Zaveza št. 13

Zaveza št. 13Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 13
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2011

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1. V vrtincu pototalitarnega časa

Totalitarizem komunističnega tipa prizadene narod, ki si ga je podredil, tako ali drugače na vseh področjih njegovega obstajanja. Ker je življenje po naravi pestro in mnogotero, je totalitarizem nujno nasilje nad vsemi njegovimi deli. Celota človeškega življenja dobi oblike, ki jim je skupno to, da so nenormalne. Ko pritisk totalitarne volje popusti in začneta človek in njegova kultura po naravnem vzgonu rasti v normalne oblike, pride, ko se stare oblike lomijo se ustvarja novo, do mučnega in negotovega stanja.

V procesu tega prerajanja prihaja tudi do raznih spoznanj. Vedno bolj postaja na primer jasno, da nas je komunizem prizadel bolj, kot smo bili mislili. Stvari so torej bolj zapletene, kot se je predvidevalo. Pot v normalnost bo težja in daljša, morda bomo od tistih, ki totalitarne izkušnje niso imeli, drugačni za celo zgodovinsko dobo. Izkazalo se je tudi, da težave, ki spremljajo prehod, niso v prvi vrsti tiste, ki smo jih predvidevali. Vedeli smo na primer, da totalitarna oblast generira v ljudeh globinski strah, ki se bo na različne načine pojavljal še potem, ko zanj neposrednih razlogov ne bo več. Vedeli smo, da bo uveljavljanje normalnega stanja na področju lastnine, ki ga je komunistični družbeni inženiring razobličil do neprepoznavnosti, stalo pred neslutenimi ovirami. Vse to se je vedelo, a nam je danes le bolj in bolj jasno, da bistvo problema leži drugod.

1.1.2. Nedomišljena preteklost

Bistvo problema je v tem, da ni bilo nobenega pravega konca in nobenega pravega začetka. Ko je bil nad preteklim sistemom oklican bankrot in je postalo jasno, da ne more nositi življenja, se niso hkrati izpisali nad deželo stavki, ki bi izražali globinsko vrednost o tem, kaj je ta sistem bil, kaj ga je rodilo in kaj ga je nosilo. In ker teh stavkov ni bilo, tudi pravega konca ni bilo. Doba, ki so ji dajali pečat ljudje, ki so za uveljavitev svojega projekta bili pripravljeni žrtvovati kakršnokoli količino človeških življenj, ljudje, ki so obvladovali najbolj rafinirano tehniko rokovanja s človekovo pametjo, ki so jim bile zadeve resnice in neresnice samo postavke v velikem izračunu, ki so imeli pogum, da so z umitimi obrazi izrekali evidentne laži: ta nenavadna doba je minila, ne da bi o njej bila izrečena temeljna misel. Izgubila se je, s svojim čudaštvom in krutostjo, v somraku zgodovinske neprisebnosti. In ker se ta misel ni oblikovala, ker ni bila izrečena sodba – etična, estetska, politična – v katero bi se ta misel nujno iztekla, so nosilci te dobe, sledeč talentu, ki jih je od nekdaj klical in navdihoval, začeli delati osnovo za nov projekt, še preden se je stari končal.

Drugi konec dejstva, da misel o preteklosti ni bila dognana in izrečena, pa je ta, da se ni mogla izoblikovati misel o tem, kar naj bi prišlo. Ker se nismo ovedeli, od kod prihajamo, nismo mogli in hoteli določneje povedati, kam gremo. Zato pravimo, da ni bilo ne pravega konca ne pravega začetka. Naš problem je v tem, da se, kot pravijo ljudje, nič ni spremenilo. Lotili smo se nečesa, kar ima vse znake neizvedljivega početja: začenjamo novo dobo, ne da bi končali prejšnjo, čeprav se nejasno zavedamo, da se med seboj izključujeta. Pravimo, da hočemo izoblikovati demokratično prihodnost, a pri tem naivno mislimo, da bo to mogoče, ne da bi izšli iz nedemokratične preteklosti. Nimamo moralnega in intelektualnega poguma, da bi naredili določene zaključke iz dejstva, da nekatere stvari ne morejo soobstajati.

1.1.3. Arogantnost komunističnega totalitarizma in vdaja kulture

Izhod iz totalitarnega komunizma, ki bi ga lahko, kot smo rekli, opisali kot vračanje k normalnosti ali vračanje k sebi, bi bil v vsakem primeru težak. Ker ne bi šlo brez splošne discipline in odrekanja, bi nujno prihajalo do nezadovoljstva. Ob tem bi začetna »lepota visokega namena« marsikomu izginila izpred oči. Marsikdo bi se zasačil pri misli, ki bi spraševala, če navsezadnje ni bilo bolje pri egiptovskih loncih, čeprav varljivih. A ko bi se ona doba končala tako, kot bi se bila morala: ko bi se v času totalitarnega nasilja zgostila v ljudeh tako velika volja po svobodi in tako brezpogojna zahteva, da se v deželi uveljavijo znamenja svobodnega človeka, spoštovanje, čast, dostojanstvo; ko bi bila energija te volje in teh zahtev tako velika, da bi se bili nosilci nekdanjega sveta morali pokoriti obsodbi, ki jo je nad njimi izrekla najprej zgodovina, nato pa še živi, sedanji ljudje, in oditi v recesijo in se tam zaposliti z edinim opravilom, ki jim je sedaj še ostalo: soočiti se s kompleksno naravo ideološke zablode, ki so se ji najprej vdajali in jo potem samo še izkoriščali; ko bi se vse to zgodilo, bi bilo postavljeno dovolj jasno ločilo na koncu neke dobe. Oni tam, v recesiji, pa bi morda, prisiljeni, da si postavljajo vprašanja, ki jim jih sedaj ni treba, začeli zoreti v ljudi, ki bi jih obnavljajoča se demokracija lahko brez strahu sprejela za kompetentne in zanesljive oblikovalce svoje kulture.

Počitek

Slika 1. Počitek Mirko Kambič

A ravno to se ni zgodilo in zato ni bilo pravega konca ne pravega začetka. Oni vzgon k svobodi ni bil tolikšen, da bi nas dvignil v jasno politično misel. Tisti pa, ki jim je čas potekel, so bili že tako pohujšani od uspešnosti svoje igre, da so sklenili nadaljevati jo »ob spremembah, ki jih je treba narediti«. Arogantnost, s katero so se, hkrati brutalno in pretkano, dvignili nad sočloveka, jim je pomagala in jih obenem kaznovala; kaznovala zato, ker se je tako v njih razgradil eden od vitalnih senzorjev človeškosti: izgubili so občutek za sram, ki je v bistvu spoznanje, da se je človek znašel v prostoru, v katerega ne spada. To se jim je pripetilo zato, ker je prostor izgubil svojo avtonomnost in ni več deloval. Postali so prva žrtev svojega novega prostora.

Človek se dvigne nad sočloveka, kar totalitarizem v bistvu je, šele potem, ko pozabi, kaj je. Ko ne vidi več izpisanega onega ukaza iz Delfov: Spoznaj samega sebe! Ob spoznanju samega sebe –

1.1.4. Nezaupanje

Eno od teh spoznanj je tudi to, da bi komunisti ob vsem, kar so storili, morali oditi. Toda, ker se niso zagledali takšne, kot so, so ostali in so tu. V tem dejstvu je, kot smo rekli na začetku, treba iskati osnovno zapletenost postsocialističnega sveta. Po mestu hodijo ljudje, ki se zaklinjajo na demokracijo in nastopajo po tribunah v civilnih kostumih, a nam spomin ne dovoljuje, da ne bi videli njihove tujosti.

Po vsem, kar smo povedali, je mogoče bolj jasno, zakaj je za postsocialistični čas najbolj značilna njegova nepreglednost. To je svet, v katerem se kar naprej sprašujemo, kaj je za videzom. To je svet, ki zahteva predvsem interpretacijo. Pri vsem pa ne moremo pozabiti na temeljno okoliščino, da so sile, okoli katerih kroži naše nezaupanje, tako močne, da pomenijo resno nevarnost za dosego tiste normalnosti, ki ji v politiki pravimo demokracija. Ta moč je politična, kar dokazuje število sedežev v skupščini; ta moč raste tudi iz institucij civilne družbe, ki so jih te sile z vsemi instrumenti totalitarne oblasti zasedle takorekoč neprodušno.

A preden se vprašamo, kaj stanje, kakršnega smo opisali, terja od kulturnih in političnih sil, ki vstopajo v javni prostor na strani demokracije, poglejmo še, ali obstaja kak razlog, ki onstran vsakega dvoma upravičuje naše nezaupanje do nosilcev nekdanjega sistema. Prvič je povsem gotovo, da so ti ljudje v poglavitnih smereh svojega poseganja v narodovo zgodovino eno govorili in drugo delali. To so počeli tako dosledno, celostno in velikopotezno, da so nam s tem pokazali svoj habitus ali drugo naravo. To spoznanje ne dopušča nobene druge drže, tu ima mesto samo globoko nezaupanje. Toda, ali se niso morda spremenili? Mnogi so se. To vemo zato, ker so nekateri od njih tudi javni ljudje in jih lahko slišimo. Njihov jezik ne dopušča nobenega dvoma, da so postali povsem svobodni ljudje. Toda protagonisti novega komunističnega projekta, oni sami in brezimna množica, ki jo predstavljajo, niso dali še nobenega prepričevalnega dokaza, da so se spremenili. Da povemo odkrito: po vsem, kar se je bilo v tej deželi zgodilo, bi nas do kraja prepričala ena sama reč: odhod s foruma. Foruma pa ne samo da niso zapustili, ampak so ga znova zasedli in tam sedaj postavljajo in ukinjajo zakone.

1.1.5. Prihodnost: ali samo mračna ali tudi temna

V organizaciji sedanje politike, ko se je na eni strani oblikovala nova levica in zasedla večinski politični prostor in del desnice s to levico sodeluje, v položaju, ko ne bo pravih možnosti, da skrčena desnica povzame in organizira razpoložljivi demokratični potencial, v takih razmerah lahko govorimo o dveh možnostih za slovensko prihodnost. Nobena ni svetla, a je ena manj črna od druge. Ta bi se lahko uresničila ob predpostavki, da v dogledni prihodnosti ne bo usodnih pritiskov na državo v smeri modificiranja ciljev osamosvojitvenega plebiscita. V tem primeru – ob ugodnih zunanjepolitičnih razmerah – bi se zgodila pravzaprav ena sama pomembna reč: uresničil bi se neokomunistični projekt optimalno. Seveda se ne bo govorilo o neokomunizmu, mogoče niti ne o novi levici, vse bo potekalo v znamenju liberalizma ali česa podobnega. A to so imena. Ostalo pa bo dejstvo, da se bodo ljudje iz komunističnih vzgajališč in političnih vrtcev spet, to pot pod demokratičnimi prapori, polastili javnega prostora. In potem bodo sledili novi zakoni, sledila bodo imenovanja, počasi in previdno, vse utemeljeno in predvsem »racionalno«. Z uporabo raznoterih retoričnih amortizerjev se bo izvedla ta zasedba. Krščanski demokrati bodo od kraja še posredovali, a ne preveč odločno, ker jih bo vodila misel, da morajo biti zraven; nazadnje pa bo tako, da bodo zaman dvigali roko. A ker jih bodo še dolgo potrebovali, jim bo mesto v vladi zagotovljeno. Od kraja bodo celo obilno obdarovani. Dobili bodo večino tega, kar bodo želeli, ker bodo s tem, da bodo zraven, prispevali nekaj zelo dragocenega: onemogočili bodo oblikovanje enotnega demokratičnega bloka. Ta možnost ni, kot smo rekli, svetla, a ni tudi brezupna. V naslednjih desetletjih bodo namreč prihajale nove generacije, novo življenje tako rekoč, politični in javni prostor sploh se bo uravnovesil in normaliziral, postajal bo vedno bolj evropski, pa naj bo to, pripomnimo kar tu, že dobro ali slabo. A neokomunistične ere bo enkrat konec.

Druga možnost, da nadaljujemo s svojim tveganjem, pa bi bila bolj usodna. Tudi človeku, ki se ne ukvarja posebej s svetovno-političnimi vprašanji, postaja počasi jasno, da živimo v dobi velikih manipulacij. Na nas delujejo silnice, ki izvirajo v svetovnih političnih središčih, v Washingtonu in Moskvi, povezanih z velikimi mednarodnimi finančnimi organizacijami, ki gospodarijo s svetovnim kapitalom in tako odločilno vplivajo na gospodarstvo držav. Domnevamo, da je moč tega sveta velika in da presega predstavne možnosti neposvečenega opazovalca, prav gotovo pa potiska v skrajnost in celo presega odporno sposobnost majhnih in ne tako majhnih držav. Denimo – to sicer ni zelo verjetno, a možnost vsekakor obstaja – da bi tem silam iz kakršnihkoli razlogov ustrezalo, da država Slovenija postane del neke nedolžne regionalne zveze, ki bi segala v Balkan. Če bi se ta morebitni pritisk posrečil, bi imel za posledico predvsem to, da Slovenija ne bi mogla postati organski del zahodne skupnosti, vsaj ne kot posebna in samostojna enota. To pa bi imelo daljnosežne in zgodovinske posledice. Neodgovorno bi bilo misliti, da je sedanja balkanska erupcija zadnja, če se omejimo samo na ta vidik. Naravni optimizem nam brani, da bi videli veliko možnosti za ta mračni scenarij. Važno pri tem pa je to, da bi samo odprta in transparentna demokratska politika bila pripravljena te poskuse že na začetku registrirati, nato pa sposobna organizirati zavesten pristanek ljudi, da plačajo visoko ceno za samostojnost. Oblast, ki se nam, kot kažejo sedanje razmere, obeta, ni prosta vseh sumov. Ah nismo rekli, da imamo razloge, da tem ljudem ne zaupamo? Ali niso idejni in politični potomci tistih, ki so se nekoč uprli okupatorju, da bi lahko zanetili revolucijo in tako izvedle svoj projekt? Dokler bodo obstajali prepoznavno, tako da bomo videli od kod prihajajo, se jih bo držal ta sum.

1.1.6. Nujnost demokratičnega bloka

Naše stoletje nas je poučilo, da se nikoli nimamo pravice odpovedati upanju, pa naj se dogajajo še tako nezaslišane stari. A moramo pri tem vseeno postaviti kategorično trditev, da je prihodnost države samo v tem, da se oblikuje trden demokratičen blok, sestavljen iz sil, ki so zrastle iz odpora proti totalitarizmu in imajo zato avtentično pravico in od zgodovine dodeljeno dolžnost, da uveljavijo politiko odgovornih in svobodnih ljudi.

Glede konstitucije, politične in duhovne, tega bloka bi bilo potrebno povedati nekaj besed. Prvič je jasno, da ga ni mogoče učinkovito oblikovati brez krščanskih demokratov. Še več, krščanskim demokratom pri tem pripada vodilna vloga, pri čemer te vloge ni treba videti v formalnih določilih. Vodstvena poklicanost krščanske demokracije izhaja iz njene naravne povezave s tradicionalno politično organiziranostjo slovenskih katoličanov. Ta vloga je torej moralna. S to besedo hočemo pokazati na odgovornost, da do tega bloka sploh pride. Sedaj pa moramo prav zaradi izpostavljene vloge krščanskih demokratov povedati o njih nekaj besed. A še prej nekaj malega o političnih ciljih demokratskega bloka. Njegova glavna naloga bo utrjevati in širiti demokratično kulturo, dokler ne bo za njene vrednote pridobljen večinski politični prostor. Ta cilj ni nobena iluzija, če se bodo seveda prej zgodile nekatere stvari: da se v celoti uvede odprta, zanesljiva in respektabilna politična igra in da se pred volilnim korpusom demonstrira vrednost te igre; da se izkličejo kulturni in moralni instinkti, ki so nosili slovenskega človeka skozi zgodovino; da se poiščejo, odkrijejo in ponudijo začetne možnosti za ustvarjalnost pripravljenim ljudem.

Predvsem pa bo naloga združenih demokratičnih sil, da spričo uvida, da se na levici v resnici odvija neokomunistični projekt, nastopa predvsem z radikalno kritiko. Poleg pozitivne vloge podpirati in razvijati demokratično kulturo v vseh vidikih, bo torej tu še druga, enako važna naloga: zasledovati politično in vsako drugo dogajanje na levici in sproti izpostavljati njeno globinsko pragmatiko. V postsocialističnih družbah demokracije ni mogoče uveljaviti in zavarovati razen tako, da se ob načinu, kakor je prehod bil izveden – izveden je bil v odsotnosti revolucije – s pozorno in dosledno kritiko prepreči travestitom, da v novih pogojih nadaljujejo oblast.

Meja med videzom in resničnostjo

Slika 2. Meja med videzom in resničnostjo

1.1.7. Politična resničnost in jezik

Ko pa smo uvedli pojem kritike, smo nujno že pri vprašanju jezika. Čas je, da tudi v politiki jezik dobi svojo osnovno sporočilno vlogo. To pa se bo zgodilo le tedaj, če bodo stavki postali nosilci ali stvarne ali miselne preverljive vsebine. Ljudje demokracije se bodo morali potruditi za jezik, ki mu ne bo manjkala izjavnost, povednost, predikativnost. In vloga kritike bo ravno v tem, da se bo prav ta jezik izterjal tudi od nasprotnikov.

Današnji politični jezik kaže svojo slabost predvsem v tem, da nam ne daje tega, kar od njega predvsem pričakujemo: pušča nas v nepoučenosti. Prvi javni nastopi vidnih predstavnikov združene levice so se tistim od nas, ki se še spominjamo socialistične retorike, zdeli nenavadno znani. Začeli so se časi, smo si rekli, ko bomo poslušali dolgotrajne kvazipolitične rapsodije, kjer nazadnje sploh ne bomo več vedeli, za kaj gre, kaj šele, da bi imeli v rokah kaj oprijemljivega. To opažanje seveda ne pokriva celotne scene, saj od časa do časa, skoraj izključno na desnici, poslušamo jasen in dognan govor. Ob tem samo po sebi nastane vprašanje, kaj je tisto, kar povzroča nezadovoljiv politični jezik ali kar ne-jezik. Če se ob stvari malo dlje ustavimo, se nam bo pokazalo, da je jezik – če odštejemo osebne moralne kvalitete – odvisen od tega, v kakšnem odnosu je govorec do politične resničnosti. Glede tega sta danes v Sloveniji možna v bistvu dva jezika ali dve politični retoriki. Zakaj?

Enostavno zato, ker sta v državi dve politični resničnosti. Na eni strani so tu sile, ki hočejo utrditi demokracijo in njeno kulturo in imajo v programu to, kar je novo; na drugi strani pa so sile, ki se morajo zaradi spremenjene klime tudi priznavati k novemu, v resnici pa jim gre za to, da se ohrani staro. Taka je sedanja resničnost, bipolarnost je njen znak; sedanji čas teče z dvojno hitrostjo. Vse delitve med ljudmi – v strankah, v medijih, v kulturi, na ulici se nazadnje dogajajo na tej črti. Razlika med obema skupinama je ta, da so protagonisti novega skladni z resničnostjo, da so z njo v premem odnosu, odnos protagonistov starega pa je do resničnosti protisloven. Različen je tudi jezik obeh skupin: prvi lahko deluje na način odkrivanja resničnosti, drugi pa išče sredstev za njeno prikrivanje; prvi ima to prednost, da se lahko pokorava zakonom normalnega govora in je zato svoboden, drugi pa prav zaradi potrebe, da si resničnost prireja, dela jeziku silo, kar se seveda pozna.

V politični resničnosti torej nahajamo osnovno dvojnost, ki je izraz osnovne dvojnosti časa. Ne priznati te dvojnosti, takoj in nujno pomeni, obremenjevati jezik z nalogo, da resničnost ideologizira. Ko je predsednik države Milan Kučan »kritično izpostavil« načelo, po katerem se ljudje delijo med naše in ne naše, je že v območju ideološkega idioma. Ko pa je v naslednjem dodal, da »uveljavitev tega načela pomeni spreminjanje političnega nasprotnika v sovražnika, pri čemer se ne izbirajo sredstva, tudi skrajna, za obračunavanje z njim«, zaide celo v nedopustno moralno diskvalifikacijo. Zakaj v resnici je tako, da so nekateri naši in drugi ne naši – tako normalno govorimo – toda trditi, da imamo s tem tistega, ki ni naš, tudi že za sovražnika, pa je ideološka insinuacija. Preveč preprosta, da bi jo lahko zapisal predsednik države, razen če upoštevamo, da je nekaj let živel v svetu, kjer je ista črta, ki je delila naše in ne naše, tekla tudi med tistimi, ki so imeli politične pravice in tistimi, kijih niso imeli. A kljub temu se nam upira, da se svobodnim ljudem pripisuje tako malo razsodnosti in taka pritlehnost, da ne morejo čez »svoje« in odkrivati človeško vrednost in dostojanstvo pri tistih, ki niso »njihovi«. Ko se torej človek idejno opredeli, naj bi hkrati bil že moralno determiniran.

A to še ni vse. V nadaljnjem, se pravi, po zgornji pripravi – gre za njegov odgovor dvaintridesetim intelektualcem na njihovo zahtevo, da ali dokaže izjave, ki jih je dal v Novi Gorici, ali pa odstopi – namreč predsednik z nekaj jezikovnimi operacijami vzpostavi enačaj med seboj in svojimi kritiki: »Verjamem namreč, da med nami ne more biti velikih razlik v ocenah … « Ta »posvojitev« se dogodi na način istovetenja idelogije z resnico: Vi ste razumniki, torej mislite razumno in potemtakem ne morete misliti drugače, kot mislim jaz, ki tudi mislim razumno – a potiori, saj marksizem ni drugega kot racionalna interpretacija zgodovine, marksističen poseg v družbo je poseg razuma v kaos spontanosti. Tu sledi sedaj še očitek: »Žal mi je, da se niste seznanili s temeljnim sporočilom mojega nastopa … « Vaš protest ni torej nič drugega kot trenuten

odmik od razuma – ein kleines Versagen, kot pravi Heidegger – trenutna splašenost, povzročena po bogve kakšni nepozornosti in neprisebnosti. Poleg tega se tudi vi ukvarjate z istimi vprašanji kot jaz, kar dokazuje tema blejskega srečanja pisateljev: Jezik sovraštva in jezik strpnosti. Skratka: Vi ste jaz, vi ste moji, kljub drobni nerazumnosti – nepotrebni, a odpustljivi.

Jezik, ki nas tolaži s svojo normalnostjo in osvobaja s svojo razumnostjo, je mogoč torej samo takrat, če je njegova vsebina v osnovni skladnosti z resničnostjo. Da ima to spoznanje splošnejšo veljavo, po svoje dokazuje tudi to, da nam razloži zadrego, ki jo občutimo, ko spremljamo besedne nastope krščanskih demokratov. Ko razmišljamo o vzrokih nezadostnosti, ki jo opažamo na tem jeziku, si pravimo, da tu pač ne gre za elokventnost, ki je beseda za sposobnost, rabiti jezik kot orodje. Občutek imamo, kakor da tu jezik ne prihaja iz enega vira, iz nekega temeljnega spoznanja, iz globokega uvida v naravo časa; kakor da ne prihaja radostno in sproščeno, iščoč vedno nova sredstva dopovedljivosti; da se ne giblje suvereno in varno, da se ne spreminja v vedno nove podobe, kar je znak naravnega obstajanja jezika. Občutek imamo, kakor da ga zasleduje negotovost. Zakaj tako?

1.1.8. Krščanski demokrati – ključno vprašanje slovenske politike

Krščanski demokrati so vklenjeni v neke predstave, ki imajo znake protislovnosti: mislijo, da je mogoče ustvariti demokracijo, ne da bi bilo treba zavestno iziti iz nedemokratične preteklosti. Niti za trenutek jim ne bi hoteli odrekati volje, da uveljavijo demokracijo, a hočejo to storiti na pragmatičen način; niti za trenutek nočemo podvomiti o njihovi volji, da se celotna kultura odlepi od totalitarne preteklosti, a mislijo, da bo to samodejna posledica njihovih pragmatičnih postopkov. Tako so v celoti sredi pragmatike, a kako nevaren in zavraten je ta svet, so nam zelo dobro pokazali prizori iz državnega zbora, ko se je krščansko demokratski notranji minister pojavil med poglavitnimi eksekutorji ministra za obrambo – pri čemer je bilo očitno, da se pokorava stranki in njeni pragmatiki. Nastopi in izjave drugih vodilnih ljudi SKD v zvezi z omenjenim dogodkom so obilno dokazali tezo, ki jo tu razvijamo.

Krščanski demokrati mislijo, da je mogoče prelisičiti zgodovino, tako nekako, kakor da se bodo velike stvari naredile same, mi pa bomo med tem po svojih dvoriščih brez velikega hrupa postorili to in ono. Videti je, da so ljudje krščanske orientacije nagnjeni k takim utvaram. Pomislimo samo na predvojni Korošcev odnos do Beograda, potem pa na nepripravljenost katoliških politikov, videti vso zahtevnost in neizprosnost medvojne situacije. In sedaj, komaj se je dvignil zastor za svobodno politično igro, že vidimo, da se ponuja isti vzorec. In spet je resnica tega vzorca ta, da dobivamo majhne in zelo minljive stvari, zapravljamo pa dostop do vzvodov, s katerimi se odloča dolga prihodnost.

Krščanski demokrati tudi ne bi smeli pozabljati na ime, ki ga nosijo. Njihova dejanja v veliki meri prispevajo k predstavi, ki se ustvarja o slovenskem krščanskem človeku. In danes je tako, da je ta prispevek tak, da se v javnosti ustvarja mnenje, da so kristjani ljudje, na katere ni mogoče računati. Vse, kar krščanski demokrati naredijo, pade na celotno katoliško skupnost. Gre za dejstvo, da so katoličani v preteklem petdesetletju nosili največje breme totalitarizma, težo in vročino dneva, kot pravimo. Katoličani so bili edini tujek v ideološki zatrpanosti prostora in so zaradi svoje neutajljive drugačnosti omejevali totalnost totalitarizma. Preprosto se, v nasprotju na primer z liberalci, niso imeli kam skriti. To dejstvo je, čeprav se o njem ne govori veliko, tako nesporno, da je slovenska politično misleča javnost bila nemalo začudena, ko je ekipa, ki je po letu 1990 prevzela politično organiziranje slovenskih katoličanov – to je pokazala z izbiro imena – začela dajati znake, da vrednosti te tradicije niti malo ne razume: kakor da ne bi bila njen sestavni del. Če nič drugega, je s tem obnašanjem vrgla senco na skupnost in njeno sposobnost, da svojo osnovno zgodovinsko izkušnjo vdela v politiko. Prav lahko razumemo, da jih ni malo, ki se sprašujejo, ali je mogoče resno jemati ljudi, ki tako razmetavajo svoj kapital.

Ne dogaja se ravno vsak dan, da bi kaka politična stranka stala pred tako resno odločitvijo, kot stoji danes SKD. Poleg tega pa se je še znašla v položaju, ki mu ne manjka zagatnosti. Če bi se sedaj podredila zgodovinskemu instinktu in izstopila iz koalicijske zveze s postsocialistično levico, bi to, po toliki uslugi, ki jo je s svojo prisotnostjo tej levici izkazala v poldrugem letu tega nenaravnega sožitja, bilo podobno, kakor če bi delavec cel dan garal v vinogradu, zvečer pa bi, ko bi ostali odšli na večerjo in po plačilo, zavil domov. Toda vseeno bi moralo obveljati staro spoznanje, da je bolje pozno kot nikoli. Zakaj če ostane, se utegnejo prej ali slej pokazati zelo resne posledice. Najprej bi bilo soobstajanje s svojim protiprincipom celo ob izostreni pozornosti velika nevarnost za identiteto stranke in njeno kredibilnost v javnosti. Nujno bi namreč morala nositi soodgovornost ne samo za projekte koalicije, ampak tudi za tiste, ki bi se spočenjali in uresničevali zgolj na levici. Zato bi stranka morala ohraniti hladno kri ob mikavnih nagradah, ki jih bi levica za začetek largiozno pokladala prednjo, trepljanje levičarskih mladeničev pa bi kot stara in izkušena gospa sploh morala odkloniti kot nepoznavanje dobrih manir. Poleg vsega pa se za prihodnost izrisuje realna možnost, da se katoliška politična substanca razcepi – morda za dolgo obdobje. Tu smo že na terenu nepredvidljivega razvoja: ne ve se namreč, kako globoko bo ta razcepljenost segla tudi na duhovnem področju, če že odštejemo verjetno možnost, da bodo naši politični nasprotniki manipulirali s katoličani tako, da bodo paktirali zdaj z enim zdaj z drugim ločenim delom. Predvsem pa obstaja velika verjetnost, da bo zveza s postkomunistično levico stranko številčno oslabila. Ljudje bodo odhajali, iščoč rešitve pri sorodnih strankah, ne vedno povsem v skladu s svojim okusom. Če bi notranja korozija napredovala do te mere – toliko se seveda ne bo nikoli skrčila, da ne bi zagotavljala poslanskih mest za najožjo strankino elito – da bi nehala biti pomembna politična sila, bi za njo nastala zevajoča praznina. Izginila bi stranka, ki je ključnega pomena za oblikovanje naše avtentične demokratične kulture. Prav bi bilo, da bi to vedela sama in njeni prijatelji – nasprotniki to že vedo.

Dober dan! Ali je kaj mokra ta voda?

Slika 3. Dober dan! Ali je kaj mokra ta voda?

1.1.9. Zbiranje za demokracijo

Za slovensko demokratično prihodnost je sedaj važno predvsem to, da se oblikuje velika krščanska stranka, sestavljena iz SLS in SKD. Pravijo, da je to utopija. Glede tega je treba pokazati absurdnost tega, da neko skupino pokrivata dve programsko identični politični organizaciji. Iz notranjih razlogov torej združitev ne more biti utopična, nasprotno, notranji razlogi združitev celo terjajo in ukazujejo. Obstajajo seveda zunanji razlogi, ti pa, prav zato, ker so zunanji, ne morejo predstavljati ovir, zaradi katerih bi združitev bila utopična. Vsi, ki jim je prihodnost demokratične in svobodne in samostojne Slovenije pri srcu, bi morali vselej in povsod to združitev zahtevati. Teh glasov bi moralo biti toliko, da bi bila arogantnost tistih, ki jih ne bi hoteli slišati, očitna. Tako bi se postavil en pol bodoče demokratske zveze, drugi pol pa bi predstavljala laična sredina, ki bi se najbolj naravno organizirala okoli socialdemokratske stranke, ki se je izkazala za najzanesljivejšo demokratično silo. Socialdemokratska stranka prav gotovo ne bo hotela, da se zamegli njen individualni imidž, in bo zato ohranila samostojnost tako v odnosu do krščanske desnice kot v odnosu do strank in skupin, ki se bodo znašle na sredini. Iz teh dveh polov pa bi se morala oblikovati velika demokratična aliansa, vezana po pogodbah in sporazumih v akcijsko učinkovit politični blok. Trajati bo moral vse dotlej, dokler ne pride do diferenciranja na levici. Ko pa se bo iz nje izločila politična skupina, ki bo mogla dati vsa kulturna in politična zagotovila, da poseduje evropsko liberalno dušo, se bo začelo obdobje politike, ki bo normalno v smislu, da se ne bo več treba drug drugega bati. Morda bi kazalo pripomniti še to, da demokratskemu bloku ne bi pristajala imena kot so Za Slovenijo ali Za novo Slovenijo ali Protikorupcijsko gibanje. Sedaj sta namreč važni samo demokracija in njena kultura.

2. Kako se je začelo

2.1. Zgodba Marije Trunkelj iz Loga pod Šumbrekom

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

V prelomnem letu 1990 je Lojzka Debevc zapisala pretresljivo, včasih skoraj neverjetno zgodbo o družini Trunkelj iz Loga pri Žužemberku. Leta 1942, ko je vihar revolucije zajel tudi odmaknjene vasice pod Šumberkom, je bila Lojzka stara štirinajst let in je močno občutila stisko in trpljenje, ki ga je ta vihar prinesel njenemu domu. Posamezne slike tistega časa so se ji neizbrisno vtisnile v spomin in do danes niso zbledele. Z nekaterimi od teh slik bomo poživili naš zapis o začetku in vzrokih državljanske vojne v tem delu Dolenjske.

Log pri Žužemberku je majhen zaselek ob cesti Radohova vas –

Področje fare Sela pri Šumberku spada skupaj z Dobrniško kotlino k Suhi krajini, ki se razprostira na obeh straneh reke Krke in je značilna po svojem kraškem svetu. Pičla zemlja in pogostne suše so nekdaj rezale prebivalcem teh krajev le skromen kruh. Večkrat jih je pestilo tudi pomanjkanje vode. Ob suši so tako vaščani Gornjega Podšumberka, ki je le 1 km bliže Selom kot Log, vozili vodo iz Temenice, prebivalci Loga so jo pa vozili iz Krke od Žužemberka. Še sreča, da so pri marsikateri hiši pridelali nekaj vina. Precej vinogradov je na pobočju Lisca, ki se vleče med Dobrniško kotlino in ozko, kraško dolino, po kateri vodi cesta iz Loga proti Žužemberku. Ko se peljemo po tej cesti, uživamo ob lepem razgledu na številne zidanice, posajene med vinogradi Lisca. Ob tej cesti srečamo več vasi selške fare. Blizu Loga je Arčelca s podružno cerkvijo sv. Marije Magdalene, malo naprej so še Replje, Volčja jama in Vrtača. Sredi gozda jugozahodno od Loga stoji pod prostranim, z gozdom poraščenim Kremenjkom vas Orlaka, s katero se bomo v naši pripovedi še srečali. Onkraj Kremenjeka so na levem bregu Krke že soseske fare Zagradec, vas Reber 2 km južno od Loga pa že spada pod Žužemberk. Severovzhodno od Sel se razgleduje prijazna vasica Babna gora, malo naprej sta pa vasi Selce in Roženpelj, ki spadata v dobrniško faro. Tu je tudi Knežja vas in gradič Mala vas, kjer je bil leta 1797 rojen veliki misijonar Friderik Baraga. Naj omenimo še grad Kozjak pri Selcih in razvaline gradu Šumberk na markantnem hribu pri Selih.

Fara Sela pri Šumberku je bila ustanovljena šele konec 19. stoletja. Prej so Selani spadali pod prafaro Dobrnič. Ob ustanovitvi fare je bila na Selih dograjena sedanja cerkev sv. Janeza Krstnika. V Žužemberku je bila že dobrih sto let prej dokončana mogočna cerkev z dvema stolpoma. Žužemberk je bil namreč že od konca 14. stoletja trg. K temu je pripomogla ugodna lega ob križišču cest in pa trden grad, ki je tržanom lahko nudil varstvo, zlasti pred Turki. V gradu je v Žužemberku našlo močno oporo tudi protestantstvo. Mnogi tržani so tedaj postali pristaši nove vere in so celo imeli svojega predikanta. Na podeželje pa se protestantizem ni razširil. Leta 1883 je Žužemberk postal sedež dekanije, h kateri je pripadla tudi fara Sela pri Šumberku. Sedaj spada pod Žužemberk tudi Veliki Gaber, ki je že v Temeniški dolini in je bil v starih časih »pod krivo palico« stiškega opata.

Šajtlova mama – Marija Trunkelj

Slika 4. Šajtlova mama – Marija Trunkelj

Že prej smo omenili, da krajinska zemlja ni bila posebno radodarna. Pri marsikateri hiši niti za praznike ni bilo kruha. Za službo je bilo zelo malo možnosti. Ko je leta 1893 začel mimo Trebnjega proti Novemu mestu voziti vlak, se stanje ni bistveno popravilo. Mnogi so tedaj odšli s trebuhom za kruhom v tujino, predvsem v Ameriko. Toda prav v tem času je bilo v Žužemberku ustanovljeno Katoliško izobraževalno društvo ter Hranilnica in posojilnica. Po prvi svetovni vojni so bila v okviru katoliške organizacije Orel ustanovljena številna telovadna društva, v Žužemberku pa je tedaj začelo delovati tudi sokolsko društvo. Kmetje in obrtniki so ustanavljali razne zadruge. Pri volitvah je največ glasov dobila Slovenska ljudska stranka, zato so njeni pristaši upravljali vse krajinske občine, razen občine Zagradec, kjer je bil za župana izvoljen član Samostojne kmečke stranke.

Komunistični sociologi in zgodovinarji so krivdo za razne težave predvojnega in medvojnega časa v Sloveniji pripisali predvsem Cerkvi in duhovščini, ki da je držala ljudi v zaostalosti, ker je to pač odgovarjalo njenim željam po neomejeni oblasti. Tudi o Suhi krajini niso pisali drugače. Često so kar preveč poudarjali njeno zaostalost. Toda ali so ljudje v teh krajih res bili tako nebogljeni in ponižni? Čeprav se je morda med njimi res uveljavilo pravilo: moli in delaj, so vedno mislili s svojo glavo. Kljub težkim življenjskim razmeram so imeli nekaj svobodnjaškega, kot Zorčev Trlep v knjigi Beli menihi, ki je sicer priznaval stiškega opata, pa mu je upal tudi ugovarjati, če se mu je zdelo potrebno. Bili so preprosti, toda imeli so svoj ponos in kulturo, ki sta izvirala iz stoletnega izročila. Prav v letih pred drugo svetovno vojno so se tudi v tem delu slovenske zemlje kazali znaki, ki so napovedovali gospodarsko in kulturno rast.

27. marca 1941 je bilo tudi v Žužemberku protestno zborovanje proti pristopu Jugoslavije k trojnemu paktu. Zborovanje je organiziralo sokolsko društvo, glavni govornik je pa bil starosta Žužemberškega Sokola Lojze Smrke. 6. aprila se je začel napad na Jugoslavijo. V nekaj dneh so jo zasedle okupatorske vojske. Na delu Slovenije, ki so ga zasedli Italijani, je bila ustanovljena Ljubljanska pokrajina. Dolge kolone italijanskih vojakov so se v tistih dneh pomikale po cesti ob Krki in hitele proti Beli krajini ter naprej proti Hrvaški. V Žužemberku so se najprej naselili karabinjerji, malo kasneje pa še precej močna vojaška posadka.

Pri Trunkljevih ali po domače pri Šajtelovih v Logu so v aprilu in maju komaj vedeli za okupacijo. Njihova domačija je sicer bila blizu ceste, ki teče od Sel proti Žužemberku, toda po tej cesti ni bilo večjih premikov Italijanov. Oče Tone, ki je že v prvi svetovni vojni bil kot avstrijski vojak ujet na soški fronti, je pripovedoval, kako je bilo tedaj in ni bil prav nič vesel prihoda Italijanov. Mati Marija je imela toliko opravkov s številno družino in z delom na njivah in pri prašičih, da se je komaj utegnila ustaviti in za trenutek prisluhniti, ko sta oče in župnik Podlipnik, ki je včasih prišel na obisk, modrovala o politiki. Oba sta bila istega mišljenja, da je okupacija velika nesreča za Slovence. Menila sta, da je vendarle bolje biti pod Italijani kot pod Nemci, ki so bili na svojem zasedbenem področju onkraj Trebnjega že pokazali, na kakšen način nameravajo »narediti deželo zopet nemško«.

O krutosti nemškega okupatorja se je še več govorilo, ko so se tudi v selški fari pojavili nekateri begunci z nemškega zasedbenega področja. Pri Šajtelovih je tisto poletje stanoval Stanko Pahole, ki je bil doma iz Gornje Radgone.

Proti jeseni leta 1941 so se na Selih in v okolici pojavili prvi partizani. Ko so nekoč štirje oboroženci s triglavkami na glavah šli skozi Log mimo Šajtelovih, je bil oče Tone navdušen: »Začenja se upor proti okupatorju. Ti fantje so naša rešitev!« Pahole pa ni bil istega mišljenja. Zavrnil je očeta: »Ne, oče! Oni so naša poguba!« Nato je razlagal, kaj pomeni rdeča zvezda, ki so jo oboroženci imeli na kapah, razlagal je o strahotah, ki jih je komunizem povzročil v Rusiji in v Španiji. Trdil je, da je Osvobodilna fronta komunistična organizacija, kateri ne gre za boj proti okupatorju, ampak za revolucijo. Starejše hčere Minka, Ivanka in Lojzka so poslušale ta pogovor in vedno bolj se jih je loteval strah.

Oče Tone po onem pogovoru ni bil prepričan, da ima »mladi učenjak« prav. Ni verjel, da je OF res komunistična. Mislil je, da zasluži podporo in priznanje vsak, kdor se je pripravljen boriti proti okupatorju. Še nekajkrat sta se oče in Pahole skoraj sporekla zaradi teh vprašanj, toda Pahole ni popustil: »Oče, nimate prav. Oni so naša nesreča in poguma.« Podobno kot Šajtelov oče je tedaj razmišljala večina ljudi v selški fari. Pozno jeseni je Pahole odšel v Ljubljano. Kasneje se je vključil v protikomunistični odpor in je kot domobranski častnik deloval po raznih postojankah v Polhograjskih dolomitih.

Partizani stiške čete so se oktobra 1941 naselili v Kremenjku blizu zaselka Srebotnice, komaj nekaj kilometrov od Sel pri Šumberku. V začetku jih je bilo samo sedem, kasneje pa se je število povečalo. Za prezimovanje so si skopali zemljanko, ki jih je ščitila tudi pred mrazom. Hrano so jim dajali okoliški kmetje prostovoljno. Čez nekaj časa so premaknili taborišče na Veliki hrib v bližino luže, kjer so imeli stalno vodo.

Zanimivo je, da vasi na levem bregu Krke, severno in zahodno od Žužemberka niso bile povezane z odborom OF v Žužemberku, ki je bil ustanovljen poleti 1941, ko se je Protiimperialistična fronta že preimenovala v Osvobodilno fronto. Dobrniška dolina je bila najbolj povezana z mirnopeškim področjem, Sela pri Šumberku in okolica pa s stiškim področjem. Seveda so pa partizani v Kremenjku dobivali hrano in druge potrebščine tudi iz žužemberških trgovin. To je bilo potrebno zlasti proti pomladi 1942, ko se je število partizanov v Kremenjku v kratkem času močno povečalo. Konec marca 1942 sta namreč France Rozman in Dušan Kveder na Kremenjku ustanovila prvo štajersko ali slovensko brigado. Ta brigada je bila prav kmalu preimenovana v Drugo grupo odredov in junija 1942 je odšla od Sel pri Šumberku preko Notranjske, prešla pri Verdu železniško progo in preko Polhograjskih hribov prodrla na Gorenjsko.

Šajtelove je tisto pomlad večkrat obiskala kaka skupina partizanov. Pri hiši je bilo vedno dovolj kruha in mama Marija je bila znana kot radodarna žena. Vsaki skupini partizanov je postregla vsaj s kruhom, ko ga je zmanjkalo, je spekla drugega. Oče Tone je včasih po nekaj hlebcev sveže pečenega kruha odnesel tudi v taborišče. Ko so partizani mimo njih vodili zaplenjeno živino in z njo tudi grdo ravnali, se je živina otrokom smilila. Neke sobote popoldne je oče blizu doma srečal kolono partizanov z živino. Vprašal jih je: »Kaj počnete, fantje? Kje ste vse to nabrali?« Odgovorili so mu: »Rekvirirali smo!« Oče se ni mogel zadržati: »Fantje, to ni prav. Če boste tako ravnali z živino in z ljudmi, vas kmetje ne bomo več podpirali.« Mati je potem svarila očeta, naj se nikdar več ne prička s partizani.

Pomladi 1942 so po vaseh ustanavljali odbore OF. V fari Sela Šumberk je po nekih podatkih bil odbor OF v Orlaki, na Selih in na Babni gori, druge vasi pa so bile povezane s temi odbori. V več vaseh je bila organizirana vaška zaščita. Ljudje so tedaj še verjeli, daje glavni cilj OF in partizanov odpor proti okupatorju, čeprav so mnoga dejstva že govorila drugače. Ko je po hudi zimi marca 1942 sneg le skopnel, je število partizanov v Kremnjku hitro narastlo. Pritisk na okolico je bil vedno večji. Zelo brezobzirno je nastopal proti ljudem terenec Alojz Omahen, Malnarčkov iz Sada, ki je baje lastna brata in sestro Marijo zatožil, da so nasprotniki OF. Ko je Marija nekoč šla v Št. Vid po sol, so jo takoj obdolžili, da je nesla neko pošto. Komaj se je vrnila domov, so jo že iskali. Za nekaj časa se jim je skrila pri sorodnikih v Podšumberku, toda kmalu so jo odkrili in jo odvedli v Kremenjek. Obsodili so jo na smrt in jo po hudem učenju umorili. Malnarčkova mati je bila vsa iz sebe. Rotila je sina Alojza, naj vendar kaj ukrene. On pa je menda hladno rekel: »Kar je iskala, to je dobila.« Govorilo se je, da so mnogi mladi fantje, ki so jih privedli od kdove kod, našli v Kremenjku prezgodnjo smrt. V dolini Obrastovki so domačinke pri nabiranju gob naletele na dva velika, sveža groba. Kasneje so vaški stražarji s Sel iz teh grobov dvignili pet moških trupel. Neka žena iz Žužemberka je med njimi iskala svojega sina, pa ga ni našla. Nobenega od peterice niso identificirali. Pokopali so jih v skupen grob na selškem pokopališču. 8. julija 1942 so komunisti ubili osmošolca Toneta Kastelica, Kozlevčarjevega iz Sada.

Šajtlovi otroci, ko mati ni bila več živa, oče pa v tujini. Od desne:                         Milka, Ivanka, Lojzka, Rozka, Štefka, Jernej, Jože in Francka

Slika 5. Šajtlovi otroci, ko mati ni bila več živa, oče pa v tujini. Od desne: Milka, Ivanka, Lojzka, Rozka, Štefka, Jernej, Jože in Francka

Ni čudno, če je Šajtelova Lojzka ob spominu na dogodke tistega usodnega časa zapisala tudi tole: »To je bilo tisto strašno. Nimam besede, kaj vse so delali po naših gozdovih od leta 1941 dalje. Ko bi pri nas gozd spregovoril, kaj vse bi zvedeli o umiranju poštenih in dobrih Slovencev.

Na binkoštni ponedeljek 25. maja 1942 naj bi bila v Žužemberku in okolici mobilizacija v jugoslovansko vojsko v domovini. Fantje in možje, ki bi se odzvali mobilizaciji, naj bi se priključili odredu slovenske nacionalne ilegale. Komunisti v Žužemberku so že prej zvedeli za te načrte in podvzeli vse mogoče, da bi jih preprečili. V knjigi Prva nacionalna ilegala – štajerski bataljon Ivan Korošec o tem takole poroča: »V Žužemberku naj bi se jih pridružilo 300, namesto tega pa so trije odšli: Capuder, Lavrič in Lampe.« Ta dogodek nazorno kaže, kako težko so se naši ljudje leta 1942 odločali za oborožen odpor in kako budno so komunisti spremljali vsak njihov korak.

20. junija 1942 je Druga grupa odredov odšla s Sel pri Šumberku na svoj pohod preko Notranjske na Gorenjsko in Štajersko. Na področju Suhe krajine je ostal del Zapadno dolenjskega odreda in Dakijev proletarski bataljon. 13. julija so Italijani iz Žužemberka odšli v Novo mesto. Še isti dan je Daki s svojo enoto zasedel Žužemberk.

Predvojna Dolenjska – Ponovomašna druščina

Slika 6. Predvojna Dolenjska – Ponovomašna druščina

Čeprav se je bližala italijanska ofenziva, je Izvršni odbor OF za 3. avgust 1942 v Žužemberku sklical konferenco duhovnikov žužemberške dekanije in okolice. Vodstvo revolucije je hotelo s pomočjo Kocbeka in drugih krščanskih socialistov vplivati na duhovnike, da ne bi nasprotovali OF. Pozivu se je odzvalo osemnajst duhovnikov. Zbrali so se v velikem župnišču na Zafari pri dekanu Gnidovcu. Iz Kočevskega Roga so se z avtom pripeljali Kocbek, Brilej, Rus in Javoršek. Dekan Gnidovec je po uvodnem pozdravu dal besedo Kocbeku. V svoji knjigi Tovarišija je Kocbek kasneje opisal ta sestanek. Pripoveduje, da je takoj v začetku poudaril pomembnost OF kot prave predstavnice slovenskega ljudstva. Grajal je duhovnike, da ne sodelujejo z »osvobodilnim« bojem. »Mnogi duhovniki celo prehajajo v odkrito nasprotovanje … Doba klerikalnega katolicizma se nagiba h koncu. Nastaja nova doba, ki ji bo podlaga socializem.« Povabil jih je, naj »s svojo moralno močjo podpro najsvetejši boj, kar so jih kdaj Slovenci bili v svoji zgodovini«, in zaključil: »Če pa do tega zbližanja ne pride, bomo z apostolom Petrom lahko mirno rekli: Čas je, da se začne sodba pri hiši božji!« (E. Kocbek, Tovarišija, str. 100).

Jože Javoršek je konferenco v Žužemberku opisal v knjigi Spomini na Slovence III, str. 155: »Bili so zbrani v nekakšni konferenčni sobi za konferenčno mizo: bili so mračni, bledi, izsušeni, nenavadni. Mogoče tudi prestrašeni … Govoril je Kocbek, govoril dr. Brilej (v imenu komunistov) … Ne spominjam se, da bi duhovniki odgovarjali ali spraševali ali se zapletali v debato. Zdelo se mi je, da smo jih povozili z nevidnimi valjarji.«

Kocbekove in Brilejeve besede zbranih duhovnikov niso prepričale. Pred očmi so imeli hinjskega kaplana Novaka, ki so ga komunisti umorili v začetku junija, župnika Komljanca iz Prečne, šentrupertskega kaplana Cvara in druge, ki so bili pomorjeni tisto poletje. Skrbelo jih je, kaj bo z njihovimi farami, ko se bo približal vihar italijanske ofenzive.

Na Selih pri Šumberku so farani sami nagovarjali župnika Podlipnika, župana Kastelica in druge občinske može, naj kaj naredijo, da njihove vasi ne bodo požgane in da jih Italijani ne bodo streljali in zapirali. Čeprav je v nekaterih vaseh selške fare bil postavljen odbor OF, je večina ljudi pričakovala ukrepanje od župana in odbornikov, ki so bili izvoljeni še pred začetkom vojne. Ko je bila v začetku septembra 1942 na Selih ustanovljena vaška straža, so k njej pristopili skoraj vsi možje in fantje, celo člani vaških odborov OF. Tedaj so odbori OF po vaseh prenehali z delom in samo redki posamezniki so še ostali povezani z OF in s partizani.

Vaška straža v Žužemberku je nastala v začetku oktobra, v Ajdovcu 20. oktobra. Tudi večina mož in fantov iz Dobrniča in okolice je vstopilo v vaško stražo. Komunisti so skušali z nasiljem in uboji preprečiti nastanek vaških straž v okolici Dobrniča in Sel pri Šumberku. 9. septembra so ubili Franca Udovča iz Podlisca in Lovrota Trunklja iz Roženpelja. Isti dan so prišli tudi k Novakovim v Roženpelj. Na vrtu pred domačo hišo so ubili šestdesetletnega očeta Janeza in sina Toneta. V sosednji vasi Selce so ta dan ubili Jožeta Sirka.

16. septembra je komaj ustanovljena Gubčeva brigada od glavnega poveljstva dobila ukaz za »protibelogardistično očiščevalno akcijo«. V knjigi Gubčeva brigada beremo poročilo, kako je ta akcija potekala v Hrastovem dolu med Seli pri Šumberku in Velikim Gabrom: »Opoldne se je bataljon s treh strani v strelcih spustil v vas. Nihče ni mogel pobegniti. Padlo je nekaj strelov, toda borci so že bili v vasi, kjer pa v začetku niso nikogar našli. Vse prebivalstvo se je poskrilo. Naposled so partizani vaščane prisilili, da so se prikazali iz kleti in drugih skrivališč, nato pa je bil pri cerkvi miting. Ko so partizani zahtevali petnajst pušk in bombe, niso vaščani hoteli dati nobenih obvestil. Tedaj je bataljon zagrozil, da bo postrelil nekaj vaščanov, če ne bodo povedali, kje imajo skrito orožje. Med vaščani, ki so bili v opozorilo določeni za ustrelitev, sta bila tudi dva brata. Mati se je ustrašila za sinove in tako so partizani kmalu zvedeli, da je orožje skrito v cerkvenem stolpu. Tam je bilo tudi nekaj belih, ki so se vdali … Partizani so jih zaslišali in jih nato izpustili. Bataljon je naslednji dan prinesel v brigadno taborišče okoli pet francoskih pušk in nekaj bomb«. (Lado Ambrožič-Novljan, Gubčeva brigada str. 52.)

Ali je tako »prepričevanje« može in fante res odvračalo od vstopa v vaške straže? Gotovo ne, ampak jih je naravnost sililo v samoobrambo.

Trunkljev oče je tudi po ustanovitvi vaške straže na Selih še ostal doma. Imel je dovolj skrbi z osmimi otroki in s kmetijo. Tu in tam se je kak dan skrival. Ko je nevarnost minila, je spet nadaljeval vsakodnevna opravila na polju in pri živini. Starejše hčere –

Toda prišli so dnevi, ko ni bilo mogoče ostati miren, prišle so noči, ko je srdit pasji lajež rezal morečo tišino, iz katere je silil strah. Novica o padcu Ajdovca je odmevala daleč naokrog. Dober teden kasneje, 21. decembra, je Gubčeva brigada napadla Žužemberk. Na Selih in v Logu so napeto poslušali detonacije bomb in oddaljeno regljanje strojnic. Z olajšanjem so sprejeli vest, da so žužemberški branilci vzdržali napad. Preostali del zime je potem minil dokaj mirno. Kaj hitro se je spet začelo delo na polju in pri Trunkljevih so skoraj pozabili na vojno. Sredi poletne vročine, ko so po bregovih okrog Šumberka komaj pospravili skromno seno, sta 14. in 15. partizanska divizija napadli Žužemberk. Pri tem napadu so grmeli tudi topovi. Tri dni in tri noči je trajalo obleganje, ki pa obrambe Žužemberka ni zlomilo. 27. julija sta se diviziji premaknili proti Selom pri Šumberku. Napad na Sela je trajal 30. in 31. julija 1942. Tudi tu so branilci – vaška straža in nekaj Italijanov – vzdržali.

Tedaj je bila kapitulacija Italije že blizu. Vaške straže v Suhi krajini so jo dočakale nepripravljene. Vodstvo revolucije pa je zbralo na Dolenjskem vse svoje brigade, da bi omogočilo razoroževanje Italijanov, predvsem pa uničenje vaških straž in četnikov. V Žužemberku so se poleg domače vaške straže zbrali tudi stražarji iz Zagradca, s Sel pri Šumberku in iz Dobrniča. Ko so se jim približali partizani Levstikove brigade, so se večinoma razbežali, le nekaj se jih je prebilo proti Turjaku.

Po umiku vaške straže s Sel je tudi Šajtelov oče odšel od doma. Nikoli več se ni za stalno vrnil domov. Ni se počutil varnega, saj na Selih ni bilo domobranske posadke. Vsa skrb za domačijo in veliko družino je sedaj padla na mamo Marijo. Seveda so ji starejše hčere Minka, Ivanka in Lojzka pomagale. Zaradi očetovega odhoda ali pa tudi zato, ker je bila nekoliko bolj premožna, je družina prišla pri partizanih v nemilost. Mati Marija jim je že leta 1941 pekla in rezala kruh, ko so se mimogrede oglasili na kmetiji. Sedaj pa so namenoma prišli in si vzeli sami. Nekega hladnega deževnega dne v pozni jeseni 1943 so prvič opravili »rekvizicijo« pri Šajtelovih. Pobrali so vso hrano, prašiče in drugo. Tisti večer mati ni imela kaj dati v lonec, da bi otroci imeli za večerjo. Potem so še večkrat »rekvirirali«. Toda mati in otroci so pomladi 1944 kljub temu obdelali njive kot vsako leto. Mati je znala voditi otroke in povsod se je poznala njena skrbnost in preudarnost.

Bila je nedelja, 16. julija 1944, okrog enih popoldne. Pri Šajtlovih so pravkar pokosili. Mati Marija je v kuhinji pomivala posodo, Lojzka pa je zunaj pri vodnjaku napajala konje. Po poti od soseda so prišli trije partizani. Vprašali so Lojzko, če je mama doma. Lojzka je odgovorila, da so mama v kuhinji. Partizani so takoj odhiteli proti kuhinji. Ko je nekaj minut za tem v kuhinjo pritekla tudi Lojzka, je mama že ležala nezavestna na tleh pri štedilniku. Verjetno jo je eden od partizanov z udarcem zbil na tla. Lojzka je zakričala in s tem priklicala še sestro Minko in druge sestre ter brata. Vsi so na glas jokali. Z udarci in porivanjem so partizani otroke zrinili iz kuhinje v sobo in jih zaprli. Vpregli so domačega konja v voz, ki so ga pri Šajtlovih imeli za razvažanje gnoja (gnojni koš), vrgli še vedno nezavestno mamo na voz in se odpeljali proti Žužemberku. Minka jim je v primerni razdalji sledila. Čeprav so ji grozili, se ni dala odgnati. Hotela je videti, kam peljejo mamo. V Žužemberku so mamo zaprli v neko klet, kjer so imeli še nekaj drugih zapornikov. Minka je dobila prenočišče pri sosednji hiši, kjer so partizani pustili tudi konja in voz.

V ponedeljek, 17. julija okrog treh zjutraj, so v Zaliscu ob cesti Žužemberk–Log zalajali psi. Zališčani so prisluhnili. V tistih časih pasji lajež ni napovedoval nič dobrega. Kmalu nato so zaslišali glasen ženski jok in krike: »Jezus, otroci! Kje so moji otroci!« Vmes je jeknilo nekaj strelov. Jakopova mati, ki je poznala Šajtlove in je že v nedeljo popoldne slišala, da so partizani odpeljali mamo Marijo, je takoj pomislila: »Bog daj, da bi to ne bila Šajtlova!« Nihče od Zališčanov se zjutraj ni upal iti pogledat, kaj se je proti jutru dogodilo v gozdu ob cesti nedaleč od vasi.

Predvojna Dolenjska – Birma

Slika 7. Predvojna Dolenjska – Birma

V Logu so Šajtlovi otroci noč bolj prebedeli kot prespali. Skrbelo jih je za mamo. Zgodaj zjutraj sta Ivanka in Lojzka začeli nagovarjati sosede, da bi šli skupaj v Žužemberk prosit za mamo. Nekaj se jih je pridružilo otrokom in odšli so po cesti proti Žužemberku. Spotoma so molili. Šli so po cesti mimo Zalisca in niso ničesar videli, čeprav sta mati in Jože Struna – Ržunov Jože ležala umorjena samo nekaj metrov pod cesto. Šele ko jih je neka sorodnica opozorila, da ležita trupli pod cesto, so šli tja. Tedaj se je izza ovinka pokazala tudi sestra Minka s konjem in vozom. Ko je zjutraj šla v Žužemberku vprašat na poveljstvo, kaj je z mamo, so ji rekli, da je že šla domov. – Naložili so oba mrliča na voz in jih odpeljali proti Logu. Tedaj so se od nekod pojavili trije partizani in nemo gledali žalostni sprevod. Niti na mrtvaškem odru mama ni imela miru. Čeprav so lahko že od daleč videli, da imajo v hiši mrliča, so partizani vsak večer trkali na okna in vrata in zahtevali, da jih spustijo v hišo. Morda so mislili, da bodo naleteli na očeta.

19. julija so mamo pokopali na Selih pri Šumberku. Obrede je opravil župnik Jože Podlipnik, ki je kljub težavam in na pol požganem župnišču vztrajal na Selih celo vojno. Govorili so, da so mamo ubili, ker je blizu Loga pretrgala telefonsko napeljavo ali pa vsaj nagovorila umsko zaostalega Jožeta k temu dejanju. Če se spomnimo, kako je mama Marija leta 1941 in 1942 modro opozarjala moža Toneta, naj bo previden, komaj verjamemo, da bi se lotila tako nevarnega podviga.

Kako prazna je bila domača hiša, ko so se otroci po pogrebu vrnili domov. Skrbeli so za živino in se pripravljali na žetev. Zdelo se jim je, da je mama še vedno med njimi. Pri njih je ostal tudi mamin brat iz Volčje jame. Načrte za žetev jim je prekrižal prihod večje partizanske enote. Glavnina moštva in štab sta se naselila pri Šajtlovih. Vedeli so, zakaj so otroci sami doma. Takoj po prihodu so jih trdo prijemali, posebno Lojzko. Iskali so neko blago iz trgovine v Žužemberku, ki naj bi bilo skrito pri Šajtlovih.

Naslednji dan je bila nedelja, četrti dan po maminem pogrebu. Kmalu zjutraj je nastal pri hiši pravi pekel. Partizani so podivjali, ko so našli Lojzko pri sosedovih. Zvezano so prignali nazaj domov. Neusmiljeno so jo pretepali in grozili, da jo bodo ubili. Postavili so jo k drevesu in streljali mimo nje. Prijeli so tudi Ivanko. Ostali otroci so na smrt prestrašeni zbežali od hiše in niso jih zasledovali. Ivanko in Lojzko je posebna patrola odvedla v zapor v Žužemberk. Bili sta bosi in slabo oblečeni. Tudi med potjo so ju tepli. Dvakrat so ju postavili ob cesti, kot da ju hočejo ustreliti, pa so streljali mimo njih. Ivanko so nekako po desetih dneh spustili domov, Lojzko pa so pretepeno in boso gnali naprej v črnomeljske zapore. Predolga je njena zgodba, da bi jo mogli tu do konca povedati.

Ko je Ivanka prišla domov, je našla doma samo razdejanje. Vse je bilo prazno in razbito, kot da že več let ne bi bilo nikogar pri hiši. Le velika njiva pšenice na griču nad hišo je bila taka kot prej. Sosedje so svetovali Ivanki, naj pospravi pšenico. Šla je od hiše do hiše in prosila za pomoč. Dali so ji hrane in pijače in obljubili, da bodo prišli žet. Kar petnajst žanjic se je zbralo drugi dan pri Šajtlovih in vso pšenico so pospravili v enem dnevu v kozolec. Ivanka se je potem poslovila od sosedov in odšla skozi gozd v Stično.

Letos mineva petdeset let od uboja Šajtlove mame. Njene hčere, kolikor je še živih, se je s hvaležnostjo spominjajo. Spominjajo se njene dobrote, s katero je mnogim, pa tudi partizanom, rezala kruh. Ivanka ne more pozabiti, kako čudno je bilo doma, ko se je konec julija 1944 vrnila iz zapora. Vse je bilo prazno, razbito in opustošeno.

Opustošenje je leta 1944 vladalo tudi v Žužemberku. Konec aprila in v začetku maja so bili hudi boji med domobranci in partizani. 5. maja, ko so se domobranci že umaknili iz Žužemberka, so partizani požgali veliko farno cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Župnišče in mežnarijo so požgali že 25. decembra 1943. Vse te požige so opravičevali z izgovorom, da morajo domobrancem in Nemcem preprečiti, da bi se ponovno utrdili v Žužemberku. Z istim izgovorom so 25. decembra 1943 požgali šolo in župnišče na Selih pri Šumberku.

Celih petdeset let so razvaline cerkve na hribu nad Žužemberkom opozarjale domačine in popotnike, ki so se vozili tod mimo po cesti ob Krki, na neizprosno resničnost revolucije in državljanske vojne. Del te resničnosti so tudi usodni dogodki leta 1942, ki so odločilno spodbudili slovenski protikomunistični odpor. Tega se ne da zanikati, pa naj se nekateri še tako sprenevedajo.

Po petdesetih letih vstaja iz razvalin nad Žužemberkom nova cerkev. Bog daj, da bi bile kmalu odstranjene tudi notranje razvaline, ki jih je povzročila državljanska vojna.

2.2. Zakaj so morali pasti

Avtor: Izidor Mole

2.2.1.

Vas in mesto se razlikujeta kot noč in dan. Na vasi vsi poznajo vse in vedo drug o drugem več, kot ve vsak sam o sebi. A nikar ne mislite, da se o tem ne vem koliko govori. To vedenje ne prihaja od pripovedovanja, ampak raste iz mnogih drobnih dejanj in besedi, iz neštetih opažanj na neštetih srečanjih. Tako vaščani nosijo drug o drugem dve podobi v sebi: eno sestavljajo obraz in glas in hoja, druga pa je nastala iz onih mnogih znakov in govori, če smemo tako reči, o notranjem človeku. Življenje na vasi je tako, da se ve, kdo je kdo. A sedaj moramo, ne da bi hoteli življenju jemati karkoli od njegove resničnosti, le pokazati na razliko med tem, kako so se slike drug o drugem ustvarjale nekoč in kako se ustvarjajo danes – če se sploh še ustvarjajo. Glejte, stvar ni v tem, da je bilo življenje težko. Težko so ljudje živeli in so vedeli, da tudi vsak drug težko živi. To je bilo tako očitno in tako jasno in tako osnovno, da je nazadnje, potem ko so se razne misli ponudile, da postanejo del one slike, nastopilo usmiljenje. Če se usmiljenje komu zdi previsoka beseda, naj stolče barometer na zarezo, kjer piše: razumevanje ali dopuščanje. Tisti, ki s spoštovanjem govorijo o kulturi nekdanje slovenske vasi, bi vam, če bi jih vprašali, odgovorili, da je bila njena kultura prav v tem, da se je vedelo, kaj je usoda človekova.

In v to vas je udarila revolucija. Ponavadi se ni skotila v vasi, ampak je prišla od drugod. Prišla je in prinesla razdor. Prišla je namreč z velikimi obljubami in v nekaterih ljudeh, v globinah, ki so bile še njim samim skrite, so se oglasile strune in se ujele v veliko valovanje, ki je šlo čez deželo, dokler niso vzplamteli in zagoreli in nazadnje pozabili, kaj je usoda človekova. Potem se je v vasi zgodil umor in jo ločil. Vas ni bila več eno, ampak dvoje. Ljudje so se opredeljevali, eni zavestno, tako da so jih razmere porivale v ospredje njihove skupine, drugi so šele počasi in negotovo odkrivali v sebi, kam spadajo, tretji pa so se odločali povsem slučajno, zaradi znancev in sorodnikov. Začela se je državljanska vojna.

O državljanski vojni je mogoče govoriti tako, kot govori zgodovinar, ki išče vzroke in učinke; ali tako kot govori politični mislec, ki ga zanima, kaj je katera skupina hotela; ali tako kot govori človek, ki ga vznemirjajo etična in moralna vprašanja in bi se rad prebil do odgovora na vprašanje, kdo je imel prav. Vse to je mogoče in prav in potrebno.

Mogoče pa je še marsikaj drugega. Mogoče je na primer zavestno in hote ne misliti na boje in ločitve in poskušati v sebi obnoviti tisto nekdanje globinsko vedenje vasi: kaj je usoda človekova. Zdi se, da so nekateri ljudje, ki imajo v sebi dar, da tako gledajo na svet. Ne moremo jim očitati, da to delajo zato, da bi se izognili teži vprašanj, ki smo jih nakazali zgoraj, saj bi vam takoj priznali, če bi jih vprašali, da so to prava vprašanja in mora narodova kultura nanja najti odgovore. A bodo vendar zase terjali to pravico, da rišejo usode ljudi na čim širše platno, kjer se zmaga spreminja v poraz in poraz v zmago; da jih rišejo v stiski, ko se resničnost ukazovalno ustavlja pred njihovimi vrati in ni mogoče najti lahke rešitve. Hočejo odkriti tisto resnico, ki ni lastnina človeka izpovedovalca tega ali onega prepričanja, ampak resnica človeka kot človeka. Čutijo, da je šele na to resnico mogoče naslikati vsako drugo. To so ljudje, ki se podrejajo ukazom umetnosti.

Profesor Izidor Mole je slikar. Tega pravzaprav ne bi bilo treba posebej pripovedovati, saj je iz načina njegovega pripovedovanja to razvidno na prvi pogled. Povabi nas v galerijo svojega spomina in nas vodi od slike do slike. Te slike so mali krokiji, ki nam z nekaj bistvenimi črtami predstavljajo usodo za usodo, a na vsakem je ena črta taka, da bi radi obstali in šli za smerjo, ki nam jo kaže. Ko pridemo na konec te razstave, posamezne usode niso več razpoznavno pred nami. Preplavlja nas neka druga misel: koliko smrti, koliko mladih smrti! Mislim, da se ne bomo zmotili, če pravimo, da nas je Izidor Mole zaradi te misli tudi povabil.

2.2.2.

Log je razmeroma majhna vas, ki leži ob glavni cesti, ki pelje iz Ljubljane na Vrhniko. Ob začetku vojne je štela nekaj čez petdeset številk. Nekako toliko je bilo tudi žrtev vojne, na vsaki strani približno polovica. Veliko. Padel je cvet naroda, največ mladi fantje, čeprav je v vsakem od njih tlela želja, da si ustvari dom in družino. Ni jim bilo dano.

Veliko večjo srečo so imeli vaščani sosednjih Bevk. Skoznje ne vodi nobena važna cesta; ležijo okrog Kostanjevice, barjanskega osamelca. Kdor bi se poskušal v njej skrivati, bi ga ujeli kot miš v mišnici. Priseljencev, ki bi motili vaško življenje, ni bilo, zato so sklenili, da bodo držali skupaj za vsako ceno – ne na to, ne na ono stran. Tako se jim je res posrečilo, da so preživeli skoraj brez žrtev, če odštejemo nesrečnega Komina, ki je brodaril čez Ljubljanico, in učiteljevih, ki pa jih niso priznavali za svoje.

Za vso množico padlih Ložanov pa bodo nekoč postavil spomenik iz mrzlega kamna, na katerem bodo vklesani samo suhoparni podatki o rojstvu ter času in kraju smrti. Toda to so bili ljudje, vsak je bil človek zase, ki pa je moral odnesti svoje načrte in želje v prerani, mnogokrat neznani grob.

Glavne stvari so se dogajale na Logu sredi vasi, okrog gostilne Pri Vrbiču. Tam so moževali ob litru vipavske kislice gruntarji in taki, ki so imeli kaj pod palcem; tam so imele stalno zbirališče vaške »barabe«, ki so pa imeli le to smolo, da so se rodili revni in da niso dobili dela. Prav ti so bili vedno pripravljeni na kako, v bistvu nedolžno lumparijo: radi so ponagajali preveč štemanemu dekletu, razstavili so vprežni voz in ga spet sestavili na vrhu kakega kozolca. Ni potrebno posebej poudarjati, da so zlasti slovesno praznovali pust. Maškaram je poleg jedače in pijače kanilo tudi kaj okroglega. Tako so lahko praznovali celo noč tja v pepelnico.

Pa jo prav na tan dan primaha mimo sedemletni fantič.

»Kam pa kam?«

»Mama so me poslali v cerkev po žegnano vodo.«

»Daj sem steklenico!«

Tone, ves rdeč okrog oči po prekrokani noči, na toči vode kar na gostilniškem napajališču: »Tu imaš žegnano vodo, samo mami nikar ne povej, da sem ti jo jaz dal.« Pljusknil si jo je še sebi v obraz. »Ah, kako dobro dene. Če bi bilo ponoči malo manj vina, pa več tele vode, me ne bi tako glava bolela.«

Do takih in podobnih potegavščin so imeli fantje nenapisano pravico, ne da bi jim kdo zameril. In ravno ta navihani Tone, Janša se je pisal, je padel med prvimi kot talec, brez kake večje osebne vpletenosti. Nekako hkrati pa še njegov starejši brat Jaka, ki mu je pri velikem odrekanju uspelo postaviti si hišico in ustanoviti družino. Najmlajši, Ivan, pa je šele po nekaj letih dorasel za žalostno talsko smrt. Izučil se je za krojača. Ko mi je pomerjal prvo obleko, je prostodušno izjavil: »Pravijo, naj se nekam umaknem. Le zakaj, saj nisem nikomur nič hudega naredil.« Nič ni pomagalo.

Mlado zelenje pred belimi oblaki

Slika 8. Mlado zelenje pred belimi oblaki

Tako so padli vsi trije fantje iz najzapadnejše loške hiše. Pri naslednji, pri Končanu, so imeli samo enega poleg kupa deklet. Ko so med vojno kupili še enega fanta, je starejši, Tone, šel v partizane. Ne da bi se kaj brigal za svojo varnost, je padel v prvem jurišu. Podobno si je smrt izbrala za svojo žrtev Franceta Novaka par hiš naprej. Pokopali so ga začasno tam, kjer je padel, v Babni gori. Po končani vojni je bil prekopan v blagoslovljeno zemljo. Za pogrebom smo šli poleg svojcev tudi redki preživeli nekdanji sodrugi v igri.

Grdo se je poigrala usoda s sosedovim in našim Francetom. Ob neki hajki so ju poleg drugih pobrali Nemci. Nekatere so izpustili, tadva in še nekatere pa zaprli v šolo v Mostah. Dobila sta izbiro: ali k domobrancem ali v Dachau. Ker nista bila za komuniste, bi v Dachauu le težko preživela.

»Greva k domobrancem,« sta se odločila. »Toda na človeka ne bom streljal,« je odločil moj brat. »Poleg tega imam ploske noge in nisem sposoben za dolge pohode.« »Te bomo dali pa v skladišče,« so rekli. Redna in zadostna prehrana mu je pomagala, da je postal zal fant in doživel svojo prvo ljubezen. Dolge mesece po vojni je njegovo dekle spraševala po njem.

Ko so partizani napadli in obkolili Črni Vrh, so obkoljenim domobrancem peljali kamion provianta. France je kot spremljevalec sedel poleg šoferja, ko so padli v zasedo. Bil je težko ranjen v nogo. Takrat se je sicer rešil, toda rana se ni hotela zaceliti do konca vojne. Z drugimi ranjenci so ga takrat naložili na poseben vlak, ki pa je pripeljal le do stranskega tira v Škofji Loki. Vsi ranjenci so bili pobiti, kolikor je doslej znano, v Brezarjevem breznu v Podutiku. Preživele priče ni.

Sosedov France pa se je z ostalimi umikal tri dni pred koncem. Spotoma se je prišel poslovit od žene in obeh malih sinov. Zaman so ga prepričevali, naj se skrije doma, dokler ne mine najhujše. Partizani so se tačas že vkopavali sto metrov proč. Nekdo ga je hotel že ustreliti, a so ga Novakovi prepričali, da je neškodljiv domačin, ki si ne zasluži smrti. Kak mesec kasneje ga je doletela v Rogu. Nova oblast se je potem znesla še nad vdovo, dokler je niso zlomili in čez nekaj let povzročili njeno tragično smrt. A čas zaceli rane in danes živita na posestvu oba sinova, vsak s svojo srečno, številno družino.

Suhadolnikov France je bil tih, vase zaprt človek. Ni se brigal za politiko. Učil se je za zidarja, a ni prišel niti do pomočniškega izpita. Prej so ga ustrelili kot talca.

Nekoliko bolje jo je odnesel njegov brat Albin. Marca 1943 se je kot po čudežu rešil iz obroča v Belški grapi. Skočil je v naraslo ledenomrzlo Gradaščico in se skril pod spodjeden rob med korenine, kjer je preždel do noči. Življenje si je sicer rešil, zdravje pa izgubil za zmeraj. Na istem umiku je nek drug partizan še pravočasno opazil, da rinejo naravnost v past. »Bolje živ dezerter kot mrtev heroj!« je sklenil in neopazno zaostal. Beli iz Brezovice so ga opazili, ko jo je sam samcat mahal čez polje.

»Ustreli ga!« je nekdo nagovarjal Franceljna Trčka.

»Le čemu, saj mi ni nič naredil.«

Prav to je Franceljnu po vojni rešilo življenje. Tisti partizan še vedno živi.

Nejko Gregorka je bil s prej omenjenim Tonetom Janšo glavni pri vseh, v bistvu nedolžnih fantovskih vragolijah. Kot odličen pevec si je na cerkvenem koru dovolil samostojno improvizirano tenorsko spremljavo in s tem povzročil vsesplošno zgražanje. To je bilo za Božič 1941. Za Veliko noč je še kot najboljši strelec sekal pomaranče in pirhe, le nekaj mesecev kasneje pa je že padel kot talec.

Ob Kamen potoku leži zaselek Kačja vas, kjer so v glavnem živeli delavci. Nekateri so ljubili kačjo slino in tako dali zaselku ime. Od šestih fantov Malavašičev so bili trije že toliko odrasli, da so bili godni za vojaščino. Dva sta padla pri domobrancih, eden pa pri partizanih. Vsi so ljubili muziko. Nategovali so staro harmoniko toliko časa, da je ostal samo meh.

Tone Leskovec je oboževal puške, ne vedoč, kakšno gorje lahko povzročijo. Rad je streljal, a le v tarčo. To je ugajalo še njegovemu očetu: »Mojduš, Tonček, še en šus, potem pa spat!« Ta njegov stavek smo ponavljali v nedogled. Dokler nismo zvedeli, da je ubogi Tonček, ki je tako ljubil puške, padel od puške zadet nekje v Dolomitih.

Pri Lončarju so imeli že priletnega gospodarja. Zadnje dni vojne je tekla fronta prav preko njihovega posestva. Med borbo se je vžgal kozolec. Ne da bi na karkoli pomislil, je šel reševat in dekla z njim. Oba je ubilo.

Moj mrzli bratranec in moj letnik France Pezdir je na koncu vojne peljal žlahto iz Vnanjih Goric na Koroško. Bil je vrnjen in v Šentvidu umrl za krvavo grižo.

Spet smo sredi vasi, pri Vrbiču. Rafko, postrganček, leto starejši od mene, je bil nadvse priljuden in spreten fant. Vsi fantje iz naše vasi smo se od njega naučili plavati v Šujici, ki je tekla manj kot pol ure proč, onstran hriba v vzporedni Brezniški dolini. Rafkove kosti počivajo v Rogu.

Ne smem pozabiti na Florjana Janšo, ki je bil sicer rojen v Samotorici, a se je kot hlapec udomačil na Logu. Nekaj časa je bil tudi pri našem sosedu. V senu si je izkopal bunker, kamor je napeljal elektriko in kjer je prebiral knjige vse noči, hlepeč po izobrazbi. Ker je šel k domobrancem njegov najboljši prijatelj, je šel še on. Padli so v partizansko zasedo. Florjan jo je prvi opazil. Skočil je pred tovariša in tako prestregel kroglo, namenjeno prijatelju.

Stanko Logar je bil navaden delavec in malo sumljiv. Končal je v internaciji. Dva Kraljičeva sta padla kot talca, tretji je k sreči ušel. Anton Plestenjak se je kako leto pred začetkom vojne prikazal v vasi v prekrasni obleki aktivnega jugoslovanskega oficirja, jezdeč na belcu. S pričetkom vojne je za njim izginila vsaka sled. Tone Selan, tudi oficir, je sicer preživel vojno kot aktivni partizanski pilot. Nekoč po vojni je pri pikiranju pozabil pravočasno zaobrniti letalo.

Za hlapca je služil pred vojno tudi Rudi Ovsenik. Pri domobrancih je napredoval v narednika. Prav on je po nekaj mesecih iztaknil v skrivališču partizana, ki mu je prej omenjeni Francelj prizanesel. Tudi on mu je prizanesel, posebno še, ker se je napovedoval skorajšnji konec Italije. Pravzaprav ga je bil ujel že nekoč prej. »Kaj naj naredimo z njim? Če ga odpeljemo v Kušljanov grad, ga bodo verjetno ustrelili.« Tiho so se sporazumeli, ga pretepli, nato pa izpustili. Takrat sovraštvo med vaščani še ni pognalo preglobokih korenin. Vse to pa kasneje Ovseniku ni prav nič pomagalo; z ostalimi so ga ustrelili v Rogu. Zapustil je vdovo in hčerko.

Od Remškarjevih, reklo se je pri Blažonovih, so umorili v Rogu kar tri: Doreta, Vinka in Jožeta. Najstarejši, Jože, je bil navdušen kmet. Trudil se je, da bi imel najlepše konje v vasi. Dore je bil vnet telovadec. Salte je delal kot za šalo. Blažonovi so imeli zelo let sadni vrt. Če smo le mogli, smo šli šolarji po bližnjici tja kaj rabutat. Fantje so zamižali na obe očesi, toda za nami se je zaprašil oče, majhen, a uren kot vrag. Zlahka bi vsakogar ujel, če bi le zares hotel. Bali smo se ga pa le.

Vojna je zakrivila tudi dve otroški smrti. Pri Petkovškovih, to je pri Mežnarju, sta bila med devetimi otroki dva še čisto majhna, Srečko in Justin. Starejši je štel komaj deset let. Ko je borba že odvihrala, sta stikala po strelskih okopih okrog cerkve. Našla sta topovsko granato in začela tolči po njej. Strahovito je počilo, domači pa so nato vsenaokrog zbirali dele njunih telesc. Sam Bog ve, kakšna usoda jima je bila sicer namenjena.

Zakaj je moral pasti v Rogu Stanko Žakelj? Ko se je formirala domobranska vojska, je bil izdan plakat. Tudi Stanko se je prijavil. Ko je bil že na zbirališču, na srednji tehnični šoli v Ljubljani, je začel premišljevati. Slučajno sva se srečala v mestu. Naprosil me je, naj poskušam dobiti od nekega prijatelja, ki mu je bil podoben, dovolilnico za čez blok. Malo tvegano sicer, toda dovolilnico sem dobil. Žal Stanka naslednji dan ni bilo na dogovorjenem mestu. Bil je že preoblečen.

Mlado zelenje pred modrim nebom

Slika 9. Mlado zelenje pred modrim nebom

France Brežic je bil miren, tih in zelo bister fant. Doma so bili revni, a so žrtvovali vse, da bi ga izšolali. Da bi zaslužil kak dinar, je ministriral pri maši. Z neverjetno tankim glasom je izgovarjal nerazumljive latinske molitve. Do vojne je ravno dovolj odrasel, da je šel k partizanom. Med prvimi je padel.

Nekako ob istem času je odšel v gozdove tudi Zlatko Vrhovec, drugi od treh učiteljevih sinov. Nekoč, ko je stal z dvema tovarišema na neki jasi nad Peklom pri Borovnici, ga je zadela italijanska dum-dumka in mu odnesla pol glave. Še zimo prej je z bratoma pridno črpal vodo iz bližnjega vodnjaka in jo nosil v zaprto močvirnato dolinico med šolo in železniško postajo. Tako so si napravili imenitno drsališče, po katerem so se drsali učiteljevi trije s pravimi drsalkami, mi pa smo uničevali s težavo kupljene čevlje. Učiteljevi so bili za naše pojme strašno bogati. Čeprav smo imeli kar tri krave, oni pa nobene, smo mi skoraj vse mleko oddajali v mlekarno, doma ga je ostalo le kakega pol litra za koruzni sok, oni pa so si – po naši predstavi – lahko privoščili sok, kuhan na samem mleku in še jim ga je ostalo za dolivanje.

Okrog šole je smrt brezobzirno kosila. Padel je mož učiteljeve hčere Danice, pa Seliškarjev, pa Mavsarjev. Slednji je bil odrasel fant že pri štirinajstih. Z zavistjo smo pasli zijala, ko je na vaški veselici vrtel svoje dekle. Padel je med prvimi talci.

Rus so se pisali pri dveh družinah. Eni so bili gruntarji, drugi bajtarji, oboji pa so imeli kup otrok, menda vsaka družina po devet. Gruntarski Rus je izgubil v Rogu le sina, sam pa je po sreči ostal na Koroškem, se kasneje z vso preostalo družino preselil v Ameriko in tam umrl v visoki starosti. Drugi Rus, Matija, pa je storil nesrečno smrt. Da bi zaslužil kak dinar, je še zmeraj, tudi med vojno, zbiral mleko in ga vozil na Vrhniko. Češ da »bi lahko prenašal pošto«, sta ga nekega jutra pričakala pri Martinčku – tam, kjer gozd sega prav do ceste – dva zamaskirana partizana. Potegnila sta ga z voza in ustrelila. Italijani so kot po navadi napravili brezuspešno hajko, med katero so celo mojega očeta postavili pred zid. Življenje mu je rešila ióvalidna roka, ki jim jo je nemo kazal. Rusu Matiju pa je bilo prihranjeno žalovanje za sinom Tonetom, ki počiva v Rogu.

Najbolj kruto smrt pa so si izmislili partizani za Slavka Mesesnela. Imeli so trgovino in gostilno in torej spadali med vaške kulake. Po razpadu Italije, septembra 1943, je Slavko napačno presodil, da je nevarnosti konec in se odpravil z avtom po vino na Vipavsko. Že na Ravbarkomandi so ga prestregli partizani. Nekdo ga je prepoznal. Privezali so ga za avto. V Postojno so pripeljali samo še roki.

Iz zaselka Móle jih je padlo toliko, da za vse ne vem imena, nekaj na tej, nekaj na oni strani. Največ je bilo talcev. Zakaj so ubili Franceta Gregurka, prijaznega moža, ki je vsakemu razlagal o nebesih v Sovjetski zvezi, sicer pa ni nikomur storil žalega. Njegovo ženo so pustili pri miru, pač pa so ubili kot talko njeno sestro Angelo. Verjetno zato, ker jim je ušel v gozd njen mož Jože, znan pod partizanskim imenom Risto. Ta je bil med redkimi srečneži, ki so se živi prebili iz obroča v Belški grapi marca 1943. Po vojni se je še večkrat oženil in umrl v visoki starosti v Žireh.

Tri dni pred koncem vojne je padel, ustreljen iz zasede, partizan Ivan Kavčnik. O njem so krožile razne nepreverjene govorice. Jaz vem samo to, da je rad ljudem pomagal. Nam je še tik pred vojno skoraj zastonj napeljal elektriko.

Naceta Plestenjaka je zadnji dan vojne ustrelil nemški vojak, iz golega strahu. Nenadno sta se srečala na njegovem domu v veži, že v polmraku. Nemec je zagledal njegovo ogromno, temnordečo spodnjo ustnico – materino znamenje. Nam, ki smo ga poznali, se ni zdel zaradi tega prav nič strašen, tujec pa je takoj streljal.

Matevž Sojer je bil prav tako mobiliziran k domobrancem kot mnogi drugi. Nazadnje sva govorila aprila 1945 pri sv. Gregorju. Jaz sem kopal tam strelske jarke, on pa je s puško stražil ob cesti. Otožno je zrl preko hribov, za katerimi je bilo Ljubljansko barje in na njem njegove njive. »Zdajle bi bil že čas za spomladanska dela, jaz pa tukaj,« mi je potožil. Bog daj pokoj njegovi duši in mir njegovim kostem tam v Rogu!

Ne smem pozabiti omeniti Alojza Vrhovca, ki ga omenja celo Edvard Kocbek v Tovarišiji. Alojz Vrhovec je menda edini Ložan, ki so mu po smrti podelili čast heroja. Še dolgo so govorili o njegovem koncu v Belški grapi. Bele je pričakal sedeč na štoru. Ko so prišli bližje, je aktiviral bombo.

Še bi jih lahko našteval. Nekateri so zavestno šli v revolucijo, drugi so se temu zavestno uprli, večinoma pa so bili to mali, nepomembni ljudje, ki so si vsak po svoje ali skupno prizadevali preživeti. Nekaterim je uspelo po goli sreči. Pamet je redko odločala. V Ligojni so skušali vaščani iti po poti Bevčanov: držati skupaj. Kljub temu so Italijani vas požgali do tal, pobili nekaj ljudi, nekaj pa odpeljali v internacijo samo zato, ker so bili iz zasede napadeni v Lipalškem klancu tik pred vasjo. To zasedo so organizirali partizani iz maščevanja, ker vaščani niso hoteli v gozd. Ko so za to zvedeli Ložani, so v skrbi za svoje domačije napravili s partizani nekakšno pogodbo: dali jim bodo ljudi in vso potrebno oskrbo, samo naj ne napadajo Italijanov na njihovem področju. Napadov res ni bilo, domačije so ostale, človeških žrtev pa zato ni bilo nič manj, raje več, Ko pa je bila človeška kri tako poceni! Vse to so bile nepomembne praske, ki niso niti najmanj vplivale na izid vojne.

3. Leto tisočdevetstopetinštirideseto

3.1. Tudi jaz sem šla skozi Teharje

Avtor: Pavči Maček-Eiletz

3.1.1.

V 12. številki smo skušali ob pripovedovanju enajstih deklet in žena, ki so bežale na Koroško, bile vrnjene iz Vetrinja in preživele Teharje, poiskati značilne zgodbe in vsaj nekaj podrobnosti o času in pojavnostih tistega silovitega zla.

Naknadno smo prejeli zgodbo še enega dekleta, ki je prestalo tisto preizkušnjo. Prednost njenega dnevnika je v tem, da ga je napisala dve leti po dogodku, ko je bil spomin še živ in se ji ni bilo treba vračati petdeset let nazaj, slabost pa v tem, da so bili vtisi premočni, čustva vroča in grenka. Zato ni poudarek toliko v iskanju resnice in odkrivanju dejstev, ampak predvsem v izpovedi silnih občutkov, ki jih je bila še polna v času, ko je spomine pisala. Faktografsko izvemo od datumov samo za dan odhoda iz Vetrinja in dan rešitve iz taborišča, samo nekaj imen sotrpink, nobenih imen sotrpinov, partizanskih stražarjev ali njihovih poveljnikov, čeprav je moral biti takrat spomin še toliko živ, da bi bilo to možno.

Ali ji je uspelo ujeti tisti čas in prikazati podrobnosti na umetniško prepričljiv način, boste presodili sami. Ne da se skriti, da je zgodbo pisala ženska, ki je navajena pisati dnevnik. Tekst je pridobil na izpovedni moči in prepričljivosti, izgubil pa na neprisiljeni dokumentarnosti. Zgodba je splošna, lahko bi jo napisala pregnanka v nemško koncentracijsko taborišče ali begunka iz bosanskih gora.

Ali iz tega pripovedovanja izvemo več, kot se spominjamo drugi po petdesetih letih? Rekel bi, da ne. Spomini so napisani osebno, doživeto, ganejo, niso pa nam v pomoč, da bi izostrili celotno sliko, zlasti kdo in zakaj. Morda neka zanimivost. Najbolj živo so opisani prvi dnevi, potem pa je spomin vedno bolj meglen, kot je ob tisti lakoti in obupu izginjalo telo in slabil um.

3.1.2. Fantje, ne peljejo nas v Italijo!

Bilo je v Vetrinjah v ponedeljek, 28. maja 1945. S sestro Polonco sva vstali, da bi pohiteli k maši. Kdaj bova videli svoje domače? Ali so res že v sončni Italiji? Že štirinajst dni smo tu, pa se nikamor ne ganemo. Ko sva se vrnili od maše, so nama naši domobranci povedali, da gredo opoldne proti Italiji in mi z njimi. Bili smo nekam presenečeni in razburjeni. Fantje so zavijali šotore in pripravljali nahrbtnike. Po kosilu so s pesmijo odkorakali na zbirališče. Šele čez tri ure so pripeljali tovornjaki, kakih dvajset po številu. Zlezli smo nanje, sedli na nahrbtnike in krenili so eden za drugim. Kakor kača so se vili po beli cesti. Vmes je švigala leteča policija. Brzeli smo mimo valujočega žita, temnozelenih gozdov, potočkov, belih cerkvic, prijetnih hišic, ki so se jim z oken vzpenjali kot kri rdeči nageljni in zeleni rožmarin in nas zapeljivo vabili, naj ostanemo pri njih. Po poljih so samevala znamenja in vsakokrat sem se nehote prekrižala. Komandant Logaške čete je razgrnil zemljevid in si ogledoval deželo, po kateri smo se vozili. Naenkrat je vzkliknil: »Fantje, ne peljemo se v Italijo, izdani smo, izdani smo!« Vsi smo prestrašeni utihnili. Pogumnejši so ugovarjali: »Ne vznemirjajte nas! Morda so izbrali drugo pot!« Miru je bilo konec. Skoraj nič več nismo govorili, na vse je legla moreča skrb.

3.1.3. Zdaj pa sem padel v roke sovražnikov!

Po nekajurni vožnji se je kolona ustavila. Poskakali smo na tla in si brisali prah z obleke in obraza. Na močvirnatem travniku kraj ceste so Angleži pregledovali nahrbtrnike in žepe, jemali fotoaparate, nožiče, nalivna peresa, ure in drugo, kar se jim je zdelo vredno. Z grozo in skoraj s sovraštvom sem zrla nanje. Potem smo se morali postaviti v četverostope in prekoračiti močvirje. V čevlje sem zajela vodo, a nisem imela časa misliti na to. Pred nami je stopal angleški vojak s puško in nasajenim bajonetom. Po cesti smo hodili dolge minute, zavili na desno in že smo bili pred

postajo v Pliberku. Zagledala sem kape z rdečimi petokrakimi zvezdami in zaslišala vzklike in mrmranje za seboj. Angleži so nas izdali, predali partizanom, komunistom! Pogledala sem nazaj, zdelo se mi je nemogoče, da so fantje še tukaj. Ali sanjam? Naše oči so se srečale. Ne morem opisati, koliko groze, bolesti in razočaranja je bilo v njih. Zdelo se mi je, da gledam temne oči smrtno ranjene srne, ki jo je nekoč ustrelil očka. Brez joka so mi po licih tekle solze.

Napodili in natlačili so nas v umazane, dušeče živinske vozove. Saj nismo živali, mi je razbijalo v duši. Vrata vagona so zaprli in znašli smo se v skoraj popolni temi. Kmalu so se oči privadile, da sem razločila posamezne obraze. Vlak se je začel premikati.

Po dolgem mučnem molku se je oglasil močan, zrel mož: »V toliko borbah sem že bil, prestal že toliko nevarnosti, zdaj pa sem padel v roke sovražnikov na tako sramoten in zvijačen način, nevreden poštenega borca.«

Uničevali smo legitimacije, dnevnike, fotografije, vse ljube spomine, ki so nas vezali na domovino in naše drage. Nekomu se je posrečilo odriniti zapah zamreženega okenca. V voz je planil pramen svetlobe, kot bi nas vabil na prostost. V kotu je mlad poročnik držal v rokah fotografijo. Okleval je. Že jo je hotel raztrgati, nato pa je na hitro zapisal nanjo nekaj besed, se obrnil k meni in dejal: »Mala, ali mi hočeš napraviti uslugo, morda zadnjo? Tebi, še otroku, ne bodo storili nič. Ko se boš vrnila domov, izroči to sliko moji zaročenki.« Nemo sem prikimala, dušile so me solze. Vzela sem sliko in jo čuvala kot svetinjo.

3.1.4. Vojašnica v Slovenj Gradcu

Nihče ni poskušal zbežati. Sedeli smo žalostni, potrti, vsak zatopljen v svoje misli. Vlak se je ustavljal, v vagon so prihajali partizani in jemali vredne predmete, ki so nam še ostali, tudi obleko in čevlje. Ob pol treh ponoči smo morali ven. Šli smo ob močni straži Rusov in Mongolov v neko šolo ali vojašnico zunaj Slovenj Gradca. Groza me je bilo, ko sem gledala temne postave kraj ceste z brzostrelkami in strojnicami in poslušala neznano govorico. V poslopju so nas po sobah ločili. Domobrance posebej, pri civilistih moške in ženske posebej. Pred vrata so postavili straže. Na stranišče in umivalnico smo hodili izmenoma, da se ne bi srečali z ostalimi. Končno se je sestri in nato še meni posrečilo zbežati mimo straže po hodniku. Po dolgem iskanju sva našli sobo, v kateri so bili logaški domobranci. Veseli smo bili, da smo še vsi živi. Ponujali sva jim jesti, kar sva imeli. Niso hoteli vzeti ničesar razen cigaret. Bili so še kar pogumni in zaupali v Boga. Odšli sva nazaj.

Tu smo bili zaprti tri dni. Parkrat smo dobili čudno juho in menda kavo. Partizanke, majhne in čokate, so hodile po sobah in nas ogledovale kot zveri v kletkah. Vzele so tudi kake lepe škornje ali gojzarice. Vsak dan so del domobrancev odgnali iz poslopja. Gledale smo skozi okna. Žena je med njimi zagledala moža, otrok očeta, dekle fanta. Čuli so se klici in pritajen jok. Partizani so nam zagrozili, da bodo takoj streljali, če nas bodo še videli na oknih. Tretji dan smo šle s preostalimi domobranci naprej. Srbske partizane so zamenjali slovenski. Čakale smo v vrsti na hodniku. Zaslišale smo tekanje in vpitje. Po stopnicah so tekli domobranci. Partizani so jih podili, se smejali in tolkli s pasovi, da so se ti opotekali, padali, se pobirali in spet bežali navzdol. Sestra je izbruhnila v krčevit jok. Dekleta so jo mirila: »Ne jokaj! Ne smemo jim pokazati, da nas boli, ne smemo jim pustiti, da se bodo veselili in uživali nad našo bolestjo!« Za domobranci smo morale me. Čeprav so padale opazke, smo šle mirno in ponosno mimo zasmehovalcev. Na postaji smo dolgo čakali. Ko smo bedne in revne sedele na nahrbtrnikih in kovčkih, so nas spet izpraševali, se iz nas norčevali in nas fotografirali. Mrak je že legel na zemljo, ko smo morale v vagone.

3.1.5. Huda luknja

V trdi temi smo izstopili v Mislinju in nagnali so nas v dolino kraj ceste. Zdrsela sem po vlažni travi v dno. Ob robu je gorel ogenj in metal pošastne sence po travniku. Mislila sem, da bomo morale tu umreti. Nekdo je zavpil v temo: »Na cesto!« Prestrašene smo stekle navzgor, a nas je drugi partizan napodil nazaj. Stiskale smo se kot izgubljene ovce, ki jih strašijo volkovi. Po cesti so prignali domobrance, da so tekli, za njimi smo morale teči še me. Ob cesti se je vrstila straža. Rezko seje glasilo povelje: »V red po osem!« V teku smo se nekako uredile. Med tem se je cesta ožila.

Bila sem krajna in sem nenadoma zdrsnila čez rob. Komaj se mi je posrečilo, da nisem padla. Zaustavila sem se in zmešala vrsto. Stražar je klel in rohnel nad menoj. Noge so se mi tresle od utrujenosti, še bolj pa od strahu. Zdelo se mi je, da imam v njih svinec in da jih sploh ne morem premakniti. Zaklicala sem sestrici: »Ne morem več!« »Moraš, tukaj ne smeva ostati! Ubili naju bodo. Daj mi torbo! Vztrajaj, saj imaš voljo!« To me je podžgalo, stisnila sem zobe in se zagnala naprej. Naramnice nahrbtnika so me rezale v ramena, a poti ni in ni hotelo biti konec. Tedaj je luna posvetila izza oblakov in razsvetlila porušeni most. Spotaknila sem se ob ostro kamenje in skoraj padla. Na tleh sem zagledala temne madeže, ki so se vili še in še naprej. »Kaj je to? Kri? O groza, res je bila kri naših ubogih trpinov.« Kar sedla bi na kraj poti in zaspala za vedno.

Ta dan je bil praznik Svetega Rešnjega telesa. Z bridkostjo sem primerjala procesijo pred leti, ko sem vsa vesela in srečna trosila cvetlice pred Najsvetejšim, zdaj pa padala pod težo trpljenja. Okrog treh ponoči smo prispeli na neko železniško postajo. Zvedeli smo, da smo prehodih 18 kilometrov. To je bila moja najgroznejša noč. Skoraj z olajšanjem sem zlezla v vagon, položila glavo na nahrbtnik in zaspala.

Mačkova družina leta 1947 v taborišču v Italiji. Od leve: Polona,                         Martina, mati, oče, Majda, Pavči

Slika 10. Mačkova družina leta 1947 v taborišču v Italiji. Od leve: Polona, Martina, mati, oče, Majda, Pavči

3.1.6. Celje

Prebudilo nas je divje razbijanje po vratih in kričanje. Vrata so se odprla. Sonce je silovito posvetilo v notranjost in nas zaslepilo, da nismo nič videli. Samo kričanje in streljanje, pravi sodni dan. Sestrica mi prišepne: »Obudi kesanje! Vse je končano.«

Postaviti smo se morali na eno, domobranci pa na drugo stran ceste. Na lepih iskrih konjih so jahali partizani s krvolčnim nasmeškom. Podili so fante naprej in nazaj, jim zbijali kape z glav. Morali so se odpasati in odvreči pasove, leči na tla, zopet vstati in teči naprej. Pri tem so jih pretepali. Neki fant invalid je bil prepočasen, opiral se je na palico. Partizan je potegnil revolver, pomeril in sprožil.

Na Teharje, ki je oddaljeno od Celja kako uro, smo hodili do večera. Morali smo teči naprej, se vračati nazaj, se ustavljati in spet naprej. Omagovale smo pod nahrbtniki in se opotekale. V jarek ob cesti smo začele metati hrano, čevlje, obleko, nazadnje cele nahrbtnike in kovčke. Partizani so to opazili. Zdelo se jim je škoda in so nam poslali še bolj izmučene fante na pomoč. Meni je pomagal moj sovaščan. Lasje so se mu lepili na čelo od pota in strjene krvi.

Izsušene, razpokane ustnice so prosile vodo. Peti dan smo bili na poti, pa ni bilo več sledu o krepkih kmečkih sinovih, ki so se neustrašeno borili za pravico in svobodo.

Mačkova dekleta leta 1947. Od leve: Majda, Martina, Polonca, Pavči

Slika 11. Mačkova dekleta leta 1947. Od leve: Majda, Martina, Polonca, Pavči

3.1.7. Tu ne boste ničesar potrebovali!

Dospeli smo na vrh vzpetine. Okrog in okrog žična ograja, straže, barake, v ozadju bori in smreke in nova vzpetina. Proti severu se je odpiral pogled na širna polja, pred nami proti jugu pa so stale same barake. Vstopili smo v taborišče. Sprejeli so nas ostro kamenje in neprijazni, odurni in škodoželjni obrazi. Sledilo je zadnje ropanje. Zlatnina, ure, torbice, denar, dokumenti, prav vse je šlo z njimi, rekoč, da tu ne bomo nič potrebovali. Zaprli so nas v barake. V sobi, v katero sem prišla s sestro, so stali leseni pogradi, miza in polomljena omara. Upala sem, da bom lahko hodila po vsem taborišču, pa nismo smele niti iz sob. Fante so natlačili na prostor, ograjen z visoko žično mrežo med dvema barakama. Pobrali so jim vse. Nekateri so bili samo v kopalkah ali v spodnjih hlačah.

Prvi dan nismo dobili nič hrane, drugo opoldne malo pesnega perja v grenki juhi, česar niti prašiči ne bi marali. Šesti dan pa so nam dali tanek košček komisa. Kako smo ga bile vesele! Včasih se nam je sprva posrečilo, da smo vrgle fantom kakšen košček ali cigareto, toda kaj, ko smo že same stradale. Parkrat nam je uspelo dati našo menažo, ki so jo hlastno použili. Tako hrano so nam dajali dvakrat na dan. Kljub lakoti, ki sem jo čutila, nisem mogla jesti. Vedno sem zraven jokala. Tako sem si želela krompirjevih olupkov.

Na stranišče in umivalnico smo smele ob določenem času samo za nekaj minut, zato je vladal v sobi večkrat neznosen smrad. Ležale smo kar na tleh, ker tam niso bile stenice tako hude. Pojavile so se tudi uši. Srbelo nas je, peklo in bolelo. Vsak dan so nas obiskovali vojaški funkcionarji, nas izpraševali, nekaterim obljubljali, da gredo kmalu domov, potem pa se smejali in norčevali iz nas, domobrancev in škofa. Večkrat smo morale na zaslišanje. Spet stara zgodba: izpraševanje, norčevanje, zmerjanje, grožnje. Stražarji se z nami niso smeli pogovarjati. Šibkejše smo kmalu opešale. Ko smo vstajale, se nam je meglilo od slabosti. Stražarji se z nami niso smeli pogovarjati. Štajerski partizan, ki smo ga klicale očka, nam je od časa do časa prinesel kruha. Tudi partizan, ki je pazil latrine in umivalnico, je dal sestri parkrat kruh kar skozi okence v stranišču. Kako smo bile hvaležne!

3.1.8. Boga zahvalite, da ste ostale!

Strahotno je bilo takrat, ko so materam pobrali otroke do štirinajstega leta in jih odpeljali v vzgajališča v Celju, rekoč, da ti niso nič zakrivili. Matere so jokale in prosile, otroci, zlasti manjši, pa še bolj. Kamen bi se omečil, a ljudje se niso.

A vse to je bilo še malo v primerjavi s trpljenjem domobrancev. Zanje ni bilo usmiljenja. Noč in dan so skozi tri tedne sedeli na ostrem kamenju. Podnevi je sonce neusmiljeno pripekalo, ponoči pa hlad. Slabo oblečeni in brez odej so bili vsi trdi. Vstati in leči so smeli samo na povelje. Če je stažar opazil, da se kdo pogovarja z nami, je sledila strašna kazen. Pet dni so bili sploh brez vsake hrane, potem pa so dobili isto kot mi enkrat na dan, včasih tudi kruh. Ne vem, kako so mogli vse to prenesti. Samo Bog jih je krepčal s svojo milostjo.

Že po nekaj dneh so jih začeli voziti. Dvakrat so odpeljali z njimi tudi kakih osemdeset žensk. Takrat nam je eden od stražarjev dejal: »Boga zahvalite, da ste ostale.« Še prej je neko noč zbežalo deset fantov. Tri so takoj ubili, nekatere kasneje. Za dva vem, da sta prišla srečno v taborišče Monigo. Partizane je to silno razjezilo. Znašali so se nad drugimi domobranci. Mučili so jih in si izmišljali vedno nove in nove igre. Vse to smo videle skozi okno in jokale. Kasneje so morala biti okna zaprta in nismo smele stati ob njih. Še dolgo v noč sem poslušala fanta, ki so ga verjetno tako pretepli, da se mu je gotovo zmešalo. Sicer pa so trpeli voljno in brez besed.

Po slabih šestih tednih, na prvo soboto 7. julija so nas civiliste poslali iz taborišča. Rekli so nam, da smo bili kaznovani, ker smo zapustili domovino. Za vse naše prekrške in izdajstva nas bodo sodila ljudska sodišča doma. Nisem verjela, da gremo domov. Mislila sem, da nas peljejo v ljubljanske zapore, zato je bila pot mučna in težka.

3.1.9. Pripis leta 1994

Vlak se je ustavil precej pred ljubljanskim kolodvorom. Po kratkem čakanju, in ker ni bilo videti naokrog vojaške straže, smo štiri deklice, medve in Požarjevi iz Most, previdno zlezle iz odprtega vagona in počasi prečkale vrsto železniških tirov. Kakor hitro smo dosegle prve vrtove in hiše, smo začele teči, kolikor smo zmogle. Bile smo sestradane in slabostne, a strah in upanje, da se rešimo, sta nam dajala moč in energijo. Zasople smo prišle na dom naših sotrpink, kjer sva s sestro prespali.

Drugo jutro sva se poslovili od dobrih staršev in deklet in vstopili na tramvaj, ki naju je pripeljal do Krekove gospodinjske šole, kjer sva med vojno stanovali pri šolskih sestrah. Okrog stavbe sami vojaki s puškami in rdečimi zvezdami na kapah! Kam pa sedaj? V Logatec ne, ker naše družine ni več tam. Torej k naši najljubši teti za Bežigrad. Kljub nevarnosti in strahu naju je ljubeznivo sprejela in očistila uši. Pri njej sem nekaj tednov ležala oslabljena v vročici in blodnjah. Prestrašilo me je vsako brnenje avtomobila, ki se je ustavil pred stavbo.

Teta je navezala stike z najinimi starši, ki so bili v taborišču v Italiji. Očkov znanec, Tržačan, je prinašal in odnašal pošto. Z zdravniškim navodilom, da se moram iti zdravit na morje, kot mladoletno pa me sme spremljati sestra, sva dobili preko zvez legalni potni list in se odpeljali z vlakom. Nekoliko sva si spremenili zunanjost, saj sva se peljali skozi Logatec. Videli sva očkovo žago in mlin ob postaji. V Trstu naju je pričakala starejša sestra in na mamin rojstni dan, 11. avgusta, smo se srečno objele z našimi dragimi in drugimi Logatčani v taborišču Monigo pri Trevisu.

Najhujše je bilo za nami. Bili smo spet skupaj, starši in štiri sestre, a vse taborišče je žalovalo za tisočimi in tisočimi. O, da ne bi bilo vse to trpljenje in prelitje krvi zaman! Davno sem že vse odpustila, a vsaj delček resnice in zgodovine se ne sme pozabiti.

4. Vetrinj – postaja pred večnostjo

4.1. Uvod

4.1.1.

Od tistih, ki smo v zgodnjih majskih dneh leta petinštiridesetega hiteli čez Ljubelj, bodisi skozi še nedograjen predor ali pa više gori čez prelaz, je verjetno malokateremu sinila slutnja, na kakšno pot se podaja. Pred nami je še milostno visela zavesa, ki se je za večino odgrnila že čez nekaj tednov, pred drugimi pa je še nekaj časa visela, potem pa se je tudi tu začela odmikati, zelo počasi, tako da se je šele čez pol stoletja pokazalo, kaj je tista pot v resnici bila. Za vse je to bil isti pot, le da je to spoznanje stopilo pred ene nenadno in brutalno, z vonjem po smrti, pred druge pa je prihajalo počasi in je, potem ko je bilo mnogokrat nesprejeto in odgnano, nazadnje tudi pred njimi obstalo in obveljalo: s tega potovanja se ne bomo več vrnili.

Nekakšna vrnitev je tako za prvo kakor za drugo skupino seveda bila.

Domobranci so se vrnili že petinštiridesetega, na način, ki ima na zunaj vse prvine dramske napetosti, znotraj, v tem, da se je resnično zgodilo, pa je neupodobljivo in presega mejo predstavljivega: bili so izdani in potem pomorjeni vsi. Vrnili so se torej v smrt. Morali bi biti pravzaprav bolj natančni: vrnili so se v dvojno smrt. Potem namreč, ko so petdeset let ležali – zasuti sicer, a ne pokopani – in se je čas toliko spremenil, da so lahko začeli pripovedovati svojo zgodbo, je ljudje niso marali poslušati. Niso hoteli videti znamenja, v katerega so bili povzdignjeni. To je bila njihova druga smrt, a s to pokojni nimajo nič opraviti, ta v celoti zadeva samo sedanji čas – brezbrižnost piše zdaj sodbo njemu. Tisti, ki stojijo v središču institucionalne narodove zavesti – umetnik, filozof, teolog – živijo na ravnini, na kateri to znamenje ne more spregovoriti. Zgodi se, da celo tisti, ki sedaj zapisujejo njihova imena na farne spominske plošče, nimajo tega duha, da bi zapisali še, kdo in kaj so ti ljudje bili, ko so še živeli.

Čas nekakšne vrnitve je končno prišla tudi za tiste, ki so ostali živi in so se lahko vrnili, čeprav so na vrnitev čakali pol stoletja. Čakati pol stoletja, se lahko in hitro reče, a kdo bi izmeril, kaj za tem stoji. Koliko upanja in brezupa se je tu pretočilo, koliko tihih potovanj je bilo opravljenih, kolikokrat je raztoljeno srce moralo spet otrdeti v delo, zvestobo in ponos. Če bi zapisali, da je bilo to pol stoletja ljubezni, bi to bilo prav povedano, ko ne bi bilo treba rabiti tako obrabljene in zlorabljene besede. Ljubili so domovino, daljno, ki je bila sedaj njihova in hkrati tuja, ker so se imeli za tiste, ki so zanjo odgovorni. Kakor pesnik Trinko: zemlja uboga, mala, ki te milost božja meni v last je dala. Vedeli so, da morajo ohraniti njeno svobodo, zato so jo v tujini živeli svobodno. Vedeli so, da morajo to nositi in, kakor njihov pesnik, čakati, »da sine dan«. Da se bo naredil velik dan in da se bo vse videlo takšno, kakor je v resnici. In potem, ko se je le naredil nekakšen dan in so se vrnili, je bilo v njem ravno toliko svetlobe, da so mogli razločiti, da jih domovina ne sprejema. Od vsega, kar so ob povratku našli, je bilo jasno predvsem to, da se je bila domovina med tem že tako zelo spremenila, da ni, kakor so verjeli, na skrivaj živela tiste svobode, ki so jo oni javno gojili in izrekali. Zato domovina, ko so se vrnili in položili prednjo svojo zvestobo, z njo ni imela kaj početi. Nazadnje je postajalo vedno bolj jasno, da se nimajo kam vrniti.

Namesto da bi bili slovesno sprejeti v skupščini na način enkratnega velikega dejanja, namesto da bi tedaj bile izrečene besede, ki bi s svojo močje vse zabrisale in končale, so se morali kot zadnji berač postaviti v vrsto za tiste papirje, ki so jih tedaj neodgovorno metali pred noge vsakomur, ki je prišel mimo. In čudno, nobeden ni vstal in zahteval, da se ono dejanje opravi. Nihče ni imel tega v sebi. Tudi tisti ne, ki so še malo prej hodili od Amerike do Argentine s klobukom v roki, če bi kaj padlo vanj za obnovo demokracije. Sramu namreč tedaj v domovini že ni bilo več ne pri enih in ne pri drugih. Potem pa je prišla še znamenita predstavitev: televizijski prikaz argentinske Slovenije. To je bila zadnja priložnost, da se opravi sprejemni obred v okviru velikega kulturnega dejanja, če ga že politična misel ni ali zmogla ali hotela. A ko je bilo vse mimo, smo spoznali, da smo videli mnogo nerazumevanja in brezčutnosti in malo fantazije.

Tako torej! Kakor da bi neki nevidni režiser hotel, da ti ljudje izpijejo svojo grenko čašo do dna – do zadnje kaplje. Kakor da bi hotel, da je drama, ki jo režira, tako konsekventno izpeljana, da ne bo nobenega dvoma, kaj je njeno sporočilo. In kaj je njeno sporočilo? Njeno sporočilo je moderna verzija prilike o gorčičnem zrnu, ki je zgodba o mestu, ki ga ima žrtev v krščanskem misteriju. Ali drugače: da je zgodovina tudi dogajanje, v katerem so nekateri ljudje izbrani, da uresničujejo temeljna dejanja v moralni ekonomiji sveta. Izbrani so vedno takšni, ki to vlogo sprejmejo in odigrajo do konca. V ekonomiji krščanskega misterija je ta igra njihova slava, v očeh sveta pa je poraz seveda poraz in neuspeh pač neuspeh. A zakaj se odločamo za ono razlago in ne raje za to? Zato ker je z ono razlago in samo ono razlago vse razloženo, vztrajanje pri zgolj dejanskosti poraza in zgolj istovetnosti neuspeha pa svetu ne samo ne daje nobenega smisla, ampak ga mu v celoti jemlje in odpira pred nami brezno absurda. Pri nesmiselnosti sveta pa ne smemo ostati, prav zato, ker se je pred nami odvilo dejanje, ki se je iz sebe, iz svoje lastne moči spremenilo v znamenje. In naj še tako iščemo v sebi in okoli sebe, ne najdemo ničesar, kar bi nas upravičevalo, da ga ne vidimo.

V umiranju gorčičnega zrna je zapisana prihodnost. Kakšna prihodnost pa je zapisana v usodi tistih, ki so petinštiridesetega šli čez Ljubelj in se niso in se ne bodo vrnili? Kakšna natanko bo ta prihodnost, ne vemo, a zaradi znamenja, ki se je postavilo pred nami, in zaradi pomena, ki ga v njem vidimo, vemo, da se bo tej prihodnosti reklo življenje. Fiat voluntas Tua!

4.2. Izgubiti domovino

Avtor: S. Z. Škof

4.2.1.

Pred petdesetimi leti je bilo.

Že v temi se premika vlak. Zbogom, Ljubljana – skoro se vidimo!

Misli se vračajo v grenko preteklost: na v bojih pobite, na talce, na nedolžne preseljence, na v mukah umorjene. Kako je to mogoče? Na žalost je. Resnica je, kruta resnica.

Mladi smo. Vsi polni idealov. Usmiljena ljubezen nas priganja. Ne moremo, ne smemo stati ob strani. Živeti hočemo v neodvisni, svobodni domovini. Pripravljeni umreti zanjo. Pogumno torej v nove čase! Preteklosti ni, ki bi nas vezala.

Vlak se počasi vije proti jugu. Ni občutiti zavezniških letal, ki sejejo smrt. Lahko bi jim bili tarče.

Trst – Trieste. Naše začasno bivališče. Tema je popolna. Opreznost komaj znosna. Bog, čuvaj nas! Prosimo: pax et bonum!

Lojzka pozdravlja. Gospodov ni doma. Veliko važnega opravljata. Zveze s tujino? Trst mrgoli vohunov. Pazite!!!

Govorimo po slovensko, italijansko, nemško. Ob večerih oddaja radio Jadransko Primorje. Martinjak v slovenščini, Hajnovsky v hrvaščini. Vsakdanje novice v prevodih. Stroga cenzura.

Kokalj vodi Primorske domobrance. Kasarna pri sv. Ivanu je polna. Domobranska bolnica je nared. Zdravnik Bidovec, Andreja in Marija se predstavljajo. Baje se skrivajo. Pred KOM? Kdo se še skriva? Dušan, Nevenko, Kerčeva Lija, Mlakarjeva Mija, Micka, Vuga, Medved? Treba se je paziti! Mesto ni varno.

Primanjkuje zdravil. Gremo v Milano! Denar nima veljave. Za sol, za cigaretne papirčke dobiš zdravila, svilene nogavice, tobak, hrano. Neslana polenta in klobasice ne teknejo. Moderni Krjavlji se vozijo na kamionih – per mezzo di fortuna – prek Benetk, Padove, mimo goreče Verone, do švicarske meje. Do Milana. Od enega »posto di bloco« do drugega tovorijo dragoceno blago. Tvegajo življenja. V ponos jim je koristiti dobri stvari.

Med Nemci v Trstu se čuti preplah. »Kaj boste storili, če vojno izgubimo?« Hajnovsky odhiti v Prago. Nekaj oficirjev v Švico. Milano vleče.

Na hitro vzamemo slovo. Kerčeva Lija podaja darila v spomin. Ostane v Trstu. Noče naprej. Je ena od tistih, ki se ne skrivajo. Bila je ubita pri prevratu.

Milano se pripravlja. Konec vojne bo! Trdo kuhana jajca za vsak slučaj. Da ne bi gladovali. Polnijo se zaklonišča.

Aprilski dan pripelje prve zmagovalce. »Avanti popolo, bandera rossa.« Vse mesto se odene v rdeče. Nekaj fašističnih policajev leži pobitih. Spreminjajo se barve mesta z barvami partizanskih zastav. Zadnji prihajajo demo- kristjani. Milan je vzhičen. Vse mesto je v rumenem: »Živela demokracija! Duce dol! Duce dol!« Z glavo navzdol, ob Klari Petacci in najzvestejšimi do smrti visi na Piazza Loretto. Domačini se znašajo nad njimi.

Boris nas vabi v Rim. Njegov svak ga pričakuje. Odpravimo se. To pot s poljskim kamionom Andersove vojske. V Rimu se predstavimo. Vlada v eksilu je srečna. Konec vojne je. Svoboda blizu.

Presune nas nenadna vest: Angleži pošiljajo domobrance s svojci nazaj v rdeči »raj«! »Ni mogoče. Ni res! Angleži – takšni gentlemeni! Nikdar bi tega ne storili! Poslati v smrt begunce? To ni mogoče!« Pa so jih. Zavezniki, ki jim zaupamo, so nas izdali! Krek ukrepa. Prepočasi. Prepozno.

Vse poti peljejo v Rim. Tudi iz njega. Pot domov je zaprta. Svet nam bo dom! Z vero v Boga, z zaupanjem v same sebe in z ljubeznijo do domovine odgovarjamo izzivom tujine.

Človek – cerkev – gore

Slika 12. Človek – cerkev – gore

Kanada potrebuje mlade, neporočene, zdrave delavce. Potrjeni smo. Dobimo status DP (displaced person) – »dipi«. Podpišemo pogodbo: za stroške prevoza. Eno leto dela na najnižji stopnji. Vojaška ladja nas izkrca v Halifau. Od tam gremo po volji do zavezanega dela.

Nova domovina dobi delavce: akademsko izobražene kuharice, služkinje, čistilke, kurjače, hlapce, vrtnarje, poklice, ki domačinom niso mar. Eno leto. Po trideset dolarjev mesečno. Pošiljamo pakete v staro domovino, ki nas je zavrgla. Stiska domačih je večja od naše.

Čutimo tujino – mačeho. Govoriš. Imaš naglas. »Odkod si?« Slovenec. »Iz Čehoslovaške?« – Ne. Iz Jugoslavije. »O, z Balkana!« Ne, mi nismo Balkanci, mi smo …

Anglosaksonec gleda skozi tebe kot da te ni. Ponižan si. Molčiš. Ko je preveč, izustiš: »Všeč mi je Kanada, ne pa Kanadčani!« Terrible!

Po prvem letu se nam jezik ugladi. Iščemo možnosti za študij. Težko je. Zlasti za medicince. Ker smo »dipisti«, ne »British Subjects«. Diskriminacija anglosaksonske miselnosti. Enemu se posreči vpisati: poroči domačinko! Ostali iščemo poti drugod.

Pred pet desetletji brezdomci niso socialno zavarovani. Poročena žena ni v službi zaželena. Družina izgubi stanovanje, ko pridejo otroci. Žena težje napreduje, dobiva nižje plače za isto delo.

Pionirji smo v Novem svetu. Politični begunci. Domovina nas je odvrgla. Gotovo smo kaj slabega storili! Ne razumejo nas, nočejo razumeti. Smo »dipisti«. Razlage ne koristijo. Kdor ni preganjenec, bo težko čutil z njim. Judje razumejo. Poznajo trpljenje, podobno našemu. Prilagodili so se. Tudi mi se bomo.

Ni slovenske cerkve. Zgradili jo bomo s svojimi prispevki. Po nedeljskih mašah obiskujemo domove. Izogniti se moramo osamljenosti. Biti sam v tujini je obup. Je konec vrednega življenja. Depresija uničuje. Rešitev iz duševne bede je lahko umor, samomor. Bodrimo se. Pomoč smo dolžni drug drugemu.

Toliko teorije je v nas natrpane. Vzgojeni smo za idealni svet. Tega pa ni. Izgubljamo se v reševanju praktičnih problemov.

Zakoni se sklepajo. Zakonec pričakuje idealno zvezo. Ideali se podirajo. Razočaranja vodijo v odtujitev. »Pričakujte manj!« nas uče. Nobody is perfect! Prilagajamo se. Težko je. Leta tečejo. Spoznavamo same sebe. Razumevamo drug drugega.

Otroci odraščajo. Bodo še govorili po slovensko? Bodo še spoštovali iste vrednote? Ne pričakujemo preveč. Razlike med njihovim in našim nekdanjim okoljem so prevelike. Razumevamo jih. Izkazujemo ljubezen. Želimo vzgojiti dobre in koristne člane človeške družbe.

Pet let bivanja v Novi domovini. Ne podarjajo državljanstva! Pred sodnikom odgovarjamo v angleščini. Pišemo v angleščini. Zgodovina, zemljepis, politični sistem države je del izpita. Zastava Union Jack. Prisegamo kraljici Commonwealtha: God save the Queen.

Končana je doba »dipistov«. Svet se je odprl. Smo enakovredni člani velike države. »A mari usque ad mare«: od Atlantika do Pacifika.

Smo v obljubljeni deželi. Svobodni smo. Poznamo red in mir. Študiramo, delamo, ustvarjamo. Po zmožnostih dosežemo, za čimer stremimo.

Minilo je dvajset let. Zapuščali smo Ljubljano v temi. Vračamo se v svetlobi dneva. Ni več tako, kot je bilo. Tempora mutantur. Mi smo spremenjeni v času. Pozdravi so prisrčni. Smo spet doma? Kje dom je naš? Ne tu, ne tam? Na obeh straneh? Dni lepših polovica že za nami. Otroci so nam tam rojeni. Zdrava pamet prevladuje čustva: nova domovina nam je dom. Slovenija očarljiv raj.

Dežela rojstva nam odpira vrata. Ne na stežaj. Turizem bo napolnil mošnje. Nezaželeni so nasveti iz tujine. Po Titovih zakonih sužnijo ljudi. Ne vse. Elita je izvzeta. Begunce je povozil čas.

Zgodovina se pozablja. Kakšni poboji vrnjencev po vojni? Otroci niso odgovorni za grehe staršev! Sprenevedanje je nova beseda. Pragmatizem se lepše sliši od laži. Na hitro izobraženi direktorji upravljajo pokradeno lastnino. Resnic je več! Inozemstvo naj bo molzna krava. Zanamcem gre plačevanje dolgov. Rdeča knjižica pot do uspeha.

Še dvajset let. Slovenija se otresa južnega jarma. Federacija se krha. Domovina naših dedov zaživi. Tudi mi v tujini. Bog, daj nam spet svobodo! Daj mir v naših dneh! Daj neodvisnost! Bog posluša in usliši.

Nedemokracija spet teži. Nezakonitost se nadaljuje. Elita drži moč. Živio bitka pri Dražgošah! Zdravo prvi maj! Rdeči madež ni izbrisan.

Mlini časa meljejo počasi – pa gotovo.

4.3. Epitaf

Avtor: Stanko Majcen

4.3.1.

Bog moj, kaj nam vse pod zemljo spi,
hčere in sinovi, trpek rod:
kam pogled jim meri, v naše dni,
ali tja, kjer vse je en sam pot?
Križem-kražem, sem in tja
bliskali smo ko bogovi
– zdaj, ko se majejo tla,
kam štrle čeljusti nam, rogovi?
Tu pa spi mladenič tih in plah,
čaka na vstajenje,
z roso je odet, postlan na mah,
misel – nič, samo še koprnenje …

4.4. Vse poti peljejo čez Ljubelj

Avtor: Tine Velikonja

4.4.1.

Spomladi leta 1945 se je konec druge svetovne vojne naglo bližal. Rusi in zahodni zavezniki so se že 19. aprila srečali na Labi, predala se je nemška vojska v Italiji. Zadnje dni pred podpisom brezpogojne vdaje je prostor v srcu Evrope, ki so ga še obvladovali Nemci in njihovi po sili zavezniki, dobil obliko peščene ure, z najožjim delom pri Linzu, širokim komaj 50 kilometrov. Nezasedeni so ostali samo Češka, zahodna Avstrija in severni del Jugoslavije. Samo vprašanje dni je bilo, kje na našem ozemlju se bodo zahodni zavezniki srečali s Titovimi partizani. Obstojala je samo še vzhodna fronta, na zahodni pa je bila pot odprta.

Družina na begunski poti

Slika 13. Družina na begunski poti

Kar se je zares zgodilo, ko zahodni zavezniki niso vkorakali v Ljubljano, je bilo presenečenje samo za protikomunistično stran v državljanski vojni. Na tak razplet je bila slabo pripravljena. Šele 3. maja seje uradno ločila od Nemcev, oklicala na Taboru slovensko vlado, razglasila slovensko državo in preimenovala domobrance v slovensko narodno vojsko. Zadnji teden so prihajale zlovešče vesti o pohodu jugoslovanskih partizanov na Slovenijo. Loška dolina je bila že v njihovih rokah, preboj fronte pri Ilirski Bistrici jim je odprl vrata do Trsta in Ljubljanske kotline. Rdeča armada je preplavila Madžarsko in pri tem tudi naše Pomurje, močne partizanske enote pa so prodirale ob Dravi proti Koroški.

Primorski domobranci so se zadnjega aprila pridružili begunskemu valu, ki je pljusnil z Razdrtega po Vipavski dolini, izsilil prehod čez Sočo pri Gorici in se predal Amerikancem. 4. maja sta se izpraznili Notranjska in severna Dolenjska. Domobranci so se za nekaj dni ustavili na pragu Ljubljane in jo branili.

Vsega ni mogoče zapisati in povedati. Omejili se bomo predvsem na Notranjsko in beg beguncev z njenega področja ter umik njene najpomembnejše domobranske enote. Vinko Udovč, vojak 1. voda 48. čete Rupnikovega bataljona, pripoveduje:

»V drugi polovici aprila smo pri Podhosti ujeli partizanskega oficirja, ki je ob prvem zaslišanju med drugim napovedal, da se bliža ogromna vojska četrte armade, ki je ne bo mogoče ustaviti. Ne glede na svojo usodo nam svetuje, da se čimprej umaknemo. Bil je dovolj prepričljiv in smo mu vsak na pol verjeli, se pa čudili, kje se je vzela taka sila. Saj smo jih že pred meseci izgnali iz Notranjske, še malo, pa jih bomo z Dolenjske in Primorske. Zdaj pa izvemo, da imajo celo tanke.

Čez dan ali dva nas s tovornjaki prepeljejo v Loško dolino. Na cesti med Ložem in Bloško Polico jih čakamo pet dni. Prav do nas se sliši, kako proslavljajo. Druge enote s položajev pri Sv. Ani opazujejo pisane sprevode. Partizani po cesti ne poskušajo, pač pa tipajo proti Cerkniškemu jezeru čez hribovje, kjer prihaja do bližnjih srečanj in manjših spopadov. Plašni so. 2. maja zvečer se vrnemo v Cerknico. Naslednji dan spoznamo, da bo glavni udar s postojske strani. Opoldne zavzame naš bataljon položaje od Skrajnika do Srnjaka nad Rakekom. Proti večeru se sliši vedno močnejše pokanje od Unca proti Rakeku. S partizani se spopadajo posadne čete iz bunkerjev in 7. četa z Rakeka. Naš bataljon pa nič. Ponoči zagledamo žaromete vozil, ki se po vzhodnem robu Cerkniškega polja kot vedno daljša kača približujejo Martinjaku. Opolnoči dajo mene in še dva na mrtvo stražo ob cesti nasproti Telšam. Pri kamnolomu poiščemo kotanjo, eden ostane s strojnico na robu, druga počivata v zavetju. Tam s postojnske strani še vedno streljanje, nekdo užiga s strojnico, da leti visoko čez nas. Tako blizu je, da so lahko naši. Okoli tretje ure nas najde naš kaplar Trobec z opravičilom, da so nas skoraj pozabili, in pove, da odhajamo. V Cerknici smo med zadnjimi. Zapovedan je umik in vsakdo naj vzame s seboj toliko, kolikor more nositi. V temi brcam po izpraznjenem skladišču in zadenem na nekaj trdega v vreči. Dve kilski pločevinki sta. Vržem ju v nahrbtnik. Naložim si še odeje. Noči bodo hladne. Ko pridem na plano na trg pred cerkvijo, sem sam. Urno pospešim po cesti proti Begunjam in dohitim žensko, ki beži z otročkom na rami. Takrat že začutim, da sem si naložil preveč. Dam ji odejo, ki jo hvaležno vzame. V Begunjah nas čaka bataljon. Še vedno prihajajo zamudniki z najbolj oddaljenih položajev. Odrinemo po glavni cesti skozi Rakitno do Podpeči, kjer prenočimo. Naslednji dan gremo nazaj v Borovnico in v hribe do Pokojišča, da vidimo, kako daleč je prišel nasprotnik. 6. maja se vrnemo na Barje k Notranjim Goricam in zasedemo položaje od Ljubljanice proti Drenovemu Griču. 7. maja so že po gričih okrog Podpeči. Iz zvonikov prijaznih cerkvic nas dražijo z rafali iz mitraljezov.«

Skrb

Slika 14. Skrb

Povelje za vojaški umik naj bi izdal že 4. maja general Krener, pravo operativno povelje pa stotnik Drčar šele 7. maja. Umik je bil boljše izpeljan, kot je bil pripravljen. Zasluga gre delno domobranski vojski, delno pa lagodnosti partizanov, ki so se zadovoljili z Ljubljano in šele čez nekaj dni lotili izpraznjene Gorenjske. V obroču se je znašla samo novomeška skupina, ki je štela okrog 2.000 vojakov. Še 4. maja je Novo mesto praznovalo samostojno Slovenijo, ko so vihrale zastave in se je narod pomešal v radostno množico (V. Mirnik, Tabor, 1984, 1–2,1). Poveljnik Stamenkovič se je 6. maja ob treh zjutraj vrnil iz Ljubljane in sklenil, da se zaenkrat ne umakne. Naslednjega dne je bilo že prepozno. Prva kolona je bila zaustavljena pri Višnji gori in morala nazaj. Skušali so se prebiti na Koroško ob Savi in Savinji, pa bili že pred Radečami zaustavljeni. Naprej so šli samo najbolj odločni, večina pa se je vrnila in poskrila.

Čeprav se je polmilijonska partizanska vojska razglašala za pravo armado, ki bo zlahka ugnala in zajela vse sovražno vojaštvo, ki se bo znašlo proti koncu vojne na jugoslovanskem ozemlju, ji to ni uspelo. Armade, korpuse in divizije je imela samo na papirju, enote so bile z izjemo prekomorskih brigad slabo oborožene in izvežbane. Bolj je šlo za horde na hitro oboroženih, polvojaško oblečenih civilistov kot pravih vojakov, bolj usposobljenih za ropanje kot za pravo vojskovanje. Trikrat manj številni nasprotniki so prebili obroče in obšli zasede ter se približali zahodnim zaveznikom.

Kar je zahtevalo umik in beg, je bila Rdeča armada, ki je s Panonske nižine silila v Alpe. Na Koroško se je še dalo, morda zato, ker se je zdel sovjetskemu maršalu Tolbuhinu Dunaj bolj privlačen kot Celovec in ker je Tito obljubljal, da bo to opravil sam. Vse pisarije, kako bi bilo možno na severu bivše Jugoslavije nuditi uspešen odpor, so iluzija. Zdaj po petdesetih letih vidimo ob dogodkih v Bosni, kako se vede zahod, kadar mu ne gre za neposredne koristi. Kakor so brez slabe vesti izročili domobrance partizanom, bi hladnokrvno zaprli zahodno mejo in opazovali, kako komunistične sile obkoljujejo upirajočo vojsko in jo uničujejo.

4.4.2. Ko bodo belčki šli, vas bodo partizani ta bele pobili vse do zadnjega!

Množice civilnih beguncev so veliko breme, slabo prenašajo napore in niso pripravljeni na spremenljive vremenske razmere, običajno imajo s seboj premalo hrane, če so zraven še otroci in starejši, zaostajajo in postajajo lahek plen preganjalcev. Zato ni bila želja domobranskega političnega in vojaškega vodstva, da pelje s seboj tako množico. Ni bilo uradne propagande, ki bi ljudi prepričevala, da je treba bežati. Približno pa se je vedelo, kakšna bo usoda tistih, ki bodo padli v roke partizanov in jih bodo razglasili za sodelavce okupatorja. Civilni begunci so šli na pot prvi, ne da bi vedeli, kakšen je položaj in kam gredo. Kar se je dogajalo z njimi, je bil pravi beg, katerega vrhunec je bila zmeda v ljubeljskem predoru. Iz nekaterih področij so bežali množično, ne samo moški, ampak cele družine, zlasti tiste, ki so imele fante pri domobrancih, bežale so žene domobrancev z majhnimi otroki.

Odločitev za beg se je porodila sama od sebe. Bežali so begunci, ki so se že prej iz strahu pred partizani zatekli v varstvo v večja naselja ali so bili izgnani, in drugi z ozemlja, do katerega partizani prej niso imeli dostopa. Na začetku so računali, da gredo samo do Ljubljane, največ na Gorenjsko. Veliko jih je krenilo na pot peš ali kar z volovsko vprego, saj so upali, da jih bodo nekje za Ljubljano pričakali zavezniki.

Kljub vsemu je bil ta beg ali umik zelo uspešen, saj je večina dosegla zavetje, čeprav samo začasno. Obenem pa je bilo le malo izgub, nekaj deset pobitih civilistov med potjo pri Tržiču in nekaj deset padlih domobrancev, zlasti ob spopadu pri Borovljah.

Ana Obreza, Škrljeva iz Begunj pri Cerknici, pripoveduje:

»Bilo je pozno zvečer 3. maja. Na okno je potrkalo. Bilje Legatov Polde, domobranski telegrafist z Rakeka, ki je bil pogosto pri nas. Povedal je, da je Rakek padel in da moramo bežati. Čeprav nimamo nikogar pri domobrancih, partizani vedo, na čigavi strani smo. Poslušala sem streljanje in se hudovala nanj, kakšna vojska so, da ne gredo na pomoč. Oče je že odšel z drugimi proti Ljubljani. Mama me je silila, naj grem tudi jaz, saj je slišala prejšnji dan sosedo: »Ko bodo belčki šli, vas bodo partizani vse do enega pobili!« Vse je bežalo. Oklevala sem. Ob tretji uri zjutraj sem se končno odločila. Pograbim hlebec kruha in plašč. Grem na konec vasi in poslušam, kam so šli. Končno zaslišim od Selščka klicanje ho-ruk, ho-ruk. Pridem do tistih ljudi. Vidim, da je voz zapeljal v jarek in jim ga še vedno ni uspelo potisniti ven. V Župenem se mi pridružita še Rotovi, ki sta tudi oklevali. V Rakitno smo prišle do jutranje maše, bil je prvi petek.«

Verbičeva iz vasi Pako pri Borovnici pripoveduje:

»Moralo je biti 3. maja, ko se je spustila s hribov večja domobranska enota, vzela naš voz in konja in nadaljevala pot proti Ljubljani. Obljubili so, da bodo izposojeno vrnili. Ko so že izginili izpred oči, je prihitela sosedova Mici, Marija Zvonec, stara šestnajst let kot jaz, z alarmantno novico: »Sestre domobrancev bodo pobili!« Da s tem grozijo tudi domači terenci. Treba je bežati, dokler se zmešnjava ne uredi. Oklevala sem. Brata Karel in Ivan sta bila v Rupnikovem bataljonu in potrebovala bi njun nasvet. Oče je bil tisti, ki je odločil: »Prav, s konji boš šla in ju pripeljala domov.« Hitro sva se pripravili na pot, se pod noč usedli na kolesa in se odpeljali proti Ljubljani. Skupino z našim vozom sva ujeli že pri Notranjih Goricah, odložili nanj svojo prtljago, pustili kolesi pri najbližji hiši in naprej na negotovo pot.«

Lovšinova družina iz Prigorice se je tudi odločila za beg. Vida pripoveduje:

»Nikogar nismo imeli pri domobrancih, pa smo se partizanov vseeno bali. Naša hiša je blizu gozda in so nas zato pogosto obiskovali. Vedeli so, da smo bolj krščanski in so samo jemali. Za nas niso imeli prijazne besede. Morda je bila sestra Dana tista, ki nas je pregovorila. Oče in mama sta se v Ljubljani premislila in se vrnila domov. Medve pa sva šle naprej s skupino, v kateri je bilo še sedem deklet z ribniškega konca.«

Za nekatere je bila odločitev, da se vrnejo, usodna. Marinka Urbič z Grahovega pripoveduje:

»Bežali smo vsi, oče, mama in medve, šestnajstletna Milena in jaz, stara devet let. Ženske smo bile priče poboja v Grahovem 24. novembra 1943, ko so našega 74-letnega starega očeta obstrelili in pahnili v ogenj in nismo pozabile, kako hitro postanejo nevarni. V Ljubljani smo se premislile. Samo oče je šel naprej, me pa smo se vrnile domov. Čez mesec dni zvečer so prišli v temi zakrinkani moški, verjetno domačini, in mamo in Mileno odpeljali. Še danes slišim sestrino jokanje … «

4.4.3. Na koroško gremo!

Civilni begunci so se ustavili v okolici Ljubljane za dan, dva in nadaljevali z begom. Precej se jih je peljalo z vlakom do Kranja, zadnji 8. maja popoldne. Bežali so brez vojaškega varstva, niso imeli niti vojaške predhodnice, ki bi jim utirala pot ali jih vodila. Domobranci so šli za njimi šele čez tri dni. Večja reka civilnih in nato vojaških beguncev se je pomikala proti Kranju po glavni cesti, manjši del, predvsem domobranska vojska pa vzporedno mimo Mengša ali Smlednika, severno od Kranja in mimo Golnika. Tokova sta se združila v Križah in zastala, saj se je struga skozi Tržič prehudo zožila.

V soboto, 5. maja, se je odpeljal proti Gorenjski v manjši avtomobilski koloni tudi general Rupnik in skoraj nemoteno dospel čez Podkoren na Koroško (S. Kociper, Tabor, 1980, 1). Tudi člani začasne vlade in škof Rožman s svojimi, ki so potovali v skupinah, so se rešili. Fanči Bonač jih nima v lepem spominu:

Zastoj v Tržiču

Slika 15. Zastoj v Tržiču

»Zjutraj, 5. maja, smo šle iz Ljubljane in čisto same do večera dosegle Tržič, kjer smo prespale v tovarni čevljev. Tam je bilo že precej beguncev, tudi skupina boljših ljudi. Izvedele smo, da so vlada. Drugega dne smo šli skupaj do Sv. Ane, skozi predor in navzdol. Tam čisto spodaj ob potoku in nekem mlinu so nas zbrali in rekli: »Zdaj pa pojdite vi kamor hočete, vsak na svojo roko. Z vami ne bomo več hodili. Znajdite se, kakor veste in znate.« Šli so s ceste na desno in se izgubili v hribu. Razumeli smo jih, da so nekje blizu partizani. V strahu, da nas ti ne bi pobili, smo se odločili, da gremo nazaj. Ponovno smo se povzpeli na Ljubelj in prehodili temačni predor. Bila je nepopisna gneča. Na eni strani so ropotali težki tanki, tigri, na drugi vračajoči se vozovi z begunci, mi pešci po sredi. Spustili smo se do Sv. Ane, današnjega Podljubelja. Šele čez dan ali dva so z doline prišli domobranci, med njimi tudi brata.«

Škrljeva:

»Pridružile smo se komori Rupnikovega bataljona. Že pred Šentvidom je lastnik ene od konjskih vpreg izginil. Konje je prevzel domobranec iz Rovt, prijeten fant, leto ali dve starejši od mene, Franc Jereb, jaz pa sem mu pomagala. Za konja je skrbel, kot bi bila njegova. Kadar je šel iskat krmo, sem jaz popazila nanju. Napredovali smo samo ponoči, podnevi pa počivali v gozdu ob cesti. Dobro se še spominjam velikega gradu in žab v Smledniku. Bile so tako glasne, da se ni dalo spati in so šli nadnje s palicami.

V Tržiču smo opazili gnečo pred tovarno in videli, da nosijo čevlje. Prevzela sem konje, fant pa se je kmalu vrnil s čevlji tudi zame.

Našla sem očeta in druga dekleta od nas in sem šla z njimi.

Tam pred predorom je čakal lep voz z ograjo in močnimi konji. Izvedeli smo, da so od škofije. Lahko bi šla skozi z vojsko, češ da vodim živali, pa sem šla raje z našimi čez prelaz.«

Šivičeva nadaljuje:

»Blizu Dobrove smo čakali tako dolgo, da smo prišli v Tržič med zadnjimi. Nekje iz mesta naprej po klancu smo obstali. Nasproti je prihitela domobranska patrola. Zvedeli smo, da je pot proti prelazu zaprta, ker so Nemci postavili počez čez cesto tank. Tisti, ki more, naj pusti vozove in hitro naprej. Nama ni bilo treba dvakrat reči. Bili sva neprevidni in sva pustili vso prtljago na vozu. Nikdar več je nisva videli. Kasneje sva izvedeli, da je naš voz ob napadu na rep begunske kolone zadela granata in ubila oba konja.«

Moja zgodba:

»Še danes dobro ne vem, zakaj sem 5. maja komaj šestnajstleten z leto mlajšim bratom Marijanom – Janetom zlezel v čudne cunje, ki naj bi bile vojaška uniforma, in se znašel v šoli ob Vodnikovi cesti, kjer je bila razmeščena domobranska dopolnilna četa. Morda smo se dogovorili kar sošolci, saj so bili z nama še štirje iz našega razreda: Basajev Aljoša, Franc Hočevar, Lojze Lesar in Jože Podržaj. Vse tri dni smo bili v vojašnici in nismo videli in ne vedeli, kaj se dogaja zunaj. Po naši cesti ni bilo posebnega prometa. Civilni begunci so se središču mesta izognili in ga obšli po obrobju. Nihče od oficirjev nam ni razložil, kakšen je položaj, čutilo pa se je, da bomo šli kmalu na pot.

V torek, 8. maja popoldne, sva dobila z bratom dovoljenje, da se greva domov poslovit. Tramvaj ni vozil. Mesto je bilo prazno, nekaj ljudi samo na Ajdovščini. Nisva čutila, da sva zanje nenavaden pojav, šibka fantiča s puškama skoraj do tal in v pisanih uniformah. Z gradu so doneli topovi. V Šempetru so bili doma vsi, ki so ostali, oče, mama in mlajši sestri. Nekaj sva pojedla in popila. Oče je bil resen in molčeč. Odločil se je, da ostane. Mama nama je stregla s tistim, kar je imela, in razlagala, kdo vse je že odšel, in da so naša dekleta gotovo že na varnem. Ko sva se poslavljala, nisva čutila, da je oče v nevarnosti. Ko naju je za slovo poljubil, česar nisva bila vajena, sem začuden opazil, da ima solzne oči. Vzela sva kolesi in se odpeljala nazaj.

Na pot smo šli zvečer, ko se je že mračilo. Na priključku Vodnikove ceste na Celovško smo čakali skoraj dve uri. Prednost smo morali dati motorizirani nemški koloni, ki je ni hotelo biti konca. Pripeljala je s črnuške strani, morda s Štajerskega, in zavijala na Gorenjsko. Dolga je bila nekaj kilometrov. Mimo Šentvida smo šli šele opolnoči. Umikala se je glavnina domobranske vojske, urejeno, tiho, peš, vmes komore s konjsko vprego. Nasproti so še vozili redki avtomobili. Na dolgih ravnih odsekih so nam njihovi žarometi slepili oči. Gledal sem tisto daljavo, ki nas še čaka, in hodil, hodil brez misli v glavi. Ob štirih zjutraj se je skupina, v kateri je bila naša četa, ustavila pred Kranjem pri gostilni nad klancem. Polegli smo, kjer je kdo mogel. Nekaj nas je poiskalo ležišče na deskah, ki so bile zložene na dvorišču. Nisem bil vajen takega napora in sem v hipu zaspal. Zjutraj me je ogrelo sonce, ki je bilo že visoko na nebu. Nočna mora je bila za nami. Ogledovali smo si okolico, občudovali zasnežene Kamniške planine, ki smo jih po petih letih videli spet od blizu. Zlasti mogočen se mi je zdel Storžič. Pretegovali smo si ude. Po strmi stezi smo se spuščali do Save in si močili obraz.

Nadaljevali smo šele ob drugi uri popoldne, navzdol in po mostu čez Savo. Betonski oboki in živa skala na Jelenovem klancu so me spomnili na našo pot na Brezje pred vojno. Na Zlatem polju so gorele barake in vojaška vozila. Brez naglice smo v strnjeni koloni prešli vasi med Naklom in Križami. Padal je že mrak, ko smo se počasi izvijali skozi Tržič. Že na prvem klancu za mestom smo videli muko vpreženih živali, ki so bile prešibke za strmi breg in prehudo breme. Ljudje ob straneh so pomagali potiskati vozove. Ustavili smo se na travnikih pri Sv. Ani, današnjem Podljubelju. Tam sem presenečen naletel na sestre Zino, Zoro in Ančko. Z vlakom so se odpeljale že v soboto, 5. maja.

Povedale so svojo zgodbo:

»Oče nas je poslal na pot. Izvedel je za odhod s kolodvora ob štirih popoldne, ki bo organiziran. Zdi se, da smo bile za dan prepozne, kajti tam ni bilo nobenega vodstva ali znancev, samo razsuta množica. Na srečo je bilo na vlaku dovolj prostora. Stisnile smo se v kot pri oknu in se z drugimi nismo pogovarjale. V Podnartu je bilo vožnje konec. Razlagali so, da je proga razrušena, morda tudi most. Ker se je že znočilo, smo ostali na kolodvoru in tam prespali. Zjutraj so ljudje še kar sedeli in čakali, me pa naprej. Same smo šle po cesti do Otoč. Začele smo se vzpenjati v brezjanski klanec, ko srečamo skupino gorenjskih domobrancev. Eden od njih je bil Ljubljančan in nas je prepoznal. Ko smo povedale, da smo namenjene na Jesenice, se je zasmejal naši preprostosti. Da so tam že partizani in da moramo z njimi. Prišle smo v Kovor, tam ostale tri dni, zdaj smo pa tu.«

4.4.4. V Stično!

Od ranjencev se je rešil del novomeških. Na vlaku so bili pomešani z nemškimi in so jih partizani v Mariboru spustili naprej. Za vlake z ranjenci iz Ljubljane je zmeda v številu in datumih. Zdi se, da je glavni transport odpeljal v ponedeljek, 7. maja, opoldne. Spomini, ki jih je objavil Ivan Kralj (I. Kralj, Tabor 1991, 7–8, 157–164), se s tem ne ujemajo. Njegov vlak je odpeljal v nedeljo, 6. maja, s seboj niso imeli zdravnikov, pripeljali so se do postaje v Lescah, in to šele 11. maja; tam so našli zavetje v šoli. Vse kaže, da jih je glavni transport, v katerem so bili tudi nemški ranjenci in vsi zdravniki, prehitel 8. maja pri Podnartu.

Tole je doživel Jože P. z Rakeka:

»V začetku leta 1944 sem bil ranjen v glavo, prsni koš in desno koleno. Rane so se gnojile in ves čas sem ležal v vojaški bolnišnici ob Zaloški cesti. Tega dne se je zjutraj ustavila kompozicija najmanj 10 tovornih vagonov ob naših poslopjih kar na odprti progi. Večina ranjencev se je sama namestila po vagonih. Huje ranjenim so pripravili ležišča in nas položili enega poleg drugega. V sprednjem delu vlaka so bili nemški ranjenci, v zadnji polovici pa domobranci s civilisti, med njimi tudi dr. Meršol z družino. Spremljali so nas naši zdravniki, med njimi glavni zdravnik dr. Jung, pa dr. Pirc, dr. Končan, zdi se mi, da tudi dr. Janež, bolničarji in medicinske sestre, pomagala pa so tudi neka dekleta.

Vetrinjsko polje – Skupina z Ježice

Slika 16. Vetrinjsko polje – Skupina z Ježice

Opoldne je vlak potegnil. Nikamor se mu ni mudilo. Ker so bila vrata odprta, sem lahko opazoval nepoznane kraje. Ne vem, kje in kako smo se vozili ponoči. Ko se je zdanilo, smo stali na postaji v Otočah.

Zaslišimo govorjenje, da so partizani že na Jesenicah. V vagon se povzpne dr. Meršol in nam sporoči,, da so vest preverili in je resnična. Vsi, ki lahko hodijo, naj zapustijo vlak in se napotijo proti Tržiču. Odide jih več kot polovica, z njimi tudi vsi zdravniki. Ostanejo bolničarji in medicinske sestre. Kot navadnim uslužbencem se jim ne more nič zgoditi. Tudi kurat pater Janez Jenko nas ne zapusti. Svojo junaško odločitev bo plačal z življenjem.

Peljemo se naprej, prevozimo most čez Savo in v klanec. Malo pred predorom vlak omaga. V nizkem letu nas preletavajo letala, videti so partizanska. Ne zaupamo velikim rdečim križem na strehi in v paniki zapuščamo vagone. Nekako zlezem ven in se zavalim po nasipu. Lokomotivo odklopijo in jo umaknejo v predor. Letala izginejo. Ne morem v breg in nemočno čakam. Bolničarji me poberejo in odnesejo v vagon. Vlak potegne in naprej do Jesenic. Ustavimo se in čakamo. Skozi vrata zagledamo vojake z rdečimi zvezdami na kapah. Čez četrt ure vstopijo. Hercegovci so, zahtevajo ure in denar. Po nekaj urah nas odklopijo od sprednje polovice, kjer so Nemci. Ne vem, kaj so napravili z njimi.

Nam priključijo drugo lokomotivo in nazaj, a na bohinjsko progo. Ustavimo se na Blejski Dobravi. Vagone zapeljejo na stranski tir. Sami Slovenci smo, približno 50 težkih ranjencev in 10 civilistov. Zabičajo nam, da ne smemo nikamor. Če bo samo eden ušel, bodo vse pobili. Prvi dan smo sami. Ženske se znajdejo, naberejo moko in drugo pri domačinih in v neki hiši nam vsak dan spečejo kruh in skuhajo enolončnico. Naslednji dan dobimo stražo, po enega partizana na vsaki strani

kompozicije. Zaudarjamo, ker gnijemo pri živem telesu, saj nimajo s čim previjati naših ran. Bolničarji nas vsak dan potrpežljivo prenašajo na zelenico ob progi, zvečer pa nazaj. Hrane je dovolj, domačini prijazni. Pater Jenko nas tolaži in nam vliva korajžo. Ena od medicinskih sester se napoti na Jesenice v bolnišnico in vrne otovorjena z vsem, kar potrebujemo za naše rane.

Čez pet ali šest dni pripelje lokomotiva in nazaj do Škofje Loke. Preložijo nas na tovornjake in spet smo na začetku, v vojaški bolnišnici v Ljubljani. Spravijo nas v nizke barake na dvorišču. Ogledovat nas hodijo partizani kot neko čudo, njihovi preteči pogledi ne obetajo nič drugega. Osebje je prizadevno. Hrane dobivamo dovolj, skrbijo tudi za naše rane. Po nekaj dneh nas zmečejo v tovornjake in v Šentvid. Najprej smo v sobah skupaj s civilisti, potem nas ločijo. Moralo je biti zadnje majske dni. Popoldne nas kličejo po sobah. V naši smo od ranjencev samo trije, ostalo pa Jeseničani, ki se držijo zase. Vsi trije smo težki invalidi, ležimo za zasilno steno in se le počasi dvigamo. Ko se privlečemo do vrat, so že zaklenjena. Udarjamo po njih. Prikaže se stražar. Da so nas klicali in moramo ven. S puškinim kopitom me mahne po rami, da se zvrnem po tleh. Vrata se zaprejo. Zlezem k oknu, skozi katerega se vidi hodnik nadstropje više. Z zavistjo opazujem naše, kako srečni odhajajo, čeprav na berglah in ob pomoči drugih. Zagledajo me in mi s prsti črkujejo, kam gredo: »STIČNA!«

Stane Štrbenk je bil na oklopnem vlaku, ki je v sredo, 9. maja dopoldne, ko so Ljubljano že zasedli partizani, peljal mimo po nemški progi.

»Zjutraj smo še hoteli po hrano v Domžale. Tam na postaji polno partizanov, ki nam vzklikajo. Mi kar naprej, obrnemo, kakor hitro se je dalo, verjetno v Jaršah, in nazaj do Šentvida. Tam priklopimo kompozicijo tovornih vagonov, v katerih so tudi ranjenci. Nismo obveščeni, da je pred Jesenicami pot zaprta. Odpeljemo se mimo Kranja in obstanemo pri Otočah. Prvi poskačejo ven Nemci, potem še mi. Vse ranjence, kolikor jih je, pustimo v vagonih.«

4.4.5. Ljubelj

Vsi, ki so zapustili ljubljansko območje, Dolomite in Gorenjsko po 7. maju, so do 11. obtičali pred Dravo, predvsem na gorski makadamski cesti čez Ljubelj. Računamo, da je bilo civilnih beguncev 7.000 s 1.000 vpregami, pretežno konjskimi, 12.000 domobrancev in največ 15.000 drugih vojakov (Nemci, četniki) s še najmanj 1.000 motornimi ali vprežnimi vozili. Delno so se razlili po okolnih livadah in gozdovih. Kljub temu se je cesta vedno bolj polnila in se strnila v 30-kilometrsko kolono od Križ do Borovelj.

Za ugotavljanje datumov, kdaj se je kaj zgodilo, služi kot orientacija požig taborišča na Ljubelju. Ni znano, kdo je zažgal barake, komaj verjetno, da so bili to begunci. Zjutraj 10. maja so bile še nepoškodovane, zgorele naj bi zvečer in ponoči med 10. in 11. majem. Civilne begunce so šele tisti večer pustili čez prelaz. Opazovali so mogočni požar, ki je osvetljeval okolne gore.

Nepojasnjen je ostal samomor majorja Lehmana, komandanta dolomitske skupine domobrancev, pred ljubeljskim predorom. Ob vhodu je prišlo tudi do spora med Nemci, ki so popolnoma zaprli pot skozi predor. Verjetno je bilo šele 11. maja, ko je nevarni položaj na svoj način razrešila skupina četnikov. Njihov poveljnik je brez pregovarjanja kljub pripravljenim mitraljezom nemških straž ustrelil nemškega oficirja in zapora se je sesula.

Nemci so torej brezobzirno izsiljevali prednost, in čeprav sta se obe vojski umikali skupaj, ni bilo med njima sodelovanja in ubranosti. Malo verjetno je, da ob vsej radiotelegrafski opremi niso vedeli, kakšen je položaj, vseeno pa o tem niso obveščali ostalih. Tako domobransko vodstvo s Krenerjem vred, ki se je 9. maja ustavilo pri Sv. Ani, ni vedelo, da je prehod čez Dravo na Koroškem zaprt. Kmeta, ki jih je o tem obvestil, so razglasili za provokatorja in ga zadržali. Šele ko so se pokazali begunci, ki so se vrnili skozi predor, so mu verjeli.

Nemci so silili naprej, prehiteli domobransko vojsko, vendar tudi obtičali pred Borovljami in se že začeli predajati.

Moja zgodba:

»10. maja zjutraj so našo enoto kot prvo z vso naglico pognali po travnikih navzgor, morda zato, ker smo nosili s seboj vse, od orožja do hrane, in se nam ni bilo treba zanašati na komoro. Ta je ostala daleč zadaj. Spominjam se nepoškodovanih barak in stopnic med njimi. Nisem vedel, da smo v ujetniškem taborišču. Ustavili smo se pri predoru, za katerega prej nismo vedeli. Pri vhodu Nemci, ki nas ne pustijo skozi. Prednost dajejo koloni svojih vozil. Naši oficirji se z njimi pregovarjajo, pa ne pomaga nič. Posedemo se po nasipu. Nemški oficir se nam približa, ker je opazil posebno puško pri enem od naših, in mu začne groziti, pri tem pa kriči »kaput, kaput«. Približno vemo, da je ta beseda povezana s smrtjo, ne vemo pa, kaj hoče od nas. Postaja nasilen, našega hoče odpeljati. Najraje bi ga kar ustrelil pred nami. Počasi se nam posveti, da trdi, da imaš tako puško samo, če si ubil nemškega vojaka.

Domobranci na Vetrinjskem polju

Slika 17. Domobranci na Vetrinjskem polju

Opoldne povelje, da gremo naprej. Postrojimo se in s puškami, pripravljenimi na strel, odkorakamo v predor. Nemci samo debelo gledajo. Znajdemo se v temi. Navadimo se in pomagajo nam luči na motornih vozilih, ki nas prehitevajo. Zaletavamo se v vozove, mimo katerih hitimo, kapljajoča voda s stropa nas moči, kot bi bili pod prho, čofotamo po lužah. V pol ure smo zunaj. Pozdravijo nas sonce in zasneženi vršaci nad Zelenico. Spet čakamo, stikamo naokrog in v baraki odkrijemo vreče kakava.«

4.4.6. Borovlje in dravski most

Datumi so pomešani, zdi se, da so partizani zasedli mostove čez Dravo pri Borovljah šele 8. maja in ju morali prepustiti domobrancem čez dva dni, 10. maja. Bil je četrtek in vnebohod, ko je Rupnikov bataljon ob pomoči ognja iz nemških topov v dobri uri razpršil partizansko zaporo. Pa še za ta dogodek zgodovinarji trdijo (F. Strle: Zadnji finale na Koroškem, S. Kos: Stalinistična revolucija na Slovenskem), da je bil dan kasneje.

Vinko Udovč pripoveduje:

»S položajev se neopazno umaknemo zvečer, 8. maja, takoj ko se stemni. Hodimo v bojni koloni eden za drugim vzporedno z Ljubljanico. Na drugi strani reke spi Črna vas. Znajdemo se na Tržaški cesti na Viču. Nato skozi Ljubljano, Kleče, Tacen, Smlednik do Vokla. Popoldne naprej, hodimo zlagoma vso noč, Šenčur, Golnik, in ob zori zagledamo Tržič. Prebijamo se skozi reko beguncev, mimo voz, tankov. Kmalu nas nizko preletijo angleška letala. Skočim v zavetje, pa se mi smejejo. Vojne je konec! Čakamo samo na povratek naših odposlancev, ki so šli k Angležem na Koroško. Okrog desete ure izvemo, da so se vrnili, novice pa niso najboljše. Prišli so do Angležev, pri njih pa videli oborožene partizane. Hitimo v breg, tanki omagujejo, ker jim zmanjkuje bencina, breme, ki ga nosimo, je težko kot cent, konje muči predvsem žeja. Pri cerkvi ženska s skledo vina, v katero namaka kose kruha in nam ga ponuja. Kako nam tekne! Pri vhodu v predor na vsaki strani Nemci v popolni bojni opremi s puškami, uperjenimi na strel. Ne zmenimo se zanje in v temo. Primemo se z rokami, kot smo navajeni od prej, kadar smo šli ponoči skozi gozd. V pol ure smo na izhodu. Na poti navzdol zagledam novega komandanta, generala, kako stoji čisto sam ob cesti in zre v vodo. Nas kot da ne opazi. Še ne pridemo čisto do tal, ravno se svet odpira, ko nas komandir našega voda pokliče gor med smreke in polglasno pove, da so nas prestregli in zaprli pot in da bomo napadli. Ne gre mi v glavo, kako so to napravili.

S pridušenim glasom razlaga, kaj je naša naloga. Partizani niso daleč. Tisto spredaj so Borovlje. Naš vod bo napadel po desnem krilu ob Boroveljščici. Vasi so drugačne kot naše. Vrtove imajo ograjene z žično ograjo in se ne bo dalo med hišami. Treba bo kar po cesti čimbolj naravnost. Preleteti moramo naselje, razbiti zasede in se vkopati na drugi strani proti Dravi. Samo naprej, kdor bo obležal, bo obležal. Zanj bodo poskrbele zaledne enote.

Spustimo se s ceste pred Podljubeljem po strmini globoko v grapo, čez vodico na desni breg in na cesto. Zdaj pa zares. Spredaj nas šest v angleških uniformah in s titovkami na glavi, drugi nam sledijo. Hodimo neslišno v razmiku 10 metrov v dveh vrstah po jarku na vsaki strani ceste. Še pred prvimi hišami užgejo po nas z vsemi sredstvi. Podnarednik Tone Tiselj obleži. Spregledali so nas. Stečemo in streljamo z vsem, kar nosimo s seboj. Razbijemo zasedo, pretečemo železniško progo, tam nekaj manjših zased. Smo že v središču, streljamo na vse, kar se pokaže. Nekateri se od presenečenja sploh ne branijo, ker nas v prvem hipu ne prepoznajo. Še vedno nas je pet v angleških uniformah. Smo že na zelenici zunaj naselja. Pošljemo raketo v zrak, da smo na cilju in kje je naš položaj. Zdaj napada naš bataljon … «

Jože Podržaj, enotedenski domobranec Dopolnilne čete iz Dravelj:

»Popoldne smo se spustili v dolino. Spominjam se Malega Ljubelja. Na njegovih vijugah smo že od daleč videli zbito in nepretrgano kolono domobrancev, ki se je počasi vzpenjala v popoldanskem soncu. Vsi smo bili sivi in prašni, zlasti po oznojenih licih.

Vsa vojska je obstala pred Borovljami pri Podljubelju. Spet je bila naša četa, približno 60 vojakov, med prvimi, ki je šla naprej, čeprav najbolj neizkušena in slabo oborožena. Za ovinkom nas je na cesti pričakala skupina 50 nemških policistov. Obkolili so nas in videti je bilo, da nas hočejo pod stražo peljati partizanom, da bi se tako odkupili. Postajalo je vroče, pripravljali smo že puške, ko je prikorakala večja domobranska enota. Prepoznal sem jih, bili so domobranci Rupnikovega bataljona. Pomaknili smo se nad cesto, nemški policisti so se napravili neumne in se, kot da se ni nič zgodilo, izgubili po cesti naprej. Major Vuk je vprašal po poveljniku. Stekel sem ponj.

Bataljon je obstal. Nekaj so se še dogovarjali in gledali v karte. Takrat je z ljubeljske strani pripeljala kolona tovornjakov. Zadaj so imeli pripete protiletalske topove – flake na kolesih. Major jih zaustavi. Sledi glasno in ostro pregovarjanje. Nemci končno odklopijo topove, jih utrdijo na cesti in usmerijo proti dolini. Štirje so. Naša četa se pomakne pod cesto. Bataljon odkoraka po bregu v dolino.

Polegli smo po rastju redkega gozda na pobočju, da se je lepo videlo ravnino, prepredeno z živimi mejami. Sredi naselje, za katero smo vedeli, da so Borovlje, nekaj kilometrov naprej pa strmi breg nad Dravo. Vse to imajo v rokah partizani in od tod jih bo treba pregnati. Ob 17. uri se je začelo. Najprej kot prasketanje lahkega orožja. Vojakov ni bilo videti, le svetlobne rakete so oznanjale, do kod so prodrli. Štirje topovi za nami so začeli streljati. Svetleči prameni ognja so tolkli po na videz opuščeni pokrajini. Ogenj so usmerjali po signalih svetlečih raket.

Ležimo in opazujemo. Po bregu priteče vojak, verjetno kurir: »Bežijo kot zajci!« In res se raketni signali hitro pomikajo proti Borovljam, pred njimi pa ognjeni curki iz topov. Zagori največja stavba, šola ali kaj pri cerkvi, pa še nekaj okoliških hiš. V slabi uri vse potihne, končno se zmrači in pade tema, ki jo osvetljujejo goreče Borovlje in zvezde na nebu.

Ponoči odkorakamo po pobočju na ravnico, kjer se razporedimo, naša četa skoraj ob Dravi. Zaspani smo in nam je straža odveč. Zjutraj se nam prikaže Koroška v majskem razcvetu. Ugotavljamo, katere hribe vidimo, in uganemo, da je gora čisto na zahodu Dobrač, proti jugu na levi Obir in v daljavi na vzhodu Peca. Jane in Mehletov Tine se odpravita v trg. Vrneta se s koluti filmov, s katerimi ne vesta kaj početi, in jih zažgemo. Pripovedujeta o posledicah spopada, o mrtvih partizanih, ležečih vsepovsod.

Naslednjega dne, 12. maja okrog 13. ure, povelje za odhod. Poljske poti in ceste se pri Kožentavri zlivajo v eno. Z vseh strani se zgrinjajo kolone domobrancev. Večina nosi avtomatsko orožje in mi kar ne spadamo zraven. Pozdravljamo se in si kličemo. Z mostu občudujemo naraslo reko. Počasi se pomikamo naprej po klancu proti Humperškemu gradu. Na vrhu presenečenje. Zagledamo kupe orožja in poslušamo povelje, da moramo odvreči tudi svoje. Ubogamo z odporom. Tiho smo, vsa moč nas je zapustila. Čeprav smo lažji, so noge težke, da jih komaj premikamo.«

4.4.7. Na začelju

Nekaj tega, kar se je dogajalo na repu kolone, bomo izvedeli iz pripovedovanja Jožeta Komovca:

»Gorenjski domobranci smo bili zadnji, ki smo se umikali za kolono beguncev, tako da smo bili nekakšna zaščita. Iz Mekinj pri Kamniku smo jo odnesli takorekoč v zadnjem trenutku, v sredo 9. maja pozno popoldne. Ko smo zapuščali Kamnik, je v vseh cerkvah zvonilo in pritrkavalo. Mesto je bilo pusto in prazno. Nikjer žive duše. Toliko zastav kot takrat še do danes nisem videl. Rdečo zvezdo sem opazil samo na eni. Ob železniški progi so nas pozdravili partizanski mitraljezi. Hudega ni bilo nič, saj smo imeli samo enega lažje ranjenega. Niso šli za nami, saj smo jim takoj odgovorili. Bilo nas je okoli 30, sami mladi fantje v starosti od 16 do 22 let. Naš komandir je imel šele 20 let.

Šli smo proti Mostam po prazni cesti in naprej proti Brniku. Še vedno smo bili sami, le tu in tam nas je prehitel kakšen nemški tovornjak. Strašansko se jim je mudilo. Mi pa čez Šenčur proti Predosljam, kjer smo prespali ob cesti na nekem vrtu.

Četrtek, 10. maja. Zjutraj nas prebudi močno streljanje v okolici Kranja. Gremo naprej proti Brdu, Kokrici, Naklemu in Dupljam. Pred Križami dohitimo srbske vojake, ki počivajo ob cesti. V Križah množica ljudi, zlasti civilistov. Po vseh vrtovih in poljih do Pristave sami begunci. Med njimi končno najdem svojo družino, očeta, mater in vseh šest bratov in sester. Najmlajši ima dve leti. Moram nazaj k enoti. Počasi se zmrači, mi pa še kar tam. Množica se ne premakne nikamor, kot da je že na cilju. Noč je mirna, vlada stroga tišina, čeprav nas je kot listja in trave.

Petek, 11. maja. Zjutraj še nič ne kaže, da bomo odrinili. Sonce sije toplo in smo veseli, da nam je vsaj vreme naklonjeno, obenem pa utrujeni, žalostni in zaskrbljeni, ker ne vemo, kaj bo z nami. Okrog 12. ure kosilo. Polja in vrtovi med Križami in Pristavo se začenjajo prazniti. Ostalo je nekaj civilistov in mi, ki nas je okrog sto. Kar naenkrat streljanje s hriba na vzhodni strani. Nekaj civilistov je ranjenih, mrtvih nisem videl. Vojaki se zapodimo v hrib. Poraščen je z gostim grmovjem in partizanov ni videti. Kljub temu poka kot za stavo. Eni in drugi streljamo kar na slepo. Smo na pobočju vzporedno s križko cerkvijo in se počasi umikamo proti Pristavi. V tem času so se tudi civilisti porazgubili s tega področja. Ostalo je veliko voz hrane in različnega blaga. Tudi mi smo pustili tam vse razen orožja. Zagledava domačine, kako nosijo domov robo z naših vozov, ki so ostali tam. Nekateri so si morali dobro opomoči na naš račun. Čeprav okrog letijo krogle, jih to prav nič ne moti. S fantom iz Kamnika se pomakneva malo niže po hribu, da bi videla, kaj se dogaja na cesti. Prazna je. Domobranci so bolj visoko na hribu. Streljanje utihne, najbrž jo naši ubirajo kar po hribu proti Lomu. Ostala sva sama in odkorakava do Tržiča. Umakniti so se morali tudi partizani, saj naju nihče ne vznemirja.

Tržič je prazen. Na hišo v bližini pade mina. Po nama se usujejo drobci opeke. Skočiva v bližnjo vežo. Tam ljudje, ki naju začudeno gledajo. Domačini so in prav nič nama niso všeč. Kar v teku jo pobereva iz mesta. Začne se mračiti. Čez nekaj kilometrov dohitiva našo žalostno kolono.

Slišimo regljanje strojnic za nami. Tako vsaj približno vemo, kako daleč so partizani. Tisto noč preživimo kar na cesti in za njo. Vso noč je slišati streljanje. Med množico je nekaj nemških tankov, ki tolčejo proti Tržiču. Otroci in ženske jočejo in vprašujejo, če je zadaj še kaj domobrancev. Če bi jim priznala, da sva zadnja, bi zavladala panika. Iščem naše, pa jih ne najdem. Ljudje hodijo v koloni in se mučijo z majhnimi otroki, brez hrane in v stalni nevarnosti. Ponoči se izgubi še prijatelj in od takrat ga nisem več videl. Žalostni sprevod se le s težavo premika naprej. Streljanje za nami se oddaljuje.

Sobota, 12. maja. Zjutraj na dobri polovici poti med Tržičem in Ljubeljem zagledam za cesto večjo skupino vojakov. Dolenjci so in nekaj nemških tankov. Nemški oficir vpije, naj se razdelimo. Pomešam se med skupino, ki gre na levo, približno sto dolenjskih domobrancev in jaz kot edini Gorenjec. Moja uniforma je drugačna kot njihova. Ne vprašajo me, odkod sem, jaz pa tudi njih ne. Skupaj lezemo više in više v breg. V želodcu se mi začenja vedno huje oglašati lakota, saj je minil že dober dan, odkar sem zaužil zadnjo hrano. Tudi svojih novih prijateljev ne vidim, da bi kaj jedli. Vsi smo strašansko izmučeni. Nameravamo kar čez hrib na Koroško. Tako se znajdemo na vrhu Zelenice nad samimi prepadi. Spodaj desno pred predorom je videti nekaj ljudi. Komandir ukaže skupini domobrancev, naj gredo z daljnogledi pogledat, kdo so. Čez kakšno uro se vrnejo in povedo, da so Nemci. Odpravimo se dol in se jim priključimo. Imeli so nekaj tankov in topov. Pomaknejo se v predor, nas pa ne puste noter. Vpijejo, da je vse zaminirano. Ostanemo zunaj in odkorakamo po stari cesti v hrib čez prelaz. V dolini poje partizanska strojnica. Utrujeni smo in lačni, pa vseeno veseli, da se nam ni nič zgodilo. Če bi zamudili samo 15 minut, bi padli v roke partizanom. Še danes se spominjam, kako srečnega sem se počutil, ko smo prestopili prelaz na Koroško, misleč, da so partizani za vedno ostali na drugi strani. Noči se in komaj se vlečemo naprej. Vsi smo brez besed. V prvi vasi zavijemo na vrt in že četrtič nam je zemlja postelja in nebo strop. Iz nahrbtnika izvlečem šotorsko krilo in zaspim kot ubit.

Nedelja, 13. maja. Prebudim se, ko je sonce že visoko. Pospravim svoje stvari in se kar sam odpravim naprej. Oni so ostali kar tam. Še danes mi je žal, da jih nisem vprašal, iz katerega kraja so. Kakšnih 10 km hodim sam po prazni cesti proti Dravi. Srečujem domačine, ki hodijo kot izgubljeni. Pri mostu zagledam večjo skupino vojakov in oficirja, ki jim nekaj razlaga. Vojaki prepevajo in slabo poslušajo. Nekaj besed si zapomnim: da so na drugi strani Angleži in bo treba oddati orožje. Vuk Rupnik je s svojim bataljonom. Vključim se v njihovo kolono in ko pridemo čez most, odvržemo orožje na robu ceste in korakamo naprej proti Celovcu. V prvi vasi na vrhu klanca zagledamo partizane in njihove patrole, ki vozijo mimo nas. Pri srcu me stisne, vendar mi je v tolažbo, ker so zraven Angleži. Tako hodimo še nekaj ur. Rupnikovci so kar utihnili. Sami mladi fantje so v lepih uniformah, sedaj žalostnih obrazov, brez orožja. Pozno popoldne prispemo na Vetrinjsko polje. Tam je vse polno ljudi in šotorov iz vseh vrst blaga, največ iz rjuh.«

5. Ali bodo kamni govorili

5.1.

5.1.1.

Med drugimi spremljevalci našega potovanja skozi čas je tudi zanimiva okoliščina, da nekatere stvari ne vstopajo v vidno polje določene dobe. Lahko se zgodi, da katera od osnovnih danosti človekovega obstajanja tako ostaja povsem neopažena. Zaradi te odsotnosti se težišče človekovih zadev nujno seli in utegne kdaj obstati nevarno daleč od središča, ki ga upravičeno predpostavljamo in ki zagotavlja njihovo ravnotežje. Iz tega bi bilo mogoče izvajati sklep, da kultura deluje najbolj naravno in smotrno takrat, kadar skrbi, da se poglavitna dejstva sveta in človeka postavljajo na dnevni red. Verjetno velja za vse civilizacije, prav gotovo pa to velja za evropsko, da je imela svojo klasično dobo in klasično kulturo. Njena vzornost ali klasičnost je bila ravno v tem, da je zajela celotnega človeka in ga hotela videti uravnoteženega.

Vse videti, bi torej lahko bilo neko načelo. Ne videti katero od bistvenih določenosti pa utegne biti usodno ali tragično, vedno pa je znak stanja, ki ga ne moremo odvezati zgrešenosti, pa naj gre za posameznika ali za narodovo skupnost. V stopnjevanem pomenu velja to tedaj, kadar se kaka važna stvar, ki je povezana s preteklostjo ali sedanjostjo, zavestno potiska v tisto obrobje, kjer naj bi stvari končno nehale obstajati. To je lahko strašljivo, tu smo že v območju tega, kar so Grki poimenovali z besedo hybris – prestop tega, kar pristoji človeku. To se zgodi tedaj, ko se na stenah dvorane pokaže skrivnostna pisava, pa se ljudje ne ustavijo in ne pošljejo po vidca, da bi jim razložil tiste znake, ampak veseljačijo naprej. To velja posebej takrat, kadar gre za znamenje, ki je tako veliko, da ga ni nikakor dovoljeno ne videti, in tako nabito s pomenom, da bi se vsakogar morala polastiti želja, da bi ga razumel.

Sredi polja – Znamenje

Slika 18. Sredi polja – Znamenje

Sedanja slovenska kultura se zdi, da hodi mimo velikega znamenja. Ker mislimo, da je v tem eden od razlogov za žalostno odsotnost temeljnega slovenskega samospraševanja, smo se odločili, da vprašanju o tem znamenju pomagamo, da vstopi v tisto javnost, ki jo časopis Zaveza doseže. Prosili smo nekaj ljudi, ki smo v njih zaslutili občutljivost za te razsežnosti, da nas podprejo tako, da nam o tej stvar sporočijo svoje poglede. Svojo prošnjo smo uvedli takole:

»Gre za neko stanje, ki nas vznemirja in ga ne moremo prav razumeti. Slovenski holokavst ali holocid – povojni poboj kakih 12.000 slovenskih domobrancev in njihovih spremljevalcev – je gotovo dogodek, ki vidno ali celo najvidneje štrli iz slovenske zgodovine. Njegova narava je taka, da postavlja etične, moralne, kulturne in politične probleme, ki bi, brž ko se jih zavemo, morali zaposliti ljudi, ki delujejo v nomosu misli. In vendar ni tako. Vse, kar je o njem bilo izrečenega v naporu bodisi intuicije bodisi racionalnega diskurza, ostaja, ob komaj kaki izjemi, na obrobju. Presenečeni ugotavljamo, da si ne romanopisec ne poet ne komponist ne teolog ne filozof – vsak v svojem načinu izjavljanja o svetu – ni v okviru širšega ustvarjalnega podjetja postavil vprašanja, kaj ta dogodek pomeni. Radi bi vedeli, zakaj je temu tako. Ali so tu politični in zgodovinski razlogi? Ali je v naravi tega dogodka kaj, kar brani misli, da bi stopila vanj. Ali je zadaj tajni strah, da je po tolikšnem umoru vprašljivo človekovo obstajanje sploh? Ali še ni bil odkrit način, kako je o taki stvari mogoče govoriti? Ali je mogoče o njem govoriti samo posredno in ta posrednost še ni bila ugledana? Ali je za vsem slutnja, da mora dogodek ostati v monumentalnosti molka? Ali je njegova zgodba prevelika za razpršenost postmodernega občutja?

Zelo bi nas veselilo, če bi si vzeli nekaj časa in oblikovali svoja vprašanja in poiskali svoje odgovore.«

Prejeli smo sedem odgovorov

5.1.2. Katarina Bogataj-Gradišnik

Avtor: Katarina Bogataj-Gradišnik

Vaše vprašanje razumem kot del širše razprave o nemoči slovenskih intelektualcev spričo sedanjega trenutka; prav v zadnjem času poteka ta diskusija v našem časopisju in prinaša stališča nekaterih vidnih publicistov, kot sta D. Slivnik in V. Blažič, pa tudi umetnikov (npr. J. Snoja). Vi pa vprašujete posebej po vzrokih za medli zgodovinski spomin in za nereflektirano razmerje mislečih Slovencev do holokavsta, ki je zaznamoval našo nedavno preteklost in ki zastruplja našo sedanjost tudi zdaj, po več ko štiri desetletjih nelagodnega sožitja morivcev z utišanimi svojci pomorjenih. Zdi se mi, da pričakujete odgovor na splošni, bivanjski ravni. Morda premislek o tem, kako današnji čas – tudi na Zahodu – ne pozna več pojmov, kakor so zlo, greh, krivda; kako je smrt postala novodobni tabu in so s tem tudi mrtvi odrinjeni iz spomina. (Med evfemizmi, ki zakrivajo temne strani bivanja, naj iz naše prakse omenim uradno ime komisije, ki se ukvarja z »nepravilnostmi« – in ne z zločini – kakor so povojni poboji in procesi.) Meščan, ki ne mara motečih poročil o grozotah v bližnji Bosni, tudi ne bo maral podobno zoprnih razkritih iz naše lastne polpreteklosti. – Pričujoči sestavek pa ni namenjen razmišljanju o tovrstnih vprašanjih, temveč bo ostal le pri nekaterih čisto konkretnih zapažanjih.

Vse kaže, da je večji del tistih izobražencev, ki se oglašajo v javnosti, v glavnem sprejel uradno podobo o preteklosti. Nedvomno gre za posledico dejstva, da je bila l. 1945 cela generacija nekomunistične inteligence pomorjena ali pregnana na tuje. S to čisto fizično odstranitvijo je nastala praznina v kulturnem in političnem prostoru, v katerem se v normalnih družbah razporejajo skupine različnih prepričanj in pogledov. Ta anomalija ni bila presežena niti potem, ko so zrasle nove generacije. Mladi ljudje, ki so imeli odklonilno razmerje do vladajoče ideologije, so se namreč dostikrat rajši kakor za humanistične in družboslovne vede odločali za študij tehnike, arhitekture, medicine ipd., skratka za poklice, ki so v moderni družbi nepogrešljivi in je zato režim v njih toleriral tudi drugače misleče, zlasti še, ker njihovo delo ni pisana ali govorjena javna beseda. Res so v zadnjem času prav iz teh vrst nastopili nekateri najbolj artikulirani kritiki naše družbe (npr. M. Kos, E. Ravnikar), vendar je njihovo število majhno ob celi srenji verbalno izurjenih družboslovcev, politologov in filozofov, ki si jih je vzredila stara oblast; ta je odraščajoče, ki so ji bili pripravljeni služiti, tudi vsestransko podpirala (s štipendijami, šolanjem v tujini itn.). – In naposled še to: ravno katoliški izobraženci so bili tisti, ki so se v prepričanju, da je politika sama na sebi nekaj umazanega, največkrat umikali v zasebne kroge. Porazne posledice tega zasebništva in politične neozaveščenosti so se pokazale na obakratnih volitvah po osamosvojitvi. Tako naposled res ostaja le peščica kritičnih intelektualcev, strnjena predvsem v novinarskih in pisateljskih vrstah. Tako tudi ni naključje, da je slovenska travma najmočneje odmevala prav v literaturi, začenši z dramatiko D. Smoleta in G. Strniša pa do današnjih ubeseditev v delu J. Snoja in drugih. Dve tradicionalni temi evropske literature, bratomor in nepokopani mrtvi, sta od 60. let naprej pri nas odpirali – na metaforični ali konkretni ravni – etična ter kulturno-civilizacijska vprašanja naše polpreteklosti.

5.1.3. Kajetan Gantar

Avtor: Kajetan Gantar

Vprašanja, ki jih zastavljate, me vznemirjajo že od mladih let. Ker sem obdobje od konca vojne do konca leta 1946 preživel v emigraciji, v glavnem v begunskem taborišču v Paggezu, sem bil že zelo kmalu informiran o tej največji tragediji v zgodovini slovenskega naroda. V taboriščni baraki je v sosednji sobi bivala dobra gospa, ki nam je prala in šivala, žena majorja Stamenkoviča; že je hodila v črnini, prepričana, da je njen mož ubit. Jeseni pa se ji je živ vrnil, potem ko je skočil z drvečega vlaka, namenjenega v klavnico, in se več mesecev skrival po pohorskih gozdovih. Kak mesec za njim je prišel v Peggez tudi moj prijatelj Janez Zdešar, eden redkih, ki se mu je posrečil pobeg iz teharskega pekla. Ta dva sta mi vse povedala. Njuna pretresljiva pripoved je zaznamovala mojo mladost.

Odtlej sem se vedno znova spraševal, kako more slovenska javnost tako brezbrižno mimo tako strahotnega zločina. Vprašanja in odgovore sem si skušal zastavljati brez čustvenega naboja, skoraj z matematičnim preračunavanjem: Majhen narod smo, eden najmanjših v Evropi, za vsako slovensko dušo v Porabju, Podjuni ali Reziji nam gre – tam pa se v enem samem tednu pobije skoraj en odstotek slovenske populacije v najlepšem cvetu mladosti! Noben okupator ni v tako rekordnem času izvedel tako množičnega genocida nad slovenskim narodom. Domneva se, da je bilo v štirih letih vojne na vseh straneh (tako s strani okupatorjev kot domobrancev in partizanov) pobitih skupno okoli 46.000 Slovencev. V luči te matematike se sesuje mitologija NOB: če so zmagovalci v enem samem tednu – in to v mirnodobnem času – pobili več Slovencev kot okupator povprečno v enem letu vojne, potem se izračun o tem, koliko je kdo prispeval k obstoju, k ohranjevanju ali iztrebljanju slovenskega naroda, ne izide. Zato je treba to ogabno zadevo posuti z naftalinom molka, zato se o tem ne sme pisati v učbenikih za osnovne in srednje šole. Pa tudi odrasli naj se s tem rajši ne ukvarjajo. Te zadeve ne najdemo na seznamu raziskovalnih tem, ki jih je razpisovala nekdanja Raziskovalna skupnost ali sedanje Ministrstvo za znanost in tehnologijo, ne med temami zgodovinskih doktorskih disertacij ali magisterijev na Filozofski fakulteti, čeprav le-ta sicer zelo pogosto posegajo na področje t. i. NOB. Eden redkih med našimi zgodovinarji, ki se studiozno loteva tega vprašanja, je mag. Boris Mlakar. Med komunistično orientiranimi pisatelji je morda edini, ki je imel pogum glasno razmišljati o tem, Matjaž Kmecl v svojih »Postnih premišljevanjih«. Vsi drugi se temu v velikem loku izogibljejo, najrajši s frazami: »Ne izkopavajmo kosti, ne praskajmo po preteklosti – rajši uprimo pogled v prihodnost! To, kar so imeli naši očetje in dedje med sabo, se nas ne tiče.« O, pa še kako se nas tiče! Brez razčiščenja preteklosti ni moralne obnove, ni narodove moralne hrbtenice, ni perspektive za njegov nadaljnji obstoj. Kako drugače je o podobnih vprašanjih razmišljal rimski pesnik Horacij: »Očetov grehe moral boš oprati, četudi sam brez krivde si, Rimljan … «

In od kod ta neprebojni molk eksekutorjev, ki se parlamentarnim komisijam v brk smejijo?

Osebno sem prepričan, da obstaja neko skrivno organizirano jedro, nekaj podobnega kot tajna organizacija »Odesa«, sestavljena iz sivih eminenc nekdanjih likvidatorjev, vosovcev, oznovcev, knojevcev, udbovcev itd. Ta ni identična z Zvezo borcev, med katerimi nekatere ta zločin globoko prizadene. Spominjam se pogovora s svojim bratrancem, zdaj že pokojnim ing. Ivanom Gantarjem iz Idrije (med vojno je bil v partizanih, mislim, da je imel čin kapetana), ki mi je nekoč dejal, da ne more razumeti, kako so mogli partizanski voditelji leta 1945 zaigrati takšno edinstveno priložnost, da se zapišejo v zgodovino kot velikodušni zmagovalci!

Omenjena nevidna organizacija z znanimi, preizkušenimi zastrahovalnimi metodami zavezuje nekdanje akterje k najstrožjemu molku. Zato bi zaslužil edini, ki je imel doslej toliko hrabrosti, spomina in vesti, da je o tem glasno spregovoril (mislim, da se piše Zavadlav), za svoj državljanski pogum in etično držo najvišje državno odlikovanje. Omenjena organizacija vleče tudi nekatere druge poteze na našem prizorišču, predvsem takšne, ki so v zvezi s privilegiji nekdanjih funkcionarjev ali z mitologijo NOB. Pomislimo samo na lansko zahtevo, naj naš Državni zbor slovesno proslavi kočevski miting, katerega sestavni del je bila tudi krvava rihta (zloglasni kočevski proces) kot nekakšna generalka ali uvertura v poznejši genocid!

Ob vsem tem me tolaži misel, da obstajajo tudi neke metafizične razsežnosti zgodovinskega dogajanja. Ali kot je zapisal Ivan Cankar: Nobena solza, nobena kaplja krvi ni bila prelita zastonj. Kdo ve, morda je ravno teh dvanajst tisoč pobitih vojakov na mrtvi straži v breznih Kočevskega Roga in Toškega Čela pred tremi leti izvojevala odločilno bitko v junijski vojni, ko je slovenski narod v desetih dneh prisilil k umiku in razsulu tretjo najmočnejšo in z marksistično ideologijo najgloblje indoktrinirano armado v Evropi. Zgodil se je čudež – čudež rojstva slovenske države, o kateri so sanjali tudi mnogi med pobitimi; in čudeži se ne dogajajo brez posega metafizičnih sil.

5.1.4. Vesna R. Marinčič

Avtor: Vesna R. Marinčič

1. Sprašujete (sebe in nas), zakaj vse, kar je bilo izrečenega o poboju 12.000 slovenskih domobrancev, ostaja na obrobju oziroma zakaj noče nihče (ne pisatelji ne filozofi ali teologi) razmišljati, kaj ta dogodek pomeni.

Spoštovani gospod Justin Stanovnik, vi ste nekje lepo napisali, da takšne, ki razmišljajo o »dogodku« ali pa ga hočejo raziskati, smešijo z raznimi izrazi (preštevanje kosti in podobno) oziroma jim z občudovanja vredno strpnostjo dopovedujejo, da so obremenjeni. Čeprav, ste napisali, so obremenjeni oni!

Lahko vam torej povem, kaj o tem mislim jaz, ki nisem »obremenjena« s pobojem 12.000 ljudi, ampak s smrtjo zgolj dveh ljudi (ki sta bila vojaka plavogardista in so ju ubili med vojno). »Dogodek«, o katerem govorite, ste ločili od ostalih »dogodkov«, si ga prisvojili in zdaj razočarani sprašujete (mislim na vse vas, združene v Zavezi), kako to, da razen vas nihče ne razmišlja o njem. Še več, v imenu »svojih« 12.000 ljudi ste pri Zavezi hoteli odločati tudi o tistih, ki sem niso všteti. Spomnite se, kako ste si prizadevali, da bi peščica ljudi, »obremenjenih« z nekimi drugimi poboji, ne postavila prvega znamenja, ki bi pričalo o kakšnih tristotih slovenskih plavogardistih! Jemali ste si pravico, ki vam je nihče ni dal, tudi 12.000 slovenskih domobrancev ne. In vaš argument, češ da se zavzemate za poenotenje na področju spominskih obeležij, je bil tipično samoupravljalski, da ne rečem kaj bolj obremenjujočega. (Če boste to objavili, bom prijetno presenečena.)

Vzemimo drug primer, ljudi od Združenja žrtev komunističnega nasilja. Njim je Nace Polajnar, vodja poslanske skupine SKD dve leti zagotavljal, da bo njegova stranka storila vse, da bo parlament razpravljal o njihovem predlogu zakona o popravi krivic. Kaj se je na koncu zgodilo? Pri SKD so izjavili, da niso za njihov predlog, ampak za predlog ministra Mihe Kozinca. Je Zveza v tem pogledu kaj sodelovala z Združenjem? Ni. Vsaj ne tako, da bi javnost za to vedela. Tako kot Združenje, v katerega je vključenih kar nekaj ljudi, ki razmišljajo o stvareh etično, moralno, kulturno in politično, ni zainteresirano za stvari, ki skrbijo Zavezo. Skratka, eni se čudijo, zakaj nikogar ne zanima poboj 12.000 ljudi, drugi ne morejo razumeti, da vlada noče popraviti krivic, ki jih je prejšnja vlada povzročila 11.000 ljudem s tem, da jih je poslala na Goli otok, zaprla in jih nasploh smatrala za državljane z doziranimi pravicami.

2. Ali je v naravi tega dogodka kaj, kar brani misli, da bi stopila vanj?

Je. Domobranci. Za »neobremenjenega« pomeni nekoga, ki brani domovino, za Slovence pa tistega, ki je bil sovražnik, izdajalec domovine, okupatorjev sodelavec, kolaboracionist. In kar je za nedolžno javnost najbolj učinkovito: domobranci so prisegli Hitlerju! Vse prej našteto je nekaj splošnega, nedokazljivega, nekaj, kar so ljudje v vsaki vojni. Toda prisega, in to Hitlerju, to pa je nekaj čisto drugega …

Prisega in Hitler skupaj imata pošastni učinek. Nekdo se je z gesto, ki je ekstrakt, koncentrat morale, zaobljubil nekomu, ki je sinonim za zlo in genocid. Prisega je dejanje in Hitler ni sovražnik, okupator ali rasistični norec, ampak Hitler. Prisega JLA in Titu je bila obvezna, poleg tega pa o JLA nihče več ne govori, prav tako kot tudi o Titu ne. In ker se nihče ne spominja oziroma ne ve, kdo je ukazal pobiti 12.000 slovenskih domobrancev, pač ni mogoče reči, partizani so prisegli Titu …

Kar bi bilo tudi nesmiselno. Zatorej: zakaj tisti, ki so prisegli Hitlerju, ne rečejo, res je, prisegli smo mu. Andrej Rot, ki je prišel iz Argentine, je to prisego v svoji dokumentarni televizijski seriji o »sovražni emigraciji« pokazal črno na belem. Nekdanji Školčevi mladinci so na očitek, da jim ne gre za drugega kot za oblast odgovarjali: točno, za oblast nam gre. In zdaj vladajo.

3. Nihče se ne boji za človekov obstoj, človek se boji zase in za svoje najbližje. Poboj 12.000 slovenskih domobrancev je, kot »tajni strah«, kodiran v dveh besedah: Kočevski Rog. In to je odgovor na »prisego Hitlerju«.

4. Zakaj bi o tem poboju po vsem, kar je bilo že povedanega, še govorili? Zdaj bi potrebovali Spielberga, da posname Mačkov, Ribičičev ali Polakov seznam. Film, s katerim bi se Slovenija brez strahu (kajti film bi bil dober) predstavila Evropi in Ameriki. Če bi doma Združena lista, skupaj z borci, protestirala, bi bilo to obrobnega pomena. Tako kot se nihče ne zmeni za Nemce, ki se zbirajo in vpijejo, da so koncentracijska taborišča izmišljotina.

5. Zgodba je premajhna. In bo takšna, dokler se bodo njeni pripovedovalci, prizadeti, ker je »postmoderno občutje« do njihovega (?!) »dogodka« indolentno, obnašali, kot da so poslednji, od vseh ogroženi borci za pravice 12.000 pobitih slovenskih domobrancev.

Vaša vprašanja po mojem nimajo zveze z etiko, moralo, kulturo in politiko, ampak so povsem praktična vprašanja. Oziroma, etika, morala, kultura in politika začnejo učinkovati, ko človeka določena stvar prizadene, vznemiri ali razjezi. Najbrž je tako tudi pri poklicnih mislecih. O Kočevskem Rogu, kot pravite, nihče noče ali pa si ne upa razmišljati. Največ, kar se v tem pogledu lahko še zgodi, je torej razmišljanje o tem, zakaj nihče ne razmišlja o tem … Iz prakse, ki jo imam kot novinarka, približno vem, kaj brezčutno, naveličano, nezainteresirano javnost in (posledično) oblast vznemiri. Majhne, a zelo konkretne stvari. Začnite akcijo »hočemo mrliške liste«. Zakaj ravno mrliške liste? Zato, ker jih zahteva tudi Združenje žrtev komunističnega nasilja (pa se za to nihče ne zmeni) in zato, ker je to papir, ki ima podobno moralno težo kot beseda prisega.

Lepo pozdravljeni.

5.1.5. Ivan Merlak

Avtor: Ivan Merlak

Da, zares. Kako je to mogoče? Pobitih okoli 12.000 večinoma mladih fantov in mož, po končani vojni, na skrivaj, brez sodno dokazane krivde, nato pa z avgustovsko amnestijo leta 1945 pomiloščenih. O tem v našem kulturnem in umetniškem dogajanju skoraj ni sledi.

V spomin mi hodi Mt 28,11 –15. Vojaki, ki so stražili Jezusov grob, so, podkupljeni od judovskih velikih duhovnikov, začeli razširjati novico: Ponoči, ko so spali, so prišli učenci in ukradli Jezusovo mrtvo telo. »Tako je ta govorica razširjena med Judi do današnjega dne.«

V zavest povprečnega Slovenca, predvsem na Štajerskem in Primorskem, je prišla »govorica«, da so bili tisti domobranci, ki niso nič hudega storili, amnestirani, tiste pa, ki so kaj zagrešili, so vojaška in kasneje »ljudska« sodišča »pravično« kaznovala. Prikrivanje je bilo tako popolno, da so ljudi, tudi duhovnike, ki so si kje upali javno omeniti poboje domobrancev v Kočevskem Rogu, kaznovali, češ, da razširjajo LAŽ.

Zato se ni čuditi, da resnica o poboju domobrancev ni bila medijsko dovolj predstavljena celotnemu narodu in da bi postala del naše narodne zgodovine. Slovesnosti ob blagoslovitvi spominskih plošč žrtvam komunističnega nasilja posvečajo pozornost samo nekateri časopisi (Družina, zadnje čase Slovenec … ). V Rovtah seje lani 22. avgusta zbralo ob simbolnem pogrebu in blagoslovitvi spominske kapelice za 212 fantov in mož, starih od 15 do 47 let, gotovo več ko tisoč ljudi. Takšen zbor je medijski dogodek! Naša RTV in dnevnik Delo o tem nista poročala ničesar, kakor da se to ni zgodilo. Kje je toliko opevano »objektivno« časnikarstvo?

Medijska pozornost bi gotovo prebudila v narodu razmišljanje o tem žalostnem dogodku naše novejše domovine (zgodovine?) in zanimanje za tiste kraje, kjer so doživeli holocid moške mladine. Pri obiskih bi lahko ugotovili, zakaj je toliko deklet ostalo neporočenih, koliko so trpele vdove, ki so ostale same z majhnimi otroki. Slišali bi včasih pretresljiv zgodbe o poniževanjih, ki so jih domobranske družine pretrpele od svojih rojakov, včasih najbližjih sosedov, pa tudi o upanju, da nedolžna kri ni bila zaman prelita. To bi moglo navdihniti talente v različnih zvrsteh umetnosti (slovstvo, glasba, likovna umetnost) in obogatiti našo kulturo ter pripomoči k rasti narodne zrelosti. Prav »kulturna« obdelava dogodka, ki se imenuje »Slovensko domobranstvo« bi pomenila spodbuda k spoznanju celostne resnice o njem, ki je seveda samo ena. Najprej pa je treba prebiti medijsko blokado, ki jo še vedno prekriva.

5.1.6. Matija Ogrin

Avtor: Matija Ogrin

Ko skušamo razumeti, zakaj slovenski holokavst kot kompleksna tema ne postane predmet globljega zanimanja naše humanistične misli, si najprej postavimo vprašanje, od kod naj bi posameznik v normalnih razmerah sprejemal duhovno pozornost ter intelektualno naravnanost v to smer, kar je pogoj za ukvarjanje s takšnim problemom? Ali: na katere pobude in vzgibe se takšna notranja pozornost običajno opira? V urejenih civilnih razmerah bi moral nezanemarljivi delež teh pobud k mislečemu človeku prihajati iz javnosti, s strani države; ta bi morala zagotoviti pogoje, da različna mnenja o zadevi dobijo primerno mesto; nastala bi diskusija. Ker te ni, je intelektualna pobuda odsotna. Celo obratno: etični in kulturni model, ki je v družbi nastal s pomorom domobrancev, je zgodovinsko in strukturno potrjen in ustoličen. To je kričeče evidentno iz dejstva, da so tisti, ki so ta etično-kulturni model vzpostavili, danes nosilci oblasti. Tu se začenja negativni vzvod, ki pritiska na mislečega posameznika s strani javnosti: ne le, da pobud ni in da je ta dejavnost gmotno povsod zavirana; bolj usodno je, da politika in država vsebujeta tudi prvine simbolnega pomena. Ko določene osebe ostajajo na oblasti, s tem na simbolni ravni utrjujejo kulturni vzorec, ki temelji na zločinu. Ker je človek ne le politično, ampak tudi simbolno bitje, je ta zavora po mojem mnenju hujša od golega pomanjkanja spodbud, ki so v urejenih družbah zagotovljene. Vidikov je več, a ta se mi zdi eden važnejših.

Brez pomoči in z bremenom, ki mu ga nalaga simbolna slika njegovega sveta (kajti naša družba je za nas prva podoba sveta kot celote), je pri mišljenju slovenskega holokavsta misleči posameznik prepuščen le še vzgibom, ki prihajajo iz njegove notranjosti. Izkaže se, katere vrednosti v njej resnično prebivajo. Krog je videti začaran, saj je skoraj vsa slovenska »kultura« zaznamovana z neredom naše notranjosti. A v resnici obstaja tudi drugačna človeška notranjost; drugačna kultura. Od nje je odvisna zgodovinska usoda resnice o naši preteklosti. Zgodovinopisje je vidik kulture.

5.1.7. Igor Senčar

Avtor: Igor Senčar

Kako to, da je naša zavest tako nesprejemljiva za tisto, kar se je zgodilo v Rogu? Ali je tako neobčutljiva, da se ni nikoli začudila nad njegovimi strašljivimi razsežnostmi? Tako odbojna, da ga ni nikoli skušala uzreti in misliti njegove celote in jo izraziti v novi, jasnejši in globlji misli? Tako toga, da ni uzrla njegove čezmernosti, njegove zastirajoče se skrivnosti in se ji ni skušala približati v umetniškem izrazu?

Od kod za »molk zasutih ust«?

Kaj je zasulo naša usta?

Ko se tako sprašujem, sprva mislim, da bom, če bom razmisleku posvetil dovolj napora, doslednosti in časa, našel odgovor. A čim bolj razmišljam in prisluškujem svojim mislim, tem bolj me zajema tišina. Tako lahko bi bilo odgovoriti s preprostim stavkom, pa vem, da bi ga zajemajoča me tišina pogoltnila. In kako se izogniti cenenemu moralizmu, ki bi zastirajoče se bistvo Roga še bolj zastrl?

A vendarle, kako glasna je ta tišina. Skoznjo zaslišim vse pesmi, ki bi jih napisal nekdo, ki je padel v Rogu, zaslišim smeh otrok, ki bi se rodili, ko bi nekdo ne padel v Rogu, čutim vse vrvenje znanstvenega, umetniškega, religioznega ustvarjanja, ki bi lahko obogatilo slovenskega duha … ko bi ne bilo Roga.

A če ne bi bilo Roga, bi se nikoli ne spraševali o njem. Ko bi ga ne bilo, bi nikoli ne prišli do vednosti, ki nam jo lahko sporočijo le zasuta usta.

Ko bi ne bilo Roga …

Morda pa nismo dojeli, da se je Rog vendarle zgodil. Zgodil nam vsem. V perverzni dobi komunizma, ki je za njim prišla in ga zasuvala z vsepovsod prisotno, čeprav nikoli izgovorjeno grožnjo, da se Rog utegne še kdaj zgoditi, ga v bistvu opravičevala s svojo večjo prebrisanostjo, ki ji je prinesla zmago, ki jo je priznal tudi demokratični Zahod, v tistih časih nismo bili dovolj zvesti spominu Roga. Ohranili smo ga sicer v svojih dušah, a ob večerih, ko smo bili zbrani ob ognjiščih, takrat smo o tem molčali. Tako se je neka skupna zgodba v našem spominu ohranjala le kot osebna in zato vse manj sporočljiva zgodba. In ko razmišljam o stvaritvah, ki bi lahko nastale prav zato, ker se je Rog zgodil, mi postaja vse jasneje, da lahko zrastejo takšne stvaritve, kljub temu, da so osebni izraz genija, le iz humusa, ki mu pravimo kultura. In ta je last vsakogar. Ker pa Rog ni postal del družbene zavesti, ni postal del našega skupnega izročila, iz katerega bi se pojilo vsakršno duhovno snovanje. Kako pomembno je torej soočenje z resničnostjo v vseh njenih razsežnostih, spoznanje vseh njenih najdrobnejših detajlov. Zvestoba do resničnosti, spoštovanje resničnosti, to sta temelja vsake kulture.

To pa sta tudi temelja vsake vednosti. Kajti zdi se mi, da ko bi vedeli, kaj Rog je, kaj Rog pomeni, da bi dosti bolje poznali svet, v katerem živimo. Rog je namreč nastal prav v svetu, v katerem živimo tudi danes. Drznem si tudi zapisati, da se je to, kar se danes dogaja v Bosni, na neki način zgodilo v Rogu. Grozimo se nad Bosno kot nad neko tujo grozo, pa čeprav je to groza, ki jo je prestajal tudi naš narod. In tako nam, prikrajšanim za neko temeljno vedenje, postaja svet, v katerem živimo, vse bolj tuj, kakor si tudi med seboj postajamo vse večji tujci, tujci v smislu vse manjšega občutja skupne izkušnje sveta in človeka. In verjetnost, da se bo Rog nekega dne ponovil, je v tujosti dosti večja.

5.1.8. Brane Senegačnik

Avtor: Brane Senegačnik

Slovenski holocid je eno najtežavnejših vprašanj, ki jih je moč zastaviti razmišljajočemu slovenskemu človeku. To vprašanje nedvomno ni nekaj poljubnega: resničnost, po kateri sprašuje, je tako globalna, da od človeka zahteva odločitev. Pred njim je eno redkih dejstev, ki jih ne more brez posledic priznati ali ne priznati, kakor mu to narekujeta njegov interes ali okus, ki jih ne more sprejeti v horizont svojega razmišljanja ali pa jih pustiti pri miru, ne da bi s tem že opredelil svoj osnovni pogled na kulturo. V tej resničnosti tako neizpodbitno smo, da se, tudi če jo ignoriramo, že izrekamo o njej: že ta odsotnost interesa namreč govori, kolikšna je naša skrb za lastno usodo. Misliti zgodovino pomeni širiti, bistriti in intenzivirati spomin; spomin pa je, kot upravičeno opozarja Henry Bergson, zavest. Samo v svetlobi zavesti lahko človek živi kulturno in svobodno. Temelj in najvišja oblika človekove svobode je njegova sposobnost za etično odločitev, do te pa ne more priti, če človek ne živi in deluje zavestno. Iz povedanega torej sledi, da pomeni ignorirati zgodovino odrekati se spominu, zavestnemu ravnanju in končno tudi zavračati svobodo in odgovornost etičnega izbiranja med dobrim in zlom. Kdor vidi v človekovem dostojanstvu, ki je neločljivo povezano z etično svobodo, nepogrešljivo prvino kulture, še več, kdor sprejema vsaj minimalne zahteve civiliziranega in kulturnega življenja, ne pristaja na izgubo zgodovinskega spomina, kaj šele na zavestno pozabo. Zato nas holocid neizogibno postavlja pred odločitev: vsaka naša kretnja je že odgovor.

Kakorkoli pa je slovenski holocid neizpodbiten v svoji zgodovinski resničnosti in neutajljiv v svojih duhovnih posledicah, je zavest o njem neadekvatna: v njej so pomešani drobci historičnih podatkov in aktualnih izkušenj, v našem vedenju se negotovo prepletajo zametki duhovnozgodovinske analize s posameznimi intelektualnimi prebliski. Pri tem je posebej zanimiva drža tiste strani, ki je za holocid odgovorna. Njen odnos je dvoplasten: najprej je tu desetletja dolg, sankcioniran molk javnosti o holocidu. Ko so španske stene ideologije začele padati, je začela ta – po zgodovinski teži neznanski – dogodek minimalizirati. Po drugi plati pa je uporabljala in še vedno uporablja prav vsa razpoložljiva sredstva kompromitacije političnega nasprotnika, s čimer skuša svoja dejanja opravičiti ali celo upravičiti. Natančneje povedano: prva trditev je, da holocida sploh ni bilo, druga pa, da ga je imela pravico storiti, oziroma da je bila vanj tako rekoč prisiljena, pri čemer je prišlo do, recimo tako, prekoračitev pristojnosti.

Takšen spremenljiv odnos do resničnosti, ki omogoča vsak trenutek zavzeti drugačno stališče, kakor pač narekujejo okoliščine, predstavlja danes pravzaprav vzorec kulturnega življenja. V vsesplošni zmedi, ki ob tem nastaja, postane edino sredstvo za uveljavljanje političnih ciljev realna, zlasti ekonomska, moč. Ta je, kot vemo, na strani dedičev komunistične nomenklature, njen izvor pa je tesno povezan s fizičnim in duhovnim nasiljem, ki je zaznamovalo partijsko zgodovino. Ekonomski vzvodi obvladovanja družbe. Izvor zgodovinskih zaslug in nejasnost zgodovinskega trenutka, ki omogoča, da se po inerciji ohranja stara oblast – vse to so posledice dejanja, ki mu upravičeno gre oznaka holocid. S tem je sklenjen krog njegovih učinkov.

5.2. Zakaj je zlo tako močno

Avtor: Roswin Finkenzeller

5.2.1.

Svet je poln nizkotnosti, surovosti in okrutnosti. Mnogi se vedno znova čudijo in govorijo, kako si ne bi mislili, da so ljudje zmožni česa takega. To začudenje izvira v veliki meri iz zgrešene podobe o človeku, in ravno demokracije se nagibajo k prilizovanju tisti zvrsti, ki ji pripadajo volivci, tako da slikajo človeka kot nekoga, ki je v bistvu dober, prizadeven, odgovoren in kritičen. V resnici pa je slaboten, sebičen, pusti se zapeljati, le redko ga vodi plemenitost in zelo je potreben odrešenja.

Sramotna dejanja dostikrat naprtimo ideologiji in fanatizmu, za katerih usodno učinkovanje se je pogled prav v zadnjih desetletjih močno izostril. Vendar ne drži vedno domneva, da je kak spodoben možakar, ki so ga omrežili ideološki spisi, postal podlež proti svoji naravi. Že neštete hudobije in nizkotnosti, ki se dogajajo v vsakdanjem življenju, in to brez sleherne predhodne indoktrinacije, pričajo o brezobzirnosti mnogih posameznikov in o njihovem zadovoljstvu, če koga prizadenejo. Za večino surovežev je ideologija samo pretveza za to, da sledijo svojim nizkim nagonom. Trpinčiti hočejo druge ljudi in pri tem jim je čisto vseeno, kdo jim ponudi utemeljitev in gesla za tako početje.

Mirko Kambič – Kaj nam prihaja iz prihodnosti v goste?

Slika 19. Mirko Kambič – Kaj nam prihaja iz prihodnosti v goste?

Ljudje še vedno nasedajo ideologijam in verjamejo, da je morda kdaj pa kdaj za uresničenje vzvišenih idealov potrebno nekaj bolečih posegov, nekaj nečlovečnosti, časovno omejenih izbruhov barbarstva, in zato tudi na tiste primere prelivanja krvi, ki se ponavadi imenujejo revolucije, celo omikani in izobraženi ljudje gledajo z globokim razumevanjem. Ta nauk o upravičenosti pelje k razločevanju med takimi grozotami, ki jih je treba odkloniti, in tistimi, ki so sprejemljive, med zlobnim in manj zlobnim mučenjem, med neodpustljivim in povsem razumljivim prostaštvom. Vsakokratni strankarji in propagandisti se po svojih močeh trudijo, da vzdržujejo to dvojno moralo.

Nasvet, naj se najrazličnejša hudodelstva razlagajo kot nujno in zato do neke mere hvalevredno zlo, pride prav moralno lagodnim, ki se že tako plašijo slehernega vznemirjenja in se zato nagibajo k temu, da krivice in hudodelstva spregledajo ali pa jih, če jih občasno le zapazijo, brž spet pozabijo. Okoliščino, da ni omejena le človekova telesna in duhovna, temveč tudi duševna dojemljivost, nesramno izrabljajo in se ponašajo z nevednostjo, ki je v resnici del njihovega življenjskega načrtovanja. V evropsko zgodovino 20. stoletja sodi stavek: »Tega nisem vedel.« Slišati ga je bilo vsepovsod po koncu nacističnega razdobja in potem spet po koncu komunistične oblasti. Vsa skrivnost je v tem: kdor nečesa noče vedeti, temu se bo na koncu posrečilo, da tudi v resnici ne bo vedel.

Priljubljeno je vprašanje, ki se sicer ne ujema z imenitnostjo, kakršno si človeštvo v svoji samovšečnosti rado pripisuje, vprašanje, ki je marsikdaj pošteno, včasih tudi hinavsko: kaj lahko posameznik naredi spričo vsega tega gorja. Od nekdaj se realistični odgovor glasi: malo. Tisto malo pa je treba zmerom narediti, pri čemer je svoboda ravnanja in učinkovitost odvisna od položaja v družbi. Ena od sodobnih oblik izmikanja pa je ta, da se mali človek vneto ukvarja z velikimi svetovnimi problemi. Marsikdo se ubada z rečmi, ki jih ne more spremeniti, zato da ne utegne pomagati tam, kjer bi lahko.

Kakor da bi živeli v 18. stoletju, se mnogim izobražencem še vedno zdi razsvetljenstvo najboljši napotek za to, da se omaje moč zla. Vendar je razsvetljenstvo kljub velikim zaslugam za izobraževanje, javno blaginjo in upravljanje države odpovedalo v točki, ki je zanj odločilna: prepričanje, da spoznanje nujno pelje k etičnemu ravnanju, se je izkazalo kot zmotno. Gotovo je več vredno, če si prizadevamo za razumnost kakor za nespamet. Vendar razsvetljenci ne vidijo, ne danes ne nekoč, da razum oznanja predvsem sebičnost, da se nesebičnost po zrelem preudarku lahko poveže s sebičnostjo, in da je večina ljudi najbolj bistroumna takrat, ko je treba najti izgovor, da se izognejo moralni dolžnosti. Še nihče ni mogel dokazati, da bi bili učeni ljudje vedno tudi boljši.

5.3. Posvetilo

Avtor: Matija Ogrin

5.3.1.

In ko pada dež, ti že ležiš pod rušami. Sveža zemlja, ki so ti jo nasuli, se ti polega po oblikah obraza. Pod njo so v temi odprte tvoje oči. Sloji zemlje ne ustavijo njihovega pogleda; skoznje se giblje lahek kakor skozi prh vetra. Njihovo zrenje že sije v vekovitosti; v modri višini se srečuje z globočino etra.

Obležal si pod zrni zemlje, ki jim tok časa odmerja geometrijo posedanja. Nepremična, rahlo odprta ostanejo tvoja usta, kot v velikem čudenju. V njem si obmiroval, kakor mirujejo podvodni tokovi; nobena stvar na površju sveta ne more mirovati tako. Eno samo je, ki se dviguje, venomer novo. To je tvoj pogled, ki mu nič več ne more stopiti na pot.

Tako ležiš, in ko spomladi poženejo bilke, njihove nežne podzemne roke tipajo pot k tvojim razprtim očem. Skozi splet korenin, ki so preplavile površje zemlje, kakor preplavijo kosmi misli prejo spominov, drsi tvoj nedotaknjeni pogled. Dviga se k površju; oči zrejo v nepregledno množino poljskih trav, ki jih poletni veter nabira v valujoče grive zelenja. Tvoj pogled se dviga na plan, kjer dihajo vetrovi živečega, sape poletja, svet, ki je od tebe nepojmljivo oddaljen. Gledaš, kako vse na površini sveta vrvi v igri pomenov, podobno govorici besed: vsaka rastlinica, ki se tako giblje, je, nekje na dnu, ukoreninjena, in tam se pričenja svet, kjer vse te rastline mirujejo. Množine korenin se spuščajo v globino: nad vsako od njih je steblo, ki z rokami latja valovi v trajanju, a v svetu korenin, ki mu ti lahko gledaš v nedogled, se ne premakne nič. Sleherna žilica je vraščena v nepremičnost. V temi tega sveta so spremembe nevidne: tu razpada nekaj v humus, tam se počasi širi v rast nekaj novega.

Obhaja te čudenje, ki nima besede, ko gledaš, kako se površje te govorice veja v svetova dveh plasti, a tvorita v resnici enega samega; in čeprav se te korenine, dobrotno blage, skoraj dotikajo, ko se ti spuščajo skozi oči, sta negibni svet korenin in svet zelenečega valovanja za tebe enako oddaljena. Kajti tvoj pogled uhaja skoznju; na nobenem telesu se ne more ustaviti, nobeno površje ga ne more nasititi; vse, rastline in zemlja, pesek in veter in ptice, vse je sončno in čisto, a prozorno in tanko; nič od tega, kar ima površje in telo, ti pogleda več ne ustavlja. Tako minevajo časi kakor odsevi velikih in čistih vod, in enkrat gre nad tabo zima, drugič preleti travnik čebela. Neke jeseni ostane nad tabo osamljena marjetica. Drobna je, malo nad tabo, skoraj ti raste iz očesa; prvikrat jo gledaš od spodaj, prvikrat jo vidiš vso, s koreninico in steblom, pod venec lističev ji prihaja od zahoda tanek zlat rob, silno majhna je, zgoraj nad njo se premikajo oblaki in ona je nedoumljivo oddaljena od njih, za njeno velikost so vmes strahotne razdalje prostora. A koliko bolj daljna je tebi, ki ležiš komaj malo pod njo, kot da ti raste iz očesa, daljna in nedosegljiva neskončno bolj, kot je njej ogromno nebo. Tako nepremostljivo daleč je od tebe ta marjetica, zgoraj v poševnem soncu, da je kot prozorna, da se vidi skoznjo, in mnogo bliže kot ona ti je vetrovno, molčeče nebo. Tako je globina sinjine edino, kar resnično vidiš in gledaš, kamorkoli se ozreš in karkoli že pride pred tvoje oči; rastoča brst ali preleti ptic, črte dežja ali igre oblakov; venomer gledaš skozi in zreš v visoki, temneči azur. Breskončen je, nima ne znotraj ne zunaj, in le njega se zato lahko dotakneš s pogledom; le vanj boš zrl skozi plasti zemlje.

To je tvoj mir; nobena beseda te ne bo več dosegla. Govorica živečih je podobna valujočemu svetu zelenečih rastlin in podzemni planjavi korenin. Tu ni več ničesar, na čemer bi se lahko ustavil. Prelivaš se v globino neba, ki se ne končuje, ki ti je za vselej dano, ki ga nobena bilka pomena več ne zastre. Samo še veliko nebo. V njegovi tišini se tvoj pogled ustavlja.

5.4. Stara mati

Avtor: Stanko Majcen

5.4.1. 1.

Ko se nagnem nad tvoj dan,
noč je gluha, topa,
bil si mi – Bog ve – poslan
iz vesoljnega potopa.
Zdaj si dete spet napetih lic
in zardelega ušesca,
tipaš, tipaš, kjer ni nič
– to so plahi prstki mesca.
Jaz pa sama in brez mleka,
ko da čakam na pogibel,
čakam na mizarskega človeka,
da mi steše jo, to zibel.

5.4.2. 2.

Kaj bi točila solzé,
ko pa je povodenj!
Ah, pripluj mi na srce
bel, prebel mladenič,
tih, pretih mrlič,
kot v pristan predrag pripluj mi ladja
valujočih jader in želja!
Tu boš varen v zavetju,
tu boš ko v objetju
sočnih oljk in kršnih gor:
srca neumrljivega,
nedrja neusahljivega,
zarja mu in zor.
Tu boš zopet, kar si bil,
ena kri z menoj in ena kita.
Duša in telo vsevdilj,
ko da spajata se in delita …
čuda gnezdo sprepleteno!
In s poljubom enim
vse bo zopet eno.

6. Iskanja in besede

6.1. Vrnitev

Gredo po gmajni trudni, lačni, zaznamovani,
iz oči jim sije ubita vera in srečanje s smrtjo.
Gmajna žari v poletnem soncu
– nihče je ne vidi.
Beli nasmehi hiš v sadovnjakih vabijo
– ne zjasnijo obrazov.
Tiho se opotekajo po vasi,
ne slišijo pozdravov,
ne čutijo stiskov rok.
Z zadnjimi močmi omahnejo čez domači prag.
Matere jih sprejemajo v trpeča naročja,
zakurijo peč, pogrejejo vodo in pripravijo jed.
Pomagajo jim na zrahljana ležišča,
ljubeče jim pogladijo lase
in z vajeno kretnjo naredijo križ.
Sedé zraven njih poslušajo dih
in molijo dolgo v noč.
Vsa vas drgeta v grozljivem molku.

Avtor: Ivanka Kozlevčar

6.2. Rojstna beseda

Avtor: Brane Senegačnik

Umrlim za slovensko svobodo
Črna solza, solza časa
padla je na tvoje čelo,
sinje od zvestobe.
Mrzla kri poletja je zalila oči,
zlata od spomina in od zvezd.
Polna noči te je obkrožila beseda.
Prva beseda, beseda obljube,
zvon, ki v prsih večera
nežno ponovi ves svet.
V bledem zelenju so razpadle
ustnice in tiho telo je drgetalo.
Sveti oblaki bodočnosti,
škrlatni od tesnobe, so pili tvoj dih.
O molk!
Odmev peruti,
ki so gorele neslišne skozi mrak!
V to zemljo vraslo –
z besedo obljube –
v prostost rojeno
tvoje bitje:
oko, ki vanj
se zliva reka sanj,
pojoč slovo
razpenjena
in zlomljena
in grenka
in neminljivo potujoča
ob obalah iz bridkosti
in luči.
Črna ruta

Slika 20. Črna ruta Vlastja Simončič

7. Slovenske teme – poletje ’94

7.1. Sprava – ekologija: filozofija ali tehnologija

Avtor: Blaža Cedilnik

7.1.1.

Sprava je ena in nedeljiva.

Ekologija je v svojem bistvu sprava med človekom in naravo. To pomeni, da ni nič drugega kot kompromis človeka samega s sabo: čemu se je pripravljen odpovedati, da bo še kaj ostalo za prihodnje rodove, se pravi, za naše otroke. Torej je to globoko filozofsko, etično, moralno in, če hočete, tudi estetsko vprašanje. In kaj ima pri tem tehnologija? Njena naloga je, da razvija čistilne naprave in take tehnološke postopke, ki bodo zagotavljali proizvodnjo, ki bo ustrezala temu dogovoru. In od česa je odvisen ta dogovor? Vsekakor od tega, kako gledamo na prihodnost človeštva, naroda, družine.

Seveda je to moj pogled na celo reč. Vsakdo ima pravico do svojega pogleda, svojega mnenja. Ampak tu žal ne moremo misliti, govoriti in delati po svoje. Eden drugemu svinjati dvorišče. Na neki način se moramo dogovoriti, doseči konsenz. Če pa hočemo to doseči, se moramo najprej zmeniti za izhodišče. Zakaj se pravzaprav gremo ekologijo. Kakšen namen ima odpovedovanje določenim komoditetam, na katere smo navajeni, oziroma za katere pričakujemo, da si jih bomo lahko privoščili v prihodnosti. Za koga naj vse to počnemo. Če bomo našli ustrezne odgovore na to in še druga vprašanja, potem bo lahko doseči dogovor, strategijo, taktiko. Mislim pa, da tudi smisel in voljo do življenja. In perspektivo. In upanje.

Odgovor se ponuja kar sam: za naslednje rodove. In kdo so ti naslednji rodovi? To so menda naši otroci in naših otrok otroci. Spet se postavi novo vprašanje: kdo bo imel te otroke, kdo bo skrbel zanje. Od žensk tega ne moremo zahtevati. Kaj pa njihova kariera, menda jih ne bomo potisnili spet nazaj v drei k: kinder, küche und kirche. Na ta način bi spet postale odvisne od moškega, tako rekoč njegova lastnina, spet bo lahko z njimi počel, kar bo hotel. On bo gospodar, on bo prinašal k hiši denar, on bo odločal o vsem. Ženska bo spet degradirana na nivo skužkinje, lahko bi se reklo, kar na nivo sužnje. In v modernem svetu si česa takega ne moremo predstavljati. Posebej ne pri nas. Ženske so se v NOB borile z ramo ob rami skupaj z moškimi in si priborile vsaj enakopravnost, če že ne kar enakost (pri nas je bolj ena kost). Ja, zdaj smo pa tam (Poznate tisto o slepcu in enookem, ki sta se skupaj vozila v čolnu. Slepi je veslal, enooki pa je s tem enim očesom strumno gledal in ga usmerjal. Pa pride val in zaguglje čoln. Slepec zamahne z veslom in enookemu razlije še to edino oko. Zdaj smo pa tam, pravi enooki. Slepec misleč, da je to mišljeno dobesedno, odloži vesla in stopi iz čolna. Mislim, da mi ne bi bilo treba povedati, ampak naj bo, za vsak slučaj: Oba sta utonila.). Mislim, da je vse skupaj že v osnovi zastavljeno narobe. Da bo takoj jasno: če bi mene kdo hotel privezati za otroke, cerkev in štedilnik, bi mu zavila vrat. Od življenja pričakujem še marsikaj drugega. Ampak, če bi imel moj gospod soprog spodobno plačo in če bi bila skrb za otroke in njihova vzgoja družbeno priznan in cenjeno delo, bi se temu delu kljub visoki izobrazbi kreativno posvetila. Seveda pa bi poskrbela tudi za svojo dušo (ne v religioznem smislu). Če bi bila stvar taka, kot pravim, bi imela dovolj časa tudi za delo v svoji stroki. In to tako delo, ki bi me zares veselilo, ne pa te naše službe, kjer delamo večji del zaradi dodatnega denarja, ki omogoča družini preživetje in nudi le malo intelektualnega zadovoljstva. Obenem pa ženske in z nami tudi naši moški plačujemo to enakopravnost in še celo vrsto tekovin revolucije tako, da se moramo odločiti med dvema ušivima možnostima: ali imeti otroke in se iti družino, kar pomeni (če nimaš požrtvovalne stare mame, kar spet pomeni odtujenost staršev in otrok) adio kariera (strokovno in družbeno udejstvovanje) najmanj za enega od staršev, največkrat pa kar za oba. Druga varianta pa je seveda udejstvovanje na vseh področjih za oba spola enakovredno in enakopravno in v tej varianti za otroke ni prostora.

Že večkrat se je govorilo o družinski politiki. Pa ne pridemo nikamor naprej. Pač pa se kar naprej na vseh koncih pod okriljem vseh mogočih strank in nadstrank ustanavljajo sekcije, komisije, odbori, kaj vem, kaj še vse, za ženska vprašanja. In tu je mali kotiček namenjen tudi za vprašanja otrok (pa to seveda ne kot nadaljevanja našega naroda, ampak izključno kot ženska problematika, ki jo je treba prenesti enakopravno tudi na moške). Na nivoju države imamo sekretarja za družino (zaenkrat pesek v oči), ampak naj me kača piči, če sem že opazila kakšno njihovo konstruktivno potezo (razen seveda občasnega nakladanja po časopisih in RTV, resolucij, simpozijev; konkretne zadeve se pomikajo v prihodnost, npr. univerzalni otroški dodatek). In ženske, ki same nimajo otrok, se obnašajo zelo arogantno (Ob takih priložnostih se spomnim svoje stare tete, sestre moje stare mame, ki ni bila poročena in se je posvetila samo svojemu poklicu. Na staro mamo, svojo sestro, je gledala zviška, češ, kaj se pustiš dedcu, kaj mu peres gate, ukvarjaš se s smrkavimi, umazanimi, cmeravimi otroki; sicer pa, sama si kriva. Če bi poslušala mene … ) do ženske, ki imajo otroke. To je pa tvoj problem, mi reče znanka, ko se ji zahvalim za povabilo na smučanje v tujino. Ne morem, ne morem sama, za vse pa ni denarja. Na moji plači je še en otrok in pol. To me pa nič ne briga, to je tvoj problem. Pa če pogledam, kako družba gleda na vse skupaj. Ja, prav tako kot tale moja znanka (samo pomislite na DAVČNE OLAJŠAVE). Tudi prav. Kaj nas pa briga. Če izginemo, pa izginemo. Le kdo bi se sekiral, če en takle ubog majhen narod izumre. V zgodovini človeštva so utonili že mnogi narodi, in to veliko večji (izraz sploh ni pravi) in mogočnejši. Saj se niti svet niti mi sami ne zavedamo, kakšno čudo je ta mali slovenski narod, ki mu je uspelo se ohraniti na tem prostoru, kjer je bil neprestano velikanski prepih.

Novi stari dom

Slika 21. Novi stari dom Mirko Kambič

Bodočnost? Nekoč se bo našel kak cezar – motorizirana zgodovina,

ki bo zradiral ta žalostni Liliput z zemljevida.

Na zemljevidu bo ostala za otroško dlan široka praznina.

In nihče več ne bo vedel, za čem je jokala Lepa Vida.

(Ervin Fritz)

Torej zakaj se zgražati nad Sončnim kraljem, ki je živel pod geslom: Apres moi le déluge.

Sama pa le mislim, da bi morala vsaka družba, vsak narod skrbeti za svoj obstoj v prihodnosti. Tako tisti, ki jim grozi populacijska eksplozija, kot in morda še bolj mi, ki gremo po poti dinozavrov (kako moderno, ne?). Malo nacionalizma ne more škoditi (le komu lahko škoduje en takle majhen narod, ki se zlepa ne more zmeniti za kakšno skupno reč). Če hočemo ohraniti našo kulturo, naš jezik, naše šege in navade in vse, kar razumemo pod besedo narod. Tujci, ki se priseljujejo k nam, bi se morali na tak način vključiti v naše družbeno okolje, da ne bi »onesnaževali« (prekleto se bojim, da bi me kdo narobe razumel) naše slovenskosti. Sem za toleranco … Ampak ne na moj račun – če pride kdo k meni na obisk, za uro ali dve, za dan ali dva, se lahko obnaša po svoje, lahko zmoti moj ritem življenja, moje navade itd. Če pa pride za dalj časa ali se celo za stalno naseli pod mojo streho, potem se mora obnašati tako, da ne bo podiral ustaljenega načina življenja v moji hiši. »Nihče nima nikomur pravice z represijo – izkoriščajoč položaj tistega, ki daje –, jemati njegove duše, se pravi jezika, narodnosti, navad, njegovega hrepenenja in skrivnosti,« pravi Spomenka Hribar. Se strinjam. Stodvajsetodstotno. Ampak prav tako nima nihče pravice – izkoriščajoč položaj tistega, ki je ubog in potreben pomoči – jemati tistemu, ki daje, njegove duše, se pravi jezika, narodnosti, navad, njegovega hrepenenja in skrivnosti.

Pa kaj se še dogaja v moji ljubi dragi domovini. Denacionalizacija. Ne denacionalizacija, ampak način, kako se to izvaja. In zraven seveda lastninjenje. Ali ni vse skupaj tempirano v bistvu kot korak v smeri zanikanja narodovega bitja in žitja. Tradicija. Če pogledamo nazaj, kako so se obnašali naši očetje in dedje (zdravi del naroda; zdrave sile, bi se reklo lepo po naše). Dediščino, ki so jo sprejeli od prednikov, so vzdrževali in po možnosti pomnožili in jo prepustili otrokom, da ti na enak način skrbijo zanjo in jo predajo naprej. (Barok, barok, rokoko, rokoko, rokoko … Cnk! Francoska revolucija! Tako nam je naša profesorica zgodovine skušala prikazati zgodovinski razvoj v tem času in njegovo nasilno prekinitev – prikaz je povzela po svojem profesorju.) Tako se je pri nas zadeva odvijala naprej, dokler … lahko bi rekli: Cnk! Socialistična revolucija. Našli so se ljudje, ki so prerazporedili dobrine; vzeli so tam, kjer je kaj bilo, in dali tistim, ki (največkrat zaradi nesposobnosti, lenobe in … ) niso imeli. In, ker so dobili zastonj, za premoženje niso skrbeli tako, kot bi skrbel tisti, ki je vanj vlagal od najrosnejših let znoj in kri. Sedaj pa vračajo. Oskubljeno in propadlo. Pa še to je prehudo. Treba je narediti selekcijo, komu vrniti in komu ne … In kako zdaj zapeljati iztirjeni in polomljeni voz nazaj v stare kolesnice. Težko. Ne da se. Nočemo.

Bi rekla, da je pogoj za vse skupaj neki narodni konsenz, narodna sprava. Tudi tista iz druge svetovne vojne, NOB, revolucije, če hočete. In še tista iz »teh naših petdeset let«. Pa prav gotovo je še kje kakšna stara ali nova zamera. Sprava. Saj veste, kaj mislim: povedati jasno, javno, glasno, vso resnico (bla … bla … ), ne ene, vse resnice, jih soočiti kot matematične izreke in jih povezati v sistem resnic, tak, ki ne bo protisloven že v samem bistvu, ampak bo kot živopisan mozaik kazal vse naše zmote in stranpoti, za spravo, za spomin, za opomin našim otrokom in vnukom. Da bodo delali drugačne napake. Ne pa ponavljali enih in istih napak in stopicljali na enem in istem mestu. Na smetišču, tako Evrope kot zgodovine.

Kako lepo je bilo v komunizmu. Ja, hudiča, zakaj pa nismo ostali tam. Katera baraba nas je izgnal iz socialističnega raja, ko smo tako lepo korakali v komunizem. Vsak dan smo bili bliže obljubljeni deželi. Kar naenkrat pa nam je nekdo zmedel štrene, zaobrnil tirnice, kažipote, pa smo se znašli tam, kjer smo. Kaj pa če se je komunizem sesul sam od sebe? Ker je bil v svojem bistvu obsojen na propad. (Še dobro, da nas ni pokopal pod sabo, ko se je podiral. Hej, kaj pa če največja bruna s podrtije še niso padla, pa nas še lahko pokopljejo pod sabo ali pa naredijo invalide!) Ker ta pot v resnici ni vodila v Indijo koromandijo, v resnici sploh ni vodila nikamor. Ampak mi se ne damo. Nihče še ni obsodil komunizma (morda čakamo na zmagoslavno vstajenje). Protikomunizem je danes smešen (tako nekako pravi Kocijančič). Seveda je smešen, saj nima nobene moči, kot je ni imel med revolucijo. In spet bodo (so že?) »revolucionarji« vzeli krmilo v svoje roke in potem nam ostane samo še pesem »K tebi želim, moj Bog … « (Za tiste, ki tega ne vejo – peli so jo na Titanicu, ko se je potapljal.)

Morda se sliši malo čudno, ampak saj je tudi človek del narave in je prav, da se ekologija v globalnem pogledu pa tudi na določenem prostoru posveti tudi ali morda celo predvsem človeku in nadaljevanju človeške vrste z vsemi njenimi značilnostmi.

Boste rekli, kje pa je tu ekologija. Ja, zakaj, hudiča, nam pa bo. Saj smo se zmenili, iz vsega našega ravnanja je razvidno, da smo se odločili, da bomo, kolikor je mogoče, prispevali k zmanjšanju svetovne prenaseljenosti. Ampak sama mislim takole: če se že tako žrtvujemo zanje, za ves svet, da ne bo populacijske katastrofe, potem lahko pustimo za sabo en kupček svinjarije. Dol z ekologijo!

7.2. Orlov vrh – simbol slovenstva

Avtor: Jože Hubad

7.2.1.

Zdrav in samozavesten narod ne prikriva svoje zgodovine. Kar je v njej slabega, pogumno prizna. Kar je v njej dobrega, mu je v ponos. V tem je nauk, iz katerega črpa zaupanje in izkušnje za svoj čas in za prihodnost.

Winterthur, maj 1994

7.2.2.

Kakor je dolga zgodovina človeštva, tako dolga je zgodovina krivic, tako dolgo je njegovo neizpolnjeno hrepenenje po pravici in zadoščenju. Človek in družba si prizadevata delati dobro, da bi potešila to hrepenenje, uspeh pa je omejen.

Skozi vso zgodovino so oblasti željni slepili množice z blestečimi obljubami. Pod nobeno masko ni bilo enostavneje priti do neomejene oblasti, kakor pod masko obljub izpolnjenja in varovanja človekovih pravic. Prav zato so se znašli na odru obljub največkrat zelo nevredni ljudje z zelo nizko moralo, z visoko stopnjo oblastiželjnosti in s popolnim zaničevanjem človeka, brez čuta odgovornosti do uresničenja razsipnih obljub. Saj k temu pozneje tudi niso bili prisiljeni. In ljudje, gnani od bolečin in krivic, pritegnjeni od bleska obljub, so velikokrat brez preudarka priznali tako oblast. Že v kratkem času se je spremenila v totalno.

Z bičem po hrbtih večine, z medom za koristolovske hlapce, s pranjem možganov mladini; in če je bilo potrebno najhujše ustrahovati, tudi z genocidom.

– »V imenu ljudstva – smrt narodnim izdajalcem … «

Tako so spremenili svojo oblast v neomajno.

Kaj to pomeni, smo doživeli v tem stoletju v Evropi. Boljševiki v Sovjetski zvezi so poimenovali svojo totalno oblast z diktaturo proletariata in začeli boj za razširitev le-te na vso Evropo. To so nedvoumno razglasili.

V tisočerih celicah po državah križem Evrope so začeli delovati ideološko zgrajeni, taktično izurjeni in denarno podprti agenti sovjetskega imperija. Vzporedno s strateškim pripravljalnim delom je delovala propaganda na temelju preizkušenih socialnih obljub.

Z nalogo, da to delovanje organizira in vodi do zastavljenega cilja, je bil poslan v staro Jugoslavijo eden njenih sinov. V Sovjetski zvezi izurjen, v popolnem zaničevanju človekovega življenja zanesljivo izkušen in z zaslugami v dolgoletnem delu za neomajnost Stalinove moči. Izkoristil je izbruh druge svetovne vojne in podjarmljenje naše dežele.

Socialnemu vprašanju se je pridružilo še neprimerno hujše in vse sloje v Jugoslaviji živečih narodov zadevajoče breme narodnega ponižanja. V boju za uresničenje komunistične oblasti in za spremembo naše domovine v satelit Sovjetske zveze se je v mamljivim socialnim obljubam pridružila še parola boja proti okupatorju za narodno osvobojenje.

Za mnoge Slovence komunizem v tem času ni bil nekaj novega in zato zapeljivega. Minilo je že več kot dvajset let njegove oblasti v Sovjetski zvezi. Val resnice od tam je že dodobra prodrl v svet. Dovolj, da je veliko Slovencev spoznalo zločinsko bistvo komunizma in da bi bila njegova oblast na naši zemlji slovenstvu tuja in sovražna njegovemu razvoju. Iz tega razloga so se udaru komunistične partije na Slovenijo uprli.

V skrajni stiski, ko je šlo za fizično preživetje in za preživetje slovenske identitete, so pošteni Slovenci uvideli, da je rešitev v oboroženem odporu.

Z absolutno moralno pravico so Slovenci v boju za preživetje vzeli orožje od okupacijskih sil. Odzvali so se naravni zapovedi z vso odgovornostjo za svoj rod. Prestopili so pregrado in zaradi orožja vzeli v račun na videz odvratno, v bistvu pa nepomembno gesto. Bil je to čas, ko so Nemci že slutili svoj poraz. Z zgodovinskega vidika in v moralnem pogledu je bila ta gesta povsem upravičena.

Boljševiško izšolani voditelji komunističnega puča proti slovenstvu in kulturi, ki so že v zgodnjem poletju 1941 prvega kmeta, ki jim je oporekal, brez pomisleka ubili in ga nato pred vasjo in deželo razglasili za izdajalca – sledilo mu je tisoče mož, žena in otrok – so seveda upor proti revoluciji označili kot sodelovanje z okupatorjem in narodno izdajstvo.

Orlov vrh leta 1944

Slika 22. Orlov vrh leta 1944

Malo je laži na svetu, ki bi bile tako kratkih nog. Zgodovinska dejstva jo razkrinkavajo.

Titova vojaška konfrontacija z okupatorjem je bila osredotočena na taktične akcije z namenom, da okupator ustrahuje prebivalstvo, požge vasi in postreli talce. Cilj takšnih akcij je bil dosežen s tem, da je ustrahovanje pognalo moško prebivalstvo v Titov objem. Kadar je okupator napadel Titove enote, so se te razpršile po gozdovih, v frontalne boje pa so se zapletle le, če so bile k temu prisiljene. Tito, sledeč ukazu revolucije, je usmeril vso svojo vojaško moč v uničevanje nasprotnika revolucije, ki bi mu bil sicer nevaren tekmec pri prevzemu oblasti po porazu okupatorja. Končni obračun z okupatorjem je Tito popolnoma prepustil armadam zaveznikov na svetovnih bojiščih. Enkrat, čisto izjemoma, pa še takrat zaman, je Stalin, ko je bil v vojaški stiski, pozval Tita, naj usmeri del svojih sil proti okupatorju. Ta zgodovinska dejstva dokazujejo značaj Titove borbe kot komunistične revolucije in ničevost trditve, da je bil to boj proti okupatorju. Najbolj kričeč dokaz svetu, da je bila komunistična revolucija edini cilj Titovega boja, je genocid nad slovenskim narodom po vojni. Zavezniške armade so dokončno porazile nemškega okupatorja, komunistična revolucija v naši deželi pa še ni povsem dosegla svojega cilja – neomajne oblasti. Njeno bratomorilstvo je doseglo vrhunec s pobojem dvanajst tisoč borcev za slovenstvo, tedaj že ujetnikov.

Iz komunistične laži, po kateri naj bi bila revolucija borba proti okupatorju, pa izhaja njihova logika, da je bil boj proti revoluciji sodelovanje z okupatorjem, torej narodno izdajstvo. Zgoraj navedena zgodovinska dejstva dokazujejo ničevost te obdolžitve.

Žal so zavezniki po zmagi nad Hitlerjevo Nemčijo omogočili prodor komunizma do Jadrana. Povojna svetovna konstelacija mu je podarila desetletja vladavine. Zrušila ga je njegova lastna zločinska narava.

Danes je Slovenija suverena država s parlamentarno demokracijo. Ustava varuje človekove pravice, zasebno imovino, vključno lastnišvo proizvajalnih sredstev. Naša država se gospodarsko, kulturno in varnostno vključuje v Evropsko skupnost.

Uničenje natanko take Slovenije je bil cilj onega morilskega početja, ki ga je komunistična oblast desetletja razglašala in ga njeni preoblečenci še danes poimenujejo za NOB, početje, ki nanj še danes spominjajo nešteti spomeniki in spominske plošče.

Obvarovanje in ohranitev prihodnjim rodovom tiste Slovenije, za katero se današnja poimenuje, in nič drugega, je bil cilj borcev za slovenstvo; vaških stražarjev in slovenskih domobrancev. Prav te pa označujejo komunistična partija in njeni preoblečenci z že petdesetletno trdovratnostjo z narodnimi izdajalci. Dejstvo, da še danes, štiri leta po zlomu komunistične oblasti, borci za svobodno Slovenijo še vedno niso od najvišjih državnih organov v vsej jasnosti imenovani kot borci za slovenstvo, je neovrgljiv dokaz, da številni bivši komunisti, današnji preoblečenci na vodilnih mestih v slovenski državi, svojega dela ne opravljajo iskreno. Tega preprosto niso sposobni. Javno odstranjenje zgodovinsko ovržene komunistične oznake in poimenovanje vaških stražarjev ter slovenskih domobrancev za borce za slovenstvo bi po neizprosni logiki prisililo prav te državne organe preimenovati tudi NOB v bratomorilsko revolucijo.

En sam primer kričeče ponazarja nevzdržnost takšnega stanja. Na dvorišču turjaškega gradu je plošča v spomin branilcem Turjaka pred navalom komunistične revolucije. Na zunanjem pročelju, desno nad vhodom v grad pa druga plošča slavi napadalce in njihovo zmago nad »sovražnikom«.

To neznosno protislovje žali čustva, pamet in zavest narodne pripadnosti stotine še živečih borcev za slovenstvo in tisočev njihovih potomcev ter potomcev ubitih. Takega protislovja ne bi mogel prenašati celo moralno izrojen narod. Vse to hromi današnji generacijo in zdravo slovensko miselnost. Le ta, ki bi edinole ozdravljena tega tumorja našla pot do resnične sprave in vzpostavila stik s slovenskim izročilom, bi bila zmožna ustvarjati ono Slovenijo, za katero se današnja poimenuje.

Slovenska ustava zagotavlja Slovencem pravico do objektivnega vrednotenja zgodovine. Od današnjih preoblečencev bomo Slovenci tako zgodovinopisje zaman pričakovali. Tega ne smemo pozabiti. Zbrati moramo dovolj moči, da predstavimo naši mladini in svetu resnično, očiščeno zgodovino.

Ljudje Nove slovenske zaveze opravljajo nesebično, z lastnimi sredstvi in z neizmernim potrpljenjem predragoceno delo. Pričevanje o napadu komunistične partije na Slovenijo in o odporu, odkrivanje množičnih grobov in postavljanje spominskih plošč z imeni padlih in pobitih borcev za slovenstvo delujejo proti uničujočemu učinkovanju večdesetletnega sistematičnega pranja možganov slovenski mladini in so prvi, brezpogojni korak k vzpostavljanju zdrave slovenske zavesti.

Monumentalnost in konkretnost nepotvorjene zgodovine mora biti dostopna slehernemu Slovencu. A ne le Slovenija, tudi svet mora vse to izvedeti zaradi pravilnega poznavanja našega naroda.

Kot šestnajstleten fant sem bil osemnajstega decembra 1943 pri pogrebu štiriintridesetih padlih domobrancev na Orlovem vrhu na Ljubljanskem gradu. V mesecih, ki so sledili, je bilo na tem mestu pokopanih do stoosemdeset protikomunističnih borcev. Po prisvojitvi oblasti je komunistična partija te grobove in posvečeno zemljo oskrunila. Prav simbolika boja za slovenstvo na Orlovem vrhu ji je bila trn v očeh. Žal to opustošenje traja še danes. To je del usodne slovenske razklanosti, o kateri simbolno priča Turjak.

Država Slovenija je svoji ustavi, svoji mladini in svoji prihodnosti dolžna preseči ta protislovja in napisati objektivno zgodovino.

Njeno glavno mesto je dolžno postaviti na Orlovem vrhu nekropolo vsem padlim za slovenstvo, vsem žrtvam komunističnega nasilja: možem, ženam in otrokom. Ne le iz pietete, temveč kot memento svetu, kot simbol zavesti naše mladine, da smo Slovenci danes na isti poti s padlimi in pobitimi borci za slovenstvo, da smo demokratičen narod, ki ga povezuje skupno izročilo in ki zna biti opoštevan in spoštovan član Evropske skupnosti.

7.3. V domovini

Avtor: S. Z. Škof

7.3.1.

Razvedrila smo potrebni. Slovenija nas kliče. Koroška. Letimo prek Amsterdama na Celovec. Sprejem domačih je resnično veselje in toplota od srca. Besed nam ne zmanjka. Dve leti je od zadnjega obiska. Že manjka ta in oni. Bolezen ne prizanaša. Naši generaciji so šteta leta. Želimo čimveč od življenja. Kar je mogoče dopolniti. Končati, kar je bilo začeto.

Sprehod ob Dravi. Nabiranje malin v gozdu. Vonj divjih ciklam. Polne košare gob. Ptičji spevi. Kmečki turizem pod Peco. Vožnja po Logarski dolini. Potočki, slapovi. To je bogastvo lepe domovine staršev, dedov …

Obalni kontrasti

Slika 23. Obalni kontrasti Mirko Kambič

Ponosni smo na zmago slovenske vojske. Naj živi TO! Slovenija je neodvisna, samostojna. Ko kdaj svobodna? Tuj duh še vedno veje. Kdaj nam bo dano, kar so nam pokradli? Kje so nam svojci s svinčenkami pobiti? Ne revanš – samo resnico, samo pravico iščemo! Eno samo resnico. Eno samo pravico. Želimo resnične, prave, zavedne Slovence. Ne plačane »državljane«. Kaj je sprava? Vse drugo od ponujene. Bodimo si odkriti. Bluff se odkriva. Kdor si sam ne pomaga, uspeha ne doseže! Evropa zavrača balkanizem.

Po kratkih tednih odhajamo. Naš dom je v tujini. Smo okrepljeni, osveženi. Smo upa polni skorajšnjega snidenja. Tako lepo je biti skupaj, med svojimi. Bog daj še dolgo!

Po božiču se spet odpravljamo. Ne na počitnice. Vabilo na kulturno sodelovanje nas je vnelo. Gremo v Ljubljano. Za delo je potreben mir. Zagotovljeno nam je lastno stanovanje. Tako smo mislili.

Advokatov faks poroča: Gospodu L. sem pisal priporočen dopis (7. december). Stranka vztraja na izvršbi sodne poravnave (pravno veljavne 15. oktobra 1993). Zahteva do 28. decembra nastanitev v sobi, kot je bila doslej upravičena, in izročitev stanovanja 1. januarja 1994 v brezhibnem stanju, sicer bo uveljavila odškodninske zahtevke. Priporočeno. Dodatno: zaostala najemnina v znesku več tisoč DEM.

Podnajemnik poslano pismo ignorira.

Naš sprejem v lastnem stanovanju je manj kot vljuden. Krut fizičen napad. Telesna poškodba. Trije policisti naj bi prišli na pomoč napadencu. Kaj še! Ura je 19.00. Zapisnik končan. So mnenja napadalca. »Pojdite ven. Vrnite se na novo leto. Poiščite pomoč zdravnika« – je njihov svet ranjenemu. Neverjetno a resnično.

Najprej v hotel. Odložimo prtljago. Nato v klinični center. Ob eni zjutraj smo na vrsti. Pozno smo prispeli v mesto. Nimamo tolarjev. Ameriških dolarjev ne morejo zamenjati. Pregled se plača vnaprej! Samaritan nam pride na pomoč. Končno: pregled, rentgen, oznaka poškodbe, opis obraza kjer je pest pustila svoj odtis. Nazaj v hotel. Utrujeni na smrt. »Vrnite se, če se bolečina hujša!« Tri dni pred novim letom je bilo.

Od doma kliče telefon. Preplah! Kako smo lahko v pomoč? – Je bil aretiran? Res toliko nasilja? Po jugu zaudarja. Držite se!

Advokat: »Imamo opravit z norcem!« Prisilna deložacija in rubež je na mestu. Določen datum: 11. februar 1994 ob desetih dopoldne. Na predvečer advokat obvesti stranko: »Jutri izvršitve ne bo! G. Lokostrelec je predložil zdravniško spričevalo.« Sodišče obvešča: »Dolžnik zaradi bolezni sam še ne more izprazniti stanovanja, izpraznil pa ga bo takoj, ko bo toliko zdrav, da bo to lahko storil.» Podpis: referentka sodnice. Napadalec je zaščiten.

Sodnica piše pismo zdravniku: opišite v čem je nesposobnost pacienta za selitev, pri čemer naj se upošteva, da osebna navzočnost dolžnika pri deložaciji ni nujna.

Potrpežljivosti je konec. Pišemo pismo advokatu. Zadeva se vleče v nedogled. Prosimo odgovor na naša vprašanja. Njegov odgovor: »Prevzema stanovanja s 1.1.1994 vam nisem nikoli zagotavljal, temveč sem si le prizadeval, da izpraznitev do tega roka izposlujem. Na ostale navedbe v vašem pismu ne bom odgovarjal, ker jih ocenjujem kot namerna podtikanja. Iz zgoraj navedenih razlogov vam zastopanje sam odpovedujem. Na stroških zastopanja mi dolgujete SIT … S spoštovanjem … (Sta resnici dve?)

Nov advokat nadaljuje.

Dobimo vabilo, da se dne 26. 4. 1994 zglasimo na sodišču ob 12.15, soba 40, na zasebno tožbo zoper Lokostrelca (Kazensko dejanje po čl. 65 KZ RS). Pet minut pred razpravo nam sodnica sporoči, da je Lokostrelec na poslovnem potovanju v Avstriji in se ne more udeležiti razprave. Razprava se preloži na dne 9. 5. 1994, ob 13.00, soba 47. En dan prej dobimo po pošti priporočeno: Sodnica je bolna. Tožba se preloži za nedoločen čas.

Sodišče zavrže Lokostrelčev priziv za prisilno deložacijo in rubež. Določen je nov datum: 4. 5. 1994 ob desetih dopoldne. Po sodnem sklepu smo spet dolžni zagotoviti delavce in vse ostalo. Tudi za hrambo stvari, ki naj bi se odstranile iz stanovanja.

Prišel je dan. Pred vrati stanovanja smo: dva pooblaščenca od sodišča, advokat, ključavničar, dve osebi s tovornjakom, priča in stranka. Vdremo v stanovanje. Izpraznjeno je. Lokstrelec se je izselil štiri dni prej. Zamenjamo ključavnico. Prišli smo, po petih mesecih, do praznega, umazanega, poškodovanega stanovanja. V čem je logika. Da pes miga z repom ali rep s psom?

Rubež se nadaljuje. Tudi tožba v odškodninski zadevi za kazensko dejanje. Kje je Lokostrelec?

Bo še.

7.4. Zmagoslavju presednika Kučana v Clevelandu ob rob

Avtor: France Krištof

7.4.1. Slovenci v Clevelandu

Življenje slovenskih izseljencev in beguncev v Clevelandu, ZDA, zasluži poseben in podroben opis. Vendar ne skupka obrekovanj in prizadetih vtisov, kot si jih je privoščil dr. Dimitrij Rupel v Emigrantih. Dejstvo je, da se to življenje razvija popolnoma svobodno v skladu z ustavo ZDA, obenem pa v njem na poseben način odsevajo razmere v stari domovini.

Namen tegale pisanja ni, da bi se spuščalo v podroben oris razmerja med nami. Služilo naj bi samo za okvir k obisku slovenskega državnega predsednika letos marca. Njegov zmagoviti pohod skozi Cleveland so že nadrobno opisali mediji v Sloveniji. Njihova slika potrebuje samo obrobne vtise, da ta pohod zadobi pravi izraz, ki se je spretnim poročevalcem nehote ali namenoma izmuznil.

Razmerje med tukajšnjimi Slovenci? Urednik našega slovensko-angleškega tednika Ameriška domovina ga je nedavno v svojem, sicer ponesrečenem uvodniku, kar dobro zadel, ko pravi: »Spadaš k tej organizaciji ali pa k drugi. Če si naš, si dober in imaš prav, če niso, kot da te ni.«

Nekdanje strupeno in napadalno sovraštvo, s katerim je »napredni tabor« na začetku sprejel begunce pred slovenskim komunizmom, se je sedaj spremenilo v spodobno ignoriranje. Oba tabora pa gojita slovenstvo, vsak na svoj način.

Ob nastajanju slovenske države se je to razmerje nekoliko spremenilo. Oba tabora sta se zavzemala zanjo, toda spet vsak zase. Bilo je nekaj skupnih naporov, a so se kmalu razdelili. Peterleta, kot takratnega predsednika vlade, sta ob tistem skupnem navdušenju oba tabora sprejela z odprtimi rokami.

7.4.2. Predsednik Milan Kučan

Vse kaže, da to predsedniku države Milanu Kučani ni šlo v račun. Da bi tak podrejenež žel slavo, ki pripada predsedniku! Tudi sam si je želel takšnega zmagoslavja, kot novo lovoriko svojega demokratskega očetovstva. Kot Peterle je hotel biti tudi on povabljen v Cleveland, kjer je bilo vedno glavno žarišče ameriškega slovenstva.

7.4.3. Drugačen veter

Toda medtem so se razmere v Sloveniji bistveno spremenile, pa tudi v Clevelandu, vsaj med bivšimi begunci. Rupel, ki so mu, oblečenemu v ovčji kožuh, svojčas nekateri tako gostoljubno stregli in mu prostodušno odpirali svoja ranjena slovenska srca, jim je kot prvi s svojo kovarsko znanstveno potovščino, z Emigranti, kot z mrzlo prho temeljito ohladil glave. Spomenka Hribar, najbolj poznana od spravnih turistov iz Slovenije, je svoj čas prinašala spravo tudi v Cleveland, češ da je slovenski rdeči potop že minil. Draga Spomenka pa se je potem izkazala kot huda prometna policistka, ki hoče s svojo rdečo lučjo za vsako ceno ustaviti v Sloveniji promet po desni strani! In toliko drugih afer! Na vse to pa Kučanov obisk. Saj to ne gre!

Cerkev Sv. Vida v Clevelandu

Slika 24. Cerkev Sv. Vida v Clevelandu

Predsednik pa je očitno vseeno hotel na obisk, a v takšnem vzdušju o kakem povabilu za Cleveland ni bilo govora. Niti od njemu prijaznega tabora ne. Ta »napredni« tabor je svojčas sicer z vsemi simpatijami sodeloval s starimi revolucionarji – osvobodilneži, s komsomolci pa ni imel zvez in mu je bilo pod častjo, da bi se jim vsiljeval.

Povabila za Kučana za Cleveland ni bilo.

7.4.4. Preobrat

Lansko leto jeseni pa se je položaj spremenil. Nekateri člani progresivne Slovenske narodne podporne jednote so bili na obisku v domovini, kjer jih je (prijazno) sprejel tudi Kučan. Beseda je dala besedo, ugotovili so, da praznuje SNPJ v letu 1994 90-letnico obstoja, in to priliko naj bi predsednik s svojo prisotnostjo poveličal. Slovesnost ob tem jubileju je bila v Pittsburghu in povabilo nanjo je prišlo. Kučan pa je hotel v Cleveland, žarišče slovenstva v ZDA, obenem pa tudi gnezdo nekdanjih slovenskih protikomunističnih beguncev. Tam naj bi od vseh žel slavo vsem Slovencem ljubega predsednika. Cleveland pa je oddaljen od Pittsburgha kakšnih 230 kilometrov. Nov problem.

V Clevelandu je bila tedaj vsaka pomembnejša slovenska organizacija posebej naprošena za to vabilo, toda nobena ga ni hotela prevzeti nase, pa najsi bo to iz ideološko-političnih ali finančnih razlogov. Nazadnje se je moral zbrati sprejemni odbor iz anonimnih oseb, ki naj bi gosta primerno sprejel kot predsednika slovenske države.

7.4.5. Obisk

Kot smo že dejali, o zmagoslavju Kučanovega obiska v ZDA in Clevelandu ni da bi kaj več razpravljali. O njem so se že razpisali slovenski mediji, poznani po svoji zmernosti, nepristranosti in časnikarski etiki. Tukaj želimo opisati samo to, kar so ta sredstva izpustila.

Za ameriško federalno vlado je bil tak obisk, četudi zaseben, svoje vrste glavobol.

Kučana, predsednika tuje države, je bilo treba varovati pred nasilnimi protikomunističnimi maščevalci. Takih naj bi bilo tudi v Clevelandu prav gotovo nekaj. Ti naj bi komaj čakali, da ob prehodu v demokracijo planejo na komunistična jagnjeta. Samo njegovi izredni državniški sposobnosti naj bi se bilo zahvaliti, da je te revanšiste v svoji domovini postavil v kot, kjer lahko brez škode besnijo. S takimi argumenti vedno rad soli pamet neslovenskim pristašem demokracije.

Pa še Srbov je v Clevelandu precej, celo svojo cerkev imajo, posvečeno sv. Savi.

Ameriška policija ali pa tajna služba sta iz vsega tega potegnila svoje zaključke. Pred hotelom Maarriot v Clevelandu in v njem, kjer je gost stanoval v posebnih rezidenčnih sobah, ga je zvesto čuvala tajna in uniformirana policija.

7.4.6. Slovesen uradni sprejem

Ob predsednikovem napovedanem uradnem sprejemu za clevelandske Slovence v centralnem Slovenskem domu ni smel v dvorano nihče s suknjo na sebi. Pustiti jo je moral pred vrati. Vsaki Kučanovi oboževalki so pregledali ročno torbico, da ne bi bila v njej poleg drobnarije še kakšna bomba ali pištola. Toda začuda niso našli ničesar.

Dopoldne pred popoldanskim sprejemom pa je begunska slovenska oddaja (tukaj imamo tri vrste slovenskih oddaj) poročala o navodilih, ki naj bi jih Kučan pod roko dal glede svoje konkurence – obrambnega ministra Janeza Janše. Pozivala je poslušalce na protest pred Narodnim domom. Zato je čakala policijo pred vhodom v Narodni dom nemajhno presenečenje. Tam se je naenkrat pojavila gručica ljudi, ki je prihajajočim v dvorano delila slovenske letake. Izjavo te skupine navajamo posebej.

Policija jim je to v začetku hotela preprečiti. Toda pokazali so, da nimajo pri sebi mesarskih nožev, da so samo miroljubni Amerikanci. Hočeš ali nočeš, ameriški First Amendment, ki govori o svobodi izražanja, se je uveljavil. Deljenje letakov se je nadaljevalo brez ovir. Vsak povabljenec ga je dobil v roke.

Gručica ni smela v dvorano k slavljenemu predsedniku samemu. Tja so smeli samo vabljeni s posebnim vabilom. Povabila pa sta prej delila po eni strani častni slovenski konzulat v Clevelandu, po drugi pa tisti anonimni sprejemni odbor. Pravijo, da je bilo oddanih ali odposlanih okoli tisoč povabil, toda ta številka ni zanesljiva. Govorili smo s povabljencem, ki se mu je ravno tedaj utrgal trak pri čevlju in se sprejema zaradi tega ni mogel udeležiti. Imel pa je na povabilu številko okoli 600. Povabilu se je odzvalo samo kakšnih dvesto povabljencev. Ostali so imeli celo vrsto neprilik in majhnih nesreč, zaradi katerih so morali ostati doma. Tudi letakov je nekaj ostalo.

7.4.7. Cerkev Sv. Vida

Naslednji dan, v ponedeljek, pa si je Kučan kot papeški odlikovanec in kot duhovni dedič vseh tistih, ki so po Sloveniji odpravljali svetniška imena, ogledal slovensko cerkev sv. Vida. Po njegovem zgledu smo sklepali, da tudi v domovini obišče farno cerkev povsod, kjer ga gostijo.

Cerkev je zares veličastna, štejejo jo med največje v Clevelandu. Postavili so jo slovenski izseljenci v začetku tridesetih let, v času najhujše gospodarske krize. Stoji v okraju, ki je bil svojčas izključno slovenski, s slovenskim jezikom po trgovinah, dandanes pa vanj od vseh strani prodirajo črnci. Cerkev so lansko leto za praznovanje stoletnice slovenske fare sv. Vida na novo preslikali trije živopisci iz Slovenije. S tem je precej pridobila.

Upanje beguncev

Slika 25. Upanje beguncev

Toda slovenskega župnika ni bilo doma. Tu se je veliko ugibalo, kako je to mogoče. Ali se Kučan ni prej najavil? Ali ni prišel s papeškim odličjem na prsih? Spet so nekateri ugibali, da je to clevelandska in ne ljubljanska nadškofija, kjer se takšna košarica predsedniku slovenske države ne bi mogla pokloniti. Po drugih naj bi imel župnik težave s hrbtenico, klanjanje pa bi ji škodilo. Skratka, obiskovalca je sprejel kaplan, Amerikanec, bolj čokate rasti, ki ne zna slovensko, težav s hrbtenico pa prav gotovo nima.

Kaj se je potem godilo v cerkvi, lahko samo ugibamo. Slikarije so zares veličastne. Za Kučana pa je bilo najbrže bolj pomembno to, da v vrsti portretov slovenskih škofov, Barage, Slomška in Gnidovca, ni bilo četrtega, Rožmana. Tam seje najbrž oddahil. Novi priseljenci so si Rožmana sicer želeli, toda zaradi sprave so tak očitek slabe vesti obiskovalcev in ponarejevalnih slovenskih osvoboditeljev raje zamenjali s tukaj skoraj nepoznanim mučencem Lojzetom Grozdetom.

Še bolj zanimiva pa je kapelica, posvečena Mariji, na levi strani cerkve. Ponavadi ostaja v mraku in ni osvetljena. Njena slovesna posvetitev bo šele letos v maju. Zato je veliko vprašanje, če jo je Kučan lahko občudoval. Če jo je, ga je tam čakalo veliko presenečenje.

Resnična Marijina novodobna kapelica je to. Na sprednji sliki je naslikana brezjanska cerkev. Na desni steni goreča slovenska vas s cerkvijo in kozolcem, od koder beži truma begunk in beguncev. Napis ima UPANJE BEGUNCEV. Med begunci izstopa slovesno preprosta podoba škofa Rožmana. Vidimo ga popotnega, s klobukom in palico v roki, begunca med begunci.

Leva stena pa ima napis KRALJICA MUČENCEV. Čez vso steno množice nagih teles, ki jih uniformiranci z rdečimi zvezdami na titovkah in z dvignjenimi gorjačami gonijo pred osrednjo postavo uniformiranega veljaka ravno v trenutku, ko ta korenjak meri z revolverjem v tilnik do pasu gole žrtve, z zvezanimi rokami na hrbtu.

Ali je predsednik vse to videl? Morda niti ne, o tem ni imel nobenih besed. Če pa je, se je moral zavedati, da v Clevelandu čas nekoliko hitreje teče kot v njegovi državi. Saj se bodo prej ali slej take stenske slikarije pojavile tudi v Sloveniji.

Med tem pa se je za vogalom skuhala njegova juha. Verjetno zadovoljen je priljubljeni predsednik slovenske države odletel nazaj v svojo državo. V »stari kraj«, v deželo spoštovanih človeških pravic, tja kjer po pesnikovih besedah »izpod grmiča vsakega režijo stare kosti«.

Prav zares!

7.5. Sprava kot vprašanje kulture

Avtor: Justin Stanovnik

7.5.1.

Če smo pripravljeni slišati glasove okoli sebe, se upravičeno vprašamo, ali je sprava še na dnevnem redu. Podoba je namreč, da se tisti, ki danes sprejemajo vlogo nosilcev velikega spora, ne približujejo, ampak oddaljujejo.

Če se vprašamo, zakaj tako, bomo nazadnje pristali pri spoznanju, da se je uveljavila napačna strategija. Mislilo se je namreč, da bo spravo mogoče doseči ali dosegati tako, da se bodo stvari pozabljale: da na določene stvari hote in zavestno ne bomo mislili in si tako postajali bližji. Stanje, ki ga imamo, je pravzaprav uvid v iluzornost tega načina. Izkazalo se je, da preteklosti ni mogoče prelisičiti – tako kot ničesar, kar je resnično, in kaj je bolj resnično od preteklosti – in da si bo treba izbrati težjo pot. Ta pot pa bo lahko samo dopuščanje dejanskosti. Novi koncept torej ne vključuje nobenega zamolčevanja ali pozabljanja. A ko priznavamo vsakomur to pravico, pravico do njegovega spomina, hkrati od vsakogar terjamo, da se postavi v razdaljo do sebe, tako da se bo videl v perspektivi. Šele v tem samovidenju se bo namreč lahko odločil, katere so tiste postavke njegove preteklosti, ki so tako resnične, da bodo vzdržale racionalni diskurz. Vse drugo je zasebnost, kjer vsak lahko goji svojo osebno preteklost z njeno slavo in njenimi zamerami. Ničemur, kar je resnično bilo, se torej ni treba odpovedovati. Kaj pa je resnično bilo, pa se bo prikazalo, ko bomo iz preteklosti odstranili vse, kar nam je vanjo velevala položiti mitološka zavest.

Teza tega razmišljanja je torej, da sprave ni mogoče doseči razen na dejstvih. Ta dejstva pa morajo biti tako prvinska in čista, tako nesporna in utemeljena, da jih bo moral upoštevati vsak, če le pristaja na pravila javnega govora. Samo po sebi se razume, da ne mislimo, ko govorimo o dejstvih, samo na njihovo dejanskost ali na njihov fizis, ampak tudi na njihovo politično in moralno okolje, ki je interpretativni prostor dejstev.

Povedano dovolj jasno kaže, da spada sprava v polje kulture. Ne more je biti in je ni, če ni splošnega pristanka na kulturo kot način življenja. Ne more je biti, če ni tveganja, ki ga pomeni vključevanje drugega in njegovih dejstev. Ne more je biti, če se nismo odpovedali »selektivnemu ideološkemu prepričanju«. S tem hočemo povedati predvsem to, da je delo za spravo takšno, da kulturo ustvarja, hkrati pa je tudi odvisno od stanja, ki je v kulturi bilo ustvarjeno iz drugih izvorov. Iz tega izhaja še to, da sprava ne more biti proklamacija, izjava ali izklic, da ne more biti enkratno dejanje, ampak da nastaja počasi, z mnogimi uvidi. Iz tega sledi tudi to, da vsako dejanje, ki zaostruje, poglablja in širi senzibilnost kulture, hkrati, pa čeprav na zunaj ni videti nobene zveze, odpira možnost za sprejetje sebe in drugega v globlji resničnosti. To pa je osnova za vsakršno pomiritev.

Mogoče bo sedaj kdo vprašal, kaj pa odpuščanje, kje je tu odpuščanje. Kaj je odpuščanje? Prav gotovo ne more biti pozabljenje, saj bi pozabljenje, v tehničnem pomenu besede, pomenilo konec zgodovinske zavesti – in končno zavesti sploh. Odpuščanje ni javno dejanje, ampak nekaj globoko osebnega. Še najbolje ga bomo razumeli, če pomislimo, da mu stojita nasproti jeza in sovraštvo, ki nazadnje hočeta, kot pravi Kolakowski, nasprotnikovo uničenje. Odpuščanje se v človeku zgodi takrat, ko v človeku torej ni več jeze in sovraštva, bodisi, da ga je raztopilo delovanje človekove narave same bodisi, da ju je pregnal kak drug uvid estetskega ali moralnega značaja. Odpuščanje ima s spravo, ko smo rekli, da je v območju javne kulture, samo to zvezo, da se je ni mogoče niti zamisliti, če ni prej že prišlo do očiščenja v človeku.

V tem premišljevanju se ne bomo omejili na spor sam, na revolucijo in državljansko vojno, ampak bomo v nekem segmentu kulture skušali razumeti, kako da je do njega prišlo, potem pa bomo ta segment postavili pred ozadje širših evropskih razmer. Nazadnje si bomo še na kratko ogledali prostor, ki ga je zmagovalec v sporu ustvaril. Vse imejte za esej – za poizkus, kar menda izvorno ta beseda pomeni.

Slovenija je v letih 1941–1945 z večino drugih evropskih dežel delila to usodo, da je pač bila okupirana. Kot drugod se je tudi tu oblikovalo odporniško gibanje. Vendar moramo v razmerah, kot so se uveljavile pri nas, ugotoviti nekaj zelo važnih razlik. Poglavitna je ta, da so si samo v Sloveniji – Grčija ni povsem analogen primer – komunisti, ki so bili sicer v vodstvu vseh odporniških gibanj, priborili ne samo vodilno, ampak izključno vlogo. Ta jim je nazadnje omogočila, da so uresničili svoj prevratniški ideološki projekt. Pomembno je tudi to, da se je pri nas odporniško gibanje razvilo v velikem merilu, če smem tako reči, tako da je gverila v določenih predelih zajela in prizadela celotno prebivalstvo. Razlika od mnogih drugih dežel je tudi ta, da je bilo v Sloveniji zelo malo tehnične kolaboracije, bodisi osebne, zgrajene na koristi, bodisi skupinske, ideološke.

Komunistična partija je okupacijo in odporniško gibanje izkoristila za to, da je uresničila svoj ideološki koncept. S tem smo Slovenci stopili na pot, ki jo Franois Furet imenuje velikanski obvoz mimo zgodovine. Boj proti okupatorju so komunisti imeli za sredstvo, njihov pravi cilj pa je bil uveljaviti družbeni nauk, ki je že s svojimi vratolomnimi zamislimi svareče opozarjal normalno pamet, poleg tega pa ni bil nikak bel list, saj je bilo na njem izpisano dvajset let njegove sovjetske kariere z uničenjem delavske opozicije, likvidiranjem parlamenta, krvavo rešitvijo kmečkega vprašanja v Ukrajini s štirinajstimi milijoni žrtev, z nezasližanim tororjem v tridesetih letih.

Mogoče je kdo mislil, da bo slovenska revolucija pač drugačna. Toda kako je bilo to mogoče misliti, se vprašamo, ko pa se je tudi ta uresničevala z natanko istimi sredstvi, kot so jih uporabili tam. Kako naj bi bila stavba drugačna, če pa so jo gradili z istim materialom in isto tehniko? Ta okoliščina zelo obremenjuje trditev, da so komunisti uprizorili svoj poseg v slovensko zgodovino bona fide – v dobri veri. A ta vprašanja so tu za nas obrobnega pomena. Komunistom tu ne bomo posvečali večje pozornosti, čeprav predstavljajo za pamet, ki ima nekaj ambicij svet razumeti, neznanski izziv: od kod njihova brezpogojna izročenost svoji ideji; od kod njihova strašna volja in strašna nadarjenost; od kod njihovo prepričanje, da jim svet pripada povsem in brez ostanka; kaj je bilo tisto, kar jim je dajalo obstajati tako izostreno in prisebno in iznajdljivo, pa tudi kruto in brutalno; kateri je bil tisti vzgon, ki jih je potiskal v pokrajino onstran dobrega in zlega in ki so se v njej tako varno in naravno gibali. Komunisti so bili v zgodovini civilizacije novum, v emfatičnem pomenu besede, še ne slišano in še ne videno, nekaj tako odvezanega od vsega, kar se je izrekalo in verjelo v preteklosti, da se še ni moglo pretočiti v prostore naše zavesti in našega vedenja. Zato se nam zdijo opisi, ki so jih nam dali vrhunski opazovalci tega pojava, kot okorne tretješolske naloge.

Kljub tej bleščeči in temni vabljivosti se ob njih danes ne bomo ustavljali. Rajši se bomo obrnili k našemu ključnemu vprašanju, zakaj jim je ravno pri nas uspelo izpeljati revolucijo. Zakaj ravno pri nas in ne na primer v Franciji, v Italiji, na Nizozemskem, na Danskem, na Norveškem? Nič se ne bi smeli čuditi, če bi prišel kdo in rekel, da se je pri nas pač morala izoblikovati posebna kultura, ki je to omogočila. Tisoč profesionalnih revolucionarjev samih svojega projekta ne bi moglo niti začeti, kaj šele uresničiti. Na neki način so morali najti tla pripravljena.

Substanca, na kateri se je uveljavil slovenski leninski projekt, je bila, povedano v jeziku kulture in politike, slovenska levica. Zato bi nam bilo nemalo pomagano, če bi jo kdo pregledal prav s te strani in nam povedal, kaj se je v njej zgodilo, da je bila nazadnje pripravljena delati komunistom tako daljnosežne in usodne usluge.

V slovenski levici, kakor se je bila razvila med obema vojnama, razločimo tri tokove: katoliška levica, liberalna levica in proletarska levica.

Katoliška levica, vsaj tista, ki nas tu zanima, se je razrastla med obema vojnama. Bila je pravzaprav način, kako se je mladi katoliški svet odzival na vojni čas. Vojna je temu rodu razkrila zlo naravo celotnega gospodarskega in političnega reda. Od tod eno od osnovnih spoznanj tega gibanja: svet je treba spremeniti. Kako zelo je treba svet spremeniti, glede tega je gibanje zarisalo širok lok zamisli, od zahtev po reformah pa do zahtev, da je treba stari svet zavreči in postaviti novega – do revolucije. V zvezi s tem je zelo zanimivo ravno umevanje besed: revolucija, revolucionaren. Tako pravi dr. Andrej Gosar v članku Cilji in pota krščanskega socializma v reviji Socialna misel (1/376), ki stoji dosledno na načelih okrožnice Rerum novarum, da v svetu, ki je »neozdravljivo bolan«, ni dovolj poudarjanje abstraktnih delavskih pravic in zgolj »socialno oplemenitenje starega reda«. Zato je krščanski socializem, čeprav povsem v okviru postopnosti in evolucije, tudi »revolucionaren«, v tem, da zahteva »določnost, konkretnost in praktičnost, v tem, da nam namesto socialnoteoretičnih načel podaja praktična pravila za praktično ureditev socialnih razmer«. Revolucija je tu mišljena povsem metafizično.

Krščanski socialci, ki so pisali v Socialno misel, so natanko razlikovali med krščanstvom in marksizmom, a so imeli hkrati v sebi duha dialoga. Povabili so zato marksista Ivana Bukovnika, da v reviji razloži svoje poglede. Ta v jedru krščanstva vidi revolucionarni naboj, Kristusova etika mu je eminentno revolucionarnega značaja, saj zahteva človekovo notranjo preorientacijo v duhu in resnici in sistematičen odpor proti krivici in nasilju. Povezava z marksizmom se torej naravnost ponuja. Zbližanje med obema bo po njegovem »najaktualnejša naloga moderne dobe«. Tu so bili prvič intonirani tisti takti, ki so se z različno intenzivnostjo pozneje ponavljali prav do vojne in še dolgo po njej. Pisec še dostavlja, da se bo krščanski socializem v svojih družbenih konstrukcijah gotovo »orientiral po marksističnih konstrukcijah«, saj je Marxov »historični materializem kot metoda raziskovanja epohalnega pomena za ves socialni napredek, ker je zastavil rešitev socialnih problemov v korenini«. (1/109) Odgovoril mi je Franc Terseglav in relativiziral tako marksizem kot krščanski socializem. Marksizem je kot metoda v določenih pogledih sprejemljiv, glede odnosa do krščanstva pa se bo moral korigirati on in ne krščanski socializem. Glede krščanskega socializma pa velja, da še daleč ni isto kot krščanstvo, saj krščanstvo presega naloge »kateregakoli začasnega družbenega sestava«. Zaradi vsega tega je Terseglav skeptičen, da bi kdaj prišlo do »sodelovanja med krščanskim socializmom in neomarksizmom«. Vendar se tudi tu javljajo glasovi, ki vsebujejo utopično jedro. Dr. Angelik Tominc pravi na primer tole: »Kristus ni hotel revolucije, pač pa je podal načela, ki bi, izvedena v dejanju, vsa socialna zla v korenini iztrebila.« Tu se ustavimo. Ali res? Ali ni to prehitro rečeno in ali ne vzbuja iluzije, da je mogoče »v korenini iztrebiti vsa socialna zla«?

Bolj določen je bil v svojih preobrazbenih načrtih mlajši katoliški rod, »Slovensko katoliško mladinstvo«. Tudi te mlade ljudi je gnal odpor do obstoječega sveta, a jih je gnal kljub temu, da so ohranjali distanco do marksizma in njegove politične realizacije, proti pokrajinam njegove retorike. Tako je France Vodnik v polemiki z marksistom Teplyjem zapisal, da »proletarski razred uči in prinaša svobodno bratstvo svobodnih narodov sveta«. Da »prihaja nov človek, proletarec, v zmagovitem pohodu, da ustvari nov socialno-kulturni red«.

Svet, ki so ga odklanjali mladi ljudje, zbrani okoli revije Križ na gori (1925–1927) in pozneje Križ (1929–1930), je bil seveda kapitalistični svet. Proti temu svetu se je mogoče boriti samo politično. Zato tu srečujemo gesla, kot na primer: »Mir med proletarci! Boj kapitalizmu!« »Gospodarski boj je političen boj!« Kot pravi profesor Marko Dvorak, so se dobro zavedali, da je kapitalizem nevaren ne samo za delavski razred, ampak za vse sloje in celo za nosilce kapitalističnega principa samega. Tu zasledimo marksistično tezo, da bo proletarski razred osvobodil, hkrati ko bo osvobodil sebe, vse človeštvo.

Zdi se, da so se stvari razvijale, kakor da bi ubogale neko svojsko logiko. V Besedi, ki je bila nekakšno nadaljevanje Socialne misli, in je začela izhajati leta 1932, najdemo že bolj izrazita leva stališča. Vanjo pišejo, poleg ljudi kot so Terseglav, Jurčec, Javornik, tudi politično povsem opredeljeni ljudje, kot sta na primer Miško Kranjec, Joško Brilej. France Šmon obilno citira Engelsa in Marksa, zlasti Kapital, s posebno emfazo pa Komunistični manifest: »Krščanski solidarizem je beseda, ki boža izkoriščevalce, strup za ljudstvo« v času, ko se »maje vse obstoječe«; posebno silovito žigosa lastnino in poziva bralce, naj samo pomislijo, kaj pomeni »štiristo let brezdelnega pridobivanja lastnine«, kaj pomeni »sistem zgrajen na štiristoletnem vnebovpijočem grehu«. S posebnim zanimanjem preberemo misel, ki so jo potem mnogo ponavljali in je postala pravo mobilizacijsko geslo: »Tudi od našega boja zavisi rešitev razrednega boja, posebno pa še bodočnost religije.« Nad osebno spreobrnjenje in v svet revolucionarnega sega že tudi Kocbekovo dognanje v članku Mladi (B 1/103). Središčno mesto pripada stavku: »Ločili smo se od starega človeka; sedaj se ločujemo od njegovih institucij.« Kakšen čas je to bil, malo zaslutimo tudi iz besed ruskega filozofa Berdjajeva, ki pravi, da je bodočnost krščanstva odvisna od tega, »če se kristjani končno odrečejo kapitalizmu in krivičnosti, če bodo v imenu Boga in Kristusa uresničevali to resnico in pravico, katero boljševiki uresničujejo v imenu brezbožnosti in zemeljskega raja«.

Z zgornjimi drobci smo hoteli nakazati »politiko katoliške levice«. Toda politika zanje ni bila primerna stvar, čeprav so globoko doživljali potrebo po dejanju. Kar jih je dvigalo, nosilo in navduševalo, je bil duh: v njegovem znamenju so hoteli živeti svobodno in predvsem intenzivno. Videli so se v službi »zopetnega obujanja duha«. Izklicevali so duhovnost in resničnost. Sredi praznega, v sheme ujetega življenja, se zavzemajo za »popolno duhovnost«. K Bogu jih ne dviga razum, ampak bolj liturgično dejanje. Hočejo »resnično vernost«, »religijo osebnosti«, kot pravijo.

Sodelavci revije Križ na gori podobno poudarjajo, da je kultura degenerirala v okorele sheme, zato občutijo njene vezi kot nasilne. Obračajo se k človeški naravi, da bi iz nje izvedli globljo, duhovno vezanost. Povzetek njihovega gledanja in hotenja vidimo v Kocbekovi zahtevi, »da se celotne človekove razmere oduševijo in posvete«.

Kocbek je v Dejanju nasprotje med kulturo in naravo izrazil z dvojico misliti in živeti, pri čemer se odločno postavi na stran življenja. Treba je premagati »svetobežnost« in »stopiti v intimno razmerje do življenja« in »brez pomisleka vzeti svojo usodo nase«. Razum pa nasprotno poraja absolutne dobrine, ki delajo ljudi, ki jih sprejemajo, da niso to, kar so. Zato predlega »dejanje kot rešilno sredstvo slovenskega duhovnega zdravja«.

Mlada katoliška levica je torej na strani življenja in dejanja. Zdi se jim, da so v fulguracijski fazi zgodovine, kot bi rekel Weitzsäker, ko se bo veliko stoično tisočletno leto končalo v svetovnem požaru in se bo začelo novo. Trepetajo od vznemirjenosti pred prihodom velikega novega. Boj, ki se je začel, se bije med »odmrlo idejo« in »porajajočo se idejo«. Toda katera je ta ideja, kaj nosi v sebi? To je še »nejasna ideja«, ker še niti in šele prihaja. A lahko ji človek že sedaj služi tako, da ji »kot celoten in svoboden človek najprej pomaga do zgodovinskega razvoja«. Pod silnim dojmom prihajanja novega Kocbek ve, da bodo sile novega zgodovinske sile. Katere so te sile? Tega Kocbek ne pove, pove le, s katerim svetom bodo obračunale: »Pred našimi očmi se začenja likvidacija starega reda, ki ga predstavlja kapitalizem v gospodarstvu in družbi liberalna demokracija v političnem življenju, v duhovnem pa meščanski duh, to je statika in formalizem.«

Za demokracijo 1988 – Ljubljana, Kongresni trg

Slika 26. Za demokracijo 1988 – Ljubljana, Kongresni trg Mirko Kambič
Za demokracijo 1994 – Ljubljana, Kongresni trg

Slika 27. Za demokracijo 1994 – Ljubljana, Kongresni trg Mirko Kambič

Bistvo te izreke je nedoločenost. Kar najdemo v njej, je velika privzdignjenost, neznanska prebujenost in popolna pripravljenost: neujeti energizem. Kocbek je sicer na sredini med taborom konservativcev in taborom progresistov. A prav zaradi njegove nedoločenosti je bilo jasno, da ga bo prej ali slej vsrkalo močno gravitacijsko polje: to se je tudi zgodilo.

Kocbek je čutil, ko je gledal slovenskega človeka, da ostaja neizražen in neizživet. Kocbek pa je hotel, da bi človek gorel. Ni imel tega daru, da bi opazil tiho lepoto slovenskega človeka; njegovo ustvarjanje v tišini, njegovo rodovitnost v potrpljenju. Ali drugače: premalo mu je bil krščanski človek, hotel je tudi, da bi se dvignil in se zasvetil. Kje, kako? Ko bi se po tem spraševal, bi se bil morda ustavil na meji.

Videli smo, kako so se stališča na levici katoliškega tabora radikalizirala in kako je rastla razpoložljivost za revolucijo in z njo vpliv organiziranih marksističnih sil. Pripomniti bi morali le, da so v krščansko-socialistične revije leve orientacije pisali zelo različni ljudje. To pomeni, da je krščansko-socialistična smer dopuščala veliko raznolikost. V Socialni misli, ki je krščansko-socialna revija in ne krščansko-socialistična in jo zato le v omejenem pomenu imamo lahko za levo, je stal na primer ob Terseglavu in Ušeničniku tudi Besednjak; v Besedi poleg Terseglava in Javornika tudi Šmon in Kranjec; v Dejanju poleg Fajfarja in Pirkoviča tudi Šolar. Toda čim bolj se bližamo vojni, tem bolj se posamezni prostori homogenizirajo. Tako je praktično vse, kar je pisalo v Dejanje, šlo v Osvobodilno fronto. Posebno zanimivo mesto zavzema v tem razvoju leto 1935, ki ga imamo lahko za nekakšno cenzuro. Tedaj sta namreč zapustila levi tabor stara križarja Javornik in Jurčec. Javornik se je hkrati, ko je zapustil Besedo, razšel tudi z liberalci okoli Sodobnosti. Sicer pa na katoliški levici ni bilo večjih izstopov ali prestopov. Kako trdno so bili že usmerjeni, kaže med drugim tudi razmeroma majhen vpliv, ki ga je nanje imela knjiga, ki jo je leta 1936 po vrnitvi iz Sovjetske zveze napisal francoski pisatelj André Gide. Vrnil se je do kraja razočaran in za razliko od ostalih obiskovalcev tega razočaranja tudi ni skrival. V knjigi Vrnitev iz Sovjetske zveze stojijo tako uničujoči stavki, kot sta naslednja: »Dvomim, da je še kod na svetu, vštevši hitlerjevo Nemčijo, duh manj svoboden in bolj tlačen in ustrahovan, kakor je v Sovjetski zvezi.« Ali tale: »Zamerim našim komunistom, da so nas varali.« To pisanje je imelo toliko večji vpliv in veljavo, ker je bil Gidé ne samo slaven pisatelj, ampak tudi znan svobodomislec. Sicer pa je res, da je bila francoska inteligenca, ob kateri se je v tridesetih letih začela oblikovati tudi slovenska katoliška levica, »orientirana na levo in to neizpodbitno« , kakor se je izrazil urednik L’Esprita E. Mounier, duhovni vodja ljudi okoli slovenskega Dejanja.

Med obema vojnama pa ni prišlo do diferenciacije samo na katoliški strani, ampak tudi na liberalnem delu slovenskega političnega in kulturnega spektra, le da je katoliška krščansko-socialistična levica predstavljala manjšino svojega tabora in je vedno imela na sebi nekaj disidentskega, liberalna levica pa je zasedla večinski prostor svojega tabora. Na to je v veliki meri vplival splošni levičarski instinkt celotnega slovenskega liberalizma.

Čeprav sta bili katoliška in liberalna levica glede rešitve osnovnega človekovega vprašanja, vprašanja njegove metafizične umestitve, na popolnoma nasprotnih poljih, nas presenečajo, če jih pobliže pogledamo, nenavadne podobnosti.

Za demokracijo 1994 – Ljubljana, Prešernov trg

Slika 28. Za demokracijo 1994 – Ljubljana, Prešernov trg Mirko Kambič

Najprej je tu izklicevanje mladosti in mladine. Danes sta, pravi Fran Albreht, samo dva tabora, »tabor starcev in tabor mladine«, nadalje srečujemo tu, seveda z drugimi konotacijami kot pri katolikih, vlogo posameznika. V članku Duhovna služba (Sodobnost 1/15) pravi Josip Vidmar, da prava svobodomiselnost »priznava samo osebno resnico, osebno vero, osebno razodetje«. Stanko Leben (Sodobnost 1/282) z zaupanjem gleda na možnost, da bo komunizem oblikoval prihodnost: »Ker temelji ves komunizem na osnovnem načelu, da mora biti izhodišče pri vsakem človeku enako, bo prva posledica komunizma vzpostavitev pravega, pristnega individualizma.! Ko je Sperans čez nekaj let v Sodobnosti očital intelektualcem, da se umikajo pred življenjem v neki »osebni etos«, je Vidmar že toliko napredoval, da ni protestiral. Poleg tega tudi tu obilno nastopa ideja boja. Danes se bije boj, pravi Stanko Leben v uvodniku v prvo številko Sodobnosti 1933, za »politični in socialni kolektiv«. Ob tem ni nikoli daleč tudi moč in mit in obljuba novega. Po Vidmarju je ta spopad mogoče izraziti takole: to je boj med »starim, gnilim, sprijenim in pokvarjenim svetom« in med »novim, mladim, zdravim in čistim življenjem«.

Presenetljivo je podobna tudi misel, ne samo da prihaja čas nove zgodovine, ampak tudi način, kako se je v ta čas mogoče rešiti. Inteligenca to stori lahko samo tako, da spozna »železno zakonitost«, ki upravlja zgodovino. Intelektualec je proizvod meščanstva. Toda meščanska družba je svoje opravila in se je »ustavila kot odslužena ura«. Razumnik je tako izgubil svojo družbeno osnovo. »Biti intelektualec – to dejstvo samo po sebi torej danes ne pomeni nič,« je učil bralce Sodobnosti marksist Ivo Brnčič. Pravo vlogo in vrednost bo dobil razumnik samo tako, da stopi v službo razreda, ki mu pripada prihodnost. Težava s sedanjo slovensko inteligenco, pravi Sperans (Sodobnost 7/ 117; Politika in naloga intelektualcev), je ta, da ni »narodna in ljudska«. V resnici je tako, da se intelektualci, ki se ne udeležujejo socialnega boja množic, izneverijo samim sebi, svojemu bistvu, ker se umikajo boju za »podobo sveta«. Tu končno spet naletimo na znamenito enajsto tezo proti Feuerbachu: »Veličina človekovega duha ni v njegovi sposobnosti delati abstraktne konstrukcije, temveč v tem, da pokaže v skladu z objektivnimi pogoji, na perspektivo bodočega razvoja.« Skratka in govorjeno v odprtem besedilu, treba je iti v revolucijo.

Kljub zelo različnim motivom, ki so vodili vsako od obeh strani, vendar stoji pred nami dejstvo, ki ga ni mogoče ne videti. Obe reviji, Sodobnost kot Dejanje, pa čeprav si je Sodobnost nazadnje podredila Partija, ki v Dejanje nikoli ni imela pravega vstopa, sta dajali podobo dveh pomolov, na katerih so se zbirali popotniki, ki jih je zamikala vožnja po nevarnih in negotovih valovih revolucije. Večina jih je vstopala v okorne in zasilne čolne, na na hitro zbite splave, pa tudi na elegantne jadrnice, in so pluli kot nekakšen konvoj za veliko ladjo. Večidel so doživeli brodolom in potonili. To je seveda podoba – hočemo povedati, da so izgubili vsako politično učinkovitost, razen seveda tistih, ki jih je sprejela velika ladja, a so se zato poprej morali posloviti od svoje identitete.

Da je moč levice med vojnama tako naraščala, so poleg inherentnih razlogov, ki izhajajo iz splošnega razvoja evropske kulture, prispevale razmere dveh medvojnih desetletij. Tu je bila najprej absurdnost Velike vojne, ki je pohujševala ljudi še dolgo po njenem koncu; tu je bila velika depresija, ki je prizadela najbolj grobo in kruto proletarske množice, obenem pa ni prizanesla tudi srednjemu razredu in kapitalu in tako vnašala vsesplošno negotovost. Tu je bila tudi na novih družbenih mitih temelječa in avtoritarno organizirana moč nekaterih evropskih narodov, ki so s svojo nepomirljivostjo dovolj jasno opozarjali, da se utegne ponoviti še ne pozabljena svetovna morija. Tu sta bila torej fašizem in nacizem. A vse to je zadelo celo Evropo. Zakaj je ravno naša levica dovolila, da so jo tako zelo razosebili, da je privolila v dejanja, ki so ukinili njo in v tradiciji pridobljeno kulturo v celoti. Kateri je tisti specifikum?

Nekoč bo gotovo prišel natančen in tenkočuten poznavalec z zadovoljivo razlago, a poskusimo lahko tudi mi. Prvič bi morali pomisliti na to, da govorimo o narodu, ki ni imel svoje države. To, da smo bili Slovenci v stanju, ki ga označuje beseda etnos, ne zadeva samo načina narodove organiziranosti, ampak tudi kakovosti njegove misli o sebi. Šele narod s svojo državo je politična skupnost v pravem pomenu besede. Pri tem mislimo predvsem na skrb za svoje stvari ali na avtonomnost. Dokler je narod v stanju etnosa, je ta skrb retorična, kar pomeni, da se narodova misel ustavi na mejah, do kamor seže kultura. Šele država naredi, da narod skrbi zase na način totalne prisebnosti. Organ, s katerim namreč razpolaga res publica, je le – zakon – beseda, ki vključuje suverenost in zrelost. Zrelost v politiki pa je samo drugo ime za lucidni realizem.

Posebej pri katoliški levici bi se morda morali ustaviti pri ekstatičnem stanju njegovega duha. Pred nami se vrstijo podobe apokaliptičnega časa, v katerem bo zgorela normalna struktura evklidskega sveta in bo v njem tako rekoč vse mogoče. Naslednja vojna bo veliki topos zgodovine, Harmagedon, kjer se bodo zbrale sile dobrega in zlega za končni obračun. Na liberalni strani te miselnosti ne boste našli, predvsem zato, ker ta stran ni premogla tiste intenzitete duha, ki jo je gojila in se ji vdajala katoliška levica. Tu je šlo za oblast. Revolucija je bila možnost, da si svobodomiselna levica pridobi politične pozicije, ki jih po civilni poti nikoli ni mogla doseči. Tudi ni vedela, kako bi si v prihodnje. Politično garaštvo ji je bilo, kakor je dobro opazil starš Šuklje, tuje. Neko vlogo igra tudi splošna nepolitičnost slovenskega intelektualca, na katero je pogosto opozarjal emigrantski zgodovinar in pisatelj France Dolinar. V naravi intelektualca je nekaj, kar ga opravičuje ali mu celo ukazuje, da ostaja zunaj politike, a mora odsotnost družbenega in političnega angažmaja nadomestiti s skrajno intenzivnostjo, predvsem pa odgovornostjo svojih miselnih dejanj. Toda, če je Sodobnost leta 1937, sredi škandaloznih stalinskih procesov, dokazovala, da mora biti nova politična orientacija tudi slovenska, češ da »ruskega carizma, tega nekdanjega stebra evropske socialne in politične reakcije, ni več«, potem je jasno, da tu ni bilo prave pozornosti.

A sedaj se vprašamo, kakšno vlogo je v tem igral večinski, tradicionalni katoliški tabor. Pri tem mislimo na način njegovega duhovnega, kulturnega in političnega obstajanja. Ali je v tem načinu bilo kaj, kar bi lahko pojasnilo specifično ravnanje katoliške liberalne levice.

To je velika tema in gotovo bo o tem kdaj napisana knjiga, zato tu samo nekaj sugestij. Predvsem se je mogoče strinjati s tem, da je katoličanom že nekaj stoletij dodeljena vloga branilca. Branili so tradicionalno katoliško kulturo v najširšem smislu: teološko, moralno, politično. Temu ni mogoče oporekati. Če pa pomislimo na odisejade bližnje preteklosti, potem moramo reči, da se je nedvomno izkazalo, da se je šele danes do kraja izkazalo, da je Cerkev vedno res branila sebe, hkrati pa vedno zavestno tudi človeka – normalnega človeka. Glede tega pa, kako je katoliška stran to počela, bi tvegali nekaj misli.

Najprej bi morali povedati nekaj o jeziku, ki je nosil predvojno katoliško kulturo. Ko danes po petdesetih letih gledamo nazaj, dobivamo vtis, da je bil to res jezik katoliškega kroga, notranji jezik, ezoterični jezik. Tu pa nastane vrsta težav. Ena je povezana s komunikacijo tega kroga s kulturo zunaj kroga, s kulturo, ki jo je nosila druga inspiracija. Znotraj kroga so se posamezne predikacije sprejemale kot samo po sebi razumljive, zunaj kroga pa ne samo, da niso ničesar pomenile, ampak so celo povzročale intelektualno pohujšanje. Teh nesporazumov in tega pohujšanja pa ne bi bilo, če bi predikacije, ki jih je ta kulturni krog razumel in sprejemal, oblikovali tudi v splošnem jezikovnem kodu, to se pravi, da bi povedali, kaj v najsplošnejšem idiomu pomenijo. Osnovni nesporazum je bil v tem, da je v resnici prišel čas dveh kultur. Ljudje znotraj katoliškega kroga pa so se večidel obnašali, kot da v resnici obstoji še vedno samo njihov krog, oni drugi je sicer tu, a po neki pomoti: nima svoje zgodovinske ontologije. Mislili so, da ga bodo omejili, izolirali ali celo preoblikovali v moči svojega tradicionalnega, zvestega in intenzivnega obstajanja. Pravzaprav moramo reči, da ga niso vzeli zares.

Če bi hoteli ilustrirati to misel, bi lahko navedli mogoče neznaten primer iz leta 1934. Tedaj je v založbi Hram izšel prevod Crocejeve Zgodovine Evrope v devetnajstem stoletju. Profesor Turk je napisal kritiko in v njej grajal Slovenca, češ da je delo pohvalil, pa svoje napake ali zmote ni popravil kljub opominom na »pristojnem mestu«. Lahko si predstavljamo, kako je sklicevanje na »pristojno mesto« bral liberalni Leben. Pristojno mesto za katoličana pomeni za veliko, za človeka zunaj katoliškega kroga pa pomeni lahko zelo zelo malo. Ko beremo Lebnovo kritiko kritike, vidimo sicer njegovo dogmatično obrambo liberalizma, na drugi strani pa ga bomo tudi razumeli, da kot liberalec in dvomljivec ni imel kaj početi na primer s Turkovo definicijo »prave svobode«: da je namreč to »svoboda božjih otrok, ne pa sužnjev greha in hudobnega duha«. To je bilo seveda vse globoko res, a tedaj je bil že čas, ko je bilo treba take reči za zunanji svet prevajati. In s tem globlje in temeljiteje in bolje razumeti. Takoj moramo sicer pripomniti, da nikakor ni gotovo, da bi nakazane korekcije nujno vodile k uspehu. Ne smemo namreč pozabiti na staro spoznanje, da se človek ne pohujšuje zaradi velikosti škandaloznega doživetja, ampak je prostor za pohujšanje v človekovi notranjosti vedno že pripravljen.

Sedaj je morda čas, da postavimo slovensko medvojno dogajanje v širši okvir in se vprašamo, za kaj je v revoluciji, ki je sprožila državljansko vojno, v resnici šlo. Politična filozofija govori o tem, kako se je v zadnjih tristo letih večalo in utrjevalo polje človekove družbene svobode. Zgodba je na kratko tale: osemnajsto stoletje je prineslo človeku osebne pravice in svoboščine: svoboda vesti in govora, enakost pred zakoni; s temi pridobitvami se je utemeljila pravna država. Naslednje devetnajsto stoletje je šlo v znamenju boja za politične pravice, s čimer je mišljena predvsem enakopravna udeležba na volitvah; ko so bile te pravice dosežene, je bila utemeljena demokratična država. V našem, dvajsetem stoletju, pa so si ljudje hoteli zagotoviti še socialne pravice, pravico do dela, do izobrazbe, do socialne in zdravstvene zaščite: torej socialno državo ali kar državo blagostanja.

Že na prvi pogled je jasno, da se prva dva sklopa pravic bistveno razlikujeta od tretjega. Mogoče ju je namreč uresničiti v celoti, ker se ju da natanko opredeliti in zapisati v osnovne državne dokumente. Zato pravimo, da so te pravice formalne, zato jih je tudi mogoče z dekretom uveljaviti. Socialnih pravic pa ni mogoče kratko-malo uzakoniti. Tolčejo namreč ob materialno, načelno ne do kraja obvladljivo področje. Te pravice je mogoče uresničiti le v določeni stopnji in so torej vedno v stanju približevanja ciljem, ki jih postavljajo vsakokratne predstave in apetiti. Ker pa ti cilji stalno kažejo težnjo po večanju, so načelno nedosegljivi. Vendar, ko bi se kako doseglo, da bi se tudi socialne pravice rešile – tako, kakor so bile rešene človekove osebne in politične pravice – bi človek svoj družbeni položaj obvladoval v celoti. Socializem je pravzaprav ambicija to stanje doseči. In več kot stoletje je moralo miniti, da se je izkazala nedosegljivost tega cilja. Izkazalo se je, da tretjega sklopa človekovih pravic ni mogoče doseči, ne da bi se obenem radikalno zreducirale ali celo odpravile njegove osebne in politične pravice.

Socializem namreč med drugim zahteva odpravo lastnine in vzpostavitev velikega državnega odbora za upravo in razdeljevanje ali Partije. Tako nastane totalitarna država.

Ideje socializma se torej drži osnovna ali inherentna nemožnost. Njegov pojav je ozko povezan z nekim drugim evropskim pojavom. To je tako imenovani jakobizem. V francoski revoluciji je bil jakobinizem ime za ambicije intelektualcev, ki so štrlele nad zgodovinskimi smotri revolucije. Do oktobra 1917 je presežne ambicije krvavega jakobinskega zanesenjaka že prevzela trezna in lucidna volja profesionalnega leninskega revolucionarja. Ta je imel za sabo Hegla in Marxa, ki sta mu dala nujno miselno utemeljenost. Tudi novi jakobinec se je uprl prosvetljenski zasnovanosti uma v obliki, ki je dosegla Rusijo s februarsko revolucijo. Tudi on je namreč hotel več, kot je zgodovina zahtevala in bila pripravljena dati. Hotel je vse – totaliteto. Na vse lahko pravzaprav gledamo kot na maščevanje metafizičnega uma, ki se je potem, ko so ga izgnali, vrnil z orožjem in nasiljem.

Nikoli ne smemo izgubiti izpred oči, da je socializem novoveška zgodba. Novoveško socialo bi šele takrat prav razumeli, če bi prej zagledali nastanek, razvoj in, naj mi bo dovoljeno reči, peripetije novoveškega uma. Vse, kar se je v razponu teh tristo let zgodilo, je moralo tako ali drugače določiti relacije do uma. Ta je namreč postal kriterij vsega, kar je hotelo biti legitimno. Novoveški um je namreč zaukazal emancipacijo, v njenem najsvetejšem in najbolj notranjem prostoru pa se je skrival Prometej. In ta ravno je nosil tudi sile, ki so nazadnje pripeljale do inspiracije, ki ji pravimo leninizem.

Drugi pojav ali druga stran istega pojava pa je evropska levica. Levice si namreč ne moremo zamisliti brez podpore uma. Od začetka je namreč levica hotela uveljaviti racionalno utemeljevanje v znanosti, nato pa vedno bolj tudi na drugih področjih življenja. V prvi polovici devetnajstega stoletja pa se je počasi začela rojevati misel, da bi bil možen prenos uma od obvladovanja sveta na rešitev celotnega človeškega vprašanja. Tej soteriološki varianti levice pravimo socializem. Prav zaradi te odrešujoče ali odrešenjske ambicije se je okoli te levice, nazadnje okoli levice sploh, začel nabirati sij plemenitosti. Njenim protagonistom se je začela priznavati komplementarna polnost, ki jo je sestavljala osvobojenost ali emancipiranost na eni strani, na drugi strani pa prizadevanje za človekovo rešitev. Kar nas v tem razmišljanju posebej zanima, je dejstvo, da svet že nekaj sto let tako ali drugače teče v znamenju levice. Stvari so vedno tekle tako, da se je nazadnje prerilo v ospredje novo, napredno, levo. Izrek »duh je na levici« je samo sentenčno zgoščena registracija tega dejstva. Pri tem pa neizpodbitno ostaja tudi to, da se je komunistični totalitarizem realiziral v logiki leve tradicije. Zato je naravno, če pravimo, da je levica področje, kamor morata stopiti misel in kritika. Ali drugače: Prav njena vprašljiva zgodovina bi morala levico gnati k velikemu samospraševanju. Ker je levica v nekem smislu doživela zgodovinski poraz, bo morala ta poraz nositi in misliti.

Da smo izrekli nekaj več besedi o vlogi uma in fenomenu levice, je bilo to zato, ker mislimo, da predstavljata ključna momenta novejše evropske zgodovine. Samo po sebi se razume, da tudi slovenske. Če bi hoteli dobro razumeti – in za spravo, smo rekli, je važno predvsem razumetje – bi bilo prav, da bi se odgovarjajoče narodove ustanove začele ukvarjati predvsem z njima. Nič ne bi bolj in na širšem planu razjasnilo naše preteklosti in sedanjosti kot zelo dobro pripravljen simpozij o razvoju evropskega uma in evropske levice. Pokazalo bi se nam, če bi na njem nastopali zelo kompetentni in zelo pripravljeni ljudje, kateremu umu in katerim moralnim kriterijem so bili poslušni tisti, ki so pripravljali in sprožili revolucijo in tako začeli državljansko vojno. Potem bi jih mogli razumeti na najgloblji možen način.

Toda če socializmu ni uspelo rešiti vprašanja človekovih socialnih pravic na način, ki bi bil analogen rešitvi njegovih osebnih in političnih pravic, se lahko vprašamo, če je ta problem sploh rešljiv. Da pa to je problem, nam dokazuje večina današnjih družbenih sporov: domala v vseh gre za večje realne, torej materialne pravice. Kako to večno naraščanje, če ga že ni mogoče zadovoljevati, vsaj zadržati?

Raymond Aron pravi nekje, da je v napredku nekaj diaboličnega. Napredek človeka zgrabi in ga prisili, da se popolnoma podredi tekemski igri. Kar naprej mora imeti aktivirane vse svoje sposobnosti, sicer propade in zastane. Ali je mogoče izstopiti iz tega priganjaškega in suženjskega sveta? Izstopiti ni mogoče, pač pa se je mogoče duhovno osvoboditi.

Ena od poglavitnih zablod socializma je bila ta, da je mogoče spremeniti svet v homogeni kontinuum, v katerem bo človeku vse izvorno, lastno, njegovo in zato transparentno. Ta nova domačnost in netujost bo omogočila, da se bo človek lahko z vsem poistovetil. To je seveda mitološka postavka. Tako v svetu narave kot v svetu družbe in politike obdaja človeka radikalno tuje. Človek je torej obsojen na dvojno življenje: življenje nujnosti in življenje svobode. Nujnost predstavlja tujost sveta, ki ji mora človek plačevati davek, da se lahko vrača vase v svojo svobodo. Vrača se lahko samo, če je onem plačal, kar mu gre. Iz krožnice uiti, mogoče pa je do obojega obdržati razdaljo kot do nečesa tujega a nujnega in ohraniti svojo svobodo.

Vrnimo se na slovensko sceno. Ko smo v preteklih desetletjih ocenjevali svet okoli sebe, so bile naše ocene, kot se je pozneje izkazalo, pogosto zelo napačne. Stvar, o kateri smo se najbolj varali, je bil razvoj, ki smo ga pričakovali na strani, ki smo jo tradicionalno imeli za liberalno. Mislili smo, da je v razmerah, kakršne so bile, prišlo tu do dozorevanja, ki se bo izrazilo v povsem novih spoznanjih. Ko smo še razmišljali, kakšen smisel bi nesreča, ki nas je zadela kot narod, utegnila vendarle imeti, smo včasih celo tvegali misel, da so te muke in to trpljenje in te smrti morda cena za novo soobstajanje med katoliškim in liberalnim delom slovenstva. Saj je nemogoče, smo rekli, da dostojanstvo svobodomiselnega duha ne bi bilo žaljeno spričo tega, kar je moral prenašati! Saj je nemogoče, da ne bi opazili, da morajo katoličani prenašati pezo, ki ni manjša od njihove, ampak trikrat večja! Saj je v človekovi naravi, da se ljudje v takem zbližajo. Potem pa se je pokrov dvignil in smo videli, da so bila naša pričakovanja prazna. Mnogi so sicer molčali, a tisti, ki so kaj povedali, so obilno dokazovali, da se niso bili ničesar naučili. V tem je bil »konec državljanske vojne« kratkomalo žalosten in klavrn.

Vsi poznamo katero od takih besedil. Meni se je najbolj vtisnilo v spomin pismo Veljka Rusa Jožetu Pučniku. Tu je govor o ključnih stvareh medvojnega in povojnega sveta. Toda tistega, kar smo pričakovali, ni bilo mogoče v tem besedilu prebrati. Nobenega tehtanja in merjenja, nobenega znaka, ki bi kazal na to, kako skrben se je avtor čutil, da mora biti po toliki laži. Povsod celo sovražnost! Nestrpnost! Nobenega vzgiba, ki bi kazal voljo po razumetju. Osnovna dejstva državljanske vojne so mu povsem neznana. Med Partijo in Cerkvijo ni razlike – obe sta enako krivi za bratomorni boj med Slovenci. O krščanski kulturi mogoče sicer kaj ve, da bi jo razumel, se ni potrudil: odpuščanje na primer ima očitno samo za manipulacijo. Ko govori o nacizmu kot o »anticivilizacijski pošasti«, se ne spomni, da bi ob tem moral kaj reči tudi o komunizmu. Slovenska zgodovina ima zanj samo dve svobodnjaški obdobji: protestantizem in »nekaj let NOB«. Vse to pa je povezano z napadi, denunciacijami in nestrpnostjo. In razbolelostjo, da se je krščanstvo sploh pojavilo v javnem prostoru.

To nas logično pripelje do vprašanja, kaj je mogoče reči o slovenski levici danes. Omenili bi samo to, da bo morala ne demokratična politika, ampak demokratična kultura doseči, da pride na levici do politične in kulturne diferenciacije. To je vitalno vprašanje slovenske prihodnosti. Tudi slovenska levica bo morala opraviti samospraševanje. To pravimo zato, ker jo tako zelo potrebujemo.

Da tako pravimo, imamo posebne razloge. Stvar je namreč tale. Slovenski ancien regime je potekal v organizaciji katolištva – mislimo, da lahko tako posplošeno govorimo. Če sedaj upoštevamo, da je duhovni in politični razvoj Evrope nekaj, kar ni slučaj in je v logiki te civilizacije, potem bi morda smeli reči – vse te reči so v resnici zelo tvegane – da je že tedaj levici pripadal večji del, kot ga je dejansko zasedala. Pri tem seveda ne smemo pozabiti, da je zlasti v kulturi, pa tudi v gospodarstvu držala pravzaprav odločilna mesta. A vseeno si je mogoče predstavljati, da bi levica, ker je bila »na dnevnem redu«, nekoč dosegla velikost, ki ji jo je namenila zgodovina. Recimo – spet poudarjam, da so to same supozicije – da bi se to zgodilo v petdesetih, sto, stopetdesetih letih. Toda obenem bi se tedaj zgodilo še nekaj drugega: preoblikovanje bi se dogajalo naravno, s čimer mislimo predvsem na to, da bi levica v procesu nujno prevzemala nekatere vrednote tradicionalnega kulturnega prostora. Tako pa se je levica uveljavljala v senci nasilnega zgodovinskega preloma. Novih prostorov ni zavzemala v moči svoje kulture, ampak ji jih je pripravilo nasilje: nastajala je, če smemo tako reči, divje. Ta deplacentiranost se ni nikjer bolje pokazala kot v prelomnem letu 1990, ko sploh ni mogla razumeti, za kaj gre.

Tako imamo danes levico, ki ali noče ali ne zna ali ne more reflektirati svoje preteklosti in svoje sedanjosti. A preden kaj rečemo o tem, še enkrat poudarimo njeno moč. Kako prevladujoč je levi instinkt, bi nam lahko pokazal tale premislek: dejstvo je, da slovenski holokavst praktično ni zbudil nobenega umetnostnega zanimanja. Toda denimo, da bi zmagala nasprotna stran, da bi recimo zmagali domobranci in po zmagi pobili vso partizansko vojsko, dvanajsttisoč ljudi, ki bi jim jo, potem ko so se predali, izročili Rusi, pa tudi večino žensk, ki bi z njimi prišle nazaj v domovino: Kaj pravite, koliko simfonij bi bilo zloženih, koliko dram, koliko pesmi, koliko romanov bi bilo napisanih, koliko slik naslikanih? Kako absurdno bi zvenelo, če bi kak protikomunistični Veljko Rus ali Spomenka Hribar zahtevala od partizanske strani, če bi kateri ostal, da se pred slovenskim narodom opraviči! Ob tem umišljenem stanju smo videli, kje so simpatije sveta, poleg tega pa še, kako je na levici odsotna misel na drugega ali dopuščanje drugega, ki jo moramo imeti za osnovni demokratični vzgib.

O nereflektiranosti na levici torej govorimo. Čeprav govorimo o spravi, moramo nekatere stvari poudariti. Nemajhno vlogo igra pri tem dejstvo, da komunizem odhaja z odra neocenjen. Iz naše zavesti je že povsem izginila, če je sploh kdaj tam bila, ugotovitev, da je bil komunizem prostor enormne fizične in duhovne bolečine. Toda pomisliti moramo na milijone zmrznjenih nog v Sibiriji, na sto tisoč živih zakopanih v Kambodži, kakor poroča Georg Steiner, na Goli otok, ki v svoji pošastni rafiniranosti visoko štrli iz zgodovine; pomisliti moramo na žaljivo nesramnost, s katero se je tolkla normalna človekova misel po vsem prostranstvu tega imperija; in ne bi smeli pozabiti na stvari, ki jih ob teh, ki smo jih pravkar našteli, še omeniti ne bi smeli, a so vendar tako pomembne za malega brezimnega človeka: da so na primer otroci morali desetletja preživljati očeta, ki mu niso dali pokojnine; da so železniškemu uradniku vzeli hišo, ki si jo je s trudom zgradil; da je usmiljenka morala iz samostana nazaj v domačo hišo, a so bili tam sedaj že povsem tuji ljudje. Morje umetno povzročenega zla. Presenetljiv in hkrati poučen pa je krik, ki se potegne čez vso levico, kadar se oglasi kateri od teh glasov. Toda, ker smo rekli, da je treba delati za spravo v ključu kulture, jih moramo na to spomniti.

Nedavno je angleški zgodovinar Robert Conquest – poznamo ga po knjigi o Ukrajini Žetev trpljenja, zlasti pa po knjigi Veliki teror, ki je bila prevedena tudi v slovenščino – v arhivih, ki jih je po prelomu odprla Moskva, odkril res nenavadne reči. Meni se je posebno vtisnila v spomin naslednja. V tridesetih letih so bila tudi leta, ko je teror dobil že povsem larpurlartistične oblike: okrožni komiteji so dobivali nalogo, da pobijejo pet- do desettisoč ljudi. Ta kvota je veljala za šest do osem tednov. Tedaj pa se je zgodilo, da so nekateri komiteji, ki so prej izpolnili normo, prosili centralo, da se jim kontingent zviša za tisoč ljudi. Pri tem so ljudje morali verjeti v svobodno državo kmetov in delavcev. Ob tem Conquest pripominja: Timurlenk je v isfahanu zgradil piramido iz sedemdesettisoč človeških lobanj, a ni nikoli zahteval, da se verjame, da je to naredil iz človekoljubnih namenov.

Če bomo hoteli priti do pogleda na preteklost, ki bo bolj stvaren, potem bo treba preteklost predvsem rešiti mitološkega ohišja. Tu naj omenim samo dva od mitov, s katerima so aranžirali preteklost, preden je stopala v slovensko pamet.

Prvi zadeva vodilno medvojno in povojno trditev, da je oziroma je bil narod obsojen na smrt in da je ali je bil zato zaukazan vsenarodni odpor. Slovenci so seveda bili obsojeni na narodno smrt, a je bilo povsem jasno, da se ta obsodba ne bo mogla izvršiti v okviru vojnega časa. Res je tudi, da Slovencem ni grozila fizična smrt – se pravi Slovencem kot narodu. Trditev o »obsojenem narodu« je ostala del naše splošne zgodovinske zavesti, a je v pomenu, v katerem so hoteli, da jo razumemo, nesnična in mitološka. S tem je povezan tudi poziv na vsenarodno vstajo. Ta bi bil sprejemljiv samo tedaj, če bi Slovence že takrat, med vojno, sistematično in načrtno in množično iztrebljali. To pa se ni dogajalo. Nikjer pa ne piše, da je v nesreči treba izgubiti pamet in začeti skakati na glavo v na pol izpraznjeno hudourniško strugo.

Ob tem moramo vsaj omeniti neko zanimivo okoliščino. Evelyn Waugh pripoveduje v svojih medvojnih dnevnikih, kako so Angleži na vse načine zadrževali francosko odporniško gibanje v razumnih okvirih: sabotažne akcije, zbiranje informacij, reševanje zavezniških ujetnikov in letalcev. Istočasno pa so od Balkana zahtevali, da se dvigne v splošen odpor. Sem smo spadali tudi Slovenci. Če prav pomislimo, so se tisti, ki so se temu uprli, uprli tudi temu, da bi z nami ravnali kot s prebivalci kake kolonije po vzhodni Sarmatiji.

S tem je tesno povezano tudi vprašanje tako imenovane kolaboracije. Naj takoj povem, da spadam med ljudi, ki imajo kolaboracijo za skrajno odurno in zavrženo dejanje. Pomeni namreč ne videti nevzdržne žaljivosti, da se tujec obnaša v tvojem domu kot gospodar. Zato so morali prizori, ko so po mestnih ulicah skupaj s tujimi vojaki hodili tudi slovenski, učinkovati porazno. Toda – ko vprašamo zgodovinarje, kaj kolaboracija pomeni, pravijo, da jo uporabljajo v pomenu, v kakršnem se rabi v zahodni Evropi. To pa nujno povzroča nesporazume. Kakor jih tudi povzroča beseda NOB, ki neposvečenemu človeku pomeni borbo za svobodo naroda, za nas pa, ki poznamo notranji jezik, pa je to šifra za nekaj povsem drugega. Zanimivo je morda še to, da pri nas ne tehnične ne ideološke kolaboracije skoraj ni bilo, gotovo pa ne v taki meri, kot je bila skoraj povsod v zahodni Evropi. Bilo pa je vojaško soobstajanje oboroženih protikomunistov s tujo vojaško silo. To soobstajanje pa ima čisto drug moralni značaj in drugo konotacijo kot jo ima beseda kolaboracija simpliciter.

Lani v začetku septembra je bil na Dunaju v okviru Instituta za znanosti o človeku štiri dni trajajoč simpozij z naslovom Odporniška gibanja in kolaboracija v Evropi 1939–1945 z veliko mednarodno zasedbo. Ko bodo predavanja teh profesorjev objavljena, bomo imeli dober pregled nad različnimi oblikami odporniških gibanj in kolaboracije v medvojni in povojni Evropi. Tony Judt z univerze v New Yorku pravi, »da je kolaboracija v praksi bolj nejasna psovka kot uporabna kategorija«. Istvan Deak z Instituta za vzhodno in srednjo Evropo na kolumbijski univerzi je v svojem prispevku natančno opisal medvojno razmerje na Madžarskem. Do spomladi, natanko do 19. marca 1944, je bila Madžarska nezasedena. Tedaj je bilo v deželi okoli 825 tisoč Judov, domačih in pribežnikov iz Romunije, Slovaške, Avstrije in Poljske. Vlada jih je ščitila in Judje so želeli, da se to stanje nadaljuje, zato so se strinjali, da madžarska oboroževalna industrija, nad katero so imeli nadzor ravno Judje, še naprej opremlja Wehrmacht. Nikomur seveda ne pride na misel, da bi jih zato obdolževal kolaboracije. Znano je nadalje dejstvo, da je bila nemška vojna industrija bistveno odvisna od švedske železove rude in da je Švedska dovoljevala prevoz nemški armadi čez svoje ozemlje. Ali je bila to kolaboracija? In da so Švicarji od pribežnikov iz Nemčije sprejemali nemce, odklanjali pa Jude, ali je bila to kolaboracija. Vsi ti primeri, v predavanjih jih je bilo navedenih še več, kažejo, kako previden je treba biti ob uporabi takih izrazov.

Pretehtana, odgovorna in premišljena raba jezika pa je nazadnje stvar kulture. Tako smo spet pri ključu, ki smo ga določili za uravnovalca sprave, pri kulturi. Reševati stvari v luči kulture, ne pomeni kaznovati, premeščati, prepovedovati, izključevati, pač pa povedati, kdo je kdo in kaj je kaj. Jasno je, da imata pri obvladovanju preteklosti besedo tudi pravo in zakonodaja, a moramo vseeno poskušati predvsem razumeti. Razumetje pa je sad večravninskega delovanja: eno je ravnina umetnika, drugo je ravnina zgodovinarja, tretja pa ravnina navadnega pripovedovalca iz ljudstva. Vsak mora biti natanko tak, kakor ga določa njegova ravnina, potem bo rezultat blizu tistemu, ki ga ljudje še zmoremo.

Morda ste opazili, da se naše razmišljanje ni omejilo na medvojni državljanski spopad, ampak smo z nekaj pogledi skušali zajeti tudi čas, ko se je še pripravljal, pa tudi čas, ko je bil že končan in smo nosili posledice, ki jih je določal njegov izid. Ne ne tam nismo obtoževali, le tu in tam smo potegnili ostrejšo črto, da bi slika ostala razpoznavna. Povsod pa se je, upam, čutil pledoaje za to, da se izpostavimo resničnost.

Že omenjeni Tony Judt je v zadnji številki revije Tranzit objavil razpravo z naslovom Preteklost je druga dežela, v kateri govori predvsem o povojni vzhodni Evropi. Tu preberemo tudi tole: Če današnji ljudje občutijo določen sram, da so živeli v komunizmu in pod komunizmom, potem to ni zaradi kakršnihkoli resničnih ali domnevnih zločinov, temveč zaradi vsakodnevnih laži in neprestanih majhnih kompromisov. Čutimo, da smo tu zajeti vsi. Sedaj pa pomislite na vse umetelne načine, s katerimi se skuša omalovaževati pogovor o preteklosti. Ob tem se spomnim na neki besedni obrat, ki sem ga tudi nedavno nekje bral. Glasi se: Spomin molka – molk spomina. Spomin nam ne bo škodoval, če ga bomo lepo sprejeli in mu dovolili, da nam pripoveduje svoje zgodbe, pač pa nam bi vsem škodovalo, če bi ga preganjali.

8. Iz tujega tiska

8.1. Bojimo se nečesa nedoločenega

Avtor: Leszek Kolakowski

8.1.1.

Pričujoče besedilo je sklepni – in morda najzanimivejši – del obsežnega eseja, ki ga je L. Kolakowski objavil v prilogi Bilder und Zeiten časopisa FAZ. V treh predhodnih poglavjih (Karikatura racionalizma, Privilegirani lastniki resnice in Identifikacija s celoto) avtor razpravlja o vzrokih za zlom komunizma ter o posledicah tega zloma na filozofski in etični ravni. Uvodoma ugotavlja, da je daljnosežno učinkovanje velikih zgodovinskih dogodkov, od razpada rimskega imperija prek reformacije in francoske revolucije pa do izuma atomskega orožja, vselej seglo tudi na področje filozofije, da pa je še prezgodaj ugibati, kako bo zaton komunizma spremenil mišljenje prihajajočih generacij. V nadaljnjem avtor dokazuje, da je ideologija komunizma umirala počasneje od njegovega ekonomskega razkroja; ta ideologija pa je bila pervertirana oblika racionalizma. Nadela si je ime »znanstveni pogled na svet« in odpravila dva pojma, dobro in zlo, ki sta izvirala iz religioznega izročila, to pa je bilo ostanek neznanstvenega praznoverja. Prav tako je bilo odpravljeno tudi razločevanje med resnico in lažjo, saj sporočeni pojem resnice predpostavlja metafizično predstavo o svetu, ki jo racionalistični empirizem zavrača. Kolakowski vidi poglavitni vzrok za to, da je komunistični poskus prevzgojiti človeka v »družbeno bitje«, spodletel, v človekovi naravi sami; zdi se namreč, da je potreba po svobodi antropološko zasidrana v človeku, da je vrednota sama na sebi. Ker pa človek potrebuje tudi varnost, se te dve potrebi v njem bijeta že nekaj stoletij. Skušnjava totalitarizma je prav v tem, da obljublja gotovost in varnost.

8.1.2. Potreba po varnosti

Ob poskusu, da bi spočeli »novega človeka socializma«, je bilo duhovno, kulturno in družbeno opustošenje velikansko. Ni bilo mogoče do kraja zatreti meščansko družbo in podržaviti vse oblike občevanja med ljudmi. Napredovanje na tem področju je bilo hromeče in to je slabilo tako komunistično kakor tudi pokomunistično ureditev. V komunističnem režimu je lahko neka praktično totalna oblast sicer ohranjala navidezno stabilnost, dokler je zadostovalo, da je z bičem držala ljudi v pokorščini. Bila pa je nemočna, kakor hitro je prišlo do tega, da bi pri njih zbudila motivacijo, ki je nujno potrebna za obrambo celote. V trenutkih krize, kake velike nevarnosti – taki trenutki od časa do časa neogibno pridejo – ko je treba razgibati iniciativo posameznikov, se režim znajde brez sredstev. V svoji dozdevni vsemogočnosti je nadvsem ranljiv, kakor smo videli ob začetku druge svetovne vojne. Če razen države in življenjskih oblik, ki jih je sama vsilila, obstaja komaj še kaj, nobenih Cerkva, nič resničnega ideološkega verovanja, nič specifično narodnih organizmov, nič neodvisnega kulturnega življenja, nič političnih organizacij, nič sindikatov, nič instrumentov, s katerimi bi se izražali delni interesi, nobene spontane in organske členitve družbe, tedaj ljudje v časih ogroženosti ne najdejo nič, na kar bi se lahko oprli kot na stabilizacijsko silo. Celota tedaj lahko zgrmi v kaos. V postalinističnih desetletjih je komunizem skušal odvračati to nevarnost tako, da je delno rehabilitiral narodnostne vrednote in razglašal slavo države kot take, ki je sama sebi namen zunaj Partije in ideologije. Ker pa hkrati s tem totalitarna volja ni opešala, so bili ti poskusi na usoden način dvoumni, nepristni in le malo uspešni.

Zgodovina komunizma je pokazala, da so neke meje, čez katere ljudi ni mogoče spreminjati, da torej zares obstaja nekaj takega kot človeška narava. Pokazala pa je tudi, da so neke meje v gospodarstvu, katerih prekoračitev bi bila katastrofalna, in da tam veljajo pravila igre, na katera ne moremo vplivati. Zmotno bi bilo misliti, da bi bila mašinerija totalnega načrtovanja dosegla želeno storilost, ko bi bili organi načrtovanja samo imeli več računalnikov in bolje izšolane uradnike. Mašinerija česa takega ni bila nikoli zmožna, vsaj ne do te mere, da bi bila mogla tekmovati s tržnim gospodarstvom. Komunizem je znova vpeljal suženjstvo in fevdalno podložništvo, in te ustanove so nekaj časa učinkovale, čeprav le na primitivni ravni produkcije. Da bi to presegli, bi bila potrebna ideološka motivacija ali pa tako imenovane materialne spodbude, in ker je bilo prvih čedalje manj, druge pa so upravičeno veljale za ideološko nezdrave, gospodarska politika, ki je omahovala med dvema nezdružljivima zahtevama, ni mogla najti dosledne rešitve. Življenja zmožno gospodarstvo temelji na ustanovi svobodne pogodbe, in tudi če je mogoče imeti svobodno gospodarstvo brez politične svobode, pa ni mogoče, da bi ga uskladili s totalitarnim despotizmom. Ko so vladajoči nejevoljno priznali, da vsaka gospodarska ozdravitev predpostavlja svobodo informacij, je bilo za rešitev režima že prepozno. S svobodo informiranja, ki naj bi bila zdravilo za komunizem, je sistem propadel. Bila je to boleča, dramatična zmaga človeške narave nad umetno zasnovano, človeštvu sovražno utopijo.

Napredek

Slika 29. Napredek Mirko Kambič

Ali pa smemo ta zlom razlagati kot dokončno zmago liberalizma in liberalne ideologije? Komajda. Nedvomno, neke splošno priznane opredelitve liberalizma ni. Če pa ta ideologija predpostavlja, da ljudi ženejo samo sebični nagibi, tedaj ni manj zmotna – empirično zmotna – od komunističnega nauka, ki nas je skušal prepričati, da se bodo ne več odtujeni ljudje brez prisile poistili z družbeno celoto in da samo nečloveške razmere v razredni družbi preprečujejo, da se ta naravna težnja ne uveljavi. Zmotno in nevarno je tudi, če si zamišljamo, da so lahko taki nagibi poroštvo za stabilno in zadovoljivo življenje, če se jim znotraj neke pravne ureditve pusti kar se da svoboden prostor.

Če je sprejemljiva trditev, da je potreba po varnosti bolj nujna in temeljna kakor potreba po svobodi, je s tem mišljena ne le telesna, ampak tudi duhovna varnost. Duhovna varnost vsebuje različne prvine. Ena izmed njih je pripadnost kakemu človeško domačemu območju sporazumevanja, ki nam ga ponujajo različne organizacijske oblike kolektivnega življenja, med njimi plemenske in narodnostne skupnosti. Obupansko iskanje nekega področja narodne identitete v pokomunističnem svetu je priča o tej potrebi. Gotovo, dostikrat se izraža na barbarski način, vendar ni redko, da se ne le naravni nagoni, temveč tudi skoraj vse kulturne in duhovne kristalizacije življenja izražajo v barbarskih oblikah samopotrjevanja: rod in narod, verovanje in racionalizem, tehnični napredek in umetnost. Proti temu pa ni nobenega absolutnega varstva – ne zato, ker bi nam manjkala dobra tehnika, temveč zato, ker nosimo barbarsko telo vedno tesno pod kožo.

Tudi še vedno trajajoča privlačnost komunizma in sorazmerno močni parlamentarni položaj pokomunističnih strank v Srednji in Vzhodni Evropi se da očitno pojasniti z občutkom negotovosti v novem redu in ne z ideološko nostalgijo. Naj je bila raven zadovoljevanja prvinskih potreb v ancien régimu še tako pomanjkljiva, naj je bilo vsakdanje življenje še tako naporno, komunizem se je ponašal s tem, da je odpravil brezposelnost. Način, kako je bilo to doseženo, je gospodarstvu in družbi prizadejal velikansko škodo. Današnjim brezposelnim pa se utegne zdeti preteklost kot prava blaženost. Vendar v tem primeru govorimo o gmotni varnosti.

8.1.3. Izgubljeno zaupanje v življenje

Ko govorimo o duhovni varnosti, jo smemo v njenem najbolj splošnem pomenu opredeliti takole: duhovna varnost obstaja v zaupanju do življenja. Za to pa moramo biti prepričani, da obstaja neka trajna in stvarna, ne od nas samih samovoljno za vsakokratne cilje izmišljena razlika med dobrim in zlim, kakor tudi med resničnim in zlaganim. Če to razliko opustimo ali če se izgubi, tedaj naša kultura nima nobenega temelja več in nobenega orožja, da bi se upirala nihilistični veri, po kateri nekaj velja za dobro in resnično, če mi – in ta »mi« je vsak zase – tako odločimo. Če bi taka podoba sveta postala splošna, celo obvezna veroizpoved, tedaj bi bila njen rezultat nekakšna Hobbesova družba, katere stabilnost bi bila povsem odvisna od strahu in ki bi verjetno kmalu postala žrtev tiranstva. Zaupanje v življenje pa je vsebovalo še več: vero v smiselno urejenost sveta – vero, ki zunaj religioznega izročila ni dostopna. To zaupanje je vsebovalo tudi občutek, da obstaja nekaj takega kakor resnična zgodovina, ki nas obkroža, neka živa kontinuiteta, ki nas povezuje in omejuje, neka celota, v kateri pretekle in sedanje generacije živijo skupaj in se sporazumevajo med seboj.

Vse to je banalno. Vendar se je težko znebiti občutka vznemirjenosti, če človek opazuje, kako različne ideologije od raznih strani razkrajajo vse te pogoje za duhovno varnost, torej pogoje za nadaljnji obstoj kulture. Navadili smo se obdolževati komunizem za izgin vseh teh stebrov, na katere se opira naša civilizacija: razlikovanje med dobrim in zlim, resničnim in zlaganim, zgodovine kot povezujoče sile, urejenosti stvari, ki je vnaprej dana. Zdi pa se, kakor da bi naša liberalna kultura te stebre uničevala še dosledneje, kakor jih je komunizem. Kajpada je popularni relativizem zelo udoben. Osvobaja nas ideje odgovornosti in dolžnosti, in kaže, da se beseda »osvoboditev« dandanes pri nas največkrat uporablja v tem pomenu. Tega ni kriv komunizem – prej je tako, da se liberalna civilizacija zastruplja sama, pri tem ko udobnost spreminja v spoznavno teorijo in producira temu ustrezne filozofske mode in množico nejasnih pojmov.

Bilo bi lahkomiselno, če bi hoteli v tem videti le obrobno ekstravaganco, ki uspeva v majhnih krogih. Zgodovina idej nam je dala zglede za to, kako lahko navidezno eksotična zamisel, ki jo ima celo za noro, če pade na kulturno ugodna tla, nepričakovano spremeni neko civilizacijo, jo oplodi ali zastrupi, ji odpre življenjsko spodbudna obzorja ali pa jo popelje v propad. Omenjeni sadovi našega miselnega sveta imajo le malo opraviti s komunizmom: zrasli so na naših liberalnih tleh. Ponujajo se marveč kot dobrohoten anarhizem. Toda na koncu sleherne anarhije nestrpno čaka tiranstvo. Tudi tako imenovani verski fundamentalizem lahko delno štejemo za bolezensko reakcijo na to nevarnost, za nič manj nevarno nezaupnico naši kulturi. Ne komunizem, naša liberalna civilizacija nas je prepričala o tem, da za svoje življenje in svoja zla dejanja ni odgovoren posamezen človek, temveč anonimna »družba«, in da naj bi to, še posebej v državi utelešeno družbo preklinjali in hkrati od njene vsemogočnosti zahtevali vse dobrine, kar si jih moremo misliti.

Bolezni naše kulture tej niso bile prizadejane od komunizma, bile so ji prirojene.

Nasprotno pa je dal komunizem svetovnopolitični krajini naposled precej razločen relief, neki smisel, ki ga določa nasprotje totalitarizma – demokracija. Ta smisel se je izgubil. Krajina je postala temna in kaotična. Pomena današnje zmede še ne moremo doumeti: kar koli že rečemo, je dvomljivo. Strah pred komunizmom je imel moč, da je podeljeval smisel. Danes se ne bojimo več komunizma, bojimo se nečesa nedoločnega – ali vsega –, ker smo sami sebe oropali duhovnega temelja, na katerem se ustvarja zaupanje v življenje. Izgubljeno zaupanje v življenje je usodno nadomestil neki skriti, sam sebi nejasni strah. Naše življenje v blaginji se pogreza v nesmiselnost, in zlom komunizma lahko ta padec samo pospeši.

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Vaška straža v Škocjanu, Zaveza št. 10, str. 52:

Dodatek A.1.1

Vaška straža v Škocjanu

Vaška straža v Škocjanu

V 10. številki Zaveze smo objavili sliko članov Vaške straže v Škocjanu. Domačin prof. Jože Gorjup se je potrudil in poiskal njihova imena. Če priloženo številčnico prenesete na prozoren papir, boste kmalu lahko ugotovili, kdo je kdo na fotografiji. Gospodu profesorju se najlepše zahvaljujemo.

1. Bavdek Jože

2. Potokar Janez

3. Zelnik Jože

4. Mencin Ivan

5. Bambič Matija

6. Šmuc Alojz

7. Mencin Ivan

8. Perhaj Ivan

9. Petrič Franc

10. Mihelčič Jože

11. Bavdek Franc

12. Jamnik Ivan

13. Strle Jože

14. Sever Jože

15. Žnidaršič Franc

16. Mustar Franc

17. Mihelčič Adolf

18. Šmuc Janez

19. NN – obisk Iz Lj.

20. Žlender Ferdinand

21. Nučič Jože

22. Zalar Janez

23. Starc Franc

24. Maver Alojz

25. Ponikvar Anton

26. Pritekelj Franc

27. Korošec Franc

28. Petelin Anton

29. Jakič Peter

30. Nučič Anton

31. Novak Jože

32. Štrukelj Janez

33. Zabukovec Ivan

34. Nučič Alojz

35. Mustar Jože

36. Okoren Franc

37. Gruden Ranc

38. Bavdek Leopold

39. Mencin Franc

40. Ščurk Anton

41. Jamnik Jože

42. Kraševec Anton

43. Gorjup Herman

44. Andolšek Franc

45. Bambič Franc

46. Žnidaršič Janez

47. Petelin Jože

48. Tomšič Alojz

49. Klavs Jože

50. Zabukovec Jože

51. Zabukovec Janez

52. Adamič Vinko

53. Starc Jože

54. Kraljič Jože

55. Mihelčič Alojz

56. Grabenc Franc

57. Okoren Anton

Dodatek A.2 Izjava Nove Slovenske zaveze

Dodatek A.2.1

V času, ko na večino ljudi zgoščeno pritiska skrb za demokratično prihodnost slovenskega naroda, pozivamo vse ljudi dobre volje, da se v javnosti in v okoljih, kjer delajo, zavzamejo za demokracijo in njeno kulturo. Velikemu plebiscitu za samostojno državo mora sedaj slediti veliki plebiscit za demokracijo.

Čeprav nam še niso znane vse izmere sedanjega trenutka, je vendar že jasno, da se nekdanje totalitarne sile skušajo z dvojno igro spet polastiti oblasti na monopolen način. Prvi nedvoumno znak svoje namere so dali takoj po zadnjih volitvah, ko so poleg predsedstva republike zavzeli še ostali dve ključni mesti v državi: predsedstvo državnega zbora in predsedstvo vlade. Drugega dajejo sedaj, ko odstavljajo ministra, ki mu izostrena demokratična zavest ni dovoljevala, da ne bi postal pogumen kritik reakcionarnih sil in njihovih dejanj. Če jim bo to uspelo, bo narejen najpomembnejši korak pri političnem čiščenju in ustvarjanju enotno obvladanega prostora.

Da to delajo s tako naglico in na podlagi okoliščin, ki so po sebi neznatne in obrobne, poleg tega pa so tudi nedokazane, kaže na osnovno skronstruiranost stvari. Popolen cinizem pa je, da se pri tem sklicujejo na človekove pravice, hkrati pa ne naredijo nič, da se ustvari pravni sistem, v katerem bi jih bilo mogoče uresničevati. Popoln cinizem je, postavljati se v vlogo zaščitnikov človekovih pravic, ko se hkrati posmehujejo vsem prizadevanjem, da se razišče slovenski holokavst, da se preneha onečaščanje vojaških pokopališč, da zvejo svojci, kaj se je zgodilo z njihovimi ljudmi, ki so izginili brez sledu, da se odkrijejo tajni dokumenti organiziranega terorja, da se javno pove, kje so sedaj in kaj delajo nekdanji izvajalci policijskega in ideološkega nasilja. Kdor ob vsem tem ne vidi, da je sklicevati se na dogodek, kakršen se je zgodil v Depali vasi, ne samo groteskno, ampak kaže tudi na drugotne in skrite namene, še ni odstranil preveze z oči. Čas je, da vsi to storimo.

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1 V črnem Rogu

Dodatek B.1.1

V črnem Rogu – Poljska vojaška pesem (1584) – Slovensko besedilo: Jože                         Snoj

V črnem Rogu – Poljska vojaška pesem (1584) – Slovensko besedilo: Jože Snoj
Datum: 2011-04-13

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.