Zaveza št. 09

Zaveza št. 9Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 9
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova slovenska zaveza Ljubljana: 2009

Kazalo

1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

1.1. Aktualni kulturnopolitični komentar Nove Slovenske zaveze

Avtor: Justin Stanovnik

1.1.1.

Konec leta 1989 je pomenil hkrati tudi konec komunističnega veka. V gorečih romunskih mestih je bil pokopan sistem, ki se je potegoval za to, da postane prihodnost sveta. Še bodo poskusi vračanja nazaj, podprti od policije in vojske, še bodo epigoni komunizma poizkušali s svojilni manevri in klevetami slepiti in vznemirjati ljudi. V resnici pa je konec. Ideja je mrtva. Končno!

(Adam Michnik, Dolgo slovo od komunizma)

1.1.2. Leto 1989

Pri letu 1989, ki mu Michnik po pravici pripisuje tako pomembno mesto, bi se morali ustaviti in dovoliti, da nam spregovorijo poglavitna dejstva, ki so z njim povezana. Sesutje komunističnega imperija je grandiozen dogodek, njegove prave razsežnosti se bodo pokazale šele, ko ga bodo ljudje gledali iz razdalje in bodo laže razbirali, kaj ga v resnici sestavlja. Kaj pa lahko povemo že danes, čeprav zaradi bližine tvegamo, da ne bomo morda videli tistega, kar je najpomembnejše?

Leto 1989 nam pove predvsem nekaj o zgodovini: kako vstopa v sedanjost tisti čas, ki mu pravimo prihodnost. Prihaja namreč iznenada, na način presenečenja. Razpoke na komunističnem kolosu so se pojavljale že prej, a iz neznanih razlogov se je ta, ki jepred nami zazijala sedaj, izkazala za usodno. Ljudje, ki jih je doslej, bolj kot vse drugo, odlikovala volja do moči, nenadoma te snovi, če smemo tako reči, ki jih je pripeljala na oblast in tam vzdrževala, niso imeli toliko, da bi to zevajočo razpoko zazidali, kot so jo do sedaj še vedno, ali jo vsaj za silo in začasno zamašili. Mi, ki smo jih gledali od zunaj, nismo slutili, da je njihov stržen že tako prizadet. Po obodu sodeč so bili namreč še trdni: zanesljivo so sedeli na ključnih mestih v citadeli in brez omahovanja izrekali, če jim je bilo tako naročeno, odlomke obveznih besedil. Zato smo, ko so sedaj odpovedali, komaj verjeli svojim očem.

A tu je še ena reč, s katero nas seznanja leto 1989. Človek je iz pokvarljive snovi. O ljudeh, ki so prišli z namenom, da ostanejo za zmerom, smo mislili, da so asketi – tako prek vsega so šli, tako na nič se niso ozirali, da si tega nismo mogli razlagati drugače kot tako, da imajo notranjo trdnost, ki presega naše predstave – a so nas tudi v tern prevarali. Ko smo že verjeli, da so v oblasti odkrili novo estetiko in se odločili, da jo bodo ohranili čisto in nedotaknjeno, so se v resnici že vdajali zakonom vulgarne človeške težnosti. Mislili so, da bo človek novega razreda združeval oboje, a je človek enota in lahko eno raste le na račun drugega. Ko je prišla zadnja kriza, je korozija zavzela že tak obseg, da razred ni mogel več nuditi celovitega odpora. Ostala mu je samo še prekanjenost, ki mu je nekoč samo služila, sedaj, v fazi degeneracije, pa je nad njim zavladala.

Leto 1989 nas tako pravzaprav poučuje. Govori nam, da je naš obup, pa naj nam ga razmere še tako vsiljujejo, nazadnje vedno osramočen. A nas hkrati svari – ko pregledamo celoto dobe, ki jo to leto zaključuje – da nismo nikoli varni: ko se povsem zanesemo, da kultura obvladuje čas, se mogoče že zbirajo sile, ki bodo poskrbele za bridko presenečenje. To pa pomeni, da zavestno obstajanje v času, če se kdo za to odloči, nujno vključuje odgovornost.

Nazadnje pa je leto 1989 tudi pravi konec druge svetovne vojne. To, kar se je zgodilo 1945, pomeni namreč nekaj nerešenega in nedokončanega, nekaj dvoumnega. Druga svetovna vojna je učinkovito onemogočila nemški vojaški ekspanzionizem in nacionalsocialistični totalitarizem, hkrati pa je odprla vrata v Evropo sovjetskim armadam in komunističnemu totalitarizmu. Tako je leto 1945, kar zadeva reševanje evropskega vprašanja, globoko protislovno. Šele leto 1989 je z umikom sovjetskih čet in s padcem nasilnih komunističnih režimov to protislovje razrešilo in – končalo drugo svetovno vojno.

Evropa 20. stoletja je doživela dve vrsti nasilja: vojaške osvajalne vojne kot zadnji odpljusk politike 19. stoletja in ideološko nasilje totalitarnih doktrin, ki pa jih moramo imeti za tipičen proizvod 20. stoletja in pravzaprav pomenijo krizo in konec evropske moderne. Oboje se je z dogodki leta 1989 načelno in okvirno rešilo. U enotnem evropskem prostoru vendar še ne moremo govoriti. Srednja in Vzhodna Evropa namreč preživljata, ali bolje rečeno prebolevata posledice komunistične okupacije, katere družbene, politične in duhovne implikacije povzemamo z izrazom postkomunizem, ali kot bi hoteli nekateri k pesimizmu nagibajoči se ljudje, z izrazom neokomunizem. V naslednjem bomo skušali zarisati nekaj črt, ki naj bi pokazale, kaj ta dva izraza pomenita v slovenskih razmerah. Razume se, da je položaj hudo zapleten; če bi hoteli podati urejeno in izčrpno podobo, bi morali poskrbeti za temeljito in sistematično delo. Tu res le nekaj črt. Že sedaj pa je jasno, da bomo s tem malce ugovarjali Adamu Michniku: kot ideja je komunizem res mrtev, njegov dolgi rep pa se še kar vleče in mu ne vidimo konca.

1.1.3. Nezadovoljstvo – odsotnost pravičnosti

Po padcu komunizma je izostala neka pomembna reč, ki je tu ne bomo natančneje raziskovali, le opozorili bi radi nanjo, ker iz ozadja določa celotno vprašanje. V nasprotju s fašizmom in nacizmom odhaja komunizem z odra zgodovine neocenjen. Nad specifično vrsto zla, ki se je realiziralo v njegovi režiji, ni bila izrečena enoumna sodba. Če bi hoteli bolje razumeti to šokantno dejstvo, bi si ga morali temeljito ogledati od vseh strani. Za naše razmišljanje je pomembno predvsem to, da je odsotnost te osnovne sodbe vzrok, da stvari naše preteklosti in sedanjosti še nismo zagledali v njihovih žariščnih vrednostih. Ker si še nismo na jasnem glede tega, kar je v izhodišču, je vprašljivo tudi vsako drugo ocenjevanje. Prav zato, ker se ljudje izogibajo prvim vprašanjem, kaj je komunizem, kdo ga je uveljavil, kako se je izvajal, kaj je pomenil za narodovo kulturo; še več, ker se taka vprašanja že vnaprej stigmatizirajo kot novo nasilje, kultura ne more doseči tiste stopnje osvobojenosti, na kateri bi se lahko dogajalo narodovo samozavedanje in samospraševanje.

Ne postavljamo si torej pravih vprašanj in zato ni upanja, da bi prišli do take podobe o sebi, ki bi ustrezala stvarnosti. To je škoda, zakaj ko bi se to zgodilo, bi se tudi vsakomur priznalo to, kar mu gre, vsak bi dobil svoje, ljudi bi zajela zadoščenost, ko bi videli, da je svet okoli njih vsaj v osnovnih potezah pravičen. Potem ko se je sesul komunizem, so vsi pričakovali, da se bo vzpostavil pravičen svet, a ni nihče hotel pravičnosti ne ustvarjati ne soustvarjati.

Tako smo se, namesto da bi nas nosila notranja svoboda, znašli v svetu nezadovoljnih, užaljenih in jeznih ljudi.

Najprej so užaljeni katoličani. Če se malo zamislimo v njihov položaj, si nam ni treba ne vem kako beliti glave, da uvidimo in razumemo razloge njihovega nezadovoljstva. Katoličani so nosili vso pezo protikomunističnega upora v državljanski vojni, tedaj torej, ko je šlo za to, ali ostanemo v območju civilizacije, kamor se danes vračamo. Potem pride velika cena, ki so jo za to morali plačati po porazu: izgubili so cvet svoje mladine, zavestno jedro katoliško čutečih ljudi je moralo v tujino. Če pomislimo, bi to lahko bilo usodno. In nato tretje-, četrto- in petorazredno mesto, ki je katoličanom bilo dodeljeno v komunističnem petdesetletju: popolna podrejenost komunistični oligarhiji in njenim neštevilnim kolaborantom. In nazadnje, pičla zmaga političnih sil demokratske restavracije na volitvah 1990 – a vendar zmaga. Kaj bi bilo z njo, ko ne bi bilo katoličanov, ki niso dovolili, da bi jih ideološki pritisk tako demoraliziral, da bi zapustili civilizacijske pozicije in so zato lahko v kritičnem trenutku dali na tehtnico sadove svoje v muki vzdrževane zvestobe? Vse to bi lahko bilo seveda tudi drugače, a potem bi danes na sebi nosili še eno sramoto: ne bi samo izvolili za prvega predsednika demokratične države bivšega partijskega sekretarja, ampak bi tudi novo skupščino večinsko zasedli nekdanji komunisti.

Kljub takim in podobnim dejanjem pa katoličani ne samo da niso dobili nobenega priznanja, ampak so morali doživeti še ta žaljivi absurd, da jih je nova in stara levica – v tem so si bili vedno enotni – začela takoj, ko so se politično organizirali, napadati, češ da predstavljajo nevarnost za svobodo in demokracijo. Stari liberalni praktiki so se pridružile še iznajdbe nove, destruktivne levice. Kakor da se ne bi bilo med tem nič zgodilo: ne državljanska vojna ne holokavst; kakor da vmes ne bi bilo totalitarnega ukrojevanja narodove duše! Normalno občutje ob tem ni moglo ostati nežaljeno.

Vzrok za nezadovoljstvo in jezo imajo tudi demokrati. V osemdesetih letih so opravili najvažnejše delo pri preboju demokratske misli: dolgo so bili edini politični center, okoli katerega se je organiziral ves pisani spekter demokratskih sil; bili so idejni utemeljitelji političnega boja proti totalitarizmu, izdelali so okvirni program ne samo za delovanje demokratičnih institucij, ampak so izdelali tudi teoretske dokumente za prehod iz naroda, ki se je utemeljeval v kulturi, v narod, ki se hoče realizirati v institucijah države. Toda, čeprav so bili v začetni fazi boja za demokracijo na tako izpostavljenem mestu, se zdi, da so jih volivci pozneje pozabili, bodisi da njihovega dela sploh niso opazili bodisi da gre tu za znano pozabljivost množice. Na vsak način je to moralo biti nemajhno razočaranje, in ne neupravičeno. Saj je naravno, da so nekaj političnih ambicij ti intelektualci le imeli, mogoče skraja ne, potem pa se jih je, ko so opazili, da je s totalitarizmom mogoče obračunati le politično, in so se temu spoznanju podredili, moralo prijeti nekaj veselja do tega dela. Nekaj neizpolnjenega je torej bilo tudi v tej skupini in nekaj razlogov za nezadovoljstvo in celo resignacijo.

In zakaj so jezni komunisti? Njihova jeza izhaja iz tega, da so investirali v projekt, ki je propadel, čeprav je kazal vse znake trajnosti – v tem je bil eden njegovih mikov – in obetal zanesljivo in varno kariero. Poleg tega pa so si dopovedovali in so jim dopovedovali, da jih je izbrala zgodovina in da s tem, da stopijo v partijo, pokažejo, da razumejo in sprejemajo njen scenarij. Ob tem morda ni bilo tako hudo, da so se z realizacijo tega scenarija tudi obremenjevali, nekateri bolj, drugi manj, vsi pa so izgubili osnovno svobodo, kar večini tudi ni moglo ostati skrito. To velja za celotni marksistično-leninistični ideološki establišment, pa naj so se iz njega potem že razvili prenovitelji ali socialisti ali liberalni demokrati. Ne za vse enako, pa tudi določene specifike posameznih skupinam ne bi hoteli odrekati. Toda, kdor so še malo spominja prvega demokratskega parlamenta in njihovih nastopov, o tem, da je jeza bila, ne bo dosti dvomil.

Visoko poletje

Slika 1. Visoko poletje

Nezadovoljstvo, užaljenost, jeza – to nam je ostalo, potem ko je bil iz nas najprej izgnan in potem ne obnovljen čut za pravičnost. V takih razmerah tudi ni čudno, da se misel, ki bi morala biti svobodna, raziskujoča in preiskujoča, ne razvije tako, kakor zahtevajo sile, ki so vanjo položene. Od tod vtis, da živimo v somraku, kjer se stvari ne vidijo dobro, kjer svojim idejam in osnutkom ne moremo določiti jasnih kontur. Ničesar ne domislimo do kraja, zmanjka nam volje in moči, da bi se dokopali do trdnih predstav, kaj je treba storiti in kaj smo pripravljeni storiti. Predvsem pa ne znamo in mogoče tudi nočemo določiti koordinat svojih pozicij. V naslednjem bomo poskušali podati nekaj ilustracij tega stanja.

1.1.4. Kolektivna vpletenost

Čeprav ne sprejemamo naloge, da bi simptome slovenske krize sestavili v notranje sovisen red, smo se vendarle odločili, da prvo mesto v naši analizi zasedemo z razmišljanjem o nekdanjih komunistih. Povedali bomo nekaj besed o njihovi nekdanji vpletenosti in o tem, kako danes na to gledajo oni sami, pa tudi ljudje, ki so ostali zunaj. A še prej o nečem drugem, ker se enostavno ne bi počutili dobro, če bi to ostalo nepovedano.

Kadarkoli se trudimo, da bi doumeli, kaj je komunizem bil in kaj so bili ljudje, ki so se mu dali na razpolago, in pri tem spet in spet zadevamo na stvari, za katere čutimo, da se izmikajo besedam, kakor jih je ustvaril jezik, je v ozadju vselej tudi neka druga misel in drugo védenje: med njimi so bili vendar tudi izredni in izjemno čisti ljudje; ne samo ljudje, ki niso svojega položaja postavljali v službo svojih koristi, ampak so bili obdarjeni z občutkom za mero in so v kritičnih trenutkih sledili ukazom normalne pameti; poleg tega jih je bilo nekaj, ki so, kot vsi drugi ljudje, vdano in spodobno opravljali najpreprostejša dela. Ni jih bilo ne vem koliko, a so bili in jim moramo za to izreči priznanje. A sedaj, ko je bilo to povedano, je treba, zaradi celotnosti slike, reči še to: in vendar so tudi taki, tudi najboljši, vzdrževali sistem. Bili so – prostovoljno ali neprostovoljno, radi ali neradi – del sistema in ga omogočali.

S to trditvijo pa se že začenjajo težave z optiko, ki prevladuje v našem času. Eden vidnejših novinarjev je pred kakim letom, razmišljajoč o tem vprašanju, napisal, da je ideja kolektivne krivde nekaj »srednjeveškega« in da je »v dvajsetem stoletju krivda le še individualizirana«. Da je tako stališče premalo premišljeno, kažejo in dokazujejo številni primeri organizacij in gibanj, ki so bila zlasti v polpretekli zgodovini ne samo moralno, ampak tudi pravno obsojena. Zanimivo podporo naši misli najdemo tudi v nedavnem televizijskem omizju, ki je imelo za temo povojne stalinske procese. Tam je namreč dr. Ljubo Bavcon izrazil misel, da so v »totalitarnih režimih montirani procesi nujni«. Ta izjava nam je izredno všeč, posebno zaradi implikacij, ki so na dlani: če je zveza med totalitarnimi režimi in montiranimi procesi vzročna in nujna, potem se ni mogoče izogniti sklepu, da so vsi, ki totalitarni sistem omogočajo, neposredno odgovorni za montirane procese, za katere se razmeroma dobro ve, kaj si je treba o njih misliti. Obremenjeno je torej že članstvo v partiji: vsi člani totalitarne partije so, že kot člani, odgovorni za montirane procese. Tu imamo očitno opraviti s kolektivno krivdo in na tej ugotovitvi ne najdemo nič »srednjeveškega«.

Kako neumirjeno je v tej zadevi splošno gledanje časa, nam kažejo nepotrebne stiske, v katere zapadejo sicer lucidni in razumni ljudje. Ko so se pred dvema letoma v javnosti pojavili glasovi – prihajali so z leve, od razvoja zgodovine eksacerbirane zavesti – naj se ne dovoli registracija društva Nova Slovenska zaveza, je eden vodilnih demokratov imel za potrebno izraziti tale dvom: ker je NSZ v svoj program zapisala tudi »boj proti komunizmu«, se moramo vprašati, ali »sodi ta misel med tiste organizacijsko-politične štandarde, ki opredeljujejo političnost strank in organizacij « . V preprosti slovenščini to pomeni: ali je demokratično boriti se proti komunizmu? Ker pa je komunizem, tako v misli kot v praksi, totalitaren, lahko vprašanje postavimo tudi takole: ali je demokratično boriti se proti totalitarizmu?

Tak je ta naš svojeglavi, trmasti čas. Na vsak način hoče imeti prelakirano sliko preteklosti. Da bi to dosegli, se dajejo celo izjave, ki bi bile opravičljive samo v prvi fazi gotskih razprav. Za stare Gote namreč pravijo, da so o vsaki stvari imeli navado razpravljati dvakrat: prvič pijani, drugič pa potem, ko so se streznili. Eden vodilnih članov nekdanje Ozne je pred skupščinskim odborom, ki se je obotavljaje prizadeval raziskati povojne poboje, opravičeval delo te organizacije, češ da se mu zdi »nepravično, da se delo Ozne danes tolmači kot zločinska dejavnost, saj je delovala v okviru tedanjih zakonov«. Malo manj, a še vedno zanimivo je poročilo istega človeka o tem, kako je prišel v to druščino: po šolanju v Moskvi se je odpravil v Trst, kjer se je srečal z Matijo Mačkom, od katerega je potem začel dobivati naloge in tako postal član ožjega vodstva Ozne. Ko to preberemo, si rečemo: Ah, kako slučajno, kako mimogrede! Mahne jo, človek brez dela, v Trst, tam naleti na znanca, ki mu priskrbi nekaj začasnega, in že je na vrhu cele organizacije!

1.1.5. Politična prištevnost

Zadnji primeri so že iztočnica za vprašanje, ki zadeva človekovo odgovornost za zadeve skupnosti ali kar za politiko. Vprašanje političnosti se danes postavlja enostransko: človek ima pravico, da izraža svoja politična gledanja, posebej pri volitvah, nič pa se ne govori o tem, da mora to početi odgovorno. Sokrat bi rekel, da je to treba delati strokovno, tako nekako kakor obrtnik strokovno opravlja svoj posel. To pomeni, da je za izvajanje političnih pravic potrebno neko vedenje ali znanje, ki omogoča zrelo presojo vsakokratnega javnega stanja. To očitno velja posebej za demokracijo, kjer imajo vsi politične pravice in so vsi glasovi enakovredni. Iz tega izhaja, da je demokratična politija v veliki meri odvisna od vzgojenosti vsakega človeka, posebej vsakega volivca. Življenjsko vprašanje demokracije se glasi: kako vzgojiti volivca? Tu pa se srečamo s presenetljivim dejstvom: vse politije so vzgajale svoje politične akterje, demokracija pa se zdi, da te potrebe ne čuti. V starih monarhijah so izbrani in ugledni možje pisali knjige, ki so potem služile za zrcalo knezom in kraljem: na fevdalnih dvorih so prebirali knjige o tem, kakšni ljudje bi morali biti vplivni dvorjani; meščanstvo se je spraševalo, kako vzgojiti gentlemana: demokracija pa, ki stoji pred najtežjo nalogo – zakaj vzgojiti mora vse, vse pa je zelo težko vzgojiti – se s tem vprašanjem ne ubada.

Gre torej za to, kako naučiti ljudi politične prištevnosti. Mi to vprašanje postavljamo v občutju posebne nujnosti, ker se nikakor ne moremo pretvarjati, da ne vemo, kaj pomeni politična neprištevnost, morda bi morali celo reči, politično brezumje. V tem pogledu nas sedanjost ne vznemirja nič manj kot preteklost. Ko spremljamo poročila o tem, kako ljudje presojajo stanje države in ljudi, ki se potegujejo za njeno vodstvo – najvažnejša in najzanimivejša so ta poročila takrat, ko prihajajo od volilnih komisij – osupli ugotavljamo, da za temi ocenami ni nobene odgovorne misli. Ljudje kažejo politično nezrelost tako, da volijo tako, kakor nanese, se pravi, da se sploh ne odločajo ali pa se odločajo po nagibih, ki s politiko nimajo nobenega opravka. Tega, kar je v jedru politike, odgovor na globinska vprašanja časa, je tako malo, da bi bilo že mogoče govoriti o nepolitičnosti ali dobe ali naroda. Področje, kjer se ne bi smelo nič zgoditi brez sodelovanja razuma, razkriva, če ga natančneje pogledamo, kaotični ples slučaja. Najprej odide torej razum, potem pa se izselita še preprosta pamet in čut za normalnost in uravnoteženost.

Kmečka graščina

Slika 2. Kmečka graščina

Strukturno je ta slika ponovitev medvojne, a je danes manj opravičljiva. Takrat se po cestah streljali najboljše ljudi, pa večina ni hotela videti nezaslišanosti tega početja. Ljudje se niso ustavili in zahtevali odgovora na najbolj samoumevno vprašanje pod soncem: kdo, za božjo voljo, pa vam je to dovolil? Kdo vas je za to pooblastil? Ali je bila takrat tista točka, ko se je slovenska zavest prevesila v polje moralne negotovosti in nerazumnosti? Toda, recimo, takrat je bila vojna …

Praktična oblika odsotnosti razuma in moralne gotovosti je prevladujoča ravnodušnost, ki ji je podlegla večina. Ljudje se odzivajo samo še na stvari, ki jih zadevajo osebno ali ozko skupinsko. Kar pa je zunaj območja koristi, do tega pa so ne samo ravnodušni, ampak imajo tiste, ki na to opozarjajo, za čudake, s katerimi je najbolje nič imeti. In vendar je nepogrešljivi del vsake političnosti tudi pripravljenost, da se dožene pravda, ki ni ravno tvoja pravda. Tu pa se svet povprečnega Slovenca nenadoma neha. Dogajajo se tako nenavadne reči, da se, ko jih vidimo ali o njih slišimo pripovedovati, že sprašujemo, ali bi ljudje reagirali, če bi se na Kongresnem trgu začele postavljati grmade … Divja misel – metafora – brez dvoma, a ne čisto brez pokritja. Od kod tako moralno in miselno izpraznjeni ljudje?

Vsekakor ne moremo mimo dejstva, da je bil izid državljanske vojne za večino ljudi le veliko pohujšanje. Naj so bili opredeljeni že tako ali tako, so vendar vsi bolj ali manj jasno čutili, da je v tem spopadu zmagal spretnejši, lokavejši, brezobzirnejši, predvsem pa tisti, za katerega so mislili, da ne uživa simpatij velikega sveta. Prvič so tu ljudje videli, da je zlo zmagalo na veliki skali. Kdo bi rekel, da je bil to šok. A se je ta uvid v resnici začel kot skrita misel, katere prava učinkovitost je rasla iz okoliščine, da mogoče sploh še ni dosegla zavesti.

1.1.6. V odsotnosti krivde

Naše vpraševanje nas je sedaj pripeljalo do neke ugotovitve, ki bistveno zadeva sedanjo kulturo: splošna odsotnost krivde. To sicer velja za vsako krivdo, a se bomo mi vseeno omejili na krivdo, ki ima politične povezave, vsaj na začetku. Tudi se bomo ozirali predvsem na zmagovito stran v državljanski vojni, ker so ti ljudje pač tu in jih zato lahko opazujemo in sprašujemo, čeprav se zavedamo, da tudi stran, ki je ni tu, ni čisto brez krivde.

S presenečenjem ugotavljamo, da javni in registrirani izvajalci preteklega režima nočejo imeti nobenega opravka z nekaterimi dejstvi, ki so pač tu in jih posredno ali neposredno bremenijo. Še več, brž ti postrežejo s trditvijo, da so bili tudi sami v nevarnosti in celo preganjani. Ob tem bi lahko bili malce ogorčeni, če ne bi imeli občutka, da to mislijo iskreno, in ne bi hkrati vedeli, da je ta sistem po malem zatiral tudi svoje ljudi. A kako to, se nadalje sprašujemo, da ne pomislijo na to, da so ta sistem kljub vsemu vzdrževali, in sicer tako bistveno, da gabrez njih mogoče sploh ne bi bilo, a se že tudi zavemo, da ni nikogar, ki bi jim držal zrcalo, da bi se v njem lahko videli.

Toda pri vsej stvari nas zanima nekaj drugega, neka možnost za kulturo. V času, o katerem govorimo, so se namreč godile stvari, ki vključujejo krivdo, ki bi ji lahko rekli velika krivda. S tem hočemo povedati, da so bili tu določeni ukrepi, ki so imeli tako hude posledice, da jih vsi vidimo, ker hodijo pred nami tako rekoč na koturnu. In ker je ta krivda velika in dramatična, tako da je ni mogoče ne videti, nosi v sebi veliko možnost: govori nam o tem, da krivda sploh je, neubranljivo nas sooča s fenomenom krivde. V svetu, ki je v nevarnosti, da se razčloveči v nekrivdnost, nas seznanja ne samo s tem, da krivda navsezadnje je, ampak tudi s tem, da smo od nje prizadeti vsi. Ko gledamo eno krivdo, se zavemo svoje, nujno kot nekaj samodejnega. Ko se tega zavemo, se z nami zgodi nekaj podobnega, kot se je dogajalo z gledalci antične tragedije: v zavesti lastne krivde se nam vzbudi do teh, ki na zunaj nosijo tako dramatično krivdo, usmiljenje in razumevanje. Na zunaj, pravimo zato, ker v resnici nikoli ne vemo, kako velika je naša krivda. Po nekih splošnih merilih morda ne tako zelo velika, a gotovi ne moremo biti nikoli. Tako se je naše razmišljanje o odgovornosti končalo v etičnih kategorijah krivde. Podoben konec bo morda imelo tudi razmišljanje o neki drugi stvari.

1.1.7. Materialne in moralne krivice

Gre za tako imenovano popravljanje krivic. Tu se je uveljavilo neko stališče ali neki odnos, ki mu ne bi hoteli povsem odrekati upravičenosti, a vseeno ne moremo biti z njim zadovoljni, ker ni do kraja domišljeno in po svoje dokazuje nizko raven politične in moralne zavesti časa. Vsi, tisti, ki imajo kake zahteve, in tisti, ki se od njih te zahteve terjajo, govorijo samo o materialnem zadoščenju, bodisi da gre za odvzeto premoženje bodisi za odvzeti čas: vse naj bi se vrnilo in plačalo. Tu se ponujajo vprašanja.

Prvič ne smemo pozabiti, da so mnogi na komaj predstavljivo krut način izgubili življenja. In če ob to postavimo, kar je bilo vzeto nam, hišo ali leta, naše izgube nenadoma niso več tako velike. Drugič pa so tu tudi moralne krivice: o ljudeh, ki se niso mogli braniti, so se izrekale strahotne laži; poleg tega pa se je delalo nasilje nad zgodovino, tako da je v zavesti sedanjosti izprevrnjena slika preteklosti – niso torej prizadeti samo ljudje, ampak celotna kultura. Toda zanimivo, vsi govorijo samo o materialnih krivicah, kakor da druge malo ali nič ne štejejo. Potem pa bi morali upoštevati tudi naslednje: ustvarja se iluzija, da je odvzeta mlada leta in stiske duha mogoče plačati. Za tem stoji tipično moderna misel, da je mogoče vse kupiti in vse plačati. Ne bi smeli pozabiti tudi na težave z rehabilitacijo. Ko družba prek sodišča izjavi, da v tistem, v čemer si bil obsojen, nisi kriv, se šteje, da je stvar poravnana, plačana, odpravljena. S tem pa je človeku na neki način odvzeta tudi čast, da ga je neka oblast, ki je temeljila na nasilju, imela za takega, da ga je treba odstraniti.

1.1.8. Nedorečenost v politiki

Ko smo skušali predstaviti prvine sedanje slovenske krize, smo pri njenih koreninah vedno našli nepripravljenost ali nezmožnost stvari domisliti. To se nam bo godilo tudi sedaj, ko se bomo preselili v polje praktične politike. Ker nam komentar prehitro narašča, bomo svoja opažanja predstavili na čim krajši način.

Najprej so tu izjave, ki so jih dajali naši politiki ob sprejemu Slovenije v Svet Evrope. Tako je predsednik državnega zbora v Strasbourgu med drugim rekel, da nas vodi želja, »da v mladi državi uveljavimo vsa načela sodobne pravne države, ki gradi demokracijo na doslednem spoštovanju človekovih pravic vseh svojih prebivalcev ne glede na razlike med njimi« . Očitno je bil njegov nastop uspešen, zakaj ko se je delegacija, ki je bila na slovesnem sprejemu, vrnila, je lahko med drugim izjavila, da »na našo državo v SE gledajo kot vzor spoštovanja človekovih pravic«. K temu bi jim čestitali, a bi jih vseeno opozorili, da niso pomislili na nekatere zelo bistvene reči: taka bistvena reč je, da se še danes ne ve, kje je grob Narteja Velikonje; taka bistvena reč je kraj, kamor so zmetali kosti dr. Ehrlicha in dr. Natlačena; taka bistvena reč je neupoštevanje sprejetih mednarodnih obveznosti glede ravnanja z vojaškimi pokopališči; taka bistvena reč je pristransko obravnavanje ljudi in organizacij, ki so bili vpleteni v državljansko vojno; taka reč je nazadnje tudi nepripravljenost, da se z enotnim splošnim aktom da državljanstvo slovenski politični emigraciji in se tako poravna stara in boleča krivica. Vse to zgovorno priča, da vodilni ljudje slovenske politike tako slabo poznajo razmere v državi, da jih njihova nerešenost sploh ne moti.

Prijatelja

Slika 3. Prijatelja

Nekaj podobnega se je zgodilo v državnem zboru ob dnevu spomina na žrtve holokavsta, ko je bila sprejeta posebna izjava. Tu stoji zapisano med drugim, da je bila med drugo svetovno vojno izrečena smrtna »obsodba mnogim družbenim skupinam, ki se po svojem etničnem izvoru, političnem prepričanju ali kaki drugi razliki niso skladali s totalitarnim nacionalsocialističnim načrtom«. Če v zgornjem besedilu zamenjamo specifično ideološko oznako, velja tudi za slovenske domobrance, nad katerimi je bil v junijskih dneh 1945 izvršen holocid. Mislimo, da je množični poboj domobrancev gotovo eden najpomembnejših dogodkov v naši zgodovini, večni memento narodu, da nikoli več ne sme dovoliti, da se ga polasti skupina s tako ubijalskim instinktom, da je izvedla tak umor; mislimo, da so oblikovalci in podpisniki sprejetega besedila, v katerem najusodnejši slovenski dogodek clamat per absentiam – vpije s svojo odsotnostjo – najmanj, kar lahko o njem rečemo, zunaj narodovega spomina. Res, marsikaj pričakujemo od sveta, v katerem živimo, toda dejstvo, da so ob sprejemu besedila v skupščini sedeli tudi ljudje, ki smo jim ob volitvah dali svoje glasove, a ni nihče, kolikor nam je znano, zahteval dopolnila, tolče že ob meje nerazumljivega.

Prehajamo na primer, ki v nasprotju s prejšnjimi ni bil čisto nepričakovan, saj poznamo politično gestikulacijo moža, o katerem nam bo govoriti. Predsednik Republike Slovenije Milan Kučan je v slavnostnem govoru na proslavi 27. aprila v Grosupljem, aludirajoč na tekoče gospodarsko-politične afere in ljudi, ki naj bi bili vanje vpleteni, rekel tudi tole: »Vsesplošni dvom v institucije te zdaj povsem naše države, v ljudi, ki jih predstavljajo, obtoževanje, ne da bi bilo potrebno krivdo dokazovati, posvečevanje cilja in njegovo predpostavljanje sredstvom, s katerimi naj bi bil dosežen, četudi grobo posegajo v svobodo in integriteto človeka ter v njegove pravice, ne utrjujejo pravne države in zaupanja državljanov vanjo.« Mislimo, da ne smemo dovoliti, da gredo te besede mimo pozornosti naših bralcev. Dve stvari bi bilo ob njih treba reči. Prvič bi človek mislil, da niso dvomi tisti, ki jemljejo državljanom zaupanje v pravno državo, pač pa stanje, ki te dvome povzroča. Razumemo, da predsednik skrbi, da se ljudem ne bi delala krivica. Toda, ker je nezaupanje državljanov v državne institucije tako usodno, da onemogoča normalno obstajanje države, si prav lahko predstavljamo, da bi predsednik države plediral, da se nemudoma in temeljio razišče stanje, ki je morda vzrok vsesplošnega nezaupanja. Človek bi rekel, da ima to absolutno prioriteto. Zlasti ker bi temeljita raziskava stanja hkrati najbolj učinkovito dokazala nedolžnost tistih, ki jih sedaj obtožujejo, seveda če so obtožbe res neutemeljene. Tako bi se rešili obe stvari: ugotovilo bi se stanje in povrnjena bi bila integriteta po krivici obtoženih. Ne moremo tudi mimo psihološkega učinka stavkov, kakor so bili zapisani: ob tako ostri, a hkrati nejasni obsodbi se je bati, bo odslej vsaka zahteva po razčiščevanju razmer v institucijah že vnaprej v rahlo sumljivi luči. Toliko glede vsebine. A tu je še druga reč.

Zgornje predsednikove besede, ki govorijo o tem, kako zavrženo je, koga obtoževati, ne da bi mu bila dokazana krivda, in kako se ne smejo uporabljati sredstva, ki grobo posegajo v integriteto človeka in njegove pravice, nas spominjajo na nečedno zgodbo izpred dveh let, v kateri je predsednik Kučan igral prominentno vlogo. Takrat je po deželi krožila izjava, ki je zahtevala razrešitev javnega tožilca Antona Drobniča in na katero se je prvi podpisal predsednik Kučan, kar opravičuje domnevo o njegovi prominentni vlogi. Očitno je predsednik Kučan napravil pomemben korak v smeri izostrovanja svojega pogleda na človekove pravice, saj takrat, pred dvema letoma, v izjavi, ki jo je bil podpisal, ni izrazil nobenega od pomislekov, ki jih je v Grosupljem dve leti pozneje izražal tako vehementno, da »nobenega od prisotnih ni pustil emocionalno neprizadetega«.

Malo se čudimo takemu ravnanju, ko ne bi pomislili, da ni v nesoglasju s sliko, ki jo izrisujemo v tem komentarju in ki opozarja na neko temeljno dvojnost v slovenskem javnem življenju. Ta dvojnost ni legitimna različnost demokratične politike, ampak je posledica mešanja dveh zgodovinskih tokov. Enemu od njih so bile odvzete izvorne sile, zato si sedaj prizadeva samo za eno stvar: da čim več svojih voda in svoje logike prenese na onega drugega in tako spremeni kvaliteto reke.

Kako se ljudje instinktivno – pa tudi zavestno in premišljeno – odzivajo v logiki toka, ki mu pripadajo, kažejo sedanje afere, ki imajo, kot kaže, tudi politične implikacije. Očitno so tu ljudje, ki hočejo stvari razčistiti, kar je spričo naših specifičnih razmer mogoče ne samo s pravnimi, ampak tudi s političnimi sredstvi. A naletijo že tu na težave, saj meja med področjema ni formalno določena. Bolj zanimivo je, kako nastopajo tisti, ki jim misel na preiskavo ne ustreza tako zelo. Načelno so seveda za to, da se stvari pride do dna, a vse takoj postavijo v senco negativnih izrazov: da se glede tega dosti vpije, da vse to škoduje našemu ugledu, da nas vse to ovira pri rednem delu, da se bo sedaj pravzaprav pokazalo, če le nismo država linča, da se bo sedaj vse spolitiziralo, da bodo spet samo časopisi polni senzacionalnih naslovov, da moramo parlamentarno komisijo najprej formalnopravno in postopkovno zavarovati, da bo sploh lahko delala. To je ena možnost, druga, finejša, pa je ta, da se uvaja v javni diskurz misel, da so vsi enaki. Zlasti: vse stranke so enake. Taka teza je na primer, da ima vsaka stranka v gospodarstvu svojo kapitalsko moč, čeprav je jasno, da so glede tega med njimi take razlike, da je stavek praktično neveljaven. Tudi je država zanje le »lovišče« ali »bojišče«, na katero se stranke spuščajo v dogovoru z gospodarskimi grupacijami. Važno je to, da so vse stranke enake, da tu ni razlik. Vsi so enaki! Praktični učinek takega govorjenja je, da se tako branijo tisti, ki so krivi.

Pri vsem pa ostaja dejstvo, da morda slovenska javnost še nikoli ni bila tako potrebna samostojnega in objektivnega časnikarstva kot danes. Časi so zelo zapleteni, da ne rečemo zmedeni, a se nobeni politični stranki ne zdi potrebno, da da javnosti integralno politično oceno razmer. To bi bilo, če nič drugega, odlična promocijska poteza. Stranka, ki bi se danes upala poimenovati stvari s pravim imenom, ima možnost, da se njene točke vrtoglavo dvignejo. Tako pa se moramo zanašati na novinarje. In res nas tu nekaj najbolj kompetentnih peres uverja, da je tu prišlo do razveseljivih premikov, ki jih, če se bo tendenca obdržala, imamo lahko za epohalne. Ne da bi zasledovali ta razvoj, naj se ustavimo le v kulminacijski točki te krivulje, ki je bila dosežena s tem stavkom v Delu: »Obrise obeh nasprotnih taborov je torej že mogoče zaznati, vendar se dosti bolj kakor s sedanjo delitvijo na koalicijsko pozicijo in opozicijo pokrivajo s prejšnjo razparceliranostjo na Demos in dediče starega režima.«

Nas ta stavek veseli predvsem zato, ker je tako preprosto in jasno spet pokazal na konstante sedanje slovenske politike. Če za trenutek ukinemo izvore interferenčne svetlobe, se pred nami pokaže osnovna zgodovinska resničnost: Demos – dediči starega režima. Ko pomislimo na Demos, pomislimo seveda takoj na njegov konec. Pred oči nam stopijo njegovi protagonisti, njihova neprisebnost, morda celo nezvestoba: čutimo namreč, da se to ne bi bilo smelo zgoditi in da je to tako jasno, da je tam moralo biti oboje: intelektualni in moralni defekt. Če bi radi zvedeli, kdo je kdo v Sloveniji, potem je razmeroma dober način, da prelistate časopise in periodiko od konca 1991 pa tja do poletja 1992. Kakšni stavki so se takrat v pozabljenju zgodovine vse izrekali!

Kakor pravi nekdanji vodilni človek Demosa, so najprej odšli demokrati, zato bo morda koristno pogledati, kaj danes mislita o Demosu dva prva človeka te stranke. Obema je skupno spoznanje, da je Demos, čeprav tega ne povesta tako naravnost, odšel, še preden je opravil svojo nalogo, morda celo, da se je nikoli ni prav lotil. Dr. Bučar pravi takole: »S spremembami na družbenem vrhu se namreč v družbenem tkivu ni še nič spremenilo. Družba je ostala taka, kakršno je ustvaril komunistični sistem. Predvsem so ostali vsi položaji, s katerih se odloča, tako v gospodarstvu kot na upravnopolitičnem področju, v rokah tistih, ki jih je na ta mesta postavila partija ali na katere je partija vsaj pristala kot na zanjo sprejemljive. Vseh posledic tega preprostega dejstva se dolgo časa nismo popolnoma zavedali, zlasti tega, kaj to pomeni za preobrazbo družbe, ki smo se je lotili – dokler nas niso sama začela tolči po glavi. « Bavčar je določnejši, obenem pa ima tudi opravičilo, ki pa nas ne prepriča: »Demosova oblast namreč ni temeljito posegla v nobeno od ključnih struktur, ne v kadrovsko politiko ne v gospodarske lobije in njihove naveze s starim režimom. Demos tega ni bil sposoben, ker se je ukvarjal z osamosvajanjem, z graditvijo lastne države. In tako se z notranjim ustrojem družbe nismo ukvarjali in to se danes kaže kot velika napaka. « Spoznanja in priznanja, ki jih zgornja navedka izražata, so gotovo v skladu z resničnostjo,

kakor jo mi vidimo, čeprav ne moremo biti nikoli gotovi, če jih niso izsilili kakšni drugotni razlogi (tudi). Zakaj ravno sedaj in ne kdaj prej, saj stvar ni nova?

Vse to pa nas spet vrača v prvo leto demokratskega štetja, v leto 1990, na začetek: kateri in kakšni so bili ljudje, ki so se tistega velikega prehoda lotili in kaj so res hoteli? In ne mine dolgo, da se spomnimo, kaj je lansko jesen neki novinar o tem povedal: »formalno, se pravi šminkersko sesutje realnega socializma«. In prikimamo.

Bučar pravi, da »se vsega tega dolgo niso zavedali«. Ko Nova Slovenska zaveza pregleduje svoje pretekle aktualnopolitične komentarje, ugotavlja, kljub temu da ima vse razloge za skromnost, da se je tega ves čas zavedala. Veselje to ni, zadovoljstvo pa je.

2. Mesto na gori

2.1. Bili so čudoviti fantje, zakaj so morali pasti?

Avtor: Izidor Mole

2.1.1.

Od vseh dijakov študentov smo bili največji reveži vozači ali vlakarji. Cele ure smo tavali okrog postaje v mrazu in dežju, čakajoč odhod vlaka. Takega me je našla Danica Vrhovec, hči šolskega upravitelja z Loga, moje rojstne vasi. Za roko me je popeljala na dvorišče Vzajemne zavarovalnice: »Tamle imajo vozači toplo sobico, kjer v miru študirajo in preživljajo svoj prosti čas.«

Kot ubog vrabček sem tiho vstopil in se stisnil k toplemu radiatorju. Obstopili so me fantje, večinoma starejši od mene in me začeli navzkrižno izpraševati. Večina je bila za to, da me takoj vržejo čez prag, jaz pa kot da jih ne razumem. Zlepa nisem hotel iti, sile pa očitno niso smeli ali hoteli uporabiti. Nekatere sem na videz poznal, nobeden od njih ni vzbujal večje pozornosti, morda z izjemo nizkega, črnolasega čokatega mladeniča, Vinka Mravljeta. Prav on se je potegnil zame: »Naj za danes ostane do odhoda vlaka, potem pa se naj oglasi čez teden dni, da poizvemo, kdo sploh je.«

Informacije so bile očitno ugodne in tako sem bil že kot prvošolček leta 1939 sprejet v podmladek Katoliške akcije.

V začetku seveda nisem imel pojma, kam sem prišel. Naiven, kot sem bil, sem čez nekaj časa pripeljal s seboj Piščarjevega Edija z Vrhnike. Nadvse resno so me posvarili in podučili, da ni primeren za našo družbo in da ne smem nikoli ukrepati na svojo roko. Edi je kljub temu doštudiral, po vojni emigriral in danes je univerzitetni profesor na Norveškem.

Kaj smo delali mladci? Imeli smo redne tedenske sestanke, na katerih smo študirali in samostojno razlagali sveto pismo, brali papeževe okrožnice, razpečavali filozofske traktate Aleša Ušeničnika in drugih uglednih znanstvenikov in teologov, predvsem pa razširjali lastno glasilo Mi, mladi borci. Na starem underwoodu smo vozači tipkali v dveh izvodih svoj listič Viator.

Vinko Mravlje 1922–1942

Slika 4. Vinko Mravlje 1922–1942

Disciplina je bila precej stroga, vendar ni vplivala na dobro voljo mladih ljudi. Vaja proti smehu je bila še posebej priljubljena. Po dva in dva sta si mirno zrla v oči, dokler se ni eden od njiju zasmejal. Pri tej vaji je bil absolutni zmagovalec prav Vinko Mravlje. Zdržal bi tudi teden dni. Če je kdo od nas koga užalil, ga je moral javno pred vsemi prositi odpuščanja. Od pesmi je bila najbolj priljubljena Zmagala si, Devica slavna in podobne himne. Edina naloga, ki je nam, pubertetnikom, delala resne težave, je bilo obvezno tedensko obhajilo. Že po naravi preobčutljiv sem bil v nevarnosti, da postanem pravi skrupulant. Kdor ne ve, kakšne muke lahko to povzroči, naj si prebere spomine Janeza Trdine.

Nad vsem našim ravnanjem je bilo čutiti malce skrivnostno in trdo roko profesorja Ernesta Tomca. V spominu ga imam kot nekaj absolutno sivega: od obleke do nezdrave polti. Celo njegov glas je bil siv, brez zvena, a kako smo ga poslušali in ubogali! Pojavljal se je predvsem na sestankih akademikov in višješolcev. Bil je široko razgledan in je vzbujal občutek, da pozna komunizem in komuniste do obisti. Kakšna tragična zmota! Prepričan je bil, da bi bil absolutni zmagovalec na ideološkem področju in povsod samo z viteškim spopadom: brez nasilja in laži! To je bil donkihotski boj, le s to razliko, da je Don Kihot imel svojo Dulcinejo, prof. Tomec pa je od žensk poznal, ljubil in spoštoval samo svojo mater, sicer pa nas je prepričeval, da je ukvarjanje z ženskami čista izguba časa. En sam ples je bil dovolj, da je mladec letel iz članstva, čeprav je bila KA laična organizacija. Stražarji, ki jih je vodil duhovnik Ehrlich, pa so lahko plesali.

Upal bi si trditi, da je bil Tomec do nas, mladih, preveč zahteven. Premalo je upošteval, da smo šele odraščali in pri tem imeli velike probleme sami s sabo. Nismo predstavljali take udarne sile, kot je bil prepričan in kot so domnevali glavni nasprotniki, komunisti. Bilo nas je razmeroma malo in še ti smo brez potrebe trosili moči v jalovih razprtijah s Stražarji. Res je pa bilo, da so bili najboljši od nas pripravljeni tudi umreti za svoje ideale. Nihče pa ni slutil, da bo ta preizkušnja prišla tako hitro.

V počitnicah 1940 smo mladci iz brezovške fare naredili izlet na Krim. Bilo nas je okrog petnajst. Ni minilo pet let in živih nas je ostalo le pet in še ti po večini razkropljeni po vsem svetu.

Vojna je tudi na nas legla kot težka mora. Italijansko okupacijo smo sprejeli le kot manjše zlo od nemške, ker pač Italijani niso preganjali Cerkve, Nemci pa so v začetku celo paktirali z Moskvo. Na nasilje in s tem uporabo orožja pa že zaradi naših načel nihče ni pomislil. Upali smo, da je okupacija le začasna in da bomo nekako preživeli. Potem pa je prišel 13. junij 1942, ko so poklali štiri može iz Mravljetove družine.

Res je bil rabelj Gad in njegovih » trideset«, obsodba pa je prišla po višjem ukazu in iz vrst domačih terencev. Ker se je javno mnenje obrnilo proti njim, so jih hoteli še po smrti umazati, češ da so bili kulaki in da so se pripravljali na oborožen boj proti partizanom. Obe trditvi sta brez osnove.

Mravljetovi so res imeli gostilno in mesarijo, zraven pa še majhno kmetijo, toda pri devetih otrocih so morali paziti na vsak dinar in vsak dinar je bil pošteno zaslužen. Lačni in raztrgani res niso bili, izkoriščanja pa so jih lahko obdolžili le nevoščljivci in delomrzneži. Na kakršenkoli oborožen boj niso niti pomislili. Ob razpadu stare Jugoslavije je ležalo orožje po vseh jarkih ob cesti, a se ga niso niti dotaknili. Če bi bili res oboroženi, bi se usodnega 13. junija branili in mogoče tudi ubranili. Poslednji sum za obe obdolžitvi sta dva meseca kasneje izbrisala oba Novakova s tem, da sta tudi žrtvovala svoji mladi življenji, čeprav so ju prijatelji rotili, naj se rešita.

Vinko Mravlje je bil verjetno opozorjen, kar nakazuje njegova oporoka, napisana malo pred smrtjo. Lahko bi se torej vsi Mravljetovi rešili z begom, tako kot so se isti večer rešili A. R., I. A. in V. A. Ali se niso čutili dovolj pomembne, da bi bili v napoto revoluciji? Morda. Zase sem bil o tem prepričan. Danes vem, da me je rešilo to, da sem bil še premlad, da bi prišel na seznam. Ob prebiranju idealiziranih življenjepisov svetnikov sem včasih tudi sam sanjal o mučeniški smrti. Morda so o tem sanjali tudi Mravljetovi, ko pa je do tega zares prišlo, so si – kar je povsem naravno – obupno poskušali rešiti življenje. Skozi okno so klicali na pomoč, toda močna italijanska posadka, ki je bila nastanjena manj kot kilometer proč, je ostala nema.

Tabor na Brezovici 18. jun. 1939 – narodne noše, slovenski fantje,                                 dekleta iz dekliških krožkov

Slika 5. Tabor na Brezovici 18. jun. 1939 – narodne noše, slovenski fantje, dekleta iz dekliških krožkov

Kmalu po tem pokolu je bila v Kušljanovem gradu ustanovljena vaška straža. Vodil jo je neki starojugoslovanski oficir. Pod njeno okrilje so se res zatekli nekateri bogatejši vaščani. Ti so se hoteli maščevati za nedolžne žrtve in so z vso krutostjo udarili nazaj. Tako so po nepotrebnem padli tudi ljudje, ki si smrti prav gotovo niso zaslužili. Med njimi mladi fantje, ki so včasih prijateljevali z Mravljetovimi in Novakovimi. Zato sem prepričan, da tega ne bi odobravali niti dopustili, če bi bilo v njihovi moči.

Pokojnega Mravljetovega očeta sem poznal le na videz, prav tako najstarejšega sina Toneta. France pa je kot starejši mladec prav tako redno zahajal v »sobico». Bil je odličen telovadec, sicer pa redkobeseden, introvertiran značaj, zato vsaj name ni posebej vplival. Spominjam se, kako sta z mlajšim bratom Vinkom z vso zbranostjo vsako nedeljo pristopala k obhajilni mizi.

Rad bi nekoliko podrobneje opisal Vinkov značaj, ker sva si bila blizu po umetniških nagnjenjih, čeprav v različnih smereh. Mene je glasba veselila, vendar sem kot samouk prišel le tako daleč, da sem po vojni včasih za silo nadomeščal organista, ker pač drugega ni bilo. Vinko pa se je kot učiteljiščnik z vso resnostjo posvetil violini. Kako mehko mu je pela, ko je za božič 1940 in 1941 spremljal organista in pevce na koru! Prepričan sem, da bi se razvil v pravega virtuoza, če bi mu bilo dano živeti. Moje glavne ambicije pa so bile posvečene slikarstvu. V nekaj minutah se mi je včasih posrečila portretna skica, toda vse skupaj je bilo površno, neresno. Vinko pa mi je brez besed, samo z zgledom, pokazal, kako se taki stvari streže. Portretiranec mu je moral pozirati vsaj teden dni najmanj po eno uro na dan. Vinko je vsako najmanjšo potezo preveril z viziranjem, tako da je bilo vse resnično na svojem mestu. Končani izdelek je bil vsekakor primeren za razstavo. Risal je s svinčnikom, ki je za resno in natančno študijo najprimernejši. Morda se je kateri od teh portretov ohranil. Morebitnega lastnika prav lepo prosim, da to sporoči.

Vinko se je poskušal tudi v olju. Nekaj teh slik hranijo doma. Vendar je bil bolj risar kot slikar. Šlo mu je predvsem za vernost, barvnemu skladu ni posvečal pozornosti. Imel pa je barve najslabše kakovosti. Ker ni imel niti vseh osnovnih, si je v sili pomagal s tempero.

Zato ker me je posekal v risbi, nisem mogel biti niti najmanj nevoščljiv ali ljubosumen, saj se je trudil, da bi ostal skromen. Imel je tiste zdrave ambicije, ki jih dostikrat pogrešamo pri mladih. Rad se je odlikoval, vendar samo s poštenim, trdim delom. V nobenem primeru ni hotel škodovati tovarišu ali ga spodriniti.

Dobro so vedeli naši nasprotniki, da morajo udariti po najvplivnejših, da bi razbili organizacijo. Takrat je vse kazalo, da jim je to uspelo. Mrtev je bil že tudi duša gibanja, profesor Tomec. Preostali mladci pa so vse pogosteje izstopali in prijemali za orožje, kar je v tistih razmerah pomenilo silobran, do katerega je človek upravičen po naravnem pravu. Vendar gledano iz razdalje, žrtve niso bile zaman. Name vsaj je vplival Vinkov zgled, da sem sklenil, da pod nobenim pogojem ne bom dvignil puške na sočloveka. Konec vojne sem pričakal kot fizični delavec ob krampu in lopati. K taki odločitvi je pripomoglo tudi doživetje, ki me je pretreslo do dna duše.

V našo »sobico« je prišel komaj petnajstleten bivši mladec, oborožen do zob, in pripovedoval:

»Utrdili smo se na nekem gradu, proti nam pa je drvela partizanska drhal. Vsem na čelu debela ženska in kričala: ‘Juriš, smrt belčkom! Pomerim, ustrelim. Aaaa! Sesedla se je kot predrta nogometna žoga.«

Bilo me je groza. Takole mirno pripovedovati o uboju človeka! Saj so vsi znoreli. Na ta način ne bomo nikoli dosegli ne miru ne zmage. Če že ne drugega, je to prekoračen silobran. Na ta način bo lepa Tomčeva ideja povsem zamrla. Ali je res edina pot do nenasilja skozi nasilje?

Dogodki neposredno po vojni dokazujejo, da komunisti ne bi prenehali s poboji, četudi bi vsi ravnali tako kot Mravljetovi, da bi šli v klavnico mirno in vdano kot ovce. Že leta 1943 po padcu Turjaka je neki komunist zabrusil danes že pokojnemu župniku Janezu Sitarju: »Vi ne boste nikoli zmagali, ker ne znate pobijati!«

Pogosto premišljujem, kaj je v resnici v ljudeh sprostilo tako zverinske nagone. Samo racionalne razlage ni. Posvetilo se mi je šele precej let po vojni. Zgodilo se mi je, da sem nevede po krivici kaznoval najstarejšega sinčka. Ta pa se ni uprl meni, kar bi bilo logično, ampak je planil na nič hudega slutečega bratca in ga udaril.

Naš narod je bil z okupacijo globoko ponižan v svojem ponosu. Niti toliko odpora nismo nudili, da bi lahko rekli, da smo častno podlegli, zato smo si poskušali zaceliti ranjeni ponos s pobijanjem svojih bratov. Zgodovina dokazuje, da se take stvari dogajajo bolj ali manj kruto po vsaki okupaciji. Ne prisežem na tako razlago, vendar se mi zdi dobra že zato, ker med drugim tudi lahko prispeva k medsebojni spravi.

2.2. Rdeči cvetovi na belem prtu mladčevega idealizma

Avtor: Justin Stanovnik

2.2.1.

Ne more se skriti mesto, ki stoji na gori. Svetilk tudi ne prižigamo in postavljamo pod mernik.

Mt 5,14–16

2.2.2.

Za nekatere stvari čutimo, da moramo govoriti o njih s posebnim spoštovanjem. Za nekatere pa se poleg tega še sprašujemo, ali o njih sploh smemo govoriti. Ali ne bodo, se bojimo, naše besede, pa naj smo jih še tako tehtali, prizadele tanke in rahle snovi, iz katere so zgrajene.

A ko smo se skoraj že odločili, da se takih reči ne bomo dotikali, skali trdnost naše odločitve nova misel: ali pa imamo pravico, da puščamo skrito to, kar nas je tako prevzelo, da smo se že hoteli spoštljivo umakniti? Ali ni, nasprotno, naša dolžnost, da odpremo tudi prostore, kjer so se zgodile najtanjše in najfinejše človekove stvari, umu in srcu komaj dojemljive, zato da bodo vanje lahko hodili tudi drugi in doživljali njihovo posvetilno moč? In da bodo iz njih odhajali povzdignjeni, potem ko se bodo v njih mudili pozorno in pazljivo, in jim ne bo ušlo, da so v tem, kar se je tu nekoč zgodilo, zavezani tudi oni nekemu življenju, na katerega morda še nikoli pomislili niso.

Enega takih prostorov bomo odprli tudi s tem pisanjem, in da ne bi kdo mislil, da se ne zavedamo, kako zahtevno je to opravilo, smo zapisali zgornje uvodne stavke. Poskušali bomo pokazati neko mlado življenje, kako je potekalo, predvsem pa, kako se je končalo. Ni tako, da bi ga spremljali v njegovih potankostih, kakor delamo, kadar hočemo koga predstaviti, ampak v tisti smeri, ki je bila za to življenje središčna in ki je v razmerah, kakršne so takrat bile, pripeljala do konca, ki je bil za človeške oči tragičen, če pa ga gledamo v njegovem poglavitnem vzgonu, pa obdan s posebno svetlobo, ki človeško tragičnost spreminja v odrešenost. A to bomo storili šele pozneje, pravzaprav šele na koncu. Najprej pa bi radi postavili okvir temu nenavadnemu življenju.

Zgodba Mravljetove družine z Brezovice pri Ljubljani slovenski javnosti ni neznana. Ko ne bi bilo vojne in stvari, ki so se med vojno v Sloveniji dogajale, bi verjetno glas o tej družini ne segal preko predmestnih barjanskih vasi, morda bi jo poznali še ljudje iz katere od dolin na severu, če je kdo od njih po opravkih kaj več hodil ali se

vozil po veliki cesti, ki je nekoč tekla z Vrhnike čez Brezovico v Ljubljano. Tako pa je zanje slišalo zelo mnogo ljudi. V soboto, 13. junija 1942, je nenadno butnila vest, najprej v bližnjo in potem še v daljnjo okolico, o tem, kaj so komunisti ponoči naredili v Mravljetovi hiši. Tam so ležale tri njihove žrtve, oče Anton in sinova France in Vinko, četrtega, najstarejšega sina Toneta, pa so odpeljali s seboj v gozd. Čez nekaj dni se je zvedelo, da so umorili tudi njega. Vas je najprej onemela, potem se je v večini začel nabirati odpor, a je ostal, še predno bi se lahko zgostil v silo, ki bi planila na dan in izrazila protest zoper to nasilje, v ljudeh, v njihovi notranjosti.

Tone Mravlje 1941–1942

Slika 6. Tone Mravlje 1941–1942

Ljudje so seveda začutili, da se je zgodilo nekaj nezaslišanega. Tu ni tekla samo nedolžna kri, tu je bil sedaj udarec, ki je sicer smrtno zadel eno družino, a je bil – to je bilo vsem jasno – namenjen vsej skupnosti. Ljudje so se čutili prizadete: ta nočni zločin je bil v posmeh njihovim prastarim predstavam o tem, kaj se sme in kaj se ne sme, kje je črta, onstran katere se začenja prepovedano in zavrženo, neobljuden svet izgubljenih ljudi, prazen in brez prebivalcev zato, ker je bila ta skupnost v polju kulture, ki je s svojim mirnim in nenasilnim vladanjem branila, da bi kateri stopil čez ono črto. Sedaj pa se je to zgodilo. Nočni kriki iz Mravljetove hiše so oznanjali, da je konec neke dobe. Tu ni bilo ubijanja iz strasti ali koristi, kar je nekaj zavrženega, a vseeno del človekovega sveta; tu je bil političen umor, zasnovan in gnan ne od energij, ki se začenjajo v zaslepljenem srcu, ampak od blodnega sovraštva, ki ga je spočel izprevrženi duh. Tu so bili ljudje, ki so se dvignili tako zelo, da so že zadeli ob zadnje skrajnosti. Nejasno se je čutilo, da so to storili ljudje, ki so presegli človeka. In to je bilo tisto spoznanje, ki je doseglo, da odpor, ki so ga nočni dogodki pri Mravljetovih povzročili, ni mogel postati učinkovita javna sila. Ti dogodki so bili tako zunaj razuma, da se razum nanje ni mogel odzvati.

Poleg tega sedaj ni bilo nobenega dvoma več, da so to ljudje, ki so zmožni vsega in ki se ne bodo več ustavljali pred ničimer. In ljudje so se ustrašili. Vsakdo je pomislil nase, nazadnje je strah legel na vso skupnost. Tu je bil seveda predvsem strah za lastno življenje, a je bil v podobi, v kakršni se je pojavil, mogoč samo na ozadju spoznanja, da je svet iz tečajev. In ta strah se je, če nam je za trenutek dovoljeno prekiniti tok pripovedi, tako naselil v celicah narodovega organizma, da tam ždi še danes. Potem namreč, ko mu je zagotovila trajnost in obstoj velika morija po koncu vojne. Ta strah sedaj seveda ni več strah za življenje, ampak je neka osnovna negotovost, ki izvira odtod, da je bilo omajano zaupanje v pravičnost sveta. V slovenski podzavesti tiči zavratno spoznanje, katerega učinki se čutijo povsod: na svet in njegovo pravico se ni mogoče zanašati. Včasih dobivamo vtis, da sta ta strah in negotovost že segla v tisto središče naroda, kjer nastaja veselje do življenja.

Zato na Brezovici po dogodkih 13. junija 1942 javnega protesta ni bilo. Ljudje so prihajali kropit; pomolili so, postali in odhajali; obred po ustaljenih navadah. Šli so tudi za pogrebom. Po vasi se je sicer govorilo, da bodo na pogrebce iz gozda nad pokopališčem streljali, a so ljudje dobro čutili, da po vsem tem, kar se je sedaj zgodilo, to ne bo mogoče. Poleg tega so vedeli, da jih bo tam dosti. To jim je dajalo poguma. Nihče se ne bo posebej izpostavljal, skrit v množici, nikomur ne bo mogel nihče ničesar zameriti.

S tem smo že odgovorili na vprašanje, zakaj so se komunisti odločili za umor. Vedeli so – ali je to pisalo v njihovih učbenikih ali pa jim je to naročal revolucionarni leninski instinkt, ni pomembno – dobro so vedeli, da svoj projekt lahko izpeljejo samo pod obnebjem strahu. To se jim je, kakor smo videli, odlično posrečilo. Seveda dobro vemo, da strah sam ne bi bil dovolj, hkrati so razširjali svojo podobo prihodnjega sveta, ki je imela dve lastnosti, ki sta ji zagotavljali uspeh: bila je vsem razumljiva in omogočala je lepe in sladke upe.

A s tem še nikakor nismo odgovorili na vprašanje, zakaj so udarili ravno pri Mravljetovih? O tem moramo na vsak način reči nekaj besed. Mravljetovi so bili ugledna krščanska hiša. Toda v tem še daleč niso bili edini. Takih hiš na Brezovici ni bilo malo ne takrat ne sedaj. Gotovo je Mravljetovim dajala nekaj veljave tudi njihova gospodarska moč in uspešnost. Lahko torej rečemo, da so bili nekje v ospredju. Da so trije fantje študirali, pri vsem tem gotovo ni bilo brez pomena. Tu je bila gotovo ena prvina odločitve, da so komunisti udarili ravno pri tej hiši. S tem so hoteli demonstrirati odločenost, da spremenijo obstoječi red, saj so udarili na eno nosilnih točk tega reda, hkrati pa so hoteli pokazati tudi svojo moč, ki seveda ni bila prava moč, saj so za to dejanje zbrali od blizu in daleč vse, kar je nosilo puško – domačini pravijo, da je bila tista noč Brezovica polna oboroženih ljudi – in vdrli v preprosto vaško hišo in tam ubili tri neoborožene ljudi.

Tu moramo povedati nekaj, kar sicer neposredno ne odgovarja na naše vprašanje, vendar kaže na neki osnoven namen, saj samo po sebi ne bi imelo smisla: komunisti svojega dela niso opravili morda tehnično, hitro in učinkovito, ampak na grozo vzbujajoč način. Vse se je odvijalo tako, da je prispevalo k apokaliptični podobi tiste noči. Ko so se napadalci, potem ko so vdrli skozi okno, pojavili v hiši, so se oče in fantje začeli braniti s tem, kar so pač imeli pri roki. Potem je nastalo silno vpitje, kriki na pomoč so se mešali z grožnjami in razbijanjem napadalcev tako, da je stari Boštjanovec, oče Mravljetove mame, v svoji hiši komaj streljaj daleč, v grozi ponavljal: »Moj Bog, kaj se tam danes dogaja!«

Tu je znano, da je bil od žrtev ustreljen samo oče, ki je padel prvi. Vinka so zabodli, pravijo, da je dobil rano skozi očesno votlino; Francetu so razbili zatilje. Oba pa sta bila še nekaj časa živa. Vinko je smrtno ranjen klical mamo, France je nezavesten stokal – oba sta živela še najmanj eno uro. Partizani pa so se med tem zapodili v klet in shrambo in začeli odnašati, drugim pa je bilo naročeno, naj iščejo denar. A vse to kaže bolj na učinke, ki so jih komunisti hoteli doseči. Mi še vedno nismo odgovorili povsem na vprašanje, zakaj so udarili ravno Mravljetove.

Poleg tega, da je bila Mravljetova hiša na poseben način krščanska hiša, da je bila spoštovana in upoštevana, je bilo na njej še nekaj, kar nas bo, po našem mnenju, pripeljalo v bližino odgovora. Če bi hoteli povedati kaj o tem, bomo morali spregovoriti o Katoliški akciji, ali, natančneje rečeno, o mladcih prof. Ernesta Tomca.

Na Brezovici so se pojavili mladci in Katoliška akcija sploh prej in močneje kot v drugih vaseh okoli Ljubljane. Že to kaže na to, da je bilo tu bolj kot drugod razvito cerkveno, prosvetno in družinsko življenje, sicer mladi fantje, ki so šli v Ljubljano študirat, ne bi imeli takega posluha za elitno katoliško organizacijo, ki se je začela oblikovati kako desetletje pred drugo svetovno vojno. Za mladce se je splošno vedelo, da hočejo biti v prvih vrstah katoliške mladine in da so si sklenil naložiti stvari, ki jih lahko nosijo le izbranci. Prišel je, tako so mislili, kritični čas evropske zgodovine, ko se bo odločilo vprašanje, ali bo Evropa še krščanska ali ne. Iz liberalne Evrope je namreč vzniknil komunizem, ki je bil organizirano brezboštvo: organizirati se morajo tudi katoličani, zakaj samo organizirani se bodo lahko zoperstavili napredovanju ateizma. K organiziranosti je spadalo tudi dosledno življenje po katoliških načelih. Ta pa so bila: zakramenti, poslušnost papežu in Cerkvi, javno zavzemanje za svoje prepričanje v okoljih, v katera so postavljeni. Od vseh brezoviških mladcev je bil Vinko Mravlje človek, ki se je najbolj, da ne rečem v celoti, identificiral s temi zahtevami. O njem bi želeli posebej govoriti, a najprej bi radi nekaj spregovorili o Katoliški akciji na Brezovici sploh.

France Mravlje 1920–1942

Slika 7. France Mravlje 1920–1942

Prva generacija dijaške Katoliške akcije se je na Brezovici pojavila v začetku tridesetih let, ko so na ljubljansko klasično gimnazijo hodili Tone Mravlje, France Pezdir, Ivan Remškar, Milan Pavlovčič, Jože Pelan z Brezovice in Alojz Pezdir iz Vnanjih Goric. Bili so prijatelji in so se skupaj vključili v Tomčevo mladinsko gibanje. Ker so se vsak dan skupaj vozili v Ljubljano, so jim ljudje pravili »vagonarji«. Organizacijsko so bili vezani na Brezovico, kjer so imeli svojo »jato«. Z njimi se je pojavil na Brezovici nov stil verskega in kulturnega življenja. Vsako nedeljo so šli skupaj k prvi maši. Stali so takoj za prvimi klopmi, postrojeni, kakor pravi eden njihovih sodobnikov, in vedno so šli tudi k obhajilu. Po maši so v prosvetnem domu imeli sestanek, kjer so po ustaljenem redu obravnavali verska vprašanja, potem pa tudi vprašanja svoje organizacije. Vse se je končalo z razvedrilnimi točkami. Samo po sebi se razume, da so kmalu postali nosilci katoliške prosvete v fari. Ko se je okoli leta 1939 začela druga generacija brezoviških mladcev, na predvečer vojne in revolucije, so bili ti fantje že v poklicu ali pa so se nanj pripravljali.

Poglejmo, kaj se je s temi pionirji mladčevskega gibanja na Brezovici zgodilo pozneje. Toneta Mravljeta so 13. junija komunisti odpeljali nekam v pograjske gozdove in ga tam čez nekaj dni ubili. Franc Pezdir, Ivan Remškar in Jože Pelan so postali duhovniki, prva dva sta bila domobranska kurata, vrnjena iz Vetrinja in ubita, tretji pa je umrl kot begunec v Gradcu. Milan Pavlovčič, ki je postal pravnik, se je pozneje umaknil iz Katoliške akcije; po vojni se je preselil v ZDA in tam dela na slovenskem radiu. Alojz Pezdir je tudi postal pravnik in je junija 1945 kot domobranski stotnik izginil skupaj z vrnjenimi domobranci.

V drugi generaciji mladcev sta bila od akademikov samo Janko Novak in France Mravlje. Oba so komunisti 1942. ubili, Franceta 13. junija, Janka pa 15. avgusta. Nadalje so bili tu še višješolci: Anton Remškar, Ivan Artač, Vinko Mravlje, Zdravko Novak, Stanko Pleško, Ivan Lenaršič in Izidor Mole. Vsi so bil na ta ali oni način prizadeti od državljanske vojne. Vinka Mravljeta in Zdravka Novaka so komunisti ubil 1942, prvega na domu, drugega nekje v polhograjskih hribih. Ivana Lenaršiča so nazadnje videli v Teharjah, Stanko Pleško je pobegnil iz Šentvida, pozneje pa mu je uspelo iti čez mejo. Anton Remškar je sicer bil v Vetrinju, a ni bili vrnjen in je umrl nedavno nekje v tujini. Ivan Artač in Izidor Mole še živita, prvi v Trstu, drugi na Brezovici.

Izreden uspeh študentske Katoliške akcije na Brezovici si je mogoče razložiti, če upoštevamo tri dejstva: Najprej je bila to trdna zasidranost celotne skupnosti v krščanski tradiciji. Liberalizem je dosegel vas le v zelo majhnem obsegu, in še to šele po prvi svetovni vojni. Drugič pa so bile tu družine, za katere je bilo krščanstvo nekaj tako naravnega in nedvomnega, kot so bila druga osnovna dejstva življenja. Krščanski portret v teh družinah ni bil samo red dela in molitve, delavnikov in praznikov. Krščanstvo so v teh družinah razumeli, ne da bi se o tem kaj dosti govorilo ali razpravljalo, v najgloblji duhovnosti. Pogosto so bile poglavitne nosilke tega poglobljenega krščanstva ravno matere. Njihova vera je bila take vrste, da so ob možnosti, da bi nekateri od njihovih otrok izgubil vero, videle najhujše, kar jih v življenju lahko doleti. To je družina čutila, čeprav se, kot smo že rekli, o tem ni govorilo.

Mirko Mravlje 1924–1945

Slika 8. Mirko Mravlje 1924–1945

Ker ta spis, kot se bo še videlo, posvečamo Vinku Mravljetu, je prav, da se ozremo posebej v njegovo družino. Čeprav se je Mravljetova mama za fante razumljivo bala, jih ni odvračala od njihovega dela. Da je v Mravljetovi družini že nekaj časa pred junijskimi dogodki vladal pritajen strah, govorijo dovolj razločno sanje, ki jih je Mravljetova mama imela nekaj tednov pred 13. junijem. Sanjalo se ji je, da vidi skozi okno, kako se hiši bliža iz gozda kolona partizanov in začne obkoljevati hišo. Toda še na misel ji ni prišlo, ko je te sanje pripovedovala, da bi moža in sinova poskušala odvrniti od tega, kar sta jim ukazovala vera in zavest. Kakšna misel je vodila to družino, vidimo tudi iz naslednjega. Ko so se 13. junija materine sanje na najbolj okruten način uresničile in so oče in dva sinova, mogoče še ne povsem pripravljeni na sprejem prvih kropilcev, ležali v hiši na odru in je tretjega sina – le v kakšnem stanju? – čakala smrt nekje v gozdu ali pa sploh ni bil več živ, in je v vse to udaril jutranji farni zvon in vabil k zgodnji sobotni maši, je pri mrličih ostal samo hlapec ali dekla, ostali pa so vstali in šli k maši, da bi tam povedali Bogu, kaj se jim je bilo zgodilo. Značilno in globoko razumljivo je – tako se je godilo tudi po drugih tako prizadetih družinah – da družina dolge mesece in leta o pokojnih ni govorila. Pač pa je zanje molila. Družina z obrednimi besedami na pokojne ni samo klicala božjega usmiljenja, ampak se jih je tako, ker bi bila človeška beseda preboleča, spominjala tudi kot ljudi. Po vsaki večerji so zmolili očenaš »za naše ljube rajne: očeta, Toneta, Franceta in Vinka«. Potem pa se je oglasil še očenaš »za naše sovražnike«. Ni čudno torej, da je iz takih družin rasla Katoliška akcija.

Druga stvar pa je vpliv dobrega duhovnika. Če bo kdo kdaj pisal izčrpnejšo zgodovino brezoviške fare, se bo moral posebej ustaviti ob Borisu Komanu, ki je bil v času, o katerem govorimo, kaplan na Brezovici. Ko ljudje začnejo pripovedovati o tem izrednem možu, se zdi, kakor da ne morejo nehati. Kakšen duhovnik je to bil! Živahen, pogumen, delaven, izvrsten katehet in izreden ljubitelj otrok – pravijo, da je po raznih cerkvenih pobožnostih spremljal zdaj eno, zdaj drugo skupino do njene vasi; človek, ki ni mislil nase – spet pravijo, da ga, kadar se nanj spomnijo, vidijo pred sabo v ponošeni zdelani obleki in da je poleg tega bil še organizator prosvetnega življenja, režiser in pevec, gonilna sila vsega farnega življenja. Poleg tega pa se ni umikal pred specifičnimi zahtevami časa: nastopil je proti komunizmu, javno in na glas bolj kakor zasebno, a hkrati z mero razuma, tako da mu tega celo ljudje, ki bi mu sicer lahko, niso zamerili. Duhovnika Borisa Komana moramo imeti za važen člen v verigi razlogov za izredni vzpon Katoliške akcije na Brezovici.

Tretja reč pa je nekaj, čemur bi lahko rekli demokratizem celotne slovenske kulture.

Na kaj mislim? Brezoviških fantov, ki so šli v ljubljanske šole in bili tako določeni za življenje, ki je bilo po splošnem mnenju »boljše«, na vsak način pa drugačno od življenja, v katerem je ostajala vaška skupnost, ta skupnost nikakor ni izločevala in izključevala, kar bi se samo po sebi lahko zgodilo. Danes to sicer malo težje razumemo, a je vendarle bilo res, da so jim, nasprotno, priznavali celo prvenstvo, pričakujoč, da bodo organizirali in vodili duhovno in kulturno življenje v skupnosti. A bolj kot to je za naše razmišljanje važna zasedba mesta, ki ga je tem mladim ljudem odkazovala skupnost. V isti meri namreč, kot se je od njih vodstvo pričakovalo, je v njih rasel moralni vzgon, ki jih je silil in jim ukazoval, da na to mesto tudi dejansko stopijo. Tu imamo priliko videti eno od osnovnih dejstev vseslovenske kulturne preteklosti: slovenski intelektualec je ostal živ del ljudstva.

Za brezoviške mladce nikoli ni bila značilna posebna duhovnost ali kaka visoka osamljenost. Za Vinka Mravljeta vsi pravijo, da je bil živahen, vesel fant, prikupen in priljubljen. Do človeka – do kateregakoli človeka – zaradi te svoje osnovne naravnanosti nikoli ni imel daleč. Mogoče smemo reči, da je poleg naravne obdarovanosti Vinkovo veselje izhajalo tudi iz tega, ker je bilo v njem obilo tega, česar je nekako v istem času pogrešal v slovenskem življenju Aleš Ušeničnik v znani razpravi »Tragika v verskem življenju« (Revija Katoliške akcije, 1942, 3-4). Naj citiramo: »Vera bi morala biti radost in veselje. Saj nam vera oznanja rešenje od suženjstva greha in svobodo božjih sinov, oznanja nam, da je to bedno in bežno življenje le vigilija blaženega večnega življenja. In vendar smo tako malo veseli! Na svetu je žalostno, naša vera v drugo, boljše življenje je slabotna, zato smo tudi mi žalostni. Bolj žalostni, kakor otroci tega sveta. Ti, ki sploh nimajo vere, skušajo posrkati vsaj tisto sladkost, ki jo sreča nudi, nam pa tudi to zagreni strah, ker toliko vendarle verujemo, da se bojimo. «

O tem, da se mladci niso ogibali sveta, govori tudi veselje do športa, ki so ga kazali domala vsi. Nekateri so na tem področju dosegali celo prvenstvene uspehe. Mravljetovi so bili tudi tu med prvimi; osnovna telovadna orodja so imeli kar na domačem vrtu, da jim poleti ni bilo treba hoditi v prosvetni dom. Ni torej čudno, da so ti študentje imeli svoje prave prijatelje med kmečkimi in delavskimi sinovi svojega kraja. V poslovilnem pismu, ki ga je Vinko napisal nekaj dni pred smrtjo, stoji tudi tale stavek: »Bog vas živi: Andrej, Tone, Stanko, Slavko!« Kdo so bili ti fantje? Sami preprosti fantje iz vasi: Andrej Remškar je bil poleg tega še invalid, slep in brez roke; Stanko Leskovec je bil pri Mravljetu za hlapca; s Tonetom Remškarjem in Slavkom Mravljetom sta se spoprijateljila na vasi ali pa v prosvetnem društvu. Na vsak način se v poslovilnem pismu Vinko spominja preprostih domačih fantov in ne morda koga iz ljubljanske druščine.

Tako smo tvegali nekaj razlogov za razcvet Katoliške akcije na Brezovici, zlasti mladcev. Sedaj bi se že lahko lotili naloge, ki smo jo navedli v uvodu. A se prej le še ustavimo pri nečem drugem. Gre za odnos Katoliške akcije, zlasti mladcev, do komunizma. V komunizmu so mladci videli največjo nevarnost za krščansko civilizacijo. Komunizem so imeli za največjo zgostitev zla v novejši zgodovini. Jedro te zlosti je brezboštvo, ki je radikalno sovražno, bojevito, pa tudi spretno in potuhnjeno; v pripravljalni fazi stopa v »ovčjih oblačilih« v katoliške in ideološko neopredeljene organizacije in jih osvaja od znotraj. Od »napredne« retorike omamljeni padajo drug za drugim deli tako liberalnega kot tudi katoliškega establishmenta. Obstaja torej nevarnost, da se bo nepazljivi in brezbrižni svet znašel čez noč v kleščah svojega največjega sovražnika. Za uvid v to, kaj je komunizem, so mladci imeli dovolj osnove v domačih razmerah. Utrjevala pa so ga tudi cerkvena, doktrinalna in družboslovna besedila. Morda je bilo slednje še močnejše od prvega. Komunizem bo zatrl tudi človekove politične in državljanske svoboščine, odvzel mu bo tako imenovane človekove pravice, a šele tako, da bo v svojem pohodu odstranil vse nadrejene kriterije uma in etike, vso metafiziko, predvsem pa vero in krščanstvo. Krščanstvo, v katerem se ohranja in udejanja vera v Absolutno, je zato zadnji branik civilizacije.

Če bi kdo vprašal, ali so mladci prihajali do tega gledanja s teoretskim študijem idejnih in družbenih osnov komunizma, bi morali tvegati odgovor, da se za to prvenstveno niso trudili. Brez dvoma so imeli med seboj ljudi, ki so to počeli in bili za to tudi strokovno opremljeni; tudi so mladci komunizem študirali, vendar je bil ta študij zvečine poslušanje predavateljev, ki so jim razčlenjevali in razlagali najvažnejša besedila o komunizmu, zlasti pa papeške okrožnice. Tako so mladci dobivali vedenje o sodobnem svetu in ga po svoji osnovni naravnanosti spreminjali v načela. Ta načela so se sicer skladala s svetom, ki so ga najdevali v praksi, svojo najtrdnejšo osnovo pa so imela v zvestobi do Cerkve. Zvestoba do Cerkve je bil prvi in zadnji preizkusni kamen mladčevstva, Cerkev pa se je takrat, ne predvsem, gotovo pa mnogo, izražala o komunizmu. Eden od brezoviških mladcev, takratnih, se tega časa takole spominja: »Ne smemo prezreti, da je moral vsak mladec, predno je postal dejanski član organizacije, izreči obljubo, ki je imela več točk. Najvažnejša zaobljuba pa je bila brez dvoma prva in se je glasila: Ali se zavedate, da je največja nevarnost današnjega časa organizirano brezboštvo in se hočete boriti proti njemu?«

Ne glede na celo vrsto vprašanj, ki človeku ob tem zabrnijo okoli glave in ki bi nanje bilo zelo koristno poiskati odgovore – koristno za razumevanje našega lastnega časa – bi kazalo reči vsaj eno stvar: predvojno mladčevsko desetletje je padlo v čas ideološke utopične histerije, ki je postala prevladujoča vera intelektualne Evrope, tudi in morda posebej Slovenije. Bistvo Kocbekovega utopizma je bilo v tem, da je verjel v zgodovinsko odrešenje človeka. Posebnost njegovega uma mu je dovoljevala, da je izstopil iz prastare, tisočkrat izkazane, večne danosti človekove: da človek je in ostane bitje, ki si mora svojo podobo vsak dan izbojevati tako, da se odloča za dobro ali zlo. Toda ta svet je verjel, da človeka lahko odreši čas in da bo ta čas vzpostavil komunizem. Po tem pa so nastopile take razmere, da je zgodovina sama v svojih laboratorijih opravila poskus, tako da sedaj ni več nobenega dvoma, kako je s to rečjo. Pustimo sedaj vprašanje, kako zelo je komunizem prizadel narodovo biološko in duhovno snov. Tu so se morda zgodile stvari, ki jih ne bo mogoče popraviti – če že odmislimo trpljenje, ki ga je komunizem povzročil, dobesedno nepopisno trpljenje. Hoteli pa bi, da se ne pozabi nekaj drugega. Mladci so imeli to moč, da so se uprli času. Skoznje je šel tak duh, da so izrekali stvari, ki jih čas ni dovoljeval izrekati. Bili so ljudje takega poguma, da se niso ustrašili, ko jim je njihovo vedenje ukazalo, da se postavijo proti nerazumni in blodni veri stoletja. V tem so mladci ljudje za vse čase. In ni čudno, da so tisti, ki so dovolili, da so jih nosili valovi zgolj časa, ploskali, ko so jih začeli ubijati. In v tem boju je bilo vse, kar so imeli, besede. Kot pravi pesnik Auden:

»Vse, kar imam, je beseda,

da z njo razdenem zapleteno laž.«

Mnogi mladcev niso imeli radi in so jim morda tudi kaj po pravici očitali. Vsi pa bi jim danes morali priznati, da so nas nekaj naučili: da je treba s časom sicer sodelovati, a se mu ne podrediti. V tem bodo še dolgo znamenje za tiste, ki ga bodo hoteli videti.

Sedaj bi se morda le morali lotiti naloge, ki smo jo postavili na začetku in tam tudi izrazili dvom o njeni izvedljivosti. Nekateri so pri mladcih mogoče zaradi njihovega aktivizma videli poudarek na zunanjosti in ob tem morda pomislili, posumili o odgovarjajoči intenziteti notranjega duhovnega življenja. Kot smo že nekajkrat rekli, je prav, da se pove, da mladci niso gojili misli v njeni skeptični preiskovalni vlogi, v njeni spoznavni in kritični funkciji, toda to še ni vsa duhovnost. Če ostanemo v okviru formulacije ustanovitelja krščanstva, da je treba Boga častiti v »duhu in resnici«, potem moramo reči, da so mladci vzeli ta ukaz zelo resno. To pomeni, da so vedeli, da mora to, kar je zunaj, biti pokrito s tem, kar je znotraj. V tem naporu so se godila, morda tudi zaradi nenavadnih razmer, dejanja in kretnje, ki so že mejile na področja skrajnih človeških duhovnih zmožnosti in možnosti.

Mladi – mlajši – najmlajši. Medvojna fotografija z                                 Brezovice

Slika 9. Mladi – mlajši – najmlajši. Medvojna fotografija z Brezovice

Ko pregledujemo tistih nekaj drobcev, ki so ostali v spominu sodobnikov o Vinku Mravljetu in njegovem življenju, ko spet in spet prebiramo tistih nekaj stavkov, ki jih je napisal v poslovilnem pismu, postaja vsakič bolj trdna misel, ki se je v negotovosti prve slutnje porodila že zdavnaj: v njegovi duši, v najbolj odločujočem delu njegove zavesti se je oblikovala neka izjava, ki ji, ko vse premislimo in ko smo zavrgli vse neuporabne podmene, ne moremo reči drugače kot darovanje. Ne samo, da je privolil v to, da pade pod nasilno roko, storil je mnogo več: zavestno je stopil v daritveni misterij krščanstva. V pismu pravi: »Toliko si storil zame, tako si me Ijubil, da si zame pretrpel ves križev pot. Daj, sprejmi to malo žrtev, mojo smrt, kot malo zadostilo.« Ali vse to sploh lahko razumemo? Ko se je oziral okoli sebe, kaj ima in kaj bi lahko dal, je tam našel svoj čas, svoj talent in svojo moč. Potem pa je videl, da ima poleg vsega tudi življenje – in nenadoma je začutil, da mora dati vse. Enostavno je bil take vrste človek, da se tudi tukaj ni mogel ustaviti.

Vse to pa ne pomeni, da ob tem in po tem ni bilo zapletov, saj se je ta odločitev zgodila na igrišču človeške notranjosti. Čistost njegove izjave predvsem ni pomenila, da je bil, potem ko jo je bil dal, rešen strahu. Poleg tega je takrat bil strah v zraku. »Iz polhograjskih gozdov je prihajala groza,« pravi eden njegovih mladčevskih sodobnikov. A takrat so mislili, da nevarnost preži predvsem na ljubljanskih ulicah. Vsakič, ko se je Vinko vrnil iz Ljubljane, ko sta bili za njim Resljeva in Miklošičeva, je mislil, da je za tisti dan rešen. Posebno po tistem, ko so ustrelili Jaroslava Kiklja komaj uro za tem, ko sta govorila na Miklošičevi. Nekdanji brezoviški kaplan Boris Koman pripoveduje, da ga je nekega dne, spomladi 1942, ko je šel po Miklošičevi cesti proti kolodvoru, Vinko dohitel in kmalu ne brez zaskrbljenosti začel govoriti o tem, kako komunisti streljajo po ulicah. Ko sta prišla na Brezovico, se je skoraj oddahnil, pravi Koman. Eden izmed tedanjih mladčevskih prijateljev pripoveduje tole: »Nekaj dni pred smrtjo sva se skupaj peljala z vlakom domov. Bila sva na hodniku, pomešana z drugimi potniki. Naenkrat se je Vinko nagnil k meni in zaupno povedal: Komunisti so že sestavili seznam ljudi v vasi, ki jih bodo pobili. Jaz sem prvi na vrsti, ti pa nisi daleč za mano. Onemel sem in nisem vedel, kaj naj bi mu odgovoril. Preveč je bilo ljudi, da bi načenjal take pogovore. Ne tedaj ne pozneje ga nisem utegnil vprašati, od kod je zvedel to pretresljivo vest. Da je bila napoved resnična, se je izkazalo kmalu potem.« Več znakov kaže na to, da je Vinko že nekaj tednov pred smrtjo vedel, da so ga komunisti obsodili na smrt. Razumljivo je, da je ta grožnja metala v njegov odnos določeno senco, a njegova osnovna odločitev s tem ni bila prizadeta. Hotel je postaviti zgled junaka. S svojim dejanjem je hotel povedati, da dela za sveto stvar. Nekoč, si je rekel, bodo vsi vedeli, da je bila njegova žrtev potrebna in sveta. Kakorkoli že obračamo, vedno se pred nami pojavi misel, da tisti meseci 1942 na Brezovici – pa tudi drugod po Sloveniji – niso bili nepodobni časom začetnega krščanstva.

Nevarnost je torej bila otipljiva, smrt je ždela za vsakim vogalom, kakor bi hotela povedati, da se ne bo dala odpraviti praznih rok. Vladala je nad vsemi potmi, po katerih je Vinko hodil tisti čas, a njen zamolkli vonj ni zmogel tega, da bi šel in se umaknil. Ne vem, ali se je ali se ni spominjal besed, ki jih je v začetku spomladi povedal v nekem predavanju v Marijanišču pred prijatelji mladci: »Če bo komunizem hotel zmagati pri nas, bo moral iti čez mene.« Komunisti so člane Katoliške akcije posebej sovražili, zlasti mladce. Niso jih sovražili kot oborožene nasprotnike, saj orožja ravno niso imeli. Njihova mržnja je rasla iz pravilne slutnje, da so jih ti mladi ljudje prepoznali v bistvu, v njihovih zadnjih namenih. Čutili so, da so v njihovih očeh to, kar predvsem niso hoteli biti – identificirani.

Ob tem morda ni nepomemben način, kako so jih ubijali. Niso jih odstranjevali tehnično, niso jih streljali, kot bi delali z nasprotniki, ki bi jih hoteli samo izločiti, Vinka Mravljeta so zabodli; nad Lavrišo, tega mladega člana Katoliške akcije iz Horjula, je v žažarskih gozdovih eden izmed izpraševalcev planil z bajonetom. Vsi čutimo, da se tega drži poseben pomen: Ni jim bilo dovolj, da jih ne bi bilo več, hoteli so jih ubiti v prastarem, začetnem pomenu te besede.

Ko je v nedeljo, 14. junija 1942 – Mravljetovi so takrat ležali na mrtvaškem odru že en dan in eno noč – stopil pri zgodnji jutranji maši na prižnico brezoviški župnik Andrej Lavrič, se je cerkev spremenila v nepremično tišino. Duhovnik je nekaj časa molčal, kot da premišljuje, kaj naj reče. Potem pa je padel v tišino cerkve en sam stavek: »Danes ne bom pridigal, danes pridigajo Mravljetovi.« Župnik Lavrič je poznal svoje ljudi in je razumel, kaj se je zgodilo: Viri fortes ceciderunt, super montes Israel – junaki padajo po gorah Izraela. Pred njim je namreč stal ves čas zgodovine in vsa usoda krščanstva.

Kadar so ljudje v preteklosti govorili o teh dogodkih, se je kdaj pa kdaj zgodilo, da je padla tudi beseda mučenec. Mi tega ne bomo naredili, ker čutimo, da smejo te besede izgovarjati samo zelo pripravljeni ljudje. In tisti, ki tega ne delajo iz sebe, ampak imajo za to papirje, ki jim jih je napisala Cerkev. Ti pa smejo in morajo. Vseeno pa bi radi navedli nekaj besed iz razprave, ki jo je v reviji Katoliške akcije (1944, 1–3) napisal dr. Josip Turk, ker nas vznemirja njihova daljnovidnost. Pisec se boji, da »bomo na svoje mučence, brž ko bo vojne konec, pozabili in se bomo preveč predali času, posvetnim skrbem, namreč skrbem, kako se bomo politično, gospodarsko in kulturno obnovili, kako bomo zopet v miru morda v tem hlastnejših požirkih uživali tostransko življenje. Če se bo to zgodilo, potem ne bomo imeli tiste duševne koristi, ki bi jo sicer lahko imeli, ne bomo doživeli verske obnove, ki bo bolj važna kakor vsaka druga obnova, ne bomo doživeli svojega očiščenja v krvi svojih mučencev in ne bomo spletli Cerkvi novega venca slave, ki bi ji ga sicer lahko poklonili.« Pisec govori o nekem bistvenem pozabljenju. Cerkev se bo brez dvoma na to odzvala po svoji logiki in po svojem razumevanju časa.

Mi s svojim govorjenjem nismo hoteli nič drugega kot pokazati na eno od hiš, ki sestavljajo slovensko mesto na gori. Škoda bi se nam namreč zdelo, da ljudje ne bi vedeli zanjo. Predvsem pa bi morali za Vinka, Franceta, Toneta, Zdravka, Janka in Valdija zvedeti mladi ljudje. Nemogoče je namreč, da bi od teh zgledov ostali nedotaknjeni. Potem bi nas zanje manj skrbelo.

2.3. Slovo

Avtor: Tončka Slana

2.3.1.

Grem –
in so vse moje steze zapletene;
Gledam –
pa so vse slike kalne, meglene;
Slutim –
vse dobro je daleč, nedosegljivo.
Nad vasjo gre večerno nebo,
tam gori si zvezde prepevajo:
tam gori je večnost, tam ni vprašanj.

3. Dejanja – dogodki – ocene

3.1. Spomini in tehtanja

Avtor: Dr. Anton Komotar

3.1.1.

Moje ime je dr. Anton Komotar. V naslednjem bom podal nekaj vtisov in spominov iz vojne in revolucije.

Rojen sem leta 1912 na Vrhniki, kjer je bil moj oče petinštirideset let notar. Moja družina je bila po tradiciji liberalno usmerjena. V Ljubljani sem končal humanistično gimnazijo v bivši Tomanovi ulici za Narodnim domom, nato pravno fakulteto na ljubljanski univerzi, takoj nato pa odslužil vojaški rok v Sarajevu in po enem letu postal rezervni oficir jugoslovanske vojske.

Po končani vojni leta 1945 sem bil tri leta po raznih begunskih taboriščih v Avstriji, še več v Italiji, nato pa sem po prihodu v Južno Ameriko živel 4 leta v Buenos Airesu in nato 18 let v glavnem mestu Urugvaja Montevideu. Leta 1970 me je podjetje, kjer sem bil zaposlen v knjigovodskem oddelku, prestavilo v Evropo, najprej v Zürich, nato pa v Nemčijo, kjer sem sedaj upokojen.

Najprej bom poskušal opisati vtise in dogodke iz dobe neposredno po okupaciji, v letu 1941 in v začetku leta 1942. Že poleti 1941 so se začeli kazati prvi znaki OF. Iz pogovorov med znanci in prijatelji sem videl, da je tukaj na pohodu velika, močna organizacija, ki se je kazala v raznih oblikah. Jeseni leta 1941 je bila OF na Vrhniki in najbrž po vsej Sloveniji ali vsaj tedanji Ljubljanski pokrajini že močno razvita. Njen list Slovenski poročevalec je tako rekoč redno prihajal v roke ljudem. Organizirano je bilo tako, da je bil ta list zvečer v Ljubljani tiskan, kurirji in zaupniki so ga raznesli v podeželske kraje, kjer so imeli v podzemnih bunkerjih šapirografijo, tam so list takoj razmnožili in ga naslednji dan prek svojih zaupnikov začeli razširjati med ljudi. Njihova organizacija je bila nekaj do tedaj neznanega. Za hrbtom okupatorja se je razvila organizacija, ki je človeka kar naprej presenečala. Ne samo da je propaganda šla med ljudmi, gradili so se tudi podzemni bunkerji za skrivališča voditeljev, javke, mreža zaupnikov in mreža terencev; v prvi jeseni leta 1941 so se v okolici Vrhnike že pojavili posamezni, takrat še maloštevilni partizanski oddelki. Takoj za tem se je začelo rekrutiranje v partizane in ustanavljanje posameznih oboroženih oddelkov po oddaljenih gozdnih ali hribovskih krajih. V jeseni leta 1941 nisem opazil na Vrhniki nikakršnega drugega delovanja razen delovanja OF. Dvakrat ali trikrat sem šel v Ljubljano in obiskal znance ali prijatelje, da bi izvedel, kakšno je razpoloženje in ali obstaja še kaka druga organizacija razen te, ki sem jo opazil na Vrhniki. Naletel nisem na nobeno sled takega organiziranja, čeprav je bila že nekaj tednov po okupaciji ustanovljena najprej Slovenska legija in nekoliko pozneje še Sokolska in Narodna legija. Na vsak način so morali biti ti krožki zelo omejeni, čeprav so bili v njih idealni ljudje, kajti jaz dolge mesece sploh nisem naletel nanje. Če primerjamo tedanje stanje s šahovsko igro, potem so bili komunisti za več potez pred nami. Ta odločilni naskok ali prednost OF pred njenimi nasprotniki je pravzaprav ostala do konca vojne.

Če primerjamo oba dotedanja ideološka tabora v Sloveniji, liberalnega in katoliškega, potem je v teh prvih mesecih liberalni tabor skoraj popolnoma odpovedal. V liberalnih vrstah je nastopil razkroj. Ne bi rekel, da so bili dotedanji liberalci vsi takoj za OF, posebej ne starejši, vendar ni bilo med njimi nobenega delovanja, če niso že direktno pristopili v vrste aktivistov OF. Katoliški tabor se je odrezal veliko bolje. Tukaj je vsekakor ostala ohranjena mreža strankinih zaupnikov SLS, bili so podeželski župani in krožki, ki so jim bili blizu, krožki bivše prosvete in fantovskih odsekov, čeprav so tudi v njihovih vrstah nastajale vrzeli in so nekateri celo prestopali v OF. Toda v glavnem se je jedro katoliškega tabora v Sloveniji obdržalo, o čemer pri liberalcih ni bilo govora.

Škoda, da se protikomunistično gibanje ni začelo prej. Mnogo sem o tem premišljeval. Gotovo je za to cela vrsta vzrokov, kajti prvi poskusi, da bi komunizem prodrl v slovensko družbo, niso bili narejeni šele po okupaciji, ampak najmanj eno desetletje pred vojno. Bili so to poskusi najrazličnejših oblik, v glavnem prek društev, katoliških in liberalnih. Ne mislim tukaj samo na Kocbeka in druge ljudi, ki so bili pred vojno že močno na levici. Komunistično infiltriranje je potekalo celo desetletje v oblikah, ki niso bile vidne, pokazalo pa se je v vsem obsegu po okupaciji.

Pred vojno sem dobil v roke knjigo z naslovom Moskau ohne Maske. Knjigo je napisal v francoščini neki belgijski konzul. Izšla je leta 1925 in bila takoj prevedena v nemščino. V njej pisec govori o izkušnjah, ki jih je imel kot diplomat v nekdanji carski Rusiji in pozneje v povojni komunistični Rusiji. V njej je nazorno naslikal vsa sredstva, ki jih je uporabljala Kominterna, da bi zrušila svetovni demokratični red in da bi zavladal komunizem. Zelo dobra knjiga je bila to. Meni je odprla oči in mi mnogo pomagala, da sem v tistih prvih mesecih okupacije gledal na položaj drugače, kakor bi morda, če te knjige ne bi bil prebral.

Spominjam se nekega značilnega dogodka, ki govori o infiltraciji komunizma v katoliških vrstah v zadnjih letih pred vojno. Okrog leta 1938 sem odslužil vojaški rok in dobil službo kot pripravnik na vrhniškem sodišču. Delal sem po najrazličnejših oddelkih, da bi si pridobil osnovno sodno prakso. Nekaj časa sem bil tudi zapisnikar pri razpravah. Nekega dne je bila na vrhniškem sodišču tudi razprava, v kateri je neko stranko zastopal dr. Ivan Stanovnik iz Ljubljane. To je bil brat Aleša Stanovnika in oče tistega brkatega Stanovnika, pred leti v Sloveniji tako znanega. Na razpravi sem bil zapisnikar. Po njej se je Stanovnik spustil v kratek pogovor s sodnikom. Poslušal sem ju. Na moje veliko začudenje je advokat hvalil vse, kar je Sovjetska zveza napravila v tistem času. V mojih očeh je do tedaj veljal za uglednega moža katoliškega tabora in sem bil zelo presenečen, ko sem iz njegovih ust leta 1938, tri leta pred vojno, slišal izjave, ki so bile v popolnem nasprotju s tem, kar sem izvedel iz knjige Moskau ohne Maske. Med drugim se dobro spominjam, da je rekel tole: »Pri nas bi morali ustanoviti kmetijske zadruge, kakor so kolhozi v SZ, ki so se izkazali za zelo uspešne.« Tako je govoril veljaven in ugleden katoliški mož. Do tedaj nisem vedel, da sta levičarstvo in komunizem že tako prodrla v katoliške kroge. Nisem poznal politike. Šele pozneje, med vojno in revolucijo, ko je Stanovnikova skupina krepko sodelovala v OF, sem spoznal, v kakšni meri so bili ti ljudje načeti že leta pred vojno.

Položaj je bil v pozni jeseni leta 1941 v Ljubljanski pokrajini tak, da so v mestih in večjih krajih absolutno prevladovali ofarji. V bolj oddaljene vasi niso mogli prodreti, ker je tam še ostala struktura SLS in se je pozneje, sredi leta 1942, rodil odpor. Posebej bi poudaril, da so bili prvi uspehi OF posledica psihičnega stanja ljudi in prodornosti komunističnih voditeljev. Ti so imeli natanko zastavljene cilje in so vedeli, da je bil takrat edini čas, ko jih lahko uresničijo. Na drugi strani pa protikomunistični tabor tega v tistih prvih mesecih ni imel. Iskal je šele poti iz položaja po zrušenju države. Zelo je pazil, da ne bi brez potrebe izzival okupatorja in povzročal krvavih žrtev. Komunisti so bili iz druge snovi. To je vsaj eden od vzrokov za začetni uspeh OF. Na drugi strani pa se je protikomunistični upor začel šele potem, ko so se zgodili prvi umori, ko so tekle kri in solze. Takrat je bil končno tu psihični nagib, da se je v ljudeh pojavil odpor in so protikomunisti zgrabili za orožje. To je ena razlaga za začetni uspeh OF in za upor protikomunističnega tabora proti partizanskemu nasilju in prelivanju krvi.

Že v jeseni leta 1941 so se začeli v Ljubljanski pokrajini prvi umori. Sprva posamični, bi rekel, toda število umorjenih je postopoma, toda nezadržno naraščalo in zavzelo spomladi leta 1942 zelo velik obseg.

V začetku leta 1942 sem na Vrhniki prišel v stik z dr. Stanetom Zupanom, ki je bil odvetniški koncipient pri Marjanu Maroltu. Bil je iz katoliških vrst. Prej je bil na Gorenjskem, v službi pri dr. Šmajdu, poleg tega pa je bil tudi vodja fantovskih odsekov. Drugi, s katerim sem poiskal stik, je bil Štefan Kraljič, takratni vrhniški kaplan, doma z Iga. Skupaj smo prijateljsko in objektivno analizirali stanje. Šele nato sta Zupan in Kraljič poskrbela za stik z organizacijami v Ljubljani. Ne vem, na kakšen način smo dobili zvezo z ing. Martinjakom, vidnim članom Slovenske legije, ki je bil v zvezi s Karlom Novakom, Mihajlovičevim komandantom za Slovenijo. Ta nam je nekega dne, mislim da marca 1942, prinesel na Vrhniko vest, da smo za Mihajlovičevo protikomunistično trojko na Vrhniki z nalogo za nadaljnje organiziranje imenovani: Štefan Kraljič, dr. Stane Zupan in jaz. Ko smo se nato začeli sestajati in razgovarjati, smo kmalu videli, da se na tedanji Vrhniki da pravzaprav zelo malo storiti. Jaz sem poskušal navezati stike z bivšimi Sokoli, člani liberalnega tabora, vendar uspeha ni bilo nobenega. Ali so se že bili odločili za OF ali pa so bili popolnoma pasivni in se sploh niso zmenili za to, da bi kakorkoli sodelovali z organizacijo, ki je bila proti OF.

Več uspeha sta imela Kraljič in Zupan. Imela sta ostanke fantovskih odsekov na Vrhniki; posebno Kraljič je imel okrog sebe določeno število vrhniških fantov, ki so bili pripravljeni sodelovati. Kljub italijanski posadki je bila to zelo nevarna stvar. Samo središče, neposredno središče Vrhnike, v krogu nekaj sto metrov, je bilo ponoči varno. Obrobje mesta, periferija Vrhnike, je bilo že izpostavljeno nočnim posegom partizanov, in tu je bilo ogroženo življenje vsakogar, ki so ga ti zaznamovali. Tako se je tudi zgodilo, da je bil nedolgo potem organiziran atentat na Kraljiča. Maševal naj bi nekega jutra v Sinji Gorici, v vasi, ki je nekaj kilometrov oddaljena od Vrhnike. Tam so čakali, da bi ga umorili, in le slučajno je ušel. Na Vrhniki ni mogel več ostati. Škof ga je poklical v Ljubljano in ga za nekaj mesecev poslal v Rim.

Tiho prihajanje dneva

Slika 10. Tiho prihajanje dneva

Ostala sva tako samo dva, Zupan in jaz. Poskušala sva napraviti, kar se je dalo, a to je bilo zelo malo. Drugače je bilo po okoliških vaseh, kjer je partizanski teror pognal kmečke ljudi proti komunizmu. Predvsem je bil to Šentjošt, kjer se je sredi leta 1942 organizirala prva vaška straža. Kmalu po njeni ustanovitvi se je pojavil v naših krajih človek, ki smo ga imenovali kapitan Vidmar. Njegovo pravo ime je bilo Pavle Vošnar. Doma je bil s Štajerskega in so pravili, da je bil pred vojno v jugoslovanski vojski podoficir. Bil je energičen in odločen človek, ki je znal vsaj deloma obvladati tedanji položaj. Dosegel je, da so mu Italijani dopustili vodstvo protikomunističnega bataljona. Poveljeval je vaškim stražam v Šentjoštu, na Zaplani, v Hotedršici in Rovtah. Iz njih je napravil dokaj udarno vojaško silo in z njo kasneje porazil Dolomitski odred.

Bil sem nekajkrat z njim skupaj in name je napravil vtis odločnega človeka. Njegov največji uspeh je bil, kot sem že omenil, v tem, da je spomladi leta 1943 zgrabil in razbil Dolomitski odred. Središče tega odreda je bilo na Ključu, hribu med Polhovim Gradcem in Horjulom. Že prej je bilo proti Ključu nekaj ofenziv. V eni od njih sem sodeloval decembra 1942 tudi jaz kot član novoustanovljene vaške straže na Vrhniki, vendar te akcije niso imele pravega uspeha, dokler ni nastopil Vidmar. Partizani so se namreč večinoma umaknili glavnemu sunku tako, da so bodisi po skritih prehodih prešli bližnjo nemško mejo nad Polhovim Gradcem ali pa so se poskrili po podzemeljskih jamah, deloma pa so se umaknili in razbežali, potem pa se zopet zbrali.

Vidmar pa je, mislim, da je bilo to marca ali začetka aprila 1943, zbral vse štiri postojanke, poslal Italijane, da so zaprli mejo nad Polhovim Gradcem, sam pa zajel veliko število partizanov, drugi so se morali umakniti. Od tedaj na tem področju odreda ni bilo več, vsaj ne v tako grozeči obliki. Ostale so posamezne skupinice, ki pa niso bile nevarne.

Tedanji Dolomitski odred s sedežem na Ključu je imel zelo dober strateški položaj. Na eni strani je imel neposredno zvezo z Vičem in ljubljanskimi ofarji in komunističnimi voditelji, ki so bili tedaj še v Ljubljani, na drugi pa je segal od Polhovega Gradca in Horjula daleč proti zahodu, tako da je obvladoval področje severno od železniške proge Borovnica-Postojna. To področje je bilo tiste mesece, preden je Vidmar razbil Dolomitski odred, zelo nevarno. Številne skupine odreda so neprestano križarile po teh krajih. Brez močnega spremstva se tod sploh ni bilo mogoče premikati. Potem ko je Vidmar opravil svoje delo, pa je bil na tem področju mir vse do konca vojne.

Vidmar je sredi novembra 1942 osnoval tudi vaško stražo na Vrhniki, ki pa ni bila kaj posebnega. Ljudje so bili večji del nezanesljivi in so se izognili novačenju v vaško stražo, če pa so tam že bili, so bili slabi borci. Kljub temu smo, kot sem že omenil, s to vaško stražo sodelovali v akciji proti Ključu decembra 1942. Zraven sem bil tudi jaz. Takrat sem bil prvič v ognju in so prvič žvižgale partizanske krogle okrog moje glave.

Ko smo se vračali z Vidmarjeve akcije na Ključu, smo videli ob cesti v Horjulu skupine partizanskih ujetnikov, ki so jih Vidmarjeve enote zajele. Pretežno so bili to mobiliziranci iz nemške cone. Partizani so jih čez nemško-italijansko mejo nad Polhovim Gradcem spravili v Dolomitski odred. Dobro se spominjam, da je, ko sem šel mimo večje skupine teh ujetnikov, ravno zvonilo poldne. Fantje so se odkrili in molili zdravomarijo. Nikakor to niso bili komunisti, ampak prisilni mobiliziranci. O vsakem od njih bi lahko napisal posebno

zgodbo, zakaj in kako je prišel v partizanske vrste. Bile bi to žalostne in pretresljive zgodbe.

Vidmar je ujetnike spravil v Rovte in jih zasliševal. Večino jih je izpustil, ker res niso imeli nad seboj nobene krivde. Manjše število je predal Italijanom, ki so jih poslali v internacijo. Zgodilo pa se je, da je neko partizanko ustrelil. Bilo je takole:

Na zaslišanje je prišla v partizanski kapi z rdečo zvezdo in ko je zahteval, naj jo sname, je ni hotela. Ko je to ponovno zahteval, je baje rekla: »Kadar bo šla glava, bo šla še kapa!« Nato je začela histerično kričati in zmerjati njega in ves protikomunistični upor z najbolj grdimi besedami in žaljivkami. Vidmar je izgubil živce in jo ustrelil. Seveda je bilo to nepremišljeno dejanje. Vendar moram tu reči, da Vidmar nikakor ni bil krvolok. To dejanje se mu je nekako ponesrečilo. Ko sem pozneje še nekajkrat govoril z njim, sem opazil na njem neko zamišljenost. Na njem je ležala senca, bilo mu je notranje žal tega dejanja.

Vidmar je na eni strani poveljeval vaškim stražam, na drugi pa je bil povezan s Karlom Novakom, Mihajlovičevim poveljnikom za Slovenijo. Ko je junija 1943 četniški odred odšel z Notranjskega na Dolenjsko v Grčarice, je bil zraven tudi on kot oficir tega odreda. Po partizanski zmagi na Grčaricah je bil na Kočevskem procesu obsojen na smrt in še tisti večer ustreljen v Mozlju ali Jelendolu. Tam torej leži grob tega odločnega protikomunista in odločnega moža, ki se ga vedno s spoštovanjem spominjam.

Spomladi leta 1943 se je nahajal nad Vrhniko, nekako med Zaplano in Rovtami, slovenski četniški odred. Junija 1943 se je premaknil z Notranjskega na Dolenjsko. Njegova zadnja postaja so bile Grčarice.

Tedaj sem bil poveljnik vaške straže na Drenovem Griču in poveljeval postojankam v Bevkah, na Drenovem Griču in v Ligojni. S temi tremi postojankami smo nekako zapirali vhod ali prihod proti Vrhniki. Ko sem izvedel, da bo šel četniški odred skozi področje mojih vaških straž, sem jim šel s patruljo nasproti in jih srečal nekje nad Ligojno. Nato sem jih spremljal mimo svojih vaških straž proti Barju, ki so ga potem prečkali in prešli na dolenjsko stran. Ko smo se srečali nad Ligojno, so me prijatelji predstavili komandantu tega odreda. Bil je žandarmerijski major Koprivica, po rodu Srb. Govorila sva morda kakih pet minut. Ob slovesu mi je stisnili roko in mi rekel: »Nije važno, gdje danas koji stoji. Važno je, da se poštuje kralj i otadžbina.« To so bile pač besede srbskega oficirja in srbske mentalitete, ki je v tedanji jugoslovanski vojski prevladovala. V Grčaricah je bil v borbi s partizani težko ranjen in je umrl nekaj ur potem, ko so partizani Grčarice zavzeli in odred uničili. Kakor sem dejal, sem takrat spremljal odred nekako do Loga, kjer so zavili vstran proti Notranjim Goricam in naprej na Dolenjsko. Poslovili smo se, ko je bil že mrak. Spominjam se, da sem dolgo gledal za njimi, kako postave četnikov izginjajo v naraščajočo noč. Videl jih nisem nikoli več.

Odred je imel nalogo, da pride v Grčaricah v stik s četniki iz Like. Zamisel Karla Novaka, Mihajlovičevega komandanta za Slovenijo, je bila namreč ta, da bi dobili pomoč v ljudeh od srbskih četnikov iz Like, skupaj pa bi tam blizu skrajnega roba slovenskega ozemlja ustanovil in organiziral močno četniško bazo. V Grčaricah je odred v hiši, kjer so se utrdili, imel spravljeno veliko zalogo orožja, pušk, puškomitraljezov in municije, da bi slabo oboroženim četnikom iz Like takoj nudil opremo, da bi se lahko priključili.

To snidenje je preprečila italijanska kapitulacija 8. septembra 1943. Manjkala sta samo dan ali dva, pa bi se slovenski četniki združili s srbskimi iz Like. Italijani so z vsem težkim orožjem prestopili na partizansko stran in s svojim posegom preprečili, da bi se obe četniški sili združili. Slovenski četniki, ki so šli nasproti liškim, so se vrnili v Grčarice, liški pa niso mogli naprej proti Sloveniji in so se vrnili v Liko. Zamisel o skupni četniški slovensko-srbski bazi je bila Novakova. Na slovenski strani zanjo niso bili ravno navdušeni, enako tudi ne četniki iz Like, ki jih je vodil Srb Belajac. Oni bi radi ostali v Liki, blizu svojih domov. Danes, ko prihajajo iz Bosne poročila o četniških grozodejstvih in krutostih, se seveda vprašujemo, kako bi bilo, če bi četniki iz Like res prišli na slovenska tla. Ne vemo, kakšni ljudje so to bili, kako bi se vedli, ko bi jih imeli med seboj. Seveda je to vprašanje aktualno šele danes, ko poznamo pobliže srbski značaj in divjanje srbskih četnikov v Bosni. Leta 1943 se o tem ni nihče vpraševal. Vsi smo samo čakali, kaj se bo zgodilo, in se veselili, da bo nastala močna četniška baza na skrajnem robu slovenskega ozemlja.

Dan po tem, ko sem spremljal četniški odred do Barja, je to že izvedelo italijansko poveljstvo na Vrhniki. Po vsem videzu so imeli Italijani bodisi na Drenovem Griču bodisi v Ligojni tajnega zaupnika, ki jih je obveščal o vsem, predvsem o delovanju vaških straž. Mi zanj nismo vedeli. Ko sem prišel na Vrhniko, me je začel zasliševati tedanji italijanski poveljnik na Vrhniki, neki podpolkovnik. Povedal mi je, da je bil to težak prestopek. Zahteval je, naj mu izročim pištolo, naj takoj zapustim vaško postojanko na Drenovem Griču in se vrnem na svoj dom na Vrhniki. To sem tudi storil. Poveljstvo sem predal mlademu Martinjaku, ki je bil bratranec ing. Martinjaka, s katerim sem imel prej zveze.

Ritem in drevesa

Slika 11. Ritem in drevesa

Doma me je kmalu nato obiskal poveljnik karabinjerske postaje. Ogledal si me je od nog do glave in naročil, naj pridem na postajo. Opazil sem, da sta ostala po njegovem odhodu pred hišo dva karabinjerja. Vedel sem, da me bodo prijeli in me odpeljali bogvekam v internacijo. Namesto, da bi šel na postajo, sem šel skozi zadnja vrata in čez sosedov plot. Niso me opazili. Izposodil sem si kolo in se odpeljal proti Podlipi, od tam pa na Sv. Tri kralje, vas visoko nad Podlipo in Rovtami. Tam v bližini je ostal manjši četniški odred kakih 10 do 15 ljudi. Ta naj bi imel na eni strani zvezo s Primorsko, na drugi pa prek italijansko-nemške razmejitvene črte z Gorenjsko. Pri njih sem ostal do italijanske kapitulacije. Večkrat sem vodil patrulje. Hodili smo čez bivšo italijansko mejo na ozemlje, ki je pred vojno pripadalo Italiji. Prek nekega župnika iz Spodnje Idrije smo imeli zvezo s primorskim politikom dr. Jankom Kraljem v Gorici. Ti pohodi so bili zelo nevarni. Na eni strani so bili tam partizani, na drugi pa Italijani. Eni kot drugi so nas poskušali uničiti, kakor hitro so zavohali, da smo kje blizu. Nekoč, ko sem padel s svojo patruljo v zasedo v bližini Spodnje Idrije, ko smo hoteli prečkati Idrijco, je šlo za las.

Na tem področju sem prišel v stik z generalnim majorjem Karlom Novakom, ki je bil Mihajlovičev komandant za Slovenijo. Poskušal bom v nekaj besedah opisati tega moža. Z njim sem izmenjal komaj nekaj besed, osebnega stika med nama ni bilo. Živel je v popolnoma drugih sferah. Opazoval sem njegovo početje in ravnanje in prišel do zaključka, da je bil nepravi človek na nepravem mestu. Ko je po okupaciji hotel Mihajlovič imenovati svojega poveljnika v Sloveniji, se je najprej odločil za Jaka Avšiča, ki je potem prebegnil h komunistom. Mislim, da je bil za tem še en neuspel poskus, da bi izbral drugega oficirja, čigar imena pa se ne spominjam. Nato je imenoval Mihajlovič za svojega poveljnika za Slovenijo Karla Novaka. Komandant Slovenije v tistem času bi moral biti na vsak način človek, ki bi bil nekoliko oficirja, nekoliko politika, nekoliko avanturista, zelo odprte glave in gibek. Tak pa Novak ni bil. Bil je tipičen oficir, navajen brez ugovora sprejemati ukaze od zgoraj in jih dajati podrejenim, ne da bi pričakoval ugovor ali pripombo. Poleg tega je bil človek, ki ni imel nobenega smisla za politiko, a bi ga zaradi takratnih razmer moral imeti. Spočetka je bil v dokaj tesni zvezi s Slovensko legijo in vodstvom SLS, ki sta bila v tistem času edina sposobna, da mu pomagata; druge politične sile v tistem času ni bilo. Nekaj časa je z njima sodeloval, potem pa se je začel od njiju oddaljevati. Leta 1943 je bil prekinjen skoraj vsak stik med njim in SLS, kar se je čez nekaj mesecev ob italijanski kapitulaciji pokazalo za zelo negativno.

Značilen za njegovo mentaliteto je bil dogodek, ki sem ga doživel spomladi leta 1943, ko še nisem bil pri četnikih. Ing. Martinjak je prinesel na Vrhniko njegov ukaz, naj mu preskrbimo seznam vseh vojnih obveznikov vrhniškega okrožja. Martinjaku sem rekel: »Poslušaj, Dore, tole vendar nima nobenega smisla, to je neumnost. Kaj bo počel s tako listo. Na njej je vsaj polovica ljudi, ki so že v partizanih ali so ofarskega mišljenja in popolnoma nezanesljivi. Le na majhen del bi se Novak lahko oprl, če bi hotel mobilizirati.« Martinjak mi je odgovoril: »Vem to, a ukaz je ukaz. Tako mi je naročil in njegovo zahtevo moram sporočiti dalje.« Prek neke uradnice na občini sem res dobil seznam

vojnih obveznikov iz leta 1941 in sem ga izročil Martinjaku, ta pa Novaku. Iz tega seveda ni bilo nič. Bilo pa je značilno za tega človeka in njegovo mentaliteto. Ni upošteval, da smo sredi revolucije. Novak je imel v Ljubljani neko žensko, ki je bila ali vdova ali ločenka. Rekli so mi, da ima zelo velik vpliv nanj in na njegovo ravnanje. V Ljubljani je preživel veliko časa. Ko naj bi prišli liški četniki do Grčaric, ga ni bilo tam. Katastrofo Grčaric in četniškega odreda so mu kasneje po pravici pripisovali. Pozneje ga je Mihajlovič zamenjal z generalom Prezljem. Nasploh četništvo v Sloveniji niti za časa Novaka niti pozneje ni imelo posebnega uspeha.

To pomeni, da je bila v prvi dobi okupacije edina možna oblika protikomunizma ta, da smo šli v vaške straže in se tako z orožjem uprli. S tem smo preprečili pohod OF. Za vsakogar od nas je bila ta odločitev, sprejeti od okupatorja orožje ali ne, zelo težka. Zavedali smo se, da imamo pred seboj samo dve možnosti: da ne napravimo nič, da pustimo razvoju svojo pot, skrijemo glave in se rešujemo vsak zase; ali pa, da se z okupatorjevim orožjem postavimo po robu in posežemo v razvoj dogodkov in usodo domovine. Ponavljam, drugih možnosti takrat ni bilo!

V gozdovih so tedaj absolutno prevladovali partizanski oddelki, oprti na dobro razvito mrežo terencev in obveščevalcev. Na drugi strani so večje kraje obvladovali Italijani, ki bi preprečili vsako drugo ilegalo. Zato druge možnosti za nas ni bilo. Odločiti se je bilo torej treba: ali izrabiti okupatorja in z njegovim orožjem preprečevati partizanske zločine ali pa ne narediti nič in tako grešiti proti drugim ljudem, ki so potrebovali pomoč proti partizanskemu terorju. Od takrat, ko je v Šentjoštu počila prva puška proti partizanom, pa do konca vetrinjske tragedije je nujno sledilo prvemu dejanju drugo in temu tretje in tako naprej. Ko smo se odločili za oborožen odpor, vsega tega ni bilo mogoče več preprečiti.

V naslednjem bi podal nekaj misli o vaških stražah. Imele so pozitivne in negativne strani. Pozitivna je bila vsekakor ta, da smo z njimi iztrgali velike kose slovenskega ozemlja iz absolutne oblasti partizanov in njihovih odredov in tako preprečili prelivanje krvi. Slabe strani pa so bile tudi velike. Postali smo odvisni od Italijanov. Njihove koristi pa niso bile naše koristi. Oborožili so nas zelo pomanjkljivo. Nekje iz Italije so privlekli zastarele puške. Pri vlaganju nabojev in uporabljanju so bile puške zelo pomanjkljive. Vsaka posadka vaških straž je dobila samo en lahek mitraljez, čeprav bi potrebovali dva, tri in več. Ti mitraljezi so se zelo radi kvarili. Z njimi je bilo treba ravnati skrajno previdno, sicer je vse skupaj obtičalo. Opreme nam niso dali nikakršne. Bili smo v civilnih oblekah. Od daleč smo morali delati z dolgimi puškami in pisanimi oblekami zelo čuden vtis, najhujše je bilo, da so Italijani omejevali število municije, s katero smo razpolagali. Ta bi zadoščala, če bi se morali spustiti v nepričakovano borbo, za dobro uro, nič več. Vsaka vaška straža je imela svojega zveznega oficirja, ki je prihajal k nam čez dan iz bližnje italijanske komande in gledal, kaj delamo. Pazil je, da nismo imeli kakega drugega orožja, predvsem, da smo imeli zelo malo municije. Poleg tega pa je bil v vsaki vasi med našimi slovenskimi ljudmi kdo, ki so ga podkupili, da je vse ravnanje vaške straže takoj sporočil Italijanom. Pazili so tudi, da vaške straže niso imele med seboj posebnega stika. Vidmarjev bataljon je bil izjema. Verjetno so tu popustili Italijani, ker jih je motil takratni močni Dolomitski odred. Kakor hitro je bila naloga opravljena, so bile vaške straže, ki so bile pod Vidmarjem skupaj, spet ločene. Celotna politika Italijanov je bila taka, da smo bili oslabljeni in odvisni od bližnjih italijanskih posadk in sami nismo mogli storiti nič.

Pri vsem tem pa smo morali biti pripravljeni na to, da bo italijanska vojska morda čisto nepričakovano odšla. Ostali bomo sami, oslabljeni, razkropljeni in med seboj nepovezani. To bi lahko postalo usodno, če smo upoštevali moč partizanskih oddelkov po gozdovih. Nismo se mogli slepiti, da jim bomo kos. O tem sva se veliko pogovarjala z Zupanom, ki je bil poveljnik vaške straže na Vrhniki. Odločila sva se, da na to opozoriva njegovega bivšega šefa dr. Šmajda. V začetku junija 1943 sva se odpeljala v Ljubljano, govorila s Šmajdom in mu podrobno razložila položaj. Videti je bilo, da je tudi že od drugih vedel za ta problem in slabe strani našega položaja. Rekel sem mu: »Sedaj imate priložnost, da to, kar pri vaških stražah manjka, popravite. Ogromna večina vaških stražarjev je članov vaše stranke in če Novak, katerega dolžnost bi to bila, tega noče ali ne more storiti, prosim, da to storite vi! Ni važno, kdo bo to napravil, važno je, da bo storjeno.« Šmajd mi je dal prav. Obljubil je, da bodo to proučili in storili. Čez nekaj časa sem slišal, da je SLS imenovala za hrbtom Italijanov polkovnika Peterlina za poveljnika vaških straž. Rekel pa bi, da to ravnanje SLS ni bilo dosledno. Morda so res nekaj storili, vsega, kakor bi moralo biti storjeno, zanesljivo niso napravili.

To se je pokazalo že čez nekaj mesecev, ko je Italija kapitulirala. Tistega preobrata seveda niso mogli predvideti. Dalo pa se je predvideti, da bodo italijanske čete nekega dne odšle in bodo vaške straže v zelo težkem položaju. Pokazalo se je, da tiste potrebne organizacije ni bilo. Za zgled bi omenil Turjak. Ljudje so begali in bili različnega mnenja, eni za to, da se utrdijo na gradu, drugi, da gredo ven. Tega niso napravili, čeprav je bilo že vsakemu povprečnemu rezervnemu oficirju, ki je bil v vaških stražah, jasno, da se turjaški grad, izpostavljen italijanski artileriji, ne bo mogel dolgo držati.

Če primerjamo nato početje vaških straž na Velikih Blokah ali Begunjah pri Cerknici, vidimo, da je vladal usoden nered. V Begunjah je bil poveljnik vaške straže neki Vojska, brat dr. Karla Vojske, mojega sošolca. Vojska, ki je tam poveljeval, je kot rezervni oficir takoj uvidel, da se mora umakniti. Hotel se je umakniti proti Rakeku. Do tega pa ni prišlo, ker so drugi ugovarjali in niso hoteli ubogati. Tako so Begunje zavzeli partizani, veliko ljudi ali likvidirali ali pa odpeljali na Dolenjsko. Seveda SLS ni mogla z gotovostjo predvideti italijanske kapitulacije, zlasti pa ne, da se bodo italijanski vojaki pridružili partizanom. Vendar bi morala računati tudi na tako možnost. Povedal bom to, kar mislim: SLS je opustila nekaj, kar bi morala storiti in za kar je imela dovolj časa. Tako pa smo plačali to pomanjkljivo organizacijo z žrtvami in krvjo. Zupan je namreč dr. Šmajdu predlagal jasen načrt: Dve, tri ali štiri blizu stoječe vaške straže bi tajno za hrbtom Italijanov povezali tako, da bi tem skupinam imenovali skupnega poveljnika, ki bi v določenem trenutku prevzel poveljstvo nad temi postojankami. V zvezi bi bil s Peterlinom, ki je bil poveljnik vseh vaških straž. Tako bi v določenem trenutku že imeli organizacijo, ki bi delovala prek Peterlina in krajevnih poveljnikov.

Povedal bom nekaj podrobnosti, kako so partizani zavzeli Begunje. Ko so vdrli v vas in začeli iskati po hišah borce in odbirati ujetnike, se je poveljnik Vojska skril, da bi ob prvi priložnosti ušel iz obroča. Ko je partizanski poveljnik Popivoda videl, da ga ne more najti, je postavil v vrsto 10 Cerkničanov. Potegnil je pištolo in rekel: »Če čez četrt ure ne bom našel Vojske, bom začel streljati. Vsakih 5 minut bom ustrelil enega od teh, ki stojijo pred menoj.« Prvi je stal v vrsti moj prijatelj Ferko iz Cerknice, ki mi je vse to povedal. Ko je Vojska zvedel, da bodo padale žrtve, če se ne javi, se je takoj pokazal. Zvezali so ga in poslali na Dolenjsko, kjer so ga ubili. Tako je umrl ta junaški mož, ki ni hotel, da bi namesto njega padali drugi.

Na splošno bi rekel, da je bila disciplina in bojna pripravljenost pri vaških stražah precej manjša kot kasneje pri domobranskih enotah. Kajti ni bilo prave discipline niti prave bojne izkušnje. Nekatere postojanke vaških straž so bile dobre, bojevite, to so bili fantje iz Vidmarjevega bataljona, nekatere pa vojakom niso bile podobne. Vse to je bilo seveda pri domobrancih drugače, takrat so postali fantje udarni in so se znali upreti ter pognati nasprotnika v beg.

Ko sem se leta 1970 vrnil iz Južne Amerike v Evropo, sem v Nemčiji spoznal Miloša Vauhnika. Bil je brat polkovnika Vladimirja Vauhnika, ki je napisal knjigo Nevidna fronta. Miloš Vauhnik je bil pred vojno odvetnik v Mariboru. Pred Nemci se je umaknil v Ljubljano, pozneje emigriral v Italijo, kjer si je v raznih službah služil svoj vsakdanji kruh. Postal in ostal je emigrant do konca svojega življenja in pred nekaj leti umrl v Nemčiji. Pripovedoval mi je tole zgodbo o Kidriču iz prvih tednov okupacije:

»Julija meseca 1941 smo bili v Ljubljani razni begunci iz Maribora. Med njimi je bil tudi moj stanovski tovariš odvetnik Šnuderl. Nekega dne mi je rekel, naj pridem popoldne k njemu v stanovanje v Ljubljani, kjer želi govoriti z menoj pomembna oseba iz OF, ki se je tedaj snovala. Šel sem torej popoldne v Šnuderlovo stanovanje, kjer me je čakal Kidrič. Bil je zelo prijazen. Pozdravil me je in me začel na vse pretege hvaliti in mi čestital k mojemu narodnemu delu v Mariboru. Mene je vse to ujezilo. Prvič me tu hvali človek, ki je bil iz druge generacije in veliko mlajši od mene, drugič pa me hvali človek, za katerega sem vedel, da je komunist, ki se je pred vojno potikal po raznih evropskih državah in se vadil v komunizmu. Na koncu govora mi je dejal, da mi ponuja važno mesto v OF, ki bo ustrezalo meni in mojim zaslugam pri narodnem delu v Mariboru.

Odgovoril sem mu zelo ostro. Rekel sem, da njegov predlog zavračam, da dobro poznam njegove namere in namere OF, ki se snuje. Rekel sem mu, da to vodi v komunizem in v diktaturo stranke, katere cilj je zavladati nad Slovenijo. Vse to sem mu povedal v zelo ostri obliki. Niti besede ni rekel, sedel je za mizo in srepo zrl predse. Jaz sem se ostentativno dvignil, pozdravil prijatelja Šnuderla, Kidriča pa ne in odšel proti vratom. Ko sem šel mimo mize, kjer je sedel, sem videl od strani njegov srepi bledi obraz, ki je brez besede strmel predse. V tistem trenutku sem z gotovostjo zaslutil v njem bodočega množičnega morilca slovenskih ljudi. Vem, da bi me Kidrič dal takoj likvidirati, če bi kdaj naletel name na tako imenovanem osvobojenem ozemlju.«

To je bil torej dogodek, o katerem mi je pravil pokojni Miloš Vauhnik. Drug dogodek, ki je tudi značilen in o katerem mi je pripovedoval, se je nanašal na dobo, ko je bil general Maister v Mariboru takoj po prvi svetovni vojni in je bil med njegovimi vojaki poskus komunističnega upora. Pravil mi je naslednje:

»Bilo je nekega popoldneva. Ravno sem se vrnil iz kasarne v svoje stanovanje in si začel pripravljati skromno kosilo. Naenkrat slišim na cesti krike in posamezne strele. Pomislil sem, da so morda Nemci vdrli v mesto in so se začeli poulični boji. Zgrabil sem pištolo in stekel brez čepice na cesto. Tam sem videl čuden prizor: skupina slovenskih vojakov, Maistrovih borcev, je deloma vinjena korakala po cesti; sem in tja je kdo od njih ustrelil v zrak. Namenjeni so bili proti mostu čez Dravo, da bi prišli v drugo kasarno, ki je bila na njenem levem bregu. Tam pa so že bili obveščeni o tem, kaj se dogaja. Čakala jih je straža Maistrovih vojakov, ki je vse aretirala in razorožila. Pokazalo se je, da je bil to nekak primitiven poskus komunističnega upora proti Maistru. V opoldanskem odmoru, ko v kasarni ni bilo oficirjev, so prišli namreč vanjo trije komunistični agenti, preoblečeni v oficirske uniforme. Vojakom so dali piti, jim začeli prigovarjati, naj se Maistru uprejo, in začeli vzklikati Leninu in partiji. Na ta način so dvignili na noge večjo skupino, ki je na pol vinjena hotela priti v kasarno na levem bregu. Ko je Maister to izvedel, je dal vse tri agente, ki so prišli v kasarno, postaviti pred sodišče. Bili so obsojeni na smrt. Enega je kasneje pomilostil, dva pa sta bila ustreljena.«

To sta dve zanimivi zgodbi o komunističnem delovanju in taktiki. Stari Vauhnik mi ju je povedal pred svojo smrtjo. Glede upora v Mariboru je treba vedeti, da ni bil osamljen. Po prvi svetovni vojni so bili številni poskusi, da bi se vojaki uprli in vzpostavili komunistični režim. Tega je bilo veliko v Nemčiji, posebno pa na Madžarskem za časa Bela Kuna. Če danes pomislim na krvavo leto 1942, se z grozo spominjam mnogih krvavih dejanj partizanskih oddelkov. Nekatera pa so se v mojem spominu zabrisala. Sedaj po 50 letih!

Živo pa se spominjam dveh. Prvo je bil pomor Lichtenbergove družine, drugo pa uboj Hrenovih fantov. Lichtenbergi so bili obubožani grofje in so imeli na koncu samo pravico do ribolova na Ljubljanici. Ribolov so proti plačilu oddajali posameznim ribičem. Imeli so revno hišo tik ob

Ljubljanici, pod Bevkami. Tam so bili napoti partizanom, ki so z italijansko vednostjo dobivali pomoč. Nekoč je vrhniški vlak pripeljal na Drenov Grič vagon z živili in potrebščinami za partizane. Tam so vagon odklopili. Ponoči so prišli partizani, mobilizirali bližnje kmete in ves tovor z vozovi in konji odpeljali čez Barje proti Krimu. Pri tem sta jim bili napoti dve družini: postajenačelnikova na Drenovem Griču in družina Lichtenberg. Obe so na krvav način odstranili. Pri Lichtenbergu ob Ljubljanici niso pobili samo očeta in matere, ampak tudi mladoletne otroke.

Druga je zgodba o Hrenovih fantih iz avgusta 1942. Bilo je skrajno soparno vreme in fantje so spali v pritličju pri odprtem oknu. Skozenj so se priplazili partizani in vse tri odpeljali. Pobili so jih nekje v Žažarskih Rupah, tam nekje za Zaplano. Ti fantje so bili v cvetu mladosti, stari od 23 do 28 let. Tako je slovenska mati v eni sami noči izgubila tri sinove. Kaj takega niso delali niti Nemci niti Italijani. Rešil se je samo četrti brat, ki je imel pokvarjeno nogo in ni mogel hoditi, Mirko Hren, sedaj župnik v Strugah na Dolenjskem.

Ko sem naslednje jutro zvedel, kaj se je zgodilo, sem bil zelo razburjen. Napeto sem premišljeval, kako bi jih rešil. Po glavi so mi rojile vse mogoče možnosti. Na koncu sem uvidel, da ne bi pomagalo nič. Tudi če bi mi uspelo na kakšen način priti do partizanov in bi jih prosil jaz ali pa bi jih prosila Hrenova mati ali pa kak drug človek, ne bi pomagalo. Hiša, od koder so jih odpeljali, ni bila v samem središču Vrhnike, vendar ne daleč od njega. Vidimo, da človek, ki je živel v kraju, kjer je bila italijanska posadka, nikakor ni bil varen. V tistem času proti koncu leta 1942 smo torej živeli pod dvojnim okupatorjem: prva okupacija je bila zunanja, od zunanjih sovražnikov; druga je bila notranja okupacija, to so bili sovražniki partizani, ki so pod krinko OF izvajali teror in uvajali svoj komunistični režim. Če se danes spomnim tistih časov, se jih spomnim s strahom in grozo. V tistih nekaj letih sem spoznal na stotine fantov, vaških stražarjev in domobrancev. Niti eden, ponavljam, niti eden od teh ni bil za okupatorja, vsi so jih imeli za svojega sovražnika. Bili smo uporniki proti notranjemu sovražniku, proti notranjemu okupatorju in se borili za slovensko svobodo.

Srečno, Slovenija! Zbogom!

3.2. Slike iz zadnjega dejanja

Avtor: Janko Maček

3.2.1.

3.2.2. Zadnja pot v Slovenijo

Bilo je 29. novembra 1947 zvečer. Noč je bila temna in močno je deževalo. Gosto temo je od časa do časa presekal slepeč blisk, enakomerno šumenje dežja pa je tu in tam zmotilo grmenje in zavijanje vetra. Kljub temu neprijaznemu vremenu so se z dvorišča zgradbe na robu Gorice odtrgale postave štirih mož in se izgubile v temi. Hoja med kraškimi skalami in kotanjami bi celo podnevi bila dovolj težka, toda možje se za to niso zmenili. Motili jih niso niti težki nahrbtniki, s katerimi so bili obteženi. Kmalu so na nezastraženem kraju prestopili mejo in hiteli dalje.

Povejmo sedaj imena teh nenavadnih popotnikov. To so bili: profesor Mirko Bitenc, Božo Berlot, Darko Pregelj in Jakob Žakelj. Lahko bi rekli, da so to bili posebni tihotapci, saj so skozi železno zaveso prenašali literaturo in ideje, ki so v takratnem totalitarnem sistemu na naši strani bile strogo prepovedane in zato smrtno nevarne.

Zaradi neprestanega deževja in izredno naraslih voda so se morali štirje popotniki naslednji dan ustaviti. Ko so potem 6. decembra zvečer šli preko idrijskih hribov, je že snežilo. Pot po snegu je bila še težja, zaradi sledi pa tudi nevarna. V nedeljo, 7. decembra, zgodaj zjutraj so prišli na cilj svojega potovanja na Žakljev rojstni dom v Šentjoštu. Nastanili so se na podstrešju Žakljevega hleva ob velikem kupu sena. Bitenc je že čez dva dni odšel v Ljubljano. Berlot in Pregelj sta nameravala iti na Dolenjsko, Žakelj pa naj bi ostal v Šentjoštu. Pregelj je bil stalno bolehen, zato se je konec decembra vrnil nazaj v Italijo. Berlot ni dobil zveze za Dolenjsko. Ostal je v Šentjoštu skupaj z Žakljem. Okrog novega leta je Bitenc prišel v Šentjošt na pogovor z Berlotom in Žakljem. Baje je tedaj omenil, da bo proti koncu januarja odpotoval v Italijo.

30. januarja je Žakljeva sestra Fanika šla v Ljubljano po opravkih. Ker Berlot in Žakelj že nekaj časa nista imela nobenih vesti od Bitenca, sta pripravila nekaj pošte, da bi jo Žakljeva ob tej priložnosti odnesla na Bitenčevo stanovanje. Bitenčeva žena Jožica je bila učiteljica. Leta 1945 ni šla na Koroško. Kmalu so jo vrgli iz službe. Da bi se mogla preživljati, je prevzela delo hišnice v stanovanjski hiši na Medvedovi 12 v Šiški. Tu je v napol kletnih prostorih imela skromno stanovanje. Ko je Bitenc decembra 1947 prišel v Ljubljano, se je naselil v ženinem stanovanju v mali sobici poleg kuhinje. K hišnici so stalno prihajali razni ljudje, zato naj ne bi bilo sumljivo, če bi od časa do časa kdo prišel tudi k njemu. Toda konec januarja so Bitenca odkrili, njega in ženo Jožico odpeljali v zapor, v stanovanje pa postavili zasedo agentov Ozne.

Ko je Fanika Žakelj 30. januarja prišla v Ljubljano, je najprej opravila nekaj svojih opravkov, nato pa odšla na Medvedovo 12. Pozvonila je pri hišniku. Pričakovala je, da ji bo odprla Bitenčeva žena. Namesto nje se je pri vratih pojavil neznan moški in jo povabil, naj vstopi. Takoj je razumela, kaj se je zgodilo. Vzeli so ji pošto in jo po kratkem zaslišanju odpeljali v zapore.

Doma so bili zaskrbljeni, ker se Fanika ob pričakovani uri ni vrnila. Okrog devetih zvečer je začel pes razburjeno lajati. Berlot in Žakelj sta na hlevu napeto poslušala in čakala. Zaslišala sta hitre korake po dvorišču, takoj nato pa ropotanje po hišnih vratih in klicanje. Vojaki Knoja so obkolili vso domačijo. Vdrli so v hišo in takoj začeli preiskavo po vseh prostorih. Istočasno so z žepnimi svetilkami svetili po hlevu in drugih gospodarskih poslopjih. Na podstrešje na hlevu se niso povzpeli. Ko so vojaki odšli iz hleva, sta se Berlot in Žakelj spustila z odra in pri stranskih vratih zapustila hlev. Kjerkoli sta se v gosti temi poskušala oddaljiti od hleva, sta naletela na stražarja. Končno sta se mislila izmuzniti iz obroča na severni strani mimo kozolca. Spet je zadonel klic »Stoj!«, istočasno pa je eksplodirala bomba in zaregljale so brzostrelke. Berlot je tam obležal ranjen, Žakelj pa je šel naprej in bil kmalu zunaj obroča. Ranjen je bil tudi eden od knojevcev. Žakelj se je ustavil v temi in poslušal, kako so vojaki pobrali ranjenega tovariša in Berlota ter ju odnesli v hišo. Ko je začela vzhajati luna, se je odmaknil od hiše. Kasneje so vojaki pripeljali policijske pse, da bi izsledili begunca. Psi se med različnimi sledovi niso znašli. Nazadnje so odšli po sledi neke divjačine v gozd in vojaki so jih komaj priklicali nazaj.

Ko so oba ranjenca prinesli v hišo, so poklicali Žakljevo mater in ji rekli: »No, tu imaš sedaj svojega sina!« Mislili so namreč, da so ujeli Žaklja. Mati pa je mirno odgovorila: »Ne, ta pa ni moj sin! Ne vem, kdo je.« Proti jutru so oba ranjenca odpeljali v Ljubljano v bolnico. Berlot je čez nekaj dni v bolnici umrl. Oseminšestdesetletno Žakljevo mater in služkinjo Poldo Martinčič so naslednji dan odpeljali v ljubljanske zapore. Žakljevo ženo Marijo, ki je s petimi otroki živela v komaj en kilometer oddaljenem Suhem Dolu, so zaprli šele 13. februarja.

Knojevci in oficirji Ozne so ostali na Žakljevi domačiji približno tri tedne. Hodili so v patrole po bližnji in daljni okolici in delali preiskave po hišah. Nekatere domačine so prisilili, da so jih zlasti ponoči spremljali na teh potih. V svoje iskanje so vključili še druge prostovoljne in neprostovoljne sodelavce. Mnogo ljudi iz okolice so pripeljali na domačijo, jih zapirali v kleti in na pod na hlevu ter zasliševali. Tako so 4. februarja med drugimi iz Lavrovca pripeljali tudi Janeza Kavčiča, ki je ves čas od leta 1945 vedel za Žakljevo delovanje in bil povezan z njim. Že na prvem zaslišanju so ga hudo privijali. Bal se je, da ga bodo odpeljali v Ljubljano. Ko ga je zasliševalec za trenutek pustil na hodniku pred sobo v prvem nadstropju, je Kavčič izkoristil priliko. Skozi odprta vrata je planil na balkon, skočil na tla in preko travnika stekel v gozd. Vojaki so hiteli za njim in streljali, toda ubežnik je že izginil v gozdu.

Med razpravo. V drugi klopi z leve: dr. Zor, dr. Dokler, Kernčeva.                                 Križničeva, Bitenčeva. Žekar. Polna klop uniformiranih miličnikov in                                 oficirjev OZNE daje poseben ton vzdušj u v dvorani. Med občinstvom                                 agenti v civilu.

Slika 12. Med razpravo. V drugi klopi z leve: dr. Zor, dr. Dokler, Kernčeva. Križničeva, Bitenčeva. Žekar. Polna klop uniformiranih miličnikov in oficirjev OZNE daje poseben ton vzdušj u v dvorani. Med občinstvom agenti v civilu.

3.2.3. Mali in veliki proces

Že 17. februarja 1948 je bila pred okrožnim sodiščem v Ljubljani javna razprava proti Janezu Kavčiču in štirim soobtoženkam: Frančiški Žakelj, Faniki Žakelj, Mariji Žakelj in Poldi Martinčič. Razpravo je vodil sodnik Okrožnega sodišča Ludvik Jezeršek. Fanika Žakelj je bila obsojena na sedem let zapora. Dokazovali so ji, da je

ilegalcem nosila hrano in prenašala ilegalno pošto. Preživela je šest let po raznih zaporih, največ pa v Ljubljani, da je bila vedno na razpolago za nadaljnja zasliševanja. Janez Kavčič je bil v odsotnosti obsojen na šest let zapora. Obtoževali so ga, da je nudil skrivališče ilegalcem in prenašal njihovo pošto. Žakljeva žena Marija je bila obsojena na dve leti in pol zapora ter na zaplembo vsega premoženja, mati Frančiška na leto in pol zapora in na zaplembo vsega premoženja, Polda Martinčič pa na dve leti in pol zapora. Sodba je bila naslednjo nedeljo razglašena v Šentjoštu na masovnem sestanku. Zaplembo premoženja Frančiške in Marije Žakelj so izvršili takoj. Pet otrok Jakoba in Marije Žakelj, ki so bili tedaj stari od pet do trinajst let, so vzeli k sebi sorodniki.

Zdi se, da preiskovalcem do procesa proti obtoženim iz Šentjošta ni uspelo podrobno raziskati vseh okoliščin glede prihajanja nekaterih Šentjoščanov iz Italije. Gotovo so precej podatkov o tem dobili iz papirjev, ki so jih bili zasegli pri Bitencu in ki jih je moral nato Bitenc pojasniti na zaslišanjih. Vsekakor je bilo nekaj takih ilegalnih obiskov že v letu 1946 kot tudi v letu 1947. Prvi tak obisk je bil, ko sta Pavel Žakelj in Franc Zorec konec marca 1946 prišla po Milana Zajca. Zajec se je junija 1945 skoraj čudežno rešil iz jame pod Krenom v Kočevskem Rogu. Nato se je skrival na svojem domu v Velikem Gabru. S posredovanjem dr. Stanka Leniča je prišel v Šentjošt, kjer sta ga prevzela Žakelj in Zorec in ga srečno pripeljala v Italijo.

9. aprila 1948 je Slovenski poročevalec pod naslovom »Agenti tajne vohunske službe in organizatorji oboroženih tolp pred sodiščem« napovedal začetek procesa proti Mirku Bitencu in enajstim soobtožencem. Proces je bil pred Vrhovnim sodiščem LRS od ponedeljka 12. aprila do petka 16. aprila 1948. Kazenskemu senatu je predsedoval podpredsednik Vrhovnega sodišča LRS dr. Matej Dolničar, člana sodnega senata pa sta bila sodnika Vrhovnega sodišča dr. Ludvik Gruden in Rihard Knez. Obtožnico je zastopal javni tožilec LRS Vladimir Krivic s pomočnikom Martinom Žalikom.

Po Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo so bili obtoženi:

Mirko Bitenc, profesor, brez stalnega bivališča;

Radivoj Rehar, publicist in književnik iz Ljubljane;

Dr. Marjan Dokler, duhovnik iz Ljubljane; Vinko Zor, duhovnik iz Ljubljane;

Ciril Dimnik, inženir gozdarstva iz Ljubljane;

Aleksander Žekar, kovinostrugar iz Tržiča;

Albin Sirk, študent iz Gorice;

Marija Kernc, nameščenka iz Ljubljane;

Marija Križnič, šivilja iz Ljubljane;

Jožica Bitenc, učiteljica iz Ljubljane;

Alojz Krek, študent, brez stalnega bivališča;

Janko Soklič, nameščenec, brez stalnega bivališča.

Časopisi so cel teden obširno poročali o procesu. Pred sodno palačo so se zbirali Ljubljančani in po zvočnikih poslušali dogajanje v dvorani. Mnogi od njih so verjeli, da pred sodniki zares stojijo izdajalci in največje »propalice« slovenskega naroda. Za ponazoritev ozračja tistih dni naj navedemo nekaj stavkov, ki so se tisti teden ponavljali v časopisih: »Narodno izdajstvo, sodelovanje z gestapom in špijonaža po navodilih Mihe Kreka je bila podla, amoralna taktika farizejskih špijonov za dosego zločinskih naklepov proti lastnemu narodu. – Kot politične propalice in narodni izkoreninjenci so se obtoženi vdinjali zahodnim imperialistom in vohunili za njihovo obveščevalno službo. – Pred vsem svetom je sedaj razkrito, kako je Miha Krek organiziral, vodil in finansiral špijonske organizacije in oboroževal teroristične tolpe. – Tako smo v novi luči spoznali zločinsko vlogo obsojenega vojnega zločinca Mihe Kreka. – Jasno nam je, da cerkveno vodstvo po izdajalski tradiciji obsojenega vojnega zločinca Rožmana še naprej nadaljuje njegovo tradicijo izkoriščanja vere za borbo proti našemu ljudstvu in državi.«

Tožilec Vladimir Krivic zaslišuje profesorja Bitenca. Spredaj                                 sodni senat: predsednik dr. Matej Dolničar in člana dr. Gruden in                                 Knez

Slika 13. Tožilec Vladimir Krivic zaslišuje profesorja Bitenca. Spredaj sodni senat: predsednik dr. Matej Dolničar in člana dr. Gruden in Knez
Zaključna beseda profesorja Bitenca. V ozadju javni tožilec dr.                                 Vladimir Krivic in pomočnik Martin Žalik

Slika 14. Zaključna beseda profesorja Bitenca. V ozadju javni tožilec dr. Vladimir Krivic in pomočnik Martin Žalik
Dr. Marijan Dokler odgovarja na vprašanja predsednika sodnega                                 senata

Slika 15. Dr. Marijan Dokler odgovarja na vprašanja predsednika sodnega senata
Obtoženci stoje poslušajo sodbo. Prva vrsta od desne: Bitenc,                                 Rehar, dr. Dokler, dr. Zor, ing. Dimnik in Zekar. V drugi vrsti se                                 vidita z desne Krek in Soklič. Na desni odvetnik dr. Ravnihar

Slika 16. Obtoženci stoje poslušajo sodbo. Prva vrsta od desne: Bitenc, Rehar, dr. Dokler, dr. Zor, ing. Dimnik in Zekar. V drugi vrsti se vidita z desne Krek in Soklič. Na desni odvetnik dr. Ravnihar

3.2.4. Mirko Bitenc

Kaj vemo o profesorju Mirku Bitencu, ki so mu scenaristi dodelili glavno vlogo v tem procesu?

Rojen je bil leta 1896 v Predtrgu pri Radovljici. Na univerzi v Zagrebu je študiral matematiko in fiziko. Postal je profesor. Bil je prvi slovenski rezervni major, ki se je šolal pri polkovniku Mihajloviču. Bitenc je bil tedaj profesor matematike na celjski gimnaziji, Mihajlovič pa poveljnik celjskega polka. Bitenc je bil zvest pristaš Slovenske ljudske stranke. Na volitvah leta 1938 je bil izvoljen na listi JRZ (Jugoslovanske radikalne zajednice) za narodnega poslanca za celjski okraj. Hkrati z njim so prišli v parlament tudi Miloš Stare, Franc Bajlec, Rudolf Smersu, Albin Šmajd in drugi. Od leta 1941 do 1943 je bil z družino v izgnanstvu v Srbiji. Jeseni 1943 je prišel v Ljubljano in takoj prevzel vojaški del Slovenske legije, ilegalne organizacije Slovenske ljudske stranke. Mihajlovičev namestnik za Slovenijo je konec leta 1943 postal polkovnik Prezelj. Prej je to funkcijo opravljal major Novak. Prezelj in Bitenc sta dobro sodelovala. Leta 1944 so bili v Sloveniji ponovno organizirani četniki. Pri tem je pomagal tudi Bitenc. Dobil je naziv komandanta vzhodne Slovenije in Mihajlovič ga je povišal v podpolkovnika. Jeseni 1944 je precej časa preživel pri Gorenjskem četniškem odredu, ki se je največ zadrževal v okolici Šentjošta nad Vrhniko. Ob tej priložnosti se je večkrat srečal z Jakobom Žakljem. Spoznala sta se pa že leta 1943 pri Slovenski legiji. To poznanstvo je gotovo vplivalo na kasnejše sodelovanje med Bitencem in šentjoško skupino.

Proti koncu leta 1944 se je že vedelo, da nemški vojni stroj peša. Vendar so Nemci prav tedaj pozaprli več domobranskih oficirjev in civilnih članov Slovenske ter Sokolske legije. Niso se namreč mogli sprijazniti z njihovim delom v zvezi s Slovenskim ljudskim blokom in z Narodnim odborom. Za ustanovitev Narodnega odbora se je zelo zavzemal tudi Bitenc. V Ljubljani je pridobival vidne osebnosti za podpis Narodne izjave, ki naj bi bila nekakšna ustanovna listina Narodnega odbora. Po tej listini je Narodni odbor začasno postal »suverena in najvišja upravna oblast v Sloveniji«. Bitenc je intenzivno sodeloval tudi pri pripravah za reorganizacijo Slovenskega domobranstva in slovenskih četnikov v Slovensko narodno vojsko. 6. aprila 1945 je predsedstvo Narodnega odbora na svoji četrti seji potrdilo imenovanje častnikov Slovenske narodne vojske in določilo imena poveljnikov. Mirko Bitenc je bil tedaj imenovan za pomočnika poveljnika SNV in povišan v čin polkovnika. Šele kasneje je bil general Krener imenovan za poveljnika SNV.

Maja 1945 najdemo Bitenca v vetrinjskem taborišču. Skupaj z nekaterimi člani Narodnega odbora se zavzema, da bi Angleži domobrance vzeli pod svojo zaščito. Seveda je bilo to prizadevanje neuspešno in 27. maja so Angleži domobrance začeli »voziti v Italijo«. Tako kot drugi odgovorni je tudi Bitenc preveč zaupal Angležem. Dolgo ni verjel vestem, da domobrance izročajo partizanom. 28. maja je sicer skušal zaustaviti odhod 4. polka, toda ko je nato s Krenerjem odšel v Celovec na angleško poveljstvo, so se domobranci na zahtevo angleških oficirjev vkrcali na kamione. S to skupino je odšel tudi Bitenčev sin, bogoslovec Jože. Doletela ga je ista žalostna usoda kot druge. Šele ko se je 30. maja v Celovec vrnil zdravnik dr. Janež, je domobransko vodstvo sprejelo grenko resnico, da domobrance pošiljajo v domovino v smrt.

Kmalu po usodnih dogodkih na Koroškem je Bitenc odšel v Italijo. Uspelo mu je priti v Rim in se pridružiti dr. Mihi Kreku. Kot predsednik Slovenske ljudske stranke je Krek jeseni 1945 v dogovoru s člani Narodnega odbora prevzel predsedstvo tega odbora v emigraciji, kmalu nato pa še predsedstvo Socialnega odbora, ki naj bi skrbel za slovenske begunce. Iz Rima se je Bitenc povezal z dr. Kacinom, ravnateljem slovenske gimnazije v Gorici, ki je imel dobre zveze z angleško zasedbeno oblastjo. V begunskem taborišču v Senegaliji je odkril Jakoba Žaklja in druge Sentjoščane, ki so se do jeseni 1945 skrivali v bližini domačega kraja, nato pa preko idrijskih hribov in Trnovskega gozda prišli v Italijo. Dogovoril se je z njimi za sodelovanje. Konec marca 1946 sta v okviru tega sodelovanja že odšla v Slovenijo Pavel Žakelj in Franc Zorec. Kasneje se je podobnim pohodom nekajkrat pridružil tudi Bitenc. Pohod konec leta 1947 je bil za Bitenca zadnji.

3.2.5. Nekaj odlomkov s procesa proti Mirku Bitencu

Proces, ki so ga od 12. do 16. aprila vodili proti Bitencu in soobtožencem, je bil samo en člen v vrsti velikih stalinskih procesov v Ljubljani. Cela organizacija tega procesa je bila izvedena po vnaprej določenem scenariju. Med soobtožence so vtaknili tudi take, ki z Bitencem in njegovim delovanjem niso imeli nobene zveze. S tem so hoteli dokazati, da delovanje Bitenca in njegove skupine ni bilo politično, ampak da je njegov glavni namen bil vohunjenje za denar. Takega dela se lahko lotijo samo ljudje, ki jim čast in poštenje nista mar, zato so pripravljeni sodelovati danes z gestapom, jutri pa z angleško in ameriško obveščevalno službo. Tako je Janko Soklič med vojno nekaj Časa res igral dvojno vlogo: bil je četniški obveščevalec z ilegalnim imenom Jovo in obenem sodelavec gestapa. Začetne stike z gestapom je Soklič vzpostavil z vednostjo Četniškega štaba. Ker je lahko dobil potrebno nemško dovoljenje, ga je četniški štab konec pomladi 1944 poslal h generalu Mihajloviču v Srbijo. Preden je odšel na to pot, je Soklič vso pošto za Mihajloviča izročil na vpogled gestapu v Kranju. Njegova prva pot po povratku je bila spet na gestapo, da je o vsem poročal. Četniki so Sokličevo služenje gestapu odkrili in prekinili z njim vse stike. On pa je nadaljeval sodelovanje z Nemci. Pri tem je s pridom uporabljal svoje poznavanje Slovenske legije, ki je bila pobudnik in organirator gorenjskega domobranstva. Znano je, kako se je Soklič le malo pred koncem vojne v kranjskih zaporih znašal nad člani Slovenske legije in Slovenske ljudske stranke, ki so jih gestapovci tedaj zaprli zaradi sodelovanja z Narodnim odborom. Vse to je razvidno tudi iz »Poročila o položaju na Gorenjskem«, ki je bilo najdeno v Bitenčevi zapuščini v Gorici po njegovi smrti. Kdo bi po vsem tem še verjel, da sta bila Bitenc in Soklič sodelavca!

Obtožnica je Bitenca in druge obtožence bremenila, da so sami in s pomočjo špijonske mreže zbirali podatke o jugoslovanski armadi ter o splošnem gospodarskem in političnem stanju v državi. Te podatke so pošiljali tujim obveščevalnim službam. Stanje v Jugoslaviji so »prikazovali kot vladavino terorja, brezpravja in preganjanja vere«. S tem so pozivali na oboroženo intervencijo proti Jugoslaviji in na vmešavanje v njene notranje zadeve. Slovenska demokratska zveza v Gorici je v obtožnici prikazana kot vohunska organizacija, ki je Bitenca povezovala z angleško in ameriško obveščevalno službo.

Bitenca so obtoževali, da je v taborišču Senegalija organiziral »oboroženo tolpo«, ki so jo sestavljali: brata Jakob in Pavel Žakelj, Guzelj, Malovrh, Berlot in Pregelj. Le ti so potem kot kurirji prihajali v Slovenijo. Imeli so tudi radijsko oddajno in sprejemno postajo, s katero naj bi vzdrževali zvezo z Milošem Staretom pri Narodnem odboru v Rimu.

Naslednji Bitenčev greh je bil v tem, da je v Rimu skupaj s Križmanom in Šmajdom izdal brošuro »Slovenci v boju za svobodo v dobi okupacije«. Snov za to delo so sestavljavci delno povzeli po medvojnih knjigah »V znamenju Osvobodilne fronte« in »Črne bukve«. Konec leta 1947 je Bitenc v Gorici natisnil letak »Slovencem za novo leto«. Leta 1946 in 1947 je več svojih poročil poslal v ZDA duhovniku dr. Gabrovšku, »da bi s tem podkrepil gonjo proti FLRJ«.

Bitenc je bil obtožen tudi zaradi medvojnega delovanja v Slovenski legiji in pri četnikih. 13. septembra 1944 so četniki Gorenjskega in Notranjskega odreda prišli na partizansko ozemlje v Žiri. Pohod je neposredno vodil kapetan Kuhar, toda prisoten je bil tudi Bitenc, zato naj bi bili kriv za smrt zdravnika dr. Demšarja in štirih Žirovcev, ki so jih četniki tedaj ustrelili. 4. oktobra zvečer so četniki Gorenjskega in Dolenjskega odreda prišli v bližino Lahovč na Gorenjskem. Z njimi je bil tudi Bitenc. Partizani, ki za prihod četnikov niso vedeli, so tisto noč napadli domobransko postojanko v Lahovčah. Napad bi verjetno uspel, če ne bi v odločilnem trenutku vmes posegel Gorenjski odred pod vodstvom Bitenca in Borštnarja. Lahovška postojanka je bila tako rešena. Bitenc naj bi bil kriv, ker je s tem preprečil partizansko zmago in škodoval osvobodilnemu gibanju. Naslednji težak prestopek, ki so ga očitali Bitencu, naj bi bila izročitev petnajstih angleških in ameriških letalcev Nemcem. To izročitev so četniki Dolenjskega odreda opravili 22. januarja 1945 na Selu blizu Javorja pri Ljubljani. Bitenc je trdil, da je Dolenjski odred to res nerazumljivo dejanje naredil brez njegove vednosti in proti njegovi volji.

Dr. Doklerja so med drugim obtoževali, da je zadrževal in razširjal prepovedano literaturo. Baje so pri njem našli brošuro »Slovenci v boju za svobodo v dobi okupacije«, letak »Slovencem za novo leto« in pismo Sv. stolice o volitvah, kjer najdemo tudi tale stavek: »Katoličani morajo glasovati samo za tiste kandidate, o katerih je ugotovljeno, da bodo spoštovali pravice v zasebnem in javnem življenju. Če pa nobena kandidatna lista tega ne zagotavlja, imajo dolžnost glasovati v skrinjico brez liste.«« Ko je pomočnik tožilca vprašal Doklerja, če pozna vsebino te okrožnice o volitvah, je Dokler odgovoril: »Seveda jo poznam. To so splošna moralna navodila, ki so jih vedno dajali. Edino zadnji stavek je prikrojen za naše razmere.« Priznal je, da je preko Križničeve poslal v inozemstvo Stepinčev zagovor.

Vinka Zora je pomočnik tožilca vprašal, če kaj ve o brošuri »Živalska farma«. Zor je povedal, da je slišal, da ta brošura grobo govori o razmerah v Sovjetski zvezi. Pomočnik tožilstva je nadaljeval: »Ali ni to klevetanje zavezniške države, ki nam je pomagala v vojni in sedaj v delu graditve in obnove?«

Alojzija Kreka so med drugim vprašali, kakšna je bila »vloga duhovnikov, ki so bili poslani na Gorenjsko«. V pozni jeseni 1944 so namreč odšli na Gorenjsko štirje duhovniki: Jože Cvelbar, Janez Dolšina, Boris Kerc in frančiškan Fortunat Zorman. Že leta 1941 so Nemci pregnali skoraj vse gorenjske duhovnike, sedaj pa so te duhovnike tolerirali, ker so uradno nastopali kot domobranski kurati. Ljudska pravica je poročala 15. aprila 1948, da je Krek na vprašanje o vlogi teh duhovnikov takole odgovoril: »Oni so, izrabljajoč versko naziranje Gorenjcev, dokazovali, da je po katoliškem nauku sodelovanje s komunistično partijo nemogoče. Torej so že s tem svojim oznanjevanjem ljudi nujno odvračali od osvobodilnega gibanja.«

Na razpravi je bil zaslišan tudi škofijski tajnik dr. Stanko Lenič, ki je bil že prej zaprt in obsojen. Z njim naj bi bili zlasti povezani dr. Dokler, ing. Dimnik in Marija Kernc, ki je delala na škofiji pri listu Oznanilo. Časopisi so poročali, da je dr. Lenič s svojim pričevanjem »razkrinkal lažne zagovore Doklerja, Dimnika in Kernčeve«. V resnici ni bilo tako. Ing. Dimnik na primer sploh ni vedel za delovanje Bitenca in njegove skupine. Dimnikova sinova dr. Božo in Marko sta leta 1990 pri Vrhovnem sodišču Republike Slovenije vložila zahtevo za obnovo kazenskega postopka zoper njunega očeta. V zahtevi sta navedla, da je pri ing. Dimniku šlo za skonstruirano obtožbo in sodbo. Pri tem sta se opirala tudi na pričevanje dr. Leniča. Vrhovno sodišče je njuno vlogo sprejelo in ji ugodilo.

V zaključnem govoru je javni tožilec Vlado Krivic povzel glavne poudarke procesa: »Že proces proti Rupniku, Rožmanu, Kreku in drugim je razkril pred slovenskim narodom in pred vso svetovno javnostjo njihovo zločinsko in izdajalsko vlogo. Pokazalo se je, da je pobegli Krek vodja vsega narodnega izdajstva in glavni organizator vseh vojaških in propagandnih akcij proti slovenskemu narodu. Vloga belogardizma, četništva in katoliške Cerkve je že doslej popolnoma razkrinkana s procesi proti Rupniku, Mihajloviču, Stepincu, Nagodetu in drugim. Sedanji proces pa ponovno in še bolj nazorno dokazuje zločinsko vlogo obsojenega vojnega zločinca Mihe Kreka v času okupacije, njegovo odgovornost za zločine belogardističnih in četniških organizacij na vsem slovenskem ozemlju in njegovo sodelovanje z gestapom, kakor tudi vlogo Cerkve.

Sodba je bila izrečena v petek, 16. aprila 1948 popoldne. Bitenc in Soklič sta bila obsojena na smrt z ustrelitvijo in na trajno izgubo vseh državljanskih pravic. Rehar, Zekar in Krek so bili obsojeni na kazen dosmrtnega odvzema prostosti in na trajno izgubo državljanskih pravic, drugi pa na večletne zaporne kazni in na izgubo državljanskih pravic. Časopisi so o sodbi poročali takoj naslednji dan. Obenem so že napovedali začetek dachauskega procesa proti Diehlu in soobtožencem: »Med vojno v Dachauu gestapovski agenti in brezčutni fašistični morilci, po vojni pa v službi zapadnih imperialistov kot špijoni, diverzanti in rušilci petletnega plana.«

V Ljudski pravici je 19. aprila 1948 izšel članek pisatelja Miška Kranjca z naslovom: Pustite male k meni – Povest naših dni. Svojo povest Kranjec začne z opisom srečanja dveh žensk v neki cerkvi. Ko se prepoznata po podobici, na kateri je Jezus z otroki in kjer piše: Pustite male k meni, si izmenjata neke zavitke in odideta vsaka na svojo stran. V drugi cerkvi se srečata ženska in moški – Radivoj Rehar. Ponovi se obred iz prve cerkve. Nato pisatelj nadaljuje: »Tako bi se lahko začela ena od povesti naših dni. Ni napisana in najbrž ne bo nikoli. Material zanjo so zbrali organi ljudske oblasti in zdaj ga je sodišče razgalilo pred slovenskim ljudstvom in pred svetom. Pred sodno mizo, pred obličjem slovenskega ljudstva, stoji dvanajsterica s svojim vodjem Mirkom Bitencem na čelu. Bivši profesor, strah in trepet dijakov od Murske Sobote mimo Celja do Ljubljane, bivši poslanec žalostne diktature v stari Jugoslaviji, diktator v svoji družini […] bi najbrž kot tak končal svoje življenje in presedal vsem, s katerimi bi se bil srečal. Toda vojna je v njem prebudila dotlej neizkoriščene sile […]

Vsak obtoženec na tem procesu ima svojo zgodbo, vsi pa so si podobni v tem, da so bili vohuni in izdajalci. Idej niso imeli, niso jih potrebovali. Rabotali so samo za denar. Ideje so prepustili Mihi Kreku, Vatikanu, Angležem in Amerikancem. – Kam, vi mali? Kdo vas ne pusti? In k komu bi radi? – Pri tej razpravi se je pokazalo, da jih ljudska oblast ne pusti na javko k Mihi Kreku ter prek njega v Vatikan, k Angležem in Amerikancem.

Cerkev se je vedno kaj rada postavljala v ganljivo držo in klicala svetu, naj pusti male k njej. Ta ‘pustite’ ima lahko tudi značaj pretnje. Tu ne gre za otroke, ampak za odrasle ljudi, neredko tudi duhovnike, ki jih zaradi izdajstva prej ali slej zanese pred sodišče. In takrat kaj rada pride pretnja: Pustite male k meni!

Narodi, ki so se osvobodili, niso več mali. Postali so veliki in nepremagljivi. Tudi pri nas je tako. ‘Mali’ so samo še posamezniki, ki tavajo po naši zemlji brez vsakega odmeva, zbirajo podatke, jih ponarejajo in spravljajo čez mejo. – No, ljudstvo bo tudi v bodoče pazilo na te male, da jim prepreči vrnitev k njim.«

Tako pisatelj Miško Kranjec. Ali bo preveč, če vprašamo, kakšno idejo je imel on, ko je pisal ta pamflet? Ali ni morda pisal po naročilu ali pa za denar?

Še en ugleden slovenski kulturnik se je oglasil tiste dni. Dopoldne 26. aprila 1948 je v Ljubljani vojaško sodišče izreklo sodbo petnajstim obtožencem dachauskega procesa. Samo nekaj ur kasneje se je v veliki unionski dvorani začel II. kongres Osvobodilne fronte Slovenije. Začetni govor je imel predsednik izvršnega odbora OF, književnik in kritik Josip Vidmar, ki je med drugim rekel: »Danes se vedno ostreje ločujeta dva tabora, eden izmed njiju človečanski, progresivni, rešilni tabor, drugi pa tabor zverstva, stagnacije, mračnosti in pogina. Središče človekovega naprednega tabora je Sovjetska zveza, ki jo vodi in miselno hrani komunistična partija … Spričo tega je za nas ogromnega pomena dejstvo, da predstavlja Osvobodilna fronta delovno ljudstvo, strnjeno okrog komunistične partije. Osvobodilna fronta je in mora biti edinstvena in edina politična formacija v slovenskem življenju. Ljudje, ki niso za Osvobodilno fronto, se nujno odtrgajo od celote slovenskega naroda in padajo vse globlje, vse do odpadništva in zločinstva, kar nam v zelo ostri luči kažejo procesi zadnjih dni pred našimi sodišči. Izven ali poleg Osvobodilne fronte ni mogoče stati, mogoče je biti samo v Osvobodilni fronti ali proti njej.«

Ni dvoma, da sta bila prispevka Miška Kranjca in Josipa Vidmarja že vnaprej predvidena v scenariju celotne predstave. Lahko rečemo, da Bitenčev proces ni bil toliko proces proti Bitencu in soobtožencem kot proti celotnemu slovenskemu protikomunističnemu gibanju. Peščico nosilcev tega gibanja, ki so še ostali živi, je bilo treba na vsak način oblatiti in diskreditirati. Vsaka misel na demokracijo je bila že vnaprej obsojena kot mračnjaštvo in izdajstvo.

3.2.6. Tretji proces

Skoraj eno leto po aretaciji profesorja Bitenca in dogodkih v Šentjoštu so 4. januarja 1949 zaprli štiri člane Malovrhove družine iz Šentjošta: očeta Pavla, mater Marijo, sina Adolfa in hčerko Jožefo. Nekaj dni kasneje so aretirali vrhovskega župnika Franca Ramšaka, podlipskega župnika Alojzija Tometa in rovtarskega župnika, profesorja Stanka Jegliča ter njegovo gospodinjo. Naknadno so skupini pridružili še Marijo Hladnik in Antona Mrljaka iz Rovt ter Leopoldo Fortuna iz Logatca. Obtožili so jih, da so sodelovali z Bitencem in njegovo skupino, brali in širili ilegalno literaturo ter prenašali ilegalno pošto. Malovrhove so še posebej obtožili, da so že leta 1945 dajali zavetišče skrivačem, med katerimi je bil tudi Malovrhov sin Albert. Župnika Ramšaka in Tometa so obtoževali tudi »sodelovanja s četniki v boju proti NOV med vojno in zbiranja poročil o NOV, ki so jih četniki izročali tuji imperialistični službi«.

Dne 19. maja 1949 je bila v Ljubljani pred Okrožnim sodiščem razprava, ki jo je zopet vodil sodnik Ludvik Jezeršek. Obtoženci so bili obsojeni na zaporne kazni in na izgubo državljanskih pravic, le Jožefa Malovrh je bila zaradi mladosti obsojena na poboljševalno delo. Pavel Malovrh in Anton Mrljak sta bila obsojena še na zaplembo celotnega premoženja. Pavel Malovrh je kmalu zbolel. Konec oktobra 1949 so ga premestili na zaporniški oddelek ljubljanske bolnice, kjer je 11. novembra 1949 umrl. Hčerka je bila tedaj že na prostosti in bi s sorodniki uredila vse potrebno za pogreb v domačem kraju, pa ni dobila dovoljenja. Kot izobčenca so ga tiho pokopali na zapuščenem delu ljubljanskih Žal. Žena Marija in sin Adolf sta v zaporu zvedela za očetovo smrt, toda na pogreb ju niso pustili.

Poglejmo še odlomek iz obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča: »Proces proti Bitenčevi špijonski organizaciji je razkril, kako je emigracija v službi in po navodilih imperialistične obveščevalne službe delala na tem, da se z nasiljem odpravijo pridobitve NOB, to je federativna ureditev države, enakopravnost, bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in ljudska oblast, ter vzpostavi vladavina politične in gospodarske odvisnosti od inozemstva. Razkril je, da se je Bitenc v svojem delovanju za tujo imperialistično službo oslanjal na del protiljudske duhovščine, ostanke BEGA in na kulaške elemente, da je za to izrabljal tudi verske momente. – Proces proti Ramšaku in sokrivcem pa je prikazal nadaljnjo galerijo ljudi iste miselnosti, zvestih nasprotnikov nove stvarnosti, pripravljenih ob vsaki priliki biti na uslugo sodelavcem njihovih imperialističnih gospodarjev tako v dobi okupacije kakor po osvoboditvi.«

Za popolnejše razumevanje sodnih razprav proti Bitencu in tistim, ki so z njim res sodelovali ali pa so bili samo obdolženi sodelovanja, bi bilo treba še marsikaj povedati. Naj tu omenimo, da so že konec leta 1947 v Dornberku pri Gorici zaprli cerkovnika Jožeta Berceta in nekaj drugih. Obdolžili so jih delovanja za tujo obveščevalno službo. Tudi po procesu proti župniku Ramšaku in Malovrhovim so se še vrstile preiskave, zaslišanja in aretacije. OZNA je povsod videla zveze z Bitenčevo skupino. Njeni agenti so bili stalno na preži, vsaka senca jim je bila nevarna, vsaka beseda sumljiva.

Velika množica poslušalcev se je vse te dni dopoldne in popoldne                                 zbirala pred sodiščem v Ljubljani, v petek zvečer, ko je bila                                 izrečena sodba, pa se je pred sodno palačo zbrala večtisočglava                                 množica, ki je z zadoščenjem in odobravanjem sprejela pravično                                 sodbo, izrečeno v imenu svobodoljubnega in suverenega ljudstva.                                 (Ljudska pravica 18. apr. 1948)

Slika 17. Velika množica poslušalcev se je vse te dni dopoldne in popoldne zbirala pred sodiščem v Ljubljani, v petek zvečer, ko je bila izrečena sodba, pa se je pred sodno palačo zbrala večtisočglava množica, ki je z zadoščenjem in odobravanjem sprejela pravično sodbo, izrečeno v imenu svobodoljubnega in suverenega ljudstva. (Ljudska pravica 18. apr. 1948)

3.2.7. Glasovi in odmevi

O Bitencu in njegovi organizaciji se je leta 1948 in kasneje precej govorilo. Poleg uradnih poročil o procesih so se pojavile tudi različne govorice o skrivačih in njiho

vih zvezah. Večkrat je take govorice širila OZNA sama, da bi spodbudila med ljudmi pogovore o temah, katerih so se sicer izogibali. Ljudje so zaradi tega bili prestrašeni in zbegani. Nemalokrat so celo resnične dogodke imeli za izmišljene in lažne. Marsikdo je začel misliti, da so tisti, ki se na ta ali oni način upirajo totalitarni oblasti, krivi za nasilje oblasti nad ljudmi. Tako so celo v emigraciji nekateri začeli obsojati Bitenca in njegove sodelavce. Zdelo se jim je namreč, da je vsak poskus odpora proti totalitarni oblasti nesmiseln in brezupen.

Jakob Žakelj, ki se je 30. januarja rešil iz obroča, je v začetku aprila 1948 prišel nazaj v Italijo. V naslednjih tednih je precej podrobno opisal dogodke, ki jih je bil sam doživel ali pa o njih zvedel od drugih. Bil je prepričan, da je bil Bitenc izdan v Ljubljani. To potrjuje tudi Mitja Ribičič, ki se je o Bitencu razpisal leta 1984 v Naših razgledih. S člankom De mortuis nil nisi bene (O mrtvih samo dobro) je odgovoril na očitke Matevža Krivica, med drugim tudi zaradi dachauskega procesa. Povedal je, da pri pripravi dachauskega procesa ni sodeloval, ker je ravno tedaj zbiral gradivo za proces proti Bitencu. Piše, da so »tega belogardističnega polkovnika najprej lovili po hribih v okolici Ljubljane,« nazadnje pa so ga januarja 1948 aretirali v Ljubljani.

Pri Mohorjevi družbi v Celovcu je leta 1988 izšla knjiga Neminljiva Slovenija. V tej knjigi je Ciril Žebot popisal svoje spomine in spoznanja o novejši slovenski zgodovini od prve svetovne vojne do leta 1987. Na več mestih govori tudi o Bitencu. Junija 1945 se je z njim srečal v Vetrinju. Pričakoval je, da bo od njega zvedel kaj več o tragični izročitvi domobrancev, toda Bitenc je baje bil zelo redkobeseden. Morda je Žebot prav iz tega srečanja potegnil domnevo o vzrokih Bitenčevih nevarnih obiskov v Ljubljani. Na strani 343 svoje knjige takole piše: »Ne poznam ozadja Bitenčevega odhoda v Slovenijo. Ker pa je tedaj bilo bore malo verjetno, da ga v Sloveniji ne bi odkrili, ulovili in usmrtili, se mi Bitenčev obisk v Ljubljani zdi kot podzavestna samoizročitev. Mogoče se je čutil krivega za vetrinjsko tragedijo, čeprav je ni povzročil – to so opravili partizani z angleško pomočjo. Mogoče mu je vest očitala, da je s člani begunskega vodstva ni znal preprečiti ali vsaj zmanjšati. – Bitenčeva in mnogih drugih utvara o Slovenski narodni vojski na Vetrinjskem polju prav nič ne zmanjšuje brezobzirnosti in nemoralnosti Britancev. Ta vojnopolitična utvara vodilnih slovenskih demokratičnih aktivistov je posebno močno pokazala, kako brezmejno so zaupali v tiste vzvišene cilje zahodnih zaveznikov, ki sta jih z Atlantsko listino 12. avgusta 1941 oznanila svetu Roosevelt in Churchill.«

Najboljši poznavalec Bitenca in njegovega dela je nedvomno profesor Janez Grum, ki je z njim sodeloval med vojno pri Slovenski legiji, bil priča dogodkov v Vetrinju leta 1945 in se nato z njim srečeval v Italiji do zadnje poti v Slovenijo. Profesor Grum je raziskal in pripravil za objavo številne sezname in zapiske, ki so bili najdeni v Bitenčevi zapuščini v Gorici. Ti zapiski bodo dragocena pomoč zgodovinarjem, ki bodo obravnavali zgodovino slovenske protirevolucije v letih 1944 in 1945. Značilno je, da je Bitenc te zapiske vztrajno nosil s seboj. S tem lahko pojasnimo točko obtožnice proti župniku Ramšaku, da »je jeseni 1946 prejel od Bitenca seznam domobranskih oficirjev, ki so bili leta 1945 vrnjeni iz Koroške našim oblastem, z nalogo, da preveri, kje so ti oficirji, zaradi povezave s špijonsko-diverzantsko organizacijo.« Bitenc je prav gotovo vedel, da domobranski oficirji niso več živi, toda ker je seznam imel pri sebi, ga je dal župniku, ki se je za to zanimal.

Profesor Grum pripoveduje, da ga je bil Bitenc povabil, naj bi se mu konec novembra 1947 pridružil na poti v Slovenijo. Ker se mu je Bitenčev načrt zdel premalo premišljen in utemeljen, je povabilo zavrnil. Namesto Gruma se je nato skupini pridružil stotnik Božo Berlot. Baje je Bitenc včasih bil preveč ambiciozen. Zdi se, da se je zaradi ambicioznosti tu in tam spustil v preveliko tveganje, zanemaril pa pri tem konspirativnost. Glede pohodov v Slovenijo je bil res povezan z Angleži in Amerikanci, ki so želeli čimveč zvedeti o položaju v Sloveniji. Tudi nekateri vodilni slovenski emigranti so mislili, da je Angležem in Amerikancem treba nekaj pokazati. Jakob Žakelj in drugi Šentjoščani so že poznali pot od Gorice do Šentjošta. Življenje v taborišču jim ni bilo všeč. Pogrešali so svoje domače, domača polja in gozdove. Kljub nevarnosti so zato sprejeli nalogo, ki jim jo je predlagal Bitenc. Bili so prepričani, da s tem pomembno pomagajo pri delu za boljšo, demokratično Slovenijo. Vedeli so, da so Angleži izdali njihove brate in sovaščane, toda to ni moglo preprečiti njihove vere, da še ni vse izgubljeno, da je treba delati naprej.

Ni dvoma, da so Bitenc in sodelavci opravili dobro delo, ko so pomagali na varno ljudem, ki bi brez te pomoči izgubili življenje ali pa leta in leta trpeli v ječi. Treba pa je priznati, da so izredno veliko tvegali in pri tem ogrožali tudi svoje družine ter vse, ki so kakorkoli bili v zvezi z njimi. Lahko bi rekli, da so bile pozitivne strani Bitenčevih povojnih poti v Slovenijo majhne, minusi pa veliki tudi zaradi tragedije, ki je na koncu doletela njega in njegove sodelavce.

Ali bo kdaj narejena poštena ocena o tem, kakšne so bile dolžnosti in pravice narodnega poslanca, ki je bil izvoljen na volitvah leta 1938 in je doživel v Sloveniji okupacijo in revolucijo? Kakšne so bile dolžnosti častnika, ki je bil prepričan, da je njegova funkcija v aprila 1945 oklicani Slovenski narodni vojski zakonita in obvezujoča? Na procesu proti Bitencu kot tudi na drugih procesih je bilo neštetokrat ponovljeno, da so obtoženci med vojno bili sodelavci okupatorja, po vojni sodelavci zahodnih imperialistov, vedno pa sovražniki in uničevalci lastnega naroda. Toda tožilci in sodniki, ki so te obtožbe ponavljali in izrekali sodbe v imenu ljudstva, so prišli do svoje oblasti po poti revolucije. Še po koncu vojne je kri tekla v potokih. Tisoči nedolžnih so izginili v kraških jamah in v rovih opuščenih rudnikov. Na to se Miško Kranjec v svoji Povesti ni spomnil. Nihče zaradi tega še ni stopil pred sodišče, da bi vsaj povedal svojo zgodbo. Da bi povedal, kaj jih je tedaj podžigalo k tako strašni moriji! Ko se bo to zgodilo – če se bo zgodilo – bodo tudi Bitenčevi procesi dobili neko ravnotežje.

3.3. Javorovica: kaj se je tam v resnici zgodilo

Avtor: Ivan KraljAvtor: Tine Velikonja

3.3.1.

Chestertonova novela Znamenje zlomljenega meča razkriva uganko, zakaj je slavni angleški general zapovedal samomorilski napad in padel v ujetništvo, in kako, da ga je dal zmagoviti nasprotnik, znan po svoji blagosti, obesiti.

Podobno je z zgodbo o Javorovici 16. marca 1944. leta. Partizani, ki so ustvarili o sebi mit o hrabrih in drznih vojščakih, so takrat brezglavo bežali, čeprav razmerje sil ni bilo brezupno, domobranci, razglašeni kot omahljivi in okorni, pa so se izkazali za spretne in bojevite, zraven pa patološko izprijene in krute.

Ne smemo pozabiti, kdo je pri nas v času 2. svetovne vojne začel z revolucionarnim terorjem in sprožil državljansko vojno. Ko se je ta do skrajnosti razbesnela, seveda tudi napadena stran ni izbirala sredstev. Vedno bolj je prevladovalo prepričanje, da sile osi nimajo možnosti za končno zmago in da bo okupator prej ali slej moral oditi. Takrat bo odločal tisti, ki mu bo uspelo spraviti nasprotnika na kolena.

Po kapitulaciji Italije je postalo očitno, da ta konec ni več daleč. Komunistična stran je zasedala določena ozemlja, ni pa se veliko gnala na bojnem polju proti okupatorju. Če se je le dalo, se mu je izognila, vedela je, da dela čas zanjo, obenem pa je uporabila ves svoj propagandni aparat in z njim prepričevala svet, da je edina sila, ki se v Jugoslaviji bori proti okupatorju, veže več deset njegovih elitnih divizij in mu zadaja usodne udarce. To navidezno aktivnost v romanu Brezpogojna vdaja nazorno popisuje Evelyn Vaugh, takrat član zavezniške misije pri hrvaškem glavnem partizanskem štabu.

Komunisti so vedeli, da gre v resnici za revolucijo in državljansko vojno, v svojih političnih nasprotnikih so takoj prepoznali belo gardo, kasneje še plavo gardo, in tudi uprizorili nekaj spektakularnih napadov na domobranske posadke Grahovo, Žužemberk, Kočevje, Novo mesto, Črni Vrh nad Idrijo in mnoge druge. Za te napade je značilna ogromna številčna premoč na partizanski strani in oborožitev s težkim orožjem, zlasti s topovi.

Njihov resnični cilj je bil, da se v končni fazi polastijo oblasti, če ne drugače, pa s pomočjo jugoslovanskih partizanov in Rdeče armade. Bali so se samo, da ne bi naših krajev zasedli zavezniki. Zato niso hoteli niti slišati za zavezniško invazijo na Kvarnerju ali v Istri. Komunistična revolucija v Jugoslaviji je tako svetovno vojno samo podaljšala. Izbira italijanskega škornja za napad na Evropo s Sredozemlja je bila namreč vojaško nesmotrna. Razgibani kraški svet Apeninov je bil kot ustvarjen za obrambo in so zato zavezniki napredovali počasi. Normandija je bila bolj naklonjena napadalcu in približno tako bi potekala invazija nekje na Kvarnerju, posebej če računamo, da bi partizani in četniki pripravili veliko mostišče in bi izkrcavanje potekalo brez večjih žrtev.

Če so torej komunisti dolgoročno dobro vedeli, kaj hočejo, pa tega ne moremo trditi za protikomunistično stran. Nastanek vaških straž je bil izzvan, upravičen in učinkovit. Zaščitile so prebivalstvo tako pred komunističnim terorjem kot pred represalijami okupatorja. Niso pa imele izdelanega načrta za čas, ko bo italijanski okupator, ki je hotel, da ostanejo šibke in navezane nanj, odšel in jih pustil same. O tem piše dr. Komotar.

Javorovica – Pogled s sredine košenic na Šentjernej in                                 okolico

Slika 18. Javorovica – Pogled s sredine košenic na Šentjernej in okolico

Vse skupaj se je ponovilo v še hujši obliki z domobranstvom. Bolj ko se je vojaško krepilo in obvladovalo Ljubljansko pokrajino, Gorenjsko in vedno več Primorske, bolj ko je potiskalo partizane v Belo krajino, Kočevski Rog in Trnovski gozd, bolj ko je hitelo od zmage do zmage, manj jasno je postajalo, kakšna bo njegova usoda ob koncu vojne. Naravnost noro je slepo zaupanje njegovega vodstva v rešitev, ki sploh ni bila razvidna in dokazljiva, zlasti pa neomajna vera v zaveznike, čeprav ti niso nikdar pokazali ali povedali, da so jim naklonjeni.

Na tej poti od zmage do zmage je tudi Javorovica. Sama akcija je bila izjemna, dolgoročno pa podobno kot druge zmage, ki so sledile, ni pomenila nič. Čez dobro leto je bilo vojne konec, domobranci so se morali neporaženi umakniti v tujino in jih je večina dočakala veliki pomor. Napor, ki ga je vodstvo vlagalo v vojaške akcije, bi lahko tudi drugam.

Samo drobec o zamujenih priložnostih. Vedeli so, da bodo prej ali slej naleteli na zaveznike in bodo ti odločali o njihovi usodi. Niso pa imeli niti ljudi, ki bi obvladali angleščino. Vsaj leta 1943, če ne prej, bi morali poslati v tujino desetine ljudi, da bi se naučili jezika in pomagali že pri prvih stikih.

O Javorovici je treba vseeno pisati. Dvema četama, približno 200 domobrancem, in vodu Nemcev, največ 40 vojakom policistom, je uspelo, da so se sredi noči odpeljali iz na videz obkoljenega mesta, v nekaj urah prehodili ozemlje, ki so ga nadzirali partizani in terenci, ne da bi jih kdo opazil in poslal opozorilo, obkolili hribovsko vas in okolne košenice v površini kvadratnega kilometra in v slabi uri samo z lahkim orožjem uničili številnega nasprotnika. Za kaj takega bi partizani potrebovali najmanj en dan, večjo premoč, postojanko pa bi zasedli šele potem, ko bi jo zažgali ali razbili s topovi.

Ustaljena in običajno uspešna partizanska taktika, da se je treba takoj spustiti v beg, kakor hitro spoznaš, da si šibkejši, se ni obnesla. 4. bataljon Cankarjeve brigade ni imel izdelanega obrambnega načrta. Na Javorovico je prišel v začetku februarja istega leta in štel 140 borcev in bork. Omejeval se je na običajne dejavnosti enote, kot so zavarovanje, preskrba, povezava z okolnim prebivalstvom in delen nadzor nad ozemljem, ki je segalo kilometre daleč po dolini prav do Krke.

Javorovica je od daleč videti kot svetlo zelena krpa na temnem pregrinjalu Gorjancev, kot orlovsko gnezdo skoraj 400 m nad Pleterjem. Nad vsem pa bedi 934 m visoki Pirčev hrib ali Špilerjeva špica. Ob prvem napadu 18. februarja 1944. leta so se partizani enostavno umaknili nanjo in še naprej proti drugim vrhovom Gorjancev in se vrnili še istega dne, takoj ko je nevarnost minila. Iz tega se niso nič naučili in se niso pripravili na možnost, kako ravnati, če bi jih obkolili in bi postala smer umika, ki jih je prvič rešila, pogubna.

O Javorovici pa je treba pisati predvsem zaradi partizanske interpretacije in ocene drugega domobranskega napada 16. marca 1944. leta, ko niso domobranci v sodelovanju z Nemci vseh partizanov samo pobili, ampak naj bi se spravili celo na mrtve.

Cilj vojne propagande je dvigati moralo lastnih vojakov in drugega prebivalstva in jo rušiti na drugi strani. Dovoljena so vsa sredstva, zlasti diaboliziranje nasprotnika. Prikazati ga je treba v čimbolj negativni luči, s tem spodbujati sovraštvo do njega in krepiti odločnost za zmago. Sem spadajo ravno zgodbe o grozodejstvih, ki naj bi jih zagrešil. Res je, da se v vojnem času dogajajo, saj so med vojaki tudi bolniki, sprevrženi ljudje, ki jim pride vojna prav, da se izživljajo nad nemočnim ali celo mrtvim nasprotnikom. Vendar niso tako pogoste, kot o njih pišejo. Trdimo, da so komunisti z dejanji pokazali, da sega njihovo sovraštvo prek groba. To, kar so pripisovali nasprotniku, so delali ali bili zmožni napraviti sami. Psihološki pojem za ta pojav je projekcija. Večina zgodb o domobranskih grozodejstvih so projekcije in bi jih nekaj našteli.

Po koncu vojne maja 1945. leta so komunisti razstavili razmesarjene žrtve, ki jih je domobranska policija ustrelila 4. maja 1945 pri Turjaku. Milan Meden je pred kratkim napisal, kako so domobranci trli ujetim partizanom spolovila. Peter Novak je pred nekaj leti v radijski oddaji, kjer se je predstavljal kot kandidat za člana predsedstva, omenil, kako so domobranci mrtvemu partizanu odrezali glavo in mu v usta vtaknili cigareto. Zdenko Roter je opisal tole: Po nekem spopadu se je vrnil na bojišče in naletel na partizana s prerezanim vratom, poleg njega je stala čutarica, do vrha napolnjena s krvjo, zraven pa listek: Za pet Kristusovih … Vrhunec takega pisanja pa je opis grozodejstev na Javorovici. Domobranci niso ujetih partizanov samo pobili, ampak se tudi razdivjali nad njihovimi trupli, slačili mrtve, jim rezali glave, spolovila, ude, mrtvi partizanki porezali prsi in razparali trebuh … Zanimivo je, da so začeli pisati o tem šele čez 20 let, v času, ko so se vedno bolj začeli širiti glasovi o Rogu in Teharjah.

3.3.2. Odkup

14. in 15. marca je šla ena četa pod vodstvom četnega komisarja Avgusta Durjava na odkup v dolino …

Alojz Vrtačič, Pristavica, pripoveduje:

»V torek, 14. marca, se je okrog 10. ure zvečer pojavila pri nas večja skupina partizanov. Prišli so z Javorovice. Obnašali so se oblastno, saj so bili poučeni, h komu so prišli. Stric in brat sta bila namreč pri domobrancih. Nikamor se jim ni mudilo, čeprav je Bela Cerkev oddaljena od nas komaj slab kilometer na drugi strani Krke, tam pa je bila močna domobranska posadka.

Javorovica – Kotanja pod kapelico

Slika 19. Javorovica – Kotanja pod kapelico

Star sem bil 15 let in sem gledal in poslušal. Oče je skušal biti povsod zraven, najprej pri tistih v štali, ki so pobirali. Všeč jim je bila breja krava. Oče je dejal: »Poslušajte, če vam je vseeno, ta je breja in je boljša za rejo. Dam vam raje ono drugo, ki je za meso ravno tako dobra.« Komisar, ki jih je vodil, je odvrnil: »Tudi mi rabimo dobro kravo. To bomo vzeli. Če nisi zadovoljen, bomo pa še drugo.«

Pri tem je ostalo. Mogoče so jo dali v rejo kakemu kmetu ali pa so kar brejo ubili.

Drugi so se spravili na skoraj poln sod vina, v katerem je bilo še vsaj 1000 litrov vina. Ko so ga pokusili in ugotovili, da je dobro, so od nekod privlekli manjši sod in začeli točiti. Bil je razsušen in je puščal. Ni šlo drugače, kot da so napolnili steklenice in čutarice ali pili kar iz pipe. Ko so točili, pipe niso zapirali in je vino iztekalo na tla. Oče je stal pri vratih in vsakokrat skočil vmes in pipo zaprl. Po tleh so se nabrale velike luže. Pa je prišel vodja, s katerim sta bila prej v štali, ga potrepljal po rami in dejal: »No, foter, nocoj imaš pa težek porod.«

Hrane so pobrali za tri vozove. Toliko so bili le uvidevni, da niso zahtevali kobil, ki so bile breje. Ponoči sem jih vodil v Dolenji Maharovec, kjer so dobili vozove in voznike in se okrog 2. ure zjutraj odpeljali.

Ko se je čez dober dan slišalo streljanje na Javorovici, je oče rezal brajdo okrog hiše. Mimo je pripeljal gnoj sosed Sintič.

Oče mu je rekel: »Francelj, danes ima pa tudi tisti komisar hud porod na Javorovici.« Sosed se je nasmehnil. Popoldne pa se je že razvedelo, da je pri spopadu obležal smrtno ranjen kot domobranec njegov sin Tone.

Omenjena rekvizicija je bila še kar znosna, saj je znano, da so partizani kmete, za katere so vedeli, da jim niso naklonjeni, izropali do golega. Kljub temu pa je Vrtačič ne more pozabiti. V času, ko je vladalo pomanjkanje in celo lakota, so partizani ravnali razsipno, vzeli za zakol brejo kravo in pustili, da je vino iztekalo na tla. Spomnili bi vas na pisanje Venclja Dolenca o partizanski akciji na avstrijskem Koroškem. Ko je komandir Ciril (Mitja Ribičič) ustrelil kmečkega gospodarja, Slovenca, so drugi partizani to še kar prenesli, zavrelo pa je v njih, ko je ukazal zažgati hlev in ni dovolil, da bi rešili živino.

3.3.3. Miting

V sredo, 15. marca, zvečer so partizani priredili v Vrhpolju na vznožju Gorjancev miting s kulturnim programom in veselico. »Ob plesu, ki ga ni bilo ne konca ne kraja, se je tudi dobro jedlo in pilo.«

Čeprav je bilo določeno, da gre tja samo ena četa, so se ji pridružili tudi partizani iz drugih čet. Nekaj ur po polnoči so se odpravili domov.

Franc Župan – Jurjovec z Javorovice – pripoveduje: » V naši hiši smo imeli 20 partizanov. Na miting so šli skoraj vsi. Vrnili so se okrog 4. ure zjutraj in popadali po ležiščih. Vojak, ki je stražil pri lipi, se je spravil nadnje in zahteval, naj ga zamenjajo. Nihče se ni odzval. Čez nekaj ur, ko se je že danilo, se je vrnil in prosil, naj se ga vendar usmilijo, saj stoji na mrazu že vso noč. Pravil je tudi, kako se mu zdi sumljivo in da se sliši neko šumenje po gozdu.

Kmalu nato so se zaslišali streli. Ko so prvi spoznali, kaj se dogaja, so budili druge. Zavladala je splošna zmeda. Obuvali so se, iskali orožje in hiteli skozi vrata. Tam sta se čez nekaj časa prikazala dva Nemca. Ko sta videla, da so partizani še v hiši, sta se umaknila in čakala. Zadnji od partizanov se je gori sredi vasi obrnil in hotel ustreliti nazaj. Šele takrat je Nemec uporabil brzostrelko in ga pokosil.

Jože Gregorčič – Agrajski iz Bele Cerkve – je povedal:

»Kot partizanski kurir sem vzdrževal zvezo med enotami okrog Mokronoga in štabom Cankarjeve brigade na Gorjancih, pa tudi s štabi drugih enot. Pot sem opravljal peš vsaj dvakrat na teden. Nanjo sem krenil tudi v noči med 15. in 16. marcem. Prekoračil sem Krko in dospel na Javorovico proti jutru, ko je bila še tema. Ko sem vstopil v štab, sem se začudil, ker v njem ni bilo dežurnega in sploh nikogar, s katerim bi se lahko pogovoril. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Vsi so spali kot ubiti in imel sem vtis, da so vinjeni in ne samo utrujeni. Odložil sem pošto, prevzel tisto, ki je bila pripravljena za višje štabe brigad, in šel po ustaljeni poti čez Gorjance. Ko sem se oddaljil morda tri kilometre, sem zaslišal doli v vasi strele. Pospešil sem korak in se želel čimprej oddaljiti. Pomagati tako nisem mogel.«

Javorovica - Detajl

Slika 20. Javorovica – Detajl

3.3.4. Napad

Domobrance 3. bojne skupine so dvignili 16. marca kmalu po polnoči. Pred novomeško gimnazijo so jih okrog 2. ure zjutraj naložili na tovornjake in jih brez spremstva oklepnih vozil ali celo tankov odpeljali po cesti ob levem bregu Krke proti Beli Cerkvi. Pridružila se jim je tudi skupina Nemcev, največ vod, ki naj bi skrbel za radijsko povezavo. Aparatur niso zaupali nikomur. Vojakom niso povedali, kam so namenjeni.

V Dragi so odložili 31. četo. Njen poveljnik Drago Furlan-Oran je zbolel za gripo in ostal doma. Vodstvo je prevzel npor. Jože Golobič. Most čez Krko je bil podrt, čez pa položenih nekaj brun. Po njih so lezli po vseh štirih, kar je vzelo precej časa. Šli so po cesti skozi Maharovec, Gornjo Brezovico, Vrhpolje in se zahodno od Pleterij vzpeli na Gorjance. Hodili so po grebenu, snega je bilo vedno več, prišli na pobočje Pirčevega hriba visoko nad Javorovico in se razpodelili po gozdu na robu košenic na zahodu, zgoraj pa prišli v stik z 32. četo.

32. četo je vodil npor. Ivan Šušteršič. Pripeljali so jo do Kostanjevice. Vzpela se je čez Vodenice do Ržišča. Tam je bila takrat že vkopana četa partizanov, ki so tako kot vsako jutro navsezgodaj organizirali zaščito. Srečanje z njimi opisuje dr. Stanko Kociper:

»Ker krajev ne poznam, ne morem povedati, kje smo potem čez zasilni most prekoračili Krko in se začeli zajedati v strmino. Ko se je zdanilo, smo bili že prilično visoko v Gorjancih. Midva s Cikom, ki je poleg puške nosil s seboj tudi fotoaparat, sva se vključila v vod predhodnice. Z nama je bil v vodu tudi znameniti novomeški borec »Brko« Zupančič. Ko smo pred vzhajajočim soncem rinili v strelcih skozi sneg proti zahodu, kjer naj bi bila Javorovica, nas je presenetil ogenj partizanske zasede, ki nam k sreči ni naredila nobene škode. Povrhu so jo fantje z Brkom vred kar stoje utišali in nam dali s tem časa, da smo se prevalili v zaklon. Razdelili smo se v tri skupine in začeli za obronkom zasedo obkoljevati. Ker so partizani najbrž mislili, da smo samo pojačana patrulja in smo se umaknili, je med drevjem po vzpetini pritekla postava – gotovo z namenom, da bi šla opozorit partizane na Javorovici. Pozneje smo ugotovili, da je bila partizanka, ki je stekla naravnost v ogenj naših pušk. Partizani so se očitno še bolj zmedli in začeli nabijati v smer, kjer je padla. S tem so dali našim z Brkom čas, da so jih napadli z boka.«

Omenjena partizanka je bila namestnica političnega komisarja Meda Sonc-Sanda. Domobranci so nadaljevali pot po zasneženem gozdu nad Velikim Banom, obkolili Javorovico in njene travnike z vzhodne strani in spodaj, zgoraj pa se spojili z vojaki 31. čete. Obroč je bil sklenjen, čeprav zelo ohlapen. Vodstvo bataljona na Javorovici streljanja spodaj na Ržišču ni jemalo zares. Ker je bila navada, da so patrulje rade užigale proti dolini, je menilo, da gre za običajno puškarjenje. Napad se je začel med 8. in 9. uro. Bil je že pravi dan, sonce se je prebijalo skozi meglo, pobočje pa zasneženo in še vkovano v zimo.

Andrej Grabnar z Razdrtega, domobranec 31. čete, pove: »Nismo se še razdelili, ko smo zagledali patruljo šestih partizanov, ki se je spuščala od vasi po zasneženi stezici proti dolini. Šli so tako blizu nas, da bi jih lahko žive polovili. Niso nas opazili.

Čakali smo. Potem se je zasvetila raketa. Partizani so letali po hišah, kot bi rojili. Nato so se zagnali v breg kar po sredini. Niso streljali, samo tekli, mi pa z roba tolkli po njih kar povprek. Zagorelo je nekaj hiš. Bil sem nepreviden. Lahko bi stal za drevjem, pa sem bil kar zunaj in pri tem me je zadelo v trebuh. Ne vem, od kod je priletela krogla, morda od naših. Obležal sem in prosil naše, naj me raje ustrelijo, kot da bi prišel v roke partizanom.«

Tek v breg je bil naporen, saj je ležalo po košenicah 20 do 30 cm snega, ki se je udiral. Bežeči so obšli kapelico sv. Ožbolta in njene ruševine in se bližali gozdu. Tam zgoraj so jih čakali.

Janez Škedelj, doma z Javorovice, iz 31. čete, se spominja:

»Vasi, ki je bila tam spodaj skoraj kilometer daleč, zaradi megle nismo videli, dobro pa razvaline kapelice pod nami. Že na začetku smo presenetili partizana, morda stražarja, in užgali po njem. Videli smo ga teči, prevračal se je po snegu, potem pa nam je izginil izpred oči. Takrat je že zapokalo z vseh strani. Sintič in oni drugi sta sama kriva, da ju je zadelo. Nista se skrivala kot mi. Ležala sta na čistini na snegu in slepo streljala proti vasi. Partizane smo zagledali šele kasneje in jih zaustavili. Ne vem, kdaj jih je toliko padlo. Ko sem se uzrl za onima, sta negibno ležala v snegu. Zadeti ju je moral mitraljezec nekje od kapelice. Bolničarji so se upirali, da bi šli ponju. Sam sem se priplazil in izvlekel enega za drugim.«

Javorovica – Pogled proti Gorjancem

Slika 21. Javorovica – Pogled proti Gorjancem

Ko so razredčeni partizani spoznali, da je pot na vrhove Gorjancev zaprta, so se umaknili proti kapelici. Polovično je uspel izpad petnajstih partizanov proti zahodu, ostali pa so iskali zavetje v ruševinah kapelice in v dolinici pod njo.«

Škedelj nadaljuje:

»Ko se nam je zdelo, da se bliža konec, smo se spustili proti kapelici. Tam sem obstal in gledal od daleč, kaj se dogaja. V ozki dolinici ali jarku spodaj je stala gruča partizanov, ki se je predala. Moralo jih je biti kakih petnajst. Zdi se mi, da so orožje že oddali ali odvrgli. Eden naših oficirjev jim je od daleč nekaj dopovedoval, približevala pa se jim je skupina domobrancev z naperjenim orožjem. Potem se je slišal rafal od strani, vsaj 50 metrov proč. Nekaj domobrancev je obležalo. Videti je bilo, kot da so drugi samo čakali. Užgali so proti ujetnikom in jih kosili. Ne bom pozabil vitkega črnolasega partizana, ki je dvigal roke in vpil, potem pa skušal zaman zbežati. Tega se ni dalo gledati. Obrnil sem se in zapustil ta kraj.«

Kociper piše takole:

»S Cikom sva si šla ogledat bojišče, planoto, ki se je vzpenjala nad vasjo v Gorjance. Zasnežena poljana je bila posejana s padlimi partizani, pobitimi mulami in raztreseno opremo. V zasneženi kotanji sva že našla Šušteršiča in Golobiča in okrog njiju grupo domobrancev, ki so se razburjeno razgovarjali. Naokrog med razbito opremo so ležale pobite mule, pod vzpetino z grmovjem pa mrtvi partizani, ki so jih domobranci prekladali in odvzemali orožje. Mrtvi partizani so ležali tudi po pobočju vzpetine in med grmičevjem. Sanitejci so stregli ranjencem in pripravljali nosilnice. Še ves bled od razburjenja mi je Golobič s pretrganimi besedami povedal, kaj se je zgodilo. Domobranci so nagnali večjo skupino partizanov v kotanjo. Ker je padla v naše roke tudi kapelica više gori, so vpili partizanom, naj se predajo, ker nimajo več izhoda. Ker so se partizani zares ustavili in prenehali streljati, se jim je prvi na čelu domobrancev z naperjenimi puškami začel bližati mitraljezec Kukec in jih pozival, naj odložijo orožje. Eden od partizanov je odvrgel orožje in zbežal na domobransko stran. V tistem trenutku je iz skupine partizanov zarezgetal rafal iz brzostrelke. Podrl je Kukca in menda še dva druga. Tedaj so domobranci z vseh koncev užgali proti partizanom in jih pokosili.«

3.3.5. Zadnje dejanje

Domobranci so mrtvim partizanom pobrali orožje, sezuli škornje in boljše čevlje, pobrali svoje mrtve in ranjene in se popoldne odpravili peš v dolino, kjer so jih v Kostanjevici že čakali tovornjaki.

Župan pripoveduje:

»Proti večeru se je vrnilo nekaj partizanov, verjetno tistih, ki so ostali zunaj obroča. Skupaj smo si ogledali poljano. Povsod mrtvi partizani, nekaj sezutih, vendar nihče iznakažen. Še več ljudi se je nabralo naslednje dni, zlasti mladih iz doline. Nekateri so iskali svojce, nekaj pa jih je tudi plenilo. Pobirali so čevlje, slačili uniforine in brskali po žepih.

Pokopavali smo šele v nedeljo 19. marca, na Jožefovo. Mislim, da nas je bilo pet, samih mladoletnih fantov. Partizani se svojih niso pritaknili, samo stražili so na robu gozda. Mrtve, ki so ležali po vasi in bližnji okolici, smo pokopali v gozdu na vzhodni strani, kjer je bila plitva jama na kraju, kjer je prej stala baraka. Kakih trideset smo jih znosili tja, čez pa nametali zemljo s strani. Ostale smo nalagali na sani in jih z volovsko vprego zvozili do kapelice. Prej smo jih morali ravnati, saj so obležali in zmrznili tako, kakor so padli. Ravnali smo jim ude, da so pokali sklepi in kosti. Pri ruševinah smo jih nalagali tako, da so imeli glave pri zidu. Meni se ne zdi, da jih je padlo toliko, kot so pisali kasneje. Mi smo jih našteli 86 ali nekaj takega. Na tiste v kapelici smo nametali kamenje in nekaj zemlje. Ne spominjam se, da bi se čeznje rušil zid in preostali strop.«

Franc Vide iz Dolenje Stare vasi je bil takrat star 16 let: »Pobrali so me doma pa še Skadučenovega Gustelna in še enega in nas gnali na Javorovico. Ko smo se po cesti bližali vasi, smo zagledali prvega partizana, verjetno stražarja, ki je ležal pod kozolcem, takoj na ovinku pa še štiri in mrtvi muli. Ko je Gustel to videl, jo je ucvrl proti gozdu in ušel. Mrtva partizanka je ležala vsaj 100 m nad vasjo v jarku ob cesti. Imela je koničaste hlače in bluzo iz temnega blaga. Dobila je rafal čez trebuh. Največ jih je ležalo v kotanji pod kapelico. Nobeden ni bil iznakažen.«

Omenjena partizanka je bila Suzana Terškan. Poleg nje sta padli še dve; o padli na Ržišču smo že pisali, Tončka Šobar – Nataša je bila ob preboju iz obroča težko ranjena in je umrla na poti v bolnišnico.

Javorovica – Znamenje sredi vasi. Nekoč je stalo na Pirčevem                                 hribu

Slika 22. Javorovica – Znamenje sredi vasi. Nekoč je stalo na Pirčevem hribu

3.3.6. Zaključek

Taka je torej zgodba o Javorovici. Ni bila potrebna izdaja, saj se 140 ljudi ne more kar skriti, zlasti ne za dalj časa. Tovornjakov niso spremljali oklepniki ali tanki, Nemcev ni bilo za bataljon, ampak največ za vod, Drago Furlan-Oran ni norel po košeninah in pobijal ujetih partizanov, ker je ostal v Novem mestu. Vzroki, zakaj so se pustili partizani presenetiti in tako zlahka premagati, so očitni, končni poboj partizanov, ki so se že vdali, priča o srditosti državljanske vojne, pisanje o divjanju nad padlimi ali pobitimi pa je izmišljotina in projekcija. To smo dolžni povedati, da vrnemo čast domobranskim junakom, ki so ob minimalnih žrtvah izbojevali častno zmago, ki je vredna, da jo popišemo v slovenski vojaški zgodovini.

3.4. Slovenski potok v evropskem veletoku beguncev

Avtor: Janez Gorenc

3.4.1.

Ko pišem ta članek, poteka ravno 48 let od tistih majskih dni. Čeprav je minilo že skoraj pol stoletja, pa je vendar spomin v meni na te dogodke še izredno živ. Bili so to dnevi, ki so velikemu delu slovenskega naroda prinesli dobesedno neizmerno trpljenje, tisočerim celo smrt.

Da se vse to ne bi pozabilo, bom skušal na kratko opisati beg slovenskih ljudi na Koroško in življenje v taborišču v Vetrinju, kakor sem ga doživljal jaz.

Naj bo to hkrati tudi spodbuda preživelim, da napišejo spomine na tiste tragične dni. Zelo malo je namreč zapisanega o teh dogodkih. Zato je treba popisati vse, česar se spominjamo. Čas beži in vsi smo že v letih.

Majski dogodki leta 1945 so se zvrstili s filmsko naglico. Vojna se je končevala. Hitler si je v Berlinu sodil sam. V Trstu so že bili partizani in Angleži. V Ljubljani je bila 3. maja zvečer na Taboru proglašena slovenska vlada. Oblast sta prevzela Narodni odbor s predsednikom dr. Jožetom Basajem in parlament, ki mu je predsedoval France Kremžar. To novico sem prebral že naslednji dan v časopisu Slovenec.

V nekaj dneh se je naš položaj na Gorenjskem povsem spremenil. Partizanske brigade so s Primorskega prodirale na Notranjsko. Domobranci in z njimi številni civilisti so se pred njimi umikali v Ljubljano in kasneje naprej na Gorenjsko. V torek, 8. maja, je bil sklenjen mir med zavezniki in Nemčijo. Vojne je bilo uradno konec opolnoči na 9. maj. Ker nam je bila pot na zahod zaprta, nam je ostala edina prosta pot čez Ljubelj na Koroško.

Ljudje in vozovi v Podljubelju 10. maja 1945

Slika 23. Ljudje in vozovi v Podljubelju 10. maja 1945 J. Gorenc

Tudi sam sem se znašel 9. maja med civilnimi begunci. Od doma sem odšel skupaj z bratom in sestro. Pridružili smo se znancem, ki so potovali na vozeh. Na kolesih in z vozmi smo se pomikali počasi proti Tržiču. Strnjeni koloni se je namreč pridruževalo vedno več novih beguncev in smo tako šele pozno zvečer dospeli do Tržiča. Tu pa se je naše napredovanje ustavilo. Po ozkih tržiških ulicah ni šlo več nikamor naprej. Na stari ozki ljubeljski cesti so se začeli strmi klanci, na katerih niso trpeli samo ljudje, temveč tudi vprežna živina. Vse je bilo utrujeno. Mnogi, zlasti begunci z Dolenjskega, so bili že več dni na poti. Neprespana prva noč potovanja se je tako vlekla v nedogled. Naj spregovori moj tedanji dnevnik.

10. 5. (četrtek, vnebohod)

Ves dan smo utrujeni pešačili po cesti proti sv. Ani, vendar predora nismo dosegli. Prevelik je bil naval na ta nedograjeni prehod, vsi so hoteli priti čimprej na koroško stran. Ustavili smo se tudi mi in se utaborili na travnikih pod Jurjevo domačijo pri sv. Ani. To drugo noč smo prebdeli kar na zavrženih avtomobilskih sedežih. Vso noč se je množica beguncev pomikala naprej proti predoru. Zmeda je bila vedno večja. Ker je bil predor še nedograjen, je voda s stropa in sten zalivala tla, da so bila polna blata in brozge. Bilo ni seveda nikakršne osvetlitve. Dogajale so se tragične stvari. Domobranci so morali z orožjem od Nemcev izsiliti prehod, da so lahko skozi predor šli tudi kmečki vozovi.

11. 5. (petek)

Tudi tega dne nismo mogli priti do tunela. Naša skupina se je zato pozno zvečer odločila, da gremo raje peš po strmi cesti čez vrh. Pogled nazaj v globel je bil grozoten. Vpitje, streli, jok, vse se je mešalo. Partizani so namreč že pritiskali na zaledje kolone. Pri Tržiču so zajeli veliko voz komore in civilnih beguncev na vozeh. Okrog enajste ponoči smo dosegli vrh Ljubelja. Pod tunelom je divjal silen ogenj in osvetljeval stene Karavank. Gorele so barake, v katerih so še nedavno bivali interniranci, ki so morali graditi ljubeljski predor.

12. 5. (sobota)

Po kratkem počitku na vrhu prevala smo se okrog štirih zjutraj s kolesi spustili na koroško stran. Navzdol je šlo sedaj hitreje.

Šele pred Borovljami smo se okrog osmih zjutraj ustavili. Dolge kolone vojakov in civilistov so morale čakati, da so prišle na vrsto za prehod prek Drave.

Tudi tu so si morali domobranci, že pred našim prihodom, izsiliti pot čez stari dravski most pod humperškim gradom, ki so ga držali partizani. Na drugi strani mosta pa so bili že Angleži. Zelo smo jih bili veseli, misleč, da je konec naših težav. Toda takoj je prišlo hudo razočaranje. Na njihovo zahtevo so morali fantje odložiti orožje. Na cestnem ovinku pod gradom se je dvigal ogromen kup. Z žalostjo so se fantje poslavljali od orožja, ki jim je doslej zagotavljalo varnost. Celovec je bil pred nami, a ga nismo dosegli. Proti večeru so nas usmerili na obsežne travnike v bližini nekdanje vetrinjske opatije.

Ljubljana – Pot na kolodvor

Slika 24. Ljubljana – Pot na kolodvor M. Kocmur
Na enem vozu: Družina in premoženje

Slika 25. Na enem vozu: Družina in premoženje M. Kocmur
Prvo begunsko kosilo

Slika 26. Prvo begunsko kosilo M. Kocmur
Vetrinj – na začetku dolge potiUredništvo vam bo hvaležno za                                 vsako informacijo glede slik na tej in prejšnji strani, zlasti kdo                                 je kdo

Slika 27. Vetrinj – na začetku dolge poti
Uredništvo vam bo hvaležno za vsako informacijo glede slik na tej in prejšnji strani, zlasti kdo je kdo M. Kocmur

13. 5. (nedelja)

Sinoči smo se utaborili na prostem. Pod vozovi spimo kot cigani. Le redki so imeli s seboj šotore, drugi so jih morali napraviti iz kolov in lubja. Ves dan so še prihajali novi begunci, čeprav nas je bilo že doslej na desettisoče. Vedno bolj nam primanjkuje hrane. Kruha ni.

14. in 15. maj (ponedeljek, torek)

Počasi si urejamo taborišče. Postavili smo si zasilne kuhinje, mize in stole. Ljudje si pomagajo, kakor vedo in znajo. Preselili smo se tudi bolj proti gozdu, bližje proti samostanu. Spočetka smo bili kar ob njivi, od koder se je močno prašilo. Vsi ti dnevi so namreč nenavadno topli za ta čas. Tu pod gozdom pa je ugodneje. Blizu je tudi šolska stavba, v kateri so nastanjeni Angleži. Vedno več jih je, polne so jih poti okrog taborišča, v zraku pa vidimo njihova letala. Privajamo se taboriščnemu življenju. Čeprav smo begunci, nas vseeno tolaži zavest, da bivamo še na tleh slovenskega dela Koroške. Obiskujejo nas tudi domačini, Slovenci in Nemci. Z njimi se srečujemo tudi v vetrinjski cerkvi. Čudijo se našemu lepemu petju pri šmarničnih pobožnostih.

16. 5. (sreda)

V vojaškem delu taborišča so spet začeli formirati čete, bataljone in polke.

17. 5. (četrtek)

Polagoma se je taborišče pričelo prazniti. Odšli so že Nemci, sedaj so na vrsti vlasovci, nam pa Angleži obljubljajo odhod v Italijo. Pri Vidmu naj bi bilo zbirališče vseh kraljevih sil.

18. 5. (petek)

Položaj beguncev je vedno težji. Primanjkuje hrane. Mnogi, zlasti Dolenjci, že stradajo. Kako prav bi jim sedaj prišel živež, ki so ga jim zaplenili partizani pri Tržiču.

19. 5. (sobota)

Danes je domobransko poveljstvo izvedlo dokončno formiranje vojaštva. Posameznim enotam so določili poveljnike.

20. in 21. 5. (binkošti)

Med zavezniki je prišlo do nesoglasij glede Trsta in Koroške. Oboje bodo morali partizani zapustiti. S Koroške se morajo na angleški ukaz umakniti do ponedeljka. 21. maja, zvečer.

Vetrinj – nedelja 27. maja 1945. Dan prvega vračanja. Na kamionu                                 mašuje kurat Zorman

Slika 28. Vetrinj – nedelja 27. maja 1945. Dan prvega vračanja. Na kamionu mašuje kurat Zorman

22. in 23. 5. (torek, sreda)

Življenje v taborišču poteka vedno bolj po ustaljenem redu. Tu imamo poroke, rojstva in nove maše. Začela se je tudi šola. Med begunci je namreč okrog 400 šoloobveznih otrok, ki jih sedaj poučujejo učiteljice – begunke. Danes sem nameraval s kolesom v Celovec, toda angleški vojaki niso pustili nikogar iz taborišča. Zjutraj je namreč od nekod prišlo kakih 10.000 njihovih vojakov, ki so s tanki drveli po obmestnih cestah proti vzhodu.

24. 5. (četrtek)

Življenje v vetrinjskem taborišču nam poteka enolično, brez pravega občutka za čas. Spimo pod vozovi in v kočah iz lubja, kuhamo v sodih, kar še imamo. Pravijo, da nam bodo Angleži čez 2 dni začeli deliti kruh. Danes že ves dan dežuje, kar zelo slabo vpliva na nas, ki čepimo pod kmečkimi vozovi. Tudi sanitarne razmere so vedno slabše. Pojavljati se je začela še ena nadloga: uši.

25. 5. (petek)

Vreme se je izboljšalo, ne pa razpoloženje, ker še vedno nič ne kaže, da bi se premaknili odtod v obljubljeno Italijo.

26. 5. (sobota)

Spet ves dan dežuje. Težak in duhamoren dan.

27. 5. (nedelja)

V vetrinjski cerkvi smo danes begunci bili pri slovesni novi maši. Pel jo je novomašnik Vinko Žakelj iz Št. Jošta nad Vrhniko, pridigal pa mu je njegov rojak Roman Malavašič. O tem njegovi domači in njegovi farani gotovo nič ne vedo in zato tudi farni zvonovi tam molčijo.

28. 5. (ponedeljek)

Danes zjutraj smo odrajžali. Veseli smo bili, da zapuščamo vetrinjsko taborišče, ki je postalo že zdravju nevarno. Upali smo, da gremo na boljše, kot so nam ves čas obljubljali. Že sinoči so nam sporočili, da gremo danes na pot. Vso noč smo se zato pripravljali. Angleži so nam za popotnico dali tudi nekaj prepečenca. Naša skupina, v kateri so bili večinoma gorenjski domobranci in njihovi svojci, je šla na pot tako prav med prvimi transporti. V jutranjih urah so nas Angleži naložili na odprte vojaške tovornjake. Zapeljali so nas v dolgi koloni spet čez Dravo pod humperškim gradom in potem na desno skozi vasi v Zgornjem Rožu. Oddahnili smo se, videč, da se ne peljemo nazaj proti Ljubelju. Slovenske zastave so vihrale v vetru, v prešernem razpoloženju smo celo zapeli. Pripeljali so nas do železniške postaje v Podgorjah (Maria Elend), ki je poslednja postaja na progi pred Podrožco. Tu so nas Angleži odložili. Na postaji je že stala dolga kompozicija tovornih vagonov. Obhajati nas je začela negotovost; dvom in nemir se nas je polaščal, zlasti še potem, ko so nas angleški vojaki začeli pregledovati in nekateri celo pobirati vrednejše stvari (zlatnino, fotografske aparate). Ko so nas natlačili v vagone in jih zaprli od zunaj, so nekateri skozi zamrežene line že opazili partizane. Lokomotiva je potegnila proti Podrožci. Namesto na zahod proti Beljaku je vlak zavozil v predor v dvojno temo proti Jesenicam.

3.5. Beseda nasprotne strani

3.5.1.

Domobranci niso hoteli drugega, kot da se po vojni nadaljuje kulturno in politično življenje, ki ga je nasilno pretrgala vojna. Za to življenje pa je bila značilna pravna država, civilna družba in politični razvoj naroda v avtonomijo in samostojno državo. To zadnje je Mikuž seveda pozabil povedati:

»Če ne bi bilo partizanske vojske, bi zelo verjetno nastala tudi slovenska ‘ilegalna’ vojska, ki bi bila gotovo povezana z Dražo Mihailovičem in bi maja ali aprila 1945, ali pa morda celo nekaj mesecev prej, res simbolično udarila po premaganih Nemcih in tako bi se kot jugoslovanska tudi slovenska buržoazija zmagoslavno ponovno usedla za vrat delovnemu ljudstvu. Buržoazni računi so bili torej silno jasni in veličina jugoslovanske revolucije je tudi v tem, da jih je tako temeljito prekrižala.«

Metod Mikuž, Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji, I. knjiga, str. 302, Ljubljana, 1960.

4. Iskanja in besede

4.1. Šepet

Avtor: Brane Senegačnik

4.1.1.

Ko modri dih večera potemneva,
zapre oko se včasih od tesnobe:
že nadenj pada kakor slap svetlobe
srebrna senca, že šepet odmeva,
ki v njem življenje trpko dozoreva.
Šepet minljivosti, šepet zvestobe,
obljub vetrovi, jezero grenkobe;
srce v plamenu dvojnem dogoreva.
Tu val pozabe je in oljka smrti,
tam biserni je potok hrepenenja –
in kaj njegovo je, ki sam na sredi
posluša pesem ur? Dve zvezdi strti,
molčanji, ki se srečata v besedi,
slovo in dan, ki krila že razpenja.

4.2. Tolažba vetra

Avtor: Brane Senegačnik

4.2.1.

Na prsih vetra, ki jih sen razgalja,
počivajo v ljubezni tvoje roke,
telo in usta in srce: v globoke
vodnjake biti ta te čas potaplja.
Vse tišji: molk kraljevski te omamlja,
kot bi z dlanjo mehkejšo bolečine
ti vračal v zvezde spremenjene, spomine
temno cvetoče v težko slast pretaplja.
Od onstran, zdi se, zreš škrlatne rane,
ljubezni dar: ikone smrti, prste,
ki pletli so nekoč vso tvojo srečo.
In uro, ki si čuval jo drhtečo
vse dni, spustiš – in lastovk dolge vrste
v svetlobo tonejo, neba pijane …
V parku

Slika 29. V parku Vasilij Polenov

5. Slovenske teme – poletje ’93

5.1. Koalicijska pogodba ali paktiranje s hudičem

Avtor: Blaža Cedilnik

5.1.1.

V drugem razredu osnovne šole (v prvih dveh razredih osnovne šole smo imeli še verouk kot obvezen učni predmet) nam je katehet pripovedoval takole zgodbo: Dva moža nista verjela ne v Boga ne v hudiča in sta grešno živela. Vendar jima vest le ni popolnoma dala miru in sta se zmenila, da tisti, ki prvi umrje, pride drugemu povedat, če je kaj »na onem svetu«. Ko je eden umrl, je res obiskal drugega in mu rekel: »Za Boga in za nebesa ne vem, hudič pa je in pekel tudi in jaz sem v njem in strašno se mi godi.«

5.1.2.

Ne vem, odkod se je to znašlo v meni, ampak prav odkar se zavedam, sem opazovala ljudi in svet okoli sebe in ga skušala razumeti, analizirati, predvideti. Česar nisem razumela, sem si zavestno shranila v spomin za tiste čase, ko bom dovolj »velika». Nekatere stvari so čakale v meni tudi prek trideset let. Ampak nisem hotela pripovedovati o tem. Torej je bilo nekaj že v meni, da nisem »verjela« ničesar, česar nisem prej obdelala s svojimi možgani. Dokončno pa me je zastrupil profesor Pediček, ki je pri predmetu logika rekel natančno to. Avtoritete ni. Ne glede na to, kdo kje kaj reče, vsako stvar je treba najprej precediti skozi lastne možgane in šele na podlagi lastnih ugotovitev zadevo sprejeti ali pa ne. In tako sem vedno delala in še danes skoraj avtomatično opazujem dogajanje okoli sebe, posamezne besede in dogodke zlagam v mozaike, da dobim celotno sliko, vse skupaj analiziram in včasih dobim prav čudne rezultate, ki mi niso všeč; pa kakorkoli stvari obračam, rezultat je isti. In ekstrapolacija oziroma projekcija dogajanja v prihodnost je navadno temnosiva, da ne rečem črna.

Po Titovi smrti nas je bila zanimiva skupina (seveda nismo bili edini), ki smo vsak po svoje delali projekcije v prihodnost; večina je bila naivno optimističnih, le dva sva bila neke vrste pesimista (Optimist ni nikoli prijetno presenečen, Murphyjev zakon). Dobro se spominjam svojih besed, da bo Jugoslavija prej ali slej razpadla, da je v vsaki republiki nakopičenih gore neizrečenih besed in starih neporavnanih

računov. (Pride Jugoslovan na mejo in ga carinik vpraša, če ima kaj za prijaviti. »Imam jedno računalo.« Carinik pogleda v prtljažnik in zagleda kalašnikov. »Pa imam da sredim neke račune!«) Poleg tega pa so še med narodi ravno tako stari neporavnani računi in se kopičijo novi; vsak človek, vsak narod, vsaka republika v Jugoslaviji je imela občutek, da ga/jo drugi izkoriščajo, da drugi živijo na njegov/njen račun. Vse te neporavnane zadeve so se z leti poglabljale in dopolnjevale z novimi in jasno mi je bilo, da bo to nekoč planilo na dan. Kot bi odprl škatlico, ki je polna vzmeti. Nikakor je ne moreš zapreti nazaj (vsak me razume, kdor je kdaj skušal popraviti tipkalo na nočni svetilki). Bolj ko se trudiš in tiščiš skupaj, slabše je. In končno popustiš in vse se razleti. Rekla sem, Jugoslavija bo razpadla in njen razpad bo krvav. Rekla sem še, da bi si zelo želela, da se motim, ampak moja pamet mi da tak rezultat in pika. Podobno je bilo, ko se je pojavil Markovič s svojim programom. Ob mojih črnogledih napovedih mi je kolega rekel, da smo vsi, ki tako gledamo na stvar, zavozili svoje življenje in nam ostane samo še cinizem, namesto da bi si od prihodnosti kaj obetali. Vendar (vsi vemo, kako so se stvari potem razvijale) je potem takrat in še večkrat pozneje izjavil, češ, spet so imeli ciniki prav.

Kljub temu da nisem »globoko verjela« (poznate to rečenico; prej se je reklo: duboko sam uveren, mislim, da veste, da potem iz vsega skupaj ni bilo nič; globoka vera je eno, argumenti in dokazi na podlagi dejstev in analiz so pa čisto nekaj drugega – kdaj bomo prišli na tako stopnjo razmišljanja in dela?), da bo naenkrat vse lepo in prav, sem bila zelo vesela plebiscita in seveda njegovega rezultata; vojna me ni presenetila in sem bila vesela, da je bila hitro končana, pili smo šampanjec ob mednarodnem priznanju naše nove države.

In potem smo gledali TV nadaljevanko iz skupščine naše mlade države. Stari obrazi, stari vzorec. Demos – pozicija, večina starih aktivistov. Komunisti ali prenovitelji ali kakorkoli že – opozicija, ki ves čas soli pamet vsakomur, ki zine kakšno pokončno. Vlada v senci – zabava de luxe. Nekaj novih obrazov, a bog ne daj, da se obregnejo zoper stare obraze, staro ideologijo, stare zakone itd.

Demos je uspel v eni stvari – uspeli smo se formalnopravno izmuzniti Balkanu, v vseh drugih ozirih pa smo še vedno tam. Kletvice, npr. jezik, mislim slovenščino, je spakedran do obisti. Na vitalnih položajih so ljudje, ki obvladajo le jugoslovanščino. (»Skrati,« mi reče uradnik, ko mu skušam pojasniti, zakaj sem pravzaprav prišla). ln katere so naše (slovenske) nacionalne vrednote? Včasih so bile to poštenost, pridnost, delavnost, ljubezen do zemlje, domovine … Potem pa smo uvozili »lukavost«, kar pomeni, zakaj bi se trudil in potil, če se da tudi kako drugače. Okoli ovinka. Po zvezah. Z goljufijo. Z dvojnimi merili. Cerkvi je bilo premoženje sicer ukradeno, ampak to je prav, zakaj bi Cerkev bogatela na račun ljudstva. Vprašanje je, če bi Cerkev res tako nagravžno izkoriščala delavce na svojih posestvih, kot to počne nova Menagerska smetana (pišem z veliko začetnico!) Medtem ko so se »delavci« v takih in drugačnih sindikatih borili za en majhen ščepec pravic v obliki kolektivne pogodbe, so si Gospodje (z veliko začetnico) priborili individualne pogodbe, ki pomenijo za podjetje bankrot, če bi se hoteli enega takega znebiti. Pa kdo bi se jih hotel znebiti, to so vendar uspešni poslovni ljudje, da pa podjetja crkavajo, so pa najbrž krivi delavci in objektivne okoliščine.

In to je druga naloga, ki bi jo moral izpeljati Demos, pa so ga prej razpadli. So že vedeli, zakaj. Zato, da so ostali zraven. Namreč, takoj na začetku bi bilo treba (kako znane besede) objaviti javne razpise za vsa vodilna delovna mesta. Samo to. Merilo je strokovnost, ne barva ne pedigree. Vsi smo to pričakovali. Pa nič. Ko so prizadeti opazili, da vlada cinca, so začeli vpiti: Revanšizem! Lov na rdeče direktorje! Zamenjava ene ideologije z drugo! In ljudstvo je nasedlo. Kot že večkrat prej. Ne morem si kaj, da se ne bi ponovno spomnila Narteja Velikonje in njegovega Malikovanja zločina (Kadar je OF koga likvidirala, je vpila: To je izdajalec, to je sodelavec okupatorja! In ljudstvo je reklo: Bo že nekaj na tem. Kjer je dim, je tudi ogenj. Itd.). In spet so uspeli. Obdržali so pozicije. Peterle je imel čarovno palico v roki, pa je ni uporabil. Ni nas odrešil prekletstva. Vprašanje je, kdaj bo, če bo, spet takšna priložnost. Kot v tisti slovenski ljudski pravljici.

5.1.3.

Pastirček je šaril okoli razvalin nekega gradu in je zagledal kačo, ki mu je rekla, da je grad zaklet in ona zakleta kraljična. Povedala mu je, kaj naj napravi, da bo odrešil grad in njo. Pred sončnim vzhodom bi moral nabrati rose, se z njo umiti in poškropiti kačo. Pastirček pa je zaspal in je pritekel do grajskih razvalin, ko je sonce že vzhajalo. Žalostna mu je kača povedala, da se sedaj ne da nič več narediti. Rekla je še, da se še ni izcimilo seme za smreko, ki bo dala les za zibelko, v kateri se bo zibalo in raslo otroče, ki bo lahko rešilo zakleti grad in kraljično.

5.1.4.

Zdaj smo pa tam. In kaj so storili krščanski demokrati oziroma Peterle, ko so (očitno) ugotovili, da so naredili napako (lepo po domače bi se reklo, da so stvar zasrali). Na vse mogoče in nemogoče načine in nenačine se trudijo, da bi rešili, kar se rešiti da. Pobožno upam, da pri tem vsaj mislijo na vse skupaj in ne samo na svoj stolček ali kariero (po domače rit). V tej silni vnemi so naredili isto napako kot krščanski socialisti med svetovno vojno. Stozdirali (krasen izraz, ki nam ga je dala naša polpretekla doba) so se s komunisti (da ne bo zamere, uporabljam ta izraz, ker vsi vemo, za koga gre, ni pa treba preverjati, kakšen je njihov trenutni uradni naziv). Sancta simplicitas ali pa karierizem. Bog jim odpusti, saj (morda) ne vedo, kaj delajo. In s tem so dali prav tistim, ki so si že v času starega režima pomagali z vstopom v partijo. Tako pravijo naši velmožje. Rupel se je prav lepo izrazil: Seveda sem bil v partiji. Kdor je hotel kaj narediti, je moral stopiti v Partijo.

Ne morem si kaj, da ne bi spet gledala na zadevo s svoje strani plota. Kolikokrat so me vabili v partijo (Pa vstopi, če ti tako lepo rečejo, je rekla kolegica. Mene pa nihče ne povabi. Z malce hudobije bi ji lahko rekla, da se tudi moški izogibajo ženske, ki se hoče poročiti.). Včasih prav s konkretnimi obljubami (nimam dokazov, morate mi verjeti na besedo). Ampak kdo sem jaz, da se lahko imenujem avantgarda delovnih ljudi, da stopam pred njimi in jim kažem pravo (kaže, da bolj napačno) pot? Če torej nisem neke vrste »Übermensch», s kakšno pravico naj to počnem, seveda če tega ne počnem iz lastne koristi, da se poskušam prebiti v krog posvečenih ljudi, po ljudsko se reče tistih pri koritu (Naj vas spomnim na vic o kapitalističnem in socialističnem koritu. Kapitalistično korito je ravno; če se na sredini kakšna svinja pririne h koritu, na koncu korita ena svinja odpade. Socialistično korito pa je okroglo; če se ena svinja nekje pririne h koritu, se malo stisnejo in vse skupaj veselo žrejo naprej. – Kaj pravite, kakšno korito imamo pri nas?), se pravi tistih, ki imajo slavo in čast in oblast in denar. Sama tega nisem mogla narediti. Ne počutim se »Übermensch«, in ne bi se mogla pogledati v ogledalo, če bi to naredila iz kakršnih koli koristi.

Pardon, pozabila sem še eno varianto. Ideologija lahko človeka upijani. In v pijanosti dela neumnosti. In stopi v partijo. In ko je notri, je pa težko priti ven. Ampak tudi ta varianta mi ni nič kaj všeč. Kogar je upijanila ena ideologija, ga bo drugič lahko druga, sploh pa je nezanesljiv. Kdor misli, da je »Übermensch«, nima kaj iskati v demokratični družbi. Kdor je koristolovec, bo iskal le lastne koristi, pa če gre vse v maloro. Zdaj smo pa tam.

Na temo koristolovca je še mehka varianta; če hočeš kot strokovnjak, umetnik … napredovati, je bila pot veliko lažja, če si stopil v partijo. Moje zlobno mnenje je takole: če se ne počutiš dovolj intelektualno, umetniško, strokovno … močnega, potem pač rabiš, da ti nekdo pomaga kvišku (Pri mednarodni izmenjavi študentov je bil prvi in najpomembnejši kriterij »svetovni nazor«, da ne bi študentje v tujini delali sramote in bi npr. študent arhitekture, brž ko bi prišel v tujino, letel v cerkev – no ja, kdor se vsaj malo spozna na celo zadevo, se mora vsaj nasmehniti ob tem). Kar se tiče kvalitete takega strokovnjaka, znanstvenika, umetnika … je pa nekoliko vprašljiva (človek se kar zamisli ob tisti strani podpisov v Delu).

Gotovo so še kakšne variante in podvariante oziroma izgovori. Nikogar ne mislim vtikati v predalčke. Ampak, če požegnamo take izjave, smo požegnali vse lumparije, pretekle in prihodnje. Od nacizma (če si hotel kam priti, si moral v SS) do komunizma (če si hotel kaj narediti, si moral v partijo), do belogardizma (če si se hotel spoprijeti s komunizmom, si moral na kak način sodelovati z Nemci).

Pa kaj nakladam, v vladi so skupaj komunisti (velja v začetku navedena opomba) in krščanski demokrati (če hočeš kaj narediti, moraš …), na proslavi sedita skupaj Kučan in Šuštar.

Lepo je v naši domovini. Še bo veselo. Tista zgodbica v začetku/v sredini je pa kar tako, brez prave zveze.

5.2. Sprava pred sedemsto leti

5.2.1.

Pred približno sedemsto leti je italijansko mesto Padova stalo pred podobno nalogo, kot stojijo danes postkomunistične družbe, posebej gotovo slovenska, kjer je nastop totalitarnega komunizma spremljala državljanska vojna. Kaj napraviti potem, ko se je v družbi spočelo toliko zla in ko je to zlo dobilo toliko vdanih pomočnikov? V naslednjem besedilu, ki ga povzemamo po časopisu Frankfurter Allgemeine, bo bralec lahko spoznal, da smo pri nas še daleč od tega, kar se je zgodilo v Padovi že dve leti po padcu tirana. Pri nas se še ni pojavil kronist, ki bi, čeprav sam udeležen pri nekdanji oblasti, natanko popisal vlado nasilja, žrtve in storilce, zlasti pa se pri nas še ni zgodilo, da bi to besedilo javno brali in ga potem slovesno izročili mestnemu arhivu kot najdragocenejši dokument. Mislimo, da bo ta davna zgodba poučno branje, predvsem pa, da bomo v njej prepoznali svoje vloge.

5.2.2. Sprava pred sedemsto leti.
Uvodno besedilo

Dante ga je v svojem Peklu postavil med največje tirane zgodovine k Aleksandru Velikemu in Dionizu iz Sirakuz. Sodobniki so pisali, da je bil tako podoben hudiču kot sveti Frančišek Kristusu. Še v našem stoletju je bila slika grozovitosti, ki so jo povezovali z njegovim imenom, tako živa, da ga je nemški zgodovinar Gerhard Ritter dajal ob koncu Tretjega rajha za zgled demonije moči. To je bil Ezzelino da Romano, pristaš stranke Friderika II., skoraj dve desetletji najmogočnejši človek severne Italije, gospodar Verone, Vicenze in Padove.

Kako je mogoče preživeti takega tirana?

Ezzelino je bil rojen leta 1194 kot potomec nemške plemiške družine iz Trevisa. V plemenitaškem in meščanskem svetu zgornje Italije, ki ga je razjedalo sovraštvo razcepljenih skupin in vodilo maščevanje, se je vztrajno vzpenjal. Pri tem pa se je posluževal takih okrutnosti, da so bile nenavadne celo v tedanjem svetu, in si pomagal z zvitostjo in grozovitostmi, ki jih doslej niso poznali. Leta 1232 je podjarmil Verono in postal s tem gospodar nad dostopom v alpsko dolino Adiže, ki je bila za cesarja strateškega pomena.

Postal je močan kot prijatelj močnejšega. Friderik Hohenstauf ga je priznal, Ezzelino pa je do daljnega cesarja ohranil zvestobo, ki je ni gojil do nobenega svojih številnih zaveznikov. Leta 1236 je padla v njegove roke Vicenza, že naslednje leto pa bogata, po znanosti sloveča Padova. Svojo strahovlado je obdržal v tem mestu dve desetletji. Po Friderikovi smrti ni imel nad seboj nikogar več, kateremu bi se moral pokoravati. Zavrnil je vabljive ponudbe kurije, čeprav mu je grozila s križarskim pohodom. Odpravljal se je na vsakoletne bojne pohode proti lastnim bratom, proti Benečanom in njihovim zaveznikom, pa tudi proti nespravljivemu, sovražnemu rodu Estov. Šele leta 1258 je uspelo koaliciji Estov, Milančanov in Benečanov, da je tiranu na silo iztrgala Brescio. Leta 1259 je podlegel ranam. Svojih zločinov pred smrtjo ni obžaloval. Pokopali so ga v neblagoslovljeni zemlji, njegovo kraljestvo, ki so ga povezovali le nasilje, strah in sovraštvo, pa je razpadlo.

Ernst Kantorowicz v svojem življenjepisu Friderika II. poudarja, da je Ezzelino prevzel od cesarja samo eno lastnost, jo popačil in razvil do skrajnosti: brezobzirno uveljavljanje samega sebe in brutalno voljo do moči. Ta neomejena volja je postala sama sebi namen in s tem nekaj zlega. Avtor ugotavlja, da se je z Ezzelinom pojavil nov tip vladarja, »nelegitimni gospodar in knez, ki se je povzpel na prestol samo z lastno močjo, z nasiljem in zvijačo, svojo strahovlado pa obdržal s tiransko trdoto, strahovanjem, grozovitostjo in strogostjo, vse pa je slonelo izključno na njem samem, na njegovi osebnosti.«

5.2.3. Javni krvni davek

Kakorkoli se bo že iztekla pravda o značajski podobi samodržca, ki so si ga skozi stoletja predstavljali kot pravega demona, ostane dejstvo, da je Ezzelinov pojav izzval pri sodobnikih pisanje zgodovine, ki vsebuje prvo veliko analizo tiranije v poantični kulturi in ga lahko zato prištevamo k značilnim mejnikom psihološkega prikazovanja človeka. Italijanski strokovnjak za zgodovino srednjega veka Girolamo Arnaldi je v svojem znanem mladostnem delu o zgodovinopiscih marke Trevigiane pokazal, kako je neizmerljiva podoba tega tirana dokončno preusmerila takratno mestno kronistiko od posameznih letopisnih zapiskov k razširjeni in celoviti pripovedi po antičnih vzorih. Ravno literarni moči teh pripovedovalcev, predvsem notarja Rolandina iz Padove, ki je začel pisati svojo kroniko le nekaj mesecev po Ezzelinovem padcu in jo dve leti kasneje tudi končal, se moramo zahvaliti, da smo dobili to demonsko mračno podobo tirana in njegovih metod, ki so se tako neizbrisno vtisnile v evropski spomin. Ta preudarni notar našteva, da so Ezzelinovo vladavino od vsega začetka spremljala ovajanja, aretacije, zapori, zasliševanja, mučenja in javne usmrtitve. Povod je bil lahko neznaten. Nekoga so odvedli v zapor samo zato, ker so pri njem našli Ezopovo kritiko tiranov. Vladarjevo bolestno nezaupljivost so umirjale samo pogoste javne usmrtitve. Temnice in zapori so bili prenatrpani. Beremo o nepopisnih razmerah, o vročini, zatohlem zraku, fekalijah, lakoti, žeji, vpitju, joku in škripanju z zobmi. Rolandinova poročila so tako strašna in podobna prizorom iz Dantejevega pekla, ki jih tam samo pripovedujejo, odigravali pa so se na zemlji. Opisi mučenj so bili v razboleli domišljiji tistega časa morda tu in tam pretirani, verodostojni pa so dolgi seznami žrtev in njihovih morilcev, ki jih je na stotine in jih kronist dodaja v posebnih poglavjih.

V zadnjih letih se je tiranova moč stopnjevala do skrajnosti. Ko so njegovi sovražniki zasedli Padovo, je dal v Veroni zapreti stotine padovanskih meščanov in jih ukazal usmrtiti s strašnim mučenjem. Mrtvim so javno sekali glave, ženam rezali prsi in jim jemali novorojenčke. Po Rolandinovih podatkih naj bi to zadnje dejanje zahtevalo kar 11.000 žrtev. Sodimo, da je to število pretirano, dovolj strašna bi bila samo desetina tega.

5.2.4. Pravni akt, spominski akt

Na splošno o kronistovih podatkih ne smemo dvomiti. Za to prepričanje imamo vzroke, ki so le malo manj pomembni kot strašna zgodovina, ki jo pripoveduje. Rolandino je bil zraven. Ves čas Ezzelinovega tiranstva se je kot notar gibal okrog političnih centrov svojega mesta. Zato je osebno poznal tako žrtve kot sluge režima. V začetku Ezzelinovega vladanja je bil nekaj tednov celo varuh pečata padovanske komune in v tej funkciji prisiljen sodelovati. Zraven pa mu je oče, ki je bil tudi notar, izročil sveženj zgodovinskih zapiskov in mu poveril nalogo, da napiše zgodovino rodnega mesta.

Rolandino je tako postal verodostojna in dobro obveščena priča terorja, pri tem pa je bil življenjsko ogrožen tudi sam. Kako so mu ti doživljaji ležali na duši, je razvidno iz naglice, s katero se je spravil na delo. Takoj po Ezzelinovem koncu se je lotil svojega velikega in tudi literarno ambicioznega dela. Dodatno so ga spodbujali uboštvu zaobljubljeni minoriti, ki se jih je tiran vedno bal in jih preganjal. V dveh letih, leta 1262, je bila kronika končana. V zaključku avtor roti prepisovalce, naj ničesar ne spreminjajo. Kako resna je bila njegova skrb, da bi se zgodovinska resnica nepotvorjena izročila potomcem, priča dogodek, o katerem poročajo zadnje vrstice kronike in ki je edinstven v zgodovini zgodovinopisja.

Rolandinovo kroniko so namreč javno brali pred cerkvijo sv. Urbana v Padovi. Navzoči so bili vodilni mestni učenjaki in politiki. Tako so kroniko proučili, potrdili in tudi overili kot pravni dokument. Za tiste čase je bil to nenavaden postopek, ki prav nič ne izgubi impresivnosti in moči, tudi če ga primerjamo s slovesnimi akademskimi razglasitvami knjig in pesnikov na italijanskih univerzah takrat. Družba, ki se je komaj izkopala iz terorja, je poskušala dognati, kakšna je zgodovinska resnica prestanega trpljenja. V prisotnosti ljudi, ki so tiste čase preživeli, so dolge dneve in ure prebirali imena žrtev in njihovih rabljev, opise trpljenja in zločinov. Nazadnje so ugotovili, da je delo zgodovinsko verodostojno, in uradni primerek kronike spravili v mestni arhiv k drugim pravnim listinam.

Ta spominski dogodek je bil neke vrste pravni akt, zraven pa je bil svarilo in nauk, ki naj bi krepil odločenost meščanov, da bi za naprej varovali svobodo, vendar naj bi ne bil pri tem nihče obtožen ali zasramovan. Tako je bilo naročeno v uradnem predgovoru k Rolandinovemu tekstu. Sovraštvo naj bi se končalo, ničesar pa ne bi smeli pozabiti. Padovanci so odklonili tribunal in se odločili za forum.

Kakšna je bila korist? Ne vemo. Mučenim, žalujočim, osamljenim, sirotam in vdovam javni obračun s preteklostjo ni mogel pomagati. Odškodnin niso poznali, zadovoljni so bili samo najmočnejši. Rane, ki jih je zadal tiran, so se zacelile šele po dolgem času ali nikoli. Tolažbo je morda nudila vera v pravičnost v večnosti, misel na muke, ki so čakale mučitelja v peklu. Pri posameznikih pa se je morda vendar povečala razsodnost in zmanjšalo sovraštvo. Iz zgodbe o Ezzelinu ne moremo izvleči nauka, ki bi imel trajnejši učinek. Na koncu velja trezni povzetek Jakoba Burkhardta:

»Tu je bil prvi poskus, utrditi prestol z množičnimi umori in brezmejno ostudnostjo, z uporabo vseh sredstev z enim samim namenom. Ezzelinovi zločini so bili tako groteskni, da ga ni dosegel nihče od naslednikov, tudi Cezare Borgia ne. Dejanja so bila razkrita in opisana. Ezzelinov padec žal ni bil pobuda narodom, da bi vzpostavili pravičnost, in tudi ne svarilo bodočim hudodelcem.«

5.3. Nekaj opozoril v zvezi s pisanjem spominov ter opisovanjem dogodkov v letih 1941–1945

Avtor: Mag. Boris Mlakar

5.3.1.

Ena izmed temeljnih nalog, ki si jih je v svoj program zapisala Nova Slovenska zaveza, je nedvomno tudi t. i. zgodovinopisna dejavnost. Ob tem gre poudariti, da je že sam nastanek in pojav NSZ svojevrstno opozorilo, da z našim skupnim zgodovinskim spominom na prelomna leta 1941–1945 nekaj ni v redu. Pravzaprav se je o teh letih pisalo ogromno, seveda z vidika delovanja KPS, OF in NOV, toda te stotine knjig in desettisoči člankov nekako niso zmogli uravnotežene in pravične obravnave ter ocene vseh komponent medvojnega slovenskega političnega in človeškega bivanja. Resnica zmagovalcev, kar je sicer razumljivo in normalno, je prevladovala, ni pa seveda bilo normalno, da je prevladala stoodstotno in da se redki preživeli pripadniki protirevolucionarnega tabora kot taki niti pojavljati niso smeli, kaj šele da bi javno nastopili s svojo človeško resnico. Seveda so zdomci v tem pogledu napravili veliko, toda to zaradi prepovedi skoraj ni prihajalo v našo zavest. Zdomski izobraženci in tudi preprosti delavci, ki so si sredi argentinske pampe ali pa med severnoameriškimi nebotičniki silovito prizadevali ob svoji resnici ohraniti tudi slovensko zavest, slovensko pisano in govorjeno besedo, so bili celo označeni za narodne izdajalce.

Kako je bilo pravzaprav s temi narodnimi izdajalci? Odgovor na to nam more dati le pošten premislek in po možnosti povsem nepristranski in objektiven pregled dogodkov od začetkov okupacije pač v njihovi čim tesnejši in logično razložljivi vzročno posledični povezavi. Seveda je od NSZ iluzorno pričakovati, da bi lahko odgovorila na vsa tozadevna vprašanja, saj za to nima moči, za marsikaj pa je čas že zamujen, poklicni zgodovinarji pa bi za marsikaj tudi alibično ugotavljali, da je pravzaprav še prezgodaj. Kakorkoli že, odločitev NSZ, da se »ugotovi resnica te preteklosti«, da se »objektivno oceni značaj protikomunističnega odpora« in da se razgrne »resnico o državljanski vojni«, je hvalevredna. Dokončnih in absolutnih resnic seveda tudi ona ne bo mogla ponuditi, ker je pač pot do njih nikoli dokončana zgodba. Dolžnost vseh nas pa je, da storimo vse, da vse »delne« resnice, vse še neizrečene ter nepopolne posamične ali skupinske zgodbe pridejo na dan ter v perspektivi skupaj z že znanimi dejstvi oblikujejo naše vedenje o tej usodni prelomnici slovenske polpreteklosti. Nova podoba te preteklosti bo verjetno drugače skonstruirana, kot je bila do nedavnega, mogoče tudi ne bo nikogar v celoti zadovoljila,

toda zgodovina ni tu zato, da bi koga posebej zadovoljevala ali nagrajevala, temveč je med drugim tudi stvar naše duhovne discipline ter odgovornosti do samih sebe, zato jo moramo vzeti nase v celoti, z vsemi temnimi sestavinami, če hočemo, da nas bo res prenehala obsedati in da se bomo lahko posvetili sedanjosti, predvsem pa prihodnosti.

Čeprav v primeru zgodovinopisne dejavnosti NSZ vsaj v tej fazi gotovo še ne gre za znanstveni projekt v ožjem pomenu besede, pa je seveda kljub vsemu koristno in racionalno, da se na začetku raziskav in zbiranja zgodovinskega gradiva poda nekak pregled dosedanjega dela, se ob tem ugotovi glavne vrzeli in izpostavi poglavitne naloge, ki jih je treba najprej opraviti, torej nekakšno prioritetno lestvico. Čeprav je v nekaterih dokumentih in izjavah, npr. na zadnjem občnem zboru, čutiti, da v zvezi s tem obstaja nekakšno vrednotenje, pa bi se morda vendar veljalo lotiti natančnejše in bolj izrecne obdelave »projekta«. Ob tem pa je treba že takoj na začetku poudariti, da je bilo s strani NSZ že marsikaj narejenega. Če pustimo ob strani postavljanje t. i. farnih spominskih plošč žrtvam vojne in revolucije, pa je treba prav ob tem omeniti predhodno zbiranje imen teh žrtev ter končnih seznamov žrtev določenih vasi ali župnij, kar je tudi neke vrste zgodovinopisno delo in prav ti seznami so eden od pomembnejših rezultatov celotnega prizadevanja NSZ. Škoda, da ti seznami niso sproti objavljeni v Zavezi, saj ne gre čakati šele na bodočo novo izdajo Bele knjige. Objavljena pa so bila v Zavezi že kar številna besedila, mimo katerih ne bo mogel več noben zgodovinar našega vojnega in povojnega časa. Res da so omenjeni članki po svojih metodoloških, vsebinskih in drugih značilnostih taki, da zgodovinar z njimi ne more biti povsem zadovoljen, toda, da ponovimo, o njihovi koristnosti in uporabnosti ni več nobenega dvoma.

Na podlagi splošno uveljavljene prakse, ki se deloma potrjuje tudi že z omenjenimi članki, objavljenimi v Zavezi, moramo v zvezi z rekonstrukcijo medvojnega dogajanja pozornost usmeriti predvsem na naslednje vrste prispevkov:

1) Neposredna pričevanja ali spomini, ki so jih zapisali sami akterji, udeleženci dogodkov, ali pa zgolj priče, opazovalci teh dogodkov.

2) Pričevanja in spomini, ki jih je zapisal nekdo drug, npr. sodobni raziskovalec, lahko tudi v obliki intervjuja ali pogovora.

3) Objava pisnih dokumentov ali ustnih izjav s komentarjem zapisovalca oziroma prirejevalca, lahko tudi z bistvenimi dopolnili.

4) Kronika ali rekonstrukcija dogodkov, pri katerih avtor uporabi pri pisanju vse dosegljive vire.

5) Manjše študije in razprave z analitičnim pristopom do obravnavane tematike ter s kritičnim pretresom virov.

Ob tem je potrebno opozoriti na nekatere zahteve oziroma merila, ki naj bi se jih pisci držali v čim večji meri. Najprej je seveda zaželeno, da se pričevalec podpiše oziroma da njegovo ime navede zapisovalec. Glede na znane zadržke in tudi strah, ki pri tem še ima vlogo v nekaterih podeželskih okoljih, je potrebno zagotoviti, da je ime pričevalca ugotovljeno in zapisano vsaj v primarnem gradivu ali v dokumentih uredništva. Pričevalec naj bi v začetku – isto velja tudi za druge pisce – opredelil svoj namen in tematsko in časovno omejil temo, o kateri bo govoril. Pričevalec naj skuša razločiti med tem, kar je v njegovem spominu neposreden odraz njegovega doživljanja, in med tistimi elementi pripovedi, za katere so mu bile vir pripovedi drugih očividcev ali pa je celo zanje slišal kasneje. Upoštevati je pač treba, da je od zadevnih dogodkov minilo že pol stoletja in da je človeški spomin včasih zelo nezanesljiv instrument. Poudari naj stvari, o katerih je popolnoma prepričan, hkrati pa je dolžan navesti tudi tiste, za katere pač ne more priseči, da so bile ravno take … Koristno je tudi navajanje drugačnih in nasprotnih informacij, ki se jih spominja, ob tem pa lahko poda tudi svojo razlago, oziroma pove, kateri inačici dogodkov daje svojo vero, seveda z logično in materialno podprto utemeljitvijo. Slednje zahteve še v večji meri veljajo za pisanje kronistov in predvsem ljubiteljskih ali poklicnih zgodovinarjev. Le-ti so seveda dolžni za prikaz določene teme oziroma dogodka zbrati prav vse razpoložljive vire, ustna pričevanja, arhivske, časopisne in tiskane vire, pa tudi literaturo. Prav za obdobje okupacije na Slovenskem je na razpolago že zelo obširna literatura, predvsem partizanske »usmeritve«, vendar je le-ta koristna tudi za osvetlitev razvoja protirevolucije, predvsem kar zadeva njeno materialno, dogodkovno plat. Seveda ni zanemarljiva tudi literatura zgodovinopisnega in spominskega značaja, katere ustvarjalci so pripadniki protirevolucionarnega tabora, vendar je do nedavnega nastajala izključno v emigraciji oziroma v zamejstvu. Noben resen pisec tako ne bo mogel mimo revij Vestnik, Tabor in vsaj še mimo Zbornika Svobodne Slovenije. Kar se tiče arhivskega gradiva, je potrebno opozoriti na gradivo Slovenskega domobranstva, MVAC, Slovenske legije ipd., ki se nahaja v Arhivu Slovenije (do pred kratkim v okviru Inštituta za novejšo zgodovino), ter gradivo partizanskih organov in enot, predvsem tudi VOS, OZNE itd., ki se nahaja na omenjenem inštitutu ter v Zgodovinskem arhivu Ministrstva za notranje zadeve. Pisec si mora prizadevati, da zbere čim več gradiva iz t. i. prve roke in primarnega gradiva, vendar mora biti tudi to podvrženo kritiki ter analizi glede verodostojnosti in pristnosti. Posamezne vrste virov in podatkov je dobro medsebojno primerjati in se nato odločiti za najbolj verjetno verzijo, pri čemer pa je v primeru negotovosti potrebno navesti tudi druge možne razlage.

Zelo koristno je, če si pisec pred začetkom pisanja napravi čim podrobnejši načrt oziroma začrta notranjo strukturo besedila. Zgodovinski prikazi so ponavadi podani po kronološkem ali tematskem načelu, lahko pa se ta dva načina kombinirata, kar pa je bolj zahtevno in je lažje uresničljivo v primeru prikazovanja posameznih dogodkov in procesov v manjših časovnih ali prostorskih okvirih. Pri tem pa mora biti poglavitni poudarek na vzročnoposledičnih povezavah navedenih dejstev, ali drugače povedano, pisec se mora venomer spraševati po vzrokih ravno takega dogajanja (takih posledic) in seveda poskušati na to logično odgovarjati; ves čas mora imeti pred očmi nujno medsebojno pogojenost dogodkov in procesov, navesti pa mora vse okoliščine, ki so nanje vplivale. Pri tem je dobro že vnaprej misliti tudi na morebitne ugovore in protiargumente k njegovi razlagi, zato si mora prizadevati za čim večjo objektivnost, kar sicer ne pomeni, da mora biti pri opisu dogodkov povsem nevtralen ali neprizadet (če gre za pričevalca, je seveda osebna in čustvena nota razumljiva), mora pa biti pošten pri izboru in navajanju virov, ne sme zamolčevati stvari, ki so neprijetne za, recimo, protirevolucionarno stran, niti ne stvari, ki mu niso všeč ali pa celo podirajo njegovo razlago oziroma hipotezo. Odločati morajo argumenti, logična zaključenost, avtentičnost virov, toda tudi človeška resnica. Niti v pripovedi niti v izboru virov ne sme biti nobenega navijaštva ali pristranosti. Avtor je seveda – če recimo gre za pisanje v Zavezi – lahko opredeljen, toda hkrati mora biti pošten do nasprotnikov, pri čemer je dobro ignorirati dejstvo, da le-ti morebiti do njega niso bili. Vsaka trditev mora biti dokazljiva, če ne neposredno iz virov, pa vsaj posredno logično izvedena. Čim manj mora biti samoumevnosti, čeprav seveda ne gre zmeraj ponavljati splošno znanih in neovrgljivih okoliščin. Navajanje virov mora biti čim bolj izčrpno in jasno, citati morajo biti jasno označeni, vendar se je potrebno pri njih omejevati. Kot rečeno, navajati gre tudi »nasprotne« vire, kar povečuje verodostojnost prispevka, pri tem pa je za zgodovinopisje s tem povečana njegova uporabnost ter možnost preverjanja, kar naj ne bi bila zgolj okrasna značilnost. Pisec naj uporablja čim več pravih in polnih imen, kolikor mu je pač ob že omenjenih zadržkih to mogoče. Članek ima lahko tudi značaj polemike; pri tem je lahko v celoti posvečen diskusiji o kakem problemu ali dogodku, če pa je polemika le stranska zadeva znotraj osrednje teme, jo lahko pisec »preseli« tudi v opombe. Za povednost člankov so zelo hvaležni dodani seznami (borcev, žrtev ipd.), grafikoni, fotografije.

Kar se tiče same vsebine prispevka, je potrebno najprej v uvodu začrtati njegove prostorske in časovne meje; v primeru neke zaključene geografske ali upravne enote je nujno predstaviti politično, gospodarsko in kulturno stanje pred okupacijo. Po prihodu okupatorja je potrebno čimbolj natančno ugotavljati in poudariti vse spremembe, ki so nastajale in ki so naposled pripeljale do dogodkov ali procesov, ki jih želi pisec podrobno predstaviti. Gre torej za nove okoliščine, ki so rezultat okupacijske politike, delovanja OF, KP in partizanov, seveda pa je potrebno opisati tudi delovanje in taktiko, stališče (bodočih) protirevolucionarnih sil, npr. Slovenske legije, Slovenske zaveze, tudi slovenske lokalne oblasti in Cerkve. Bistveno pri tem je, da pisec izpostavi glavne momente in vzroke, ki so pripeljali do notranjega slovenskega konflikta, do začetkov državljanske vojne. Če gre za dogajanje v podeželskih krajih, je potrebno ugotoviti, koliko je prišlo do ustanavljanja vaških straž spontano, zgolj z vidika samoobrambe v ožjem smislu, koliko pa je to bilo rezultat delovanja Slovenske legije, SLS, torej organizirane protirevolucije. Pri tem je nujno pošteno in pravilno predstaviti vlogo in pomen delovanja okupatorjev in seveda partizanskih organov in enot. Pri tem velja izpostaviti tako subjektivno kot tudi objektivno plat delovanja vseh vpletenih dejavnikov. Prav tako je pri protirevolucionarnem taboru treba opisati t. i. legalno kot tudi ilegalno plat delovanja, tudi četništvo, Jugoslovansko vojsko v domovini, Slovensko narodno vojsko. Pri opisu delovanja vojaških enot je npr. pri Slovenskem domobranstvu potrebno ugotoviti načine njihovega bojevanja, npr. ali je bilo v skladu z vojaškimi in moralnimi normami, pri čemer je seveda nujno omeniti tudi negativne pojave. Zelo zanimiva bi bila za bralce in koristna za zgodovinarje predstavitev orientacije prebivalstva v razmerah okupacije in državljanske vojne; h komu se je prebivalstvo nagibalo, kateri momenti so pri tem odločali, kakšna so bila njegova pričakovanja in predvidevanja v zvezi s koncem vojne. Pri tem bi bilo koristno pripraviti tudi določene statistične preglede ipd.

Še bi lahko naštevali, pri čemer niti nismo omenili problematike povojnih pobojev in procesov, za katere je jasno, da se bo z njimi revija Zaveza še dolgo ukvarjala. Gotovo so nekatera zgoraj navedena merila, predvsem tista metodološkega značaja, za marsikaterega pričevalca ali pisca prezahtevna, vendar ga naj to ne odvrne od pisanja, če se mu zdi, da lahko vsaj v majhni meri pripomore k našemu skupnemu poznavanju usodnih let druge svetovne vojne.

6. Glasovi iz zdomstva

6.1. Nekaj o stikih demokratičnega protikomunističnega tabora z zahodnimi zavezniki

Avtor: Janez Grum

6.1.1.

Slovenci in Hrvati so v drugi polovici 1944 skušali dobiti stik z zahodnimi zavezniki v Italiji. Hrvaški poskus je bil v velikem stilu. Vanj je bilo vpletenih več generalov in politikov, med temi vsaj en minister, ki so v soglasju z dr. Vl. Mačkom pripravljali državni udar: odstranitev poglavnika Paveliča in preusmeritev hrvaške politike na Zahod. Pričakovali so izkrcanje zavezniških sil v severnem Jadranu. Za priprave so zvedeli Nemci in 1. septembra 1944 ustrelili generala Vokića in ministra Lorkovića ter dva politika zunaj vlade. Poskus je pri Hrvatih znan kot Vokić-Lorkovićev.

Slovenski poskus je bil v primeri s hrvaškim dokaj skromen. Da je bil stotnik Berto Ilovar, glavni domobranski obveščevalni oficir, član angleškega Intelligence Servicea (najbrž že prej v Jugoslaviji), sem omenil v članku o dr. Šmajdu ter o SLB in NO v Vestniku (1968, št. 3, 4). Meni je to omenil Vauhnikov sodelavec pok. Karlo Jančič, ki je bil pred vojsko uradnik notranjega ministrstva, delujoč pri obmejnih policijah. Njega smo na Ilovarjevo prošnjo skrivali v neki domobranski posadki. Neko jutro v septembru 1944 je Jančič čez plotove komaj ušel gestapu (umrl je v Mariboru 1968).

Predlanskim (1991) sem bral črno na belem, da sta imela stike z Intelligence Serviceom tudi podpolkovnik Ernest Peterlin, načelnik domobranskega štaba, in major Ladislav Križ, poveljnik udarnega domobranskega bataljona. Od liberalne strani so imeli tak stik inž. Mačkovšek, Edvard Antosiewicz in še neki tretji, čigar ime mi je ušlo iz spomina. Da je imel Mačkovšek tak stik, mi je lani (1992) potrdil tudi njegov sorodnik. Za vse te stike je zvedela komunistična obveščevalna služba. Zelo verjetno od angleških levičarsko usmerjenih članov in poročevalcev za ta Service. To sklepam po primeru, ki se je zgodil po končani vojski v Trstu. Slovenski komunistični poročevalci za Intelligence Service so od angleških levičarskih članov te službe zvedeli, kdo od protikomunistične strani sodeluje z njo. Tako so zvedeli, da imata tak stik dr. Martelanc in inž. Martinjak ter še nekateri. Vse te so komunisti ugrabili in jih odpeljali v Ljubljano. Ko mi je pokojni župnik Peter Šorli pripovedoval o ozadju ugrabitve Martelanca in žene, mi je dejal: »Sem dan prej Martelanca svaril tamle na trgu [pred Sv. Ivanom], odkod mu preti nevarnost.« Šorli je do septembra 1944 sodeloval z glavnim obveščevalcem v Trstu Jožetom (Jojom) Golcem, ko je bil ta razkrit in ustreljen. Nato je pomagal Vauhnikovi liniji. Bil je že na tem, da ga bodo Nemci ustrelili, a so ga končno poslali v Dachau.

Kot kaže, je slovenska KP odkritje stikov, ki so jih imeli ti ljudje, po svojih kanalih servirala Nemcem. Rezultat tega je bil, da so Nemci novembra 1944 omenjene domobranske oficirje in njihove sodelavce ter liberalne politike (pa tudi dr. Gosarja, prof. Šolarja, prof. Krošlja in majorja Glušiča od Narodne legije) prijeli, imeli v Ljubljani zaprte do 1. marca in nato odpeljali v Dachau. Takrat smo med seboj govorili, da so bile vzrok teh aretacij načrtovane radijske postaje, ki so jih pod vodstvom stotnika Josipa Kuharja sestavljali tehniki v nekaterih domobranskih postojankah. (Kuhar je bil sicer član četniškega štaba, a je za to nalogo navezal stik z domobranskimi oficirji.) Za te postaje so namreč Nemci zvedeli. A najbrž je glavni vzrok omenjenih aretacij treba videti v razkritju njihovega sodelovanja z angleško obveščevalno službo.

Na ta način je KP dosegla, da je domobranstvo izgubilo tri najsposobnejše oficirje. KP je večkrat poskušala razbiti domobranstvo z razgovori z Nemci. Tako je padec domobranske posadke na Črnem vrhu 1. septembra 1944 treba pripisati predvsem pogovorom med partizani in Nemci tri tedne prej, po katerih udarni Rupnikov bataljon ni smel iti na pomoč oblegani posadki. Komunisti so že jeseni 1943 predlagali Nemcem, da bi domobrance poslali na vzhodno fronto (cf. Stalinistična revolucija II, strani 147 – 148). In v tednih pred koncem vojske so trikrat poslali generalu Roesenerju ultimat za izročitev domobrancev, po kateri bi Nemci smeli prosto oditi iz Ljubljanske pokrajine (Bajlec, Vestnik 1962, str. 189; Drčar, Vetrinjska tragedija, str. 15).

V knjigi Konec druge svetovne vojne v Jugoslaviji (1986, str. 779) – v njej so predavanja slovenskih, srbskih in angleških zgodovinarjev decembra 1985 na Brdu pri Kranju – je podatek, da je protikomunistična stran imela stik z zahodnimi zavezniki po radijski postaji.

Urednik knjige dr. Biber je vprašal angleške zgodovinarje, »ali je kdo od britanskih kolegov naletel na dokumente oziroma vire o stikih, ki so jih slovenski klerikalci imeli z zavezniki zlasti ob koncu vojne. Mar je še vedno delovala tajna radijska postaja v rokah patra Godine, edina od neodkritih postaj, ki jih je britanska obveščevalna služba pustila v Jugoslaviji?«

K temu je treba reči, da je p. Godina odšel iz Ljubljane v Rim spomladi, vsekakor še pred zavezniško osvoboditvijo Rima 4. junija 1944, ki jo je pričakal tam. Ker so zelo redki vedeli za Godinovo postajo, niti ne vsi člani NO in tudi jaz ne, se sprašujem, kdo naj bi vodil to oddajno postajo po odhodu Godine, ker je bil dr. Šmajd od aprila do oktobra 1944 konfiniran v Salzburgu, Miloš Stare pa v skrivališču nekje na Dobrovi. Možno bi bilo, da bi v tistem času ta postaja kdaj oddajala ob sodelovanju stotnika Ilovarja do njegove aretacije v novembru 1944. Precej gotovo pa je, da so ljubljanski sodelavci Intelligence Servicea oddajali po četniškem oddajniku v Sloveniji Mihajlovičevi radijski postaji v Srbiji, ta pa naprej poljski armadi v Italiji. Predstavniki Slovenske legije pa verjetno v večji meri po Golčevi radijski postaji, dokler ni bil Golec prijet in ustreljen v tržaški rižarni. Po tej aretaciji so šla poročila po kurirjih do Trsta in od tam v Švico, potem pa po polkovniku Vauhniku v London. (To je le verjetna skica, ki bi potrebovala nadaljnja preverjanja.)

Zdi se mi, da je NO videl v sodelovanju z angleško obveščevalno službo nekakšno zunanjepolitično podlago za sklic tretjemajskega parlamenta. Drugače rečeno, da je bilo to sodelovanje precej močna spodbuda za ta sklic. Vprašanje pa je, ali so se sklicatelji zavedali, kar smo večkrat slišali šele po končani vojski, da stik z angleško obveščevalno službo še ne pomeni stika z odločujočimi politiki in generali.

Glavni motiv za sklic parlamenta pa je bilo vsekakor spoznanje, da morajo nekdanji politični predstavniki opazno in jasno obrniti slovensko politiko na Zahod.

6.1.2. ***

Še nekaj besed o iskanju stikov z Angleži v Italiji v majskih dneh 1945. Dne 3. maja je poleg NO skušal dobiti tak stik tudi škof Rožman, ki je naslovil brzojavko na vrhovno angleško poveljstvo s prošnjo, da naj bi angleška vojska prišla v Slovenijo in preprečila klanje. Kot vse druge brzojavke iz Ljubljane je tudi Rožmanova prišla le do četniške radijske postaje v Palmanovi pri Vidmu. (Tako tudi brzojavka Narodnega odbora v zvezi z vdajo generala von Löhra in nemške jugovzhodne E armade Angležem. Pomen dejstva, da je takrat prišel v Ljubljano zastopnik generala von Löhra in dobil stik z NO, še ni ocenjen.)

Podobno kot škof Rožman je skušal najti stik z Angleži tudi zagrebški nadškof Stepinac.

Na kratko naj omenim še dva hrvaška poskusa, dobiti stik z Angleži. Hrvaškemu pilotu – z njim sta bila tudi dva zavezniška pilota ujetnika – je uspelo pristati v angleški letalski bazi pri Zadru. Pilot je imel s seboj memorandum hrvaške vlade, ki so ga Angleži tam sprejeli in poslali naprej skupaj z zavezniškima pilotoma, in sicer Macmillanu v Caserti, hrvaškega pilota pa izročili Titu.

Drug poskus je bil naslednji: hrvaški zunanji minister dr. Vrančič je s tolmačem in dvema ameriškima pilotoma ujetnikoma 4. maja odletel iz Zagreba v Celovec, od tam pa naslednji dan z avtom potoval proti Lienzu in Toblachu ter nato med Alpami na jug proti mestu Treviso severno od Benetk, kjer je bil v bližini štab 8. angleške armade. Temu štabu je izročil memorandum hrvaške vlade, ki je bil nato odposlan v glavni štab v Caserti, Vrančič pa je bil poslan v taborišče za internirance (kmalu nato izpuščen in znova zaprt, končno mu je uspelo priti v Argentino). Vest o Vrančičevem neuspehu je v dveh dneh prispela v Zagreb in po svoje močno vplivala na hrvaško vodstvo.

Istočasno je poslanik hrvaške države (dr. Košak) skušal doseči, da bi admiral Donitz vključil v pogajanja z zavezniki ohranitev hrvaške države.

Čeprav omenjeni hrvaški poskusi niso bili uspešni, jim je treba priznati iniciativnost in podjetnost.

Kot omenjeno, je v tistih majskih dneh poskušal dobiti stik z Angleži tudi general von Löhr, poveljnik nemške balkanske armade. To je poskusil ne le prek Ljubljane, ampak tudi po drugi poti. Njegovemu odposlancu, diplomatu na nemškem poslaništvu v Zagrebu, je uspelo 5. ali 6. maja priti do Tržiča (Monfalcone) in tam izročiti poveljniku 13. angleškega korpusa von Löhrovo pobudo, da bi se ta nemška armada vdala Angležem v severni Italiji. (Po nekem hrvaškem viru je že omenjeni Vrančič srečal tega nemškega diplomata v štabu 8. armade pri Trevisu.) Tudi poveljnik 15. kozaškega korpusa general von Panwitz je na umiku proti Koroški poslal dva oficirja proti Italiji, da bi dobila stik z Angleži.

6.1.3. ***

Malo znana je (bila) Slovencem po svetu in v domovini spomenica škofa Rožmana papežu, ki je bila izročena okrog 20. novembra 1944 angleškemu poveljstvu v Caserti. Umenja jo Stephan Clissold v knjigi Whirlwind (1949, stran 223), od naših piscev pa Kolarič v knjigi Rožman III na strani 331. Kolarič jo je našel v zbirki dokumentov dr. Kreka, objavljeni v Zborniku-koledarju Svobodne Slovenije 1970 na straneh 80-101. Škofova prošnja je v tem zborniku na straneh 90 in 91. Clissold jo iz svojih virov citira takole:

»Vaši svetosti je znano, da je brezbožni komunizem v Sloveniji razrušil mnogo cerkva in kapel, pobil veliko število hvalevrednih in najbolj prizadevnih duhovnikov in pomoril skoraj 10.000 Slovencev, med njimi veliko najboljših katoličanov.«

»Nedavno sem dobil informacijo, da se komunisti v sosednjih slovenskih škofijah na tihem pripravljajo, da bi se polastili oblasti na vsem slovenskem ozemlju v času anarhije po umiku nemškega okupatorja. Istočasno načrtujejo splošen pokol duhovnikov, katoliških in demokratičnih patriotov, zlasti še dejavnih članov Katoliške akcije.«

»V tem času grozeče nevarnosti in nujne potrebe se obračamo na Vašo svetost, ponižno proseč za Vaše posredovanje pri anglo-ameriških oblasteh, da bi poslale svoje sile, ki bi zasedle slovensko ozemlje in Primorje ter vzpostavile nad vso deželo svojo začasno vlado pravičnosti in miru brez sodelovanja s komunistično partizansko ‘Osvobodilno fronto’. Samo ta akcija bi preprečila ponovno nepotrebno in tragično prelivanje nedolžne krvi.«

Clissold Rožmanovega imena ne omenja, navaja pa, da je pod spomenico podpis ljubljanskega škofa (»the signature of the Bishop of Ljubljana«) in da je naslovljena na papeža s prošnjo, naj se nujno dostavi angleškemu poveljstvu (v Caserti). Naslovnik pa je, tudi v angleškem prevodu, še vedno papež. Avtor ne navaja datuma spomenice (po Kolariču 20. november 1944), poroča pa, da je prispela v Caserto isti čas, ko je prišel tja Paveličev odposlanec in izročil memorandum hrvaške vlade. In dostavlja, da škofova spomenica ni bila nič bolj uspešna kot hrvaški memorandum. (Hrvaška vlada je skušala zbuditi pri Angležih pripravljenost ohraniti hrvaško državo. Obenem je izrazila željo, da bi angleške in ameriške sile prišle na Hrvaško in vzele deželo v svoje varstvo proti prodirajočim rdečim hordam.)

Zanimivo bi bilo vedeti, po kateri poti je škof Rožman poslal spomenico v Rim. Vsekakor je romala tja dalj časa. Skozi »gotsko linijo« severno od Firenc v oktobru in novembru 1944 ni bilo mogoče priti v Rim. Verjetno je šla skozi Švico v London in od tam v Vatikan. Sklepam, da je bila sestavljena po posvetu z nekaterimi politiki v vsej možni tajnosti. Ko bi bili Nemci zvedeli zanjo, bi bili škofa skoraj gotovo odpeljali iz Ljubljane in ga kje internirali. Kakorkoli že, spomenica dokazuje, da je škof Rožman že jeseni 1944 spoznal, da je treba iskati stike z Zahodom.

Oktobra in novembra 1944 je tudi Mihajlovičevo odposlanstvo (dr. Topalovič), ki je prišlo v Rim že spomladi – torej pred osvoboditvijo Rima 4. junija – skušalo pri angleškem poveljstvu najti rešitev za četnike.

V tistem času so se tudi slovenski demokratični politiki odločili za ustanovitev Narodnega odbora, ki naj bi opazno usmeril slovensko politiko na Zahod. Poslanik Baljič, ki je bil v Ljubljani predstavnik Neodvisne države Hrvaške, je po vojni, pri zaslišanju v Zagrebu, izjavil, da je po njegovih opažanjih Narodni odbor deloval po iniciativi dr. Kreka v Rimu, in izrekel mnenje, da bi bil moral general Rupnik odstopiti vsaj deset dni prej. (B. Krizman, »Ustaše i Treči Reich 2«, 1983, stran 288.)

6.2. Kaj lahko naredi človek

Avtor: Franc Pepevnak

6.2.1.

Dne 31. maja 1945 so Angleži izročili zadnje čete slovenskih domobrancev v roke njihovih smrtnih sovražnikov. Istega dne pozno popoldne pa so se v bore dveh urah zvrstili dogodki, v katerih je šlo za eno samo stvar: kako preprečiti, da ne doleti ista usoda kakih šest tisoč slovenskih beguncev, ki nikoli niso imeli v rokah orožja. V tistih napetih dveh urah je bilo storjenih nekaj korakov in izrečenih nekaj besed, ki jim je to uspelo preprečiti. A teh korakov ne bi bilo narejenih in tistih besedi ne izrečenih, ko dobrotna usoda na Vetrinjsko polje ne bi bila pripeljala dveh izrednih mož: enega Kanadčana in enega Slovenca. Prvi je bil P. H. Barre, major kanadske vojske, drugi pa slovenski zdravnik dr. Valentin Meršol. Položaj je bil tak, da sta samo oba mogla izvesti nalogo, ki nikakor ni bila lahka, zakaj morala sta se upreti mogočnemu stroju, ki ga je sprožil vojaški ukaz.

Ko sta se 31. maja ob 5. uri popoldne vrnila v vetrinjsko taborišče z obiska v bolnici v Podljubelju major Barre in dr. Valentin Meršol, je Barreja čakal ukaz, da pripravi vse potrebno za začetek vračanja civilnih beguncev v Jugoslavijo. Že naslednje jutro naj bi vojaški kamioni prepeljali na železniško postajo Pliberk 2.700 beguncev, na postajo Podgorje pa 1.200. Ko je Meršol to slišal, se je odločil za prve besede in prvi korak. Rekel je: »Torej je vendarle res, da Angleži vračajo v Jugoslavijo begunce v mučenje in smrt? Prej so poslali vojake, zdaj pridemo pa še mi civilni begunci na vrsto. Do sedaj nismo verjeli, da so Angleži zmožni laži in varanja, dejstva pa to nečastno dejanje potrjujejo.« Te besede so naredile na Barreja tak učinek, da je, kot pravi Meršol sam, prebledel. Bil je očitno iz take snovi, da je ne samo takoj uvidel, kaj grozi tem tisočem, ampak začutil tudi grozo tega, kar jih čaka. Poleg tega pa je v teh tednih spoznal moža, ki je stal pred njim, in ga cenil, kakor je bilo nemogoče, da ne bi cenil izrednih lastnosti, ki so jih kazali tisoči preprostih slovenskih ljudi, ki kljub nemogočim razmeram na Vetrinjskem polju niso izgubili človeškega dostojanstva. Tako je tudi on naredil svoj prvi korak: pri poveljniku vojaškega taborišča poročniku Amesu je dosegel, da počaka s pripravami, dokler z Meršolom ne posredujeta še pri angleški vojaški vladi v Celovcu.

V Celovcu je dr. Meršol ponovil besede, ki jih je nekaj prej izrekel pred majorjem Barrejem. Nato je Barre govoril na samem z vladnim predstavnikom za razseljene osebe, majorjem Johnsonom. Bil je razburjen, med potjo mu je dr. Meršol s primeri iz štiriletne državljanske vojne predočil, kaj se bo po vsej verjetnosti zgodilo s temi ljudmi, če jih dobijo v roke komunisti. Pod vtisom tega pripovedovanja je Barre očitno poiskal prave besede, zakaj čez pol ure so povabili v sobo tudi Meršola in mu povedali, da »civilisti ne bodo proti svoji volji poslani v Jugoslavijo«. S tem je bil poglavitni del stvari končan.

Zasluga gospoda Barreja je bila v tem, da je stvar slovenskih beguncev vzel za svojo stvar, še večja njegova zasluga pa je bila, če smemo temu tako reči, da je bil drugačen, kot je bila velika večina ljudi iz zavezniškega aparata, vojaškega in civilnega, s katerimi so imeli opraviti Slovenci, potem ko so prišli čez Karavanke. Očitno ni bil človek predsodkov in naprej izdelanih pogledov, ampak je iskal v vsaki stvari njeno lastno resnico. Ta srečna narava mu je omogočila, da je tistega poznega četrtka posegel v dogodke, ki so odločili usodo tolikih ljudi.

Kaj bi se z begunci, ko bi jih bili vrnili, zgodilo, z gotovostjo ne moremo reči. Vemo seveda, kaj se je zgodilo z domobranci. Z gotovostjo torej ne moremo reči, a pred očmi imamo prizor, o katerem pripoveduje nekaj prič in iz katerega lahko z neko upravičenostjo sklepamo tudi na usodo teh ljudi. V Teharjah se je poleg vsega drugega zgodilo tudi to, da so poklicali iz barak dekleta in žene, jih postavili v vrste po dve in dve, potem pa je prišel partizan, šel mimo vrste teh parov, se nekje ustavil in naredil z roko znamenje: ene so morale na kamion in v smrt, druge pa so šle nazaj v barako. Kakšna logika je bila za vsem tem, se ne ve. Toda če se je tu lahko zgodilo nekaj tako pokvarjeno absurdnega, zakaj se ne bi to moglo ponoviti v večjem merilu.

Zgodba s slovenskimi begunci se je odvijala na dveh ravneh. Zgodba, v kateri sta nastopala Barre in dr. Meršol, je imela za prizorišče Vetrinj in Celovec in jo nekoliko poznamo. Drugi del te zgodbe pa se je moral odigrati v vojaških ali političnih vrhovih nekje v Italiji in o njej ne vemo praktično nič, a da se je nekaj nekje zgodilo, sklepamo po tem, da je štiri dni za tem obiskal Vetrinj vrhovni poveljnik zavezniških sil za Mediteran maršal Alexander. Kaj se je v tistih vrhovih dokazovalo, utemeljevalo ali preprosto samo ukazovalo, se torej ne ve. Tudi nikakor ni gotovo, da bi Alexander, zaradi tega, ker je 4. junija vpeljal »nov armadni postopek« za Jugoslovane, preprečil, da bi vrnili domobrance, če bi za to pravočasno vedel. Mogoče pa se bo nekoč pojavilo kako neznano pismo, kak orumenel dokument, ki nam bo vse pojasnil. Do tedaj pa ne smemo reči ničesar, čeprav v nas kipijo hude besede.

Toda čeprav se odločujoči del zgodbe morda ni dogodil na Koroškem, s tem slava dr. Meršola in majorja Barreja ni nič manjša. Ko namreč ne bi bilo teh dveh mož, do tistega odločilnega dejanja na vrhu tudi ne bi bilo prišlo. Nikogar ne bi bilo, ki bi ga sprožil. Vrlina – moramo rabiti to besedo, ki je danes tako redka, a ima na sebi nekaj starega in žlahtnega – vrlina dveh izrednih ljudi je to naredila.

Zvečer na dan Alexandrovega prihoda pa so bile, kakor beremo, v Vetrinju povedane besede, za katere mislimo, da jih je treba na vsak način ponoviti. V krogu prijateljev je namreč dr. Meršol tisti večer rekel tole: »Ne preostane nam nič drugega, kakor da zapremo bolečino v svoje srce in ne zabavljamo čez Angleže. Smo pač begunci, izročeni na milost in nemilost Angležem. Mi moremo in moramo prositi.« Danes, ko po toliko letih beremo te stavke, se čudimo, da je dr. Meršol na koncu tako razburljivega dne mogel tako zadeto izraziti usodo ljudi, ki so še včeraj imeli dom in domovino, danes pa je prvi človek, ki so ga srečali, lahko odločal, ali bodo živeli ali ne. A čeprav iz teh besed prihaja surova resnica nekega obstajanja, ne morejo in nočejo skriti tudi neznanske moči, ki je v njih: ta moč je bila pripravljenost to resnico živeti.

Daljni odmev te vetrinjske zgodbe je dogodek, ki se je pripetil letos konec februarja v Kanadi. Vsebino tega dogodka nam je opisal gospod Franc Pepevnak iz Toronta. Naj spregovori njegovo pismo. Uvodno uredniško besedilo so samo misli, ki jih je to pismo sprožilo.

Toron to 28. feb. 1993 – Major Barre odhaja z darilom

Slika 30. Toron to 28. feb. 1993 – Major Barre odhaja z darilom

6.2.2. Dragi prijatelji!

Zunaj je bila prava kanadska zima in veliko snega. V lepo pripravljeni dvorani slovenske restavracije Linden v Torontu pa je bilo toplo in prijetno. Konec februarja so se številni Slovenci, ki so preživeli Vetrinj, zbrali na slavnostni večerji, da se srečajo z majorjem Barrejem, ki je bil leta 1945 za kratek čas poveljnik civilnega begunskega taborišča v Vetrinju. To srečanje je organiziralo krajevno domobransko društvo Tabor, ki se je po izidu Tolstojeve knjige Minister in pokoli prizadevalo, da bi majorju Barreju na neki način izkazali hvaležnost za vse, kar je dobrega napravil za Slovence.

Major Barre je dobil za 125-letnico Kanade posebno odlikovanje kanadske vlade, ker je sprejel »osebno moralno odločitev in se uprl višji vojaški komandi« v Celovcu, ko je zvedel za usodo vrnjenih domobrancev, in s tem rešil življenje več kot 6000 slovenskih civilistov, da niso bili prisilno vrnjeni Titovim partizanom. Veliko zaslugo pri rešitvi civilnih beguncev je imel tudi dr. V. Meršol, ki je razložil brezupni položaj slovenskih beguncev majorju Barreju in ga spremljal na pogajanjih z vojaškimi oblastmi v Celovcu, da so ustavili prisilno vračanje.

Večerni program je vodil ing. Ciril Pleško, ki je najprej pozdravil goste, ki so prišli iz oddaljenih krajev: iz Clevelanda, Montreala, Buffala, Niagara Falls. Še posebno smo bili veseli, da se je večera udeležil torontski nadškof Ambrožič, ki je kot mladoletnik tudi preživel Vetrinj.

Nekaj besed o majorju Barreju, ki živi v Montrealu, je spregovoril g. Stane Pleško. Major Barre je bil l. 1945 oficir kraljevega regimenta iz Montreala in so ga »posodili« Zavezniški vojaški upravi na Koroškem. Major Barre je bil zelo naklonjen slovenskim beguncem in jim je pomagal, kolikor je pač mogel. Zanimivo je, kako so majorja Barreja »odkrili« v Montrealu. Pred mnogimi leti je prinesel obleko v čistilnico, katere lastnik je bil Slovenec – bivši begunec iz Vetrinja. Beseda je dala besedo in kmalu se je izkazalo, da je bil ta človek major Barre, poveljnik slovenskega begunskega taborišča v Vetrinju. Svet je postal res majhen! Major Barre še vedno rad prihaja v Montrealu v slovensko družbo in tudi na domobranski banket v Toronto je že večkrat prišel.

Gospod Patrick Boyer, državni poslanec v Ottawi, se je močno trudil, da je major Barre dobil odlikovanje, in mu ga je sam izročil. O majorju Barreju je ob tej priložnosti povedal nekaj lepih besed. Hčerki gospe Marte Jamnik sta v narodni noši izročili majorju Barreju slovenski šopek in knjigo Lepote Slovenije s posvetilom: Majorju Barreju, našemu prijatelju v Vetrinju l. 1945. – Hvaležni Slovenci.

Nato je stopil k mikrofonu major Barre. Vidno ganjen se je v izbranih besedah in kratkih stavkih, prav po vojaško, zahvalil za odlikovanje in darilo in v svoji skromnosti dejal: »Naredil sem samo svojo dolžnost.« Pohvalil je Slovence, ki s poštenim in pridnim delom prinašajo svoj delež pri napredku nove domovine. Malo za šalo je dejal, da ni pričakoval odlikovanja od države, ker država nerada deli in rajši pobira od davkoplačevalcev.

Nadškof Ambrožič je tudi podal nekaj misli o Vetrinju, odkoder so bili tisoči Slovencev z zvijačo in prevaro poslani v strašno smrt, tisoči pa smo se razkropili po širnem svetu. Postali smo glasniki zasužnjene domovine in nam je bilo dano dočakati velike spremembe v rodni domovini. Ljudje, kot je major Barre, pa so poroštvo, da se nam ni treba bati za prihodnost Slovenije in Kanade.

Ravno tiste dni je major Barre obhajal 87. rojstni dan; na večerji je bila tudi Petričeva mama, ki je dočakala 90 let. Njeni trije sinovi so bili vrnjeni iz Vetrinja in počivajo v Kočevskem Rogu. Obema slavljencema so navzoči zapeli: Kol’kor kapljic, tol’ko let.

Bil je lep večer; dolgo smo se še zadržali v prijateljskem pogovoru. V dvorani je zadonela domobranska pesem: Oče, mati … in misli mnogih so romale v Kočevski Rog, Teharje, Hrastnik … kjer počivajo tisoči, ki so dali življenje za Boga, Narod in Domovino.

Upamo, da bo kmalu prišel čas, ko bo tudi slovenska vlada dala priznanje majorju Barreju. Ne bi bilo napak!

Bodite lepo pozdravljeni!

7. Dodatek

7.1. Novomašniku

Avtor: Vinko Beličič

7.1.1.

V vasi Zerman pri Trevisu so bili 17. junija 1945 v d uhovnike posvečeni tile bogoslovci iz Ijubljanske in mariborske škofije: France Levstik, Janez Osana, Mirko Falle, Franc Zagoršek, Stanko Janežič, Milan Palčič in Andrej Pogačar.

7.1.2.

O tihi dan: pri rodni fari nihče ne zvoni
v pozdrav ti, novomašnik, svojcev
ne uzre oko,
krog sebe vidiš le begunske sestre, brate – –
A srečni dan za naše občestvo in zate,
ko v rokah tvojih posvečenih hostija v Telo
se spremenila bo in vino v sveto
Rešnjo Kri.
O jasni dan, ko boš življenja zmotne pote
začel za nas urejati kot božji svečenik,
iz zemskih stisk nam kazati
v prostosti večni hram.
Od vseh, le od Boga ne zapuščenim
bodi nam
v duhovni službi svoji vreden posrednik
za dar usmiljenja, ljubezni in dobrote!

Dodatek A Dodatek

Dodatek A.1 Izjave Pija XII. iz leta 1942

Dodatek A.1.1

»Stiska sedanjega časa na ves glas oznanja, da ima krščanska vera prav. Pretresljiveje bi tega ne mogel povedati noben govornik. Ko se je velikansko drevo protikrščanskih zmot in zablod razkošatilo do neba, so na njegovih vejah dozoreli nepopisno grenki sadovi; in ti sadovi tako zgovorno obsojajo imenovane zmote, kakor bi tega ne mogla storiti s samimi besedami nobena obramba krščanskih resnic.

Sedanji čas je krivim naukom preteklega časa pridejal nove zmote. Pa še te je prignal prav do konca, tako da ni moglo priti iz njih drugega kakor zmeda in podrtija.

Kdor živi v Kristusovem duhu, ga težave ne oplaše; še spodbujajo ga, da napne vse sile v popolnem zaupanju v Boga. Ne izmika se trdim zahtevam trenutka, ampak jim gre nasproti z vedrim čelom, pripravljen služiti z ljubeznijo, ki se ne boji žrtev, ki je močnejša kakor smrt in ki je ne odnese noben hudournik bridkosti.

Dodatek B Na platnicah

Dodatek B.1

Dodatek B.1.1

foto

foto Vlastja Simončič
Kjer so prej bile
moje gladke steze
zdej raste grmovje
pa velike trave
Bom grmovje posekal
trave bom požel
bom naredil stezice
ki so prej tu bile
Datum: 2009-07-24

Leave a Reply

You must be logged in to post a comment.