Zaveza št. 98

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza, Ljubljana 2016

Kazalo

[Page 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. Nova levica in njeno staro bistvo

Avtor:
Lenart Rihar

1.1.1.

Zato je tistim, ki zagrizeno napadajo družino – in jo želijo razmesariti – tako težko ugovarjati. Pojasniti, da človek izhaja iz opice, je lažje, kot pojasniti, da otrok izhaja iz moškega in ženske. V prvem primeru teza dejansko zahteva pojasnila, celo številna, medtem ko v drugem primeru nimamo česa pojasnjevati, saj niti ne gre za tezo, temveč za neko popolnoma začetno danost, ki je podobna obstoju zunanjega sveta. In kako pojasniti, da zunanji svet je? Kako nekomu dokazati, da sonce sije? (Fabrice Hadjadj, Kaj je družina?)

1.1.2.

Knjigi Nova levica in krščanstvo se bomo posvetili v eni prihodnjih Zavez. Tu nam pride prav le misel iz njenega slovenskega uvoda, ki ga je prispeval Branko Cestnik. V njem zapiše, da se v Sloveniji katoličani ukvarjamo s preteklo levico, da smo »strokovnjaki« za staro levico, da je naša bolečina tam, v preteklosti.

1.1.3. Je poznavanje nekega pojava lahko hiba?

Bogve koga je imel v mislih, saj se zdi, da slovenski katoličan razen redkih izjem v skladu z enoglasnimi naročili z vseh mogočih zvočnikov poskuša »gledati naprej« in ne »brska po kosteh«. Predvsem pa se pojavi naslednje vprašanje: od kdaj nekdo, ki se vsaj malo spozna na zgodovino nekega pojava, ni s tem bolje opremljen za prepoznavanje in razumetje njegovih aktualnih preobrazb? Od nekdaj nam v ušesih zvenijo besede modrih ljudi: če hočeš fenomen zares poznati, pojdi k izvoru, pouči se o njegovi zgodovini. Posebej je ta zapoved nujna, kadar ima velik vpliv na sedanji trenutek. In za modre poslušalce ni to samo suh odjek, pač pa gredo in stvar raziščejo oziroma se pustijo o njej poučiti. In res, ne poznam nikogar, niti enega samcatega človeka, ki vsaj pretežno razume mehanizme revolucije in totalitarizma, da bi ga s svojimi akrobacijami, manipulacijami, dogmami, zapovedmi in ekskomunikacijami zmedla današnja levica ali tako imenovana nova levica. Tudi če ne vejo za vse teoretične podlage in vsa ozadja, jim je kot beli dan jasno, kako je z družino, kako je s teorijo spola in LGBT ideologijo, kako je z nestrpnostjo, kako je z odprtostjo in dialogom, kako je s ksenofobijo, kako je z ekologijo in skrbjo za prenatrpan planet (z odvečnimi ljudmi seveda … ), kako je s splavom, kako je z evtanazijo, kako je z zarotniškim kapitalizmom, kako je z dobrodošlim islamom, kako je s škodljivim krščanstvom in tako dalje do konca njihove agresivne, gostobesedne in izvotljene agende. Puhla je, kadar se šopiri v mirnem in stabilnem času, sicer pa začne predstavljati grožnjo in poštene ljudi upravičeno postane strah. Tudi ta dva, mirnodobni in prevratniški segment levičarstva, bo hitro razločil nekdo, ki nekoliko pozna njegove zgodovinske premene in sovraštva. Segmenta je treba razločevati zato, ker se je danes nakopičilo že preveč nevarnih stvari, da bi lahko samoumevno predvidevali stabilno prihodnost. S tem pa se grožnja (skrajnega) levičarstva, ki jo predstavlja urejenemu svetu, drastično povečuje.

Kot rečeno bo nekdo, ki pri nekem pojavu ni seznanjen z njegovimi zgodovinskimi različicami in matricami delovanja, težje uspešno motril njegove sodobne oblike. In res, če v precep vzamemo našega katoličana, vidimo nešteto ovčic, ki nočejo biti niti »strokovnjaki«, kaj šele resnični poznavalci za »staro« levico, in jih zato lažje premotijo njihove sodobne akcije. Vsaj toliko, da jih spravijo v dvom in pasivnost. Mimogrede: če ne bi bilo tako, bi se nam ta čas niti za hip ne bilo treba bati za izid referenduma o družinskem zakoniku.

1.1.4. Posledice nevedne elite

Sicer pa je posledice nepoznavanja nekega pojava zaznati celo pri tistih, ki se tu in tam premaknejo in se za posamično stvar celo aktivirajo. Pri tem ne mislim le na manj izpostavljene ljudi, pač pa tudi na sam vrh, na voditelje raznih političnih ali civilnodružbenih gibanj. Za ilustracijo si lahko na naslednjih straneh preberete članek Antona Drobniča, ki kot primer tovrstne »miselne nejasnosti in nezanesljivosti« navede kar evropskega poslanca, prvega predsednika slovenske vlade[Page 002] in dolgoletnega voditelja krščanske demokracije Lojzeta Peterleta.

Omenjeno ime se na videz nekoliko tepe s tem, o čemer govorimo, saj so bioetična vprašanja in vprašanja družine, ki so tačas v zraku, v grobem verjetno tista področja, kjer Lojze Peterle najbolj premočrtno stoji za krščanskim vrednostnim modelom in bi bili očitki najmanj utemeljeni. Vendar stvar ni tako preprosta.

Pri dogajanju v zvezi z družinsko zakonodajo velja poudariti še eno reč. Namignili smo že, da tako neposredno rušenje osnov, na katerih je naša civilizacija zrasla, iz dremeža vendarle zbudi tega ali onega človeka. Definira se približno takole: »v politiko se ne mešam, ampak tole mešetarjenje z družino, z otroki in s spolom je pa preveč.« In se zaženejo v reševanje posamičnosti. Stvar je torej v nerazumevanju politike, v nerazumevanju dejstva, da čim tisočletja stare ustanove, kot je družina, niso več samoumevne, postanejo nevralgična politična tema par excellence. Če pa politiko dojemamo v definicijah katoliškega družbenega nauka, potem sta vanjo že od začetka vključena tako omenjena odličnost kot tudi družina.

1.1.5. Politika je rešitev tudi za družino

S tem smo trčili v bistvo kratkovidnosti. Če bi politiko vzeli zares, kot jo skrb za drugega in za skupnost zahteva, potem bi se lahko ukvarjali s plemenitimi stvarmi, ki jih omogočata ustvarjalni mir in blaginja. Ne bi bilo nerešenih (gospodarskih) kriz, sploh pa ne bi bilo treba izgubljati energije na nadrealističnih frontah in zdravi pameti v posmeh skušati dokazovati, da je moški moški in ženska ženska. »In kako pojasniti, da zunanji svet je? Kako nekomu dokazati, da sonce sije?«, se retorično sprašuje francoski filozof Fabrice Hadjadj.

Tukaj je torej čas, da z omenjenim krščanskodemokratskim politikom krog sklenemo. On sicer lahko trdno stoji na krščanskih stališčih normalnosti in naravnosti pri bioetičnih ali družinskih temah, vendar se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da se te teme vedno znova odpirajo, in to na tako agresiven način. Pravzaprav se niti ne odpirajo, preprosto s preglasovanjem se uveljavljajo novi, protinaravni in protiskupnostni aksiomi, za njimi pa zakoni, ki jim hitro sledi družbena prisila. Kako je to mogoče, če imamo o teh rečeh tisočletna zgodovinska izkustva, če nas v tem podpirata razum, narava in celo paleta demokratičnih strank?

To je tako zato, ker je krščanska demokracija in vsa demokratična opcija odpovedala v samih začetkih. Ni se hotela resno in odgovorno ozreti nazaj, ni si hotela priznati, s kakšnimi ljudmi in s kakšnimi posledicami enoumja se mora spoprijeti. Skratka, ni poznala svojega nasprotnika in mu je z različnimi koncesijami prepuščala politični prostor. Danes pa lahko le še besno branimo otočke racionalnosti, o njih pa realno odloča dvotretjinska večina levičarskih strank. Tako se naposled zbanalizirajo aktiviranja posameznih ljudi, raznih civilnodružbenih gibanj, celo nekaterih duhovnih gibanj, ki se v neki točki prebudijo, in tudi Cerkve. Z razporedom poslanskih sedežev, ki bi realno odslikavali naravnanost naših ljudi, bi zaobšli vse te cirkuse, vse te Sizifove(?) napore za ohranitev, če si spet pomagam s Hadjadjem, tistih osnov, ki razsvetljujejo in utemeljujejo druge stvari in jih zato ne more utemeljiti ali razsvetliti neka druga stvar.

1.1.6. Ko nova levica postane stara

Že pred leti se je našel kdo, ki je razbiral usodnost svetovnega dogajanja in mu napovedoval tragično, ne tako zelo oddaljeno prihodnost. Takrat se je razvidnost utemeljevala z gospodarsko recesijo, ki se ji je nekoliko kasneje pridružila postkomunistična Rusija s svojim rovarjenjem po bližnji Ukrajini. Pri nas je nasilna poulična drhal s popolno podporo osrednjih oz. režimskih medijev odnesla eno redkih nekoliko pomladnih vlad. Danes vsekakor še težje zanikamo naraščajočo priostrenost v slovenski in globalni politiki. Globalne razmere so vsekakor zelo zelo pomembne, saj če bo trdno stala Evropa in okoliške države, imamo tudi doma veliko več možnosti za mir. Ko opazujemo to naše slavno levičarstvo, se (če ga ne poznamo spred desetletij) samo čudimo, česa vsega je zmožno že na verbalni ravni. Odnos do (potencialnega) terorizma, odnos do narodne in evropske identitete, do njunih ustanov, dodamo lahko splavljanje odraslih, totalne ideološke čistke – od kadrovanja do Balantiča … In tako naprej v nepreglednem seznamu. Povsod hujskanje in velika razpoložljivost za rušenje, pri čemer so lahko neposredni ali pa se skrivajo za fasado humanitarnosti, boja proti sovražnemu govoru in podobno.

Vsekakor je upravičen strah, da nam bo v primeru – Bog ne daj – destabiliziranih razmer, spet bolj v pomoč poznavanje »stare« levice in tega, s kakšnimi manevri so se pred sedemdeset in več leti lotevali svoje krvave protislovenske in protičloveške rabote.

[Page 003]Kako komu dokazati, da sonce sije?
Figure 1. Kako komu dokazati, da sonce sije? Lovro Stanovnik[Page 004]

1.2. Konstante ohranitve

Avtor:
Matija Ogrin

1.2.1.

Zlahka si predstavljam, da so ljudje v slovenskih krajih, koder so se to jesen valile reke migrantov – ob prizorih potujočih množic, ki so pohodile njihova polja in za seboj puščale kupe odpadkov – občutili, kakor da se njihov dotedanji življenjski svet podira. To si tem lažje predstavljam, ker sem tudi jaz, ki sem to gledal le na slikah in z »varne« razdalje, imel prav tak občutek. In to smo nemara vsaj v določeni meri občutili vsi. To je bilo občutje, da prihajajo spremembe, tako globoke in velike, da prinašajo konec nekega sveta, za katerega smo mislili, da samoumevno stoji in da se ne more kar tako zamajati. Se spominjate prizora z lepo baročno kapelico sredi zelenih polj, mimo katere je šla reka tisočev muslimanov? Ko so tisoči in tisoči skoraj nenadzorovano prečkali našo mejo, smo dobili živo, nazorno predstavo, da se je nekaj spremenilo in da se lahko naš »urejeni« svet zelo hitro zamaje. Potem so prišle strašljive eksplozije v Parizu, ki so do krvave realnosti stopnjevale mračno podobo, kako nemočna je Evropa proti islamističnemu terorizmu …

Bralci Zaveze imajo zaradi svojih nelahkih življenjskih izkušenj in spoznanj privilegij, da bolje in globlje razumejo, zakaj se država Slovenija ob tej nevarnosti ni zmogla bolje odzvati, se pripraviti in v javnosti načelno razčistiti problem: povedati, da sta solidarnost in dobrodelnost do migrantov pomembni, da pa obstaja neka meja, ko je treba varovati, da ne pride do splošne anarhije in da se Slovenija ne spremeni v takšno deželo, iz kakršne ti begunci bežijo … Bralci Zaveze vedo, da je temu tako zato, ker slovensko državo vodijo ljudje, ki so dediči revolucionarjev in zato med njimi in skrbjo za slovenski narod stoji – levičarska ideologija. Vedo, kaj so temu narodu boljševiki že naredili, in vedo, kako so na dejanja očetov z ideologijo vezani njihovi nasledniki. Zato ne preseneča, da je slovenska država šele pozno pokazala vsaj nekatere znake, da hoče za silo zavarovati svoj družbeni red in svoje ljudi.

Ob spremembah, ki jih je moč slutiti v prihodnosti, se zdi ključno vprašanje: kaj se v našem svetu, v našem življenju nikakor ne sme spremeniti? Kaj mora vsekakor ostati enako, se morda še bolj razmahniti in uveljaviti, še bolj kakor smo kdaj poprej poskušali? Ali ne gre tu za temeljne kamne naše evropske omike, ki jih je krščanska misel izoblikovala na podlagi grške? Ali niso takšni čisto temeljni gradniki denimo Aristotelove misli o moralnih krepostih, ki jih je krščanska misel srednjega veka sprejela, jih razvila in jih kot kardinalne ali temeljne naravne kreposti uveljavila kot visoki etični imperativ krščanskega Evropejca? Kaj bi z nami bilo brez razumnosti, po kateri je naš um odprt k resničnosti, tako da se hrani z resnico dejanskih stvari in ravna v skladu njimi, namesto da bi resničnosti blodno ukazoval in jo maličil po nareku svojih fantazem – in kaj se nam godi, ko razumnost prične pojenjati pod pritiskom medijskih neresnic, manipulacij? Kaj bi bilo z nami brez pravičnosti, kreposti, ki daje vsakomur to, kar je njegovo, kar mu pripada, ko vzpostavlja moralni red med posamezniki z menjalno pravičnostjo in moralni red v družbi kot celoti z razdelilno pravičnostjo – in kako se nam godi, ko je pravičnost zatrta ali vsaj ni dostopna, pač pa močnejši deli šibkejšemu »turško pravico«, kot so rekli naši stari? Kaj bi bilo z nami brez srčnosti, ki nas usposablja, da v prizadevanju za dobro spričo zahtevnosti ali nevarnosti ne popustimo, marveč vztrajamo, morda tudi za ceno ran in žrtev? Kaj bi bilo nazadnje z nami brez zmernosti, to je brez kreposti urejenosti in mere, ki moralni red ohranja v osebi sami in s tem izpolnjuje sploh temeljni pogoj za sleherno dobro prizadevanje? Ali niso te globoke konstante v jedru tega, kar želimo, da se ohrani, razmahne in uveljavlja tudi v prihodnosti, ne glede na vse globalne spremembe, ki nas čakajo? Ali niso te kreposti četverni vzpon, četverni vzgon k popolnemu in absolutnemu znotraj naše nelahke realnosti in v mejah okoliščin, ki so nepopolne in relativne?

Prihodnost bo v največji meri odvisna od tega, kako bomo razvijali in družbeno uveljavljali to, kar želimo na vsak način rešiti. Tisti, ki so se v vojnem času branili pred revolucionarji, so zelo jasno vedeli, kaj hočejo ohraniti in rešiti, četudi za veliko ceno.

S škofom Rožmanom bi morali ponoviti, da je naše orožje v tem boju molitev rožnega venca; toda poleg molitve tudi bister pogled na realnost z vitalnim četverovzgonom v srcu.

[Page 005]Kaj priteka v naše reke?
Figure 2. Kaj priteka v naše reke? arhiv Zaveze[Page 006]

1.3. Spomenik v zrcalu spomenika

Avtor:
Brane Senegačnik

1.3.1.

Je neko razpotje: ena cesta vodi proti Bazi 20, druga proti Jami pod Krenom. Če iščete slednjo, »se je treba držati zmagoslavno označene smeri za partizanski spomenik,« nas – ne brez pikre ironije – poučijo besede na nekem blogu (http://robertkase.blogspot.si/2014/09/po-poteh-spominov-in-tovaristva.html). Obeležja so na obeh krajih: tam, kjer so se zgodili množični pomori, in na kraju, kjer so se snovali. Prvi kraj je olepševalno poimenovan »grobišče«, drugi pa je bil leta 1999 (!) razglašen za spomenik državnega pomena. O prvem se je desetletja le šepetalo, »svojci, ki so zlasti pred 1. novembrom prihajali počastit spomin na pobite, pa so imeli težave z oblastjo«, kot piše na spletni strani Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Obiskovalci drugega seveda niso imeli takih težav: kraj je postal eno od romarskih središč novega režima in uradne zgodovine. To, da slovenska država še danes ni postavila niti smerokazov do morišča, ni nepomembna okoliščina.

Na Cerkljanskem je soteska Pasice in v njej partizanska bolnica Franja. Tako kot Baza 20 je bila tudi ta v času svojega delovanja zaščitena s skrajno konspirativnostjo, potem pa je postala in ostala spomenik državnega pomena. Zaradi iznajdljive in požrtvovalne skrbi za partizanske ranjence jo pogosto razglašajo za simbol človečnosti. V bližini Grčaric, naselja južno od Dolenje vasi v ribniški občini, pa je brezno Konfin; tja so partizanske enote dober mesec po koncu vojne zmetale več desetin domobranskih ranjencev, invalidov in bolnikov. Simbol česa pa je tedaj Konfin? In simbol česa je soobstoj tako različnih pomnikov nedaleč stran drug od drugega? Kaj pove o partizanstvu, o NOB, in kaj pove o sedanji slovenski družbi?

Povojni pomori »vse bolj postajajo del našega zavedanja, čeprav še vedno nekako ne vemo, kaj bi z njimi,« so tudi zapisali v zgoraj omenjeni muzejski inštituciji. To je nedvomno res, a ta opazka je obenem realistična, strašljiva in neresnična.

Realistična je, ker gre dejansko za zagato: bolj ko postajajo povojni pomori del našega zavedanja, bolj se spreminja realna podoba spomenikov državnega pomena in simbolov človečnosti. Ko jih je slovenska država posvojila, je s tem odkrito ali prikrito posvojila tudi režim, ki so ga ti pomori – in seveda vsa revolucionarna dejavnost, ki jih je pripravljala – vzpostavili. In s tem tudi pomore same, njihovo temno in zloveščo dediščino. Razumljivo je, da Jama pod Krenom ne more biti spomenik, če je spomenik Baza 20; simbolni sporočili bolnice Franje in brezna pri Konfinu se izključujeta: partizanski mit zahteva zamolčanje Konfina ali sprenevedanje ali zgodovinsko in etično shizofrenijo.

Tisto, kar je strašljivo, je način, na katerega se o tako zelo velikih in strahovitih dogodkih govori: »Ne vemo, kaj bi s tem.« Kot da je družba povsem izgubila občutek za resničnost, kot da se ljudje ne zavedajo, kje stojijo, kaj počnejo, kaj govorijo. In mogoče je res tako: etična shizofrenija je skrbno gojena družbena vrlina, priporočala jo je ikona slovenske in svetovne levice Slavoj Žižek, kultura je napravila iz nje perverzen užitek, zgodovinska znanost pa svojo metodo. Seveda uveljavitev razcepljenega uma ne izključuje zamolčevanja in sprenevedanja: vse to deluje v sinergiji za glavni cilj – preprečiti soočenje z resničnostjo. To pa pomeni, da je obolelost javnega uma ideološko aficirana in nadzorovano usmerjana. Vedno namreč deluje v smeri istih globinskih ciljev varovanja, obnavljanja in krepitve postkomunističnih ekonomskih in kulturnih struktur, čeprav so te v procesu nenehnega prilagajanja svoje površinske identitete. Po dokaze za to ni treba daleč: dovolj je par minut kake informativne televizijske oddaje, par stavkov iz kakega dnevnika, nekaj običajnih naslovov kakega večjega spletnega portala. O odmevnih družbenih in kulturnih dogodkih je skoraj škoda izgubljati besede. V zapleteni vsakdanjosti to tavanje mimo resničnosti pogosto dobi videz avtoimunske bolezni: zdi se, da ljudje škodujejo sami sebi zaradi svoje lastne ideološke zaslepljenosti in srdljivosti. Tu potem nastajajo fantazme o dveh nedemokratičnih polih slovenske družbe in o odrešilni sredinskosti, apolitičnosti ipd. Razburjati se skupaj z mazziniji, ihani, steinbuchi itd. itd.; gojiti podobo svojega visokointeligentnega, moraličnega nadslovenskega jaza; z resnobno zavzetostjo prebirati hecne markeševske analize; v zadregi pogledati stran, ko kaka hudobna starka za bogat honorar pljuva svoje bedaste verze v obraz vsemu, kar je poštenega; s ščepcem dobrohotne kritičnosti prebirati Prvega predsednika in instinktivno zavračati Janeza Janšo – to velja za razumno in omikano, to je tako kot dihati ali reči »dober dan«.

Reči o povojnih pomorih: »Ne vemo, kaj bi s tem,« je končno tudi neresnično. Prva oseba [Page 007]

Partizanski mit zahteva zgodovinsko in etično shizofrenijo?
Figure 3. Partizanski mit zahteva zgodovinsko in etično shizofrenijo? arhiv Zaveze

množine sicer morda dobronamerno opozarja, da so to težave vseh nas, a obenem daje varljiv vtis, da je slovenska družba skupnost, da obstajajo v njej tiste povezave, ki so vitalnega pomena za obstoj vsake, še tako pisane in notranje diferencirane družbe. Takšna vez sta zlasti zgodovinski spomin in etika. Ljudje v Sloveniji so skozi desetletja živeli s tako različnim vedenjem o neposredni preteklosti, da niso mogli nastati osnovni pogoji polnega sobivanja in se potemtakem tudi niso sprostile kreativne energije. Obsežen, v marsičem celo odločilen del resničnosti za javnost ni obstajal. Javna podoba resničnosti je bila zato amputirana in neverodostojna v vseh svojih oblikah: v kulturi, šolstvu, pravu … In to seveda ni moglo ostati brez posledic za vsakdanje zasebno življenje: ideološke zanke, vidne in nevidne, so neredko oklepale tudi človeško intimo. »Teorija zarote! Težak primer!« se bodo glasno zasmejali trezneži. In potem se bodo sprehodili mimo bronastih velikanov revolucije, Kidriča in Kardelja, do parlamenta demokratične države in se omikano zgražali nad fundamentalizmom vsakogar, ki bo rekel, da je takšna promenada groteskna.

»Nič nas ne sme presenetiti« so se v socialistični republiki Sloveniji imenovale akcije, s katerimi se je delovno ljudstvo vadilo za ukrepanje v primerih naravnih nesreč ali vojne. To geslo je zelo koristno tudi za opazovalca postsocialistične države Slovenije, če želi ohraniti razsodnost in duševni mir. Pred kratkim so se povsem normalni in spodobni ljudje v tako imenovanih spontanih vseslovenskih vstajah naenkrat začeli vesti, kot da bi delovali na baterije; če so zaslišali ime Janez Janša ali ime kakega drugega sovražnika delovnega ljudstva, so se jim oči prižgale in začeli so ponavljati: »Gotof je! Gotof je!« Potem je naenkrat zmanjkalo sovraštva, baterije so se izpraznile in tu so bili spet običajni, vljudni, racionalni ljudje. Racionalni? Izkušnja vodljivosti je bila strašljiva; izkazalo se je, kako globoko neprisebna je slovenska družba in kako zelo manipulabilna je. Slab obet za negotove čase. Zelo slab.

Spletna stran Dolenjskega muzeja nameni Bazi 20 tudi te spoštljive besede: »Zaradi izjemnih varnostnih in konspirativnih ukrepov ni bila nikoli odkrita. V celoti ohranjena je zavarovana kot spomenik državnega pomena.« Zdi se, da tajni kompleks agitpropovske utrdbe ne predstavlja le spomenika, temveč model državnega pomena: model države, ki živi v naši državi in jo upravlja. Konspirativni duh kočevskih gozdov je preživel smrt države, ki jo je ustanovil, in se polastil druge, ki naj bi bila svobodna. Trezneži se bodo spet na vso moč smejali teoriji zarote. Tem bolj, ker je to zaželeno: njihov smeh je učinkovit varnostni ukrep, pa naj prihaja iz službene dolžnosti ali iz neumnosti.

[Page 008]

1.4. Svet gre najprej

Avtor:
Helena Jaklitsch

1.4.1.

Svet se je vedno spreminjal, toda v sedanjem času se spreminja še hitreje. Nekoč so pač novice potovale s hitrostjo tekača in kasneje konja, danes pravzaprav ne potujejo več, saj so isti hip, ko na računalniku pritisnemo tipko »pošlji«, že na drugem koncu sveta. Včasih so imeli do sosednje vasi uro hoda, danes konec tedna skočiš »v šoping« v New York. Spremembe, ki se dogajajo, pa niso samo spremembe, povezane s prostorom in časom, temveč se soočamo s kulturnimi, družbenimi, civilizacijskimi spremembami. Kot so se nekoč prebivalci nekdaj mogočnega, na koncu pa duhovno izčrpanega rimskega imperija, le da se danes ta sprememba dogaja v veliko večjem obsegu (tako geografskem kot glede na število ljudi).

Že nekaj mesecev spremljamo migrantsko krizo. Sprva se je zdelo, da prihajajo v Evropo sirski begunci, ki bežijo pred vojno in opustošenjem v lastni domovini. Toda zdaj nam je bolj ali manj jasno, da se dogaja nekaj večjega. Nekaj, kar slutimo, da bo spremenilo podobo sveta, ki ga poznamo. Nekateri napovedujejo, da naj bi v Evropo v naslednjih letih prišlo okoli dvajset milijonov ljudi. Dvajset milijonov ljudi drugačne vere in kulture. Vere, ki jo poznamo predvsem iz literarnih del, povezanih s turškim osvajanjem našega prostora, ter kulture, ki ji je tuje »liberté, égalité, fraternité«. Dopovedovati, da temu ni tako, je prvovrstna naivnost. Tako, kot je v svoji kolumni napisal Žiga Turk – svoboda, enakost, bratstvo »niso občečloveške vrednote. To so zahodne vrednote.« Utemeljene v krščanski tradiciji, bi še lahko dodali.

Prav v povezavi s prihajajočo množico v ospredje vedno bolj stopa vprašanje terorizma. Pojem, ki se nam je še nedolgo nazaj zdel neskončno oddaljen, predvsem pa povezan prav z državami, iz katerih prihajajo prebežniki. O tem, da se je posameznik razstrelil sredi množice ljudi, so sicer večkrat poročali v naših medijih, vendar je bilo tako dejanje za naš kulturni prostor nekaj popolnoma tujega in nepredstavljivega. Toda več kot sto mrtvih v francoski prestolnici je v enem samem večeru to nepredstavljivost prineslo k nam. Vprašanje terorizma je nenadoma postalo naše vprašanje. Občutek popolne varnosti se je razblinil, države ponovno postavljajo meje. Meje, za katere smo mislili, da jih v združeni Evropi ne bomo več potrebovali. Ob vsem tem pa se v ljudi naseljuje strah in vprašanje, na katerega nihče noče odgovora – ali to pomeni, da se bomo morali tudi mi naučiti živeti z negotovostjo, ali bomo ob koncu dneva prišli varno domov ali pa bomo morda žrtev nekoga, ki z eksplozivom širi svojo vero.

Velike spremembe se dogajajo na področju družine. Zagovorniki teorije spola, ki pravijo, da spol ni nekaj, kar bi bilo biološko pogojeno, temveč si ga vsak posameznik lahko izbere sam (nekateri gredo celo tako daleč, da zagovarjajo, da je vsakemu posamezniku prepuščeno, kolikokrat v življenju zamenja spol), z vsemi topovi napadajo družino. Družino, v kateri so oče, mati in otroci. Tisto družino, ki je do sedaj predstavljala temelj družbe in omogočala njen obstoj in stabilnost. Oče in mati nenadoma nista več potrebna za uravnotežen in zdrav razvoj otroka. Dovolj je »ljubeča skupnost odraslih oseb«, pri čemer naj bi bili tako ljubečo skupnost sposobni zagotavljati predvsem istospolni pari, medtem ko naj bi bila klasična (normalna) družina središče nasilja, alkohola in spolnih zlorab. Mnogi starši, ki se trudijo vzgajati otroke v duhu krščanskih vrednot, se soočajo z močnim medijskim pritiskom, v šole vedno bolj nasilno prodira »vzgoja za istospolnost«. Tisti, ki se skušajo temu upirati, so s strani agresivnih aktivistov, ki jim je javni mikrofon vsak trenutek na razpolago, nemudoma označeni za nestrpneže, homofobe in podobno. V Sloveniji bomo konec leta na referendumu celo odločali o tem, ali bomo v naši domovini še imeli očete in matere ali le še oštevilčene starše.

Ob vsem tem se soočamo še s popolno duhovno izpraznjenostjo, krizo (evropske) identitete, izhajajoč iz zatajevanja in odpovedovanja veri in kulturi naših očetov in dedov. Da bi pobegnil od vsega tega, se je zahodni človek vrgel v neobrzdano potrošništvo, ob tem pa postal do skrajnosti pomehkužen in nepripravljen na vsak izziv (boj, če hočete), ki ga prinašata sedanjost in prihodnost. Vse to velja tudi za slovenski prostor, kjer se ob vsem tem mnogi mladi soočajo še z negotovo prihodnostjo, povezano z brezposelnostjo in posledično nezmožnostjo ureditve lastne eksistence.

Vse te spremembe so torej spremembe, ki jih doživlja naš čas in prostor. Kdor je količkaj priseben, se v tem času mora intenzivno spraševati, kaj narediti, kako ravnati in na [Page 009]kakšen način se boriti za tisto, kar nam je najbolj sveto in drago. Kot so rekli včasih – »za vero, dom, cesarja«.

1.4.2. Mi pa še vedno v preteklosti

Številni izzivi so torej pred nami, toda če prelistamo naše časopise in spremljamo naše medije, se nam zdi, kot da smo še vedno v letu 1945. Ob vseh teh vprašanjih, ki jih pred nas postavlja naš čas, se vse to govorjenje in pogrevanje naše polpretekle zgodovine zdi skoraj groteskno, neresno in neodgovorno. Kot da smo se ustavili v že zdavnaj minulem času. Soočamo se s terorizmom, razkrojem vrednot, uničevanjem družine in prihodom množice, ki s seboj prinaša nam popolnoma tuj svet, mi pa se še vedno delimo na vaše in naše. Še vedno se ukvarjamo z vprašanjem, kdo je bil kriv za začetek krvave revolucije na naših tleh med drugo svetovno vojno, čeprav se je vojna končala že daljnega leta 1945. In še vedno se ne moremo zediniti, kako in kdo bi se moral spraviti, ter kdo je bil dejansko kolaborant – oni ali mi. Za vse, kar se nam slabega dogaja, krivimo prejšnji režim in ljudi, ki so iz njega izšli. Namesto, da bi razmišljali o prihodnosti, se pogovarjamo o tem, kaj se je zgodilo pred sedemdesetimi leti.

Kako je torej s tem? Ali bi bil res že čas, da se končno nehamo ukvarjati z našo preteklostjo, ki nas očitno samo vznemirja in razdvaja, in se raje usmerimo v prihodnost, saj je »jutri nov dan«, ki več kot očitno ne prinaša pretiranega optimizma?

1.4.3. Preteklost za prihodnost

Pred sedemdesetimi leti je bil naš narod hudo pohabljen. V kraških jamah, breznih, rudniških jaških in tankovskih jarkih smo izgubili najboljše, kar smo imeli. Fante in može, zavedne Slovence in pokončne katoličane, ki so dali življenja za svoj dom in svoj narod. Pred sedemdesetimi leti je Slovenija izgubila svojo politično, kulturno, gospodarsko in družbeno elito. Tisti, ki so ostali, so bili dolga desetletja podvrženi neznosnemu pritisku totalitarne ideologije, ki si je kot enega bistvenih ciljev zadala – spremeniti narodni značaj. Narod, ki je kneze ustoličeval v slovenskem jeziku in ki je pogumno branil Evropo pred turškimi vpadi, narod, iz katerega so izšli Žiga Herberstein, Jurij Vega, škof Baraga, France Prešeren, Rudolf Maister, Anton Korošec ter mnogi drugi, narod, ki je kljuboval vsem viharjem zgodovine ter ohranil svojo identiteto, je ta ideologija dolga desetletja (nasilno) prepričevala, da je do tedaj dal samo hlapce. Ta ideologija je novo identiteto naroda, ki jo je utemeljila v bratomorni revoluciji, dejansko oblikovala v hlapčevstvu. Tisti, ki so to preoblikovanje izvedli, so se namreč zavedali, da nujno potrebujejo hlapce, če hočejo dobiti oblast, saj jih drugače nikoli nihče ne bi izbral za voditelje.

Po sedemdesetih letih se torej danes kot narod soočamo s spodrezanimi koreninami in z razklanostjo, ki jo je v nas povzročil komunizem. Kot narod več ne vemo, kdo smo in na kaj naj opremo našo identiteto. Zdi se, kot da se sicer upiramo »novemu liku aktivnega slovenstva«, kot da bi nekje globoko v sebi, skoraj nezavedno, le še slutili, da je ta lik vendarle nekaj tujega, nekaj, kar prinaša smrt, toda hkrati nikakor nočemo sprejeti naših korenin. Tako razcepljeni in ranjeni pa smo popolnoma nepripravljeni na (re)akcijo, ki jo zahteva naš čas. Kot narod, če hočemo preživeti, se torej moramo soočiti z rano, ki sta nam jo povzročila komunistična revolucija in komunizem. Čeprav se pred nami odpirajo številna vprašanja, ki na videz morda nimajo nič opraviti z našo preteklostjo, pa se prav zaradi naše prihodnosti moramo z njo soočiti. Brez razčiščene in sprejete zgodovine ostajamo kot narod ranljivi, negotovi in zaradi tega izgubljeni. Zato je tudi nujno, čeprav se zdi še tako groteskno, da se, dokler je ne spoznamo »po pravici in resnici«, z njo (s preteklostjo) še vedno ukvarjamo. Šele, ko jo bomo prav spoznali in sprejeli, bomo lahko kos tudi izzivom, ki nam jih prinaša prihodnost. Če tega napora ne bomo naredili, kot narod ne bomo obstali.

[Page 010]Preteklost za prihodnost
Figure 4. Preteklost za prihodnost arhiv Zaveze[Page 011]

2. Kako se je začelo

2.1. Razmišljanje ob domobranskih spominskih križih

Avtor:
Janko Maček

2.1.1.

V tednih pred koncem koledarskega leta nas mediji navadno zasujejo s statistikami in ocenami iztekajočega se obdobja in s tem ostrijo ali blažijo naše presoje ter usmerjajo pričakovanja za naprej. Zdi se, da bo letošnji konec leta glede tega drugačen, saj je begunska kriza, ki je prizadela ne samo našo državo, ampak celo Evropo in ji kar ni videti konca, medije tako zaposlila, da skoraj ne najdejo časa in prostora za še kaj drugega. Morda jim pride včasih celo prav, da jim ni treba na široko poročati o drugih perečih problemih, npr. o nenavadnih menjavah vodstva nekaterih finančnih ustanov.

Begunska, ali če hočete, migrantska kriza je spremenila tudi temo pisem bralcev v nekaterih naših časopisih. Medtem ko so bili prej na udaru tisti, ki »se ukvarjajo s preteklostjo in s tem ovirajo delo na gospodarskem področju, od katerega je odvisna naša sedanjost in prihodnost,« so sedaj pod drobnogledom »nestrpneži, ki v množici prezeblih in sestradanih beguncev neprestano iščejo nevarne teroriste, ki bodo Slovenijo vsak čas spremenili v svoj kalifat.«

Le nekaj mesecev je od 20. tabora Slovencev po svetu, ki je bil posvečen spominu na maj 1945, ko so tudi tisoči naših ljudi odhajali v begunstvo; pri tem jih ni vodila želja po boljšem življenju, ampak je bil zanje umik iz ljubljene domovine edina možnost za ohranitev golega življenja. Ali niso prizori, ki jih zadnje mesece gledamo na poteh okrog Brežic, precej podobni takratnim na cestah proti Ljubelju, kjer pa so na bežeče množice padale granate iz topov domačih zasledovalcev?

Morda ni prav, da sedanjo svetovno begunsko krizo, ki ji niti še ne vemo pravega imena, primerjamo s slovenskim eksodusom, ki je bil sicer do neke mere naša domača zadeva, pa vendar se v kar dolgi dobi sedemdesetih let o njem še nismo dogovorili. Mogoče je vzrok to, da sta eksodusu sledila vrnitev večine domobranske vojske in dela civilnih beguncev iz Vetrinja in njihov pomor v Kočevskem rogu, na Hrastniškem hribu, v Barbarinem rovu in po drugih moriščih širom Slovenije, zaradi katerih je naš veliki pesnik Župančič govoril o zlatem jabolku svobode, »ki se zakotalilo je v kri in blato«. Delno pojasnilo te zadrege prinaša ugotovitev, da je postala Huda jama po odstranitvi enajstih pregrad ob pogledu na skladovnice mumificiranih trupel prehuda in nam je zastal dih, kljub temu pa pregrade v glavah še niso popustile.

Tudi zato sta se v odhajajočem letu obhajanja 70-letnice konca druge svetovne vojne, v soboto 30. maja, zgodili dve slovesnosti. Novomeška škofija je na god edinega proglašenega slovenskega mučenca, pripravila spominsko slovesnost pri osrednjem dolenjskem romarskem svetišču na Zaplazu. Po spominski maši so poleg Marijine cerkve blagoslovili velik križ, pod katerim je kamenita posoda s prstjo z 28 krajev trpljenja naših ljudi – med njimi so tudi Sv. Urh, Gramozna jama, Frankolovo, Osankarica in Rab poleg Hude jame, Kočevskega roga itn. Simbolno naj bi to pomenilo: Vse to trpljenje naj bo pridruženo Kristusovemu trpljenju, On pa naj pomiri vse naše razprtije. – Nova Slovenska zaveza pa je organizirala shod v Ljubljani. Pripravila je 168 enakih spominskih križev, kolikor je farnih spominskih plošč, na katerih so vklesana imena več kot 14.000 žrtev komunističnega nasilja. Predstavniki župnij s križi in množica, ki jih je spremljala, so v sprevodu prišli na Kongresni trg in se tu pred očmi slovenske javnosti spomnili dogodka, ko je diktator Tito pred 70 leti prav tu napovedal nedoumljivo morijo, ki še ni dočakala primernega epiloga. Škof Jamnik, ki je križe blagoslovil, je v svojem nagovoru med drugim povedal: »Brez resnice in poznavanja tega, kar se je zgodilo, in brez spominjanja ne more biti sprave. Prvi korak pa moramo narediti sami pri sebi, postati moramo boljši ljudje!«

Že ob slovesnosti na Kongresnem trgu in kasneje, ko smo nekatere spominske križe spet srečali na drugih slovesnostih, so nas nagovorili, naj njihovo zgodbo uporabimo za Kako se je začelo. Škof Jamnik je opozoril, da brez resnice ne more biti sprave. Resnico je treba ponavljati, da ne zbledi, da ostane resnica. Spominski križ naj nam pomaga pri spominjanju. Pogled na šentjernejski spominski križ s številko 435 vedno pritegne našo pozornost in pred nami se odpre časopis Slovenski dom s člankom Št. Jernej, domovina 1000 domobrancev. Ta slika nas bo spremljala pri temle KAKO SE JE ZAČELO in pridružili ji [Page 012]

20. maj 2015 - Spominski križi na Kongresnem trgu v Ljubljani
Figure 5. 20. maj 2015 – Spominski križi na Kongresnem trgu v Ljubljani Ivo Žajdela

bomo še kako drugo. Naj nam pomagajo pri odkrivanju resnice in utrjevanju spomina pa tudi pri poglabljanju sočutja, saj pravijo, da resnica in sočutje hodita skupaj.

2.1.2. Šentjernej med obema vojnama in v začetku revolucije

V 29. številki Zaveze, kjer smo že pisali o Šentjerneju, smo omenili tudi dnevniški zapis škofa Jegliča, v katerem je decembra 1918 zabeležil, kako so »šentjernejski boljševiki« razgnali predvolilni shod SLS (Slovenske ljudske stranke) in surovo pretepli glavnega govornika dr. Lovra Pogačnika. Ko so domači duhovniki, ki so imeli pri stranki važno besedo, skušali pomiriti razgrete nasprotnike, so se zaslišali glasovi: »Far naj gre v cerkev, tukaj nima kaj opraviti in se mu ne bomo pustili komandirati.« (Pred kratkim je Mohorjeva družba v Celju izdala obsežno knjigo z naslovom Jegličev dnevnik, ki nam bo lahko pomagala osvetliti marsikateri manj znan dogodek obdobja, ko se je pri nas pripravljala krvava revolucija.)

Prva svetovna vojna je od šentjernejske fare zahtevala kar 134 žrtev in župnik Lesjak je leta 1927 v knjigi Zgodovina šentjernejske fare za nekatere lahko navedel podatke o smrti, za druge pa le to, da so pogrešani. Poleg boleče izgube svojcev so farane pestile tudi gospodarske težave. V takih razmerah je bila privlačna ideja o novem družbenem redu, ki naj bi tudi malim ljudem omogočil človeka vredno življenje. Vendar tisti, ki so v ruskem ujetništvu od blizu videli revolucijo in z njo povezane spremembe, o njih niso imeli enakega mnenja: eni so bili prepričani, da jih je treba uveljaviti tudi v domovini, drugi pa so pred njimi svarili. Ta različnost se je pokazala pri volitvah leta 1920, saj so se komunisti s 156 glasovi (od skupnega števila 801) uvrstili na tretje mesto, zmagala pa je SLS s 365 glasovi. Na občinskih volitvah leta 1928 je bil na listi SLS izvoljen za župana kmet Franc Vide iz Žvabovega in je to funkcijo obdržal do maja 1941. Leta 1945 so Videta zaprli in pred vojaškim sodiščem v Novem mestu je bil obsojen na smrt, kasneje pomiloščen na 20 let zapora, po petih letih pa izpuščen.

Že pred začetkom prve svetovne vojne so v Šentjerneju zgradili društveni dom, kamor so se kmalu vgnezdili Orli (društvo Orel) in pod njihovim okriljem je začela delovati pihalna [Page 013]

Šentjernej 1938 - Slavolok v pozdrav novemu župniku Francu Cerkovniku. Na desni šola, ki so jo konec leta 1943 požgali partizani
Figure 6. Šentjernej 1938 – Slavolok v pozdrav novemu župniku Francu Cerkovniku. Na desni šola, ki so jo konec leta 1943 požgali partizani ()Zbornik 1999)

godba, ki jo je vodil organist Jakob Čadež. Orlovsko društvo je bilo v času diktature prepovedano, po njeni ukinitvi pa je spet nadaljevalo svoje delo v Zvezi fantovskih odsekov in dekliških krožkov. Namen društva gotovo ni bila samo zabava, ampak tudi vzgoja mladih v krščanskem duhu. Ali ni prav ta vzgoja pripomogla, da se je kasneje toliko šentjernejskih fantov odločilo za protirevolucijo?

Kaj pa Katoliška akcija, ki naj bi odločilno vplivala na mlade Šentjernejčane, da so se obrnili proti OF in partizanom. O tem strupeno piše domačin Ivo Pirkovič v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci: »Z marcem 1942 je Katoliška akcija končala v Križankah v Ljubljani šolanje belih oficirjev in političnih voditeljev – trajalo je od 25. nov. 1941 do 31. marca 1942 in so se ga iz šentjernejskih krajev udeležili kar štirje, bodoči poročniki ‘bele garde’: poleg Karla Švalja iz Ostroga še njegov bratranec Stanko Švalj iz Šentjerneja, Franc Bratkovič iz Cerovega Loga in Janez Guštin z Dolenjega Mokrega Polja. Karel Švalj je takoj pohitel ovadit domače fante, da sodelujejo s partizani.« (str. 96 in 116)

Katoliška akcija je bila izrazito verska organizacija. Njen namen je bil izobraziti člane v krščanskem duhu, poglobiti njihovo versko življenje in preko njih vplivati na okolico. »Zveza katoliških kmečkih mladcev,« ena od vej Katoliške akcije, je bila leta 1941 komaj na začetku – slabo organizirana in maloštevilna, zato ni čudno, da je bila v Šentjerneju skrb zanjo prepuščena kaplanu Vinku Kastelicu, ki je tu avgusta 1941 nastopil prvo kaplansko službo.

2.1.3. Usodni čas od 1941 do 1943

Aprila 1941 so Šentjernej za nekaj tednov zasedli Nemci. Kot po mnogih dolenjskih krajih so se menda tudi tu nekateri zanje navduševali in hiteli šivati zastave s kljukastim križem. Zgodovinarji niti po 70 letih niso [Page 014]pojasnili, kolikšen del te evforije so prispevali komunisti, saj je tedaj še veljal pakt Molotov – Ribbentropp in je Kominterna od vseh članic zahtevala, da se ga striktno držijo. Do spremembe je prišlo 22. junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Ivo Pirkovič piše o tem, da »je tri dni po napadu Nemčije na Rusijo potrkal na njegova vrata v Šentjerneju kurir Toneta Tomšiča in naročil, naj ustanovijo OF«. Ivo Pirkovič in njegovi bratje Jože, Rudi ter Frenk so se takoj vrgli na delo; že sredi avgusta je njihov terenski odbor postal rajonski, saj se je razširil na sedem sosednjih občin s skoraj 14.000 prebivalci. Njihovo začetniško delo se je s tem spreminjalo. »Prostovoljci odhajajo z našega terena v šolska taborišča na Kočevskem: 5. januarja 1942 (9), 18. januarja (7), 6. februarja (4), 9. marca (23).« V poglavju Oficirji, ki niso marali svobode (str. 41 njegove knjige) opisuje aretacijo bivših jugoslovanskih oficirjev: »Ko smo takoj po Novem letu začeli pošiljati v gozd prve prostovoljce, smo tudi stare poklicne oficirje povabili, naj se pridružijo vstaji. Mesec dni pozneje zasledimo v italijanskih virih ukrep o nadzoru oficirjev bivše jugoslovanske vojske, ki imajo zveze s partizansko organizacijo.« Pirkovič ne pove, da so »vabila« oficirjem poslali z redno pošto, ki je seveda šla skozi italijansko cenzuro in Italijane opozorila na nevarnost. Pirkovič se dela, kot da tega ne vidi, pač pa ponudi sledečo razlago: »V začetku marca je salezijanec Franc Blatnik odhitel v Vatikan s spomenico, v kateri so slovenski klerikalni voditelji in visoka duhovščina s prelatom Lambertom Ehrlichom na čelu zahtevali, naj Italijani z vso strogostjo nastopijo proti upirajočim se Slovencem in tudi proti nezanesljivim elementom. Okupator jim je ustregel. Da bi širjenju upora spodrezali korenine, so Italijani med prvimi ukrepi v noči s četrtka, 19. marca, na petek lovili bivše oficirje razpadle jugoslovanske vojske, ki so se bili izognili vojnemu ujetništvu, ter tiste slovenske orožnike, ki kljub italijanskemu vabilu še niso stopili v njihovo službo. Oficirji in orožniki bi sedaj utegnili voditi vstajo. Iz šentjernejskih in kostanjeviških krajev so jih zaprli v stari kostanjeviški grad, imenovan tudi ,klošter’. Partizani so v soboto jetnikom poslali kurirja s sporočilom, da so jih pripravljeni osvoboditi. Zaprti oficirji in orožniki so se glede tega posvetovali, toda le redki so bili pripravljeni pobegniti, večina pa se je uprla, češ da raje gredo v konfinacijo kot v gozdove. Že v nedeljo, 22. marca, so jih preko Novega mesta in Ljubljane odpeljali v Gonars. Spotoma se jih je nabralo okrog 500.« (str. 41)

Katero spomenico, ki naj bi jo dr. Blatnik odnesel v Vatikan, ima v mislih Ivo Pirkovič? Njegova knjiga je izšla leta 1982, zato je po vsej verjetnosti poznal Ehrlichovo spomenico le iz Sajetovega Belogardizma, prirejeno po Sajetovi zamisli. Prava spomenica, ki jo je menda v maju 1942 odnesel v Rim škof dr. Rožman, je bila objavljena v Acta ecclesiastica Sloveniae 24 šele leta 2002 in ima o interniranih oficirjih sledeči podatek: »Poleg civilnih oseb so bili odpeljani v noči od 19. na 20. marec v internacijo bivši aktivni slovenski častniki (okrog 500), ki so že skoraj celo leto živeli svobodno v Ljubljani oziroma v pokrajini in se popolnoma lojalno zadržali.« (AES, str. 622). Ta izjava pa je precej bolj podobna obtožbi zaradi internacije kot predlogu zanjo. To, kar se je zgodilo z oficirji v Šentjernejski dolini, velja tudi za Ljubljano in druge kraje Ljubljanske pokrajine. Pirkovič piše, da je spomenica opozorila Italijane na oficirje, v resnici pa so to naredili partizani s svojimi pozivi. Zakaj so jih poslali po pošti, za katero so vedeli, da gre skozi italijansko cenzuro? Posledica tega je bila, da so bile vaške straže še na Turjaku skoraj brez vojaško izobraženih poveljnikov.

Ivo Pirkovič pri idejnih nasprotnikih povsod vidi denunciante in izdajalce. V zvezi z italijanskimi aretacijami aprila 1942 piše takole: »Sami ne poznajo nikogar, za vsako aretacijo se plazi senca domačega ovaduha. Gre za izdajstvo plačanih in neplačanih špijonov, ciganov, vlačug, pustolovcev in od jeseni tudi že gojencev Katoliške akcije, izšolanih na tečaju [Page 015]v Križankah v Ljubljani.« (str. 96) Šentjernejčan Jože Cvelbar, ki je bil leta 1941 kaplan v Cerkljah na Gorenjskem in so ga Nemci kmalu po zasedbi zaprli, nato pa izgnali na Hrvaško, je bil tako rekoč vrstnik Iva Pirkoviča. Iz izgnanstva je po nekaj mesecih prišel v rojstni kraj, ki je bil tedaj pod Italijo. V spominih, ki jih je okrog leta 1990 pisal v Pittsburgu, ZDA, omenja tudi sledeče: »Ko sem se avgusta 1941 vrnil domov, sem se večkrat oglasil pri Ivotu (Pirkoviču), ki je bolan ležal v domači hiši. Pri njem so se shajali meni neznani ljudje.« V knjigi Svobodna republika pod Gorjanci Ivo sam pove, da je bila pri njih centrala OF. Na strani 22 omenjene knjige npr. piše: »Vse rajonske seje, razen morda dveh, so bile v mojem stanovanju.« Kdo je bil Ivo Pirkovič? Rojen je bil leta 1909 v Šentjerneju. Po maturi na novomeški gimnaziji je na univerzi v Ljubljani študiral tehniko, ki pa je zaradi bolezni ni dokončal. Bil je izredno nadarjen in pri delu ter študiju neutrudljiv. Poleg tehnike so ga zanimale tudi druge panoge. Po starem očetu je imel veselje za arheologijo in zgodovino.

Kaplan Cvelbar je ostal doma v Šentjerneju do 4. februarja 1942, ko je po ukazu škofa Rožmana odšel v Šentjošt nad Horjulom pomagat ostarelemu in bolnemu župniku Jožetu Nagodetu. V Šentjoštu je ostal do novembra 1944, nato pa se kot »domobranski kurat« vrnil v Cerklje na Gorenjskem. Iz časa »dopusta« v Šentjerneju sta mu posebno ostala v spominu sledeča dva dogodka: Konec septembra ali v začetku oktobra 1941 je bil v Pleterju nekaj dni na oddihu škof dr. Rožman. Jože Cvelbar in Franc Kupljenik, tudi begunec pred Nemci, sta ga šla pozdravit z željo, da bi kaj več izvedela o OF, saj po povratku iz izgnanstva nista imela prave orientacije. Škofova beseda je bila jasna: »OF vodijo komunisti!«

Na praznik sv. Štefana je Cvelbar maševal v domači cerkvi in v pridigi ob spominu na prvega mučenca omenil, da bi tudi pri nas lahko prišlo do preganjanja Cerkve, ter dodal: »Nikar ne pričakujmo, da nam bo nacizem ali komunizem prinesel svobodo!« Naslednji dan se je pri njem oglasil znanec-sovaščan in ga opozoril, da ne bi smel tako govoriti. Cvelbar je razumel, da je svarilo prišlo od centrale OF, ki spremlja tudi, kaj se dogaja oziroma govori v farni cerkvi. Slutil je, da nad vsem bedi njegov znanec Ivo Pirkovič. Več let kasneje, ko je Cvelbar že bil v ZDA in sta si nič kaj prijateljsko dopisovala preko časopisa Ameriška domovina, sta se dotaknila tudi tega dogodka, dogovorila se pa seveda nikoli nista.

Župnik Cerkovnik je bil na "božičnem" procesu obsojen na smrt
Figure 7. Župnik Cerkovnik je bil na “božičnem” procesu obsojen na smrt

Med obtoženci na »božičnem procesu« decembra 1945 je bil tudi šentjernejski župnik Franc Cerkovnik. Obtožnica ga je bremenila sodelovanja z okupatorjem proti osvobodilnemu gibanju in neverjetnih zločinov s tem v zvezi. Župnik je tedaj lastnoročno napisal dolg zagovor, v katerem je preprosto in jasno prikazal razmere v prvi polovici leta 1942. Zdi se nam primerno, da nekaj odlomkov njegovega zagovora navedemo tudi tukaj. »Ko so bili partizani že na terenu v marcu 1942, sem hodil prosto po duhovniških poslih po župniji. Po umoru Kiklja sem na prižnici obsodil umor z istimi besedami kot škof sam ob Kikljevem pogrebu. Ta govor sem prebral in nisem ničesar pristavil, vsaj po mojem mnenju, kar bi moglo izzvati ogorčenje partizanov na terenu in somišljenikov doma. Zato sem tudi po tem datumu hodil po podružnicah maševat in, če je bilo potrebno, obhajat brez strahu. Koncem maja sem še maševal v Vrhpolju, 4 km od Št. Jerneja pod Gorjanci. Maša je bila oznanjena in srečal sem partizane, ki mi niso nič hoteli; pozdravili smo se in šli narazen. Na Vidovo nedeljo, 21. junija 1942, sem se peljal v družbi Bambiča Franca popoldne na Gorenje Mokro Polje in se na [Page 016]

Kaplan Vinko Kastelic, Janez Guštin, Anton Krhin, Jože Luzar: umorjeni v začetku julija 1942
Figure 8. Kaplan Vinko Kastelic, Janez Guštin, Anton Krhin, Jože Luzar: umorjeni v začetku julija 1942

križišču ponovno srečal s partizani (Pavlin Franc). Tudi vso to pot sem mirno opravil.

Naslednjo soboto, 27. junija 1942, je bil popoldne na poti v Šmarje od partizanov aretiran III. kaplan v Št. Jerneju Kastelic Vinko in odveden proti Vrhpolju in Mihovcu. Kastelic je šel v Šmarje k zadnjemu pouku otrok za prvo obhajilo. Ta aretacija me je iznenadila in pretresla. Kastelic Vinko je res na prižnici ostro obsojal komunizem in zaradi napačnih informacij očital OF ropanje. Na račun partizanov so namreč v okolici ropali bratje Kromar in tovariši. Položaj je bil dolgo nejasen in Kastelic je svoje obsodbe preklical z razumljivimi besedami takrat, ko so Kromarje partizani polovili. O aretaciji Kastelica nisem na prižnici povedal ne v nedeljo ne na praznik in tudi ne naslednjo nedeljo, 5.7.1942. Zvedel pa sem, da nameravajo zaradi kaplana tudi mene zaslišati in sem v sredo, 8.7. odšel v Novo mesto in potem v Ljubljano, kjer sem ostal do novembra istega leta.

V Ljubljani nisem imel z domom nobenih zvez, me je pa v Baragovem semenišču, kjer sem stanoval kot bivši gojenec in prefekt zavoda sv. Stanislava, obiskal tedanji šentjernejski župan Jordan Karel, ki je povedal, da so začeli Italijani požigati družinam, ki so imele partizane. Omenil je Černetovo in Goriškovo domačijo na Dobravici. Do poletja 1942 nisem za legijo nič naredil in v Št. Jerneju tudi nismo nič vedeli o njej. Če bi kaj delal, bi ne hodil prosto okrog po fari. Do tedaj so namreč partizani že izvršili več likvidacij kot Zagorca iz Gor. Stare vasi, Zagorc Marije in hčere iz Št. Jerneja in drugih – poleg Kromarjev. V poletju 1942, zdi se mi, da avgusta in septembra, se je organizirala legija in tedaj šele so odšli tudi iz Št. Jerneja fantje in možje v Novo mesto. Njihovo število se kasneje ni več povečevalo, prej manjšalo. Kolikor jih je vstopilo kasneje, so dobili pozive naravnost od vojaške komande.«

Iz navedenih odlomkov Cerkovnikovega zagovora veje moreče vzdušje, ki je v začetku poletja 1942 vladalo med sicer veselimi prebivalci Šentjerneja in podgorjanskih vasi. Seveda je treba upoštevati, da je pisal v zaporu, ko je nad njim že visela smrtna obsodba. Pa nekaterih važnih tem zagovora, npr. črne roke in Jožeta Rormana nismo niti omenili, ker jih ni mogoče pojasniti v dveh stavkih in bi bila zanje potrebna daljša razprava. Cerkovnik je zapisal, da Jožeta Rormana do 24. avgusta 1945, ko sta bila soočena, sploh ni poznal. Ravnatelj Ivan Dolenec, ki je bil skupaj z njim zaprt, pa v knjigi Moja rast piše sledeče: »V sobi 107 je bil več tednov med drugimi z menoj zaprt tudi Jože Rorman, ki je bil pozneje obsojen na smrt in obešen. Seveda od nas nihče niti od daleč ni slutil, kakšna usoda moža čaka… Ko smo mu pokazali, kaj piše o njem Ljudska pravica, so ga oblile solze in je rekel: ,Saj to ni res. Toda jaz sem priznal vse, kar so od mene zahtevali, ker so me tako mučili, da sem se bal, da bom mučenju podlegel.’ Vprašal sem ga, koliko je resnice na trditvi, da ga je župnik Cerkovnik nagovarjal k zločinom. Odgovoril je takole: ,Nič. Župnik mene bržkone sploh ne pozna. Jaz pa ga poznam, ker sem njegov faran in sem ga večkrat videl v cerkvi.’« (Moja rast, str. 147–149) Župnik Cerkovnik je bil 23. decembra 1945 obsojen na smrt z ustrelitvijo in 20. marca 1946 je bila sodba izvršena. Njegov grob so kasneje izpraznili in mu tako vzeli tudi pravico do groba. (Palme mučeništva, str. 243)

2.1.4. Šentjernej – domovina 1000 domobrancev

Nenavaden naslov za poglavje o krutem umoru mladih fantov in njihovega kaplana, kajneda. Morda bo odgovor na gornji pomislek lažji, če povemo nekaj več o Vinku Kastelicu. Rojen je bil leta 1914 v Šmihelu pri Novem [Page 017]mestu. Tudi dva njegova starejša brata sta bila duhovnika: Anton je bil pred 2. svetovno vojno župnik na Jesenicah in je leta 1949 umrl v zaporu v Mariboru, Jožef pa je kot izseljenski duhovnik deloval med Slovenci v Argentini in se leta 1940 ponesrečil v argentinskih gorah. Vinko je leta 1940 imel novo mašo, naslednje leto konec avgusta pa nastopil kaplansko službo v Šentjerneju. Kot smo že omenili, mu je bila zaupana tudi skrb za organizacijo Katoliške akcije med šentjernejskimi kmečkimi fanti. Nismo ugotavljali, koliko je bilo v fari na tem področju narejenega pred njim, vemo pa, da je Janez Guštin novembra 1941 odšel na »oficirski« tečaj Katoliške akcije v Ljubljano. Je bilo to dogovorjeno že prej ali ga je določil Kastelic?

Poleg Katoliške akcije so Kastelicu pripisali tudi organizacijo nacionalne ilegale. Nekaj o tem piše Ivan Korošec v knjigi Prva nacionalna ilegala. Že maja 1942 so pričakovali, da se bo ilegali pridružila skupina fantov iz šentjernejskega konca, pa ni bilo niti enega. Sicer pa je bilo podobno tudi v Žužemberku (kaplan Janez Jenko) in drugod. V začetku julija je patrulja »štajerskega bataljona« na Potovem Vrhu zvedela za smrt Kastelica in treh fantov, pa so kljub temu še računali na Šentjernejčane. Tudi župnik Cerkovnik piše, da ga je aretacija njegovega kaplana presenetila.

Nekaj dni pred Kastelicem oziroma skoraj hkrati z njim so partizani odpeljali tri fante, člane njegove Katoliške akcije. Najmlajši med njimi je bil Janez Guštin z Gorenjega Mokrega Polja, rojen leta 1921. Od 12 otrok velike Guštinove družine je bil tretji po vrsti. Starejša od njega sta bila France in Jože. Oče je bil čevljar in precej razgledan. Brat Jože je po maturi na novomeški gimnaziji vstopil v bogoslovje in postal duhovnik. Janez je po osnovni šoli pomagal doma in hodil na dnino. Zadnjo zimo je preživel v Ljubljani in obiskoval tečaj Zveze katoliških kmečkih mladcev. Partizani so ga odpeljali 24. junija, ko je pri kmetu v sosednji vasi okopaval vinograd. Oče se je takoj obrnil za pomoč na znanega partizana Paderšiča – Batreja, ki je bil Jožetov gimnazijski sošolec, pa ni mogel pomagati. – Jože Luzar, rojen 1907 v Dolenjem Maharovcu, je bil tudi član Katoliške akcije. Menda sta se že v maju 1942 s kaplanom pogovarjala o ilegali, vendar se je Jožetu zdelo prezgodaj in se ni odločil. Njega so odpeljali od doma 26. junija. – 29-letnega Antona Krhina, ki je bil četrti otrok kmečke družine z 10 otroki, so odpeljali 1. julija in ga tako kot Guština ter Luzarja zasliševali ter umorili na Ržišču.

Med Ržiščem in Vodenicami se je končala tudi mučeniška pot kaplana Kastelica. Prijeli so ga v soboto, 27. junija, ko je šel v Šmarje pripravljat otroke na prvo sv. obhajilo. Sobratje v Šentjerneju, ki so slutili nevarnost, so mu svetovali, naj ostane doma, on pa se je kljub temu odločil za pot. Eden glavnih njegovih zasliševalcev in sodnikov je bil Franc Pirkovič – Čort, brat pisatelja Iva Pirkoviča, ki je v svoji knjigi Pirkoviče, predvsem pa brata Franca takole predstavil: »Bataljonski in teritorialni poveljnik gorjanskega terena, študent tehnike Franc Pirkovič iz Šentjerneja je bil rojen leta 1914 v družini proletarskega obrtnika, ključavničarja Jožeta Pirkoviča. V hiši je bila revolucionarna tradicija že od časov graditve novih Pleterij na začetku našega stoletja, kjer je Jože Pirkovič poslušal ognjevite govore o pravicah delavcev, ki jih je imel Jože Prašnikar iz Vrhpolja pri Moravčah. Pirkovič je bil tedaj že član njegovih socialdemokratskih privržencev in z njimi tudi prvič praznoval rdeči prvi maj. Iz svetovne vojne se je vrnil iz Budimpešte kot boljševik in z dvema, tremi somišljeniki ustanovil komunistično partijo v domačem kraju… Ko je dan ali dva po kresu 1941 avtor te kronike na Pirkovičevem domu ustanovil Osvobodilno fronto in zbral njen prvi odbor, je politično delo zajelo vso družino. Od srede avgusta študent Franc že opravlja dolžnosti vojaškega referenta rajonskega odbora, ki povezuje obsežen teren šestih predvojnih občin na obeh straneh Krke…«

Faksimile zaslišanja Vinka Kastelica je objavljen v Sajetovem Belogardizmu. Če bi sklepali po tem zapisniku, bi verjeli, da so zasliševalci s kaplanom lepo ravnali, saj naj bi ga celo vikali: »Kakšne zveze ste imeli? Komu ste dali literaturo? Ali ste imeli kurirje? Kakšne direktive vam je dal Kek? …« Ker pa vemo, kaj vse sta napisala Fr. Saje in Ivo Pirkovič, pa papir ni zardel, vemo tudi, da je bilo tisto zaslišanje grobo in krvavo, vemo, da je bila smrt kaplana Kastelica in njegovih fantov mučeniška. So zasliševalci res verjeli, da so obtoženci imeli zvezo z ilegalo, ali pa so jih preganjali zgolj zaradi njihove verske in svetovnonazorske opredelitve in da bi s tem prebivalcem šentjernejske doline in cele Dolenjske vlili strah v kosti? Jim je Kastelic skušal dopovedati, da fantje niso nič krivi? Kaj so si mislili, če je prosil, naj fante izpustijo, obdržijo pa njega? Znano je, da so sobratje po Kasteličevi aretaciji našli na mizi v njegovi sobi dnevnik, kjer je zadnje dni, ko je že vedel, da so odpeljali fante, napisal nekakšno oporoko, kjer uvodoma razmišlja o grehu in kazni [Page 018]

Tako je v knjigi Žrtve 2. svetovne vojne opisanih 615 šentjernejskih faranov
Figure 9. Tako je v knjigi Žrtve 2. svetovne vojne opisanih 615 šentjernejskih faranovKnjiga str. 191

oziroma pokori, nato pa izjavlja: »Kakor mi je vse to jasno, srce ne razume in se ne more sprijazniti z mislijo, da bodo tile moji, ki jih tako dobro poznam, trpeli po nedolžnem. Smilijo se mi, rad bi jim pomagal, še rajši pa bi jih rešil, čeprav za ceno svojega življenja. Rad bi dal svoje mlado življenje v spravo, da bi tako olajšal in skrajšal trpljenje drugih, tako nedolžnih kot tudi krivcev. Nedolžnih, ker niso krivi, krivcev pa zato, da bi se spreobrnili, da bi jih – te Savle – Bog pahnil s konja ne v njihovo in drugih pogubo, ampak da bi preganjalci božji postali častilci. Vse to sem pripravljen sprejeti, da bi tudi sam dobil polnost.« Prav zaradi te pripravljenosti dati življenje za druge Kastelica primerjajo s poljskim mučencem Maksimilijanom Kolbejem.

28. avgusta 1942 so od doma v Dolenjem Maharovcu odpeljali 48-letnega kmečkega gospodarja in očeta Jerneja Prhneta. Že meseca julija so ga imeli nekaj dni na zaslišanju, nato pa ga izpustili. Kljub prigovarjanju prijateljev, naj se umakne, je vztrajal doma, dokler niso ponovno prišli ponj. Njega so umorili in zakopali v gozdu nad Pleterjem. Čeprav se je za grobove pomorjenih kmalu zvedelo, njihov prekop v blagoslovljeno zemljo do oktobra ni bil mogoč. Ko pa je tudi v Šentjerneju nastopila vaška straža oziroma legija, so svojci v spremstvu legistov odšli v gozd in pripeljali domov posmrtne ostanke Kastelica, treh fantov in očeta Prhneta. Ker je bil župnik Cerkovnik še v Ljubljani, je pogreb na praznik vseh svetih popoldne vodil kaplan Janez Mohar. V pridigi ob krstah petih mučencev je omenil tudi Kasteličevo oporoko in da so Guštin, Luzar ter Krhin od januarja opravljali zadostilne prve petke, prvi petek v juliju pa zaključili z žrtvijo svojega življenja. »Domoljub«, ki je 2. decembra 1942 pisal o pogrebu v Šentjerneju, je svoje poročilo zaključil takole: »Če je bilo v njihovem življenju kaj graje vrednega, je bilo zbrisano z njihovih duš, ko so trpeli zaradi svoje vere.«

Ob 30-letnici smrti kaplana Kastelica in sotrpinov je šentjernejski rojak Jože Cvelbar objavil v Ameriški domovini spominski članek in seveda pripomnil, da jim je sodil domačin Franc Pirkovič – Čort. Cvelbarjev »prijatelj« Ivo Pirkovič je zato uredništvu Ameriške domovine poslal daljše pismo, v katerem med drugim piše sledeče: »Vodstvo Osvobodilne fronte, ki so ga sestavljali najuglednejši politični in kulturni predstavniki slovenskega naroda in ki so vodili politično in vojaško osvobodilno borbo, je že okt. 1941 v Slovenskem poročevalcu javno razglasilo odlok o zaščiti naroda, to je kazni za vse, ki bi okupatorju izdajali rojake ali poskušali ogrožati osvobodilno borbo. Vinko Kastelic je bil prijet in redno po zakonu o zaščiti sojen v trenutku, ko je čakal kurirja, da bo poslal svojo oboroženo tolpo v hrbet partizanskim enotam. Kurir je namreč pošto, namenjeno Kastelicu, oddal komandi Gorjanskega bataljona. Obsodba Vinka Kastelica je za dobrega pol leta preprečila bratomorno vojno in rešila mnogo človeških življenj. Z Vinkom Kastelicem se ni zgodilo nič nezakonitega.« (Jože Cvelbar, Pittsburgh – Št. Jernej na Dolenjskem, Nekaj spominov iz nedavne zgodovine – tipkopis)

Ob misli na to Pirkovičevo izjavo se kot v filmu zvrstijo pred nami slike nekaterih usodnih dogodkov v Šentjerneju: Razpad Jugoslavije aprila 1941 in evforija za Nemce. Komunisti so zraven in obenem že zbirajo orožje. Konec junija 1941 začnejo Pirkovičevi na ukaz iz Ljubljane organizirati OF. V »farjih« in tistih, ki hodijo v cerkev, posebno še v Katoliški akciji že od nekdaj vidijo nasprotnike in prav tako tudi v novem kaplanu Kastelicu, ki avgusta pride v faro. Prve mesece v Šentjerneju kaplan porabi za spoznavanje fare. Ker mu [Page 019]

Oče Jernej Prhne in sin sta opisana med žrtvami Dolenjega Maharovca
Figure 10. Oče Jernej Prhne in sin sta opisana med žrtvami Dolenjega Maharovca (Knjiga str. 65)

je naloženo pridobivanje kmečkih fantov za Katoliško akcijo, naveže z nekaterimi tesnejši stik. Iz Novega mesta pride od časa do časa kaka vest o četnikih in uporu proti okupatorju, toda vse je še nejasno in odmaknjeno. Še ko spomladi 1942 iz Novega mesta priganjajo Kastelica, naj pridobi fante za ilegalo, mu ni čisto jasno, za kaj gre. Tako on kot fantje, s katerimi se pogovarja, so za odpor proti okupatorju, vendar se jim za kaj takega zdi še prezgodaj. Ni jim neznano, da se organizira neka OF, vendar ne vidijo v tem neposredne nevarnosti. Ko Kastelic pridiga proti komunizmu, misli predvsem na ideologijo, ne pa toliko na OF, ki naj bi bila neka oblika rezistence.

Franc Pirkovič, ki je bil najprej vojaški referent rajonskega odbora OF in si je privzel ilegalno ime Čort, je tedaj že »bataljonski in teritorialni poveljnik gorjanskega terena«. Eno leto kasneje odigra važno vlogo – najprej kot ena izmed prič na kočevskem procesu, nato pa kot predsednik področnega vojaškega sodišča: »Uredili so novo vojaško sodno okrožje (s predsednikom Francom Pirkovičem in pravnikom Marjanom Vivodo kot enim izmed članov). Cele noči so potekale sodne obravnave, zunaj pa so že čakale enote VOS, da bi izvršile smrtne obsodbe.« (Dr. Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 443)

Ne vemo, če je zgodba o Pepci Rus, ki naj bi od kaplana Babnika iz Šmihela prinesla pismo za Kastelica in ga namesto njemu izročila svojemu fantu, ki ga je odnesel partizanom, resnična. Dejstvo je, da Ivo Pirkovič v knjigi Svobodna republika pod Gorjanci kmeta Rusa iz Maharovca prikaže kot ponosnega, odločnega somišljenika OF. Dejstvo je pa tudi, da so umori kaplana Kastelica, treh fantov in še drugih imeli ravno nasproten učinek, kot so ga menda pričakovali načrtovalci. Ljudje so se zaradi tega odvrnili od OF ter partizanov in precej moških je bilo naenkrat odločenih, da raje gredo k legiji, kot doma čakajo, kdaj se bodo nadnje spravili partizani ali Italijani. Okrog 300 fantov in mož iz doline se je tedaj uprlo komunističnemu nasilju. Vsi ti so se po kapitulaciji Italije vključili v Slovensko domobranstvo, pridružili pa so se še novi in Šentjernej je tako upravičeno dobil ime domovina 1000 domobrancev.

Temu številu primerno je bilo potem tudi število padlih v boju, največ pa je bilo seveda pomorjenih po koncu vojne leta 1945. Do 8. septembra 1943 so imeli vaški stražarji oziroma legisti 22 mrtvih; največ jih je padlo ob partizanskem napadu na Suhor konec novembra 1942. Domobrancev je med vojno padlo 78, 20 ali 21 že decembra 1943 pri obrambi Kočevja, kjer je bila ena domobranska četa sestavljena skoraj iz samih Šentjernejčanov. Ker so v Šentjerneju tedaj še bili partizani, so jih pokopali v Ljubljani na Orlovem vrhu. Spomnimo se, kako so šentjernejski pevci pod vodstvom sedaj že pokojnega Poldeta Švalja večkrat peli pri obletni maši v grajski kapeli in potem še na kraju odstranjenega domobranskega vojaškega pokopališča. Precejšnje število šentjernejskih fantov je bilo iz Vetrinja vrnjenih na Teharje in se je njihov križev pot po vsej verjetnosti končal na Hrastniškem hribu. Prizadevni in podjetni Šentjernejčani so zato tam postavili velik križ in 16. julija 2002 ga je blagoslovil šentjernejski župnik in dekan g. Anton Trpin, nato pa opravil pogrebno mašo za vse tam pomorjene žrtve. Pri maši in spominski slovesnosti je pel šentjernejski moški zbor. Marsikomu je od tedaj ostala v spominu pesem Milo, milo Jezus prosi s križa za sovražnike, naših grehov težo nosi, nam ljubezni zgled daje … Od tedaj bi si težko predstavljali spominsko slovesnost na [Page 020]

Na cvetno nedeljo, 16. aprila 2000, so blagoslovili pomnik 435 zamolčanim šentjernejskim faranom
Figure 11. Na cvetno nedeljo, 16. aprila 2000, so blagoslovili pomnik 435 zamolčanim šentjernejskim faranom Ivo Žajdela

Hrastniškem hribu brez šentjernejskih pevcev in njihovega dekana g. Trpina.

Že leta 1995 je župnijski urad Šentjernej izdal knjigo Žrtve druge svetovne vojne, kjer je na 228 straneh zbranih 615 imen padlih in pomorjenih, ne glede na kateri strani so bili. Pri vsakem je nekaj kratkih podatkov o njegovem življenju in smrti. Mnogi so predstavljeni tudi s sliko. Izdajatelj se je vnaprej opravičil za morebitne napake ali pomanjkljivosti, do katerih bi prišlo zaradi velikega števila žrtev in časovne odmaknjenosti njihove smrti. Po podatkih te knjige je bilo na protirevolucionarni strani med vojno padlih 105, po vojni pomorjenih pa 279, na partizanski strani pa 97 padlih med vojno; skupno število civilnih žrtev pa naj bi bilo 123. Izredno veliko je število po vojni pomorjenih domobrancev in tudi med vojno padlih na protirevolucionarni strani je v primerjavi z drugimi kraji visoko. Večino teh podatkov najdemo tudi v drugi knjigi Farnih spominskih plošč.

Ko so leta 1999 ob 750-letnici prve pisne omembe župnije in tudi kraja Šentjernej izdali izredno bogat Zbornik župnije Šentjernej, so mu na koncu dodali tudi seznam 148 žrtev prve svetovne vojne in 670 žrtev druge svetovne vojne. Pripravil ga je dekan g. Trpin in v kratkem uvodu med drugim zapisal: »Zbornik ne bi izpolnil svojega poslanstva, če vanj ne bi vključili žrtev prve in druge svetovne vojne te župnije. Želel sem, da bi prispevek o tem pripravil kdo od zgodovinarjev, vendar tega ni bilo mogoče uresničiti. Vsakdo se izogiba, kar potrjuje dejstvo, da je to obdobje še nedorečeno. Zgodovina sama bo izrekla svojo dokončno besedo o vzrokih in posledicah, o dobrih in zlih namenih, o revoluciji in svobodi. Zgodovina je učiteljica in tudi neizprosna sodnica, končni in pravični sodnik pa ostaja Bog … Obe svetovni vojni sta zahtevali v župniji velik krvni davek. V prvi vojni je darovalo svoje življenje 148 mož in fantov, v drugi pa kar 670 mož, fantov in žena; največ jih je padlo po vojni v Kočevskem rogu, na Teharjah in po drugih podobnih krajih. Res je, da so nekatera imena že vklesana na plošče, upamo pa, da bodo še druge žrtve, predvsem po vojni pobiti domobranci, kmalu dobili svoje obeležje tudi na domačem farnem pokopališču.«

To upanje se je izpolnilo, ko je 16. aprila, na cvetno nedeljo naslednje leto, ljubljanski pomožni škof Kvas v Šentjerneju opravil pogrebno sveto mašo in blagoslovil farno spominsko ploščo s 414 imeni – tudi tistimi, ki so bila že prej napisana na obeležjih nekaterih podružnic. Škof je pomenljivo začel homilijo z besedami pesnika Simona Gregorčiča: »Pravico v grob so nam devali, a jaz sem solze lil.« Zunaj ob spominski plošči je v imenu Nove Slovenske zaveze govoril prof. Pavle Kogej in med drugim povedal misel pisatelja Zorka Simčiča: »Slovenci v zgodovini nismo imeli svojega plemstva. Sedaj ga imamo. Njihova imena so na teh ploščah.« Ob sarkofagu, ki je obenem grobnica, stoji 4 m visok obelisk s posvetilom prof. Justina Stanovnika: »Nikjer se jih ni toliko dvignilo v boj za vrednote, ki so: BOG – Narod – DOMOVINA … Skloni se, človek, nad ta imena … in potem še postoj in pomoli zanje in za slovenski narod!«

2.1.5. Zaključek

V odhajajočem letu se je veliko govorilo in pisalo o spravi. Za naš mali narod in državo je to vprašanje življenjskega pomena. Kako bomo »stali inu obstali« v tem razrvanem in zmedenem svetu, kako kljubovali tujim kulturam in ideologijam, če ne bomo enotni? Kot kristjani, ki vsak dan molimo v očenašu: »in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«, smo dolžni odpuščati. V tem so nam lep zgled naši mučenci, na katere nas spominjajo tudi spominski križi. Pomislimo, kako je razmišljal kaplan Vinko Kastelic, ki je bil za spravo pripravljen žrtvovati celo svoje življenje. Kako so z molitvijo na ustnicah ali vsaj v srcu šli v smrt tisoči mladih fantov v Kočevskem rogu in na Hrastniškem hribu. Šentjernejčani so pripravljenost za spravo pokazali tudi s tem, da so na Hrastniškem hribu in na Orlovem vrhu postavili znamenje križa. Ko je bil križ na Orlovem vrhu sredi multikulturne Ljubljane oskrunjen in polomljen, so postavili drugega, razbiti Kristus pa je dobil zavetje v šentjakobski cerkvi.

Poglejmo še en primer, ki se je zgodil v Begunjah pri Cerknici. Ko so partizani v viharni noči na 28. julij 1942 pobutali na vrata Hitijeve hiše, so domači takoj zaslutili nevarnost. Trije sinovi so skozi ozko odprtino na stropu podstrešne sobe zlezli prav pod streho in za seboj zaprli odprtino. Prisluškovali so, kaj se dogaja spodaj in se šepetaje pogovarjali. Najmlajši Vinko je obžaloval, da ni vzel s seboj kuhinjskega noža, s katerim bi onemogočil tistega, ki bi silil skozi odprtino. 22-letni Janez, ki je bil član Katoliške akcije, je menil, da bi s tem zasledovalca, ki ni pripravljen na smrt, spravil v večno nesrečo. »Mi se pa lahko še pripravimo. Čeprav izgubimo življenje, ne bomo večno nesrečni.« Potem so Janeza umorili na domačem dvorišču, leto ali dve mlajšega Franceta pa odpeljali s seboj in po mučenju vrgli v Mihčovo brezno. Naslednje jutro so Meniševci kropili umorjenega Janeza in tako rekoč ob njegovih »parah« sklenili ustanoviti vaško stražo, ne zaradi sodelovanja z okupatorjem, ampak da bi branili svoja življenja in domove, kolikor jih je še ostalo.

Hrastniški hrib leta 2002 - dekan Anton TRpin blagoslavlja znamenje na kraju, kjer so bili pomorjeni tudi šentjernejski domobranci
Figure 12. Hrastniški hrib leta 2002 – dekan Anton TRpin blagoslavlja znamenje na kraju, kjer so bili pomorjeni tudi šentjernejski domobranci (Zaveza št. 47)

Med fanti in možmi, ki so se tedaj odločili za samoobrambo, je bil tudi Alojz Opeka, ki se je tri leta kasneje rešil z morišča na Hrastniškem hribu in potem v tujem svetu ustanovil lastno družino, iz katere je izšel danes svetovno znani misijonar Pedro Opeka. Ko je oče Alojz po 48 letih spet bil na Hrastniškem hribu, se je spomnil zaobljube, da bo postavil kapelico, če se bo rešil, in hkrati ugotovil, da bo njegov načrt na kraju rešitve težko izvedljiv. Po povratku v Argentino se je dogovoril s sinom Petrom, mu poslal denar in Akamasua je kmalu dobila ne samo kapelico, ampak kar cerkev sv. Družine, kjer se zbirajo tisoči Malgašev in s svojim misijonarjem molijo tudi za Slovenijo. Kot vemo pa misijonar Opeka poudarja tudi pravičnost in poštenje in pri tem mu je vzor ravno njegov oče Alojz, rešenec z morišča na Hrastniškem hribu. – Ustavimo se včasih vsaj v duhu pri domačem spominskem križu in pomislimo tudi na to!

[Page 022]

3. Pripovedi

3.1. Na Limbarski gori so cvetele lilije

Avtor:
Vanja Kržan

3.1.1.

To je bilo nekdaj, pred več stoletji, ko so ljudje v dolini pravili gori Lilijski hrib, ker so tam cvetele lilije. Danes jih ni več. Tudi takih ljudi, ki so tu živeli stoletja dolgo in še ne tako davno, še pred zadnjo vojno in komunistično revolucijo, danes ni več.

Pogled v to pestrost življenja, lepega in manj lepega, dobrega in hudega, nam odstira g. Stane Stražar, zbiratelj obsežnih pisnih virov, zbranih v zajetni knjigi Moravška dolina – življenje pod Limbarsko goro (Moravče 1979). Predvsem prebivalci oživijo moravško pokrajino in ji v dolgih stoletjih za vedno pustijo svoj pečat. Arheološke izkopanine pričajo, da je bila dolina naseljena že v pradavnini.

Knjiga je izšla ob 825-letnici prve omembe Moravške doline v pisnih virih, 750-letnici Moravč in 200-letnici osnovne šole v Moravčah.

Vsako od štirinajstih tematskih poglavij je zanimivo branje. Zadnje poglavje je posvečeno narodnoosvobodilnemu boju. Poglavje temelji na partizanski dokumentaciji in je zato skrajno pristransko. Partizanski poboji kmečkih gospodarjev, žena in otrok se ne omenjajo, tudi ne poboji domobrancev. Zakaj partizanski požigi domačij, gradov, zlonamerne akcije, ovajanje domačinov Nemcem itd.? Neverjetno natančno pa so navedene partizanske borbe, akcije in hajke, včasih do ure točno; seznanimo se s četami, odredi, bataljoni, njihovimi oddelki in mnogimi poveljniki; aktivisti, civilisti, simpatizerji revolucije so natančno poimenovani z imeni; pri borcih poleg imen in priimkov za vsakega posebej zvemo še njegovo partizansko ime; točno so določeni kraji, celo zgradbe pomembnih sestankov in akcij v boju revolucionarjev, ki naj bi osvobajali in osvobodili Moravško dolino, v resnici pa so ji prinesli nepopisno gorje in vsesplošno uničenje.

Zlonamerno uničevanje in rušenje večstoletne kulture in civilizacije občutimo toliko bolj, ko prelistamo predhodna poglavja, ki govorijo ravno nasprotno: o kulturnem in civilizacijskem ustvarjanju neštetih rodov Moravčanov v preteklih stoletjih. Spoznavamo ljudi pod Limbarsko goro in njihovo življenje, se z njimi veselimo ali žalostimo. Seznanimo se z zgodovino krajev, ledinskimi imeni, izvorom krajevnih in rodbinskih imen – nanje so Moravčani še danes ponosni. Spoštovali so tradicijo in izročilo prednikov, vero staršev, zavedali so se svojih korenin, bili vraščeni v svoja polja in gozdove. Vsi so vedeli že od otroških let, da lahko preživijo samo z delom svojih pridnih rok.

Stoletja so jim navrgla tudi številne katastrofalne nesreče: potrese, slabe letine, lakote, požare, huda neurja, epidemije kuge, kolere, črnih koz idr. Preživeli so, preživeli tudi turške vpade, rokovnjače, francosko okupacijo, prvo svetovno vojno in še marsikaj drugega. Nazadnje so preživeli tudi boljševistično revolucionarno opustošenje in hajke Nemcev. Oboje ni samo morilo kot kuga, ampak je dolino okužilo s hudobijo, sovraštvom, odtujenostjo med ljudmi, okužilo s tujo ideologijo, ki je do takrat niso poznali.

Ponosni so na svojo upornost, saj so znani številni kmečki upori, ki jih omenja že Valvasor: leta 1515 so napadli grad Rožek, ga zavzeli in uničili. Kljub temu so se na Moravškem ohranili številni gradovi in graščine, vsak zase umetnina po arhitekturi, umetniškem slogu, notranji opremi, kipih in poslikavi. Moravško dolino bi upravičeno imenovali dolino gradov. Srednjeveškim trdnjavam na Limbarski gori, Koprivniku in Rožeku so kasneje na lažje dostopnih vzpetinah dodali gradove v Moravčah, Zalogu, Belneku, Češnjicah, Tuštanju, Pretržu in Kandršah. Kakšno srečno naključje, da se je ohranil vsaj petstoletni grad Tuštanj: v grajski kapeli je oltarna slika sv. Janeza Nepomuka, ki je med najboljšimi umetniškimi deli Leopolda Layerja, kupola pa je poslikana s freskami Franca Jelovška. Vse ostale gradove po dolini so revolucionarji požgali. Ali so jim res vzbujali prevelik strah, da bi se v njih naselili Nemci? Ali pa so hoteli rušiti ostanke starega družbenega reda in s takimi barbarskimi dejanji ustvarjati novega? Žal pa v vseh sedemdesetih letih do danes ni videti kulturnega in civilizacijskega napredka, ki bi se lahko soočal z dosežki preteklih rodov.

Na srečo je ohranjenih nekaj cerkva, ki so vsaka zase kulturni spomenik. Freske so ohranjene v cerkvi sv. Miklavža, sv. Andreja in v mogočni baročni cerkvi na Limbarski gori. Cerkev v Moravčah je bila med partizanskim divjanjem večkrat močno poškodovana, saj je bilo vse okoli nje požgano in porušeno [Page 023]

Poroka Franceta in Ane Kunaver
Figure 13. Poroka Franceta in Ane Kunaver

do temeljev. Posvečena je sv. Martinu, zato zelo stara in večkrat prezidana. V sedanji je ohranjenih nekaj ostankov gotskega sloga, na dobo baroka spominja mogočna baročna stavba z dvema zvonikoma. Med revolucijo je mogočnost tega večstoletnega svetišča delno ohranila pri življenju njeno zunanjost, močno pa je poškodovala, deloma celo uničila njeno bogato notranjost z umetniškimi kipi v oltarjih, s freskami, z umetniškimi platni, z delno ohranjeno Layerjevo oljno poslikavo križevega pota, s krstilnico, jaslicami, Božjim grobom in drugimi detajli. V letih po vojni so bile umetnine temeljito obnovljene. Cerkve in požgana župnišča so po vojni obnavljali prizadevni župniki s pomočjo vernih domačinov, znanih arhitektov, umetnostnih zgodovinarjev, slikarjev. Delali so za boglonaj.

Moravčani so bili ponosni na svojo šolo – trivialko iz leta 1781, ko je pričel poučevati prvi učitelj. Že pred njim so poučevali moravški duhovniki. Slovenskemu matematiku Juriju Vegi je dal prvo znanje in mu omogočil sprejem v ljubljanske šole moravški kaplan. Tudi tej prvi, v pisnih virih omenjeni šoli, partizansko jurišanje ni prizaneslo z ognjem. Pred vojno sta delovali šestrazredna osnovna šola in dvorazredna višja narodna šola z osmimi do desetimi učitelji.

Kraška moravška zemlja je kamnita in ni dajala dovolj kruha za vse. Moravčani so se zato ukvarjali tudi s tovorništvom, plovbo in splavarstvom po Savi, s trgovino in domačo obrtjo. Znani so bili številni mlini ob potoku Drtijščici in njihovi mlinarji. Kremenčev pesek v okolici Moravč so s pridom uporabljali v stavbarstvu in ga mešali v malto. Iznajdljivi in delovni Moravčani so z uporabo tega peska postali še lončarji in pečarji. Kmalu se je njegova uporabnost razširila še v drugih panogah, tudi v steklarstvu in železarstvu.

Prva svetovna vojna je na Moravškem povzročila veliko pomanjkanje in vzela 150 mož in fantov. Kljub pridnosti in iznajdljivosti ni bilo dosti zaslužka za preživetje družine, zato so se nekateri Moravčani izselili v Ameriko. Tisti pa, ki so zapuščali domovino l. 1945, niso iskali v tujini boljšega zaslužka, ampak so si reševali gola življenja in v veliki bolečini zapuščali svoje izropane domačije, preživele ali neznano kje pobite domače.

Pred vojno in revolucijo so Moravčani, po večini so bili kmetje in mali obrtniki, živeli zelo skromno in mnogo bolj garali kot danes. Vendar so bili zadovoljni in niso imeli občutka, da bi jim kaj manjkalo. Petje vasovalcev se je slišalo pod okni deklet, pozimi so se zbirali po [Page 024]hišah in prepevali ob delu; petje je spremljalo praznovanja in mnoge stare običaje, pelo se je na sejmih in žegnanjih, velikokrat skupaj z domačimi godci. Pelo celo ob mrliču, preden so ga spoštljivo pokopali. Po vojni in revoluciji so vasi utihnile, večinoma so bili tradicionalni običaji in praznovanja celo prepovedani.

Med obema vojnama se je zelo razgibalo kulturno in prosvetno življenje v Moravčah. Že pred tem, v dobi čitalništva, so Moravčani osnovali čitalnico in prvi pevski zbor. Med vojnama je delovalo celo več zborov, dve dramski skupini, dve knjižnici, dve športni organizaciji, Orli in Sokoli, godba na pihala, tamburaški zbor. Povsod je delovala tudi mladina, ki se je zbirala v Društvu kmečkih fantov in deklet, pri Orlih in Sokolih. Prebivalcem sta bili v pomoč dve finančni zadrugi s finančnim preglednikom ter še živinorejska, kmetijska, vodna in obrtniška zadruga, zlasti pa zadružna hranilnica in posojilnica. Moravčani so imeli svojo občino, gasilsko društvo, pošto, svojega zdravnika. Organizacija Slovenska straža se je zavedala nevarnosti germanizacije in ustanovila podružnice družbe sv. Cirila in Metoda za ohranjanje slovenskega jezika in narodne zavesti. Večina dejavnosti kulturno-prosvetnega življenja je bila osredotočena v središču Moravč ob mogočni cerkvi: v župnišču, mežnariji, kaplaniji, šoli in predvsem v Ljudskem domu. Med vojno so poslopja delno zasedli nemški orožniki, tudi v šoli so učile nemške učiteljice. Nobenemu Moravčanu iz bližnje in daljne okolice ni bila okupacija nemških oblastnikov po volji, še posebno ne njihova policija v samem srcu Moravč, ob njihovi častitljivi cerkvi. A vedeli so, da bo enkrat vojne konec, da bodo Nemci odšli in bo kulturno središče Moravč zopet zaživelo slovensko.

Revolucionarji pa so bili drugačnega mnenja: za kulturno preteklost se njihova nova ideologija ne zanima. Skupaj z nemškimi uradniki jo bodo za vedno izbrisali. Svoj peklenski načrt in uničujočo akcijo so izvedli brezhibno (v omenjeni knjigi v XIV. poglavju ju navaja iz partizanskih virov Stane Stražar). »Štaba Tomšičeve in Šlandrove brigade sta pozno zvečer 19. marca začela napadati in likvidirati orožniško in policijsko postojanko v Moravčah. Zaminirali so kaplanijo in Ljudski dom, ki sta pričela goreti. Nemci so se umaknili v železobetonske bunkerje. Nato so borci požgali še šolo in zadružni dom, kjer je bila pisarna krajevne organizacije. Vdrli so tudi v občinski urad in pošto, obe stavbi zažgali.« Še prej odnesli denar, živilske nakaznice in dva pisalna stroja. »Enega slovenskega orožnika so likvidirali, drugega vključili v partizane.« Ignacij Tomc je bil znana osebnost predvojnega življenja v Moravčah, velik domoljub in kulturni delavec. Ni znano, zakaj se je v tem peklu eksplozij in ognja tisto strašno noč znašel v bližini. Njegova trgovina je bila v neposredni bližini. Ob tem napadu se je zaradi svojega človekoljubja partizanom do konca zameril. Partizansko poročilo dodaja: »Trgovec Ignacij Tomc je partizanom veliko pomagal z denarjem, živežem in drugim materialom iz svoje trgovine. Ker pa je med napadom nemškim orožnikom odprl zasilni izhod iz bunkerja, ki je bil ob eksploziji zasut, se je partizanom zameril.« Kasneje so mu partizani trgovino požgali.

Z miniranjem teh poslopij so revolucionarji za vedno uničili kulturno in prosvetno središče predvojnih Moravčanov. Pa ne gre za zgradbe, postopoma so uničevali srčno kulturo svojega naroda in njegove kulturne stvaritve. S požigom župnišča, ki so ga domačini temeljito obnovili l. 1893, je bila uničena bogata zbirka umetniških slik, kipov ter zgodovinski arhiv. Po vojni so Moravčani z udarniškim delom za obnovo domovine ruševine odstranili, nova ljudska oblast pa jim je na tem mestu uredila park. Odstranili so tudi ruševine kaplanije in mežnarije. Na tem mestu je zdaj spomenik padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Tudi tam, kjer je stal nekdaj priljubljeni Ljudski dom in se je v njem vsa Moravška, staro in mlado, kultivirala z dramskimi predstavami, pevskimi in telovadnimi nastopi, je v letih po vojni delovno ljudstvo z udarniškim delom odstranilo ruševine, ki so spominjale na čase, ki jih ne bo več. Oblast je kasneje tudi tu s parkom prekrila divjanje osvoboditeljev.

Veliko breme je prevzel požrtvovalni in priljubljeni župnik Franc Vrolih, ki je nasledil medvojnega župnika Jerneja Hafnerja. Ta je materialno in moralno podpiral partizane do konca vojne, po vojni pa je moral pred njimi pobegniti na Koroško in od tam v Argentino. Franc Vrolih je vodil župnijo od l. 1946 do 1963 in bil za prizadete Moravčane pravi balzam. Z delom prizadevnih in pogumnih vernikov in z njihovim od ust pritrganim denarjem je obnovil požgano kaplanijo in v njej zanje uredil župnijski dom. Obnavljal je tudi cerkev v Moravčah s pomočjo priznanega arhitekta, umetnostnih zgodovinarjev in slikarjev. Pomagal je pri obnovitvenih delih podružničnih cerkva in župnišč. Njegovo delo je nadaljeval župnik Jože Mrvar, ki je vodil velika restavratorska dela na bogatih cerkvenih in kulturnih spomenikih v Moravški dolini in jih ohranil slovenski umetnostni zakladnici.

[Page 025]Rojstna hiša očeta Franca Kunaverja (pri Mrvarjevih)
Figure 14. Rojstna hiša očeta Franca Kunaverja (pri Mrvarjevih)

Moravški župniki so sloveli tudi v preteklosti. Znan je Jurij pl. Slatkonja, ki je vodil župnijo med letoma 1507 in 1522 in nato postal prvi dunajski škof in ustanovitelj zbora dunajskih dečkov.

3.1.2. Obdobje vojne in boljševistične revolucije

Poslovimo se od moravške preteklosti in preletimo na kratko obdobje, ki je močno prizadelo in pohabilo Moravčane, podobno kot vse Slovence. Po [Page 026]partizanskih virih ga opisuje že omenjena Stražarjeva knjiga v svojem XIV. poglavju. Na kratko bi to obdobje lahko označili kot eno samo nasilje boljševikov, ki je povzročilo dodatno zlo prav tako nasilnih povračilnih ukrepov gestapa in nemške vojske. Namen revolucionarjev je bil priti na oblast z revolucionarnim nasiljem in terorjem, Nemcem pa obdržati okupatorsko oblast, prav tako z nasiljem. Za obe strani je bilo to dvoje edino sredstvo, žrtve revolucionarjev in Nemcev pa so bili ljudje pod Limbarsko goro in v okolici.

Po 22. juniju 1941 sta se OF in komunistična partija počasi pričeli pripravljati na odpor, toda samo s sabotažnimi akcijami, saj je bilo v Mengeško-moravški četi le štirinajst borcev, ki so jih izvajali in kaznovali »nemške zaupnike«, kako, partizanski zapiski v Stražarjevi knjigi ne omenjajo. Vsem znano dejstvo pa je, da so se Nemci na to vedno odzvali s streljanjem talcev, zapiranjem ljudi, izseljevanjem in požiganjem. V Moravčah so Nemci sprva naselili starejše rezerviste, ki so ljudi pustili v miru, zaprli so le nadučitelja in starosto Sokolov Janka Tomana. Podobno kot povsod po Gorenjskem in Štajerskem so tudi iz Moravške izselili duhovnike in inteligenco. Za Nemce je bila Moravška strateško nepomembno področje, toda ne za partijsko vrhuško, kot se je kasneje pokazalo. Če se ne bi revolucionarno nasilje na Moravškem tako zelo razbesnelo, bi pokrajina vojna leta preživela dokaj mirno, predvsem pa brez večjih žrtev.

L. 1942 se je gibanje OF okrepilo. Določeni so bili člani vodstva OF, prav tako sekretar OK KPS, znane zavedne družine in zanesljive javke. Za propagando NOB so skrbela radijska poročila, ki sta jih jeseni 1942 pričela objavljati Mitja Ribičič in njegov pomočnik Peter v bunkerju pri Bregarjevih v zaloški graščini, kasneje, ko so jo partizani oziroma zaslepljeni Bregarjevi sinovi sami zažgali, pa v graščini Tuštanj pri Pirnatovih. Tam si je Ribičič ponovno organiziral svoj dobro varovani bunker in radijske zveze. Radijska oddajna postaja je delovala tudi v graščini v Češnjicah. Po partizanskih virih so grajsko kapelo ob Zaloški graščini zažgali domobranci. Dejansko so domobranci požgali le partizanski tisk, ki so ga s podstrešja kapele zmetali na tla. Partizani so po zažigu graščine kmalu za tem, 5. aprila 1945, zažgali še kapelo.

Junija 1942 so ilegalni terenski in domači aktivisti in člani odbora OF izvajali sabotažne akcije z večkratnim požiganjem električnih drogov in rezanjem žice. Nemškim telefonistom, ki so popravljali napeljavo, so zažgali avtomobile. Iz zasede so napadali orožniške patrulje. Domnevne »civilne zaupnike« – svoje idejne nasprotnike in njihove vodje so likvidirali. Aprila so izvedli »prehranjevalno akcijo« v moravški mlekarni, pred tem že v prevojski mlekarni. Iz moravške so pokradli 798 kg sira, veliko masla in jajc, skuto in smetano razmazali po tleh, mlekarske stroje poškodovali, na vrata pa obesili plakat: Sir in maslo iz mleka slovenskih krav bo v bodoče jemala partizanska vojska. Nemci so se odzvali z množičnimi aretacijami domačinov in streljanjem talcev.

[Page 027]Prostovoljki Francka (levo) in Ana (desno) na moravških ruševinah okoli leta 1950
Figure 15. Prostovoljki Francka (levo) in Ana (desno) na moravških ruševinah okoli leta 1950

Julija so se zato kruto znesli nad moravško vasico Hrastnik. Izselili so moške in družine v taborišče Rachberg pri Nürnbergu, ropali v okolici, požgali dvanajst hrastniških domačij skupaj z domačimi, zaprli še nekaj okoliških kmetov, nekatere pa ustrelili. Komentar borcev: »Umrli so za svobodo domovine!« In še: »Verjetno bodo nekoč prišli na dan dokazi, kdo ima poleg okupatorja ta zverinski hrastniški zločin še na vesti.« Uvodoma sem že omenila, da so partizanski viri enostranski in zato nezanesljivi, zato naj k hrastniškemu zločinu dodam še mnenje domačinke s Serjuč: »Tisti dan so imeli partizani v Hrastniku miting in veselico. Okoliški kmetje so videli, da se bližajo Nemci, zato so partizane posvarili, naj se umaknejo. Oni pa so veseljačili še naprej in se za opozorila niso zmenili. Zato se je zgodilo to, kar se je. Pred napadom pa so partizani izginili. Vaščane so namenoma prepustili nemškemu maščevanju, podobno kot se je to zgodilo v Dražgošah in v tolikih drugih slovenskih vaseh. Pa ni bilo vasi na Moravškem, kjer ne bi s hrano pomagali partizanom, saj so morali, tudi če je bilo še tako pomanjkanje.«

Leto 1943 je minilo v znamenju še hujše komunistične strahovlade. Takrat se je partijska vrhuška že preselila iz Podlipoglava v Dolomite. Zdaj je bilo treba čim bolj razširiti in okrepiti narodnoosvobodilni boj in okrepiti pozicije borcev na moravškem strateškem ozemlju, ki povezuje Gorenjsko, Dolenjsko in Štajersko. Na samotni Osoletovi domačiji na Dešnu, na prehodu iz Moravške doline v Zasavje (v hiši je delovala tudi partijska šola za izbrane otroke), so se komunisti sestajali že v stari Jugoslaviji. V februarski noči je bila tukaj konferenca najvišjih predstavnikov partije. Udeleženci so bili poleg drugih: Franc Rozman – Stane, Dušan Kveder, Peter Stante in politični komisar Mitja Ribičič – Ciril. Njen namen je bil čim bolj razširiti narodnoosvobodilni boj, aktiviste sprejemati v partijo, mladince v SKOJ, odbor OF naj bi deloval v vsaki vasi.

Že naslednji mesec, neke marčevski noči, so bili vidni rezultati sklepov konference na Osoletovi domačiji. Kar oba bataljona, Kamniški in Zasavski, sta vdrla v moravški občinski svet, še prej so mimogrede ustrelili nemškega učitelja, da so lahko nemoteno pričeli z ropanjem pisalnih strojev, pisarniške opreme, večje količine papirja, 160 volnenih odej in več žigov. Razbili so občinsko blagajno in pokradli denar, odnesli živilske nakaznice in nakaznice za tobak. Nemške akte so na dvorišču zažgali. Nato so vdrli še v poštni urad in hranilnico ter ju do kraja pokradli in opustošili. Vendar njihovi roparski strasti s tem ni bilo zadoščeno. Izvedli so še nekaj »prehranjevalnih akcij«, med drugim v znani Lavričevi trgovini. Za razvedrilo so ostrigli nekaj deklet, »zaljubljenih« v Nemce, likvidirali nemško učiteljico in mimogrede zažgali še nemški tovornjak. Potem ko so se umaknili na varno, so kuharji borcem pripravili izdaten zajtrk. Domačini so ponovno s strahom pričakovali maščevanje Nemcev. Niso dolgo čakali. Nemci so pripeljali iz Begunj dvaindvajset domačinov in jih postrelili.

Na predvečer prvega maja so borci Zasavskega bataljona, terenski delavci, aktivisti in mladinci kurili kresove. V tistih dneh je na železniški postaji na Savi, kjer so čakali potniki na vlak, zagorel nenavaden kres. Aktivisti so požgali železniško postajo in uničili vojaški transportni vlak, v Krtini so zažgali most, v Češnjicah pri Moravčah pa graščino. Morda iz prevelike bojazni, da se okupator ne bi slučajno naselil v župnišči v Pečeh in pri Sv. Trojici, so ju v noči 31. maja požgali. Pri Sv. Trojici so požgali še šolsko poslopje.

Okupator se ni takoj odzval in julija so borci napadli nemški osebni avto, v katerem se je peljal visok nemški funkcionar Nacionalsocialistične delavske stranke in inženir pri upravi za ceste. Tri dni zatem, v lepem julijskem jutru, so se spet oglasili streli in uničili življenja desetih talcev.

Avgusta so partizani nasilno mobilizirali može na vsem moravškem območju, vseh skupaj štiristo, in poleg starih borcev ustanovili Šlandrovo brigado, da bo odšla preko Save. Mladino so organizirali v mladinsko organizacijo in v SKOJ, ki jo je vodila lepa mladenka Vojka Napokoj – Meta, hčerka nekdanjega uglednega šolskega upravitelja v Moravčah, ki se je odločila za partizane zaradi zaljubljenosti, a jo je že naslednje leto pri Zagorju pričakala smrt, okupator pa je razbil delovanje organizacije.

Leta 1944 so partizani ponovno mobilizirali može do petdesetega leta starosti, organizirali partijske tečaje, skrb za hrano in prenočišča so zaupali domačinom. Gospodarsko-finančna komisija je poleg hrane zbirala denar in različen material. Z delovanjem minerske čete so »napredovale« sabotažne akcije na progi Zidani Most–Celje.

Konec februarja so iz Štajerske prišli na Moravško deli Šercerjeve in Tomšičeve brigade z Viktorjem Avbljem, ki je bil pomočnik komisarja glavnega štaba NOB in PO Slovenije. Zakaj taka »okrepitev«? Že uvodoma sem omenila, da sta ponoči 19. marca leta 1942 Tomšičeva in Šlandrova brigada »napadli in likvidirali« vse zgradbe predvojnega kulturnega življenja na trgu okoli cerkve, ker so imeli v njih Nemci orožniško in policijsko postojanko, in pri tem močno poškodovali cerkev.

Komunisti so že štiri dni po tej zmagoviti akciji, 23. marca, oklicali osvoboditev Moravč! Oblast si je prisvojil rajonski odbor OF s sekretarjem Tonetom Cerarjem – Cirilom. Javno so razglasili ljudsko oblast pod diktaturo OF. Tisti dan so Moravče kljub ožganim razvalinam dobile »praznično podobo«: mlaji, zastave, popisani zidovi s parolami, mitingi, proslave; zahvale Tomšičevi in Šlandrovi brigadi za požrtvovalnost, sestanki itd. Nova ljudska oblast je sprejela vrsto ukrepov za urejanje gospodarske politike: v celoti je izropala papir v Bonačevi tovarni in v Količevem, tovarno sanitetnega materiala na Viru, tkanino v tovarni Induplati v Jaršah. Izropana in požgana je bila trgovina že omenjenega zavednega Slovenca in podpornika partizanov Ignacija Tomca. Oblast OF je prevzela nadzor nad obema hranilnicama in posojilnicama v Moravčah, uvedli so prepustnice, ker je bilo strogo prepovedano zapuščati osvobojeno ozemlje. OF je prekinila vse zveze z okupatorjem, od njega so jemali le živilske nakaznice, ki pa so jih izdajali samo »zares potrebnim«, vse druge je vzel intendant za vojaške potrebe. Ponje so [Page 028]v Domžale hodili samo njihovi zaupniki in nesumljive osebe.

Nova oblast je čedalje bolj oboroževala borce, da je lahko vodila »vojaške akcije« pod vodstvom Viktorja Avblja – že dolgo ne več samo na Moravškem. Šlandrova brigada je pripravila na določenem ugodnem terenu t. i. spuščališča, kamor so zavezniška letala spuščala orožje in municijo, ki so jo kmetje z vozovi vozili v skrite bunkerje, od koder so borci oskrbovali z orožjem in strelivom še druge partizanske odrede po Dolenjski in Štajerski. Tkanino padal so borci uporabili za srajce. Orožje in strelivo so s pridom uporabili v napadih na nemške orožniške patrulje. Šlandrova brigada se je okrepila tudi številčno z novo mobilizacijo Moravčanov in VDV četo in tako okrepljena izvajala akcije v Tuhinjski dolini in v zasavskih revirjih. Poboji kmetov v Tuhinjski dolini in metanje žrtev v goreče hiše so še vedno tabu tema. Skozi Moravško dolino in preko Save so potekali telefonski vod in kurirske zveze. V Zalogu in Tuštanju sta bili že omenjeni radijski oddajni postaji, v bližini partizanska tiskarna, tudi partizanska bolnišnica pod ruševinami požganega Češnjiškega gradu. Poleg bunkerjev za strelivo in orožje so bili borci »oskrbovani« tudi z oblačili, čevlji in drugimi potrebnimi stvarmi. Na kakšen način oskrbovani? Z ropanjem, s skrajnim izkoriščanjem kmeta, slekli in sezuli so celo ubito žrtev, če je nosila dobre čevlje ali suknjo. Seveda o takih dejanjih še danes vlada pietetni molk! Borci so imeli svoje krojaške in čevljarske delavnice, klavnice in mesarske predelovalnice. Od kod borcem tkanina, usnje, meso nam je že znano. Pa čevljarji in mesarji? Če jih niso našli dovolj med borci, so jih tudi prisilno mobilizirali. Ubogi kmet, že sam ves izmozgan, je moral prehranjevati roparske borce v zadnjem letu revolucije. A revolucionarnega nasilja še ni bilo konec. Svoj višek je doseglo poleti in jeseni 1944.

Jeseni so domobranci občasno v manjših skupinah s kolesi prihajali domov po gozdnih poteh iz domobranske postojanke v Domžalah. Domobrancem so se pridruževali posamezni partizani, ki so spregledali lažnost osvobodilnega boja, njegovo krutost in zlaganost, ali tisti, ki so bili prisilno mobilizirani. Skrivali so se po raznih skrivališčih, otroci so jih videvali tudi med razvalinami Zaloškega gradu. Zato domobrancem teh ‘spreobrnjencev’ ni bilo treba »pridobivati« zase, kot navajajo partizanski viri, s »širjenjem« Slovenca, Slovenskega doma, Domoljuba, Jutra in Slovenskega domobranstva; tudi ne z obljubami, da bodo Angleži pomagali domobrancem osvoboditi Slovenijo in Slovence rešili komunizma.

Partizani so se strahovito maščevali nad obojimi domobranci. Ko so se posamezni skrivoma začasno vračali domov, so partizani nanje čakali v zasedah. Sporočilo v omenjenem poglavju Stražarjeve knjige pa obsega le nekaj skopih stavkov o množičnem pobijanju domobrancev. »Brž ko so jim partizani prišli na sled, so jih neko noč likvidirali, vzhodno od Moravč,« zahodna stran ne bi bila primerna za »likvidacijo«. Točno kje, kdaj, koliko in katere domobrance so pobijali ob koncu vojne in po vojni, v zapiskih omenjenega poglavja ni. Tudi celotno poglavje poimensko ne navaja enega samega domačina, moža, žene ali otroka, ki bi ga partizani med revolucijo ubili ali ovadili gestapu. Prav tako ne izvemo razloga, zakaj so borci v tem času ponovno požgali zasilno popravljeno župnišče.

Partizani so bili ponosni, da so Nemci »osvobojeno« Moravško poimenovali »mala Rusija«, a dovolj naivni, da bo Nemcem tokrat zadoščeno le s streljanjem talcev kot že mnogokrat prej. 29. decembra je Erwin Rösener začel veliko ofenzivo proti partizanom med Črnim grabnom in Savo, imenovano Snežni metež. Območje je obkolilo več tisoč vojakov. Ofenziva je trajala do 7. januarja 1945. Požganih je bilo mnogo posameznih domačij, pobitih je bilo nekaj partizanov, a še več domačinov, žrtve so bile tudi med Nemci. Glavnina partizanske vojske se je umaknila proti Štajerski že pred napadom, ponoči 29. in 30. decembra! Nemci so z manjšimi akcijam ustrahovali Moravčane do pomladi, partizani so se vsak po svoje skrivali do konca vojne.

V dnevih pred »osvoboditvijo« je veliko domobranskih družin bežalo na Koroško. 9. maja, na dan zmage, je bilo na Moravškem mirno, le zvečer je po vsej dolini pod Limbarsko goro pritrkavalo. Zvonjenje je lahko v srcu vsakega odmevalo po svoje: v zahvalo za konec vojne, vprašanje pa je, ali tudi revolucionarnega nasilja? … Pobitim v zadnje slovo neznano kje … kot zadnji večerni ave ubežnikom iz svojih domačij in domovine … kot prošnja za mir …

3.1.3. »Pravi čudež, da smo v naši družini ostali vsi živi«

V današnji in prihodnji zgodbi iz Moravške doline se bomo seznanili s pričevalci, ki do sedaj še nikoli niso imeli prilike, da bi še oni s svojimi pričevanji dopolnili obilno pisanje o enobeju, ki naj bi končno že postalo objektivna resnica.

[Page 029]Družina Kunaver leta 1949. Ob starših Martin in Franc; zadaj hčerke od leve: Frančiška, Angela, Ana in Ivana
Figure 16. Družina Kunaver leta 1949. Ob starših Martin in Franc; zadaj hčerke od leve: Frančiška, Angela, Ana in Ivana

V uvodu sem omenila, da so pred vojno mlinski kamni ob Drtijščici pod Limbarsko goro številnim mlinarjem mleli moko in jim prinašali zaslužek za lažje preživetje družin. Eden od mnogih je bil Mrvarjev mlin, v katerem so gospodarili rodovi Kunaverjevih od leta 1806. Gospa Ana Šplajt, roj. Kunaver, tokratna pričevalka, je hčerka zadnjega gospodarja Mrvarjevega mlina Franceta Kunaverja. Že takoj na začetku svoje pripovedi je povedala, da je še danes hvaležna Bogu, da so ob tolikih pobitih Moravčanih in razbitih družinah na Moravškem v njihovi družini ostali vsi živi: »To je bil pravi čudež božji, božji poseg v življenje naše družine, da smo v tisti grozni moriji ostali vsi živi!«

Ana je bila drugi otrok očeta Franca Kunaverja (1901) in mame Ane (1904), roj. Klopčič. Po domače se je reklo pri Mrvarjevih ali Mlinarjevih. Živeli so v idilični vasici Serjuče pri Moravčah. Njihova domačija je bila ob potoku Drtijščica, mlin je poganjal kar tri mlinska kolesa ob njihovi domačiji, dva za mletje pšenice, tretji je imel stope, ki so drobile kašo in ječmen. Njihov mlin je bil eden od mnogih ob tem potoku pod Limbarsko goro. Mama je gospodinjila in oba z očetom sta po malem kmetovala, da se je družina lažje preživljala. V hlevu je bila vedno kakšna krava in dve svinji. Pred vojno so se rodile štiri hčerke: Angela (1929), Ana (1934), Frančiška (1936), Ivana (1937) in najmlajša sinova Martin (1939) in France (1941). Pet let po vojni je bila rojena še Marinka (1950).

Mamin oče Jože Klopčič iz Vinj (nekoč Svinj) je bil napreden kmečki gospodar, prodajal je semenski krompir in druge pridelke. Predvsem pa je bil zelo veren mož. Sodeloval je v raznih odborih in bil cerkveni ključar. Naravno inteligenten se je sam naučil branja, imel bogato knjižnico, tudi z različnimi izdajami Svetega pisma. Živeli so skromno in varčno, nabirali gobe in zelišča za prodajo, da so si s tem prislužili kakšen dinar. Gospa Ana se spominja, da je stari ata rad ponavljal pregovor: Žganci streho podro, štruklji po svetu poženo. Ali z drugimi besedami: bodi varčen tudi pri hrani.

Pri Kunaverjevih je bila verska vzgoja sama po sebi razumljiva, vsakdanja večerna molitev rožnega venca običajna. Otroci so skupaj s starši vsako nedeljo pešačili v župnijsko cerkev v Moravče, popoldne pa še h krščanskemu nauku. Mnoge družine so pešačile še dlje. Stari ata je rad modroval, da je vsaka maša več vredna kot izrabljeni podplati, čeprav so čevlji predstavljali pravcato bogastvo in jih marsikateri otrok ni imel. Mama se je [Page 030]zelo trudila, da bi otrokom privzgojila vrednote, predvsem poštenje in pridnost, saj je bila v tem tudi sama vzgojena. Že majhnim je ponavljala zgodbico o človeku, ki je ukradel šivanko in končal na vislicah; ali pa zgodbico o lenuhu, ki so ga potunkali v čeber z vodo: če je s čebričkom hitro metal iz čebra vodo, je preživel, če je bil tako len, da je ni, je utonil. Otrokom je večkrat povedala, da je za družino največja sramota, če kdo krade ali je len, kajti iz lenobe se porajajo vse druge grdobije. Sosedi Kunaverjevih so bili verna in poštena družina Pavla Tiča z dvanajstimi otroki. Po vojni se je izkazalo, da so vsi otroci ostali pošteni in delavni. Zaradi privzgojene kreposti poštenja in pridnosti so v življenju tudi uspeli.

Dobro vemo, da Klopčičevi, Kunaverjevi ali Tičevi izpod Limbarske gore niso bili edini. Takih družin je bilo v predvojni Sloveniji zelo veliko. Svetile so kot luč na gori, med vojno pa so bile za boljševike preveč moteče, za nov družbeni red nazadnjaške. V vaseh med takimi sosedi ni bilo prepirov in zavisti, prej medsebojna pomoč. Boljševiki pa so zmedo, sovraštvo in nesoglasje morali ustvarjati, ker je to humus, ki daje rast njihovi ideologiji. Pri Kunaverjevih so doumeli, da je cilj komunistične revolucije uničevanje kulture in civilizacije, sovraštvo do vernih in pokončnih ljudi. Kaj naj bi si drugega mislili, ko so gledali v požgane ruševine vseh zgradb ob moravški cerkvi, ki so bile za večino ljudi kulturna srčika Moravč in vse doline pod Limbarsko goro.

Požganih poslopij se dobro spominja gospa Ana, ki je ob požigu leta 1944 imela deset let. Ko so partizani poslopje požgali in postrelili nemške učitelje, se je za učence šola končala do konca vojne. Razen za tiste, ki so jih v duhu borbe za osvoboditev poučevali v partizanskih šolah. »Ko smo po požigu prvič prišli v Moravče, smo vsi jokali. To niso bile več naše Moravče: le še kup razvalin, cerkev pa sredi med njimi z razbitimi okni, preluknjanimi stenami, poškodovano streho. Po vojni so razvaline ogradili in kar nekaj časa je tako ostalo. Župnik Hafner je po vojni bežal na Koroško, čeprav je med vojno zelo pomagal partizanom. Šele leta 1945 je prišel naš novi župnik Franc Vrolih. Ali si lahko predstavljate, kako mu je bilo pri srcu, ko je s kovčkom v roki obstal sredi razvalin? Kam naj gre? H komu naj gre? Usmilila se ga je družina iz Zaloga in ga vzela pod streho. Otroci pri verouku smo ga takoj vzljubili, ker nam je govoril življenjsko in prepričljivo. Vedel je, kako zelo smo v tistem času potrebovali trdno vero, mi pa smo vedeli, da čuti z nami in da se mu smilimo. Verouk nam je bil prav v tolažbo in vera je mnogim veroukarjem tudi kasneje dajala oporo v življenju.

Vrolih je moral prevzeti nase skrb za popravilo cerkve in požgane kaplanije. V »udarnih akcijah«, takrat sem imela že štirinajst, petnajst let, nas je bilo največ verne mladine. Ko so bile ruševine odstranjene, se je začelo popravilo cerkve, kaplanije. Kolikokrat je prihitel k nam domov, naj pridemo dekleta skuhat kosilo za zidarje, spet drugič za obrtnike. Ali pa je prosil očeta in druge može za kakšna moška dela, brata sta bila še premajhna. In verniki smo vedno pomagali. Kako je zmogel finančna bremena, mi še danes ni jasno. Strokovnjaki za umetniška dela pa so prihajali iz Ljubljane.

Leta 1963 ga je nasledil gospod Jože Mrvar, ki se nam je tudi zelo priljubil in mi njemu, saj je lahko videl našo prizadevnost in zvestobo. Večkrat nam je v pogovorih povedal, da tako dobrih in plemenitih ljudi še ni srečal. Še naprej je obnavljal cerkev in zelo skrbel za versko vzgojo mladine. V času svojega župnikovanja je vzgojil kar devet bodočih duhovnikov. Tudi ko je bil premeščen na drugo župnijo, je še ostal z nami v stiku in hodil na pogrebe svojih nekdanjih faranov. Brez obeh duhovnikov verjetno ne bi povojne Moravče in Moravčani postali taki, kot smo danes.«

Po koncu vojne je bilo Ani enajst let in pričela je hoditi v prvi razred. Končala je le tri razrede, ko je dopolnila štirinajst let. Ostala je doma kot mnogi drugi kmečki otroci, ker so morali delati in vedno samo delati, če so hoteli preživeti. Pridne roke so bile edina dota za življenje in največkrat se je izkazalo, da so kljub mnogim oviram v življenju uspeli. Bili so prikrajšani ne le za izobrazbo, tudi za vse druge ugodnosti, ki so jih bili deležni otroci partizanov. Pogovori in modrovanja mož v domačem mlinu, oče ga je lahko obdržal še nekaj let po vojni, so bili Ani vir mnogih spoznanj in so širili njeno obzorje. Kot smo videli, tudi verouk in verska vzgoja.

Že v začetku vojne je Ana pri starših videla, da so bili domači in sorodniki navdušeni nad prvimi partizani. Mama je pekla zanje kruh in jim velikokrat skuhala. Očeta je videla, kako je partizanom dal nekaj toplih odej, ki jih je prinesel z orožnih vaj ob vpoklicu v vojsko. Razumela je, kako zelo je mamo skrbelo zanj, ko ga ni bilo, in kako srečna je stekla k njemu, ko se je vrnil. Slišala je pogovore domačih, da vsake toliko časa kdo zmanjka in ga ni nazaj in ne vedo, kje je in kdaj se bo vrnil.

Danes je gospe Ani tako izginotje jasno. V arhivu Krajevnega ljudskega odbora Moravče [Page 031]št. 1242/49, z dne 12. avgusta 1949, je navedenih 18 Moravčanov kot »pobeglih oseb«. Že takrat so ljudje vedeli, da ni nihče od njih pobegnil, ampak za vedno izginil. Izginil je tudi Pergarjev Janez iz Svinj, današnjih Vinj. Bil je mlinar in oče tri- in petletnega otroka. V demokratični državi Sloveniji je njegov sin hotel zvedeti, kje je njegov oče pokopan. Tega še danes ne ve, povedal pa mu je takrat še živi nekdanji partizan, da so ga s pretepanjem tako izmaličili, temu je bil priča, da se jim je zdelo najbolj enostavno, da ga ubijejo. Ne da bi to ljudje takrat že zanesljivo vedeli, so se pričeli spraševati, kakšna osvobodilna fronta pa je to, če izginjajo pošteni kmečki gospodarji in očetje.

Da bi si boljševiki olajšali svoje zločinsko delo in se znebili poštenih in pokončnih mož, so javili Nemcem seznam šestdesetih Moravčanov, ki naj bi sodelovali s partizani. Lepega dne se pripeljejo orožniki v Moravško dolino in aretirajo vse do Vač: moške, same poštene rodoljube, gospodarje in očete. Odpeljali so jih v zapor v Begunjah. Že sama beseda Begunje je ljudem vzbujala strah in grozo. Le kdo se lahko od tam sploh še reši? Ljudje so zapornike poznali po poštenju in pridnosti in odslej so govorili, da so zaporniki v Begunjah žrtve t. i. ‘komunistične zarote’. Po kakšnem seznamu so jih izbrali? Zakaj? Kaj so zagrešili? Ljudje so tako vedno bolj spoznavali, da partizani niso borci za svobodo, ampak za komunizem. Bili so prepričani, da so partizani može sami ovadili gestapu, da se jih znebijo na zelo podlo komunističen način.

Zakaj pa so jih ovadili? Zelo preprosto: češ da pomagajo partizanom in s tem škodujejo Nemcem. Aretiran in odpeljan v Begunje je bil tudi Anin oče. Otroci in mama so onemeli od strahu že takrat, ko se je prednje vstopil visokorasel gestapovec v esesovski uniformi in odpeljal očeta. Zasliševali so jih, s čim, na kakšen način pomagajo partizanom, kako z njimi sodelujejo in podobno. Dva sta med mučenjem priznala sodelovanje in so ju ustrelili. Očeta je ves čas preganjal strah, če so ga partizani ovadili, da jim je podaril lovski puški. V tem primeru bi tudi njega takoj ustrelili. Mučil se je tudi s tem, kako trpi žena sama s šestimi otroki. Zapornike so stradali. Od plesnivih koščkov kruha, ki ga še svoji živini ne bi dali, se ne da dolgo živeti. Lakota in obup sta možem rahljala živce, jokali in stepli so se v celici. Kako dolgo še bo trajalo to mučenje?

Že od začetka okupacije so bili v Moravčah med nemškimi orožniki starejši moški, med njimi tudi koroški Slovenci. Med šestdesetimi aretiranci v Begunjah je bil tudi predvojni ravnatelj šole v Moravčah, Josip Napokoj, po rodu iz Koroške, in se je z orožniki družil kot Slovenec s Slovenci in ne kot narodni izdajalec, ki bi izdajal Nemcem. Ko so že pred ‘komunistično zaroto’ orožnike prestavili v Srbijo, so Moravčanom obljubili pomoč, če jo bodo kdaj potrebovali. Napokojeva žena Minka je imela naslov orožnika, koroškega Slovenca, in ga je o aretaciji moža in ostalih nemudoma obvestila. Ta je posredoval in iz Begunj so izpustili njenega moža in ostale zapornike.

Naj mimogrede omenim še eno podlo partizansko potegavščino. Zapornika, ki so ju v Begunjah ustrelili, sta bila Ivan Bergant iz vasi Krašce in njegov sovaščan. Bergantov sin Jože je v demokratični Sloveniji pričel poizvedovati za svojim očetom. Sovaščanka, ki je bila med vojno aktivistka, mu je priznala, da je bila aretacija šestdesetih mož resnično komunistična zarota. Sin Jože je zato zahteval od Zveze borcev, naj se izbriše očetovo ime na partizanskem spomeniku v Moravčah, ker njegov oče ni bil žrtev nacizma, ampak komunizma. Aktivistka mu je ob tej priliki obljubila, da mu bo že še povedala vse o smrti njegovega očeta, a je prej umrla. Tako in podobno se začnejo in končajo poizvedovanja sorodnikov …

Izpuščene zapornike je v njihovo grozo pričakalo doma novo presenečenje. Tokrat so jih aretirali partizani, tudi Aninega očeta. Gospa Ana se spominja pripovedovanja svojega očeta: »‘Dogovorjeno je bilo, da nas odpeljejo preko Save, nekam na Dolenjsko, kjer bi nas po vsej verjetnosti pobili. Rešilo nas je neurje, Sava je tako drla, da je bil prevoz onemogočen. Če smo hoteli ostati živi, smo se morali povezati z domobranci.’ Ata je odšel v Domžale na domobransko postojanko, kjer je bil tudi mamin svak Franc Bergant, brat že omenjenega Ivana Berganta, po nedolžnem ustreljenega v Begunjah. Zelo težko je ata odšel zdoma, videla sem, kako je bil zaskrbljen in zamišljen. Odslej smo bile vse družine domobrancev še bolj na udaru partizanov, ovaduhov in izdajalcev. Skrb za preživetje nas šestih otrok je morala prevzeti mama sama. Kaj bo dala v lonec? Kako bo zmogla vsa kmečka opravila na njivi in v hlevu? Zdaj je morala delati še v mlinu! Zelo je morala pogrešati ata, čeprav o tem ni govorila. Še danes mi ni jasno, kako je vse to zmogla. Me hčerke, vse še otroci, smo pomagale, kolikor smo lahko. Niti v sanjah pa si nismo predstavljale, kakšno breme je padlo na mamo. Še danes o tem večkrat s sestrami razmišljamo, na stara leta vse bolj pogosto. Kako je mogla zdržati? Zdaj vem, da ji je vse hudo, skrbi in tolika bremena zrahljalo živce. Med našo desetdnevno osamosvojitveno [Page 032]vojno sem opazila, kako so ji odpovedali živci: begala je po hiši, iz hiše v hlev in spet nazaj, jokala in tarnala, kako se boji vojne, da se le ne bi nikoli več ponovila.

Morda so ovaduhi, ki so hodili v mlin, pričakovali, da se bo mama zrušila pod težo bremen in bosta naša domačija in mlin z nami vred postala njihova last. Sestre in sama tudi po osvoboditvi nismo imele lahkega življenja, a si težko predstavljamo, kaj je mama takrat in kasneje pretrpela. Dobro premišljena boljševistična hudobija – stari ata jo je imel za satanizem – pa kot da ni poznala meja. Še posebno boleče se nam je otrokom zarezal v spomin dogodek, ko so nas izgnali iz doma. Hudobija pozna tudi maščevanje.

Še danes se dobro spominjam mrzlega in deževnega večera na vernih duš dan 2. novembra leta1944. Brata Martin in France, pet in tri leta stara, sta že spala. S sestro Angelo sva bili v hlevu, ker je tisti dan krava povrgla tele. Nenadoma je vsa iz sebe poklicala v štalo mama, da moramo v desetih minutah ‘spokat’, da nas bodo »odpeljali«. Ko s sestro planeva iz hleva, zagledava pred hišo polno partizanov z vozom s konjsko vprego. Voznik je bil Ciril Cerar, po domače Martinkov iz Moravč, po vojni komunist. Kasneje nam je mama povedala, da je bil med partizani, ki so nas izgnali z doma, tudi Mitja Ribičič. Takrat je poveljeval v glavnem štabu v Drtiji pri Moravčah. Bili smo tako zmešani, da malega Martina in Franceta niti oblekli nismo in sta se na pol gola in še v spanju stiskala k mami. V desetih minutah mama ni mogla ničesar vzeti s seboj, pa ji je prišel na misel nov jedilni pribor, ki je bil za nas velika dragocenost. Partizan ji ga grobo potegne iz rok: »Vam ga bodo že belogardisti dali!« Tega prizora se zelo dobro spominjam. Leta 1939 sem bila z atom v Ljubljani na Miklavževem sejmu na lepo okrašenem in razsvetljenem Kongresnem trgu, prvič v življenju sem bila tam. Potem sva šla še k Urbancu, kjer je ata kupil namizni prt in lep jedilni pribor. Do tedaj smo imeli zelo starega, verjetno železnega in že vsega polomljenega. Zato me je ta kraja še posebno prizadela: spomnila sem se, s kakšnim otroškim veseljem sva ga z atom kupovala in kako vesela, hvaležna je bila mama. Oče in mama sta se imela rada, ne spominjam se, da bi se kdaj prepirala ali kuhala jezo drug na drugega.

Prestrašeni smo sedli na voz in odpeljali so nas. Kako je pri srcu človeku, ki ga preženejo z doma in vrh vsega še ponoči, ve le tisti, ki je to doživel. Uboga mama, sama brez ata in s šestimi majhnimi otroki! Kasneje smo zvedeli, da so nam še tisto noč pokradli krvavice, meso, moko, posteljnino, vse, kar se je dalo, še porcelanasto stensko uro. V naš dom so naselili partizana in ta je v našem mlinu mlel za partizane. Med vožnjo sem se zbala, da nam doma in mlina ne bi partizani celo zažgali. Sestre smo videle ožgane razvaline okoli moravške cerkve in za vedno se nam je ta prizor vtisnil v spomin.«

Gospa Ana nadaljuje: »Pripeljejo nas do ovinka v vasi Soteska v smeri proti Moravčam. Na križišču srečamo voz, prav tako s konjsko vprego in ljudmi. Prepoznamo mamino sestro, našo teto Frančiško Bergant, ob njej pa kupček šestih otrok. Tako kot naš ata je bil tudi njen mož, stric Franc, na domobranski postojanki v Domžalah. Pripeljejo nas do Studenca pri Krtini. Tam se oba voza ustavita. Vsi moramo z vozov, partizani odpeljejo, mi stojimo na cesti, dežuje pa še kar naprej. Prva se znajde mama. Potrka na okno prve hiše. Nihče se ne oglasi, okno ostane temno, nihče ne pokuka ven, nobena vrata se ne odpro. Tako pri naslednji hiši in spet naslednji. Ljudje so se tako strašno bali partizanov in vedeli so, da se skrivajo v bližini in oprezujejo. Za svoja hudodelstva so si vedno izbirali noč. Bosi in na pol oblečeni smo se zatekli pod kozolec. Mama in teta sta od nekod izvlekli nekaj slame, da smo otroci polegli in zaspali. Onidve pa sta sedli, pritajeno jokali in šepetaje govorili. Odločili sta, da takoj, še ko je noč, pošljeta najstarejšo petnajstletno sestro Angelo in bratranca Franceta na domobransko postojanko v Domžale k atu in mu vse povesta. Od desetih zvečer do petih zjutraj je bila policijska ura, zato so ju v Dobu ustavili orožniki. Oba sta znala nekoliko nemško in povedala sta, kaj se je z nami zgodilo. Orožnika sta preverila, če govorita resnico, nato so ju odpeljali v Domžale k očetoma v domobransko postojanko, ki je bila nasproti železniške postaje. Zjutraj je Francetova teta iz Domžal poslala svojega hlapca po nas, ki smo po deževni noči nekako pričakali jutro. Naj povem še to, da kozolec še vedno stoji in vsakič, ko se peljem mimo, ga pogledam. Še danes nas vidim tam in si rečem: uboga mama.

Kakšen je bil v resnici načrt partizanov, lahko le ugibamo, po vojni se je govorilo, da so nas nameravali zmetati v neko jamo. Toda v krajevnem ljudskem odboru se je našel eden, ki je imel toliko vesti, da se je temu uprl, češ da bi bilo to dejanje prevelik madež za partizane. Ko sem pred leti raziskovala arhive, sem med drugim prebrala debelo laž, da sta moj in Bergantov ata tisto noč, 2. novembra, odpeljala vsak svojo družino na varno, ker sta se bala maščevanja komunistov. Ata je [Page 033]

V begunstvu na Koroškem. Med mamo in očetom hčerka Frančiška
Figure 17. V begunstvu na Koroškem. Med mamo in očetom hčerka Frančiška

večkrat dejal, da prefinjena hudobija in laž komunizma meji na satanizem.

Toda kam v Domžalah? Bergantovi so odšli k sorodnikom, mi pa smo v Domžalah imeli atovo teto Ivano Prvinšek, ki pa je bila sama pribežnica pred komunisti in je ‘stanovala’ v majhni sobici. Zdaj se je poleg nje, njene mame in njenih dveh vnučk Neže in Reze v sobici osmih kvadratnih metrov stiskalo še nas šest otrok. Zato je mama večino časa prebila pri atu v domobranski postojanki. Ponoči smo po tleh razgrnili slamo in polegli eden poleg drugega. Še danes ne vem, kako smo lahko spali tako na tesnem. Stranišče smo imeli zunaj, bili smo brez elektrike, brez vode. Teta je kurila z nekakšnim vlažnim premogom, ki ga je pobirala ob progi na postaji, tako da je bila vsa sobica vedno zadimljena, zasmrajena in polna črnega prahu. Spominjam se, kako smo večkrat hodili na železniško postajo, kjer so pretovarjali pšenico (menda so jo pošiljali Američani). Otroci smo s tal med drobci premoga pobirali žitna zrna, včasih so nam iz vagona vrgli kakšno lopato pšenice. ‘Doma’ smo vse skupaj stresli na mizo in med drobci premoga prebirali pšenično zrnje. Ali si lahko zamislite, kako smo živeli?

Ata se je zelo trudil, da bi nam kje dobil kakšno stanovanje, a zaman. Otroci smo si želeli samo to, da bi se lahko vrnili domov. Pa takrat niti vedeli nismo, da si ga je že prilastil nekdo drug. Morda bi se lahko vrnili k stari mami v Serjuče? Ne vem, kako sta se mama in ata dogovarjala, toda lepega dne, ko je prišel sosedov hlapec v Domžale po opravkih, smo se z njim v Serjuče k stari mami odpeljali sestra Ivana, oba mlajša brata in jaz. Angela in Frančiška sta ostali v Domžalah z mamo in atom na domobranski postojanki. Pri stari mami smo veliko pomagali in čakali, kdaj prideta ata in mama. Kdaj bomo spet doma? V Serjučah smo samo od daleč gledati dom, videli tujca v njem, ne pa mame in ata. Grozno!

Vojne je bilo konec. Ata in mame ni bilo domov. Nista se upala vrniti. Mama se tudi ni hotela ločiti od očeta. Odločila sta se, da se za nekaj časa umakneta z domobranci na Koroško. Devetletna Frančiška je bila do konca vojne skupaj z mamo in očetom v Domžalah in tudi zdaj se ni hotela ločiti od mame. Vzela sta jo seboj in umaknili so se na Koroško skupaj z domobranci. Mislili so, da samo za nekaj časa. Pri Bergantovih pa so iz Domžal odšli skupaj s starši vsi otroci. Nobenih novic nismo dobivali, ne mi od njih ne oni od nas.

[Page 034]

V Vetrinju se je bedno življenje nadaljevalo. Mama ni mogla nikoli pozabiti, da sta s sestro imeli vsaka le po en predpasnik. Nikoli ga nista oprali obe hkrati, da sta si lahko edinega, ki ni šel v pranje, izposojali. Izginila ji je oprana obleka, nekakšna halja, ki jo je sušila zunaj. Najhujša pa je bila za mamo in očeta ločitev od nas otrok, ki smo bili še vedno pri stari mami. In tudi za nas. Leta 1946 sem bila pri birmi, sama, brez mame in ata. Botrica mi je dala nekaj denarja in škatlo piškotov. Denar sem ves prihranila za mamo, celo nekaj piškotov. Da bi le že prišla oba domov. Ko sta se vrnila, je mama s tem denarjem kupila nekaj kuhinjske posode.

Vrnila sta se naslednje leto, 1947, kljub velikemu tveganju. In kar je bil največji čudež: vsi smo ostali živi, tudi ata! Ta čudež smo vedno imeli za delo božje previdnosti. Koliko družin je bilo, kjer koga ni bilo!

Na občini v Kamniku so mamo in ata večkrat zasliševali. Mnogi ljudje so že takrat, ko sta bila na Koroškem, govorili, da ata ni nobenemu nič naredil in okoliški kmetje so ga zelo spoštovali. Spomnili so tudi na njegovo zaslugo, da med vojno Nemci niso požgali Vodic. Bili so že v vasi, ko jim je ata začel razlagati, znal je nemško, da so ljudje nedolžni, naj se ne maščujejo nad njimi.

Z vrnitvijo so se težave nadaljevale, tudi naše pehanje za vsakdanje preživetje. Vedno samo delo! Vsi smo se morali stiskati pri stari mami. Naše hiše in mlina se je že med vojno polastil Ivan Prosenc, ki je mlel za partizane. Bil je celo naš daljni sorodnik, velik delomrznež in predvojni gostač. Slišali smo, da je bil med vojno odbornik v okrajni gospodarski komisiji. Hiša in okolica sta bili zanemarjeni, sam ni poznal niti osnov osebne higiene. Nekaj časa smo stiskanje pri stari mami in propadanje naše posesti nekako prenašali, dokler se ni ata nekega dne razburil in mu očital, kako si drzne prebivati v naši lastni hiši, medtem ko se moramo mi stiskati pri stari mami. Končno se je odselil, morda mu je postalo odveč tudi delo v mlinu. Verjetno je dobil že pokojnino, ker je bil med vojno odbornik, pokojnine pa so takrat kar delili vsakemu, ki je vsaj malo podpiral partizane in OF.

Za nas pa težav še ni bilo konec. Kar nekaj let je ata pisal prošnje, da mu vrnejo obrt in bi lahko ponovno mlel. Končno je tudi to dočakal. Z veseljem se je lotil nekdanjega dela, toda zelo kmalu je uvidel, da pritiskom nove oblasti ne bo kos. Kar naprej so ga hodili predstavniki ljudske oblasti v mlin nadzorovat, da ne bi storil kakšnega prekrška in zmlel žita, ki ga ne bi imel zabeleženega. Do grama natančno je moral beležiti, koliko žita je sprejel v mletje in od koga; in spet do grama natančno, koliko moke je namlel. Obvezna oddaja v moki je bila velika, tako da je bil atov izkupiček premajhen. V času fevdalcev je kmet dajal desetino, v letih po vojni pa so od nas zahtevali skoraj devet desetin.

Nekoč so ata zalotili, ali pa ga je kdo ovadil, da je nekaj moke zmlel ‘na črno’. Takoj so mu vzeli obrt, še več, moral je na prisilno delo. V tistem obdobju so novi oblastniki rovarili po gozdovih in vsako jutro bi se moral javiti v Kamniški Bistrici, da gre s sebi sorodnimi ‘kaznjenci’ sekat gozd. Kako naj bi v tistih časih mogel priti iz Serjuč v Kamniško Bistrico, in to zgodaj zjutraj? Brez prevoznega sredstva! Naj bi se vozil s kolesom, so mu predlagali. Le kje naj ga dobi? Ponudila sem se, da grem namesto ata sekat jaz. Bila sem stara kakih petnajst ali šestnajst let. Pa so le uvideli, da mlado dekle ni za tako težaško delo. Zaposlili so me v kuhinji, kjer sem v glavnem lupila krompir in mešala v kotlu, kjer se je kuhalo za delavce.

Ata so prestavili na prisilno delo na drugo delovno akcijo. Nova oblast je pričela v naši okolici raziskovati teren, kjer naj bi našli premog, in ata je delal pri vrtinah. Seveda niso našli ničesar. Ata je moral biti vedno v stalni pripravljenosti, kam še ga bodo poslali na delo … Pisal je prošnje za socialno zavarovanje in pokojnino. Brez uspeha. Ko smo se s sestrami zaposlile, smo mu zavarovanje plačevale le me. Preden je umrl, je dobil le tri pokojnine. Mlin je ropotal do leta 1968, ko je mlinarstvo začelo propadati.

Hvaležna sem Bogu, da sem imela tako razumne starše, ki so pravilno doumeli dogajanje v času, v katerem smo živeli, in nam ga razlagali. Hvaležna sem jima, da smo otroci razumeli, kakšno zlo je komunizem: kako ruši in ne ustvarja ničesar; kako kvari ljudi in uničuje vse, kar je pravilno in pošteno; kako morejo uspevati v njem le tisti, ki s komunisti trobijo v isti rog. Opozarjala sta nas pred lažjo in satanizmom komunizma. Z nami sta se pogovarjala o vseh vojnih in povojnih dogajanjih in skupaj smo ocenjevali, kaj je prav in kaj narobe.

Nobena laž in hudobija nas nista mogli zapeljati. Danes znamo presojati, v kakšnih časih živimo, misliti s svojo glavo, se pravilno odločati. Hvaležna sem staršem, saj danes vsak dan znova spoznavam, kako prav so imeli in še vedno ohranjam zdravo pamet in jasno glavo.«

[Page 035]

3.2. Žrtvi revolucije na območju Livka

Avtor:
Renato Podbersič

3.2.1. O Livku in okolici

Livško področje je razgibana hribovita pokrajina med porečjem Nadiže in Soče, od koder so odpira čudovit pogled na Soško dolino in Krnsko pogorje. Po širokem prevalu med Matajurjem (1643 m) in Kolovratom (1243 m) se nizajo vasice in zaselki: Livek (695 m), Golobi, Šturmi, Plohi, Perati, Avsa, Piki, Jevšček in Livške Ravne (1043 m). Iz prazgodovinskih časov je Livek opasan s čelnimi morenami ledenika, ki je segal izpod Krna na livški preval.

Območje Livka je bilo stoletja pokrajina ob meji. Dolga leta je spadalo pod oblast Beneške republike, šele po izgonu Francozov, leta 1814, se je meja le toliko spremenila, da so se poprej beneške vasi Breginj, Logje, Robidišče in Livek pridružile Avstriji.

Livčani so se nekdaj v glavnem preživljali z mlekarstvom, živinorejo in poljedelstvom. Sloveli so po krompirju, ki so ga tovorili v Furlanijo, od tam pa so domov vozili koruzo. Uspeval je tudi prvovrsten fižol, ki so ga prodajali predvsem v večja okoliška mesta (Čedad, Gorica, Trst). Prevladovale so manjše kmetije s par kravami, bolj premožne bi lahko prešteli na prste ene roke. Leta 1896 sta začeli v kraju delovati kar dve mlekarni.

Samostojna občina je bil Livek med leti 1886–1926. Od leta 1877 so imeli svojo šolo in od leta 1891 tudi pošto.

Gospod Stanko Sivec, rojen 1926 v Livku, je zapisal v svojih spominih, ki so pred kratkim izšli pri Goriški Mohorjevi družbi: Livčani so bili tudi v marsičem neodvisni: imeli so čevljarje, mizarje, žnidarje, kovače, pet gostiln, mlinarja, zadnje čase tudi pekarno in že pred prvo svetovno vojno telefon.

Spopadi na soški fronti so usodno zaznamovali tudi življenje prebivalcev Livka in okolice. Na tiste čase spominjajo ostanki velikih vojaških objektov na območju Kolovrata in Matajurja, ki jih je zgradila italijanska vojska med okupacijo Posočja v letih 1915–1917. Livek se je tedaj znašel v neposrednem frontnem zaledju. Pred prodorom pri Kobaridu oz. 12. soško bitko, jeseni 1917, se je tam gibalo ogromno italijanskih vojakov. Ob koncu prve svetovne vojne jeseni 1918 in razpadu Avstro-Ogrske so Posočje ponovno zasedli Italijani. Začela se je italijanska uprava tega območja, ki je trajala do septembra 1943 oz. formalno do podpisa pariške mirovne pogodbe ter razmejitve med Jugoslavijo in Italijo februarja 1947.

Pod Italijo so šole delovale v Livku, v Livških Ravnah in v Jevščku. V istih krajih in še dodatno v Plohih so delovale tudi mlekarne. Samo tista na Livku je oddajala sedemsto litrov mleka na dan. Italijanske oblasti so jim za oddajo mleka dodelile zlato diplomo, ki je potem visela na steni v mlekarni.

Območje Livškega je povezano tudi s smučanjem, ki se je tu začelo že pred prvo svetovno vojno. Kasneje, leta 1930, so zgradili tudi prvo smučarsko napravo, 30-metrsko skakalnico.

Kaj je o tem zapisal g. Sivec: Livčani so imeli tudi odlične smučarske proge, kamor je že Avstrija pošiljala na vaje svoje planinske ekipe, pozneje pa so Italijani odkrili velike možnosti za smučanje in prihajali so iz Čedada, Gorice, Vidma in celo Trsta, da so se naužili livškega zraka, pokrajine in smučarskih pobočij, ki jih ni malo. Smučali so med prostimi dnevi in prazniki in prirejali tekme s spusti s Kuka ali s tekanjem po strmih in ravnih progah. Mi mulci smo jih spremljali s ploskanjem, z žvižganjem, pač kar si je tekmovalec v naših očeh zaslužil. Ob koncu tekmovanj še niso na Livku podeljevali nagrad, zlatih ali srebrnih kolajn, zadostovalo je majhno darilce in dobro kosilo kakor na grških olimpijskih igrah, kjer so zmagovalcu dali na glavo lovorjev venec, in dobili so kosilo, ki so si ga drugače privoščili le malokateri.

Seveda Livčani niso samo občudovali zmagovalcev, ampak so tudi sami tekmovali na livških progah in tudi v Dolomitih, kjer so v mednarodnih tekmovanjih dosegali pomembne dosežke.

Fašistični režim med obema vojnama je seveda pritiskal na domače slovensko prebivalstvo in izvajal neusmiljeno poitalijančevanje. Odpor se je rodil predvsem v okviru ilegalne organizacije TIGR. Pripadniki odpora so živeli in delali v strogi tajnosti. Domačini pogosto niso vedeli za omenjeno tajno organizacijo, katere člani so bili porazdeljeni v trojke. Tudi na Kobariškem je delovala skupina tigrovcev, ki je imela zvezo s Tolminom in Gorico, od koder so prihajala navodila za delo po vaseh v Posočju. Člani tigrovskih trojk so preko tolminskih hribov vzdrževali stike z Ljubljano in tovariši v emigraciji. Dr. Dorče Sardoč [Page 036]

Jožko Kragelj - župnik na Livku od 1943 do 1948, ko so ga zaprli, obsodili na smrt, pozneje pa pomilostili
Figure 18. Jožko Kragelj – župnik na Livku od 1943 do 1948, ko so ga zaprli, obsodili na smrt, pozneje pa pomilostili

(1898–1988) iz Gorice, eden izmed ustanoviteljev Tigra, je pogosto prihajal na oddih na Livške Ravne, na domačijo pri Šimenčevih.

V cerkvenem smislu je območje spadalo pod kuracijo Livek, ki je med vojnama štela okrog šeststo prebivalcev. Leta 1936 je Livek postal samostojna župnija v okviru dekanije Kobarid. Livški župnik je oskrboval cerkev sv. Jakoba apostola v Livku in podružnični cerkvi sv. Petra in Pavla v Peratih ter sv. Florijana v Jevščku.

Obdobje med vojnama je zaznamoval duhovnik g. Albin Martinčič (1900–1982), ki ga je sredi vojne vihre, leta 1943, nasledil g. Jožko Kragelj (1919–2010). Slednji je na Livku ostal do udbovske aretacije decembra 1948, ko so ga zaprli, obsodili na smrt z ustrelitvijo ter pozneje pomilostili. Sedem let in pol je preživel v zaporih »demokratične« Jugoslavije, o čemer je pozneje napisal pretresljive spomine »Moje celice«. Večkrat mi je pripovedoval o svojih medvojnih spominih na Livek: Od začetka sem se lepo razumel s partizani, saj sem v njih videl predvsem borce proti fašizmu in za narodovo svobodo. Skupini partizanov, ki se je skrivala v Matajurju, sem celo posodil pisalni stroj, ki so mi ga kasneje pošteno vrnili. Po kapitulaciji Italije sem jeseni 1943 začel s slovensko šolo. Z mežnarjem sva šla peš v Tolmin, v nahrbtnikih sva prinesla slovenske učbenike in knjige. Otroke sem želel naučiti brati in računati po slovensko, kajti prej so bili prisiljeni obiskovati samo italijanske šole. Prizadeval sem si, da bi ob koncu vojne, ob združitvi z matičnim narodom, imeli dobro podlago za šolanje. Nisem želel, da bi se v šoli zganjala politika, še najmanj komunistična. Kmalu sta prišla k meni »tovarišica« in »tovariš«, rekla sta mi, da so ju poslale partizanske oblasti. »Tovariš« je bil iz moje župnije, zato sem ga dobro poznal. Za njega lahko rečem, da je bil do konca italijanske fašistične oblasti – fašist. Prinesla sta mi odlok, da ne smem imeti več šole, ker nimam v njej zastave z zvezdo in ne govorim nič o Titu. Ob tem mi je postalo takoj jasno, kam vse to pelje.

3.2.2. Območje Livka med vojno

Primorska je imela med drugo svetovno vojno specifičen položaj glede na druge slovenske pokrajine. Zaradi dve desetletji dolgega fašističnega pritiska je prebivalstvo iskreno podprlo partizansko gibanje v upanju na izboljšanje razmer po končani vojni, zlasti glede združitve z matičnim narodom. Leta 1942 so se med ljudmi, tudi na Livškem, razširile prve vesti o upornikih proti italijanski oblasti, ki so jih preprosti ljudje v začetku imeli za četnike, Italijani pa so jih imenovali ribelli, uporniki.

Te čase je v spominih popisal tudi g. Sivec: Kakšna doba pa bo zdaj prišla, se ti je nehote vsiljevalo vprašanje, ki se ga nisi mogel znebiti. Do takrat sem o partizanih slišal le od daleč. Zame je bilo to še vse megleno in skrivnostno. Slišali smo že marsikaj, kar me je začelo skrbeti.

Na drugi strani sem si želel, kot vsi Primorci, da bi končno le zasijala svoboda in bi prišli v objem ljube domovine. Po padcu fašizma je bilo na Livku čutiti neki skrivnostni nemir. Kmalu nato sem se prvič srečal s partizani: oblečeni, kot so bili, z orožjem le kot za na lov. Pa vendar, to so bili naši fantje, ki so govorili slovensko, nekateri so hodili tudi v cerkev k maši in to je mnogim razblinilo »predsodke«, češ da partizani nimajo kaj opraviti s cerkvijo. Vse se je še takrat dogajalo. Verjetno je bila na Primorskem to doba, ko se je mošt začel spreminjati v vino, v komunistično revolucijo. [Page 037]

Pogled na Livek med obema vojnama, v ozadju Krn (2245 m)
Figure 19. Pogled na Livek med obema vojnama, v ozadju Krn (2245 m)

Sestra Marica, ki je bila šivilja, je to kmalu sama spoznala, ko je prišel k njej neki partizan, da bi mu na titovko (takrat tega izraza še nismo poznali) našila rdečo peterokrakovko. Sestra je dobro vedela, kaj pomeni ta zvezda in tudi vprašala župnika Kraglja, kako naj ravna. Župnik je seveda jasno povedal, da je to znak komunizma in od takrat se je veter v naši hiši obrnil ne od osvobodilnega gibanja, ampak od komunizma. Od takrat smo bili zaznamovani, pa ne, ker bi držali z okupatorjem, ampak ker smo se držali krščanskega nauka.

Večino za boj sposobnih mož in fantov je sicer mobilizirala že italijanska vojska, nekatere v redno vojsko, druge kot nezanesljive vojake v t. i. posebne bataljone (ital. battaglioni speciali). Odgnali so celo mladeniče iz letnika 1926. Doma so ostali samo še starejši ljudje, ženske, otroci in nesposobni za vojsko.

Uradne podatke o žrtvah druge svetovne vojne na Slovenskem še vedno zbira Inštitut za novejšo zgodovino (INZ) v Ljubljani. Iz teh podatkov se razbere tudi število žrtev druge svetovne vojne na Livku in v okoliških zaselkih. Vseh žrtev vojne na Livku je bilo dvajset, na Livških Ravnah tri, v Peratih ena, v Golobih dve, v Avsi ena, v Jevščku ena, v Šturmih dve žrtvi; v Plohih in Pikih ni bilo žrtev druge svetovne vojne. Medtem ko so bile žrtve nemških in italijanskih okupatorjev upravičeno deležne priznanja in se spomin nanje neguje iz roda v rod, so žal ostale skoraj pozabljene in zamolčane žrtve komunistične revolucije.

3.2.3. Umor Alojza Šeklija

Med prvimi tovrstnimi primeri je na Livškem odmeval partizanski umor Alojza Šeklija, ki so ga revolucionarno navdahnjeni prenapeteži umorili že 12. februarja 1943. Omenjeni datum smrti izvira iz podatkov italijanske kvesture v Gorici in iz mrliške knjige župnije Livek.

Alojz Šekli je bil rojen 25. maja 1883 očetu Ivanu in materi Marjani, rojeni Hrast. Umorjeni je bil reven kmet iz Golobov pri Livku, bil pa je zelo načitan ter precej svobodomiselno usmerjen. Dokončal je celo nekaj letnikov učiteljišča v Kopru. Po poročanju goriškega časopisja se je v mladih letih celo zapletel v prestopek na županstvu na Livku:

Anton Drešček z Livka, star 25 let, in njegov sovaščan 18-letni Alojz Šekli bila sta obtožena zaradi zločina tatvine in pa zaradi zločina, da [Page 038] sta falsificirala občinski pečat in županov podpis. Glede prvega zločina bila sta oproščena, a glede druzega sta bila obsojena vsaki na en mesec ječe. Oba sta jako pridna in delavna »napredna« agitatorja. (časopis Gorica, 17. maj 1902)

Šolo v Kopru je zapustil, ker ga domači niso več mogli vzdrževati. Mladi Alojz se je bil tako prisiljen vrniti domov, kjer je kmetoval na mali kmetiji in redil dve kravi. Bil je precej podjeten in je iz skednja naredil hišo za svojo družino. Imenoval jo je AŠ, po začetnicah svojega imena in priimka, domačini pa so jo (pre)imenovali AŽ. V gostilno Alojz ni hodil, živel je bolj samotarsko v krogu svoje družine in ob skrbi za preživetje. Imel je sina in štiri hčere. V družbo je zahajal samo ob nedeljah, ko se je odpravil k maši. Sicer je vsak dan dostavil mleko v vaško mlekarno.

Bil je majhne postave, zato so ga sovaščani pogosto zbadali in se iz njega norčevali. Morda gre v tem iskati razlog, da se je Alojz zaprl vase in si ustvaril svoj svet z branjem knjig, kajti prebral jih je ogromno. Izmed slovenskih časopisov je redno prebiral ljubljansko Jutro, poznal je vse knjige Družbe sv. Mohorja, ki mu jih je posojal domači župnik. Bral pa je tudi italijansko časopisje, med drugim fašistični časopis Il popolo. Do njega je navadno prišel brezplačno v Kobaridu, v gostilni Krn, po domače pri Ganzelnu. Tedaj so ga gostilničarji namreč morali naročati. Gostilničar Ivan Miklavič, po domače Hans, je revnemu Livčanu rad ustregel, zato mu je spravljal vse stare časopise in mu jih izročil, ko se je Alojz Šekli oglasil pri njem v Kobaridu. Torej, bil je zelo razgledan in je znal utišati vse, ki so se iz njega norčevali.

Pobuda za umor domnevnega izdajalca je prišla od skupine domačinov, nekateri med njimi so bili tudi formalno organizirani v krajevni odbor OF. Omenjeni odbor je bil namreč ustanovljen spomladi 1942 na pobudo aktivista Antona Šturma (1908–1985), po domače Tineževega iz Šturmov pri Livku. Omenjeni se je po šolanju v domačem kraju leta 1930 umaknil v tedanjo Jugoslavijo, zaposlil se je v Titanu v Kamniku, kjer je deloval v sindikatu in bil leta 1939 sprejet v KPJ. Julija 1941 se je pridružil Kamniškemu bataljonu, februarja 1942 pa je bil po nalogu Izvršnega odbora OF ilegalno poslan na Primorsko, kjer je kot aktivist deloval na širšem območju Kobarida. Organiziral je prve trojke OF. Italijani so ga po izdaji maja 1942 aretirali in internirali v taborišče Ferramonti di Tarsia.

V zimi 1942/43 na Livškem sploh še ni bilo redne partizanske enote, le občasno so prihajali trije ali štirje oboroženi partizani na visokogorsko kmetijo k Šimenčevim na Livške Ravne.

Kolikor je znano, Alojz Šekli ni aktivno nasprotoval partizanskemu gibanju, ni pa se niti navduševal zanj. Prej omenjena neformalna skupina domačinov je uredila, da sta Šeklijevo domačijo obiskala dva Benečana, ki sta se predstavila kot slovenska rodoljuba. Izrazila sta željo po odhodu v partizane. Hišni gospodar Alojz naj bi jima svetoval, naj gresta raje domov, kajti s svojim odhodom med partizane bi lahko svoje domače izpostavila italijanskemu preganjanju in jim povzročila nepopravljive posledice. Očitno je bilo to dovolj za Alojzov umor. Ponoči so prišli ponj partizani ter ga kljub prošnjam in joku njegovih domačih odvedli nekaj sto metrov stran od domačije. Pokončali naj bi ga na zverinski način, med drugim so mu tudi odrezali jezik.

O umoru Alojza Šeklija se je na začetku samo šepetalo, vendar so domačini kazali neodobravanje za to kruto dejanje. Prijavili so ga italijanskim oblastem v bližnjem Kobaridu, ki so ga izkoristile za močno protipartizansko propagando. Umorjenemu Alojzu so celo priredili slovesen državni pogreb na pokopališču v Kobaridu, pokopal ga je sam kobariški dekan Alojz Pavlin. Da bi upravičili kruti umor, ga je »ljudski glas« obsojal vohunjenja in naklonjenosti Italijanom. Toda če bi bil umorjeni resnično naklonjen Italijanom in fašizmu, bi si lahko pridobil sredstva za boljše življenje in si omogočil izobraževanje, po katerem je tako hrepenel.

Do takrat v Livku ni bilo stalne italijanske vojaške enote, je pa bila nastanjena v Kobaridu posadka alpinov. Ti so potem v Livku namestili svojo enoto z okrog petdeset vojaki, ki naj bi vas ščitili pred ribelli. Vojaki iz 648. alpinske čete, ki jim je poveljeval Ferdinando Rozzi, so se nastanili v šoli in po vaških skednjih. Njihova stalna prisotnost je seveda motila domačine, hkrati pa je pomenila veliko strateško oviro nastajajočim partizanskim enotam pri prehajanju na Matajur in v Benečijo. Sredi marca 1943 so prav alpini z Livka razbili prvo partizansko skupino, ki je prišla iz Briške čete. Ob tem sta padla dva partizana, drugi so se razbežali. Alojz Šekli jih ni mogel izdati, saj je takrat že ležal v grobu.

Kako je umor Alojza Šeklija videl g. Stanko Sivec, takrat goriški semeniščnik, danes upokojeni župnik v Prvačini? Njegovo pričevanje: Sredi februarja 1943 so na Livku ubili Alojza [Page 039]Šeklija, češ da je sodeloval z Italijani. Bil je skrivnostna osebnost, ker je hodil v šolo, končal je namreč nekaj razredov gimnazije in je bil naročen ter je bral italijanske časopise. Sam sem bil takrat v Gorici. Morilca, bila sta namreč dva, sta šla mimo naše hiše pokrita z belimi rjuhami, pokrajina je bila namreč zasnežena.

Šeklija so ustrelili pod vasjo Livek ob cesti, domačini so ga pozneje prenesli v vas. Umor Šeklija je za narod predstavljal začetek strašnega obdobja tudi za našo vas, ljudje so se bali, zaupanja na vasi je bilo vedno manj. Pod Italijo smo vsi skupaj držali, npr. v vasi so bili divji lovci in nihče ni niti pomislil, da bi jih izdal. Z nadaljevanjem vojne se je nezaupanje stopnjevalo. Vaščani so se razdelili. Vaški terenci so bili pred vojno sosedje, kmetje. Med njimi ni bilo izobražencev. Domača terenka mi je nekoč razlagala, da beseda BOLJŠEVIZEM izhaja iz BOLJŠE ŽIVETI.

3.2.4. Umor Antona Cendola

Alojz Šekli žal ni ostal edina žrtev revolucije na Livškem. Čez leto dni, februarja 1944, so pripadniki partizanskega gibanja ubili Antona Cendola iz vasice Jevšček, po domače Tonina, rojenega leta 1898. Njegov oče Anton je bil avstrijski žandar in spoštovan v kraju.

Umorjeni je izviral iz povprečne domačije v najzahodnejšem kraju na pobočju Matajurja. Pri hiši so bili zelo narodno zavedni, že pred prvo svetovno vojno naročeni tudi na knjige Mohorjeve družbe. Tonin je živel skupaj s svojimi neporočenimi tetami in sestrami in kot moški glavna delovna roka za težja opravila pri hiši. Bil je visok in močan možak, ki je zelo rad kmetoval in se ukvarjal z živalmi. Navadno je spal kar v hlevu na senu. To je utemeljeval z besedami: Kako lepo se spi na senu in vonja otavo. S politiko se nikoli ni ukvarjal. Njegov umor naj bi izvršila t. i. varnostna skupina Zahodnoprimorskega okrožja, zgodil pa naj bi se na Matajurju. Kot ve povedati »ljudski glas«, je Tonin Cendol zasačil partizane med krajo drv, ki jih je pripravil za ogrevanje domačije. Partizani so drva potrebovali za svoj štab. Tja so tudi javili razlog umora Tonina. Napadel naj bi jih namreč s sekiro in želel preprečiti krajo svojih pripravljenih drv. Po drugi varianti pripovedi, ki je bolj verjetna, naj bi partizani Tonina odpeljali s seboj v Brda na poveljstvo Briško–beneškega odreda, kjer so ga »obsodili« na smrt in potem ustrelili. Domačini iz Jevščka vedo povedati, da so imeli partizani Tonina več dni zaprtega v neki ovčji staji na pobočju Matajurja. Stražili so ga domačini z Livka, ki so ga seveda poznali. Govorili so mu: Daj Tonin, izgini od tu, slabo se ti piše. Mi bomo streljali v zrak, ti pa zbeži. Tonin pa jim je odgovarjal, da ni nič zakrivil, da se nima česa bati in bo ostal v ujetništvu. V prid tej verziji dogodkov govori neznana lokacija njegovega groba in odsotnost vpisa v mrliško matično knjigo župnije Livek.

Sedemdeset let po koncu druge svetovne vojne bi bil že skrajni čas, da tudi žrtve revolucije na Livškem stopijo iz pozabe in dobijo svoje mesto v spominu domačinov.

[Page 040]

3.3. Spomini iz leta 1943

Avtor:
Danilo Havelka

3.3.1.

Kapitulacija Italije leta 1943, meseca septembra, je prišla kljub temu, da smo nanjo računali, nenadoma. Zaradi koncentracije partizanov okrog Kočevja smo se pomikali vaški stražarji proti Ribnici, kakor je bilo že dogovorjeno, da se združimo vsi iz Kočevja. Rakitnice, Ribnice itd. Partizani pa so se izpred Kočevja premaknili pred Dolenjo vas. Tam smo se z njimi spopadli in borba je trajala vse popoldne do jutranje sedme ure naslednjega dne. Italijani so se pogodili s partizani. Oddali so jim vse orožje, municijo, kamione itd. Mi smo vse, kar smo imeli na vozovih (radiooddajno postajo itd.), uničili, ker smo vedeli, da partizanom in Italijanom sami ne bomo mogli biti kos; premalo nas je bilo – 57.

Po celonočni borbi je bilo na naši strani (med vojaki in civilisti) 14 mrtvih. Obkolili so nas partizani. Bile so vse štiri brigade iz štirinajste divizije. Med zmešnjavo, ki je bila v gozdu, smo se preoblekli, kajti vedeli smo, da partizani svoje nasprotnike, ki so premagani, enostavno likvidirajo, to je, da jih postrelijo ali pomorijo. Ko so nas pripeljali na polje pred vasjo, pride med nas neki komandant, jahajoč na konju. Ogleduje nas. Tam zagleda neko gospodično, ki je bila nekoč njegovo dekle. Bila je hčerka bogatega Kočevarja. Stopila je k njemu in začela jokati. Prosila ga je, da bi jo iz tega obroča izpustil. Obljubila mu je veliko nagrado. Kmalu potem pride partizan in sprašuje, kdo bo po naročilu komandanta šel v Ribnico. Dekle pokaže še na svojo mater in sestro. Stopim tudi jaz k njej in jo prosim, da bi se smeli tudi mi, jaz s svojo družino, njim pridružiti. Tako smo se trenutno rešili blokade. Ko se pomikamo proti vasi, opazim, da se komandant (baje neki odvetniški koncepient z Vrhnike) ozira nazaj; ta je namreč jahal na konju, okrog njega pa je bila ona družina. Kaj so se pogovarjali, ne vem. Ko pridemo v vas tik pod kapelo, ki je bila dva dni prej blagoslovljena, se ozrem v tisto smer in poprosim svetnika, kateremu je bila kapela posvečena, da nam pomaga, da ne bi prišli v brezizhodno stisko. Slutil sem namreč, da najhujšega še ni konec. Gledal sem, kako in kje bi zapustil cesto in kako bi se kje skril in tako rešil možnih hudih posledic. Toda bilo je nemogoče. Povsod je bilo vse polno partizanov. Komaj nekaj trenutkov pozneje opazim, da kliče ta komandant k sebi dva partizana, ki sta bila malo višje v vasi na patrulji. Vsi trije (komunist na konju) se približajo meni in družini. Pokaže jima name in odredi, da me takoj odpeljejo. Ženi in otrokom pa ukaže, da morajo nadaljevati pot. Partizana me zgrabita in ob povelju »gremo« sem na hitro pogledal družino, žena tedaj skoči k meni, otroci, vsi štirje, planejo v jok in tudi meni je bilo težko pri srcu. Vendar pravzaprav še nisem vedel, kaj nameravajo z mano. V tistem trenutku prijaha ponovno tisti komunist in zavpije na onadva partizana: »Kaj vendar čakata, ali ga nista likvidirala! Takoj izpolnita naročilo!« Odjahal je. Tedaj smo že vsi vedeli, kaj me čaka. Partizana vpijeta name, da moram z njima. Žena in otroci jokajo. Iztrgali so me iz objema družine in že smo koračili. Partizanoma potarnam, da sem zelo utrujen, da »jedva« premikam noge. Nasmejala sta se in eden je dejal: »Tovariš, kar naprej, saj ne gremo daleč, do tja boš pa že prišel. Potem boš imel dovolj časa za počitek.« Ko žena in otroci gledajo za mano, se še zadnjič ozrem nanje in jim pomaham v slovo. Tedaj, kot napol zmešana, začne žena vpiti in jokati. Priteče z otroki do mene in vpije: »Če boste moža ubili, ubijte še nas.« Otroci me poljubljajo in eden od njih me vpraša: »Očka, zakaj boš moral umreti?« Odgovorim jim: »Otročiči, božja volja je. Ne pozabite, zakaj je vaš očka moral umreti.«

Vsega tega je bilo že toliko, izčrpan sem bil tako, da sem komaj čakal, da me čim prej likvidirajo. Nisem namreč niti najmanj mislil, da se bom še rešil in živel. Trenutki so pa tako mučni, da jih ni mogoče opisati; le tisti ve, kako je, ki je kaj sličnega doživel. Bil sem, skoraj bi rekel, že bolj v onostranstvu [Page 041]

Danilo Havelka s svojo nevesto, tedaj še gospodično Marijo Bah
Figure 20. Danilo Havelka s svojo nevesto, tedaj še gospodično Marijo Bah

kot pa tu. Želel sem le to, da bi bilo čim prej konec. Z Bogom sem v teh sekundah vse uredil. V tem mučnem trenutku se nam približa moški; slabo oblečen, umazan, zanemarjen. Ko vidi ta prizor, vpraša partizana, ki sta me držala, kaj pa je tukaj. Odgovorila sta mu, da me morata na povelje komandanta likvidirati. Pogleda me pa me vpraša: »Ti, tovariš, kako se pa pišeš?« Odgovoril mu nisem, kajti v tistem trenutku sam povzame in mi pravi: »Ali me ne poznaš?« Moja žena ga v tistem trenutku spozna, ga objame in zavpije: »Stane, pomagaj nam!« (Ta človek je bil mož ženine sestrične in je bil v službi v Poštni hranilnici v Ljubljani. Z ženo se nista razumela in je zaradi tega v nekem prepiru pustil ženo in dva otroka in šel v partizane. Pri njih je bil že skoraj dve leti. Ob neki priložnosti so uprizorili, da so ga našli v neki jami na Večni poti. Njegova žena je nesla košček njegove obleke na sodišče in dejala, da so našli njenega moža mrtvega, da že napol razpada, in dokaz da je krpa od njegove obleke. Vse se je uredilo in že leto in pol je dobivala pokojnino po njem. Midva sva še prej v Ljubljani večkrat govorila, bila sva si prijatelja, ampak v idejah sva si bila nasprotna. Prepričan sem, da on ob tistem nenadnem srečanju še ni bil komunist. V hribe so ga bolj privedle družinske razmere. Polagoma se je privadil temu življenju in sedaj je že velik med vodilnimi vladajočimi v Sloveniji.) Partizana sta morala malo odstopiti in on me začne spraševati. Danilo, jaz sem precej visoka živina pri partizanih. Lahko ti pomagam, vendar mi moraš prej povedati; vem, da partizan nisi, upam pa, da nisi kak funkcionar ali oficir pri beli gardi. Če si to, ni zate pomoči. Take pa brez nadaljnjega likvidiramo. Pa upam, da to ti nisi. Vesel sem bil, da ni ničesar vedel o meni vseh teh dveh let. Zato sem mu dejal, da nisem niti eno niti drugo. Dobro, je dejal. Gremo na komando, ki je bila v gostilni. Tam potem povprašuje, če me kdo pozna, če vedo, zakaj je bilo odrejeno, da me morajo ustreliti. Hvala Bogu, nihče me ni poznal! Nihče ni vedel za moje obremenitve. Zato so bili mnenja, da je vmes neka pomota. Ta Stane pa pravi: Tovariši, jaz ga poznam; ni naš človek, vendar, kakor ga poznam, sem prepričan, da bo on, če ga iz pustimo, kmalu hujši komunist, kot smo pa mi. Posvetovanje je bilo kar dolgo; bili so to trenutki, ki jih ni mogoče popísati; bal sem se namreč, da bo zdaj zdaj prišel kdo, ki me pozna, in bo vse izgubljeno.

[Page 042]Družina gospoda Danila Havelka: žena in štirje otroci. On sam pa svojo Metko ljubkuje.
Figure 21. Družina gospoda Danila Havelka: žena in štirje otroci. On sam pa svojo Metko ljubkuje.

Naenkrat se odpro vrata, trije »visoki« funkcionarji stopijo k meni in eden od njih povzame: »Ne vemo, kdo si; nimamo podatkov o tebi. Dobro pa te pozna tovariš Stane. On je prevzel garancijo zate. Prepričani smo, da boš tudi ti kmalu stopil v naše vrste. Saj takega mnenja je tovariš Stane. Ali boš tako storil, obljubi!« Odgovoril sem: »Tovariši, za sedaj ne morem obljubiti za gotovo. Skušal pa bom.« »Pozdravi!« Pozdravil sem prvič tedaj po komunistično. »Sedaj si prost in pojdi«.

Ko stopam po cesti, se mi je zdelo, da sem se ponovno rodil. Poiskal sem ženo in otroke, ki so bili že lepo postreženi v župnišču svetnika g. Škulja. Klečali so vsi po vrsti, in tudi sorodniki gospoda Škulja, pred podobo svetnika v tisti kapeli. Ko me zagledajo in vidijo, da sem prost, smo vsi od ganotja jokali. Povprašal sem, komu je posvečena tista kapela. Brezjanski Mariji, je bil odgovor. Sedaj pa razumem, kdo mi je pomagal, da sem se rešil gotove smrti.

Ampak tisti Stane je hotel z mano še govoriti o svoji ženi, otrocih in kaj je novega v Ljubljani. Po vseh mu je bil dolgčas. Ko gremo tako po cesti, v bližini občinskega urada v Dolenji vasi opazim dva partizana, ki sta šla proti meni. Stane, sem mu potihoma šepnil, po mene gresta. Že sta bila pred nama in poročata Stanetu, da me morata peljati na komando na zaslišanje. Ko jima je povedal, da se je to že izvršilo na komandi brigade, sta mu pojasnila, da me sedaj zahteva še komanda divizije. Odpeljali so me tja. Spremljal me je Stane. Komisar začne z zaslišanjem. Stane mi pomaga in kar nekajkrat zatrjuje, da sedaj še nisem komunist in »da bom sčasoma postal še hujši, kot smo mi!« Dobro, da me pozna. Ker se je nekaj šušljalo, da sem komandant bele garde, je komisar dal pripeljati prvega zaprtega »belogardista«, mojega dobrega prijatelja. Komisar mu reče, naj se me dobro ogleda in naj pove, kdo sem. Ta pa odgovori: »Ga ne poznam!« Prisolil mu je močno zaušnico in zavpil nad njim: »Ni to tvoj komandant?« In fant je ponovno zatrdil, da me ne pozna. Tako se je to klofutanje še z drugimi ponovilo pet ali šestkrat. Nihče me ni »poznal«. – Ker ni bilo nobenih vidnih dokazov proti meni, so me tudi v tem primeru izpustili. Poslovil sem se od Staneta izgovarjajoč se, da sem silno utrujen in da pridem drugi dan k njemu na razgovor o Ljubljani in družini. V resnici pa so mi postajala tla silno vroča. Jasno, strah, da me kdo spozna in ovadi.

Naslednji dan pride kurir iz Kočevja. Prinese pismo, v katerem sprašujejo, če me imajo res oni v rokah. Začelo se je iskanje od hiše do hiše. Preiskava po vseh hišah. To je trajalo več dni, ko pride neko sporočilo, naj me ne iščejo več, ker da so me našli mrtvega ležati nekje na Ljubljanskem barju.

Skrival sem se v dolenjevaškem župnišču sedem tednov in pol. Nekaj časa je bila tu tudi moja žena in štirje otroci. Nekega popoldneva zopet obkolijo hišo. Ko stopijo v župnišče (skupino partizanov je vodil študent), opazijo mojo ženo. Naznanili so ji, da so prišli ponjo in po otroke. Ko je vprašala po meni, so ji dejali, da sem jaz sam že prejel zasluženo plačilo. Takoj so prišli z vozom, naložili ženko in otroke in odpeljali proti Kočevju. Še predno je zapustila župnišče, je skočila k meni pred skrivališče (videla je, kako mi živci popuščajo), pokleknila pred mene in lepo prosila, lepo [Page 043]te prosim, vztrajaj v tem skrivališču. Zavedaj se, da imaš mene in štiri otroke. Potrebujemo te. Ko sem ji tudi to obljubil, kljub temu, da težko (imel sem namreč druge načrte), je odšla. Ko je voz zadrdral po dolini, mi je srce krvavelo. Zavedel sem se, da se sedaj začenja, če ne za vse otroke, prav gotovo pa za ženo, težka doba. Privzdignil sem opeko na strehi in gledal v smer, kamor se je premikal voz z mojo družino. Kakor sem se jaz, tako bi rekel, skoraj na čudežen način rešil, tako nekako se je zgodilo tudi z mojo ženko. Tudi ona je bila zastražena na domu in čakala dneva, ko pridejo ponjo. Hvala Bogu, pravočasno je bila opozorjena, kdaj jo pridejo iskat, in se je skrila.1

Drugi dan po moji rešitvi se je slišalo topovsko streljanje v smeri Grčaric. Nismo vedeli natančno, kaj da to streljanje pomeni. Vedeli smo, da se pomikajo nekje po Dolenjskem Djujevičevi četniki. Zato smo mislili, da so se grčarski in Djujevičevi četniki udarili s partizani. Žal so pa Italijani in partizani napadali Grčarice, kjer je bilo precejšnje število četnikov, a premoč partizanov in Italijanov s topovi je bila taka, da so se napadeni po težkih in krvavih bitkah predali. Videli smo, kako so močno zvezane (na obeh rokah) pripeljali v Dolenjo vas, jih pretepali, zasramovali in pljuvali vanje. Naši pa so jim na skrivaj dajali vodo, cigarete in drugo. Kmalu za tem so jih nekaj odpeljali v Ribnico, druge pa že od tam v Jelendol. Oboje so postrelili. Umrli so kot junaki.

V župnišču so bile večkrat preiskave. Vendar je bilo moje skrivališče na podstrešju, med tramovi in razno ropotijo tako varno, da me pri večkratnih preiskavah niso našli. Dolgo ležanje me je utrudilo (skrivališče je bilo tako nizko, da sem se moral po trebuhu plaziti, če sem hotel priti malo na prosto, kjer sem se od časa do časa malo oddahnil). Tako se je zgodilo nekega dne, da so stopili v spodnje prostore župnišča. Takoj so poklicali k sebi vse ljudi, ki so bili tam notri. Vpraševali so jih, če se jaz ali pa kdo drug skriva pri njih. Če povedo, se ne bo nikomur nič zgodilo, če pa taje in najdejo koga, bodo pa vse postrelili. Vsa družina »farovža« je morala biti na mestu. Nihče se ni smel premakniti. Vse pregovarjanje, da bi povedali, kaj vedo o meni ali o katerem drugem, ki so jih iskali, je bilo zaman. Zato so začeli s preiskavo. Kuharica gospoda svetnika, gospodična Vidervol, moja velika dobrotnica in varuhinja v tistih strašnih dneh, me je hotela o preiskavi opozoriti. Bil sem namreč prav tedaj v sobi v prvem nadstropju in se tamkaj sprehajal. Dala si je na glavo škaf, kot da bi hotela nesti svinjam hrano. Niso je pustili. To pregovarjanje je pa koristno izrabila nečakinja g. svetnika, ki je bila na drugi strani one zastražene vrste (bila je v kotu, kjer je bilo precej temno). Nevidno se je odmaknila in stekla po stopnicah, odprla vrata in rekla »Bežite, komunisti!« Bil je pa to res zadnji trenutek, kajti ko sem jaz iz prvega nadstropja bos tekel v podstrešje, so po istih stopnicah iz pritličja že prihajali komunisti v prvo nadstropje. Le nekaj sekund pozneje in bi bilo po meni in po njih.

Podobnih primerov je bilo več. Ob neki drugi priliki spet preiskujejo. Bil sem v knjižnici. Ko slišim, da gredo, skočim za pisalno mizo, ki je bila pod oknom. Skočim v prazen prostor, nase pa naložim knjige. Vse je bilo v sekundah urejeno, ko že stopijo v to sobo komunisti. Eden od njih vpije nad ubogo Micko, kajti ona da ve, da se tukaj nekje nekdo skriva. Ona pa je s svojo iznajdljivo kretnjo in zatrdnim prepričevanjem dokazovala, da ni nikogar. Komunist ni stal od mene proč niti en meter.

V skrivališču sem imel tudi radio. Poslušal sem poročila, jih zapisoval in oddajal dekletom, ki so te vesti razmnožila in trosila po Dolenji vasi, v Prigorici in v Nemški vasi. Tako sem tudi zvedel, kaj se dogaja na Turjaku. Trepetali smo za njih usodo. Nekako 20 dni po padcu Turjaka smo slišali sleherni večer, okrog desete, enajste ure, kamione, ki so vozili proti Jelendolu. Kmalu za tem pa streljanje. Obšla nas je zla slutnja. Vendar si nismo mogli predstavljati, da bi pomorili toliko ljudi. Saj se je to zapovrstjo dogajalo 15 do 20 dni. Tolažili smo se z vsem mogočim. Vendar je našo temno slutnjo kmalu potem potrdil Slavko Zupančič, ki je ušel iz množičnega groba. (O njem se je že pisalo.) Sam sem pa doživel tole: Neke noči, okrog četrte ure, me pokliče svetnikova kuharica, gospodična Micka, in pravi: pomagajte, pravkar je prišel sem noter tale človek. Poznam ga, bil je že pri nas. Pomagajte, prosim vas, zdi se mi, da bo umrl. Pogled na tega fanta je bil strašen. Od glave do nog ves krvav, ves potolčen. Na sebi je imel en kos srajce in nekaj od hlač. Vse drugo je po poti med begom iz groba raztrgal. Bil je že bos. Potem, ko smo ga nekoliko očistili, smo ga odpeljali na posteljo. Prosil je za duhovnika. Ko je prišel malo k sebi, sem ga spravil na podstrešje. Ko se je napravil dan, sem šele dobro videl, kakšen je. Na njem ni bilo za prst na široko kože, da ne bi bil ranjen, udarjen ali podplut. Zdel se mi je živ mrlič. Začel sem ga zdraviti, ali kaj, ko se ga niti dotakniti nisem smel; tako razbolen je bil. Z vato in čajnim [Page 044]maslom sem ga prav narahlo mazal po telesu po ranah. Jesti ni mogel; saj niti ust ni mogel odpirati. Tretji dan se je po malem začel gibati. Strašne stvari je vedel povedati, ko je prišel k sebi.2 Da je še kar hitro okreval, je pripisati našim dobrim ljudem, ki so zanj, kljub nevarnosti, da bi za to zvedeli komunisti, nosili jedila, perilo, zdravila itd. Žal, da jih ne smem omenjati po imenu.

Dalj ko sem skrival, več »gostov« sem imel. Proti koncu nas je bilo že pet.

Po sedmih in pol tednih tega trpljenja smo bili osvobojeni. Partizani so morali v največji naglici zapustiti vse tiste vasi in zbežati zopet tja, kjer je mesto za taka nečloveška bitja – v gozd. Ko sem po tolikem času stopil iz hiše, se mi je svet zdel popolnoma nov. Po cesti skoraj hoditi nisem znal. Še isti dan so me prepeljali v Kočevje, kjer sem včasih prebival. Bil je že trden mrak, ko stopim v pritličje hiše mojega stanovanja. Ženka se je ravno spravljala k počitku, ko zasliši korake po lesenih stopnicah. Bala se je, kaj naj bi bilo, saj je vedno bilo kaj novega. Nikakor pa ni pričakovala mene. Saj se je vse naokrog govorilo o moji smrti. In sama ni vedela, pri čem je. Ker so slišali te korake tudi otroci, so se v strahu oklenili svoje mamice in čakali v strahu, kaj bo. Potrkam na vrata in vstopim. Vsi so ostrmeli, saj niso vedeli, ali sem duh ali res osebno jaz. Ženka je zmogla le a–li–si– in nič več. Šele, ko sem se oglasil in dejal, da sem res jaz, niso usta govorila; govorilo je le šest srečnih src. Ta je bil najsrečnejši trenutek v mojem življenju.

Na tem mestu bi bilo potrebno, da se poimensko zahvalim vsem, ki so mi v tistih težkih dneh stali ob strani, na ta ali na drug način. Vendar se bojim, da bi jim še danes lahko kaj škodovalo. Bog daj, da bi dočakali dan, ko bo mogoče tudi to vse javno povedati.

3.3.2. Opombe

1 Žena je bila Marija Bah Havelka – tudi njeno trpljenje bi bilo vredno popisa. Op. prepisovalca.

2 Ni jasno, zakaj pisec ne omenja njegovega imena ali vasi, iz katere je bil. Op. prepisovalca.

Te spomine je napisal na pisalni stroj (najbrž v letu 1968 in že v Argentini) skoraj gotovo pisec sam; to je moj tast, zdaj že pokojni gospod Danilo Havelka. Ne vem, ali so bili njegovi spomini, kot je sam zapisal – po 25 letih – že kje objavljeni. Ne verjamem, da bi jih napisal s tem namenom. Iz zadnjih let, ko sem bil urednik »Vestnika«, se jih ne spominjam. Težko, da bi zagledali luč sveta kje drugje. Tudi ne vem, kako so prišli v moj arhiv. Samo družinski stiki so najbrž to omogočili. Imel sem jih spravljene med tako imenovanimi za zgodovino družine zanimivimi zapisi. Šele po slučajnem prelistavanju in vnovničnem branju sem se zavedel pomena, ki jih imajo spomini najmanj za našo družino na sploh. Spomine sem prepisal skoraj dobesedno; v obliki je mogoče kje kakšna malenkostna razlika, a vsebinsko se moj prepis popolnoma ujema z izvirnikom. Ta izvirnik je na voljo vsakomur, ki bi ga lahko v dobre namene potreboval. – Bine Magister, 22. januarja 2014, se pravi 70 let pozneje od dogodkov, ki so predmet teh spominov.

[Page 045]

3.4. Spomini 1939–1945 – I. del 1

Avtor:
Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar

3.4.1. Od leta 1939 do pomladi 1942

Ob 48. obletnici začetka vojne v Jugoslaviji bom poskušal napisati nekaj spominov. Celo vojno sem pisal dnevnik in z vojnimi spomini popisal dva zvezka. Natančno sem zapisal vse važnejše dogodke v vasi in okolici, od požigov različnih vojsk, borb, umorov civilistov do bombardiranja. Ta dnevnik je bil pravi dokument, a sem ga z nahrbtnikom vred izgubil nekje med Begunjami in Kožljekom. Sedaj lahko pišem samo po spominu. V nekaterih slovenskih knjigah sem našel netočne podatke o dogodkih v naši in okoliških vaseh.

Naša vas se nahaja v trikotniku Vrhnika, Ig, Cerknica. Do vseh krajev je bilo včasih tri ure hoda. Sodnija in davkarija sta bili na Vrhniki, ker je vas spadala nekoč pod samostan v Bistri (ta je bil med Borovnico in Vrhniko), pošto pa smo imeli v Borovnici. Pismonoša je nosil pošto trikrat na teden, poleti pa vsak dan. Izvažali smo največ les: trame (tesane), hlode in bukova drva. Na vsakih nekaj let (3 do 6) so kmetje prodali par volov in sproti vzrejali mlade. Vas je imela okoli 130 volov in 5 parov konj. Avta v vasi nismo imeli, gostilničar in trgovec Šmit pa je imel dobro motorno kolo. Ljudje so bili precej izobraženi. Imeli smo sijajne učitelje – Tavčarja in druge. Skoraj vsaka hiša je bila naročena na časopis. Imeli smo dve knjižnici, ena je bila v šoli, druga v prosvetnem domu. Pri nas doma smo bili naročeni na časopise Domoljub, Domovina, Kmetski list in na verske liste Glasnik srca Jezusovega, Salezijanski vestnik, Bogoljub, Mala cvetka, Odmev iz Afrike, Zamorček; iz šole pa smo dobivali Naš rod. Zelo radi smo brali detektivske in vojaške romane pisateljev Sienkiewicza in Maya idr. Brali smo posebno pozimi, skoraj ni bilo knjige v obeh knjižnicah, ki je ne bi preletel.

Pri naši hiši so mnogokrat prenočevali Dalmatinci, berači, cigani, tudi svetovni vagabundi. Mnogokrat smo se razgovarjali z njimi in izvedeli marsikaj zanimivega, česar ni bilo v časopisih. Tako smo na primer vprašali svetovnega vseveda, to je bilo leta 1939, kako močna je naša zaveznica velesila Francija. Rekel je, da je »močna kot gnila buča, samo eden naj jo brcne, pa se bo razletela«. Težko smo verjeli, pa se je pozneje pokazalo, da je imel prav.

Proti letu 1939 so se gospodarske razmere precej izboljšale, vse pa je govorilo o bližajoči se vojni. Nemčija se je hitro oboroževala. Tudi pri nas v Jugoslaviji so delali utrdbe, na orožnih vajah pa je bilo do petdeset rezervistov. Včasih mi je brat rekel: »Saj ni treba delati, saj bo vojska.« »Če ne bomo delali, bo pa lakota, ki je hujša,« sem mu odgovoril.

Nemčija je zahtevala najprej Alzacijo in Loreno in ju dobila. Po kratkem počitku je zahtevala Avstrijo in jo dobila, potem pa še Sudete in jih prav tako dobila. Takrat smo se vsi čudili, da se Čehi niso hoteli boriti. Bili so najbolje oboroženi v Evropi. Pravili so, da so Čehi edina država na svetu, ki lahko postavi top na vsak kilometer meje, njihovo orožje je slovelo po vsem svetu, saj so podedovali po stari Avstro-Ogrski slavne (Škoda) tovarne. Ker pa ni pričakovala pomoči od zaveznikov (Chamberlain itd.), se je enostavno predala in izročila vse orožje Nemcem. Kar se je pozneje izkazalo za zelo ugodno, saj so skoraj celo vojno v miru preživeli in delali v tovarnah za Nemce. Čehi so imeli sijajne politike.

Ko je bila Češka v nemškem objemu, smo vedeli, da mir ne bo dolgo trajal. In res, bili smo v cerkvi pri maši, ko nam je župnik povedal, da se je začela vojna na Poljskem. S prijateljem sem šel takoj stavit, da bodo Nemci vojno izgubili, čeprav ne kmalu, in da bo trajala verjetno štiri do pet let. Prijatelj je rekel, da bo vojna kratka in da bodo zmagali Nemci. Stavila sva za pol milijona, pa mi ga še zdaj ni plačal!

Poljakom so se pridružili Francozi, Angleži, pomagati pa jim niso mogli skoraj nič. Tako so Poljsko z zahoda zasedli Nemci, z vzhoda pa ZSSR (Rusi) po pogodbi z Nemčijo.

Jugoslavija je kot večina majhnih držav proglasila nevtralnost, tako da so naši časopisi lahko poročali o obeh straneh, vpletenih v vojno. Bili smo zelo žalostni, sočustvovali smo s Poljaki. Zelo rad sem bral Sienkiewiczeve romane Z ognjem in mečem, Križarji [Page 046]

Rakitna pred vojno
Figure 22. Rakitna pred vojno Slovenski etnografski muzej

itd. Že po nekaj tednih sta celotno Poljsko zasedli dve velesili – Nemčija in Rusija. Razdelili sta si jo približno kar na polovico. Nemčija pa je nadaljevala vojno s Francijo in Anglijo. Po zasedbi Poljske so Nemci spet malo odnehali, ker je bila zima. Obstreljevali so se samo s Siegfriedove in Maginotove linije ter med Calaisem in Dovrom. Tudi mornarica in letalstvo sta bila vključena v večje in manjše borbe.

Ker smo bili v Jugoslaviji nevtralni, so naši časopisi poročali o obeh straneh, saj smo bili z obeh strani dobro informirani o zmagah in umikih. Videli in primerjali smo fotografije orožij – letala, ladje, tanke – vseh štirih velesil, Nemčije, Italije, Francije in Anglije. Sosedovi fantje so radi prihajali k nam na vas in povedali smo si marsikateri dovtip na račun velesil, posebno Italije. Gospodarsko stanje se je zelo izboljšalo, ker so vse države kupovale in dobro plačevale naše glavno izvozno blago – les in živino. V tem času smo bili Slovani skoraj izvzeti iz bojev. Toda slutil sem, da bomo imeli Slovani največ krvnih izgub, kakor smo jih imeli v prvi svetovni vojni.

Na pomlad 1940. leta so Nemci skoraj brez boja zasedli Dansko in Norveško. Angleži so se izkrcali v Narviku na Norveškem, a so se morali kmalu umakniti. Zanimivo je bilo brati poročila in gledati slike iz bojev. Vedeli smo, da se bliža napad na Francijo, na »gnilo bučo«, kot nam je povedal pred leti svetovni popotnik.

V teh časih se je mnogo pisalo o napadih na London, požarih itd. Malo pa o slavni angleški mornarici. Razen o bitki v La Plati pri Montevideu, kjer so trije rušilci onesposobili nemško ladjo Graf von Spee. Brali smo poročila o junakih z obeh strani. Nemški poveljnik je dal svojo ladjo potopiti, sebe pa je ustrelil.

Prišla je pomlad 1941. Uvideli smo, da je sedaj na vrsti Jugoslavija. Največja potrditev te domneve je bilo to, da smo morali na hitro oddati več deset volov (40 do 50). Vojska se je hotela založiti z mesom, vole pa odpeljati v Bosno, kjer je računala na glavni odpor proti sovražniku in kjer naj bi dočakala pomoč od Angležev. Tudi jaz sem bil med gonjači, saj smo dali samo iz Podgore 6 volov. Imeli smo hrano za en dan, za nas in živino. Hodili smo šest ur, v Ljubljani pa niso nič vedeli za direktive, ki smo jih dobili. Bili smo na dvorišču Artilerijske kasarne, hoteli smo iti domov, pa nas niso pustili. Drugi dan je bilo še vedno isto, ne mi ne živina nismo imeli nič za jesti. Meni se je zaradi takega nereda vse uprlo, treba je bilo nekaj ukreniti. Trije najmlajši smo se splazili mimo straže čez ograjo in šli na avtobusno postajo. Toda noben avtobus ni več vozil – bila je cvetna sobota. Končno se nas je neki šofer usmilil: »V Rakitno vas ne morem peljati, do Iške vasi pa.« Bili smo zelo veseli in smo ga nagradili. Ko smo prišli domov, so bile gostilne še polne. Poročali smo županu in občinskim možem, da so vaščani mobilizirani in da z voli brez oskrbe čakajo na [Page 047]dvorišču Artilerijske kasarne. Zgodaj zjutraj, bila je cvetna nedelja, smo se s svojimi kolesi peljali nazaj proti beli Ljubljani. Nesli smo tudi nekaj hrane za druge vaščane. Peljali smo se po vojaški cesti od Krima proti Gorenjemu Igu, nakar je priletelo šest lovskih letal tipa Messerschmitt. Letela so zelo nizko. Takoj smo vedeli – vojna je tudi pri nas. Nismo se niti ustavili, saj se nam je še bolj mudilo, da oddamo vole ali pa jih priženemo domov. Letala so zaokrožila nekje nad Barjem in kmalu smo slišali mitraljeze iz smeri letališča v vasi Devica Marija v Polju.

Ljubljana je bila kot izumrla. Ko smo prišli v kasarno, so nas bili zelo veseli, posebno kruha in klobas. Kmalu po tem je priletel nemški bombnik Dornier, letel je ravno čez kasarno in protiletalski top (flak) je začel bruhati hitri ogenj. Iz cevi so visoko švigali plameni. Prvič sem videl kaj takega. Tedaj pa so sovražniki začeli streljati tudi s poljsko artilerijo (topovi) z Viča in Dobrove.

V zraku je bilo stotine črnih oblačkov dima od razstrelkov, granat. Potem pa se je usula toča šrapnelov, pokalo je povsod, ubilo je enega vola, drugemu pa odbilo rog. Zelo je krvavel, vol je bil tako prva žrtev vojne. Mi smo hitro skočili v strelske jarke. Kasneje sem pobral tri manjše drobce od granat in sem jih potem doma v rakiški gostilni pokazal v dokaz, da smo bili civilisti prvi v ognju!

Na hitro se je organiziralo več komisij za vole. Vsakemu volu so vžgali v rog številko. Našemu 404, sosedovemu 405, itd. Poslovili smo se od volov, ker smo mislili, da jih ne bomo več videli. Pa smo jih. Večina kmetov je šla peš domov. Tisti, ki smo bili s kolesi, smo bili na boljšem. Samo bali smo se, da bi nam vole vzela vojska. Na srečo ob cesti skoraj ni bilo videti vojaka, skoraj vsi so bili v gozdovih. Domov smo prišli brez nezgode. Doma so že slišali veliko novic, še več pa smo jim povedali mi. Povedali smo jim, da je Ljubljana še cela, kolikor pa je poškodovana, je od lastnih topov. Pokazal sem jim tudi drobce od granat. Stari avstrijski vojaki so ugotovili, da so res izstrelki iz topov in da so celo sveži. Rekli so, da smo lahko srečni, da jih nismo dobili v glavo ali čreva. Tako se je ta začetni vojni vihar za nas še kar dobro končal, v vasi ni bilo žrtve. Vsi so pričakovali, da nas bodo okupirali Nemci. Pa je usoda hotela drugače.

V ponedeljek velikega tedna smo že izvedeli, da je bil v Beogradu med prvimi žrtvami slovenski minister Kulovec. Beograd je bil v nedeljo, zgodaj zjutraj, silovito bombardiran, obletavalo ga je 400 letal, obrambe skoraj ni bilo. Uničen je bil menda ves generalni štab in pretrgane vse zveze z narodom. Žrtev je bilo veliko. Ocenili so, da je čez 20.000 mrtvih. Ker ni bilo zveze z vojsko niti povelj, se je vojska začela umikati in razpadati. Glavna vojska pod poveljstvom Simovića, ki je vedela za napad, se je že prej umaknila. Kralj Peter Karađorđević je odšel z dosti spremstva in zlata proti Črni gori, od tam pa v Kairo in naprej v London. Ob razpadu je njegova vojska štela okoli 750.000 vojakov, velikih borb sploh ni bilo. Obramba Jugoslavije je bila velika prevara.

Kaj pa doma? Po par dnevih so začeli prihajati vojaki iz vojske domov. Nekateri z orožjem, drugi v civilu. Na veliki četrtek so začeli Italijani močno obstreljevati s topovi senožeti nad Cerknico, posebno Koželjške laze. S Hribarjevim Tončkom sva šla gledat na Novaško goro, kam padajo granate. Videla sva, kako je brizgala zemlja v zrak in se valil črni dim po senožetih. Obstreljevali so Rupnikovo obrambno linijo, ki pa je bila tedaj že brez vojakov. S seboj sva imela eno manliherico in en naboj.

Če se ne motim, so vojaki ta dan razstrelili slavni borovniški most, ponos Slovenije in bivše avstrijske monarhije. Slišali smo dolg grom in most je pretrgalo na sredini.

Veliki petek, 1941. Ko sem nakrmil živino, sem vprašal očeta, če grem lahko na Novaško goro, da bom videl, koliko je most porušen. Na poti sem srečal četo zelo dobro oboroženih graničarjev, se pravi v polni opremi, ki so se umikali. Bili so bolj slabe volje. Takoj ko smo se pozdravili, so me začeli spraševati »šta novog« in kam grem. Povedal sem jim, kam grem, kakšno je splošno stanje pri nas in druge novice. Povedal sem, da imam tri brate v vojski. Takrat sem znal zelo dobro govoriti srbsko. Segli smo si v roke z nekaj častniki in zaželeli srečo drug drugemu. Oni so odšli naprej proti vasi, jaz pa na Novaško goro gledat porušeni borovniški most. Ko sem prišel na vrh, sem videl, da je most pretrgan na sredini. Cele vrzeli nisem videl, ker mi je pogled zakrival hrib nad Niževcem. Mislil sem si: sedem tisoč dobrih delavcev ga je gradilo več let, zdaj pa je v trenutku vse porušeno, škoda pa milijonska. Že takrat sem slutil, da ne bo nikoli več pozidan. Zelo potrt sem šel domov. Ko sem prišel do hiš, se mi je zdelo, da ni nikjer žive duše. Res je bil veliki petek dan žalosti. Kar naenkrat pa se je od nekod prikazala moja mati in mi vsa v solzah rekla: »Fantiček, beži v gozd, Srbi bodo vse moške vzeli sabo ali postrelili. Vsi fantje so že v bregovih (v Zali, Iški).« Moral sem se smejati: »Mama, saj sem [Page 048]ravno govoril z njimi. To so graničarji, ki se zadnji umikajo. Drug drugemu smo zaželeli ‘sretan put’.»

Pri cerkvi sem res videl tiste vojake, ki so počivali in malicali. Nikamor nisem šel. Tudi mati mi je verjela in se potolažila. Bil sem morda edini fant, ki ni bežal v gozd. Preplah se je začel čisto po nesporazumu. Ker je bil veliki petek, je večina ljudi šla v cerkev. Ko so prišli iz cerkve, je moj sosed Jožlov Andrejc opazil med vojaki komandirja svoje čete, ki se je umikal z graničarji. Ker je bil uglajen človek, je pristopil k njemu in mu voščil ‘sretan put kući’. Ta oficir pa je vzel to za žalitev. Takoj ga je obdolžil dezertacije iz vojske in ga postavil ob zid pri britofu, kar je pomenilo, da bo ustreljen. Prišli so drugi, menda župnik, in prosili za njega, da ni mislil žaliti. Končno je srbski oficir spoznal resnico in Andrejca izpustil. Ljudje so pa raznesli novico, da Srbi na novo mobilizirajo vojsko in da bodo streljali ‘izbeglice’. Na srečo se je s strpnim pogovorom vse lepo končalo, brez kakršnekoli žrtve! Srbi so odšli na vzhod proti Kočevju.

Do velike nedelje so bili skoraj vsi Rakičani doma, tudi moji bratje. Nazadnje je prišel moj brat Elko, ki je služil pri planincih v Škofji Loki, razpust njegove čete pa je bil nekje blizu Litije na Dolenjskem. Od vseh Rakičanov se ni vrnil samo Hribarjev France, ki je bil graničar na madžarski meji in so ga zajeli Nemci. »Kako je nesrečen«, so rekli ljudje. Toda samo on je od stotih fantov po vojni ostal živ.

Tisti večer se je ustavil pri nas neki Srb, vojak. Rekel je, da bi se rad preoblekel v civilista in prosil za civilno obleko. Jaz sem mu dal na pol ponošeno obleko, on mi je pa pustil uniformo, puško z bajonetom in 50 nabojev. Dali smo mu nekaj hrane za na pot in mu zaželeli srečno pot, bil je doma iz okolice Niša. Njegovo ime sem pozabil. Mnogokrat sem mislil na tega Srba. Bil je iz bogatejše družine in njegova porcija za kavo bi me pozneje skoraj stala življenje. S puško, bila je belgijska mavzerka, pa sem imel nešteto lovskih srečanj z divjačino, Italijani in partizani. Imenoval sem jo po lepem dekletu ‘Rezka’ in to ime vrezal z velikimi črkami v kopito.

Prišla je velika nedelja. Vojske je bilo konec v enem tednu in brez velikih človeških izgub. Več kot pol Slovenije so zasedli Nemci, eno tretjino Italijani in Prekmurje Madžari. Nas so okupirali Italijani. Italijani so razglasili, da so nas rešili izpod srbskega jarma, in obljubili, da bodo spoštovali naš jezik, šege in navade. Obenem nam je bilo naročeno, da moramo vojaške reči, posebej orožje, oddati italijanskim oblastem. Ljudje so si nekoliko oddahnili, ker so Nemci po Gorenjskem in Štajerskem bolj grobo ravnali z ljudmi. Preselili so na tisoče ljudi v Nemčijo, Srbijo in drugam. Takrat so padle prve žrtve iz naše vasi. Nekje na Štajerskem je bil zavod za telesno in duševno prizadete; okoli 20 let staro dekle in županov sin, star 10 let, sta takrat izginila. Prihajali so razni razglasi od italijanske vlade. Ustanovljena je bila Provincia di Lubiana, to je Ljubljanska pokrajina. Civilni upravitelj je bil Grazioli, ki se ga spominjam še iz abesinske vojne kot krutega človeka, vojaški poveljnik general Robotti idr.

Italijani so prišli v našo vas nekaj tednov po okupaciji. Pobrali so 17 pušk, tudi mojo manliherico. Dal sem jo, ker ni bilo streliva zanjo, mavzerko in strelivo pa sem dobro skril. Ko smo prvič videli italijanske vojake, se nam je težko storilo. Prikorakali so po cesti, postopali gor in dol in tako tudi odšli. Bilo jih je okoli 20.

V začetku maja smo izvedeli, da so našli naše vole pri Črnomlju. To novico sta prinesla dva domačina, ko sta tam gledala za delom. Podatki so bili kar točni, takoj smo sprožili iskanje. Sprva smo težko verjeli, da jih eni ali drugi vojaki še niso zaplenili in pojedli. Zidanški Pavel in B. Tone sta pa imela vse zapisano: številke na rogu vola, vas in hišno številko. Naš vol št. 404 je bil v Ručetni vasi, sosedov na Planini itd.

Ker so moji bratje komaj odnesli celo kožo iz vojske, sem bil jaz določen, da grem v Črnomelj: »Normalno! Ti si nam ga oddal, pa ga pojdi še iskat.« Potovanje v tistih časih ni bilo priporočljivo, vendar je bil narod zelo požrtvovalen. Tudi vojaštvo te ni imelo na piki. Zvečer pred odhodom smo spekli dve stegni srnjaka za na pot z nekaj kruha, drugo jutro pa hajdi peš v Črnomelj. Bilo nas je sedem ali osem, Jaka je bil vodja. Šli smo preko Iga, Pijave Gorice do Grosuplja. Italijanov ni bilo nikjer. V Grosuplju smo izvedeli, da gre vlak do Semiča pri Črnomlju. Ko smo se peljali, sem občudoval pokrajino. Hotel sem videti gozd v Semiču, kjer je moj brat tesal trame. Ker je bil most menda podrt, smo se ustavili prej. Od daleč smo videli Črnomelj, ves v italijanskih zastavah. Šli smo v Mihelo vas, kjer smo imeli v neki hiši pri prijazni in velikodušni družini glavni stan. Od tam smo iskali in gonili skupaj rakiške vole. Jaz sem vola takoj našel v Ručetni vasi, toda novi lastniki mi ga niso hoteli dati. Njihova hiša je bila nova, ena boljših na vasi. Sprva so rekli, da moje potrdilo ni pristno. Iti sem moral v Črnomelj na občino, kjer so mi dali pismeno potrdilo, da [Page 049]je dokument pravi. Potem so zahtevali veliko vsoto za seno, ki ga je vol pojedel v par tednih. Dal sem jim skoraj ves denar, to je 400 dinarjev. Drugi so plačali po 100 Din, nekateri pa nič. Vendar sem bil vesel, da sem dobil vola nazaj. Nekoliko je šepal, ker je bil na eni nogi brez podkve in je imel parkelj izrabljen. V par dneh smo zbrali kakih 15 volov in odšli domov čez Kočevje, Ribnico, Novo vas do Sv. Vida in prispeli v Rakitno. Drugi so še ostali in iskali vole v kočevskih hribih, našli so vse, razen dveh najdebelejših.

Kako so voli prišli v Črnomelj, smo izvedeli, ko smo prišli tja. Iz Ljubljane so jih hoteli odpeljati v Bosno, kamor naj bi se umikala vojska. Ko je bil vlak s stotinami volov blizu Črnomlja, je neki pogumen in pameten Slovenec vlak iztiril, da ne bi toliko mesa prešlo v tuje roke ali usta. Da bi jih preložili, ni bilo več ne vlaka ne časa. Ker so bili voli že sestradani, so ljudem, ki so imeli seno, naročili, naj jih vzamejo vsaj začasno. Tako se je tudi zgodilo.

Odšli smo od naših gostiteljev v Miheli vasi, kjer smo imeli dobro postrežbo. Postregli so nam z dobrimi ajdovimi žganci in zdravim rdečim vinom, še bolj smo bili veseli dobrih nasvetov in pomoči. Popoldne smo prišli iz gostih kočevskih gozdov. Na levo je bilo naselje Koprivnik. Kočevju smo se izognili in zavili na desno proti Ribnici. Ko smo videli, da nas bo ulovila noč, smo se ustavili v neki nemški vasi. Povsod so vihrale ogromne nemške zastave s kljukastim križem. Spali smo pod kozolcem pri živini. Tudi seno za vole smo dobili, zdi se mi, da brezplačno. Pri kapnici sem prosil neko lepo dekle za vodo, pa sem dobil samo odgovor: »Nichts verstehen.« Šel sem k njeni materi, ki je obešala perilo. Prav lepo sem jo prosil, če bi lahko dobil vodo. »Daj Vindišarju vodo,« je rekla hčerki po kočevarsko. Tako sem dobil vodo in ne več grdega pogleda in se ji zahvalil.

Drugi dan smo srečali več deset tisoč italijanskih vojakov. Marširali so kar v celi skupini čez dolino in po polju. Komaj kaj prostora je še ostalo za nas, ki smo jim šli nasproti. V Ribnici sem iskal kovača, da bi podkoval vola, ki je začel hudo šepati. Toda pametni Ribničan podkuje samo konje, volov pa ne. Na Sodražici sem dobil kovača, ki je imel nekaj starih volovskih podkev, izbral sem najbolj primerno in sva nekako pribila, da je držala do doma. Iz Sodražice smo krenili čez Bancar proti Novi vasi. Z Runarskega smo že videli Sv. Vid, bili smo skoraj doma, za nami pa je bil en teden hoje. Ko smo prišli do našega gozda pri Stari žagi, je vol začudeno pogledal okoli sebe in ugotovil, da je tu že vozil. Prej je že močno pešal, potem pa je kljub boleči nogi podvojil hitrost, saj je bilo samo še pol ure do doma. Doma so ravno večerjali, tako da ni nobeden videl, kdaj sem prišel z volom v hlev. Pozdravljanja med voloma ni bilo konca, kar lizala sta se. Ko sem prišel v hišo, so me takoj izprašali: »Kje pa imaš vola?« – »V štali.« – »Ti se hecaš?« – »Pa pojdi gledat.« France je šel pogledat in vesel prišel nazaj: »Res je.« Tako se je končala afera z našim volom in podobno z mnogimi drugimi voli. Pot in prijazni ljudje pa so mi ostali v prijetnem spominu.

Ljudje so se hitro vživeli v okupacijo. Uprava in policija, žandarji, župani, učitelji, duhovniki idr., vsi so ostali na svojih mestih. Menjava dinarjev v lire je bila še kar dobra. Ker nismo imeli v vasi ne vojakov ne žandarjev, sploh nismo občutili, da smo zasedeni. Mnogi so v šali govorili, da imamo svojo ‘republiko Rakitna’. Italijani so popisali vse ljudi, živino idr. Za vsakega moškega nad 18 let so izdali dve osebni izkaznici s sliko. Eno si moral nositi s sabo, druga je bila na policiji. Dobivali smo živež na karte, ne glede na to, ali si bil kmet, uradnik ali delavec. Gorenjsko in Štajersko so zasedli Nemci in takoj začeli izseljevati mnogo ljudi v Srbijo in na delo v Nemčijo. Mnogo izobražencev je pribežalo k nam, v Ljubljansko pokrajino. Tudi v naši vasi je bilo več študentov in en učitelj. Časopis je bil pod vojno cenzuro, tako da je bilo pisanje zelo omejeno. Tudi radio ni smel sprejemati iz Londona. Vendar, ker nas ni nihče nadziral in nismo imeli ovaduhov in izdajalcev, smo lahko poslušali, kar smo hoteli. Imeli smo samo tri radioaparate v vasi in smo prej ali slej izvedeli, kaj se dogaja, posebno na bojiščih.

V tem času je Nemčija napadla Rusijo. Menda so Rusi dobili povelje, da ne smejo streljati, ker sta Hitler in Stalin sklenila pakt o razdelitvi Poljske in o premirju. Čeprav so Nemci hitro prodirali v Rusijo, smo vedeli, da se bo moral nekje ustaviti, ker smo enostavno izračunali, da četudi bi Nemci zavzeli vso Rusijo, je ne bi mogli obdržati, ker niso imeli dovolj vojakov, da bi nadzorovali tako veliko ozemlje. To bi lahko storili samo Kitajci. Veliko ljudi je v kar 99 % stavilo, da bodo zmagali zahodni zavezniki. Kakor v prvi svetovni vojni, tako je tudi v drugi zmagal ameriški kapital. Čeprav Amerika še ni bila v vojni, se je vojna industrija tam že prebujala.

Obiskal nas je tudi visoki komisar Grazioli. Neke lepe nedelje so se pripeljali k maši. Po maši je kratko nagovoril ljudstvo, med drugim je rekel, da bodo spoštovali naše šege in [Page 050]navade. Potem je rekel, naj trikrat vzkliknemo »živijo«. Sosed je rekel sosedu, ki se je ravno poročil, da je s tem najbrž mislil na njega in njegovo nevesto, zato so vzklikali »živi jo«. Spominjam se tudi drugih njegovih obiskov, ko je bil še poveljnik v Abesiniji. Navadno in tako tudi tisto nedeljo se je vse končalo v miru. V tistih časih smo imeli fantje še kakšnih 15 pušk in smo pihnili marsikaterega srnjaka in celo jelena. Jugoslovanski zakoni niso več veljali, nove smo pa malo upoštevali, samo kar je bilo nujno. Les se je dobro prodal, ker ni bilo carine, pa tudi živina. Drugega pa nismo imeli za izvažati. Tako smo lahko nakupili več knjig, tudi časopisov smo imeli več naročenih, ob sobotnih večerih smo šli celo v gostilno na polič vina, ki je bilo zelo poceni. Tam smo si jagri in ravbšici pripovedovali lovske dogodivščine.

K nam so prišle tudi novice, da po Srbiji rogovilijo četniki, na Hrvaškem pa pobijata ljudi Pavelič in Kvaternik ali njihovi vojaki. Ljubljanska pokrajina je bila otok miru v tistih časih in je dajala zavetje vsakomur. Toda to ni šlo v račun zlim elementom. Tudi slovenski narod naj bi se boril za velike narode, ki mu niso nikoli nič dali. Okoli 27. julija se je pri nas ustavil neki mlad moški. Za pasom je imel bombo in pištolo. Bil je zelo resen, precej močne postave, temne polti in las. Govorili smo o zasedbi in o borbi četnikov. Rekel je, da se bomo morali tudi mi organizirati, vežbati itd. Vprašal je za pot v Zalo. Večerjal je z nami in prespal noč na kozolcu. Po zajtrku se je, potem ko smo si segli v roke, napotil proti Zali. Mislim, da mu je bilo ime Demšar. To je bilo prvo srečanje z osvobodilci. Kmalu nas je obiskal Zalov Lojze, ki je bil lovski čuvaj. Ker je bilo za borbo proti okupatorju prav malo izgledov, ker sta bili Italija in Nemčija na višku moči, smo govorili samo o organiziranju borcev. Nekdo bi moral mobilizirati vojake po Sloveniji, da bi bilo nekje središče in pribežališče za odpornike in skrivače. Vsakih štirinajst dni smo se sestajali v Lavričevi vili, kasneje pa v Tavčarjevi. Sestanki so bili samo ponoči. Vedno je prišel eden ali dva »strokovnjaka« – četnika, ki sta nam govorila, kako naj se organiziramo. Večkrat so bili zelo utrujeni. Spali so navadno na kozolcih. Kmalu sva z bratom Gabrijelom spoznala, da to nista četnika in da ne govorita v imenu našega kralja Petra Karađorđevića. Agitatorji so zagotavljali, da se bodo vse sile in stranke združile. Kmalu smo dobili v roke Poročevalec, na stroju pisan list. Iz njega se je že uvidelo, da so na delu nove sile. Proti jeseni smo že začeli zbirati živež, ker so se že javili prvi prostovoljci, največ iz bele Ljubljane. Zbirati bi morali živež v naši vasi, ki pa je bila glede živeža vedno pasivna. Izvažali smo samo les in živino, uvažali pa posebno dosti koruze, ki je bila najcenejša. Zbirati po vasi je bilo precej tvegano, ker so Italijani lahko prišli, kadar so hoteli, in s strahovanjem ali mučenjem ljudi bi lahko vse prišlo na dan. Ker je bila letina krompirja dobra, sva z bratom obljubila in dala več mernikov, seveda brez vednosti drugih domačih. Pod hribom smo septembra kopali krompir. Opoldne je šla vsa družina domov na južino, tudi brat Elko. Jaz sem jim rekel, da se ne počutim dobro in da bom malo počival. Ko so odšli, sem pa znesel pet mernikov ali več v Brencetovo goščo. Doma sva imela z bratom nekaj jabolk že pripravljenih, ker je bil ta večer prvi ‘randevu’ z osvobodilno vojsko. Sestanek je bil ob devetih zvečer na Studarju vrh Kobanga. Z bratom sva že prej vse zvozila na dogovorjeno mesto in čakala. Ni bilo treba dolgo, kmalu sva zaslišala gojzerje po kamniti poti in potem tudi rožljanje orožja. Vojake je pripeljal Zalov Martin, domačin. Segli smo si v roke s poveljniki. Večina jih je bila tako kakor borci mladih. Imena so imeli vsi izmišljena (partizanska). Tudi jaz sem si zase izmislil drugo ime in se jim predstavil kot Savko. Kar tako, za hec.

Krompir so razdelili v nahrbtnike, ki so jih imeli vsi, zelo pravično, da ne bi kateri več nosil. Jabolka vrste pisance (drevo še sedaj – leta 1989 – stoji in rodi) pa so dali v dva nahrbtnika, kar jih niso takoj pohrustali. S seboj so imeli mladega zdravnika, ki so ga borci izpraševali, zakaj jih to ali ono boli. Oboroženi so bili še kar dobro, vsaj za začetek. Vod je imel štiri strojnice zbrojevke, borci so imeli mavzerke, precej streliva in ročnih granat. Izgledali so precej mehkužni, ker so imeli težkoče z žulji na nogah. Precej časa smo se razgovarjali. Dobil sem dober vpogled v prvo dobro organizirano skupino, ki se je še učila živeti v gozdu. Mnogo jih je bilo že takrat naveličanih in mladi Šercer in več njegovih kolegov so pozneje res kar z vlakom šli v Ljubljano. Ta vod je imel položaj v grapi Zale, kamor nisem šel nikoli in bolje je bilo tako. Pozneje sem oddal, npr. sir in salame, ki sem jih vedno za svoje kupil, kar Alojziju. Tisti čas sem kupil pri Šmitu pet kg sira. Slavko je vprašal, za koga. Rekel sem, da za gozdarje in da ga tudi sam rad jem. Tudi on je pripeljal več stvari iz Ljubljane. Bližala se je zima in z njo v decembru akcija na mostu čez Ljubljanico.

V oktobru je bila vojaška akcija okoli Loža, verjetno je sodeloval vod iz Zale (Iške). Tudi pri Bezuljaku so pognali v zrak zalogo razstreliva. [Page 051]Takrat sem šel ponoči ravno iz vasi domov. Videl sem velik blisk, čez več sekund pa še slišal detonacijo. Potem je bilo nekaj časa kar tiho, ker so pričakovali reakcijo italijanske vojske. Borci so se več ali manj razkropili, precej pa jih je šlo kar domov v Ljubljano. Nekaj so jih prijeli in obsodili in nekje na Barju ustrelili. Četa, ki je imela pod komando Rakitno, je bila v logorju med Padežem, Kožljekom in Rakitno. S temi partizani (tako so se takrat imenovali) smo imeli mnogo težkoč, ker so bili mnogo hujši revolucionarji kot pa oni od ižanske strani. Borci z Barja in okolice so začeli organizirati napad na most čez Ljubljanico med postajama Preserje in Notranje Gorice. Nam tega niso povedali, toda uganili smo, da se pripravlja večja akcija, ker so nas rabili, da bi šli napast orožnike in karabinerje v Podpeči. Vsi smo bili proti. Rekli smo jim, da nočemo, da bi bil zaradi nas ustreljen kakšen talec, ker bi se Italijani prav gotovo maščevali nad prebivalstvom. »Saj to hočemo,« je rekel politkomisar. »Če nočejo moški v gozd k nam, naj jih pa Italijani pobijejo, jih vsaj nam ne bo treba.« – »Ali ne bo preveč Slovencev padlo na ta način borbe,« sem vprašal. – »Če vse pocrka, če vse hudič vzame, da nas le pet ostane, pa bomo Slovenijo po svoje uredili!« – »Kaj pa bo prazna Slovenija?« – »Bomo pa Kitajce naselili.« Potem je še pripovedoval, kako revolucija napreduje na Kitajskem in da ji načeljuje neki Mao. Zdelo se mi je, da sem to ime že slišal. To je bil za naju z bratom velik večer, kar sva slišala od nove oblasti, je bilo težko verjeti, še težje pa sprejeti. Ta komisar je govoril o iztrebljenju 10.000 kulakov in sinov Slovenije s tako lahkoto in gotovostjo, kakor smo šli doma po zajca v hlev.

Po tem in še mnogo bolj zaradi laži, da bo vojne kmalu konec in da nas nočejo samo »na likof«, se je naša pomoč omejila samo na nujne stvari. Rekel sem si, toliko dam kot vsak drugi. Tudi sem rekel, da bom med prvimi desetimi Rakičani, ki bodo pristopili k njim. Slutil sem, da med stotimi sposobnimi ne bodo nikdar dobili iz Rakitne niti deset borcev, in jih res niso. Okoli 5. decembra je moj oče ponoči, ko je krmil živino, videl velik blisk iz smeri proti Ljubljani in slišal detonacijo. Zjutraj nam je rekel, da se je spet kaka škoda naredila. Po zajtrku sem napregel dva voliča in sem šel k Stari žagi po drva. Ko sem se z Leščevja ozrl nazaj po dolini Rakitne, sem videl, da po celi širini doline tečejo italijanski vojaki v bojni opremi in v strelcih. Volov nisem ustavil in to sliko kmalu izgubil izpred oči. Ko sem opoldne prišel domov, so mi povedali, da so to pravi fašisti v črnih srajcah. Bilo jih je

Mirko Suhadolnik - Ivan Zalar pred svojim domom v Kanadi
Figure 23. Mirko Suhadolnik – Ivan Zalar pred svojim domom v Kanadi

okoli 90. Vse moške so legitimirali in preiskali vse hiše. Pri nas niso nič dobili, ker sem imel puško in strelivo že več mesecev skrito daleč v gozdu, odkar so Italijani uvedli smrtno kazen za vsako orožje ali vojaško lastnino. V celi vasi sem manjkal samo jaz. Brez dvoma so me videli iti v gozd in opoldne domov in so nas imeli vse preštete. Nastanili so se v okrevališču kraljeviča Andreja. Z ljudmi niso imeli dosti stikov. Toda vsa vas se je bala – če bodo napadeni, gorje nam. Od kmetic so večkrat kupili kako kokoš. Iz tega časa izhaja tale naš vic: Kmetica izbere doma najdebelejšo kokoš in jo prinese k vojaku. Ta jo potežka: »Buona galina« (dobra kokoš). – »Kaj bolna? Norca se pa ne boste delali z menoj!« Potegne kokoš začudenemu vojaku iz rok in odide s furijo.

Naša starejša sestra je živela na Igu pri Ljubljani, kjer je bila za babico. Ko smo zaklali prašiča, sem ji jaz nesel malo kolin, tudi zato, da bi zvedel, kako jim kaj gre. Smuči so bile prepovedane, pa nismo vedeli. Torej nekega jutra sem stopil na smuči z nahrbtnikom in se lepo po novem snegu preko doline zapeljal mimo zavoda, kjer so bili vojaki fašisti. V življenju nisem videl »črne srajce«, od rane mladosti sem slišal o njih same nelepe reči. [Page 052]Nekoliko sem se bal zapetljajev. Pot je vodila mimo straže, pozdravil sem jih z »Dober dan«. Vojak je skočil v pozor in odzdravil. Bil sem presenečen. Na Gorenjem Igu je zmanjkalo snega. Smuči in palice sem dal v grm in šel peš do Iga. Pri sestri so me bili veseli. Srečal sem tudi karabinerje v patroli, pa me niso niti ustavili ali preiskali. Smuči in palice so me počakale. Pozno popoldne sem šel spet mimo stražarja. Pozdravil sem v odgovor spet dobil sijajen odzdrav, kot na paradi. Prišel sem brez vsake nezgode domov.

Fantje smo imeli to zimo kmetijsko šolo, bilo nas je čez 40. Bili so krasni, nadebudni fantje, skoraj nobeden ni kadil ali popival. To generacijo je vzgojil naš slavni dobri učitelj Tavčar. Tudi tedanja učitelja sta bila dobra in zavedna. Enkrat smo stali minuto v počastitev padlih junakov iz Dražgoš in Selc na Gorenjskem.

Tik pred novim letom 1942 se je neko popoldne pripeljalo več tovornjakov, ki so pobirali vse fašistične vojake. Tako smo bili spet v svobodni republiki. Sestanki OF so bili bolj redki, ker se je mnogo ljudi balo puščati sled v snegu. Proti pomladi pa smo večkrat videli v snegu sledi. Borci so se javno pokazali na križev dan, to je na vnebohod, ko smo imeli farno žegnanje. Trije borci s strojnico so prikorakali dol po klancu. Ljudje so se zgražali. Celo zimo smo jih »futrali«, takrat pa so izzivali, da bi Italijani tudi našo vas požgali. Čeprav smo vsi vedeli za borce, jih niti en Rakičan ni nikdar izdal Italijanom, čeprav so naše ljudi partizani psovali z izdajalci, ker niso hoteli k njim. Takrat pa, ko je bilo toliko tujih ljudi v vasi na žegnanju, so karabinerji za borce izvedeli že v eni uri in pol, čeprav je bilo do Podpeči dobri dve uri hoda.

Tisto pomlad so začeli Italijani »čistiti« teren – začeli so požigati vasi okoli Rakitne: Zavrh, Pokojišče, Padež, Kožljek, Gorenji Ig. Gorelo je tudi v Kamniku in Preserju. Zaropotalo je nekaj strojnih pušk in kmalu se je pokazal dim izza hribov. Mnogo moških so ustrelili kot talce, druge moške in tudi ženske in otroke pa so odpeljali v Italijo. Na našo vas je legla težka mora. Vsi smo vedeli, da bomo tudi mi na vrsti. Čeprav so nam partizanski borci vedno lagali, da Italijanov ne bo več v našo vas.

Odločitve so bile težke: ali v smrt, v gozd ali v internacijo. Tudi iz naše vasi jih je šlo pet do oblasti, ki jih je poslala v internacijo, kjer so bili skoraj leto dni. Ko je bil požgan Padež, se je pastir iz naše vasi vračal domov po bližnjici mimo koželjških žag. Tam v bližini je taborila tretja četa Šercerjevega bataljona. Pastir – po domače Tucov – je takrat izginil in se nikoli ni vrnil domov, od tedaj ga ni videl nihče več. Partizani so pobrali tudi Šmitovega Toneta, ki so ga odgnali proti Krimski jami in tam ubili. Vzroka niso nikdar povedali, ker ga verjetno niso imeli. Ljudje so se najbolj bali partizana z imenom Jager. Ta je bil glavni likvidator.

Meseca maja smo še vedno imeli šmarnice v cerkvi. Proti koncu meseca so nas povabili na miting k županu in gostilničarju Logarju. Prišla sta dva od nove vlade, bila sta bolj majhne postave, eden je bil najbrž Kardelj. Drugi dan sta odšla proti Iškemu Vintgarju. Tisti miting smo začeli z molitvijo angelskega češčenja, ker je ravno zazvonilo avemarija. Molil je moj oče, čeprav je bil znan liberalec. Od drugih si ni noben upal. Po molitvi je bila grobna tišina. Vsi iz partizanske vlade so dobili dober vpogled v hribovce. Za stražo je bil Jager s strojnico. Moža nista nič dosti dobrega povedala: »Žrtve! Žrtve morajo biti, da bomo cenili svobodo in da bomo pomagali Stalinu, ki se bori za svobodo celega sveta.« Kraje mitingov, čase in glavno vsebino govorov sem imel zapisano v dnevniku, ki sem ga pisal od začetka vojne. Ob koncu vojne pa sem obe knjigi izgubil, kot sem že v začetku pisanja omenil. Zato ne zapisujem datumov, ker sem si le nekatere zapomnil.

Ker ni hotel nihče k partizanom, so organizirali vaško stražo. Imenovali so jo tudi vaška ali krajevna zaščita, čeprav nas je bilo več za to, da bi se imenovala obramba doma. »Dom braniti naš prelep je vzor,« pravi pesem. Vsako noč sta dva fanta patruljirala do Kotov, od koder se vidi Ljubljano. Glavni namen straže je bil, da smo obveščali borce, naj se pripravijo za borbo oziroma umik, ker je bilo po ukazu Šercerjevega bataljona osebno premikanje ljudi omejeno ali pa sploh prepovedano.

Proti koncu maja smo bili po ukazu Šercerjevega bataljona tudi uradno »osvobojeni«, kar smo vedeli že pet mesecev. Komanda je izdala proglas z dvajsetimi določbami. Ne bom opisal vseh, pokazati hočem samo, da je bilo več protislovnih.

1. Partizanski vojski je treba oddati takoj vse orožje, strelivo in sanitetni material.

2. V slučaju okupatorskega napada ali druge nevarnosti je treba brezpogojno slediti navodilom partizanske komande oziroma partizanskih enot.

7. Z osvobojenega ozemlja je prepovedan vsak izvoz živil, živine ter ostalih produktov ter surovin. »Uvoz je zaželen.«

15. Občinske blagajne vzamejo pod kontrolo partizanska komanda in terenski odbori OF, [Page 053]iz te blagajne prejmejo občinski uslužbenci trimesečno plačo.

16. Iz občinske aprovizacije se razdeli občinstvu hrano za tri mesece. Reveži prejmejo obroke po znižani ceni, odnosno brezplačno. Ostanek se zapleni za partizansko vojsko.

18. Vsako ropanje in plenjenje se bo kaznovalo s smrtjo.

19. Les spada med glavno bogastvo naše dežele. Da se prepreči nesmotrno izsekovanje in uničevanje naših gozdov, bodo za izsekovanje izdane posebne dovolilnice itd.

Koliko smo se držali določb in komentarji ljudi na posamezne določbe Šercerjevega proglasa:

Na vasi smo imeli nekaj pušk, ki so bile že v vaški straži ali krajevni zaščiti.

»Torej bodo partizani skrbeli za nas? Okupator pa nas bo streljal, ko bodo borci odnesli svoje riti.«

Čisto po komunistično: »Kar je tvoje, je moje, moje pa tebe nič ne briga.« Uvažalo se je samo iz Italije, čeprav je bil stik z Italijani prepovedan, ta prepoved je veljala samo za nas, ne pa tudi zanje.

Blagajne so imele normalno samo za en mesec plače. Ker župan ali tajniki niso mogli plačati še za dva meseca, so bili obtoženi izdajalstva in upora.

Občinska aprovizacija je bila slaba, hrane ni bilo na zalogi, delila se je za mesec, ko so jo pripeljali.

To so prepovedali tudi Italijani, čeprav so sami to počeli.

»Obljubljajo nam gradove v oblakih, raj na zemlji, v naših lastnih gozdovih pa nam prepovedujejo sekati!!!«

Napisal sem samo glavne točke razglasa, da jih boste lahko primerjali z razglasom italijanskega generala Robottija. Ko smo bili osvobojeni, nismo več dobivali hrane od Italijanov. Ker nove letine še ni bilo, je začelo zmanjkovati živil. Imeli smo tudi nekaj beguncev iz požganih krajev in z Gorenjske in tudi partizanske vojske (v katero so mnogi šli iz strahu pred Italijani) je bilo čedalje več. Od Sv. Vida je prišel poznani mešetar Gregač in hvala Bogu organiziral klanje živine. Volov smo imeli dosti, kljub 10 % letni oddaji. Dober del mesa je vzela partizanska vojska, drugo so pa ljudje pokupili. Nazadnje je pošel skoraj ves živež, imeli smo samo še krompir in meso.

V tem času so nas večkrat začasno mobilizirali. Enkrat smo šli sekat telefonske drogove. V enem dnevu smo jih posekali 25 km, proti Cerknici in Ljubljani, žagala so tudi dekleta. Žico smo odnesli v gozdove. Posekali smo tudi mnogo debelih smrek in hoj ob cesti proti Cerknici in Ljubljani. Takšno početje se nam je zdelo nerazumljivo, ker so nam partizani govorili: »Samo še 14 dni in Italija bo kapitulirala.« Če bi kdo rekel, da ni res, bi »razširjal alarmantne vesti« in bi izginil, izginjali pa so ljudje povsod. Enega je matilda vzela, drugega krogla, spet drugega so poslali v kočevske gozdove. Odpeljali so tudi našega župana Ivana Kržiča, mojega soseda in še nekoga – vsi so bili zelo pošteni ljudje.

Od tega dne je legla na vas prava mora in strah. Županova žena je prosila župnika Kunstlja, da bi šel prosit za njega. Res je šel na komando, ki je bila na Ustju. Partizani so sklicali miting pri Logarju. Prišla sta tudi poveljnik Vidmar in politkomisar Fric iz bataljona in še nekaj drugih. Vprašali smo, zakaj so vzeli te vaščane, posebno župana, saj so vendar vsi zavedni Slovenci. Rekli so, da se jim župan posmehuje. Takoj je vstal Kovačev, Logarjev (županov) sosed, in rekel, da to ni res, ker je župan dobričina in pozdravi z nasmeškom vsakega otroka ali vsakega človeka, poznanega ali tujca. Tudi drugi navzoči smo to potrdili. Ker je bil Kovačev v ruskem ujetništvu in je ruski narod zelo pohvalil, so njegove besede malo bolj upoštevali. Ta miting je bil zelo strog, bili smo pod nadzorom strojnice. Določili so nam tudi vloge za zaščito. Jaz naj bi bil kurir. Vstal sem in rekel, da se po zadnjih dogodkih (aretacija soseda itd.) ne čutim sposobnega za to službo, da raje ostanem navaden državljan. Kar spogledali so se, Vidmar in Fric. Rekli so, da bodo o zadevi treh, posebno župana, sedaj ko se je narod zanj potegnil, odločili drugi, višji predstojniki. Politkomisar nam je še naredil gorak govor. Med drugim je rekel tudi tole, kar nisem nikdar pozabil: »Kdor ni z nami, je proti nam, in te bomo izbrisali in zradirali s površja Zemlje.« Miting se je končal v težkem vzdušju, ker sta jim prvič in zadnjič odgovorila dva Rakičana. Iz partizanskih virov je bilo slišati, da so takrat dali na seznam za likvidacijo mene in še 17 ljudi. Župana in tovariša so res kmalu izpustili. Od takrat naprej smo delali za partizane samo še, kar smo morali. Zaščita je še vedno patruljirala ponoči. Ob progi Ljubljana–Rakek so večkrat ropotale strojnice, tudi že podnevi.

3.4.2.

1 Mirko Suhadolnik iz Rakitne je po begu iz Teharij na Koroško, ker je bil brez dokumentov, dobil nove na ime Ivan Zalar, kar v spominih tudi opiše. Spomine je napisal leta 1989 v Torontu, ker je svoj vojni dnevnik izgubil med umikom na Koroško. Je eden redkih, ki se je rešil iz teharskega taborišča, in sicer v trenutku, ko so ujete domobrance nalagali na kamione, ki so jih vozili na kraje likvidacij. Rojen je bil v družini petih bratov in treh sester. Starejša sestra Francka se je z družino rešila iz Vetrinja v Kanado. Tja je odšel pozneje tudi Mirko. Najmlajši brat Jože je bil kot mladoleten iz Teharij poslan v Petričkovo hišo skupaj s tremi otroci najstarejšega brata Ivana, ki je bil domobranski bolničar. Vsi so preživeli, a so danes že pokojni.

[Page 054]

4. Zavezin pogovor

4.1. Kakšna Nova revija! Kaj je bilo pa 30 let prej?!

Avtor:
Lenart Rihar

4.1.1. Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem, IV. del

Dr. Janez Zdešar
Figure 24. Dr. Janez Zdešar arhiv Zaveze

Kako ste bili v Evropi obveščeni o slovenskem totalitarizmu?

Za primer vam lahko navedem Našo luč. Nanjo sem zelo ponosen. Najprej zato, ker je imela takega urednika, kot je bil Branko Rozman. Naša luč je prinašala pregled dogajanja v svetu in doma. Okrog te revije smo bili dom in svet, iz katerega smo na nek način lažje videli, kaj se dogaja doma. Spomnim se, kako težko je bilo v zgodnjih šestdesetih priti do novic in potem res popolno, objektivno obveščati. Kasneje se je stvar konsolidirala, saj smo dolga leta vsak mesec objavljali natančno prevedene članke iz časopisa Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ). Tam je bil urednik neki Reißmüller1, ki je bil do Slovencev silno prijazen in nam je dovolil, da smo objavljali njegove članke. Ti so imeli to prednost, da so bili pisani res objektivno in zmerno, ne napadalno in ravno zato so bili toliko bolj prodorni, kar se tiče resnice. Iz arhivov UDBE vem, kako strašno so se jezili na Našo luč ravno zaradi tega, ker je stalno poročala po FAZ. Reißmüller je bil dopisnik v Jugoslaviji in tu pač niso mogli kaj. Ko je prišel iz Jugoslavije, je postal celo eden glavnih urednikov pri FAZ. Slovenija mu je prirasla k srcu in je napisal tudi knjigo o njej. Z njim smo imeli res dobre povezave in to je bilo eno najhujših orožij takrat. Noben drug časopis v zamejstvu in zdomstvu ni imel tako svežih informacij o dogajanju.

V katerih letih približno je to bilo?

To je bilo približno od leta ’65 do ’75. Dolgo je trajalo in zelo jih je jezilo, še zlasti zato, ker smo imeli takrat tudi akcije, s katerimi smo spravljali Našo luč domov. Ljudem smo rekli, [Page 055]da lahko izvode vzamejo zastonj, ampak na svojo odgovornost. Imam podatke iz UDBE, kjer za nekaj let poročajo, koliko izvodov so v posameznih letih zaplenili na meji. Leta ’66, ko je bil podpisan t. i. Beograjski protokol2 in ko je Tito odrezal Rankovića, smo šli v konkretno akcijo in smo izdali Našo luč samo s prispevki o položaju Cerkve v Sloveniji. Bil sem eden glavnih avtorjev. Prvi tak sestavek je bil moj pregled treh obdobij, predzgodovina z vojno in revolucijo, potem od leta 1945 do ’53 in potem od leta ’53, ko je izšel akt o verskih skupnostih, do protokola Jugoslavije in Vatikana leta 1966. Zanimivo, da je to strukturo in del besedila potem v nekem članku o odnosih med Slovenijo in zdomstvom uporabljal tudi Zdenko Roter, ne da bi me seveda omenjal (smeh).

V knjižici smo torej izdali gradivo izključno o položaju Cerkve v Sloveniji, in to v izdaji, ki je bila v velikosti polovice običajnega formata – ravno toliko, da je bila malo bolj debel zvezek, da si ga lahko spravil kamorkoli. Seveda so bile doma potem zanimive reakcije. Bogu sem hvaležen, čeprav ni bilo vedno lahko. Sem pa prepričan, da smo bili z Našo lučjo v Evropi vsa desetletja od ‘45 pa do ‘90 edini slovenski manjšinski in izseljenski medij, ki se nikdar ni idejno ali taktično skušal sprijazniti z režimom. Katoliški glas je imel svoje čase, ko se je pod Humarjem skušal takole malo približati revoluciji, Vera in dom, ali kaj je bilo na Koroškem, je tudi skušala malo vijugati sem in tja … V Našo luč je edino enkrat, ne da bi nam povedal, Zdravko Reven napisal en ‘poskusni balonček’, in sicer tako, da je začel hvaliti neka njihova društva. To pa je bilo tudi čisto vse. Drugače smo bili mi stalno odklonilno naravnani. Nekoč, ko so se prišli s Šetincem pogajat na Koroško, da bi dobili podporo (tudi katoliški slovenski mediji na Koroškem so dobili denarno podporo, v zameno, da se ne bodo vtikali v notranje razmere Slovenije – to je bilo javno in ne kak tajen dogovor), je Šetinc zahteval, naj Mohorjeva ne tiska Naše luči.

Skratka, vedeli ste, kaj se dogaja v Sloveniji …

Zelo dobro.

Gotovo ste imeli izkušnje tudi s kolegi, ki so prihajali iz Slovenije. Kako je deloval režim na te, ki so bili v osnovi enakih idejnih nazorov?

Na primer dr. Stanislav Lenič je z veseljem prihajal v Nemčijo. Običajno sem ga kot šofer vozil od ene škofije do druge in vmes na pivo, tako da sva postala prav dobra prijatelja. Ko je enkrat prišel po daljšem potovanju po Nemčiji spet do Münchna z namenom, da naslednji dan odpotuje domov, je dejal: »Veš, Janez, spet mi je tako težko pri srcu, že sama misel, da moram jutri spet domov, me tako stiska, da je prav hudo. Tu smo se čutili tako svobodne.«

Nekoč sem napravil celo malo nekulturen poizkus. Prišli so mladi bogoslovci, nekoliko bolj na skrivaj, jaz pa sem nalašč in prav na glas govoril proti partijcem: … »in ta hudiman od Tita«, pa tako naprej. Kar tresti so se začeli. Torej, fiziološka reakcija na to, da so slišali glasno kritiko proti sistemu.

Smem to zapisati?

Ja, seveda. Fiziološko. Saj je bilo nekoliko grdo z moje strani. Do teh fantov seveda, ne do onih, o katerih sem govoril, ki so me preganjali in obrekovali. Da, tako so se bali. Če je bilo kaj takega, so začeli kar potiho govoriti.

Sem precej mlajši, pa sem doživljal, da smo ob kočljivih temah po domovih vedno zapirali okna.

Ja, to je bilo čutiti. Povedali pa niso dosti, da bi bili za nas, ki smo bili zunaj, vir informacij o dogajanju doma. Mi pa smo na široko poročali v Naši luči, kaj se je dogajalo v Sloveniji pod režimom.

Vas osebno pa ni bilo strah Udbe, ki je vendarle imela dolgo roko?

O, ja, res je imela dolgo roko. Ampak ne, nikoli me ni bilo strah.

Ni šlo dlje od prisluškovanja?

O tem sem imel nedavno predavanje. Med nami so delovali s prisluškovanjem, in sicer z aparatom, ki so ga dali nekomu od naših, in je potem na podlagi tega poročal: »Zdešar je rekel to, oni je rekel to, ta je odgovarjal … « in tako naprej. Z enega sestanka izseljenskih duhovnikov leta ’77 imamo tri strani uradnega zapisnika, oni poročevalec za Udbo pa jih je spisal petnajst – torej je jasno, da je prisluškoval. Druga stvar je bila ta, da sem nekoč telefoniral z Dunaja in sem v arhivu dobil tisti [Page 056]dokument, kjer piše: »Danes smo ugotovili, da je Zdešar štirikrat telefoniral v Rim in v München, rekel je to in to in to.« Imam tudi dokument od takrat, ko je bil nemški novinar pri nadškofu Šuštarju in notri so navedena vprašanja Šuštarju in njegovi odgovori, pa spet Šuštarjevo vprašanje in odgovor novinarja. Poleg tega imam dokument, ki govori o pismu Stresa iz Celja, ki se zahvaljuje Zdešarju, ker mu je dal nekaj denarja za knjigo, ko je izdal disertacijo o marksizmu. In tako dalje. Se pravi, prisluškovali so po telefonu, prisluškovali so z napravami, pa pisma so imeli pod kontrolo, pa še prek oseb so nas nadzorovali.

In letnica, do kdaj to traja, je neverjetna …

Do leta 90. No, sem pozabil povedati: videl sem tudi tloris našega stanovanja v Münchnu, ki ga je moral nekdo narisati.

To ste videli v svojem dosjeju?

To sem videl v dosjeju, ki sem ga dobil tu od SOVE. Videl sem ga, ga imel v rokah, naslednji dan sem prosil, če mi to dajo, pa mi niso hoteli dati.

Pod kakšnim naslovom pa so vas vodili?

Aja, tega pa ne vem, vse sorte, mi smo bili pod raznimi mapami: stiki Rimokatoliške cerkve s tujino, potem izseljenski duhovniki in podobno.

Vas osebno pa niso imeli?

Ne, ne, osebno ne. Ampak imajo pa čisto vsa imena. Kjerkoli so kakšna poročila, so glavna imena vsa podčrtana. Če greste gledat ime Zdešar, boste gotovo v trenutku dobili stotine informacij. To vem, to sem videl in tudi uslužbenka mi je povedala. Našli so na primer Zdešar o Milošu Kobalu, ko sem pravil, kako me je on nadzoroval. Rekla je, počakajte malo, mi imamo še nekaj o vas in je šla pogledat na ime Zdešar, pa sem dobil tisto. Sama mi je ponudila.

Oni imajo to na računalniku in zdaj vse to mirno uporablja zdajšnja varnostna služba?

Ja, seveda.

In zdaj pride mladi uslužbenec, tam nekaj vtipka in vidi poročilo »Zdešar, ta prasec … «, kot smo slišali na predavanju o delovanju Udbe med duhovniki?

Da.

Brez opombe?

Ja, brez, jasno. Zato pa smo lahko zadnjič brali Žumra3 v Demokraciji, češ da mora opozarjati raziskovalce, da so ti podatki lahko zelo zavajajoči. Samo na sebi, če se to bere, se nič ne ve, kaj je zdaj res. Najbolj plemeniti ljudje so lahko najbolj grobo očrnjeni.

Cerkev je imela vsekakor poseben status v totalitarizmu …

O tem sem predaval na Sv. Višarjah.4 Nimam kaj boljšega povedati. Tukaj bi samo poudaril zanimivost, kako oni vedo, da je Cerkev pravzaprav edina dejanska sila, ki je proti njim. Vse druge so v nekaj desetletjih ali pa že takoj od začetka povsem uničili. Tako da je kritična samo še Cerkev. 45 let, od ’45 do ’90, je ta Cerkev tukaj in je niso mogli uničiti. Oni tudi niso tvegali, tako kot pri drugih, totalnega frontalnega spopada s Cerkvijo. Tega si niso upali. Saj so jo strahotno preganjali, zapirali, pobijali, vse, ampak recimo frontalni spopad- da bi šli in vse cerkve zaprli – tega si niso upali. Čeprav so na Kočevskem porušili ne vem koliko znamenj, kapelic in cerkva. So pa omejili zvonjenje. To je strašno zanimivo. Zvonjenje, bujenje vesti. Ampak povsem se ga niso upali odpraviti. To so čustveni simboli vere, in če bi to prepovedali, bi se ljudstvo uprlo. Prepričan sem, da bi se s prepovedjo zvonjenja začel upor. Zanimivo je tudi, da noben proces ni bil verski, bili so politični, četudi proti škofom.

To imamo že pri Kristusu. Nekako vedo, da je njihova morala ena sama revščina pred krščansko etiko, da nam s tistim ne morejo nič. Lahko nam govorijo le o par pokvarjenih farjih, o pedofilih in o homoseksualcih. Da bi pa res lahko rekli, da je to ena pokvarjena družba, to pa ne. Sami so tista pokvarjena družba in zato sovražijo Cerkev. Morajo sovražiti. In zato si potem tudi ne upajo tako frontalno napasti.

Kaj pa Albanija?

Albanija je edina država na svetu, ki je imela v ustavi zapisano brezboštvo. Edina.

[Page 057]V svoji sobi v Celju
Figure 25. V svoji sobi v Celju arhiv Zaveze

A je to tam možno zaradi mešanja ver?

Verjetno. Premalo poznam.

Kako torej še enkrat strniti temeljne mehanizme za uspeh totalitarizma?

Glejte, najlepši zgled teh mehanizmov v naši polpretekli zgodovini je ta naša revolucija. Poglejmo jo po fazah, pa boste videli, kaj, kako, kakšne mehanizme morate uporabljati, če hočete priti na oblast. Čisto jasno: najprej morate imeti zavezništva. Tisto, kar sem govoril s Kocbekom. Vi morate dobiti, pocuzati ljudi od drugod. Zavezništva torej, in sicer najprej za akcijsko enotnost v neki konkretni akciji: procesija sv. Rešnjega telesa, ki jo organizira partija. Akcijska enotnost seveda ni idejna edinost. Če pogledamo Kocbeka in vseh 27 ustanovnih skupin OF, od katerih so mnogi predstavljali le sami sebe, ampak napravili so vtis, da so oni ves združen narod, poglejte pa »te packe SLS« … Skratka, to je zavezništvo, to je prva faza. Druga je varnostnoobveščevalna služba, s katero imate kontrolo nad vsemi. Mi imamo 15. avgusta 1941 prvi registrirani sestanek, kjer se ustanovi VOS. Kardelj in oba Kidriča, mož in žena, ustanovijo VOS. Danes je 15. avgust državni praznik – Marijino vnebovzetje. Zakaj? Morda je to spomin na VOS … Tretja točka je diferenciacija pri nasprotnikih, pri katoličanih, Sokolih, kulturnikih. Vi začnete zdaj rovariti. Sicer so vaši zavezniki, ampak vi jih izigravate med sabo. Izraz diferenciacija je silno važen potem, ko bova govorila o duhovnikih. Edina metoda, ki se v raznih variantah uporablja ves čas, je diferenciacija. Potem ko diferencirate, morate tistega svojega političnega nasprotnika, ki ste ga vi naredili za narodnega sovražnika in izdajalca, enostavno linčati. Najprej moralno, potem pa fizično likvidirati. Ko se te likvidira, se ustvarja strah v množici, upora ni več, vzpostavi se množični psihofizični teror in na podlagi tega prevzem oblasti. Pa je konec. Čisto enostavno, preprosto. Za uspeh: zavezništva, VOS, diferenciacija, za izdajalca ožigosati nasprotnika, ga likvidirati, s tem množice sterorizirate in z lahkoto prevzamete oblast. To je bila naša revolucija.

Ali to velja za katerokoli vrsto totalitarizma?

Za katerokoli. No, treba je znati razlikovati in primerjati. Za italijanski fašizem, denimo, če ne bi bil tako tragičen za Slovence, bi skoraj rekli, da je vse skupaj ena komedija. Tam so bili vsi fašisti. Političnih nasprotnikov je bilo par sto ali morda par tisoč, Italijanov je bilo [Page 058]pa 40 milijonov. Tega se ne da primerjati z nemškim nacizmom ali s komunizmom.

Kako je bilo pa pri Nemcih?

Popolnoma isto, kot sva rekla prej. Najprej so dobili zavezništva v ideji, da je versajska pogodba oz. vse to, kar od nas zahtevajo, nemogoče. In to je, mimogrede, res. To je bilo poniževanje Nemčije. Potem je Hitler hitro začel ustanavljati tisto SA, Sturmabteilung, sledila je diferenciacija: mi in Mein Kampf, vse druge stran. Čeprav je šlo tu bolj za rasistično in ne za razredno diferenciacijo. Samo mi imamo prav, vsi drugi so sovražniki. Sledi psihofizični teror, taborišča, kjer Arbeit macht frei itd.

Ali so zapirali tudi Nemce?

Seveda, najprej, ne množično, ampak vendar vse vodilne. Že leta ’36, ’37.

Če tile elementi totalitarizmov funkcionirajo, kako da se je potem vsa stvar sesula?

O tem sem precej premišljeval. Vedno govorimo o Widerstand gegen Hitler, tudi nemška historiografija. Upor. Kdo je bil tisti, ki se je uprl, kako je bilo s Katoliško ali Protestantsko cerkvijo, kdo se je bolj uprl, bodisi pasivno, aktivno, vojaško, taktično, zavezniško, diplomatsko itn. Bom poskušal razložiti na slovenskem primeru, kaj je vzrok za politično sesutje ali sestop, kot so govorili zadnja leta. Šetinc je rad govoril sestop z oblasti, kot da bi bil to alpinističen pojem, iz turistike; prideš gor, potem pa sestopiš. Vedeli so, da bodo morali iti dol, drugače jih bodo pahnili. Bolj kot za sestop je šlo za ljudski gnev. To je Kučanov izraz in ga zelo rad uporabljam. Zbali so se ljudskega gneva, pa so začeli govoriti o stopničkah navzdol.

Ampak glavni vzrok za izgubo politične oblasti je zame globalno vztrajanje vernikov v pripadnosti Cerkvi. Vztrajanje. To je bilo pričevanje, vsakodnevno pričevanje. To je versko uporništvo. To ne gre naglas, tu so ljudje, tu je dobra mama, ki vzgaja svoje vnučke še po starem, tukaj so starši, ki doma še molijo, tu so tisti, ki še pokopljejo po krščansko, čeprav ne morejo dati v Delo osmrtnice. Vztrajanje. Gre za večdesetletno tiho prenašanje diskriminacije, se pravi drugo- ali tretjerazrednosti vernikov v socialistični družbi. Prenašajo. To je tak zid, to je jez, tam voda ne more prodreti revolucionarno, samo razdeli se in počasi gre. Ne moreš več. In zame je to eden najmočnejših vzrokov. Ker to končno podre sleherno oblast.

Je bil za vztrajanje kak motiv?

Motivacija za vztrajanje so bila pa pričevanja in mučeništva svojcev in znancev, tihih žrtev revolucije. Saj niso govorili, niso smeli govoriti, so okna zapirali, če so hoteli o tem govoriti. Otrokom niso kaj pripovedovali, so pa to nosili v svojih globinah, ker niso mogli izkričati in to jim je dajalo tisto notranjo moč. To je bil enostavno upor. Ne grem, jaz vzdržim. Vztrajanje vernikov. Vernikov, tistih, ki še verujejo v kaj drugega kot v nasilno moč revolucije. To so bila ta pričevanja, dosti so vedeli o tem, pisati se ni smelo nič, govoriti se ni smelo o tem, da so jih pobili. Ena od motivacij je gotovo osebni zgled škofa Vovka. Vedno bolj sem prepričan, da so ga ravno pravi čas zažgali.5 Do ’48. leta so preganjali vero, potem so jo pa še bolj, tudi s ponovnimi procesi od ’48. do ’52., ’53. leta – da so s tem pokazali sovjetom, da ni res, da niso pravi komunisti. Zdaj pride pa tu škof Vovk, njegov zažig in hude reakcije po svetu. Natančno se spominjam, ker sem cele tedne v L’Osservatore Romano bral poročila in zgražanja ob tem divjaškem dejanju nad katoliškim škofom v Jugoslaviji. Še danes vidim tiste strani v L’Osservatore Romano. Za njim pa so povzemali vsi katoliški časopisi po svetu. To jim je tako škodovalo, da sami ne vedo, koliko. Požig škofa! Oni pa govorijo, da je tam na Mestnem trgu škof Hren požigal neke knjige. Pa dajte raje povedati, kako ste še pred kratkim sežigali škofa!

Katoličani pa so zdržali kljub diferenciaciji, kljub npr. Cirilmetodijskemu društvu (CMD)?

Kljub temu. Na enem področju moramo CMD priznati celo eno zaslugo. Cajnkarju je Tito že leta 1945 ponudil dogovor, da napravijo eno domačo nacionalno cerkev, a se je uprl. 1949 pa spet, takrat že CMD-ju; češ, jaz sem prelomil z Moskvo, zakaj vi ne morete z Rimom. Lahko je obsojati te člane, ampak v to točko pa niso šli, tu so brezpogojno ostali zvesti.

Bi bil sicer razkol?

Da, to bi bila danes v slovenski Cerkvi katastrofa.

Bi imeli neko Slovensko katoliško cerkev?

[Page 059]

Če že ne bi bila nacionalna cerkev po zgledu husitske na Češkem, bi naredili pa vsaj avtokefalno, podobno kot imajo avtokefalnost pravoslavne cerkve.

Je bil pa tudi škof Vovk razmeroma mil do CMD …

Prav pred kratkim sem nekje bral ravno o tem, kako so drugi škofje očitali Vovku, zakaj ne prepove duhovniškega društva. On je imel vero v svoje duhovnike in je bil prepričan, da zadošča ekskomunikacija vodilnega Bajta. Moram reči, da mi ni ugajalo, kako hrvaški škofje čisto jasno prepovedo: »Non placet, non expedit«, slovenski pa ne. Vendar je treba upoštevati razliko, da na Hrvaškem katolištvo ni bilo tako organizirano kot v Sloveniji in se tudi ni vse tako resno jemalo. Mislim, da sta slovenska ordinarija modro ravnala, ko sta se zanesla na duhovnike. Kje bom jaz škofu Vovku, mučeniku, ki ga zažgejo pri živem telesu – ali veste, kaj to pomeni? – očital, da je kaj popuščal … Znal je biti umirjen. Ne bi bil vsak, ne. Jaz ga spoštujem vedno bolj. Zame je izreden. Se mi pa zdi zato toliko bolj nesramno, da mislimo, da rabimo ravno tega Bučarja, ki ima tako grde reči nad sabo, da nam pove, da je škof Vovk rešil slovenski narod …

Tudi mnogi laiki so se dobro držali v totalitarizmu …

Če govoriš z enim preprostim vernikom, morda niti ne zna utemeljiti, zakaj ne gre h komunistom. Čutili so to in zglede so imeli. Slišali in upoštevali so, kaj je bilo pred leti narejeno, kaj se je hudega dogajalo itn. In to je tisto, kar je notri v srčiki naroda. Trden preprost človek zna vztrajati v tistem, ker čuti, da je ogrožen v svojem bistvu. Veste, to podere vsako oblast, to nese vsakogar. Po mojem je bilo to. To se pravi versko uporništvo.

No, pri nas se, če govorimo o padcu režima, katoličanov ne omenja.

Glejte, to bi pa rad povedal. Preden je izšla tista 57. Nova revija, tista številka, ki jo tako slavijo, češ da se je tam začelo … Pa dajmo nehat s tem, to je bilo enkrat v osemdesetih letih! Kaj pa trideset let prej? Od leta ’65 so vsako leto tekli teološki tečaji. Mnogi ljudje so hodili tja, mlada inteligenca, fantje in dekleta. Če to ni uporništvo! Policija ne da ne bi hotela tega razgnati, ampak si niso upali. Niso si upali, to je treba vedeti.

Drug tak prelomen primer je bil leta 1974, ko je bila natisnjena prva slovenska katoliška biblija Stara in Nova zaveza v eni sami knjigi. Danes imate svoje Sveto pismo za kifeljce pa za otroke pa za bolne pa z velikimi črkami pa z malimi pa psalme za takrat in molitvenike za takrat. Hvala Bogu, danes imamo ogromno tega, ampak začelo se je takrat. V to sem trdno prepričan. V takih stvareh je bila resnična opozicija totalitarizmu.

Ko se kdaj pogovarjate s katerim od kolegov zgodovinarjev, ali pogovor sploh pride tako daleč? Da bi se približno ujel z vašimi mislimi?

Nimam takih kolegov.

Kaj pa Griesser Pečarjeva?

Seveda, Pečarjeva. Z njo sva ogromno sodelovala, jaz sem ji posodil desetine knjig že, ko sva se spoznala, kasneje sploh nisem več vodil evidence. Vendar je ona tipična znanstvenica, zgodovinar, ki temelji na virih. Mimogrede povem, koliko so jo maltretirali npr. na Inštitutu za novejšo zgodovino;6 niso ji hoteli dati nobene kopije, vse je morala pisati na roke. Skratka, z njo sem govoril o teh vprašanjih in sva si čisto na jasnem glede tega, vendar je njen način dela bolj deskriptiven. Tako, bi rekel, malo bolj filozofsko, teološko, kakor sam včasih skušam stvari pogledati in jih razumeti, na ta način pa se nisem z nikomer pogovarjal.

Ali niso to na nek način preproste ugotovitve, ko enkrat prideš do njih?

Saj ideja ni moja, no, za naš konkretni slovenski primer že, sicer pa nek dober nemški zgodovinar vzpostavlja podoben primer za nemške vernike, nemško Cerkev, ko je padla pod nacizem. »Tudi mi imamo svoje mučence«, pravi. Vendar je razlika: tam so samo dvanajst let imeli Hitlerja, od tega so bili samo pet let brez vojne, pet let je bila pa vojna, v kateri praktično vsi popustijo. Skratka, predvsem prva tri leta se je skušalo v nacizmu vse radikalno spremeniti, pa se ni dalo. Mi pa smo imeli totalitarizem 50 let! Vendar [Page 060]je bila tu trdnjava, ki se ne da, ki je ni bilo lahko osvojiti. Čeprav pišeš okrožnice, navodila na UDBO, kako je treba vse razbijat. Saj imamo dva, tri zvezke od Milka Mikole o tem. Po svoje je prav smešno, kako preganjajo na primer svetega Miklavža, kako je neki partijec kaznovan, ko so njegovi otroci želeli nekaj za Miklavža in podobno.

Neverjetno je, kako na vseh nivojih preganjajo Cerkev, pa je ne morejo streti. In je res, če globoko verujem, kdo je Cerkev, kaj je Cerkev, živeči Jezus med nami, organizirana skupnost ljudi, ki se imajo radi, ki pričakujejo nov prihod Jezusa, pričakujejo vstajenje za večno življenje, srečo, ja, to je pač nekaj velikega! Tu je motivacija čisto drugačna. Obenem so to naši geni, to so bile naše mame, to je bil tudi preprost kmet, ki ne zna tega formulirati, ampak to veruje in nosi v sebi.

Kako je to mogoče?

To je tista dobra plat. Večkrat premišljujem, kot sva tudi včeraj govorila, da si brez ustanovitve centralne ljubljanske škofije preko habsburške hiše in preko Piccolominija, ki je bil v svojem privatnem življenju en lopov in svetnik, potem ko je postal papež, ni mogoče zamisliti enega Trubarja, ki nastopi 70 let pozneje. Kar ima nek narod v sebi že stoletja, ne moreš ti v 50 letih izruvati, čeprav seveda lahko narediš ogromno moralne škode.

Je pa zanimivo s takega zgodovinskega vidika pogledati vzhodne kristjane. Npr. Srbi so živeli pod osmansko turško nadoblastjo ne vem koliko sto let. In glejte, kako ti ljudje v celoti, pa nočem zganjati nobenega rasizma ali pa ekskluzivizma ali pa diferenciacij, ampak to ni ravno polnost krščanstva. Tam ti lahko reče nek profesor, kot mi je pravil škof Perko: »Ali znaš, on ti je ateist ali je dobar pravoslavac.« Bolj kot vera je to vse skupaj nacionalna folklora, nobene poučenosti med ljudmi ni, to je strahota. Po drugi strani se na zunaj deklarirajo, hvala Bogu, za kristjane, ampak vsekakor gre za drugo stopnjo razvitosti civilne kulture. Mi smo bili pod Habsburžani, pa vendar nas niso ponemčili, ker smo sprejeli tudi krščanstvo. Če bi šli z Avari, bi že zdavnaj izginili. To je tista osnovna opredelitev v naši zgodovini. Tista dva plemiča, ki sta bila na Kimskem jezeru ob dobri hrani in poštenem pouku …

Ko ste ravno omenili dr. Perka, on tudi spada v posebno skupinico, ki je delala sive lase našim komunistom …

Seveda, to je bila »banda štirih«: Steiner, Stres, Rode in Perko. Daleč pred Novo revijo so bili ti. In daleč preden je z Zahoda v Slovenijo prodrla pop kultura in subkultura. Predvsem pa daleč prej, preden so se privilegirani mladinci pri ZSMS začeli upirati svojim očetom tiranom, kar naj bi bilo v neoliberalnem7 gledanju vzrok in povod osamosvojitve. To so res smešne reči. Zdaj hočejo naenkrat še oni pristaviti svoj piskrček. Saj z njihovega zornega kota, ko sploh ne poznajo katolištva, razen da smo neki »krščani«, je po svoje razumljivo stališče, da je pop kultura premagala komunizem. Kakšne površne, površinske analize slovenskega dogajanja. Da jih ni sram! Res!

Bi omenili kak poseben vidik pri osamosvojitvi?

Tudi pri osamosvojitvi moramo biti samokritični, če jo hočemo res pravično motriti. Bila je vojaška zmaga, čeprav ne toliko z orožjem kot z diplomacijo in brihtnostjo, z »okoli prinašanjem«, s taktiko neprestanih pogajanj, s katerimi se manevrski načrti vedno znova premikajo, časovno vzporedno pa oklep s severa in juga, ter onemogočanje koordinacije, kar je povzročilo izgubljenost. To je bila naša brihtnost. Ne smemo pozabiti nekaterih mlajših kadrov, nekaterih oficirjev srednjega ranga, ki so se, kljub temu da so bili vzgojeni v komunistični indoktrinaciji, znali upreti JLA. Ne vem, koliko jih je; saj niso bili nobeni verniki itn, tudi komunistov, partijcev je veliko, ampak vendar so ohranili neko zdravo nacionalno zavest. Seveda več ali manj so to posledice še vedno starševskih vplivov, ki so bili verni in zavedni Slovenci. Saj pravim, v tej desetdnevni vojni je bilo vojaških akcij minimalno, pač pa so jih naši obvladali mudro, nadmudrili so jih. Imeli so obveščevalca v Beogradu in v hrvaški vojski in so vedeli, kako postopati. Znali so jih držati v [Page 061]

Pred Hudo jamo
Figure 26. Pred Hudo jamo arhiv Zaveze

kasarnah. Da si niso upali ven, so minirali okoli, enkrat je odpovedala voda, hrana ni prišla in tako dalje.

In to, mislite, da ima glavno zaslugo …

Nisem rekel glavno, ena, ena izmed zaslug je, ki se mi zdi, da zanjo v našem krščanskem taboru morda premalo vemo. Premalo pa se zavedamo tudi drugega zgovornega dejstva: prvi izvoljeni vladni predstavnik svobodne Slovenije je bil po sporazumu med strankami predsednik krščanskih demokratov Peterle, ker je ta stranka dobila relativno največje število glasov. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Prvo vlado so vodili krščanski demokrati, to je bil začetek prehoda iz komunizma. Potem so se začela prerivanja proti Peterletu, potem proti Janši, dokler niso komunisti vseh do konca izigrali. Poudarjam pa, da je od vseh demokratskih strank, ki so takrat nastale, krščanska dobila največ. Ne veliko, ampak največ. To je ta moja misel o vernem ljudstvu. Pa seveda glede vojske; kot star vojak, domobranec, moram gledati tudi na vojsko.

V resnici smo kristjani katakomb še kar navajeni.

Zdaj pa glejte reakcijo na to dejstvo, ki sem ga poudaril: en Pirjevec v svoji knjigi Peterleta sploh ne omeni. Ga ni. To je brutalno zmanjševanje vloge vernih pri osamosvojitvi. Jaz to vidim tako. Ker je Pirjevec protikatoličan. Sem ga že doživel, čeprav on pravi, da to ni res.

Imate stik z njim?

Sem imel.

Kakšen človek je to?

To je Tržačan, levi enooki jugoslovanski nostalgist, tako sem ga nekoč definiral. Pa že sicer je del Primorcev naravnan tako, da hoče še staro Jugoslavijo. Jugoslavija je bila zanje vedno nekaj, kar da jih bo reševalo. Težko je bilo Primorcem, ki so bili pod fašizmom, potem je pa komunizem znal ta antifašizem še strahotno povečati. Tako je antifašizem postal nekakšno zapiranje, fiksacija, ki ti tako zapre pogled, da ne vidiš nobenega dejanskega dogajanja.

Kako po vseh teh letih definirate tranzicijo?

Tranzicija je zame oznaka za prizadevanje na najrazličnejših področjih, ki hote ali nehote [Page 062]onemogočajo ali zavirajo resne napore za popravo krivic, za denaconalizacijo in demokratizacijo slovenske družbe in države.

In kje smo po poldrugem desetletju te tranzicije?

Še vedno bi ponovil to, kar sem omenjal že pred desetimi leti, namreč da je osnovna značilnost slovenske duše, se pravi Slovenca, Slovenstva, Slovenije, še vedno strah v kosteh. Po mojem je strah. Prastrah. Urangst rečejo Nemci. Enostavno si ne upamo jasno in odkrito razpravljati, govoriti in pisati o dogajanjih revolucije ter polstoletne komunistične diktature. To je tema, ki se je vsak izogiba spontano, kot da bi bili cepljeni. Ti imaš neki imunski sistem, ki so ti ga vbrizgali v kri, da se o tem ne govori: to ni prav, bolje, da nič ne rečemo. Če pa že, potem delamo simetrijo, ti so krivi in oni so krivi: nobenih asimetrij! Strah torej, in to patološki. Kdor ne more priti na površje z rečmi, ki jih nosi v sebi, ta je še vedno bolan. To stanje je po mojem v bistveni povezavi s tem, da se glede poprave krivic danes dajejo zgolj verbalne obljube narodne sprave. Zgolj verbalne. Niti današnji parlament ne zmore ničesar, pa bi veliko lažje, ker današnji poslanci niso aktivni udeleženci tistih ubojev. Saj gre samo za besedo, za nekaj stavkov, izgovorjenih v dveh minutah v državnem zboru. Vendar ne moremo, nismo sposobni tega. Nismo sposobni.

Pa smo pri spravi …

Po mojem je sprava tridimenzionalna ali pa je ni. Ali je taka, kot bom sedaj rekel, ali je pa ni. 1. odpuščam, 2. prosim odpuščanja, 3. popravim krivice. To se pravi, da za spravo niti ni nujna ugotovitev resnice. Ta bo prišla kot posledica. Pri popravi krivic se mi zdi, da tudi slovenska Cerkev ni dosledna. Pobožno govori, dajmo odpustiti pa dajmo odpustiti. Jaz sem prepričan, naši po vaseh so že zdavnaj vse odpustili. Sem in tja je morda še kakšen domobranec, ki česa ne odpusti. Partizani, pojdite vi samo gledat tele njihove vnuke in pravnuke, še danes po komentarjih k raznim člankom v Delu ali pa Dnevniku na internetu lahko beremo: »Kaj, še premalo smo jih pobili!« Koliko je še tega! To je groza. Ne znajo reči: »Prosim odpuščanja.«

Sočasno pa pri popravi krivic Cerkev premalo vztraja. Navsezadnje tukaj ne gre, če hočete, samo za vernike, gre za človeka! Preden sem bil veren, sem bil človek. Ne da bi moral primerjati človeka ali pa vernika, ampak prvo je podlaga slehernega vernika, je človeštvo. Gre za krivice in pravico in tukaj moram v imenu Cerkve Jezusa Kristusa zahtevati popravo krivic. Cerkev se o tem strašno malo izjavlja. Še za svoje lastne se ne potegne, še za škofa Rožmana se ne potegne. Sem se pa čudil, hvala Bogu, kako je bilo to nekaj posebnega, da je nadškof Uran zdajle rekel: »Kristus je bil obsojen v Rožmanu.«

A res?

Ja! Kristus je bil obsojen v Rožmanu, mučen v Grozdetu, ubit v Erlichu, to je povedal. Ali vi niste brali? V Družini je. Zdajle, dve številki nazaj. Jaz sem zijal. Nisem verjel. To morate pogledati. Če imate zadnje Družine, vam bom pokazal, na kateri strani je to. Na veliki četrtek je to govoril. To se res splača povedati in poudariti.

Če se vrnem k popravi krivic. To gre od čisto materialnih stvari naprej. Gre pa za ogromno ljudi. Če preračunamo na sorodstvo pobitih, gre danes že za svojih 200 000 Slovencev. Ti ljudje so skozi desetletja živeli v krivičnih razmerah, niso imeli enakih možnosti in ugodnosti kot drugi. In tega Cerkev nikjer ne omenja. Pa bi bilo treba. Torej, da povzamem, sprava: odpuščam, prosim odpuščanja, poprava krivice. Resnica o tem, kako je bilo, bo posledica tega.

Ampak, ali ni to problem, če se ne ve, kaj odpustiti?

Vsak posameznik lahko zase čisto jasno ve. Oblast na kolektivni ravni pa prav tako. Mi imamo v slovenski, niti ne ustavi, ampak v temeljni listini nekje enkrat samkrat omenjeno, da je bil to totalitaren sistem. Ta sistem bi bilo treba jasno obsoditi. Že to je poprava krivic, da bi se državni zbor enkrat spravil in to naredil. Že to bi zadostovalo, da bi to razjasnila država kot taka. Bil je čas popolnih krivic, prizadejanih človeku.

Glede osebne sprave je pa tako, da je vedno manj neposredno vpletenih ljudi, zato tudi čas nekako dela za spravo. Tudi pozablja se, kar ni samo negativno; v nekem smislu je tudi zdravilno, da se pozabi do določene mere. Torej, ko so stvari razčiščene, jih človek zna postaviti v pravi razdelek spominov, da ne pretirava oziroma da pozabi v tem smislu, da ne boli več.

[Page 063]

Kako to, da resnica ni na prvem mestu? Kaj pa asimetrija v krivicah? In kdo je začel?

Zadosti vemo, zadosti, da se lahko spustimo v proces in da odpuščamo. Zadosti vemo, kaj je treba popraviti. Seveda ni simetrije, a vseeno drži, da so tako eni kot drugi delali krivice. Tudi mi. In to ni bilo prav. Pa še nekaj se premalo poudarja: ko govorim npr. o partizanih, to velja 100 % za tistih nekaj vodilnih revolucionarjev. Ali pa nekaj sto manj vodilnih, pa morda tudi 1000 še manj vodilnih, vse drugo je bilo pa masa, ki je pač prišla v partizane. Mi ne smemo pozabiti, da je bila tudi prisilna mobilizacija, ker so se oni imeli za jugoslovansko vojsko in od ’43. leta so morali iti vsi moški od tega in tega leta k partizanom. V partizanski vojski je bila verjetno polovica, ki sploh ni hotela biti zraven, pa so bili. In so tudi sodelovali pri ubijanju. Ali je on začel? Saj ni on začel. Ampak danes bo rekel, še vedno bo dejal, da je bilo pri partizanih fino. To je toliko raznih zgodb, da ne morem in ne smem sodb potegniti čez vse.

Zadnjič sem bral p. Marka Rupnika, ki razlaga svoj mozaik v Rogu in potem Justina Stanovnika, ki mu na neki način odgovarja v Zavezi. Ampak zanimivo je, da kateremukoli »fejst« človeku sem dal tista dva članka prebrati, praktično vsi so se strinjali z Rupnikom.

Ker je to lažje. To je katolištvo, ki se spusti v neko spiritualnost in gleda samo še neke duhove v človeku, ne vidi pa konkretnega v njegovem življenju tukaj na tem svetu. Dajmo biti dobri, dajmo si odpustiti, saj nas bo to pomirilo. Vse to je res, samo še nekaj je treba zraven dodati. Mi smo se vedno jasno in na pamet po katekizmu učili o popravi krivic. Tukaj pa se to izpušča. Poprava krivic ima veliko politično dimenzijo. Tudi slovenska Cerkev se boji spustiti v debato in zahtevati popravo krivic. Spet sta tu strah in misel, da bi izgubili pozicije. Tako taktiziranje sicer lahko nekako razumem, prav pa to ni.

Bi se pa še malo vrnil k stanju duha pri nas. Skrbi me, da ima Slovenija korupcijo v poslovnosti in v politiki za nekaj popolnoma normalnega. Da je korupcija tisto normalno sredstvo politike. Podkupovati, ti meni, jaz tebi, daj – dam, trgovanje na vsakem področju. To je najbolj pogubno ravno nasproti veri. Pri veri je namreč ravno to, da sem popolnoma zastonjsko odrešen oziroma da se nekdo meni totalno podari in da moram biti s svoje strani samo toliko korajžen, da si upam ta dar sprejeti. Korupcija je pa ravno zanikanje sleherne milosti v življenju, je izraz nevere.

Tu bi si upal postaviti nekaj misli in biti malo kritičen tudi do slovenske Cerkve. Morda preveč skrbi za gospodarsko podlago za svoje delovanje, ker misli, da je to eden bistvenih pogojev za njen obstanek in uspešno delovanje. Sem zelo pazil, kako sem to povedal. Mislim, da je to res. Vsaj, recimo za Maribor. Poglejte šematizem, pa boste videli, da ima Koper en pravno gospodarski odsek, Ljubljana en gospodarski odsek, Novo mesto en gospodarski odsek, Murska Sobota enega, Maribor ima pa kar dvanajst odsekov. Druga stvar je to, da Cerkev v Sloveniji preveč pričakuje in čaka na celotno izboljšanje razmer, in sicer kot posledico politične urejenosti, ki naj bi šele prišla. To zmanjšuje njen zagon hic et nunc.

Imate v mislih celoto? Saj posamezni duhovniki …

Ne, gre za nek splošen duh, ki to pogojuje. Daj, bodi dober katehet, bodi dober pridigar, bodi dober spovednik in se bo poznalo. Morda ne za časa tvojega življenja, ampak ti moraš verovati v Kristusovo besedo, naslednji bo pa žel, kar si ti sejal. Ne čakati, ker stanje se samo od sebe izboljšalo ne bo. V tej družbi, kakršna je, delaj tako, da se bo enkrat stanje uredilo. Malce premakni ljudi k cilju.

Glede Cerkve pa še tretji pomislek: v tranziciji se premalo uveljavlja med delavstvom, v boju za socialne pravice. Povsod po svetu imajo katoliške sindikate, tukaj imate pa stare mogočne komunistične malike, imate tistega starega kaplana Semoliča, preizkušen že skozi trideset let in ta nam zdaj govori, kako in kaj je treba z delavstvom. V Katoliški cerkvi pa nič za delavce. Mi imamo vse sorte skavte, skavtinje, izobražence, katoliške lekarnarje, katoliške pedagoge, vse sorte stvari, med delavci pa nič. Vsi se bojijo. Seveda, ker je to tudi politično. Ne zakričimo, ko se delavcu delajo krivice. To ni prav, tukaj nekaj manjka. Vse reči v Cerkvi so nastale iz nič. Don Bosco je začel iz nič, tisti v Cottolengu je začel iz nič, mati Terezija je začela iz nič. Vsa duhovna gibanja so se začela iz nič. In ko danes po nekaj desetletjih pogledate, imajo po vsem svetu svoje hiše in svoje ustanove. Pa nobeden ni najprej ustanovil Krekove banke.

Tudi vi ste verjetno v Nemčiji začeli iz nič?

Popolnoma. Iz nič se začne. Pravi kristjan začne iz nič. Se zanese na Boga. To je tudi treba povedati, to je treba zapisati.

Ampak vi se kljub vsemu dobro počutite v Cerkvi?

Zelo dobro, odlično! Ampak sem pa včasih zelo kritičen.

Opombe

1 Johann Georg Reißmüller.

2 Med Socialistično federativno republiko Jugoslavijo in Svetim sedežem.

3 Vladimir Žumer, nekdanji direktor Arhiva RS

4 Gre za Romanje treh Slovenij, prireditev, ki jo organizirata Rafaelova družba in Zveza izseljenskih duhovnikov. Dr. Zdešar je leta 2002 nastopil s predavanjem Cerkev v primežu treh totalitarizmov

5 Leta 1952

6 Gre za arhivski del tega inštituta, ki je danes del Arhiva Republike Slovenije – in sicer enota, ki je še vedno na Kongresnem trgu.

7 Neoliberalizmu so pred nekaj leti levičarski mnenjski voditelji čez noč zamenjali vrednostni predznak, ki je zdaj negativen, v času pogovora, torej v eri Drnovškove »liberalne« stranke, pa je bil negativen za dr. Zdešarja.

[Page 064]

5. Iskanja in besede

5.1. Sonet

5.1.1.

Strašna je zabloda naših dni;ljudje kot slepci težko hodijobrez ciljev, cest v nejasnost blodijo,zavrgli prave, ravne so poti.Zavrgli Sonce, to luč vseh lučiin vse luči, ki k Njemu vodijo,so obsodili se in še se sodijoin lastna sodba jih v propast drevi.Jaz pa bom stopil v sredo naših dni,potegnil jim obvezo raz oči,pokazal prave, ravne jim poti,ki peljejo do vira vseh luči.Zato planili bodo, vem, na mene,a vendar me zato ljubezen žene.

Avtor:
Lojze Grozde

[Page 065]V nejasnost ...
Figure 27. V nejasnost … Lovro Stanovnik[Page 066]

6. Teharje

6.1. Skozi rane se vidi do tja …

Avtor:
Brane Senegačnik

6.1.1.

Spoštovani, oprostite mi, ker ne bom nikogar pozdravil posebej; ne zato, ker bi ne spoštoval protokola ali družbenih funkcij ali dostojanstva, temveč zato, ker je vsakdo od nas tukaj predvsem kot človek. Ta kraj je kraj strašnega spomina, a je tudi svet kraj: sem ne prihajamo zaradi preteklosti, temveč zato, da bi postali vsaj nekoliko boljši ljudje. Da bi jasneje začutili, kdo smo; da bi bolje videli, kje smo. Prvo je stvar srca, drugo stvar pameti: oboje je nepogrešljivo za človekov obstoj. Seveda prihajamo zaradi spomina; a spominjanje ni stvar preteklosti; spominjati se, pomeni imeti korenine in prihodnost, imeti obraz, pomeni biti človek.

Na tem kraju imajo domovinsko pravico tri govorice: molitev, pričevanja in molk. Besede nas, ki nam je bilo prizaneseno z neznanskim trpljenjem na teh tleh, so lahko resnične le, če se spoštljivo opirajo na to troje. Pomembnejša od vsega, kar lahko povem, je torej prošnja, da umolknemo. Vsak od nas. Ne v tem hipu, ker to ni primerno, ampak vsakič, ko vstopimo v Teharje, telesno in v duhu. Če hočemo zares slišati resnico na tem kraju, moramo najprej umolkniti. Navzven, a tudi navznoter: umiriti misli, ki begajo in nas vodijo po vsakdanjih skrbeh, kakršnekoli že so. Ta notranji molk je pot k resnici. Besede smejo priti šele po tem. Dolgo dolgo po tem.

Kar se je zgodilo tu, namreč predstavlja mejo človeškega sveta, mejo, onstran katere človek izgubi svoj smisel in nimajo več nobenega pomena osnovne oblike civilizacije. Te meje ne bi smeli nikoli izgubiti izpred oči, če hočemo živeti smiselno človeško življenje.

Zakaj lahko tako govorimo? Zato, ker se je tu dobesedno zgodilo izničenje človeka: ne samo množični pomori političnih nasprotnikov, kakor so bili še kdaj v zgodovini, ampak tudi izničenje njihovega spomina. Ljudje vseh starosti in obeh spolov so bili predelani v snov, dobesedno v odpadno snov, ki jo je treba zamešati med druge odpadke in jo odpraviti, da bo nastal prostor za nov svet. In zgodilo se je tako: bili so zadelani v nič z odpadki, s pozabo in z molkom, ki je v tem primeru tudi oblika laži. Bilo so prepovedani. Ni jih bilo. Na takšnem temelju je nastala nova družba, tako imenovana socialistična družba. Nasilje pa je bilo vdelano v temelj te

Dr. Brane Senegačnik
Figure 28. Dr. Brane Senegačnik Ivan Rampe

družbe še na drug način: pri sistematičnih množičnih pomorih, pri tem spreminjanju človeka v snov je moralo sodelovati zelo veliko, ogromno ljudi. Tudi ti ljudje sami so na tak ali drugačen način postali snov, gradbena snov ali orodje nove družbene stavbe. Bili so zraven tako ali drugače; in po tem so bili zraven tako, da so desetletja molčali. In ta desetletja, kot vemo, niso končana, ta desetletja rastejo. Odgovor na vprašanje, zakaj so to storili, ni en sam, razlogi in motivi v zmedenem, nevarnem in napetem času so bili zelo različni: v širokem loku od popolne zaslepljenosti prek kratkovidne dobrohotnosti do koristoljubja in – kasneje – do preživetvene nuje. Nedvomno so svojo vlogo pri tem odigrale stare razprtije med ljudmi: pa naj so bile to zamere med sosedi ali politični spori in neporavnani računi iz predvojnega časa ali celo, kar je od vsega najtežje, mržnja [Page 067]med sorodniki, celo najbližjimi. Vse to je dobilo nesluten pospešek sovraštva v strašnem vojnem času. Vojna je krut učitelj, je zapisal pred 2500 leti grški zgodovinar Tukidides; vojna je učitelj, ki posurovi značaj ljudi in spremeni pomen besed, tem bolj, kadar je to notranja vojna, vstaja, revolucija. Vse to je res in davno znano, a revolucije v 20. stoletju, posebej boljševistične revolucije, so prinesle še nekaj povsem novega: idejo, da sovražnik ni le človek, ki pripada napačni strani zgodovine, temveč je samo del te napačne stvari. Zato ga ni treba le premagati, temveč odpraviti, izničiti, ker je že s tem, da obstaja, zgodovinsko zlo. Pri tem niti ne šteje njegova subjektivna krivda, ni važno, kakšen človek je – važno je, kje stoji, se pravi, kje ga vidi avantgarda človeštva in njen, kakor se je nenehoma ponavljalo, znanstveni pogled na zgodovino. Zato se je fizično in duhovno izničenje moralo zgoditi in ni bilo nobena napaka ali eksces ali podivjano maščevanje: bilo je utemeljeno v logiki revolucije, ne glede na to, kaj in kako so hoteli njeni sopotniki in podporniki. Moloh je bil rojen – lahko so mu samo še žrtvovali, druge ali same sebe, in v vsakem primeru – resnico.

Pomembno, zelo pomembno pri razumevanju slovenske medvojne in povojne tragedije, pa tudi njenih posledic, njenih rezultatov bi pravzaprav morali reči, vse do danes, je vedeti, da je boljševizem sad moderne dobe. Moderna doba je čas, ko evropski človek hoče postati doleten, razsvetliti svet s svojo svetlobo, ker druge v njem nič več ne razpoznava ali vsaj ne priznava, in ko hoče predvsem vzeti svojo usodo v lastne roke. Zaradi brezmejne vere vase nič več ne priznava človeških meja in verjame, da je svet v celoti obvladljiv z razumom; in tudi človek je del tega sveta, nič enkratnega, nič nenadomestljivega, nič skrivnostnega ni v njem. Tudi človek torej lahko postane predmet tega absolutnega, od vsega odvezanega razuma, ki na novo ureja svet. Toda obenem se je ta moderni človek povzdignil nad svet, postal je njegov preustvarjalec, njegov gospodar. Ta dvojna podoba človeka je veliko protislovje moderne dobe, v kateri še zmeraj živimo in ki ji v veliki meri pripada tudi zahodni demokratični svet. To, kar je danes, vsaj formalno, tudi naš, slovenski svet. Demokratična država je seveda povsem drugačna od socialistične, demokratična kultura drugačna od tiste, ki je utemeljena na marksističnem revolucionarnem nauku. Kljub temu se kažejo tudi v njej znamenja zmedenosti, brezčutnosti, brezizhodnosti. Moderna doba je prinesla izjemen tehnični razvoj, o tem ni nobenega dvoma; v marsičem je počlovečila svet in družbo, tudi to ni vprašljivo; a obenem je razčlovečila človeka, o čemer v sodobni družbi, družbi znanja ni veliko govora. Ko se sprašujemo o vzrokih za uspeh boljševističnih revolucij, za trdoživo privlačnost njihovih hipnotičnih idej, bi morali morda poleg številnih čisto zgodovinskih dejavnikov upoštevati tudi to daljno, zatajeno sorodstvo.

Boljševiki so videli sebe kot avantgardo človeštva; to pomeni, da so se videli izven sveta, nad svetom, v prostoru, kjer stojijo njegovi gospodarji, inženirji nove stvarnosti. To je bil njihov in samo njihov prostor. Na ta način so pravzaprav sami sebi odvzeli človeško resničnost; čeprav so tudi sami živeli in umirali, padali kot žrtve režimskih čistk in vsakršnih ideoloških nizkotnosti, to njihove vere ni omajalo. Bila je tragična, pa čeprav v bistvu zla vera, vera v to, da je svet ničvreden.

Ne glede na to, da je imela morda v kasnejših desetletjih socialistična družba kdaj pa kdaj manj mrk obraz, je bila vedno stavba brez temelja. Kajti po desetletja veljavnem uradnem zgodovinopisju zločina, na katerem je stala, sploh ni bilo. Bilo ga je nevarno omenjati, nevarno je bilo govoriti resnico. Desetletja. Deklarirani humanizem je bil maska, za katero ni bilo več obraza. Človek brez spomina je pač človek brez resnice in zato brez obraza. Desetletjem sankcij sledijo leta zasmehovanja in klevetanja tistih, ki ne sprejemajo takšnega brezobraznega življenja. Je tedaj presenetljivo, če je iz tega zrasla vsakršna nerazsodnost v politiki, kulturi, v vprašanjih, ki zadevajo naš tukaj in zdaj? Vzrok in posledica, velikost dogodkov, upoštevanje dejstev – vse to lahko v tukajšnjih razpravah velja ali pa tudi ne – kakor je bolj ugodno za razpravljalca. Če bi pogledali na strašne dogodke, na katerih prizorišču stojimo, s karseda hladnim pogledom, bi mogoče lahko opazili, kako daleč od normalnosti smo zabredli.

Pomori teharskih taboriščnikov so nedvomno dogodek z izrednim vplivom na slovensko zgodovino, najbrž bi jim sploh težko našli karkoli primerljivega. Slovenska družba je bila zaradi njih dobesedno fizično spremenjena. Z ustrahovalno zapovedjo molka je dobila še en udarec, ki je močno deformiral njeno miselnost in etiko. Kako razumeti zgodovino in sedanjost, ne da bi vse to poznali, ne da bi vso to grozljivo in bolečo resničnost kar najbolj natančno raziskali? To je osnovna logika zgodovinske vede. A tu slišimo celo od varuhov stroke zaničljive besede o revidiranju zgodovine, ki da [Page 068]je nespremenljiva. Kaj je to, če ne brezsramno zanikanje smisla lastnega poklica?

Pristojni organi v normalni družbi imajo vso mogočo legitimnost, pravno pokritje in družbeno podporo pri raziskovanju zločinov, še posebej najhujših. Povojni pomori so zločin brez primere v slovenski zgodovini; toda kdorkoli, od zgodovinarjev do politikov, ki se je s tem ukvarjal, je moral vnaprej zagotavljati, da ni maščevalen, da mu ne gre za sodni pregon, le za resnico in pietetni odnos do žrtev. To je po svoje plemenito, a predstavljajte si, kako bi bilo, če bi kriminalisti javno oznanjali, da želijo le izvedeti, kdo je ukradel neki avto, ne da bi ga hoteli vrniti lastniku, kaj šele da bi hoteli privesti tatu pred sodišče? Ubinam gentium sumus? Kje na svetu vendar živimo?

Prišli smo v želji, da bi postali vsaj malo boljši ljudje. To je, kot smo rekli, tudi stvar srca. Prišli smo zaradi ljudi, ki so od tod odhajali v množično smrt. Imeli so svoje življenjske zgodbe, svoje ljudi, svoje obraze. Samo če pomislimo na to, bomo vedeli, kako prav je, da smo tu. Ne več zaradi njih, ki so po svojem trpljenju odrešeni, temveč zaradi nas: ko mislimo na tisočkrat in tisočkrat ponovljeno smrt posameznika, danes brezimnega, nekoč z imenom in priimkom, vemo, zakaj smo tu: da bi varovali mejo, onstran katere človek izgubi smisel. Da bi se ne vrnil brezizhodni položaj, v katerem lahko izgubiš ali življenje ali obraz. Tukajšnji mučenci so si izbrali boljši del: izgubili so življenje, a zato, ker niso hoteli takšnega položaja, v katerem so vsi ljudje na izgubi.

Prišli smo zaradi spomina; zato da bi varovali človeka. To ni stvar preteklosti. V poljskem filmu Katyń je tudi tale prizor:

Eden od zajetih poljskih oficirjev se odloči za kolaboracijo z NKVD-jem, a ne more povsem zatajiti svoje človečnosti; prizadeva si, da bi raziskovalci posmrtnih ostankov pomorjenih skromno zapuščino enega njegovih tovarišev (v kateri pa so tudi dnevniški zapiski o strašnih dogodkih) vrnili njegovim svojcem. In izreče tale čudoviti stavek: »Za vas so to dokazi, za nekoga pa bo to spomin«. V samo par besedah je tu formuliran glavni antagonizem moderne dobe, našega časa. Kultura dokaza, če smem tako reči, je kultura kvantitete, formalizma, kjer so smiselna samo vprašanja, na katera lahko odgovori znanost. V tem obzorju človek vidi svet, druge ljudi in celo samega sebe kot razpoložljiv predmet svoje dejavnosti: svoje moči. Etika tu degenerira in postane ali vprašanje razrednega interesa ali pa vprašanje kvalitete življenja v povsem tehničnem smislu. Kultura spomina je kultura takšne pameti, ki priznava, da poleg obvladljivega sveta obstajajo tudi neodgovorljiva vprašanja, ki pomembno, da, celo odločilno zaznamujejo človekov obstoj. Skratka: je kultura integralnega človeka.

Prišli smo torej zaradi spomina; morda tudi zaradi žalovanja: za svojci, za nedolžnimi žrtvami, za brezimnimi ljudmi, ki so hoteli biti, kar so bili. Za nerojenimi, ki bi lahko zrasli iz tukajšnjih mučencev. V nekem drugem poljskem filmu žena v prometni nesreči izgubi moža in otroka; neko jutro v dneh izgubljenosti v kuhinji naleti na ihtečo hišno pomočnico. »Zakaj jokate?« jo vpraša. »Zato, ker vi ne,« ji odgovori med solzami. Tudi solze so vez z resničnostjo. Tisti redki, ki so se rešili od tod, niso odreveneli obtičali v preteklosti. Velike stvari so naredili, živeli so, kar pomeni, da so šli naprej. To so zmogli, ker niso pozabili, kaj pomeni biti človek. Niso pozabili na to, kje je meja. »Čeprav je nanjo težko misliti brez solz, je treba,« pravi kdo izmed njih. Da se ne bi izgubili.

Dovolite, da končam z verzi o anonimni teharski žrtvi v tiho slavo preživelim in vsem njihovim pomorjenim sotrpinom:

Vse tvoje besede so ranjene.V vsaki čutim globok urez.Tako globok,da ga ne zlepijonobene besede,nobene solze,nobena tišina.Ni sovraštvo,ni laž,ni gluhota;za to, kar si videla,ni imena.A vseeno govori:skozi ranese vidi do tja.Čeprav ni nobene tolažbe,ne zate, ne zame,bom gledal tja.Vem: tvoja žalost ne bo zato nič manjša,le manj sama bo.In ti veš:kjer žalost objame žalost,tisto tam nima zadnje besede.[Page 069]

7. Ferdreng

7.1. Štirje meseci Ferdrenga hujši od treh let Auschwitza1

Avtor:
Lidija Drobnič

7.1.1.

V Sloveniji ljudje čedalje pogosteje bolehajo za izgubo zgodovinskega spomina. Ta bolezen, hotena ali nehotena, je eden glavnih vzrokov za številne kršitve človekovih pravic. Evropsko sodišče za človekove pravice postavlja našo državo glede kršitve človekovih pravic na prvo mesto med članicami Sveta Evrope. Slovenci očitno ne vedo ali nočejo priznati, da obstaja dokument, sprejet ob osamosvojitvi Slovenije, to je Temeljna ustavna listina o osamosvojitvi in neodvisnosti Republike Slovenije. V tej listini na začetku piše, da je bil ta dokument sprejet, »izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebivalcev RS, izražene na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti RS dne 23. decembra 1990 in ob dejstvu, da SFRJ ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin«.Zato se je slovenski narod odločil, da prekine ne le z nedemokratičnimi metodami prejšnje države, temveč tudi z njenim nedemokratičnim nastankom. Slovenska država je nastala s pretrganjem vseh niti s prejšnjo totalitarno državo. Osamosvojila se je na demokratičen način in zato, da bi v njej varovali temeljne človekove pravice in svoboščine.

Danes, 25 let po osamosvojitvi, bi morala naša država ob pravilnem vodenju biti med državami evropske skupnosti, v katerih vladajo demokratični sistemi. Politiki bi morali svoje poslanstvo opravljati v dobro vseh državljanov, skrbeti za pravno državo in varovati človekove pravice. Namesto tega smo, kot dobro ugotavlja pisec članka Andrej M. Poznič v prilogi tednika Družine Slovenski čas,«v čolnu, ki se mirno ziblje v smeri nikamor«. Stanje v državi je zaskrbljujoče, saj pravna država ne deluje. Z dolgoletnimi postopki v civilnih in v kazenskih zadevah so kršene temeljne človekove pravice.

Zlasti je hudo kršena pravica do poštenega postopka oziroma do poštenega in nepristranskega sojenja, ko predsednik vrhovnega sodišča na protizakonit način zavrača zahteve za izločitev sodnikov, nekdanjih in sedanjih zagovornikov totalitarnega sistema, ko odločajo o krivičnih obsodbah nasprotnikov tega sistema. Ne gre samo za dvom v nepristranskost sodnikov in za zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic, gre tudi za grobo kršenje ustavne pravice do osebnega dostojanstva. Komunisti so krivično sodili, po 70 letih zopet komunisti odločajo o pravicah krivično obsojenih! Pravni in idejni nasledniki zločinskega komunizma odločajo o pokopu in o spomenikih žrtvam komunizma. Odlikujejo in podeljujejo časti udeležencem medvojnih in povojnih boljševiških zločinov. Kakšna žalitev polovice Slovencev, kako huda kršitev njihove ustavne pravice do osebnega dostojanstva!

Neodgovorna gospodarska politika je omogočila propad drobnega gospodarstva, zapiranje in propad podjetij, ki za seboj potegnejo na tisoče brezposelnih. Potomci totalitarnih komunističnih voditeljev, ki državo Slovenijo upravljajo skoraj dvajset let, torej večino časa po osamosvojitvi za vse krivijo politike iz vrst desne opozicije, čeprav je le v kratkem obdobju njihovega vladanja Slovenija zacvetela in vodila pred vsemi vzhodnoevropskimi državami, danes pa caplja na zadnjem mestu.

Pomanjkanje zgodovinskega spomina je očitno tudi ob omenjanju polpretekle zgodovine, polne grozodejstev in zločinov, ki jih je nad slovenskim narodom izvajala komunistična partija v imenu revolucije. Danes predstavniki strank z levo usmeritvijo trdijo, da v Sloveniji ni bilo revolucije in da bi morali upoštevati specifičnost totalitarnih režimov v vsaki državi posebej. Zatrjujejo, da je bil naš komunistični režim blag v primerjavi z drugimi totalitarnimi režimi. Zato resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu iz leta 2009 poslanci v Državnem zboru niso sprejeli. So naši politiki res gluhi in slepi? Vsekakor so nerazumni, saj je Mitja Ribičič, eden vrhovnih boljševikov, pribil: »Ničesar ne razume, kdor ne razume, da je šlo za revolucijo!« In še Edvard Kocbek, da so nehali govoriti o boju proti fašizmu, šlo je le še za poslednjo stvarnost tega sveta, »za last in oblast«.

V mali Sloveniji je odkritih preko 600 morišč, kjer so življenje na grozovit način končali [Page 070]neoboroženi slovenski prebivalci. Revolucionarji so pobijali dojenčke, noseče matere, otroke, starce, neštetokrat kar cele družine. Posiljevali dekleta, jih zverinsko mučili ter zmetali v brezna. V brezna, rudniške jaške, smetišča in tankovske jarke so zmetali na tisoče sonarodnjakov. Svojci pobitih bi radi vedeli, kje ležijo posmrtni ostanki pobitih, pa se hitro oglasijo politiki, češ da ideoloških vprašanj ne bodo odpirali, naj to delo opravijo zgodovinarji. Ljudje v naši državi bi morali vedeti, kaj se je dogajalo med vojno in po vojni, zakaj je brat roko dvignil nad brata. Javnost se v prvem trenutku zgrozi, ko gre za odkritje Hude jame, izkop ranjencev pri Konfinu. Ko pa gre medijska pozornost mimo, gredo ta grozodejstva tudi pri ljudeh v pozabo … Dostojen pokop posmrtnih ostankov seveda ni ideološko vprašanje niti vprašanje zakona. Je vprašanje človeške kulture in človečnosti njenih politikov. Očitno pa tudi v prihodnje izkopi in prenos posmrtnih ostankov na domača pokopališča ne bodo mogoča. O vsem bo odločala politika.

Vrnimo se v čas pred 66 leti, v leto 1949. Bil je čas po Informbiroju, ko je Stalin zavrgel svojega kamerada Tita in njegov način izvajanja revolucije. V resnici pa je do svojih političnih in idejnih nasprotnikov izvajal enak ali še grozovitejši način zatiranja in morije. Takrat so v Sloveniji ponovno iskali notranje sovražnike in zapirali ljudi ter jih pošiljali na prisilno delo v koncentracijska taborišča: moške v Strnišče, Litostroj in na gradbišče v Savskem naselju, za ženske pa so ustanovili koncentracijsko taborišče julija 1949 v Ferdrengu, v zaprtem območju Kočevja. Za javnost so prisilno delo imenovali družbeno koristno delo.

V mesecu dni so taborišče napolnili z okoli 800 dekleti, materami in ženskami vseh starosti in poklicev. Bile so v glavnem politične zapornice, med njimi tudi redovne sestre, okoli 40 iz različnih redovnih skupnosti.

Generalna skupščina Združenih narodov je s Splošno deklaracijo 10. decembra 1948 prepovedala prisilno delo. Jugoslavija je bila ustanovna članica Združenih narodov, vendar se za prepoved prisilnega dela in mučenja ni zmenila. Nad zapornicami je izvajala prisilno, lahko bi rekli suženjsko delo, zaničevanja in vsakovrstna mučenja. V taborišča so pošiljali ženske brez rednih sodnih postopkov, z upravnimi odločbami zoper javni red in mir so bile poslane na prisilno delo za čas od 15 do 27 mesecev. Vsebina prekrškov je bila različna, na primer sodelovanje ali stiki z ljudmi zahodnih demokratičnih držav, delomrznost, čeprav so mnoge aretirali na delovnih mestih, članstvo v Marijini družbi in podobno.

Taborišče je bilo obdano z gosto žično ograjo in razglednimi stolpi. Čuvali so ga miličniki na konjih in miličnice s psi. Iz taborišča si smel le pod nadzorom miličnikov. Velika večina prebivalcev Slovenije, med njimi tudi prebivalci Kočevskega, niso vedeli in še danes ne vedo za obstoj ženskega taborišča. Po odhodu iz taborišča je vsaka taboriščnica morala podpisati izjavo, da ne bo nikomur in nikdar govorila o taborišču, predvsem pa o tem, kar se je v njem dogajalo. Nasledniki komunističnega totalitarnega režima tudi sedaj zanikajo obstoj ženskega taborišča s prisilnim delom. Trdijo celo, da smo bile na svežem zraku in da nam ni bilo prav nič hudega.

Nameščene smo bile v podirajočih se kmečkih hišah, ki so jih po drugi svetovni vojni prostovoljno ali prisilno zapustili kočevski Nemci. V njih smo le prespale, kolikor spanca smo sploh imele, saj so nas ponoči neštetokrat, tudi na pol ure, zbujali s kričanjem in z zahtevo »lezi, diži se!«. Že ob prihodu v taborišče in do odhoda 31. oktobra 1949 na grad v Škofji Loki je bilo slišati kričanje in zmerjanje, da smo belogardistična banda in podganja zalega, nevredne, da živimo.

Tako so se izživljali pazniki in paznice nad nami. Priljubljeno trpinčenje taboriščnic je bilo ure dolgo stanje na prostoru pred bivališči podnevi v najhujši vročini ali ponoči. Po celodnevnih fizičnih naporih ob pičli hrani, dolgo časa brez kruha, je mnogo taboriščnic padlo v nezavest. Prepotrebno spanje so nam kratile podgane, velike kot male mačke, ki so lezle po nas, nas grizle po obrazih ali drugih delih telesa. Ležale smo le v oblekah,v katerih smo bile oblečene ob aretaciji, brez odej, pod nami pa presušena mrva, ki se je v hipu zdrobila. Tudi spodnjega perila nismo imele.

Vode še za pitje ni bilo, kaj šele za umivanje. Si lahko predstavljate, da so ob prepovedi uporabe vode neki dan pripeljali sod z vodo, nas postrojili v sredini taborišča in pred nami vso vodo iz soda izlili na tla? Neumite, nepočesane, v enih in istih oblekah in perilu smo morale biti kot strašila na polju, ki odganjajo ptiče. Ure in ure dolgo smo na pripekajočem soncu tolkle skale ob skalo in pripravljale drobir za posipanje ceste. Opravljale smo Sizifovo delo, saj smo prenašale ogromne skale iz enega kraja na drugi kraj in spet nazaj. Podreti je bilo treba manjši hrib in z dobljenim materialom zasuti jamo. Z zemljo smo morale [Page 071]

Organizatorka slovesnosti in slavnostna govornica Lidija Drobnič (levo) z nekdanjimi sotrpinkami
Figure 29. Organizatorka slovesnosti in slavnostna govornica Lidija Drobnič (levo) z nekdanjimi sotrpinkami

zravnati domače pokopališče, razbiti svetnike v bližnji cerkvi na hribu nad taboriščem. Cerkev v vasi Ferdreng je ob našem prihodu še stala, v njej je bila taboriščna kuhinja. Jeseni so ob bodeči žici tulili volkovi in nikoli nismo vedele, ali bodo vdrli v taborišče. Ponižujoče je bilo enkratno jesensko umivanje. Do pasu gole smo bile na voljo posmehu paznikov in paznic, še huje pa je bilo opravljanje potrebe pred njimi. Skriti se nikamor nisi mogel. Za 800 taboriščnic so bila tri samo pokrita stranišča, na mestih kjer smo delale, pa le stranišče na prostem.

Prepovedano je bilo medsebojno pogovarjanje, kazen za neposlušnost je bilo striženje na golo. Mnogo je bilo starejših, tudi fizično opešanih taboriščnic, ki niso mogle prenašati skal. Kazen je bila celodnevno klečanje sredi taborišča. Zaradi manjših prekrškov si se hitro znašel v bunkerju. Posebno so se znašali nad političnimi zapornicami. V taborišču je bilo najmanj 80 % političnih zapornic, ostale so bile obdolžene kriminalnih dejanj in te so vodile kuhinjo. Najbolj nečloveški odnos do taboriščnice, ki je še živa, vendar zaradi bolezni letos ni mogla priti, je bila kazen: tridnevno stanje v vodi v bunkerju. Tako smo imenovale hišo, v kateri je prestoloval partijski politkomisar taborišča. Ali to ni psihično in fizično mučenje človeka, ki je po prej imenovani resoluciji prepovedano? Smo mar prebivale v hotelih, kjer imaš vse na razpolago?

Še mnogo krutih dejanj bi lahko naštevala, pa naj povem le eno posebnost. Taboriščnica, ki je bila skupaj s štirimi sestrami v taborišču Auschwitz več kot tri leta, je dejala, da v vsem času, ki ga je prebila v nemškem taborišču, ni doživela toliko hudega kot v štirih mesecih v zloglasnem taborišču Ferdreng. S tem je povedano vse!

Zagotavljam vam, da nas ne psihično ne fizično nasilje ni zlomilo, nas je pa zaznamovalo. Mučenje in nasilje smo prestale z globoko vero, da nad nami bedi božja milost!

Število še živečih taboriščnic je že majhno. Prišel bo dan, ko se bo od tuzemskega življenja poslovila zadnja. Prepričana pa sem, da bo spomin na trpljenje deklet, mater in žena na tem svetem kraju ostal ohranjen v srcih in v vsakoletnih spominskih slovesnostih.

1 Tradicionalna spominska slovesnost v Ferdrengu je bila 13. septembra 2015.

[Page 072]

7.2. Trpljenje taboriščnic – zdravilo proti obupu

Avtor:
Mojca Kucler Dolinar

7.2.1.

Spoštovane nekdanje taboriščnice, pozdravljeni vsi, ki vas sočutje do zapornic vsako leto znova iz dnevnega vrveža pripelje na tiho Kočevsko.

Kadar se iz Ljubljane pripeljem v te kraje, se mi zdi, kot da sem vstopila v neki drug svet. Pa ne da tega konca Slovenije ne bi poznala. Ne, saj sem le nekaj kilometrov naprej že kot majna deklica obiskovala sorodnico in še danes prihajam sem. Gre za nekaj drugega. Simbolično gre res za »drug svet«. Zemlja je bolj kot na drugih koncih Slovenije prepojena s potom trpečih, s solzami upajočih, s krvjo pobitih.

Petindvajset let se zbirate na tem mestu. Občudujem vaš pogum, da ste se kot žrtve začele vračati na kraj zločina povojne komunistične elite. Zločina tiste zmagovite strani, ki je svobodo, ki jo razumem kot svobodo gibanja, razmišljanja, govora, delovanja privoščila samo tistim, ki so podpirali njihovo rdečo ideologijo. Ženskega koncentracijskega taborišča niso vzpostavili ne Nemci ne Italijani. Vzpostavil ga je takratni minister za notranje zadeve Boris Kraigher leta 1949. Štiri leta po formalnem koncu vojne in pol leta potem, ko je bila že sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic.

Ena od zapornic je povedala – navajam: »Mene so verjetno zaprli zato, da je prišel do stanovanja neki oficir. Morali so me zapreti, pa niso vedeli, zakaj. Imela sem odločbo, da so me zaprli, ker nisem bila v službi in ker moževega delikta nisem javila oblastem. Možev delikt pa naj bi bil ta, da je, bil je zobar, neugotovljivo količino zlata prodal neugotovljivim osebam.1« Povojna komunistična oblast je opis kaznivih dejanj razlagala na način, kot jim je trenutno ustrezalo. Na način, da posameznika, njegovo družino, prijatelje, znance, somišljenike … osramoti in onemogoči.

Strašljivo pa je, da nam to tudi danes zveni zelo znano. To, da je nekdo označen za krivega, češ da je »v neugotovljenem času, na neugotovljenem kraju, na neugotovljen način« nekaj storili, ima še danes mesto v delu slovenskega pravosodja. To je ne le zunaj vseh pravnih okvirov, temveč tudi zunaj vseh razumnih mej. Opozorila tistih, ki smo na probleme v sodstvu opozarjali že pred desetletjem, je sodni vrh arogantno označil kot »vtikanje« v novo neodvisnost. Da kritika pravosodja ni le stvar subjektivne ocene, da je stanje slabo, črno na belem kaže poročilo Evropskega sodišča za človekove pravice. V zvezi s sodnimi postopki je Slovenija s 148 kršitvami na milijon prebivalcev na prvem mestu kršiteljic človekovih pravic med vsemi državami članicami Sveta Evrope. Kritikam zaradi želje po izboljšanju stanja se je pridružilo tudi nekaj vrhunskih pravnih strokovnjakov, ki so imeli dovolj poguma, da so se izpostavili. S tem so tvegali, da se jim zaprejo vrata kariernega napredovanja, naj si bo to na področju akademskega dela ali neposredno v pravosodju. Marsikomu so se.

Tudi tu lahko vlečemo vzporednice z zapornicami iz Ferdrenga, zaradi katerih se danes zbiramo. Šlo je za inteligentne ženske. Od odličnih dijakinj do uveljavljenih strokovnjakinj na različnih področjih dela, ki so ga opravljale kot npr. pravnice, učiteljice, računovodkinje. V taborišče so morale, ker so na tak ali drugačen način izrazile svoj upor proti nasilnemu komunističnemu režimu, so mu bile napoti. Prekinjen je bil njihov življenjski vsakdan, iztrgane so bile iz družin kot hčere ali matere in poslane na prisilno delo, v nečloveške razmere – tudi kar se tiče higiene in hrane. In to leta 1949, štiri leta po dnevu, ko naj bi ljudje po strahotah vojne končno zaživeli v svobodi in miru. V letih, ko bi moral biti delovni in umski potencial prav vsakega najbolj pomemben za razvoj naroda, države. Pa je bilo ravno narobe.

Revolucionarni politični cilji komunistične partije in članstvo v partiji je odločalo o usodi posameznika, torej tudi žensk. Vključno z odrinjenostjo iz javnega življenja in politike.

Če je bil vsaj v prvih zametkih ženskega gibanja na Slovenskem svetovni nazor stvar osebne izbire posameznice, je kmalu postalo jasno, da tista, ki ni članica partije, nima nikakršnih možnosti. Komunistke so dajale smer na področju ženskih, socialnih in družinskih vprašanj, noben drugačen feminizem ni bil mogoč2. Tako je ostalo vse do osamosvojitve Slovenije. Do uresničitve idej, zaradi katerih so bile mnoge zapornice pripeljane v Ferdreng. Ena od teh je tudi organizatorka teh srečanj, gospa Lidija Drobnič, ki se je kot gimnazijka zavzemala za osvoboditev Slovenije izpod komunističnega jarma3.

Rada bi rekla, da se je do današnjega dne vse spremenilo, pa ne morem. Zaradi izkušenj, neprecenljivih izkušenj, ki jih imam kot političarka. Zato mi dovolite, da prestopim na osebno raven. Biti javna oseba na tako imenovanem desnem polu je še danes težja izbira. Hitro si v zobeh sicer glasnih zagovornic ženskega udejstvovanja v politiki, ki sicer zasedajo tudi najvišja mesta: od Ženskega lobija [Page 073]

Mojca Kucler Dolinar med nagovorom
Figure 30. Mojca Kucler Dolinar med nagovorom arhiv Zaveze

preko Mirovnega inštituta do posameznic s Fakultete za družbene vede. Če ne govoriš istega ideološkega jezika kot one, zbirajo zoper tebe podpise pod sprevržene izjave osebne diskreditacije, namesto da bi te kot žensko podpirale, kot to teoretično zagovarjajo v svojih razpravah o pomenu ženske v družbi.

In da ne izgubljam preveč besed o tako imenovanih »ženskih revijah«, dolgoletnih Jani in Lady, ki imajo na javno mnenje mnogo večji vpliv, kot bi mogli misliti. Ko je bilo treba, so bile učinkovito orodje, ki je služilo kontinuiteti in imelo velik vpliv na politične odločitve ženskega dela naroda. Ostaline režima so znale izbirati prave urednice, ki so šle tako daleč, da so prepovedovale objavljati članke ali fotografije o političarkah, ki niso prave barve.

In v njih tudi ni bilo zaslediti prav veliko člankov ali intervjujev, ki bi odpirali teme nasilja nad ženskami v ženskih kazenskih taboriščih za prisilno delo na domačih tleh: Ferdreng, Škofja Loka, Rajhenburg. In razprav, ki bi izpostavile, kakšno moč in voljo so imele te ženske v sebi, da se pod bremenom težaškega in nizkotnega dela niso zlomile; ko so dan za dnem udrihale s kamnom na kamen, ko so prekladale skladovnice drv, ko so morale rušiti pokopališče. Niso se ukvarjale z vprašanjem, kakšno nasilje nad ženskim dostojanstvom pomeni to, da so se šele po več kot treh mesecih v tistem sušnem poletju leta 1949 ob prvem dežju lahko umile,ob tem pa čutile zaničevalne poglede in umazane psovke paznikov in paznic. In o tem, kako so te ženske obvladovale svoja čustva, da se niso povsem zlomile in obupale, ko je nad njimi visela grožnja likvidacije, ki je doletela na stotine njihovih vrstnikov in vrstnic, somišljenikov. Pa tudi ne člankov o mnogih drugih trpečih ženskah, ki jim je komunistični režim odpeljal v smrt njihove fante, pa še leta in leta po tako imenovani osvoboditvi niso vedele, ali so živi ali se skrivajo ali se jim je uspelo umakniti v tujino … In ko razmišljam o tem, mi je bolj jasno, zakaj je toliko samskih žensk po slovenskih domačijah, ki so z ranjenim srcem in v tihem žalovanju za ljubljeno osebo kot »tete« predano »služile«.

Drage taboriščnice, spoštovanje, občudovanje in zahvalo vam izrekam, ko zaključujem to razmišljanje. Za to, da ste nam s tem, ko pripovedujete svoje zgodbe, v svojevrsten opomin, da ne gre obupati ob prvi oviri. Saj bo potrebno za to, da bomo zaživeli v normalni, odprti slovenski družbi, še veliko udejstvovanja in poguma pravih demokratov, moških in žensk.

1 Jambrek P. in ostali, Ženska taborišča, Ženska kazenska taborišča za prisilno delo v Sloveniji 1949–50, str. 33

2 Povzeto po Vode A., Skriti spomin, str. 45–46

3 Jambrek P. in ostali, Ženska taborišča, Ženska kazenska taborišča za prisilno delo v Sloveniji 1949–50, str. 27

[Page 074]

8. Slovenske teme

8.1. Dokler ni obžalovanja, ostajajo rane odprte

Avtor:
Janko Krištof

8.1.1.

Številnim spominskim prireditvam ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne se pridružujemo tudi mi, koroški Slovenci. Na ta današnji skupni popoldan, katerega del je tudi obhajanje svete maše v naši stolnici, se želimo posvetiti temu prelomnemu dogodku, ki nam je prinesel ponovno svobodo. Osvobojeni so bili politični zaporniki v koncentracijskih taboriščih in gestapovskih jetnišnicah, osvobojeni naši izgnanci in izseljenci, osvobojeni naši prisilni vojaki, ki se jim je ta vojna od vsega začetka upirala ali pa so šele polagoma spoznavali zločinsko naravo tega zapeljevalca nemškega naroda. V svoje dežele so se vračali deportiranci in prisilni delavci. V svobodo so se iz gozda vračali partizanski borci, pa tudi skrivači iz bunkerjev. Seveda, vračali so se le tisti, ki so vojno preživeli. Pozneje, nekateri veliko pozneje, so se še vračali tisti, ki so preživeli vojno ujetništvo. Vsi pa so se vračali z odprtimi ranami. Eni z ranami, ki so jim jih prizadeli drugi s krivičnim ravnanjem, drugi z ranami, ki so jih oni sami prizadevali. Pa z majem 1945 še ni bilo vsega konec. Medtem ko so se eni vračali na svoje domove, so morali drugi bežati. Tudi k nam na Koroško so tedaj pribežali številni begunci, ki so se umikali pred komunisti, in vemo, da so bili tudi iz našega naroda številni od Angležev vrnjeni in nato pobiti. Nekateri so ostali tudi pri nas in našli med nami svojo novo domovino, večina od njih pa je morala v izgnanstvo po svetu. Da svoboda ni bila tako popolna, kakor bi si želeli, priča tudi dejstvo, da so se naši izseljenci vračali na izpraznjene domove in marsikje so čutili, da niso dobrodošli. Kmalu se je izkazalo, da v javnosti ohranjajo pozicije tisti, ki so že pred vojno in tudi med njo krojili usodo našemu narodu tukaj na Koroškem. Med nami koroškimi Slovenci pa je na novo zanetil ogenj tudi novi režim v Jugoslaviji in nas tako razdvojil.

Če se danes vsi koroški Slovenci na skupni prireditvi spominjamo te visoke obletnice, to storimo po dolgi poti približevanja in sprave, ostajajo pa različna gledanja na pretekle dogodke in na sedanjo stvarnost. Skupni spomin na nekdanje dogodke nas more zbližati le, če prisojamo drug drugemu dobre namene in si želimo tudi v bodoče stati ob strani v naših prizadevanjih za obstoj in razvoj naše narodne skupnosti. Časovna oddaljenost nam omogoča, da bolj na široko pogledamo na našo skupno zgodovino in zgodbo vsakega posameznika. Tako je znal naš, z našo zgodovino neobremenjeni škof Alois Schwarz pred tremi leti na tem mestu izpovedati besedo obžalovanja nad ravnanjem in držo koroške Cerkve do nas koroških Slovencev. Te besede so nam dele dobro. Človek se lahko trudi v svojem srcu za spravo, vendar šele beseda priznanja in obžalovanja krivde s strani storilca končno lahko privede do zunanje sprave. Vemo, da je pri koroški sinodi tako besedo obžalovanja in sprave izpovedal dr. Valentin Inzko in s tem odprl pot zgodovinskemu dokumentu, ki je polagoma vodil k zglednemu odnosu koroške Cerkve do nas koroških Slovencev. Sicer je do današnje stvarnosti vodila še dolga pot z mnogimi pogumnimi prizadevanji, vendar lahko rečemo, da toliko prostora naša slovenščina nima nikjer kakor v Cerkvi – in to ne le tam, kjer smo Slovenci med sabo.

Besedo obžalovanja in sprave je izpovedal tudi g. Feldner, ki je v t.i. konsenzni skupini skupaj z Marjanom Šturmom in Bernardom Sadovnikom začel novo pot zbliževanja nekdanjih nasprotnikov. Pred tremi leti so se pred nami opravičili tudi nekateri župani in tako odprli novo stran povojne zgodovine.

Dokler ni obžalovanja, ostajajo rane odprte in mečejo senco v našo sedanjo stvarnost.

Take besede obžalovanja in sprave pa mnogi v našem narodu pričakujejo tudi s strani tistih, ki so medvojno okupacijo izkoristili za komunistično revolucijo in s pobijanjem rojakov sprožili bratomorno vojno. Želijo si, da bi bili njihovi med vojno in po vojni pobiti svojci iz množičnih grobišč prekopani na dostojne kraje spomina. Želijo si, da bi jim z aktom sprave bilo vrnjeno dobro ime. Morda pa bi bila potrebna tudi na Koroškem še kaka beseda obžalovanja in sprave s strani partizanskih borcev, ki so se pri nas sicer načelno [Page 075]borili proti nacionalnemu socializmu in njegovim pristašem, vendar tu in tam ukrepali tako, da so povzročili krivico in si ponekod tudi naprtili osebno krivdo.

Zavedam se, da se dotikam zadev, ki so boleče in ki utegnejo zbuditi ogorčenje, češ da zamešavam nasilnike z branilci in povezujem koroško stvarnost s stvarnostjo onkraj meje.

Oboje se mi zdi potrebno in koristno. Tudi iz osebnega zornega kota, ki je seveda močno zaznamovan od lastne družinske izkušnje, ki bi jo zato hotel nekoliko osvetliti:

Moj oče je doraščal v narodno zavedni družini v Doljni vasi pri Žvabeku. Družina njegove mame se je preselila iz Gorenjske na Blato v Podjuni. Eden očetovih stricev po dedovi strani se je po plebiscitu naselil s svojo družino v Ljubljani. Medvojnega pregona se je družina izognila samo zato, ker ji je nekdo stopil v bran z argumentom, da so vendar trije sinovi na nemški fronti. Oče ni veliko govoril o tem času vojne, poudarjal pa je, da je kot letnik 16 moral nositi uniformo več kot osem let in to za popoln nesmisel. Ukradena so mu bila najlepša leta mladosti. Ena od njegovih sester se je po vojni preselila v Kanado in se tam poročila s Slovencem, beguncem iz Gorenjske.

Moja mama je bila doma pri Kuštru na Lokovici, malo čez mejo. Njen stric je bil kot župnik v Črni mučen in ubit maja 1950 in popolnoma jasno je bilo, da je to storila tedanja oblast. Družina mamine mačehe je bila po vojni izseljena na Kočevsko in odvzeto ji je bilo posestvo. Ko so se vrnili, niso imeli kam iti in so se pač razkropili po svetu. Ista usoda je dolgo pretila tudi Kuštrovi družini, ker se ni hotela prisilno vključiti v zadrugo. Eden mojih stricev je živel na Lešah, kjer ležijo pobiti številni Pliberčani.

Družinsko zgodbo povezujem z zgodovino našega naroda, ki je eden. Šele pred nekaj leti smo prav odkrili, koliko naših ljudi je po plebiscitu moralo bežati v Jugoslavijo in si tam ustvariti novo življenjsko podlago. Mnogim se ni dobro godilo tudi zaradi pokončnosti in vrednot, zaradi katerih so morali zapustiti Koroško. Med njimi sta bila Lambert Ehrlich in škof Gregorij Rožman. Že zaradi njunih imen samih ne moremo trditi, da koroške stvarnosti ne smemo mešati s celotnim dogajanjem v slovenskem narodu. Imamo rodbinske in prijateljske zveze, ki nas zaznamujejo in povezujejo v eno.

Vsaka človeška usoda, vsako človeško trpljenje je vredno spoštovanja in dolžni smo to spoštovanje tudi izraziti. Po 70 letih od konca vojne je čas zrel za bolj širok pogled na tiste usodne in hude čase. V zadnjih desetletjih je bilo na tem področju storjenega veliko: ravnokar so se v Selah poklonili spominu na vseh 41 žrtev upora. Pred Mohorjevo je bil postavljen spomenik vsem vojnim žrtvam. V Žrelcu je bil postavljen spomenik pregnanim in izseljenim. Pri Peršmanu je muzej in trajen spomin na poboj Peršmanove in Kogojeve družine. Tudi v Ločah je spomenik vsem žrtvam vojnega nasilja. In te dni bo na celovškem sodišču odkritje spominskega obeležja za žrtve nacionalsocializma v tem poslopju. (Seznam spominskih obeležij nikakor ni popoln.)

V tem duhu smo zbrani tudi mi v celovški stolnici, da se poklonimo spominu vseh, ki so bili žrtve v 2. svetovni vojni in po njej. Vemo, da je pred Bogom vsako življenje dragoceno. Njega prosimo, da nam pomaga najti tako spoštovanje do vseh, ki so umrli nasilne smrti. To bo vodilo tudi k dobri skupni poti celotnega našega naroda in naše narodne skupnosti v prihodnost.

[Page 076]

8.2. Ali država v protislovju omogoča državljana?

Avtor:
Justin Stanovnik

8.2.1.

Kakšno vlogo vzame nase človek, ki se odloči, da bo o čem pričal? Da bo pričevalec; bodisi da je to njegova izvorna odločitev bodisi da ga je kdo k temu nagovoril. V obeh primerih je to povezano z dejstvom, da ima tak človek do nečesa, kar se je zgodilo ali godilo, poseben odnos, ki izhaja iz njegovega privilegiranega položaja, ki je v besedi priča, ki je spet povezana z besedo prisotnost.

Prisotnost je tista prednost, ki nas navdaja z domnevo ali upanjem, da bo poročanje ali ocena takega človeka o nekem določenem stanju ali dogajanju bolj natančno ali bolj celostno, mogoče tudi bolj poglobljeno ali pristno – in zaradi tega tudi bolj veljavno, kot je to mogoče pričakovati od tistih, ki te prednosti nimajo.

Takoj tudi že lahko dodamo, da je človek, ki lahko deluje kot priča, zaradi vsega tega človeško, notranje ali moralno, kot še pravimo, posebej zavezan, ker mu je dano nekaj, kar je mogoče zlorabiti. To je posebej pomembno zato, ker se priče iščejo zlasti takrat, kadar o kaki stvari ne obstajajo enotna mnenja, ampak so mnenja različna, vsako pogosto z nemajhnimi vložki in pričakovanji.

Včasih je od tega, kakšna interpretacija kakega dogodka ali kakega dejanja bo končno obveljala, odvisna ne samo usoda enega ali več posameznikov, ampak posledice zajemajo širše skupine in sloje in cele dele narodov. Včasih imamo občutek, da moramo v takih primerih govoriti o zgodovini.

Take razsežnosti veljajo tudi za stvari, za katere nam je bila dana možnost, da iz množice vsakovrstnih vtisov izločimo tiste, za katere mislimo, da bodo v stanju posredovati svojo avtentičnno in relevantno podobo; nekaj, s čimer bomo v svojih nadaljnjih razmislekih upravičeno računali; nekaj, kar nas bo s svojo veljavnostjo in resničnostjo varovalo pred iluzijami, tujimi in našimi.

Čas, za katerega nam je bilo predlagano, da mu v mislih še enkrat dovolimo, da se odvije pred nami, je slovensko 20. stoletje, pravzaprav njegov epicenter, kakor bi lahko označili leta vojne, zunanje in notranje, in leta totalitarne boljševiške okupacije, ki so tem tektonskim premikom sledila.

Če bi hoteli biti temu času pravični, bi morali povedati, da je bil ta čas predvsem zahteven. S to besedo smo hoteli povedati, da ni obšel nikogar ali skoraj nikogar, ampak je prej ali slej vsakogar postavil v položaj, iz katerega se ni bilo mogoče rešiti, ne da bi povedal, kdo je ali kaj je. Bilo je torej tako, da se je domala vsakdo – a recimo raje kar vsakdo – prej ali slej moral notranje, kot človek, legitimirati: ali bo vztrajal v zgodovini, v katero je bil rojen, ali pa bo v stiski pripravljen tudi popuščati, delati kompromise ali celo prestopiti v tabor izsiljevalcev, ki so sklenili izkoristiti narodovo nesrečo – in narodovo negotovost, ki jo je prinesel vdor tujcev – za svoj prevratni projekt.

Dovolite mi, da to stanje ilustriram z nekim primerom. Nedavno me je gospa iz moje doline seznanila z naslednjo zgodbo. Nekega večera je njen brat, ki je bil že kak mesec v boljševiškem taborišču više gori v gozdovih, potrkal na okno domače kmetije na robu gozda in jo prosil, naj mu da nekaj lir, da bo šel na Vrhniko. Povedal ji je, da v tisti druščini ne more več zdržati. Potem pa je, ko je začutil, da mora svoje občutje utemeljiti, še pojasnil: »To niso moji ljudje.« Ko je kdaj pozneje naneslo, da sem se spomnil na ta dogodek, si nisem mogel kaj, da me ob tem stavku ne bi obšlo slovesno občutje: »To niso moji ljudje.« Rožmanov Pavle je bil mizar, a se je s to mislijo dvignil med tiste aristokrate duha, ki dobivajo visoke nagrade in sedajo na prva mesta. »To niso moji ljudje.« Kakšna kretnja, pomisli človek. Ali o Josipu Vidmarju ve kdo povedati kaj primerljivega – o človeku, ki je bil nekaj desetletij predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti? Ta preprosti mizar pa suvereno in dokončno: »To niso moji ljudje.«

Ali neki stavek, ki je tudi bil izrečen v neki od mnogih slovenskih dolin, ne samo izrečen, ampak tudi izdelan ali narejen, z domačim znanjem in domačo prisotnostjo. Bralci Zaveze ga poznamo, ker je objavljen v eni od njenih zgodb. Ko je kmalu po vojni lokalni politični funkcionar prišel k neki ženi in jo silil, da bi šla na volišče, mu je ta odgovorila: »Nikamor ne bom hodila. Preveč ste mi jih pobili.«

(Ko smo sestavljali sedanjo vlado, so poslanci DZ hoteli izvedeti tudi od kandidatinj za šolskega in vojnega ministra, kako konkretno in celovito sta razgledani po terenu, za katerega se potegujeta, da bi mogli usmerjati in voditi. Upam, da nas ni bilo malo, ki smo zlasti ti dve kandidatinji pozorno poslušali, če bomo za bodočo šolsko ministrico slišali, da kaj ve o »hudobnih učiteljicah«, ki so javno poniževale učence in družine pomorjenih vojakov slovenske narodne vojske, in če bo kandidatinja za vojnega minitra kaj vedela o boljševiškem genocidu domobranskih vojnih ujetnikov junija 1945. Nobena od kandidatinj ni dala nobenega [Page 077]znamenja, da ve ali vsaj sluti, kaj to pomeni, biti šolski ali vojni minister v kateri od slovenskih vlad: da bosta organizirani področji politike in kulture morali razpolagati s pronicljivo in občtuljivo pametjo, če bosta hoteli Sloveniji ustvariti prihodnost, ki bo vredna te besede.)

S kako zahtevnim časom je slovenski človek bil soočen v boljševiški epohi in kako dostojanstveno so mnogi to soočenje prestali! Mogoče ne vsi tako samozavestno, kot smo na nekaterih primerih pravkar pokazali, a je vseeno res, da je med ljudmi, ki so takrat živeli, bilo presenetljivo veliko število takih, ki so se izkazali za take Slovence in kristjane, da nam sedaj s svojim visokim zgledom ne dovolijo, da bi se delali, kakor da tega visokega vzora ne bi bilo. Njihov zgled nas zavezuje. A naj nadaljujem s svojimi ilustracijami.

Na večer 14. junija 1942 so boljševiki v naši dolini ubili župana in njegovo ženo. Ko se je stemnilo, so prišli v vas in oba odpeljali. In ni preteklo pol ure, ko so v neki samotni hiši ob gozdu zunaj vasi zaslišali že slabotni županov glas: »Zakaj me pobijate?« Ženo so ustrelili, njega pa pokončevali s kmečkim orodjem. Naslednje jutro je dolina nudila sledečo podobo: Meni jo je opisala sestra, ki je, brž ko se je razvedelo, kaj se je prejšnji večer zgodilo, sedla na kolo in se odpeljala kropit. Peljala se je skozi tri vasi in povsod je bilo isto: prazna cesta, prazne vasi, prazna dvorišča, povsod zaprta vrata, zaprta okna in polkna, vse prazno, nikjer nobenega človeka. Samo nekaj je bilo povsod, vsega se je ovijal strah.

V županovi hiši sta umorjena že ležala »na parah«. Žena je bila po obleki krvava, ker je ponoči iz sebe bruhnila kri, ki jo je imela še v sebi. V sobi je bilo tudi že nekaj kropilcev. Vse je bilo tiho, zato je bil stavek, ki ga je županov sin Lojz spregovoril v nekem kotu, kjer se je pogovarjal z enim od sosedov, vsem jasen in razumljiv: »Jaz se bom branil,« je rekel. Stavek, ki ga je izgovoril mizar Lojz, sin župana Bastiča, poznejši stotnik Bastič, je bil zgodovinski stavek: povedal je, kakšno podobo bo vzel nase boj slovenskega človeka za svobodo: da bo to boj za življenje. Takšen je bil slovenski zgodovinski stavek, tako se je glasil slovenski odziv na boljševiški udar: tako se je glasil, tako je bil razumljen, tako je bil uresničevan. Jaz se bom branil!

Dobra dva meseca pozneje se je v naši dolini zgodilo naslednje. V majhni vasici, sestavljeni iz štirih parov hiš, razmetanih po nizkem gričevju na meji med horjulskim in dobravskim delom doline reke Šujice, je bil tudi, za okolje, nad katerim je gospodoval, razmeroma velik dvonadstropni grad, nekoč podružnica polhograjske graščine.

In ta grad so boljševiki 1. septembra 1942 požgali. Bil je to praktično še poletni čas in ob 11h, ko so požigalci prišli, sem trdno spal na domačih svislih, od gradu oddaljenih dobrih sto metrov. Stvar je potekala baje takole: Prišleki so hoteli v grad pri glavnih vratih, a jim grofica, kakor smo ji rekli, in sestra njenega pokojnega moža nista hoteli odpreti. Šli sta na majhen železen balkon v drugem nadstropju in začeli čez široko dolino proti vasi, kjer je bila italijanska posadka, klicati na pomoč. Na pomoč, na pomoč! je odmevalo čez senožeti, in aiuto, aiuto! Partizani so se med tem že znašli. Od nekod so prinesli dolg tram in se z njim nekajkrat zaleteli v mogočna vrata in vstop v grad je bil na mah prost. Prestrašenim ženskam se ni nič zgodilo, partizani pa so pospešeno raznašali ogenj po sobanah in hodnikih in grad se je tako rekoč v trenutku spremenil v veliko baklo.

O Italijanih ni bilo sledu: ne tisto noč, ne jutro potem in tudi celo dopoldne ne, šele popoldne okoli štirih se je od Horjula sem začela premikati velika množica vojakov. Od vsepovsod so Italijani zahtevali okrepitve: z Vrhnike, z Dobrove, iz Polhovega Gradca in verjetno tudi iz Ljubljane. Ko smo jih videli tako prihajati, smo se spraševali, katero varianto bodo izbrali, ko bodo prišli: ali bodo vas požgali in nas odpeljali v internacijo ali kaj drugega. Ničesar od tega takrat niso uprizorili. Pač pa so prišli še enkrat neke nedelje kak teden pozneje in tedaj pobrali vse moške in jih odpeljali najprej na Rab, od tod pozneje v Renicci v srednjo Italijo, od tod pa Nemci septembra 1943 v Flossenburg v Nemčijo, kjer so morali do konca vojne prenašati lagersko življenje – tisti ki so preživeli.

Mogoče bodo stvari, o katerih pripovedujem, komu od bralcev že znane. Res je, kdor bere Zavezo, revijo Nove Slovenske zaveze, jih gotovo že pozna. Res je, da sem jih že nekajkrat omenil zavestno, iz spoštovanja do človeka naših dolin, ki je v nekaj stavkih znal, klasično tako rekoč, izraziti v nekaj stavkih to, za kar bi človek zunaj tega sveta potreboval cele knjige. Tistih nekaj stavkov sem že nekajkrat ponovil, v upanju, da jim bom tako pomagal, da dobijo domovinsko pravico v krajih, v katerih so nastali. Morda, bi si drznil upati, bom kdaj videl katerega viseti kje na steni, od koder jih bo mogel brati še pozni vnuk. Naj jih sedaj ponovim:

To niso moji ljudje.

Jaz se bom branil.

Nikamor ne bom hodila. Preveč ste mi jih pobili!

A manjka še eden. Od tistih, ki jih poznam. Koliko pa jih kroži kje po prostoru, ne da bi jih ujelo kako človeško uho!

[Page 078]Nemi pričevalec
Figure 31. Nemi pričevalec Lovro Stanovnik

Ko so v četrtek, 31. maja 1945, v Vetrinju izvedeli, da hinavski Britanci vojakov Slovenske narodne vojske niso vozili v Italijo, kot so obljubljali, ampak so jih na določenih mejnih točkah izročali slovenskim boljševikom, je množici slovenskih beguncev, ki so bili na poti v samostansko cerkev, za trenutek zastal korak. Potem pa sta se zgodili dve znameniti stvari, ki bi morali stati s posebnimi črkami izpisani – ne v analih, ne v analih – pač pa v neki posebni knjigi, ki bi morala biti shranjena v nekem posebnem slovenskem kraju, da bi nas tam zapisani dejstvi zavezovali za vso zgodovino, ki je še pred nami.

Ko so molilci na jutranji poti v cerkev zvedeli, da je to, o čemer se je do tedaj samo šepetalo, res – zunaj vsakega dvoma res – se je množica ustavila, potem pa se je v nekem dekletu vse, kar je doživelo, zgostilo in potem iztrgalo iz nje v kriku: »Ali ne bo že skoraj sodni dan!« Za ta stavek ni bil dovolj slogovni izvedenec. Za tak stavek je moral biti človek, ki je nosil v sebi usodo svojega naroda – tako zelo prisotno, da je našel ta stavek.

Mi pa ne moremo, da se ne bi vprašali: Kaj pa Britanci? Kaj pa Amritsar? Kaj pa David Cameron? Za koga pa velja Goethejev stavek: Alle Schuld rächt sich auf Erden! Vsaka krivda se maščuje že na Zemlji.

Množica, ki se je, namenjena v cerkev, srečala z zadnjimi vestmi o vračanju, je, kakor smo rekli, za trenutek obstala. Dekletov krik, ki je šel skoznjo, jo je za nekaj trenutkov zadržal. Potem pa se je zgodilo nekaj, kar je bilo večje od stavka, ki je izzveneval nad njimi in ga je bilo vedno manj. Ob tem so se ljudje ovedli in se začeli tiho premikati proti cerkvi. Tu ni bilo nobenih besedi več, tu je bila ena sama odločitev – odločitev zgodovinske velikosti. Njena veljavnost je bila znamenjska – dosežena v jeziku pred jezikom. Odločitev, tako človekova, da ni mogla kaj, da ne bi ostala in držala.

Ali ni čudno, ali ni čudno, moramo ponoviti – in to je vprašanje za sedemdesetletnico –, da o njej nismo niti enkrat še slišali! Kakšna prisebnost katoliškega naroda!

Slovensko državljansko vojno so sprožili in usmerjali boljševiki. (Slovenski komunisti so si prizadevali, da bi se čim bolj približali sovjetskemu boljševiškemu vzorcu. To ideološko ambicijo so izrazili že v Dolomitski izjavi marca 1943.) Ta temeljna usmeritev je v slovenski [Page 079]državljanski vojni odigrala odločilno vlogo. Iz razlogov, v katerih lahko vidimo dva momenta. Najprej manipulativno načelo, ki ga je v boljševizmu zagledala že Rosa Luxemburg, potem pa tudi nesluteni radikalizem, ki se ni ustavljal pred ničimer. Oboje je segalo v področja, ki so bila za demokrate, njihove nasprotnike, nedosegljive neznanke. Slovenski demokrati – ki so se boljševizmu uprli tako, da so se branili, kakor smo že povedali – niso vedeli, v adekvatnem pomenu te besede, s kom imajo opraviti. To je en vidik tega pojava.

Najprej torej manipulacijska intuicija boljševiške partije. Ta se je virtuozno uveljavila v proklamaciji boja za nacionalno in osebno ali človeško svobodo, medtem ko je partija v ozadju paralelno oblikovala in vzpostavljala ključne vzvode totalitarne družbe in ideološke kontrole človekovega osebnega in družbenega obstajanja. Druga stvar pa je radikalizem. Za časa državljanske vojne se je njegova prvinska oblika uveljavljala v umoru, in sicer v obeh možnih oblikah: v osebnem ali fizičnem umoru in v političnem umoru naroda ali v razosebljanju naroda. V kategorijo fizičnega umora spadajo teroristična dejanja proti duhovno in družbeno izpostavljenim posameznikom, kakor sta bila dr. Lambert Ehrlich in dr. Marko Natlačen in – le da v manjši družbeni vidnosti – tisoči drugih.

Veliki politični umor pa so slovenski boljševiki priredili 16. septembra 1941. Tedaj so sklenili (in od svojih ideoloških vazalov dosegli soglasje), da se vrhovnii plenum OF preimenuje v Slovenski narodnoosvobodilni odbor (SNOO) in opremi z naslednjimi ingerencami: Čl. 2: »SNOO edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju.« Dr. Tamara Griesser Pečar k temu dodaja naslednje: »Dan, ko je SNOO razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj Osvobodilne fronte – 16. 9. 1941 – pomeni začetek državljanske vojne in desetletja prikrivane krivde komunistov.«

Za vsem besedilom, ki ga s tem končujem, stoji ena beseda: boljševizem. Hotel sem reči »slovenski boljševizem«, a sem se še pravi trenutek ustavil, ker boljševizem ni slovenska beseda. Boljševizem ni slovenska beseda, postal pa je ključna beseda za rešitev slovenskega vprašanja. Ključna v katerem pomenu? V tem pomenu, da ne bomo zares vedeli – ponavljam, zares vedeli, kaj se je z nami zgodilo, če ne bomo vedeli, v poglobljenem smislu vedeli, kaj beseda boljševizem pomeni. Tisti ki so nekoč mislili, da to vedo, so v veliki meri, mogoče pa v celoti krivi, da se je z nami zgodilo, kar se je zgodilo.

V zadevi razumetja so latinci imeli dve besedi: lectio facilior ali lažje branje in lectio difficilior ali težje branje. Besedilo z naslovom Kaj je boljševizem bi bilo treba – še preden bi ga hkrati izdelali v veljavnost zunaj vsakega dvoma – vstaviti v bralni aparat, na katerem bi pisalo: lectio difficilior – težje branje. Toda, ali naj vam sedaj povem – čeprav že sami veste, čeprav ne dvomim, da že sami veste – ali naj vam vseeno povem, kaj nekateri naši politiki – z emfazo ponavljam nekateri naši politiki – spet in spet ponavljajo:

»IDEOLOŠKIH TEM NE BOMO ODPIRALI«

Vljudnostna koloratura tega stavka je nezgrešljiva. Avtorji slovenskega ideološkega dvajsetega stoletja se ob njem gotovo dobro počutijo – predvsem pa varno. Njihovi nasprotniki se volontersko odrekajo védenju, ki bi jih lahko rešilo pred zapletenostjo (ki se počasi spreminja v prekletstvo) 20. stoletja in jih hkrati varovalo prihodnja stoletja. (Majhen narod mora svojo naravno pomanjkljivost nadomestiti z globljim in trdnejšim poznavanjem samega sebe in poznavanjem sveta.) Te misli se nam ob takem stavku vsiljujejo v premislek. Ali pa se v onemoglosti sprašujemo: »Od kod ta slepota?« S tem neodgovorjenim vprašanjem bi lahko to pričevanje – če mu bralec še priznava to oznako – končali.

Toda, ker vemo, kako življenjsko važno je, da se vsi – res vsi – zavemo, da smo v prelomnem času in da se prelomnica, ki ta čas označuje, ne začne in konča v eni državi ali na enem kontinentu, se nam ne zdi odveč, če se tudi tu zatečemo k neki primeri, k neki ilustraciji, kot smo ta način že poimenovali. Kaj se lahko vse zgodi s postboljševiško Slovenijo (za katero bodo tujci čutili skušnjavo, da uporabijo že drugod izdelano frazo, da »tam ljudje gospodarijo v lastni žep«), bi nam lahko narisal izveden zgodovinar s podobo pojakobinske Francije, ki tudi ni rešila enigme jakobinizma po letu 1794. Samo v 19. stoletju je Francija, kot smo lahko prebrali tudi laiki, menjala petnajst ustav. In revolucije so se vrstile druga za drugo: 1830, 1848, 1871. Laicistična ustava iz leta 1895 države ni mogla pripraviti ne na prvo in ne drugo svetovno vojno. O katastrofi Francije v drugi svetovni vojni govori najbolj pretresljivo »sramota Vichyjske Francije«. In Slovenija? Državna uprava, ki je servisirala komunistično državo, je ostala služba, ki je servisirala in servisira svobodnjaško in demokratično Slovenijo. Večni dvom pritiska na zavest državljanov o zanesljivosti vsakovrstnih organov te službe. Ali taka država omogoča obstoj državljanov? Temeljno nerešeno vprašanje: Ali država v protislovju omogoča državljana?

[Page 080]

8.3. Komunistični sodniki sodijo o komunističnih sodbah

Avtor:
Anton Drobnič

8.3.1.

Rad bi nekaj povedal o stanju slovenske stvarnosti in morda tudi kaj o vzrokih za tako stanje. Za začetek se bom oprl na primer mojega prijatelja Lojzeta Peterleta, ki ta čas vodi Evropski večer s slovenskim pisateljem iz Pariza. Nedavno je izšla knjiga izbranih govorov Lojzeta Peterleta. V teh govorih sem opazil, da je Lojze Peterle, ki je dober poznavalec dogajanja od leta 1986 naprej, zapisal pet ali šest glavnih vzrokov za sedanjo zagatno stanje v Sloveniji – tako kulturno, politično kot duhovno in gospodarsko. Na prvem mestu od teh petih vzrokov je zapisal dejstvo, da se slovenski narod in slovenska država nista opredelila do bližnje preteklosti. To je potem ponovil še večkrat v različnih govorih. Da bomo videli, zaslutili, kaj me je zmotilo, naj povem, da je malo kasneje v nekem drugem govoru takoj na začetku, šlo je za obletnico krščanske demokracije, pohvalil stranko Krščanske demokracije, češ da nikoli ni bila stranka ene od smeri slovenskega življenja med vojno. To kaže, vsaj meni, na miselno nejasnost, na neko nezanesljivost celo pri takem poznavalcu stvari, kot je Lojze Peterle. To sem izkoristil samo za uvod, da pokažem zmedenost časa.

Stvari ne morejo biti jasne, ker nam je preteklost vzela jasnost besede. Slovenske besede so imele zelo jasne pomene. Vedno smo jih lahko nadomestili z neko tujo besedo. Natančno, jasno in razločno. Danes slovenska beseda nima več enotnega pomena, ima pomenov, kolikor kdo želi. Po načelu, da je resnic več. Če je resnic več, imajo tudi besede več pomenov. Življenje pa tega ne prenese in zato smo v popolni zmedi tako v duhovni, v politični in seveda posledično tudi v kulturni in gospodarski. Stanje naše družbe in naše države je postkomunistično. Vse vrhovne službe, vrhovni družbeni položaji so v rokah nekdanjih komunistov ali pa njihovih dedičev, duhovnih in družinskih, skoraj bi rekel dinastičnih. Predsednik države, predsednik parlamenta, predsednik vlade, da ne naštevam naprej. Sedaj bom prešel na podrobnosti.

V gradivu za današnjo sejo komisije smo dobili sodbo Ustavnega sodišča o vprašanju Titove ceste. Ta spor je Ustavno sodišče rešilo na podlagi ustavne določbe, da med temeljne človekove pravice spada pravica do osebnega dostojanstva. Pravica do osebnega dostojanstva je bila kršena z dejstvom, da je neka formalno in na videz demokratična skupnost kot je Mestna občina Ljubljana za poimenovanje neke pomembne ceste, ulice uporabila ime zločinca. Človeka, ki je v svetovnem merilu tam nekje na devetem, desetem mestu zločinstva.

Takšno poimenovanje seveda žali dostojanstvo tistih, ki jih je ta človek tako ali drugače preganjal. To so deset, sto tisoči mrtvih, pa tudi milijoni živih. Tako neposredno prizadetih kot tudi sorodnikov pobitih, oropanih, zaprtih, preganjanih. Dejstvo je, da je naše ustavno sodišče soglasno ugotovilo, da opletanje s preteklim totalitarnim boljševiškim režimom, njegovimi imeni in simboli žali drugo polovico državljanov Republike Slovenije, da prizadeva njihovo osebno dostojanstvo. V Sloveniji pa ne morete danes prav ničesar pomembnega, odločilnega početi brez dedičev tega totalitarnega režima.

Ko Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava zahteve za rehabilitacijo predlagateljev, ki so bili obsojeni v povojnih boljševiških procesih, ni mogoče, da v petčlanskem senatu, ki je pristojen za obravnavo in rešitev, ne bi imeli večine nekdanji komunistični visoki funkcionarji ali pa njihovi dediči, njihovi krvni ali idejni potomci. Od petih sodnikov, ki so po zakonu pristojni odločati o sodbi komunističnega sodišča protikomunistu zaradi protikomunizma, bo večina, če ne vsi, pripadala temu novemu postkomunističnemu svetu. To je nekaj tako nezaslišanega, nekaj tako žaljivega, nekaj tako proti dostojanstvu človekove osebnosti, da si je težko zamisliti, kaj šele imenovati. V Sloveniji pa to nikogar ne moti. Nobenega protesta še nismo brali. Nihče se ne razburja. Kaj bi rekli, če bi v Nemčiji nekdanji nacisti obravnavali sodbo proti nekemu nasprotniku nacizma in bi oni ugotavljali ali je nacistično sodišče ravnalo pravilno ali napačno. Ne, česa takega ne boste videli!

To je možno v Sloveniji! Ne možno, ampak to se dogaja. Vse sodbe in ni jih malo, ki so bile razveljavljene, so ocenjevali komunistični sodniki, pogosto kot večinski člani senata. In tako se dogaja tudi na vseh drugih področjih. Vse je pod kontrolo, vse je v rokah nekdanjih totalitarnih sodelavcev. Naj povem samo to: [Page 081]

Vrana vrani ne izkljuje oči
Figure 32. Vrana vrani ne izkljuje oči arhiv Zaveze

[Page 082]ob koncu komunistične totalitarne dobe so na državnem tožilstvu bili tudi tožilci, ki niso bili revolucionarji. V Ljubljani so bili nekateri tožilci celo z nasprotne strani. Po mojem odhodu s tožilstva pa so pazili, da je celo snažilka bila preverjena, da ne bi imela kakšne zveze z demokratično stranjo. Komunisti so pač ugotovili, da lahko oblast tudi izgubijo in od takrat naprej ne spuščajo nobene stvari več iz rok.

Pri tem na veliko kršijo zakon in Ustavo. V neki zadevi, ki je še odprta in je zato ne bom bolj natančno opisal, je na ugovore, ki so bili dani zoper povojno komunistično sodbo, Vrhovno državno tožilstvo 4. marca 2014 vložilo svoj odgovor. Ta odgovor je vsebinsko bolj boljševiški, kot je povojna sodba, po kateri je bil obsojenec ustreljen. V zahtevi za varstvo zakonitosti je okrog 30 ugovorov zoper povojno sodbo. Eden glavnih ugovorov je, da dve dejanji, ki sta bili podlaga za smrtno obsodbo, nista bili z zakonom nikoli določeni kot kaznivi dejanji. In kaj pravi Vrhovno tožilstvo? Pravi, res je, to dejanje ni bilo v zakonu opredeljeno kot kaznivo dejanje, ampak sodba je kljub temu pravilna, kajti to dejanje je tako, da si ga zakonodajalec ni mogel niti zamisliti, kaj šele, da bi ga predvidel v zakonu. Obdolženec, vojak, je v zmedenem času med vojno moral vedeti, česar si učeni profesorji niso mogli v miru niti zamisliti, da bo to nekoč kaznivo, da bodo nekoč šteli za kaznivo. Ker tega ni upošteval in se po tem ni ravnal, je zaslužil smrt. Načelo zakonitosti, ki velja od rimskih časov, da ni kaznivega dejanja, če ni predhodno določeno v zakonu in zanj predpisana tudi kazen, je v tem tožilskem dokumentu iz marca 2014 direktno zanikano. Podobno »strokovni« so tožilski odgovori tudi na vse druge očitke povojni sodbi: »Res je, kar navaja predlagatelj, ampak … «

Ko pa vprašate, kaj je z zločini komunistične revolucije, tožilstvo, vsaj kolikor je meni znano, pa tudi najbrž vam, ne ukrepa ničesar. Poglejmo samo en primer. Lansko leto 3. februarja je bilo 70 let od znanega umora na Lajšah. V Cerknem je takrat potekal partijski tečaj, na katerem so bili mladi fantje in dekleta. Neopazno so v središče Cerknega pridrveli Nemci iz Idrije, tečajniki so se brez obrambe panično razbežali, Nemci za njimi. Ubitih je bilo 48 mladih Slovencev. Vse je bilo nezavarovano, kajti kasnejši generali in narodni junaki so se zabavali z drugimi stvarmi. Zato je bilo treba takoj najti drugega primernega krivca. Krivce so pa imeli že na zalogi, ker je VOS nekaj mesecev prej aretiral skupino Cerkljanov pod obtožbo izdajalcev in kolaborantov, vendar jih je moral izpustiti, ker ni bilo nobenih dokazov.

Takoj se je sestal pokrajinski komite VOS-a za Primorsko, ukazal poloviti že zapisane ljudi in naslednji dan so jih na Lajšah že streljali, nekatere ustrelili, nekatere pa še žive vrgli v brezno. Eden s prestreljenim očesom se je iz brezna rešil in ostal živ do naravne smrti. Bil pa je pod strahotnim pritiskom, naj vendarle podpiše izjavo, da so ga ustrelili Nemci, pa bo dobil visoko borčevsko pokojnino. To se ni zgodilo, zato je stvar prišla na dan. Umorili so 14 Cerkljanov, med njimi dva duhovnika, 6 žensk in deklet, ena med njimi je vstopila v to smrtno skupino namesto bolne prijateljice. Tudi njo so ustrelili in vrgli v brezno.

Lansko leto je bila 70. obletnica tega strašnega zločina. V Cerknem je bila slovesnost pri spomeniku pobitim tečajnikom. Na tem spomeniku je napis, da so za izdajo pobitih tečajnikov krivi »belogardisti«, torej tisti domačini, ki so jih umorili na Lajšah. Nekdanji predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik je na slovesnosti jasno in glasno povedal, da je bil na Lajšah storjen zločin. Povedal je, da se je za ta zločin odločila Pokrajinska komisija VOS-a. Člani te komisije so znani. Eden od njih sedi v glavnem odboru Zveze borcev kot predstavnik VOS. Janez Stanovnik je potem vzel tri vrtnice in jih nesel k breznu na Lajšah. Povedal je še, da je dan po umoru na Lajšah zadevo obravnaval Centralni komite komunistične partije – torej vemo, kdo je takrat vodil VOS – in odločil, da je VOS treba ukiniti. Stanovnik je dvignil roko in vzkliknil: Ta roka je podpisala dekret o razpustitvi VOS-a, ne samo Primorskega, ampak celotnega.

Okoli leta 2000 je vse to bilo že javno znano. Zgodovinar Boris Mlakar, za katerega bi težko rekli, da je domobranski, da je belogardističen, je napisal knjigo z naslovom Tragedija v Cerknem pozimi 1944, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva, kjer je kot zgodovinar natančno opisal in dokumentiral dogodke v Cerknem in na Lajšah. On sam je tam doma, tako da stvari pozna kot domačin in kot zgodovinar. Pričakoval sem, da bo tožilstvo nemudoma ukrepalo. Nič se ni zgodilo. Čeprav je vodja tožilstva človek, ki je svojo tožilsko pot pred več kot 40 leti začel prav pri zločinu na Lajšah, ko je kazensko preganjal tiste, ki so žalovali za umorjenimi. Upal sem, da je končno vendarle spoznal, da je pregon žrtev, ki so postavile križ, bila krivica in da je treba preganjati storilce. Do danes nisem slišal niti ene besede, niti enega šuma iz tožilstva.

[Page 083]

Je še drugi tožilec, šef specialnega tožilstva, ki je bil tudi tožilec v Gorici in pristojen za Cerkno. Tudi to specialno tožilstvo ne ukrepa, niti ni slišati, da bi ukrepala policija. Pri tem primeru sem se namenoma zadržal zato, da na strašnem in še živem primeru vidimo, kako Slovenija kot država, kot pravna država ne deluje. Vzrok za to izvira iz preteklosti. Čeprav je v Sloveniji nekaj deset tisoč umorjenih ljudi, okoli 25.000 neposredno v tilnik ustreljenih ali pa živih vrženih v brezna, med njimi tudi od tri do pet tisoč partizanov, ni danes stekel postopek niti proti enemu storilcu, niti proti enemu organizatorju niti proti enemu od voditeljev te strašne morije. Zakaj?

Preden so me kandidirali za tožilca, sem s pok. Tinetom Velikonjem in Justinom Stanovnikom obiskal prof. dr. Ljuba Bavcona, da bi se pogovorili, ali so poboji, povojni in medvojni, vojni zločin ali sploh zločin ali niso zločin. On nas je ljubeznivo sprejel v svojem kabinetu, nam celo postregel s kavo, vse na meščanski višini in nam povedal, da medvojni in povojni poboji niso zločin, da je to bila le justifikacija. Ko pa smo vprašali, kje je sodba, je rekel, to je ljudska sodba, ustna, ne pisna. Ko smo rekli, da so bili vojni ujetniki, je rekel, da to niso bili vojni ujetniki, ampak civilni zaporniki, in da če je poboj civilnih zapornikov zločin, je ta zločin seveda že zastaral. To je prvo njegovo pravilo, s katerim je vzgojen današnji pravni rod. Drugo pravilo, ki ga je zapisal pred dvema ali tremi leti v Mladini, pa je, da predpisi o vojnih zločinih in hudodelstvih zoper mednarodno pravo, po katerih so sodili nacističnim vojnim zločincem v Nürnbergu ali v Tokiu, veljajo samo za nacistične zločince, ne veljajo pa za junake protifašistične koalicije, protifašističnega boja. Tega pravila se je držala policija praktično do danes in ni mi znano, da bi stekel kakšen proces po prijavi, po raziskavi policije. Edini proces, ki je tekel za partizanski vojni zločin, je tekel v Gorici, tam so po kratkem postopku obdolženca oprostili. Posebno vlogo pri tem je imel tudi član glavnega odbora Zveze borcev, ki sem ga prej omenil kot sostorilca na Lajšah. Ta proces je edini proces proti vojnemu zločincu na revolucionarni strani. Ni tekel na pobudo ali po raziskavi policije, ampak po zasebni raziskavi in na zasebno zahtevo. O tem je napisana tudi knjiga.

Takšno je torej stanje v konkretnih zadevah v Sloveniji. Tudi predsednik vrhovnega sodišča se iz zakonitosti dobesedno norčuje. Na uvid imam 10, 12 primerov, ko je bila zahtevana izločitev predsednika iz postopka, ker je šlo za rehabilitacijo povojnih obsojencev, zlasti duhovnikov. Predlagateljem se ni zdelo primerno, da bi predsednik vrhovnega sodišča, ki je bil visok partijski funkcionar in je igral zelo sumljivo in nepojasnjeno vlogo pri zločinih na meji, da bi tak sodnik sodeloval pri rehabilitaciji povojnih obsojencev, zlasti duhovnikov. Po zakonu bi morala o zahtevi za izločitev predsednika vrhovnega sodišča odločati obča seja vseh sodnikov vrhovnega sodišča. V nobenem od teh primerov, ki jih poznam, se to ni zgodilo. Vedno je odločal o svoji izločitvi predsednik sam. Vse zahteve za izločitev je zavrgel. Odločal je tudi o izločitvi drugih sodnikov, tudi te zahteve je zavrgel, razen ene, ko se je sodnica sama izločila. Zakon pa izrecno pove, da zahtevo za izločitev zavrže senat, ki obravnava zadevo. Ne, na slovenskem vrhovnem sodišču je zakon eno, odločbe predsednika vrhovnega sodišča pa nekaj drugega.

Znan mi je en sam primer, da je o predsednikovi izločitvi odločala obča seja, to je znana zadeva Patria. Takšno stanje je že vsaj tri leta, toda te zadeve, ki jih imam jaz, niso edine, vem še za druge. Predsednik vrhovnega sodišča se požvižga na zakon. Če bi vam zdaj začel pripovedovati podrobnosti, bi vam šli lasje pokonci.

Po mojem mnenju se stanje pravne države slabša. To bom ilustriral samo z eno zadevo. Lani 12. decembra je Tit Turnšek, predsednik Zveze borcev NOB Slovenije, v Delu objavil odprto pismo predsedniku slovenske vlade dr. Miroslavu Cerarju. V njem je protestiral, ker Slovenija ni glasovala za resolucijo Združenih narodov, ki obsoja neonacistične pojave. V tej resoluciji, ki jo je Rusija predlagala v Združenih narodih, so nekatere ukrajinske, estonske in latvijske razmere označene za neonacizem in predlagana prepoved neonacizma. Slovenija ni glasovala za to resolucijo, podrobnosti ne vem, ker naši časopisi o tem niso pisali. Turnšek pa je svoj protest podprl z besedami: Tudi v Sloveniji neofašizem ponovno postaja vse glasnejši. Postavljamo spomenike SS-ovcem. Naj vas spomnim samo na spomenik v Grahovem.

Po Turnšku smo v Grahovem postavili spomenik SS-ovcem. Odprto pismo predsedniku vlade pač ni pripomba pri gostilniškem pultu, ni debata takole mimogrede. Odprto pismo pomeni, da je vsebina temeljito premišljena, temeljito zastavljena, da je vse zapisano zavestno. V Grahovem je torej postavljen »spomenik SS-ovcem«. Na tem spomeniku je 75 imen. Od tega je ob napadu na Grahovo 32 padlih ali umorjenih domobrancev, [Page 084]čez 40 pa je civilnih žrtev komunistične revolucije od 16-letnega dekleta do 76-letnega starca. Nihče od teh ni bil niti v sanjski zvezi z nacizmom ali SS. Kljub temu Turnšek lahkotno napiše, da je to spomenik SS-ovcem. Pri tem pa je treba povedati še nekaj. 10 metrov za tem »spomenikom SS-ovcem« stoji partizanski spomenik, spomenik napadu na Grahovo. Ta spomenik so napadalci, zmagovalci postavili takoj po vojni. Glavno vlogo pri tem je imel »narodni heroj« Daki, ki je vodil napad na Grahovo, ki je osebno poznal vsaj polovico ubitih domobrancev in jih je nekaj tudi sam pobil. Na ta spomenik so kasnejši generali, udeleženci napada napisali, da sta 24. novembra leta 1943 Šercerjeva in Tomšičeva brigada uničili postojanko »belogardistov«. Spomenik je Zveza borcev lansko leto obnovila. Da Turnšek kot nekdanji obrambni minister Republike Slovenije ne loči med belogardisti in SS-ovci, si ne morem niti zamisliti. Belogardisti so bili nasprotniki boljševiškega nasilja, boljševiške revolucije. SS-ovci so nastali 20 let kasneje v drugi deželi s popolnoma drugačnimi cilji, drugačnimi nameni. Komunisti, partizani, zmagovalci so domobrance, svoje medvojne nasprotnike imenovali belogardisti, ker so pač belogardisti bili nasprotniki sovjetske revolucije, kot smo bili domobranci nasprotniki boljševiškega nasilja v Sloveniji. Čeprav so nas zmerjali, so vsaj govorili resnico. Sedanja Zveza borcev nas zmerja z SS-ovci, s čisto lažjo. Ne morem si misliti drugega, kot da to dela zavestno, iz stoletnega sovraštva, ki naj skrije morje krvi.

Stanje se torej slabša, kar pa ni čudno, kajti če nekdo goji sovraštvo 70 let in po 70 letih tako kot Tit Turnšek ne more priti niti v Državni zbor in pogledati drugače mislečemu v oči, mu podati roko, ne v spravo, samo v vsakdanji pozdrav, potem vemo, da je nekaj hudo narobe. Da je ta družba razdeljena sama proti sebi in da tako ne more iti naprej!

8.3.2.

Besedilo je avtoriziran prepis govora, ki ga je imel Anton Drobnič v Državnem zboru na 9. nujni seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti.

[Page 085]

8.4. Po 70-letni zamolčanosti vrnjeni v spomin

Avtor:
Janko Maček

8.4.1.

Ko smo na letošnjo angelsko nedeljo dopoldne hiteli proti Sorici, je bil tudi ozki zadnji del Selške doline že obsijan s soncem. Zvonovi farne cerkve sv. Nikolaja so vabili k slovesnosti, ki so jo prebivalci Sorice, predvsem pa vasi pod Ratitovcem, dolgo čakali, saj so bile posledice polstoletnega totalitarizma tako hude, da se je spet in spet odložila. Ob izteku 70-letnice konca druge svetovne vojne pa so jo vendarle dočakali. S sveto mašo – ob somaševanju domačega župnika in še nekaterih duhovnikov jo je daroval kardinal dr. Franc Rode – so se spomnili žrtev komunističnega nasilja, ki je leta 1945 še po koncu vojne težko prizadelo vasi pod Ratitovcem, nato pa odkrili in blagoslovili spominsko ploščo z imeni 24 faranov, ki jih je kruta revolucija oropala življenja, in dveh duhovnikov: domačega župnika Franca Krašne ter znanega primorskega narodnega buditelja Filipa Terčelja, ki sta bila januarja leta 1946 v čudnih okoliščinah umorjena v Štulčevi grapi pri Davči.

Le nekaj dni pred omenjeno slovesnostjo je izšla izredno lepa in zanimiva knjiga Vasi pod Ratitovcem skozi čas. Napisala jo je Marija Gasser in izdala v samozaložbi. Že naslov knjige pove, da ni namenjena samo opisu vojne in revolucije, ampak širše. Pa vendar je kljub temu tesno povezana s koncem druge svetovne vojne in nas skoraj nepričakovano pripelje do nekaterih srečanj ter ugotovitev, ki nam odkrijejo še eno sliko tistega časa. Verjamemo, da bo vse to zanimalo tudi naše bralce.

8.4.2. Vasi pod Ratitovcem skozi čas – Drfe under Ratitovc durh’t cajt

Gornji podnaslov knjige v nekoliko čudni nemščini nas opozarja na posebno zgodovino vasi Zgornje in Spodnje Danje, Torka, Ravne in seveda tudi Zgornja ter Spodnja Sorica. Okrog leta 1300 so se namreč v te tedaj še skoraj nenaseljene kraje priselili Tirolci iz okolice Innichena v Pustriški dolini in potem tu s svojimi žulji krčili gozdove ter oblikovali pokrajino. Koliko garanja je bilo treba, da so postavili trdne domove, ki so lahko kljubovali tudi najtežjim vremenskim neprilikam, da so na do tedaj pustih pobočjih nastale rodovitne njive in prijazni pašniki, od katerih so se – danes bi rekli na ekološki način – preživljali celi rodovi. Že pri začetnem krčenju gozdov, so se ukvarjali z lesom, kasneje pa jim je bilo to tudi vir zaslužka, saj so »golcarji« iz teh krajev hodili na delo tudi drugam, npr. v Francijo, Romunijo, Bosno. Pri vsem tem so jim pomagale njihove tirolske korenine, njihova trdoživost in sposobnost preživetja v težkih pogojih. Iz stare domovine so prinesli s seboj jezik, vero in običaje ter jih skozi stoletja ohranjali. Njihovo življenje se je odvijalo v soglasju z letnimi časi in cerkvenimi prazniki. Ob velikih praznikih je bilo lepo tudi zato, ker so celo »golcarji« prišli domov. Dolgo so še govorili nekakšno mešanico nemškega in slovenskega jezika, ki pa je bila »v svobodi« prepovedana in danes jo obvlada le še kaka starejša ženica, njene sledi pa so se ohranile v ledinskih in rodbinskih imenih, arhitekturi itd.

Območja, kjer so se ustalili tirolski priseljenci, so med najvišje ležečimi poseljenimi območji v Sloveniji. Pokrajini Pustertala in Sorice sta si klimatsko zelo podobni. Za obe so značilne dolge, ostre zime in kratka poletja. Freisinški škofje so bili zemljiški gospodje Pustriške doline kot tudi Škofje Loke in Selške doline, zato ni bilo težav za priselitev na prazna pobočja pod Ratitovcem. Kot rečeno, so se tu hitro ukoreninili, pri tem pa obdržali dobršen del stare kulture. K temu je pripomogla tudi ločenost od zunanjega sveta, ki pa jih je tesneje povezala med seboj, na kar kaže dobro razvita srenjska posest – vasi so na primer imele skupne pašnike in tudi gozdove.

Po vaseh so skupaj živeli gruntarji, to je lastniki kmetij, kajžarji, ki so imeli svojo kajžico in nekaj vrta oziroma travnika, da so lahko prehranili eno kravo, pasli so pa tudi na srenjskem pašniku in drva dobivali v srenjskem gozdu, in gostači, ki niso imeli nobenih nepremičnin. Kajža – bajta je navadno nastala tako, da je oče kateremu od sinov za doto dal del kmetije. V Spodnjih Danjah je bilo ob koncu druge svetovne vojne osem kmetij, dvanajst kajž in štiri gostaške družine. Kajžarji in gostači so kot dninarji delali pri kmetih, nekateri so bili spretni rokodelci, npr. mizarji, hodili pa so tudi drvarit na Jelovico ali kot sezonski delavci »golcat« daleč v Bosno in druge daljne dežele, kot smo že omenili. Golcarsko delo je bilo težko, vendar dobro plačano. Kljub vsem naštetim razlikam je med vaščani veljala nekakšna naravna sociala in so se v glavnem dobro razumeli.

[Page 086]Spodnje Danje okrog 1940
Figure 33. Spodnje Danje okrog 1940 (knjiga Vasi pod Ratitovcem)

8.4.3. Prva in druga svetovna vojna

Za boljše razumevanje poglejmo nekaj podatkov o geografski legi podratitovskih vasi. Ni težko ugotoviti, da ležijo na meji predalpskega in alpskega sveta. Ratitovec je tudi razvodnica med Selško in Savsko dolino. Prelaz Petrovo brdo (804 m) povezuje Selško dolino z dolino Bače oziroma s Primorsko. Kot vemo, so do prve svetovne vojne spadali vsi ti kraji pod žezlo avstrijskega cesarja na Dunaju.

Ko se je leta 1914 začela prva svetovna vojna, je okrog 250 mož in fantov iz župnije Sorica dobilo cesarski poziv in bili so poslani na razne fronte (Srbija, Rusija, Italija), kjer jih je 52 padlo, 60 jih je bilo ujetih in nekateri so se šele po več letih vrnili domov; mnogi so bili na fronti ranjeni in so se vrnili kot težki invalidi. Žene in otroci so medtem doma trpeli pomanjkanje, saj so bila polja slabo obdelana in ni bilo zaslužka.

Novembra 1919 so v Sorico prišli Italijani. Pravzaprav bi se morali ustaviti pri Podbrdu, kot je pozneje določila tudi rapalska pogodba, vendar so, »zemlje lačni«, zasedli še Davčo, Sorico in podgorske vasi. Ljudje, navajeni avstrijskega reda in discipline, jih niso marali in v šolski ter župnijski kroniki so ohranjena poročila o moralni ter materialni škodi, ki jo je povzročila njihova zasedba. 3. junija 1921 so se Italijani umaknili na rapalsko mejo in še isti dan so prišli v Sorico jugoslovanski orožniki; odslej je bila tu kraljevina Jugoslavija.

Že čez nekaj let je Jugoslavija začela po grebenih Ratitovca graditi Rupnikovo linijo, na katero še danes spominjajo dobro ohranjeni bunkerji, ki pa nikoli niso služili svojemu namenu. Na veliki četrtek 1941 je jugoslovanska vojska zapustila utrdbe na Ratitovcu in Selško dolino ter Škofjo Loko so zasedli Italijani, ki pa so ostali komaj štirinajst dni; v začetku maja so v Sorici že bili Nemci. Zaradi obmejnega področja je bila potem tu do konca vojne graničarska postojanka.

Takoj je bila vzpostavljena tudi nemška občina, župansko funkcijo pa je obdržal kar dotedanji župan Lovro Pintar. Razpustili so vsa prejšnja društva in hkrati s popisom prebivalstva začeli vpisovati v Koroško ljudsko zvezo – Kärtner Volksbund. Zaradi strahu pred preselitvijo je bil vpis dokaj velik. Preko občine je bila zagotovljena preskrba tudi [Page 087]za podgorske vasi. Nemški vojaki – graničarji so bili krajanom naklonjeni, saj je bilo med njimi precej Korošcev, ki niso bili pristaši nacizma in so težko čakali konca vojne. Iz Sorice in podgorskih vasi je nova oblast vpoklicala v vojsko 42 fantov in 24 jih je padlo na fronti. Ni čudno, če so se fantje bali mobilizacije, tako z nemške kot s partizanske strani, vendar se ji niso mogli izogniti.

Spodnje Danje in tudi druge vasi so bile pogosto deležne partizanskih obiskov in rekvizicij. Preko Ratitovca je namreč potekala partizanska pot na bohinjsko stran oziroma na Jelovico in naprej. Podgorci, ki so ob slabši letini še zase komaj pridelali, so sicer dajali – če ne bi dali »prostovoljno«, bi jim vzeli, ko pa je bilo tega le preveč, so postali zaskrbljeni. Stanko Petelin ima v knjigi Prešernova brigada – izšla je leta 1980 – za to zaskrbljenost naslednjo razlago: »Prebivalstvo hribovskih vasi: Zgornja in Spodnja Sorica, Zgornje in Spodnje Danje v bližini bivše jugoslovansko-italijanske meje, je potomstvo nekdanjih nemških naseljencev. Čeprav so govorili slovensko, so se imeli za Nemce in so bili v glavnem sovražni do partizanov. Nemci so moškim dali puške in tako okrepili postojanko v Zgornji Sorici…« Vedenje domačina o tem je drugačno: »Po partizanski rekviziciji leta 1943, ko so iz Spodnjih Danj odpeljali okrog 60 glav živine in pobrali tudi breje živali, s čimer so prebivalstvu in sebi napravili veliko škodo, so začeli vaščani hrano in nekatere vredne stvari skrivati, na primer semenski krompir. Tudi krave so nekateri imeli v Sorici, da je bilo vsaj mleko za otroke. Moški so od Nemcev vzeli nekaj pušk, ki pa jih nikoli niso uporabili.« Leta 1944 so Nemci za okrepitev svoje posadke v Sorici mobilizirali moške podgorskih vasi, ki so do tedaj bili doma. Tudi po tem so bili v Sorici v glavnem le ponoči, čez dan pa še vedno odhajali domov. Niso imeli prave izbire in so se pač odločili za pot, po kateri so upali rešiti sebe, svoje družine in domove. (Vasi pod Ratitovcem …, str. 65.)

8.4.4. Konec vojne jim ni prinesel miru

Skozi sedemdeset let se je govorilo in pisalo o veliki zmagi partizanske vojske in o navdušenju množic ob osvoboditvi. Leto za letom so se v maju ponavljale bučne proslave, pri tem pa so ostajali zamolčani Kočevski rog, Hrastniški hrib in drugi podobni kraji oziroma dogodki, ki so se tam zgodili. V Barbarinem rovu so pohiteli z gradnjo železobetonskih pregrad, ki naj bi za stoletja, če ne za vedno zakrile, kaj se je tam zgodilo. S tem naj bi se opravila selekcija zgodovinskih dogodkov in spremenila zgodovina, o kateri se še danes ponavlja znano geslo, da je ni mogoče spremeniti.

Med tisoči in deset tisoči nedolžnih, ki so maja 1945 izginili v kraških breznih in opuščenih rudniških jaških, so bili tudi prebivalci vasi pod Ratitovcem, med njimi tudi taki, ki so jih izpustili iz zapora na škofjeloškem gradu, pa se vendar domov niso nikoli vrnili – podobno kot mladoletni Meniševci, ki so po odpustu iz Teharij srečno prišli do Rakeka, nato pa na Kamenici, tik pred vrati svojega doma izginili in še danes je o njih znano samo to, da so z železniške postaje na Rakeku odšli, domov jih pa nikoli ni bilo. V knjigi Vasi pod Ratitovcem skozi čas je Marija Gasser na začetku poglavja Takoj po drugi svetovni vojni zapisala naslednje: »Zakaj so bili ljudje sedem desetletij zaviti v svojevrstno molčečnost in še vedno molčijo in si ne upajo biti imenovani? Zakaj se bojijo, da bi zidovi slišali in spregovorili? Kakšno je duhovno stanje človeka, ki mu nekdo neprestano govori, naj pozabi zgodovino?“

Najhujše se je začelo šele, ko se je vojna končala. Povojna oblast je imela vasi pod Ratitovcem zaradi jezika in tirolskih korenin za nemško manjšino, čeprav so bili avtohtoni prebivalci in so tu živeli že več kot sedem stoletij. Ko so se nemški graničarji ob koncu vojne umaknili iz Sorice, je šlo z njimi tudi nekaj Spodnjedanjčanov, ki so bili leta 1944 mobilizirani h graničarjem. Že na Bledu so se od Nemcev ločili in se preko Jelovice vrnili domov. Potem so se skrivali na samotnem seniku nad vasjo, dokler se niso vrnili v vas, ker je bilo obljubljeno, da se jim ne bo nič zgodilo. Seveda ni bilo tako, ampak so jih takoj odpeljali. Nekateri, ki so bili do tedaj doma in so bili prepričani, da se nimajo česa bati, so se 17. maja sami šli javit na Sorico in tudi nje so odpeljali v Škofjo Loko. Nekatere so potem še videli na gradu. Kaj se je zgodilo z njimi? So jih umorili v bližini Škofje Loke kot mnogo drugih ali odpeljali naprej v Šentvid in v Kočevski rog? Za nekatere so svojci prepričani, da so bili z gradu izpuščeni, vendar domov niso prišli. Štirje Spodnjedanjčani so se po amnestiji avgusta 1945 vrnili iz Kočevja, pa si niso upali povedati, kaj so tam doživeli. Pri nekaterih hišah so še desetletja zaman čakali, kdaj se bo njihov vrnil. Po seznamu, ki je objavljen v knjigi, je v soriški fari po koncu vojne izginilo 24 mož in fantov – najmlajši je bil star 22 let, najstarejši pa 50 – in toliko je tudi napisanih na spominski plošči. Enajst od njih je bilo doma v Spodnjih Danjah.

[Page 088]Od leve: Janez Kopač (1920), Ludvik Koder (1917), Matevž (1915) in Franc (1909); trije Kopačevi iz Torke in Kovrdov iz Zgornji Danj. V začetku maja so bili še skupaj v domačem kraju, nato pa so jih odpeljali in ni jih bilo več.
Figure 34. Od leve: Janez Kopač (1920), Ludvik Koder (1917), Matevž (1915) in Franc (1909); trije Kopačevi iz Torke in Kovrdov iz Zgornji Danj. V začetku maja so bili še skupaj v domačem kraju, nato pa so jih odpeljali in ni jih bilo več.

S tem, kar se je zgodilo maja 1945, pa strahu in bolečine v vaseh pod Ratitovcem še ni bilo konec. Kljub njihovim skoraj tisočletnim koreninam v teh krajih so jih obravnavali kot Nemce, za katere je bila predvidena zaplemba premoženja in izgon iz države, če ne še kaj hujšega. Boris Kidrič je 15. decembra 1945 na seji glavnega odbora OF Slovenije povedal, da nemška manjšina pri nas kmalu ne bo imela nobenih pravic, ker je ne bo več. Tedaj je že potekal tretji val izgona, ki je zajel tudi prebivalce podratitovskih vasi in sicer: iz Sorice 3 družine s 17 člani, iz Torke 2 družini z 11 člani, iz Spodnjih Danj pa 9 družin z 62 člani; od 90 izgnancev je bilo 28 odraslih in kar 62 otrok. Največjo izgubo so utrpele Spodnje Danje, kjer je še v začetku maja 1945 živelo 146 prebivalcev, konec leta pa samo še 73; 11 jih je odpeljala Ozna in so izginili neznano kam, 62 pa so jih izgnali konec decembra. Če k temu prištejemo še 8 vaščanov, ki so kot mobiliziranci v nemško vojsko padli na fronti, pridemo na število 81, kar je več kot polovico vasi.

Težko si predstavljamo strah in grozo vaščanov, posebno mater z otroki, ko so sredi mračnega zimskega dne nepričakovano prišli ponje, jih odpeljali v Škofjo Loko, strpali v mrzle živinske vagone in odpeljali na Jesenice. Menda so jih nameravali kar z vlakom potegniti čez mejo, pa Avstrijci oziroma Angleži niso dovolili. Potem so na sveti večer in božični dan ostali zaprti v vagonih na Jesenicah, nato pa so jih odpeljali v Maribor in pri Šentilju pognali čez mejo. Čez nekaj časa so mnogi od teh prišli v begunsko taborišče Liechtenstein pri Judenburgu, kjer so bili skupaj s slovenskimi begunci, ki so v začetku maja 1945 pribežali v Vetrinj in bili potem konec junija prestavljeni v Judenburg. Med njimi je bilo več slovenskih duhovnikov, vendar so si podratitovski izgnanci najbolj zapomnili nekdanjega Rožmanovega tajnika Romana Malavašiča, ki je bil nekakšen taboriščni župnik in je med drugim pripravljal otroke na prvo obhajilo in birmo. V knjigi Vasi pod Ratitovcem (str. 104) sta objavljeni spominski podobici na prvo sv. obhajilo, ki sta ga 20. junija 1946 prejeli Amalija (kasneje redovnica frančiškanka Pavla) Pavla Kejžar in njena sestra Dorica Kejžar, Markeljcovi iz Spodnjih Danj. Amaliji je spominsko podobico podpisal katehet Roman Malavašič, Dorici pa učiteljica Pepca Berišič, ki je pred nekaj [Page 089]leti v visoki starosti umrla v Domu ostarelih v Mengšu.

Marsikateri podatek o življenju ter delu beguncev in izgnancev v taborišču Liechtenstein najdemo v knjigi Antona Žaklja Beg v neznano, ki je pravzaprav njegov taboriščni dnevnik. 7. februarja 1946 je npr. o Romanu Malavašiču zapisal naslednje: »Dela samo v taborišču in strada. Izdaja Dom ob Muri, skrbi za olepšavo kapele in za fante. V pridigah se bori proti zaslužkarstvu in nikdar mu ni dovolj darov za kapelo. Kako naj darujemo, če ne bomo zaslužili?« (Str. 61.)

Dom ob Muri je izhajal kot dnevnik od 17. julija 1945 vse do maja 1947, ko ga je vrhovna taboriščna oblast (UNRRA) – istočasno kot vse druge slovenske časopise – prepovedala, češ da slovenskim beguncem zadošča Koroška kronika. Do 46. številke so ga pisali na pisalnem stroju v največ 10 izvodih, nato pa razmnoževali na ciklostilu. Naklada nikoli ni presegla 200 izvodov. Seveda nas zanima, kaj je morda pisal o izgnancih izpod Ratitovca, vendar nam že podatek o prepovedi slovenskih begunskih časopisov pove, da UNRRA našim beguncem in izgnancem ni bila naklonjena in je zato tudi Dom ob Muri stalno kontrolirala ter na razne načine omejevala.

Naslednji odlomki iz knjige Beg v neznano se sicer nanašajo na delo čipkaric v taborišču, med katerimi pa so bile tudi izgnanke iz Selške doline. A. Žakelj je bil namreč v Liechtensteinu poleg drugega tudi vodja nekakšne »klekljarske« zadruge: skrbel je za naročila in prodajo čipk, za nabavo potrebnega sukanca kot tudi za plačilo davščin in drugih obveznosti s tem v zvezi. Navajamo: »29. julij 1946. Število žirovskih in šentjoških čipkaric so pomnožile žene in dekleta iz Sorice in Danj na koncu Selške doline, ki so prišle v naše taborišče. 3. marec 1947. Dopoldne na delavskem uradu zaradi M. Kajžer, ki jo kličejo na kmečko delo. 14. avgust 1947. Ob pol osmih so se odpeljale domov v Zali Log, Sorico in Davčo družine Gaser, Jenšterle, Kejžar in Thaler, na Jesenice pa Weber. Vsega 29 oseb. Izgubil sem sedem odličnih delavk. Ta udarec je lahko usoden za našo ,industrijo’.«

Naštete družine so se torej po letu in pol izgnanstva vračale v svoje vasi pod Ratitovcem, najbrž pa ne tudi na svoje domove, saj je bilo v času izgnanstva vse njihovo premoženje zaplenjeno. Za zaplembo je tedaj zadoščala že ugotovitev o nemškem državljanstvu oziroma narodnosti. Res da so si izgnanci po povratku premoženje večinoma pridobili nazaj, so pa še dolgo živeli v pomanjkanju in občutku

Spominska podobica Amalije Kejžar iz Spodnjih Danj na prvo sv. obhajilo v taborišču Liechtenstein pri Judenburgu - katehet Roman Malavašič iz Šentjošta
Figure 35. Spominska podobica Amalije Kejžar iz Spodnjih Danj na prvo sv. obhajilo v taborišču Liechtenstein pri Judenburgu – katehet Roman Malavašič iz Šentjošta

drugorazrednosti; nalagali so jim nemogoče obvezne oddaje in jim očitali kolaboracijo ter nerazumevanje »nove družbene stvarnosti«.

8.4.5. Duhovnika Franc Krašna in Filip Terčelj

Na spominski plošči v Sorici sta napisana tudi duhovnika Franc Krašna in Filip Terčelj. Župnik Franc Krašna je od blizu videl in občutil stisko ob izgonu svojih 90 faranov tik pred božičem 1945. Tisti ki so ostali, so bili zbegani in so samo čakali, kdaj bo podobna usoda doletela tudi njih. Več hiš je bilo zapečatenih in namesto praznične topline sta se iz njih širila hlad in negotovost. Nekaj otrok, ki tedaj, ko so prišli po družino, slučajno niso bili doma, se je nenadoma znašlo pred [Page 090]

Župnik Franc Krašna
Figure 36. Župnik Franc Krašna (Palme mučeništva)

zapečatenimi vrati domače hiše. Ponekod ni bilo nikogar, da bi poskrbel za živino, ki je ostala v hlevu. Čeprav je župnik vedel, da ga na vsakem koraku zasledujejo, da prisluhnejo – pa ne z dobrim namenom – vsaki njegovi besedi, je tolažil prestrašene ljudi in jim skušal dati vsaj malo upanja. Na božični dan je v cerkvi naročal: »Merkajte na otroke, kar jih je še ostalo, in skrbite za živino, saj bodo prišli nazaj!« Pri opogumljanju faranov mu je pomagal tudi sobrat in prijatelj Filip Terčelj, ki je brez prave službe životaril v Ljubljani in ga je župnik povabil, da bi za božične praznike prišel k njemu v Sorico.

Kdo je bil Filip Terčelj? Rojen je bil leta 1892 v Grivčah pri Šturjah v Vipavski dolini. Po maturi na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano je vstopil v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1917 posvečen v duhovnika. Tri leta je bil kaplan v Škofji Loki, nato pa nadaljeval študij na sociološko-pedagoški fakulteti v Kölnu in se medtem udeleževal tečajev o prosvetnem delu. Po povratku v domovino je postal katehet v goriškem Alojzijevišču, kmalu pa prevzel še tajništvo Prosvetne zveze v Gorici in odločilno vplival na delo 162 primorskih prosvetnih društev. V letih 1924 do 1929 je bil član ožjega odbora Goriške Mohorjeve družbe. Decembra 1931 so ga fašisti »zaradi sodelovanja z emigrantskimi organizacijami v Jugoslaviji« zaprli in poslali v konfinacijo. Po enem letu se je smel vrniti v Gorico, toda ostal je brez službe. Ko je zvedel, da mu grozi ponovna aretacija, je ilegalno odšel v Ljubljano in bil potem do leta 1945 katehet na gimnaziji ter kurat v prisilni delavnici. Ker so ga Italijani, ki so aprila 1941 zasedli Ljubljano, imeli na posebnem seznamu, je spet moral za nekaj mesecev v zapor, kar pa ni prepričalo »osvoboditeljev«, da ga ne bi imeli za nasprotnika in že junija 1945 strpali v zapor. Kasneje je domačim v Šturje takole pisal: »Nikdar nisem mislil, da zmore človek toliko pretrpeti in doživeti taka razočaranja. Kaj vse sem prestal, Vam ne morem opisati. 10. septembra so me izpustili bolnega in moral sem v bolnišnico. Kaj bo s službo, še ne vem, pa saj itak nisem za težko delo. Tri stvari so me duševno zlasti mučile: Prva, da sem po nedolžnem, vsled zlobnih ovadb, ki so večinoma prišle z Goriške, moral trpeti kot narodni zločinec in kot narodni izdajalec. Jaz, ki sem od duhovnikov v Italiji največ prestal pod fašisti, sem moral nastopiti težak križev pot, ki je bil najhujši. Druga, da sem bil popolnoma zapuščen. Brez perila, obleke in hrane sem trpel tri mesece. Kar je najhujše, je pa to, da so me sumničili in preganjali ljudje, katerim sem storil toliko dobrega.

Po prihodu iz oznovskega zapora bi Terčelj rad odšel na Primorsko, pa ni dobil dovoljenja. V tej stiski se je spomnil na pisatelja Bevka, s katerim sta se svoj čas dobro poznala. Leta 1945 je bil Bevk predsednik Slovensko-italijanske antifašistične unije v Trstu. Napisal mu je pismo, da bi se rad vrnil na Primorsko in omenil, kako so ga že pred vojno in tudi med vojno preganjali Italijani. Na to pismo ni dobil niti odgovora.

Terčelj je bil tudi nabožni pisatelj in pesnik. Znane so njegove pesmi kot Najvišji, vsemogočni Bog, V hišo božjo smo dospeli, V moji duši vlada mir in druge, ki so jih uglasbili razni skladatelji in so še danes na sporedu marsikaterega cerkvenega zbora.

Medtem ko je bil v oznovskem zaporu, je Terčelj ostal brez stanovanja in bil po prihodu na svobodo tako rekoč na cesti. Tedaj so se ga spomnili nekateri prijatelji, med njimi soriški župnik Krašna, ki ga je za božične praznike 1945 povabil k sebi. Zelo verjetno sta se glede obiska dogovorila, še preden se je [Page 091]vedelo za izgon soriških faranov. Kolikor sta mogla, sta potem pomagala tistim, ki so ostali. Čeprav sta bila zato sama v nevarnosti, sta celo obljubila, da se bosta po praznikih zanje zavzela pri oblasteh in nekaterih vplivnih osebnostih v Ljubljani. Ta njuna obljuba ni bila popolnoma brez osnove. Krašna, ki je bil menda tudi sam lovec, je verjetno računal na poznanstvo z Marjanom Brecljem in nekaterimi »visokimi« lovci, Terčelj pa je imel prijateljske zveze z družino Toneta Tomšiča. Domnevamo, da je kljub temu, kar je leta 1945 sam doživel, v svojem idealizmu upal, da njegove utemeljitve in prošnje ne bodo ostale brez uspeha. Seveda tedaj ni mogel vedeti, da nekaj mesecev kasneje sodišče Tomšičevi materi ne bo dovolilo pričati v prid škofa Rožmana. 24. avgusta 1946 se je namreč pred vojaškim sodiščem IV. armade v Ljubljani začel proces proti generalu Rupniku, SS-generalu Rösenerju, škofu Rožmanu, poveljniku policije Hacinu, bivšemu ministru Kreku in visokemu domobranskemu častniku Vizjaku. Mati narodnega heroja Toneta Tomšiča je tedaj podala pisno izjavo in bila pripravljena pred sodiščem pričati, kako se je škof zavzel, da bi preprečil izvršitev smrtne obsodbe nad njenim sinom, vendar je sodišče odklonilo njeno pričevanje in prav tako ni upoštevalo pisne izjave.

7. januarja 1946 sta se torej župnik Krašna in profesor Terčelj odpravila proti Železnikom, da bi se odpeljala v Ljubljano. Blizu Podrošta sta ju prestregla dva knojevca in odvedla nazaj v Davčo. Po pripovedovanju domačinov iz Davče so ju zasliševali in mučili pri Brelihu – danes te hiše ni več – nato pa vodili do Štulčeve domačije in naprej v grapo, kjer so ju umorili in zakopali. Čeprav se ni smelo govoriti,

Prof. Filip Terčelj
Figure 37. Prof. Filip Terčelj

se je za grob kmalu zvedelo in že spomladi 1947 so posmrtne ostanke obeh duhovnikov prenesli na davško pokopališče. Blizu kraja njune mučeniške smrti so prizadevni domačini pred kratkim postavili križ in ploščo s kratkim sporočilom, kaj se je tam zgodilo. V teku je postopek za proglasitev župnika Krašne in profesorja Terčelja za mučenca.

[Page 092]

8.5. Hoja k resnici ali tek mimo nje?

Avtor:
Mojca Kucler Dolinar

8.5.1.

Na grajski grič se zaradi bližine, stanujem namreč tik ob vznožju, precej pogosto povzpnem. Včasih se zalotim v premišljevanju, koliko različnih obrazov nam kaže ta prostor nad Ljubljano. Bil je kraj vladanja, kraj moči, je kraj kulture, umetnosti, kraj šepetanja zaljubljencev, veselja mladoporočencev in sprehodov razigranih družin. Je pa tudi kraj molitve ter kraj spominov in žalovanja za pokojnimi slovenskimi vojaki, domobranci, ki so jih, da bi bili izbrisani iz narodovega spomina, s tukajšnjega vojaškega pokopališča prenesli neznano kam. Že samo to je dovolj velik razlog, da se iz leta v leto zberemo in mislimo na fante in može, za katere je bila vera v domovino, družino in Boga, usodna za življenje.

Zaradi tragike, ki prežema zemljo na Orlovem vrhu, pa bi moral upočasniti korak vsak, ki stopa na ta kraj in se zamisliti nad njegovim sporočilom. Pa je ravno narobe. Tekaška steza naj bi nam dajala utvaro, da je mogoče uteči dogodkom izpred sedemdesetih let in da nam bi lahko športni copati namesto križa prinesli pomiritev in spravo. Prav zaradi takega površinskega pogleda na razmere v Sloveniji se še vedno, kot tekači po Orlovem vrhu, vrtimo v krogu. V krogu laži, sprenevedanja in teptanja spomina na grozote, ki so jih napravili komunisti. To še posebej velja za naše glavno mesto.

Če je spomladi morda še kdo živel v utvari, da je aktualnemu ljubljanskemu županu na enem od majskih praznovanj zgolj ušlo, da sprave v Ljubljani, kjer bi postavljali spomenike domobrancem, ne bo, pa je po nedavnem dogajanju na ljubljanskih Žalah ob spominski slovesnosti za umrlimi med osamosvojitveno vojno, razmišljati, da je čas za spravo, naivnost brez primere. Če pred žalujoče za umrlimi, ki so leta 1991 branili slovensko zemljo pred agresijo jugoslovanske komunistične armade s peterokrako redečo zvezdo, postaviš to isto zvezdo, pridaš še prapore predstavnikov tako imenovane NOB in partizanski pevski zbor, je milo rečeno prvovrstna provokacija, ki pove vse o aktualni vodilni politični strukturi v mestu in državi.

Naš dolg do tistih, ki so umrli v upanju na samostojno slovensko državo med in po drugi svetovni vojni ali med osamosvojitveno vojno, tako ostaja. Vse kaže, da bo tek k resnici še dolg. Pazimo le in spodbujajmo drug drugega, da nam v naših prizadevanjih korak ne zastane.

Na Orlovem vrhu
Figure 38. Na Orlovem vrhu[Page 093]

8.6. Revolucija je še vedno v glavah Slovencev

Avtor:
Boštjan Zadnikar

8.6.1.

Stojimo ob kraškem breznu, ki nekako simbolizira vse tisto, kar je šlo in še gre v našem narodu narobe že skoraj tričetrt stoletja. Dolgih 73 let je že od takrat, ko je ta jama molče sprejemala v svoje globine slovenske ljudi, izmed katerih so bili mnogi še živi pahnjeni vanjo. Ti ljudje niso bili ničesar krivi, bili so nedolžni. Njihov izvirni »greh« je bil zgolj ta, da so pripadali tradicionalni slovenski kulturi in zavračali revolucionarne ideje o umišljeni naprednosti, večvrednosti in o novem družbenem redu, ki naj bi bojda čudežno odpravil vse krivice tega sveta in vzpostavil nebesa že v tostranstvu. Vsa Menišija je trepetala dneve in noči v smrtnem strahu pred postavami z rdečo zvezdo na kapah, ki so tod okrog ropale, ustrahovale ljudi in mnoge izmed njih odvedle neznano kam. Za njimi se je izgubila vsaka sled. Med ljudmi so nato pričele krožiti govorice o Krimski jami, v katero partizani mečejo še žive ljudi. Grozljiva je pripoved vaškega stražarja, ki se je v to jamo spustil septembra 1942 in na njenem dnu naletel na že docela razpadla trupla in kosti žrtev, ki so segale sedem metrov v višino.

Krimska jama s svojo srhljivo zgodbo je klasičen primer nečesa, česar premnogi Slovenci še dandanes ne morejo ali pa celo nočejo razumeti. Namreč tega, da je eno vzrok, drugo pa posledica. Takšnih »krimskih jam« oz. dogodkov, ki jih le-ta simbolizira, je bilo v tistem krvavem slovenskem poletju 1942 nešteto. Tudi zaradi Krimske jame je postala Rakitna bela. Zaradi takšnih zločinov so nastale vaške straže in leto kasneje, ko se dim s Turjaka in Grčaric še ni polegel, tudi Slovensko domobranstvo kot edino logična samoobrambna reakcija naroda, ki se je zavedel, da je usodno ogrožen predvsem s strani domačega izdajalskega in protinarodnega komunizma.

Vsekakor predstavlja stalinistična revolucija na Slovenskem s svojo srhljivo destrukcijo stoletja veljavnih moralnih norm in pravil vrh slovenskega 20. stoletja. Ta družbeni pojav, ki mu ni para v vsej slovenski zgodovini, je pustil za seboj grozljivo razdejanje ne zgolj v dobesednem pomenu te besede, t. j. v uničevanju imetja in ubijanju desettisočev ljudi, temveč je pustil za seboj strašljive posledice predvsem v kulturno-moralnem smislu. Totalitarni komunistični režim, ki si je prigrabil oblast leta 1945, je nato skozi polstoletni ideološki pritisk, ki ga je izvajal nad vsem narodom v obliki medijske in šolske indoktrinacije celotnih generacij, predrugačil dušo povprečnega Slovenca do te mere, da slednji dandanes ni več sposoben trezno doumeti oz. razumeti kronologije slovenskega 20.stoletja. Napuh, relativizacija in vseobsegajoč oportunizem pa slovenskemu človeku hkrati jemljejo tisto moralno moč, ki bi ga ob volji do razmišljanja in poglabljanja v te stvari na koncu lahko privedla do pravilnih zaključkov, moralnih sodb in opredelitev.

Danes se nas je tukaj zbralo 100, morda 200 ljudi. Prišli smo, ker globoko v srcu čutimo in vemo, da se je na tem prostoru tedaj godil strašen zločin nad nič krivimi ljudmi. Prišli smo, ker čutimo, da spomin na te ljudi ne sme zamreti, pa čeprav jih, zlasti mlajši, nismo poznali. Prišli smo, da dušam tu pomorjenih jasno povemo, da v svojem obupu niso same. Vendar se nas je danes tu zbrala le peščica. Če ne bi bilo revolucije z vsemi posledicami, o katerih sem govoril prej, sem prepričan, da bi se nas danes tu zbralo več tisoč. Ta revolucija pa še kar traja in traja. Letos smo praznovali 70 let od konca vojne. Mnogi so naivno pričakovali, da bomo Slovenci letos končno korak bližje k tako opevani spravi. Nič od tega se ni zgodilo. Zato, ker je revolucija še vedno v glavah Slovencev. Zaradi te revolucije danes tudi kot posamezniki v ekonomskem smislu živimo slabše. Revolucija je usodno zasekala v narodovo telo oz. bit in ga razklala na dva pola. Z revolucijo se je vse začelo. Samo Bog ve, kdaj se bo končala in bomo kot narod zopet zadihali s polnimi pljuči.

Nagovor na slovesnosti ob Krimski jami 27.09.2015

[Page 094]

9. Po branju

9.1. Damijan Stepančič, Andrej Rozman Roza (po Georgeu Orwellu): Živalska kmetija

Avtor:
Blaž Knez

9.1.1.

Strip, založba Miš, Dob 2015

Živalska kmetija je v strip predelana Orwellova Živalska Farma avtorjev Andreja Rozmana Roze kot pisca besedila ter Damjana Stepančiča kot risarja. Kdo ne pozna Živalske farme, ki na tako pronicljiv način preko živali na neki kmetiji sredi Anglije lucidno oriše naravo komunizma, kakršnega smo tudi sami doživljali v prejšnjem režimu? Z veseljem smo jo brali sredi jugoslovanskega hleva, saj nam je bilo pravo veselje že samo spoznanje, da je neki tujec popolnoma razkrinkal pokvarjenost titoizma in vodilne kaste sistema, katerega jetniki smo bili. In to na način, da titoizma sploh nikoli ni doživel! Smo torej bili res otok na meji med komunističnim in kapitalističnim svetom? Orwell je ob pisanju Živalske farme sicer imel v mislih stalinizem, knjigo pa je pisal na prehodu med letoma 1943 in 1944!

Rozman-Stepančičev strip je izšel v okviru nacionalnega projekta Rastem s knjigo za leto 2015, ki ima za cilj, kot beremo v uradnem glasilu projekta, spodbujati dostopnost kakovostnega in izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja, promovirati vrhunske domače ustvarjalce mladinskega leposlovja, spodbujati bralno motivacijo šolarjev in njihov obisk splošnih knjižnic, motivirati založnike za večje vključevanje sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino ter povečevanje deleža izdanega izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja. Te cilje poskušajo nosilci projekta doseči s tem, da vsak dijak prvega letnika oziroma učenec sedmega razreda osnovne šole prejme na razpisu izbrano knjigo brezplačno. Gre torej za knjige, ki jih na račun davkoplačevalcev državna politika – preko ministra za kulturo – vroči našim mladim. Kakšni so njeni resnični cilji? Statistika sedmih let delovanja tega projekta kaže, da formalnih ciljev še niso dosegli. Čeprav se več in več šol vključuje v projekt Javne agencije za knjigo, je delež otrok, ki so se vpisali v javno knjižnico, še vedno enak, kot je bil ob pričetku projekta. Je torej ta projekt še en način, kako naj se slabo porabi denar, ki z muko prikaplja na Ministrstvo za kulturo?

---živalska kmetija
Figure 39. —živalska kmetija

Založniki se gotovo ne bi mogli strinjati s takim mnenjem. Saj jim prinaša zagotovljen dohodek, pa tudi lažje preživetje. Okrog 22 000 osnovnošolskih izvodov in enako število knjig, namenjenih srednješolcem, letno ni mačji kašelj. In to kakšnih knjig! Kljub temu da naj bi še vedno veljalo, da je za otroke le najboljše komaj dovolj dobro, smo bili v preteklosti priča zares »pestremu« izboru. Lansko leto je bila recimo za srednješolce izbrana knjiga z naslovom Ime mi je Damjan. Za izbor na natečaju je bilo verjetno odločilno, da je bilo glavnemu junaku Damjanu v resnici ime Vesna. S spolom pa Vesna ni bila zadovoljna … Gotovo je to vredna vsebina, ki predstavlja vrhunsko mladinsko leposlovje in ki kvalitetno oblikuje celotne generacije naših mladih. Oblikuje v kaj? Je morda tematika svobodnega odločanja o lastnem spolu eno ključnih nacionalnih vprašanj? Nadalje je prostor na knjižnih policah preko dvajset tisoč dijakov v okviru istega projekta dobila knjiga Jugoslavija, moja dežela, ki opisuje usodo otroka častnika JLA. Mar znajo slovenski avtorji mladinske literature lastnim otrokom predstaviti kakšno področje, ki bi jih utrjevalo v odnosu do lastne identitete? [Page 095]

Vlogo nasilnega uveljavljanja totalitarne oblasti se skuša podtakniti osamosvajanju in demokratizaciji
Figure 40. Vlogo nasilnega uveljavljanja totalitarne oblasti se skuša podtakniti osamosvajanju in demokratizaciji

Razen če ni slovenska identiteta edinole liberalna, multinacionalna ali vsaj neslovenska in skrajno levičarska!?

Za dosego cilja »spodbujanje bralne motivacije šolarjev« je letošnjim srednješolskim prvošolcem po odločitvi Javne agencije za knjigo oziroma njihovega projekta Rastem s knjigo namenjen strip. Ker so mladi čedalje bolj navezani na elektronske naprave in jim je vedno težje zbrati toliko volje, da se odrečejo neprestanim impulzom iz okolice ali z ekrana, je odločitev za strip torej logična. Tako je avtorjema že sicer kratko Orwellovo delo s 125 strani malega formata uspelo dramaturško predelati v strip na 80 straneh, ki ga tudi povprečen bralec lahko »požre« v enem sunku. Za moj okus so stripovske ilustracije pretirano revne. Ob upoštevanju visokih meril projekta Rastem s knjigo je izven pričakovanj tudi jezik, ki je mestoma kar preveč banalen. Največje presenečenje pa prinaša sporočilo bralcem, ki ga je kot uvod v strip napisal Andrej Rozman Roza. V njem opisuje svoje otroške spomine na povojno razočaranje odraslih, ki so sodelovali v partizanih. Popolnoma jih je namreč presenetilo, »kaj je po vojni nastalo iz socialne revolucije«. Takrat je bil, po njegovih besedah, prvič priča razočaranju nad revolucijo. Slovenska avtorja lahko verjetno za Orwellom ponovita, da je Živalska kmetija delo, kjer sta s polno zavestjo skušala politični in umetniški namen združiti v celoto. Enako lahko trdi tudi Javna agencija za knjigo in to že vrsto let. Orwell sam je bil sicer socialist in celo prostovoljec v španski državljanski vojni. Kljub temu ali morda ravno zato pa je opazil, da se praktične izvedbe komunizma vedno razvijejo v totalitarizem. To mu je uspelo zaznati tudi med samo svetovno vojno, ko je velik del demokratičnega zahoda v Stalinu videl veliko upanje in močnega zaveznika. Kritike na njegov račun so bile nezaželene in poskusi objave Živalske farme (celo v Veliki Britaniji) do konca vojne neuspešni. Kakšno diametralno razhajanje je torej med partizanstvom in Orwellovim pogledom na revolucijo! Taka so tudi razhajanja med originalom in slovensko kopijo Farme. Orwell zagotavlja, da je »vsako vrsto resnega pisateljevanja po letu 1936 direktno ali indirektno napisal proti totalitarizmu«. Kritika totalitarizma je torej bistvo vsakršnega razumevanja te sodobne [Page 096]in morda najučinkovitejše, predvsem pa najbolj prepoznavne basni v sodobnem svetu. Poleg dela z naslovom 1984 je prav Živalska farma sinonim za Orwellovo literaturo. Rozman-Stepančičevo delo pa pogled bralca (pre)usmerja v že izdelane klišeje, ki vladajo v našem javnem prostoru. Še iz šolskih dni se spominjam avtomatiziranih reakcij učencev. Ko se je zaslišalo ime Stane, je nezavedno in nehoteno prišlo na jezik še preostanek: Dolanc, France Popit. In tako naprej. Kaj naj pride na misel mladim ob besedi Upor? Jasno: proti okupatorju, sodobneje pa lahko tudi: proti nosilcem kapitala. Če je morda to namen Rozmanovega pisanja, je seveda učinek dosežen. Bralci kar naenkrat postajajo ovce, ki vneto blejajo velikemu Vodji. In Živalska farma pri nas znova zaživi. Mimogrede v besedilu opazimo še kakšno manjšo humorno zamenjavo. Izgleda, kot da bi bila narejena po pomoti. Vsem znane besede: „Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,“ sta slovenska ustvarjalca položila v usta osla Benjamina, čeprav bi morale po vsej logiki pripadati vodilnemu merjascu. Ali recimo malenkost, da se besedi upor mestoma dodaja pridevnik osamosvojitveni. Tako poskušata avtorja in preko njiju Javna agencija za knjigo v mladih utrditi zavestno zavajanje, da je v temelje našega naroda položeno upiranje. Najprej verjetno proti nekemu tujemu plemstvu (za te potrebe so zgodovinarji pripravljeni zatrditi, da se narodi pojavijo že precej pred letom 1848), nato proti okupatorju in njegovim sodelavcem … Orwellova kritika totalitarizma je usmerjena predvsem v poveličevanje velikega vodje in kljub sladkim obljubam sprotno prilagajanje razmer trenutnim potrebam vladajoče klike. Stalnico predstavlja neuspešno gospodarstvo ter nove in nove kraje skupnega premoženja za osebne koristi vedno širšega kroga vladajoče kaste. Plastično je z občasnim pobojem izdajalcev prikazan tudi nastanek in razvoj ter vzdrževanje strahu med živalmi, ki je conditio sine qua non za ohranitev položaja vladajočih elit. Celotne zgodbe pa sploh ne bi bilo, če ne bi bila kot trdna podstat zagotovljena naivnost in inteligenčna omejenost tihe večine. Ob tem se mi kot vzporednica nehote pojavi težava škofa Jegliča ob navajanju Slovencev na nove družbene okoliščine, ki so se pri nas pojavile ob priključitvi h Karađorđevićevi državi in uvajanju balkanske logike. V prihodnjih letih se nam namreč bliža žalostna obletnica, odkar smo pristopili v družbo narodov z bizantinskimi navadami. Že obdobje od leta 1918 do leta 1941 je bila dovolj dolga skupinska terapija, da je uspelo pripadnikom našega naroda med Slovenci izvesti revolucijo. Preveč ljudi je bilo pripravljeno nasesti obljubam, da se da storiti nemogoče. Česa vsega smo kot družba sposobni šele sedaj, ko pri nas običajna logika in to je mehanizem, kjer dejanjem sledijo logične posledice, velja za nekaj najbolj zavrženega. Tudi v strip izvedbi Živalske farme pa je pristno prikazano razmerje med poveličevanjem upora in nezmožnostjo organiziranja (novega) upora, ko je oblast formalno že v rokah živali, po Rozmanovo po osamosvojitvi. Mladi bralec lahko razume sporočilo knjige tudi kot kritiko osamosvojitvene vojne, ko je narod prešel s solidne gospodarjeve oskrbe v kremplje različnih klik, ki obvladujejo naše gospodarstvo in državo. Nad vsem pa lebdi vedno in brez izjeme, kot ljubljanska megla, velekapital in tržno gospodarstvo ter vse njegove posledice: brezposelnost, socialno dno … Vrednostno torej avtorjema uspeva utrjevati popolno zmedo v glavah mladih, saj je kritika, ki naj bi bila uperjena v totalitarizem kot tak, preusmerjena v slovenski poskus demokratizacije. Sodobni mladi namreč vidijo danes »pri koritu« tiste, ki so bili tja večinoma izvoljeni. Stanje na naši slovenski kmetiji pa je v največji meri posledica jugoslovanskega, predvsem komunističnega prevrata. Vladajoča kasta namreč še vedno in to čedalje bolj brezsramno popije večino mleka, ki nam priteka. Ob nenehnem zlorabljanju tretje veje oblasti v naši državi je zavest o neuspešnem uporu, ki se je zgodil ob osamosvojitveni vojni, vsak dan bolj jasna. In če ponovno pogledamo v knjigo Živalska farma, preberemo, da so vsi namišljeni izdajalci »totalno« pokončani. Še več, revolucionarno vodstvo prevzame vse atribute zavrženega kapitala in ime kmetije dobi stari naziv: Graščinska farma. Tovariš pa se zopet vrne nazaj v stari naziv gospod. Prav te zadnje spremembe so v Orwellovi različici obsijane veliko jasneje kljub temu, da je preobrazbo, ki smo ji priča, Orwell lahko samo predvideval v neki daljni prihodnosti, slovenska avtorja pa jo vsak dan doživljata. Prav zato bi ob zdravi pameti pričakovali od avtorjev, pa tudi privoščili našim mladim kaj drugačnega od mainstreamovskega stalnega zagotavljanja volivcev kontinuitete. Žal pa je še tisto malo, kar naši mladi preberejo, skrbno presejano na sitih vodilnih prašičev. Vodja prašičev Napoleon pa dodaja: »Branje je čista izguba časa!«

10. Na platnicah

10.1. Zvezda

Avtor:
Siegbert StehmannAvtor:
(Prevedel Janko Moder)

10.1.1.

Kdaj sploh štejemo zvezdé,kdaj snežinke, če sneg gre,roje nébesnih teles,kar je lúči čez in čez?Štet je le, zares priznan,človek, ki se daješ zanj,tvojih brig gre čezenj pot,naj je dober, naj falot.Zvezde v svojem hodijo,vzhajajo, zahajajo,rišejo čez naše dnibožjih znamenj nam sledi.Modri se ozró v nebo,njih pisavo preberó;zvezda jim pokaže pot,kje je rojen naš Gospod.Ko nad hlevčkom obstoji,vsemu svetu govori,slednji duši je v pomoč,da je v jaslih Bog navzoč.Sem, pastirji! Sem, ves svet!Tu je lok neba razpet,tu rešitve sije svit,tu je božji mir razlit.K Bogu moremo od tod,pa je dolga, strma pot,vendar stopa nam ob bokvera, zvezda in Otrok.

Bralcem Zaveze želimo mirne in blagoslovljene božične praznike!

Uredništvo

10.2. Dodatek

10.2.1.

»Napad obeh front (interne leve in eksterne islamske) se združuje tudi v morali, ki oblikuje principe spopada: za cilj je dovoljeno vse. Boljševizem, ki je v najbolj grozoviti podobi lomastil prav v naših krajih, je zmagoval zato, ker ni upošteval prvinskega moralnega nagona ali etike. Soočali smo se z ljudmi, ki so ostali ljudje zgolj zaradi človeškega telesa, a je njihova moralna podstat mutirala tako daleč, da so laž, prevara, kraja ter celo umor povsem sprejemljiva dejanja, ki so jih posevčevali cilji revolucije. Naši zakoni in naša sodišča so jim bila v posmeh. Danes se soočamo s povsem enakim pristopom: prevara, laž, poneverba in nasilje so legitimna sredstva za prestop schengenske meje. Uboj, posilstvo, kraja in vandalizem so način za doseganje pravic in premoženja. Tisto, kar se nam zdi sveto, jim je zgolj še bolj privlačno, da izsilijo svoje zahteve.« (Peter Sušnik)

10.2.2.

»Zahod je soočen s krizo identitete zaradi posledic bitke z levo (liberalno, anarhistično, marksistično, titoistično … ) fronto, ki izvira iz nihilizma. Samomorilski nagon, ki ga nihilizem sam po sebi navdihuje, se torej združuje z željo Huntingtonovega »anti-Zahoda« po uničenju civilizacije, ki ji pripadamo.

Ne sme nas presenečati, da so se v danih razmerah v naravnem zavezništvu znašli levičarji slovenskega in evropskega formata (od najbolj skrajnih do navidez bolj zmernih, ki se skrivajo za socialno čutečnostjo in intelektualno širokogrudnostjo) ter islamski skrajneži, ki širom Evrope širijo zahtevo po drugačni, na islamu temelječi družbi. Vsak po svoji razvojni poti so prispeli hkrati na isti čas in isti prostor.« (Peter Sušnik)

11. Priporočamo

11.1. Jeremija Kalin (Tine Debeljak)
Črna maša

11.1.1.

Lirsko-epska pesnite Tineta Debeljaka
Velika črna maša za pobite Slovence
je prvič izšlaleta 1949 v Buenos Airesu pod psevdonimom Jeremija Kalin in predstalja prvo leposlovno knjigo povojne emigracije v Argentini. V 3500 verzih pseniško opisuje grozo povojnih pobojev ter se spominja vseh pobitih v revoluciji, hkrati pa pretresljivo izrazi motiv sprave in odpuščanja.

Knjiga je opremljena z lesorezi Bare Remec, ki z vso težo ilustrirajo Veliko črno mašo.

Izdala Družina
naročila: 01/360-28-28

Home

Date: 2016-02-13

 

Comments are closed, but trackbacks and pingbacks are open.