Zaveza št. 99

Zaveza št. 99Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni Elektronska izdaja

Zaveza št. 99
Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni
Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza Ljubljana: 2016

Kazalo

[Stran 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Trnje z boljševiškega grozdja

Avtor: Lenart Rihar

1.1.1.

Pred leti se je reklo bratstvo, pa smo vedeli, da gre za partijski kastni sistem. Reklo se je enotnost, pa smo vedeli, da gre za sistematično diferenciacijo na vseh možnih poljih. Reklo se je pravica do samoodločbe narodov, pa smo vedeli, da je smrtno nevarno ta izraz na glas prevajati v vsakdanjo govorico in ga aplicirati na Slovenijo. Reklo se je družbena lastnina, pa smo vedeli, da to za nas pomeni biti brez lastnine. Reklo se je delavsko samoupravljanje, pa smo vedeli, da gre izključno za vodstvena mesta partijskih nastavljencev. Reklo se je svoboda, pa je bila najhujša tiranija. Reklo se je NOB, pa je šlo izključno za revolucijo oziroma za prevzem oblasti in uničenje svobodno mislečih.

1.1.2. Ko stopiš na stopnico, ki je ni

Z devetdesetimi leti je prišlo olajšanje in utvara, da bo z novimi državnimi in demokratičnimi okviri življenje samo od sebe steklo po novih tirnicah. Nekaj časa se je na demokratični strani govorilo o tranziciji, za kak hip tuintam celo o lustraciji. Ti glasovi so z leti utihnili, zdelo se je, da je čas za bilanco in refleksijo ter iz njunih spoznanj izhajajoče naloge minil. V primerjavi s socialističnim nazadnjaškim mezenjem smo tako rekoč bliskovito dohitevali Zahod, dokler ni, kaj se v resnici dogaja, začela odkrivati svetovna gospodarska recesija.

Iz tega obdobja je mogoče izluščiti nekaj temeljnih elementov. Na enega je v Zavezi opozoril urednik Justin Stanovnik, ki je dosegljivi slovenski javnosti prvi predočil prevaro slovenskih komunistov, ki se imenuje partijski sestop z oblasti: njegovo načrtovanost in njegovo kontrolirano izvedbo na način, da so mirno vladali naprej. Druga značilnost je bila v tem, da je beseda tranzicija znova dobila domovinsko pravico. Žal še kako upravičeno s pridevnikom neuspela. Tretji element je mogoče videti v tem, da so si nekatera vidnejša peresa pod težo nekoliko temeljitejšega razmisleka občasno drznila iskati vzroke za trenutno stanje tudi v totalitarnem času in celo v medvojnem boljševiškem angažmaju. Odveč je pripominjati, da govorimo o redkih piscih, seveda na demokratični strani, in še to gre za imena, ki bi jim morale biti te stvari jasne kot beli dan že vsaj dvajset let. Zadoščalo bi, če bi prebrali dve ali tri številke Zaveze. Pa vendar, napredek je.

1.1.3. 1 + 1 = sovraštvo

Posttotalitarna stran ta čas seveda ni ždela križem rok. Tukaj puščamo ob strani njihovo okupacijo države od vseh treh vej oblasti do gospodarstva. Zanima nas tisti segment, ki ga vzdržujejo zato, da neposredno ideološko zastruplja javni prostor. Gre za medije, sindikate in tako imenovano civilno družbo, bogato nagrajevano z državnim denarjem. Tudi tega ne bomo ponavljali, kako se je kmalu po »prelomu« v devetdesetih začelo z napadanjem Cerkve, poprave krivic, pomladnih strank in parlamentarne demokracije. Z omenjeno gospodarsko krizo se je začela nebrzdana fronta proti tržnemu gospodarstvu, demokraciji in sploh proti mladi državi. Vloge so si začeli razdeljevati, tako da je enim dovoljeno pokazati neposredno ekstremistično vlogo, vključno s parolami, od katerih Slovenija še po 70 letih krvavi. Ti smejo napadati celo svojo vlado, in sicer zaradi tega, ker je vsaj navzven prisiljena igrati po evropskih pravilih. Tako se kurz normalnosti za mnoge ustavlja nekje med skrajno in povampirjeno levico, ves demokratični prostor s Cerkvijo vred pa je lahko kadar koli (skoraj) brez ugovora porinjen v desničarski ekstrem.

Za gospodarsko je prišla migrantska kriza, ki s svojo vlogo, če ne bo obvladana, za levičarski angažma spominja na vlogo okupacije sredi prejšnjega stoletja. Tako očitno jim je stiska ljudi zadnja briga in tako očitno jih žene izključno sovraštvo do državljanov, ki cenijo urejenost sveta, da bi se to moralo videti s še neodkritih koščkov vsemirja. Normalnega človeka obide zona. Mrgoli samoumevnega obkladanja s fašizmom in nacizmom vsakogar, ki si drzne stati za čim konstitutivnim – od nerojenega otroka in družine prek gradnikov zahodne civilizacije do skrbi za lasten narod ali za skupno evropsko hišo. Resnica je dejavnik le toliko, da ni totalno onemogočeno kakršno koli sporočanje, sicer pa jo je treba zlorabljati bodisi z zanikanjem, obračanjem na glavo ali kakršnim koli drugim manipuliranjem. Če se [Stran 002]torej spomnimo na prvi odstavek, na tistih nekaj začetnih slik sprevrnjenega boljševiškega sveta spred nekaj desetletij: pravi d éja ` vu.

1.1.4. Arhipelag normalni

Znotraj tega sveta deluje politična skupina, ki bi morala zavzemati celotno demokratično pahljačo – od liberalne, socialne do demokrščanske usmeritve. Od dveh strank se ena stranka odziva kvečjemu na posamezne sprotne pojave, sicer se pa neprestano trudi, da igra po pravilih navidezne normalnosti, kot jo uprizarja tranzicija. Druga stranka se ne izogiba realnosti in poimenovanja stvari s pravimi imeni, a je zato (skoraj) od vseh odrivana v skrajnost.

Znotraj tega sveta kdaj pa kdaj začutimo impulz civilne družbe. Včasih je to Prebudimo Slovenijo, ki s predavanji skuša ljudi vzgojiti v državljane, včasih je to pobuda Za pravično Slovenijo, ki z obiski misijonarja Petra dokazuje, kako daleč je prototip slovenskega človeka od slike, s katero ga riše levičarski fašizem. Včasih je to koalicija Za otroke gre, ki ima za sabo zavidanja vreden uspeh, a vseeno kaže na to, koliko truda in stranpoti bi bilo prihranjeno, če bi bile te občasne sile usmerjene v osnovno formacijo državljanov.

Znotraj tega sveta deluje tudi slovenska Cerkev, ki kot celota ne izkazuje velike vneme, da bi raziskala čas, ki je bil daleč najbolj ostro uperjen proti njej oziroma njenim ljudem. Če želi, lahko nase kot na del vesoljne Cerkve gleda nadvse samozavestno. Njena zgodovina je dolga, organizirana je čez celo zemeljsko oblo, z najvišjega mesta ji je obljubljeno (čeprav brez zemljepisnih podrobnosti!), da bo dočakala zadnji dan človeške zgodovine, njen program pa je seveda bogat, širok in globok. Morda zato daje vtis prepričanosti, da lahko iz svojega osrednjega delovanja mirno izpusti segment, ki je v družbi prepoznan kot obroben in moteč. Če je to tako, je škoda tudi zanjo samo, saj izgublja priložnost, da bi kot mogočna zasijala tudi vloga zvestega slovenskega katoličana v času revolucije in totalitarizma.

1.1.5. Svetostni kapital

Naposled je tu še Nova Slovenska zaveza. Če odmislimo časovne ujetosti, spomni na tistega ubogega svetopisemskega Lazarja (prim. Lk 16,19-31). Po svojih zemskih prizadevanjih z gmotnimi drobtinami dela, kolikor more, po svojih mrtvih bratih pa kaže na resnično bogastvo v Abrahamovem naročju. Mrtvi bogatini in krvniki morda moledujejo, naj v opomin stopijo naši mučenci dol na zemljo, a Abraham odgovarja, da so na zemlji še živi pričevalci, njih naj poslušajo, če jim ne pridejo do živega postava, preroki in evangelij. Če vse to ne zadošča, ne bodo poslušali niti, če kdo vstane od mrtvih, Abraham nič kaj optimistično zaključi pregovarjanje.

Nova Slovenska zaveza navzven torej nikoli ni imela mesta in vloge, da bi lahko koreniteje vplivala na dogajanje v tranziciji. Vseeno je bila dovolj velika in dovolj glasna, da bi bila lahko slišana in upoštevana. Predvsem pa je imela dragoceno vsebino, saj je od prvih začetkov kazala na sidrišče, iz katerega bi brez večjih težav zrasla drugače uspešna Slovenija. Izostrena senzitivnost tega ali onega modrega človeka ji ravno zaradi svetostne bližine, ki izhaja iz strašnega križevega pota nepreglednega števila slovenskih mučencev, odmerja čisto posebno, vzvišeno mesto.

1.1.6. Anton in Justin ali blagor obrekovanim

Članstvo v taki ustanovi ne pomeni samodejne kanonizacije niti samoumevnega sprejemanja in razumevanja pri ljudeh oziroma ustanovah, o katerih je bila beseda zgoraj in za katere bi lahko rekli, da so nekakšni naravni zavezniki. Kako se to nerazumevanje stopnjuje do gluhega sovraštva v postboljševiškem delu Slovenije, ki je opisan v prvem delu sestavka, menda ni treba poudarjati. Tako se ne smemo čuditi, če se poskuša s tajno boljševiško policijo zamazati tudi Novo Slovensko zavezo.

Če pogledamo dobri dve desetletji dolgo zgodovino te ustanove z vzvišenim poslanstvom, sta posebej izpostavljena dva človeka, ki jo še danes v dobršnem delu tako rekoč poosebljata. Njune morebitne stranpoti bi zagotovo pomenile tudi usodno stranpot v poslanstvu Nove Slovenske zaveze. Jo je kdo opazil? Ne. Seveda ne. Če bi morali z zavzetim delom posameznikov pokazati, kje so boljševiškemu zlu najbolj diametralne, najbolj nasprotne, vztrajne in premočrtne pozicije, bi zopet našli njiju. Še tisti, ki se imamo čast tuintam z njima srečati, ne vemo prav veliko o njuni zasebnosti, poznamo pa ju po njunem predanem delu, po njunih sadovih. » Se mar grozdje obira s trnja ali smokve z osata?« (Mt 7,16). A da ne bomo ostali le pri žrtvah: ali morda veste, na kaj Kristus opozarja le stavek pred temle o sadovih? Tole pravi: »Varujte se lažnih prerokov, ki prihajajo k vam v ovčjih oblačilih, znotraj pa so grabežljivi volkovi.«

[Stran 003]

Po tolikih križih še en križ

Slika 1. Po tolikih križih še en križ Janez Rihar
[Stran 004]

1.2. Sveča v oknu in znamenje časa

Avtor: Matija Ogrin

1.2.1.

Ko se v mladi družini nekega prijatelja zberejo pri mizi k obedu vse tri generacije – otroci, starši in stari starši – se v zadnjem času večkrat zgodi, da pred jedjo ne le molijo, kakor običajno, ampak da stara starša ob tem vpričo mladih in otrok s posebno skrbjo, z vidnim strahom in iz globine srca molita za mir v Sloveniji.

Hudo mi je bilo zapisati ta stavek. Hudo je, da smo v takem stanju, da se nekaterim že zdi potrebna molitev za mir. Vendar je globoko res, kar čutijo nekateri starejši ljudje, ki so sami doživeli vojno, revolucijo in nasilje povojne oblasti: v nazadovanju demokratičnih procesov, v čedalje agresivnejšem javnem govoru, v izbruhih komajda prikritega sovraštva do katoličanov s strahom prepoznavajo nekaj, kar so pred desetletji že izkusili in kar se je tako slabo, tako hudo končalo.

Vsaj dvoje dogajanj v Sloveniji je takšnih, da vzbujata najgloblje skrbi in resnobo – in je v njima moč prepoznati znamenje časa. Prvo je rastoča agresivnost politične levice, zlasti ZL, do političnih in idejnih nasprotnikov, zlasti katoličanov. Ta trend je dosegel enega od vrhov agresivnosti z nedavno pobudo M. Hanžka, ki je vladi predlagal, naj zakonsko prepove shode političnih nasprotnikov, kjer širijo »sovražni govor«, v katerega je uvrstil tudi molitev (pred Ginekološko kliniko za splavljene otroke in njihove matere)! Ta izpad še malo ne spada med smešne stvari slovenske politike, ampak med zelo resna znamenja o tem, kaj je notranje gonilo politične levice in v kakšno totalitarno polastitev družbe lahko realno politiko potegnejo, če bo temu naklonjenih še več ljudi, nasprotovalo pa nas bo čedalje manj. Drugo, zelo podobno znamenje je to, kar bojevita levica govori in počne glede migrantov. Njihova agresivnost do stališč strank slovenske pomladi, še bolj pa do preprostih izrazov ljudskega nestrinjanja z načinom reševanja tega problema, kaže, da levičarskim aktivistom tu ne gre za migrante, ampak za nekaj drugega. Migrantski val je za njih predvsem idealna, sanjska priložnost, ko neki močni zunanji dogodki razbijejo ali vsaj poškodujejo dotlej utečeni družbeni red in se utrjene navade porušijo – red in navade, kako prečkamo državno mejo, kako se razdeljuje socialna pomoč, komu se dovoli gibanje po državi itn. Vse to je red, ki ga bojevita levica intimno zaničuje in z dejanji uničuje – ker to ni red, ki bi ga v celoti vzpostavila sama in ga z nasiljem vtisnila družbi, ampak red, ki je še ostal od duha slovenske državne osamosvojitve in evropskega pravnega reda.

Kaj je v teh dveh pojavih takega, da ju dela za znamenje časa? Agresivnost levice do idejnih nasprotnikov, zlasti do slovenskih katoličanov, se kot v bistvogledju razkrije s predlogom, ki ga je ZL poslala vladi in ki krščansko molitev uvršča v področje sovražnega govora. S tem je v najbolj jasni obliki povedano bistvo: govor ponižne molitve pred Bogom je za njih – govor sovraštva, to je, govor, ki ga oni sovražijo. V tem se kaže njihov upor proti duhovni biti slovenskega kristjana: upor proti biti krščanstva, nazadnje: proti biti sami, proti Bogu. Agresivnost, ki se izraža ob migrantski problematiki – ko vsakogar, ki izraža skrb za dom in domovino, nemoteno označujejo za fašista – pa kaže na njihov intimni, notranji upor proti redu prava in državne suverenosti, katerih edini namen bi moral biti, da podpirata suverenost slovenskega naroda. Tiste, ki danes z razumnimi predlogi in opozorili branijo suverenost naše narodne države, označujejo za hujskače in fašiste; v resnici se dogaja predvsem to, da s postopnim uvajanjem družbenega in še prej moralnega in duhovnega nereda vede ali nevede napadajo jedro slovenskega naroda in države. Nedavna pobuda ZL kaže tako predvsem upor proti krščanski biti slovenskih katoličanov, njihovo ravnanje glede migrantske situacije pa kaže predvsem njihov upor proti redu individualne biti slovenstva in njegove države. Pravzaprav je drugo le posledica prvega. Iz metafizičnega upora sledi upor proti redu socialne in narodne biti. Zato je v njem treba videti znamenje časa. Bralci Zaveze dobro vedo, kaj je tak upor pomenil v slovenski zgodovini nekoč, zato se z najglobljo resnobo strahoma branijo slutenj, kaj bi tak upor lahko pomenil v sedanjosti.

Mir je sad reda in pravičnosti, in ko si želimo ohraniti mir, si želimo učinkujočih sadov pravičnega sožitja v družbi, to je, med ljudmi. In za to bi pravzaprav morali vedno moliti, tudi v blagostanju. Tem bolj, ker nas Slovence od lanskega božiča spremlja še eno veliko, nadvse svetlo znamenje časa: čudoviti in skoraj neverjetni uspeh družinskega referenduma 20. decembra 2015. Morda smo na to že nekoliko pozabili, a ne bi smeli: sam trdno verjamem, da je bil za ta čudoviti izid potreben ob vseh prizadevanjih zagovornikov [Stran 005]

Mir je sad reda in pravičnosti

Slika 2. Mir je sad reda in pravičnosti Lovro Stanovnik

[Stran 006]družine tudi močan poseg Božje milosti v srca mnogih in skozi njih v potek človeških zadev, to je, v sodobno slovensko zgodovino. Celo ta in oni kristjan poreče, da pretiravam in da čisto človeškim dejavnikom pripisujem skrivnosten, nadnaraven izvor, češ, saj so tokrat tudi volivci levih strank volili proti uveljavitvi zakona in tako povečali rezultat. Toda zakaj so potem prav ti volivci, ki so doslej tolikokrat ravnali v skladu s prevladujočo medijsko ideologijo, ravno tokrat ravnali drugače – ravno tokrat, ko je bila medijska propaganda močnejša kot kdajkoli? Kdor ne verjame, da nadnaravni svet prežema naravnega, mu daje eksistenco in vanj po svoji volji posega, ta pač ne bo verjel. Toda eno ostaja, česar ne more nihče zanikati in kar vsebuje, po mojem mnenju, skriti temelj vsega uspeha referenduma: še nikoli vse od osamosvojitve Slovenije naprej nismo kristjani toliko in tako goreče molili za Božjo pomoč kakor prav tokrat. Še nikoli v našem času ni bilo v Sloveniji toliko molitve, toliko tihih prižganih sveč v oknih ob temnih decembrskih večerih kakor tokrat. In še nikoli nismo bili nagrajeni s tako plemenito čistim darom, kakor je bila ta zmaga stvarjenjskega reda. Zato mislim, da je bila ta poklonjena in izprošena zmaga – veliko znamenje časa. Morda bi smeli reči: če bodo še kakšne zmage, bodo porojene v tem znamenju. Ob resnobnih dogajanjih okrog nas bi se morali spomniti na to veliko znamenje: potrebna so vsa razumna politična prizadevanja, dejavno domoljubje in skrb za dobrino reda – toda ob tem nikakor ne smemo pozabiti na tisto, kar so ob decembrskih večerih povedale goreče sveče na oknih … V tem znamenju bo, verjamem, mogoče braniti in reševati dobrine družbenega reda in pravice. To čutijo mnogi, ki tako kot tista stara starša pred kosilom z otroki molijo – za mir v Sloveniji.

[Stran 007]

1.3. Tehnično neoporečne zmote

Avtor: Brane Senegačnik

1.3.1.

Radames, glavni moški lik Verdijeve opere Aida, je junak, tragični junak: zmagoslaven egiptovski vojskovodja, ki kljub svoji plemenitosti propade zaradi ljubezni do hčerke premaganega etiopskega kralja, Aide. Je ena najbolj monumetalnih postav italijanskega opernega odra (vsaj med tistimi za t. i. »mladodramski« ali spinto tenor). Ko je pred leti neki kritik ocenjeval takratno postavitev v Metropolitanski operi, je o Radamesu zapisal, da mu ni česa očitati, ne po igralski ne po muzikalni plati, razen tega, da je zvenel otroško. Vse je torej bilo, kot mora biti po logiki režijske in glasbene stroke, rezultat pa je bil fantek v oklepu mogočnega vojščaka, ki je z deškim glasom pel: »Niti moje močne roke ne morejo odvaliti usodne skale!« (Pred grob, v katerega so Radamesa živega zaprli, so zavalili mogočno skalo.) Sam predstave nisem slišal, toda strupene besede kritika dobro opisujejo to, kar neredko doživljam ob sodobnih izvedbah oper: lepa prazna glasba, izvedna brez uvida v bistvo, ker ni vživetja v to, za kar v resnici gre. In zaradi tega je vse manj pravih glasov.

Podoben občutek me semtertja spreletava tudi kje drugje, v mnogo manj muzičnih sferah. Ena takšnih priložnosti je bilo odprto pismo Miru Cerarju in Janezu Janši, ki ga je lani septembra podpisala skupina javnih osebnosti različnih poklicev, generacij in kulturnih nazorov. In seveda tudi različno pomembnih karier: od ustanoviteljev države in bivših ministrov do univerzitetnih profesorjev, vrhunskih ekonomistov in strastnih, duhovitih tviterašev. Vse v pismu je pravzaprav res in lepo povedano, marsikaj je izrisano z izredno jasno potezo, razvidno argumentirano in predstavljeno z vso dolžno urgentnostjo. Težava je v tistem, česar tam ni, pa bi moralo biti, ker je odločilno: vpogleda v zgodovino. Ali bolje: ta je sumljivo kratek, sega zgolj dve desetletji nazaj: »Politična mešetarjenja zadnjih dveh desetletij so slovensko državo pripeljala v slepo ulico. Državljanke in državljani smo naveličani konstantnega preigravanja nepomembnih, umetno ustvarjenih in napihnjenih tem, ki ustvarjajo dimno zaveso politične neodgovornosti, za katero se skrivata nesposobnost in pohlep.« Saj ne, da to ne drži, toda trditev, da so se mešetarjenja in podobne nečednosti začele šele z nastankom samostojne slovenske države in nimajo zveze z živo socialistično preteklostjo, je tako nerealistična, da pravzaprav ne vemo, kaj naj si mislimo. In to tem bolj, ker so med pisci ne le ljudje, ki so zgodovino soustvarjali, temveč tudi takšni, ki jo odlično poznajo. Je mogoča tolikšna naivnost? Ali gre morda za »spravno« taktiko, za poskus, da bi slovenske težave prikazali kot zgolj nekakšno neresnost, nezrelost akterjev političnega življenja, da bi tako omilili ostrino konflikta? Ta konflikt je seveda realen in ima zgodovinske korenine: komunistična ideologija, ki je vsrkala in razpihala še starejše razprtije, ga je izostrila ad extremum. In strašno nasilje iz časa njenega zmagoslavja še zmeraj gospodari v deželi: z zloveščim molkom, s spačenimi prividi kulture, ki se posmehuje žrtvam in »umetno ustvarja in napihuje« svoje veličine, svoje teme, svoj kodirani jezik. Njegov otrok je globoka država, katere delovanje zna kateri od avtorjev pisma sicer zelo precizno opisati. Odkod torej tu tolikšna kratkovidnost ali, kar je navsezadnje isto, tako kratkovidna »spravna« dobrohotnost? Zastarela popevka o obračanju v prihodnost v tej priredbi in izvedbi ne zveni prav nič sveže: nekoč je bila učinkovita parola politične kontinuitete in njene medijsko-kulturne podpore; kaj pa je danes? Danes, ko so avtorji izvirnika odvrgli demokratične kostume in odkrito slavijo zgodovinsko polomijo socializma in zanosno napredujejo v preteklost? Danes, ko bi vendarle moralo biti že jasno, za kaj gre? In navsezadnje: pisci želijo prijeti za uho vodji največjih strank in ju posaditi za skupno mizo v – ne dvomim – pristni moralni skrbi za prihodnost Slovenije. Toda ali se jim res ni zastavilo nobeno vprašanje o nenavadni dinamiki nastajanja in ponikanja zmagovitih levih strank, o roku njihovega trajanja, o bežnosti novih obrazov v politiki? In če jih že ne skrbi jutrišnja reprezentativnost SMC-ja, so mogoče pomislili vsaj na to, da je bil za časa Cerarjeve vlade Janša pol leta v zdaj povsem uradno in očitno krivičnem (politično motiviranem) zaporu? Ali je odgovorno v takšnem primeru gojiti ekvidistanco in reči človeku po tolikšni krivici preprosto, naj za božjo voljo vendar ne bo zamerljivec? Ali nismo spet zaslišali dečka v junakovem oklepu?

Ena od večjih težav slovenske demokratične kulture je, da ima zelo malo zagovornikov, ki jih zanima globlja slika stvari. In ki imajo dovolj poguma, da vzdržijo pogled nanjo in neprijetne posledice, ki jih zadenejo, če o njej javno spregovorijo. Tudi med najodličnejšimi in najodločnejšimi ljudmi vseh generacij jih ni veliko, ki bi bili več kot samo[Stran 008]

Talibanske umetniške akcije

Slika 3. Talibanske umetniške akcije arhiv Zaveze

strokovnjaki, profesorji, iskrivi kozerji, vestni legalisti in zanesljivi akterji kulturne in akademske politike. Dobre manire in vera v moč tradicije so krasne odlike, a v nestalnih in prelomnih dobah, ko se vse spreminja, ne zadostujejo; kdor se opira le nanje, lahko pri vsej plemenitosti postane karikatura ali vsaj nostalgična senca boljših časov. Intelektualno življenje danes sicer velja za veliko vrednoto, a pod loščem znanstvenih oblik se skriva osupljivo duševno in duhovno osiromašenje. Umetnost je v tem pogledu še boljša izkaznica duha časa: blefiranje obstranstva in uporništva, ki ne prinaša nobenega tveganja, pač pa medijsko pozornost in nagrade, intelektualnemu siromaštvu dodaja še moralno. Mehki terorizem Kombinatk in talibanske umetniške akcije, kot je pisanje sovražnih grafitov po cerkvenih stavbah ali lepljenje krvavih vložkov na kipe slovenskih skladateljev, bi spodoben slovenski tradcionalist prejkone označil za nekorektnost, dejanje slabega okusa ali morda celo psihično problematično početje posameznic ali posameznikov. Varna, vzvišena pozicija, s katere se tako odziva, je varljiva: v resnici ne gre za ekscese, ampak za veliko širše dogajanje, ki ima svojo teorijo, svojo vero in seveda tudi svojo politično podporo in finančno oporo. Zato »ekscesi« ne ponehujejo, temveč se množijo; zato izginja meja med umetnikom in aktivistom; zato je samozavest »umetnika« v premem sorazmerju s primitvnostjo »umetnine«.

To dogajanje seveda ni samo stvar kulture v ožjem pomenu, temveč ima antropološke razsežnosti. Je politika, ki na njem jezdi, in je politika, ki ga še ne opaža. Pravo vprašanje pa je, kako v njem ohraniti človeka, slovenskega, evropskega, človeka nasploh z vso njegovo zapletenostjo in bogastvom. Tradicija sama ne zadostuje; tudi vse priseganje na strokovnost in mehanizme sodobne družbe je nično; brez temeljitega duhovnega soočenja se nam obeta le pot iz ene tehnično neoporečne zmote v drugo.

[Stran 009]

1.4. Dva dogodka ali zgodovina se ponavlja

Avtor: Helena Jaklitsch

1.4.1.

Prvi dogodek. Gospa Lidija se odpravi iz trgovine. Na cesti ni nikogar, za njo pride le ženska, ki je malo prej kupovala v isti trgovini. Brez pozdrava ogovori gospo Lidijo in jo povpraša, če še kaj hodi prižigat svečke na Orlov vrh. Gospa Lidija ji pokaže berglo, ki ji pomaga pri hoji, in tako nakaže, da je vsaka daljša pot zanjo prenaporna. Takrat pa se vsuje. Neznana ženska se začne nanjo dreti: »Prekleta belogardistka! Da bi te hudič že vzel! Prekleta belogardistka!«.

Drugi dogodek. Zborovanje v podporo migrantom, ki prihajajo k nam. Plapolajo rdeče zastave, podporniki na prsih nosijo rdeče zvezde, posamezniki si z maskami zakrivajo obraz. Transparenti z napisi »Smrt fašizmu, svoboda ljudem«; »Tudi jaz sem begunec, bežim pred ksenofobijo«; »Sovraštvo do beguncev je fašizem«. Pesnik za množice odrecitira svojo Internacionalo. Nekateri podporniki v rokah držijo lesene palice. Menda take, kot se jih uporablja pri organiziranih pretepih.

Na prvi pogled se zdi, da sta oba dogodka vzeta iz nekega preteklega časa, časa, ki je že minil. Iz časa, ki smo se mu leta 1990 odpovedali. Zdi se, da pogrevam stare zgodbe, ker ne znam in ne zmorem pisati o ničemer drugem kot o tistem času, ki nas je kot narod tako usodno zaznamoval. Toda oba dogodka sta se zgodila leta 2016. Petinsedemdeset let po začetku tiste vojne, v kateri je svoj morilski pohod začela skupina ljudi, ki je prav tako mahala z rdečimi zastavami. Prav v imenu te zastave se je takrat ta skupina čutila poklicano, da nezasluženo stopi na oblast. In ker ni šlo drugače, je priklicala na pomoč revolucijo in vse njene »veščine« (umor, laž, ustrahovanje ipd.), ki so naš narod tako zelo spremenile. Pod okriljem te iste peterokrake zvezde je oblasti željna skupina zapovedala vsem in vsakemu, kaj sme in česa ne sme misliti. Vsak, ki se ji je uprl, morda samo v besedi, ki je obsodil njen krvavi pohod, se je znašel pod njenim kladivom. Zavedajoč se, da si oblasti ni zaslužila, da ji mesto prvega v narodu ne pripada, je zapovedala enoumje. Vsak je smel misliti le tisto, kar je govorila in razglašala samooklicana oblast. Vsako drugačno mnenje je bilo v imenu rdeče zvezde preganjano. Med vojno so zaradi nje, ker ji niso hoteli dati mesta, ki si ga je želela na silo vzeti, mnogi izgubili življenje. Še več je bilo teh v prvih mesecih po vojni. Ne samo v prvih mesecih, temveč v prvih letih po vojni. Sodišča so pospešeno delovala ter ljudi, ki so mislili drugače (spomnimo se dr. Narteja Velikonje), pošiljala v smrt. Sodišča so, da bi zadostila pravni normi »vsak je nedolžen, dokler se mu ne dokaže krivda«, ponarejala dokaze, z mučenjem in ustrahovanjem prisilila priče pa tudi obsojene k lažnemu pričanju. Ne, pravzaprav bi morala napisati sodniki. Ne sodišča. Sodišča so prazne stavbe, ki ne morejo nositi odgovornosti za dejanja, storjena znotraj njih. Sodniki so bili tisti, ki so sodili in pripisovali krivdo ljudem, v katerih je nova oblast prepoznala drugače misleče. (Ni čudno, da še noben sodnik ni odgovarjal za svoje odločitve, saj so vse njihove odločitve pri nas de-personalizirane.) Kasneje so namesto na smrt sodniki ali pa upravni birokrati ljudi obsojali na družbeno koristno delo ter na zaporne kazni. Marsikdo je lahko o svojem drugačnem mnenju razmišljal v samici, v kateri je noč in dan svetila luč, prostora v njej pa je bilo ravno toliko, da je lahko razmišljujoči »udobno stal«. Postopno je postajala oblast s svojo palico (ki je bila daljša) in korenčkom v svojih načrtih uspešna. Ljudje so utihnili in nehali misliti oziroma so se kot pijanec plota držali tega, kar je rekla oblast. Vedno več je bilo takih, ki so oblasti do skrajnosti in popolnoma nekritično prikimavali. Tako so bili najbolj gotovi, da so na varni strani. No, bodimo iskreni, tudi to ni bilo zagotovilo, da se nisi znašel na listi notranjih sovražnikov. Lahko si sicer govoril enako kot oblast in mislil enako kot oblast, toda morda si imel hišo, ki si jo je eden od oblastnikov poželel, dekle, ki je bilo nekomu na oblasti všeč, morda pa si bil le grožnja nekomu, ki se je ob tebi počutil manjvrednega. Skozi čas, morda zaradi ustrahovanja, morda zaradi ur, preživetih v celici, morda zaradi golega oportunizma, predvsem pa zaradi dolgotrajnega in temeljitega na vseh ravneh človekovega življenja obsegajočega pranja možganov, je marsikdo resnično ponotranjil misel oblastnikov, prepričan, da se je do nje dokopal kot kritičen mislec. Marsikdo je verjel – v tem je največja tragičnost in obenem pohabljenost našega naroda – da resnično misli s svojo glavo.

Da se vrnem v leto 2016. No, še prej v leto 1990, ko smo se Slovenci plebiscitarno odločili, da nočemo več enoumja, da nočemo več totalitarizma, ki človeku zapoveduje, kaj mora misliti, kaj govoriti in kaj delati. Takrat so bili vsi prepričani, da je bilo štirideset let [Stran 010]prepovedi različnosti (strankarske, svetovnonazorske, verske ipd.) dovolj. Da smo se enkrat za zmeraj odpovedali totalitarnosti in diskriminaciji drugače mislečih. Leto 2016 nam govori drugače. Ponovno se soočamo z omejevanjem svobode govora. Ponovno se pod pretvezo, da naj bi se borili za pravice neke zatirane manjšine, uvaja totalitarnost misli. Pred nekaj desetletji komunistična, danes kulturna revolucija. Takrat totalitarizem komunistične ideje, danes totalitarizem ideologije spolov, multikulturalizma, neofeminizma. Slovenska politična levica, ki se napaja v totalitarni ideologiji že vse od leta 1941, vsakega, ki kritično spremlja njene sprevržene ideje, ki vse po vrsti napadajo temeljne krščanske vrednote, na katerih Evropa pravzaprav stoji in pade, ozmerja kot največjega bodgsigavedi kakšnega foba, ekstremista, fašista, nacionalista, rasista, nedemokrata. Po uspelem decembrskem referendumu, na katerem so Slovenci še z večjo večino kot leta 2012 zavrnili popolno razvrednotenje zakonske zveze in uničenje osnovne celice družbe, družine, so se še z večjo gorečnostjo, se opravičujem – sovražnostjo (prav je, da stvari poimenujemo s pravimi imeni), spravili na vse, ki mislijo drugače. Pri tem vedno bolj prihaja v ospredje njihova totalitarnost, ki nikomur in ničemur ne pusti, da bi bil nad njo. Čeprav ustava kot temeljni pravni akt države vsem državljanom daje enako pravico svobode združevanja in svobode govora, pa se soočamo z vedno večjim omejevanjem prav teh istih pravic vsem, ki zagovarjajo krščanske vrednote, narodne vrednote, vrednote slovenstva in zvestobo naši domovini. Načelo enakopravnosti postaja vedno bolj črka na papirju. Svobodo govora naj bi smeli imeti le še tisti, ki govorijo tako, kot od njih pričakujejo naši levičarji, medtem ko je vsako drugačno mnenje nemudoma, tudi s strani institucij, ki bi sicer morale bdeti nad varstvom človekovih pravic za vse, označeno za sovražni govor. Enako velja za pravico združevanja.

Naj se vrnem na začetek. Tako na začetek tega prispevka kot na začetek komunistične revolucije. Čeprav je vmes minilo sedemdeset let, je več kot očitno, da ostajajo metode iste. Še huje. Ne ostajajo iste le metode, temveč predvsem histerična želja izključiti iz celotnega javnega diskurza vsakega, ki misli drugače. V partijskih šolah so se politiki kontinuitete učili: »najprej diskreditacija, potem likvidacija«. Tako so najbolj odločne nasprotnike komunistične ideologije najprej oblatili in jim jemali dobro ime, nato pa so jim, največkrat v zavetju noči, na skrivnem, vzeli še življenja. Ko gledamo današnji javni prostor v Sloveniji, se zdi, da spremljamo prvo fazo (kulturne) revolucije – nasprotnika je treba diskreditirati. Mediji, poleg šole najboljše orodje naših levičarjev, dnevno prinašajo prispevke, v katerih vse, ki zagovarjajo krščanske vrednote, družino, človekovo dostojanstvo od naravnega spočetja do naravne smrti – pravzaprav vse, kar je neodtujljivo povezano s tisočletno judovsko-krščansko tradicijo – obmetavajo z najbolj pritlehnimi vzdevki. Seveda kot antipod temu »zlu« zagovornike novega totalitarizma predstavljajo kot največjega branilca človekove svobode in enako(pravno)sti. Glede na vse to kôli v rokah zakritih demonstrantov in rdeče zvezde na njihovih majicah ter rdeče zastave leta 2016 ne obetajo nič dobrega. To je njihov način »pogovarjanja« z drugače mislečim. Nič nenavadnega, saj oblast, ki se že od vsega začetka napaja v totalitarni ideologiji, v vseh sedemdesetih letih ni uspela, zmogla, predvsem pa ni hotela obsoditi zločincev, ki so pobili vse, ki so mislili drugače. V tem duhu, da je dovoljeno na tak način odstraniti vsakega, ki ti ni po volji, so rasle generacije. Ne le to. Pobiti nekoga, ker misli drugače, ker se je postavil za narod, za družino, za temeljne krščanske vrednote, je bilo izpostavljeno celo kot najvišja oblika junaštva. Nič nenavadnega torej, da jim je tak način reševanja soočenja z drugačnostjo blizu. Na nas je torej, da to prepoznamo. Da se ne pustimo ustrahovati, temveč se pogumno, odločno in pokončno postavimo po robu. Že zdaj. In potem znova in znova. Ne z zahtevami po prepovedi svobode govora in združevanja ter s koli, kot to počne druga stran, ki prav s tem razkriva svoje najgloblje zavedanje, da to, kar skušajo uveljaviti, v sebi ne nosi trajnosti in trdnosti. Boriti se moramo z močjo argumenta, jasne besede in predvsem resnice. Seveda se zavedamo, da je naš boj boj Davida z Goljatom, saj je na oni strani ves medijski, šolski, (državni) kulturni prostor (in celotna svetovna »nova levica«). Toda David je premagal Goljata. Tudi zato, ker se ni pustil ustrahovati, ker si ni pustil vzeti pravice postaviti se v bran za to, kar je prav. Predvsem pa zato, ker je veroval.

[Stran 011]

Zgodovina se ponavlja

Slika 4. Zgodovina se ponavlja Janez Rihar
[Stran 012]

2. Kako se je začelo – nekoliko drugače

2.1. Sprehod skozi čas ob Urbančevi knjigi Skrita, nepoznana zgodovina

Avtor: Janko Maček

2.1.1.

Nekoliko negotovo smo vstopili v leto 2016, ko bomo praznovali 25. obletnico – srebrni jubilej naše samostojnosti. Čeprav smo prepričani, da bodo imeli naši bralci dovolj prilike, da se s tem jubilejem in dogodki okrog njega podrobno seznanijo, bomo nekaj važnejših dogodkov omenili tudi tukaj.

Na prvih večstrankarskih volitvah, 8. aprila 1990, je zmagala koalicija Demos in dobila mandat za sestavo vlade. Mandatar je postal takratni predsednik stranke krščanskih demokratov Lojze Peterle. Novoizvoljena demokratična vlada je že na prvi seji razpravljala o zapletih z JLA, ki je začela razoroževati Teritorialno obrambo. Skupščina je 2. julija 1990 sprejela deklaracijo o suverenosti republike Slovenije, po kateri jugoslovanska ustava in zvezni zakoni veljajo v Sloveniji samo, če niso v nasprotju s slovensko ustavo. Kopja so se stalno lomila okrog Teritorialne obrambe in služenja vojaškega roka. Priprave na novo ustavo so le počasi napredovale.

10. novembra 1990 so na zaprti seji Demosa v Poljčah sprejeli sklep, da se plebiscit o samostojni Sloveniji izvede 23. decembra 1990. Odločilno vlogo pri tem je odigral dr. Jože Pučnik. Plebiscita v nedeljo 23. 12. 1990 se je udeležilo 93,2 % volilnih upravičencev in za samostojno Slovenijo je glasovalo 95 % udeležencev plebiscita oziroma 88,2 % vseh volivcev. 26. decembra so bili plebiscitni izidi uradno razglašeni v skupščini in ta dan je postal državni praznik – dan samostojnosti in enotnosti.

Na predvečer slovenskega kulturnega praznika leta 1991 so Zeleni Slovenije izstopili iz Demosa in skupaj z LDS predstavili Deklaracijo za mir, ki je zahtevala Slovenijo brez vojske. Od petih članov slovenskega predsedstva so Deklaracijo podpisali Milan Kučan, Ciril Zlobec, dr. Matjaž Kmecl in dr. Dušan Plut, medtem ko je Ivan Oman odrekel podpis.

Dr. Pučnik je stalno poudarjal, da nam je predvsem potrebna politična osamosvojitev. Kljub počasnemu delu skupščine je v aprilu nastal »Integralni projekt osamosvojitve Slovenije« in kot ciljni datum je bil določen 23. junij 1991. Zaradi incidentov, ki jih je v maju povzročila JLA v učnem centru Pekre in v Mariboru, so mariborski teritorialci vojašnicam odklopili vodo in elektriko ter blokirali pošto. Kljub temu in kljub Školčevi zahtevi za takojšnje zaprtje učnega centra v Pekrah in na Igu je 2. junija zapriseglo prvih 240 vojakov slovenske vojske. Vlada je pospešeno pripravljala osamosvojitvene zakone (zakon o monetarnih razmerjih, o državljanstvu, o tujcih itn.).

12. junija 1991 je prišla v Ljubljano zvezna delegacija, ki jo je vodil predsednik zvezne vlade Ante Marković, člana pa sta bila tudi Slovenca Živko Pregl in Stane Brovet. Visoki gostje so obiskali slovensko skupščino, kjer sta predsednika Peterle in Marković poslancem vseh treh zborov razložila vsak svoje stališče glede slovenske osamosvojitve. Marković je posebej opozoril, da tako ZDA kot evropska skupnost želita Jugoslavijo brez sprememb zunanjih in notranjih meja, in dal nasvet, ki je zvenel že kot grožnja: »Premislite, dobro premislite, ali ne bi bilo pametno počakati z odločitvami, ki bi lahko imele posledice, ki jih nihče, ki želi dobro samemu sebi in drugim, ne želi.«

Osrednja državna prireditev, s katero bi Slovenci sporočili svetu ustanovitev samostojne države, je bila napovedana za 26. junij. Do zadnjega dne pred napovedano proslavo so v skupščini potekale razprave o osamosvojitvenih aktih pa tudi o programu slovesnosti. Opozicija je nasprotovala udeležbi slovenske vojske, še bolj pa predvideni vlogi nadškofa Šuštarja. Šele v zadnjem trenutku je bil dosežen dogovor o državnem grbu in zastavi. Tako je bila na slovesnosti z droga spuščena trobojnica z rdečo zvezdo in dvignjena nova s slovenskim grbom, kar je imelo močan simbolni pomen.

2.1.2. Ustanovitev Nove Slovenske zaveze

Vemo, da se bo marsikdo začudil, kako da ustanovitev nekega »drugorazrednega« društva uvrščamo med pomembne dogodke v času priprav na osamosvojitev Slovenije. Nič čudnega, saj se še danes dobršen del naše javnosti in medijev obnaša, kot da Nove Slovenske zaveze nikoli ni bilo.

Ustanovni zbor društva Nova Slovenska zaveza je bil 12. maja 1991 in že pred tem je izšla prva številka revije Zaveza, ki se bo – kljub popolnoma drugačnim napovedim – ob svoji petindvajsetletnici predstavila s stoto [Stran 013]

Ljubljanska razglednica 1991

Slika 5. Ljubljanska razglednica 1991 Mirko Kambič

številko. Na omenjenem zboru se je društvo konstituiralo in izvolilo predsedstvo ter izvršni odbor, ki se je v 2. številki Zaveze obrnil na člane s posebnim pismom. Navedli bomo nekaj odlomkov: »Nova Slovenska zaveza je zaenkrat opredeljena kot društvo in povezuje preživele udeležence medvojnega protikomunističnega odpora. Svoje ime izvaja iz medvojne Slovenske zaveze, ki je združevala tiste demokratične sile, ki so hotele skozi dvojni vihar vojne in državljanske vojne rešiti demokracijo in svobodo za čas miru po vojni. Ker je bil pretežni del teh sil po koncu vojne genocidno uničen oziroma se je moral umakniti iz domovine, ne moremo vzpostaviti običajne veteranske organizacije, ampak vabimo vanjo tudi svojce in prijatelje krivično pomorjenih kot tudi druge ljudi dobre volje.

Društvo bo skušalo najprej opraviti nekaj za tiste, ki sami zase ne morejo nič več narediti. Prizadevalo si bo za čim bolj resničen prikaz preteklosti, predvsem pa bo delalo za to, da zbere imena po vojni pobitih domobrancev in drugih udeležencev demokratičnega odpora, poišče njihove grobove in jim povrne dobro ime. Ob vsem tem pa bomo mislili tudi na sedanjost in prihodnost. Najprej bo treba iz sebe, iz nas samih pregnati strah. Lahko bi tudi rekli, da moramo v sebi, v svoji notranjosti uveljaviti svobodo. Če bomo svobodni, bomo tudi razumni, ker bomo vse gledali iz določene razdalje in se bomo lahko odločali. V politiki gre danes za izhod iz totalitarizma in njegovih ostalin v demokracijo. To je tak način javnega življenja, iz katerega ni nihče izključen, razen tistih, ki izključujejo druge. Demokracija pomeni priznanje življenja v njegovi naravnosti, zato gre danes tudi za vrnitev človeka k sebi. Zato smo na ustanovni dan izrekli podporo demokraciji in pozdravili vse ljudi dobre volje …«

Profesor Justin Stanovnik je v govoru na ustanovnem zboru med drugim omenil naslednje: »Na ljudeh, ki bodo spadali v našo skupnost, bo eno znamenje brez izjeme: na njih ne bo sovraštva ali mržnje. Zavezani resnici in ničemur razen resnici bomo jemali nase naporno delo pri odkrivanju zamolčanosti. Vdano bomo opravljali to delo in s spoštljivostjo, ki gre velikim rečem. Sovraštvo je slepo in zato dela krivice. Če bi kdo zavestno grešil zoper ta ukaz, bi se sam izključil iz skupnosti, ki hoče to popravljati.«

Kot že omenjeno, je bila ena prioritetnih nalog, ki si jih je zadala Nova Slovenska zaveza, postavitev farnih spominskih plošč. V 11. številki Zaveze – izšla je decembra 1993 na 76 straneh – je bilo objavljeno tudi poročilo o uspehih in pomanjkljivostih pri izvajanju te važne naloge in o slovesnostih, ki so se nedeljo za nedeljo dogajale po farah, ko so se ljudje zbirali [Stran 014]

Dviganje nove slovenske zastave na slovesnosti 26.06.1991

Slika 6. Dviganje nove slovenske zastave na slovesnosti 26.06.1991

k simbolnemu pogrebu in odkritju oziroma blagoslovitvi farnih spominskih plošč.

»Kaj so te plošče in kaj pomenijo za slovenski svet? To so kamnite ploskve, na katerih so zapisana imena tistih slovenskih ljudi, ki so izgubili življenje v državljanski vojni. Našemu bralcu ni treba razlagati, zakaj se ta imena zapisujejo šele danes, toliko let po vojni. Rajši povejmo, zakaj se je zmagovalec tako zelo trudil, da bi se ta imena pozabila. Prikličimo si v spomin, kako so umrli. Normalno bi bilo, da bi za vse rekli, da so padli. A ni tako. Jezik, ki povzema raznolikost življenja in mu nič ne uide, je ohranil spomin na njihovo različno smrt: eni so omahnili v boju in zanje pravimo, da so padli; po druge so prišli domov in jih posekali ali v hiši ali na pragu ali kje zunaj in zanje pravimo, da so bili umorjeni; tretji – teh je bilo daleč največ – pa so bili zmagovalcem izročeni, niso bili premagani v boju, ampak so jim bili izročeni in nekaj tednov zatem zvečine že niso bili več živi – zanje pravimo, da so jih pobili, da so to bili poboji. Zato torej so zmagovalci hoteli, da se spomin nanje izbriše.

Imena so torej poglavitna reč. Poleg imena pa še letnica rojstva in letnica smrti. Te številke namreč povedo dvoje: prvič iz njih zablesti mladost teh ljudi, drugič pa se pogled ustavi na letnici 1945 – kar naprej 1945. Bolj kot vse besede in vse pisanje bo s teh preprostih plošč rodovom za nami kričala letnica 1945. Seveda pride k temu še kraj ali vas. Brez tega zapis nikakor ne bi bil popoln. Opravljenega je bilo ogromno dela, ki je bilo večkrat težavno in je zahtevalo potrpežljivih, vztrajnih ljudi. Upamo, da bomo delo nadaljevali z vso resnostjo, saj postavljamo nekaj, kar bo postalo del slovenske kulture.« (Zaveza št. 11, str. 57.) Prepričljiv dokument naporov za postavitev farnih spominskih plošč so tri knjige s skoraj 15.000 imeni pomorjenih in pobitih. Prvo knjigo – izšla je leta 1995 – je dr. Tine Velikonja, takratni predsednik Nove Slovenske zaveze in duša gibanja za postavitev spominskih plošč, v svojem uvodu poimenoval kar Spominska knjiga triinosemdesetih slovenskih župnij in že s tem nakazal njeno vsebino. V njej je 7.392 imen. Leta 2000 je izšla druga knjiga s 4.813 imeni iz 71 župnij, tretja pa leta 2012 s 1.965 imeni z že postavljenih plošč in 652 imeni, pripravljenimi za vpis na plošče. Čeprav delo še ni popolnoma končano, je pomembno, saj je skoraj 15.000 imen iztrganih iz pozabe in bodo, vklesana v kamen, še dolgo »molče trobentala« o naši težki zgodovini in opominjala prihodnje rodove na zvestobo Bogu in domovini.

[Stran 015]

2.1.3. Pogrebna slovesnost pod Krenom 8. julija 1990

O tej slovesnosti je bilo že veliko povedanega, pa vendar so mnenja o njej še vedno različna. Kako je pravzaprav do nje prišlo oziroma kdo je vplival nanjo? V knjigi Rosvite Pesek Osamosvojitvena vlada piše takole: »Za koordinacijo spravne slovesnosti s civilne strani je bil imenovan generalni sekretar Čerin, s cerkvene pa dr. Janez Gril. Za Čerina je bila ta slovesnost poleg prvih večstrankarskih volitev in plebiscita osrednji politični dogodek tega leta v Sloveniji.« Del tega, kakšne skrbi so imeli takratni organizatorji, lahko razberemo iz Čerinovih spominov: Cerkvena stran je bila zadolžena za pripravo odra, kjer je bil seveda predviden tudi križ. Ker so vedeli, da Kučan pod križem ne bo govoril, so to že sami od sebe primerno uredili, toda civilna stran je kljub temu za vsak slučaj pripravila še rezervni oder. »Dne 8. julija 1990 se je že od ranega jutra nedaleč od jame pod Krenom zbirala velika množica. Ob simbolnem pokopu je nadškof dr. Alojzij Šuštar poudaril, da je pot sprave med živimi edina pot v življenje, predsednik Milan Kučan pa je izjavil, da je sprava z vsemi mrtvimi žrtvami vojne preizkušnja narodove zrelosti, samozavesti in spoštovanja in da ne sme biti nikogaršnja zmaga ali poraz. Dr. Tine Hribar je spravno slovesnost štiri leta kasneje označil kot dejanje, ki je na simbolni ravni pomenilo ne samo konec državljanske vojne, ampak tudi resnično narodno spravo.« Avtorica knjige pa to poročanje zaključi s preprostim vprašanjem: »Pa je res tako?« (Osamosvojitvena vlada, str. 63.)

Zdi se nam prav, da tukaj navedemo še odlomek iz Roterjeve knjige Padle maske: »In že je prišla pobuda S. Hribar za spravno slovesnost v Kočevskem rogu, ki se je, ob dogovorjenem državno-cerkvenem protokolu in skupnem nastopu M. Kučana kot predsednika in A. Šuštarja kot ljubljanskega nadškofa 8. julija pod Krenom res zgodila. V pripravah na ta dan so bila nerešena nekatera vprašanja: ali je koncept narodne sprave (Janez Stanovnik bi dejal državljanske pomiritve) za novo državo sploh sprejemljiv in ne bi pomenil politične rehabilitacije domobranske kolaboracije z okupatorji; ali je primerno, da simbolno dejanje opravi država v partnerstvu s katoliško cerkvijo; ali naj se prireditev zgodi tudi ob sodelovanju z Novo slovensko zavezo, civilno družbeno organizacijo nekdanjih domobrancev; kako naj nastopi predsednik države, saj s tem sprejme jasno politično breme in ga naloži na novo državo, čeprav se je pomor zgodil v zvezni državi Jugoslaviji? …

Pri tem je sodeloval (treba je upoštevati, da tu nastopajo trije: Zdenko Roter – On, njegov drugi Jaz – zapisovalec in žena Zofija – Ona) na nekaj zelo zanimivih pogovorih skupaj s C. Zlobcem, dr. M. Kmeclom in dr. Kreftom. Napisal je tudi svoj pogled na Kučanov nagovor. Večinska odločitev je bila, da se koncept državno-cerkvene slovesnosti skupaj z verskim obredom in obema govorcema sprejme, da pa sodelovanje Nove slovenske zaveze niti prostorsko niti časovno ne more biti del slovesnosti. To je tik pred dogodkom spet postalo aktualno, saj naj bi bila (tako so rekli) S. Hribar privolila v povezanost. Kučan je želel, da ga On spremlja na prireditvi, vendar v to ni hotel privoliti iz razlogov, ki so bili potem sprejeti. Ni imel nobene vloge v borčevski organizaciji, bil je pripadnik partizanske generacije, ki ima na svoji kolektivni duši, vsaj kot vojskujoča se stran v NOB, ta pomor, ki ga On ne želi sprejeti nase; po vojni je bil več kot desetletje v OZNI oziroma UDV, ki ji je očitano to dejanje, a on tudi zato tega ne more sprejeti nase. Kučan je odklonitev sprejel in izbral J. Kocijančiča, kot pripadnika svoje generacije. Dogajanje sta Ona in On spremljala po televiziji na Svržakih.

Bilo jima je nerodno, ko je bilo videti J. Kocijančiča med potekom obredja z roko v desnem žepu … Čez dobro leto sta bila na partizanski prireditvi na Gorjancih. Srečala sta tudi znanega partizanskega poveljnika, ki ga je On med vojno večkrat vodil kot kurir iz Štajerske na Dolenjsko in nasprotno prek takrat nemško-italijanske meje. V debati o Kučanovi udeležbi na spravni slovesnosti, s čimer se sogovornik ni strinjal, je odprto povedal, da je tudi on streljal pred breznom v Macesnovi gorici v Kočevskem rogu, in to tako, da so mu kurirji podajali polne brzostrelke, da je lahko ubijal nepretrgano. Bil je vinjen, ko je to pripovedoval. Njega in Njo je bilo groza, kako prostodušna je bila njegova govorica. Ni je moglo utemeljiti niti njegovo zatrjevanje, da so mu med vojno pobili vso družino. Tudi Njiju je obremenil s svojo brezbrižnostjo. Spomni se, da ga je na koncu le vprašal, ali spi dobro ali ima s spanjem kake težave. Pogledal ga je in ni rekel ničesar. Ko sta se vrnila domov, sta se še dolgo pogovarjala o smrtni grozi tako zlahka pobijanih, sicer nasprotnikov, a soljudi, in se nista počutila sproščeno in dobro.

Še zdaj misli, da je bila Kučanova odločitev za spravno slovesnost modra in odgovorna politična in državniška poteza, in je vesel, da je k temu pripomogel. Iz današnjega zornega kota mora reči tudi, da je bila tudi Šuštarjeva odločitev preudarna in pogumna. »S tem je slovenska Cerkev v tistem trenutku simbolno [Stran 016]

Med člani Nove Slovenske zaveze so tudi odlični pevci. Prvi z desne je Marjan Štefančič.

Slika 7. Med člani Nove Slovenske zaveze so tudi odlični pevci. Prvi z desne je Marjan Štefančič.

in dejansko prevzela nase tudi del odgovornosti za medvojno kolaboracijo, utemeljeno s protikomunizmom, in posredno s tem tudi soodgovornost za grozljiv poračun po vojni« (Z. Roter, Padle maske, str. 412–415).

Ne mislimo komentirati gornjih dveh razlag, bi pa radi opozorili na 69. številko naše revije Zaveza, kjer je bilo pod naslovom Pokop slovenske domobranske vojske objavljenih več pisem med nekaterimi preživelimi slovenskimi domobranci in ljubljanskim nadškofom ter metropolitom Alojzijem Šuštarjem; dodan je še kratek uredniški zapis in televizijski komentar pogrebne slovesnosti 8. julija 1990. Ustavimo se nekoliko ob tem.

Nekega februarskega večera 1990 je profesor Justin Stanovnik v društvu slovenskih katoliških izobražencev – Nove Slovenske zaveze uradno tedaj še ni bilo – predaval o spravi in v debati po predavanju je bila javno izrečena misel, da je treba najprej krščansko pokopati po vojni pobite, ki so bili v domovini do tedaj zamolčani, saj so povojni poboji spadali med tabu teme, vnos emigrantske literature je pa bil kazniv. Ta in oni predrznež, ki se tega ni držal, je celo prišel v zapor, literatura mu je pa bila odvzeta in je prišla v tako imenovani fond D. Črne bukve in knjižica V znamenju Osvobodilne fronte so sicer izšle že med vojno, vendar je polstoletna doba strahu povzročila, da jih ljudje skoraj niso poznali. Miličniki so do leta 1990 bedeli nad »varnostjo« posameznih grobišč, odstranjevali redke sveče, ki so se od časa do časa tam pojavile, ter preiskovali, kdo jih je tja prinesel.

Ko je bila torej tisti večer javno izrečena potreba po krščanskem pokopu po vojni pobitih, se je izkazalo, da tudi Cerkev o tem že razmišlja in prišlo je do prvega srečanja med preživelimi domobranci in nadškofom Šuštarjem. Navajamo po Zavezi št. 69, str. 15: »Z gospodom nadškofom smo se potem sestali štirikrat ali petkrat. Naša zamisel je bila preprosta; prosili smo nadškofa, da bi bral mašo zadušnico, po njej pa ob sami jami opravil še pogrebni obred. Samo to in nič drugega. Kot smo že na prvem sestanku videli, so na nadškofa glede načina slovesnosti pritiskali z raznih strani, zato smo bili zanj skraja še ena dodatna motnja. Hotel je vedeti, kdo sploh smo. Povedali smo mu, da smo tudi mi bili domobranci in da imamo do pokojnih obveznosti, ki se jim nočemo in ne moremo odpovedati. Potem je pozorno poslušal naše zamisli in predloge. Toda iz ozadja so delovale sile, ki so hotele na slovesnosti imeti tudi državo. Bile so zelo vztrajne in ni se jim mogel upirati. Popustil je najbrž tudi zato, ker je imel občutek, da bo s prisotnostjo države doseženo neko ravnotežje, ki bo koristilo za nadaljnjo pot do sprave. [Stran 017]

Nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslavlja ljubljanske spominske plošče na Žalah.

Slika 8. Nadškof dr. Alojzij Šuštar blagoslavlja ljubljanske spominske plošče na Žalah.

Tako se je končno ustalil naslednji program: maša zadušnica, Kučanov govor, kulturni program in pogrebni obred.“

26. maja 1990 so pisali nadškofu daljše pismo, v katerem so ponovili tisto, kar so že govorili na srečanjih: »Po jamah in breznih ležijo kosti tisočev slovenskih ljudi, ki so bili v uniformah slovenske narodne vojske izročeni svojim nasprotnikom in so jih ti na raznih množičnih moriščih pobili, potem pa jih je zagrnil javni molk. Ker se podpisani čutimo posebej odgovorne za njihov spomin, se sedaj obračamo na Vas s prošnjo, da ob eni poglavitnih jam na Rogu berete zanje slovesno pogrebno mašo in blagoslovite kraj, kjer sedaj čakajo vstajenja. Povabili bomo tudi svojce in druge, če hoče kdo počastiti njihov spomin in moliti zanje. Pokop je samo eno od potrebnih dejanj, morda prvo na dolgi poti k spravi … Sprava ni versko dejanje, temveč politično in kulturno in je vsa v območju polisa. Je tudi bolj proces in ne enkratni dogodek; pričakujemo jo na koncu dolgega kulturnega dialoga v narodu. Pogreb torej lahko opravimo takoj, na spravo v slovenskem narodu pa bo treba počakati. Če bi sedaj izsilili kaka javna spravna dejanja, bi samo prehitevali razvoj in prikrivali nekaj, kar v sebi še ni zrelo … Bi pa radi ob tej priliki izrazili tudi neko začudenje. Imamo namreč občutek, da je cerkveno vodstvo ob našem predlogu za pokop v zadregi. Pri vsem tem pa se zavedamo, da je Vaš razgled večji kot naš, čeprav smo tako zelo prepričani v legitimnost svojega zavzemanja, da ne vidimo, kaj bi mu lahko razumno nasprotovalo, Vas nočemo siliti v odločitev, ki ne bi bila čisto Vaša. Toda slej ko prej ostaja: kakor vsak človek imajo tudi oni pravico do svojega pogreba. To je nekaj tako temeljno človeškega, da pred njim umolkne vse drugo.«

Po razgovoru, ki so ga P. Kogej, T. Velikonja in J. Stanovnik 9. junija 1990 imeli z nadškofom, mu tri dni kasneje pišejo sledeče: »V zvezi z nasvetom, ki ste nam ga dali med našim obiskom, naj pismeno ponovimo naše poglede na spominske svečanosti na Rogu. Prvič bi po naši misli to moral biti krščanski pogreb slovenskih domobrancev, ki so bili pobiti v množičnih morijah po vojni. Žalna maša, za katero smo Vas prosili, bi morala biti opravljena v ta namen. Samo po sebi se razume, da bi morali moliti tudi za vse druge žrtve državljanske vojne … Če Slovenski domobranci ob tej priliki ne bodo pokopani kot Slovenski domobranci, bo zamujena edinstvena priložnost, da legitimno stopijo v slovensko zavest. Šele s tem dejanjem se bo lahko začela naporna pot do sprave. Brez cerkvenega pogreba bodo domobranska grobišča ostala mutasta in jim ne bomo dovolili, da spregovorijo slovenski duhovni, politični in krščanski kulturi. Drugič pa mislimo, da [Stran 018]bi ob teh priložnostih morali pustiti mrtve samo svojcem in njihovi žalosti. V prostor, ki se bo 8. julija vzpostavil na Rogu, bo legitimno vstopila samo žalost pogrebcev in večne besede krščanskih obredov.«

Nadškof je na to odgovoril 22. junija 1990: »Medtem ste zvedeli, kako se razvijajo pogovori o žalni slovesnosti v Rogu. S svoje strani vztrajam na tem, da je v Rogu pogrebna maša za pobite domobrance in simbolni pogreb in hkrati molitev za vse žrtve med vojno in po vojni. Z raznih strani dobivam pisma in telefone s predlogi, ki si med seboj nasprotujejo. Dogovor s predsedstvom še ni dokončen. V ponedeljek, 25. junija, bo pogovor z zastopnikom borcev, ki so ga želeli. Dr. Gril Vas bo o vsem sproti obveščal. Bog daj, da bi našli pravi način slovesnosti. Vedno sem pripravljen z Vaše strani sprejeti nove pobude in predloge in jih upoštevati pri odločitvi, za katero moram končno sam prevzeti odgovornost …«

Za konec tega poglavja ponovimo še nekaj besed iz televizijskega komentarja Frančka Jauka na slovesnosti 8. julija: »Danes se oglašamo iz Kočevskega roga, kjer se bo brala črna maša za Slovenci, pobitimi v dneh krvavega zmagoslavja po koncu druge svetovne vojne. Žalostni dan. Tu na tej jasi, ob kateri so se pred 45 leti uro za uro, dan za dnem, ustavljali kamioni z obsojenimi na krvavi konec, tudi samo zato, ker so si svobodo slovenske zemlje zamišljali drugače kot komunisti, tu na tej planjavi ob štirih jamah slovenske groze stoji danes oltar s križem. Tu se jih bomo spomnili in tu bomo poizkušali ves tisti čas na novo premisliti. Danes, 8. julija v letu devetdesetem, bomo tisoče mrtvih iz teh jam prvič prišteli med mrtve. Bolečino tega trenutka blažijo leta, ki so minila. Ta časovna razdalja nam je v oporo, ko poizkušamo ugotavljati zgodovinska dejstva in priti do resnice. Biti moramo sposobni in pripravljeni dojeti zločin, predvsem pa ga ločiti od vsega tistega, kar je časovno zaobjela vojna groza. Tisti takrat so tu pobijali po vojni, ob koncu maja in v začetku junija, pobijali so Slovence, ki so jih zajeli na begu na Koroškem, in tisoče drugih. V imenu koga in v imenu česa so pobijali? Odgovore danes spoznavamo, toda vprašanje si postavljamo vedno znova, prav zato, da bi ne pozabili odgovorov nanje …

Tu v Kočevskem rogu je človek zanikal samega sebe. Tu je bila meja, ki bi je ne smel prestopiti, a jo je. In zato sprava ni nekaj, kar bi lahko prepustili ideologiji ali politiki. Je izjemno moralno dejanje, ki smo ga sposobni le v primeru, če smo pripravljeni in če zares želimo poprej spoznati tudi resnico. Ta odnos do resnice, ki je skupna in ena, lahko za mrtvimi spravi tudi žive … Tu v teh grobiščih je spomin in opomin. Tu v teh jamah je konec tistih, ki so bili pobiti, pa tudi konec tistih, ki so pobijali.“

2.1.4. »Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije« s spremno besedo Mateja Leskovarja

Bralce, ki so morda v skrbeh, da smo se zmotili v naslovu, naj pomirimo, da imamo Urbančevo knjigo ves čas pred očmi, vendar smo bili prepričani, da bodo knjiga in naše morebitne pripombe v zvezi z njo bolj razumljive, če najprej naredimo kratek sprehod skozi polpreteklo zgodovino. Televizijski komentator je 8. julija 1990 v Kočevskem rogu omenil, da bo treba našo zgodovino na novo napisati. Nobena skrivnost ni, da ta in oni zgodovinar kljub temu še danes razlaga zgodovino tako, kot se je to počelo pred 40 ali 50 leti. Urbančeva knjiga je izšla leta 2015, vendar je dr. Urbanc večino v njej objavljenih razprav napisal že prej, zato je njen naslov »Skrita, nepoznana zgodovina NOB – revolucije« upravičen.

Je pa tudi res, da je bil dr. Urbanc že zgodaj povezan z revijo Zaveza in da je že v njenih prvih številkah bilo objavljenih več njegovih razprav, ki jih sedaj, morda nekoliko dopolnjene, najdemo tudi v knjigi. Kot razgledan pravnik, ki je živel v svobodnem svetu in imel dostop do tujih arhivov, se je lahko lotil vprašanja, kako so italijansko in predvsem nemško okupacijo v času druge svetovne vojne preživljale nekatere zahodnoevropske države, in pri tem spoznal, da vsakega sodelovanja z okupatorjem ne gre metati v isti koš, da za vsakodnevno življenje potrebno sobivanje z okupatorjem niti ni kolaboracija; od tu ni bilo več daleč do bistveno drugačnega pogleda na vsiljeno domobransko prisego, kot ga je doma uveljavila režimska zgodovina, in do opredelitve, da je bilo tudi partizansko sodelovanje z okupatorjem kolaboracija.

Nova Slovenska zaveza je začela leta 1991 izdajati revijo Zaveza. Če je bila prioriteta društva popis zamolčanih, pomorjenih in pobitih protirevolucionarjev, odkrivanje grobišč, krščanski pogreb in postavitev spominskih plošč, tudi naloge revije niso mogle biti bistveno drugačne. Seveda je treba takoj dodati, da je bilo glede tega v letih od 1945 do 1990 tudi v begunstvu marsikaj postorjenega (Bela knjiga, spominske slovesnosti, pričevanja, zbrana v več knjigah itn.), ni pa bilo mogoče iti od hiše do hiše in ugotavljati, koliko je [Stran 019]

Razbita farna spominska plošča na Suhorju

Slika 9. Razbita farna spominska plošča na Suhorju

v njej pogrešanih in kakšna je njihova usoda, kot so to v samostojni Sloveniji počeli požrtvovalni in vztrajni člani Nove Slovenske zaveze.

Prav je, da končno nekaj povemo tudi o življenju in delu dr. Petra Urbanca. Rodil se je leta 1924 v Olševku pri Preddvoru na Gorenjskem kot sin koroških Slovencev, ki sta po nesrečnem plebiscitu pribežala v Jugoslavijo. Po dokončani klasični gimnaziji v Ljubljani je študiral pravo, najprej v Ljubljani, nato pa v Padovi in Milanu, kjer je leta 1945 dosegel doktorski naslov, kasneje pa na univerzi v Bruslju naredil še diplomo iz novinarstva. Že med študijem je trgoval z znamkami in zato pogosto potoval iz Ljubljane v Zagreb in Beograd ter preko Trsta v Milano. Med vojno je bil večkrat zaprt; skoraj eno leto je bil v taborišču v Italiji, jeseni 1943 kratek čas v ustaškem zaporu v Zagrebu, v Trstu so ga zaprli Nemci, ker so sumili, da prenaša ilegalno pošto za četnike. Zadnjikrat je potoval v Milano 10. aprila 1945 in potem se ni več vrnil v Ljubljano. Konec leta 1947 je odšel v Čile, se kmalu preselil v Venezuelo, leta 1951 pa se je ustalil v Kanadi. Kmalu je postal dejaven član liberalne Slovenske demokratske stranke v begunstvu in kasneje tudi član Slovenskega narodnega odbora. V Torontu se je povezal z domobranskim društvom Tabor, nastopal kot govornik na njihovih spominskih slovesnostih, objavljal članke v njihovem glasilu Tabor itn.

V šesti številki Zaveze – izšla je septembra 1992 – je bil objavljen članek Slovenski izseljenci med nami. Poleti 1992 je namreč obiskalo domovino veliko naših izseljencev; večina je bila doma prvič po 47 letih. NSZ je posvetila posebno pozornost skupini 150 članov Slovenske ameriške zveze, ki so pripotovali s posebnim letalom skupaj s pevskim zborom Fantje na vasi iz Clevelanda in so se 5. julija udeležili spominske slovesnosti v Kočevskem rogu, obiskali tudi Teharje, pred povratkom v ZDA pa na Prežganju sodelovali na srečanju s predstavniki NSZ in Društva za ureditev zamolčanih grobov, kjer je tekla razprava o bodočem sodelovanju, med drugim tudi o predlogu, da bi revija Zaveza postala glasilo vseh udeležencev protikomunističnega odpora – tako doma kot v emigraciji.

Domnevamo, da se je tistega srečanja oziroma razprave udeležil tudi dr. Peter Urbanc, saj je že omenjena 6. številka Zaveze prinesla njegov članek Nepozabni Rog – o slovesnosti 5. julija 1992. Naj tu ponovimo samo zaključek članka: »Kolikor današnja Slovenija razočara, odtehta ta svečanost v Rogu. Če kam, bodo ljudje še prihajali na ta sveti, posvečeni prostor, vse dokler bo narod živel. Tu gre človek vase, tu razume problematiko in moralno vrednoto pobite slovenske vojske. Tu je kraj naše največje tragedije, tu se začenja nujna moralna prenova in dvig.« (Zaveza št. 6, str. 37)

V naslednjih številkah Zaveze se potem vrstijo Urbančeve razprave. V 10. številki Medvojna Slovenija in ovaduštvo, kjer sicer na kratko, vendar dovolj konkretno opozori na dejstvo, da je partija ovadila Italijanom bivše jugoslovanske oficirje, medtem ko je bivši ban dr. Marko Natlačen pred prihodom okupatorja ukazal uničiti sezname članov KPS. To tematiko dr. Urbanc v knjigi Skrita, nepoznana zgodovina … obširneje obravnava pod naslovom Denunciacije v Sloveniji 1941–1945: kdo je izdajal okupatorju in zakaj. – Prav tako v 10. številki je na 6 straneh Urbančev članek Kratek historiat slovenske politične emigracije. (V knjigi je vprašanju emigracije namenjeno poglavje Usoda izseljencev 1991–2012, ki pa ga je dr. Urbanc glede na časovno razliko na novo pripravil. Zavzeti bralec bo morda prebral oboje.) V 12. številki je članek Evropska odporniška gibanja 1939–1945 (Češka, Slovaška, Poljska, Francija, Belgija, Nizozemska, Danska, Norveška, Italija, Avstrija, Grčija). Navedli bomo samo nekaj stavkov: »Nad [Stran 020]

Samotna lučka ob roški jami v Macesnovi gorici.

Slika 10. Samotna lučka ob roški jami v Macesnovi gorici.

100.000 Angležev na Rokavskih otokih se je držalo direktive iz Londona: Sodelujte z okupatorjem v mednarodno dopustnih oblikah, rešujte angleška življenja.« …. »V vseh državah so skušali komunisti izkoristiti osvobodilni boj za svojo prevlado po koncu vojne. Na Zahodu niso uspeli. Moskva in njeni interesi so bili predaleč. Drugače pa je bilo v vzhodni Evropi: tu je bil odpor le krinka na krvavem obrazu revolucije. Brez nje ne bi bila zmagala. Narodi so prišli z dežja pod kap. Trajalo je dolgih 45 let, da so se resnično osvobodili.«

V 14. številki Zaveze je na 6 straneh objavljena razprava: Kolaboracija s stališča mednarodnih določil in prakse. Knjiga obravnava to temo veliko obširneje, saj najprej razloži pojem kolaboracije na splošno, analizira kolaboracijo v nekaterih evropskih državah in posebej kolaboracijo v Sloveniji. Tudi urednik knjige Skrita, nepoznana zgodovina … Matej Leskovar v svoji skoraj 100 strani obsegajoči Spremni besedi poglobljeno razmišlja o kolaboraciji in o tem, kdo je v resnici izdajalec in pride do zaključka, da osvobodilnega boja zoper okupatorja v Sloveniji sploh ni bilo, pač pa samo revolucija.

Nič čudnega ni, če je tudi dr. Zdenko Roter, ki je že po »službeni dolžnosti« imel pregled nad delovanjem emigracije, zapazil dr. Urbanca in si zapomnil njegovo razpravo o kolaboraciji. Ko v knjigi Padle maske razmišlja, kako »so se hkrati s političnim zaostrovanjem pred Depalo vasjo in po njej začeli kazati vidni znaki neprijaznosti tudi v odnosih med državo in Cerkvijo oziroma natančneje med predsednikom države in slovenskimi škofi«, mu pride na misel, kako je nadškof dr. Šuštar konec aprila 1994 obiskal v Cankarjevem domu sedmerico, ki je gladovno stavkala v podporo odstavljenemu Janezu Janši. »S to stavko so zahtevali odstop M. Kučana kot predsednika države. Šuštar jim je izrazil podporo in se vpisal na tablo in v knjigo obiskovalcev, kakor je objavila Mladina 26. aprila 1994.« Že pred tem je v Slovencu izšel v podporo J. Janši Ocvirkov članek Slovenska velika sobota. Tu dr. Roter nadaljuje takole: »Z neke vrste teoretično podlago je to čedalje bolj uveljavljeno usmeritev cerkvene politike nadgradil tudi v tujini živeči profesor dr. Peter Urbanc s svojim odmevnim javnim predavanjem 21. junija 1994 na teološki fakulteti v Ljubljani, objavljenim istega leta v dveh zaporednih številkah emigrantskega časopisa Slovenska država. Kot so zapisali uredniki, je avtor v ključni točki medvojnega dogajanja glede kolaboracije nanizal vrsto mednarodnih zakonov in tolmačenje teh in mednarodne prakse, kar naj bi dokazovalo legitimnost in korektnost medvojne civilne [Stran 021]uprave in vojaško policijske opozicije rdečemu terorju. Zato bi po njegovem moral odpasti nesmiselni očitek nedovoljene, izdajalske kolaboracije. Rdeči teror v Ljubljanski pokrajini naj bi bil primer sile, na katero se je ljudstvo moralo odzvati. Samoobramba v obliki kolaboracije z okupatorjem naj bi bila torej v takratnem okviru edini možni odgovor.« (Z. Roter, Padle maske, str. 489–491.) Zaveza št. 14, v kateri je bilo Urbančevo predavanje objavljeno na straneh 80 do 85, je izšla septembra 1994. Sezite po njej in se prepričajte!

S tem pa še zdaleč ni konec Urbančevega sodelovanja z revijo Zaveza. V 32. številki, marca 1999, je pod naslovom Italijanska okupacija Slovenije v italijanskih očeh in dokumentih objavil recenzijo knjige L’OCCUPAZIONE ITALIANA DELLA SLOVENIA 1941–1943. Pisec Marco Cuzzi, založil Glavni štab italijanske vojske – zgodovinski oddelek – Rim, maj 1989. Identičen tekst te recenzije je sedaj objavljen tudi v knjigi Skrita, nevidna zgodovina … V uvodu k tej recenziji dr. Urbanc poudarja pomembnost Cuzzijeve knjige zaradi dokazov o zločinih italijanske strani v času od zasedbe do 9. septembra 1943: množično streljanje talcev, odvoz 35.000 ljudi v taborišča smrti in požiganje slovenskih vasi. KPS je bila v zvezi z okupatorjem in izkoriščala njegove represalije za ustvarjanje kaosa, ki je bil ugodna klima za razvoj revolucije.

Poglejmo nekaj konkretnih primerov iz knjige, na katerih dr. Urbanc razkrinka in zavrne Cuzzijevo pisanje: 4. maja 1941 naj bi 40 vplivnih slovenskih javnih delavcev in 105 županov podpisalo vdanostno izjavo in jo preko visokega komisarja poslalo v Rim. Škof Rožman naj bi podobno izjavo poslal direktno Mussoliniju. Urbanc: »Izjave so bile zgolj vljudnostne, protokolarne. Nikjer ni obljube zvestobe, še manj pa sprejem aneksije ali veselje nad njo. Cuzzi priznava, da je za svojo trditev uporabil slovenske vire! (Čigave?) V škofu Rožmanu in banu Natlačenu istočasno vidi vdanega kolaboranta in narodnjaka, zavzetega za Svobodno Slovenijo.« Od kod Cuzziju takile stavki: »Bela garda je bila močno zasidrana v slovenski zgodovini in kulturi … Ljubljanska Cerkev je podprla belogardizem … Integralni katolicizem je spodbudil mnoge duhovnike h kolaboraciji – tudi z orožjem.« Cuzzijev podatek, da je bil junija 1942 ustreljen visok funkcionar OF Aleš Stanovnik, komentira dr. Urbanc takole: »Izdan okupatorju s strani OF, ki je edina vedela za njegovo skrivališče. – Ovaduštvo je bilo rutinsko orodje KPS. Dva največja primera: izdaja 600 oficirjev in podoficirjev Italijanom in dezinformacija o

Kočevski rog 2001; romarji na poti mimo križa k jami pod Krenom

Slika 11. Kočevski rog 2001; romarji na poti mimo križa k jami pod Krenom

pripravljanju vojaškega upora v sami Ljubljani. Italijani so reagirali z racijami in odpeljali v taborišča blizu 35.000 Slovencev.«

Ko smo že pri recenzijah, naj vsaj omenimo še recenzijo knjige Resnica o domobranstvu, ki jo je leta 2011 izdala Nova Slovenska zaveza. Dr. Urbanc je recenzijo napisal 7. julija 2011, verjetno takoj, ko je knjigo dobil in prebral. Že septembra 2011 je bila objavljena v Mi med seboj, ki so ga naši bralci dobili hkrati z 82. številko Zaveze, sedaj pa jo je urednik Matej Leskovar vključil tudi v knjigo. Kot prvo dr. Urbanc ugotavlja, da je »Košutnak« povsem nepoznano ime, da torej gre za anonimnega pisca. »Zakaj? Mar je še vedno prisoten strah?« Obžaluje, da knjiga v zvezi s Teharji ne omenja najbolj krutega zločina, ki se je tam zgodil, to je mučenja in smrti 20 dojenčkov, in nato ponovi zgodbo o otročičkih, ki so jih odvzeli materam in nato na odprtem vozu izpostavili julijskemu soncu, medtem ko so jih njihove matere lahko od daleč samo gledale in jim niso mogle pomagati. Ni dvoma, da je bilo tedaj trpljenje mater večje kot potem, ko so jih odpeljali na morišče. Naj povemo, da so mnenja o teharskih dojenčkih [Stran 022]

Besedilo pesmi Teharske legije v Zavezi št. 21 je objavljeno tudi v Urbančevi knjigi.

Slika 12. Besedilo pesmi Teharske legije v Zavezi št. 21 je objavljeno tudi v Urbančevi knjigi.

celo med preživelimi domobranci, ki so tudi sami šli skozi teharski pekel, deljena. Nekateri ne verjamejo zgodbi o dojenčkih na tisti »deri«, saj jih niso videli, vedo pa, da so otroke pobrali materam in jih oddali v »vrtec« k Petričku, kjer so tudi trpeli, vendar večinoma ostali živi.

Zgodbo o teharskih dojenčkih dr. Urbanc v svojem pisanju nekajkrat ponovi in vedno obsodi kakršnokoli popustljivost do komunističnih zločinov. Tako je kritičen tudi do sledečega Košutnakovega odstavka (Resnica o domobranstvu str. 66): »Soočeni so bili z brezobzirnimi komunisti, obenem pa bili tudi pod pritiskom okupatorja, ki jim ni zaupal in je njihovo protirevolucionarno dejavnost celo oviral, vedoč za njihovo resnično pripadnost zaveznikom. Ne vodilni politiki (protirevolucionarne strani) in ne ljubljanski škof Rožman niso bili niti najmanj naklonjeni okupatorju. Imeli so ga za prehodno zlo in samo strah pred komunisti jih je prisilil v sodelovanje z okupatorjem.« Urbančeva pripomba: »Zadnja vrstica v tem kontekstu zveni, kot da je sodelovanje, kolaboracija z okupatorjem nekaj negativnega. Kot vemo, ni tako, sodelovanje z okupatorjem je nujno zlo, vendar 99 % tega je povsem rutinsko dovoljeno in narodu še kako koristno.«

Ker smo zgoraj omenili glasilo Mi med seboj, naj še povemo, da ima skozi več let skoraj v vsaki številki kak prispevek dr. Urbanca: poleg Tiskovnih poročil večkrat kako kritično razpravo ali pismo, npr. Odprto pismo predsedniku republike Slovenije in podobno. V Mi med seboj, izjemoma celo v Zavezi, je bil vedno objavljen tudi govor, ki ga je dr. Urbanc kot član domobranskega društva Tabor imel na vsakoletni spominski slovesnosti v Midlandu pri Torontu.

2.1.5. Zaključek

Naš sprehod ob knjigi Skrita, nepoznana zgodovina … je pri koncu. Marsikatere važne točke na tej poti nismo utegnili obiskati, nismo se sprehodili po sončni Primorski, o kateri knjiga veliko pove, nismo se povzpeli na svete Višarje, da bi gori razmislili o Ehrlichovem višarskem slovenstvu, in ne na Ravno goro, da bi spoznali ravnogorsko četniško gibanje, smo pa nekoliko pobliže spoznali delo dr. Petra Urbanca in se prepričali, da ima marsikaj skupnega z Zavezo, kljub temu da je ta v njegovi knjigi komaj omenjena.

Čeprav smo lani praznovali 70-letnico konca druge svetovne vojne in praznujemo letos 25-letnico slovenske samostojnosti, še nismo razmislili, še manj pa se dogovorili glede vprašanja kolaboracije in dr. Urbanc bi kaj hitro ugotovil, da jo imamo še vedno za nekaj negativnega. Seveda je treba vprašati, kaj kdo razume pod pojmom kolaboracija. Tako kot uničevanje domačih političnih in idejnih nasprotnikov v času okupacije ni osvobodilni boj, ampak revolucija, tudi obramba življenj in premoženja, za kar je šlo leta 1942 pri vaških stražah, ni bila kolaboracija. Ko smo 26. junija 1991 zvečer na osamosvojitveni slovesnosti gledali spuščanje stare zastave in dviganje nove, smo bili polni upanja, da ne bo ostalo samo pri simbolnem dejanju. Naj nam torej 25-letnica prinese vsaj nekaj izpolnitve tega upanja, več medsebojnega razumevanja in resnične enotnosti!

[Stran 023]

3. Pripovedi

3.1. Moravčani zagledajo pravi obraz komunizma

Avtor: Vanja Kržan

3.1.1.

V Zavezi št. 98 sem v članku »Na Limbarski gori so cvetele lilije« bežno opisala zgodovinsko preteklost ljudi iz Moravške doline in pričetke komunistične revolucije. Omenila sem, da je opis komunistične revolucije zelo enostranski in skrajno ideološki, ker sem uporabila XIV. poglavje o »narodnoosvobodilnem boju« iz obširnega in kvalitetnega zgodovinskega prikaza življenja in ljudi v Moravški dolini pisatelja Staneta Stražarja. Knjiga je izšla l. 1979, še v dobi strogo zaukazanega molka o resnici našega »narodnoosvobodilnega boja«, zato je moral avtor knjige to poglavje zapisati zgolj po takrat zaukazanih zgodovinskih virih.

V današnjem članku pa želim prikazati še drugo stran resnice, namreč boljševistično revolucijo na Moravškem. V veliko pomoč, a hkrati zame v srhljivo odkritje, mi je bil dokaj podroben opis revolucionarnega nasilja iz knjige pisnih dokumentov »Revolucija okoli Limbarske gore« (Buenos Aires 1979, za tisk pripravil, izdal in založil dr. Filip Žakelj). V njej so zbrana pričevanja nekaterih preživelih ubežnikov z Moravškega, kot so Jože Javoršek, Jože Cerar in še mnogi drugi, ki jim je uspelo zbežati iz »komunističnega pekla«, kot avtorji imenujejo obdobje krvave revolucije. Sami so bili priče in trpini, pa hkrati zapisovalci gnusnih laži in zločinov komunizma, ki je ljudi razdvajal, varal, jim lagal, jih ropal, ovajal ali izdajal hkrati Nemcem in partizanom, sejal sovraštvo in maščevalnost, mučil, moril in pobijal. Ubežniki pred komunističnim peklom med vojno in po vojni ostajajo še naprej zavezani resnici, slovenstvu in zato so bili zmožni, da so prikazali revolucionarno dogajanje brez maščevalnosti, le »v spomin in opomin« kot je zapisal moravški prelat France Novak.

Že v članku v prejšnji številki sem omenila zelo razgibano kulturno-prosvetno in versko dejavnost Moravčanov. Fara je bila zelo obširna z velikim številom podružnic, zato sta vsakemu od predvojnih župnikov pomagala po dva kaplana. Eden od zadnjih je bil Janez Dolšina, ki si je rešil življenje s pobegom pred pobijalci in je kasneje deloval v Minnesoti v ZDA. V pismu Moravčanom je zapisal: »Da, moravška fara, ponosna, lepa, velika fara sv. Martina! Imel sem čast, da sem bil tam nastavljen za kratko dobo enajst mesecev … pa mi je vendar srce obviselo na tistih dobrih, poštenih ljudeh, ki sem jih spoznal v tistem kratkem času. Res sem jih rad imel in jih še imam. Moravčani ste posebne vrste ljudje: vdani, zavedni, požrtvovalni, odločni do skrajnih meja.

Nikoli ne bom pozabil tistih sto in več moravških fantov, ki so se teden za tednom zbirali v kaplaniji, da je bila dvorana vedno premajhna. Bilo je takrat leto 1937, leto krvave revolucije v Španiji. Bilo je takrat, ko so nam naši škofje v Škofijskem listu pisali o rdeči nevarnosti in popisovali grozote španske revolucije. Brali smo, debatirali, pa končno vsi soglašali, da kaj takega pri nas ne bi bilo mogoče …

Kako naivno smo sodili, kako malo smo poznali komunizem! Treba je bilo tisoče mladih življenj, žrtvovanih kot klavna živina … Treba je bilo potokov krvi in morja solza, da smo končno postali resni v presoji komunizma, te največje nesreče našega stoletja, kot je naš škof Rožman dejal. Šele takrat, ko so padali drug za drugim naši najboljši, smo zagledali pravi obraz komunizma brez maske.

Bil sem malo časa med vami, pa so bili tisti meseci izmed najlepših v mojem duhovniškem življenju. Še so mi živo v spominu vse podružnice od Sv. Trojice do Limbarske gore, od Sv. Križa in Hribc do Drtije … In tudi obrazi in imena teh dobrih ljudi so mi živo v spominu. Saj je gotovo čas zarezal tudi v vaše obraze svoje brazde, toda dobrote ni izglodal iz vaših duš.« (Revolucija okoli Limbarske gore, B. A. 1979.)

Janeza Dolšina so nasledili kaplani Franc Malovrh, dokler ga niso Nemci zaprli, Franc Kuplenik in Jože Frkulj. Oba sta bila v veliko pomoč župniku Jerneju Hafnerju. Tik pred vojno ga je poslala v Moravče sama božja previdnost, saj ga vsa vojna leta Nemci niso niti izgnali niti zaprli. Baje je pred vojno peljal športnike v Nemčijo in iz tistega časa hranil dokument s podpisom A. Hitlerja, ki ga je pokazal nemškim oblastem v Moravčah, kar se mu je štelo v prid. Nemško je dobro govoril in vedno zagovarjal svoje ljudi pred nemškimi orožniki. O vseh stvareh je bil na tekočem. Zadnja leta pred vojno je uvidel, da primanjkuje pravih učiteljev, da ni zanje stanovanj, [Stran 024]

Poročna slika Nežinih staršev zakoncev Cvek (za harmonikašem), prva z desne nevestina starša zakonca Prvinšek

Slika 13. Poročna slika Nežinih staršev zakoncev Cvek (za harmonikašem), prva z desne nevestina starša zakonca Prvinšek

da ni učiteljev za dekleta gospodinjske šole, da je v Zadružnem domu premajhna dvorana; poleg tega je bila v rokah liberalnega vodstva, staroste liberalcev Janka Tomana, moravškega nadučitelja Josipa Napokoja in njegove hčerke Vojke, ki je že pred vojno naredila seznam moravških komunistov. Razumljivo, da pošteni, domoljubni in za dobro vneti Moravčani niso slutili, kaj jim pripravljajo komunisti. Nasprotno, tik pred vojno je odbor kmečkih gospodarjev, stavbenikov in zidarjev sklenil sezidati Krekov dom in leta 1940 je bilo z načrti vse pripravljeno za gradnjo, skupaj s tonami apna. Veliko zaslug pri tem je imel župnik Jernej Hafner.

Mladini se je z vsem srcem in dušo posvečal kaplan France Malovrh. Mladi so ga vzljubili in mu zaupali. Zbiral jih je v Fantovski odsek in Dekliški krožek. Za liberalne levičarje pa postaja Malovrhovo delo z mladino vse bolj moteče …

3.1.2. Od komunistov nahujskani pričnejo z razdorom

Že l. 1937 sta bila iz Zagorja poslana v Moravče upokojeni rudar Ivan Pustotnik in njegova žena z namenom, da ustanovita po Moravškem partijske celice in pričneta širiti komunistične ideje. Moravški levičarji, med njimi mlekar Tone Cerar, liberalni starosta Janko Toman, upokojeni šolski ravnatelj liberalec Josip Napokoj in njegova za komunizem zagreta hčerka Vojka Napokoj, so pričeli med seboj in s Pustotnikom vedno bolj sodelovati in načrtovati …

Komunisti so se z lahkoto vrivali v katoliške organizacije, jih razdirali in posamezne člane pridobivali zase. V Fantovskem odseku se pričnejo širiti umazane laži proti kaplanu Malovrhu. Komunisti so zase pridobili predsednika Fantovskega odseka Cirila Grila. Ko je končno kaplan Malovrh to odkril, se je sovraštvo do njega še poostrilo. Vendar je na občnem zboru Fantovskega odseka dosegel, da so Grila odstavili in za novega predsednika izvolili Stanka Novaka, brata duhovnikov Franca in Štefana Novaka. Napetosti v društvu so se po tej zamenjavi še bolj zaostrile, hujskanje odstavljenega predsednika Cirila Grila se je stopnjevalo. Vedno več fantov je sabotiralo delovanje društva. Nekega večera konec decembra 1939 ali januarja 1940 po večerni telovadbi vstopi v dvorano skupina fantov, ki jo je vodil bivši predsednik Gril. Eden od fantov je skočil pred kaplana, kot da ga hoče napasti, a sta se kaplan in [Stran 025]Stanko Novak ubranila. Ista skupina fantov se je odslej vedno družila in sovražno nastopala. Pred volitvami l. 1938 so liberalci v Zadružnem domu priredili svoj shod. Če se ga je hotel udeležiti kdo od njihovih idejnih nasprotnikov, so jih od zgoraj dol polivali z vodo in škropili s kislino. S to je fante oskrbel mlekar Tone Cerar, ki je bil med revolucijo eden glavnih komunistov. Leta 1940 je bil, kot vsako leto na binkoštno nedeljo, romarski shod na Limbarski gori. Kaplan Malovrh je spovedoval dolgo v noč. Ko je končal, se je šel sprehodit na griček za zvonikom. Prijatelj ga je šel posvarit pred skupino fantov, ki se je pričela zbirati …

Zakaj omenjam vse to? Zdrahe, razdor, sovražno razdvajanje ljudi in ustrahovanje so temeljne prvine, ki jih komunisti potrebujejo, da gre njihovo sovraštvo v klasje. Svojim pripadnikom pa se morajo približati, jih navduševati, pridobivati zase, nato pa jih ustrahovati in zastrupiti s sovraštvom. Župnik in kaplani so si bili vedno edini in ves čas so ostali med seboj trdno povezani. Toda že maja 1941 so Nemci odpeljali oba kaplana Franceta Malovrha in Franca Kupljenika, nekaj učiteljev in bolj vidnih oseb in družin, ki so bili vsi zavedni Slovenci in kristjani. Le redkim se je posrečilo, da so pobegnili v Ljubljano. Kaplan Malovrh je kasneje umrl mučeniške smrti: zajet je bil na Turjaku, »obsojen« na kočevskem procesu, mučen in ubit. Še v Kočevje so ga prišli pred usmrtitvijo zasmehovat nekateri fantje iz skupine Cirila Grila.

3.1.3. Pričetek zločinov že l. 1942

Leto 1941 je potekalo dokaj mirno, vendar so se Moravčani težko privajali na nov red nemških oblastnikov. Toda kmalu potem, ko sta Stalin in Hitler pretrgala pogodbo o nenapadanju konec junija 1941, se je začutil popolnoma nov veter, ki so ga ustvarjali prav tisti ljudje, ki so bili sprva navdušeni za Nemce. Iz vsega gorja, ki se je razlilo po moravških hribih in dolinah že leta 1942 in še preko hribov do gozdov Črnega grabna in Tuhinjske doline, je očitno, da so se komunisti vnaprej dogovorili, kako bodo izvajali revolucijo in kdo bodo njeni voditelji. Dobrodošlo jim je bilo dejstvo, da je že l. 1941 iz sprva močno zasedene nemške orožniške postaje odšla večina orožnikov, ostalo jih je le kakih dvajset, prav tako tudi oslabljena četa nemških vojakov. Kako mirno bi Moravčani preživeli vojno, če se ne bi pojavili komunisti in zanetili zločinske revolucije in s tem povzročili vedno hujši teror med ljudmi s strani Nemcev in boljševikov. V prvih mesecih l. 1942 se je že pričelo govoriti o osvobodilni fronti proti Nemcem in o zbiranju prostovoljcev, ki so se skrivali po gozdovih, zato so jim na Gorenjskem pravili gošarji. Med nekaterimi mladimi, domoljubnimi, poštenimi in vernimi fanti pa je šla od ust do ust zaupna novica, da se lahko pridružijo Slovenski legiji, saj je partizanstvo in OF pravi komunizem, ki se ne bori za osvoboditev, ampak pobija poštene in verne rodoljube, ne le fante in može, marveč tudi dekleta, matere in celo otroke.

Ena od žrtev l. 1942 je bil obetavni Fortunat Majdič, po domače Grčarjev Nande iz Podoreha pod Sv. Mohorjem. Oče mu je kmalu umrl in mama dninarica je nadarjenega fanta preživljala do mature na Škofijski klasični gimnaziji v Št. Vidu nad Ljubljano. Po maturi se je zaposlil kot uradnik na banski upravi. Ves čas svojega fantovskega življenja je bil zagret delavec v katoliških organizacijah, nazadnje predsednik Zveze fantovskih odsekov, ljubitelj odra, bil dober igralec in režiser, najprej v Moravčah, nazadnje pa v Rokodelskem domu v Ljubljani, katerega upravnik je postal, v njem je stanoval in se v restavraciji doma hranil. Bil je idealen fant, povsod priljubljen in zelo sposoben član Slovenske legije. Po umoru Iva Peršuha je postal komandant Slovenske legije za mesto Ljubljana s središčem v Rokodelskem domu. Razumljivo, da so komunisti videli v njem zelo nevarnega nasprotnika boljševistične revolucije, ki se ga morajo čim prej znebiti. Kako? Za komuniste zelo enostavno: z likvidacijo nikoli znanega likvidatorja.

Dne 25. avgusta 1942, v času kosila v Rokodelskem domu, ga je v njegovi sobi likvidator ustrelil v glavo. Zaradi večjega števila ljudi v restavraciji in kritja, ki ga je imel likvidator na ulici, mu je uspelo pobegniti. V dom so zelo hitro prišli italijanski orožniki, ga zastražili, naredili preiskavo, vse moške odpeljali na policijo in jih po nekajurnem zadržanju brez zaslišanja spustili … Misel na sodelovanje komunistov z Italijani se morda ponuja sama po sebi.

Priča podlega umora postavnega, lepega in vsestransko sposobnega mladega človeka je bil Ivan Kopač, ki je dogodek natančno opisal v zgoraj omenjeni knjigi.

Poboji in umori so bili za komunistične borce preproste ‘likvidacije’. Narava likvidacij in vzroki zanje so se po vaseh, gozdovih in osamljenih krajih na Moravškem razlikovali od ‘elegantnih’ in skrbno načrtovanih umorov [Stran 026]

Nežin oče Franc Cvek s harmoniko, za njim mali Francek, levo Nežin stric Ciril Prvinšek, ubit poleti 1943

Slika 14. Nežin oče Franc Cvek s harmoniko, za njim mali Francek, levo Nežin stric Ciril Prvinšek, ubit poleti 1943

po Ljubljani. Tudi načini pobijanja so bili drugačni, bolj divji, celo mesarski in popolnoma nepričakovani.

Kdo so bili na podeželju moteči za revolucionarne borce? Koga je bilo treba likvidirati? Na Moravškem so npr. pobijali ljudi, ki so bili prisiljeni, da so delali za Nemce, čeprav proti svoji volji. Sedlarskega mojstra iz Moravč Ignaca Kocjančiča so kmalu po zasedbi Nemci mobilizirali. Z njimi je moral hoditi po okoliških vaseh in pri ljudeh poizvedovati, ali so za komuniste ali proti njim. Tega ni delal prostovoljno in je ljudi naskrivaj obveščal o vzrokih nemških obiskov. Vendar mu komunisti niso prizanesli. Neke noči so ga odvedli v gozd pod sv. Miklavžem, privezali k drevesu in ga s sekiro počasi pobijali. On ni bil edini.

Lojza Brinovca iz Drtije so Nemci določili, da hodi okoli kmetov poizvedovat, ali oddajo določen del svojih pridelkov okupacijski oblasti. Svojo službo je bil prisiljen opravljati, a do kmetov sploh ni bil strog. Tudi njega so neke noči odgnali na Limbarsko goro in ga razsekali na kose. To nista bili edini žrtvi znanega komunista iz Krašc Toneta Cerarja, za katerega se je vedelo, da pobija s sekiro. Spravili so se tudi nad nemškutarske družine, čeprav niso bili vsi člani družin nemškutarji. Taka je bila družina Janeza Grilja, po domače Boštenkova iz Češnjic. Ko je bila družina pri kosilu, so ustrelili očeta, dva sinova, mater pa obstrelili. Tretjega sina so izsledili v Moravčah in ga tam ustrelili.

Nemci so mobilizirali tudi Franca Koviča in ga odvedli s seboj, da jim pokaže pot na Javorščico. Nekega večera so divjaki iz gozda prišli ponj, ga odvedli v Šmohorski hrib, kjer si je moral sam skopati jamo. Po umoru se je njegov krvnik bahal: »Ko je ravno v stolpu sv. Mohorja bíla sedem, sem mu z lopato razklal butico.«

Med prvimi žrtvami komunistične revolucije je bilo umorjenih še mnogo drugih, ki se jih danes ljudje ne spominjajo več, med njimi Janez Bistan iz Gorice, Rudolf Koprivšek in njegov oče Ivan. Nekatere od njih je ustrelil na domu Stane Cerar iz Goričice. Sam ni dočakal svobode, za katero se je ‘boril’. Že pred vojno sta organizirana komunista Vojka Napokoj, hčerka liberalnega moravškega nadučitelja, in njen prijateljski somišljenik Milan Janežič sestavila listo osemindvajsetih ljudi, ki naj bi bili nevarni nasprotniki komunizma. Nekateri so bili kasneje vrnjeni kot domobranci, nekateri so se naselili v Argentini.

Vodilni komunisti, mnogi od njih ubijalci, so bili Tone Cerar, mlekar iz Moravč, Stane Cerar, po domače Tončkov, iz Krašc, delavec v tovarni v Jaršah, Ciril Gril, čevljar v Moravčah, Renato Jerič, pek v Moravčah, politkomisar Zasavskega odreda partizan Karo iz Motnika. Ivan Cerar, po domače Martinkov, je svojemu stricu sam pravil, da je z drvarsko »klamfo« ubil ali za jezik obesil 27 žrtev. Po vojni se mu je omračil um. Tudi brat Ciril je bil na slabem glasu. Znan je tudi ubijalec s sekiro »rdeči mesar«. Partizanom se je pridružil celo Alojz Pirnat iz Tuštanjskega gradu. Družina Capudrovih iz Soteske je bila znana po ovaduštvu, pri njih je že med vojno zasedal KLO, kjer se je odločalo o umorih. Znano je, da so komunisti sodelovali z Nemci, da so lažje uničevali zavedne Slovence. Ko so Nemci poleti 1941 že odpeljali 63 družin v izseljenstvo, je bila na prošnjo komunističnih terencev vrnjena družina Franca Urbanije iz Krašc. Fantje te družine so postali v gozdu najbolj kruti partizani. Ne pozabimo, da so bili njihovi idejni vodje in sami krvniki po Moravškem in širši okolici Franc Rozman [Stran 027]– Stane, politični komisar Mitja Ribičič – Ciril, Dušan Kveder, Peter Stante, ob koncu vojne še Viktor Avbelj, ki je bil pomočnik komisarja glavnega štaba NOV. Moravška je bila za vrhuško zelo pomembno področje, saj jim je omogočala nadzor in delovanje proti Dolenjski, Štajerski in Gorenjski.

Pobijali so iz neznanih razlogov, na zahtevo komunistov, ali so si ‘pravico’ za ubijanje lastili sami. Ko so isti dan s krampom pobili Janeza Cerarja, kmeta iz Svinj (danes Vinj), njegovega sina Janeza, Pavla Horvata iz Gradišča in še enega nepoznanega, je mobiliziranec v nemško vojsko vprašal domačega terenca, ki mu je o umorih povedal, zakaj vendar so ubili same poštene ljudi, je ta samo skomignil z rameni, češ da ne ve. Partizani so tudi namenoma izpostavljali v nevarnost poštene družine in posameznike, ki niso bili zanje. Puščali so jim svoj propagandni tisk, se pri njih ustavljali, hranili, vse to z namenom, da postanejo sumljivi za nemške orožnike.

Žrtve komunistov so bile tudi žene in dekleta, pred katerimi se revolucionarno divjanje ni ustavilo. Julka Birk je bila doma iz Zgornje Javorščice. Nekaj nad dvajset leti ji je bilo. Pobili so jo zato, ker kljub njihovim opozorilom ni hotela pretrgati stikov s svojim zaročencem, ki se je pridružil domobrancem. Njeno mučeno truplo je strohnelo nekje v Šmohorskem gozdu. Milka Milič je bila po rodu Moravčanka, s svojo od kapi zadeto materjo je živela na Krtini. Ko so komunisti neke noči pričeli razbijati po vratih njunega bornega doma, se je skrila za dimnik. Ubijalci so vlomili, jo našli in jo za noge vlekli po stopnicah, da je z glavo udarjala obnje, jo pod stopnicami ustrelili in pustili izkrvaveti.

3.1.4. Uničevanje družin

Komunistično nasilje se je stopnjevalo. Žrtve so postajale celotne družine. Nekaterim se je po vojni posrečilo zbežati na Koroško, nekatere so bile uničene med vojno. Ena takih je bila družina Neže Cvek, po domače Gašpernikove Neže, iz vasi Koreno nad Krašnjo, kjer sta z možem Francem kupila manjšo kmetijo. V zakonu so se jima rodili trije otroci, najmlajšo deklico so po mami krstili za Nežo. Leta 2004 je dvainšestdesetletna gospa Neža, poročena Hrovat, v zelo skopih obrisih napisala pretresljivo zgodbo svoje rojstne družine; dodaja, da ni peresa, ki bi lahko opisalo trpljenje med vojno ter krivice in ponižanja, ki jih je deklica doživljala po vojni in še kot odrasla. Prisluhnimo torej gospe Neži. Ko sem jo pred kratkim obiskala na njenem domu v Domžalah, mi je ponudila kar napisano zgodbo. Ponovno pripovedovanje bi ji obudilo stare bolečine.

»Rodila sem se med vojno 19. 01. 1942 kmečkim staršem v vasi Koreno nad Krašnjo očetu Francu Cveku in mami Neži. Imela sem brata Francka, rojenega l. 1933, in sestro Terezijo, rojeno l. 1938. Starša, brat in sestra so nekaj let še živeli pri maminih starših na Pšajnovici, nato so se preselili na Koreno 5, kjer sta oče in mama kupila manjšo kmetijo. Tu se začne jeseni l. 1942 moja tragična življenjska zgodba, ko 26. oktobra ubijejo očeta, starega 39 let, mamo, staro 37 let, in še ne devetletnega bratca Francka.« Njihova domačija je bila za lučaj oddaljena od drugih korenskih hiš in je ostala nepoškodovana, ko so oktobra 1942 Nemci požgali Koreno. (Požigi Nemcev so bili maščevalni ukrepi za partizanske akcije in mitinge.) Ko sta mama Neža in mož videla, kaj se na vasi dogaja, so skupaj z otroki zbežali v gozd; po opravljenem zločinu so se vrnili domov. Bili pa so tako prestrašeni, da so zbežali na varno k teti v dolino, a so se po nekaj dneh nič hudega sluteč vrnili. Kaj se je po vrnitvi zgodilo, naj ponovno spregovori hčerka Neža.

»Po pripovedovanju nekega partizana mnogo let po vojni, ki naj bi pri pobijanju stražil pred hišo, so očeta, mamo Nežo in malega Francka pobili na grozovit način. Preden so moje starše in bratca Francka zažgali s hišo in hlevom vred, so očetu in mami odrezali jezik in ju potolkli s puškinimi kopiti, Francka pa ustrelili. Vse, kar je bilo vrednega, so pokradli. Sestra Terezija, takrat stara štiri leta, se tragičnega dogodka spominja in ga je večkrat opisovala stari mami. Partizani so mami ukazali, da naju mora izročiti nekemu partizanu ali ženski, tega se sestra ne spomni, ki naju je odnesel k nekim ljudem nedaleč proč. Sestra Rezika se še dobro spominja, da je mamica ves čas jokala in me objemala, ko me je previjala in oblačila, preden so me iztrgali iz njenega naročja. Takrat sem bila devetmesečna deklica. Koliko časa so naju s štiriletno sestrico pustili pri tujih ljudeh, ne vem. Vem pa, da so 30. novembra 1942 iz pogorišča mojega doma pobrali ožgane kosti, jih zložili v skupno krsto in pokopali na pokopališču v Krašnji. Zločinci, ki so pobili mamo in očeta, Francka pa ustrelili in požgali dom in hlev, so bili vaščani Korena« Danes so že vsi pokojni. Vsi so po vojni dobili odlikovanje in visoko pokojnino.

»Poleg moje družine so zverinsko pokončali tudi teto Agato roj. Prvinšek, mamino sestro. [Stran 028]

Nežina teta Marica, roj. Prvinšek, ubita poleti 1943

Slika 15. Nežina teta Marica, roj. Prvinšek, ubita poleti 1943

Po poroki je živela v Domžalah. Tistega dne je odšla v domač gozd na Pšajnovico nabirat borovnice in se ni nikoli več vrnila. Kje trohnijo njene kosti, ne vem. Po pripovedi nekega partizana, ki je bil priča dogodku, so jo v gozd zvabile komunistične sosede. Nenadoma se ob njej pojavijo partizani, jo zaslišujejo in končno naženejo, češ, naj se nikoli več ne pojavi v gozdu. Agata se je hitrih korakov oddaljila, eden od partizanov pa ji je pognal strel v tilnik. Na mrtvo so planili partizani, da so ji sneli prstan, uhane in uro. Partizanu, ki je bil priča dogodku, se je početje gnusilo.

Stara mama je šla večkrat v Domžale na hčerkino stanovanje v pričakovanju, da se morda Agata vrne. Vrnila se ni nikoli, kje je njen grob, ne vem. Podobno se je zgodilo s teto Marico. Skupaj s svakinjo Lojzko sta nabirali borovnice. Teto so partizani zgrabili in jo odgnali na Brezovico. Tam so jo v kleti hiše (vem katere) zverinsko pobili z motikami. Na podoben način je izginil tudi stric Ciril. S psom je odšel zdoma, pa se je za njim zgubila vsaka sled. Uboga stara mama! Partizani so ji na grozovit način pokončali tri hčerke in sina. Ostala je sama s tremi vnuki – sirotami! Takrat, ko je hodila v Agatino stanovanje v Domžale v upanju, da se morda Agata vrne, je prišla k njej soseda iz vasi, naj se ne vrača domov, saj so medtem prišli tudi ponjo, da jo ubijejo. Ta ženska je živela v Krašnji in sem ji hvaležna, da ji je rešila življenje. S staro mamo sva s sestro živeli trideset let.

Od ljudi, pri katerih so naju s sestro po zločinu pustili, so naju dali v sirotišnico v Kamnik. Zgradba je bila pri cerkvi na Šutni, kjer je bil kasneje vrtec. Tu sva bili najmanj tri leta. Sestra je hodila v osnovno šolo in končala prvi in drugi razred. Kot triletna deklica ob koncu vojne se te sirotišnice še danes zelo dobro spominjam, ampak kot kaznilnice in ne kot zavetišča za sirote. V njej je bilo kar nekaj otrok, a niso bili vsi sirote. Za nas sta ‘skrbeli’ dve ženski. Mlajša ‘tovarišica’ je bila zelo zlobna. Vsako noč je hodila z rezljano leskovo palico od postelje do postelje in privzdigovala odeje. Kdor je bil polulan, je bil tepen. Kakšen jok in strah je bil to! Nekega Marjana, ki je bil starejši od nas, je ta tovarišica vsak drugi večer zaprla v prazen svinjak zraven sirotišnice. Druga tovarišica, starejša gospa, pa je bila kot naša druga mama, saj nas je tolažila in božala, kadar smo bili sami. Okoli l. 1946 je ta zavod razpadel in s sestro sva se znašli v domu onemoglih v Domžalah, kjer so živele in skrbele za naju nekaj časa redovnice. Kmalu je stara mama z občine dobila obvestilo, da naju lahko vzame, če hoče. Ko je prišla po naju, sva bili ušivi, bolehni in zelo podhranjeni.

Naše ‘stanovanje’ je bila sobica 3 x 4 metre, brez elektrike, ob petrolejki in brez mize. V ‘stanovanju’ je bila skrinja (zaboj), štedilnik, dve postelji, dva stola in kolovrat. Na njem je stara mama dneve in noči predla, da je zaslužila za najnujnejše. Žene, ki so nosile v prejo, so videle, v kakšnem siromaštvu živimo. Marsikatera je nama s sestro prinesla od svojih otrok ponošene oblekice, jopice, kape … Živele smo brez vsakršne socialne pomoči. Večkrat je stara mama zaprosila zanjo, a je bila vsaka prošnja zavrnjena.

Potem je prišlo najhujše, bolezen. Spominjam se, kako je sestrica pri desetih letih na sveti večer l. 1948 začela na vso moč jokati zaradi hudih bolečin. Zjutraj jo je stara mama odpeljala k zdravniku, ki jo je takoj poslal v bolnico v Ljubljano. Ugotovili so, da je zbolela za kostno tuberkulozo, ki je že hudo napredovala. Trikrat je bila operirana in tako preživela v bolnici skoraj tri leta. Ves ta čas v šolo ni [Stran 029]hodila. Ko so jo poslali domov, je bila od pasu navzdol vsa v mavcu. Nogi je imela povezani z železno palico, da jo je stara mama lahko obračala in posedala na kahlico. Pomoči tudi zdaj ni bilo nobene. Sestra je ostala vse življenje invalidka.

Da smo sploh preživele, smo s staro mamo delale po kmetijah v Domžalah. Za plačilo smo dobile od kmetov krompir, zelje, jabolka in pozimi koline. Poleti smo nabirale borovnice, zbirale staro železo in steklenice. Po njivah in vrtovih smo pobirale koloradskega hrošča. Stara mama je občasno – tudi po dva dni in dve noči skupaj – pazila na sveče ob mrtvaških odrih mrličev in raznašala vabila za pogreb pokojnika. Med drugim je tudi po več dni in noči presedela v svinjakih, da svinje ne bi poležale mladičev, ki so jih skotile. Tako smo lahko s tem bornim zaslužkom preživele. Bilo mi je enajst let, ko sem morala denar za šolske potrebščine zaslužiti sama. Dvakrat tedensko sem pospravljala stanovanja pri uglednih družinah v Domžalah, jim prala perilo, plela in okopavala vrtove, pazila na mlajše otroke … Tako je bilo moje otroštvo, taka starost najine stare mame …

Ko sem hodila v tretji razred nižje gimnazije, sta dva profesorja obljubila stari mami pomoč, ker sem morala za preživetje tudi med šolskim letom služiti denar z delom. Po neuspelih poskusih sta vložila prošnjo na maršalat v Beograd. Po kakem mesecu smo od občine dobili obvestilo, da ‘omenjena otroka’ lahko dobita podporo, ne glede na to, kdo jima je ubil starše. Če me spomin ne vara, je stara mama za obe dobila enkratno pomoč v znesku 130 dinarjev. Še isto leto ali pa morda leto kasneje, v četrtem letniku nižje gimnazije, so me poklicali na občino. Zahtevali so, da moram v delovno brigado v Ljubljano, kjer so gradili stadion na Viču, čeprav mi takrat ni bilo niti štirinajst let. Zagrozili so, da nam bo omenjena pomoč odvzeta, če odklonim delo v brigadi. V brigadi sem se zelo pehala, tudi težjega dela nisem odklonila, saj sem ga bila vajena. Ponosna sem bila, da sem bila verjetno najmlajša brigadirka in sem bila zvečer izbrana za najbolj pridno ‘udarnico’. Za pohvalo sem smela stati na enem od častnih mest ob dviganju zastave. Ko so po končani brigadi delili pohvale za najboljšega udarnika, sem dobila samo navaden list papirja, nagrajeni pa so bili drugi. Nekaj let sem med dokumenti pohvalo še hranila. Toda krivica, ki sem jo doživela v brigadi, me je še vedno tako bolela, da sem jo končno raztrgala in vrgla v smeti.

Vsak začetek šolskega leta je bil zame izredno boleč in vznemirljiv. Takoj ko je vstopil v razred drug profesor, je vedno najprej vprašal, če je kdo med nami partizanska sirota. Zato nisem bila nikoli sirota brez očeta in še brez mame. Partizanska sirota je bila sošolka Anica, ki so ji Nemci ubili očeta, mamo in vso finančno podporo pa je imela. Jaz pa brez mame in očeta! Povrh vsega sem morala vedno požirati zasmehljive, kot »aha, tvoje pa so pobili partizani«, in to celo od profesorjev, ne le od nahujskanih sošolcev. Profesorica matematike me je stalno žalila z žaljivkami: »Klada zanikrna!« Ali: »Imaš toliko možganov kot kakšna kokoš!« V matematiki sem vedno imela le zadostno oceno in sem zato nižjo gimnazijo končala z dobrim uspehom.

Zdi se, da je bila naša požgana kmetija na Korenu zlovešč spomin za vse, tako da se je nihče ni hotel polastiti, kot so si polaščali ostale kmetije. Stara mama, ki je bila moja skrbnica, je zato nekaj zemlje prodala. V Domžalah je kupila staro hišo, hlev in ohišnico. Toda sovraštvo do nas je še vedno tlelo, niti kanček sreče nam še vedno ni pripadal. V obdobju štirinajstih dni so nam dvakrat podtaknili ogenj, prvič v hlevu, drugič pa kar v hiši. Le skrbnemu sosedu se lahko zahvalimo, da je ogenj opazil in poklical gasilce, medtem pa je sam gasil, kot je mogel in znal. Storilca je iskala tudi policija, a ga ni našla … Toda, hvala Bogu, barbarsko dejanje požiga se ni več ponovilo.

Krivic in nasilja pa še zdaleč ni bilo konec. Ne vem natančno, katerega leta je bila nacionalizacija zemljišč. Nacionalizirali so nam vso zemljo v okolici hiše, čeprav jo je stara mama kupila po vojni. Nekega večera l. 1960 se na vratih pojavi neznan gospod. Pove nam, da moramo biti naslednje jutro doma, ker bodo prišli z občine odmerit parcelo, na kateri bo zgradil hišo on! V obupu sva se spraševali, kaj naj storiva. Z osemnajstimi leti sem bila v službi pri Upravi cest republike Slovenije. Prosila sem svoje nadrejene, ki so imeli kar precejšen vpliv na občini, če mi lahko kako pomagajo. Šli so na pogovor in dosegli, da postopek odvzema našega zemljišča ustavijo. Vendar je občina postavila pogoj, da moram na tej parceli graditi sama, sicer dogovor ne velja in nam bodo zemljo vzeli. Kako naj gradim? S čim?

Želja, da bi imela svoj dom, ki je bil moji rodni družini tako barbarsko uničen, je bila močnejša kot vsi pomisleki, kako bom zmogla gradnjo. Takrat sem spoznala svojega moža, ki je bil doma iz sosednje vasi nad Krašnjo. [Stran 030]Pri dvajsetih letih sem se z njim poročila. Pet let kasneje sva se vselila v svojo hišo! Mož je l. 1971 postal zasebni obrtnik. Eno leto sva delala brez počitka, tudi ob nedeljah in državnih praznikih. Ustvarila sva si dostojno preživetje in lep zaslužek. Po sedemnajstih letih pisarniškega dela sem se zaposlila pri možu v delavnici in vodila knjigovodstvo. Posel je bil dobro utečen in dela dosti, tako sva sčasoma zaposlila še nekaj delavcev. L. 1979 sva zgradila še delavnico. Za gradnjo sva prodala gozd in zemljišča pokojnih staršev na Korenu. Vzela sva tudi nekaj posojila v banki. Nekaj denarja sva dobila za zemljo, ki jo je občina vzela za gradnjo ceste. Zdaj sva postala sumljiva za davkarijo in l. 1980 sva se morala zagovarjati o izvoru premoženja. Kot da bi si denar prilastila s krajo in ne z najinim trdim delom, delom svojih staršev in preteklih rodov! Z vso dokumentacijo sva morala dokazovati, od kod denar. Ta psihični pritisk nama je kradel mir podnevi in ponoči. Po dveh mesecih dobiva odgovor, da je zadeva končana. Rekli so, da so naju zamenjali z nekim soimenjakom, ki pa ni imel dohodkov, oziroma so bili premajhni. To bi jim lahko verjel kdo drug in ne jaz, ki so mi škodovali od najnežnejših otroških let. Siromaštvo otroških in mladostnih let me je že izučilo, da bom v življenju uspela le s trdim in poštenim delom svojih rok!

Izučile so me tudi tolike krivice! Ko sem bila še šolarka, je organizacija Rdečega križa delila pomoč po šolah. Sošolke in sošolci so dobivali oblačila, obutev, hrano, sladkarije … V vseh teh letih sem le enkrat dobila par rdečih nogavičk in zaponkico z rožico za lase. V osnovni šoli sem lahko le enkrat na teden dobila skodelico mlečnega zdroba in hlebček črnega kruha v zgradbi nasproti šole. Ko nama je z možem pričela uspevati obrt, me je članica Rdečega križa, ki je dobro poznala mojo življenjsko zgodbo, določila brez mojega pristanka, da morava z možem biti podporna člana te organizacije. Kakšna ironija! Vsako leto naj bi kot ‘članica’ Rdečega križa plačala članarino, ki je takrat znašala okoli deset tisoč dinarjev kot pomoč revežem. Nisem si mogla kaj, da je ne bi vprašala, ali mar midve s sestro nisva bili revni in vrh vsega še siroti, pa nisva bili vredni najmanjše pomoči RK, niti dinarja, le par rdečih nogavičk in zaponkico za lase.

Še vedno se sprašujem, kdo, čemu, zakaj … je pokončal mojo rodno družino. Ni besed, ki bi lahko popisale, kaj vse sem prestala od najnežnejših otroških let, in ni sredstva, ki bi pozdravilo globoko zarezane rane, ki so

Nežina teta Agata, roj. Prvinšek, ubita poleti 1943

Slika 16. Nežina teta Agata, roj. Prvinšek, ubita poleti 1943

jih storili krvniki komunističnega režima, da pridejo na oblast in do premoženja. Oni in njihovi potomci prejemajo še danes visoke pokojnine na račun delovnega ljudstva. Pa še mnogo drugih ugodnosti imajo. Naše rane bi vsaj delno omilili, če bi se javno opravičili, kesali, priznali krivdo in povedali, da so počeli nagnusne zločine v imenu revolucije, nikakor pa ne za osvoboditev naroda.«

Tako torej Neža Hrovat roj. Cvek.

Tak je bil in ostaja ‘komunizem s prijaznim obrazom’, ki ga danes v svoji lažnivi retoriki še vedno zagovarjajo tisti, ki so delali zločine, njihovi rodni in idejni potomci. Njegov ‘prijazen obraz’ se na drugačen način in z drugačnimi metodami razrašča in bohoti še naprej kot strupen plevel, ki uničuje naš narod, njegovo samobitnost in identiteto, kar vodi v njegov propad, ekonomski, civilizacijski, kulturni.

3.1.5. Izbrisane moravške družine

Nežina rodna družina ni bila edina na Moravškem, ki so jo komunisti načrtno uničili. Naj na kratko omenim še pet drugih družin. [Stran 031]

Desno Neža – udarniška brigadirka leta 1956

Slika 17. Desno Neža – udarniška brigadirka leta 1956

Družina Toneta Krulca, po domače Spodnji Flajškar, je bila narodno zavedna in verna. Sodelovali so pri prosvetnem društvu in pevskem zboru. Sinova Stanko in Viktor sta bila mobilizirana v nemško vojsko in se po dopustu nista vrnila, pa tudi v gozd med partizane nista hotela. Skrivala sta se skupaj s prijateljema, Lojzom in Vinkom Reboljem. Ko sta neke noči Stanko in Viktor prišla domov po hrano, so jima gošarji sledili, ju odvedli s seboj in vsakega od njiju poslali v drug bataljon. Viktorju se je posrečilo pobegniti, vendar se k domobrancem, ki so bili takrat že v Domžalah, ni upal javiti, da se ne bi partizani znesli nad bratom Stankom. Ko so partizani zvedeli o Viktorjevem pobegu, so Stanka pretepli do nezavesti in zaprli na nek skedenj, vendar mu je uspelo ponoči pobegniti; s težavo si je na slamoreznici razvezal roke in noge in ubežal stražarjevemu strelu. Zatočišče je dobil pri dobri družini v Hrastju. Kljub številnim nevarnostim in tveganjem so se končno oba Krulčeva in oba Reboljeva sinova pridružili domobrancem v Domžalah. Krulčeve starše in obe sestri Stanka in Viktorja pa so komunisti pregnali z doma. Zatekli so se k hčerki Tinci v Dragomelj, kjer je bila poročena. Vsi so vedeli, da jih po vojni čaka smrt, zato so se z domobranci umaknili na Koroško. Krulčeva mama in oče sta umrla v taborišču v Spittalu, Stanko in Viktor sta bila vrnjena na Teharje, družina Tince je izseljeniško življenje okušala v Argentini, sin France Krulc, med vojno že poročen, je s svojo družino prav tako bežal in se naselil v Severni Ameriki.

Lojze in Vinko Rebolj sta se z domobranci umaknila na Koroško, prav tako njun brat domobranec France. Lojze je padel v boju s partizani, ko so se domobranci umikali preko Ljubelja. Mrtvega so soborci prinesli v Vetrinj in ga pokopali na pokopališču blizu Vetrinja. Brat Vinko je bil skupaj z obema Krulčevima vrnjen na Teharje in ubiti so bili neznano kje. Reboljevi starši so se skupaj s štirimi hčerami vrnili iz spittalskega taborišča domov k sinu Stanku, ki je bil ob koncu vojne nasilno mobiliziran k partizanom in je vojno na srečo preživel.

Vdovi Frančiški Vesel, po domače Mrksovi iz Moravč, so komunisti naprtili bolničarsko službo z namenom, da družino uničijo. Gostilna je bila v neposredni bližini nemške postojanke v Moravčah. Za to ‘uslugo’ so ji [Stran 032]

Neža (v svetlem krilu) v 3.a razredu nižje gimnazije, levo od razrednika prof. Kralja

Slika 18. Neža (v svetlem krilu) v 3.a razredu nižje gimnazije, levo od razrednika prof. Kralja

pustili sinove doma in ji zagotavljali, da bo z oskrbovanjem ranjencev delno »pripomogla k svobodi«. Resnici na ljubo pa so hoteli, da Nemci družino uničijo, sami pa ostanejo čistih rok. Predrznost jim ni uspela, zato so partizani neke noči vse fante mobilizirali in jih odpeljali v gozd na Limbarsko goro, od tam je sin Slavko pobegnil. Partizani so razglašali, da se je pridružil gestapovcem in s tem netili razdor v vasi. Vsa družina je živela v strahu, zato so se ob koncu vojne takoj umaknili na Bavarsko, od tod pa vsi trije sinovi v Severno Ameriko, hčerka Minka por. Groboljšek pa v Nemčijo. Na starost se je mama vrnila k sinu Pavletu, ki je bil med vojno v nemški vojski. Umrla je doma, kot si je vedno želela.

Poštena in ugledna Tomaževa družina oz. družina Ignaca Tomca z dvema odraslima hčerkama, z Mici, moravško učiteljico, in z uslužbenko pošte Pepco, je imela trgovino in posestvo. Vso vojno so z artikli iz trgovine in s pridelki posestva obilno oskrbovali partizansko vojsko. Domačija je mejila na kaplanijo, kjer je bila nemška postojanka, saj so Nemci že takoj prve tedne vojne izselili oba kaplana. Že v članku v 98. zvezku Zaveze sem omenila pogrom, ki so ga partizanske tolpe uprizorile v noči na jožefovo l. 1944, ko so postojanko razbili in zažgali skupaj z okoliškimi poslopji, močno je bila poškodovana tudi mogočna farna cerkev sv. Martina. S tem uničevalnim dejanjem so ‘osvobodili’ Moravče in razglasili svobodno moravško republiko, ki so jo poimenovali kar »Mala Rusija«. Med strahovitim obstreljevanjem so se Nemci pred ognjem in granatami zatekli v zaklonišče in od tam branili postojanko. Ker se jih nekaj zaradi ognja ni moglo rešiti iz zaklonišča, jih je rešila Tomčeva žena tako, da je odprla izhod iz zaklonišča v neposredni bližini Tomčeve domačije. Pa ne zato, ker bi ji bili Nemci pri srcu, ampak ker se je dobro zavedala nemškega maščevanja nad Moravčani, če bi v zaklonišču zgorel en sam nemški vojak. Družina je dobro vedela, da bo zdaj sledilo maščevanje komunistov. Zato so se vsi umaknili v Avstrijo. Zvedeli so, da o njihovi domačiji ni sledu, ker so jo komunisti zažgali in do tal porušili. Kasneje so se kljub temu vrnili, a ne v Moravče, saj so jih komunisti iz rodnega kraja izbrisali.

Mnogi so se zaradi komunističnih groženj in zahtev umaknili iz Moravč, ker jim po svoji vesti niso mogli ustreči. Vendar se komunistov niso rešili. Med njimi je bila tudi družina uglednega, poštenega in vernega Ignaca Lavriča, predvojnega moravškega župana. Komunisti se ga niso hoteli kar tako lotiti, ker so vedeli, da ga ljudje spoštujejo. Vabili so ga na razne sestanke, večkrat je moral govoriti na mitingih. Ta prisilna naveza s komunisti ga je vedno bolj mučila. Na nekem sestanku, ko so komunisti govorili o pobojih, mu je prekipelo, [Stran 033]udaril je s pestjo po mizi in rekel: »Ni prav, da se take stvari počenjajo in se na tak način pripravlja osvoboditev naroda!« Zavedal se je, kaj ga čaka. Župnik Jernej Hafner, ki je med vojno tolikim znal pravilno svetovati, mu je rekel, naj se nemudoma umakne. Zato je oktobra 1944 s takrat še mladoletnima sinovoma odšel v Domžale. Zdaj so začeli ženo s preostalimi otroki še bolj ogrožati. Doma jim ni bilo več obstanka in decembra so jih domobranci rešili v Domžale. Maja 1945 je vsa družina bežala na Koroško, kjer so se sešli z najstarejšim sinom Ignacem, ki je kot študent živel v Ljubljani, kasneje pa se je kot domobranski častnik umaknil v Vetrinj. Po vrnitvi so ga zajeli že v Slovenj Gradcu. Tam so ga odvedli neznano kam skupaj s tistimi, ki so imeli pri domobrancih kakšen čin. Sin Ciril je bil vrnjen v Teharje, ker pa je bil mladoleten, si je rešil življenje. Ostali člani družine so se izselili v Argentino.

Kljub vsemu hudemu je očeta najbolj prizadel krivični očitek, ki je prišel za njim v Argentino, češ da je ubil otroka svojega znanca Franca Rovška. Neke deževne noči med vojno se je Rovšek z družino pred Nemci skrival v gozdu. Takrat se je najmlajši otrok prehladil in je umrl zaradi pljučnice. Po vojni se je kot mnogi Moravčani tudi Rovšek hotel okoristiti z vojno odškodnino oziroma pokojnino. Na občini je pričal, da naj bi Ignacij Lavrič nekoč zgrabil njegovega otroka in ga z glavo butal ob zid, tako da je otrok zaradi posledic umrl. Novi oblastniki so bili veseli vsakega ‘junaka’, ki je bil udeležen v boju za ‘svobodo’. Rovšku so brez preverjanja resnice odobrili pokojnino. Ignacij Lavrič je v Argentini zvedel za to strašno laž. Kako naj se brani? Nihče se pred komunisti ni mogel ubraniti laži, klevetanja, krivičnih obsodb! Vsa pričevanja poštenjakov so bila že vnaprej obsojena na neuspeh. Vrh vsega je bil Lavrič v Argentini! Poštenjak kot je bil, te laži ni mogel preboleti. Domači so bili prepričani, da je botrovala njegovi prezgodnji smrti.

Za strah vsej moravški dolini so imeli komunisti namen likvidirati še družine Franca Berganta, Vincenca Javorška in družino Franca Kunaverja. Ne ve se, kaj je prišlo vmes, a na srečo se to ni zgodilo. V 98. št. Zaveze sem v članku »Na Limbarski gori so cvetele lilije« pisala o družini Franca Kunaverja in omenila tudi družino Franca Berganta. Oba očeta sta se l. 1944 zatekla na domobransko postojanko v Domžale; pred tem je Franc Kunaver že okušal trpljenje v gestapovskem zaporu v Begunjah. Novembra l. 1944 so moravški

Neža Cvek in Jože Hrovat pri poroki leta 1962

Slika 19. Neža Cvek in Jože Hrovat pri poroki leta 1962

terenci in partizani obe materi z več nedoraslimi otroki vsako s svojega doma pregnali sredi deževne noči in jih pustili na cesti na Studencu pri Krtini. Hčerka Franca Kunaverja gospa Ana Šplajt je po vojni slišala govorice, da so jih komunisti nameravali zmetati v neko brezno, a je eden od partizanov menil, da bi bilo tako dejanje prehud madež za partizansko vojsko. S tem je obe družini obvaroval grozne smrti.

Spomnimo se, kaj je eden zadnjih moravških kaplanov Janez Dolšina zapisal iz Amerike v pismu Moravčanom: »Da, moravška fara, ponosna, lepa, velika fara sv. Martina … Srce mi je obviselo na tistih dobrih, poštenih ljudeh, ki sem jih spoznal v tistem kratkem času. Res sem jih rad imel in jih še imam. Moravčani ste posebne vrste ljudje: vdani, zavedni, požrtvovalni, pošteni, odločni do skrajnih meja.«

Takim komunizem ni dovolil živeti. Za vedno jih je bilo treba izbrisati, z njihovimi grobovi in imeni vred. Samo na Moravškem jih je bilo na stotine. Še v eni prihodnjih številk Zaveze jih bomo lahko v njihovih preizkušnjah in trpljenju pomilovali in občudovali.

[Stran 034]

3.2. O dekanu Jerneju Hafnerju *

Avtor: Majda Starman

3.2.1.

V zadnji številki Zaveze je v prispevku ‘Na Limbarski gori so cvetele lilije’ na strani 24 zapisano, da je moravški dekan Jernej Hafner po II. svetovni vojni odšel na Koroško, kar drži. Ni pa odšel v Argentino, kot je v nadaljevanju omenjeno. Poskušal se je ustaliti na koroški fari Stockenboi pri Belem jezeru, a mu bolezen ni dopuščala. Vrnil se je v taborišče Spittal, kjer je 12. junija 1955 umrl. Počiva v duhovniškem grobu na mestnem pokopališču, kjer na ploščah lahko preberete imena šestih slovenskih duhovnikov, prav tako beguncev. Na istem pokopališču počiva še šest moravških faranov – beguncev.

Da ni bil dekan Hafner že leta 1941 poslan v izgnanstvo, ga je rešil mali listič s Hitlerjevim žigom in podpisom iz Berlina, ki ga je dobil, ko je leta 1936 spremljal olimpijce na olimpijado. Podpiral pa je partizane, gotovo bolj po nasvetu: Kar ste storili enemu izmed najmanjših, ste meni storili! Sicer pa je tako in tako veljalo: Če nisi dal, so si sami vzeli.

Dekan Jernej Hafner se leta 1945 ni na hitro odločil za umik. Ko pa je zvedel za izjavo odpadlega Metoda Mikuža, ki se je hvalil, da bo on naslednji škof, se je odločil za odhod. To mi je povedal lansko leto v Argentini umrli Jože Tomaževič, doma iz Kamne Gorice. Z dekanom Hafnerjem, rojenem v sosednji Kropi, sta bila prvo leto begunstva v isti baraki in je marsikaj od njega zvedel.

Moravče so mi znane, saj sem skoraj sedem let, vključno ves vojni čas, preživela na rojstnem domu moje mame. Na Koroškem je pa tako naneslo, da smo bili z g. Hafnerjem vseh 10 let povezani, zadnjih pet celo v isti baraki. Njegova kuharica pa je bila meni, najstnici, dobra kot mama, saj je ta ostala v Sloveniji. Prvo leto begunstva smo skupaj živeli v isti baraki tudi z atom in mamo Kunaver in njuno hčerko Francko. Z njo sva bili tudi v razredu skupaj. Še preteklo leto sem jo obiskala. In kaj se pogovarjamo? Samo o tistih časih.

In kako je po vojni novi župnik pospravljal grehe vojne? Kot je gospa Ana povedala, s pomočjo faranov, s prostovoljnim delom in njihovim denarjem. Moravška fara je velika in za farno cerkev prispevajo tudi podružnice. Ljudski pesnik Jože Urbanija – Limbarski je vseh 12 povezal v pesnitev.

MORAVŠKI VEČERNI AVE

Moravški zvon večerni Ave

prepeva glasno čez dobrave.

Pozdravna pesem v čast Mariji

doni iz stolpa na Drtiji .

Vrhovi Limbarske goré

pod zvezde ji pozdrav kipé.

Mohorski zvon ji vzklika slave,

Gradišče mu odpeva zdrave.

Na griču sveti Nikolaj

svoj Ave ji pošilja v raj.

Vse stvarstvo naj ji slavo poje,

Koseze kličejo oboje.

Iz stolpa svetega Andreja

razliva se čez tiho plan:

Ob grobu časnosti je meja,

vse mine kakor noč in dan.

Na Hribcah zvon v večerni rosi

za žive, mrtve verno prosi.

Z Vrhpolja oglaša se zvonjenje:

brez vere prazno je življenje.

Vse žive materi deviški

izroča v varstvo zvon trojiški .

In tam za hribom sveti Križ ,

po njem se pride v paradiž.

In tisoč rok se je sklenilo

in tisoč src se je združilo,

vse v hvalo, slavo, čast Mariji.

Gospod Franc Vrolih se je v tistem času iz Moravč odpravil v Severno Ameriko. Ne na delo, da bi prislužil, temveč je računal na zveste moravške farane. Teh pa je bilo tam kar nekaj in pri takih nabirkah pristopijo še drugi. Moravški gospod ni prišel praznih rok domov.

Nič hudega, če ne bi bil gospod Vrolih sopodpisnik »pisma slovenskim duhovnikom na Koroškem«, kot član Cirilmetodijskega [Stran 035]

Dekan Hafner leta 1952

Slika 20. Dekan Hafner leta 1952 arhiv Rafaelove družbe

društva katoliških duhovnikov LR Slovenije, z datumom Ljubljana, 15. julija 1952. V tem zelo obširnem pismu se obsojajo ljudje, ki so zapustili Slovenijo; posebno se kaže nerazumevanje Mohorjeve družbe zaradi sodelovanja z begunci. In prav k tem beguncem se je podal po milodar.

Kako je mogoče, da je kot cerkveni mož dobil dovoljenje za potovanje v času, ko so duhovniki v Sloveniji za majhen prekršek, mogoče samo besedo v pridigi ali za nedovoljeno zvonjenje, morali v ječo? Bil je CMD-jevec, kar je bilo v tem primeru pozitivno. Moj stric in tudi stric mojega moža, oba duhovnika, nečlana omenjenega društva, ki sta v istem desetletju zaprosila samo za vstop na sosednjo Koroško, tega dovoljenja nista dobila. Prosila sva vsak svojega strica, v upanju, da bo vsaj enemu dovoljeno, da bi naju blagoslovil v začetku skupne poti.

In zadnja pripomba: ko so Moravčani že v svobodni Sloveniji imeli izlet po Koroškem, so se peljali nekaj metrov ob pokopališču. Lahko bi se ustavili za kratek pozdrav nekdanjemu dušnemu pastirju. V avtobusu so bile tudi osebe, ki so ga še poznale. To lahko še nadoknadijo.

Prilagam spomine Toneta Javorška na župnika in prodekana Jerneja Hafnerja. Objavljeni so bili v knjigi Revolucija okoli Limbarske gore, izdani leta 1979 v Buenos Airesu.

»V letih nemške zasedbe in komunistične revolucije pri nas sem bil kot mlad fant njegov mašni strežnik in spremljevalec po bližnji in daljni moravški okolici. Naj iz teh prežalostnih let obudim nekaj lepih spominov nanj.

Bil je eden izmed redkih duhovnikov, ki je med nemško okupacijo ostal na svoji fari. Kolikor mi je znano, je bilo dvanajst fara v moravški okolici brez duhovnikov.

Imel je ‘pohvalno’ pismo Hitlerja, ki ga je reševalo ob raznih težavah in nevšečnostih pred gestapovci. Hitlerjev podpis na tistem pismu ali listini ga je tudi rešil, da ga nacisti niso izgnali.

Bil je praktičen duhovnik, ki se je hitro znašel. Smilili so se mu ljudje, ki so bili po farah brez duhovnika. Zato je ob nedeljah iz Moravč hodil kar po vrsti zdaj v to zdaj v drugo faro, da je vernikom maševal. Če je bila fara oddaljena, je šel že v soboto in je še isti večer spovedoval do pozne ure, nadaljeval v nedeljo zjutraj do desetih in nato maševal.

Kadar mu ob večjih praznikih čas ni dopuščal spovedovati, je dal vernikom vesoljno odvezo. Kot ministranta me je že pošteno bolela roka, v kateri sem držal pateno pri obhajanju. Zakaj redno so skoraj vsi, ki so prišli k sv. maši, prejeli tudi sv. obhajilo.

Pokojni župnik in prodekan tudi med tednom ni počival, pač pa je po bližnji in daljni okolici hodil po hribih v manjše vasice obiskovat bolnike, jih spovedovat, obhajat in jim delit zakrament sv. maziljenja.

Večkrat smo se srečali tudi s partizani, ki so mu delali težave. Kot dober diplomat se je vedno lepo izgovoril.

Ko je hodil po hribih, je imel s seboj palico, s katero si je pomagal pri hoji navkreber. Večkrat se je ustavil, se oprl na palico, se nekoliko odpočil in spet šel naprej.

Močno mi je ostalo v spominu, kako je blagoslavljal kraje, kjer so padli nedolžni talci [Stran 036]

Na poročnem slavju v Peggetzu, ob njem Gregor Mali

Slika 21. Na poročnem slavju v Peggetzu, ob njem Gregor Mali arhiv Rafaelove družbe

pod streli Nemcev, in nedolžne žrtve pod komunističnimi streli in smrtnimi udarci. Opazil sem, da je imel solzne oči. Bil je prijazen duhovnik in je imel lepo besedo za vsakega človeka; nič ni gledal na stan ali starost.

Ljudje so ga povsod lepo postregli, kolikor so takratne razmere dopuščale. Kadar sem imel čast spremljati ga, sem se počutil velikega, kljub temu, da sem bil majhen, in varnega pod njegovim okriljem.«

*Dodatki k pripovedi Na Limbarski gori so cvetele lilije, Zaveza št. 98.

Nagrobnik na pokopališču v Spittalu, fotografiran leta 1956. Za osrednji del, ki je posvečen vsem beguncem, je načrt naredil Jože Plečnik.

Slika 22. Nagrobnik na pokopališču v Spittalu, fotografiran leta 1956. Za osrednji del, ki je posvečen vsem beguncem, je načrt naredil Jože Plečnik. arhiv Rafaelove družbe
[Stran 037]

3.3. Spomini 1939–1945 – II. del

Avtor: Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar

3.3.1. Od poletja 1942 do pomladi 1943

Neke nedelje sredi julija so nas spet mobilizirali, to pot okrog sto, tudi župana Ivana Kržiča. Čudil sem se, da niso tudi župnika Kunstlja, ker so ga imeli zelo na piki. En partizan mi je rekel: »Kako da si ta prokleti far upa prositi za druge, ko bi se moral bati za svojo rit.« Trije partizani so nas vodili, sto fantov in mož, eden spredaj, dva zadaj. Šli smo proti Kamniku in Prevalju. Tam so nam povedali, da bomo šli nosit material od Ljubljanice čez progo, ki je bila zelo zastražena. Neopaženo smo se bližali progi. Dobili smo okrepitev, par desetin s puškomitraljezi. Počakali smo na temo. Izvidnica je ukazala: »Potiho naprej.« Večina je imela močno okovane čevlje in je bilo zelo težko iti potiho. Brez streljanja smo prekoračili progo v dolgi koloni. Kmalu smo bili pri Ljubljanici. Tam so bili že domačini in drugi z Drenovega Griča. Na to postajo so pripeljali iz Ljubljane tri vagone živil in sanitetnega materiala. S kmečkimi vozovi so tovor pripeljali do Ljubljanice, naprej pa ga je bilo treba nositi. Ker sem bil med prvimi, sem bil tik ob vodi. Velik čoln je imel vrvi na obeh koncih. Vlačili smo ga sem in tja. Prvi so bili borci, ki so se umikali iz Dolomitov. Bilo jih je za vod. Ko je čoln butnil v obrežje, se je nekoliko odbil nazaj, ravno ko je precej debela borka skočila ven. Čofnila je v vodo. Hitro smo jo potegnili ven, da je ne bi odnesla voda. To se je dogajalo vse v temi, ker smo bili na odprtem barju in bi nas lahko opazili iz več bunkerjev ob progi, ki so bili na vsakih 500 metrov. Za moštvom je prišel material. Meni so kmalu začele krvaveti roke, ker nismo imeli rokavic in nam je nova vrv kmalu posnela kožo. Dobil sem zameno. Trajalo je precej časa, da so nas vse otovorili. Jaz sem dobil zaboj mila Zlatorog. Bil je težak in neroden za nositi, ker je imel obliko kocke. Hodila sva skupaj z našim županom, ki so ga še par dni pred tem mislili likvidirati. Nekateri so nosili vreče sladkorja. Ker smo bili zelo žejni, so si s prstom naredili luknje do sladkorja in ga lizali. Jaz tega z milom nisem mogel delati. Skoraj se je že delal dan, ko smo se bližali progi. Tedaj pa so iz bližnjega bunkerja zaropotale strojnice. Borci so se nekam poskrili, mi pa smo zbežali pod progo. Končno je prišel en vojak domačin in nas popeljal preko proge. Za prvim hribčkom so nas čakali rakiški vozovi. Z veseljem smo oddali tovor. Prinesli smo vse, če pa ne bi, bi se nam slabo pisalo. Tovor je šel še isti dan čez našo vas proti Ustju in Mokrecu, ker so partizani pričakovali italijansko ofenzivo, nam pa o tem niso nič povedali. Tisti dan smo kar prespali. Ker smo bili drugi večer preutrujeni, so prignali fante od Sv. Vida in Blok. Zjutraj so bili skoraj vsi zajeti pri progi, ker se je tedaj začela velika italijanska ofenziva. Ujeli in ubili so menda dva, ki sta šla utrujena spat na kozolec.

Okoli 16. julija zjutraj se je začela velika italijanska ofenziva proti Rakitni in na splošno po ljubljanski pokrajini. Že nekaj dni prej so s topovi obstreljevali Vrh dola in Smrekovec. Gozd je bil ves v dimu in eksplozijah. Gledali smo od naše hiše, včasih so granate segle že do Škaličarjeve hiše, v vas pa ni padla nobena. Pobral sem puško in strelivo, ki sem ju imel v votli hruški. Pet patronov pa nisem mogel najti; vtaknil sem jih v steber pri kozolcu. Ker ni bilo partizanov nikjer, sem odšel v »Novo vas«. Tja smo znesli nekaj stvari, da bi nam vsaj nekaj ostalo, če bi Italijani našo vas požgali, tako kot drugod. Nova vas je bila nekaj zasilnih kolib, narejenih iz vej, na našem Resniku zraven potoka. Bila je dobro skrita v majhnem gozdičku, tako da Italijan ali Nemec ni nikoli tam hodil.

Noč pred ofenzivo sem bil v patrulji in sem imel pravico do spanja. Spati pa nisem mogel, ker je italijanski avion, mali bombnik »caproni«, letal nad Rakitno in je ravno nad Resnikom obračal. Vrgel je tudi dve bombi proti Sv. Vidu in nekaj po Iški. Bil je lep sončen dan. Ker nam partizani niso povedali, da je to zares ofenziva, smo šli drugi dan, 17. julija, brat Elko, mož od sestre Francke Franc Brence in jaz zgodaj zjutraj v Laz kosit travo. Italijanski vojaki so bili že ponoči po vseh hribih, posebno po celi Novaški gori, ki se je na zemljevidu imenovala tudi Šop. Dohitel nas je neki partizan, bil je precej zbegan, ker je vedel, da nas Italijani gledajo z Brinjevca. Puško je nosil s cevjo navzdol in hodil v kritju po levi, proč od Brinjevca. Nam se je čudno zdelo in še na misel nam ni prišlo, da na nas merijo težke strojnice. Mi trije kosci smo bili goloroki, nesli smo kose in oselnike. Partizan je odšel proti Otavam in nas vprašal, kaj je novega. Mi smo rekli, da nič. V Lazu smo začeli kositi, ker se zjutraj trava bolje reže. Čez kako uro pa silovito zaropota težka strojnica v Brinjevcu. Streljali so na nas in Brencetove, ki so šli po Zahribih v Novo vas. Skočili smo v grmovje in čakali. Pol ure ni bilo nič, [Stran 038]zato smo šli nazaj kosit. Čez minuto pa se je spet zaslišalo streljanje; to pot tudi težki minomet. Streljali so proti Zakotku, kjer so opazili konje. Videli smo, da gre zares. Vrgli smo kose v grmovje in šli čez Osoje k Razvrti skali, kjer je kraj najbolj divji. Bilo je tudi blizu Nove vasi. Jaz sem bil še kar miren, Elko, ki je že bil vojak, pa je vedno skočil pokonci, kadar je zaropotalo. Zveza od doma do Nove vasi je bila pretrgana. Brencetova dekleta in moj brat so hodili z belimi robci v rokah, pa ni dosti pomagalo. Pred poldnevom je prišla majhna italijanska patrulja v vas in povedala naslednje: »Tu je cela grenadirska divizija, kdor bo streljal, bo ustreljen. Vsi naj ostanejo doma. Če bo kdo odšel v gozd, bo domačija razrušena, drugi člani pa odpeljani v internacijo …«.

Nekaj mojih kolegov je že zapustilo domove. Naš oče nam je to takoj, ko je izvedel, prišel povedat. Ker čez Zahribe ni mogel, tam so na vsakega streljali, je šel za Kucljem in čez Lisične. Ko nas je klical s Pirempoda, smo se takoj oglasili v nasprotnem bregu čez potok Resnik. Povedal je, kaj je italijanska patrola povedala na občini in nam svetoval: »Naredite, kar hočete. Čez Zahribe ne morete več, mogoče še čez Lisične in za Kucljem.«

To je bila zame najtežja odločitev v življenju – iti k Italijanom. Skoraj eno leto sem, rad ali ne, delal za partizane. Vedel sem, da Rakitna ni imela izdajalca in ga verjetno tudi ne bo imela, toda z mučenjem, kdo ve? Mislil sem si, če ne gremo, bodo oče, mati, sestre in bratje umrli v internaciji, dom bo porušen, itd. Hitro smo se odločili, da gremo domov. Življenje drugih je več kot naše. Dvakrat smo se usedli na travo in tuhtali, ali naj gremo ali ne. Bil je strašen spor vesti: Ostani v gozdu in reši sebe ali pojdi domov in reši druge.

Domov smo prišli samo deset minut pred Italijani. Nekaj malega smo pojedli in se preoblekli v malo boljše obleke, če bi nas ustrelili ali odgnali v internacijo. Vzel sem sekiro in šel sekat drva. Pod sosedom je šel po naši poti proti nam vod italijanskih vojakov, vsi visoki, naprej mitraljezec, ki je nosil tudi kasete s strelivom. Izgledali so spočiti kot na paradi. Saj so cel dan ležali in gledali v našo dolino. Pozdravili so me: »Buon giorno, legittimazione.« Dal sem jim legitimacijo – pogledali so hišno številko in videli, da se ujema, nato pa – »andiamo« in smo šli na komando. Isto je bilo z brati. Tako je bilo skoraj povsod, vse moške nad 18 let so gnali na komando, ki je bila pri Logarju. Še prej je vsako hišo preiskal vod vojakov, tudi zemljo so špikali z vilami, in kjer je bilo mehko, začeli kopati. Tudi mi smo imeli nekaj stvari zakopanih pod kozolcem. Največ je bilo knjig, pa vrečo žita. Na vrh smo prekucnili voz sena. Takoj so našli in začeli veselo kopati, kot bi odkrili zaklad. Potegnili so ven žito, knjige, staro coklo za pod voz in, o groza, malo vojaško skodelico za kavo. Ker je bila zelo majhna, je nisem hotel uničiti. Sledilo je vprašanje: »Čigava je?« Stopil sem naprej. Po takem dnevu mi ni bilo nič do življenja. Postavili so me pred strojnico. Eden je rekel: »Tutti Sloveni comunisti, sparare tutti.« Oficir je medtem pregledoval knjige. Našel je tudi Moje ječe italijanskega pisatelja Silvia Pellica. – »Je tvoja?«, je vprašal. – »Da.« – »Si jo tudi plačal?« – »Da.« – »Torej smo kvit.« Ukazal je vojakom: »Izpustite ga.« Nekateri so bili jezni, drugi pa veseli in so radi videli, da me ni bilo treba ustreliti zaradi šalčke. Po celi vasi so izginile kokoši v desetih minutah. Od dvanajstih je ostala ena. Glasovali smo, ali naj jo zakoljemo ali bo za seme. Šel sem jo iskat in ji odsekal glavo.

Na komando grenadirske divizije so prignali vse moške in jih začeli legitimirati, šlo je počasi, vsak je legitimacijo dobil nazaj. Tam smo zvedeli, da so ustrelili že več fantov in dva moža, nekateri niso bili doma, pri drugih pa so dobili orožje ali komunistično literaturo. Tudi mi smo bili pripravljeni na vse. Postavili so nas v vrste pri ledenici in tam smo stali čez polnoč. Potem pa so nas isti vojaki peljali domov po hišah. Javiti smo se morali ob sedmih zjutraj. Tako je šlo nekaj dni. Moža moje sestre in družino so odpeljali na Ig, ker so potrdili informacijo, da je v hišo res priletela topovska granata, če ne bi ga tudi ustrelili. Ustreljeni so bili Jezercov Žan, Hribarjev Ivan, Mikšev Venonci, (Rot) Jeršinov, Mikuš – gospodar, Rihtarjev, Salarjev. Ustrelili so tudi dva iz Kamnika ali Preserja, ki sta delala v Rakitni. Padel je tudi Zakotkarjev oče. Več družin so odpeljali v internacijo, kjer jih je več umrlo. Tudi dva moja prijatelja in krstni boter, Uščenov oče, se niso več vrnili. Čeprav ni bilo nobene borbe v naši občini, so bile posledice in represalije okupatorja strašne. Kaj je ena divizija vojaštva na eno vas, je nepopisno. Vse kokoši so izginile v nekaj minutah, vojaki so opustošili mnogo polj in pridelkov, posebno še nedozorel krompir. Na stotine tovornjakov je v dežju razoralo polja in senožeti, izkopali so stotine zasilnih bunkerjev za vojake in topove, s katerimi so streljali v Mokrec, potem ko so se partizani že umaknili dalje proti Kočevju. Posekali so mnogo drevja za boljši pogled in mule so uničile dosti sadnega drevja, za katerega so bile [Stran 039]privezane. Dan za dnem smo v strahu čakali, kdaj nas bodo odpeljali v Italijo. Ofenziva se je nadaljevala od nas proti Otavam, kjer so skoraj vse moške postrelili, in proti Osredku, kjer so tudi skoraj vse moške pobili. Vsa Notranjska je plačala velik krvni davek za osvoboditev, ki pa je ni bilo.

Kmalu je večina vojske odšla. Ostala pa je četa vojakov in nekaj karabinjerjev. Naselje Hudi Konec in Klanec, to je središče vasi, so obdali z bodečo žico in zgradili kakih pet lesenih bunkerjev, s peskom v sredini.

Za izhod iz vasi je bilo spet potrebno dovoljenje, tudi policijska ura je bila od šestih zvečer do šestih zjutraj. Položaj se je kmalu pomiril in ljudje so spet dobivali hrano in izvažali les. Enkrat na teden je šla kolona voznikov z lesom v Podpeč, da so ljudje imeli denar za hrano. Kolono voznikov je ponavadi spremljal vod (skvadra) vojakov, da ne bi vole ali živež dobili v roke partizani. Enkrat so bili vojaki napadeni in narod se je začel bati represalij in začel misliti na obrambo. Nismo pa imeli nobenega organizatorja, ki bi bil sposoben za to, pa tudi bali smo se. V tem času se je že ustanovila vaška straža v Begunjah pri Cerknici, v Borovnici, pri Sv. Vidu in v več drugih krajih. Partizani so to imenovali bela garda, ki je bila menda v Rusiji organizirana za obrambo carja. Ljudje so uvideli, da jih bo kmalu spet nekaj padlo za talce ali pa bodo odpeljani v internacijo. V tujini sem potem večkrat čital v knjigah in revijah, da sta bila naš župnik Kunstelj in njegov brat organizatorja vaške straže, kar pa ni res. Župnikov brat Maks je bil v internaciji z drugimi oficirji. Če bi župnik ali naš župan Logar res bil organizator, bi bila naša vas prva, ki bi imela vaško stražo že v maju 1942. To pa zaradi stalnih groženj, kaj bo z nami kulaki, s strani partizanov. Vendar je bila vaška straža ustanovljena šestega decembra 1942, ko je dobilo stare puške z devetimi naboji petdeset fantov. Kdo jo je ustanovil, ne vem. Lahko pa jo opišem, ker sem bil tam.

Italijani so nas klicali ribeli, komunisti itd. Ljudje pa so jim rekli, da smo proti komunistom in samo za svobodo vasi. Da je to res, so uvideli tudi karabinerji. Poklicali so deset fantov in nas vprašali, če bi vzeli orožje za vaško stražo in zaščito naše življenjsko važne poti v Podpeč. Eden je takoj rekel: »Ne.« – »Zakaj ne?« – »Po mednarodnem pravu je to vaša dolžnost.« To je rekel fant, ki so ga partizani že bili aretirali kot organizatorja bele garde. Končno je bilo vseh deset fantov za vaško stražo pod demokratičnimi pogoji. Da bi bili enakopravni, je moralo biti vsaj nad 50 % fantov in mož naših. Tako smo dobili jugoslovanskega poveljnika in postali vaška straža.

Orožje smo dobili šestega decembra. To vem, ker smo se šalili, da nam je Miklavž prinesel puške. Prvi dan nas je bilo petdeset stražarjev, čez par dni pa sedemdeset, to je bilo več kot 80 % sposobnih. Ljudje, narod je odločil. Verjetno največ iz strahu, zaradi streljanja talcev, nekaj pa verjetno tudi zaradi partizanskega streljanja civilistov. Ker je bilo od obeh strani ustreljenih že več Rakičanov, se je samoobramba zdela ljudem upravičena. Natanko tako je bilo, kot sem zapisal. Ni govora, da bi potvarjal resnico. Kdo je ustanovil stražo? Jaz mislim, da karabinerji. Če bi jo kdo drug, župnik ali župan Logar ali kdorkoli, bi verjetno naša vas imela stražo več mesecev prej. Kdo je dal karabinerjem deset imen? Oni sami, na izbiro so imeli vsa imena na legitimacijah, oni so tudi nadzirali delitev živil in so po mesecih življenja v vasi spoznali, da ljudje želijo samoobrambo.

Kdo je začel borbo med brati? Kot sem že prej zapisal, smo izgubili že nad deset ljudi, ko še noben Rakičan ni streljal na druge. Samo drugi so nas pobijali. To je bila naša samoobramba v teh strašnih dneh, ko je bilo vse, kar si storil, napak. Tvegati svoje življenje za druge pa je eno največjih, najplemenitejših dejanj. Tako so nas učili vzgojitelji.

Da nam Italijani niso dosti zaupali, smo vedeli, ker so nam dali zelo stare puške, samo po devet nabojev in po dve ročni granati. Puška je vzela samo tri naboje v okvir, toda teh nam niso dali. Zbarantali smo jih od borovniških stražarjev, ki so bili bolje oboroženi, imeli so tudi par puškomitraljezov (šošo) iz prve svetovne vojne.

70 nas je bilo razdeljenih takole: Novaki (pri Tavčarju) 17, Podgora (pri Pajštebarju) 10, Nakličev konec in Log 7, Hrib 7. Drugi smo bili v počitniškem domu kraljeviča Andreja – okoli 30. Nobena postojanka ni imela bunkerjev ali bodeče žice, bili smo precej izpostavljeni pred Italijani in partizani. Podnevi nas je več kot polovica delala, ponoči pa smo stražili okoli vasi, vsako noč je bila kakšna patrulja. Vsak teden je šla kolona 25 do 50 voznikov z lesom (hlodi, trami, metrska drva) v Podpeč. Ljudje so morali izvažati in uvažati živila, ki so jih nekaj dobili tudi partizani. Vendar je bil to velik greh, ki se je po ukazu komandanta Šercerjevega bataljona najhujše kaznoval. Zato je kolono spremljalo najprej 40 italijanskih vojakov, potem pa okoli [Stran 040]20 Italijanov in 20 stražarjev. V gozd (Krim, Mokrec) nismo nikoli šli, ker nismo vzeli pušk. Zjutraj smo videli večkrat zadimljene dolinice in sklepali, da so tam v bližini partizani. Mislili smo si: naj kar lepo v miru živijo, kjer hočejo, mi pa imamo iste pravice.

Tako smo oboji še kar v miru dočakali božič. Za božič smo pričakovali, da bo zasedbena oblast dala vojski in civilistom, posebno otrokom, nekaj priboljškov: sadje, pomaranče itd., ker tega ni bilo v trgovinah. Na sam božič naj bi pripeljali tovornjaki, ki so zahtevali spremstvo. Po prvi maši, bili smo v boljših oblekah, mnogi pri obhajilu, nas je odšlo 20 stražarjev in 20 Italijanov ob cesti Rakitna–Preserje, da srečamo tovornjake. Bilo je oblačno jutro, brez snega, zemlja je bila zmrznjena. Kot po navadi nas je po 20 hodilo ob vsaki strani ceste. Ker so Italijani imeli strojnice, so po navadi hodili naprej. Jaz sem bil v levi skupini. Ko sta se desna in tudi leva patrulja spustili po senožeti v Mesnice, se je užgal ogenj iz več strojnic na desno patruljo in potem še na našo. Pogledal sem na desno in videl, da vse beži nazaj navkreber, po goli senožeti. Partizani so jih spustili skoraj do gozda, kjer so imeli sijajne zaklone, patrulja na senožeti pa nobenega. Pogledal sem svojega podnarednika, desetarja. Nobenega povelja ni dal, vsa leva patrulja je stala na senožeti kot okamenela. Pogledal sem italijanskega narednika, ki je gledal v nebo in se glasno smejal in pogledoval pod moje noge. Nehote sem pogledal tudi jaz, ker so bile njegove v iskrah, ki so jih delale svinčenke na zamrznjeni in kamniti zemlji. V temačnem jutru sem videl samo iskre. Šele nato sem se zavedel, da smo tudi mi tarče. Umik nazaj in navzgor je bil tvegan.

Pognal sem se mimo vseh po Andrejcovi senožeti proti gozdu in Mesnicam. Pričakoval sem ogenj tudi tam, pa ni bilo nič. Takoj sem spoznal zakaj – ni bilo zaklona, ne zanje ne za nas. Streljanje se je v hipu ustavilo. Streljali so tako samo oni. Kaj zdaj? Na desni, sem pomislil, imajo verjetno težke izgube. Nam ostane protinapad ali umik in združitev z desno patruljo. Ker nismo videli sovražnika, nismo vedeli, da se je takoj umaknil. Umikali smo se počasi po gozdu blizu senožeti proti Učmanlazu. Videli smo razkropljeno desno patruljo. Od tu smo videli bojišče in na senožeti nekaj temnih senc. Italijanski narednik je po več minutah vendar ukazal mitraljezcu, naj strelja kar v gozd, sledila sta dva rafala, to je bilo streljanje z naše strani, odgovora ni bilo. Srečali smo se z desno patruljo, vsi so bili zelo preplašeni. Čudil sem se

Mirko kot vaški stražar

Slika 23. Mirko kot vaški stražar

svojemu bratu, ki je bil namestnik desetarja, da ni dal povelja, takšnega ali drugačnega. Zvedeli smo, da je Čotovemu krogla skoraj odbila roko, da par stražarjev manjka itd. Ranjeni so lahko šli s spremstvom nazaj v Rakitno. Mi smo stali sredi senožeti, na vseh straneh pa je bil sam gozd. Poizkušal sem zbrati desetino, bolje je bilo počakati pomoč iz Rakitne. Končno se je položaj malo izboljšal, vsaj v dve smeri. Na vrhu Špičke so se res kmalu pokazali vojaki s težkim orožjem. Torej smo končno imeli kritje. Bil sem daleč naprej. Nato pa: prvi prizor z bojnega polja, ki ga vidim še danes. Italijanski vojak, mlad, je klečal. Na rami je še vedno imel puško, na hrbtu kaseto streliva. Bil je nezavesten, a še živ. Skozi bluzo mu je na več krajih silila krvava pena. Še se je slišalo rahlo piskanje v pljučih, umrl je ravno tam. Prišel sem do roba senožeti in zagledal črno senco. Ulegel sem se k njemu in ga potresel – bil je mrtev. Bil je Ulagov, sijajen fant. Krogla ga je zadela v grlo in izstopila na tilniku, bil je takoj mrtev. Mislil sem si: naših še ni, bolje da počakam. Tedaj sem zaslišal klic: »Pomagajte!« kakšnega pol kilometra daleč v gozdu, bil je zelo šibek. Vzdignil sem glavo in zagledal deset metrov naprej Malnarja (Birta), tik pod njim na goli senožeti pa še vodjo patrulje, mitraljezca, ki je še vedno ležal pri mitraljezu. Bil je doma nekje pri Milanu. Birt je bil še živ.[Stran 041] Moral sem zavzeti položaj, kjer je bil sovražnik. Stekel sem proti gozdu. Takoj me je poklical: »Mirko, pomagaj!« – »So drugi zadaj,« sem rekel, ko sem se pognal v gozd. Drugi so prišli v gručah, pripeljali so še živega domov. Izgubil je preveč krvi. Eno nogo je imel vso zdrobljeno in okleščeno do kosti in razmesarjen trebuh. Tako so bili s prvimi rafali štirje ubiti, trije ranjeni. Zaradi ugleda in pohvale je druga četa Šercerjevega bataljona začela bratomorno vojno na Rakitni, da bi preprečila, da bi otroci dobili nekaj pomaranč in rožičev. Tretja četa pa je spomladi ubila pastirja – Tucovega in Šmitovega Toneta, to je štiri ljudi, ko še ni bil sprožen en sam strel proti partizanom. To smo dobili za plačilo, ko smo jih jeseni in pozimi zalagali z živežem. Spomladi so si ga že sami jemali, ker so imeli že moč. Tudi ta mali priboljšek, grižljaj za slovenske otroke, so hoteli dobiti. Da ga niso, so morali dati življenje slovenski fant in mož in dva italijanska vojaka. Tega Rakičani niso in ne bodo pozabili. To je zgodovina! Partizani pa so razširili laži, da sta dva tovornjaka vozila strelivo za italijansko vojsko.

Ko smo pokopali dva Rakičana, je bil to žalosten prizor. Te žrtve so padle neizzvano. Italijani so svoje odpeljali domov v Italijo. To je bil zame prvi prizor z bojnega polja. Večkrat sem prej bral knjigo Na krvavih poljanah in Umreti nočejo. Ta napad iz zasede, na dan praznika miru – božiča, mi je za vedno ostal v spominu. Kdor ga je ukazal, je naredil iz Rakičanov resne nasprotnike partizanov. Sklenili smo, da se bomo odslej branili, kakor se bomo mogli. Obljubljenih strojnih pušk še nismo dobili. Bili smo še vedno brez poveljnika. Največji čin v naši straži je bil podnarednik. Stražili smo dobro, posebno ponoči. Poveljevati ali organizirati pa ni znal nobeden, čeprav pišejo nasprotniki, da smo bili že dolgo in dobro organizirani. V gozdove, za partizani, še vedno nismo hodili. Konec januarja ali februarja 1943 smo dobili dve strojni puški tipa Hočkis, grške izdelave. Bili sta lahki. Tudi strelivo smo dobili in 15 okvirjev, ki pa so bili odprti, tako da so ob hoji po gozdu včasih veje grmovja potegnile ali pahnile ven dosti nabojev. Kmalu zatem smo dobili tudi poveljnika, župnikovega brata Maksa Kunstlja. Prej je bil častnik kraljeve garde. Bil je visok, resen človek. Iz internacije je prišel zelo shujšan. On ni mogel ustanoviti vaške straže, kot ga to dolže nekateri nevedneži, ker je bil z ostalimi oficirji interniran. Dobro se še spominjam nekaj stavkov iz njegovega prvega govora nam stražarjem zunaj na dvorišču Doma kraljeviča Andreja: »Pomnite, da smo prijeli za orožje v največji stiski in pod pritiskom okupatorja in drugih oboroženih sil. Borili se bomo obrambno, če nas kdo napade. Slovenske matere in dekleta ne bodo po vojni hotele mrtvih ‘junakov’, ampak žive fante za življenje po osvoboditvi. Ti ljudje po gozdovih (mislili smo na partizane) pa so naši bratje in to si zapomnite, da bomo po vojni in po svobodnih volitvah morali živeti z njimi.« Takrat se je fantom ta govor zdel zelo pameten, skoraj preveč lahkoveren. Red je bil dosti boljši, dobili smo nekaj podukov za bolj varne patrulje. Kmalu smo dobili še dve grški strojnici, predelani za jugoslovansko strelivo, ki je bilo večjega kalibra: 7,9 mm. Ker so bile cevi po vrtanju tanjše, so se zelo hitro segrele. Spremljali smo kolono voznikov v Podpeč, vedno z dvema desetinama in z dvema strojnicama. To in straža vasi podnevi in posebno še ponoči je bila naša glavna služba. Podnevi smo še vedno hodili v gozd in obdelovali vsa polja, tako kot prej, kar je bilo kar naporno in včasih smo malo spali. Imeli smo tudi italijanskega oficirja, poročnika. Poznali smo ga pod imenom »tenente Fiero«. Bil je mlad in še kar znosen. Znal je tudi malo slovensko in hrvaško. Nas je vedno rad klical po domačem imenu, na primer Pajštebar, Boštjan, Klančan. Tudi si je vedno kaj novega izmislil. Tako je pozimi ustanovil smučarsko desetino, v kateri sem bil tudi jaz. Smolo sem imel, ker me je kot dobrega smučarja hotel imeti vedno blizu, da sem ga pobiral iz snega. Padal je vedno kot otrok, vendar je bil vztrajen in proti koncu zime je že zvozil dol po našem klancu brez pike.

Okrog 22. februarja je bil majhen spopad v bližini Krima. Ena naša desetina je trčila menda na Drugo četo Šercerjevega bataljona in eden od njih je bil mrtev.

Italijani so si izmislili, da naj bi mi pomagali ustanoviti vaško stražo na Gornji Brezovici. Mi smo bili vsi proti, ker smo prejeli orožje pod pogojem, da stražimo našo vas. Vendar je pod pritiskom odšla ena desetina za mesec dni. Vsak teden se je desetina zamenjala, vodja – desetar pa je bil vedno isti. Pred veliko nočjo je prišla vrsta tudi na mojo desetino. Ker so bili domači fantje na Gornji Brezovici še kar varni pred Italijani, se niso hoteli zameriti partizanom. Tako ni bilo z vaško stražo tam nič. Mi jih pa tudi nismo radi stražili. Naredili smo načrt: desetina bo prišla po tednu domov, druga pa je ne bo šla zamenjat. Ker se je moj brat Elko, ki je bil vodja desetine na Gornji Brezovici, bal to ukiniti, da ga ne bi Italijani postavili pred vojaško sodišče, so fantje izvolili kar [Stran 042]soglasno mene za vodjo »izpada«, kakor smo to pustolovščino imenovali. »Gremo domov,« smo rekli vodji in Italijanom, vzeli strojnico in opremo, ki je je bilo bore malo, in smo šli. Že na Vrh kotov smo srečali patruljo italijanskih vojakov, ki so nas prišli sprejet ali aretirat. To je bil hec, mene so imeli za kolovodjo upornikov. Ker sem nosil strojnico, in to tako bolj po lovsko, s prstom na petelinu, me niso niti poskušali razorožiti, niti ne drugih. Pregovorili so me, da grem jaz na komando, da pojasnim ta nevojaški manever, drugi pa da bodo lahko šli domov. Prišli smo na komando, ki so jo imeli v Logarjevi vili. Tam je bil sam komandant čete Spaletti, tenente Fiero in še nekaj oficirjev in podoficirjev. Pozdravili smo se in takoj so zahtevali pojasnilo za zapustitev Gornje Brezovice. Povedal sem, da po tednu dni ni bilo zamenjave, in mi smo prišli domov, kot je bilo rečeno. Če se Brezovčani nočejo sami stražiti, jih tudi mi ne bomo, ker nismo za to prijeli za orožje. Po tednu službe se moramo tudi preobleči, da ne dobimo uši. »Kje jih boste pa dobili,« je vprašal Fiero. »Mogoče od vojakov,« sem mu rekel. »Ti lažeš,« je rekel po slovensko in me potresel za brado. »Mogoče je vse na tem puklastem svetu,« sem rekel, vse se mi je kresalo. Ukazal mi je, naj se javim svojemu oddelku. »Razumem!« sem odgovoril. Kar malo sem si oddahnil. Pred mrakom so pripeljali tudi vodjo Elkota z Gornje Brezovice. Javil sem se poveljniku vaške straže Kunstlju, ki me je takoj poslal z dvema drugima stražarjema na Ustje po suha drva za krušno peč v zavodu. Malo se mi je čudno zdelo, ker sta za spremstvo šli vedno dve desetini stražarjev. Mogoče je mislil, da rabim gozd za pomiritev živcev. Bil sem res židane volje, ker mi ni bilo treba stisniti petelina. Ko so fantje nakladali drva, sem šel malo na sprehod s strojno puško, pa tudi vse strelivo sem vzel. Tam doli pri Benkotu spodaj ob potoku sem takrat opazil nekakšno taborišče, verjetno je bila to Krimska bolnica. Dalje nisem gledal. Previdno sem se odstranil in odšel k voznikom, ki so že odpeljali drva. To ni nikoli prišlo na dan. Ni imelo smisla razburjati ranjenih. Ko sem prišel v dom, sem se javil in rekel, da sem zbit kot turška fana. Dežurni mi je dovolil in sem šel spat domov. Tudi brat Elko – »vodja« je prišel spat domov. Precej sva se razumela. Rekel sem mu, kot tista papiga v hecu: »Spet smo prestali en vihar.« Komaj sva se po večerji ulegla kar v hiši na klop pri peči, je pritekel sosedov Janez: »Partizani za Laščem!« Skočil sem v čevlje, ni bilo časa za zavezovanje, orožje sem dal za pas, in že sva tekla, on na postojanko k Pajštebarju, jaz pa v dom kraljeviča Andreja. Spotoma sem zbudil še Jožlovega Ivana, ki je bil iz desetine. V domu je že bil alarm. Dežurni nas je, tri stražarje, poslal v patruljo s puškami v Novake. Sem in tja je v Novakih že počil strel. Tudi svetilna raketa pri Pajštebarju je švignila visoko v nebo in počasi padala. To je bil prvi napad na vas. Še en vihar! Mislim, da je bilo na cvetno soboto zvečer. Lepo nam je svetila bleda luna v obraze, ko smo peketali kot konjički po beli cesti proti Novakom. Pritekli smo do Jezerca in se ustavili. Zaropotala je strojnica in krogle so sekale zemljo okoli nog. Skočili smo za hišo in oddali vsak en strel, da ne bi oni mislili, da smo civilisti, več pa ne, ker je imel sedaj vsak samo še 8 nabojev. Slišali smo razbijanje po močnih vežnih vratih, partizani so bili razkropljeni po vsem naselju, cela četa, kakšnih 80 jih je bilo. Naša izvidnica je videla in slišala dovolj. Morali smo nazaj. Nekdo je tekel proti nam. Eden od nas je vprašal: »Kdo je?« in streljal. »Ne streljati, si me že zadel,« je rekel Boštjanov Lojze, ki je ravno ušel z doma skozi okno, pod katerim je že stal partizan, a ga je na srečo zgrešil. Jožetu je bilo hudo, ker je tako hitro ustrelil. Lojze je dobil kroglo v stegno, na srečo je kost ostala cela. Hitro sta ga dva podprla in patrulja je šla v žico, en kilometer daleč. V Novakih je še vedno počil sem in tja kak strel. Pri Pajštebarju je bilo deset stražarjev in njihova strojnica je včasih streljala proti Žotovem griču. V žici je bila že pripravljena patrulja 20 vojakov z lahkimi minometi. Celo posadka v Novakih je naredila izpad, preden je bila napadena. Ta je prišla v žico in se organizirala za protinapad. Nas je bilo deset, imeli smo strojnico. Tudi naš poveljnik je bil z nami. Šli smo proti Jezercu, to pot ne po poti. Partizanska strojnica je v dobrem zaklonu kar naprej sekala čisto pri zemlji, ogenj je bil silen. Vojaki so šli po planjavi proti Bajtarski hiši, mi pa proti bazenu in Žotovemu griču. Nasprotnikove strojnice pa smo obšli. Na griču sta se moj brat Ivan in še en stražar že več kot uro upirala večjemu številu nasprotnikov. Torej, juriš na Žotov grič, od bazena čez ravnino Konjski vrt. Vsi smo bili v grabnu pri bazenu. Poveljnik je ukazal premik naprej, kot po dogovoru se niti eden ni premaknil. Tedaj pa je padla komanda s popolnoma drugačnim glasom: »Naprej!« Vsi smo zleteli na ravno polje, kjer je odmeval gromki hura, hura, hura. Vpitje se je v čistem zraku slišalo do Sv. Vida. V nekaj sekundah smo bili na griču pri hišah. Odpora ni. Tekel sem ob skladovnici drv in čutil, da tudi na drugi strani teče nekdo. Ko sva pritekla do konca, sem bil pripravljen. Puška se je obrnila proti [Stran 043]

Pogled na Krim z Ljubljanskega barja

Slika 24. Pogled na Krim z Ljubljanskega barja

meni. V istem hipu sem mu jo že dvignil in strel je zletel v zrak. Bil je stražar, Zidanški. Rekel sem mu, da je prepozen. Brat Ivan je vprašal, kdo je tam zadaj. Rekli smo, da stražarji. On pa nam ni verjel in nam rekel: »Najbolje za vas in za druge je, da se držite dvesto metrov od moje hiše vstran, ker imam še štiri patrone!« Tako malo, sem si mislil. Takoj smo se obrnili naprej proti Novakom. »Vzeti voli ručejo, torej tam so partizani, ki se že umikajo proti Zidancu,« sem si mislil. Šli smo v strelcih, razdalja je bila velika. Na ravnini smo našli dva padla, zato smo tekli naprej. Bližali smo se kraju, kjer so bili voli. Tedaj pa je nasprotnik ukazal mitraljezom zaporni ogenj. Več strojnic je začelo ropotati, spet smo polegli za par sekund. Naprej pri Grumu je počival fant, ki se je ves čas sam boril. Zaslišal je znane glasove. Bližal sem se postojanki vaške straže v Tavčarjevi vili. Da je le niso zaminirali, sem si mislil. Poveljnik Jaka je hodil za mano. Petrolejka je še gorela, po tleh je bilo raztreseno strelivo in bombe. Vprašal sem Jaka, kako so pustili, on pa je rekel: »Ravno kakor je.« Zelo sem si oddahnil. Posadka vaške straže je spet zavzela svojo hišo. Partizanom se je čudno zdelo. Sosedje so jih slišali, ko so se pogovarjali, da »belčki« dobro stražijo in samo čakajo, da bi prišli zraven in odprli ogenj. Več ur so čakali na ogenj, ki je prišel od drugod. Tudi volov niso gnali po cesti mimo postojanke, ampak daleč okoli po vrtovih. Vzeli so sedem najlepših volov. Takrat sem, drugič, opazil njih pogum. Mi smo se vračali proti Žotovemu griču in ko smo prišli v bližino padlih, smo zaslišali cepetanje. Že drugič so ju hoteli odnesti, pa so ju spet pustili. Drugi dan so ju vojaki identificirali, bila sta od nekod z Dolenjskega. Komandant in poveljniki so spoznali, da je najbolje, da stražarji ščitijo svojo vas, ker pravijo, da je domači pes najhujši. Izpad z Gornje Brezovice je bil pozabljen. Nekateri bi bili radi šli gledat, kam so odgnali vole, pa so jih drugi pregovorili, da jih verjetno nekje ob sledi čakajo strojnice. Imeli so prav.

[Stran 044]

3.4. Kakšni smo mi ljudje?

Avtor: Vincencij Klemenčič

3.4.1.

Bilo je leta 1945. Vojna se je končala, moríja na Slovenskem pa se je nadaljevala v množični, genocidni obliki – surovo, podivjano, razčlovečeno, iz nizkotnih in preventivnih nagibov, da bi ostalo kar najmanj tistih, ki bi lahko ogrožali novo oblast. »Saj bi nam lahko planili v hrbet!« je bilo slišati v času, ko je bila jugoslovanska vojska vkopana nad Trstom in je bilo aktualno potencialno izkrcanje AngloAmeričanov v Dalmaciji ali morda na istrski obali.

Klika povzpetnikov je mesarila po deželi in strah in tesnoba sta stiskala ljudi. Marsikdo, ki se je zazrl vase, je postal negotov zaradi svojih kritičnih razmišljanj. Oblast je bila vsevedna: »Mi vse vemo!« so se zadirali zasliševalci, ko so izsiljevali priznanja. In brezboštvo je bilo na pohodu: »Ubit ću ja boga u tebi!« so besneli oznovci, ki bi radi nekaj odkrili in se proslavili. »Za tebe je še metka škoda!« so povzemali za odraslimi otroci tistega časa, kadar so se hudo sprli ali stepli. Otrokom pa je za to kmalu začelo primanjkovati časa – morali so v šolo. Pouk se je začenjal slavnostno: »Za domovino …« je na katedru s pestjo na sencih začel nekakšen razredni načelnik, eden izmed njih, otrok, v njihovem razredu je bil to Marjan Kovač, »…s Titom naprej!«, so se morali v zboru odzvati vsi drugi stoječi učenci. Nekega dne so jim razdelili rdeče rutke skopih mer, ki so se dale le tesno zavezati na vratu, in jim naročili, naj jih skrbno čuvajo, da si jih bodo nadeli, kadar jim bodo to v šoli naročili. Titovk tista generacija otrok ni nikoli dobila; država je bila za to prerevna. Z ugotovitvijo, da je izdajalska vlada strahopetno pobegnila v tujino in pustila narod na milost in nemilost okupatorju, se je pričela ura zgodovine. Vzgoja se je nadaljevala in se tudi prijela. »Še premalo so jih,« je rekel ob odkritju Hude jame njegov vrstnik, ki ga je do izreka teh besed kar cenil. Osupnil je in se zgrozil, začutil se je ogroženega, pa se je obrnil in odšel.

To je slabši del dediščine, ki jo je dobil v rdečih revirjih, kjer je bilo na Čebinah spočeto naše, slovensko zlo (tam je muzej KPS).

Ideološko zaslepljeni voditelji so razpošiljali po Sloveniji tovornjake, preprosti, neizobraženi mladi ljudje, ki so se na vsak način hoteli uveljaviti in so se zavedali priložnosti, pa so predano izvrševali ukaze; vsi pač C. R. Darwina živalski ljudje.

Marsikaj pride, vse pa preide, mine, toda ostane v spominu. Z minevanjem nedelje 26. julija 2015 se je izteklo sedemdeset let od poboja v Ponikvarjevem delu doline med Mokrcem in Golcem. Tam se je zbralo dvajset ljudi, natančno toliko jih je naštel, ampak vedno še kdo pride in kdo odide, tako da je tudi to relativno. Večina je prišla s Kureščka, kjer je bila predhodno maša. Tam so bili trije duhovniki, dva aktivna, tretji pa upokojen – bil je v civilni obleki. Tam so bili Roman Leljak, Slavko Kmetic in Alenka Jeraj, ki je že pred leti z naselitvijo pri njih poživila politično in kulturno dejavnost na Ižanskem; vsi spoštljivi in sami vredni spoštovanja. Sam je prišel prvi, ko je bilo tam slišati le občasen ptičji ščebet; cesta je oddaljena ravno toliko, da ni bilo slišati nobenega hrupa, še zlasti ne tistega dne, ko na cesti ni bilo težjih vozil. Prinesel je svečo, jo prižgal in kot tretjo, goreli sta že dve, položil na betonski podstavek k hrastovemu križu. »Vsem vam, ki ste se zoperstavili rdečemu sovragu in bili zato surovo oropani Gospodovega daru,« je dejal polglasno in v mislih zmolil očenaš in zdravamarijo. Bil je sam ob križu na nekoliko nagnjenem pred kratkim pokošenem travniku, ki ga je z vseh strani obdajal ovalen mlad smrekov gozd. Zavil je med smrečje. Pazil je, kam je stopal, vedno je gledal vsaj meter na vsako stran poti pa včasih obstal in ogledoval širšo okolico. Medved se sicer umakne, ampak če človek pride preblizu … Med podrastjo so se ponekod še videli deli stare uhojene stezice, ki jo je spet prevzemal gozd; našel ni niti ene gobe, ki bi jo poznal kot užitno, le na visoko odžaganem deblu je videl razraščeno oranžno gobo z zveriženim klobukom, ki je cikala na rdečo. Dnevi pred tem so bili zelo vroči in sušno je bilo; gob ni moglo biti. Postal je in ogledoval do prsi visok debelni štrcelj. »Tu je moral biti na delu tatič, ki je morda potreboval smreko za mlaj,« si je mislil. »Uničil je mlado smreko, da bi svatom pričaral praznično vzdušje. Lastnik, dober gospodar ali gozdar, bi deblo zarezal nizko nad tlemi.«

Tistega dne je prišel v Slovenijo za dva dni na obisk Dmitrij Medvedev, ruski premier, zaradi slovesnosti pri ruski kapelici pod Vršičem in tistega dne so v gozdu v okolici Logatca našli truplo nesrečnega Stanka Brajerja, voznika, ki je s cisterno povzročil na avtocesti hudo prometno nesrečo in potem odtaval v gozd. V spominu so mu kolobarili dogodki in razprave glede razkritja pogovorov med arbitrom [Stran 045]Jernejem Sekolcem in agentko Simono Drenik, ko je v zraku zaslišal rezek švist močnih peruti. Dva krokarja sta ga preletela in se oddaljevala vzdolž doline, spodaj, iz gozda, kjer je pot od Stare žage, pa se je zaslišalo pridušeno brnenje. Na senožet je pripeljal osebni avtomobil.

Vrnil se je na prizorišče predvidenega dogodka. Iz vozila je prišel neki starejši moški s sinom, kmalu za njima je prispel duhovnik s stojalom, mikrofonom in zvočnikom.

»Upam, da bo vreme zdržalo,« je dejal duhovnik, ko se je približal, odložil opremo in jo začel razpostavljati po travnatih tleh.

»Bo, sicer pa imamo obrambo,« je odgovoril in pokazal dežnik. Nebo so v celoti prekrivali oblaki; lahko bi vsak čas res začelo deževati.

Preostali čas tistega dne je živo podoživljal slovesnost pri osamljenem križu. Jasno je videl značilne poteze nekaterih obrazov in obnašanje tistih, ki so bili bolj aktivni in so tako pritegovali pozornost. V enodelni beli obleki z množico nekakšnih temnih likov v velikosti javorjevih listov se je približevala Alenka. Zamišljeno je gledala v tla. Pozdravil jo je, da je postala, ga pogledala v oči in mu ponudila roko. Pri Hudi jami mu je rekla: »Ne vem, zakaj si tvojega imena ne morem zapomniti!« – »Saj vem, moral bi te prijeti za … –, potem me ne bi nikoli pozabila.« Blago se je nasmehnila in s tem sta tistikrat končala bežno srečanje. Ko se je oddaljevala, je videl, da bi lahko njeno obleko opisal tudi kot temno z belimi lisami, približno enako velikimi, a različnih oblik. Oh, saj ni važno, kdo drug bi obleko opisal najbrž drugače; vsekakor je v njej vsestransko aktivna ženska. Življenje zajema z veliko žlico, le jé prehitro. Ozrl se je drugam. Slavko Kmetic je šepal, upokojeni duhovnik dr. Košir je bil edini, ki je bil le v srajci brez vrhnjega oblačila. Roman Leljak je nosil temno jakno, isto kot že mnogokrat prej, kar ga je spominjalo na priljubljeni suknjič Igorja Bavčarja.

Majhen okrogel možak z Iga ali okolice, zgovoren da le kaj, ki mu je že predčasno padel v oči, je dr. Koširju dopovedoval, da je zemlja, kjer so bili, v lasti Ponikvarjevih. »Katerih Ponikvarjevih?« je vprašal in pazljivo poslušal gospod Košir. – »Alberta.« Šel je mimo in naprej, ni hotel vleči na ušesa.

Prisotne je nagovoril njemu neznan duhovnik, pa Alenka Jeraj in Roman Leljak. Malo so peli, kdor je seveda znal in še zmogel kaj pripomoči, skoraj vsi so bili starejši, malo molili.

Predstava te kratke spoštljive slovesnosti se je začela umikati, bledeti, se trgati in izginevati, obujati pa se je začel vedno bolj jasno, razločno in v tekočem zaporedju dogodkov spomin na neki drug dan … Ni imel ravno lepih spominov. Vsekakor si je bolj zapomnil slabe.

Tega spomina se ni mogel znebiti; bil je trdovraten. Neštetokrat ga je obdelal in tudi odgnal, toda vedno znova se je vračal. Ali je njegova dolžnost, da ga razkrije, da pride na ušesa poklicanim, ki vedo, kaj bi kazalo storiti, in s tem doda droben kamenček v mozaik vsemu, kar se nam je zgodilo? Za tisti zločin vé le malokdo, če sploh še kdo, in najbrž res ne bi bilo prav, da bi skrivnost odnesel s sabo, ko bo odpoklican in bo prešel na lepše. Življenje v času je pač samo začasno. Tudi Primoža ni več med nami, preminil je in sedaj vesta za zločin morda le še dva.

Kako dobro se spominja … Česa takega pač ni mogoče pozabiti. Bilo je še pred osamosvojitvenim vrenjem. Klima tistega dne je bila moreča. Bilo je, kot da bi jih nevidna pokrovka z neba tiščala k tlom. Nič ga ni mikalo, da bi odšel in se lotil kakega dela. Brezvoljno je sedel za mizo in skozi okno zrl na cesto, kjer pa tudi ni imel kaj videti. V veži za hrbtom so tlesnila in zadrgetala zunanja razmajana vrata. Gostilna je bila stara in mnogo ljudi je prestopalo njen prag. Nekateri so vstopali zadržano in obzirno, drugi pa kot heroji in že po načinu prihoda se je dalo sklepati, kakšen človek prihaja, včasih celo kdo, če je pri tem vsaj malo zakrehal. Vstopil je Primož. Brez besed se je s težkimi koraki približal in prisedel na levo stran mize, tako da je s strani videl okno in vrata. Kar nekaj časa sta molčala, potem je Primož spregovoril:

»Ne vem, ali bi ti povedal ali ne.«

Lenobno je molčal. »Povej, če imaš kaj povedati, ali pa bodi tiho,« si je nejevoljno mislil in ga ošvrknil s pogledom.

Ali je Primoža prav ta molk, ta nezainteresiranost vzpodbudila, da je začel pripovedovati?

»V Šentvidu, v škofijskem zavodu, me je dal Matija poklicati k sebi. – Veš, kje je Rôka? me je vprašal. – Vem, sem rekel. – Prav, šel boš s kamioni in jih vodil. – Mi boš dal kaj moštva? – Ti jih samo vodi gôr in tvoja naloga bo opravljena.

Sedel sem k šoferju v prvi tovornjak in naravnal zunanje ogledalo, da sem videl zadnji konec vozila in del ceste ob njem in za njim. Usmerjal sem šoferja, zamislil pa sem si daljšo in malo bolj zavito pot, da bi zmedel [Stran 046]ujetnike. Vozili smo proti Kočevju, pred Rašico pa sem šoferju ukazal, naj tam zavije z glavne ceste na desno. Malo sem upočasnil vožnjo, da so se drugi tovornjaki zbili za nami, in šli smo skozi Rob na Krvavo Peč in v hrib, na Mokrec. Ko sem pogledoval nazaj, ali mi drugi kamioni sledijo, sem videl, da je iz mojega tovornjaka zadaj nekdo izskočil.

»Ustavi! Ustavi!« sem ukazal in že sem bil zunaj in pri ujetniku. Zbil sem ga na tla, z eno nogo stopil nanj, stisnil roko s šmajserjem k telesu, da ne bi dvignilo cevi – ‘Poznaš to?’ ga je nepričakovano vprašal in poblisnil z očmi radovedno po njem, da se je zdrznil, toda še preden se je dovolj zbral, da bi odgovoril, je Primož že nadaljeval in na hitro zaključil – in mu spustil rafal v vrat in glavo.«

Primož je umolknil in nič ni kazalo, da misli nadaljevati s svojo izpovedjo. Mirno in brezizrazno je obsedel za mizo.

»Koliko kamionov pa je bilo?« je tako dobil priložnost vprašati.

»Štirje.«

Na glas je računal: »V en kamion gre 25 ljudi, v štiri …«

»Dvesto,« ga je prestregel Primož.

»In kaj je bilo potem?«

»Nič, pri Rôki smo jih iztovorili in se vrnili v zavod.«

»Ste jih zakopali?«

»Kje pa, lisice so jih raznesle.«

»Kje pa je Rôka, kaj ta Rôka pomeni, kaj je tam?«

»Nič, kaj pa naj bi v hosti bilo. No … ja … korito za vodo in nič drugega.«

»Se sedaj le malo oglaša vest?«

Stresel je z glavo in odmahnil z roko: »Pohvaljen sem bil, pohvaljen sem bil …«

Če vemo, koliko je bilo morišč, potem lahko približno izračunamo, koliko je bilo pobitih. Oh, kako žalostno, kako grobo zaokroženo! Številka je grozljiva in obenem nedostojna, kajti že eno samo življenje je enkratno, táko kot je bilo, neponovljivo, neprecenljivo. Mi pa kar tako – poprek in počez, kot bi z máksimko tolkli po diviziji. Velik je naš dolg do njih in do njihovih svojcev; prelita kri kliče. Kaj se je z nami zgodilo?! Kaj smo si sami storili! Ljudje, ljudje, si ne predstavljate strašnih krikov ubitih? Ne zaznavate trpljenja svojcev? Pohabili so nam srca in pohabljeni smo mi. Dolgo še ne bo moža s karizmo, ki bo služil samo narodu. Bomo zmogli vsaj toliko srčnosti in sočutja, da jih zberemo iz brezen, jam in izpod odpadkov in jih z obžalovanjem in kesanjem končno le ponižno pokopljemo?

Ljudje, ljudje … Le kakšni smo mi ljudje? »Na srečo je žival bolj pametna kot človek,« je dejal kmet prevoznik staršema, ko je on, otrok, pozimi s sankami zapeljal po klančku navzdol in čelno naravnost med konja, ki sta se ustavila, se malo prestopila, stopila vsaksebi in obmirovala.

Lepo je biti človek, a težko je živeti tako, da to tudi ostaneš. V svetu številnih možnosti in zapeljivih priložnosti človek kaj hitro skrene na stranpot. Strašna je že sama misel na to, da bi se nam to, kar se nam je zgodilo, še kdaj ponovilo. Tudi molk, ko je treba govoriti, je slaba izbira. Če bi molčal, bi bil pred dvestoterimi kriv tudi sam.

Gospod, usmili se nas, grešniki smo, da večji že biti ne moremo.

[Stran 047]

3.5. Medvojni dnevnik1

Avtor: Angela Zaplotnik2

3.5.1.

Na rojstnem domu moje pokojne mami so med zapuščino sorodniki našli dnevniške zapiske, vsega skupaj nekaj listov, ki jih je kot dekle pisala naša mami lastnoročno. Besedilo sem najprej pretipkala, ker je precej težko berljivo zaradi majhnih črk. Izgleda, da je bila pri hiši tradicija pisanja hišne kronike, ki je zaobsegala vreme, kmečka opravila in pomembnejše dogodke v družini in zunaj nje. Po sili razmer jo je nekaj časa pisala moja mami.

Tedaj je bila stara 30 let, še neporočena in že pošteno vajena vsega kmečkega dela. To je bila družina s štirinajstimi otroki, enajst deklet in trije fantje. Moja mami Angela je bila kot starejša določena za garanje na kmetiji, medtem ko se je večina njenih sester pomeščanila. Bila je desna roka materi in desna roka tudi očetu. Pri hiši je pekla kruh, previjala otroke, niso je pogrešili ne pri živini ne pri drugem kmečkem delu, niti pozimi v gozdu niti poleti pri sušenju sena visoko v gori. Poleti in pozimi, v petek in svetek, je morala vstajati ob 5. uri zjutraj. Bila je do konca pokorna, potrpežljiva in zdržljiva. Dnevniški zapiski so še bolj zanimivi zato, ker se nanašajo na del medvojnega časa, in sicer beležijo čas od 30. marca 1943 do 21. februarja 1946.

Kratki, stvarni, skoraj fotografski stavki, le redko z osebno noto, zrcalijo nekdanje trdo življenje pridnega kmečkega človeka na Gorenjskem, povezanega z naravo, nad katerega se je usula nevihta druge svetovne vojne. V zelo skope zapiske bralec nehote vnaša svoje predstave, ki so plod lastnih življenjskih izkušenj, in tudi svoj čustveni odnos. Tako jih lahko vsak bere s svojo globino.

Zapiski se dotikajo samih resnih stvari. Med te spadajo vreme in narava, kmečko delo in pridelek, družinski člani, nesreče, naravne smrti, cerkveni obredi in prazniki, običaji in vojna vihra. Življenje zazveni lepo, zazveni težko, skoraj neznosno, nikoli pa ne nesmiselno. Vsebina me je ganila, ker se mami tako prvinsko, s čisto otroško dušo, mirno, sprejemajoče in neideološko zoženo srečuje z vso lepo in z vso kruto stvarnostjo življenja. Kljub trdoti življenja ohranja do njega zdravo duhovno distanco in ostaja nezagrenjena.

Stalnica v zapiskih kot neka mogočna kulisa vsemu človeškemu žitju je narava, pedvsem s svojim vremenskim obrazom. Mami vremena nikoli ne pozabi, saj je kmečkemu človeku določalo delo in ga tudi duševno zaznamovalo. Naravo zna občudovati, če pa je trda in kruta, nikoli ne godrnja nad njo. S svojimi opisi vremena stopa v živ odnos z naravo. Narava je skoraj bitje, ki človeka presega, od katerega je odvisno preživetje, ki mu govori o minevanju, a mu hkrati vzbuja upanje in ga obdaruje. Danes z načinom življenja nismo več tako vpeti v naravo in se obnašamo, kot da nismo odvisni od nje. V resnici smo prikrajšani za globino in lepoto tega srečanja.

Druga tematika, ki se zrcali skozi te zapiske, je svet težkega kmečkega dela. Zapisana so kmečka opravila, ki spadajo že v zgodovino. Kako natančno si je kmečki človek zapomnil, kakšna je bila letina, kolikšen pridelek, sad truda njegovih rok! – Danes pa za fizično utrujenost potrebujemo šport, in kar nabavimo, nam prinese prav malo veselja, hvaležnosti in ponosa.

Na tej podlagi vremena in kmečkega dela so v zapiskih v ospredju vojni dogodki, in to življenje družine, faranov in nasploh ljudi v bližnjih in daljnjih krajih v tistem usodnem, težkem času.

Vojna je raztepla sestre in posebno brate na vse strani. Podajali so se na obiske v Celovec, Salzburg, Admont, Rosenheim, Graz, pošiljali pakete, pisali pisma daleč, zelo daleč.

V širši okolici so se dnevno dogajale grozljive stvari, kot streljanje talcev, mobilizacije, napadi, požigi, pobegi, hišne preiskave, oddaje živil in živine, internacije, uboji, ustrelitve, pogosti preleti množice vojaških letal.

Mami ima do teh težkih razmer spet do kraja človeški odnos. Vedno jih izrazi samo čustveno, doživljajsko, nikoli ideološko: »Zares žalostni časi! – Res obupno! – Preživljamo težke čase! – Zdaj je res strašno razdejanje sveta!« Žalostni časi za vse: za gmajnarje oz. gošarje, za nemške vojake, za domobrance in za naše fante. Ko jih mobilizirajo, ko je zima in jih zebe, ko so ustreljeni, tedaj zapiše: »Ubogi naši fantje! – Ubogi naši fantje!«

V zapiskih se vsekakor odraža nekaj gorenjske drže do nemškega okupatorja. Do njega so bili ljudje kolikor mogoče lojalni, poslušni, da bi preprečili nepotrebno nasilje. Mobiliziranci v nemško [Stran 048]vojsko – kmečki sinovi – so bili pogosto rešitelji družin pred pretečo izselitvijo. Sosedje so pustili sosedu svobodo do politične opredelitve, tako da so to izključili iz predmeta pogovora. S tem so se branili pred razpadom skupnosti in sožitja, obenem pa je vsak po svoje iskal pot, kako preživeti.

Moja mami pogosto zamolči, kdo je akter težkih dogodkov, zamolči gmajnarje, zamolči Nemce. Npr.: »Selili v Stražišču 40 družin in v Strževem 7. – Pobrali v gmajno fante v Srednji vasi in v Goričah. – Pobrali v Goričah živež. – Sinoči je pogorela goriška šola. – Napadeni domobranci iz goše spod Pangerščice.«

Zdi se, da mami za nianso razlikuje gmajnarje oz. gošarje, ki so mobilizirali in napadali, od naših fantov, ki so bili mobilizirani in so se šli borit proti okupatorju za svobodo naše dežele. Njena tiha simpatija spremlja prav te, tako da 10. maja 1945 zapiše: »Zdaj popoldne so prišli v Kranj naši fantje iz težkega trpljenja na svobodo. Že vise slovenske zastave po hišah.« – Ob vojnih grozotah se mi je utrnila misel: Se danes zavedamo, da ne živimo v tako težkih časih, da pa jih morda, celo težje, pripravljamo s svojim nespametnim življenjem?

Mami v zapiskih nikoli ne pozabi, kdo od faranov je umrl. – V našem času pa je močno prisotna težnja spregledati smrt kot dogodek, da ne bi za hip padla moteča senca na vsakdanjo pridobitniško rutino.

Skozi zapiske se zrcali še cerkveno bogoslužje kot vrednota kmečkega človeka. Za sv. mašo se je bilo med vojno treba potruditi in jo ujeti kje daleč in ob kateremkoli času. Mami se zna s svojo preprosto dušo tudi osebno, zelo preprosto obrniti k Bogu. Nanj obrne svoj prošnji krik po lepšem, bolj veselem, bolj srečnem življenju ob izteku starega in začetku novega leta ali pa izrazi hvaležnost ob srečni vrnitvi brata iz vojske s: »Hvala Bogu!«

Dnevi si v zapiskih sledijo zaporedoma, včasih je par dni vmes, tudi teden ali več tednov.

Dnevnik sem nesla k stricu, maminemu bratu, ki mi je s svojim dobrim spominom vrstice zelo zanimivo komentiral in razlagal. Ta stric je sedaj že v 94. letu in še so mu podaljšali šoferski izpit. Iz njegovega pripovedovanja, ki se tiče še predvojnih časov, bi navedla tale utrinek: »Gostilničar Tone (v Goričah pri Golniku) je okrog leta 1925 vsak večer, ko je zazvonilo, prinesel petrolejko, zmolil angelovo češčenje in voščil dober večer. Tedaj še ni bilo elektrike«.

Za sestro Angelo je dejal, da je pisala nepristransko: »Vidiš človeka, ne ideje! Morda je tako pisala tudi iz previdnosti: Tako kot je, ne zakaj!« Po njegovem mnenju bo do slovenske sprave prišlo, ko bo ena in druga stran rekla za nasprotno stran: »Ubogi naši fantje!« (Cvetka Zaplotnik 3)4

3.5.2. 1943

30. marec

Dež gre. Joža odhaja v vojsko. Težko slovo od doma. Ata in Ivanka sta šla v Kranj.

3. april

Pripravljamo za krompir. Od Joža dobili prvo pismo iz Salzburga.

4. april

Vreme lepo, pa je vseeno dolgčas. Na Brezjah sv. maša in celodnevno češčenje. Čebele pridno letajo, samo Joža pogrešajo.

5. april

Sadili krompir. Bila na Golniku pri sv. maši ob 7. uri.5

8. april

Nesreča. Klali svinjo. Prašiče dali v Svarje k Toporiš’.6

10. april

Stanko pregledal čebele. Ivanka v bolnici. Popoldne smo bili pri njej. Dobili pismo od Stankota iz Italije.7

15. april

Ata so šli v mlin. Od Joža dobili pismo. Franci ima danes štelngo.8 Dan krasen. Jaz pa cel dan perem in pomivam.

18. april

Cvetna nedelja. Zjutraj sem bila v Predosljih pri sv. maši.9 Popoldne ob 3. uri so blagoslovili gobance.10 [Stran 049]

21. april

Djali v hišo nov pod. Ivanka šla nazaj na Koroško.11

24. april

Danes se je poročil Francl. Dobil poziv za k vojakom. Velika sobota. Žalostni časi.12

1. maj

Ančka, jaz in Stanko smo bili v Salzburgu pri Jožu. Ogledali lepo Tirolsko. Nazaj prišli 9. maja.

5. maj

Pri Francetu v Celovcu.

6. maj

Danes se je odpeljal naprej.13

13. maj

Občina se seli na Golnik, ker je tukaj v zelo slabem stanju.

14. maj

Bila na pogrebu v Britofu. Umrla mamina sestrična.

19. maj

Stanko odpeljal čebele na Letence. Zdaj je ostal samo kranjič.14

20. maj

Ančka je šla k pogrebu Bolčarjeve Marice.15 Vreme krasno. Vročina huda, ko ob sv. Jakobu.

21. junij

Selili v Stražišču 40 družin, v Strževem 7. Res obupno. Včeraj bili na Brezjah. Vreme lepo, časi žalostni.

27. junij

Pobrali v gmajno fante v Srednji vasi in v Goričah.16 Življenje bo žalostno v gmajni.

28. junij

Čebele zares pridne. Dva žnideršiča imela 19 kg medu.17 Izvrstna letina.

10. julij

Malijeva Johana z otrokoma prišla nazaj z Bavarskega.18 Franci je še v Begunjah. Dvajset so jih zopet dali na plakate.

12. julij

Ponoči prišli iz gozda po živež. Pri Bohinc vzeli kravo, obleko itd. Zapeli par pesmi na vasi. Danes žanjem rž pri Crk.19 Jutri bomo sušili v Sevnek.20

29. september

Po osemnajstih mesecih se je vrnil Stanko iz internacije v Ljubljano.21 Padel Zlatetov Ludvik.

6. december

Ata, mama, Francka so šli v Admont.22 Joža je že odšel v Italijo.23

10. december

Joža se je oglasil s fronte v Italiji. Francl pa iz Rusije. Res preživljamo težke čase.

17. december

Po dveh letih je prišla Mihela iz Ljubljane.24

3.5.3. 1944

1. januar

Preživljamo božične praznike v mislih na domače v tujini. Daj Bog, da nam to leto prinese več sreče.

10. januar

Prišli iz gozda k Maliju. K sreči žrtev ni bilo. Pobrali v Goričah živež. V našem koncu zapeli slovenske pesmi.25

12. januar

V Čadovljah so bili ustreljeni trije naši fantje.

16. januar

Zračni napadi cel dan. Na Celovec, Beljak, Udine, Trbiž. Cel dan strašno grmenje.26

[Stran 050]

17. januar

Bila sem v Kranju. Ne dobi se nobena stvar več. Od Joža že tri tedne ni pošte. Vreme lepo ko spomladi. Snega ni. Ljudje bolehajo.

19. januar

Grabimo listje. V Kovorju so ustrelili 30 fantov, pripeljanih iz Begunj.27

2. februar

Svečnica. Ne kane ne od sveče ne od strehe. Zima lepa, brez snega. Čebele kar pridno letajo cel januar.

11. februar

V Škofji Loki ustrelili 44 moških.

12. februar

Vsi moški bežijo v gmajno na vse zgodaj zjutraj.28 Ostale smo doma samo mama, Lojzka, Rozalka in jaz. Ne vidim cel dan človeka na cesti. Ob 5. uri maša v Goričah.29 Samo naš ata so bili, pa Klemenc. Same ženske. Tiha maša brez petja. Danes je močan veter.

15. februar

Policija30 in gmajnarji prišli skupaj. Za Rotam.31 Eden padel – Crkov Stanko.32 Prekov Joža ranjen.33

16. februar

Splošna mobilizacija v gmajno. Pobrali vse fante od Kranja in do Tenetiš. Danes je precej mraz.

17. februar

Pobrali fante v Predoslih, Suha in vse tri Bele.

18. februar

V Tenetiših napaden avto. Šofer mrtev.

19. februar

Danes so pa vzeli trsteniške fante.34

22. februar

Gmajnarji zažgali mlekarski avto v Tenetiših.

24. februar

Sem šla v Križe po žlindro. Umrla je Kovačeva Kristina.

28. februar

Ta teden smo dobili od Joža že štiri pisma.35

2. marec

Z Lojzko sva delali cel dan butare v Brdih.

3. marec

Popisovanje prašičev in kur.36 Svinja jih ima devet. Francek ima pljučnico.37 Danes gre sneg.

9. marec

Sonce sije. Jaz pa kar ležim. Sneg hitro pobira.

10. marec

Lepo spomladansko vreme. Jaz pa še kar marodiram. Ratija je še kar v bolnici.38 Letos pri nas ne manjka bolnih.

14. marec

Za čebele je prišel cukr. Pri Msnik že sejejo ječmen.

15. marec

V Kovorju in v večjih krajih ta mesec niso dobili kart za prehrano.39

19. marec

Praznik sv. Jožefa. Prav lepo toplo pomladansko vreme. Nad dvesto tujih letal je šlo nad nami. Že celo uro gledamo v zrak.40

23. marec

Sejemo oves. Čebele pridno letajo.

24. marec

Cel dan nas kar zebe. Vleče veter. Crkovega Joža kličejo nazaj k vojakom čez pol leta.41

26. marec

Na Rupi v mlinu je pogorelo. V hiši so padli trije: dva moška in ena ženska (hči učitelja Korbarja iz Kranja).42

[Stran 051]

25. marec

Kmetje praznujemo. Cel dan močan veter. Že zopet nad nami grmelo 30 aeroplanov. Danes so orožniki43 odpeljali Crkovega Joža.

29. marec

Delamo nov šporget. Dela pečar iz Britofa.

18. april

Policija na Povljah. Padli trije naši fantje. Požgali pri Kajžarju.44

23. april

Pogreb za Rotam. Prav lepa nedelja. Češnja že cvete. Čebele imajo zalego še na osmih satih. Pa nov med.

25. april

Vleče prav hud veter. Danes delamo butare.

27. april

V Letenski gmajni požgan avto. Je prišel iz Ljubljane precej obložen. Ljudi vzeli s seboj v gmajno.

30. april

Imamo tišlarja v šteri. Dela opravo za kuhinjo. Imamo ga 17 dni. Prav lepo so zagoreli kresovi po naših gorah.

1. maj

Delavski praznik. Jaz pa grem v hosto po les.

3. maj

Golniška občinska uprava se seli v Križe. Upravitelj se je vrnil iz gmajne. Čebele roje. Letos so res pridne.

4. maja

Zjutraj sem bila pri šmarnicah. Danes je sv. Florjan. Po cimru belim. Ata so šli v Kranj.

7. maj

Cel dan dežuje. Danes so pobrali g. vse fante v Križah, Sebenjah in v Žiganji vasi.

8. maj

Še kar gre dež. Iz veže liframo omaro na zgornji vrh.

12. maj

Delamo novo peč. Mihela gre na Dunaj za štiri dni.

13. maj

Ata peljali prašiče v Stražišče. Dali so jih po 150 mark.

15. maj

Sem bila pri maši v Predoslih. Potem sem šla še na Luže.45

17. maj

Danes pa pri Crk pečemo, ko doma ne smemo.

18. maj

Vnebohod. Danes sem bila na Lužah.

19. maj

Žalostna sem, če se spomnim na ta dan???

23. maj

Danes pa na Jezerskem zaradi živine. Danes so vzeli g. Bohinčevega Joža pa Boštevnekovega Naceta.46

24. maj

Danes sem nesla paket na Luže, če bo prišel v Italijo.47

28. maj

Ančka, Mihela, Ivanka so šle k Francelnu v Rosenheim …48

6. junij

Invazija v Franciji. Vdrli so na štirih krajih naenkrat. Rim je tudi danes padel.

7. junij

Smo šli jaz, Stanko in Francka v Graz.49 Danes cel dan dežuje. V sredo zjutraj smo šli, v petek zjutraj pa nazaj.

8. junij

Danes je pa lepo vreme. Spravljamo deteljo iz Goriškega polja. Pa roj imamo. Crkov ata so ga ogrebli.

9. junij

Zopet roj. Zdaj je že pet kranjičev.

10. junij

Od Joža dobili zadnjo pošto 10. maja. Z ledine spravili seno. Pomagala sta kosit Sandr in T. Stanko. Ivanka in Minka sta šle k Francelnu v Rosenheim.

12. junij

Že tretji dan dežuje. Ata pa mama so šli v Kranj. Žganje se prodaja po 70 Rm.50

21. junij

Danes je vzel Stanko čebelam med. Od treh žnid. ga je bilo okrog 30 kg. Izvrstno dobra letina.

[Stran 052]

25. junij

Cel teden deževno vreme. Nismo mogli nič mrvo sušit. Zato bomo pa danes, čeprav je nedelja. Sinoči je pogorela goriška šola.

29. junij

Zdaj je še farovž pogorel.

3. julij

Napaden policijski avto. V Letenski gmajni. Eden mrtev, štirje ranjeni.

4. julij

Dobili pismo od Morania Ivana, da je Joža ujet.51

7. julij

Spravljamo zadnjo mehko mrvo. Danes gredo vsi moški sekat ob cestah. Posekati morajo vse 100 m od ceste. Od komande52 je prišlo danes, da je Joža pogrešan od 19. maja. Tončov France je prišel domov iz Graza.

15. julij

Iz Kvadneka53 spravili vso mrvo v kozolc. Vsak dan dežuje. Francka je v oklicih. Danes žanjemo rž.

16. julij

Danes smo šle v Žablje. Včeraj so šle naše na mejo.54

17. julij

Sinoči so pobrali gmajnarji fante v Žabljah.

26. julij

Poželi zadnjo pšenico. Naželi smo 12 štantov.55

27. julij

Francelj je prišel na dopust za mesec dni iz Rosenheima.

30. julij

Danes pa nadaljujemo gostijo doma.56 Jakopinov Tine57 je padel na Povljah.

31. julij

Danes se pa kar zdravimo. K sreči gre dež. Od Joža dobili pismo iz Afrike. Je prišlo po enem mesecu in pol.

31. julij

Mašinamo ječmen. Dvanajst mernikov ga je od dveh štantov. Kar dober je.

2. avgust

Minka gre danes v Ljubljano. Francek pa k nam služit. Vsak dan gre skoraj dež.

16. avgust

Sv. Rok. Mašinamo pšenico. Stanko58 nam pomaga. Letos jo je 71 mernikov, ječmena 12 mernikov, rži 17 mernikov, jare rži 11 mernikov, ovsa 31 mernikov.59

23. avgust

Franclna vzeli gošarji na poti z Golnika.

27. avgust

Padel v gmajni Fendetov iz Žabelj.

15. september

Zadnjikrat sva govorila s Stankotom zjutraj ob 7. uri, ko sem šla v mlin. Zvečer ob 9. uri so ga vzeli v gmajno.

17. september

Danes imamo semenj. V cerkvi lepo. Prvo obhajilo otrok. Pred cerkvijo pa govor domobranca. Sem res žalostna. Bog daj vsem skupaj srečo, zdravje in kmalu srečno vrnitev. Francl se tudi nič ne oglasi.

25. september

Cel dan dež z vetrom. Po gorah je že pobelil sneg. Ubogi naši ljudje.

26. september

Danes je kar lepo vreme. Samo cel dan je mrzlo. Po vrhovih kar noče sneg izginiti. Dopoldan smo pobirali sadje, potem smo žele ajdo.60

1. oktober

Rožnvenska nedelja. Bila sem na Brezjah pri sv. maši. S kolesom.61 Nazaj me je močil dež. Službo imata odpovedano na Golniku Ančka in Francka. Pusta in žalostna jesenska nedelja.

4. oktober

Zvečer so vzeli vse moške v naši vasi. Zdaj že v naši fari ni nobenega moškega doma. Samo Sandr C. je še doma. Sem prav radovedna, kako jo bo zvozil.62

[Stran 053]

8. oktober

Požgana vas v Gojzdu. Žalostni časi …

9. oktober

Cel dan dežuje. Še ozimine ne moremo vsejati.

14. oktober

Crkov Sandr se je prevzdignil. Zdaj pa kar leži.

15. oktober

Požgana Nadižarjeva koča v Lampretovem.63

21. oktober

Ančka in Francka sta zaposleni v tovarni Jugočeška. Mihela jutri nastopi novo službo pri Kalanu v Kranju.

1. november

Vseh svetnikiov dan. Zjutraj je bila maša na Trsteniku. Po štiridnevnem deževanju prav lepo vreme. Sedaj popoldne smo bili v cerkvi in na pokopališču. Sem in tja se oglaša strojnica, da vzbuja žalostno jesensko naravo. Saj mnoge, mnoge je ta pesem spremila v tihi mirni dom, kjer ni solza.

2. november

Vernih duš dan. Ob pol sedmih rožni venci, nato sv. maša, cel dan dežuje. Tršč je padel v gmajni. Od Joža ni nič glasu, od julija. Tudi jaz težko čakam pošte od Stankota. Bog ve, kdaj se vidimo, morda pa nikdar več.

5. november

Lepa jesenska nedelja. Cel dan sije sonce. Sliši se bombardiranje, spet se rušijo mesta. Sicer je to že kar na dnevnem redu. Žalostni časi.

6. november

Danes pulimo repo. Zopet gredo aeroplani.

7. november

Zopet sem šla v Naklo z vozom po živež na Maljevo policijo.64 Nazaj prišla šele zvečer. Danes so bombardirali mesto Celje.

10. november

Pobelil prvi sneg.

11. november

Mašinamo ajdo. Devet štantov 35 mernikov.65

12. november

Martinova nedelja. Lepo vreme. Napadeni domobranci iz goše spod Pangerščice. Precej mrtvih. Pri maši sem bila popoldne o pol štirih.

14. november

Včerajšnji napad iz gmajne. Deset na mestu mrtvih, deset prepeljanih v bolnico na Golnik.

15. november

Ahc iz Zaloga padel v Sevški dolini. Od Minke sem dobila pošto iz Ljubljane.66 Zopet je zapadel sneg. Bo dolga zima, kakor kaže.

19. november

Padel v Kršatih Joža Jerič (Tavčarjev hlapec). V Goričah mu danes zvoni.

20. november

Sekamo na Trsteh vovše.67

27. november

Vozila sem za policijo mleko iz Čirč.

28. november

Delamo butare. Pusto vreme, megla, brez snega po dolinah.

29. november

Zvečer ob 9. uri hišne preiskave po vsej vasi.

30. november

Praznik sv. Andreja. Zjutraj maša ob pol deveti uri. Crkov Joža je šel h komandi na Češko.68

4. december

Utonil na Letencah Jurgov oče.

7. december

Peljala jesene na Golnik h Gabrun. Zdaj vsako noč grme aeroplani.

8. december

Dežuje cel dan. Mi praznujemo. Mraza ni nič.

25. december

Preživljamo božične praznike. Petje v cerkvi brez orgel. Snega malo, mraz je dobro pritisnil. Ubogi naši ljudje.

26. december

Umrl Pekovčev oče.69

29. december

Minka gre nazaj v Ljubljano.

[Stran 054]

30. december

Vozila drva iz Brdov. Popoldne o pol štirih sv. maša.

31. december

Zadnji dan v letu. Hud mraz z vetrom. Bog daj, da z novim letom začnemo lepše življenje.

3.5.4. 1945

1. januar

Nastopili smo v novo leto. Bog daj, da bi bilo srečno in veselo za vse. Kaj vse nam bo prineslo, pa ne vemo? …

6. januar

Praznik sv. Treh kraljev. Bila sem v Križah pri sv. maši. Začel je iti sneg.

7. januar

Padlo nad 70 cm snega. Sedaj bo šele prava zima.

22. januar

Celodnevno češčenje. Zjutraj sv. maša in popoldne ob treh tudi. Mraza čez 20 stopinj Celzija.

25. januar

Čez dan dež. Ponoči veter s snegom. Zjutraj pa vse zamedeno. Huda zima. Danes smo vezal pri Crk škopo. Gizele še kar ni domov.70

30. januar

Zopet mede s snegom. Mraz hud. Od Joža smo dobili, da se nahaja v severni Afriki v francoskem ujetništvu.

2. februar

Svečnica. Je že kar toplo. Čebele že lete iz panjev na sonce. Crkov Sandr se zdravi na Golniku v bolnici.

3. februar

Sv. Blaž. Danes sem šla na Suho v mlin.

4. februar

Tavčarco so vzeli v gmajno.71 Mara je v Begunjah.72

11. februar

Danes so pokopali Tonetovega očeta iz Gorič.73

13. februar

Pustni torek. Dopoldne sem vozila drva iz gmajne za Maljovo policijo. Popoldne praznujemo in obujamo spomine na prošle lepe čase.

14. februar

Sv. Valentin. Mraza ni, samo časi so žalostni.

1. marec

Toplo spomladansko vreme. Sneg kar hitro kopni. Čebele nosijo obnožno.74 Danes grabimo listje. Po zraku vsak dan pojejo ene vrste ptiči svojo pesem. Se sliši, da so danes bombardirali Jesenice. Žrtev je veliko.

2. marec

Delamo butare v Brdih.

7. marec

Zopet vozim živež iz Kranja za policijo. Vreme lepo.

9. marec

Grabimo listje. Šupa bo kar polna. Zgodnja spomlad. Še kar sonce sije, samo veter je mrzel. Danes je šlo nad tristo aeroplanov nad nami. Zdaj je res strašno razdejanje sveta.

11. marec

Danes v Goričah sv. maša (kranjski gospod). Od Božiča mislim, da je prva na nedeljo.

19. marec

Praznik, sv. Jožefa. Lepo vreme. Nad dvesto aeroplanov grmi nad nami. Praznik imamo samo kmetje. Smo že vsejali rž in oves.

21. marec

Vsak dan grmenje v zraku. Tudi na Kranj so že vrgli nekaj bomb. Ljudje stradajo, na karte se ne dobi skoraj nič. Kaj bomo še vse doživeli v teh težkih časih, je veliko vprašanje??

23. marec

Minka je prišla iz Ljubljane za en teden. Od Joža dobili pismo iz ujetništva, od oktobra. To se pravi, da hodi pošta pol leta.

25. marec

Cvetna nedelja. Popoldne o pol treh blagoslov gobanc. Tudi danes ni miru nad nami. Ubogi ljudje po mestih. Ta mesec še ni bilo dežja. Padel Mlinarjev Ivan v Lomu in Vrančov75 Matevž pa v Kropi.

1. april

Velika noč. Prav lepo vreme. Na vse zgodaj grmi nad nami. Zares žalostni prazniki. Kakor kaže, bo kmalu sprememba.

[Stran 055]

4. aprila

Češnja že cvete. Vsak dan se vreme spreminja. April rad nori.

6. april

Orjemo za turšco. Popoldne trebimo na Trsteh. Sneg je danes na novo pobelil gore.

7. april

Bela nedelja. Zopet lepa, pa vseeno grmi. Ponoči veter.

18. april

Maljova policija se seli v Naklo. Cela občina. Danes 32 voz. Domov sem prišla šele po deseti uri.

20. april

Zopet selim. Francka in Andrej gresta od Grašiča k Černetovemu Matiju proti Primskovemu.

21. april

Nedelja. Je prav mrzla. Domobranci so prišli na Malijovo brdo. Jabolka in hruške so že v cvetju.

22. april

Slane vse belo. Ne bo dobro za cvetje. Danes so pokopali na Trsteniku Fendetovega Joža iz Žabelj. Je bil pokopan v gmajni par mesecev. Jutri bodo pa Španovega Jaka iz Trstenika. Žalostni časi …

25. april

Praznujemo sv. Marka. Ata so šli v mlin na Suho.

26. april

Plevemo ječmen v Goriškem polju.

28. april

Po dolgem času cel dan dežuje. Zvečer ob 7. uri bo sv. maša v Goričah. Pride kranjski gospod.

30. april

Delamo kranceljne za majnik pri Bohincu. Sneg med dežjem naletava.

1. maj

Padel v boju za Nemčijo Hitler.

2. maj

Velike spremembe v vojnem času.

3. maj

Plevemo pšenico. Sneg naletava, gore so vse pobeljene.

4. maj

Slane vse belo. Praznujemo sv. Florjana.

10. maj

Praznik. Vnebohod Gospodov. Bila sem v Križah pri treh mašah. Begunci gredo neprenehoma štiri dni in noči. Kam beži vse to, res ne vem?

10. maj

Zdaj popoldne so prišli v Kranj naši fantje iz težkega trpljenja na svobodo. Že vise slovenske zastave po hišah. Vreme sijajno lepo.76

14. maj

Po dveh letih se je oglasil Tončov Vinko iz vojske.

19. maj

Danes pa Stanko po devetih mesecih iz Celovca. Hvala Bogu.

20. maj

Binkoštna nedelja – prav lepa. Iz Ljubljane je prišel Stanko po štirih letih po čudnih in težkih razmerah živ in zdrav.77

30. maj

Spravljamo deteljo v kozolec. Več ko polovico maja lepo vreme.78

31. maj

Praznik sv. Rešnjega telesa. Zjutraj dež, v cerkvi maša in pridiga po par letih prvič. Zaenkrat bo opravljal duhovniško službo župnik iz Trstenika g. Poljanc. Popoldne lepo vreme. S Franckom greva ven v naravo občudovat lep zadnji majniški dan.

6. junij

Po štirih letih procesija sv. Rešnjega telesa. Vreme lepo. Popoldan miting v Goričah.

[Stran 056]

8. junij

Ujetnike dobili za delo. V prvih urah pri delu padel Špornu ujetnik, star 17 let. Ustrelil ga je Petrovčev Toni – žalostno …

10. junij

Danes bo prepeljano truplo Antona Kalana od Sv. Tomaža pri Škofji Loki na domače pokopališče v Goriče. Ni mu bilo dano dočakati svobode.

20. junij

Spravljamo zadnje seno. Danes žanjemo ječmen.

29. junij

Praznik sv. Petra in Pavla. Cel dan dežuje.

6. julij

Spravljamo seno v Kvadnek. Letos ga je samo štiri voze. Za dva ga je vzela vojska …79

7. julij

Žanjemo prvo pšenico. Dinar menjamo. Rm šestdeset para. To bo denarja.

11. julij

Danes so pokopali Toporišovo mater. Francel, njen sin, padel v partizanih.

24. julij

Žanjemo oves.

26. julij

Sv. Ana. Praznujemo.80 Zjutraj sem šla v mlin. Danes je prišel Stanko na dopust.

30. julij

Mašinamo pšenico.

1. avgust

Letošnji pridelki: ječmena 4 mernike, oz. rži 7 mernikov, jare 9 mernikov, pšenice 55 mernikov, ovsa 33 mernikov.

15. avgust

Danes volimo.81

4. september

Spravljamo proso. Letos ga je 10 mernikov.

1.–15. decembra

Vozila za šolo iz Kranja 500 kg apna. Od Čuka vozila opeko. 1. – 400 komadov opeke, 2. – 300 komadov, 3. – 200 komadov, 4. – 250 komadov opeke, enkrat pa pesek, 2x na žago peljala les in enkrat nazaj.

3.5.5. 1946

21. februar

Francel z družino se je preselil na Štajersko.82 Lepo vreme.

24. februar zvečer ob enajstih prirajžal nazaj skoraj po treh letih v Srednjo vas. Doma našel k sreči še vse po starem. Imel sem hvala Bogu vse skozi srečo. Tako in sedaj se mi bo začelo zopet domače lepo življenje. Samo da bi sedaj imel mir, v zlati svobodi.

23. marec

Sejali oves. Mihov oče danes umrl v ljubljanski bolnici. Danes sem tudi malo kontroliral to knjigo in našel vse v redu. 83

1 Besedilo objavljamo kot svojevrsten prikaz življenja in dojemanja težkih vojnih in povojnih dni. Ledinska imena v tekstu puščamo, kot so pisana v originalu.
2 Angela Zaplotnik, rojena Gros leta 1914.
3 Cvetka Zaplotnik, ki uvaja v dnevnik, je avtoričina hči.
4 Opombe, ki sledijo, je ob branju (aprila 2006) povedal avtoričin brat Stanko Gros.
5 Nekdaj kapela v grajskem poslopju, danes ponovno odprta.
6 Svinjska mačeha.
7 Prišel 25. marca 1943.
8 Nabor.
9 S kolesom.
10 Nemški duhovniki so maševali zdaj v tej, zdaj v oni fari.
11 Mallnitz, od Špitala naprej.
12 Ni bilo velikonočnega razpoloženja.
13 Francelj, šel na Bavarsko, potem na rusko fronto – do dopusta.
14 Klasični panj za čebele.
15 Karunova žlahta (Kadivčeva), Karunova nečakinja iz Šenčurja.
16 Danes je na ta datum občinski praznik. Eni so šli v nemško vojsko, s tem so rešili domačije in starše. Nemci bi družine preselili v Srbijo ali v nemške lagerje. Mobiliziranci v nemško vojsko so bili rešitelji domov in domačij.
17 Žnideršiči – veliki, moderni panji.
18 To je bila Mikova s Srednje vasi, por. s Francljem iz Zgornjega Malija, ki je bil velik komunist, partizan. Po poklicu čevljar.
19 Peručeva njiva.
20 Od goriškega farovža – travnik v najemu.
21 8. septembra – klatil po Primorski; na sv. Mihaela dan prišel peš iz Gonarsa preko Krasa, Vipavske doline, Idrije, Vrzdenca, Dobrave.
22 Tam je bil Francelj.
23 Prej v Salzburgu; ko je Nemčija okupirala Italijo, so bili boji na fronti pri Neaplju, in sicer pri Monte Cassinu.
24 Že leto pred vojno je stanovala v Trnovem, pri Krištofu Pogačniku (Prezovčev, nadškofov brat); v službi pa zobotehnica.
25 So se sprostili; pa za propagando, da bi ljudi navezali.
26 Napadi zaveznikov – Angleži, Amerikanci.
27 Talci.
28 Predhodno gotovo partizanska akcija, zbežali so v strahu pred represalijami.
29 Zjutraj.
30 Nemška.
31 Pešpot med Povljami in Zalogom.
32 Iz Gorič, nekdaj hiša zraven Boštevneka, med Kozlom in Boštevnekom.
33 Za Petelincem, proti Kozjeku; tam je bil Crkov Stanko tudi pokopan, po vojni prekopan.
34 Po Goričah so pobrali tudi mlade fante, stare 16 let, in jih peljali na Poljano (na planino); med njimi Koširja, ki je bil kasneje velik komunist in župan občine Kranj. Ko je bil v Srednji vasi sestanek, je delegat s Poljane vprašal: Kaj naj naredimo s temi mladimi fanti, ki vekajo gor? Bilo je obupno – vlačili so jih po smrekcah in pastirskih kočah!
35 Časovno napisan ob različnem času, na pošti so pa skup padla, so se nabirala na cenzuri. Pisal jih je v časovnih presledkih,
36 Od občine ali od nemških uradov.
37 Njegova mama Minka med vojno v babiški šoli v Ljubljani.
38 Po vojni so jo druge sestre preimenovale v Doro, češ da je bolj lepo. Majhna pa je bila Ratijca.
39 Bili so kaznovani od Nemcev, ker so imeli svojce v partizanih – to je bila še majhna kazen.
40 To so bili alarmi, ki so trajali po uro do dve; z italijanskih letališč so šli bombandirat nemška mesta.
41 Pri Crku sta bila dva fanta: Joža in Aleksander. Joža se je priženil v Rovte nad Podnartom.
42 Tu so se verjetno skrivali. Nasprotniki zastražili in zažgali.
43 Nemški.
44 Na Povljah.
45 Tu je bila Karunova žlahta.
46 Še živi na Jezerskem.
47 Tam je Angela imela neko vezo.
48 Tu je bil Francelj v bolnici.
49 K Jožu.
50 Reichsmark, op. lektorja.
51 Sovojak – iz Luž, iz Trstenika je bilo v nemški vojski več domačinov.
52 Uradno obvestilo, da je pogrešan.
53 Med Tenetišami in Trstenikom.
54 Na ljubljansko, v Šentvid.
55 Veliko.
56 God sv. Ane – mamin god.
57 S Pangerščice.
58 Bodoči Angelin mož; Tončkov Stanko iz Letenc.
59 Zelo dober pridelek!
60 Sestra Angela piše o vojnih dogodkih brez vsake propagande!
61 Atov god!
62 On je delal za partizane, je bil aktivist, vendar ni nobenemu naredil kaj slabega, bil je previden v vseh ozirih. 63 Vampretovem – parcela od zaloške cerkve, kjer je bil zavetnik sv. Lambert. Koča – v bližini Kozjeka, kočica, majhen vikend.
64 Bili so mobilizirani.
65 Ni bilo veliko, lahko bi bila boljša, srednja pridelava, pridelek ajde je vedno nihal, pšenica je bila stabilna. Včasih je bilo tudi 60 mernikov (mernik = 25 kg pšenice). Včasih so dobili samo seme nazaj – 12 mernikov, kar je bil slab pridelek.
66 Tam v babiški šoli.
67 Od Bajda dol; jelše – za kurjavo, slaba kvaliteta lesa.
68 Ne na goro, ampak v deželo. Pobegnil, ranjen …
69 Sin Joža naredil samomor, sin Lojze pa podeloval grunt v Goričah pri Lepnarju. Ujet Škofčov Jaka iz Letenc. 70 Dve sestri: Angela je živela v Kropi, Gizela doma.
71 Iz Zaloga (Ovčanova s Povelj). Na Kozjeku so jo partizani ustrelili.
72 Sestra njenega moža.
73 Gostilničarja. Najprej se je reklo pr’ Lovrencu, potem pr’ Tonetu, potem pr’ Korlnu, danes pr’ Lovc (iz istega rodu – sinovi). Gostilničar Tone je okrog leta 1925 vsak večer, ko je zazvonilo, prinesel petrolejko, zmolil angelovo češčenje in voščil dober večer. Tedaj še ni bilo elektrike.
74 Za satje, za graditev satja, ne za med.
75 Iz Tenetiš. 76 Septembra 1941 se je Stanko kot najstarejši otrok in sin 16-članske družine (starša in 14 otrok) s kolesom odpeljal v Ljubljano čez Šentviški hrib in čez Pržanj samo s tem, kar je odpeljal na kolesu. Doma ni bilo nobene perspektive ne po gospodarski ne po družinski liniji. Peet let ni videl domačih. Maja 1945 se je srečal z atom in mamo. G. +Pogačnik mu je iz Ljubljane sporočil, da je njegova prošnja pri mestni občini za mesto reševalca pozitivno rešena.
77 8. maja je bil že pri Francki (sestri) v Kranju, v gasilski opremi. Tam se je srečal prvič tudi s starši.
78 7. in 8. maja so se valile množice proti Ljubelju. Stanko se je vračal nazaj proti Ljubljani.
Prvi »osvoboditelji« Ljubljane so bili 9. maja Hercegovci (hercegovska JLA – že redna jugoslovanska armada – po Streliški ulici). Šele okrog 10. ure so v urejeno, počiščeno Ljubljano začeli prihajati partizani – na lojtrskih vozovih, na kolesih, konjih. Brez borbe, ko so šli že Nemci, domobranci čez Ljubljano. Dolgo so govorili po medijih, da so partizani osvoboditelji Ljubljane. Stanko je dobil službo v Mestnem domu kot šofer gasilskega avtomobila. Ta dan je bil mobiliziran od ljubljanskega župana Adlešiča [dr. Juro Adlešič je bil ljubljanski župan samo do srede l. 1942, potem je odstopil in se umaknil pred komunističnim nasiljem v Italijo. Op. lektorja.] in dobil avto za prevoz komandanta hercegovske divizije. Cel dan ga je vozil, zvečer ga je spremljal na večerjo v hotel Union, zatem na Magistrat, kjer je bil sestanek v zvezi z vračanjem slovenske vlade v Ajdovščini. Med to sejo je skočil v Mestni dom, da so mu dali smeno, ker je cel dan vozil. Tisti drugi šofer je prevzel avto in vozil komandanta drugi dan na Gorenjsko in po Koroškem in se vrnil šele čez mesec dni iz Bosne.
79 So pokosili.
80 Če je bila pšenica požeta, so sv. Ano praznovali, sicer ne.
81 Prve volitve za Tita.
82 Od Minke starši (Osek pri Sv. Trojici) so v drugi vasi imeli viničarijo – Vrjane.
83 Sledi še nekaj poudarkov iz pogovora s stricem Stankotom po skupaj prebranih in komentiranih dnevniških zapiskih, aprila 2006 v Ljubljani, Čebelarska 19. Škof v Ljubljani je imel zelo težek položaj. Italijani so delali bolj v rokavicah. V Ljubljano se je nagrmadilo ogromno ideologov, propagandistov, tudi ustašev … – začetek domobranstva. Notranjska, Dolenjska, Ribnica, Kočevje – tam so veliko trpeli. Pod Nemci (Gorenjska, Štajerska – škof Tomažič) je bil večji red in tudi blagostanje – še v Nemčijo so hodili delat. Takoj so zamenjali vse duhovnike in vse učitelje. Nemci so ustanovili nove občine: Kranj, Preddvor, Kamnik, gradili so ceste: od Celja do Maribora. Nekaj partizanskih napadov je bilo nesmiselnih, nevrednih tega imena – to je bila gverila, to so bili izpadi, npr. Dražgoška bitka.
Izjava pokojnega papeža: Liberalizem je hujše zlo za družbo, kot pa je bil komunizem. Ideja komunizma je gotovo nesprejemljiva, vendar je imel ta družbeni red dobre socialne točke, vsakemu “plača”, tistemu, ki je imel preveč, je vzel, tistemu, ki ni imel nič, pa dal. To je bila splošna socialna oskrba brez napredka. Vsak človek ima pravico do svojega mišljenja, a ne na škodo bližnjega.
Sestra Angela je pisala nepristransko – vidiš človeka, ne ideje! Morda tako tudi iz previdnosti: “Tako kot je,” ne zakaj … Do slovenske sprave bo prišlo, ko bo ena in druga stran rekla za nasprotno stran: “Ubogi naši fantje!” V teh dnevniških zapiskih je vendarle tiha simpatija do partizanov: Ubogi naši fantje! in Zapeli so lepe slovenske pesmi.
Partizanščina je imela dobre namene. Vodstvo tega gibanja pa jo je izkoristilo za svoje namene. Kardelj: “Zmagali bomo samo, če bo vojna.» Z Dolomitsko izjavo so bili krščanski socialisti odžagani. Osvobodilni boj ni imel več tolikega pomena. Komunisti so pač zagrabili situacijo, da so prišli na oblast.

[Stran 057]

4. Meditacija

4.1. Moj dragi oče

Avtor: Marija Zgonc

4.1.1.

Srečna s Teboj, očka – spomladi 1941

Slika 25. Srečna s Teboj, očka – spomladi 1941

Očka – tako sem Te klicala, tako so Te iskale moje misli in se ob Tebi ustavljale moje želje. Spominjam se, kako smo Te čakali … dolgo, prisluškovali, da ne bi zgrešili Tvojih korakov, se spraševali, če je morda danes tisti dan, ko prideš domov. Pa Te ni bilo. Nikoli. Naš dom je žaloval za očetom, možem, sinom; kmetija je pogrešala gospodarja. Vse breme je padlo na mamina ramena, saj je morala skrbeti za naju s sestro, Tvojo ostarelo mamo in Tvojega strica, ki je bil slep in gluhonem. Zemljo smo obdelovali dobesedno z golimi rokami, saj so nam vse pobrali, ne samo živino in pridelke, ampak tudi veliko orodja. Pa zaplembe in obvezne oddaje! Še zdaj si ne morem predstavljati, kako je mama na izropani kmetiji nahranila pet ljudi. In kako je zdržala vsa poniževanja in nenehna zasliševanja. Strah je bil v našem domu dolga leta stalen gost. Skozi mladostna leta sva šli s sestro zapostavljeni, zaznamovani v šoli in službi. Kako smo Te pogrešali! Ves čas smo v srcih nosili Tvojo podobo, čeprav se s sestro nisva spominjali Tvojega obraza. Šepetaje so se širile govorice, kaj se je dogajalo po vojni. Rane so spet zakrvavele. Velikokrat nisem mogla zaspati, ko sem v tihih nočeh mislila nate, kje so Te ubili, Ti v najlepših letih vzeli življenje. Kakšna je bila Tvoja zadnja ura? So Te poniževali, Te zvezanega tepli? Je Tvoj zadnji pogled videl gozd, kjer se ni nič videlo, nič slišalo? So Te vrgli v jamo in je Tvoj krik odmeval od skal? Si umiral dolgo, pod trupli sotrpinov? Si zadnjič na svetu videl razbeljeno puškino cev in podivjan ubijalčev obraz? Ali si v Teharjah postal odpadek? Si ostal na Hrastniškem hribu ali so Te zazidali v Hudi jami? Je Tvoja zadnja misel poiskala mamo, mene, sestro ali Boga? Toliko vprašanj je bilo, toliko krutih predstav, preveč za otroka in nikoli nobenega odgovora. Včasih sem opazila v maminih očeh solze, ki so med večnim delom in skrbmi tiho in skrito tekle naravnost v srce. In veš, očka, kaj vse so govorili, kaj vse smo morali poslušati! Ampak Tvoje podobe v naših srcih niso nikoli umazali. Mama je govorila, da si imel rad dom in družino, da si bil dober gospodar, da si bil domoljub in ne bi nikdar zatajil svojega rodu, da si bil nepogrešljiv pri pevskih zborih in gledaliških igrah. Na kakšni proslavi bi najraje zavpila, tako je butalo v prsih, pa smo samo molčali. In molili. Kako smo molili! Samo Bog je videl bolečino Tvoje mame, ki ni nikoli izvedela, kje si obležal, samo Bog je vedel za obup mlade žene, ki so ji s Teboj ubili sanje o ljubezni in srečni družini. Moja draga, svetniška mama! Nikoli ni nikogar obtoževala, nikoli je nisem slišala o kom govoriti slabo. Nobenega sovraštva ni bilo v srcu, samo strah, s katerim smo živeli, in bolečina, nepopisna, neizmerna, ki je svet ni videl, ki je nismo mogli nikjer izpovedati; vsak zase jo je nosil skozi čas.

Bile smo zelo povezane, mama in medve s sestro. Veliko smo se pogovarjale, mnogo seveda o Tebi, dragi očka. Pozimi na peči, ko smo šivale in pletle ali prebirale knjige, pri ličkanju koruze, pa še pri kakem drugem delu smo tudi prepevale – veliko narodnih in domoljubnih pesmi je naju naučila in tolikokrat je rekla: »To pesem je očka posebno rad pel.« Vidiš, vedno si bil z nami.

Zdaj je Tvoje ime napisano med 176 imeni na spominski farni plošči doma na Krki. Mama tega ni dočakala. Sicer si napisan tudi na našem domačem grobu, pa se je marsikdo čudil, da si je mama upala to napraviti. Ja, očka, mama je bila vedno tako pogumna in pokončna!

Veš, o č ka, tako rada pa bi vedela, kje so Te ubili – ne kdo, ne kako – samo kje, da bi poromala na mu č eniški kraj Tvoje smrti, Ti povedala, kako smo Te pogrešali, tam izjokala nakopi č eno bole č ino, odvrgala breme, odložila travme. Tako pa romam od enega moriš č a do drugega, prižigam sve č e in se sprašujem: »Morda pa tu leži moj o č ka?« Z menoj pride družina, Tvoji vnuki in pravnuki. Oni Te poznajo, oni vedo za resnico.

Moj dragi o č ka, lu č ke, ki jih prižigam, so koš č ek ljubezni, ki Te nosi v srcu in spominu.

[Stran 058]

5. Iskanja in besede

5.1. Noč

Avtor: Zorko Simčič

5.1.1.

Ob jezeru Nahuel Huapi

V meni je Samo. Izdan.

V meni je Trubar. Pregnan.

V meni je ves bataljon

vetrinjskih vojakov

čez mejo v jame poslan.

In tako dolgo, vso noč,

skozi temine zroč

tja čez gozdič črnih brez,

čez k jezeru temnemu,

strmi moj pogled čakajoč

– kdaj sine dan.

Pesnitev iz zbirke Korenine večnosti, Buenos Aires 1974; lesorez Bare Remec iz Črne maše Tineta Debeljaka, Buenos Aires 1949, ponatis Družina 2015.

[Stran 059]

Slika 26.
[Stran 060]

6. Zavezin pogovor

6.1. Odšla sem kot dekletce, vrnila sem se kot zrel človek

Avtor: Helena Jaklitsch

6.1.1. Pogovor z Lidijo Drobnič

Lidija Drobnič

Slika 27. Lidija Drobnič arhiv Zaveze

V slovenski javnosti gospa Lidija Drobnič medijsko morda ni toliko poznana kot njen mož Anton, toda to ne pomeni, da njena življenjska zgodba ni prav tako izjemno zanimiva. Zaradi tega smo veseli, da ji lahko v tokratnem Zavezinem pogovoru prisluhnemo. Čeprav bo maja dopolnila 85 let, je gospa Lidija še vedno energična, jasnih mislih in odločna, ko gre za vprašanje spoštovanja vladavine prava in demokratičnih načel. Toda še predno res začnemo pogovor z njo, nekaj besed o njenem dolgoletnem javnem delovanju. Bila je članica SKD. Skupaj z dr. Andrejem Bajukom, Lojzetom Peterletom in nekaterimi mladimi je soustanavljala stranko NSi krščanski demokrati. Še pred državnozborskimi volitvami leta 2000 je ustanovila vse občinske odbore NSi v notranjski regiji, kasneje tudi drugod. Sama ob tem vedno izpostavi izjemno nesebično pomoč Franceta Voleka iz Borovnice, ki ji je takrat v vsakem trenutku priskočil na pomoč in jo z avtom vozil, kamor je bilo potrebno. Istega leta je na listi NSi kandidirala za poslanko Državnega zbora RS, pri čemer ji je do izvolitve zmanjkalo le nekaj glasov. Dolga leta je bila predsednica nekdanjih oratorijank in gojenk sester hčera Marije Pomočnice za Slovenijo in Hrvaško. V letu 1995 je ustanovila Združenje univerzitetnih izobraženk, ki je včlanjeno v evropsko in svetovno organizacijo IUFW. Danes je njegova podpredsednica. Ustanovila je tudi Žensko zvezo NSi krščanski demokrati ter bila dolga leta njena predsednica, danes pa je njena častna predsednica. Je članica Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic, bila pa je tudi pobudnica ocene ustavnosti odloka o poimenovanju Titove ceste.

[Stran 061]

Da ne boste mislili, da smo s tem prišli do konca vseh njenih aktivnosti. Kje pa. Gospa Lidija je danes še vedno dejavna na različnih področjih, ki bi si prav tako zaslužila našo pozornost. Ker pa je prostor vendarle omejen, smo se odločili, da tokrat z njo spregovorimo predvsem o najbolj tragičnem času slovenskega naroda ter o njenem življenju v ženskem taborišču v Verdrengu, ki jo je zaznamovalo za vse življenje. V tistih mesecih, kot pravi sama, je dokončno dozorela.

Gospa Lidija, morda za začetek nekaj besed o vaših otroških letih …

Rojena sem v Ljubljani na Poljanski cesti 43, v hiški, v kateri sta stanovala moja babica in dedek po materini strani. Takrat smo živeli v Sanatoriju za pljučne bolezni na Golniku. Moja starejša in mlajša sestra ter brat so bili rojeni doma, prva dva v Križevniški ulici v Ljubljani, v stanovanju Eme Pesjak, sestre znane pesnice in slikarke Luise Pesjak, mlajša sestra pa na Golniku. Le jaz imam rojstno hišo, na kar sem zelo ponosna.

Rodila sem se v času, ko je že kazala zobe svetovna gospodarska kriza, ki je nekaj let kasneje izbruhnila z vso silovitostjo in prinesla na oblast zagovornike despotizma in terorja.

Rekli ste, da ste živeli v sanatoriju na Golniku. Kako to? Nam lahko morda malo več poveste o življenju vaše družine v 30-ih letih?

Oče je kmalu po rojstvu brata, ki je bil rojen 1924, zbolel za tuberkulozo. Bil je Maistrov borec in ko se je vojska vračala iz Avstrije v Slovenijo, so morali preplavati ledeno mrzlo reko Dravo in posledica je bila tuberkuloza, ki ga je skoraj pokopala. Menda je bil videti tako slab, da so mami rekli, naj zbira denar za vence. Oče pa je imel močno voljo in je ozdravel. Med zdravljenjem se je spoznal z mnogimi zdravniki, ki so ga po ozdravitvi sprejeli v službo v Sanatorij Golnik. Družina je preživela na Golniku osem let. Mislim, da je bilo leta 1934 ali 1935, ko smo se preselili v Ljubljano. Takrat smo bili rojeni vsi štirje otroci. Naselili smo se v Dravljah, blizu opekarne. Oče je vedno moral opravljati po tri službe, če je hotel preživeti svojo družino, poleg tega pa je hranil denar, saj je nameraval po vrnitvi z Golnika v Ljubljani kupiti enodružinsko hišo. Tako je delal v administraciji Dravske banovine, bil je lektor pri enem izmed časopisov ter tajnik pri dentistični zbornici. Gospodarska kriza je za seboj potegnila padec vrednosti dinarja. Oče in mnogi drugi so izgubili več kot polovico vrednosti prihrankov. Tako smo se v Dravljah lahko naselili v spodnji del manjše vile kot podnajemniki. Za hišo je bil vrt in oče, ki ni bil vešč sajenja, je svoj del vrta obdeloval ponoči. Uspelo mu je in njegov vrt je bil daleč naokoli najlepši. V to obdobje mi sežeta tudi dva drobna spomina, ki živita z menoj. Nekega dne smo pritekli k mami v hišo in kričali: »Cigani gredo«. Cigani so bili takrat za otroke nekaj nenavadnega. Drugi spomin je povezan s sv. Miklavžem. Pred Miklavževim večerom kar nisem mogla zaspati. Imela sem štiri ali pet let, zadišalo je v spalnico. Radovednost mi ni dala miru. Okoli polnoči sem vstala, odprla vrata v kuhinjo in videla, kako mama peče piškote in jih zlaga na krožnike z našimi pismi Miklavžu.

Iz Dravelj smo se nato preselili na Šišensko ulico v Ljubljani. Tudi na ta dom me vežejo zanimivi spomini. Skrivali smo se okoli hiše. Z nami se je zelo rad igral mlajši učitelj iz iste stanovanjske hiše. Nekoč mi je pri igri noga zdrsnila v jašek za meteorno vodo in ko sem nameravala svoje skrivališče spremeniti in sem nogo potegnila iz spodnje cevi, mi zgornja cev ni dovolila potegniti noge iz jaška. Dobila sem globoko ureznino na desni nogi. Oče je vse nezgode in bolezni zdravil doma kar sam. Moram reči, kar uspešno. Tako zdravnika skoraj nismo videli.

Ko se je začela druga svetovna vojna, ste bili stari skoraj deset let. Kako ste kot otrok doživljali tiste mesece pred vojno in prve mesece po njenem začetku?

Povedati moram, da smo imeli otroci v naši družini zelo trdo vzgojo. Očetova osnovna izobrazba je bila vojaška. Boril se je v prvi svetovni vojni in bil Maistrov borec prostovoljec ter zaključil vojaško kariero kot kapetan prve klase. Iz stanovanja smo lahko šli skoraj samo v šolo k pouku. Toda mama, po poklicu izučena modistka, je bila bolj blage narave in nam je dovolila izhode, a domov smo se morali vrniti še pred očetovim prihodom.

Iz Šišenske ulice smo se malo pred mojim vpisom v prvi razred ljudske šole preselili v večje stanovanje v dvonadstropni hiši nasproti cerkve svetega Jakoba in osnovne šole svetega Jakoba v Ljubljani. Teden dni pred okupacijo, točno prvega aprila 1941, se je poročila moja najstarejša sestra in se preselila k možu na Privoz. To je ulica, ki pelje od Karlovške ceste proti reki Ljubljanici. Ta predel smo imenovali Špica. Območje, v katerega sta spadali ulici Privoz in Špica, se še danes imenuje Prule. Na Špici smo imeli mladi svoje posebno veselje. Bil je to kraj, kjer smo se [Stran 062]dnevno zbirali. Po okupaciji je bila okolica pred samo Špico ograjena z žično ograjo in če si želel priti do Špice in s tem do reke Ljubljanice, si se moral splaziti pod žico. In če to zmorejo fantje, sem si mislila, se bom tudi jaz splazila pod žično oviro. Posledica – bodeča žica me je globoko ranila v desnem predelu trebuha. To sem seveda staršem zamolčala in rana se je, hvala Bogu, zacelila kar sama od sebe. Ko smo se hodili kopat na Špico, je bilo med mladimi čutiti nekakšno napetost. Takrat nismo prav razumeli zakaj, ampak tudi tam ob Ljubljanici smo se mladi na nek način »grupirali« glede na to, ali je družina podpirala domobransko ali partizansko stran.

Imate morda še kakšen spomin na čas med vojno?

Leta 1942 smo se na Privoz preselili tudi mi, mami, oče, brat in midve z mlajšo sestro. Preselitev na Privoz je vplivala na moje kasnejše življenje. Nasproti hiše, v kateri smo stanovali, je bil dijaški dom sester hčera Marije Pomočnice iz salezijanske družine. Z mojo mlajšo sestro sva bili dnevno v njihovem oratoriju in še mnoga druga dekleta. Sestre so nam poleg poučevanja klavirja, igranja v raznih igricah, dajale tudi duhovno podporo in pomoč v osebnih stiskah, kar mi je kasneje pomagalo prestati strahote koncentracijskega ženskega taborišča Verdreng. Ker so Italijani zasedli prostore poljanske gimnazije, sem začela hoditi v gimnazijo v Lichtenturn. Spominjam se, da ko je bil dan alarm za bombni napad, sem vedno takoj tekla domov, nikoli nisem počakala v šoli.

To je bil tudi čas, ko so v Ljubljani padale prve žrtve atentatov, ki so jih na ukaz komunistične partije izvajali zagrizeni privrženci VOS-a. Ljudje so se zapirali sami vase, tudi ženske. Le najpogumnejše so se organizirale in predvsem po šolah opisovale grozodejstva, ki jih je nad slovenskimi ljudmi izvajala brezčutna partija. Pisatelj Narte Velikonja je začutil stisko družin in ustanovil Zimsko pomoč, ki je pomagala predvsem družinam z otroki. Kasneje se je organizacija Zimska pomoč preimenovala v Socialno pomoč in delovala do konca druge svetovne vojne. K ustanovitvi in delu v tej organizaciji je Narte Velikonja pritegnil tudi mojega očeta. Oče je bil tedaj v službi na Dravski banovini kot šef administracije in je enako delo prevzel na Zimski oziroma Socialni pomoči. Mi otroci pa smo pomagali pri prodaji knjig, katerih izkupiček je namenila organizacija za pomoč družinam brez dohodkov. Narte Velikonja je bil za svojo dobrodelno dejavnost in ker je napisal knjigo Malikovanje zločina med prvimi po tako imenovani osvoboditvi obsojen na smrt. Obsodba je bila izvršena. Danes je ta veliki človekoljub devetnajst let po vložitvi izrednega pravnega sredstva oproščen vsake obtožbe. O oprostitvi od vseh očitanih kaznivih dejanj vlada medijski molk. O tem sta pisali le reviji Demokracija in Reporter.

Angela Vode v svoji knjigi organizaciji Zimska pomoč očita, da je bila to predvsem akcija klerikalne stranke, da so tam dobili pomoč le tisti, ki so se izkazali »vredne«, to pa naj bi povedali župniki. Vodetova zapiše celo, da »dvomi, da je bilo veliko tistih, ki so kaj dobili«. Hud očitek …

To nikakor ne drži. Z gotovostjo trdim, da Narteju Velikonji ni bilo pomembno, kateremu ideološkemu nazoru je kdo pripadal. Njemu so bili pomembni otroci in ne, ali so se njihovi očetje borili pri domobrancih ali pri partizanih, zanj je bila pomembna družina v stiski.

Kako je čas vojne zaznamoval vašo družino? Ste se tudi vi znašli v »viharju revolucije«?

Moj brat se je pridružil OF, tako kot mnogi fantje in možje, v prepričanju, da je glavni in edini cilj OF osvoboditev izpod jarma treh okupatorjev, ki so zasedli našo domovino: Italijanov, Nemcev in Madžarov. Doživel je strašno razočaranje. Pod streli političnih komisarjev in članov tajne komunistične organizacije VOS, ki so izvrševali sklep, da edino partijsko vodstvo odloča o uporu zoper okupatorja, so padale civilne, neoborožene žrtve: možje, žene, fantje, dekleta, celo otroci in dojenčki. Vsakega, ki bi boj proti okupatorju vodil mimo njihove skupine, pa je čakala smrt. To je bila najbolj jasna in najbolj kruta odločitev proti svobodi Slovencev, to je bila napoved revolucije in poboja nedolžnih žrtev.

V Ljubljani sta najbolj odmevala umora bana Marka Natlačena in duhovnika Lamberta Ehrlicha. Po teh umorih je brat prekinil sodelovanje z OF. Nedolgo zatem, v toplem [Stran 063]

Nekdanji bunker

Slika 28. Nekdanji bunker arhiv Zaveze

jesenskem večeru leta 1943, smo mladi klepetali pred našo hišo, iz sosednje vile je nenadoma zažvižgala krogla in za las zgrešila njegovo sence. Še isto noč se je prek triglavskega pogorja umaknil na Primorsko k primorskim domobrancem in se pomladi leta 1945, malo pred veliko nočjo, umaknil v Italijo.

S tem si je brat verjetno tudi rešil življenje, kajne? Domobrancev iz Italije niso vračali. Kaj se je kasneje zgodilo z bratom? Se je vrnil v Slovenijo?

S tem, ko se je okoli velike noči 1945 skupaj z drugimi domobranci umaknil v Italijo, si je gotovo rešil življenje. Sprva se je umaknil precej daleč na jug Italije, nekaj mesecev kasneje je odšel od tam peš do avstrijsko-italijanske meje. Sestra, ki je bila takrat že na Dunaju, mu je uredila potni list z lažnim imenom. V Avstriji je bil le kratek čas, ker se je bal, da ga bodo vrnili v Jugoslavijo, saj je v Avstriji srečal prebivalce hiše na Privozu, iz katere so streljali nanj. Brat je nato odšel v Hamburg, od tam pa s tovorno ladjo odpotoval v Brazilijo. Tam pa so ga, ker je prišel iz komunistične države, imeli pa za komunista, čeprav je prav zaradi komunizma moral zapustiti svojo domovino. To ga je zelo bolelo. Umrl je star komaj 47 let. Od njegovega odhoda v Italijo ga nisem nikoli več videla in ne z njim govorila. Šele po osamosvojitvi sem imela prvič priložnost spoznati njegovega sina in hčer, svojo nečakinjo in nečaka.

Vaša sestra se je skupaj s svojim možem še med vojno preselila na Dunaj …

Svak, ki je bil po materi po rodu Dunajčan, po očetu pa Dalmatinec, je ob morijah in izživljanju partizanov nad nedolžnim prebivalstvom zaslutil, da bo po koncu vojne pri nas zavladalo nasilje. Zato se je z družino ob koncu leta 1944 preselil na Dunaj in tam ostal.

Mnogi fantje in možje so se v boju proti komunistični revoluciji, ki je že med vojno povzročila toliko gorja med slovenskimi ljudmi, pridružili naprej vaškim stražarjem, nato pa domobrancem. Kako pa so se odločale ženske? Na kakšen način so se one uprle revolucionarni strani? Mnoge matere so verjetno trpele, ko so gledale svoje sinove, morda celo enega na eni, drugega na drugi strani.

Slovenske kristjanke, dekleta in žene, so se zbirale v Marijinih družbah, v dijaških domovih redovnih sester, zbirale pa so se tudi v telovadnih društvih Orel in Sokol. Malo katera je nastopala v javnosti. Drugače je bilo z ženami, ki so delovale v okviru AFŽ (antifašistična fronta žensk), te so bile prave aktivistke, ki so sodelovale tudi v bojih in bile dostikrat še bolj krute do žrtev od moških soborcev.

[Stran 064]

Kaj pa konec vojne? Kako ste ga doživljali? Kakšno je bilo takrat vzdušje? Kakšni so bili prvi meseci v »novi domovini«?

Takoj po tako imenovani »osvoboditvi« in koncu druge svetovne vojne so se v Sloveniji dogajale stvari, ki jih človeški um komaj razume in sprejme v svoje zavedanje. Pred sodno palačo so se dnevno zbirali ljudje, ki so kričali vse mogoče grožnje in psovali ljudi, proti katerim so tekli različni kazenski postopki. Za ljudi, ki so bili obravnavani pred sodiščem kot vojni zločinci, je večina zbranih pred sodno palačo zahtevala smrtno obsodbo. Še danes se vprašujem, v imenu katerega ljudstva so takrat izdajali sodbe. Med obsojenci za »težke zločine« proti komunistični diktaturi je bil tudi Narte Velikonja. Še danes vidim njegovo ženo, ki je šla od jutranje maše v stolnici vsa objokana in strta. Tisti dan so izvršili smrtno obsodbo nad njenim možem.

Se morda spominjate odhoda slovenske narodne vojske in več tisoč civilistov na Koroško?

Bilo je prve dni maja leta 1945. Vsi prebivalci Karlovške ceste, centra Ljubljane, Celovške ceste in okoliških ulic so lahko spremljali množico beguncev, ki je bila namenjena proti Gorenjski. Nepopisno nasilje partizanov, ko je pod njihovimi streli obležalo na stotine nedolžnih ljudi, je sprožilo umik, eksodus mnogih, ki so hoteli ohraniti golo življenje.

Spominjam se, kako smo skozi kuhinjsko okno opazovali Karlovško cesto, po kateri so se valile množice ljudi: posamezniki, družine z otroki na kmečkih vozovih, na kolesih. Resnih in žalostnih obrazov. Zapuščali so svoje domove in domovino. Šli so v neznano, ne vedoč za koliko časa in kaj jih čaka. Vmes je bilo slišati trušč tovornjakov, težkega topništva in vojakov nemških okupacijskih enot. Po nekajurni grozljivi tišini je čez Karlovški most vkorakala v Ljubljano »zmagovita armada«.

Posebno globoko čustveno doživetje je v meni pustila tragedija družine iz sosednjega stanovanja na Privozu. Ponoči s 7. na 8. maj se je družina pridružila skupini beguncev. Mož je odšel s posebno skupino, žena in dva majhna otroka pa so se stisnili k drugim beguncem na vozu. Že po nekaj metrih vožnje pa so morali mati in oba otroka oditi z voza, ker na njem ni bilo prostora. Vsi trije so okoli štirih zjutraj prijokali domov in ostali tu, medtem ko se oče ni nikoli več vrnil.

Konec vojne in dogajanje v naslednjih mesecih predstavlja za slovenski narod največjo tragedijo v celotnem njegovem obstoju. O povojnih pobojih so Slovenci v domovini prvič lahko prebrali šele v sedemdesetih letih v reviji Zaliv. Toda, ali je bila to res tako velika skrivnost? Ali pa je šlo zgolj za strah, vedoč, da lahko »izgineš v noč«, če preveč veš … ?

Mnogi so vedeli za zverinsko pomorjeno Slovensko narodno vojsko in pomorjene mnoge civiliste, duhovnike, redovnike in redovnice. Tako kot midva z očetom so tudi prebivalci krajev ob železniški progi Ljubljana–Kočevje videli voziti vlake z živinskimi vagoni, ki so imeli z bodečo žico zamrežena okna. V njih ni bila živina, bili so ljudje, ki niso vedeli, kam jih vozijo. Opazili so tudi nešteto kamionov, ki so vozili proti Kočevskemu rogu. Vendar se je o teh dogodkih le šepetalo, nihče si ni upal povedati na glas, kaj je videl, saj je bilo vse strah, da bi tudi oni »izginili v noč«.

Torej se je vedelo, da v teh vagonih ne vozijo živine …

Oče me je konec maja ali v začetku junija 1945, opozorjen na čudne prevoze ljudi, peljal proti Golovcu. Ustavila sva se na njegovem vznožju in imela sva kaj videti. Od klavnice na Poljanah mimo Domobranske vojašnice proti novemu mostu čez Gruberjev prekop se je vila množica moških, mlajših in srednjih let. Med potjo so vojaki neštetokrat s puškinimi kopiti udarjali po njih in mnogi so zato padali po tleh. Na noge so jim pomagali drugi. Namestili so jih v železniške vagone, ki so jih že čakali in so imeli okna zamrežena z bodečo žico. Ko sem se približala vagonom, sem videla le neme obraze z vdrtimi očmi, ki so prazno strmele vame. Potrjene so bile govorice, da z živinskim vagoni vozijo proti Kočevju vrnjeno Slovensko narodno vojsko.

Ali je vrnitev domobrancev in njihov izvensodni pomor osebno prizadel tudi vašo družino?

Ne, naše družine izvensodni pomor ni prizadel.

Kako so se žene, matere takrat soočale z bolečino ob izgubi? Ko niso smele javno žalovati, svojih dragih pa tudi ne pokopati. Nekatere ženske so po vojni izgubile moža, več sinov …

[Stran 065]

Poniževanje z nesmiselnim delom

Slika 29. Poniževanje z nesmiselnim delom arhiv Zaveze

Mnoge žene in matere so bolečino ob izgubi moža in otrok zakopale globoko v srce, tolažbo so poiskale v molitvah in prošnjah k Vsemogočnemu, naj se njihovi dragi vrnejo domov. Leta so tekla in bolečina ni bila z leti nič manjša, ampak celo močnejša, saj so bile oropane družinske sreče. Neštetokrat v svojih govorih poudarjam, da nikoli, prav nikoli ne smemo pozabiti na tiste žene in matere, ki so na oltar domovine položile življenja svojih najdražjih in da končno le doumemo, da njihova žrtev ni bila zaman.

Prvi meseci po vojni so zaznamovali tudi vašo družino. Omenili ste sovražno vzdušje do vaše družine.

Ker je bil brat pri domobrancih, oče pa je med vojno pomagal pri Zimski pomoči, so se do nas obnašali zelo sovražno. Če sva se s sestro pojavili na cesti, so naju ženske napadale z zelo grdimi in žaljivimi izrazi ter v naju pljuvale.

V juniju 1945 nas je zadela nova nesreča. Nekega večera so prišli po očeta in ga odpeljali. Nihče ni vedel, kam. Šele pred letom ali dvema mi je neki gospod, ki je raziskoval povojne poboje, povedal, da je bil oče zaveden med tistimi, ki so bili v Škofovih zavodih. Od tam je bil kasneje prepeljan v zapor na Miklošičevo.

Oče je iz zapora pisal domov in prosil, da naj Lička (tako so me klicali doma) uredi stvari zanj. 14 let stara sem tako šla k odvetniku na Miklošičevo, da bi pomagal zaprtemu očetu. Takrat sem tudi lahko videla, kaj se dogaja pred sodiščem. Šla sem tudi k tožilcu, vendar nisem bila uspešna. Major Mitja je zoper njega vložil obtožnico in ga označil za najhujšega sovražnika pridobitev NOB in zahteval sojenje pred vojaškim sodiščem. V takih primerih je sledila obsodilna sodba, kazen pa smrt. Hvala Bogu, se to ni zgodilo in oče je po dobrem letu zapora prišel domov, oproščen vsake krivde. Sodnik ga je oprostil, vendar je takoj zatem izgubil službo.

Je oče kdaj govoril o tem, kaj vse je moral prestati v tistem letu, ki ga je preživel v zaporu?

Ne, nikoli. Ko je prišel nazaj, o tem, kaj je tam doživel, ni nikoli govoril. Kar vem, sem izvedela kasneje od drugih. Tudi sama, ko [Stran 066]sem prišla iz taborišča, doma nisem o svoji izkušnji govorila.

Izkušnja ženskega taborišča v Verdrengu je močno zaznamovala vaše povojno življenje. Danes nasledniki komunističnega totalitarnega režima zanikajo obstoj ženskega taborišča s prisilnim delom. Pravijo celo, da ste bile takrat na svežem zraku in da vam ni bilo hudega.

Vsakodnevno poniževanje in telesno trpljenje sta me močno zaznamovala. Od doma sem odšla kot dekletce, vrnila sem se kot zrel človek. Nikoli mi ni bilo žal za to preizkušnjo, naredila me je močnejšo in odločnejšo v prepričanju, da sem na pravi poti, na poti resnice in pravice, na poti, ki vodi v demokracijo.

Zaradi izjav mnogih zagovornikov komunističnega totalitarnega režima, da smo bile ženske na prevzgojo poslane na deželo, na čist zrak, sem se v enem od svojih govorov na vsakoletnem srečanju v Verdrengu vprašala, ali so bili »podganji grad«, »kurja lakota« in druge podrtije brez vode in stranišč morda hoteli. Da ne omenim, da so po nas ponoči skakale podgane …

Predstavniki strank z levo usmeritvijo trdijo, da v Sloveniji ni bilo revolucije in da bi morali upoštevati specifičnost totalitarnih režimov v vsaki državi posebej. Zatrjujejo, da je bil naš komunistični režim blag v primerjavi z drugimi. Zato resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009 poslanci v Državnem zboru niso sprejeli.

Zanikajo tudi obstoj povojnih delovnih in koncentracijskih taborišč …

Obstoj delovnih taborišč je časovno sovpadal z obdobjem najhujšega terorja komunistične oblasti, ki je trajalo od konca vojne leta 1945 pa do začetka petdesetih let. Takratni minister za notranje zadeve Boris Kraigher je 7. julija 1949 izdal odločbo o ustanovitvi delovnih skupin za izvrševanje prisilnega dela, za javnost olepšanega z imenom »družbeno koristno delo«. Istega dne je izdal tudi odločbo o ustanovitvi ženske delovne skupine za prevzgojo v socialističnem duhu v Rajndolu pri Kočevju. V resnici smo bile poslane v koncentracijsko taborišče v Verdreng. V 14 dneh so ga napolnili s skoraj 800 dekleti, ženami in materami iz vse Slovenije, med njimi je bilo tu najmanj 40 redovnih sester in okoli 10 % kriminalk.

Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki jo je razglasila Generalna skupščina Združenih narodov 10. decembra 1948, je prepovedala prisilno delo. Jugoslavija, ki je bila ustanovna članica Združenih narodov, se za to prepoved prisilnega dela in mučenja ni zmenila. Kot vedno je navzven kazala lepo lice, v skritih krajih pa je za ohranitev komunistične diktature uporabila najbolj zavržena sredstva, tudi prisilno, pravo suženjsko delo, mučenje, preganjanja in zaničevanja.

Ko so vas odpeljali v Verdreng, ste imeli 18 let. Kako je potekala aretacija? Ste pred tem slutili, kaj vas čaka? Česa so vas pravzaprav obtoževali?

Bilo je v začetku julija 1949. Vrnila sem se iz mesta in doma sta me čakala dva civilista, ki sta se predstavila kot delavca OZNE. Aretacije nisem pričakovala. Povedati moram, da smo takrat stanovali na Poljanski cesti pri stari mami po materini strani. Po vrnitvi očeta iz zapora smo se morali čez noč izseliti iz stanovanja na Privozu, v katerem smo imeli le še eno sobo s souporabo kuhinje, drugo sobo je zasedel narodni heroj Kovačič, kabinet pa uslužbenec Ministrstva za notranje zadeve. Peš smo korakali mimo Domobranske vojašnice proti Karlovški, kjer je v eni od vil domovala OZNA. V čakalnici sem spoznala brivca iz soseščine, nisva pa govorila. Vsebine pogovora z delavci OZNE se več ne spominjam. Od tam so me poslali v Centralne zapore na Povšetovi. Neko viharno noč, treskalo je in grmelo, deževalo je z vso močjo, bilo je pravo neurje, so me poklicali na zaslišanje. Spominjam se kričanja, groženj in da sem kot otrpla stala pred nekimi ljudmi, ki so mi proti jutru dovolili oditi v sobo, v kateri se je trlo žensk, tako da smo nekatere morale ležati na tleh. Po približno enem tednu ali desetih dneh, 13. julija 1949, so me odpeljali na sodišče na Miklošičevo cesto. Na hodniku sodišča je že stala večja skupina žensk na eni strani, na drugi strani pa večja skupina moških, med katerimi sem spoznala prof. Justina Stanovnika. Pozdravila sva se brez besed, le s pogledom.

Brez poprejšnjega zaslišanja so mi v roke potisnili dve odločbi mestnega ljudskega odbora. Izrečena mi je bila kazen treh mesecev prisilnega in 24 mesecev prevzgojnega dela. Na odločbi je pisalo, da sem ljudi zavajala z neresničnimi izjavami, protestirala zaradi izključitve sošolcev iz političnih razlogov, da [Stran 067]

Na prizorišču vsakoletne slovesnosti v Podlesju (Verdreng)

Slika 30. Na prizorišču vsakoletne slovesnosti v Podlesju (Verdreng) arhiv Zaveze

sem odvračala dijake od udarniškega dela in da sem delala po navodilih zaprtega Drobniča, mojega sedanjega moža.

Torej vas niso obsodili, dobili ste »le« odločbo?

Zaradi zavajanja domače in mednarodne javnosti so krajevni ljudski odbori in mestni ljudski odbori izdajali odločbe o prekrških zoper javni red in mir. Kot prekršek so bili navedeni na primer: članstvo v Marijini družbi, delomrznost (čeprav so ženske aretirali na delovnem mestu), nesodelovanje v brigadah, dopisovanje s pobeglimi sorodniki v tujini, znanstvo z angleškimi oficirji in drugo. Ovajali so terenci po vaseh in mestih, sodelavci v službah, in tovarnah, sošolci. Razlogi so bili različni: osebno sovraštvo, politični interesi, premoženjska korist …

Pa je bila katera od teh navedb, ki so vam jih očitali, resnična? Zlahka si predstavljam, da ste se postavili v bran po krivem izključenim sošolcem …

To je bilo pa vse res! Jaz sem bila vedno odkrita. Če sem videla, da se dela krivica, sem to takoj jasno povedala. Nisem pa delala po nalogu zaprtega Drobniča!

Kakšen je bil »sprejem« v taborišču? Verjetno je kmalu postal dan enak dnevu? Kakšno je bilo to življenje?

Tja so nas peljali v živinskih vagonih. Okna so bila zaprta z bodečo žico. V zgodnjih jutranjih urah 14. julija 1949 je vlak obstal. Ob izstopu iz vlaka sem ugotovila, da smo na postaji Kočevje. V hipu me je spreletelo. Pošiljajo nas v smrt, kot brate pred nami. Deloma peš, deloma s kamioni so nas pripeljali v manjšo vasico, imenovano Verdreng, danes Podlesje. Pogled na kraj je bil strašljiv. Z bodečo žico ograjena vasica, z nekaj manjšimi kmečkimi hišami, ženske, ki za ograjo čepe ali kleče mrkih, trpečih obrazov, molče pulijo travo iz tal. Opazovalni stolpi, miličnice in miličniki na konjih ali peš, kričanje, pehanje skozi vrata v žičnati ograji na ograjen prostor v taborišču. V prvem trenutku nedoumljivo. Strah, ki se naseli v tvojo dušo in ostaja tvoj »vsakodnevni prijatelj«. In ta strah in neznanje, kaj bodo z nami storili, so me pripeljali do tega, da sem nekega dne, ko smo gradile lesene barake, na neko letev napisala svoje ime in priimek in letev odvrgla v grmovje z mislijo, da bodo domači vedeli, kje smo pokopane.

[Stran 068]

Koliko obsojenih je prišlo takrat z vami? Rekli ste, da ste šle del poti od postaje v Kočevju tudi peš. Ste ob tem morda srečali kakšne domačine? Kakšen je bil njihov odziv? So vedeli, kam vas peljejo?

Kot sem že omenila, nismo bile obsojene. Imele smo odločbe rajonskih skupnosti o kršenju reda in miru, in so nam določili tri mesece prisilnega dela in 24 mesecev prevzgoje, vendar so to takrat oboje kar združili in nas že prvi dan, ko smo dobile odločbe, odpeljali v taborišča. Da bi prikrili, da gre za koncentracijska taborišča, so to poimenovali kot center za družbenokoristno delo.

Skupaj z mano je prišlo takrat v taborišče zagotovo vsaj sto žensk. Na naši poti iz Kočevja do taborišča nismo srečali skoraj nikogar, saj je bilo to zgodaj zjutraj. O tem, da je bilo tam taborišče, mnogi, tudi domačini, dolgo časa niso vedeli. Tudi danes o tem ljudje ne vedo dosti. O moških taboriščih pri nas morda še, o ženskih pa skoraj nič.

Omenili ste, da ste na letev napisali svoje ime in jo odvrgli v grmovje z mislijo, da bodo domači vedeli, kje ste pokopani. Ali to pomeni, da družina ni vedela, kam so vas odpeljali?

Ne, doma dolgo časa niso vedeli, kje sem. Kasneje mi je sicer uspelo enemu od fantov, ki so bili zaprti v bližini, v Rajndolu, in so prihajali kosit okolico, predati listič, s katerim sem želela domačim sporočiti, da sem še živa. Bala sem se, da se bo mami zmešalo od hudega, ker ne ve, kje sem. Ti fantje, ki so bili zaprti v Rajndolu, so namreč lahko vsake štirinajst dni šli domov. Toda ko je fant prinesel listek domov, mu moj oče ni verjel, da sem ga poslala jaz, temveč je bil prepričan, da je vohun in da ga skušajo oblasti provocirati. Šele ko sem nekajkrat zapored poslala sporočilce, je oče vendarle verjel, da sem ga napisala jaz in mi v taborišče poslal paket z obleko. To obleko sem potem podarila eni od sojetnic, saj je imela svojo popolnoma uničeno, da je lahko šla vsaj dostojno oblečena domov, ko so jo izpustili.

Kako je potekalo vsakodnevno življenje v taborišču?

Razdeljene smo bile po brigadah in nikoli nisi vedel, v kateri brigadi boš pristal. Večino časa sem sedela ob vaški poti, ki vodi iz Rajndola v Verdreng, in z drugimi taboriščnicami tolkla kamen ob kamen, da je nastal drobir za posipanje cest. Nekaj časa sem bila v brigadi, ki je morala podreti hrib in zasuti z dobljenim materialom jamo pod njim, ali nakladati drva, pripravljena v gozdu za odvoz (kdo je pripravil drva, nismo nikoli izvedele), prenašati težke skale iz enega kraja na drugi in nazaj. Potem smo včasih grabile seno, sodelovale pri uničenju notranjosti cerkve na Verderbu, popolnoma izravnale pokopališče, kot da na tem prostoru niso nikoli živeli ljudje. Vsakodnevna zabava miličnikov in miličnic, ki so bili večinoma po kazni poslani v naše taborišče, je bilo izživljanje nad starejšimi in nemočnimi. Kazen nas je doletela za vsak napačen korak: če nismo zmogle nositi pretežkih bremen, če smo po njihovem mnenju prepočasi delale, če smo med seboj izmenjale besedo ali dve (veljala je prepoved medsebojnega pogovora). Kazni so bile: večurno klečanje sredi taborišča, striženje na golo, preživeti dan ali noč ali več dni in noči v bunkerju, polnem vode … V bližini bunkerja je imel svoj prostor politkomisar.

Utrujene, lačne, žejne, nepočesane in neumite, v istih oblekah in spodnjem perilu, ki smo ga nosile na dan aretacije, smo pozno zvečer legle k počitku, na gola tla, brez odej. Ponoči so svoj ples uprizarjale podgane, velike kot male mačke. Skakale so po nas, nas grizle po obrazu ali drugih delih telesa, da smo se jih komaj obranile. Ker to ni bilo dovolj, so nas skoraj vsako noč, včasih tudi na pol ure, klicali v zbor. In ko smo pritekle pred hiše, so se v noč razlegala prava vojaška povelja: »Lezi, diži se!« Sredi najhujše vročine smo morale stati sredi taborišča, pred nas so pripeljali poln sod vode in jo, ne da bi nam je dali vsaj požirek, izlili na tla.

V spominu mi ostaja tudi naslednji dogodek. Bil je izjemno vroč poletni dan. Sredi dneva kličejo pazniki v zbor. Prispel je »visok« obisk. Stojimo na žgočem soncu, »gospoda« pa sedi pred nami na manjši vzpetini. Ženske so žejne, sestradane, utrujene od težkega dela padale v nezavest. Obiskovalci pa so pred nami sedeli ter jedli kruh in druge dobrote ter pili vino kot v posmeh. Ta dan so nas obiskali zdravnik dr. Jože Beniger, Mitja Ribičič, Turnšek in Boris Kraigher.

Kakšni so bili odnosi med sojetnicami? Ob takem fizičnem in psihičnem nasilju [Stran 069]

Z otroki in vnuki

Slika 31. Z otroki in vnuki družinski arhiv

verjetno pride do izraza vse dobro pa tudi vse slabo, ki ga nosi človek v sebi …

Saj odnosov sploh nismo smele imeti! Še govoriti nismo smele med seboj! Toda kljub temu smo se bodrile. Ko smo hodile druga mimo druge, smo si šepetale: »Zdrži, saj bomo šle jutri domov«. Če so te videli, da si spregovoril, so sledile izredno hude kazni. Še posebej radi so se izživljali nad starejšimi.

Fizično, predvsem pa psihično nasilje je tisto, ki človeka na koncu zlomi. Kako človek sploh zdrži v takšnih razmerah? Od kod črpa moč, da ne znori? Da ne obupa.

Prepričana sem, da nas je varovalo nešteto angelov varuhov, božja milost in varstvo matere vseh mater, Marije Pomočnice. Hočem reči, da so nam komunistični mogotci vzeli dostojanstvo, niso nam pa zlomili duha. Le močna vera v božjo Previdnost nas je ohranjala močne in zavest, da naša dejanja niso zavržna.

Moram pa reči, da bolj ko so dogodki odmaknjeni, če verjamete ali ne, bolj se spomnim vsega nasilja, izživljanja, ki smo ga morale tam preživeti. Toda ne glede na vse to nisem nikoli slišala niti ene zapornice, ki bi zahtevala kaznovanje tistih, ki so nam povzročili tako zlo, ali da bi se hotele maščevati, »revanširati« za to, kot nam to še danes očitajo.

V svoji knjigi Vodetova omenja tudi zlorabe, ki so se dogajale v taborišču. Kdo so bili ti pazniki, kakšen je bil njihov odnos do mladih deklet. V šoli smo se vedno učili le o tem, kako so se nacisti in fašisti znašali nad mladimi dekleti. O tem, da bi se to dogajalo v komunistični Sloveniji, celo po vojni, niti besede …

Pred nekaj leti je na vsakoletno srečanje v Verdreng prišel sin ene od pokojnih taboriščnic. Zaupal mi je, da mame ob vrnitvi iz taborišča niso prepoznali. Bila je popolnoma spremenjena, imela je suh, zguban obraz, nesigurno hojo in govorico, kot bi domov prišla prikazen. [Stran 070]Ta fant mi je omenil, naj bi ponoči iz hiše, to je bila nekdanja vaška šola, odpeljali dekleta, ki so se vrnila vsa okrvavljena, kar naj bi pomenilo, da so se pazniki nad njimi izživljali in jih onečaščali. Žal o tem nimam drugih dokazov, saj nobena od taboriščnic tega ni omenjala.

Po nekaj mesecih so vas iz Verdrenga prestavili drugam …

Koncentracijsko taborišče Verdreng smo vse taboriščnice zapustile 31. oktobra 1949. Bilo je že temno, deževalo je, bil je pravi naliv. Postavili so nas po štiri ali šest v vrsto in nas gnali peš proti Kočevju. Vso pot so nas zmerjali in nam grozili, da bodo streljali na vsako, ki bo izstopila iz vrste. Bil je z grozo napolnjen večer. Z živinskimi vagoni so nas odpeljali in ob izstopu iz vlaka sem razbrala, da smo v Škofji Loki. S kamioni so nas odpeljali na grad.

Če se ne motim, ste bili na škofjeloškem gradu zaprti še nekaj mesecev.

Tu sem bila zaprta še skoraj pet mesecev. V Škofjo Loko so nas prestavili, ker se je približevala zima in je bilo treba zagotoviti za zimski čas ustreznejše prostore za bivanje. V katerem dnevu leta 1949 smo prišle v Škofjo Loko, smo ugotovile takoj, ko smo videle na grobovih na bližjem pokopališču prižganih ogromno svečk. Bil je večer pred praznikom vseh svetih.

Življenje na gradu je bilo sicer znosnejše, saj je bila že hrana, ki smo jo zapornice prejemale, neprimerno boljša kot v Verdrengu. Tudi tu smo morale delati. Ene so izdelovale volilne kroglice, druge smo skrbele za okolico. Nadziral nas je politkomisar, ki pa je bil večina dni pod vplivom alkohola in je ves čas kričal, znašal pa se je predvsem nad neko ženo. Kadar sem bila zaprta v bunkerju (temu je bil namenjen manjši prostor v stolpu gradu ali ogromen prazen prostor na gradu), sem bila ves čas, zlasti ponoči, v strahu, kdaj bo vstopil v prostor, kjer sem bila zaprta, in me fizično napadel. To je bil grozljiv psihični pritisk na vsako taboriščnico, tudi zame.

Od tu sem bila predčasno izpuščena 17. marca 1950 z utemeljitvijo, da je prevzgojni ukrep dosegel svoj cilj. Nekatere sotrpinke so iz Škofje Loke odšle še v Rajhenburg in odslužile celotno dveletno kazen.

Bi se strinjali, da je vzgojni ukrep dosegel svoj cilj?

Ah, kje pa! Niti malo me niso prevzgojili! Sem vedno rekla, da smo lahko ponosne na to, da so nam poskušali ubiti duha, da so nas duhovno in telesno mučili, vendar smo ostale zveste krščanskim moralnim vrednotam in upanju, da bo tudi v Sloveniji zavladal demokratični pravni red po zgledu zahodnoevropskih držav. Pravzaprav smo prišle ven take, kot smo šle noter.

Ali so vas ob odhodu zavezali k molčečnosti?

Seveda. Ob izpustu je morala vsaka zapornica podpisati izjavo, da ne bo nikoli nič govorila o tem, kaj se je dogajalo na »družbenokoristnem delu«.

Že nekaj let je v Verdrengu slovesnost v spomin na nekdanje taborišče. Kdo je dal pobudo za to, kako se je sploh začelo?

Pobudo je dal leta 1990 takratni župnik v Kočevju Božidar Metelko. Pri njem smo se oglasili glede priprav na prvo slovesnost v Kočevskem rogu. Takrat je gospod Metelko povedal, da je imel že leto prej mašo v taborišču, na kraju, kjer je včasih stala vaška cerkev. V njej je bila v času našega bivanja v Verdrengu kuhinja. Tega njegovega predloga sem se res razveselila in se v hipu odločila, da bom začela organizirati srečanja nekdanjih taboriščnic. Od leta 1990 dalje je vsako leto drugo nedeljo v septembru tam maša s kratkim kulturnim programom, zberemo se tako taboriščnice kot njihovi svojci, prijatelji in znanci.

Ste imeli morda v teh letih kakšno negativno izkušnjo pri pripravi slovesnosti? Kako javnost sploh spremlja to vsakoletno srečanje?

Negativnih izkušenj zaradi tega nisem imela, je pa res, da ne gre za dogodek, ki bi bil širše poznan. Lani je bilo izjemno leto. O 25-letnici slovesnosti je poročalo deset medijev, sicer pa o tem poroča le verski časopis Družina. Sem pa imela pred leti manj prijetno izkušnjo s katoliškim radiom. Povabilo na slovesnost sem morala plačati kot komercialno objavo, za kar sem dala enomesečno pokojnino.

[Stran 071]

Tudi sicer že ves čas vse stroške, povezane s pripravo in izvedbo slovesnosti, krijem sama iz svojega žepa. Enkrat ali dvakrat se je zgodilo, da je del od nabirke pri maši župnik dal za pokritje stroškov ali pa da je kdo dal kakšen prostovoljni prispevek. Vendar mi ni žal. To slovesnost sem vedno pripravljala z veseljem.

Glede na to, da je bilo v Verdrengu žensko taborišče, bi pričakovali, da bi pri ozaveščanju javnosti, predvsem mladine, o trpljenju žensk, ki so bile tu zaprte, sodelovala tudi različna feministična gibanja v Sloveniji. Koliko razumevanja ste našli med njimi?

Dokler bodo obstajala različna feministična gibanja, katerih delovanje temelji na marksističnih pogledih na svet, ni pričakovati, da bi sodelovala pri ozaveščanju javnosti o trpljenju žensk v času vladavine partijskega enoumja. Je pa Ženska zveza stranke Nova Slovenija – krščanski demokrati na zadnjem kongresu sprejela sklep, da bo srečanje članic vsako leto drugo nedeljo v mesecu septembru na kraju, kjer so pod komunistično strahovlado trpele dekleta, žene in matere, v edinem ženskem taborišču v Sloveniji, v Verdrengu.

Lahko poveste še nekaj besed o vašem šolanju? To bi vas pravzaprav morala vprašati že na začetku. Če se ne motim, ste doštudirali pravo ter nato svojo poklicno pot opravljali kot odvetnica? Kako se spominjate tega dela svojega življenja?

Šolanje je v mojem življenju poglavje zase. Pri babici, ki nas je po vojni dobrosrčno sprejela v svoj dom, ni bilo elektrike, sanitarij, na dvorišču je bilo gnojišče, saj je bila to nekdaj kmetijska četrt. Tako sem kar nekaj let študirala pri petrolejki, dokler ni oče napeljal elektrike. Kuhinja, v katero si vstopil naravnost z dvorišča, je bil osrednji prostor za osem ljudi, včasih celo za dvanajst, ko so prišli na obisk sorodniki iz Hrvaške. Šele okoli enajste ure zvečer, ko so vsi zaspali, sem imela kuhinjo na razpolago za učenje in se neštetokrat učila do zgodnjih jutranjih ur. Šolanje sem po zelo uspešno opravljeni osnovni šoli nadaljevala na poljanski gimnaziji, ki je imela klasični oddelek, v katerem so poučevali latinščino in v višjih razredih tudi grščino. V letu 1946 so združili dekliški razred iz poljanske gimnazije s fantovskim iz klasične gimnazije.

Ko ste bili aretirani in odpeljani v zapor, ste bili pravzaprav še dijakinja …

Aretirana in odpeljana v taborišče sem bila konec sedmega razreda. K sošolkam in sošolcem sem se vrnila šele ob koncu 8. razreda. Zanimivo, da zanje moja vrnitev ni bilo nobeno presenečenje in še danes večina še živečih sošolk in sošolcev ne ve, ali se pa dela, da ne ve, kje sem bila v času odsotnosti. Po mojem pogojnem odpustu je šel oče v šolo in povedal ravnatelju Kosmatinu, da sem se vrnila iz taborišča in da želim nadaljevati šolanje. Čeprav je bila mladinska organizacija izrecno proti, se ravnatelj na to ni oziral. Bil je komunist, toda velik poštenjak. Vsem, ki smo se vrnili iz taborišč, je dovolil nadaljevati študij na klasični gimnaziji. Nekateri profesorji so mi omogočili, da sem razredno snov v posameznih predmetih opravila izven razreda in tako 8. razred končala s sošolkami in sošolci. Maturo sem opravljala jeseni 1950 in takrat se je govorilo, da je jesenska matura arestantska matura, saj smo jo opravljali večinsko dijaki zaporniki.

Ali je to, da ste bili zaprti, kasneje vplivalo na vašo poklicno pot?

Kasneje zaradi tega nisem imela posebnih težav. Dolga leta je tlela v meni želja, da bi postala otroška zdravnica. Po težki izkušnji v taborišču sem se odločila za študij na pravni fakulteti. Zaradi težkih stanovanjskih razmer študija nisem končala istočasno kot moj mož. V letu 1955 je on odšel na služenje vojaškega roka. Namesto študija sem se začasno zaposlila, saj je za sedemčlansko družino finančno skrbel le moj oče. Tako sem se v letu 1956 poročila kot absolventka. Nato pa sem pri treh otrocih diplomirala in pri štirih opravila pravosodni izpit.

Pred odprtjem lastne odvetniške pisarne sem delala najprej v Komunalni banki, nato pa sem se zaposlila v Gospodarski banki, ki jo je ustanavljal Niko Kavčič. Takrat je ves izobražen kader iz Komunalne banke zaposlil v tej novi banki. Ker pa je kazalo, da želi Kavčič banko izločiti iz sistema jugoslovanskih bank z željo po večji samostojnosti banke v Sloveniji, so v Beogradu Gospodarsko banko ukinili. Pripojiti se je morala h Komunalni banki. Odločila sem se končati študij na pravni fakulteti. Po diplomi sem se vrnila v Komunalno banko. Takrat mi je direktor oddelka za [Stran 072]odobravanje dolgoročnih kreditov dal jasno vedeti, da kljub visoki izobrazbi ne morem računati na vodilni položaj. V letu 1968 je devet uslužbencev banke z visoko izobrazbo, med njimi tudi jaz, zapustilo banko. Razlog: nemogoče razmere in zapostavljanje ljudi z izobrazbo. Sama sem odprla odvetniško pisarno. Po štirih letih samostojnega dela se mi je pridružil še mož.

V času, ko sem odvetniško pisarno vodila sama, me je nekega dopoldneva na sodnem hodniku napadel starejši kolega. Pred vložiščem je kričal, da se moj oče, ki je bil član sokolskega društva, gotovo obrača v grobu, ker sem vzela za moža bivšega domobranca. Kolegu sem z nasmehom odgovorila, da sem kar pravega človeka vzela za moža.

Ustaviva se za nekaj trenutkov v času, ko je mož postal generalni državni tožilec. Kako ste doživljali tisti čas? Mož je bil na izpostavljenem mestu, trn v peti kontinuiteti, ki je naredila vse, da bi ne bil imenovan, ter kasneje, ker so bili pri tem neuspešni, da bi ga razrešili. Kako ste vi kot žena spremljali vse te napade na moža? Verjetno je ostajal trden in zvest svojemu prepričanju tudi zaradi vaše podpore. Ali bi tudi zanj lahko rekli, da se za vsakim uspešnim moškim skriva uspešna ženska?

V času, ko so možu predlagali, da naj kandidira na mesto prvega generalnega tožilca v samostojni Sloveniji, sva bila samostojna odvetnika. Predlagatelji so se obrnili tudi name s prošnjo, naj pregovorim moža v kandidaturo. Po daljšem premisleku se je odločil in kandidaturo sprejel. To je bila trnova pot. Vse napade na moža, tudi grožnje s smrtjo, smo z otroki sprejemali mirno. Vsi smo mu stali ob strani in ga podpirali v njegovem prizadevanju za vzpostavitev državnega tožilstva in ureditev razmer na tožilstvu. Mnogi so mu v času njegovega službovanja – nekateri mu še danes – očitali, da ni storil ničesar za kaznovanje storilcev velikega zločina v času po drugi svetovni vojni, ko so bili vrnjeni vojaki Slovenske narodne vojske ter mnogi civilisti in na zverinski način umorjeni. Dokler bodo policiste, ki bi morali odkrivati zločine in zločince, obvladali nasledniki totalitarnih komunističnih voditeljev, tožilstva in sodišča pa vodili njihovi potomci, noben osumljenec genocida nad slovenskim narodom ne bo kaznovan. Ljubo Bavcon uči, da so morilci junaki, da zanje ne veljajo slovenski in mednarodni zakoni o zločinih zoper človečnost in mednarodno pravo. Ste videli, kaj se je zgodilo z ovadbo proti Mitju Ribičiču? Je komisija, ki je odkrila čez 600 množičnih grobišč, našla kakšnega morilca?

Če povprašate moža, kako je doživljal čas, ko je bil prvi generalni tožilec v samostojni Sloveniji, vam bo odgovoril, da so ga v osmih letih službovanja devet let odstavljali, vendar ne odstavili. O tem, ali za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska, pa bi morali povprašati moža. Meni se zdi, da je res tako.

Nikoli se pravzaprav niste rinili v prve vrste, iskali pozornosti. Pa vendar ste se kot pobudnica zelo jasno izpostavili pri ustavni presoji poimenovanja ceste po Josipu Brozu Titu.

Res je! Odločitev Mestne občine Ljubljana o poimenovanju ene od cest v Ljubljani po Titu me je močno prizadela. Ponovno je bilo prizadeto tudi moje dostojanstvo. Zato sem se pridružila ostalim pobudnikom iz stranke Nova Slovenija – krščanski demokrati in vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka o določitvi in spremembi imen in potekov cest in ulic na območju Mestne občine Ljubljana.

Odločba Ustavnega sodišča o odpravi omenjenega odloka je bila izdana na moje ime in priimek. Ustavno sodišče v svoji odločbi ugotavlja, da »v obravnavani zadevi pravni interes nedvomno izkazuje pobudnica Lidija Drobnič, ki ji je bil s sklepom Komisije Vlade Republike Slovenije priznan status bivše politične zapornice«. Soglasna odločitev sodnikov Ustavnega sodišča pomeni prelomnico v ocenjevanju časa, v katerem je vladal zločinski diktator Josip Broz Tito. Titovo ime je neločljivo povezano s časom totalitarnega komunističnega režima, v katerem so bile močno in v velikem obsegu kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. Poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu bi bilo mogoče razumeti kot priznanje nekdanjemu nedemokratičnemu režimu, menijo v sporočilu za javnost sodniki ustavnega sodišča.

Aktivni ste bili tudi kot članica NSi. Tako v ženski zvezi kot izvršilnem odboru.

Članica izvršilnega odbora stranke NSi – krščanski demokrati sem bila od njene ustanovitve do lani, torej 15 let. Kar dolga doba. Še vedno sem članica Mestnega odbora NSi, v katerem aktivno sodelujem. Enako je z delom v Ženski zvezi. Danes sem njena častna [Stran 073]

Življenjska zaveza

Slika 32. Življenjska zaveza arhiv Zaveze

predsednica. Za svoje delo sem prejela zlato priznanje tako v stranki NSi – krščanski demokrati kot v Ženski zvezi NSi.

Delo v politiki me napolnjuje z zadovoljstvom. S svojim zgledom in besedo skušam ozavestiti ljudi, da sta resnica in pravica edina prava pot, ki vodi v pravičnejšo družbo. Da, le z razčiščenjem polpretekle zgodovine in s sprejetjem resnice o njej lahko zadihamo s polnimi pljuči in pogumno zremo v prihodnost, ki mora temeljiti na demokratičnih vrednotah, na enakosti državljanov pred zakonom.

Kako danes gledate na vodstvo NSi? Večkrat se zdi, da ne razumejo naše polpretekle zgodovine. Če samo pomislimo na vprašanje zapiranja arhivov …

Stranka ni vodstvo, ni predsednik ali predsednica ali njeni odbori. Stranka so njeni zvesti člani. To je jedro stranke, ki daje stranki signale, kaj naj v konkretnem primeru stori, da bo upoštevana tako pri njenih članih kot v javnosti. Tega ne sme nikoli zanemariti.

Za konec pa morda še nekaj besed o času, ki ga živimo danes.

V Sloveniji ljudje čedalje pogosteje bolehajo za izgubo zgodovinskega spomina. Manjka nam poguma. Povedati, kdo smo, kaj smo in za kaj se zavzemamo. Dogaja se celo to, da je mnoge sram povedati, da so Slovenci in kristjani. Dokler ne bomo spoznali, da le na čisti preteklosti lahko gradimo sedanjost in prihodnost, da je volilni listič vstopnica za demokratično delovanje države, da se moramo odločno postaviti v bran resnici in pravici, ne moremo pričakovati sprememb ali izboljšanja razmer v državi. Žal pa je do tega spoznanja še dolga pot.

O stanju v naši državi vam bo veliko povedal dogodek, ki sem ga doživela danes, v soboto, 27. februarja 2016, ob 8.30. Kupujem različne prehranske izdelke. Ko zapustim trgovino, slišim za seboj: »Ali kaj prižigate svečke na Orlovem vrhu?« Obrnem se in pokažem, da lahko hodim le ob pomoči opornic. V tem trenutku se iz ust meni neznane ženske usuje plaz: »Prekleta belogardistka, naj te že hudič vzame!« To je večkrat ponovila. Na cesti daleč naokoli ni bilo nikogar. Odgovorila sem ji: »V čast mi je, hvala za vaše priznanje!«

[Stran 074]

7. Afera Udba

7.1. O podpisu Leljakove udbovske izjave

Avtor: Anton Drobnič

7.1.1.

V začetku leta 2016 je »raziskovalec« Roman Leljak začel z reklamo za svojo novo knjigo Špiclji Udbe. Za vabljivo senzacijo je razglasil odkritje tajnih dokumentov, ki naj bi dokazovali, da sta bila profesor Justin Stanovnik, četrtstoletni urednik in temeljni pisec revije Zaveza, in Anton Drobnič, dolgoletni predsednik Nove Slovenske zaveze, »aktivna sodelavca Udbe«, kar naj bi postala iz koristoljubja.

Tega prispevka vendar ne pišem v odgovor na Leljakove zmedene in protislovne navedbe, o katerih sem tudi doslej molčal, ker na tako nizki ravni resen pogovor ni mogoč – pa še denar je vmes. Rad bi opozoril in pojasnil bolj nevaren pojav, ki je od prvega dne spremljal Leljakov obračun z mano.

Leljak je svojo akcijo začel z javno objavo tajne listine »Obveza« z dne 27. 7. 1949, ki naj bi jo našel med mikrofilmi v udbovskem arhivu. Bistvo te listine je tako opisal:»Danes vemo, da je Drobnič 27. junija 1949 lastnoročno podpisal izjavo, da bo delal za Udbo, …«

O tem Leljakovem poročilu je poldrugi mesec pisalo ali razpravljalo kar nekaj novinarjev in drugih piscev. Izjavljali so se meni v dobro ali v slabo, o veljavnosti ali ničnosti podpisa. Nihče pa se ni spotaknil ob sami trditvi, da sem izjavo »lastnoročno podpisal«. Nihče ni vprašal, kje na objavljeni udbovski listini je ta lastnoročni podpis in kakšen je tedaj bil moj osebni podpis, kje bi ga lahko videl in primerjal.

Navedba o mojem lastnoročnem podpisu izjave z dne 27. 7. 1949 je ostala nedotaknjena vse doslej. Jaz sem molčal in čakal, kdo se bo oglasil in priznal, da Leljakove listine sploh ni prebral in ne videl, pa o njej vendar vse ve, kar je treba. Ali pa se bo našel kdo, ki je listino videl – gledal in gledano mislil – in bo končno kot Andersenov deček le zakričal: »Cesar je nag!« Na Leljakovi udbovski listini ni nobenega lastnoročnega podpisa!

Vprašanje o resničnosti Leljakove trditve o »lastnoročnem podpisu« je sedaj javno sprožil šele Peter Sušnik v izjavi Nove Slovenske zaveze. Čestitam jim! Njim je v čast, drugim v jedek opomin! Sam pa lahko prekinem čakajoči molk.

Slika 33.

Slika 34.

Listine, ki jo je objavil Leljak, kljub udbovskemu nasilju nisem hotel podpisati in je nikoli nisem podpisal. Na tej listini ni mojega osebnega podpisa, ni sploh nobenega lastnoročnega podpisa. Na njej je samo kaligrafski zapis mojega imena. Ni vse podpis, kar je zapisano pod besedilom. Bistvene dejanske in pravne razlike med zapisom pod besedilom in lastnoročnim podpisom mislečim ni treba razlagati.

Prijateljem in vsem mislečim v pomoč pa prilagam dva moja primerjalna podpisa iz tistega časa. Oba sta nastala na uradnih listinah v začetku septembra 1948, torej slabo leto pred »lastnoročnim podpisom« po Leljaku. Naj vidi, kdor gleda!

[Stran 075]

7.2. Izjava Nove Slovenske zaveze

Upravni odbor Nove Slovenske zaveze je v zvezi z razkritjem sodelavcev tajnih služb totalitarne oblasti že večkrat v zadnjih 25 letih pozival vsakokratno oblast, da se v postopku tranzicije država zaveže k odprtju vseh arhivov in nedvoumni obsodbi delovanja tajnih služb.

V zadnjem času smo priče novim poskusom razkritja seznamov domnevnih sodelavcev UDBE. Tudi v zvezi s tem je naše prvo načelo, da je v javnem interesu, da se vse sodelavce tajnih služb nekdanjega režima razkrije. Ob tem pa zagovarjamo tudi načelo strokovnosti in celovitosti. Arhivi, dosjeji in celotna dokumentacija, ki se nanaša na določeno osebo, mora biti razkrita v celoti, strokovno komentirana glede okoliščin, v katerih so njeni posamezni deli nastali, ter na koncu tudi ustrezno objektivno kvalificirana. Posamezniku mora biti dana možnost, da se glede navedb izjasni in predstavi svojo argumentacijo glede vsebine razkritih dokumentov.

Na žalost je pri projektu Romana Leljaka in njegovi knjigi s seznami veliko etičnih, strokovnih, pravnih in moralnih pomanjkljivosti. Vse skupaj je vneslo obilo zmede, nezaupanja in nepotrebnih razprtij, predvsem pa na stežaj odprlo vrata špekulacijam, manipulacijam in zlorabam. Želimo verjeti dobronamernosti njegovega poskusa, a izvedba je, žal, povsem voda na mlin nekdanjim strukturam.

Izhodiščna točka je kredibilnost arhivov: so res dokumenti nekdanje revolucionarne oblasti vredni zaupanja? Je možno, da so dokumenti bolj verodostojni od oblasti, ki jih je izdelala? Kdo in kje lahko preveri pristnost podpisov, zapisov in navedb?

Okoliščine, v katerih so dokumenti nastajali, so še bolj problematične: za nekatere podpisane izjave, zapisnike in zasliševanja je jasno, da so nastali v razmerah, ki same po sebi zanikajo pravno ali siceršnjo uporabno vrednost dokumentov samih. Te okoliščine bi potrebovale jasno opombo, preden se jih uporabi kot obremenilno gradivo.

Zaključki, ki so se v javnosti pojavili po objavi seznamov, so povsem neprimerni in celo krivični, saj v vzorčne zveze spravljajo različna časovna obdobja, a hkrati s pomanjkljivimi razlagami in prikrojenimi izvlečki odpirajo možnost manipulaciji in obrekovanjem.

Ker gre za materijo, ki zahteva obravnavo po najvišjih standardih pravičnosti in hkrati transparentnosti, bi se ta materija morala znajti pred ljudmi z najvišjimi moralnimi in etičnimi kvalifikacijami, ki bi ne imeli ne pravnih in ne materialnih interesov glede zanimanja javnosti za posamezne primere. Sploh če gre za nevarno kombinacijo avtorjevega materialnega interesa (prodati čim večje število knjig), individualne redakcije (usoda, kaj bo in kaj ne bo objavljeno, ni imela neodvisne recenzije ali nadzora) ter upravičenega dvoma v avtorjevo zmožnost moralne drže in etične presoje (ki izhaja tudi iz domnev o avtorjevem sodelovanju s tajnimi službami represivnih organov v Jugoslaviji ter kasnejših materialnih koristi iz rumenega tiska s pridihom pornografije). Ne nazadnje smo prav na primeru nekaterih vidnejših članov našega društva ugotovili, da jih pred objavo podatkov ni soočil s celotnim gradivom, ki mu je postalo znano, in ni iskal njihovih pojasnil pred objavo, kar bi narekovala že etika publicistične stroke.

Da se izognemo dvomom, še enkrat poudarjamo: Nova Slovenska zaveza je zahtevala in še zahteva, da se:

– vse sodelavce katerekoli tajne službe, ki je delovala pod nadzorom partije, oblasti ali zakonskega okrilja Jugoslavije ali Slovenije v obdobju od 1941 do 1991, razkrije;

– da se vsako sodelovanje, predvsem pa prostovoljno in plačano, obsodi, a hkrati razkrije vse razloge za tako sodelovanje in posledice takega sodelovanja;

– da se nedvoumno obsodi oblastne strukture, stranke in posameznike, ki so podpirali, organizirali ter nadzirali delovanje tajnih služb, tudi če sami niso bili člani le-teh;

– da se imenuje kolektivni organ, sestavljen iz posameznikov moralne in etične neoporečnosti, ki bo na pobudo prizadetih državljanov pregledal njihov osebni dosje ter se opredelil do objektivne vrednosti vsebovanih podatkov pred njihovo javno objavo;

– da se sprejme ustrezna zakonodaja, ki bo uvedla prepoved aktivnega političnega, pravosodnega in javnega udejstvovanja vseh, ki so kot sodelavci vzdrževali sistem tajnih služb za kršitev osnovnih človekovih pravic nadzorovanim osebam.

Peter Sušnik, predsednik NSZ

[Stran 076]

7.3. Saj je vse črno na belem!

Avtor: Jurij Pavel Emeršič

7.3.1.

Na začetku letošnjega leta sta na knjižne police prišli dve knjigi, ki sta precej razburkali javno mnenje: v Nemčiji Hitlerjev Mein Kampf, pri nas pa Leljakovi Špiclji Udbe. Objavo obeh del podpiram. Ne strinjam se s tistimi nemškimi kritiki, ki se bojijo, da bi Mein Kampf spodbudil neonacizem. Ravno nasprotno. Kritično izdajo je namreč več let pripravljala močna skupina zgodovinarjev pod vodstvom Christiana Hartmanna. Delo osvetli Hitlerjevo totalitarno ideologijo, jo znanstveno demistificira in umesti tja, kamor sodi: v preteklost.

Prav tako se ne strinjam s tistimi Slovenci, ki želijo iz takšnih ali drugačnih razlogov preprečiti izdajo seznama Udbinih sodelavcev. Kot zgodovinar sem se veselil napovedane Leljakove knjige Špiclji Udbe. A veselje me je minilo, ko je postalo jasno, da knjiga ne bo imela znanstvenega aparata, ampak bo šlo zgolj za prepis imen iz mikrofilmov RSNZ. V Nemčiji je objava golega Hitlerjevega teksta Mein Kampf kaznivo dejanje. Zakaj? Ker gre za zgodovinski vir, ki odpira široko polje ideološke manipulacije. Enak učinek v Slovenijo prinaša objava golega seznama špicljev Udbe.

Če vzamemo neki zgodovinski vir iz konteksta realnega življenja, ga v trenutku razvrednotimo in lahko služi le še ideologiji. Naj navedem star francoski primer. Če pobrskamo po več kot 500 let starem arhivskem gradivu, ki je ostalo po sodnem procesu zoper Ivano Orleansko, najdemo med dokumenti tudi Ivanino priznanje, da je »lagala, bogokletno govorila, nosila nedostojno obleko, odpadla od vere, živela v zmoti, zagrešila krvoprelitja …«. Na koncu dokumenta se je obtožena s tresočimi rokami tudi podpisala:

Slika 35.

Gre za avtentični dokument in lastnoročni podpis, kar je potrdila grafologija. Legalističen in nestrokoven pristop k temu dokumentu bi nas pripeljal do sklepa: Ivana je bila grešnica, lažnivka, izdajalka … Vse je namreč črno na belem. A ker je bil beatifikacijski postopek po 500 letih resnično strokovno izpeljan in Ivanino priznanje spoznano za nično, lahko danes rečemo: Sveta Ivana Orleanska, prosi za nas …

Francozi so potrebovali 500 let, da so prepoznali veličino Ivane Orleanske in jo postavili na oltar. Koliko časa bomo potrebovali mi, da bodo naši od komunizma sprani možgani prepoznali veličino 12.000 slovenskih mučencev? Predpogoj za to pa je strokovna analiza nekega dokumenta, s katerim komunisti manipulirajo že več kot 70 let. To je domobranska prisega. Dokler se jo bo presojalo nestrokovno, brez upoštevanja revolucije, vojnega prava in vprašanja manjšega zla, bo partija lahko diabolizirala domobranstvo. Neživljenjski in puritanski pristop k domobranski prisegi vidi samo laboratorijsko fotografijo: domobranci na stadionu in nad njimi nacistična zastava. In debata je zaključena, saj je vse črno na belem.

Naj se vrnem k novi Leljakovi knjigi. Tudi tam je vse črno na belem. Imamo seznam, na katerem je najti okoli 10.000 špicljev, med njimi celo Antona Drobniča in Justina Stanovnika, ki sta podpisala dokument, v katerem sta obljubila sodelovanje s povojnimi oblastniki, da ne bosta rušila novega reda, da bosta poročala Udbi o sovražni ilegali … Za manj razgledane, neinteligentne in površne bralce to zadošča za medijski linč.

Podobnih neverjetnih priznanj v Arhivu Slovenije in drugih arhivih širom sveta torej ni malo. Resna analiza pa bi seveda pokazala, da so bili Anton, Justin, Ivana, 12.000 mučencev in mnogi drugi v zaporih, samicah in taboriščih maltretirani, izsiljevani, prevarani … Podpisi še tako spornih besedil ali prisege v takih okoliščinah in v bližini smrti so NIČNI in niso ovira celo za beatifikacijski postopek!

[Stran 077]

7.4. Vrnitev k svojim*

Avtor: Anton Drobnič

7.4.1.

Preden sem začel pisanje tega prispevka, so me obvestili, da sem na tajnem seznamu CAE vpisan pod dvomljivim naslovom 55000. Svoje mnenje o tem vpisu sem povedal v pogovoru za revijo MAG v začetku maja.

7.4.2.

Slovenci smo meseca marca 2003 storili korake, ki smo jih pozabili napraviti oziroma jih nismo mogli ali znali napraviti ob osamosvojitvi leta 1991. Z odločno večino smo na referendumih o vstopu v evropske in v evroatlantske povezave zapustili 60-letno tavanje po totalitarnem boljševiškem Vzhodu, »temeljni pridobitvi« mitskega NOB, in se odpravili proti demokratičnemu Zahodu. Druge države rdečega vzhoda so iz totalitarnega komunizma izstopile in se na pot demokratičnega življenja usmerile že pred leti. Slovenci smo zopet imeli smolo: leta 1991 smo izstopili iz komunistične Jugoslavije, vendar pa nismo šli iz komunizma, kot so to storile Poljska, Češka, Madžarska, Romunija, Bolgarija itd. Veselje ob lastni samostojni državi je mnogim zameglilo pogled, da niso videli, da nam tudi v novi državi še vedno vlada ista komunistična elita pod drugačnimi imeni. Da smo šli iz sovražne države in ne tudi iz sovražnega totalitarnega režima. Šele dvanajst let kasneje smo to usodno napako vsaj formalno popravili. Postali smo del demokratičnega sveta.

Dejansko pa se tudi sedaj ni še nič spremenilo. Zadnji voditelj komunistične diktature v Sloveniji Milan Kučan je z zakonom dobil privilegiran položaj nekdanjega predsednika republike in bo še naprej za državni denar slavil krvavo totalitarno nasilje in komunistično revolucijo kot osvobodilni boj. Nekdanji predsednik totalitarne Jugoslavije Janez Drnovšek je postal predsednik pravne Republike Slovenije. Vse najvišje državne službe tako v zakonodajni, izvršni in pravosodni oblasti še naprej vodijo nekdanji funkcionarji totalitarnega sistema, preoblečeni komunisti ali njihovi nasledniki, od katerih si le malokdo prizadeva v resnici spremeniti svoje mišljenje in delovanje. Zavrgli pa so partijske uniforme in si nadeli civilna oblačila. Življenje in javne zadeve v formalno demokratični državi so zato še naprej pod mogočnim nadzorom in vodstvom nekdanjih vojakov revolucije in funkcionarjev totalitarnega sistema. Takšno stanje podpira tudi velika večina javnih sredstev obveščanja, kar naj bi ustvarjalo videz in občutek zakonitosti in normalnosti nekdanjega zločinskega sistema.

V takšno zatohlo stanje slovenske sedanjosti se je pred dnevi preko Nove Zelandije in Tajske v internetni obliki vrnila vsemogočna udba, tajna politična policija nekdanje komunistične diktature. Udarila je kot strela z jasnega neba. Na svetovnem medmrežju je bil objavljen tajni seznam voditeljev, agentov in sodelavcev tajne komunistične policije in njenih takšnih in drugačnih žrtev, vseh oseb, o katerih je udba in kasnejša SDV v Sloveniji vodila svoje tajne evidence. Na vseh koncih so zatulile alarmne sirene, vladajočo koalicijo je prevzel preplah.

Simbolna vrnitev udbe na njej neprijazen način z javno objavo njenih evidenc je pokazala pravo stanje slovenske sedanjosti, kot smo jo pokazali na začetku tega sestavka. Formalno demokratična in pravna država se je ob simbolnem napadu na prejšnjo komunistično oblast v resnici odzvala enako kot nekdanja udba. Ministrstvo za pravosodje je hipoma in kar ustno zaprlo ustrezni del svetovnega spleta in onemogočilo vpogled v objavljene tajne dokumente. Policijski minister je nemudoma začel iskati krivce za objavo, državno tožilstvo je takoj začelo z ugotavljanjem, ali niso bile nezakonito razkrite državne skrivnosti in kršeno varstvo osebnih podatkov, parlamentarna komisija je hitro začela ugotavljati, kakšna škoda naj bi z objavo nastala državi, zunanje ministrstvo pa, kako bi lahko ukrepali proti zunanjemu naročniku objave. Vladajoči politiki in javni mediji so po prvotnem molku zaradi presenečenja in pomanjkanja navodil kmalu zagnali vik in krik o podlem udarcu proti demokraciji, o izdajanju državnih skrivnosti in nezakoniti objavi osebnih podatkov, predvsem pa začeli razpredati o političnem ozadju te objave.

Temeljni državni organi in njihovi voditelji so se v trenutku pokazali takšni, kot v resnici so: kot pripadniki nekdanjega totalitarnega sistema, kot funkcionarji nekdanje [Stran 078]komunistične Jugoslavije. Takoj so se dvignili, postavili v vrsto in v obrambo nekdanje totalitarne države, njenih tajnosti in njene politične policije poteptali temeljna pravila demokracije in načela pravne države. Prvič v času samostojne Slovenije so nezakonito uvedli uradno cenzuro. Udba se je vrnila k svojim!

Za visokega predstavnika vladajoče liberalne demokracije Gregorja Golobiča je po njegovi izjavi v televizijski oddaji žalostno, da se v Sloveniji ukvarjamo s seznami udbe. Za LDS ni žalostno, ker so ti seznami nastali, ampak obžalujejo, ker seznamov ne pustimo v miru, še naprej v tajnosti in v nadaljnje izkoriščanje avtorjem in njihovim naslednikom. V resnici pa ni žalostno, da se sedaj ukvarjamo s temi seznami, žalostno je, da se slovenska država ni že prej ukvarjala z njimi. Tajne arhive nekdanje politične policije je bila pravna država dolžna objaviti že iz navadne obzirnosti do številnih žrtev totalitarnega sistema, iz politične higiene mlade demokracije in iz državotvorne misli nove države, ki bi jo jasno ločila od stare diktature. To je bila Slovenija dolžna storiti tudi kot članica Sveta Evrope, katerega skupščina je v svoji resoluciji določila, da je treba razkriti arhive in delovanje tajnih služb komunističnih totalitarnih držav.

Objava tajnih seznamov zato ni udarec demokraciji, kot tožijo dediči komunizma, ampak je udarec demokracije. Neposreden, brezobziren udarec demokracije, udarec naravnost v postkomunistični obraz države, ki v dvanajstih letih ni zmogla strokovne in kulturne objave teh seznamov, države, ki noče niti pravno niti politično končati obdobja NOB-jevskega totalitarizma. Prazen prostor, ki ga na zakonit način ni zapolnila država, je brez globljih pomislekov zasedlo ljudstvo. Kljub grobosti in brezobzirnosti do podrobnosti je objava tajnih seznamov v resnici prva zmaga resnične demokracije, prva dejanska demokratična sprememba, ki smo jo dosegli po formalni odločitvi Slovenije za mesto v demokratični Evropi. Žal, te spremembe ni storila državna oblast, ampak je prišla iz civilne družbe zoper vladajoče komunistično nasledstvo.

K zmagi civilne družbe nad nedemokratičnimi ukrepi komunistične kontinuitete moramo prišteti tudi kasnejši preklic cenzure. Državna oblast svoje prepovedi ni preklicala zaradi spoznanja in priznanja njene nezakonitosti, ampak – kot je sama razložila – zato, ker prepovedi ni mogla uresničiti. Uresničiti pa je ni mogla tako zaradi hudega odpora civilne družbe v Sloveniji kot zaradi izrazito demokratične narave svetovnega spleta, ki za prepovedi slovenskih pravosodnih cenzorjev ni občutljiv. Preklic prepovedi je zato zmaga notranje slovenske in svetovne civilne družbe.

Preklic prepovedi pa ni ustavil živčnih postopkov slovenskih represivnih organov. Ti ne iščejo, kdo je kriv za sestavo seznamov, ki pomenijo kršitev človekovih pravic in so bili formalno nezakoniti tudi v prejšnjem totalitarnem sistemu. Po stari udbovski navadi jih ne skrbi, kdo je kršil človekove pravice in sestavil ter ohranjal nezakonite dokumente, skrbi jih le, kdo je te dokumente izdal, kdo jih je izročil v roke nepoklicanim osebam in ogrozil koristi komunističnega nasledstva. Policijski minister Rado Bohinc, ki se vsaj javno ne zanima in nikoli ničesar ne izjavi o odkrivanju medvojnih in povojnih množičnih pobojev in krivcev za slovenski genocid, se je nemudoma oglasil in se osebno zavzel za odkrivanje izdajalcev in naročnika objave. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar, ki v revolucionarnih pobojih več deset tisoč Slovencev kljub nekdanjim velikim besedam ne najde zločinov in že leta ne vidi zločincev, se je takoj oglasila in zavzeto povedala, da tožilstvo zadevo že preučuje v smeri kaznivih dejanj izdaje državne tajnosti in zlorabe osebnih podatkov.

Raziskava, ki jo policija in državno tožilstvo vneto vodita v smeri kaznivega dejanja izdaje državne skrivnosti, je še posebej izdajalska. Udba, njene predhodnice in naslednice so bile politična policija prejšnje totalitarne države, ki je bila na koncu spoznana za okupatorja Slovenije, iz katere smo ga izgnali v oboroženem boju. Njeni seznami in druge tajne listine so torej bile državna tajnost prejšnje totalitarne in nam sovražne države in ne državna tajnost samostojne slovenske države. Slovenska policija in državno tožilstvo pa izdajo tajnosti nekdanje države razumejo in štejejo za izdajo državne tajnosti sedanje Republike Slovenije, parlamentarna komisija pa za izdajo državne tajnosti, ki je izjemnega pomena za varnost sedanje Republike Slovenije. Očitno se eni in drugi čutijo in delujejo kot pripadniki prejšnje totalitarne družbe in nekdanje države in jim je slovenska državna samostojnost samo trenutna nevšečnost, ki jo lahko spregledajo. Ker samostojno slovensko državo vodijo in upravljajo ljudje istega izvora in miselnosti kot prejšnjo totalitarno državo, so demokratično in pravno Republiko Slovenijo izenačili s totalitarno Jugoslavijo in sprejeli njene totalitarne metode in postopke, [Stran 079]

Dolga senca …

Slika 36. Dolga senca … Janez Rihar

[Stran 080]nezakonite državne tajnosti nekdanje države pa zavarovali kot zakonito državno tajnost nove Slovenije. Ljudje preteklosti so vstali v varstvo zločinske preteklosti.

Pozornost pa si zasluži tudi javno izjavljeni sum, da je bilo z objavo tajnih seznamov udbe storjeno kaznivo dejanje zlorabe osebnih podatkov. Za takšen sum bi po zakonu lahko šlo samo, če bi tajna politična policija sedaj objavljene sezname vodila na podlagi zakona. Tega pa ni bilo in seznami so bili narejeni in hranjeni tudi v nasprotju s tedanjimi zakoni. Delovanje sedanjih represivnih organov v smeri tega kaznivega dejanja torej dokazuje, da policija in državno tožilstvo tajne sezname prejšnjih totalitarnih organov, s katerimi so bile kršene temeljne človekove pravice, očitno ne štejeta za nezakonite, ampak za zakonite, sestavljene na podlagi zakona.

Pri tem se ponuja zelo zanimiva in zgovorna vzporednica. Pred časom, bilo je 21. 6. 2000, je revija MAG objavila nekaj podatkov iz poročila državnega tožilstva z dne 28. 9. 1999. V tem poročilu so bili na 253 straneh zbrani podatki o kazenskih zadevah, ki so jih vodila državna tožilstva v zvezi z oškodovanjem družbenega premoženja, vključno z navedbami kaznivih dejanj in številnimi osebnimi podatki obdolžencev. Po tisti objavi je generalna državna tožilka takoj poskočila in v pismu, ki ga je poslala uredniku revije MAG Danilu Slivniku in novinarju tega magazina Silvestru Šurli, ocenila, da sta naslovnika do podatkov iz poročila verjetno prišla na protipraven način, vsekakor pa sta jih brez dovoljenja javno objavila. Oba naslovnika je pozvala, naj ji takoj sporočita podatke osebe, ki jima je posredovala poročilo in zagrešila kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti. Zapisala je, da je kot generalna državna tožilka po zakonu dolžna ukreniti vse, da se odkrijejo kazniva dejanja in izsledijo storilci.

Te dni je državna tožilka v televizijskim oddaji razlagala, kako bi lahko policija ali preiskovalni sodnik vprašal Dušana Lajovica, kdo mu je izdal udbovski seznam in s tem storil zkaznivo dejanje izdaje državne tajnosti. Kdo je nepoklicanim izdal tožilsko poročilo, katerega del je leta 2000 objavil MAG, Zdenki Cerar ne bi bilo treba nikogar vprašati. Ona sama ga je dala kar trem institucijam, od katerih po zakonu nobena ni imela nobene pristojnosti pri pregonu kaznivih dejanj in zato tudi ne vpogleda v podatke, ki jih tožilstvo po zakonu zbira in vodi samo zaradi kazenskega pregona. Generalna državna tožilka, ki je po svojih lastnih besedah »dolžna ukreniti vse, da se izsledijo storilci«, proti sebi ni ukrenila ničesar. Tudi pristojni okrožni tožilec in policija nista našla storilca in do danes nismo o tej izdaji uradne tajnosti slišali ničesar več.

Spričo kar 253 strani podatkov iz tožilske evidence, nezakonito poslanih trem nepooblaščenim institucijam, se je težko izogniti vprašanju, zakaj državna tožilka v zadevi novinarja Petka ni dala odgovora, ki ga je preiskovalna komisija Državnega zbora po zakonu upravičeno zahtevala. Ob veliki vnemi, s katero generalna državna tožilka išče izdajalca nezakonitega seznama udbe, državne tajnosti totalitarne Jugoslavije, ni mogoče razumeti, zakaj je njena izdaja tožilskih podatkov, uradne tajnosti Republike Slovenije, ostala brez posledic in zamolčana. Zdenka Cerar, ki je javno razglašala, da ni nedotakljivih, je nedotakljiva.

Ni se treba truditi in iskati, po katerih zakonskih merilih so v aferi udba.net ravnali državni organi. V totalitarnem sistemu so bili zakoni postranska stvar. Merilo je bil tak ali drugačen interes, javni, narodni, »širši družbeni interes«, vse v interpretaciji vladajoče partije. Tako so se glede udbovskih seznamov odzvale tudi sedanje slovenske oblasti. »Širši družbeni interes« je po potrebi nad zakonom tudi pri Zdenki Cerar, vrhovni varuhinji zakonitosti. Potrebo določa sama.

Udba se je vrnila in njeni so jo sprejeli kot svojo. Pazimo, da se ne bi državi zgodilo kaj hudega!

* S soglasjem avtorja zaradi aktualnosti objavljamo članek, ki je bil sicer priobčen že junija 2003. Besedilo prikazuje, kakšen je avtorjev odnos do objave takih podatkov, dokler niso predmet manipulacije. Naj opozorimo, da za razliko od takratne panike, ki so jo zagnali postboljševiki, tokrat ni nobene reakcije. Sapienti sat. (Op. ur.)

[Stran 081]

8. Slovenske teme

8.1. Edvard Kocbek in slovenski čas

Avtor: Justin Stanovnik

8.1.1.

Odločil sem se, da bom uporabil opažanja in spoznanja, ki so jih v kateri od preteklih številk Zaveze priobčili ljudje, za katere je bil Kocbek, iz evidentnih razlogov, premisleka vreden in potreben človek. Ko sem védenje, ki smo ga tako dosegli, ponovno pregledoval, sem z nemajhnim zadovoljstvom ugotovil, da so ta dognanja tako stvarna in kompetentna, da se lahko potegujejo za ponovno pozornost razmišljujoče slovenske pameti. Posamezne odlomke bom identificiral tako, da bom navedel številko Zaveze in stran, kjer se kateri nahaja. Kdor pa bo hotel spoznati še širša pomenska območja, bo moral seveda vzeti v roke revijo. Povezovalne misli in nekateri dodatki so seveda izraz mojega sedanjega gledanja.

Vsak človek, vemo, je tako zamotana stvar, da do kraja razložljiv ni nihče. Za Kocbeka pa bi lahko brez bojazni, da se bomo hudo zmotili, rekli, da je v galeriji javnih slovenskih ljudi tako zagoneten in neenoumen, da ga v tem komaj kdo dosega. Naj uporabim podobo. Kocbek je bil tak človek, da je včasih dopuščal, da je dvakrat dva štiri, včasih pa je trdil, da je dvakrat dva tri ali pet ali kaj drugega. Važno pa je to, da je tudi takrat, kadar je svoje poslušalce ali bralce revoltiral s katero od svojih čudaških variant, to naredil s takim šarmom, da so mu nazadnje vsi podlegli in niso vztrajali na svojih osnovnih človeških izkustvih. Nekaj, kar je bilo protislovno in nesmiselno, je podajal tako naravno – pa tudi prepričano, da je osvajajoča moč tega, kar je povedal, zmagala nad logičnim ali zgodovinskim neskladjem in nemožnostjo tega, kar je bilo v povedanem.

V Zavezi 70, stran 7, stojijo tudi tile stavki: »Zgodovinsko kocbekovstvo je bilo usodno zaradi vojne; do karambola, o katerem smo govorili zgoraj, je prišlo, v podobi povedano, zaradi poledice; ko bi bila cesta suha, bi se tudi vožnja s kocbekovsko sproščenostjo in neodgovornostjo morda srečno končala.« Ko torej govorimo o Kocbeku, ne smemo nikoli pozabiti, da je koincidenca med specifičnostjo njegove osebnosti in specifičnostjo njegovega časa – v čemer je mogoče videti tudi igro slučaja – tista okoliščina, ki je povzročila, da se je Kocbek znašel med poglavitnimi akterji slovenske zgodovinske katastrofe.

A pri vrednotenju Kocbekove vloge moramo vendarle vseskozi misliti na posledice, ki jih je v našem narodu – v njegovi duši – povzročil boljševiški angažma. Ali lahko kdo zagotovo reče, da rane, ki so nam bile tedaj zadane, ne nosijo v sebi smrtnih klic?

Kakšen človek je bil Kocbek, da se ni nikoli tako ustrašil samega sebe, da bi v tem, kar je kdaj zagledal v sebi, ne videl prepovedi, da gre naprej? Ali mu pesniška obdarovanost ni zagotavljala oči, ki niso mogle venomer spregledovati protinaravnega pohoda revolucije? Kako to, da ni videl, da na vsakem njenih nečloveških umotvorov piše – s prastarimi črkami – Ni dovoljeno! Kako se je mogel tako ideološko izdelati; kako mu je uspelo, da se je tako ustrojil, da je sprejemal svet, ki so ga pod grobimi reflektorji revolucije izdelovali napol pismeni politkomisarji?

V Zavezi 70, str. 7–8, smo hoteli razumeti ta del fenomena Kocbek: njegovo dvojnost ali njegovo heterogenost. »Ko Kocbeka nekoliko natančneje pogledamo, vidimo, da se je v njem konstituiral heterogeni prostor. En pol Kocbekove miselnosti predstavlja visoka duhovnost krščanskega izvora – ni naša stvar, a to lahko ve vsak, da je Kocbek vseskozi bil in hotel biti kristjan. Drugi pol njegove intuicije pa predstavlja odsotnost nečesa, čemur ne moremo reči drugega kot razum, ki ga krščanstvo nikoli ni izključilo ne v teoriji ne v praksi. Krščanstvo je imelo in ima teologijo in filozofijo. Krščanstvo ima, kot pravi Benedikt XVI., helensko komponento. Kocbekova posebnost pa je bila v tem, da je dovolil, da se je v njem razrastlo nezaupanje do helenske misli in se je zato izročil dejanju. V krščanstvu, ki ga je poznal v življenju, so očitno bila dejanja – saj je moral poznati Kreka, Korošca, Natlačena, Ehrlicha – ampak dejanja, na čelu katerih so stali ti možje, so bila preveč vsakdanja in banalna, niso bila dovolj zgodovinska, osvobajajoča in emancipatorna. Zato je dejanje spremenil v Dejanje in tako odprl vrata krščansko kulturni in evropsko politični hereziji. Kakor boljševizem je tudi kocbekovstvo razumu nedostopno, ker je zlitje dveh polov s protislovno duhovno zasedenostjo. Ko prebiramo Kocbekova dela nas obhajata veselje in muka – veselje ob njegovih intuitivnih prodorih v bit in muka ob njegovih kaotičnih[Stran 082] umestitvah v svet. Kocbek je bil izkoriščan človek, a ker je prinesel iz krščanstva idejo žrtve, je na to – na nekem napačnem terenu – pristal. Na površini se je upiral, a je okope, ki jih je gradil – ker ni bil v identiteti s seboj – sproti rušil. Ko premišljujemo njegovo človeško usodo – nikoli se je ni v celoti zavedel – pride končno pred nas misel, ki bi želeli, da bi se ji končno vsi uklonili in jo sprejeli: »Svet je znosen le tako, da nad njegovimi zadevami stoji pamet – ne razum, ne ratio, ampak pámet, pisana z akutom kakor lógos. Pamet, ki pomeni, kakor vemo, tudi spomin.«

Dvojnost je Kocbek (Tovarišija, 2. januar 1943) zagledal v sebi tudi sam, le da je ni – ker je že prej izključil misel ali pa je v njem s primarno, njej lastno avtoriteto nikoli ni bilo – zagledal v taki luči, da bi jo mogel opaziti. Ostal je pri njeni pesniški verziji – pri vagabundstvu: »Ne vem, kdaj in kako sem se spremenil v vagabunda. Vagabund je človek, ki upošteva spretnost in skrivnost obenem; ki se zna udomačiti in se znova odtrgati; ki se zna resno poglobiti in obenem smejati. Potepuh je neulovljivo in nerazrešljivo bitje«.

V spopadu med mislijo in svetom, dajanjem in zgodovino, v smislu človekove vpletenosti se je Kocbek naravno in instinktivno nagibal k dejanju. V reviji Dejanje je vedno znova izpovedoval, da je treba premagati »svetobežnost« in stopiti v intimno razmerje do življenja; da je »dejanje rešilno sredstvo slovenskega duhovnega zdravja«.

Zaradi neuravnoteženosti med mislijo in zemeljsko stvarnostjo, ki se je uveljavila v njegovem ravnanju in pojmovanju, je njegova naklonjenost zemeljskim zadolženostim človeka končno prešla v utopizem. V Zavezi 9, str. 13, stoji naslednje: »Verjel je v zgodovinsko odrešenje človeka. Posebnost njegovega uma mu je dovoljevala, da se je odlepil od prastare tisočkrat nakazane, večne danosti človeka: da je in ostane bitje, ki si mora svojo podobo vsak dan izbojevati tako, da se odloča za dobro in zlo. Kocbek pa je verjel, da človeka lahko odreši čas in da bo ta čas vzpostavil komunizem.«

V skladu s to vero je v Dejanju zapisal: »Pred našimi očmi se začenja likvidacija starega reda, ki ga je predstavljal kapitalizem v gospodarstvu in družbi, v političnem življenju liberalna demokracija, v duhovnem pa meščanski duh, ki je statika in formalizem.« Zaveza je ob tem (13, str. 72) zapisala: »Kocbek je hotel, da bi človek gorel. Ni imel tega daru, da bi opazil tiho lepoto slovenskega človeka, njegovo ustvarjanje v tišini, njegovo rodovitnost v potrpljenju. Ali drugače: premalo mu je bil krščanski človek, njegov človek naj bi se dvignil in zasvetil. Kje, kako? Ko bi se po tem spraševal, bi se bil morda ustavil na meji.«

V Kocbeku se je začetna nagnjenost k zemeljskemu človeku vedno bolj uveljavljala in se končno ustalila v izročenosti revoluciji, izročenosti brez ostanka. Na partijskem shodu na Cinku 5. julija 1942 je, sledeč stavku španskega pisatelja Bergamina, takole zaklical: »Tudi mi, dragi tovariši, tudi mi zaupamo vaši človečnosti.« Pomislimo za trenutek, julija 1942. Po izteku enoletne kariere boljševiškega terorja!

Kocbekova načelna in vratolomna »velika zaupljivost« je v Sloveniji naredila tako uspešno kariero, da bi ji lahko dali epiteton »slovenska skušnjava«. Le malo poglejte okoli sebe, pa boste videli, še danes po sedemdesetih letih, da se, ko to pravimo, ne vdajamo praznemu govorjenju.

V Zavezi 15 (str. 10, 13) je bilo povedano, kako se je držala SKD v koalicijskih odnosih z večinsko postkomunistično levico. Podobno kot je Kocbek po vojni vztrajal še potem, ko je bilo več kot jasno, da je opravil svoje delo in da ga »tovarišija« več ne potrebuje, so njegovo zgodbo »po nekaj uvodnih taktih ponovili krščanski demokrati«. Ko je po pičlih dveh letih (1994) postkomunistična večinska levica jasno nakazala, da jih SKD več ne zanima v koaliciji, je ta še vedno moledovala, da naj »Drnovšek in LDS jasno pokažeta, da je SKD zaželen koalicijski partner tudi v prihodnje«. Pisca tega besedila je to navedlo na hamletovsko vprašanje: Kaj je tisto, kar daje klavrnosti tako dolgo življenje?

Čudno, čudno, a vendar! Nastavki, s katerimi je Kocbek vstopil v revolucijo, so se vedno bolj materializirali in radikalizirali. Vedno bolj se je solidariziral s partijskimi zločini in vedno bolj je napadal demokratsko katoliško politiko in njen izsiljeni obrambni boj. Kako je to stanje dozorevalo in postajalo njegov habitus, kažejo njegove izjave in njegovo delovanje po umoru bana dr. Marka Natlačena. Prva njegova reakcija, ki jo je izzvala vest o Natlačenovem umoru, je bil njegov strah, kaj bo s Kardeljem, ki je tik pred tem šel v Ljubljano in »prišel naravnost v sršenovo gnezdo«. Potem pa že sledi veselje, da je »padel tisti predsednik klerikalne stranke, ki je bil pripravljen do skrajnosti varovati njene koristi«. Največ pa o Kocbekovi civilizacijski vdaji pove stavek, ki sledi: »V Natlačenovi likvidaciji doživljam zakonito porajanje novega prava, revolucionarnega prava in občutka za pravico, ki se bo razodela v tej zgodovinski dobi.« Čeprav ni nikoli stopil v [Stran 083]

Ubogi človek!

Slika 37. Ubogi človek! arhiv Zaveze

Partijo, kaže njegov jezik, da je v resnici bil že notri. V nadaljnjem še govori, da je Natlačen »kaznovan s smrtjo«, da »revolucionarni proces s kaznovanjem tirana odpravlja staro pravo in postavlja novo«. Torej, Natlačen je bil »kaznovan« in »tiran«! Kako dolgo tradicijo je Kocbek s tem postavil, boste videli, če danes poslušate besedne nastope nekaterih poslancev.

Kako zelo je podlegel boljševiški zamenjavi med moralo in oportunostjo, kaže njegov stavek na dan, ko je prišla novica o Natlačenovem umoru: »Mene ni prizadela kot moralna nepravilnost, temveč kot politična nejasnost.« »Politična nejasnost« pa pomeni skrb, da v Ljubljani niso »vsestransko premislili svoje odločitve in pravilno izbrali trenutek za kazen« (Tovarišija, 13. 10. 1942). Šlo je očitno samo za oportunost, sedaj tudi njemu. Samo to in nič drugega.

Sedaj pa, za dopolnitev te njegove podobe, navedimo še nekaj njegovih komentarjev, ki so se mu zapisali ob prebiranju poročil, ki so jih v svoji največji stiski v London pošiljali »klerikalci, se pravi belogardisti« in mu jih je dal v branje Kosanović. Prevzelo ga je mučno občutje »nad tonom, ki to poročilo preveva«: »Pravi stud me je prevzel. Neznanje, nespretnost, laž, hinavščina, sovraštvo. To so dokumenti katoliške degeneracije na Slovenskem. Zavijanje dejstev, zavijanje z očmi, sentimentalnost, fino pokvarjena človečnost. Kako je prav, da teh ljudi ni več na oblasti. Zdaj vidim, kako svež veter veje po Slovenskem.« To je Kocbek napisal v svoj dnevnik 27. 9. 1945. Po Kočevskem rogu, Hudi jami, Teharjah. In vsem drugim in vsem drugim! Ubogi človek!

Klavrnost njegove podobe pa posebej izstopa iz njegovega dnevniškega zapisa, vnesenega približno ob istem času (22. septembra 1945). V razgovoru z Brecljem niza dejstva, ob katerih se ne more več varati, da ga je Partija dokončno zavrgla: »Zakaj me nihče ne vpraša zaradi mandata, ampak me postavljajo pred gotova dejstva? Sklepam dalje: vedno ista pesem, incident na kongresu JNOF, molčanje o mojih referatih in govorih, neinformiranje o sejah IOOF; nisem šel v London, ne grem niti v Bolgarijo, niti v ZSSR, ne vabijo književniki.«

Vedno ista pesem. Vedno samo on. Kaj pa tisti, ki so tedaj že mesece, pa tudi leta trohneli v breznih, ki jih je tisočletja oblikovala ljubljena slovenska zemlja, in po rudniških jamah, ki so jih nekoč kopale utrujene roke slovenskih proletarcev – mogoče le ne za prihodnost, za kakršno se je tako vdano in požrtvovalno bojeval Kocbek. Ubogi človek!

[Stran 084]

8.2. Slovenski narod se bo spet vrednostno stehtal*

Avtor: Janez Janša

8.2.1.

Iz pretresljivih pričevanj, ki smo jih slišali danes, si lahko ustvarimo sliko o tem, pred kakšno preizkušnjo je bil postavljen slovenski človek pred 70 in 75 leti. V pridigi smo slišali pretresljiv zapis italijanskega kurata, ki govori o preizkusu tistih, ki so bili obsojeni na smrt. Na usmrtitev so čakali v neki hiši, kjer je okupator pozabil orožje. Vprašamo se lahko – zato, da razumemo tisti čas –, kaj se je dogajalo v mislih mož in fantov, ki so imeli pred seboj možnost, da rešijo svoja življenja, pa te priložnosti niso izkoristili. V tisti hiši so namreč ostale njihove žene, hčerke, njihovi najljubši in če bi oni izkoristili priložnost in rešili svoja življenja – ali to vsaj poskusili –, bi ogrozili njihova. In pri tej izbiri ni šlo za pomanjkanje poguma, ampak je šlo za bistveno večji pogum, saj so žrtvovali svoja življenja zato, da ne bi ogrozili življenj svojih najdražjih.

Na drugi strani tega državljanskega spopada, katerega temeljni vzrok je okupacija, ki je ustvarila razmere, znotraj katerih se je lahko neka manjšina z orožjem polastila vzvodov, preko katerih je kasneje na krvav način prišla do oblasti – skratka, sredi tega časa, sredi tega začetnega časa, ki se mu reče tuja okupacija –, si nekdo zamisli, da je to priložnost za »osvoboditev slovenskega človeka«, za »ustvarjanje bolj pravičnega družbenega reda«, kot so govorili, v resnici pa je šlo za prevzem oblasti.

Na zasedanju tako imenovanega protifašističnega sveta je eden od ideologov te strani, Moša Pijade, zapisal, da komunisti ne bodo nikoli prišli do oblasti, kolikor ne bodo ustvarili na tisoče, na deset tisoče zdomcev, ljudi brez premoženja, ljudi, ki se želijo maščevati za krivice. To pa lahko storijo predvsem tako, da dražijo okupatorja, da malo postreljajo in potem zbežijo, okupator pa bo požigal vasi, izvajal represalije in ljudje bodo hočeš nočeš morali stopiti v njihove vrste. To je bila osnovna taktika komunistov. Na eni strani so pod lažno krinko narodnoosvobodilnega boja v svoje vrste pritegnili mnoge iskrene domoljube, izkoristili njihovo domoljubje za državljanski spopad, po drugi strani pa so – kot je zapisal Moša Pijade – okupatorja zgolj dražili, zato da so ti streljali talce, požigali slovenske vasi, izvajali nasilje, da se je ustvarjala slika nekega narodnoosvobodilnega boja.

Ko smo v šolah, ki smo jih obiskovali, morali poslušate lažne mite o narodnoosvobodilnem boju, me je že zelo zgodaj začelo zanimati, zakaj v teh mitih ni nobenih številk. Vse veličastno, črno-belo, nikoli pa nobenih resnih številk. Tudi v knjigah, ki smo jih nekdaj morali prebirati za bralno značko, teh stvarnih dejstev ni bilo v povzetkih, ki jih običajno vsebuje zgodovinski učbenik. Čakati smo morali do slovenske osamosvojitve, da so vsaj nekateri slovenski zgodovinarji te krute številke zapisali. Te številke razgaljajo vso tragiko tistega časa in vse zlo, ki je stalo za zlorabo tako imenovanega mita o NOB za povojni prevzem oblasti.

Preden je na slovenskih tleh sploh nastala prva vaška straža in so slovenski možje in fantje poprijeli za orožje, da so obranili svoj dom, so partizani pobili na stotine ljudi, neoboroženih civilistov, tudi žensk in otrok. Do 9. maja 1945 so slovenske partizanske enote na Slovenskem brez boja pobile preko 4.200 moških, žensk in otrok, civilistov. V tem času so vse slovenske partizanske enote uničile precej manjše število pripadnikov okupatorjevih enot. Slovenski partizani so med drugo svetovno vojno požgali več slovenskih domačij in vasi kot vsi trije okupatorji skupaj.

Te številke in podatki govorijo o tem, da ni šlo za narodnoosvobodilni boj. Veliko ljudi – posebej na Primorskem, kjer so imeli izkušnje s fašizmom po prvi svetovni vojni, je poprijelo za orožje zato, da bi se borili za domovino proti okupatorju. Vendar vodstvo nikoli ni imelo tega cilja za prvo prioriteto. Že peta jugoslovanska partijska konferenca v Zagrebu, preden je bila Jugoslavija sploh napadena, je sklenila, da bodo komunisti organizirali neke vrste narodnoosvobodilni boj samo pod pogojem, če bodo prej videli možnost za prevzem oblasti. Vse, kar se je kasneje dogajalo, se je delalo v tej luči.

Zadnji tragični oziroma najbolj tragični dokaz in argument za to teorijo pa je genocid, izvršen nad slovenskim narodom po 9. maju 1945, torej po koncu vojne. Tisti, ki so bili iz vojnih časov navajeni na najbolj tragične krivice, so verjeli, da je sedaj vendarle prišel čas, ko ne bo več pobijanja. Pa se je zgodilo ravno to. Na slovenskih tleh je bilo po koncu vojne pobitih bistveno več ljudi kot med celo vojno skupaj na vseh straneh. Pobiti ljudje so bili pripadniki slovenskega naroda. Ta tragični razkol še danes živi. Slovenki narod je bil pred 70 leti obglavljen.

[Stran 085]

Sveta daritev in spominski križ v Polhovem Gradcu

Slika 38. Sveta daritev in spominski križ v Polhovem Gradcu Lenart Rihar

Predstavljate si, da danes v neko tovarno, kjer dela 1.000 ljudi, pride lastnik, odpusti celotno vodstvo, vse inženirje, vse razvojnike, zapre vse laboratorije, uniči pol strojev … To pa proglasi za nov družbeni red. Ta tovarna desetletja ne bo sposobna ustvarjati produktov, ki bi se prodajali. To je sicer groba primerjava, vendar je slovenski narod pred 70 leti izgubil večino svoje elite: ali je bila pobita ali pregnana ali proglašena za drugorazredne brez možnosti za uspeh v življenju.

Mnogi izmed vas ste doživeli to tragično izkušnjo. Trajalo je desetletja, da se je to nekoliko razrahljalo, in trajalo je skoraj pol stoletja, da se je ponovno zbralo dovolj energije za to, da smo leta 1990 najprej z zmago Demosa prišli vsaj do formalne demokracije, leto kasneje pa do samostojne države. Jaz sem eden izmed tistih, ki smo lahko delali za ta cilj. In še mnogi med vami. Brez kakšnih zadržkov lahko rečem, da je ta tragična izkušnja slovenskega naroda pred 70 leti, to silno trpljenje tistih, ki so morali takrat umreti, njihovi svojci pa so trpeli še kasneje, prispevala k temu, da v času te nove preizkušnje za Slovence ni ponovno prišlo do državljanskega razkola. In da smo samostojno Slovenijo dobili, ne da bi bila prelita ena sama kaplja bratove krvi.

Res je, da se s tem še ni začel nov čas, ko bi lahko živeli neko dobo, v kateri bi bilo nadoknadeno vse tisto, kar je bilo izgubljeno pred 70 leti. Žal to ni mogoče. Je pa to vendarle nek čas, ko smo lahko ljudi, ki so bili takrat fizično iztrgani iz našega občestva, vračali v naš kolektivni spomin. Ne samo da so bili ti ljudje vrženi v različne jaške, kraške jame, tankovske jarke ali pa je bilo nanje nametanih mnogo industrijskih odpadkov – kot v Teharjah –, tudi na njihov spomin se je nametalo mnogo laži. To se je skušalo – žal se včasih še vedno skuša – naprtiti tudi njihovim potomcem.

Vsaj prva leta po drugi svetovni vojni so bila – kot smo tudi danes tukaj slišali – zelo težka. Za tiste, ki so preživeli, in tudi tiste najmlajše. Pred četrt stoletja so nastale razmere, ko so se lahko začeli počasi vračati v naš kolektivni spomin in se je lahko njihova imena zapisalo na farne plošče, se javno prebralo njihova imena, in se lahko danes vseeno svobodno priklanjamo njihovemu trpljenju, pogumu in spominu. Tako velike žrtve in tako velikega trpljenja namreč ni možno prikriti niti z industrijskimi odplakami niti z lažmi.

Tam nekje sredi tridesetih let prejšnjega stoletja je nacionalsocialistična [Stran 086]delavska stranka v Nemčiji – polno ime v Sloveniji težko slišite, pravo ime je bilo Nacionalsocialistična delavska stranka pod vodstvom Adolfa Hitlerja – načrtovala, kot so rekli, končno rešitev židovskega vprašanja. Oziroma holokavst. To poznamo danes kot poskus oziroma fizično uničenje celotnega židovskega naroda. Takrat je – kot to piše v zgodovinskih učbenikih – nekdo od nacističnih veljakov vprašal, kaj bo pa zgodovina pisala o tem. Hitler je odgovoril: »Pusti zgodovino, poglejte, kaj so Turki naredili z Armenci leta 1915. Postrelili so jih. Ali danes še kdo kaj govori o tem? Vprašanje rešeno za večno!?« Kako se je Hitler motil! Kar so nacisti počeli z Židi, je danes v zgodovini označeno za najbolj zavrženo dejanje, ki je sploh možno. Pred zgodovino ga ne bo mogoče nikoli opravičiti.

Ravno letos, sto let po armenskem genocidu, je Evropski parlament sprejel resolucijo o tem dejanju. Dal je tudi primer armenskega genocida. Tisti v Slovenji, ki so verjeli, da bo to strašno trpljenje možno za večno izbrisati iz narodovega spomina, da ne bo imelo nobenih posledic, da bo kar iz tega nasilja in zločina nastal neki pozitiven in nov družbeni red, so se motili, tako kot se je motil Adolf Hitler v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Seveda je – glede na to, da komunizem ni bil niti v svetovnem merilu niti v Sloveniji vojaško poražen, kot je bil nacionalsocializem – razgradnja te ideologije sovraštva in laži toliko težja. To je temeljni razlog za to, da se še vedno zanikajo očitne resnice. Ne v tem smislu, da bi kdo z njimi polemiziral, saj se s temi številkami, ki sem jih prej navajal, pravzaprav ne da polemizirati. Danes se skuša resnico omejevati tako, da se jo zapira v čim ožji javni prostor, da se je enostavno ne da v širšo javnost. Za to se uporabljajo predvsem medijski monopoli in vzgojno-izobraževalni sistem.

Zaradi tega so take slovesnosti, kot je današnja – z branjem imen tistih, ki jih je potrebno vrniti v naše narodno občestvo, v naš kolektivni spomin –, še posebnega pomena. Niso samo dejanje spoštljivega spomina, so tudi boj za resnico. Ta bo na koncu zmagala,vse to, kar se je dogajalo v Sloveniji v zadnjih 25 letih, je nesporen dokaz za to, čeprav včasih izgleda malo drugače. Stvari se same po sebi ne spreminjajo, treba je pri tem aktivno sodelovati. Ko gre za eno od tragičnih posledic obglavljenja slovenskega naroda pred 70 leti, ki je še vedno tu, se ni dalo nadomestiti niti s tem, da smo po osamosvojitvi lahko ponovno govorili tudi o naših rojakih v zamejstvu in po svetu kot o delu istega občestva in je vsaj iz besednjaka izginila beseda sovražna emigracija.

Kljub tem skupnim naporom so nekatere posledice še vedno ostale. Delujejo tako ali drugače tudi politično. Ena od teh je – s tem se bomo v prihodnjih mesecih očitno morali veliko ukvarjati – poskus, da se iz Družinskega zakonika izbriše spol. Da se gre po poti nekega revolucionarnega preurejanja družbe proti vsem, ne bom rekel vsemogočnim, ampak naravnim načelom. Tam nekje okrog božiča nas verjetno čaka referendumsko odločanje o tem vprašanju in takrat se bo slovenski narod vrednostno stehtal. To bo mnogo več kot tistih nekaj besed v zakonu. Šlo bo za odgovor na vprašanje, ali smo teh 25 let življenja v samostojni Sloveniji dovolj izkoristili za to,da se normalnost vrne v naš javni prostor in v naše domove. Prepričan sem, da je ta pot nepovratna, da je včasih počasna in zahteva žrtve in mnogo naporov. Ampak z našim skupnim trudom lahko gre v pravo smer.

Slovenski pisatelj Ivan Cankar je pred več kot 100 leti zapisal tisto misel, ki jo citirajo in je zelo primerna tudi za naše današnje spominjanje. Zapisal je: »Nobena kaplja krvi ni bila prelita zaman in nobena solza ni bila potočena zastonj.« V tej luči delajmo za resnico in spravo. Bog živi Slovenijo!

[Stran 087]

8.3. 27. april – stara vsakoletna zgodovinska laž

Avtor: Marijan Magister

8.3.1.

»Molčali smo pač zato, ker bi, če bi povedali resnico, izgubili polovico komunistov.« Tako je Ivan Maček – Matija, poznejši politični komisar glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet, priznal (Delo, 28. 5. 1988), da so že pred vojno lagali slovenskemu narodu, čeprav so vedeli, kakšna je bila komunistična diktatura v Sovjetski zvezi.

Sprva laganje in zavestno zavajanje svojih somišljenikov, nato pa celotnega slovenskega naroda je bilo osnovno taktično sredstvo komunističnega sistema za dosego svojega že dolgo predvidenega cilja: komunistična revolucija in nasilna polastitev oblasti.

Nobenemu resnicoljubnemu Slovencu ni neznano, da dober del naše polpretekle zgodovine sloni na dolgi vrsti zgodovinskih neresnic, potvarjanj, laži, prikritosti in zamolčevanja, kar je med drugim posledica izginotja številnih odločilnih zgodovinskih dokumentov. Za to imajo glavno »zaslugo« nekateri njeni najvažnejši »avtorji«, ki so pravočasno poskrbeli za njihovo uničenje ali izginotje, v polni zavesti, da je samo tako mogoče še naprej narekovati svetu svojo »zgodovinsko« neresnico. »Marsikaj imajo ljudje še doma, četudi ni bilo njihovo, in ni skrivnost, da zapuščine ‘odgovornih’ tovarišev skrbno čuvajo nekateri, ki nimajo nobene zveze z arhivsko službo.« (Zgodovinar dr. Stane Granda, MAG, 51/2002.)

Zato še vedno večina Slovencev ne pozna (ali, na žalost, noče poznati) resnične podobe svoje polpretekle zgodovine. Istočasno, ko gradijo vso svojo »ideologijo« in svojo bodočnost prav na polpreteklosti, si zatiskajo ušesa in zakrivajo oči, češ da jih ta nič ne briga in da jim preseda vsa razprava o tej dobi. Pogosto jo hočejo razlagati in posredovati z vso svojo »avtoriteto« in »poznavanjem« svojim sotrpinom, v čemer se odlikujejo posebno nekateri »izvedenci« na spletnih forumih.

V dolgi vrsti lažnih trditev in ponarejanja preteklih dogodkov je treba vedno znova omeniti sloviti »dan upora«, 26./27. april 1941, ki se trdovratno bolj ali manj slovesno praznuje leto za letom. Zagovorniki te laži še vedno vztrajajo, ker vedo, da bi se s priznanjem prave resnice podrl marsikateri steber opravičevanja komunistične revolucije, vsiljene našemu narodu v njegovih najbolj tragičnih dnevih.

Potreba po dokončni zgodovinske razjasnitvi dogodkov okrog 27. aprila 1941 ne bi imela večjega pomena, če ne bi bili od nje v veliki meri odvisni tako verodostojna razlaga kot obsodba ali opravičenje poznejših med- in povojnih dogodkov v Sloveniji.

Kakor so se v tistih prvih dneh okupacije tajno sestajali mnogi demokratski predstavniki slovenskih predvojnih političnih sil (Slovenska zaveza, Slovenska legija, Sokolska legija, Stara pravda in druge) in ustanov (Narodni svet), so se verjetno sestajali tudi komunistični voditelji in njihovi simpatizerji, zbrani v Društvu prijateljev Sovjetske zveze in protiimperialističnih gibanjih. »27. aprila 1941 … na pobudo Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije zbrale … na svoj prvi razgovor po okupaciji.« (F. Saje, Belogardizem, 2. izd.,1952, str. 6.)

Zanimivo je zasledovati prav smešno premetavanje poročil in mnenj samih prisotnih na tem »ustanovnem« sestanku Protiimperialistične Fronte (PIF). Se pravi PIF za ene in Osvobodilne Fronte (OF) za druge. Za Toneta Fajfarja in za razne »zgodovinarje« naj bi bil »to ustanovni sestanek Osvobodilne fronte slovenskega naroda«. (F. Saje, Ibidem, citat iz Tovariša, 1948.) Drugi priznavajo, da je bila to Protiimperialistična fronta, kar pa zanika dr. Josip Rus, udeleženec sestanka pod Rožnikom, ko trdi: »Zanesljivo se spominjam, da ni bilo govora o antiimperialistični fronti.« Malo naprej sicer zapiše: »Da je šlo za ustanovitev protiimperialistične fronte, so kasneje trdili Kardelj, Ziherl, Fajfar, Mikuž in morda še kdo.« (Sokoli in Osvobodilna fronta, Delo, 20. 2. 1988.)

Kdaj se je PIF spremenila v OF, je težko ugotoviti. Tone Fajfar se pozneje »spomni«, da je bila Protiimperialistična fronta šele »na plenumu 16. junija 1941 pri Miru Jeršiču za Bežigradom prekrščena v Osvobodilno fronto slovenskega naroda« (Delo, 8. 7. 1981). Zgodovinar Frančišek Saje trdi, da se je »Osvobodilna fronta ali točneje Protiimperialistična fronta … imenovala do 22. junija 1941.« (Ljudska pravica, 27. 4. 1954.) Ta datum se sklada z naslednjim podatkom: »Ko so Hitlerjeve divizije 22. junija zahrbtno napadle Sovjetsko zvezo, je politbiro CK KPJ sklenil, da bo z ostalimi centralnimi in pokrajinskimi komiteji pozval jugoslovanske narode na oborožen boj, na splošno ljudsko vstajo.« (V. kongres KPJ, Ljubljana 1948, referat Josipa Broza Tita, str. 58 in 59. Glej F. Saje, op. c., str. 83.) Vendar je prišlo do končne odločitve komaj 14 dni pozneje, 4. julija 1941, »v hiši [Stran 088]direktorja »Politike« Vladislava Ribnikarja, na Dedinju v Beogradu …«, kjer »je bila seja politbiroja CK KPJ, ki jo je vodil Josip Broz Tito … Sklepi tega sestanka so bili: sabotažne akcije naj prerastejo v vseljudski odpor proti okupatorju …« (Delo, 4. 7. 1984.)

Danes se na splošno sprejema, da je bila »… v Rožni dolini v Ljubljani že 26. aprila 1941 ustanovljena Protiimperialistična fronta« (Dnevnik 27. 4. 2002), čeprav v naslovu poročila še vedno trdi, da je bil to »dan upora proti okupatorju«. Po Fajfarju »je bilo prvotno ime prilagojeno takratni kominternski politiki, naperjeni zlasti proti zahodnim zaveznikom«. (Delo, 8. 7. 1981.) S tem se strinja tudi Zoran Polič, ko piše: »… če je Komunistična partija o organizaciji (OF) trdila in poročala svojemu nadrejenemu organu, da je priklicala v življenje Protiimperialistično fronto, je bila to njena stvar in njena pravica, ker je pač ustrezalo njenim idejnim zgledom.« (Delo 16. 5. 1992.)

Nekateri bi radi omalovaževali pomembnost preimenovanja sestanka na Večni poti iz Protiimperialistične v Osvobodilno fronto. »Ime ne menja pomena«, trdi Delo v mastnem naslovu (28. 4. 1999), kakor da bi bilo to samo stvar imena in ne ciljev in taktik, ki so se spreminjali po vetru potreb in navodil Kominterne in SZ.

»Dan upora« slovenskega naroda proti fašistično-nacističnemu okupatorju bi se lahko imenoval katerikoli dan tistih prvih mesecev leta 1941, ko so se sestajali razni narodni voditelji za študij tedanjega narodnega položaja in organiziranosti vseh demokratičnih političnih sil v skrbi, kako pomagati ljudstvu in mu prihraniti čim več nadlog okupacije. Edini, ki naj bi v tem času organiziral oborožen odpor, je bil obenem edini, ki mu je bilo to direktno prepovedano iz najvišjih krogov SZ in Kominterne: slovenska Komunistična partija. In vsakdo pozna tedanjo strogo disciplino in vdano podložnost vseh svetovnih komunističnih partij Stalinu in tedanji SZ.

O vseh teh dogodkih je bilo prelitega že toliko črnila, da bi bilo težko še kaj novega dodati. Toda odkriti sovjetski dokumenti v moskovskih arhivih prinašajo novo luč, ki samo potrjuje, kar je bilo že do zdaj jasno vsakemu resnemu zgodovinarju: slovenski (in vsaki drugi) komunistični partiji je bilo formalno prepovedano organizirati kakršenkoli odpor proti nacistični Nemčiji, tedanji zaveznici Stalinove sovjetske Rusije (od 23. 8. 1939 do 22. 6. 1941).

Tako je bilo odločeno v Moskvi že 15. septembra 1939, malo po Hitler-Stalinovem paktu, na seji Izvršnega komiteja Kominterne, ki so se je udeležili Dimitrov, Pieck, Florin, Kuusinen, Manuilsky, Gottwald, Marty (znani francoski »klavec iz Albaceta« v španski državljanski vojni in nadrejeni slovenskega španskega brigadirja Franceta Rozmana), španski Díaz in drugi. Zapisnik seje je ohranjen v arhivih Kominterne v Moskvi (Fond 495, Opis 18, Delo 1293, str. 2 in 3, napisano v ruščini in označeno kot tajno.) Španski zgodovinar César Vidal opisuje potek seje in komentira: »Po predloženem poročilu Gottwalda … je bilo takoj jasno, da imajo interesi SZ prednost pred kakršnimkoli antifašističnim bojem. V tem smislu je bilo naročeno Gottwaldu, da sestavi deklaracijo, s katero se proglaša radikalna opozicija proti vključenju mednarodnih brigadistov in drugih komunistov v kakršnekoli enote za boj proti nacistom. Vsi zapiski seje so bili klasificirani kot tajni« (Las Brigadas Internacionales, Madrid 1999, 2. izdaja, str. 329).

Vidal nadaljuje: »Gottwaldov spis, pravi dokument cinizma, je nasprotoval ustanovitvam enot italijanskih in nemških antifašistov za boj proti Hitlerju. Nasprotno, komunistične partije naj bi se morale organizirati ‘proti imperialistični vojni’, ki se vrši ‘v korist francoskih in angleških imperialistov’ (Isti arhiv Kominterne, str. 272–277, v nemščini, oznaka tajno).

Po seji je bila sestavljena deklaracija, ki so jo podpisali Dimitrov, Gottwald, Kuusinen, Pieck in Díaz, v kateri piše dobesedno: »Komunisti ne morejo v nobenem slučaju aktivno sodelovati v organiziranju nacionalnih gibanj (kot podpisovanju deklaracij, propagande, nasvetovanj itd.). Nasprotno se morajo odkrito upreti organiziranju takih gibanj in širjenju političnih proglasov. Posebno je treba preprečiti, da bi stari španski borci podpirali organiziranje takih gibanj.« (Arhiv Kominterne, v nemščini in z oznako tajno, str. 267–278.)

Komunistične partije vsega sveta so skrbno sledile in izvrševale ta navodila, posebno pa nekdanji borci mednarodnih brigad v španski državljanski vojni. Nobenega upora, nobene propagande ali akcije proti politiki in vojaškim podvigom zaveznika Hitlerja! Stari brigadisti ameriške brigade Lincoln so slovesno sklenili na svojem zborovanju v New Yorku, ki so ga imeli takoj po vdoru Sovjetske zveze na Poljsko: »Mi, stari borci, izjavljamo, da je ta vojna imperialistična, zaradi česar ji nasprotujemo in se energično upiramo, da bi ZDA podprle katerokoli stran.« (Arhivi Kominterne, Fond 495, Opus 14, Delo 26.)

[Stran 089]

Zgodovinar César Vidal nadaljuje: »Postopanje Lincolnovih brigadistov ni bilo izjema. Bilo je prav tako kot postopanje drugih brigadistov podvrženo diktatom Kominterne. To pasivno postopanje do nacizma s strani njegovega zaveznika Stalina se ni spremenilo niti v trenutku napada na rodno domovino interbrigadistov (Francijo). Francoskih komunistov ni mobiliziral niti polom Francije, kakor ni dvignil napad Jugoslavije 6. aprila 1941 Josipa Broza (»Tomašek« v španski državljanski vojni, pozneje svetovno znani Tito), da bi udaril po napadalcih. … Stališče ogromne večine interbrigadistov je bilo jasno: njihova prava domovina je bila SZ, edino prava navodila so prihajala od Kominterne, edini pravi voditelj je bil Stalin.« (Op. c. str. 331.)

KPS je torej v aprilu 1941 samo morala izpolnjevati konkretne zapovedi seje Izvršnega komiteja Kominterne, ki je bila 15. 9. 1939 v Moskvi. Boj je bilo treba usmeriti predvsem proti deželam kapitalizma, staremu redu, »gnilim« ustanovam, ki niso ugajale politiki Kominterne. Boj je bil »proti imperialistični vojni … francoskih in angleških imperialistov!«

V to je vključena predvsem fronta proti vsem »nasprotnikom« Osvobodilne fronte, saj so že 27. aprila 1941, komaj tri tedne po okupaciji, »vedeli«, »da se bodo nosilci protiljudske politike v predaprilski Jugoslaviji razkrili tudi v osvobodilnem boju kot protinarodni in petokolonski elementi«. (Boris Kidrič, 1945, Tri leta Osvobodilne fronte, str. 9 in 10. Glej F. Saje, Op.c., str. 82.)

Takoj ob ustanovitvi »antiimperialističnega« boja so odločili, da je za njegov uspeh treba najprej pokončati »peto kolono« in označiti nasprotnike kot »protinarodne«. Nista zastonj prisostvovala sestanku na Večni poti dva stara španska borca, Boris Kidrič in Aleš Bebler. Je zanimivo, kako je ta naša zgodovinska doba povezana s komaj končano špansko državljansko vojno, kjer so delovali, največ kot politični komisarji, mnogi bodoči glavni pobudniki in voditelji slovenske državljanske vojne!

Zaključki:

1) 27. april 1941 kot »dan upora« je samo ena več od številnih laži in potvarjanja slovenske polpretekle zgodovine, katerim še vedno naseda del slovenske družbe.

2) KPS in njenim sopotnikom je pomenil ta datum samo nadaljevanje in pospešenje revolucionarnega procesa, načrtovanega že veliko let pred vojno. To je bil samo dan, ko so bile politične in socialne okoliščine izkoriščene, da so predstavniki tedanjih 200 ljubljanskih komunistov vsilili slovenskemu narodu za dosego svojih ciljev štiriletno krvavo revolucijo in petdeset let komunistične diktature.

3) Dan »upora« je bil le dan načrtov in odločitve, kako onemogočiti vsako gibanje nasprotnih sil, za kar je bila potrebna najprej likvidacija njihovih voditeljev in sodelavcev. Kardelj je lahko kmalu z veseljem ugotovil: »Vse uradne politične stranke (so) naglo doživele svoj nravni, politični in organizacijski razpad.« (Po F. Sajetu: Edvard Kardelj, Pot nove Jugoslavije, Ljubljana, 1946, str. 475.)

4) Pri tem procesu so imeli važno vlogo »izvedenci« iz španske državljanske vojne, kjer so nabrali zadosti izkušenj (odstranjevanje anarhistov, likvidacija nezanesljivih v lastnih vrstah, podrejenost sovjetskim »specialistom« itd.). Udeležba mednarodnih španskih borcev je vsemu »osvobodilnemu« gibanju vsilila in zagotavljala poseben revolucionarni pečat.

[Stran 090]

9. In memoriam

9.1. Dr. Jože Velikonja, 1923–2015

Avtor: Meta Velikonja

9.1.1.

Jože Velikonja s hčerko in sinovoma ob svoji 90-letnici

Slika 39. Jože Velikonja s hčerko in sinovoma ob svoji 90-letnici

23. maja 2015 je v bolnici Šempeter pri Novi Gorici umrl dolgoletni član Nove Slovenske zaveze, dr. Jože Velikonja. Bil je sin slovenskega pisatelja Narteja Velikonje, rojen v Ljubljani, 17. aprila 1923, kot drugi od dvanajstih živorojenih otrok. Osnovno šolo je obiskoval v Marijanišču, nato klasično gimnazijo v Ljubljani. Po maturi je vpisal študij geografije.

Leta 1943, po kapitulaciji Italije, je odšel pozno v jeseni med primorske domobrance, s katerimi se je aprila 1945 umaknil v Italijo. Umik primorskih domobrancev iz Vipavske doline v Italijo je opisal v članku »Umik« v 28. številki revije »ZAVEZA«. Kot begunec se je znašel v Rimu, kjer je s študijem nadaljeval in ga leta 1948 uspešno končal. Veliko mu je pomagal p. Anton Prešeren, ki je v Rimu skrbel za begunce. Po končanem študiju je iz Rima odšel v Trst, kjer je v času Cone A in B na klasični gimnaziji poučeval zemljepis in zgodovino. V Trstu se je poročil. Takrat mu je po nekaj letih prvič uspelo po telefonu na kratko govoriti s svojo mamo, ki jo je imel zelo rad.

Leta 1955 se mu je posrečilo priti v Združene države Amerike. Evropska spričevala mu niso nič koristila za pridobitev ustrezne zaposlitve. Zato se je za eno leto in pol zaposlil kot fizični delavec in prihranil denar za kasnejši študij v ZDA. Pri tem mu je stala ob strani žena Tilly Rus, ki se je zaradi znanja angleščine lahko zaposlila kot prodajalka. V letih od 1957 do 1959 je na Univerzi v Chicagu opravil podiplomski študij. V letih 1958 do 1962 je bil profesor na Univerzi v Carbondale, Illinois, nato od leta 1962 do 1981 na Univerzi Washington v Seattlu. Kot gostujoči profesor je predaval na različnih univerzah po ZDA. V Ameriki je raziskoval življenje in delo slovenskih in italijanskih priseljencev. Skupaj z Radom Lenčkom sta leta 1992 izdala knjigo: Who’s Who of Slovene Descent in the United States.

Ko je bil v študijskem letu 1967–1968 gostujoči profesor na Univerzi v Liverpoolu, Anglija, je prišel prvič po vojni v Slovenijo. Prišel je z vsemi tremi otroki. Nato je z obiski nadaljeval in pozneje pripeljal na obisk svoje stanovske prijatelje in jih popeljal na znamenite kraje Slovenije in Jugoslavije. Na obisk v ZDA pa je zelo rad povabil svoje brate in sestre. Tam je znal pokazati Ameriko kot deželo neskončnih razsežnosti in neverjetnih znamenitosti, kot so: ameriške hidroelektrarne, neskončna prostranstva žitnih polj, posušene struge velikih rek, puščave v Nevadi in Arizoni, pa znamenite kanjone reke Colorado, krater in okolico [Stran 091]vulkana Mount St. Helens, ki je izbruhnil leta 1980 in pri tem spremenil del pokrajine med vulkanom in Tihim oceanom, in še marsikaj.

V Slovenijo se je pogosto vračal, še posebej po upokojitvi in po ženini smrti. Kmalu ni mogel več sam skrbeti zase. Živel je zdaj pri enem zdaj pri drugem od svojih otrok. Sin Marko, ki je v diplomatski službi, ga je vsako leto povabil v državo, kjer je služboval. Na ta način je prepotoval »ves svet« od Moskve do Manile, Sidneya, Montreala itd. Zadnja leta je prihajal v Slovenijo, kjer si je z vnuki ogledal smučarske skoke v Planici in nogometno tekmo v Stožicah.

Jože je bil moj deset let starejši, pametni brat. Ko so nam leta 1948 zaprli mamo, in nas je pet bratov in sester ostalo samih, nam je iz Trsta poslal vrečo moke in kanto olja. Še mama v zaporu je bila presenečena, od kod nam bel kruh, ki smo ji ga poslali v paketu. Ko sem maturirala, mi je poslal blago za novo obleko in krasna nova očala. Ko se je odpravljal v Ameriko, je mami pošiljal pozdrave iz krajev, koder je potoval. Na pot od Illinoisa do Washingtona je leta 1962 z avtomobilom peljal tudi mamo in ji z velikim navdušenjem razkazoval Ameriko.

Zadnja leta je rad obujal spomine na otroštvo in čase med vojno in po njej. Vesel je bil, ko smo z njim obiskovali kraje našega otroštva. Z bratom Tinetom je obiskal naša znana grobišča, kot so Teharje, Kočevski rog, Stari Hrastnik, pa tudi strelišče na Dolenjski cesti, kjer naj bi bil usmrčen naš oče. Obiskala sta tudi Srebrenico.

Svoj 90. rojstni dan je praznoval v Sloveniji. Zbrali smo se bratje in sestre ter njegovi otroci in vnuki. Poleti 2014 se je dokončno vrnil. Bil je bolan in vedno manj živahen. Svoje zadnje zatočišče je našel v Vipavi, blizu krajev, ki so mu bili ljubi še iz mladosti.

Radi smo ga imeli in on je imel rad nas!

9.2. Marjan Štefančič 1928–2016

Avtor: Janko Maček

9.2.1.

V petek, 11. marca, smo se z mašno daritvijo v cerkvi sv. Štefana v Štepanji vasi poslovili od našega zvestega sodelavca Marjana Štefančiča in ga nato pospremili v njegov zadnji zemeljski dom poleg cerkve. Pred odhodom na božjo njivo mu je Slovenski oktet, katerega član je bil Marjan dolgih 32 let, zapel pomenljivo pesem Glejte, že sonce zahaja: Vsi bomo enkrat zaspali, v miru počivali vsi, delo za vselej končali, v hišo Očetovo šli. Takrat, zvonovi, zvonite lepo, klič‘te k Očetu domov, klič‘te nas v sveto nebo.

Marjan Štefančič je bil rojen 10. avgusta 1928 – pred 88 leti – v Ljubljani. Po maturi na klasični gimnaziji je študiral slavistiko, glasbeno izobrazbo pa je pridobival na srednji glasbeni šoli in ob študiju klavirja pri znanem učitelju in opernem pevcu Juliju Betettu opravil tudi tri letnike solopetja na akademiji za glasbo.

Prvo službo je kot profesor slovenščine nastopil leta 1957 v Vipavi, poučeval pa tudi glasbo in vodil stočlanski mladinski ter manjši moški pevski zbor. Prosvetnim delavcem je bilo v tistem času prepovedano hoditi v cerkev, toda Štefančič se te prepovedi ni držal, ampak je ob nedeljah dopoldne sedel na kolo in se odpeljal k maši v kako okoliško župnijo. Seveda to ni moglo ostati skrito in začele so se mu nabirati črne pike. Ko se je leta 1958 poročil, s soprogo, ki je vodila laboratorij v vipavski bolnišnici in ji ni bilo treba skrivati obiska cerkve, nista mogla iti skupaj k nedeljski maši: ona je normalno šla v cerkev v Vipavi, on pa je sedel na kolo in se odpeljal „nekam na deželo“. Njegova doslednost glede tega se je pokazala tudi kasneje, ko je bil pri Slovenskem oktetu: na začetku turneje po ZDA leta 1987 je vodiču, ki je bil hkrati tudi njihov šofer, izrazil željo, da bi bil ob nedeljah rad pri sveti maši. Proti pričakovanju mu je vodja, ki je tudi sam bil veren, željo izpolnil. Šolske oblasti so mlademu profesorju zaradi njegovega verskega prepričanja napovedovale črno prihodnost, ki pa se je, kot je sam večkrat s ponosom povedal, spremenila v Slovenski oktet.

Pravijo, da je Marjan Štefančič dobil ljubezen do petja po mami. Že kot 17-letni mladenič je na povabilo organista Zdešarja pristopil k pevskemu zboru cerkve sv. Petra v Ljubljani. Ko je stanoval v Mostah, je pel v salezijanskem zboru na Kodeljevem. Kot študent je bil član APZ (Akademskega pevskega zbora), od leta 1951 do 1955 pa je pel v zboru Slovenske filharmonije, kjer je spoznal večino članov prve zasedbe Slovenskega okteta. Februarja 1960 je opravil zahtevno avdicijo in bil sprejet med člane Slovenskega okteta – kljub njegovemu prepričanju, ki nikakor ni bilo po volji takratnim oblastnikom in njihovi predstavi o slovenski kulturi; prevladale so pač njegove pevske in umetniške lastnosti, pripomogle pa [Stran 092]

Marjan Štefančič (prvi z desne) med svojimi prijatelji na srečanju Nove Slovenske zaveze

Slika 40. Marjan Štefančič (prvi z desne) med svojimi prijatelji na srečanju Nove Slovenske zaveze

tudi njegove značajske posebnosti, saj je bil po naravi potrpežljiv in preudaren. „Nikoli se ni silil v ospredje, zato je tudi bolj poredko nastopal kot solist. V oktetu je vedno spodbujal k razumevanju in strpnosti. Najpomembnejša mu je bila zlitost glasov celotnega ansambla. Petje je sprejemal kot danost, ki je izjemna in ne doleti vsakogar, in kot darilo od Boga; še več – petje v oktetu je sprejemal kot nagrado za prestane krivice v vipavskem obdobju. Dejstvo, da je ostal neuklonljiv in trden, mu je dajalo neko notranje ravnovesje,“ je o Marjanu Štefančiču zapisal Boris Pangerc, avtor knjige Slovenski oktet, ki je izšla leta 2007 ob oktetovi 50-letnici.

Čeprav je bil Slovenski oktet ustanovljen leta 1952 na željo ameriških Slovencev in je bila že tedaj načrtovana turneja po ZDA, do realizacije te zamisli dolgo ni prišlo. Marjan Štefančič, ki je postal član okteta leta 1960, se je udeležil prve ameriške turneje leta 1963. Zapomnil si jo je tudi po tem, da se je tik pred njegovim odhodom na pot rodila najmlajša hčerka Tatjana. Sprejem pri slovenskih izseljencih je bil izreden, saj so pevce iz domovine pričakovali celih deset let. Ko so se z italijansko potniško ladjo vračali, jih je sredi oceana dohitela vest o smrti predsednika Kennedyja. Štefančič je tedaj pel bas v dvojici z Dragišo Ognjanovičem, kasneje pa dolga leta s Petrom Čaretom. V 32 letih se je zvrstilo veliko nastopov in turnej, med njimi Argentina, kjer so se prvič srečali s povojnimi izseljenci, Danska, Norveška, Kitajska. Posebno ponosen je bil, ko so 25. junija 1991 peli ob ustanovitvi samostojne slovenske države. Poleg domačih pesmi je zelo rad pel ruske pravoslavne in črnske duhovne. Ko je po 32 letih nehal peti v Slovenskem oktetu, je še naprej do svoje smrti sodeloval pri cerkvenem zboru v Štepanji vasi. Leta 2005 je ob šestdesetletnici sodelovanja pri cerkvenem petju prejel posebno nadškofijsko priznanje.

Marsikaj bi bilo še treba povedati o življenju in delu Marjana Štefančiča, o njegovem družinskem življenju, o udejstvovanju pri Marijinem delu, vendar se bomo omejili samo še na eno poglavje njegovega življenja, ki pa ga je posebej zaznamovalo in brez katerega bi bila njegova zgodba nepopolna, če že ne kar neresnična. Marjan se še ni dobro navadil gimnazijskih klopi, ko so v Ljubljano prišli okupatorji – začel se je tudi „osvobodilni boj“, ki pa je bil v resnici komunistična revolucija. Marjan je dobro vedel, kaj je komunizem, zato se je jeseni leta 1944 komaj šestnajstleten pridružil kakim desetim prijateljem iz gimnazije, ki so se prijavili za vstop v domobranstvo. Začetek njihovega vojaškega življenja je bil v šoli na Vodnikovi cesti v Šiški, po mesecu ali dveh pa so jih že poslali na Vrhniko. Tam so stanovali v kasarni, dokler niso bili odrejeni v zaščito Štampetovega mostu, kjer so stražili [Stran 093]in tičali v bunkerjih, hodili na patrulje, vmes pa počivali v zasilni baraki. Posebnih bojev v tistem času ni bilo. Menda je bilo 5. maja 1945, ko so zapustili Štampetov most in odšli proti Vrhniki in Brezovici, čez dan ali dva pa naprej proti Ljubelju. Pot je bila dolga in težka, polna vojaštva in civilnih beguncev. Pri mostu čez Dravo so že bili Angleži in tam so morali odložiti orožje, nato pa so odšli na Vetrinjsko polje. Konec maja je bil tudi Štefančič z drugimi vrnjen v Slovenijo. Prek Jesenic so jih pripeljali v Kranj, približno dva tedna so pretrpeli v barakah na Zlatem polju. Bili so lačni, pretepeni in njihova življenja so vsak dan visela na nitki. Nič bolje se jim ni godilo, ko so jih po kakih štirinajstih dneh premestili v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano. V veliki dvorani v pritličju, kjer imamo mi sedaj občne zbore in srečanja, so bili nagneteni, da nekateri niti pošteno ležati niso mogli; noč za nočjo so jih klicali na hodnik in mnogi se potem v dvorano niso več vrnili.

Vsak, ki je tisti pekel preživel, ima nanj nekoliko drugačne spomine, vsi pa so soglasni, da je čudno, da so sploh mogli toliko prestati. Proti koncu julija so tudi mladoletnike zaslišali in le redki med njimi tedaj niso bili še enkrat tepeni. Kmalu potem, ko so jih fotografirali, so nekega dopoldneva na dvorišču razglasili amnestijo in razdelili odpustnice. Marjan Štefančič je bil odpuščen 8. avgusta 1945, le dva dni pred svojim rojstnim dnevom. Razumljivo, da so mu tisti meseci nečloveškega trpljenja vtisnili neizbrisen pečat, ki ga na zunaj niti ni bilo opaziti.

Z odhodom Marjana Štefančiča se je zmanjšalo število tovarišev, ki so jeseni 1944 zapustili šolske klopi na klasični gimnaziji in šli potem skozi hude preizkušnje, pa kljub vsemu ostali zvesti svojemu prepričanju. Z njegovim odhodom je tudi Nova Slovenska zaveza izgubila dolgoletnega sodelavca in prijatelja, saj je bil ustanovni član društva, v nekaj mandatih član izvršnega odbora in kadarkoli je bilo potrebno, vodja našega petja. V spominu nam ostajajo tudi nekateri njegovi solistični nastopi na večjih spominskih slovesnostih, na primer leta 1992 v Kočevskem rogu, o katerem piše 6. številka Zaveze takole: „Zdaj pa je skozi gozd zadonela lepa slovenska narodna Kaj ti je, deklica. Zapel jo je naš odlični basist Marjan Štefančič. Spremljava z rogom se nam je v tihoti gozda zdela nekaj posebnega in je dajala pesmi nenavaden poudarek. Fantič, le vstani mi! Kako bom vstal, ko me krogla teži. – Da, ne ena, mnogo krogel, min in zemlje.“

Svojcem pokojnega Marjana izrekamo iskreno sožalje. Naj Vam grenkobo slovesa lajša upanje, da že uživa večno veliko noč pri Bogu! Prijatelju Marjanu pa se zahvaljujemo za sodelovanje in zvestobo in se mu priporočamo, naj iz večnosti še naprej podpira naše delo. Naj počiva v miru!

9.3. Marija Ana Krajc

Avtor: Peter Sušnik

9.3.1.

Pokojna Marija Ana Krajc, bližnjim znana kot gospa Marjanca, je bila rojena 6. julija 1920 v ljubljanskem hotelu Štrukelj kot prvi otrok očetu hotelirju in posestniku Jerneju Černetu in mami Franji z dekliškim priimkom Ocvirk. V nekaj letih se ji je najprej pridružil brat Jernejček, ki je umrl še kot otrok, nato sestra Marjeta (Meti ali Metka) ter brata Jernej (Nejče) in Marko. 3. maja 1945 se je poročila z Nikolajem Krajcem, lesnim trgovcem iz Grahovega pri Cerknici. V zakonu sta se jima rodila sinova Nikolaj in Marko. Umrla je na svojem domu v ponedeljek, 8. februarja 2016, pokopana pa v ožjem družinskem krogu v Krajčevo grobnico na pokopališču v Grahovem.

Ti skromni in banalni matični podatki, ki bodo zapolnili statistiko države, bodo uradna verzija več kot 95 let in pol življenja pokojne gospe Marjance. Vsi, ki smo jo imeli čast poznati, pa vemo, da je bilo njeno življenje mnogo več.

Slika 41.

[Stran 094]Njeno otroštvo je bilo sicer vedno opisano kot srečno, a iz pripovedi tako pokojne sestre Mete, kakor tudi pokojnega brata Jerneja in mlajšega brata Marka, ki svojo bolezen potrpežljivo prenaša v negovalnem domu v Clevelandu v ZDA, je bilo to otroštvo v znamenju dela za družinski hotel in gospodarstvo, ki je bilo povezano s posestništvom. Očka Jernej pač ni bil uspešen brezdelnež, marveč garač, ki je svoje otroke videl kot poklicane v delo za družinsko dobro. Res, Marjanca je bila kot prva deležna nekaj manj fizičnega napora, a zato je bila šolana, vzgajana in tako določena kot tista, ki bo skrbela za gostoljubnost hotela. Omika, jeziki, splošna izobrazba ter znanje vseh opravil okoli hiše so bile v očetovem pojmovanju vzgoje postavljeni pred zabavo, igro in prosti čas. Tako se je vzgajalo mlado meščanko tudi v daljnem Milanu, da bi bil razgled širši. Da je bila Marjanca lepa, postavna in razgledana, je bilo menda v tistih dneh kar znano po Ljubljani.

Mlada leta je grobo prekinila okupacija in vojna, še bolj pa komunistična revolucija. 12. julija 1942 je pri Lavrici 1. četa bataljona »Ljuba Šercerja« pod vodstvom komandirja Milana Vandeka in politkomisarja Janeza Japlja ugrabila in nato neznanega dne »justificirala« (beri: umorila) njenega očeta Jerneja in njenega strica, mesarja Franca Ocvirka. Zakaj, uradno ni bilo nikoli pojasnjeno. Revolucija pač ne potrebuje pojasnil. Za umor se ni nihče nikoli opravičil ali kako drugače odgovarjal. Ta tragični dogodek, ko družina več mesecev, do novembra 1942, ni mogla dobiti ne trupla in ne uradne potrditve, kaj se je zgodilo, je bil za Marjanco še posebej travmatičen, saj je s svojim bratrancem morala po ilegalnih poteh iz Ljubljanske pokrajine domov pripeljati očkovo truplo. Da je bil to prelomen trenutek v njenem življenju, nam je postalo jasno šele v zadnjih letih, ko je občasno glasno razmišljala o teh dogodkih: prej se o tem enostavno ni govorilo.

Ob skrbi in delu, da bi hotel in družina lahko obstala, je spoznala hotelskega gosta, trgovca Nikolaja Krajca. Ljubezen, ki je bila potrjena s poroko 3. maja 1945, je trajala ne le do njegove smrti 29. marca 2012, ampak vse do njene zadnje ure. Tragična begunska pot 5. maja 1945, ko je kot gospa Krajc odšla z možem preko Ljubelja v Avstrijo in s seboj vzela še brata Jerneja, domobranca, se je za nekaj časa ustavila v Lienzu, kjer je oktobra 1946 povila sina Nikija.

Razmere v domovini, kjer je pustila bolno mater in mlajšo sestro ter brata, so narekovale nov začetek življenja v daljni Avstraliji, kjer je aprila 1952 povila sina Marka. Uspešnost Krajčeve družine je dovoljevala, da se je na jesen svojega življenja in ob spremembah v domovini skoraj letno lahko vračala v domovino, kjer je skupaj z bratoma in sestro bíla boj za vrnitev odvzetega jim premoženja. Ob končnem uspehu je tako dozorela tudi priložnost, da se vrne na svoj prvotni dom in tako zadnjih deset let življenja preživi med nami.

Njeno bivanje med nami nam je dalo spoznati nekatere njene osebnostne lastnosti, ki smo jih cenili in se jih bomo tudi spominjali. Najprej, da je dala smisel pojmu »meščan«. Revolucionarno pojmovanje meščanstva nam je do ljudi tega sloja vgradilo upor, skoraj gnus. Stereotipno naj bi bil to delavstvu sovražen razred izkoriščevalcev. To podobo so posebej uspešno slikali zaposlenim v hotelu, ko je bilo potrebno hujskati delavski svet proti Krajcem in Černetom. In vendar je meščanka Marjanca izžarevala spoštljiv odnos do vsakega zaposlenega, ki ga je brez izjeme naslavljala z gospodom, gospo ali gospodično. Brez oholosti, vzvišenosti, zagrenjenosti. Imela je topel in prijazen pristop, ki je ostal hvaležen do njene zadnje ure. Skrbelo jo je za vse, ki smo bili okoli nje, kar je znala tudi pokazati. Bila je gospa, ki je v zadnjih letih ponovno uživala v tem, da je v svoj hotel sprejemala goste. Meščanstvo izumira in z gospo Marjanco je mladi rod izgubil možnost izkustva žlahtnosti tega pojma.

Poosebljala je zvestobo. Zvestobo v ljubezni do pokojnega moža Nikolaja, v kateri smo občudovali ter dojemali vso globino besednih zvez »v sreči in nesreči, bolezni in zdravju …« Kdo bi mogel zapustiti domovino, dom, mater, brata, sestro, življenje in se podati v neznano, če bi ne imel zvestobe v srcu? Kdo bi mogel biti oči, roke, ušesa in spomin pešajočemu možu? Zvestobo narodu, ki je v daljnih krajih in kulturi vzdrževala jezik, običaje. Zvestobo veri, ki je bila na preizkušnji ob smrti očeta in izgubi vsega premoženja. Zvestobo domu, ki je narekovala večleten sodni boj in obilo denarja, da je bil vrnjen v družinsko last.

V frančiškanski cerkvi je bila gospa Marjanca krščena, tu je bila maša zadušnica za njenim pokojnim očetom, tu je bila poročena, to je bila zadnja leta njena župnija in prav je, da se je v tej cerkvi še zadnjič poslovila od mesta: od Ljubljane, po kateri je hrepenela v dnevih izgnanstva. Iz zvestobe do moža je zapisala, da si želi svoje zemeljske ostanke pridružiti njegovim v Grahovem. Brez kančka dvoma pa smo lahko, da sta se v večnosti že objela.

[Stran 095]

10. Po branju

10.1. Walter J. Ciszek: V gulagu s Kristusom

Avtor: Blaž Knez

10.1.1.

Duhovnikovo pričevanje o dolgoletnem jetništvu v sovjetskih zaporih in delovnih taboriščih

10.1.2.

Založba Družina je pred dobrim letom izdala knjigo ameriškega jezuita poljskega rodu, ki je triindvajset let preživel v sovjetskih komunističnih zaporih, pretežno v taboriščih prisilnega dela. Svoja doživetja je avtor popisal že leta 1972. Opisano dogajanje je doživel, potem ko si je za svoj življenjski cilj izbral misijonarjenje v Rusiji. Povedano v enem stavku, knjiga predstavi pogled oziroma izkušnjo katoliškega duhovnika na to, kako se soočiti z nečloveškimi okoliščinami v komunističnem koncentracijskem delovnem taborišču. Ni odveč poudariti, da gre za avtorja, ki je trenutno v postopku za razglasitev za svetnika. Tako je lažje razumljivo, da se na preko dvesto straneh besedila skorajda ne srečamo z natančnejšim opisom pogojev ali dogodkov, ki bi bralcu omogočil, da se vživi v skrajnosti, ki so jim bile žrtve izpostavljene. Walterju Ciszeku gre pri pisanju predvsem za pričevanje o svojih duhovnih izkušnjah pri premagovanju težav. Posredovati nam želi svoje spoznanje, da je lažje prenašati neznosnost življenja, potem ko se prepustiš toku dogodkov in zaupaš Bogu. Dogajanje si je osmišljal z vero v Boga in v njegovo previdnost. Kalvarijo je prestal le zaradi popolne predanosti božji volji. Knjiga ima torej bogato in pretresljivo duhovno sporočilo. Upravičeno se torej ob branju lahko sprašujemo o sebi in svoji lastni veri.

Podnaslov pa pove o vsebini knjige več kot sam naslov, saj beseda GULAG v naslovu knjige pred očmi bralca izriše spomin na za tisti čas nekonvencionalno in dokaj natančno poročilo Karla Steinerja, napisano leta 1971, o njegovem 7000-dnevnem bivanju v komunističnih taboriščih. Spomin površno preletava Steinerjeve podrobne opise težkega življenja, upiranja zasliševalskim metodam in vsakodnevnega reševanja težav ter skoraj nemogočih situacij taboriščnika. Vse te napore pa želi Steiner premagati le za to, da bi si kolikor toliko pomagal ohraniti upanje, da dočaka izhod iz zapora, ki je bil otežen še z lakoto in prisilnim delom. Vodi ga le samoohranitveni nagon. Že fizični izzivi so za zapornika

Slika 42.

na meji mogočega, psihične ovire, ki jim je vsakodnevno izpostavljen, pa segajo že preko te meje. Steiner je le eden od milijonov prebivalcev ruskih gulagov in tako kot skoraj vsi obsojen po nedolžnem.

Pričujoča knjiga pa na videz nima s Steinerjevimi spomini (skoraj) ničesar skupnega. Če ne bi iz literature, kakršna je Steinerjeva, vsaj bežno poznali različne vrste mučenja v Gulagu, bi si ob branju tokratnega pričevanja ustvarili povsem napačno sliko o taboriščnem življenju. Po uvodni petletni samici v Lubjanki (o kateri na Wikipediji v slovenščini ne najdem zapisanega ničesar) se je duhovnik Ciszek v skoraj športnem razpoloženju lotil prisilnega dela. Hitro je pridobil telesno kondicijo in v kratkem nedosegljivo normo pogosto presegal. Delo si je osmislil z dopovedovanjem, da s svojim početjem v nemogočih razmerah ledene Sibirije pripravlja pot naslednjim generacijam ljudi, božjih otrok. Ob rudarjenju mu je tako ruda predstavljala most do zadovoljnih uporabnikov različnih končnih izdelkov. Neverjetno se mi zdi, da avtor konkretnega vsakodnevnega dela skoraj nikjer ne popisuje. Tako ničesar ne izvemo o naporih, o načinu reševanja fizičnih težav. Govori le o duhovnem pristopu do sebe, do dela ter predvsem do sojetnikov.

Sprašujem se, ali je glede na osrednjo temo slovenski založnik izbral ustrezen naslov za omenjeno knjigo. V angleškem izvirniku namreč besede gulag v naslovu knjige ne najdemo. Je za naše knjigotržce duhovno branje lažje plasirati s to besedo, ki je kot nekakšna vaba? Knjigo naj torej v roke prime pripadnik protirevolucionarnega tabora. Skozi branje, ki je duhovno globoko sporočilno, se ponovno pregneta vanj že večkrat vbrizgano vprašanje o deležu lastne krivde, o odgovornosti posameznika za dogajanje v zgodovinskih danostih. Dejstvo je, da so na revolucionarni strani kar sproti kovali »zgodovinske nujnosti« ljudje, ki so bili manj občutljivi za drugega. Račun se je izšel le takrat, če sta se srečala dva nasprotno usmerjena partnerja: nekdo, ki je zgodovino oblikoval, in drugi, ki je to ‘zgodovinsko nujnost’ lahko le sprejemal. Bralec dobiva skozi besedilo vtis, da so težave, ki so jim bili izpostavljeni zaporniki, in vsi nečloveški (komunistični) postopki pravzaprav nekaj neizogibnega, tako rekoč nujnega, v bistvu pričakovane in morda celo od Kreatorja vesoljstva dane. Avtor ob pisanju besedila še ni slutil konca sovjetske ere, vendar je bil popolnoma svoboden in je lahko zapisal besedilo po svoji vesti. Ob tem se mi zastavlja vprašanje upravičenosti posameznikovega upora ali vsaj terjanja pravice, če že ne pri Bogu, pa vsaj v svoji duši … Ali ima slovenski založnik z novimi generacijami bralcev kakšne posebne načrte z oblikovanjem pogleda na totalitarizem, ki nas je tako kruto zadel? Slovenska protirevolucionarna stran je namreč po povojnem uničevalnem pogromu še vedno neprekinjeno pod udarom. Nanjo se poleg drugih pritiskov zgrinjajo tudi nasveti z vseh strani. Večina tega svetovanja nosi v sebi navodila o odpuščanju in pozive za samokritičnost in iskanje krivde predvsem pri sebi. Kot da naj si naš tabor nadene življenjsko vodilo v stilu: »Oprostite, ker živimo!« Verjetno je odgovor na tovrstne pomisleke najbolje zajet v pregovoru: »Boj se človeka, ki je prebral le eno knjigo!«

Seveda knjige kot take v prvi vrsti ne moremo razumeti kot zgodovinsko knjigo. Tako ni smiselno, da se knjige lotimo le površno. Gre za bogato duhovno literaturo, ki bralcu nudi vpogled v duhovni svet kristjana, ki se mora prebiti skozi izredne razmere. Prav v tem pa nam izkušnja duhovnika v gulagu lahko hitro postane aktualna. Omogoča nam premišljevanje o sebi, kakšno naj bo naše obnašanje v skrajnih situacijah. Dobro je znano, da se v izrednih razmerah obnašanje povprečnih ljudi pogosto sprevrže v moralno spornega. Lahko se samo spomnimo dogajanja v ameriško-iraškem zaporu Abu Ghraib. Sicer je jasno, da več podobnih primerov ni znanih le zaradi medijske blokade v nedemokratičnih delih sveta. Je pa znan razplet univerzitetnega »Stanfordskega zaporniškega eksperimenta« iz leta 1971. V raziskovalne namene so namreč iz študentov prostovoljcev vzpostavili sistem zapora: določili so vloge paznikov in zapornikov. Nepričakovano pa so morali zanimiv eksperiment predčasno ustaviti, zaradi neprimernega ravnanja vpletenih prostovoljcev. Stvari so kljub »laboratorijskim pogojem« vpleteni vzeli v svoje roke preveč dosledno. Torej dobimo še en dokaz, da je za uspešno sobivanje potrebnih vsaj nekaj moralno in etično čistih posameznikov. Darovati se morajo v blagor družbe kot celote.

Na platnicah knjige je zapisno, da naj služi kot navdih in spodbuda kristjanom, da bi poglobili vero ter zaupali v Boga tudi v najtežjih trenutkih in ob najhujših preizkušnjah. Patru Ciszeku je nedvomno uspelo ohraniti zaupanje v Boga, saj je ves čas, razen v samici, na skrivaj skrbel celo za duhovno oskrbo sojetnikov z opravljanjem svete daritve, delitvijo zakramentov, za zaprte sojetnike duhovnike pa je imel celo duhovne vaje. Morda pa bo knjiga navdihovala tudi nas, ko se bomo srečevali s takimi ali drugačnimi težavami.

11. Dodatek

11.1.

11.1.1.

[Stran 006]

»Sklep je preprost: Bog je v javnem diskurzu prepovedan, Bog spada v totalno privatno sfero. Zaporedje črk B+O+G je vstavljeno v varnostno kodo in ko RTV ožilje to zaporedje zazna, je protivirusna blokada avtomatska. Zaporedje črk B+O+G je na slovenski nacionalni televiziji subverzivno, če je izrečeno izven verskega programa. Zgolj verski program je »rezervat« za take Indijance, kot smo župniki, zunaj tega območja veljajo granitna pravila Jenkijev. Nadaljevanje sklepa: ob zaporedju črk T+I+T+O ogroženosti za sistem ni, protivirusna blokada se ne aktivira, reklama za kalodont je dovoljena. Še več: varnostni mehanizmi so veselo na dopustu, tudi ko burkeževe besede zaidejo v cinizem najslabše sorte; ko torej iz za silo prikrite hvalnice genocida preide v odkrito izpoved želje po novem genocidu.« (Branko Cestnik, Časnik)

12. Na platnicah

12.1. Voščilo

12.1.1.

Vsem bralcem Zaveze voščimo blagoslovljene velikonočne praznike! Uredništvo Foto: Janez Rihar

Slika 43.

12.2. Priporočamo

12.2.1.

Milko Mikola

Celje v plamenih revolucije

Slika 44.

Datum: 2016-06-03