Zaveza št. 98 – Komunistični sodniki sodijo o komunističnih sodbah (Anton Drobnič)


§

Rad bi nekaj povedal o stanju slovenske stvarnosti in morda tudi kaj o vzrokih za
tako stanje. Za začetek se bom oprl na primer mojega prijatelja Lojzeta Peterleta,
ki ta čas vodi Evropski večer s slovenskim pisateljem iz Pariza. Nedavno je izšla
knjiga izbranih govorov Lojzeta Peterleta. V teh govorih sem opazil, da je Lojze Peterle,
ki je dober poznavalec dogajanja od leta 1986 naprej, zapisal pet ali šest glavnih
vzrokov za sedanjo zagatno stanje v Sloveniji – tako kulturno, politično kot duhovno
in gospodarsko. Na prvem mestu od teh petih vzrokov je zapisal dejstvo, da se slovenski
narod in slovenska država nista opredelila do bližnje preteklosti. To je potem ponovil
še večkrat v različnih govorih. Da bomo videli, zaslutili, kaj me je zmotilo, naj
povem, da je malo kasneje v nekem drugem govoru takoj na začetku, šlo je za obletnico
krščanske demokracije, pohvalil stranko Krščanske demokracije, češ da nikoli ni bila
stranka ene od smeri slovenskega življenja med vojno. To kaže, vsaj meni, na miselno
nejasnost, na neko nezanesljivost celo pri takem poznavalcu stvari, kot je Lojze Peterle.
To sem izkoristil samo za uvod, da pokažem zmedenost časa.

Stvari ne morejo biti jasne, ker nam je preteklost vzela jasnost besede. Slovenske
besede so imele zelo jasne pomene. Vedno smo jih lahko nadomestili z neko tujo besedo.
Natančno, jasno in razločno. Danes slovenska beseda nima več enotnega pomena, ima
pomenov, kolikor kdo želi. Po načelu, da je resnic več. Če je resnic več, imajo tudi
besede več pomenov. Življenje pa tega ne prenese in zato smo v popolni zmedi tako
v duhovni, v politični in seveda posledično tudi v kulturni in gospodarski. Stanje
naše družbe in naše države je postkomunistično. Vse vrhovne službe, vrhovni družbeni
položaji so v rokah nekdanjih komunistov ali pa njihovih dedičev, duhovnih in družinskih,
skoraj bi rekel dinastičnih. Predsednik države, predsednik parlamenta, predsednik
vlade, da ne naštevam naprej. Sedaj bom prešel na podrobnosti.

V gradivu za današnjo sejo komisije smo dobili sodbo Ustavnega sodišča o vprašanju
Titove ceste. Ta spor je Ustavno sodišče rešilo na podlagi ustavne določbe, da med
temeljne človekove pravice spada pravica do osebnega dostojanstva. Pravica do osebnega
dostojanstva je bila kršena z dejstvom, da je neka formalno in na videz demokratična
skupnost kot je Mestna občina Ljubljana za poimenovanje neke pomembne ceste, ulice
uporabila ime zločinca. Človeka, ki je v svetovnem merilu tam nekje na devetem, desetem
mestu zločinstva.

Takšno poimenovanje seveda žali dostojanstvo tistih, ki jih je ta človek tako ali
drugače preganjal. To so deset, sto tisoči mrtvih, pa tudi milijoni živih. Tako neposredno
prizadetih kot tudi sorodnikov pobitih, oropanih, zaprtih, preganjanih. Dejstvo je,
da je naše ustavno sodišče soglasno ugotovilo, da opletanje s preteklim totalitarnim
boljševiškim režimom, njegovimi imeni in simboli žali drugo polovico državljanov Republike
Slovenije, da prizadeva njihovo osebno dostojanstvo. V Sloveniji pa ne morete danes
prav ničesar pomembnega, odločilnega početi brez dedičev tega totalitarnega režima.

Ko Vrhovno sodišče Republike Slovenije obravnava zahteve za rehabilitacijo predlagateljev,
ki so bili obsojeni v povojnih boljševiških procesih, ni mogoče, da v petčlanskem
senatu, ki je pristojen za obravnavo in rešitev, ne bi imeli večine nekdanji komunistični
visoki funkcionarji ali pa njihovi dediči, njihovi krvni ali idejni potomci. Od petih
sodnikov, ki so po zakonu pristojni odločati o sodbi komunističnega sodišča protikomunistu
zaradi protikomunizma, bo večina, če ne vsi, pripadala temu novemu postkomunističnemu
svetu. To je nekaj tako nezaslišanega, nekaj tako žaljivega, nekaj tako proti dostojanstvu
človekove osebnosti, da si je težko zamisliti, kaj šele imenovati. V Sloveniji pa
to nikogar ne moti. Nobenega protesta še nismo brali. Nihče se ne razburja. Kaj bi
rekli, če bi v Nemčiji nekdanji nacisti obravnavali sodbo proti nekemu nasprotniku
nacizma in bi oni ugotavljali ali je nacistično sodišče ravnalo pravilno ali napačno.
Ne, česa takega ne boste videli!

To je možno v Sloveniji! Ne možno, ampak to se dogaja. Vse sodbe in ni jih malo, ki
so bile razveljavljene, so ocenjevali komunistični sodniki, pogosto kot večinski člani
senata. In tako se dogaja tudi na vseh drugih področjih. Vse je pod kontrolo, vse
je v rokah nekdanjih totalitarnih sodelavcev. Naj povem samo to: [Stran 081]

Vrana vrani ne izkljuje oči

Figure 32. Vrana vrani ne izkljuje oči arhiv Zaveze

[Stran 082]ob koncu komunistične totalitarne dobe so na državnem tožilstvu bili tudi tožilci,
ki niso bili revolucionarji. V Ljubljani so bili nekateri tožilci celo z nasprotne
strani. Po mojem odhodu s tožilstva pa so pazili, da je celo snažilka bila preverjena,
da ne bi imela kakšne zveze z demokratično stranjo. Komunisti so pač ugotovili, da
lahko oblast tudi izgubijo in od takrat naprej ne spuščajo nobene stvari več iz rok.

Pri tem na veliko kršijo zakon in Ustavo. V neki zadevi, ki je še odprta in je zato
ne bom bolj natančno opisal, je na ugovore, ki so bili dani zoper povojno komunistično
sodbo, Vrhovno državno tožilstvo 4. marca 2014 vložilo svoj odgovor. Ta odgovor je
vsebinsko bolj boljševiški, kot je povojna sodba, po kateri je bil obsojenec ustreljen.
V zahtevi za varstvo zakonitosti je okrog 30 ugovorov zoper povojno sodbo. Eden glavnih
ugovorov je, da dve dejanji, ki sta bili podlaga za smrtno obsodbo, nista bili z zakonom
nikoli določeni kot kaznivi dejanji. In kaj pravi Vrhovno tožilstvo? Pravi, res je,
to dejanje ni bilo v zakonu opredeljeno kot kaznivo dejanje, ampak sodba je kljub
temu pravilna, kajti to dejanje je tako, da si ga zakonodajalec ni mogel niti zamisliti,
kaj šele, da bi ga predvidel v zakonu. Obdolženec, vojak, je v zmedenem času med vojno
moral vedeti, česar si učeni profesorji niso mogli v miru niti zamisliti, da bo to
nekoč kaznivo, da bodo nekoč šteli za kaznivo. Ker tega ni upošteval in se po tem
ni ravnal, je zaslužil smrt. Načelo zakonitosti, ki velja od rimskih časov, da ni
kaznivega dejanja, če ni predhodno določeno v zakonu in zanj predpisana tudi kazen,
je v tem tožilskem dokumentu iz marca 2014 direktno zanikano. Podobno »strokovni«
so tožilski odgovori tudi na vse druge očitke povojni sodbi: »Res je, kar navaja predlagatelj,
ampak … «

Ko pa vprašate, kaj je z zločini komunistične revolucije, tožilstvo, vsaj kolikor
je meni znano, pa tudi najbrž vam, ne ukrepa ničesar. Poglejmo samo en primer. Lansko
leto 3. februarja je bilo 70 let od znanega umora na Lajšah. V Cerknem je takrat potekal
partijski tečaj, na katerem so bili mladi fantje in dekleta. Neopazno so v središče
Cerknega pridrveli Nemci iz Idrije, tečajniki so se brez obrambe panično razbežali,
Nemci za njimi. Ubitih je bilo 48 mladih Slovencev. Vse je bilo nezavarovano, kajti
kasnejši generali in narodni junaki so se zabavali z drugimi stvarmi. Zato je bilo
treba takoj najti drugega primernega krivca. Krivce so pa imeli že na zalogi, ker
je VOS nekaj mesecev prej aretiral skupino Cerkljanov pod obtožbo izdajalcev in kolaborantov,
vendar jih je moral izpustiti, ker ni bilo nobenih dokazov.

Takoj se je sestal pokrajinski komite VOS-a za Primorsko, ukazal poloviti že zapisane
ljudi in naslednji dan so jih na Lajšah že streljali, nekatere ustrelili, nekatere
pa še žive vrgli v brezno. Eden s prestreljenim očesom se je iz brezna rešil in ostal
živ do naravne smrti. Bil pa je pod strahotnim pritiskom, naj vendarle podpiše izjavo,
da so ga ustrelili Nemci, pa bo dobil visoko borčevsko pokojnino. To se ni zgodilo,
zato je stvar prišla na dan. Umorili so 14 Cerkljanov, med njimi dva duhovnika, 6
žensk in deklet, ena med njimi je vstopila v to smrtno skupino namesto bolne prijateljice.
Tudi njo so ustrelili in vrgli v brezno.

Lansko leto je bila 70. obletnica tega strašnega zločina. V Cerknem je bila slovesnost
pri spomeniku pobitim tečajnikom. Na tem spomeniku je napis, da so za izdajo pobitih
tečajnikov krivi »belogardisti«, torej tisti domačini, ki so jih umorili na Lajšah.
Nekdanji predsednik Zveze borcev Janez Stanovnik je na slovesnosti jasno in glasno
povedal, da je bil na Lajšah storjen zločin. Povedal je, da se je za ta zločin odločila
Pokrajinska komisija VOS-a. Člani te komisije so znani. Eden od njih sedi v glavnem
odboru Zveze borcev kot predstavnik VOS. Janez Stanovnik je potem vzel tri vrtnice
in jih nesel k breznu na Lajšah. Povedal je še, da je dan po umoru na Lajšah zadevo
obravnaval Centralni komite komunistične partije – torej vemo, kdo je takrat vodil
VOS – in odločil, da je VOS treba ukiniti. Stanovnik je dvignil roko in vzkliknil:
Ta roka je podpisala dekret o razpustitvi VOS-a, ne samo Primorskega, ampak celotnega.

Okoli leta 2000 je vse to bilo že javno znano. Zgodovinar Boris Mlakar, za katerega
bi težko rekli, da je domobranski, da je belogardističen, je napisal knjigo z naslovom
Tragedija v Cerknem pozimi 1944, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva, kjer je kot zgodovinar
natančno opisal in dokumentiral dogodke v Cerknem in na Lajšah. On sam je tam doma,
tako da stvari pozna kot domačin in kot zgodovinar. Pričakoval sem, da bo tožilstvo
nemudoma ukrepalo. Nič se ni zgodilo. Čeprav je vodja tožilstva človek, ki je svojo
tožilsko pot pred več kot 40 leti začel prav pri zločinu na Lajšah, ko je kazensko
preganjal tiste, ki so žalovali za umorjenimi. Upal sem, da je končno vendarle spoznal,
da je pregon žrtev, ki so postavile križ, bila krivica in da je treba preganjati storilce.
Do danes nisem slišal niti ene besede, niti enega šuma iz tožilstva.

[Stran 083]

Je še drugi tožilec, šef specialnega tožilstva, ki je bil tudi tožilec v Gorici in
pristojen za Cerkno. Tudi to specialno tožilstvo ne ukrepa, niti ni slišati, da bi
ukrepala policija. Pri tem primeru sem se namenoma zadržal zato, da na strašnem in
še živem primeru vidimo, kako Slovenija kot država, kot pravna država ne deluje. Vzrok
za to izvira iz preteklosti. Čeprav je v Sloveniji nekaj deset tisoč umorjenih ljudi,
okoli 25.000 neposredno v tilnik ustreljenih ali pa živih vrženih v brezna, med njimi
tudi od tri do pet tisoč partizanov, ni danes stekel postopek niti proti enemu storilcu,
niti proti enemu organizatorju niti proti enemu od voditeljev te strašne morije. Zakaj?

Preden so me kandidirali za tožilca, sem s pok. Tinetom Velikonjem in Justinom Stanovnikom
obiskal prof. dr. Ljuba Bavcona, da bi se pogovorili, ali so poboji, povojni in medvojni,
vojni zločin ali sploh zločin ali niso zločin. On nas je ljubeznivo sprejel v svojem
kabinetu, nam celo postregel s kavo, vse na meščanski višini in nam povedal, da medvojni
in povojni poboji niso zločin, da je to bila le justifikacija. Ko pa smo vprašali,
kje je sodba, je rekel, to je ljudska sodba, ustna, ne pisna. Ko smo rekli, da so
bili vojni ujetniki, je rekel, da to niso bili vojni ujetniki, ampak civilni zaporniki,
in da če je poboj civilnih zapornikov zločin, je ta zločin seveda že zastaral. To
je prvo njegovo pravilo, s katerim je vzgojen današnji pravni rod. Drugo pravilo,
ki ga je zapisal pred dvema ali tremi leti v Mladini, pa je, da predpisi o vojnih
zločinih in hudodelstvih zoper mednarodno pravo, po katerih so sodili nacističnim
vojnim zločincem v Nürnbergu ali v Tokiu, veljajo samo za nacistične zločince, ne
veljajo pa za junake protifašistične koalicije, protifašističnega boja. Tega pravila
se je držala policija praktično do danes in ni mi znano, da bi stekel kakšen proces
po prijavi, po raziskavi policije. Edini proces, ki je tekel za partizanski vojni
zločin, je tekel v Gorici, tam so po kratkem postopku obdolženca oprostili. Posebno
vlogo pri tem je imel tudi član glavnega odbora Zveze borcev, ki sem ga prej omenil
kot sostorilca na Lajšah. Ta proces je edini proces proti vojnemu zločincu na revolucionarni
strani. Ni tekel na pobudo ali po raziskavi policije, ampak po zasebni raziskavi in
na zasebno zahtevo. O tem je napisana tudi knjiga.

Takšno je torej stanje v konkretnih zadevah v Sloveniji. Tudi predsednik vrhovnega
sodišča se iz zakonitosti dobesedno norčuje. Na uvid imam 10, 12 primerov, ko je bila
zahtevana izločitev predsednika iz postopka, ker je šlo za rehabilitacijo povojnih
obsojencev, zlasti duhovnikov. Predlagateljem se ni zdelo primerno, da bi predsednik
vrhovnega sodišča, ki je bil visok partijski funkcionar in je igral zelo sumljivo
in nepojasnjeno vlogo pri zločinih na meji, da bi tak sodnik sodeloval pri rehabilitaciji
povojnih obsojencev, zlasti duhovnikov. Po zakonu bi morala o zahtevi za izločitev
predsednika vrhovnega sodišča odločati obča seja vseh sodnikov vrhovnega sodišča.
V nobenem od teh primerov, ki jih poznam, se to ni zgodilo. Vedno je odločal o svoji
izločitvi predsednik sam. Vse zahteve za izločitev je zavrgel. Odločal je tudi o izločitvi
drugih sodnikov, tudi te zahteve je zavrgel, razen ene, ko se je sodnica sama izločila.
Zakon pa izrecno pove, da zahtevo za izločitev zavrže senat, ki obravnava zadevo.
Ne, na slovenskem vrhovnem sodišču je zakon eno, odločbe predsednika vrhovnega sodišča
pa nekaj drugega.

Znan mi je en sam primer, da je o predsednikovi izločitvi odločala obča seja, to je
znana zadeva Patria. Takšno stanje je že vsaj tri leta, toda te zadeve, ki jih imam
jaz, niso edine, vem še za druge. Predsednik vrhovnega sodišča se požvižga na zakon.
Če bi vam zdaj začel pripovedovati podrobnosti, bi vam šli lasje pokonci.

Po mojem mnenju se stanje pravne države slabša. To bom ilustriral samo z eno zadevo.
Lani 12. decembra je Tit Turnšek, predsednik Zveze borcev NOB Slovenije, v Delu objavil
odprto pismo predsedniku slovenske vlade dr. Miroslavu Cerarju. V njem je protestiral,
ker Slovenija ni glasovala za resolucijo Združenih narodov, ki obsoja neonacistične
pojave. V tej resoluciji, ki jo je Rusija predlagala v Združenih narodih, so nekatere
ukrajinske, estonske in latvijske razmere označene za neonacizem in predlagana prepoved
neonacizma. Slovenija ni glasovala za to resolucijo, podrobnosti ne vem, ker naši
časopisi o tem niso pisali. Turnšek pa je svoj protest podprl z besedami: Tudi v Sloveniji
neofašizem ponovno postaja vse glasnejši. Postavljamo spomenike SS-ovcem. Naj vas
spomnim samo na spomenik v Grahovem.

Po Turnšku smo v Grahovem postavili spomenik SS-ovcem. Odprto pismo predsedniku vlade
pač ni pripomba pri gostilniškem pultu, ni debata takole mimogrede. Odprto pismo pomeni,
da je vsebina temeljito premišljena, temeljito zastavljena, da je vse zapisano zavestno.
V Grahovem je torej postavljen »spomenik SS-ovcem«. Na tem spomeniku je 75 imen. Od
tega je ob napadu na Grahovo 32 padlih ali umorjenih domobrancev, [Stran 084]čez 40 pa je civilnih žrtev komunistične revolucije od 16-letnega dekleta do 76-letnega
starca. Nihče od teh ni bil niti v sanjski zvezi z nacizmom ali SS. Kljub temu Turnšek
lahkotno napiše, da je to spomenik SS-ovcem. Pri tem pa je treba povedati še nekaj.
10 metrov za tem »spomenikom SS-ovcem« stoji partizanski spomenik, spomenik napadu
na Grahovo. Ta spomenik so napadalci, zmagovalci postavili takoj po vojni. Glavno
vlogo pri tem je imel »narodni heroj« Daki, ki je vodil napad na Grahovo, ki je osebno
poznal vsaj polovico ubitih domobrancev in jih je nekaj tudi sam pobil. Na ta spomenik
so kasnejši generali, udeleženci napada napisali, da sta 24. novembra leta 1943 Šercerjeva
in Tomšičeva brigada uničili postojanko »belogardistov«. Spomenik je Zveza borcev
lansko leto obnovila. Da Turnšek kot nekdanji obrambni minister Republike Slovenije
ne loči med belogardisti in SS-ovci, si ne morem niti zamisliti. Belogardisti so bili
nasprotniki boljševiškega nasilja, boljševiške revolucije. SS-ovci so nastali 20 let
kasneje v drugi deželi s popolnoma drugačnimi cilji, drugačnimi nameni. Komunisti,
partizani, zmagovalci so domobrance, svoje medvojne nasprotnike imenovali belogardisti,
ker so pač belogardisti bili nasprotniki sovjetske revolucije, kot smo bili domobranci
nasprotniki boljševiškega nasilja v Sloveniji. Čeprav so nas zmerjali, so vsaj govorili
resnico. Sedanja Zveza borcev nas zmerja z SS-ovci, s čisto lažjo. Ne morem si misliti
drugega, kot da to dela zavestno, iz stoletnega sovraštva, ki naj skrije morje krvi.

Stanje se torej slabša, kar pa ni čudno, kajti če nekdo goji sovraštvo 70 let in po
70 letih tako kot Tit Turnšek ne more priti niti v Državni zbor in pogledati drugače
mislečemu v oči, mu podati roko, ne v spravo, samo v vsakdanji pozdrav, potem vemo,
da je nekaj hudo narobe. Da je ta družba razdeljena sama proti sebi in da tako ne
more iti naprej!

§

Besedilo je avtoriziran prepis govora, ki ga je imel Anton Drobnič v Državnem zboru
na 9. nujni seji Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti.

Date: 2016