Zaveza št. 15

Zaveza št. 15Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 15
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2011

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1. Zgodba o uspehu

Sedaj si že ni mogoče več zatiskati oči pred tem, da je neokomunistični projekt uspel. O tem, za kaj v tem projektu gre in kako je zgrajen, smo v teh komentarjih že govorili. Čisto mogoče je sicer, da nam njegova prava podoba še ni dostopna in da bo šele prihodnost – ne vemo katera – imela to zadoščenje, da bo zagledala njegov celovitejši pomen. To je utemeljen pridržek, a ne pomeni, da se nam ni treba že sedaj truditi, da bi s čim večjo zanesljivostjo uvideli, kaj se pravzaprav dogaja. Razlika med sedanjostjo in časom, ko bo ta sedanjost že zgodovina, je namreč ta, da ima zgodovina privilegij, da lahko ugotavlja, v sedanjosti pa se moramo odločati. Odločamo pa se tem bolje, čim bolje naše razbiranje sedanjosti ustreza podobi, ki si jo bo o njej lahko izdelala prihodnost.

1.1.2. Odgovornost – resničnost in igra

Če bi nas kdo opozoril, da moramo biti glede sedanjosti zelo natančni, bi se s tem takoj strinjali, a bi obenem želeli tudi vedeti, v čem je ta natančnost. Ali je mogoče v tem, da si moramo priskrbeti čim več informacij? Ali pa gre bolj za naš odnos do tega, kar teče mimo nas in ob nas udarja? Če bi se odločili za zadnjo možnost, bi takoj tudi že videli dve skrajnosti tega odnosa: ali se damo voditi neposrednim vtisom ali pa imamo do neposrednih vtisov nezaupanje in jih sprejmemo šele potem, ko začutimo, da imamo pravico reči, da smo odkrili, kaj tiči za njimi. V prvem primeru tvegamo, da nas čas nosi s svojim tokom, ne da bi vedeli kam, v drugem pa nam zadržanost in nezaupljivost jemlje normalno in primarno dojemljivost in odzivnost. Tvegamo, da v predolgem tehtanju izgine »naravna barva« dogodka in celo dogodek sam.

Povedano bomo bolje razumeli, če si ogledamo neki dovolj nenavaden vidik dogajanja sedanjosti: ko se namreč stvari pred nami dogajajo, že dobivajo, prav s tem, da se dogajajo, nekakšno pravico do obstajanja. Tisto, proti čemur bi še malo prej silovito protestirali, nas sedaj, ko se je zgodilo in je tu, ne vznemirja tako zelo ali pa sploh ne. Temu bi lahko rekli pohujšanje dogodenega: ko se stvari dogajajo, postajajo del sveta. Ko se bo kdaj pozneje spet kaj podobnega zgodilo, se bo našel človek s spominom in nas opozoril, da se je nekaj podobnega zgodilo že takrat in takrat – in nas bo tako, nenavadno, kar malce potolažil. Zato bi morali ob tem, ko zavzemamo upravičeno razdaljo do tega, kar se dogaja, tudi paziti, da ne zapravimo žive in normalne odzivnosti. Natančnost, ki naj določa način našega sprejemanja sedanjosti, lahko torej opredelimo kot sorazmerje med neposrednostjo odzivanja na svet in mislijo, ki hoče to odzivanje obvladati.

Natančnost izhaja iz odgovornosti, ki jo čutimo do dogajanja sveta. Natančni moramo biti zato, ker so naša dejanja realna postavka v tem dogajanju in ni vseeno, za katera se odločimo. Za vsem stoji uvid, da na usodo sveta v določeni meri vplivamo in da je ta mera hkrati tudi mera naše odgovornosti. Ni namreč vseeno, ali bomo s svojim ravnanjem vzpostavili svet, v katerem bodo ljudje normalno – recimo temu tako – prebijali svoj čas, ali pa bodo imela za posledico svet, v katerem bodo ljudje izpostavljeni dodatnemu in v primeri z ono normalnostjo nepotrebnemu trpljenju. V soju odgovornosti je namreč bolečina bolečina: če ljudi preganjajo in zapirajo in mučijo in strahujejo, je to bolečina in žalitev človeka; če ljudem jemljejo svobodo in dostojanstvo in čast, je to žalitev človeka in bolečina. Misel, da se zaradi našega dejanja lahko sproži nova količina trpljenja in bolečine, človeka nujno dela odgovornega. A tu je še druga stvar. Naša odgovornost izhaja tudi iz pojmovanja sveta, ki nam omogoča, da mu rečemo kozmos – red, urejenost. Če pa je v osnovi sveta red – ali vsak nekakšen red – potem to pomeni, da je svet tudi neka možnost. Ta možnost je civilizacija: svet je prostor, ki omogoča civilizacijo. Civilizacija ni naraven pojav, kot sta dež in sonce, ampak nekaj narejenega. Zato lahko tudi izostane ali pa potem, ko je že bila tu, izgine. Če do realizacije sveta, ki mu pravimo civilizacija, ne pride ali pa se energije, ki so jo bile ustvarile izčrpajo, nastopi ono drugo stanje, ki mu pravimo barbarstvo. V atenski polis, ki je bila veliko središče civilizacije, pravi Aristotel, je bilo mogoče »živeti in dobro živeti«, pri čemer »dobro« seveda ne pomeni visokih pokojnin, ampak to, da se človek lahko uresniči v tem, kar ga loči od ostalega sveta, v svojem razumu. Živi pa se lahko, nadaljuje Aristotel, tudi v Perziji, živi, v pomenu golega obstajanja.

Usipanje svetlobe

Slika 1. Usipanje svetlobe Vlastja Simončič

Če je torej civilizacija nekaj narejenega, potem je tu tudi že misel, da smo zanjo odgovorni. V luči odgovornosti dobro razumemo načelo, ki ga je postavil zgodovinar Jakob Burckhardt: parta tueri, varovati doseženo stanje. In prav lahko si zamislimo, da katero naših dejanj – kot posameznikov ali kot skupnosti – prizadene ali celo ogrozi »doseženo stanje«. V določenem smislu se to kar naprej dogaja, zgodba našega stoletja pa nam govori, da so naša dejanja lahko tudi takšna, da se zaradi njih nazadnje, pa naj smo to že hoteli ali ne, znajdemo zunaj civilizacije. Naša dejanja – sem spadajo tudi misli, ki jih mislimo, in besede, ki jih izrekamo – so torej realne sile v območju realnega učinkovanja. Ne iztekajo se v prazno, ampak lahko večajo človeško trpljenje, živo in konkretno, ali pa vplivajo na nikoli povsem trdno ravnovesje med civilizacijo in barbarstvom. Brž ko človek to povezavo razume, že je normalno in nujno v območju odgovornosti.

Drugo pojmovanje človekove udeležbe v zgodovini pa je povzeto v besedi igra. Ko se človek vključi v zgodovino, naj bi se vključil v neko igro. Te se začenjajo in končujejo, nekateri dobivajo in zmagujejo, drugi izgubljajo in propadajo, a to je tudi vse. V igro človek ne vstopi zaradi odgovornosti, ampak zato, ker je vanjo potegnjen ali pa v njej vidi mik in zanimivost. Človek je bitje, ki se hoče igrati: homo ludens. Ko je igre konec, ko še ležijo po odru trupla igralcev, pride Fortinbras in s konico čevlja dvigne glavo zdaj enemu zdaj drugemu, da ugotovi, kdo je kdo, za obzorjem pa že slutimo tiste, ki bodo nastopili v naslednji igri. Na koncu je torej nič, vse je bila samo igra. Še včeraj te je nespretno izražen namig na socializem potisnil na pot, ki se je končala na Kolymi, danes pa lahko tako predsednik Akademije kot navadni pometač na Rdečem trgu naglas zbijata šale na njegov račun. In kaj se je zgodilo, da je to mogoče? Nič, le neka igra se je iztekla in odmotala. Postojte vendar, ljudje, kaj pa tistih dvajset ali trideset milijonov, ki jih ne bo več nazaj, in tistih stotisočev, ki so jim odmrznile noge? Če je zgodovina igra, se o tem ne vprašuje. V imenu komunizma so človeku jemali zemljo in imetje in življenje in ga silili, da se je poniževal, potem pa pride neki najbolj vsakdanje navaden torek in komunizem se proglasi za napako in ukine. Toda, ali imajo tisti, ki so ga pripeljali v deželo in vzdrževali, kakšno odgovornost? Nobene odgovornosti nimajo, ker je bila to samo igra, ki je je sedaj konec. S tem je stvar opravljena in zaključena.

Zgodovina torej ni igra ali predstava. Odra, na katerem bomo igrali, in kulis si nismo sami postavili – kot da bi bili nekakšni bogovi – in tudi soigralcev si nismo sami določili. V vse smo bili postavljeni in vse je pred nami kot tako, da od nas nekaj terja, in v zadnjih vlaknih svoje biti čutimo, da je to terjanje legitimno. V zgodovino torej ne moremo vstopati, razen odgovorno. V luči tega spoznanja se vrnimo v našo sedanjost.

1.1.3. Zgodba o uspehu – zgodovinsko pohujšanje

Kako je torej s to sedanjostjo? Na začetku smo rekli, da se pred nami odvija uspešni finale neokomunističnega projekta. Črte, ki na sliki, ki nam jo nudi sedanjost, ponazarjajo ta uspeh, izstopajo tako vidno, da opazovalec takoj vidi, da predstavljajo prvo zgodbo našega časa. To, zaradi česar ta zgodba tako izstopa, je njena nenavadnost in nepričakovanost. Pravzaprav jo imamo lahko za ilustracijo naše teze, da za nekatere stvari lahko razumemo, da so se zgodile, samo zato, ker so se zgodile. Ko se iz kakršnihkoli razlogov ne bi, bi ostale za zmerom v območju blodne fantazmagorije. Kako to, se začudeni spračujemo, da so se sile, ki je na njihovih identitetnih listinah zapisanih toliko dejanj, ki jim v človeških jezikih pravimo zločini, in ki so po poteh, po katerih so hodile, puščale za sabo toliko uničenega življenja; toliko ubitih upov, toliko razdejanih načrtov, toliko ponižanega ponosa, toliko žaljenih ljudi; sile, ki so toliko ljudi pognale v boj, ki se je za tiste, ki so vanj vstopali s čisto mislijo, iztekel v režeči se nič; ki so v svojo podobo sveta investirale toliko tuje krvi in tujih solza, a so nazadnje dosegle le to, da je bil ljudem ukraden svobodni dan, kot pravi Homer; sile, nad katerimi je nazadnje zgodovina sama izrekla sodbo, ko je vsem, pa tudi njim samim, postalo jasno, da ne morejo nositi življenja in se je veliki načrt izkazal za to, kar je bil – za zblodelost upornega uma, ki je na začetku res šel v boj s prometejskimi prapori in za svobodo človeka, a je že dolgo pred svojim padcem videl samo sebe in svojo oblast: kako je mogoče, da so se te sile z navadno kostumografsko operacijo, z nekim garderoberskim trikom, mogle polastiti pravice, da stopijo med ljudi, ki so jim še včeraj odrekali človeške in politične pravice; kaj je v njihovi naravi, da so zmogle to predrznost, da so se začele potegovati za legitimno življenje na forumu, kakor da se ne bi bilo nič zgodilo? In vrh s tem še ni bil dosežen! Vrh je bil dosežen in presežen takrat, ko so ti ljudje te, ki so zdaj z njimi stali v vrsti, začeli obtoževati stvari, ki so jih bili še včeraj nad njimi sami počeli. In, nenavadno, uspeh ni izostal! Kmalu že nihče več ni mislil na pot, ki so jo ti ljudje prehodili. Sedaj so bili tukaj – sposobni, spretni, vredni, da dobijo oblast in vladajo.

Zimsko sonce

Slika 2. Zimsko sonce Vlastja Simončič

Naša začudenost pa seveda nima nobenega smisla, če je zgodovina igra. Naša zaprepadenost, naš moralni in intelektualni protest nad to nezaslišanostjo, je ne samo brez učinka, ampak naravnost smešen, če se dogaja v svetu, ki ga je že razkrojil malomeščanski nihilizem. To je svet, v katerem so se ljudje, kot pravi dr. D. Rupel, vpisovali v totalitarno partijo zato, »ker je bilo to tako kot imeti vozniško dovoljenje«. V svetu, katerega kultura dovoljuje to izreči, je mogoče izreči vse in se v njem lahko zgodi vse.

1.1.4. Politično uboštvo

Lahko se na primer zgodi, da ljudje, ki ostanejo brez dela in službe, pridejo demonstrirat pred demokratično izvoljeni parlament, namesto da bi šli pred nekdanji centralni komite, ki je odgovoren za stanje, v katerem se je znašla njihova tovarna. Tako ena žrtev demonstrira proti drugi, namesto da bi obe poiskali skupnega krivca. Mogoče bi kdo dejal, da je to obroben primer, a je vendar paradigmatičen, ker dovolj zgovorno kaže na osnovno nedomišljenost in nelogičnost, ki je skupni delež vseh postkomunističnih družb. Pripoveduje namreč o tem, da nam je prebivanje pod komunističnim pokrovom vzelo nekaj zelo dragocenega: tiste tipalke in čutnice, ki človeku kot političnemu bitju omogočajo samostojno izbiranje smeri. V polstoletnem političnem vakuumu je v ljudeh degenerirala – v resnici je bila zatrta – sposobnost politično misliti, z vsem, kar ta beseda vključuje. To pa je predvsem presojanje in razločevanje, merjenje in tehtanje, primerjanje, sklepanje in odločanje o stvareh, ki se pojavljajo na velikem platnu skupnega obstajanja. Socializem je namreč nasilen skrbniški sistem, podoben velikemu taborišču, z upravnim poslopjem, v katerem Stranka vodi in odloča, in z delovnim ljudstvom, ki se zbira na skupnem prostoru, kjer prisostvuje dviganju zastave in »samostojno« sprejema navodila. Človeku je v veliki meri odvzeta skrb zase, skrb, iz katere rasteta odgovornost in svoboda. Skrb, odgovornost, svoboda: součinkovanje odsotnosti teh treh stvari ustvarja socialističnega človeka.

V tem svetu se je torej zgodilo nekaj, čemur bi lahko rekli tudi velika vdaja. Tisti, ki so mislili, da je v taborišču veliko skrite uporne misli, so se bridko varali. Morali so ugotoviti, da se ljudje, ki jim je bila odvzeta svoboda, niso čutili tako užaljene, kakor bi se po njihovi misli morali. Iz tega izhajajo same po sebi zanimive misli o tem, kaj je človek. Izkazalo se je, da je nekaj zelo preprostega, predvsem pa manj zanesljivega in trdnega, kot se je nekaj zadnjih stoletij hotelo o njem misliti, in bolj dovzetnega za to, da se z njim upravlja, če je le do neke mere zadoščeno njegovi zahtevi po kruhu in igrah. Hitreje kot smo od romantike sem bili pripravljeni verjeti, je bilo mogoče doseči, da je pozabil sebe, kar nas spomni na svetopisemsko zgodbo o nesrečnem fantu, ki se ni pomišljal odpovedati se prvorojenstvu, samo da bi dobil skledo, ki mu jo je ponujala pristranska mati. Če bi kdo tem izkušnjam sledil do dna, bi tam mogoče našel možnosti za novo antropologijo: kaj je pravzaprav človek? Na tem mestu pa bi želeli samo pokazati, da na človeka, potem ko je bilo taborišče ukinjeno, demokracija ne more tako računati, kakor se je pričakovalo. Poraznost tega spoznanja je v tem, da demokracija ne more delovati brez svobodnega človeka. Če človek ni svoboden, se pravi, če noče ali ni sposoben samostojno opraviti osnovnega političnega razmisleka, potem se bodo prej ali slej pojavile sile, ki bodo z njim manipulirale; še več, z njim bodo nazadnje prisiljeni manipulirati tudi tisti, ki so iskreno na strani demokratične kulture. Vse to se sicer dogaja, a je vselej znak, da sistem ne deluje in da se lahko vsak čas sprevrže v svoje nasprotje.

1.1.5. Vrnitev k sebi – vprašanje množičnega človeka

Če je tako, pa je že pred nami vprašanje, ali obstajajo kake možnosti, da se človek vrne v svojo moralno in politično racionalnost, k sebi, v to, kar je. Po kakšni poti bi se to doseglo, katere »sile s hrbta« in katere »sile s čela« bi lahko tu pomagale? Tu je sedaj mesto, da bi pokazali na vlogo narodovega duhovnega in političnega središča, a bi se raje še prej zadržali pri tem, kaj pomeni za demokracijo tako imenovani množični človek. Ideja demokracije temelji na množičnem človeku. V demokraciji je vsak človek volilec in glasovi, ki padajo v volilne skrinjice, so enakovredni. Zato navadnega človeka, kot mu včasih pravimo, nikakor nismo pripravljeni odvezati od odgovornosti.

Pred pragom

Slika 3. Pred pragom Vlastja Simončič

Še preden povemo nekaj besedi o splošni kulturi, v kateri se oblikuje zavest posameznika, bi hoteli pokazati na neko možnost, ki po našem mnenju sicer ni primarna, a vendar predstavlja tako pomembno okolnost, da bi utegnila bistveno prispevati k temu, čemur pravimo svobodni človek. Če imamo pravico reči, da se je človekov svet zavrtel takrat, ko je izgubil status lastnika, obstaja upanje, da se bo njegov svet ustalil v normalnost takrat, ko bo človek spet postal posedovalec in lastnik. Sedaj namreč natanko vemo, kako zmotne so bile teorije – nekoč tako privlačne in prepričljive in preproste – da se bo človek lahko uresničil šele takrat, ko bo rešen lastništva in lastnine, ki ga s svojo pezo tlači in deformira. Izkazalo se je, da človeka skrb za stvari, ki jih ima za svoje, postavlja v tisti okvir, kjer, kot nekakšen odmev na to skrb, nastaja tudi skrb za sebe. Lastništvo še daleč ni edini konstituent človeka, gotovo pa je važen dejavnik njegove normalnosti, preprosto zato, ker ga zaradi nujnega spoja z resničnostjo ohranja resničnega.

Važnejša pa je splošna kultura in zavest. Vse izstope iz civilizacije, do katerih je v tem stoletju prišlo v Evropi, so na neki način potrdili navadni ljudje, ali s ploskanjem na trgu ali pa s skrito mislijo na tisoče malih, bolj ali manj umazanih možnosti, ki so se jim tako odpirale. Joachim Fest, spominjajoč se nacističnih časov, nekje pravi tole: »Če si dogodkov tistih dni ni mogoče zamisliti brez Hitlerja, si jih tudi ni mogoče zamisliti brez tistih, ki so mu bili vdani. Ljudje, če smo natančni, niso bili toliko žrtve zapeljevanja, kot so bili soudeleženci in sokrivci. Zapeljevanje je jalovo, če ni vsaj skrivnega privoljenja. Nastanek in obstajanje totalitarizma zahteva v katerikoli deželi družbo, ki se v celoti da na razpolago režimu.« Tudi sicer, ko prebiramo knjige in razprave, ki poskušajo razumeti nenavadno zgodbo stoletja, naletimo spet in spet na vprašanje, zakaj je toliko navadnih ljudi v moderni in civilizirani družbi sprejelo nacistično rasno ali komunistično razredno ideologijo in sodelovalo pri njenem odvratnem uveljavljanju. Politični in kulturni poraz evropskega človeštva, do katerega je prišlo v moderni dobi, je bil vsakič posledica neštetih majhnih izdaj, ki so jim navadni ljudje dovolili, da so se v njih zgodile. Ko je spomladi leta 1942 po ljubljanskih ulicah začela teči kri in so padli Župec, Kikelj, Ehrlich, Peršuh, je bil to čas, ko bi se ljudje morali ustaviti in vprašati – nemogoče je, da teh vzgibov v njih ne bi bilo – kdo so ljudje, ki to počenjajo, in kdo jim je dal za to pravico. V resnici pa je večina zmogla iti preko tega in to je bil pristanek na nasilje, prvi, za njim pa so po neki logiki sledili drugi, vse do današnjega dne. In če danes ljudje gredo preko tega, da je na Orlovem vrhu, sredi Ljubljane, že pol stoletja onečaščeno vojaško pokopališče; če morejo prenašati, da se na morišča in grobove v Bukovžlaku odvažajo celjski odpadki in da se tam odlagajo strupene cinkove odplake; če vse to ravnodušno trpijo in v tem ne vidijo tega, kar je, brutalno kršenje civilizacijskih načel: potem s tem dokazujejo, da jim ni mar, če se je prav do njihovih hiš priplazilo barbarstvo, zakaj tam, kjer se umakne civilizacija, je že na poti barbarstvo. Tisto, s čimer se demokratični človek nikakor ne sme sprijazniti, je nasilje, v skladu z znanim izrekom, da je samo ena reč hujša, kakor je nasilje – sprijaznjenje z nasiljem. Vse se začne takrat, ko zmore človek zatreti v sebi staro modrost in staro spoznanje, da nikoli ne zvoni samo drugemu in da vedno, vsaj nekoliko, zvoni tudi njemu samemu. To spoznanje ni dano samo izbrancem, ampak je nekaj tako osnovnega, da je nemogoče, da ne bi bilo dosegljivo sleherniku. Če hočemo, da bo v deželi vzcvetela demokratična kutlura, moramo vsakomur pripisati doletnost in odgovornost.

Če se ljudje ne čutijo ogrožene ob tako dramatičnih napadih na človeškost, kako naj pričakujemo, da jih bo vznemirila koncentracija nove levice, ki se je polastila večinskega parlamenta in je v stanju, da vsak trenutek uveljavi v zakonodajni sferi svojo voljo. Ni videti, da bi se ljudje ustrašili, ko je neokomunistična levica dobila oblast, ki jo je neprekinjeno že imela v institucijah civilne družbe, posebej v denarništvu in managementu, tudi v politiki in tako dobila možnost, da upravlja z družbo na način demokratičnega totalitarizma, pa naj se to sliši še tako protislovno. Po štirih letih smo se znašli v mehki varianti nekdanjega sistema: totalitarismo debole, kot bi temu morda rekel Gianni Vattimo. Iz ene prividne oblike demokracije, iz samoupravljanja, smo enostavno prišli v drugo.

V demokraciji je torej množični človek – skoraj vsi ljudje smo množični ljudje – elementarna politična enota in zato demokracija ne more delovati, če ne deluje ta enota. Možna je samo ob predpostavki, da množični človek postane homo politicus – politični človek. Demokracija je vladavina ljudstva, a ne kakršnegakoli ljudstva, ne ulice, ne množice, od demagogov in medijev zmanipulirane. Brez političnega ljudstva je demokracija privid, za katerim se nazadnje lahko skrije njeno nasprotje.

V prihodnost

Slika 4. V prihodnost Vlastja Simončič

1.1.6. Vrnitev k sebi – vprašanje narodove kulturne elite

Tudi demokratični kozmos ima svoje središče. Predstavlja ga kulturna in politična elita. Način njegovega obstajanja je misel. Od tega, kakšna je ta misel, ali je pristna, uravnotežena, ambiciozna, daljnovidna, odgovorna, je v veliki meri odvisno stanje v organizmu. Predvsem pa velja, da to središče ne sme postati mesto pohujšanja. Do pohujšanja pride takrat, če se v središču izrekajo misli, ki so v nasprotju z resničnostjo, v kateri stoji množični človek, ali takrat, kadar se ljudje v središču vedejo drugače, kot bi se po izhodiščih, ki jih oznanjajo, morali. Do pohujšanja pride tudi takrat, kadar se središča polastijo sile, za katere se ve, da ne bodo služile skupnosti, ampak sebi. Največje pohujšanje pa pride takrat, če so se te sile utrdile tako, da jih za daljši čas ne bo mogoče zamenjati.

Vzroke za krizo slovenske sedanjosti je treba iskati tudi v intelektualni eliti. Gre za naslednje: Komunizem je uveljavil izrojeno stanje, v katerem so veljale utvare za resnico, resničnost pa je ali ostala nepriznana ali pa podvržena procesu ideološkega preoblikovanja. Zato postkomunistično družbo v veliki meri določa nesposobnost razločevanja med videzom in resničnostjo. Lahko bi celo rekli, da je to njena specifična patologija. V takih razmerah bi človek pričakoval, da se bodo tisti, ki so vzeli nase nalogo, da mislijo zadeve skupnosti in so včasih dobili za to celo sicer nenapisane, a vendar od večine priznane poverilnice, tega zavedali in si dovoljevali samo govor, ki bi jasnil motno stanje postkomunistične zavesti. Tu moramo ugotoviti, da z nekaterimi odličnimi izjemami slovenska intelektualna skupnost glede tega ne izkazuje izostrene zavesti.

Kako včasih »zadremlje celo sicer odlični Homer«, je nedavno med obravnavo zakona o popravi krivic v DZ dokazal dr. Bučar. Čeprav se je odločil, da bo glasoval za zakon, kakor je bil predlagan, je vendar čutil za potrebno, da izrazi svoje nestrinjanje z njegovim 10. členom, ki predlaga, da se vojnim žrtvam na premagani strani »vrne dobro ime«. Zdelo se mu je, da bi bila »nova krivica«, če bi se enačili – tukaj je invociral tudi novi program SKD – ljudje, »ki so dejansko opravili svojo domovinsko dolžnost in ki so se borili proti okupatorju« s tistimi, »ki so bili na strani okupatorja«. Že za temi stavki se skriva določena preproščina, a človeka vendar bolj moti neka beseda in njena raba. Dr. Bučar namreč pravi, da je treba biti »velikodušen«, očitno do zablodelih sonarodnjakov. Narava misli je taka, da takoj, ko se sooči s splošnim pojmom, na primer z »velikodušnostjo«, takoj preleti vse v diskurzu nastopajoče, da vidi, kako se kateri ima do uporabljenega pojma. Če kje opazimo, da do zahtev, ki izhajajo iz splošnosti, ni pravega posluha, že vemo, da so tu določeni vzgoni, ki ne prihajajo iz misli. Že po zelo kratkem sprehodu bi namreč beseda »velikodušnost« gotovo uvidela, da se mora dati na razpolago tudi drugi strani v medvojnem spopadu. Če omenimo samo nekaj stvari, ki visijo nad zmagovalci: upor v oblegani hiši, neizzvani in z nedoumljivo krutostjo izvedeni umori, množični poboji leta 43 in 45, predvsem pa konec človekovih in državljanskih pravic, ki jih je prinesla zmaga zmagovalcev, potem res ni mogoče zanikati, da ima tudi »druga stran« zelo veliko možnosti za velikodušnost. Če pa bi kdo začel tehtati in meriti, bi med debato v DZ nemara celo prišlo do predloga »drugi strani«, naj bo ona velikodušna.

Prva minuta – Rojenice in sojenice

Slika 5. Prva minuta – Rojenice in sojenice Vlastja Simončič

Drug primer, sedaj z visokega akademskega vrha, nudi kratek intervju v Delu z dr. Bogom Grafenauerjem pred posvetom o slovenski državnosti, ki so ga priredile ugledne znanstvene ustanove SAZU, Slovenska matica, Filozofska fakulteta, Inštitut za novejšo zgodovino. Dr. Grafenauer najprej pove, da je posvetovanje nadaljevanje simpozija o slovenskem uporu 1941 iz maja 1991. Že to človeka rahlo začudi, saj je oni simpozij predvsem glede občinstva, deloma pa tudi glede nastopajočih, kazal razločne znake »družinskega sestanka« zmagovite strani. A sedaj slišimo, da gre enostavno za »nadaljevanje«, brez najmanjše opombe pod črto. Katera misel je zadaj? Morda tole: zgodovina se ne moti, mi lahko enostavno nadaljujemo. Drugič pa daje intervju vtis, ki ga podpirata dve izjavi, da so se namreč težave z drugo svetovno vojno začele pravzaprav šele po vojni, leta 1945. Tedaj, po vojni, se začenjajo kazati »tragične sestavine … revolucionarnega režima« in tedaj »po koncu NOB« prinese »novi partijski režim« »hude oblike oblasti«. Tega ne bi omenjali, ko to ne bi sovpadalo s stališčem, na katerega pogosto naletimo in ga imamo lahko za del enobejevske retorike, da je namreč iz osvobodilnega gibanja, nenadoma in brez pravih razlogov, kot nekakšen primer za generatio spontanea – samodejno rojevanje – po vojni nastal totalitarni režim in njegova ideologija. Nadalje dr. Grafenauer, ko omenja novi program SKD, ne pozabi omeniti, da enobeja ni mogoče izničiti in da je ta boj nedvomno potekal, da torej to ni bila zgolj revolucija. Hkrati pa nasprotno stran mirno označi zgolj z »bojem proti NOB«. Na ta način gre seveda mimo bistva stvari: kar je najmanj res, je to, da enobe ni bil osvobodilni boj simpliciter, ampak je bil hkrati in ves čas tudi uveljavljanje »partijskega režima«. Dr. Grafenauer pravi nadalje tudi, »da je krivda za to, da ni prišlo do našega dozorevanja v smislu slovenske države in naroda v celoti, na obeh straneh«. Ker govori o tej stvari v kontekstu obdobja po letu 1945, imamo nekaj pravice misliti, da se trditev nanaša na to obdobje. Če pa je tako, je trditev seveda absurdna. Po letu 1945 ena stran – pobita in izgnana – ni imela nobenih možnosti; »hude oblike oblasti« jih niso dopuščale. Če pa dopustimo, da se izraz »krivda obeh strani« nanaša tudi na predhodno obdobje – na katero? ali lahko začnemo z letom 1941? – potem moramo tu uveljaviti nesporno dejstvo, da Partija na dolge proge nikoli ni dopuščala nobene soodgovornosti, ampak je vselej in v celoti hotela biti »odgovorna« sama. Zato je »nasprotna stran« poleg tiste, ki jo je bila izbrala, imela samo še eno možnost: da Partiji že vnaprej prepusti oblast. Pač pa so Slovenci kot celota imeli v rokah lepo možnost, da se namreč Partiji zahvalijo za njeno »odgovornost« in ji tako ne dajo možnosti, da se je polasti.

Z zgornjima primeroma smo hoteli pokazati, kako celo pri ljudeh priznane ali politične ali strokovne integritete prihaja do občasnega izstopa iz območja odgovornosti, ki jo specifični čas zahteva od tega, čemur z določeno upravičenostjo pravimo narodovo miselno središče. Z besedenjem, kakršnega si je v DZ privoščil znan sociolog med debato o spravi, da je namreč najbolje, da se »starci s slabo vestjo pogovorijo in uredijo stvari med sabo in sami s seboj«, se razumljivo nismo in ne bomo ubadali, čeprav tudi taki nastopi prispevajo k »zgodbi o uspehu«.

1.1.7. Vrnitev k sebi – vprašanje narodovega političnega središča

Bolj nas zanima drugi, politični pol narodovega središča. Tu so se dogajale in se dogajajo stvari, ki so največ prispevale k razbitju demokratičnih sil. Dva momenta sta tu imela pomembno vlogo: najprej lastna negotovost, potem pa podedovana moč ter spretnost in doslednost neokomunistične levice.

Med strankami, ki gravitirajo v središče demokratskega območja, so gotovo SKD. Ne samo, da sem spadajo, ampak jih tako politična tradicija kot kultura ljudi, ki jih predstavljajo, določa za tisti del demokratskega bloka, ki je naravno odgovoren za njegovo organizacijo in obstoj. Zato ima njihovo neadekvatno politično obstajanje brez pretiravanja zgodovinske posledice. Povrhu vsega pa je njihovo politično vedenje spričo vsega, kar na izteku stoletja vemo, tako nenavadno, da si moramo po vsakem ponovnem poizkusu, da bi ga razumeli, reči, da nam to najbrž ne bo nikoli uspelo.

Na komunistih je očitno nekaj, kar nenehno privablja sile, ki z njimi sicer nimajo nič skupnega in jih od njih ločijo vesoljske razdalje, a to v ničemer ne prizadene njihove vere, da je mogoče z njimi sodelovati. Tudi trupla žrtvovanih ljubimcev, ki na gosto ležijo po sledi, ki jo pušča za sabo organizirano komunistično gibanje, jim ne postavlja globljih vprašanj. Da ima tu glavno besedo neka začetna vera, kaže »neskončna sposobnost ignoriranja resničnosti«, s katero nas kar naprej presenečajo. S to vero so seveda obdarjeni predvsem katoličani, liberalci imajo pri tem vedno svoje realne načrte. Na katoliški strani pa se je ta vera vedno udejanjala z nesebično službo in predanostjo.

Zgodba traja že dolgo – tisoč let, kakor bi rekel Cankar – in še ji ni videti konca. Začela se je s Kocbekom in njegovo »veliko zaupljivostjo«. Tudi on se je izročil in vztrajal še potem, ko je bilo več kot jasno, da je opravil svoje delo in da ga »tovarišija« več ne potrebuje. Pred nami se je odigrala velika drama in njeno sporočilo je bilo tako jasno, da bi ga bile lahko razumele zadnje vrste na galeriji. Lahko bi tudi rekli, da nam je zgodovina sama ponudila svoje učiteljske usluge – brez uspeha, čeprav je pri tem uporabljala debelo palico. Prihajali so novi in novi ljudje in začeli po vrsti trkati na vrata kot kandidati za prihodnjo razočaranost. Nazadnje, ko se je končno odprl politični prostor in so vanj organizirano vstopili tudi katoličani, se je zgodba po nekaj začetnih taktih ponovila s krščanskimi demokrati.

V najnovejši predstavi te stare zgodbe so se pravkar zgodila nekatera dejanja in izgovorile neke besede, ki bi lahko pomenile kritični moment ali preobrat. Komunisti so krščanskim demokratom dovolj jasno pokazali, da jih ne potrebujejo več. V Ogleju – da bi temu imenu odvzel krščanske konotacije, ki so v naši zgodovini povezane z njim, ga je predsednik dr. Drnovšek spremenil v Oglej – naj bi se Peterletu zgodile stvari, po katerih krščanski demokrati ne bi mogli več ostati v vladi. In kaj se je zgodilo? Nič takega, kar se ne bi bilo smelo. Tako kakor je pozneje rekel dr. Drnovšek: »Kljub vsemu gre samo za nek delovni osnutek, ki je bil potreben naknadne verifikacije.« Toda to, kar se je zgodilo v Ogleju, je bilo mogoče izinterpretirati v consilium abeundi – odslovitev. Izjave, ki so dogodku sledile, o tem niso puščale nobenega dvoma. Če se krščanski odločijo za odhod, so pohiteli levičarji, bodo pač »vnaprej sami delali brez njih«. Nazadnje se je vse začelo prevešati v žaljivo poučevanje v slogu: veliko je odvisno od vas; upamo, da boste tako pametni in uvideli, kaj je za vas dobro; če boste šli vase in se pokesali, »če boste šli bolj ali manj jasno preko tega«, bomo spet sodelovali, če pa boste trmoglavih še naprej, bo težko sodelovati z vami.

Krščanski demokrati so sedaj le reagirali, tega enostavno ni bilo mogoče povsem spregledati. Njihovi ministri so pisali dr. Drnovšku, da je status krščanskih demokratov po diskvalifikaciji Peterleta v koaliciji »močno ogrožen«. In sam Peterle je napovedal, da bo svet stranke na njegovo pobudo razmislil o možnosti nadaljnjega obstoja v vladni koaliciji. Pri vsem pa je vendar ostal mučen vtis, da se je stranka odzvala šele tedaj, ko so udarili njenega predsednika, potem ko je tudi on ugotovil, daje vse to »že poniževanje«. Mučen vtis je utrjevala podoba, da je stranka zelo – in preveč – vezana na predsednika, kot da bi veljalo: Le parti, c’est moi – stranka, to sem jaz. Mučen vtis tudi zato, ker je bila stranka žaljena že prej, predvsem pa je že prej bil žaljen ves prostor, ki ga stranka pokriva, njegove kulturne in zgodovinske vrednote, pa strankina občutljivost ni bila vznemirjena.

Vsa stvar se je v resnici pripravljala že dolgo. Da je zveza kristjanov z neokomunistično levico nenaravna, je seveda veljalo od začetka. Toda potem ko je levica za zastorom, ki so ga držali krščanski demokrati, zavzela pozicije, ki jih je hotela imeti – obstaja upanje, da je šla predaleč in da je zagrešila nekakšen mini hybris – je začutila, da je prišel čas, ko si lahko omisli čistejši način vladanja. Prvi večji znak v tej smeri je bila kritika zunanjega ministrstva s strani ZL nekje sredi avgusta. A to SKD ni vznemirilo. Se naprej so gojili upe na dvojno koalicijo z LDS, še naprej so mislili, da je možen romantičen pas de deux z levico, imenovano liberalna. Skrbno so pazili na svoje poteze, da ne bi česa pokvarili, čeprav so z one strani prihajali hladni odzivi, na primer izjava eldeesovskega tajnika, da SKD take koalicije nikoli niso zahtevali »ultimativno«. Zelo so se tudi izmikali pozivom, da podpišejo listino o skupnem nastopu strank slovenske pomladi na lokalnih volitvah. Njihovo stališče je bilo »da« in hkrati tudi »ne«. Ko je v odnosu med LDS in SKD prišlo do paroksizma, so krščanski demokrati še vedno zmogli stališče, ki ni bilo daleč od prošnje, da bodo počakali, da Drnovšek in LDS jasno pokažeta, da je »SKD zaželen koalicijski partner tudi v prihodnje«. Zadnje vesti govorijo, da bo SKD dokončen sklep o izstopu iz koalicije preložila na čas po volitvah. Kaj je tisto, se sprašujemo s Hamletom, kar daje tej klavrnosti tako dolgo življenje.

Kakor po nasprotju se človek spomni nekega dogodka iz maja letos. Društvo za demokratizacijo medijev je imelo na magistratu tiskovno konferenco, med katero so nameravali dati trem novinarjem priznanje za njihovo delo. Prišla je samo Vida Petrovčič, drugih dveh izbrancev, Vinka Vasleta in Lada Ambrožiča, ni bilo, pač pa sta bili prebrani njuni pismi, s katerima sta »vljudno in z obžalovanjem« priznanji odklonila. Trenutek je bil tak, da smo vsi čutili neznanski pritisk, ki se je zgostil nad prisotno gospo Petrovčičevo. Ko smo vsi premišljevali, kaj bi bilo v takem mogoče napraviti, je vstala in rekla približno tole: »Priznanje, ki mi ga dajete, je prvo, ki sem ga v življenju dobila. Čutim se počaščeno, da ste me izbrali in se vam zanj iskreno zahvaljujem. Vselej se bom z veseljem in ponosom spominjala tega dne.» Tako je Vida Petrovčič dokazala, da bi bila vredna kakega vse drugačnega priznanja, kot je bilo to, ki ga je moglo dati neko skromno in razmeroma neznano društvo. In slovesno ozračje, ki je ob njenih besedah nastalo v dvorani, je to potrjevalo bolj, kot bi mogle to storiti kakršne koli besede. Vida Petrovčič seveda ni politik in njene vezanosti niso vezanosti politika. A za to, da človek vzdrži takle trenutek, so potrebne določene stvari: med njimi je gotovo pogum, še prej pa neka posebna inteligenca, uvid v naravo trenutka in izostrena prisebnost. Vse to pa bi v neki meri moral imeti tudi politik.

1.1.8. Tvorci zgodbe o uspehu

Da so se nekdanji komunisti in njihovi sinovi – z blagoslovom očetov – vrnili in zasedli vodilne položaje v mestu, občutimo kot nekaj nenaravnega. Čeprav je zveza med vzrokom in učinkom v zgodovini manj določljiva kot v naravi, je tudi tu, da se stvari dogajajo, potrebno vsaj neko določeno miselno in družbeno okolje. V našem primeru smo to okolje označili z neprisebnostjo, ki smo jo našli tako na množičnem človeku kot v miselnem in političnem središču demokratičnega bloka. A tu so nazadnje tudi ljudje, ki so spet tu. Kakšen delež imajo pri tem oni sami?

Nenavadna uspešnost, ki je spremljala prodor komunistov v zgodovini, mora človeka impresionirati. Neznatne skupine revolucionarjev-profesionalcev so bile sposobne osvojiti države in imperije in jih spremeniti v ubogljivo orodje.

Komuniste spremlja od začetka posebna obdarovanost, ki ima mogoče ležišče v kakih globljih in še ne odkritih plasteh človeka, a jo bomo mi, po načinu, kako se javlja, imenovali zmožnost manipuliranja. V središču njihovega genija je manipulacija. Nasprotje od manipulacije je ustvarjalnost. In če je kje kak talent prisoten onstran vseh sorazmerij, potem gre to vedno na škodo vseh ali vsaj nekaterih drugih. Ustvarjalnost je tem, sicer tako obdarjenim ljudem, odvzeta do prav tako presenetljive mere, kot nas preseneča njihova sposobnost manipuliranja. Zaradi neustvarjalnosti jih je nazadnje zavrglo življenje. In tudi sedaj, ko se bodo spremenili v svoje groteskno nasprotje, ko bodo postali veliki lastniki in kapitalisti, jih bo prav pomanjkanje ustvarjalnosti nazadnje izdalo. Po kateri obliki manipulacije bodo le segli potem?

To je en ključ do njihovega uspeha, drugi pa je v tem, kar se je pri nas zgodilo med vojno in v letih po vojni. Kaj pa se je takrat zgodilo? Zgodili sta se dve stvari, ki se ju naši vrli sociologi niti dotaknili ne bodo, kaj šele da bi o njiju kaj odrešilnega povedali. To je bil najprej strah. Krutost, s katero so v pomladnih in poletnih mesecih leta 1942 pobijali po deželi kmete, delavce, študente, učitelje, duhovnike, ni bila posledica naravne izprijenosti. Naravna izprijenost je bila sicer tista okolnost, ki jo je psihično in fizično omogočala, a v tem, čemur je služila, ni bila slučajna in kaotična. Prav v tej številki lahko preberete spis o tem, da so bila notorična partizanska morišča pogosto tik ob njihovih taboriščih. To je tako nenavadno, da mora imeti nek pomen. To je lahko samo strah, vlada strahu, izučevanje v strahu. Tudi povojni holocid in Goli otok sta, kakršna sta bila, nerazložljiva po sebi. Služila sta nečemu drugemu: globinskemu, presežnemu, zgodovinskemu ustrahovanju. Da je ta ustrahovanost nosila v sebi zgodovinske možnosti, dokazuje strah, ki še danes tiči ljudem v preponi. Kakšen iracionalen obseg je ta strah imel, kaže tudi občutje, ki je znano vsem prebivalcem nekdanjega imperija: kadar smo se vračali iz tujine v domovino, tudi če nismo imeli glede meje nobenih skrivnosti, nas je, ko smo se ji bližali, prevzela ali tesnoba ali strah ali kaj je to že bilo. Kar hočemo pravzaprav povedati, je to, da je strah – endemičen in že nezavesten strah – tudi dejavnik v zgodbi o uspehu.

Druga stvar, ki se je strahu, spočetemu med vojno, pridružila, pa je naslednja. Ko so ljudje dojeli, da obstajajo tudi takšni, ki so zmožni in pripravljeni moriti brez pravih razlogov – razlogov, ki bi bili znani njihovemu zgodovinskemu izkustvu – ki so se tako dvignili, da so si vzeli pravico odločati o življenju in smrti, so nenadoma začutili, da jih ti ljudje zelo presegajo. In to novo, še ne doživeto in neslišano občutje se je oblikovalo v nekaj zelo nenavadnega: ti ljudje imajo pravico vladati, takim ljudem pripada oblast. To je zelo pogansko in krščanskega človeka nevredno občutje, a tako je naša substanca na dnu še ali spet poganska, da se je to moglo zgoditi. Tudi to še ni minilo in tudi to ima svoj delež v zgodbi o uspehu.

Toda zgodba o uspehu ima, kolikor je dosežena v aranžmaju njenih tvorcev, še drug razlog. Če bi hoteli ta del bolje razumeti, bi morali začeti pripovedovati zgodbo o slovenskem liberalizmu. (Najprej bi jo morali seveda sestaviti.) V začetnem impulzu liberalizma je posebna kvaliteta, ki bi jo lahko poimenovali skepsa, dvom, distanca. Ta drža je en pol evropske kulture, drugi je vzgon po Brezpogojnem in Absolutnem, v njej prisoten že od začetka in z Evropo vseskozi neločljivo povezan. Tudi slovenski liberalci so imeli ljudi, ki so liberalizem tako razumeli, in če je dovoljeno reči, živeli. Tudi med vojno in po vojni. V slavo tem ljudem se bo morala nekoč napisati knjiga. Toda večinski del slovenskega liberalizma je bil malomeščanski in je še danes. V njem ni bilo ne skepse ne svobodoljubja in ne distance, ampak se je ves použival v vulgarnem antikrščanstvu. Liberalizem je nosil v sebi to nevarnost, da se je nagibal v nihilizem. Samo visoka kultura, kjer je bila, je omogočala, da je vzdrževal naporno ravnotežje. V slovenskih provincialnih razmerah pa je nujno moral pristati v nepresvetljenem plebejskem nihilizmu. Za nas je važno to, da so na tej duhovni in politični substanci komunisti uresničili svoj projekt. V tem je bil in je še velik del slovenske usode. Slovenski tip liberalizma je bil tak, da se je mogel dati na razpolago komunistom. V tem je njegov prispevek k zgodbi o uspehu.

Večinski delež k tej zgodbi pa so seveda doprinesli komunisti sami. Besedo komunisti uporabljamo zgolj zaradi razpoznavnosti; na kar vsakič mislimo, je nova levica, ki je res nekaj novega, čeprav na vsakem koraku dokazuje, da nosi v sebi leninsko intuicijo in izučenost. Da je v njenem jedru genij manipulacije, smo že ugotovili. Iz krajev, kjer se je oblikovala, pa je prinesla še druge, kot se je izkazalo, zelo koristne reči. Mi bomo omenili eno.

To je poseben način nastopanja, ki mu ponavadi pravimo arogantnost. Beseda izvorno označuje prisvajanje posebnih pravic v ravnanju in govorjenju in bi jo lahko prevedli z izrazom nesramnost. Nastopanje v slogu, ki ga označuje ta beseda, ima velik uspeh pred negotovimi, zbeganimi in neprisebnimi ljudmi. Taka dejanja postanejo šokantna šele tedaj, ko se jih lahko samo še spominjamo in je že prepozno. Naj se zatečemo k ilustraciji. Nedavno slovesnost v Celju, imenovano Ne vrag, le sosed bo mejak, je, sodeč po časopisnih poročilih, organizirala občina Celje, vendar ne gre dvomiti, od kod je prišel navdih zanjo. Med to slovesnostjo, ki ji je Delo generozno prisodilo 10.000 obiskovalcev, je predsednik države pripel spominski trak tudi na prapor Maistrovih borcev. Nedavno smo nekje prebrali, da je od nekaj tisoč teh pogumnih mož danes živih le še devetindvajset. Denimo, da so se vsi še živeči strinjali s predsednikovim dejanjem – kar je najmanj dvomljivo – pa vseeno ostaja odprto vprašanje, ali ima teh nekaj mož pravico, da odloča v imenu toliko tisoč mrtvih tovarišev, zapostavljanih in preziranih prav od teh, ki si jih sedaj prisvajajo. Za normalno čutečega človeka je to nasilje. Žal, ne prvo! Pred nekaj leti so na nekem zborovanju v Ljubljani Maistrovi borci – takrat jih je bilo res sicer nekaj več – svoje prapore izročili v hrambo nekdanjim partizanom. (Formalno je bila stvar izvedena tako, da so prapore obojih izročili teritorialni obrambi, a značaj kretnje je nedvoumen.) Slovesnost v Celju je torej važna zato, ker je razkrila vzorec, po katerem bodo tekle obletne proslave prihodnje leto. Sedaj vemo, da bodo to počeli v znamenju polaščanja. To je žaljivo ravnanje z Maistrovimi borci jasno pokazalo. Da ne bo pred njimi nihče varen, dokazujeta tudi škofa Slomšek in Tomažič z vlogo, ki so jima jo dodelili v Celju. Tako so se že bili polastili Trubarja, Prešerna in Cankarja in čisto mogoče je, da teh mož, ki so pravi prvaki tega ljudstva in se bomo morali k njim vedno zatekati po nasvet in pomoč, od dolgotrajne zlorabe ne vidimo več takšnih, kakršni so bili.

Slovesnost v Celju pa je pokazala še nekaj, kar je tudi v ključu poglavitne besede prejšnjega odstavka. Nemogoče je namreč, da njeni pobudniki ne bi vedeli, da je dober kilometer od Celja veliko teharsko morišče. Nemogoče je nadalje, da jim okus ne bi bil povedal, da ne morejo slaviti ljudi na kraju, ki se ga dotikajo sledovi njihovih nekdanjih zlih obredov. Ne, s tem so hoteli nekaj povedati: povedati so hoteli, da bodo sedaj, kot so nekoč, šli preko vsega. Povedali pa so tudi, da vedo, kako je treba ljudi obvladovati, da je najučinkovitejši način ta, da se ubija okus.

Nekatere meje je torej mogoče prestopiti samo v odsotnosti sramu. Kako naj si sicer razlagamo, da kdo pošilja Kremžarja in Bernika nazaj v Argentino in Ameriko – povsem, kar se je bilo zgodilo! Kako bi bilo mogoče sicer razumeti, da kdo sredi Ljubljane, v Cankarjevem domu, porine skozi zobe stavek, da je bilo katolištvo v slovenskem narodu vedno nekaj tujega. Trditev je že po sebi absurdna, če pa pomislimo, da si to upajo govoriti ljudje, ki so se sami s prevaro in nasiljem nastanili v slovenski hiši, se temu sicer ne moremo načuditi, obenem pa smo jim hvaležni, da nas ne nehajo opozarjati na to, kaj pravzaprav so.

1.1.9. Prve stvari na prvo mesto

Prava zgodba o uspehu bi bila seveda tista, ki bi pripovedovala o uspehu slovenske demokratične prenove. Zanjo bi bilo potrebno to, kar smo v tem besedilu nekajkrat omenili: vrnitev k sebi. S tem smo hoteli reči, da moramo odstraniti vse pretveze in ves videz in zagledati pred sabo tista dejstva, ki nas v osnovi določajo.

Tu je najprej država. Da imamo svojo državo, bi moralo postati sestavina naše zavesti. To pa se bo lahko zgodilo samo tako, da bomo to dejstvo zagledali kot absolutno novost. Šele tedaj bo država mogla postati res publica, skupna skrb. V tej skrbi se bomo zavedeli še drugih pomembnih reči.

Prva stvar, ki jo bomo gotovo videli, bo ta, da državo šele ustvarjamo in da jo ustvarjamo razdeljeni in razklani. Tedaj se bomo zavedeli absurdnosti stanja, da gradimo državo, ko smo še v državljanski vojni. Od tod bo sledil elementarni ukaz, da moramo državljansko vojno na vsak način končati, ker si v stanju radikalnega nezaupanja ne moremo delati države, ki je po definiciji skupna stvar. Državljanska vojna seveda ne divja v oblikah, ki jih je imela pred petdesetimi leti, a zato danes njena nasprotja niso nič manjša, o čemer nas prepričuje vsak natančnejši pogled na forum. Svojo moč je pokazala s tem, da se je, kot pravi poslanec Peršak, razširila in zajema sedaj vso Slovenijo. In zakaj smo še v stanju državljanske vojne? Preprosto zato, ker ni bilo narejenega še nič resnega in bistvenega, da se konča.

Tu pa bi se takoj pokazala druga pomembna reč. Konec državljanske vojne bi nujno pomenil vsenarodni pogovor in priznanje nekaterih dejstev, kar bi po sebi relativiralo bazo, iz katere izvaja svojo politično moč – deloma celo svojo legitimnost – nova levica. Če bi se zadeve državljanske vojne začele celovito reševati, bi bila nova levica prizadeta in takšna, kakršna je, celo onemogočena. Zato bo nova levica še naprej blokirala vsak pomembnejši korak v tej smeri, predvsem pa bo s ciničnim aktiviranjem svoje večinske moči preprečila vsako politično formulacijo predlaganih rešitev. Če hoče torej demokratično osveščen človek kaj prispevati h koncu državljanske vojne, nima boljše možnosti od te, da odtegne svojo podporo novi levici.

Nadalje pa prav s tem, da ni pripravljena končati državljanske vojne, nova levica dokazuje, da ne postavlja na prvo mesto vitalnih interesov države, ampak svoje lastne. To je važno zato, ker se tako razkriva ne samo njena politična filozofija, ampak njen celotni vrednostni svet: vprašanja, kaj je vredno in kaj ni, se rešujejo v odvisnosti od tega, kaj je koristno in kaj ni, ne pa na njihovi avtonomni ravni. To ima daljnosežne posledice za celotno družbo, predvsem pa ne daje nikakršnega upanja, da bi nova levica mogla ali hotela izpeljati grandiozno delo, to je prehod iz totalitarizma v demokracijo. Tu ima namreč prvo in edino besedo ustvarjalnost.

Če naj se torej reši vprašanje države, se mora rešiti vprašanje državljanske vojne;

če naj se reši vprašanje državljanske vojne, se morajo bistveno okrepiti avtentične demokratične sile. Ko se bo to zgodilo, bo nova levica izgubila svojo predimenzionirano moč, ki jo izvaja iz državljanske vojne in njenih nelegitimno izrabljenih sadov. Tedaj se bo uravnovesil in normaliziral tudi slovenski politični prostor.

Naj končamo s tem, kar je že naš caeterum censeo: iz vsega, kar smo s tem besedilom hoteli povedati, sledi, da ostaja prva stvar na programu sedanje slovenske demokratične politike združitev dveh strank: SLS in SKD. Po vsem, kar o teh dveh strankah vemo – s tem mnenjem se omejujemo na njuni birokraciji – je čisto mogoče, da se to ne bo zgodilo. A tedaj ne bomo rekli, da je to nezaslišano, neodgovorno, nerazumno in sramotno. Zakaj prav to, da se to ne bo zgodilo, bo ponovno dokazalo, da te besede nad njimi ne bi imele nobene moči. Morali bomo seči po čisto političnem jeziku.

2. Kako se je začelo

2.1. Taborišča in morišča

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

Kadarkoli se prek Gorjancev spustimo proti Metliki ali se po dolini ob vznožju Kočevskega Roga približamo Semiču, nas znova prevzame mehka lepota Bele krajine, dežele steljnikov in belih brez, sončnih vinogradov in rodovitnih polj. Reka Kolpa obliva Belo krajino od Laz v Poljanski dolini mimo Vinice, Adlešičev in Metlike do Božakovega, kjer se usmeri na Hrvaško in hiti naprej proti Karlovcu.

Kljub lepoti dežele so bile življenjske razmere v Beli krajini težke. Premalo je bilo rodovitne zemlje, da bi mogla dati kruha vsem prebivalcem. Številni Belokranjci so zato zapuščali domove in odhajali na delo v Ameriko in v Nemčijo. Menda v začetku 20. stoletja v Beli krajini skoraj ni bilo družine, ki ne bi imela vsaj enega člana v tujini.

Tudi ob turških vpadih so bili Belokranjci težko preizkušam. Nad sto sedemdeset let je trajalo turško divjanje. Cele vasi so bile tedaj požgane, ljudje pa pobiti ali odpeljani v sužnost. Takrat je dežela dobila tudi nove prebivalce: pred Turki so v obkolpske kraje in pod Gorjance pribežali hrvaški in srbski Uskoki in se za stalno naselili v izpraznjenih vaseh.

Turške horde so v Belo krajino prihajale z juga prek hrvaške meje, okupatorske čete leta 1941 pa so prišle s severa. Na veliko nedeljo, 13. aprila, so deželo zasedli Nemci, a so že v začetku maja prepustili oblast Italijanom. Nekaterim Belokranjcem je bilo tedaj žal, da so Nemci odšli, saj so od njih pričakovali gospodarski napredek. Jezili so se, da so »farji« krivi, da Nemci niso ostali v deželi. Nekaj mesecev kasneje so prav ti obtoževalci duhovnikov bili v prvih vrstah OF.

Ob začetku vojne leta 1941 je Bela krajina imela devet celic Komunistične partije. Kmalu po 22. juniju je prišel v Črnomelj predstavnik centralnega komiteja Tone Šušteršič in ustanovil okrožni odbor OF. V knjigi Belokranjski odred beremo, da za ustanavljanje krajevnih in občinskih odborov OF v začetku ni bilo posebne potrebe, ker je bila že partijska organizacija dovolj močna, da je opravila vse potrebno. Prvi sestanek okrožnega odbora OF je bil v Stranski vasi pri Ovnovih. Med vidnimi domačimi partijci sta bila v tistem času zdravnik dr. Lojze Mihelčič in njegov brat Jože iz Semiča. Prvi belokranjski partizani so odšli v ilegalo avgusta 1941. Do konca oktobra je skupina narasla na približno trideset mož.

Za konec oktobra je bila predvidena preselitev slovenskega prebivalstva iz okolice Krškega in Brežic v Nemčijo, v izpraznjene vasi pa naj bi se naselili kočevarski Nemci. Vodstvo revolucije v Ljubljani je nameravalo ta trenutek izkoristiti za spodbuditev splošne vstaje na preselitvenem področju. Imenovan je bil poseben štab, ki sta ga vodila dr. Aleš Bebler in Miha Marinko. Do vstaje sploh ni prišlo. Visok sneg, ki je zapadel tiste dni, je preprečil partizanom, da bi odšli v ogrožene vasi; te pa so varovali tudi močni nemški oddelki. V treh tednih je odpeljalo v Nemčijo štiriintrideset transportov s približno 20.000 izgnanimi Slovenci.

Tudi belokranjski partizani so konec oktobra dobili povelje, naj se odpravijo v Zasavje. Naročeno jim je bilo, naj bo pohod javen: z razvito slovensko zastavo z rdečo zvezdo naj korakajo skozi vasi in spotoma vabijo može in fante v svojo enoto, v boj proti nemškemu preganjalcu. Kljub visokemu snegu je belokranjska četa tridesetih mož odšla na pot. V petek, 1. novembra, so se s težavo prebili do Otočca ob Krki; tam pa so ugotovili, da je most prek reke podrt in da zato ne bodo pravočasno prišli do dogovorjenega kraja v Zasavju. Odločili so se za povratek v Belo krajino. Premočeni in popolnoma izčrpani so 2. novembra zvečer prišli na Gornje Laze in se spravili k počitku. Italijani so bili obveščeni o premikih belokranjske čete. Ponoči so utrujene partizane brez težave obkolili in napadli. Večino čete so pobili na kraju prenočevanja, nekatere pa so ustrelili še na begu. Le osem mož se je izvleklo iz obroča.

Belokranjski motiv

Slika 6. Belokranjski motiv Vlastja Simončič

Kmalu po tem tragičnem dogodku je Tone Šuštaršič odšel v Ljubljano. Na njegovo mesto v Belo krajino je prišel Ivan Novak-Očka, čevljar iz Tacna. Nova belokranjska partizanska enota je zaživela šele v aprilu 1942. Utaborila se je na Mišinem Brdu nad Popoviči blizu Suhorja. Ko se ji je v začetku maja pridružilo še nekaj novincev, je že štela okrog štirideset mož. Na Mišino Brdo je 13. maja prišla še skupina devetnajstih partizanov z Dolenjskega. Z njimi je bil tudi Dušan Pirjevec-Ahac. Tedaj je bil formiran Belokranjski bataljon: v prvo četo, ki je kmalu dobila ime gorjanska ali metliška četa, so prišli partizani, doma z metliškega področja, in večina tistih, ki so prišli z Dolenjskega, v drugo četo pa so bili dodeljeni predvsem partizani s Črnomeljskega in viniškega konca. Druga četa je takoj po ustanovitvi odšla na svoje področje in se utaborila v bližini Mavrlena nad Črnomljem, zato je tudi dobila ime Črnomeljska ali mavrlenska četa. Prva četa ni ostala v dotedanjem taborišču, ampak se je premaknila pod vznožje Peščenika v bližino Brezove Rebri. Tako sta nastali dve taborišči, ki sta precej časa odločilno vplivali na razvoj dogodkov v Beli krajini. Na Mavrlenu je bila kasneje ustanovljena še tretja belokranjska ali klečka četa, imenovana po vasici Kleč pod Planino nad Semičem.

Vas Brezova Reber leži nad cesto Jugorje–Semič ob vznožju kraškega hriba Peščenika. S tega hriba so kmetje vozili pesek za gradnjo hiš. V vasi je cerkev sv. Katarine, podružnica semiške fare. Taborišče metliške čete je bilo na pobočju Peščenika, skoraj enako oddaljeno od vasi Brezova Reber in od vasi Maline. Od tu so partizani hodili na pohode tja do Metlike in Radovice pa do Semiča in Stranske vasi. V taborišče so se vračali mimo Malin ali pa mimo Osojnika. Na povratku so s seboj vodili živino, ki se je potem pasla po bližnjih travnikih in njivah, dokler je niso poklali za prehrano čete. Večkrat so pa partizani na povratku vodili s seboj tudi kakega moškega ali žensko. Kmalu se je začelo šušljati, da tiste ljudi v taborišču pobijajo. Do tedaj nepoznana groza je prevzela deželo.

Med prvimi žrtvami Brezove Rebri je bil profesor Anton Oven iz Stranske vasi. V Ljubljani je poučeval slovenščino, vendar se je pogosto mudil doma v Stranski vasi. Ni bil član Slovenske ljudske stranke, bil pa je odločen protikomunist. Ko so komunisti zvedeli, da je Oven član odbora Slovenske zaveze, ki je bil ustanovljen za Belo krajino zgodaj pomladi leta 1942, so ga obsodili na smrt. Anton Stare iz Čuril je bil upravitelj banovinskega posestva v Vinomeru pri Metliki. Bil je odličen kmetijski strokovnjak in je mnogo naredil za izobraževanje belokranjskih kmetov. Baje je v razgovoru s sodelavci in sosedi nič hudega sluteč nekajkrat omenil, da se morda za OF skriva komunizem. Tudi njega so konec maja 1942 odvedli na Brezovo Reber. Potem so razširili govorice, da je bil prestavljen na drugo delovno mesto v Kočevje. Kmeta Jožeta Lončariča iz Rosalnic so ustavili blizu Trnovca, ko je vozil pesek za gradnjo nove hiše. Ukazali so mu, naj obrne in pelje proti Brezovi Rebri. Niti njega niti volov, s katerimi je vozil, ni bilo več nazaj. Govorilo se je, da so ga pred smrtjo hudo mučili. Nekaj tednov kasneje je patrulja z Brezove Rebri prišla v Rosalnice. Sredi sončnega popoldneva so pobili Lončaričevo ženo Marijo in hčerko Anico kar na njivi, kjer sta želi pšenico, petnajstletna hčerka Terezija pa jim je pobegnila. Karolino Jakša iz Pribišja pri Rožnem Dolu so dobili v gozdu, ko je grabila listje. Odpeljali so jo na Brezovo Reber in jo ubili. Menda je bila članica Katoliške akcije. Sredi junija so pripeljali na Brezovo Reber duhovnika Jožeta Kofalta. Prijeli so ga na njegovem domu na Krvavčjem Vrhu nad Semičem. Kofalt je bil ob začetku vojne kaplan v Leskovcu pri Krškem. Ko so Nemci začeli preganjati duhovnike, se je zatekel v domači kraj. Kdo bi mislil, da ga bodo tu umorili domači ljudje!

Suhorskega župnika Janeza Raztresena so odpeljali 22. julija 1942. Pravijo, da so ga na Brezovo Reber gnali prek Osojnika. Baje so ga že po poti mučili. O župniku Raztresenu piše Jože Javoršek v knjigi Spomini na Slovence. Pravi, da mu je obisk partizanskega taborišča nad Belo krajino vsekal globoke rane, ki se niso nikoli pocelile. Ko je kot član kontrolne komisije izvršnega odbora OF s sodelavcema Brilejem in Strmeckim prišel v taborišče, je naletel na grozovit prizor: »Na poseki je na konjski odeji ležal popolnoma nag človek. Dvigal je napol sivo glavo in hlipal in ječal in skušal izreči prošnje besede, a mu je zmanjkovalo moči. Glava mu je padla na odejo, a jo je spet onemoglo dvignil in spet hlipal kot riba na suhem. Z grozo v srcu sem ugotovil: suhorski župnik Janez Raztresen. Kaj počno z njim? Ahac je stal ob nagem človeku z okrvavljeno črepinjo v rokah in nas srdito gledal. Začutil sem, da bi nas v hipu pobil, če bi imel v rokah orožje, a imel je samo ostro stekleno črepinjo. In spet se je zgodilo nekaj podobnega kot na Cinku: Brilej je potegnil Ahaca k sebi, prijel ga je za roko in skupaj s Strmeckim so odšli za grmovje. Slišal sem strašansko vpitje, nič drugega. Dva mlada partizana sta stala ob župniku, na hrbtu je imel s črepinjo izrisan srp in kladivo.

Kaj ste mu napravili?

Izdajalec je.

Kako veste, da je izdajalec? Kdo vam je povedal?

Politkomisar.

Pokrij ga! sem ukazal.

S čim?

S čimerkoli.

(J. J. Spomini na Slovence III, str. 156)

Jože Javoršek opisuje ta dogodek, kot da bi se zgodil na Mavrlenu in ne na Brezovi Rebri. Vendar to niti ni bistveno. Pretresljivo je to, da so župnika res mučili v taborišču, da so v taborišču mučili in ubijali tudi druge. Zadostovalo je, da je politkomisar povedal, da so krivi. Taborišče je postalo morišče in tudi grobišče.

Vasica Mavrlen je dobrih šest kilometrov oddaljena od Črnomlja. Višinska razlika med dolino in vasjo je skoraj dvesto metrov, zato je od tu prelep razgled na Črnomelj in na večji del belokranjske kotline. Pri Mavrlenu se zaključuje terasasto pobočje sončnih vinogradov in začne onkraj vasi prehajati v roške gozdove. Cesta, ki nas iz Črnomlja pripelje na Mavrlen, se za vasjo začne vzpenjati in hiti naprej proti Bistrici in Koprivniku.

Do decembra 1941 so na Mavrlenu živeli Kočevarji. Po njihovi preselitvi v Zasavje je vas ostala prazna, zato je bila primerna za naselitev partizanov. Taborišče črnomeljske čete, ki je prišla na Mavrlen sredi maja 1942, je bilo na pobočju hriba Sv. Križ zunaj vasi. Čeprav je bila v neposredni bližini številna in močna italijanska posadka, se je obdržalo do septembra 1943, ko so partizani z Mavrlena odšli v Črnomelj in prevzeli oblast.

Poglejmo, kaj se je dogajalo na Mavrlenu v taborišču črnomeljske čete poleti 1942, ko je vihar revolucije pustošil Belo krajino. V noči na 7. julij so se oboroženci z Mavrlena pojavili v Dragatušu. Najprej so se spravili nad župnišče in ga temeljito izropali. Župnika Jakoba Omahna in kaplana Bogumila Škerlavaja so odvedli s seboj. Oglasili so se tudi na Šimenčevi kmetiji in odgnali gospodarja Matijo in njegovega sina Franca. Kaplana Škerlavaja so čez nekaj časa spustili, vse druge pa so pobili. Posebno kruto so mučili šestdesetletnega župnika Omahna.

V nedeljo 19. julija zgodaj zjutraj so partizani obkolili cigansko naselje v Kanižarici pri Črnomlju. Ljudi so izgnali iz hiš. Precej mlajših Romov je tedaj pobegnilo, najmanj šestdeset so jih pa odgnali proti Mavrlenu. Za njimi se je valil dim gorečega naselja. Petinosemdesetletna Kata Brajdič ni mogla dohajati drugih jetnikov. Nekaj časa so jo priganjali, nato pa so jo ustrelili in pustili ležati ob poti. Ko je dobliški cerkovnik Belko zvedel za ta dogodek, je vpregel vola in zapeljal Katino truplo na dobliško pokopališče. Tako je bila od vseh romskih žrtev edino ona pokopana na blagoslovljenem kraju. Vse ostale so prignali na Mavrlen in jih zaprli. Čez nekaj dni so jih odpeljali proti Bistrici in jih v neki kotlini pod cesto pobili. Menda ni bilo slišati nobenega streljanja. Prizanesli niso niti ženskam niti otrokom. Neki mlad Rom je moral med pokolom igrati na harmoniko in prepevati. Nazadnje so ubili še njega.

O tem pokolu piše Radko Polič v svoji knjigi Belokranjski odred: »Na račun vrtoglavega, zmagovalnega razpoloženja smemo pripisati v tistih dneh v Beli krajini tudi nesmiselni in kruti obračun s cigani iz Kanižarice. Ali je število odvedenih prebivalcev ciganskega naselja – 61 oseb obeh spolov – kakor ga navaja poročilo italijanskega karabinjerskega predstojništva iz Črnomlja, pretirano ali točno, pri vsej tej temni zgodbi niti ni prvenstveno pomembno. Predvsem je težka ugotovitev, da so vse odvedene pripadnike ciganskega naselja po najkrajšem postopku obsodili na smrt in jih tudi usmrtili. Tudi ne kaže danes niti pozneje prizadevno brskati po tej zaceljeni rani, pa ugotavljati, kdo je bil za to grdo zadevo predvsem odgovoren, zakaj to bi sicer zadostilo zgodovinski resnici in pravici, zapustilo pa bi pri vseh njenih pobudnikih in izvajalcih neizbrisljiv madež zaradi izpeljave bridke stvari, ki so jo očitno opravili v najboljši, čeprav pretirani veri in prizadevnosti za zaščito temeljne varnosti osvobodilnega boja in njegovih udeležencev na ogroženem področju.« Tako Radko Polič. (R. P., Belokranjski odred, str. 238)

V okolici Semiča

Slika 7. V okolici Semiča Mirko Kambič

Kako pa je doživel Mavrlen Jože Javoršek? Takole pripoveduje: »Ko smo stopili v taborišče, smo vsi trije osupnili, bilo je čisto podobno skrivnemu shajališču iz Bizetove opere Carmen. Vsepovsod so se pasli samotni konji, čudne ženske v širokih krilih so z razpuščenimi lasmi posedale po parobkih. Neka stara ženska je bila privezana na kol natanko tako, kakor poznamo grozljive jedkanice o mučenju čarovnic iz davnih vekov. Pod žensko je dogoreval ogenj. Bila je najbrž že mrtva. Duh po ožganem človeškem mesu me je silil na bruhanje.« Nato govori Javoršek o župniku Raztresenu in dodaja: »Ne spomnim se več, kako smo pogovor zaključili, kako smo se odtrgali od taborišča, vem samo, da sem izgubil dar govora, da sem izgubil slovensko besedo, izgubil smisel življenja. Najrajši bi legel zraven suhorskega župnika in umrl.« (J. J., Spomini na Slovence III, 156)

Med mavrlenskimi žrtvami naj omenimo še sedeminštiridesetletnega Jožeta Kobenzena iz Loke pri Črnomlju. Nekega avgustovskega dne leta 1942 je šel v gozd po drva. Ni se več vrnil. Bil je hlapec in ga niti malo ni skrbelo, da bi ga partizani lahko imeli za sovražnika. Septembra 1942 so iz vinograda na Stražnem Vrhu odpeljali sestri Schweiger. Rožendolsko učiteljico Marico Nartnik so odpeljali že 22. junija in jo umorili blizu Kleča pod Mirno goro.

Še mnogo imen manjka, da bi bil seznam žrtev Brezove Rebri in Mavrlena popoln. Ali se bodo naši zgodovinarji kdaj lotili tega dela? Toda bolj kot imena nas zanimajo vzroki, ki so pripeljali do tega, da so se taborišča spremenila v morišča. Kaj se je zgodilo v ljudeh, da so lahko mirno spali ob grobovih svojih žrtev? Ali so bili res prepričani, da je to potrebno za boj proti okupatorju? Kako so mogli ubijati ali vsaj prisostvovati ubijanju sosedov in sorodnikov, s katerimi so še pred kratkim normalno živeli skupaj? Javoršek v svoji knjigi pove, da se na povratku z Mavrlena ni mogel otresti misli na grozote, ki jih je videl v taborišču. Ko so se vrnili na Rog, je videl, da imata Kardelj in Kidrič polno glavo skrbi zaradi italijanske ofenzive, toda kljub temu jima je »izlajal« vse, kar je doživel nad Mavrlenom. »Topovi so že rohneli in strojnice so že regljale, ampak stara ožgana čarovnica z Mavrlena in suhorski župnik s krvavim srpom in kladivom na hrbtu sta zasedla Kidričeve in Kardeljeve možgane. Tudi Kocbeku, Fajfarju in Breclju sem seveda natanko poročal, kaj sem doživel, a vtis sem imel, da odganjajo moje besede kot nadležne muhe.« Kocbek je v dnevniku 15. avgusta obširno poročal o začetku italijanske ofenzive, Javorška pa se je spomnil samo s tremi kratkimi stavki: »Od nekod se je vzel Brejc. Pravi, da prihaja iz Bele krajine. Ne morem več pošteno misliti, komaj ga poslušam.« (E. K., Tovarišija)

Morda ne bo odveč, če od Brezove Rebri in Mavrlena pogledamo še na nekatere kraje na Dolenjskem, Notranjskem in v okolici Ljubljane, kjer se je v pomladnih in poletnih mesecih leta 1942 dogajala revolucija. Vsak kraj ima svojo posebno zgodbo, posamezne zgodbe pa so si večkrat zelo podobne.

S Sel pri Šumberku se po zložni gozdni poti povzpnemo do luže pod vrhom Kremenjaka. Okrog te luže je bilo v zgodnji pomladi leta dvainštiridesetega taborišče. Spominski kamen nam pove, da je bila na tem kraju ustanovljena 1. slovenska brigada, a je bila prav kmalu preimenovana v II. grupo odredov. Od tu se je II. grupa junija 1942 odpravila na pohod prek Dolenjske in Notranjske na Gorenjsko.

Že oktobra 1941 je pod Srebotnicami zahodno od Kremenjaka taborila stiška partizanska četa. Za prezimovanje si je uredila zemljanko. Ko je pomladi leta 1942 odlezel sneg, so domačini v bližini te zemljanke opazili grob. Zvedeli so, da je bil tu ubit neki berač, ki je prosjačil od hiše do hiše in je tako naletel tudi na partizane.

Govorilo se je, da so tudi na Kremenjaku ubijali ljudi. Vaščani Sel so včasih videli, kako je patrulja vodila v taborišče kakega civilista, niso pa vedeli, kaj se je kasneje z njim zgodilo. Neke nedelje v maju ali v juniju so Selani šli v cerkev k »nauku«. Ravno tedaj je majhna skupina partizanov spremljala proti taborišču Franca Udovča iz Podlisca pri Dobrniču. Nekateri Selani so ga poznali. Na Kremenjaku je bil Udovč samo zaslišan in odpuščen domov, toda 9. septembra so zopet prišli v Podlisec in ga ubili. Fantje s Sel in iz okoliških vasi so hodili na Kremenjak stražit. Baje so včasih videli, kako so bili neznani mladi fantje privezani k drevesom. Kaj se je kasneje zgodilo s temi jetniki? Nekateri selški fantje so bili navzoči pri »sodbi« devetnajstletne Marije Omahen, Malnarčkove iz Podboršta. Znani terenec Alojz Omahen je bil njen brat. Menda sestri ni hotel pomagati in je celo izjavil: »Kar je iskala, to je dobila.« Marijo so po hudem mučenju umorili v bližini taborišča in jo kar tam zakopali. Domačini so kasneje njeno truplo prenesli na selško pokopališče.

Bilo je že po odhodu II. grupe odredov. Neke sobote zvečer so v nekaterih hišah slišali strele iz doline Obrastovke pod Vrhom. Ko so naslednji dan šli k jutranji maši na Sela, so se o tem pogovarjali. Nekateri so vedeli povedati, da so partizani, ki so se nekaj dni zadrževali blizu Obrastovke, ponoči odšli. Popoldne sta dve dekleti na gozdni jasi v Obrastovki odkrili sledove krvi in velik kup sveže zemlje. Ljudje so vedeli, da so krvavi sledovi in sveža gomila v zvezi z večernimi streli. Več mesecev kasneje so vaški stražarji s Sel iz tega groba dvignili pet moških trupel in jih pokopali v skupen grob na farnem pokopališču. Nikoli se ni zvedelo, kdo so bile žrtve onega sobotnega večera. Ostali so brez imena in nikjer nimajo nobenega obeležja.

Težko je reči, koliko je resnice na govoricah o številnih obsojencih in žrtvah Kremenjaka. Znano je edino ime devetnajstletne Marije Omahen. Kaj so zares videli selški in okoliški fantje na Kremenjaku? Kaj jih je nagnilo k temu, da so se vsi vključili v protikomunistični odpor in vstopili v vaško stražo? Celo člani krajevnih odborov OF! Zakaj jih niso pritegnile obljube o lepem življenju, ki naj bi ga prinesel novi red?

O taborišču pri Krimski jami nad prepadno steno Strmca, ki se dviga iz borovniške doline, bi lahko rekli, da je bilo spomladi 1942 pravo taborišče smrti. Tu žrtvam pred usmrtvitvijo ni bilo treba kopati jame za zadnje bivališče, saj je bilo v Krimski jami dovolj prostora za vse. Tu ni bilo nevarnosti, da bi žrtev pobegnila. Iz globoke temne jame ni bilo več izhoda. Le kako se je počutil stražar pri taborišču, če je v temni noči med zavijanjem vetra in škripanjem dreves zaslišal človeške vzdihe? Ali je politkomisarju uspelo prepričati ga, da so v jami sami izdajalci? Notranjski možje in fantje, žene in dekleta, rešenci z vlaka pri Verdu, le kdaj so vsi ti postali izdajalci?

Karel Leskovec v svoji knjigi Križpotja pripoveduje o dvajsetletnem partizanu Rudiju, preprostem kmečkem fantu z Notranjskega. Bilo je konec julija 1942 po neuspelem napadu na postojanko vaške straže v Šentjoštu nad Vrhniko. Leskovec je bil tedaj partizan v drugem bataljonu Dolomitskega odreda, ki je taboril v Češirkovem gozdu blizu Smrečja. Takole pripoveduje: »Drugi dan po napadu na Šentjošt je Rudi sedel zraven mene, ko sem ranjen ležal v mehki praproti. Bil je zamišljen in ne preveč razpoložen. V roki je vrtel dolgo zlato verižico in jo ogledoval. Povedal mi je, kako se je znašel med tovariši prvega bataljona in kaj vse je tisto noč pri njih doživel.

Zjutraj se je iz Šentjošta vrnil v njihovo taborišče. Zvečer je bil po ne vem kakšnem naključju določen za patruljo, ki je imela nalogo, da aretirane Šentjoščane likvidira. Bili so štirje moški in ena ženska. Aretiral in pripeljal pa jih je s seboj Gad. V globoki grapi, med gostim grmovjem so skopali veliko jamo za skupni grob. Ker je bila precejšna tema, so jih le za silo pokrili z zemljo. Da bi jih pa pozneje beli ali Italijani ne našli, je moral to delo nekdo bolje opraviti. Nalogo so zaupali Rudiju. Čez noč naj bi ostal v grapi, ob svitu pa naj bi uredil vse, kar je ostalo ponoči napol opravljeno. Ko so tovariši iz patrulje odšli in se izgubili proti taborišču, je Rudi ostal sam v grapi. Dokler je slišal njihove korake, je še vedno mislil, da ni sam, potem pa se je vse zavilo v temo in čudno tišino. Če je hotel ali ne, oči so se mu kar same ustavljale na sveži gomili. Nenadoma se mu je zazdelo, da je v bližini zaslišal čuden šum, nekakšen čuden vzdih, kakor da prihaja globoko iz zemlje. Sam sebi ni verjel, vendar je bilo res, kar je slišal. Glas je bil vse bolj razločen in vse bolj resničen. Zdaj Rudi ni več mislil s svojo glavo. Od strahu je zarjul in še sam ni vedel, kako se je znašel na vrhu hriba. Ni šel v taborišče prvega bataljona, temveč je prišel k nam v Češirkov gozd. Ko mi je to pripovedoval, sem opazil roso na njegovem čelu. Čudni dogodek ga je vsega zmedel. Verižico je še vedno vrtel med prsti.« (K. L., Križpotja, str. 186)

Viniška farna cerkev Sv. Križa. V ozadju se beli žeželjska Marijina                         cerkev. Nedaleč od nje je gozd Šlemine, kjer še danes počivajo posmrtni                         ostanki kaplana Salmiča

Slika 8. Viniška farna cerkev Sv. Križa. V ozadju se beli žeželjska Marijina cerkev. Nedaleč od nje je gozd Šlemine, kjer še danes počivajo posmrtni ostanki kaplana Salmiča

Za razumevanje Leskovčeve zgodbe naj povemo, kaj se je 30. julija 1942 zgodilo v Potoku pri Šentjoštu. Na Možinetovo kmetijo je sredi dopoldneva prišla partizanska patrulja. Domače so našli na senožeti pri košnji in sušenju sena. Kar s senožeti so odpeljali gospodarja Jakoba Šubica, njegovo ženo Marijano, njeno sestro Albino Malovašič, služkinjo Francko Kavčič, hlapca Viktorja Jereba in Janeza Gantarja ter dninarja Franca Guzelja in njegovega sina Jožeta. Spotoma so prijeli še Janeza Kogovška iz Smrečja, očeta desetih otrok. Vseh devet so odpeljali v taborišče pri Kajndolu nad Podlipo. Pozno jeseni 1942 je bil odkrit njihov grob v gozdu blizu Kajndola. Vaška straža iz Šentjošta je 7. novembra izkopala njihova trupla in jih prepeljala v blagoslovljeno zemljo.

V Križpotju je opisan tudi poboj v taborišču drugega bataljona Dolomitskega odreda v Češirkovem gozdu. Partizani so 26. julija 1942 po domovih v Smrečju in Podlipi pobrali več mož in fantov, za katere so posumili, da bi utegnili pristopiti k vaški straži v Šentjoštu. Nekatere od teh mož in fantov so po zaslišanju izpustili, druge pa so po kratkem postopku obsodili na smrt. Izvršitev te obsodbe naj bi bila na hribčku nad taboriščem ob sončnem zahodu: »Rafal iz zbrojevke je presekal mračno tišino. Odmev rezgetanja se je valil po bližnjih hribih.« Še so žive priče, ki vedo, da ta usmrtitev ni bila tako vojaška, kot je opisana vknjigi. Pravijo, da je bilo tedaj slišati ne samo odmeve rafalov, ampak tudi tope udarce krampov in motik. Baje so med izvrševalci tiste obsodbe bili tudi nekateri sovaščani žrtev.

Profesor Anton Oven leta 1940 v svojem delovnem kabinetu v Ljubljani. Od                         leta 1937 do 1941 je izdajal narodnjaško usmerjeni listič Mrtva                         straža.

Slika 9. Profesor Anton Oven leta 1940 v svojem delovnem kabinetu v Ljubljani. Od leta 1937 do 1941 je izdajal narodnjaško usmerjeni listič Mrtva straža.

Taborišče na Ključu je bilo od Ljubljane oddaljeno komaj deset kilometrov. Gozdnat hrib Ključ leži med horjulsko in polhograjsko dolino. Tik pod vrhom hriba je prostrana terasa, ki je bila prav primerna za ureditev taborišča. Na tem kraju se je 16. oktobra letos zbralo precej ljudi. Prišli so k simbolnemu pogrebu treh Glinarjevih deklet iz Stranske vasi pri Dobrovi in k blagoslovitvi spominskega križa, ki so ga postavili na bregu pod teraso. Na tem bregu so bile ustreljene in pokopane Marija, Francka in Ivanka Skopec, po domače Glinarjeve. Partizani so jih obdolžili sodelovanja z Italijani in jih 28. aprila 1942 odpeljali na Ključ. Do pred kratkim se ni vedelo za njihov grob. Nekje na Ključu je pokopan tudi Tone Mravlje z Brezovice pri Ljubljani. V taborišče ga je pripeljala Gadova patrulja potem, ko so doma na Brezovici ubili njegovega očeta in dva brata. Leskovec piše, da so Toneta ustrelili nekje nad taboriščem: »Zvečer ob sončnem zahodu so ga odpeljali na hrib nad taboriščem. Pok iz pištole je pomenil, da se je za vedno umiril.« Vemo, da sta bila na Ključu obsojena in umorjena tudi Janko in Zdravko Novak z Brezovice; od doma so ju odpeljali na veliki šmaren, 15. avgusta 1942.

Kaj naj še dodamo k tem temnim slikam, kjer v ozadju povsod vidimo grobove. So Glinarjeva dekleta – najstarejša je imela nekaj nad dvajset let, najmlajša pa še dvajset ne – sploh mogla biti nevarna »osvobodilnemu« gibanju? So hlapci in dninarji zaslužili smrt samo zato, ker so delali pri kmetu? Spomnimo se, kako so bili ukrajinski kmetje okrog leta 1930 krivi že s tem, da so bili kmetje. Možje in žene, ki so jih leta 1942 komunisti pobijali v svojih taboriščih, niso bili nevarni osvobodilnemu boju, ampak so bili napoti komunistični revoluciji, ki je tedaj z vso silo besnela skozi nekatere kraje naše domovine. Toda še vedno nam ostane vprašanje, kaj se je prelomilo ali kaj je vstalo v nekaterih ljudeh, da so brez težav in pomislekov postali izvajalci najbolj krutega terorja.

Glinarjevi otroci, ko se še ni vedelo za vojno: Minka, Ivanka, Francka                         (od leve) so bile 1942 umorjene na Ključu, brat je bil kot domobranec ubit                         1945

Slika 10. Glinarjevi otroci, ko se še ni vedelo za vojno: Minka, Ivanka, Francka (od leve) so bile 1942 umorjene na Ključu, brat je bil kot domobranec ubit 1945

Metliški kaplan pater Norbert Klement je precej dolgo podpiral OF; čeprav po rodu Čeh, je bil velik prijatelj Slovencev in se zato ni mogel sprijazniti z okupacijo. Prav tako pa se ni mogel sprijazniti s komunistično revolucijo, ki je na metliškem koncu že zgodaj pokazala vso svojo krutost. Ko so bile v pozni jeseni 1942 v Beli krajini ustanovljene vaške straže, je pater Norbert postal kurat na Suhorju. Partizanske brigade so 29. novembra 1942 napadle Suhor. Postojanka je padla in napadalci so zajeli precej stražarjev. Patra Norberta so z mnogimi drugimi odpeljali v gozd. Njegov redovni sobrat Jože Zabkar je 3. decembra 1942 zapisal v svoj dnevnik: »Naš kaplan Norbert Klement je bil na Suhorju ujet in baje tudi mučen in umorjen na zverinski način. Tudi komandant Iztok je bil umorjen. Usoda idealnih ljudi. Žrtve za narod in slovensko stvar.« (J. Ž., Izpovedi, str. 62) Slovenski dom je prinesel vest o padcu Suhorja 10. decembra 1942. O patru Norbertu je zapisal, da je prva žrtev, ki jo je komunizem zahteval od križniškega reda, in sedemnajsta žrtev med duhovniki.

Organiziran protikomunistični odpor se je v Beli krajini začel razmeroma pozno. Ljudje so bili stisnjeni med dva mlinska kamna: na eni strani Italijani s streljanjem talcev, požiganjem in internacijami, na drugi strani Brezova Reber in Maverlen. Če si po nekaterih vaseh sosedi že prej niso najbolj zaupali, se je to nezaupanje sedaj še stopnjevalo.

Po kapitulaciji Italije so belokranjske vaške straže delno razpadle, delno pa so se umaknile iz Bele krajine. Z njimi so bežali tudi nekateri civilisti. Večina tistih, ki so odšli kot vaški stražarji, se je kasneje vključila v slovensko domobranstvo. Belo krajino so zasedli partizani. Revolucionarna oblast se je z Mavrlena preselila v Črnomelj, Metliko in druge kraje. Ljudje so kmalu občutili njeno delovanje.

Pomlad na Dobravi 1941. Druga in tretja z leve sta Glinarjevi Francka in                         Ivanka

Slika 11. Pomlad na Dobravi 1941. Druga in tretja z leve sta Glinarjevi Francka in Ivanka

Val nemške ofenzive je v začetku novembra 1943 pljusknil tudi v Belo krajino in povzročil mnogo žrtev in trpljenja, nato pa se je spet umaknil čez hrvaško mejo. Od tedaj pa do konca vojne je bila Bela krajina partizansko ozemlje, kjer so delovale tudi nekatere institucije za celo Slovenijo. Čeprav je le nekaj kilometrov onkraj Vinice in Kolpe potekala glavna cestna in železniška zveza med Zagrebom in Reko, Nemci v Belo krajino niso več prišli.

Revolucija, ki se je v deželi med Gorjanci in Kolpo začela že leta 1941, se je nadaljevala tudi po kapitulaciji Italije. V Črnomlju je delovalo revolucionarno sodišče. Na smrt obsojene so iz črnomeljskih zaporov vodili kar na črnomeljsko pokopališče in jih tam ustrelili in pokopali. Tako je bil 10. septembra 1944 ustreljen sedemdesetletni župnik iz Loškega Potoka Jože Pravhar. Kljub črnomeljskemu sodišču se varuhi novega reda niso popolnoma odrekli svojim prejšnjim navadam. Viniškega kaplana Ivana Salmiča so prišli iskat v soboto, 13. novembra 1943. Prijeli so ga na dvorišču, ko se je po kosilu sprehajal in molil brevir. Odpeljali so ga proti Žežlju. V župnišču tega niti niso opazili. Proti večeru so nekateri Viničani slišali dva strela na Sleminah, blizu žeželjske Marijine cerkve. S čim se je pater Ivan zameril novi oblasti? Med nemško ofenzivo je s posredovanjem pri nemškem poveljniku rešil življenje osmim viniškim možem in fantom, ki so bili določeni za ustrelitev. Partizani so ga zato obdolžili sodelovanja z Nemci. Baje so mu naprtili tudi odgovornost za odločitev nekaterih viniških mož in fantov, da so med nemško ofenzivo odšli v Ljubljano k domobrancem. – Jožefa Pokorna, župnika na Preloki ob Kolpi, so odpeljali do doma 15. novembra 1943. Ubili so ga nekje v gozdovih med Adlešiči in Črnomljem. – Podobno se je zgodilo s semiškim župnikom patrom Rajnerjem. V pozni jeseni leta 1944 so ga odpeljali v gozdove pod Gorjance. Do danes se ni zvedelo za njegov grob. – Ko je bila jeseni 1943 razglašena mobilizacija, se sedemnajstletni Polde Kapš iz Potokov pri Semiču ni šel takoj javit. Prišli so ga iskat in ga zvezanega kot zločinca odpeljali v Črnomelj. Čez nekaj dni ga je njegov oče skušal poiskati v Črnomlju. Na poveljstvu so mu povedali, da je bil Polde poslan v 13. brigado na Primorsko. Ko se fant od nikoder ni oglasil, je mati šla k patru Žabkarju, ta pa ji je rekel: »Molite zanj in bodite veseli, da ste imeli takega sina.«

Še mnogo podobnih dogodkov in usod bi lahko našteli, toda vrnimo se še enkrat k vprašanju, kaj je do teh dogodkov pripeljalo, zakaj je taborišče postalo morišče. Radko Polič pravi v svoji knjigi, da je kruti poboj ciganov na Mavrlenu treba pripisati »na račun vrtoglavega, zmagovalnega razpoloženja v tistih dneh v Beli krajini.« S temi izbranimi besedami je Polič povedal, da je v tistih dneh v Beli krajini bila revolucija v največjem zagonu. Mladi pesnik Bor je že leta 1941 v pesmi Rdeči pionirji to »razpoloženje« takole označil: »Razpnite čez ves svet vešala, naš bog so: rop, požig, umor! Divjajte! Kri je zakričala!« Prizor, ki ga je doživel pisatelj Javoršek na Mavrlenu in krvavo znamenje na hrbtu napol mrtvega župnika Raztresena se lepo ujema s to pesmijo. Nad taboriščem pod Krimom ni bilo vešal, ampak globoko, črno brezno, ki ni bilo nič manj grozljivo. Iz površno zasute jame v gozdu pri Kajndolu je zakričala kri devetih poštenih ljudi in prestrašila preprostega partizana Rudija; morda pa je bil to resničen vzdih nekoga, ki je v jami bil še živ. Ali so odmevi smrtnih strelov v večernem mraku nad taboriščem na Ključu in v Češirkovem gozdu pomenili le to, da naslednji dan ne bo treba več gledati k drevesu privezanega človeka ali ga celo stražiti? Zakaj je umor postal nekaj vsakdanjega? Koga bi ne pretresla smrt dvajsetletnega dekleta, iz katere kar kipi življenje, toda četa mladih fantov niti ne trene z očesom, ko sredi svežega pomladnega zelenja posluša, da so tri Glinarjeve obsojene na smrt. Ali so bili res prepričani, da se s tem gradi novi svet? Kaj so občutili fantje v Češirkovem taborišču, ko so po tistem krvavem opravilu zaslišali večerno zvonjenje iz Smrečja in Podlipe, kjer so bile njihove žrtve doma? Ali so se spomnili, kako je bilo včasih doma, če so pri hiši imeli mrliča? Cela stoletja so naši predniki spoštovali življenje, spoštovali so tudi smrt in skazovali spoštovanje mrtvim, sedaj pa se je naenkrat vse spremenilo.

Marsikatero »vrtoglavo razpoloženje« po dolomitskih taboriščih so pripisali znanemu komandirju Gadu, katerega so partizani konec leta 1942 sami »umirili«. Bela krajina je tedaj spadala pod poveljstvo III. grupe odredov, kjer je s trdo roko vladal vojvoda Urban. Toda večjo oblast kot Urban je imel Ivan Novak-Očka, ki je večino poletja 1942 preživel v taborišču na Brezovi Rebri. Vemo, da nenormalen posameznik v posebnih razmerah lahko povzroči velike težave, toda na Brezovi Rebri in po drugih taboriščih se v tistem času ni moglo nič zgoditi brez odobrenja partije. Torej je tudi »vrtoglavo razpoloženje« prišlo iz neke posebne šole in je moralo potekati po programu.

Truplo viniškega kaplana Salmiča še sedaj počiva v gozdu blizu Marijine božjepotne cerkve na Žežlju nad Vinico. Ko se v sončnem sobotnem popoldnevu zazremo od viniške cerkve proti Žežlju, nas objameta mir in lepota pokrajine. Spomnimo se, da so nekdaj ljudje trumoma romali k Mariji na Žeželj. Prihajali so tudi iz krajev onstran Kolpe. Marsikateri romar je del poti pretrpel po kolenih. Komaj verjamemo, da se je na takem kraju mogel zgoditi tako krut zločin. Najraje bi pozabili na Mavrlen, Brezovo Reber in podobne kraje, toda vemo, da to ni mogoče. Vemo, daje treba resnico sprejeti, da nas bo osvobodila.

3. Pripovedi

3.1. Zapozneli takti revolucije – Št. Vid nad Ljubljano

Avtor: Tine Velikonja

3.1.1. Uvod

Predvojna župnija Šentvid je bila med najbolj bogatimi in razvitimi v Sloveniji in tradicionalno katoliška. V njej je bilo veliko trdnih kmetov, uspešnih obrtnikov in prodornih izobražencev. V njihovem poslovnem ravnanju je prevladovala protestantska etika, nenehna skrb za napredek in gmotni uspeh; vendar ne v želji po uživaštvu, ampak s ciljem povečati kmetijo, razširiti podjetje, širiti znanje. Družine so bile številne, velik pomen so pripisovali šolanju. Mnogo otrok se je šolalo po ljubljanskih gimnazijah, velik del fantov v Škofovih zavodih, nato pa na univerzi. Med obrtniki so bili številni predvsem mizarji. Njihov sloves je segal prek meja. Delavnice in nastajajoče tovarne, ki so delovale ali nastajale, so bile take vrste, da niso uničevale okolja, dajale pa še dokaj spodoben kruh. Številnim krajanom je dajala zaslužek tekstilna tovarna Štora, ki je svojim zaposlenim posvečala precejšnjo skrb. Tako je na primer v začetku vojne razdelila delavcem zemljo, ki jo je bila nakupila za nadaljnje širjenje, da so si na njej pridelovali zelenjavo. Na korekten odnos vodstva tovarne do delavcev kaže tudi podatek, da v tovarni niti ob veliki krizi v tekstilni industriji, ki je sprožila splošni štrajk, delavci v tej tovarni niso štrajkali.

Šentviška župnija je imela bogato in razvejeno kulturno življenje s središčem v prosvetnem domu, kjer so domačini pripravili do dvajset različnih prireditev na leto.

Prišla je druga svetovna vojna in z njo okupacija. Nemci so pregnali ali zaprli izobražence, tudi duhovnike, prepovedali vsako kulturno delovanje ter skušali kraju nadeti nemški videz.

Zaradi bližine meje je bila v Šentvidu močna nemška posadka, ki je na samem začetku neusmiljeno zatrla vse poskuse vstaje na svojem področju. Simbol okupatorjeve krutosti sta postali goreča Rašica in ustrelitev talcev pod šentviškim gozdom.

Leta 1943 je začelo prodirati spoznanje, da je za Nemce vojna izgubljena. Čeprav so okupirani del Slovenije še držali trdno v rokah, se je ob pričakovanem koncu vojne razmahnila dejavnost komunističnih terencev. Rajonski odbor OF Šentvid je začel v letih 1943/44 pobijati ugledne, predvsem verne krajane. V opravičilo so navajali sodelovanje z Nemci in ustanavljanje bele garde. Obtožbe so bile neosnovane in izmišljene. Za sodelovanje z okupatorjem so označili že, če je mizar naredil naročniku nemške narodnosti kos pohištva. Seveda samo, če je šlo za človeka, ki so ga hoteli odstraniti.

Razglas rajonskega odbora OF prebivalcem zasluži, da ga objavimo. Nima datuma, avtorji niso podpisani. Iz nadaljnjega pisanja bo razvidno, da v Šentvidu ni bilo domobranske posadke, ker zaradi nemške obmejne enote ni bila potrebna. Najbližja se je osnovala šele kasneje v Goričanah.

Vsem Slovencem Št. Vida in okolice!

Ko so po krivdi naših bivših narodnih voditeljev, izkoriščevalcev slovenskega naroda ter petokolonašev okupatorji oholo zasedli slovensko deželo, so se isti, ki so že za časa Jugoslavije čepeli ljudstvu na vratu, mu kakor vampirji pili izmučeno kri, znašli takoj in se na moč pričeli prilizovati okupatorjem. To so počenjali vse dve leti. Obenem so pa pričeli škiliti in vohati, kako bodo, ko bo poginila fašistična zver, po starih metodah z bajoneti in pendreki ter s pomočjo nesramnega izrabljanja vere zopet prišli na oblast. Tako so ustvarili deloma z nasiljem, deloma s podkupovanjem in nesramnim izrabljanjem verskih čustev in s pomočjo okupatorske oborožene sile belo gardo. Bela garda je svojstven pojav v zgodovini Slovencev. Slovenci, znano Vam je predobro, koliko bratske krvi je preteklo po zaslugi fanatičnih belogardističnih voditeljev, med njimi mnogo kaplanov, Škrbcev in Križmanov in ostalih izmečkov slovenskega naroda. Koliko slovenskih domov so požgali, koliko nedolžnih otrok pomorili in koliko slovenskih žena, mož in mladincev ter deklet je bilo odpeljanih v sužnost in umiranje od gladu. Tako so tudi na Gorenjskem hoteli ustanoviti in jo še skušajo ustanavljati belo gardo nekateri izmečki slovenske družbe. Posebno živahno je delovanje v Šentvidu in okolici. Zaenkrat naj obelodanimo sledeče belogardiste:

Vrevc Franc, Poljane 58

Čamernik Henrik, Poljane 9

Polenšek Rok, Vižmarje

Kregar Jože, Vižmarje

Kregar Kari, Vižmarje 43

Bricelj Ivan, Vižmarje 21

Zgoraj omenjeni so imeli stalne zveze z ljubljanskimi belogardisti. Tako n. pr. Magister Francem, znanim pijancem in lažnikom, Dolinarjem, katera prihajata preko meje nemoteno, kadar hočeta, čeprav je vsem Slovencem prehod meje nemogoč. Okupator prav dobro ve, komu in v kake namene dovoli prehod meje nemoteno. Sestanke so imeli med drugim pri Bartel Doležal-ju.

Tem potom opozarjamo zadnjič vse zgoraj omenjene belogardiste in tudi tiste, katere za enkrat nismo imenovali, da pod smrtno kaznijo takoj prenehajo z vsakim delovanjem in shajanjem.

Od danes naprej imajo naši obveščevalni organi nalog, usmrtiti vsakega belogardista, ki bo le še najmanj deloval pri beli gardi. Tudi lastniki hiš, kamor bi se belogardisti začeli zatekati, bodo kaznovani s smrtjo. Vsem tistim pa, ki ste doslej omahovali, kam bi, ali desno ali levo, ali pa vedno z okupatorji, pa tole: Zadnji čas je, da priskočite napomoč. Slovenski narodni vojski – torej OF z večjimi denarnimi zneski, hrano, obleko in obutvijo, kajti skoro bo prepozno, ker dogodki vas bodo prehiteli!

Smrt fašizmu – svobodo narodu!

Osvobodilna fronta Slovenskega naroda

Rajonski odbor

Niso se podpisali, vendar pa je znano, kdo je odbor vodil in kdo so bili člani. Vse niti so se pletle v šentviški lekarni. Napoved so uresničili, saj so bili tega posla vajeni. Tri domačine z Gline, Nika Jovana, Jožeta Winklerja in Franca Zibelnika, so ubili že poleti leta 1942, Henrika Čamernika s Poljan in Roka Polenška iz Vižmarij jeseni 1943, Pavlo in Alojza Skalarja iz Mednega pozimi 1944 in tako dalje. Ubili so tudi večino ljudi s seznama, razen zadnjih dveh. Žal ni ostali samo pri teh, temveč so z uboji nadaljevali.

Leta 1991 so se šentviški farani oddolžili spominu pomorjenih in plošče z njihovimi imeni vzidali na steno farne cerkve. Zasnoval jih je inž. arh. Jože Kregar, ki je imel več sorodnikov med pobitimi, izdelal pa mojster Vodnik iz Podutika. Zbranih je 54 imen. Na plošče so jih vklesali 51, za tri svojci niso dali pristanka. Med žrtvami je samo ena ženska, Pavla Skalar. V župniji Šentvid so komunisti in njihovi privrženci že med vojno izvajali revolucionarno pravo, po katerem so odstranjevali svoje morebitne ideološke nasprotnike. Polovico so jih pomorili pred letom 1945, samih civilistov. Vse kaže, da je bil odstotek civilnih žrtev v župniji Šentvid daleč nad slovenskim povprečjem. Komunisti niso upoštevali, da v njej ni vaških stražarjev in ne domobrancev. Ravnali so se po revolucionarnem pravu in izbirali svoje ideološke nasprotnike in žrtve med nevojaki.

3.1.2. Vsaka od 54 žrtev ima svojo srhljivo zgodbo

Nekaj jih je med njimi, ki zaslužijo posebno pozornost in za katere obstajajo natančni podatki. Ob njihovi usodi bomo bolje razumeli, kakšen je bil tisti čas in kako nevarno je bilo živeti po vesti. Podrobneje bomo opisali usodo uslužbencev, župana, dijakov in študentov domobrancev. Največ bomo pisali o prvem s seznama rajonskega odbora, ker spremlja njegovo smrt nekaj značilnih okoliščin, ki nam nazorno prikažejo, v kakšnih časih smo živeli. Na poseben način pa se izpričuje tudi odnos slovenskega človeka do mrtvih.

3.1.3. France Vrevc, 22. 10. 1898 – maj 1944

Pripoveduje sin dr. France Vrevc.

Moj oče je bil doma z Bleda. Bil je nezakonski otrok in je odraščal pri starih starših. Kot najboljši učenec svoje generacije na blejski osnovni šoli je dobil štipendijo barona Šveglja za šolanje na klasični gimnaziji v Ljubljani in jo je uspešno končal leta 1916. Nato je bil vpoklican k vojakom. Ob koncu vojne je na železniški postaji Bled–Jezero poveljeval skupini, ki je razoroževala vojake, ki so se z vlaki vračali z italijanske fronte. Za oddano orožje so dobili hrano. Orožje so uskladiščili v sokolskem domu na Bledu. Kasneje je oče sodeloval kot prostovoljec pri bojih za severno mejo na Koroškem.

Franc Vrevc

Slika 12. Franc Vrevc

Po koncu vojskovanja je nadaljeval študij na strojni fakulteti v Pragi in v Ljubljani. Zaradi gmotnih razmer je sicer postal absolvent, ni pa diplomiral. Službo si je poiskal v Ljubljani v Kemični tovarni v Mostah. Leta 1924 se je poročil z domačinko z Bleda. Po poroki sta živela z mamo najprej v Ljubljani, nato pa v Šentvidu. Leta 1929 je dobil oče vodilno mesto prokurista v tekstilnih tovarnah Štora (danes Dekorativna in Rašica). Poleg tega je bil upravni svetnik Pokojninskega zavoda v Ljubljani in član škofijske gospodarske komisije.

V družini smo bili štirje otroci. Najprej smo živeli po najemniških stanovanjih v Šentvidu. Tik pred začetkom druge svetovne vojne pa smo se preselili v novozgrajeno hišo na Poljanah, ki so bile že takrat del Šentvida.

V začetku nemške okupacije, ko so Nemci pričeli izseljevati tudi na Gorenjskem, smo se nekaj tednov skrivali pri znancih kmetih, dokler ni prvi val izseljevanja prenehal.

Ko so med vojno zaprli mejo proti Ljubljani, je bil oče prisiljen zapustiti službo v Stori, saj bi bil sicer ločen od družine. Novo zaposlitev je našel v tovarni kovinske galanterije (danes KOT), katere lastnik je bil njegov prijatelj J. Zevnik.

V službo se je vozil s kolesom in tako tudi 13. maja 1944. V Tacnu, na današnji Kajakaški cesti, sta ga pričakala dva partizana. Odpeljala sta ga najprej v bunker na Šmarni gori, nato pa prek smledniškega mostu na Osolnik, kjer je bil zaprt na kmetiji pri Govekarju. Po nekaj dneh zasliševanja in mučenja so ga umorili nekaj sto metrov pod sedlom med Osolnikom in Govejkom na poti, ki vodi v dolino Hrastnice.

O očetovi aretaciji nas je prišel takoj obvestit g. Zevnik. Kmalu za tem smo dobili očetovo pismeno sporočilo, da so ga odpeljali na zaslišanje in da se bo kmalu vrnil. Takrat sem bil star deset let in hodil vsak dan očetu naproti po poti, po kateri se je običajno vračal iz službe. Obhajala me je tesnoba. Ljudje so me pomilovalno gledali, vendar so šli mimo mene brez besed. Ko pa očeta po tednu dni ni bilo nazaj, nam je postalo jasno, da se je zgodilo nekaj strašnega in da ga verjetno ne bomo več videli. Le občasno so prihajale o njem vesti, a so bile med seboj nasprotujoče. Brat Marko je imel tedaj 18 let, sestra Metka štirinajst, mlajši brat Andrej pa komaj dve leti.

Po končani vojni nas je nova oblast označila za družino narodnega izdajalca. Predvsem mater, pa tudi nas otroke so zaničevali in poniževali. Kot prvo so nam skojevci razbili vsa okenska stekla. Po nekaj tednih je hišo zasedel divizijski štab; pobrali so nam vso opremo, celo kuhinjski pribor. Pustili so nam le kuhinjo in eno sobo. Odselili so se oktobra istega leta in zapustili opustošene prostore. Ostali smo brez rednih sredstev za preživljanje. Mama si je dolga leta prizadevala, da bi dobila pokojnino po možu. Obenem je zahtevala sodni proces. Z njim je hotela dokazati, da je bil oče ubit po krivem. Pisala je celo na maršalat, od tam pa je dobila odgovor, da se prošnji ne ugodi. Značilno za takratno dopisovanje je sporočilo šentviških oblasti Zavodu za socialno zavarovanje:

Ljudski odbor Ljubljana

mestne četrti Št-Vid

dne 10. 1. 1946.

Za Vaša poizvedovanja z dne 18. 12. 1945, … glede Vrevc Jerice, roj. 6. 2. 1903, stanujoče Poljane 58, podajamo sledeče: I/ Po rodu je imenovana Slovenka, Kulturbund na našem področju, v kolikor je znano, ni imel pristašev. Glede članstev v ostalih nemških organizacijah ni znanega ničesar. II/ Glede zadržanja med okupacijo pripominjamo, da ona kot ženska ni sodelovala v oboroženih formacijah. Vendar je sodeloval v takih njen sin, kot belogardist in domobranec, ki je tudi zbežal. III/ Zadržanje napram osvobodilnemu gibanju: Tu ni mogoče reči niti eno, niti drugo, če si je možno misliti, da je ona mislila drugo, kot njen mož, ki je bil organizator bele garde in kot tak likvidiran od partizanov 1944. Njeno zadržanje do ljudske oblasti danes je popolnoma negativno. Volilne pravice ni imela. Očita neprestano, da se ji dela krivica, ker se je likvidiralo moža, vendar je razumljivo, zakaj ne nastopi v tem primeru dokaza resnice, kot je to že obljubovala. Na sina ne spominja, ko se je boril proti osvoboditvi našega naroda.

Smrt fašizmu – svoboda narodu!

Za tajnico LO, Cirman Marija l. r.

Do leta 1946 o očetovi usodi nismo imeli nobenih zanesljivih podatkov. Takrat pa so nam kmetje iz Sore in z Osolnika povedali za njegov grob. Na pot smo šli mama, sestra, naša nekdanja gospodinja in jaz. Z vlakom smo se peljali do Medvod, nato pa šli peš do kmeta Rožnika na Osolniku, ki je vedel za grob. Očetovo truplo ni bilo pokopano, ampak samo zagrebeno, tako da so nekaj kosti živali raznesle po okolici. Očeta smo prepoznali po obleki, čevljih in zobeh. Posmrtne ostanke smo zavili in zložili v nahrbtnike in jih v velikem strahu odnesli domov. Položili smo jih v kovinski zaboj in zakopali na vrtu. Šele po dolgih letih smo očetove posmrtne ostanke pokopali na šentviškem pokopališču, kjer danes leži poleg svoje žene. Še vedno pa kljub večkratnim prošnjam nismo prejeli njegovega mrliškega lista.

Ob prekopu je njegove posmrtne ostanke pregledal tudi izvedenec sodne medicine ter ugotovil, da je utrpel oče tik pred smrtjo več zlomov in tudi udarec z ostrim predmetom v predel križnice. Umorjen je bil s strelom v tilnik.

Otroci smo vzdržali, mamo pa je živčno in telesno strlo. Izgubila je moža, nikdar ni prebolela smrti najstarejša sina Marka. Pokojnino so ji priznali šele dobro leto pred njeno smrtjo. Umrla je za srčno kapjo stara 53 let.

Otroci smo ostali sami brez zadostnih sredstev za preživljanje. Šentviška partijska celica je predlagala zaplembo hiše, ki bi jo preuredili v otroški vrtec. Nas pa so nameravali razdeliti po domovih. Proti temu je odločno nastopil tedanji šentviški župan Štular, podprli pa so ga tudi nekateri učitelji šentviške šole. Po tem dogodku se je odnos lokalne oblasti do nas izboljšal. Vsi otroci smo doštudirali, kar pa ne bi bilo mogoče brez izdatne pomoči našega strica Franca Zupana z Bleda. Ta je bil po očetovi smrti materi v največjo oporo. Po njeni smrti pa je v veliki meri prevzel skrb za nas.

3.1.4. Marko Vrevc, 6. 5. 1926. – avgust 1945

Pripoveduje brat dr. France Vrevc.

Brat Marko, rojen leta 1926, je bil v družini najstarejši otrok. Obiskoval je klasično gimnazijo v Ljubljani. Da bi lahko še naprej hodil v slovensko šolo, je ostal tam tudi po 1941. letu. Stanoval je v Marijanišču. Maturo je opravil leta 1944 z odliko. Po njej je ostal v Ljubljani. Na univerzo ni mogel, ker je bila zaprta. Nekaj časa so ga preživljali družinski prijatelji. Zaradi zaprte meje nismo imeli z njim skoraj nobenih stikov in ne vemo, zakaj je v začetku leta 1945 pristopil k domobrancem. Domnevamo, da ga je k temu nagnila očetova smrt. Maja se je umaknil na Koroško. Bil je vrnjen in zaprt v Škofovih zavodih v Šentvidu. Marko Kremžar piše, kako je videl, da so brata pretepli le zato, ker so našli pri njem rožni venec in svetinjico. Ob amnestiji je bil po pripovedovanju zapornikov izpuščen skupaj z domačinoma Tonetom Jovanom in Francem Riglerjem. Pri izhodu so jih pričakali domači terenci. Odvedli so jih proti Pržanju, jih v gozdu pomorili in zakopali. Za grob ne vemo.

Marko Vrevc

Slika 13. Marko Vrevc

3.1.5. Karel Erjavec, 3. 11. 1896 – 29. 6. 1944

Pripoveduje sin Frenk Erjavec.

Moj oče je imel uspešno mizarsko delavnico na Brodu. Imel je ugled, ker je bil sposoben in pošten in so ga zato pred vojno izbrali za župana.

9. junija 1944 so Nemci odkrili komunistični bunker v osrčju Vižmarij v gospodarskem poslopju pri Rženu. Tu se je kovala usoda domačinov. Našli so namreč dokumente, ki so to potrjevali. Čez nekaj dni so mi gestapovci na nogometnem igrišču vzeli kolo in naročili, naj pošljem ponj očeta. Nisem razumel, kaj hočejo. Prosim sem strica, da me je spremljal. Domov si brez kolesa nisem upal. Stricu so rekli, da hočejo banditi ubiti mojega očeta in še nekaj drugih vaščanov. Ker je bil moj brat takrat pri partizanih, se mi opozorilo ni zdelo resno in sem pač mislil, da nas hočejo preizkušati. Brat Drago je namreč pobegnil iz nemške vojske.

Zjutraj sem prišel v delavnico brez kolesa in zamudil delo. Ko je oče opazil, da nimam kolesa, me je vpričo vseh zaposlenih mahnil okrog ušes. Nisem mu ostal dolžan in užaljen povedal, kaj se plete. Prepir je slišala mama in očeta pregovorila, da je šel na gestapo.

Karel Erjavec

Slika 14. Karel Erjavec

V Goljarjevi vili, kjer je bil štab, so mu pokazali seznam, zaplenjem v bunkerju pri Rženu. Na seznamu ljudi, ki so bili predvideni za likvidacijo, je bilo tudi očetovo ime. Vrnil se je domov prepaden in močno zamišljen in peš, saj ni imel toliko moči, da bi se peljal.

Mama ga je nestrpno čakala. Šla sta v hišo, jaz pa sem vlekel na ušesa: »Res je, kar je rekel Frenk. Na spisku imajo sedem Brodčanov, med njimi sem jaz, brat France, Janez Skok, Maks Zupančič, Jože Dolinšek, Felc in verjetno tudi moj brat Tine, ki je napisan kot Klajder (po domače). Mene imajo zapisanega kot župana Karla. Svetovali so mi, naj se odselimo v Avstrijo in vzamemo orožje od njih, da bi se branili. Odgovoril sem jim, da se ne čutim krivega. Nisem organizator bele garde, kot piše na tistem seznamu, ki sem ga dobil na vpogled.«

Čez teden dni so vdrli pozno ponoči v našo hišo na Brodu 10. Prišlo je približno deset partizanov v uniformi. Pobrali so vse, kar je bilo količkaj vredno, zlatnino, obleko. Celo moji dveletni sestri niso prizanesli. Partizanka Vera Mrhar (Blaževa) ji je iz ust vzela dudko z besedami: »Tudi pri nas rabimo take priboljške.«

Danilo se je že, ko so z zvezanimi, prvimi štirimi s seznama krenili proti Mednemu in od tam naprej v gozdove pod Tehovcem. Priredili so proces, jih mučili in pobili.

Po tistem se je zares ustanovila domobranska postojanka v Šentvidu; kasneje so jo premestili v Goričane.

Ko je brat Drago, borec Kokrškega odreda, izvedel, kaj so napravili z očetom, je pobegnil in se javil Nemcem. Vstopil je v domobranske vrste in pregovoril tudi mene, čeprav sem imel komaj 16 let. Po hrabrosti mu nisem bil kos. Nekako smo izvedeli, kje leži oče. Truplo, na katerem so bili vidni znaki mučenja, smo pokopali na domačem šentviškem pokopališču 19. marca 1945.

3.1.6. Mihael Duhovnik, 29. 9. 1908 – 17. 3. 1944

Pripoveduje brat dr. Jože Duhovnik.

Brat Miha je bil po poklicu mizarski delovodja, zaposlen pa kot vodja prodaje pri Roku Arharju. Partizani so ga odpeljali 15. marca 1944 zvečer s še dvema iz Vižmarij, Jožetom Kregarjem in Martinom Cvrtnikom. V Seničici so vzeli Vinka Kodra, po domače Tinčkovega, v Goričanah pa Franca Rožnika. Še isto noč so prišli do Osolnika in tam ostali čez dan. Zvečer so nadaljevali pot do Krivega Brda, vasi južno od Sv. Lenarta oziroma Luše, do hiše št. 1, ki gleda že v Selško dolino. Na podstrešju te hiše so jih ponoči zasliševali, jim očitali sodelovanje z gestapom, jih pretepali in jim skušali izsiliti priznanje. Od daleč so jim kazali gestapovske legitimacije, ki naj bi bile njihove, niso pa jim jih dali v roke. Zjutraj 17. marca so jih odpeljali na vojaško cesto, ki vodi od Zminca na Blegoš. Po dveh kilometrih jim je Vinko Koder skušal pobegniti, a so ga ustrelili. Sto metrov naprej so jim ukazali izkopati grob. To so napravili temeljito, saj so izkopali ne samo zemljo, temveč tudi trdno kamnino – kremenov konglomerat tako, da so napravili prostoren grob za vse štiri. Nato so jim zvezali roke, jih postrelili, položili v grob ter jih zagrebli.

Mihael Duhovnik

Slika 15. Mihael Duhovnik

Angela Petrič, sestra Franca Rožnika, je iskala bratov grob. Šla je po sledi mimo Osolnika in prišla do Krivega Brda prav do hiše št. 1.

Avgusta meseca leta 1945 sem šel z njo na Krivo Brdo še jaz in skušal izvedeti od gospodarja Potočnika (po domače Jernaja), kje naj bi bili pokopani tisti, ki so jih osumili sodelovanja z gestapom. Dolgo se je izvijal, končno pa le povedal, da je njihov grob na ostrem ovinku na vojaški cesti na kraju, odkoder se vidi nazaj na njegovo domačijo. Šla sva po poti in se ozirala nazaj, da bi videla Jernajevo hišo oziroma skedenj, ki je zakrival samo hišo s te strani. Z ostrega ovinka sva se povzpela na pot in tam opazila, da tla niso naravna, ampak nekoliko razkopana. Našla sva tudi luknjo, ki jo je izkopala lisica, da bi prišla do pokopanih, pa je popustila, ker je naletela na trdno kamnino. Ko sva ocenila velikost groba, sva prišla do prepričanja, da je to res grob štirih pokojnih.

Na ministrstvu za notranje zadeve sem imel sošolca pravnika Borisa Trampuža. Poprosil sem ga, da mi priskrbi dovoljenje za bratov prekop. Po nekaj dneh mi je sporočil, da lahko pridem ponj. Dovoljenje sem res dobil in ga izročil svakinji Anici Duhovnik takoj, ko sem prišel domov. Pri njih sem stanoval od julija dalje. Ko sem se drugi dan vrnil z dela, mi je povedala, da se je dopoldne oglasil nekdo s krajevnega odbora OF in zahteval od nje, da mu dovoljenje izroči. V strahu pred posledicami mu ga je dala.

Angela Petrič je prav tako prosila za dovoljenje za prekop brata Franca in ga tudi dobila. Septembra meseca smo se pripravili na to, da odkopljemo Franca Rožnika, pri tem pa prestavimo tudi bratovo truplo v kovinsko krsto, da bi ga pozneje, ko bi dobili dovoljenje, lažje preložili v leseno. Nato smo grob prekrili ter postavili lesen križ z datumom njegove smrti – 17. 3. 1944. Pri tem smo našli tudi grob Vinka Kodra. Odkrili smo vdrtino na ozki stezi, ki je vodila v hrib s poti na vojaško cesto. Danes tega kraja ne moremo več zaznati, ker so napravili nove poti za izkoriščanje gozda, delno tudi zato, da zakrijejo stare grehe.

Nečak Miha Duhovnik je po materini smrti 1969. leta dobil dovoljenje za prekop svojega očeta, tako da smo ga prepeljali na pokopališče v Šentvidu, kjer počiva skupaj s svojo ženo Anico.

3.1.7. Srečko Huth, 9. 6. 1907 – 15. 10. 1943

Pripoveduje Rok Aleš.

Gorenjec, rojen v Podkorenu, je bil od leta 1937 duhovnik in katehet v Šentvidu. Po nemški zasedbi Gorenjske se je umaknil v Ljubljano. Nekaj časa je bil oskrbnik farne podružnice Planina pri Šentjoštu nad Horjulom. Od tam je imel stike z Gorenjsko in videl, kako primanjkuje duhovnikov. Odločil se je, da bo deloval ilegalno. Ostal je na Planini, od tam pa hodil povsod tja, kjer so ga potrebovali. Neke decembrske noči 1941 je celo maševal na Šmarni gori. Skrivati se je moral pred Nemci in pred partizani.

Srečko Huth (v zadnji vrsti tretji od leve) s šentviškimi fanti na izletu                         pri Sv. Petru nad Begunjami 1940

Slika 16. Srečko Huth (v zadnji vrsti tretji od leve) s šentviškimi fanti na izletu pri Sv. Petru nad Begunjami 1940

15. oktobra 1943 se je napotil na Koprivnik, da bi podelil prvo obhajilo koprivniški mladini, in izginil.

Moja sestra je z družino živela na Jesenicah. Mož je delal v železarni. Imeli so štiri otroke, sina Mirka in tri hčerke. Leta 1943 je bil fant vpoklican v nemško vojsko. Odšel je raje v partizane. Nemci so se maščevali in vso družino preselili v bližino Nürnberga. Z Mirkom sem ostal povezan in ga tudi štirikrat obiskal kar v gozdu nad Sv. Križem. Ne bom pravil, kaj vse mi je pripovedoval. V hosti so se morali izkazovati vsi in vemo kako.

Ko sva bila nekoč spet sama, me je zaupno vprašal: »Stric, ali poznaš kakega duhovnika iz Šentvida, Hutha po imenu? Veš, da je bil nemški vohun. Tu naokrog je hodil. Zadnjič so ga naši aretirali, ko je šel maševat na Koprivnik. Domačin ga je peljal iz Bohinja na kmečkem vozu. Iz zasede sta ju ustavila dva partizana, oblečena v gestapovsko uniformo. Hutha sta aretirala, kmetu pa ukazala domov. Potem so ga obesili na drevo, spodaj zakurili in ga spuščali na ogenj. Bil je že ves opečen, pa ni hotel ničesar priznati.

Toliko mi je ostalo v spominu, kar mi je govoril. Verjel sem mu, saj je bil glavni terenec v jeseniškem kotu. Na vse skupaj sem pozabil. Ko pa so sedaj v Šentvidu postavili spominske plošče med vojno pobitim in sem na njej prebral ime tega duhovnika, me je to spodbudilo, da sem šel raziskovat na Koprivnik. Ljudje bodo gotovo kaj vedeli.

Najprej je slabo kazalo. Domačini so se držali skrivnostno: »Jaz nič ne vem, tega vprašajte, ja, tudi jaz nič ne vem – danes ni nikomur zaupati.« Tako sem obredel nekaj hiš; povsod so me pošiljali naprej. Potem pa sem srečal starejšo žensko, ki mi je le zaupala, da je bil res g. Huth ubit na Koprivniku. Kmet iz tiste hiše da je vozil, da je bil spet pri oni hiši v gnoj zakopan, da so ga potem od tam prekopali in prenesli ostanke v jamo, vendar premalo globoko in so lisice izbrskale kosti. »Kje so pa zdaj, tega ne vem!«

»Gospa, vi vse veste, pa se bojite,« ji pravim. »Glejte, jaz vas ne poznam, vi mene ne poznate, bi mi lahko kaj več zaupali.« »Ja, v tisto hišo pojdite ali pa v ono, tam več vedo,« mi zaupa žena.

Tega dne nisem vsega izvedel, zato sem po nekaj tednih še enkrat poskusil. Srečal sem može, se spustil z njimi v pogovor in mimogrede vprašal, ali kaj vedo o duhovniku, ki so ga pobili partizani. Tako je eden od njih le spregovoril: »Ja, nekaj vem, pa sem bil še otrok. Tudi jaz sem takrat čakal na prvo obhajilo. Vidite, pri tej hiši je bil v gnoj zakopan. Še lani je sveča gorela pri gnoju. Tisti, ki ga je pobil, se je hvalil, kako ga je na koncu usekal s krampom po glavi in da je tedaj bevsknil kakor pujs. Tam gori na skednju za vasjo so ga pa pekli in spuščali na ogenj. Pravijo, da je imel hostij po žepih kot toče. Iz tega je nastala legenda, da je tisto leto na Koprivniku padala tako debela toča, da je vse zeleno oklestila. Ljudje niso imeli kaj za živino. Še sreča, da so bile živilske nakaznice.«

Pri cerkvi pa sem srečal staro ženico, ki mi je na moje poizvedovanje odvrnila: »Nič ne skrbite! Huth je že v blagoslovljeni zemlji.«

Pa še enega gospoda sem naprosil, naj mimogrede, ko gre večkrat na Koprivnik, kaj poizve. Pa mi je po nekaj tednih sporočil, da je dobil odgovor: »A zdaj še ti brskaš? Že zadnjič je tu nekdo raziskoval. Ali ste kaj v zvezi?« »Ne, ne, kar tako vprašam. Nekoč sem slišal o tem, pa sem se sedaj spomnil.« Opozoril me je, naj ne poizvedujem več, ker je nevarno.

3.1.8. Polde Koman, 20. 10. 1927 – 30. 5. 1945

Pripoveduje sestra inž. Ljudmila Koman.

Ko so vsa ta desetletja šepetali o vročih mesecih leta 1945, se je neprestano ponavljala zgodba o fantu iz Dravelj, ki so ga v taborišču v Kranju edinega ustrelili pred vsemi. Podrobnosti so bile surove, izprijene, neverjetne. Zdelo se je, da se hočejo pripovedovalci izživljati nad smrtjo nesrečnega fanta in prikazati njegove morilce v preveč črni luči.

Kmalu smo izvedeli, da je bil to naš Polde. K domobrancem je šel mladoleten zaradi sošolcev, ki se jim je pridružil. Oče se je jezil, pa ni nič pomagalo. Že julija 1945 nam je sovaščanka povedala, kaj se je zgodilo. Od knojevca, ki je bil zraven, je izvedela, da je prišel do Kranja in da so ga tam ustrelili. Vrnjen je bil s transportom v torek, 29. maja. Domobrance, ki so bili prepeljani skozi karavanški predor in prišli v Kranj, so iztovorili na železniški postaji, jih peljali čez most in gnali po Jelenovem klancu navzgor, skozi mesto in po cesti proti Golniku. Nekaj sto metrov naprej na desni strani je bilo taborišče, približno tam, kjer stoji danes zavarovalnica, nasproti porodnišnice.

Domobranec, ki je bil zraven, je povedal tole:

»Tisti torek, 29 maja, je bila že noč, ko smo prišli v taborišče. Posedli in polegli smo kar zunaj po dvorišču. Zjutraj so nas spustili v barake. Komaj smo se dobro namestili, so že začetli brskati po nahrbtnikih. Tega fanta z očali od prej nisem poznal. Postal sem pozoren, ko je nastala na lepem okrog njega gneča in zaslišal vpitje partizanov, da so našli municijo. Eden od njih ga je začel kar s pištolo tolči po obrazu in mu izbijali zobe. Potem so ga odpeljali. Kaj so dobili pri njem, nismo videli. Tisto prvo je bilo, da naboj za brzostrelko, pozabljen med perilom, ali pa so mu ga podtaknili. Kasneje so nekaj govorili o prazni granati, ki da si jo je priredil za posodico. Pištolo so si izmislili partizani.

Zvečer zbor. Postrojili so nas v dve vrsti, precej narazen druga od druge. Na povelje smo posedli. Pripeljali so fanta. Roke je imel zvezane na hrbtu z žico. Bil je brez očal. Njegovi črni lasje so se lepili na čelu od strjene krvi. Moral se je plaziti po sredini špalirja od vzhoda na zahodno stran in nazaj. Za njim je stopal partizanski oficir, postaven, močan, temnejši. Zdi se, da je bil komisar, saj smo tudi kasneje videli, kako je vse skakalo okrog njega, brž ko se je prikazal. Spominjam se, da je imel na sebi angleške jahalne hlače, značilno prešite. Škornje je imel tako pološčene, da so se svetili. Mračilo se je že, vendar sem vse dobro videl, saj sem sedel le nekaj metrov proč. Omenjeni oficir je držal v rokah nemško strojno puško. Imela je velik nabojnik za kakih dvajset nabojev. Menim, da so imeli Rusi ravno to puško za model, ko so napravili brzostrelko tipa kalašnikov. Fantu je ukazal, naj se uleže na trebuh. Igral se je s puško, divje repetiral in premikal vzvode, kot da se je nekaj pokvarilo, potem pa izstrelil v zrak dva ali tri strele. Končno je hladnokrvno naperil cev proti fantovemu tilniku in spustil rafal. Slišalo se je, kot da je zavrela kri, ki je brizgnila iz ran. Telo je negibno obležalo.

Prisotni domobranci smo pretreseni opazovali, kaj se je zgodilo. Saj smo vedeli, da so ti ljudje vsega zmožni, vendar … Nobenega skrivanja, obredni umor, brez strahu pred odkritjem dejanja. Oficir je nato vabil ostale, naj se prostovoljno javijo, da bo še nje ustrelil. Seveda se ni nihče oglasil. Nato je dodal, da nič zato, saj vseeno to še vse čaka.«

Taka je zgodba enega od prisotnih. Nekateri trdijo drugače, da je bilo ponoči, in to med 29. in 30. majem. Oficir, ki ga je ustrelil, je bil po pripovedovanju Milana Zajca doma z Vrhnike in se je kot partizan boril na Primorskem.

Truplo so pustili ležati. Zjutraj je prišel v taborišče komandant. Prijezdil je na konju v lepi partizanski uniformi. Spremljal ga je velik pes, ki je začel o vohavati bratovo truplo. Komandant je cinično siknil: »Čudno se mi zdi, da pes hoče vohati izdajalsko kri.« Sprva je ukazal, naj truplo vržejo v latrino, potem pa, naj ga pokopljejo. Na severozahodnem koncu taborišča je bil topolov drevored in tam so domobranci izkopali jamo in ga zagrebli.

Še preden smo izvedeli, da so Poldeta ubili, moralo je biti junija, so prišli k nam domači partizani, preiskali in premetali vso hišo ter pobrali vse, kar je bilo njegovega: rojstni list, vsa spričevala, pisma, fotografije, obleke, čevlje, skratka, hoteli so izbrisati vsako sled za njim. Tudi okupatorji tega niso delali.

3.1.9. France (1917–1945) in Rafko (1919–1945) Kregar

Pripoveduje sestra Cilka Kregar.

Živeli smo v Zapužah pri Dravljah. V družini nas je bilo sedem otrok. Brat Stane je postal duhovnik in se uveljavil kot akademski slikar, France in Rafko pa sta izgubila življenje po koncu vojne in sta njuni imeni vklesani na steni šentviške cerkve.

France Kregar

Slika 17. France Kregar
Rafko Kregar

Slika 18. Rafko Kregar

France se je izučil za krojača pri Jožetu Arharju v Vižmarjah in delal pri njem do nemške okupacije l. 1941. Nato se je zaposlil pri krojaču Celarcu v Dravljah. Ob italijanskih racijah leta 1942 je čakal doma, da pride na vrsto. Našo hišo so slučajno zgrešili. Vse, ki so jih pobrali, so odpeljali v Gonars.

Kmalu nato je prejel anonimno grozilno pismo z zahtevo, da se mora javiti partizanom. Ker je slutil, da ga čaka likvidacija, si je napravil za čez noč skrivališče v domači hiši.

Ker tako ni šlo, je leta 1943 stopil k domobrancem. Zaposlili so ga kot krojača v delavnicah na Srednji tehniški šoli v Ljubljani. Prebival je še vedno doma, tja pa je hodil na delo. Z drugimi je šel na Koroško, od tam pa bil vrnjen v Škofove zavode. Kako je bilo z njim, nismo nikdar izvedeli.

Bil je zelo mirne narave, zaveden katoliški fant, za politiko se ni zanimal in je želel, da gre vse skupaj mimo njega. Vedel je za sestanke, ki so jih imeli sosedje komunisti, pa ni nikogar izdal.

Rafko je bil dve leti mlajši od Franceta. Končal je srednjo keramično šolo v Ljubljani. Za ta poklic je bil nadarjen in kot keramik zelo cenjen. Zaposlil se je pri pečarju Pirnatu na Viču, ki je izdeloval keramične izdelke za kmečke peči in kamine. Bil je bister fant in ga je zanimalo vse. Tako se je družil s študentom medicine Francem Riglerjem, ki je s starši živel blizu nas. Ujemala sta se v vsem. Študent je vedel več in mu veliko povedal o zablodah komunizma.

Tudi Rafko je dobil pismo, naj gre v partizane, z grožnjami, kaj se bo zgodilo z njim. Zato je šel med prvimi fanti v Dravljah k domobrancem. Nekaj časa je še stanoval doma, bil nekaj časa v Višnji Gori, nato pa šel leta 1944 v Cerklje pri Kranju. Z drugimi je ob koncu vojne odšel na Koroško v dobri veri, da se kmalu vrne. Vrnjen je bil v Škofove zavode tako kot France. Sosed Jože Borštnar, ki je bil partizan in stražar v taborišču, nam je prišel kmalu povedat, da je govoril z njim. Da je brat lačen in prosi pomoči. Mama je pripravila majhen paket, vendar dvomim, da ga je dobil. Drugič se je Jože oglasil za praznik sv. Petra in Pavla 29. junija z besedami: »Danes so vašega Rafkota peljali v Kočevje na prisilno delo.« Od takrat se fant ni več oglasil pri nas. Da naših dveh ne bo nazaj, smo spoznali kmalu. Nismo bili med tistimi, ki so upali in se tolažili, da so njihovi fantje tam v skritih taboriščih in kopljejo rove. Še leta smo slišali tako govoriti partizanske ljudi. Mi smo ju nosili v srcih in čutimo, da ležita poleg našega Staneta, čeprav sta ostala v Rogu. V veliko uteho in zadoščenje nam je, da ju je farna šentviška cerkev sprejela k sebi in sta njuni imeni vklesani na ploščah, pritrjenih na cerkveni zid.

3.1.10. Zaključna beseda

Dr. France Vrevc

Nekaj posebnega je zakasnela revolucija v tistem delu šentviške fare, ki je pripadal Nemcem. S kar dveletno zamudo so začeli terenci s pomočjo peščice partizanov, ki so se gibali po Polhograjskih Dolomitih na Škofjeloškem hribovju, pobijati ugledne domačine.

Morda je šlo za prebujanje aktivistične dejavnosti zaradi občutka, da so zaspali. Od povsod naokrog so prejemali vesti o partizanskih zmagah in morali so imeti slabo vest, ker se niso lotili pravih akcij, ampak se samo sestajali, trosili lističe in pisali razglase. Drugi od takih nagibov naj bi bila želja, da se znebijo ljudi, ki nekaj imajo, v upanju, da bodo njihovega premoženja deležni tudi sami. Kot zadnje pa je šlo za izprijenost ljudi, ki so dočakali svoj trenutek, in je mesijanska ideologija, ki je obljubljala raj na zemlji, dopuščala, da so lahko razvili in uresničili temne strani svoje narave in nekaznovano zagospodarili nad življenjem in imetjem svojih sosedov.

Spoznali smo usodo nekaterih žrtev, ki so zapisane na obeležju na šentviški cerkvi. Iz zgodb je razvidna temeljna dilema tedanjega časa. Potrebno se je bilo opredeliti. In ker je revolucionarna levica izhajala iz predpostavke: kdor ni z nami, je proti nam, je to čas, ki predstavlja temno stran slovenske zgodovine. Redki so bili primeri, ko je Slovenec prostovoljno in iz osebnega koristoljubja sodeloval z nemškim ali italijanskim zavojevalcem.

Primeri mnogih žrtev nam kažejo, da je šlo za poštene in pokončne ljudi ter za zavedne Slovence. Toda mislili so s svojo glavo in sprevideli komunistično prevaro. S tem je bila njihova usoda odločena. Mnogi so padli kot žrtve revolucionarnega terorja že med vojno, čeprav so bili civilisti in so revolucionarje ogrožali le s tem, da so imeli pomisleke glede komunističnega početja. Spet drugi so se v želji aktivno poseči v dogajanje in preprečiti namere levičarjem združili pod okriljem domobranskih enot. Tudi slednje je večinoma čakala žalostna usoda. Njihove grobove svojci obiskujejo v Kočevskem Rogu, Hrastniškem hribu in še na mnogih krajih, za grob prenekatere žrtve pa sploh ne vemo.

Sorodniki smo pričujoče zgodbe zapisali v upanju, da bodo mrtvim v spomin in živim v opomin. So naš prispevek k osvetljevanju resnice, ki je prvi pogoj za spravo med slovenskim narodom.

3.2. V ognju groze plapolam

Avtor: Tine Velikonja

3.2.1. Vas pod Slivnico

Grahovo, naselje ob Cerkniškem jezeru, se tako privija ob pobočje Slivnice, da se njegov severni del že položno dviga v strmino. Prebivalci so bili in so še sedaj na slabem glasu, morda po krivici, podobno kot ljudje iz bližje Žerovnice. Vas se ne razlikuje od premnogih na Notranjskem, njeno ime pa ima v zgodovini državljanske vojne v Sloveniji posebno vlogo. Tam je 24. novembra leta 1943 v hiši sredi vasi zgorelo petintrideset mož in fantov, med njimi enaindvajsetletni pesnik France Balantič. Predvsem zaradi njegove smrti, ki ne bo nikdar do konca pojasnjena in bodo zato prihajale na dan nove domneve in trditve, celo najbolj absurdne in hudobne, bo Grahovo pričalo o tistem času na poseben način, drugače kot Grčarice ali Turjak. Pričalo bo o krhkosti telesa kot nosilca duha, o čudežu, po katerem se iz genetske gmote dvomilijonskega naroda rodi pesniški genij, in o nasilju, ki ta božanski dar mimogrede potepta, ne da bi se sploh zavedalo, kaj se je zgodilo.

Površno gledano, je zgodba kratka. Tri partizanske brigade, ki so skupaj štele nekaj nad tisoč borcev, so napadle izpostavljeno in neutrjeno postojanko s petinsedemdesetimi domobranci. Hišo in cerkev z zvonikom, kjer je del branilcev vztrajal do konca, so napadalci po štirinajsturnem boju zažgali. Branilci so umrli v boju ali v ognju goreče hiše in zvonika, tiste, ki so se že prej predali, pa so postrelili in pometali v ogenj.

Tudi scena celotne drame je preprosta. Presihajoče jezero, napolnjeno do vrha, po sredi vasi deželna cesta z Rakeka proti Blokam in Loški dolini, nanjo se stekata stranski cesti z Gornjega Jezera in Blok. Na križišču vzporedno z glavno cesto velika Jankotova hiša, po lastniku so ji rekli tudi Krajčeva ali kar Na vagi. Glavni vhod na južni strani ob glavni cesti, v njej spodaj trgovina s skladiščem, zgoraj mostovž in sobe, v katerih je prebivala večina posadke. Pred hišo spredaj vaga za tehtanje voz in njihovega tovora. Nasproti hiše na drugi strani ceste cerkev z zvonikom. Last Krajčevih je bila tudi hiša na južni strani ceste, Matjaževa, v njej so stanovali, in hiša, kjer so imeli pisarno. Posadka je imela v njej kuhinjo in pisarno.

Dodajmo še, da so nebo prekrivali grozeči oblaki, veter se je neprijazno podil okrog hiš, po tleh pa so ležali ostanki mokrega snega, ki ga je nametlo prejšnji dan.

Balantič je prišel v Grahovo kot vaški stražar marca 1943 s Kremžarjem, potem ko se je komaj opomogel po Gonarsu:

3.2.2. Svoboda

Tovariš, čuj, nikar ne sej več kvant,

postani resen, kmalu bom umrl,

zavil v odejo in oči zaprl,

morda nocoj še, ti veseli fant.

Nikar se s tako grozo mi ne smej,

oči imaš kot dva velika novca,

za mrežo tu se delaš pustolovca,

pa se bojiš svobode, cest brez mej.

Razumeš? Saj nekje pač mora biti,

– vem, da umiraš tudi ti po njej –

nekje se je najedel bom do sitega.

Nekje … Kjer bo lahko mi pozabiti

podobo matere, sestra in prej

še doma se kadečega, razritega.

Po kapitulaciji Italije je šel skozi hude preizkušnje, bil v skupini, ki se je pod Kremžarjevim vodstvom rešila iz obkoljene hiše v Pudobu, v prvi polovici novembra pa ga spet najdemo v Grahovem.

3.2.3. Domobranska postojanka na osvobojenem ozemlju

Ne bomo se ustavljali in protestirali zaradi nesorazmerja med številom napadalcev in branilcev, ki ni zadnjim dajalo nobene možnosti, pač pa ob vprašanjih, ki se grmadijo od vsega začetka slovenskega protikomunističnega upora. Ne zastavljamo si jih prvič in ponavljali jih bomo, dokler bo potrebno.

Govoriti bo treba o začetku. Zakaj so bile postojanke vaških straž med seboj tako slabo povezane, zakaj ni bilo v vojaškem vodstvu prave hierarhije in se ni natančno vedelo, kdo poveljuje in kdo mora ubogati? Res je, da Italijani tega niso dovoljevali, ker so hoteli imeti vaške straže šibke in nepovezane, s tem pa popolnoma odvisne.

Prosvetno društvo Grahovo leta 1940. V sredini dekan Alojzij Wester, na                         skrajni levi bogoslovec Vinko Šega, zraven pomešani njegovi štirje bratje.                         Tretji z desne brat Alojz, ki je umrl v italijanski internaciji. Drugi so                         ali umrli ob napadu na Grahovo ali pa so bili kot domobranci vrnjeni iz                         Vetrinja in jih ni bilo domov.

Slika 19. Prosvetno društvo Grahovo leta 1940. V sredini dekan Alojzij Wester, na skrajni levi bogoslovec Vinko Šega, zraven pomešani njegovi štirje bratje. Tretji z desne brat Alojz, ki je umrl v italijanski internaciji. Drugi so ali umrli ob napadu na Grahovo ali pa so bili kot domobranci vrnjeni iz Vetrinja in jih ni bilo domov.

Vse lepo in prav, a koga so za kakršnokoli dovoljenje vpraševali partizani?

Raziskati in oceniti bo treba, kako je bilo mogoče, da ob kapitulaciji Italije, na katero je bilo treba računati vsaj ob Badogliovem puču, niso bili opozorjeni naprej. Poveljniki so imeli v zapečatenih kuvertah nesmiselno navodilo, naj se zberejo na Turjaku in čakajo Angleže, namesto zahteve in navodil o prevzemu oblasti. Kot prvo bi morali predajajočo se okupatorsko vojsko za vsako ceno razorožiti in preprečiti, da bi se orožja polastili partizani, Če bi se Italijani branili, bi bilo treba streljati.

Kako, da niti takrat niso delovali povezano in so se pustili premagovati partizanskim brigadam, ki so uničevale eno postojanko za drugo, čeprav je bilo 9. septembra 1943 vaških stražarjev enkrat več kot nasprotnikov. Vemo zakaj: bili so branilci in ne napadalci. Kljub temu pa bi moralo vodstvo predvideti vse možnosti in se seveda nanje pripraviti.

In končno tisto najpomembnejše, kako, da se jim vsaj takrat ni posvetilo, da se dogodki razvijajo v njih škodo. Kako je mogoče, da so si zatiskali oči pred mednarodnim položajem, ki je celo slepcu napovedoval, da bodo slovenski protikomunisti ob zmagi zaveznikov, ki se je že napovedovala, ostali na cedilu.

Res je, sodelovanje z okupatorjem je bilo izsiljeno. Vsakdo se ima pravico braniti, tudi pred lastnim bratom. Vendar ne bi smeli biti tako uverjeni, da se bo zahodnim zaveznikom dalo to dopovedati. Da slovenski protikomunisti niso pravi zavezniki, se je najbolj zavedal okupator. Teh zaveznikov po sili ni niti cenil, še manj, da bi jih imel rad. Nezaupanje in antipatija sta bila obojestranska. Čeprav so Italijani vedeli, za kaj gre, so ob svoji kapitulaciji raje oddajali orožje partizanom kot vaškim stražarjem. Njihovi topničarji so celo pomagali pri napadu na Grčarice in Turjak. Tudi poveljniki nemških enot so se ob koncu vojne ponekod dogovarjali, da predajo domobrance, če bi jim partizani za nagrado zagotovili varen odhod.

Grahovo simbolno govori o nemoči slovenskega protikomunističnega upora. Kakor so v Jankotovi hiši skoraj brez glasu zgoreli njeni branilci, tako je ob koncu vojne padala pod rabeljskimi streli v jaške in brezna skoraj celotna domobranska vojska. Zanašala se je na prikrita nasprotja med zavezniki. Ta so izbruhnila, ko je bilo vojne konec. Edini, ki so zares vedeli, kaj hočejo, so bili komunisti. Prigrabili so si nagrado in se z železno zaveso ogradili od svobodnega sveta. Samo nje lahko štejemo za resnične zmagovalce prvega dela druge svetovne vojne. Čeprav se je v njej demokracija borila proti totalitarizmom, se je taktično povezala z enim, da bi lahko premagala druga dva. Končalo pa se je tako, da je uspelo komunistom pobrati ves plen in preživeti skoraj petdeset let. Niso ga uničile sovražne vojske, pred katerimi je strašil svoje prebivalstvo in žugal svobodnemu svetu, ampak se je sesul od znotraj, ker ni bil zmožen nositi življenje.

Prihod novomašnika Vinka Šega v Grahovo 4. julija 1943. Levo del Krajčeve                         hiše, na desni hiša, v kateri je bila ob napadu domobranska kuhinja in                         pisarna. Zadaj Slivnica.

Slika 20. Prihod novomašnika Vinka Šega v Grahovo 4. julija 1943. Levo del Krajčeve hiše, na desni hiša, v kateri je bila ob napadu domobranska kuhinja in pisarna. Zadaj Slivnica.

V metež državljanske vojne se je tako zapletel mladi pesnik, ki v tej vojni ni imel kaj iskati. Res pa je, da se je zavestno pridružil branilcem demokracije in evropske kulture, čeprav ne tako odločno kot prijatelj France. Ko spremljamo njegovo usodo in prebiramo njegove pesmi, vseeno ne moremo spregledati dvojnosti, razklanosti med besedo in dejanji. Kot da je ta zunanji svet zanj nekaj navideznega, čeprav nujnega in ga je treba upoštevati, tisto resnično pa je notranje življenje, notranji ogenj. Balantič ne bi mogel napisati pesmi, kot so Hej brigade, Samo en cvet ali Oče, mati, bratje in sestre.

3.2.4. Doma

Kako doma je dobro in lepo,

vsi dnevi nosijo klobuk po strani,

dekletu sladki zlezli so v glavo,

da sanja le o svatbi razigrani.

Pa kaj bi ne! Njen oče dom popravil,

pobelil vnovič izbe za sprejem,

zdaj le še čaka, da bi me pozdravil,

da jaz kot dedič mu oči zaprem.

Tovariš, daj, s pestjo me daj po glavi!

Kam raste sen, saj skoraj sem pozabil,

da sem preklet kot ves moj borni rod.

Ne bom je zrl v nevestini opravi,

očeta so zagrebli ji na Rabu

in jaz nekoč segnil bom bogve kod.

3.2.5.

Zgodbe o Grahovem iščejo pesnika med branilci v obkoljeni hiši sredi vasi, a ga ne najdejo. Zdi se tako, kot da vsakokrat zapusti oder, še preden se dvigne zavesa. Pač pa se nam na tej poti po njegovih skoraj zabrisanih sledeh vedno bolj jasno riše podoba njegovega prijatelja Franceta Kremžarja kot mladega človeka silnega duha in volje.

Nemška ofenziva v drugi polovici oktobra in začetku novembra 1943 je bila za partizane bolj nevarna kot roška poleti 1942, saj jih je izrinila na rob Slovenije. Za prebivalstvo ni bila tako katastrofalna. V tem pogledu so bili Italijani hujši okupator kot Nemci. Ob nemški ofenzivi niso gorele slovenske vasi, padali talci in niso tisoči ljudi pristali na Rabu. Partizanske brigade so se osule na slabo polovico. Večina prisilnih mobilizirancev se je razbežala, a vojaško jedro je ostalo. V spominih Staneta Semiča–Dakija beremo, kako so se brigade ob ofenzivi reševale v Javornike in Snežnik (Najboljši so padli, 1971, 3, 64–73), potem kljub prihajajoči zimi šle nad Grahovo, čez deset dni uničile domobransko postojanko v Velikih Laščah in bile zaustavljene šele v Kočevju. Z Grahovom opravi na hitro. Iz zgodb, ki jih bomo objavili, bo postalo jasno, da niti ni vedel ali pa je pozabil, kako je potekal napad, čeprav je brigadi, ki je napadala, poveljeval. Zdi se, da se je tako skopo in po svoje razpisal, ker je podrobnosti pozabil, imel pa tudi slabo vest. Zmagovalci se niso razdivjali samo nad zajetimi branilci, ampak tudi nad civilisti, ki so jih pobirali po hišah. Bolj se je razgovoril Franci Strle v kroniki o Tomšičevi brigadi (F. Strle, Tomšičeva brigada 1943, 530–542, Naša obramba, 1989). Če upoštevamo, da je bila popolna tema, je presenetljivo, da je prišel do tako podrobnih podatkov. Ko pa seveda primerjamo njegovo pisanje s tistim, kar so povedale naše priče, ne moremo spregledati, kako po domače so se pisale partizanske kronike in so zato bolj zbirka pravljic za lahko noč kot zgodovina.

3.2.6. Če se bojite, se pa umaknite!

Kremžar je vedel, kako šibek je njegov položaj in da ga ni mogoče primerjati s tistim pred kapitulacijo Italije. Prej je bila v Grahovem postojanka v srcu Notranjske, vpeta v mrežo drugih naokrog. Niso bile močne, vendar oprte na italijanske posadke. Zdaj so bili Loški Potok, Loška dolina in Bloke izpraznjeni. Vedelo pa se je, da je v snežniških gozdovih ostalo vsaj tisoč dobro oboroženih partizanov, ki so po končani nemški ofenzivi spet povezali svoje razkropljene in oskubene enote in je bilo Grahovo zanje kot naročeno, da spet pokažejo svoje mišice.

Morda ni računal, da se bo nadnje spravila takšna sila, in vseeno upal, da bo dobil zadostno in pravočasno pomoč. Kot kaže, pa je sklenil ostati za vsako ceno. Dovolj mu je bilo umikanja. Grahovo je zapustil ob kapitulaciji Italije, se rešil iz obroča v Pudobu, zavit v črnino noči in zaveso megle, bežanja mu je bilo skratka dovolj. Čutil je, da varuje te vasi pod Slivnico in da si je pridobil pri prebivalcih ugled in zaupanje. Da bi zbežal ob prvi nevarnosti, se mu je zdelo nevredno pravega vojaka.

Francetov brat Marko po svoje potrjuje našo domnevo:

Te dni sem listal po Balantičevih pesmih, v knjigi, ki je izšla v domovini (Temni zaliv Franceta Balantiča, F. Pibernik). Pogled mi je obstal na opombah, ki sem jih pri prvem branju verjetno spregledal, ker niso bistvene za doživljanje Francetove poezije. Niso pa brez pomena za razumevanje in za točnost zgodovinskega okvira, ki ga predstavljajo dogodki ob njegovi smrti.

Tole sem bral pod zapiskom 23. 11. 1943.: »Kremžar bi se s celotno posadko moral v mraku umakniti, a povelja nadrejenih ni izpolnil.«

Prepričan sem, da avtor Balantičeve kronologije povzema to mnenje, ki ga izraža kot dejstvo, po virih, ki jih je imel na razpolago. Vendar gre za trditev, da je France Kremžar odgovoren za grahovsko tragedijo, ki po svojem pomenu presega razsežnost poraza ene od domobranskih posadk. Ni moj namen polemizirati ne s piscem ne z vojaškimi strokovnjaki, ki so pred leti pisali o zgrešeni obrambni taktiki grahovske posadke. Ker morem o stvari vsaj deloma pričati, menim, da je moja dolžnost opozoriti bodoče zgodovinarje, naj dogodke preverijo, preden jih predajo zanamcem kot dejstvo.

Brat France je bil nekaj dni pred smrtjo v Ljubljani na domobranskem poveljstvu, kjer je, kot nam je povedal, prosil za nekaj težkega orožja in za navodila glede verjetnega partizanskega napada. Orožja ni dobil, štabni častnik, katerega imena ne bom napisal, ker me spomin lahko vara, pa mu je rekel: »Če se bojite, se pa umaknite!« Ker ni mogel čakati na širši posvet, se je vračal v postojanko praznih rok in tudi brez povelja za umik. Sklenil je, da se bo posvetoval s poveljnikoma domobranskih posadk na Rakeku in v Cerknici.

To vem, ker se je ob povratku na Notranjsko ustavil za nekaj minut doma, da je voščil mami za god, kar je opravil na vrtu pred hišnimi vrati. Ni vstopil, ker se je bal, da ga bo prehitel sneg, ki je že naletaval. Bil je zaskrbljen in na očetovo vprašanje je v nekaj stavkih povedal, kar sem napisal. Poslovili smo se. Ker nas je zanj skrbelo, smo o tem govorili še po njegovem odhodu in mi je stvar ostala živo v spominu.

Kakor je znano, so se po bratovi vrnitvi iz Ljubljane poveljniki treh postojank (Rakek, Cerknica, Grahovo) dogovorili, da ostanejo, kjer so, in da prideta druga dva na pomoč postojanki, ki bo napadena. Tako ne bi bili vsi obkoljeni in bi se dve enoti lahko prosto gibali. Živih prič o tem dogovoru verjetno ni več. Pač pa vemo, da je poveljnik cerkniške postojanke svojo obljubo izpolnil. Skozi zasedo se je prebil z avtom do napadene grahovske posadke in z njo skupaj padel. Zakaj ga niso spremljali člani cerkniške enote? O tem sem slišal različne razlage, a odgovor presega meje mojih osebnih doživetij.

Zdi se, da je padec grahovske domobranske postojanke posledica šibke koordinacije, ki je vladala tedaj v nastajajoči domobranski vojski. Menim, da gre pri tem za različne dejavnike ter da poenostavljanje, kot ga zasledimo tudi v omenjeni kronologiji, ni zgodovinsko utemeljeno in utegne biti krivično.

Marko Kremžar, 25. 9. 1993

Napad na Grahovo so zaupali Tomšičevi brigadi, ki ji je poveljeval Daki, Šercerjeva in 13. brigada pa sta morali preprečiti, da bi obkoljena posadka dobila pomoč iz cerkniške in velikolaške smeri. Skratka, pri napadu je sodelovala vsa XIV. divizija, kar je pomenilo najmanj tretjino takratne partizanske vojske na slovenskih tleh. Čeprav so bili desetkrat močnejši, napadalci niso nič prepustili naključju. Samo zaseda proti Cerknici od Marofa pa do vrha Slivnice je bila močnejša kot vse domobranske posadke v naseljih, odkoder naj bi prišla pomoč. Ker jih ne bodo mogli vznemirjati od zunaj, bodo brez posebnih žrtev opravili s posadko v nekaj urah. Celo po top so šli v sotesko Iške in ga skrivoma pripeljali do Radleka.

Poroka novomašnikovega brata Franceta Šege 17. julija 1943. V zadnji                         vrsti stoji tretji z leve komandant France Kremžar

Slika 21. Poroka novomašnikovega brata Franceta Šege 17. julija 1943. V zadnji vrsti stoji tretji z leve komandant France Kremžar

3.2.7. Pazite na našega fantička!

Viselo je v zraku, da se pripravlja nekaj nevarnega. Tako sta šli proti večeru 23. novembra kar dve močni patrulji na oglede proti Blokam, grahovska in cerkniška. Ivan Miklavčič iz Velikih Blok je bil takrat star 17 let:

10. novembra sem zapustil Bloke in se odpravil, čeprav mladoleten, v družbi starejših fantov v dolino, da se prijavim k domobrancem. Bilo nas je šest ali sedem. Oče me je zaupal sosedovemu: »Naj gre z

vami in pazite na našega fantička, da se mu kaj ne pripeti!« V Grahovem smo se zglasili v pisarni. Tisti, s katerim smo govorili, je bil verjetno Balantič. Nosil je očala in pravili so, da je študent. Zavrnil nas je, češ da jim imajo že dovolj, in nas napotil v Cerknico, kjer so nas sprejeli.

23. novembra zvečer so me izbrali v patruljo, da gremo na Bloke. Mračilo se je, ko smo se odpravili na pot. Bilo nas je dvajset, oboroženi smo bili s puškami, samo pomočnik je imel puškomitraljez. Poveljnik patrulje spredaj, mi pa za njim po cesti najprej do Grahovega. Ustavili smo se v hiši, kjer je bila nastanjena posadka. Nekaj je bilo Bločanov in smo bili veseli snidenja. Pobiči smo se šalili med seboj, starejši pa se dogovorili za prepoznavno geslo in svetlobne znake, ko se bomo vračali skozi vas. Poslovili smo se in korajžno po cesti čez Bloško Polico do Fare, nato pa čez Hudi Vrh, Metulje in Topol. Partizanov nikjer. Bila je polnoč, ko smo se ustavili na Velikem Vrhu in izvedeli, kaj se pripravlja. Milavčeva, Lojze in Jože, sta bila od tam doma. Sprejela nas je njuna sestra Julka. Povedala je, da so se partizanske brigade odpravile na Grahovo. Takoj nazaj kar po glavni cesti do Velikih Blok, od Radleka pa previdno po gozdovih nad Bločicami. Na cesto smo se spustili pri grahovskem pokopališču. Iz vasi je bilo slišati medlo streljanje. Ocenili smo, da partizanov še ni, da pa posadko od daleč že obkoljujejo. Morala je biti tretja ura zjutraj, ko smo prikorakali po cesti. V popolni temi smo se skoraj zaleteli v ljudi, ki jih nismo poznali. Ker smo prišli z bloške strani, so nas imeli za svoje. Mene zagrabi eden od njih in vpraša: »Kaj si pa ti?« Nekaj zamomljam in grem za drugimi. Smo že pri cerkvi. Vodja naše patrulje odda signale z baterijo in pokliče, takrat pa se odpre pekel. V tisti temi se je streljalo vse vprek. Nihče od nas ni bil ranjen. Razbežali smo se, potem pa zbrali in skupaj proti jezeru in Cerknici. Hodili smo vzporedno s cesto po poplavljenih njivah in travnikih, gazili vodo skozi žive meje in se ponekod pogreznili vanjo do pasu. Pridemo do marofa. Zaslišimo povelje: »Stoj!« Naš mitraljezec, Begunjčan, brez besede užge kar na slepo. Presenečenje je bilo popolno, saj niso pričakovali, da bodo dobili nasprotnika v hrbet. Razkropili smo se. Midva, Milavčev Jože in jaz, sva bila zadnja in zaostala. Ulegla sva se med grmovje in visoko travo v vodo in čakala. Ko se je zdanilo, sva ugotovila, da partizanov ni blizu. Vsa prezebla sva se komaj privlekla do Cerknice. Jožeta so odpeljali v bolnišnico, mene pa čez nekaj dni z vso cerkniško posadko v Notranje Gorice. En dan sem bil nezavesten, odpadli so mi vsi lasje. Čez teden dni so me spravili domov.

Partizani niso vedeli, na koga so naleteli v Grahovem in to tudi do danes njihovim piscem ni jasno. Strle piše, da je šlo za pomoč iz Cerknice: »Bilo je kakšnih dvajset domobrancev, med njimi Ivo Pakiž, a jih grahovski niso prepoznali, ampak so užgali po njih. Ko so se naposled le prepoznali, so se priključili branilcem in potem z njimi delili nadaljnjo usodo. Le ena mitralješka trojka se je izgubila in med vračanjem proti Cerknici ob šestih zjutraj zašla v zasedo Šercerjeve brigade ter ji med spopadom prepustila puškomitraljez.«

Približno ob istem času je hodila po Blokah tudi grahovska patrulja. Bila je še bolj številna. V njej so bili domobranci, ki so se bili namestili na pomožni postojanki v Drobničevi hiši na severnem delu vasi. Ker so šli po isti poti, tudi ti partizanov niso odkrili. Prišli so do hangarjev pri Novi vasi in izvedeli isto – brigade so šle na Grahovo! Šele ob povratku so se znašli nad Strmcem, slišali pokanje orožja v dolini in se po vrhu Slivnice zatekli na varno.

Daki opisuje, kako so se popoldne pred napadom sestali z grahovskim terencem, ki jih je obvestil o številu branilcev in kje imajo obrambne točke. To omenjam, da bi predočil, kako pomembno vlogo so igrali terenci. Ko se je zadnje mesece leta 1943 in prvo polovico leta 1944 domobranska obveščevalna služba spravila nadnje, jih zapirala, pošiljala v taborišča in tudi pobijala, so zagnali vik in krik, ki se še do danes ni polegel, da uničujejo nedolžne ljudi. Boj proti gverili je neuspešen, dokler se ne znebiš njenih aktivistov. Amerikanci v Vietnamu so spoznali isto in CIA je brezobzirno pobila nekaj deset tisoč vaških zaupnikov.

3.2.8. Za pet ran božjih, kaj delate z ljudmi!

Daki piše, kako so se po deveti uri približali hišam in ožili obroč. Najprej so po hišah iskali skrivače, ljudi, ki so se umaknili iz okolnih področij v zaščito, in rekvirirali.

Urbičeva Marinka iz Kovačkove hiše v Grahovem je bila takrat stara šest let:

Vse tiste vojake sem poznala, Kremžarja, Tomažiča, Balantiča in druge. Grahovcev med njimi ni bilo veliko. Domačine so pustili pri miru. Niso kradli, nikogar niso zaprli, oropali ali celo ubili. Otroci smo se smukali okoli njih, kot da smo njihovi. Sama sem slišala Kremžarja, kako je govoril: »Ničesar se nimamo bati, saj se borimo za Boga. Ne bo nas zapustil v stiski!«

Čeprav sem bila otrok in je od takrat minilo pol stoletja, se spominjam tiste noči in jutra, kot da je bilo včeraj. Zgodaj sem šla spat. Prebudilo me je razbijanje po vratih in vpitje, naj odpremo. Bilo je okrog desete ure zvečer. Oče je vedel, kaj mu grozi, in se skril v steljo nad hlevom. Ded je šel počasi po stopnicah in odprl. Njemu se ne more nič zgoditi. V hišo se je vsulo vsaj dvajset partizanov. Poveljnika, ki jih je vodil, nisem poznala. Povedali so mi, da je to Daki. Po vojni sem ga večkrat videla. Z neko partizanko se je spravil spat pod stopnice. Premetavala sta se, vendar nisem vedela, kaj počneta in kdaj sta odšla, kajti nas so zaprli v sobo in pobrali po hiši prav vse, kar se je dalo odnesti. Imeli smo precej zlatnine, saj je bila naša teta Mrežarjeva iz Šentvida nad Ljubljano. Ob vsaki priložnosti nas je obdarovala z oblekami, s čevlji, z nakitom. Zlatnino je mama skrila pod blazino. Partizan, ki jo je našel, se je je polastil, ne da bi komu povedal.

Ne, oče ni bil pri domobrancih. Bil je kmet in delali smo od jutra do večera, tudi medve. Bili smo malo lepše oblečeni in se imeli radi, denarja nismo razmetavali po gostilnah. Grahovska nevoščljivost je prineslo nesrečo nad nas. Partizani nas niso mogli poznati, saj so bili od drugod. Terenci so pokazali s prstom, kje je treba vzeti.

Ko so vse pobrali, so se spomnili na očeta. Mamo so prisilili, da ga je klicala: »Frence, pridi dol!« Ni se oglasil. Vso noč so rogovilili po hiši. Slišali smo streljanje po vasi, nismo pa vedeli, kaj se dogaja v Jankotovi hiši. Prašiča, ki smo ga zaklali prejšnji dan, so pekli zase pri enem od sosedov v grozo gospodarja, ki je bil skrit v dimniku. Ko se je zdanilo, so v voz, ki so ga zaplenili drugemu sosedu, zapregli naša vola in naložili nanj prav vse, saj so nam tako izprazniki kaščo, da nam ni ostalo niti za močnik.

Okrog desete ure so nas in sosedove peljali na vas. Ob poti smo videli ležati mrtvega domobranca. Cerkev in Jankotova hiša sta bili v plamenih. Zaustavili so nas pred gorečo hišo. Dol po vasi so prignali fante. Streljali so jih in suvali skozi vrata v ogenj. Pravijo, da je bilo dedu Andreju Srebotniku, staremu 74 let, tega dovolj. Stala sem bolj zadaj in ga nisem slišala, da bi zares spregovoril: »Za pet ran božjih, kaj delate z ljudmi!« Videla pa sem, kako so ga zgrabili in odpeljali do vhoda v hišo, odjeknil je strel in ded je izginil skozi vrata.

Vsega se ne spominjam, saj se mi je zaradi dedka in neprespane noči mračilo pred očmi. Kasneje smo izvedeli, da so napravili isto še s tremi starejšimi, ki so jih dobili na vasi, s Pelanovim Mihom, ki je bil toliko star kot naš dedek, Zogarčkom, kot smo klicali čevljarja Janeza Herblana, in Tomažem Modicem iz Velikih Blok. Tudi Gašperčkovega nisem videla. Zakaj so se spravili nanj, ne vem, saj je bil še otrok in ni nosil orožja. Partizanom je celo prinesel cigarete. Vseeno so ga vrgli v ogenj. Še danes pa vidim ranjenca, vsega v povojih in krvi, kako ga dol po vasi od strani podpirata dva druga. Pri vratih so ga ustrelili in vrgli v hišo, nato pa s kopitom potolkli njegova spremljevalca in ju tudi pahnili v ogenj. Vsi niso bili takoj mrtvi. Neko kričanje znotraj je bilo slišati.

Mama je zagledala domačina in sorodnika Matevža Hitija, za katerega smo vedeli, da je rdeč; njegov sin je bil kasneje Mačkov pribočnik. Prosila ga je za dedka. »Mica, je že rešen.« Vse je kazalo, da smo zdaj ženske na vrsti. V tistem pa se pokaže med nami Ribničan Jože Boldan. Nosil je oficirsko uniformo. Pred vojno je delal v mesariji v Grahovem in se velikokrat najedel pri nas. Mama ga je spomnila: »Jože, kaj nas nič ne vidiš!«

Pomagalo je. Odhitel je nekam na poveljstvo, kasneje so pravili, da je poiskal Dakija. Kmalu smo zaslišali povelje, naj gredo ženske domov. Nismo si pustile dvakrat reči. Tekle smo kar počez mimo hiš in vrtov, kolikor smo zmogle. Me tri smo se najprej skrile pri Urbasu v svinjski kotel, nato pa se zatekle v njihovo hišo. Meni se zdi, da so bili Nemci že popoldne v vasi in šele takrat smo si upale domov. Klicali smo očeta, pa se ni hotel oglasiti. Šele njegovi sestri se je posrečilo, da ga je spravila dol. Naslednjega dne nas je soseda samo s tistim, kar smo imeli na sebi, odpeljala na vozu v varstvo na Rakek. Ko smo se peljali mimo cerkve, smo videli, kako vlačijo iz hiše ožgana trupla. Oče, mama in Milena so šli gledat in prepoznali dedka po škornjih. Trup je imel še toliko ohranjen, da so videli, da je bil ustreljen v ramo.

S tem naše nesreče še ni bilo konec. Oče se je ob koncu vojne rešil na Koroško in se vrnil čez dobro leto. Tudi me smo z njim pribežale do Ljubljane, pa se premislile in vrnile. 11. junija 1945 so vdrli zamaskirani moški v hišo v Martinjaku, kjer smo prebivale. Odpeljali so mamo in Mileno, ki je imela takrat šestnajst let. Jokala sem, da hočem z njima in se držala mame z akrilo. Trdijo, da so bili Grahovci. Zaman sem čakala, kdaj se bosta vrnili. Njunega groba do danes nismo našli.

Iz Dakijevih spominov izvemo, da je ravno Jože Boldan s svojim bataljonom vodil napad na vas. Drugih tristo borcev Tomšičeve brigade se je razteplo po vasi in ropalo.

3.2.9. Fantje, umreti bo treba

Kako je bilo z domobranci v postojanki, smo izvedeli od Franca Hrbljana iz Velikih Blok in Staneta Jakopina iz Studenega.

Hrbljan ni bil novinec:

Bil sem eden tistih vaških stražarjev, ki so nas partizani ob kapitulaciji Italije zajeli pri naši vasi. Nas mlajše so sprejeli v svoje vrste. Pošiljali so nas v brezupne napade na Rakek, Padež in Dobec. Ob prvi priložnosti sem jim pobegnil. Nemci so nas imeli zaprte v Pudobu. Tam nas je poiskal Kremžar. Nabiral je vojake za postojanko v Grahovem. Nisem imel druge izbire, ali z njim ali na delo nekam na Kočevsko.

Od začetka novembra, kar smo bili na postojanki, se je skozi vas pomikala proti Postojni velika vojaška enota. Pravili so, daje Rommlova armadna skupina in da jih premeščajo iz Grčije na italijansko fronto. Po 15. novembru pa smo ostali sami. Hitro sem spregledal, da se nam slabo piše. Zato sem preiskal vse kotičke v hiši, če bi se dalo ob napadu kje skriti ali pobegniti. Tudi stranišče bi prišlo prav, če bo nuja. Potem sem odkril prostor pod vago. Vanj se je dalo priti po robu skozi odprtino v veži. Pokrivala jo je pol metra široka lesena loputa.

Ne vem, zakaj se je Kremžar tako tiščal Grahovega. Nekaj ima pri tem tista čedna punca iz vasi, ki ga je obiskovala.

23. novembra popolne sem stal na straži s sosedovim Janezom, kar pridejo po bregu do naju tri dekleta iz naše vasi. Prišle so povedat, da se pomikajo iz Nove vasi proti Ulaki in Radleku tri partizanske brigade in gredo nad Grahovo. V tistem, v Žerovnici je ravno zvonilo avemarijo, sta počila strela nad Strmcem in Bloško Polico. Obvestila sva komandanta. Ni bil presenečen: »Mi bomo to gredoč odbili, pa še pomoč bomo dobili!« Skoraj vso posadko, ki je imela zasedeno Drobničevo hišo pri Fužini na koncu vasi proti Strmcu, je poslal v patruljo na Bloke. Razporedili so nas po vasi – v zvonik, na Fužine, k sokolskemu domu, večina pa nas je ostala v glavni postojanki.

Že od daleč smo jih zaslišali, da prihajajo. Hrup so povzročali njihovi vozovi. Govorili smo si: »Kradli bodo, kradli bodo.« Nismo slutili, da prevažajo topove. Bila je noč in partizani se niso kazali. Nekaj se je premikalo za cerkvenim zidom. Čutili smo, da so že v vasi. Ko se je po deseti uri pripeljal avto s cerkniške strani, so se oglasili zares.

Oltar grahovske cerkve, ki je pogorel 24. novembra 1943.

Slika 22. Oltar grahovske cerkve, ki je pogorel 24. novembra 1943.

Ko je avto dogorel, je spet zavladala popolna tema, a streljanja ni hotelo biti konec. Ne samo izza cerkvenega zidu, tudi iz Kovačeve in Boščeve hiše je bruhal ogenj, saj je skozi vsako okno ropotala strojnica, naša hiša pa oddaljena od njih komaj sedem metrov. Najprej nas je bila večina spodaj, tudi poveljnik. Pred polnočjo pa nas je nekaj odšlo z njim v gornje prostore, verjetno Balantič. Ni bilo tako hudo, kot se sliši zdaj. Dokler se ni oglasil top, smo bili kar korajžni. Pa tudi ta nam dolgo ni mogel priti do živega. Slabo so merili. Izstrelki so leteli po vasi, potem pa vedno bolj natančno zadevali našo hišo, niti ena od granat pa ni priletela skozi okno. Partizanov v temi nismo videli. Streljali smo tja, odkoder se je posvetilo. Tisti spodaj so jokali, saj so prišli ravno od mame. Nekateri so prvič v življenju držali puško v roki.

Zgoraj smo se dobro držali, ker smo bili še vedno prepričani, da pomoč ni daleč. Pravo poveljevanje ni bilo potrebno. Vsak se je boril in streljal zase. Kremžar ni izgubil glave. Šele potem, ko je bil ranjen, je omagal in so ga slišali govoriti: »Fantje, držite se, umreti bo treba.« Bilje tak ropot, dim, streljanje. Mostovž je bil podrt, streha razbita, stopnice razpadle.

Proti jutru, okrog četrte ure, sem skočil v vežo. Kljub temi sem našel luknjo. Lopute ni bilo več, vhod je bil razmajan. Po rovu sem prilezel pod vago. Nisem bil prvi, vendar je bilo še prostora zame. Eden od fantov je glasno stokal in so mu tiščali usta, da nas ne bi izdal. Povedali so, da je bil ranjen v oko in roko. Za menoj ni bilo nikogar več. Niso nas odkrili zaradi avta, ki je stal na vagi. Pa tudi s hiše sta se rušila kamenje in opeka in jo zametala. Sedeli smo v nizkem prostoru pod njo v popolni temi in zadrževali dih.

Čakali smo ves dan in se zvečer splazili na piano. Rov je bil zasut in smo imeli precej dela, preden smo odmetali tisto kamenje. Vas je bila prazna. Vsak je šel po svoje. Mene so proti jutru ujeli Nemci in me hoteli ustreliti. Potem so se premislili in me zaprli v neko klet. Od tam so me rešili naši. Druge so polovili po Slivnici. Šele v Cerknici smo se prešteli in ugotovili, da nas je šest.

3.2.10. Samo da eno uro zdržimo

Jakopin je bil ves čas v pritličju in med tistimi, ki so se predali:

Brat Lojze je umrl na Rabu, Tone je zgorel v Grahovem, jaz in Jože pa sva se skrivala do amnestije.

Star sem bil sedemnajst let in postal s tem vojni obveznik. Grozilo mi je, da me poberejo partizani. Mobilizirali so na hangarju, jaz pa sem se kar izmikal. Nisem hotel biti vojak. Zato so me poslali k teti v Grahovo, da bom na varnem. Od jutra do večera sem ji sekal drva. Tone, star dvajset let, se je prikazal v postojanki tri dni pred napadom. Prej je delal na cesti v Planini. Izbirati je moral: ali v Nemčijo ali k domobrancem.

Tisti večer sem takoj napel ušesa, ko sem zaslišal strel nekje pod Križno goro. Ob četrt na devet so za cerkvijo izstrelili raketo. Ko je začelo pokati po vasi, me je postalo strah in sem se zatekel v postojanko. Zdi se mi, da je bil tudi Balantič med tistimi, ki so se pripeljali z avtom. Ko so vozili skozi Martinjak, so prebili partizansko zasedo.

Domobranci so bili dobro oboroženi in s strojnicami prežali za okni. Kremžar nam je zagotovil, da se nimamo česa bati, saj bo prišla pomoč, da le zdržimo uro ali dve. Spodaj je bilo najbolj varno v skladišču in tja so spravili take, ki nismo bili za nobeno rabo. Tako smo se tam znašli jaz, pa trgovka Baragova Micka in njena pomočnica Pavla in drugi. Pavla je tista punca, ki je imela nekaj s komandantom. Za Balantiča pa so pravili, da mu je všeč Martinovčeva Micka, Marija Mišic z Bločic. Njena brata sta bila tudi na postojanki. Okno je bilo pločevinasto in smo bili v začetku varni pred kroglami. Najprej smo sedeli, potem pa se samo plazili po prostorih in iskali zavetje. Vojaki so se dobro branili. Spominjam se enega z italijansko bredo. Menjaval je položaj in hodil od okna do okna. Glavo je držal v zavetju pod okensko polico in streljal na slepo v dolgih rafalih, da je cev kar žarela. Napadalci so vračali vedno bolj na gosto in od blizu. Po eni uri streljanja smo že pričakovali pomoč: »Kje so vendar? Morali bi že priti. Saj se tudi v Cerknici sliši, kako vroče je pri nas.« Krogle so tolkle po oknih, izbijale omet in drobile kamenje, da je letelo povsod naokrog. Top se je oglasil po polnoči, ob štirih so začele granate tolči po hiši bolj od blizu. Nad nami se je rušil omet, da smo bili beli kot v mlinu. Hrup v tisti temi je bil tak, da so me še ves mesec bolela ušesa. Kdo od nas bi se pri vsem tem norčeval iz napadalcev, kot opisuje Daki.

Opolnoči so prinesli dol fanta, ki je dobil rafal čez prsi. Položili so ga na tla med nas. Kako se je tisti siromak mučil! En čas je molil, en čas jokal, z nami vred. Prosil je, naj ga ubijemo, a kdo bo to storil. Nekaj ur je umiral, mi pa ležali zraven v krvavi luži. Trgovka je imela uro in smo ves čas vedeli, kako teče čas. Minila je polnoč, pa ena, tri. Začelo se je svitati, pa še vedno sami in vedno bolj obupani. Opravičevali smo jih, da se ponoči nisi upali, zdaj pa bodo vsak čas tukaj. Zmanjkovati je začelo streliva in naši so popuščali. Partizani so spoznali, da omagujemo in se predrzno približali hiši. Poslušali smo njihove pozive: »Kurbe bele, podajte se!« in da nam jamčijo življenje. Trgovka in Pavla sta najbolj silili ven. Tudi meni se je milo storilo. Kaj imam iskati v tej grozi! Tako smo se počasi dogovorili, da zapustimo hišo. Domobranci, ki so sklenili ostati, so se povzpeli po stopnicah navzgor, dvanajst pa nas je po osmi uri z dvignjenimi rokami odšlo skozi glavna vrata. Zunaj so nas tepli in pljuvali. Neka partizanka mi je ogorčeno tiščala pištolo na sence, kako da sem lahko tako pokvarjen.

Odpeljali so nas po vasi navzgor do tetine hiše, kjer sej e reklo pri Baragovih. Ravno tam so imeli štab. Od tistih, ki so nas zasliševali, nisem poznal nikogar. Lahko da je bil eden od njih politkomisar Žugelj, tisti, ki se je hvalil, da je dal ustreliti Balantiča. Bil je komaj nekaj tednov pri partizanih, pa taka moč. Ko so nas nazadnje vprašali, kdo ni nosil orožja, sem se oglasil samo jaz. Tudi sestrična jim je prigovarjala in zagotavljala, da sem se zbal in bežal tja dol in kako sem prej pri njih napravljal drva. Izprazniti smo morali vse žepe in se sezuti, pobrali so nam nekaj obleke. Za pesmi ne vem, kako so jih dobili v roke. Balantiča že ni bilo med nami. Morda jih je izročil Pavli ali komu drugemu. Bosi smo stali na snegu, spredaj in zadaj vojaki s strojnicami. Okrog desetih dopoldne pa nazaj v vas. Na cesti pred šolo, kjer stoji zdaj ograjena lipa, so nas ustavili. Ne, Jankotova hiša in cerkev še nista goreli. Odpor v postojanki še ni bil zlomljen, ni pa bilo slišati strelov, tudi v zvoniku je bilo tiho. Kar pride oficir, pokaže s prstom na ženski in name: »Ti pa ti v ono hišo!« Peljali so nas v hišo nad šolo in izpraševali. Zahtevali so, da poimensko naštejemo grahovske domobrance. Jaz jih nisem poznal in sem molčal. Oni dve sta jecljali in se izgovarjali, da ne vesta. Ko so jima zagrozili, da ju bodo dali k tistim, ki so ostali zunaj, pa sta spregovorili.

Kar na lepem so se nas naveličali in nas pustili. Zdi se, da je bilo tisto zunaj boljša zabava zanje. Ženski sta čez čas vstali in brez besede odšli, jaz pa obsedel v prazni hiši in čakal. Lahko bi bil ostal na varnem, pa sem se kar odločil, šel za njima in se po zavrteh za hišami zapodil proti Strmcu. Če bi me bili zagledali oni, bi bilo po meni. Približal sem se tetini hiši. V tistem je pribrenčalo nad vas nemško letalo. Partizani so zapuščali hiše in šli proti gozdu. Zagledala me je sestrična in nakazala s prstom, naj se skrijem v prvo hišo. Domači mi niso niti odzdravili. Gotovo so mislili, da sem ušel, in so se zbali zase. Stal sem pri oknu in pazil na tetino hišo. Z mene se je cedilo in luža se je večala. Čez nekaj časa se je tam na prag postavila sestrična in namignila, da je varno. Skočil sem čez cesto, kolikor so me nosile premrle noge, in v zavetje. Skril sem se na podstrešje; tam je bilo že nekaj beguncev.

V tem zaslišim klice, da gori cerkev. Nad vasjo se je dvigal dim. Kasneje smo izvedeli, da se branilci, ki so bili v zvoniku, in domobranci, ki so ostali v Jankotovi hiši, niso podali. Med njimi je moral biti tudi Balantič.

Kasneje je odšla sestrična na oglede. Ko se je vrnila, je povedala, da je vas prazna. Čudno se nam je zdelo, kako da so se partizani tako hitro pobrali. Naši so me obuli in oblekli in popoldne smo šli po vasi, da vidimo, kaj je ostalo. Res smo si dosti upali, saj se partizanske straže nad vasjo še niso umaknile. Ogenj v hiši in cerkvi je ugašal. Ljudje so govorili, da so vsi domobranci mrtvi. Sredi križišča sem našel bratovo kapo, zraven lužo zasušene krvi. Odšel sem domov na Studeno in povedal, kaj se je zgodilo.

Naslednjega dne smo šli jaz, ata in mama v dolino. V vasi je smrdelo po pečenem pokvarjenem mesu. Tisto, kar je ostalo od mrličev, so nalagali na voz. Sami prsni koši in ožgane lobanje. Šli smo v zgorelo hišo in iskali našega Toneta. Našli smo ga v veži. Prepoznali smo ga po zobeh in obleki, ki se je tiščala pazduhe. Izvedeli smo, da je bil na straži ali zasedi pri sokolskem domu na bloški strani vasi in se ob napadu skril v bližini. Zjutraj so ga dobili. V trgovini smo odkrili še štiri ožgana trupla. Prekrita so bila z balami blaga. Mogoče so si jih nametali nase, da bi se zavarovali pred plameni.

Koliko se jih je rešilo, bi radi vedeli. Več kot polovica. Če pomislite, kakšna sila je šla na vas in da je trajala borba štirinajst ur in so si na koncu morali pomagati z ognjem, je to veliko. Saj sami vidite, kako vam pripovedujejo. Tako je Štefinov Ivan zjutraj, ko se je že zdanilo, skočil skozi okno v skladišču, čeprav smo mu branili. Kasneje je povedal, da je obležal kot mrtev. Niso ga opazili. Zlezel je na bližnji kozolec in čakal do večera. Domobrancev ni padlo ali zgorelo več kot trideset.

Sklenil sem, da me k vojakom ne dobijo. Odšel sem na Rakek in se skrival še tam, nato pa po koncu vojne z bratom pri nas na seniku. Šele aprila 1946 sem se priglasil.

Ne, do mrtvega brata na grahovskem pokopališču nisem stopil petdeset let.

3.2.11. Smehljal se je in ustrelil

Krajčevemu Niku je zgodbo o Grahovem pravil oče, Lojz Krajc, Matjažev, vaški veljak in lesni trgovec.

Imeli smo veletrgovino v Grahovem. Pisarno smo preselili v Ljubljano, zato mene ni bilo doma. Vrnil sem se čez nekaj dni in pogorišče tudi fotografiral.

Očeta je najbolj ganila usoda šestnajstletnega fanta z Blok. K nam ga je pripeljal kmet, ki je veliko trgoval z nami in vozil za nas les: »Gospod Krajc, tukaj ga imejte! Lepo vas prosim, da ga ne bo kdo odpeljal.« Ob napadu se je fant skril na naš skedenj. Zdaj so v njem uredili stanovanja. Ko je bilo napada konec, je zapustil skrivališče in se napotil po stopnicah v našo hišo. Ravno takrat se je po vasi sprehajal Daki in ga zagledal. Poklical ga je k sebi. Nekaj se je pogovarjal, nato pa z roko pokazal, naj prime žico, ki je ležala na cesti. Bila je pod napetostjo in ko jo je pobič zagrabil, ga je začelo metati. Oficir ga je nekaj časa gledal in se smejal, potem pa počasi izvlekel pištolo in ga ustrelil. Pozabil sem, kdo je bil, verjetno Alojzij Ivančič iz Raven.

Prišli so tudi v našo hišo. Najdlje so se zadržali v kleti. Tokli so po sodih. Prazne smo morali odpreti in so vsakega pregledali, če se ni morda v njem kdo skril. Oče je gledal, kako so peljali tiste starčke, njegove sošolce, do goreče hiše in jih vrgli noter. Bal se je, da bodo pobrali tudi njega. Slišal in videl je, kako so se držali za okenske križe in vpili na pomoč.

Tudi naša hiša, Matjaževa, je bila poškodovana. Ena od topovskih granat je celo priletela skozi okno v spalnico, prebila vrata in se zaletela v zid na hodniku. Na srečo ni eksplodirala.

Oče drugega ni vedel povedati, saj sploh ni zapustil hiše. Od daleč je opazoval, kako so nalagali na voz mrliče in jih odpeljali na pokopališče. Morda niso vseh. Ko so čez leta širili cesto skozi vas, so za zidom ob zgoreli in porušeni cerkvi naleteli na kosti. Takrat so vprašali Jernejčka, Hitijevega Matevža, če kaj ve. »Boljše, da ne vprašujete in nič ne veste.« Zdi se, da ni šlo za ostanke grahovskih branilcev, ampak tistih, ki so jih pobijali po vojni. Tega je bilo v vasi precej. Če si hotel imeti, si kar ubil.

3.2.12. Sram jih je bilo, da bi pustili ljudi na cedilu

Župnik Vinko Šega, zdaj vodi župnijo na Robu, je bil takrat kaplan v domači vasi:

Enajst nas je sedelo za mizo, od tega pet fantov, pa ni zdaj doma na Grahovem nikogar, ki bi nadaljeval rod. Po svoji novi maši sem naslednjo soboto, 17. julija 1943, poročil brata Franceta. Bil je rojen za gospodarja. Čez mesec dni so ga ponoči vzeli skupaj s trgovcem Barago in učiteljem iz Cerknice in jih zvezane odpeljali proti Kočevju. Pravijo, da leži brat tu na Mačkovcu. Mlajši brat je umrl v italijanski internaciji, druga dva sta bila vrnjena iz Vetrinja.

Te fante sem dobro poznal, tudi Balantiča. Prijazen fantek se mi je zdel, gladke rdečkaste kože in bujnih las. Ni bil tako resen, kot ga upodabljajo sedaj. Kremžar je slutil, da je v nevarnosti. Moralo je biti dan pred napadom, ko me je prosil za spoved. Vedeli so, kaj jih čaka. A bilo jih je sram, da bi pustili ljudi na cedilu.

V Grahovem ni bilo Nemcev, kot piše Strle. V zvonik se je prišlo po stopnicah, ki so bile napeljane po zunanji strani cerkvenega zidu. Tam je bila stalna straža. Ti stražarji so se hodili gret v našo kuhinjo. Tako tudi tistega večera. Ko so se zasližali streli, je ostal še eden. Planil je pokonci, preizkusil orožje tako, da je v veži ustrelil po tleh in je še danes videti tisto luknjo, potem pa ven. Kasneje mi je pripovedoval, kako se je pomešal med partizane in ko so ga vpraševali za dogovorjeno besedo, je samo zavpil: »Nič lozinka, naprej!« Skril se je v Krajčev skedenj.

Nič se ni videlo. Dalo pa se je uganiti, kje je postojanka. Avto je tako gorel, da so plameni segali čez streho hiše. Videle so se ležeče postave za cerkvenim zidom, tudi iz Urbasove hiše so molele cevi. Hodil sem od okna do okna, vendar do jutra nisem vedel, ali so to domobranci, ki varujejo postojanko, ali partizani. Če so cevi obrnjene proti postojanki, potem je konec.

Zjutraj niso nič trkali. Z rafalom iz avtomatskega orožja so razbili ključavnico in so se vrata odprla na stežaj. V župnišču ni bilo nobenih domobranskih ležišč in tudi ne Nemcev, kot se je zapisalo Strletu. Začeli so ropati.

Čez čas sem šele opazil, kako jemljejo pri Krajcu deske colarice in jih nosijo v cerkev. Polagali so jih med klopi in na kupe, zlasti na koru. Potem so nanosili jezersko slamo. Ne vem, kdaj so zažgali, po mojem okrog desete ure.

Cerkev je bilo treba rešiti. Šel sem v vas in iskal komandanta. Pripeljali so me do Krajčeve pisarne. Tam je stal pred hišo bled oficir, zdel se je bolan. Bil je Daki. Prosil sem ga, naj cerkvi prizanese, saj je bila ves čas zaklenjena in v njej ni bilo nič. »Dobite dol naše sovražnike!« »Ne morem gor, saj je vse v ognju!«

Hitro sem se vrnil. Med potjo sem stopil na pretrgano električno žico, a me je na srečo samo stresla. V cerkvi je dim, ki se je valil s kora, segal že do vratu. Najprej sem odnesel Najsvetejše, nato iz prostora nad zakristijo mašne plašče in svečnike. Pomagal mi je partizan s Primorskega. Dušilo me je. Namočil sem robec v žegnano vodo in si ga tiščal čez obraz. Še danes mi je hudo, če pomislim na Marijo. Zlezel sem po lestvi do nje in jo že držal z eno roko. A bila je pretežka, v naravni velikosti, in je nisem mogel niti premakniti. Tudi križev pot je bil pripet z žico in se ni dal sneti. Takrat ko je bilo že vse v dimu, pa je priletela iz zvonika skozi lino ročna granata in se raztreščila pred nami. Hitro ven! Cerkev je gorela s polnim plamenom. Tudi za tiste v zvoniku se je bližal konec in sem misli, da so vsi zgoreli. Zvonovi so padli na tla okrog poldneva.

Tista punca, za katero vprašujete, je bila pomočnica v trgovini. Na fotografiji jo vidite zraven Kremžarja na bratovi poroki. Res sta se imela rada. Nič slabega ni bilo v tem. Mladi ljudje se morajo spoznati.

Tudi sam si ne znam odgovoriti, zakaj so ubili tiste starce. Kovaček je bil šegav in smo ga imeli vsi radi. Miha je bil čudak, redkobeseden samotar, Zogarčka je zanimala samo njegova šuštarija.

Ko je gorela hiša, sem stal na balkonu in dajal odvezo tistim, ki so v njej umirali. Zdi se mi, da so zajete metali v ogenj skozi zadnja vrata. Prepričan sem bil, da je med njimi tudi moj sorodnik France. A ostal je živ. Po polnoči je kar zlezel skozi okno v prvem nadstropju in skočil na tla. V temi ga niso videli. Zlezel je na hrib nad vasjo, čakal ves dan, gledal, kako se sredi vasi kadi, zvečer pa domov. Še sedaj živi v strahu in noče, da bi izvedeli zanj. Da je vasica, kjer kmetuje, na samem in nič se ne ve …

Partizanske straže so ostale do večera. Niso skrivale, kdo je prava oblast. Ko se je mračilo, sem šel od domače hiše na oglede. Še se je kadilo in tlelo. Cerkev je zgorela, le nad stranskimi kapelami je ostalo kak meter bobrovcev. Kar zagledam, kako se premika opeka. Ustrašil sem se in mislil, kaj bo sedaj. Skozi luknjo so pomolele črne roke, za njimi glava. Hitijev Matevž se je izkazal. Zgrabil je lestev, ki je ležala zraven, in jo postavil ob zid. Držal je z vso močjo. Fant je zlezel dol, za njim še eden. Skočila sta čez ograjo pri mežnariji in proti Javornikom. Za siromakoma sem poslal odvezo. Z Matevžem sva molčala in nikdar nisva omenila tega dogodka, čeprav sva se večkrat videla. Pripravil pa sem se, če sekaj spremeni in bi ga gnali na sodišče, da pričam v njegov prid.

Kljub hladnemu vremenu je začelo smrdeti ne samo po ožganem. Sklenili smo, da je treba nekaj napraviti. Pokopali smo mrtve čez dva dni, 26. novembra. Med zgorelimi ostanki sem prepoznal samo Zogarčka. Zdi se, da je padel na obraz in ga ogenj tam ni dosegel. Sploh nismo preverjali, koga pokopavamo, saj večine ni bilo mogoče prepoznati. Teh štiriintrideset je v mrliško knjigo vpisal dekan kar s seznama, ki je bil objavljen v Domoljubu.

Jama, ki so jo izkopali, je merila 2 x 2 m in je bila globoka, kot je predpisano. Bil je pravi pogrebni sprevod, ki se ga je udeležilo veliko ljudi. Slovo sem opravil jaz. Ob grobu so samo dvignili stranico in zgorela telesa stresli v jamo.

Po vojni je bilo celo za vse svete prepovedano nositi cvetje ali prižigati sveče na grobu. Če je kdo skrivaj kaj prinesel, so takoj razmetali.

3.2.13. Zadnji čas pred zimo

Sedaj je zadnji čas pred zimo,

utihnili jesenski so nalivi,

za listja smrt sta srci občutljivi,

dekle, saj čutiš, da ne bo šla mimo.

Macesnovih vršičev mi naberi,

pobožaj z njimi senčnate obrvi,

in preden se dotaknejo jih črvi,

s poljubi mirnimi mi jih izperi.

Brez solz, ko veter gnili sad omaje,

neznaten bom odpadel v prazen kot,

le bolj bom zastrmel pričakovaje.

Nikar mi z vekami ne skrij svetlobe,

naj vidim, da je lahna smrt povsod,

naj čutim padanje noči med grobe!

3.2.14. Moj god ne bo nikoli praznovan!

Pripovedovali smo zgodbo o samotnih krogih, ki sta jih delali domobranski patrulji, o premikih partizanskih brigad in kako so se pota sekala in križala, o šibki domobranski posadki v hiši sredi vasi, ki je v svojem srcu varovala pesnika in do zadnjega upala, da pride pomoč, o samotnem letalu na nebu, ki je priletelo šele na pogreb, o Kremžarjevem Francetu, ki je vztrajal do konca, in o Dakiju, ki se je kot zli duh prikazoval povsod, kjer se je dogajalo kaj hudega.

Vso noč je grmelo in se svetilo z grahovske strani, posadke v Cerknici, Begunjah in na Rakeku pa se niso zganile. Tudi če bi izbrale daljšo pot čez Slivnico, bi bile v dveh urah nad vasjo, presenetile napadalce in morda omogočile izpad. Več se ne bi dalo storiti. Kajti partizani so imeli takšno premoč, da jim tudi združena vojska ne bi bila kos. Dogovor, da si bodo šli pomagat, je bil slepilo, saj ni bil uresničljiv. Žal so to spoznali šele po Grahovem in se zato umaknili tudi iz Begunj in Cerknice.

Tako je moral umreti tudi pesnik. Ko smo poslušali in prebirali vse te zgodbe, njega ni videti. Na Draga Tomažiča in Antona Strleta se ne moremo zanesti (Pibernik: Temni zaliv, Cankarjeva založba, 1989, 212–17).

Tomažiča sem sam slišal, kako je razlagal o skrivališču pod vago in svojih junaštvih, vsakokrat drugače. Njegov opis je zmeden. Tako piše, da so se Cerkničani, ki so se pripeljali z avtomobilom, odpeljali nazaj. Kljub popolni temi je videl, da ima Balantič odvezane čevlje. Oblegovalci so po njegovem že ob sedmih vdrli v hišo. Ni bil take sorte, da bi metal bombe iz goreče hiše. Pripovedovanje o zadnjih urah Kremžarja in Balantiča je prelepo, da bi mu lahko verjeli. Ko je zagorelo, Tomažiča ni bilo pri umirajočih v prvem nadstropju, ampak je že nekaj ur čemel v prostoru pod vago, vhod vanj pa zasut. Vsi pač nismo junaki! Kakor je lepo poslušati in brati, kako ranjeni Kremžar recitira junaške verze in se s pesnikom poslavljata za vedno; morda bo ravno to pripovedovanje ostalo vrhunec vsega dogajanja – gre samo za lepo zgodbo.

Strle je bil tisti ranjenec s poškodovanim očesom in roko, o katerem pripoveduje Hrbljan. Svojo zgodbo je objavil tri dni po napadu in je pisana v duhu tistega trenutka. Partizani niso vdrli v pritličje, kot piše, in tam zajeli deset fantov, ampak prišli v hišo brez borbe, ko so bili spodnji prostori izpraznjeni. Iz fotografije goreče hiše je razvidno, da v tem ognju ni bilo mogoče ostati pri življenju. Nobeden od tistih, ki jih je ogenj dosegel v prvem nadstropju, se ni rešil.

Morda je bil pesnik smrtno ranjen, še preden je zagorelo. Ni pa si težko predstavljati, kakšna je smrt v dimu in ognju. Že prvi vdihi te omamijo, zavrti se ti v glavi, izgubiš zavest in zastrupljen padeš v smrtni spanec. Ognjeni zublji ližejo brezčutno telo, obleka gori, meso se peče in cvre, udi oglenijo.

3.2.15. Svetlobi bolečin sem darovan

Odpadel bom na črna tla,

saj dišim že kot gnila trava in listje,

trohnim že, moj dih, moj glas ves nečist je,

smrt mi v očeh plapola.

Svetlobi bolečin sem darovan,

trpko dišijo kamni žrtvenika,

ne najdem čistih ustnic svečenika,

da bil bi dar moj poveličevan.

Moj god ne bo nikoli praznovan …

3.3. Kamenčki za teharski mozaik

Avtor: Justin Stanovnik

3.3.1.

V nedeljo po Sv. Ani, 31. julija, na Anino nedeljo, se je kakor vsako leto zbralo nenavadno veliko ljudi pri starodavni cerkvi nad Bukovžlakom. Samo žegnanje tolike množice gotovo ne bi bilo pritegnilo. Večina teh, ki so se zbrali okoli cerkve, je prišla z Dolenjske, Notranjske in Gorenjske in teh ta cerkev, pa naj bo še tako lepa in prisrčna, ne bi priklicala. Sem so prišli zato, ker vedo, da je za njihove prijatelje, ki so jih iz taborišča doli v Bukovžlaku vozili v smrt, glas zvonov, ki so se nekajkrat na dan oglasili iz te cerkve, bila zadnja vez s človeškim svetom – če izvzamemo na pol žive ljudi ki so sedeč na pesku med barakami nemo gledali odhod svojih tovarišev in čakali na svojega. Ko se ruska pesnica Ana Ahmatova v pesnitvi Rekviem spomni odhajanja ruskih ljudi v daljna sibirska taborišča, od koder se jih je malo vrnilo, pospremi njihovo slovo z moskovskih železniških postaj s temle stihom: kratko pesem slovesa lokomotive so jim peli žvižgi. Slovenskim domobrancem so to pesem peli zvonovi Sv. Ane, glasniki kulture, za katero so šli v boj in v smrt.

Pred mašo in po maši, pa tudi vmes, če je prilika, stopim do enega ali drugega med ljudmi in začnem pogovor. Na mojem traku se nabirajo kratke zgodbe – trije ali štirje stavki povzamejo eno celo življenje. Mojbog, si rečem, ali se to sploh sme? A si ne morem pomagati. Zakaj so ti ljudje prišli? Zaradi koga so prišli? Pričakoval sem, da bodo pripovedi enake ali vsaj podobne, pa je vsaka drugačna. Najmanj tri tisoč ljudi je tukaj, pomisli človek, in vsakdo bi lahko povedal svojo zgodbo. Kakšen mozaik bi bil to! Nekaj kamenčkov bomo predstavili tule. Mogoče bodo koga spomnili, da na uredništvo Zaveze pošlje še svojega. Mogoče bo bodoči umetnik iz njih nekoč res sestavil veliki teharski mozaik.

Prvi kamenček. Pod cerkvijo skoraj ob robu gozda stoji oče s sinom. Zakaj je prišel. Prišel sem zato, ker imam tu starše. Takoj ko so partizani prišli v Celje, so prijeli očeta, mamo in naju z bratom pa so odpeljali v Dobrno. Po nekaj dneh se nam je posrečilo priti domov, a so še tisto noč prišli po mamo in jo odpeljali. Od takrat ju nisem videl več. Bila sta še mlada, oče je bil star 36 let, mama pa 34. Oče leži nekje tu ali pa v Košnici, skupaj z nekaterimi celjskimi obrtniki, mama pa nekje v hrastniškem koncu. Ali Vam je znan vzrok? Znan: Sovraštvo.

Drugi kamenček. Nekoliko stran sedita sami zase dve sestri. Doma sta iz Pameč pri Slovenj Gradcu. Sem ju je pripeljal spomin na očeta. Izginil je ali v celjskih zaporih ali pa tu spodaj v taborišču v Bukovžlaku. Tu se ga pač spominjata. Po poklicu je bil inženir gozdarstva, med vojno pa visok domobranski oficir v Novem mestu, morda stotnik. Maja 1945 so imeli novomeški domobranci velike težave pri preboju na Koroško. Očetu je to nekako uspelo, a ni šel na Koroško, ampak je ostal na domači kmetiji v Pamečah. Na binkoštni ponedeljek je šel z vaščani v cerkev k maši. Tu so ga prijeli in odpeljali. Tako pripoveduje ena od hčera inž. Vinka Vrhnjaka.

Tretji kamenček. Na robu njive pod zvonikom sedita dva kmečka človeka iz Rovt. Eden je Jože Treven. Zadnji dan maja 1945 je šest Trevnovih fantov prišlo iz Vetrinja v Teharje. Domov sta se vrnila samo mladoletni Jože in Ludvik. Druge štiri: Franca, Pavleta, Stanka in Lojza pa so kamioni odpeljali na morišče. Ali vse na isti večer? Da, vse na isti večer. Starejša dva brata, domobranca Johan in Tone, nista šla na Koroško, ampak sta se šla javit v zloglasni Logatec, od koder se, kakor toliko drugih, nista vrnila. Tako je družina Trevnovih iz Rovt v enem mesecu izgubila šest fantov.

Četrti kamenček. Više gori, tik ob cerkvenem zidu, stoji sam mlajši človek. To je Jože Ramšak iz Kamnika. Letos je prvič na Teharju, tudi sicer nima nikogar tukaj. Sem je prišel zato, ker se čuti povezanega z ljudmi, ki se jih tu spominjajo. Prihaja iz hiše, ki ni bila za sistem, ki je vladal Sloveniji štirideset let. Strici po materini strani so šli rajši v tujino, kot pa da bi živeli v njem. Mlademu fantu so dali čutiti, da vedo, kam spada. To ga je oblikovalo. Nekoč, mnogo pozneje, je vprašal učiteljico iz osnovne šole, zakaj so jih učili stvari, ki niso resnične. Morali so.

Peti kamenček. Franc Goršič je prišel iz Ljubljane, ker je tu ostal njegov brat ali pa se je tu za njim izgubila sled. A njegova misel se dotika širših stvari. To, da prihajajo sem in na Rog, je povezano z narodovo kulturo. Gre za spoštovanje, ki ga ljudje gojijo do tistih, ki jih je zadela tako trda usoda. Gre za to, da ljudje skratka ne pozabijo svojih. Kako pa si razlagate, da je širša javnost tako ravnodušna ob nepojmljivo velikih stvareh, kot jih simbolizirata Rog in Teharje? Tudi on se čudi in tega ne more razumeti. Vznemirja ga to, ker dokazuje, da so ljudje izgubili zmožnost čutenja in sočutenja. Kultura je prav za prav ena reč, in če je ni na enem koncu, je ni tudi na drugem. Zdi se, da je nad obnašanjem naših ljudi razočaran. In potem sledi stavek, ki je v svoji preprosti veljavnosti nepremakljiv: Veste, narod, če hoče obstati, mora biti v bistvu pošten.

Šesti kamenček. Ustavim se pri mladi, simpatični družini. Kmalu se izkaže, da so domačini, tu iz Ljubečnega. Ali so jima starši kaj pripovedovali, da je tu nekoč bilo taborišče, od koder so vozili ljudi streljat neznanokam? Ne, nič niso pripovedovali, poleg tega pa mož ni od tod, njej pa so starši kmalu umrli. Ali se danes po vaseh tu okoli še kaj omenja ta kraj v zvezi s tistimi dogodki? Ne, o tem ne govori nihče več. To je sedaj vse pozabljeno. Tudi sem, k Sv. Ani, ljudje ne prihajajo zaradi tistih dogodkov. Toda, ali dejstvo, da so se v tem kraju dogajale tako nenavadne in tragične stvari, nikogar ne žene, da bi si ga ogledal? Ne, zaradi tega ne pride nihče. To je sedaj vse pozabljeno.

Sedmi kamenček. Sedaj smo že v procesiji, ki se počasi pomika proti Bukovžlaku. Ker se nenadoma znajdem v praznini, kamor ne sega niti petje niti molitev, se spet odločim za pogovor. Pred mano hodita dve ženi. Izkaže se, da sta iz Vitanja. Zanima me, zakaj sta tu. Najprej in predvsem zato, ker je sveta Ana priprošnjica za srečno zadnjo uro. Iz teh krajev hodijo ljudje sem predvsem zato. Že, toda zakaj greste še v Bukovžlak? Veste, v Vitanju so partizani takoj ob prihodu prijeli in odpeljali kakih dvajset, mogoče celo trideset ljudi sem v to taborišče, od koder jih ni bilo več nazaj. Veste, medve sva jih slabo poznali, starši pa so jih in so vedno pravili, da so bili dobri ljudje. Pa sva si rekli, pojdiva in poglejva, kje so ostali.

Osmi kamenček. Stopim na stran in nekoliko zaostanem. Mimo mene gresta dva moška para; z zadovoljstvom ugotavljata, da je letos več ljudi kot lani, več da je zlasti mladine. Vključim se v procesijo, nagovorim ženo, ki hodi ob meni. Z njo imava nekaj skupnega. Tudi ona je namreč šla skozi Teharje maja 1945. Ko je domobranska vojska odhajala iz Vetrinja, se je odločila, da gre z možem. Bil je to mlad podporočnik iz velikolaškega udarnega bataljona, ki ga je vodil Franc Grum. V taborišču so ju ločili. In kdaj ga je nazadnje videla? Nazadnje ga je videla vsega pretepenega in okrvavljenega v skupini oficirjev, ki so jih pripeljali iz nekega bunkerja. Ob tem me presune spomin. Tisto skupino sem videl tudi sam. V njej je bil moj komandant stotnik Bastič.

Deveti kamenček. Za mano hodita mož in žena. Takoj vidim zanesljivo hojo kmečkega človeka. Mož pripoveduje: Najbolj napet del moje zgodbe je bil na poti iz Teharja domov. Kot mladoletnega domobranca so me izpustili avgusta 1945. Štirje smo izstopili na postaji v Polju. Po zapletljaju na vevškem mostu, ko smo že mislili, da nas bodo spet vklenili in odpeljali, smo srečno prišli do Dobrunj. Tam smo oddali Kovačevega Tončka – bil je že tako slab, da sva ga morala dva podpirati, da je prišel do domačih vrat, kjer ga je čakala mati. Potem smo se ločili: eden je šel v Hrušico, eden v Bizovik, jaz pa na Orle, tudi čez Bizovik. Pri zadnji hiši v vasi pa zaslišim, da so za mano zaškripala vrata. Ozrem se in vidim, da je nekdo skočil iz hiše in teče proti meni. Potem se je začel tek in mislim, da je to bil tek za življenje ali smrt. Kdaj pa kdaj sem se ozrl in videl, da mi človek tesno sledi. Tista pot je dolga kake tri kilometre, in čeprav v meni zagotovo ni bilo več nobenih moči, sem jih od nekod vendar še jemal, da sem tekel. Kot rečeno, kadar sem se ozrl, sem ga imel za sabo. V tem pa pritečem iz gozda na jaso, kjer je bila tudi naša njiva. Pogledam nazaj, pa ga ni bilo več. Pred mano je bila že vas in ljudje.

Čez nekaj dni se je pri naši hiši oglasila skupina štirih mladih domobrancev iz Teharja. Malo so se podprli in nadaljevali pot. Na Pijavi Gorici so se ločili: Drobnič je ostal kar tam, Moravs je zavil navkreber proti Sloki Gori, Krampelj in Lipovec pa sta šla skupaj proti Želimljemu. Tu sta se tudi ta dva ločila: Krampelj je srečno prišel domov v Ščurke, Lipovca pa so v Skopačniku zaman čakali. Tistega kilometra od Želimeljega do Skopačnika ni nikoli dokončal. Ko je Andrej Zrnec z Orel za to zvedel, mu je bilo popolnoma jasno, da je v tistem teku iz Bizovika na Orle šlo za življenje.

Zračni posnetek taborišča v gradnji leta 1943.

Slika 23. Zračni posnetek taborišča v gradnji leta 1943.

Teharsko taborišče v gradnji. Posneto iz zraka s severozahodne smeri, verjetno leta 1943. Zgradili so ga Nemci za vežbanje mladine kot pripravo na vojaško službo. Bilo je vzorno postavljeno, z vsemi pritiklinami, ki spadajo zraven, vendar za največ 600 ljudi.

Vidimo krčevino sredi gozda, ki je odprta samo proti severu. Spodaj v sredini dovozna pot, odcepljena s ceste Teharje – Bukovžlak. Ob njej na desni dve baraki, ki sta kasneje služili kot bivalna prostora za taboriščno posadko. Na osrednjem delu taborišča tri barake že stojijo, četrta je v gradnji. To bo baraka B, v katero so spravili sto mladoletnih domobrancev skupine A in domobrance skupine B, tiste, ki so izjavili, da so vstopili v domobranske vrste po 1. januarju 1945. Zgornja baraka proti hribu je baraka C. V njej so bili junija in julija 1945 slovenski civilni ujetniki, moški, ženske in prve dni otroci. Med njima dvorišče C. Prve dni junija 1945, ko je bilo najbolj obljudeno, je bil v njem ograjeno približno tri tisoč ujetnikov, domobrancev, ki so bili dodeljeni v skupino C in do konca meseca odpeljani predvsem na Hrastniški hrib.

V drugih dveh barakah, ki sta videti na fotografiji popolnoma beli, so bili različni ujetniki: Kočevarji, duhovniki, Štajerci. Manjkata še dve baraki najbolj levo. Prostor, kjer sta bili nato postavljeni, zdaj zastirajo drevesa.

Tista, ki je bila postavljena naprej proti hribu, je bila baraka A, napolnjena z mladoletnimi domobranci, dodeljenimi v skupino A. Desno od teh barak proti gozdu že izsekan prostor za poveljniške barake, ki so bile postavljene pravokotno na te, ki jih vidimo. V prvi vrsti poveljniška baraka, za njo na desni skladišče-bunker, levo jedilnica. Desno prav v kotu dno grape. Tu so bile izkopane vzdolžne jame, v katere so taboriščniki nosili in zakopavali umrle zaradi lakote, bolezni ali udarcev. Morišče prvih dni divjanja je bilo še bolj desno in tega področja na fotografiji ni. Splošni orientacijski točki sta prečna zemeljska pregrada v grapi, tam je bilo namreč strelišče, in kot, ki ga dela dovozna cesta nad pobočjem, ko se obrne v desno in teče vzporedno z barakami.

Okolica je na gosto zaraščena s srednje velikim drevjem, hrasti in smrekami. Ta gozd so poleti 1947 posekali, kar se lepo vidi na naslednji fotografiji.

Fotografija iz zraka leta 1956

Slika 24. Fotografija iz zraka leta 1956

Gozd je pretežno posekan, na področju taborišča ostanki temeljev večjih barak, med njimi njive, ki so bolj vidne. Kraj je nedotaknjen. Vidna dovozna cesta, nanešeni obrisi barak, s križcem označeno morišče, kjer ležijo pomorjeni prve dni. V okviru cerkev sv. Ane.

Fotografija iz zraka leta 1990

Slika 25. Fotografija iz zraka leta 1990

Popolna sprememba, veliko jezero tekočih industrijskih odpadkov za večjo pregrado, razkopano odlagališče piritnih odpadkov za manjšo pregrado bolj spredaj. V okviru cerkev sv. Ane; s križem označen kraj, kjer stoji danes križ.

4. Iskanja in besede

4.1. Zimska slika

4.1.1.

Avtor: Brane Senegačnik

Tišina val za valom se razliva.
Pod težo belih rož izginja mesto.
S krvjo izrisale so sanje cesto
in daljni cilj in mrak, ki ga prekriva.
V svetlobi davni zgubljajo se slike,
ki jih zasipa razdrobljeni čas:
dežela, zvezde in v meglici vas –
nestvarno jasne večnosti oblike.
Izkusil si zanosni let spomina,
vsega, kar je svoj čas in smer zgrešilo,
postal življenje si in bolečina –
umolkni! Glej, nebo se je razbilo:
v omami belih solz je vse tišina,
ki v noč leti kot sanj drhteče krilo.
Zimska slika

Slika 26. Zimska slika Mirko Kambič

4.2. Zamolčana zgodovina

Avtor: Janez Janša

4.2.1.

»Njihove oči strmijo iz teme. Včasih so kot zvezdnato nebo, ki ga je nekdo zvrnil v jamo. Drugič je en sam par. Čutim ga na hrbtu. Ko se obrnem, izgine. Ko grem zgodaj poleti v gozd in zadiši po praproti, se v glavi premakne neki delček spomina. In zvečer potem zagotovo pridejo. Prihajajo leta in leta nepretrgoma in sčasoma sem postal del njih. Ponoči pritiska name teža okrvavljenih, napol mrtvih teles, in zjutraj imam v nosnicah vonj po trohnobi. Z njimi hodim spat, namesto njih sanjam njihove neizživete sanje in z njimi vstajam v nov dan, ki se ga že dolgo ne veselim več.«

Tako je marca 1990 pripovedoval povojni likvidator Stane. Sedela sva na zgodnjem pomladnem soncu in kazalo je, da bo tokrat povedal več.

»Velikokrat sem že držal v roki valterja, ki mi ga je leta 1965 podaril Maček. Tistega od takrat že dolgo nimam več. Ko me je zapustila prva žena, sem ga vrgel v jezero.«

Premolkne in njegov spomin se potopi nekam vmes, v svet med resničnostjo in onstranstvom, v katerem ima že dolgo svoj emšo.

»Pa nisem nikoli sprožil,« nadaljuje. »Ne zaradi zasmehovanja, ki so ga bili v naši vedno bolj redki druščini po proslavah in pijači deležni tisti, ki so to storili.« Umolkne.

»Še najmanj zaradi tega,« ponovi čez čas, povsem prepričan v svoje besede. »Prvič mi je neki notranji glas rekel, da še ni čas. Da ne bom tako lahko ušel. Za trenutek se mi je zazdelo, da je moje življenje neke vrste pokora, s katero se morda lahko odkupim.«

Gledam ga, kot bi mi pripovedoval znano zgodbo. Slišim jo prvič, vendar se mi zdi nekako znana. Tretjič govorim z njim, in vendar se počutim, kot da bi poslušal starega znanca, ki je bil vedno tu, ki je živel z nami, čigar dihanje smo slišali ob poteh in čigar roko smo čutili v šoli. Govori svojo osebno zgodbo, ki pa je del nas. Brez nje bi bil svet okoli nas drugačen in mi sami bi bili drugačni. Njegova krivda je z leti postala porazdeljena in njena barva nekako znana, domača. Morda mu je zato tisti skrivnostni glas dejal, naj zadrži roko na sprožilcu.

»Naslednjič sem se ustrašil tega, kar bi me lahko čakalo onkraj. Neke noči sem sanjal, da sem sprožil. Toda krogla me ni zadela v sence, ampak v tilnik. Namesto v posteljo sem padal v globoko jamo in pristal na kupu že hladnih teles. Izpod njih se je izkopala postava še ne odraslega fanta iz Šentvida. Njegov lik se mi je vtisnil globoko v možgane, tja nekam med oči in zavest. Bežno sem ga poznal še izpred vojne. Bil je zadnji na vrsti, ker se je nekako odvezal tik pred jamo. Preden sem ga ustrelil, je klečaje tiho ječal. V jami je brez besed počasi legel name, in nisem se mogel premakniti, ko mi je njegova kri, pomešana s solzami, iz luknje na čelu, velike za palec, tekla v usta.«

Brezbarvni stavki so prihajali iz njega in ustvarjali turobno ozračje. V meglici, ki se je med prameni žarkov popoldanskega sonca komaj vidna vlekla med podrastjo, sem začel vonjati kiselkast okus vlažnega smodnika in krvi. Sedela sva za leseno mizo nekaj metrov višje v gozdu za njegovim vikendom nekje na Gorenjskem, na mestu, ki ga pogled s ceste ni mogel doseči. Spraševal sem se, zakaj se toliko zadržuje v gozdu, ko pa ga zagotovo spominja na tiste mračne dneve pozne pomladi in poletja 1945. Le katera nevidna sila ga žene stran od živih in bližje k mrtvim?

»Od tiste noči naprej se bojim smrti bolj, kot to lahko povem,« nadaljuje s tišjim glasom. »Vem, kako bo potem, in vem, da mi je vsak dan bližje. Tam me čaka on.«

Žal mi je, da nekje v gozdu ni kamere, ki bi posnela to pripoved, čeprav najbrž noben filmski trak ne bi mogel prepričljivo zabeležiti ozračja, ki so ga pričarale njegove besede.

»Okolje pa postaja vse bolj čudaško in vse manj je ljudi, ki bi kaj razumeli,« se ustavi Stane v svoji pripovedi in jo prenese bolj v ta svet. Začne pripovedovati o svojem nečaku: mlad in perspsektiven fant je. Pravkar se je vrnil s postdiplomskega študija ekonomije v Nemčiji.

Pokrajina v megli

Slika 27. Pokrajina v megli Tine Velikonja

»Povsem razumem, kako se počutite danes, ko mnogi poskušajo razvrednotiti vaš prispevek,« mi je dejal ob zadnjem obisku. »Toliko ste pretrpeli, zdaj pa vas zmerjajo z boljševiki in morilci. Toda zanesite se na nas. Kučan je na zadnjem plenumu dejal, da za nobeno ceno ne bomo dopustili razvrednotenja NOB, kajti to bi nas zbrisalo z zemljevida antifašistične, demokratične Evrope.«

»Kje pa ste ponoči, ko dobim obiske pobitih okostnjakov? Seveda smo bili morilci, čeprav skoraj še mladoletni. Toda ne morilci iz pokvarjenosti. Verjeli smo v novi svet in verjeli, da ga bomo dosegli tako, da uničimo starega. Tako so nam dejali. Toda ali ste vi ta novi svet? Kje ste takrat, ko pokopavamo sotovariše? Koliko vas pride zraven? Kje je takrat Kučan? Uživa naše sadove, saj smo pobili tudi njegove današnje potencialne protikandidate, da gre lahko brez veliko bojazni na volitve. Vendar ga na naših pogrebih ni.«

Dejal pa sem le: »Seveda, Kučan je pameten. Sedaj je nadstrankarski. On zna celo politično zmago prikazati kot žrtvovanje v dobro vseh. Desetletja socialistične vzgoje so dala svoje rezultate. Njegovo svarjenje pred revanšizmom je padlo na plodna tla pri ponižnih slovenskih dušah, ki se kopljejo v slabi vesti zaradi majhnih pregreh in slabih misli o sosedu.«

»Tisto noč po nečakovem obisku nisem zaspal niti za trenutek,« nadaljuje Stane. »Razmišljal sem, kako strašno ceno plačujemo nekateri za to, da se danes izvoljena generacija, ki smo ji omogočili vse, spomni na nas samo še takrat, ko ima od tega koristi.«

»Vendar so to ljudje, ki ste jih vzgajali za svoje naslednike,« sem pripomnil. »V nekem smislu so vaše delo. Hoteli ste, da bi bili deležni samo rezultatov vaših dejanj, ne pa tudi krivde. Morda vam je to do neke mere celo uspelo.«

»Uspelo, uspelo,« je odsotno ponovil Stane. »To so prazni ljudje. Lažje bi se pogovarjal z emigrantom iz Argentine kot pa s svojim nečakom. Bolj me razume, četudi me zagotovo sovraži.«

»Če vam je vseeno in ne verjamete več motivom, ki so vas vodili pred desetletji,« sem počasi prešel na bistveni cilj svojega obiska, »zakaj ne napišete knjige ali kako drugače zaupate svojo bolečino drugim. Morda pod psevdonimom? «

Nejeverno me je gledal in nekajkrat zmajal z glavo.

»Če se javno izpovem in to podpišem, potem bom zaznamoval svoja otroka. Niti sin niti hčerka ne poznata moje zgodbe niti se ne ukvarjata s politiko. S tem bi izdal še njiju. Mislim, da sta celo bolj za Demos kot za nas. Če uporabim lažno ime, to njih ne bo zavedlo. Ali bi me sami razkrinkali javno ali pa bi kaj storili mojim otrokom. Ali vnukom. Maček ima dva spiska. Dokaj natančen spisek pobitih in povsem natančen seznam nas, ki smo pobijali. Vsa ta desetletja je po mili volji razpolagal z nami. Pa ne samo on. To skrivnost poznajo še nekateri drugi tovariši.«

Stane je umolknil le toliko, da je njegova druga žena brez besed postavila na mizo limonado in tablete. Ko je odšla, je nadaljeval:

»Ko takega človeka srečaš, ti svoje vedenje o tebi nedvoumno pokaže. Z besedo, ali pa samo s pogledom. Potem veš, da ti lahko ukazuje. Temu so doslej ušli le tisti, ki so umrli ali pa so se sami ustrelili.«

»Torej je vseskozi obstajala nekakšna partija v partiji ali Udba v Udbi,« sem pripomnil.

»Ne bi govoril v preteklem času,« se je odzval Stane. »Vendar ni bilo povsem tako. Pravijo, da je Maček skrivnost zaupal tudi nekaterim posebej izbranim, pa tistemu, ki je bil izbran za šefa slovenske partije. Tako je ta vedel, na koga se lahko povsem zanese. Pravijo, da je to storil vedno po posebni proceduri. Povabil ga je k sebi v Gotenico in mu razkazal podzemne priprave in svoj volčji brlog. Potem ga je zadržal na večerji in spraševal mnoge stvari. Šele pozno ponoči mu je naštel ljudi, na katere se lahko stoodstotno zanese, in mu tudi povedal, zakaj. Ob tem ga je podrobno opazoval. Nekateri so potem pripovedovali, da je bil to nekakšen krst s krvjo.«

»In zakaj potem to vendarle pripovedujete meni?« sem ponovno načel vprašanje, ki sva ga razčiščevala že na začetku tokratnega srečanja.

»Obljubili ste, da ne boste nikoli izdali mojega imena,« je odvrnil. »Niti svojemu prijatelju Bavčarju, ki se mi zdi zelo podoben mojemu nečaku, ne.« Potem je za trenutek pomolčal. »Če mi ne bi na začetku odkrito povedali, da se je vaš oče rešil iz kočevskega brezna, vam tega ne bi pripovedoval. Takrat v vaših očeh nisem videl nobenega sovraštva, čeprav ste bolj ali manj vedeli, kdo sem. Nekako vam zaupam, še sam ne vem dobro, zakaj,« je končal.

Ugovarjal sem, da brez Bavčarja tudi najinega pogovora ne bi bilo, saj sem zanj prvič slišal ravno od njega, vendar se Stane ni dal prepričati.

Kmalu sem se poslovil. Stisk njegove roke je bil mlahav kot vedno. Žena je nekako pomenljivo pripomnila, da jih spomladi in poleti najlažje dobim v Ljubljani. Takrat ne hodijo na vikend.

Revolucionar in likvidator Stane je gledal za menoj. Spraševal sem se, ali bo tisto noč kaj lažje spal. Po desetletjih sem bil prvi zunaj ozkega kroga znancev, ki mu je povedal za svojo moro. Vedel sem, da ni sodnika na tem svetu, ki bi ga lahko obsodil na strožjo kazen, kot jo že prenaša.

4.3. Utrinki

Avtor: Marica Bastič-Cerar

4.3.1.

Temna noč v severnem ontarijskem gozdu. Veter se umirja. Široka reka rahlo valovi. Srebrna mesečina prvega krajca, ki je pravkar vzšel, pleše po vodni gladini. Zvezde so vedno svetlejše. Zrem v nebo, premišljujem, kako smo ljudje majhni, neznatni spričo neizmernega stvarstva.

Za hip se vzhodna stran neba razsvetli. Utrnila se je zvezda. Zarisala je zlato črto po nebu in spet ugasnila.

Kot utrinki, lepi in svetli, se mi zdijo junaški zgledi iz mladih let. Močno so zažareli, hitro ugasnili, a vendar zapustili neizbrisne spomine.

4.3.2. Malnarjev Mirče

Zgodilo se je v zgodnji pomladi v letu 1945. Poučevala sem v Gorenji vasi v Poljanski dolini. Šola je bila privatna. Na željo staršev so jo organizirali gorenjski domobranci. Za praznik sv. Jožefa smo imeli tri dni oddiha.

Zaželela sem si, da bi odšla na obisk domov v Horjul. Prav tisti dan so bili v Gorenji vasi domobranci s Planine nad Št. Joštom. Popoldne so se vračali s svojimi vozovi in privolili, da se jim pridružim z drugimi civilisti.

Tako se je mala kolona počasi pomikala proti hribom. Spredaj vozniki, ob vozovih domobranci, zadnji smo bili civilisti in vodnik male čete, poveljnik posadke na Planini.

Bil je petek. Iz todraške podružnice se ob treh oglasi zvon. Poveljnik sname čepico, se pokriža in glasno moli naprej očenaš, zdravamarijo in čast bodi v počastitev Jezusove smrti. Drugi mu odgovarjamo.

Občudovala sem mladega fanta. Ni se sramoval svoje vere, ni molil samo zase v svojem srcu, temveč glasno in odločno v zgled vsem podrejenim.

To je bil Miro Malnar, sin ljubljanskega trgovca, član dijaške Katoliške akcije. Bil je visok fant, modrih in jasnih oči ter pšenično svetlih las.

Iz Vetrinja je odšel z gorenjskimi domobranci. Nazadnje so ga videli, ujetnika v Št. Vidu, v zavodu sv. Stanislava. Njegovo ime še ni vklesano v spominsko ploščo.

4.3.3. Zori

Bližala se je velika noč 1944. Domobranska posadka pri Devici Mariji v Polju je bila številna in dobro urejena. Prišlo je povelje, naj odberejo odred za spremstvo tovornjakom, ki bodo vozili po Dolenjski cesti do Kočevja. Poveljnik je določil vojake za to varnostno spremstvo. Mlad domobranec se zamisli in reče svojemu prijatelju: »Skrbi me ta pot. Nisem še opravil velikonočne dolžnosti.« Prijatelj se hitro ponudi. »Bom jaz prevzel tvoje mesto. Bil sem že pri spovedi in obhajilu.«

Kolono so v ozki dolini na poti proti Ribnici napadli partizani. Nekaj domobrancev je padlo, med njimi prostovoljec Izidor Bezlaj, klicali so ga Zori. Šel je v nevarnost namesto tovariša. Pokopali so ga pri D. M. v Polju.

Imena domobranca, ki je bil tedaj rešen, se ljudje ne spomnijo več. Ni bil domačin. Dogodka pa še niso pozabili, saj je dokaz čistega, junaškega srca. Ali ni to največja ljubezen, če kdo da življenje za prijatelja?

Ime Izidor Bezlaj še ni vklesano na spominsko ploščo.

Ex libris

Slika 28. Ex libris Izidor Mole

4.3.4. Bogoslovec Pavel

Bilo je v letu 1944. Stanovali smo v hiši blizu domobranske posadke v Horjulu. Moj brat bogoslovec Pavel je prišel na obisk in pripeljal s seboj domobranca Ivana.

Pri farni cerkvi seje oglasil navček. Nismo vedeli, komu zvoni. Preden sta se poslovila, smo pogovor nadaljevali pred hišo. Mimo pride znanec in pove, da je umrl stari oče velike družine, ki je bila tedaj močno udeležena v revolucijski organizaciji OF.

Pavel se zresni in hitro reče: »Bog mu daj nebesa!«

Ivan ga začudeno pogleda in pravi: »In ti to rečeš?«

V tistem času smo že pretrpeli velikanske krivice. Ubili so nam starše, revolucionarji so izvali požig Ljubgojne. Izgubili smo dom in imetje. Padel je najstarejši brat Tone. Ubila ga je zlobno in načrtno nastavljena mina. In vendar v Pavlovem srcu ni bilo sovraštva, ne želje po maščevanju.

»Bog mu daj nebesa!« To je bila izpoved njegove neomajne vere, da smo vsi otroci istega Očeta, vsi rojeni za večno življenje. Zato je dopolnil svoj izrek z besedami: »Vsem komunistom privoščim nebesa. Samo tu na zemlji naj nas pustijo živeti v miru in svobodi.«

Prav ta globoka in trdna vera ga je podpirala, da v Teharjah ni omahnil v malodušje, dvome in obup. Hodil je med domobranci za visoko bodečo žico po grušču med barakami ter jih spodbujal in bodril. Govoril jim je o Bogu, pravični sodbi, o večni sreči, da je smrt samo kratek prehod v poveličano življenje. Bil je prepričan, da jih bodo ubili – vendar je ostal veder, pokončen in tako svoje tovariše okrepil.

Ime bogoslovca Pavla Bastiča je vklesano na horjulski farni spominski plošči v vrsti bratov, sosedov in prijateljev domobrancev.

Pol stoletja mineva od tistih dni. Prijatelj, ki je preživel strahote teharskega taborišča, mi je pred kratkim izjavil: »Pavel je hodil med nami v Teharjah kot svetnik. Obraz mu je kar žarel od notranje luči … «

Zares močno so zažareli njihovi junaški zgledi. Hitro so ugasnila ta mlada življenja, pa vendar zapustila močne sledove. Naj nam svetijo tudi v ljudstvo, za prihodnost naroda.

5. Po branju

5.1. Resnično ministrstvo laži

Avtor: Andrej Vovko

5.1.1.

Eden najpronicljivejših kritikov sovjetskega »najnaprednejšega družbenega sistema« svetovno znani pisatelj George Orwell je propagandno ministrstvo namišljene komunistične Oceanije s prefinjeno ironijo poimenoval »Ministrstvo resnice«. Ameriški zgodovinar, kulturni kritik in romanopisec Stephen Koch nam pol stoletja kasneje predstavlja del delovanja resničnega sovjetskega »Ministrstva resnice« iz obdobja med obema vojnama.

Knjiga, ki ima podnaslov Vohuni in pisatelji v tajni sovjetski vojni idej proti Zahodu, je ob svojem izidu v letu 1994 izzvala po eni strani veliko navdušenje in laskave kritike, po drugi strani pa se oglašajo nekateri, ki hočejo ovreči njegove vire kot neverjetne in zaključke kot fantastične ali pa mu na zelo boljševističen način celo vzeti verodostojnost. Naj na tem mestu navedemo, da temeljijo Kochove raziskave v glavnem na novih virih, ki so postali dostopni po zlomu vzhodnoevropskega komunističnega imperija, in na zgodovinskih raziskavah, ki so nastale na podlagi teh virov. Tako omenjeni viri kot zgodovinske publikacije prinašajo obilje novih, doslej skrbno skrivanih podatkov. Avtor Koch v svoji knjigi predstavlja prizadevanja najvišjih sovjetskih oblasti, da bi pridobile najvplivnejše umetniške duhove Zahoda za propagando, ki bi zameglila vse nezaslišano nasilje, kakršno je vladalo v »prvi državi delavcev in kmetov«. Pri tem so v veliki meri izrabljali dokazano naivnost Zahoda ter na veliko uporabljali preizkušeno in kasneje tudi v drugih državah (tudi pri nas) zelo priljubljeno taktiko »koristnih idiotov«. Znana je resnična zgodba o angleškem paru pravnikov, ki je v času najhujših stalinističnih pogromov doktoriral iz »stalinske ustave« in jo proglasil za najdemokratičnejšo in najbolj humano na svetu. Tudi Stephen Koch nam v svoji knjigi Dvojna življenja postreže kar z nekaj podobnimi primeri.

»Glavni junak« Kochove knjige, ki je z vsem kritičnim aparatom opremljeno znanstveno neoporečno zgodovinsko delo, bere pa se kot najrazburljivejši roman, je nemški kolumnist Willi Muenzenberg (1889–1940), ki mu je sovjetski politbiro zaupal nalogo, da vodi veliko kampanjo manipuliranja z zahodnim javnim mnenjem.

Muenzenberg se je z vrhovi prihodnje Sovjetske zveze seznanil že med njihovim begunstvom v Švici; tam ga je Trocki seznanil z Leninom. Po prevzemu oblasti je postal Muenzenberg ena glavnih, vendar v javnosti skrbno zakritih osebnosti Komunistične internacionale; določen je bil za ustvarjanje izpostav agentov in vohunov, ki so nadzorovali mreže »koristnih idiotov« od Londona in Pariza, Berlina in Barcelone do Washingtona in Hollywooda. Na Muenzenbergovi listi so bila, kot naglaša Koch, tako zveneča imena kot

André Gide, André Malraux, Ernest Hemingway, Dorothy Parker, John Dos Passos, Bertold Brecht, ki so bili bodisi njegovi agenti bodisi člani »Klubov nedolžnežev«, kot se je Muenzenberg privatno norčeval iz njih. Veliko večino svojih hotenih ali nehotenih propagandistov Sovjetske zveze in mednarodnega komunizma je Muenzenberg pridobil zaradi njihove idealistične naklonjenosti protifašističnemu gibanju. Stvari se očitno v naslednjih petdesetih letih niso kaj prida spreminjale in nam hudo znano zvene še dandanes.

Podroben prikaz vsebine knjige Stephena Kocha, ki obsega kar 419 strani velikega formata, bi bil vsekakor na mestu, vendar pa presega namen tokratne predstavitve. Navedimo le nekatere najpomembnejše Kochove ugotovitve, ki gredo hudo v nos njegovim levičarskim kritikom. Tako prepričljivo dokaže, da je bila znana kampanja za pomilostitev ameriških anarhistov Sacca in Vanzettija zgolj fasada za popolnoma druge namene. Obrambni odbor za Sacca in Vanzettija je npr. prejel le okrog 6.000 dolarjev od okoli pol milijona, ki so jih zanju zbrali samo v ZDA. Tako naglašani mit »antifašizma« dobi čisto drugačno podobo ob Kochovem dokazovanju, da so tajne službe komunistične Sovjetske zveze in nacistične Nemčije pridno sodelovale že od Hitlerjevega prihoda na oblast, da je bil proces proti bolgarskemu komunistu Dimitrovu in njegovima tovarišema, obtoženim požiga berlinskega Reichstaga, že od vsega začetka skupno podjetje NKVD in gestapa, namenjeno za notranjo uporabo v obeh državah. Po Kochovin trditvah naj bi Dimitrov že prav od začetka vedel, da bo oproščen, in zato je njegovo kasneje tako opevano vedenje na sodišču popolnoma razumljivo. Podobno sodelovanje naj bi med obema tajnima službama vladalo tudi v španski državljanski vojni, v kateri Sovjetski zvezi sploh ni šlo za zmago republikanske strani, pač pa za obračun z levimi ideološkimi nasprotniki. Koch tudi navaja, da je Stalin za lastno uporabo zelo natančno proučeval in celo izpopolnjeval nadvse surove metode, ki jih je uporabljal Hitler v svoji Noči dolgih nožev.

Poleg omenjenih vprašanj Koch obravnava še nekatera druga, tako delovanje znane skupine britanskih »salonsko komunističnih« vohunov v službi Sovjetske zveze (Kim Philby, Guy Burgess, Donald Maclean, Anthony Blunt), znanih po nazivu cambriška zarota, in delovanje Muenzenbergovih agentur v ZDA. To je kasneje doživelo enega od svojih viškov v znani kraji načrtov ameriške atomske bombe, ki je, če že ne omogočila, pa vsaj izredno pospešila čas izdelave sovjetskega orožja te vrste; vendar o tem Koch tokrat ne piše, ker gre pač za dogodke po letu 1945.

Knjiga Stephena Kocha nedvomno zasluži pozornost tudi slovenskih bralcev. Ker njenega celotnega slovenskega prevoda najbrž ne bomo dočakali, bomo skušali kdaj drugič, če bo za to zanimanje, bralce seznaniti vsaj z nekaterimi najznačilnejšimi odlomki iz knjige. Naj ob tem naglasimo še, da avtor ni nikakršen »zadrt« konservativec, kot mu bodo nedvomno podtikali boljševistični nostalgiki na obeh straneh Atlantika. Sam naglaša, da je bil, ko je začel pripravljati svojo knjigo, antikomunistični liberalec in da je to ostal tudi, ko je knjigo končal. Vsi tisti iz naših domačih logov, ki se skušajo v muenzenbergerjevski maniri v zadnjem času s sklicevanjem na antifašizem, za katerega ne bi smelo biti dvoma, da je sam po sebi bil in je še vedno civilizacijsko nedvomno pozitivna kategorija, zakriti množico komunističnih vojnih in povojnih zločinov nad ujetniki, ranjenci in civilisti, se morajo pač nečesa zavedati. Na Zahodu, zlasti v ZDA, kjer antikomunizem pač ni psovka kot še vedno pogosto pri nas, so v veliki meri že zdavnaj postavili enačaj med krvavima dediščinama fašizma in komunizma, pri nas pa ga bomo najbrž še dolgo čakali. Znano dejstvo, da dedičev pokojnih komunističnih režimov Srednje in Vzhodne Evrope niso povabili na proslavo 50-letnice izkrcanja v Normandiji, je v tem pogledu več kot poučno.

5.2. Šolanje za zmago

Avtor: Davorin Vuga

5.2.1.

V ediciji Društva piscev NOB Slovenije je tri leta po slovenski osamosvojitvi oziroma štiri leta po formalnem sesutju komunistične oblasti v Sloveniji izšla knjiga Poldeta Štuklja z »zanimivim« naslovom Šolanje za zmago (Knjižnica NOV in POS 56, Ljubljana 1993, 398 str.), monografija torej, ki odkriva vojaško sestavo oziroma šolsko osnovo »zmagovite« strani v slovenski meščanski vojni 1942–1945. Pomenljiv je že sam naslov knjige, še bolj njeni posamični deli in oddelki, ki dovolj jasno nakazujejo priprave partizanske strani, da se v primernem trenutku, tudi s pomočjo oborožene sile, dokopljejo do oblasti. Ideološka in komunistična naravnanost prihodnjih »zmagovalcev« se pri tem niti približno ne skriva. Značilen je takrat običajen jezik nasprotne strani v medslovenskem spopadu, ki je poln srbizmov, »jugoslovenarstva«. Avtor knjige Polde Štukelj je bil tudi sam izšolan v Oficirski šoli Glavnega štaba Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije, nato je sodeloval v Štabu 7. korpusa, na oficirsko šolo pa se je še v vojni vrnil kot predavatelj, zato je bil nedvomno natančno poučen o ureditvi partizanskega vojaškega šolstva. Pri prebiranju njegovega dela, v katerega je brez dvoma vložil obilo časa in truda, da bi popisal, zapisal in tako »ohranil« zanamcem kar najmanjše podrobnosti o tem doslej malo znanem vojnem dogajanju ali bolje delovanju v senci bojev, seveda takoj pade v oči neverjetno megalomanstvo pri zasnovi vseh organizacij in služb na komunistični strani, tako zelo značilno že v samem poimenovanju vojaških enot in oddelkov. Kot si moderno razgledan človek ob pojmu »brigada« takoj predstavlja urejeno vojaško silo nekaj tisoč mož, si ob zvenečem imenu Oficirska šola Glavnega štaba prikliče pred oči vsaj solidno veliko poslopje z učilnicami, če ne celo prave akademije. Prav v takšnih slepilnih manevrih se je tudi skrivala vsa bit »taktike« partizanov, ki so hoteli napihniti čez vse meje tisto malo, kar je v resnici bilo. In v ozemeljskem pogledu je bila to Bela krajina, tisti pozabljeni košček slovenskih tal, resnični »žep«, ki je preživel končnico meščanske vojne skoraj nedotaknjen kljub drznemu, bliskovitemu vpadu domobranske vojske in Nemcev 14. novembra 1944 v okviru operacije Scheegestober. Prizadejana je bila občutna škoda in prizadeto »prestižno« samoljubje partizanske strani. O resnosti razmer ob omenjenem naskoku lepo govori Štukljev podatek, da se je morala boja udeležiti tudi Vojska državne varnosti oziroma njeni šolarji (sic!), pri čemer sta dva fanta celo padla.

Kot smo že povedali, je knjiga preplet zanimivih, pa tudi »poučnih« podatkov, ki bodo vselej prišli prav resnim in zlasti objektivnim preučevalcem medslovenskega oziroma medideološkega spopada na tleh Ljubljanske pokrajine. Ker so bile »ustanove« partizanskega šolstva tako velikopotezne le na tem delu oziroma celo koščku slovenskih narodovih tal, je razumljivo, da se avtorjevo pisanje nanaša na prostor, kjer se je partizanstvo najbolj otepalo s protikomunističnim uporom in je torej moralo poskrbeti za »ustrezne« teoretične in praktične napotke za svojo stran, tudi takšne z značilno represivno in množičnim umorom namenjeno naravnanostjo, kot so bili šolski oddelki »Varnostnoobveščevalne službe«, »Službe državne varnosti« in »Organizacije za zaščito naroda«. Tu je seveda še zanimiv razdelek o šolanju političnih komisarjev, ki so, kot vemo, pomenili dodatno in neposredno represijo ter preganjanje, tudi z »likvidiranjem« (značilen komunistični pojem, ki skuša zamegliti oziroma olepšati navadne, brezčutne umore) v partizanskih enotah. Tudi vpogled v »učno snov« komisarskega oddelka na Oficirski šoli jasno pove, da je na Slovenskem potekala krvava komunistična revolucija, ki se je naslanjala na »marksistično- leninistične teorije revolucije in partije«. Ideološka naravnanost partizanstva je tako tudi s to knjigo jasna in nedvoumna. Avtor se tega dejstva niti ne trudi posebej zabrisovati, kot je sicer tako zelo »moderno« pri različnih drugih udeležencih »NOB«, političnih kameleonih brez primere v zgodovini slovenskega naroda.

Mlada radovednost

Slika 29. Mlada radovednost Mirko Kambič

Tudi če gledamo na medvojno tragedijo slovenskega naroda drugače, najdemo v Štukljevi knjigi obilo koristnih informacij o drugi vpleteni, to je komunistični strani. Tako so zanimivi podatki o legi šole v vasici Gričice, dva kilometra jugozahodno od Črmošnjic (nekdaj na robu nemškega kočevarskega naselitvenega otoka, Das gotscheer Land); predstavlja taktiko instrategijo komunističnega gverilskega boja (učni program šole je sledil zahtevam takšnega razpršenega delovanja po načelu: udari v hrbt, torej zahrbtno, potem se umakni, pobegni, se potuhni, žrtve pa naj »plača« nedolžno civilno prebivalstvo, ki ga imaš brezvestno za ščit). Govori o prodiranju tehnike v partizanske vrste: oddelki za artilerijo, oklepnike in letalstvo etc. Takšna, do tedaj »neznana« vojaška mašinerija je prišla v komunistične vrste na lahek način po razsulu in kapitulaciji Italije. Prvi »inštruktorji« za rabo le-te so bili bodisi laški častniki, se ve pod prisilo, bodisi »prostovoljci«, ki so si hoteli tako odkupiti kožo, ne glede na to, kaj so bili prej zagrešili nad slovenskimi ljudmi). Predstavi tudi šolanje moštva za naloge »službe državne varnosti«. Z vojaškimi in zlasti represivnimi silami si je torej komunistična stran hotela zagotoviti vse potrebno za prevzem oblasti in za končni obračun z drugače mislečimi, čutečimi in verujočimi Slovenci, in to ne glede na dejstvo, da vse do konca 2. svetovne vojne in zlasti slovenske meščanske vojne (v njej je Slovensko domobranstvo de facto vojaško zmagovalo do aprila 1945, nakar se je moralo umikati na sever zaradi znanega premočnega naskoka jugovojske od južnovzhodnih slovenskih meja navzgor) do konca ni bilo jasno, ali je možen ali celo verjeten poseg zahodnih zaveznikov v vitalni prostor Vzhodnih Alp. To bi razmere za protikomunistični tabor pri nas vsekakor izjemno izboljšalo in mednarodnopravno uredilo v skladu z interesi slovenskega naroda, tako hudo preizkušenega zaradi invazije brezbožne komunistične ideologije z Vzhoda. Veliko vprašanje je, ali bi v takšnem primeru sploh prišlo do oblikovanja DFJ (Demokratske federativne Jugoslavije) v »avnojskih« mejah oziroma še čez ob toleranci in priznanju zahodnih zaveznikov. Če bi takrat zmagala Churchillova protikomunistična in protitotalitarna opcija, se ne bi nikdar spustila »železna zavesa od Baltika do Trsta« in v primeru takega razpleta bi bili vsi »napori« slovenskega partizanskega vojaškega šolstva gladko odveč!

Avtor se pri obdelovanju izbrane tematike ne ustavi le ob slovenskih »ustanovah«, ampak na koncu knjige popiše tudi šolanje zunaj Slovenije, torej v organizaciji »NOV« in »POJ«, tako v severni Afriki, Italiji in propadli Sovjetski zvezi. Tu so nedvomno zelo koristne navedbe o šolanju letalcev in oklepničarjev, kar brez dvoma pomeni tudi pozitivne prebliske vojaške zgodovine našega naroda, saj je šlo pri vojakih na poligonih zahodnih zaveznikov nedvomno v večini primerov za ljudi, zapisane demokratični viziji povojne Slovenije. Žal so jim komunistični »soborci« želje zatrli. Avtor Štukelj pri obdelovanju te, za partizansko stran vselej »neprijetne« podteme bistroumno ugotavlja, da so imeli prav partizanski oklepničarji dvojno šolo, angleško in rusko, kar se jim je tako ali drugače otepalo v naslednjih letih; »prozahodne« navdušence so utišali in preveč glasne »pospravili« še med boji oziroma so jh porabili za »Kanonenfutter«, pregoreče pristaše »realsocializma« oziroma Stalinove vizije informbirojevskega komunističnega »raja« pa je čakal Goli otok. Ker je zgodovina prekomorskih partizanskih oziroma »ruskih« oddelkov sila zanimiva zlasti po organizacijski in tehnični plati, se je ob njej vredno pobliže ustaviti. Avtor Štukelj precizira, da je bilo moštvo 1. tankovske brigade »NOV« in »POJ« oboroženo s 56 oklepniki modela Stuart in s 24 oklepnimi avtomobili modela AEC, z angleškim orožjem torej, medtem ko je bilo moštvo 2. tankovske brigade opremljeno s 56 oklepniki modela T – –34. Prvi so se urili v kraju Catadba pri Kairu, v Egiptu (poleg nekdanjih italijanskih soldatov slovenske krvi so bili tu predvsem Gorenjci in Štajerci, ujeti kot pripadniki znamenitega Rommlovega Afriškega korpusa). 12. junija 1944 so prišli v Taranto in Gravino (oboje v južni Italiji) ter bili kasneje prepeljani na »jugoslovanska« bojišča, zlasti v Dalmacijo. Bojno pot so s hudimi, večkrat nepotrebnimi žrtvami končali v Istri in Trstu. Vojaki 2. tankovske brigade so se v ostri zimi 1944/45 šolali na »slavnem« poligonu Tesnickaja pri Tuli pod Moskvo (tu so se nekoč v času ostre prepovedi nemškega oboroževanja s strani zmagovitih sil antante pripravljali na svojo biskovito vojno Guderianovi oklepničarji), bili z 8. marcem 1945 (formalna ustanovitev brigade) prepeljani na balkansko-panonsko bojišče in nato sodelovali pri preboju »sremske fronte«. Bojevanje so po prav tako hudih izgubah končali v Trstu.

5.3. Predvojna katoliška mladina

Avtor: Marijan Ozvald

5.3.1.

Monografsko delo dr. Anke Vidovič-Miklavčič zajema čas med obema svetovnima vojnama, ko je bila glavnina slovenskega etničnega ozemlja sestavni del Kraljevine Jugoslavije. Obravnavano obdobje je zamejeno z letnicama 1929 in 1941. To je čas vzpona italijanskega fašizma in nemškega nacizma ter državljanske vojne v Španiji. V Jugoslaviji pa sta vse močnejši centralizem in srbski hegemonizem ogrožala svobodo in avtonomnost slovenskega naroda.

V tem nemirnem in nevarnem času so vznikala, rasla in se formirala mladinska gibanja, ki so usodno zaznamovala celo obdobje. Omejili se bomo na avtoričin prikaz delovanja organizacij v katoliškem taboru od uvedbe šestojanuarske diktature do aprilskega zloma 1941. Na začetku je prikazana moč Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je imela »proti koncu dvajsetih let politično premoč in tako še vedno osrednjo vlogo v družbeno-političnem, socialno-ekonomskem in kulturno-prosvetnem življenju na Slovenskem«. Na prosvetno-kulturnem področju je imela SLS močno oporo v Prosvetni zvezi, na gospodarsko-zadružnem pa v številnih hranilnicah in posojilnicah, ki jih je upravljala Zadružna zveza, posebej pa je gospodarske zadruge urejala Gospodarska zveza.

Leta 1921 je bila ustanovljena samostojna in neodvisna Jugoslovanska orlovska zveza. Orlovska podzveza v Ljubljani se je leta 1929 preimenovala in osamosvojila v Slovensko orlovsko zvezo. Z zakonom o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije 5. decembra 1929 je bila slovenska orlovska organizacija razpuščena, ker njeno vodstvo ni hotelo pristopiti k vsedržavnemu Sokolu. 17. februarja 1933 je bila razpuščena Prosvetna zveza v Ljubljani in Mariboru. To je bil hud udarec katoliškemu taboru s strani liberalcev unitaristov.

Sursum corda – Kvišku srca

Slika 30. Sursum corda – Kvišku srca Mirko Kambič

Po padcu Jevtićeve vlade 24. junija 1935 je v novo vlado dr. Milana Stojadinovića vstopil eminentni slovenski politik dr. Anton Korošec. Kot notranji minister je kmalu dosegel obnovo Prosvetne zveze v Ljubljani in Mariboru. Z obnovitvijo delovanja katoliških društev se je izostrilo vprašanje odnosa le-teh do Katoliške akcije (KA). Njeno poslanstvo je bilo prenova javnega in zasebnega življenja v duhu verskih resnic in krščanskih vrednot.

Ustanovljena je bila Zveza fantovskih odsekov, ki naj bi združevala dejavnosti pred časom razpuščenega Orla: idejno, prosvetno in telesno vzgojo. Svoje člane je vzgajala v načelnem ideološkem boju proti marksizmu in komunizmu. V duhu krščanskega solidarizma in krščanske socialne misli so se intenzivno posvečali socialnemu vprašanju. Prizadevali so si za stanovsko ureditev, saj ima v socialnem in gospodarskem pogledu največjo veljavo stan, ki je »skupnost ljudi istega poklica in istega socialnega opravila«. Cilj jim je bila stanovska ali korporacijska država. Vodilo je bila enciklika Quadragesimo anno. Glasilo Zveze fantovskih odsekov je bil Kres. Dekleta in žene je v tem duhu združevala Zveza dekliških krožkov z glasilom Vigred.

V okviru obnovljene Kmečke zveze je bila ustanovljena Mladinska kmečka zveza. Za vzor notranje organizacijske strukture ji je služil flamski Boernbond.

Posebne skrbi so bili v katoliškem taboru deležni srednješolci in visokošolci. Na srednjih šolah je zaživela Slovenska dijaška zveza (SDZ), ki naj bi postala organizacija vseh slovenskih katoliških dijakov. Nad njo je bdel akademski klub Straža z glasilom Straža v viharju, glasnikom radikalnega katolicizma. Stražarje, ki so uživali zaščito dr. Antona Korošca, je idejno vodil dr. Lambert Erlich. Nasprotnike znotraj lastnega tabora so videli v krščanskih socialistih, zbranih v akademskem klubu Zarja.

V svojih protikomunističnih stališčih so bili dosledno radikalni Mladci, ki jih je vodil profesor ljubljanske klasične gimnazije Ernest Tomec. Aprila 1937 so bili Tomčevi mladci priznani za pravo dijaško Katoliško akcijo. Imeli so svoje glasilo Mi mladi borci. Med mladci in stražarji je nekajkrat prišlo do ostrih polemik. Spori med njimi so imeli »posebno mesto v reševanju edinosti v okviru Narodnega odbora KA, ki je na svojih sejah še posebej pretresal nevarnosti strujanja med študentsko katoliško mladino in še zlasti partikularizem stražarjev«.

Stanovska organizacija Katoliške akcije je bila Zveza katoliških dijakov (ZKD). Imela je dve podzvezi: akademsko (študentsko) in dijaško. Vsem tem organizacijam je bilo skupno utemeljevanje idejnega boja proti komunizmu.

Kot odgovor na vse bolj intenzivno organiziranje delavstva na levici je aprila 1937 zaživela Zveza mladih katoliških delavcev (ZMKD). Od oktobra 1937 do marca 1941 je izhajal štirinajstdnevnik Mi mladi delavci s podnaslovom Stanovski list za delavsko mladino. Svoj vzor so videli v belgijskem žosizmu (Jeunesse Ouvrière Chrétienne), gibanju katoliških delavcev, ki ga je ustanovil kanonik Cardyn. ZMKD je bila stanovska organizacija KA za mlade delavce.

V letih pred drugo svetovno vojno se je pojavila Krščanska delavska mladina (KDM) z izrazito krščanskosocialistično usmeritvijo. Svoje mesto je videla v udejanjanju »nalog vsega slovenskega krščansko socialističnega gibanja in vsega slovenskega proletariata«. Ni pa se mogla razviti »ne v pravo žosistovsko gibanje, pa tudi ne v pravo strokovno mladinsko organizacijo, ki bi pritegnila množico delavske mladine«. K zmagi krščansko-socialistične smeri v KDM so veliko pripomogli tako usmerjeni izobraženci. Ljudje iz tega idejnega območja so se v prelomnem času večinoma znašli na levici.

V knjigi dr. Anke Vidovič-Miklavčičeve je slovensko katoliško mladinsko gibanje v desetletjih med obema vojnama prikazano objektivno, faktografsko, brez vrednostnih sodb. Iz vsega se že nakazuje usodni, krvavi čas, ki je malone za pol stoletja nasilno zatrl vsako gibanje s katoliškim predznakom. Prav zato more in mora postati bogata tradicija v knjigi obravnavanih organizacij spodbuda tistemu delu današnjega slovenskega mladega rodu, ki hoče razmišljati in delovati v duhu dvatisočletnih krščanskih vrednot.

5.4. O sodelovanju KPF z okupatorjem

Avtor: Janez Černetič

5.4.1.

Pred drugo svetovno vojno je bila francoska komunistična partija gotovo ena najbolj pomembnih v Evropi. Imela je mnogo članov, še več pa simpatizerjev in dobrotnikov, ki so ji omogočili lep razvoj v celi državi in pomembne volilne uspehe. S pomočjo svojega sindikata CGT (Confédération Générale du Travail) si je priborila zelo velik vpliv. Višek svoje pomembnosti na francoskem političnem polju je dosegla leta 1936, v času Ljudske fronte (Front populaire). Denarja ni manjkalo, saj so prispevki članov prinašali ogromne vsote, povrhu pa je Moskva bogato nagrajevala njene politične uspehe. V ozkih in stalnih stikih s partijo sovjetskih republik in kot ubogljiva članica Kominterne se je pripravljala na prevzem oblasti v Franciji, kar bi bil odločilen korak k zavladanju komunistične ideologije v Zahodni Evropi.

Nič ni motilo političnih načrtov KPF in Kominterne, perspektive za proletariziranje Evrope so bile zelo lepe. Francova zmaga in okupacija Poljske leta 1939 s podpisom nemško-sovjetskega pakta, ki je sledil, pa sta vse načrte postavili na glavo. KPF je morala – po nalogu Kominterne – s svojim propagandnim aparatom zagovarjati in hvaliti podpisani pakt kot velik političen uspeh Sovjetske republike in Stalina. Francoski narod pa ni mogel sprejeti te nove propagande: Nemčija, njen stoletni sovražnik in takrat tudi okupator, naj bi postal čez noč njen prijatelj in zaveznik, kot so to hoteli francoski komunisti. Vsem je bil še v spominu münchenski dogovor, ko so Angleži in Francozi kapitulirali in prepustili Čehoslovaško nemškemu nenasitnemu apetitu. Francoska vlada je takoj reagirala in zaprla vse vidne komunistične voditelje. Generalni sekretar partije Maurice THOREZ pa je pobegnil v Moskvo, kjer je ostal do konca vojne.

Spomladi leta 1940, po nemški okupaciji Francije, je francoska partija predlagala okupatorskim silam pogajanja za ureditev medsebojnih odnosov v bodočnosti. Jacques DUCLOS, namestnik pobeglega generalnega sekretarja, je dosegel pri okupacijskih oblasteh dovoljenje za izdajanje dnevnika L’HUMANITE in drugih komunističnih glasil. Nemci so ugodili tudi njegovi zahtevi za osvoboditev zaprtih komunističnih veljakov.

V zameno je komunistična delegacija obljubila aktivno sodelovanje – s pomočjo svojega vplivnega sindikata – pri reorganiziranju okupirane države in njene industrije in spodbujanju Francozov k sodelovanju v nemški vojni industriji. Mnogo, zlasti strokovno izučenih in specializiranih ljudi je šlo na prostovoljno delo v nemško industrijo, zlasti letalsko, kar je bilo za Nemce zelo velikega vojaškega pomena.

V KPF pa je bilo mnogo idealistov, ki niso sprejeli diktata Kominterne za popoln obrat svojega mišljenja in idealov. Mnogi so se začeli skrivati pred svojimi partijskimi kolegi, drugi so iz razočaranja zapustili partijo, tretji pa so uvideli oportunizem centralnega komiteja in so postali antikomunisti.

Sodelovanje KPF z okupatorjem je trajalo do konca junija 1941., ko je Nemčija na veliko presenečenje Stalina in vsega komunističnega sveta napadla SSSR. V politiki francoske partije je takoj prišlo do popolnega preobrata, komunisti so spet postali sovražniki nacističnega okupatorja. Toda morali so v ilegalo. Za borbo sposobni prostovoljci so se zbirali v vojaške enote povsod, največja koncentracija partijskih bojevnikov pa je bila v gorah južno od ŽENEVE.

Francoska narodna organizacija za borbo proti okupatorju, ki se je formirala takoj po premirju in ki jo je vodil De GAULLE iz Londona, je sprejemala v svojo organizacijo sonarodnjake – pa tudi evropske begunce – brez ozira na njihovo politično pripadnost, poreklo, vero in svetovnonazorsko prepričanje. Politične vloge so prevzeli bivši politiki in visoki funkcionarji, vse vojaške zadeve pa so bile v rokah poklicnih oficirjev. Sprejeti pa niso bili člani komunistične partije in njeni simpatizerji zaradi izdajstva v letu 1940.

Vodstvo partije se je zavedalo pogubnih posledic obeh političnih obratov za bodočnost francoske partije. Grozila ji je politična osamljenost in izključitev po vojni. Zato je vodstvo z vojaškimi operacijami hotelo zabrisati neprijetne spomine in si znova pridobiti zaupanje naroda in političnih strank. Koncem leta 1943 so bili končno sprejeti v vsenarodni odpor proti okupatorju, toda udejstvovali so se ločeno. Tudi zavezniki so jim obljubili pomoč. Toda nemške okupacijske sile niso mogle dopustiti motenj prometnih zvez v tako važnem delu dežele, kot je dolina Rodana. Še pred izkrcanjem zaveznikov v Normandiji (6. junija 1944) je komunistična ilegala v Alpah podlegla okupacijskim silam.

Zgodovinarji, ki so hoteli preštudirati vlogo posameznih političnih strank med okupacijo, so naleteli na popolno pomanjkanje sodelovanja pri odgovornih komunističnih voditeljih. Čeprav so bila nekatera za partijo zelo neprijetna dejstva znana in s pričami potrjena, so ti trdili prav nasprotno in navajali vse mogoče verzije sodelovanja z Nemci. Tako so npr. trdili, da partija ni nikoli prosila Nemcev dovoljenja za izhajanje komunistične literature pod okupacijo, ampak da je to bilo delo posameznikov za hrbtom partijskega vodstva. Oba zgodovinarja (Roger MARTELLI in Guillaume BOURGEOIS) pa sta v moskovskih arhivih našla dokaze, da je pogajanja z Nemci vodil Jacques DUCLOS osebno. Tretji zgodovinar, Vincent JAUVERT, pa je našel tudi dokaze, da je partija dobivala ogromno denarno podporo iz Moskve (v letu 1987 dva milijona dolarjev). Čakati bo treba še nekaj let za popolno pojasnjenje tega dela zgodovine francoske partije, ker v moskovskih arhivih čaka 50 milijonov strani, ki se nanašajo na odnose francoske partije do sovjetske in do Kominterne.

Dokazano je pa že, da je vodstvo komunistične partije Francije sodelovalo z nacističnim okupatorjem:

– doseglo je, da je okupator uzakonil izdajanje komunističnega tiska;

– komunistična delegacija je ponudila sodelovanje pri organiziranju administracije in industrije v okupiranem delu države;

– obljubila je, da bo partija spet »spravila Francoze k delu«.

Francoska komunistična partija je torej bila prva v Evropi, ki je sodelovala s Hitlerjevo Nemčijo in pomagala h krepitvi njene vojaške moči. To je sicer storila na povelje Kominterne, kateri so bile vse partije brezkompromisno pokorne, vendar to nikakor ne zmanjša njene odgovornosti.

6. Spominjanja

6.1. Nikolaj Jeločnik – domobransko videnje medvojne zgodovine

Avtor: Andrej Rot

6.1.1.

Nobenega nasilja ni mogoče opravičiti z ničimer, toda če je treba iskati izvire in začetke umorov in preganjanj med drugo svetovno vojno, jih je treba v Ljubljanski pokrajini pri komunistih. To je spoznal Nikolaj Jeločnik. Napake njegovega tabora zato niso nič manjše, vendar mora biti primerjava zgodovinsko analitična, pravno in moralno uravnovešena in objektivna. Do tega pa smo še daleč, zdi se celo, da se še oddaljujemo, ker se izgubljajo podrobnosti, izginjajo pa tudi osebnosti, ki so bile priče tedanjim dogajanjem. Ena od teh je bil Nikolaj Jeločnik (1919–1993), ki je svoja najboljša leta, sposobnosti in ves idealizem, kar ga je imel, posvetil gledališču, glasbi, urejanju zdomskih knjig in revij, pisanju zgodovinskega in dokumentarnega gradiva, prevajanju, poučevanju, organiziranju najrazličnejših kulturnih prireditev in literarnemu ustvarjanju.

Nikolaj Jeločnik se je rodil 18. novembra 1919 v uradniški družini v Ljubljani. Končal je klasično gimnazijo in študiral na visoki šoli za dramsko umetnost pri glasbeni akademiji. V gledališču je začel delovati kot član Žara. Ta je bil najprej društvo, potem pa tudi revija klasične gimnazije; v njej so se dijaki preizkušali v pisanju. Jeločnik je že kot študent deloval v gledališču kot igralec in kot pisatelj. Maja 1943 je na odru Frančiškanske dvorane v Ljubljani predstavil Marijino oznanjenje Paula Claudela. Prva njegova drama Krvava Španija je bila napisana za radio, prozno delo Ognjena smrt pa je objavil v zborniku Zimske pomoči leta 1944. Ognjeno smrt je posvetil Francetu Balantiču in Francetu Kremžarju, ki sta s svojimi fanti zgorela v Grahovem. Tedaj je Jeločnik že citiral še neobjavljene Balantičeve verze: »Dočakal zadnji sem naliv svetlobe … zdaj pridi, smrt, odvrgel sem orožje … «

Med vojno in revolucijo na Slovenskem je zaslovel kot protikomunistični govornik. Še preden se je pridružil vaškim stražam, je urejal štirinajstdnevnik Junaki. Maja 1945 se je umaknil na Koroško, pozneje pa je bil v italijanskih taboriščih. Prvič je prišel tja kot italijanski interniranec, potem pa kot protikomunistični begunec. Dobro leto je deloval v neposredni bližini generala Leona Rupnika. Od njega se je ločil in julija 1945 pobegnil iz zaporniškega taborišča v Spittalu. V begunskih taboriščih po Italiji je takoj začel sodelovati pri vseh kulturnih dejavnostih zdomcev. Bil je med prvimi člani Balantičeve družine, nastopal je v Shakespearovem Hamletu v Senigaliji ipd. Svoje kulturno, predvsem pa gledališko delo je nadaljeval v Buenos Airesu; tja je emigriral v začetku leta 1948. V Argentini je sprva delal kot težak pri državnih gradnjah, pozneje pa kot stavec pri dnevniku La Prensa; hkrati je stavil tudi v tiskarni Baraga, in to predvsem slovenski tisk, ter na različnih področjih tesno sodeloval z lazaristom Ladislavom Lenčkom, ki mu je bil zvest prijatelj vse življenje.

Bil je ustanovni član in eden izmed stebrov Slovenske kulturne akcije. Od 1971 do 1981 je urejal Glas SKA. Deloval je tudi kot pisec, in to s slogom, ki je bil za emigracijo izrazito inovatorski. Veliko njegovih člankov, esejev, prevodov in zapisov je raztresenih po Glasu SKA, Meddobju, Katoliških misijonih, Svobodni Sloveniji in zbornikih. Največkrat se je podpisal s psevdonimi (Miklavž Trpotec, Matjaž Klepec idr.; ko je prišel v Argentino, se je prijavil kot José Petric in to je bilo tudi njegovo uradno ime). Ves čas je pisal dnevnik, vendar so znani le odlomki, ki pričajo o njegovi izvirnosti in kakovosti. Morda ga bo kdaj mogoče brati v knjižni obliki in odkriti marsikatero manj znano zdomsko zadevo, ne nazadnje tudi njegov občutek odtujenosti v argentinskem svetu, ki ga je spremljal do zadnjih dni življenja.

Ves čas emigracije je veliko delal za misijone. Leta 1973 je napisal knjigo Teharje so tlakovane z našo krvjo; zapisal je pričevanja tistih, ki so preživeli pokole v Teharjah, Hrastniku, Trbovljah. Je avtor (s sodelovanjem Branka Rozmana in Janeza Gruma) dveh zajetnih knjig z naslovom Stalinistična revolucija na Slovenskem 1941–1945 (prva je izšla pod psevdonimom Stane Kos, druga pa z njegovim imenom). To je prva in za zdaj edina zgodovina medvojnega časa, ki obravnava polpreteklost z vidika politične emigracije.

Kot dramaturg je z Jožo Vombergarjem napisal dramo Napad; uspešno jo je uprizorila Igralska družina Narteja Velikonje (IDNAVE). Jeločnikovega Kralja Matjaža je ista gledališka skupina igrala na proslavi v čast žrtvam komunizma. Za Baragovo proslavo je napisal, zrežiral in tudi zaigral Simfonijo iz novega sveta. Za misijonske namene je napisal Sveto Cecilijo, igralo jo je štirideset deklet. Napisal je spev o Baragi Eno samo je potrebno. Za dvajsetletnico emigracije je v sodelovanju z Brankom Rozmanom in Alojzijem Geržiničem (glasba) sestavil odrsko balado Obsojen sem bil. Podobno druženje je bilo pri Marijinem oznanjenju.

Prevedel je v slovenščino več dramskih del, jih režiral, včasih tudi nastopal v njih. Na oder je postavil tudi več del iz slovenske in svetovne literature. Veliko truda je vložil v pisanje besedil za domobranske proslave.

Gledališče je Jeločniku-pisatelju odvzelo precej tistega časa, ki bi ga najbrž posvetil literaturi. Jeločnik je ustvaril neinstitucionalizirano šolo gledališča. Skoval je neponovljiv gledališki slog, ustvaril briljantnost prizorov in svetovljansko barvitost.

Le nekaj je kulturnih organizatorjev, ki so svoja najboljša leta, sposobnosti in visoko mero idealizma posvetili zdomski kulturi. Jeločnik je bil eden izmed njih. Posvetil se je gledališču, glasbi, prevajanju, publiciranju, urednikovanju, organiziranju prireditev in ostalo je komaj še kaj časa za literarno ustvarjanje. Na očitek, da je napisal premalo izvirnih dram, je odgovoril: »Za to dolžite moje zaslužkarstvo, ki mi odžre zadnje mesece prek dvanajst ur vsak dan, mnogokrat tudi prosti dan. Neprespan sem in živčen. Predstavljaj si, kako naj v takšnem ozračju kaj napišem. Za literaturo je treba mir in čas: meni manjka oboje.« Tako je pravil v začetku osemdesetih let, ko se je začel ukvarjati s tem, kar je menil, da je naloga emigracije: utemeljevanje domobranskega videnja medvojne zgodovine.

Daleč je od tistih, ki so z umikom iz središča zdomskega dogajanja postali sokrivi za razkrajanje emigracije. Biti sodnik, hkrati pa molčeč zagovornik statusa quo pomeni privoliti v osebno zaverovanost in ne zagotavlja nevtralnosti. Jeločnik je kazal prej drugo skrajnost – največjo možno angažiranost. Leta 1969 je odigral najpomembnejšo vlogo na strani tistih, ki so ostali pri SKA in se zavzemali za dialog.

Kot umetnik je v svojem življenju poudarjal čustva. V emigraciji je slovel kot eden izmed najbolj prefinjenih ocenjevalcev umetnosti, hkrati pa kot l’enfant terrible, ki vse svoje moči in sposobnosti razdaja drugim.

6.2. Ker mi je vero dala

Avtor: Nikolaj Jeločnik

6.2.1.

Sedemnajstletni Nikolaj Jeločnik je napisal v spominsko knjigo svoji ljubljeni, globoko verni materi Heleni naslednjo pesem:

6.2.2.

V soncu se je dan porajal, doli od planin je pihalo mrzlo. Neprijetno strese burja človeka.
Včasih je trudno v duši, da bi jokala. Joj, ko pa je bolečina tako lepa! Če jo čutiš prav, še stokrat lepa, ne enkrat.
Kadar zavzdihnemo trudno, se zgane srce.
Mati, moja mamica, kadar zavzdihneš trudno, se zgane duša, takrat se zgane dobro v meni.
Da bi jokal, če bi znal.
Jokati je treba znati, a jaz ne znam.
Da bi govoril?
Če bi znal!
Govoriti je učenost v visokem poletu, a moja krila so šibka!
Mamica, ko pa govoriti ne znam!
Ti veš sama, kaj mislim, saj me najbolje ti poznaš.
Drugih nočem, ker bi me ne razumeli. Ti me razumeš!
Da bi molil?
Mamica to znam!
Da bi prosil?
Mamica to ni učenost v poletu.
Za to so krila moja dosti močna!
Da bi padel na kolena?
Pred kom, mamica?
V cerkvi je gorela ena sama luč,
mamica, ti si mi jo postavila v srce.
Pred to sem prosil, pred zlato
hišico sem padel na kolena,
v nebo je šla prošnja k Njemu, ki me je
gledal v beli halji skrit.
Jezus, ti ji plačaj, ker mi je vero dala!
To v spomin, kadar duša joče in od planin zapiha.

6.3. Crngrob

Avtor: Tine Velikonja

6.3.1.

Ko sem bil nedavno na enomesečnem obisku v ZDA, sem pridno prebiral časopise, predvsem Washington Times. Veliko nam še manjka, da bi spravili skupaj kaj takega. Posebej me je seveda zanimalo, kaj bo pisalo o Evropi, zlasti pa o Sloveniji.

Na moje razočaranje je bila Slovenija omenjena samo enkrat v vsem mesecu, in to po zaslugi Brigite Bukovec, ki je na pomembnem tekmovanju zasedla tretje mesto. Za Amerikance smo nezanimivi. Vsak dan so pisali o Bosni, veliko tudi o baltskih državah, Češki in Slovaški. V celoti so objavili govor Vaclava Havla v Philadelphiji, ko šo mu podelili medaljo svobode, Slovenije pa nikjer.

Zato sem se toliko bolj razveselil, ko mi je brat Jože pokazal letošnjo majsko številko italijanske turistične revije Qui Touring, ki izhaja v trimilijonski nakladi. Na osmi strani so objavili pismo, ki ga je napisal prof. Cesare Poletti:

Nedavno sem potoval po Sloveniji in izkoristil priložnost, da sem obiskal Crngrob, naselje, kakih 20 km oddaljeno od Ljubljane. Tam stoji cerkev, posvečena Materi božji, veličastna gotska stavba iz XIV. stoletja. Znana je po freskah, zlasti po Sveti nedelji na cerkveni fasadi. Kristusova postava v sredini obvladuje prostor, okrog pa so naslikana dela, ki so v nedeljo prepovedana.

Ko sem se vrnil v Perugio, sem pisal direktorju muzeja v Ljubljani za nekaj podrobnosti o nastanku in avtorju teh fresk. Prejel sem dolg in izčrpen odgovor, v katerem so me poleg drugega poučili, da je v naselju Castelangelo, malem trgu v Valnerini na meji med Umbrijo in Marko, podobna slikarija, ki spada v isto obdobje (1470/1480).

Ni mi uspelo, da bi prišel do podrobnejših zapisov o freskah v Castelangelu. Napotil sem se tja, naravnost k cerkvi sv. Martina. Bila je zaprta, zapuščena in ne služi več svojemu namenu. Tudi tu podobna freska Kristusa in Sveta nedelja. Žal je bilo povsod videti, da cerkev propada. Razbitine, kupi smeti, odprte grobnice, razdejani oltarji, skratka, slika nepopisne zanemarjenosti in opustošenja.

Starodavna cerkev sv. Martina in njen umetniški zaklad ne smeta ostati pozabljena. Sicer se nam utegne zgoditi, da bodo vmes posegli Slovenci, saj vidimo, kako dobro so obveščeni o stvareh v naši hiši.

Slovenci znamo skrbeti zase in za svojo državo, če le hočemo. Na svet ne bomo napravili vtisa s svojo vojsko ali industrijo, ampak ko bomo ustvarili demokratično družbo. S skrbjo za našo kulturno dediščino izpričujemo, kdo smo, in gornji zapis dokazuje, da se bodo vedno našli ljudje, ki bodo naša prizadevanja cenili in upoštevali.

7. Nova romanja

7.1. Jesenski žarki v Kočevskem Rogu

Avtor: Mirko Kambič

7.1.1.

Svetloba nad grobiščem

Slika 31. Svetloba nad grobiščem Mirko Kambič
Kočevski Rog – Pot pod Krenom

Slika 32. Kočevski Rog – Pot pod Krenom Mirko Kambič

Gozd pod Krenom počiva v popolni tišini. Jesenski dan je sončen, miren, brez vetra, prijetno ohlajen. Jutranja meglica se umika žarkom mehke svetlobe. Na nebu sanjarijo koprenasti oblački. V redkem gozdu so natresene manjše, z zelenim mahom porasle skale. Vmes šumijo preproge suhega jesenskega listja. Prameni žarkov se poigravajo v krošnjah dreves, po deblih in valovitih tleh.

Z žarki prepojena zelena veja je v prosojni barvitosti kot ikebana. Sklanja se nad temino brezna in trosi vanj kapljice svetlobe. Ograja ob breznu spominja na mejo med življenjem in smrtjo, med dobrim in zlom, med preteklostjo in sedanjostjo. Na skalo je postavljen manjši križ. Na njem je pritrjen kar preskromen napis: Padli za domovino. Malo nižje so pred kratkim položili velik šopek svežega cvetja s slovensko trobojnico. Okrog je mnogo sveč, dogorelih in tistih s toplimi plamenčki. Obiskovalci so bili tu pred kratkim. Znova se bliža večja skupina v spoštljivem molku.

Južna stran brezna je strma, porasla z redkejšim drevjem. Prameni sonca prodirajo skozi krošnje in hitijo tja proti robu jame. So kot reflektorji, ki osvetljujejo oder silne tragedije. Po načrtih režiserja bi morala ostati kruta zgodba za vedno pozabljena. Desetletja so bila zastraževana z molkom.

Sedem na mahovito skalo in se prepustim spominom. Eden teh me popelje nazaj v leto 1950 do moje obtožnice in razprave pred sodiščem v Ljubljani. »Redno je dodajal še en očenaš za naše domobrance,« je zapisal javni tožilec in me obtoževal, da sem širil lažnive vesti o poboju domobrancev. Ta bojeviti pristaš revolucije si pač ni mogel niti najmanj predstavljati, da bodo točno štirideset let pozneje prav tu, v Kočevskem Rogu, javno molili očenaš in odstranili železno zaveso molka.

Nekaj toplega začutim na obrazu, kot bi me pobožala ljubeča roka. Sončni pramen seje spustil izza drevesa prav na moje čelo. Ogreje mi tudi srce. V zavest mi stopajo jasne, mirne misli. Nasilno žrtvovam so postali zmagovalci. Nasprotniki so moralni poraženci. Žrtvam se vrača spomin, dobro ime, čast in ljubezen. Oslabelim na pogumu se budi novi optimizem. Z njim bomo prihodnje leto globoko in zavestno doživljali petdesetletni jubilej velike tragedije.

8. Slovenske teme – na robu leta ’94

8.1. Vsesvetno razmišljanje

Avtor: Ivana Kozlevčar

8.1.1.

Balada o materi

Slika 33. Balada o materi Bara Remec

Letos je bilo prvič, da sem lahko prižgala svečko svojima stricema pod ploščo, na kateri sta napisana med več kot stotimi imeni na opuščenem pokopališču za farno cerkvijo v Višnji Gori. Pokop še ni bil opravljen, spominsko obeležje pa je že skoraj v celoti narejeno. Ves ta dolgi čas so ti fantje živeli samo v spominu in srčni bolečini domačih. Ta ali oni je ime svojega napisal na družinski spomenik na grobu, komaj kdo pa je upal, da se bodo nekoč vrnili, čeprav mrtvi, in imeli skupen pomnik. Očetje in matere so večinoma pomrli, ne da bi to dočakali. Končno je javno povedano, da so vsi ti fantje in možje živeli, da jih veže skupna usoda, ni pa povedano, da so bili večinoma pomorjeni po vojni kot vrnjeni domobranci, kar bi bilo razvidno iz datuma njihove smrti. Ta pa uradno še ni znan, kar je odraz današnje stopnje zamolčanosti. Ker je veliko morišč, se še zdaj ne ve, kje in kdaj je kdo pretrpel svojo zadnjo muko. Kdaj bomo to zvedeli?

Ko prebiram napisana imena, pred mano vstajajo obrazi, kakršnih se spominjam iz otroških let. To so bili sami kmečki fantje, le redki študentje. Njihove roke so bile žuljave, vajene dela. Poznali so trdi boj za preživetje, znali pa so se tudi pražnje obleči, se prešerno smejati, šaliti, igrati v igrah, predvsem pa peti, peti zvečer na vasi in v nedeljo v cerkvi. V mojem spominu so ostali čudoviti glasovi moškega pevskega zbora, pri katerem so sodelovali zlasti dedendolski fantje, na vasi pa ni nihče zapel tako kot Leskovčani. Nobeno petje poslej me ni moglo več ganiti na enak način: ni vsebovalo tistega žlahtnega občutja, ki se je prenašalo iz roda v rod. Pelo se je iz čistega ali ranjenega srca, tudi prešerno, z občutkom mlade fantovske moči, nikoli pa surovo, prostaško. To je bilo fantovsko, moško petje v najžlahtnejšem pomenu besede.

Moj Bog, koliko imen! Kaj pomeni, če tako majhne vasi izgubijo po dvajset in več fantov, tudi po štiri iz ene družine. Nikoli več ne bodo te vasi imele take življenjske moči, da bi premogle toliko mladih ljudi naenkrat. Kakšna življenjska sila je bila v materah, da so jih toliko rodile! Sprejemale so jih kakor vse drugo v zaupanju v božjo voljo. Zavijale so jih v plenice, kakršne so pač bile, in rasli so včasih siti, včasih tudi malo lačni, pripravljeni na trdo življenje. Kako bi te matere prenesle, če bi se jim strahotna izguba razkrila naenkrat.

Spominjam se tistih groznih dni po osvoboditvi. V Ljubljani, kjer sem hodila v 2. gimnazijo, me je pred odhodom še obiskal stric in mi naročil, naj se pazim. Ko se je zvedelo, da ne bo več šole, sem šla domov peš, ker vlak ni vozil. Doma je bilo vse napeto, na Polici so tri ustrelili. Ljudje so sprva mislili, da se bodo domobranci vrnili z Angleži, potem pa je od nekod prišel glas, da so vrnjeni partizanom. Tega ljudje sprva niso verjeli, nato pa se je začelo govoriti, da jih vozijo v Kočevje. Nič ni bilo gotovega, vendar je v ljudeh začel rasti strah, obhajala jih je groza, začeli so se čutiti nemočne. Ostali smo le otroci, ženske in starejši moški in bil je čas največjega kmečkega dela. Začela so se čudna doživetja. Tako je Jurjev oče ponoči zaslišal jok pod hišo. Jokalo je tako milo in dolgo, da je vstal in vse pregledal. V hipu ga je preblisnilo, da je to spomin njegovega sina. Ni mogel več vzdržati doma, zadušilo bi ga od bolečine, vzel je koso in kosil, kosil, kosil do prvega svita. Nato je šel do soseda, prosil za požirek žganja in povedal, kaj je slišal ponoči.

Vse življenje me spremlja misel, da tega pomora ne bi smeli dopustiti. Čeprav smo ostali samo otroci, ženske in starci, bi nekaj vendarle morali narediti. Morda bi se morala vsa ta preostala dolenjska revščina zbrati, vseh nas vendarle ne bi mogli pobiti. Morda bi morali mi otroci, ženske in starci iti leč na tiste nesrečne tire proti Kočevju, vseh morda ne bi pregazili, ali pa bi jim bilo krvi dovolj. Morda bi morali zvoniti kot ob katastrofi ali zakuriti kresove kot ob turških vpadih. Ali so zato delali tako skrivaj in zastraševali ljudi, ker so se bali prav otrok, starcev in žensk. Bali pa so se, drugače svojih žrtev ne bi tako skrivali. Vse je bilo zakrito v neprebojen molk in naša krivda je, da smo pristajali na ta molk. In vendar smo vedeli, da so domobrance pobili že prvo poletje, čeprav ne točno kje in tudi ne, katere vse.

Še zdaj ne vemo, katero morišče je sprejelo njihovo kri, in ne vemo, katero brezno skriva njihove kosti, zato nosimo v sebi vse znane križeve poti in vsaka je lahko njihova. Sami so jih prehodili brez srečanja z materami, brez Jeruzalemskih žena, Veronik in Simonov, samo biriči so bili z njimi. Ne vemo, kako zelo so se počutili zapuščene, tudi ne, katera misel je blažila njihovo zadnjo pot, tega jim ni bilo dano povedati. Vedeli so, da je smrt človekova usoda, hitro so morali dozoreti zanjo. Gotovo jih je bilo strah groznega umiranja, če so bili še živi v breznih. So za vse to dobili moč v veri? Jih je dosegla naša molitev? So se spomnili Zapuščenega na križu, rodovitnosti njegovega trpljenja in zmogli blago misel odpuščanja? Ne vemo, na kakšen način bo rodovitno njihovo trpljenje, za nekatere so še zmeraj neljudje. Kakšno bo njihovo mesto v življenjskem loku našega naroda? Kakorkoli, zdaj so tukaj, naš spomin se lahko ustavi ob vsakem posebej in počasi vstajajo tudi v narodovem spominu kot ljudje in tovarišija. Vrnili so se v naše vasi in zdaj lahko zaživijo v pogovorih z novim rodom. Vsake vsesvete jim bomo prižigali svečo in prinesli rože z naših vrtov, podoživeli bomo njihovo bridko smrt in iskali odgovore na neodgovorjeni zakaj, ki nam jih bodo pomagala razkrivati znamenja časa.

8.2. Revolucionarji za vse čase

Avtor: Brane Senegačnik

8.2.1.

Angleški klasični filolog Gilbert Murray je v svoji razpravi o grškem mitološkem junaku Heraklu z naslovom »Herakles – najboljši vseh mož« raziskoval, kako se je v teku časa spreminjala podoba tega antičnega junaka. Te spremembe je primerjal s spreminjanjem podobe na kovancu. Brž ko denar, skovan iz malovredne kovine, izgubi svojo nominalno vrednost, ga je treba prekovati, zamenjati podobo in napis na njem. Prav tako so se spreminjale kreposti, ki so jih pripisovali Heraklu. Na začetku svoje poti, v arhaični dobi grške kulture je bil Herakles bitje silne, nadčloveške fizične moči. Njegova junaštva so bila predvsem dejanja hrabrega lovca – ubil je leva, merjasca, hidro itd. – ali pa dokazi njegovega nepojmljivega orjaštva – namesto Atlasa je na svojih plečih držal cel nebesni svod. S takšnimi posegi je človeštvo odreševal pošasti, ki so mu fizično stregle po življenju. Tej vlogi primerna pa je bila tudi njegova pojava: bil je robusten, mišičast, v levjo kožo ogrnjen in s kijem oborožen silak. Ko pa je postajala grška družba bolj in bolj omikana, je začela izginjati potreba po takšnem junaku. Družbene problematike ni bilo več mogoče razreševati s surovo silo, moč mišic in nasilje sta bila premalo učinkovito »orožje« za dobrotnika človeštva. Da lik Herakla vendarle ne bi zatonil v pozabo, ga je bil treba prekovati, spremeniti naravo njegove kreposti. In tedaj se je začela dolga pot njegove preobrazbe, ki je potekala skozi vso antiko in še naprej v čas bizantinske književnosti. Že v Aristotelovi Himni Kreposti je bil Herakles precej poduhovljen, ko ga je skupaj z Dioskuroma za junaška dejanja navduševala žeja po kreposti. Iz teh verzov naj bi kasneje zajemal tudi pesnik Horacij, filozofa Seneka in Epiktet pa sta ga opisovala kot utelešenje stoiškega ideala kreposti. Zlasti pri Seneki je nastopal kot borec za dobro, pravično stvar, sovražnik zla, prinašalec miru na zemlji in morju, odlikovali pa sta ga tudi nesebičnost in požrtvovalnost. Nekateri alegoristi so šli še naprej in so se zatekli k fizikalnim razlagam, po katerih je Herakles predstavljal Sonce ali čas, spet drugi pa so si pomagali z religioznimi ali filozofskimi razlagami, po katerih je dobival mistična razodetja ali pa je zmagoval vse ovire s filozofijo. Njegova junaška dela, ki so bila na začetku povsem konkretna dejanja velike fizične moči, so dobila čisto simboličen pomen. Herakles je postal človekov rešitelj v višjem smislu, na duševni in duhovni ravni: z zmago nad nemejskim levom je človeka očistil požrešnosti, ko je ujel kerinitsko košuto, ga je osvobodil strahu itd. Višek pa je ta simbolizacija dosegla v bizantinskem leksikonu Suidas. Herakles je bil z vsemi svojimi atributi simboliziran: njegova znamenita gorjača je predstavljala moč filozofije, levja koža pa je postala simbol meditacije. Podobno je bilo s pomenom vseh njegovih dejanj. Murray ugotavlja, da se je Herakles z ozirom na svojo izvorno podobo tako rekoč do neprepoznavnosti spremenil: iz preprostega silaka je postal stoiški svetnik. Isto je ostalo le ime.

Sloviti starogrški dramatik Sofokles je v svoji tragediji z naslovom Trahinje po Murrayevem mnenju ubral docela drugačen postopek: njegova upodobitev je šla prav nasprotno pot – proti Heraklovi izvorni podobi. To je bilo seveda mnogo pred opisano preobrazbo arhaičnega junaka v simbolično bitje, že v petem stoletju pred Kristusom. Že v Sofoklovem času se je življenje očitno tako oddaljilo od idealov arhaične dobe, da so postali povsem neprimerni. Edina možnost je bila v tem, da se spremeni njihova narava in se jim prida simboličen pomen. Sofoklu pa naj bi več od simbolizacije in idealizacije, ki sta temeljili na svojevrstnem potvarjanju zgodovinskih dejstev, pomenilo razkrivanje resničnosti. Njegova namera naj bi tako bila prikazati, kako slabi in napačni so vzori arhaične dobe oziroma kako nemogoče je z njimi oblikovati zavest ljudi v višje civilizirani obliki življenja. Zato je naslikal Herakla v vsej njegovi starodavni silni moči, nasilnosti, robatosti in surovosti in v vsem njegovem preziru človeških meril, ki so prav v petem stoletju z razcvetom demokracije dobivala vse večjo težo in pomen. Heraklova oznaka: »najboljši vseh mož« je tako dobila ironičen prizvok, saj se je v bistvu nanašala na monstruozno bitje, ki ni zaslužilo imena dober. V svojem samopovzdigovanju nad človeška merila je v resnici to bitje padlo podnje.

Zelo podoben razvojni lok lahko opazujemo pri ključnih figurah mitologizirane polpretekle slovenske zgodovine. Z zelo malo napora si je moč v spomin priklicati herojske postave revolucionarjev, ki so še do nedavnega sijale s sivega socrealističnega neba. V zanosnem siju rdeče zvezde so ti junaki pretili vsemu staremu; pod njihovimi škornji se je drobil v prah svet starodavne kulture in na tem pogorišču so s težkimi rokami gradili novega – robatega, grobih oblik in ostrih robov. Njihova moč je bila videti nedotakljiva, osupljiva in presežna – z eno besedo nadčloveška. Če bi jih primerjali s Heraklom, bi lahko rekli, da so bili ogrnjeni v levjo kožo zaslug za osvoboditev naroda, njihov kij pa je bilo komunistično kladivo, ki je drobilo preteklost in obenem kovalo prihodnost. Oba atributa pa sta bila neločljiva, brez enega ali drugega si revolucionarja ni bilo moč predstavljati. Pravzaprav je bilo z »osvoboditelji« dolgo časa tako, da so bili vselej najprej revolucionarji in šele ker so bili revolucionarji, se je v njih lahko razvijala narodnoosvobodilna zavest. Ko pa so v teku desetletij rdeče zvezde vendarle obledele in je nezadržno raslo spoznanje o brutalnosti in totalitarnosti komunističnega sistema, je sčasoma začela ugašati tudi revolucionarna avreola. Revolucija je postala najprej zunanji okvir narodnoosvobodilnega gibanja, potem stranski produkt, pa stranpot oziroma deviacija in končno si lahko slišal nekdanje partijske in partizanske prvake, kako so na vprašanje, ali ni bila revolucija bistvo NOB, odgovarjali: »Kakšna revolucija? Saj zanjo do danes še slišali nismo?« Kakorkoli že, človek očitno lahko kriči revolucionarna gesla, pri tem pa si zamaši ušesa z vato narodnoosvobodilne patetike in ničesar ne sliši; lahko strelja Slovence – vojne ujetnike, neoborožene, ženske – in skozi očala, izdelana v optičnih delavnicah Kominterne, v njih vidi samo okupatorjeve sodelavce. Ta dvojnost, ki nikakor ni utemeljena v čisti laži, temveč vselej na polresnici, je sploh bistvena prvina komunistične in neokomunistične družbene strategije. Gotovo bi bilo pretirano in nepravično trditi, da v vsem partizanskem gibanju ni bilo poštene narodnoosvobodilne volje. Toda to prav gotovo ni »the whole truth«, celotna resnica, in ko apologeti NOB zamolčijo nekatere elemente le-tega, storijo to vedno tako, da se odločilno spremeni celotna zgodovinska podoba. Tako se npr. prikriva, da sta bila iskrena ljubezen do naroda in svobodoljubnost vešče vprežena v tehnologijo komunističnega boja za oblast. Tudi danes, ko tega ni več mogoče scela zanikati, se prikriva, da je komunistični projekt povsem obvladal to gibanje, da je bil njegovo pravo jedro in gibalo, in to še toliko bolj, ker so bili na skrajno perfiden način vanj vključeni najčistejše človekove vrednote in ideali. Toda ker se bistvo partizanskega gibanja vselej identificira s tistim, kar je bilo v njem najplemenitejše, komunistični boj za oblast pa je predstavljen kot zgolj zunanji element, je zgodovinska podoba neizbežno izkrivljena. Relativno celoto resnice bi bilo mogoče dojeti šele tedaj, ko bi ugledali perfidnost komunistične taktike, ki je neverjetno spretno in hladnokrvno izrabila tako rekoč najboljša in najsvetejša čustva ljudi v svoj politični prid. Takega uvida pa ni, zato so seveda možne skoraj poljubne preobrazbe revolucionarnih Heraklov; njihove vloge in slavna dela lahko na ta način dobijo alegorični pomen, ki je povsem nasproten realnemu. Tisti, ki so nekdaj izrekali prekletstvo nad »gnilo evropsko parlamentarno demokracijo«, so se po novi alegorični interpretaciji dejansko zavzemali za njeno ohranitev; vse njihovo delo za »novega človeka« je naenkrat prevrednoteno v prizadevanje za obstanek v evropski kulturi.

Ob tej na hitro zarisani zgodovinski vzporednici se morda komu v zavest povračajo starodavna spoznanja o podučnosti zgodovine, o tem, da ni pod soncem ničesar bistveno novega. A še ostreje od tega se zarezuje vanjo vprašanje: ali obstajajo v slovenski kulturi moralne in miselne energije ali umetniške moči, ki bi zmogle veliko razkritje resnice, vsaj od daleč podobno onemu, ki ga je pred 2500 leti opravil Sofokles?

8.3. Petdeset let kasneje

Avtor: Janez Peršič

8.3.1.

Približuje se petdeseta obletnica konca druge svetovne vojne. Ta dogodek je prebivalstvo Evrope, Azije in ZDA dočakalo z veseljem in olajšanjem. Tu in tam slišim pripombe, češ da Nemci še danes čutijo drugače. Njim naj bi 9. maj 1945 pomenil predvsem poraz njihove domovine. Tovrstnim negodovalcem odgovarjam, da se mora tudi vsak zdravo misleči in kolikor toliko human Nemec veseliti, da se je takrat končalo nesmiselno umiranje pod nacistično diktaturo. Največji poraženci druge svetovne vojne tako ali tako niso bili Nemci, vsaj njihov večji del ne. Poljska, Češkoslovaška in Jugoslavija so namreč doživele, da je nacionalsocialistično okupacijo zamenjala komunistična. Drugih vzhodnoevropskih držav ne omenjam, ker so v vojno vstopile na strani Nemčije, torej so si svojo usodo vendar nekoliko skrojile same. Konsenz komunizmu je bil na Poljskem in Češkoslovaškem neznaten. Tja ga je prinesla sovjetska vojska. V Jugoslaviji je bila scena nekoliko drugačna.

Tu je bilo že pred drugo svetovno vojno prebivalstvo precej polarizirano. V času tuje okupacije pa se je ustvaril dokaj enoten levi blok (KPJ s podružnicami po pokrajinah, ki je vodila narodnoosvobodilni boj z revolucijo), na drugi strani pa je bilo več antikomunističnih skupin. Vodstvo komunistov se je zelo trudilo, da bi ustvarilo videz »upora širokih ljudskih množic« proti okupatorju in za raznimi oblikami osvobodilnih front in avnojev skrivalo svojo oblastiželjnost. Na kakršnokoli resnično koalicijo politično različnih odporniških skupin komunisti niso bili pripravljeni pristati. Posledica te trmoglavosti je bila državljanska vojna.

V nekem intervjuju, objavljenem v Mladini, sem na dober namig spraševalca tudi jasno odgovoril, da v današnji Sloveniji še vedno obstajata dva »naroda«, kot sta se oblikovala v državljanski vojni. To sta bila beli narod s svojo belo in rdeči narod s svojo rdečo gardo. Danes stvari niso bistveno drugačne. Vsak od obeh narodov ima svoj ideološki okvir, svoje politične skupine in poverjenike, svojo oblast, finance, kulturo in tudi svoj pogled na polpreteklo zgodovino. Rdeča garda je močnejša, najbrž zato, ker je spretnejša in bolj perfidna. Še vedno jo podpirajo široke ljudske množice slovenskih volivcev.

Glede zgodovine polpreteklega obdobja lahko mirno izrečem ugotovitev, da so dejstva v glavnem znana, zelo pa se med seboj razlikujejo interpretacije, razlage, ocene in načini uporabe dejstev v politične in vzgojne namene. Kot pravi moj kolega in prijatelj Vasko Simoniti (Dnevnik, 19. 11. 1994), se zgodovina zadnjih petdesetih in nekaj let še ne obravnava znanstveno. Razumljivo pa je tudi, da vsaka zgodovina živi, dokler ljudje ne pokopljejo starih zamer in dokler niso popravljene stare krivice in krivci zločinov primerno kaznovani. Pravna država namreč ne more zatisniti oči pred nekaznovanimi zločini. Revanšizem je seveda nekaj povsem drugega. Zdi se mi, da se na politični sceni dogaja nekakšen levi revanšizem, z oblasti padajo drug za drugim politiki, ki niso v službi levice.

S kakšnimi občutki so konec druge svetovne vojne dočakali domobranci? O tem obstaja kar precej spominske literature, vendar so bili tudi med domobranci ljudje, ki svojih spominov ne bi želeli objaviti. Domobranci niso bili samo »idealni fantje in možje, ki so svoj narod reševali pred boljševiško pošastjo«, ki so samo začasno ubogali okupatorja, da bi mu v pravem trenutku skočili v hrbet, ampak je bilo med njimi mnogo preprostih, apolitičnih in omejenih duš, ki so brez kakršnihkoli osebnih dilem ubogali svetno in cerkveno oblast, misleč, da bo tako za njih najboljše. Svojevrstna tragedija je potem bila, ko so se ljudje, ki so ubogali ukaze, da bi jim bilo dobro, spopadali s partizani, ki so tudi ubogali ukaze v korist nekih mitičnih dobrin. Mnogi partizani so namreč verjeli v absolutni smisel osvobodilnega boja proti okupatorju. Seveda so bili v prvih partizanskih četah predvsem komunisti, skrivači, begunci in kriminalci, kasneje pa tudi veliko prisilnih mobilizirancev. Obe, rdeča in bela garda sta zagrešili vrsto zločinov (uboji, mučenje, plenjenje). Teror rdeče garde je bil časovno prvi in naperjen proti »razrednemu sovražniku«, ki naj bi snoval in organiziral kontrarevolucijo, pa tudi proti lastnim, ne dovolj zanesljivim ljudem. Teror bele garde pa je bil s stališča ciljev manj smiseln, udarjal je po navadnih partizanih in nižjih akativistih, ki dostikrat niso bili revolucionarno, ampak zgolj narodnoosvobodilno misleči in delujoči. Če bi bila slika preprosta (na eni strani moralno degenerirani boljševiki, na drugi pa pošteni krščanski Slovenci), ne bi bilo težko napisati enostavne ocene tega krutega zgodovinskega obdobja. Komunisti so imeli vse do danes na svoji strani argument narodnoosvobodilnega boja, nasprotniki pa so izpostavljali komunistično predanost ideji revolucije in podložnost Stalinu. S stališča historične distance so imeli takratni antikomunisti nedvomno prav. Komuniste je boj proti okupatorju zanimal predvsem zato, da bi pomagali Sovjetski zvezi in osvojili oblast. Za idejo zmagovite revolucije so bili pripravljeni žrtvovati sebe in druge; trpljenje civilnega prebivalstva, starcev, žensk in otrok, se jim je zdelo ob tako visokem cilju, kot je bila uveljavitev nove zgodovinske epohe, nepomembno. Ta ideja se je prav v nadaljnjem toku zgodovine izkazala za tragično zmoto.

Vsakdo, ki na osnovi določenega znanja razmišlja o domobranstvu, pride do problema kolaboracije. Mnenja sem, da Peter Urbanc, ki je v zadnji številki ZAVEZE skušal ta problem razrešiti, v tem ni povsem uspel. Problem bi lahko označili na kratko z magičnim sedmerokotnikom pojmov: okupacija-narodnoosvobodilni boj-izdajstvo-revolucija-kontrarevolucija-kolaboracija-državljanska vojna. Dejstvo je sicer, da je kolaboracija z okupatorjem v zasedeni deželi po mednarodnem pravu dovoljena, saj omogoča preskrbo civilnega prebivalstva in vzdrževanje reda in miru, vendar je bilo tudi partizanstvo kljub vsemu nekaj več kot navadni banditizem zlasti po 7. marcu 1945, ko so partizanske sile formalno postale del kraljeve vojske v domovini. Zaradi ideoloških in političnih nasprotij je med rdečo in belo gardo prišlo do državljanske vojne, s čimer je bil osnovni namen kolaboracije presežen. Pravega narodnega izdajstva pa ni bilo veliko. Za izdajalce štejemo lahko samo tiste, ki so kot agenti ali informatorji tujih sil škodovali okupiranemu prebivalstvu, tudi tiste komuniste, ki so do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo in morda še kasneje na Gorenjskem in Štajerskem sodelovali z gestapom.

Ob tem mi pride na misel vsestranska podobnost med nacionalistično in komunistično teorijo in prakso. Eden zadnjih tovrstnih dogodkov je bilo pričanje že precej ostarelega tov. Mitje Ribičiča pred Pučnikovo parlamentarno komisijo, ki bi ga morala vprašati še marsikaj drugega, na primer o dachauskih procesih ali pohorski aferi. Omenjeni partijec je podobno kot neki starikav »nazi« v zanimivem filmu Odessa zamegljeval resnico, se skliceval na objektivno težko situacijo in valil krivdo na brezimenski kolektiv Jugoslovanske ljudske armade.

Kaj si mislijo o teh sramotah stari partizani in drugi člani Zveze borcev? Mnogi so razočarani nad razkrinkanim početjem svojih voditeljev, ki so jih nekoč skušali učiti nove morale in jim kazati pot proti velikim zgodovinskim ciljem. Mnogi pa vztrajajo v svojih zmotah in pustijo, da vodstvo še naprej manipulira z njimi: abotna pisma bralcev v vseh mogočih časopisih in revijah nam jasno pričajo o rezultatih dolgotrajnega pranja možganov.

Razmišljamo lahko še v neko, čeprav na žalost nekoliko fantastično smer. Delitev na rdeči in beli tabor, ki je povzročila toliko žrtev in trpljenja, bi bila našim ljudem manj izrazita, če bi bilo več individualizma in manj želje po podrejanju ideologijam, političnim doktrinam in oblastnim sistemom. Prizadevanje za neko nujno enotnost slovenskega naroda bi moglo biti še danes škodljivo. Takšne zahteve navadno proizvajajo tisti, ki skušajo uveljaviti enoumje svojih političnih in drugih doktrin.

Naj še navedem primer osebnega razmisleka in odločitve v času okupacije. Oče nekega mojega prijatelja je že zelo zgodaj potal član OF v Ljubljani. Ko pa VOS ni in ni hotel prenehati z atentati, je po uboju prof. Erlicha zapustil OF in odjavil Slovenskega poročevalca. Izognil pa se je tudi vstopu v Slovensko domobranstvo. Po vojni je zaradi svojega preloma s komunisti doživel vrsto neprijetnosti. Baje je bilo podobnih primerov še več in kažejo, da nekateri v tistih težkih časih le niso nehali misliti s svojo glavo. Seveda je bilo to v mestu lažje, ker je stanje na deželi bilo manj naklonjeno individualnim odločitvam.

O dogajanju v času okupacije se bo pri nas še dolgo razmišljalo. Opažam, da bi mnogi ponovno želeli to zapleteno zgodovino spraviti v enostavne, ideološko podprte kalupe. Seveda tak pristop ne more preglasiti nekaterih temeljnih zgodovinskih dejstev. Dokler pa zgodovinopisje ne bo res samo zgodovinopisje in ne tudi ideologija, naj bo raje več zgodovin kot ena sama.

8.4. Sprava – Izsanjana Slovenija

Avtor: Blaža Cedilnik

8.4.1.

Poznam ljudi, ki se vsako jutro zbudijo veseli in radostni ob misli, da imamo svojo državo. Slovenijo. Z mano ni ravno tako hudo. Večkrat se spomnim in si preprosto rečem: fino, pa imamo svojo državo. To, kar smo si ves čas želeli. To, o čemer smo sanjali. In žal mi je, da ne morem biti radostna, evforična ob tej misli. Morda še nisem v celoti dojela vse globine, ki je zajeta v tem dejstvu.

Nekaj podobnega se mi dogaja, kadar mi pride na misel dejstvo, da še vedno lahko hodim, se pravi uporabljam noge. V mladih letih sem si namreč poškodovala hrbtenico in občasno se mi dogaja, da noge ne služijo svojemu namenu. Se pravi, da samo sedim in počnem, kar koli že počnem, če se hočem premakniti, pa moram poklicati svoja dva poba, da se ju oprimem za vrat in me odvlečeta, kamor koli je pač treba. Ampak navadno traja taka reč samo kakšno uro ali več, pa se da počakati. Ampak enkrat je trajalo skoraj štirinajst dni. In od takrat se večkrat zalotim ob misli: fino, da lahko še hodim. Vendar ne morem reči, da sem radostna, kar evforična ob tej misli. Morda ne dojemam v celoti vse globine, ki je zajeta v tem dejstvu.

Morda se mi bo kdo smejal ali me proglasil za noro. (No, ja, nekoliko moram biti trčena. Po moje je dokaz že to, da sem rajši žrtvovala vsaj deset let življenja pa še kaj, da sem zidala bajto itd., namesto da bi vzela knjižico, ki se je je držalo … to piše nekje proti koncu tega spisa.) Ampak na ta način sem poskušala povedati, kakšni so moji občutki, ko se spomnim, da imamo svojo državo. Niso kaj prida visoki. Vendar pa me zgrabi sveta jeza, kadar vidim vsepovsod, kamorkoli se ozrem, nebodigatreba nepotrebne ostanke preteklosti.

Npr.: sin vehementno pride domov in vrže indeks na mizo, češ, vidite, pa sem vpisan na univerzo. Pogledam indeks: Univerza v Ljubljani, lepo, lepo, da so to spremenili. Ampak, glej ga vraga, kaj pa je to: občina, republika. Kakšen podatek neki vpišeš pod republika. Pa statistični obrazci. Povsod šifra za slovenske občine 55xx. Poštne številke, mednarodne telefonske številke. Zakonodaja, da ne govorimo, tu smo še krepko v SFRJ. Itd. Itd. Vse je lepo na svojem mestu. Če, oziroma, kadar se bomo odločili. Pravzaprav ne bo nobenih komplikacij, če gremo nazaj. Nazaj v komunistični raj, pardon, tam smo še vedno, ni res, nekateri so še vedno. Pač pa, nazaj v Jugoslovanski raj. Nekatera podjetja še danes tožijo za izgubljenim jugotrgom, celo v medijih se pojavljajo govorice o srbskem lobiju, ki na vseh koncih meša štrene. Ob osamosvojitvi so se Srbi (novi slovenski državljani) zelo trudili, da bi govorili slovenščino, zdaj pa nič več, nevarnost je torej minila. (Tega nisem opazila samo jaz!) Radio nas spet bombardira z balkansko glasbo. In tako, summa summarum, imamo v tej naši mladi mali državi dve peti koloni, srbski lobi in liberalizem s komsomolskim pedigrejem. Ta zadnji nam pravzaprav regira državo in je odgovoren, da so stvari take, kot so. (Namreč, da je vse pripravljeno, da gremo nazaj v Jugokomunistični raj – a ni lepa beseda?)

Spominjam se (pojdite gledat film Kapitan Kljuka, ko in če bo kje še igral; odrasli namreč vsi od kraja pozabijo, da so bili otroci, da so bili mladi, kako je bilo v šoli, kaj so se učili, kaj je kak politik govoril pred osamosvojitvijo – čisto vsega tega ni v tem filmu, je pa generalna ideja), ko smo se pri zgodovini v tretjem razredu osnovne šole učili o kralju Samu in o Karantaniji kot o edini državi Slovencev – vcepili so nam takrat v glavo in srce ljubezen do domovine in na nek način sanje o slovenski državi – ob tem smo poslušali, kako so nas, Slovence, ves čas premetavali iz države v državo, kako smo vedno delali za tuje gospodarje, naši fantje so krvaveli za tuje države. Spoznali smo, da je bilo v zgodovini kar nekaj možnosti za to, pa jih nismo (ali nismo znali) izkoristiti. Prepričani smo bili, da bojo še prišle take okoliščine in, ni hudič, da nam ne bi enkrat uspelo. Enkrat je vendar dovolj. Ko imaš svojo državo, jo imaš in pika. In sanje so se spremenile v hrepenenje, da bi čimprej res do tega prišlo, v čedalje trdnejše upanje, da bomo mi, še kot zelo mladi, to tudi zares doživeli.

Sem dolgo upal in se bal,

slovo sem upu, strahu dal.

Srce je prazno, srečno ni.

Nazaj si up in strah želi.

Imamo svojo državo. Slovenijo.

Kakorkoli že stvar vzameš, odhod iz Jugoslavije je bil revolucija. Revolucija pomeni skok. Pomeni bistvene spremembe v zelo kratkem času. In to je bilo prav to. Jugoslovanski režim je bil preveč zaplankan, nekateri narodi preveč zaostali, Srbi preveč megalomanski in željni oblasti, da bi se lahko ta prehod izvedel evolucijsko, lepo počasi, mi bi rekli po malem, naši južni bratje pa malo sutra, kar pomeni nikoli. Na vseh področjih (gospodarskem, političnem, kulturnem) je bila to revolucija. Za vse dele EXSFRJ je bila to revolucija. Nekje bolj, drugje manj krvava. Nekje kri še vedno lije v potokih. Mi smo jo baje poceni odnesli. No, ja, to bomo še videli. In še vsako revolucijo je nekdo izkoristil. Tudi to. Izkoristili so jo tisti, ki so se vdinjali prejšnjemu režimu, ki so »gradili« ali vsaj »pomagali graditi« komunizem, ko nam je bilo tako lepo. Naj zopet napišem, kaj za hudiča smo zapustili pot v komunizem, ki nas je peljala v Indijo Koromandijo (menda mora povprečno bister človek neko stvar slišati 17 krat, da si zapomni, pa mi zato tisti, ki to že veste, ne zamerite preveč).

Slovenija

Slika 34. Slovenija Simon Dan

Ja, ja. Izkoristili. Tisti, ki so še tik pred zdajci svarili pred vsenarodnim samomorom, svarili pred privatizacijo (z nohti in zobmi so se držali družbene lastnine, zdaj so si jo pa prisvojili), svarili pred surovim kapitalizmom, svarili pred strankarskimi zdrahami itd., itd., taisti ljudje nas danes učijo, kako se obnašati v samostojni državi, imajo šole podjetnikov in seveda tudi predavajo bodočim in zdajšnjim podjetnikom, uvedli so nagravžno surov kapitalizem, ves čas skrbijo za zdrahe, afere, govorice, gonjo proti komu.

Nekaj me žre tudi v zvezi z volitvami. Rahlo me spominja na tiste prve demokratične volitve po drugi svetovni vojni, saj ste kaj prebrali, ko so prelivali kroglice in podobno. Prav to prelivanje kroglic mi ne gre iz glave. Spominja me na prelivanje poslancev, namreč iz ene stranke v drugo. Mladi teoretiki prejšnjega režima so nam razložili, da večinsko načelo ni dobro, da je boljše proporcionalno načelo, ali pa celo kakšna kombinacija obeh, v vsakem primeru naša inovacija. In ni dobro voliti, so nas učili omenjeni strokovnjaki, konkretnih ljudi, ampak stranke, pa ne samo stranke, malo stranke, malo konkretne ljudi. Človek, pardon, ženska si sploh ne more misliti, kakšna znanost je to. In potem smo volili. Stranke so se na podlagi odstotka volilcev uvrstile v parlament ali pa tudi ne. In imeli smo parlamentarno razporeditev strank, kakršna je pač bila. Po vseh časopisih so bile slikice. Potem se je začelo prelivanje poslancev. Iz ene stranke v drugo, iz druge v tretjo, kakšna stranka se je cela preselila v neko drugo stranko in sama sem že izrazila željo, da bi nam vsake toliko časa spet pokazali sličico parlamenta, iz kakšnih strank je sestavljen, če ne zahtevam preveč, še z imeni poslancev znotraj strank. Spet bluzim. Ampak naj povem, kaj me žre. Če smo izvolili, recimo, pet poslancev neke stranke, zdaj pa so trije odšli v neko drugo stranko, ali ni s tem parlament postal nelegalen, nelegitimen, ali kaj jaz vem kakšen, skratka, ni več v skladu z voljo volilcev in bi morale biti nove volitve?

Ja, prekleto, koga pa briga volja volilcev. »Najbolje bo, da jih pride čim manj na volitve, da bojo prišli samo NAŠŠŠI, da ne bo neljubih presenečenj.« In ljudje so spet postali apatični. Kot v dobri stari bratski balkanski državi. Koga res briga volja ljudi. Tega se pa morate spomniti, saj je bilo komaj včeraj. Lokalna samouprava. Izraz volje ljudi. Najprej so določili možna območja novih občin. (Na šentviškem koncu smo hoteli svojo občino, pa smo pomagali sesuti mestno občino Ljubljano.) Skratka, vse je bilo strokovno pripravljeno, od vsebine do izvedbe. Naj stane, kolikor hoče, mi bomo imeli lokalno samoupravo po meri ljudi, po volji krajanov. In rezultati so bili kakršnikoli že pač. Pa saj je vseeno. Kdo šmergla rezultate. Po moje je bilo vse skupaj hudičevo drago.

Da pa bi bilo še draže, so se strokovnjaki usedli skupaj in rekli: Ljudje, volilci, skratka folk nima pojma o pojmu, čira čara, bodi lokalna samouprava. In tako so tam, kjer so hoteli veliko občino, naredili tri male, kjer so hoteli male občine, so se odločili za velike. Po mojem bo to lokalna samouprava, kakršne še ni videl svet. In ves svet se bo čudil in se hodil učit k našim strokovnjakom. Pravzaprav mislim, da bi morali te tipe, ki so po eni strani zakuhali velereferendum (z vsemi pripravami vred) za lokalno samoupravo, potem pa vse rezultate tega referenduma vrgli v smeti in naredili po svoje, tožiti za krajo splošnega ljudskega premoženja in jih prisiliti, da bi povrnili, kolikor bi lahko, potem pa do konca življenja ne bi smeli niti govoriti o politiki na javnem mestu ali v medijih, kaj šele ukvarjati se z njo ali sodelovati v njej.

Malo pa le upoštevajo ljudstvo. Malo se ga bojijo, da ga ne bi nenadoma srečala pamet. Vsega naenkrat. Ziher je ziher, pravim jaz, tako pravi namreč lep slovenski pregovor. Valjda, bi mi odgovoril v enako čisti slovenščini kak najstnik. Pri ljubljanskem županu nočejo nič riskirati, zato jih je cela reč. In ljudstvo (tisti del, ki bo sploh šel na volitve) bo zmedeno. In na koncu bomo imeli rdečega župana. Čeprav je cel kup nestrankarskih kandidatov. Ampak, Bučarja menda takoj zanese na levo, čim dobi malo oblasti (malo poslušajte in glejte, se že opazi); Gradišnik bi obnovil PST (Pot spominov in tovarištva), Kreft, Rupel, Jazbinšek, ali vidite. Župan bo rdeč, morda malo oranžno rdeč, morda malo vinsko rdeč, vendar nedvomno rdeč.

In ko poslušam ljudi, ki se oglašajo po radiu, kako nasedajo na stokrat prežvečene finte, me zmrazi. Zmrazi v moji izsanjani Sloveniji. Prav tako me zmrazi, ko slišim iz ust, ki so še pred nekaj let svarile pred osamosvojitvijo, kako so se pravzaprav ves čas zavzemali za to in kakšne zasluge imajo za to. Ne vem, kaj je to z mano, ampak jaz bi rada imela na vrhu pokončne ljudi, za katere ne bi mogla najti tri ali štiri leta starega Dela, kjer bi bila kakšna njihova izjava, ki bi bila v popolnem nasprotju s tem, kar govorijo danes.

O tem sem vprašala znanca, ki živi v Nemčiji. Rekel je, da tam politik ne zagovarja svojega mnenja, zagovarja mnenje stranke, ki ga plača, je neke vrste advokat. In zagovarja tistega, ki ga bolje plača; danes enega, jutri pa mogoče drugega. Morda to velja za države, ki imajo utečeno demokracijo. Pri nas pa kopljemo šele jame za temelje demokracije – upam, da ne bomo vsi skupaj zgrmeli vanje. Zato mislim, da rabimo pokončne ljudi, take, ki niso naprodaj. (Če si hotel kam priti, si moral v partijo.) Ampak, morda pa nimam prav. Morda je pa to moja zaplankanost, da sem rajši žrtvovala desetletje življenja, ko sem stala za mešalcem, ko sem prekladala opeke, namesto tega bi lepo vzela rdečo knjižico, ki se je je držalo stanovanje. Pa sem rekla, da nisem naprodaj. Morda spadam v posebno vrsto ljudi, ki sebe imenujejo pokončni, ki pa so prej ali slej obsojeni na izumrtje. Kdor bo tiho in priden, bo izumrl po naravni poti, kdor ga bo preveč lomil na javnih mestih, mu bojo pomagali.

In kakšno zvezo ima vse to s spravo. Jaz pravim: popucajmo za nazaj (to je sprava!) in lahko bomo brez starih zamer uredili državo tako, kot smo jo sanjali. Sprava bi res odplavila kakšnega »vrhunskega« politika in »vrhunskega« znanstvenika in »vrhunskega« kajvemšekaj, ostali bojo pa pokončni, pošteni, resnicoljubni ljudje. Seveda, če bomo vsaj sodelovali pri graditvi države, namreč mi, sanjači. Tisti, ki smo sanjali ZEDINJENO SLOVENIJO in jo izsanjali. Ni čisto taka, kot smo jo sanjali, je pa in je naša. Zato je, za božjo voljo, ne zapravimo. Če nam jo bojo gradili tisti, ki so gradili socializem, komunizem in samoupravljanje, potem bo naša država taka, kot vse naštete inovacije. In zgodovina jo bo vrgla tja, kamor je vrgla te zadevščine. Na smetišče zgodovine.

8.5. Svetovni slovenski kongres in državljanska vojna

Avtor: Jože Bernik

8.5.1.

Svetovni slovenski kongres (SSK) je na prvem zasedanju 28. junija 1991 v Ljubljani sprejel svoj program in v njem je bilo zapisano, »da SSK stremi po narodni spravi kot temelju našega sobivanja. Sprava pomeni pomiritev in premagovanje naše medsebojne odtujenosti zavoljo državljanske vojne in njenih posledic. Vsem Slovencem mora biti vrnjena domovina z vsemi pravicami in častmi, tako mrtvim kot živim. Spravna svečanost v Rogu je pri tem mejnik in naj bo zaveza za poravnavo krivic iz preteklosti. Naravnanost k spravi sloni na spoštljivem upoštevanju razločkov, ki jih je zgodovina vnesla v naše narodno tkivo. V njih spoznava Kongres vir naše pluralistične razgibanosti in ustvarjalnosti, v celotno predramljenem zgodovinskem spominu na temelju novega začetka zgodovinskega bivanja slovenskega naroda.«

Na istem zasedanju je bila v komisiji za kongresne dokumente na predlog delegatov V. Mohorja (Vel. Britanija), VI, Preglja (ZDA), Grebenca in M. Eiletza (Argentina), J. Zorca (Francija) in J. Riharja (Slovenija) sprejeta kot kongresni dokument naslednja resolucija:

»V skrbi za pomiritev v slovenski družbi in spravo v narodnem občestvu, upoštevajoč nujnost, da mora biti Slovencem vrnjena domovina z vsemi pravicami in častmi, Svetovni slovenski kongres verjame, da so slovenski domobranci izhajali iz domoljubnih nagibov, kolikor so se po vesti upirali revoluciji, ki je predstavljala prevrat temeljnih, osebnih in družbenih vrednot. Verjame, da sta bila njihov nagib in namen legitimna in je torej oznaka narodno izdajstvo krivična.«

Zgornja resolucija, rezultat mnogih kompromisov, je močno zvodenela verzija tiste resolucije, ki je bila predložena kongresni komisiji v obravnavo. Kasneje, po sprejetju zgornjega besedila, se je oglasil delegat, ki je ugovarjal, da pri glasovanju ni bilo doseženo potrebno kvalificirano število glasov. Ta ugovor spremlja sedaj kot dodatek zgoraj citirano resolucijo.

Sedanji program SSK, sprejet v letošnjem juniju na drugem zasedanju na Dunaju, pa pravi, da se bo SSK prizadeval »da se dosežeta pomiritev in sprava med Slovenci, s temeljnim razumevanjem stališč in nagibov posameznikov in skupin za ravnanje in odločitve v času druge svetovne vojne in po njej; to se mora doseči z objektivno in strpno vodeno razpravo, brez prikrivanja ali ponarejanja podatkov, z osvetlitvijo vseh plasti krivde ali nekrivde, ter z namenom, da se poravnajo vse krivice, storjene iz političnih, ideoloških ali svetovnonazorskih razlogov.«

Torej sprava ostaja v programu SSK. Med prvo programsko izjavo, omenjeno kongresno resolucijo, in letošnjo programsko izjavo so pretekla tri leta. Mnogo lepih besed in namenov, vendar malo premikov. SSK je civilna organizacija, neodvisna od slovenskih oblasti, namenjena povezavi Slovencev po svetu v pomoč in napredek slovenske družbe in države. V SSK se zavedamo, da je sprava eden od temeljev za zdravo slovensko bodočnost. Ker člani SSK prihajamo iz različnih načelnih izhodišč, različne preteklosti in presoj, moramo najprej med nami samimi ustvariti zaupanje, dobro voljo in odprtost. Zato se SSK more sicer aktivno zavzeti za spravo, vendar mora pri tem postopati zmerno in spoštljivo.

Spravo je težko definirati v vseh njenih razsežnostih. Vendar eno je gotovo. Pri spravi v slovenski družbi gre najprej za dogovor dveh strani o pošteni ocenitvi dejstev, dogodkov, zgodovine pobojev in nato za takojšnjo odpravo nakopičenih krivic, vrnitev časti živim in umrlim, izenačenost vseh državljanov ne glede na preteklost pred zakonom in v življenju. Povsem jasno je, da na poti do sprave ni mogoče narediti prvih korakov, dokler se obe strani ne dogovorita o nekaterih osnovnih in okvirnih stvareh. Postopek bi moral biti isti, kot je pri mednarodni arbitraži. Tam mora vsaka od sprtih strank pripraviti neka okvirna stališča ali kot temu pravijo »points of reference«. To je potem za neko nevtralno tretjo osebo, ki ju obe strani sporazumno izbereta, začetek za obravnavo dejstev, presojo in končno odločitev. Vedeti je seveda treba, da odločitev neke tretje osebe morda zmore nakazati neko rešitev, ne pa tudi posredovati pomiritve ali sprave.

Če ni take nevtralne tretje osebe, stranke ali razsodišča, ki bi bili pripravljeni voditi tako arbitražo, je proces nekega sporazuma, lahko bi rekli sprave, mnogo mnogo težji. Še več, če si stojijo nasproti, tako kot pri nas, zmagovalci in premagani, kdo naj začne tu proces, kako in kakšen naj bo ta postopek?

Zmagovalci v slovenski državljanski vojni še vedno stoje na stališču, da se je zgodovina zgodila, da je slovenska desetletna preteklost od revolucije naprej zapečatena knjiga, vse je jasno in vse dorečeno. Ni sporno reči, da je za zmagovito stran vsak pogovor o spravi mogoč samo na osnovi te zaprte knjige.

Ali je v takih razmerah razgovor o spravi sploh mogoč?

Ta knjiga zapečatene slovenske zgodovine sama priča, da je slovenska komunistična partija med trojno okupacijo začela borbo za oblast dosledno po stalinističnem vzorcu. Šlo je za zaprt totalitarni sistem, ki je uporabljal vsa sredstva za dosego svojih ciljev in je manipuliral z vsem, tako z ljudmi kot z resnico. Dejstvo je, da si je slovenski komunistični režim z revolucijo prilastil državo za desetletja in s tem vse vzvode oblasti. Za svoje revolucionarne potrebe je prikrojil zgodovinsko pričevanje o sebi, o revolucionarjih, o preteklosti in sedanjosti. Nič ni bilo in ni moglo biti zunaj okvira te režimske resnice. Ko se je ta zaprti sistem podrl, so njegove pridobitve prenesli v enem paketu v novo državno ureditev, ki naj bi bila demokratična. Sestavni bistveni del tega paketa je knjiga o zapečateni preteklosti. Ta knjiga je zaprta in se je ne sme odpirati. Nanjo bi morah prisegati tudi tisti, ki se hočejo pogovarjati o spravi. Vse drugo bi bilo revanšizem, revizionizem, škodljivo za mir in sožitje v družbi, skratka, kot so rekli v starem režimu, zločinsko vznemirjanje ljudi.

Vsakomur bi moralo biti jasno, da v življenju narodov in ljudi ni zaprtih knjig. Moralo bi biti tudi razumljivo, da v kakršnikoli pravdi nobena od strank ne more sprejeti takih nepremakljivih pogojev. Zato ni nenavadno, da se v mednarodnih sporih stranke pogajajo mesece in mesece samo o postopku za dogovor o nekem vrstnem redu, če hočete o proceduri, predno sploh pride do razprave o vsebini. Če ena od dveh strank vztraja na tem, da drži v rokah vse karte, potem se je mogoče pogajati samo o popolni predaji.

Prav to se dogaja sedaj v slovenski državi. Zmagujoča stran trdi, da ima v rokah vse prave karte. Kakorkoli, toda to so karte iz nedemokratične preteklosti, ki so zaznamovane s stalinističnimi manipulacijami in potvorbami. Če kdo med nami ne sprejema za stvarnost, da je imel slovenski nedemokratični režim svoje izhodišče v stalinizmu, ne živi v realnem svetu. V slovenski družbi vsi dobro vemo, kakšna je bila zgodovina naših zadnjih desetletij. Toda često se delamo, kot da tega ne vemo, in često tudi dobronamerni ljudje sprejemajo revolucionarne »pridobitve« tistega časa kot nekaj naravnega.

Vendar, če torej hočemo doseči resnično in trajno spravo, potem je treba odpreti knjige naše zgodovine na obeh straneh. Kdo bo to naredil?

Sedanja državna oblast je že pokazala, da kaj odločnega v to smer noče narediti, ker je idejno, osebno in donosno povezana s preteklostjo. Knjigo preteklosti drži tesno zaprto. Vendar, krivice vseh vrst iz preteklosti so še vedno med nami. Anglosaksonsko pravo dovoljuje postopek za hitro ukrepanje sodišča, ki more zahtevati, da ena od strank takoj ustavi svoje delovanje, če ima nasprotna stranka dokaze, da ji bo tako delovanje najbolj verjetno povzročilo nepopravljivo škodo. To je del »fair play« sistema. Zgled nepopravljive škode imamo med nami, to je nadaljevanje krivic iz preteklosti. Tu bi morale slovenske državne oblasti takoj in odločno postopati. Da tega ne delajo, je naša sramota tako pred civilizacijo kot pred svobodnim svetom. Star pregovor pravi, da smo na dolgo dobo vsi mrtvi. Res je: na dolgo dobo ne bo treba več popravljati krivic, ker tistih, ki so krivice trpeli, ne bo več. Ali je to namen slovenskih oblasti?

Kdo naj premakne naprej postopek sprave, če država kljub obljubi ob grobovih na Rogu tega noče narediti? Ali ni mogoče najti med nami nekaj modrih, neprizadetih, poštenih in samostojnih mož in žena, da bi se dogovorili za pripravo nekega okvira za vsenarodni spravni dogovor? Tu bi mogel vsaj skromno pomagati tudi Svetovni slovenski kongres. Brez premika s sedanje mrtve točke se bo slovenski apartheid nadaljeval v veliko škodo slovenskega naroda in tudi slovenske države.

Prepričan sem, da to osebno razmišljanje enega samega člana SSK ni osamljeno v SSK in med Slovenci doma in po svetu. Če se nočemo nekaj naučiti iz naše lastne zgodovine, jo utegnemo ponoviti. In koga med nami tega ni strah?

8.6. Kaj bo varoval varuh človekovih pravic

Avtor: Janez Gorenc

8.6.1.

Državni zbor Republike Slovenije je decembra 1993 sprejel zakon o varuhu človekovih pravic. V 1. členu tega zakona je določeno, da se funkcija varuha človekovih pravic ustanovi za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin v razmerju do državnih organov, organov lokalne samouprave in nosilcev javnih pooblastil. Na kratko, varuh mora varovati ljudi pred organi državne in lokalne oblasti, kadar ta krši temeljne človekove pravice.

Človekove pravice in temeljne svoboščine so določene v ustavi. Prva med njimi je pravica do enakosti pred zakonom: vsi so pred zakonom enaki.

Na prvi pogled je vse jasno in prav. V Sloveniji imajo po zakonu vsi enake človekove pravice in temeljne svoboščine. V resnici je zelo drugače. V Sloveniji sta dve vrsti ljudi: prva, v kateri so tisti, ki imajo stare pravice in privilegije, in druga, v kateri že 50 let zapostavljeni še vedno trpijo stare krivice in nimajo niti osnovnih človekovih pravic.

Če bi bilo takšno razlikovanje ljudi samo dejansko, bi lahko pričakovali, da bo varuh človekovih pravic zahteval in dosegel enako uporabo zakona za vse državljane. Razlikovanje pa ni samo dejansko, ampak je predpisano z veljavnimi zakoni. Pripravljajo pa se še novi zakoni, s katerimi naj bi to razlikovanje potrdili in ga zagotovili še za naprej. Ne gre torej samo za neenakost pred zakoni, ampak za neenakost pred zakonodajalcem, ki ne odpravi totalitarnih zakonov prejšnje komunistične oblasti, ampak pripravlja še nove, ki bodo Slovence delili na tiste, ki so bili in so zato večno na »pravi strani«, in na druge, ki so bili na »napačni strani«.

Kljub temu da tisti na »pravi strani« krčevito zanikajo in tajijo revolucijo, kateri so še pred nedavnim prepevali himne in ji postavljali zmagoslavne spomenike, po veljavnih zakonih še vedno prejemajo nenormalno visoke pokojnine za revolucionarne zasluge, torej za nasilno rušenje družbene in pravne ureditve. Njihova združenja borcev, ki so ne samo dejansko, ampak po veljavnih predpisih vse doslej tudi uradno politične organizacije, denar za negovanje revolucionarnih izročil pri rušenju pravne države prejemajo iz državnih in občinskih blagajn. Številnih prireditev in slavnosti teh izrazito političnih združenj, ki še vedno vihtijo s krvavo zvezdo oskrunjene slovenske zastave in zborujejo pod maršalovo sliko, zahtevajo vrnitev »Titovih cest« in revolucijskih spomenikov, se aktivno udeležujejo najvišji državni funkcionarji s predsednikom države na čelu.

Tudi na drugi strani kljub nekdanjim obljubam z vrha, da ne bo nič več tako, kot je bilo, ostaja vse tako, kot je bilo. Udeleženci protikomunističnega odpora, nasprotniki revolucije in njenega nasilja, zagovorniki narodove svobode in demokratične ureditve so še vedno samo brezpravni »izdajalci«. Zločinsko pobiti nimajo niti najbolj temeljne in od davnine človeštva splošno priznane in sveto spoštovane pravice do groba, ne pravice do mrliškega lista, niti pravice do časti in poštenega imena. Država ni sestavila niti njihovega seznama niti ni popisala in označila morišč in grobišč, kaj šele, da bi ugotovila dejstva in poiskala krivce. Grobišča so zatrpana z odpadki, ki jih še kar naprej dovažajo. Domobranska vojaška pokopališča so oskrunjena, zbrisana in zravnana z zemljo, spremenjena v pasja sprehajališča. Vojaški invalidi in žrtve vojne na tej »napačni strani« nimajo nobenih pravic. Državni funkcionarji se skromnih spominskih slovesnosti na tej strani ne udeležujejo. Zanje ta druga stran, razen kot sovražnik, ne obstaja. V Sloveniji dovoljujejo in postavljajo pokopališča in spomenike vsem tujim vojskam, celo fašističnim, komunističnim in nacističnim okupatorskim armadam. Samo slovenski sinovi in hčere, ki so se iz narodne zavesti uprli zločinskemu mednarodnemu komunizmu, nimajo pravice do imena in do urejenega pokopališča na slovenski zemlji.

Tudi predlogi novih zakonov o vojnih žrtvah, o vojaških veteranih, o vojaških invalidih, o popravi krivic in o vojaških pokopališčih ohranjajo vse »pridobljene« pravice in privilegije »prave strani«, drugim pa enakih pravic ne priznavajo in jih še naprej obravnavajo kot ljudi nižjega reda.

Varuh človekovih pravic mora skrbeti, da se zakoni uporabljajo za vse enako. Kdo pa bo poskrbel, da se bodo zakoni sprejemali za vse enako? Kaj pomaga enaka uporaba zakonov, ko pa so zakoni za eno skupino ljudi drugačni kot za drugo.

Varuh bo skrbel, da bosta dva enaka partizana dobila enaki pokojnini. Ne bo pa poskrbel, da bi pokojnino dobila vdova umorjenega domobranca, ker zakon takšne pokojnine ne prizna. Ne bo poskrbel za ureditev oskrunjenega domobranskega pokopališča, ne bo uredil onesnaženih morišč, ne poiskal krivcev za zločinske poboje (tega ni storil niti kot minister za notranje zadeve), ne poskrbel, da bi tudi to drugo stran financirala država, da bi se tudi na njenih slovesnostih kdaj znašel predstavnik države, častna četa in vse drugo, kar tako blagohotno obliva »pravo stran« že pol stoletja.

Z varuhom človekovih pravic si je vladajoča skupina nekdanjih vojakov revolucije zagotovila dosledno izvrševanje njihovih v revoluciji pridobljenih pravic in privilegijev, za svetovno javnost pa novo krinko humanosti in enakosti, kakršna je bila prej Svet za varstvo človekovih pravic. Kot prej Svet bo tudi varuh skrbel za privilegije borcev, za stanovanja in pokojnine oficirjev bivše JLA, za nedotakljivost levih intelektualcev, ki nas obrekujejo pred tujci. Temeljnega razlikovanja med pravimi in nepravimi, te velike »pridobitve revolucije«, nas varuh ne bo rešil. Za kaj takega nima ne pristojnosti in ne sredstev. Zato bo ostal samo varuh kontinuitete med prejšnjo totalitarno in novo, po ustavi pluralno in demokratično državo, ki je dejansko država neenakih zakonov. Takšen varuh neenakosti ni potreben, dokler ne bo zakonodajalec zagotovil temeljne enakosti vseh državljanov in odpravil usodno razdelitev Slovencev, ki jo je povzročila komunistična revolucija.

8.7. Demokratični blok danes in jutri

Avtor: Janez Vuk

8.7.1.

Čeprav je besedilo bilo prebrano že 18. oktobra letos (na Teološki fakulteti v okviru predavanj, ki jih prirejajo katoliški izobraženci), je v njem toliko tehtnih mnenj in sodb, da smo ga z ljubeznivim avtorjevim dovoljenjem sklenili objaviti in z njim seznaniti naše bralce.

8.7.2.

Bržkone ni daleč od resnice trditev, da je blok demokratičnih strank, to je tistih, ki niso neposredne naslednice nekdanjih DPO oziroma ZK, velik poraženec v političnem tekmovanju, ki se je začelo s t. i. demokratičnim prebojem oziroma s prvimi pluralnimi volitvami pred štirimi leti.

To dejstvo samo po sebi ne bi smelo biti zaskrbljujoče, saj demokracija ni igra, v kateri bi moral biti vsakokratni zmagovalec vnaprej znan oziroma določen, toda v naših specifičnih razmerah ni tako. Neokomunistični blok kot realno vladajoči politični blok namreč v veliko večji meri skrbi za vsestransko kontinuiteto s starim nedemokratičnim režimom kot za vzpostavitev tistega, čemur bi lahko rekli demokratičen, legitimen, na pravni državi in človekovih pravicah sloneč režim.

Obstaja vrsta znamenj, ki kažejo, da aktualna oblast dejansko poskuša – in v tem tudi uspeva – pod novim videzom ohranjati bolj ali manj stare vsebine. Slovenska demokracija, kakršno smo imeli priložnost spoznati doslej, je pravzaprav bolj fasada, krinka, izza katere ostajajo nekatere temeljne danosti iz prejšnjega režima praktično nedotaknjene. Prvenstveno gre tu za splet političnih in gospodarskih privilegijev nomenklature nekdanje partije, ki so se v veliki meri ohranili, seveda v nasprotju z zahtevami pravne države. Nomenklatura ne le da je obdržala popoln nadzor nad t. i. družbenim kapitalom tako na mikro kot na makro nivoju, to je na podjetniški in državni ravni, temveč je v veliki meri uspela privatizirati družbena podjetja oziroma, bolje rečeno, pripadniki nomenklature so se uspeli dokopati do ogromnega bogastva v veliki meri na način, ki je čista kraja. Obvladovanje kapitala pa nomenklaturi seveda daje največje možnosti za politično prevlado tudi v prihodnje.

Kako je nomenklaturi nekdanje partije, ki je bila nosilec prejšnjega bankrotiranega režima, lahko uspelo, da je svoj vodilni položaj ohranila? Preprosto: tako da je uporabila vse vzvode realne oblasti, ki jih je podedovala iz prejšnjega režima, to je zlasti z obvladovanjem najpomembnejših državnih in drugih institucij. V prvi vrsti gre tu za obvladovanje državne uprave, zlasti sodstva oziroma pravosodnega sistema nasploh skupaj z organi pregona, potem specializiranih institucij, kakršna je bila denimo SDK ali družbeni pravobranilec samoupravljanja. Dalje gre tu za obvladovanje medijev, v prvi vrsti RTV, in s tem za oblikovanje naklonjenega javnega mnenja; gre za obvladovanje univerze kot mesta »produkcije« vladajoče politične doktrine oziroma kot mesta, kjer politične akcije nomenklature še vedno dobivajo svojo akademsko apologetsko podporo oziroma potrditev. V Sloveniji je namreč še vedno veliko bivših strokovnjakov za marksizem, pa tudi za druge discipline, ki sebe in svojo stroko prvenstveno vidijo v vlogi apologije, to je nekritičnega podpiranja politike določene usmeritve. Spomnimo se na primer, kako so raznorazni univerzitetni profesorji vselej z ramo ob rami z neokomunističnimi politiki »strokovno« utemeljevali gospodarske, pravne, medijske in druge nedemokratične postopke in projekte, katerih se je lotila nomenklatura. Izraz udbomafija, ki se je začel uporabljati kot sintetičen pojem za kompleksno, vseobsežno politično, gospodarsko, medijsko in še drugače povezano in usklajeno delovanje nomenklature, je povsem umesten. Cilj tovrstnega delovanja nomenklature je namreč v prvi vrsti materialna korist, metode nomenklature pri pridobivanju materialnih koristi pa so v veliki meri protipravne, nezakonite, skratka, kriminalne. Divje lastninjenje, ki pa ni nič drugega kot »lepši« izraz za odtujevanje oziroma krajo družbene lastnine, nikdar ne bi moglo dobiti tolikšnega obsega, če nomenklatura ne bi nastopala usklajeno na vseh relevantnih področjih: v gospodarstvu, državni upravi, medijih, v politiki itn.

Poglejmo namišljen primer, kako poteka to usklajeno delovanje nomenklature ali udbomafije!

Vzemimo, da nekdo razkrije kriminalno afero, v kateri so glavni protagonisti pripadniki nomenklature. Nomenklaturi manj naklonjeni mediji bodo nekaj časa poročali o njej, nomenklaturi naklonjena občila oziroma novinarji pa že od vsega začetka minimalizirajo in relativizirajo ugotovljena dejstva. Njeni apologeti iz strokovnih krogov pa napišejo kak ciničen pamflet, v slogu pravljice o golem cesarju. Imeli smo celo skrajen primer, ko so se protagonisti afere, zavedajoč se svoje nedotakljivosti, celo ponorčevali iz javnosti z objavo razvpitega slogana »Psi lajajo, karavana gre dalje«. Državni organi ob aferah običajno ne rečejo ne bele ne črne ali dajejo pitijska pojasnila, predvsem pa ničesar ne ukrenejo. V bolj delikatnih primerih se nemudoma sproži nadomestna afera, ki služi prikrivanju prve, postopek, ki se pač mora odvijati zaradi pomiritve javnosti, pa je dolgotrajen in se nikdar ne zaključi. Če pa se, potem se ugotovi, da ni nihče od vpletenih ničesar kriv, kot je bilo recimo v zvezi z mariborsko orožarsko afero, ko je sodišče salomonsko razsodilo, da ni šlo za tihotapljenje, ki je kaznivo dejanje, temveč za carinski prekršek, ki spada med lažje gospodarske prestopke, ki se kaznujejo z nekaj tisoč tolarjev kazni. Ravno včeraj je sodišče v Mariboru odločilo, da štirje obtoženi niso ničesar krivi. Toda potem se zastavlja vprašanje: kdo sploh so resnični krivci? Kako je mogoče, da po več kot letu dni pristojni organi in institucije uradno ne vedo tako rekoč nič?

Skratka, ko se odkrije kriminalno dejanje, v katero je vpletena nomenklatura, njeni pripadniki vsak na svojem področju poskrbijo, da zadeva zvodeni in konča v arhivu: politiki poskrbijo za politično podporo, člani različnih državnih organov, predvsem pregona, tožilstva in sodstva, poskrbijo, da se postopki znotraj njih zaustavijo ali da se kazniva dejanja prekvalificirajo v nepomembne prekrške, njihova občila, novinarji in publicisti poskrbijo za ustrezno javno mnenje ipd.

Vsa zadeva je šla tako daleč oziroma se je od časov starega režima tako malo premaknila, da lahko upravičeno rečemo, da je realni sistem pri nas ne demokracija, temveč nekakšna mafiokracija. Izbrancem, ki so isti kot nekoč, je vse dovoljeno, ostali nastopamo, enako kot prej, kot njihovi dejanski podložniki. T. i. pravna država oziroma njen pravni red služi namreč predvsem za pokoravanje navadnih, malih ljudi. Nomenklatura je iz tega izvzeta. Staro pravilo iz časov samoupravnega socializma, da smo sicer vsi enaki, nekateri pa so bolj enaki kot drugi, slejkoprej velja.

Vzporedno s povedano »zgodbo o uspehu« nomenklature, ki ji je v veliki meri uspelo ohraniti svoj poseben, privilegiran položaj, je seveda tekla zgodba o neuspehu demokratičnega bloka, ki je v veliki meri ostal v podrejenem položaju, bolj podrejenem, kot bi v demokratični pravni državi smel biti.

Roke in delo

Slika 35. Roke in delo Vlastja Simončič

Če govorimo o vzrokih neuspeha demokratičnega bloka v postkomunistični Sloveniji, potem moramo pogledati v čas začetkov partijskega sestopa z oblasti. Resnici na ljubo je treba povedati, da je bila demokracija Slovencem podarjena, nikoli si je nismo izborili, zato pa tudi ni pristna – in nikomur veliko ne pomeni. Naknadno se je izkazalo, da je bil t. i. demokratični preboj nič drugega kot taktični umik partije oziroma njene nomenklature v smislu »popusti, da boš zmagal«. Edini pravi protagonist demokratičnega preboja je bila partija, ostali smo bili bolj statisti, v največji meri pa povsem pasivni gledalci. Krog Nove revije, krog Mladine, nekdanjega Teleksa, Naših razgledov in kasneje Demokracije so bili le različni poganjki dvorne opozicije, ki jo je nomenklatura ne le dovoljevala, temveč sama ustvarila. Redki pravi disidenti so bili zraven zgolj pripuščeni zaradi videza verodostojnosti, ne zaradi iskrene želje po demokratičnih spremembah. Ta glasila in najpomembnejši snovalci v njih, predvsem pa izza njih, niso pripravljali terena za demokracijo, temveč za adaptacijo partijskega režima v skladu s spremenjenimi okoliščinami. Komunizem se je nezadržno rušil na svetovnem planu, slovenskim komunistom tako ni preostalo drugega kot prilagoditi se. Zmotno bi bilo misliti, da so z oblasti sestopili zato, ker bi se ovedeli svoje zgodovinske moralne krivde kot zatiralci temeljnih državljanskih pravic in svoboščin. Preprost politični račun jim je pokazal, da je vztrajanje pri enoumju kontraproduktivno in na dolgi rok bolj tvegano, kot če pravočasno privolijo v pluralizem. Če danes gledamo nazaj, lahko vidimo, da jim je ves čas od demokratičnega preboja dalje šlo prvenstveno za ohranitev prevladujoče in celo privilegirane vloge lastne nomenklature, nikakor pa ne za demokracijo kot dejansko oblast ljudstva.

Dejstvo, da je bil t. i. demokratični preboj skrbno pripravljen partijski projekt, se je najbolj izrazito pokazalo takrat, ko je t. i. intelektualno jedro nekdanje SDZ ob razkolu v SDZ zapustilo Demos, ker se ni strinjalo z izgubo privilegirane vloge nomenklature v procesu lastninjenja družbene lastnine. Tedaj se je pokazalo, da Demos sploh ni imel svoje avtentične ideologije, svoje politične vizije in svojega programa. Demos je imel zgolj program, ki mu ga je napisala partija prek svojih eksponentov v Demosu. Ideologija Demosa je bila ideologija partijskih travestitov, trojanskih konjev, ki so znotraj Demosa začrtali meje svobode in demokracije, ki so bile dopustne z vidika interesov nomenklature. Čim je ob razpravi o konceptu lastninjenja prišlo do konflikta med interesi nomenklature in interesi volilne baze Demosa, so idejni vodje in stvaritelji Demosa le-tega zapustili oziroma razpustili.

Ob razkolu v SDZ se je tudi pokazalo, da znotraj bloka naslednic nekdanjega Demosa ni bilo niti zavesti o potrebi po teoretični izdelavi in utemeljitvi nove demokratične paradigme oziroma novega programa niti ni bilo volje, da se demokratične sile na novo povežejo. Liderji strank demokratičnega bloka so se skorajda brez izjeme pokazali za omamljene od oblasti in zaslepljene od njene varljive bleščave v javnosti. Prepričani so bili v lastno vsevednost in samozadostnost. Ko je Demosova vlada padla, so se vsi po vrsti udinjali Drnovšku, to je neokomunističnemu polu. Demokratični blok vse do danes ni bil sposoben najti skupnega jezika, izdelati ustreznega programa in se čvrsto povezati. Izgledi, da se bo to zgodilo, pa so ob nadaljevanju sedanjih trendov vsak dan manjši.

Dr. Jože Pučnik, predsednik nekdanjega Demosa, ob odhodu glavnih trojanskih konjev iz Demosa ni znal ali mogel drugega kot nemočno opazovati njegov razhod. Lojze Peterle, predsednik največje stranke demokratičnega bloka, se je po padcu vlade, ki jo je vodil, začel obnašati, kot da je docela izgubil politični kompas. Krščanski demokrati so začeli voditi takšno politiko, kot da bi se sramovali svoje demokratične provenience. Z nerazumljivim egoizmom so se docela odtujili svojim naravnim, strateškim zaveznikom iz demokratičnega bloka. SKD je po razpadu Demosa začela iskati strateškega zaveznika na neokomunistični levici, tam, kjer ga po nobeni logiki ni mogla najti. Paktiranje z SKD za LDS namreč ni nič več kot taktična poteza, njihov strateški partner pa slejkoprej ostaja Združena lista. SKD v koaliciji z LDS ves čas samo izgublja. V perspektivi, to je v primernem času pred volitvami, pa ni izključena niti demonstracija premoči naveze med LDS in ZL, to je izključitev SKD iz koalicije z namenom pokazati volilcem, kje je njena prava os.

Roke in počitek

Slika 36. Roke in počitek Vlastja Simončič

Tajno dogovarjanje SKD z LDS se je začelo že pred zadnjimi volitvami, ko je še obstajala t. i. KOS (Koordinacija opozicijskih strank). Če odmislimo, da je šlo pri javnem dogovarjanju v KOS ob hkratnem tajnem dogovarjanju z Drnovškom za nekakšno zvijačno zahrbtnost Jelinčičevega tipa, ki je tudi prevaral svoje volivce, ko je svoje glasove po volitvah prenesel v neokomunistični blok, potem moramo ugotoviti, da je bila SKD zaradi sodelovanja z Drnovškom prisiljena popustiti v določenih pomembnih točkah. Očitno je bil dosežen dogovor, da SKD ne bo dregala v divje lastninjenje, v denacionalizacijo, v povojne poboje, v medijski monopol … S tem se je SKD odrekla vztrajanju na načelih pravne države, na katerih temelji tudi sama demokracija. SKD se je skratka odrekla temeljnim točkam svojega programa v zameno za drobtinice z bogatinove mize.

Vstop SKD v vlado po volitvah je med drugim pomenil sprejetje odgovornosti za politiko naveze med LDS in ZL, to je prevzem politične odgovornosti za številne kriminalne afere nomenklature, povezane z divjim lastninjenjem, za počasno ali sploh nikakršno poravnavanje krivic iz preteklosti, za jalovo ugotavljanje odgovornosti v zvezi z množičnimi povojnimi poboji. Poleg tega je nastanek velike nenačelne koalicije oslabil opozicijo do te mere, da slednja sploh ni sposobna dejanskega nadzora oblasti. Predpostavka demokratičnega modela je resnična, ne le navidezna opozicija brez stvarne politične moči.

Nadaljnja posledica vstopa SKD v vlado je tudi, da demokratični blok tudi na prihodnjih volitvah skorajda ne more zmagati. SKD je s svojim nenačelnim političnim obnašanjem med ljudmi pripomogla k uveljavitvi prepričanja, da so vse stranke enake, da jim gre samo za oblast kot tako, za materialne koristi strankarskih pomembnežev, dobrobit ljudi pa jim je postranskega pomena. Med drugim se to izraža tudi v vse večji brezbrižnosti in otopelosti ljudi za politično dogajanje.

Svojo vlogo razdiratelja demokratičnega bloka je SKD odigrala tudi v najnovejšem času, in sicer v zvezi s koalicijsko pogodbo za lokalne volitve. S tem, ko SKD ni podpisala tega dokumenta, se je še bolj oddaljila od bloka, ki bi ji moral vsaj dolgoročno biti strateški zaveznik. Krščanski demokrati so odigrali nadvse sporno vlogo tudi pri rušenju Janeza Janše z mesta obrambnega ministra. Pomembni člani SKD so bili namreč vključeni v pripravo spletke oziroma provokacije, zaradi katere je bil Janša odstavljen.

Pomembna in opazna lastnost slovenske KD, žal pa tudi nekaterih drugih novih demokratičnih strank, je očiten antiintelektualizem. Vodstvo SKD se je, denimo, naravnost potrudilo, tudi s klasičnimi kadrovskimi čistkami, da dnevnik Slovenec ne bi postal intelektualno jedro ali stičišče demokratično čuteče slovenske inteligence. Uveljavilo je logiko nekdanje partije, po kateri ima višja instanca vselej prav v odnosu do nižje. Strokovnjak je lahko dobrodošel le kot apologet politike oziroma postrešček funkcionarja. Kritično, avtonomno razmišljanje je v takem modelu protisistemsko, motilno delovanje. Usoda Viktorja Blažiča, nekdanjega krščanskega demokrata in enega osrednjih razumnikov demokratičnega tabora, govori o tem sama zase.

Ob vsem navedenem se zastavlja vprašanje, kaj stranka krščanskih demokratov sploh dejansko je? Je to res stranka, ki verjame v demokratično paradigmo družbe? Kdo so ljudje, ki vodijo SKD in koga predstavljajo?

Toda pustimo SKD in si postavimo splošno vprašanje, kako se je lahko zgodilo, kar se je zgodilo, namreč tako rekoč popolno razsulo demokratičnega bloka? Kje je bila narejena temeljna napaka? Dokončnega odgovora na to kompleksno vprašanje seveda ni moč dati. Vse bolj se kaže, da je bil t. i. sestop partije z oblasti skrbno pripravljen projekt, pri katerem je bilo malokaj prepuščeno naključju.

Partija je prišla na oblast in je ves čas trajanja svojega režima vzdrževala oblast v bistvu s subverzivnimi metodami. Partijska oblast je temeljila na nelegitimni represiji, na metodah državne diverzije. Za ta namen je partija imela posebno tajno službo, politično policijo, t. i. udbo, ki je imela svoje lovke razpredene tako rekoč povsod. Partijska politična policija je bila pravzaprav glavni steber oziroma jamstvo partijske nadoblasti. Brez te izredno razvejane in operativno izredno učinkovite službe bi politična dominacija partije prav hitro skopnela.

Zdi se, da je bila ena največjih, če ne celo največja strateška napaka nekdanjega Demosa, da ni vztrajal na delegitimiranju udbe z vsem, kar sodi zraven, to je na razkritju njenega ustroja in delovanja, na razkritju njenih kadrovskih navez s partijo in partijci, njenih zvez v tujini, na razkritju njenih sodelavcev. Šele to bi omogočilo dejansko, fukcionalno razgraditev udbe kot (partijske) države v državi. To bi bilo nujno potrebno dejanje zaradi moralne higiene demokratičnega režima. Organizacija, ki je predstavljala okostje nekdanjega totalitarnega režima, bi morala biti javno razkrinkana, prav tako njeno delovanje in protagonisti tega delovanja, zato da bi bila onemogočena kontinuiteta njenega delovanja v demokratičnem režimu, ki očitno obstaja, čeprav v neki adaptirani obliki. Namesto tega je vse v zvezi z udbo zavito v meglo. Režim, ki nikoli ni niti moralno-idejno pretrgal popkovine s trdim jedrom nekdanjega totalitarnega režima, po neki notranji logiki stvari ne more biti demokratičen.

Ob tem se seveda lahko vprašamo, zakaj Demos oziroma demokratične stranke niso vztrajale na delegitimiranju udbe. Odgovor, ki se ponuja, je, da zato, ker je tudi sam Demos bil v veliki meri proizvod partijsko-udbovskih štabov. Vse več je znamenj, ki potrjujejo tezo, da je partija ob svojem sestopu vrinila svoje ljudi tudi v nove demokratične stranke, vplivala na njihovo politiko in jih dobesedno spodjedla od znotraj. Prva Demosova stranka, ki se je notranje razkrojila, je bila nekdanja SDZ; podobno usodo so doživeli Zeleni; nekolikanj drugačna, a podobna je usoda obeh strank, ki se razglašata za konfesionalni, to je SKD in SLS, ki bi se po vsej logiki morali združiti ali vsaj tesno sodelovati, a vodita kljub domnevno enakim ideološkim izhodiščem v veliki meri nasprotno politiko in stalno spletkarita druga proti drugi. Je to res le nesrečen slučaj ali gre za zakulisno režijo tistih sil, ki jim enotna krščanskodemokratska oziroma ljudska konservativna stranka preprosto ne gre v račun? Jelinčičeva SNS je na drugih volitvah v bistvu odigrala enako vlogo paradnega trojanskega konja kot SDZ na prvih volitvah. In še bi lahko naštevali strankarske zdrahe, ki jih ni moč pojasniti drugače kot s podtalnim vpletanjem »neznanih« sil.

8.7.3. Zaključek

Zastavlja se vprašanje, če pri nas lahko obstaja politična stranka nekomunistične provenience, ki bi bila docela avtonomna in ne bi bila izpostavljena rovarjenju in razbijanju s strani zunanjih nedemokratičnih sil partijske provenience. Dosedanje izkušnje kažejo, da je to komajda mogoče.

Perspektive demokratičnega bloka oziroma demokracije v Sloveniji, vsaj na kratki rok, niso obetavne. Nizka demokratična politična kultura nasploh omogoča, da politični razred skrbi predvsem za svoje interese, znatno manj pa za interese volivcev oziroma države in državljanov nasploh. Nomenklatura nekdanje partije je uspela ostati praktično neokrnjena in nedotakljiva. Še vedno je neformalno povezana v vseh sferah družbe tako vertikalno kot horizontalno. Imamo nekakšen partijski sistem brez formalne partije, vendar s čvrstim vodjem, ki še vedno uživa zaupanje večine Slovencev. Po vsem sodeč, vsaj določeni člani vodstva najmočnejše stranke demokratičnega bloka delujejo pod taktirko Velikega brata. Pravzaprav se postavlja vprašanje, ali je ta stranka sploh še na pozicijah demokratične preobrazbe ali je v bistvu že stranka kontinuitete s starim režimom. Pravne države in demokracije dejansko ni. Poleg tega v javnosti tudi ni zavesti o invalidnosti naše demokracije, kar je v največji meri posledica še vedno močno prisotnega medijskega monopola nomenklature, zlasti v najbolj vplivnih elektronskih medijih. Neokomunistična levica je v nedvomni ofenzivi. Ni izključeno, da bo levica v perspektivi poskusila spremeniti ustavo v smeri predsedniškega sistema, kar bi omogočilo še večjo koncentracijo politične moči v njenih rokah. Zdi se, da samo čudež lahko na hitro spremeni trenutno stanje.

8.8. Mesečna noč

Avtor: Joseph von Eichendorff

8.8.1.

Bilo je, kot da zemljo poljubilo

skrivaj, potihem bi nebo,

da v lesketanju rož o njem edino

drhteč bi sanjala lahko.

Drhtel je zrak čez polja in drhtelo

v valovih klasje je lahno,

v gozdovih komaj slišno zašumelo

pod zvezdno jasno je nočjo.

In moja duša krila je razpela

za pot v daljave brez bregov,

skoz pokrajine tihe je letela,

kot da letela bi domov.

8.9. Lepa tuja dežela

Avtor: Joseph von Eichendorff

8.9.1.

Šumeč drgečejo dreves vrhovi,

kot bi ob uri tej sprevod bogov

pradavnih se pomikal med zidovi

napol razrušenimi brez glasov.

In za razkošnim listjem mirte, tu,

v polmraka čaru že šepetajoč,

kaj govoriš, zmedena kakor v snu

omamnem, o fantastična mi noč?

Razliva name se vseh zvezd bleščava

z žarečo slo zaljubljenih oči,

pijana zdaj mi govori daljava

kot o sreči veliki prihodnjih dni.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Dodatek

Dodatek A.1.1

PRISEBNOST – Ob izkrcanju zavezniških sil v severni Franciji leta 1944 se je de Gaullu mudilo z osvoboditvijo Pariza, ki ga je hotel Eisenhower, vrhovni poveljnik zavezniških čet, pustiti ob strani oziroma za seboj, da bi lahko hitreje prodiral proti nemški meji. Toda tako osamljenemu Parizu brez zaledja je ob zlomu grozila lakota in z njo nemiri, plenjenja in oblast drhali. V svojih spominih pravi de Gaulle sledeče: »Moral sem intervenirati. Šlo je za to, da preprečim, da bi se ustanovila tam komunistična vlada pod videzom upora proti nacizmu. Če bi se to zgodilo, bi ob svojem prihodu v Pariz že našel vlado »širokih ljudskih množic« v polnem teku. Posadila bi mi na glavo lovorjev venec zmage, povabila bi me na zame določeno mesto v organizaciji vlade, potem pa bi uporabila vsa mogoča drugačna sredstva. Tisti, ki bi imeli oblast v rokah, bi po eni strani uporabljali predrznost, po drugi strani pa previdnost. Vlada bi vplivala povsod pod masko čistk (»izdajalcev«), nastopilo bi uničenje javnega mnenja s kontrolo nad informacijami in z milico, potem pa izločitev prejšnjih sopotnikov vse dotlej, dokler ne bi bila vzpostavljena popolna diktatura proletariata.«

Dodatek A.1.2

VELJAVA IN NEVELJAVA – Vse, kar je danes veljavno zaradi mode, zahteve momenta ali pritiska družbe, je jutri zatrdno neveljavno. Kolikor večja je danes aktualnost, toliko večja bo jutri zastarelost. Komur je res za kako resnico ali zadevo, želi, da ne bi bila ta nikdar tako aktualna, da bi bila že jutri zastarela.

Dodatek A.2 Iz novega programa Slovenskih krščanskih demokratov:

Dodatek A.2.1

»Slovenski narod je bil grobo prizadet tako s fašističnim kot komunističnim totalitarnim sistemom. Še posebno je komunistična partija pod vodstvom kominterne začela v najtežjem času fašistične okupacije krvavo revolucijo v letih 1941–45 in s tem povzročila med nami bratomorno vojno, ki se je končala z množičnim pobojem tistega dela Slovencev, ki se je komunistični ideologiji in revoluciji uprl. V slovenskem narodu je zato potrebna sprava, do katere bo mogoče priti po poti iskanja in ugotovitve resnice in na podlagi krščanskih vrednot priznanja in obžalovanja, dopolnjenega s popravo storjenih krivic. Poprava krivic mora obsegati vse žrtve revolucije in z njo povzročene državljanske vojne od leta 1941 dalje in vse žrtve totalitarne oblasti do demokratičnih volitev leta 1990, obsegati mora vso škodo, tako osebno, na časti in dobremu imenu, kot moralno in premoženjsko zaradi izgube življenja, zdravja in premoženja, obsegati mora tudi uradno odpravo vseh sodb in drugih pravnih določb, izdanih na podlagi revolucionarnih predpisov, ki so bili že tedaj v nasprotju s pravnimi načeli, priznanimi v mednarodni skupnosti, ali so zdaj v nasprotju z ustavnimi določbami o temeljnih človekovih pravicah in svoboščinah. Poprava krivic pomeni tudi odpravo privilegijev, ki so jih na podlagi revolucionarnih predpisov in dejanskih prednosti nelegitimno pridobili posamezniki ali organizacije, na drugi strani pa uradno priznanje, da sta bila medvojni komunistični odpor in povojno nasprotovanje nedemokratični oblasti legitimno in legalno ter častno dejanje, izhajajoče iz splošno priznane pravice do samoobrambe in iz naravne pravice do upora proti totalitarnemu režimu.«

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 Voščilo

Dodatek B.1.1

Vsem bralcem in prijateljem Zaveze, posebej tistim, ki svoje prijateljstvo dokazujejo tako, da jo vneto širijo; vsem članom Nove Slovenske zaveze, posebej še tistim, ki si veliko prizadevajo, da se povsod postavijo Farne spominske plošče; vsem Slovenkam in Slovencem in vsem ljudem dobre volje, posebej tistim, ki se trudijo za mir, resnico in pravičnost: Vesel božič in srečno in zdravo novo leto!

Datum: 2011-06-15

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.