Zaveza št. 21

Zaveza št. 21Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 21
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova slovenska zaveza Ljubljana: 2010

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

Življenje, ki ga živimo, izkazuje neko dvojnost, ki predstavlja, vsaj na prvi pogled, tudi osupljivo nasprotje. Če se omejimo na zunanjost sedanjih stvari in sedanjega dogajanja, s katero nas seznanjata statistika in vsakdanje izkustvo, bi bili prvi hip pripravljeni priznati, da tu ni nič takega, kar bi merilo v območje nenavadnega ali celo katastrofičnega. Poleg sprejemljivih stvari so sicer tudi nesprejemljive in pomanjkljive, a je vendar še vse v okviru znosnega in, bi človek rekel, pričakovanega. Za skupnost, ki je veliko in zapleteno podjetje, ne bi mogli reči, da ne deluje, vsaj v tistih delih, ki zadevajo osnovne človekove eksistenčne potrebe. Na naših merilnih lestvicah je povsod še nekaj zarez do meje, kjer se začenja polje nenormalnega in nevzdržnega.

Tako stanje bi moralo navdajati ljudi z zmernim zadovoljstvom. Toda, če pregledamo in razvrstimo vtise, ki jih dobivamo iz sveta okoli sebe, čutimo, da ni tako. Kljub zmerno zadovoljivemu videzu stvari navdaja ljudi nezadovoljstvo, ki se sicer ne izraža v silovitih kretnjah in ne ustvarja dramatičnih situacij, a vseeno obstaja in vseeno deluje, prikrito, slutimo, in na način, ki je kljub svoji nehrupnosti globinski in celosten. To nezadovoljstvo ima različne vzroke.

Najprej ljudje vidijo, da je varnost, v kateri živimo, krhka, negotova in varljiva. Zdi se jim, da ne stoji na temeljih, ki bi bili tako zanesljivi, da bi imeli na sebi obete trdne prihodnosti, ampak da je vse nekaj začasnega, nekaj kar se lahko vsak trenutek spremeni ali celo izgine, ne samo v katerem od svojih delov, ampak v celoti, v tem pomenu, da postane svoje nasprotje: da bo tam, kjer se je nekoč pripovedovala zgodba o uspehu, zazijala praznina in bo v tej praznini zavladal molk, ki bo poleg sramote v sebi skrival tudi neznane nevarnosti.

Občutje, da se za zgodbo o uspehu že sestavlja besedilo drugačne zgodbe, je pravzaprav psihološka preslikava nekega opažanja, ki je kljub svoji neoprijemljivosti tako podprto našim izkustvom, pa tudi z opozorili pozornejših kulturnih, gospodarskih in političnih opazovalcev, da mu ni mogoče odrekati verjetnosti: da je namreč naše življenje odvisno od dvojega dogajanja, od dogajanja na sceni in dogajanja za sceno, od tega, kar je v ustavi in zakonih, in od tega, kar je za njimi in drugačno od njih in ima z njimi predvsem to zvezo, da jih ima za sredstvo svojega delovanja. Da imajo torej zakoni vlogo izposojenih rok, s katerimi se opravljajo dela, ki ne merijo na državo in se ne osredotočajo v državi kot v svojem končnem smotru, ampak se na ta način opravljajo dela, ki podpirajo in omogočajo v prvi vrsti posamezne skupine, ki so v nekem smislu za državo in zunaj države, pojmovane kot ideja presežne skupnosti. Za te skupine je država ohišje, prostor, ki je potreben za prirejanje njihovih iger, in ne hiša ali dom, ki pomeni skupno prebivališče vseh ljudi. Zato te skupine ne skrbijo predvsem za državo, ampak predvsem zase: njihovo obstajanje ni državljansko, in če imajo velik politični vpliv, tudi ne državniško.

Zgodba našega stoletja je tesno povezana s pojavom političnega mafijstva. Partijska država, ki je eden od proizvodov tega stoletja, je namreč mafijska država. Z njo je mafijstvo, ki je bilo prej nekaj zasebnega in civilnega, našlo obliko in možnosti političnega obstajanja. Partijska država je sicer imela ustavo in zakone, ki so predstavljali zaključeno celoto. A vseeno ni mogla obstajati sama in od sebe, saj ni imela duše, ki bi bila njena lastna. Njena duša je bila partija, obstajala je lahko samo kot ohišje partije. Na videz je bila ta država sui iuris, saj je bila referenčni prostor vsega dogajanja, v resnici pa se je vse dogajalo zaradi partije in po partiji. Kajti partija je bila njena duša, njeno počelo, njen vzrok in smoter. Ta duša ni bila nekaj slučajnostnega in naključnega in prehodnega, nekaj, kar so povzročile slepe sociološke sile in kar bodo druge, prav tako slepe, dovolile, da razpade. Ta duša je bila nekaj zavestnega, vedela je, zakaj je tu, imela je svojo teorijo. Predvsem pa je vedela, kaj je: vedela je, da je mafijska. Zavestno, svobodno in hote je to sprejela nase. Tako se je rodilo politično mafijstvo. O svetovnem vzponu komunizma lahko govorimo z različnih vidikov. Eden od njih je tudi tisti, ki vidi v njem ekspanzijo nekega lokalnega pojava iz latinskega Sredozemlja v svetovna razmerja in prehod neke patološke novotvorbe v neki civilni družbi v visoki rang političnega principa.

Umetnik in mesto

Slika 1. Umetnik in mesto Simon Dan

Postkomunistična država je zaradi specifičnega konca partijske države ohranila – v povsem drugi fakturi in drugem ključu – osnovno diarhijo svoje prednice. Leto 1989 za razliko od leta 1945 ni zahtevalo brezpogojne vdaje. Temu, kar se je zgodilo leta 1989, še najbolj ustreza izraz »nedokončana revolucija«. Proces, ki se je začel tega leta, je torej nedokončan in traja, s tem pa v nekem smislu traja tudi stanje, ki ga je to leto hotelo spremeniti. In prav v tisti meri, v kateri to stanje še traja, ostaja tudi nova država v somraku dvojnosti. Ni še dosegla tiste strukturalne enosti, tiste transparentne identičnosti s seboj, ki jo za državo terja demokratična politična misel. Država v prehodu je nujno država v ne-identiteti. In prav iz te nepreglednosti, iz te dvojnosti, iz te nepokritosti slehernega dela s seboj in celote s seboj, iz občutja, da je za vsem, kar se javlja, še nekaj, kar se ne vidi in hoče ostati skrito, iz vsega tega prihajajo nelagodnost, tesnoba, negotovost in nezadovoljstvo. Temu se izpostavljamo, ko gledamo, kako stvari pred našimi očmi postajajo drugačne, bodisi da so se same za take izkazale bodisi da jih je nekdo pretolmačil in jim vzel podobo, za katero smo verjeli, da jo imajo. Od tod prihaja v nas občutek nezadovoljnosti s svetom in seboj. Ne samo s svetom, ampak tudi s seboj: ljudje, ki vse to prenašajo okoli sebe in na sebi, vedo, kakšni bi morali biti – nobeden ni tako zapuščen, da tega vedenja vsaj v neki meri ne bi imel – a jim prav zavest, da ne ustrezajo predstavi, ki jo imajo o sebi, jemlje samospoštovanje. Vse to povzroča korozijo njihove državljanske in človeške volje.

Pri ustvarjanju in pri dopuščanju te tako nesrečne in obremenjujoče negotovosti so udeležene vse sile nastopajočega političnega spektra, vsaka na svoj način in v svoji meri. O deležu novih avtentičnih demokratičnih sil bomo govorili pozneje, sedaj bi se kazalo omejiti na sile, ki so bile nekoč nosilke totalitarnega sistema, sedaj pa so si izborile mesto v zboru, ki vodi in nosi novo demokratično državo. »Glede teh moramo najprej reči, da predstavljajo najmanj osvetljen del političnega prostora. Spričo vloge, ki so jo v preteklosti igrali, in spričo misli, ki jih je vodila in usmerjala in usposabljala za to vlogo, bi človek mislil, da bodo še pred vstopom v demokratični prostor ali pa potem, ko so v njem že bili in ni bilo mogoče, da ne bi opazili svoje bistvene drugačnosti, začutili naravno in neodpravljivo potrebo po temeljnem in temeljitem premisleku o sebi. Človek bi pričakoval, da jim osvetljenost demokratičnega prostora ne bo dovoljevala, da v njem enostavno obstajajo, ne da bi se hkrati hoteli tudi videti – skraja vsaj delno, vsaj toliko, da bi se jih mogla polastiti začetna vprašanja. Saj jih preteklost ni delala drugačne samo delno, samo v kakem pogledu, v kakem odtenku, v kaki osenčenosti: to, kar je bilo sedaj, in tisto, kar je bilo prej, ni bilo samo nekaj zelo drugega – tako da bi se sedaj pokazala zgolj neskladja in nasprotja – med tem, kar je bilo sedaj, in tem, kar je bilo prej, je bilo – gledano v osnovni osti, v osnovni zamisli, v ideji – nekaj izključujočega.

Kar hočemo povedati, je to, da bi bil prestop iz tako drugačne preteklosti v tako drugačno sedanjost človeško in politično razumljiv in prepričevalen v enem samem primeru: samo tedaj, če bi nosil na sebi nedvoumne znake spreobrnitve. Spreobrnitev – conversio – pa ni samo prestop iz ene stvarnosti v radikalno drugo in drugačno stvarnost, ampak je to res predvsem prestop in ne prestopanje, je nekaj trenutnega in ne proces. Spreobrnjenje ima lahko dolgo pripravo, toda ko stvari dozorijo, pride do uvida, ki ga sicer nosi energija vseh doživetij na prehojeni poti, a je vendar, ker je pač uvid, trenuten: tem bolj silovit in tem bolj neustavljiv, čim bolj je stanje prej in stanje pozneje radikalno drugačno in čim globlja je bila misel, ki je prestop pripravljala in nazadnje ukazala. Za vsakim spreobrnjenjem je veliko spoznanje. Spreobrnitev je dejanje, s katerim duh ukine mučno, negotovo in protislovno stanje ne-identitete, saj je spreobrnitev ravno dobojevani boj za novo identiteto. To je boj, ki ga odloči avtoriteta višjega spoznanja. Kjer pa je spoznanje, tam je tudi beseda; za velikimi spreobrnitvami so bile vedno tudi velike pripovedi: dócent Avguštin, Newman, Chesterton na področju duha, Silone, Koestler, Gide, Spender na področju politike.

Naši komunisti so v stanju ne-identitete – po definiciji, saj so se do nedavnega imenovali prenovitelje, tako da se nikoli ni vedelo, kaj niso več in kaj niso še. Prenavljanje je bila ideološka iznajdba, ki jim je omogočila, da so se svobodno in po lastni izbiri gibali po velikem loku med preteklostjo in sedanjostjo. Manevrska in taktična mobilnost, ki jo je ta iznajdba nudila, je bila res velika in se je tudi dobro obnesla. Ker se niso odločili za spreobrnitev – da to naredijo, tudi nikomur ni prišlo na misel, da bi od njih zahteval – ni bila potrebna tudi nobena jasna in odločna in nedvoumna beseda. Ne-identiteta jim je nudila večni alibi. Nikoli jih ni bilo tam, kjer si jih iskal, ampak so se vedno, ko si trdil, da so tu, oglasili od kod drugod.

Potem je prišel čas, ko so le začutili, da jim tolikšna poljubnost jemlje kredibilnost, in so se odločili, da si poiščejo nadomestno identiteto. Mladim pa tako ni bilo treba iti skozi prenoviteljsko fazo, ker so se lahko sklicevali na mladostno neprištevnost, in so bili lahko vseskozi liberalci. Stari so sedaj postali socialdemokrati. Torej navsezadnje le nova identiteta? Nobene nove identitete tu ni bilo, preprosto zato, ker ni bilo nobenega spreobrnjenja. Da pa ni bilo nobene spreobrnitve, vemo zato, ker ni bilo nobene pripovedi. Vsi ti premiki so se zgodili v temi in molku – pod okriljem noči, kot bi rekel Livij.

Umetnik in mesto

Slika 2. Umetnik in mesto Mirko Kambič

Vodilna črta komunistične politične retorike na prehodu je torej bilo prenoviteljstvo. Tema je bila nekoliko nejasna, saj se nikoli ni vedelo, ali so prenovitelji sebe ali drugih. Če bi kdo zahteval, da se v tej točki jasneje izrazijo, bi ga najbrž odpravili, češ da ne pozna dialektike: ko namreč prenavljajo sebe, prenavljajo tudi druge in ko prenavljajo druge, prenavljajo v prvi vrsti sebe. Toda prav kmalu so se v vodilni napev začele vpletati tudi druge, stranske, a zato še nikakor ne nekoristne prvine. Tako smo kmalu zaslišali besede, ki so nam dajale vedeti, da so in nuce že vedno bili takšni, kot jih zahteva sedanji demokratični čas: da so sicer res bili komunisti, a drugačni – v glavnem evropski. S tem naj bi bilo utemeljeno dvoje: da se jim ni treba tako silovito spreminjati – to je bila najvažnejša pridobitev tega odkritja – potem pa naj bi bilo razvojnologično utemeljeno tudi navdušenje za Evropo, ki je bilo izraženo v geslu »Evropa zdaj«. Tu so jim uslužno in priskočljivo pomagali zgodovinarji in tako z novim primerom dokazali, da komunisti niso bili nikoli v zadregi za »strokovno« pomoč. In potem smo osupli lahko poslušali, kako so »slovenski komunisti že v petdesetih letih vlekli poteze, ki jih je v svetovnem komunizmu bilo mogoče opaziti šele v osemdesetih«. Bili so pač vedno drugačni. Posebno Kardelj!

Tako smo na kratko skušali pokazati, kje je po naše poglavitni vzrok za osnovno negotovost in za osnovni malaise, ki se je naselil globoko v dušah naših ljudi. Videli smo, da prihaja od tod, ker ravno za najpomembnejše stvari ne verjamemo, da so to, kar o sebi pravijo, da so. Poglavitni generatorji te ohromljajoče dvojnosti so nasledstvene sile komunističnega tabora, ki je še vedno – to je naše osnovno izkustvo, ki ga imamo o njem – trdil, da je nekaj drugega, kot pa se je pozneje izkazalo, da je. Spreobrnjenja pa, kot smo rekli, ni bilo.

Naš človek je torej oslabljen. Ta oslabljenost že sega v njegovo sredico – tja, kjer nastajajo tako važne stvari, kot je veselje do življenja, in se oblikuje energija, ki je potrebna za sprejemanje bližnjika, pa tudi za vsako drugo dobro dejanje. Toda v sredico umaknjeni človek se še upira. Ne samo oslabljen, ampak tudi bolan pa je politični človek – človek kot državljan, kot polites, kot civis. Politika je tisto delovanje, ki hoče v človeškem svetu uveljaviti osnovno pravičnost. Prostor politike ni človekov zasebni svet – njegova kuhinja in njegov vrt – ampak mnogotero prostorje javnosti, tako kot sta to bila nekoč forum in agora. Kdor stopi v javni prostor, mora imeti neke lastnosti: ne sme trepetati pred tem, da ga bodo opazili, potem pa mora biti posestnik tako trdnega vedenja glede zadev skupnosti, da se čuti upravičenega vanje poseči. Lahko bi rekli, da mora biti cel človek. In tu je naš človek posebej prizadet. Zakaj?

Našega človeka se je nekoč polastil strah in ga noče zapustiti. Kadar pravimo strah, ponavadi mislimo na strah pred nečem resničnim in otipljivim. Toda strah, na katerega mislimo mi, je drugačen: prihaja iz neke odsotnosti, iz neke izpraznjenosti, iz neke izgube. Ta strah je stopil v ljudi, ko so videli, da so zmagali komunisti. Moč in trajnost in obstojnost tega strahu je v tem, da ni vstopil v ljudi skozi razum – skozi prostor, kjer bi se moral legitimirati in bi tako izgubil svojo skrivnostnost – ampak je vstopil v ljudi tako, da njegovega prihoda sploh niso opazili in se jih je polastil, ne da bi za to vedeli. To je pri vsej stvari najhujše – da jih obvladuje nekaj, česar se sploh ne zavedajo in proti čemur se zato ne morejo boriti.

Ko so zmagali komunisti, so ljudje, tudi tisti, ki se niso izrazito opredelili niti za eno niti za drugo stran, bolj ali manj jasno čutili, da so zmagali slabi ljudje: ljudje, ki govorijo eno in delajo drugo; ljudje, ki jemljejo in ubijajo; in ljudje, ki se norčujejo iz Boga. To je bil šok, ki jih je pretresel, ne da bi se, kot smo rekli, prav zavedali, kaj se je z njimi zgodilo. Prvič so prisostvovali neki igri, ki so jo dobro poznali, saj so bili v njej posredno ali neposredno udeleženi, in videli, da je zmagala laž nad resnico, prevara nad poštenjem, prezir do človeka nad spoštljivostjo do človeka. Tako je bilo v temelju omajano njihovo prastaro in bistveno pričakovanje: da zmaga dobro. Njihov svet se je – ne da bi se, ponavljamo, tega prav zavedali – zavrtel iz reda v kaos. V ljudeh se je zgodilo veliko pohujšanje in, kar je glavno, prenašati so ga morali sami: duhovna elita, ki bi jim lahko pomagala, je bila ali pobita ali pa si je iskala prostor pod obnebjem zmagovalcev.

Ko je tako vanje stopilo spoznanje o novi zakonitosti sveta, ki jih je pohujšala in razorožila, se je temu občutju pridružila še misel, ki je to spoznanje svojevrstno dopolnjevala. Ljudem se je nenadoma zazdelo, da imajo komunisti pravico do oblasti. To nenavadno občutje se je vtihotapilo vanje ob dvojnem opažanju. Prvič jih je prevzela spretnost, s katero so komunisti oblast dobili in držali. To jim je vsililo misel, da so komunisti tu zato, da vladajo, enostavno zato, ker znajo. Presenetljivo sposobnost in znanje v zadevah oblasti so imeli za dokaz, da jim oblast pripada – tako nekako, kakor imajo zdravniki pravico, da zdravijo, ker pač znajo. Ljudje počnejo stvari, ki jih obvladajo, in prav je tako. Drugič pa ni ostala neopažena cena, ki so jo bili komunisti pripravljeni plačati za oblast: to, da se niso pred ničimer ustavili, da jim ni bila mar nobena od pregraj, ki so jih poznali in priznavali ljudje od pamtiveka, predvsem pa to, da so za oblast suvereno ubijali. Po tisoč letih krščanstva so bili ljudje še tako poganski, da jih je to prevzelo kot nekakšna veličina.

Vse jih je napeljevalo na to, da so na komunistih začeli gledati znake izbranosti. Tudi tedaj, ko jim je zgodovina po polstoletju nazadnje ukazala oditi, se stvari niso spremenile. Tudi njihov poraz ljudi ni osvobodil. Nasprotno, ko so videli, kako spretno spreminjajo komunisti poraz v zmago, so bili v svojem občutju samo potrjeni: da so to ljudje, ki znajo. Ali je po vsem, kar so naredili, mogoče enostavno oditi? Kaj oditi – ostati in vladati!

Takšen je danes slovenski homo politicus. Zgodovina ga je postavila pred dejstvo, da mora postaviti državo, pa mu manjka za to osnovno duhovno razpoloženje: ni svoboden.

In kako naj nesvoboden človek ustvari državo? Prej se mora osvoboditi. V osvobojevanju sta možni dve smeri. Najprej je tu smer, ki kaže stran od česa, tako da se česa rešimo, česa, kar nas veže ali bremeni ali ponižuje. Slovenski človek se mora osvoboditi žaljive vezanosti in to, kar se je zgodilo z njim v času totalitarne izpostavljenosti. Prebuditi se mora iz polstoletne uročenosti in si reči, da hoče biti pri sebi in svoboden. Uvideti mora, kako sramoten in neznosen je sužnji dan – doulion hemar, kot bi rekel Homer; uvideti mora njegovo nevrednost in nedostojnost in njegovo rafinirano žaljivost. Šele tako bo lahko v njem začel rasti stržen poguma, ki je potreben za vstop na forum. Tu smo sedaj pri drugi smeri osvobojevanja, pri osvobojevanju k čemu. Postati moramo tako svobodni, da bomo suvereni. Biti suveren pa pomeni biti v posesti zadnje odgovornosti. Zadnje zato, ker sedaj ni nikogar več, da bi se nanj morali ali mogli ozirati, in smo odvisni samo od sebe. Slovenska usoda je prvič v zgodovini v naših rokah. Vemo, da nikoli ni vse v naših rokah, tudi v okviru zgodovine ne. A recimo tako, danes in za ta čas recimo, da je naša odgovornost absolutna. Tako moramo biti svobodni, da bomo lahko skrajno resnični in stvarni – da se ne bomo nikoli več vdali udobju iluzij.

Če se sedaj obrnemo k realni politiki in se vprašamo, kakšne aplikativne zahteve izhajajo iz razmišljanja, ki smo mu posvetili nekaj strani, potem postane dokaj jasno, da je v položaju, v katerem pristno stoji ob nepristnem, posebej potrebna nadarjenost in znanje in volja po razločevanju. Suverenost, kot smo rekli, pomeni dvoje: uvid v resničnost in vztrajanje v resničnosti. Tu moramo reči nekaj besedi o tistih političnih silah, ki jih je zgodovina zadolžila, da naredijo Slovenijo za moderno demokratično državo. Ali je bilo v njih dovolj daru in znanja in veselja, da to nalogo razumejo in sprejmejo za svojo?

Natanko se zavedamo, da je govoriti laže kot delati in da od tistega, ki dela, resničnost zahteva, da sproti prilagaja svoje začetne koncepte. Tudi, da se je v življenju treba zbogati z okrnjenimi dosežki. Vse to je res. Vendar pa moramo resnici na ljubo, pa tudi zato, ker gre za tako pomembno stvar, povedati, da smo pod pokrovom polstoletnega enoumja mislili, da se tam mesi drugačno testo, z boljšim kvasom narejeno – da raste v ljudeh drugačna volja, od globljega spoznanja podprta, kot je bila tista, ki smo jo mogli videti, ko se je pokrov dvignil. Tu se zdi, da smo pri jedru stvari: vse govori za to, da je bila, tako takrat kot sedaj, misel, ki smo jo mislili, premalo intenzivna. Ali drugače povedano, nismo bili in nismo pripravljeni živeti svoje usode zavestno in prisebno. Ali še drugače in bolj središčno: nismo hoteli in nočemo politično misliti. Ali smo s tem že obsojeni?

Stvari, na katere smo tu opozorili – neradi – veljajo v poudarjenem smislu za demokratično politično elito. Na vsak način pa so tu, na izpostavljenem mestu, bolj vidne in nas bolj učinkovito opozarjajo, kako zaskrbljeni moramo biti.

Demokratične politične sile še niso opazile ali pa ne dajejo podobe, da so opazile, da je država v pat poziciji: da ne deluje in da, taka kot je, ne more delovati. Delovati pa ne more zato, ker jo vodijo in z njo upravljajo sile, ki si niso v odnosu legitimne demokratične raznovrstnosti, ampak je njihov duhovni in politični vzgon tako različen, da se med seboj izključujejo. Samo tako lahko razumemo neustvarjalnost – ki je za mlad narod in za mlado državo presenetljiva – v vseh segmentih politične oblasti in na vseh ravneh državne uprave. V takem položaju in v takih razmerah bi izvirno demokratične stranke, če bi dobro preučile in razumele papirje, ki jih jim je zgodovina potisnila v roke, morale svojo misel in svoje energije usmeriti v to, da si pridobijo tako politično moč, da bi mogle same in v relativnem miru trasirati pot državi in njenim ustanovam. Vsi drugi cilji, vse druge ambicije, vsi drugi apetiti bi se morali zvrstiti za to prvo nalogo; vsi pomisleki in vse skušnjave bi ob kategorični nujnosti tega spoznanja morale izgubiti veljavo. Povedano zelo preprosto in zelo jasno in zelo naravnost: demokratične stranke bi se morale zavedati, da je danes na dnevnem redu slovenske politike ena sama točka – osvojitev državnega zbora. Da je to sine qua non prave zgodbe o uspehu, tiste, ki bi slednjič mogla pripovedovati o cvetoči in spoštovani demokratični državi.

S tem, kar smo tu povedali, je po našem mnenju v največjem nasprotju koalicija slovenskih krščanskih demokratov s silami komunističnega nasledstva. Ta koalicija je bila na deklarativni ravni narejena v imenu pragmatične politike, toda odločitev zanjo je mogla iziti samo iz pozabljenja bistvene politike v horizontu sedanje zgodovine. Tako so bili pozabljeni in žrtvovani veliki cilji in pozabili in žrtvovali so jih ljudje, ki so bili najbolj poklicani, da se zanje zavzamejo. Slovenski krščanski demokrati so bili dedič velike tradicije slovenske katoliške politike, ki so jo oblikovali in uresničevali ljudje spoštovanja vredne moralne in politične velikosti in ki so jo napajali in ji dajali moč vsi poglavitni tokovi tedanje slovenske družbe: kmetje, delavci, duhovniki, izobraženci – večinski slovenski človek torej, ki sta mu temeljna krščanska poučenost in tradicionalni svobodnjaški duh vedno ukazovala stati za interesi narodove eksistence in omike. To so bili ljudje, ki so vzdržali preizkušnjo revolucije in so v državljanski vojni branili barve, ki se jim je po polstoletnem položaju nazadnje priklonila tudi zgodovina. To so bili ljudje, ki so skozi polstoletni mrak nosili breme drugačnosti in tako bistveno manjšali totalnost totalitarizma. In ti ljudje so morali, namesto da bi se jim, ko je prišel čas svobode, izrekla čast in priznanje, ti ljudje so doživeli to žaljivost, da so nazadnje morali gledati, kako se jim na tehtnicah, ki prenesejo samo majhne količine, na skromnih tehtnicah pragmatične politike, zamenjujejo dragotine, ki so jih s tolikim trudom in odrekanjem skozi težka desetletja zbirali, za blago enodnevne trajnosti.

Najpomembnejša posledica sodelovanja krščanskih demokratov z novolevičarji pa je bila ta, da so se zabrisale konture politične sedanjosti. In pričel se je grotesken proces: kredibilnost novolevičarjev je rasla, kredibilnost krščanskih demokratov pa padala. Kar naprej so se sicer pritoževali nad svojim koalicijskim partnerjem, a so ostali. Pri tem skoro gotovo ni nihče od njih pomislil na davnega Kocbeka, ki se je tudi kar naprej pritoževal nad svojim koalicijskim partnerjem – a je ostal. In kaj je bilo na koncu? Na koncu je bil holokavst in polstoletna totalitarna diktatura.

Prepričani smo, da bo SKD še pravočasno opazila nenaravnost svojega položaja in se še pred volitvami odločila, da izmeri »daljo in nebeško stran«. Morda bodo to storili tudi zato, ker se bodo ustrašili razkola med vodstvom in volivci. Mnogi od njih se namreč že sprašujejo, če niso morda na napačnem vlaku. Še z večjo tesnobo pa se sprašujejo, kam naj gredo. Le upamo lahko, da bo vodstvo stranke uvidelo, kako škodljivo bi bilo ne samo za stranko, ampak tudi za slovenski politični značaj sploh, če bi ljudje ostali v stranki samo zato, ker nimajo kam iti. Še hujše pa bi bilo, če bi se strankin duh tako spragmatiziral, da bi se odločili, da bodo živeli od tistih desetih odstotkov volivcev, ki mislijo, da morajo, če že hodijo v cerkev, voliti krščanske demokrate. To bi namreč pomenilo, da so že tako znižali merila, da so pripravljeni živeti od kruha, ki zanj sami niso ne sejali ne želi in ne mlatili.

Umetnik in mesto

Slika 3. Umetnik in mesto Simon Dan

Le upamo lahko, da bo tudi SLS še pred volitvami spoznala, da se ji ni posrečilo – videz je, da se zato tudi trudila ni pretirano – umestiti se v zgodovino. Zato daje vtis, da je skupina moralnih in političnih aktivistov, ki se spopadajo z zmaji korupcije – tako, iz dneva v dan, kakor jih najdevajo na poti. Zato trošijo svoje moči – med njimi je nekaj naših najsposobnejših parlamentarcev – za stvari, ki jih občudujemo, a po naši pameti niso politika v pravem pomenu besede. Niti od daleč sicer ne mislimo, da ne bodo politično preživeli, mislimo pa, da njihovi glasovi, čeprav bodo šli seveda na rovaš demokratičnega tabora, daljnoročno ne bodo prispevali h konsolidaciji političnega položaja. NSZ še vedno misli, da bi iz obeh krščanskih strank morala nastati ena. Tako ne misli samo NSZ, ampak tudi večina volivcev obeh strank. Žalostno bo in tragično, če bo prihodnji opazovalec naše sedanjosti moral ugotoviti, da nam ni uspelo postaviti demokratične države zaradi neenotnosti kristjanov. Po vsem, kar smo prestali! Po vsem, kar smo doživeli!

Socialni demokrati so si pridobili velik ugled prav zato, ker so dokazali, da razumejo, kaj jim nalaga sedanja zgodovina: da prevedejo družbo iz monopola kominternskega socializma v območje pluralne demokratične socialne države. Že od začetka pa se je pokazalo, da se bodo le deloma lahko posvetili svoji primarni socialni usmerjenosti in da bodo v demokratični prenovi morali gledati svoj prvenstveni cilj. To jih je po sebi, zlasti pa ob negotovosti ostalega dela demokratičnega tabora, postavilo v ospredje prenovitvenih sil. Postali so tranzicijska stranka par excellence. Tudi oni se bodo morali, z mnogo ognja, pa tudi z mnogo takta, lotiti sooblikovanja demokratičnega bloka.

Pomen profiliranega političnega središča postaja toliko večji, kolikor bolj se zavedamo razkroja splošnih vzorcev mišljenja in čutenja v širši kulturi. Čas prehoda ali tranzicija je, kot smo že rekli, eminentno čas politike. Politika je namreč – ker je narejena za misel in jo nosi misel – prostor, iz katerega je mogoče v motnih in protislovnih časih racionalno posegati v stvari in njihovo potekanje. Od tod zahteva po jasnih glavah v političnem središču.

Živimo v času medijske kulture. Njeni uslužbenci so novinarji. Ti nam sporočajo, kakšen je svet, včasih tudi, kakšen bi moral biti. Toda ker se pričakuje, da se omejujejo na to, kar se je ravnokar zgodilo, je njihovo zanimanje nujno efemerno. Takšno postane počasi tudi njihovo obzorje sploh. To obzorje so potem preseli tudi na uporabnike njihovih izdelkov, na bralce, poslušalce in gledalce. Človek medijske dobe se vsak dan ob branju časopisa ali ob gledanju televizije znova sestavi in postavi – v odsotnosti spomina. Tako smo že dosegli stanje, ko so velike teme iz kulture izginile in se vsi ubadamo le še z dnevnimi temami. Izginja tako tudi čas, saj mora čas obstajati samo v horizontu spomina. Novinarska doba nam ne dovoljuje, da bi segali globlje v stvari. In če bi tako naneslo, da bi se kdaj zamislili in vprašali, kaj pa sploh vemo, bi si morali priznati, da ne vemo – v zadovoljivem pomenu te besede – pravzaprav ničesar.

Novinarska doba nam ne dovoljuje, da bi prišli stvarem do dna, kot pravimo. Če bi hoteli to okoliščino ilustrirati, bi lahko pomislili na to, kako je šla mimo nas stavka zdravnikov. Šla je na novinarski način. Čeprav se je o njej veliko govorilo in pisalo, se nihče ni vprašal, če ni mogoče pustila v nas kake globlje sledi. In vendar so prav te sledi, če so bile, najvažnejše. V resnici nas je stavka zdravnikov vse zelo spremenila, pa naj se tega že zavedamo ali ne. Pred njo smo mislili, da hodimo k zdravnikom zato, da nas ti, če mogoče, ozdravijo. Mislili smo, da so zdravniki tam zaradi nas. Zdaj pa so nas zdravniki postavili v neko drugo resničnost in nam povedali, da so tam predvsem zaradi sebe – da tam prodajajo svoje znanje. Da so del vseobsegajočega trga in trgovanja. To sporočilo mogoče res ni bilo šokantno, zato pa mogoče nič manj učinkovito: naše zavesti se je na neki komaj opazen način dotaknilo, da je življenje še manj varno, kot pa smo mislili. V polju naše nereflektirane zavesti so se zdravniki spremenili iz dobrih bitih v bitja, ki so lahko tudi nevarna. Neki svet se je porušil in na obzorju so se pojavile možnosti nadaljnje in naraščajoče zmede: sedaj so to bili zdravniki, potem bodo prišli učitelji, zelo dolgo za tem bodo morda stavkali duhovniki, potem pa matere, očetje …

Stvari so, kakor se obnavljajo v novinarskih prikazih, zajete površinsko, na akcidenčni periferiji, kot bi rekel Rorty, v pozabljenju bistva in resničnosti. To je v naravi stvari in tu novinarji ne nosijo posebne krivde. Včasih pa postanejo novinarji ali plačani ali prostovoljni nosilci določenih interesov in tedaj spremenijo svojo osnovno omejenost – besedo je treba razumeti tehnično – v nevarno orožje. Pri nas se to kaže tudi v napadih na pluralno demokracijo, ki so izvedeni rafinirano in posredno, a zato nič manj učinkovito. Bralce bi spomnili samo na vztrajno negativiranje parlamenta in strank. Stranke so, kakršne so, a niso vse enake in ljudje v njih tudi niso enaki. Toda vedno se govori samo o »strankah«, pri čemer pa interpretacijske sheme, ki smo jih vajeni, dovolj nakazujejo, katere stranke so mišljene. In kako to gre?

Stranke so življenje demokracije in življenje strank sta tekma in boj. To je naravno in legitimno. Toda v naših časopisnih in radijskih in televizijskih komentarjih se ad nauseam ponavlja, da se stranke izživljajo v »igrah«, »igricah«, »zdrahah« in »prepirih«. Počasi, z mnogim ponavljanjem, ostane v poslušalcu vtis, da vse to velja za demokracijo samo, da je demokracija sama stvar iger, igric, zdrah in prepirov.

Te stvari so mogoče večidel nevodene in izvirajo iz poučenosti, ki so jo novinarji dobivali v šolah, kjer so jih vzgajali za določene namene. Da je bilo to šolanje zelo uspešno, so novinarji dokazali s spontanim sovraštvom, s katerim so pričakali demokracijo ob njenem rojstvu 1990. Mnogo tega pa je tudi vodenega. Ostali so namreč neki okviri … Nedavno je bilo ob odprtju neke razstave rečeno, da je časopis Delo »dedič izročila Slovenskega poročevalca«. Tako, brez dodatnega pojasnila ali komentarja! Nihče, se zdi, ni pomislil, da bi se ob tem lahko kdo vprašal, v katerem pogledu je Delo dedič Slovenskega poročevalca in v katerih ne. Ali lahko ta stavek razumemo tudi tako, da tudi Delo prikriva kako revolucijo in pripravlja kak totalitarizem? Medvojni Slovenski poročevalec je namreč delal tudi to ali celo predvsem to.

Medijska kultura gre s svojo »novinarsko kulturo« na roko novolevičarskim silam. Moč ljudi, ki obvladujejo medije, natanko še ni izmerjena in lahko zato le slutimo njeno vsepovsodnost in presežnost. Ena od njenih posledic je »brezmejna pluralnost« moderne družbe. To je pluralnost, ki je že presegla naravne meje in ogroža osnovno človekovo družbenost. Spoštovano, cenjeno, promovirano je to, kar je posamezno in lokalno, poskusi vračanja k celoti se denuncirajo za nasilje in za voljo do moči. Vse to pa ustreza levici.

Jasno je zato, da v razpršenem in brezsmernem svetu novinarske kulture rasteta pomen in vloga profilirane politične elite. Drugi korektiv novinarske kulture pa je narodova intelektualna elita. V razumu je namreč vzgon, ki zahteva od njihovih nosilcev, da se dvignejo nad to trenutno in nad to konkretno – v razumu je vzgon po splošnem in po celoti. Življenje razumnika se odvija na recipročnih potovanjih od dela do celote in od celote do dela. Toda v tem stoletju se je pokazalo nekaj stvari, ki niso puščale nobenega dvoma, da obstaja kriza intelektualca. Izkazalo se je namreč, da je dojemljiv za utopijo in da nima vgrajenih senzorjev, ki bi mu preprečevali vezanje na totalitarizme. Tako stanje se sicer ni vzpostavilo naenkrat, ampak je nastalo na koncu neke dolge poti. Toda dejstvo ostane, da je v imenu utopičnih pričakovanj in slabosti do totalitarnih rešitev intelektualec bil sposoben požirati najodurnejše zločine in najbolj podle prevare in najbolj žaljive krivice. Toda to so bili samo vidni znaki nečesa bolj primarnega in temeljnega. To, čemur Julien Benda pravi izdaja intelektualcev, namreč ni bila v teh nerazumljivih in samouničevalnih kretnjah. Izdaja intelektualca se je zgodila tedaj, ko je intelektualec sklenil, da zapusti pokrajino celote in se izseli v svoje različne in mnoge lokalne posesti. Od takrat dalje ni bil več v stanju dajati imena stvarem. Zmogel je samo še to, da nanje lepi podatke o njihovi večji in manjši koristnosti. V takšnem stanju ga je našel leninski aktivist in ga sklenil narediti za svojega sopotnika. Načrt se mu je presunljivo lahko posrečil.

V pokrajini celote, iz katere se je intelektualec izselil, je ostal smisel. In komunizem je intelektualca osvojil ravno zato, ker je predstavljal nekakšen smisel. S tem pa je intelektualec – s tem, da se je dal zavesti od nečesa, kar je bilo ponarejeno in ni imelo avtentičnih papirjev – stopil na Ojdipovo pot. Izkazalo se je, da zunaj celote ne more opravljati svoje vloge.

Naj bo njegova odisejada že kakršnakoli, dejstvo je, da je intelektualec omogočil največjo prevaro moderne dobe. Ta prevara je bila izpeljana v dveh fazah: najprej so komunisti postavili smisel, ki ni bil smisel, najden v horizontu celote, ampak njihov, postavljeni in ideološki smisel, in ga je bilo zaradi tega treba braniti s policijo in partijo; potem pa, ko se je izkazalo, da v okviru ideološkega smisla ni mogoče več organizirati življenja, so smisel začeli razbijati, ne svojega ideološkega – tega so molče pustili ležati v preteklosti – ampak smisel sploh. To delo poteka sedaj in opravljajo ga komunisti druge in tretje generacije. Delo samo poteka v znamenju neke teorije – teorije o več resnicah. To teorijo je zastopala že stara liberalna levica, toda liberalna levica ni ne hotela ne mogla iz nje delati ideologije. Komunisti druge in tretje generacije – tako imenovana postkomunistična levica – pa hoče prav to – postaviti teorijo o več resnicah za temelj nove ideologije, ki naj bi omogočila oblast nad razsrediščenim človekom.

Človeku, ki bi hotel globlje razumeti vprašanja modernega časa, bi utegnila priti pred oči neka zelo stara podoba. Pred Tebami se utabori pošast – Sfinga – in zahteva od meščanov, da razrešijo neko uganko. Ob vsakem neuspelem poizkusu požre enega od otrok kraljeve rodbine Labdakidov. Tudi pred modernim mestom – ali državo ali civilizacijo – se je utaborila neka neznana moč, ki ima vse lastnosti pošasti. To je tehnika, ki je izšla iz znanosti in je nekaj zelo novoveškega. Njena pošastnost je v tem, da prerašča človeka, da mu jemlje smisel, da mu poje vabljive pesmi o niču. Kaj lahko naredi mesto – ali država ali civilizacija – da bo ostalo svobodno? Če bo mesto hotelo ostati svobodno, bo moralo storiti dvoje: moralo bo pošasti plačevati davek in ji hkrati ne dovoliti, da vstopi v mesto – v prostor človekove duhovne svobode. Samo v tej dvojnosti bodo moderne Tebe mogle preživeti – v napornem vzdrževanju ravnotežja med tehniko in duhom.

V luči te podobe dobi ključno mesto zavest – vedenje, kako stoje stvari. Zavest se v moderni državi lahko naseli v obeh njenih žariščih – na mestih, ki jih zasedata politična in intelektualna elita. Od tega, do kakšne mere ti dve eliti vesta zase in sta pri sebi, so odvisne razmere v državi.

Filozof Hans Jonas je v knjigi Načelo odgovornosti med drugim uvedel tudi izraz »hevristika strahu«. Namesto hevristika bi lahko zelo preprosto rekli tudi metoda. Pisatelj nam torej ponuja metodo strahu. Beseda strah je tu seveda zavajajoča. Z njo pisatelj ne misli na preplašenost, bojazen, tesnobo, odsotnost poguma, ampak na nekaj povsem drugega. Ko pravi strah, misli na spoštovanje, ki ga mora v nas vzbujati neznanskost sveta. V svet moramo vstopati spoštljivo. V tej besedi je vsebovano vse drugo: previdnost, preudarnost, zadržanost, predvsem pa odgovornost. Za vsem pa je misel, ki je politični podjetniki in duhovni klateži ne morejo nikoli razumeti: svet ni prostor igre, svet je zares.

2. Kako se je začelo

2.1. Umor župnika Janka Komljanca

Avtor: Pavel Kogej

2.1.1.

Ob obletnici smrti prečenskega župnika Janka Komljanca je pokončni mož in veliki narodnjak, ravnatelj novomeške gimnazije Ivan Dolenec, objavil v Slovencu 17. junija 1943 tale spominski zapis: »Bil je preprost, ljubezniv, brez narejenosti; človek, ki ve, kaj je prav; ki nič ne dvomi o tem, da je evangelij, ki ga oznanja po svoji stanovski dolžnosti, edina pot do sreče na svetu za posameznika in za narod. Zato se je ves predal svojemu poklicu. Sončna narava! Človek, ki je jasen v sebi in ki v tej jasnosti neprisiljeno vodi tudi druge z besedo in zgledom, vedno pripravljen, da za svoje jasno spoznanje zastavi tudi svoje življenje. Tako mi je sam pripovedoval na belo nedeljo 1941: ‘O veliki noči nisem nič pridigal, ampak sem brez komentarja na prižnici prebral iz svetega pisma zgodbo Makabejskih bratov.’ Kdo bi bil takrat mislil, da bo ta pridiga prav posebno aktualna za pridigarja samega, enega naših številnih Makabejcev!

V začetku junija 1942 se je v Novem mestu izvedelo, da je med tistimi, ki so jih določili partizani za smrt, eden prvih župnik Komljanec. Prijatelj iz Novega mesta mu je svetoval, naj se umakne iz Prečne. S tem prijateljem sva ga obiskala v Prečni dne 7. junija 1942, torej deset dni pred smrtjo. Prijatelj ga je ponovno vabil, naj se umakne vsaj za nekaj časa. Janko je povedal, da natančno ve, kako ga imajo zapisanega smrti. Toda on ostane na svojem mestu, pri svojih faranih. Pripravljen je svoje življenje odločno braniti, toda umakniti se noče. Izrazil se je: ‘Če Bog potrebuje moje življenje, bom ostal živ. Če ga ne potrebuje, bom umrl.’ Vse to je pripovedoval tako vedro in mirno, kakor da ne bi šlo zanj. Ves se je bil pač izročil v voljo dobrega Očeta, brez čigar dopustitve ne pade las z glave. Seveda pa človeku, ki je Janka že dalj časa poznal, ni ostalo skrito, da so Jankovi živci mnogo prestali v zaporednih nočeh, ko je namesto počitka stražil dom in se prav dobro zavedal, da so napovedi partizanov resno mišljene.

Dne 12. junija se je iz zanesljivega vira raznesla govorica, da je nevarnost za Jankovo življenje postala akutna in da naj se mu sporoči, naj čim prej izgine iz Prečne. Prijatelj mu je naslednji dan to sporočil, seveda brez uspeha.

Dne 15. junija je bil dopoldne Janko v Novem mestu. Povedali so mu, da se je izvedelo, da ga bodo v noči med 15. in 16. junijem partizani napadli. Nujno so mu svetovali, naj to noč ne ostane več v Prečni. Seveda: Janko je sedaj menil, da je njegova navzočnost v župniji bolj potrebna kakor sploh kdaj poprej. Ni bral Makabejcev samo poslušalcem, bral je tudi sebi. Ostal je doma v Prečni; nameraval pa je spati zunaj župnišča. Napada ni pričakoval takoj v prvih večernih urah, ampak pozneje. Vendar se je zmotil. Vsa družina je bila v župnišču še pokonci, imeli so namreč navado, da so pozno večerjali in nato molili večerno molitev. Bilo je približno ob pol desetih po poletnem času. Ker je bilo oblačno in se je pripravljalo na dež, je mrak že prehajal v temno noč. Takrat je neopaženo prišla v bližino župnišča četica partizanov. Očividec je sodil, da jih je bilo kakih dvajset. Dva od njih sta vstopila v odprto župnišče in dobila župnika v kuhinji golorokega in seveda brez lovske puške. Pozvala sta ga, naj gre z njima. Šel je z njima brez suknjiča. Obenem sta partizana vzela s seboj tudi 21-letnega župnikovega hlapca Alojzija Pašiča, rojenega v Semiču. Odvedla sta ju pod kozolec; tam so ju zasliševali približno pol ure, najprej hlapca, nato župnika. Iz župnišča so mu prinesli tudi suknjič, ko je začelo deževati. Nato so ju odvedli na Kal pri Prečni.

Prečanski fantovski pomladek 1936 – Sedijo z leve prof. Franc Kek, župnik                         Anton Šmidovnik in kaplan Janko Komljanec

Slika 4. Prečanski fantovski pomladek 1936 – Sedijo z leve prof. Franc Kek, župnik Anton Šmidovnik in kaplan Janko Komljanec

Kaj se je pozneje zgodilo z Jankom, vsaj meni v podrobnostih ni znano. Neka oseba je pripovedovala, da je v tej noči videla Janka na Kalu, ko je šel pit vodo; bil je zaprt v nekem skednju. Z robcem si je brisal pot s čela.

Pokopan je bil pod gradom Hmeljnikom v enem grobu s svojim hlapcem in z bratoma Murgljema. Zdrobljena mu je bila desna spodnja čeljust in ličnica ter zadnji del lobanje. Manjkala pa mu je tudi gornja ustnica. K uradnemu zapisniku o stanju, v kakršnem so našli Jankovo truplo, naj dodam samo to, da je bilo truplo pokopano v samih spodnjih hlačah.

V katalogu o njegovem zrelostnem izpitu na novomeški gimnaziji piše, da se je rodil 24. junija 1892, torej prav na god svojega patrona Janeza Krstnika. Teden dni pred svojo petdesetletnico se je Janko preselil k makabejskim bratom. Naj živi skozi stoletja v enakem spominu kakor Makabejci!«

2.1.2. ***

Janko Komljanec, doma iz Bučke, je prišel v Prečno za kaplana 26. avgusta 1925. Prej je bil tri leta prefekt v Škofovih zavodih. Dne 24. julija 1936 je bil imenovan za vikarja pomočnika in 7. avgusta naslednje leto za župnika.

Župnija Prečna meji na zahodni del Novega mesta. Na spodnjem delu meji na reko Krko, na zgornjem pa na hribe Kuzarjev Kal, Nova gora ter Straški hrib. Pod Kalom je vas Prečna, kjer je sedež župnije. Pod hribom Nova gora leži manjša vas Podgora. Pod Straškim hribom je večja vas Dolenja Straža. Ob Krki pa sta vasi Zalog in Češča vas. Po sredi doline se v mnogih lokih zvija reka Temenica, ki izvira streljaj od Prečne pod Lukenjsko goro in se pri Zalogu izliva v Krko.

V fari so se ljudje ukvarjali največ s kmetijstvom. Imeli so sicer tri ročne opekarne (ciglarne), a le sezonskega značaja. Več so imeli zaslužka pri gozdnih delih. Večji kmetje so prevažali les bodisi na žago ali pa na železniško postajo v Gorenji Straži.

Jože Mihič – umorjen 25. septembra 1942

Slika 5. Jože Mihič – umorjen 25. septembra 1942

Ko je prišel v faro novi kaplan, se je začela v teh krajih prava prenova. Imel je izjemne organizacijske sposobnosti in bil je vsestransko široko razgledan. (Ohranjena je odločba o zaplembi njegovega zasebnega premoženja, ki ga je imel v župnišču. Izdana in datirana je v Novem mestu dne 30. 5. 1947; podpisan pa je predsednik Jurij Picek. Iz te odločbe zvemo, da mu je bilo zaplenjenih poleg visoke knjižne omare na stotine revij, vrsta vezanih letnikov raznih revij, Ušeničnikova filozofska dela in na koncu še »290 raznih nemških, latinskih in slovenskih knjig«.) Da bi pomagal faranom, posebno v času gospodarske krize, je ustanovil hranilnico in posojilnico. Z njegovim posredovanjem in prizadevanjem je vas dobila pošto. Ustanovil je Slovensko katoliško izobraževalno društvo s fantovskim odsekom in dekliškim krožkom. Prav to društvo je postalo močno gibalo celotnega družbenega življenja na področju vsestranskega izobraževanja, športa in vseh drugih dejavnosti v fari. Močno je poživil v fari tudi versko življenje in verske organizacije, posebno še Katoliško akcijo.

Za vse te dejavnosti so bili potrebni primerni prostori. Leta 1937 so pod njegovim vodstvom, z veliko organizacijsko sposobnostjo, prostovoljnim delom in majhnimi finančnimi sredstvi adaptirali stavbo stare, razpadajoče šole. Tako je nastal za tiste čase sodoben prosvetni dom. Od tedaj naprej so pogosto uprizarjali igre in imeli druge prireditve. Ta dom bi danes upravičeno nosil ime Janka Komljanca, nosi pa ime njegovega zagrizenega nasprotnika.

V fari je bilo malo pravih proticerkvenih liberalcev. Eden takih je bil kovač Jože Petrič iz Muhabera. Na zadnjih predvojnih volitvah je menda rekel: »Če bo naša stranka zmagala, bodo vsi farji viseli na električnih drogovih!« Drug tak, idejno bolj nevaren liberalec in morda že takrat organiziran komunist je bil šolski upravitelj Alojzij Colja, ki pa ni bil doma iz teh krajev. V vasi Kal je imel, kot se je kasneje izkazalo, velik vpliv s svojimi socialistično-komunističnimi idejami kmet Željko. Precej časa je bil delavec v Franciji, kjer se je nalezel takih idej. Ko se je vrnil, je na Kalu kupil kmetijo. Gotovo pa je, da so iz bližnjega Novega mesta tudi v Prečno pljuskale »svobodomiselne« liberalne ideje. Kot še marsikje drugje so se jih tudi tu radi oprijemali tisti, ki so se imeli za nekaj boljšega. Tak je bil tudi gostilničar Pečarič. Na splošno vzeto pa pred vojno med ljudmi ni bilo političnega sovraštva. Bili so sicer spori in zamere, toda izvor tega je bila običajna človeška zavist. Največkrat je bil vzrok v tem, kdo od gozdne uprave (nadzornikov) dobi večkrat in boljše fure. Sovražnik postane dobrotniku tudi tisti, ki mu ne more vrniti izposojenega denarja. Vedno in v vsakem okolju pa se najdejo tudi ponižani in razžaljeni. In prav ti so bili v časih, ki so prišli, odlični izvrševalci »maščevalnih« opravil.

Prišlo je usodno leto 1941. Faro Prečna so delno zasedli Italijani, delno pa Nemci. Že prve dni okupacije so se začeli spori. Komunisti in njihovi simpatizerji so v tistem delu, ki je bil pod zasedbo Italijanov, začeli zbirati podpise za priključitev Nemčiji. Kasneje, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo, so bili prav ti ljudje glavni agitatorji za OF. Ljudje niso pozabili, da so še malo prej obešali zastave s kljukastim križem. Ena je visela na lipi v Prečni, druga pa na cerkvenem zvoniku v Zalogu. Tisto v Zalogu sta snela župnik Komljanec in študent Marjan Tršar (kasneje akademski slikar), ki se je prav takrat mudil pri stricu v Zalogu. Tršar je bil ob razpadu Jugoslavije med mladimi prostovoljci v Zagrebu, sedaj pa so mu »aktivisti« grozili, naj se takoj pobere, če noče, da ga bodo izročili Nemcem.

Že kmalu po vseh teh okupacijskih zmešnjavah (še pred poletjem 1941) je župnik Komljanec sklical vse fante iz tedanje fare. Tega srečanja se še dobro spominja Ivan Derganc, takrat 19-letni fant iz Češče vasi. Takole pravi: »Vsebina tega sestanka mi je ostala globoko v spominu. Zato bom skušal po svojih sposobnostih in v luči resnice prikazati ta zgodovinski dogodek. Župnik s širokim obzorjem in vpogledom v evropske razmere tistega časa nam je najprej razložil tedanji položaj. Povedal nam je, da je okupator prepovedal in razpustil vsa društva, športne in društvene dejavnosti. Prišel bo lahko čas, ko se bomo znašli v istem položaju in težavah, kot so naši bratje na Primorskem in Koroškem. Da je tam slovenščina v veliki nevarnosti, strogo so prepovedane vse slovenske organizacije; edino katoliška duhovščina je tista, ki skuša po svojih močeh buditi in ohranjati slovensko zavest. Na take razmere moramo biti pripravljeni tudi pri nas.«

Ana Mihič – umorjena 25. septembra 1942

Slika 6. Ana Mihič – umorjena 25. septembra 1942

Nato se je oglasil malo starejši fant Martin Murn iz Podgore. Rekel je: ‘Upam, da bodo Italijani kmalu odšli od nas!’ Župnik mu je odgovoril: ‘Tudi jaz upam in vem, samo kdaj, pa je veliko vprašanje.’ Razložil nam je, da so v Evropi trije teroristični režimi: to so nemški nacizem, italijanski fašizem in ruski komunizem. Vse tri je na široko razložil. Njih namen je preureditev sveta, posebno pa Evrope. Razložil nam je, da sta nemški nacizem in italijanski fašizem zelo podobna in sorodna, ker imata svoja naroda za večvredna, drugi ljudje in drugi narodi pa se jim morajo podrediti in služiti v njihovo korist. Ruski komunizem pa se od prvih dveh močno razlikuje. Tu ni važna narodnost, temveč idejna pripadnost Marxu in Leninu ter učencu Stalinu. V bistvu pa so vsi trije režimi bratje; vsi so prišli na oblast z nasiljem in vsi trije hočejo doseči svoje cilje, tudi če je za to potreben krvavi teror.

Naglasil pa je: ‘Kar se s silo rodi, je že vnaprej namenjeno za propast!’ Povedal nam je, da se pri nas pojavlja tajna organizacija pod imenom OF, ki pa je sumljiva, ker so njeni agitatorji in organizatorji sumljivi ljudje.

Srečanje je zaključil s temi besedami: ‘Italijanski fašizem bo prvi propadel, nato bo poražen nemški nacizem, ker mu nasprotuje skoraj ves svet. Za tem pa bodo tla ugodna za razvoj ruskega komunizma v svetovnem merilu. A ko bo na vrhuncu svoje moči, se bo sam zrušil, ker nima ne duhovne ne materialne podlage. Do takrat pa je še daleč in malokdo izmed nas bo to dočakal.’

Take nazore in tako gledanje je imel župnik Komljanec. Na farane je imel velik vpliv, ker so vedeli, kako pokončen in narodno zaveden mož je. Vedeli so, da ne mara Nemcev ne Italijanov. Nacisti so izselili iz okupiranega dolenjskega ozemlja okrog Krškega in Brežic skoraj vse slovensko prebivalstvo. Tudi iz domače Bučke so izselili njegove bližnje sorodnike. Njegov brat in dve sestri so se rešili z begom v Prečno. Stanovali so v župnišču. Izseljeni sorodniki so jim večkrat poslali pošto iz Nemčije. Živeli so v prisilnih taboriščih in poročali, kako hudo je tam. Ta pisma je župnik kar prebral na prižnici in zraven še povedal, da so s temi zločinci paktirali tudi komunisti.

Odnos Janka Komljanca do Italijanov pa njegov organist Ivan Rigler takole omenja: »Zase in za nas domače g. župnik ni hotel ničesar prositi okupatorja. Ko je italijanska oblast izdala odredbo, da mora vsakdo prositi za dovoljenje, če se hoče voziti s kolesom, sem šel h g. župniku in ga prosil: ‘Ko boste šli na italijansko komando po dovoljenje za vožnjo z biciklom, oskrbite dovoljenje še zame.’ Župnik pa je odgovoril: ‘Okupatorju se ne bom klanjal, rajši sem brez dovoljenja in hodim peš.’ Zase in za nas domače torej ni hotel g. župnik prositi pri italijanskih oblasteh, za komunista in svojega morilca pa je šel prosit in se poniževat, da ga je rešil.«

Jože Mihič – sin Jožeta in Ane Mihič, umorjen 1945

Slika 7. Jože Mihič – sin Jožeta in Ane Mihič, umorjen 1945

Rigler govori tu o Frančku Sajetu (kasnejšemu partizanskemu zgodovinarju), sinu mesarja iz Bršljina pri Novem mestu. Tega so enkrat prej Italijani zaradi suma, da dela za komuniste, aretirali. Župnik Komljanec pa je hodil zanj prosjačit v Novo mesto k italijanski komandi, češ da je dober fant. Italijani so ga zaradi župnikove intervencije res izpustili. Rigler pravi, da je župnika svaril zaradi tega, on pa mu je odgovoril: »Ne smeš biti tak. Frančka sem v šoli učil, morda pa bo postal še dober fant; kot katoličan sem mu dolžan pomagati.«

Pa se vrnimo nazaj, na začetek partizanskega delovanja v fari Prečna, ki je bila zaradi svojih hribov, gozdov in malih zaselkov ter zaradi bližine Novega mesta zelo pripravno področje. Prečanski kronist tistega časa je takole zapisal:

»V začetku avgusta 1941 se je nastanil pri posestniku Bartolu v Dolenji Straži neki komunistični agent, da je organiziral komuniste. Za vodje so bili izbrani: Franc Špringer, Alojz Bartol st. ter Franc Slapničar, vsi iz Dol. Straže.«

V tistem času so se pojavili v gozdovih nad Dol. Stražo neznani ljudje, ki se podnevi niso upali v vasi. Prvič so se pojavili 23. in 26. oktobra. Čez zimo so taborili v vasi Brezova Reber in na Frati, kjer so imeli dobro zavetje. Špringer, Bartol, Slapničar in Pavček, vsi iz Dol. Straže, so jim stalno dovažali hrano, delno kupljeno, delno pa darovano od gozdne uprave v Gorenji Straži. V decembru so odšli iz Dol. Straže h komunistom naslednji: Alojz Bartol ml., Stanko Bartol, Lovrenc Smolič, Anton Cikanik, Lado Zaletel, Anton Čampa in Anton Rakoše. Do spomladi je imelo ljudstvo mir.

Neredki dobromisleči fantje so kmalu spoznali, kam so zašli. Če je kdo poskušal zbežati, so ga sami na neki način pospravili, domače pa obvestili, da so ga okupatorjevi sodelavci umorili. Ena teh žrtev je bil takrat Srečko Povše iz Novega mesta. Tudi Janez Murgelj iz Gor. Kamenc se je zgodaj priključil eni takih skupin, v kateri so bili pretežno domačini. Vodja skupine je bil kovačev sin iz Muhabera Jože Petrič. Janez Murgelj je bil prej jugoslovanski orožnik. Verjetno je čutil to kot dolžnost, zato se je tako zgodaj pridružil navideznim osvoboditeljem. Kmalu je spoznal, v kakšno družbo je zašel. Videl je njihova dela in jih zapustil. Ker je preveč videl in vedel, je postal zanje nevaren. Ponoči so ga prišli iskat na dom in ga nad vasjo enostavno umorili.

Lojze Murgelj – umorjen skupaj z župnikom Komljancem

Slika 8. Lojze Murgelj – umorjen skupaj z župnikom Komljancem

Pokopal ga je in mu ob grobu govoril župnik Komljanec. Povedal je, da je to prva žrtev v fari, da bo lahko še katera in naj bo to vsem v opomin. Ta govor je poslušal tudi vaški zaupnik iz Gor. Kamenc Matija Cvetan in izjavil: »Tudi ti boš šel kmalu za njim!«

Takih ustrahovanj prečenskih fantov in mož pa je bilo še več. Konec aprila 1942 se je pojavila v gozdu blizu Češče vasi manjša skupina partizanov, ki jo je vodil Jože Petrič iz Muhaberja. Po nekaj dneh se je ta skupina preselila na skedenj vaškega zaupnika Rudolfa Šalija. Med njimi je bil mlad fant, Anton Ilovar iz Novega mesta, ki je otroška leta kot nezakonski sin preživel pri svojem stricu Francetu Štamflju v Češči vasi. Takrat je bilo v vasi okrog 20 fantov, primernih za mobilizacijo. Ta skupina partizanov je imela nalogo, da jih čim več pripelje v svoje vrste. Treba pa je bilo ustvariti strah in paniko. Hoteli so aretirati dva vplivna vaška moža: Antona Planinška in Alojza Štamflja. S tem dejanjem so hoteli doseči dva cilja: po eni strani ustvariti strah v vasi, po drugi pa so hoteli preizkusiti privrženost Antona Ilovarja. Njemu so namreč naložili nalogo, naj oba aretira in ju pripelje v enoto. Štamfelj je bil Ilovarju stric, Anton Planinšek pa krstni boter. Fant te aretacije ni opravil. Šel je k svojemu stricu Francetu in njegova žena Jožefa je opazila, da je zmeden. Povedal ji je, da mora odpeljati strica; če tega ne bo storil, ga čakajo usodne posledice, morda tudi smrt. Jožefa mu je rekla: »Ja Tone, ali nimaš duše, nimaš vesti; svojega strica in svojega botra boš spravil v nevarnost!« Tone ji je odgovoril: »Teta, obljubim, da tega ne bom storil, čeprav bo z mano hudo.« To je povedala Jožefa o Tonetu, ki je preživel otroška leta pri njej.

Toneta je pričakovala njegova skupina. Ker se ni vrnil pravi čas, je komandir Petrič izjavil: »Ilovarček si bo sam jamo skopal.« To je pozneje povedal vaški zaupnik Šali, ki je to skupino sprejel na svoj dom. Ko se je Ilovar vrnil sam, se je ta skupina preselila na območje Kuzarjevega Kala. Ilovar je imel v Prečni dekle. Ko se je nekega večera vračal od nje v svojo postojanko mimo župnišča, so ga na koncu hleva zgrabili in ga v bližnjem gozdu pokončali. Nato so razširili govorice, da je ta zločin organiziral župnik Komljanec.

Izkopavanje umorjenih žrtev 1943

Slika 9. Izkopavanje umorjenih žrtev 1943

Janko Komljanec in vsi drugi odkriti in vplivni nasprotniki komunizma so bili že zgodaj obsojeni na smrt. Gotovo je bil komunistom največji trn v peti prav župnik s svojo vplivno osebnostjo. V svojih pridigah je pogosto obsojal komunizem. V začetku maja 1942 je prejel grozilno pismo z napovedjo, da bo umorjen. To pismo je pokazal tudi svojemu organistu in mu poleg tega povedal, da ve iz zanesljivih virov, da je na seznamu za likvidacijo tudi on. Organist Ivan Rigler, kot najbolj zanesljiv pričevalec, pripoveduje:

»Od takrat, ko mi je župnik povedal, da sem na komunistični listi za likvidacijo, sem hodil vsak večer v cerkveni stolp in tam prenočil skupaj z župnikovim hlapcem Lojzetom, starim kakih dvajset let, doma iz Semiča, ki je bil tudi na listi za likvidacijo. Tudi župniku sem svetoval, naj bi hodil spat v stolp in se skrival, pa me je zavrnil, da sem preboječ.

Meseca maja so imeli komunisti svoj sestanek v gostilni Pečarič v Prečni. Kmalu po tem sestanku sem bil od več ljudi opozorjen, da so tam sklenili, da bodo ubili župnika, mene, župnikovega hlapca Lojzeta in učiteljico Milko Borse.

Na tem sestanku so govorili o neki »beli gardi«, ki jo je treba pobiti. Toda ne jaz ne nihče drug ni vedel, kaj bi to bilo »bela garda«. Učiteljica Milka Borse je le vestno opravljala svojo učiteljsko službo; v javnem življenju se ni udejstvovala. Imela pa je v Novem mestu zaročenca Ivana Mihevca, ki je bil splošno znan kot odločen idejni nasprotnik komunizma. Ta mi je kasneje pravil, da so komunisti obsodili njegovo zaročenko na smrt, ker niso mogli doseči njega v Novem mestu, kjer je bila močna italijanska posadka. Zvedel sem, da je pri tistem komunističnem sestanku terencev imel glavno besedo šolski upravitelj Alojzij Colja, ki je bil doma nekje na Primorskem.

Prečna 1943 – pogreb žrtev

Slika 10. Prečna 1943 – pogreb žrtev

Čeprav župnik Komljanec ni hodil z nami spat v cerkveni stolp, se je vendar ponoči navadno gibal zunaj župnišča, ker so komunistične tolpe navadno prihajale ponoči po svoje žrtve, ki so bile določene za likvidacijo. Od tedaj, ko je zvedel, da je obsojen na smrt, navadno niti spat ni šel. Tisto noč, ko so imeli komunistični terenci sestanek pri Pečariču, so psi po vasi močno lajali, kar je bilo znamenje, da so v vasi tuji ljudje, partizani. Bilo je okrog polnoči. Župnik je še vedno hodil okrog cerkve, ko je prišel mimo učitelj Colja. Ko je Colja zagledal župnika Komljanca, je vprašal: »Kaj pa vi tukaj?« Župnik je odvrnil: »Kot gospodar moram pogledati, kaj se godi, ko psi tako močno lajajo.« Colja se je ironično nasmehnil in rekel: »To ne bo nič pomagalo.« Župnik nato vpraša Coljo: »Kaj pa vi tu delate?« Colja se je smejal in rekel: ‘Jaz pa sem se šel naužit majskega zraka.« Ves ta pogovor sem dobro slišal v zvonik, kjer sem bil skrit.

Dne 14. junija 1942 je imel zjutraj župnik Komljanec po maši poroko. Kakšnih tristo korakov od župnišča pa so v gozdu v zasedi prežali partizani. Ko so se svatje vračali od poroke domov, so jih partizani ustavili in jih vprašali, kdo je poročal. Svatje so povedali, da je poročal župnik. Nato so partizani odgovorili: »Zdaj je zadnjega poročil in ne bo nikogar več.« Svatje so takoj sporočili v župnišče, kaj so slišali, da bi posvarili župnika, naj se skrije.

Isti dan popoldne je šel župnik v vas Kamnice blagoslovit kip v tamkajšnjo podružnično cerkev. Vrnil se je ves prepoten, ker je komaj ubežal partizanom, ki so v zasedi čakali nanj. V nedeljo, 14. junija, je bilo ravno farno žegnanje. Tisto noč po proslavljanju s cerkvenimi pevci v gostilni Kamin nisem šel v stolp, ampak sem šel spat domov. Naslednji dan me je prišla klicat župnikova sestra že ob štirih zjutraj, ker sem bil prej obljubil, da bom ta dan pomagal župniku pri košnji.

Ko sem prišel v župnišče, mi je župnik pokazal list, seznam oseb, ki so jih določili komunisti, da jih je treba umoriti. Na tem seznamu je bilo najprej ime župnika Komljanca, moje ime, ime župnikovega hlapca Lojzeta, učiteljice Milke Borse in Murgljevih fantov. Župnik mi je povedal, kako je dobil v roke ta seznam. V bližini Prečne so v gozdu ponoči, od včeraj do danes, to je s 14. na 15. junij, prežali trije partizani, ki so imeli nalogo, da vse nas s seznama odvedejo v gozd in nas tam pomore.

Po naključju so na te partizane naleteli fantje iz četniške ilegale, ki so prihajali iz šentruperške doline in šli proti Gorjancem. Da bi jih partizani ne mogli takoj spoznati in napasti, so imeli na kapah pripeto Titovo zvezdo. Partizanom so rekli, da so Štajerski bataljon, ki se je umaknil pred nemškimi napadi. Tako so zvedeli celo za partizansko geslo, ki je bilo takrat: Gorjan – Gora. Partizani so jim povedali, da gredo v Prečno, da bodo od tam odvedli te in te osebe, ki so obsojene na smrt. Četniki so partizanski trojki prigovarjali, naj še počakajo, ker so ljudje zaradi žegnanja v vasi še pokonci. Partizani pa so vabili četnike, naj jim gredo pomagat, ker bo dosti posla. Vodja partizanske patrulje se je pred četniki bahal, da je bil španski borec. Četniki so vse tri pobili. (Iz partizanske literature zvemo, da so bili to: Tone Ilovar iz drugega bataljona Dolenjskega odreda, doma iz Ločne pri Novem mestu, Ivan Miklič iz istega bataljona, iz vasi Roje pri Trebelnem, in Alojz Novšak iz vasi Grč Vrh pri Mirni. Njihova trupla, pokrita z vejami, so odkrili šele čez deset dni.)

Ne župnik ne kdo drug ni vedel, da je v bližini Prečne kak četniški oddelek. Ti fantje so prišli tod mimo po naključju in tudi srečanje s temi partizani je bilo nepredvideno. Mi torej nismo imeli s četniki nikakršne zveze.

Zjutraj je poveljnik četnikov (kapetan Milan Kranjc) prišel v župnišče in izročil župniku seznam oseb, ki so jih komunisti določili za likvidacijo. Zaprosil je tudi, da bi jim poslali v gozd nekaj hrane in jaz sem jim jo odnesel v gozd. Župniku so četniki nujno svetovali, da se kam umakne ali skrije. On pa jih je prosil, naj se utaborijo kje v bližini, da bi ščitili vas. Poveljnik mu je povedal, da ne more čakati, ker imajo točno določen čas srečanja z drugo skupino nekje na Gorjancih. In res so se še istega dne, to je 15. junija, premaknili proti Češči vasi.

Tisti dan zvečer je nekoliko deževalo. Približno ob osmih sem odzvonil zdravamarijo, nato smo znesli nekaj stvari v župno cerkev, da bi jih skrili pred partizani. Po večerji sem šel poklicat učiteljico Milko Borse. Pri njej je bil na obisku njen zaročenec Mihevc in oba sta odšla v stolp. Nato sem šel v župnišče in zaklical: »Gospod župnik, gremo!« Župnik je odgovoril: »Moram opraviti še večerno molitev.« Jaz na to: »Bomo že v cerkvi molili.« Župnik pa: »Že 17 let sem v župnišču in sem vsak večer molil s posli skupno večerno molitev in rožni venec, tudi danes ga bom.« Rekel sem: ‘Jaz grem v cerkev, vrata bom zaklenil, vi pa potrkajte, da vam bomo odprli.«

Nato sem šel iz župnijske kuhinje, kjer je tekel najin pogovor. Ko pa sem odprl vežna vrata, sem zagledal partizane, ki so ravno obkoljevali župnišče. Trije so takoj vdrli noter. Bili so sicer maskirani, a sem dva domačina takoj spoznal. Prvi je bil Franček Saje, drugi pa Stanko Pečarič, župnikov sosed iz družine, ki je pobirala podpise za priključitev k Nemčiji. Imena tretjega ne vem, zvedel pa sem, da je bil doma iz Doljnjih Kamenc pri Novem mestu. Ko so vdrli v župnišče, so ukazali: »Župnik, organist in hlapec Lojze gredo z nami!« Župnik je vprašal: »Zakaj pa?« »Boš že videl,« se je glasil odgovor.

Župnik Komljanec je bil golorok. Njegova sestra mu je prinesla pelerino, da bi se ogrnil, toda surovi komunist ni dovolil in pelerino sam vzel s seboj. Dva sta zagrabila župnika in ga držala. Hlapec Lojze je ravno sedel za mizo pri večerji. Ukažejo mu: »Nehaj jesti in z nami!« Mladi fant je vstal in šel z njim ven. Medtem je v župnišče prišel še en partizan in hlapca odvedel ven. Stanko Pečarič je nato ukazal meni: ‘Alo, za mano!« Jaz na to: »Bom že šel, saj se nikamor ne mudi; saj te moram poslušati, ko si oborožen.«

Ko so odvedli župnika in hlapca Lojzeta skozi vežna vrata, sem se jaz uprl Pečariču in rekel: ‘Jaz ne grem nikamor. Tu me ubij vpričo moje sestre!« Pečarič me je držal za roko, jaz pa sem se mu iztrgal in ga vrgel na tla. Takoj je poklical na pomoč še kakega partizana, jaz pa sem hitro za njim zaklenil vežna vrata. Pri drugih vratih sem skušal skočiti ven na prosto, pa sem naletel tudi tam na partizansko stražo. Hitro sem skočil nazaj in zaklenil še ta vrata. Končno sem se skril v krušno peč, kjer so ravno tisti dan pekli kruh in je bila še zelo vroča. Stisnil sem se v kot, kolikor sem se mogel. Medtem so partizani razbijali po vratih in končno zopet vdrli v župnišče. Preiskali so vse, le v peč ni nihče pogledal. Nato so odšli v prosvetni dom, kjer sem imel stanovanje, a so me iskali zaman. V silni vročini bi kmalu umrl, če mi ne bi hitro porinili v peč lonec vode. Tam sem čepel do šeste ure zjutraj.

Ko so odvedli župnika in hlapca, sta šli njegovi sestri na podstreho in od tam poslušali, kaj se godi zunaj. V bližini župnišča pod kozolcem so podivjani komunisti zasramovali župnika in ga tako pretepali, da se je slišalo na podstrešje. Zjutraj, 16. junija, sem odšel v Novo mesto in se od tam odpeljal z vlakom domov k Sv. Gregorju.«

Po pričevanju očividcev, med njimi so bili tudi prebegli partizani, lahko z zanesljivostjo sledimo nadaljnjim dogodkom:

Zjutraj bi moral imeti župnik v šoli verouk, in sicer prvo uro. Učitelj Colja se je delal nevednega in prišel celo v župnišče spraševat, kje je župnik. Zvečer pa so ga videli, kako je z žepno svetilko dajal partizanom znamenja. Ko so župnika prijeli, so ga videli, kako se od veselja pred cerkvijo valja po travi in govori, kako je srečen, ko vidi, kako so farja izvlekli.

Brata Jože in Martin Murgelj – mljaši Martin padel v boju na Slivnici                         1944

Slika 11. Brata Jože in Martin Murgelj – mljaši Martin padel v boju na Slivnici 1944

Ponoči so župnika in njegovega hlapca prignali na Kal v hišo cerkvenega ključarja Somraka. Tam so mu odvzeli denar, ki ga je imel skritega pri sebi. Šlo je za večjo vsoto. Župnik je namreč že dalj časa zbiral denar za nove orgle. Vodil pa je tudi domačo zadružno hranilnico. Ker je nameraval oditi zvečer v skrivališče, je imel pri sebi vso gotovino. Oba jetnika so čez noč zaprli v svinjak, stražil pa ju je Martin Miklič iz Gor. Kamenc, ki je kasneje partizane zapustil. Drugi dan, 16. junija, so ju odvedli v vas Hudo. V dolini med vasema teče potok. Partizani so šli po brvi, župnika pa so prisilili, da je bredel globoko vodo. Ljudje so povedali, da je bil moker do pazduh.

Med potjo so šli partizani še v Daljni Vrh, da bi od tam odgnali v smrt še Jožeta Murglja. Ta fant je bil komunistom trn v peti, ker je odločno odklanjal komunizem. Toda niso ga našli doma, ker se je umaknil v Novo mesto. Namesto njega so zahtevali dva mlajša brata, 21-letnega Antona in 19-letnega Lojzeta. Fantje Murgelj so bili med najboljšimi in najuglednejšimi v župniji. Doma je bil le najmlajši Lojze. Ukazali so mu, da mora iti z njimi. Vedel je, kaj ga čaka, in je staršem zaklical: »Ata, mama, ne boste me več videli!« Brat Anton je takrat škropil trte v vinogradu. Starše so prisilili, da so povedali, kje je. Tam so ga dobili in kar takega, vsega oprašenega od modre galice, odvlekli s seboj. Vse štiri žrtve so odvedli na grad Hmeljnik. Tam so jih v tretjem nadstropju zasliševali in vse obsodili na smrt. Anton Murgelj se je poskušal rešiti. Skočil je iz tretjega nadstropja skozi okno. Pri padcu si je zlomil noge in tako se mu beg ni posrečil.

Župnik Komljanec je vse tri mlade fante tolažil in navduševal: »Fantje, kratko bo trpljenje in večno bo veselje!« Partizanom pa je rekel: »Smilite se mi, ko ste tako zaslepljeni.« Partizani so nato prisilili župnika, da je za vse izkopal grob. Pred zverinskim ubojem je z rožnim vencem v roki dal odvezo svojim tovarišem v smrti. Vse to se je zgodilo 17. junija 1942 v dolinici severno od gradu Hmeljnik. Trupla so našli in izkopali šele 3. aprila 1943. Naslednji dan so vse štiri pokopali na prečenskem pokopališču.

V soboto po umoru so partizani spet prišli v župnišče, to pot z namenom, da ga izropajo. Vzeli so tri konje, 7 goved, prašiče so vse poklali, tudi pujske, pobrali so ves živež in obleko. Prizanesli niso niti beguncem, ki so živeli v župnišču; tudi njim so pobrali hrano, ki so jo dobivali na karte. Čez tri dni so se še enkrat vrnili in izpraznili kaščo.

Toda sla po ubijanju jih ni minila. V letu 1942 so umorili trinajst prečenskih faranov, med njimi tri ženske. Naj omenimo najbolj pretresljive umore:

Dne 2. julija so partizani na obtožbo komisarja Špringerja odpeljali logarja Jožeta Mihiča, najbolj vestnega in poštenega uslužbenca pri gozdni upravi. Odvedli so ga v svoje taborišče blizu Vinkovega Vrha. Vzeli so mu gornjo obleko in čevlje, ga privezali k bukvi in ga pretepali. To je trajalo tri dni. Dali mu niso nobene hrane. V strašnih mukah je grizel bukev. Šele 5. julija so ga dokončno usmrtili. Pri mučenju se je posebno odlikoval Valentin Mirtič iz Brezove Rebri ter neki Gašper iz mirnopeške občine. Isti čas so ubili še dva druga moža; eden od teh je bil Mihičev brat, logar v Soteski. Umorili so ga zato, ker ni hotel z njimi sodelovati in ker je preganjal tatove lesa, ki so bili vsi po vrsti partizani. Eden od partizanov je povedal, kaj se je zgodilo. Tako so ljudje zvedeli za grob in 6. septembra so izkopali truplo ter ga pokopali na pokopališču v Dol. Straži. Pri izkopavanju je bil brat Mihičeve žene. To so mu komunisti smrtno zamerili. Zvečer 8. septembra so navalili na njegovo hišo, a on jim je z ženo tik pred tem pobegnil. Zvečer 24. septembra so vdrli v Mihičevo hišo v Dol. Straži. Izropali so živež, obleko, posteljnino, denar in edino kravo in prašiča. Ob napadu na hišo so se hči in dva sinova rešili z begom skozi okno. Ubogo Mihičevo 43-letno ženo so partizani zagrabili in jo posiljevali, potem pretepli in odgnali v gozd. Rekli so ji: »Zato smo te vzeli in te bomo likvidirali, ker si svojega moža odkopala, tebe pa ne bo mogel nihče odkopati.«

Tečaj za domobranske telovadne vaditelje 1944 – pod puščico Ivan                         Derganc

Slika 12. Tečaj za domobranske telovadne vaditelje 1944 – pod puščico Ivan Derganc

Komunistični zločinci so zakurili veliko grmado in vrgli izmučeno žensko živo v ogenj, kjer je nato zgorela. Vsa okolica je zvedela za ta strahoviti zločin. Svojci žrtev še danes ne vedo ne za grob Mihičeve mame – če sploh ima grob, ne za grob Murnovega Ivana. Če se človek z njimi pogovarja, so redkobesedni; v njih je še vedno strah iz preteklosti, njihov pogled je otožen, iz oči se utrne solza, iz besed pa ni čutiti nobenega znaka sovražnosti, čeprav so krivci znani.

V Podgori je živela ugledna Murnova družina. Oče Martin je bil oskrbnik graščine Brajtenav pri Zalogu. Doma so živeli 56-letna mati, tridesetletna hči ter trije sinovi, stari od 17 do 25 let. Ker je bila družina poštena in verna, je bila na napoti posebno Špringerju in Bartolu. Dne 6. aprila opoldne je prišel v Murnovo hišo oddelek partizanov in vpraševal po fantih. Bili so k sreči na delu v vinogradu. Ko so zvedeli, kdo jih je iskal, so pobrali nekaj svojih stvari ter med jokom matere in sestre odšli v Novo mesto. Dne 20. julija so partizani ponovno prišli v Murnovo hišo. Popolnoma so jo izropali. Iz hleva so odpeljali dva lepa konja, šest glav govedi, štiri prašiče, poleg tega pa so pobrali še obleko in posteljnino. V gozd so odpeljali mater, hčer in mladoletnega sina, ki je bil bolan. Ko so vse prignali v rajonski tabor, je komisar Špringer zgrabil sedemnajstletnega sina Ivana in mu prav po mesarsko prerezal vrat. Mater in hčer so pretepali, ju osem dni vlačili po gozdu, nato pa po kdove kakšnem posredovanju le spustili domov.

Po vseh teh grozodejstvih, umorih in ropanju in ob spoznanju, da jih okupacijska oblast ne bo ščitila, so se fantje in možje odločili, da bodo obrambo svojih domov vzeli v svoje roke. In tako so se začele tudi v teh krajih organizirati vaške straže. Toda vse se je končalo tragično. Trinajstim Makabejcem iz leta 1942 se je po vojni priključilo še osemdeset fantov in mož iz takratne prečenske fare.

2.1.3. Viri

Pisna in ustna pričevanja Ivana Derganca iz Češče vasi.

Pisno pričevanje nekdanjega organista v Prečni Ivana Riglerja, ki ga je dal na notarski zapisnik v Clevelandu 1954.

Prečenska farna kronika.

Osebni arhiv upokojenega župnika Ivana Gerčarja (Šmarca pri Kamniku), ki je bil med vojno kaplan v Prečni.

3. Poročila iz zasedene Slovenije

3.1. Situacijsko poročilo z dne 3. 1. 1943

3.1.1.

Tudi v tej številki nadaljujemo z objavljanjem slik, ki prikazujejo nasilje italijanskega vojaštva med poletno ofenzivo leta 1942. Spet prosimo bralce, da nam pomagajo pri določanju časa in kraja dogodkov, ki jih prikazujejo posamezne slike. Naši prijatelji iz Loža so nam sporočili, da fotografiji na strani 57 in 59 Zaveze številka 20 prikazujeta njihov kraj: ena požgano Hlabšetovo gostilno, druga pa skupino vojakov sredi razrušenega Loža.

3.1.2. Fond DMB, fasc. 174

AINZ

POLITIČNA SITUACIJA: Protikomunistično razpoloženje je v zadnjem času zelo močno. V podeželju je brez dvoma 90% prebivalstva proti OF in partizanom. Izjemo dela le še razna podeželska gospoda, kot npr. Cerknica, Ribnica in podobno. To so predvsem kraji, ki niso bili neposredno prizadeti od partizanov in deležni njihove „svobode“. Jugoslovanska misel je močna in ga ni človeka razen komunistov, ki bi si želel kako drugo državno obliko.

Vojna in revolucija

Slika 13. Vojna in revolucija
Vojna in revolucija

Slika 14. Vojna in revolucija

Veliko pa bi bilo razočaranje nedoglednih posledic, če bi v novi Jugoslaviji Slovenski narod ne prišel do svoje samostojnosti, odnosno bi ne bila Jugoslavija federativno urejena. Z zadovoljstvom so bile sprejete izjave dr. Krnjeviča in dr. Kuharja iz Londona, da bo Jugoslavija zvezna država. Nerazumljivo je, zakaj se srbski del vlade glede tega do danes še ni izjavil. To bi bilo zelo koristno, ne samo za Slovence, ampak tudi za Hrvate, ker so nam tamošnje razmere prilično znane. Nujna bi bila načelna izjava celokupne vlade, da bo Jugoslavija zvezna država. – V krogih SLS se pripravlja osnutek zvezne kakor tudi slovenske ustave. Nemara se imamo glede ene, kakor druge ustave v temeljnih točkah že sedaj sporazumeti z vsemi strankami, tako da temelji zvezne in slovenske ustave ne bi mogli biti v bodoče predmet političnih sporov. –

Slovenska zaveza dela in je v tem okviru najbolj agilen gospodarski organ, ki pripravlja uredbe in organizacije za prevratno dobo. Upam, da v tem pogledu ne bomo nepripravljeni. Kar je pristašev ostalo od prave liberalne stranke, so zelo lojalni sodelavci in pač sami priznavajo, da so v narodnem oziru, kakor tudi glede jugoslovanske misli njihovi pristaši zašli v preteklem letu pod vplivom OF v veliko krizo. Kar pa se je iz te krize rešilo, je sicer maloštevilno, toda dobro. Vrste SLS pa so v letošnjem letu izšle iz boja kompaktne in razen par nergačev ni nobenih nesoglasij.

RAZMERJE DO ITALIJANOV: Situacija je težka radi nesoglasij med civilno upravo ter fašisti na eni strani in vojsko na drugi strani. Visoki komisariat ter fašisti stalno očitajo, da z njimi ni hotel in noče nihče sodelovati in da niso mogli za to pridobiti prav nobene politične skupine. Računali so na kako katoliško skupino po umoru Natlačena, pa je tudi to njihovo upanje ostalo negativno. Zamerijo Slovencem, da niso hoteli sodelovati z njimi niti v borbi proti komunizmu, da pa se je podeželje obrnilo na vojaško oblast in ustanovilo vaške straže. Civilna oblast je proti vaškim stražam ne principielno, pač pa radi tega, ker je to ustanovljeno s pristankom vojske, brez sodelovanja fašistov. Civilna uprava je mnenja, daje to za italijansko vojsko ponižujoče, vojaški krogi pa so mnenja, da je nesposobnost civilne uprave privedla do tega, da morajo Slovenci vzdrževati red v Sloveniji. Kako bo šel ta boj dalje s prihodom novega komandanta vojske Gambare, bomo videli. Vsekakor smo interesirani, da civilna oblast ne bi dobila vpliva na vaše straže, ker bi potem zahtevala tudi kako politično sodelovanje, medtem ko od vojske te zahteve ni. Pri enih kot pri drugih pa je v zadnjem času velika nervoznost, če obstoji kaka Mihajlovičeva organizacija. To pa je znova nevarnost, ker komunisti v letakih denuncirajo vaške straže, da so “belogardistične Mihajlovičevske bande”. Bojimo se, da ne bi s tem še naraslo nezaupanje vojske do vaških straž, ki se itak že kaže v zadnjem času.

Vojna in revolucija

Slika 15. Vojna in revolucija

VAŠKE STRAŽE: Vaških straž je danes cca 4.000. Težava je v tem, ker italijanska komanda radi nezaupanja ne pusti prosto kretanje tem stražam, ampak so omejene na svoje kraje, tako imajo korist od tega partizani, katerih cenimo v Ljubljanski provinci še največ na 2.000. V Belo krajino pa hodijo, našim partizanom pomagati hrvaški, ki ropajo in požigajo. V zadnjem času predvsem šole, cerkve in prosvetne domove. Italijanska vojska niti meje s Hrvaško ne more zastražiti. Simpatije do vaških straž so med prebivalstvom vsesplošne, ker je praksa pokazala, da preprečujejo klanje komunistov in posredno strašne represalije okupatorja, kakršnih je bila dežela poprej deležna.

Vojna in revolucija

Slika 16. Vojna in revolucija

SLOVENSKA MESTNA STRAŽA V LJUBLJANI se je ustanovila s privoljenjem vojaških oblasti, tako da je dobilo pištole in orožne liste kakih 50 fantov. Za praznike so komunisti pripravljali pokol v Ljubljani. V soboto 19. decembra so poskusili 4 umore in sicer prof. Marjana Dobovška ter akademika Fraklja, katerima so vdrli v stanovanje, pa jih ni bilo doma. Isti večer so poskusili umoriti Smrsuja, pa jih je prepodil s tem, da je streljal s pištolo. Udrli so tudi v stanovanje dr. Lavrenčaka, državnega tožilca. Radi tega je prišlo v Ljubljano tajno 150 članov vaške straže iz okolice Novega mesta, ki se imenuje Legija smrti ter z ljubljansko varnostno stražo skupno so naredili v nočeh 21. in 22. decembra blokade, ter aretirali 550 komunistov in podpornikov OF. To je vzbudilo pri Ljubljančanih, zlasti pri OF-farjih, veliko razburjenje, predvsem pa strah, ker so bil prvič preiskani in zaprti pravi OF-arji in komunisti. Nad tem pa je zelo nejevoljen tudi visoki komisar in fašisti, ker so le dve uri pred blokado zvedeli od samega komandanta Gambare, da bo slovenska straža ponoči aretirala. Za vse priprave pa civilna oblast ni vedela prav nič. Sedaj kot čujemo protestirajo proti temu Visoki komisar, Questura in fašisti. Ali bodo zmagali oni, ali novi komandant Gambara, ki je pustil, da se izvede to, kar se je pripravljalo pod Robotijem, bomo videli. Komunisti pa so po teh racijah tako preplašeni, ker so bili zadeti v živo, da je minilo že 10 dni, pa niso zmogli niti enega letaka.

Vojna in revolucija

Slika 17. Vojna in revolucija
Vojna in revolucija

Slika 18. Vojna in revolucija

INTERNIRANCI: Polagoma se vračajo interniranci iz Italije. Najbednejše izgledajo oni, ki prihajajo iz Raba. Mnogo jih je tako oslabelih, da morajo najprej v bolnico. Pripovedujejo, da jih je na Rabu mnogo pomrlo. Mnogi, ki so poprej še nekako simpatizirali s partizani, prihajajo sedaj nazaj naravnost besni na partizane, ker so morali radi njihovih zločinskih početij toliko trpeti.

PRIBLIŽNA BILANCA SLOVENSKIH SMRTNIH ŽRTEV Koncem leta 42. po podatkih, katerih seveda ni možno točno kontrolirati. Partizani so poklali v Ljubljanski provinci 2.500 ljudi, Italijani v Ljubljanski provinci cca 1.800 ljudi. Nemci pa so pobili in postreljali na Gorenjskem in Štajerskem cca 3.700 ljudi.

ZADNJA REKONSTRUKCIJA VLADE: ni dobro odjeknila, ker je izpadel en zastopnik Slovencev in je med Slovenci vtis, da je v vladi preveč povdarjeno srbstvo. … Prikazen. (Miloš Stare – op. pis.)

Opomba prepisovalca: dodatno napisano s črnilom (arhivski podatki AINZ).

4. Pripovedi

4.1. Upor zaradi upora

Avtor: Matevž Šuštar

4.1.1.

Vsi veliki mojstri propagande in laži vedo, da se velikokrat ponavljana laž prelevi v resnico. Med eno in drugo je sicer ozka meja in, hvala Bogu, laž bo vedno ostala laž in resnica resnica. Zanimivo, v naši soseščini so mojstri laži in propagande znali ljudem dolga leta prikazovati laž kot resnico in ljudje so tako resnico molče sprejemali dolgih petdeset in še nekaj let. Najbolj žalostno pa je, da danes mladi in zreli ljudje o teh zlaganih resnicah ne želijo poslušati in o njih razmišljati. Pričakujem, da se bodo v naslednjih letih zlagane resnice postavile na tisto mesto, kamor spadajo. Nov rod zgodovinarjev bo moral obdelati med drugim tudi tisto, kar se je v daljnem letu 1941 dogajalo tam daleč na obrobju naše mučene domovine, v vaseh gornjesavske doline.

O dogodkih v decembru leta 1941 v Mojstrani in na Dovjem so se že davno razpisali režimski zgodovinarji in pomagali mojstrom laži laž spreminjati v resnico. O teh dogodkih želim povedati nekaj misli in postaviti nekaj vprašanj, na katera ne bom dobil odgovora. Na dogodke v tistih časih sem gledal s široko odprtimi očmi enajstletnega fantiča, že takrat sem si postavljal vprašanja brez odgovorov. Ko sem v tujini dolga leta obujal spomine na domači kraj, sem se nehote vedno znova vračal v decembrske dneve leta 1941 in na golgoto, na katero so v naslednjih letih šli mnogi Dovžani in Mojstrančani.

V tistem času je na decembrske dogodke spominjal občinski praznik občine Dovje-Mojstrana. Bil je to 16. december. Ko je starodavna občina prenehala živeti v okviru komunalne ureditve in postala spalno naselje nove jeseniške občine, je 16. december postal praznik krajevne skupnosti. Čez nekaj let je Mojstrana dobila novo šolo z imenom Šola 16. decembra. Pred nekaj leti je bil organiziran referendum, da bi šoli dali novo ime, primerno njeni civilizacijski nalogi. Za las je šlo in ime je ostalo staro. Sprememba prebivalstva v naših vaseh je dala svoje. Mnogi novi prebivalci so zainteresirani le za svoj mir in še veliko je takih, ki bi radi v prijetne planinske vasice prinesli svoje navade in običaje iz daljnih krajev sivega Balkana. Ti pa že vedo, komu morajo biti hvaležni.

Ko je prve dni letošnjega marca Gorenjski glas prišel v goste v Mojstrano, si nisem mogel kaj, moral sem iti tja in povedati nekaj svojih misli. Glavna tema je bila, kaj narediti z Mojstrano in Dovjim, da bi tudi turistično nekaj pomenila. Nekoč, pred drugo vojno, je bila naša vas vodilna v turizmu gornjesavske doline. Številni turisti so posedali okoli Bistrice in se sprehajali proti Peričniku. Povsod je bila zgledno urejena infrastruktura, kakor bi temu dejali danes. V Mlinci je bil gostom in domačinom na voljo plavalni bazen s kristalno čisto vodo. Neštete klopce so bile na razglednih in na skritih mestih, vaške poti so bile vsak dan pometene in številni kravji, konjski in ovčji odpadki so bili pometačem soliden stranski zaslužek za jesenske dneve v mestnih šolah. V mnogih hišah so domačini svoje postelje oddajali gostom in sami prenočevali na senikih, da so le mogli kaj zaslužiti. Kako so bili lepi zimski dnevi, ko je oživela skakalnica na Boru, ki je bila svoje dni največja v državi. In vsako leto so bila v Mojstrani številna tekmovanja v smučarskih tekih. Tista na 50 kilometrov so tudi v mednarodnem merilu nekaj pomenila. Že takrat je bila naša fara pomembna v zimskih športih. Župnik A1jaž in skupina mojstranških gorskih vodnikov so odpirali mojstranško-dovško okno v svet. Prenekateri turist, željan lepot naših gora, je v tistih časih našel zadnje počivališče pri Svetem Mihaelu na Dovškem polju.

Danes sta obe vasi postali jeseniški spalnici in tranzitno središče za obisk triglavskih višin in strmih Karavank. Turistov ni več. Ostala je le tradicija zimskih športov in alpinizma. Mladi nosijo njeno ime daleč po svetu. Velikokrat so mi v svetu znanci rekli, da mi zavidajo za moj domači kraj. Vedno sem bil hvaležen Janezu Poldi, Zdravku Hlebanji, Mari Rekarjevi, Matu Krznariču, Karlu Klančniku, Marjanu Pečarju, Franciju Lakoti in še mnogim drugim, da so me spominjali na domačo vas.

V želji, da Dovje in Mojstrana turistično oživita in zopet postaneta tisto, mimo česar ni mogoče iti z zaprtimi očmi, sem se odpravil na sestanek z Gorenjskim glasom v gostilno Kot v Mojstrani. Novinarkam, kranjskogorskemu županu in predsedniku krajevne skupnosti sem povedal nekaj svojih misli, ki bi mogle pomagati v skupnem prizadevanju, da se v Mojstrani kaj premakne:

Mogočna stena Grančišča nad Mojstrano je tako velika, da je domačini nič več ne opazimo. Povsod po svetu bi nekaj tako lepega od Boga danega, znali koristno porabiti. Nekoč smo po Grančišču pasli ovce, danes tudi tega ni. V času soške fronte so v skoraj navpično steno vsekali vojaško stezo. Danes je tudi ta zapuščena. Mojstrana bi morala to naravno zanimivost in lepoto izkoristiti v turistične namene. Kaj je lepšega kakor ekstremna plezalna pot in pot skozi prijetne gozdove do tja gor in kako je šele lep razgled. Po svetu znajo ceniti tako zanimivost, spoštujmo jo še mi. Naši sosedje onstran Karavank imajo nekoliko živalskih parkov, ne vrtov. Tudi Mojstrana ima idealen kraj za kaj takega. Jezero na Kredi in Telečnica sta nekaj, česar nima mnogo vasi. Živalski park bi bil dom planinski divjadi, ki danes živi v naših gorah, in imeti bi morali še risa, volka in medveda, saj so bili nekoč sosedi in spremljevalci naših prednikov. Še bi imel nekaj idej, kaj narediti, pa se nisem mogel upreti skušnjavi. Rekel sem tisto, česar moji sovaščani ne upajo:

Zadnji čas je, da se oceni decembrski upor iz leta 1941. Pravijo, da je bil to spontan upor zatiranega Slovenca, zato sem jaz prepričan, da gre le za čisto boljševistično igro, zavito v staniol domoljubja. Okoli mize je za hip umolknila beseda, novinarka je vestno zapisala moje besede in jih v Gorenjskem glasu tudi objavila.

Tisto, kar se je na Dovjem in v Mojstrani dogajalo 16. decembra 1941, v Sloveniji ni splošno znano. Tudi ni bilo nič, kar bi smeli častiti. Speljati fante in može, da se sredi zime, tako rekoč goloroki uprejo okupatorju in se spravijo nad orožnike in graničarje, kot bi šlo za kmečki upor, v katerem bi se dalo kaj opraviti z golimi pestmi in sekirami in žagami, naslednjega dne pa se že skesano vrniti domov in čakati, kaj jih bo doletelo, je bilo zločinsko. Najbolj me moti, da še danes ne vemo, kdo je bil tisti, ki je izbral čas za upor, kdo ukazoval, kdo ščuval, kaj je hotel s tem doseči razen to, da je spravil narod v nesrečo. Ukazala je OF, toda kakšna skrivnostna bratovščina je to, da ne pride na dan z imeni. Ni dvoma, da je bila zadaj partija, ki je ostala vso vojno prikrita, na neki način ilegalna tudi v sami OF, ilegalna ves čas komunistične vladavine. Saj si vedel samo za voditelje, v vsakdanjem življenju pa si lahko le ugibal, kdo od tvojih sodelavcev je njen ovaduh. Takrat, v daljnem letu 41, so dobesedno prevarali ljudi, da zaprejo prehod skozi zgornjesavsko dolino, ki je bila že od antike pomembna prometna žila. Da jo bodo držali in branili, je bila kar predebela laž. Na zunaj se je to zdelo prava junaška opereta, v resnici pa je bila tragedija, ki je terjala življenja devetih talcev in več kot dvajset taboriščnikov ter nečloveško trpljenje številnih mož in fantov v nemških taboriščih in zaporih. Tisto, kar se je dogajalo takrat na Dovjem in v Mojstrani, je bila predhodnica Dražgoš, v svojih posledicah sicer prikrita, zato pa nič manj surova. O tem naj bi zdaj ne smeli več razpravljati, ker da je bilo že vse rečeno in napisano. Smrčarjev Miha, dr. Miha Potočnik, je napisal, da je bilo vse organizirano od strani, tudi OF pa vstaja pa zmaga delavskega razreda pa 45 let totalitarne vladavine. Ko razmišljam, kako so se dali domačini pretentati komunističnim aktivistom, da so se lotili tako nezanesljivega podviga, ne morem reči drugega, kot da jih je nosila želja osramočenega naroda po uporu. Ponosni Dovžani, močni in pošteni kmetje, niso bili tlačani od daljnega 12. stoletja, kar je bilo plačilo za njihovo garaško in veličastno delo na terasastih dovških poljih. Tudi Mojstrančani niso tlačanili, bili so fužinarji, rudarji in oglarji. Sodniška kronika rudarskega sodišča je že pred več sto leti povedala, da s fužinarji ni bilo šale. Bili so preveč samosvoji in veseljaki. Kapitulacija Jugoslavije je take ljudi do tal ponižala in ker okupator ni skrival, kaj je njegov končni cilj v tej deželi, jih ni bilo težko nagovoriti k uporu. Upor proti Nemcem se žal ni mogel končati po njihovih pričakovanjih kakor operetni pretep na vaški veselici.

Beremo, da je OF izdala poziv za splošno mobilizacijo in za množičen odhod v partizane 13. decembra. Čudno je bilo s to vstajo. V Kranjski Gori nič, na Jesenicah nič, na Bledu je bilo vse mirno, ravno Dovje in Mojstrana naj bi bila srce gorenjske vstaje. Naše so prepričevali, da je vstaja ne samo po vsej Sloveniji, ampak da se je dvignila vsa Evropa. V nekaj dneh bo s Hitlerjem konec.

V Mojstrani je bila proletarska zavest zelo močna. Dokler ni leta 1930 propadla cementarna, so bili delavci sindikalno organizirani, kasneje so našli delo na Jesenicah v železarni in pri železnici. Nabavili so si delavski avtobus in v njem je bilo najvarneje sestankovati med vožnjo na delo in proti domu. Janez Pavlovčič in Pečarjev Joža in še nekaj drugih so imeli glavno besedo. Da stvar le ni bila tako naivna in kako so si slikali nov svet, pove tale resnični dogodek. Dan ali dva pred vstajo je Balohov Pavel pripovedoval moji teti takole: »Veš, Jerca, jutri bo prišel Stalin in bomo živeli kakor angelčki!« Teta mu ni ostala dolžna: »Pavelček, Pavelček, pamet v glavo. Stalin ima Hitlerja pred Moskvo. Kaj ti tega ne veš? Ali res ne veš, kaj dela Stalin v Rusiji?« Ta pogovor sem poslušal in ga nikoli pozabil. Koliko preproste modrosti slovenske žene in matere in zapeljanosti slovenskega proletarca! Dal sem teti prav, ker sem že kot desetletni fantič prebiral knjižico Ukrajina joka. Verjel sem, kar je tam pisalo, in izkazalo se je, da piše resnico. Tisto knjižico imam še danes.

Že nekaj dni pred uporom je bilo v Mojstrani občutiti napeto ozračje. Takrat sem živel pri svoji teti Jerci v hišici na koncu vasi. Šele 17. decembra sva zvedela, da je nekaj narobe, ko so zjutraj potrkali na vrata nemški policisti in preverili, če sva oba stanovalca, ki sva bila vpisana v liste na hišnih vratih, doma. Pokazati je bilo treba čevlje, čeprav nisva vedela, čemu. Nisva vedela, kaj se je zvečer in ponoči dogajalo na vasi. Ko so odšli, sem planil ven. Iz naše hiše se je lepo videlo na Dovško polje in Dovje. Okrog vasi je bil kordon vojakov. Stali so v snegu, razporejeni v strelcih okoli vasi. Na cesti sredi polja je stala kolona nemških tovornjakov in cisterne. Izvedel sem, da imajo Dovžani nemške orožnike nekje v Karavankah, in če jih ne izpustijo, bodo požgali vso vas in postrelili nekaj desetin moških, ki jih imajo zaprte v dovški šoli. V Mojstrani so medtem hodili od hiše do hiše in najbolj so jih zanimali tisti, ki so imeli mokre čevlje.

Tistega 16. decembra so dogodki potekali nekako takole: Že dan prej, 15. decembra, so se Dovžani začeli zbirati pri Mlakarju, na domačiji glavnega pobudnika Jaka Rabiča. Mlakarjeva kajža je stisnjena visoko pod Rebro in je bila tisti dan srce upora. Kar trije Mlakarjevi fantje so bili nosilci komunističnih idej v vasi. Jaka, nesojeni španski borec, je padel 21. aprila 1942 nad Savo v jami pri Okroglem. Maks je bil med talci, ki so bili ustreljeni v Dragi 12. februarja 1942, in Lojz je padel na dan vstaje ob napadu na nemške graničarje v Mojstrani. Na pomoč sta prišla iz Cankarjevega bataljona Franc Konobelj – Slovenko in Ivan Vovk. Fantov in mož se je zbralo čez sto. Imeli so zaenkrat samo deset pušk in nekaj revolverjev. Nekateri so bili s sekirami in žagami. Naslednjega dne so jih razdelili v skupine, vsaki določili nalogo, ki jo mora izpeljati. Po končanem poslu naj bi se odpravili v Karavanke, na senožeti na Vrsah, kjer je bilo nekoliko senikov in nekaj bajt. Do tja je bilo v normalnih razmerah slabo uro hoda.

Na Dovjem je bila orožniška postaja s tremi orožniki. Domačini so vedeli, da večerjajo v gostilni pri Blažeju. Malo pred šesto uro zvečer so vstopili v jedilnico, brez pravega odpora obvladali dva, ki nista nič slutila, poveljnika, pisal se je Kocjanka in je bil koroški Slovenec iz Brnice, so dobili na postaji, ki je bila v Slugovi hiši. Zasegli so brzostrelko in sedem pušk, nekaj ročnih bomb in strelivo. Z ujetniki in vojnim plenom so se odpravili do Oreharjeve domačije na koncu vasi proti Mlinci.

Druga skupina je podrla debelo tepko in nekaj dreves na cesto proti Hrušici in Jesenicam. Bilo jim je naročeno, naj ostanejo v zasedi, dokler jih ne odpokličejo. Nekaj časa so se sprehajali po cesti, bolj previdni so postali, ko so skozi goste snežinke zagledali žaromete neznanega vozila, ki je peljalo čez Belo polje. Nastalo je splošno veselje, saj so bili prepričani, da so pripeljali obljubljene puške, dar jeseniških aktivistov. Avtomobil se je približal barikadam. Voznik je videl, kaj se dogaja, ugasil je luči in obrnil. Uporniki so streljali in iz avtomobila so jim vračali rafal z brzostrelko. Avto je pobegnil proti Jesenicam. Obljubljenega orožja ni bilo od nikoder, čakali so ga do polnoči in potem odšli na zborno mesto za Oreharjem. Jeseniška smer je ostala nebranjena.

Tretja skupina je podrla nekaj dreves v Vatišju na cesti proti Kranjski Gori. Nadaljevali so pot v noč. Cilj jim je bil most prek potoka Belca. Zidanega so spomladi minirali jugoslovanski vojaki pri umiku, Nemci pa so naredili lesenega. Uporniki so pod most nanosili dračja in z Jurčevim konjem pripeljali butare z belške žage. Vse skupaj so polili z bencinom in zažgali. Podali so se k Smrčarju, in se dogovarjali, kako in kam naprej. Izvedeli so, da je tako po vsej Sloveniji, da so del evropske vstaje in da bodo v nekaj dneh pometli s Hitlerjem. Oni morajo le za kratek čas stopiti v breg za plot, v nekaj dneh bo vojne konec. Sredi noči so se odpravili po strmi zasneženi stezi čez Požarnico na Vrse.

Opolnoči so vsi zbrani Dovžani s tremi ujetimi orožniki odšli v trdi zimi skozi dolino Mlince na Vrse. Gazili so globok sneg, ki ga je bilo v hribu vedno več. Na cilju so bili šele zjutraj, tam je bilo snega že do pasu. Orožnike so zaprli v bajto, sami pa se razmestili po svislih, se sušili in počivali. Bili so mokri, utrujeni, brez obljubljenega orožja, brez hrane v decembrskem zimskem hladu.

Na mojstranški strani so se streznili že prej. Zbirali so se pri Pavlešu na Bregu. Tja sta prišla glavna dva: Alojz Rabič – Mlakarjev in Ivan Vovk. Vseh skupaj je bilo čez sto in imeli so le deset pušk. Malo pred deseto uro zvečer so se odpravili na Veliki breg, kjer so v pritličnih poslopjih vojašnice prebivali vojaki graničarji. Imeli so načrt, da s prevaro pridejo v vojašnico, tam bodo presenetili vojake in jim pobrali orožje. Vojašnica je bila ograjena z žično ograjo. Brž ko so zaškripala vrata v ogradi, so iz vojašnice začeli streljati. Alojz Rabič je obležal mrtev. Napadalci so odgovorili z ognjem, ranili so vojaškega komandirja v nogo in se takoj umaknili. Zbežali so v gozdove Mežaklje in čakali, kaj bo. Bili so prepričani, da jih je nekdo izdal. Takrat še niso vedeli, da so jih na Dovjem prehiteli za nekaj ur. Orožniška postaja je bila izpraznjena, telefoni so bili gluhi, pri graničarjih se je rodil sum, da se nekaj dogaja, in so se lahko pripravili. Uporniki v tistem mrazu in v temni sneženi noči niso dolgo zdržali in do jutra se jih je večina vrnila domov v vas, kot da se ni nič zgodilo. Le nekaj jih je odšlo na dovško stran in na Vrse.

Na Vrseh so se Dovžani prebujali po nočni mori. Orožja ni bilo, le deset pušk in brzostrelka, z njo pa nihče ni znal ravnati. Bili so brez hrane, organizatorji vstaje na to niso pomislili. Zato so se nekateri odpravili proti vrhu Planice v lov na gamse. Opoldne so po globoki gazi iz doline prišle prve ženske. Povedale so, da je spodaj pravi pekel, da so Nemci že od jutra v vasi, da grozijo s požiganjem in streljanjem šestdesetih domačinov, zaprtih v osnovni šoli na Dovjem. Zahtevajo, naj orožnike takoj izpustijo. Če tega ne storijo, bodo začeli z represalijami. Povedale so, da se je župan Winzig dogovoril z njimi, da je treba samo izpustiti zajete, potem pa se lahko vrnejo v vas in se nikomur ne bo zgodilo nič žalega. Popoldne je na Vrse prišlo še nekaj dovških gospodarjev. Prišli so skozi nemški obroč z zavestjo, da gre za življenje in smrt. Zahtevali so, da je treba orožnike takoj izpustiti. Uporniki naj nehajo z igro, ki ne pelje nikamor, saj ne morejo računati niti na to, da bi jim kdo nosil hrano. V pregrete možgane se je začelo vračati spoznanje, da so bili ogoljufani in izigrani na najbolj zločinski način. Niso se še domenili kaj storiti, ko so prvi že na skrivaj zapuščali senožet in se vračali domov v dolino.

Partizansko vodstvo je bilo v hudi zadregi. Slovenko je moral priznati, da orožja ni, da so na hrano pozabili, vendar naj bi vztrajali in zdržali. Nemški orožniki so bili še neizigran adut, skušnjava, da bi jih postrelili, slika goreče vasi in šestdeset ustreljenih dovških talcev je bila preveč mikavna, da bi se ji zlahka odpovedali. Vendar so stali pred njim že vsega siti uporniki, jokajoče in odločne žene in zahtevni gospodarji. Ni se jih dalo žejnih prepeljati čez vodo. Če bi bilo Dovje uničeno, jih ne bi mogel prepričati, da ni šlo drugače. Česar niso napravili nekaj tednov pozneje v Dražgošah, se je zgodilo na Vrseh, Slovenko se je moral odpovedati partijski disciplini. Pristal je, da orožnike izpustijo in naj se vrne v vas vsakdo, ki to želi, bolj izpostavljeni pa bodo vztrajali. Vrse so se izpraznile, večina je odšla v dolino, le 25 najbolj upornih se je pomaknilo za Borovlje. Smrčarjeva dva, Miha Potočnik in njegov brat, sta dobila nalogo, da peljeta orožnike nazaj v dolino. Izbrala sta zveriženo pot iz Vrs čez grape in robove in Požarnico, da bi zabrisala sled proti Vrsem. Orožnike sta pripeljala na Belah do glavne ceste in jih izpustila. Takoj ko so se 18. decembra zajeti orožniki prikazali na Dovjem, so Nemci zaprte domačine izpustili, grožnja s požigom je bila preklicana. Po nekaj dneh se je večina preostalih domačinov vrnila v vas.

Po novem letu 1942 so Nemci začeli igrati svojo igro. Počasi in sistematično so začeli zapirati domačine, ki so bili udeleženi v uporu. Vozili so jih na policijo na Jesenice in od tam v Begunje. Enkrat enega, drugič pet, vsega skupaj več kakor sto. Tisto o mokrih čevljih, na katere so pazili pri preiskavi 17. decembra zjutraj v Mojstrani, se je pokazalo za krvavo resno stvar. Veliko so jih zaprli. Trajalo je nekaj tednov, gotovo so uporabili mučilne metode, da bi iz ljudi izvlekli vse, kar se je tiste dni dogajalo. Prav gotovo so bili tudi preiskovanci prepričani, da so bili uporniki žrtve neke skrivnostne prevare. Do konca niso mogli ugotoviti, kdo je zažgal belški most. V tistih dneh je tudi umrl mojstranški župan Filip Winzig, ki se od decembrskih dogodkov ni mogel več postaviti na noge.

Potem je udarilo. Že 12. februarja je lepak oznanil ustrelitev 16 talcev v Dragi, med njimi je bilo devet Dovžanov in Belčanov. Pravijo, da je Jurč ponujal, da sam postavi nov most čez Belco, če mu podarijo življenje. Nič ni pomagalo, ustreljen je bil kot talec. Mojstrančane in Dovžane so začeli pošiljati v taborišče smrti Dachau. Še isto leto so začeli prihajati sporočila o smrti in zabojčki s pepelom. Nekateri so imeli srečo in so se po prestani kazni vrnili domov. Bili so zabuhli v obraz in telo, med njimi tudi Pavelček, ki je teti razlagal, da čaka Stalina. Ko so si opomogli, so nekateri odšli v partizane.

Šele po tistem je odpor v Dolini dobil normalno obliko. V prometni dolini ni bilo prostora za partizanske brigade. Okupator je bil trd in neizprosen. Delovala in živela pa je med domačini odlična organizacija. Nanjo bi morali biti ponosni in ne na tisto krvavo polomijo iz decembra leta 1941. Domačini se niso borili za komunizem, bili so enotni v boju proti okupatorju in enotni v podpori domačim fantom, ki so na težkem terenu skrbeli za kurirsko službo.

Prisilni mobiliziranci v nemško vojsko so bili poglavje zase. Neradi so šli, a so se morali vdati v usodo, sicer bi se okupatorji spravili nad njihove družine. Krepko so zamerili partizanom, ker jih niso odpeljali iz zbirnega centra v sokolskem domu na Jesenicah, čeprav je bilo že vse dogovorjeno.

V knjižici, izdani ob enajsti obletnici vstaje, je napisano, da je bilo na Dovjem in v Mojstrani devet narodnih izdajalcev skupaj z njihovimi družinskimi člani. To je zelo zanimiv podatek, ki bi ga morali bodoči raziskovalci bolj natančno obdelati. Saj vem, da sta v neki družini bila brat pri domobrancih in sestra pri partizanih, v neki drugi družini so ubili očeta zaradi domnevnega sodelovanja z Nemci, a hčerka je bila skojevka. Nekega delavca so pričakali ob poti ob petih zjutraj, ko je šel na vlak, mu prebrali obsodbo in ga ustrelili. Strel na srečo ni bil smrten. Človek je še prišel na vlak, odšel na Koroško in se po vojni vrnil domov. Nihče mu ni nič storil. Posebno čudna je bila usoda Rekarjevega Joža. Zanj se je dolga leta po vojni govorilo, da so ga domačini pahnili prek Blaščeve skale v strahu, da jih ne bi izdal. Danes je pokopan v skupnem grobu padlih partizanov na Dovjem, na spomeniku je njegovo ime med padlimi borci.

Ob koncu vojne je Narodna zaščita prišla na svoj račun. Pri Savskem mostu so partizani zajeli poln avtobus nemških visokih oficirjev. Okoli 40 njih so postrelili in zakopali na nekdanjem terišču lanu pod Tnalom. Mladega fanta sta dva partizana odpeljala proti Lengarjevemu hlevu za Planino in ga tam ustrelila. Njegov grob, ki je v bukovem gozdu, smo pastirji čez nekaj dni našli. Bil je zelo plitev in površno narejen. Ko sem ga pred leti iskal, ga zaradi spremenjene okolice nisem mogel najti.

Zanimiva je bila reakcija Združenja borcev Dovje-Mojstrana na mojo kratko izjavo v Gorenjskem glasu. Privoščili so si celo nekaj takega: »Glede vprašanja znanih zgodovinskih resnic, kako je do vstaje proti okupatorju prišlo, kako je potekala in kdo jo je vodil, ne želimo z Vami polemizirati. Glede Vašega javnega stališča v zgoraj omenjenem članku Vam lahko povemo, da ste do tega vprašanja v popolni zmoti, ali pa gledate na to s stališča tistih političnih grupacij, ki so leta 1941 sodelovale z Nacifašističnimi okupatorji z vsemi znanimi posledicami za svobodo in ohranitev slovenskega naroda.« Malo dalje pa pravijo takole: »Gospod M. Šuštar, ali s svojo izjavo zanikate tudi aktivno delo za OF in njen veliki osebni doprinos v boju proti okupatorju svoji teti Tončki Ancelj – Tileževi Tončki. Ali veste, da je bila na njeni domačiji ena od glavnih javk OF vse do osvoboditve.«

Gorenjski glas je 30. aprila objavil moj odgovor na borčevsko pismo. Med ostalim sem na prej citirane očitke povedal takole: »Še nekaj odgovorov sem vam dolžan. Skozi domačo vas grem vedno pokončne glave in vedrega čela. Vedno sem visoko cenil številne sovaščane, ki so se borili dolga štiri leta za svobodno Slovenijo. Globoko sem obžaloval vsako žrtev, ki je dala življenje na oltar domovine in za mojo svobodo. Moramo si biti na jasnem, da sta bila boj in trpljenje teh ljudi in njihovih svojcev pozneje ukradena v korist realsocializma in komunizma. To se je zgodilo tudi z mojo teto Tilešovo Tončko, stricem Janezom, stricem Andrejem, z mojim očetom, mojimi bratranci in sestričnami, to se je zgodilo tudi z nami, pastirji iz tistih časov, ko smo po naših močeh zbirali informacije in nosili hrano našim domačim fantom. Zato vas prosim, da mi ne poskušate podtikati izdajalce iz leta 1941. Ta vaš poskus diskreditiranja sogovornika močno spominja na pretekla desetletja. Čas je, da izberete kulturnejši način dialoga in spoštujete sogovornika, čeprav ne sprejema vaše resnice.« V drugem delu pisma sem povedal borcem tudi tole: »Spoznal sem, da je tisti, ki je te ljudi napotil v Stalinov raj, bil izdajalec slovenskega človeka. Samo on in nihče drug.«

Še posebno sem bil vesel pisma Ivana Jana iz Kranja, ki naj bi bil poznavalec opisanih dogodkov. Takole pravi: »Ker nisem ne mlad in tudi ne ‘neobremenjen’, temveč že v letih, ‘obremenjen’ pa kar precej z zgodovinskimi podatki, sem si kljub temu vzel pravico in se oglašam z nekaterimi podatki in predvsem z neovrgljivim pisnim dokumentom tistega časa, ki pove veliko, še posebej pa to, da ni šlo za nikakršno ‘komunistično revolucijo’. Mlade Mojstrančane in Dovžane, ki tega še niso videli, bo verjetno zanimalo. Saj tako piše Tiležev Matevž. Upam, da mladim zgodovinarjem ne hodim ‘v zelje’? To je pretresljivo pismo zavednega in hrabrega Lojza Rabiča – Mlakarjevega z Dovjega, ki je potem, še isti večer, 16. decembra, postalo poslovilno. Kopijo pisma, ki je preverjeno (rokopis itd.) pravo, prilagam. A da bo za vse bralno, ga tudi navajam. Pismo je staro skoraj 55 let!

Dragi!

Ne bodite žalostni, ker smo odšli. Sloboda je ono, za katerim čeznemo in ne bo nam žal položiti naša življenja za ideal Slovanstva, na ustnicah nam igra smehljaj, ker bomo zrli smrti v oči, mi ali pa oni, za vse pa ni prostora v naši lepi domovini. Ako se vrnemo, vrnili se bomo samo v slobodno, od fašizma očiščeno zemljo, ako ne ostali bomo na krvavi poljani in poleg tisočev trupel, kateri so bili našega mišljenja.

Naše so misli poleg Vas, dragi moji; bodite hrabri tudi Vi in mislite na nas. Sloboda je zlata, slobodno sonce nam bo sijalo, če ne nam, pa našim mladim pokoljenjem.

Ljubi Vas Lojz. Pozdrav Mirko.

Dovje, 16. XII. 41

Jaka, Maks in Mirko, ki so tudi padli že prvo leto upora, so bili ljubezen do domovine, ki je bila tedaj okupirana po največjih nacističnih nasilnikih. Niti besede pa ni o kaki ‘komunistični revoluciji’! Šlo je torej izključno za osvoboditev domovine! Nekaj drugega pa je z dejstvom, da bil takratni upor preuranjen. O tem je bilo napisanega in raziskanega veliko. Tu ni prostora za to. Sem pa pripravljen priti tja, npr. v šolo, da bi se pogovorili o tem kaj več, a brez spolitiziranja zgodovine.

P S.: Srbski izrazi so mu ostali iz služenja v jugoslovanski vojski.«

Gospod Jan nehote potrjuje tisto, kar trdim jaz: upor je bil boljševistično dejanje. Z natančnim branjem Mirkovega pisma spoznamo, da se je boril za slovansko stvar. Ker poznamo sorodstvene odnose Jaka, Mirka in Lojza, pa vemo, da so bili vsi trije bratje komunisti in njihovo slovansko stvar je vodil veliki Stalin. Še nekaj pove Janovo pismo: dokumenti časa se lahko berejo na različne načine. Brati jih morajo dobri in objektivni analitiki, ki ne bodo zamolčali relevantnih podatkov tako, kakor jih zamolči gospod Jan, misleč, da je važno samo tisto, kar hoče napisati on.

Slovenska javnost zna brati tudi tisto, kar se hoče zamolčati, in prav to je tisto, na kar sem hotel opozoriti.

Takole je bilo pri nas in to me boli. Boli me laž, boli me, da ne povedo, kdo je kriv za trpljenje nedolžnih ljudi, boli me, da hočejo tisto polomijo spraviti v zgodovino kot zgled upornega duha. Namesto da bi dovški in mojstranški otroci hodili v Aljaževo šolo ali pa samo v Šolo Mojstrana, morajo razlagati, da hodijo v Osnovno šolo 16. decembra.

Laž še vedno živi.

4.2. Iz Potrebuježevega grabna

Avtor: Cilka Trobec

4.2.1.

V zadnjih številkah Zaveze smo objavili nekaj sestavkov o dogodkih vojnega in povojnega časa v Polhograjskih hribih, med njimi zgodbo o Pustoti, ob kateri je marsikateri bralec podoživljal tiste težke čase. Ob tem so oživeli tudi spomini starejših ljudi, ki so bili sami priče in morda celo udeleženci tistih dogodkov, mlajši pa so jim prisluhnili in nekatere spomine celo zapisali. Tako so nastale Zgodbe iz Potrebuježevega grabna, ki jih je zapisala Cilka Trobec iz Srednjega Vrha. Prepričani smo, da jih boste z zanimanjem brali.

4.2.2. Vola sva gnala v Loko

Pripoved Vola sva gnala v Loko, ki mi jo je povedala naša mama. prikazuje delček dogajanja v decembrskem jutru leta 1941, ko so partizani prejšnjo noč pri Birku v Črnem Vrhu zasegli pšenico in pri Burjevcu vzeli očeta.

Kresleva dva sta to jutro brez ovir gnala vola iz Srednjega Vrha mimo Črnega Vrha v Škofjo Loko, ga prodala in se z denarjem vrnila domov. Na poti sta srečala partizane, toda za dogajanje prejšnje noči še nista vedela.

V pripovedi preseneča, da so Kreslevi videli prvega partizana leta 1941, nato pa do leta 1943 nobenega več. Le kje so bili? Mama je pripovedovala:

Na Kreslevem smo imeli vola, ki je bil še v stari Jugoslaviji kupljen na semnju. Bil je gorenjske sorte in je znal voziti. Bili smo že pod Nemčijo, ko smo ga prodali v Škofjo Loko. Matevž je poslal sporočilo, kdaj ga bo vzel, in tedaj smo ga gnali. Bilo je pred božičem enainštiridesetega. Tisto noč so partizani pri Birtu v Črnem Vrhu zaplenili pšenico. Ko sva se zjutraj s Tonetom odpravljala od doma, pri nas za to še nismo nič slišali. Vola sva gnala s Kreslevega v Srednjem Vrhu v Potrebuježev graben, navzgor po Reki in čez Rotovšev grič. Na nekem križpotju sva videla stresene malo pšenice. Nisva vedela, kaj bi to pomenilo. Ko sva šla z volom mimo Burjevca, sva videla, da je Marjana hitro stopila v hišo, ko naju je zagledala. Prav tisto noč, ko so zaplenili pšenico, so partizani vzeli Burjevcovega očeta, nikoli več ni prišel nazaj, Marjano pa so ostrigli na balin.

Ljudje iz Potrebuježevega grabna, zbrani pri kemtu Spodnjem grečku ob                         priliki posvetitve Srcu Jezusovem 1927

Slika 19. Ljudje iz Potrebuježevega grabna, zbrani pri kemtu Spodnjem grečku ob priliki posvetitve Srcu Jezusovem 1927

Midva sva gnala vola naprej mimo Ostraža. Pri ostraškem studencu je stal na straži partizan. Vprašal je, kam ženeva. Povedala sva, da k Matevžu v Loko. Dejal je: »Saj ga poznam.« Takrat sem videla prvega partizana, potem pa do triinštiridesetega leta nobenega več, do takrat, ko so prišli k nam na Kreslevo krast.

Gnala sva naprej po Bodoljah do Kajbeta in potem po cesti v Loko na glavni trg. Skozi neka velika vrata sva prišla k Matevžu; vola nama je lepo plačal z markami. Ko je Matevž odprl vrata neke sobe, sva videla notri polno moških.

Takoj sva šla nazaj domov. Ker sva se že bala, sva se odločila za drugo pot. Šla sva po cesti in pod Sv. Volbenka, potem pa po Sopovtu na Kuzovcov grič. Domači so tudi že zvedeli za partizane in jih je tako skrbelo za naju, da so nama prišli naproti že v Pečovje.

Poroka Klovžarskega Janeza – Že čez nekaj let je bil domobranec, ujet,                         mučen in umorjen

Slika 20. Poroka Klovžarskega Janeza – Že čez nekaj let je bil domobranec, ujet, mučen in umorjen

4.2.3. Naš Tone

Moj stric je bil domobranec. V očeh »boljših ljudi« je bil stric nepomemben človek iz Srednjega Vrha, s hojo hribovskega človeka in s še bolj zaznamovano narečno govorico. Ni bil ravno lačen kruha, vendar ni imel niti prave postelje, ker je bilo pri hiši veliko otrok. Nekaj je pa imel: trdno vero od materinega naročja. Z očmi vere in naravnim čutom kmečkega človeka je vedel, od kod preži nevarnost življenju. Zato se je ob koncu vojne skupaj z drugimi znašel na morišču. In niti enega slabega dejanja o njem niso povedali ne s te ne z druge strani.

Odkar pomnim, je bilo življenje pri nas doma prepleteno z dogodki ob koncu vojne. Domobranci so bili vtkani v vse pogovore, misli, sanje, tudi v prepire in pričakovanja. Tudi jaz sem pričakovala, da bom nekoč nekje srečala strica. Srečevala sem ga v mislih in še zmeraj se vrača. Najbolj je bil boleč obisk tisti dan, ko smo žrtve vojne simbolno pokopali na domačem pokopališču. V duhu sem ga videla vsega zapuščenega v enem od brezen, kjer je počasi umiral. Njemu in vsem drugim v spomin je tale zapis, ki sem ga povzela po maminem pripovedovanju.

Tone je bil najstarejši izmed otrok na Kreslevem. Niti svoje postelje ni imel. Ko je bil že malo večji, si je v hlevu naredil pograd. Potreboval je samo malo slame in skromno odejo. Še zdaj se mi zasmili, ko se spomnim, da revež nikoli ni nič imel. Saj tudi drugi nismo nič imeli razen kruha, če je pšenica obrodila.

In že kot otroci smo morali delati. Bila pa je le razlika, da smo mi vojno prestali, Toneta pa je čakala smrt v breznu, ko je komaj nehal biti otrok.

Dobil je poziv za nemško vojsko, pa ni maral iti od doma. Z Ažmanovim Matevžem sta se skrila v Pečenikov čebelnjak, doma pa ni o tem nič povedal. Raje kot v Nemčijo sta šla v Šentjošt. Z njima je šel tudi Pečenikov Jože, dva leti starejši od njiju, ki se tudi ni več upal ostati doma. Bili so prvi iz naše fare, ki so odšli v Šentjošt.

Ne spomnim se več, ali smo že vedeli, da je Tone v Šentjoštu, ko sta neke noči prišla zanj spraševat dva partizana. Zahtevala sta tudi, naj kaj damo za partizane. Ata so ležali pri peči. Imeli so posledice iz prve svetovne vojne in so bili večkrat bolni. Rekli so jima, naj kar sama vzameta, če hočeta, da ne bodo potem Nemci sitnarili. Šla sta v dimnico in vzela nekaj kosov mesa. Prinesla sta jih pokazat, da se ne bi zdelo, da sta vzela na silo. Potem sta odšla.

Čez nekaj časa so spet prišli ponoči. Bilo jih je veliko in butali so po vratih. Tedaj so pobrali vse. Vzeli so vse od copat do žlic, pa živež, kar je bilo kaj vrednega. Odgnali so par volov. Dva prašiča so ustrelili kar v hlevu. Zjutraj smo v svinjaku dobili glavi, noge in čreva. Še to smo zakopali, ker smo se bali jesti. Ata in mama sta si morala sposoditi nekaj obleke, ker so jima vse pobrali. Medtem ko so bili partizani v hiši, smo morali biti čisto pri miru. Ležati smo morali toliko časa, da so vse pobrali. Potem je prišel partizan, da sem šla pokazat meh moke, ki sem ga tisti dan prinesla iz mlina. Ker nisem takoj šla, so mama priganjali: »Pojdi že, no!« Meh so imeli ata za vzglavje. Ko sem prišla do ata, meha ni bilo več. Nič niso rekli. Suvali so ata sem in tja, obenem pa vpili, kje je kakšen kramp in lopata, da bi ata prestrašili. Nazadnje nam je eden od partizanov dal še eno vrečo, naj jo napolnimo. Ker drugega ni bilo več, smo nabrali krompirja. Rekli smo jim: »Saj ste vendar ljudje!« Partizan je pa odvrnil: »Mi smo ljudje, ja, samo vi ste svinje.«

Potem so odšli. Krompirja pa niso vzeli. Ob odhodu so rekli: »Zdaj nas ne bo več, razen če bomo prišli koga ubit.« Res jih ni bilo, niti v »svobodi« niso več prišli preiskovat, samo sporočili so, da je treba prignati vola in kravo v Gorenjo vas. Nočnega obiska partizanov Nemcem nismo smeli takoj prijaviti. Bog bodi zahvaljen, saj se je vse prestalo, da smo le ostali živi, da nam niso naredili nič hudega.

Ko je bila v Črnem Vrhu ustanovljena domobranska postojanka, se je Tone vrnil iz Šentjošta. Ob koncu je pa šel z domobranci na Koroško. V nedeljo zjutraj, ko še nismo vstali, je k nam prišel Ažmanov Jože in povedal, da bodo partizani zmagali, domobranci bodo pa šli v Udine k Angležem. Tone je pa samo rekel: »Zdaj pa prav nič ne vemo, kaj bo.« Prav tako je dejal. Od nedelje do srede je še večkrat prišel malo domov. Nismo vedeli, kaj bi govorili. Vsi skupaj smo bili žalostni in molili smo. Potem je pa šel.

Z domobranci na Koroško je šel tudi brat Luka, čeprav je bil za vojaka še premlad. Njihov odhod iz Črnega Vrha je spremljalo zvonjenje za delopust pred praznikom vnebohoda, slišalo se je pa, kakor da zvoni mrliču. Na Koroško je šel tudi naš ata, toda s civilisti, ki so šli že prejšnje dni pred domobranci. Tudi sestra Ivana in jaz sva poskusili iti – s pol hlebca kruha in nekaj cunjami. Prišli sva do Črnega Vrha, naprej pa nisva mogli, nisva se mogli ločiti od domačega kraja in nisva mogli pustiti doma mame z majhnimi sestricami. Ko so potem domobrance vrnili v Škofjo Loko, je Luka tam Toneta še videl in videl ga je, ko so ga med prvimi odpeljali.

Dolgo smo mislili, da je bil Tone umorjen v Črnovršci v bližini Škofje Loke. Potem je pa pred nekaj leti nekdo iz sosednje župnije povedal, da ga je videl v Šentvidu. Zapomnil si je, kako je neki partizan rekel Tonetu: »A ti imaš pa še zobe?« in ga je s puškinim kopitom udaril po ustih. Spet nekdo drug je govoril, da je Toneta videl na Teharjah. Mislimo, da to ni res. Na Teharjah bi mogel biti le Tonetov bratranec Pečenikov Janez – skupaj s Polhograjci. Janez je kot otrok živel na Kreslevem, kasneje je pa služil v Polhovem Gradcu. Ker je kot otrok bil pri nas, so mu ljudje rekli Kreslev Janez.

Tu nekje se konča življenjska zgodba mojega strica. V enem izmed slovenskih brezen, ki se pa zaradi vere odpira v večnost. Kot drugi tudi Tone počiva v božjem Srcu, vendar je kljub uradnemu simboličnemu pokopu na domačem pokopališču še zmeraj med nami. Meni se zdi, da za spomin, pričevanje, pa tudi za opomin nam in tistim, ki so vse pozabili.

4.2.4. Tri kratke pripovedi o partizanskem obisku

Iz teh pripovedi zvemo, kako so si partizanski obisk na Kreslevem poleg mame zapomnili še drugi člani družine. Vsaka pripoved odkrije kako podrobnost, ki je še nismo slišali.

Prva pripoved

Ko so prišli partizani, je bila ura enajst ponoči. Šele ob treh zjutraj so odšli. Ves čas njihovega brskanja po hiši smo morali biti v posteljah.

Hoteli so imeti tudi Tonetove obleke, ki jih je mama skrila na kozolec. Morala sem iti ponje. Z menoj je šel partizan. Takoj me je opozoril, naj mu ne svetim v glavo. Verjetno je bil domačin, pa ni hotel, da bi ga videla v obraz. Ko sem šla po lestvi na kozolec, sem se bala, da me bo ustrelil.

Ata so ležali v hiši. Drugi dan so povedali, kako so jim grozili: »Če ne boš povedal čisto natančno, kar hočemo vedeti, boš skopal jamo na koncu hleva in te bomo tam ubili.«

Druga pripoved

V svinjaku so zaklali dva prašiča; glave in čreva so kar pustili. Vzeli so tudi dva vola.

Ata so tako tepli, da so bili drugi dan vsi črni. Vpili so nad njimi: »Da imaš sina pri tabelih svinjah!« Jaz sem bila stara devet let. Hotela sem braniti ata. Ko sem rekla, da grem k atu, mi je partizan zagrozil s puško. Ata so le malo prej prišli domov z Golnika. Ležali so v hiši, pod glavo pa so imeli meh moke, ki so jo hoteli skriti. Francka je moko tisto popoldne prinesla iz mlina.

Ko so partizani začeli tolči po vratih, mi je Ivana vrgla v posteljo plašč, da bi ga skrila. Ko so prišli v gornjo hišo, so svetili z baterijami in govorili: »Saj imajo še bluze in predpasnike.« Me smo pa morale biti v posteljah, dokler niso odšli.

Tretja pripoved

Ata so ležali na klopi, jaz pa na peči. Klofutali so ga in mu grozili s puško: »Kje je meso? Kje je dvojna stena? Kje imate še kaj?« Z atom sva morala v pod, da bi premetala slamo, ker so mislili, da je v njej kaj skrito.

Takrat so atu vzeli uro. Po vojni so ata videli, kdo jo je nosil.

Šentjošt, pomlad 1943 – V sredini poveljnik Franc Kompare, na levi Jakob                         Žakelj, na desni župnik Cvelbar – Fantje so večjidel Gorenjci iz Črnega                         vrha

Slika 21. Šentjošt, pomlad 1943 – V sredini poveljnik Franc Kompare, na levi Jakob Žakelj, na desni župnik Cvelbar – Fantje so večjidel Gorenjci iz Črnega vrha

4.2.5. Utrinki ob farni spominski plošči

Ob simboličnem pokopu žrtev vojne v naši župniji so me prosili, da bi vodila kulturni program. Bilo je teden dni časa. Ravno sem odhajala na duhovne vaje in bil je edini teden, ki sem ga poleti načrtovala zase. Ves program je bil samo še v osnutku. Nisem mogla reči ne in kot zmeraj se me je takoj ob pristanku lotila neznosna trema in nevzdržna tesnoba pred nastopom. Nisem si znala pomagati. Strica Toneta in druge, ki jih bomo pokopali, sem prosila, naj mi na kakršenkoli način pomagajo. Pri duhovnih vajah sem zelo hitro odkrila vzrok svojih tesnob in tudi zdravilo zanje. V velikem miru sem nato zmogla zadnji dan sestaviti vezno besedilo in zlahka vodila program.

Kreslevi Tone iz Srednjega vrha

Slika 22. Kreslevi Tone iz Srednjega vrha

Ob tem so me po vrsti obhajali spomini:

Pri nas so o pobojih ob koncu vojne govorili, odkar pomnim, in seveda smo brali prepovedane knjige. Tudi doma je bilo nekaj takih knjig.

Sosedov Janez, ki je delal v Vodnikovem kamnolomu, je že po prvem tednu pobojev v Podutiku prijokal k našemu atu in mu povedal, kaj se dogaja. Vedeli smo za krvavo vodo, ki je živina ni hotela piti. Slišali smo za tovornjak ranjencev, ki se je prevrnil. Govorilo se je, da je bil gozd okrog brezna dolga leta zastražen.

Domači ljudje, ki so preživeli nekaj časa v zaporu v Šentvidu, so pripovedovali svoje zgodbe. Govorilo se je o nekaterih, ki jim je uspelo iz Šentvida uiti.

Lahko bi rekla, da sta se v nas naselila strah in spoštovanje pred Rogom in Škofjo Loko.

Ko so na Ažmanovem takoj po vojni delali preiskavo, so povedali, da že imajo domobrance. Ažmanova mama je potem sedela pred hišo, gledala v daljavo in še jokati ni mogla.

Ko sta takoj po vojni prišla gospodar in gospodinja iz sosednje župnije na Kreslevo po prašičke, sta rekla, ko se je slišalo letalo: »Domobrance peljejo nazaj.« Kreslevi so pa onemeli.

Dve povojni izjavi: »Toliko smo jih pobili, škoda, da še teh dveh nismo. – Nekaj bi jih še lahko pobili.«

V črnovrški župniji je ostalo po vojni čez osemdeset otrok brez očetov. Nekateri med njimi so prav kmalu izgubili tudi mamo. Nisem se še rodila, ko je umrla moja teta Marjanca. Pripovedovali so, da je njen sin Janez celo pot od doma do cerkve šel tik za krsto in na glas jokal. V zadnjem letu smo slišali, da so njegovega očeta Klavžerskega Johana in Frjanovega ata v Škofji Loki strahotno pretepali. Za obema očetoma so ostali doma majhni otroci. Florjanova žena je zbolela in umrla. Pravijo, da v bolezni ni bila deležna prve pomoči, ker je bila žena domobranca.

Moj ata je po vojni nosil nekemu skrivaču v praprotnico hrano in se je seveda ujel v past. Najbrž bi se mu hudo godilo, vendar je na sodišču videl pričo, tistega skrivača, ko je šel po stopnicah in je imel pod razcapanim plaščem lepo zlikane hlače. Ko je sodnik vprašal ata, če je to tisti, ki se je skrival, je ata z veseljem potrdil in rekel: »Ta je, ta. Tega pa le dajte.« Ata je bil kaznovan s tremi dnevi zapora v samici in seveda ni dobil nič jesti. Po treh dneh so ga izpustili z besedami: »Revež, ali nisi dobil jesti. Takoj dobiš.« Zdelo se mu je prenevarno čakati in je raje takoj odšel. O zaporu ni smel nič pripovedovati. Neki drugi »skrivač« je srečal našega ata ob vodi in pozdravil: »Smrt fašizmu«, pri sosedu se je pa delal skrivača in jih je bridko prevaral.

Med domobranci so bili nekateri, ki so se pri nočnih obiskih pojavljali skupaj s partizani. To se je moglo videti v mlinu. Podnevi so prihajali Nemci, ki so zelo strogo kontrolirali vsak kilogram zmletega žita. Vse je moralo biti urejeno, popisano. Noč je pa prinesla partizane in tedaj je bilo mogoče videti znan obraz.

Pred mnogimi leti sem spraševala ata, zakaj so v naši župniji skoraj vsi šli k domobrancem, zakaj ne k partizanom. Rekel je, da je bilo skoraj nemogoče iti k partizanom, ker so bili v gmajni ljudje, ki že pred vojno niso bili pošteni; če si hotel ostati pošten, nisi mogel k njim, četudi bi želel. – Po vojni so se pri naši hiši pogosto ustavljali miličniki. Povpraševali so ata in ga dražili, zakaj so bili v črnovrški župniji skoraj vsi moški pri domobrancih. Naveličal se je spraševanja in jim je povedal resnico o partizanskih aktivistih. Od takrat je imel mir.

Na zločine v Črnem Vrhu je treba pogledati še z ene strani. Gre za odnos Nemci – ljubice – partizani. Oboji so imeli iste.

Dodali bi še eno misel. V domačem kraju nisem nikoli čutila sovraštva ene strani do druge. Tega sovraštva ni. Kljub temu so se pa dogodki vedno znova premlevali in najbrž se bodo še. Zagotovo ima vsakdo, vsaka hiša svojo pripoved iz tistega časa. Zaradi svobode, daru, ki ga imamo od Boga, ima vsak pravico do svoje pripovedi.

Zato je za ljudi zelo boleče, da še zdaj nastajajo »resnice« samo na osnovi spominov nekaterih izbranih posameznikov. Opaziti je, da iskalci in zapisovalci spominov iščejo podatke pretežno pri ljudeh, ki so se ves čas nagibali bolj na partizansko stran. Zakaj? Tako tudi novi list slovenske zgodovine ne bo čist.

5. Kočevski Rog

5.1. Brezno

Avtor: Milan Zajec

5.1.1. V Kočevje

Ob štirih ali petih popoldne, bilo je v petek, 1. junija, je pripeljal vlak iz Ljubljane in naložili so nas. Šli smo v skupinah: oficirji skupaj, podoficirji skupaj, navadni domobranci spet skupaj, vsi v eni koloni z istim transportom. Do Šiške je peljal vlak tiho, brez kričanja ali zmerjanja partizanov. Tam se je ustavil za kakih 20 minut. Približali so se neki civilisti in ko so nas spoznali za domobrance, so nas obsuli s psovkami. Straža pa jih je napodila od transporta. Ko se je vlak spet premaknil, smo si želeli, da bi zavil proti Štajerski in odtod dalje v Rusijo; saj tako so nam pravili neki komunisti v Kranju. Pa smo se zmotili. Na ljubljanskem kolodvoru se ni ustavil, ampak šele po nekaj minutah vožnje naprej. Tam so nas spet izložili. Takega sprejema nismo pričakovali; kot bi se svet podiral: kričanje, vpitje, razbijanje po vagonih, še hujše pa pretepanje. Prav res, to se ne da popisati. Na obzidju klavnice in tam okrog je bila množica ljudi, mi pa smo tekli, kolikor smo mogli. Jaz sem vlekel za seboj Poldeta Crkonika, ker je bil v Kranju že tako stepen, da ni bil več pri močeh. Ker je bil železniški most čez Ljubljanico podrt, so nas gnali na drugo stran po mostu za pešce, tam pa so že imeli pripravljen drug vlak. Ko smo se kobacali na vagone, je skoraj vsak, ki se je z rokami prijel za ročaje, da bi se laže povzpel, dobil udarec po roki in tako smo drug drugega pehali, da bi bili čim prej notri. Ko so nas zaprli v vagone, je bilo še pri dnevu. Tam smo čakali dobro uro. Začelo se je mračiti in zaslišali smo zvoniti avemarijo, zato smo vsi zbrano zmolili angelsko češčenje. Partizani pa so razbijali po vratih in vpili, da nam tudi Marija ne more več pomagati. Kmalu zatem se je vlak premaknil. Vozil je precej počasi, vendar še prehitro za nas, ki smo že slutili svojo usodo, čeprav smo bili natlačeni kot žveplenke. Na postaji Žlebič vpraša Tone Hočevar železničarja zavirača Franca Menarta, doma iz Borovnice, ki ga je spoznal po glasu, kam nas peljejo. Ta mu je odgovoril, da pač tja, kamor izdajalci spadajo. Ta Menart se je prej vidno štel za našega pristaša, bil pa je očitno zaupen komunist, saj nas je tako rekoč spremljal na morišče.

Lačni, žejni, izmučeni pridemo v Kočevje natančno ob sončnem vzhodu, nekako ob petih zjutraj. Ko so se odprla vrata vagona, smo se z vso naglico pognali ven, ker smo vedeli, kakšen sprejem nas čaka. Pri vratih pa so bili srbski in hrvaški partizani in se nam čudili: Šta se plašite? Postrojili so nas po štiri in štiri in bilo nas je toliko, da so bili prvi že v mestu, ko smo drugi še čakali na postaji. Računam, da nas je bilo okrog 1600. Z nami so hodili isti križev pot nekateri četniki in hrvaški domobranci. Gnali so nas v poslopje kočevske gimnazije. Hrepeneče smo iskali požirek vode, pa ga nismo mogli dobiti. Poleči smo se morali tako na gosto, da nismo imeli kam stopiti. Še prej pa so nas natančno preiskali. Čez kakih 10 minut pokličejo našo in sosednjo sobo na zajtrk. Na stopnicah srečam Janeza Lesarja iz Zagorice, ki mi pove, da so tudi moji trije bratje na dvorišču.

Res je bilo tam kakih sto domobrancev, med njimi bratje Tone, Nace in Stane. Jože je bil še v stavbi. V konzervne škatle so nam natresli nekaj fižola in pesnega perja, vse nekuhano in neslano. Jesti pa nam niso dovolili. Nismo še vsi dobili tiste vode, že je prišel ukaz, naj se postavimo v vrsto po štirje in štirje. Komunistični oficir Moretov Žane iz Novega mesta je vprašal Toneta Žgajnarja, doma iz Dobrepolja, kdaj je šel k domobrancem. Na odgovor, da 8. septembra 1943, je dobil tak udarec, da se je kar opotekel.

Ti ne boš več puške nosil! mu kar pove. Začeli smo korakati skozi kočevsko mesto; partizanov je bilo, da je kar mrgolelo. Domobranski bunkerji so bili vsi porušeni in razkopani. Civilistov ni bilo videti nikjer. Le neko dekle, ki je stalo pred visoko železniško hišo, je z žalostnim obrazom gledalo naš sprevod. Korakali smo po glavni ulici, nato čez Rinžo, mimo cerkve in mimo gradu v sokolski oziroma rokodelski dom. Pred domom je stala lopa; v njej smo opazili, ko smo š1i mimo, kupe vojaških oblek, kar nametanih in s krvavimi madeži. Poglej! pravi nekdo, pa nobeden si ni upal omeniti, kaj naj to pomeni. Gremo v stavbo in jaz pridem v prvo sobo na desno. Nasproti sobe, kjer sem bil, je bila druga soba, v kateri je bilo cel kup nastrižene žice; posamezen košček je bil dolg približno tri pedi. Lahko rečem, da je bil kup visok en meter. Partizani so v poslopju še nekam lepo ravnali z nami. V stavbo so prišli tudi moji bratje. Kmalu nato pa se postavijo stražarji na vrata in se začnejo surovinsko, da ne rečem živalsko vesti do nas. Znova so nas pregledali, oddati smo morali že tako prazne nahrbtnike, obenem pa so nas med hudim pretepanjem začeli vezati po dva in dva. Jaz sem imel pri sebi zavojček cigaret Morava. Partizan, ki me je preiskal, jih je našel. Prosil sem ga, naj mi jih pusti, in ugodil je. Ko pa me je vezal, mi jih je vzel in rekel: Saj greste v angleški logor, kjer bo vsega zadosti. Istočasno se zaslišijo kamioni, kako se bližajo stavbi.

5.1.2. Pot do brezna

Vsakega so zvezali s žico tako, da so bile roke na hrbtu. Žica se je zajedala v meso. Lakti so nam tako stisnili skupaj, da je pošteno bolelo. Jaz sem se toliko časa izmikal, da sem bil iz tiste sobe zadnji zvezan. Navezan sem bil skupaj s Tonetom Hočevarjem, doma iz Ambrusa, za mano pa je bil Tone Žgajnar, doma iz Dobrepolja. Ko smo bili zvezani, so tolkli po nas, nam grozili s streljanjem in repetirali brzostrelke. Edino, kar mi je še ostalo, je bila svetinjica Matere božje in Srca Jezusovega, ki sem jo bil pripel v žep na srajci. Priporočil sem se Materi Božji v varstvo. Kamion je zapeljal k vhodu v stavbo, tako da nihče ni mogel drugam kot nanj. Pri kobacanju gor so nam pomagali z vpitjem, pretepanjem in suvanjem. Tiste, ki so morali na potrebo kar tam, so stražili z brzostrelko v roki. Jaz sem bil naložen na drugi kamion; na dvorišču pa jih je bilo še šest. Ko so vojaki pri prvem kamionu videli, da nam je zvezanim skoraj nemogoče priti gor, so podstavili tnalo, da nam je bilo lažje. Na vsakem kamionu so bili štirje partizani, ki so nas sprejemali in urejali z bikovkami. Ukazovali so nam, kako se je treba usesti. Bilo je nekaj nečloveškega: po dva sta se morala usesti čez vso širino kamiona; druga vrsta se je morala uleči na trebuh in tako so natlačili eno vrsto na drugo kot polena. Zatem so potegnili avto na kraj, da je dal prostor naslednjim. Hotel sem videti svoje brate. Dvojčka Tone in Nace sta bila zvezana skupaj, Stane pa z Lojzetom Kržišnikom, doma iz Kostanjevice. Bratje so me opazili, ker sem se vzpel, kolikor sem mogel. Nje so naložili na četrti kamion. Z nasmehom so mi povedali vse, kar so hoteli: naj bom miren; ko se bomo videli na drugem svetu, bo že boljše. Res pa je, da je bilo tistega 2. junija leta 1945 tako krasno spomladansko-poletno jutro, kakršnega še nikdar prej nisem videl. Kamioni so se premaknili tako, da je šel zadnji naprej. Peljali smo se čez Kočevje, Rudnik, Željne, potem pa po cesti Kočevje–Črnomelj–Bela krajina. Vožnja je trajala približno 30 do 40 minut. Bili so po nas in nas silili prepevati. Zadnja pesem, ki so jo slovenski domobranci peli na poti v smrt, je bila: Češčena si, Marija … , a krvnikom ni bila po volji. Želeli so si: Nabrusimo kose ali pa Triglav, moj dom, ki je pa tudi nismo hoteli peti. Kamioni niso vozili z veliko hitrostjo. Ko smo prišli z ravnega polja v gozd, se je avto nekajkrat ustavil za nekaj minut; to pa zato, ker cesta ni bila široka in so se srečevali z drugimi kamioni, ki so se vračali. Na njih sem skozi ograjo opazil obleko že pobitih soborcev. Ko smo se bolj približali morišču, smo zaslišali streljanje strojnic in pušk ter treskanje bomb, potem še bliže pa divje vpitje krvnikov in končno klicanje ranjenih domobrancev na pomoč. Klicali so na pomoč Boga in Marijo; saj kdo drug že ne bi mogel več pomagati in tudi slišati ne, ker je bil ves gozd na gosto zastražen z zanesljivimi komunisti. Zdihovali so pa tudi tisti, ki so bili na kamionih na dnu in so morali vzdrževati težo vseh, ki so bili naloženi na vrhu. Tedaj se je oglasil domobranec, doma iz Notranjih Goric pri Brezovici, oče petih otrok, kakor je sam dejal, tolažeč nas, naj bomo mirni, čeprav gremo v smrt, saj tudi on vse to vdano prenaša. Zase lahko rečem, da se smrti že nisem bal, pač pa mučenja. Vse to se je godilo na prvo soboto 2. junija 1945. Zato je že omenjeni Tone Hočevar tudi spregovoril, rekoč: Včasih smo na prve sobote pristopali k sv. obhajilu, danes pa nas bo obhajala sama Marija. Celo partizani so utihnili pri teh besedah in niso nič pripomnili.

V strahu smo pričakovali, kaj se bo zgodilo, ko pridemo na mesto. Nič dobrega, vendar je bilo vse hujše, kot smo si mislili. Avto je vozil po vijugasti cesti, ponekod so bili majhni klanci. Ustavil se je v ozki dolini, po kateri se je vila cesta z majhnim naklonom. Odprejo se vrata kamiona in s strašanskim kričanjem nas vlečejo za noge skoraj omrtvele od pritiska, ker smo ležali drug na drugem. Svoj posel so si natančno porazdelili. Ena skupina je imela nalogo z velikimi noži prerezati jermene in vezalke na čevljih in nas sezuti; pri tem pa ni bilo važno, če je pri takem poslu zadel tudi v nogo. Po bližnjem grmovju je viselo vse polno pasov; z njimi so nas po dva in dva povezali v kolono. Prvo, kar me je strašno pretreslo, ko se me vrgli s kamiona na tla, je bil prizor: nekaj metrov proč je sedel popolnoma gol domobranec, okrog njega pa se je vrtel partizan z velikim krivim nožem in ga rezal, da mu je kri v curkih tekla po telesu. Bil je slep, ker mu je mučitelj oči že prej izrezal; na hrbtu je bil zvezan; prenašal je vse popolnoma tiho; ni bilo slišati besede pritožbe; sedel je, a bil je zravnan, z glavo pokonci.

Partizani so bili brez bluz, rokave so imeli zavihane, v rokah pa so nekateri imeli velike nože, drugi kole, puško ali brzostrelko čez rame. Taka je bila vrsta, ki nas je tepla. Imeli so dolge lase in divji pogled; govorili so južnjaško, srbsko ali hrvaško. Nože, ki so bili krivi, so imeli nasajene na precej dolgih ročajih. Oficirji so jih priganjali, da so nas čimbolj bili in mučili. S ceste smo krenili na levo, med potjo smo se morali usedati, pa spet vstajati, korak nazaj, korak naprej in vpiti na povelje: Kopa, jama, seno, slama! Zakaj to, še danes ne vem. Stražili so nas, razporejeni v dveh vrstah; po gozdu pa je bilo tudi sicer vse polno partizanov, ki so nas sramotili in pretepali. Nekateri pa so pred jamo, kjer so nas streljali, nosili zaboje streliva. Nekateri med nami so prišli do jame že skorajda nezavestni. Kakšne tri metre pred jamo so nas razvezali in vsak si je moral hitro sleči vso obleko, le nekaterim se je posrečilo ohraniti kakšen kos na hrbtu. Zatem pa so nam partizani z noži in koli kazali pot v grob. Na kraju, kjer so nas slačili, je bil tudi neki Italijan, ki je kričal na nas, da smo fašisti, ker so nekateri domobranci nosili črne srajce; to so bili namreč oklopničarji. Slekel sem se do golega, le srajco sem pridržal. Nekateri izmed nas so pritekli razmesarjeni in brez oči; kajti s tistimi krivci so krvniki suvali kar v glavo tako, da je nož zapičil in zataknil v živo meso, potem pa so vihteli ročaj sem in tja, da so nekatere glave popolnoma izmaličili. Tako smo potem morali mi napol mrtve vleči do jame za sabo. Pot do jame so napravili tako, da so posekali grmovje, ki jo je bilo obraščalo, tako da smo tekli po tistih štorih in si porezali noge. Pred mano je tekel Tone Hočevar; pot je bila vijugasta in v trenutku ga je zmanjkalo. Kakšen bo grob, si nisem nič predstavljal; le streljanje sem slišal. Ko so me sunili, naj tečem, sem se podvizal, ker so me suvali z obeh strani. Pritečem do jame in zapazim skupino partizanov, ki so streljali vanjo po napol živih domobrancih in metali bombe, da se je bliskalo in grmelo, kot bi bila huda ura. V jami nas je ostalo šestnajst živih. Ležali smo v stranskem rovu, vsi na kupu, ker nas je zelo zeblo, da so nam roke kar šklepetale, čeprav je bilo meseca junija. Poleg tega smo bili že brez obleke, žejni in lačni. Jama je bila na vrhu veliko ožja kot na dnu. Na dnu je ležal tudi debel hlod, približno 80 cm v premeru. Mi, ki smo bili še pri moči, smo vsakega mrliča, ki je imel kaj na sebi, slekli in se sami oblekli ter ranjene obvezovali. Roke smo razvezali vsakomur, če se je le dalo; samo tistim ne, ki so bili preveč na sredi jame, ker so partizani streljali noter. Bili so med nami tudi duhovniki in kurati, ki so peli pogrebne pesmi in molitve, da je bilo res nekaj pretresljivega poslušati tiste glasove: v slovenščini in latinščini. Veliko umirajočih je molilo na glas, kolikor se je dalo, za morilce, ponavljajoč Kristusove besede: Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo! Preklinjanja med nami ni bilo slišati. Streljanje je trajalo 2. junija, v nedeljo 3. junija ves dan, v ponedeljek 4. junija pol dne neprenehoma, popoldne pa bolj poredkoma.

5.1.3. Rešitev iz jame

Žrelo jame so stražili podnevi in ponoči, tudi ponoči so streljali vanjo s strojnicami in metali bombe. Vpitje umirajočih je bilo nepopisno. 5. junija je zavladala zunaj popolna tišina. Nas šest, ki smo bili lažje ranjeni in smo še lahko hodili, je čakalo trenutka, ko bi lahko zlezli ven. Tretjega dne smo namreč našli še drug stranski rov, ki je bil dolg kakih deset metrov, vendar po njem ni bilo nobenega izhoda. Nekomu med nami se je posrečilo, da je priplezal do roba jame, tam pa ga zagrabijo partizani in vprašajo: Šta si ti, rupnikovac ili nedičevac? Odgovori jim: Domobranec sem. Nekaj deset minut je bilo tiho. Brez strela je padel v jamo. Zaklali so ga. Tako nas je ostalo še pet, ki smo lahko hodili. Z Vinkom Mravljetom sva si napravila zaklonišče ob steni nekega kapnika tako, da sva si naredila steno iz petih, šestih mrličev. Mi, ki smo bili v jami še živi, smo partizane dobro videli, ker jim je sonce svetilo v obraz, mi pa smo bili v temi. Vendar pa nismo preveč zijali, ker smo se bali, da nas bodo opazili. Potegnemo se nazaj v rov in čakamo, kaj bo. Govorili nismo veliko, več smo premišljevali. Tudi moliti se nam že ni dalo, le angelsko češčenje smo zmolili skupaj kdaj pa kdaj in molitev: Spomni se, o premila Devica Marija … Te molitve prej nisem dobro poznal, ko sem pa slišal druge moliti jo, sem se je takoj naučil. Kmalu potem, ko so vrgli nazaj v jamo zaklanega domobranca, se je zaslišalo zunaj kopanje in videti je bilo, da bodo rob jame zaminirali, kot smo tudi pričakovali. Ni minilo pol ure, že je zagrmelo in v jamo so se valile velike skale in kamenje na umirajoče domobrance. Ponovilo se je štirikrat, skupaj pet detonacij. Nekomu med nami je zaradi pritiska počila mrena v ušesu. Vse to se je zgodilo 5. junija dopoldne. Nam rova ni popolnoma zasulo, ker je bila jama na dnu široka; trupla so bila pokrita s kamenjem, pa vendar ne popolnoma; slišalo se je še vedno hropenje in težko dihanje domobrancev. Potem so nametali noter neke bombe, ki so zadimile, da se ni prav nič videlo. Prisluškovali smo, da bi videli, če je še kaj možnosti za rešitev ali ne. Ko se nam je zdelo, da se že noči, smo se začeli pripravljati, da bi prišel iz jame. Prepričani smo bili, da je to zadnja noč, ko se še lahko rešimo; preveč smo bili namreč že izčrpani. Drugače pa se še nismo hudo vznemirjali. Lahko rečem, da smo bili popolnoma mirni, čeprav smo računali, da ostanemo lahko kar tam popolnoma zakopani. Le eden od nas je bil bolj nestrpen. Vem, da sem tisti večer skušal priti iz jame, pa komaj sem se premaknil, sem izgubil zavest. Prebudil sem se šele drugega dne. Vem pa, da sem med tem časom bruhal vodo. Prepričan sem bil, da so se drugi rešili in da sem sam ostal med mrtvimi, pa se zaradi tega nisem razburjal. Začnem po vseh štirih lesti naprej in pridem kmalu bolj na svetlo. Medtem najdem Mravljeta, ki je ležal ob skali mrtev, zatem drugega in še drugega: oba mrtva. Eden, doma z Rudnika pri Ljubljani, imena mu ne vem, v jami smo ga preprosto klicali Rudnik, je bil pa še živ in je čakal pred odprtino jame, če bi mogel ven. Pove mi, da je zunaj še vedno straža in da kdaj pa kdaj mečejo noter bombe. Tisto jutro so vrgli na skale tudi tri ranjence.

Dan je potekel v čakanju na rešitev iz jame. Žejo sva si gasila tako, da sva srkala kapnike in si močila usta z lastno vodo. Tudi nekaj mesa mrtvih domobrancev sva zaužila. Dokler še ni bilo zaminirano, se je nad goro trupel dvigal dim in sopara, ker sta se parila kri in znoj. Kri je tekla po truplih v taki količini, da je bilo slišati kot žuborenje potoka. Tisto popoldne sem napisal na kos časopisnega papirja, na rob, ki ni bil tiskan, katere skupine domobrancev so bile pobite v jami. Svinčnik in papir smo dobili od mrtvih domobrancev, ki smo jih razvezali in slekli, če je kdo še imel spodnje perilo na sebi. V tem perilu smo dobili papir in svinčnik. Mravlje pa je pri nekom dobil tri tisoč lir; te sem jaz potem prinesel ven in izročil v tisti prvi hiši, kjer so mi pomagali in rešili življenje. Začelo se je nočiti. Nagovorim Rudnika, naj poskušava ven. Pa ni mogel, ker mu je postalo slabo. Vzpnem se na drevo, ki je po nesreči padlo v jamo. Bilo je že temno, ko sem s težavo prilezel ven. Ob izhodu je bilo toliko muh, da sem imel občutek, kakor da me hočejo spraviti nazaj v grob, ker so se tako zaletavale vame. Slišal nisem nič, ker mi je po glavi vse šumelo. Pred jamo je bil neki človek obešen za noge na grm. Ognil sem se mu in zdrsnil v dolino. Ne da se povedati, kako sem dihal osvežujoči zrak. Hodil sem vsevprek po gozdu, srečeval divje merjasce, pa mi niso nič hudega storili. Tudi bal se jih nisem, strah me je bilo samo komunistov.

Drugega dne pridem ob štirih popoldne nad vas Koblarje. Med potjo sem gasil žejo z roso, hranil pa se s kislo deteljico. V Koblarjih pri Kočevju je bilo v vasi polno komunistov. Počakal sem, da se je znočilo. V mraku sem se približal vasi. V neki hiši sem dobil vodo, jajce in krompirja. Od tam sem odšel proti vasi Otavice, kamor sem prišel okoli dveh ponoči. Prišel sem k zelo dobri družini, kjer sem pet dni počival in se zdravil.

Iz jame sem prišel 6. junija okrog devete ure zvečer. Potem sem se do 1. aprila 1946 skrival po dolenjskih gozdovih. Tedaj sem se odpravil čez Ljubljano, Brezovico, Horjul in Vrhniko v Trnovski gozd. Mejo sem prekoračil med Sv. Gabrijelom in Sv. Mihaelom in prišel v Gorico 4. aprila 1946

5.2. Rog

Avtor: Blaža Cedilnik

5.2.1.

Rog. Zmeda v glavi, zmeda v duši, zmeda v srcu. Ne razum ne vest ne čustvo ne morejo dojeti, kako se je moglo vse to zgoditi. Niti tega ne, kaj se je pravzaprav tam zgodilo. Na kosu lesa ob eni od jam so vžgane besede:

Prišel je satan v Rog.

Naredu strašen je zločin.

Ostale so kosti v spomin.

Usmili se mrtvih, ljubi Bog!

Satan. Kako bi lahko človek storil kaj tako strašnega. Človek z razumom, dušo, srcem.

Nihče ni vedel za poboje. Nihče? Vedeli smo. Vendar smo to vedenje skrivali globoko v sebi kot nekaj, kar se ne sme vedeti, o čemer se ne sme razmišljati. Vendar vedeli samo napol, bolj slutili, bolj dotikali se roba nečesa, ne pa tisto držali v rokah, zavedajoč se vseh njegovih razsežnosti.

Brala sem Steinbeckovo knjigo Negotova bitka. Morala bi biti obvezno berilo v šoli. Komunistični provokatorji (seveda lepo oblečeni in lepih in pametnih besedi) so hodili od fabrike do rudnika in hujskali delavce k štrajkom. Ko je štrajk končno izbruhnil, so se provokatorji pobrali, saj je bilo njihovo delo končano; vse posledice štrajka pa so nosili delavci in njihove družine. Knjiga je pravzaprav Steinbeckovo razmišljanje o komunizmu in revoluciji. Ampak mene spominja na NOB. Partizani so v bližini kake vasi napadli Nemce ali Italijane, skratka okupatorja, potem pa so se brž pobrali. Posledice so nosili vaščani – streljanje talcev, požganje hiš. Ali res nimamo (nismo imeli) nobenega Steinbecka, ki bi napisal knjigo o partizanščini skozi tako optiko. Razmišljanje o tem, kaj bi bilo, če bi bilo. Ali – če ne bi bilo.

Druga svetovna vojna. Antifašistična vojna. Prav. Premagali smo fašizem. Še bolj prav. Kaj pa drugi izmi, drugi totalitarni režimi, ki so teptali in še teptajo človekove pravice? Kdo jih »šmergla«? Zahod oziroma Evropa se gre še naprej miroljubno koeksistenco. Dokler me pustiš pri miru, lahko počneš s svojimi ljudmi, kar ti drago. Morda bomo sem ter tja napisali kakšno pikro v kakšen časopis, morda poslali kakšno noto, to je pa tudi vse. Znotraj svoje države lahko vsak despot počne, kar hoče. (V Pol Potovem režimu so pobili skoraj pol ljudstva v Kampučiji. Kaj vas pa briga, kaj počnemo z državnimi sovražniki, je izjavil.) In če je bil kak totalitarizem med drugo svetovno vojno na pravi strani, to pomeni, da se je proglasil za protifašističnega, potem mu ni nihče gledal pod prste. Če je teptal človekove pravice, če je izvajal montirane procese, če je pobijal množice ljudi. (Vse v stilu: Kaj je dobro, če te trebuh boli? To, da mene ne.)

Obsojamo Italijane, kaj vse so storili slovenskemu narodu tam v obmejnih predelih. Seveda, vsega obsojanja vredno. Pa Nemci, ki so pobijali Žide in pripadnike drugih narodov med fašizmom. Seveda jih je treba obsoditi. Treba je reči, da to ni bilo prav, da je bil to nezaslišan zločin. Kaj pa pobijanje lastnih ljudi, kaj pa je to drugega kot zločin? Pa se reče temu napaka. Pa se to ne obsodi. Pa se samo reče, kar je bilo, je bilo, pozabimo vse skupaj in glejmo v prihodnost.

Ampak to je bil nezaslišan zločin. Od organizacije do izvedbe vsega obsojanja vredno. V primerjavi s koncentracijskimi taborišči je bila produktivnost neprimerljiva in najbrž neprekosljiva.

Prišli so mi v roke knjige V znamenju Osvobodilne fronte, Črne bukve, Črna maša. Zakaj nisem komunist, Malikovanje zločina. Zadnji dve sem prebrala dokaj hitro, prve tri pa sem »konzumirala po dozah«, kajti v njih je bilo toliko groze, zla, bolečine, sovraštva, človeške bede, strahu. Brala sem po koščkih, s premori, posamezne odlomke po večkrat, da ne bi česa narobe razumela, narobe povezala. In namesto da bi mi stvari postajale jasne in razumljive, se je v meni čedalje bolj kopičila brezoblična kepa groze neznanega, nerazumnega, nedojemljivega.

Potem so začele izhajati knjige, v katerih so bila pričevanja tistih, ki jim je uspelo pobegniti, bodisi s transporta bodisi iz jam. Spreletaval me je srh. Vsa vlakna v meni so drgetala. Misli so se mi podile po glavi v začaranih krogih. Neznano, nerazumno, nedojemljivo. Pa ni šlo pri vsem skupaj za mojega očeta. Če bi bili ubili samo njega in morda še nekaj drugih, bi zlahka sprejela vse skupaj kot napako, kot nekaj, kar bi se dalo razumeti in dojeti. Ampak ubijanje po tekočem traku, industrijsko ubijanje, kot … kot … tega pa ni mogoče ne prepoznati ne razumeti ne dojeti.

In potem je prišla znamenita »spravna maša« v Kočevskem rogu. Oba govornika, nadškof Alojzij Šuštar in predsednik države Milan Kučan, sta se na vse kriplje trudila in skrbno izbirala besede, da ja ne bi bilo v njih kančka omembe zločina ali obžalovanja zločina, kaj šele obsodbe zločina; čutiti je bilo samo neke vrste obžalovanje, pa še ta beseda je premočna za mlačnost, ki je vela iz njunih besed. Zraven pa je stal Kocijančič z rokami v žepih. Brez sleherne pietete. Pa tudi v nasprotju z osnovnimi pravili lepega vedenja. Na proslavah v čast padlim borcem partizanom se najbrž ne obnaša tako. Moj razum ni bil razočaran, saj nisem zares verjela v kaj takega, pa je le tlelo v meni neko religiozno upanje, da se bo to morda kljub nejevernosti mojega razuma vendarle zgodilo.

Obsojamo dogajanja v Bosni … Pobijanja, nečloveška mučenja, množične grobove, ki prihajajo na dan … In čudi se vesoljna Evropa, vesoljni svet. In mi se čudimo. Ali smo res tako sklerotično pozabljivi, ali imamo res tako ignorantski odnos do naše polpretekle zgodovine, ki ji komaj že lahko rečemo zgodovina, saj je ogromno prič tega časa še živih, še več je pa takih, ki nosijo v sebi neposredne posledice tega časa (nekateri v obliki privilegijev, drugi v obliki žalostnih spominov). Ne moremo razumeti, kako da mednarodno sodišče ne obsodi (vsaj formalno, vsaj v odsotnosti) glavnih akterjev zločinskih dejanj, ki se dogajajo v Bosni. Zlahka pa razumemo, da ni mednarodnega sodišča (ali pa domačega), ki bi obsodilo glavne akterje pobojev po drugi svetovni vojni v Sloveniji (pa seveda še kje drugje). S tem in ne samo s tem (vsi ti akterji, ki so še živi, ki so v prejšnjem režimu uživali vse privilegije borcev za svobodo in demokracijo itd., uživajo še danes iste privilegije na račun trditve, češ da so takrat postavili temeljni kamen slovenski osamosvojitvi, kakšna ironija) smo požegnali takšna dejanja. Za nazaj in za naprej. Če imaš oblast, če si zmagovalec, potem ti je vse dovoljeno, vse odpuščeno.

V Rogu ni več prvih mož naše države. Pa je lepše tako. Bolj imenitno. Pride, kdor čuti, da mora priti. In teh je veliko. Veliko preveč. Njihova množica priča o razsežnosti zločina. O tem, koliko ljudi je bilo poleg tistih v jamah prizadetih, prizadetih za vse življenje.

Rog. Stojim med množico. Opazovalec. Vse življenje sem bila opazovalec. Poslušam pripovedovanje moškega, ki je ušel iz jame. Glas se mu trese, spomini ga prevzamejo, glas se mu zlomi, ne more dokončati svoje pripovedi. Opazujem obraze okoli sebe. Trzajo od bolečih spominov. In tem ljudem hočejo obesiti željo po maščevanju, sovraštvo, revanšizem! Ti ljudje česa takega niso zmožni. Nikjer nobenega sovraštva. Nobene sle po maščevanju. Samo neznosna bolečina. Vsenaokrog sama bolečina. Skrušenost, žalost, bolečina, da bi počilo srce.

In ta bolečina se seli vame. V mojo dušo. Strah me je. Strah za mojo Slovenijo. Ki ni zrasla na ljubezni in zaupanju, ampak na laži in netenju sovraštva. Sovraštva do tistih, ki nosijo v sebi morje bolečine.

5.3. Slovenske zahvalne litanije

Avtor: Cvetka Hanuna

5.3.1.

Zahvaljujte se Gospodu ker je dober,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Zahvaljujte se Bogu v višavi,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Zahvaljujte se Gospodu gospodov,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Dal nam je lastno deželo,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Sinje morje nam je poklonil,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Omejil nas je s kipenjem gora,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Obdaril nas je z rodovitno ravnino,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Prepredel jo je s srebrnimi nitmi,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Združil nas je s Samom,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Poslal nam je blagovestnike,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Dal nam je spoznati dan svojega obiskovanja,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Poslal nam je Sveta brata,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Prva sta Ga oznanjala v domači besedi,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Potrdil nas je v prastari Karantaniji,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Poslal je pisarja naše besede,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Dal nam je brati svojo Knjigo v našem jeziku,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Jezik, ki je v pomladi zapel v blagoglasju,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Dal nam je svete može,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Rod se ni utopil v tujem morju,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Nov dan se je zarisal na obzorju,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Rešil nas je topota rjavih in črnih jahačev,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Varoval nas je pred hordami iz step,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Podaril nam je zaton krvave zvezde,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

V zborih bom hvalil Boga,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Sprejel je žrtev mojega rodu,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Iz nas nemočnih je ustvaril mučenike,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Iz svetih ran so se izlili potoki svetlobe,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Na Rog, na Teharje in vse skrite samote,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Spremlja nas plamen njegove ljubezni,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Z nami je moč njegove zaščite,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Z njo uravnava našo usodo,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Slavimo Gospoda v njegovem sijaju,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Slavimo ga v slovenskem svetišču,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Slavimo ga z upanjem in pričakovanjem,

ker vekomaj traja njegova dobrota!

Amen! Amen! Amen! Amen!

6. Iskanja in besede

6.1. Pesem domobranskih mater

Avtor: Ivanka Kozlevčar

Vaša telesa trohnijo skrita v breznih,
v starih rudniških rovih,
v zemlji pod kupi smeti in odpadkov
neusmiljenega, divjega časa.
S prevaro so vas izročili krvnikom,
skrivno vozili na morišča,
zvezane, sestradane, pretepene,
v temnih nočeh, v zaklenjenih vagonih,
pokritih kamionih.
Skrivali so vaš križev pot,
vašo bridko smrt.
Skrivali so svoj zločin.
Me pa smo čakale,
da se vrne kdo živ,
se od daleč kdo javi čez čas.
Kako bi pobili vse vas?
Ko bi le mogle dobiti kak glas.
Pa je vstajal dvom,
pa je rastel obup.
Moj Bog, kaj je res?
Pa da bi pobili vse štiri,
pa moje tri,
pa mojega edinega!
Kako da si to dopustil,
kako da si nas zapustil?
Pa smo te zanje vsak dan prosile,
pa smo zanje vsak dan molile.
Moj Bog, zakaj?
In taka grozna smrt!
Moj sin, si padel v jamo še živ,
so te vrgli v rudniške rove,
te je kdo pobil za zabavo?
So te onemoglega pohodili na poti,
so ti izbili zobe, moj mož?
Ste res vsi mrtvi?
Kako naj živimo s to grozo?
Pa ste začeli hoditi k nam
ob večerih, ko smo molile,
na košenine, ko smo kosile
z bolečino v pasu od svita do vročega dne,
na njive, ko smo orale in žele,
v kuhinje, ko smo mesile kruh.
In v sanjah ste se prijazno smehljali,
kakor da ni bilo muk,
kakor da bi nam radi pomagali.
Pa smo vam vzdržale
za otroke, za starčke, za ljubi dom.
Vaša telesa trohnijo skrita v breznih,
v starih rudniških rovih,
v zemlji pod kupi smeti in odpadkov
neusmiljenega, divjega časa.
Ko bi nam dali vaša mrtva telesa,
bi umile vaše bridke rane,
ovile jih gola v dišeče platno,
v belo platno iz starih skrinj,
položile jih v bele krste,
v bele krste fantovske mladosti.
Odnesle bi vas v prazne domove,
s starčki in otroki bedele ob vas
in molile, dokler bi vas ne odnesli skoz vas
in bi na koncu pri zadnji hiši postali
in bi nekdo prosil za zamero,
za naš in vaš dolg pred Bogom.
In ko bi se zbrale vse bele krste,
sto in sto belih krst pri vseh farah,
in ko bi zazvonilo za pokop –
ljubi Bog, tega ne bi prestale.
Tako pa smo tiho trpele,
dokler ni prišla vrsta na nas
in smo omahile za vami.

6.1.1.

Pa smo vzdržale za otroke – za boljši čas

Slika 23. Pa smo vzdržale za otroke – za boljši čas Mirko Kambič

6.2. Obsceni svet

Avtor: Arturo Uslar Pietri

6.2.1.

Besedilo je prevedel Branko Rebozov /Argentina/

Mnogo modrih opazovalcev se strinja z mnenjem, da se je strahotno, nasilno, nespametno in cinično 20. stoletje začelo z izbruhom prve svetovne vojne ter se nenadno končalo leta 1989 s sesutjem Sovjetske zveze in komunističnega sistema. To je bilo sorazmerno kratko obdobje, vendar neverjetno napeto; vsekakor je v mnogih ozirih spremenilo človekovo mentaliteto in povzročilo velike materialne, moralne in umske spremembe, katerih prave razsežnosti ter njihovih silnih učinkov še ne moremo oceniti v vsej njihovi daljnosežnosti. Lahko pa trdimo brez strahu, da bi se motili, da je bilo v tem kratkem času toliko usodnih sprememb, prevratov in kriz in s tolikimi posledicami, da bi bila zanje poprej potrebna cela stoletja, da bi se zgodili.

Prejšnje spremembe v človekovi kulturi in miselnosti so se dogajale počasi. Počasi je potekal prehod iz srednjega veka v renesanso in tudi moderna doba od 10. stoletja dalje se je oblikovala počasi. Prav tako počasi so se širile ideje in težnje, ki jih imenujemo razsvetljenstvo. Upravičeno se je mislilo, da je 19. stoletje v bistvu trajalo od 1789 do 1914, to je od francoske revolucije do prve svetovne vojne. V kratkem obdobju, ki ne presega 75 let (1914–1989), pa je človek doživel na vseh poljih mišljenja in človeških izkušenj tako radikalne spremembe, da lahko mirne duše rečemo, da se v današnjem svetu ni ohranilo nič, kar je živelo v svetu iz 1914.

Dovolj si je predstavljati – to bi bila plodovita intelektualna vaja za učenje – travmatično ter obupno reakcijo, kakršno bi imeli ljudje, kot so bili Oscar Wilde, Paul Valery, Gabriele D’Annunzio, Thomas Mann, če bi se iznenada vrnili v današnji svet. Očitno je, da bi razumeli zelo malo, kar bi videli okoli sebe; čutili bi se popolne tujce, izključene, in zelo verjetno je, da bi prišli do zaključka, da je bilo življenje v njihovem času boljše, intelektualno in družbeno vrednejše in dostojnejše.

6.2.2. Težak napor

Človek je bil vedno kompliciran in protisloven, ker je edino živeče bitje, v katerem se odigrava tisto nerazrešljivo stalno protislovje med duhovnim in fiziološkim, med telesom in dušo, med realnostjo in domišljijo, protislovje, ki ni bilo nikoli razrešeno in ki je poglavitni vir vsake umetnosti in vsake filozofije, pa tudi bistvo človekove pogojenosti. Lahko bi rekli, da ves napor vseh zaporednih civilizacij ni obstajal v ničemer drugem kot v iskanju, kako doseči spravo med nagoni in razumom, med angelom in živaljo, kar je bil osnovni vzrok velikih umskih in družbenih uspehov, katere je človek dosegal v svoji dolgi zgodovini. Vzgoja ni bila od začetkov nič drugega kot en sam nenehen napor, kako narediti človeka boljšega ter ga dvigniti nad njegove nagone.

Bili so časi, ki jih danes po krivici zaničujemo, in ne brez nespameti; časi, kot je bila viktorijanska doba v Angliji in po vsem Zahodu; časi, v katerih so se ustvarjali nekateri ideali, pravila za vedenje, družbeni predpisi za navade in obnašanje, predsodki in načela, ki so kaj lahko dosegli stopnjo smešnosti in nevzdržnosti. Vendar pa je na dnu viktorijanskega hotenja po dostojnem in častnem življenju obstajalo eno samo prepričanje: da je človek vzgojljivo bitje in da ga je mogoče s pomočjo vzgoje dvigniti nad njegove instinkte.

6.2.3. Proust

Ne bi bilo težko predstavljati si, kaj bi mislil človek z izobrazbo ter kulturno tradicijo Marcela Prousta o rabi, navadah, obnašanju, o načinu obnašanja, o govorjenju; in kako bi tak človek živel v skladu z današnjim svetom, v katerem prevladuje odpor proti vsemu, kar bi pomenilo rafiniranost, mišljenjsko višino, skrb za dostojnost ter spoštljivo zadržanje in prizadevanje za boljši fizični in moralni izgled.

Ne smemo pozabiti, da so nekoč rekli, da je hlinjenje neka vrsta davka, ki ga grde razvade plačujejo kreposti, izkazujoč ji na ta način svojo pokorščino. Čista resnica je, da je svet postal obupno obscen. Aktualna družbena realnost posameznikov in skupnosti na vse mogoče načine nasprotuje moralnim pravilom in etičnim principom, na katerih je bila zgrajena naša civilizacija. Čudovito vplivna moč radijskih, televizijskih in kinematografskih sporočil, ki bi lahko bila najizrazitejše sredstvo za vzgojo množic, o kakršni človek niti sanjal ni, je prišla pod oblast pokvarjenosti, spolnosti in nasilja. Junaki in vzori, katere ti množični mediji prikazujejo s tako silovito vplivnostjo, si prizadevajo na različne načine povzdigniti polnost najelementarnejših, najnižjih instinktov ter ustvarjati nekaj, česar ne moremo imenovati niti vrednotiti drugače kot neizmerno moralno praznoto za večino ljudi.

Od davnih klasičnih časov so ljudje zavračali obsceno, prostaško, sploh vse, kar je odkrito nasprotovalo sramežljivosti in dostojnosti ali jo žalilo. V naših množičnih medijih pa surovost, cinizem, nevljudnost, pokvarjenost ter grobost in nasilje prevladujejo z najnesramnejšo vztrajnostjo.

Poplava

Slika 24. Poplava Simon Dan

6.2.4. Brezumni nagoni

Nasilje v vseh mogočih oblikah se je razširilo po svetu. Nasilje je najožje povezano s fanatizmom, brezumnim sovraštvom ter z najbolj protisocialnim človeškim nagonom. Ni dneva, da nas ne bi množični mediji zasuli s strahotami, v katere se izliva ta svet iracionalnih nagonov, kot so razstrelitev zgradbe v Oklahoma Cityju, strupeni plini v podzemni železnici v Tokiu ali nikoli končana vojna med Arabci in Židi na Bližnjem vzhodu. Nagnusen je tudi spektakel vojne v Bosni, kjer se že po treh letih z vednostjo ter potrpežljivostjo velesil nadaljujejo genocidni boji, ki nimajo nobene racionalne upravičenosti. Imamo primer Čečenije v Rusiji ter pošasten izbruh rasnega sovraštva, zaradi katerega krvavi Ruanda.

Nikoli prej ni svet živel v tako globoko obsceni dobi, tako nasprotni vsem principom, ki so dopuščali ustvarjanje civilizacij. Zunaj takega položaja nimajo misleči ljudje vsega sveta bolj nujne naloge, kot priti do dna temu, kako je moglo človeštvo priti do tako nevarnega stanja, ki nas približuje nihilizmu, in, kar je še važnejše – kaj bi lahko pametnega storili, da bi se začeli reševati iz njega.

7. Slovenske teme – poletje ’96

7.1. Moralni dolg slovenskega naroda

Avtor: Peter Gosar

7.1.1.

Dolgovi so neprijetna stvar. Prej ali slej jih moramo poravnati. Navadno mislimo le na dolgove finančne narave. Pogosto so še bolj neprijetni tisti drugi dolgovi, ki niso povezani z denarjem, ampak s slabo vestjo in krivdo. Vsako nasilje nad sočlovekom, narodom ali naravo, pa naj gre za kršenje moralnih norm humane družbe in osnovnih človekovih pravic, omejevanje osebne ali narodove svobode, uničevanje okolja, nas naredi krive, povzroča slabo vest in povečuje naš moralni dolg. Dolžniki smo lahko posamezniki ali pa tudi narod kot celota.

V tem zapisu razmišljam o moralnem dolgu slovenskega naroda, ki ima svoje korenine v dogajanju na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno in po njej. Menim, da je slovenski narod velik dolžnik mnogim sonarodnjakom, živim in umrlim, pa tudi bodočim rodovom zaradi brezbrižnega odnosa in odziva na zločinske poboje zavednih Slovencev, ki jih je izvajala partija med vojno, in državnega genocida ter terorja izrednih razsežnosti takoj po koncu vojne.

Pred leti se je ob žalni in spravni slovesnosti v Kočevskem rogu zdelo, da bo slovenski narod začel odplačevati ta svoj dolg, pa smo se žal motili.

Po koncu vojne je mnogo slovenskih družin, očetov, mater, bratov in bližnjih skrito žalovalo za izginulimi in pobitimi družinskimi člani, ki so bili pretežno v cvetu mladosti in šele na začetku svojega odraslega življenja. Ostali del naroda je več ali manj brezbrižno »prezrl« ali morda celo tiho odobraval zločinski genocid. Iz prvega obdobja po vojni ni znano, da bi prišlo v našem javnem življenju do obsodb, nestrinjanj in distanciranj od zločinov. Nastala je zarota molka o tem, kar se je zgodilo. Podobno kot pri nemškem narodu, ko mnogi Nemci trdijo, da niso nič vedeli o koncentracijskih taboriščih in dogajanjih v njih. Pri nas so bile in so razmere podobne. Se vedno se vodilni politiki iz prejšnjega obdobja drznejo trditi, da za poboje sploh niso vedeli ali pa so zanje zvedeli šele po mnogih letih. Še bolj žalostno je, da je vodilna plast slovenskega naroda, ki jo predstavljajo družbeni, gospodarski, kulturni in znanstveni delavci, gledala in pogosto še vedno gleda na to strašno dejanje v naši polpretekli zgodovini brezbrižno, z razumevanjem in kot nekaj normalnega v življenju narodov. Odtod stalno pozivanje k prenehanju »štetja kosti«. Terorizem je prešel v našo podzavest že tako, da iščemo za najhujše zločine politične, psihološke, sociološke in ne vem še kakšne razlage in opravičila.

Ljudje so edina živa bitja, ki pokopavajo svoje mrtve. Narodi in verstva imajo sebi lastne pogrebne obrede. Vsem je skupna zavest o globokem etičnem pomenu tega dejanja, ki ga narekuje specifičnost človekovega bitja in njegovega duhovnega sveta. Pokop umrlih ni pri nobenem narodu ali plemenski skupnosti le dejanje iz higienskih razlogov.

Človek se zaveda časa. Preteklost, sedanjost in bodočnost so stalne spremljevalke naših razmišljanj in pomemben del našega miselnega sveta. Prav dobro se zavedamo svoje minljivosti. Vsakdo se rodi, živi in umrje. Zavest časa je človeštvu omogočila preživetje v boju za obstoj in stalen napredek v kvaliteti življenja. Vsaki generaciji je narekovala, da mora graditi na izkušnjah in dognanjih prednikov in da je njeno delo v bistvu delo za bodoče rodove. Ko je govor o kvaliteti življenja, ni s tem mišljen le tehnološki in civilizacijski, ampak v enaki meri duhovni, etični in socialni vidik našega žitja in bitja v družbi. V povezavi z zavedanjem časa dobi tudi odnos do mrtvih globok etični in moralni pomen. O misteriju rojstva, življenja in smrti vemo malo, še manj razumemo. Globoko v naši zavesti pa je, da s smrtjo ni vsega konec. Tudi se zavedamo, da smo del človeštva, najprej v osnovni celici človeške družbe družini, nato kot pripadniki naroda ali države in končno kot del celotnega človeškega rodu. Težko bi soglašali z ekstremnim individualizmom. Zavedamo se medsebojnih obveznosti. Od desetih božjih zapovedi jih kar sedem izraža pravila in prepovedi, ki se tičejo odnosov z bližnjimi.

Mesto

Slika 25. Mesto Izidor Mole

Življenje je sveto. Nismo gospodarji nad lastnim ali tujim življenjem. To je izraženo v peti zapovedi »Ne ubijaj«, ki nikakor ni nekaj specifičnega le za krščanstvo. Svetost življenja je osnovno moralno načelo skoraj pri vseh verstvih in kulturah. Po umoru Abela Bog reče Kajnu: »Kaj si storil? Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje. Zdaj torej bodi preklet, proč od zemlje, ki je odprla svoja usta, da je prejela iz tvoje roke kri tvojega brata!« (1 Mz 4, 10-11). Pri nas bi radi glas krvi pobitega brata kar preslišali. Židje imajo dan holokavsta, ko se vsako leto z minuto molka spomnijo vseh žrtev v fašističnih koncentracijskih taboriščih. V Sloveniji ostajajo pobiti nepokopani. Po kraških jamah in drugje so njihove kosti in nihče se ne zmeni, da bi mrtve spodobno pokopal v posvečeni zemlji. Ne bi se čudil, če bi nekega dne slišali v državnem zboru, da je naš narod tako reven, da si kaj takega ne more privoščiti.

Krivda in moralni dolg slovenskega naroda sta večplastna. Zato ni mogoče ta dolg poravnati le na simbolni ravni z nekakšno deklaracijo, spomenikom žrtvam vojne in revolucije ali podobnim obeležjem.

Velik moralni problem sodobnega sveta je v tem, da sprejema in dopušča terorizem in genocid kot sredstvo za doseganje političnih ciljev. Slovenski narod mora jasno in z dejanji pokazati, da se odločno distancira od takih načinov političnega boja tako v preteklosti kot sedanjosti. To bi moralo preiti v zavest vsakega Slovenca. Takšna mora biti naravnanost pouka državljanske vzgoje, zgodovine, psihologije, etike in nasploh vzgoje mladih generacij.

Žrtve teorizma in genocida na Slovenskem so bile v 45 letih totalitarnega režima oropane spomina, časti in ugleda. Narod jim je dolžan ugled povrniti v polni meri še posebej, ker je vsa ta leta častil ljudi, ki so zakrivili huda teroristična dejanja in genocid nad lastnim narodom. Naša zgodovina mora biti poštena do sinov in hčera, ki so postali žrtve mednarodne komunistične zarote. Narod zaznamuje pomembne mejnike v svoji preteklosti s spominskimi dnevi. Tako imamo slovenski kulturni praznik, dan upora proti okupatorju, dan državnosti, dan reformacije in dan samostojnosti. Ti dnevi so namenjeni gojenju zavesti, da kulturna, duhovna in civilizacijska podstat naroda izvira in se napaja iz življenja prejšnjih rodov in pomembnih dogodkov v narodovi zgodovini. Zavedati se moramo svojih korenin. Gornji izbor spominskih dni je sprejel državni zbor. Po številu jih je dovolj. Če je izbor najboljši, pa je drugo vprašanje. Meni bi se zdelo bolj primerno in pošteno zamenjati problematični 27. april, to je dan upora proti okupatorju, s spominskim dnevom na slovenski holokavst in vse žrtve fašističnega in stalinističnega nasilja pri nas.

Narod je dolžan omogočiti in poskrbeti za pietetni pokop žrtev pobojev povsod, kjer obstajajo vsaj minimalne naravne možnosti. Mislim na dejanski in ne le simboličen pokop. Zdi se, da v tem pogledu ni bilo skoraj nič narejeno. Skoraj nobenih raziskav in izkopavanj ni bilo. Žrtve so ostale brez imen in priimkov. Edino Nova Slovenska zaveza je tu opravila veliko delo s farnimi spominskimi ploščami. Na državni ravni pa nič. Utrne se misel, da se obnašamo kot barbari. Vendar bi s tem delali barbarom krivico. Barbarski narodi so brez dvoma spoštovali in pokopavali svoje mrtve.

Po koncu druge svetovne vojne smo bili priče insceniranim množičnim procesom, ki so bili pravo nasprotje in posmeh pravni državi. Obtoženi so bili na teh procesih popolnoma brezpravni. Mnogo nedolžnih je bilo obsojenih na smrt ali dolgotrajne zaporne kazni.

Pogosto iz edinega razloga, da se je partija tako znebila drugače mislečih, ali pa zato, da se je država polastila njihovega premoženja. Vse sodbe so bile izrečene »V imenu ljudstva«. Slovenski narod ne more ostati indiferenten do tega, kar se je godilo v njegovem imenu. Vsaj posredno je odgovoren. Tudi po padcu komunističnih sistemov in osamosvojitvi še nismo dočakali obsodbe tedanjega »pravnega reda« in distanciranja od pravno dvomljivih procesov. Tu namenoma ne bom razpravljal o popravi krivic v materialnem pogledu. V pričujočem razmišljanju nas zanima moralni dolg, ki ga imamo kot narod do žrtev terorizma in brezpravja. Tudi sami smo dolžni, da s samokritičnim pogledom na lastno preteklost, vzpone in zablode ustvarjamo razmere za boljšo bodočnost novih rodov. Zdi se pa, da gre slovenskemu narodu poravnava moralnega dolga še težje od srca kot morebitna delna materialna oddolžitev.

V tem razmišljanju ne zasledimo imen vojaških formacij, ki so jim mnoge žrtve pripadale. Niso bili omenjeni domobranci, četniki, vaški stražarji in plavogardisti. Nisem omenjal partizanov. V žrtvah vidim predvsem ljudi z dušo in telesom, s svojimi dragimi, z ideali in sanjami, ki so v vrtincu vojne vihre in revolucije ohranili svoje prepričanje, dostojanstvo in osebno integriteto. Šele za tem vidim morebitne pripadnike te ali one vojaške formacije. Bili so pošteni in zavedni Slovenci. Nepristranska zgodovinska analiza bo seveda morala prej ali slej dati odgovor tudi o vzrokih nastanka posameznih gibanj in vojaških formacij ter oceno o njihovem delovanju. Pri presoji tega bo ključno vprašanje terorizma in boljševiške revolucije v času, ko je bil slovenski narod življenjsko ogrožen. To pa ni predmet tega razmišljanja.

7.2. Demokratična predvolilna pričakovanja

Avtor: Ivan Klemenčič

7.2.1.

Gotovo ni naključje, da je dandanes slovenski človek politično tako dezorientiran. Petdesetletno obdobje enoumja je opravilo svoje, v našem času pa se nadaljuje z načrtnim delovanjem naslednikov partije, kot je žal tudi posledica neizpolnjenih pričakovanj predstavnikov nove demokracije. Revolucionarne sile, ki so imele v nestabilnih razmerah 1941 sploh edino možnost vzpona na oblast, si danes iz ozadja in zlasti iz nemoralnih izhodišč omogočajo politično kontinuiteto. Pri novo nastalih strankah nekomunističnega izvora prevladuje skrb za nekakšne pragmatične cilje, zaradi česar so nenehno v nasprotju s svojim temeljnim poslanstvom. Kot da izgubljajo kompas pred odločilnim demokratičnim prebojem, kot da se prav ne zavedajo smisla tega pomembnega zgodovinskega trenutka. In predvsem kot da pozabljajo, da mora biti strankarsko zaenkrat še podrejeno skupnemu, da morajo biti stranke najprej moralna opora in luč naroda, da mu morajo one kazati pot do osvoboditve od totalitarizma in s tem odrešitve od najhujšega zla v slovenski preteklosti, da morajo one preseči narodovo polstoletno ohromelost navzven in navznoter. Osrednji boj za politično kontinuiteto ali za politično diskontinuiteto še ni izbojevan, sprava še ni dosežena. Kaj so naredile za to demokratične stranke? Kaj ve slovenski človek o neizbežnosti soočenja z resnico o naši polpreteklosti, ki je ključ naše sedanjosti in prihodnosti? Katera stranka ima na svojem demokratičnem bojnem ščitu načelno zavrnitev starih vrednot z vsemi posledicami, katera je tem simbolom zla in razdvajanja slovenskega naroda pripravljena demokratično odvzeti legitimnost?

Mesto

Slika 26. Mesto Izidor Mole

Stanje nepolno leto pred volitvami je vse prej kot dobro, ločnica med demokratičnim in nedemokratičnim že dodobra zabrisana. Poglavitni interes nenehne relativizacije načel in morale je seveda na strani tistih, ki so najbolj onesrečili slovenski narod. Odgovornosti za svoja dejanja nočejo prevzeti, hočejo pa legitimnost. Za moralo takšne vrste je sploh značilno – kaj drugega kot sklicevanje na demokracijo začenši z rezultati demokratičnih volitev. Tudi teh kajpada ne gre zanikati, ne od tod pridobljene formalne legitimnosti, katero so jim omogočila njihova javna občila in slovenski kapital, ki so ga odtujili čez mejo. Vendar ostaja vsebina, torej politična identiteta teh sil kontinuitete, formalizirana v strankah, še vedno nedemokratična in s tem nelegitimna. Legitimno in legalno nasledstvo partije in z njim podpora zločinom in genocidu nad slovenskim narodom še danes pomeni vrednostno, politično, revolucionarno kontinuiteto. Bistvo ostaja totalitarno: govoriti o napakah pomeni ostajati znotraj totalitarizma, govoriti o zločinih pomeni biti zunaj njega. Nov poskus legalnih in legitimnih naslednikov partije aktualizirati odgovornost pomeni trditev, češ da so bili premladi, da bi sodelovali pri zločinih in povojnih pobojih. Zahodna demokracija je zlahka kos takšnemu izmikanju, toda o tem se je že zdavnaj izrekel slovenski ljudski parlament. Slovensko splošno sprejeto moralo izraža dobro znani pregovor: Tat je tisti, ki krade, in tisti, ki mu drži vrečo. Te, ki bi radi danes sedeli hkrati na stolih demokracije in nedemokracije, ne dolži, da so bili tatovi, ki so kradli, pač pa da so tatovi, ki držijo vrečo. Po tem pregovoru so vsekakor tatovi, so soodgovorni, kot tatovi bi bili obsojeni po vsakem demokratičnem pravu.

Poleg tega imajo nekateri »demokrati« za potrebno označevati njihove stranke za desničarske stranke kapitala, da bi jih razbremenili prave identitete in odgovornosti ter zavedli volilce desnice. Resda je značilnost sedanjega obdobja nekoliko komplicirana strankarska istovetnost, vendar je resnicoljubnim povsem razvidna ideološka in vrednostna kontinuiteta totalitarne levice, ki se zdaj druži s pragmatičnim desničarstvom kot skrbjo za kapital, ki so si ga nagrabili njihovi privrženci. Ideološko nimajo torej najmanjše zveze z desničarstvom, s konservativnostjo, narodnim, prav nasprotno. Tudi liberalizem ni zamenjal boljševističnih postavk ideološkega fundamentalizma v razmerju do človeka, družine, naroda, do katoliške Cerkve itd., kakor se ni v njihovih glavah nič spremenilo. Nova je le oblika skrbi za kapital, ki ga ne morejo več posedovati v nekdanji partijski obliki.

Prav ideološke razlike v taboru med ZLSD, LDS, SNS, DS, DESUS niso bistvene in se bodo v snujočih se pokrajinskih strankah in gospodarski stranki dopolnjevale za odvzemanje demokratičnih glasov. Iz te trdne strankarske združbe izstopa kot posameznik z nekakšnim nadstrankarskim statusom in z legitimnostjo Demosa France Bučar, bojevnik proti nekdanjemu totalitarizmu, ki je bil do njega brezobzirno represiven; a v zadnjem času ostaja vse očitneje upornik znotraj totalitarizma in torej ne stoji onstran Rubikona, o katerem je sam pisal. Demokratično legitimnost si je ohranjal, ko so nekaterim »demokratom« že padle maske z obrazov, četudi je iz prvega zasedanja demokratičnega parlamenta znana njegova izjava o koncu državljanske vojne na Slovenskem. Že to »preoptimistično stališče« takratnega predsednika parlamenta je bila smiselna izjava za kontinuiteto in možnost za tisto kučanovsko spravo, ki je hotela stvari na površini zgladiti, da bi ostale v notranjosti nedotaknjene. Od te demokratične avtoritete so prišli predlani odpustki prenovljenim komunistom v LDS, da so liberalci brez nekdanje ideologije, medtem ko so po tem gledanju v ZLSD ostali bolj kabinetni ideologi. Težava teh nenaključnih izjav je seveda v tem, da ti tako imenovani ostanki ali metastaze starega tudi ideološko še vedno povsem obvladujejo slovensko družbo. Iz istega konteksta dajanja legitimnosti s pozicije legitimnosti izvira znano Bučarjevo spraševanje, »ali smo mi kaj boljši od njih?« Torej spet »humanizem«, ki ga zahodnoevropska demokracija ne pozna. Če se namreč na oblasti zamenjata dve stranki, se od vrha navzdol zamenja celotna ekipa. Ne sprašujejo se, kdo je boljši od koga. Če pa se obenem na oblasti zamenjajo stranke demokracije s totalitarno stranko, je najbolj naravno vprašanje, kaj je počela totalitarna stranka v svoji neomejeni oblasti. In tu gre za tisto velikansko sprenevedanje. Stranka, ki je prišla na oblast z zločini in genocidom nad slovenskim narodom, je po vseh demokratičnih merilih zločinska in zato nelegitimna. Če hočemo zavzeti verodostojno moralno stališče, se zastavlja vprašanje, ki je pravnikom podlaga vsega delovanja: ali zasluži za to nagrado ali kazen? Odgovor z Bučarjevo moralo »humanizma« je jasen, implicira nagrado, ki jo je določila že revolucionarna oblast in velja do danes. Zahodnoevropska in s tem pri nas uveljavljena krščanska morala zahteva kazen. Na tem temelji celotna zahodnoevropska civilizacija, se omogoča kot civilizacija in se razlikuje od barbarstva. S tem postavlja v svoje središče nedotakljivost človeka in je v svarilo tistim, ki delujejo proti tej vrednoti. Izbira za slovenski narod je torej jasna: ali civilizacija ali novodobno barbarstvo. Neposredno pomeni spraševanje »ali smo mi kaj boljši od njih?« podpiranje psevdoelite, utemeljene na neresnici in nemorali ter na negativni kadrovski selekciji. Tako je avtor te izjave v nasprotju s samim seboj, ko podpira stavko zdravnikov kot dejanje profesionalne elite proti oblasti, le da te druge ne vidi konsekventno kot ideološko določene navidezne elite. Tako se vprašanje tudi tu znova zastavlja načelno: Ali naj ta in še druge profesionalne elite v slovenski družbi za ponovno uveljavitev svojega statusa trošijo ogromne energije brez koristi, ker druga stran ne more iz svojih vrednostnih okvirov, v tem primeru ideološkega zatiranja intelektualnega dela, ali je boljše, da se to vprašanje razreši na najvišji ravni kot odločitev za demokracijo proti nedemokraciji? In ali ne pomeni to nujno tudi izgubo legitimnosti za psevdoelito?

Tako smo pri vprašanju dajanja legitimnosti nelegitimnim ali legitimnosti samim sebi, smo pri nehvaležni vlogi, ki se je ne brani niti stranka, ki bi morala biti v osrčju demokratičnega boja. Točneje smemo govoriti o vodstvu krščanskih demokratov, za katero ne more nikakršna pragmatika opravičevati zlorabe vrednot krščanske civilizacije za politično kontinuiteto, tudi za ohranjanje tistih totalitarnih vrednot, ki so neposredno uperjene proti krščanstvu in Cerkvi. Takšno popolno relativiziranje vrednot jemlje stranki verodostojnost in očitno vedno bolj tudi volilno podporo. To ni več drža krščanske demokracije, je kvečjemu politika krščanskega socializma. Torej že preskušenega tragičnega Kocbekovega modela kolaboracije, iz katerega bi se morali vsaj zgodovinarji kaj naučiti. Dvomimo, da bi iz slovenskega prizorišča odstranjeni dr. Andrej Capuder vodil takšno demokraciji škodljivo politiko, politiko neizpolnjenih pričakovanj članov stranke, ki so je lahko najbolj veseli komunisti. Biti zraven ni torej nič več kot kolaborirati, pristajati na kontinuiteto, moralno razvrednotiti; če so imeli komunisti oblast petdeset let, ne bo bistveno, če jo imajo še nekaj let in potem resnično pride do demokratičnega preobrata. In kako naj tisti, ki je bil v koaliciji s strankama politične kontinuitete, obsodi njuno zločinsko izročilo, kako naj uveljavi politično diskontinuiteto in uresniči demokracijo? Kako naj preseže očitno umetne spore s strankami slovenske pomladi, nepovezovalno vlogo dnevnika Slovenec, pogojevanje povezovanja strank z nekakšnimi skupnimi programskimi točkami, kar je le zavračanje sodelovanja?

V tem kontekstu ne preseneča stališče predsednika stranke Lojzeta Peterleta, da je bila dovolj ena revolucija. Takšno zavajajoče stališče namreč izhaja iz neresnične domneve, da je en totalitarizem mogoče odpraviti z drugim. Če bi bilo to res, bi bil za demokrate vsaj totalitarizem nedotakljiv. Ali nasledniki predvojne stranke pozabljajo, da je bil protikomunizem slovenskih predvojnih strank demokratičen, da je bil legitimen in da bi njegovi zmagi sledila demokracija? In prej ko bo novi duh sprave in demokracije primoral komuniste v edino možne demokratične norme, boljše bo za njih in za ves slovenski narod.

Tako je slovenska politična scena brez prave krščanske demokracije, s čimer je že zelo vprašljiv demokratični preboj. Težko bi namreč rekli, da je to tudi poglaviten interes sorodne SLS, ki jo predvsem označuje pragmatizem, vendar ne kolaboracija, in še skrb za kmetski stan. Prav zato ne pride do njune združitve in do vsebinske prenove obeh strank, kar ne bi moglo biti več uperjeno proti tretji stranki. S tem bi lahko prišlo do razvidnega pokrivanja desnega političnega prostora in uveljavljanja desnih vrednot; obe stranki se ne bi več gnetli v sredini, s čimer sta hote ali nehote omogočili prevaro Jelinčičevi stranki in izgubili deset odstotkov demokratičnih glasov, torej glasov za demokracijo in njeno volilno zmago. Seveda tudi ljudska stranka ni enovita, ima nedvomno demokratično prepričane predstavnike in takšne, ki še dajejo legitimnost komunizmu z izjavami o dobrem v njem. Zdi se, da je tako strankin največji doseg pragmatični boj proti gospodarskemu kriminalu. Temeljna težava teh prizadevanj prav v našem času je v tem, da gre za boj proti posledicam namesto proti vzrokom. Boj proti posledicam daje legitimnost in hkrati prinese politične točke, vendar kakor je brezbarven in lahko alibi, je v vsakem primeru nošnja vode v morje. Naravno je torej vprašanje, kje se ta gospodarski kriminal generira, zakaj ne gre samo za kriminal in korupcijo, temveč za osnovno delovanje sistema, z njim pa še za krčevit napor za ohranitev imperija. Ali ni torej boj proti kriminalu pristajanje na status quo, na kontinuiteto, ki samega zla ne more izkoreniniti in se temu boju že vnaprej odpoveduje?

Vendar kaže, da je strah pred načelnostjo odveč. Največ demokratične volje in z njo največ načelnosti najdemo v delovanju SDS, ki ima zato očitno tudi pri volilcih največ podpore. Ljudskih pričakovanj torej ne gre podcenjevati. Toda čeprav je edini njen predsednik pripravljen »počistiti mizo«, mora biti volilec zaradi vseh slabih izkušenj previden in si tu želeti bolj določnih in zavezujočih besed, zakaj torej gre in da ne bi nemara ostalo pri besedah. Za primer, da bo v dvomih, mu ostane še katera strank, nemara Nacionalna stranka dela (M. Poljšak) v ustanavljanju ali LS, če bo tam temeljni načrt prekinitve s preteklostjo bolj zavezujoče predstavljen. Vsekakor ponujati kakršenkoli pragmatični program in z njim še medlost v tako odločilnem trenutku pomeni že sabotažo. Volilno podporo naj dobi tista stranka, ki bo imela vizijo demokracije na Slovenskem in bo videla pot do nje, dobi naj jo tista, ki bo za nedvoumno predvolilno združevanje demokratičnih sil kot pogoja za zmago demokracije. Prav tako naj ima podporo volilni sistem neposrednih volitev z onemogočanjem prevar in prestopanjem poslancev iz stranke v stranko, z možnim odpoklicem tistih, ki bi hoteli spet varati. Pri tem lahko od strank slovenske pomladi pričakujemo le zdravo tekmovalnost, katera bo bolj načelna in prepričljiva, kateri bo šla konec koncev zgodovinska zasluga za odpravo starega režima in za slovensko spravo. Ali to hočejo in ali bodo kos temu, kar se od njih pričakuje?

7.3. Sprava – vsi drugačni, vsi enakopravni

Avtor: Blaža Cedilnik

7.3.1.

Ko gledam te silne plakate in reklame po časopisih in televiziji, se spomnim lepih starih časov: »Kdor ne dela, naj ne je!« in »Delu čast in oblast!« Itn. Zdaj so pač drugačni časi. In z njimi druge parole.

7.3.2.

Vsak mesec, ravno ob pravem času, ko so prejšnje parole odpadle zaradi slabega lepila ali pa jih je spral dež so prišle iz mesta nove parole … Nalepili so jih po postaji, okrasili z njimi gostilno zunaj in znotraj, prelepili na vasi izložbe prej Podravčeve, zdaj državne trgovine, graščino, Keržanovo pekarno in cerkveni zid, nekaj pa so jih raznesli kolesarji daleč naokrog, do Sovinčeve gostilne pri mostu in do Parnih ter do Vogarška v Žabji vas1.

Parole so se spreminjale iz meseca v mesec. »Smrt vojnim zločincem« je počasi pojemala, namesto nje je postajala zelo priljubljena »Psi lajajo, a karavana gre dalje« … Nekatere parole pa niso bile podvržene spremembam, bile so trdožive in so se pojavljale v vsaki novi pošiljki, na primer `Delu čast in oblast« ali »Vse za elektrifikacijo«. Te so dobile tudi svoja stalna mesta, kakor se ustali prej ali slej pač vse na tem svetu, kar se ponavlja in postane vajeni del življenja in okolja.

Miloš Mikeln, Kako se je naša dolina pri vadila svobodi

7.3.3.

Begunec Trubar, brezdomec Kristus, Žid Einstein. Vsi drugačni, vsi enakopravni. Ob tej paroli se navadno pojavljajo še Bosanci (včasih sinonim za priseljenca, sedaj še za begunca), ki naj imajo enake pravice kot drugi. To, da na določenih koncih Slovenije, pa tudi na določenih koncih Ljubljane skoraj ne slišiš slovenske besede, pa ne zato, ker bi se trlo tujih turistov, ki bi nosili denar v našo ubogo državo, ampak so to kar lepo naši državljani, ki pa žal ne znajo našega jezika. Saj ni potrebe. Saj znamo mi njihovega. V javnih lokalih, bolnišnicah, da ne naštevam, vsepovsod ti pride prav, če obvladaš tuje jezike, se pravi srbohrvaščino, kot se je včasih lepo reklo. Pa čeprav imamo svojo državo, Bog ne daj, da bi kaj rekel. Takoj si šovinist. Se vedno si šovinist, kot v pokojni dobri stari novi Jugoslaviji. Če vprašate mene, tu ne gre za enake pravice, gre za priviligiran položaj. Zelo pomembna skupina, ki si tudi zasluži enakopravnost (beri: privilegiran položaj), so homoseksualci. Kot sem razumela, so se naše predstavnice v Pekingu na ženskem kongresu postavljale za njihove pravice. Na tiste, ki so zares potrebni, da bi se tako na široko postavljali za njihove pravice in enakopravnost v njihovi drugačnosti, se pa komaj kdo spomni. To so invalidi vseh vrst, kronično bolni in še kako drugače prizadeti. Saj jim damo zdravila, a kar naprej je treba po časopisih zbirati denar za kakšno zahtevno operacijo, za drag ortopedski ali kak drug pripomoček ali celo za draga, uvožena zdravila. Saj so teoretično enakopravni, dejansko pa jim družba ne da tistega, kar bi jim to enakopravnost omogočilo, se pravi, jim pomagalo, da se vključijo v normalno življenje. Imamo pa denar za plakate. In za brošure. In za …

Pa to še vse skupaj nekako gre. Vsaj v besedah jim priznamo enakopravnost. Ampak so tudi taki drugačni, ki pa nikakor niso enakopravni. Npr.: včasih so bili to drugače misleči. Zdaj lahko misli vsak, kakor hoče. Pravzaprav si vedno lahko mislil, kar si hotel. Hudič pa je pokazal svoje roge tisti hip, ko si svoje misli javno izrazil. Ampak, če si v prejšnjem režimu mislil drugače, ali če je tvoj oče mislil drugače, ali če so mislili, da si ti ali tvoj oče mislil drugače, jok, brate, potem pa nisi nikoli bil in nikoli ne boš enakopraven. Boš samo drugačen.

Naj povem en srčkan primer. Moja prijatelja, mož in žena, sta bila med drugo svetovno vojno otroka. Majhna otroka. In oba sta bila izseljena. Vsak iz svojega rojstnega kraja. Drugam. Iz istega razloga. Starši so bili Slovenci z veliko začetnico. Do sem nista kaj dosti različna. Ampak tu se pa začne. Njo so selili Nemci. Prišli so v hišo, kjer so stanovali, in jim povedali (pravzaprav njeni materi, saj so bile ona in njeni dve sestrici še majhne), da jih bodo selili in da se morajo obleči in vzeti samo najnujnejše s seboj, ker bodo morale najbrž del poti tudi same nositi svojo prtljago. Mama je bila vsa zmedena in je hitela napravljati svoje deklice. Ko so se odpravili na cesto, je opazila, da je najmlajši pozabila obleči žabice. Bilo je hladno, otrok pa je imel gole noge. Poprosila je nemškega vojaka, če sme z deklico nazaj, da jo pravilno obleče. Vojak jo je pomiril, rekoč, da se sicer mudi, vendar naj si le vzame toliko časa, da bo deklice toplo oblekla, kajti on ne ve, kam jih bodo odpeljali, njegova naloga je samo, da jih odvede iz hiše. Povedal je še, da to pač mora narediti, sicer bo naredil kdo drug. Njegova vljudnost in korektnost sta mamo pomirili, tako da je otroke toplo oblekla in uredila prtljago. Potem so jih odpeljali.

Mesto

Slika 27. Mesto Izidor Mole

Njega so selili partizani. Prišli so in so celo družino nagnali iz hiše. Kakor je bil kdo oblečen. Brez pardona, brez razlage. Otroke so nato zmetali na tovornjak. Kot polena. Enega čez drugega. Nekateri so se potolkli. Nekateri so se zadušili, ker so ležali na dnu kupa. In potem so vse skupaj odpeljali. Brez vljudnosti in korektnosti. Morda s kakšno kletvico.

Zdaj bi pa potrebovali tiste plakate. In vse mogoče brošure. Tudi tisto študentsko. Svet je lep. Njej se bodo po zakonu leta, ki jih je prebila v izgnanstvu, štela v pokojninsko dobo. In menda bo dobila tudi neko odškodnino. Kaj pa on? On pa nič. Očitno je bil en majhen, a zelo nevaren sovražniček, ki mu je bilo treba pokazati, kar mu gre, če ga že niso odstranili. Bili so milostni z njim, zato naj pač nič več ne pričakuje.

Potem smo še mi, ki so nam po vojni pobili očete, nas selili v zanikrna stanovanja in so nam ves čas dali vedeti, da smo drugačni. In da nismo enakopravni. In kako naj bomo danes enakopravni, ko pa nismo imeli istega izhodišča, istih možnosti (šole, štipendije, letovanja, stanovanja itd.).

Kaj pa padli za domovino? So ti enakopravni? Različni so bili, vsak si je na svoj način predstavljal borbo za Slovenijo. (Sedaj je tisto s skupnim spomenikom kar potihnilo. Najbrž bo privrelo na plan zopet pred prihodnjimi volitvami za predsednika države.) Drugačni že, drugačni, nikakor pa ne enakopravni. Bog ne daj.

Potem so tu še preživeli domobranci. In preživeli partizani. Bogokletstvo, kdor bi hotel v zvezi z njimi reči: vsi drugačni, vsi enakopravni.

Ja, križ je z drugače mislečimi. Celo v civilizacijah, kjer zunanje deviacije nič ne štejejo, ne morejo trpeti drugače mislečih, piše John Wyndham v romanu Po katastrofi. Saj danes v bistvu lahko drugače misliš, ampak ne preveč drugače. Saj se ti ne bo nič hudega zgodilo. Ne bodo te ustrelili ali obglavili. Samo, ko boš hotel kaj več, se bo pa zapletlo. No, ja, če ne bo drugega kandidata, boš morda celo ustrezal. Včasih boš ustrezal prav zato, da bodo dokazali, kako pri nas ni nobenih razlik. Ampak, če se prav pišeš, boš imel celo goro stricev in botrov, ki bodo zastavili besedo zate. Naj reče kdor in kar hoče, ampak ti strici in botri imajo še vedno vso besedo v državi. Brez njih ne pade človeku las z glave. In po tlakovani cesti prideš d1je, kot če si sam utiraš pot skozi puščavo. Pa če si še tako sposoben.

Naj končam z generalnim tožilcem Drobničem. Ves čas ga žagajo. Ves čas mu mečejo polena pod noge. Ker je pač »topogledno« drugačen. In ker misli, da je enakopraven. Zato ga je treba ves čas opominjati na tak ali drugačen način, da je to, kar je, po milosti tistih, ki so drugačni od njega in zato enakopravni. Ampak ne z njim. Bog ne daj. On se pa ne da. Obnaša s tako, kot bi bil zares enakopraven. Pa mu začuda uspeva. Najbrž predvsem zato, da ga lahko kot eksemplar pokažejo vsakomur, češ pri nas smo pa zares vsi enakopravni. Gledamo samo na znanje, sposobnosti in strokovnost.

Moja sanjana Slovenija! V njej bi bili vsi drugačni zares tudi vsi enakopravni. Zares. Zato ne bi bilo treba obešati parol po zidovih, vrteti mobilizacijskih spotov na televiziji, zapravljati dragocenih strani v časopisih in revijah. Kar je res, je pač res. In česar ni, še vojska ne vzame.

7.4. Ona

Avtor: Nada Matičič

7.4.1.

V medijih nastopa oblečena, poloblečena, slečena, gleda nas z reklamnih panojev, večno mlada, lepa, vabljiva, ljubezniva, z bisernobelim smehom, gleda nas kot lutka, izdelana po fantaziji kreatorjev, pozira vsa umetelna pod make-upom, nastopa avtoritativno na sejmih mode, na kulturniških in zabavnih prireditvah, na razstavah – vsepovsod sprenevedava snobovska ničevost. Prepušča se moškim rokam, ki jo gnetejo in oblikujejo, kot bi bila iz ila, jo po svoji volji in okusu oblačijo in slačijo. Z odra stopa na ulice, z masko in kostumom. Če si ji je nabralo let, si jih skrajšuje s krili. Nasploh počenja to drzno in pogumno, osvajajoče. Če si je pred sto in dvesto leti še bolj ali manj sramežljivo razkrivala oprsje, danes pogumno utira pot pogledom od spodaj v svojo intimnost. Se raje in bolj uspešno se razkriva na odru in pred kamerami. Fotomodel. Torej osvaja. Postaja nekaj: ONA. Celo rosno mlade – že hočejo biti ONA.

Kadar brskaš po ženskih revijah in prilogah, se ne moreš znebiti vtisa, da je za žensko pomembna le Moda, Kozmetika, Kuhinja, Postelja in raznovrstne Tračarije; skratka, uredniki in režiserji, izvedeni v takem poslu, imajo na umu predvsem poneumljanje ženskega sveta.

Kaj mora ženska vedeti o sebi? Kaj mora vedeti o moškem? Kako se ji je treba oblačiti, da bo vznemirjala, ugajala, celo fascinirala svet okoli sebe? Samo uro časa na dan za lepoto. Če imate gubice okoli oči, grizljajte korenček, banane pa vas pomlajujejo. Če se hočete znebiti odvečne maščobnosti na trebuhu, ga vztrajno mažite z biovegetalom. Ali ženska res ne bi bila več nedolžna, če se igra sama ali z ljubimcem ljubezenske igrice in se ji pri tem ne predre himen? Kako se počuti ženska, ki je nastala iz moškega (transseksualizem). Dobro se je ravnati po erotičnem barometru. Znamenita smučarka ima rada tudi sproščenost in kakovost v oblačenju. Ali bi bile rade fotomodel Slovenije za supermodel sveta? Katera bo letošnja lepotna kraljica?

»Jabolčno zelena barva obleke vzbuja strast, bela barva privlači poglede, vpija energijo in nič ne skriva. Namigovanju o nedolžnosti bele barve se izognete tako, da razkrijete popek – letošnja modna zapoved za pomlad in poletje! Na pragu večne ljubezni: poročila se bosta Helena Blagne in Mitja Zaman … «

»Carmen Electra je po poklicu ONA, ki naelektrizira vsakega moškega, saj je njen prvi nastop Erotic City že nakazal, da gre za vrhunsko erotično odrsko mojstrovino. Ko je pozirala gola, je izjavila, da je seks kot vsaka druga umetnost. Dober je le, če pride iz srca … «

Tako se nam predstavlja ONA v Novicah, v Jani, v Magu – v medijih povsod po svetu.

Na televiziji se je pojavila ONA kot gospa v izboru najlepše gospe Slovenije. Nastopala je seveda na pol oblečena (v kopalni obleki), da so lahko ocenjevalci pasli oči na lepih nogah, bokih, prsih in zadnjici in tako »slačili« in odkrivali in odkrili najlepšo gospo. Kaj pravzaprav je gospa? Poročena ženska, z možem, z družino? S poklicem? Samska? Vsekakor ne več mladostnica … Počemu se mora pred televizijskimi kamerami v tekmovalni evforiji prikazovati na pol gola? Torej razvrednotiti tudi bistvo matere in žene, kajti za izumitelja najlepše gospe na televiziji je ona vedno in samo ONA, če je le količkaj privlačna in mladostna.

Feministke se bojujejo za ženske pravice. Politične hočejo, da se ženske izkažejo tudi v politični areni, saj so nekatere v svetu že dosegle zavidljive položaje in uspehe na tem področju. Še naprej uveljavljajo praznik Žena. Ustvarile so Roza klub, ki skrbi za zatirane lezbijke in homoseksualce. Čim bolj naj se izkažejo tudi v književnosti in v znanosti. Toda mar ni navkljub njihovemu prizadevanju za pravice žensk ONA ostala to, kar je bila in še bo? Medijsko bo nastopala še bolj izzivajoče, prefinjeno, še bolj spektakularno, še bolj noro. Gola se bo zleknila na avto za vabo kupcev in občudovalcev. Pred kamerami bo razkrivala svoje mednožje. Nič ji ni več nerodno, svoboda odločanja ji je zmešala glavo. Toda je res svobodna in enakopravna? Mar se suženjsko ne uklanja diktatu Mode? Kaj ne pleše natanko tako, kot se zahoče režiserju vsemogočnega Biznisa?

Beda ženske populacije je predvsem v poudarjanju telesnih vrlin, predvsem njene vnanje uspešnosti, je torej le še erotično potrošniško blago, ki se ga je povsem prilastila zabavno erotična industrija. ONA je vklenjena v njene mehanizme tako neizprosno, da se zaradi ljubega kruhka in ker ji tudi tako početje prija, samo še pasivizira. Medijsko pa postaja vsemogočni element, ki ji prav nobena skrb za njene pravice ne more več blizu, ker je nedotakljiva, odtujena bodisi sebi bodisi družbi ali ustanovi, ki hoče uveljaviti njeno dostojanstvo. In če so si že v dvajsetem stoletju ženske izbojevale (v razvitem svetu seveda!) pravico in svobodo odločanja – saj se lahko ločujejo v zakonu tudi po svoji volji, delujejo v vseh poklicih, ni se jim treba ničemur podrejati, če to nočejo, živijo torej po svojem okusu in navadah, po svoji vesti, vzore si same izbirajo, se vsesplošno uveljavljajo – potem seveda bi kazalo, da se zdaj začno ženske boriti proti ženskam za njihovo dostojanstvo, ki ga tako lahkoverno in neumno izgubljajo.

Danes na pragu tretjega tisočletja je ONA še vedno podrejena in neenakopravna z moškim prav zato, ker izgublja ženskost in z njo svojo duhovno moč; ker je lahka in kupljiva. Prav v tem tiči tudi izvor podcenjevanja ženske nasploh.

Ženska svoje ženskosti, svojega dostojanstva ne more izgubiti, če tega noče. Od nje same je odvisno, kaj je in kaj še bo: svobodna enakopravna ženska ali ONA.

7.5. Ukaniti zgodovino

Avtor: Justin Stanovnik

7.5.1.

V soboto, 16. marca, so nekateri časopisi objavili deklarativno besedilo z naslovom Pobuda za ponovno presojo slovenskega narodnega položaja. Besedilo nosi naslov Pobuda, ker naj bi sprožila in utemeljila potrebo po posebni ustanovi, ki naj bi iskala »odgovore na nekatera bistvena eksistenčna vprašanja slovenskega naroda«. Dober mesec pred tem je bil v Podvinu osnutek tega besedila prebran in dan v presojo zboru kakih sto vidnejših izobražencev s področja politike in kulture. Pod Pobudo samo stoji devet imen znanih in uglednih predstavnikov javnega življenja, ki jih imamo tako lahko za avtorje in soavtorje besedila.

Besedilo ima značaj izjave – čeprav so v njej poleg deklarativnih tudi analitične prvine – in je razdeljena na tri dele. Prvi nas seznani z nekaterimi momenti, povezanimi z nastankom slovenske države, in se konča z ugotovitvijo, da je poglavitni smoter države ohranjanje narodne istovetnosti. Drugi govori o političnih in upravnih ustanovah nove države, ozre pa se tudi na široko in pisano področje obnavljajoče se civilne družbe. Ta del predstavlja nekakšne cahiers des doleances, saj se vsa opažanja iztečejo v ugotovitev, da država v nobenem od njenih delov ne deluje. Tretji del je najdaljši in obravnava mesto Slovenije v kontekstu mednarodnih sil. Posebej se ustavi pri raznih oblikah evropskega združevanja; predvsem ji razumljivo gre za Evropsko zvezo. Pisci Pobude vidijo tu nujnost slovenske udeleženosti, a hkrati svarijo pred prehitrimi, nepretehtanimi in nezavarovanimi odločitvami.

Dve stvari sta nas nagnili, da smo se branja lotili z velikim veseljem in velikimi pričakovanji. Najprej je bilo tu impresivno sito podvinskega izobraženskega srečanja, predvsem in posebej pa seveda imena podpisnikov. Ta so nas takoj opozorila, da so za njimi ljudje, ki že poldrugo desetletje stojijo v ospredju gibanja za politično in kulturno prenovo naroda, da so to ljudje, ki s strokovno obveščenostjo združujejo politično prisebnost, kulturno prizadetost in duhovno občutljivost. Druga stvar pa je bila čas. Tudi v povprečnem bralcu se je namreč nakopičilo toliko zaskrbljujočih opažanj, da je z veliko notranjo pripravljenostjo sprejel pobudo, da se vsi za trenutek ustavimo in pogledamo, kaj se je z nami zgodilo, kaj smo in kaj bi hoteli biti. Temu spoznanju se je pridružila še določena urgentnost – da stvari ne bodo trpele predolgega odlašanja – in bolj ali manj jasno spoznanje, da so vprašanja, ki jih moramo tako nujno rešiti, predvsem politična vprašanja. Ali drugače: da je čas, ki ga živimo, urgenten politični čas.

Toda čudno! Kljub temu in kljub nespornemu dejstvu, da je Pobuda zadela na prenekatero spoznanje, ki ni moglo, da bralcev ne bi presenetilo ali kot resničnost ali kot perspektiva, je Pobuda ostala domala neopažena. To je že samo po sebi zanimivo vprašanje, morda že kar del prihodnjega programa. Mi mu tu ne bomo mogli posvetiti večje pozornosti. Uvodoma se bomo omejili na ugotovitev, da Pobuda, kot inicialno miselno dejanje, nudi ne samo primeren okvir za analizo obstoječega stanja, ampak tudi smernice, ki utegnejo pripeljati k tehtnim programskim uvidom. Želimo, da to ostane naša osnovna trditev, čeprav bomo večji del našega razmišljanja posvetili nečemu, kar smo v Pobudi ali pogrešili ali pa našli predstavljeno na način, ki mu ne moremo v celoti pritrditi. In to kljub temu, še dodajmo, da omenjeno umanjkanje ne zadeva samo del obravnavanega besedila, ampak na svoj način vpliva na celoto.

7.5.2. Gre za preteklost – za zgodovino

Paul Ricoeur povzema za Janom Patočko misel o tridimenzionalnosti evropskega človeka. Imena za to trojno razsežnost so: filozofija – politika – zgodovina. Če upoštevamo Aristotelov kulturnopolitični program, potem vidimo, da je prvi dve razsežnosti evidentirala ali registrirala že antika. Aristotel namreč pravi, da je človeku mogoče »dobro živeti« – v pomenu prav živeti – samo v polisu: samo tu lahko razvije svoje možnosti in postane to, kar potencialno je. Tisto, kar je več od golega obstajanja in je možno samo v državi, je povzeto v dvojem: teorija in politika. Od treh razsežnosti človeka je torej samo zgodovina pristopila k človeku kot novoveško bitno določilo. Za Patočko je zgodovina najprej izraz za poseben modus človekovega obstajanja: za njegovo vprašljivost. Toda vprašljivost človeka ne vleče navzdol v nesmisel, ampak je v njej zahteva po iskanju smisla. To iskanje določata dva sokratska ukaza: skrb za dušo in raziskovanje samega sebe ali samospraševanje. Za to pa se mora človek odločiti – v njem se mora zgoditi metanoia ali spreobrnitev. Zgodovina, ne da bi nehala biti polje, v katerem se človek skuša kot vprašljivega, postane torej tudi polje najdevanja smisla in smeri.

Vas pod hribom

Slika 28. Vas pod hribom Izidor Mole

V navedenem razvoju smo našli zgodovino kot ontološko določilo človeka. Toda empirična preteklost ne ostaja povsem zunaj, saj predstavlja s svojimi zagonetkami in paradoksi del človekove vprašljivosti; ko človek išče smisel in smer, se mora spopasti tudi s to svojo konkretno vprašljivostjo, ki je locirana v preteklost. S to kratko skico smo hoteli pokazati iz nekoliko širšega razgleda na pomembnost zgodovine za človekovo pozicijo v času in prostoru – tudi politično, tudi kulturno.

Vrnimo se sedaj k Pobudi, in sicer najprej k tistemu delu, v katerem je preteklost sicer prisotna, a je prisotna na način, ki nam ne dovoljuje, da bi jo sprejeli v celoti. Omogoča namreč določene sklepe, ki niso samo napačni, ampak tudi zmotni in zavajajoči.

V prvem delu srečamo trditev, da je »ideja o samoodločbi naroda in o nacionalni državi« nastala in tudi zamrla med drugo svetovno vojno. Pobuda ne pove, v okviru katerega gibanja je nastala in kdo jo je promoviral.

Toda ker se, še na koncu istega odstavka, tudi o boju za demokracijo in slovensko državo v osemdesetih letih govori kot o »narodnoosvobodilnem gibanju«, ki je eden od obeh uradnih izrazov za komunistično enobejevstvo, tudi »idejo o samoodločbi naroda in o nacionalni državi« med vojno zaradi te besedne soseščine postavljamo v ta okvir. S tem pa se odprejo zelo resni pomisleki. Stvarni politični cilj komunističnega enobeja ni bil država, ki bi jo lahko imeli za eno od inačic novoveške liberalne države, ampak partijska država. Partijska država pa ni država sui iuris, ampak je psevdodržava, opičja retorična tvorba, simia rei publicae, prostor, kamor se naseli partijska volja in ga spremeni v svoje orodje. Tako partijska država, paradoksno, uresniči nalogo, ki jo je Marx določil meščanski državi: postane namreč sredstvo, s katerim partija zatira avtentično civilno družbo, namesto da bi ji zagotavljala osnovno svobodo, kot to dela pravna liberalna država. Tisto, kar je komunistična enobe uresničevala med vojno, torej ni bila »nacionalna država«, da »samoodločbe naroda« niti ne omenjamo. Iz enakih razlogov tudi »slovenska vojska« nikoli ni bila »dejavnik samostojne državnosti«, ne po njeni ukinitvi ne pred njo. Poleg tega oznaka »narodnoosvobodilno gibanje« za emancipacijske boje v osemdesetih letih ustvarja s svojo formulacijo vtis lažne kontinuitete, ki jo sicer poznamo iz tekoče neokumunistične retorike.

Iz podobnih razlogov ostaja nedoločena in medla tudi sintagma »narodova istovetnost«. Če istovetnost pomeni pokritost z nečim, potem tu nastane vprašanje, katero narodovo uresničenost bomo izbrali in jo priznali tako za svojo, da se bomo pripravljeni z njo poistiti. Če narodu, kakršen je tukaj in sedaj, izmaknemo izpod nog to, kar ga je naredilo, njegovo preteklost, njegovo zgodovino – kaj nam ostane? Zato mislimo, da je stavek v 4. poglavju prvega dela zelo pomanjkljiv in nedorečen: »S tem dejanjem (s plebiscitom, op. p.) smo izrazili svojo voljo do svoje narodne istovetnosti in odločenost, da jo ohranimo in razvijamo.« Kako naj kaj razvijamo, če ne vemo, kaj tisto je? Ves slovenski problem je sedaj zajet v vprašanje: Kaj smo? To je vprašanje, ki je na vrhu vseh vprašanj, saj se je odgovornost za našo usodo z obstojem lastne države do skrajnih možnosti zožila na nas same. Odgovornost subjekta sicer ni nikoli absolutna. Toda narod, ki je dosegel najvišjo politično spopolnitev – svojo državnost – je s tem praktično prevzel nase vso odgovornost zase. To je nazadnje politična in moralna vsebina besede suverenost. Zato moramo vedeti, kaj smo, in na kaj mislimo, kadar govorimo o svoji istovetnosti.

Tretji primer za preteklost, ki je sicer prisotna, a ne tako, da bi bili lahko z njo zadovoljni – poleg tega pa, kakor bomo videli, tudi implicitno vključuje odsotnost neke zgodovine – je trditev, da so se »nove slovenske demokratske stranke in nova demokratična država hranile« iz Nove revije, iz pisateljske ustave, iz organizacije slovenskih pisateljev in množičnih zborovanj. Na prvi pogled in za mnoge ljudi, ki se z njo zadovoljijo, je to res. Če pa trditev razvijamo in si jo ogledamo na ozadju celotnega časa, pa izgubi svojo preprosto prepričevalnost in postane nepopolna. Molče gre namreč preko dejstva, da zavestnim demokratičnim silam, ki so zgoraj navedene, ne bi bilo usojeno dolgo življenje, ko jih ne bi že čakala pripravljena politična substanca, ki je zaradi svoje tako ali drugače določene drugačnosti predstavljala snov, na kateri se je lahko uveljavila nova demokratična volja. Politične sile, o katerih govori Pobuda, niso – potem ko se je odprla možnost, da so se družbeno formulirale – našle praznega prostora, ampak so se lahko oprle na široko zasnovan demokratični milje, ki ga niso same ustvarile: na primer na tistega, ki je nosil v sebi spomin na svoj boj za demokratične vrednote med državljansko vojno, zlasti pa seveda na slovenske katoličane, ki so sicer v monolitnem svetu vseskozi živeli in nosili tako rekoč institucionalno drugačnost.

Dejstvo je, da so tako kot pisci Pobude tudi politične sile iz leta 1990 in 1991 živele v veri, da delujejo iz lastnih moči in lastnih uvidov: da živijo zgolj iz svojega časa. V zanosu mladostnega prebujenja so videle samo sebe: izključile so zgodovino in se omejile na sedanjost. To jim je omogočilo samo polovično življenje in s polovičnim izidom se je končal tudi njihov zgodovinski poseg. Danes to vsi dobro vemo. S solo akcijo so izključili demokratični potencial, ki se je v narodu zgodovinsko nakopičil. Ali drugače: niso v celoti prevzeli vodstvene vloge. Tako je še danes. Od dveh nalog, ki jih je čas postavil prednje, so zadovoljivo rešili samo eno, druga pa je ostala ne samo nedokončana, ampak se je z njo zgodilo nekaj neprimerno hujšega: nedemokratične ideološke prvine monolitne preteklosti so se v odsotnosti zgodovinske zavesti novih sil tako zajedle v narodovo miselno in družbeno substanco, da so si tam našle trajno domovanje. Facit te zgodbe je torej ta, da samostojno državo imamo, nimamo pa demokratične kulture. Toda to dvoje je soodvisno, kar se bo prej ali slej pokazalo.

Ne da bi si domišljali, da smo odkrili vzrok opisanemu stanju, moramo le pokazati na neko dejstvo, ki je tu, če že ni bilo vzrok, je neko vlogo le imelo. Gre za veliko in presenetljivo razliko, ki obstaja med kulturnimi in političnimi prvinami, kot sta jezik in narodnost na eni strani in duhovna, osebna ter politična svoboda na drugi. Razlika je v stopnji občutljivosti in v dostopnosti. Vprašanje jezika in narodnosti se dotakne slehernika; če sta žaljena jezik in narodnost, je prizadeto »pračulo naroda«, kot pravi Svetozar Džuretić. To se je drastično pokazalo med vojno, ko so komunisti na tem zgradili svoj revolucionarni projekt. Politična in duhovna svoboda pa sta bili na drugi strani vedno domena narodove elite, šolane in nešolane, in šele preko nje je svoboda postala vrednota za širšo narodovo dušo. Šele preko nje je svoboda postala del kulture, iz katere potem živi narod kot celota. Eno od šokantnih spoznanj, s katerim nas je seznanil totalitarni čas, se je dotaknilo tudi tega področja. Videli smo – vsak človeški stik, vsak pogovor nas je o tem prepričeval – kako pohujšljivo malo ljudi potrebuje svobodo. Kako malo ljudi je bilo žaljenih, ko se jim je svoboda flagrantno jemala!

Dejstvo, da leta 1990 niso bili postavljeni temelji, na katerih bi se lahko gradila demokratična kultura, kaže na to, s kako skromnimi političnimi uvidi se je tedanja politična elita zadovoljevala. Dovolila je, da jo je obvladala miselnost – ki bi ji lahko očitali oholost, ko bi bila do kraja doumljena – da je mogoče obstajati brez zgodovine. Toda človek je bitje, ki brez uzemljitve v preteklost ne more obstajati. Kdor se temu ne pokorava, je v nevarnosti, da naredi prestopek, ki so mu Grki rekli hybris in ki ga bogovi vedno kaznujejo.

Včasih pa v Pobudi ne gre samo za preteklost, pri kateri kaj pogrešamo, ampak določene preteklosti v njej sploh ni. Med koncem druge svetovne vojne in osemdesetimi leti je taka lakuna – prazen prostor. Bralec dobi vtis, da so se neke stvari godile med drugo vojno, potem se ni godilo nič, v osemdesetih letih pa so se kar same od sebe, iz neke praznine, začele goditi nove. To obdobje res označuje neka odsotnost – velika odsotnost politike. Toda to še ne pomeni, da se ni godilo nič. Tudi ta doba je, kakor vsaka druga, oblikovala »slovenski svet«. Zakaj se ji pisci Pobude izognejo? Saj bi bilo posebej zanimivo zvedeti, kakšna je bila »duhovna zbranost« v tej dobi. S tem bi se izpostavili vprašanju, ki bi moralo biti v središču zanimanja slehernih projektantov slovenske prihodnosti: Kako smo preživljali totalitarni čas? Kakšne smo se pokazali v totalitarnem času, ki ga imamo lahko po pravici za laboratorijski prostor narodovih duhovnih in kulturnih moči.

Zamolčanost tega dela slovenske zgodovine zadene, kot smo rekli, posebej katoličane, ki so bili v totalitarnem času po sociološki nujnosti poglavitno polje odpora. Najsi so to že hoteli ali ne, jih je za to vlogo določila njihova situacija. Naj danes še tako obžalujemo, da ta odpor ni bil, ne bolj demonstrativen, ampak bolj zavesten in profiliran – bolj disidentski – je kljub temu res, da je obstajal. Ta odpor je partija pričakovala, saj ne manjkajo dokazi, da je imela katoličane za nevarne že same po sebi, ne glede na to, kaj so počeli. Katoličani so namreč že s svojo kulturo predstavljali prostor, kamor partija ni mogla. Ta del zgodovine bi pokazal, če bi bil registriran, da so katoličani vlogo, ki se ji, kakor smo rekli, niso mogli izogniti, tudi plačevali. Dejstva, ki govorijo o tem, so dovolj znana, vsaj za ljudi dobre volje. Toda, značilno, pisci Pobude nimajo oči ne za katoliški upor med vojno in ne za katoliški odpor v času totalitarnega nasilja. Ne gre za to, da bi povzdigovali stran, ki ji pripadamo, gre za analizo časa, ki je nujna za avtentično zavest naroda.

Če imamo Pobudo upravičeno za besedilo, ki naj posreduje javnosti vzgonska spoznanja skupine, ki jo je podpisala, potem moramo reči, da pri vsej lucidnosti, ki jo razodeva besedilo, pri njih pogrešamo žive zgodovinske zavesti. To umanjkanje čutimo toliko bolj, ker novejša zgodovina Slovencev ni tekla v ritmu normalnega časa, ampak so se v njej zgostile sile, ki so nujno prešle v izbruh ali fulguracijo, da uporabimo izraz, ki ga je za tak čas predlagal fizik Weizsacker. To, kar smo dovolili, da se je z nami zgodilo med revolucijo in državljansko vojno, izstopa iz vse naše zgodovine kot nekaj, kar ni z ničimer primerljivo. Razsežnosti tega dogajanja so tako impresivne, da jih ni mogoče ne videti, in njihova intenzivnost tako silovita, da je bilo vse postavljeno pred preizkušnjo: to je bil čas, ko so vse narodove politične, kulturne in duhovne sile pokazale svojo pravo naravo in svojo pravo vrednost; to je bil čas, ko je sleherni človek slej ali prej stal pred odločitvijo za neke vrednote, ki so implicitno pomenile tudi odločitev za življenje in smrt. Tako velik in intenziven je bil ta čas, tako globoke in dokončne so bile odločitve, ki so v njem padale, tako usodne in obstojne in dolgotrajne so bile posledice teh odločitev, da še danes kažejo nad nami svojo moč. Ničesar od tega, kar nas namreč muči, ne moremo niti razumeti, kaj šele razrešiti, če nismo pripravljeni poiskati vzrokov ali v onem vulkanskem vrtincu ali v opustošenosti, ki jo je njegova pot pustila za sabo.

Toda avtorji Pobude niso imeli oči, da bi to videli. Ali pa so jih imeli, pa niso našli poguma, da bi preteklost uredili v zgodbo ali vzorec. Ali pa bi tudi ta pogum še zmogli, pa niso hoteli biti preveč določeni, ker jih je zadrževala ambicija, da bi imela Pobuda odprta vrata za vse. Če je tako, potem je to bila utvara; ne samo zato, ker vseh ljudi nikoli ni mogoče zajeti v načrt te vrste, ampak zato, ker je oni čas, od katerega je današnji tako odvisen, da bi lahko rekli, da je njegova funkcija, bil predvsem tak, da je ločeval ljudi. Kako jih je ločeval? Ne glede na vse siceršnje ločnice so se ljudje tedaj in sedaj razdelili tako, da so se na eni strani znašli tisti, ki so v skupnosti videli stvar vseh ljudi in za vse 1judi, na drugi strani pa tisti, ki so se skupnosti polastili in jo hoteli imeti zase. Iz te osnovne dvojne drže so izhajale in izhajajo vse druge razlike: sprejemanje demokracije in nesprejemanje demokracije, priznavanje vrednot in nepriznavanje vrednot, pristajanje na tradicijo in zavračanje tradicije, pritrjevanje človekovim pravicam in njihovo ignoriranje. Predvsem pa – in to hkrati povzema vse, kar smo ravnokar povedali – izhaja iz dvojnosti te drže tudi odnos do države.

Tako nas je naše razmišljanje pripeljalo do države. Kot smo rekli, govorijo pisci Pobude v drugem poglavju o državi. Vseh šest odstavkov tega poglavja govori samo o eni stvari: da ta država ne deluje. To velja tako za njeno celoto kakor tudi za posamezne dele njene logistične zgradbe. Tu so najprej vse tri veje oblasti, ki nikakor nočejo samostojno in neodvisno zaživeti. Potem je tu državna uprava, ki ne zagotavlja, da bi njene institucije, vsaka na svojem specifičnem področju, ustvarjalno izvajale zakone. Tudi je država daleč od tega, da bi bila socialna, za kakršno se razglaša. Z naravnim bogastvom se slabo, predvsem pa samovoljno in sebično gospodari. Vse to je mogoče zaradi onemoglosti policije, tožilstva in sodstva – o pravni državi še ne moremo govoriti. Tudi civilna družba še ni postavljena, kjer pa je, njenim institucijam ni omogočeno, da bi v celoti opravljale svoje delo. Sredstva obveščanja so enostranska in nestrpna; institucionalnemu krščanstvu se odreka temeljna vloga, ki jo ima v družbi; kultura se mora boriti za osnovno obstajanje.

Bralec se ob tem nujno vpraša, od kod za božjo voljo takšno stanje. Opisane razmere so kljub vsemu zelo presenetljive, posebej če jih primerjamo z veliko zavzetostjo za samostojno državo, ki so jih dali slutiti plebiscitni rezultati. Od kod torej ta groteskni razkorak med nekdanjo voljo in sedanjim zastojem in letargijo? Podoba je – zelo resnična, kakor vsi vemo – da stojimo na gradbišču, kjer so se bila začela neka začetna dela, potem pa je vse zastalo, tako da vse daje žalostno podobo nedokončanosti. Zares, od kod to?

Pobuda ne daje pravega odgovora. Sugestije, ki jih s ponovnim branjem izbrskamo iz besedila, kažejo v dve smeri. Najprej nam je dano slutiti, da nam je zmanjkalo ustvarjalnosti: da so se začetne ideje iztrošile, da ne vemo, »kaj početi s svojo državo«, daje nismo »sposobni upravljati«. To je vrsta namigov, ki se iztečejo v misel, da za vsem ni nič drugega kot neznanje – da ne znamo ali še ne znamo. Potem, ali vmes, pa se oglasijo tudi temnejši toni: da tu ni samo neznanje, neizkušenost in upad življenjskih moči, ampak da so tu na delu neke sile, ki hočejo narediti državo za orodje parcialnih skupinskih in osebnih interesov. Te sile segajo od »organiziranega kriminala« do »politično in finančno privilegiranih ljudi brez vesti in brez vizije«, pa do lobijev, lokalnih in nacionalnih. Skupno jim je to, da njihovo delovanje spreminja državo v orodje novega parazitizma.

Imamo torej dve stvari: nemoč institucij in sile, ki zavestno ovirajo delo z objektivnega državnega rezona. Upali bi si trditi, da to nista dve stvari, ampak ena sama: od obeh dejstev, ki smo jih navedli, druga po mnogih posrednih in neposrednih poteh povzroča prvo. Toda Pobuda se s tem ne ukvarja. Za njene izjave je značilna neopredeljenost. Pred nami se kopičijo amorfne negativitete, ki imajo nazadnje ta učinek, da čutimo, kako nas preplavljajo in nam jemljejo moči. Tu smo spet zadeli na žilo, ki se nam vedno znova pokaže. Nad ljudi, ki so koncipirali in oblikovali Pobudo, je prišla nemesis prezrte zgodovine. Izkazalo se je ponovno, da političnih in kulturnih sil, ki vstopajo v javni prostor, nikoli ni mogoče vrednostno in funkcionalno oceniti v odsotnosti zgodovinskega vedenja. Če to velja za vsak čas, velja to a fortiori za sedanjo slovensko zgodovino, nad katero gospodujejo tri prevažna dejstva ali tri ogromne sence: senca velike fulguracije, senca polstoletne odsotnosti politike in senca, ki jo na nas meče dejstvo, da kultura ni našla moči, da bi o obojem priredila velik vsenarodni pogovor. V takem času je torej treba najprej in predvsem izdelati politično in kulturno identitetno topografijo: kaj je kaj in kdo je kdo. To pa nikomur ne bo uspelo, če se ne bo pripravljen v celoti in brez pridržkov soočiti s preteklostjo.

Žal ljudje, ki stojijo za Pobudo, niso čutili potrebe, da se lotijo tega dela, niti niso nakazali začetnih ali preliminarnih opravil. Vzgon, ki jih je potisnil v določeno delovanje, ni imel v sebi tega duhovnega naboja, da bi razmislili, kaj je oni izbruh pred petdesetimi leti bil, kaj je pomenila in kakšne posledice je pustila polstoletna odsotnost politike in kaj je treba reči o kulturi, ki se, ali noče ali ne more ali ne sme izreči o najbolj določujočih dejstvih preteklosti. Ko smo rekli razmisliti, smo mislili na tako pregnanten in intenziven pomen te besede, da za pogum potem ne bi bilo potrebno posebno odločanje.

S polno zavestjo o tem, kaj smo sami, koliko sami zmoremo, kaj smo sami opustili, koliko nedokončanih stvari leži po poteh, ki smo jih sami prehodili, o tem, kakšne negotovosti in skušnjave nas same obhajajo, ob vedenju o sebi, ki nas dela skromne, a tudi svobodne, ob vsem tem in kljub vsemu temu smemo in moremo reči: med silami, ki se danes potegujejo za vpliv v kulturi in politiki, zlasti v politiki, je tako velika razlika, da imamo ene lahko za državotvorne, v najtemeljnejšem pomenu te besede, in drugih ne. Ti ljudje namreč države ne morejo imeti radi in je nimajo radi. Zakaj? Zato, ker ni njihova, ker jim je bila v resnici vsiljena; glasovali so zanjo, a kot za nekaj, kar je bil izhod v sili – nujno zlo. Mislimo sicer, da bo država preživela, tudi če bi tako naneslo, da bi bila odgovornost zanjo v celoti izročena v roke nedržavotvornih sil. Toda ali gre samo za preživetje? Ali moramo že na začetku in že vnaprej pristati na najminimalnejši program? Ali bomo v nevarnem in neprijaznem svetu lahko obstali z močmi, ki jih bomo vse sproti porabljali za goli obstanek?

To je torej najgloblja, najbolj določujoča, najdalekosežnejša resničnost sedanje slovenske politike: obstajajo sile, ki so za državo, in sile, ki niso za državo – ne pravimo, da so proti državi, pravimo samo, da niso za državo. Ta delitev je placentarno vezana na preteklost, zato je brez razumetja preteklosti v njeni vseobsežnosti ni mogoče niti opaziti, kaj šele razumeti. Pozabljenje preteklosti – pa naj bo že kakorkoli motivirano – nas pušča v bistveni nevednosti glede sedanjosti. Nekoč je bila revolucija, potem je bila državljanska vojna in potem je bila polstoletna eklipsa politike. To so tri epohalna dejstva – megalitsko monumentalna in preprosta, če gledamo nanje iz razdalje, in neskončno sestavljena in zapletena, če se potrudimo in jih pogledamo iz njihovega časa. Če bi kdo mislil – samo to je za naše pisanje važno – da se z njimi ni treba posebej baviti, in bi se pri tem lotil tako ambicioznega pisanja, kot je Pobuda, bi s tem tvegal, da njegove besede ne bodo imele tistega sporočila in učinka, ki si ga je obetal.

V tretjem poglavju govori Pobuda o nas in našem mestu v Evropi. Posebej se z njim ne bomo ubadali, bralcu bi le radi postregli z nekaj stavki, s katerimi je mogoče ilustrirati, da je Pobuda tudi v tretjem delu vezana na preteklost. Besedilo, v katerem smo našli omenjene stavke, je bilo nedavno najdeno v Ljubljani in govori o stanju, ki je v Sloveniji nastalo po komunistični intervenciji. Napisano je bilo spomladi leta 1942, za prvo obletnico okupacije. Avtor je neznan, nekateri pa mislijo, da je besedilo napisal Žebot. Odlomek se glasi takole: »Dokler bo zasedena Evropa, bo zasedena tudi Slovenija. Kadar bo osvobojena Evropa, bo osvobojena tudi Slovenija – če bo Slovenija do konca ostala z Evropo in do konca delila usodo z njo. Seveda, če bi pa med tem Slovenija hotela kreniti svojo pot in pustiti Evropo, naj bo kjer hoče, je pa tudi Evropa na koncu ne bo iskala, ampak jo bo prepustila samo sebi ali pa kvečjemu na vseh straneh zatirala.«

8. Pogovori

8.1. Obisk pri gospodu z Obirskega

8.1.1. Pogovor s Tomažem Holmarjem

Avtor: Davorin Bažec

Pogovor je za tisk priredil Davorin Bažec

Obirsko je slikovita vas v hribih nad Železno Kaplo in ena zadnjih popolnoma slovenskih far na avstrijskem Koroškem. Vodi jo že 44 let župni upravitelj gospod Tomaž Holmar. Urednik Zaveze ga je prvič srečal v Tinjah v začetku januarja letos na simpoziju o slovenstvu in slovenskem jeziku na Koroškem. Tako kot drugi udeleženci tega srečanja je tudi on opazil njegovo izredno bistrino duha in domišljenost njegovih besed, ko je govoril o pomembnih, za Slovence morda usodnih rečeh. Urednik je takoj pomislil, da bi imel ta gospod povedati veliko zanimivega in tehtnega tudi bralcem Zaveze, zato ga je v njenem imenu zaprosil za pogovor. Gospod Tomaž je rad privolil. Tako nas je 29. januarja sprejel v starodavnem, lepo obnovljenem in spomeniško zaščitenem župnišču na pobočju strmega hriba. Prosili smo ga, naj nam na kratko opiše svojo življenjsko pot, in kar nam je povedal o njej, je bilo že samo na sebi nadvse zanimiva in ganljiva, včasih tudi pretresljiva zgodba. Zgodba o pogumu in zvestobi slovenskega duhovnika na Koroškem. V tem zapisu pogovora jo moramo žal izpustiti, da bi lahko izčrpneje obdelali vprašanja, ki zadevajo današnji čas. Iz življenja g. Holmarja bomo zato navedli le te osnovne podatke: Rodil se je leta 1905 pri Gospe sveti, kjer je bil njegov oče organist. Kasneje se je vsa družina – oče, mati in štirje otroci – preselila v Žabnice pod Višarjami. Tu je spoznal profesorja Lamberta Ehrlicha, ki je bil tam doma. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, stanoval pa je v tamkajšnjem Marijanišču.

Holmarjev oče, organist Tomaž Holmar pred Gospo sveto

Slika 29. Holmarjev oče, organist Tomaž Holmar pred Gospo sveto

Tam se je kot šestošolec zameril svojim vzgojiteljem, zlasti nekemu prefektu (g. Holmar ni povedal, zakaj, domnevamo pa, da zaradi svojega »prenapetega« slovenstva), in dobil »consilium abeundi« – nasvet, da naj odide. Leta 1923 je šel z očetom na katoliški shod v Ljubljano. Tu je poiskal gospoda Gregorija Rožmana, ki ga je dobro poznal še iz časov pri Gospe sveti. G. Rožman mu je priskrbel zatočišče v ljubljanskem Marijanišču. Tam je stanoval dve leti, do mature na Prvi državni gimnaziji leta 1925. Po petih letih bogoslovja v Ljubljani se je vrnil na Koroško in se dal tam posvetiti. Potem je šel še na dodatni študij na Dunaj in diplomiral iz liturgike. Vse to tudi zato, da bi kolikor mogoče zabrisal svojo »ljubljansko« preteklost. Po študiju se je spet vrnil na Koroško in dobil prvo službo na popolnoma nemški fari. Tu se začenja njegova vse prej kot lahka duhovniška pot. Toliko za uvod v pogovor, ki sledi.

8.1.2.

Gospod Holmar, kaj pomeni danes biti župnik slovenske fare na Koroškem? Ali, širše, kaj pomeni biti slovenski duhovnik na Koroškem?

Slovenski duhovnik na Koroškem danes ni samo dušni pastir, ki se sooča s težavami, kakršne so menda po vsem svetu, poenostavljeno povedano, s sekularizacijo, temveč je postavljen v svet, kjer se srečujeta dva naroda in kjer to srečevanje v glavnem ne poteka v prijaznih oblikah. Izjeme dobiš seveda tudi tukaj. Neprijetnostim v dušnem pastirstvu se pridružuje kot posebno breme še to, da mora duhovnik stati na strani manjšine. Pritisk večine občuti v največji meri dušni pastir na Koroškem. Župnik slovenske fare je stražar svojega ljudstva in v sedanji situaciji: stražar na mrtvi straži. Čedermac!

Če človeka nosi velik in mogočen tok, potem se vprašanje zvestobe ne pojavi; če pa človek pripada toku, ki se bori za obstoj, potem je vprašanje zvestobe tako rekoč najpomembnejše eksistenčno vprašanje. Ali bi se lahko reklo, da je danes tukaj na Koroškem tako, da je v tem, čemur pravimo biti Slovenec in biti kristjan, na preizkušnji tudi zvestoba?

Pravkar sem omenil sedanjo situacijo. Njena značilnost je ta, da je slovensko ljudstvo na Koroškem v svoji odpornosti proti potujčevanju omagalo. Predvsem udarci, ki so prišli nanj od nacizma, kažejo strahovite posledice. Slovenske družine ne vzgajajo več svojih otrok slovensko. Zdi se mi, da se jim vprašanje zvestobe sploh ne postavlja. Neka naravna odpornost proti potujčevanju bi v zvezi z značajsko usidrano zvestobo bila lahko nepremagljiva, neprestopna meja proti tujstvu. Toda spričo dejstva, da kristjani tudi sicer omagujejo pri ohranjanju vrednot, kot so možatost, zvestoba, narodnost, poštenje, pravičnost in ljubezen, bi morali biti koroški Slovenci izjemni značaji, da bi se uprli splošnemu toku uničevanja vrednot.

Kaj je zvestoba? Kako bi opisali zvestega človeka?

Kaj pomeni zvestoba? Seveda je to velikanska vrednota, to je vedno bila in je še danes. Mlad par sem pred poroko vprašal, katere vrednote so za zakonce najpomembnejše. Odgovor je bil: ljubezen, takoj za njo pa zvestoba. Zvestoba tudi danes. Prava zvestoba je povezana z vsemi drugimi lepimi lastnostmi človeka. Lep značaj združuje v sebi kar največ kreposti. Njegova naravnanost je pritrjevanje vsem vrednotam zdrave nravnosti. Med njimi blesti na odličnem mestu zvestoba. Hrani se prav iz te pozitivne duševne usmerjenosti. Zvestoba jeziku, zvestoba narodu je pri značajnem človeku samoumevna.

Ko govorimo o zvestobi, prav gotovo ne mislimo na trmasto vztrajanje in topo nepremakljivost. Če malo pomislimo, uvidimo, da je zvestoba nekaj duhovnega. Kaj je stržen te duhovnosti? S tem v zvezi bi lahko govorili o spominu, mar ne? Kaj je spomin in kakšno vlogo ima?

Namesto da bi zdaj iskali kakšno učeno definicijo zvestobe v kaki strokovni knjigi, ostanimo rajši pri zadevi, ki nam je zdaj najbližja, pri zvestobi narodu. Mož, ki je zvest svojemu narodu, govori v svojem domačem jeziku s svojimi: z ženo, z otroki, s sosedi. Pri tem vztraja, tudi če mora zato poslušati zbadljivke, morebiti celo kaj hujšega. Možato se postavi za svoje in svojega naroda pravice. Če je treba, tudi tedaj, ko mora zato sprejeti neprijetnosti, krivice, škodo. Tudi ko mora plavati proti toku. Seveda je za tako zvestobo potrebna duhovna moč. Zvestoba v značajnem človeku ni osamljena lastnost, temveč je povezana z vsemi drugimi krepostmi, ki krasijo značajnega človeka. Značajnostne, nravstvene vrednote se hranijo v človeški duši iz njene pozitivne usmerjenosti. To, kar človeka nagiba, da sprejema, potrjuje, goji zvestobo kot vrednoto, ga nagiba, da sprejema tudi vse druge vrednote. Zavračanje nravstvenih vrednot je v sedanjem času posebno znamenje kulturnega propada.

V posebni zvezi z zvestobo narodu je seveda spomin. Vse, kar človek doživlja od zibelke naprej v življenju, oblikuje tudi njegovo identiteto. Slovenec ima v svojem spominu materino besedo, govorico svoje družine, njene navade, vso raznovrstnost njenega okolja; ko se tega zaveda, se zaveda tudi, da je Slovenec. Vselej kajpada ta zavest ni prav močna, saj so v njegavem spominu tudi doživljanja, ki pomenijo slabitev slovenstva. Kakšna pa je šele zavest človeka, čigar slovenski starši so z njim od zgodnjega otroštva govorili samo nemško?

Če človek ne ve, kdo je, če ni sam svoj spomin, kot pravi teolog Metz, potem je lahko vsak trenutek karkoli, mar ne? Trs, ki ga veter maje. Vedeti, kdo si, pa pomeni marsikaj. Pomeni tudi vedeti, katere pogodbe si sklenil, do katerih spoznanj si prišel. Kaj mislite o tem?

V filmu Vas ob meji prigovarja nemčurski oče svojemu sinu, zavednemu Slovencu, naj vendar popusti v svojem slovenstvu. Sin mu odgovori: »Če to storim, potem jaz nisem več jaz.« Tudi identiteta, zavest lastne identitete, je vrednota in o tej se danes veliko govori. Pa kakor sicer v našem življenju velja tudi tu, da veliko govorjenja o kaki stvari pomeni, da s to stvarjo nekaj ni v redu. Narodnostna zavest, z drugo besedo, zavest o lastni identiteti je pri koroških Slovencih – mogoče pa že tudi pri Slovencih v Sloveniji – majava zadeva, ker tudi vrednota identitete, to je potrditev lastnega življenja, priznavanje resnice, kot se je dogajala v tvojem življenju, sodi iz tega ali onega razloga med neprijetnosti, ki bi jih rad zatajil.

Imeti spomin, živeti v soju svojega spomina, torej ne pomeni samo vedeti, kdo si v tem smislu, da veš odkod prihajaš kaj si po narodnosti, kateri je tvoj materin jezik. Vedeti, kdo si, pomeni tudi odgovor na vprašanje, ki je na neki način vedno povezano z vprašanjem o smislu življenja. To pa je, lahko rečemo, zadnje vprašanje. Nenadoma nam je govorjenje o identiteti odprlo zelo velike razsežnosti, mar ne?

Gotovo nas tako razmišljanje privede do tega zadnjega vprašanja. S tem razmišljanjem se nam pa pokaže tudi, kako si človek pomaga, če pride v zagato protislovja. Veliko govorjenja, veliko lepih besed, veliko domišljavosti ob tako modernem odkritju identitete, na drugi strani pa zatajevanje, zanikovanje identitete. Tu gre spet za vprašanje velike značajske vrednote: resnicoljubnosti. Preprosto ljudstvo na Koroškem (kaj pa drugod?) teh problemov nima. Ureja si življenje, kakor pač bolje kaže. To je, podaja se, kaj bi se z bikom bodel. Pot najmanjšega odpora velja celo za življenjsko modrost. Resni ljudje seveda razmišljajo o smislu življenja, o vseh teh vprašanjih, ki ste jih nakazali. Ti potem tudi dobijo odgovor na ta vprašanja in jih mora tako razmišljanje pripeljati do narodnostne zavesti. Večina pa v današnjih razmerah porabniške miselnosti ne razmišlja o teh rečeh. Tudi to je eden izmed razlogov za upadanje narodne zavesti. Vedno znova opažam: boj za vrednoto zavestne narodnosti je boj za vrednote nasploh, boj proti sekularizaciji na vsej črti.

Novomašnik Tomaž Holmar 1931

Slika 30. Novomašnik Tomaž Holmar 1931

Upadanje slovenstva na Koroškem ni samo boleče, ampak tudi katastrofalno in celo pohujšljivo. Če zaokrožimo številke, dobimo naslednja temeljna dejstva te žalostne zgodbe: pred sto leti sto tisoč Slovencev, danes dobrih deset tisoč. Kako si to razlagate, če se sploh strinjate z našim prikazom?

Upadanje slovenstva na Koroškem je kajpada obupen pojav. Kako si ga razložiti? Najpreprostejša razlaga je govorjenje o strahovitem pritisku germanstva, o načrtnem ponemčevanju, o šibkosti majhnega naroda itd. Toda kazati samo na ta dejstva bi bila prepoceni razlaga.

Kadar govorimo o tem vprašanju, moramo seveda pomisliti na pritisk nemškega kolosa, na silno gmoto, ki sega od Hamburga do Karavank in deluje že s svojo velikostjo, tudi če ne bi bilo nobenega načrtnega in zavestnega raznarodovalnega pritiska. Tukaj imamo morda opraviti s silami, ki delujejo samodejno in na ravnini, kamor ne sega zavestna kontrola. Toda čeprav smo pripravljeni vse to upoštevati, nas noče zapustiti stavek, ki ga je povedal koroški pisatelj Florijan Lipuš v nekem nedavnem intervjuju: »Predvsem pa smo sami krivi.« Za katero stran te tehtnice bi se vi odločili?

S tem vprašanjem ste zadeli po mojem prepričanju, ki je rezultat vseh mojih opažanj in razmišljanj o tej stvari, srčiko našega problema. Kar je rekel Lipuš, pravim tudi jaz: »Predvsem smo sami krivi.« Na to sem ob raznih prilikah večkrat opozoril v upanju, da bom izzval kakšno gibanje, ki bi skušalo ta proces upadanja zaustaviti. Doslej sem na takšen odziv zastonj čakal.

Na eni strani brutalna sila, na drugi pa morda ljudstvo, iz katerega se je v teku zgodovine iztočil tisti brezpogojni in primarni pogum, ki ne išče nobene utemeljitve in preprosto je. Kaj je strah?Ali obstaja specifični koroški strah?

Tako je, pogum se je iztočil. Razlag za to je veliko. Ali je »koroški strah« res strah? Morda je to bolj tista plašnost Slovenca pred gospodom, morda občutek manjvrednosti, morda neka hlapčevska miselnost … vse to so radi očitajoče naštevali. Seveda pa je zraven tudi pravi strah, saj je zlasti koroški Nemec lahko tudi brutalno nastopal. Prav posebno pa je učinkoval brutalni nastop nacizma. Človek bi pričakoval, da bo tak nastop izzval pri koroškem Slovencu kljubovalen odpor, toda ne: zlomil mu je hrbtenico.

Rad bi vam povedal dva primera in vas potem vprašal, kako je prišlo do tega, da sta se zgodila. Nekoč – morda je tega že dvajset let – sva se s prijateljem ustavila v slovenski gostilni v Ziljski dolini. Gostilničar je z nama govoril slovensko, ko pa so prišli neki nemško govoreči gostje, je tudi z nama prešel na nemščino. Drugi primer se je zgodil v restavraciji v Radovljici. K mizi, za katero sem sedel, sta stopila mož in žena in me v nemščini vprašala, ali smeta prisesti. Tudi z natakarjem sta se menila po nemško in med sabo tudi. Kar nekaj časa je trajalo, da se je izkazalo, da sta Slovenca iz okolice Baškega jezera. Ali tudi doma govorite nemško? Ja, tudi doma govorijo nemško. »Zaradi otrok. Veste, tako je bolj praktično.«

Kako naj vam to razložim? Za nas Korošce je to tako navaden pojav, da o tem že več ne govorimo. Postregel bi vam lahko s podobno zgodbo, ki sem jo doživel v Sloveniji. Smo nekako tako »vzgojeni«: vpričo Nemca naj Slovenec – morda iz vljudnosti – s Slovencem nemško govori. Primer iz Radovljice pa kar jasno kaže, da se je Slovenec sramoval svojega jezika. Mimogrede: koroški Slovenec se zaradi svoje govorice čuti manjvrednega tudi pred Kranjcem, ker so se Kranjci z neko superiornostjo norčevali iz nje. Tudi zato vlada med koroškimi Slovenci prikrita antipatija do Kranjcev. No, zadnje čase se je ta odnos nekoliko ublažil.

Doslej smo govorili o strahu in pogumu, o spominu in samopozabljenju. Toda ali sta jezik in narodnost takšne vrste lastnina, da se ji ne moremo odpovedati, ne da bi se obenem znašli v območju greha?

Pri tem vprašanju mi prihaja v spomin znamenit koroški duhovnik, Slovenec, ki mi je pravil, kako je v času pred plebiscitom leta 1920, tedaj še bogoslovec, dopovedoval Slovenkam v Rožu, da bi bil smrtni greh, če ne bi glasovale za Jugoslavijo oziroma če bi glasovale za Avstrijo. Ko sem ga poslušal, sem imel vtis, da hoče reči: »To je bilo takrat, danes ne bi več zagovarjal takega stališča.« In kaj naj rečemo danes, ko je toliko grehov »odpravljenih«? Tudi v filmu Vas ob meji pravi pridigar (leta 1919), da je narodnostno odpadništvo zaradi materialnih koristi stvar, ki Bogu ne more biti všeč. Kateri slovenski duhovnik na Koroškem bi si danes upal po Slomškovo povedati ljudem, da je nezvestoba materinemu jeziku, nezvestoba narodu, vprašanje verske vesti?

Tudi telo je naša lastnina, in vendar čutimo, da ga ne smemo poškodovati, kaj šele uničiti. Boste to analogijo odklonili, češ da je pretirana?

Po mojem spoznanju je ta analogija popolnoma pravilna.

Prof. Lambert Ehrlich govori skupini študentov na Višarjah konec                         dvajsetih let

Slika 31. Prof. Lambert Ehrlich govori skupini študentov na Višarjah konec dvajsetih let

Oprostite, da ženemo pogovor v to smer, a tega ne delamo brez razloga. V začetku januarja letos smo se udeležili simpozija v Tinjah, ki je hotel ugotoviti, kakšne so možnosti, da slovenski jezik in slovenstvo na Koroškem preživita. Veliko se je govorilo o ukrepih, s katerimi bi bilo mogoče to dvoje zaščititi. Glavno besedo je imela, če mi dovolite to besedo, tehnika: časniki, revije, radio, televizija, društva, folklora. Ne mislite, da banaliziramo, toda imeli smo vtis, da se tu postavljajo ograde, v katerih bi bilo morda le mogoče preživeti. Razumemo, da je vse to potrebno in da je vse to zelo pametno. Toda, smo se spraševali, kje pa je tu človek? Ali nima človek razuma? Ali nima človek srca?Ali nima človek vesti? Ali nima človek ponosa? Ali ni človekova notranjost tudi arena svobodne volje? Ali ni zadnji vzgib duha volja, če sledimo Descartesu ali pa če sami ženemo misel do konca? Toda razen besed, ki sta jih povedala vi in profesor Rebula, ni bilo nobenih znakov, da bi simpozij videl v tem kake možnosti. Imeli smo precej porazen vtis, da ostajamo ves čas na obodu. Skoraj si ne upamo reči, toda če v notranjosti, v sredici slovenskega človeka ni več ali se ga še splača držati pri nekakšnem življenju s tolikšnim trudom? Morda ženemo stvari predaleč. Popravite nas, prosim.

Če ste tinjske dneve tako doživeli, vas moram občudovati, ker se je zdelo, da je komaj kdo prišel na take misli. Bistva našega problema se ni nihče dotaknil. Tako sem moral jaz s svojim nastopom in potem še profesor Rebula delati vtis, da sva s svojimi idejami prinesla v potek Tinjskih dni nekaj, kar ne spada zraven, nekaj tujega. Pa je bilo prav, da je kdo povedal tem gospodom, da je njim šlo le za obod, za fasado, nič pa za resničnost pod fasado, znotraj oboda. Kdo, kaj žene stvari predaleč? Nimam vas kaj popravljati. Strinjam se popolnoma z vami.

Višarje okoli leta 1930 – Prof. Lambert Ehrlich s                         prijatelji

Slika 32. Višarje okoli leta 1930 – Prof. Lambert Ehrlich s prijatelji

Vse je bilo torej na tehnični ravni; slišali smo nekaj izredno preciznih znanstvenih deskripcij – kulturoloških, socio-kulturoloških, politoloških, semantoloških, dialektoloških itd. – a smo ves čas čutili, da je vse to sicer zelo učeno in koristno, da pa se bomo nazadnje vseeno znašli v praznini. Vedno jasneje nam je postajalo, da bi morali govoriti predvsem o dveh stvareh: o jeziku in narodnosti. Morali bi se dokopati do čim globljega uvida v to, kako bistvena sta za človeka jezik in narodnost in kako zelo je človek poškodovan, če mu ju kdo vzame ali če ju sam zapravi. Zato bi zdaj vprašali vas, ki smo vas v Tinjah spoznali kot občutljivega človeka: Kaj je to, jezik?

Na to vprašanje bi zdajle težko odgovoril s kakšno izčrpno in zadovoljivo definicijo. Kar bom povedal, bo le delen in površen odgovor. Povedal pa bom predvsem, kako jezik jaz doživljam. Že dolgo se zavedam, da jezik ni samo tehnična priprava za komuniciranje, temveč tudi poseben narodov zaklad. Zaklad narodove zgodovine, izkušenj, modrosti. Kot pravi Župančič: »Moj narod star je tisoč let, moj narod moder je kot kralj Matjaž.« Jezik spada k človeku, in sicer tisti jezik, ki je v njegovem organizmu nekako »programiran«. In če človek ne dobi za na pot skozi življenje tega programiranega jezika, mu nekaj manjka, je pohabljen. Ali, kakor pravite vi: oškodovan. Do tega spoznanja sem prišel z razmišljanjem o jeziku in z branjem. Ko sem v družbi prijateljev povedal to svoje mnenje, se je marsikomu zdelo novo, nič kaj sprejemljivo. Znanost ima še veliko nalog!

Ko je bil Holmar leta 1935 kaplan v Zagorici v meljski dolini, je obiskal                         tudi Klek – stoji pri križu na desni

Slika 33. Ko je bil Holmar leta 1935 kaplan v Zagorici v meljski dolini, je obiskal tudi Klek – stoji pri križu na desni

In kaj je narodnost? Kaj se to pravi, biti del naroda? Kako to prispeva k človekovi polnosti tako v tem, kar mu daje, kakor tudi v tem, kar od njega terja?

Lepa vprašanja, ki bi si jih morali mi Slovenci vedno znova postavljati. In na katera se z nekaj besedami ne da zadovoljivo odgovoriti. Pa naj vseeno poskusim. Najprej s primero: narod kot drevo. Drevo, globoko ukoreninjeno, košato razvejeno, bujno zeleneče, bogato obloženo z žarečimi sadeži. Narod sega s svojimi koreninami v nevidni, zato pa nič manj realni božji svet, iz njega zajema svoje življenjske sile, da se razveji v družine, rodove, plemena, da rastejo v njem številni člani, med njimi odličniki, dragoceni misleci, umetniki, znanstveniki, izumitelji, učeniki, preroki. Včasih že grozi nevarnost, da se to drevo posuši, pa vedno spet pridejo leta, da znova bujno ozeleni in na novo zadehti. Zadehti toliko bolj, kolikor bolj zajemajo njegove korenine iz bogastva božjega sveta, iz sveta onstranskih razsežnosti. Tudi tu velja Kristusova prilika o trti in mladiki. Človek, ki se loči, odtrga od svojega naroda, ne more priti do prave polnosti, z današnjo besedo povedano, se ne more prav »uresničiti«. O tem samouresničenju osebnosti se danes toliko govori, kar je spet znamenje, da se v tem tudi veliko greši. Oznanjajo se ideje, ki podirajo narodnostno zavest in ponujajo multikulturnost, integracijo. Ideje, ki bi lahko pomenile obogatitev narodnosti, če bi jih prav razumeli. Rast človeka iz bogastva narodovih vrednot je nekako naravno povezana tudi z dajanjem iz osebnega bogastva v zakladnico narodove kulture. To nujno spada tudi k osebni rasti človeka: daj! Narodnost je torej ena izmed osnovnih življenjskih vrednot.

Povrnimo se k temu, o čemer smo že nekaj rekli, k zvestobi. Zanimalo bi nas naslednje: ali je zvestoba ena ali pa je morda deljiva? Ali bi smeli reči, da ljudje, ki vztrajajo v slovenstvu, vztrajajo tudi v krščanstvu in narobe? Ali pa je tako, da eno ne vpliva na drugo?

Kako bi na to odgovorili učeni filozofi? Mislim, da bi s prav bistroumnimi silogizmi dokazali, da krščanstvo in slovenstvo nista v nujni povezavi. V miselnem svetu golih pojmov bi to že kako držalo. Če pa pogledamo v življenje? Na splošno opažamo tole: človek, ki je trdno zasidran v svojem narodu, je zasidran tudi v krščanski veri. Vsaj pri nas na Koroškem. Slovenski koroški duhovnik si je vedno prizadeval za ohranitev obojega. Zdrav, kremenit značaj hrani, brani vse vrednote, zvestobo narodu, zvestobo Bogu. Vendar si ne bi upal trditi, da je ta povezava narod-krščanstvo nujna. Primeri, da krščanstvo ostane, narodnost pa ne, so tako številni, da ne bi mogli govoriti o izjemah. Pa tudi narobe: narodnost ostane, vernost pa ne. Seveda nastane vprašanje: kje je tu doslednost? Očitno ima življenje svojo logiko.

Farna cerkev v Št. Jakobu nad Krko – Tu je Holmar preživel nacistični čas                         1938 – 1945

Slika 34. Farna cerkev v Št. Jakobu nad Krko – Tu je Holmar preživel nacistični čas 1938 – 1945

Mi bi ob tem tvegali naslednjo misel: če krščanstvo ne bi pomagalo človeku vztrajati v slovenstvu, potem bi bilo s tem krščanstvom nekaj narobe, mar ne? Ali ni nekje v krščanski intuiciji tudi ukaz, da sprejmeš svet, v katerega si rojen? Ali ni v krščanstvu vedno tudi takšna ali drugačna naloženost, ki jo je čutil že Vergil?

V krški škofiji so nam slovenskim duhovnikom očitali prehud nacionalizem, kot da nam pomeni narodnost več kakor vera. Vera kot višja vrednota pa ima prednost pred narodnostjo. In kadar se v dušnem pastirstvu postavi vprašanje ali narodnost ali vera, se mora narodnost umakniti. Jaz sem razmišljal takole: ali more to vprašanje sploh kdaj zares nastati? Če bi se moralo slovenstvo zaradi vere umakniti, potem to ni prava Kristusova vera. Gre za izmišljeno dilemo in čudno je, da se postavlja še danes, ko smo ponosni na odkritje »inkulturacije krščanstva«.

Homar pri obirski podružnici v Kortah – na levi sedi kipar France                         Gorše

Slika 35. Homar pri obirski podružnici v Kortah – na levi sedi kipar France Gorše

Zdaj je morda že čas, da vam razkrijemo pravi vzrok, zakaj smo vas prosili za ta pogovor. Hoteti biti to, kar si, vprašanje zvestobe, še zdaleč ni samo koroško vprašanje. Ali pa primorsko ali tržaško. To je slovensko vprašanje par excellence. Na to smo bili v Tinjah boleče opozorjeni. In ko smo bili opozorjeni, smo v trenutku uvideli, da smo bili opozorjeni upravičeno. Ena od udeleženk popoldanske okrogle mize nam je zatrdila, da dobro ve, kako je s slovenskim jezikom in slovensko narodno zavestjo na Koroškem, da pa razmere v Sloveniji, ki jih kar dobro pozna, niso boljše, ampak celo slabše. Tam da se za narodno in jezikovno zavest niti toliko ne trudijo kot na Koroškem. Ta pravzaprav obrobna opazka je sprožila v nas verigo vprašanj: Kaj je z nami? Kakšna prihodnost se nam obeta? Kaj moramo storiti? Morda boste rekli, da niste pravi človek za to vprašanje, a vseeno: Kaj moramo storiti, gospod župnik?

Vidite, tudi vi čutite, da nisem pravi človek za to vprašanje. Kdo se meni za ubogega upravitelja majhne gorjanske fare v zakotju sveta? A vseeno … « Danes, ko je na svetu toliko predrznih ljudi, predrznih v slabem, v zlu, naj bom nekoliko predrzen še jaz. Ker vem, da si prizadevam za velike vrednote, vem tudi, da ne smem molčati. Kaj naj storimo? Karkoli povem, bo pač le nasvet, ki se izgubi med vsemi drugimi kot tista znamenita igla v senu. A vseeno: spremembe, prenova, preobrat v boljši svet pride lahko od kakšne velike osebnosti, od kakšnega preroka. Tak prerok je milost, ki jo prejmemo, če je tako Vladarju vseh narodov prav. Medtem ko prosimo za to milost, pa ima vsak pošten Slovenec, vsak na svojem področju sveto dolžnost, da se bori za ta boljši svet. Ne pomilujmo se, ne vzdihujmo, krepko, odločno in pogumno poprimimo za delo po vseh pravilih, ki veljajo za krščanskega delavca.

Dovolite, da gremo še malo naprej? Ko ljudje od Nove Slovenske zaveze hodimo po notranjskih, dolenjskih in gorenjskih krajih, doživljamo včasih presenetljive reči. Zgodi se, da ljudje, ki so doživeli hude krivice in so morali pretrpeti žaljive in neznosne udarce, o tem nočejo govoriti. Vemo, da so jih preganjali, da so jih zapostavljali, jih poniževali, jim nesramno jemali osnovni ugled. Toda, ali ni v njih rasel upor, ali se ni v prisilnem molku v njih ostril spomin? Zgodi se celo, da očetov ali bratov ali sinov ne dovolijo zapisati na spominske plošče! Vemo, da je bilo strašno nasilje, toda ali ni naravno, da nasilje povzroča upor in spomin, ne pa vdaje? Iz kakšnega testa smo? Kateri vzorec je zapisan v našo snov?

Nočejo govoriti. Ta pojav se mi zdi podoben tistemu, da vojaki, ki so doživeli razne grozote vojne, o njih nočejo govoriti. Vprašanje za psihologa. Tudi meni se zdi, da je tu neka nenaravna vdanost namesto odpora, namesto boja proti nasilju, krivici. Morebiti je bolečina, zadana njihovi duši, tako neznanska, da zaduši vsako drugačno odzivanje. Prav imate, da hodite k njim, da morebiti le vzbudite v njih drugačen odziv na doživete strahote. Dokler si bomo zatiskali oči pred resničnostjo, bo velika nesreča, ki nas je zadela, ostala v narodu kot nezaceljena rana in bo povzročala vedno nove motnje. Zato vas prosim in rotim: pomagajte, da se ta rana dodobra razkrije in da dobi prave zdravnike. Razkrivanju in celjenju rane se upirajo le zločinci, ki so vse to zlo zagrešili. Naš molk bi v tem primeru pomenil podporo zločincem. Veselim se, da vidim v Sloveniji odločne, odlične sile na delu za ozdravitev vseh številnih ran našega naroda. Posebno sem vesel vaše revije Zaveza. Šele nedavno sem imel priložnost, da sem jo spoznal. Ob njej se mi je okrepila vera v zdravo prihodnost Slovencev. Hvala vam!

Jezus pred Pilatom – Freska iz 14. stoletja v obirski župni                         cerkvi

Slika 36. Jezus pred Pilatom – Freska iz 14. stoletja v obirski župni cerkvi

S temi razmišljanji se dotikamo bistvenih vprašanj slovenstva. Na tinjski okrogli mizi je nekdo – zdi se mi, da je rekel, da je sicer iz agnostičnega tabora – izrekel lepo priznanje katoliški Cerkvi na Koroškem. Ali je to splošno mnenje? Spominjam se neke druge tinjske okrogle mize, na kateri sem sodeloval tudi sam. Tam sem doživel nekaj, kar me je zelo prizadelo. Vstal je namreč nekdo in napadel župnika Zaletela s tako penastim sovraštvom, da česa niti približno podobnega nisem videl doma v komunističnem štiridesetletju. Vsem je bilo jasno, da je napad popolnoma neosnovan. Odkrila se mi je neka nova, dotlej neznana poteza koroškega levičarstva. Kaj mislite o tem in kako vidite vlogo slovenskega katoliškega duhovnika danes, bodisi na tej bodisi na oni strani Karavank?

Katoliška Cerkev na Koroškem seveda ni bila v vseh časih to, kar je danes. Danes moramo velikemu delu nemške duhovščine s škofom vred priznati, da skuša razmerje med Slovenci in Nemci urediti v krščanskem duhu. Posamezni primeri govorijo sicer proti, na splošno pa je zaznavna dobra volja. S tem se veča upanje, da se bo tudi ljudstvo nekoč znašlo v krščanskih vodah miru in pravičnosti.

Nekaj drugega pa so koroški levičarji, a tudi te je treba različno presojati. Eni so kar zmerni, drugi pa silno strupeni. Duhovniku ne preostane drugega, kot da deluje kot duhovnik in se ne meni za strup, ki ga trosijo nasprotniki. Duhovnik je tisti, ki s tihim, vztrajnim dušnopastirskim delovanjem ohranja, varuje tudi slovenstvo, našo identiteto. Isto velja tudi za duhovnika v Sloveniji. To tiho, vztrajno, požrtvovalno delo duhovnika v slovenskem narodu gre skozi vsa dolga stoletja od pokristjanjenja dalje. Neki slovenski pisatelj, ne duhovnik, je lepo zapisal: »Brez slovenskega duhovnika bi ne bilo slovenskega naroda.«

Zdi se, da postkomunistična levica v Sloveniji želi sprožiti kulturni boj. Del katere strategije bi to utegnilo biti? Predvsem pa, kaj napraviti, da se prepreči?

Tudi to vprašanje ima mere, ki so za provizorčka v zakotni fari vse prevelike. Če izzovejo kulturni boj naši bratje na nasprotni strani, ga moramo pač sprejeti. In sprejmimo ga z vsem krščanskim pogumom in odločnostjo. Razbitega in razdejanega je že toliko, da več škode že ne more biti. Od našega poguma pa je odvisno, da se boj izteče v našo korist. Hoteti preprečiti? Že, pa ne za vsako ceno. Za resnico in pravico ni nobene cene.

Obirska župna cerkev Sv. Janeza Krstnika

Slika 37. Obirska župna cerkev Sv. Janeza Krstnika

Gospod župnik, ali bi kot duhovnik in kot Slovenec hoteli povedati kaj spodbudnega vsem tistim, ki jih doseže naša revija? Zaveza ima prijatelje ne samo v Sloveniji in Evropi, ampak tudi v Argentini, v Združenih državah, v Kanadi in v Avstraliji.

Ko sem govoril s prijateljem o samostojni Sloveniji, je kot »pravi Slovenec« zdihnil: kako bo mogla obstati? Kam se bomo naslonili? Postal sem hud. Saj so države, ki so manjše kot Slovenija, pa vendar obstajajo. Kam naj se naslonimo? Sami moramo biti tako močni, da bomo sami stali! Kar naprej tarnamo, da smo majhni, vedno iščemo pomoč. Malodušnost! Velikodušnost bo naredila, da bo narod velik. Ko je nemški škorenj zakorakal po Evropi in prišel v Avstrijo in tako k nam na Koroško, smo koroški Slovenci začutili, kaj nam grozi. Toda na dnu duše nam je tlela vera: končno ne bo zmagal. V tistih dneh smo se prijatelji zbirali pri uredniku Koroškega Slovenca v prostorih Slovenske krščanske socialne zveze (ustanovitelj L. Ehrlich). Na lepem je tam vzniknila zamisel: Miklova Zala kot opera. Mi, koroški Slovenci, smo bili takrat Miklova Zala, odvedel nas bo današnji Turek. Usedel sem se in v eni noči napisal libreto za najpomembnejši del zamišljene opere: Svatba. Mojstrsko ga je uglasbil rojak Miklove Zale g. Tone Nagel. Ta del opere se končuje z mogočnim zborom vseh svatov: »Živeti hočemo. Ne v turškem robstvu in zablodi, le v božji službi in svobodi. Živeti hočemo!« Ne v zablodi nacizma, fašizma, komunizma, marveč le v službi Bogu, ki je naš edini gospod, kar pomeni neodvisnost od katere koli človeške oblasti. Tako hočemo živeti. Naše korenine segajo v absolutno neskončnost. Iz nje prihaja naše življenje, vanjo se steka. V tej zavesti se ne plašimo, naj bodo oblaki še tako črni. Naj nasprotne sile še tako zavračajo spravo in zavirajo pravično poravnavo, naj se še tako krčevito oprijemajo oblasti, naj teptajo naše vrednote in svetinje, naj lažejo in še vedno trosijo strup svojih zmot, naša volja do življenja, do naše istovetnosti, do resnice in pravice je močnejša. Kakšna sanja je bila samostojna, svobodna Slovenija še takrat, ko je nam, mladim ljudem, kazal vizijo neodvisne Slovenije naš prerok na gori profesor dr. Lambert Ehrlich na Višarjah. Sanja je zdaj v glavnem uresničena. In kolikor še ni, je naša vesela, lepa in velika naloga, da jo uresničimo do konca. Do njene idealne polnosti. Tarnanje, samopomilovalno zdihovanje je zlasti danes popolnoma neumestno. Z vsemi silami, z vsem pogumom, odločnostjo, delavnostjo, z vso ljubeznijo posvetimo življenje svojemu narodu, temu »edinstveno žilavemu narodu sredi Evrope«, kot je zapisal Ciril Žebot.

Gospod Holmar, hvala za prijazen sprejem in zanimiv pogovor. Bog vas živi!

9. Dogajanja in dognanja

9.1. Komunistična revolucija

Avtor: Justin Stanovnik

9.1.1.

Ko se je na večer, 14. julija 1789, Ludvik XVI. po napadu na Bastiljo zgrožen obrnil h gospodi, ki ga je obkrožala, in rekel: »Poslušajte, to je vendar upor,« mu je vojvoda La Rochefoucauld-Liancourt odvrnil: »Ne, sire, to je revolucija.«

Očitno je bila beseda revolucija že toliko znana, da je dosegla kroge, v katerih se je sukal vojvoda, in očitno je morala imeti tudi tak pomen, da je aristokrat z njo kralja učinkovito popravil. Beseda se je, kakor nam pripovedujejo enciklopedični slovarji, dolgo rabila za posebno vrsto mehaničnega gibanja, pri čemer je bilo mišljeno predvsem gibanje nebesnih teles, vračanje na izhodiščno točko. Toda že pri stoikih je tako gibanje dobilo pomen, ki daleč presega prvotno fizikalno izhodišče: vrnitev vesolja v svoj izvor, od koder začenja novo veliko svetovno leto. To je apokatastasis – ne samo začetek novega velikega gibanja, ampak tudi obnova ali celo ozdravljenje. Za sociološki in politični pomen, v katerem se je beseda začela rabiti v 18. in 19. stoletju – v Italiji pa, kot je videti, že prej – njena nebesna ali astronomska predzgodovina ni nepomembna. Ko so ljudje doživljali spremembe, ki so bile tako korenite in celostne, da jim besede, kakor upor, vstaja, prevrat niso zadoščale, so mislili, da bodo svoje občutje primerno izrazili, če ga bodo metaforično povezali s spremembami na nebesu. S to povezavo je beseda revolucija dobila to pomembno moč, da je postala oznaka za neko arhetipsko človeško stanje. Pomagala ji je ideja napredka, ki je temeljila na upanju, ki ga je celotni razvoj nenehno utrjeval, da so stvari izpopolnjive. Potem pa je romantika naredila razmeroma logičen korak: če je osnovna narava sveta človeku tako naklonjena, potem je človekova dolžnost, da postane tega vreden. Mislilo se je, da mora človek doseči neko veličino in da ima ta veličina predvsem en znak: upor in upornost. Obstajajo namreč sile, ki bi na vsak način rade dosegle, da človek ne bi postal človek. Na sceno stopi Prometej, branilec človeka in borilec z Zevsom. Tako je v semantični krog revolucije stopila vznesenost in ekstaza. Človek stopi iz sebe, da bi lahko izpolnil svojo nalogo. Pojavijo se prastare podobe krvi in ognja, v katerem bo človek prečistil sebe in svoje ustanove. Druga podoba, ki se povezuje z revolucijo, je apokalipsa. In, treba nam je samo pomisliti na Lassalla, tudi pekel: Flectere si nequeo superos, Acheronta movebo – Če se me ne usmili nebo, bom dvignil na noge pekel. Ideja obnove in prenove se neprestano povezuje s prestavami uničevanja in nasilja.

V takih razmerah človek počenja stvari, ki jih ne bi bil sicer nikoli počel. Melvin Lasky navaja v neki razpravi sodobno pričevanje o uporu proti Špancem v Neaplju leta 1647, ki ga vir označuje za revolucijo. Tam beremo, da so bili ljudje »kakor poblazneli in da je bilo z njimi huje, kakor če bi jih ugriznila Tarantola«, in da so se v tej »revoluciji godile tako čudne stvari, da bi jih človek imel, če se ne bi bile zgodile tako rekoč tisti dan, za čiste pripovedke«.

Revolucije imajo torej svoje konkretne zgodovinske smotre, imajo pa tudi svoje meso in kri, svoje telo tako rekoč, ki ne glede na smotre ostaja presenetljivo enako. S tem hočemo pravzaprav povedati, da revolucije rastejo tudi iz nečesa, česar zgodovina in politika ne zajemata v celoti. Nas to v nadaljevanju razmišljanja ne bo zanimalo, a se nam je vseeno zdelo primerno, da na začetku to tudi omenimo.

Bolj zanimivo se nam zdi neko drugo opažanje, ki zadeva današnji čas. Gre pravzaprav za neko dvojnost. Čeprav je ideja revolucije izgubila mik, ki ga je imela v prvi polovici stoletja, če sem štejemo še študentske nemire, pa še pred tridesetimi leti, je še vedno privilegirana. Čeprav je njena negativna bilanca – če se izrazimo zelo obzirno – na dlani, čas ne dovoli, da bi postala predmet kritične zavesti. V tem lahko vidimo delovanje spomina na nekdanje simpatije, še bolj prepričljiva pa bi bila misel, da nas v globini še vedno obvladuje ideja progresa ali, drugače povedano, da moderna še vedno traja. Še bolj kakor kritika revolucije pa je za naš čas nesprejemljivo to, kar bi ta kritika nujno implicirala: da so namreč sile, ki so se revoluciji uprle, imele prav. To je tisto, kar bi bilo za sedanjost neznosno.

Zgodovina torej ne poteka v enotnem ritmu homogenega fizikalnega časa, ampak je njen čas zdaj zbit, zgoščen in dinamičen, zdaj razredčen in monoton. Nemški fizik in filozof C. F. Weizsacker pravi, da poteka v ravninah in izbruhih. Tak intenzivni čas, tak izbruh ali fulguracija je brez dvoma bila doba, ki se je v Sloveniji začela z drugo svetovno vojno in končala leta 1990, čeprav moramo priznati, da je – tako pojmovana – imela seveda svoj bolj in svoj manj intenzivni del. To je bila doba komunistične revolucije. Tudi ta revolucija je potekala silovito. V njej so izginjali ljudje in njihova bivališča, tudi te se je držal vonj po krvi in ognju. To je bila njena zunanja stran, njeno telo, kot smo rekli, v njeni sredini pa je bila misel ali logika, ki je z neverjetno prisebnostjo dajala mero in smer zunanji silovitosti. Predvsem pa je bila tako nenavadna in neznana, tako ničemur primerljiva, da še danes ne moremo reči, da jo razumemo. Toda takim ugotovitvam so se ljudje morali vedno vdajati.

Vendar nas zaradi svoje neznanosti še bolj vznemirja, ne kot nekaj po sebi še ne razloženega, ampak zato, ker smo bili vanjo vpleteni – mislim, da lahko rečemo, usodno. Pogubila je mnogo naših prijateljev, spremenila je, mogoče za dolgo dobo, podobo slovenske kulturne in politične pokrajine, prekinila je placentarno vez našega človeka s tradicijo in tako prekinila dotekanje sokov, ki so mogoče zelo nujni za njegov obstoj. Zato bi – ne samo iz zgodovinskih razlogov – zelo radi zvedeli, kaj pravzaprav to je, komunistična revolucija. Če bi hoteli kak čas razumeti po tem, kar stoji v ozadju, onstran opisa »orožja in mož«, kot pravi Vergil, bi se nazadnje nemočni znašli pred tem, čemur pravimo enigma zgodovine. In res o izvoru in koncu zgodovine ne moremo ničesar reči, če zavestno ostajamo zunaj mita in svetih knjig, nekaj več možnosti pa morda imamo, če se omejimo na tisto specifično zgodovino, ki ji pravimo civilizacija.

Če bi kdo pristal na koncept zgodovine, ki ga implicira Benjaminova zgodovinsko-filozofska teza, da ni enovitega toka zgodovine, ampak samo množica različnih racionalizacij preteklosti – ki je na primer pri zmagovalcu nujno drugačna kot pri premagancu – potem ni mogoče takšno integralno zajetje preteklosti, da bi mogli govoriti o civilizaciji. Toda če se nam preteklost odkrije kot veliko gibanje, katerega deli, čeprav različni, izkazujejo podobne prvine, ki jih imamo lahko za osnovne; če temu gibanju lahko določimo izvorni navdih, ki opredmeten v kulturi na poti skozi čas kljub spreminjanju v jedru ostaja isti – tako da je mogoče večkrat stopiti v isto reko – potem je naše govorjenje o civilizaciji upravičeno. Njen izvorni navdih ji je tako lasten in neodtujljiv, da postane njen kriterij: spremembam dovoljuje ali prepoveduje vstop v zgodovinsko snov civilizacije na poti skozi čas. Civilizacija je torej nekaj, o čemer lahko povemo, kaj je; poznamo njen začetek, ne vemo pa, kakšen bo njen konec. To vemo samo pogojno: civilizacija bo prenehala v trenutku, ko se bo odpovedala kateremu od svojih osnovnih določil ali pozabila nanj. Tako bi civilizacija, katere del smo mi, prenehala obstajati, če bi se kdaj v odločilnem obsegu odpovedala eni od dveh svojih osnovnih intuicij ali pritrjevanju eni od svojih dveh temeljnih vrednot: Absolutnemu ali Brezpogojnemu na eni strani in duhu, ki nosi skepso in kritiko, na drugi.

Če bi našo civilizacijo pogledali z dovolj velike razdalje, tako da bi se pred našimi očmi pokazale velike razvojne črte in se pri tem ne bi čutili vezane na disciplino kake znanosti, kot sta na primer zgodovina ali filozofija, ampak bi se prepustili refleksiji, ki bi jo vodila samo želja po razumetju, bi se nazadnje morda odločili za misel, da se je v naši civilizaciji do sedaj vse poglavitno zgodilo dvakrat, da lahko govorimo o njenem dvojnem pregibu. Iz posebnih razlogov naj nam bo dovoljeno, da si najprej ogledamo končno fazo prvega velikega obdobja. To je obdobje helenizma, kot ga je v prvi polovici 19. stoletja imenoval nemški zgodovinar J. G. Droysen in ki obsega čas med smrtjo Aleksandra Velikega leta 323 in letom 30 pred Kr., ko je Oktavijan z zmago pri Akciju vključil v rimski imperij zadnjo od držav, ki so nastala po smrti Aleksandra Velikega. Helenizem je torej obdobje med klasično Grčijo in velikim vzponom Rima, v katerem pa je že kmalu začela rasti nova krščanska kultura. To je čas, ko so se energije klasične grške, v glavnem atenske kulture razlile po sredozemskem jugu in vzhodu in med potjo oplajale kulture, ki so jih srečevale, in se od njih tudi dale oplajati. Tako je nastala nova kultura, ki je bila spomin na neko preteklo veliko dobo in priprava na novo.

Kar pa je najbolj zanimivo, je nenavadna podobnost te dobe z našo sedanjo, postmoderno dobo. Profesor Peter Gren v svojem monumentalnem delu o helenizmu z naslovom Od Aleksandra Velikega do Akcija pravi, da ga je, ko je študiral to dobo, ves čas preplavljal občutek, da je vse, kar sedaj odkriva, že enkrat videl, da je tista daljna doba zrcalna slika naše sedanje. Naj navedem nekaj potez, ob katerih se nam bodo same po sebi ustvarjale paralele k našemu sedanjemu izkustvu. Namesto ambiciozne metafizične filozofije Platona in Aristotela imamo terapevtska središča, ki jih po mestih helenističnega prostora organizirajo kiniki, epikurejci in stoiki; veliki čas grške tragedije se je že prevesil v meščansko dramo in veseloigro in v zabavne festivale; besedna umetnost je izgubila svojo strogo klasično formo in se razvezala v svobodne oblike; v politiki je polis izgubila svojo povezovalno vlogo in človek je spet postal predvsem posameznik; ljudje vdirajo v mesta, ki jih obvladuje veliki kapital; v velikih središčih – Aleksandriji, Antiohiji, Pergamu – se organizirajo velike knjižnice in muzeji ter raziskovalne institucije z znanstvenimi fundacijami in potujočimi profesorji. Človek postaja sam, izgubil je spomin na veliko kulturo, za rešitev svoje usode eksperimentira z raznimi sektami in sinkretističnimi verskimi tvorbami. Atiška koine postane lingua franca celotnega prostora; ženska osvaja javni prostor; podobnost sega v take podrobnosti, kot je beg iz mest na deželo in postavljanje počitniških hišic. Ni bilo več velikih konceptov, izgubil se je občutek za smer: vsak je sam stal s svojo skrbjo pred neznano in nedoumljivo Tyhe.

Dve presenetljivo podobni dobi, antični helenizem in novoveška postmoderna. To pogojno primerjavo smo opravili samo zato, da bi vsaj nekoliko nakazali strukturno analognost obeh pregibov evropske civilizacije.

S primerjanjem bomo nadaljevali, tako da se bomo premaknili nazaj v preteklost, v obdobja, iz katerih je na eni strani izpel antični helenizem, na drugi pa novoveška postmoderna. S tem se bomo tudi približali naši osnovni temi. Da pa bi bile stvari preglednejše in razumljivejše, predlagamo, da si za uvod ogledamo kulturnorazvojni model, ki ga je na velikem simpoziju ob 500. obletnici Kopernikovega rojstva na Smithonian Institution predstavil čikaški profesor Langdon Gilkey. V osnovi gre za naslednje. V zgodovini se vedno uveljavi neki princip ali počelo, ki ima v sebi lastnosti, da postane vrhovno počelo in suvereno obvladuje miselno podobo dobe. Da kaka misel ali ideja ali gledanje ali pristop lahko doseže to vseobvladujoče vrhovno mesto, mora imeti dve lastnosti: prvič mora biti avtonomen, kar pomeni, da vse, o čemer govori, izvaja iz sebe in je popolnoma neodvisen od drugih izvorov kulture; drugič pa mora predstavljati vedenje, ki kulturo osmisli v celoti.

Če se s tem modelom v mislih ozremo na evropsko preteklost, vidimo, da je to vrhovno in samostojno in zadostno počelo v predrenesančni dobi predstavljala teologija, v 16. in 17. stoletju pa se je v civilizaciji dogodil premik, da se je to vrhovno počelo začelo seliti iz teologije v znanost. Namesto božjega razodetja, ki je garancija bistvenega vedenja o svetu in življenju, o zgodovini in kulturi, imamo sedaj znanost, ki razpolaga z resnico, doseženo z razumom na podlagi objektivnih dejstev, in je v posesti nove najvišje vrednote: obvladovanja narave.

V porenesančnem obdobju, v času moderne, je v civilizacijo torej vstopil um. Svojo osvajalno pot je začel tam, kjer je že vseskozi bil, v logiki, potem pa se je preko nominalizma, z njegovo lakoto po resničnosti, vselil tudi na druga področja vedenja, ki se sedaj vedno bolj umevajo kot znanosti v modernem pomenu te besede. Njegovo zmagoslavje se je izkazalo v tem, da je na vedno bolj izključujoč način začel osvajati tudi druga področja kulture in življenja. Nas bo seveda zanimalo samo to, kaj se je zgodilo, ko je vstopil v politiko. A prej še poglejmo, kako so se razvijale stvari v analognem obdobju na antični poluti civilizacije.

To je pravzaprav zgodba o grški, v resnici o atenski demokraciji, ki jo Christian Meier zaradi njenega kratkega trajanja primerja slamnatemu požaru, ki sveti, kot pravi, še po 2000 letih. Brez dvoma so, kot vedno, tudi pri rojstvu grške demokracije imeli veliko besedo specifični družbeni odnosi, še večjo pa stvariteljski zanos, ki je sledil veliki zmagi nad Vzhodom. Toda ne enega ne drugega ne bi bilo brez nečesa mnogo bolj prvobitnega: to je razcvet osnovne grške duhovne intuicije, ki je in nuce že v Homerju, sedaj pa se je realizirala kot logos v razvitem pomenu te besede. Manifestacija logosa so bile že Solonove politične reforme, s katerimi je koncipiral polis »kot skupnost, za katero nosijo odgovornost državljani sami« in ki ji je za vrhovno načelo postavil pravičnost, s katero »naj bi merili vse obstoječe«. Logos je stal tudi na začetku Klestenovih in Efialtovih političnih reform, ki so povzročile nastanek nekaj tako modernega, kot je »abstraktni državljan«, in dosegle prenos politične moči od areopaga na skupščino, s katero so Atenci dobili oblast nad »svojimi zadevami«. V imenu te oblasti so na prvo mesto postavili isonomijo ali enakost in jo ljubosumno varovali.

Neposredno pa je bil logos podlaga trem poglavitnim načelom, ki so uravnavala duhovni svet polisa v njeni politični srži. Tu je, če sledimo Jean-Pierru Vernantu, najprej govorjena beseda, ki ni več beseda rituala, ampak debate, diskusije in argumenta. To je sedaj odprta beseda, ki jo je mogoče razumeti, o njej oblikovati mnenje in na njeni podlagi glasovati. Drugo tako načelo je načelo javnosti. Sopogojenost demokratične javnosti in logosa je utemeljena v tem, da je demokratična javnost nujno celota, po celoti pa teži tudi narava pojma ali koncepta. Lahko bi rekli,da je pojem ali logos prispodoba celote. Tretjič pa so na logosu utemeljeni zakoni, saj je sedaj nekdanja boginja Dike stopila z Olimpa in postala zgolj »razumna norma«.

Posebne vrste logos pa je stal za doktrinami, ki so jih domišljali in širili sofisti. Za razliko od tistega, o katerem smo govorili do sedaj, bi temu lahko rekli emancipirani logos. Sofisti namreč niso priznavali naravnih kriterjev, ampak so trdili, da je vse, kar je, takšno zato, ker je nekoč bilo tako postavljeno. Družba in njeni zakoni niso drugega kot konvencija. Politična pravičnost nima božanske ali naravne utemeljenosti, ampak je stvar človeškega dogovora. Tako so iznašli »družbeno pogodbo« ante litteram, kot pravi neko sodobno opažanje. Nevarnost idej teh staroveških potujočih profesorjev je, kot vemo, opazil Platon in postavil nasproti njim svoj metafizični logos, ki naj bi zamenjal nekdanji mit in postal nov garant človekove in družbene stabilnosti.

Kakor nas evropski postmoderni čas spominja na antični helenizem, tako nosi evropska moderna znake, ki jih je mogoče vzporejati z znaki visoke dobe grške demokracije. Kakor tu, moramo tudi tam govoriti o prebujenju razuma. Vrsta posamičnih spoznanj je prinesla najprej slutnjo in potem že tudi prepričanje, da razum ni ancilla ampak interpret in upravljavec sveta.

Hkrati z uvidom v presežno vrednost razuma se je začela tudi poudarjena vloga razumnika. Na izhodišču je pri tem še odločno vplival nanj način, kako se je človek spominjal sebe: da njegovo dostojanstvo izhaja iz tega, da je narejen po božji podobi. Potem pa je začela delovati logika novih predstav. Razumnik, ki je bil nekoč clericus – služabnik in je torej služil, je sedaj videl možnost, da postane gospodar. V vrhovih misleče elite se je to kmalu tudi zgodilo. Tako lahko postavimo splošno ugotovitev, da je bil razumnik tisti, ki je gospodaril z moderno in je zato zanjo na poseben način tudi odgovoren. Vendar se tej smeri razvoja ne bomo posebej posvečali. Rekli smo namreč, da bomo govorili o politiki.

Vstop v politiko je najvažnejše dejanje novoveškega uma in dokaz njegove samozavesti. Prebujenje uma je nujno povezano s prebujenjem posameznika. Na evidenten način je to naredil Descartes. S tem je bil narejen bistven premik v odnosu med posameznikom in državo. Država je izgubila svojo ontološko prioriteto. To mesto je prevzel posameznik. Država sedaj ni več edini, že vnaprej dani prostor, v katerem je mogoče »živeti in živeti dobro«. Kako priti do države, odloča sedaj posameznik. Država je načelno njegova stvaritev, torej nekaj aposteriornega. V večini novoveških političnih teorij se z naraščajočo intenzivnostjo uveljavlja ta misel. Omenjeni politični premik je povezan s premikom v celotni duhovnosti: to je prehod od »krščanskega občudovanja narave do pokrščanskega upravljanja z naravo«. Na začetku je človek še homo faber – pojmovan kot božji partner – na koncu pa se že ima za proizvod samega sebe in postane homo manipulator.

K osnovnemu optimizmu dobe je veliko prispevala vera v izpopolnjivost človeka. Vsa pomembna dejanja na področju politike so bila storjena na ozadju velikega upanja. Že sredi 18. stoletja govori Lessing – v Vzgoji človeškega rodu – o času kot o velikem kolesu, ki bo pripeljalo človeštvo »do točke popolnosti«. V takem ozračju so se pisali politični dokumenti, iz katerih diha poleg zanosne slovesnosti tudi odločnost in volja in veliko zaupanje. V njih se čuti zavest, da se z njimi odpira nova doba in nov svet – novus ordo saeculorum.

Tak dokument je Ameriška deklaracija o neodvisnosti iz leta 1776. Že v naslovu izvemo, da je to enodušno sprejeta izjava. Potem pa sledijo resnice, ki jih imajo pisci za razvidne po sebi: da so vsi ljudje ustvarjeni enaki; da ima človek od Boga dane neodtujljive pravice, med katerimi so zlasti življenje, svoboda in pravica, da si išče srečo. Potem so tu še stavki, da oblast izhaja iz ljudstva, da imajo ljudje, če se izkaže, da oblast ne izpolnjuje svojih nalog, pravico, da jo zamenjajo ali odpravijo. Deklaraciji o neodvisnosti so – kot poglavitnemu besedilu – sledila še druga besedila, na primer Listina pravic iz leta 1791. Ta vsebuje 10 prvih amandmajev k ustavi ZDA, ki povzemajo poglavitne dosežke dotedanje pravne in politične tradicije. Vse to je bistveno prispevalo k razvoju parlamentarizma in utrditvi človekovih pravic ne samo v Ameriki, ampak tudi v Evropi. Toliko o dogodkih v Ameriki, ki so po francoski revoluciji tudi sami dobili oznako revolucije.

Sto let prej se je nekaj podobnega zgodilo v Angliji. To je bila znamenita revolucija, imenovana slavna, ki je dosegla višek leta 1688 z begom Jamesa II. in s sprejetjem Deklaracije o seznamu pravic leto pozneje. Pravice in svoboščine, ki jih je zagotovila ta revolucija, niso bile revolucionarne, da se tako izrazimo, saj so modro, previdno in umirjeno vključevale vrednote preteklosti v temelje prihodnosti. S temi svoboščinami so utrjevali novo protestantsko državo na zelo konservativen način. Pozneje so pravili, da so vse tako spremenili, da je bilo potem vse tako, kot je bilo prej. Glavno je bilo, da je bil fiksiran odnos med kraljem in parlamentom, poleg tega pa so bili uveljavljeni liberalni whigovski koncepti agrarne gospode.

Kakor ameriška in angleška je tudi francoska revolucija temeljila na idejah liberalizma in razsvetljenstva. Pripravljali so jo filozofi in razsvetljenski misleci, katerih poglavitna ambicija je bila, da stopi um iz znanosti in filozofije tudi v politiko in jo oblikuje. To pa je pomenilo: ukiniti ancien regime z absolutno monarhijo in državno Cerkvijo in postaviti razsvetljeno meščansko republiko. Da je to končno dosegla, je Francija potrebovala mnogo desetletij. Toda tudi tu je, čeprav z mnogimi zamudami, končno zmagala liberalna parlamentarna država, ki je kodificirala in utrdila državljanske in človekove pravice.

Francoska revolucija je bila od teh treh zadnja, in kakor so ideje, ki so v 18. stoletju nastajale v Franciji, vplivale na ameriško revolucijo, tako so se sedaj politični impulzi začeli vračati. Franklin, Jefferson, Hamilton, predvsem pa ognjeviti Thomas Paine so z liberalizmom in razsvetljenstvom ameriškega tipa, s poudarkom na človekovih pravicah, ustvarjali v Franciji razpoloženje za velike spremembe.

Toda v Franciji so bodisi politične bodisi družbenofilozofske ideje umevali z vnemo in sprejemali s predanostjo, ki je nosila verski značaj. Domoljubje, svoboda, bratstvo, enakost niso bila samo politična gesla. Kar so jim sedaj obljubljale dati človekove in državljanske pravice, so ljudje pričakovali s tako vero, s kakršno so nekoč pričakovali, da se bodo izpolnile božje obljube. Pričakovanja so bila velika. Nazadnje naj bi nova politika regenerirala celotnega človeka. Lahko bi rekli, da so se ljudje revoluciji oziroma temu, kar je prinašala, izročali v celoti. Filozof Kondylis pravi, da bi bila revolucija, če bi šlo samo za politično-socialne zahteve prosvetljenstva, lahko končana v noči na 4. avgust, ko so v nekajurni debati odpravili fevdalizem.

S povedanim je povezano poglavitno dejstvo francoske revolucije, da je namreč bila izrazito protikrščanska in protikatoliška. Civilna konstitucija o klerikih iz leta 1790 to dovolj jasno kaže. Seveda pri tem ni šlo samo za politične implikacije katolištva, ampak tudi za militantno umevanje in sprejemanje prosvetljenskih idej. Prav boj s krščanstvom in Cerkvijo govori o ideološki naravi francoske revolucije. Ta boj je bil tako določujoč, da je Michelet mogel zapisati: »Na odru vidim samo dve dejstvi, dve počeli, dva igralca, dve osebi: krščanstvo in revolucijo.« Da so razsvetljensko-liberalne ideje mogle postati nova vera, jih je bilo treba z intelektualnih višin, kjer so nastajale, prenesti v območje splošne doumljivosti. To je naredil Rousseau, ki je z zahtevo po naravi in po naravnem stanju človeka vsakomur omogočil politično življenje. To življenje pa je nosilo take barve, da ni bilo samo politično, ampak tudi odrešenjsko, in je vneslo v francosko revolucijo tisto, kar je postalo zanjo tako značilno: revolucionarni idealizem.

Toda kljub vsem tem izstopajočim posebnostim je bilo od treh revolucionarnih žarišč francosko tisto, ki je bistveno vplivalo na politični razvoj evropskega in od Evrope obvladanega sveta. Seznanilo ga je z velikimi temami, ki so jih narodi v eni ali drugi obliki prej ali slej sprejeli za vodilne: enakost in demokracija. Francija je prinesla tudi nacionalno prebujanje narodov, a nas tu zanima predvsem kot oblikovalka parlamentarne liberalne Evrope. Za vsem tem pa je stal razsvetljenski razum.

Preden končamo z opisom slike francoske revolucije, kakršno smo s skopimi črtami naredili za potrebe tega razmišljanja, moramo na kratko spregovoriti še o nekem gibanju, ne samo zato, ker je specifično za francosko revolucijo, ampak tudi zato, ker presenetljivo točno anticipira tisto silo, ki je pripravila in izpeljala komunistično revolucijo leta 1917 in je torej v črti našega razmišljanja. To gibanje se imenuje jakobinizem. Na njegovih duhovnih in političnih premisah se je začelo oblikovati tisto samozavedanje evropskega človeka, ki je nazadnje doseglo, da je izstopil iz vloge poslušnega služabnika razuma in se, ne oziraje se na karkoli, ves posvetil zmagi svoje ideologije ali kar samega sebe. Pozabil je na osnovno prvino razuma, ki je mera, in ga naredil za čisto orodje svoje podivjane volje.

Tisti, ki so jih pozneje imenovali jakobince, so se združevali v številnih »družbah za mišljenje«, ki so nastajale po predrevolucijski Franciji. To so bile tajne družbe, ki so živele, kakor bi čakale, da jih revolucija pokliče v svojo službo. To so bili najprej ljudje, ki so se imeli za intelektualce v poudarjenem pomenu te besede. Lastili so si pravico, da v imenu razuma posegajo v vsa področja življenja in duha in se imajo za edine dobavitelje kompetentnega vedenja. Zavest presežne veljave njihovega vedenja in njegove polnosti jim je ukazovala, da ga širijo med ljudmi. Od tod misijonarska nota, propagandistični impetus in aktivizem. V zameno za to delo so zahtevali, da se jim prizna vodilna vloga in rešpekt. Poleg zavedanja moči in dometa njihovega razuma jim je bila skupna še druga reč, ki pravzaprav izhaja iz prve: potreba po druženju z ljudmi enakih sposobnosti in enakega zavedanja. Tako sta se izrazili dve stvari: demokratičnost in egalitarnost, ki ne temeljita na ničemer drugem kot na pripadnost ideji. Tu je bila seveda tudi organizacija, ki je pozneje odigrala tako ključno vlogo.

S to zavestjo so jakobinci stopili v revolucijo. Že prej so intelektualci mislili družbo in oblast (Machiavelli, Hobbes, Locke in drugi), že prej so opravljali politične naloge kot visoki uradniki in ambasadorji in pisali ustave mest in držav, a nikoli v svojem imenu, kot so to delali jakobinci. In ker jih je nosila ideja in ne vpogled v potrebe empirične družbe, so – tem bolj učinkovito, čim več oblasti so imeli – oblikovali družbo po vnaprej izdelanih konceptih in jim ni prišlo niti na misel, da bi »sproti skušali spravljati v red njene pomanjkljivosti«. Dejstva so sicer upoštevali, a se jim nikoli niso zdela tako sveta, da se ne bi raje odločili za idejo, če je bilo že treba izbirati. Še tik pred padcem maja 1794, ko je bilo že več kot očitno, da je nekdanjo vero mogoče vzdrževati samo še s stopnjevanim terorjem, se niso odpovedali ne enemu ne drugemu, ampak gnali stvari do absurda.

Čeprav je radikalna jakobinska ideja uspela zato, ker je bila uporabljena v družbi, ki je že izgubila tradicionalne vrednote, se mora za svoj kratki, a bliskoviti uspeh zahvaliti še dvema dejavnikoma, od katerih je bil eden teror – javen in zamaskiran. Francosko revolucijo je spremljal teror, ki je, kakor pravijo nekateri, travmatiziral celo vrsto francoskih generacij. Kot pozneje komunisti, so tudi jakobinci umevali teror kot prehodno nujnost, ki bo pripeljala družbo v prihodnjo srečo: ali v ustavno demokracijo ali v brezrazredno družbo. Ko so jakobinci jeseni 1793 izvedli udar in prevzeli oblast, je bilo ne samo konec človekovih pravic in liberalnih političnih vrednot sploh – tega, za kar je v francoski revoluciji šlo – ampak se je teror razširil iz Pariza na vso državo. Obstaja poročilo o izjavi jakobinskega poverjenika za Spodnjo Loiro, nekega Jeana Baptista Carriera: »Rajši spremenimo Francijo v pokopališče, kot da bi se odpovedali njenemu prerojenju.« Ljudje, ki naj bi ta teror izvajali, so bili že nekaj časa pripravljeni. S tem v zvezi je zanimiva izjava, ki jo je po septembrskih masakrih leta 1792 dal Danton vojvodu Orleanskemu: »Moja volja je bila, da pariška mladina stopi na plan zaznamovana s krvjo. Kri nam bo zagotovila njeno zvestobo.«

Torej teror, potem pa tudi naslonitev na sile, ki so bile zunaj skupščine. Medtem ko so se žirondisti držali formalnih okvirov skupščine, so jakobinci računali na močne zunanje dejavnike: na klube in na ulico. Oboje so, razumljivo, skrbno gojili. Vedno bolj so se povezovali s »proletarci« proti »posedujočim«. Kot intelektualci in ljudje srednjega razreda so prezirali Jacquesa Rouxa, voditelja nezadovoljnih plebejcev, in ga pomagali eliminirati, a so potem sami prevzeli njegov program. Robespierre je govoril: »Konvent mora uporabiti ljudstvo.« In potem: »Plačajte sanskilote in jih zadržite v mestih, da jih oborožimo, prosvetlimo in v njih razžarimo bes.« In ko je spomladi 1793 prišlo do spora med žirondo in jakobinci, so se ti obrnili za podporo na proletariat, ki je bil vedno pripravljen pomagati, žirondisti pa na podeželje, ki se je spomnilo njihovega liberalizma in ni hotelo ničesar tvegati.

Zdaj že lahko rečemo, da so bili jakobinci predhodniki tistih političnih gibanj, ki trdijo, da mora vladati ljudstvo, a ne samo, ampak preko centralne politične agencije. Bili so torej predhodniki komunistične partije. Razumljivo pa so med njimi in poznejšo partijo tudi velike razlike. Partija je delovala v zelo drugačnih časih, poučena od drugih izkušenj in drugih besedil. V mnogočem se na primer razlikuje retorika obeh gibanj. Za jakobince je osnovna beseda vrlina, ki jo ima človek takrat, kadar se podreja skupnosti. Od tod izhaja človekova sreča, ki je pravzaprav ni, če ni javna ali politična. Komunisti pa so trdili, da bo svet boljši in srečnejši ne zaradi zavestne morale, ampak zato, ker ga bodo takega naredile razmere, ki jih bo vzpostavila revolucija. Druga razlika pa je v tem, da jakobinci še niso do konca dognali svoje izhodiščne pozicije in so zato lahko ravnali nedosledno. Ko so na primer jeseni 1793 prevzeli oblast, niso obenem tudi razpustili konventa in so s tem dokazali, da še niso prava radikalna revolucionarna partija. Dejstvo, da so to podrobnost spregledali, jih je prej kot v enem letu stalo življenje. Lenin je bil glede tega že mnogo dlje.

Mislimo, da je tu mesto, da vpletemo neko knjigo, ki je leta 1790, torej že leto dni po izbruhu revolucije v Franciji, izšla v Angliji. To je bilo delo Edmunda Burkeja Razmišljanje o francoski revoluciji, ki pomeni njeno prvo in morda še vedno najvplivnejšo kritiko. Mi je ne bi omenjali, ko ne bi že v tistem zgodnjem letu devetdesetem kar naprej govorila o jakobinizmu. Očitno je bila francoska revolucija za Burkeja v bistvu jakobinska zadeva. Kot whigovec v misli in politiki je v jakobinizmu videl »žarišče infekcije«, ki je nevarno tudi za Anglijo. To, kar se je dogajalo v Franciji, je bilo zanj napad na ustaljeni pravni red. Predvsem seveda napad na lastnino. Ta se mu je zdel tako sprevržen, da je v nekem govoru februarja 1790, ko je že pripravljal snov za knjigo, rekel, »da bi rad zapustil svoje najboljše prijatelje in se povezal z najhujšimi sovražniki, samo da bi se lahko učinkovito uprl tem postopkom in ciljem«. Za njegovo empirično angleško umevanje sveta je bilo posebej nezaslišano tudi to, da ljudje na slepo sprejemajo »vladavino, s katero nima še nihče niti najmanjšega izkustva«. Kakor Tocqueville je tudi on videl v jakobinizmu nekaj neznanega in nevarnega, kar se širi kakor infekcija. S svojo knjigo je hotel, kot pravi v uvodu C. C. O’Brien, opozoriti angleško plemstvo – med vrsticami – da so njegovi interesi isti kot interesi evropskega katolištva. Se pozneje ni nehal ponavljati, da je bil »protijakobinizem vedno v središču njegove politike«; da je »prvi in zadnji in srednji cilj jakobinizma sovraštvo do religije«; da je »katoliška vera najučinkovitejša, če ne edina zapreka proti jakobinizmu«. Geoffrey Best v neki razpravi takole povzema njegovo pozitivno stališče: »Edina varna pot do gotove spremembe in izboljšanja v političnem in družbenem tkivu naroda je tista pot, ki je utemeljena v zgodovini, ki želi ohraniti kulturo in ki ščiti lastnino in pri tem stoji z eno nogo varno v preteklosti, z drugi previdno tipa v prihodnost … predvsem pa se upira vsem utopičnim vizijam in obljubam.«

Če gledamo na francosko revolucijo iz perspektive, za katero smo se odločili v tem razmišljanju, iz perspektive civilizacije, potem bomo iz njenih surovih, med seboj prerivajočih se in nasprotujočih si tokov končno razbrali njeno poglavitno smer, ki se je nazadnje iztekla v temeljno zgodovinsko dejstvo: uveljavitev uma v politiki. V njegovi logiki je bilo doseženo, da je vsak človek postal državljan – civis – citoyen. Državljanstvo, ki je bilo nekoč privilegij nekaterih, je sedaj postalo splošna lastnina. Da je človek postal državljan, je pomenilo, da je deležen določenih pravic, predvsem te, da je sonosilec suverenosti. To sicer izhaja že iz dokumentov ameriške in angleške revolucije, toda francoska je s svojo ekstremno retoriko, pa tudi zato, ker se je zgodila na evropski celini, sredi tradicionalno krščanskega, se pravi, katoliškega sveta, mogla to povedati tako učinkovito, da so njeni dosežki postali vzor, h kateremu so se narodi odtlej po različnih poteh napotili. Kar je francoska revolucija uveljavila – potem ko je njena misel šla skozi leta očiščevanja – se je izkazalo sposobno nositi civilizacijo ali s civilizacijo vsaj soobstajati. Nekaj dokazov, ki jih je v svojih laboratorijih izdelala zgodovina, že imamo: vse velike in svojevoljne avanture so nazadnje morale obrniti jadra in začeti znova pri letu 1789.

Um, ki je stopil v politiko, se je namreč odlepil od božjega prava, a ne brez spomina nanj. V moči tega spomina je priznaval naravno pravo, ki je bilo razumljeno kot del avtonomne duhovne biti, a je vseeno omejevalo samozadostnost uma. To dejstvo je bilo hkrati korektiv, ki je nosil s sabo idejo naravnega človeka, ki ga politika povzema samo deloma. To, kar je ostalo zunaj politike, je bil ali čisti posameznik v svoji nezamenljivi enkratnosti ali pa področje raznih oblik družbenosti, ki se je kmalu začela imenovati civilna družba. Druga omejitev političnega uma pa je bila tako imenovana delitev oblasti: to je bila zavestna samoomejitev. O vseh teh stvareh govorimo zato, da bi pokazali, zakaj je novoveški um lahko nosil civilizacijo. Zavedel se je sebe, prišel je k sebi, a je v moči, v kateri se je spoznal, uvidel, da svetu lahko piše zakone šele potem, ko jih je spoznal. Toda kako nestabilen je tako postavljen svet vseeno bil – potem ko se je odpovedal varstvu božje roke in ga po odhodu metafizike ni moglo nič učinkovito varovati, da ga ne bi zajel vrtinec kontingentnosti – dokazuje velika kriza civilizacije, v katero jo je vrgel komaj 150 let po francoski revoluciji totalitarni eksperiment.

Tu smo sedaj pri komunistični revoluciji in pri našem vprašanju: kaj je komunistična revolucija? To, kar je komunistična revolucija bila – o čemer bomo kaj natančnejšega povedali kasneje – to, kar je bila bolj kot vse drugo, je bil izstop iz civilizacije, ki jo je v temelju postavila francoska revolucija. Ker pa je bila ta legitimno dejanje civilizacije, za katero smo rekli, da je nekaj izvorno določenega in ne more postati karkoli, potem že lahko tudi rečemo, da je bila komunistična revolucija izstop iz civilizacije same. V resnici je bila, kot bomo videli, še več: bila je napad na civilizacijo. Iz tega pa sledi še nekaj: če dogodkom iz leta 1789 pravimo revolucija, potem komunistični nastop ni bil revolucija, ampak kontrarevolucija.

Tu bi bila potrebna kratka digresija. Če namreč leto 1789 pomeni vstop uma v politiko in če smo temu vstopu rekli revolucija – nikjer ni rečeno, da mora biti ta vstop krvav in nasilen – potem iz tega sledi, da je v naši civilizaciji možna ena sama revolucija: vsak ponoven vstop uma v politiko. Tak vstop je bil že enkrat narejen – v atenski polis – in je bil nenasilen in nekrvav. Po našem pojmovanju bi mu lahko ali celo morali reči revolucija. Utemeljitev civilizacije v umu je namreč tista velika sprememba – edina sprememba, moramo reči, če jo hočemo postaviti na pravo mesto. Zakaj? Zato, ker vladavina uma ustvarja stanje, ki nosi v sebi možnost, da se radikalizira na tak način, da se Absolutno ali Brezpogojno, za katero smo rekli, da je prima materia civilizacije, izrine na obrobje zavesti ali celo iz zavesti. Zato mislimo, da je tako bistveni spremembi zadoščeno le, če jo opremimo z besedo revolucija. Toda beseda revolucija je v zadnjem stoletju ali dveh postala produktivna metafora, tako da je revolucija že vsaka sprememba, ki ji ljudje pripisujejo večji pomen, pa naj bo to ali v politiki, v kulturi, v navadah ali v gospodarstvu: praktično povsod. Tudi tu velja: nomina perdidimus rerum.

In kaj je komunistična revolucija naredila? Če je bil veliki dosežek francoske revolucije splošno državljanstvo, potem je pač treba reči, da je komunistični poseg svet splošnega državljanstva odpravil. V tem je bila njegova kontrarevolucionarnost ali kar njegov anticivilizacijski značaj. Množica – hoi polloi – spet izgubi status državljanov; pravi državljani ali državljani simpliciter so sedaj člani nove revolucionarne elite ali pripadniki novega razreda. Družba, v kateri je bil začetni komunistični poseg uspešen, pade nazaj v predrevolucijsko stanje – ki je sedaj utemeljeno z umetnimi ali ideološkimi premisami – s čimer je izkazan anticivilizacijski značaj komunističnega nastopa.

Izguba statusa državljana se kaže predvsem v izgubi državljanskih in človekovih pravic. Na nekak izrojen način posameznik te pravice še vedno ima: še vedno lahko na primer voli in je voljen, a v postopku, ki se mu lahko reče volitve samo z brezobzirnim nasiljem nad jezikom. Vsako dejanje, v katero je »državljan« sedaj vpleten, nosi masko, ki naj bi nakazovala tisto pravo reč, ki je seveda nikjer ni. In ker je »državljan« dolžan, da verjame v tisto reč, ki je nikjer ni, je vsako javno dejanje hkrati tudi groteskna burleska in žalitev ljudi. Poleg tega se posameznik mora vdati v odkazano vlogo, ker mu je vladajoča elita vzela vsako politično oprijemališče za kakršnokoli osebno ali skupinsko samostojno javno dejanje: odpravljen je pluralni demokratični parlament, odpravljena je delitev oblasti, odpravljeno je samostojno sodstvo. Prostor, ki po tradiciji nosi ime politika, je poenoten, enosnoven, monoliten, ideološki. Kako je do tega prišlo? Od kod so prišl ljudje, ki so ta svet ustvarili?

Zgodili sta se pravzaprav dve stvari. Prvič je prišlo do nekega pohujšanja, ki sta ga povzročila dva uspešna posega uma v življenje skupnosti. Ko je bil s koncem 18. stoletja rešen pravni položaj posameznika, s tem da je postal enak pred zakonom, kar je bila ena od prvin njegovega državljanskega statusa, in je v teku naslednjega stoletja posameznik kot slehernik dosegel tudi enake politične pravice, je po teh dveh uspešnih dejanjih nastalo tudi upanje, da bi bilo mogoče doseči enakost tudi na področju ustvarjanja in proizvajanja, posedovanja in lastništva. Ta prestop je povzročila potisna moč optimizma, ki je izhajal iz onih dveh uspešnih posegov, pa tudi splošna vera v spopolnjivost in rešljivost sveta ali vera v progres brez konca. Toda kljub temu je bil nelegitimen. Tretje področje, ki ga je hotel um dokončno urediti, je namreč kategorično različno od prvih dveh v tem, da je narava prvih dveh takšna, da ju je mogoče načelno in dokončno urediti z dogovorom in dekretom, tretje pa je snovno in neprodirno in nepredvidljivo in zato od misli ne povsem obvladljivo. A vseeno so, kot pravi Orwell, nastale neke sanje, da je mogoče tudi to vprašanje urediti, če se bodo le odpravili lastniški odnosi, ki tu tradicionalno vladajo. Pri tem so seveda vsi pozabljali, da je to na ničemer osnovan hyperbaton – prestop na področje, ki ga misel nikoli ne bo mogla iztrgati naravi. Hkrati pa je to bila hybris, ki ga lahko povzamemo z Ovidovo frazo caelum petere – napadati nebo: volja po dokončni ali mesijanski odrešitvi človeka.

Drugo vprašanje pa je zgodba o osamosvajanju uma v ideološki um. Kako je s tem? Znano je, da je Heglov stavek o identiteti razumnega in resničnega dvopomenski: prvič, da je vse, kar je resnično, že tudi razumno; in drugič, da je resnično samo to, kar je razumno. Drugega pomena se je polastila hegeljanska levica in preko nje – predvsem zato, ker je ustrezal vodstveni ideji partije – tudi leninizem kot motor komunistične revolucije. O tem, kar je resnično, odloča razum. Toda – in to je bistveno – to je v leninski fakturi, razum, ki mu je znan potek zgodovine. Tako dobimo um, ki je postal gospodar resničnosti: on odloča, kaj sme obstajati in kaj ne, kaj ima pravico do življenja in kaj ne. Etična ali moralna vprašanja sploh ne nastopajo, v novi politiki nastopajoči um se zanima samo za zadeve svojega družbenega projekta. To je strateško izredno ugodna pozicija. Novi intendant zgodovine si je zagotovil utemeljeno pravico, da odloča o tem, kaj bo služilo kot gradbeni material za prihodnost in kaj bo, da uporabimo znani izrek Leva Davidoviča, vrženo »na smetišče zgodovine«.

Absolutna prostost, ki si jo je pridobil novi demiurg, je neposredna posledica njegove ideološke pozicije, za njegov pragmatično-politični nastop pa je važna še druga, posredna. Tako dosežena avtonomnost namreč vključuje tudi zavest popolne odvisnosti od sebe. Tu ni nobenega alibija, vse je odvisno od njega. To ga dela skrajno prisebnega, saj izhaja iz zavesti, da bo njegov poseg, če bo do kraja in hladnokrvno domišljen, nujno uspel in da, če ne bo uspel, nima nikogar, da bi nanj prelagal odgovornost. Kajti obstajata samo on in material, ki je tu zato, da se z njim dela zgodovina: ni nobenih nadrejenih entitet, nobene narave, nobenih bogov, nobenih slučajev. Iz zavesti bistvene osamljenosti raste tista virtuoznost, ki smo jo tolikokrat imeli priložnost občudovati.

Opisana skladnost ideologije in pragme je obstajala, naravno in celovito, dokler je trajala vera, ki se je utelesila iz začetnega uvida. Potem pa je zgodovina, se pravi, resničnost, začela dajati znake avtonomnosti in pri vsakem novem dokazu njene samosvojosti je bila začetna vera leninskega revolucionarja malce prizadeta, dokler se ni takšno kopičenje pohujšljivih sunkov končalo s popolno izgubo vere. Tukaj pa se je zgodilo nekaj, kar je izredno važno: izginila je vera, ni pa izginila volja do moči. Brez poverilnic zgodovine v rokah se je odslej padli angel bojeval samo v svojem imenu, za svoj račun – za golo oblast.

Dve stvari nas navajata na misel, da je bil razvoj, ki smo ga skicirali, nujen. Najprej je tu bilo spoznanje, ki ni moglo biti drugačno kot šokantno: da revolucija ne bo samo začetni zagonski poseg in da se novi red stvari, ko bo uveljavljen, ne bo nosil sam, ampak je postajalo vedno bolj jasno, da bo vodilna volja potrebna še dolgo, morda za zmerom; da revolucija ne bo nekaj enkratnega, ampak permanentno stanje novega reda. Za dojemljivejša tkiva je to moral biti monitum in svarilo za umik, za večino pa spoznanje – ki je prinašalo vedno več radosti – da je mogoče uspeti tudi vzhodno od ideološkega raja.

Druga stvar, ki kaže na zgodnjo izgubo vere, pa zadeva način, kako so dosegali oblast. To jasno kaže, da se niso zanašali na scenarij, ki ga je predvidevala ideologija, ampak so se dali voditi čisti prevratniški pragmatiki. Sem spada predvsem znano dejstvo, da so boljševiki izvedli revolucijo v Rusiji v nasprotju s projekcijami marksistične znanosti. Toda če je glede Rusije Marx proti koncu življenja nekoliko revidiral svoje gledanje, nas ne pušča v nobenem dvomu neka druga okoliščina. Komunisti so namreč vedno napadali bolno telo. Čakali so, da je družba – narod ali država – zašla v krizo, in tedaj udarili. Tako je bilo v Rusiji, tako je bilo v Sloveniji. To kaže, da se niso zanašali na znanstvena dognanja marksistične sociologije, ampak na tako banalna spoznanja, kot je to, da ima revolucija največje možnosti v položaju, ki ga označujemo s sintagmo vacance du pouvoir – odsotnost oblasti. Sem spada tudi vprašanje, zakaj Lenin ni postavil za naslednika Trockega, ampak Stalina, čeprav se je o njem pred smrtjo kritično izrazil. Mar ne zato, ker je imel Stalina za sposobnejšega za divji in kaotični boj za oblast? Z znanstveno utemeljenostjo revolucionarnih pričakovanj se ne ujema zatekanje k postopkom, ki jih je treba označiti za trik. Tak trik je doseganje revolucionarnih ciljev v senci ali za hrbtom drugega. Temu bi lahko rekli tudi zaleganje ličink v tujem telesu. Na to nas spominja Leninovo geslo: Vso oblast sovjetom! in Kardeljevo in Kidričevo geslo: Vso oblast OF!

Vsi ti primeri nam dopovedujejo, da tu ni imela poglavitne besede ne znanost ne ideologija ne vera, ampak volja do moči. Znanost in ideologija in vera so bile samo racionalizacija te volje do moči. Ali da uporabimo stari sholastični obrat: voluntas quaerens intellectum.

Filozofsko ozadje, ki je omogočalo nastop podivjanega subjekta, je novoveški nihilizem, ki ima različne duhovne in moralne in miselne izvore, najbolj radikalno formulacijo pa mu je dal Nietzsche. Komunistični revolucionar je plebejska varianta Nietzschejevega nadčloveka in Nietzsche bi mu bil verjetno nasproten, toda, kot bi rekel Kolakowski, iz napačnih razlogov: ne zaradi krvi in trpljenja, ki ga je povzročal, ampak zaradi njegove vulgarnosti.

Mislimo, da smo razpravljanje pripeljali do točke, ki dovoljuje zaključne ugotovitve. Na vprašanje, kaj je komunistična revolucija, smo se odzvali tako, da smo pogledali, kakšna je njena vloga v potekanju tistega enovitega časa, ki mu pravimo civilizacija. Večji del našega razmišljanja smo posvetili njej, da bi spoznali prostor, v okviru katerega smo se odločili, da ocenimo naravo komunistične intervencije. Videli smo, da sta v njenem inicialnem navdihu dve prvini ali počeli, ki potujeta z njo skozi čas tako, da ima vodilno vlogo zdaj ena zdaj druga, a nikoli tako, da bi katera povsem izginila. Ti dve prvini sta Absolutno ali Brezpogojno na eni strani in Kritika, Skepsa in Distanca na drugi. S temi osnovnimi referencami v očeh smo mogli ugotavljati, katere so legitimne sestavine civilizacije. V tem pa se nam je odkrila tudi narava komunistične intervencije. V neki dobi, ki jo je vodil duh Kritike, se je uveljavila in je bila sprejeta ideja splošnega državljanstva s pravnimi in političnimi in človeškimi pravicami, ki iz te ideje izhajajo. In tu se sedaj cepi komunistični poseg: pravno in politično enakost razširi še na materialno. Tega pa že v načelu in apriorno ni mogoče napraviti, ne da bi uničili pravne in politične in človeške pravice, ki jih je civilizacija legitimno dosegla. Tega posega ni bilo mogoče izpeljati ob prisotnosti Absolutnega in Brezpogojnega, kakršno se je v poslušnosti biti izoblikovalo v preteklosti. Da bi načrt vseeno izvedli, so komunisti postavili nov ideološki koncept Absolutnega in Brezpogojnega. To pa je bilo miselno nasilje, ki je nemudoma povzročilo civilizacijsko katastrofo. V to se je torej izšla naša analiza: komunistična revolucija je izstop iz civilizacije. Namenoma sedaj ne bomo govorili o fizičnih posledicah te katastrofe: nekaj deset milijonov človeških življenj, nekaj deset milijonov zmrznjenih nog, širna otočja taborišč, beda vasi, razkroj mest. V našo črto razmišljanja spada nekaj drugega: uporabili bomo dve Homerjevi besedi – eleutheron hemar in doulion hemar – svobodni dan in sužnji dan. In vse to se je dogajalo v imenu človekovega osvobajanja! Sem spada sintagma, ki jo je postavil Leszek Kolakowski na svoji poti od Radoma do All Souls v Oxfordu in ob kateri si še danes intelektualci v senci nekega spomina začnejo trgati oblačila: Mendacity is the immortal soul of communism – Laž je nesmrtna duša komunizma.

Dostojevski je iznašel posebno podobo za ljudi, ki se ne čutijo od ničesar vezani, ne od zakonov ne od morale ne od dolžnosti, ki jih ima človek do prijatelja: podobo za ljudi, ki so pripravljeni za svoje cilje izkoristiti vse in vsakogar. O teh ljudeh je napisal roman in mu dal naslov Besi. Napisan je bil v letih 1871–1872 in govori pravzaprav o anarhistih. Toda ni samo moja misel – čeprav je tudi moja – da to delo najbolj globinsko zajema tudi ljudi, ki so izvedli prvo komunistično revolucijo. Dostojevski nas je torej seznanil z načinom, kako se tudi dogaja revolucija: dogaja se tudi tako, da vanjo vstopajo besi. Eden od angleških prevodov tega romana nosi naslov The Possessed – Obsedeni. Beseda nas hoče seznaniti s tem, kako ti ljudje nastajajo, in jih po svoje opravičuje. Hoče namreč povedati, da niso ljudje tisti, ki počenjajo, kar počenjajo, ampak delajo to polaščeni. Tako, kakor na drugem polu pesniki.

Drugo podobo pa je dobrih deset let prej v pismu nekemu prijatelju uporabil Alexis de Tocqueville. Čutil je potrebo, da nastop teh ljudi razloži v jeziku patologije in zato govori o nekem virusu. S podobo, ki jo je uporabil Dostojevski, ima njegova skupno točko, da tudi ta ne pripisuje človeku sposobnosti in krivde za to, da je, kakršen je. Tocqueville je mislil seveda na jakobince, velja pa po našem mnenju tudi za leninskega revolucionarja – a posteriori. Ker je odlomek zanimiv in vznemirljiv, ga bomo navedli v celoti, kakor je objavljen v knjigi Francoisa Fureta, Misliti francosko revolucijo (Ljubljana 1989): »Poleg tega je v tej bolezni francoske revolucije nekaj posebnega, kar čutim, ne morem pa niti opisati niti analizirati vzrokov za to. To je virus nove in neznane vrste. Bile so na svetu nasilne revolucije; toda neumerjena, nasilna, radikalna, obupana, drzna, malone nora, pa vendarle mogočna in učinkovita narava prav teh revolucionarjev nima precedensov, tako se mi zdi, v velikih družbenih nemirih preteklih stoletij. Od kod prihaja ta nova pobesnelost? Kdo jo je izzval? Kdo jo je naredil tako učinkovito? Kdo jo nadaljuje? Še zmerom smo namreč pred istimi ljudmi, čeprav so okoliščine drugačne, in razmnožili so se po vsem civiliziranem svetu. Duh se mi izčrpava, ko hočem dojeti čisti pojem tega predmeta in poiskati sredstva, da bi ga dobro naslikal. Neodvisno od vsega, kar je mogoče v francoski revoluciji pojasniti, je v njenem duhu in v njenih dejanjih nekaj nerazloženega. Čutim, kje je ta neznani predmet, toda trudil sem se, pa nisem mogel odgrniti zastora, ki ga pokriva. Otipavam ga nekako skozi tuje telo, ki mi onemogoča bodisi da bi se ga zares dotaknil bodisi da bi ga videl.«

Zadnja leta so vedno glasnejše trditve, da si trije evropski totalitarizmi niso bistveno različni. Če Ernest Nolte zaradi zgodovinskega konteksta, iz katerega je govoril, še ni mogel biti dovolj prepričljiv, je Francois Furet s knjigo Preteklost neke iluzije, ki je izšla januarja letos s tezo o bistveni sorodnosti fašizma, nacizma in komunizma, kot se zdi, v celoti prodrl. Knjige še nisem prebral – poznam le nekaj recenzij – zato o njej ne bom govoril.

Mi se ne bomo spuščali v podrobnosti med fašizmom in komunizmom, ki so otipljive na prvi dotik, pač pa bi radi pokazali na razliko, ki komunizem odločilno loči od ostalih dveh totalitarizmov. Na kratko in preprosto: za komunizmom je razum, kakršen je izšel iz evropske moderne, in za njim je razumnost, kakršna je izšla iz evropske moderne. To je razlika, katere pomen je nemogoče preveličati.

Fašizem in nacizem predstavljata silo, čisto silo, ki je ontološko tako poenostavljena, da se v svoji samozadostni gostoti nikoli ni niti poskušala utemeljiti v misli. Zato njena brutalnost ne čuti nobene potrebe po upravičenju, njena legitimnost je v premem sorazmerju s količino njene moči. Njena totalnost lahko obstaja samo v odsotnosti vsake vprašljivosti. Fašizem in nacizem sta odgovor na krizo, v katero je zašla po odhodu metafizičnega uma moderna, toda odgovor, ki je prišel iz primitivne in nereflektirane zavesti. Fašizem in nacizem sta opajala ali plašila ljudi z grozljivostjo svoje volje in moči. Intelektualci se za njima niso zvrstili. Primitivna igra »banalnega zla«, kakor bi rekla Hannah Arendt, jim ni delala skušnjave.

V tem pogledu je komunizem radikalno drugačen. Na krizo metafizičnega uma ni reagiral tako, da bi um v celoti zavrgel, ampak ga je vključil v svoj projekt. Predvsem je upošteval in izkoristil njegovo prvo zahtevo, ki je zahteva po univerzalnosti. Vsako izključujoče apeliranje, na primer na zemljo ali na narod ali na kri, je tako proti naravi uma, da se lahko dogaja samo zunaj njegovih meja. Tudi komunisti so izklicevali neko konkretno silo – razred –, a ne kot nekaj, kar bo samo sebi namen, ampak kot silo, ki bo zaradi svoje zasnovanosti odpravila osnovno vprašljivost sveta v celoti, češ da komunizem ni zmaga enega in ponižanje drugega, ampak bo v zadnji analizi zmaga za vse. Komunizem se v obupu umu ni odpovedal, ampak je z njim zgradil psevdometafiziko ali ideologijo. Njen spektakularni uspeh je treba pripisati njeni univerzalnosti in njenemu odrešenjskemu sporočilu. Komunizem je uspel zato, ker si je nadel božjo masko; ker je nastopal kot simia Dei – kot božja opica. Z eno besedo: uspeh komunizma je mogoče razumeti samo z dejstvom, da je nastopil svojo pot potem, ko je Nietzsche oznanil smrt filozofskega Boga. Intelektualcu je dal možnost, da je doživljal »prisotnost odsotnega Boga«, kar mu je v največjem razponu omogočalo intelektualno igro, dal pa mu je obenem tudi možnost, da bo svet ne samo reševal, ampak tudi odrešil, če se bo le udeležil poslednje bitke harmagedonske. Pri tem pa je v intelektualcu že tako degeneriral čut za integralno dejanje uma, da ali ni opazil ali mu ni bilo mar ali pa je bil že tako izučen v »dvojnem mišljenju«, da ni videl, da se giblje po psevdoterenu.

Poteze, ki smo jih tu potegnili, ne izčrpajo vprašanja, ki je gotovo med najbolj vznemirljivimi od teh, ki se danes postavljajo. Problematičnost časa se nam vedno, kadarkoli se nam pojavi pred očmi, preslika v problematičnost razuma in razumnika.

Iz tega, kar smo povedali, je tudi mogoče razumeti, zakaj je komunizmu bilo vedno vse odpuščeno: vsi šokantni zločini in vse šokantne prevare. O tem so bile napisane debele knjige, zato teh zgodb ne bom obnavljal. Samo dve, tri poteze za okus. Ko so se v moskovskih procesih sredi tridesetih let tako zelo žalili ne samo ljudje, ampak tudi to, kar nosi civilizacijo, pravna kultura, je »selektivno prepričanje« že tako osvojilo Evropo, da je G. B. Shaw lahko izjavil: V Moskvi streljajo prave ljudi. In ko je mladi Wolfgang Leonhard v Moskvi – v glavnem mestu dežele, kjer so v letih 1936–1938 vsak dan aretirali v povprečju 10.000 ljudi – gledal, kako predavatelji na komunistični akademiji vstopajo v predavalnice bledi od strahu pred svojimi slušatelji, se (kakor je pravil pozneje) ni s pomisleki, ki so se mu začeli oglašati, počutil bolj osamljenega kot mnogo pozneje, ko se mu je posrečilo priti na zahod, v akademskih krogih tako imenovanega svobodnega sveta.

Komunizem je najtesneje povezan z evropskim intelektualcem in po njem z evropsko levico. Krivda levice pa je v tem, da ni opazila svojega protislovnega in samouničevalnega početja. Gre za tole: Levica nastopa, kot smo že rekli, v modusu Kritike. Ta pa je možna samo, če kaj je, če kaj obstaja. Kritika je potrebna, a je res re-fleksija – odbijanje, odsevanje; torej nekaj, kar obstaja samo toliko, kolikor je nekaj drugega. Kritika je parazit na biti. Levica pa je po odhodu Boga pozabila na temeljno stvar, da je pozabljenju Boga sledilo pozabljenje biti, in se je sama proglasila za tisto, za kar gre, za tisto stvar, za bit. Znani angleški kritik John Wain pravi nekje tole: »Dejstvo je, da je vse od poznih viktorijanskih časov – da ne gremo dlje nazaj – gibanje proti ustaljenem redu uživalo podporo najbolj nadarjenih, najbolj izvirnih, najbolj artikuliranih ljudi v skupnosti.« Vsi vemo, da to ne velja samo za Anglijo. Zato bi moralo biti eno od kulturnih opravil sedanjega časa, da se iztrgajo iz pozabe tisti redki Ijudje, ki so imeli toliko prisebnosti, da so izstopili, ko so videli, kam se peljejo oziroma kam jih peljejo, in toliko poguma, da so začeli na glas govoriti, kaj so na tistem vlaku opazili: Ignazio Silone, Arthur Koestler, George Orwell, Stephen Spender, da navedemo nekaj najpomembnejših. Velika večina »votlih Ijudi«, ponavlja za Eliotom Melvin Lasky, »ki so hvalili vsako nazadnjaško revolucijo, vsak s polucijo kupljen napredek, razpadajoče lokomotive zgodovine, pa sedaj z veliko nejevoljo (če sploh) priznava, da so se motili in da je tistih nekaj samotnih glasov v desetletjih po letu 1917 nazadnje imelo prav«.

10. Občni zbor Nove Slovenske zaveze

10.1. Naše naloge

Avtor: Tine Velikonja

10.1.1.

V imenu izvršilnega odbora NSZ in svojem lastnem vse najprej prisrčno pozdravljam. Pozdravljam tudi goste. Ne bom imenoval vsakega posebej, pač pa jih vabim, da se oglasijo s pozdravi in mnenji, ko bo čas za razpravo. Od zadnjega srečanja v tej dvorani so minili trije meseci. Takrat se je napovedovala prava zima in izkazalo se je, da je bila zares drugačna kot prejšnje. Pregnala je strah, da bo v doglednem času Slovenija postala druga Sahara in vsaj začasno odložila napovedi, da se zaradi našega ravnanja ozračje na zemlji spreminja v toplo gredo. Zadnja dva tedna pa se je razcvetela pomlad in nas pognala iz bivališč. Zdi se, da ima vsaj nekaj zaslug, da smo se zbrali v takem številu ali pa tudi ne, saj se je morda zaradi lepega vremena kdo od naših članov predal skušnjavi in se raje podal na polje ali v gozd kot pa v Ljubljano.

Kaj bi vam povedal prav za današnji dan in čas? Prvi vtis je sivina, skozi katero ni videti svetlega sonca. Vtis imamo, da se razmere slabšajo, da prizadevanja za našo pravdo pešajo, da naši zavezniki v strankah slovenske pomladi ne vedo, kaj bi počeli z nami, nasprotniki pa samo gledajo, kje se nam bo zalomilo, da mladih nimamo in moramo zaradi bioloških zakonov zato računati, da naše društvo v prvotni obliki ne bo dolgo živelo.

Kaj bi spremenilo to črnogledo sliko? Predvsem bi vas spomnil, da se nismo ustanovili zato, da bi obrnili svet, in ne, da bi ga osvojili. Vzrok je bila silovita notranja nuja. Vse zemeljsko nas je rotilo, naj se raje potuhnemo še za nekaj časa. Vedeli smo od vsega začetka, da nam je zaradi kolesja, v katero nas je potegnilo, zaradi prisotnosti pri dogodkih, ki so usodno zaznamovali slovenski narod za sto let in več, naložena naloga, ki ji ne moremo ubežati. Postali smo pričevalci, glasniki in raziskovalci nekega časa, iz katerega smo kakor po čudežu izšli živi. Zaradi življenja, ki nam je bilo podarjeno, smo to, kar smo, ne zaradi iskanja trenutnih koristi.

Tisto, kar je za nas bistveno, je, da vztrajamo. Komunizem je mrtev, ljudje, ki so ga nosili, pa še pri dobrem zdravju. Vidimo jih, kako branijo svoje položaje in niso pripravljeni odstopiti niti za korak. Nismo pozabili, s kakšno ihto so hoteli ohraniti rdečo zvezdo na slovenski zastavi. Pri tem so vpili na vse strani, da bo to domobranska zastava. Čas dela za nas. Nova spoznanja potrjujejo tisto, kar smo trdili že leta 1941. Bila je revolucija, bil je njen teror, bil je protikomunistični upor, razvnela se je državljanska vojna, bil je povojni poboj.

Člani Nove Slovenske zaveze tudi lepo zapojejo

Slika 38. Člani Nove Slovenske zaveze tudi lepo zapojejo

V tej luči, ko štejemo svoje vrste, ko merimo naše moči, se moramo pohvaliti, da nam je uspelo. Spomnimo se samo, kako je bilo v letu 1995 ob praznovanju 50-letnice konca druge svetovne vojne, in primerjajmo, s čim smo razpolagali mi in s čim nasprotna stran. Čeprav je obvladovala ves aparat in imela finančno podporo države, so bile naše prireditve in svečanosti najmanj tako izrazne, najmanj tako številne in najmanj tako množično obiskane kot njene, pa če vas spomnim samo na Teharje, Vetrinj, Rog in Cankarjev dom.

Nadaljevali smo s postavljanjem farnih spominskih plošč. Omenil bi največje: v Žužemberku, Št. Rupertu, Trebnjem, Šentjoštu nad Vrhniko, pa plošče po skoraj vseh župnijah Poljanske doline. Segli smo tudi v dolino selške Sore, se sprehodili po ribniški dolini in bližnjih župnijah, nekaj tega opravili tudi po Gorenjskem in sodelovali na Štajerskem.

S tem bomo nadaljevali tudi letos. Morda bo tega malo manj. Resno smo zastavili v Ljubljani in upamo, da nam bo uspelo. Na Gorenjskem se pripravljajo v Leskovici pod Blegošem, v treh škofjeloških župnijah; morda se bo dalo urediti v Moravčah in še nekaterih župnijah v Črnem grabnu. Na Dolenjskem v Temeniški in Mirenski dolini (Šentlovrenc, Čatež, Mokronog, Tržišče), v litijskem koncu Javorje, morda tudi Vače, Dole in Gabrovka, v dolini zgornje Krke Šmihel pri Žužemberku, spodnje Krke v Novem mestu in še kje drugje, morda tudi v Šentjerneju. Počasi se bližamo tudi Beli krajini. Na zahodnem Dolenjskem in na Notranjskem so plošče skoraj povsod. Ostalo je samo nekaj belih peg, ki jih bo treba napolniti in kjer bo potrebna naša pobuda in pomoč. Take župnije so Podlipa pri Vrhniki, pa Gora pri Sodražici, Unec in Planina pri Rakeku, Grahovo, pa seveda kočevske župnije.

Pripravljamo tudi drugo knjigo farnih plošč. Ob tem bi vam priporočil prvo knjigo. Nekaj izvodov je na razpolago pri vhodu v dvorano. Kot ste videli, Zaveza izhaja štirikrat na leto in branja v njej je kar v izobilju. Če kdo želi dopolniti svojo knjižnico, so na razpolago številke od 11. naprej. Prejšnje številke so razprodane. Na razpolago so tudi kasete in plošče z domobranskimi pesmimi (originalni domobranski pevski zbor, moški zbor iz Toronta).

O Zavezi bo sicer več povedal njen urednik. Strinjali se boste z menoj, če povem, da je vsebina pestra in v vsaki številki kaj takega, kar pritegne. Sam pogrešam zgodbe o vojakih, o njihovih pohodih, zmagah in porazih. Še največ je znanega o Rupnikovem bataljonu, predvsem po zaslugi Vinka Udovča, prav pa bi bilo, če bi se oglasili drugi, da bi zapisali svoje zgodbe. Če ne drugega, bi se jih dalo povezati v pregleden opis.

Morda še nekaj o naših zvezah s sorodnimi organizacijami doma in po svetu. Lahko bi rekel, da bi bile lahko boljše. Ker delamo po vesti, ker nimamo prikritih računov, ker želimo vsaki stvari pridi do dna, zanje ni vse prav, ne od tistega, kar delamo, ne od tega, kar pišemo. Od nikogar nismo odvisni, nihče nas ne plačuje, le redki nas podpirajo, in si smemo privoščiti to svobodo, da delamo tako, kot se nam zdi najbolj prav.

Na koncu bi pohvalil ženski del našega društva. Povsod so zraven, povsod izpolnjujejo tisto, za kar moški nimamo pravega smisla, da namreč skrbijo za ognjišče. Pa naj gre za delo v naši pisarni, za sodelovanje pri postavljanju farnih spominskih plošč, za zbiranje podatkov ali pobiranje denarja, za prevajanje tekstov iz tujih jezikov, za prodajo naših izdaj. Če se že ne moremo pohvaliti z našo mladino, pa se lahko z našimi ženskami, ki zaslužijo aplavz.

Dovolj za danes. Upam, da vam bo srečanje spodbuda za delo in vam dalo občutek, da ste del mogočnega gibanja, ki skuša obuditi spomin na ljudi, ki so se uprli nasilju v času, ki jim je bil skrajno nenaklonjen, saj so bili že na samem začetku zaradi mednarodnih razmer obsojeni na poraz. A zamisel o raju na zemlji je propadla, ti ljudje pa so se vrnili v naš svet kot zmagovalci. Kot srednjeveški pevci bomo peli in igrali o njihovi slavi.

10.2. Kaj je Nova Slovenska zaveza

Avtor: Justin Stanovnik

10.2.1.

Občni zbor je za vsako organizacijo najpomembnejši dan v letu. Od tega, kaj se bo ta dan spoznalo in sklenilo, bodo v veliki meri odvisni vsi ostali dnevi. Občni zbor je namreč čas samozavedanja in čas samospraševanja. Vprašanje, ki si ga bomo torej morali postaviti, se bo glasilo: Kaj je Nova Slovenska zaveza? Že šestič si bomo naložili to nalogo, da to vprašanje najprej doumemo v vsem njegovem obsegu in dometu, potem pa tako razumljenemu poiščemo odgovor, v katerem bomo čutili, da smo lahko vsaj malo zadovoljni. Tega občutka pa nikakor ne bomo mogli imeti, če svojega odgovora hkrati ne bomo mogli umestiti v čas in prostor, tako da bomo vedeli, kaj je NSZ sedaj in danes.

Če bi se pri iskanju odgovora na svoje vprašanje hoteli zelo osredotočiti, bi rekli, da je NSZ nosilka velikega spomina. V možeh in ženah, ki so vstopili in še vstopajo v to organizacijo, obstaja neko vedenje, ki nosi, ker zadeva preteklost, obliko spomina.

V nekem filmu velikega ruskega režiserja Tarkovskega, ki ima naslov Nostalgija, je glavnemu junaku naročeno, da mora čez prazen odprt bazen, od enega konca do drugega, prenesti prižgano svečo. Razmere v bazenu so skrajno neugodne: iz mlakuž na dnu se dvigajo vlažni valovi megle, po podolgastem, razpadajočem prostoru se plazijo mrzle, strupene sape, ki se včasih nenadoma ujamejo in zgostijo, tako da nastane veter z nevarnimi sunki. Čeprav junak varuje gorečo svečo, kolikor more, mu v razmerah, ki gospodarijo v bazenu, zmerom znova ugasne, a junak gre zmerom znova tudi nazaj na začetek in poskusi spet. Vse to traja kakih deset minut, nobene besede in nobenega glasu ne slišimo, v popolni tišini raste v nas napetost, dokler se nazadnje junaku le ne posreči prenesti gorečo svečo od enega konca do drugega in nas prevzame občutek zmage in veselja. Napetost se ne razreši, v gledalce je namreč že vstopilo spoznanje, da se pred nami odvija igra, v kateri nastopajo prevažne stvari, ki imajo opraviti s svetom, človekom in njegovo vero ali njegovim upanjem.

Mogoče tudi vi čutite, da smo s podobo iz tega filma že kar precej povedali o spominu, ki so ga skozi desetletja nosili ljudje, ki so danes člani Nove Slovenske zaveze, nekoč sami in vsak zase, sedaj pa že šesto leto skupaj in podprti drug od drugega. Prav vse na tej podobi se zdi, da ustreza našemu stanju. Najprej je tudi nam bilo naročeno, da nosimo ta spomin. Da je med nami to neodložljivo naročilo, je izhajalo iz tega, da se nas je tako malo vrnilo s tiste poti; tako malo, da občutljiv človek ni mogel, da v tem ne bi videl izbranosti. Vse se je stekalo v sklep, da nas je nekaj ostalo, izbranih in določenih, da se spominjajo. Potem pa smo tudi mi morali nositi svoj spomin skozi nevaren in sovražen čas. Tudi nam je kdaj izginil, a smo ga spet poklicali v življenje, takega, kot je bil na začetku, in z njim nadaljevali pot. Tudi mi smo vedeli, čeprav smo včasih začutili predvsem njegovo težo, da je ta spomin nekaj komaj sluteno dragocenega in pomembnega in da presega vsa opravila, s katerimi smo se sicer ubadali. Jasno smo se zavedali, da to spominjanje sicer lahko vržemo z ramen, a le za ceno našega osnovnega človeškega dostojanstva. Poleg vsega, poleg tega, da se je s sprejetjem tega spomina potrjevala naša vrednost, pa smo bolj ali manj jasno čutili, da tega spomina ne nosimo samo zase. Bili so trenutki, ko je pred nas stopilo vedenje, ki je bilo v osnovi politično vedenje: Ta spomin nosimo za ves narod.

Na tem spominu, na našem spominu, ne samo da so v njem zapisane določene stvari, da ima svojo vsebino, svoje sporočilo, na tem spominu je še nekaj drugega. Ta spomin namreč ni nekaj, kar se kar naprej zgolj ponavlja, dokler ne skrepeni v istost in nepremičnost in ne izgubi sleherne podobnosti z življenjem, dokler ni samo še utrujen in dolgočasen in izpraznjen obred, kot smo jih toliko videli in jih vidimo pri ljudeh na onem bregu. Ta spomin, naš spomin, ima na sebi to, da ga ni mogoče nositi, razen vedno bolj resničnega. Obstajata dve naravni sili, ki terjata, da je vedno bolj resničen in človeški. Najprej smo ga dolga desetletja nosili v uporu – včasih se je zdelo, da je to upor proti vsem. V takem stanju pa je nemogoče, da ne bi nastajala vprašanja, in vprašanja, kot vemo, zahtevajo odgovore. Zato je bil naš spomin vseskozi preizkušan in zato vedno bolj resničen. Drugič pa je bila zgodba, ki je bila v tem spominu zapisana, zgodba o veliki smrti. Tako velika smrt je to bila, da presega ne samo vedenje vse zgodovine, ampak tudi v svoji domišljiji ne najdemo mesta, ki bi jo mogel razložiti. Samo bila je! In spomin, ki nosi v sebi tako in toliko smrt, vas sedaj vprašam, kakšen je lahko? Ali ne bo v njem ob njeni presežni nedoumljivosti samo velika tišina in zbranost? Ali bo v tak spomin lahko vstopilo kaj, kar ni čisto? Ali ne bo tako, da vse, kar je majhno in nizko, ob oni velikosti ne bo moglo sobivati ne za kratko ne za dolgo? Zato, vidite, je naš spomin vedno resničnejši. Toda sedaj se vprašajmo, ali samo tako govorimo ali pa smo ta spomin že kdaj srečali, ali smo ga že kdaj videli? Videli smo ga: na ljudeh v Rogu, v procesiji od Sv. Ane do Bukovžlaka, v gozdni gruči okoli Krimske jame. Kdor je imel oči za obraze teh ljudi, za to, kako hodijo, kako govorijo, kako se srečujejo, je tudi že vedel, da je v njih nekaj, kar jih dela drugačne. In ali si upamo reči, kar jih posvečuje?

Toda mi smo rekli, da nosimo ta spomin za ves narod. Tu ne gre samo za zgodovino, za to, da se kaj od tega, kar se je zgodilo in je bilo, ne pozabi. Tu gre za nekaj neprimerno večjega. Če bi ta spomin vstopil v zavest vsega naroda – ne kot nekaj razumljenega in doumljenega in osvojenega – ampak bi tam s svojo presežno velikostjo zgolj bil: Kakšna prisotnost bi to bila! In to, kar se dogaja s posameznimi nosilci tega spomina, bi se sedaj zgodilo z vso skupnostjo. Nemogoče je namreč, da tudi tu ne bi nastal molk in da se iz tega molka ne bi nazadnje zaslišal glas, ki bi ukazoval veliko samospraševanje – samospraševanje vsega naroda. Nemogoče je namreč, da se ob novem velikem neznanem ne bi oglasila vprašanja: Kaj smo? Kam gremo? Kaj hočemo? Kaj moramo? Kaj smemo? In ali niso to vprašanja, ki vsa zadevajo našo zrelost? Duhovno, kulturno, politično zrelost? In ali niso to vprašanja, ki nas postavljajo v sredo resničnosti? In ali ni obstajanje v resničnosti edini način, da pridemo k sebi – da se od nas odselijo lahkomiselnost, norost, blaznost?

Nema govorica Roga nam namreč govori o temeljnosti sveta: o tem, da ima svet temelj. Zakaj če svet ne bi imel temelja in bi bil Rog nesmisel, bi bil pritisk tega nesmisla tako silovit, da bi se svet razletel. Tega nesmisla svet ne bi prenesel. Zato nam Rog govori o tem, da ima svet temelj. Ali z drugimi besedami: govor Roga je preroški.

Če pa je tako, potem pa tudi velja, da svet ni prostor igre, kot nam skuša dopovedati novolevičarska in eldeesovska kultura, ampak prostor resničnosti. To je uvid, ki vse spremeni v resničnost: narod je resničnost, domovina je resničnost, jezik je resničnost, zgodovina je resničnost, politika je resničnost, država je resničnost. In človek, ki ga slučajno srečaš – tvoj bližnji – je resničnost. Če pa so vse te stvari resničnost, potem z neovrgljivo logiko sledi, da ne morejo biti kakršnekoli. Mogoče ne vemo, kakšne so ali kakšne morajo biti, a prav gotovo niso kakršnekoli. Sedaj smo pri jedru stvari, sedaj smo pred veliko besedo, brez katere ni ničesar pravega v horizontu človeškega življenja: pred odgovornostjo. Če svet ni kakršenkoli, potem smo zanj odgovorni.

Ob tem uvidu bi se vse naše javno in zasebno življenje spremenilo. Nastal bi čas nove kulture: trdnejše, bolj resnične, bolj svobodne. Fantje in možje, ki so umrli v Rogu – in ko pravimo Rog, mislimo na vse druge kraje in vse druge smrti – so nam prinesli čas obiskanja. Bili so izbrani, da položijo kupnino za ta čas. Krščanski ljudje vemo, kaj pomeni beseda čas obiskanja – milostni čas obiskanja. Poskrbeti moramo še, da bodo seznanjeni z njo tudi drugi. Navdaja nas namreč tesnobna misel, da bi bilo skrajno nevarno in morda celo usodno, da gre ta za tako ceno kupljeni čas mimo, ne da bi segel v nas.

Ko je izšla prva knjiga Farnih spominskih plošč, se je slovenski svet zdrznil, a se ni zamajal. Ko bo izšla druga, se bodo ljudje morali ustaviti in vprašati: Kaj pa je to bilo? Kaj pa se je takrat pravzaprav zgodilo? In ko bo izšla tretja in bodo vsa imena zbrana in bo pred ljudmi to, čemur bi lahko rekli velika slovenska trilogija, tedaj zgodbe, ki bo zapisana v teh knjigah, ne bo mogoče več ne videti. Tedaj se bo začela nova doba, s silovitostjo, ki jo kažejo stvari, ki so morale dolgo čakati.

Dragi prijatelji! Živimo v svetu, ki nas ne navdaja z zadovoljstvom. Preseneča nas trdovratnost ljudi, ki so se zelo pregrešili nad svojim narodom. Začudeni se sprašujemo, iz kakšne snovi morajo biti, da jih ne zadene nobena misel. Komaj verjamemo, ko vidimo, da jih tudi veliki poraz ni naredil resničnejše. In se sprašujemo: Kje pa smo? V kakšnem svetu pa živimo? To je ena stvar. Druga pa je ta, da tudi tistih, ki smo jim dali svoje glasove – ali pa so se jih polastili – ko jih gledamo, kaj počnejo, in poslušamo, kaj govorijo, več ne razumemo. Kakor da bi bili tujci. Ne spoznamo jih več. Ko smo se zanje odločili, smo si mislili: šli so skozi hude plavže, kakor mi; nemogoče je, da se v tistem ognju, v katerem se je topila vsaka ruda, ne bi tudi oni kalili v velika in odrešilna spoznanja. To pohujšanje in to žalost in to žaljivost moramo prenašati, da ni v njih nobene velike misli, živijo le od danes do jutri, da se pustijo voditi, namesto, da bi vodili.

Vse to je res. Toda čas, ki smo ga preživeli mi sami, nas je nekaj naučil: nič, kar je dobro, se v ekonomiji sveta ne izgubi. Vse, kar je dobro narejeno, se bo nekoč poiskalo in uporabilo za zgradbo sveta. To smo doživljali in vemo, da je to tako res, kakor je res, da stvari padajo, če jih spustimo iz rok. Človeka obhajajo takšne in drugačne skušnjave, a tega spoznanja nimamo pravice pozabiti: vse, kar je dobro, ostaja. Zato moramo danes, prav v imenu tega spoznanja skleniti, da bomo mirno delali svoje stvari. Odgovorni smo za vse, a zgodovina nas bo zares držala za tisto, kar je v dosegu naših rok, za tisto, kar zmoremo. To je zato, če se še spomnite, ker ne moremo reči, da nismo izbrani.

To je tisti razlog, zaradi katerega se ne more nobeden umakniti. Vsak se mora prej ali slej znajti na tisti točki, da si bo rekel: Če ne boš ti, ne bo nobeden. Predvsem pa mora vsak zase – in morda še za koga – poskrbeti, da se leto osorej spet vsi vidimo. Bog vas živi!

10.3. Ali se bomo še pravi čas zavedeli in izstopili

Avtor: Dušan Kresal

10.3.1.

Bilo je lepo sončno jutro zadnjega maja 1945 na Vetrinjskem polju v bližini Celovca. Čakali smo na odhod v Italijo. Tako nam je bilo rečeno. Ne spomnim se več, kako in zakaj, natančno pa vem, da sem bil pred odhodom dodeljen Rupnikovemu udarnemu bataljonu. Bili smo nestrpni. Kako tudi ne. Saj smo vsi slišali za glasove o begu nekaterih naših iz Podrožce. Vendar mi gremo ne glede na opozorila v Italijo. Čas čakanja smo preganjali s pesmijo. Ne vem zakaj, vendar, kot bi bilo včeraj, pomnim, kako smo kot zadnjo zapeli narodno »Al’ me boš kaj rada imela«. Se danes mi v ušesih odmeva … jutri bo v Celovcu smenj … Bila je to žal zadnja pesem večine fantov in mož, ki so naslednje trenutke poskakali na s ponjavami pokrite tovornjake angleške kraljeve vojske.

Mlad, še ne sedemnajst let star, sem doma v naglici pred odhodom iz Ljubljane za vsak primer vtaknil v nahrbtnik tudi zemljevid Dravske banovine s sosednjimi deželami. Sicer se bomo pa tako in tako hitro vrnili.

Na ta zemljevid sem se spomnil pred odhodom iz taborišča in ga vtaknil v žep. Za vsak primer. Tovornjaki so zabrneli in odpeljali skozi mesto. Sedel sem ob zadnjem robu in zvedavo motril okolico. Zavijali smo desno. Italija naj bi bila vendarle levo na zahodu. Postajal sem pozoren. Po prvem večjem naselju smo ostro zavili desno in prečkali široko reko. Na zemljevidu sem ugotovil, da se peljemo iz Velikovca čez Dravo proti Jugoslaviji. Ves zaprepaden sem zaklical: peljejo nas k partizanom. Sopotniki so me ostro zavrnili. Molči! Vrgli te bomo s kamiona, če ne nehaš … Kako neki ob teh prekaljenih borcih, ki so mi bili vedno vzor. No, prav kmalu se je kolona ponovno ustavila. Danes vem, da je bilo pred Pliberkom. Za nekaj trenutkov smo stali vzporedno s poslopji bližnje kmetije. Tovornjaku se je približala starejša žena in nas pozvala: fantje, bežite, za vogalom vas bodo predali partizanom. Pridite, vas bomo skrili. Moji sopotniki pa skoraj v en glas: molči baba, to so komunistične prevare. Radi bi nas zajeli in pobili. Odgovorila je: tudi včeraj so nas tako zavrnili, za vogalom pa so že jokali … Za trenutek sem okleval; kolona tovornjakov se je premaknila. Napoved koroške Slovenke se je žal uresničila.

Ta grenki, pa vendar živi spomin me vedno pogosteje preganja, ko zgrožen in zaprepaden spremljam dogajanja na naši politični sceni.

Kam nas peljejo? se sprašujem. Kot takrat tudi sedaj poslušam »Evropa zdaj« in trdno smo odločeni, da se vključimo v EZ in Atlantsko zvezo (Nato). Protestiramo, ker nas zavračajo. Polna usta so nas zgodbe o uspehu, nikjer drugje ni take, koder sije tranzicijsko sonce. Skratka – gremo NA ZAHOD.

Podrobnosti pa kažejo drugače: najvišji predstavniki obiskujejo Albanijo, Romunijo, Bolgarijo, Egipt … Govorijo o približevanju Črnomorski gospodarski zvezi, uspešno ukrepajo proti katoliški cerkvi glede gozdov in šole. Proslavljajo triumf, brezkompromisno varujejo spomenike svojih komunističnih voditeljev, čeprav so z njimi podobnimi po svetu že dolgo tega opravili. Tudi tovariše in tovarišice imamo še. Da drugih markantnih triangulacijskih znakov, ki kažejo dejansko usmeritev uradne države, sploh ne omenimo.

Že samo s prebiranjem spominov dr. Karla Capudra in podlistka o Jaroslavu Kiklju v Slovencu v celoti in nazorno spoznamo taktiko in strategijo takratnih levičarjev in nato komunistov v boju za oblast, ki se je začel s spreminjanjem pogleda na svet med Slovenci. Nasprotno pa so naivnost, prepir, zaverovanost vase, prepirljivost, nesposobnost podrejanja dolgoročnim skupnim ciljem in še marsikaj med njihovimi nasprotniki pripeljali naš narod do tu, kjer smo danes. Prav vse se danes nadaljuje. Stranke TRIUMFA kljub navidezni razcepljenosti v odločilnih trenutkih in ne glede na formalno koalicijo vedno in dosledno uveljavijo svojo voljo. V celoti jim uspeva varovati svojo najvišjo svetinjo: neprekinjeno uspešno borbo za samostojno državo. Uspešno vzdržujejo med ljudmi strah, ki je bil od nekdaj ena najpomembnejših strateških usmeritev v njihovi borbi za oblast.

Kakšna ironija! Voditelja najvidnejših Triumfu nasprotnih strank pa se v soboto zvečer prepirata pred vesoljno Slovenijo, in to na TV3, da o mnogih drugih sporih in prepirih, ki jih nasprotniki uspešno in z užitkom napihujejo v vseh medijih, sploh ne govorimo. Se bi lahko naštevali znake, ki nedvoumno kažejo, da nas peljejo drugam in ne na ZAHOD, kar javno govorijo. Tudi tu so še naprej uspešni! Saj se spomnite kratice OF. Spomnite se, da smo to imenovali tudi ORGANIZIRANA FARBARIJA. Skratka: restavracija vladavine starih oblastnikov in njihovih dedičev se bliža uspešnemu vrhuncu. Da ne bo nejasnosti: noben voditelj katerekoli demokratične države ne bo nikoli sprejel za enakopravnega partnerja pri odločanju o usodi svoje dežele komunista, ki ni nikoli obsodil in obžaloval vsega, kar so komunisti storili v svoji deželi in povsod po svetu.

Ali smo res gluhi in slepi za znake, ki nas spremljajo na poti v prihodnost? Ali res nismo sposobni, kot leta 45, pravočasno preprečiti dokončne predaje pogajalcem za novo kolektivno pogodbo (raznim Semoličem, Goslarjem, Mikličem in Globačnikom)? In pokojninski zakon, ko se brez sramu javno pogajajo o višini pokojnin, in s tem kažejo svojo moč uravnavati socialni mir in nemir, in to ob tem, da sedijo v istem organu iste stranke.

Ali sploh lahko kaj učinkovitega storimo? Počutim se kot takrat v tovornjaku! Tudi mi preživeli in naša Nova Slovenska zaveza smo že večkrat odločno opozarjali na nujnost enotnega delovanja demokratičnih sil, ki ne priznavajo kontinuitete vladavine komunistov. Zdi se mi, da smo že prešli Velikovec in Dravo … Ali bomo izkoristili še zadnji morebitni postanek pred Pliberkom?

Kaj lahko še storimo drugega kot to, da opozarjamo in rotimo odgovorne, da vendarle spregledajo. V zadnjem času sem v družbi bežnih znancev, potem ko se je izkazalo, kje sem bil, večkrat ugotovil, da nas ljudje spoštujejo in pazljivo poslušajo. Žal pa je njihovo vedenje o dogajanju danes pomanjkljivo in izkrivljeno, pa tudi strah jih je še. Skratka: vpliv vladajoče nomenklature na veliko in preveč naših ljudi je izredno velik, in to predvsem zaradi prikazovanja raznih zlaganih afer in problemov, ki ljudi vznemirjajo in odvračajo od zanimanja za politiko. Kljub temu, da že imamo nekaj medijev, njihov vpliv na ljudi še ni velik. Zato bi vendarle veljalo spodbuditi vse, ki stanje poznajo, da pričnejo z osebnimi stiki na primeren način pojasnjevati stanje in s tem vplivati na to, da bi kljub vsemu uspeli … Bolj kot bi bilo pojasnjevanje od človeka do človeka organizirano, večji in zanesljivejši bi bil uspeh.

10.4. Delajmo slovensko lestev

Avtor: Jože Hubad

10.4.1.

Čemu in komu velja vsa skrb in delo Nove Slovenske zaveze, če ne slovenskemu narodu in njegovi boljši prihodnosti?

Delo, ki si ga je zadala, je ogromno, kajti zavore so številne.

Pogoje na poti do boljše prihodnosti, če jih navedem v obratnem vrstnem redu, naj takole opišem:

  • strnjena in umirjena družba je pogoj za gradnjo te prihodnosti,
  • sprava je pogoj za tako družbo,
  • pravica je pogoj za spravo,
  • pogoj za pravico pa je vseslovensko spoznana in priznana resnica.

Nova Slovenska zaveza usmerja od vsega začetka vse svoje delo prav v to smer: v izpolnitev osnovnega pogoja – poznavanja resnice.

Toda delo je težko, resnica leži že več kot petdeset let zakopana in isti, ki so jo takrat zakopali, skušajo njeno razkritje še danes z vsemi sredstvi preprečiti.

Toda resnica mora na dan. Povsem vseeno je, ali je medtem preteklo eno leto ali več kot petdeset. Kajti prav tako kot takrat, ko je bila zakopana, je naša resnica tudi danes za slovenski narod stoodstotno aktualna. Ta se glasi:

Slovenski narod ni hotel komunizma. Za čas po drugi svetovni vojni in vsiljeni državljanski vojni je naš narod hotel sistem osebne svobode na osnovi človekovih pravic in sistem politične demokracije. Edino v tem je videl zagotovilo za nadaljnji obstoj slovenstva.

To svojo voljo je slovenski narod izrazil suvereno in nedvoumno s tem, ko je v najhujši preizkušnji zgodovine našel v sebi moč, da se je uprl komunističnemu napadu na te vrednote.

Edino prodaja slovenskega ozemlja komunizmu – prodali so ga zahodni zavezniki – je naredila nadaljnji boj Slovenske narodne vojske brezupen. Edino ta prodaja je Slovensko narodno vojsko prisilila, da je s svojim bojem prenehala in se umaknila. Slovenijo je zasedla Titova vojska in domovino je preplavil komunizem. To pa je bilo osnovni usmerjenosti našega naroda nasprotno. Zato pa je bil tudi dokaz o nenaravnosti in prisiljenosti tega dogajanja samo še vprašanje časa. In ta dokaz se je zgodil:

Svetovni družbeni razvoj ni samo potrdil pravilnosti in pravičnosti Slovenske narodne vojske, temveč jo je privedel tudi do zmage. V skladu z današnjo zgodovinsko stvarnostjo stoje slovenski borci proti komunizmu na častnem mestu v zgodovini slovenskega naroda – ne glede na to, koliko Slovencev se tega danes zaveda, in ne glede na to, koliko jih je, ki hočejo še danes to dejstvo zanikati ali ga diametralno preokreniti. A zakaj je tako pomembno, da se slovenski narod tega dejstva zaveda? Nacionalno hudo izkrvavljen v letu 1945 je bil podvržen 45-letnemu komunističnemu eksperimentu. V tem eksperimentu ga je komunizem skušal preoblikovati. Eksperiment se je sicer ponesrečil, a trajal je dolgo in pustil sledove … In kaj sedaj?

Nujno, bolj kakor kadar koli, se moramo Slovenci danes zavedati svoje istovetnosti. Le ob tej zavesti smo preživeli stoletja trajajoče protislovenske težnje med nami; le ta zavest nam je dala tudi moč za boj proti komunističnemu nasilju.

S tem bojem in žrtvijo nam je Slovenska narodna vojska napisala izkaznico o naši izklesani slovenski istovetnosti. Ta izkaznica nam je prav danes, ko iščemo svoja naravna tla, predragocena moralna potrditev. Delo Nove Slovenske zaveze v mnogoterih podrobnostih je v tem, da se Slovenci po večdesetletni prisiljeni pozabi vendar spomnimo, da nosimo v sebi to odlično izkaznico. Izkaznico, na katero bi bil vsak narod upravičeno ponosen.

Od tistega dne, ko se bo večina Slovencev te izkaznice zavedala in jo cenila, bomo Slovenci stali na prvem klinu slovenske lestve, klinu z imenom RESNICA; povzpetje do naslednjega klina, ta se imenuje PRAVICA, ne bo več težavno. Tretje povzpetje – na tretji klin, ki je NARODNA SPRAVA, pa bo po vsem tem šlo že samo od sebe.

Šele ko se bo to zgodilo, bomo Slovenci stopili na tla enovite in umirjene družbe, ki je zadnji pogoj za gradnjo dobre prihodnosti – in nič prej. Ta vzpon po slovenski lestvi pa ni izvedljiv od danes na jutri. Ta vzpon zahteva intenzivno, trdo delo, delo ene generacije. Slovenci, ki so danes v najbolj ustvarjalnem življenjskem obdobju in ki se zavedajo, da odkopavanje zakopane resnice ni v končnem učinku nič drugega, kakor izkopavanje samega sebe iz peščenega dna, bodo to najbolje dosegli na osnovi že storjenega dela in v okviru Nove Slovenske zaveze.

Nova Slovenska zaveza,

slovenski ARCHISCALARIUS,

izvirni graditelj slovenske lestve,

naj najde v svojem delu danes, kakor v prihodnje, zadoščenje in moč,

pa tudi vse zaupanje, kajti njen zaveznik in sodelavec je ČAS.

11. Imeli smo jih

11.1. Bog – narod – domovina

Avtor: Janko Maček

11.1.1. In memoriam Vinko Žakelj

V Belgiji je 28. marca 1996 nenadoma umrl slovenski izseljenski duhovnik mons. Vinko Žakelj. Pokopali so ga v četrtek, 11. aprila, v njegovem rojstnem kraju v Šentjoštu nad Horjulom. Njegov grob je prav blizu farne spominske kapelice žrtev komunističnega nasilja, ki je bila slovesno blagoslovljena v začetku julija lani. Zlatomašnik Vinko je pred spominsko slovesnostjo v Šentjoštu vodil tridnevno duhovno obnovo in svojim rojakom odkrival globlji smisel spomina na pomorjene sorodnike in sofarane, iz katerega naj bi rasli sadovi za sedanjost in prihodnost.

Vinko Žakelj je bil rojen 14. marca 1918 v zdravi kmečki družini v Šentjoštu. Po domače so hiši rekli pri Krvinetu. Oče Pavel je bil več let tajnik takratne občine Št. Jošt, medtem ko se je na županskem stolčku zamenjalo nekaj sovaščanov. V prvi svetovni vojni je bil ranjen. Od tedaj je bilo njegovo zdravje zrahljano in leta 1933 je umrl star komaj 54 let. V času, ko je Pavel gospodaril na Krvinetovi domačiji, so v Šentjoštu gradili najprej šolo, kasneje pa zadružni in prosvetni dom. Nikoli ni štel ur in žuljev, ki so jih on in njegovi žrtvovali za napredek domačega kraja. Njegovo izročilo je potem nadaljevala mati Frančiška s sinovi in hčerami. Skrbno je vodila kmetijo in številno družino: sedem sinov in tri hčere. Sosedje in sovaščani so jo spoštovali, čeprav razen v cerkev skoraj nikoli ni šla od doma. Brez velikih besed je pri hiši uveljavila pravilo: moli in delaj. Krvinetova domačija je bila njej in otrokom in njenih otrok otrokom topel dom, ki ga nič drugega ni moglo nadomestiti.

Žakljeva družina jeseni 1944 pred domačo hišo

Slika 39. Žakljeva družina jeseni 1944 pred domačo hišo

Kdor tega sam ni nikoli doživel, bo težko verjel, da je vse to bilo res, da tole pisanje ni samo domotožje za nepovratnimi leti naše mladosti. Vinko Žakelj je to doživel in doživljal do konca življenja. Kot srednješolec in bogoslovec se je pogosto vračal pod domači krov in vedno znova občutil njegovo toplino, doživljal med svojimi ljudmi lepoto dela in praznovanja, povezanost s sorodniki, sosedi in sovaščani. Ko mu je kasneje za več desetletij bila pot domov zaprta, je z ljubeznijo in spoštovanjem obiskoval domove belgijskih in holandskih Slovencev in z njimi sredi tujine ustvarjal slovensko domačnost.

Zadnja leta gimnazije in prva leta bogoslovja Vinko ni bil samo marljiv študent, ampak tudi delaven član Katoliške akcije in mentor šentjoškega prosvetnega društva. Svoje izkušnje in znanje iz tega časa je potem s pridom uporabil pri dušnopastirskem in kulturno-prosvetnem delu med slovenskimi izseljenci. Vedno je bil ponosen, da je šel skozi šolo mladčevske organizacije. Verjetno mu je režimski zgodovinar tudi zato pripisal organizatorstvo šentjoškega protikomunističnega odpora, resnica pa je seveda bila drugačna. Ko je profesor Tomec pred vojno in še leta 1941 z nekaj mladci obiskal Šentjošt, nihče ni mislil na oborožen boj proti komunizmu. Bili so idejni nasprotniki komunizma, nihče pa tedaj ni pričakoval, da bo val komunistične revolucije že v bližnji prihodnosti zajel deželo.

Vetrinj 27. maja 1945. Nova maša Vinka Žaklja. Prva z desne novomašnikova                         sestra Anica in njen mož poročnik Franc Grdadolnik, nato novomašnikov brat                         Janko, šentjoški organist in njegova žena, novomašnik Vinko, brat France,                         Janez Sečnik, stotnik Lojze Bastič, novomašnikova brata Stanko in Pavle,                         župan Maček, spredaj brez suknjiča Tone Jesenko, zadaj ob novomašnku Janez                         Svarča

Slika 40. Vetrinj 27. maja 1945. Nova maša Vinka Žaklja. Prva z desne novomašnikova sestra Anica in njen mož poročnik Franc Grdadolnik, nato novomašnikov brat Janko, šentjoški organist in njegova žena, novomašnik Vinko, brat France, Janez Sečnik, stotnik Lojze Bastič, novomašnikova brata Stanko in Pavle, župan Maček, spredaj brez suknjiča Tone Jesenko, zadaj ob novomašnku Janez Svarča

Prišla je okupacija. Krvinetova domačija se je nenadoma znašla prav blizu meje med Ljubljansko pokrajino in nemškim zasedbenim področjem. Domačija Vinkovega starejšega brata Jakoba v bližnjem Suhem Dolu je prišla pod nemško zasedbo. Že maja 1941 so brata Nemci zaprli, kmalu potem pa njega in njegovo družino preselili v Srbijo. Po nekaj mesecih se je rešil izgnanstva in se vrnil na rojstni dom. Brata Pavleta in Stanka so marca 1942 prijeli Italijani in ju odvedli v koprske zapore. Aprila istega leta se je Jakob komaj rešil, da ga komunisti niso ubili. Nekateri možje in fantje, ki so se bali komunistov, so se tedaj začeli skrivati in 17. julija 1942 je bila ustanovljena šentjoška vaška straža. Neuspelemu napadu na Šentjošt je sledilo krvavo maščevanje nad nezaščiteno okolico. V času od 25. julija do 10. avgusta 1942 so komunisti pobili več kot dvajset ljudi, ki večinoma niso imeli z vaško stražo nobene zveze, in požgali cele zaselke. Bogoslovec Vinko je sodoživljal trpljenje domačega kraja, čeprav je večino časa preživel v Ljubljani. Njegov dom je bil od začetka tesno povezan s protikomunističnim odporom in vsi njegovi bratje – šest jih je bilo – so pri tem sodelovali.

V začetku maja 1945 so kot domobranci odšli na Koroško štirje Žakljevi: France, Pavle, Stanko in Janko; odšla je tudi sestra Anica, ki se je malo prej poročila z domobranskim poročnikom Francem Grdadolnikom, šentjoškim domačinom. Doma sta ostali mati Frančiška in sestra Fanika, Jakob in Jože pa sta bila v gozdu blizu doma v skupini šentjoških skrivačev. Vinko je tedaj prehodil pot iz Ljubljane do Celovca skupaj z nekaterimi bogoslovci. Z njimi je bil tudi njihov profesor dr. Odar. Nekje so dobili samotežni voziček, da so nanj naložili svoje nahrbtnike in nekaj knjig. Brez večjih težav so ta voziček pripeljali v Celovec. Po nekaj dneh so odšli k sv. Emi v Krko; tam so opravili duhovne vaje in 19. maja jih je sarajevski nadškof Čekada posvetil v duhovnike. Vinko je novo mašo opravil na nedeljo Sv. Trojice, 27. maja, v vetrinjski cerkvi. Navzoči so bili štirje bratje, sestra in številni domačini – domobranci in begunci. Že naslednji dan, 28. maja, sta bila brata Pavle in Stanko z Gorenjskim polkom prek Podrožice vrnjena v domovino. Pavle je potem iz Šentvida pobegnil in skozi gozdove prišel domov v Šentjošt; sestra Fanika mu je takoj pokazala pot k bratoma in drugim, ki so se skrivali. V torek, 29. maja, so s 3. polkom odšli iz Vetrinja tudi brata Franc in Janko, sestra Anica in njen mož ter drugi Šentjoščani. Vsi so bili pomorjeni.

Vinko Žakelj z belgijskimi Slovenci pred cerkvijo Sv. Barbare v                         Maasmechelenu ob obisku škofa Gregorija Rožmana

Slika 41. Vinko Žakelj z belgijskimi Slovenci pred cerkvijo Sv. Barbare v Maasmechelenu ob obisku škofa Gregorija Rožmana

Vinko Žakelj je nekajkrat povedal, da so ga dogodki leta 1945 zaznamovali za vse življenje. Sam sem imel priliko spoznati to zaznamovanost, ko sem se z njim poleti 1963 prvič po vojni srečal v Avstriji. Bila sva nekaj dni v gosteh pri župniku Jožetu Kunstlju pri Sv. Vidu v Podjuni. Nekega lepega popoldneva smo se odpeljali na obisk k znancu v Rož. Ne vem, če sta mi povedala, kdaj smo se približali Vetrinju, vem pa, da je pogovor v avtu nenadoma zamrl in župnik je začel na glas moliti žalostni del rožnega venca. Nekaj časa sem mu sam odgovarjal. Ko smo končali molitev, sta spet molčala, potem pa zadržano nadaljevala pogovor o vsakdanjih stvareh. Domobrancev nista niti omenila, pa vendar sem vedel, da sta mislila na »molk s prstjo zasutih ust«. Spomnil sem se zapovedi: Ne imenuj po nemarnem božjega imena! Če kako stvar zelo spoštuješ, ne govoriš o njej kar tjavendan, kajti besede, ki jih imaš stalno na jeziku, postanejo vsakdanje in obrabljene. Pri nas so bile besede Vetrinj, Rog in Teharje še dolgo po letu 1963 prepovedane, onadva sta pa tedaj in še večkrat molčala zaradi spoštovanja in bolečine.

“Žalost in bolest nad njih strašno smrtjo je bilo morda najtežje, kar smo                         doslej doživeli, mi v tujini, ki smo jih videli odhajati, in oni doma, ki so                         jih zaman čakali. Spomin nanje nam je svet in nam mora biti do konca                         življenja.“ Iz pisma škofa Rožmana decembra 1954

Slika 42. “Žalost in bolest nad njih strašno smrtjo je bilo morda najtežje, kar smo doslej doživeli, mi v tujini, ki smo jih videli odhajati, in oni doma, ki so jih zaman čakali. Spomin nanje nam je svet in nam mora biti do konca življenja.“ Iz pisma škofa Rožmana decembra 1954

Konec januarja 1948 je Udba odkrivala Bitenčevo skupino. Neke noči so pridrveli tudi na Krvinetovo domačijo. Mladi duhovnik Vinko je tedaj že študiral sociologijo v Louvainu v Belgiji. Gotovo je bil zanj hud udarec, ko je zvedel, da so doma zaprli sedemdesetletno mater, sestro Faniko, zvesto služkinjo Poldo, ki je kljub nevarnosti vztrajala in pomagala pri hiši, bratovo ženo Marijo in še nekatere. Ker od žensk niso mogli zvedeti nič pomembnega, so jih po hitrem postopku obsodili na krajše in daljše zaporne kazni, na Krvinetovi domačiji pa uredili državno posestvo. Tudi o tem je Vinko le poredko govoril. Rad se je pa spominjal veličine naših mater, ki so v letih po vojni nosile silno težko breme skrbi in trpljenja. Mnoge so izgubile može in sinove, večkrat tudi premoženje, toda kljub temu so vztrajale, da bi preostalim otrokom zagotovile primeren dom in pravo vzgojo. Bil je prepričan, da je Bog videl njihovo trpljenje in zvestobo in da pri Njem nobeno dobro delo ni pozabljeno. Posebno spoštovanje je čutil do sestre Fanike, ki je šest let preživela v zaporih v najtežjih razmerah. Morda ji je v življenju to spoštovanje komaj kdaj odkrito pokazal, ob njenem pogrebu se je pa razgovoril o »tihi, skromni, a neugnani delavki in odpornici,« katere orožje je bila ljubezen do očetnjave, zvestoba domačiji, delo in molitev. »Čeprav srce trpi ob slovesu, za kristjana to ni čas žalovanja. Naj bo čas razmisleka!« Postavil jo je za zgled zvestobe kmečkemu delu: »Kmečki stan je nenadomestljiv za zdravo življenje naroda. Kmečki stan nam je vedno dajal svobodnjake, pokončne ljudi. Kmečki stan je lep kljub vsem težavam. To ni stan robotov, temveč ljudi, ki živijo in čutijo z naravo, ki je nekaj čudovitega.«

Ob srebrni maši leta 1970 se je s sorodniki in domačimi farani srečal na Sv. Višarjah, kamor je poletje za poletjem prihajal na »dopust« in bil na razpolago slovenskim in drugim romarjem. V teh letih je zorela njegova misel o Ehrlichovem domu srečanj na Sv. Višarjah, kjer naj bi se pri Kraljici Evrope srečevali Slovenci z vseh strani sveta in se povezovali s krščansko in demokratično Evropo. Višarski Mariji je posvetil tudi knjigo Molitev na gori. Do konca življenja se je trudil, da bi uresničil zamisel o Domu srečanj, čeprav je ob tem naletel na mnogo težav in nerazumevanja. Tudi slovesnost srebrne maše na Višarjah ni bila vesela, kajti med mašo je zadet od srčne kapi umrl tedanji šentjoški župnik Janko Oblak. Morda je samo žabniški in višarski župnik Mario Černet razumel, zakaj se je postavni duhovnik Vinko razjokal, preden so posmrtne ostanke pokojnega župnika odpeljali v Šentjošt.

Višarje 1970

Slika 43. Višarje 1970

Lani prav na nedeljo naše spominske slovesnosti v Rogu je bil v Torontu 36. slovenski dan. Glavni govornik Vinko Žakelj je med drugim govoril tudi o spravi in povedal, kako so nekoč obiskali Višarje novinarji iz Slovenije. Sprejel jih je župnik Mario Černet. Eden od novinarjev je povabil župnika na stran in ga skrivnostno vprašal, če ve, da je duhovnik Vinko Žakelj, ki prihaja na Višarje iz Belgije, med vojno maševal s puško na rami. Župnik seveda o tem ni nič vedel. Ob prvi priliki je Vinkotu to povedal in potem sta se pogovorila, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bila nova maša v Vetrinju. »Morali bi videti župnika Černeta, tega beneškega garača, ki je s ponošenim klobučkom in starim nahrbtnikom kot vihar prihajal na Višarje, kako se je prijel za glavo in vzkliknil: O lažnjivci! – Kristjani želimo spravo. K temu nas navaja evangelij. Da ne pride do sprave, je vzrok tudi v tem, da je še vedno preveč ljudi, za katere velja oznaka župnika Černeta. Sprava ne bo prišla sama od sebe. Sprava bo božje delo ob sodelovanju ljudi, ki v srcu dobro mislijo.«

Vinko Žakelj je do konca ostal slovenski izseljenski duhovnik. Še v zadnji uri življenja je bil na obisku pri slovenski družini. Z velikim veseljem se je pripravljal, da bi s svojimi »farani« prišel pozdravit papeža ob njegovem obisku v Sloveniji. Ni se mu izpolnila želja, da bi večer življenja mirno preživel v domovini, v domačem kraju. Njegova želja je bila tudi, da bi dobil slovenski potni list, saj je v svojem življenju ogromno naredil za slovenstvo in tudi njegov prispevek za slovensko samostojnost je bil pomemben. Toda bil je prepokončen, da bi se s tem hvalil. S posmrtnim potnim listom so pripeljali domov samo njegovo utrujeno telo, da bo v domači zemlji čakalo večnega vstajenja.

Njegovo delo bo še dolgo živo. Tudi danes nam govori, kakor je govoril lani na Slovenskem dnevu v Torontu: »Ali znaš razlikovati? Ali razumeš, da je boj za svobodo eno, komunistična revolucija pa nekaj čisto drugega. Skrivati komunistično revolucijo za upravičeni boj za svobodo je bilo zločinsko varanje dobromislečih ljudi, je bil zločin proti narodu v stiski.« Ali kakor je zapisal v Molitvi na gori: »Ne žaluj, ker cilji, za katere sem se bojeval, živijo naprej. Moj razum je razum tistih, ki z besedo in dejanjem orjejo brazde svobode, resnice in ljubezni. Moje srce utripa v prsih tistih, ki ustvarjajo pravičnejši svet. Mrtev bom le tedaj, če boš ti zgubil pogum, če boš zapustil skupne cilje, če boš začel misliti samo nase.« Prisluhnimo tem besedam in si vzemimo čas za razmislek.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Priporočamo

Dodatek A.1.1

Zveza zgodovinskih društev Slovenije,

SI-1000 Ljubaljana, Aškrčeva 2, tel.: (061) 1769-210

Zveza zgodovinskih društev Slovenije je izdala zbornik Slovenija v letu 1945. V njem so objavljeni referati z mednarodnega znanstvenega posveta, ki je bil septembra 1995 v Ljubljani. Članki o slovenski notranje in zunanjepolitični problematiki, odnosu do sosedov, cerkveni, gospodarski in kulturni problematiki bodo nedvomno zanimivi za številne bralce. Cena zbornika, ki ima 170 strani, je le 1000 SIT (in poštnina), naročite pa ga lahko na sedežu društva, tel. (061) 1769-210 (Majda Čuden) ali na Inštitutu za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, Ljubljana, tel. (061) 1256-152 (Aleš Gabrič).

Uredništvo Zaveze knjigo priporoča.

Dodatek A.1.2

Neupogljivi Miha ŽUŽEK je izdal briljantno biografijo z naslovom SREDI VSEGA. Pomeni njegov obračun z življenjem, delom in časom. Znani pisec kremenitega, jasnega sloga zakoličuje trpko dobo slovenske zgodovine, kateri je bil priča in soustvarjalec. Knjigo z 237 stranmi odlikuje prikupna oprema, razločen tisk in vsem dosegljiva cena – 1.500 SIT. Dobite jo v draveljskem župnišču, v Mačkovi ulici in pri Novi zavezi.

France Šetar

Uredništvo Zaveze knjigo priporoča.

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Teharska legija

Dodatek B.1.1

Mirko Špacapan

Teharska legija

Teharska legija

Dodatek B.2 Farne spominske plošče

Dodatek B.2.1

Pred vami je najvažnejši dokument novejše slovenske zgodovine

Farne spominske plošče

Farne spominske plošče

Poskrbite, da bo ta pretresljiva knjiga našla pot v vsako slovensko hišo!

Kupite jo lahko v skladišču nadškofijskega ordinariata v Ljubljani na Mačkovi 6 ali pa naročite pri Novi Slovenski zavezi na Resljevi 14 v Ljubljani in na upravi Družine Krekov trg 1 v Ljubljani

Datum: 20109-11-24

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.