Zaveza št. 26

Zaveza št. 26Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 26
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2011

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1. Prispevek k zgodbi o slovenski neavtentičnosti – Prvi del

Klub Nove revije je 3. junija letos v hotelu Lev priredil večer, posvečen pisatelju dr. Stanku Kocipru in njegovi knjigi Kar sem živel. V njej so popisani avtorjevi spomini na medvojna leta. Kociper je bil, kot znano, najožji Rupnikov sodelavec in zato v središču takratnega javnega življenja. To življenje pa ni bilo kakršnokoli, ampak sta njegovo izrednost izražali dve imeni: revolucija in državljanska vojna. To je bil napet in krvav čas in, z vso pravico pravimo, usoden. Za tak čas je vedno zelo važno, kako ga ljudje, zlasti vodilni ljudje, razumejo in kakšnega človeka so v stanju v ta čas postaviti. Nikoli seveda ne smemo pozabiti, da se iz polstoletne razdalje vse vidi jasneje in laže rešljivo, kot pa je to bilo za takratne ljudi. To, kar je za nas znana preteklost, je bila zanje neznana prihodnost. A to je zgolj okoliščina, ki jo moramo v svojih izračunih vedno jemati v poštev, bistva pa ne zadene. To pa je človek: koliko je sposoben razumeti sebe, svoj čas in svojo vlogo v njem.

Pogovor je vodil pesnik Jože Snoj, ki se je odločil, da gostu ne bo prizanašal. Ni ga vodil po prijaznih gajih vnaprejšnjega razumevanja, ampak mu je postavljal vprašanja, ki so pisatelja spravljala v zadrego in za katera nekajkrat ni zbral moči, da bi nanja racionalno in utemeljeno odgovoril. Videlo se je, da imajo tu svojo besedo tudi njegova visoka leta in trdo zdomsko življenje, ki pisatelju, kot znano, na poseben način ni prizanašalo. Ko bi bil ta večer deset, dvajset, trideset let prej, bi imel Kociper lažje delo in Snoj težjega. Toda v tem zapisu ne bomo nikogar bremenili. Malo čudno se nam je le zdelo, da se je Snoj držal svojega sloga še potem, ko nam je bilo vsem jasno, kako stvari v pogovoru stoje. Očitno je bilo, da ga nekaj žene. Če bi ga vprašali, kaj, bi nam morda odgovoril, da je hotel neke mitske prvine naše preteklosti postaviti pod žaromet resničnosti. Ali je imel prav ali ne in s kakšno pravico je to sploh počel, s tem se v tem komentarju ne bomo zaposlovali. Pripomnili bi le še to, da se je videlo, da Kociprove težave izhajajo iz tega, ker svoje medvojne politične pozicije ni dovolj racionaliziral. Očitno je živel v svetu, ki mu je dovoljeval, da se utemeljuje na splošnih načelih in visoki elokventnosti. Manj pa je stvari premislil – premislil, v emfatičnem pomenu te besede. Ni si zgradil trdnih racionalnih tal, na katera bi lahko varno stopil vedno in vsak trenutek – tudi 3. junija v kristalni dvorani hotela Lev. Po našem mnenju za izgradnjo takšnih tal obstajajo dobre možnosti, a tudi o tem tu ne bomo imeli časa govoriti. Govorili ne bomo tudi o drugih stvareh, ki so same po sebi zanimive, pa tudi nenavadne. Ena od njih se pokaže, če primerjamo Snojev postopek z avtorjem z uvodom, ki ga je v knjigo napisal zgodovinar mag. Boris Mlakar. Ta je z začetno prijaznostjo in naklonjenostjo knjigo pospremil dokaj različno od Snoja. Morda tudi ta drobna malenkost ni nevažna, a smo se je žal mogli le dotakniti.

Pomembno se nam zdi nekaj drugega. Osnovna tema večera je bila vezana na razmeroma ozek krog, na Rupnika, na dr. Kocipra in njegovo knjigo, ki prikazuje njuno življenje v najbolj intenzivni in dramatični dobi. Z izrastski pa je debata segala tudi na druga področja in k drugim ljudem širokega in razvejenega protikomunističnega gibanja. Tako se je pred nami pojavila neka celota in njena usoda, deloma tudi zato, ker tako pomembnih ljudi, kot sta Rupnik in Kociper, ni mogoče razumeti, ne da bi ju postavili v parametre širšega časa. Tako je bila tistega večera pred nami celota protikomunističnega gibanja, gledana v svojem vojaškem in političnem aspektu. Predvsem pa, že v začetku, potem pa vedno bolj, njegov konec, za katerega še vedno izbiramo na paleti jezika besede, za katere bi lahko mislili, da smo ga pravično predstavili. Vse pa se je nazadnje ustavilo pri vprašanju, kdo je bil za tak konec kriv.

Na Kociprovem večeru sta se naravno izkuščili dve skupini ali dve vrsti ljudi protikomunističnega tabora: vojaki in politiki. Zaradi značaja in vsebine knjige so bili vojaki v ospredju. Ali je na njih krivda za poraz? Po Kociprovem mnenju ne. Tudi mi mislimo, da ne, a bi si v zvezi s to rečjo le dovolili dve pripombi. Kociper je Rupnikov občudovalec; čuti, da je razumel njegovo človeško vrednost in njegove vojaške kvalitete in želi oboje uveljaviti v slovenskem spominu. Ne glede na pravkar povedano mislimo, da moramo v zvezi s položajem, ki je nastal jeseni 1943, pokazati na nekaj, kar je najgloblje in najbolj odločilno določalo okvir Rupnikove vloge. Pri tem je beseda vloga namenoma izbrana. Zgodovinsko vzeto lahko rečemo, da je bil Rupnik človek, ki mu je bila dodeljena neka vloga, ki je, povejmo že tu, nujno bila tudi vloga žrtve. In ko se je končala situacija, ki je zahtevala človeka, ki izpolnjuje tako vlogo, bi smeli od tega človeka – če je dobro razumel značaj in obseg svoje vloge – da kot igralec po končani vlogi odide z odra. Katera pa je bila Rupnikov vloga? Njegova vloga je bila v tem, da omogoči legalni obstoj slovenske protikomunistične vojske, ki je bila vojska slovenske demokratične kontinuitete. Če hočemo biti bistveni, moramo to ugotovitev ponoviti in poudariti: samo v tem in v ničemer drugem. Zato smo rekli, da je bila Rupnikova vloga vloga žrtve. V tem trenutku se zelo priporočamo bralcu, da malo potrpi in nas še ne obsodi, ker želimo biti samo zelo resnični. Predvsem pa ne bi radi dovolili, da nas kdo obtoži cinizma. Na Rupnikovo vlogo kot vlogo žrtve mislimo namreč z največjim spoštovanjem. Položaj, ki zahteva človeka, ki se za kaj žrtvuje, ni redek ne v zasebnem življenju, na primer v družini, ne v javnem, recimo v politiki. Rupnik je svoj poseg v zgodovino v glavnem tudi tako razumel. Rupnik ni bil ne politik in ne strateg. Njegova veličina je v njegovi žrtvi: v tem, da je opravil neko vlogo, ki jo je čas zahteval, a ni bilo nikogar, ki bi jo hotel prevzeti. Zato zasluži spoštovanje in priznanje. Ko pa bi poleg tega to vlogo umeval tako že od začetka, ko bi natanko vedel, kaj bo nosil, ko tistega še ni bilo na njegovih ramenih, ko bi z vso ostrino bila v njem misel, da bo tisto, kar bo počel, zgolj žrtvovanje: tedaj bi zaslužil najvišje možno priznanje. Malo jemlje od njegovega lika to, da se je oprijemal vloge še potem, ko je čas, ki ga je scenarij zgodovine dodelil njegovi vlogi, že minil. Toda ali ni to človeško?

A sedaj moramo – še vedno nismo pri glavni temi – postaviti neko vprašanje: Kako to, da se je potreba po vlogi, ki jo je prevzel Rupnik, sploh pojavila? Odgovor na to vprašanje je tesno povezan z odgovorom na neko drugo vprašanje. To vprašanje pa s svoje strani temeljno določa potek in konec državljanske vojne v Sloveniji. To vprašanje se glasi: Zakaj protikomunistična vojska demokratične kontinuitete ni mogla iti v ilegalo? Ko bi bilo namreč to mogoče, potrebe po Rupniku ne bi bilo. Zakaj to ni bilo mogoče?

Pred predstavo

Slika 1. Pred predstavo Simon Dan

Ker še vedno nismo, kot smo omenili, pri glavni temi našega zanimanja, se bomo odgovora na to vprašanje dotaknili le toliko, da bomo nakazali nekatere njegove prvine. Vojaške sile demokratske kontinuitete bi lahko prešle v gverilsko bojevanje samo tedaj, če bi obstajala dva pogoja: če bi bile na terenu ali same ali pa bi imele opraviti s prijateljskimi ali politično nevtralnimi osvobodilnimi gverilami. Položaj pa je bil tak, da bi se demokratična gverila na terenu nujno soočila s komunistično, od leninske partije vodeno gverilo, ki bi uporabila vse sile, da bi jo uničila. Ni potrebna izredna domišljija, da si predstavimo, kakšna bi bila državljanska vojna, ki bi potekala v gozdovih, med silami, ki bi bile notranje in zunanje vezane na civilizacijske norme, in med silami, ki bi jih vodili leninski revolucionarni profesionalci, ki ne bi bili vezani – to so stokrat in stokrat dokazali – na nobene norme. Govorilo se je takrat in pozneje, da so vodilni komunisti izjavljali, da je vseeno, če ostane samo deset Slovencev, da le oni zmagajo. Ne vemo, ali so te besede bile dejansko izgovorjene ali ne, gotovo je to, da je komunistična gverila dala dovolj dokazov, da so bile te besede ne samo možne, ampak tudi verjetne. Razlika med demokratskimi in komunističnimi silami je bila kategorialna: eni so civilizacijo branili, drugi so jo napadali; eni so branili hiše, vasi in ljudi, drugi pa so te stvari zavestno izpostavljali uničenju, če je to zahtevala revolucionarna pragmatika. Ko bi se demokratske sile odločile za gverilo v gozdovih, bi se število žrtev državljanske vojne dvignili z desettisočev na stotisoče. Ne samo da bi bila dežala opustošena, ampak ni niti malo pretirano reči, da bi bil v nevarnosti obstoj naroda. To se sliši kakor fraza, zato se je treba ustaviti in poskusiti dojeti, kaj to pomeni. Slovenski komunisti so z uboji posameznikov, posebno pa s tremi valovi množičnega ubijanja, dobavljali grozljive dokaze, da so pripravljeni iti do konca. Ko so slovenski protikomunisti legalizirali svoj vojaški obstoj, so s tem preprečili krvoprelitje neslutenih razsežnosti. Morda v trenutku odločitve ta moment niti ni bil pred njimi z vso jasnostjo, morda ta misel tudi nikoli ni bila izrečena, niti malo pa ne dvomimo, da je bila ena od prvinskih vzgonov njihove odločitve. Zakaj razpoznavna značilnost teh ljudi je bila ta, da jih je skrbelo. Skrbelo jih je za nekaj, kar niso bili oni sami, za nekaj, kar je bila last vseh: med temi stvarmi pa sta bila domovina in narod in življenje vsakega človeka. Branili so moralni, kulturni in politični red, kakor ga je v stoletjih uveljavila civilizacija. Uprli so se tistim, ki so tej civilizaciji in narodu, ki jo je živel, napovedali vojno. Uprli so se tako, da bi napadenemu narodu naredili čim manj škode. Lahko bi se bili odločili drugače, a se potem moralno ne bi več razlikovali od teh, s katerimi so se bojevali.

Iz teh in še drugih razlogov je bil Rupnik potreben. Zgodovina mu je dala v roke papirje, a le za določen čas. Da tega ni tako natanko videl, nekoliko zmanjšuje njegovo velikost, ki mu jo bodo sicer nekoč vsi priznali. Njegovi načrti, da bi v gorenjskem kotu s svojimi domobranci organiziral zadnji boj s komunisti – potem pa bi prišli Angleži, ko bi videli, da še divja državljanska vojna, in napravili red – so sanje, ki so posledica tega nerazumetja. Angleži bi naredili samo eno reč: poslali bi komunistom novo in boljše orožje.

Rupnik v knjigi Kar sem živel gotovo zavzema prvo mesto. Potem pa so to tudi domobranci, čeprav jih pisatelj nikoli ne pripelje pod glavne luči, ampak ostajajo dosledno v drugem planu. Kociper je domobrance postavil v neko svetlobo, v kateri se sami ne bi dobro počutili in bi proti njej protestirali, ko bi mogli. Pisatelj tega ni naredil naravnost, s stavki, ki bi bili dokazljivo tu in ne bi dopuščali nobenega dvoma, ampak bolj z namigi, ki so le toliko določni in jih je toliko, da se naselijo v bralcu s precejšnjo gotovostjo. Kociper nima dobrega mnenja o političnem polu slovenskega protikomunističnega upora. Njegovi predstavniki se nam kažejo kot nezadostni ljudje – v obeh glavnih okvirih ocenjevanja, moralnem in političnem. Predvsem se ne morejo dogovoriti za nujno enotnost v vsakdanji praksi in v koncipiranju nacionalne politike. Vzrok te akcijske in miselne divergentnosti so stranke, ki so organizacijska središča te politike. Politiki se udeležujejo protikomunističnega upora tako in toliko, kolikor to ustreza njihovim posameznim strankam. Manjka jim enotnost volje. Tu vstopijo v igro domobranci. Domobranci namreč niso samo vojaška sila, ampak tudi neka politična možnost, katere prednost je ravno v tem, da niso podvrženi nobeni od slabosti, ki hromijo obstoječo strankarsko politiko. Nikjer ni to, kot rečeno, povedano naravnost, vendar pozoren bralec ne bo mogel tajiti, da mu je knjiga predstavila domobrance kot gibanje, v katerem so skriti politični vzgoni: kot možnost za novo politiko, ki bo prevzela odgovornost za celotno narodovo usodo. Namesto razklanih in neenotnih strank torej novo enotno politično gibanje.

S tem, da je pisatelj opremil domobrance s temi prvinami, jim je storil krivico. Domobranci so prihajali iz družin, ki so vse spadale v težnostno polje ene od predvojnih političnih strank – večinsko, a ne izključno Koroščeve Slovenske ljudske stranke. Večina fantov, ki so oblekli domobranske uniforme, se je nekoč vzgajala pri orlih, pozneje pa v Fantovskih odsekih. Nekaj jih je prišlo tudi iz sokolskih domov in nekaj celo iz socialdemokratskega tabora. Vsi pa so hoteli biti nadaljevalci tistih političnih vrednot, ki so jih poznali iz predvojnega sveta, in edini cilj, ki so ga čutili v sebi, je bilo obnova civilizacije, ki so jo poznali. Nobenega tovrstnega premika ni bilo med njimi. Nobeno gibanje niso hoteli postati, nobenega vodje niso iskali. V domobranskih postojankah in v domobranskih bataljonih je bil – razen o zadevah, ki so se takrat dogajale – samo ene vrste pogovor: kako se bo treba po zmagi, na katero so upali, čimprej vrniti v življenje in k delu. Tam se ni govorilo o tem, kaj bo treba komu vzeti in koga odstraniti, ampak kaj bo treba narediti, da bo kmetstvo bolje šlo, da bo obrt bolje uspevala, da bo treba iti s časom in nekaj narediti za “čast domovine”. (Niso rabili teh besed, a so tako mislili.) Tisti, ki smo bili zraven, se tega še dobro spominjamo.

Navpična smer

Slika 2. Navpična smer Simon Dan

Neki premik pa se je med domobranci vendarle zgodil. S tem, da so prijeli za orožje, s tem, da so za to, kar se jim je zdelo nekaj vredno, zastavili svoje življenje – s tem so dobili samozavest, kakršne v prejšnjih rodovih ne bi pogosto našel. Postali so zrelejši. Že so postajali ljudje, ki bi mogli biti državljani. Nihče več z njimi ne bi mogel ravnati tako, kot je to bilo mogoče še pred desetletji ali celo leti. A razen politične kulture, ki so jo poznali, ne bi priznali nobene.

Vojaški pol je bil en del protikomunističnega upora, drugi je bil politični pol. Tu mislimo predvsem na politike predvojnih demokratskih strank, ki so bili nekaj časa združeni v Slovenski zavezi, potem pa v Narodnem odboru. Kaj naj rečemo o teh? Ali so bili ti odgovorni za poraz demokratske protikomunistične Slovenije? Za čas, ko je bila Slovenija vpletena v dvojno vojno, svetovno ali zunanjo in domačo ali državljansko, je bila pred tistimi, ki so imeli demokratično preverjene dokumente za narodovo zastopstvo, predvsem ena zahteva: skrajna, lahko bi rekli, nadčloveška prisebnost. Ko pravimo prisebnost, mislimo na dve njeni sestavini. Prvič čut za vrednost časa. Včasih je čas, v zasebnem in javnem življenju, tako zgoščen in zbit, da so ure kot sicer meseci in dnevi kot sicer leta. Tedaj pravimo, da čas gori. To je čas, v katerem je treba včasih sprejeti daljnosežne odločitve in je tako skrčen, da so mu kos samo skrajno in intenzivno prisebni ljudje. Morda bodo desetletja in celo stoletja živela v senci njihovih odločitev. Druga stvar, ki sestavlja prisebnost, pa je čut za stvarnost. Šteje samo, kar je dejansko tu, kar je mogoče izmeriti, s čimer je mogoče popolnoma zanesljivo računati. Nasprotje čutu za stvarnost je iskanje varljivih iluzij. Da more goreti ogenj prividnega upanja, mu je treba vsak dan prilagati novo netivo, ne glede na to, kako sumljivega izvora in kako kmalu bo potrebno novo. Čut za stvarnost človeku tudi ukazuje, da se v razumni meri odpravijo parcialni osebni ali skupinski interesi in se postavijo na program interesi celotne skupnosti. Take ljudi je hotel imeti zahtevni medvojni čas. Ali jih je imel?

Najprej moramo priznati, da je bil njihov položaj komaj predstavljivo težaven. Bili so v nevarnosti pred Nemci, pred Italijani, pred komunisti, oziroma pred njihovimi tajnimi službami. V takih razmerah je bilo zelo težko dosegati skupna stališča, ne samo iz ideoloških, ampak tudi iz banalnih, tehničnih razlogov. Predvsem seveda ni bilo zvez. Vse to je treba vedeti in upoštevati. A vendar ne smemo zamolčati naslednjega: tradicionalna in legitimna politična elita ni bila kos medvojnim razmeram, izrednim, presegajočim vsakršno dotedanje izkustvo. To so bili politiki, ki so bili primerni za utečeno življenje, proti brutalnemu nasilju okupatorja, proti rafinirani kombinaciji krutosti in totalne manipulacije, s katero so dnevno presenečali komunisti, pa niso zmogli postaviti nič učinkovitega. Dajali so vtis, da ne vedo natanko, kaj je revolucija in kaj je državljanska vojna. Res, imeli so zvezane roke, a je res tudi, da na čas, ki je prišel, niso bili notranje pripravljeni. Bili so, preprosto povedano, premajhni za velikost časa. Kdor se bo s tem vprašanjem obširneje ukvarjal, ne bo mogel mimo tega, kako se je nekoč (in sedaj!) formirala politična elita, zlasti katoliška.

Mednarodne razmere so se po letu 1942 začele za stvar slovenskih, pa tudi jugoslovanskih protikomunistov pospešeno slabšati. Jeseni 1943 so Angleži, deloma zaradi rafinirane komunistične propagande, domače in tuje, prenesli najprej materialno, potem pa tudi politično pomoč na komuniste, nazadnje domala v celoti. Nastalo je paradoksalno stanje, le nihče ga ni hotel videti. Slovenski komunisti, ki so leta 1941 ustanovili Protiimperialistično fronto, ki je bila, kot znano, naperjena proti Angležem in Amerikancem, so bili že čez dve leti pripravljeni do potankosti udejanjiti “imperialistični” načrt za Balkan. Angloameriški odnos do Balkana se je v nekem oziru pokrival z nemškim in italijanskim: kakor so Nemci za vsakega ubitega vojaka v Srbiji postrelili štirikrat več talcev kot na primer na Danskem, tako so angloameričani dovoljevali Dancem, Nizozemcem, Norvežanom in drugim zahodnoevropskim narodom preživljati okupacijo na evropski način, nam, Balkancem – Slovenija je bila razumljena kot del Balkana – pa so ukazali, da se damo pobijati v masah. Protikomunisti so se tej “imperialistični” politiki uprli, komunisti pa so jo z veseljem sprejeli, saj je bila natanko tisto, kar so hoteli. Za ceno – to so redno plačevali drugi – niso nikoli vpraševali. Tako so komunisti, ki so vedno govorili, da bodo male narode odrešili izpod jarma imperialne politike, postali najzvestejša in najdoslednejša “imperialistična” agentura za Balkan.

Ko so se Angleži začeli seliti h komunistom, so slovenski politiki v Londonu Krek, Kuhar, Snoj ostali brez opore in varstva. Ko prebiramo Gabrovškov Dnevnik, ki ga je letos spomladi izdal dr. Janez Arnež v zbirki Studia Slovenica, vidimo, da so londonski Slovenci začeli iskati izhod iz na novo nastalega položaja, pri tem pa nas noče zapustiti mučen in neprijeten vtis, da so ob tem mislili bolj na osebno politično preživetje kot pa na to, da bi našli nove možnosti za integralno rešitev slovenskega vprašanja. Dr. Gabrovšek, ki so ga že prej poslali v Ameriko in je tam živel v dokajšnji izolaciji, je čutil ne samo brezizhodnost, ampak tudi vso tragično paradoksnost položaja. Februarja 1944 je v svoj dnevnik zapisal stavek, ki ga je urednik Arnež z velikim občutkom postavil na konec svoje redakcije besedila in ki tako zadeto, tako celostno povzema tragično brezizhodnost slovenske demokratske politike, da bi bil lahko moto velike monografije o slovenskem protikomunističnem uporu, če bo kdaj napisana. Gabrovšek je zapisal tole: “Zdi se sedaj, da smo mi, ki smo bili najbolj za zaveznike, nekako na tem, da nas samo še trpe na svojih tleh. Komunisti, ki so v resnici proti njim, so sedaj moda. Velesrbi so sicer izgubili na ugledu – a so priznana vlada. Mi nismo v vladi in ne z vlado, smo proti komunizmu – torej v očeh Amerikancev in Angležev – nič. In vendar smo mi proti fašizmu, za zaveznike in vendar imamo mi večino doma za seboj. In vendar imamo prav – toda nismo moderni. Težka je ta preizkušnja.” Absurd, ki udari v nas iz tega besedila, nas sili, da ponovimo za Gabrovškom: “Težka je ta preizkušnja.”

Ob tem ne moremo, da ne bi pomislili na stanje in občutljivost v sedanji kulturi. Tragičnost, s katero so ogrnjeni desettisoči, ki so bíli že vnaprej izgubljeno bitko, bi morala prevzeti vsakega človeka, ki mu je dana osnovna človeška občutljivost. Tu gre za pristnost in avtentičnost duhovnega obstajanja vsakega posameznika in naroda v celoti. Predvsem pa bi se ob tem morali vprašati, kako resničen je tisti prostor, ki ga narod in država z zaupanjem gojita kot prostor kulture. Ali ni dejstvo, da antene tega prostora niso sposobne zaznati tragičnosti ljudi, ki so se proti volji sveta odločili, da prepeljejo svoj narod skozi nečisti čas tako, da ne bo izgubil spomina nase in volje do življenja. Če narodova kultura ni sposobna tega uvida, je to tudi že dokaz, da tudi sicer ni sposobna segati v globino človekovih vprašanj in v višino njegovih aspiracij.

A mi bomo sedaj to razmišljanje zapustili. Vrnili se bomo v kristalno dvorano hotela Lev, kjer se je pogovor med dr. Stankom Kociprom in pesnikom Jožetom Snojem iztekel nazadnje v vprašanje, kdo je kriv za poraz slovenskega protikomunističnega upora. Če se ne varamo v upanju, da smo vsaj nekatere vidike medvojnih razmer vsaj nekoliko osvetlili, potem je sedaj čas, da povemo, zakaj je tisti večer v hotelu Lev pustil v nas občutek nečesa nedokončanega. Bilo je tako, kakor da bi nekoga, ki bi po scenariju, ki ga imamo vsi zapisanega globoko v spominu, moral priti in povedati nekatere stvari ali pa dovoliti, da ga po nekaterih stvareh vprašajo, enostavno ne bilo. Imeli smo občutek, kakor da je vse razpravljanje potekalo v odsotnosti važne osebe. Kdo je bil torej ta manjkajoči?

Prav večer v hotelu Lev je, proti volji obeh protagonistov, pokazal vlogo in odgovornost posameznih udeležencev medvojne vojaške in politične igre. Z veliko jasnostjo se je pred nami izoblikovala naslednja slika. Vojaški in politični voditelji protikomunističnega upora niso odigrali svoje vloge tako, kot bi bili morali in kot bi jo lahko. Tudi če upoštevamo zapletenost in protislovnost razmer, v katerih so se znašli, ne moremo reči, da so naredili tisto, kar je kljub vsemu bilo mogoče narediti. Toda – upamo, da bodo po vsem, kar je tu bilo povedano, bralci mogli to razumeti – tudi če bi svojo vlogo odigrali virtuozno, tudi če jim ne bi mogli nič očitati glede veščosti in poguma, tudi če jih ne bi mogli obtožiti nobenega umanjkanja, ne političnega ne moralnega, tudi ko bi se posebej za to narodovo stisko rodili genialni ljudje: tudi ko bi bili vsi ti pogoji izpolnjeni, ne bi bilo mogoče – rebus sic stantibus – doseči bistveno drugačnega političnega konca. (Nekatere stvari bi bilo seveda mogoče preprečiti, na primer domobranski holokavst.) Ko so komunisti svojo igro začeli, na način, kakor so jo začeli, v svetu, kakršen se je izoblikoval, so zmago imeli že dobljeno. Toda, ali je bilo res in v celoti tako?

V celoti ni bilo tako. Tu je bil namreč še en igralec, ki je imel v rokah odločilne karte. In tega igralca na večeru v hotelu Lev ni bilo. Pravzaprav je tam bil, a ga noben od obeh razpravljalcev ni povabil za mikrofon. Gre za to, da komunisti sami revolucionarnega projekta ne bi bili mogli izpeljati. Izpeljali so ga lahko zato, ker se je našlo dovolj veliko Slovencev, ki so ga iz teh ali onih razlogov podprli. Nekatere postavke medvojne igre so bile nespremenljive. Komunisti na primer so vedeli, da morajo vojno izkoristiti za revolucijo – tu se ni dalo nič narediti. Angloamerikanci so uveljavili svoje mednarodno zavezništvo s komunizmom tudi na našem terenu, pod pogoji, ki jih drugi strani niso niti ponudili, ker so vedeli, da bi bili zanjo nesprejemljivi – tu se tudi ni dalo nič narediti. Toda kot tolikokrat v preteklosti – vedno pa v veliko manj pomembnih stvareh – je bilo tudi sedaj vse odvisno od nas samih. Ko bi se takrat v posameznikih in v narodu v celoti prebudila osnovna samozavest in osnovni ponos, ki bi nastajala v spoznanju, da samim sebi, če nam že ves svet hoče škodovati, ne bomo škodovali, bi se obe svetovni igri, ki sta vsaka po svoje zajeli Slovenijo, začeli trgati. (Od obeh velikih iger je sovjetsko-kominternska bila v celoti proti slovenskim interesom. Angloameriška je bila seveda zavezniška, saj so nas z njo vezale začetne pogodbe in je njena zmaga pomenila konec okupacije domovine. Toda zaradi nekih specifičnosti bi Slovenci to igro komaj mogli imenovati povsem zavezniško. Te specifičnosti so se kazale prvič v kolonialnem odnosu, ki se je izražal v zahtevi, da v boju z okupatorjem izkrvavimo, drugič pa v tem, da nas je štela za del svoje geostrateške povezave s komunizmom. Temu bi težko rekli zavezništvo v pravem pomenu te besede.) Pri tem ne izključujemo možnosti, da bi peščica posameznikov s pomočjo komunističnih divizij z juga celo ob vsesplošni slovenski abstinenci uvozila leninsko rešitev tudi k nam. To bi se moglo zgoditi. A tedaj ne bi bilo nečesa drugega. Ne bi bili danes obremenjeni s tem, kar nas najbolj določuje: s spominom na to, da smo komunizem kupili in plačali z lastno krvjo. Avtohtonost komunizma je slovenska pokomunistična posebnost in njegova največja obremenitev.

Edini igralec, se pravi, edina skupina, ki bi mogla bistveno vplivati na medvojno usodno igro, ni razumela možnosti, ki ji je bila dana. Dala se je zvabiti v dvojno, s stališča narodovih koristi neracionalno vpletenost: omogočila je revolucijo, za katero je bilo onstran vsakega dvoma jasno, da bo imela za posledico državljansko vojno, in dovolila je nastop gverile v obliki in obsegu, ki ga evropski rezon ne dovoljuje in ki lahko služi samo interesom, ki s koristmi naroda nimajo nobene zveze.

To skupino moramo soočiti z njeno odgovornostjo, predvsem zato, ker je bila poklicana, da potegne odločilno potezo. Žal – in nekoliko klavrno – pa si ravno ta skupina ne dovoljuje izdajati nobenih računov. Mi seveda tu ne bomo govorili o krivdi. Nikogar ničesar ne obtožujemo. Krivda je namreč ena reč, odgovornost pa je druga. Odgovornosti se vendar nihče ne bi smel otepati, saj med normalnimi ljudmi ne more veljati za uspeh, če kdo doseže statut neodgovornosti.

In vendar nekateri ideologi skušajo reševati ljudi tega tabora ravno z neodgovornostjo. Tak poizkus najdemo pri dr. Veljku Rusu, ki (Delo, 26. 7. 1997) izpelje naslednji postopek. Najprej nam zagotovi, da “se zaradi klerofašizma cerkvenega vodstva in desnih strank na pragu druge svetovne vojne napredni in svobodoljubni ljudje niso mogli vezati na nič drugega kot na komunistično partijo”. Potem pa so ti ljudje nenadoma začeli delati dejanja, ki v določeni strokovni literaturi nosijo ime zločin. Dr. Rus se strinja, da je ta dejanja treba obsoditi, ne bi mu pa bilo po godu, če bi se ti storilci imenovali z imenom, “saj niso storili dejanj prostovoljno in so bili zategadelj tudi sami žrtve totalitarizma”. Tu nastanejo razna vprašanja. Ali so ti “napredni in svobodoljubni ljudje” nenadoma prenehali biti napredni in svobodoljubni? Kdaj pa naj bi se bilo to zgodilo? Če bi namreč bili zares “napredni in svobodoljubni”, bi se takoj, ko so se pojavili prvi znaki “totalitarizma”, uprli, saj je moralo biti zanje neznosno, da so, navajeni življenja v citadeli napredka in svobodoljubja, morali sodelovati pri nenaravnih dejanjih “pod hudo prisilo”. Ali je potem celo izključen sum, da morda sploh niso bili tako zelo “napredni in svobodoljubni”, če so tak razvoj dovolili in se mu celo vdali. Mogoče pa je tako, da se nikoli niso natanko vprašali, kaj je napredek in svobodoljubje, ampak so živeli v okolju, kjer se je ta jezik uporabljal, ne da bi se kdo posebej spraševal, kaj zunaj ideološkopolitičnih potreb sploh pomeni. Tako na primer, kot se je pozneje govorilo o “klerofašizmu” in “klerikalno-komunističnih časih”, ne da bi se presodilo, kje je meja med ideološko alkimijo in nepristransko analizo. Nazadnje pa je tu tudi vprašanje, kako to, da dr. Rus tako natanko ve, da je “večina sodelovala pri teh dejanjih pod hudo prisilo”. Predvsem pa nas ponovno in ponovno napada sum, da svojega jezika niso mogli prav razumeti, saj bi se, “napredni in svobodoljubni”, če bi res vedeli, kaj to pomeni, komaj mogli vezati na komunistično partijo. Tudi nam imena niso prvenstveno važna, hoteli smo samo pokazati, kako se resnim ljudem skuša jemati nekaj tako človeškega, kot je odgovornost.

Domov

Slika 3. Domov Simon Dan

Pri zgornjem primeru smo se malo dlje pomudili, ker nas je ponovno spomnil na to, da tista skupina Slovencev, ki bi lahko odklonila sodelovanje s komunističnim projektom, ni bila miselno usposobljena za odgovorno vlogo, ki ji je bila nenadoma dodeljena. Njena duhovna prisebnost ni bila tolikšna, da ne bi sledila nekim nereflektiranim in neizprašanim vzgonom. Tako se je zgodilo, kar je Darja Lavtižar-Bebler v nedavni parlamentarni debati o Dnevu upora tako na kratko zajela: “Tam so bili takrat tudi sokoli, bili so krščanski socialisti, bili so neodvisni kulturniki in seveda tudi komunisti.” Torej niso bili samo komunisti – v poslankini formulaciji so bili tam kot nekakšen ubikvitozni dodatek – ampak so bili tudi nekomunisti, ki so komunistom omogočili izvedbo projekta. Komunisti so sprožili revolucijo, ki je po definiciji dejanje nasilja. Glede nasilja pa je predsednik Milan Kučan v nekem nedavnem intervjuju povedal naslednjo splošno resnico: “ … da kdorkoli uporablja nasilje, da bi si pridobil oblast, ga uporablja tudi zato, da bi oblast potem obdržal”.

Odločitev tistih Slovencev, ki so bili navzlic vsemu pripravljeni podpreti komuniste, nam odpira vrata do nekega spoznanja, ki bi lahko postalo temeljna norma vsake slovenske politike: čeprav je naša moč omejena, nas nihče in nič – dobesedno nihče in nič – ne more bistveno prizadeti, če sami tega ne dovolimo. Ko bi to spoznanje postalo osnovna duhovna lastnina slehernega Slovenca, bi strah za obstoj, ki je v podtoku vseh naših misli in ki nas kot strah hromi, izginil. To bi lahko bila naša notranja osvoboditev. Ko govorimo o zavesti vsakega Slovenca, mislimo seveda na splošno narodovo kulturo. Toda ali kdo misli nanjo? Ali mislijo nanjo politiki; ali mislijo nanjo tisti, ki pravijo, da so umetniki; ali mislijo nanjo tisti, ki polnijo časopise, in tisti, ki izdelujejo televizijske programe; ali misli nanjo predvsem šola – veliko podjetje, ki se imenuje slovenska šola? Ali se upamo vprašati, koliko je za tem raznovrstnim delovanjem tiste intenzivnosti misli, iz katere raste kultura, ki je za vse čase – cultura perennis? In ali si na drugi strani upamo priznati, koliko je za vsem bleferskega rituala, podprtega od mreže medsebojnih interesov? In, predvsem, ali imamo še kriterije za razločevanje med obema?

Zdi se, da se je danes uveljavilo neko prepričanje, ki ima pluralističen videz saj prihaja iz mnogih različnih središč, ki se ubadajo z vprašanjem, kaj je človek, a je njegova osnovna ost uperjena v srce demokracije. Po tem prepričanju je človek bitje, s katerim je mogoče manipulirati; ne samo mogoče, tudi treba je in prav je, da se z njim manipulira. Za devetimi desetinami vsega, kar se danes napiše in kar se daje ljudem v branje, stoji ta misel – nikoli naravnost izražena in določena misel, ampak neko gledanje na človeka, ki se vriva med vrstice in, nenapisano, vstopa v človeka skozi stranska vrata, se tam naseli in mu gospodari. Največji zagovorniki in zaščitniki človeka mu tako, paradoksno, odrekajo osnovno suverenost. Če kak politik ni uspel, pravijo, da ni uspel zato, ker pred ljudi ni metal dovolj velikih kosov mesa, ali pa zato, ker ni obvladal vzvodov, ki vodijo do skritih človekovih ambicij in instinktov. Tako se izpod demokratičnega človeka izpodmikajo tla, ki ga edina morejo nositi. Na teh tleh so vtisnjene besede: razum, normalnost, okus. To so tudi besede, ki imajo v sebi to, da človeka varujejo povsod in vedno. Tako je bilo tudi v preteklosti. Ker teh besed niso nosili v sebi ali pa jih niso več razumeli, so se tisti, ki jih je v svojem parlamentarnem nastopu navedla gospa Beblerjeva, mogli odločiti v svojo in tujo pogubo. Predvsem tujo.

To je bilo prvo dejanje moderne slovenske zgodbe in se je, kot znano, končano s katastrofo. Potem pa se je začelo drugo.

1.1.2. Drugi del

Drugo dejanje se je pravzaprav začelo šele štirideset let pozneje. Štiri desetletja pa je bilo politično gledališče zaprto. Skoz skrivne vhode so vanj sicer prihajale različne skupine in uprizarjale razne vaje in se vdajale varljivemu upu, da stražarji pred glavnimi vrati zanje ne vedo. To je bila Slovenia pacata – obvladana Slovenija. Vse, kar se je omembe vrednega dogajalo, se je dogajalo znotraj ljudi. Tu pa se je dogajalo vedno več in se zgoščalo v takšno politično snov, da so njeni nosilci, potem ko je nastopila druga pomlad narodov – nastopila je zato, ker komunistični projekt ni več vzdržal pritiska časa – mogli opraviti temeljna politična dejanja, ki jih je omogočil in zahteval novi čas. Toda, kako so jih opravili?

Ko pravimo hvalabogu, da so jih opravili, in še enkrat hvalabogu, smemo vendarle dodati, da to delo očitno ni bilo opravljeno tako dobro, saj sedaj, deset let pozneje poglavitni udeleženci tedanjega dogajanja odkrivajo v svojem delu nemajhne pomanjkljivosti. Toda ali je sploh mogoče, da bi se bilo to delo bolje opravilo? Vprašanje ni tu zaradi lepšega, ampak izhaja iz vedenja o tem, kako zapleten, dramatičen in nevaren je bil čas, v katerem ga je bilo treba opraviti.

Vendar, ko ne odrekamo veljavnosti nobeni olajševalni okolnosti, mislimo, da smemo – morda celo moramo – registrirati neko bistveno odsotnost v miselnosti izvajalcev velikega pomladnega programa. Obenem že vnaprej dopuščamo možnost – to se bo na tej točki bralcu zdelo protislovno – da bi tista prisotnost ves načrt celo ogrozila. Vse to dopuščamo, a bomo vseeno povedali, kako se tisti čas vidi iz našega zornega kota: da je bila tista odsotnost kljub vsemu znak neke velike in usodne neavtentičnosti, katere posledice so tu in sedaj in bodo ostale.

To, česar v miselnosti teh ljudi ni bilo, je bila zgodovina. Vdali so se iluziji, da so zunaj zgodovine. Tako zadržanje smo v našem razmišljanju že srečali in ga označili za neavtentičnost. A preden spregovorimo kaj več o tem, bi se radi obrnili k neki drugi neavtentičnosti, ki je bila manj pomembna in usodna od te, na katero mislimo sedaj, a jo je kot nekakšna predigra napovedovala.

Gre za tako imenovana svinčena leta. S tem izrazom so reformistični krogi poimenovali politiko, ki jo je partija uveljavila v začetku sedemdesetih let. Izraz svinčena leta naj bi pomenil pritisk partijske kontrole, ki naj bi se tedaj tako rekoč začel. Tisti, ki so ta izraz sprejeli v svoj jezik, so z njim gotovo hoteli povedati, da prej tega pritiska ni bilo ali skoraj ni bilo. To pa je bilo možno trditi ali misliti samo ljudem, ki so imeli skrajno minimalne zahteve glede svobode, ljudem mehke politične opcije, bi morda lahko rekli. Za ljudi z evropskimi političnimi predstavami pa je bila partijska politika v bistvu vedno enaka – totalitarna. To, da je bila nekdanja partijska politika za ljudi, ki so se sicer zavzemali za svobodo, domala sprejemljiva – saj očitno ni bila svinčena – dokazuje, da so imeli zelo nedoločene in zelo skromne zahteve. Človek se spomni na Eliota: Moje ljudstvo – skromno ljudstvo! To je bil zares skromen rod. Kako so takšni nazori mogli nastati, o tem tu ne bomo govorili. Opozorimo naj samo na to, da njihovi nosilci očitno niso imeli ambicije izstopiti iz totalitarnega prostora. Tudi oni niso vedeli za zgodovinski čas, srečno so živeli v sedanjosti. V tem, bi rekli, je bila njihova neavtentičnost.

Reformisti s konca osemdesetih in z začetka devetdesetih let pa so imeli izdelane politične predstave in zahteve. Hoteli so bistvene reči: odpravo totalitarizma in uvedbo pluralne liberalne demokracije. Vse to so vedeli in zahtevali, niso se pa hoteli videti v zgodovinski perspektivi. Vse so delali iz sebe, iz svojega uvida, imeli so se za nekak absolutni začetek. Niso videli ali niso hoteli videti, da so se natanko za to, za kar se sedaj bíjejo oni sami, nekoč že borili neki drugi ljudje. Ko so iskali severozahodni prehod – če smemo uporabiti to podobo – niso opazili sledov neke ekspedicije, ki je njihov sedanji cilj hotela doseči že pred njimi, a jo je zadela katastrofa in je izginila. Tega niso hoteli videti, čeprav so bili vseskozi ob poti njeni sledovi in čeprav so uporabljali njeno traso in njena nekdanja taborišča. Hoteli so biti drugačni ljudje in so vse hoteli narediti sami. Toda ravno to jih je delalo nepristne. Mislili so, da igrajo v prvem dejanju, a so bili v resnici že v drugem. Prvo je bilo že zdavnaj odigrano! In ko bi to prvo dejanje poznali in priznali in si ga ogledali, bi videli, zakaj se je nekoč igra sploh začela in za kaj v tej igri v resnici gre. Z veliko verjetnostjo predvidevamo, da potem nekih dejanj ne bi naredili, druga pa bi verjetno naredili. V perspektivi zgodovine bi bolj prisebno igrali igro, za katero so bili poklicani na oder. S tem da so izključili zgodovino, so se odpovedali ne samo njeni potisni sili, ampak tudi horizontu, ki ga zgodovina odpira. Brez velikih in širokih razgledov ni bil mogoč veliki uvid, ki bi tej generaciji omogočil, da bi opravila svoje delo tako, da bi sedaj z večjim veseljem gledala nazaj. Nikoli ni namreč prav dobro vedela, kaj je komunizem in kaj se pravi ločiti se od njega. Ko vse premislimo, bi rekli, da je bila to zgodba ne samo neke neavtentičnosti, ampak tudi neke arogantnosti.

Kakor smo že nakazali, nekoliko razumemo, da vodilni ljudje tega gibanja spričo zavezništev, ki so jih nujno sklepali in na katera so morali nujno računati, niso imeli za politično oportuno, da se vežejo s silami, ki jih plejade vsakovrstnih konvertitov nikakor ne bi sprejele. Razumemo, da so morali misliti na specifični prostor, v katerem so morali izvesti svoja reformna dejanja. Toda strateški in taktični oziri jim ne bi smeli jemati širine razgleda – v njih samih, v njihovi miselnosti. V resnici pa je tako, da na to niso posebej mislili in da se niso čutili posebej omejevani, saj jih na sedanjost ni vezal samo politični oportunizem, ampak tudi iz njih samih rastoča samozadostnost. In ravno samozadostnost je razmeroma dober znak, ki kaže na to, da niso razumeli grandioznosti naloge, pred katero so stali. Naj bo že kakorkoli, dejstvo ostaja, da v nobenem političnem opusu protagonistov tega gibanja ni najti potrebe po zgodovinski kontinuiteti. Toda ta kontinuiteta je bila v sami substanci zgodovine. Ni bila skrita, ampak je takorekoč vpila, petnajst tisoč mrtvih glasov je kričalo, da je tukaj, in kdor je ni opazil, je ni opazil zato, ker je ni hotel. Tu pa smo že tam, kjer se začne nadutost.

Kazen, kot ponavadi, je nastopila. Kazen je v tem, da nismo napravili nobenega resničnega napredka: še traja državljanska vojna, še je med nami globinsko nezaupanje, še so tu sile, za katere čutimo, da jim res publica še daleč ni prva skrb.

Govorimo torej o neavtentičnosti. Avtentičnost pomeni obstajanje v skladu z resničnostjo: snovno, duhovno, moralno; tudi kulturno in politično. V tem razmišljanju smo odkrili nekaj nesrečnih postaj naše zgodovine in videli, da je zlo prihajalo nad nas zato, ker nismo bili to, kar bi morali biti: ker ni bilo v nas intenzivnosti misli, ki bi nam razkrila, kaj je tisto, kar bi morali biti, ali pa zato, ker nismo razpolagali z moralno energijo, ki je potrebna, da se intelektualni uvidi realizirajo.

1.1.3. Tretji del

Avtentičnost je nikoli doseženo stanje. Kaj pa sploh smo, da bi se s tistim, kar smo, popolnoma pokrili; kaj pa svet sploh je, da bi se s tistim, kar je, popolnoma pokrili? Avguštin pravi: Zelo se bojim stvari, ki so v meni skrite. Zato se zdi, da je govorjenje o avtentičnosti in neavtentičnosti ljudi tvegano, predrzno, nedopustno. Lahko namreč pomeni vdiranje v svet, ki ga celo njegovi lastniki ne razumejo. Vsi ti pomisleki so ne samo veljavni, ampak tudi obvezni v kulturni družbi. Treba pa jih je vseeno spraviti v sorazmerje z nekaterimi manj spornimi dejstvi. Mi bi navedli dve: najprej je zasebni svet nekaj povsem drugega, kot je javni ali politični, in vstopanje v enega ali drugega še daleč ni podvrženo istim pravilom; drugič pa je med ljudmi, ki se podrejajo ukazom razuma, mogoče uveljaviti načelo, da ni nobene stvari, o kateri se ne bi smelo govoriti. Vse, razen najbolj intimnih osebnih zadev, ima pravico, da postane predmet javnega pogovora.

Leta 1995 je Slovenski spominski odbor poslal državnemu zboru posebno izjavo, v kateri so bile navedene nekatere zahteve v zvezi z revolucijo in državljansko vojno. Izjavo je podpisalo nekaj vidnejših ljudi, potem pa je šla po državi in v nekaj mesecih pridobila okoli 25.000 podpisov.

Med tistimi, ki so bili povabljeni, da s svojim podpisom dajo izjavi začetno veljavo, so bili trije možje, ki izjave niso hoteli podpisati. Eden od njih jo je že podpisal, potem pa je prišel do boljšega spoznanja in podpis telegrafsko preklical. Vsi trije rekuzanti so bili – in so – ne samo uveljavljeni intelektualci, ampak tudi vidni možje slovenske demokratske prenove. Zdi se, da jih ni motilo celotno besedilo izjave. Svojo nepripravljenost so utemeljevali s sklicevanjem na eno samo točko. Ta je vsebovala zahtevo, da državni zbor in oblasti republike Slovenije “priznajo, da je bil slovenski odpor proti komunizmu med drugo svetovno vojno samoobrambno in domoljubno dejanje”. Bilo je očitno, da se z mislijo, izraženo v tem stavku, niti sami ne strinjajo, kaj šele, da bi zahtevali, da postane uradna misel države.

Mislimo, da vemo, česa niso mogli prenesti. Niso mogli prenesti soobstajanje dveh stvari, ki sta bili po njihovem mnenju absolutno nezdružljivi: slovenski človek in okupatorjevo orožje. Kaj je mogoče o tem reči?

Najprej je treba priznati, da je njihov odpor do podobe, ki so jo imeli pred očmi in na katero so se tacite sklicevali, razumljiv. Eden od najglobljih identitetnih temeljev človeka je ravno narodnost, ki ji posameznik pripada. To je dovolj jasno in tega ne bomo utemeljevali. Ko je narod napaden, ko se tujec polasti njegove domovine, je vsak član žaljen s tem, kar v najglobljem bistvu je. Ko tujec zagospodari nad narodom in njegovo domovino, je žaljeno to, čemur Svetozar Djuretić pravi “pračulo naroda”. V takem stanju se v vsakem človeku zganejo neke prvine njegove biti, za katere morda sploh ni vedel, da v njem so. Podoba, ki kaže slovenskega človeka z italijanskim orožjem v rokah in slovenskega človeka z nemškim orožjem v rokah, vzbuja ne samo pomisleke, ampak s svojo nenaravnostjo tudi odpor. Vse to je treba razumeti in to tudi vsi razumemo. Toda ali je to že konec zgodbe? Ali ne bi kazalo – prav zato, ker je ta stvar tako nenaravna – prisluhniti tudi temu, kar nam ima povedati tisti Slovenec s tujim orožjem v rokah! Potem bi lahko kaj rekli o vrednosti obeh stvari: tiste pohujšljive podobe, ki je razobešena po vseh stenah naše preteklosti, in tiste pripovedi, ki nam jo je povedal Slovenec s tujim orožjem v rokah. Da bi to bolj razumeli, je morda potreben kratek uvodni razmislek.

Naš notranji svet, svet naših misli, naziranj in predstav, je v bistvu dvojen svet. Na eni strani je to svet tistih predstav, ki smo jih sprejeli od svojega okolja, in tistih predstav, ki jih temu svetu sami dodajamo, potem ko smo si jih izdelali iz surovine svojih izkušenj – po pravilih, ki vladajo v kulturi, ki ji pripadamo, in v skladu s psihološkimi razmerami, s katerimi razpolaga posameznik. To je svet večine ljudi in večinski svet vseh ljudi. To je svet “vsakdanjega človeka”, ki se vedno ozira predvsem na to, kaj se dela, kako se vede, kako se čuti, kako se govori, skratka, kako se obnašajo drugi tam zunaj. Tak človek ima za dobro to, kar imajo vsi za dobro, in za lepo to, kar imajo vsi za lepo.

Drugi svet je drugačen, predvsem pa je mnogo redkeje naseljen. Predmetom iz njegove opreme ne pravimo več naziranja in predstave, ampak védenja. Kako človek pride do njih? Tisti, ki so o tem razmišljali, so se posebej ustavili ob razliki med dvema besedama: videti in opaziti. Mnoge stvari vidimo – zelo veliko stvari vidimo – samo nekatere pa tudi opazimo. Če malo pomislimo, se takoj zavemo, da smo nekatere stvari, ki smo jih bili že dostikrat videli, končno, včasih po večletnem gledanju in življenju z njimi, tudi opazili. Nekaterih stvari ne opazimo nikoli. Ko take stvari opazimo – da je to redko, smo že povedali – nas vse presenetijo, nekatere bolj druge manj. Nekatere nas presenetijo tako, da potem pravimo, da so nas pretresle. Nenadoma jih zagledamo pred sabo: izredne, resnične, veljavne. Čutimo, da bi se proti nečemu pregrešili, če jih ne bi vzeli v tisti prostor, kamor hodimo, kadar bi se radi pogovorili s seboj.

Tisti, ki so posebej poklicani k temu, da stvari ne samo vidijo, ampak tudi opazijo, so ljudje, ki izdelujejo stvari, ki jim pravimo umetnine. Portret je dober, če je slikar ali kipar opazil, kakšen je v resnici človek, čigar podobo je gledal pred sabo; ko je pesnik rekel “dan jasni, dan oblačni v noči mine”, je povedal nekaj vsakdanjega, kar vidimo vsi, on pa je v tem opazil nekaj posebnega: nekaj, kar ima globlji pomen in predstavlja neko rešitev. Ko nam umetnik pokaže to, kar je opazil, pravimo: Saj res, to smo tudi sami že nekajkrat videli.

Vsi vemo, da ima umetnost nekaj opraviti s tem, čemur pravimo estetika. Za naše razmišljanje je ta beseda pomembna, zato moramo pokazati na njen izvirni pomen. Po navadi se misli, da gre pri tej besedi za lepoto, njen izvirni pomen pa nas usmeri drugam. V grščini, od koder beseda izhaja, pomeni namreč ravno opaziti. Estetsko je to, kar je človek-umetnik v svetu, med stvarmi, ki jih je gledal in videl, tudi opazil. Zato pravimo, da ima umetnik estetski pogled, ki v tem, kar je navadno, opazi to, kar je nenavadno, v vsakdanjem nevsakdanje, v banalnem pa morda enkratno dragocenost: vedno pa to, kar ni vsem na očeh, nekaj, kar je bilo na neki način skrito in je bilo treba najti. Tako najdenemu, tako odkritemu pa čutimo, da moramo priznati posebno mesto.

Prava ali resnična umetnost je narejena iz prvin sveta, ki so bile tako opažene. Če pa je umetnost narejena iz zgolj videnih stvari – iz stvari, ki jih vidi vsak in so dostopne vsem, nima zvena resničnosti in “izgubi ime umetnosti”, če parafraziramo Shakespeara. Njena lepota ni prvinska, nima ambicije, da bi bila zadnja in trajna, in če je narejena iz besedi, zanjo ne velja verz Ane Ahmatove: “In od vseh stvari še najdalj traja mogočna beseda.” Taki umetnosti bi mi za potrebe našega razmišljanja rekli ne estetska, ampak esteticistična.

Z razlikovanjem besedi estetika in esteticizem smo hoteli pokazati, da sta možni dve gledanji sveta. S tem nismo hoteli reči, da to tudi že pomeni, da obstajata dve vrsti ljudi, eni z notranjim ustrojem, ki jih dela resnične in bistvene in eni z notranjim ustrojem, ki jih dela neresnične in nebistvene. Hoteli smo opozoriti zgolj na to, da obstajata dve možnosti dojemanja sveta, in na to, da so nekatere stvari tako pomembne, da ni nič pretirano, če pričakujemo, da se bodo ljudje ob njih mudili tako dolgo, da se jim bo odkrila njihova globlja ali estetska resnica. Včasih čutimo, da se moramo odločiti za lectio difficilior – za težje branje sveta. To pa pomeni, da moramo nekatere stvari izprašati, ali je podoba, ki nam jo kažejo, prava ali ne. Če tega ne naredi brezimni posameznik, imamo še vedno možnost, da pravimo, da je to njegova stvar. Če pa vzgona po globlji ali estetski resničnosti nimajo v sebi ljudje, ki na tak ali drugačen način vplivajo na narodovo duhovno podobo, potem se neko osebno umanjkanje razlije na vse – postane del narodove kulture. Lepočutništvo pa je samo oblika neavtentičnega obstajanja.

Dom v brajdi

Slika 4. Dom v brajdi Simon Dan

Tako bi Slovenec z italijanskim ali nemškim orožjem v rokah lahko povedal svojo zgodbo – če bi kdo imel toliko začetne občutljivosti, da bi mu prisluhnil – ki bi bila zelo drugačna od podobe, ki jo daje in jo vidijo vsi. Njegova zgodba sicer ni neznana, a jo bomo vseeno povzeli v nekaj vprašanjih. Rekel bi: “Res je moja podoba nenavadna in šokantna, toda ali si pomislil, da sem bil napaden in sem bil sam in sem branil svoje in svojih otrok življenje, kar je instinktivna kretnja in je ni mogoče ne narediti? Ali si pomislil, da je bila napadena moja in mojega naroda osnovna kultura, da je bila napadena moja vera – življenje mojega življenja? Ali si pomislil, da sem branil svobodo svojega naroda, na katero je padla senca, za katero se je vedelo, da bo prešla, a mu je istočasno grozila tema noči, za katero se ni vedelo, kdaj je bo konec?” Potem pa bi njegova vprašanja dobila drugo barvo: “Kdo ti je dovolil, da si v uri moje največje samote stopil na stran mojih napadalcev? V imenu katerega reka iz Delfov si sledil preroku z napako – še potem, ko se je njegova pot iz megle in noči izrisala in se je vedelo, kam pelje? Katere knjige si bral in katere govore si poslušal, da si mogel stopiti na pot, na katero si stopil? Kdo ti je dovolil, da si potem, ko se je pokazalo to, česar, kot praviš, nisi hotel, še naprej požiral vse oglate in kockaste stavke, ki so ti jih metali v usta?”

In ko bi končal, bi tudi mi postavili neko vprašanje, ki pa pravzaprav ne bi bilo vprašanje. Bila bi bolj začudenost in ne bi bila naslovljena na nikogar posebej: “Kako to, da po toliki smrti, po tako sprejeti in prestani smrti, po smrti, ki s svojo presežnostjo ostaja in bo ostala neizmerjena in za zmerom samo bo: kako to, da ob taki smrti ni izginila ne samo iz posameznikov, ampak iz vse narodove kulture zadnja sled schoengeistovstva in belespritovstva?”

Ni namreč izginila. Ko je za predlansko obletno slovesnost na Rogu Nova Slovenska zaveza prosila enega od prvih pesnikov dežele, da napiše besedilo za pesem, ki bi jo lahko peli romarji na Rogu med mašo – ali pa tudi pred mašo ali po njej – je prošnjo zavrnil, češ da ne bo pisal političnih pesmi. Ne bi bilo treba, a bomo vseeno k temu rekli dve stvari: prvič je večina del evropske preteklosti bila tako ali drugače naročenih; drugič pa je to, kar se je zgodilo na Rogu, sredi zadnjih in najglobljih reči in sodi v tisto politiko, ki jo lahko opazi in razume samo pesnik.

Upamo, da nismo naredili vtisa, kakor da bi zahtevali, da mora kdorkoli kaj podpisovati, še manj, da mora kdorkoli pisati kakršnekoli pesmi. Zavestno in hote pa smo pokazali na nekatera dejstva, ki stojijo nad deželo kot znamenja, ki jih ne kaže prezreti.

Predmet tega komentarja je bila zgodba o slovenski neavtentičnosti. Jasno je, da to še ni prava zgodba, ampak bolj osnutek in morda celo samo opozorilo. Povedana je bila, kolikor je sploh bila povedana, v treh delih. Povsod smo se srečali z nepripravljenostjo in nezmožnostjo opaziti in sprejeti globinski vzorec zgodovine – slovenske medvojne in povojne zgodovine. Ne gojimo velikega upanja, da se bo po tem zapisu ta pripravljenost in ta zmožnost povečala. Od nikogar tudi nič ne terjamo. Opozorili pa bi radi – mirno, kakor da bi govorili o dejstvih zunaj nas – na posledice. Če se ne bodo zgodile nekatere bistvene reči – kopernikanski obrat, spreobrnitev – se državljanska vojna ne bo končala in bo država ostala razdeljena. Seveda ne bo razpadla, a bo ostala razdeljena. V tej razdeljenosti pa se bodo z ene polovice na drugo sprehajali večno odpisani in večno navzoči komunisti. Kot čudaški naturisti, ki jim je zgodovina odpihnila oblačila, se bodo delali, kot da ni nič, saj jim je zgodovina dobrotno odvzela milost zardevanja. Ne bo torej velike katastrofe. V svetu, kakršen je sedaj, je tudi hvalabogu ne more biti. Bo le žalostno in žaljivo, a le za nekatere. Za tiste, ki bodo to opazili.

2. Kako se je začelo

2.1. Domačije ob temenici

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

Popotnik, ki z avtomobilom hiti od Višnje Gore proti Trebnjemu, navadno niti ne občuti, kako lepe in bogate kraje pušča za seboj. Mi bomo tokrat naredili drugače. S pogledom in z mislijo se bomo za nekaj časa ustavili v teh krajih in njihovi zgodovini.

Našo pozornost najprej pritegne Ivančna Gorica z novo cerkvijo sv. Jožefa na brežuljku ob cesti. V kotu pod gozdnatimi griči vidimo Stično, ki se nam zdi kot podaljšek Ivančne Gorice. Zavijemo z glavne ceste in pomislimo, ali ne bi bilo lepo mimo Muljave skočiti v dolino zelene Krke. Odločimo se za drugo stran in se skoraj vzporedno z glavno cesto usmerimo proti vzhodu. Med rodovitnimi njivami in bujnimi travniki kmalu pridemo do Šentvida, potem pa mimo Radohove vasi naprej do Velikega Gabra, kjer se približamo glavni cesti in pri Biču zavijemo nanjo ali pa se po nadvozu obrnemo proti Šumberku in Žužemberku.

Pisatelj Ivan Zorec, ki je bil doma v Malem Gabru, je z veliko ljubeznijo opisoval te kraje, posebno Temeniško dolino, ki se za Velikim Gabrom obrne na sever proti litijskim hribom. Vedno so mu bili pred očmi njeni zeleni travniki, temni gozdovi in nizki grički z belimi zidanicami. V povesti Beli menihi je zapisal, da je bil Veliki Gaber že ob začetku stiškega samostana “precej velika vas na zveženi in vetrovni planoti potlačenega hribca, ki se mu podnožje omaka v Témenici in čez katerega je velika cesta lezla pod vrh Medvedjeka in od tod dalje proti Trebnjemu.” Prav od cerkve v Velikem Gabru, kjer je bila 838 let po prihodu menihov v Stično ustanovljena samostojna župnija, je izreden razgled na Temeniško dolino od Temenice do Velike Loke in na hribovita pobočja nad njo, kjer nas še posebno pritegneta cerkev na Zaplazu z dvema zvonikoma in Primskovo.

V Šentvidu pri Stični je že pred prihodom belih menihov nastala pražupnija in nekaj časa ji je pripadala celo Višnja Gora. Ko so tlačani in redki svobodnjaki teh krajev zvedeli za nastajanje samostana, so imeli pomisleke, da bodo poleg vseh drugih bremen dobili še novo tlako, toda kmalu so sprevideli, da menihi niso samo pobožni molilci, ampak tudi umni kmetovalci in zdravniki, da znajo tlačane tudi zaščititi, kadar jih grajska gospoda le preveč privije. Celo svobodnjak Trlep, ki je bil nezaupljiv do vsake gosposke, je priznal pozitivno vlogo samostana. Že tedaj, ko so bili še tlačani, so prebivalci teh krajev vzljubili zemljo, na kateri so živeli. Kako je ne bi ljubili kasneje, ko je z zemljiško odvezo postala njihova. Na tej zemlji so imeli svoje domove, tu so doživljali redke mirne čase, tu so se pred turškim mečem umikali v utrjene tabore, tu so umirali zaradi kužnih bolezni in drugih ujm. Krščansko izročilo, ki so ga prejeli od svoje fare in od stiškega samostana, je postalo del njihovega vsakdana in jim je pomagalo preživeti. Zvesti temu izročilu so zidali cerkve, ne samo pri fari v Šentvidu in samostansko v Stični, ampak tudi v Velikem in Malem Gabru, v Šentpavlu in v Hrastovem Dolu, na Gradišču in na Pristavi. Te in še druge cerkve so postale del njihove kulture, iz katere sta zajemala tudi Jurčič in Zorec.

Ko so po vaseh predvsem v času med prvo in drugo svetovno vojno vzniknila prosvetna društva, je bilo čisto normalno, da so se trudila ohraniti izročilo in temu primerno oblikovati mlade ljudi. Zdelo se je, da bo iz njih zrasel rod pravih svobodnjakov in se po dolgih stoletjih otresel trlepovske nezaupljivosti, ki jih je po eni strani varovala pred tujimi vplivi, po drugi pa ovirala pri vključevanju v javno življenje. Na to nezaupljivost so se oprli tudi tisti, ki so videli edino rešitev v gmotnem napredku in jih je zato motil vpliv Cerkve na javne zadeve. Tako mišljenje je začelo veljati za napredno in so se ga oprijeli v večjih krajih zlasti nekateri premožnejši, ki niso bili neposredno odvisni od obdelovanja zemlje. Temu so bili blizu tudi učitelji, ki so se v svojem poklicnem in privatnem življenju čutili utesnjene, čeprav so bili tedaj neprimerno bolj svobodni kot kasneje, ko je bila Cerkev ločena od države in ni imela več nobenega vpliva na šolo. Tako se je zgodilo, da so bili prebivalci oddaljenih vasi včasih bolj povezani s faro kot pa tisti iz središča, ki so se imeli za napredne in vsaj na zunaj niso hoteli biti preveč verni.

Življenje po domačijah ob Temenici pa je kljub temu potekalo dokaj mirno. Zgled urejenega in mirnega življenja so imeli v stiškem samostanu, kjer je pravilo: Moli in delaj tudi po osemsto letih še ostalo v veljavi. Tu in tam so mir skalile vesti o dogodkih v Rusiji in v Španiji, o preteči nevarnosti nacizma in vojne. Tedaj so se ljudje zamislili, toda ob vsakdanjem delu in skrbeh na nevarnost kmalu spet pozabili. Komaj kdo je verjel, da je zlo že tik pred vrati in da se bo zaradi njega močno spremenilo tudi življenje na tem lepem koščku slovenske zemlje.

2.1.2. Nemirne pomladne sape

Zima leta 1941/42 je bila dolga in ostra. Že konec oktobra 1941 je zapadlo toliko snega, da je stiški partizanski četi preprečil pot v Zasavje, kjer naj bi sodelovala pri preprečevanju preselitve Slovencev v Nemčijo. Januarja 1942 se je živo srebro spustilo tudi do 30 pod ničlo in zdelo se je, da je življenje v deželi zamrlo.

Kakšno je pa bilo življenje v krajih ob Temenici po italijanski zasedbi? V nekaterih večjih krajih so se nastanili italijanski vojaki, ki naj bi varovali železnico, pa tudi meja med italijanskim in nemškim zasedbenim področjem ni bila daleč. Na čelu občine v Velikem Gabru je še naprej ostal župan Zajec, v Šentvidu pa župan Pevec, zato ljudje niso čutili posebne spremembe. Okupacijo so imeli za nesrečo, ki ne bo trajala večno, zato jo je treba na pameten način preživeti. Ko se je v drugi polovici leta 1941 zvedelo, da so se v hribih nad Stično pojavili četniki, so ljudje novico z veseljem sprejeli.

Marija Urbančič – ena izmed žrtev „Matildine noči“

Slika 5. Marija Urbančič – ena izmed žrtev „Matildine noči“

Le redki so vedeli, da sta bila prva “četnika”, ki sta se sredi avgusta z vlakom pripeljala v Stično, ljubljanska predvojna komunista Miro Perc in Srečo Žgajnar. Prvi je postal komandir, drugi pa politični komisar stiške partizanske čete. Pred vojno v Stični in v Šentvidu ni bilo nobene partijske celice, zato je bila za začetek revolucije potrebna pomoč iz Ljubljane in iz Grosuplja. Okrog jedra, ki je prišlo od zunaj, se je zbrala stiška partizanska četica in do konca leta 1941 je stiško okrožje že imelo nekaj odborov OF in tudi svoje komuniste. Tedaj je v Šentvid pri Stični prišel Radko Polič z ilegalnim imenom Anton Marvin, ki je bil imenovan za sekretarja okrožnega komiteja komunistične partije. V svoji knjigi Čudežna pomlad govori o prihodu v Stično in kako je cele štiri mesece, do začetka aprila 1942, dokaj udobno preživel na nekoliko odmaknjeni kmetiji in od tam hodil na “službena potovanja” v okoliške kraje. Ali ni čudno, da ga pri tem nihče ni motil. Njegovi so gotovo bili dovolj konspirativni, drugi so ga morda imeli za četnika, Italijani so se pa skrivali na toplem in se niso za nič brigali.

Še bolj čudno je, da je 2. partizanski bataljon, ki je nastal sredi decembra 1941 po združitvi stiške, mokronoške in molniške čete, skoraj tri mesece nemoteno prezimoval na Pugledu, samo 10 km od Ljubljane, obkrožen od številnih italijanskih in nemških posadk. Ko je del bataljona 13. marca 1942 na Stehanu na cesti med Višnjo Goro in Grosupljem napadel dva avtomobila, v katerih so se peljali visoki italijanski oficirji, in sta bila ubita neki major in karabinjer, Italijani niso zasledovali napadalcev na Pugled, ampak so se znesli nad bližnjo vasjo Spodnje Brezovo in jo zažgali. Šele deset dni kasneje so se previdno približali partizanskemu taborišču. Tedaj so se partizani z nekaj izgubami premaknili na Kremenjek pri Šumberku, Italijani so pa požgali Veliki in Mali Lipoglav in se vrnili v svoje postojanke.

Število partizanov na Kremenjeku se je hitro večalo in 5. aprila 1942 je bila ustanovljena 1. štajerska brigada, ki pa je bila kmalu preimenovana v II. grupo odredov. Poveljnik brigade je postal Franc Rozman, politični komisar pa Dušan Kveder. Tisti dan je bila ravno velika noč in ljudje od raznih strani so na Kremenjek pripeljali in prinesli potice, meso in pijače.

Marija Urbaničič (druga z desne v drugi vrsti) med sošolkami

Slika 6. Marija Urbaničič (druga z desne v drugi vrsti) med sošolkami

Italijani so v tem času poostrili nadzor nad cesto in železnico in hitro utrjevali svoje postojanke. V aprilu so se z enotami brigade nekajkrat spopadli in imeli tudi izgube. Spet so se maščevali nad civilnim prebivalstvom. Na Viru pri Stični so požgali več domačij, večino moških pa zaprli. Grozili so, da bodo požgali vse partizanske hiše, družine pa odpeljali v internacijo. 24. aprila so razglasili, da bodo kot protiukrep partizanskim akcijam začeli streljati talce. Ko so partizani v noči od 25. na 26. april pri Radohovi vasi minirali progo in streljali na ustavljeni vlak, sta bila pri tem dva italijanska vojaka ubita, nekaj pa ranjenih. 28. aprila so Italijani blizu kraja, kjer je bil napaden vlak, ustrelili šest talcev. Lahko si mislimo, kako so se pri tem počutili prebivalci okoliških vasi.

Prve dni maja je na Kremenjeku nepričakovano zapadel sneg in enotam II. grupe povzročil precej nevšečnosti. Ko se je po nekaj dneh pomlad spet vrnila v bukov gozd, je štab grupe že imel v rokah ukaz za pohod na Štajersko. Za priprave ni bilo več veliko časa, saj je bil 16. maj predviden za odhod proti Polici, kjer naj bi grupa prestopila italijansko – nemško mejo in se nato pri Jevnici prepeljala čez Savo.

2.1.3. “Matildina noč” v Stični in okolici.

Sreda, 13. maja 1942, je bil lep majski dan. V Šentvidu in v Stični so se zjutraj mnogi udeležili maše in prošnje procesije, da bi prosili za blagoslov na polju in za odvrnitev vsega hudega. Trije prošnji dnevi so vedno bili pred praznikom vnebohoda. Pri nas smo temu tednu rekli križev teden in procesijam križeve procesije, ker so cerkovniki k vsaki procesiji prinesli križe iz podružnih cerkva, soseščani posameznih podružnic pa so se pri procesiji zvrstili vsak za svojim križem. Med procesijo ni pritrkavalo kot o veliki noči, ampak zvonilo. Zdelo se mi je, da so zvonovi prosili tako kot pevci, ko so v cerkvi med mašo peli prošnjo pesem: “Reši, Oče, nas nadloge, zdrave v miru varuj nas, daj nam kruha slednji čas!” Tudi vnebohod je bil zame nekako otožen praznik. Bolj kot svetloba poveličanja se me je dotaknila grenkoba slovesa in izgubljenost učencev, ki so ostali sami.

Baje je tisto križevo sredo leta dvainštiridesetega proti večeru zapihal močan veter in nebo so prekrili temni oblaki, iz katerih je začelo rositi. Pri Urbančičevih so se že zgodaj odpravili k počitku. Njihova hišica je bila samo nekaj sto metrov od središča Šentvida, ob križišču cest Ivančna Gorica – Radohova vas – Šentvid. Nočni mir je tu in tam zmotilo šumenje vetra. Psi v soseščini, ki so bili večkrat kar glasni, se to noč niso oglasili. Urbančičevi so pomislili, da so se morda skrili pred nevihto. Nenadoma je zaropotalo po vratih in neznan glas je zahteval, naj odprejo. Oče je odprl in vstopili so trije oboroženi neznanci. Zahtevali so, naj hčerka Marija vstane in gre z njimi na dvorišče, ker komandant želi govoriti z njo. Dvajsetletna Marija je mirno oblekla haljo in stopila z njimi iz veže. Oče in mati sta jo pospremila in na hišnem pragu zaskrbljeno čakala, od kje se bo pokazal komandant. Ko so neznanci povedali, da je komandant pod sosedovim kozolcem in da mora z njimi tja, je zaskrbelo tudi Marijo. Poslovila se je od staršev in oboroženi možje so jo odpeljali v noč. Mimo Butal jih je pot vodila v bližnji gozd. Oče in mati sta zaman čakala, da se bo hči vrnila od sosedovega kozolca.

Manj kot en kilometer od Urbančičevih so blizu cerkve sv. Roka ob cesti proti šentviški železniški postaji živeli Hrenovi: petdesetletni oče Franc, mati Marija, sin Franc, rojen leta 1924, in sin Stanko, rojen leta 1926. Oče je bil po poklicu mizar, zato je bil vključen v obrtno zadrugo višnjegorskega okraja in bil celo njen tajnik. Ob skromnem domu so Hrenovi imeli nekaj zaplat zemlje, ki so jo skrbno obdelovali. Sin France je v Ljubljani obiskoval 7. razred gimnazije. Bil je tudi delaven član prosvetnega društva. Stanko še ni dopolnil šestnajst let. Kak novčič je zaslužil, ko je po hišah prodajal figure za jaslice in druge nabožne kipce. Ljudje so ga poznali kot “tistega, ki prodaja Marije.” Ko so začele izhajati knjige Slovenčeve knjižnice, je Stanko poleg kipcev nosil po hišah tudi knjige. Hrenov oče je bil namreč poverjenik katoliškega tiska za Šentvid in okolico, zato je bil vedno na tekočem, katere knjige so za bralce zanimive in privlačne.

V noči pred praznikom vnebohoda so partizani potrkali tudi pri Hrenovih. Lahko sklepamo, da ni bila ista skupina, ki je odpeljala Urbančičevo. Odprla jim je mati. Ko so vstopili, je eden izmed njih vpričo matere kar na postelji ubil očeta z dvema streloma, oba sinova so pa odgnali s seboj. Mati je ob prvem svitu pritavala k sosedu in povedala, kaj se je zgodilo. Sosedje so jo potem spremili domov in očeta položili v krsto, ki so jo našli v njegovi delavnici. Mati je za Stankov grob kmalu zvedela. Odkopali so ga in prepeljali na domače pokopališče. Francetovega groba niso našli. Ko je mati ponovno iskala in poizvedovala, jo je neki terenec zaničljivo vprašal, če išče psa. Razširili so govorice, da je oče Hren zaslužil kazen, ker se je veselil napredovanja nemških divizij v Sovjetsko zvezo.

Italijanska straža v Stični je 13. maja zvečer zdolgočaseno poslušala bitje ure v zvoniku velike Marijine cerkve, ni pa slišala ali ni hotela slišati, kako se je v vas prikradla skupina oboroženih mož z rdečimi zvezdami na kapah. Ustavili so se pri Janežičevih, ki so bili znani kot družina z dvanajstimi otroki. Najstarejši je bil Lojze, rojen leta 1920, za njim pa so se vrstile dekleta in fantje do najmlajšega Borisa, ki je prijokal na svet leta 1939. Oče Alojz je bil v službi pri železnici in tudi sin Lojze, izučen kovač, se je zaposlil v železniški delavnici v Ljubljani. Mati ni bila samo skrbna gospodinja, ampak tudi vzgojiteljica. Sadovi njene vzgoje so bili vidni na otrocih, ki so bili verni, delavni in urejeni.

Pogreb Marije Urbančič v Šentvidu pri Stični

Slika 7. Pogreb Marije Urbančič v Šentvidu pri Stični

V Stični je bil Lojze član Fantovskega odseka in cerkvenega pevskega zbora. V službo v Ljubljano se je vozil z vlakom. Sestra Marija, ki je bila samo eno leto mlajša od Lojzeta, je delala v Ljubljani v Ljudski kuhinji kot natakarica. Domov je prišla samo v času dopusta in za večje praznike, zato je bila vesela vsakega bratovega obiska, saj je vedno prinesel kake novice iz domačega kraja. Tudi tisto sredo proti večeru se je Lojze oglasil pri sestri v Ljudski kuhinji. Pokazal ji je nove čevlje, ki jih je bil pravkar kupil. Na kratko sta se pogovorila in že je moral hiteti na vlak. Bil je nekoliko zaskrbljen, pa vendar vesel. Sestra je vedela, da Lojze ne mara Italijanov, glede partizanov pa je tudi imel pomisleke. Od blizu je videl, kaj so Italijani malo prej naredili na Viru pri Stični. Tedaj je rekel: “Če me bodo partizani prišli iskat, bom šel k njim, drugače pa ne. Tako Italijani ne bodo imeli vzroka za represalije. Bolje, da trpim jaz, kot pa vseh dvanajst.” Mati je slutila, da je sin v nevarnosti, in ga je vedno opozarjala, naj bo previden.

Ko so tisto noč potrkali na vrata, se Lojze ni prestrašil, saj je bil že odločen. Stopil jim je naproti v vežo. Eden izmed oborožencev, bil je domačin, ga je takoj porinil v kuhinjo in vprašal: “Si ti Lojze Janežič?” Zadoneli so streli in Lojze se je zgrudil na tla. Vprašali so še za pet let mlajšega Stanka, ki pa je ob njihovem prihodu hitro izginil na podstrešje. Ko ga niso našli, so tiho odšli. Mati je medtem že pokleknila k Lojzetu in nad njim zmolila kesanje. Kmalu nato je v njenih rokah umrl.

Istočasno kot pri Janežičevih so se nočni obiskovalci oglasili tudi pri Grdenovih v Stični, kjer so imeli trafiko. Iskali so hčerko Marico. Niso je našli, ker je bila slučajno v Ljubljani. To ji je rešilo življenje. Našli pa so dvajsetletno Marijo Janežič v Gabrju nad Stično. Zvlekli so jo v klet domače hiše in jo po daljšem pretepanju ubili. Janežičevi iz Gabrja niso bili v sorodu z Janežičevimi v Stični.

Oče Franc Hren

Slika 8. Oče Franc Hren

Čeprav so si uboji, ki so jih “protifašistični borci” spomladi in poleti 1942 zagrešili nad slovenskimi ljudmi v raznih krajih okupirane domovine, med seboj podobni in je razvidno, da so bili načrtovani in vodeni iz istega centra, najdemo v posameznih primerih marsikatero posebnost; vedno znova se nam pa zastavlja vprašanje: Kako je bilo to mogoče? Kako morejo še danes trditi, da je to bil osvobodilni boj?

V obsežnih monografijah odredov in brigad, kjer so do najmanjše podrobnosti opisani še tako nepomembni dogodki, ti uboji navadno sploh niso omenjeni. Kot da se sploh niso zgodili, kot da pomlad in poletje leta 1942 v Sloveniji, ki je ječala pod okupatorskim jarmom, nista bila prepojena s krvjo najboljših rodoljubov. V knjigi Čudežna pomlad, katere avtor je nekdanji sekretar okrožnega partijskega komiteja za Stično Radko Polič, pa vendarle najdemo poročilo o “Matildini noči” v Stični. Zdi se nam, da Poličevo poročilo lahko dopolni nekatere podatke iz tega poglavja, zato ga povzemamo v skrajšani obliki: “Tisto majniško noč – zdi se mi, da je to bila noč s sobote na nedeljo, z 9. na 10. maj 1942 (v resnici je bila to noč pred praznikom vnebohoda, s 13. na 14. maj 1942; op. J. M.) – so odredili v štabu grupe “Matildo” za spoznavno geslo. Sicer pa je imelo to ime – kdo ve, zakaj in kdo si ga je tako zamislil – zelo zlovešč pomen. Če je bilo rečeno: Matilda ga je povohala, je pomenilo prav toliko, kot bi mu prečitali smrtno obsodbo. Ko smo se na Kremenjaku, v taborišču nad Orlako, pomenkovali v štabu grupe o zadnjih podrobnostih za to akcijo in je bilo določiti še spoznavno geslo za tisto noč, je Tone Bregar – Tone Marinček, grupni obveščevalec, predlagal “Matildo”.

Okrožni in grupni obveščevalci so zbrali že precej podatkov o italijansko-belogardistični mreži na terenu. Belogardistična prizadevnost se je prav v teh dneh vse bolj krepila. Zatorej smo sklenili, da jim bomo skušali nekoliko pristriči njihove peruti: izbrano noč bi prijeli in odpeljali na zaslišanje ali pa usmrtili na samem kraju tiste okupatorske zaupnike, katerih izdajalska dejavnost je bila popolnoma dokazana. Zmenili smo se, da bomo to delo opravili partizani skupno z narodno zaščito. V narodno zaščito, v neke vrste rezervno partizansko vojsko, smo takrat prav tako sprejemali po načelu prostovoljnosti.

Sedmošolec Franc Hren

Slika 9. Sedmošolec Franc Hren

Vod partizanov z dvema vodoma zaščite pod poveljstvom političnega komisarja čete Sreča Žagarja se je odpravil iz Črnelega proti Stični. Odšel sem z njimi. Bila je tiha, topla majniška noč in svetil je mesec. Bela gmota stiškega samostana se je jasno odražala na temnem ozadju gozdov. V samostanskem zvoniku je ura pravkar odbila enajsto.

Srečo je razpostavil zaščitnike v širokem polkrogu nad vasjo; v bodrilo jim je bila partizanska zaseda s puškomitraljezom, ki se je vgnezdila za veliko skalo. V dobre četrt ure je bilo vse opravljeno. Le dva strela sta pod samimi samostanskimi zidovi preplašila tiho noč, ki pa se je takoj umirila in spet zasnula. Toda le za trenutek. V slovo je partizanska zbrojevka oškropila zvonik, nakar je nastal pravi sodni dan: Italijani so regljali še dolgo v noč z vsem orožjem, kar so ga v Stični premogli.

Drugi dan je bilo po vsem okrožju, tam od Višnje gore do Temenice, pa po Krški dolini nenavadno tiho. Ljudi skoraj ni bilo na cestah, gostilne so bile prazne. Matilda je za nekaj časa vlila strah v kosti belih organizatorjev; nekateri so na vrat na nos zbežali v Ljubljano, drugi so se poskrili, večji del pa so se potuhnili. To “Matildino noč” je bilo v stiškem okrožju na delu še več skupin. Usmrtili ali prijeli smo okrog 15 izpričanih okupatorskih oziroma belogardističnih zaupnikov in ovaduhov. (Radko Polič, Čudežna pomlad, 1979, str. 90–92.)

Pazljivemu bralcu dodatni komentar ni potreben, pa vendar bomo poudarili nekaj dejstev, ki se nam zdijo za razumevanje “Matildine noči” posebno važna.

Celoten podvig je bil načrtovan v štabu druge grupe odredov v prisotnosti okrožnega partijskega vodstva. Izvedle so ga enote grupe skupno s pripadniki domače narodne zaščite. Torej se ne more govoriti o “vojvodski” samovolji ali o sovraštvu med sosedi, ki naj bi povzročilo uboje.

2. Datum 13. maj 1942 pove, da tedaj nikjer v Sloveniji še ni bilo oborožene protikomunistične enote. Odred nacionalne ilegale je odšel na pot proti Dolenjski šele 17. maja 1942. Mnogi preprosti ljudje so tedaj partizane še imeli za četnike.

3. Očitno je, da je bil cilj nočne akcije vzbuditi v ljudeh strah. Ko so udarili po “malih” ljudeh, so dosegli, da so se bali prav vsi, in niso se zamerili nekaterim imovitežem, ki so jih izdatno podpirali. Nekatere poboje so izvršili pred nosom italijanskih straž. Ljudje so videli, da nikjer niso več varni pred partizani in da vedno lahko pride do italijanskih represalij.

Ali je sploh še smiselno vprašati, kakšno zvezo so ti poboji imeli s protifašističnim in osvobodilnim bojem. Nobene! Saj je to bila komunistična revolucija in “Matilda” je bilo njeno najučinkovitejše orožje.

Šestnajstletni Fanc Hren

Slika 10. Šestnajstletni Fanc Hren

2.1.4. Ob sliki dvajsetletne Marije Urbančič

Ko so 13. maja 1942 ponoči odpeljali Marijo Urbančič iz Šentvida pri Stični, je bil njen edini brat v Ljubljani, zato tiste noči ni neposredno doživel, je pa o njej podrobno zvedel, ko je prišel domov na počitnice. Ob poletnih večerih, ko so se še oklepali upanja, da se morda le ni zgodilo najhujše, je mati večkrat govorila o Mariji in obnavljala dogodke tiste majske noči. Celo poletje so Urbančičevi nihali med grozo in upanjem. Sredi poletja, ko je bila mati že v črnini, so še dobili listek, naj Mariji pošljejo obleko. Sporočilo je bilo nenavadno, pa je vendar spet prižgalo skromno iskrico upanja.

Bila je že jesen, ko je neka znanka materi zaupala, kje je hčerin grob. Nihče ne bi mislil, da je grob tako blizu doma, na robu gozda, kjer so arheologi tik pred vojno izkopavali keltske gomile. V eno teh na pol zasutih gomil so morilci vrgli Marijino truplo in ga le površno zagrebli. Na njem so bili vidni znaki mučenja. Kolovoz je bil pogrnjen z rumenim listjem, ko so jo v beli krsti peljali proti Šentvidu in se spotoma za nekaj časa ustavili na dvorišču domače hiše. Iz Zagorice so prišli vaški stražarji z dolgimi puškami in stali na dvorišču ob krsti. Mati se je prestrašila, ker je mislila, da so partizani: “Komaj smo jo dobili domov, pa nam jo boste spet vzeli.” Dopovedali so ji, kdo da so in da so prišli na pogreb.

Ob odprtem grobu se je od Marije poslovil šentviški župan Pevec. Marija je namreč v času okupacije delala na šentviškem občinskem uradu. Imela je na skrbi prehrano prebivalstva. Pri svojem delu je bila natančna in vestna. Čeprav je zapustila pisarno popolnoma nepričakovano, je bilo vse urejeno in računi so se do potankosti ujemali z blagajniškim stanjem. Župan je izrazil prepričanje, da so bili tudi njeni računi z Bogom sestavljeni z enako vestnostjo in natančnostjo.

Marija Urbančič je v Kočevju dokončala meščansko šolo in se potem zaposlila v Ljubljani v pisarni JRZ. S svojimi prihranki je pomagala vzdrževati brata Franca, ki je v šolskem letu 1939/40 začel obiskovati škofijsko klasično gimnazijo. Z italijansko okupacijo je JRZ prenehala delovati in Marija je ostala brez službe. Brez pomislekov je sprejela delo na občini v Šentvidu. Bila je zadovoljna, da bo nekaj zaslužila in da bo v težkem času lahko pomagala domačim ljudem. Niti na kraj pameti ji ni prišlo, da bi njeno delo kdo mogel imeti za sodelovanje z okupatorjem. Tudi sodelovanje pri cerkvenem pevskem zboru se ji je zdelo nekaj normalnega, saj je imela posluh in veselje do petja. Popolnoma drugače pa so o tem mislili partizanski in terenski obveščevalci in njihovi šefi, ki so Marijo obsodili na prezgodnjo smrt.

Marijin brat France je po pogrebu odšel v Ljubljano v četrti razred gimnazije. Pa se je le s težavo posvetil učenju. Preveč vtisov mu je pustilo tisto poletje. Na mizi v učilnici je v malem okvirčku imel sestrino sliko in ob njej je za zavodsko glasilo napisal zgodbo z naslovom Njena slika. Tako je za zgodovino ohranil neposredno poročilo o sestrini smrti in o dogodkih, ki so bili z njo povezani.

Le dan ali dva po “Matildini noči” je Franceta v zavodu obiskal sosed in mu po ovinkih povedal, kaj se je zgodilo s Hrenovimi in da so tudi sestro odpeljali v gozd. Ko je France prišel domov na počitnice, je vse podrobnosti s tem zvedel od matere. Mati je povedala, da se je sestra upirala iti od doma. Ko je videla, da noben izgovor ne pomaga, se je od staršev poslovila. Njene zadnje besede so bile: “Moja vest je čista. Nikogar se ne bojim.” Mati in oče sta potem še dolgo čakala pred hišo, kdaj se bodo oglasili koraki in se bo iz teme izluščila njena postava.

France je bil zraven, ko so sestro odkopali na nekdanjem keltskem grobišču in je videl njeno razbito truplo. Spremljal je belo krsto, ko so jo v lepem jesenskem dnevu peljali proti domu in potem na pokopališče. Močno se mu je vtisnila v spomin pesem Vigred se povrne, ki so jo ob grobu zapele sestrine vrstnice, s katerimi je na križevo sredo zadnjikrat skupaj prepevala. Na koncu Njene slike France še pove, da ga mati večkrat obišče v črni ruti, vsa utrujena, sključena, polna skrbi. Pogled in gube na obrazu še vedno govore o tistih dneh in pogovor brž zaide na misel: Kako drugače je sedaj, ko je ni več.

Ob sestrini sliki v učilnici je komaj šestnajstletni France naredil življenjsko važno odločitev. Zapustil je šolske klopi in vstopil v Slovensko domobranstvo.

2.1.5. Žalostna jesen 1942

Ob besedi jesen takoj pomislimo na pospravljanje poljskih pridelkov, na obiranje sadja v sadovnjakih in na trgatev v vinogradih, pomislimo tudi na čudovite barve, v katere se odene narava, ko se pripravlja na vsakoletni počitek. Tudi jeseni leta 1942 so bili dolenjski griči odeti v zlate barve in grozdje po vinogradih je dozorelo, toda trgatev ni bila vesela. Poleg normalnega pospravljanja pridelkov so ljudje tisto jesen imeli še posebno opravilo. Hodili so v gozdove in iskali grobove svojih sorodnikov in prijateljev, jih odkopavali in vozili pokopat v blagoslovljeno zemljo.

Povedali smo že, kako so na robu gozda blizu domače hiše našli Marijo Urbančič in jo prepeljali na pokopališče v Šentvidu, kako je Hrenova mati našla grob mlajšega sina, zaman pa iskala Francetov grob. V Stični, Šentvidu in okolici je revolucija tudi po “Matildini noči” nadaljevala svoje delo. Šestinštiridesetletni Franc Kozlevčar in sinova France ter Ludvik iz Velikega Gabra so se 30. maja zjutraj lotili okopavanja krompirja. Njihova njiva je bila precej daleč od doma, na hribcu južno od vasi. Zadaj nad njivo je še danes gozd. Komaj eno uro so bili na njivi, ko so se iz gozda pojavili trije partizani. Morali so pustiti delo in iti z njimi. Takoj po prihodu v taborišče, ki ni bilo daleč, so očeta ločili od sinov. Verjetno so ga še isto noč ubili, čeprav ni bilo slišati nobenega strela. Od fantov so hoteli zvedeti, kako je družina povezana z Italijani. Ko so videli, da nič ne vesta, saj nista imela kaj vedeti, so ju proti jutru izpustili. Seveda so jima strogo zabičali, da morata o vsem, kar sta doživela, molčati. Sin France se spominja, da je bila že pozna jesen, ko so očeta pokopali na pokopališču v Velikem Gabru. Domoljub je o smrti in pogrebu Franca Kozlevčarja pisal 4. novembra 1942.

Janežečevi otroci iz Stične let a1941 – Prvi z desne je Lojze, ki so ga v                         noči na 14. maj ustrelili doma v kuhinji

Slika 11. Janežečevi otroci iz Stične let a1941 – Prvi z desne je Lojze, ki so ga v noči na 14. maj ustrelili doma v kuhinji

V isti številki Domoljuba najdemo tudi obširno poročilo o pogrebu Antona Zupančiča. Slovenski dom je o tem pisal že 31. oktobra 1942. Anton Zupančič, po domače Korošec iz Stranske vasi pri Stični, je bil trden kmet, znan tudi kot odbornik stiške zadruge in prosvetnega društva. Ko so ga 3. junija, na predvečer praznika Sv. Rešnjega telesa, prišli iskat, je vanje proseče strmelo sedem otrok, osmega je pa žena nosila pod srcem in je bil rojen decembra tistega leta. Hkrati z očetom so odpeljali tudi najstarejšo hčerko Francko. Spraševali so jo, kakšne zveze ima oče s samostanom, kaj počne v zadrugi in v društvih. Naslednji dan, na praznik, so Francko izpustili, očeta pa ubili na kraju zaslišanja, komaj deset minut od doma. Baje jim je med zaslišanjem rekel, da bi bilo najbolje, če bi vsi skupaj šli k maši. Dobil je odgovor: “Saj boš kmalu šel!” Ko so ga vprašali, zakaj ni za partizane, je odvrnil, da zato, ker ima otroke in jih mora učiti spoštovati Boga.

21. oktobra 1942 so očeta Antona slovesno pokopali v Stični. Ob grobu mu je govoril pater Alberik in med drugim rekel: “Kaj bi nam povedal zdaj, ko se poslavljamo od tvojih zemskih ostankov, ti, ki v božji bližini gledaš nazaj v preteklost in po božjem razsvetljenju poznaš tudi našo bodočnost? Rekel bi: Otroci moji, prav sem vas učil, držite se tega. Bodite in ostanite pošteni in odločni. Za narod in za vero bodite pripravljeni žrtvovati vse.” Pogreba se je udeležilo veliko ljudi, čeprav so tisto jutro po nekaterih vaseh v okolici Stične bili raztreseni listki, naj ne grejo na pogreb, da nihče nima pravice brskati po gozdovih in izkopavati trupel.

Dolg je seznam žrtev, ki jih je zahtevala revolucija v začetku svojega pohoda po šentviški in stiški fari. Med njimi je tudi Marija Ceglar iz Gabrja, rojena 1878. Pogrešali so jo od 16. maja, njen grob so našli blizu Glogovice in jo pokopali v Šentvidu. 17. decembra 1942 so v gozdu pri Polževem izkopali sestri Frančiško in Julijano Žnidaršič, ki sta živeli v Gorenji vasi pri Stični. Frančiška je bila stara 71 let, Julijana pa 60. Od doma so ju odpeljali avgusta 1942. V gozdu nad Pungertom so 10. junija 1942 ubili 72 let staro Heleno Zupančič iz Temenice. V avgustu sta bila umorjena tudi brata Jožef in Franc Erjavec iz Stične št. 23. Prvi je bil star 64, drugi pa 56 let. Oba sta bila reveža in sta beračila od hiše do hiše.

Šestnajstletni brat umorjene Marije Urbančič je postal domobranec

Slika 12. Šestnajstletni brat umorjene Marije Urbančič je postal domobranec

Zakaj so jim ti ostareli, revni ljudje bili napoti? Na to vprašanje še teže odgovorimo, kot če isto vprašamo za Marijo Urbančič, ki smo jo v tej zgodbi nekoliko bolje spoznali. Ona je bila izobražena, verna, vplivna in je bila zato napoti revoluciji, toda zakaj so jih motile revne služkinje in ostareli prosjaki. Kako so na te uboje gledali in jih izvajali pripadniki proletarskega udarnega bataljona, ki je 13. junija 1942 prišel na Polževo in prevzel področje, kjer je prej delovala II. grupa odredov. Naj omenimo, da je moštvo te enote imelo na kapah rdečo zvezdo z vtkanim srpom in kladivom rumene barve. Zakaj so se proletarci iz Stične in proletarci s Polževega tako slabo razumeli?

Taka je torej bila jesen 1942, ko ljudje niso mislili na letino, ampak na grobove in pogrebe, ko so eni grobove iskali, drugi pa so se iskalcem posmehovali in jim iskanje preprečevali. Pomislimo, kolikokrat in v kakšnem obsegu se je kasneje ta dvojnost spet ponovila. Ali je po vsem tem še čudno, če smo razdeljeni?

2.1.6. Usodne opredelitve

“Matildina noč” in kasnejši zločini nad nedolžnimi ljudmi so dosegli svoj učinek. Ljudje jih niso občutili le kot striženje peruti, ampak se jih je polastila groza. Svoje so dodali še Italijani.

Kako pa je vse to doživljala druga stran? Na svoji poti proti Suhi krajini se je vodstvo slovenske revolucije na binkoštno nedeljo, 24. maja 1942, zgodaj zjutraj, ustavilo v opuščenem partizanskem taborišču blizu Muljave. Kidrič je poklical na razgovor voditelje partije in osvobodilne fronte stiškega okrožja. Glavni poročevalec je bil sekretar okrožnega komiteja, ki je kasneje ta sestanek takole opisal: “Začel sem: stiško okrožje ima pet rajonov … , nakar smo pošteno sejali in rešetali celo dopoldne. Izvršni odbor je bil z našim delom zadovoljen, pa nam je Peter (Kidrič) izrekel v njegovem imenu pohvalo. Potem sem posebej Petru in Ivanu Mačku na kratko poročal o stanju partijske organizacije, ki je tedaj štela 11 članov in 11 kandidatov.” (R. Polič, Čudežna pomlad, str. 82.) Kocbek piše o tem srečanju v Tovarišiji: “Daleč naokrog so zvonili zvonovi pri poznih mašah, mi pa smo govorili o splošnem političnem položaju v svetu in poslušali poročila o razmerah v okrožju. Slonel sem ob stari bukvi in občudoval realistične sklepe izkušenih aktivistov. Opazil sem, da se je v podeželskem prebivalstvu začela rahla družbena diferenciacija. Premišljam: ni napak, da začenjamo svoje delo prav na Dolenjskem.” (E. Kocbek, Tovarišija, str. 26.)

Lahko si predstavljamo, da so zborovalci na Muljavi spregovorili tudi o noči med 13. in 14. majem. Torej so “izkušeni aktivisti” tudi za to dobili pohvalo in spodbudo, da s tem nadaljujejo. In v naslednjih dneh in tednih so se uboji v imenu osvobodilnega boja nadaljevali. Vsi, ki niso bili za osvobodilno fronto, so bili proglašeni za okupatorske ovaduhe in narodne sovražnike. Enajst ljudi v okrožju je začelo boj za prevzem oblasti. To je bil glavni cilj. Odpor proti okupatorju je bil postranska zadeva in je moral služiti glavnemu cilju. Okupatorja je bilo celo mogoče izkoristiti za mehčanje in odstranjevanje nasprotnikov – Slovencev.

Poročilo Informativnega urada Slovenske legije za 2. avgust 1942 govori o razmerah v Radohovi vasi: “Posledica partizanskega napada na vlak dne 29. 7. je bila, da so Italijani odpeljali 35 moških iz Radohove vasi. Tu ni skoraj nobenega moškega. Na polju nihče več ne dela.” V “Matildini noči” je večina moških še bila doma. Čeprav se je nasilje partizanov in Italijanov stopnjevalo, ljudje še niso bili pripravljeni na samoobrambo, še manj pa, da bi se v ta namen povezali z okupatorjem. Dokaz za to je neuspel poizkus na Primskovem, kjer so partizani ujeli osmošolca Toneta Kastelica in ga 8. junija po hudem mučenju ubili. Saje je v Belogardizmu zapisal, da “so se beli zarotniki na Primskovem le plaho skrivali pred partizani.”

Septembra 1942 je le malo mož in fantov bilo doma, toda tedaj so kljub različnim pomislekom nastale vaške straže v Višnji Gori, v Zagorici, v Temenici in na Primskovem. Vaška straža v Hudem pri Stični je bila ustanovljena šele konec novembra 1942.

Ponovno in ponovno nas opozarjajo, da se zgodovine ne da spremeniti. Dogodkov, ki so se zgodili, se res ne da spremeniti. Noben zgodovinar ne more spremeniti dogodkov, ki so se zgodili v noči med 13. in 14. majem 1942, lahko pa pove in je dolžan povedati, da Marija Urbančič in drugi, ki so bili tedaj umorjeni, niso bili izdajalci, ampak pošteni Slovenci, ki so padli kot žrtve komunistične revolucije. Poboji leta 1942 niso bili nič manjši zločin kot tisti po koncu vojne leta 1945. Z nobenim osvobodilnim bojem ali protifašizmom tistih ubojev ni mogoče opravičiti. Tedaj je v našem narodu prišlo do usodne razdeljenosti, ki do danes ni presežena.

3. Pripovedi

3.1. Dnevnik preprostega domobranca – tretji del

Avtor: Janko Maček

3.1.1. Smrt treh domobrancev pri mačkovcu

Nekateri dogodki se človeku tako močno vtisnejo v spomin, da jih tudi po več desetletjih še vidi živo pred očmi. Zanimivo je, kako različni ljudje iste dogodke različno ohranijo v spominu, ker pač vsak posameznik doživlja nekoliko drugače. Nace Kastelic na koncu svojega dnevnika pove, da je opisal dogodke, kot se jih je mogel spomniti. Živel je v stalni napetosti in vsak dan je doživel nove nevarnosti. Pohode v Žužemberk in v okolico sicer omenja, ne spušča pa se v podrobnosti. Udeležil se je več pohodov in morda mu zato posamezni niso ostali tako dobro v spominu. Zlasti o enem izmed pohodov Meničaninovega bataljona v okolico Žužemberka se je že med vojno in tudi kasneje precej govorilo, zato naj tu še enkrat obnovimo zgodbo o njem.

Slovenski dom je 3. februarja 1945 na zadnji strani objavil sliko, na kateri je skupina partizanov ob treh mrtvih domobrancih. Pod sliko beremo sledeče sporočilo: “Tako se oni vojskujejo – navzlic amnestijam in vabilom. V Mačkovcu pri Sadinji vasi na Dolenjskem so komunisti takole mučili ranjenega domobranca Jožeta Bendeta (leži poševno na tleh), domobranca J. Gazvoda (vidijo se samo noge) in še enega domobranca, ki leži v ozadju. Sliko so posneli komunisti sami. Kakor priča napis na njej, je to zverinstvo ovekovečil dopisnik Slovenskega poročevalca Cvetko Zagorski – Zagorc.”

Dogodek, ki je povezan s to sliko, je v 6. številki Vestnika leta 1963 opisal Florijan Slak po pripovedovanju svojega brata Matija Slaka, ki je bil med udeleženci tistega pohoda v okolico Žužemberka. Matija Slak, ki živi v Kanadi, je pred kratkim tudi sam napisal nekaj spominov na tiste dni leta 1944, ko je nastala ta nenavadna slika. Kot domobranec je pripadal težki četi Meničaninovega bataljona, pravzaprav je vodil oddelek s težkim minometom. Tudi trije domobranci, ki so pri umiku iz Mačkovca padli v roke partizanom in jih vidimo na sliki, so bili iz težke čete. Matija Slak je bil doma z Dobrave pri Dobrniču, zato je fante poznal že od doma. Jože Bende je namreč bil najmlajši sin družine z devetimi otroki iz Podlipe pri Ajdovcu, Janez Gazvoda je bil iz Lokev pri Dobrniču, tretji domobranec je pa bil iz Žužemberka.

Matija se spominja, da je bataljon pod vodstvom stotnika Meničanina tisti dan zgodaj zjutraj odšel v smeri Sela Šumberk–Žužemberk. Nekje pri Žužemberku so imeli manjši spopad s partizani, nato pa so nadaljevali pot proti Sadinji vasi in Mačkovcu. Takoj po prihodu v Mačkovec so jih partizani začeli napadati. Pod vasjo Lašče pri Dvoru so imeli postavljena dva topa, ravno toliko oddaljena od Mačkovca, da ju mine domobranskih težkih minometov niso dosegle. Meničanin je tedaj ukazal Slaku, naj gre s svojim oddelkom toliko proti Dvoru, da bodo mine dosegle topove. Komaj so se Slak in njegovi pognali naprej po veliki njivi bujnega krompirja, so jih topničarji na nasprotni strani že opazili in začeli streljati nanje. Niti ene mine še niso izstrelili, ko jih je poveljnik že klical nazaj v vas.

O tej sliki govori naša zgodba – Domobranec, ki leži na levi strani                         spredaj, je Jože Bende iz Podlipe pri Ajdovcu

Slika 13. O tej sliki govori naša zgodba – Domobranec, ki leži na levi strani spredaj, je Jože Bende iz Podlipe pri Ajdovcu

Zaradi topniškega bombardiranja so imeli domobranci v Mačkovcu štiri mrtve in nekaj ranjenih. Do mraka so čakali v vasi. Ko se je potem enaintrideseta četa, ki naj bi bila na čelu umika, pomolila iz vasi, je takoj zaropotalo po njej. Nasprotniki so imeli dovolj časa, da so pred vasjo pripravili močno zasedo. Meničanin je nato ukazal umik mimo cerkve na drugem koncu vasi proti Vinkovemu vrhu. Pomikali so se v dveh kolonah. Komaj so prišli iz vasi, so spet zagrmeli topovi in granate so treskale točno tja, kjer se je gibala desna kolona, leve pa že niso dosegle. Desna kolona se je zato razpršila in se nekaj časa prebijala v neredu. Skozi gozdove Mačjega hriba so prišli na Dobravo pri Dobrniču. Meničanin je vedel, da je Matija Slak tu doma, zato mu je naročil, naj se dogovori z domačini, da bodo pokopali mrtve domobrance, ki so jih na vozu pustili na določenem kraju v gozdu. Trije domobranci iz težke čete niso prišli na Dobravo. Nihče ni znal pojasniti, kje so zmanjkali, kako so ostali brez njih odšli proti Dobravi.

Bendetovi v Podlipi so samo en dan kasneje zvedeli za smrt brata Jožeta. Njegova sestra Slavka o tem takole pripoveduje: Bilo je v ponedeljek zjutraj, ko je neki partizan iz vasi prišel povedat, da Jože leži mrtev blizu Mačkovca. Svetoval je, naj ga takoj gredo iskat. Čeprav sta sestri Angela in Anica kar bosi tekli v Mačkovec, sta prišli prepozno. Vse tri mrtve domobrance so že odpeljali v Dvor in jih takoj pokopali. V Dvoru so sestri pošiljali od enega komandanta k drugemu, toda nihče ni mogel dati dovoljenja, da bi brata odpeljali domov. Nekdo jima je celo grozil, da bodo še nje ubili in pokopali zraven domobrancev. Končno sta našli nekoga, ki jima je dal “propustnico”. Ker v Dvoru nista mogli dobiti voznika, je Angela odhitela domov po voz in konje. Potem so odkopali grob. Vsi trije fantje so brez krst ležali v isti jami. Mračilo se je že, ko so sestre pripeljale mrtvega brata domov v Podlipo, kjer so ga položili na mrtvaški oder. V sredo dopoldne so ga pokopali na Selih pri Ajdovcu.

Jože je bil že tretja žrtev revolucije iz Bendetove družine. Janez je novembra 1942 od lakote in bolezni umrl v taborišču na Rabu, France je pa padel oktobra 1943 v bojih pri Kostanjevici, kamor je po kapitulaciji Italije prišel z novomeškimi vaškimi stražarji pod vodstvom Vuka Rupnika. Menda smo že omenili, da je bil Jože najmlajši od štirih Bendetovih sinov.

Kmalu po pogrebu je Bendetovim prišla v roke slika, na kateri so takoj prepoznali brata Jožeta. Pri eni sosednjih hiš jo je pustil neki partizanski intendant, ko je prišel v vas po opravkih. Jožetova sestra sliko še danes hrani. Janeza Gazvodo so prekopali šele po vojni. O tretjem domobrancu, ki je bil tedaj pokopan v Dvoru, nismo poizvedovali.

Matiju Slaku je bilo za Jožetom Bendetom in Janezom Gazvodo še posebno hudo, ker sta oba bila njegova sotrpina v taborišču na Rabu. V istem šotoru so tedaj ležali na goli zemlji, stradali in se borili s smrtjo. Ko je umrl Jožetov brat Janez Bende, sta bila Jože in Matija poleg njega. Od šestih, ki so bili skupaj v šotoru, so ostali živi le trije. In potem so spet morali skozi toliko nevarnosti in bojev. Jože Bende in Janez Gazvoda sta svojo tragično pot končala pri Mačkovcu. Matija je prišel do Vetrinja in tudi tokrat mu je bilo prizaneseno. Bil je med redkimi, ki niso bili vrnjeni. O njem in o Slakovi družini z Dobrave, kjer je bilo dvanajst otrok in med osmimi fanti kar pet domobrancev, bi bilo treba še marsikaj povedati, toda naj to ostane za drugo zgodbo.

Poglejmo še, kaj o smrti treh domobrancev Meničaninovega bataljona zvemo iz domobranskih in partizanskih poročil. Domobransko poročilo pove, da je šentviški bataljon 26. avgusta šel na pohod in prišel do Trebče vasi in Mačkovca. Naletel je na močne sovražne enote in bil pred povratkom skoraj obkoljen. Obroč so sicer prebili, toda padlo je šest domobrancev, 13 je bilo ranjenih, 3 pa pogrešani. Poročilo pravi, da so partizani pogrešane tri domobrance odpeljali v Dvor in jih ustrelili. In nasprotna stran? V knjigi Gubčeva brigada najdemo posebno poglavje z naslovom: Poraz četrtega bataljona slovenskih domobrancev pri Sadinji vasi. Po tem opisu je šentviški bataljon v nedeljo, 27. avgusta, že ob petih zjutraj prispel do Žužemberka. Ker je bil Žužemberk prazen, so domobranci odšli naprej proti Sadinji vasi. Kmalu za njimi je prišla Gubčeva brigada in jim pripravila močne zasede, toda s spretnim manevrom so se prebili iz obroča in Gubčevi brigadi celo povzročili precejšnje izgube. Ujeta naj bi bila dva Nemca in en domobranec.

Slovenski dom je 4. novembra 1944 objavil seznam padlih domobrancev v času od 1. 11. 1943 do 1. 11. 1944. Pri devetih domobrancih na tem seznamu je kot datum smrti zapisan 27. 8. 1944. Med njimi sta tudi Jože Bende iz Podlipe in Janez Gazvoda. Kot vidimo, se podatki obeh strani precej ujemajo, neodgovorjeno pa ostane vprašanje, zakaj je partizanski fotograf na sliko napisal datum 25. 6. 1944.

3.1.2. Dva utrinka iz boja pri Miklarjih

O tragičnem spopadu med tremi domobranskimi bataljoni pri Miklarjih je bilo precej napisano. Vemo, da sta na eni strani bila stiški in šentviški bataljon, na drugi pa Rupnikov bataljon, ki ga je tudi na tem pohodu vodil stotnik Vuk Rupnik.

Rakek jesen 1994 – Trije domobranci Runpikovega baraljona doma iz krajev                         ob Kolpi – Na desni je Peter Šterk, ki je padel pri Miklarjih

Slika 14. Rakek jesen 1994 – Trije domobranci Runpikovega baraljona doma iz krajev ob Kolpi – Na desni je Peter Šterk, ki je padel pri Miklarjih

Vemo, da je Vuk Rupnik prevzel II. udarni bataljon 1. julija 1944 in je do konca imel svojo bazo na Rakeku. Glede na to bi morda pomislili, da je moštvo bataljona prišlo v glavnem iz okoliških krajev na Notranjskem, pa ni bilo tako. Le 47. četa je bila skoraj stoodstotno notranjska, medtem ko je bila 48. četa ob ustanovitvi sestavljena iz samih Dolenjcev, saj je tudi prišla iz Novega mesta, kjer se je prej imenovala 39. četa. Poleg Dolenjcev je med moštvom Rupnikovega bataljona bilo tudi kar nekaj Belokranjcev, ki so po 8. septembru 1943 kot člani vaških straž zapustili domače kraje in se potem niso mogli vrniti. Torej ni nič čudnega, če med Rupnikovci najdemo tudi imnla Jurij Mihor, Peter Šterk in Ludvik Šmalcel iz Predgrada oziroma iz Starega trga ob Kolpi. Ko je v noči od 13. na 14. november 1944 Rupnikov bataljon po temi in snegu korakal skozi Mozelj, Rajndol in Knežjo Lipo, so ti fantje dobro vedeli, kje so. Vedeli so, da bodo kmalu pri Brezovici, kjer en krak ceste zavije proti Čepljam in Predgradu, drugi pa ubere smer proti Nemški Loki in Miklarjem. Ko so že pričakovali, je čelo kolone zavilo proti Nemški Loki in čez nekaj časa so se ustavili pri koči na Miklarjih. Peter Šterk iz Predgrada je bil v spopadu, ki se je začel ob prvem svitu, nekje v sprednji vrsti obrambe. Ko je boj divjal z največjo silovitostjo, je nenadoma planil pokonci in zakričal: “Ne streljajte, to so vendar naši!” Toda takoj ga je zadelo in omahnil je na tla. Menda so bile njegove zadnje besede: “Joj, kaj ste naredili z menoj!”

Dolenjski domobranci – Pomagajte nam najti njihova imena

Slika 15. Dolenjski domobranci – Pomagajte nam najti njihova imena

V Predgradu do konca vojne niso zvedeli podrobnosti o Petrovi smrti, zdelo pa se jim je, da partizani nekaj vedo. Petrovo sestro Katarino so celo obtoževali, da je v zvezi z domobranci. Po vojni je bila več let zaprta. Po raznih pripovedovanjih so domači sklepali, da so bili Petrovi posmrtni ostanki na enem tistih kamionov, ki so jih partizani zažgali ob napadu pri Hribu pred Koprivnikom. Nikoli niso zvedeli, kdo in kje je njihovega Petra pokopal.

V dolgi koloni, ki se je v noči od 13. na 14. november po drugi poti prebijala proti Beli krajini in pri Koprivniku zašla z dogovorjene smeri, je med fanti šentviškega bataljona stopal tudi podnarednik Janez Zajec. Janez je bil doma iz Velikega Gabra iz ugledne Mivčeve družine, kjer je od dvanajstih otrok bilo deset fantov in med njimi kar osem domobrancev. Poznamo Milana Zajca, enega od rešencev iz jame v Kočevskem Rogu, za Janezovo zgodbo pa skoraj nismo slišali.

V zgodnjem jutru 14. novembra je Janeza in njegove tovariše nenadoma zajel svinčeni metež. Pravijo, da je Janez večkrat rekel, da partizani njega ne bodo ubili. Njegova napoved se je tisto jutro uresničila. Res ga ni zadela partizanska krogla in tudi njegovemu mrtvemu telesu je partizanski ogenj prizanesel. V nedeljo 19. novembra so tridesetletnega Janeza pokopali na farnem pokopališču v Šentvidu pri Stični. Ob grobu se je od njega poslovil njegov tovariš iz šentviškega bataljona. Povedal je, kako se mnogi vojaki v bataljonu sprašujejo: “Kaj bo zdaj, ko ni več Janeza? Isto vprašanje boli tudi Janezovo ženo, malega sinčka, mater, očeta, sestre in brate.” V imenu domovine se mu je zahvalil za največjo žrtev, žrtev življenja. Niti govornik niti drugi ob Janezovem grobu niso vedeli, koliko žrtev bo dobrega pol leta kasneje izginilo v kočevskih breznih, hrastniških jamah in drugod; med njimi tudi štirje Janezovi bratje.

Dolenjski domobranci – Pomagajte nam poiskati njihova imena

Slika 16. Dolenjski domobranci – Pomagajte nam poiskati njihova imena

3.1.3. Od januarja do maja 1945

Dnevnik Naceta Kastelica, ki nas je vzpodbudil k razmišljanju o domobranskih bataljonih, se konča zadnjega decembra 1944. Ne vemo, zakaj je mladi domobranec Nace že tedaj odložil pero, čeprav se je do konca aprila 1945 zvrstilo še precej dogodkov, ki bi bili vredni spomina. Naj tu omenimo samo nekatere, ki so se dotaknili tudi Meničaninovega bataljona.

Že na dan novega leta 1945 so se na Občinah spet začeli boji. Postojanka na Občinah je bila zelo pomembna za obvladovanje železniške proge in ceste med Šentvidom pri Stični in Novim mestom, nič manj pa tudi za preprečevanje prehodov s Štajerskega v Suho krajino in naprej v Belo krajino. Prav zato je štab sedmega korpusa za drugi napad na Občine – kot vemo, je bil prvi napad v decembru 1944 – sklenil uporabiti vse razpoložljive enote in pritegniti tudi letalstvo. Za napad je bila določena XV. divizija, neposreden napad je pa bil zaupan Cankarjevi brigadi, ki so jo okrepili z enim bataljonom Gubčeve brigade in z divizijsko jurišno četo. Zadnje dni decembra so se vse enote sedmega korpusa premaknile na dogovorjene položaje.

Dolenjski domobranci – Pomagajte nam, da pridemo do njihovih imen

Slika 17. Dolenjski domobranci – Pomagajte nam, da pridemo do njihovih imen

Toda še preden je Cankarjeva brigada začela napad, sta se pripetila dva nepredvidena dogodka, ki sta močno vplivala na nadaljnji potek bojev. 29. decembra so domobranci ujeli partizanskega kurirja in pri njem našli podroben načrt napada na Občine. Seveda so takoj ukrepali, medtem ko se štab korpusa menda za to skoraj ni zmenil. Še večja težava za napadalce je bila, ko so na praznik ob določeni uri zaman čakali prihoda letal, ki naj bi opravila glavno pripravo napada, saj so računali tudi na psihološki učinek bombardiranja. Kljub temu je artilerija ob 15. uri začela napad na bunkerje in na žične ovire okrog postojanke. Ob 18.30 je udarila tudi pehota. Domobranci so se odločno branili iz bunkerjev in iz jarkov, s katerimi so bili bunkerji povezani. Z minami iz težkih minometov so povzročili cankarjevcem velike preglavice. Ko so bombaši Cankarjeve brigade kljub vsemu prilezli do žice, se je pokazalo, da je korpusno topništvo slabo opravilo svojo nalogo. Menda veliko granat ni eksplodiralo, ker so že predolgo ležale v odprtih gozdnih skladiščih.

Ker ob prvem jurišu noben bombaš ni uspel prodreti skozi žico, so prekinili napad in ga s še večjo silo ponovili ob 23.30. V tem napadu je Cankarjeva brigada posebno močno pritisnila na dobro utrjeno koto 350 nad vasjo Luža, toda brez uspeha. Tudi tretji napad ob 3. uri zjutraj je bil zlomljen ob žičnih preprekah zaradi silovitega ognja iz bunkerjev in strelskih jarkov. (Povzeto po opisu bitke v knjigi: Lado Ambrožič Gubčeva brigada, str. 860–863 in Mile Pavlin Petnajsta brigada, str. 355.)

Poglejmo še, kaj pove o napadu na Občine poročilo Meničaninovega bataljona. Povzemamo ga v skrajšani obliki: Popoldne, 1. januarja, ob 2. uri so pričeli partizani obstreljevati Občine s havbicami in minometi. Proti večeru se je vnel pravi boj za Občine. Čeprav je v par urah na postojansko padlo okoli 300 granat in min in so partizani prišli prav do žice, borbenost domobrancev ni popustila. Na napadalce so neprestano sipali ogenj, vmes pa je pela harmonika. Devet strojnic partizanom ni dopustilo niti koraka naprej. (V knjigi Gubčeva brigada dobimo podatek, da je imela posadka na Občinah 30 puškomitraljezov, dva težka in dva lahka minometa, včasih pa tudi dva topa. Str. 861.) Napad je prenehal zjutraj okoli 2. ure. Domobranci so takoj začeli zasledovati napadalce. Prišlo je do bojev na Grmadi, pri Luži in pri Knežji vasi. (Poročilo Organizacijskega štaba SD 15. 1. 1945.)

Zanimivo je, kaj o novoletnem napadu na Občine piše Mile Pavlin v knjigi Petnajsta brigada: “Napadajoče enote so se po topniški in minometalski pripravi zvečer 1. januarja približale ograji okoli Občin. Sovražnik se je iz dobro razmeščenih bunkerjev srdito branil. Napade je odbijal s križnim ognjem iz mitraljezov in zapornim ognjem minometov. Ob 22. uri je znova začelo streljati naše topništvo, ki je do 3. ure 2. januarja izstrelilo vsega skupaj 595 granat. Toda več kot polovica jih ni eksplodiralo, ker so bili vžigalniki zaradi skrivanja po hostah mokri in zarjaveli. Potem je bilo še nekaj brezuspešnih poskusov, da bi se približali bunkerjem, zjutraj pa so se napadajoče enote umaknile na rob gozda, kakih 500–600 metrov od Občin, jurišna četa pa v Knežjo vas, ki leži nekoliko nižje kot Občine in je sredi golega polja, kakih 800 metrov proč.” (M. Pavlin, Petnajsta brigada, str. 356)

Že 2. januarja so domobranci z močnimi patrolami začeli napadati sovražne enote okrog Občin. Ker so le te pričakovale letalski napad na postojanko, ki naj bi jim odprl nove možnosti, so tudi 3. januarja v glavnem še ostale na položajih, ki so jih zasedle pred začetkom napada. Med navideznim zatišjem so domobranci pripravili protiudar. V noči med 3. in 4. januarjem so prodrli do Dobrniča, Žužemberka in Ajdovca ter prišli za hrbet brigadam, ki so še vedno čakale letala. Med drugim je bil tedaj ogrožen tudi štab korpusa, štab XV. divizije je pa menda v zadnjem hipu rešila jurišna četa.

4. januarja opoldne so se letala po štiridnevni zamudi le prikazala in bombardirala Občine, toda bombe so padale, kot piše Mile Pavlin, večinoma na položaje okoli Občin, s katerih so se pravkar umaknile partizanske enote. Domobranci so pravzaprav s svojim protinapadom rešili partizane pred bombardiranjem. Zaradi eksplozij letalskih bomb so na Občinah in po nekaterih okoliških vaseh nastali požari. Domobranci so šli gasit in ta dan niso več tako intenzivno zasledovali svojih nasprotnikov. Nadaljevali pa so akcijo še 5., 6. in 7. januarja, dokler se enote sedmega korpusa niso umaknile na desni breg Krke. Šele po tem uspehu so se domobranski bataljoni vrnili v svoje postojanke.

Največje izgube pri napadu na Občine je imela Cankarjeva brigada, ki je imela 11 mrtvih in 55 ranjenih. Med mrtvimi in ranjenimi je bilo 18 poveljnikov in političnih komisarjev, 2 komandanta bataljona, namestnik komandanta bataljona, 6 pomočnikov političnih komisarjev čet ter nekoliko vodnikov in desetarjev. (L. Ambrožič, Dvanajsta brigada, str. 450) Ta podatek dokazuje, kako siloviti so bili napadi in kako vztrajna je morala biti obramba, da je kljub vsemu vzdržala.

19. januarja se je začela v Suhi krajini nova bitka, v kateri je posebno hude izgube utrpel Meničaninov bataljon. Ta dan so se proti središču Suhe krajine na desni strani Krke odpravili kar trije domobranski bataljoni. Prvi bataljon pod poveljstvom stotnika Cofa je odšel iz Stične skozi Muljavo in čez Kamni vrh pri Ambrusu v Gradenc. Iz Šentvida pri Stični je krenil četrti bataljon, ki ga je vodil stotnik Tomic. Smer njegove poti je bila Korinj, Ambrus, Ratje in cilj Veliko in Malo Lipje. Peti bataljon, ki so ga imenovali tudi alarmni bataljon je pa iz Velikih Lašč odšel v Kočevje, nato pa prek Smuke v Lašče pri Dvoru. Namen njihovega premika je bil sodelovati v skupni akciji proti enotam sedmega korpusa, ki so malo prej izselile prebivalce Hinj in Hriba, njihove domove pa uničile.

Bilo je precej snega, vreme je pa bilo mrzlo in oblačno. Meničaninov bataljon je okoli poldneva dospel do Ratja in presenetil deveto brigado, ki se mu je nekaj časa upirala, nato se pa umaknila na Smuko in naprej na Lašče. Domobranci je niso zasledovali, ampak nadaljevali svojo pot. Do večera so vsi bataljoni že bili na dogovorjenih položajih na črti Gradec–Veliko in Malo Lipje–Hinje. Naslednji dan, 20. januarja, naj bi napadli Cankarjevo brigado in izvedli odločilni napad na Lašče. To pa se ni zgodilo, ker petega bataljona, ki naj bi od Smuke pritisnil proti jugu in podprl preostala dva bataljona, zjutraj enostavno ni bilo na določenem položaju. Zaradi hudega mraza je iz požgane Smuke odšel prenočevat v Kočevje. Prvi in četrti bataljon sta bila tako obsojena na čakanje, medtem pa je nasprotnik pridobil na času in se organiziral za odločilni spopad. Za glavni cilj si je izbral četrti bataljon slovenskega domobranstva v Velikem in Malem Lipju.

21. januarja zjutraj je bila razporeditev četrtega bataljona takale: Težka četa in 31. ter 39. četa so bile v Velikem Lipju, 32. četa pa je bila v Malem Lipju. S četami v Velikem Lipju je bil tudi nemški stotnik Schumacher, ki je ta dan s svojim ukrepanjem pripomogel k porazu četrtega bataljona. Z namenom, da bi poiskal peti domobranski bataljon in organiziral nadaljevanje operacije, je vzel 31. četo in z njo odšel proti Polomu. V Velikem Lipju je tako ostala samo težka četa in del 39. čete, drugi del pa je poveljnik Tomic že prej poslal na zavarovanje izven vasi.

Ob 12.30 je deveta brigada skupaj z jurišnim bataljonom osemnajste divizije nenadoma vdrla v Veliko Lipje. Napadalci, ogrnjeni v bele plašče, so bili v veliki premoči in pomagalo jim je tudi presenečenje. Težka četa ni imela lahkega avtomatskega orožja in ko so odpovedale še težke brede, se skoraj ni mogla braniti. Tudi odpor dela 39. čete je bil prešibak, zato je stotnik Tomic ukazal proti kraju, kjer je bil v zasedi drugi del 39. čete. Seveda je bil umik po visokem snegu zelo težaven in prepočasen. 32. četa, ki je v Malem Lipju tudi popustila pred navalom jurišnikov, se je bolj urejeno umaknila proti Žužemberku in ni imela tako velikih izgub.

V Gradencu je stiški bataljon odbijal napade Cankarjeve brigade. Stotnik Schumacher je okrog poldneva, ravno v času partizanskega vdora v Lipje, pri Hinjah končno našel peti bataljon, ki se je vrnil iz Kočevja. Z bataljonom in 31. četo je takoj odhitel v Lipje, toda napadalci so medtem že opravili svoje delo. Za njimi so ostali samo še mrtvi domobranci. V poročilu Organizacijskega štaba slovenskega domobranstva beremo, da je domobranstvo v ostrih bojih z močnimi partizanskimi enotami utrpelo precejšnje izgube, ki jih do tedaj ni bilo vajeno. Posebno je bila prizadeta težka četa šentviškega bataljona, ki je ostala osamljena v Velikem Lipju. Imela je veliko žrtev in izgubila je orožje, ki ga ob izpadu po visokem snegu niso mogli odnesti s seboj. Partizani so se v teh bojih pojavili z novimi enotami – udarnim bataljonom, ki je oborožen samo z brzostrelkami in lahkimi strojnicami nemškega in angleškega modela, moštvo pa je oblečeno v bele plašče. Poročilo dalje navaja, da je bil vzrok nesreče četrtega bataljona v tem, da je bil preveč raztegnjen v bližini številnih nasprotnih enot in da je 36 do 40 ur neaktivno čakal na enem kraju in tako dal sovražniku možnost za protiukrepe. Po navedbi domobranskega štaba je četrti bataljon v teh bojih imel 23 mrtvih, 3 pogrešane in 28 ranjenih – večinoma iz težke čete.

Po partizanskih virih naj bi četrti bataljon v Lipju imel 65 mrtvih in 70 ranjenih. Zanimivo je, kako pisec knjige Gubčeva brigada utemeljuje netočnost domobranskih podatkov o mrtvih in ranjenih v Lipju, ko pravi, da ni verjetno, da bi bili domobranci s protinapadom rešili vseh 28 ranjencev. (L. Ambrožič Gubčeva brigada, str. 87)

Domobransko poročilo o bojih od 19. do 22. januarja 1945 v Suhi krajini pove, da “je v tej akciji padel tudi stotnik Schumacher, ko je reševal ranjenega stotnika Cofa”. Schumacher je 22. januarja zjutraj z 31. četo četrtega bataljona prišel k stiškemu bataljonu v Gradenc. Torej je spet vzel iz sestave četrtega bataljona četo, ki je bila edina še sposobna za boj. Ko so se potem domobranci onkraj Gradenca spopadli s Cankarjevo brigado in z divizijsko jurišno enoto, je bil stotnik Cof ranjen v nogo, Schumacher pa je mrtev obležal na bojišču.

Skozi mnogo bojev so še šli fantje Meničaninovega bataljona v tistih mesecih do maja 1945. Še 12. aprila so se bojevali z XVIII. divizijo pri Sv. Petru nad Laščami in imeli nekaj mrtvih in 16 ranjenih. Niso vedeli, da zorijo za tisti najhujši boj, ki jih je čakal po koncu vojne, ko so bili na milost in nemilost izročeni v roke maščevalnih zmagovalcev.

3.2. Spopad na Gorenjem Brezovem 16. januarja 1943

Avtor: Ivanka Kozlevčar

3.2.1.

Pred kratkim je izšla knjiga o dogajanju v Grosupeljskem in Stiškem okrožju OF v letih 1941 do 1946 z naslovom V navzkrižnem ognju. Napisala sta jo Milena Vrenčur in Ivan Križnar na osnovi literature in izjav različnih oseb. O tem dogodku je v knjigi rečeno: “15. in 16. januarja 1943 so se brigade zbrale v okolici Primskovega in Čateža ter nato skrivoma nadaljevale pot proti Poljanam, Leskovcu, Vrhu in Brezovemu, le nekaj kilometrov od Police, kjer je bila postojanka postavljena na težko dostopnem terenu, poleg tega pa sta bili zelo blizu postojanki v Grosupljem in Šmarju. Napad na Polico naj bi izvedla Cankarjeva brigada, druge enote pa bi poskrbele za zavarovanje. Pohod proti Polici je zaviral spopad Tomšičeve brigade na Zgornjem Brezovem in preiskave po domovih pristašev MVAC-a, poleg tega pa je zapadel še sneg in so bili pohodi težavnejši. Spopad za Polico se je začel 17. januarja 1943, v njem je Cankarjeva brigada naletela na močan odpor. Očitno je bilo, da akcija ne bo uspela. Brigade so se spet zbrale na območju Leskovca. Medtem je prispel iz Glavnega štaba NOV ukaz, naj partizani operacije po zahodni Dolenjski zaključijo in naj se brigade nemudoma usmerijo proti Črmošnjicam” (str. 155).

Ta dogodek bom podrobneje opisala, kakor mi je ostal v spominu, ali se ga spominjajo že redki ljudje, ki so ga doživeli, ali pa živi v tako imenovanem ljudskem izročilu. O njem se mi zdi potrebno spregovoriti tudi zato, da bi opozorila na napačne in za vas krivične trditve Franceta Strleta v knjigi Tomšičeva brigada 1942–1943 (str. 430–437) pa tudi poročil v Zborniku dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, del VI, knjiga 5. Te trditve in komentar sem predstavila v opombah. Dogodek je zabeležen tudi v knjigah Lada Ambrožiča-Novljana Cankarjeva brigada (1975), Gubčeva brigada (1972) in Partizanska protiofenziva (1975), vendar bolj skopo in podatki ne presegajo navedka v uvodu tega članka. Gotovo pa so podatki o tem dogodku še kje. Moj zapis naj bi pokazal tudi na trpljenje in težave navadnih prebivalcev, zlasti žensk, otrok in starih ljudi, ki so v okupacijskih razmerah in državljanski vojni pa tudi po njej morali nositi kar neznosna bremena za preživetje, trpeti vsestransko ogroženost in pogosto tudi izgubo najdražjih. Ko beremo taka poročila, je zmeraj videti, da ljudje niso nič, pomembni so kvečjemu pristaši, pa vendar samo tisti, ki ostanejo ljudje, čeprav so tudi pristaši, omogočajo, da so tudi take razmere lahko do neke mere človeške in da se življenje nadaljuje.

Dogodek spada v obdobje tako imenovane partizanske protiofenzive, ki si je prizadevala v osrednji in zahodni Dolenjski ustvariti take razmere za delovanje partizanskih oddelkov, kot so bile pred roško ofenzivo. Vzpostaviti so želeli tako imenovana svobodna ozemlja, kjer bi lahko nemoteno delovali. Težo protiofenzive so nosile novoustanovljene brigade: Tomšičeva, (16. 6. 1942), Gubčeva (4. 9. 1942), Cankarjeva (23. 9. 1942) in Šercerjeva (2. 10. 1942). Ustanovljena je bila tudi Dolenjska operativna cona, v katero so bile pristojne vse enote na tem območju. S tem naj bi se zagotovila organizacijska trdnost in večja koordinacija pri delovanju. Tedaj je v Slovenijo že prišel jugoslovanski poveljniški kader.

Na tem območju so bile v napoto zlasti novo nastale postojanke legistov (kot so jih imenovali ljudje), ki so nastajale tudi v manjših krajih, v katerih so prej imeli neomejeno moč in vpliv partizani. Med njimi je bila tudi postojanka na Polici pri Grosupljem, uro hoda od Gorenjega Brezovega, ki naj bi padla zadnja. Pred tem je bilo uničenih že več postojank (Ajdovec 12. 12. 1942, postojanke v Temeniški dolini, Primskovo v noči s 13. na 14. januar 1943). Glas o tem se je širil med ljudmi, ki so komaj preživeli roško ofenzivo, vsak dan gledali goreče vasi okoli Krima in tudi sami znesli svojo revščino iz hiš, da ne bi zgorela skupaj z domovi, ko pridejo Italijani. Partizanov so se bali tako kot Italijanov, ker so poznali njihovo represivnost še iz časa pred ofenzivo, in moški so se skrivali pred njimi.

V noči s 15. na 16. januar 1943 so se brigade iz okolice Primskovega pomaknile na Poljane in območje Leskovške planote, kjer so vasi: Leskovec, proti vzhodu Sela, južno Mlake in Vrh, jugozahodno pa Gorenje Brezovo, od koder se odpira pot ob pobočju Kuclja proti Blečjemu Vrhu in Polici, na jugu pa se pomol Brezovega spušča v ozko dolino Mleščevega. Vas Gorenje Brezovo leži vzdolž pomola v smeri severovzhod–jugozahod. Hiše so večinoma razvrščene ob poti blizu druga drugi, dve hiši (Brnadova in Koritarjeva) na sevesrovzhodni strani pa sta nekoliko odmaknjeni. Zadnja stoji na nekakšni terasi, prevalu (Korita) proti Mlakam in Leskovcu na zadnji čistini pred gozdnatim delom Kuclja, po katerem je potekala utrjena meja med Ljubljansko pokrajino in nemškim zasebenim območjem.

Tisto noč je zapadel visok sneg in otrokom nam ni bilo treba iti v šolo. Sestra je napravila gaz do sesede, da bi se sankali. Bilo je okrog devetih (živina je bila že opravljena in po jedi vse pospravljeno), sedeli smo na peči in se kartali. Z nami je bil stric, ki nas je znal šaljivo izzivati. Na peči je ležala na blazinici tudi najmlajša sestra, dvomesečni dojenček. V to idilično razpoloženje je pritekla M. Š. in na vratih zavpila: “Jože, beži, v Koritih je polno partizanov!” Tisti hip je bilo vsega konec. Vse življenje mi je ostala živa tedanja misel: “Kam pa, ko je tolikšen sneg.” V tistem času smo se za moške neprestano bali. Oče je komaj oktobra 1942 prišel iz italijanskega zapora, zmeraj je bilo treba kam nositi hrano, nič se ni smelo vedeti, in v otroke se je zarezal strah. Vendar je stric res nekam izginil. Kmalu je prišla na našo grozo legistovska patrulja iz doline. Bilo je pet fantov. Povedali so nam, da so v Koritih res partizani in menda v Leskovcu tudi in da prihaja še večja legistovska enota s Police na Brezovo, da bi ugotovili, kaj pravzaprav je, in jih pregnali.(1) Tako velike partizanske enote se seveda ne morejo premikati neopaženo, zanje pa so zvedeli tudi čisto slučajno. H Koritarju je od šestih zjutraj pogosto prihajala partizanska patrulja gledat, kaj je na Brezovem. Povprašali so po legistih in odšli. Pri njih pa se je ravno tedaj ustavil K. iz Izvirka, ki je bil sicer v varstvu posadke na Polici, pa je hotel malo pogledat domov. Najprej se je skril na podstreho, nato pa pobegnil na Polico. Tako so na Polici prej izvedeli za partizane kot mi na spodnjem koncu vasi.(2) Ljudje so fantom, ki so bili domačini iz sosednjih vasi, branili, da bi šli na zgornji konec vasi, ker da je partizanov kot listja in trave. Fantje pa so vztrajali pri svojem načrtu, češ da so tako domenjeni.

Partizani v Koritih so imeli odličen pregled terena vse do Police. Tako so lahko videli legistovsko kolono v belem snegu, ki je šla s Police skozi Blečji Vrh in se na Trzljah razcepila v del, ki je šel po gmajni ob pobočju Kuclja, in del, ki je šel višje v bližini nemške meje. Del v gmajni se je razcepil v curek, ki se je usmeril proti Koritom in drugega, ki je šel po poti in bi prišel do prve hiše v vasi pri Krovcu.(3) Partizani so napravili gosto zasedo od nemške meje do vasi in čakali, da se kolone čimbolj približajo njihovim strojnicam. Če bi se legistovske kolone preveč približale, se ne bi mogle rešiti. Partizani pa niso opazili legistovske patrulje, ki je prihajala s spodnjega konca vasi in prišla naravnost pred puške. Partizani sami so bili presenečeni. Fantje so to izkoristili in skočili v prvo hišo (Finčevi št. 7) in začel se je spopad. Partizani so hišo obkolili, vanjo so metali bombe in začela je goreti. Dvema legistoma (France Ahlin iz Dednega Dola in France Jevnikar s Spodnjega Brezovega) je uspelo pobegniti iz vzhodnega krila hiše po vrteh do Obrukarjeve hiše, v katero sta se zatekla, ne da bi domači za to vedeli, ker so se skrili v klet. Tedaj so namreč vas obstreljevali s topovi z Grosupljega.

Šklopovi in Liparjevi iz Dednega Dola na izletu na Selih splomladi 1942 –                         Spredaj z leve trije Liparjevi: Lojze, Pepca in Nace – Stojijo z leve Slavko                         Omahen, Šklopov Rudolf, Liparjev France in Šklopova France in Jože – Pri                         obeh hišah so se pisali Ahlin

Slika 18. Šklopovi in Liparjevi iz Dednega Dola na izletu na Selih splomladi 1942 – Spredaj z leve trije Liparjevi: Lojze, Pepca in Nace – Stojijo z leve Slavko Omahen, Šklopov Rudolf, Liparjev France in Šklopova France in Jože – Pri obeh hišah so se pisali Ahlin

Pri Finčevih je bil pekel. Hiša je gorela, en otrok (Lojze Vovk) je bil smrtno ranjen, ko je lezel v veži v nezakurjeno peč za štibeljc, da bi se skril, dva sta bila ranjena (Frančiška Vovk hudo v stegno, Anton Vovk pa lažje). Tedaj je Finčev oče prišel z vzdignjenimi rokami na prag in vpil: “Ljudje božji, nehajte!”(4) Da jih ne bi pobili, sta se dva legista (France Grželj iz Stare vasi in Jože Selan s Police) predala, tretji (France Erjavec iz Kriške vasi) pa je ostal v hiši. Finčev oče je pripovedoval, da ga je nazadnje videl, kako je klečal sredi hiše ves krvav in molil. Ni ga bilo mogoče spraviti iz hiše. Po odhodu partizanov je ležal nag na dvorišču med hišo in hlevom, in sicer na gnojišču.(5)

Težišče dogajanja se je potem preneslo k Obrukarjevi hiši. Oba legista sta prišla na podstrešje, ne da bi ju domači opazili, kot je bilo že rečeno. Mati, stara mama in otroka so se stiskali v kleti, očeta pa je prijela partizanska zaseda, ko se je skušal še pred spopadom umakniti na Polico. Nenadoma so iz veže skozi odprtino za loputo partizani v klet spustili rafal. Domači so zbežali iz kleti skozi vrata na plano in opazili, kako partizani nosijo butare in slamo ter skušajo zažgati hišo. Hiša je bila trdno grajena in obokana, zato ni rada zagorela. Dovolili so jim, da smejo v hišo, če bi mogli kaj rešiti, vendar se je že močno kadilo. Stari mami so dovolili, da sme iti na podstrešje, kjer je imela obleko in dokumente. Za njo je šel partizan, ki ga je eden od legistov ustrelil. Šele tedaj so domači izvedeli, da so na podstrešju legisti.(6) Partizani so opustili napadanje in skrbeli za ogenj, vendar na podstrešju majhna izbica ni zagorela.

Istočasno z dogajanjem v obeh hišah so partizani začeli tudi s predčasnim napadom na približajoče se legistovske kolone. Kolonam se je uspelo umakniti. Zvestoba njihovih soborcev v patrulji dogovoru jih je rešila. Brez spopadov v vasi, bi se iz zasede težko kdo rešil, saj so partizani imeli premoč, krito zaledje in zelo ugoden položaj. Na umikajoče legiste so sicer streljali, vendar se jim je uspelo umakniti se brez izgub. Bolj nevarne so bile zanje topovske granate z Grosupljega, ki so padale celo na območje Trzelj.

Partizani so nato preiskali vse hiše, rekvirirali živila, npr. pri nas par volov, moška oblačila, koline in drugo. Vsi smo morali biti v hišah, drugače so grozili s smrtjo. Tak režim je bil zato, ker so iskali legiste. Zaradi tega pri nas do večera, ko so se partizani umaknili iz vasi, nismo dobro vedeli, kaj se je dogajalo v zgornjem koncu vasi. Zakaj so se partizani umaknili iz vasi, ni jasno. Morda iz taktičnih razlogov, morda pa zaradi priprav na napad na Polico, ker so vzeli rjuhe, najbrž za maskiranje v snegu. Ta umik je bil za nekatere stvari rešitev. Sestra je prinesla vest iz vasi, da sta legista v Obrukarjevi hiši preživela. Opazili so ju, ko je nekaj črnega migalo izza zidu na podstrešju. Nabrala sta si sneg na strehi, predno ju je zajel ogenj in ga tiščala na usta, ko je bil najhujši dim. Tako se nista zadušila. Bila sta omamljena in črna od dima, vendar sta sama prišla po lestvi, ki so jima jo pristavili. Hitro so ju spravili k sosedu v bunker.(7) Moj stric in sosed, ki sta bila v drugi kleti, sta se zdaj lahko skrivaj zatekla v Dedni dol oziroma v Višnjo Goro k znancem. Pogorelci so našli zasilno zatočišče pri sosedih. Ljudje so si kaj skuhali in nakrmili živino. Tesnobno smo čakali, saj nas je dosti imelo kakega svojega na Polici. Vsi so bili prepričani, da se bodo partizani vrnili.

Ponoči, pravzaprav 17. 1. ob treh zjutraj, so partizani napadli Polico. Ob napadu so porabili oba ujeta legista, da sta kazala pot, in sicer Grželj z južne strani proti Dremeljnovi hiši, Selan pa je vodil skupino z vzhodne strani proti cerkvi. Stražar je Grželja in partizana, ki je bil z njim na čelu, opazil in oba sta padla. Selan se je pred žično oviro ustavil in rekel, da ne gre naprej brez orožja, in res mu ni bilo treba iti. Ostal je živ, pobegnil in se kmalu vrnil na Polico. Kasneje je bil domobranec. Izmaknil se je povojnim pobojem in emigriral v Argentino. Tudi napad s severa ni uspel in partizani so morali odnehati, da ne bi imeli preveč žrtev. Zjutraj so se partizani vrnili. Namestili so se tudi v našo hišo. Domači so se stisnili v štibelc, jaz pa sem smela biti v kamri na mamini postelji, ker me je zaradi pretresov prejšnjega dne tresla mrzlica. Dobila sem celo nekakšen prašek za zdravila. V kamri so na postelji večkrat sedeli neki partizan in dve partizanki (Olga in Vera) in se pogovarjali. Ena je bila oblečena v stričevo novo lodnasto obleko in njegove škornje. Zelo ji je pristajala, ker je bila velika. Enkrat so jedli ocvrta jetra in ponujali so jih tudi meni. En košček mi je partizanka dala celo v usta, nisem se upala upreti, vendar sem se obrnila in ga skrivaj vzela iz ust. Greh se mi je zdelo, da bi jedla jetra naših volov, saj sem vedela, da bo ata žalosten, ko ne bo imel kaj zapreči. Tovarišici sta imeli zvečer tudi nekakšne govore. Obravnavali sta tovariše po imenu. Najbolj ga je lomil nekdo, ki so mu rekli Kaplan in je bil dostikrat kritiziran. Spomnim se tudi tovarišice Zofke, ki je spala med partizani na slami. Bila je tiha, skromna. Kar naprej je prenašala lavor s toplo vodo, da je svojim tovarišem izmivala noge ali kaj prala. Mama so imeli z njo veliko sočutje in ji kar radi greli vodo. Pridige so bili deležni tudi mama, naša teta in otroci. Seveda jim politični žargon ni bil razumljiv. Kasneje so mama komentirali: “Pravijo, da ne bo davkov, iz česa naj jih pa plačamo, ko so nam vse vzeli.” Mamo je tudi hudo pretresel dogodek s partizanom. Prosil jo je kruha, pa mu ga je dala. S kruhom ga je videl nekdo, ki je bil verjetno od vodstva. Začel je vpiti nanj, da je kruh ukradel, in ga rinil proti tepki na spodnjem dvorišču. Grozil mu je, da ga bo ustrelil. Tedaj so mama zbrali korajžo, da so se zavzeli zanj: “Kaj mu hočeš, saj sem mu kruh vendar dala. Lačen je, pa je prosil.” To je opogumilo tudi najstarejšo sestro, da je rekla: “Ti si pa res vzel cigarete izpod blazine.” To je bilo zadosti in ga je pustil. Bog ve, če mu je tudi odpustil. 19. 1. zjutraj so partizani odšli. Ujete moške, ki so jih zadrževali na Mlakah, so izpustili. Začelo se je pospravljanje. Najprej smo pobelili razne napise po stenah, ki jih nismo razumeli. Bali smo se, da bi prišli Italijani in bi jih videli. Oče je za las ušel ustrelitvi, ko so ga obdolžili sodelovanja pri aprilskem poboju fašistov v Podlipoglavu, zato smo se počutili še bolj ogrožene. Spomnim se slike treh hribčkov z napisom OF, slike srpa in kladiva, napisov Živela OF in Živela KPS.

Mnogo huje kot pri nas je bilo na sredini vasi. Ranjenca je bilo treba spraviti v bolnico, mrtvega otroka so dali na pare pri sosedu. Mama so iz skrinje v šibelcu izvlekli še preostalo obleko, saj je bil legist njihov bratranec in ga je bilo treba čim prej vsaj zasilno obleči, ker so pustili nagega. Položili so ga k nam na mrtvaški oder, vendar so kmalu prišli ponj domači iz Kriške vasi. Treba je bilo pokopati tudi padlega partizana, ki so ga partizani le zasilno zasuli s snegom. Skopali so mu jamo na vaškem svetu, ki se imenuje Ivice in je bil tedaj še košenina. Kopanje je bilo v taki zimi težko. Ko so mrtveca na smrekovih vejah vaščani vlekli proti jami, so nekateri nanj stresali svojo jezo z zmerjanjem. Ena od žensk je celo predlagala, da bi mu na silo sneli prstan. Tedaj je pobožna Ruštova teta vzkliknila: “Ljudje božji!” in hitro začela moliti: “ … ki je zanj krvavi pot potil … ”. Ljudje so prišli k sebi in ga dostojno pokopali. Naredili so gomilico, tako da so ga po vojni domači lahko odkopali in prav po prstanu prepoznali. Pogorele družine so dobile zavetje pri sosedih, ki tudi sami niso imeli ne dosti prostora ne dosti hrane. Drugi dan se je iz Višnje Gore vrnil moj stric. Ko smo zvečer sedeli na peči, je rekel: “Težko bo kdo ostal živ, v Višnji Gori v oštariji komunisti pijejo z Italijani.” Sporočilo tega stavka sem razumela šele dosti pozneje.

France Erjavec iz Kriške vasi – Padel kot legist 1. jan. 1943

Slika 19. France Erjavec iz Kriške vasi – Padel kot legist 1. jan. 1943

Spopad na Brezovem je bil pomemben predvsem za ohranitev Police. Zaradi njega presenečenje ni bilo več mogoče, saj so legisti sami občutili, da gre za številne partizanske enote. Brez presenečenja ali izdaje pa zavzetje Police tedaj ni bilo mogoče. Za okoliške vasi je bila posadka na Polici vendarle pomembna. Dajala je zavzetje mnogim moškim, zlasti pozimi. V tem obdobju je na tem območju ustvarjala tudi določeno ravnovesje sil, tako da si partizani niso mogli privoščiti večjih represalij, pa tudi druga stran ne, saj so partizani večkrat prihajali v okoliške vasi. Tako je do večjih žrtev v naši vasi prišlo spet šele po vojni, ko je bilo ubitih v povojnih pobojih pet fantov, kar je bila za tako majhno vas huda rana, saj sta od odraslih fantov ostala samo dva, ki sta bila v nemškem ujetništvu, kar je prava ironija in hkrati podoba naših razmer.

3.2.2. Opombe

(1) O izboru legistov Strle pravi – “Pepe Cvetkovič, komandant poliških belogardistov, je takoj po sporočilu izdajalskega sla odbral 43 mož in jim zabičal: “Pripeljite mi tiste tri partizane žive ali mrtve!”

Po izjavi M. K. s Police, ki je bil tedaj pri legistih na Polici, so se fantje sami javili za izvidnico. Šlo je za njihove domove, sorodnike ali znance in bali so se zlasti še za moške, ki so še živeli po vaseh zaradi dela. Vedeli so tudi, da je partizanov dosti, če so patrulje prihajale tako pogosto. Samo za tri partizane ne bi poslali razmeroma močne enote, verjetno pa še patrulje ne, saj je bilo to prehodno ozemlje in se je kakšna manjša skupina partizanov večkrat pojavila.

(2) Franc Strle krivično pravi, da se je ob prihodu patrulje v neko hišo na Gorenjem Brezovem gospodinja dobrikala partizanom, kaj naj jim postreže, “v isti mah pa hčerko, majhno deklico, poslala na Polico, naj pove, da so v njeni hiši trije partizani.”

Taka trditev je neutemeljena. Seveda bi partizanom postregla, kot jim je gotovo tudi drugič in drugim, če so prišli. Kaj pa naj bi na samoti drugega storila! Ljudje tudi niso bili taki fanatiki, da ne bi dali potrebnemu jesti, če je prosil in če so kaj imeli. Tudi trditev glede otroka je nemogoča. Če nas otrok niso pustili v šolo, kako bi mati poslala majhno deklico v visoki sneg, saj je do prve vasi (Blečji Vrh) pol ure po samoti. Še v vas se je ni upala poslati, saj bi jo lahko iz zasede ustrelili. Vedela je tudi, da bi se ji partizani za kaj takega enkrat ali drugič maščevali. Pri nas izdajstva ni moglo biti, če so hoteli ljudje preživeti. V Grosupeljskem zborniku 1996 v članku Kovačnica in kovači od Male Stare vasi do Škocjana Jakob Müller navaja izjavo hčere Brezovčana J. Z., da je oče kot partizanski zaupnik imel v Koritih v čebeljnjaku skritega ranjenega partizana, kar ni bilo mogoče brez vednosti Koritarjevih. Pripovedujejo tudi, da so pogosto spali vaški moški na kozolcu, kurir pa se je ustavil pod njim, vendar so ga mirno pustili. Prav tako so neosnovane trditve o izdajstvih in napadih na poedine partizane v dokumentu št. 102 v Zborniku dokumentov in podatkov o narodnoosvobodilni vojni jugoslovanskih narodov, VI. del, knjiga 5, str. 282. Tam je verjetno Strle tudi dobil podatek, da je šlo za obvestilo o patroli treh partizanov.

Res pa je, da je tedaj prevladalo protipartizansko razpoloženje. Upoštevati bi morali, da so na to vplivali partizani sami, ko so njihovi aktivisti za vsako neposlušnost ali neudeležbo v včasih nesmiselnih akcijah grozili z “Matildo” in dejansko nekaj ljudi od drugod na Polici in Polževem tudi likvidirali. Vzroki pa so bili seveda tudi še drugi. Glede zaplenjenega orožja pa velja pripomniti, da ni bilo italijanskega izvora, ampak so ga ljudje imeli skritega še od razpada jugoslovanske vojske.

(3) Strle piše – “Belogardisti so hoteli Gorenje Brezovo najprej obiti, zato je najmočnejša kolona hitela, da bi pred drugima dvema dosegla vzhodno pobočje Kuclja in bi tri partizane prestregla na begu iz vasi, vendar je lezla naravnost pred skrite partizanske puške in puškomitraljeze. Borci, ki jim je poveljeval Anton Marincelj – Janko, so izdajalske vojščake spustili na lučaj bombe, potem pa udarili. Padali so kakor snopi in bežali, kolikor se je v visokem snegu dalo. Pa so partizani vseeno enega ujeli, dvanajst pa jih je obležalo.

Ta podatek ni pravilen. Izhaja iz teorije, da so legisti računali le na tri partizane, ti pa bi takrat itak lahko že bili daleč. Zaradi spopadov v vasi z neopaženo legistovsko patruljo je bil napad na kolone prezgoden in so se lahko umaknile brez izgub. Če bi bilo kaj mrtvih, bi gotovo vedeli, saj bi bili sami domačini. V omenjenem Zborniku v dokumentu št. 39 je navedeno, da je bilo “vrženih iz stroja 20 belogardistov”, kar glede na prej povedano ni resnično.

(4) Strle o tem pravi: “Med tem je srednja kolona že prišla v vas in se je napotila v izdajalsko hišo, kjer pa partizanov ni našla. Nalogo za napad na te belogardiste je dobila Mikijeva četa. Del belih se je razbežal že po prvih strelih. Osemnajstletni Vinko Nageljšek se je skril in potuhnil v domači hiši, pri Fincu na Gorenjem Brezovem 7 pa se jih je nabunkalo pet. Dva sta bila v shrambi. Od tam je eden ustrelil na partizana Antona Lambergerja – Pika, ki je s puškomitraljezem čakal pri luži. Bil je hudo ranjen in so ga morali odnesti. Po tem strelu so partizani neusmiljeno napadli. V hišo so začeli metati bombe. Ena je ubila devetletnega Lojzka Vovka, ranila pa petnajstletno Frančiško, medtem ko je dvanajstletni Tone dobil sedem manjših ran po vsem telesu. V obupu je njihova mati Katarina Vovk skočila na prag in kriknila: “Nehajte! Ne metajte bomb, nas boste vse pobili!” Partizani so rekli: “Nehali bomo, samo če pridejo belogardisti ven.”

V tem poročilu so sporne trditve, da se je kolona napotila v hišo, kjer ni bilo več partizanske patrulje. Ta hiša je precej nad vasjo, kot je bilo že rečeno, in seveda do nje ni mogel priti nihče iz kolone. Napačna je tudi trditev, da je mitraljezec stal pri luži, ker je bila ta na spodnjem koncu Finčeve hiše in bi pet legistov moralo iti mimo njega v hišo. Seveda bi lahko že pri tem vse pokosil z mitraljezom. Ko so bili že v hiši, se je pa verjetno zares postavil v navedeni položaj. Bil je ranjen, o njem je tudi podatek v knjigi Silva Grgiča, Zločini okupatorjevih sodelavcev, str. 135. O tem, da je bil en partizan ranjen, se je govorilo tudi po vasi. Vinko Nageljšek je pravzaprav Vinko Nograšek, ki ni bil legist, saj je bil tedaj mladoleten. Skrival se je doma kot drugi mladoletni fantje, ki pa jih partizani niso našli.

Po vaškem izročilu je na prag prišel oče, kar je glede na njegovo očakovsko vedenje zelo verjetno. On je tudi nesel mrtvega sina iz goreče hiše na pod. Zgorelo jim je čisto vse, kar je bilo za tiste čase in za njihovo siceršnjo revščino prava groza. (Starši in sedem otrok.) Tudi po vojni si družina ni mogla opomoči, šele vnuki so se postavili na noge. Seveda jim nikoli nihče ni skušal popraviti krivice!

(5) Strle pravi: “Po tistem sta se vdala France Gerželj – Kovačev, doma iz Velike Stare vasi, in Jože Zajc – Selanov, doma s Police, France Erjavec – Anžičkov iz Kriške vasi si je prerezal žile na vratu, belogardista Ivan Jevnikar – Svetinov s Spodnjega Brezovega in France Ahlin iz Dednega dola pa sta čez prag planila in ubežala nenatančnim strelom. S puškomitraljezom sta se zatekla na podstrešje k Obrukarju Gorenje Brezovo 4.”

Omenjena legista sta se res vdala, sicer bi bili pobiti tudi domači. Zvezane so odpeljali na Sela. O smrti Franceta Erjavca je zanesljiva izjava Finčevega očeta, da je klečal sredi hiše in bil po obrazu krvav. V vsesplošnem streljanju pa je bil lahko smrtno ranjen. Župnik Vidmar, ki ga je pogledal namesto mrliškega oglednika v Višnji Gori, je materi izjavil, da je bil ustreljen. Če bi si prerezal žile na vratu, bi se videlo. Slekli in vrgli na gnojišče pa so ga vsekakor partizani. Pri legistih je bil le pet dni. Sprejeti boj s partizani je bilo zanj, ki je bil zelo veren, in za Gerželja težko, tudi ker sta imela oba brata pri partizanih. Pri Anžičkovih je kasneje padel tudi sin partizan, dva druga sinova pa sta bila kot domobranca pobita v povojnih pobojih, eden menda celo na poti domov. Tako se ni izpolnilo upanje Anžičkove mame, da po vsaki toči ostane kje kak klas. V tem primeru ni ostal, ostala je samo bolečina.

(6) Strle pravi: “Ker se zaslepljenca nista hotela vdati, so partizani spravili na varno najprej otroke in najpomembnejše imetje, nanesli butar, dračja in slame ter hišo zažgali. Komandirju Poldetu Skalji – Mikiju pa se je zdelo zelo škoda, da bi zgorela strojnica, zato je sklenil belogardista pregovoriti k vdaji. Ko je že vsa hiša gorela, je neki vodnik pristavil lestev, Miki se je povzpel po njej do podstrešnega okna in začel belogardista pozivati naj se vdasta, rekoč: “Tu Skalcatov, vdajta se.” Vendar pa izdajalec France Ahlin ni maral za prijateljsko besedo, pomeril je sošolca in ustrelil.”

France Jevnikar iz Spodnjega Brezovega – Padel kot legist 7. avg.                         1843

Slika 20. France Jevnikar iz Spodnjega Brezovega – Padel kot legist 7. avg. 1843

Sama sem sprejela varianto, ki jo je navedla Obrukarjeva mama. Tedaj je bila gospodinja v hiši in priča vsemu. Da bi k hiši, ki je bila že vsa v ognju, pristavili lestev zaradi strojnice, je malo verjetno. Po izjavi legista M. K. patrulja mitraljeza ni imela. Lestev so pristavili zvečer, po odhodu partizanov, da sta se preživela rešila. Vprašanje je tudi, kako bi Skaljatov vedel, da je v hiši France Ahlin. Tudi sošolca nista bila, saj je bil Skaljatov doma z Grosupljega.

(7) Strle pravi: “Partizani so menili, da se bosta belogardista scvrla. Zares, Obrukarjeva hiša je skoraj vsa pogorela, le podstrešna sobica ne. V njej pa sta bila skrita oba zagrizenca. Ko so šli partizani na večerjo, ju je Obrukar pozval, naj bežita, pa sta se rešila k svojim na Polico.”

Izraz o scvrtju je stvar okusa in izraža zagrizenost. Obrukarjev ata ju seveda ni mogel pozvati, ker so ga imeli partizani ujetega na Mlakah. Legista tudi ne bi mogla iti na Polico, ker sta bila oba fizično popolnoma uničena. Polica pa je bila tudi zastražena in bi ju ujeli v zasedi. Oba sta se to pot rešila, vendar je bil Jevnikar kasneje ubit v Gradišču pri Polici na njivi pri Francu Skubicu. Ne velja pa datum smrti 12. november 1942, ki ga navaja Strle (str. 338), padel je 7. 8. 1943. France Ahlin, Šklopov iz Dednega dola, je bil ubit v povojnih pobojih skupaj s svojimi brati Jožetom, Antonom, Rudolfom. Vsi so bili odlični pevci in igralci. Šklopovi so ostali brez moških potomcev, Liparjevi pa so imeli še dva (Naceta in Franceta), a v tujini. Tudi ti dve hiši je zagrnila velika žalost.

France Ahlin iz Dednega Dola – Ubit v povojnih pobojih

Slika 21. France Ahlin iz Dednega Dola – Ubit v povojnih pobojih

3.3. Osamelost

Avtor: Ivan Hribovšek

Govorim z večerom: ko drago dekle
je zaupen z menoj in domač in zvest.
Ko pa iščem, da zdravil bi žalost duha,
iskrenost ugasne in mrtva tema
roke položi mi na čelo bledo.
Potem vse noči nemir je moj brat,
prešinjajo me milijoni podob,
kakor iskre utrinjajo se v nezavest
in prižigajo jutro in novo bridkost.
Razstreljena so pota, ki hodil sem jih,
izkopani bregovi, razbite vasi,
tovariši, bogsigavedi, kako
in zakaj izgubljeni. O, nekdaj bilo
nas je toliko, dragih, in rekli smo si,
brez nas življenja in upanja ni,
brez nas je le sužnost, sramota in smrt,
brez nas je molčanje in groza brez nas,
ki smo v zemljo vsajeni, da kakor nov kruh
bomo čudežno zrasli za svatbeni čas,
brez nas, o, brez nas domovine ni.
Drgetam za vas, ki ste šli pred menoj.
Ni planil, ko zgrudili ste na obraz
se krvavi in vgriznili se v trdo zemljo,
iz duše vam zatajevani obup?
O, ne dajte mi slišati kletev in tožb,
ki izbruhnili ste jih s poslednjo krvjo,
preperel mi ponos in zavest mi tesna,
brez misli bežim in vem le to,
da sem sam in da vsi ste že davno odšli.
Izgubljen je moj svet in izbrisan moj sen.
Gospodar zdaj tvoj sem, lačni moj duh,
ki si bil ves nemir, ki si v daljo me gnal,
iskaje svoj cilj _ zdaj blodil ne boš,
kot nekoč me izdajal človeka ne boš,
samo z muko boš šel, koder meni bo pot.
O, človek, z menoj si zaznamovan,
od te ure iskal boš svobodo in mir,
hrepenel, trepetal, omedleval in pel
in točil sovražnikom svojo kri.

4. Iskanja in besede

4.1. September

Avtor: Brane Senegačnik

Pogovori o sreči,
ko prva rahlo zamolkla rdečina
obliva jabolka
na redkih drevesih primestnih vrtov,
komaj opazna znamenja jeseni:
otožnejši lom svetlobe
in spokojnejši let oblakov,
pogovori o neizpolnjenem,
nemoč prikrivati resnico o sebi
med nikamor namenjenimi sprehodi in besedami
in pustiti, da zanihajo sanje v vetru,
pustiti jih, da nihajo,
dokler ne zaslišiš zvonov septembrske noči.
S porjavelih polj prinaša vonj prsti in obilja,
ceste in hiše kot da še ne čutijo
ledenih kril v daljavah,
upanje, ki te je snubilo,
ki je plesalo pred teboj,
oblečeno v svojo skromno svetlobo,
je utrujeno sedlo,
besede v preprostem ritmu
in v umetelnem kovu rim _
nobene niso prišle do tebe,
prehitre, prelahke,
da bi se dotaknile časa pojoč o večnosti,
niti tiste v teh pogovorih,
naključne in nežne,
ne bodo spletale gnezd.
O slišati sebe
in uro svoje krvi,
ujeti njen ritem, tako nagel in spremenljiv,
kjerkoli: v šoli ali na ulici
ali med kriki vran na robu mesta,
kjer večno lebdijo oblaki
kot bleda krona samote.
In potem: spominjati se tebe,
predvsem oči in rok in las,
priklicati misli
na to, kar ni nikoli dozorelo,
govoriti sam s seboj, kot bi govoril s teboj,
kot da se je zgodilo, kar ni bilo usojeno:
“Zakliči moje ime v veter,
ki diši po poljskih ognjih!
Daj mi svoje ustnice
in se napij noči iz mojih!
Zakliči to v pozabo!”

4.1.1.

Znamenja jeseni

Slika 22. Znamenja jeseni Mirko Kambič

4.2. Janez Tominc in njegova tragična zgodba

Avtor: France Pibernik

4.2.1.

“Zdi se mi včasih, da bi bilo zelo lepo umreti

za kako resnično vrednoto.”

Janez Tominc, dnevnik, 18. 7. 1940

4.2.2.

Neskončna je vrsta zgodb iz polpretekle, vojno-okupacijske dobe in iz let neposredno po njej. Vsakdo izmed stotisočev bi lahko napisal svojo pripoved in vsaka izmed njih bi bila doživetje in resnica zase. Večina jih bo ostala znanih zgolj v ožjih krogih sorodnikov in prijateljev, samo del popisanih ali zapisanih ob najrazličnejših priložnostih. Na tej in oni strani, pravzaprav na vseh straneh. Tiste najintimnejše bodo ostale za vedno skrite v globinah posameznikov, zakaj tistega najstrašnejšega ne morejo deliti z nikomer.

A te zgodbe, ki prihajajo do nas v različnih oblikah in po različnih poteh, so že same po sebi podobe krutega časa, ki je posameznika izpostavljal v vseh skrajnostih telesnega in duševnega nasilja. Težko je soditi, kje je bilo težje posamezniku: tostran ali onstran smrti. Pesnik je zapisal: “ … kdor mori, je mrtev, a mrtvi ostane živ.”

Naj tudi tragična zgodba Janeza Tominca ostane živa med nami, naj nas po eni strani spominja na čase, ki nam jih je po neki milosti uspelo preživeti, po drugi pa naj nas opozarja na našo dolžnost, da ohranjamo spomin na tiste, ki so padli za nas in namesto nas. Vsi vemo: to je bridkost spomina.

4.2.3. I

Kratko življenje Janeza Tominca se je začelo v Kamniku 24. maja 1921. Njegov oče Jakob Tominc je izhajal s Krasa, iz Potoč pri Senožečah, rojen 1877. Kot delavec je pomagal pri prvih delih na Brionih, potem se je v Trstu aktiviral kot avstrijski orožnik, po prvi vojni pa v Kamniku prevzel službo sodnega sluge. Mati Jožefa, rojena (1886) Šmid, je bila doma iz Tržiča. Družina je v Kamniku stanovala v pritličju zgradbe, kjer je sedaj kamniška občina. Z veliko prizadevnostjo je staršem tik pred vojno uspelo zgraditi lastno hišo v Mekinjah, kamor so se preslili, ko je oče bil upokojen. Smemo pravzaprav zapisati, da sta Tominčevo otroštvo in njegova mladost v bistvu vezana na stari Kamnik.

Osnovno šolo je imel blizu doma, tako rekoč v sosednji hiši, med sošolci lahko odkrijemo Jakoba Savinška, je pa veliko zahajal v bližnji frančiškanski samostan, kjer je bil ministrant in ga je v četrtem razredu osnovne šole poučeval latinščino in ga seznanjal z umetnostjo p. Karel, ki je bil sicer njegov katehet. Morda je prav on kakorkoli vplival na starše, da so kljub skromnim materinim razmeram sina edinca dali v gimnazijo, in sicer v elitne Škofove zavode. Iz nižje gimnazije se je rad spominjal prefekta Jožeta Gregoriča in profesorja Janka Severja, ki sta nižješolce navdušila, da so izdajali svoj list Utrinki, kamor so zavzeto “pisali svoje pesmi, povesti in črtice”.

Tominčev razvoj ni šel direktno v literarno smer, čeravno so ga te stvari mikale, imel pa je v višjih gimnazijskih razredih imenitne, literarno nadarjene sošolce, med njimi je bil zlasti Jože Brejc (kasnejši Javoršek), Janez Klarič in Janez Remic. Tominca je namreč v večji meri pritegnila zgodovina, bržkone pod vplivom profesorja Maksa Miklavčiča, s katerim ga je po končani gimnaziji vezalo iskreno prijateljstvo.

Iz tega razloga v rokopisnem zborniku Domače vaje ni sodeloval z leposlovnimi prispevki, ampak z zgodovinskimi in sociološkimi razpravami, predvsem z razmišljanji o zgodovinskem trenutku, v katerem smo se Slovenci znašli v letih pred drugo svetovno vojno. Kot sedmošolec je v Domačih vajah objavil članka Nekaj o Judih in Naša narodna meja, v naslednjem šolskem letu 1939–1940 pa še razpravi Današnji pogledi in Bodoča Evropa. V osmem razredu je prevzel celo predsedstvo internega kulturnega društva Palestra in tako pomagal reševati različne organizacijske probleme, ki so se pojavljali med gimnazijici tudi v Škofovih zavodih. Tominc se je pod Miklavčičevim in Šolarjevim vplivom zagotovo že takrat nagibal h Kocbeku.

V juniju je brez posebnih težav opravil maturo in se poslovil od Škofovih zavodov, kjer je preživel osem let in zrastel v katoliško usmerjenega mladega izobraženca.

V Kamniku se je v poletnih počitnicah 1940 pridružil članom društva Bistrica na izletu v Kamniško Bistrico. Med potjo jih je s kitaro razveseljeval Cene Matičič, nazaj grede pa so se ustavili v Stahovici pri Prodniku in tam opravili društveni zbor, ki ga je vodil predsednik France Škofic. Sklenili so, da bodo izdajali svoj list.

Po zaslugi Staneta Gabrovca in Milana Matjašiča so še v tistih počitnicah izdali tipkopisni zbornik Bistrica (Izpoved mlade volje). Prispevke so v njem objavili France Balantič, Vinko Bernot, Emilijan Cevc, Stane Gabrovec, Milan Matjašič in Janez Tominc. Njegov sestavek je imel naslov Slovenska narodna zavest v preteklosti, v njem pa je pokazal na razvoj narodne zavesti skozi zgodovino do Kreka in majske deklaracije, sklenil pa z besedami:

“Prelepa bi bila podoba, če bi sedaj končal. To je bilo pred dvajsetimi leti. Danes je drugače. Notranjepolitični spori so nam v precejšnji meri ubili idealizem. Prijateljstva s Srbi in Hrvati je malo. Naši ljudje se drže pravila: Ubi bene, ibi patria. Naš človek pozna domovino le z davkarije in iz vojašnice.

Zato je naša dolžnost, da vcepimo ljudstvu misel, da je od njih odvisna bodočnost in sreča naroda. Vsaka žrtev rodi sadove, takrat ko se zavemo te žrtve in ko sami spoznavamo in sami iščemo novih poti, ki so izhod iz trpljenja slehernika, ki pripada k slovenski narodni družini.”

V društvu Bistrica je Tominc skrbel za malo Bistrico, se pravi za najmlajši naraščaj, ki so ga sestavljali nastopni srednješolci, med katerimi so bili tudi Blatnikov Drago, Vebrov Milček, Abramovičeva Jožko in Pavel, Žargijev Zlato, Žvokljev Janez, Pogačarjev France, bratranec Franc Šmid in drugi. Zanje je pripravljal posebna srečanja.

Med počitnicami je prevzel precej zahtevno inštrukcijo, da bi si prislužil kak dinar za knjige in osebne malenkosti. Privoščil si je tudi tedenski oddih v Bohinju, kjer je drugoval s sošolcem Francetom Riglerjem. V dnevnik si je ob sklepu bohinjskih dni zapisal:

“Zadnji večer sem v Bohinju. Ves teden, vsi vtisi in doživljaji se zrcalijo v jezeru. Prihod z avtobusi, prvi pogledi na jezero, prvi koraki po bohinjskem tlaku. Zdaj se mi zdi, da veslam v sandolini okrog jezera, zavijam v vse zalivčke in hočem zgrabiti vso lepoto obale in gladine, v kateri odsevajo drevesa in hribi ter nebo. V čolnu ležim v kopalnih hlačkah in se ves zagorel sončim. Valčki nalahno pozibavajo čoln in ga obračajo. Prej sem gledal Komno, zdaj gledam Studor in cerkev sv. Janeza. Zdaj veslam v čolnu, gledam obalo, sv. Duha, mišice mi podrhtavajo in vesel sem mladosti in njene moči.

Janez Tominc

Slika 23. Janez Tominc

Že je večer in z Riglerjevim Francetom greva proti sv. Janezu. Na mostu tukaj sedimo in nalahno pojemo. Lepo jutro je, človek tako lahko vstane. Pri sv. Duhu zvoni, maša bo, Munda, dravograjski prošt, bo maševal in jaz stregel. V sandalah, v kratkih hlačah in v črnem suknjiču z odpeto srajco, s prekrižanimi rokami, s pogledom, uprtim v tla, se vračam vesel od oltarja in obhajilne mize. Zvečer smo v hotelu skupaj z Mundo, se pogovarjamo o Cajnkarju, ki je njegov bratranec. Kramljamo prijetno ob kapljici silvanca. Ura bije deset. Počasi krenemo proti domu, zelo dobro razpoloženi.”

Bohinjski počitniški dnevi pa vendarle niso bili povsem brezskrbni. Nad njim je visela še vedno ne povsem dognana odločitev glede poklica, čeprav vemo, da je bil ves predan zgodovini. Pa še zdaleč ni bilo tako:

“Ves teden mi je pred očmi kakor film. Treba bo oditi iz tega raja. Temne so misli, ki prihajajo, in zazebe me, če se jih spomnim. Odločitev bo morala priti, kam naj krenem. Teden brez misli na to, sedaj pa te nenadoma zgrabijo z vso silo. Ne vidim mimoidočih, ki se sprehajajo, le njihovo hojo, udarjanje peta ob tlak mi bije v ušesa. Ne vem, ali me opozarjajo ali ne. Sem nepremičen kakor kip, ne menim se za ničesar. Od vsega, od jezera, od gora, od sv. Janeza od nebes in od zvezd pričakujem odgovora, kam naj krenem, komu naj žrtvujem mlade moči, svoje življenje.”

Tominc je bil vzgojen v idealističnem življenjskem nazoru in je bil prepričan, da mora svoje življenje nečemu darovati:

“Tako dolgujem vse, kar imam, Bogu, staršem, narodu in vsem, ki so se zame trudili. Nič več me ne briga odločitev. Teži me drugo vprašanje, ob katerem so si mnogi razbijali glave: človeško hrepenenje po večni sreči, po večnem življenju, po večni mladosti. Zakaj moram biti čez trideset, štirideset let star, zakaj se morajo te zarjavele roke in noge posušiti, zakaj se morajo žile napeti in otrdeti, zakaj morajo vroče prsi in srce leči v grob in segniti. Končno me smrti ni strah, kaj mi je umreti. Zdi se mi včasih, da bi bilo zelo lepo umreti za kako resnično vrednoto.”

Te misli do neke mere dopuščajo domnevo, da odločitve zastran lemenata še ni povsem izključil. V duhovniškem poklicu je videl veliko možnosti, da se žrtvuje za druge, pa tudi v osebi profesorja Maksa Miklavčiča je mogel videti združitev dvojega: biti duhovnik in hkrati zgodovinar.

Precej hud pritisk zastran duhovniškega poklica je čutil s strani sorodnikov, ki so bili prepričani, da bo na zunaj zelo umirjeni abiturient šel študirat bogoslovje. Bržkone je tudi mati gojila iste želje. Celo več. Ohranila se je materina pripoved, da je resnično pričakovala, da bo sin duhovnik. Janez je bil edini sin, in ker se ta edinec rodil sorazmerno pozno in s težavo, naj bi ga mama zaobljubila oltarju. Ne vemo, ali je Tominc o tem kdaj razpravljal z mamo, zagotovo pa je z odločitvijo odlašal do konca počitnic.

Počitniški dnevi so minevali ob različnih dogodkih. Z Janezom Matjašičem sta peš obiskala Suovanovo graščino v Volčjem potoku, 25. julija se je udeležil odkritja spominske plošče pisatelju Janku Kersniku na Brdu pri Lukovici. Poslušal je Finžgarjev slavnostni govor, po slavnosti pa so člani Bistrice nadaljevali delovnim programom, v katerem je sodeloval tudi profesor Miklavčič.

Tominc je ugotavljal, da mora še marsikaj prebrati, zato je predihal marsikaterega avtorja, še posebej pa se je lotil filozofa Berdjajeva in skrbno predeloval njegovo knjigo Das Schicksal des Menschen in unserer Zeit. Od časa do časa ga je popadla želja po literarnem ustvarjanju:

“Rad bi včasih napisal kako črtico, da bi zadostil notranjemu gonu, ki me včasih kar žene, da bi svoje misli izrazil v lepi obliki. Tudi ta dnevnik sem začel pisati iz tega razloga, da bi se mislim navadil dajati dostojno obliko. Seveda sem poleg tega imel več namenov. Tudi spoznavanje samega sebe in samovzgoja je bila velik razlog.”

Jeseni, tako se je vsaj zdelo, je bilo glede študija vse odločeno, kajti 26. septembra je vpisal občo zgodovino na ljubljanski univerzi. Prvi stik z univerzo zanj ni bil posebno spodbuden, saj vpis ni potekal po njegovih predvidevanjih. Nekam nejevoljen je bil nad tistim dnem:

“Ljubljana, vlak je že zavil na kolodvor, in promet po Tyrševi se je nadaljeval. Izstopil in korakam do Zvezde. Kar malo treme bi skoraj dobil, ko sem prvič zazrl Almo Mater. Rad bi srečal kakega sošolca, da bi mi ne bilo vse tako tuje, zakaj zidovi te hiše so tako čudno temni, avstrijski. Hvala Bogu, nekaj jih stoji zunaj. Hitro si podamo roke in se malo pomenimo. France (Rigler, o.p.) je pripovedoval, kako je včeraj v Dravljah zalil abiturienturo. Povedo, da so se že vpisali. Le z Remicem jo mahneva v avlo, ponosno mimo vseh agitatorjev, ki so med bruce delili letake. Tako ponosno sva šla, da naju kar niso imeli za bruca. Pri vratarju dobiva ogromno papirjev. Vse je treba izpolniti, priložiti fotografijo, kolkovati. Moja uboga denarnica, suši se kakor pivnik. Ti prokleti koleki: tam dvajset, tam zopet petindvajset. Po preteku pol ure popiševa, jaz svoje, on svoje. Greva pred dekanat filozofske fakultete. Uradujejo le od enajstih do dvanajstih. Ura je pravkar odbila deset, časa dovolj, hajd po mestu. Ob enajstih se vrneva. Dekana ni, ura pol dvanajstih, dekana ni. Ura dvanajst, dekana ni. Končno le pride in podpiše listine in ideks. Greva na kvesturo. Danes ne sprejemajo več. Jutri. Ja, figo, mene že ne bo. Remica prosim, da bi me jutri vpisal, in odideva.

Prvi dan na univerzi mi je ostal res v slabem spominu. Uradniki in uslužbenci so predrzni, leni, za nobeno rabo. Človek leta sem in tja, vedno manjka tam podpis, tukaj kolek. Mož gleda vse skupaj. Nejevoljen sem bil, ko sva šla mimo pošte. Remica je še policaj okregal, ker kolesa ni vodil na pravi strani. Kar zadovoljen sem bil, ko jo je vlak sekal proti Ježici.”

Pa ni bilo samo to. Doma vsaj mama ni bila zadovoljna z njegovim korakom. Tako je moral prestati vsaj še en večji vihar, ki ga je prisilil, da je poskusil zamenjati študijsko smer. Tri dni po vpisu na zgodovino je namreč napisal prošnjo za sprejem v bogoslovno semenišče:

“Škofijskemu ordinariatu v Ljubljani.

Podpisani prosi za vstop v škofijsko duhovno semenišče v Ljubljani, ker bi se rad posvetil duhovskemu stanu. K prošnji prilagam ostale potrebne listine: krstni in birmanski list, maturitetno, zdravniško in nravstveno spričevalo.

Mekinje pri Kamniku, 29. septembra 1940.”

Osmošolci Škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano (1939/40)                         v svojem razredu (z leve): 1. vrsta: Janez Tominc, France Rigler, Jože                         Doganoc, Franc Krašovec, Janez Remic, Alojzij Groznik; 2. vrsta: Jože                         Kregar, Alojzij Šušteršič, Alojzij Šuštar, Jože Mehle, pred njim Alojzij                         Trdan, Janez Klarič, Aleksander Javornik, Ludvik Jerman, Anton Erman, Blaž                         Klinar, Janez Homan; 3. vrsta: Aleksander Štempihar, Vincencij Štirn, Janez                         Kapus, Jože Čopar, Jakob Jerman, Milan Capuder.

Slika 24. Osmošolci Škofijske klasične gimnazije v Št. Vidu nad Ljubljano (1939/40) v svojem razredu (z leve): 1. vrsta: Janez Tominc, France Rigler, Jože Doganoc, Franc Krašovec, Janez Remic, Alojzij Groznik; 2. vrsta: Jože Kregar, Alojzij Šušteršič, Alojzij Šuštar, Jože Mehle, pred njim Alojzij Trdan, Janez Klarič, Aleksander Javornik, Ludvik Jerman, Anton Erman, Blaž Klinar, Janez Homan; 3. vrsta: Aleksander Štempihar, Vincencij Štirn, Janez Kapus, Jože Čopar, Jakob Jerman, Milan Capuder.

Tominc je komaj še ujel zadnji dan, saj je prošnjo oddal 30. septembra in jo je ravnatelj dr. Ignacij Nadrah še isti dan ugodno rešil s pripisom:

“Sprejem se priporoča z ozirom na to, da je bil prosilec gojenec Zavoda sv. Stanislava in da ga bo mogoče za silo nastaniti v eni večjih semeniških sob kot petega stanovalca.”

Po vsem videzu je bil Tominc sprejet v semenišče, saj ga na seznamu bogoslovcev za leto 1940/41 najdemo pod zaporedno številko 19, prav tako je po stanovanjskem redu bil določen v sobo 24 skupaj s Stankom Mehletom, Rafaelom Oražmom in Antonom Smerkoljem, toda njegovo ime je bilo pozneje prečrtano.

Kaj se je pravzaprav dogajalo v tistem kratkem času, ni mogoče ugotoviti, kajti teh kritičnih dni Tominc ni omenjal niti v svojem dnevniku. Zagotovo vemo, da se v semenišču ni pojavil in da je ostal pri prvotnem vpisu na zgodovino.

Spričo skromnih domačih razmer se je odločil, da se bo vsak dan vozil v Ljubljano in tako zmanjšal stroške svojega študija. Kupil si je mesečno vozovnico za vlak in si pri tem dovolil majhno ekstravaganco, ki tudi kaže na njegov značaj in splošno obnašanje. Tominc je bil nekoliko zadržan v družbi, rad je bil sam in motil ga je vsesplošni študentovski hrup na vlaku. Zato si je kupil karto za drugi razred in se tako v miru vozil in med vožnjo bral ali študiral.

V društveno zelo razgibanem študentskem življenju ga je pritegnilo društvo Zarja, v katerem so bili včlanjeni somišljeniki tako imenovane tretje katoliške skupine (ob Ehrlichovih stražarjih in Tomčevih mladcih), tisti čas že močno povezane s Kocbekom in njegovo revijo Dejanje.

Na univerzi je imel zelo solidno predavateljsko zasedbo: dr. Milko Kos, dr. Fran Zwiter, dr. Anton Melik, dr. Valter Bohinc, dr. Svetozar Ilešič, dr. Nikola Radojčič, dr. Balduin Saria. Tudi študentovska druščina je bila pisana, saj so se srečevali slušatelji zgodovine, zemljepisa in umetnostne zgodovine, a tudi klasične filologije, med katerimi sta bila Stane Gabrovec in Janez Remic.

V začetku decembra je moral na operacijo slepiča. Za Tominca so bili dnevi, prebiti v ljubljanski bolnišnici, nadvse zoprni in spet se je hudoval nad razmerami v tej osrednji slovenski zdravstveni ustanovi, v kateri je pogrešal nekaj osnovne higiene, predvsem pa protestiral, da je moral po operaciji deliti posteljo še z enim bolnikom. Jezil se je, da banovina denar daje za razne nepotrebnosti, med katere je štel tudi spomenik kralju Aleksandru I., in dodal, da bi bil najlepši spomenik, “ki ga ne bi vzel noben prevrat in nobena revolucija” dobra bolnišnica.

Tominc je bil izredno občutljiv za socialne probleme, ker je izhajal iz nižjega sloja, zlasti je kritiziral kapitalistično meščanstvo. Vseskoszi pa ga je obremenjevala zavest, da nima dovolj moči, da bi se temu uprl. Znova in znova ga je vleklo tudi v literaturo, kakor je razvidno iz vpisov v dnevnik:

“29. 3. 1941:

Berem Pascala in Mauriaca. Loteva se me včasih tolika želja, da bi pisal, da bi mogel izraziti svoje misli, ki se mi pletejo ob branju. Rad bi izpovedal, pa se mi zdi, da nimam za to sposobnosti. Sem tako neokreten. Beseda mi ne teče. Ne morem zadeti pravega bistva. Misel mi uide prej, predej jo morem prav oblikovati. Površen sem, to priča moja pisava, vse moje delovanje … Ne vem, kdaj se bom poboljšal …

Kako rad bi napisal črtico ali novelo. Včasih mislim celo na roman in dramo. Iščem osebe in jih postavljam skupaj, iščem ideje in momente, kjer bi moglo priti do tragičnega spora, pa mi ne gre in ne gre … Kolikokrat se vozim v vlaku molče do Ljubljane in nazaj in nič ne morem prav povedati, kar bi rad. Čudno je, skoraj se ne da ustvarjati. Obupavam in upam in zopet obupavam nad svojimi zmožnostmi. Pravzaprav je na dnu te nevere in nezaupanja le živo prepričanje, da bom povedal, da bom nekoč zakričal vsemu svetu, kar je skrito v meni, česar je polna moja kri, moje meso, kar je bilo porojeno v samoti, toda ne za samoto, ki išče človeka ali vsaj živo bitje, da bi ga poslušalo. Manjka mi korajže in iskrenosti, čeprav se trudim in prizadevam, da bi se obe lastnosti v obilni meri pridobil. Vem, za čim boleham, in upam, da je to prava pot k mojemu ustvarjanju.”

Kaj je leposlovnega snoval in v kolikšnem obsegu se mu je posrečilo kakšne zamisli vreči na papir, žal ne vemo, ker je vsa zapuščina domala uničena. Sicer pa so prvi meseci v letu 1941 prinesli toliko prelomnih dogodkov, da je leposlovno delo stopilo povsem v ozadje. Zlasti ga je vznemiril pristop Jugoslavije k trojnemu paktu. Dnevniški zapisi so postali dramatični:

30. 3. 1941:

“Pretekli teden je bil obupen. Še nekaj takih, pa bo po meni. V soboto sem bil že tako utrujen, da bi najraje legel in zaspal za tristo let. Ponedeljek. Ali bosta šla Cvetkovič in Cincar–Markovič v Berlin ali ne? Najbolj bedaste in neresnične novice se mešajo z najbolj bedastimi pa resničnimi poročili. Drugi dan, torek, Jugoslavija vstopa v trozvezo. Z Brejcem, Remicem, Štempiharjem in Krašovcem sedimo v Brejčevem stanovanju in pijemo pereat Hitlerju in vsem Nemcem, vsej jugoslovanski realni politiki. Od danes naprej smo hlapci, smo priznali, da je prav, da so Nemci “Herrenvolk”, ki naj gospoduje nad svetom. Izražam rahel dvom, ali bo generaliteta mogla to prenesti, ali bodo to prenesli tisti generali, ki so videli pred seboj bežati nemško armado. Ta dvom sem izrazil Klariču, ki sem ga srečal, ko se je vračal z bogoslovci s sprehoda.”

Nadaljnji dogodki so ga potegnili za seboj:

“Sreda. Univerza zaprta zaradi včerajšnjih demonstracij. Opoldne sodelujem pri novih. Vpijemo. Pride policija, debelušen komandant jih vodi. Že na zunaj se mu vidi, da je moral napredovati, majhna žaba, sabljo mora privzdigovati, da se mu ne vleče za njim. Izraz skoro musolinijevski, kriči “Razhod!” Masa študentov vzklika kralju in svobodni domovini, se pred udarci pendrekov zateče pod Aleksandrov spomenik, prepevajoč državno himno. Končno se jim posreči razgnati nas. Popoldne greva s Štempiharjem obiskat v šempetrski policijski zapor tovariša Maksa Jezo, ki so ga včeraj lepo zaprli naši vestni in medalj željni detektivi. K njemu ne smeva, le nekaj okrepčila smeva dati ječarju, ki ga bo izročil jetniku.

V zarjanskem lokalu je kakor v generalštabnem stanu pred ofenzivo. Udovič in Prijatelj odhajata h Kacinu, da izpuste Jeza.

Odhajam iz Ljubljane: Univerza je zastražena s celo kompanijo policajev, v Zvezdi policaji na konjih, v Šelenburgovi ulici policaji na motorjih. Med Batovo palačo in Emono kordon policajev dopoveduje deklicam in gospodom, da ni promenade. Moj Bog, menda cela stara Avstrija ni imela toliko policajev, kolikor jih ima danes bela Ljubljana …

Četrtek. Generali so postavili Petra za kralja. Vojaška vlada. Hvala Bogu. Kako veseli so današnji časopisi v primeri z včerajšnjimi. Velike manifestacije. Prvi seveda stražarji (koritarji!). Lepo vihrajo trobojnice, tako lepo, kakor so vihrale nekoč, ko smo hodili še v osnovno šolo, takrat na Vidovdan. Konec je s tisto moro, ki je že toliko časa ležala nad nami. Ni še čisto jasno, še so oblaki tam za Starim gradom in za planinami, toda sonce je posvetilo in upamo, da bo svetilo, čeprav se bo še izlila ploha, katere nas je nekoliko strah. Kar čutim, da se ne smem tako veseliti, četudi bi se rad.”

Zadnje dneve kraljevine Jugoslavije je preživel v Kamniku. Tam je doživel nemški napad in z Zapric opazoval bombardiranje radijskega oddajnika v Domžalah. Na poziv patra Franceta Ačka, ki je v mestu organiziral zaščitne skupine, se je takoj javil in bil dodeljen med obveščevalce. Gabrovec jih je iz Ljubljane obvestil, da so med prostovoljce proti Zagrebu šli sošolci Štempihar, Javornik in Remic. Tominc je ostal v Kamniku in pomagal pri splošni zaščiti, marsikdaj dežural tudi ponoči, spremljal razpad jugoslovanske vojske. Njegovi dnevniški zapisi so polni otožnih vtisov nekega razpadanja:

“Večer se je naredil. Na občini se potrti pogovarjamo z županom, ki graja vojaški sistem naše države kot neuporabnega. Ljudje se vračajo z vojske. Ne odlagajo orožja. Po Šutni se sliši streljanje. Dvema pijanima vojakoma vzamejo na skrivaj puške z bajonetoma in municijo. To je bila vsa oborožena sila občine, edinega urada, ki še funkcionira. Slišim peketanje ukradenih konj in pritajeno govorico tatov, ki jih podijo skozi mesto. Odidemo na trg stražit. Kako bom ravnal s puško, če jo imam prvič v rokah. S patrom Francetom, ki se je preoblekel v civil, hodiva po Kamniku ob luninem svitu. Tu pa tam se ob svitu plazi postava in izgine v stransko ulico … P. France me uči streljati in nasajati bajonet na puško na poti, ki gre od Podgore proti Mekinjam in nazaj proti Kamniku … Luna plove kakor križarka in se skrije za oblak. Ura bije dvanajst. Veliki Petek. Bog je umrl na ta dan.

Iščeva smisla vsega tega in ga kar ne moreva zadeti. Iz premišljevanja naju zbudijo eksplozije v daljavi. Gotovo je kje zletel v zrak most. Srečava Milana Matjašiča, ki gre oborožen prevzet stražo na barutanskem jezu.”

Potem so tudi v Kamnik vkorakali nemški vojaki, 24. aprila so morali zapustiti samostan frančiškani, Tominčevi vzgojitelji in prijatelji. Slovo od njih je bilo slovo od nekega življenja. S tistim dnem je ugasnil tudi njegov dnevnik.

Sledili so dnevi negotovosti. Ko je bila postavljena meja med nemško in italijansko okupacijsko cono, se je moral odločiti, kam bo šel. Marsikdo je ostal v Kamniku in ga je zadela nemška mobilizacija, recimo prijatelja Janeza Matjašiča, nekateri so se zatekli v Ljubljano, tako tudi Stane Gabrovec in France Balantič. Tudi Tominc je odšel v Ljubljano, da bi tam nadaljeval študij. Domači mu niso mogli dosti pomagati, pač pa se je poleti 1941 odpravil k sorodnikom v Potoče pri Senožečah in v Trst, medtem ko je poslej stanoval v Jegličevem domu na Novem trgu.

Redno je študiral, bil pa že od vsega začetka vključen v odporniško gibanje. Nadaljnji dogodki omogočajo domneve, da je imel prek Brejca zveze s Kocbekom, podobno kot Janez Klarič. Zanj je bilo v načelu vse jasno zastran sodelovanja pri narodnem odporu, češ, Slovenec sem in kristjan in moja dolžnost je, da grem zraven, da ne bodo samo komunisti. Marca 1942 se je še redno vpisal v 4. semester, potem pa so se njegovi študijski dnevi iztekli. Izognil se je dotedanjim aretacijam, ko so Italijani iz njihove skupine odpeljali sošolca Saša Štempiharja pa pesnika Dušana Ludvika in Jožeta Udoviča.

Povečan pritisk na ilegalce, vse pogostejše racije so najbrže zahtevale umik iz Ljubljane v Suho krajino. S Klaričem sta odšla iz Ljubljane okrog 15. maja, Tominc pod partizanskim imenom Tomaž Slivnik. Umik je bil res še pravočasen, kajti 20. maja 1942 je bila v Jegličevem domu splošna racija in so Italijani odpeljali vse, tudi Tominčevega znanca Kamničana Staneta Gabrovca. Tik pred odhodom je svoje stvari izročil v varstvo študentki umetnostne zgodovine Asti Žnidarčič.

Tominčev odhod iz Ljubljane je bil v nekem smislu povezan s Kocbekom. Ta je iz Ljubljane odšel 17. maja in se prek Pugleda, Muljave, Krke in Ambrusa prebil do Čreteža in se ustavil na Tisovcu, kjer sta taborila izvršni odbor Osvobodilne fronte in Glavni štab partizanskih odredov. Tu nekje v bližini se je gibal Tominc, ki je spočetka opravljal kurirska pota za Kocbeka, vzdrževal stike z Ljubljano. Kocbek je namreč v svojem dnevniku 30. maja zabeležil:

“Janez Tominc–Tomaž se je vrnil iz Ljubljane z vznemirljivimi sporočili. Med njimi nas je prizadela vest, da so Italijani dobili v roke Aleša Stanovnika. Nekdo ga je moral izdati, ko je prenočeval pri prijatelju, to je naše soglasno mnenje.”

Tominc je moral kmalu spet na pot, kajti 3. junija si je Kocbek v dnevniku notiral:

“Nocoj smo Tominca nestrpno pričakovali iz Ljubljane. Prišel je proti večeru, ko nam je kuharica Ančka delila večerjo. Sonce, ki se je pokazalo pozno popoldne, je krvavo obžarilo zahodno stran. Tomaž je bil utrujen, prehodil je velikansko razdaljo. Ko sem ga zagledal, sem zaslutil nesrečo. Dal mi je roko in ni mogel spregovoriti. Nazadnje je izjecljal strašno novico: “Aleša so ubili!”

Kraj Tominčeve smrti med Ambrusom in Primčo vasjo

Slika 25. Kraj Tominčeve smrti med Ambrusom in Primčo vasjo

V Suhi krajini je Tominc deloval kot predstavnik krščanskih socialistov in se gibal na širšem območju. Formalno je bil vključen v Okrožni odbor Osvobodilne fronte za področje Stična – Struge, medtem ko se je v glavnem zadrževal v Ambrusu, kamor ga je pripeljal Brejc. Zatočišče je imel v hiši pri Vidmarjevih. V Ambrusu se je julija nepričakovano srečal z Emilijanom Cevcem, ki je deloval v gledališki skupini Jasna, potem ko so ga partizani rešili z vlaka pri Verdu konec junija. Tominc in Cevc sta si ob priložnosti ogledala znamenito gotsko cerkev Kamni vrh nad Ambrusom.

Tominc je med prebivalstvom opravljal propagandno delo, se udeleževal različnih sestankov in se s svojim odkritim nastopom priljubil domačinom. V Ambrusu se je veliko zadrževal tudi pri terencu Peregrinu, sicer pa je bil prek okrožnega odbora OF povezan tudi z Edom Turnherom Primožem in imel redne stike s terenci v Primči vasi. Še vedno je vzdrževal tesne stike s Kocbekom in kdaj z njim tudi nastopil. Tako se je 3. avgusta v Žužemberku udeležil srečanja s tamkajšnjimi dekanijskimi duhovniki in ob Kocbeku ter Brileju spregovoril udeležencem.

Tominc je bil ves čas v civilu. Premogel je nahrbtnik, v katerem je imel nekaj osebnih stvari in dve odeji za vsakršno prenočevanje, kjerkoli je že naneslo. Ponavadi je prek rame nosil značilno usnjeno torbico s potrebnim propagandnim gradivom.

Njegovo dovolj dobro vpeljano delo predstavnika krščanske skupine je prekinila roška ofenziva, ki so jo sredi avgusta v velikem obsegu zastavili Italijani. Valovi italijanskih formacij v tem predelu Suhe krajine niso posebno česali. Tominc se je reševal individualno. Predlagali so mu, naj se z borci umakne v Belo krajino, pa je raje ostal na svojem mestu. Dobro zavarovano skrivališče so mu odstopili Vidmarjevi v skalnatem kraškem predelu jugozahodno od Ambrusa v smeri proti Žvirčam. Hrano mu je nosila znanka iz vasi, pravzaprav srednješolka begunka, ki je začasno živela v Ambrusu. Tominc jo je vedno počakal v določenem času ob cesti, dober kilometer od Ambrusa. Konec avgusta, ko je bila ofenziva mimo, se je spet pojavil med znanci v Ambrusu, toda položaj se je zanj v tem času močno spremenil.

V Suhi krajini je po roški ofenzivi že prišlo do ostre ločitve med simpatizerji partizanskega gibanja in nasprotniki vedno ostrejšega partijskega obračunavanja z nazorskimi nasprotniki, kar je bilo po mnogih pobojih vaških veljakov, ponavadi županov in posameznih duhovnikov, več kot očitno. Začelo se je ustanavljanje vaških straž.

V dneh po roški ofenzivi v Suhi krajini sicer še ni bilo organiziranih vaških straž, so se pa pripravljale. Predvsem pa so na tem področju delovale italijanske posadke, za ožje področje Ambrusa tista na Krki (Poveljstvo 105. legije črnih srajc). Italijani so vsekakor prišli do seznama najagilnejših terencev in začeli nanje pritiskati z različnimi sredstvi. Bržkone je šlo tudi za to, da so morali nekateri močno obremenjeni posamezniki svojo lojalnost izkazovati s kakšnimi dejanji. Tako je vodstvo italijanske posadke v Zagradcu naročilo poboj Janeza Tominca in za to dejanje določilo bivšega vodilnega terenca iz Primče vasi, s katerim je Tominc poprej redno sodeloval.

Kakor je mogoče razbrati iz poročil komandanta Giuseppa Fosse, so Italijani zvedeli, da je Tominc za 3. september napovedal sestanek zaupnikov v bližini Primče vasi. Fossa je 4. septembra o dogodku poročal sledeče:

“Ob 22. uri je neki partizan na cesti Ambrus–Primča vas hotel imeti sestanek s prebivalci dveh vasi, da bi jih spodbudil k ubijanju tistih, ki podpirajo Italijane, in da bi osvobodili cono. Na kraju sestanka je bilo nekaj prebivalcev Ambrusa in Primče vasi, ki so imeli od našega poveljstva natančna navodila, kako naj se vedejo. Blizu kraja sestanka (ok. 300 m) je bilo devet komunističnih razbojnikov, razdeljenih v skupine po tri ljudi, ko se je Tomaž Slivnik pripravljal, da začne govoriti. Tisti, ki jih je organiziralo to poveljstvo, so v določenem trenutku naskočili Slivnika in ga zadavili. Kljub temu da je dvakrat zakričal, se partizani na straži niso zganili in so najbrž zbežali.”

Tominc se je po italijanski ofenzivi najprej oglasil v Ambrusu pri terencu Peregrinu, v hiši na južnem koncu vasi. Potem se je odpravil v bližnjo Primčo vas, ki je od Ambrusa oddaljena morda poldrugi kilometer. Tam se je dogovoril za sestanek in nato počival na Ferfuljevem kozolcu dvojniku. Ob določeni uri se je odpravil v največjo vrtačo med Ambrusom in Primčo vasjo. Mesto sestanka je bilo od ceste oddaljeno kakih 200 m. Nič hudega sluteči Tominc se je vsedel na rob vrtače, ko pa je hotel začeti s svojim pogovorom, ga je nekdanji vodilni terenec s kamnom udaril po glavi, to pa je bil znak za splošni napad nanj. Tominc, ki je zaslutil nevarnost, je zakričal, med udarci s kamni je še izdahnil: “Kaj bo rekla moja mama v Kamniku!?” Nato je z razbito glavo obležal. Šest domnevnih morilcev ga je potem odvleklo v smeri proti Ambrusu in ga pustilo na njivi ne daleč Vidmarjeve žage, blizu ceste, ki iz Ambrusa pelje v Žvirče. Ubijalci so mu pobrali nekaj vrednih stvari (uro, čevlje).

Mrtvega Tominca je zjutraj opazilo neko dekle iz Ambrusa in obvestilo domačine. Dva sta na hitro pregledala nahrbtnik, rešila denarnico in seznam simpatizerjev Osvobodilne fronte, da ne bi prišel v roke Italijanom. Nato so ga naložili na voz, odpeljali na ambruško pokopolišče, krsto postavili v mrtvašnico, kjer je ležal do prihodnjega dopoldneva, ko so ga ob majhnem številu domačinov in ob prisotnosti begunskega duhovnika Križana pokopali v nekoliko odmaknjen prostor ob mrtvašnici.

Kocbek je za njegovo smrt zvedel 19. septembra:

“Znova pretresljiva vest! Šele danes smo zvedeli za tragično smrt Janeza Tominca – Tomaža. Ko se je sredi italijanske ofenzive razpršila ena naših skupin, ki so se prebijale iz obroča, se je Tomaž, ko so mu rekli, naj gre v vojsko ali na teren, odločil za drugo. To je bilo zanj junaško dejanje, kajti odločil se je prav za Suho krajino. Ubogi fant je preveč zaupal svojim nekdanjim znancem. V neki vasici blizu Ambrusa je zbral ljudi in jim hotel razložiti škodljivost bele garde. Sredi govora ga je eden izmed kmetov, ki je bil v dobi osvobojenega ozemlja izvoljen za predsednika narodnoosvobodilnega odbora, od zadaj z vso silo udaril s kamnom po glavi. To je bil signal, kajti tisti hip se je vanj usula toča kamenja, poneumljeni Suhokrajinci so ga kamenjali kakor prvega krščanskega mučenika Štefana. Odvlekli so ga v Ambrus na kovačevo njivo. Zgodilo se je celo, da ga župnik ni hotel pokopati po krščansko. Tako strahotno je končal eden mojih najplemenitejših in najbistrejših mladih prijateljev.”

Župna cerkev v Ambrusu

Slika 26. Župna cerkev v Ambrusu

Potem ko je Kocbek zvedel za smrt štirih svojih zvestih sodelavcev, poleg Tominca sta v širšem časovnem okviru italijanske ofenzive umrl še Ivan Klarič (Janez) in Vinko Paderšič (Batreja), medtem ko je bil Aleš Stanovnik že poprej v Ljubljani ustreljen kot talec, je zasnoval pesem Veliki petek in v njej med drugimi zapisal tudi tele verze:

Ko bo zemljo varna noč prekrila,

se bo zbral učencev zvesti krog,

nemo se bo družba napotila

v dupljo, kjer počiva mrtvi Bog.

Glej, že štiri svetle sence grejo,

pot se jim odpira do neba,

Janez in Tomaž, Aleš z Batrejo

skrivajo skrivnostnega Boga.

Tominčevi starši v Kamniku ves čas niso imeli nobenih vesti od sina in so samo slutili, da je nekaj narobe, ker se ves čas ni nič oglasil, medtem ko je Stane Gabrovec za Tominčevo smrt zvedel v taborišču Gonars.

Spominsko slovesnost za Tomincem so prijatelji opravili dobro leto kasneje, ko so po italijanski kapitulaciji partizanske enote zasedle tudi Ambrus. V cerkvi naj bi bila maša zadušnica, med katero je Nada Vidmarjeva zapela Gounodovo Ave Marijo, sošolec Jože Brejc pa je ob koncu prebral pesem Tovarišu Tomažu – Janezu Tomincu – v spomin, katere prva kitica se glasi:

V Ambrusu na pokopališču leži

mlad fant, ki bil je rožam brat,

vesel, brezgrešen, soncu tihi svat,

za njim bi jokal žalosten vse dni.

Smrt Janeza Tominca je ena izmed tistih, ki ji ne bomo nikoli odkrili neposrednega razloga, vsekakor pa je bila splet različnih okoliščin, med njimi zagotovo štirje: zahrbtnost italijanskega okupatorja, osebne stiske posameznikov in notranja trenja v narodnoosvobodilnem boju v prelomnem času leta 1942.

Edvard Kocbek se je njegove smrti spomnil v listu Slovenska revolucija decembra 1942, kjer je pod naslovom Našim padlim tovarišem (= Vseh svetih 1942) med drugim omenil tudi dr. Aleša Stanovnika, dr. Mirka Pokorna, Ivana Klariča, Janeza Tominca in Vinka Paderšiča. Tominčeve smrti se je ponovno spomnil v dnevniških zapisih 4. junija 1943 in posebej poudaril, da je za hudodelstvo odgovorna predvsem fašistična posadka na Krki in da sta si nad Tomažem, socialističnim kristjanom, “družno okrvavila roke klerikalizirani plebejec in pogansko-rimski potentat”.

Po osvoboditvi maja 1945 se je kmalu začelo s prekopavanjem vojnih žrtev, v prvi vrsti partizanskih borcev, ki so padli med vojno in so bili grobovi znani. Za Tominčev prekop sta poskrbela zarjana Slavko Osterc, ki se je po vojni vrnil iz nemškega taborišča, in Stane Gabrovec, ki se je vrnil iz begunstva v Švici, kamor se je iz italijanskega taborišča umaknil ob kapitulaciji septembra 1943. S kamionom sta se odpeljala v Ambrus, kar v tistih časih ni bilo tako preprosto, in opravila izkop.

Pokop na pokopališču v Mekinjah so opravili v nedeljo, 21. oktobra 1945. Ob tej priložnosti je bila natisnjena naslednja osmrtnica:

“V nedeljo, 21. oktobra ob 9. uri bo pokopan na domačem pokopališču v Mekinjah pri Kamniku junaški borec za svobodo svojega naroda JANKO TOMINC – TOMAŽ, član Okrožnega odbora Stična–Struge.

Domači izdajalci so ga zahrbtno kamenjali v začetku septembra leta 1942. 3. septembra 1942 je bilo njegovo junaško truplo položeno v suhokrajinsko zemljo, na kateri je več mesecev deloval kot vodnik in učitelj osvobodilnega boja.

Zdaj bo pokopan v domači zemlji, ovenčan s slavo narodnega mučenika.

V Mekinjah, dne 18. oktobra 1945.”

Mašo zadušnico je daroval Tominčev profesor dr. Maks Miklavčič ob navzočnosti številnih prijateljev in članov Zarje, med njimi je bil tudi pesnik Jože Udovič. Ob novem grobu je o pokojniku spregovoril Stane Gabrovec, medtem ko je Jože Brejc prebral priložnostno pesem. Tominčeva mati je na nagrobno ploščo dala iz nje vklesati štiri verze:

Tvoj grob je zibka

naših dni,

ves svit neba

nad njim bedi.

Ožja družba zarjanov se je po spominski slovesnosti odpravila v gostišče nekdanjega Prosvetnega doma v Mekinjah in obujala spomine na skupne študentovske dni s Tomincem, porodila pa se je tudi misel, da bi obnovili nekdanje delo krščanskih socialistov, ki je bilo z vojno prekinjeno in onemogočeno z dolomitsko izjavo. Pa ni bilo nič iz tega, kajti namesto obnove porušene domovine je nova oblast utrjevala trdo obliko diktature proletariata, pokopavala ideje, za katere je padel Tominc, in zdelo se je, kot da je padel zaman.

Njegovo ime se je pojavilo na plošči v avli univerze, kjer so bila izpisana imena padlih študentov ljubljanske univerze. Njegovo ime je omenjal Kocbek na straneh vojnega dnevnika Tovarišija, natisnjenega leta 1949, in v Listini, izšli 1967. Omenjal ga je Frančišek Saje v svoji knjigi Belogardizem (1951), kjer so prvič navedeni italijanski viri v zvezi s Tominčevimi usodnimi dogodki v Ambrusu.

V literarnem smislu je Tominčev primer umetniško upodobil Alojz Rebula v noveli Balada na vrtu. Spodbudo zanjo je dobil ob obisku pri pesniku Jožetu Udoviču in njegovi ženi Pepci v Piranu. Onadva sta mu posredovala snov o Tomincu iz osebnih doživetij, saj je Udovič Tominca srečeval med zarjani in kasneje med aktivisti krščanskimi aktivisti, medtem ko je njegova žena Tominca srečevala na sestankih okrožja Stična–Struge, kjer je delala kot aktivistka.

V svojih Spominih na Slovence III (1990) ga je omenjal Jože Javoršek. S kratkim biografskim zapisom in ponatisom razprav Slovenska narodna zavest ter Bodoča Evropa je bil uvrščen v antologijo Jutro pozabljenih (1991), medtem ko je ob 50-letnici njegove smrti izšel članek izpod peresa mag. Franca Šmida v Kamniškem občanu.

4.2.4. Viri in literatura:

Matrike župnijskega urada Senožeče in Tržiča.

Letna poročila Škofijske klasične gimnazije Šentvidu nad Ljubljano (1932/33–1939/40).

Vestnik društva Jeglič, 1939.

Domače vaje (1938/39–1939/40). Nadškofijski arhiv v Ljubljani.

Bistrica. Izpoved mlade volje. Zbornik kamniškega dijaštva, 1940.

Matrike filozofske fakultete v Ljubljani (1940–1942). Arhiv Univerze v Ljubljani.

Arhivsko gradivo Nadškofijskega arhiva in arhivsko gradivo Bogoslovnega semenišča v Ljubljani za študijsko leto 1940/41.

Janez Tominc, Dnevnik (17. 6. 1940 – 24. 4. 1941). Hrani dr. Stane Gabrovec, Ljubljana.

Slovenska revolucija (Glasilo krščanske skupine v Osvobodilni fronti), dec. 1942, št. 4, str. 7–8. Arhiv Slovenije, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana.

Edvard Kocbek, Tovarišija, 1949, 28, 32, 166, 172.

Franček Saje, Belogardizem, 1951, 587.

Edvard Kocbek, Listina, 1967, 71–72.

Alojz Rebula, Snegovi Edena, 1977, 172–177.

Dr. Tone Ferenc, Zaplenjeno poročilo iz stiškega okrožja, Bovec, 1988, 5, 445–450.

Jože Javoršek, Spomini na Slovence III, 1990, 126, 155, 185–186.

France Pibernik, Jutro pozabljenih, 1991, 238–249.

Franc Šmid, Ob petdesetletnici smrti Janeza Tominca, Kamniški občan, 7. 10. 1992.

Jože Dolenc, Zaplenjene Kocbekove pesmi, Koledar Mohorjeve družbe, 1992, 66–69.

4.3. Spremna beseda uredništva

4.3.1.

Tragična smrt Janeza Tominca je tako vznemirljiva, da človeka, že ko prvič sliši zanjo, notranje tako zaposli, da bi hotel o njej kaj več zvedeti: kaj bolj podrobnega, bolj določnega, bolj zanesljivega. Da bi ustregli vsem, ki tako čutijo, smo se odločili, da objavimo zapis prof. Franceta Pibernika, ki nam posreduje toliko njegovih potez, da podoba Janeza Tominca oživi tudi pred tistimi, ki ga nismo poznali. Da je mogel to narediti, je pisec izkoristil vsa ugotovljiva Tominčeva mladostna prijateljstva, predvsem pa njegov dnevnik, ki ga je pisal do časa, ko je odšel v partizane. Nekatere okoliščine Tominčeve usode ostajajo še naprej skrite, nekatera vprašanja – med njimi tudi zelo važna – še naprej neodgovorjena. Prof. Pibernik ni posebej raziskoval vzročnih poti, ki so se stekle v točki, v kateri se je Tominčeva usoda dovršila. Odel jo je s plaščem tragičnosti, v katero naj bi bili vpleteni ljudje, ki jih je zajela stiska hudega časa. Glede smrti same se je držal tradicije. Zbral je odlomke partizanske spominske literature, ki se nanašajo na to smrt. To pa je predvsem Kocbek. Mogoče se bo komu od bralcev Zaveze zdelo čudno, da objavljamo zgodbe ljudi z one strani. Dve stvari sta nas podpirali pri naši odločitvi. Prvič se s to smrtjo že pol stoletja obremenjujejo razni ljudje in razna gibanja, ne da bi kdo njihovo vlogo natančneje premislil. Drugič pa je na zgodbi o Janezu Tomincu nekaj, za kar lahko rečemo, da bi bilo narobe, če bi nas pustilo neprizadete. Po mnenju večine bralcev Zaveze in samo po sebi razumljivo, tudi po mnenju njenega uredništva, se je Janez Tominc odločil narobe. Prav tako pa je onstran vsakega dvoma, da se je za pot, na katero je stopil, odločil z najboljšim namenom. Vemo, da bi ob tem bilo mogoče in treba reči še sto stvari, a to dvoje ostaja: dober namen in smrt. Ob tem pa se mora vsak človek, če hoče biti resničen, ustaviti. In mi, ki nosimo spomin velikega slovenskega protikomunističnega upora, moramo biti predvsem resnični. Naj se nihče ne vara: mladi svet, ki prihaja, ne bo sprejel naše zgodbe, če v globini ne bo začutil, da je resnična. Poleg tega pa vemo, da nam resničnost ne more bistveno škoditi. Ko bi nam lahko bistveno škodila, bi bila naša stvar izgubljena.

Umor Janeza Tominca je surovo in zahrbtno dejanje in, v okoliščinah, v katerih se je zgodil, zločin. Partizanska spominska literatura – tu spet mislimo predvsem na Kocbeka – z njim obremenjuje “poneumljene Suhokrajince” in “klerikaliziranega plebejca”. Če ta izraza prevedemo v zgodovinski in politični jezik, bi to pomenilo: prebivalce okoli Ambrusa in širše Suhe Krajine in ljudi slovenskega protikomunističnega upora. Kaj je mogoče o tem reči?

Najprej nekaj o “poneumljenih Suhokrajincih”. Če vprašaš današnje tamkajšnje ljudi, ti brez izjeme odgovorijo, da je dolina umor obsodila. Ali jim lahko verjamemo? Obstajajo znaki, ki nam dovoljujejo sklepati, da je tako razpoloženje bilo in da je bilo večinsko.

Najprej sta bila Ambrus in njegova okolica poleg drugega izjemna tudi v tem, da tu ni bilo ubojev komunistične gverile, ki so se dogajali drugod že od začetka pomladi in so dosegli vrhunec maja in junija – v Dobrepolju, v Ribniški dolini, v okolici Grosuplja, okoli Šentvida. Zato ljudje okoli Ambrusa neposrednega izkustva, ki je drugim krajem dajal osnovni ton, niso imeli. Zaradi svoje tradicionalne poučenosti so bili že od začetka proti komunizmu, a tistega silovitega čustvenega naboja, ki je obstajal drugod, niso poznali. Poleg tega tem ljudem vstajništvo samo ni bilo tako tuje, saj je bilo že prej zanj zlasti med mladino velika pripravljenost. Nekateri se še spomnijo, da so že v začetku pomladi prišli iz Ljubljane določeni ljudje – verjetno od Slovenske legije – da bi tej pripravljenosti dali organizacijske oblike. Dogodki, ki so sledili, zlasti italijanska ofenziva, so ta razvoj prekinili. Mogoče je bilo tudi premalo volje v središču.

Mnogo bolj pomembno pa je nekaj drugega. Ljudje so kmalu opazili, da je Tominec ne samo veren kristjan, ampak tudi zelo pobožen. Njegova vernost je bila take vrste, da ni puščala nobenega dvoma glede pristnosti, to pa je ljudi osvojilo. Njegovi propagandni nastopi tudi niso bili posebej siloviti in so se skladali z njegovim civilnim videzom. Od orožja je imel samo bombo – “ki jo je večkrat pozabil zgoraj v sobi pod blazino” – in “gledališki daljnogled”, ki tudi ni bil videti preveč uporaben. V vasi ni bil edini tujec; tu so bili še pribežniki iz Štajerske, neka učiteljica in njen oče, predvsem pa župnik Franc Križan z neke fare nad Šoštanjem. Nihče se ne spominja, da bi imel miting v kraju samem.

Čas za obnovo

Slika 27. Čas za obnovo Mirko Kambič

Stanoval je izmenoma v eni od dveh najuglednejših hiš v vasi, pri Vidmarjevih in pri Mikličevih. Vidmarjevi so imeli trgovino in gostilno, Mikličevi pa trgovino in mesarijo. Obe hiši sta bili pozneje na protikomunistični strani, zlasti Mikličeva, saj je bil gospodar Jože Miklič prvi poveljnik Vaške straže v Ambrusu. Vidmarjeva mati je bila zelo pobožna – njen sin Anton si dovoli pripomniti, da morda malo preveč – in je rada postregla beguncem, zlasti duhovniku Križanu, pa tudi Tominc se je pri njej dobro počutil. Vidmarjevi so mu, kot poroča Pibernik, dali na razpolago zasilni bunker, ki so ga naredili zato, da bi se skrili pred Italijani, za katere se nikoli ni vedelo, kaj bodo naredili s teboj, če te dobijo zunaj. Bunker je stal med dvema skalama ob poti v Žvirče, na senožetih, ki jih je danes že osvojil gozd. Ko je stanoval pri Mikličevih, je del skrbi zanj prevzela gospodinja te hiše. Od nje se je, kot pravi sama, tistega večera, ko je odšel na sestanek, tudi poslovil. Vse to se bo komu – spričo poznejšega razvoja – zdelo čudno, a moramo upoštevati, da je diferenciacija, ki si jo je Kocbek tako želel, tedaj bila še v povojih, zlasti pa še ni prešla v sovraštvo. Da se je Tominc pred poletno italijansko ofenzivo odločil, da ostane v Ambrusu, pove mnogo o tem, kako se je tam počutil, če je res, da je imel možnost, da se umakne z vojaštvom.

Druga obtožba pa pravi, da je Tominčev umor treba pripisati na račun “klerikaliziranega plebejca”. Ali, kakor smo mi ta izraz parafrazirali, slovenskemu protikomunističnemu uporu.

Ljudje, ki so ta umor zagrešili, niso bili iz Ambrusa, ampak iz okolice. Nekateri še vedo za imena, zlasti pa za ime pobudnika. Ko pa govorijo, imen ne omenjajo, in če katero slučajno pade, zahtevajo, da se ne objavi, čeprav so danes praktično vsi mrtvi. Mislimo, da imajo v tem zelo prav, saj ne gre za ljudi, ampak za dogodek in njegov pomen.

Vprašanje bi bilo mogoče treba takole formulirati: Kakšen značaj je imel umor – ali je bil to politični umor ali pa ga je treba postaviti v okvir kriminala?

Za pobudnika umora se vedo nekatere stvari. Prvič se ve, da je bil partizanski aktivist, “dokaj hud”, kot se je nekdo izrazil. Spričo dejstva, da je bil nekajkrat na zaslišanju v Dobrepolju, so ljudje sklepali, da so Italijani odkrili njegovo ilegalno vpletenost. Pomemben pa je sklep, ki je razmeroma splošno sprejet, da so Italijani kot odkup za partizansko vpletenost zahtevali od pobudnika Tominčev umor. Zelo potihoma se včasih omeni, da je bil vmes tudi denar. Kako je pobudniku uspelo pridobiti še ostalih pet ali šest udeležencev, se ne ve. Ne ve se, kdo je sklical sestanek, na katerem se je umor zgodil. Ve pa se, da so bili povabljeni še drugi, a so odklonili.

Če se tu za trenutek ustavimo in skušamo oceniti splet dejstev in sklepanj – čeprav se zavedamo njihove pomanjkljivosti – potem bi morali reči, da ima umor kriminalen in ne političen značaj. Čeprav so bili nekateri udeleženci pozneje člani Vaške straže, to še ne pomeni, da so se tega dejanja udeležili iz političnega razpoloženja, ki jih je pozneje pripeljalo med legiste, kot se Vaškim stražam v teh krajih rekli. To misel podpira dejstvo, da so k legistom šli praktično vsi. Poleg tega pa se je Vaška straža v Ambrusu ustanovila šele dva meseca kasneje.

Pač pa utegne imeti umor politični značaj spričo druge, ne malo pomembne okoliščine. Obstaja neko dejstvo, ob katerem se zdi, da se nihče ne ustavlja, razen nekaj ljudi v dolini, ki pa jim stvar ne gre iz glave.

Omenili smo že, da se je za storilce v glavnem vedelo, zlasti pa se je vedelo za pobudnika. In vendar se ni nikomur nič zgodilo! Od septembra do novembra, ko se je ustanovila Vaška straža v Ambrusu, sta minila dva meseca in vendar partizani niso naredili ničesar, da bi stvar “uredili”. Še več. Po odhodu Italijanov in Vaških straž septembra 1943 je pobudnik ostal doma, v kraju, ki je za nekaj časa spet postal “republika”, ne da bi se mu bilo treba česa bati. Ali se je vmes kaj zgodilo, kar mu je vlilo pogum?

Marca 1943 so se v Suhi Krajini zbrale domala vse obstoječe partizanske sile, da bi obračunale z nekaterimi postojankami: Ambrus, Korinj, Kočevje. Nekatere brigade so napadale, nekatere pa so bile v zaledju in varovale dohodne poti. Takrat se je v vasi Višnje zgodil dogodek, ki bi utegnil biti zanimiv za našo zgodbo. Spominja se ga domačin iz Primče vasi, ki je danes seveda že v letih, takrat pa je bil star dvanajst let. Po nekih opravkih je bil v Višnjah in v edini še nepožgani hiši zagledal zvezanega pobudnika. Bil je obsojen na smrt. Potem pa je v sobo stopil višji partizanski komandant in ga vprašal, kaj vendar tu počne. Pobudnik mu je odgovoril, da je obsojen na smrt in ga prosil, naj pomaga. Komandant gre ven, se pogovori z nekimi ljudmi, potem pa se vrne in obsojenca pošlje enostavno domov. Kdor vsaj malo ve, kako so se take reči ponavadi reševale, ima tu priložnost, da se čudi.

Res, zakaj partizani niso maščevali umora svojega aktivista Janeza Tominca? Vsiljujejo se razni odgovori, a kateri je pravi? Mogoče pa partizani niso bili tako maščevalni, ker je bil Tominc aktivist krščanskosocialistične skupine in se je mogoče že čutil duh prihodnje Dolomitske izjave? Mogoče je celo, da je Janez Tominc vzel koalicijsko strukturo Osvobodilne fronte preveč zares in je tako postal za partijo, ki je bila za koalicijo “odgovorna”, nevaren. Mogoče je preveč demonstrativno kazal svojo nazorsko specifičnost, zlasti pa svojo vero, in tako šel na živce politkomisarskemu razredu v vojski? Kdo ve? Toda, če je kaj od tega res, potem imamo nekaj pravice reči, da je bil umor Janeza Tominca političen, samo ne v okvirih, kamor ga postavlja ustaljena in pripovedovana zgodba.

Škoda, da tisti, ki so bili v Palači odgovorni za zgodovino, niso posvetili večje pozornosti Janezu Tomincu v času, ko so bili sodobniki še živi in je bil spomin še svež. Ali pa je spadal med vroče teme, ki se jih je bilo bolje izogibati? Škoda tudi, da za njegov spomin niso bolje poskrbeli njegovi nazorski prijateljski krščanski socialisti, takrat ko je bil še čas.

A nazadnje je bilo tako, kot pravi Majcen za svojega sina: “Tu leži mladenič, tih in plah”. Neka žena iz doline – tedaj je bila dekletce desetih let – ima še danes pred očmi dva prizora: vrh neke vrtače in zemlja, ki so jo razgreble človekove roke v smrtnem boju; potem pa mladenič z razbito glavo ob prašni cesti med Ambrusom in Žvirčami in ob njem begunski duhovnik Križan, ki se ne more umiriti: Mojbog, kaj so naredili!

Janez Tominc, študent zgodovine, aktivist Osvobodilne fronte, sin matere, ki ga je v nekem drugem kraju dolgo čakala – kakor je drugih deset, dvajset, trideset tisoč mater čakalo svoje sinove. Kdo je kriv njegove smrti? Če bi šli po verigi vzrokov nazaj, od člena do člena, bi morali napraviti dolgo pot. Nazadnje bi mogoče celo nekaj zagledali in rekli: Kako nevarne so človekove besede.

5. Slovenske teme – jesen ’97

5.1. Naključja

Avtor: Blaža Cedilnik

5.1.1.

Bilo je pred nekaj leti. “Vse preberem, kar napišeš”, mi je dejal. “Pa nimaš vedno čisto prav … “ Govorila sva o domobrancih, o njihovi perisegi, o vlogi cerkve, o cerkvi nasploh, o spravni maši v Kočevskem Rogu, o govorih predsednika Kučana in nadškofa Šuštarja …

Takrat je bil nadškof Šuštar bolan. “Veš kdo bo naslednji nadškof? Rode. Edino on je primeren za cerkev in politično oblast. Ker … “ “Kako moreš vedeti”, sem rekla. “Boš videla”, mi je odgovoril.

5.1.2.

In sem videla. Pa se morda ne bi spomnila na ta pogovor, če ne bi bila takoj po objavi imena novega ljubljanskega nadškofa reklama za tednik Mag. Vasle je pripovedoval, kaj lahko preberemo v Magu. “Kako je predsednik Kučan vplival na izbor novega nadškofa v Vatikanu.” Cnk, mi je zazvenelo v glavi. V hipu me je presvetlilo. Ta pogovor se mi je kot film odvil pred očmi. Dobesedno sem slišala besede, ki sem jih poslušala takrat. Naključje. Ha, ha. Človek bi postal fatalist. Vse je že napisano, vse je dogovorjeno, zmenjeno. “Naturo lahko preganjaš z burkljami, pa je ne uženeš.” Če verjameš, da je to natura. Da je to neka višja sila, nek bog. Lahko moliš ali pa kolneš. Lahko se razpočiš, pa nimaš nobenega vpliva. Ne kot posameznik, ne kot civilna družba.

Poslušam prve besede novega nadškofa. Zelo podobne besedam na spravni maši v Kočevskem Rogu. Zelo podobne besedam Marjana Podobnika ob vstopu v koalicijo z LDS. To so besede, ki kažejo na to, da je nekdo zaradi ljubega miru pripravljen požreti prav vse. Besede sodelovanja, ne to je lepa beseda, besede kolaboracije. Morda sem krivična. Pobožno upam, da se motim. Ampak, kot že rečeno. Bomo videli. Gledam nadškofa v obraz, v oči, kolikor je to na televiziji mogoče. Da vidim, kaj je zadaj. Ali so to pač diplomatske protokolarne besede, kjer morajo biti misli zavite v devet tančic in jih zazna samo vešče uho. In oko. Kajti oči težko skrijejo tistemu, ki zna opazovati. In res, če si gledal njegove oči in obenem skrbno poslušal njegove besede, se je človeku vzbudil kanček upanja. Ampak.

Če sem to opazila sama, so videli in opazili tudi drugi. Tudi tisti, ki so nanj stavili, so se zavedli, da so stavili na napačnega konja. Da bo treba tega človeka naučiti ponižnosti ali z drugo besedo, kozjih molitvic, da se ne bo nazadnje še začel šopiriti in bo mislil, da kaj šteje v tej družbi, kot bi dejal minister Gaber. On in pa njegova organizacija, se pravi cerkev. In če že gospod nadškof nima kosmate preteklosti ali dvojnega življenja, se bo pač kje drugje kaj našlo. Sicer pa mislim, da urad za dezinformacije deluje s polno paro in ima za vse take in drugačne priložnosti dovolj in še preveč gradiva.

In ni bilo treba dolgo čakati. Nenadoma so naši vrli raziskovalni novinarji “odkrili” homoseksualnost med duhovniki. Vsi mediji so bili polni člankov, fotografij, izjav, vrednostnih sodb, se pravi obsojanj. Vsi so se zgražali nad ljudmi (kaj pa je duhovnik drugega kot navaden človek v državi, kjer je cerkev ločena od države), ki naj bi (dokler ni krivda dokazana, je človek nedolžen? – kakor kateri, seveda) plačevali mlademu fantu (seveda ne tako zelo mlademu) za tovrstne usluge. Ta mladi fant pa je bil v različnih medijih prikazan različno – nekje kot žrtev, drugje kot prodajalec svojega telesa, pa še različne kombinacije in nianse enega in drugega in najbrž še česa. (In seveda izsiljevalec, zaradi česar se je stvar znašla na sodišču.) Vsekakor je bila večina teh člankov na nivoju rumenega tiska. Pa kaj, to se dogaja povsod. Rumeni tisk brska po zasebnem življenju ljudi in išče umazano perilo. Da ga potem javno pere. Da se poveča naklada in zaslužek časopisa. Itd. Pri nas so se šli tako pralnico tudi najbolj eminentni in resni časopisi. In šli so se vrednostne sodbe. In če si bral ali vsaj malo preletel te članke, reportaže, komentarje … , si dobil občutek, da živiš v silno puritanski državi, ne pa v državi, ki ima v ustavi svobodo spolne opredelitve ali kakorkoli se že temu reče. In časopis oziroma revija, ki si je vedno najbolj prizadevala za enakopravnost homoseksualcev, za legalizacijo prostitucije, in še in še takih zadev, je bila prav neverjetno napadalna, obsojala osumljene duhovnike, se vtikala v cerkvene zadeve, in sploh. Namesto da bi se postavila v bran ubogih, pod kožo krvavih, celibatu zavezanim. Vsi so se tako ubrano kot orkester oglasili – kakšen slučaj? In seveda pričakovali, da bo vesoljna cerkev z nadškofom na čelu sklonila glavo, se posula s pepelom in se skušala obnašati tako, da je ne bi nihče opazil. Pa ni bilo tako. Vehementno je Cerkev sporočila, da bo sodišče presodilo o kriminalu, če in kolikor je ta prisoten, kar se pa tiče cerkvenih zadev, bo presodila Cerkev, saj te stvari v državni sferi niso sporne. In orkester je prav tako sozvočno, kot je začel, tudi utihnil.

Bilo je pred nekaj dnevi. Sončno popoldne. Sedeli smo v hladni senci košatega oreha pred zidanico, pili domače vino, pravkar prinešeno iz kleti, oči so se nam sprehajale po okoliških gričkih, posajenih z vinsko trto, misli so šle na pašo. Prišla je še ena skupina turistov. Pozdravili so in prisedli. Tudi njim je gospodinja prinesla vino. Očitno jih je dobro poznala. Potem pa se je začelo. Starejši moški je začel pripovedovati celotnemu omizju. Kar tako, mimogrede, je omenil, da je spomeničar, pa da je vedno povedal, kar je mislil, da bi lahko uveljavljal, kako ga je komunistični sistem maltretiral, pa še in še partizanskih zgodb. Kako je sam razorožil ne-vem-koliko nacistov. Kako je reševal razne Kidriče, Rozmane, itd. Vmes pa iznenada: “Samo še tegale Rodeta se nam je bilo treba. Komaj je prišel, že dela razdor med ljudmi. Med cerkvijo in državo. Tu na Štajerskem smo se mi partizani prav lepo razumeli s cerkvijo. V Ljubljani pa so fajmoštri delali razdor. Tako kot sedaj Rode.” Vsi so bili tiho in so komaj čakali, da bo odšel. Sama pa sem butnila: “Kakšen razdor neki?” “ Gozdove hoče. Pa vse spomenike hoče podreti.” “Kar je ukradenega, je treba dati nazaj. Kar se pa spomenikov tiče, bi pa sama prav z veseljem kakšnega zminirala. Na primer tistega orjaškega Kidriča pred narodnim kulturnim hramom. Včasih, ko še ni bil razsvetljen kot cerkvica na gričku, sem se ga vedno na smrt prestrašila, ko sem šla tam mimo.” Nekako se je strinjal s tem, da bi bilo morda kakšen spomenik le treba odstraniti. Rode pa dela razdor med cerkvijo in državo, ljudi deli na dva tabora, pa pika. Potem je dal gor spet prejšnjo ploščo. Partizanščina. Še več partizanščine. Vmes pa, sem in tja, kakšno čez Rodeta. Gospodinja je prinesla kosilo. Med žvenkljanjem posode mi je sosed šepnil na uho:”Ta jih ima veliko na vesti. Ljudje tod okrog ga dobro poznajo.” .

Torej, kar ni uspelo z velikim pompom, bo uspelo tako lepo med ljudmi. Ob dobri hrani in pijači.

Seveda pa to ni dovolj. Paziti bo treba na vsako njegovo besedo in jo obrniti, prežvečiti in tako vreči med ljudi. Ni vraga, da ne bleknil kaj takega, da se ga bo dalo, če že ne križati, pa vsaj diskvalificirati – saj se spomnimo pripovedovanj in pisanj iz časa med drugo svetovno vojno – je že nekaj zagrešil, brez dima ni ognja, bo že nekaj na tem. Seveda zdaj ne gre za pobijanje, za atentate (ali pač?), ampak za medijsko podobo, ki je seveda bistveno bolj pomembna kot prava človekova podoba. Sploh ni važno, kakšen si v resnici, kaj zares misliš, govoriš ali delaš, pomembno je le to, kaj o tebi pišejo, kakšnega te kažejo mediji.

Tisto z gozdovi in spomeniki v zvezi z nadškofom je bilo seveda dobrodošlo, da se je ves čas pisalo in govorilo o njem z negativno konotacijo. Ampak potem so prišle Brezje. Ja, kaj si le upa ta človek božji. Gre in pljuje na našo ustavo. Na njen najbolj občutljiv in nedotakljiv del. Na človekove pravice in svoboščine. Ali še huje. Na pravice in svoboščine žensk, pravzaprav na točno določeno pravico oziroma svoboščino, kakor pač hočete – na pravico do splava. Saj vendar vemo, kako težko so si ženske izborile to pravico. Pred skupščino oziroma parlamentom se je zgodila pretežno ženska civilna družba (da ne bi kdo mešal tega z demonstracijami ob Depali vasi ali pa s študentskimi demonstracijami – res je šlo pri slednjih in pri pretežno ženski civilni družbi za metanje jajc in paradižnikov, ampak lepo vas prosim, kako morete primerjati legitimno zahtevo žensk z različnimi “ulicami”, če ne bi bili v demokraciji bi rekla s sovražno propagando.) Spet se je oglasil medijski orkester, ubrano, na mestu kot vedno. Bolj ali manj običajni moški in bolj ali manj običajne omizne ženske vmes pa so se setali na okrogli mizi, kjer so govorili znane, že stokrat povedane in prežvečene besede. Pravzaprav je šlo bolj za “pro & contra”, na eni strani komunistična in komsomolska “elita” (skratka – nestrankarski ljudje, stokovnjaki z različnih področij), na drugi strani Cerkev in pomladniki (besedo je treba vzeti z rezervo in pomeni na tem mestu ideološko obremenjene ljudi in nesposobneže, ki se skušajo prigrebsti na oblast). In kot vedno “elita” ni poslušala sogovornikov, ampak je tolkla po svoji stari šegi in navadi po njih in po njihovem mnenju. In ker je bila ura že pozna, je vprašanje, koliko so poslušalci zares ujeli.

Gorski izlet

Slika 28. Gorski izlet Mirko Kambič

Sama bi rada napisala le eno reč v zvezi s splavom. Namreč moje mnenje, ki je bilo izraženo tudi v omenjeni oddaji. Ves čas se je namreč vsiljevala primerjava med smrtno kaznijo in splavom, kar naj bi bila svojevrstna hipokrizija Cerkve. Sama sem proti smrtni kazni in bi to svoje mnenje argumentirala z natanko istimi besedami kot gospa Virantova (žal besed ne morem navesti, gre pa grobo poenostavljeno nekako za to: če sama ne želim nikogar ubiti ali prisostvovati temu dejanju, ki ga izvrši nekdo drugi, tega tudi od drugih ne smem zahtevati). Vendar gre pri splavu še za nekaj drugega. Preden se nad človekom izvrši smrtna kazen, se sproži cela vrsta vseh mogočihh pravni mehanizmov, pri splavu pa ima ženska pravico in seveda ravna v luči videnja stvari v tistem trenutku. Mnogim je bilo žal, ker so tako ravnale, vendar so takrat videle svet v tako grozni luči, da niso videle drugega izhoda. Če bi imele takrat nekoga, ki bi se pogovoril z njimi, pa najsibo to zdravnik, psiholog, duhovnik, socialni delavec ali nekdo, ki bi jim pokazal možnosti, ki jih imajo, kakšno pomoč jim nudi družba (sem sodijo tudi materinski domovi, pa najbrž bi moralo biti že kaj – ampak za družbo je splav pač najbolj enostavna in zagotovo najcenejša varianta), pa bi se marsikatera ne kar premislila, razveselila bi se, ker bi svoj položaj zagledala v drugačni luči in v takih okoliščinah ne bi niti pomoslila na splav. V zvezi s tem sem hotela povedati zgodbo, ki je še iz časov, ko splava še ni bilo v ustavi in sem bila sama komaj nekaj čez dvajset let. Bila sem pri ginekologinji, pravzaprav pri sestri, ki si je zapisovala moje podatke, ko sem zaslišala iz ordinacije vpitje zdravnice in vmes skoraj otroški smeh. Vprašam sestro, če je zdravničina hči kaj ušpičila. Sestra mi pa pove, da je to neka šestnajstletnica, ki je imela to leto že dva splava, zdaj pa je prišla povedat, da je spet noseča. In …

Sicer pa nisem hotela govoriti o splavu, ampak to je bila tako prevladujoča tema zadnjih dni, da sem morala še sama reči kakšno na to temo. Sicer pa vsi zamegljujejo zadevo in nalašč ali po nesreči zamenjujejo dve stvari: biti proti splavu ali pa prepovedati splav. Seveda je druga stvar prav tako absurdna ali pa še bolj, kot deklarirati splav kot temeljno pravico ali svoboščino.

Seveda pa s tem še ni konec. Nastala je namreč nova partizanska organizacija. Kot sama razumem, nekakšen korektiv Zvezi borcev, ki je bila vedno komunistična organizacija, zdaj pa je nenadoma popolnoma nestrankarska, menda večina članov ni bila nikoli v partiji, celo tako daleč gre v svoji aroganci, da očita novi partizanski organizaciji navezanost na stranko. Saj bi bilo vse lepo in prav, če seveda ne bi šlo za Janševo stranko. (Pravzaprav je Janša nekakšen lakmusov papir za komuniste. Če ne moreš nekoga zagotovo klasificirati kot komunista, ga samo vprašaš. Kaj misli o Janši. Če ponori, popeni ali poživini, ni nobenega dvoma. Podoben testni material postaja tudi novi nadškof. Preslišala sem njegovo ime, a eden od pravovernih članov Zveze borcev je dejal v zvezi z obnašanjem Cerkve med drugo svetovno vojno: Predprejšnji škof je priznal, prejšnji je obžaloval, sedanji pa je ponosen.) Sama pa mislim da je prav, da se tudi na zunaj vidi, da niso vsi partizani iz istega testa. Končno. Za marsikoga prepozno. Za Slovensko državo prepozno. Ker je zgrajena na lažeh in prevarah. Ker je teže povedati resnico potem, ko si se enkrat že zlagal.

Upam, da so se enkrat hudo zmotili. Zmotili v človeku. Namreč to, kar je izgledalo kot pripravljenost požreti prav vse, to je očitno visoka šola diplomacije. Diplomacije, ki ne trpi balkanskih šeg in navad, ki ne trpi fige-moža. Ki ne pove človeku vsega surovo in žaljivo naravnost in javno v obraz, ampak pove v vljudnem jeziku, ki ne žali, ki ni surov, ki pa pove tistemu, ki posluša, več kot grobosti in zmerjanje. Pove tudi veliko o človeku, ki govori. Seveda mora biti tudi sogovornik temu primerno “poučen”. Najmanj, kar mora obvladati, je poslušanje. Natančno poslušanje, direkten in indirekten pomen besed. In opazovanje. Oči, artikulacija besed, gibi. In o sebi mora imeti pravo mnenje, ne sme se ne precenjevati ne poniževati. Če se je šolal v balkanski realkomunistični šoli, potem bo razumel narobe. Sebe bo imel za pametnega (modrega), vsi ostali so neumni. Na svečanosti v Kočevskem Rogu bo stal razkoračeno in imel roke v žepih. Italijanski zunanji ministrici bo rekel, da ji pašejo kavbojke. Javno, jasno in glasno izrečeno besedo bo požrl (razen, če ne gre pri nas za vzpon totalitarizma, oziroma komunizma, oziroma fašizma) in lepo kandidiral za predsednika. Itd. Itd. Tak diplomat torej bo dobil na bedaste besede prijazne odgovore in bo prepričan, da je vse potegnil za nos. In bo mislil, da je že sprejet v NATO, potem pa nič. Pa bo mislil, da je že v Evropski skupnosti, pa ga še lep čas tam ne bo. Kljub temu, da smo oblizali podplate vsem politikom tega sveta. Saj imamo še eno malo šansico. A kaj, ko so rekli zraven, da moramo biti zelo pridni, da se moramo zelo potruditi in pravilno narediti domače naloge. predvsem iz (nisem mogla verjeti lastnim ušesom) gospodarskega področja. Mi pa imamo ja gospodarstvenike svetovnega formata. Celo sami oni, edini možni sposobni predsednik vlade, so na tem področju kapaciteta “de luxe” …

Ne bom končala z običajnimi besedami za takole nakladanje, čeprav me srbi jezik in seveda tudi prsti in se mi bo najbrž kar samo zapisalo. Ampak postala sem že tako vraževerna, da se mi zdi že dovolj, da samo pomislim (saj veste: čim kaj omeniš, se zgodi, če je slabo, ali pa izgine, če je dobro). Povem naj le pravljico za lahko noč. Možev ded je bil star, a zelo trden. Skoraj nikoli bolan, nikoli pri zdravniku. Možev kolega je rekel, ko ga le videl: “Poslušaj, ta pa ne bo nikoli umrl, tega bo pa treba ubiti.” Seveda bi bil to svojevrsten črn humor, če ne bi tega deda čez nekaj let povozil avto. Tudi ena kost ni ostala cela. Čez deset dni je v bolnišnici umrl.

5.2. Kaj ima 27. april opraviti z Velikim šmarnom ?

Avtor: Tine Velikonja

5.2.1. Kaj je narobe z našo ustavo?

Ko se nam je pred leti tako mudilo s sprejemanjem ustave in so celo krščanski demokrati dvigali roke v potrditev, smo opozarjali, da se sploh tako ne mudi z njo in naj demokratična stran še enkrat premisli, preden bo pristala na tak tekst. Opozarjali smo namreč, da so v ustavo podtaknjeni členi, ki ne slonijo na splošnem soglasju in ne govorijo o vsem sprejemljivih rečeh, in nas bo zato zaradi njih še pogosto bolela glava, ni pa pričakovati, da bomo še kdaj kasneje tako složni, da bi se jih lahko znebili. Takrat pa bi se jih lahko, kajti brez privolitve demokratičnih strank ne bi šlo. Potrebna je bila dvotretjinska večina in levici se je mudilo. Njej, torej strankam komunističnega nasledstva, je bilo veliko do tega, da se ustava čimprej sprejme. Čutili so, da se ljudska naklonjenost nagiba na njihovo stran, predvsem zaradi vpliva medijev in razglašene zgodbe o uspehu, in so zato hrepeneli po čimprejšnjih volitvah. Razmerje sil v državnem zboru je bilo izenačeno, z novimi volitvami pa je levica pričakovala popolni prevzem oblasti. Tudi predsedniku predsedstva države se je mudilo, saj ustava ne predvideva predsedniške španovije. Med tiste člene, ki nas delijo, in za katere je levica ravno zato s tako ihto zahtevala, da pridejo v ustavo, spadajo predvsem člen, ki obravnava pravico do splava, člen, ki ohranja pridobljene pravice, in člen o državnih praznikih, med katere je uvrščen tudi 27. april kot dan upora proti okupatorju. Zlasti pravico do splava bi lahko ravno tako zanesljivo zavarovali, če bi jo sprejeli kot ustavni zakon, vendar je levica s tem, ko je zahtevala, naj se ta svoboščina vključi v ustavo, primazala javno klofuto Cerkvi. Ko je zdaj nadškof dr. Franc Rode za veliki šmaren na Brezjah povedal, da je ustava s takim členom pohujšljiva, so ga posuli z ognjem in žveplom. Tudi, ko smo modrovali, da bi bilo prav, če ukinemo privilegije in znižamo pokojnine nekdanjih vodilnim komunistom, in trdili, da imajo vojni invalidi lahko višje pokojnine kot delovni, da pa naj bo dodatek za tujo pomoč za vse enak, saj so tudi stroški enaki, je bil takoj ogenj v strehi. Posegate v pridobljene pravice, ki nam ji zagotavlja ustava!

Jasno je tudi bilo, da je v 27. april vsajena kal delitve. Temu so letos skušali napraviti konec socialdemokrati in predlagali, naj bi kot vseslovenski praznik upora določili 26. junij, datum, ki bi nas spominjal na obdobje 1941-1945 pa bi bil 15. september. Takrat je partizanski odpor proti okupatorju rodil najžlahtnejši sad, dokončno je bila slovenskemu ozemlju priključena Primorska. O predlogu so v državnem zboru razpravljali 1. in 2. junija letos. Razprava je bila poučna in značilna. Boj levice za 27. april je po svoje razumljiv. Črtali smo Dan borca, Dan vstaje, Obletnico zasedanja AVNOJA, Dan osvoboditve, pa še celo rajdo občinskih praznikov. Ogorčeni nas rotijo: “Požagali ste nam jambore, najraje bi podrli še stebre ob žici okupirane Ljubljane. Samo 27. april je še ostal, čisto naš, za božjo voljo, kaj nimate nobenega srca, pustite nam vsaj tega!” In to kljub temu ali ravno zato, ker je 27. april praznik spora in razdora. Delil bo Slovence, dokler ga bomo imeli. Odpiral bo stare rane in povzročal nove zamere. Primerjali bi ga s sprevodi po Severni Irski, s katerimi protestanti vsako leto proslavljajo zmago nad katoličani. Čeprav je od tiste zmage minilo že nekaj stoletij, njeno spominjanje vsakokrat povzroča hudo kri. Jasno je torej, da ne smemo naivno pričakovati, da bo s skorajšnjim izumrtjem generacije, ki je sodelovala v državljanski vojni, sporov konec in da bodo mladi tako zlahka požrli razlago o 27. aprilu. Država, ki želi s prazniki, kot je poudaril Janša “utrjevati nacionalno zavest”, si tega enostavno ne more privoščiti.

Vse po vrsti

Slika 29. Vse po vrsti Mirko Kambič

5.2.2. 27. april, praznik spora in razdora

Razprava je bila zanimiva iz dveh razlogov. Prvič zato, ker so prišla na dan dejstva, za katera nismo dobro vedeli, čeprav gre za objavljene dokumente, s katerimi nas je zasipal predvsem Janez Janša, ki je v tej razpravi prekosil samega sebe, in drugič zato, ker se je pokazalo, kdo stoji na eni in kdo na drugi strani, komu je do resnice in komu do ohranitve privilegijev, zlasti pa, kako se obnašajo tisti, ki so šli v vlado zato, da bodo gradili mostove. Pokazalo se je tudi, kako malo so vredni naši zgodovinarji. V razpravi si lahko nekaznovano rekel karkoli, pa te nihče ni prijel za jezik, in nikomur ni bilo treba ničesar preklicevati, pa čeprav je zinil še tako neumnost. Namesto, da bi imeli poslanci na razpolago verodostojno zgodovinsko študijo o 2. svetovni vojni pri nas in njenih posledicah, iz katere bi lahko povzeli vse relevantne podatke, so morali sami brskati po zaprašenih knjigah, ki jih je izdajal prejšnji režim. Branilci dosedanje resnice so se slabo izkazali. Postreči niso znali z verodostojnmi argumenti, s katerimi bi nas prepričali o vrednotah 27. aprila. Nazadnje so se zatekli pod okrilje zgodovinarjev in njihovih tekstov, napisanih po osamosvojitvi. Prednjači znanstveno poročilo Ključne značilnosti slovenske politike v letih 1929-1955 (Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 1995). Površna in netočno napisana knjiga, čeprav delo uglednih zgodovinarjev. Predvsem ne pove dovolj odločno temeljne resnice, da je bila pri nas med 2. svetovno vojno v okupacijskih razmerah komunistična revolucija in je divjala državljanska vojna in da je kot njen sad nastopila petinširidesetletna totalitarna vladavina. Takole piše o začetkih leta 1941:

V takih razmerah je imel prednost tisti, ki je prvi začel organizirati prebivalstvo za odpor. To je bila Protiimperialistična oziroma Osvobobodilna frotna slovenskega naroda, ustanovljena 26. aprila 1941 v Ljubljani na pobudo številčno skromne in ilegalne Komunistične partije Slovenije, ki pa je z železno disciplino tudi pod okupacijo ohranila organizacijsko celovitost. Poleg edine organizirane stranke KPS so bili pri ustanovitvi zastopani krščanski socialisti, tisti del Sokola, ki se je uprl unitarizmu, in kulturni delavci (ustanovne skupine). Njim se je nato priključilo še okoli deset drugih skupin, medtem ko pogovori z nekaterimi skupinami za vključitev niso uspeli.

Pa še citat, ki ga je navedel Samo Bevk, povzet iz Enciklopedije Slovenije:

” … da bi bila upor in osvobodilni boj proti okupatorjem brez OF na strateško tako pomembnem a močno razkosanem slovenskem ozemlju mnogo težja ali kar nemogoča.”

Citirali so tudi Janka Prunka:

“Protiimperialistična fronta, ki so jo ustanovili konec aprila se se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo preimenovala v Osvobodilno fronto, je pozvala Slovence na takojšen odpor proti okupatorju, poudarila, da se hoče boriti za osvoboditev okupiranega slovenskega naroda, mu ustvariti svobodno zedinjeno Slovenijo, ki bo sama suvereno odločala o svoji nadaljni usodi in političnih povezavah.”

Sestanek v Vidmarjevi vili je bil eden od mnogih sestankov tiste tedne po okupaciji. Ravno v tistem času je bila ustanovljena Slovenska zaveza, ki se je začela zares pripravljati na odpor in imela v svojih legijah takoj na razpolago desettisoč potencialnih vojakov. Sestanek je sklicala partija, ime izbrala partija, Protiimperialistična fronta oz. Osvobodilna fronta je bila od vsega začetka instrument partije. Nobena delitev med pred in podolomitsko OF ni smiselno. V Dolomitski izjavi se je samo odkrito povedalo tisto, kar je držalo že ves čas.

Kasneje so seveda skušali napisati zgodovino po svoji meri in 27. april je bil izbran zato, da bi pokazal, kako se je OF pripravljala na upor še pred nemškim napadom na Sovjetsko zvezo. Kako lahko iz nič narediš pomembni dogodek, so zgled Čebine, ki so jih privlekli na dan ob petdesetletnici, pa so so zdaj spet utonile v pozabo. Sestanek v vili pod Rožnikom je bil v resnici 26. aprila. Janša je opozoril, da o tem verodostojno piše v Zgodovini narodnoosvobodilne vojne na Slovenskem, ki sta jo leta 1978 skupaj izdala Inštitut za zgodovino delavskega gibanja in Vojaško zgodovinski inštitut jugoslovanske armade. Razpravljalci v državnem zboru so se reševali tako, da so srečanje podaljšati kar na noč med 26. in 27. aprilom in na lepem naj bi bilo vse, o čemer so se pogovarjali, rečeno v tisti noči. Zapisnika niso pisali, zato tudi ne sklepov, niti tega dolgo niso vedeli, kdo vse je bil zraven. Šlo je za peščico poklicnih revolucionarjev in nekaj strankarskih, društvenih ali kulturnih disidentov. V primerjavi z Slovensko zavezo nepomembna druščina, ki se je pač po svoje skušala uveljaviti. Nekaj pa je res. Naši komunisti so bili bolj prevejani kot Stalin. Zato niso verjeli v trdnost zveze med njim in Hitlerjem. Zares so se pripravljali na odpor. Če so se na tistem sestanku pogovarjali kaj konkretnega, so se o tem, kako prehiteti in spodriniti druge skupine v Sloveniji, za katere so vedeli, da imajo iste namene. Ob napadu na Jugoslavijo so si eni kot drugi nabrali veliko orožja in to je sedaj čakalo. Vedeli so tudi, da sami ne bodo dosegli ničesar. Zato so se odločili za frontovsko delovanje, za ustanovitev koalicije, da bi s tem razširili vplivno območje, vendar s figo v žepu in z že napisano Dolomitsko izjavo, ki pa so jo zadržali “ in pectore”.

5.2.3. Janez Janša in njegova utemeljitev

Kaj smo izvedeli na razpravi v državnem zboru?

S ključnimi podatki in razlago je v imenu predlagatelja postregel Janez Janša:

1. Sestanek je bil naročen po direktivi jugoslovanskega partijskega vodstva. Dokument: “Ustanovni sestanek protiimperialistične fronte slovenskega naroda in začetki njenega nastajanja so bili popolnoma v skladu s sklepi partijskega posvetovanja KP Jugoslavije.”

2. Na sestanku ni bilo uradno govora o uporu proti okupatorju, pač pa o borbi proti imperializmu in o spremembi družbenega reda: “Osvoboditev slovenskega naroda je mogoča samo na ruševinah imperializma. Treba se je tudi boriti proti propagandi angleškoameriških imperialistov, ki se trudijo ohraniti kapitalizem in imperializem.”

To se je pisalo, ker je takrat obstojal pakt med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, Nemčija je bila naš okupator, Sovjetska zveza pa je bila ukazodajalec komunistični partiji, ki je ustanovila tudi imperialistično fronto. Zaradi tega se je tako pisalo in zaradi tega ne boste našli vse do 22. junija 1941 nobenih sklepov o oboroženem odporu, niti o kakšnem drugem odporu, potem so pač prišli, ko je Kominterna rekla, odpor je obramba svete Sovjetske zveze.

3. Protiimperialistična fronta ni nikoli zares zaživela. Sklepi sestanka Plenuma protiimperialistične fronte, ki naj bi bil 15. junija 1941, ne govorijo o oboroženem boju, še manj 27. oziroma 26. aprila. V njih pa piše tole: “Osvoboditev slovenskega naroda je mogoča samo na ruševinah imperializma, razredni boj … se mora boriti tako proti nemškoitalijanskemu kakor tudi proti propagandi angleškoamerikanskih imperialistov … ” in potem 6. točka:” Brez boja proti izdajalski lastni kapitalistični gospodi se zatirani narod ne more osvboditi!” Znano je, da je glasilo francoske KP Humanite pozdravilo prihod Nemcev Pariz, in dosti drugače ni ravnal Kidrič, ki je o tem napisal sledeče: “S porazom francoskega imperializma je znatno slabel tudi njegov mentor in relativni izkoriščevalec angleški imperializem. Os Berlin-Rim je ostala kot gospodar zahodnoevropskega položaja. … je Sovjetska zveza ravnala pametno, ko je pač okupirala Finsko, del Poljske in na ta način zavzela pozicije, ki ji bodo omogočile, da se zahodni imperializem potolče med sabo.”

Ob napadu na SZ 22. junija 1941 je bil CK KPS tisti, ki je imenoval vojaško vodstvo in je Plenum to odločitev potrdil šele čez teden dni. Še 4. julija govorijo o protiimperialistični fronti.

5.2.4. Na nizkoten in neargumentiran način blatite naš praznik!

Dejstev, s katerimi je postregel Janša, ni skušal nihče ovreči. Poslanci strank komunističnega nasledstva so poskušali drugače. Preberimo nekaj cvetk, s katerimi so postregli:

Ciril Ribičič: ”Upam, da ne bo nihče nikoli na tako podel način, na tako nizkoten način, na tako neargumentiran način blatil novih praznikov iz pred šestih, sedmih let, kot so tukaj … mislim na gospoda Janšo in gospoda Hvalico, govorili o 27. aprilu.”

Ciril Ribičič: “27. april je praznik preddolomitske osvobodilne fronte.”

Borut Pahor izrekel:” Partizanstvo je bilo veren izraz iskrenega domoljubja in ni imelo ideološke motivacije. Te ideološke motivacije ni moč zaslediti v razmišljanjih ob 27. aprilu in kasneje.”

Borut Pahor: ”Tudi ni mogoče reči, da je bil v 27. april leta 1941 ali kasneje v partizanski boj že vnešen zarodek prevzema monopolne oblasti … Do zmage nad okupatorjem je šlo za narodnoosvobodilni boj in za naše narodno preživetje; po zmagi nad okupatorjem pa je šlo za politični boj, za boj za oblast.”

Seveda je razprava ni ostajala pri 27. aprilu, ampak je zajemala vedno širše kroge. Tako je padla beseda o železni zavezi. Delila je obe Nemčiji, se nadaljevala na češkoslovaško-nemški meji, nato pa preskočila na zahodno jugoslovansko, ki je bila obenem tudi slovenska meja proti Avstriji in Italiji in makedonska proti Grčiji. Podrla se je šele padcem berlinskega zidu. Protestiral je Miran Potrč: ”Da smo bili na oni strani železne zaveze, je pa res debela! Bili smo, vsaj kar se mene zadeva, tam do leta 1952, 1953, mogoče tudi 1955 … ”

Spomnili bi ga, kakšno vlogo je igrala slovenska meja proti zahodu: na njej so do leta 1989 umirali ustreljeni v hrbet begunci iz držav vzhodne Evrope, ki so hoteli na zahod. Do tega leta so na meji brskali po prtljagi in zlasti, če je bilo kaj slovenskega, tiskanega zunaj, so ti pobrali, kot je povedal Peterle, moral si plačati kazen, kot o je o lastni izkušnji govoril Hvalica, ali te celo zaradi vsebine zaprli, kot je na lastni koži doživel Drago Jančar.

Anton Delak: “Evropa po 2. svetovni vojni se je gradila na idejah antifašizma..”

Odgovoril mu je Janez Janša: “Zahodna demokratična Evropa se po letu 1945 ni več ukvarjala s fašizmom, z njim je bilo obračunano leta 1945 in tudi na Nuerberškem procesu, ukvarjala pa se je z nečim drugim, s komunizmom in povojna Evropa do leta 1990, vsaj zahodna demokratična Evropa se je organizirala proti komunizmu, ne proti fašizmu. Ustanovna listina Nata govori o tem, da je to vojaška organizacija, ki jo organizirajo demokratične države za obrambo svobodnega sveta pred agresivnimimi težnjami komunizma.”

Kot vedno, so se oglašali prosti strelci, kot Feri Horvat, Dušan Jakič, Ivan Kebrič in drugi, ki so rotili prisotne, naj nehajo premlevati pretekle dogodke in naj se ozrejo naprej. Da moramo urediti naše gospodrstvo, poživiti proizvodnjo, misliti moramo na mlade, ki jih naše razprtije ne zanimajo, kako bomo opravičili svojim volilcem izgubo dveh dni brezplodnega čvekanja …

5.2.5. Kdo se je oglašal?

Pa še to seveda, kdo je oglašal in kdo je bil tiho. Oglašala se je leva stran, če je imela kaj povedati ali ne. Kot sem pokazal z nekaj zgledi, ji ni šlo za argumente, ampak je samo spuščala meglo. Jelinčič je svojem pobalinskem slogu izgovarjal grdobije, ki smo jih od njega vajeni, in nihče od njegovih ga pri tem ni ustavil. Levica bi se lahko bolj potrudila. Morda pa je v dokumentih vendar kaj takega, kar bi podprlo 27. april. Če ne drugega, bi lahko opravičili naše komuniste, da so se morali držati mednarodnih dogovorov in zato niso mogli s prstom kazati, po kom bodo tolkli, ko se bodo odločili za odpor. Postregli bi lahko s pričevanji, s katerimi bi dokazali, da so takrat gledali drugače na mednarodni položaj, kot se da razbrati iz uradnih zapisov. Skušali bi nas vsaj prepričati, s kako velikim nelagodjem so prenašali pakt med Hitlerjem in Stalinom, ki je bil takrat v veljavi.

Kaj pa poslanci pomladnih strank? Izkazali so se, kot sem že napisal, socialni demokrati. Poleg Janše še Ivo Hvalica, Jože Zagožen in Rudolf Petan. Tudi krščanski demokrati so predlog o spremembi praznika podprli, Lojze Peterle je večkrat šel na govorni oder. Miroslav Mozetič pa se je že opletal, prodajal svoj partizanski rodovnik, in napovedal, da se bo pri glasovanju vzdržal. Med drugimi smo pogrešali Marjana Schiffrerja, saj je on tisti, ki naj zastopal interese in ideje naše politične emigracije. Iz izpisa zaznamo, da je bil tam; ko ga je vodeči vpraševal, če želi kaj povedati, pa smo izvedeli, da je dvignil roko samo zato, da prijavi svojo prisotnost. Na odru ga ni bilo. Slovenska ljudska stranka je vladna stranka in zato previdna. Edini, ki je vsaj nekaj povedal, je bil Fanc Zagožen. Bedno je izpadel s svojim nastopom Janez Podobnik. Ni se dotaknil snovi, ampak je samo megleno ocenil dvodnevno delo in kar na pamet in z vidnim olajšanjem izrazil svoje vnaprejšnje mnenje, da sprememba zakona ne bo sprejeta. Prisotne je obvestil, da je v času razprave kot predsednik državnega zbora sprejel še tri nove predloge, ki se mu zdijo podobni in zato dobri, in naj zato čimprej glasujejo o predlaganem zakonu. Izrazil je strah, da bomo po tem glasovanju odšli domov še bolj razcepljeni kot prej. In ko so nazadnje glasovali, je bil izid sledeč: prisotnih 50, proti spremembi zakona 40, za 7, drugi vzdržani. Pa lahko noč!

5.2.6. Dobili smo vsaj Veliki šmaren

Končal bi svoje razmišljanje. Ko smo pred leti sprejemali člen ustave, ki govori o praznikih, smo bili utrujeni, vdani v usodo in v želji, da bo te enoletne muke konec, pristali na vse. V tolažbo za 27. april in vse drugo smo dobili veliki šmaren. Sprejeli smo ga kot obliž na naše rane, za tiste tri člene, ki so pomenili grdobijo, ki so pomenili hudo krivico za nasprotno stran, udeleženo v državljanski vojni. Njej ustava ne obljublja nič, čeprav bi jo lahko vsaj omenila v uvodu, ko bi morala govoriti o revoluciji, državljanski vojni in totalitarnem režimu. Zmagovalni partizanski strani pa zagotavlja, da bo lahko ohranila vse pravice, ki si jih je pridobila, in vse privilegije, ki jih je bila deležna, in imela svoj praznik, komunistični revolucionarni praznik, začetek zarote proti slovenskemu narodu, da se bodo lahko zbirali in prepevali Nabrusimo kose in jim bodo vihrale zastave zmagoslavnih partizanskih brigad. Čudim se Bučarju, zakaj se mu je tako mudilo in kaj bi izgubili, če bi se pogovarjali še pol leta. Uredili bi lahko volilni zakon, se dogovorili o zastavi, uredili še kaj temeljnega, da bi se zares v naši državi dobro počutili.

Skratka, kriv je veliki šmaren! Ko smo začutili, da bo imela tudi Marija svoj praznik, nam je vse padlo iz rok in bili smo srečni in zadovoljni, češ vse se bo dalo urediti. Sedaj vemo, da ni s prepričevanjem možno doseči ničesar, odloča samo sila, sila glasov poslancev v parlamentu. Vemo, tako deluje demokracija. Že res, vendar bi se o temeljnih rečeh morali znati pametno pogovoriti. S silami komunističnega nasledstva se bo dalo pogovarjati šele, ko bo demokratična stran zmagala na volitvah.

5.3. Slovenski holokavst in kazen

Avtor: Tine Gornik

5.3.1.

Večina Slovencev in večina slovenskih političnih strank povojni pomor tisočev slovenskih domobrancev in drugih nasprotnikov komunističnega nasilja izrečno obsoja kot nezaslišan zločin. Kazni za slovenski holokavst pa niti po petdesetih letih ni. Ali tega strašnega zločina po slovenskih zakonih pravno ni mogoče preganjati in kaznovati? Kakšna je pravna opredelitev povojnih pobojev po veljavnem kazenskem pravu?

Kazenski zakonik Republike Slovenije, ki se uporablja od 1. 1. 1995 dalje, takšna dejanja obravnava v petintridesetem poglavju – Kazniva dejanja zoper človečnost in mednarodno pravo. Za odgovor na naše vprašanje so pomembne zlasti določbe 373. člena – Genocid, 374. člen – Vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo in zlasti 376. člen – Vojno hudodelstvo zoper vojne ujetnike. Po določbi 116. člena navedenega zakonika kazenski pregon in izvršitev kazni za ta kazniva dejanja ne zastarata.

Kaznivo dejanje genocida stori, kdor z namenom, da bi popolnoma ali deloma uničil kakšno narodnostno, etnično, rasno, versko, socialno ali politično skupino, ukaže zlasti pobijati njene člane ali jim povzročati hude telesne poškodbe ali hudo izpodkopavati njihovo telesno ali duševno zdravje ali prisilno preseljevati otroke v kakšno drugo skupino, ali kdor z enakim namenom sam stori katero od naštetih dejanj.

Spomin

Slika 30. Spomin Ivan Bukovec

Zločin, ki ga je v Sloveniji med vojno in spomladi 1945 z množičnim ubijanjem zagrešila partizanska stran, bi bilo pravno mogoče opredeliti kot genocid proti krščanski, zlasti katoliški verski skupini ali kot genocid proti politični skupini, ki je nasprotovala komunističnemu nasilju in totalitarizmu. Sem sodi tudi mučenje in ubijanje zajetih ali izročenih slovenskih domobrancev in drugih pripadnikov Slovenske narodne vojske, ubijanje civilnih oseb – “razrednih sovražnikov” in njihovih družinskih članov, tudi odvzem otrok njihovim materam in izročitev teh otrok v komunistične vzgojne ustanove (Teharje) in tudi ubijanje že izpuščenih vojnih ujetnikov in civilnih oseb na poti od taborišča do doma. Pri množičnem ubijanju ciganov in celotnih ciganskih taborov, ki so ga partizani zagrešili med vojno, pa bi lahko šlo za genocid proti etnični skupini. Glavni problem takšnih opredelitev je dokazovanje storilčevega genocidnega namena. Zločin pa je storjen, čeprav je ubita ena sama oseba z namenom uničevanja skupine.

Vojno hudodelstvo zoper civilno prebivalstvo stori, kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava med vojno, oboroženim spopadom ali okupacijo ukaže ali stori zoper civilno prebivalstvo v zakonu našteta dejanja, med katerimi so za našo temo najbolj pomembna poboji, mučenje, nečloveško ravnanje, zaplemba premoženja in izseljevanje. Vojni zločin zoper civilno prebivalstvo obsega vse umore civilnih oseb, ki so jih med drugo svetovno vojno izvršile partizanske enote, komunistična Varnostna obveščevalna služba, OZNA ali Narodna zaščita, vse izgone protikomunističnega prebivalstva z “osvobojenega ozemlja” in prisilne odvzeme njihovega premoženja.

Vojni zločin zoper civilno prebivalstvo je mogoče storiti samo med vojno ali med oboroženim spopadom s kršitvijo pravil mednarodnega vojnega in humanitarnega prava. V Sloveniji oboroženi spopadi niso nehali z uradnim koncem druge svetovne vojne v Evropi. Katere uboje in pregone civilnih oseb ali izpuščenih vojnih ujetnikov po 15. maju 1945 bi bilo mogoče še uvrstiti v vojni zločin zoper civilno prebivalstvo, je zato odvisno od tega, kdaj so v Sloveniji dejansko prenehali oboroženi spopadi med pripadniki vojaških in policijskih enot, ki so sodelovale v državljanski vojni, v revoluciji in v odporu proti revoluciji.

Najbolj množične poboje so partizani in druge enote pod vodstvom Komunistične partije Slovenije zagrešili nad vojnimi ujetniki: jeseni leta 1943 nad vaškimi stražarji in legionarji, vojaki in oficirji Jugoslovanske vojske v domovini in drugimi, spomladi leta 1945 pa nad slovenskimi domobranci in drugimi vojaki in oficirji Slovenske narodne vojske, zajetimi v domovini ali izročenimi iz Vetrinja.

Ubijanje vojnih ujetnikov, tudi tistih, ubitih po sodbi “partizanskih sodišč”, ki razen samovoljno privzete revolucionarne pravice niso imela nobene zakonske podlage, je kazenskopravno opredeljeno kot vojno hudodelstvo zoper vojne ujetnike. Ta zločin stori, kdor v nasprotju s pravili mednarodnega prava ukaže ali stori proti vojnim ujetnikom zlasti poboje, mučenje, nečloveško ravnanje, povzročanje velikega trpljenja ali kršitev telesne neokrnjenosti ali zdravja ali jemanje pravice do pravilnega in nepristranskega sojenja. Pod pojmom ukazati je treba razumeti tudi ukaz v obliki “sodbe”. Za vojne ujetnike pa je treba šteti tudi zajeto sanitetno in versko osebje (vojne kurate), ki je še pod posebno zaščito mednarodnega prava.

Vojni zločin zoper vojne ujetnike je za razliko od vojnega zločina zoper civilno prebivalstvo lahko storjen tudi v mirnem času, v času po prenehanju vojne ali oboroženih spopadov. Tako med vojno kot v miru je lahko storjen tudi zločin genocida. Storilec vseh treh obravnavanih zločinov je lahko vsakdo, čeprav ni pripadnik neke oborožene sile. Kazniv je tudi poskus teh zločinov, ko je storilec enega od teh zločinov začel, pa ga ni dokončal.

Pri vseh treh zločinih je kazensko odgovoren tako tisti, ki je dejanje ukazal, kot tisti, ki je dejanje izvršil. Odgovoren je tudi tisti, ki je pri ukazu ali pri izvršitvi sodeloval. Zločinec je tudi tisti, ki je v ukazu ali izvršitvi zločina naklepoma napeljeval ali nagovarjal, ki je ukazovalcu ali izvršilcu zločina naklepoma pomagal, mu dajal nasvete ali navodila, mu dal na razpolago sredstva ali odstranil ovire za izvršitev zločina, mu vnaprej obljubil, da bo prikril zločin, storilca, sredstva, s katerimi bo zločin storjen, sledove zločina in podobno. Na kratko je mogoče reči, da so za zločin odgovorni tako ukazovalci in izvršitelji kot podpihovalci in organizatorji.

Kazenski pregon genocida ali vojnih hudodelstev ne zastara in je pravno možen tudi sedaj. Če pa kakšen medvojni ali povojni uboj nima vseh znakov genocida ali katerega izmed vojnih hudodelstev, gre za navaden umor, ki je po veljavnih predpisih zastaral po 25 letih, če bi bil kazenski pregon pravočasno začet, pa najkasneje po 50 letih od storitve. Takšen zakon je ustavno dvomljiv, saj v prejšnji nepravni državi teh zločincev, ki so bili često sami nosilci totalitarne oblasti, dejansko ni bilo mogoče sodno preganjati.

6. Kočevski rog 1997

6.1. Spominska slovesnost v Kočevskem rogu

Avtor: Bogomir Štefanič ml.

6.1.1. Zavezani resnici

V Kočevskem rogu, na tem svetem kraju slovenskega velikega petka, prepojenem z mučeniško krvjo tisočev mož in fantov, se je v globokem spoštovanju do trpljenja nedolžnih in v zavezanosti do resnice, ki jo v današnji čas kličejo njihova zasuta usta, ob daritvenem oltarju, na katerem se je darovala obletna maša za po vojni pobite domobrance in druge žrtve komunistične revolucije, v nedeljo, 22. junija, zbrala množica romarjev od blizu in daleč, iz domovine, zamejstva in tujine, da bi se poklonila spominu roških mučencev. Spet se je v imenu živih in mrtvih oglasila molitev in opravila evharistična daritev, ki jo je ob stiškem opatu dr. Antonu Nadrahu, kočevskem župniku Marjanu Lampretu in skoraj tridesetih duhovnikih vodil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode; spet so množično zagorele sveče kot drobna znamenja neugasljivega spomina in opomina na tragedijo, ki je zarezala v najbolj zdravo tkivo slovenskega naroda in ga v marsičem pohabila vse do današnjih dni; spet se je v globokem spoštovanju oglasila pesniška beseda in zadonela pesem ter razodevala, kako v umetniškem občutenju današnji čas in človek v njem doživlja temne podobe preteklosti (kulturni program so oblikovali mešani pevski zbor Anton Foerster pod vodstom Jožeta Trošta, solista Matej Debevec in Marta Močnik ter recitatorja Luka Kunaver in Lara Taufer); spet je v pomenljivih nagovorih oživela zavest, da ob resnici Kočevskega roga nihče ne more ostati neprizadet.

In prav za to gre pri obletnih mašah, za poživljanje zgodovinskega spomina, ki je, kot je poudaril kočevski župnik, tolikokrat odmaknjen iz človeških src, bodisi zaradi napačnega javnega mnenja, vpetega v nepresežene miselne vzorce, vcepljane v desetletjih enoumja, ali pa zaradi splošnega družbenega ozračja, v katerem se zdi sleherno iskanje resnice o preteklosti popolna izguba časa. Saj je mnogokrat slišati z različnih strani pozivanje k obujanju spomina, toda če ti pozivi niso prežeti z resnicoljubnostjo, iskrenostjo in tudi molitvijo, potem je tak spomin le bleda, zamegljena ali celo izkrivljena podoba nekih časov in dogodkov v njih, čemur smo bili priča dolga desetletja. V iskanju resnice o preteklosti pa se moramo varovati skušnjave, da bi v tej preteklosti ostali, kakor so ostali tisti, ki menijo, da je resnic pač več in naj se vsak drži svoje. Iskanje resnice namreč pomeni utiranje njene poti v razmišljanje in ravnanje človeka našega časa, to pa se kaže v dejavnem zavzemanju za poravnavo vsega, kar tudi v letih, ki jim pravimo demokracija, zaradi izkrivljene podobe o preteklosti še ni bilo poravnano – pri tem pa mora biti temeljno vodilo prizadevanje za mir in spravo, saj sta ta pojma neločljivo vpeta v sleherno iskanje resnice in zavzemanje za njeno uveljavitev.

Zavezanost resnici prinaša še eno obvezo, na katero je v mašnem nagovoru opozoril nadškof Rode – upoštevanje krščanskega načela sv. Avguština, po katerem je treba zavračati zmoto, toda ljubiti tistega, ki je v zmoti. V pogledu na slovensko preteklost ima ta obveza jasno sporočilo – za zločinskost komunistične tako kot fašistične in nacistične ideologije pred zgodovino ni opravičila, drugačno razsojanje pa velja, ko govorimo o ljudeh, potisnjenih v tragiko vojne. Po Rodetovih besedah je zato treba predvsem razločevati med komunistično partijo in partizani, saj je bilo med partizani dosti poštenih slovenskih fantov, ki so šli v osvobodilni boj z najboljšimi nameni, da bi branili svobodo slovenskega naroda – kot je bil domobranski odpor proti komunizmu dejanje samoobrambe in je izhajal iz ljubezni do slovenske domovine.

Kočevski Rog 1997

Slika 31. Kočevski Rog 1997 Bogomir Štefanič ml

“Zato med enimi in drugimi objektivno ne more biti neločljivega prepada. Če ga zgodovina ne more zapolniti, bi ga morali vsaj zdrava pamet in krščanska ljubezen. Žal se je v tem nasprotju nagnetlo toliko črnih oblakov na slovenskem nebu, toliko dvoumnosti in končno toliko sovraštva, da se je ponovilo to, kar pravi Prešeren v Krstu pri Savici: Slovenec že mori Slovenca brata, kako strašna slepota je človeka. Vendar moramo ven in te krizne situacije in priznati, da vsi vendarle niso imeli tako slabih namenov, kot si jih drug drugemu pripisujejo. To pa zahteva, da se ozračje med nami spremeni, da spremenimo svoje življenje – za to pa je potrebno spreobrnjenje, želja, da nam Bog da novo srce in novega duha, da odstrani kamnito srce in nam podari usmiljeno srce, da iz sovraštva preidemo k ljubezni, iz maščevalnosti k odpuščanju. V tem pa smo v globokem soglasju s tistimi, ki ležijo v teh breznih in so umirali z molitvijo na ustnicah in z odpuščanjem v srcu … ”

Kako lahko je razglašati, da naše ravnanje usmerja hotenje po uveljavljanju resnice, toda to razglašanje ostaja le prazno govoričenje, če ni podprto z osebnim odporom do tistega, kar nepreklicno stoji na poti resnici – z odporom do laži. Tu pa preteklost – in sedanjost – izrisujeta jasno podobo, ki jo je začrtal osrednji govornik Marjan Loboda: “Laž je bila in je prvo in glavno orožje komunizma. Preplavila nas je. V njej se gibljemo kot v zraku, povsod okoli nas je, v nas vdira iz časopisov, radia, televizije. V šolah jo vsrkavajo naši otroci, postali smo že neobčutljivi zanjo. Hodimo mimo spomenikov in obeležij, ki ne proslavljajo resnice, beremo članke, poslušamo nagovore in že nimamo več občutka, kaj je res, kaj ne.” In kako najti pot iz tega labirinta laži? Pomenljivo jo je nakazal veliki ruski oporečnik, Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin, po katerem je začarani krog laži in nasilja mogoče presekati le z zavestno osebno odpovedjo laži – ta odpoved pa obvezuje na slehernem koraku in pomeni, da resnici zavezan človek ne more in ne sme tudi v najmanjši, na videz nepomembni stvari sodelovati z lažjo. Ravnanje včerajšnjih revolucionarjev in njihovih naslednikov pa, kot ugotavlja Marjan Loboda, kaže povsem drugačno podobo: polni so besed o pogledu v prihodnost in pozabljanju preteklosti, a ker slednje vendarle ne morejo zamolčati, o njej trosijo laži, lagati o preteklosti pa pomeni ubijati spomin, brez katerega ni življenja – “in če v nas ubijejo spomin, bo to pomenilo, da niso pobili samo deset tisoč teh, ki tukaj pod nami počivajo, ampak tudi nas. Zato še zdaleč ni prišel čas, ko bi mi smeli reči: Pričali smo, svojo nalogo smo opravili. Še naprej bo treba pričati, govoriti. Kakor smo pred več kot petdesetimi leti mi, tedaj otroci, od svojih staršev slišali resnico o revoluciji in samoobrambi, tako smo jo dolžni mi predati sinovom in ti naslednjim rodovom, vse dokler se ne bo reklo: Če že resnica na zunaj ni zmagala, utišati je niso mogli. Resnice ne bodo ubili! Nikdar! … ”

Toda obdobje preganjanja vseh, ki so tolmačili revolucijo in njene “dosežke” drugače od zapovedane razlage, je, kot je opozoril Peter Sušnik, pustilo za seboj veliko praznino vsem povojnim rodovom. Bo to praznino, ki jo je v marsičem obvladoval tudi – še danes navzoči – strah, mogoče zapolniti? Žal mladi Slovenci te vrzeli v zgodovinskem spominu pogosto sploh ne čutijo, ugotavlja Sušnik, tudi pod vplivom vsiljevanja zmotnega prepričanja, da je zgodovina pač nekaj, kar je najbolje pustiti pri miru. Toda brez priznanja in sprejemanja resnice o tej zgodovini bo slovenski narod in njegovo državo tudi vnaprej zaznamovala pohabljenost, ki se kaže na različnih ravneh življenja v sedanjosti in prihodnosti: ne bomo zmogli doseči sprave, ki bo več kot le simbolični stisk rok, tako da jo bomo vedno znova kot breme prelagali na potomce; ne bomo zmogli uresničiti (še ne začete) tranzicije duha in miselnosti; in nenazadnje bomo brez jasnega zgodovinskega spomina, udejanjenega v spravi, pohabljeni v prizadevanjih za Evropo, kajti “kako lahko drugi pričakujejo od nas, da bomo živeli z njimi v sožitju, če ne znamo živeti v sožitju med seboj?”

Kočevski rog pomeni v luči spoznanj, ki so se izrisovala tudi v nagovorih letošnje slovesnosti, več kot le simbolno raven nekega dogajanja iz preteklosti; njegovo sporočilo usodno posega v sedanjost in predvsem v prihodnost naroda, ki si je pred šestimi leti izbojeval državno samostojnost, čaka pa ga še prenekateri korak k samostojnosti duha – kajti ta se kristalizira prav v zavezanosti resnici in pravičnosti ter v odpovedi laži. Spominske slovesnosti ob roških breznih so nedvomno pomemben prispevek na tej poti.

6.2. Zmaga nad kaosom

Avtor: Franc Rode

6.2.1.

“Dragi bratje in sestre!

V današnjem evangeliju, ki smo ga pravkar slišali, Jezus nastopa kot zmagovalec nad kaosom, ki ga predstavlja morje. Že v Stari zavezi v Jobovi knjigi Bog pravi: Do sem pojdeš, naprej pa ne. Tu bo obstala ošabnost tvojih valov.

V razburkanih vodah Tiberijskega jezera se zrcalijo vsi viharji zgodovine, vse stiske in preizkušnje Jezusovih učencev. Jezus pomirja te viharje s svojo božansko močjo. Razodeva se kot gospodar narave in zgodovine. Premaguje zlo in prinaša svojim vernim mir in upanje.

Sredi našega stoletja, bratje in sestre, je bilo morje zgodovine izredno razburkano – mogoče bolj kot kdaj koli v naši evropski preteklosti. V tem stoletju se pojavijo in si prilastijo oblast ideologije zla, kot so fašizem, nacizem in komunizem. Človek, ki se je oddaljil od Boga, hoče postaviti novo civilizacijo, nov svet; hoče oblikovati nov lik človeka. In vse to brez Boga in proti Bogu. Da pride do svojega cilja, ne izbira sredstev. Kar služi temu ideološkemu načrtu, je dobro, vse, kar temu nasprotuje ali kar bi mu moglo nasprotovati ali kar se sumi, da bi mu moglo nasprotovati, je slabo. Vse to je treba uničiti. Zato pristaš te ideologije laže in krade in ubija, sramoti svoje nasprotnike in jim ne priznava nobenega dostojanstva in vrednosti.

Dejansko so vse te ideologije našega stoletja, ki so ob koncu vendarle vse propadle, gradile na sovraštvu. In prav to sovraštvo je rodilo to, kar se je zgodilo na tem kraju in drugod po Sloveniji: množični uboji proti vsem človeškim in božjim zakonom, nezaslišane krivice in ponižanja, zaničevanje človeka in njegovega dostojanstva. Polstoletna vladavina te ideologije je to nadaljevala, samo z drugačnimi sredstvi. Delitev Slovencev na zmagovalce in poražence, na privilegirane in zapostavljene, na ljudi s pravico do besede in na ljudi, obsojene na molk, na obešenjaški ateizem in na ustrahovane in zatirane vernike.

Kočevski Rog 1997

Slika 32. Kočevski Rog 1997 Bogomir Štefanič ml

Bratje in sestre, kaj reči o tem odobju in o teh ideologijah, ki so ga oblikovale in ki so pred našimi očmi izginile? Recimo samo to in za naš slovenski prostor: s tem si je ta ideologija in Partija, ki jo je vodila, sodila sama. Pokrila se je s sramoto in s seboj nosi neizbrisni pečat zločinskosti in hudobije, ki ga ne more nič odvzeti. Zato za to ideologijo, kot za nacizem, pred zgodovino ni opravičila.

Nekaj drugega pa so ljudje. In tu velja krščansko načelo sv. Avguština: Odi errorem, ama errantes – zavračati zmoto, toda ljubiti tistega, ki je v zmoti. Treba je razlikovati tudi med tistimi, ki so bili v tem taboru, ki so bolj ali manj zelo malo nasedli tej ideologiji. Predvsem pa je treba razlikovati – in naj se nihče ne čuti ogroženega zaradi tega – predvsem pa je treba razlikovati med komunistično partijo in partizani. Eno ni isto kot drugo. Med partizani je bilo dosti poštenih slovenskih fantov, ki so šli v osvobodilni boj z najboljšimi nameni, zato da bi branili svobodo slovenskega naroda, kot je bil domobranski odpor proti komunizmu dejanje samoobrambe in je izhajal iz ljubezni do slovenske domovine. Zato med enimi in drugimi objektivno ne more biti neločljivega prepada. Če ga zgodovina ne more zapolniti, bi ga morala vsaj zdrava pamet in krščanska ljubezen.

Žal se je v tem nasprotju med enimi in drugimi nagnetlo toliko črnih oblakov na slovenskem nebu, toliko dvoumnosti in toliko sovraštva, da se je ponovilo to, kar pravi Prešeren v Krstu pri Savici: “Slovenec že mori Slovenca, brata – kako strašna slepota je človeka!”

Vendar, bratje in sestre, moramo ven iz te krizne situacije in priznati, da vsi vendarle niso imeli tako slabih namenov, kot si jih drug drugemu pripisujejo. To pa zahteva, da se ozračje med nami spremeni, da spremenimo svoje življenje in zato je potrebno spreobrnjenje, želja, da nam Bog da “novo srce in novega duha, da odstrani kamnito srce in nam podari usmiljeno srce” (Ez 36, 26); da iz sovraštva preidemo k ljubezni, iz maščevalnosti k odpuščanju.

In v tem, bratje in sestre, smo v globokem soglasju s tistimi, ki ležijo v teh breznih in so umirali z molitvijo na ustnicah in z odpuščanjem v srcu. Oni so pri Bogu in gledajo slavo Božjega obličja. Kot pravi Razodetje sv. Janeza: “Oni so zmagali zaradi krvi Jagnjeta in zaradi besede svojega pričevanja, saj niso ljubili svojega življenja vse do smrti. Zato se veselite nebesa, in vsi, ki prebivate v njih” (prim. Raz 12, 11–12a).

Naj ti naši bratje in sestre, kakor tudi naši bratje Hrvati in Srbi, ki ležijo v teh breznih, ne bodo za nas samo trpeči, ponižani, osramočeni in okrutno umorjeni. V njih moramo videti predvsem zmagovalce. Kajti navsezadnje zmagajo mučenci, medtem ko so njihovi rablji naposled vedno premagani. Tudi tokrat se je to potrdilo. Ti naši mučenci so torej najplemenitejši cvet slovenskega naroda, njegov ponos in slava.

Bratje in sestre, v luči naše državnosti, v šestem letu samostojne Republike Slovenije, lahko drugače gledamo tudi na našo tragično preteklost, tudi na tragične dogodke izpred petdesetih let na tem in na drugih krajih Slovenije. Vse trpljenje, trud in solze, vsa ponižanja in krivice, vse nasilne smrti dobijo v tej luči naše suverenosti nov pomen in novo vrednost.

Skrivnostni smisel domobranske tragedije se nam končno razjasnjuje: “Blagor jim, ki so padli za svoj dom in za svoje ognjišče in za čast očetove hiše” (Charles Péguy). Kajti ta je podoba in začetek božje hiše. Padli so za Boga in za svobodno Slovenijo. Amen.”

(po magnetofonskem zapisu: I. R.)

6.3. Rasti iz živega spomina

Avtor: Marjan Laboda

6.3.1.

Pred 52 leti se je v Evropi in naši dragi Sloveniji podiral totalitarni nacizem, za njim pa se je kot zver priplazil njegov starejši brat, brezbožni komunizem. Ko je polovica Evrope slavila osvobojenje, se je nad ostalo polovico, v katero je padla tudi Slovenija, spustila železna zavesa. “Slovenija, sovjetska bodeš ti”, so odločile prodane duše, ki so se pod krinko Osvobodilne fronte in v senci ruskih tankov zavihtele na oblast in pokazale svoj pravi obraz. Tiste dni so v Sloveniji namesto prazničnih zastav bile množice črnih rut na glavah tisočev mater in žena, ki so objokovale

smrt svojih sinov in mož. Palme mučeništva so se bohotno razrasle po vsej Sloveniji.

Lenin, po katerega naukih se je dvignila v boj Komunistična partija Slovenije pod krinko narodnoosvobodilne borbe, je zapisal: “S sistematičnim nasiljem, v katerem je vsaka prekinitev medčloveških odnosov, vsaka izdaja in vsaka laž dovoljena, bomo mi ponižali človeštvo na najbolj bedno stanje – tako bo voljno pristati na našo neomejeno oblast. Organizirali bomo sodrgo in kriminalce in z njihovo pomočjo uničili idiotsko meščansko družbo. S totalnim uničenjem vodilnega razreda v družbi ne bo več nobene ovire na poti do naše končne zmage.”

Po takih in podobnih načelih se je v Sloveniji že leta 1941 pričela revolucija. Njeno orožje in orodje je bilo: laž, prevara in umor. Povsod, kjer so bili na vladi komunisti, se za njimi odkrivajo množični grobovi. To je njihova žalostna zapuščina širom sveta: Rusija, Vietnam, Kambodža, Kuba, Slovenija. Same solze in kri.

Ko se je nasilni sovražni okupaciji pridružila še boljševiška borba za oblast, je stiska ljudi postala neznosna. Ljubljanski škof Gregorij Rožman je v tistih strašnih dneh jasno spregovoril: “ … Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje … Proti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane v nebo vpijoč greh. Temu grehu se pridružuje še drugi, ko se skuša z lažjo omadeževati svetla čast mučencev … “

Tu v Kočevskem Rogu se je izvršila masovna likvidacija, že prej politično načrtovana in pripravljena. Vodstvo Komunistične partije Slovenije je to pripravilo, ukazalo in izvedlo. Njegova je krivda. Nikdar v zgodovini slovenski človek ni stal pred takim množičnim grobiščem svojih sinov in hčera, še manj pobitih od lastnih bratov. Ta zločin genocida, dolga desetletja skrivan in zamolčan, še danes ni raziskan in obsojen. Slovenska država ima po šestih letih demokracije pred narodom in zgodovino težak dolg: Ni še izpolnila dolžnosti, ki jo ima, da ugotovi resnico o tem in zadosti pravici. To je funkcija in dolžnost vsake demokratične in pravne države, ki hoče biti tega imena vredna. Brez tega tako potrebna narodna sprava ni mogoča!

Laž je bila in je prvo in glavno orožje komunizma. Preplavila nas je. V njej se gibljemo ko v zraku, povsod okoli nas je, v nas vdira iz časopisov, radia, televizije. V šolah jo vsrkavajo naši otroci, postali smo že neobčutljivi zanjo. Hodimo mimo spomenikov in obeležij, ki ne proslavljajo resnice, beremo članke, poslušamo nagovore in že nimamo več občutka, kaj je res, kaj ne. Veliki ruski oporečnik, Nobelov nagrajenec Aleksander Solženicin je nakazal pot, kako priti iz tega žalostnega stanja: “Nasilje se lahko vzdržuje samo z lažjo in laž potrebuje za svoj obstoj nasilje. Vklene nas v svoje klešče in zahteva od nas, da se ji podamo. Tu je naša priložnost, katere se premalo zavedamo: Naš osebni odpor laži. Naj laže vse okrog mene, naj laž obvlada vse pore družbe, a ne po meni! Tu imamo priložnost presekati začarani krog nasilja in laži. Če se ljudje odpovemo laži, ta izgine. Laž je kakor kuga, razvija se le na ljudeh. Sklenimo, da v nobeni, tudi najmanjši in navidezno nepomembni reči ne bomo sodelovali z lažjo. Ne bomo ne pisali ne govorili ničesar, o čemer nismo prepričani, da je res. Ne bomo brali časopisa ne poslušali radia ne gledali televizije, ki laže. Ne bomo ploskali nobenemu govorniku, ki ne govori resnice. Ne bomo oddali svojega glasu nobenemu politiku, ki laže. Ta pot ne bo lahka, a je edina. Ne glejmo okoli sebe, koliko nas je, ki tako mislimo! Začnimo pri sebi in spremenili bomo svojo ljubo domovino!” Resnica je samo ena, vsak jo je dolžan iskati in spoštovati. Samo tako se bomo osvobodili tiranije laži.

Slovenski narod danes preživlja najnevarnejšo krizo v svoji tisočletni zgodovini. Stiskali so ga tuji gospodarji, pobijali Turki, krvavel je za tuje interese v vseh mogočih vojskah, a je obstal, ker je ljubil življenje. Iz zdravih, številnih družin je črpal moč in kljuboval vsem tem ujmam. Danes pa je nastavljena smrtonosna sekira na same korenine naroda, za katerega se zdi, da je ljubezen do življenja zamenjal z oboževanjem smrti. Polstoletna oblast pogubnega komunizma, ki nosi v sebi kal smrti in je v svojem bistvu pokvarjen, je doprinesla svoje.

Kočevski Rog 1997

Slika 33. Kočevski Rog 1997 Bogomir Štefanič ml.

Pa nas ni treba biti strah za ta narod! Bo se rešil, ker je bil odkupljen s potoki mučeniške krvi. Ko je bil marca 1942 po nalogu Osvobodilne fronte sredi Ljubljane zahrbtno ubit katoliški akademik Jaroslav Kikelj je škof Rožman na njegovem pogrebu z neomajno vero dvignil oči k Bogu in vzkliknil: “Zahvaljen bodi Gospod za prvega mučenca, ki si ga blagovolil dati naši Katoliški akciji, ker si nam s tem dal poroštvo blagoslovljenega uspeha.”

Ko so partizani na velikonočno jutro 1945 iz zasede ubili mladega domobranca Alfonza Malavašiča iz Št. Jošta nad Vrhniko, so mu njegovi soborci-domobranci v svojem glasilu napisali takle nekrolog: “Vemo, kako je pred Bogom dragocena smrt njegovih pravičnih. Zato se dviga ob tej smrti h Gospodu prošnja, naj kri nedolžnih skoraj odvrne od našega naroda jezo božjo. Ti pa se nas vedno spominjaj in nas podpiraj v naši borbi za srečnejšo bodočnost. Moli pri Bogu za nas, ki smo še ostali tu in žalujemo za Teboj, pa tudi za tiste, ki so Te ubili, da bi že enkrat prenehali s svojo nespametjo.”

To je verna slika naših fantov-domobrancev. V vsej svoji moči, z orožjem v roki, ko bi lahko trdo odgovorili na ta zahrbtni napad, ne govore o maščevanju, ampak prosijo Boga, naj odvrne jezo božjo od našega naroda. To so bili naši verni, krščanski, pošteni možje in fantje. To je bil rod, ki je ljubil življenje. V teh jamah leže po trije, štirje ali več bratov skupaj. To so bili sadovi naših zdravih družin. Ob jamah, kamor so jih metali, so za njimi ostali kupi rožnih vencev in svetinjic. Priče, ki so se rešile iz jam, vse pričajo, da so umirajoči prosili Boga, naj odpusti morilcem. Ni bilo slišati kletve in groženj nad ubijalce. To sta mi osebno izpričala rešenca iz tega brezna, Dejak in Kozina. Če je bila na slovenskem domobranstvu spričo človeške nepopolnosti kakšna senca, je bila ta tisočkrat izmita z njihovo mučeniško krvjo.

Ti mučenci so naši priprošnjiki pri Bogu. Priporočajmo se jim v vsakdanjih težavah, prosimo jih predvsem poguma in vztrajnosti v dobrem. Ko romamo leto za letom na ta kraj strašnega zločina, pa tudi kraj pravega krščanskega mučeništva, odprimo svoja srca za vero, upanje in ljubezen, ki so jo oni imeli v junaški meri. Ko smo po božji volji preživeli, nam je naložena dolžnost pričevanja o njihovi resnični podobi, ker oni, ki so jim vzeli življenje in njihovi nasledniki še vedno mažejo njihovo čast in svet spomin z lažmi.

Danes sicer ni več čas ubijanja teles, je pa še vedno čas ubijanja človeka. Če drugače ne, s tem, da mu skušajo ubiti spomin. Zato nam govore včerajšnji revolucionarji in njihovi potomci: Glejmo samo naprej, pozabimo preteklost! Če pa že ne morejo preteklosti zamolčati, pa o njej trosijo laži. Toda brez spomina ni življenja. In če v nas ubijejo spomin, bo to pomenilo, da niso pobili samo deset tisoč teh, ki tukaj pod nami počivajo, ampak tudi nas. Zato še daleč ni prišel čas, ko bi mi smeli reči: Pričali smo, svojo nalogo smo opravili. Še naprej bo treba pričati, govoriti. Kakor smo pred več kot petdesetimi leti mi, tedaj otroci, od svojih staršev slišali resnico o revoluciji in samoobrambi, tako smo jo dolžni mi predati sinovom in ti naslednjim rodovom, vse dokler se ne bo reklo: Če že resnica na zunaj ni zmagala, utišati je niso mogli. Resnice ne bodo ubili! Nikdar!

Kri mučencev je seme novih kristjanov. Iz grobov klije novo življenje. Ne laž, resnica nas bo osvobodila! Kraljestvo laži je nezmožno življenja. Vlada laži je vlada niča in to rodi le praznino in smrt.

Naj na tem svetem kraju, posvečenem z mučeniško smrtjo naših najboljših mož in fantov, žena in deklet, vzkipi k Vsemogočnemu prošnja, ki je tolikokrat donela iz njihovih mladih grl: “Naj čuje nas presveti Bog in zemlje krog! Naj trobojnice svobodno vihrajo, duše hvalnice radostno igrajo; mir deželi, naše geslo je! Saj sinovi smo Slovenije, naše lepe, slavne matere; v slogi bratski hvali naj Boga vsa Slovenija!”

6.4. Kočevski rog in sedanjost

Avtor: Peter Sušnik

6.4.1.

Današnji vsakoletni obisk Kočevskega Roga, ki predstavlja simbol za vsa morišča in grobišča širom slovenske zemlje, je priložnost za kratek in vendar tehten premislek o pomenu povojnih dogodkov.

Tragedija, ki je po koncu druge svetovne vojne prizadela in razrezala slovenski narod, je še danes živa in boleča. Tragedija, ki so jo uprizorili samooklicani narodovi voditelji, je bila in ostaja človeku nedojemljiva. Tisoče drugače mislečih ljudi so požrla brezna in fojbe po celi slovenski zemlji zato, da so napravili pot ideologiji, ki Boga ni priznavala in je tako v samem bistvu nasprotovala narodu, ki mu je zavladala.

To je bila uvertura v najbolj žalostno obdobje slovenske zgodovine. Obdobje preganjanja vseh, ki so tolmačili revolucijo in njene dosežke drugače od zapovedanega, je pustilo za seboj veliko praznino vsem povojnim generacijam. Po letu 1945 je mladina smela slišati le eno razlago zgodovine, kjer pa Rog ni imel svojega mesta. Molk o resnici revolucije je pustil za seboj le prazen prostor za vzgojo mladih o dosežkih zmagovite strani, ki so bili vedno prikazani v superlativih. Se je mogoče čuditi, da velik del Slovencev, mlajših od petdeset let, prizna, da je za povojne dogodke zvedel šele v osemdesetih in devetdesetih letih?

Zaukazani molk, ki je bil z grožnjami uveljavljen tudi za družinskimi zidovi, je preprečil tudi tistim, ki so vedeli resnico, da bi govorili. Ta molk se, žal, ni končal s propadom socializma, pač pa še vedno traja. Strah je še tako velik, da svoboda govora ostaja le prazna fraza. Mladi pripadniki slovenskega naroda nastale vrzeli ne čutijo. Spretna manipulacija tistih, ki so revolucijo vodili in kasneje negovali njena izročila, je, da je zgodovina nekaj, kar je najbolje pustiti pri miru. Vendar se je temu potrebno upreti.

Slovenija je z nečloveško zločinskim pristopom k revoluciji izgubila del naroda, ki bi vnesel drugačnost v miselnost in delo današnjih prebivalcev. Totalno izničenje nasprotnika in njegovih idej je prineslo izkrivljeno sliko slovenskega izobraženstva in tako posledično tudi vplivalo na znanje mladih. Zaradi revolucije in njenih posledic je Slovenija danes v Evropi drugorazredna država. Ta drugorazrednost se sicer pripisuje gospodarstvu in pomanjkanju denarja, a problem je veliko večji.

Tranzicija gospodarstva bo enostavna, če jo primerjamo s še ne začeto tranzicijo duha in miselnosti. Socializem je prinesel način razmišljanja, ki je Evropi tuj. Težko bomo v Evropi enakovredni, če bomo vztrajali v ohranjanju idej in navad socializma. Tragedija povojnih dogodkov je za državo pohabljenost, ki vedno znova dokaže, da smo za normalno življenje nezmožni.

Kočevski Rog 1997

Slika 34. Kočevski Rog 1997 Bogomir Stefanie ml.

Odnos do tega svetega kraja in z njim povezano tragedijo bo moral imeti vsak Slovenec. Kljub vsem drugačnim prizadevanjem, ta kraj in njegova tragična zgodovina ostajata realnost in do te realnosti ni mogoče ostati brezbrižen, mlačen, indiferenten. Vsi čutimo in bomo čutili posledice dogodkov, izvršenih v imenu revolucije.

Kočevski Rog, ki je danes simbol žalovanja za vsemi, ki počivajo na katerem izmed neštetih krajev po Sloveniji, ne bo ugasnil z dnem, ko bo svoje življenje zaključil poslednji domobranec. Jutri bo to moral postati kraj pomnenja in opominjanja. Rog bo romarska pot slovenskega naroda, ki bo s kričečim molkom in očitajočimi brezni nazorno pokazal, kaj prinese človeška izprijenost in kaj pusti za seboj brat, ki dvigne roko nad brata.

Prihodnost bo morala prinesti tudi spravo, ki bo več kot le simbolični stisk rok. Pretrgati je potrebno molk in spregovoriti. Tako tisti, ki molčijo iz strahu, kakor tudi tisti, ki se skrivajo za slabim spominom. Ali smemo breme sprave odložiti na naše potomce?

Prvi korak do sprave je priznanje, da za poboje ni bilo opravičila. Še danes nekateri vztrajajo, da za vse to obstaja opravičilo. Še danes so ljudje in politične stranke, ki želijo poveličevati nosilce revolucije. Dokler bo tako, bo sprava ostala prazen pojem. Na krvi tu ležečih je nastal imperij zla, ki ga je svet obsodil. Obsoditi moramo napake preteklosti in ljudi, kijih poveličujejo.

Brez sprave, priznanja in obsodbe bomo ostali odločilno pohabljeni pri naših prizadevanjih za Evropo. Kako lahko drugi pričakujejo od nas, da bomo živeli z njimi v sožitju, če ne znamo živeti v sožitju med seboj?

Prav posebnega pomena je simbolika, da vsako leto junija meseca obhajamo dva pomembna spominska dneva, ki sta slovensko zgodovino odločilno zaznamovala: slovesnost v Kočevskem Rogu in dan državnosti.

Skoraj pol stoletja po usodnih in tragičnih dogodkih je s samostojno državo nam in našim potomcem dana možnost, da dokažemo, da smo sposobni živeti v sožitju, tudi v preizkušnjah. Povojne žrtve nam morajo biti v spodbudo, da si prizadevamo za pravično in pošteno državo in da odgovorno izberemo državne voditelje. To je naša dolžnost do vseh, ki so se pred mnogimi leti z upanjem vračali na svoj dom, a jih je izdaja pripeljala do prezgodnje smrti. Naj njihove žrtve ne bodo zaman.

6.5. Biti na rogu – molk in besede

Avtor: Justin Stanovnik

6.5.1.

Na Rogu je seveda mogoče biti tudi sam. Ni treba pripovedovati, da tedaj človeka dosežejo glasovi, ki jih prevajata samo samota in samotnost. Teh glasov boš v množici zaman čakal, a bodo zato prihajali do tebe drugi, ne posamič kot takrat, ko si sam in imaš čas, da z vsakim postojiš, dokler ne izzveni, ampak trumoma, tako da jih posameznih več ne razločiš, ampak te obdajo kot valovanje, ki mu je dala mero ista misel, ista bolečina in isto hrepenenje – očiščeno od časa, odeto v slovesnost spomina. Ena stvar je torej tišina samote, druga stvar je tišina množice. Tišina samote je čista in preprosta, v tišini množice pa je dvojnost, ki jo je energija kraja povezala v skladnost – v “vsaksebi težečo harmonijo”. Tišina množice je slovesnejša, ker je ni naredila monumentalna praznost samote, ampak je nastala s privolitvijo mnogih misli – po volji duha. Lahko je ne bi bilo.

Ko se pridružiš eni od romarskih rek, ki se stekajo na Rog, molčanja razumljivo še ni. A ko s ceste zaviješ na eno od dveh poti, ki peljeta do Jame, in se iz globine gozda že sliši molitev, ki se ji pozna, da je zložena iz mnogih glasov, opaziš, da ljudje, ko se bližajo, drug za drugim utihajo. Ko postanejo del velikega zbora molivcev, so zadnje njihove besede že zamrle.

Ko tako prihajajo drug za drugim, skupina za skupino, se množica veča in prostori med skalami, med bukvami in smrekami se polnijo. Nekateri obstanejo in se stoje obrnejo proti oltarju zgoraj na jasi, od koder prihaja glas prvega molivca, nekateri pa se odločijo, da si pred mašo odpočijejo utrujene noge in se po stari romarski navadi usedejo na mah, na podrta debla, na skale, na katerokoli stvar, ki je tam blizu. Vsi pa se pokorijo molku, ki je že v množici. To, da se vključijo v ritem vodene molitve, v ničemer ne ukinja njihovega molčanja. Sedaj so del občestvenega obstajanja; misli, ki so samo njihove, in spomini, ki so samo njihovi, bodo odslej vstopali v to obstajanje in iz njega spet izstopali, ko bo osredotočeni namen mnogih ljudi naokoli romarje spet priklenil nase.

Minili so že rožni venci, minil je križev pot, pojejo se litanije vseh svetnikov. K množici, ki se je sedaj tu zbrala, in k množici, ki so jo nekoč sem prignali, da prestane zadnje, kar je mogoče na svetu prestati, kliče duhovnik tretjo množico – Cerkev svetnikov. In zdi se, da prihajajo, ko so taki klicani, drug za drugim: preroki, apostoli, spoznavalci, veliki molilci in veliki prosilci, vmes pa, ponovno in spet, mučenci in pričevalci. Čutimo, da se dogaja nekaj izrednega – da je to klicanje natanko tisto, kar se mora tu zgoditi. Čutimo, da bi se malokaj moglo bolj ujemati s tem, zaradi česar smo tukaj. In potem, ko smo vsi zbrani, oni, ki so nekoč odšli in so tu v našem spominu, in oni, ki smo jih poklicali iz njihove daljne svetosti, in mi, ki nismo ne eno ne drugo, ampak nekaj tretjega, čeprav tudi malo od obojega, utrujeni romarji na zemlji, ko smo vsi tukaj, se začnejo prošnje: vsega hudega, vsega greha, vse jeze, vsega sovraštva – reši nas, o Gospod; daj nam sadove zemlje, pripelji nas k pravi pokornosti, privedi vse k luči evangelija – usliši nas, o Gospod. Med smrekami in bukvami se za vsakim izklicem oglasijo prošnje za naklonjenost, za usmiljenje, za očiščenje. Zdi se, kakor da bi se prošnje hotele oprijeti pramenov svetlobe, ki od zgoraj, skozi veje dreves kot milostne roke segajo k glasovom molivcev.

Med litanijami in začetkom maše je pet minut programsko praznega prostora. Tisti, ki vodijo slovesnost, bi ga lahko napolnili s katero od mnogih pesmi ali molitev. A tega ne naredijo, ampak pustijo, da ljudje čakajo. To je prava beseda za stanje, ki je sedaj nastalo: vsi čakamo. V tišini, ki je domala nepremična – nihče nič ne reče, nihče nikamor ne stopi – zgolj čakamo, obrnjeni v središče, ki bo odslej zaposlovalo našo pozornost. S ceste, tristo ali štiristo metrov proč, se včasih zasliši avtomobil in kdaj pa kdaj se skozi nakopičeno zelenje dreves prebije do nas človeški glas, beseda ali odlomek stavka, a vse to je zunaj tega, kar se sedaj tu dogaja. In prav zato, ker s tem tu nima nič opraviti, nikogar ne moti.

Metropolit in njegova asistenca so že v ornatu; lahko bi že začeli, a čakajo, da bo ura enajst. Vse se začne z nekim trenutkom, pomisli človek, in vse se z nekim trenutkom konča. Dolga priprava se zgosti v trenutek in vse se začne in ni mogoče več nazaj: dolgo trajanje se konča v nekem trenutku in tistega, kar je bilo, ne bo nikoli več.

Vsak čas se bo začela maša. Bogastvo Roga je njegova maša. Brez maše bi bil Rog malo. Ne bi bil nič, a bi bil malo. Nikjer se ljudem ne zdi, da so tako pri maši kot na Rogu. Ko se pred nami vrsti del za delom, raste naša začudenost nad mislijo, ki se vsakič pojavi pred nami, ne da bi jo klicali: da je vse tako, kakor bi nekdo pisal besedila, ki se tu berejo in izrekajo, prav za ta kraj in za ta prostor. Poleg tega pa je v središču maše Skrivnost – nekaj, kar je tu med nami, a absolutno presega svet. In tisto doli v Jami, sto metrov stran, tudi skrivnost, ki je ne razumemo in presega svet. In čutimo, da moremo samo zaradi Skrivnosti, ki se bo zgodila tu pred nami, tudi onemu, kar zakriva Jama, reči skrivnost. Ko tega ne bi mogli, bi iz nje zatulil absurd.

Kočevski rog 1997

Slika 35. Kočevski rog 1997 Bogomir Štefanič ml.

In potem smo v središču, v katerem se zgodi skrivnost.

A še prej nam preberejo berilo, v katerem nas apostol Pavel opominja, naj prenašamo drug drugega; še prej poslušamo evangelij, ki nam pripoveduje zgodbo o Jezusovi besedi, ki pomiri razbesnelo morje; še prej je tu metropolitova pridiga, ki povzame evangelijsko zgodbo in z njo razloži zgodovino in utemelji, kdo je gospodar nad njo; še prej nam preberejo prošnje.

S prošnjami smo spet vključeni vsi. Bralka jih bere počasi, da lahko vsako pospremimo s svojo mislijo. Kdor jih je sestavil, je hotel, da se spomnimo vseh in molimo za vse: za svetega očeta, za nadškofa Franca, za svete duhovnike, za tiste, ki vodijo državo, za tiste, ki so tu prelili kri, da bi mogla postati seme sprave, za kristjane, da se ne bi skrivali, za duše pobitih domobrancev, za tiste, ki so se pregrešili nad brati, da bi našli notranji mir in odpuščanje, in nazadnje za nas, ki vsako leto prihajamo na Rog, da bi to, kar tu spoznamo in doživimo, sporočili svojim otrokom in vsem ljudem dobre volje. Zdi se, da smo zajeli vse in da bomo pozneje z nekaj pravice rekli: Pridi k nam Tvoje Kraljestvo.

Po tišini, v kateri se zgodi Skrivnost, pridejo še molitve in nato obhajilo. Duhovniki vzamejo ciborije in se z njimi spustijo v množico. Bog prihaja med ljudi. Množica postaja božje ljudstvo. Za trenutek se vsak zatopi vase in se posveti pogovoru, ki zadeva samo njega in njegovega obiskovalca. To traja vse dotlej, ko metropolit povabi ljudi, da se pripravijo na blagoslov. Obrazi se dvignejo, vse oči so sedaj na tisti roki, ki nad njimi dela znamenje križa. Potem pride od vseh strani: Bogu hvala!

Po maši ljudje spet čakajo. Vedo, da bo sedaj prišlo drugo petje, drugi govori in drugačne pesmi. Naprošeni so, naj ne ploskajo. Zato molče spremljajo to, kar se na odru pred njimi odvija. Ploskanje bi jih razbijalo, molk jih združuje. Nekatere besede in nekatere pesmi nas zadenejo bolj kot druge. Te nas varno prepeljejo čez mesta, ki nas ne morejo prevzeti in osvojiti. In spet poslušamo govornika in obide nas veselje, ko vidimo, da so njegovi stavki čisti in resnični; in se spet čudimo pesniku, od kod njegove besede, saj so bile tudi v nas, natanko take, a jih nismo nikoli prej slišali. In potem petje, solisti in zbor, nazadnje pa ganljiva in čudovita Moja domovina.

Ko odhajamo, nosimo s seboj lepo misel, da smo bili skupaj. Biti skupaj! Danes je svet tak, da čutimo, da bi za to morali biti hvaležni. V nas pa je še druga misel: da smo bili skupaj na način, kakor ne bi mogli biti skupaj nikjer drugod. Ko odhajamo, se v nas naseli občutje, ki je na meji velike svobode: da smo bili na kraju, kjer se na neki način družita Božje in človeško. Daje tu neka celota, ki je še ne razumemo dovolj dobro, a nam bo z vsakim obiskom razkrila nekaj svoje resnice. Čutimo tudi, da smo bili obdarovani in da nam je bilo vse dano. Mi smo tam samo bili in dobivali od tistega, kar je bilo zasluženo že davno.

6.6. Roške refleksije

Avtor: Justin Stanovnik

6.6.1. O tem, zakaj je Rog krščanski in romarski kraj

Kočevski Rog je zelo krščanski kraj. Zakaj? Zato, ker imamo tu posebno pravico reči, da stojimo na kraju trpljenja in poveličanja. Trpljenje, ki mu sledi poveličanje, je v osnovi krščanskega sporočila. Zato gre drama vsakega krščanskega človeka v tem dvojnem ritmu: v prenašanju in sprejemanju trpljenja in v pričakovanju poveličanja.

Ko pridemo sem in v nas udarijo dogodki, za katere vemo, da so se tu dogodili, ko se zgrne na nas tolikšna smrt, tako sprejeta in tako prestana, in ko se po vsem v nas oglasi temeljno krščansko sporočilo, si pravimo: Za tem, kar se je tu zgodilo, je moralo priti neznansko poveličanje. In komaj to izrečemo, že tudi vemo, da je natanko tako, da je to res in da ne more biti drugače. Kočevski Rog je torej zato na poseben način krščanski kraj, ker tu na poudarjeno prepričljiv, lahko bi rekli, na razviden način doživimo temeljno resnico vsega in vsakega krščanskega življenja. Poleg tega pa je v tem SMISEL trpljenja, ki preide v poveličanje. Nobenega drugega smisla ni.

In ker na Rogu ta smisel doživimo tako, kot smo rekli, je Rog tudi romarski kraj. Mar se romar ne odpravi na svoj cilj zato, da se tam potrdi in utrdi njegova vera? In da se vrne prost in svoboden, potem ko je našel potrdilo in smisel?

6.6.2. O tem, kako je treba razumeti poraz

Poljski pesnik Adam Zagajewski pravi: “Polno življenje je možno samo v porazu.” Res, si pravimo, ko to slišimo, kadar smo poraženi, smo resnični. Tedaj začutimo, da smo smešni, kadar hočemo biti večji od sebe. Zavemo se, da ne moremo delati nasilja nad svetom, ampak da ga moramo sprejeti v njegovi konstituciji: stvari in ljudi. V poraženosti se zavemo svojih mer. Toda, ko ta stavek zaslišimo, že v sebi začutimo tudi upor. Naravno je, da si polno življenje želimo, toda ali si moramo potemtakem želeti tudi poraz? Ali ni to nenaravno? Jasno je, da si poraza ne bomo želeli in ne smemo želeti. Nasprotno, vse bomo naredili (ali skoraj vse), da poraza ne bi bilo. TODA, če bo poraz prišel, ga bomo, potem ko smo vse naredili, da ga ne bi bilo, sprejeli. Sprejeli ga bomo kot možnost, da na sebi doživimo, kaj je polnost življenja: da bomo resnični do sebe in do drugih, da bomo modri in da ne bomo letali za utvarami – z drugim besedami, da bomo zagledali, kaj je pravo življenje. In tudi potem, ko bo ostrina porazj že izginila, se bomo vsega še spominjali in v spominu hodili nazaj iskat svojo mero.

Takšen poraz je Rog. Zato hodimo na Rog spraševat, katere so naše človeške mere. Tu se zavemo, kaj resnično smo: kaj je človek kaj je jezik, kaj je zgodovina; pa tudi, kaj so ljudje okoli mene, kaj je družina kaj je domovina. Rog nam dovoljuje postavljati samo prava vprašanja. Zato z Roga odhajamo tudi bolj prosti, bolj svobodni in bolj trdni. Kakor smo rekli, Rog je kraj, kjer se utrjuje življenje. Posreduje nam naše mere, razkriva nam skriti smisel. Zato ga moramo sprejeti kot nekaj poslanega.

6.6.3. O tem, kako nas usmiljenje očiščuje in združuje z ljudmi

Rog pa je tudi kraj, kjer se naše srce razklene v usmiljenje. Toliko mladih ljudi je zaznamovala ledena smrt, si pravimo – in nam je zanje hudo; toliko ponosnih fantov, toliko pogumnih vojakov in toliko in tako žaljivega ponižanja – in se nam zasmilijo; toliko očetov in mater in deklet, ki se jim je življenje nenadoma zapletlo do nerazvozljivosti – kako bi mogli, da jih ne bi obžalovali. Usmiljenje je ena najglobljih človeških stvari; kadar ga začutimo, se zatresejo zadnja vlakna naše duše. Predvsem pa nas usmiljenje povezuje z ljudmi, usmiljenje doseže, da se sklonimo nad usodo sočloveka. V usmiljenju je nekaj božjega. Ali nismo slišali: Blagor usmiljenim!

Usmiljenje se nikjer ne ustavi. Zajema tudi tiste, ki so na Rogu tako obremenili svoje roke, da jih imamo za “agente Leviatana” (Zbigniew Herbert), a so bili ljudje in niso mogli preprečiti, da jih pozneje spomin ne bi vodil nazaj. In če jih ni, so usmiljenja še bolj potrebni. Usmiljenje se ne ustavi pred nikomer?

Kdor odhaja z Roga in je doživel usmiljenje – kako ga ne bi! – je nemogoče, da ga ne bi nekaj nesel s seboj. Ali ne bo vsaj do neke mere vse drugačno in bolj trdno: vas in mesto in vsa domovina?

6.6.4. O tem, kako Rog prepoveduje grešiti proti življenju

Pred štirimi dnevi je iz časopisov v nas zakričal napis: “V petih dneh sedemnajst samomorov.” Človeka stisne, ko pomisli, kaj vse se za tem stavkom skriva. Potem pa se vpraša: Kaj pa se je vendar zgodilo, da je življenje postalo ali tako neznosno težko, da ga ni mogoče več prenašati, ali pa tako lahko, da ga je mogoče kar tako odložiti? Res, kaj se je zgodilo?

Kočevski rog 1997

Slika 36. Kočevski rog 1997 Bogomir Štefanič ml.

Namesto da bi iskali odgovor, se rajši zazrimo v neki prizor. Ko so domobrancem v Kočevju z žico vezali roke, tako da so se bali, da jim bodo odmrle, so jim že vzeli nekaj življenja; in ko so jih potem na kamionih tepli – nekatere do smrti – jim je odtekel drugi del; in ko so pred jamo klečali, da jim odvzamejo še tisti del, ki jim je ostal: kaj mislite, če bi takrat kdo prišel ali če bi se nekaj zgodilo, da bi lahko vstali in bili prosti, kaj mislite, kakšen izbruh življenja bi to bil, kakšna radost nad tem, da so – da preprosto so. Kaj mislite, če bi kdo od tistih, ki se odločijo za prostovoljni odhod, spremljal te ljudi – v spominu, če bi poznal njihovo zgodbo – od Kočevja pa do sem, ali bi še mogel narediti to, kar je naredil? Ali ne bi bila misel na prostovoljni odhod spričo tolikega nasilnega in krivičnega jemanja življenja tako groteskna in neznosna, da bi razlogi za odhod postali malovredni in klavrni in nazadnje nedopustni?

Toda koliko od teh pa pozna zgodbo o Rogu? In če jo površno poznajo, ali sploh kdaj pomislijo nanjo? Ali jih kultura na to opozarja? Ali ni tudi to razlog, da bi Rog moral stopiti v slovensko zavest? Da bi nas postavil v prava razmerja; da bi v njegovi zgodbi zagledali vrednost življenja; da bi nas na prvinski način vedno znova poučeval o bistvenih rečeh, ki so Bog, življenje, svoboda, kruh. Da bi nas naredil za normalne ljudi in za normalen narod.

Fantje in možje, ki ležijo v jamah po Rogu in drugod po Sloveniji, so postali, kot pravi Czeslaw Milosz, naša mera. Tu na Rogu – Rog je metafora za vse jame in vsa brezna in za vse samotne in neznane grobove – se učimo, kako živeti zvesto in trdno, da bomo stali in obstali.

Duhovne energije Roga so neizčrpne: trajale bodo mnogo stoletij. In če bodo Slovenci imeli to v sebi, da bodo prihajali sem, se manj bojimo, da ne bi ostali zvesti sebi. Kar pomeni: Bogu, narodu in domovini.

7. Dogajanja in dognanja

7.1. Ali se ne bi smeli upreti

Avtor: Stane Okoliš

7.1.1. Zakaj je nastala “bela garda”

7.1.2. Podstati delitve

Spomladi leta 1942 so bile sile osi Rim – Berlin na višku svoje moči. Čeprav njihovim vojaškim strategom ni uspelo v popolnosti izpeljati vseh velikopoteznih osvajalskih načrtov, so na vseh bojiščih napredovale. Bojna moč nacistične Nemčije, pa tudi fašistične Italije in drugih satelitov, se je mnogim zdela nepremagljiva. Stara nemška bojazen pred hkratnim bojevanjem na dveh frontah je izginila pod vtisom velikih zmag. Nemški vojaški stroj je mlel vse pred sabo tako na vzhodu kakor tudi na zahodu. Pred osvojitvijo britanskega otoka in pred pragom Moskve so nastopili prvi kritični trenutki.

Kljub izraziti nemški vojaški premoči pa je med evropskimi narodi pod fašistično in nacistično okupacijo prevladovalo prepričanje, da nacistična Nemčija že zaradi zgodovine ne more in tudi ne sme zmagati. Prebivalstvo okupiranih dežel je zato svoje upe usmerilo v deželi na skrajnih mejah Evrope, kjer je nemški pohod začel postopoma pešati. Anglija in Rusija oziroma Sovjetska zveza sta postali sinonim za odrešitev izpod nemško-italijanskega jarma. Vendar nista imeli istega predznaka. Medtem ko je bila Anglija simbol parlamentarne demokracije, je Sovjetska zveza nosila prapor rdeče revolucije in diktature proletariata. Boj boljševikov proti nacistični Nemčiji zato ni bil le domovinska vojna, kot ga je v najtežjih trenutkih razglasil Stalin, temveč predvsem boj za svetovno komunistično revolucijo. Stalin je preko kominterne poklical komuniste vseh okupiranih dežel na splošno vstajo proti Nemcem že ob napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Že pred komunisti so odporniške enote v okupiranih deželah Evrope organizirale raznolike nacionalne skupine, ki so nastopale bodisi samostojno bodisi v povezavi in v soglasju s prebeglimi vladami, ki so se zatekle pod angleško zavetje. Že zaradi tega so bile pod močnim angleškim vplivom. Njihovo delovanje pa so uravnavali predvsem interesi angleške politike. Nasprotje, ki sta ga tako v boju proti fašizmu na zunaj predstavljali Anglija in Sovjetska zveza, se je kot posledica politične različnosti pojavilo tudi znotraj odporniških gibanj v večini okupiranih dežel.

Tako Anglija kot tudi Sovjetska zveza sta odporniška gibanja vzpodbujali, hkrati pa sta jih preko tajnih zvez in agentov usmerjali in nadzorovali. Na račun aktivnosti odporniških gibanj sta poskušali razbremenjevati lastna bojišča. Zlasti v kritičnih trenutkih sta uporabili delovanje odporniških enot v zaledju nemške fronte. Nujna posledica odporniškega aktivnega delovanja v okupiranih deželah so bile nedolžne žrtve, ki jih je okupator za vsako oboroženo akcijo izvršil med domačim prebivalstvom. Odločitev za način in obseg delovanja vsekakor ni bila lahka. Za tovrstno presojo so bila odločilnega pomena predvsem moralna načela odporniških voditeljev, ki so ali pa tudi niso izvševali navodil iz tujine. Stali so pred veliko odločitvijo: ali najprej služiti tujim interesom sicer pravičnega boja Anglije in Sovjetske zveze proti fašizmu ali pa živeti z resničnostjo okupacije na strani naroda in se pripravljati na razplet vojne na glavnih bojiščih. Predvojna politična in socialna nasprotja in razlike so že v pristopu razdruževale skupen odpor. Odpor proti okupatorju je bil najpomembnejši skupni element, ki je tako različne skupine lahko združeval, kljub temu, da so imele izgrajeno povsem ločeno organizacijo. London, še posebej pa revolucionarna Moskva, sta imela za svoje načrte sposobne agitatorje, ki sta jih tudi bogato nagrajevala, dokončno pa sta svoja hotenja uskladila tudi neglede na voljo prizadetih.

Razen odporniških gibanj, ki so živela z vero v osvoboditev izpod fašistično-nacistične oblasti, so bile v okupiranih predelih Evrope organizacije in strukture domače oblasti, ki so bile bolj ali manj v stiku z zasedbeno oblastjo in so z njo zaradi različnih vzrokov bolj ali manj tesno sodelovale. Kolaboracija je bila značilen pojav okupacijskih razmer in je bila legalno priznana. Vsekakor pa se je od primera do primera zelo razlikovala. Izhajala je bodisi iz ideološke bližine nacionalsocialističnemu prepričanju, iz prilagodljivosti trenutnim razmeram bodisi iz prisilnega in nehotenega sodelovanja zaradi različnih notranjih razlogov in začasne koristnosti. Stiki domačega prebivalstva z okupacijsko oblastjo so bili vsekakor potrebni, bili pa so vendar zelo kočljiv posel, še zlasti, če so segali preko razumne meje.

7.1.3. Razkol med slovenskim narodom v ljubljanski pokrajini

Nenavadni dogodki v okupirani t.i. Ljubljanski pokrajini so spomladi leta 1942 v razmerah italijanske zasedbe sprožili daljnosežen proces, ki je do konca vojne leta 1945 generično popolnoma spremenil slovenski politični prostor. Dogajanje je na vseh področjih in na različnih nivojih spremljalo nasilje, ki je prav na začetku in na koncu zavzelo največji obseg. To nikakor ni prispevalo k strpnosti in enotnosti v boju proti tujemu okupatorju, temveč je podžigalo k nasprotovanju, odporu in bratomorni vojni. Z aprilsko okupacijo leta 1941 so se resda vse družbene sile znašle v zelo spremenjenih okoliščinah, toda že na pomlad 1942 je kazalo da bo rastoče ideološko-nazorsko razločevanje med Slovenci zahtevalo več žrtev kot okupacija s svojimi posledicami. Področje najprej zgolj političnega delovanja gibanj in strank se je razširilo na medstrankarsko vojaško obračunavanje. Slovenci že od jeseni leta 1941 niso umirali le pod okupatorskimi, temveč tudi pod slovenskimi streli. Nasilje in strah za osebno varnost in varnost premoženja sta v mestih, še bolj pa na podeželju, navdajali z nezaupljivostjo in sovraštvom. Do pobojev tako posameznikov kakor tudi večjih skupin, med njimi celih družin, je prišlo v krajih, kjer je italijanska okupacijska oblast imela svoje postojanke in svojo stražo, še več pa tam, kjer je ni imela. Razkroj slovenskega narodnega telesa se je začel s krvjo. Nezadržno se je širil z načrtnim trošenjem sovraštva po slovenskih domovih tako po Dolenjskem in Notranjskem, kakor tudi v Ljubljani in drugod. Zaradi položaja, ki so ga posamezniki zavzemali v družbi, so bili že vnaprej opredeljeni. Nenavadno velik je bil zato odstotek ti. “belogardistov” med ljudmi katoliškega prepričanja, ker se niso navduševali za ideologijo revolucije, temveč so s svojo tradicijo živeli naprej.

Ob italijanskem prihodu v Ljubljanski pokrajini ni bilo skupine niti stranke, ki bi bila profašistično, še manj pa proitalsko usmerjena in bi italijansko fašistično oblast neposredno podpirala, kakor se je zgodilo v mnogih evropskih deželah. Še najbolj zadovoljni so bili komunisti, ki so uspehe sil osi, še posebej pa uničenje starojugoslovanske države, v času nemško-sovjetskega zavezništva, z zadovoljstvom pozdravili. Z okupacijo so se morale stranke bolj ali manj prijazno sprijazniti, njihovo delovanje pa je bilo v neugodnih razmerah zelo okrnjeno. Ker se okupaciji ni bilo mogoče izogniti, so tedanji najvidnejši politiki, ki so ob napadu ostali v domovini, poizkušali za Slovenijo in za Slovence izboriti boljšo med slabimi rešitvami. Slovensko ozemlje, ki so ga zasedli trije okupatorji, so želeli ohraniti skupaj kot enotno upravno območje pod istim okupacijskim režimom. Ker so se Nemci že takoj od začetka pokazali za brezkompromisne sovražnike Slovencev, so nato radovoljno sprejeli blažjo italijansko okupacijo na območju Ljubljanske pokrajine, ki je v začetku nudila več človeških in narodnih pravic.

Posledice naglega propada starojugoslovanske države in kratkotrajnost aprilskega obdobja Narodnega sveta je tradicionalne slovenske stranke in politično razmišljujoče posameznike sililo v spreminjanje dotedanjih stališč. Ljudje so se, osvobojeni predvojne strankarske vezanosti, predajali različnim političnim fantazijam. (Politično poročilo za London, maja 1942: dr. Jakob Šolar in dr. Vladimir Šuklje; v Dosje Mačkovšek, Viri 7, Ljubljana 1994) Daljnovidne politike v pookupacijskem času slovenska politika ni premogla. Nove razmere so tako globoko zarezale v prejšnje stanje, da sta se pojavila celo bojazen in dvom v možnost obnovitve Jugoslavije. Čeprav je ostajalo upanje v poraz okupatorskih sil večinoma neomajano, pa jasne politične usmeritve v prvih pookupacijskih mesecih ni bilo. Kolebanju med iskanjem ustreznih rešitev v času, ko še ni bilo povsem jasno, kakšne namene ima italijanski okupator, ki je za razliko od Nemcev na začetku kazal prijaznejši obraz, je sledil vstop v sosvet ali konzulto. Ublažitev posledic hudega preganjanja Slovencev pod nemško zasedbo, ki so se z vednostjo Italijanov množično zatekali tudi v Ljubljansko pokrajino, je narekovala dobre odnose z Italijani. Kljub navidezni avtonomiji pokrajine, ki je dobila svoj posebni statut, pa je že po nekaj mesecih prišlo do spoznanja, da ima vsak okupator svojo posebno metodo, vsi pa isti cilj uničenja Slovencev.

Čeprav so mnogi menili, da je zaradi ščitenja narodnih interesov razumljivo, da se morajo posamezniki izpostaviti nevarnosti kompromitiranja, širša javnost že od samega začetka sodelovanja Slovencev v konzulti ni odobravala. Ker člani konzulte niso imeli nikakršnega vpliva na odločanje, v pokrajini pa je prihajalo do vse večjih krivic nad slovenskim prebivalstvom, so posamezniki začeli od svojih funkcij odstopati. Kar nekaj mesecev je bilo tako potrebno, da je glavnina slovenske tradicionalne politike spoznala, da je rešitev za slovenski narod mogoča samo v obnovitvi Jugoslavije (Šolar, Suklje: str. 153). Prebivalstvo pa ni hotelo povratka k staremu, temveč je zahtevalo novo Jugoslavijo v političnem, socialnem in ekonomskem smislu. K neodločnosti ohromljene slovenske politike v prvih mesecih po okupaciji je prispevala tudi begunska vlada, ki je prepozno vspostavila zvezo z domovino. Ker ni bilo potrebnih navodil od zunaj, se je tudi omajalo zaupanje prebivalstva v njeno poslanstvo (Slovenska zaveza – jugoslovanski vladi, april 1942, Dosje Mačkovšek, str. 152). K oteževalnim okoliščinam vzpostavljanja slovenske politike tradicionalnih strank sodi tudi odsotnost glavnih strankinih ljudi, kijih je aprilska vojna razpršila po celi Jugoslaviji in širše. O precejšnji zmedi v najmočnejši predvojni stranki SLS priča značilna izjava Miloša Stareta partnerjem v Slovenski zavezi po Natlačnovi smrti: “Mi smo le upravitelji stranke, ko smo izgubili Korošca, Kulovca in Natlačna, dočim so trije naši najmočnejši zunaj (Krek, Gabrovšek, Kuhar), zato kake dokončne obveze v imenu stranke ne moremo storiti” (Dosje Mačkovšek, str.47, 48).

Najpomembnejši predvojni stranki sta sicer že prej vsaka zase organizirali svoje ilegalne napolvojaške legije, toda tako do politične kot do vojaške enotnosti ni moglo priti. Zaradi potrebe po skupnem organiziranju odpora in po številnih spodbudah z vseh strani je v jeseni leta 1941 prišlo do prvih medstrankarskih pogovorov. Stranke, ki so aprila sodelovale v Narodnem svetu, so se oktobra 1941 sporazumele za osnovo bodočega političnega sodelovanja. V sedmih programskih točkah, ki so postale temelj nastajajoče Slovenske zaveze, so se opredelile za legitimistično stališče do jugoslovanske države, za njeno razširitev, za svobodno Veliko Slovenijo kot njenega samostojnega in enakopravnega dela, za politiko na načelih demokracije, za radikalno spremembo gospodarskega reda, itd. Kljub načelnemu sporazumu pa sodelovanja na terenu niso dosegli. Največje ovire na poti sporazumevanja so bile: tradicionalno nasprotje med katoliško in liberalno stranko, odpor mlajše generacije v vseh strankah proti prejšnjim režimom in kompromitiranim ljudem ter bojazen, da se ne bi povrnile stare razmere in pojav osvobodilne fronte pod komunističnim vodstvom (Šuklje, Šolar, str. 153; A.Kramer, poročilo 14.3.1942, str. 144).

V nasprotju s počasnim zbliževanjem tradicionalne slovenske politike je na skrajnem političnem polu z energičnim in nasilnim delovanjem začela komunistična stranka, ki je bila že pred vojno ilegalno organizirana. Kot maloštevilna, a idejno vplivna stranka je pod svojim vodstvom povezala manjše in nezadovoljne stranke in skupine, ki so izhajale iz vseh slovenskih tradicionalnih plitičnih taborov v Protiimperialistično in nato Osvobodilno fronto. S taktiko neposredne akcije in po načelu “čim hujše tem boljše” (A.Kramer, poročilo, 14.3.1942) so po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. 6. 1941 začeli z bojem neglede na konkretne koristi in na žrtve. Realnih možnosti za vojaški in narodni uspeh oboroženega boja niti proti italijanskemu, še manj pa proti nemškemu okupatorju v času, ko sta bila na višku svoje moči, ni bilo mogoče pričakovati. Ugodna priložnost pa se je ponudila za politični uspeh komunistične stranke, da s pomočjo partizanov kot narodnosvobodilne in politične vojske hkrati prevzame oblast in izvede socialno revolucijo. Čeprav je bila internacionalna in revolucionarna stranka, ki se je ravnala po navodilih jugoslovanske in sovjetske partije, je pod okriljem Osvobodilne fronte prva prodrla z idejo narodnoosvobodilnega boja med slovensko narodno sredino. V zelo kratkem času jez geslom boja proti okupatorju, z oboroženimi akcijami in ustrahovanjem prevzela pozicije vplivnih predvojnih strank z razvejano mrežo strankarsko kulturnih društev in drugih organizacij v svoje roke.

S formalnimi sklepi se je vodstvo OF že na tretjem zasedanju, 16. septembra 1941, oklicalo za novo “ljudsko” oblast, vrhovni plenum OF pa razglasili za “Slovenski narodnoosvobodilni odbor, ki je sklenil, da za časa osvobodilne borbe edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju” (T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem I, Ljubljana 1985, str. 21.) Vsako organiziranje upora izven OF in vsako delovanje v nasprotju z določbami OF so postavili izven “zakona” in ga označili za narodu škodljivo dejanje. Komunistična partija, ki je imela manjšino že v OF, se je sedaj s pomočjo nezadovoljnih skupin tradicionalnih taborov s številčnejšim zaledjem v trenutku postavila za odločujočo silo v Sloveniji. Ob nespornem vodstvu OF je obdržala tudi vso strankarsko strukturo popolnoma nedotaknjeno, z Varnostno obveščevalno službo VOS-om kot strankarsko milico pa je politični položaj trdno držala v svojih rokah. Preko VOS-a je po besedah njenih voditeljev “prihajala nova ljudska oblast do polnega izraza” (T. Ferenc, Ljudska oblast I, str. 26).

Pogled na Kočevje

Slika 37. Pogled na Kočevje Arhiv RS

Z deklaracijo, da je edini cilj OF boj proti okupatorju, a da se vsa druga vprašanja odlagajo na pozneje, ob poudarjeni protiokupatorski propagandi in ob posameznih partizanskih akcijah so narodno zavedni sloji v glavnem blagohotno gledali na delo OF in partizanov. Pomagali so jim z denarjem, hrano in orožjem, ker so menili, da s tem izpolnjujejo svojo domovinsko dolžnost. Spoštovali so njjene odredbe in se ravnali po njenih navodili. S politiko OF je slovenskim komunistom uspelo na poseben način uresničiti tisto, na kar so bili še posebej ponosni. Zakriti pod plaščem OF so s poudarjeno protiokupatorsko naravnanostjo še pravočasno vključili številne rodoljube v boj za svoje politične cilje. Za vstop v OF so se pogajali celo z nekaterimi frakcijami liberalnega tabora, ki so bile nezadovoljne s tradicionalno slovensko politiko, vendar so se ob vprašanju legitimnosti starojugoslovanske države, vlade in kralja razšli.

Oborožene akcije partizanov proti Italijanom oid samega začetka niso bile najbolj uspešne. Bile so brez učinkov, večinoma slabo načrtovane in izvršene, a trpelo je mirno prebivalstvo in talci, ki jih partizani niso mogli braniti. Posledice takšnega boja so bile za prebivalstvo zelo hude. Ker tak način boja proti okupatorju ni mogel biti uspešen, kar je bilo zaradi razmerja sil samoumevno, je komunistična partija začela z bojem v drugi smeri. Z blatenjem in denunciacijami je napadla osebnosti, ki so bile drugega prepričanja tako v metodi dela kot tudi pri političnih ciljih. (Konstatacije Slovenske zaveze, Dosje Mačkovšek, str. 141) Napadla je jugoslovansko emigrantsko vlado, Mihajloviča in njegovo vojsko ter druge legitimne ostanke stare države, na čigar osnovi se je sporazumela slovenska tradiciona politika. Ves narod, ki ji ni hotel več slediti, je razglasila za belo gardo, peto kolono in narodne izdajalce. Od začetnega boja proti okupatorju je OF prešla v boj proti starojugoslovanski usmeritvi in v boj za oblast.

7.1.4. Osvobodilna fronta stopi pred tradicionalno slovensko politiko

Osvobodilna fronta je vstopala na slovensko politično prizorišče v času, ko se tradicionalna slovenska politika po aprilskem udarcu še ni povsem opomogla. Že s samim pojavom si je pred dezorientiranimi in predvojno najvplivnejšimi strankami ustvarila taktično prednost. S spretno politiko in propagando pa si je naklonjenost med prebivalstvom še pridobila. Odločna protiokupatorska tj. osvobodilna usmerjenost, ki jo je dokazovala s

sabotažami in oboroženimi napadi na okupatorja, je premagovala pomisleke o njeni komunistični naravi zlasti pri ljudeh, ki so že itak želeli sprememb. Odklanjanje njenih nasilnih metod se je občutno pojavilo, ko je začela z uboji in nasiljem nad Slovenci.

Tradicionalna politika je z načrtom osvobodilnega gibanja proti okupatorju zamudila. Zamudila pa je predvsem zaradi nesposobnosti dogovarjanja, ozkih strankarskih interesov in starih zamer iz časa predvojnih režimov. Ker je zastopala idejo vsenarodne osvobodilne organizacije, ki naj bi poleg načelnih vprašanj bodoče države pripravila tudi organizacijo in oborožitev naroda za čas, ko bodo za to dozorele razmere, je nacionalno pobudo tudi na ta način prepustila novonastajajoči politični in oboroženi sili, ki se ji je že od vsega začetka z orožjem v roki postavila na nasprotni breg z namenom, da se z njo spopade in jo porazi v vseh ozirih.

Ko so tradicionalne politične stranke v začetku 1942 ustanovile Slovensko zavezo, je ta kot osvobodilno gibanje načelno odklanjala borbo proti komunizmu. (Deklaracija Slovenske zaveze, Dosje Mačkovšek, str. 142). Prizadevala si je za sporazum s komunisti ali vsaj za toleriranje v smislu enotnega nastopanja proti okupatorju. Nikakor pa ni mogla odobravati nasilnih in nemoralnih metod partije. Zbližanje obeh osvobodilnih gibanj na principu boja proti okupatorju bi po eni strani moralo priti samo po sebi, po drugi pa je bilo zaradi nasprotnih pogledov do Jugoslavije, vlade, kralja in komunističnih napadov na člane Zaveze nemogoče. Ker so imeli nacionalni osvobodilni odbori v državah, ki so jih zasedli Nemci, s komunisti podobne težave, so v Zavezi iskali sorodno pot zadržanosti do prenagljenih odločitev. Učinkovite obrambe pa ni bilo.

Z zgodnjimi oboroženimi akcijami proti okupatorju so komunisti dosegli več opaznih učinkov. Najprej so izkoristili idealizem dijaške mladine in manjših skupin iz vseh političnih taborov, ki so si želeli hitre in odločne akcije proti okupatorju. Nadalje so povzročili pravo načelno zmešnjavo med mnogimi nacionalnimi krogi in uporabili tudi nerazpoloženje liberalnih krogov proti režimu JRZ. (A. Kramer, poročilo 14. 3. 1942) V svoja jadra so ujeli rusofilsko razpoloženje ljudi, ki so v zgodnjih oboroženih napadih partizanov verjeli propagandi, da bo vojne po zaslugi Sovjetske zveze kmalu konec. V partizanske odrede se je zaradi močne propagande vključilo tudi veliko starojugoslovanskih oficirjev, ki so se večinoma umaknili, ko so partizanske enote dobile komunistične politične komisarje. Najvidnejši učinek partizanskih napadov in atentatov pa so bile hude posledice italijanske reakcije, ki jih je trpelo civilno prebivalstvo. Ljudem so partizanske akcije najprej ugajale, ker so mislili, da s tem okupatorja demoralizirajo, zanašali pa so se tudi na dotedanjo oportunistično taktiko Italijanov.

Osvobodilna fronta pod komunističnim vodstvom pa italijanskega okupatorja ni izzvala le do krajših maščevalnih ukrepov, temveč mu je odprla široko pot za njegovo genocidno politiko do Slovencev, ki so jih množično streljali pod obtožbami komunizma. Širše zasnovano akcijo čiščenja komunizma so spomladi 1942 začeli z blokado Ljubljane, nato pa so čez poletje z obsežnimi kazenskimi pohodi opustošili podeželje, ki je od pomladanskih dni naprej okušalo sadove nove ljudske – komunistične oblasti v t. i. sovjetskih republikah. Civilno prebivalstvo, ki se ni navdušilo nad “ljudsko oblastjo” in ji je bilo tudi idejno tuje, je v trenutkih dvojnega terorja iskalo novih rešitev.

Proti partizanskemu načinu političnega in vojaškega delovanja in vse očitnejšemu komunizmu so nastopile skupine in gibanja iz strank tradicionalnih slovenskih političnih taborov, ki so bile združene v tajni Slovenski zavezi in so za prenovljeno Jugoslavijo na legitimistični podlagi tesno sodelovale z begunsko vlado. Med temi je bila SLS daleč najštevilnejša in zato še zlasti na podeželju tudi najvplivnejša. Kot predstavnica zadnjega predvojnega režima v Jugoslaviji in katoliški Cerkvi najbližja stranka je načelno obsojala “brezbožni komunizem”. Po izkušnji, da se je mogoče s komunisti pogovarjati samo preko puškine cevi (ARS, referat I, fond 1515, a.e.2), se je med njenimi radikalnejšimi politiki čez poletje 1942 uveljavilo prepričanje, da so za svoj cilj Velike Slovenije pripravljeni na kompromise z vsakim, razen s komunisti. Ker so bile posledice dvojnega terorja najhujše na podeželju, je tukaj prišlo tudi do najmočnejšega izbruha protipartizanskega razpoloženja, ki je vodilo v obrambo golega preživetja. Nastajati so začele vaške straže. Za obrambo pred komunističnimi partizani jih je oborožil italijanski okupator, ki je skrbno pazil, da te “usluge” tradicionalna slovenska politika ne bi izkoristila za povezavo z novo oboroženimi enotami in protiitalijanskimi nastopi. Organizacijo in stike vaških straž so Italijani zato strogo nadzorovali.

Tradicionalna politika, ki je pred napadalno in nasilno Osvobodilno fronto najprej izgubila primat v narodnoodporniškem gibanju, je bila s stopnjevanjem komunističnega terorja potisnjena v obrambo, nato pa v kompromise. Čeprav je idejni protikomunistični boj nastal že zgodaj pred okupacijo, se je v novih zmerah pokazal v spremenjeni luči. Okupacija je razmerje postavila v taktično prednost komunistov, ki so naenkrat postali borci za osvoboditev slovenskega naroda, protikomunisti pa kolaboranti z okupatorjem.

Pogled na Kočevje

Slika 38. Pogled na Kočevje Arhiv RS

7.1.5. Preden je nastala bela garda

Ena najpomembnejših sestavin revolucionarnega boja OF je postal boj proti “beli gardi”. Na Slovenskem je bil ruski termin bele garde že od samega začetka sinonim za predvojni režim JRZ. Potem ko so komunisti oklicali OF za edino legitimno oblast slovenskega naroda, so že jeseni 1941 sprožili gonjo proti beli gardi, ki je ni še nihče organiziral. Medtem ko so sami organizirali rdečo gardo s političnimi komisarji, je šla njihova dobro organizirana propaganda tako daleč, da je neobstoječi beli gardi pripisala zbiranje prostovoljcev za rusko fronto (Dosje Mačkovšek, 20. oktober 1941, str. 35).

Za snovanje bele garde so komunisti obtoževali voditelje nekdanjega režima JRZ, ki naj ne bi mislili na nič drugega kot na obnovo klerikalnega režima, kakršen je bil pred vojno (A. Kramer, poročilo 14. 3. 1942, str. 143). Kuharjevi londonski govori, ki so bili prežeti z miselnostjo nekdanje JRZ, so škodovali novemu položaju stranke v domovini prav zaradi tovrstnih obtožb, čeprav si starega stanja ni želela nobena skupina, ki je sodelovala v Slovenski zavezi. Ko je katoliška ljudska stranka zgodaj spomladi 1942 po deželi začela organizirati “narodne straže”, je bil to povod za novo nezaupanje z liberalnim taborom, zlasti ker so komunisti širili novice, da se “snuje bela garda za obnovo klerikalnega režima” (Kramer, str. 144).

Komunisti so z belo gardo najprej obtoževali posameznike iz vrst SLS, nato so obtožili celo stranko, nazadnje pa vse tiste, ki niso bili njihovega mišljenja. Najpogosteje je oznaka ostala predvsem na pripadnikih katoliške skupnosti. K revolucionarni opredelitvi belogardizma kot protirevolucije so dodali še enačenje z izdajstvom in sodelovanjem z okupatorjem. Dejansko so za izdajalce smatrali vse, ki so se jim postavili po robu. Čeprav je oznaka prišla iz nasprotnega tabora še preden je odpor nastal, jo je komunistična propaganda med prebivalstvom tako močno razpihnila, da se je udomačila.

Po propagandni vojni proti beli gardi je prišlo tudi do obsežnejšega fizičnega iztrebljanja ljudi, ki naj bi bili potencialni organizatorji protikomunističnega upora. Ko so partizani spomladi leta 1942 zavladali na osvobojenih ozemljih, s čimer je tam začasno prenehala starojugoslovanska uprava in nova italijanska oblast, so ustanavljali sovjetske republike. V njih so uničevali belo gardo s tem, da so nasilno odvajali ljudi in plenili njihovo premoženje. Organiziranje Slovenske legije, ki se je začelo spomladi, je s partizanskim nasiljem popolnoma zastalo. Partizanski oddelki so njene neoborožene aktiviste na podeželju v trenutku onemogočili in pobili, organizacijo pa razbili. Vsi glavni zastopniki na Dolenjskem so bili pobiti. Ostali so se umaknili v mesta, da so ohranili vsaj golo življenje (fond 1515, ae 11). Slovenska legija ni bila sposobna zaščititi življenja aktivistom, ki so se izpostavili, saj jih ni mogla zaščititi niti z enim revolverjem.

7.1.6. Nastanek oboroženega odpora

Avgusta 1942 so se razmere v Ljubljanski pokrajini do skrajnosti zaostrile. Na političnem področju je bil prepad med tradicionalno politiko in komunistično osvobodilno fronto nepremostljiv. Slovenska zaveza od sodelovanja v odporu ni izključevala nobenega Slovenca in nobene stranke, ki je stala na narodni osnovi, obsojala pa je krvavo obračunavanje in ustrahovanje ljudi. Komunistična partija je prav nasprotno izključevala odpor proti okupatorju izven svoje OF, spodbujala pa je sovraštvo, nasprotovanje in ustrahovanje med prebivalstvom. Italijanska vojaška oblast v Ljubljanski pokrajini se je zaradi partizanskih izzivalnih napadov že zgodaj spomladi odločila za obsežno akcijo proti partizanom na podeželju.

Iz tistih dni je poročilo Slovenske zaveze jugoslovanski begunski vladi v London zelo črno. (Dosje Mačkovšek, str. 157) “Narod grozno trpi na eni strani pod terorjem partizanov, na drugi vsled maščevanja okupatorja. Prevladuje splošen obup. S strahom pričakujejo ljudje nadaljnih dogodkov in se zlasti tudi bojijo gospodarske in prehrambene katastrofe pozimi. Italijanske namere niso povsem jasne. Včasih se zdi, kakor da jim partizanski podvigi služijo kot dobrodošel pretekst za politiko uničevanja slovenskega elementa. Na deželi je ponekod pričela organizirana obrambna akcija proti postopanju partizanov. V nekaj krajih so se javili kmetje oblastem, zahtevali in dobili orožje in se sami branijo proti partizanskim oddelkom.” Bojazen in strah pred novimi grožnjami Italijanov, ki so grozili z izselitvijo celotne pokrajine, je privedla člane Slovenske zaveze do novega razmišljanja.

V težkih okoliščinah so na protikomunistični strani prihajale številne pobude, da bi s posebno ekipo vzpostavili oportunistično politiko sodelovanja z okupatorjem. To naj bi bil edini možni izhod za obvarovanje prebivalstva pred najhujšim, kajti podobni nasveti so prišli tudi s strani vojnega ministra jugoslovanske vlade v domovini Mihajloviča. Vojaški krogi so bili namreč mnenja, da v takratnih okoliščinah ni bila mogoča nobena “širša in solidnejša” organizacija jugoslovanske vojske v Ljubljanski pokrajini. Težave pri vzpostavljanju posebne ekipe pa so bile v tem, ker še ni bilo razvidno, kdo bi mogel nase prevzeti “odiozno vlogo odgovornosti za aktivistično politiko”. (Dosje Mačkovšek, poročilo 23. avgusta 1942, str. 118, 157) Prav tako še ni bilo povsem jasno, koliko in pod kakšnimi pogoji so bili v kompromise pripravljeni Italijani. Čeprav so Italijani avgusta v več primerih že izročali orožje vaškim stražam, pa je bil položaj na politični ravni še nerazčiščen. Dogodki na terenu so prehitevali politične dogovore in jih po drugi strani tudi pogojevali. Vse skupine, ki so bile zastopane v Slovenski zavezi, so bile za to, da bi se našel izhod v kombinaciji, ki Slovenske zaveze ne bi kompromitirala.

7.1.7. Zakaj so se uprli komunistični osvobodilni fronti

Stremljenje slovenskega naroda po osvoboditvi je bilo za slovenske politične stranke in skupine nedvomno najpomembnejše vodilo upora proti okupatorju. Na narodni osnovi bi bil zato skupen osvobodilni boj vseh Slovencev možen. Osvobodilna fronta pa ni bila zgolj osvobodilna, temveč tudi revolucionarna. Številni Slovenci, ki so jo zaradi njene osvobodilne naravnanosti najprej podprli, so njeno pravo naravo spoznali šele kasneje, ko se je kot ljudska oblast polastila pravice, da odloča o življenju in smrti vseh, ki se niso navduševali nad revolucionarnimi ukrepi in novo miselnostjo. Ko je spomladi 1942 v sovjetskih republikah fizično uničevala belo gardo, je prišlo do popolnega razkola. Rodil se je spontan prvobiten protikomunistični odpor. “Kdor namreč ni doživel “partizanske svobode”, ni mogel doumeti trpljenja podeželskega prebivalstva” (Dosje Mačkovšek, Situacijsko poročilo SZ 12. 11. 1942, str. 161).

Revolucionarni teror na t. i. osvobojenih ozemljih je zavzel velike razsežnosti. Pojavil se je povsod tam, kjer so partizani skupaj s terenskimi odbori uveljavljali novo oblast. Obseg usmrtitev, izbor usmrčencev in zaplembe premoženja potrjujejo, da v teh razmerah ni šlo le za “pojave, ki so bili nasprotni temeljni usmeritvi narodnoosvobodilnega gibanja in so jih že takrat imeli za napake”. (T. Ferenc, Ljudska oblast na Slovenskem I, 985, str. 352–385), ki naj bi bile posledica vrtoglavice od vojaških uspehov in naglega vzpona narodnoosvobodilnega gibanja pomladi 1942.

Kako so doživljali partizansko osvoboditev in zakaj so se partizanom uprli, so zajeti pripadniki vaških straž, civilisti in duhovniki, izpovedali zasliševalcem OF v kočevskih zaporih v jeseni leta 1943. Ker se je na zaslišanju zelo veliko govorilo o vzrokih za organiziranje in sodelovanje pri t. i. beli gardi, je čitno, da je pojav po eni strani zelo vznemirjal, po drugi pa je nenavadno, da zasliševalcem res ni bilo jasno, zakaj je nastala bela garda. Čeprav so bili spomini na dogodke izpred enega leta in več izrečeni v okoliščinah, kjer je do izraza po eni strani prihajala človeška prizadetost in upanje na osvoboditev, po drugi pa nasilje, so bili odgovori prav v tej točki še najbolj nedvoumni, saj so večinoma iskreno navajali “objektivne” vzroke za vstop: vaškim stražam in obrambi pred komunizmom in italijanskim nasiljem. Podali so svoj oddgovor in zagovor za dejanja in odločitve, ki so jih sprejeli, v času, ko so reševali zgolj svoje in svojih golo preživetje.

7.1.8. Duhovniki

Med prvimi žrtvami komunističnega nasilja spomladi 1942 so bili pogosto duhovniki. Ker so imeli posebej na podeželju velik vpliv, v nnogih primerih pa so bili edini inteligenti, je bila njihova vloga in obnašanje za vsak kraj posebnega pomena. Komunistična ideologija je bila v načelnem nasprotju z učenjem Cerkve, ki je s papeškimi okrožnicami vernikom, sploh pa duhovnikom, prepovedovala sodelovanje s protiverskim in nasilnim komunizmom. Zaradi njihovega javnega protikomunističnega prepričanja in vplivanja na ljudi jih je bilo zato veliko pobitih pod obtožbo protinarodnega delovanja, ki seje nanašalo na aktivnosti v zvezi z organiziranjem “bele garde”, (glej F. Saje, Belogardizem, Ljubljana 1952, na več mestih, posebej str. 396).

Značilne težke razmere podeželjskega prebivalstva in ujetost duhovnika v realnosti trenutka razkriva izpoved župnika Viktorja Turka iz Begunj na Notranjskem. Po zaslišanju v kočevskih zaporih so ga brez ohranjene sodbe, mimo glavnine obsojencev, usmrtili konec oktobra 1943 na območju Grčaric. (Vsi zapisniki zaslišanj v: ARS; Referat II, Glavni štab, fasc. 6 in Referat I, fond 1515).

“Okupacija Ljubljanske pokrajine po Italijanih me je močno presunila, kakor tudi vse moje farane, ker sem poznal postopanje Italijanov na Primorskem in poznal tudi naše ljudi. Bil sem pa prepričan, da ta okupacija ne bo trajna in da bo na kakršenkoli način prišla zmaga v roke Angležev in to iz zgodovinskih razlogov. O snovanju bele garde, oziroma organizacije za ohranitev statusa quo ante v politiki Slovenije, mi ob okupaciji ni bilo nič znanega in nisem v tem pogledu imel nobenih zvez z ljubljanskimi krogi. Pač pa sem bil informiran po Meden Antonu, trgovcu in bivšemu županu v Begunjah, da se snuje neki vseslovenski odbor v Ljubljani, ki naj bi vse politične stranke in skupine združil v osvobodilni borbi in da se je ing. Sernec izrazil, da bi želel mene poleg. Kasneje sem tudi dobival poročevalca, vse do ofenzive 1942. Do OF sem bil dobro razpoložen vse do lanskega leta, dokler niso padli moji stanovski tovariši in nekaj mož, ki sem jih osebno poznal, župan Brulc v Šmihelu, Hrovat in Mišjak, župniki Komljanc in Ehrlich. Videl sem, da naši najboljši padajo.

Do organizacije vaške straže v Begunjah je prišlo po sili razmer. Ker ni bilo v kraju italijanske garnizije, tudi nismo dobivali hrane, vsaj maja meseca ne. Italijani so požgali vas Kožljek in grozili, da bodo požgali Bezuljak, Dobec in Begunje, ker smo vsi partizani. Ko so bile težave prevelike, so se fantje in možje iz vseh vasi begunjske župnije zmenili, da gredo prostovoljno v internacijo in so šli v Cerknico. Vse vasi niso šle naenkrat, temveč vsaka zase. Kdo je sprožil misel na prostovoljno internacijo in kdo je dal inicijativo za pohod v Cerknico, mi ni znano, jaz to nisem bil. Pripominjam, da niso šle vse vasi naenkrat in tudi ne vsi moški naenkrat, temveč so cepali po dva, tri itd. 27. ali 28. sta bila usmrčena brata Hitija, tedaj smo pa vsi zgrabili kovčke in se odločili, da gremo vsi moški proč. Dopoldne pa so poslali Italijani obvestilo, da naj bo pogreb ob 4 uri. Ljudstvo meje prosilo naj bo ob 2 h, da bi lahko prej odšli iz vasi in da bodo vas zaščitili. Res je prišel še isti dan oddelek vojaštva v Begunje in Bezuljak. Naslednji dan je klical telefonsko colonelo Seraglia v Cerknico na komando s pozivom, da se zglasim naslednji dan ob 8 uri na komandi v Cerknici. Pred tem me je col. Seraglia klical k sebi menda 15. julija, ko se je začela ofenziva, v gostilno k Medenu skupno s kaplanom Zavbijem in učiteljico Erženovo. Držal nam je nagovor, v katerem je povedal, da smo Slovenci manjvreden narod, slični Afrikancem in Albancem, daje glavni znak manjvrednih narodov prevzetnost, ki se opazuje tudi pri nas, da so Italijani morda napačno postopali, ker niso šli po stopinjah Nemcev in takoj v začetku nastopili z brutalno silo ter da je ta ofenziva zadnji poizkus, da pridemo k pameti, ker bo sicer ves narod poginil na naraven način od lakote in mraza. Mišljenje je bilo tako, da ako ofenziva osvobodilnega gibanja ne bo zatrla, da nas bodo potem pustili poginiti. Obenem nam je naročil, naj to sporočim ljudem, kar sem s prižnice tudi storil.

Požig vasi Škrilje

Slika 39. Požig vasi Škrilje Arhiv RD

28. julija 1942 sem se oglasil na poziv pri col. Seraglii, bil je to pot zelo prijazen. Izjavil je, da obžaluje besede, ki mi jih je govoril pri Medenu, da je bil takrat v zmoti in mislil, da smo sami partijci, sedaj pa je ugotovil, da to ni res in nam je pripravljen dati orožje, da se bomo lahko branili. Bil sem s tem sporazumen. Naslednji dan so Italjani pripeljali v Begunje 30 pušk, še prej pa so z avtomobili pripeljali nazaj moške, ki so se javili za prostovoljno internacijo iz Cerknice. Puške so se razdeljevale vsem, ki so prišli ponje, dokler jih ni zmanjkalo. Kontrole nad tem, kdo naj puško dobi in kdo ne, ni bilo, ker so prišli ponje itak sami zanesljivi ljudje in so se simpatizerji partizanov držali daleč proč. Pri razdeljevanju pušk sta sodelovala trgovec Matičič in Kranjc Jože iz Dobca. Spiska zanesljivih in nezanesljivih ljudi ni bilo. Poveljstvo je najprej prevzel Kranjc Jože, nato Matičič. Ni bil namen organizirati belo gardo s kakšnimi jasnimi političnimi cilji, temveč samo vaško obrambo, ki naj brani imetje vasi in življenje vaščanov. Tudi jaz sem pri predavanjih, oziroma na sestankih, na katerih sem govoril, povdarjal in priporočal fantom poštenost, da bi jim nihče ne mogel očitati kdaj kakšnih napak. Govoril sem tudi proti komunizmu po navodilih, ki sem jih dobil od svojih predpostavljenih in obsojal uničevanje imovine in življenj, pa naj delajo to Italijani, Nemci ali partizani. Takoj v začetku sem naročil, naj se pozovejo vsi partizani iz moje fare, da naj se zglasijo domov, ker sem smatral za brezsmiselno. da tavajo po gozdu . …

V beli gardi sem vsaj lokalno videl zgolj borbo za obstanek vasi in za vero proti komunizmu, v splošnem pa ne izključujem, da so se nekateri borili tudi za korita. Partizansko gibanje sem odklanjal iz lokalnih pogledov, dasi sem vedel katere skupine sodelujejo v OF ker so bili usmrčeni kot izdajalci večinoma katoliški ljudje, ki sem jih poznal osebno kot dobre in poštene”.

Kaplan Ludvik Tomazin je prišel na drugo kaplansko mesto na bloško planoto avgusta leta 1941 z nalogo, da osnuje Katoliško akcijo, kar pa mu v kratkem času ni uspelo. „Do OF v začetku nisem zavzemal nikakršnega sovražnega stališča, potem se je pa moje stališče in to približno meseca marca 1942 spremenilo in to potem, ko sta padla akademika Župec in Kikelj. Ta sprememba se je spremenila tudi pri ljudeh v moji fari in to približno za 75 % na podlagi tega, ker je bilo več umorov in rekvizicij. Mene osebno je pa prepričalo, da vodi OF napačno, odnosno nepravilen boj, zlasti še takrat, ko je padel Ehrlich. … Borbo partizanov proti okupatorju sem smatral tudi radi tega za nepravilno, ker sem bil prepričan, da partizani ne bodo niti za 1/4 ure prej pognali okupatorja z naše zemlje. Spominjam se, da je bila vaška straža ustanovljena izključno le proti partizanom. Po ofenzivi sem prišel tudi sam do tega, da je nekaj potrebno storiti za rešitev premoženja ljudi. To sem smatral za glavni razlog. … Moralno gledano je bila bela garda nekaj slabega, v slučaju pa, kakor smo mi živeli in kakor so živeli ljudje je bila ta nujno potrebna. Dolžili so me, da sem belogardist, katerega je treba spravit s pota.”

Grebenc Alojzij, pater Placid, je bil je več let pred vojno ekonom cistercijanskega samostana v Stični.” V začetku delovanja OF sem bil njen simpatizer in sem dajal prispevke v naravi in denarju štabu leteče grupe in drugim, ki so potrkali na moja vrata kot samostanskega ekonoma. Ko pa so kasneje neodgovorni elementi v imenu OF začeli klati ljudi, ropati, tudi našo upravo – 7 konj z vprego 112 krav –, posiljevati dekleta in hoteli ujeti še mene, da bi jim samostan dal visoko odkupnino, sem se od OF kot duhovnik odvrnil. To je bilo nekako junija 1942. Nekako avgusta 1942 je bila v Hudem pri Stični ustanovljena vaška straža. Pri ustanavljanju nisiem sodeloval v nobenem oziru. Ko so bili fantje že zbrani in je bil postavljen komandant aktivni poročnik Nadrah, so prišli v samostan po nasvete in na razgovor. Povedali so mi, da je njihov namen varovati vas pred uboji in so res ujeli brate Poljance, katerim je bila imputirana glavna krivda za dejanja, ki sem jih zgoraj omenil. Lahi so jim dali orožje. Rekel sem jim, naj bodo pri tem pošteni in naj se zavedajo, da so Slovenci in da naj nikomur ne delajo krivice”.

Lavrih Ivan je nastopil kaplansko mesto v Dobrepolju tik pred vojno. “Maja 1942 je prišel k meni Brilej, ki mi je razložil namene OF. Z njegovimi izvajanji sem se strinjal. Ugovarjal sem mu le v tem, da se je OF v naši fari pridružil moralno najslabši element – pijanci, kvartopirci, ženskarji – in da jaz s temi pač ne morem sodelovati kot čuvar morale v fari. Rekel sem pa, da mu takoj stavim na razpolago vseh 300 fantov v naši dolini, ko bodo k OF pristopili poštenjaki. … S partizani smo

se dobro razumeli in sem šel parkrat maševat in pridigat v Kompolje, kamor so hodili tudi partizani k maši. Zaradi laškega pretepanja in tatvin zoper mene sem 5. julija 1942 pobegnil v Ljubljano, kjer sem ostal do konca avgusta. Ko sem se potem vrnil, sem že našel vaške straže. V vojaške zadeve se nisem mešal, nekajkrat sem jim le pridigal”.

Femc Boris je prišel za kaplana v Cerknico julija 1941. Po razsulu Jugoslavije so ga Nemci iz Tržiča, kjer se je nahajal kot bolnik, izgnali v Ljubljano. “Kot duhovnik sem imel naročilo, da osnujem katoliško akcijo, ki je nepolitična. To mi ni uspelo. Vse tiste, ki sem jih povabil, da prihajajo k meni, se pozneje niso več upali, ker so bili ožigosani kot belogardisti. Pred pol leta je italijanski poročnik zahteval, da naj se v Cerknici javi 30 fantov, ki naj bi zamenjali stražarje iz Begunj. Na to ustno zahtevo se je javilo šest fantov kljub mojemu odklonilnemu stališču. … Ne bom osporaval dejstvu, da sem bil somišljenik onih, ki niso bili zadovoljni z OF zaradi slabih poročil, ki smo jih dobivali o njej. … Priznam, da je literatura prihajala na moj naslov in sem isto osebno razdeljeval. Dobival sem: Svobodno Slovenijo, Junake, Slovensko akcijo itd. Bil sem mnenja, da bi ne delal po svoji vesti, če že ne sodelujem drugače pri stvari, pa vsaj na ta način. V precej večjem obsegu sem se z razdeljevanjem literature bavil zlasti zadnje štiri tedne. Držal sem se navodila svojega škofa, ki je rekel, da greši smrtno, kdor sodeluje z OF.”

Sinkar Anton je bil kaplan v Mirni peči, nato pa vojni kurat pri četnikih. “13. 5. 1942 so me vzeli partizani pri Karteljevem na ovadbo vaškega zaščitnika, ker sem bil proti razdejanju gradu Hmeljnika, ker bi trpela vas. V belo gardo so me poslali cerkveni predstojniki. Šel sem k četnikom in opravljal verska opravila. Med njimi so bili mnogi, ki jih je vaška zaščita obsodila na smrt. Po mojem mnenju so vaški zaščitniki napravili več gorja kot sami partizani.”

Jakob Mavec je bil v kraljevini Jugoslaviji aktiven vojni kurat, ob okupaciji pa kaplan v

Dolenjskih Toplicah. “V belo gardo sem šel zaradi škofove odredbe. Pri stvari pa sem tudi z dušo v toliko, ker so se mi smilili preganjani fantje, ki so jih pregnali iz domov neodgovorni elementje, kakor jih sedaj imenujete. Mislil sem tudi, da je OF protiverska zadeva in sem tudi za to sodeloval pri teh posadkah. Moje gledanje na OF je bilo v različnih dobah različno. Od začetka pa do aprila 1942 sem OF videl kot osvobodilno gibanje in kot tako za nekaj dobrega. Ko sem zvedel za likvidacije nekaterih oseb, na prim. v topliški občini Rojnerja iz Riglja, ki je bil po mojem mnenju skoz in skoz poštenjak in katerega so partizani ubili samo zato, ker jim ni hotel dajati vedno kruha, sem svoje mišljenje o OF spremenil in sem rekel, da mora biti zadaj politika ali pa zločinska banda. Ko je škof OF obsodil, sem stal za svojim škofom.”

7.1.9. Bogoslovci

Med zajetimi protirevolucionarji na Turjaku in nato med zaslišanimi v kočevskih zaporih je bila tudi skupina dvajsetih bogoslovcev. To so bili večinoma pregnanci iz Štajerske in Gorenjske, ki so v ljubljanskih redovnih zavodih (pri jezuitih) našli zatočišče pred nemškim preganjanjem. Med počitnicami jih je vodstvo bogoslovja in zavoda poslalo na deželo tako zaradi pomankanja hrane kot tudi zaradi duševne sprostitve in zdravstvenega stanja bogoslovcev. V vaseh okrog Dobrepolja so na kmetih pomagali pri domačih opravilih. Zaradi italijanske kapitulacije 8. septembra 1943 in nevarnosti hujših bojev so se nameravali vrniti v Ljubljano. Ker pa vlak po 9. septembru ni vozil, so se proti Ljubljani odpravili peš preko Turjaka. Slovenski četniki so jih zaradi negotove poti, bojne napetosti in vojnih razmer 13. septembra na Zapotoku zavrnili. Ko so se vrnili na Turjak, so se pred boji zatekli v grad, kjer so po več dneh hudih bojev prišli v partizansko ujetništvo.

Na partizanski boj, OF in belo gardo so gledali od daleč. Vsekakor so zanimive njihove izjave o tem, kaj jim je o razmerah sporočalo vodstvo bogoslovja in kako so kot pregnanci doživljali dogajanja v Ljubljanski pokrajini. Na zaslišanjih so vsi poudarjali, da sta jim generalni vikar Nadrah in dr. Lukman, ki je imel na skrbi štajerske semeniščnike, dopovedovala, da se v okolju, kjer bodo nastavljeni, ne smejo vmešavati v nobene zadeve, še najmanj pa v politiko. Podobne prepovedi političnega udejstvovanja so pred tem veljale tudi v bogoslovju in jezuitskem zavodu.

Med prostim časom pa je beseda večkrat nanesla tudi na aktualna dogajanja.

V času, ko je nekaj duhovnikov padlo, je k nam prišel vodja semenišča kanonik Nadrah, ki nam je najstrožje prepovedal vsako udejstvovanje, kar se tiče bele garde in partizanov in sploh vsega političnega udejstvovanja. (Jakob Franc, Zbilje) V samostanu so bili večkrat razni pogovori o partizanski vojski in OF. Mišljenja, ki so se tikala OF, so bila deljena. Trdim, da sem bil vsakokrat, kadar sem slišal pogovor o medsebojni razklanosti Slovencev, vedno nejevoljen. V kolikor je bela garda sodelovala z okupatorjem, trdim, da je žalostno. (Žagar Alojzij, Trbovlje) Bela garda je bila v službi okupatorja, mislim pa, da so nekateri ljudje šli v belo gardo zato, da čuvajo svoje domove. Spiritual v jezuitskem samostanu nam je govoril o komunizmu kot o gibanju, proti kateremu se moramo boriti”. (Volk Ivan, Št. Peter v Savinjski dolini) Mnenja sem, da je bila bela garda nekakšna samoobramba našega ljudstva zaradi različnih umorov nedolžnih ljudi. (Vidic Franc, Šenčur pri Kranju) Belo gardo sem gledal kot orodje v laških rokah. (Stare Franc, Velike Lašče) Glede bele garde sem mnenja, da je bila reakcija na dejanja neodgovornih elementov. (Pekolj Ivan, Dobrnič) Vodja Nadrah nam je ukazal, da se moramo vzdrževati vsakršnega političnega delovanja in nam pod kaznijo izključitve zagrozil, da ne prinašamo kakršnekoli strankarske literature v semenišče. Vsi smo želeli, da se revolucija med nami neha. Molili smo za mir, v govorih je vodja včasih omenjal grozodejstva partizanov. Povedal je, da je bil ta in ta dober, pa so ga umorili. … Lansko poletje je bila v Žužemberku organizirana bela garda na ta način, da so Italijani pobrali vse moške in jih hoteli odpeljati v internacijo. Po posredovanju dekana Gnidovca, ki je izjavil, da so vsi pripravljeni vstopiti v belo gardo, da bi jih tako rešil internacije, so jih Italijani izpustili. Kmalu nato je prišla italijanska naborna komisija iz Zagradca, ki je priredila nabor prostovoljcev za belo gardo, a ko se ni nihče javil, so zopet zagrozili z internacijo, nakar so se začeli javljati. (Mrvar Janez, Žužemberk) V Ljubljani sem zvedel, da se organizira OF, za katero sem bil kot zaveden Slovenec in begunec navdušen, ker sem smatral, da gre za narodno stvar.Ko so bile potem žrtve med duhovniki in ljudmi sploh, se mi je zdelo čudno, da se je takoj na začetku začela prelivati kri. Mislim, da se je bela garda osnovala predvsem zato, da se zaščiti imovina podeželjskega ljudstva, ki je bilo izpostavljeno okupatorjevemu nasilju. (Mauser Karel, Bled) Ko sem slišal o raznih grozodejstvih, sem bil proti OF. Naši predstojniki so bili v vprašanjih OF in bele garde do nas štajerskih bogoslovcev molčeči. (Goršek Zvonimir, Petrovče). Ko se je osnovala bela garda nas je generalni vikar Nadrah opozoril, naj se ne vmešavamo v nobene politične akcije. Podobno stališče nam je velel tudi škof Rožman. (Pogačar Andrej, Kamnik) V semenišču smo bili v zadevi partizanov enostransko obveščeni. Brali smo le Slovenca in Slovenski dom in tu črpali snov za pogovore. (Zagoršek Franc, Ptuj) O OF sem nekaj časa mislil, da je protiverska, protinarodna in komunistična, danes pa sem svoje mnenje spremenil. (Pečovnik Karel, Vransko) Vodja Nadrah nam je pod pretnjo izključitve zapovedal, da se ne pečamo s političnimi vprašanji. OF sem najprej kot zaveden Slovenec pozdravljal. Ko sem pozneje slišal, da partizani pobijajo nedolžne ljudi, je nisem več odobraval. Šele sedaj sem zvedel, da so to delali neodgovorni elementi. Mnenja sem, da je v začetku nastala bela garda od ljudi, in šele potem je vso stvar vzelo v roke vodstvo v Ljubljani. (Potočnik Leopold, Škofja Loka)

7.1.10. Poveljniki postojank vaških straž

Ker so imeli poveljniki posameznih postojank med zajetim moštvom izpostavljeno vlogo in so bile obtožbe za njihova dejanja večje, so tudi njihovi zagovori tehtnejši. Čeprav je bila glavnina poveljnikov vaških straž Dolenjske, ki je po italijanski kapitulaciji prišla v boje s partizani, pobita v Velikih Laščah neposredno po predaji Turjaka, nam tudi izjave zajetih notranjskih poveljnikov zgovorno pripovedujejo.

Nastanek bele garde sem si razlagal tako, da to bila reakcija na nekatera nepremišljena dejanja partizanov – pobijanje ljudi in požiganje hiš v Št. Joštu. Na licu mesta sem videl, da so ljudje prijeli za orožje brez vednosti Italijanov iz samoobrambe. Ko so Lahi za to zvedeli, so seveda priliko zgrabili z obema rokama in so začeli belo gardo sistematično organizirati. Major Novak mi je zapovedal, da prevzamem mesto komandanta posadke bele garde v Rovtah. Svoje postopanje je upravičeval s tem, da lahko le na ta način pridemo do orožja in narod vojaško organiziramo za odločilen spopad z okupatorji ter da ima za to odobrenje gen. Mihajloviča. Naročil mi je, naj bo moj odnos do partizanov izključno obrambnega značaja. (Vošnar Pavel, Št. Jošt – Rovte)

Izhajam iz cerkovniške družine v Domžalah. Po prihodu Nemcev sem moral bežati, ker so mi domžalski Nemci kot zavednemu Slovencu grozili z maščevanjem. Pred vojno se politično nisem udejstvoval, ker se nisem strinjal z nedemokratičnimi oblikami političnega dela, bil pa sem zagret narodnjak in globok vernik. Na OF sem sprva gledal s simpatijo. Potem so se vanjo vmešali neresni elementi, kar sem opazoval v Begunjah (na Notranjskem), kjer sem kot gradbenik dobil službo. OF sem dokončno začel odklanjati potem, ko jo je obsodil škof. Spomladi 1942 sem opazoval člane terenskega odbora iz Dolenje vasi pri Cerknici, kako so hodili sekat v gozd, les prodali, pa denarja niso porabili za OF. Ko je bil naš narod v najhujši stiski, sem videl, kako so ti ljudje denar zapili, veseljačili po vasi in igrali s harmoniko. Ni mi bilo všeč, da so bile vse žage zaprte, destilacija Nemca Klammer Jožeta pa je smela nemoteno delati dalje. Pri Sv. Vidu je bilo med ofenzivo 1942 več partizanov na pokopališču. Prišli so Italijani, partizani pa so nanje streljali, čeprav so kmetje prosili naj gredo proč. Partizani so se nato umaknili, Italijani pa so iz vasi pobrali vse moške in jih (51) ustrelili. Italijani so pri Sv. Vidu našli tudi neke partizanske spiske o ljudeh iz Otav. Na podlagi teh spiskov so ustrelili 18 ljudi, med njimi oba učitelja. Takih primerov je bilo več. Nekaj ljudi so ubili tudi partizani, med njimi dve ženski, ki jih je italijanska straža zalotila s partizansko prepustnico. Ker sta jo pod grožnjami izdali Italijanom in povedali, kje sta jo dobili, sta bili nato od partizanov justificirani. Obsojal sem to postopanje. Povod za organizacijo bele garde pa je bil uboj Hitijevih fantov. Nekaj dni po ofenzivi leta 1942 so partizani obkolili vas in aretirali dva katoliška fanta Hiti Janeza in Franceta. Eden je poskusil pobegniti, pa so streljali za njim in ga nato zaklali, drugega so odpeljali in ga vrgli v Mihcovo brezno. Kasneje so ga od tam potegnili, pa na rokah ni imel nohtov. Drugi dan so šli ljudje iz vasi k Italijanom in zahtevali orožje, da se bodo branili. Takrat mi ni bilo všeč, da so se ljudje oborožili in sem se umaknil v Ljubljano. Po 14 dneh sem se vrnil v Dolenjo vas, kjer bele garde ni bilo. Decembra 1942 sem videl, da ni dobro, da se Slovenci med seboj pobijajo tudi zaradi osebnih razlogov. Da bi preprečil neumnosti in katastrofe, sem po nagovarjanju nekega “duhovnika”, ki je menda bogoslovec ali kaplan iz Ljubljane odločil, da prevzamem komando postojanke v Begunjah. Vedel sem, da s tem izpostavim svojo osebo očitku izdajalca, mislil pa sem, da bom lahko storil več dobrega kot slabega. Ni mi bilo všeč, da v OF sodelujejo razni kapitalisti, kakor je bil na primer nek lesni trgovec iz Begunj, še manj pa partijska propaganda, da je treba farje pobit itd. (ing. Jože Vojska, Begunje)

Na njegovo odločitev, da prevzame poveljstvo vaške straže, se je s pismom iz partizanskih vrst odzval tudi njegov znanec iz Ljubljane, Bine Kobolj, ki odločitve nikakor ni mogel razumeti. “Danes sem zvedel žalostno vest, da si postal komandant bele garde. Ne gre mi v glavo, kako je do tega prišlo. Ali si bil prisiljen, ali si šel prostovoljno. Kdo te je zapeljal? Ljudje, s katerimi si občeval kot inženir, se Te boje. Pravijo, govorili smo z njim in mu zaupali, sedaj bo pa z ozirom na naše pogovore izvajal konsekvence. Vidiš, kar težko mi je, ko slišim take stvari o Tebi, za katerega sem prepričan, da si poštenjak in da si storil ta korak, ker se ti je zdela dolžnost, da se boriš za vero.”

Šele potem, ko sem bil v internaciji, sem se opredelil. Bil sem v stiku z aktivnimi oficirji, med njimi zlasti s kapetanom Abramom, ki mi je povedal, da struja, ki je sedaj na terenu, ne bo zmogla vzdržati okupatorjevega pritiska in je zato potrebno, da se na drug način pride do okupatorjevega orožja. Kmalu po prihodu iz internacije sem se dogovoril z Marinček Stankom, mizarskim pomočnikom, ki je bil že podnarednik, da prevzamem komando na Blokah. (Omerza Mihael, Ljubljana – Bloke)

Poročila o ubojih, trpljenju ljudi zaradi italijanskih represalij, ki se maščujejo nad golorokim ljudstvom za dejanja, ki jih povzročajo partizani, so v Ljubljani spodbudila, da sem se odločil za Slovensko legijo. Po navodilih in v duhu Slovenske legije sem organiziral ljudi na Rakovniku, na Blokah in v Loškem potoku. O partizanih sem mislil, da so navadna banda. (Poženel Pavel, Ljubljana – Loški potok).

7.1.11. Člani vaških straž

Izpovedi prizadetih članov vaških straž so najštevilnejše, zato tudi najbolj raznovrstne. Razlikujejo se od posameznika do posameznika in od območja do območja. Večini je podobna ujetost v dvojno nasilje, partizanov z ene in Italijanov z druge strani. Narodno občutljivi in protiokupatorsko razpoloženi so se odvrnili od osvobodilne fronte. Revolucija in okupacija sta jih vkovali v primež, ki ga niso hoteli, a so ga morali sprejeti, če naj obstanejo ob svojem revnem premoženju. Zasidrani v narodni tradiciji in verskem izročilu so bili obsojeni za žrtve časa, ki so ga živeli.

7.1.12. Bloke

Mi vsi, zlasti pa jaz, sem živel pod vtisom, da je naša borba pravilna. Da sem se odzval v belo gardo je bil vzrok tudi ta, ker sem se bal, da bi bil v nasprotnem slučaju odpeljan v internacijo. V slučaju, da bi odšel k partizanom, sem se bal, da bi mi požgali dom, ostale pa odvedli v internacijo. (Oražem Franc) Za belo gardo sem se odločil zato, ker sem bil poprej v terenskem odboru in sem se bal Italijanov in internacije. (Zakrajšek Alojzij) Za belo gardo sem se odločil zaradi propagande in govorjenja domačih ljudi, kakor tudi župnika Hrena, ki je osebno delal na organizaciji bele garde v naši fari. Poveljnik Omerza nam je govoril, da se ne borimo toliko proti partizanom, kakor proti komunistom. (Žurga Franc) Ob ofenzivi smo bili pozaprti skoraj vsi moški iz Blok. Večino so izpustili na intervencijo župnika Hrena, ki je povedal, da smo vsi pošteni in dobri ljudje. Že prej so Italijani ubili 6 oseb, ker so pri preiskavah pri njih dobili municijo. Izpustili so nas vse razen tistih, ki so imeli sorodnike pri partizanih. Dne 19. 12. 1942 sem dobil poziv, da se moram javiti in sem se javil, ker mi drugega ni preostalo. (Kraševec Franc) V naši vasi smo 19. 12. 1942 iz občine dobili poziv za belo gardo. Za belo gardo sem se odločil predvsem zato, ker so se po vasi širile govorice, da so partizani za Rusijo, tam pa ni dobro, ker so Rusi za komunizem. Na drugi strani bomo belogardisti z Angleži. Smatrali smo, da je bela garda prava in zato smo se v vasi odločili zanjo. Z vstopom v belo gardo smo prihranili, da nam Italijani niso požgali domov. (Škrabec Franc) V belo gardo sem se vpisal letos 1. 7. , ko sem prišel domov na počitnice. Doma je precejšnja revščina in sem vsako leto moral iskati delo, da sem kaj zaslužil. Letos dela nisem mogel dobiti, hrane pa je doma zmanjkovalo. Zato sem pristopil k beli gardi za čas počitnic, da si nekaj prihranim za študij. Rajši bi šel na cesto kamne tolč, pa tudi tega dela nisem dobil. Iz istega razloga, da sem lahko dobil podporo v Oražmovem domu, sem se vpisal v GUFF. Mnogo mi je do tega, da študij čimprej končam in pridem do kruha zaradi revščine, ki vlada doma. (Zakrajšek Jože) Dne 11. junija 1. 1942 so me vzeli partizani, ker sem bil osumljen, da sem vodja bele garde na Blokah. Priznam, da sem imel vpliv med fanti, priznam tudi, da sem bil poprej doma organizator fantovskih odsekov in prosvetnega društva. Partizani so me po treh dneh izpustili ter zabičali, da ne bom izvrševal nobene službe, odnosno organiziral naših ljudi, ki bi bila v korist okupatorju …

Po ofenzivi je začel župnik na Blokah z organizacijo bele garde. Tedaj sem bil njemu v pomoč. K odločitvi, da delam v beli gardi, je bil poleg strahu pred italijansko internacijo tudi strah pred partizani. Večkrat sem dobil pošto, da me bodo partizani vzeli in živega drli. (Oražem Anton)

7.1.13. Bloke – Sv. Trojica

Po ofenzivi konec avgusta 1942 so Italijani požgali moj dom, ker je bil moj brat pri partizanih. Odšel sem v vas Hiteno, kjer nas je bilo 8 fantov, ki smo dobili puške od Italijanov. V vasi sem bil v boju s partizani, ker so hoteli, da oddamo orožje. Ker ga nismo hoteli oddati, smo se s partizani borili. Italijani so nam dali orožje pod pogojem, da se borimo s partizani, v primeru, če ga oddamo, da nas bodo pobili, naše družine pa odpeljali v internacijo. (Korošec Anton, Zavrh)

7.1.14. Grahovo

V vaško stražo me je povabil član terenskega odbora OF, češ, da se bomo tako najlepše rešili italijanskih nadlegovanj. Dne 13. maja 1942 so partizani prvič napadli Grahovo in iz osebne varnosti smo domači fantje zbežali proti Žerovnici v gozd. Tam so nas dobili Telič Matija in njegovi sovaščani, delavci v OF in nam grozili, da nas ustrele, češ, da smo petokolonaši in beli, čeprav si mi pod tem nismo prav nič predstavljali. (Sega Franc) Po ofenzivi 1942 so Italijani razdelili med vaščane 7 pušk. Grozili so nam s požiganjem in internacijami ter obljubljali prehrano. Po nasvetu partizana Sega, ki je bil takrat doma v terenskem odboru, sem tudi jaz vzel eno puško. S partizani smo se dogovorili, da se med seboj ne bomo nikdar napadali. Vse je obstajalo v tem, da smo kot posamezniki imeli puško, ne da bi jo uporabljali. Po prihodu Kremžarja, ki je prevzel vodstvo vaške zaščite, so nam starejšim puške pobrali. (Josip Baraga)

7.1.15. Loška dolina

Po ofenzivi 1942 so Italijani požgali v vasi nekaj hiš, med ljudmi pa je nastal splošen strah pred požiganjem in internacijo. Stavljeno nam je bilo, ali zgrabimo za orožje ali pa gremo v internacijo. (Tome Janez) Vedno sem sovražil Italijane, toda v belo gardo sem šel iz strahu za svoje življenje in obstoja družine in doma. Italijani so nas odpeljali spomladi 1942 v Št. Peter na Krasu za 1 mesec. Po ofenzivi nas je silil Karel Žnidaršič, da zgrabimo za puške kot vaške straže ali pa nas odpeljejo v internacijo. (Krašovec Feliks) V belo gardo me je prisilil neki “Pisun” s pravim imenom Boršnar Janez, ki je pribežal izpod Nemcev. Grozil mi je naj stopim v belo gardo, ali pa me bo odpravil v internacijo. (Ravšelj Stanko) V začetku maja 1942 so nas vse moške vaščane pobrali Italijani in nas imeli nekaj tednov zaprte v Št. Petru na Krasu, češ, da smo komunisti. Po ofenzivi so nam Italijani vsilili puške kot vaški straži. Z njimi je nastopal Žnidaršič Karel, ki je rekel v internacijo ali puško. Razumljivo je, da smo rajši sprejeli puško, ker smo se bali internacije in z njo združene lakote, ki smo jo že bridko občutili. (Krašovec Franc)

7.1.16. Loški potok

V belo gardo sem šel iz strahu pred požiganjem, partizane pa sem nekoč sovražil zaradi zločinov. (Rojc Janez) V jeseni leta 1941 sem delal z očetom v gozdu pri Dragi. Prišli so Italijani in nas hoteli ustreliti, češ, da smo komunisti. Prepričali smo jih, da smo na delu v gozdu, a so nas pretepli, ker so prejšnjo noč tam hodili partizani. Junija in julija sem bil v partizanih okrog Loža. Ob ofenzivi so nam partizanski komandanti naročili, naj se rešimo, kakor kdo more. Priporočili so, zlasti domači komandir, da se držimo v bližini doma, da nam Italijani ne bi požgali domov. Rečeno je bilo, da se vrnemo v partizane brž, ko bodo prilike zopet dopuščale. Italijanom smo tajili, da nismo bili partizani, toda neki partizan nedomačin nas je izdal tako, da so Italijani hodili okrog s seznamom in zahtevali od nas orožje, ki smo ga odkopali in jim ga izročili. Odpeljali so nas v internacijo, od koder sem se na materino prošnjo vrnil letos 2. maja. Javiti sem se moral na italijanski komandi, kjer so mi ukazali, da moram stopiti v belo gardo. (Košmrlj Ivan) V belo gardo sem šel iz svojega katoliškega prepričanja. (Lavrič Ivan, Loški potok) Po ofenzivi v avgustu leta 1942 so nas pozvali v društven dom, kjer nam je govoril neki fašist, da bodo Italijani zažgali vas in nas streljali za talce, če pade kje kak strel in nas silil, da stopimo v belo gardo. Tako sem bil tudi jaz kot vsi drugi prisiljen, da sprejmem od okupatorja orožje. Ni bilo drugega izhoda, to smo morali storiti zaradi strahu pred represalijami. (Zbačnik Jože) Do ofenzive smo podpirali partizane in imeli z njimi zveze. Po ofenzivi so nas legitimirali in nam grozili s požigi in internacijami. Konec avgusta 1942 smo dobili pozive … Poženel je bil proti partizanom in proti Italijanom. (Bartol Anton)

7.1.17. Menišija

Pri nas smo v začetku vsi sodelovali z OF oz. partizani, ko pa je zaradi usmrtitve Hitijev

nastala neka nevolja med ljudmi, ki so se bali represalij Italijanov, so šli v Cerknico na komando prosit, naj jih internirajo, češ, da si tako vsaj življenje rešijo. (Otoničar Ivan) Danes nekoliko poznam program OF, prej mi ni nihče tega povedal. Se vedno pa mislim, da je prav, da se je pri nas organizirala bela garda, ker bi Italijani vse požgali, nam ne bi dajali živil in bi nas vse internirali.(Stražišar Alojz, Begunje) Dva moja brata so usmrtili partizani, češ, da sta izdajalca, pa kar jaz vem nista nič izdajala. V belo gardo sem prišel tako, da drugače ni moglo biti. Zjutraj so prihajali v vas Italijani in nas preganjali, da smo begali in se skrivali po grmovju, kjer smo tudi spali. Partizani so nam rekli naj gremo k njim, da bomo tam varni. Italijani so rekli, da vedo za vsakega posebej in da bodo vse družine spravili v internacijo, če gremo v gozd. V belo gardo niso silili nikogar, zlasti ne ing. Vojska. Nekateri možje v vasi tudi niso bili zraven, ker pač niso hoteli. Drugače so bili med nami tudi pristaši OF, celo terenci. Največ pa so ljudje pristopali zaradi hrane. (Hiti Vincenc, Begunje) Takrat je bilo v okolici Cerknice nekaj neresnih ljudi. Izvršili so napad na oba Hitija v Begunjah, kar je razburilo vso okolico, posebno še, ker se je vse balo Italijanov, ki so za vsak napad izvrševali represalije nad vsem prebivalstvom. … Takrat je šla vsa vas v Cerknico, naj komanda nekaj ukrene, ker tako ni mogoče živeti, češ po eni strani nas pobijate vi, po drugi pa partizani. (Cimperman Stane, Gošič) Na pomlad 1942 je bila v hiši lakota, ker je bila slaba letina, jedli smo skoraj samo repo. Takrat sta dva partizana trkala na naše duri in prosila za hrano, pa jima nisem mogel ničesar dati, ker tudi sam nisem imel nič. Po usmrtitvi Hitijev je po vasi zavladal strah, ker so se vsi bali Italijanov, ki so izjavili, da bodo vse moške pobili, če se še kdaj kaj takega v vasi zgodi. Iz te bojazni so šli skoraj vsi moški v Cerknico prosit Italijane, naj jih internirajo, da si tako vsaj rešijo življenje. K beli gardi sem pristopil tudi jaz, ker sem bil na ta način preskrbljen. Dobil sem živež in plačilo ter se rešil internacije ali celo življenje, ker sem se bal, da bodo Italijani postopali tako kot v Otavah, kjer so ubili precej ljudi. (Debevec Anton, Begunje) Ko se je začela širiti propaganda OF, mi to ni bilo popolnoma všeč, ker sem smatral, da je bila prekmalu. Posebno me je v to prepričala okoliščina, ko so partizani oktobra 1941 napadli italijansko postojanko v Bezuljaku in so nato Italijani izvajali hude represalije nad domačini. (Debevc Jože, Begunje) Od začetka sem bil simpatizer in sem podpiral partizane. Okrog 17. maja 1942 so mi očitali, da sem njihov nasprotnik in so me aretirali. Po zaslišanju so me po 4 dneh izpustili. Osumljen sem bil, da sem komandant bele garde. O tem pa jaz takrat nisem ničesar vedel. Dne 28. julija pa je bil slučaj Kovačevih in zaradi tega mi vest ni dopuščala, da bi stal ob strani. (Matičič Alojz, Begunje) Bal sem se Italijanov, ko so začeli preganjati ljudi in so v Otavah ustrelili več moških. Ko sta bila usmrčena oba Hitija, je v vaseh okrog Begunj zavladal preplah, po eni strani, da bodo Italijani vse internirali, po drugi je bil strah pred partizani, da bi še koga pobili. Strah je bil tolikšen, da so se ljudje sami hoteli prostovoljno preseliti v Italijo, da bi tako imeli mir tako pred Italijani kot pred partizani. Bolj so se bali Italijanov, ker se maščujejo in požigajo vse vasi, kamor pridejo partizani … Pri nas smo dobili puške kasneje. V vas je prišel občinski odbornik, ki je sklical vse moške v vasi, nas popisal nato pa smo šli v Begunje po puške … Med partizane nisem mogel pobegniti, ker imam doma družino, otroke brez žene. Pri beli gardi sem bil tudi zato, ker sem tako dobival živež, ker je bilo zanj težko in plačo, ker sem bil prej tudi brez dela. (Obreza Anton, Selšček) Iz Župejna sem šel v vaško stražo na Otave. Bil sem prisiljen pristopiti. Italijani so na Otavah, 5 minut oddaljeni vasi, ubili 22 fantov. Aprovizacije nismo dobivali. V gozd nisem mogel, ker sem moral gospodariti za bolehne starše, moj brat pa je bil še premlad. Ni mi preostalo drugega kot zagrabiti puško, ko so Italijani to zahtevali. Živeti nam sploh ni bilo mogoče, ker so nam Italijani pobrali živino, izropali krompir in pobrali ostali živež. Vas se je odločila spontano potem, ko je videla, da so tako storili v Begunjah, in osnovala vaško stražo. Iz Otav nismo šli nikamor, pač pa smo se okrog 20. 10. 1942 preselili v Begunje. K vaški straži smo pristopili zato, ker smo upali, da nas bodo poslej Italijani pustili pri miru. (Rot Franc)

7.1.18. Drugi

V belo gardo sem vstopil zato, ker sem bil očrnjen kot nevaren in da se krijem. Zato pa sem obveščal zaupnike OF o belogardističnih zasedah itd. (Jesenovec Gabrijel, Vrhnika)

Z OF sem sodeloval kot informator za razmere in ljudi v beli gardi do marca 1942, dokler nista bila likvidirana Kikelj in Župec. Kikelj je bil moj dober prijatelj in nisem mogel verjeti, da bi bila ta dva v laški službi. Do svoje internacije 27. 6. 1942 sem pri beli gardi z vednostjo OF še nadalje kolportiral literaturo kaplana Križmana. (Končan Marjan, Celje)

V legijo sem vstopil zato, da se izognem internaciji. (Konečnik Ljubomir, Guštanj)

Konec septembra 1942 so me aretirali Italijani v Škocijanu in me odpeljali v Novo mesto, kjer sem bil zaprt. Nato so me z drugimi odpeljali v Stopiče, kjer sem stopil v belo gardo, ker nisem hotel v internacijo. (Kralj Jožef, Škocijan pri Mokronogu)

Kakšen teden pred mojim prihodom na Bizovik so Italijani kraj blokirali in postrelili nekaj ljudi, nato pa domačine mobilizirali v belo gardo. Naša naloga je bila, da čuvamo imovino in življenje vaščanov. Takrat ni bil naš namen, da napadamo in uničujemo partizanstvo, kar je bila italijanska želja, ampak se je ilegalno delalo tudi proti okupatorju. (Capuder Gabrijel, Ljubljana) Bela garda je bila reakcija na poboje duhovnikov in nekaterih drugih oseb in na pobiranje živil pri kmetih. Res pa je, da so nekateri na naši strani, ki so se hoteli dvigniti v očeh Italijanov, napravili partizanom, OF in njihovim pristašem veliko škodo s tem, da so jih prijavljali Italijanom. (Isti)

8. aprila 1943 je prišel k meni nek Cerkničan, češ, da morava oba s sinom, ki je bil takrat tudi brez dela in je star 19 let, javiti na vojaški komandi, da bova prijela za orožje. Drugi dan je prinesel pismen poziv. Nato sva šla na komando, tam so zahtevali, da greva v belo gardo. (Marcelan Peter, Cerknica)

Za belo gardo sem se odločil zato, da pomagam ljudem, da se ohrani njihovo premoženje. Čital sem Slovenski dom, Slovenca in druge časopise pa sem videl, kako se godi našemu kmetu na deželi. (Obed Jože, Ljubljana)

Nas pet bratov je puške obdržalo, ker nas je veliko doma, posestvo pa majhno. Za vse ni bilo dovolj pridelkov, aprovizacije ni bilo, tako pa smo lahko prišli do živeža. (Švigelj Viktor, Dolenje Jezero)

Ko je v naši okolici začela dlovati OF, sem dajal prispevke v hrani in pijači vse do poletja 1942. Ko so tedaj neodgovorni elementi, ki so nastopali v imenu OF, s silo jemali našim ljudem v vasi denar, sem na nasvet nekega čevljarja odšel k laškemu kapitanu na Selu, da mi da 6 pušk kot so jih dobili že drugi. Razdelil sem jih med fante za obrambo, toda pozneje so nas Italijani silili, da gremo v patrole po naši okolici. (Groznik Alojz, Dolenja vas – Temenica)

Ko je šla italijanska ofenziva preko naše vasi, so me 24. 8. 1942 vzeli s seboj in me peljali v Novo mesto. V zaporu sem ostal več dni, nato pa so me prav tako Italijani odpeljali v Stopiče, kjer je že čakala Legija in me odpeljala v Št. Jošt, kjer sem bil vključen vanjo in dobil orožje. (Gnidovec Franc, Veliki Lipovec – Ajdovec)

Pri beli gardi so nam rekli, da je njihov namen borba proti partizanom, da Italijani ne bi uničili vse naše vasi. (Škedelj Stanko)

V belo gardo sem vstopil iz strahu pred partizani, ki so zasledovali mojega gospodarja mlinarja. Kaplan je rekel, naj grem tja, ker nas bodo sicer partizani pobili. (Škufca Jože)

V partizanski patroli so me obkolili in razorožili belogardisti. Kranjc Milan mi je grozil z ustrelitvijo in internacijo za moje starše, če bi poskušal zbežati. Tako sem ostal pri beli gardi. (Pavlin Ivan, Brusnice)

V belo gardo sem prišel potem, ko so me Italijani v Šentjerneju skupno še s kakšnimi 30 domačini zajeli in odgnali v novomeške zapore. Tamkaj nam je bilo postavljeno vprašanje: ali v belo gardo ali v internacijo. (Pušavec Jože, Trška gora)

7.1.19. Zajeti civilisti

Poleg vaških stražarjev, ki so bili v protikomunističnem odporu neposredno udeleženi, je revolucionarna oblast po italijanski kapitulaciji in obračunu v državljanski vojni leta 1943 v iste kočevske zapore odvedla tudi več civilistov. Čeprav v vojni, kot je bila v Ljubljanski pokrajini, ni bil nihče nikjer varen, pa pobojev civilistov na način in v obsegu kot so bili spomladi leta 1942, zaradi novih okoliščin razplamtele vojne, ki so prebivalstvo silile v oborožene formacije, ni bilo več toliko. Revolucija je sedaj dosegla nov stadij. Okrepljena po zmagi nad protirevolucijo je na osvojenem območju pobrala ostale nasprotnike civiliste, ki so bili na dosegu njene roke, ker jih je bremenila odpora in izdajalstva ter uvrščala na spisek “na smrt obsojenih”.

O OF sem sicer slišal, bil pa sem prepričan, da je to stvar komunistov, ki sem jim bil nasproten, in se za stvar nisem menil dalje. (Skubic Vinko, Cerknica) Ves čas okupacije nisem bil ravno v dobrih odnosih z okupatorjem. Smatrali so me za pripadnika OF in sem bil v zadnjem času in tudi poprej večkrat ovaden. Pripomnim pa, da z ozirom na nekatere slučaje, ki so jih izvršili partizani na mojem domu pri očetu, temu gibanju nisem bil naklonjen in sem bil v vrstah, ki so temu gibanju nasprotovale. (Seljak Jože, Vrhnika) Verjela sem ljudem, ki so o OF govorili slabo; še posebno takrat, ko je bil usmrčen dr. Ehrlich, katerega sem imela za mučenika v boju proti komunizmu. Slišala sem, da bodo partizani pobili vse tiste, ki hodijo v cerkev. Temu sem verjela tudi zato, ker sem v domači vasi videla, da so bili pristaši OF samo bolj surovi ljudje, ki so preklinjali in pili. (Anica Drobnič, Begunje) Organizacija bele garde, ki jo je vodil upokojeni orožnik Tomažič, se je začela po uboju kaplana Kramariča. Tudi vaški župani so dobili nalog, da nas rekrutirajo za belo gardo. Odpeljali so tudi mene, toda na intervencijo upravnika so me odpustili po 14 dneh. V belo gardo jih je šlo največ prisiljenih, drugi zaradi lažje prehrane, brezposelnosti in podobno. (Allmayer Ivan, Snežnik) Na OF sem sprva tako jaz kot tudi vsa vas gledal s simpatijami in gibanje podpiral z živili in denarjem. To je trajalo vse do usmrtitve Hitijev in še prej do italijanskih groženj s poboji in požigi, če se bomo družili s partizani, jih podpirali ali če bodo partizani še prihajali v vas. Jaz sam nisem nikdar pristopil k beli gardi, ker se pač nisem mogel videti z italijansko puško na rami. Miselno pa sem z belo gardo sodeloval in jo odobraval. Vsaj lokalno sem bil za vaško stražo, ker sem v tem videl edino možnost za rešitev življenja in imovine vaščanov. Lokalno sem videl v partizanih, v kolikor so bili to domačini, zgolj nasprotnike vere in klerikalnega življa. Do organizacije bele garde je prišlo spontano po usmrtitvi Hitijev. Takrat so prišli Italijani in požgali hiše vsem terenskim, to je 5 hiš, lastnike pa deloma odpeljali v internacijo, deloma pa so zbežali. Ker so se partizani zopet pojavljali in so se ljudje bali, da bodo Italijani začeli pobijat, je vsa vas oziroma vsa občina šla v Cerknico, da gre rajši prostovoljno v internacijo kot da bi se izpostavljala italijanskemu nasilju. To je bilo 29. julija. Italijani pa so jim dali orožje in jih pustili nazaj na domove. (Bonač Janez, dipl. jurist, Begunje – Cerknica)

7.1.20. Slovenski četniki

V kočevskih zaporih je bilo med zaslišanimi protirevolucionarji okrog 120 slovenskih četnikov, ki so bili po tridnevnem boju, v katerem jih je 31 padlo, zajeti v Grčaricah. Iz četniškega oporišča pri Sv. Treh Kraljih nad Rovtami je osrednji četniški odred v poletnih mesecih v pričakovanju italijanske kapitulacije odrinil na Dolenjsko. V Iški vasi na Barju in na Otočcu ob Krki so se še maloštevilni enoti pridružili mobiliziranci iz sokolskih vrst iz Ljubljane in Novega mesta. Večji del so bili pregnanci iz Štajerske in starojugoslovanski oficirji, ki jim je bila poklicna dolžnost, da se odzovejo vpoklicu k četnikom kot v redno jugoslovansko vojsko.

Z vaškimi stražami jih je vezal antikomunizem. Nazorsko in politično pa so bili povsem različnih, celo nasprotnih pogledov. Predvojne politične spletke so medvojna dogovarjanja zastrupljale z nezaupanjem. Na splošno se četniki niso kazali v italijanski družbi, ves čas pa si je njihovo vodstvo prizadevalo odtegniti vaške straže vplivu katoliške strani ozir. Slovenske legije. (Vošnar Pavel) Odnosi med obema stranema bi zahtevali poseben opis, tukaj pa je z ozirom na t. i. belo gardo podanih nekaj značilnih mnenj in izjav.

Z belo gardo nisem imel stikov. Ko sem slišal, da bela garda sodeluje z okupatorjem zaradi nadmodrivanja, sem si mislil, naj klerikalci to počno kakor hočejo. (dr. Plajh Avgust) Glede bele garde sem mnenja, da je bila upravičena, v kolikor je predstavljala vaške straže, ki so ščitile življenje in imovino, potem pa so jih fašisti izrabili za svoje namene in za borbo proti partizanom. (Ribnikar Branko) Belogardisti so vzeli orožje od Italijanov, nameravali pa so isto orožje, ko bo za to čas, uporabiti proti Italijanom. Po mojem mišljenju je bela garda nastala zato, ker so partizani pobijali nekatere ljudi. Ne vem, v koliko so bile te likvidacije upravičene, ker teh ljudi nisem poznal. Verjel sem Borutu, da se mi ne borimo za gospodo, ki je vladala v prejšnji Jugoslaviji, ampak za novo demokratično Jugoslavijo. (Štepec Jože) Simpatiziral sem z OF, ker je moja družina nacionalnega duha, toda zaradi hudih napak z umori, n. pr. mojega prijatelja Povšeta na Ježici itd., so povzročili reakcijo. To me je napotilo, da sem stopil mednje. Bil sem prepričan, da bomo svoje sodelovanje z Italijani izrabili samo zato, da se proti njim borimo. Nisem se strinjal z delom OF na Dolenjskem in sicer zaradi postopanja do civilistov in kmetov – rekvizicije, pobijanje. Obsojal sem tiste, ki so škodovali kmečkemu ljudstvu. Mislim, da ne bi bilo bele garde, če bi ne bilo teh napak.(Mihelič Franc) Z belo gardo nisem imel opravka. Znanci so mi rekli, da bo ta stvar propadla. (Milovanovič Mladen) Belo gardo sem obsojal, ker je z okupatorjem očitno sodelovala proti Slovencem. (Stanko Not) Prve stike s partizani smo imeli v Dobrepolju, kjer so nas napadli in kjer sem prvič slišal, da smo bela garda. Ves čas smo bili opremljeni s starimi jugoslovanskimi šajkačami in šele, ko smo julija odšli v Gorjance, smo si nabavili partizanske. Bili so iz vrst bele garde ljudje, ki so iz maščevanja proti partizanom divjali. Spoznal sem, da se je bela garda borila za oblast in da bi se v ta namen vezala tudi s hudičem. (Drago Tomažič) Veno sem odklanjal belo gardo, ker je bila to organizacija, ki jo je postavil in oborožil okupator, da je delala za njegove interese. (Mahkota Milan)

7.1.21. Sklep

Tragika ljudi, ki so prijeli za italijansko orožje, je bila v tem, da so sovražili in nasprotovali italijanskemu okupatorju, a so bili zaradi neznosnih razmer in nezmožnosti protirevolucije, da se v pogojih okupacije ustrezno organizira, prisiljeni v dejanje, ki ga na narodnem nivoju niso odobravali. Prevladala je elementarna želja predvsem politično nezagrete večine po ohranitvi življenja in premoženja, ki jo je izkoristil okupator in ji dal izhod v vaških stražah. Revolucija je v t.i. beli gardi dobila plodno polje propagandnega boja, ki se je preselilo na narodno področje in protirevolucionarni odpor obdolžila narodne izdaje. Partizanski revolucionarni boj je nastanek odpora pogojeval, kajti v nasprotnem pogledu, kjer v danih primerih partizanske oblasti ni bilo, tudi odpora ni bilo.

Zaslišani so v obrazložitvah za odpor partizanskemu terorju krivili “neodgovorne elemente” med partizani. Mnogim se je to v zagovoru zdelo čudno, ker so bila nasilna dejanja partizanov tako obsežna, da ni bilo dvoma o zavestnih nastopih in revolucionarni taktiki, za katero stoji partizansko vodstvo. Začudenje se kaže v spoznanju zaslišanih, ki partijsko zmanjševanje pomena partizanskih pobojev z neodgovornimi elementi izražajo z dostavkom “kakor sedaj temu (zločinskemu početju) pravite”. (kaplan Mavec, bogos. Potočnik) Vedenje partizanskega vodstva o revolucionarnem terorju je bilo nedvoumno, saj so zasliševali ljudi, ki so ga okusili, toda svojo odgovornost so hoteli na vsak način zmanjšati ali pa opravičiti. Omenjanje neodgovornih elementov med zaslišanimi je zato po eni strani posledica večtedenskega zapora in pritiskov, po drugi pa hrepenenja po izpustitvi, ki so ga zaprti s prilagajanjem novi terminologiji izražali.

Mnogi navajajo, da bi lahko ušli, pa so se partizanom celo sami javljali, ker jih po eni strani niso težili zločini, po drugi pa jim je bila tudi revolucionarna miselnost precej tuja. Ni bilo zagrizenosti, kajti tudi pristop kmečkih ljudi k vaškim stražam je bil obrambno naravnan. V akcije so jih silili predvsem Italijani, ki so med ofenzivo poleti 1942 sprejeli politiko ustanavljanja vaških straž za svoj strateški načrt. Ker so se bali, da bi oboroženci prišli v stik s političnim vodstvom, se medsebojno tesneje povezali in uprli orožje proti njim, so jim postavili strog nadzor z zveznimi oficirji v vsaki enoti.

Vošnar Pavel, poveljnik vaške straže v Rovtah, sicer pa Novakov človek, je videl, da so ljudje sami prijeli za orožje brez vednosti Italijanov iz samoobrambe. Ko so za to zvedeli Italijani, so priložnost zgrabili z obema rokama in vaške straže tudi s pritiski sistematično organizirali. Z nasiljem za vsak partizanski izpad so ljudi spravljali v neznosne razmere in obup. Pripravljenost slednjih za razkritje povzročiteljev njihovega gorja je zato postala otiplivejša. Iz poteka dogodkov bi zato lahko rekli, da so partizani in Italijani z roko v roki, vsak na svoj način, pomagali pri ustanavljanju t. i.bele garde.

Bogoslovec Potočnik je bil v svojem odgovoru na vprašanje o vzrokih nastanka vaških straž mnenja, “da je najprej nastala bela garda od ljudi, šele nato je stvar prevzelo vodstvo iz Ljubljane”. Dogodki na deželi so dejansko prehiteli protirevolucionarje v Ljubljani, ker niso takoj pristali na nasilje, temveč so prej poskušali skozi druge izhode. Čeprav je Slovenska legija svojo organizacijo na podeželju snovala že v pomladnih mesecih 1942 (t. i. narodne straže), so jo komunisti v obdobju rdečega terorja z nasiljem, poboji in ustrahovanjem popolnoma onemogočili. Padlo je zelo veliko najsposobnejših organizatorjev, zlasti na Dolenjskem. Člani Slovenske legije so šli lahko ponovno na teren šele preko vaških straž. Pravega vodstva niso imeli, odkar je stranka SLS izgubila svoje najvidnejše politike. Zato so bile “med političnim vodstvom velike preklarije. Nad sabo sem priznaval politično vodstvo: Šmajd, Smersu, Stare, Križman, kot vojaško vodstvo pa Novaka”.(Capuder Gabrijel)

Zbiranje ljudi za vojne formacije je bilo težavno opravilo. Na vseh straneh so se ljudje otepali rekrutacije, pa naj bo ta od kogar koli. Vsakdo se je rad držal svojega doma in imetja, kmečki ljudje pa še posebej. Narodnoosvobodilna ideja odpora proti okupatorju je bila za večino še najprivlačnejša, ker je bila upravičena in zgodovinsko utemeljena. Ko so ljudje spoznali ozadje v revoluciji, so se odvračali tudi od te.

V razmišljanjih, pripravljenih dokumentih in načrtih protikomunistov za povojne mirovne konference je bila zelo prisotna nacionalna misel. Mejno vprašanje povojne Slovenije je bilo vedno v ospredju zanimanja. Bilo je pred zahtevami preureditve in razširitve Jugoslavije na demokratičnih principih. Osnovne zahteve slovenske tradicionalne politike so se zato nanašale na Veliko Slovenijo v združeni Jugoslaviji. Za centralista je veljal predvsem major Novak, ki je bil zastopnik gen. Mihajloviča v Sloveniji. Komunisti niso imeli vedno razvidnih opredelitev do nacionalno državotvornih vprašanj. Začeli so z geslom boja proti okupatorju, nadaljevali z bojem za osvoboditev Slovenije (sovjetske), pa za socialistično Jugoslavijo, itd. Prilagajali so cilje ljudskemu razpoloženju in zahtevam, da bi s tem kot internacionalna stranka na nacionalnem polju držali ravnotežje pred nacionalnimi gibanji protikomunistov.

Večina zaslišanih v kočevskih zaporih je kot enega najpomembnejših razlogov za protikomunistični upor med poletno italijansko ofenzivo navedla poboje iz pomladi 1942. Že takrat je partijsko vodstvo poskušalo te pojave minimizirati češ, da gre zgolj za delo neodgovornih elementov. To obrazložitev je prevzelo tudi vse povojno zgodovinopisje, v kolikor je partizansko nasilje spomladi 1942 sploh priznavalo. Tudi nadalje je bilo partizansko gibanje in delo komunistične partije v bistvu zdravo, le manjši odkloni pa so bili sad “neodgovornih elementov”.

8. Beseda zgodovinarjev

8.1. Predstavitev knjige: Stanislav Lenič

Avtor: Dr. Tamara Griesser-Pečar

8.1.1.

Dr. Tamara Griesser-Pečar je s svojim prispevkom k novejšemu slovenskemu zgodovinopisju, zlasti s knjigama o dr. Gregoriju Rožmanu in Stanku Leniču, postala znana širši slovenski javnosti. Zato se nam je zdelo potrebno, da jo na kratko predstavimo.

Dr. Tamara Griesser-Pečar se je rodila v Ljubljani leta 1947. Tu je začela tudi osnovno šolanje, ki ga je dokončala v Portorožu. V takrat še osemletno gimnazijo se je vpisala v Kopru, a je že leta 1962 komaj petnajstletna morala z družino oditi iz Jugoslavije. Eno leto je preživela v New Yorku, potem pa se je družina preselila na Dunaj, kjer je Tamara leta 1965 maturirala na Mednarodni ameriški šoli. Po enoletnem študiju na Ameriškem kolidžu v Parizu se je vrnila na Dunaj in tu vpisala študij anglistike in zgodovine. Zgodovino je študirala na Vzhodnoevropskem inštitutu. Diplomirala je leta 1973 z dizertacijo Mesto slovenske koroške deželne vlade v letih 1918–1920. Po doktoratu se je poročila in se po kratkem bivanju vDüsseldorfu in Münchnu naselila v Hamelnu pri Hannoverju, kjer deluje njen mož kot ugleden časnikar in urednik.

Sama se je odločila za poklic svobodne zgodovinarke. Pisala je članke, razprave in recenzije, svoje znanstveno delo pa je, tudi zaradi njihove povezave s Slovenijo, posvetila Habsburžanom. V tem okviru je napisala dve knjigi: življenjepis cesarice Zite, ki je izšel v enajstih izdajah, tudi v češčini in japonščini, in knjigo Sixtova misija, ki obravnava Zitinega brata in njegov poizkus, skleniti separatni mir z Angleži.

Ko so z demokratičnimi spremembami v začetku devetdesetih let postali tudi pri nas arhivi širše dostopni, se je njeno strokovno zanimanje preneslo neposredno na slovensko preteklost. Za potrebe državnega tožilstva Republike Slovenije pri obnovi procesa proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu, je v sodelovanju z zgodovinarjem dr. Francetom Dolinarjem napisala ekspertizo o tem procesu. Letos junija pa je pri celovški Mohorjevi družbi izdala življenjepis pomožnega škofa Stanislava Leniča, ki ga je pod prisilo napisal v zaporu v letih 1947–1955. Na tiskovni konferenci ob izidu knjige v nadškofijskem dvorcu v Ljubljani je prebrala besedilo, ki ga tu objavljamo.

Njeno delo je dr. Tamaro Griesser-Pečar približalo marsikateremu slovenskemu človeku. Tudi mi se ji zanj zahvaljujemo in ji izrekamo priznanje in ji še za naprej želimo srečno roko. Sedaj pripravlja knjigo o duhovniških procesih.

8.1.2. Življenje v zaporu

Dovolite mi uvodno pripombo. Marsikdo v Sloveniji misli, da ne glede na to, kaj je nekoč bilo, ne smemo odpirati starih ran in s tem povzročati novega nemira in spora, ampak da moramo preteklost pustiti v miru in pogled obrniti samo v prihodnost. Trdim, da je to stališče popolnoma napačno – in to prav zaradi bodočnosti in naše odgovornosti do mlajših generacij. Preteklost, zlasti če je tako mlada, kot je komunistična, mora biti obdelana. To pa ne pomeni farizejstva oz. moralnega obtoževanja, ker prav če preteklost pravilno razumemo, bo razumevanje za ljudi, ki so seveda bili otroci svojega časa, raslo. Ne smemo pa zamolčati dejstev – tudi ne tistih posebno strašnih, ki so najbolj poučna. Poleg tega bodo laži in sumničenja rasla, če ne bomo pripravljeni prikazati preteklih dogajanj tako verodostojno kot le mogoče, brez vsake šminke, kajti le tako lahko preprečimo, da se preteklost politično zlorablja in s tem zastruplja ozračje, ki ga potrebujemo za boljšo in napredno prihodnost. Bilo bi naravnost groteskno, da na eni strani svet tudi po 50 letih upravičeno od Nemčije zahteva, da se sooči z nacistično preteklostjo, na drugi strani pa bi mi sami po komaj šestih letih zapirali pokrov arhivskih spisov in s tem obsodili zgodovinarje na molk.

Seveda so motivi tistih, ki mislijo, da je najboljše, da preteklost zamolčimo, večinoma pozitivni. Mislijo, da s tem služijo miru in spravi med ljudmi. Razložila sem že, da žal ni tako. Poleg teh pa je nekaj ljudi, delno celo na vplivnejših položajih, ki iz političnih in osebnih razlogov nočejo odkrivati preteklosti. Nekateri od teh so osebno obremenjeni in imajo strah pred resnico. Bilo bi skrajno nepošteno, nasprotovalo bi nalogu zgodovinske vede, če bi se ozirali na te ljudi in s tem dopuščali, da se slika preteklosti ponovno popači. Veliko je laži in zmot, zgodovinska resnica je samo ena. Čeprav je ne bomo nikoli popolnoma dosegli, je naloga nas zgodovinarjev zmote neprestano popravljati. Zgodovina torej ni nekaj statičnega. Sprava je važna, ampak na osnovi laži do sprave ne bo prišlo nikoli.

Ena najbolj perečih tém polpretekle zgodovine je ravnanje komunistične oblasti s katoliško Cerkvijo. Še leta 1970 je Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije v strogo zaupnem priročniku, ki je služil strokovni vzgoji RSNZ, opredelil Cerkev kot notranjega sovražnika. 1. Samo v ljubljanski škofiji je bilo do leta 1959 272 duhovnikov v zaporu, veliko teh je bilo obsojenih na dolga leta prisilnega dela. Med njimi je bil tudi poznejši pomožni škof dr. Stanislav Lenič, ki je bil med vojno tajnik ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Leniča je Udba zaprla 29. avgusta 1947. 23. decembra 1947 je bil na procesu skupaj s kanonikom Josipom Šimencem in lazaristom Matijem Čontalo obsojen na šest let odvzema prostosti s prisilnim delom, na izgubo političnih pravic za dobo dveh let in na zaplembo celotnega premoženja. Po pritožbi je bila kazen 5. februarja 1948 zvišana na dvanajst let prisilnega dela, na zaplembo vsega premoženja in na izgubo političnih pravic za dobo štirih let. Od tega je presedel v različnih zaporih 8 let in pol, 26 mesecev v samici (dvakrat po približno eno leto, enkrat približno pol leta), očividno ker mu Udba ni uspela zlomiti hrbtenice. Svoje stališče je v zaporu takole opisal: “Sedaj konkretno kot logičen človek stojim pred naslednjim dejstvom. Meni je religija najsvetejše notranje prepričanje, vsajeno mi z mladega v dušo, tekom 20-letnega šolanja tako razumsko utemeljeno in usidrano v moji notranjosti, da bi ga za nobeno ceno ne dal iztrgati iz sebe. Poleg tega sem duhovnik in je moja življenjska naloga, da za vero delam in jo širim naprej. Če pa jaz aktivno sodelujem pri izgradnji socializma, se logično pravi, da pripravljam oziroma aktivno pomagam pripravljati tisto stanje, v katerem ne bo več mesta za tisto, kar je meni najsvetejše in za kar bi moral delati z vsemi silami celo življenje. Skratka, ob takih mislih sem se znašel pred temnimi vrati, na katerih nikakor ne morem najti kljuke.

Lenič je pod prisilo v zaporu med leti 1949 in 1955 napisal obsežne spomine oz. svoja stališča do nekaterih za Cerkev perečih problemov. Ti spisi, ki med drugim tudi opisujejo delovanje škofa Rožmana, so bili kot nov dokaz priloženi prošnji za revizijo procesa proti škofu Rožmanu. Popolnoma nerazumljivo je, da jih senat Okrožnega sodišča v Ljubljani ni upošteval. Ko je sodišče zavrnilo obnovo procesa, je celo izjavilo, da ni novih dokazov, ki bi po oceni senata “sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi lahko povzročili oprostitev obsojenega Ro ž mana ali njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu.” Sodišče je povsem zanemarilo Leničeve spise, ki ne podajajo samo povsem drugačne slike ljubljanskega škofa, ampak prispevajo tudi veliko popolnoma novih podatkov. Znano je, da je imel Lenič izredno dober spomin. Njegovi spisi so dopolnilo publikacije Rožmanov proces, ki sva jo s kolegom Dolinarjem izdala lani, saj se najini ekspertizi med drugim opirata tudi na ta dokument.

Vzemi in beri

Slika 40. Vzemi in beri Mirko Kambič

Da je Udba Leničeve spise povsem drugače ocenjevala kot ljubljansko Okrožno sodišče, kaže tudi dejstvo, da so bili deklasificirani šele sredi leta 1996. Lenič namreč opisuje delovanje škofa Rožmana kar v dveh obsežnih elaboratih. Očividno zasliševalci prvič niso bili prav nič zadovoljni, Lenič je moral ponovno opisovati škofa Rozmana. Pri tem pa v njegovih spisih ni protislovij, samo še nove informacije in dopolnila. Iz dokumentacije postane očitno, da je Franček Saje obdeloval Leničeve spise, in tudi, daje bil Lenič prisiljen napisati opombe na Sajetov Belogardizem. Če primerjamo prvo in drugo izdajo Sajetove knjige, ugotovimo, da je Saje nekatere Leničeve pripombe upošteval, drugih pa ne.

Leničevi zapiski pa niso samo pričevanje medvojnega delovanja, njegove težke mladosti – saj je v zgodnji mladosti izgubil mater, očeta in sestro – šolanja v Zavodu sv. Stanislava, bogoslovnih študij, Marijanišča, ampak tudi izredno dragocen dokument povojnega represivnega ravnanja oblasti proti Cerkvi. Opisuje zaporna leta in pritisk na zapornike, da podpišejo resolucijo proti škofu Rožmanu in se opredelijo za Cirilmetodijsko društvo, ki ga je soustanovila Udba, da razdvoji Cerkev. Tem spisom so priložena nekatera zaslišanja, obsodbe, predlog za samico, poročila sozapornikov o Leniču itd. Končala bi z Leničevo kritiko sistema “obveščanja po sozapornikih”. “Ta stvar dela v zaporu hudo kri, predvsem zaradi dejstva, da so ponavadi to ljudje z najslabšimi moralnimi kvalitetami. Sam sem imel glede tega več primerov, ko sem lahko s prsti otipal, da je nekdo prišel k meni provocirat in je potem po svoje predelano nosil naprej. To moram reči, da me je zelo odbijalo, posebno še kot inteligenta, ker se mi je zdelo zelo za malo, da se nekdo, ki je tudi sam inteligent, tako hinavsko potvarja pred mano, po drugi strani pa mi s svojim neobjektivnim poročanjem tako škoduje. To je zelo negativno vplivalo name pa, kolikor slišim, tudi na druge. Jaz se ne moram vtikati v podrobnosti, vem, da mora biti uprava na nekak način obveščena o stanju v takih domovih, gre pa za način in za ljudi. Ta način, kot je sedaj, se mi zdi zgrešen še zato, ker tako silno ruši medsebojno zaupanje, tako na široko umetno goji hinavščino in potvarjanje in tako izpodkopuje najosnovnejše temelje medsebojnega življenja.

9. Po branju

9.1. Mirko Gogala, Usoda izseljencev, Buenos Aires 1996

Avtor: Marijan Smolik

9.1.1.

Slovenska kulturna akcija (SKA) je januarja 1996 tudi Zavezi poslala svoje 161. izdanje s prošnjo za “Vaš pretres in presojo”. Urednik Justin Stanovnik me je naprosil za predstavitev 326 strani dolge knjige, s čimer pa sem odlašal, ker se mi je zdela vsebina precej težka in oddaljena od običajnih člankov v naši reviji. Ko pa je avtor letos poleti sam predstavil knjigo na srečanju Slovenije v svetu pri frančiškanih v Ljubljani in v oddaji Naš gost Radia Ognjišče 19. julija, avtorja pa je prikazala tudi Družina v številki 32, sem se lotil pisanja.

Avtor se je na zavihku knjige predstavil z najnujnejšimi podatki: rojen je bil 17. julija 1919 v kraju Šmarje-Sap. Kot železničarjev sin se je večkrat selil in je v osnovno šolo hodil na Dovjem in na Jesenicah. Gimnazijo je maturo končal 1938 v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano. Nato je vstopil semenišče v Ljubljani, kjer je študiral na teološki fakulteti. Leta 1944 je bil posvečen za duhovnika, škof Rožman ga je imenoval za prefekta v dijaškem zavodu Marijanišče. Leta 945 je odšel v begunstvo in 1948 v Argentino. Teološki doktorat je napravil 1950 na Slovenski teološki fakulteti v Argentini. Kaplanoval je na argentinskih župnijah in od 1954 je kaplan v vojaški bolnišnici v Buenos Airesu s činom podpolkovnika. Predaval je cerkveno pravo na Slovenski teološki fakulteti, v škofijskem semenišču v Paraná in od 1982 na teološki fakulteti univerze Del Salvador. Že od 1981 je generalni vikar škofije San Miguel, 1989 je postal papežev častni prelat. Od 1994 je generalni direktor vseh škofijskih šol, ki jih je v “njegovi” škofiji nad 30 z več kot 10.000 gojenci.

Te suhe podatke se mi je zdelo potrebno našteti, ker večina bralcev Zaveze knjige ne bo dobila v roke in ker razodevajo eno izmed uspešnih “usod” naših izseljencev, da se tudi mi z avtorjem lahko veselimo uspehov, ko navadno beremo samo o trpljenju in porazih.

V omenjenem radijskem pogovoru je avtor natresel še nekaj podrobnosti, ki jih bom zarisal ob pregledovanju zajetne knjige. Posebej dragocen pa se mi zdi drobec iz medvojnega življenja bogoslovcev, ki še v celoti čaka na predstavitev, doživljali pa so ga mnogi Gogalovi sošolci, ki so opisani v knjigi Palme nučeništva.

Leta 1941 so še pred nemškim napadom izpustili bogoslovce domov. Ko so Ljubljano zasedli Italijani, so se lahko vrnili, le za Gorenjce je bilo težje, ker vlak zaradi razstreljenih mostov ni vozil. Težava je nastala ob začetku počitnic, ko je vodja semenišča, stolni prošt dr. Ignacij Nadrah sporočil, da v semenišču nihče ne more ostati. Notranjcev in Dolenjcev to ni prizadelo, pač pa Gorenjce, saj so bili njihovi domovi za neprehodno državno mejo. Roman Malavašič, ki je bil predsednik Drušitva slušateljev teološke fakultete, in Gogala kot predsednik Cirilskega društva, sta poskrbela, da so mogli gorenjski bogoslovci v teh in naslednjih počitnicah iti k dobrim družinam. (Tudi za štajerske bogoslovce so poskrbeli na enak način, čeprav ti niso stanovali v semenišču, ampak pri jezuitih.) Gogala je zato preživljal vojne počitnice v Šentjoštu in tam doživel pozneje tudi partizanski napad na prve vaške straže in požig vasi.

Mirko Gogala na tiskovni konferenci

Slika 41. Mirko Gogala na tiskovni konferenci Sebastijan Kocmur

Tudi naslednji podatek iz radijske oddaje je dragocen za medvojno zgodovino semenišča. Kot prefekt v Marijanišču in ker je bil povezan s Šentjoštom, se je tudi Gogala v maju 1945 odpravil na Koroško. Srečno se je pridružil skupini bogoslovcev, ki so bili že diakoni, in profesorjev fakultete, ki jih je vodil dr. Alojzij Odar. Spominja se, da je trezni profesor cerkvenega prava takrat kljub splošnemu prepričanju, da odhajajo samo za nekaj tednov, napovedal, da se še nobena emigracija ni vrnila domov. Ta skupina je na Koroškem dobila prvo zavetje na škofiji v Celovcu, nato pa so jih Angleži res prepeljali v Italijo, kjer je ljubljansko semenišče našlo zavetje najprej v Monigu, nato pa v Praglii. Profesorji so takoj uredili študij kot nadaljevanje ljubljanske fakultete, pri čemer jim je do pravne ureditve pomagal jezuitski p. Prešeren v Rimu. Ker Gogala ni bil več bogoslovec, ampak že doktorand, je moral živeti na neki župniji v kraju Vittorio Veneto, nato pa mu je p. Prešeren preskrbel mesto taboriščnega duhovnika v rimski Cine Citta. Od tam je hodil študirat na rimsko papeško univerzo. Zaradi partizanskih agentov v taborišču je moral od tam proč in je ob izbiri ali v ZDA ali v Argentino izbral to državo, v katero je odšla večina slovenskih družin.

Gogala je v svoji knjigi ponatisnil predavanja, ki jih je v različnih letih imel v okviru rednih kulturnih večerov Slovenske kulturne akcije. Bili so nekaka posledica dejstva, da so se slovenski begunci v Argentini ustalili. Morali so zavestno čim bolje urediti svoje življenje, pa tudi odnos do komunistične Slovenije. Predavanja iz let 1962–1994 so v knjigi razvrščena po časovnem zaporedju. Slovenski jezuitski profesor filozof dr. Alojzij Kukovica je v Spremni besedi (str. 16) zapisal: “S temi predavanji je dr. Gogala takorekoč oral ledino med nami. Zato tudi ni čudno, da niso vsi in takoj sprejeli vseh njegovih pogledov in ponujanih rešitev. Tega se je sam in prvi zavedal in je zavestno in hote sprejel nase to tveganje … Poslušalci smo odhajali z njegovih predavanj v zavesti, da so med nami mnoga vprašanja, na katera nismo mislili ali pa tudi ne hoteli misliti.”

Prvi dve predavanji s skupnim naslovom “Exul familia” sta za večino bralcev knjige, ki cerkvenega življenja v Argentini zadnjega pol stoletja ne poznajo, seveda popolna novost. Ob povojnem množičnem begunstvu, izseljevanju in naseljevanju je papež Pij XII. z apostolsko konstitucijo, ki se začenja z navedenima besedama 1. avgusta 1952, cerkvenopravno uredil duhovno skrb za ljudi, ki so iz različnih razlogov iz urejenega domačega okolja prišli v tujino. Od tega leta naprej so lahko v okviru tradicionalnih škofij nastajale župnije in škofije, ki niso bile teritorialno urejene, ampak so duhovniki in škofje imeli pravice in dolžnosti do rojakov svojega naroda in jezika. Ob desetletnici tega prelomnega dokumenta je dr. Gogala imel ti dve predavanji. Leta 1965 je predaval o zakonu, družini in narodnosti in njihovih pravnih temeljih. Naslednje zelo zanimivo predavanje o teologiji dialoga je 1968 moglo nastati šele v pokoncilskem času, ko je katoliška Cerkev zavestno hotela biti v dialogu z drugače mislečimi. Tega slovenski katoličani prej nikakor niso bili vajeni. Za izhodišče je predavatelj imel okrožnico Pavla VI. o Cerkvi “Ecclesiam suam” iz leta 1964. Preberimo si še avtorjev uvod v ponatis tega predavanja: “Med nami (je bila) beseda dialog sicer na dnevnem redu, vendar na zelo ‘slabem glasu’. Saj nas je vedno znova spominjala na dialog s komunisti, pri katerem je bil udeležen sam Vatikan. To novo zadržanje do komunistov je vpeljal v Cerkev Janez XXIII., ki je tudi sklical 2. Vat. koncil. Ta papež je sprejel Adžubeja in Hruščeva, posredoval je za mir med Sovjetsko zvezo in Združenimi državami severne Amerike. Kasneje je Pavel VI. navezal dialog tudi s Titovo vlado in končno z njo podpisal ‘protokol’ (25. junija 1966). Če sedaj gledamo nazaj na te dogodke, laže razumemo, da se vse to ni zgodilo brez vodstva božje Previdnosti. Janez XXIII. je s tem ravnanjem zabijal zagozde v razpoke, ki so se pokazale na berlinskem zidu, da bi se vedno bolj širile. Pavel VI. je to njegovo delo nadaljeval, dokler ni prišel Janez Pavel II. in zadal berlinskemu zidu ‘milostni’ sunek, da se je dokončno zrušil. Zato naša politična emigracija, ki je izrazito protikomunistična, dialoga Vatikana s komunisti ni in ni mogla razumeti, še manj pa odobravati. Vse to je imelo za posledico, da se nam je zameglil jasen pogled na dialog sploh. Nismo ga znali več prav vrednotiti kot enega najodličnejših pojavov človeške dejavnosti in kulture. Zato je bil tudi dialog med nami samimi zelo otežkočen” (str. 89–90). Zdi se mi, da bi bilo koristno njegovo predavanje iz davnega časa pred skoraj tridesetimi leti premisliti tudi danes in tudi v sedanji Sloveniji.

Naslednji dve predavanji (Cerkev in problematika Latinske Amerike, Razvoj revolucionarne misli), obe iz leta 1969, sta morda nam v Sloveniji nekoliko manj blizu, namenjeni pa sta bili (in tudi ponatis) predvsem Slovencem v deželah, ki so doživljali in še doživljajo t. i. teologijo osvoboditve v svojem okolju in ne le iz knjig, kot to velja za naše teologe in sociologe. V oddaji Radia Ognjišče je avtor še posebej poudaril, kako težko je bilo v Argentini in drugih državah Latinske Amerike. Resni teologi, ki so se šolali na evropskih univerzah, so prinesli s seboj misel, da bo mogoče s pomočjo marksističnega družboslovja premagati bedo in težave v nerazvitem svetu. V našem pregledu seveda ni prostora za predstavitev avtorjevih 50 strani tega predavanja. Lahko si pa mislimo, da je slovenske Argentince ta tematika še posebej prizadevala, ko marksizma niso poznali samo iz knjig, ampak tudi iz njegovega praktičnega uresničevanja v domovini.

Nov sklop vprašanj je naš avtor obdeloval leta 1971 v predavanju Problematika naše politične emigracije v luči cerkvenega nauka. Za osnovo je vzel koncilsko pastoralno konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu. Zunanji povod je bila petindvajsetletnica zdomstva, kar je narekovalo in omogočalo teoretični razmislek o njem. Predavanje, ki je moralo zbujati polemiko, je avtor pripravil s tem, da je vsebino že prej objavil v listu Glas SKA, nato je povabil enajst rojakov za sodelovanje pri okrogli mizi in jim povedal še nekaj več svojih misli, vendar je celoto prihranil za predavanje 15. maja 1971. Nato šele je bilo objavljeno besedilo predavanja pa tudi prispevki sogovornikov. Na vse to je Gogala odgovarjal na kulturnem večeru leto pozneje. V naši knjigi je to objavljeno pod naslovom Skozi prizmo okrogle mize.

Izseljencem, ki so že dolgo v tujini ali celo že tam rojeni, je bilo namenjeno predavanje Integracija in asimilacija pri izseljencih, ki ga je imel leta 1975.

K teologiji osvoboditve se je vračal še večkrat, v knjigi pa je ponatisnjeno le predavanje iz leta 1975 z naslovom Od Midellina do Pueble. Ta dva kraja sta postala pojem za južnoameriško teologijo, saj so tam škofje in teologi leta 1968 in 1979 reševali odprta vprašanja.

Po več letih je dr. Gogala 1992 napisal razpravo Ideologija, politika in vera. Slovenski politični emigraciji, ki hoče biti katoliška, je hotel s predavanjem dati pravo usmeritev tudi v luči dogajanja v latinskoameriški Cerkvi. Je torej nadaljevanje prejšnjih predavanj, vendar z bolj poudarjenim pogledom na slovensko skupnost v Argentini.

Tudi naslednje predavanje Kaj je z našo ideologijo? iz leta 1994 nadaljuje to tematiko. Za nas je zanimivo zlasti zato, ker je v njem že lahko upošteval spremenjene razmere v Sloveniji. Razliko je spoznaval med svojimi obiski domovine v letih 1968, 1991, 1993, 1994 in 1995, kakor je povedal v omenjenem razgovoru z Družino letos.

V knjigi je pri vsakem predavanju zapisano, kdaj ga je imel, kdaj je bilo prvič objavljeno (večina v reviji Meddobje) in kako so se nanj odzivali sogovorniki. To poudarjam, ker iz takih drobcev počasi v domovini spoznavamo argentinsko slovensko kulturno življenje. Desetletja nismo o tem smeli ničesar vedeti, kdor pa je prišel do njihovih publikacij, jih je bral skrivaj in o tem ni mogel pisati. Poudarjam pa tudi zato, ker je pri nas izšlo že precej knjig, v katerih so različni avtorji ponatisnili svoje razprave in članke, pa niso povedali, kdaj in v kakšnih okoliščinah so besedila nastala. Za razumevanje in pravilno vrednotenje vsebine in tudi avtorjeve osebnosti pa je to nadvse potrebno.

Naj bo dovolj o bogati knjigi našega rojaka. Morda sem z navajanjem vsebine in problematike spodbudil naše teologe, sociologe in zgodovinarje, da knjige dr. Mirka Gogala ne bodo prezrli, ampak se bolj poglobljeno, kakor sem mogel na teh straneh, odzvali nanjo.

10. Domobranske slovesnosti po svetu

10.1. Orlov vrh 1997 – spominska slovesnost

Avtor: Mara Kolman

10.1.1.

Ob obletnici vetrinjske tragedije se leto za letom po vseh kontinentih, kjer žive Slovenci, ki so tedaj s solzo v očeh in z bolečino v srcu zapustili domove, zbirajo v Slovenskih hišah in na Slovenskih pristavah in v cerkvah, da se poklonijo spominu na žrtve te največje tragedije v naši zgodovini in molijo zanje. V domovini šele zadnjih nekaj let z istim namenom romamo v Rog, v Teharje, h Krimski jami in na Lajše ter se zbiramo ob farnih spominskih ploščah. V Clevelandu v ZDA živi veliko naših rojakov, ki so si tam po letu 1945 ustvarili novo življenje, zato ni čudno, če so njihove spominske slovesnosti vedno lepe in dobro obiskane.

Poglejmo, kaj nam piše naša dopisnica o spominski slovesnosti, ki jo je letos 14. in 15. junija priredil Tabor DSPB na Orlovem vrhu.

Kako hitro je minilo leto! Nismo še pozabili lanskega srečanja s prijatelji in znanci, pa smo se spet zbrali na Orlovem vrhu. Mnogi pridemo na Orlov vrh od daleč, toda ko stopamo po poti, okrašeni z zastavami, proti slavoloku in kapelici, je naš trud poplačan, saj čutimo, da smo na svetem kraju. Spomin nas ponese daleč nazaj, tja v Teharje, v Rog in v druge kraje, kjer leže naši mučenci.

Že v soboto zvečer smo se zbrali pri okrašeni podobi Marije Pomagaj in prižgali lučke. Predsednik Tabora g. Milan Zajec je pozdravil vse navzoče, nakar smo zmolili rožni venec za pokojne. Zapeli smo “Oče, mati … ” Nato je g. Blaž Potočnik lepo govoril o našem geslu Bog, narod, domovina. Pod tem geslom so se domobranci borili proti komunizmu, ki je doma še vedno na oblasti, četudi se je skril pod krinko demokracije. Čeprav se staramo in nas je vedno manj, moramo vztrajati pri svojih načelih. Ne dajmo se odvrniti, ampak bodimo neomajni in trdni do konca. Po govoru smo še zapeli Marija skoz življenje in se nato zbrali ob kresu, ki je bil letos čudovito lep in velik. Preden smo odšli k počitku, smo še pokramljali s svojimi znanci.

Nedelja je bil čudovit dan, res prva lepa nedelja v letošnji čudni in mrzli pomladi. Kapelica je bila vsa v cvetju. Ljudje so prihajali z avtomobili, čeprav letos ni bilo povorke iz mesta. Udeležba je bila velika, precej večja kot lani. Videli smo tudi veliko mladih, kar je zelo razveseljivo. Narodne noše in preživeli domobranci s prapori in zastavami so prikorakali h kapelici. Na čelu sprevoda so bili fantje in možje zvencem, ki so ga položili pred sliko generala Rupnika ob Beli steni. Tam stoji tudi bronasti kip domobranca v naravni velikosti. Med narodnimi nošami je bilo nekaj mamic z malimi otroki: tri male punčke in en fantiček, noben starejši od štirih let. Res prisrčen pogled!

Trobentač je zasviral “taps”. Zadonela je ameriška himna in nato slovenska. Bilo je v resnici veličastno. Gospod Zajec je nato pozdravil goste iz Kanade, Mihvaukeeja, Waukeegana, iz Colorada in iz Slovenije in seveda vse domače iz Clevelanda. Na kratko je obrazložil, da je Orlov vrh postavljen v spomin 148 domobrancem, ki so jih za ljubljanskim gradom izkopali in zdaj njihove oskrunjene kosti ležijo bogve kje. Poudaril je, da je proslava posvečena prav vsem žrtvam komunističnega nasilja od leta 1941 dalje.

Zaradi tega nasilja so bile ustanovljene vaške straže in potem domobranstvo, ki je dajalo ljudem vsaj malo zaščite. Domobranski bataljoni so bili s prevaro izročeni v roke komunistov in kruto pomorjeni. Povabil nas je, naj se pri maši spomnimo tudi škofa Gregorija in vseh tisočev žrtev revolucije, ki so dale življenje za Boga, narod in domovino.

Mašo je daroval župnik g. Kosem. V pridigi se je spomnil vseh pokojnih domobrancev in drugih žrtev, posebno pa vseh živih in mrtvih očetov, saj smo to nedeljo praznovali očetovski dan. Lepo nam je povedal, kaj oče pomeni otrokom in kaj naš nebeški Oče pomeni nam vsem. Mašo je spremljalo ljudsko petje, ki nas je na poseben način združilo. Po maši smo še enkrat zapeli himno “Oče, mati, bratje in sestre”.

Orlov vrh – junij 1997

Slika 42. Orlov vrh – junij 1997

Tako naša dopisnica. Morda bo ta ali oni bralec pomislil, ali so vse te spominske slovesnosti potrebne, ali pomagajo k spravi. V ameriški domovini od 19. junija Pavle Boršnik pod naslovom Razmišljanja ob obletnici vetrinjske tragedije zanimivo razglablja o spravi. Ne bo odveč, če za sklep tega zapisa povzamemo še nekaj njegovih misli. Če v slovenskem narodu ne more priti do sprave, je to posledica dejstva, da si jo ljudje na eni strani predstavljajo drugače kot na drugi. V resnici v Sloveniji ne manjka ljudi, ki vijejo roke nad sedanjimi razgretimi debatami in tožijo, da so vendar že povsem mirno živeli med seboj, “ta rdeči” so se poročali s “ta belimi”, zdaj pa je vsa stvar spet zakipela. Toda resnična sprava brez kesanja in obžalovanja ni mogoča. Sedanji predstavniki komunistične partije bodo obremenjeni z grehom svojih prednikov, dokler ga ne izpovedo in obžalujejo. Od vsega začetka smo slišali, da bo sprava dolga in težavna. To pa ne pomeni, da se moramo prepustiti usodi. Pot k spravi je treba prizadevno iskati.

10.2. Ljubljanska farna spominska plošča

10.2.1.

Slovenski spominski odbor z zadovoljstvom ugotavlja, da obstajajo, kljub mnogim in različnim zapetljajem, dobre možnosti, da bo ljubljanska spominska plošča blagoslovljena in odkrita v soboto, 25. oktobra, kakor je bilo predvideno in načrtovano. Ker naša spominska dejanja, kakor veste, razen v izjemnih primerih in v res zanemarljivih količinah niso deležna državne podpore, smo se obrnili na prijatelje v domovini in v zdomstvu s prošnjo, naj tudi denarno podprejo naša prizadevanja. V posebni knjižici, ki jo Spominski odbor namerava izdati ob tej priložnosti, bo popisana celotna zgodba, ki se je izoblikovala okoli tega pomembnega spominskega dejanja. Tu bodo zbrana vsa imena, tudi tista, ki jih na plošči ne bo, pa bi morala biti; tu bodo predstavljeni projekti, ki so bili poslani na natečaj; tu bo popisano delo vseh raznih komisij; tu bodo končno navedeni vsi darovalci in vsi, ki so s pisano in govorjeno besedo doma in v tujini širili in utrjevali idejo tega edinstvenega spomina. Nekaj darovalcev pa smo sklenili navesti že sedaj. Odločili smo se za tiste, ki so poslali svoje prispevke nekako do konca meseca avgusta. Razvrstili smo jih na nekaj skupin:

  • 1. Sorodniki žrtev, zapisanih na plošči. Normirani prispevek za posamezni zapis je po sklepu Spominskega odbora vsota, ki ustreza 200 DEM. V tem zapisu bomo navedli samo darovalce, katerih prispevki presegajo to vsoto.

    Justa Kocmur, Ljubljana 400 DEM

    Iva Voje, Ljubljana 400 DEM

    Herman Zupan, Argentina 1000 DEM

    Vili Zadnikar, USA 235 USD

    Marko Natlačen, USA 200 USD

    Marija Kadunc, Toronto 200 USD

    Ana Kordan, Ljubljana 30.000 SIT

    “Tabor! – Cleveland, USA 1000 USA

    Antonija Šifrer, Argentina 500 CAD

    Jože Rus, Chicago, USA 600 USD

    Marjan Merala, Argentina 300 UDS

    Vida Wolbang. Ljubljana 120.000 SIT

    Charles Wolbang, USA 5.000 AUD

    Tone Natlačen, Montreal 270 UDA

    Marko Natlačen, USA 500 USD

    Stanko Kociper, Argentina 1.000 USD

    Tine Velikonja, Ljubljana 1000 DEM

    Francka in Pavi Prosenc, Ljubljana 100.000 SIT

    Albin, Stanko in Tonči Vrhovec, Ljubljana. 150.000 SIT

    Ana Grčar, Ljubljana 40.000 SIT

    Ana Jenko, Ljubljana 30.000 SIT

    Joža Dolinar, Argentina 200 USD

    Špela Bric, Ljubljana 50.000 SIT

    Ljudmila Jakopič, Ljubljana 45.000 SIT

    Marija Škrbec-Hutchison 300 CAD

    Cveta Strojanšek, Ljubljana 40.000 SIT

    Lojzka Mešek, Ljubljana 50.000 SIT

    Ana Petrovič, Ljubljana 25.000 SIT

    Meta Prelesnik, Kočevje 25.000 SIT

    Seta Oblak, Ljubljana 40.000 SIT

    Branko Rozman, Ljubljana 30.000 SIT

    Marija Rus, Ljubljana 50.000 SIT

    Marjan Vagaja, Ljubljana 30.000 SIT

    MileSojar, Ljubljana 30.000 SIT

    Katarina Falež, Ljubljana 25.000 SIT

    Milena Zavašnbik, Ljubljana 25.000 SIT

    Dušan Breznik, USA 30.000 SIT

    Helena Zrimšek, Ljubljana 24.000 SIT

    Plač. na pošti Preserje 30.000 SIT

    Teodor Mohar, Ljubljana 25.000 SIT

    Plač na pošti Ljubljana 40.000 SIT

    Ana Korošec, Ljubljana 30.000 SIT

    Viktor Novak, Ljubljana 34.000 SIT

    Valenka Gostič, Ljubljana 40.000 SIT

    Marija Sojer, Koper 50.000 SIT

    Davorin Žitnik, Ljubljana 25.000 SIT

  • 2. Darovalci in podporniki

    Ema Pogačar, Kanada 100 USD

    Tone Seljak, Kanada 100 USD

    Alojz Starič, Kanada 50 CAD

    Mara Kolman, Kanada 200 USD

    Zora Čampa, USA 200 USD

    Frank in Marija Mejač 200 USD

    Akademski klub Straža, USA 3000 USD

    Ciril Turk, Avstrija 1000 DEM

    dr. Boris Navinšek 5000 SIT

    Franc Šega 50 CAD

    Slavka in Ludvik Stojan 50 CAD

    Marija Kadunc, Toronto 100 USD

    Janez Oberstar, Toronto 100 USD

    Dari Strmšek, Toronto 20 USD

    Mara Kolman 330 USD

    Jože Hubad, Švica 40 CAD

    K. Bogataj, Ljubljana 10.000SIT

    J. Gradišnik, Ljubljana 5.000SIT

    A. Gale, Ljubljana 3.000 SIT

    N. Kolman 10.000 SIT

    Franc Krajnc, Ljubljana 10.000 SIT

    Ljenko Urbančič, Avstralija 50 AUD

    Mara Kolman – Društvo Triglav 205 USD

    Jože Velikonja, USA 5.000 USD

    Društvo protik. borcev – Cleveland 100 USD

    Nace Ahlin, Avstralija 400 USD

    Jože Kastelic, Kanada 10.000 SIT

    Dušan Breznik, USA 30.000 SIT

    Antonija Koltaj, USA 10.000 SIT

    Jože Francelj, Kanada 30 CAD

  • 3. Društvo Tabor – Toronto. Celotni dosedanji prispevek tega društva znaša 4630 CAD.

    Nekaj darovalcev je znanih:

    Lojze Babic 10 USD

    Anica Mavser 60 USD

    Franc Bevc 10 USD

    Jože Obreza 30 USD

    StanBerkopec 20 USD

    Florjan Oseli 20 USD

    Borut Bratovž 20 USD

    Franc Perovšek 30 USD

    Janko Čadež 20 USD

    Jakob Planišek 20 USD

    Lojze Dejak 20 USD

    John Plut 10 USD

    Ignac Dejak 20 USD

    Pavla Nosan 26 USD

    Marija Demšar 10 USD

    Blaž Potočnik 50 USD

    MiaFerkul 50 USD

    Rudi, Anica Resnik 60 USD

    Edvard Ferkul 20 USD

    Florijan, Sofija Slak 200 USD

    KarlGenorio 20 USD

    Franc Stražar 200 USD

    Angela Glivar 40 USD

    Martin Stražar 20 USD

    Jože Jaklič 20 USD

    ToneŠtih 50 USD

    Stane Klemenčič 100 USD

    EmaŠtrucelj 20 USD

    Franc in Ani Kozina 100 USD

    Stanko Šubelj 70 USD

    Martin Koželj 10 USD

    Franc Tomšič 20 USD

    Janez Kastelic 20 USD

    Stane Ulčar 30 USD

    Jože Kastelic 200 USD

    Sonja Valant 50 USD

    Sofija Križman 20 USD

    Julka Zakrajšek 15 USD

    Jože Koželj 50 USD

    Ivan Zakrajšek 10 USD

    Stane Lamovšek 20 USD

    Anica Žumer 15 USD

    AlexLikozar 20 USD

    Martin Sterle 40 USD

    Janez Matašič 100 USD

    N.N. Thornburv 250 USD

    Marija Mišmaš 50 USD

    Janez Košir 20 USD

    CirlMuhič 40 USD

    Matija Slak 120 USD

    Franc Mate 50 USD

    Avguštin Kuk 100 USD

    Magda Mehle 20 USD

    Mara in Dore Kušar 100 USD

    ToneMuhič 100 USD

Vsem, ki na kakršenkoli način in v kakršnikoli meri naklonjeno spremljate naše delo za postavitev spominskega znamenja pri cerkvi Vseh svetih na Plečnikovih Žalah, se za vašo podporo lepo zahvaljujemo. Želimo, da bi se odkritja udeležilo čim več ljudi. Prepričani smo, da bodo tudi tisti, ki tega ne bodo mogli, tisto oktobrsko soboto v mislih z nami. Tako bomo skupaj v spominu na neki veliki čas, ki še ni povsem razumljen in mu sedanjost še ni dovolila, da bi ji odprl svoje duhovne, kulturne in politične energije.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1

Dodatek A.1.1 Za konec naj navedemo še nekaj naslovov naših poverjenikov po svetu:

Anton Štih

20 Rufford Rd

Toronto, Ontario

M8W 4V6 CANADA

Ema Pogačar

57 Anderson Ave.

Toronto, Ontario

M5P 1H6 CANADA

Joža Markež

Virrey Loreto 3365

1605 Carapachay

ARGENTINA

Slavko Urbančič

Ramon L. Falcon 4158

1407 Buenos Aires

ARGENTINA

Lovro Jan

C. C. 907

8400 Bariloche

ARGENTINA

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Stanislav Lenič

Dodatek B.1.1

Zakaj mora to knjigo poznati vsak Slovenec

Tamara Griesser-Pečar: Stanislv Lenič

Tamara Griesser-Pečar: Stanislv Lenič

Zato, ker je to knjiga o človekovem dostojanstvu

Dodatek B.2 Farne spominske plošče

Dodatek B.2.1

Pred vami je najvažnejši dokument novejše slovenske zgodovine

Farne spominske plošče

Farne spominske plošče

Poskrbite, da bo ta pretresljiva knjiga našla pot v vsako slovensko hišo!

Kupite jo lahko v skladišču nadškofijskega ordinariata v Ljubljani na Mačkovi 6 ali pa naročite pri Novi Slovenski zavezi na Resljevi 14 v Ljubljani in na upravi Družine Krekov trg 1 v Ljubljani

Datum: 2011-03-12

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.