj omenila, saj je ves čas omenjala tudi celotni sestav in organiziranost bolnišnice, ne pa samo ranjence. Habjan je za nameček dejal, da je prav on Šinkovcu dal podatke, saj je bil kot ranjenec v Pavli takrat tam blizu. Tudi Jerinova mi je rekla, da je bila takrat tam blizu skrita.

    Na koncu je Habjan še vedno ponavljal, da so bili vsi pobiti ranjenci, čeprav za to ni bilo več nobene osnove niti potrebe.

    Kot vidimo, to, kar je Habjan napisal, ne drži. Verjetno so res bili tam takrat pobiti partizani, morda tudi kakšen od njih, ki se je prej zdravil v Pavli (kar je na koncu povedal Habjan), toda prav gotovo ni šlo ne za 22 ranjencev, na čemer je bil poudarek, pa tudi za Rupnikov domobranski bataljon ni šlo.

    Omenjeni odstavek v Habjanovi knjigi je imel namen domobrance čim bolj očrniti. To bi bil lahko Habjan naredil s kakšnim primerom, ki se je dejansko zgodil. Toda pri tem bi se moral zavedati, da nismo več pod komunizmom, ko je bilo v tisoč in tisoč knjigah napisano vse mogoče, saj so avtorji vedeli, da »nikoli nihče« napisanega ne bo preverjal in jih »vlekel za jezik«. Habjanov prikaz odnosa partizani-domobranci se prav nič ne razliku­je od dosedanjega propagandnega pisanja. Tudi on, čeprav na dolgo in široko razglablja o domobrancih, nikjer ne zapiše, da so partizani leta 1941 in 1942 pobili več sto Slovencev, da so pri tem uporabljali surovo in laž­nivo propagando, da so izrabili vse tegobe okupacije in grdo izrabljali narodnoosvobodilna gesla. Za temi gesli pa so organizirali grozljiv aparat komunistične revolucije, ki je do poletja 1942 pobil okoli 400 Slovencev. Šele takrat so se ti bili prisiljeni začeti braniti; in to v vseh pogledih v nemogočih situacijah. Za oboroženo kolaboracijo in tudi za zločine kontrarevolucije so zato glavni krivci komunisti. Seveda je to tema, ki zaradi zakoreninjenosti dosedanjih propagandnih shem zahteva natančnejše pisanje in podatke, vendar tu za to nimam prostora.

    Appendix A

    [Page 096]

    Avtor: France Papež

    O, biti z njimi, ki so toliko dali in izgubili
    in se ohranili oddaljeni
    in vendar enaki v svojem času!
    Vsak je dal nekaj –
    eden ribo in ogenj,
    drugi pijačo in kruh,
    tretji besedo,
    svojo cvetočo pomlad
    in skrivnostne jeseni, kakor s krvjo oblite.
    Vsak je prispeval nekaj –
    lepe dni, ki so minili
    in bogve kakšne dni novega življenja.
    Tako se jim je vezala preteklost s prihodnostjo
    za ljubezen,
    kajti ljubezen je zadnji cilj.
    In tudi hrepenenje …
    To so dali,
    da bi se ohranili
    na poljih, med kamenjem in livado,
    v tistih naših skrivnostnih gozdovih
    ali kjerkoli,
    kajti samo tako je bilo mogoče obstati
    v odprtju vseh ran,
    za slovenstvo,
    za tisto dolgo zaželjeno
    v enem duhu in obredu,
    v Vsakdo je dal svoj dar
    in tisto dejanje – kakšna skrivnost!
    O, moji ljudje!
    istem uporu.

    Appendix A.1

    Ko smo premišljevali, katero KOLEDNICO bi zapeli bralcem ZAVEZE, smo se odločili za pesem Franceta Papeža MOJI LJUDJE. V njej smo zajeti vsi.

    Filipino Lippi – Marija z detetom

    Filipino Lippi – Marija z detetom Mirko Kambič

    Appendix A.2

    [Page 097]

    Bralcem Zaveze, članom in prijateljem Nove Slovenske zaveze in vsem Slovencem, ki se štejejo za ljudi dobre volje: Vesel Božič in srečno novo leto. Naj nam bo v zadnjem letu tisočletja milostno dano, da bomo spoznali, kaj smo in kam moram iti. S to željo vam kličemo: Bog vas živi!

    Date: 2010-03-7

    Leave a Reply

    You must be logged in to post a comment.