Zaveza št. 97

Revija za duhovna, kulturna in politična vprašanja sedanjosti in prihodnosti – s posebnim ozirom na krizo slovenstva po boljševiški revoluciji in državljanski vojni

Elektronska izdaja
Nova Slovenska zaveza, Ljubljana: 2015

Kazalo

[Page 001]

1. Aktualni kulturnopolitični komentarji revije Zaveza

1.1. O zarivanju glave v pesek

Avtor:
Lenart Rihar

1.1.1.

Od vsakdanjih dejavnikov, ki skozi tranzicijski čas najbolj pomagajo ohranjati družbeno moč boljševizma, je splošna nezmožnost – poimenovati ga. Pri tem ni važno, ali se mu reče boljševizem, komunizem, socializem, totalitarizem, enoumje, režim, enopartijski sistem ali kaj drugega, ob čemer se ve, za kaj gre. Mnogi ljudje, ki si svoj svet gradijo več ali manj iz vsiljivega medijskega šunda, zanj skoraj ne vejo in je tako kvečjemu postavka iz neke časovne odmaknjenosti, s katero danes onegavijo le še razni posebneži. V imenu žlahtnih, nekonfliktnih, velikodušnih in pobožnih vzgibov spada med nevedne oz. nezainteresirane velik delež kristjanov. V to skupino ljudi spadajo tudi generacije mladih, ki so odraščali po padcu socializma. Doma o njem niso izvedli nič omembe vrednega, iz šolskih programov pa prav tako ne. Vsi ti nevedneži živijo enostavno mimo zgodovinskih prvin, ki so tako radikalno zarezale v sredino prejšnjega stoletja in bržkone niti ne nosijo posebne odgovornosti za to bivanjsko neprisebnost, čeravno – paradoks – s svojim nikakršnim odnosom predstavljajo največjo skupino razpoloženjske obarvanosti, kot jo prikazujejo pametovanje po gostilnah in pisarnah, pa tudi vsakdanje ankete in vsakokratne volitve. Neorientiranost sredi časa, sredi sprotnih in zgodovinskih dejstev jih napravlja razpoložljive za skrbno načrtovane sugestije, ki oblikujejo javno mnenje. Te se širijo zlasti prek medijev, prav pride pa vse, od borčevskih proslav s šolarji prek montiranih sodnih procesov do praznovanja dedka mraza.

Naslednja skupina so opredeljeni ljudje, ki jim je precej jasno, zakaj so člani tega ali onega foruma, te ali one stranke, te ali one idejne skupine. Dejstva jih grobo delijo na dva dela, na (post)totalitarce in na demokrate, čeprav je med prvimi najti ljudi, ki hočejo za boljševiškimi simboli morda celo iskreno videti dobre strani, med drugimi pa tudi take, ki jim še zdaleč ni jasno, kakšna brezkompromisna kontradiktornost vlada med demokratično in boljševiško ureditvijo države in da se ta nevzdržnost lesenega železa v slovenskem primeru vleče v današnje dni.

Tretja skupina so razumniki, politiki, medijski delavci in drugi, ki imajo izrazitejši vpliv na javno mnenje. Ravno tako se delijo na zagovornike totalitarnega časa in na demokrate. Razloček med tole tretjo in prejšnjo skupino prototalitarcev je zlasti ta, da si med temi tukaj pri njihovem navduševanju nad rdečimi zvezdami, NOB, gverilstvom, islamom ipd. ne moremo predstavljati iskrenega iskanja česa pozitivnega. Tu je vtis, da gre pri premnogih za zavestno izbiro – iz sovraštva do reda, do demokracije, krščanstva, naravnih skupnosti (družina in narod) in sploh do splošno veljavnih vrednot zahodnega sveta. Ti vejo za komunizem, vejo za njegov propad, vejo za njegove desetmilijonske žrtve, ki se po svetu še danes množijo, vejo za njegove posledice, ki do danes hromijo našo družbo, vejo za svoje do dna korumpirane državne in paradržavne sisteme, vejo, da imajo kljub demokratičnim kulisam v pesti državljane in državo, vejo, da tudi te države ne bodo znali (tudi če bi hoteli) popeljati na pot uspeha, vejo, da brez konca lažejo in manipulirajo.

Vendar nas zanima demokratični pol te tretje skupine, ki ima vpliv na javno mnenje. Sami sebe lahko umeščajo nadvse sofisticirano. Zelo modno in značilno je tudi, da se nekateri od njih poskušajo »intelektualno« izvzeti iz kakršne koli grupacije ali opredelitve, posebej če ta deluje zavezujoče; vendar to ni tako zelo bistveno, čeprav je povedno. Da bomo vedeli, o kom je govor, jih lahko poskupinimo na krščansko in na liberalno usmerjene. Med liberalnimi itak ne, a tudi med krščansko opredeljenimi boste težko našli koga, ki bi imel poudarjeno in ustaljeno socialno noto. To je spričo nuje, da se po poltretjem demokratičnem desetletju otresemo socializma po svoje sicer hvale vredno, saj vidimo pri redkih izjemah, kako hitro izzvenijo kot soglasje k tranzicijski levici, ki je ugrabila državo in za lastne cilje in lastna omrežja manipulira z njenim premoženjem – z drugo besedo: ki ohranja socializem sebi v korist. Po eni najbridkejših izkušenj slovenskega katolištva, ko je krščanski socializem s Kocbekom na čelu (danes pa z raznimi peršini) v svojem bistvu postal le oduren štrcelj totalitarizma, je komaj katera previdnost dovolj velika, pa [Page 002]vendar mora čut za socialno ostati konstitutivni del programa (krščansko) demokratičnih strank. Tu se izrisuje nov paradoks, saj je (bodisi naš bodisi sovjetski ali pa Hitlerjev nacionalni) socializem do največjih zločinov prignan anti-socialen sistem, ki s tajkuni in omrežji to svojo naravo izraža še danes, pa vseeno uspeva zase ohranjati matičnost socialne misli.

S to povezavo, ki spet ilustrira naše stanje in usodno pogojenost z vdorom boljševizma, se vračamo k našemu opinion makerju na demokratični strani in k izhodiščni misli, da je eden največjih adutov pri ohranjanju boljševiških vplivov to, da ga ne poimenujemo. Beseda je o ljudeh, ki sicer do nekdanjega režima nimajo nobene posebne simpatije, premo sorazmerno z njegovim poznavanjem ga tudi radikalno odklanjajo, obenem pa o njem obzirno molčijo. Justin Stanovnik večkrat opozarja na fenomen raznih televizijskih in drugih omizij, kako ljudje skrbno secirajo stanje družbe, a kako se tako rekoč nikoli ne zgodi, da bi kdo prestopil Rubikon in premočrtno poiskal sicer povsem razvidne vzroke v bivšem režimu in predvsem (!) v njegovih tranzicijskih recidivih. Zarisovati vzročno posledično črto, ki bi bila dolga več desetletij, je preprosto nezaslišano. Tudi če se to zgodi, je taka razprava bodisi zavrnjena kot deplasirana ali pa je hitro speljana na ideološko polje, ki potem deluje po svojih manipulativnih zakonitostih. Najbolj žolčnih odzivov se je moč spominjati iz devetdesetih let, ko so v nekem obdobju poslanci demokratične strani poudarjali dejstvo skoraj neprekinjenega vladanja tranzicijske levice »na petdesetletni podlagi«. Potem so uspeli to posledičnost zabrisati in od takrat velja, da je politično nekorektno omenjati boljševizem in socialistične ostaline, ki nas ovirajo v normalnem sožitju, v gospodarskem razvoju in sploh v vsem.

Demokratična stran ima le nekaj odstotkov medijskega prostora, nobenega dnevnika, kaj šele televizije z informativnimi oddajami, katerih formativnosti se dnevno prepušča več kot četrtina vseh prebivalcev. Znotraj omenjenih malih odstotkov so ljudje, ki imajo vpliv. Seveda so tudi med temi izjeme, ampak tu mislimo na večino. Prva stvar, ki se pokaže, je to, da imajo tudi oni polje politične korektnosti večinoma sinhronizirano s splošnimi normami, ki veljajo v naši tako enostranski medijski krajini. Te norme omogočajo, da ena stran lahko govori o socializmu pozitivno, o negativnostih pa molči. Druga stran zaradi skladnosti z resnico pozitivnosti ne najde, negativni kontekst pa se ne spodobi. Če se le pojavi kak minoren, vsaj domnevno pozitiven detajl prejšnjih časov, se zdi, da ga naš povprečen komentator vsled domnevne širine in dialoga z veliko potešitvijo razglaša ob vsaki priliki.

Kdor želi, lahko vsak dan najde vrsto člankov, kolumen, komentarjev, tvitov in blogov, ki jih podpisuje ta ali oni avtor demokratične strani. Vmes bodo sijajne analize stanja, a povezava z boleznijo, za katero trpimo, bo skrbno ignorirana. Včasih boste na kakem liberalnem portalu dobili kompleksno raziskane gospodarsko-kriminalne povezave, ki gredo precej daleč nazaj in tudi poimensko razkrinkavajo urbane roparske tolpe, a v ustrezen ideološki kontekst zlepa ne bodo umeščeni. Med katoliškimi pisci je moč najti ogromno jadikovanja nad ureditvijo tega ali onega področja, ki je odvisno od političnih večin, a do izhodišča, kako se je začelo in kako se je to pretihotapilo v tranzicijo, ne bo prišel.

Na splošno je pri vseh teh avtorjih nemogoče najti povezavo od medvojnega idejnega spopada do tranzicijskih preslikav. Če pa se kdaj vendarle kaj takega pojavi in je bralec lahko še tako prepričan, da je tu končno nastopilo neko novo, veljavno, temeljno spoznanje, od katerega bo pač morala slediti generalna prilagoditev kurza, a se to ne zgodi. Kot da gre za bežen meteor, ki v ničemer ne vpliva na siceršnjo konstelacijo. Kot bi šlo ne nekak teflon, ki pri teh avtorjih varuje boljševiške izrastke, da se jih ne prime nič radikalno in upravičeno uničujočega. Ta opažanja niso omejena le na medije, pač pa tudi na celoten življenjski prostor demokratičnega človeka. O boljševizmu se ne govori doma, se ne govori v šoli in v službi, se ne govori ali se govori čim manj tudi v parlamentu, med poslanci izvorno demokratičnih strank (pri dveh praktično nič). Zadnji, naravnost šolski primer vzročno-posledične amputacije se je dogodil na področju civilne družbe, in sicer s pismom, ki je bilo poslano voditeljema dveh največjih strank (razklani sta natančno po radikalni slovenski ločnici, ki se lomi na odnosu do totalitarizma), da naj stopita v veliko koalicijo.

Slovenija s tem, da ne zmore naslavljati svoje smrtne bolezni, seveda ni osamljena, vendar to dejstvo rešitev le še bolj odmika, saj smo tako zelo odvisni od zunanje stabilnosti. Se pa iz zapisanega toliko bolj neodjenljivo izrisuje nujno poslanstvo Zaveze.

[Page 003]Resnična in navidezna Slovenija na lanski poti iz Ferdrenga
Figure 1. Resnična in navidezna Slovenija na lanski poti iz Ferdrenga Lenart Rihar[Page 004]

1.2. Slabe novice in vedrina duha

Matija Ogrin

1.2.1.

Ena od temeljnih izkušenj, ki zlasti v zadnjem desetletju zaznamuje prijatelje Zaveze in mnoge druge demokratične Slovence, je ta, da iz središč naše državne oblasti in širše javnosti prihajajo skoraj same takšne novice, ki jih razumemo in občutimo kot slabe novice. Pomislimo na vse izgubljene volitve in manipulacije ob padcu vlade, na sodno gonjo proti Janezu Janši (spomnimo se, kako morasto neverjetne so se nam zdele glavne etape te zgodbe), na številne izraze erozije demokratične zavesti (totalitarni simboli, Stožice, državne proslave) in zatemnitve spomina (celo spomina na osamosvojitev!); pomislimo na sekundiranje naše leve politike v prid Putinovi Rusiji in celo proti Evropi (Kučanov govor pod Vršičem); pomislimo na vojne zakone, na t.i. arhivski zakon in na t.i. Zakon o dostojnem pokopu. Same težke, slabe novice. Ob vsem večjem in pomembnejšem nas nato zadene še vrsta manjših, toda pomenljivih vesti, kakor denimo, da v gozdu za Žirovnico in Vrbo, koder sta morda v mladosti hodila Čop in Prešeren po opravkih v gmajno, stoji zdaj spominski park »Titova vas«, v Ljubljani pa plakati vabijo na spektakel Zbora Rdeče armade, ki prihaja naposled, ne ravno v vojaški, zato pa v ideološki obliki osvajat Slovenijo – kakor bi ta zbor sporočal, da česar ni opravilo v vojnem času orožje, more v mirnem času gladko opraviti spektakelska ideologija …

Na dlani je, da so slabe novice pri nas redne gostje, prihajajo ena za drugo. To je naše temeljno politično in družbeno izkustvo zadnjih let, za bolj daljnovidne morda že od konca devetdesetih let: da se slabe novice vrstijo ena za drugo, leta in leta. Da se stanje le poslabšuje. Ni jim videti konca, ker ni videti preosnove, ki bi kaj temeljnega spremenila. Edina ali redka svetla izjema v tej temni rajdi je bilo doslej dogajanje okrog t.i. Družinskega zakonika. Odgovor, zakaj je stvarno stanje takšno, da ga ne moremo videti v svetlih barvah, je Zaveza osvetljevala leta in leta – in je zgoščeno podan, denimo, v njeni letošnji izredni številki Temelj prihodnosti. Ta temelj bo ostal resničen, četudi ga bo vzelo za svojega še tako malo ljudi in se bodo zato slabe novice še kopičile, se prehitevale druga vrh druge …

V tem zapisu se kaže vprašati nekaj drugega: kakšen je duhovni položaj človeka, ki leta in leta izkuša slabe novice, ko ob vsaki novi zdrsne v svojem razočaranju za stopnico globlje? Pomislimo zlasti na starejše ljudi, ki so v otroštvu morda izkusili revolucijo, potem prenašali njeno nasilje dolga desetletja, nazadnje z osamosvojitvijo upali na prenovo in očiščenje, potem pa so nazadnje doživljali le razočaranja, enega za drugim, razočaranja, ki so večja in globlja od razočaranj naše srednje generacije, saj so ti ljudje toliko več prestali in zato toliko bolj upali, nato pa v zadnjih letih, na starost, ostali skorajda brez upa, da bodo kdaj dočakali pravo slovensko pomlad … Kaj se takrat, ko se slabe novice le kopičijo, v nas zares dogaja?

1.2.2. * * *

Slabe novice preizkušajo našo srčnost. Preizkušajo moč našega vzdržanja in vztrajanja v dobrem, ki ga klasičen krščanski nauk imenuje krepost srčnosti.

Srčnost ni kakršen koli pogum ali predrznost ali smelost. Srčnost je pogum, s katerim se izpostavimo, ko delujemo za kaj dobrega in bomo zaradi tega tudi kaj utrpeli. Če ne drugega, se s svojim glasom izpostavimo, izstopamo, zato smo lahko kritizirani ali obrekovani – kar je gotovo najmanjša »poškodba«, najmanjša ranitev našega bitja v zvezi s srčnostjo. S srčnostjo je vedno povezana majhna ali velika rana, ki jo človeku zadajo, ko se trudi za neko dobro. Josef Pieper, ki je preučil klasični moralni nauk sholastikov, je srčnost ali pogum ostro ločil od vsakršnega vratolomništva in hazarderstva, ki bi ju stari pisci moralne teologije označili za nespamet, ne za pogum. Bistvo srčnosti je povezano s spoznanjem resnice, ki od nas zahteva, da spoznano dobrino branimo, četudi za ceno rane, morda smrtne rane. Na tem ozadju pravi Pieper: »Skrajna in najgloblja rana je smrt. In tudi rane, ki niso smrtne, so podobe smrti … Tako je vsa srčnost naravnana na smrt; vsa srčnost stoji vpričo smrti. Srčnost je v jedru pripravljenost, da umreš, natančneje povedano: pripravljenost, da padeš, se pravi – umreš v boju.« Iz te pripravljenosti se hrani, pravi Pieper, vsako dejanje srčnosti, četudi je, gledano od zunaj, še tako daleč od vsake misli na smrt (J. Pieper, Srčnost in zmernost, 15). Ko srčen človek sprejema možnost, da bo v boju za dobro ranjen, morda ga zadene celo usodna ranitev, tako ravna zato, ker hoče z bojem za dobro ohraniti, očuvati svojo globljo neokrnjenost, celovitost, ki bi jo ob opustitvi [Page 005]

Slabe novice druga za drugo
Figure 2. Slabe novice druga za drugoTamino Petelinšek

tega boja izgubil. »Ta gotovost, da v rani, ki jo dobiš v boju za dobro, postajaš deležen neokrnjenosti, ki je s človekovo življenjsko sredo bliže in bolj notranje povezana kakor vsa čisto naravna pomirjenost, ta gotovost se iz krščanske zavesti nikoli ne izgubi … Zdi se, da ima Tomaž Akvinski skoraj za bistvo srčnosti, da se bojuje proti premoči zla, ki jo srčen človek preseže samo, če umre ali je ranjen.«

To so filozofski stavki, ki razlagajo bistvo srčnosti ali poguma kot moralne kreposti. Toda bralcem Zaveze se bo morda zdelo, kakor da ti stavki neposredno govore o ljudeh, ki se jih v Zavezi spominjamo. Zelo jasno so se zavedali, kakšna rana jih verjetno čaka, če se bodo zavzeli za dobro – za svoje ljudi, za svojo domovino in za krščansko omiko, v kateri so bili zrasli. In vendar so se izpostavili, pokazali, da se hočejo zavzeti za veliko dobro, ki je bilo napadeno z revolucijo – zlasti za življenja, pravico, red, krščansko omiko. In to kljub hudemu strahu, ki jih je stiskal mesece in leta vojnega časa. Kajti srčnost še malo ne pomeni, da človek ne pozna strahu. Prav nasprotno, pravijo stari krščanski teologi: srčen človek še kako čuti strah, vendar ne pusti, da bi ga strah ohromil in odvrnil od uresničevanja dobrega. Srčen človek še malo ni solipsist, ki bi hotel umreti; ne ljubi smrti in ne prezira življenja, marveč ceni njegove dobrine, Božje darove. Prav zato se boji, da bo ranjen, toda v srčnosti se zaveda, da bi ga izneverjenje dobremu okrnilo na bolj temeljen način kakor rana, ki jo bo prejel v zavzemanju za dobro.

Ljudje, ki se jih v Zavezi spominjamo, so to vedeli; to jim je povedala krščanska kultura, ki so jo nosili v sebi, in ta ni pustila, da bi jih strah, ki jih je stiskal, ohromil in bi odstopili od dobrega.

In nazadnje, kar je bistveno: srčnost se uresničuje v dveh zunanjih oblikah, to sta vzdržanje in napad. V obrambi dobrega je napad, t.j. aktivno zavzemanje za dobro, gotovo pogosto potreben. Vendar pa tradicionalni krščanski moralni nauk pravi, da je najbolj temeljna oblika srčnosti vzdržanje; da se v vzdržanju najbolj manifestira notranja moč [Page 006]srčnosti. In to ne zategadelj, ker bi krščanska moralna misel a priori višje cenila na videz pasivno vzdržanje kakor aktivno, dejavno zavzemanje za dobro. Ne zato. Pač pa je vzdržanje bolj temeljna oblika srčnosti kakor napad zato, ker je dejanski svet tako uravnan, »da se šele v skrajno resnem položaju, ki razen vzdržanja ne dopušča prav nobene druge možnosti upiranja, more razodeti poslednja in najgloblja moč človekove duše.« Oblast tega sveta je strukturirana tako, »da je zadnji odločujoči preizkus srčnosti vzdržanje in ne napad … K temeljnim danostim tega po izvirnem grehu v nered padlega sveta spada, da se skrajna moč dobrega izkazuje v nemoči. In Gospodova beseda ‚Glejte, pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove‘ označuje še danes trajajoči položaj kristjana v svetu.« (Ibid., 33)

Tudi te stavke beremo tako, kakor da so povedani prav o naših ljudeh, ki so na koncu svoje poti doživeli strahoto; – strahoto, v kateri ni bilo več nobene možnosti upiranja, marveč samo še vzdržanje. Robovi kraških brezen nevidno gorijo od zadnje, najvišje srčnosti slovenskih ljudi, ki so tam predvsem – vzdržali.

Da, kajti vzdržanje ni le nekaj pasivnega, marveč je v njem, kakor pravi sv. Tomaž, jedro intenzivne duhovne dejavnosti: fortissime inhaerrere bono – močno oklepanje dobrega. To je bistvo vzdržanja. Ko so naše ljudi vodili proti breznom in jamam ter jih pahnili v globino – so mogli tiste poslednje minute in ure le še vzdržati, kakor so povedali pričevalci: v svojem vzdržanju so se nadvse močno oklepali dobrega – svoje vere, klicali so Gospodovo ime!

1.2.3. * * *

Slovensko zgodovino so dopolnili ljudje, ki utelešajo popoln vzor krščanske srčnosti. Kadar se jih spominjamo, je prav, da jih vidimo tudi v luči te, nam tako potrebne kreposti, s katero osvetljuje naše pokojne klasičen krščanski moralni nauk.

Po poti tega premisleka se vrnimo zdaj k nam, ki nas pogosto grenijo slabe novice, o katerih tu uvodoma govorimo – ena slaba novica za drugo.

Čas nam k sreči nalaga neprimerljivo manjše rane, kakor so jih nosili ti, ki se jih spominjamo v Zavezi. Kljub temu je edini pravi ključ, v katerem moramo sprejemati slabe novice, ključ srčnosti. Kajti tudi to, da prihajajo glede stanja naše demokracije in širšega duhovnega položaja do nas skoraj same slabe novice, tudi to je neke vrste ranitev, ki jo je treba prenašati, in po svojih posledicah ni tako majhna. Ob nji in z njo nam je treba vzdržati, namreč vzdržati, v smislu moralne kreposti.

Poseben delni vidik srčnosti kot vzdržanja je potrpežljivost. Potrpežljivost še zdaleč ni le vdano prenašanje, nemočna vdanost ali mlahavo sprejemanje nečesa, kar se godi proti naši volji, marveč je nekaj čisto drugega, kot pravi sv. Tomaž: »Potrpežljiv ni tisti, ki ne beži pred zlom, ampak tisti, ki ga zlo ne spravi v neurejeno žalost.« Biti potrpežljiv v smislu kreposti torej pomeni, da ob zlu ne izgubimo hilaritas mentis – notranje vedrine in urejenosti duha.

To je namreč resnična nevarnost in skušnjava, ki jo izkušamo vsi, ki nas slabe novice zadevajo iz leta v leto. Slabe novice, ki so novice o zmagi slabega, nas zavedejo v »neurejeno žalost«: zaradi njih obupujemo nad dobrim, navsezadnje, nad redom stvarjenja. Novice o prevladi slabega, naj so še tako vsakdanje, pravzaprav pomenijo nič drugega kot to: skladno z redom stvarjenja bi moralo zmagati dobro, toda zaradi izvirnega greha je spet, znova in ponovno, zmagalo zlo. In to bo trajalo do … ure, za katero ne ve nihče. Vedrina duha temelji, tudi ob najbolj vsakdanjih novicah o prevladi slabega, na našem stanovitnem in močnem oklepanju dobrega – to dobro pa je vera, prav na koncu in navsezadnje, vera v Stvarnika in gospodarja zgodovine, vera v Kralja vesoljstva.

[Page 007]

1.3. Odpreti oči v vrtincu

Avtor:
Brane Senegačnik

1.3.1.

»Odločiti smo se morali takoj: zanesljiva smrt ali odhod v neznano in negotovo,« je novinarju spletnega portala Planet Siol Srdjanu Cvetkoviću povedal eden od beguncev iz Pakistana, ki so – tako novinar – našli svoje začasno bivališče kar v (policijsko zastraženem) gozdu ob reki Soči na pol poti med Gorico in Štandrežem, ker v nastanitvenih centrih ni bilo več prostora.1 Žalosten prizor, dramatične, težke besede, ki se v nadaljevanju še stopnjujejo: »Preden se je vse začelo, smo doma poskušali živeti običajno življenje. Nekaj nas je bilo študentov, eden je bil lastnik trgovine, nekaj je bilo obrtnikov. Potem pa so sredi noči prišli v hišo ekstremisti in nam rekli: greste z nami. Če ne boste zjutraj, ko pridemo po vas, pripravljeni, vas ubijemo,« je Ali povzel značilno zgodbo, ki se je pripetila skoraj vsem. »Vpričo mene so ustrelili brata, da mi pokažejo, kako mislijo resno,« je dodal še en nekdanji študent, recimo mu Hassan. »Nismo želeli iti z njimi, ni razloga, ki bi me prepričal, da ubijem drugega človeka, a če bi jim to povedal, bi me isti hip ustrelili. In kaj mi je potem preostalo, kot da nemudoma zapustim vse svoje dotedanje življenje?«2

Ob teh krutih dogodkih, ki so doleteli anonimnega mladeniča iz daljne azijske države, rednega bralca Zaveze najbrž spreleti: »Ali nisem vsega tega že slišal? Prav te grozeče besede, ta brezobzirna surovost, ta fanatizem terorja – kako boleče znano to zveni!« Kolikokrat je že bral takšne pripovedi o nasilju, ki se je nekoč zgodilo tu, v lastni vasi, v sosedovi hiši, v bližnji ulici … Tam, v teh pripovedih, so bili ljudje, ki si v gozdovih niso našli bednega zatočišča, ampak so v njih izginili za zmeraj, brez sledu: in policija je te gozdove, te prelepe slovenske gozdove stražila, da bi svojci v njih ne mogli iskati njihovih ostankov. Tudi tam so bili fanatični teroristi, katerih prihod je pomenil zanesljivo smrt; ki so hoteli, da si umažeš roke s krvjo in porušiš vse mostove do normalnega življenja, da upijanjaš vest z zmeraj novimi lažmi. Samo zastava, pod katero je prihajala smrt, je bila drugačna … A te pripovedi je bral z grenkim občutkom kulturnega ilegalca: našel jih je v reviji, ki je za javnost komajda obstajala in je morda samo zato smela preživeti. Do žrtev, o katerih so govorila ta resnična pričevanja z družbenega obrobja, vodilni mediji nikoli niso kazali takšne rahločutne pozornosti, nasprotno: njihova ignoranca se je izmenjevala s klišejskimi potvorbami zgodovine. In še slabše se je godilo – ah, le zakaj govorim v preteklem času!? – s tistimi, ki jih niso hoteli pozabiti, z njihovimi sorodniki, prijatelji, sovaščani ali pa čisto preprosto z ljudmi, ki so verjeli, da si vsak človek zasluži grob, in so vedeli, da je slovenska laž velikanska in pogubna, da je treba čuvati spomin na pomorjene in spomin na to, kar se je res zgodilo, zato da bi sploh lahko vsi skupaj preživeli in ostali ljudje. Ti so bili nekoč preganjani, obsojani, zapirani; a tudi potem, po tistem dnevu, ko so bile dovoljene sanje in ko je bila na perfiden način znova napovedana vojna svobodoljubju, demokraciji in slovenstvu, so bili de facto izločeni iz družbe, ki se je zdaj že uradno imenovala svobodna, demokratična in slovenska. Kratko malo so bili razglašeni za fašiste (!), zdaj bolj odkrito in naglas, zdaj skozi navidez učene fraze navidez nevtralnega sociološkega jezika. Napadali so jih in jih napadajo mladi ljudje, ko po twitterju napovedujejo skrunitve spominskih znamenj tistim, ki nimajo grobov; »uradni« umetniki in intelektualci dokazujejo svojo svobodoljubnost in etičnost z oznanjanjem poniževalnega sovraštva do njih. Ko so na poti k pietetnim opravilom, jim celo kak član slovenske akademije postavi cestno zaporo in plane nanje iz zasede, odet v simbole, pod katerimi je nasilje okupiralo deželo. In direktor vrhunske znanstvene institucije z vso svojo znanstveno-moralno avtoriteto odkriva v farnih ploščah, teh žalostnih kenotafih slovenske svobode, fašistično arhitekturo. Kako je to mogoče? Tako pozorno gledati krivice, ki se godijo tam, in ne videti tistih, ki so bile in so tukaj? Kako je mogoče celo sočutje do vojnih pregnancev in ekonomskih migrantov izkoristiti za notranjepolitične napade, za utrditev krivičnega družbenega stanja in vzdrževanje ideološkega apartheida? Kakšno pa je sploh to medijsko-aktivistično sočutje? Ali ni to samo agresija pod plaščem lepodušniških sentimentov? Od kod to prihaja? Odgovor, ki je najprej pri roki, je: manipulacija, vseobsežna, večdesetletna ideološka manipulacija, ki deluje na obeh straneh, na te, ki jo izvajajo, in na njene žrtve. A vseeno: ta razlaga ne seže do dna, do humusa, v katerem [Page 008]so korenine manipulacije. Kakšna dežela je pravzaprav to, da v njej tako suvereno vlada moč manipulacije?

Slepa dežela. Povišani toni histeričnih varuhov revolucionarnega izročila ali umirjene besede širokih, sredinskih, neobremenjenih in kdove še kakšnih vse intelektualcev so ponavljale zapoved ekskomunikacije in prepovedovale globlji premislek tega, kar se nam je v resnici zgodilo in kar se je naselilo med nas. Niso bile vse enako napadalne in strastno hudobne, a vse so bile slepe, slepe za tisto, kar je odločilno: za boljševistično nasilje in predstavo o svetu, iz katere se je porodilo. Zaradi te slepote, na katero nikakor niso imuni ljudje krščanske kulture, celo nekatere žrtve boljševizma ne, mnogi pa jo ljubijo s čudaško, a strastno ljubeznijo, smo vse manj prisebni, naš svet je vse bolj usodno poenostavljen in predstava o človeku postaja vse bolj ploščata in neresnična. Zaradi nje se živahno širi nebrzdani miselni kaos, diabolični vrtinec nesmisla, v katerem se čista nasprotja in mimobežne ideje začasno spajajo v nemogoče in pogubne kombinacije. Lahkotnost, s katero se v javnosti izrekajo norosti, se odlično počuti v družbi okorelih zadrtežev moškega in ženskega spola, ki ustanavljajo poluradne moralne policije za pregon sovražnega govora. »Kaj pa danes počnejo vaši nekdanji sopotniki iz uporniške generacije leta 68?« so pred leti vprašali francoskega intelektualca Pascala Brucknerja na slovenski televiziji. »Mnogi podpirajo islamski radikalizem,« je odgovoril. Zgodnji signal, da državne meje niso meje slepe dežele, da ne ustavljajo tistega vrtinca, da pravzaprav ni jasno, v katero smer potuje, če ni morda tako, da kar istočasno nevidno besni po celotni evropski celini in onkraj nje … A ta signal je ostal tu bolj ali manj neopažen vse do zadnjih let. Pridige proti demokraciji in krščanstvu se že dolgo razlegajo iz metropol zahodne kulture: tam se oglašajo Noam Chomsky, Slavoj Žižek in Alain Badiou in polnijo intelektualni svet z negativno energijo. To bi morali upoštevati, ko razmišljamo, zakaj je tu tako, kot je.

V vrtincu je težko odpreti oči … a dokler mižiš, niti ne veš, da ne vidiš sveta. Ne verjameš vanj. »Vse, kar je – družba, zgodovina, človek –, so samo konstrukcije, izdelki prikritih političnih gospostev,« govorijo številne sodobne filozofije, za katerimi pa v resnici ni težko zaslutiti realnih interesov. In vendar »si sveta ni mogoče izmisliti«, kot je v nekem pogovoru dejal slovenski filozof Dean Komel. Kar najprej je tu, vztrajno in nepremakljivo, neodvisno od nas, in bolj ko ga zanikamo, globlje smo zapleteni vanj. Če ne odpremo oči vrtincu navkljub, je vse zaman, celo sočutje in dobrota, to česar svet najbolj potrebuje, se lahko sprevržeta v drogo. Grenko je spoznanje, da sveta ne moremo odrešiti; lahko pa ga vseeno ljubimo, ne glede na vsa grozodejstva in krivice. Lahko mu povijamo rane in po svojih močeh in razsodnosti skrbimo, da ne razpade. Takrat se nam morda odprejo oči še za tisto, kar ni svet, kar je več od njega, kar je obljuba njegove odrešitve. Te ni mogoče videti z mesenimi očmi, je pa mogoče zanjo delovati tu in zdaj. V tej Sloveniji, v tej Evropi, v tej globalizirani družbi. Če smo do konca iskreni, druge rešitve sploh nimamo.

[Page 009]V vrtincih
Figure 3. V vrtincih Tamino Petelinšek[Page 010]

1.4. Izkopana resnica

Avtor:
Helena Jaklitsch

1.4.1.

Nikakor ne morem pozabiti članka, ki je izšel v Sobotni prilogi letos 9. maja. Številko sem celo shranila, članek že nekajkrat prebrala, nekatere izseke pa tudi podčrtala in »opremila« s svojimi opombami. Zakaj je ta članek pravzaprav sploh pritegnil mojo pozornost? Letošnje leto, še posebej prva polovica leta, je bilo močno zaznamovano s spominjanjem na sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne. Obe strani, tista »zmagovita« kot »poražena«, sta vsaka na svoj način obeležili konec vojne. Na proslavah »zmagovite« strani smo lahko tako poslušali udarne pesmi, ki so opevale takšne in drugačne brigade in junaška dejanja borcev za svobodo, ter opazovali bohotenje številnih zastav z rdečimi zvezdami, med katerimi slovenske zastave, simbola naše samostojnosti, praktično ni bilo opaziti. Popolnoma drugače je bilo na »poraženi« strani. Na tisti strani, kjer so se preživeli spominjali deset tisočev izvensodno po koncu vojne pomorjenih Slovencev, katerih zadnja počivališča še danes ostajajo neznana. Na tisti strani, ki je zaradi »zmagovite« strani naslednja desetletja po vojni čutila vse njeno sovraštvo ter ukrepe, vredne njenega totalitarizma. Na tej strani ni bilo rdečih zvezd, oglušujočega dretja, skorajda klovnskega, izzivalnega razkazovanja in dokazovanja v svoj zaverovani prav. Na tej strani je bilo čutiti spoštovanje do teh, ki so resnično dali življenje za slovensko državo, ki so si samostojno Slovenijo resnično želeli. Samostojno Slovenijo, ki ne bi bila vpeta v totalitarni oklep, temveč bi dihala s polnimi pljuči demokratične in svobodne družbe. Zato tudi ni bilo nenavadno, da je bilo na spominskih slovesnostih opaziti samo slovenske zastave, v zraku pa je bilo čutiti spokojnost, zbranost. Nobene potrebe po »šovu«, le pieteta do hudega, ki se je zgodilo v našem narodu.

Morda se sprašujete, kakšno zvezo ima ta uvod z zgoraj omenjenim člankom. Več kot se morda zdi na prvi pogled. Ne da bi verjetno avtorica članka hotela, se nam skozi spomine nosilca spomenice 1941 na dveh straneh razgrinjajo vse bistvene značilnosti »zmagovite« strani, zaradi katerih ta tako zelo potrebuje hrup: zavestno selektiven spomin, prepričanje, da nam privilegiji pripadajo, nikakršen odnos do drugega človeškega življenja (žrtve morajo biti) ter tista najhujša »kriva je vedno žrtev«. Toda še preden pokažem, kje v tem prispevku so se tako prostodušno skrivale / odkrivale te značilnosti, naj se malo zadržim v njegovem uvodu. Začel se je takole: »Alojz Dolničar bo junija dopolnil 91 let. Njegovo utrujeno telo mu letos ni dovolilo, da bi po že peto medaljo Ruske federacije prišel v Ljubljano.« Kot bralcu se mi je zdelo, da bi me moral ta podatek navdušiti, vzbuditi v meni občudovanje do sogovornika, saj mu velesila, kot je Rusija, podeljuje že peto medaljo, kar zagotovo ne more biti kar tako. No, če sem iskrena, moja misel ni in ni hotela iti v to smer, pa če sem se še tako trudila. Bolj sta se silili v ospredje besedi »inflacija« in »brez-vredna krama«. Saj veste, kot na (bolšjem) trgu: več, ko je primerkov, nižja je njihova vrednost. Seveda me je zanimalo, kaj tako pomembnega je storil v svojem življenju gospod Dolničar, da si je že tolikokrat prislužil to visoko priznanje. Ker prispevek ni dal odgovora, sem pobrskala po spletu. In vse, kar sem ugotovila, je bilo to, da je to nagrado v Sloveniji prejelo kar 34 ljudi, predloge za podelitev te visokozveneče medalje pa je ob 70-letnici zmage Rusiji poslala kar »naša« zveza borcev. Toliko torej o vrednosti tega »priznanja«.

1.4.2. Kriva je vedno žrtev

Svojo pripoved začenja Dolničar s koncem vojne ter spominom na bitko v Borovljah na Koroškem, kjer so jih »belogardisti grdo napadli«. To je bila tista bitka, ki se je spominjamo kot zadnje bitke druge svetovne vojne na evropskih tleh, do nje pa je prišlo že po brezpogojni kapitulaciji Nemčije, in sicer 10. maja 1945 (in ne 13. maja, kot pravi Dolničar). V tej bitki sta se spopadli umikajoča se domobranska vojska in partizani. Za kaj je pravzaprav šlo: Ob koncu vojne, ko je bilo že jasno, da bodo s pomočjo sovjetske Rdeče armade del zmagovalne vojske postali tudi partizani pod vodstvom KP, so skupaj s številnimi civilnimi begunci domobranci želeli čimprej priti v angleško okupacijsko cono ter se predati Angležem, zavedajoč se, da če ostanejo doma, povojna oblast ne bo prizanesljiva z njimi. Toda še preden so uspeli priti čez Ljubelj, so partizanske enote zasedle Borovlje in most preko Drave ter na [Page 011]ta način preprečile prehod domobrancev in civilnih beguncev k Angležem. Člani Bračičeve brigade in Koroškega odreda za nobeno ceno niso hoteli spustiti domobrancev na drugo stran (drugačno je bilo seveda njihovo ravnanje do nemške vojske). Glede na to domobrancem ni preostalo drugega, kot da so partizansko zaporo prebili ter jih, tokrat še zadnjič, ponovno premagali. Ob tem se je pokazala vojaška nesposobnost partizanske vojske, ki je utrpela kar nekaj izgub, Dolničar navaja celo številko 180. Si morate zamisliti, kakšno sovraštvo in sla po maščevanju je morala tleti v vodstvu obeh partizanskih enot, da so raje v smrt (po koncu vojne!) poslali več kot sto borcev, kot da bi pustili domobrancem, da se umaknejo k zaveznikom. In na koncu za te nepotrebne smrti ni krivo vodstvo obeh partizanskih enot oz. tisti, ki so dali povelje za tako ravnanje, temveč naš sogovornik domobrancem očita, da so jih grdo napadli! Si morate predstavljati to sprevrženo logiko?! Ljudje, ki so slutili, kaj jih čaka v »osvobojeni« Sloveniji ob koncu vojne, ker so se uprli komunistični ideologiji, ki je po vojni zavzela vsak kotiček posameznikovega življenja, so se pred tem slutenim (in že med vojno krepko občutenim) nasiljem želeli umakniti na varno, pa jim tega partizani niso pustili, čeprav je bilo konec vojne. In zdaj so domobranci grdi, ker so se temu uprli? Niti predstavljati si ne smem, kolikšna bi bila številka po vojni pomorjenih v Sloveniji, če takrat domobranska vojska ne bi omogočila tudi tisočim civilnim beguncem, da so se umaknili na varno. Če kdo misli, da bi jim bilo prizaneseno, se krepko moti. Saj so komunisti želeli, da Angleži vrnejo tudi civiliste.

1.4.3. Žrtve morajo biti

Še en dogodek iz časa vojne je sogovorniku pustil grenak spomin. 12. februarja 1944 so v dolini Gračnice na Štajerskem kot zaščito pred partizani Nemci uporabili otroke, ki so se vračali iz šole. »Živega zidu se dobro spominjam. Komandant Ilija Badovinac je bil odgovoren, da ščiti našo kolono. Potem pa zagleda, kako gredo mladi pobčki, nemška kolona pa za njimi. Potem Badovinac zavpije ‘Otroci, lezite!’ Takrat je zagrmelo. Streljali so Nemci, naši, jasno, nazaj. En fantek je padel, trije so bili ranjeni.« Dogodek sam po sebi je seveda tragičen, toda če malo bolj preberemo, kaj nam je Dolničar povedal, nas lahko samo zmrazi. V tem živem zidu naj bi bilo okoli dvajset otrok, ki naj bi ščitili nemško izvidnico. Seveda je nedopustno, da otroke uporabiš za živi zid, toda še bolj grozljivo je to, da so partizani kljub otrokom začeli na Nemce streljati. Nihče me ne bo prepričal, da je bil napad na nemško izvidnico (!) takrat v dolini Gračnice res tako nujen in odločilen za potek druge svetovne vojne na naših tleh, da je opravičeval partizanski napad nanje. Verjetno Nemci niso nameravali s temi otroki v vse nadaljnje bitke … In tistega fantka ni ustrelil nemški vojak, padel je pod streli partizanske puške, enako tudi ranjeni. Ne morem si niti predstavljati, kako malo je moralo tistemu komandantu pomeniti življenje otroka. O tem, da so si partizani morda prav zato upali napasti izvidnico, ker je bila številčno majhna in ker so računali na to, da nemški vojaki zaradi otrok morda ne bodo tako odločni v napadu, raje ne bom razmišljala. Žrtve morajo biti.

1.4.4. Privilegij je moja pravica

Kot izvemo iz prispevka, so se nosilci spomenice leta 1941 sami odločili, kdaj bi šli v pokoj. Leta pri tem niso bila pomembna. »Naš« spomeničar je to »pravico« koristil pri svojih 41 letih. Ko se je komandant (po vojni je Dolničar ostal v vojski) nad njegovo odločitvijo začudil, češ da je še mladenič, mu je Dolničar odgovoril: »Tovariš general, v pokoj moraš mlad, ne star«. Gospod torej že petdeset let uživa pokoj ob (verjetno popolnoma upravičeno domnevam) najvišji možni penziji. Ob tej njegovi suvereni izjavi sem pomislila na številne Slovence, ki so še danes tako zelo prepričani, kako smo bili v prejšnjem sistemu vsi enaki in da je šele pokvarjeni kapitalizem prinesem enim bogatenje, drugim revščino. Toda žal jim tudi taka »razkritja« ne pomagajo, da bi spregledali. Da bi spoznali, da so bili številni v preteklem režimu tako ali drugače »posvečeni«, da so imeli številne privilegije, do katerih v resnici niso bili upravičeni in si jih niso prislužili s svojim trdim delom, temveč zgolj s svojo pripadnostjo komunistični partiji. Ko sem prebrala to izjavo, sem pomislila na eni strani na številne brezposelne, ki danes zaman iščejo dela, na vse mlade, ki, četudi bodo našli službo in bodo vse življenje v njej pošteno delali, ne bodo verjetno nikoli imeli možnosti, da pridejo do pokojnine, ter na drugi strani na številne še danes živeče borce, ki prejemajo visoke (nezaslužene) pokojnine, in ki rohnijo v mikrofone, kakšna krivica se godi mladim. [Page 012]Pri tem pa še nisem slišala, da bi se kdo od teh priviligirancev preteklega sistema v korist mladim odpovedal svoji penziji, ki jo že toliko desetletji prejemajo.

1.4.5. Spomin brez spomina

Dve strani spominov je torej tisto soboto, 9. maja, z nami delil nekdanji partizan, nosilec spomenice 1941 in dobitnik petih medalj Ruske federacije. Dve strani tistih dogodkov, ki se jih sam rad spominja. »Drugih spominov ne želi obujati,« je zadnji stavek, ki ga preberemo. To popolnoma verjamem. Verjamem, da se ne želi spominjati tega, kaj se je zgodilo z domobranci potem, ko so bili vrnjeni. V prispevku jih namreč omeni. Da so Angleži večino domobrancev vrnili nazaj v Slovenijo. Toda potem niti besede o tem, kaj se je z njimi zgodilo. Verjamem, da se ne želi spominjati tega, kar se je zgodilo njegovemu bratu domobrancu potem, ko se je skupaj z ostalimi znašel v Teharjih (nekateri celo pravijo, da je eden redkih, za katerega se ve, kje leži – pod domačim pragom, ubit kot je bil nekoč Abel). Verjamem, da se ne želi spominjati, na račun koga lahko on in številni drugi uživajo vse svoje privilegije. Tudi povojna oblast se ni hotela spominjati vseh svojih zločinov, narejenih med in po vojni v imenu ideologije, ki je v enem samem stoletju zahtevala skupaj več žrtev kot katerakoli druga ideologija. Toda zakaj bi potem sploh morali ohranjati njihove spomine, če so jih tako selektivno izbrali? Kako naj jim verjamem, da so tisti spomini, ki pa jih delijo z nami, sploh resnični, če so jih morali tako zelo prečistiti?

Letošnje leto se torej spominjamo sedemdeset let konca vojne. Vsaka stran na svoj način. Na tisti način, ki ji je najbližji. »Zmagovita« stran je v svojem spominjanju hrupna, kar razumem, saj ne more drugače. Samo v neznosnem hrupu lahko namreč preglasi glasove vseh, ki jih je morala pomoriti, da je lahko postala »zmagovita«. Samo v rdeči zvezdi lahko opravičuje vse krivice in zločine, ki jih je storila, zato ne sme dopustiti, da bi ta nehala plapolati, ker bi se sicer sesedla sama vase. Samo v spominu brez spomina lahko poveličuje svojo zmagovito preteklost. Če bi namreč obudila vse spomine, bi ugotovila, da je nečastna poraženka. In bi morala priznati, da je prava zmagovalka pravzaprav »poražena« stran, saj se je ta pravzaprav borila za resnico, za dobro, za narod in domovino. In je bila za to pripravljena dati tudi življenja. Svoja, ne tuja.

[Page 013]Izkopana resnica
Figure 4. Izkopana resnicaJanez Rihar[Page 014]

2. Kako se je začelo

2.1. Prva vaška straža skozi očala prekaljenega golootočana

Avtor:
Janko Maček

2.1.1.

Samo nekaj mesecev nas še loči od konca leta 2015, v katerem naj bi z veseljem praznovali 70- letnico konca druge svetovne vojne, ki je Slovenijo, razdeljeno med tri okupatorje, težko prizadela. Vendar je pri nas poleg svetovne vojne divjala tudi revolucija in državljanska vojna, kar daje našemu praznovanju posebno obeležje, saj ga praznujemo na dveh bregovih: na enem pod rdečo zvezdo slavijo svojo zmago, ko naj bi kot del svetovnih protifašističnih sil po kot solza čistem osvobodilnem boju pregnali iz dežele okupatorja in ji zagotovili svobodo ter blagostanje, pri tem pa zatiskajo oči pred dejstvom, da je bil njihov »osvobodilni boj« ena najbolj krvavih revolucij in da njihova zmaga pomeni začetek povojnih pobojev, v katerih je izginilo na tisoče Slovencev in ki so bili uvod v skoraj polstoletno dobo komunističnega totalitarizma. Na drugem bregu v senci mrliških križev obiskujemo morišča in grobišča, kjer trohnijo kosti naših sorodnikov in prijateljev, za katere niti po 70 letih ne vemo, v katerem breznu ali opuščenem rudniškem jašku se je končala njihova pot in nad katerimi še vedno visi krivična obtožba kolaboracije in izdaje. Večina na tej strani vsaj včasih moli: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Mnogi med njimi so v resnici že odpustili, vendar pa odpuščanje ne more biti tudi sprava za vsako ceno, ne more biti enostranska pritrditev paroli: Pozabimo preteklost in poskrbimo za prihodnost.

Celo leto se že govori o velikem »spomeniku žrtvam vseh vojn« sredi Ljubljane, ko pa so 5. julija na Karlovici pri Velikih Laščah odkrili plošče, kjer so na enem kraju vklesana imena žrtev revolucije in protirevolucije iz okoliških vasi, se je dvignil vihar nasprotovanja, češ da ne morejo biti skupaj napisane žrtve in njihovi rablji. Ob tem ne moremo mimo vprašanja, kdo ima pravico določati imena žrtev in rabljev. Ali niso tako ali drugače vsi žrtve? Je bil Grudnov oče z Ulake, ki je sovaščanom svetoval, naj ne prekopavajo ceste, in jih tako rešil pred italijansko represalijo, zato izdajalec? Pa so vendar pobili njega, njegovo ženo in tri sinove, 16-letno hčerko pa je morilec ob masakru slučajno samo ranil in je preživela. In kaj so bili tisti, ki so Grudnove odgnali od doma in jih postrelili v gozdičku blizu Karlovice? Imajo po tistem še pravico, da se imenujejo borci za svobodo? Predvsem pa, ali imajo oni oziroma njihovi potomci pravico kričati, da ne bodo napisani skupaj z izdajalci? Pomislimo na prizor, ko so 24. julija 1942 zjutraj Grudnovi morali poklekniti pred svojimi rablji, preden so začeli streljati. Ura je bila ravno sedem in na Slevici se je oglasil zvon, zato je oče začel moliti. Misel na ta in druge podobne prizore nas navaja k odpuščanju, nikakor pa ne k temu, da bi zaradi sprave molčali ob trditvah, da so bili Grudnovi in množica drugih podobnih kolaboranti in izdajalci.

2.1.2. Vaška straža v Šentjoštu in dr. Cene Logar

Ko režimski zgodovinarji pišejo o vaški straži v Šentjoštu, navadno navajajo Frančka Sajeta, redkeje Rudolfa Hribernika ali Toneta Kebeta, skoraj izjemoma pa dr. Ceneta Logarja, ki zaradi svojega golootoškega staža najbrž ni bil priporočljiv vir. Pa vendar je ravno on kot horjulski rojak Šentjošt dobro poznal in bil eden prvih organizatorjev OF, partije in partizanstva na tem koncu. Čeprav je bil od februarja 1949 do novembra 1952 in od junija 1958 do novembra 1962, torej dolgih 7 let, zaprt, delno v Ljubljani, delno pa na Golem otoku in na Grgurju, je leta 1973 v reviji Borec pod naslovom Osvobodilni boj v Dolomitih opisal spomine na svoje politično in partizansko delo v času od začetka italijanske okupacije leta 1941 do aprila 1943, ko je po Kardeljevem nalogu odšel za partijskega inštruktorja na Primorsko. Kakšni so bili torej pogledi doktorja filozofije, ki je izšel iz verne kmečke družine, na začetek revolucije in odpora proti njej, ko je sam doživel nepopisno krutost in trpljenje Golega otoka?

Logarjevi, po domače Andrejkovi iz Horjula, so bili razmeroma dobro situirana kmečka družina, v kateri je bilo devet sinov in ena hčerka. Zanimivo, da so trije sinovi študirali in vsi dosegli visoko stopnjo izobrazbe. Kot vsi v dolini so hodili v cerkev in se udejstvovali v takratnem prosvetnem življenju. V spominih na Goli otok dr. Cene Logar zapiše, da je od leta 1938 aktivno delal za partijo, pri [Page 015]

Vas Zaklanec v Horjulski dolini - v ozadju levo Koreno in Ulaka
Figure 5. Vas Zaklanec v Horjulski dolini – v ozadju levo Koreno in Ulaka

študentskih demonstracijah pa na strani, ki jo je vodila partija, sodeloval od leta 1934. (Borec 1991/5, str. 279.) Nimamo pojasnila, kaj ga je pripeljalo do tega. Sicer pa je bil tudi njegov brat Jakob, ki ga v spominih sam označi za »bivšega klerikalca«, že leta 1941 član partije.

Cene Logar je od leta 1932 do 1936 na ljubljanski univerzi študiral filozofijo, kmalu po diplomi pa dobil štipendijo za specializacijo v Pragi, kamor je tedaj iz Moskve prišel tudi Boris Kidrič, ki je odslej imel preko Logarja povezavo z domovino. Na Logarjev naslov so namreč prihajala pisma za Kidriča in po dogovoru, da bo v Ljubljani dobil vrnjeno, mu je Logar dajal tudi polovico svoje štipendije. To sodelovanje se je nadaljevalo tudi v Parizu, kamor je Logar prišel leta 1938, Kidrič pa že pred njim. Logar piše, da je bil v Parizu podpredsednik Jugoslovanskega študentskega društva in v stalnem boju z desničarji, med katerimi sta bila tudi Ciril Žebot in Franc Casar. Logar je seveda bil v vsakodnevnem stiku s Kidričem in njegovo ženo ter vse delal po njunih navodilih. (Borec 1973, str. 366.)

Potem je Kidrič že leta 1939 odšel v domovino, Logar pa je prišel domov v Horjul jeseni 1940. Zaradi svoje komunistične opredeljenosti ni dobil službe. Takoj po začetku okupacije je vzpostavil zvezo s Kidričem, ki ga je sprejel v partijo in mu dal navodila za organizacijo OF v Horjulu in okolici. Da bi laže pridobil stik z okoliškimi vasmi, je od občine sprejel neko popisovanje hiš in ljudi, ki so ga junija 1941 ukazali Italijani. Čeprav v Šentjoštu ni popisoval, je tedaj marsikaj zvedel o tamkajšnjih razmerah in takoj ugotovil, da ne bo imel lahkega dela. Naj pripomnimo, da je bila slika, ki si jo je pri tem ustvaril, zelo nerealna, verjetno pod vplivom partijske propagande: Malo pred vojno so jezuiti imeli v fari misijon in tudi potem obdržali svoj vpliv. Tja je s svojimi mladci zahajal Ernest Tomec in vplival na ljudi. Od nekod je prišlo nekaj kaplanov, najbolj zagrizen je bil Jože Cvelbar, in usmiljenk ter še poslabšalo položaj. »Politika kraja je bila v rokah klerikalnih gruntarjev in eden od njih je imel bogoslovca, ki je bil prepojen s Tomčevo klerofašistično miselnostjo. Te okoliščine so potem kolaboracionistom prišle kot naročene in tako je reakcija iz Šentjošta naredila pravo Vendejo: iz poštenih in delovnih kmetov so naredili fanatične belogardistične izdajalce, ki so spočetka hrabro umirali v bojih proti partizanom, s časom pa je v njihovih vrstah zavladalo ropanje in propalost … Prav ta Šentjošt pa nam ni povzročal vso vojno le hudih žrtev, pač pa tudi v naših vrstah hudo razdvojenost v ocenjevanju položaja v tej vasi in v vprašanju, kako naj se borimo proti temu sovražniku. Zelo zanimivo je še to, da je nastalo takšno sfanatizirano stanje kljub temu, da je bil desetletja tu za župnika Jože Nagode, ki [Page 016]

Dr. Cene Logar kot partizan
Figure 6. Dr. Cene Logar kot partizan

je bil vse prej kot verski fanatik in ga nikakor ni bilo mogoče zaplesti v protiljudsko politiko bele garde.« (Borec 1973, str. 367.)

Mislimo, da je k temu Logarjevemu zapisu potreben komentar: Nekaj let pred vojno je v Šentjoštu po daljšem presledku res bil misijon, ki so ga vodili jezuiti, ki pa je bil izrazito verski dogodek. Kolikor so jezuiti tudi kasneje prihajali v Šentjošt, je bilo zaradi pomoči ostarelemu in bolehnemu župniku, ne pa zaradi politike. Tomec je s svojimi mladci nekajkrat prišel v Šentjošt, verjetno zaradi poznanstva s kakim šentjoškim bogoslovcem, vendar je pri tem komaj kaj prišel v stik z domačini. »Nevarne« usmiljenke in kaplani so bili begunci pred Nemci, ki so v Šentjoštu dobili zatočišče. Zakaj dr. Logar, ki se je boril proti nacizmu, tega ni opazil? Kaplan Jože Cvelbar je prišel v Šentjošt v začetku leta 1942, ko je bil župnik Nagode že težko bolan in ni več mogel opravljati svoje službe; Nagode je umrl aprila 1942. Kateheta Srečka Hutha, ki so ga leta 1943 na Koprivniku nad Bohinjem ubili partizani, je na župnikovo prošnjo že leta 1941 poslala škofija, da bi skrbel za vernike onstran italijansko-nemške meje, kjer so Nemci pozaprli oziroma pregnali duhovnike.

Logar sam ugotavlja, da »so bili v Šentjoštu pošteni in delovni kmetje, ki pa so pozneje postali fanatični izdajalci«. Razlaga te njegove ugotovitve sledi v naslednjih stavkih: »Ti fanatiki so leta 1942 z največjo brutalnostjo umorili vse, kar je bilo med njimi progresivnega: svojega učitelja in učiteljico in z njima še dva druga. To so bili nezaslišani umori in zločini, ki jih človek nikdar ne bi mogel pričakovati od poštenih ljudi. Samo verski fanatizem more pripeljati naivno verujočega človeka do česa takega.« (Borec 1973, str. 367.)

Ne bomo se spuščali v debato o tem, zakaj Logar pripisuje Šentjoščanom fanatizem in škodljivo naivno vero, ko vendar v bistvu ni bila drugačna od vere njegove domače družine, kjer je odrastel. Ne moremo pa mimo vprašanja, kako učeni doktor filozofije smrt učiteljice Nagodetove, učitelja Mivška in še dveh drugih enostavno pripiše Šentjoščanom, ko vendar sam v istih Spominih izjavlja: »Sestanek v rajonskem merilu smo imeli nekako septembra 1941 tudi na Ljubljanici na gostilniškem vrtu. Udeležilo se ga je nekaj krščanskih socialistov iz Ljubljane (Aleš Stanovnik in Bogdan Brecelj), sicer pa domači aktivisti. Organiziral sem ga po naročilu Franca Popita, ki se ga je tudi udeležil. Ta sestanek nas je pozneje drago stal, kajti v gostilni so bili tudi italijanski karabinjerji in financarji, katerim se je zdelo vse skupaj sumljivo. Poznejše aretacije tov. Mivška, ki je tu stanoval, gostilničarja Vrhovca in še pozneje nekaterih Horjulcev so bile s tem v zvezi. Vse vprek so Italijani dolžili ljudi, da so se udeležili tega sestanka. Bili smo pač zelo neprevidni.« (Borec 1973, str. 370.) In še: »Da sta bila rajonski odbor Horjul in partijska organizacija pravilno izbrana, je dokaz v tem, da so vsi ostali do kraja zvesti osvobodilnemu boju. Tudi frakcionašenje krščanskih socialistov organizacije ni moglo omajati, čeprav smo imeli nekaj težav.« (Borec 1973, str. 368.)

Logar pa sploh ne omenja dogodka, ki je brez dvoma važen za razumevanje okoliščin smrti štirih Šentjoščanov. 28. julija 1942 so partizani Druge grupe odredov pri Verdu prekoračili železniško progo in se napotili v Polhograjske Dolomite z namenom, da tam prestopijo italijansko nemško mejo. Zato so bile alarmirane vse italijanske posadke tega področja. 1. julija je močna italijanska kolona od Rovt prodrla do Šentjošta. Ker so partizani iz precej oddaljenega gozda oddali proti njim nekaj strelov, so zasedli vzpetine okrog vasi in nekaj časa divje streljali na vse strani. Le malo je manjkalo, da niso požgali vasi. Tisto noč in še naslednji dan so ostali v vasi in okrog nje. Tem Italijanom je naslednji dan padla v roke Betka Nagode, ki je s kolesom prišla od doma iz Verda pri Vrhniki. Nekaj dni prej je šla domov na počitnice, bila je namreč učiteljica v Šentjoštu, sedaj pa se je vrnila. Italijani so preiskali njeno prtljago, jo takoj aretirali, nato pa odšli na Ljubljanico po učitelja Mivška, gostilničarja Vrhovca in [Page 017]Leopolda Lebna. Vse štiri so 3. julija odgnali v Rovte in jih tam ustrelili. Odpira se vprašanje, zakaj se je Nagodetova tisti dan odpravila v Šentjošt, saj se je v Verdu vedelo za prehod Druge grupe in so ji domači branili. Če je bila tedaj povsod na nogah tudi narodna zaščita, zakaj je niti v Verdu niti na poti skozi Vrhniko in Podlipsko dolino ni nihče opozoril na nevarnost. Nagodetova je sicer delala za OF, bila je pa verna in tega niti ni skrivala. Gotovo je vsaj poznala Aleša Stanovnika, ki je večkrat prišel v Verd in se ustavil pri sosedu njenih domačih. Vemo, da se ga je partija hotela iznebiti, izdala Italijanom njegovo skrivališče in ti so ga 2. julija 1942 v Gramozni jami ustrelili kot talca. Kaj pa govorice, ki jih omenja tudi Tone Kebe v članku Belogardizem na Šentjoškem in Rovtarskem – Borec 1989, št. 9 – da je partija sama pripomogla k usmrtitvi Nagodetove in drugih. Logar, ki piše o sestanku na Ljubljanici, ki se ga je udeležil tudi Aleš Stanovnik, o tem ne ve nič, omenja pa težave s krščanskimi socialisti.

Ko beremo Logarjeve spomine o tem, kako je organiziral OF in partijo v Horjulu in zaman skušal prodreti v Šentjošt, imamo občutek, da piše o tem skoraj preobširno in tako rekoč z imenom in priimkom omenja vsakega, ki mu je dal kak prispevek in bil pripravljen sodelovati pri delu ter brati literaturo (Slovenski poročevalec, Delo, Zgodovina VKPb), ki je prihajala v Horjul – npr. novembra 1941 kar 60 izvodov Slovenskega poročevalca. Na poti so mu klerikalci in njihova oblast, v Horjulu predvsem Bastičevi in Lončarjevi, v Šentjoštu pa Jakob Žakelj. S simpatijo pa omenja takratnega horjulskega župnika Franca Nastrana, ki ga je nekaj let pred vojno baje celo prosil, naj mu iz Prage pošlje literaturo o Sovjetski zvezi, in »se že leta 1941 in 1942 ni držal politike papeža Pija XII. ter ljubljanskega škofa, ampak je že tedaj razmišljal in ravnal v duhu zadnjega cerkvenega koncila«. Čeprav menda župnik Nastran ni kazal naklonjenosti do vaških straž oziroma domobrancev, dvomimo v gornjo Logarjevo trditev, ki jo do neke mere sam demantira, ko zapiše: »Zato je toliko bolj obžalovanja vredno vse postopanje proti njemu (župniku) po osvoboditvi, ko so ga popolnoma neupravičeno obravnavali kot nasprotnika in mu odnesli dnevnik iz časov okupacije, kjer je hranil dragoceno dokumentacijo o partizanih iz časov njihovih najhujših bojev.« (Borec 1973, str. 364.)

2.1.3. Rop, požig, umor …

Upamo, da ne bo odveč, če te Logarjeve izjave primerjamo s povzetkom zapisa Justina Stanovnika pod naslovom Znamenja v Zavezi št. 62. Takole piše: Zaklanec je ena od vasi, ki so se razvrstile ob robu tistih pograjskih gozdov, ki gledajo na barjansko stran. Tu se od ceste Dobrova–Horjul odcepi cesta, ki vodi po ozki dolini Prosce v pograjsko dolino. Prosca se začne na rahlem vzponu nad vasjo, med gozdovi Ključa, in takoj na začetku je na desni kamnolom, nato pa stranska dolinica, ki ji pravijo Široki potok. Logar seveda ne piše niti o Zaklancu niti o Širokem potoku, ker je očitno zaradi zločina, ki se je tam zgodil v noči 20. nov. 1942, sklenil na ta kraj pozabiti. Malo pred tem se je nedaleč od tu naselilo celotno revolucijsko vodstvo. Če je ta nenavadna izbira imela prednost v tem, da so bili tako rekoč na pragu Ljubljane, je bila, gledano z očmi varnosti, prava norost, zato je bilo treba doseči, da ljudje ne bodo ničesar videli in ničesar slišali. V noči 20. nov. so udarili po treh hišah v Zaklancu. Odpeljali so Dolinarjeve: očeta Janeza Dolinarja (65), mater Marijo (57), hčer Ivano (19) in še drugo hčer Bernardo (16). Od Zalaznikovih so odpeljali dve: mater Ivano Zalaznik (59) in hčer Katarino (25). Pri Fajdigovih so vzeli hčer Marijo (22).

Iz tistega večera ostajata dva spomina. Okoli osme ali devete ure se je blizu vasi zaslišalo divje streljanje. Drugi dan se je izkazalo, da se je patrulja vaške straže iz Horjula udarila s partizani, nato pa se umaknila. Obstaja pa še druga, morda bolj verjetna verzija, po kateri bi se patrulji spopadli šele naslednji večer, ko so iz Horjula prišli zaščitit vas. Oče Dolinar je moral z voli peljati naropano blago v Brezje, torej je prišel v Široki potok po velikem ovinku, ko so z drugimi že opravili. Ostale pa so gnali po cesti okrog ali morda po bližnjici skozi Oskov graben. Zjutraj so bili otroci prvi, ki so šli pogledat, kaj se je ponoči dogajalo. Pri Dolinarjevih je bilo vse razmetano in razdejano, dvorišče krvavo od poklane živine in prašičev, čebelnjak na vrtu razdrt in satje razmetano naokrog. Starega Zalaznika so videli, kako je zjutraj šel po vasi in govoril: »Kam ste ju odpeljali, kam ste ju odpeljali,« potem pa se je vrnil nazaj v hišo in njegov jok se je slišal daleč po vasi. Mogoče je še vedno imel pred očmi prizor, kako sta se žena in hči držali za tramove v skrivališču, kjer so ju našli, in so ju morali dobesedno odtrgati od hiše.

Žrtve so bile zakopane na dveh mestih, zato so jih prekopali ob različnih časih; Dolinarjeve in Fajdigovo 19. aprila 1943, Zalaznikovi dve pa šele 2. aprila 1945. Pri Dolinarjevih in Fajdigovi je v horjulski mrliški knjigi sledeča pripomba: »Dne 20.11.1942 od partizanov odpeljani od doma in umrli nasilne smrti (zaklani).« Ker je ta vpis naredil župnik Nastran, ki so ga ljudje [Page 018]

Znamenje - svečka na kraju, kjer sta bila umorjena župan Bastič in njegova žena
Figure 7. Znamenje – svečka na kraju, kjer sta bila umorjena župan Bastič in njegova žena

poznali kot izredno stvarnega in pravniško preciznega človeka, lahko verjamemo, da je ta opis izraz dejanskega stanja. Poleg tega pa je bil 19. aprila 1943 župnik osebno v Širokem potoku, saj so ga videli, ko se je pozno popoldne vračal skozi vas in nosil s seboj fotografski aparat. Verjetno je upal, da mu bo mogoče dokumente o medvojnih dogodkih ohraniti za farni spomin, a so mu po vojni ob neki preiskavi vse pobrali in odnesli, nekatere stvari pa zažgali že na dvorišču. Profesor Stanovnik se seveda ni zadovoljil samo s površnim pregledom zaklanške tragedije. Pregledal je cel kup literature, kjer bi utegnil najti kak podatek, vendar je bil rezultat skromen. Še največ o tem je našel v povesti Karla Grabeljška Pomlad brez lastovk, vendar je tu število žrtev pomanjšano na Zalaznikovi dve in pomešane so tudi nekatere druge okoliščine. Ko so pisatelja po mnogih letih nekje vprašali, kako je bilo s tisto likvidacijo v resnici, je odvrnil, da je bilo tisto čisto nekaj drugega, in spraševalcem pri tem ni ušlo, da so se mu začele tresti roke. Justin Stanovnik se na koncu svojega pretresljivega zapisa vpraša, čigav zločin je večji, ali tistega, ki je človeka umoril, ali tistega, ki je umor tako predstavil, da je ubijal že ubitega. Zamislimo se ob tem vprašanju, ki je še vedno aktualno!

Z gornjim opisom smo se nekoliko oddaljili od naše teme, smo jo pa s tem tudi dopolnili, saj si ne moremo predstavljati, da dr. Logar kot visok partijski funkcionar, hkrati pa domačin, ne bi o tem nič vedel ali da bi to ne bila celo tema kakega razgovora s Kidričem, saj je bil v času bivanja revolucijskega vodstva v Dolomitih z njim v stalnem stiku. Od kje mu prepričanje, da so vsi »klerikalci« postali izdajalci, čeprav v Spominih ugotavlja, da »ni mogoče misliti, da bi klerofašisti že pred vojno načrtno pripravljali teren za primer okupacije«. Vemo pa, da se je tako pripravljala partija, saj je Kardelj že leta 1940 v Zagrebu povedal, pod kakšnimi pogoji bodo komunisti šli v boj proti okupatorju. Kaj je mogel horjulski ali šentjoški župan aprila 1941 narediti drugega, kot skrbeti, da bi življenje v občini ostalo kolikor toliko normalno? Koliko bi pomagal ljudem, če bi prvi dan okupacije demonstrativno odstopil? Je bila mar izdaja, če je tedaj ostal zvest svoji predvojni politični stranki in ali je bil verski fanatik, če v času stiske ni nehal hoditi v cerkev?

Dr. Cene Logar je v Horjulu leta 1941 in prvo polovico 1942 organiziral OF in partijo, pa ga nihče ni izdal. Najbrž »klerikalni« župan Bastič in še kakšen njegov somišljenik niso bili tako naivni oziroma neumni, da ne bi nič opazili, kaj se dogaja pred njihovimi očmi. Ko je na Samotorici na zadružni kmetiji, komaj uro hoda od Horjula, septembra 1941 nastal zbirni partizanski center oziroma šolska četa, so v Horjul prihajali Luka Leskošek, Marjan Brecelj, Cene Kristan in verjetno še kdo in dr. Logar jih je sprejemal ter vodil na Samotorico, pa se ni nič zgodilo. Ko je prišel cel kamion hrane in drugih potrebščin, verjetno tudi kaj orožja, v Horjul, so tisto blago pred trgovino Cenetovega brata iztovarjali ter potem nosili in vozili v taborišče, pa nihče ni vprašal, kaj to pomeni. Dr. Logar sam piše, da so Italijani izvedli prve obsežnejše racije v Horjulu konec oktobra 1941, ko je po naročilu iz Ljubljane organiziral velik kres pri evharističnem križu nad vasjo, na križu pa je visela velika jugoslovanska zastava z rdečo zvezdo. Pa tudi tedaj bi se morda še izšlo brez večjih posledic, če ne bi partizani, ki so po dogovoru z Logarjem prišli tisti večer v Horjul ostrič neko dekle, ustrelili tudi njenega fanta – italijanskega financarja.

Naslednje aretacije so bile 9. februarja 1942. Logar piše, da so bile dobro pripravljene in že posledica denunciacij. Sardinski grenadirji so zjutraj še v temi obkolili hiše, kjer so nameravali aretirati, tudi Logarjevo. Čakali so zunaj, [Page 019]

Jesen 1942 - eno izmed odkopavanj žrtev komunističnega nasilja
Figure 8. Jesen 1942 – eno izmed odkopavanj žrtev komunističnega nasilja

dokler se ni nekoliko zdanilo. Pri Logarjevih so tedaj imeli cel kup literature, ki so jo malo prej dobili in še ni bila razdeljena: Slovenskega poročevalca, Zgodovino VKPb v ciklostilni izdaji in cel paket letakov. Mami in sestri je uspelo, da sta pred prihodom vojakov v hišo vse sežgali v krušni peči. Logar je bil prepričan, da so prišli ponj, toda aretirali so brata Tineta, ki so si ga zapomnili, ker so ga videli iti na Samotorico. Zaprli so tudi brata Jakoba, župnika Nastrana, gostilničarja Muho in še nekaj drugih. Župnika in gostilničarja so kmalu izpustili, ostale pa odpeljali v internacijo.

O spopadu pri Ulaki piše dr. Logar takole: »V začetku marca so Italijani iz Horjula vznemirjeni nekaj dni gledali z daljnogledi na Koreno. Ljudje so povedali, da se vidijo partizani, ki hodijo po vrhu Korene. Pozneje sem zvedel, da je komanda taborišča postavila stražo, da bi videla v horjulsko dolino. Italijani so naredili hajko na Koreno in v taborišče, ujeli dva partizana in ju potem na Vrhniki privezali za kamion ter vlačili po dvorišču, dokler nista v groznih mukah izdihnila.« (Borec 1973, str 376.) Verzija, ki jo je povedal domačin, očividec tega dogodka, se precej razlikuje od Logarjevega zapisa: 3. marca 1942 je na Ulako prišla italijanska patrulja nekaj mož, ki jo je vodil neki seržant. Zdi se, da partizanska straža sploh ni opazila, da prihajajo. Seržant je zavil naravnost k Janševemu hlevu, kamor so se na toplo zatekli stražarji; komaj je odškrtnil hlevska vrata, je odjeknil strel in Italijan je mrtev obležal na dvorišču. Partizan, ki je bil na hlevu, ga je namreč videl in streljal. Šele čez nekaj časa je prišlo več Italijanov. Tisti dan so zažgali dve domačiji, več moških in žensk pa proti večeru odgnali s seboj v Horjul in nato naprej v ljubljanske zapore. Naslednji dan so spet prišli, požgali še ostale domačije na Ulaki, nato pa se spet vrnili v Horjul, ne da bi šli pogledat do partizanskega taborišča. Tja so »prodrli« šele 8. marca, ko so se partizani že zdavnaj umaknili. Logar pa piše o »bitki, ko je okupator napadel zbirno taborišče v Lesu«, in da »so se partizani po boju umaknili preko proge na Notranjsko«. Zelo poveden je tudi naslednji Logarjev stavek: »Za pogorele Korenčane sem organiziral po okoliških vaseh zbiranje krompirja in lesa za obnovo poslopij. Sam sem šel vse do Bevk in videl, da so biti tedaj ljudje še popolnoma na strani OF.« (Borec 1973, str. 376.)

»Tretja aretacija je bila v začetku aprila 1942. Bila je posledica likvidacije okupatorjevega špijona, trgovca Erbežnika v Zaklancu. 4. maja 1942 so hoteli aretirati tudi mene in Adolfa Jeraja; obema se je uspelo umakniti … Dal sem rovnico na ramo in šel iz vasi po cesti, na kateri nisem pričakoval blokade; vendar so izza vogala zadnje hiše stopili predme vojaki, jaz pa sem šel, kot da jih sploh ne bi videl. Ko sem prišel do njih, so se brez besede umaknili, in to me je rešilo … « Potem sta z Jerajem taborila v gozdu blizu Ulake, dokler se nista vključila v Dolomitski odred. Junija je obiskal Logarja organizator osvobodilnega boja celotnega notranjskega področja Franc Popit. »Hotel je da bi se premaknil bolj v središče vrhniškega okrožja, toda jaz sem dobro poznal le dolomitski teren, zato me je pustil tu. In prav je napravil, kajti kmalu je tu nastal Dolomitski odred, s katerim je najožje povezana moja politična aktivnost pri delu na terenu in v partiji.« (Borec 1973, str. 374.)

Niti z besedico Logar ne omeni umora takratnega horjulskega župana Ivana Bastiča, ki se je zgodil v noči na 14. junij 1942, ko so partizani najprej izropali domačijo, le nekaj sto metrov oddaljeno od Logarjevega rojstnega doma, nato pa župana in njegovo ženo Marjano odpeljali s seboj, ju v bližini na krut način pobili ter pustili ležati ob poti, po kateri so ljudje zjutraj, kajti bila je nedelja, šli k maši v Horjul. Prebivalci bližnje hiše so slišali županove krike: »Zakaj me pobijate, zakaj me pobijate?« Odpeljati so hoteli tudi najstarejšega županovega sina Toneta, pa se jim je skril na hlevu in ga niso našli. Tudi če [Page 02]

November 1942 - na poti v blagoslovljeno zemljo
Figure 9. November 1942 – na poti v blagoslovljeno zemljo

Logar fizično ni bil prisoten pri umoru Bastičevih, ki je odmeval po bližnji in daljnji okolici in imel usodne posledice za nadaljnji razvoj dogodkov, tudi za nastop vaške straže v Šentjoštu, je nemogoče, da mu to ne bi ostalo v spominu, saj je na nek način morda pri tem celo odločal. Za divjanje komandirja Gada na Brezovici in drugod je nedvomno vedel, moral ga je občutiti kot prvovrsten političen problem, vendar niti tega niti Gadove tragične usode nikjer ne omenja. Umori na Brezovici in v Ljubgojni so se zgodili dober mesec pred nastankom vaške straže v Šentjoštu – verjetno bi se nekaj podobnega zgodilo tudi v Šentjoštu, če ne bi posredoval okrožni partijski sekretar Stane Kavčič, vendar Logar tega ne opazi, pač pa je zaradi šentjoškega »upora« presenečen: »Nastanek belogardističnega upora v Šentjoštu nas je presenetil: Če so ti ljudje v svojem verskem fanatizmu bili sposobni zločinskega umora, pa je bil nekaj presenetljivega pojav oboroženega sodelovanja teh preprostih delovnih ljudi z okupatorjem proti borcem za svobodo, proti svojemu narodu. Na osnovi odkritij o stanju v Šentjoštu sem od vsega začetka opozarjal odredno komando na nevarno stanje. Ko se je formirala postojanka, sem opozarjal na nevarnost teh ljudi, češ da večina njih ni prisilno mobilizirana, pač pa je v svoji slepoti in zapeljanosti proti nam. S tem se je strinjal tudi štab odreda, predvsem njegov komandant Ježovnik. Po analizi situacije smo sklenili, da je za uspešen boj proti okupatorju in za osvoboditev potreben najostrejši boj proti beli gardi, ki jo je treba uničiti. V oceni te prve kot tudi drugih postojank pa nismo našli razumevanja pri partijskem vodstvu okrožja, kjer je bil odločilen človek s sorodniki iz Šentjošta … Tako so nastale med menoj in štabom odreda na eni strani ter onim drugim stališčem bistvene razlike v ocenjevanju značaja te belogardistične postojanke in tudi povzročile neuspeh napada v noči na 25. julij 1942. Tako je bil odred prisiljen, da ni več nadaljeval boja proti postojanki, pač pa je obrnil vso aktivnost proti okupatorju, mene pa so proglasili za sektaša.« (Borec 1973, str. 379.)

Samo nekaj pripomb: O ustrelitvi štirih Šentjoščanov 3. julija smo že govorili. Napad na vaško stražo, ki je nastopila 17. julija (tedaj je štela komaj 30 mož), je bil že v noči na 25. julij. O vzrokih za neuspeh napada je bilo govora že tedaj in tudi desetletja kasneje, a se niso nikoli dogovorili. Stane Kavčič je odločno zavračal obtožbe, da je on ukazal umik v trenutku, ko je bil uspeh že blizu. V Borcu 1989, št. 9, piše [Page 021]o tem tudi Tone Kebe in navaja izjave tedaj še živih nosilcev napada. Odred po 25. juliju 1942 postojanke res ni več napadel, vendar njegova aktivnost, zlasti Gadove udarne čete, ni bila obrnjena proti okupatorju, ampak proti nezaščiteni okolici Šentjošta, saj so jo v dobrem tednu požgali in pobili najmanj 20 ljudi – nekatere kar doma, druge, npr. Možinetove iz Potoka, pa v slabo uro oddaljenem gozdu.

Pri tem žrtev niso izbirali »po razredni pripadnosti«, ampak so uničevali in pobijali vse od kraja, kar jim je prišlo v roke. Npr. Bradeškovi in Jesenovčevi niso bili gruntarji; pri prvem je bilo pet otrok v starosti od osem let do pet tednov, pri drugem trije, pa so jim vse požgali in pri obeh vpričo otrok ubili očeta in mater, čeprav niso imeli nobene zveze z vaško stražo, in Jesenovčeva najmlajša je zgorela v domači hiši. Možinetove, kjer je bil najmlajši star komaj dober mesec, so odpeljali kar od dela na polju. Imeli so kmetijo, zato so tu poleg gospodarja, njegove žene in njene sestre odpeljali tudi dva hlapca, deklo in dva dninarja. Spotoma so na njegovem domu pobrali še Janeza Kogovška, očeta desetih otrok. Vseh devet so zmetali v isti grob. Zakaj? Ker so bili bela garda in jih je bilo treba zaradi uspešnega boja proti okupatorju uničiti? Pri svojem delu so bili tako temeljiti, da so odšli še na dom obeh dninarjev in tam ubili tudi mater. Pri Demšarjevih in Trčkovih v Butajnovi so ubili očeta in prav nič se jim niso smilil mali otroci, ki so ostali brez njega. Ali je Logar pomislil na to, ko je pisal o šentjoški Vendeji?

2.1.4. Goli otok

Povedali smo že, da je bil dr. Cene Logar dolgih sedem let zaprt, delno v Ljubljani, večinoma pa na Golem otoku in na Grgurju. Opis tega trpljenja in pogled nanj je objavil v 5. številki Borca 1991 in ga posvetil spominu na svojo mater Ano Logar, »katere srce je med vojno v internaciji izgorevalo za njenih deset otrok, ki so se borili za svobodo, izgorelo pa je 1949. leta, ko je partija s svojo zločinsko Udbo aretirala njenih pet sinov in jih odvedla v pekel Golega otoka«. Kdor se želi z Logarjevo izpovedjo podrobneje seznaniti, jo lahko poišče v omenjenem Borcu, mi pa bomo skušali v naslednjih odstavkih predstaviti vsaj delček tega.

Na začetku svojega opisa Logar ponovi, da je bil tako v Pragi kot v Parizu tesno povezan s Kidričem in njegovo ženo. Nekoč je od njega dobil knjigo zapisov o stalinskih procesih in pomorih partijskih voditeljev v Sovjetski zvezi. Čeprav je bral češke in francoske časopise, ki so pisali o tem, do tedaj ni imel pravega pojma, kaj se je tam v resnici dogajalo. Nekoč je Kidriču odkril pomisleke glede tega in ga vprašal, kako on gleda na to, ko je vendar bil tedaj v Moskvi. Kidrič je pobesnel: »Tako, ti ne verjameš tem procesom? Ti procesi so Stalin. Stalin ve vse. V Sovjetski zvezi ni pomote. O tem morejo dvomiti le malomeščani.« Podobni konflikti med njima so bili na dnevnem redu, saj je imel Kidrič izrazito diktatorski odnos do podrejenih – tudi pozneje v partizanih, toda zaradi svoje naivne vere v socializem in partijo je Logar mislil, da je to nekaj normalnega, nekaj, kar bo moral prenašati, posebno ko bo sprejet v partijo. Skoraj dve leti je dajal Kidriču polovico svoje štipendije. On in žena sta živela odlično, saj sta dobivala denar tudi od očeta, Logar pa je skoraj stradal v neki skromni menzi. Ko je po vrnitvi iz Pariza jeseni 1940 ostal brez službe, je prosil Kidričevega očeta, naj mu vrne vsaj del tistega, kar je dal sinu, pa mu je ta užaljeno odgovoril, da nima denarja.

V začetku okupacije je Logar pozabil na vse te probleme in je poiskal Kidriča. Ta ga je včlanil v partijo in mu poveril organizacijo OF in partije v Dolomitih. Potem je bil z njim povezan leta 1941, prvo polovico 1942 in seveda po oktobru 1942, ko se je vodstvo revolucije naselilo v Dolomitih. Aprila 1943 – po razbitju Dolomitskega odreda – je odšel po Kardeljevem ukazu kot inštruktor KP na Primorsko, vendar so ga že junija poklicali v Bazo 20 za urednika Ljudske pravice. Decembra 1943 je odšel s 14. divizijo na Štajersko, po povratku pa je do konca vojne delal v Glavnem štabu kot načelnik propagandnega oddelka. Po osvoboditvi je bil nekaj časa organizacijski sekretar OF in že decembra 1946 je postal univerzitetni profesor filozofije. To službo je potem opravljal do aretacije v februarju 1949.

Logar se je na univerzi posvetil profesorskemu delu, toda kmalu so ga vznemirili nekateri nerazumljivi dogodki in začel je »dobivati občutek, da delujejo v naši družbi demonske sile«. Takoj po vojni je k njemu prišla Cankarjeva mati iz Samotorice, ki so ji Italijani ubili moža. Ko so partizani spomladi 1943 zapustili Dolomite, je bil sin mobiliziran v vaško stražo. Maja 1945 ni šel z domobranci na Koroško, ampak se je šel javit našim oblastem. »Niti na misel mi ni prišlo, da bi te ljudi naši pobijali, toda Cankarjeva je bila o tem prepričana. Povedal sem ji, da ne verjamem, da pa bom naredil vse, da fanta izpustijo. Šel sem h Kidriču in k Marjanu Breclju, pa nista mogla nič. In tako so umorili popolnoma nedolžnega človeka, sina našega sodelavca. Prav tako nisem razumel laži, ko so nacionalizirali [Page 022]trgovino, in tudi ne uničenja in zaplembe vse obrti. Za pomoč me je prišel prosit ključavničar Šlosar iz Horjula, ki je imel majhno vaško delavnico z nekaj kladivi in kleščami. Že pred vojno je bil trden liberalec in med vojno postal najtrdnejši pripadnik OF proti klerikalnim belogardistom. Z odvzemom obrti je bil popolnoma uničen. Ko so mu ob informbiroju aretirali še edinega sina, ga je zadela kap in je umrl. Približno v tem času je naredil samomor moj znanec iz partizanov Dostal. Bil je pravnik na Udbi in – kot smo slišali – je moral sestavljati izmišljene in zlagane obtožnice. Ker zaradi svoje poštenosti tega ni mogel, je skočil iz šestega nadstropja Slavije in se ubil.« (Borec 1991, str. 283.)

V začetku informbiroja je bil dr. Logar kot sekretar partijske organizacije na univerzi, v katero so spadali predavatelji vseh fakultet razen medicinske, določen za delegata na 5. kongresu KPJ. Na tem kongresu mu je postalo jasno, da so se južni bratje v stoletni borbi s Turki navzeli tudi turške krutosti. Ko so se morali potem v partijski celici v Ljubljani izrekati o obtožbah informbiroja, je v glavnem molčal, saj je kot večina članov celice verjel v upravičenost Stalinove obtožbe. Ker jih niti posredovanje Staneta Kavčiča ni prepričalo o nasprotnem, je CK razpustil celotno partijsko organizacijo na univerzi. Ko so ga 14. februarja zvečer prišli aretirat, tega niti malo ni pričakoval. Tisti večer je bil pri njem na obisku horjulski rojak Franc Marinčič, ki je študiral v Moskvi. Ob sporu v zvezi z informbirojem so bili vsi študentje poklicani domov. Logarjeva žena, ki je med vojno doživela aretacijo gestapa, je dobro vedela, kaj to pomeni, zato je hudo jokala, ko so ga odpeljali. Kasneje je izvedel, da so kmalu za njim odpeljali tudi njo in Marinčiča. Preiskali so stanovanje in pokradli vse, kar se je dalo odnesti in je bilo kaj vredno – okrog 300 knjig, radio, denar in drugo. Odpeljali so ga na Povšetovo in še isto noč začeli zasliševati.

»Na podlagi zaslišanja sem slutil, da je bilo aretiranih več mojih bratov, nič pa ni kazalo, da so aretirali tudi mojo ženo. Napeljali so celo tako, da sem ji pisal. Dejansko je bila to le provokacija, da bi ugotovili, koliko sem navezan nanjo, in ali bi se me dalo s tem zlomiti. Zaslišanje je trajalo skoraj tri tedne noč in dan. Hoteli so, da bi priznal, da sem sovražnik partije in ljudstva. Popolnoma neutemeljeno so me proglasili za sovražnika in obravnavali kot takega. Tako so umetno postavili fronto, ki traja že desetletja. Tu ne more biti poravnave drugače, kot da oni poravnajo stare račune. Poravnajo storjene krivice, moralne in materialne, da vse javno priznajo pred vsem narodom, pred katerim so me že tedaj in kasneje blatili. Šele tedaj bo možna sprava. Kdor se je pa njihovemu terorju vdal in priznal, da je kriv nečesa, česar ni storil, je dejansko zlomljena oseba. Takih zlomljenih ljudi je danes veliko v partiji in izven nje. Zato je danes pri nas tako huda moralna in politična kriza. Z vsakovrstnimi lažmi so me hoteli moralno zlomiti. Trdili so, da mi je žena kot aktivistka živela z Nemci in zahtevali, da se ločim od nje. Niti sanjalo se mi ni, kako podlo so me medtem blatili v javnosti. Da sem v zaporu popolnoma zlomljen, da samo molim, da sem pred aretacijo ustanovil na univerzi novo vlado itn. (Borec 1991, str. 289.)

»Ko je bilo zaslišanja konec, se je začelo drugo mučenje: samota, ko ostane človek dneve in mesece popolnoma sam. Kako hudo je to, spozna šele, ko se mu to zgodi. Po zaslišanju so pustili obtožence v samoti, da bi se zlomili, da bi revidirali svoja stališča: da so bili sovražniki, čeprav niso bili sovražniki. Dokazovali so mi, da so nas vsi zapustili, tudi prijatelji, da je proti nam vsa družba. Mnogim so zato razpadale osebnosti, razbijali so se zakoni, ustvarjale hude duševne motnje in blaznosti. Jaz nisem verjel v laži udbovcev, zato so me držali v samici samega. Spoznal sem, da si moram narediti neki svet, objektivnost. Ne vem, kje sem dobil delček kovine, verjetno kos tube za zobno pasto, in z njim na lesenem pogradu narisal šahovnico. Iz kruha, ki sem ga dobival, sem zgnetel figurice in začel igrati šah sam s seboj – za oba. Tako sem se rešil razpadanja duševnosti v samoti.« (Borec 1991, str. 290.) Zgodilo pa se je še nekaj drugega. Nekega dne je zaslišal trkanje po steni. Pozorno ga je spremljal in pripeljalo ga je do male line v vogalu blizu stropa. Zaslišal je šepet. Na drugi strani je bil neki duhovnik, bivši profesor šentviške gimnazije. Predstavila sta se drug drugemu in sosed, ki je od škofije dobival pakete, mu je odslej skozi lino pod stropom pošiljal hrano. Zanimivi so naslednji Logarjevi stavki: »Tedaj sem ponovno spoznal veličino duhovnika, prvikrat tako izrazito med okupacijo. Ti ljudje najbrž tudi v samicah ne doživljajo takih kriz kot ateisti, saj so vedno povsod povezani z bogom, ki je zanje povsod pričujoč in vidi vse krivice. Iz vsega tega črpajo ti ljudje neizmerno moč, ki je ateisti nimajo, kadar pridejo v konflikt.« (Borec 1991, str. 291.)

Zasliševalci so se menjali, toda dosegli niso nič in morda niti niso hoteli. Nekateri udbovci so bili tudi sami zlomljeni. Čutil je, da so na njegovi strani, vendar tega niso mogli [Page 023]

Pogreb 7. novembra 1942 v Šentjoštu
Figure 10. Pogreb 7. novembra 1942 v Šentjoštu

pokazati, kajti zanje bi to pomenilo smrt. Nič niso dosegli, zato so ga premestili v drugo, najhujšo celico. Bila je popolnoma brez svetlobe. Ležati je moral na tleh na betonu. V kotu je bila veriga, pritrjena v tla. »Ne vem koliko časa sem bil tu. Spet zaslišanja ob vsakem času! Prihajali so tudi drugi udbovci, večkrat krvavi Mitja, ki me je vselej obrcal, ko sem ležal priklenjen na tleh. On je bil glavni krvnik, on je bil usoda ne le nas zatirancev, marveč tudi udbovcev, kot sem zvedel pozneje.« (Prav tam, str. 292.)

Odpeljali so ga na Ig, ga tam vrgli v temno klet in priklenili na verigo, potem ga teden dni ni nihče pogledal, pa tudi hrane in vode ni bilo. Po kakih 14 dneh, ko je bil že popolnoma izčrpan, so ga vrnili v Ljubljano v stari zapor. Prišel je v celico, kjer je bil mlad duhovnik, ki je delil z njim svoj paket, ki ga je dobil od škofije; spoprijateljila sta se, torej popolnoma nasprotno od udbovskega načrta, da ga bodo ponižali, češ, zaprt si z reakcionarjem, ker si sam reakcionar – gliha vkup štriha. Tu je Logar izvedel za mamino smrt. Bil je močno pretresen. Takoj je pomislil, da je bila zanjo usodna aretacija njega in štirih bratov. Doma so ji to nekaj časa prikrivali, toda ker nobenega ni bilo na obisk, je sklepala na najhujše. Že iz internacije v Italiji se je vrnila kot srčna bolnica, ko pa je leta 1944 izvedela, da ji je mož umrl v Buchenwaldu, se ji je še poslabšalo. Odkar je bilo pet sinov zaprtih, je Udba ponoči okrog hiše večkrat zganjala hrup. Neko noč je pridrvel avto in z velikim hrupom ustavil pod njenim oknom. Zjutraj so jo našli mrtvo.

Ko so dr. Logarja skupaj z duhovnikom odpeljali v drugo stavbo, je srečal še enega duhovnika, s katerim pa ni bil tako zadovoljen. Kaj piše o tem? »Tam je že bil neki drug duhovnik, Savelli, ki pa je bil drugačen od prvega. Bil je obsojen na smrt, ker je med vojno izdajal naše aktiviste in partizane Italijanom in Nemcem. Pred sodiščem so mu očitali 35 izdajstev in smrti, on jih je priznal le osem. Vložil je prošnjo za pomilostitev in zdaj čakal na odgovor. Povedal je, da je imel z njim zvezo član angleške vojaške misije pri Glavnem štabu in da sta to skupaj delala. Pozneje sem izvedel, da je bil ustreljen. Torej informbirojevci naj bomo skupaj z zločinci. Gliha vkup štriha. S tem so me hoteli udbovci ponižati in demoralizirati, toda dosegli niso nič.« (Prav tam, str. 294.)

Kako da dr. Logar, ki je na lastni koži občutil različne metode »lomljenja« na Golem otoku, ki je vedel, da Udba marsikoga prisili k [Page 024]priznanju krivde za dejanja, ki jih nikoli ni storil, ob srečanju s Savellijem na to ni pomislil? Vsaj zdi se tako. Viljem Savelli je bil leta 1941 kaplan na Ptuju in Nemci so ga že aprila zaprli ter izgnali v Srbijo. Od tam se je kmalu rešil in bil potem do konca vojne kaplan pri župniku Alfonzu Jarcu v Starem trgu ob Kolpi, ki je po kapitulaciji Italije večinoma spadal pod osvobojeno ozemlje. Bil je tudi odličen pevec, organist in skladatelj. Uglasbil je znano Marijino pesem Zgodnja danica.

Leta 1946 je odšel za župnega upravitelja v Koprivnik, kjer so ga novembra 1948 aretirali in februarja naslednje leto na tako imenovanem črnomaljskem procesu obsodili na smrt. Pred usmrtitvijo so ga pripeljali v Koprivnik, da je predal župnijske zadeve. Tedaj se je tudi poslovil od svoje matere in ji rekel: »Mama, ako bom padel, vedi, da po nedolžnem.«

Nadaljujemo Logarjevo pripoved: »Ker Udba vso pomlad in poletje 1949 ni mogla odkriti nobene moje krivde, so me določili za Goli otok, ki naj bi me spremenil v zločinca. To je bil namen Golega otoka, kot se je potrdilo po desetletjih. Tako peklenskega načrta in zločinskih metod ni poznal niti Stalin. Balkansko-turški antistalinistični stalinizem je veliko bolj zločinski in podel kot azijatsko ruski stalinizem.« S temi težkimi besedami uvede Logar opis svoje poti na Goli otok. Z ladjo z Reke so se vozili dobršen del noči. Proti jutru so se ustavili in dolgo čakali. Ko so končno začeli zapuščati ladjo, so bili na vsakem koraku deležni udarcev, vpitja in prepehavanja. Logarja je miličnik udaril s pištolo po glavi, da se je komaj obdržal na nogah. Tekel je po ostrem kamenju med špalirjem pretepačev, mlatenjem s pestmi in palicami, vpitjem in besnenjem. Morali so se sleči do golega, pometali so jih v morje in potem ostrigli na balin. Videl je brata Lojza in potem Janeza, Tineta ter Toneta, ki so prišli s prvo skupino. Ko so ga gnali v barako, imenovano enajstica, je spoznal, da so čakali posebej nanj in na še nekaj drugih. Pozneje se mu je odprlo, da je bilo to organizirano: med kaznjenci v enajstici so bili tisti, ki jih je bilo treba uničevati fizično in psihično. Bili pa so tudi tisti, ki so to delo opravljali in imeli vse privilegije pri delu, počitku in hrani. To so bili tako imenovani revidirci. Aretirani so bili zato, da bodo mučili. Med njimi so bili pravi agenti Udbe pa sobni starešine, ki so vedno vodili mučenje posameznikov, ščuvali druge k pretepanju, nadzirali, če kdo noče pretepati. Tega so takoj izbrali med tiste, ki jih je treba pretepati.

Takoj drugi dan po prihodu na otok se je začelo osemurno prenašanje kamenja na »tragaču«, tako težko naloženem, da ga je komaj dvignil. Spredaj vedno on, zadaj tisti, ki ga je gonil, mučil in hotel ter moral s priganjanjem dokazati, da je revidiral, spoznal svojo zmoto. Takoj prvi dan so bili poslani k njemu bratje Janez, Tine, Tone in Lojz, da bi ga pregovorili k revidiranju. Bili so prisiljeni v to. Udba je računala, da ga bo z njimi strla. Že prvi dan so ga dali pod bojkot, kar je pomenilo najtežje delo, najtežje preganjanje na delu in po njem, podnevi in ponoči. Vsakdo je smel in moral bojkotiranega ob vsakem srečanju tepsti in mučiti, če je hotel dokazati svojo revizijo. Bojkot je neposredno vodil sobni starešina, to je kaznjenec, ki je najbolje revidiral. Ta je moral upravi stalno poročati o stanju v baraki. Upravnik pa je menda imel neposredno zvezo z Beogradom. Sobni zasliševalci in uprava skupaj z voditelji v Beogradu so odkrivali vedno bolj perverzne oblike mučenja, ki naj bi privedlo do zloma še tako poštenih kaznjencev. Vsaka baraka je bila tovarna za mučenje. V njej so človeka fizično in psihično mučili toliko časa, dokler ni bil pripravljen na provociranje in denunciranje svojih tovarišev. Vsak, kdor je hotel priti živ z Golega otoka, je moral vsaj na zunaj biti zver. Brezobziren boj na življenje in smrt je možen le na račun drugega. Vsi morajo dokazati svoje sovraštvo do Sovjetske zveze z masakriranjem, denunciranjem, vsi od sobnega starešine in revidirancev, mučiteljev, do tistih, ki so mučeni, to je tistih, ki se nočejo vključiti v to blazno zločinstvo. Zakrvi se! 3Zlomi tistega, ki se noče zlomiti in počenjati zločinov, kajti vsak tak neomadeževani človek je potencialni sodnik zlomljenih, prodanih krvnikov, zločincev, ki so se vdali v to zločinstvo edino zato, da bi prek hrbtov in trupel svojih tovarišev prišli na svobodo.

Kjerkoli se odkrije, pri delu ali v baraki, da je kdo kaj zagrešil, pride kršitelj pred sodni zbor, ki ga razkrinka za sovražnika in nato sledijo bojkoti, skozi špalir itn. Tako imenovani kroz stroj, tek skozi špalir je potekal takole: vsa baraka se je morala v baraki ali zunaj nje postaviti v dve vrsti; razdalja med vrstama je bila kak meter. Skozi ta špalir so morali iti oziroma teči kaznjenci, ki so bili na to obsojeni. To se je ponavljalo po petkrat in še več, vsi pa so morali tepsti, mlatiti. Dr. Logar piše, da je moral neštetokrat skozi špalir. Najhuje je bilo, ko je tekel med vrstama in so ga tepli z vsemi močmi, nasproti pa mu je pritekel divji turški Bosanec in ga z vso silo brcnil naravnost v trebuh. Iz nezavesti se je zbudil v sobi sobnega starešine, kjer so ga že čakali sobni starešina in nekaj drugih: Hočeš revidirati? Nimam kaj revidirati, nisem nič zakrivil. Bojkot bandi! Goli otok je bil izven vsakega zakona, bestialno sovraštvo, uničevanje brezpravnih, vse do pobijanja, do smrti. (Isto, str. 300.)

[Page 025]

Ko nekaterih kaznjencev kljub vsem oblikam mučenja niso mogli zlomiti, so sklenili najbolj trdovratne premestiti v posebno izolacijo, na »punkt 101« na Golem otoku. V Obrenovičevi Srbiji je bila najvišja kazen 101 leto, pravzaprav je to pomenilo dosmrtno ječo. Tudi na Golem otoku naj bi izolacija na P 101 pomenila, da od tam ni več vrnitve v življenje. (Isto, str. 303.) Tako so Logarja nekega večera odgnali v hrib med kraško skalovje, ne da bi vedel zakaj. Moral je teči navkreber, dokler niso prišli do kotline, kjer je bila precej velika baraka. To je bil P 101, obdan z žico in visokim, debelim obzidjem, ki so ga iz velikih skal naredili kaznjenci in po katerem so noč in dan hodili stražarji. To je bila najhujša mučilnica na Golem otoku. Od Logarja so tu ponovno zahtevali, naj se loči od žene. Lagali so mu, kako je med vojno v Mariboru živela z Nemci. Vendar je ostal neomajen v svojih stališčih in proti koncu novembra 1953 so ga izpustili. Končala se je prva etapa njegove preizkušnje, že konec leta 1958 pa je sledila druga, ki jo je prestajal na Grgurju pri Golem otoku.

2.1.5. Zaključek

Ko beremo nekatere Logarjeve stavke, ki se nanašajo na Šentjoščane in na dogodke pred ustanovitvijo tamkajšnje vaške straže in po njej, ki so ji kmalu sledile še druge, smo blago rečeno začudeni. Imamo občutek, da jih je pisal v bazi 20 za takratno Ljudsko pravico, toda bili so objavljeni v Borcu 1973, ko je za njim že bila grenka izkušnja Golega otoka. Težko razumemo tudi njegov molk glede Bastičevih in drugih iz tistega časa. Dejstvo je, da so umori bili, pa če se o njih še tako molči. Dejstvo je, da je revolucija bila in da je že pred nastankom prve vaške straže povzročila na stotine žrtev. In po nastanku prve vaške straže? »Po analizi situacije smo sklenili, da je za uspešen boj proti okupatorju in za osvoboditev potreben najostrejši boj proti beli gardi, ki jo je treba uničiti.« Povedali smo že, da po 25. juliju na šentjoško postojanko ni bilo več nobenega napada. Videti je, da je bilo pobijanje bajtarjev, hlapcev, dekel in dninarjev ter požiganje njihovih skromnih domačij tisti »najostrejši boj« proti beli gardi, o katerem Logar pravi, da je bil potreben za uspešen boj proti okupatorju. Vemo, da je bilo težišče vsega v tem, kdo bo po vojni prevzel oblast, in da je bil partiji boj proti okupatorju, bolj kot ne, le sredstvo za to.

Spoštujemo neizmerno trpljenje, ki ga je dr. Logar prestal na Golem otoku in na Grgurju, in njegovo voljo ter moč, da je kljub vsem pritiskom ostal pokončen. Pri tem pa seveda ne moremo ne videti, da je na primer njegovo zahtevo o moralni in materialni popravi krivic in

Vitraj v kapeli mučencev, kjer so vklesana imena med vojno in po vojni pomorjenih Šentjoščanov
Figure 11. Vitraj v kapeli mučencev, kjer so vklesana imena med vojno in po vojni pomorjenih Šentjoščanov

še nekatere treba razumeti, da niso mišljene tako, kot bi želeli mi. Sicer pa se zavedamo, da marsičesa še ne poznamo, da bomo morda spoznali šele v večnosti.

Ko beremo opis Logarjeve poti na zloglasni P 101, se nam nehote zbudi asociacija na šentjoške domobrance, ki se goli in bosi ter pretepeni vzpenjajo po tisti strmini na Hrastniški hrib. Logar sicer zapiše, da so »končali kot zločinci«. Bog ve, ali je do konca tako mislil! Čeprav je pravzaprav tako na P 101 kot na Hrastniškem hribu imela glavno besedo ista Udba, je naredila vse, da bi tisti ki so umirali na Hrastniškem hribu, v Hudi jami in po drugih podobnih krajih postali mučenci – svetniki. V tem je njihova prednost, četudi se nekateri upirajo, da bi bili njihovi svojci oziroma somišljeniki napisani skupaj z njimi. Naj prosijo zanje in za nas!

[Page 026]

3. Pripovedi

3.1. V obroču terorja in smrtne groze

Avtor:
Vanja Kržan

3.1.1.

Letos pomladi so odkopali v gozdni globeli pri Babni Gori posmrtne ostanke članov družine Hudnik, po domače Martinovčevih iz vasi Selo pri Dobrovi, v dolini, ki vodi proti Polhovem Gradcu. Živa sta ostala le deklica in fantek, ob poboju staršev, očeta Lojza in matere Mance Hudnik, stara pet in štiri leta. Vseh pobitih je bilo devet. Martinovčevi so bili ugledna in dokaj premožna družina z lepo domačijo na vrhu griča, ki je bil ves njihova last: s sadovnjakom, travniki in z njivami.

O odkopu trupel in tragiki družine sta obširneje poročali reviji Demokracija in Reporter in ob tem bežno omenili tudi umor štirih članov družine Dolinar iz Zaklanca v bližnji horjulski dolini, ki vodi z Dobrove proti Horjulu. Dolinarjeve so morili dva dni pred umorom Hudnikovih. Torej je bil tudi ta umor skrbno načrtovan! Pritegnil je mojo pozornost, ki se je sprevrgla v zgroženost, saj so bili štirje člani Dolinarjevih ostareli invalidni oče in gospodar, njegova žena in mati devetih odraslih otrok ter takrat edini še doma živeči najmlajši devetnajst- in šestnajstletna hčerka! In vrh vsega, niso bili pobiti le štirje Dolinarjevi, še njihove sosede: ostarela Zalaznikova mama in njena petindvajsetletna hčerka, pa še dvaindvajsetletna Fajdigova Marija. V eni noči so zločinci pokončali ostarelega očeta, dve materi in štiri mlada dekleta, med njimi celo šestnajstletno dekle! Sedem nedolžnih ljudi iz horjulske in devet iz pograjske doline! Umori šestnajstih ljudi, med njimi mater in deklet v obeh dolinah niso bili nekaj naključnega, ampak premišljeno načrtovani, družine namerno izbrane! Zakaj? O razlogih so ljudje ugibali takrat in danes. V strahu in grozi so molčali, o umorih se ni govorilo naslednjim rodovom. Za obe družini velja, da sta bili proti partizanskemu nasilju, s premoženjem obeh se je partijska vrhuška za dalj časa dobro okoristila. V lepem poslopju in okolju Hudnikove domačije, z bogato obloženo kletjo in kaščo, s polnim hlevom živine so se za nekaj časa naselili tovariši Ziherl, Kidrič in drugi komunistični voditelji in imeli »študijske sestanke na najvišji ravni«. Morali so prevzgojiti svoje podanike, ki so jih v okolici hitro našli. Tako so iz nekdanjih sosedov, vajencev, znancev Hudnikovih in Dolinarjevih in predvsem delomrznežev postali drugačni ljudje od tistih, ki so jih domači poznali pred vojno.

Nova ljudska oblast – komunistična vrhuška – je tudi v teh krajih s krvavo revolucijo pričela uvajati novo družbeno ureditev in si z bratomornimi poboji, ropi in požigi cerkva v Gabrju in na Hruševem utrjevala svojo oblast, uničevala kulturo, civilizacijo, narodovo izročilo in njegovo bit. Njeno najbolj učinkovito orodje sta bila teror in strah. Že aprila 1942. je bil v Zaklancu ustreljen domačin Erbežnik, ki je imel trgovino v Dobrovi. Junija 1942 so v Ljubgojni pri Horjulu ubili župana Bastiča in njegovo ženo Marjano. »Zakaj me ubijate?« je županov krik pretresel okolico. Ubijanje uglednih vaščanov in ropanje njihovega imetja je bilo za ljudi nekaj nenavadnega in nerazumljivega. Vedno pogostejša nasilna dejanja v obeh dolinah so ljudem dala misliti: »To niso naši ljudje! Ti ljudje so drugačni.« Zlo boljševizma in lažne obljube jih je napravilo drugačne. Tako drugačne, da so postali morilci in roparji svojih sosedov, sovaščanov, sorodnikov, svojih nekdanjih kmečkih gospodarjev, županov, učiteljev, duhovnikov, trgovcev itd. Ob krsti svojih staršev je najstarejši Bastičev sin slovesno izjavil: »Jaz se bom branil.« Pridružili so se mu še drugi, ki so morali reševati svoja in domačih življenja in imovino.

Ko je bil ob odkopu posmrtnih ostankov družine Hudnik mimogrede omenjen še pomor Dolinarjevih iz Zaklanca pri Horjulu in vrh vsega še matere in dveh deklet iz iste vasi, me je ponovno spreletel tesnoben občutek. Odločila sem se, da z bralci Zaveze podelim svoja spoznanja in zgroženost ob srhljivem dogodku.

3.1.2. Uboji pod Babno Goro in Ključem

Že kakih dvesto metrov nad Zaklancem se odcepi pot v Prosco, v dolino proti Polhovemu Gradcu, med gozdovi Ključa na desni in Slevice ter Korena na levi. Iz Prosce vodi steza v ozko globel, ki so ji ljudje, Bog ve zakaj, nadeli ime Široki potok. Zaradi zločina v noči 20. novembra 1942 še danes za ljudi, ki vedo zanj, ostaja kraj prispodoba nečesa nerazumljivega in strašnega, hkrati pa posvečenega z mučeniško krvjo očeta, dveh mater in štirih [Page 027]

Dolinarjevi - v sredini mama Marija in oče Janez Dolinar, od leve proti desni: hčerke Ivanka, Bernarda, prva z desne Angela, sinovi: Franc, Jakob, Matija, Tone, Ignac, Janez, sedijo vnukinje (med Bernardo in Angelo sta dve snahi in mama ene od njiju)
Figure 12. Dolinarjevi – v sredini mama Marija in oče Janez Dolinar, od leve proti desni: hčerke Ivanka, Bernarda, prva z desne Angela, sinovi: Franc, Jakob, Matija, Tone, Ignac, Janez, sedijo vnukinje (med Bernardo in Angelo sta dve snahi in mama ene od njiju)

deklet. Žal pa še danes ni nobenega znamenja, ki bi pričal o strahoti in posvečenosti tega kraja!

O grozljivih dogodkih v Zaklancu je pisal v Zavezi št. 62 gospod Justin Stanovnik, velik poznavalec medvojnih dogodkov in ljudi v Horjulski dolini, saj je njen domačin. Poslušala sem tudi pripoved gospoda Franceta Dolinarja iz vasi Gabrje, rojenega v Podolnici, vnuka svojih pomorjenih starih staršev oz. nečaka obeh pomorjenih Dolinarjevih deklet. Pozna jih le s fotografije, zato mi ni mogel odstreti pogleda v skrivnost grozljivega dogodka, ker mu njegov oče ni o njem nikoli pripovedoval. Za potomce družine Dolinar sta besedi Široki potok sinonim za nekaj neznanskega in skrivnostnega.

Zakaj je konec novembra 1942 dobilo boljševistično nasilje tudi v horjulski in pograjski dolini razsežnosti, ki gredo preko meja zdravega razuma?

Partizanske baze v Kočevskem rogu so bile poleti 1942 uničene, zato se je vodstvo boljševikov odločilo, da se naseli v Polhograjskih hribih: Centralni komite komunistične partije Slovenije, Glavno poveljstvo partizanskih čet in Izvršni odbor Osvobodilne fronte. Sprva so prebivali v zasilnih bunkerjih in zemljankah v gozdovih in grapah ob cesti Dobrova–Polhov Gradec, kakih sto metrov od nemške meje. Maček je izvršnikom pripravljal zimska bivališča v pravih hišah, primerno opremljenih. Glavno poveljstvo se je preselilo v začetku decembra izpod Toškega čela v hišo na Babni Gori, Centralni komite KPS v hišo v Žerovnikovem grabnu, kjer je bila tiskarna, Izvršilni odbor OF na Selo pri Dobrovi. Šele potem, ko je bilo vse pripravljeno in poskrbljeno za varnost, je decembra prišel Kardelj, ki sta ga Kidrič in Maček spet in spet vabila in težko pričakovala. Varnost pa je bila tem večja, čim bolj so se ljudje bali, tako zelo bali, da jih je bilo groza.

Te in še druge lokacije bunkerjev in zemljank na prvi pogled niso bile varne: v Horjulu je bila italijanska postojanka, na drugi strani, v neposredni bližini pograjske doline, pa nemška meja. Toda glavna baza je bila zdaj na pragu Ljubljane! Obveščanje bo hitrejše. Morda pa tudi lažje. Kolaboracija z Italijani je hitro stekla. O tem so se lahko ljudje takoj [Page 028]prepričali. Ko sta na postajo Drenov Grič prispela dva vagona raznega blaga za partizane, so ju morali kmetje iz Horjulske doline preko noči izprazniti ter blago s konjskimi vpregami odpeljati partizanom. Po eni verziji so vozniki vozili pred nosom italijanske posadke v Horjulu, pa jih sploh niso opazili! Nemoteno pripeljejo tovor na dogovorjeno mesto, tukaj jih pričakajo partizani in pod njihovim nadzorom morajo kmetje zložiti z voz vse blago. Kako pa naj pripeljejo nazaj, da jih zdaj ne zasači italijanska straža? Toda spet nikogar! Vidna znamenja kolaboracije partizanov z Italijani so se domačinom ponujala do razpada Italije. V Gabrju je bilo partizansko čevljarstvo, ki Italijanom ni moglo ostati skrito. Vso italijansko okupacijo je dobro delovalo, po propadu Italije je propadlo tudi čevljarstvo. V okolico »osvobojenega ozemlja« na Babni Gori Italijani sploh niso hodili. Iz Polhovega Gradca so preko Prosce prišli do Horjula in od tam naprej do Ljubljane. Ljudje so opazili tudi druga znamenja kolaboracije. V Horjulu je živel malce omejen fant, ki je imel sorodnike pri partizanih. Kadar je pričel vpiti kot neumen, je to pomenilo, da za partizane ni več varno in naj se umaknejo iz Horjula. Tudi eden od partizanskih spopadov z Nemci, ki so jih imeli ob nemški meji, je septembra 1942 domačinom dal vedeti, kako se partizani in italijanski vojaki znajo dobro sporazumevati. V tem spopadu bi jih lahko Nemci z ene strani in Italijani iz horjulske strani dobesedno pregazili. Na srečo se to ni zgodilo, po zaslugi ‚hrabrih‘ italijanskih vojakov.

Partizansko vodstvo se je kljub temu zavedalo kočljivosti položaja na Babni Gori in okolici. Ni jim grozila nevarnost le s strani Nemcev za bližnjo mejo. Morali so se zavarovati pred »domačimi izdajalci«, pred svojimi idejnimi nasprotniki in razrednimi sovražniki, jim nagnati strah v kosti tudi s pobijanjem, da jim revolucija in prevzem oblasti uspe. Zaradi oskrbe partizanov in potrebnih povezav z Ljubljano se bodo odslej po poteh pograjske in horjulske strani pojavljali novi obrazi, prevažali se bodo drugačni tovori kot na kmečkih vozovih z volovsko vprego. Domačini bodo vse to opazili! Zato se je vodstvo na Babni Gori in okolici odločilo, da bodo v krajih okoli tega ozemlja zgradili kordon neprodušnega strahu. Vedeli so, da morajo doseči, da ljudje ne bodo ničesar videli in ničesar slišali – da ne bodo hoteli ničesar videti ali slišati, kot v svojem zapisu meni gospod Justin Stanovnik. Boljševiki so dobro vedeli za sredstvo, kako doseči, da domačini ne bodo hoteli ničesar videti ali slišati niti v eni niti v drugi dolini. Ta strah mora biti tako velik, da bo mejil na grozo! Iz korespondence med Kidričem in Kardeljem je znano, kako Kardelj poučuje partizansko vodstvo, da se jih morajo ljudje bati. Partizanski pisec Karel Grabeljšek je položil v usta komisarja Aleša besede: »Izdajalce je treba kaznovati, da jim naženemo strah v kosti, da onemogočimo njihovo pogubonosno delo … « Pogubonosno delo? V tisti strašni noči v Zaklancu pri Horjulu so nekdanji domačini in sosedje, zdaj zločinci in morilci, učno lekcijo svojega strahotnega pogubonosnega dela v celoti uresničili!

V noči 20. novembra so partizani navalili v tri hiše v Zaklancu pri Horjulu, verjetno istočasno. Pri Dolinarjevih, po domače Kašparjevih, so odpeljali očeta Janeza (1877), invalida iz prve svetovne vojne, njegovo ženo in mamo devetih otrok Marijo (1885), devetnajstletno hčerko Ivanko in šestnajstletno Bernardko. Vse, ki so bili tisto noč doma. Če bi bil doma še kdo, bi odgnali tudi njega. Pri Zalaznikovih, po domače Grampovčnikovih, so odpeljali devetinpetdesetletno mater Ivano in petindvajsetletno hčerko Katarino. Pri Fajdigovih, po domače Kovačevih, so vzeli dvaindvajsetletno hčerko Marijo. Vseh skupaj sedem: invalidnega očeta, dve materi in štiri mlada dekleta! Bernardko, šestnajstletno!

Na kratko se ustavimo pri družini Janeza Dolinarja, umnega gospodarja in pridnega kmeta iz Zaklanca. Ivanka in Bernarda sta bili najmlajši in zato še doma, v pomoč staršem na kmetiji. Imeli sta še sestro Angelo in šest bratov: najstarejši je bil France, sledili so mu Jakob, Janez, Matija, Ignac in Tone. Najstarejši France (1904), oče mojega pripovedovalca, si je ustvaril družino v Podolnici in se preživljal s čevljarstvom. Val italijanske internacije septembra 1942 v horjulski dolini je zajel tudi njega. Italijani so naredili čistko v Horjulu, Zaklancu, Podolnici, Brezjah, iz vsake vasi po več deset mož in fantov. V zbirališču na Dobrovi se jih je takrat zbrala velika množica, tudi takih, ki niso hoteli v gozd k partizanom in se potikati po bunkerjih in zemljankah v okoliških gozdovih. Internirani so bili najprej na Rabu, nato v taborišču v Italiji in nazadnje v Nemčiji. France se je vrnil za svečnico leta 1943. Jakob (1905), drugi sin očeta Dolinarja, je bil ubit v Nemčiji, v delovnem taborišču v kamnolomu. Do smrti ga je pretepel nemški stražar. Prav tako je bil interniran v več taboriščih peti sin Ignac (1916), ki se je vrnil domov šele jeseni 1945. Tretji sin Janez (1911) in četrti Matija (1914) sta si pred vojno ustvarila družini v Šentvidu pri Ljubljani in v Trnovem.

[Page 029]

Najmlajši sin Tone (1921) se je pri svojem stricu Dolinarju, ki je imel v Ljubljani pekarno na Poljanski cesti, učil pekarstva. Po umorih bana Natlačena, prof. Ehrlicha, predvsem pa po uboju svojih staršev in obeh sestra se je pridružil vaškim stražarjem, ki so se pričeli organizirati tudi v Horjulu. Leta 1944, ko je bil že domobranec, je bil pri Postojni ob partizanskem napadu na vlak ranjen v nogo. Govorilo se je, da zanj v bolnici niso takoj in dovolj poskrbeli in je umrl zaradi zastrupitve kmalu zatem. Pokopali so ga v družinsko grobnico pri taborski cerkvi sv. Urha, kjer je skupno pokopališče za farane Podolnice in Zaklanca.

Tudi hčerka Angela (1919) je služila pri svojem stricu peku v Ljubljani. Po umoru staršev in sester se je vrnila domov. Upala je, da bo lahko nekoliko uredila zapuščeno in razdejano domačijo. Že sam pogled na domačo hišo in misel na strahotno smrt, ki so jo doživeli starši in obe sestri, jo je tako pretresel, da je do konca vojne ostala pri bratu Francetu in njegovi družini. Pa tudi bolj varno se je počutila pri njih. Med stene svojega nekdanjega doma se je vrnila šele jeseni 1945, ko se ji je pridružil brat Ignac, ki je preživel nemška taborišča. Zastavila sta vse svoje moči, da sta pričela obnavljati dom in obdelovati zemljo. Kmalu se je Angela poročila in se odselila. Družino si je ustvaril tudi Ignac in tako ohranil Dolinarjevo domačijo.

Vrnimo se ponovno k najstarejšemu Francetu, sinu ubitega Dolinarjevega očeta in matere. Tudi on si je že pred vojno ustvaril družino v Podolnici in pridno čevljaril, pri hiši se je reklo pri Šuštarju; poleg tega je še malo kmetoval, da je lažje preživljal družino. Veliko ljudi se je zvrstilo v njegovi delavnici. Zato mu ni bilo neznano, kaj se dogaja v horjulski in pograjski dolini. Ljudje so radi z njim poklepetali in moško pomodrovali, še posebej, ko se je pričela vojna. Vedeli so, in to jim je France tudi zagotovil, da iz njegove delavnice ne bo prišla nobena beseda. Zanimivo se mu je zdelo, da so šli k partizanom večinoma tisti fantje, ki so pred vojno poležavali v senci pod orehi: brezposelni, delomrzneži in lenuhi. Zdelo se mu je, kot da je prišla vojna nalašč zanje: izpod orehov so se nekateri od njih zdaj umaknili k partizanom v preproste zemljanke in bunkerje. ‚Prekrstili‘ so jih v partizane s partizanskimi imeni; tako je bil npr. Rudof Hribernik iz Zaklanca prekrščen v Svaruna. Za nekaj časa so ga poslali na ‚študij‘ v Rusijo, od koder se je vrnil drugačen in drug človek. Občasno je obiskoval Dolinarjeve, tudi zaradi devetnajstletne Ivanke. Ta pa se je navezala na fanta iz Ligojne, po domače Balenčevega, ki je pristopil k horjulskim domobrancem. Ali se je s tem zamerila Svarunu? Ali se je hotel maščevati? Ves povojni čas so le ugibali o vzrokih poboja Dolinarjevih. Ljudje so večkrat vedeli povedati, da so ga po vojni občasno srečevali v Prosci in da je v Širokem potoku gorela sveča … Svarun je živel zelo razkošno, končal pa žalostno, v prometni nesreči, ki jo je sam zakrivil. Za njim so ostale razbitine avtomobila, natovorjenega s slonovimi okli; znano je bilo, da je hodil v Afriko na lov na slone.

Pri Francetu Dolinarju se je čevljarske obrti učil vajenec Nace Logar, po domače Vahtarčkov. Takoj, ko so partizani začeli vabiti medse fante in može, je Nace lepega dne izginil v partizane. Italijani so septembra 1942 čevljarskega mojstra Franceta poslali v internacijo. Nace je prihajal pogosto k Šuštarjevim, saj je vedel, kje je shranjeno usnje, in ga zahteval od Francetove žene. Vsakič jo je ‘obdaroval‘’ z listkom, kjer je bilo črno na belem zapisano z neokretno pisavo, kaj potrebujejo v partizanski čevljarski delavnici, s pripisom, da bodo po vojni partizani povrnili vse stroške za usnje, čevljarsko orodje in druge potrebščine. Nace je vse to pridno nosil v gozd, dokler ni bila izpraznjena odprtina v podu pod posteljo, kjer je France hranil usnje. Ko se je na svečnico 1943 vrnil iz internacije, je bila odprtina prazna. Kaj so mu tovariši po vojni vrnili, si lahko mislimo. Nace je ostal pri partizanih do konca vojne in domačini so vedeli povedati, da se je med boljševiki prerodil v ubijalca. France je menil, da je bil poleg Svaruna tudi Nace eden od tistih, ki so 20. novembra morili v Širokem potoku … Povojna oblast je nekdanjega vajenca in ubijalca nagradila z direktorskim mestom vrhniške čevljarske zadruge. Ljudje so pravili, da je strankam vzel mero, čevlje so mu plačale vnaprej, a mnogi so ostali brez njih. Le kje bi lahko iskali pravico?

3.1.3. Strahoten zločin v Širokem potoku

V novembrskih večerih je na Zaklanec legel spokojen mir, ki ga je vaščanom lahko podarjala le speča mehkoba jesenske narave in utrujenost od celodnevnega dela. Skrb in bojazen pa sta bili noč za nočjo budno na preži in ljudem nista dovolili spokojnosti in miru, ki ga ponujata zaslužen počitek in speča narava. Tudi tisti večer, 20. novembra 1942, so tesnobnih src legli k počitku in si želeli zaslužen spanec, ki ga ne bo skalil in prebudil noben strah. A že jih groza dvigne kvišku: [Page 030]

Zakaj so partizani v času "Dolomitske republike" požgali cerkev na Hruševem?
Figure 13. Zakaj so partizani v času “Dolomitske republike” požgali cerkev na Hruševem?

vstanejo v temi brez prižganih svetilk, za zaprtimi in zagrnjenimi okni, v pritajenem šepetu, v glasnem bitju srca, budnih misli, ki to noč nobenemu ne bodo do jutra zatisnile oči. Ne le s sluhom, z vsemi čuti zaslišijo in spremljajo obupne klice, grobo vpitje, jok, pijano dretje, divji lajež Dolinarjevega psa, roteče klice očeta Zalaznika, naj mu pustijo hčerko. Otrpli čakajo, kdaj bo groza na vasi prenehala. Ali je že ne bo konec, ali pa nemara butne še na njihova vrata? Vpitje in glasno govorjenje zlepa ne prenehata. Napeto ugibajo, kaj se dogaja. Ko se po dolgem času zunaj umiri, tresoče roke enega in drugega gospodarja ali gospodinje odmaknejo zagrinjalo, toliko da lahko opazijo očeta Dolinarja, ki vodi svoja vola, vprežena v polno naložen voz. Divjaki ga niso odgnali v smeri proti Prosci, kamor so videli, da so v noč izginile črne postave žrtev in njihovih rabljev, ampak v nasprotno smer proti Podolnici. Nekaterim očem ni ušlo, da sta vola, vajena stalne poti na njive, sama zavila s ceste. Spremljevalci so s puškinimi kopiti pobili očeta na tla, češ da bi naložen voz rad odpeljal »svojim prijateljem« v Horjul. Morda vaškim stražarjem? Sam ni mogel vstati. Grobo so ga spravili na noge, oprijel se je vprege in se s težavo vlekel ob vozu. Zdravi kmečki pameti ni bilo težko sklepati, da bo moral Dolinarjev oče svoj križev pot nadaljevati preko Podolnice in Brezij do kraja, kjer se odcepi pot proti Bezenici in naprej do Babne Gore. Ljudje so zjutraj ugotovili, da je moral stari Dolinar ponoči odpeljati zaklane prašiče, morda tudi kakšnega teleta. Po drugi, daljši poti so ga izmučenega prignali do Prosce, kjer so verjetno morilci svoje krvavo delo z materama in dekleti že opravili. Kakšna je bila njegova pot? Kakšna zadnja pot njegove žene in obeh hčerk? In ostalih treh žensk? Tega ne ve nihče. Kakšen prizor mu je ponujalo morišče s trupli mater in deklet? Bolje je, da tudi tega ne ve nihče. Kakšna je bila njegova smrt, kakšna smrt njegove žene in obeh deklet?

Kaj so lahko osupli in zgroženi vaščani videli zjutraj? Že sam pogled na razdejanje po Dolinarjevem dvorišču, po hiši, v gospodarskem poslopju je bil srhljiv. Satje Dolinarjevega čebelnjaka je bilo zmetano po travi in po vejah drevja v sadovnjaku; okna hiše razbita; kamra razmetana in izropana; hišna vrata, sneta s tečajev, so ležala na dvorišču; dvorišče krvavo od klanja prašičev, hlev prazen, tudi brez krave, svinjak prazen, klet polita z žganjem in moštom. Samo pes – edino živo bitje – je presunljivo cvilil in se ni mogel pomiriti, dokler ga ni neki kmet odvezal in ga odpeljal. Še za zvesto žival je bila prestana noč prehuda … Zapuščena, izropana, poškodovana, brez oken in vhodnih vrat je ostala Dolinarjeva hiša do konca vojne. Če so se pobesneli divjaki tako barbarsko znesli [Page 031]

Istočasno s cerkvijo na Hruševem so minirali in požgali tudi cerkev sv. Janeza Krstnika v Gabrju
Figure 14. Istočasno s cerkvijo na Hruševem so minirali in požgali tudi cerkev sv. Janeza Krstnika v Gabrju

nad domačijo, kako šele so se nad domačimi! Verjetno njihova krutost presega naše pojmovanje.

V to grozljivost jutra je presunljivo zarezala pojava in glas starega Zalaznika, ki so mu odpeljali ženo in hčerko. Ta se ga je divje oklepala, prav tako žena, ko so ju divjaki ponoči izvlekli iz skrivališča na podstrešju. Moški, ki je ponoči kradoma gledal skozi okno, je divjake prepoznal: bili so nedolgo tega Zalaznikovi sosedje in so za skrivališče obeh dobro vedeli. Zdaj je stari Zalaznik kot brez pameti šel po vasi v smeri proti Prosci. Onemoglo je krilil z rokami in presunljivo tožil: »Kam ste odpeljali ženo, kam mojo Katarino?« Ko je obnemogel, se je vrnil nazaj v hišo, kdo le bi ga lahko tolažil? Glasno je jokal vse dopoldne, da se ga je slišalo po vasi. Od takrat je ostal zagrenjen, nenadoma postaran, samotarski starec.

Skupaj s Hudnikovimi dva dni zatem je udarna in krvava pest revolucije pomorila v najkrajšem času šestnajst ljudi!

Prišla je pomlad. Pričelo se je delo na polju, v gozdu se je z zimo končalo. Ob golih deblih posekanih dreves leži polno vejevja okleščenih bukev in smrek. Okleščke so ženske pobirale in povezovale v butare za kurjavo. Lepega pomladnega dne v aprilu je neka žena iz kupa vejevja izvlekla žensko ruto … Čigavo? Dolinarjeve matere ali katere od deklet? Izve se, da je ruta ene od njih … Od tod dalje so vse oskrbeli vaški stražarji in župnik Nastran: odkop, častno stražo ob krstah, kar v mrtvašnici, naslednji dan pokop. Pokopani so bili Dolinarjev oče in mama, hčerki Ivanka in Bernardka in Fajdigova Marija. Trupel Zalaznikove mame in hčerke Katarine niso našli nikjer v bližini. Verjetno se je nad njima hotela izživljati druga skupina morilcev, na drugem mestu. Našli so ju šele čez dve leti, leta 1945. Verjetno morilci niso bili isti, morda so si izbrali vsak svojo žrtev izmed deklet in so tudi mučili in morili vsak po svoje, zato so si izbrali tudi različna mesta.

Dolgoletni župnik v Horjulu gospod Nastran je bil zelo stvaren, oba odkopa in pokopa je fotografiral in vsa vojna leta pisal kroniko. Razumljivo, da so mu po vojni komunisti vse zaplenili, nekaj celo zažgali na dvorišču pred župniščem. Zakaj se bojijo dokumentov, s katerimi bi lahko dokazali pravilnost svojega boja, na katerega še danes prisegajo, kljub temu, »da so bile storjene nekatere nepravilnosti«. Ob odkopu mučeniških žrtev je bilo dokazano, da so Dolinarjevega očeta, mamo, obe dekleti in Fajdigovo Marijo pobili z zamahom krampa po glavi! Upajmo, da so bili vsi takoj mrtvi. Kaj pa Zalaznikova mama in hčerka Katarina, kako pa sta oni končali? Tudi oni dve sta bili pobiti s krampom. Ljudje so vedeli povedati, da tisti večer ni bilo slišati [Page 032]nobenega strela, saj bi se zaradi bližine vasi prav gotovo slišal.

Eno pa je gotovo: v obeh dolinah, horjulski in pograjski, je boljševiškemu zlu uspelo zgraditi tako trden obroč strahu, da ljudje niso hoteli nič videti in nič slišati. Enaindevetdesetletna tašča mojega pripovedovalca Franceta Dolinarja, vnuka pobitih starih staršev in nečaka obeh tet, je pravila, da so se pri njih doma na Dobrovi tako zelo bali, da zvečer nikoli niso prižigali petrolejke: tesno so zaprli vsa okna, jih zastrli z zagrinjali in se v temi na tihem pogovarjali. Njihova naravna inteligenca pa je videla, slišala in doumela marsikaj, kar je bilo prepovedano videti, slišati in doumeti. Toda strah jim je oklepal usta in stiskal srca, da so molčali do smrti. Žena Franceta Dolinarja o pomorih ni vedela ničesar, dokler se ni poročila. Krvava boljševiška revolucija pa je jurišala od zmag do zmag.

Podobno kot ljudje po vseh krajih pograjske in horjulsko doline so tudi na Dobrovi imeli razlog, da so živeli podnevi in ponoči v strahu in trepetu. Med njimi je živela znana komunistična družina Dolničarjevih. Oče s sinovi se je takoj pridružil revolucionarjem v zemljanki na Ključu. Eden od sinov Ivan Dolničar si je priboril čin generala in po vojni za nekaj časa predsedniško mesto pri Zvezi borcev. Njegov brat Peter Dolničar se je uprl nasilju in predvsem pobijanju civilistov. Zgražali so se nad njegovo ‚zaslepljenostjo‘, potem pa mu kot preizkus lojalnosti zapovedali uboj družine Ambrožič iz Dobrove. Namesto uboja jih je Peter pri zadnjih vratih rešil iz hiše. (Po vojni je družina bežala na Koroško, sin je kasneje v Kanadi postal kardinal.)

Peter Dolničar je s tem dejanjem dokazal svojo ‘lojalnost’ nenasilju, pridružil se je domobrancem, bil po vojni vrnjen v teharsko taborišče in za njim je izginila vsaka sled. Desetletja kasneje je general Ivan Dolničar v knjigi Generalov let (Založba Modrijan 2005, str. 41) zapisal: »Brat Peter se je znašel v teharskem taborišču. Jaz sem bil takrat s Štirinajsto divizijo v Avstriji. O njegovem zajetju me je po telefonu obvestil Janez Petje iz Celja, ki je bil svoj čas moj namestnik v 13. brigadi. Vprašal me je, ali ga hočem videti. Poiskal sem še mlajšega brata Lojzeta, ki je bil v diviziji, in oba sva se odpravila v Celje. Bil sem v veliki dilemi, kaj naj storim. Ali naj ga pokončam? Ko sem prišel zvečer v Celje, so me na Oddelku za zaščito naroda zadržali na večerji, v taborišče Teharje pa naj bi šel zjutraj. Naslednji dan so v taborišču postavili v vrste vse domobrance, vendar med njimi mojega brata Petra ni bilo. Začudeno sem gledal svoje spremljevalce, ki mi niso vedeli povedati ničesar. Kasneje sem zvedel, da so ga ponoči odpeljali in tako preprečili kakšno nepremišljeno dejanje, ki bi ga lahko storil. Najprej sem se jezil, po premisleku pa sem jim bil hvaležen. Zelo lahko bi se zgodilo, da bi ob snidenju in ob spominu na vse gorje in sramoto, ki jo je brat prizadejal družini, v razburjenju potegnil pištolo. Sem pa v taborišču posredoval, da so spustili domov nekaj mladoletnih fantov iz meni znanih družin iz sosednje vasi, ki so se kdove kako znašli med domobranci.«

Zopet eden od neštetih dokazov, da je laž nesmrtna duša komunizma. V resnici sta oba brata na Teharjah našla svojega brata, domobranca Petra, ki je povzročil rodni družini »gorje in sramoto«.

Petrov sin Vladimir je v zrelih letih čedalje bolj dvomil, da je njegov oče končal na Teharjah. Tone Šebenik, avtor knjige Oče, odpusti jim, mu je končno razkril resnico, da sta brata njegovega očeta na Teharjah našla in ga v črni limuzini skrivoma pripeljala domov na Dobrovo. Tam so mu domači »kot ljudsko sodišče sodili«, piše dalje Šebenik. Brat Ivan je bil tožilec in sodnik, bratje in sestre porotniki. Obsodili so ga na smrt in umorili za domačo hišo. Do 3. 11. 2010, ko je bila zgodba o domobrancu Petru Dolničarju prebrana na Radiu Ognjišče, njegov sin Vladimir še vedno ni zvedel, kje je pokopano očetovo truplo. Močno upam, da ga je končno lahko pokopal v družinski grobnici, kot si je to dolga leta želel.

3.1.4. Ponovno ubijanje že pobitih

Vrnimo se nazaj v Zaklanec k pomorjenim žrtvam in k nekaterim partizanskim piscem, ki so pomorjene žrtve s svojimi lažmi ponovno pobijali, številne bralce pa zastrupljali s sovraštvom.

Partizanska literatura, ki je iz tega časa in krajev pograjske in horjulska doline zelo obširna, spregovori, da so v Zaklancu »odkrili trojko Katoliške akcije«, čeprav je horjulski župnik Nastran zatrdil, da v času umorov Dolinarjevih Katoliške akcije ni bilo. V pismu politkomisarja glavnega poveljstva Borisa Kidriča Edvardu Kardelju s terena v Ljubljano dne 18. novembra 1942 zasledimo uničujočo, hladnokrvno zapisano frazo »likvidacija odobrena«. Ne ve se, ali za žrtve v [Page 033]Zaklancu ali za Hudnikove iz Sela pri Dobrovi. Morda za oboje? V poročilu sekretarja Centralnega komiteja KPS Franca Leskovška 20. novembra E. Kardelju, ki je bil še v Ljubljani, a so ga težko pričakovali in se pripravljali za gostoljuben sprejem z »vinom in šunko«, pa je zapisano: »Včeraj so naši zopet izvršili rekvizicije pri begu in ubili šest izdajalcev.« Morda so s šestimi izdajalci mišljeni Dolinarjev oče, mama, dekleti Ivanka in Bernardka ter Zalaznikova mama in hčerka Katarina? O gostoljubnem sprejemu Kardelja pa ni dvomiti, če se spomnimo, da so pri Dolinarjevih klet, kašča, svinjak in hlev ostali prazni.

Izmed vseh partizanskih pisateljev pokola v Zaklancu se je v potvarjanju in mitologiziranju zgodovine enobeja najbolj ‚odlikoval‘ Karel Grabeljšek. V svoji politkomisarski povesti Pomlad brez lastovk (Kmečka knjiga, 1957) je govoril le o pomoru Globelnikove matere in hčerke; ve se, da je zaradi nekaterih resničnih podrobnosti preimenoval Zalaznikovo mamo in hčerko Katarino v »Globelnikovi dve«. Zdi se, kot da sta se mu najbolj vtisnili v spomin. Toda bili sta izdajalki in sovražnici naroda, likvidacija je nujna. Ko dežurni partizanski likvidator Frenk izve, da bo spet on streljal, se tolaži s spoznanjem, »da so izdajalci napravili že toliko gorja med ljudmi, da bo vsako prizanašanje več škodilo kot koristilo«. Ko partizani pridejo likvidirat Globelnikovi, jima očitajo: «Pet partizanov so že tukaj pobili in vaši sosedje stradajo po italijanskih taboriščih.« Grabeljšek je vedel, da mora slovenski narod zastrupiti s sovraštvom do okupatorjevih sodelavcev, ki jih partizani po pravici pobijajo. Ko likvidator Frenk s strelom pokonča bežečo Globelnikovo hčer ob tem začuti: »Z gnusom in grozo je gledal zvijajoče se telo pred seboj, krvavi vrat in široko odprte, že zamegljene oči.«

Ko so Grabeljška po mnogih letih vprašali, kaj je v resničnosti ustrezalo opisu likvidacije Globelnikove matere in hčerke, je odvrnil, da je bilo tisto, kar se je v resnici zgodilo, nekaj čisto drugega. Pri tem so spraševalci opazili, da sta se mu tresli roki. Ali morda zato, ker je vse vedel o ubijanju v Širokem potoku? Ali mu je bil celo priča? Morda hoče utišati svojo vest? Kdo je mogel ubiti Bernardko Dolinar? Šestnajstletno? In njeno sestro Ivano? Devetnajstletno? In Marijo Fajdiga? Dvaindvajsetletno? Kdo je bil kriv skrivnostne smrti Katarine Zalaznik, »lepe Kati«, petindvajsetletne? Karl Grabeljšek je sam rekel, da je bila njena smrt drugačna od tiste, ki jo je opisal v svoji povesti. Kako je torej umrla Katarina? Kaj je videl Grabeljšek? Kaj ga je spremljalo vse življenje? Zakaj sta se mu tresli roki?

Hudobija zločina, že sama po sebi neizrekljiva, postane še večja, ker je umor predstavljen v povesti tako, da avtor z lažjo ubija že ubitega. Dolinarjevi in Globelnikovi dve niso edini. Tudi pisec Grabeljšek ni edini. V sedemdesetih letih se je nabrala množica posnemovalcev, ki s pisno in govorjeno besedo, z lažjo, z zavajanjem, propagando, v tisku in medijih, očito ali prikrito, ubijajo že ubite. Ubijanje se prenaša iz ene generacije v drugo. Kdaj bo temu konec?

Široki potok ostaja še danes skrivnosten kraj nepojmljive bolečine, skrajne zapuščenosti smrtnega boja in umiranja nedolžnih mater in deklet; izžareva svetost, ki z nedolžno mučeniško krvjo izpira zlo, ki se je na tem koščku slovenske zemlje nakopičilo tisto strašno noč.

[Page 034]

3.2. Zgodba moje družine *

Avtor:
Angelca Klanšek

3.2.1. Dom na Simrtu – kmetija

Simrt – domačija med posavskim hribovjem in dolenjskimi griči je sedem kilometrov oddaljena od kraja Boštanj ob Savi.

Ko se z grebena blizu cerkvice sv. Ane na Okiču ozreš proti severu, se sredi gozdov pokaže velika jasa z domačijo, ki kaže na mogočno kmetijo.

S pripadajočimi travniki, polji, gozdom in vinogradom tam zgoraj v Starem Dobju je Simrt stoletja predstavljal obsežno in trdno slovensko kmetijo, ki je našla svoj prostor z istim imenom celo v najnovejšem atlasu Slovenije. Tu so gospodarili ponosni slovenski kmetje, kleni in trdni v svojem razmišljanju in prepričanju: Simrškovi Jože, Jakob, Johan, Franc pa spet Jakob, vse do poslednjega – Antona Simrška, ki je zadnji s tem priimkom gospodaril na Simrtu. Ne vemo, od kod ime Simrt (cimer – grajska pristava, dom, studenec, korito … ) in priimek Simršek. Morda pa je prostorna kmetija, kjer je bilo mogoče popotniku tudi prenočiti (zimmer – Simrt), določila priimek gospodarju.

Poleg občutka fizične obsežnosti Simrta pa to domačijo spremlja tudi človeška veličina, saj je Simrškov rod, ki je živel tu, ob udarcih usode doživljal velike človeške preizkušnje. Enega takih usodnih udarcev je družina doživela po koncu druge svetovne vojne, ko so kot žrtve revolucije padli štirje domači fantje, ki so predstavljali garancijo prihodnosti tega rodu: Janez, Jožko, Lojze in Ciril.

Od tega smrtnega udarca si družina ni mogla več opomoči. Bolečina je bila pretežka.

3.2.2. Pripoved Angelce Klanšek
družina

Pripovedujem zgodbo o svoji družini, ki je na žalost skoraj vsa izumrla. Bilo nas je deset otrok, moji starši so bili kmetje, obdelovali so zemljo z veliko ljubeznijo in skrbjo. Moja mama Jožefa Simeršek (r. 1884), ena od štirih hčera Antona Simerška, se je poročila z mojim atom Francem (r. 1868). Njun prvi sin Franc, ki je bil rojen leta 1908 in hči Jožefa, rojena leta 1910, sta mnogo prezgodaj, že leta 1910, umrla zaradi otroških bolezni; fantek je imel dve leti, deklica pa je bila stara komaj dva meseca. Starši so bili najbrž zelo obupani in so takrat vzeli v hišo drugega fantka (Franceta Klenovška, r. 1909), ki uradno ni bil posvojen, »bil pa je naš« in živel pri nas do svoje vojaščine. Ko pa je vojaški rok odslužil, je šel k policiji. Odraščal je ob mojem bratu Antonu (Tončiju), rojenem leta 1911.

Leta 1913 se je rodila sestra Marija, ki smo jo klicali Marica. Leta 1915 se je rodil Janez, leta 1918 Alojz, leta 1921 Jožko.

Naša mama je bila zlata duša. Ko je soseda Stoparjeva umrla ob rojstvu sina Franca, pri nas pa je bil Jožko star nekaj mesecev, je naša mama vzela dvomesečnega sosedovega dojenčka v rejo. Pri nas je bil, dokler se ni odločil, da gre kot sobrat k salezijancem. Z bratom Jožkom sta odraščala kot dvojčka. Leta 1923 sem se rodila jaz, samo dve leti kasneje brat Ciril in kot zadnjo smo dobili leta 1928 sestrico Anico.

Otroci smo počasi odraščali, brat Jožko si je zelo želel študirati. Ata so težko pregovorili, saj ni bilo lahko otroka pustiti s kmetije, ker je bilo treba delati. Brat Jožko pa je to oviro premagal. Nato sem mu lahko sledila tudi jaz. Atu sicer ni bilo po volji, mama pa mi je dovolila. Sprejela je to žrtev, da je odšlo še zadnje dekle od hiše. Jožko je končal državno gimnazijo na Resljevi v Ljubljani, nakar je bil pol leta v semenišču, sama pa sem do leta 1944 obiskovala gimnazijo Poljane.

Mama je bila zelo radodarna. Vsi so ji rekli »botra«. Naši sosedje so bili bolj revni. Ko smo otroci hodili skupaj v šolo, smo vsak dobili kos kruha, dala je tudi drugim enako kakor nam. Mislim, da je bila botra petdesetim otrokom. Če je bilo v hiši več otrok, jim je spekla veliko mlečno štruco in dodala še kozarec medu. Materi je naredila pogačo, podarila pa ji je tudi kokoš in vino. Če je bilo veliko otrok, je bilo treba podarjeno odpeljati z vozom. Otroci smo bili sebični: »Mama, vi boste vse razdali.« Odgovorila nam je: »Ste že bili kdaj lačni?« Bila je modra, energična, a predvsem dobra. Imela je vse najlepše lastnosti, ki jih mora imeti ženska. Kmetija je bila precej bogata, obsegala je več kot 40 ha zemlje (z gozdom), v hlevu je bilo okrog 20 glav živine, [Page 035]dva para volov ter par konj. Za vodnjakom in štibelcem je bil Lojzetov čebelnjak, pod hišo pa mogočen kozolec.

Moja sestrica Anica – ta mala – je umrla pri enajstih letih, ker je imela hudo sladkorno bolezen. Leta 1939 mi je brat Jožko, s katerim sva bila dijaka v Ljubljani, dejal: »Mama so bili tukaj, pripeljali so Anico v bolnico, bolna je.« Pohitela sem v otroško bolnico. Za dezinfekcijo so bolnike tedaj namazali z nekim črnim mazilom. Drugi dan je bila že čista. Prinesla sem ji rožni venec, a ona je prosila za hrano. Revica je bila lačna. V nedeljo smo jo prišli vsi obiskat, razen Lojzeta, ki je bil pri vojakih. Ko je deklica zaslišala mamin glas, je začela klicati: »Mama, mama, domov!« Nismo poznali bolezni, nismo vedeli, kaj ji je. Imela je vse znake sladkorne bolezni, bila je žejna, utrujena, oslabela. Zdravnik je povedal, da ni rešitve in da jo lahko vzamemo domov. Morali pa smo podpisati dovoljenje. V torek, po enem tednu, je Anica doma umrla. Stara je bila le 11 let.

Po smrti sestrice Anice sem bila edina hči v hiši, starejša sestra Marica je šla v samostan. Z brati smo se imeli neizmerno radi. Veliko veselje je bilo priti iz Ljubljane domov.

3.2.3. Vojna

Najstarejši brat Tonče, ki je prvi preživel otroška leta, je odšel zgodaj od doma. Leta 1942 se je poročil in si ustvaril svoj novi dom v Brežicah. Ostali smo pač doma do vojne še nekako srečno živeli. Ko se je vojna začela, so naš del Dolenjske zasedli Nemci. Ti so med Kočevarji delali veliko propagando, naj bi se vrnili nazaj v Nemčijo. V resnici pa so prav naše kraje izselili in s tem naredili prostor za Kočevarje. Midva z bratom Jožkom sva bila že pred tem v Ljubljani. Mamo je skrbelo, kako bova preživela. Že prej nama niso mogli veliko pomagati. Eno kravo so peljali čez mejo k nekemu sorodniku, da bi nama pomagal. Z bratom pa sva bila preponosna, da bi sprejela pomoč. Nemci so tedaj izdali plakate, da bodo vse te kraje izselili. Doma so naju spraševali, kaj naj naredijo. Končno smo se dogovorili, da gredo tudi oni čez mejo, saj bomo le tako vsi skupaj. V tržiški fari je živela mamina sestra Lenčka Končina. Najprej so se domači ustavil pri njej, vendar je bila njihova družina že velika, naših pa tudi precej, in ko sva z bratom za božič prišla tja na počitnice, sva delala prevelik dren pri hiši in sva se zato kmalu vrnila v Ljubljano. Mama je bila zelo žalostna, veliko ji je pomenilo, da svojim otrokom omogoči lepe počitniške dni. Domači so iskali možnost za

Angleca Klanšek
Figure 15. Angleca KlanšekTamino Petelinšek

preživetje. Izvedeli so, da so na kočevskem prazne hiše in polja. Ko so se pripravljali, da gredo tudi oni čez mejo, so pretihotapili čez mejo še štiri krave in par volov.

Hvala Bogu, da so se potem v Kočevju ustalili in delali, da so se lahko preživljali. V Ljubljani sem prva štiri leta stanovala pri šolskih sestrah, Jožko pa na Rakovniku pri salezijancih. Potem pa sva si poiskala skromno stanovanje na Dolenjski cesti 114. Dober mesec pred počitnicami so prišli v najino stanovanje Italijani. Najprej so vprašali brata, če ima smuči. Nato so ga z mnogimi drugimi odpeljali v Gonars. Do decembra je bil v Gonarsu, nato se je vrnil in je opravil tudi maturo. Iz Ljubljane v Kočevje ni mogel, ker ni imel dovoljenja za prehod. Pisal nam je v Kočevje in vprašal, kaj želimo, da postane: ali naj gre k salezijancem ali za škofijskega duhovnika. Mama je želela, da bi šel k salezijancem, a mu je pustila vso svobodo. V imenu bratov sem mu jaz dejala, naj gre, kamor želi, če čuti v sebi poklic duhovnika. Če pa ne, naj ostane zunaj, saj tudi svet potrebuje poštene in inteligentne fante. Odločil se je za škofijskega duhovnika, torej za študij v lemenatu, vendar je povedal, da resno stopa na to pot. Če pa bo kasneje spoznal, da se ni prav odločil, bo tudi [Page 036]

V zadnji vrsti stojijo Johan, Marica, stari ata Simršek, Tonče, Lojze, Joško; pred njimi z leve Angelca, mama, ata, Ciril. Pred mamo in atom je mala Anica.
Figure 16. V zadnji vrsti stojijo Johan, Marica, stari ata Simršek, Tonče, Lojze, Joško; pred njimi z leve Angelca, mama, ata, Ciril. Pred mamo in atom je mala Anica.

resno izstopil. Srečevala sem ga, ko je hodil iz lemenata v tisti dolgi halji.

Naši so se potem, sredi zime januarja 1942, preselili v vas Gorenje na Kočevskem, v zelo neurejeno hišo. Bratje so jo očistili. Takrat je mama zbolela za hudo pljučnico in smo se bali zanjo. Z Jožkom sva pohitela domov, a hvala Bogu, mama je premagala bolezen. Midva z Jožkom sva šla vsako soboto domov, bili smo namreč zelo povezani. Skoraj nismo mogli živeti drug brez drugega.

Groza se je pričela na binkoštni ponedeljek 1942. Z bratom Jožkom sva bila oba doma, ko se je zašušljalo, da so v vasi partizani. Bratje so se skrili, le mlajši brat Ciril je ostal z nami v hiši. Ko se je malo stemnilo, so prišli partizani, ki so spraševali, kje so naši fantje. Dejali smo, da ne vemo, kje so, ker res nismo vedeli, kam so se razbežali. Nekaj časa so govorili še umirjeno, nato pa so začeli groziti, da bodo v hišo vrgli bombe, če ne povemo, kje so. To se je ponavljalo vso noč. V strahu smo čakali, kaj se bo z nami zgodilo. Iz hleva so nam odpeljali vola in dve kravi. Drugo jutro so nam poslali sporočilo, da nam bodo vrnili živino, če bo šel en fant k njim. Vsi smo to možnost zavrnili. Dobili smo koreto, voziček, vpregli kravi in se preselili bliže Kočevju. Nastanili smo se ob postaji v Stari Cerkvi, kamor partizani niso prihajali, ker so bili na drugi stani postaje Italijani. V začasnem miru smo živeli do italijanskega razpada.

9. septembra leta 1943 so Italijani kapitulirali in odšli. Vedeli smo, da nas čaka partizanska zasedba. Vsi štirje bratje so zbežali, ostala sem sama z mamo in atom. Za nas je bilo zelo težko. Kje so bratje? Komaj se je zmračilo, so prišli partizani in me zasliševali zaradi bratov. To se je vrstilo kar več noči. Grozili so mi, češ da sem jim privoščila, ko so Italijani vozili ljudi s hribov v taborišča. Kako bi mogla komu to privoščiti, saj je moj brat Jožko tudi prestal enako usodo in trpljenje. Rekla sem jim, da jih sploh nisem videla, da sploh ne vem za to. Nisem vedela, kaj bo z mano. V vasi je bila neka primorska družina. Mama in tri hčerke so bile zelo dobre, verne, oče pa partizan. Vedela sem, da je bil [Page 037]

Širša družina na Simrtu (mama in njene tri sestre, ata, stari ata Simršek in otroci).
Figure 17. Širša družina na Simrtu (mama in njene tri sestre, ata, stari ata Simršek in otroci).

on glavni obveščevalec. Z njim nisem imela nikoli opravka, le s hčerami smo prijateljevale. Šla sem k njemu in mu povedala, da mi vsak večer grozijo in da ne morem več tako živeti. Potem so me res pustili pri miru. Pač pa so me doletele razne kazni. Vsa dekleta na vasi so se morala naučiti streljati. Jaz nisem marala streljati. Za kazen sem morala čistiti barake, ki so ostale za Italijani. Potem je prišla odredba, da me bodo odpeljali v kočevske gozdove, kjer so imeli bolnico. Boga sem goreče prosila, samo tega ne, ker od tam ne bi nikoli prišla živa. Med tem pa so Nemci zasedli Kočevje in vasi, v katerih smo bivali. Partizani so zbežali in tako sem bila rešena tudi jaz. Kaj pa bratje? Bratje so res bežali. So pa partizani zasedli vso okolico Ribnice, tako da niso mogli nikamor.

Bratje so se razgubili. Janeza in Lojzeta so mobilizirali partizani, Jožko in Ciril pa sta šla po gozdovih proti našemu domu. V Sevnici so ju Nemci ujeli in ju odpeljali v Ljubljano. Tam sta se morala odločiti, ali gresta v Nemčijo delat ali pa k domobrancem. Odločitev ni bila težka. Šla sta k domobrancem. Jožko je bil pred tem pol leta v lemenatu v Ljubljani. Druga dva, ki so ju zajeli partizani in so ju imeli v bojnih vrstah, sta drug za drugim ušla in prišla domov.

Ko so Nemci zasedli Kočevje, je bila tam že domobranska postojanka. Hodila sem jih prosit, naj me odpeljejo v Ljubljano. Vez z Ljubljano so bili samo vojaški tovornjaki. Obiskovala sem zadnji letnik gimnazije, zato so se me usmilili in me vzeli s sabo. Kolona je šla samo do Velikih Lašč. Kako naprej? Ena njihova patrulja je šla proti Igu in so mi ponudili, da lahko grem z njimi, če si upam, kajti lahko bi nas kje čakala partizanska zaseda. Rekla sem, da moram priti v Ljubljano za vsako ceno. Na vozu so bili trije domobranci in jaz. Prispeli smo do Iške vasi, naprej pa niso šli. Prosila sem jih, naj mi povedo, v kateri hiši so »njihovi«, in tam sem prenočila. Naslednje jutro sem vstala in se napotila peš v Ljubljano. Mene so partizani imeli zapisano. Ko so prišli iskat domov moja dva brata, so me iskali tako vneto, da so prebrskali vse. Soseda je kasneje rekla, da če bi me dobili, bi prišla samo do gozda. Nameravali so me ubiti. Zahtevali so, da gresta brata, ki sta jim prej ušla, z njimi v gozd, mama pa se je odločno postavila v bran. Partizani so zagrozili, da bodo vse postrelili, mama pa je odvrnila: »Dobro, pa nas postrelite.« Da se ne bi znesli nad družino, je Janez rekel: »Mama, dajte, pustite, grem jaz z njimi.« Imel je že v načrtu, da bo ob priliki ušel. Partizani so odšli in brat z njimi. Naslednji dan je že zbežal in prišel domov. Ker smo vedeli, da bodo partizani ponovno prišli, sta oba brata takoj odšla v Kočevje. Naslednjo noč so zopet prišli partizani. Ata in mama sta se skrila na podstrešju. Kričali so, da ju bodo že našli. K sreči je prav [Page 038]tedaj prišla v vas domobranska patrulja, tako da sta se mama in oče rešila. Naslednji dan sta tudi onadva odšla v Kočevje, ker v vasi (Stara Cerkev) ni bilo več varno. Od leta 1943 smo živeli ločeno. Bratje so bili, razen Lojzeta, pri domobrancih. V borbah je bil udeležen samo Ciril. Tudi rejenca Franca Stoparja, ki je odraščal pri nas kot dvojček ob bratu Jožku, sem videvala kot domobranca v Ljubljani.

Leta 1944 so Nemci zaprli univerzo in vsakogar, ki ni bil zaposlen, so mobilizirali in nagnali, da je kopal jarke. Leta 1944 mi je še uspelo maturirati. Da bi se izognila obveznemu kopanju jarkov, sem se vpisala na tečaj prve pomoči, čeprav sama nisem mogla videti ran. Vodil ga je dr. Valentin Meršol.

3.2.4. Srečanje s štirimi brati na dravskem mostu

Že v Kočevju sem sklenila, da moram pred prihodom partizanov zbežati, pa kamor koli. Po koncu vojne, leta 1945, sem mirno živela v Ljubljani. Kmalu pa sem od neke gospe izvedela, da so v Kočevju že partizani, da bodo zasedli vso Slovenijo in da ni rešitve. Kaj pa naši, sem rekla. Ničesar nisem vedela o domačih, nisem imela nikogar, s komer bi odšla proč. Odšla sem k neki znani družini in jih vprašala, če mislijo oditi tudi oni. Gospod je rekel, da ne gredo nikamor, da niso naredili ničesar slabega, da čakajo. To je drago plačal. Zaprli so ga in so z njim tako grdo ravnali, da je potem, ko so ga izpustili iz zapora, kmalu umrl. To mi je povedala sošolka, njegova hčerka. S kom naj grem? Slučajno je prišla neka skupina, ki je bežala z Notranjske, z Rakeka, v kateri sta bili dve moji sostanovalki iz Cirilovega doma. Prosila sem, če se jim lahko pridružim, in župan, ki je bil z njimi, je privolil. Da odhajam, sem povedala samo svoji sestri Marici, ki je bila v samostanu v Ljubljani, v Delavskem domu, kjer so opravljali vsa gospodinjska dela. Prespali smo v šoli v Mengšu, kjer so se nam pridružili mengeški ubežniki, med njimi Mici Pavli. Šli smo skozi Tržič do predora. Ko pa smo prispeli na drugo stran, so nam rekli, da ne moremo nikamor, da most čez Dravo ni prehoden, ker so ga zavzeli partizani. Naši so predlagali, naj bi šli višje pod Karavankami proti Beljaku. Zelo naivno so predvidevali, da bi našli kakšen drugi most. Po dveh dneh hoje, ko smo dvakrat prenočili v gozdu in ko so videli, da ni nobene možnosti, so se odločili, da bodo poslali v vas povprašat, če je most čez Dravo že prehoden. Vsak od nas je znal malo nemško. Ker sem znala malo nemško tudi jaz, so poslali v vas mene in Zdenko Gornik. Na poti v vas so naju takoj prijeli partizani. Dva sta naju zasliševala. Izmislila sem si, da prihajamo iz Šlezije. »Ja, dobro,« je dejal partizan, »grem po avto.« Partizani so posamično lovili naše ljudi in jih vozili v neko Bistrico, od tam pa domov. Eden naju je stražil. Izvedeli pa sva, da so domobranci zasedli most. Zgovorili sva se, da morava k nekemu kmetu. Omehčal se je in nama pustil iti. Naši pa so se bali, da bi naju partizani ujeli in naju prisilili, da pokaževa, kje so drugi, zato so za vsak primer spremenili bivališče. Enega pa so pustili v bližini, da bi naju pričakal, ker je bila že tema. Malo je zažvižgal, da naju je opozoril in preveril, če sva sami. Pot, za katero smo prej porabili dva dni, smo prehodili v enem dopoldnevu. Prišli smo do mostu.

Tam so me čakali vsi štirje bratje. Spraševali so me, zakaj jih nisem počakala. Oblečeni so bili v domobranske uniforme, tudi brat Lojze, ki ni bil pri domobrancih. Morda so dali Lojzeta v vojaško uniformo, da je lahko zbežal z njimi. Od sestre Marice so izvedeli, da sem odšla. To je bil moj najsrečnejši trenutek v tistem času, ko sem blodila le med tujimi, a dobrimi ljudmi. V Vetrinju so ločili vojake od drugih. Hrane ni bilo skoraj nič, razen če so ubili kakšnega konja in so bratje tudi meni kaj prinesli. Vojaki so imeli malo več. Preživeli smo, kot smo lahko.

3.2.5. Vračanje

Potem je bilo vračanje. »Odpeljali vas bomo v Italijo,« so rekli. Mi smo sveto verjeli. Brata Janeza, ki je bil pri domobranski policiji v Ribnici, so odpeljali s prvim transportom domov, trije pa so bili določeni, da gredo v ponedeljek; med njimi tudi Jožko, ki ni nosil orožja, bil je pri radiotelegrafistih in se je skupaj z vojaki premikal po terenu. Popoldne pa so odpeljali Lojzeta in Cirila. Lojze ni bil niti vojak, med vojno je bil doma pri starših. Predno so bili vrnjeni, sem bratom rekla, da grem z njimi, da nočem ostati sama. Si lahko predstavljate, mlado 23-letno dekle, izgubljeno med ljudmi? Jožko je bil zelo moder. Rekel je: »Nič ne hodi z vojaki.« Bil je dozorel človek, skupaj sva stanovala v Ljubljani od četrte gimnazije naprej. Bil je moder, preudaren, nikoli nisem bila tako razgledana kot takrat, ko sva živela skupaj v skromnem stanovanju. »Nič ne hodi! Se bova v Italiji dobila in se bova poskušala vpisati na kakšno univerzo.« Jokala sem, spet ločeni! Upala sem, da se bova potem dobila. Želela sem študirati matematiko. Potem nismo vedeli do zadnjega transporta, kaj se dogaja. Naslednji dan je prišlo sporočilo, da jih vračajo v Slovenijo. To je bilo [Page 039]

Družina na Simrtu pred 2. Vojno; v prvi vrsti z leve: stari ata Simršek, mama, ata; v drugi vrsti z leve otroci: Anica, Ciril, Angelca, Lojze, Joško, Tonče, Johan in Marica.
Figure 18. Družina na Simrtu pred 2. Vojno; v prvi vrsti z leve: stari ata Simršek, mama, ata; v drugi vrsti z leve otroci: Anica, Ciril, Angelca, Lojze, Joško, Tonče, Johan in Marica.

nekaj groznega, kdor tega ni doživel, ne more razumeti, kaj smo prestajali. Zbirali smo se v vetrinjski cerkvi pa jokali ob podobi Žalostne Matere božje. Smo bili tudi mi, civili na vrsti, da nas odpeljejo domov? To so speljali angleški komandanti skupaj s partizani. Pri nas je bil dr. Valentin Meršol, znal je angleško in je iskal stik s komandanti.

Preden nadaljujem s svojo pripovedjo, ne morem mimo spomina na našega rešitelja dr. Meršola. Mislim, da na tega blagega in junaškega dobrotnika preveč pozabljamo. Vsi begunci iz koroških taborišč mu dolgujemo svoja življenja, saj bi brez njega šli v strašno trpljenje, večina tudi v smrt. Ne od nas, pri Bogu je prejel plačilo.

Komandant, ki nas je vodil, je bil dober. Poveljujoči so vedeli, kam nas bodo poslali, pa nam tega niso povedali. Kasneje je to priznal tudi John Corsellis, humanitarni delavec v taborišču, in dejal, da ga to še danes teži.

3.2.6. Taborišče Peggetz

Dr. Meršol in nekateri višji vojaški predstavniki so pri generalih izprosili, da nas ne bodo več pošiljali nazaj. Poslali so nas v druga taborišča. Naša skupina je bila določena za Peggetz pri Lienzu na Tirolskem. Naši moški jim niso več verjeli. Vsi so vzeli s seboj sekire in kar so našli, da bi po potrebi razbili kakšen vagon. Pripeljali smo se do lepega kraja – Peggetza. Pred nami so od tu odpeljali ruske begunce v Rusijo. Nekateri so se rešili in ostali v taborišču. Rusi so vodili kuhinjo, zaradi katere so imeli velike prednosti v hrani. Dobili pa smo zelo dobrega komandanta, Ryderja Younga. Bil je iz Avstralije in nam je skušal olajšati življenje, kolikor je mogel. Po vsem taborišču so napeljali zvočnike, da so nam kaj zapeli, tudi budnice (»Ko dan se zaznava«). Kaj hočeš, nesreča je tu, z dr. Meršolom sta se nekam peljala, trčila, Ryder Young je umrl, dr. Meršol pa je bil poškodovan, ampak se je rešil. V taborišču smo imeli pevske zbore, gledališče, šivalnice in razne delavnice. Imeli pa smo tudi dobre organizatorje: ravnatelja Marka Bajuka in tudi veliko drugih izobražencev. Mene so Angleži zaposlili v vrtcu. Šolstvo je prevzel Aleksander Majhen. Za vse je bilo za silo poskrbljeno.

Domači oblasti (nekdanjim partizanom) ni bilo prav, da nas je toliko odšlo po svetu, kjer bomo pričali o resnici. Skušali so vplivati na vodstva taborišč. Po smrti Ryderja Younga so nam otežkočali življenje. Sredi zime so razpustili taborišče in nas poslali v Špital. Taborišče Špital je bilo že organizirano. Junija smo prišli v Peggetz, konec leta, meseca [Page 040]

Na domačiji v Simrtu - brat Tonče, na vozu pa sestra Marica in ata ter mama.
Figure 19. Na domačiji v Simrtu – brat Tonče, na vozu pa sestra Marica in ata ter mama.

novembra, pa so nas preselili v Špital. V Peggetzu smo si pripravili drva za zimo, barake v Špitalu pa so bile mrzle. Tam smo se potem organizirali z že obstoječimi slovenskimi taboriščniki in potem, kolikor se je le dalo, normalno živeli. Večkrat so prišli v taborišče Angleži in izvedli »racije«. Imeli so sezname ljudi, ki so jih hoteli poslati nazaj. Nihče ni vedel, kdo je na seznamu. Zato so moški bežali iz taborišča in so v gozdovih počakali do jutra. Nekaj pa se jih je moralo izseliti. Nekaterim pomembnim družinam se je posrečil izhod iz Avstrije v Nemčijo. Amerikanci v Nemčiji so z njimi lepo ravnali. Iz Hamburga so jih pošiljali naprej, kamor so želeli iti.

3.2.7. Pot v svet

Namera je bila, da se taborišča razpustijo. V Rimu so iskali možnosti, kam bi vse te ljudi spravili. Kam naj gremo?

Kanada, Avstralija in Amerika so iskale močne ljudi. Za Ameriko si moral imeti garancijski list. Argentina pa je sprejela vse. Z Zdenko Gornik sva že imeli garancijo za Ameriko, vendar naju je g. Kalan prepričal, naj greva v Argentino. Rekel je: »Pojdita tja, kamor gremo vsi.« V Argentino smo s pomočjo organizacije UNRRA odšli sredi januarja preko Turina. Odpluli smo iz Genove z ladjo Willard H. Holbrook. Po treh tednih, 7. februarja, smo pripluli v Buenos Aires. Za nekaj dni so nas nastanili v Hotelu imigrantov. Do nas je prišlo sporočilo, da je navada, da gredo dekleta za služkinje k argentinskim gospem. Mislila sem si, če bom služkinja, bom v prostem času brala knjige, ki sem jih vzela s seboj. A to ni bilo nujno. V Argentini je bilo veliko prostih mest za delo v tovarnah. Najprej me niso sprejeli, bila sem prelahka. Ko so me dali na tehtnico, sem imela samo 45 kg. Ves čas pa sem bila zaposlena, nekaj časa tudi v pletilnih tovarnah. Ponujali so mi dobro delo v neki pisarni, pa ga nisem sprejela, ker ne bi mogla delati v slovenski šoli, se ukvarjati s pripravo iger in petjem (uradniki so takrat delali tudi ob sobotah do 12. ure).

Zdenka Gornik je bila glavna tajnica v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Po službi sem po navadi šla Zdenki pomagat. V Slovenski hiši sem po potrebi delala tudi v kuhinji, saj se je včasih zbralo kar veliko ljudi. Čeprav tega prej nisem znala, sem na pobudo dušnega pastirja g. Antona Oreharja prevzela skrb za kuhinjo v Slovenski hiši.

Še naprej pa sem se posvečala slovenskim otrokom v slovenski šoli; pevske vaje smo imeli ob četrtkih, šolo pa ob sobotah v [Page 041]

Pri mlatvi pod kozolcen na Simrtu: sestra Marica, mama, brat Tonče in ata.
Figure 20. Pri mlatvi pod kozolcen na Simrtu: sestra Marica, mama, brat Tonče in ata.

Slovenskem domu v buenosaireškem predmestju San Justo. Predlagala sem, da se sobotna šola imenuje Šola Franceta Balantiča, da bi njegovo žrtev povezovala z žrtvijo svojih bratov. S tem bi tudi v mladem slovenskem rodu ostal živ spomin na vse kruto pomorjene. Ob prisiljeni izgubi domovine jo vsak zna resnično ljubiti. Iz te ljubezni se je tudi v meni porodila želja, da mladim rodovom predajamo vrednote, ki smo jih prinesli iz domovine: vero, jezik, narodna izročila in vse bogastvo slovenske kulture.

3.2.8. Vezi z domom, mamina skrb in sestra marica

Ne vem, kako je mogoče, da sem že v Peggetz dobila mamino pošto. Mama ni vedela, kako bi mi od doma pomagala in kako bi mi približala dom. Rada sem imela naše živali, zato mi je mama pošiljala fotografije teličkov, pujskov in piščančkov ter fotografijo ata, ki vozi samčka. V Boštanju je živel neki daljni sorodnik, ki je imel za ženo Avstrijko in je zidal hišo. Mama mu je prodala les, avstrijska gospa pa je potem poskrbela, da sem jaz dobila denar v taborišče. Takoj ko sem prišla v Argentino, je mama že izvedela za nekega Slovenca v Argentini, ki je bil poročen s Francozinjo. Prosila ga je, naj mi da denar za prvo silo. Mama mi je pošiljala knjige že v taborišče in nato še v Argentino. Včasih sem v kakšni knjigi našla kak dolar. Potem pa je mama zelo zbolela. Moja sestra Marica, ki je morala zapustiti samostan, saj so jih komunisti razpustili, pa je ostala doma. Bila je šolska sestra. Za nas je bilo to dobro, da je bila Marica doma in skrbela za starše do njihove smrti.

V Buenos Airesu sem si stanovanje delila z Zdenko Gornik, prijateljico, s katero sva skupaj doživljali begunstvo. Mama ni nikdar silila, naj se vrnem domov. Marica pa mi je prigovarjala, naj se vrnem. Po smrti mame in ata je Marica ostala na gruntu sama. Pomagat so ji prihajali tudi sinovi dveh bratrancev. Potem je zbolela še ona sama. Nobene stvari ni naredila, ne da bi me vprašala. Rekla sem ji, da jaz ne bom prišla domov, naj naredi, kar je dobro zanjo. Nazadnje je grunt prodala, bolje podarila. S tem denarjem je sezidala hišo ob farni cerkvi, v katero so prišle starejše redovnice. V tem samostanu je obstajala hierarhija: sestra Liberata je čuvala otroke, ostale sestre so okraševale cerkev, skrbele za duhovnike, bile so neodvisne redovnice. Marica je do konca delala. Znala je kopati, saditi, preprosto garati. Poskrbela je za vse potrebe samostana.

[Page 042]Širša družina zbrana pri odhodu sestre Marice v samostan; Angelca prva na levi v tretji vrsti.
Figure 21. Širša družina zbrana pri odhodu sestre Marice v samostan; Angelca prva na levi v tretji vrsti.

3.2.9. Iskanje izginulih

Mama Jožefa Klanšek in njen mož Franc nista smela nikjer v Sloveniji poizvedovati po svojih štirih izginulih otrocih in po dveh rejencih. Mama je Angelco v pismih že v času, ko je bila v taborišču Peggetz, spraševala po sinovih. Angelca je vedela, kaj se je zgodilo z njimi, vendar si tega mami ni upala nikoli povedati. Angelca Klanšek ni vedela, po kateri poti so Angleži brate vračali domov v roke partizanov, ali so morda šli preko Podrožce ali preko Pliberka in pristali v Šentvidu. Skupina, ki je odšla prva, je bila policijska. Eden od njih je pribežal nazaj v taborišče. Angelca ga je želela kaj vprašati, ampak se ji je izmikal. Potem je živel v Argentini, v Berazateguiju, ne spomni pa se njegovega imena.

Za Lojzeta je slišala pozneje, čez veliko let, morda leta 1973 ali 1974, da še živi. Okoli leta 1990 je v slovenskem tisku prebrala, da so bili kaznjenci, ki so gradili rove v Kočevski reki, v dveh skupinah: da je bila ena skupina na smrt obsojenih in druga skupina začasno kaznovanih za delo. Ti dve skupini kaznjencev naj bi se nekoč pomotoma srečali. Naslov v časopisu je po Angelčinem spominu bil Videl sem jih. Takrat je Angelca verjela, da bi bilo morda možno, da je bil njen brat Lojze tam. Lojze Klanšek je bil fizično močan, ni pa bil v nobeni vojaški formaciji, pomagal je le pri težkem delu na kmetiji.

Zgodba Klanškove družine se razlikuje od ostalih zgodb iz krajev ob Savi, kjer je večina pripovedi povezana predvsem z nemškim izseljevanjem.

Na pokopališču v Boštanju so leta 2007 Angelca in Klanškovi sorodniki na grobu postavili kamnito obeležje v obliki križa, kjer so vklesana imena njihovih pokojnih z napisom: Po vojni nasilno umorjeni. Imena Klanškovih žrtev niso vpisana na farnih ploščah.

3.2.10. Zgodba Antona Klanška (1911– 1975)

Najstarejši brat Anton (Tonče) je bil od desetih otrok edini, ki je imel potomstvo. Vojna je na njem pustila hude posledice. Želel se je čim prej osamosvojiti. Bil je romantičen človek, ki je svoji izvoljenki pisal čudovita pisma, ni pa bil za težko kmečko delo in kot prvorojenega ga [Page 043]

Angelca v Kočevju med vojno.
Figure 22. Angelca v Kočevju med vojno.

kmetija tudi ni zanimala. Leta 1942 se je poročil v Ljubljani z Marico Oblak iz Šentjošta, za pričo mu je bil France Klenovšek. Tudi Anton Klanšek se je leta 1943 moral izseliti iz svoje hiše v Brežicah, ker so se vanjo vselili Kočevarji. Bežal je pred Nemci k teti Lenčki Končina v Tržišče, kamor so se zatekli že leto prej starši in drugi bratje. Delal je v rudniku Krmelj in je bil že zgodaj finančno povsem samostojen. Starši in bratje skorajda niso imeli stikov z njim. Antona so partizani najprej zajeli v rudniku in ga zadržali. Potem so zahtevali od njega, da mora z bencinom politi skupino salezijancev na Radni pri Sevnici; tu je bil namreč salezijanski zavod, kjer so se pogosto ob nedeljah zadrževali tudi Klanškovi bratje. To akcijo so mu dali kot preizkušnjo. Z bencinom je menda prebrodil Savo, čeprav ni znal plavati, in je dezertiral. Šel je k ženi, ki je bila pri Končinovih z dojenčkom. Pod podom je bil skriven prostor, kamor se je lahko skril, kadar je bila racija. Žena, ki je bila šivilja, je na tisto mesto postavila šivalni stroj, da je tako popolnoma zakrila vhod v skrivališče.

Vojno in povojno dogajanje je Antona Klanška hudo zaznamovalo.

Po vojni je z družino redno obiskoval svojo mamo, očeta in teto Marico. Antonovi hčerki Nada in Marijana sta kdaj prelistali »prepovedano literaturo«, domobranske knjige in Črne bukve, ki so se skrivale v kovčkih v štiblcu na Simrtu, dokler ju teta Marica ni zalotila in kovčke umaknila.

3.2.11. Requiem za Jožefo in Franca Klanška

Mama in ata »devetih žalosti«

Klanškovi mami Jožefi in atu Francu sta zaradi otroških bolezni leta 1910 umrla prvorojenca Franc in Jožefa. Leta 1939 jima je nenadoma zaradi sladkorne bolezni umrla najmlajša deklica, 11-letna Anica. Njun prvi rejenec Franc Klenovšek je bil umorjen leta 1945. Istega leta so bili po vojni iz Vetrinja vrnjeni in neznano kje umorjeni še njuni 30-letni sin Janez, 27-letni sin Lojze, 24-letni sin Jožko in 20-letni sin Ciril. Vrnjen in neznano kje umorjen je bil tudi njun 24-letni rejenec Franc Stopar, ki ga je Klanškova mama dojila in vzgajala ob svojem sinu Jožku.

[Page 044]Družina v Kočevju med vojno (starša, štirje bratje in Angelca).
Figure 23. Družina v Kočevju med vojno (starša, štirje bratje in Angelca).

Najstarejšega sina Antona, edinega preživelega moškega v družini in edinega od družine Klanšek, ki je imel potomce, je usoda družine in izguba vseh bratov tako prizadela, da ga je psihično povsem zlomilo in je umrl mnogo prezgodaj, star le 55 let. Neizmerno ga je bolelo, ko sta hčerki v povojnih časih v šoli morali poslušati neresnice o medvojnem dogajanju.

Marica Klanšek, šolska sestra, se je lahko šele v svojih starih letih posvetila svojemu redovniškemu poklicu. Umrla je leta 1985.

Mama Jožefa Klanšek, vsa povojna leta oblečena v črnino, je umrla leta 1953, popolnoma skrušena vase. Kmalu za njo, leta 1955, je v večnost odšel še njen mož Franc.

3.2.12. Dar Angelce Klanšek

Že vsa dolga desetletja po vojni Angelco Klanšek v srcu žalosti in vznemirja vprašanje, ki še nima odgovora: kje so pokopani njeni dragi bratje.

Svojo žalost in bolečino je Angelca Klanšek spremenila v veliko delo, dar za druge. V štirih letih taborišča je bila v skupini učiteljev, ki so na improviziranih klopeh, skoraj brez pripomočkov in knjig, od vrtca do gimnazije, pri petju in ob gledaliških predstavah priklicali nasmeh in življenje na obraze mnogih slovenskih otrok. Ti so doživljali grozote vojne, pomanjkanje v taborišču in strah pred neznano tujino. Nikoli ni pozabila pogleda na jate galebov, ki so tedaj spremljale ladjo, ko so odpluli od obale Genove, na dan, ko jo je begunska pot odnesla v Argentino. Vse svoje življenje v Argentini posveča otrokom slovenskih beguncev in njihovim rodovom, učiteljem, slovenskemu šolstvu in kulturi.

* Op. Tako kot drugi slovenski učitelji v begunstvu je Angelca Klanšek svoje več kot polstoletno delo v prid slovenske kulture in šolstva opravljala povsem prostovoljno in brezplačno. Pet desetletij je bila ravnateljica slovenske šole Franceta Balantiča v Slovenskem domu San Justo. Do leta 2013 je poučevala. Leta 1997 in 2013 je za svoje delo prejela nagrado RS na področju šolstva, leta 2013 pa nagrado »Nadja Maganja« v Trstu.

Zapis pogovora z Angelco Klanšek je uredila Zalka Arnšek, uvodni stavek, zgodbo o Antonu Klanšku ter dokumentarne fotografije pa sta prispevali Angelčini nečakinji Nada Simončič in Marijana Jaklič Klanšek.

[Page 045]Brat Ciril med vojno v bolnici (ranjenec).
Figure 24. Brat Ciril med vojno v bolnici (ranjenec).Pogled na Simrt (Angelca prvič po vojni na obisku doma).
Figure 25. Pogled na Simrt (Angelca prvič po vojni na obisku doma).Domačija Simrt v samostojni Sloveniji.
Figure 26. Domačija Simrt v samostojni Sloveniji.[Page 046]

3.3. Od domobranca do knojevca

Avtor:
Jurij Pavel Emeršič

3.3.1.

Matevž Treven je bil rojen leta 1927 v Opalah pri Žireh. Imel je še dva brata, starejši je padel kot nemški mobiliziranec. Pred 70 leti je bil tik pred koncem vojne vpoklican v Slovensko narodno vojsko, ki se je takoj zatem pričela umikati v smeri proti Ljubelju, Matevž pa z njimi. Kot novinec še ni bil uniformiran, njegova naloga pa je bila spraviti konje ter voz s hrano in opremo skozi predor. Ker je bil med zadnjimi, je obstajala resna nevarnost, da bi ga partizani ubili, ko so na zadnje umikajoče se begunce streljali s topovi, postavljenimi v Kovorju. Ko je granata ubila enega konja, je Matevž pustil voz in konje in zbežal navkreber. Še danes pomni, s kakšno hitrostjo je tekel pred bližajočimi se partizani. Na koncu Tržiča sta bila čez cesto postavljena dva tanka, ki sta blokirala kolono beguncev, a so bežeči vojaki blokado prebili. Ko je dosegel predor, ni bilo več slišati streljanja. Je pa slišal, da so samo dan pred tem tam divjali hudi boji.1 Ko je prečkal Dravo, je prisluhnil prevajanemu pogovoru med skupino Angležev in domobrancev, ki so stali pri mostu. Slišal je, kako so Angleži domobrancem očitali, da so Nemcem predali neke angleške padalce.2 Ko je prišel čez most in se odpravil na Vetrinjsko polje, se spomni vzorno urejenega begunskega taborišča. Zelo hitro so se pojavile tudi govorice o premestitvi v italijansko taborišče. Matevž je bil poslan z enim prvih transportov čez Podrožco. Že tam so jim pregledali prtljago. Ko je vlak zapeljal proti Jesenicam, se je pričelo vekanje med domobranci, ki so takrat spoznali prevaro. Na Jesenicah je vlak ustavil. Dva partizana sta držala odejo, na katero so morali domobranci metati ure. Neverjetno veliko ur se je nabralo po Matevževih besedah na tisti odeji.

Škofja Loka leta 1941
Figure 27. Škofja Loka leta 1941[Page 047]Slika Matevževe poroke z Mici
Figure 28. Slika Matevževe poroke z Mici

Ko je vlak prišel v Škofjo Loko, so jih partizani gnali od železniške proge in vpili nanje: »Svinje, prasci!« Partizani so jih suvali po cesti čez Kapucinski most in naprej proti gradu. Matevž je imel srečo, ker je bil med partizani, razvrščenimi v špalirju, tudi njegov bratranec. »Kaj pa ti kle?« je vprašal. »Bejž z menoj, saj te bodo še ubili … « Bratranec Janko Jurca in njegov oče Janez (Matevžev stric), ki je bil dobro zapisan pri novi oblasti, sta se zavzela za Matevža. Celo noč je moral čakati na hodniku gradu, med tem so partizani odločali o njegovi usodi. Ko se je zdanilo, so mu dali puško in ga postavili na stražo. Na gradu je stražil tiste, s katerimi je bil dan prej ujetnik. Videl je, kako so surovo pretepali domobrance, ki so jih vodili na zaslišanje. Matevž domneva, da so jim pulili zlate zobe, saj je videl nekatere domobrance čisto krvave okoli ust. Partizani so nato Matevža poslali v Žiri s sporočilom, da so ujetniki na gradu. Takoj so se tja odpravile partizanske ženske, ki so se na gradu še posebej kruto izživljale nad zaporniki. Med njimi je bila tudi Matevževa sestrična. Velikokrat je slišal, kako so se partizani drug pred drugim hvalili, kako so mučili ljudi. Ponoči je bilo slišati streljanje, saj so mnoge ujetnike pobijali v okoliških gozdovih. Matevž je omenil še nekatere okoliške likvidatorje in kraje, kjer so v tistih dneh pobijali ljudi, med drugim gostilno Korenčan v Logatcu, kjer so v tamkajšnji klavnici pobijali ljudi in s harmonikami preglasili kričanje mučenih. Večina ujetnikov pa je bila iz škofjeloškega gradu poslana naprej v Škofove zavode in od tam na morišča. Med poslanimi tja je bil tudi Franc Kogovšek, oče Matevževe kasnejše žene Mici.

Matevžu so nato partizani dali nalogo, da je moral v tistih poletnih dneh stražiti neki industrijski objekt pod gradom, kmalu zatem pa je bil dodeljen k zaščitnemu bataljonu v Kranj, kjer je stražil skladišče orožja. Vojaško obleko je prevzel v kranjski kinodvorani, kjer je bila na voljo cela gora zaplenjenih vojaških čevljev.

Naslednje leto je bil Matevž vključen v enoto KNOJ in poslan v Bosno. 42 mesecev je bil v polni bojni opremi. Najprej so v okolici Sarajeva lovili četnike, ki so se skrivali po hribih. Spominja se dveh četnikov, ki so ju obkolili in sta naredila samomor. Opravka pa so imeli [Page 048]

Matevž obkrožen s štirimi otroci, številnimi vnuki in pravnuki
Figure 29. Matevž obkrožen s štirimi otroci, številnimi vnuki in pravnuki

tudi s civilnim prebivalstvom, katoličani in pravoslavnimi (ne pa z muslimani). Organizirano teroriziranje, mučenje in pretepanje ljudi, tudi žensk, je vodila OZNA.3 Matevž še vedno ponoči sliši krike na smrt obsojenih, preden so jih pred množico ljudi ustrelili. V Matevževem spominu so leta v Bosni polna krutosti in težkih razmer. Živeli so v umazanih barakah, nenehno, tudi ponoči, so se morali »postrojavati«, zeblo jih je (pri Jajcu je doživel temperaturo -32°C).

V vojski je stopil v partijo. Matevž pojasni, da se v takratnih razmerah temu ni mogel izogniti. Ko se je po prihodu domov leta 1949 javil v Kranju, so mu rekli, naj se v Žireh vključi v partijsko delo, a se je izgovoril in se ni nikoli udeležil nobenega sestanka. Leta 1956 se je poročil.

3 KNOJ je izvajal na terenu naloge, ki mu jih je zadala OZNA, ob koncu vojne so bile to likvidacije, aretacije, preiskave hiš … KNOJ je razpuščen leta 1953, vojaki pa vključeni v JLA in milico.

[Page 049]

4. Zavezin pogovor

4.1. Eno samo poveličevanje niča

Avtor:
Lenart Rihar

4.1.1. Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem, III. del 1

Dr. Janez Zdešar
Figure 30. Dr. Janez ZdešarTamino Petelinšek

Začenjava nov sklop. Vaške straže, domobranci, slovenska narodna vojska – idejno, strateško, vojaško. Najprej pa kolaboracija.

Tu je več reči, ki jih bom povedal. Morda niso čisto logično med seboj povezane, bolj se mi zdijo neke vrste poudarki. Mislim, da je vsak od njih pomemben. Namreč najprej bi bilo treba ovrednotiti kolaboracijo KPS v okviru jugoslovanske z boljševiško Kominterno in imperialistično Sovjetsko zvezo. Če to primerjamo z vaškimi stražami in slovenskim domobranstvom v medvojni revoluciji na Slovenskem, potem moramo čisto kot prvo ugotoviti, da ni šlo za nobeno kolaboracijo, niti zgolj taktično, kot jo imenuje Pečarjeva, niti funkcionalno, kot jo imenuje Mlakar. To si upam trditi. Proti obema, čeprav je razlika res majhna in bi se lahko zedinili denimo ob taktični kolaboraciji. Ampak jaz zastopam mnenje, da je ni bilo.2 Pri domobranstvu je bilo vedno znova treba reševati probleme. Nemci, gestapo pošlje celotni vrh domobranstva v [Page 050]Dachau, ja, saj to je šlo 30 ljudi s komandanti vred! Ali je to sodelovanje? Potem Nemci skušajo narediti SS slovensko divizijo, Rupnik o tem izjavi: ne, tega ne bomo! Vedno znova so bili poskusi, da bi nas Nemci potegnili noter, v domobranstvu pa vedno znova poskusi, da bi se temu odtegnili. To je bilo neprestano taktiziranje, stvari niso bile enkrat za vselej dorečene.

Nikakor torej ni šlo za kolaboracijo. Tudi ni bilo nobene predzgodovine, ampak je šlo za reševanje situacije hic et nunc. Pa še to z okupatorjem, ki je že bil na poti vojaškega propada! To je treba paziti. Kolaborirati je mogoče z nekom, za katerega se bojim, da bo verjetno zmagovalec. Tako je Pétain mislil, da bo Nemčija zmagala in da mora sodelovati s Hitlerjem, da bi tudi Francija imela vsaj nekaj besede v Evropi; v smislu – da bosta oba potem vladala. Tega pri domobranstvu ni bilo niti malo; s Pétainom se naše situacije ne da primerjati.

Zato torej ne moremo govoriti o dveh enakih, niti o bistveno podobnih rečeh. Tu je šlo za neko taktiziranje z okupatorjem, ki izgublja na oblasti, ki bo vojno izgubil. V domobranskem primeru pa se moramo prebiti do končne zmage oziroma do poraza okupatorja. Veliko večji problem je bila naivna vera v zaveznike, češ da oni ne bodo nikdar podpirali komunistov.

Nobene sence torej?

Lahko rečem, da kaže poglobljenemu zgodovinskemu razkrivanju prepustiti Rupnika in njegov ožji krog. Ampak to je imelo tako malo vpliva na celotno dogajanje. V tem krogu so bili bolj eni taki oficirčki, bolj tako, bi rekel »hohštaplerska« druščina a` la Jeločnik pa Kucifar in podobno. Mladi navdušeni fantje, ampak absolutno nobeden ni bil izdajalec, to še malo ne. Res pa lahko v Slovencu kdaj berete kakšno Rupnikovo izjavo v prid Nemčije in Hitlerja, ki zelo čudno zveni. Ampak on je ravno tako napisal, da je slovenski narod enakopraven z nemškim, da bo po vojni ravno tako skupaj z njim živel. Torej tam dobite kake izjave, ko ne veste, pri čem ste. Ampak to izvzemam kot majhen, nepomemben krog, kljub temu da je bil Rupnik komandant slovenskega domobranstva. SLS, ki je imela za sabo domobrance in vse, pa je imela stvari povsem čiste.

Tole se mi zdi važno za pravilno gledanje na zgodovino. Vaške straže in slovensko domobranstvo sta bili entiteti, ki sta nastali iz nujne samoobrambe. Dve formaciji, dve organizirani vojaško samoobrambni obliki, ki sta nastali iz nujne samoobrambe imetja in življenja. Nastali sta med vojno, ne pa iz vnaprejšnjega, predvojnega organiziranega pripravljanja, kot je to primer pri vzpostavitvi komunistične revolucije. Bistvena razlika je, če se nekaj dela hic et nunc iz nuje, ali pa če se že 20 let prej pripravlja puče in vse drugo.

Potem pa večkrat rečejo, ta izraz je večkrat zaznati tudi pri naših zgodovinarjih, da je bilo domobranstvo pač napačna izbira. Tudi Rupel ima to pa Rebula večkrat … Enostavno se negira, da po septembru 1943 sploh ni bilo več nobene izbire. Če nekdo pobije 700 ljudi, ti ne moreš reči, zdaj boste šli pa vi skupaj v gozdove in se boste skupaj bojevali. Ni bila izbira, ni bilo kaj izbirati, ni bilo svobode izbiranja, danosti so bile tu in iz njih se je bilo treba rešiti.

Marsikaj je bilo verjetno tudi pri partizanih, tako da …

Od 16. septembra 41. leta, ko partija monopolizira svoj upor, ko reče, da kdor ni zraven, je izdajalec, ki se ga sankcionira s smrtjo, tudi če hoče isti upor, kot ga deklarativno hoče ona, se je partija dokončno postavila izven vseh demokratičnih pravil. Proglasila se je za dejansko totalitarno in s tem je ona postala akter dogajanja. Vse, kar se je potem dogajalo, je bila reakcija na to neprestano revolucionarno izzivanje. Tako ni mogoče govoriti o svobodi, čeprav je manjkalo pobud z naše strani in smo morda marsikaj že pred vojno zamudili, o čemer sva že govorila.

Pa še nekaj moram povedati: partija je bila tu vodilna zato, ker si je prisvojila vso moč in je rekla: »Mi govorimo v imenu ljudstva.« »Ja, kdo vam je dal pa pooblastila?« »Ja, mi!« In so se postavili. Oni so bili taki.

Je bila ta nadutost odločilna?

So še druge stvari. Na primer vprašanje, kako lažejo, hinavčijo … Tukaj res nimate besed. Izigravajo tako notranja zavezništva v OF kot tudi zunanje, se pravi zahodne vojaške [Page 051]zaveznike po juniju 1944. Po eni strani to zavezništvo hvalijo, po drugi strani pa so imeli organizirana ovaduštva okoli njih, neprestano so jih povsod spremljali in gledali, da so iz njih kaj izvlekli. Niti poročil niso dajali. Tega se zaveš, ko zavezniki sporočajo v Kairo pa nazaj v London, kako ne morejo dobiti nobenih vesti, kako nimajo kontakta s terenom, ker partizani ne dovolijo vpogleda. Tu se pa hvalijo, kako so jih podpirali itn. To je samo zunanjepolitični okvir, v katerem danes partija skuša povedati, da so bili na pravi strani zgodovine. Ampak zavezniki so bili na pravi strani zgodovine, pri partizanih pa je bilo samo hinavčenje in taktiziranje z njimi, umazano taktiziranje. Je pa res, da je bila tudi zavezniška politika vse prej kot lepa. Če pogledamo le to, kako so Angleži izrabljali tigrovce.

Angleži so jih?

Seveda, saj imamo veliko literature o tem. Angleške vojne misije – med angleškimi padalci, ki so prihajali sem dol v Slovenijo, so bili vmes naši primorski fantje, ki so bili zajeti v italijanski vojski v severni Italiji, v severni Afrikitakrat, ko je bila tista fronta in so se javili. Potem so k nam prihajali kot angleški padalci in kot eni tistih, ki so znali slovensko. Partizani so jih večino pobili. Tako je bilo to. Zavezniki na zunaj, znotraj pa čistke itn. To je umazana igra do konca. Je polno literature o tem, če omenim le Iva Jevnikarja.

Kako ocenjujete partizanski boj?

Upam si trditi, da je število v bojih padlih partizanov v primerjavi s številom padlih okupatorskih vojakov tako neizmerno visoko, da se moramo nujno vprašati, koliko je bil NOB sploh racionalno dejanje? Če je definicija nacionalnih interesov ohraniti čim več človeških življenj in čim več imetja, potem je bilo to, kar so partizani delali, ravno nasprotno: v tej revoluciji morajo izginiti vsi, ki so proti nam. Zato gremo na zadnje, kar se da. Torej, NOB je bil zločinsko početje, ne le z nacionalnega, ampak tudi z vojaškega stališča – popolnoma! Jaz bi dal klicati – čisto tako vojaško gledam zdajle – vse glavne komandante na odgovornost. Če pogledamo tisto tako imenovano goriško fronto, v kateri je padlo ne vem koliko, tisoč ali dva tisoč Slovencev. Brez orožja so jih pošiljali noter, tam pa je bila ena sama četa, ki je branila en teden ali koliko, dokler niso Nemci dobili pomoči. To je bilo septembra, oktobra 1943. Padlo je 2000 Slovencev. Za koga?! Vse vodilne bi bilo treba dati pred sodišče! Ambrožiča pa vse te vojaške komandante! To so bili zločinci; pošiljati lastne čete v vojaško leglo, to je totalno zločinsko dejanje. Boljševiško. Nacionalno zbujenih Primorcev, ki bi bili potencialno proti njim, ker so bili vsi več ali manj katoliški, so se lepo znebili.

Podobnih primerov je bilo kar nekaj.

Jaz trdim, da je bilo to gotovo tako. Zato toliko žrtev in zato jih tudi toliko časa, toliko desetletij niso objavili. Prvi poskus oštevilčenja vseh teh padlih imamo leta 1978 v Klajnškovi knjigi Zgodovina NOB. Torej smo mi rabili trideset, štirideset let, da se je povedalo, da je padlo 25.000 borcev. Italijanov je padlo 1.200, 1.300, pravijo. Za Nemce velja številka 5.000, pa ta gotovo ni prava. Je nemogoče, saj ni bilo nobenih borb tu. Nemci v vsem času okupacije na Gorenjskem, pa potem doli na Dolenjskem, niso imeli tukaj niti ene redne vojaške divizije. Mi sploh nismo vezali okupatorskih sil, tu so bile samo njihove policijske enote, pa še tisti stari orožniki iz Avstrije in podobno. Torej tu sploh ni bilo vojaško zasedeno.

Čemu torej vse to?

Ravno to hočem reči, da slovensko partizanstvo, poudarjam, slovensko, ne jugoslovansko, slovensko partizanstvo z vsemi svojimi vojaškimi akcijami proti okupatorjem ni niti za en dan skrajšalo te vojne. In naprej, slovensko domobranstvo, vaške straže niso zaradi svojega t. i. sodelovanja z okupatorjem niti za en dan podaljšali vojne. To je sicer gledano s svetovnega vidika, pa vseeno. Sto tisoč žrtev vse naokoli, če si pogledal zadnje številke tega urada, 98.000 žrtev na obeh straneh, s poboji vred.

A ste rekli, da je samo v Sloveniji padlo 25.000 partizanov?

Ja, ja. To imate, nimam zdaj pri sebi, to imate v tistem zborniku državnega zbora, tam notri je tista statistika, veste, dobro narejena. Tisto je vedno treba imeti pred seboj. Jaz jo imam, razmnoženo, in jo sicer vedno nosim s seboj, da podatke nekoliko osvežiš. Če ni bilo celo 28.000 padlih.

Kako pa je po vašem s temi številkami glede Nemcev?

[Page 052]Bogoslovec Janez Zdešar vodi slovenske romarje po Rimu
Figure 31. Bogoslovec Janez Zdešar vodi slovenske romarje po Rimuarhiv Rafaelove družbe

Nemcev je zapisanih preveč. Jaz sem namreč telefoniral na nemški urad za povojne žrtve. Gre kvečjemu za pokopane nemške vojake. Na Primorskem denimo je bila ena velika nemška vojaška bolnica in tja so prihajali iz severne Italije, s fronte in tu so potem tudi umirali in so jih pokopali. Tudi na Štajerskem je bilo nekaj takih bolnic. Na ta način pridejo do številke 5000 žrtev, ki naj bi padle pri nas, pa ni res. To niso bile žrtve partizanov. Saj ni bilo nobenih borb, dajte vi meni povedati, kje so bile borbe, saj ni bilo nobene.

Ja, ne vem, mi smo v šoli kar naprej poslušali o borbah.

Leta ’41 upor v Poljanski dolini, tam jih je padlo nekaj deset, v Dražgošah naj bi padlo 1500 Nemcev, potem 1000, potem 800, potem 400 itd. Na koncu jih je 27 padlo. Od 1500! Saj to bi bilo treba napisati prav eno študijo! Po tem na Gorenjskem ni bilo nikjer nobene borbe. Na Štajerskem je bila, ko so enkrat za dva tedna osvobodili Savinjsko dolino, potem na Pohorju so takrat stisnili tisto 14. Je pa šla leta ’43 SS Prinz Eugen Division skozi Slovenijo. Ta je klala in požigala, in sicer iz Istre gor na Notranjsko, pa v kočevskih gozdovih in tja proti Beli krajini. Tu so čistili, tu se je pobijalo Slovence. To je bila vojaška akcija, ki je bila končana v dveh mesecih. Potem pa čisto zadnja akcija aprila, da bi si zavarovali hrbet, da bi se lahko umaknili v Nemčijo.

Ali je bil kak soliden odpor s strani partizanov, kadar so oni imeli vojaško operacijo?

Nikoli, nikoli. Napadi so bili ponesrečeni, cela vrsta ponesrečenih napadov. Ampak nikoli niso Kočevja zasedli, pa so bili že skoraj čisto [Page 053]v njem. Velikih Lašč niso nikoli zasedli. Imeli so edino Belo krajino, t. i. osvobojeno ozemlje. Spodaj za gorami, notri pod Gorjanci, to so pa imeli. Zavarovani pa so bili od hrvaških partizanov, v njihovi senci so se lahko šopirili. Drugega niso zasedli nič. Nobene od linij Ljubljana–Rakek–Postojna–Trst, Ljubljana–Velike Lašče–Kočevje, Ljubljana–Trebnje–Novo mesto, Ljubljana–Zidani Most–Štajerska–Zagreb, Ljubljana–Kranj–Jesenice. Vse cestne povezave so delovale skozi vso vojno. Vsa nemška industrija in vojska se je lahko valila neovirano. Potem pa govorance o diverzantskih akcijah in podobno. To so smešne reči. Angleška poročila o tem partizanskem delovanju pravijo, da se tu vojskuje srednjeveško, da ne znajo, da so njihove akcije nesposobne itn. Govorim o njihovih internih poročilih, ki ocenjujejo, da vojaško ne predstavljajo nič. Tako je šlo pri nas za eno samo poveličevanje niča. Vojaško in v celoti gledano. Čeprav je bilo sicer nekaj dobrih akcij. Enkrat so iz Benečije vdrli na letališče Videm in so tam zažgali šest nemških lovcev. Ampak to je vodil nek Italijan, potem pa so akcijo obesili partizanom. V Ložu je bila drzna akcija, ampak to je bila bolj kavbojska zadeva, ko je bil tale Daki zraven, to je bilo septembra, oktobra ’41, ko so pobili kakih šest Italijanov, ki so se potem seveda hudo maščevali. Tam zraven je bil tudi Dušan Pirjevec.

Razvpiti …

Prav morilec, klavec, ki je užival pri mučenju, pravi o njem Jože Javornik v svojih Spominih na Slovence. Pirjevec je kasneje postal profesor za primerjalno književnost.

Kako je bilo pa na drugi strani, pri domobrancih? Kako so se pa oni vojaško izkazali?

Vojaško vedno boljše, to je prav zanimivo. Vendar so Nemci hoteli držati približno ravnovesje med partizani in domobranci, zato da bodo oni tisti, ki bodo od zadaj obvladovali položaj. Zato niso preveč podpirali akcij proti partizanom. Češ, mi moramo imeti glavne linije vse odprte, ostalo za nas ni važno, vi pa se lahko malo koljete. Z njihove plati je bilo to preprosto. Gledali so na svoje interese, da bi imeli v Sloveniji čim manj žrtev, zato sta jim vojskujoči se domači strani zelo prav prišli. V ta namen so bili tudi dogovori o nenapadanju, denimo na Primorskem. Nemci so šli tudi na to. V Tolminu na primer je bilo idealno razmerje med domobranci, Nemci in partizani. Tam je bil neki bavarski polkovnik, ki se je dobro razumel s temi fanti in je pustil vse slovensko, tako da je nekaj časa vladala skoraj nekakšna idila. Na različnih krajih je bilo različno, zlasti na Primorskem in Gorenjskem. Meni je nekoliko nesimpatično gorenjsko domobranstvo, in sicer v tem segmentu, da so tam življenje v nekaterih postojankah dejansko organizirali krajevni gestapovci oz. kakšni slovenski odpadniki.

Na Štajerskem ni bilo pa čisto nič?

Na Štajerskem pa ni bilo nobenih domobrancev. Tam pa niso hoteli ničesar. Štajerska je bila po njihovem tako jasno nemška dežela, ki spada pod rajh in česa takega ne smejo dovoliti.

Ali ni to nekakšen posredni dokaz, da domobranstvo z interesi rajha ni imelo kaj skupnega?

Seveda ni imelo. Navsezadnje je bil tudi poveljevalni jezik domobrancev slovenščina, medtem ko je bila po ustavi v jugoslovanski armadi srbščina.

Kako pa je bilo s položajem drugih protikomunističnih vojaških formacij?

Tega pa nisem nikoli toliko študiral, da bi upal veliko govoriti. Enostavno premalo vem.

Zelo rado se poudarja, češ, mi, druge formacije pa nismo kolaborirali. Lajovic denimo.

Ja, on reče, mi se pa nismo nič mazali.

Sicer pa jaz zagovarjam pametno taktiziranje, če je treba. Ne vem, zakaj ne bi. Se pa potem odpira vprašanje motiva in vprašanje rezultata taktiziranja. To je pa nekaj drugega.

Kako bi bil videti približen razrez na demokratični strani, domobranstvo je verjetno daleč najmočnejše.

Ah, to pa. Glede četništva so predstave čisto prevelike, oziroma na splošno sploh ni znano, da vojaško niso nič pomenili. Naši tako imenovani beli četniki so živeli samo od dobrodelnosti domobranstva, od karitativne dejavnosti domobranstva. Če so bili lačni pa žejni, so prišli do postojanke pa so dobili, potem [Page 054]so pa spet šli v gozd in so se skrivali pol ure stran od domobrancev. Ideje so ohranili, ampak vojaško pa …

In kaj je bila osrednja ideja?

Torej ravno to, nekako pokazati, da le nismo pod okupatorjem. Bili so bolj liberalci in bolj jugoslovansko usmerjeni. Navadnih vojakov med njimi ni bilo, bili so bolj oficirji in podoficirji. Sicer pa, kot rečeno, o tem premalo vem.

Prej ste omenili, da so Nemci zavirali kake večje akcije. A s tem odgovarjate recimo Justinu Stanovniku, ki nekje pravi, da domobranec ni bil vojak, da ni bil zmožen narediti akcije take, kot jo vojna zahteva, se pravi brez obotavljanja urediti stvari?

Ne, mislim, da so bile akcije dobre. Doživel sem nekaj akcij, in sicer v Beli krajini, ki je bila potem od 13. do 16. novembra ’44 katastrofalna za nas, ker se nismo razpoznali in smo se bojevali med sabo. Nasproti partizanstvu pa so bile to uspele vojaške akcije. Dobili smo ogromno njihovega plena, ki so ga pokradli ljudem. Je pa res, da sem bil v Rupnikovem bataljonu, ki je bil, to drži, eliten, in gledam s tega vidika. Potem so bili domobranci, ki so bili več ali manj na železniških postajah Ljubljana–Trst, ti res niso bili kaj dosti vojaki.

Veste, z Rupnikovim bataljonom so imeli v zimi ’44 in spomladi ’45 pod kontrolo vse slovensko ozemlje razen Štajerske. In tako so potem prihajali v kraje, za katere so vedeli, da so tam doma partizani, nasprotniki, komandanti teh čet, razni zločinci. Tako je prihajalo do tega, da so domobranci ubili katerega teh ljudi. Mlakar ugotavlja, da je v letih ’44 in ’45 število umorov s strani domobrancev približno tako visoko kot število umorjenih s strani partizanov. Meni se to ne zdi verjetno, vsekakor pa so bila tudi maščevanja za strahote, ki so jih počeli partizani.

Ampak, ali je to izven …

Poslušajte, zdaj vi meni povejte: vi tam nekaj dobite v neki borbi, toliko in toliko jih pade, toliko in toliko je ujetnikov in kar naenkrat tam med ujetimi zagledate zločinca z vašega področja. Zdaj mi pa vi povejte, kaj bi vi naredili v tistem.

Vojno pravo pravi, da v sami bitki se sme pobijati, če pa zajameš …

Zajetih pa ne smeš. Naj meni partizani povedo samo to: kje so imeli eno samo taborišče za vojne ujetnike. Domobranci so jih predajali Nemcem, ki so jih pošiljali v taborišča in nekaj jih je le prišlo nazaj. Grdo je to govorjenje, ampak dajmo stvarno reči: ne vem za nobeno taborišče domobrancev ujetnikov. Vem za enega župnika, ki so ga nekje držali od jeseni ’44, in nekaj civilistov so imeli v nekih zaporih. Ampak vojaškega, ujetniškega, tega niso poznali.

Prihajava h koncu vojne. Se pravi, domobranstvo zmaguje, obvladuje teren …

Obvladuje teren, vojaško obvlada.

In zakaj se morajo potem kar naenkrat umakniti? Zakaj niso pričakali zaveznikov?

Bežali smo pred Titovo jugoslovansko armado, za katero smo vedeli, da so jo zavezniki oborožili, da imajo tankovske divizije. Proti tem nismo mogli nastopiti.

Kaj pa Rdeča armada?

Rdeča armada je bila že aprila 1945 v Murski Soboti. Prve dele Slovenije je osvobodila Sovjetska Rusija. Zato tudi tisti velik spomenik ruski vojski, Rdeči armadi v Murski Soboti. Potem so bile pa vse druge, Hercegovska druga, tretja. To niso bili Slovenci, Slovenci so dobili komando, da grejo v Trst delat revolucijo. Velemesto Trst, Tržič, velike ladjedelnice, 10.000 delavcev – klasično okolje za marksistični upor. Medtem ko so oni sanjali o revoluciji, so prišli zavezniki in jih zasedli.

Nekaj je pa še treba reči. Zakaj preobrat, zakaj so zavezniki navsezadnje oborožili partizane.

To je pa meni čisto popolnoma jasno, verjetno bi jaz nekaj podobnega naredil. Pač vojaška potreba: kjerkoli je nekdo, ki, kot kaže, nastopa proti mojemu sovražniku, ga bom podprl. Po vojni se bomo že pogovorili, ampak dokler vojna traja, bomo pa pomagali.

No, ampak recimo, če bi se vedelo, kako stvari grejo, bi oborožili domobrance in ti bi se obrnili proti Nemcem.

Saj bi. To so vedeli. Leta ’43, ko so bili v Grčiji, bi morda imeli dve, tri leta vojno, pa bi komuniste pospravili. Če bi prišlo do izkrcanja.

[Page 055]

V Istri?

V Istri. Mi smo vse stavili na to. Šele zadnja leta je bilo jasno, da ne bo nič. Potem smo bili pa izdani.

Ampak neka pronicljiva analiza bi morala vedeti, da bo tako.

Ja, to možnost bi morali vzeti v zakup.

Vsekakor kaže, da je bila stvar izgubljena že kar kmalu?

Po mojem bi morali vedeti zaradi stalnega nemškega umikanja. Torej, da so Nemci vojno izgubili, je bilo jasno leta ’42, ’43. Od takrat naprej se je začenjalo stalno pojavljanje ruske fronte, to so naši vedeli. Ampak vsi skupaj smo bili pod strašnim vtisom anglofilstva. Celo ta beseda mi je ostala od takrat. Kje pa, da bi Angleži kaj takega dopustili!

Se pravi, glavni problem bi lahko bilo to zaupanje v zaveznike, vse skupaj je bilo grajeno na tem?

Ja, celotna konstrukcija tega je bila z zavezniki. Zato tako razočaranje, ko smo videli, komu zavezniki pošiljajo orožje. Videli smo, ko so s padali pošiljali eksplozive pa šotore pa hrano in podobno. Tudi sam sem videl angleško puško in nisem mogel verjeti, da to res delajo.

Torej spet nezrelost, preveliko zaupanje, pomanjkanje državotvornosti.

Zadnjič ste omenili branje Kuharjevih besedil, da je bilo to bistveno, da je bilo zelo učinkovito …

… za razkroj.

Da in kako se je videlo, da so bila sestavljena v Ljubljani, on pa jih je po BBC-ju bral komunistom v prid. Gantar je rekel, da je s tem prestopil Rubikon, moral pa bi reči, da se tega ne gre, da bo raje pometal cesto.

Glede Kuharja je veljala interpretacija, da je bil dolgo prijatelj nekega angleškega jezuita, ki je bil zelo razgledan mož. On je poznal naciste kot tiste najhujše sovražnike, ki so jim leta 1940 nečloveško bombardirali mesta; vse so razbili, totalno zrazirali itn. Kuhar je verjetno s te enostranske duhovne konstelacije to lažje naredil, ampak bi moral nehati. Ko enkrat vidiš, da nimaš več verodostojnih informacij, ko vidiš, da ne veš, kaj se res dogaja, takrat moraš molčati.

Se pravi, vi ga nimate ravno za izdajalca.

Ne, ne. Čeprav to, kar je delal, povsem odklanjam, ker je popolnoma napačno.

Kaj pa je bilo s temi ljudmi tam, v Angliji, v politiki? Ali so tam ostali in se porazgubili popolnoma neorganizirano?

Glejte, tega res ne vem, meni so nekatere stvari, kot je ta, ali pa vetrinjska tragedija, kateri komandanti so krivi in vse to, pretežke. V ta področja se ne spuščam, nočem, me boli, sem preveč notri. Nekako notranje se branim tega lotiti. Pa ne da bi se bal resnice, ampak to je tako boleče, še dodatno pa imam občutek, da je še premalo materiala, da bi lahko rekli končno besedo. Poleg tega pa v teh letih več ne morem, nimam več tiste prožnosti, da bi delal detajlne raziskave, tega dne, ob tej uri je bil ta pri tistemu kolonelu, pa je tako govoril z Angleži, ta pa z Amerikanci, tisti je pa tam in tako. Za vse to je treba biti zelo precizen, preden se naredi neko hipotezo, kdo je bil potem tu res kriv oziroma ima zadnjo odgovornost. Tega se ne lotim več.

Po drugi strani je naravnost neverjetno, s kakšno sproščenostjo in vedrostjo vedno govorite, najmanjše sledi zagrenjenosti ni čutiti v vas.

Ja, ker … glejte, bom povedal banalno, pa se lahko smeje, kdor se želi: ker mi gre za sveto stvar.

To se odraža tudi pri vašem zgodovinskem raziskovanju …

Meni gre bolj za celoten zgodovinski potek vzrokov, ne za tako detajlne raziskave, ampak za tisto – v gibanju idej, ki so škodljive ali pa koristne in se izkazujejo v zgodovini kot nekaj novo ustvarjajočega ali pa uničujočega ali pa še bolj samouničujočega. In … kje nam zgodovina pokaže pot, če hočemo kot ljudje, kot edina živa bitja, ki imajo spomin, iz tega res nekaj profitirati. Ne pa da smo kot pacient, ki izgubi svoj spomin in se tudi ne zna več orientirati za prihodnost.

Slovenci po vojni: eksodus in diaspora, doma genocid in teror. Posledice?

Omejil se bom na eno stvar. Izraz, ki sem ga uporabljal takrat leta 1994, je pohabljenost, mi smo pohabljeni. Mi ne moremo skorakati [Page 056]

Zdešarjeva nova maša v Rimu leta 1952
Figure 32. Zdešarjeva nova maša v Rimu leta 1952arhiv Helene Kržišnik Zdolšek

ponosno, naravnost, z zdravimi koraki v prihodnost.

Bi pa rad opozoril na vprašanje, zakaj je bilo poleti 1941 toliko Slovencev na strani OF. Razlog je v tem, da je bilo komaj 20 let od dogajanja, ki je zapustilo tako strahotno travmo tudi pri katoličanih, morda pri katoličanih še bolj kot drugod. Leta 1920 v Rapalski pogodbi izgubimo skoraj eno tretjino Slovenije. Primorsko izgubimo, Koroško, zibelko Slovenstva izgubimo, izgubimo svojo preteklost. To je tako bolelo, da smo iz patriotov, iz domoljubov, kar je nekaj silno lepega – o patriotstvu zelo dobro govori papež Woytiła – postali preveč navdušeni Slovenci, skoraj malo šovinisti. Sicer ne bi prihajalo do preganjanja Nemcev na Štajerskem, npr. zapiranja šol, športnih klubov, časopisov. Tega ne bi smeli početi, to ni krščansko. Namesto zdrave domoljubnosti smo šli proti vsemu nemškemu in italijanskemu v ekskluzivizem. Če bi bili bolj modri, bi znali najti prave odnose do nacizma.

Se pravi, da je šlo zaradi te jasne navidezne protiokupatorske akcije potem toliko ljudi v OF.

Ja, ja. Razumljivo.

In Protiimperialistična fronta jih ni nič motila?

Sploh nič. To je trajalo samo par mesecev. Kolikor vem, pa ta izraz takrat sploh nikjer ni bil napisan, to smo menda naredili šele zgodovinopisci, po analogiji OF. Ljudje so to reč vzeli kot proti Nemcem in Italijanom.

Kar tako?

Seveda, saj je bila definicija imperializma nejasna: imperialisti so vsi, ki hrepenijo po tujem, in to so bili v evropskem merilu Nemci in Italijani, v svetovnem merilu pa Američani in Angleži. Ravno politična dvoumnost pojmovanja naredi veliko strahotnih odločitev.

[Page 057]

Ali se potemtakem ta PIF preveč poudarja kot nek bistven dokaz, da so se šli komunisti samo priložnostni antifašizem?

Oni so za vsako ceno hoteli oblast, revolucionarno oblast, taktika, da bi to dosegli, pa se je spreminjala od danes na jutri. Kako tragično se je to odražalo na posameznikih, lahko vidimo pri Vodetovi Angelci, ki je bila zapisnikarica prvega ustanovnega kongresa KPS. To sem izvedel iz knjige …

… Skriti spomin.

Ja, sem pozabil naslov. Če se vrneva k prejšnji temi, kako smo Slovenci narodno pohabljeni zaradi izgube Koroške itd. Glejte, vse premalo se poudarja, na kakšen način smo mi Koroško sploh izgubili. 43. leta je bil v Moskvi pogovor s habsburškim odposlancem in tam so rekli, da je Avstrija žrtev nacizma. To je bil velik uspeh za Avstrijo, saj ni bila označena kot sodelavka nacizma, čeprav so bili de facto tako rekoč vsi za Nemce oz. naciste. V Moskvi je bilo torej domenjeno, da je bila Avstrija prva žrtev napada in da bo, če se bo izkazala vredno te žrtve, se pravi, če bo dala oborožen prispevek, obnovljena v starih mejah iz leta ’37. Edina vojaška formacija, ki je delala za to, so bili slovenski partizani. Tragedija in ironija usode! To natančneje opisujem v tejle rdeči knjigi in doslej ni zapisanega nihče ovrgel.

To se pravi, cilj je bil, da se Nemčijo čim bolj oklesti.

Da, zato so naredili Avstrijo. Kot so po prvi svetovni vojni oklestili avstro-ogrsko monarhijo. Naredijo Avstrijo, Madžarsko, veliko Poljsko, ki je imela pol Ukrajincev in Rusov notri. Naredili so Jugoslavijo. Čim bolj razbiti hišo Habsburg, ki je bila pri zahodnih zaveznikih strašno osovražena. Habsburg je veljal za katoliškega, sveto rimsko cesarstvo, in to je treba razbiti.

Kakšne so bile pa partizanske akcije na Koroškem?

Predvsem so bile edine. In bilo jih je toliko, da se pač lahko reče, da so bile. Proti žandarjem po vaseh so malo streljali in dobili kje kakšen magacin. Potem je bila pa spet reakcija itn.

Kaj pa ta argument, da je bila Koroška zamenjana za vrnitev domobrancev?

Po mojem je to dodatno, ampak ne bistveno. Dogovorjeno je bilo 43. leta in uresničilo se je skoraj dobesedno.

Kaj pa Trst in Gorica?

Trst in Gorica sta bila pa čisto enostavno intransigenca Kardelja in Tita. Vse ali nič. Za priključitev Sloveniji ni bilo veliko možnosti, lahko pa bi imeli kondominij ali svobodno tržaško ozemlje. Na noben način ne bi bila Italija, kot je zdaj. Če gledaš zemljevid, je jasno, da je rešitev totalno nenormalna. So pa imeli Italijani strašno močne diplomate, ki so vplivali na zavezniške odločitve. Medtem so naši novi oblastniki nad Bledom sestrelili ameriški letali, Kardelj pa je šušmaril v Belorusiji – in smo tako izgubili še tisto, kar bi bilo možno dobiti.

Neki mariborski zgodovinar nam je razlagal, da komunistom ni bilo kaj dosti za zahodno, slovensko mejo, ker je Tito na drugi strani Jugoslavije hotel morje, Solun.

Ja, tudi to je bilo. Tudi tu je šlo za nemogočo kardeljansko diplomacijo v zvezi z Bolgarijo in grško državljansko vojno. In tako se je Tito moral umakniti.

Opozorili ste, da morate v povojnem obdobju omeniti še eno stvar …

Točno: ne smemo pozabiti križarske vojske! Premalo upoštevamo, da je bil na naših tleh še po petih letih upor proti režimu. To si moramo Slovenci šteti v dobro. Gre predvsem za Štajersko, kjer ni bilo revolucije. Ko so se potem nekako zbudili, so videli, v kakšnem sistemu se nahajajo in so začeli upor proti komunizmu. Ni šlo za vojaške akcije, ampak bolj za špijonažo, na vsak način pa za protikomunistično delovanje.

Križarji?

Ja, križarji ali Matjaževa vojska, to je isto. O tem sem pisal in vse podatke, vso statistiko najdete tam. In ti križarji, tu je šlo za dva tisoč pobitih ljudi. Strašno! Da bi pri številu žrtev oni pretiravali, ne verjamem, raje bi rekli manj kot več. Čisto enostavno so jih zaprli pa obsodili in pobili. Vse to sem tudi sam odkril šele pred kakim letom. Teh stvari nihče ne omenja, so pa pomemben dejavnik za celotno zgodovino Slovenije.

1 Objavljamo tretji del intervjuja, ki tudi ni bil avtoriziran in prav tako še ne objavljen. V tem delu je dr. Zdešar glede celotnega pogovora opozoril, da bo treba v zapisani različici – absolutno brez kakršnega koli umikanja – nakazati, kaj so kategorične trditve, kaj pa je le njegovo mnenje oz. razmišljanje. Ker tega ni bilo mogoče realizirati, zadevno presojo prepuščamo bralčevi modrosti.

2 Izkazalo se je, da je v nekem nekoliko zgodnejšem obdobju dr. Zdešar v slovenskem primeru tudi sam zagovarjal izraz taktična kolaboracija, pri čemer je navedena zgodovinarja Tamaro Griesser – Pečar in Borisa Mlakarja opozoril na delo švicarskega zgodovinarja Wernerja Ringsa, ki je razlikoval med brezpogojno, pogojno, taktično in nevtralno kolaboracijo. Izraz kolaboracija sam na sebi pomeni samo sodelovanje in je vrednostno nevtralen. V Sloveniji je bil reduciran na skrajno slabšalen prizvok v smislu Ringsove brezpogojne kolaboracije. Očitno je torej, da Zdešar absolutno zavrača možnost, da bi demokratična stran pristajala na kakršno koli kolaboracijo z negativnim pomenom, medtem ko uporabo taktičnosti proti sovražniku zagovarja – tudi v tem pogovoru.

[Page 058]

5. Iskanja in besede

5.1. Nagrobna napisa mrtvima bratoma

5.2. Dvojna zvestoba
Bratu Dragu, ki počiva neznano kje

Avtor:
Zorko Simčič

… Zvezde so se ustavile v tekumesec se ujel je v vrh drevesveje so se umirile v vetruslavcu glas zamrl je v grluglas se z molkom združil je v krog …… tak moral biti tisti je večer,ko v temi, zvezanih si rok,zamajal se in padal in mislil,da so streli šli drugamin videl si samo, kako– zvezde so se ustavile v teku –– – mesec se ujel je vrh dreves – –– – – veje so se umirile v vetru – – –Misel te je odrešila svoje teže,duša z mislijo je vzplula, te pustila,težka kri je odtekla v rodno grudo,zadnji obrok, potreben za odkup,so dočakali te starci, ki njih kri je nosilzdaj si lahák, lahák, oddal je zrnje klas.I v meni glas se združil je v krog,samo da zdaj vem, razodel je Bog:sreča je, lahák postati ob pravem času.Živeti je lepo,a tudi biti mrtevtežkó ne more bititemú, ki je navzgor in pa navzdol bil zvest.[Page 059]
Figure 33.[Page 060]Avtor:
Zorko Simčič

5.3. Bratu Mirku

»Tu zdaj ležim, ker hotel sem,da moji bi nekoč bili pokonci.Stoletja so se Nemci iz mojih dedov norčevali,ker ti ne znali ne hoteli znati niso nemško.Otrokom Lahi v usta so pljuvali –ker v šoli med seboj kramljali so slovensko.Na zemlji naši, pri otrocih mojihtega ne več – zdaj prišél je čas!Čas Čedermacev je že mimo,kar je biló vsajeno v tistih urah,poženi kal, zazôri v klas!In pot je od vasi šla do vasiin kjer ni šole, tam je skedenj šola –po letih prvi zlog se oglasiv besedi materini. Čas pokolasrc, misli mimo je! Zdaj začni!Dede nam je ubijal Nemec,očete, matere – Italijan.Mene ubil je lastni brat iz zasede.Kaplje krvi, kot črke abecedeso brizgale čez mojo domačijo.Ni žal mi, če sem padel,Samó da iz cvetja sad rodijo.«

Pesnitvi iz zbirke Korenine večnosti, Buenos Aires 1974; lesoreza Bare Remec iz Črne maše Tineta Debeljaka, Buenos Aires 1949, ponatis Družina 2015.

[Page 061]
Figure 34.[Page 062]

6. Kočevski rog 2015

6.1. Mit rakavega drobovja in zakrknjenega srca

Avtor:
Tone Rode

6.1.1.

S hizopom jih pokropi,z vejico roženkravta in rožmarina,z blagoslovljeno vodo večnega spomina!( … )S hizopom jih pokropite mrtvaške križevepotce,nage mučenike,skozi ječ krike,povezane kot na povodcena blede žice,zasramovane, zapljuvane v lice,zlakotnele, poniževane,na vretena natezane,razčetverjene in razrezanein v srce zaklane;pognane v hribepod nože kot pod ostre šibe,pehane nad brezen obronkes telesi kot rože potonkein s streli v vratovevržene v podzemske rove,v jame in prepademed kamenje in gade,kopa h kopi,krvava reka …O zemlja slovenska,kdaj boš zrna semenskadvignila iz jame … ?Tine Debeljak, Črna maša za pobite Slovence
Figure 35. Tone Rode

6.1.2.

Na tem svetem kraju, kjer so bili pred 70. leti mučeni in ubiti tisoči naših rojakov, bi se spodobilo samo moliti ali molčati. Kaj reči, da ne bi izzvenelo banalno, nespoštljivo, površno?

Zbrani smo, da se poklonimo žrtvam komunistične revolucije na Slovenskem. Spoštljivo se spominjamo predvsem vrnjenih domobrancev, neoboroženih članov Slovenske narodne vojske, mučenih in umorjenih po koncu druge svetovne vojne, zamolčanih vse do časa demokratizacije in osamosvojitve Slovenije, sicer pa še vedno obrekovanih, brez dobrega imena in časti, ki si jo zaslužijo. K njim se vsako leto vrača duh s hvaležnostjo, s prepričanjem, da je njihova žrtev izprosila milost ter je že in bo še obrodila duhovne sadove za ves slovenski narod. Bog jim daj večni mir in večno srečo odrešenih, nam pa pogum in vztrajnost, da bomo zvesti pričevalci svojemu narodu!

Ta dan spomina potrebujemo živi, ne mrtvi. V postmodernih časih se mnogim zdi spomin nekaj zastarelega, celo nelagodnega. Življenje nas vabi, naj živimo iz dneva v dan, od izkustva do izkustva. A le spomin nam daje perspektivo, zgodovina nas ukoreninja v čas, nam daje smer in smisel. Zaradi spomina vemo, kdo smo. Kot pravi filozof Milan Komar: »Človek nima preteklosti, človek je preteklost. Kar kdo ima, to lahko zavrže, kar pa je, tega ne more zavreči, to lahko samo potlači ( … ). Sedanjost kot taka vsebuje in ohranja preteklost, sedanjost vsebuje in pripravlja [Page 063]prihodnost. Živeti polno in globoko sedanji čas pomeni živeti čas v vsej njegovi trirazsežnosti. To je pogoj naše zakoreninjenosti v danem dejanstvu, naše človeškosti in vsega našega razmaha.«

Za pravilno osveščanje spomina pa moramo izhajati iz resnice. Biti ponižno odprti za vso nepredvidljivo, tudi bolečo težo resnice. Res je možno začasno zgraditi konsenz na mitu, vendar mit, ki temelji na laži, nima samo kratkih nog, temveč tudi rakavo drobovje in zakrknjeno srce.

Dovolite, da danes ponovim pomenljive besede ljubljanskega nadškofa in metropolita, izrečene pred nekaj tedni na Brezjah: »Ne moremo si torej zatiskati oči pred vso resnico, saj nas bo po Jezusovi besedi resnica osvobodila. Ko je namreč en del Evrope proslavljal mir in svobodo, si je drugi del Evrope nadel črne rute in potihoma, na skrivaj ihtel za pomorjenimi. To so bili strašni časi: eni so igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudniške rove, za njimi pa so ostajali žalujoči, ki niso smeli žalovati. ( … ) Čeprav se je vojna končala, je po sredi našega naroda zazijal prepad, iz katerega še vedno vpije vprašanje, ki ga je Bog postavil Kajnu: ‘Kje je tvoj brat?’ (1 Mz 4,9).«

Zato nikakor ne moremo mimo dejstev, ki so pripeljala do ene izmed največjih tragedij v zgodovini slovenskega naroda. Ne moremo molčati, dokler ne bo napočil nov čas iskrenega skupnega vrednotenja vsega, kar se nam je zgodilo. Naša dolžnost in odgovornost je, da preprečimo, da bi se zmote in napake iz preteklosti, ki so povzročile toliko gorja, še kdaj ponovile.

To pa je težka naloga, saj kot pravi mislec Alain Besançon v uvodu k slovenski izdaji knjige Zlo stoletja: »Spomin po naravi teži k izbrisu. Gre skoraj za biološki proces. Pogosto je bilo trpljenje pod komunizmom tolikšno, da ljudje o njem ne želijo govoriti. ( … ) Za delovanje spomina je potreben nenehen napor.« Besançon zaključi s to mislijo: »Slovenija je doživela poboj vojaških ujetnikov in družbene elite. Ta mirna dežela je imela osem koncentracijskih taborišč, več kot trideset taborišč prisilnega, ‘poboljševalnega’ in ‘družbeno koristnega’ dela. Deželo je režim stiskal v mislih in degradiral v navadah. Slovenski narod mora sam preprečiti brisanje spomina. Če ne poznamo preteklosti, smo v nevarnosti, da jo ponovimo.«

Letos obhajamo 70-letnico konca II. svetovne vojne in prav je, da ob tej priložnosti obnovimo spomin na nekaj zgodovinskih dejstev s postaj slovenskega križevega pota, od nemškega napada na Jugoslavijo do tragičnega razpleta vojne:

• Vojno in okupacijo slovenskega ozemlja s strani nemških, italijanskih in madžarskih sil so komunistični aktivisti izkoristili kot edinstveno priložnost, da izpeljejo revolucijo.

• Milovan Đilas priznava o načrtu partije naslednje: »Od vsega začetka je bilo jasno, da so si komunisti že pred kakršnim koli bojem z okupatorjem prizadevali za poznejšo izključno oblast, z namenom, da se je treba bojevati proti vsaki drugi skupini, ki bi se prav tako pripravljala na odpor proti okupatorju. Vse nekomuniste je bilo treba na koncu bodisi uničiti ali kompromitirati zaradi domnevne kolaboracije.«

• Pred majem 1942, pod italijansko okupacijo, ko še ni bilo vaških straž, je komunistična Varnostno-obveščevalna služba (VOS) likvidirala v Ljubljani številne Slovence in so po vaseh partizani pod vodstvom partije z usmrtitvami rojakov zastraševali prebivalstvo. Do srede julija 1942 so pomorili 1023 civilnih oseb, Slovencev.

• Zgodovinski pogled na potek vojne kaže, da sabotažne akcije partizanov niso bistveno ovirale okupacijskih sil. So pa te akcije sprožile težke povračilne ukrepe: aretacije, pošiljanje v koncentracijska taborišča. usmrtitve, streljanje talcev.

• Zato so se Slovenci od leta 1942 dalje odločali za samoobrambo in ustanavljali vaške straže, ki so nastale spontano in samoiniciativno. Sestavljali so jih možje, ki so svoje družine in domove skušali braniti pred ropanjem, požiganjem in umori.

• Z Dolomitsko izjavo so 28. februarja 1943 komunisti dokončno izločili iz OF vse nekomunistične organizacije ter si prisvojili absolutno vodstvo.

• Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 so komunisti s pomočjo italijanskega orožja vaške straže in četnike premagali v Grčaricah in na Turjaku. Revolucionarji so se maščevali nad poraženci tako, da so mučili in pobili jetnike ter ranjence, kar je onemogočilo vsako misel na kasnejše sodelovanje.

• Ustanovitev Slovenskega domobranstva je bila odgovor na izredno stisko po zlomu Italije. Domobranstvo je nastalo kot reakcija na ravnanja komunistov, predvsem pod vtisom likvidacij ujetnikov na Kočevskem.

[Page 064]

• Zaradi prodiranja Rdeče armade in domačih revolucionarjev sta se po 6. maju 1945 slovenski Narodni odbor in Slovenska narodna vojska večinoma umaknila v britansko okupacijsko cono na Koroškem, kjer so jih Britanci nastanili v taborišču Vetrinj. Z njimi je šlo nekaj tisoč civilistov.

• Britanci so Slovenske domobrance konec maja predali Titovim četam, ki so zagrešile nad njimi množičen zločin.

• Po koncu vojne ni bilo prave osvoboditve, temveč je zavladalo obdobje totalitarnega režima, očitnega teptanja človekovih pravic in obračunavanja z resničnimi in namišljenimi nasprotniki nove oblasti.

• Slovenija je bila resnično osvobojena šele 25. junija 1991.

Ta veriga dogodkov na en ali drug način usodno zaznamuje slehernega Slovenca in nas slej ko prej privede do tragične resničnosti, ki jo skriva kočevski gozd.

Po Sloveniji je dokumentiranih več kot 600 grobišč. Danes vemo, da se je ob koncu II. svetovne vojne na slovenskih tleh zgodil največji pomor neoboroženih ljudi po drugi svetovni vojni v Evropi, največji pomor neoboroženih prebivalcev Slovenije vseh časov, da je največje morišče Hrvatov v njihovi zgodovini na naših tleh in da gre za skupaj nad 100.000 pomorjenih, od tega več kot 15.000 Slovencev.

Štiriindvajset let po osamosvojitvi našo domovino, dejansko prestreljeno s prikritimi grobišči, domovino, kjer sicer ne vladata več enoumje in revolucionarni teror, še pestijo brezbrižnost, strah in samocenzura. Ranjen spomin izkrivlja preteklost, prevaran pogled sprejema namišljeno sedanjost, naivno upanje v prihodnost pa prebuja nove-stare utopije, ki spet obljubljajo, da je s človeško voljo možno doseči raj na zemlji. Slovenski sodobnik se zanima predvsem za samega sebe, se izogiba soočenju s preteklostjo in zapira oči pred verbalnim in telesnim nasiljem, pred majhnimi in večjimi krivicami, dokler se vrstijo in dogajajo drugim. Na sistemski ravni nam ujetost v vzorce iz starega režima, tako v politiki, pravu, kulturi, medijih in gospodarstvu ter neodločenost za pretrganje z nedemokratičnimi praksami kratita življenjsko energijo, da se dušimo v malodušju in se vrtimo v začaranem krogu samouničevanja in navidezne brezizhodnosti, ki usodno vpliva na vse, predvsem pa na mlade. Slovenci smo danes žal bolj atomizirana množica posameznikov kakor pa skupnost, ker trenutno še ne zmoremo zedinjenja okoli najbolj osnovnega vrednostnega skupnega imenovalca: da je vsako človeško življenje nedotakljivo in sveto, da so svoboda in pravičnost, odprtost za resnico v stvareh, dogodkih in ljudeh ter spoštovanje in sočutje do vsakega člana civilizacijski imperativi zdrave družbe. Nemogoče je ustvariti trdno skupnost brez spoštovanja in skrbi za sočloveka, brez občutljivosti za krivico, ki se zgodi bližnjemu.

V časih, ko se na videz spet temni na obzorju, se ne smemo pustiti zavesti v malodušje. Iz nešteto grobišč se oglaša vest, ki se ne da utišati. Slovenci hočemo živeti v miru, spravljeni s seboj in med seboj. Prepričan sem, da je to iskrena želja tihe večine. Za to pa moramo ozavestiti in na novo ovrednotiti našo preteklost ter pretrgati s starim sistemom privilegijev, ideološkega favoriziranja in klientelizma ter enkrat za vselej vzpostaviti družbo enakih možnosti ter istih pravil za vse. Spodbujati moramo veselje do življenja, pogum za tveganje v zaupanju. Samoiniciativno ustvarjalnost. Delo za skupno. Odprtost za različne oblike slovenstva v zamejstvu in zdomstvu, odprtost za druge, ki želijo obogatiti naš skupni prostor. Verujmo in delajmo, da se bo proces soočenja z našo zgodovino pospešeno nadaljeval, da bo resnica zasijala v vsej svoji zapletenosti, žalosti in tragiki, pa tudi v vsej slavi in veličini za notranjo osvoboditev celotnega naroda in za sproščenost njegovih življenjskih sil. Upajmo, da se bodo dediči starega režima nekoč odrekli titoizmu in komunizmu znotraj t.i. narodnoosvobodilnega boja. Ob tem ostajamo odprti za vse, ki so v tem gibanju iskreno videli rešitev za slovenski narod, še posebno v pokrajinah, kjer se je ta boj poistovetil z resničnim bojem proti fašističnemu zatiranju, pa čeprav je bil zlorabljen za dosego ciljev komunistične partije – za totalitarni prevzem oblasti.

Ob uvodu sem prebral odlomek iz Črne maše. Črno mašo je pesnik Tine Debeljak napisal v begunstvu, komaj štiri leta po množičnem pomoru z zvijačo vrnjenih rojakov, ločen od svoje družine, ki ni mogla za njim, v popolni negotovosti glede prihodnosti. A prav to navidezno brezupno izhodišče ga je utrdilo v veri, ga odprlo metafizičnemu razumevanju smisla zgodovine, ga soočilo s spoznanjem, da smo pokojni in živi eno občestvo, da smo lahko vsi udje Kristusovega mističnega telesa. S svojo Črno mašo je hotel vse Slovence, žive in pokojne, združiti okoli mašne daritve in jih zbrati v eno ljudstvo pred Bogom upanja, resnice in ljubezni. Z molitvijo zadoščevanja za lastne grehe in grehe vsega naroda, [Page 064]z darovanjem trpljenja naših rojakov, s prošnjo za žrtve in krvnike je ustvaril bogoslužno besedilo za blagoslov, odpuščanje in nov začetek.

Dragi rojaki, ne pozabimo, da so mnogi izmed teh, ki so bili tu pobiti, pravi Kristusovi mučenci, in zato naši priprošnjiki v nebesih za boljšo Slovenijo in boljši svet. Ti naši mučenci so izjemna duhovna sila, ki čaka, da jo resnično vzamemo za svojo in dejansko uporabimo, s sklenjenimi rokami. Priporočajmo jim našo sedanjost in prihodnost in živimo v prepričanju, da samo Kristusovo odrešenjsko sporočilo lahko premaga raka našega ranjenega duha.

Zato se zavedajmo nenadomestljivega poslanstva pričevanja, naj srce govori srcu. Zvestoba Bogu, našim rajnim, narodu in domovini, zavezanost resnici, svobodi in pravičnosti, hrepenenje po resničnem miru in sožitju so razlogi, da vztrajamo na tem mestu.

Naj zaključim z verzi, ki sem jih zapisal pred dvajsetimi leti:

Ob oltarju,ki je most v brezmejnost,stik svetnega z Neskončnim,tok ustvarjenega k Stvarniku,most grešnega k podnožju Svetega,vez preko časa in oceanov,mólimo.Tu so mučenci.Njih telesa so pretrpela sovraštvo in smrt.Njih duše uživajo Večnega, a njih spominše trpi krivico človeka.O Bog, ti poravnaj, kar ni gladko;Ti znižaj goré in zalij doline,Ti sodi; Ti poplačaj; Ti vôdi korake.Prósimo Te za mrtve in žive, za žrtve in rablje,za verne in neverne, za sovražne in ljubljene,za te, ki poslušajo, in tiste, ki nočejo slišati.Za vse dvigamo pogled k Resnici.Za vse je ne pozabimo za zastorjem izteklih ur.Sprejmi daritev,sprejmi mrtvih dopolnjeni čas,sprejmi živih iztekajoče se dni,sprejmi molitev teh rok,sprejmi križ teh ramen,sprejmi molitev teh ust.Utrdi zvestobo teh src.Utrdi pogum teh vesti.Utrdi spomin teh duhov.Po darovanem trpljenju,po zadoščenju mučencevspreobrni nam duše.[Page 066]

6.2. Najsvetejše v katedrali kočevskega pragozda

Avtor:
Alma Meglič

6.2.1.

Kristjanom je načeloma jasno, da rešitev naših problemov ni samo v boju »zoper kri in meso«, ampak predvsem zoper duha, ki ga je Kristus že premagal. Ta, malce nora logika »predaje« Bogu od nas sicer večkrat zahteva pravi miselni preskok. Zlasti v kriznih časih se človeku namreč povsem naravno vsiljuje ideja, da je »nekaj pa vendarle nemudoma treba storiti«, čeprav nam ni povsem jasno, kaj bi to »nekaj« lahko bilo. Šele po kakšnem jasnem soočenju s človeško bednostjo, ko nam ne preostane drugega, kot da pokleknemo pred vsem preživetim in prizadejanim trpljenjem, res zahrepenimo po Odrešenju.

Ideja, da bi 13. junija, v noči pred tradicionalno slovesnostjo v Kočevskem rogu, mladi celo noč prebedeli v molitvi z Jezusom v Najsvetejšem zakramentu, se je tako rodila povsem spontano, ko smo se na letošnji velikonočni ponedeljek s prijatelji vračali s hribov in se spraševali, kako bi posebej obeležili 70. obletnico konca II. svetovne vojne in povojnih pobojev, ob tem da čutimo, kakor da se nam resnična sprava izmika, ker dejansko ne gre več zgolj za vprašanje pobotanja nekdaj sprtih strani, temveč za vprašanje premostitve ogromnega civilizacijskega razkoraka med generacijami, ki so iz sprtih strani izšle, glede najbolj temeljnih vprašanj življenja in smrti.

Našo pripravo na bdenje je zato, poleg Rupnikovega mozaika v kapeli pri jamah pod Krenom, navdihovala predvsem ikona Jezusovega spusta v predpekel – Anastazis, ki prikazuje Jezusovo zmagoslavje nad smrtjo in kako iz groba dviga svoje prednike. Zdelo se nam je zelo pomembno, da bi tudi naša molitev potekala ponoči, na prostem in na kraju, ki simbolno predstavlja vsa povojna množična grobišča in morišča na Slovenskem, in da bi bila naša molitev vsa usmerjena, ne v podoživljanje trpljenja in smrti, ampak v pričakovanje novega jutra in vstajenja, k čemur je mlade povabil tudi sv. Janez Pavel II.

Ker večinoma še nismo imeli podobnih izkušenj, je bilo bdenje sredi gozda in brez signala za telefon zagotovo tudi majhen preizkus naše vere in poguma, ki smo ga pač nameravali prestati, saj naj bi s strani molivcev bdenje predstavljalo tudi nekakšno spravno dejanje oziroma darovano »žrtvico«. Takrat si še nismo predstavljali, da se bomo med samo molitvijo počutili tako varne in da bo naša molitev, kljub okrutnosti zločinov, ki so se pred 70 leti dogajali na tistem mestu, vir resničnega notranjega miru in veselja.

Večer smo začeli s sveto mašo, ki so jo darovali trije duhovniki, ljubljanski stolni župnik, takrat še vojaški vikar, dr. Jože Plut, prof. dr. Maksimiljan Matjaž in Jošt Snoj, duhovnik ter akademski slikar. Med daritvijo, ki jo je spremljalo predvsem ptičje petje in šumenje drevesnih krošenj, je na jaso počasi legal mrak. Po maši je zgodovinar Jurij Pavel Emeršič na kratko orisal zgodovinsko dogajanje po koncu II. svetovne vojne, zakonca Jerman pa sta pričevala, kako sta s skupino sedmih mladih zadoščevalno iz Argentine romala v Kočevski rog, še v svinčenih socialističnih časih. Jošt Snoj nas je nato s kratko meditacijo ob svojih slikah rablja in žrtve uvedel v nočno adoracijo.

Monštranca v soju sveč, v naravni katedrali kočevskega pragozda, in sveta tihota noči sta pustili v nas veličasten vtis. Molili smo za vse žrtve in za njihove svojce, prosili smo Boga odpuščanja v imenu krvnikov in vseh, ki jim je totalitarni režim omogočil, da so se okoristili na račun drugih, pa tudi odpuščanja za lastno nemoč in pasivnost. V molitvi smo Bogu tudi poimensko izročali osebe, ki so zapisane v knjigah »Farne spominske plošče«, ki smo jih v ta namen prinesli s seboj. Mnogi smo v njih lahko našli imena svojcev.

Kraj molitve se nas je močno dotaknil, vendar nas proti pričakovanjem ni obremenil. Molitev nas je namreč povezala v posebnem upanju, posebej tiste, ki smo skupaj dočakali jutro, pa čeprav smo ponoči veliko razmišljali o tistih, ki so pomrli v bližnjih jamah, pa tudi o vseh njihovih potomcih, ki jih nikdar niso imeli. Verjeli smo, da so bili v tej noči z nami mnogi, ki so pred 70 leti izgubili življenje prav zaradi svoje zvestobe veri, tudi če so jo morda izpričali v čisto zadnjem trenutku. Pobiti so nam tako, še bolj kot s svojo smrtjo, v tej noči pričevali prav z zgledom svojega življenja, njihovo trpljenje pa smo sprejeli kot znamenje Božje naklonjenosti naši domovini, katere sad je tudi lastna država.

Pred kratkim sem po naključju brala pričevanje dr. Kennetha McCalla, psihiatra anglikanske vere, ki je v 70. letih prejšnjega stoletja z ladjo potoval skozi bermudski [Page 067]

Najsvetejše, mladi, Rog ...
Figure 36. Najsvetejše, mladi, Rog … Maruša Meglič

trikotnik, takrat še znan po skrivnostnih izginotjih letal in ladij. Tudi njegova ladja je zaradi nepojasnjenih okvar dva dni obtičala na morju, ves ta čas pa je v svoji kabini razločno slišal petje žalostink, za katero nihče ni vedel, od kod prihaja. Kasneje je odkril, da je prek bermudskega trikotnika potekala glavna trgovska pot s sužnji, ki so mnogokrat končali na dnu teh morij, kar ga je spodbudilo k organizaciji molitvenih skupin, kjer so Boga prosili odpuščanja v imenu svojih prednikov, trgovcev s sužnji, od takrat naprej pa se v medijih o skrivnostnih izginotjih ne sliši več veliko. Res je silna moč nadomestne in zadoščevalne molitve, na kateri večkrat pozabljamo!

Lahko si predstavljamo, da k njej enako kličejo kosti tisočev pobitih rojakov, ki so še danes raztresene po jamah, njivah in gozdovih po vsej Sloveniji. Ne more nam biti čudno, da tudi vse naslednje generacije, ki sicer niso bile neposredno udeležene v revolucionarnem nasilju in izsiljeni bratomorni vojni, globoko občutijo njeno dediščino, pa če se tega zavedajo ali ne, kakor da so storjeni zločini nad domovino pustili debelo plast duhovne megle, zaradi katere večkrat po nepotrebnem živimo, kakor da nam prihodnost ničesar ne prinaša, s svojo državo pa ne znamo ravnati. Mi smo v Kočevskem rogu odkrili vir milosti zase in za svoj narod, ki ga z molitvijo še nismo niti začeli izčrpavati.

[Page 068]

7. Brezno pri Konfinu

7.1. Ker ne moremo prenašati, da so tako sami

Avtor:
Justin Stanovnik

7.1.1.

Dragi prijatelji, dovolite mi, da vas tako nagovorim, saj ste s tem, da ste tukaj, dokazali, da vam ni vseeno, skozi kakšno zgodovino gre prav v tem trenutku Slovenija in kaj vse bomo morali Slovenci premisliti in kaj vse bomo morali razumeti, če bomo hoteli stopiti v prihodnost v habitusu svobodnih ljudi. Saj to že vemo, mar ne, da šele notranja svoboda postavlja državljana?

V noči na današnji dan pred sedemdesetimi leti, ob enih ponoči, so na dvorišču centralnih oznovskih zaporov na Poljanski cesti v Ljubljani na tovornjake in en avtobus nakladali domobranske ranjence. Nekateri so imeli še odprte rane. Komaj 14 dni prej so jih iz bolnice preselili v oznovske zapore. Tu se jim je stanje zelo poslabšalo.

Rekli smo, razumeti. Nekaterih stvari, že sedaj vemo, ne bomo mogli nikoli razumeti. Stvari, ki so se jim tu dogajale. Nikoli ne bomo mogli razumeti količino bolečine, ki se je zgostila na tem bregu, po katerem so zvlekli 81 od ran pohabljenih vojakov; in tiste bolečine, ki se je vrtinčila nad breznom, v katerega so jih potem pehali. Tega ne bomo nikoli razumeli.

In čeprav nekaterih stvari nikoli ne bomo mogli prav razumeti, prihajamo sem, ker ne moremo prenašati, da so tako sami: da so tako sami, po človeško povedano, po vsem, kar so tu prestali.

Pa, vidite, spet ne prihajamo samo zato. Pomislite: ali lahko gre kdo od tod, ne da bi prej skozenj šlo usmiljenje! In kaj je od stvari, ki v človeku lahko nastanejo, večje od usmiljenja? Kaj bi mogel človek kje dobiti, da bi šel bogatejši domov? Posebej še, če obenem začuti, da grejo z njim mogočne obljube! In v ljudeh, ki grejo od tukaj domov, grejo z njimi mogočne obljube. To je zato, ker so prišli k svojim ljudem in ker odhajajo od svojih ljudi. Saj jim ni neznano, da so umirali tudi zanje.

Po spominski molitveni uri in maši bomo odšli, vedoč, da smo bili na enem od tistih slovenskih krajev, o katerih danes govorimo še jecljaje, zaradi katerih pa se bo nekoč dvignil velik pesnik, slovenski bard, genij besede, ki bo kakor Homer ali Vergil ali Dante o tem, kar se je tu godilo, napisal veliko besedilo; ki bo, kot kak novi Prešeren ali Murn ali Kette ali Balantič, pripovedoval o tem, da so na tej zemlji nekoč živeli ljudje, ki so branili ne samo svoj narod, ampak tudi Evropo in njeno krščansko kulturo. Odšli bomo s tem vedenjem – ne malo potolaženi. Želimo, da bi ta kraj tako doživeli, da bi vedeli za zmerom: kadarkoli pridemo sem in kadarkoli se, ali v sebi ali zunaj sebe in na glas, spominjamo katerega od teh krajev, utiramo pot, po kateri bo nekoč prišel tudi ta čas.

7.2. Ne pokojnim, nam živim bo takrat lažje

Avtor:
Anton Slabe

7.2.1.

Smo sredi samih skrivnosti. Gozd, ki očiščuje ozračje kot pljuča sveta, je čudež, nerazložljiv in čudovit. V tej zelenini počije človekovo oko in se umiri duh. Svetloba, ki proseva skozi veje, je začetek vsega, kar se vidi. Iz nje neprestano nastaja vidni svet in, kot je videti, se vanjo nazadnje spet sesipa. Vse stvarstvo zvesto izpolnjuje, kar je Bog v začetku dejal. Čudež in skrivnost je naše življenje, dano nam je kot dih v telo iz prsti zemlje, tako čudovito zgnetene, da vso to lepoto in bogastvo odkrivamo in občutimo, spoznavamo in od tega živimo. Povsod je čutiti ustvarjalnost, težnjo k rasti življenja.

Saj je tudi tu prisotna smrt, a le kot dekla minljivosti, vsa je v službi novega življenja. Seme pač ne požene v novo življenje, če prej ne umrje. Še bliže smo resnici, če rečemo, da se podarja za mnoštvo novih življenj.

A tu čutimo še drugo skrivnost, ki zna prav tako spregovoriti z zelo veliko močjo, pa ni iz istega, ni Božje narave. Tu je spregovorilo Zlo, ki je v bistvu uživanje nad uničevanjem [Page 069]življenja. Ni samo pozabilo, dejansko je zavrglo resnico, češ da jo zna samo ustvarjati, s prezirom je zatrlo sočutje, češ da mu je dovolj moč lastne volje. Tako je sredi čudežev stvarstva mnogo ljudi pahnilo v smrt, njih srečo namerno sprevrglo v žalost in sanje o njih srečni prihodnosti ponižalo v uživanje nad bolečino drugih.

Tudi bolečina je skrivnost – najbolj tista, ki jo človek čuti v srcu. Razodeva občutljivost srca, zato Jezus pritrjuje, da blagor tem, ki znajo biti žalostni. Dragoceno je stremljenje duha, ko gloda v bistvo stvari in dogajanj, da odkrije resnico, a še dragocenejša je sposobnost srca, ki zna z drugimi čutiti veselje in žalost, skrb in tolažbo, bolečino srca in – usmiljenje. Zlo tega ni sposobno.

Zato je skrivnosten tudi sad sočutja, to je sposobnost usmiljenja in odpuščanja. Je eden najbolj prepričljivih znamenj človečnosti in človeškega dostojanstva. Prerašča pravičnost, kajti hrani se iz Božjega razumevanja resnice. Tudi ko se boleče spominja preteklosti, išče pota rešitev, z zaupanjem sprejema sedanjost in brez strahu gleda v prihodnost, se iz nje tudi navdihuje. To prinaša človeku notranje ravnovesje in mir, s tem ohranja dostojanstvo. Tiste, ki so ustvarjali to trpljenje, utegne prav to boleti in vznemirjati bolj, kot bi jih moglo še tako dosledno maščevanje. Mar niso tudi Kristusa križali prav zato, da bi prizadeli, zlomili njegovo dostojanstvo?

Sedemdeset let je trajala suženjska doba izraelskega ljudstva v Babiloniji; toda potem se je sveti ostanek s smehom na ustih le vrnil v domovino. Bila je razdrta in osiromašena, versko uboga, toda bila jim je domovina in z Gospodovo pomočjo so jo obnovili – domove, svetišče in duhovnost.

Mi pa, tako se nam zdi, smo še vedno kot Job, ki je bil modrejši od svojih prijateljev, pa vendar ni našel odgovora na svoje gorje. Le sprejel ga je, ker je vedel, da nad vsem bdi Bog in da je njegova volja najvišja modrost; in že to mu je bilo v blagoslov. Morda so še bliže bistvu trije mladeniči v ognjeni peči, ko so svoje trpljenje ponudili Bogu v spravo za grehe vsega naroda. Je bila ta žrtev potrebna? V čem je njen smisel? Kje je njena odrešujoča moč? Kje je potem njen sad? Mar so ti, ki so tu postali žrtve, tako globoko zasuti, da potrebujejo več kot sedemdeset let, da priklijejo na svetlo in vstopijo v zavest naroda? Kdaj bo vstal ta del slovenskega Kristusovega telesa, pokopan v kraški svet in zapečaten z molkom ter zanikanjem? Enkrat se to mora zgoditi.

In zgodilo se bo, ko se bosta srečala usmiljenje in zvestoba, takrat se bosta mogla poljubiti pravičnost in mir.

Komu naj postavimo neki imaginarni spomenik sprave, če niso na njem napisani ti, ki so bili tu pokopani ? Ob spomeniku z izpisanimi imeni bo mogoče razviti pogovor o spominih. Ne pokojnim, nam živim bo takrat lažje. Kar posebej boli, je namreč to, da vsi ti še čakajo na priznanje, da so bili ljudje.

Za oporo imamo pravzaprav le Jezusov blagor: »Kadar vas bodo preganjali … se veselite.« In morda še ono: »Še las z glave se vam ne bo izgubil.« Za to je potrebna velika vera. Nam bo dovolj do časa odrešitve?

Sveti Pavel je z vsem žarom, ki ga je prevzel pred Damaskom, najprej oznanjal veličastno resnico o Jezusovem vstajenju. Šele počasi je odkril, da je križ vstop v vstajenje; in od tu naprej je oznanjal Kristusa križanega in od mrtvih vstalega. Pilatu, Kajfu in judovskemu sinedriju to ni bilo dano. Ne bi razumeli in tudi ne bi sprejeli resnice. Odložili so jo na oni sobotni dan. Zase so jo zapečatili in ta pečat je ostal na njih očeh in srcih.

Rad bi, da odidemo s tega kraja z močno zavestjo, da Bog ne varčuje z duhovnimi darovi našemu narodu in da bo tudi ta naš, čudno zaslepljeni in neodločni narod, ki pa ga ljubimo, dozorel za resnico o sebi, pa ohranil čuteče srce. Vmes pa je potrebno pisati, da se ne pozabi, pa govoriti, da dobi resnica mesto doma in v šoli, in tudi moliti, da se odpre delovanje milosti, ki zna izbrati pravi trenutek in prave ljudi, da vztrajno usmerjajo tok resnice »preko kanalov zmot«, kot bi dejal Gandhi.

Pavel je v svojih preizkušnjah spoznal tudi, da na svojem telesu dopolnjuje, kar še manjka Kristusovemu trpljenju za Cerkev. Kristusova žrtev, ki je v bistvu daritev, je ena, je pa v resnici razpeta čez ves čas, skozi vso zgodovino. Ti naši bratje so bili potegnjeni vanjo. Zato živijo. Tako verujemo, tako zaupamo.

[Page 070]

7.3. Mnogo več kot zločin

Avtor:
Jože Pavlič

7.3.1.

Vse vas, zveste romarje sem k breznu pri Konfinu, v svojem imenu in v imenu Nove Slovenske zaveze iskreno pozdravljam. Lepo se vam zahvaljujem, da se vedno znova vračate sem in ste tudi danes ponovno prišli. Ste pač ljudje vedenja in doumetja v pravem pomenu besede, ljudje, ki veste, kaj ta kraj in kaj spomin na dogajanje dne 25. junija 1945 predstavlja in pomeni. Vi niste dovolili, da bi v vas kljub nekoč zapovedanemu molku in ustvarjenemu strahu ugasnil spomin na zločin in trpljenje, ki so ga zagrešili tukaj neki ljudje – ne tujci, ampak ljudje iz naših krajev, naši rojaki. Ohranili ste ga in ohranjate ga živega ter se trudite, da bi ga razumeli, osmislili in po svojih močeh prenesli naprej na svoje otroke, na bodoče rodove. Iz ljubezni do resnice, potrebe po pravičnosti, spoštovanja trpljenja sočloveka in skrbi, da bi se Slovencem kaj takega nikoli več ne zgodilo, raste vaša moč spominjanja. Ne nazadnje vam vztrajanje in zvestobo v spominu narekujejo vaša trdna vera ter človeškost in že iz tega porojeno sočutje ter usmiljenje do nedolžnih, ki so tu čakali, poniževani in zasramovani, nemočni, osovraženi in osamljeni, v strašnih mukah in grozi, da jih požre žrelo brezna.

Prišli smo sem na ta s strahotnim zločinom zaznamovani kraj, da bi se priklonili trpljenju, molili, prosili za milost kesanja in odpuščanja, posebej pa, da bi izkazali čast spoštovanja žrtvam in njihovemu trpljenju, da bi pokazali žrtvam in z njimi trpečim svoje sočutje, izrazili vsem prizadetim svojcem svoje občuteno in resnično globoko sožalje. Naše romanje sem na morišče ranjencev je tudi iskanje odgovora na ta strašna in nerazumljiva dejanja, iskanje smisla vsega trpljenja tukaj in iskanje poti za rešitev z najtežjimi zločini obremenjenega slovenskega naroda.

Občutek sočutja do tukaj zverinsko trpinčenih in nebogljenih ranjencev vam ne da, da bi spregledali ali obšli to znamenje Konfina, ki je in bo v slovenski zgodovini spričevalo podivjanosti in barbarstva ljudi, ki so se šli revolucijo na Slovenskem v času najtežje sovražne okupacije.

Naj nam bo ta obisk Konfina priložnost za molitev in razmišljanje o nepredstavljivem trpljenju na smrt obsojenih ranjencev, za razmišljanje o trpljenju sploh in o smislu trpljenja, hkrati pa spodbuda za ohranjanje spomina nanje in na vse žrtve revolucije. Vsak naš obisk tu nas plemeniti in vrača žrtvam njihovo veličino, jih povzdiguje v naše mučence in žrtve za narod.

Naša vera, naša vest, tudi naši modrost in življenjska izkušnja nam nalagata, da prihajamo sem ne kot maščevalci, ampak predvsem kot pričevalci in samaritani. Pozdraviti je treba rane in tolažiti trpeče ter prenesti to strašno preizkušnjo kot nauk naprej za slovensko prihodnost. Mar ne slišimo prošenj po usmiljenju … krikov strahu pred smrtjo in stokov bolečine tu še danes, če globoko prisluhnemo gozdu in vase? Tisto trpljenje tukaj nas obvezuje, da se spominjamo!

Prav tega spoštljivega spominjanja in priznanja pa morilci, ki so tu morili, še mnogo bolj pa tisti, ki so z varnega in skritega mesta dajali napotke in ukaze za moritev, niso želeli in ne želijo.

Ko so šli v svojem nepomirljivem sovraštvu in obsedenosti po oblasti zabrisovat sledove zločinov v gozdove in brezna in so hoteli v gluhoto samote skriti svoja zločinska dejanja in žrtve surovo prepustiti pozabi, so se bali predvsem prič in spomina. V molk so hoteli prisiliti zgodovino, ljudi in žalovanje. Njihova sramotna in kruta dejanja so namreč presegla vse predstavljivo. Vsaj za normalnega in dostojnega človeka so nerazumljiva. Zlo, ki je nasprotje dobrega in je posledica delovanja hudega duha v človeku, je tu prešlo vse meje, je nenaravno in nepredstavljivo človeškemu razumu … Zločini so pa tudi hudo breme. Zločinci bi želeli izbrisati spomin nanje. Od tod tudi brezna in gozdovi.

Boljševiki so si kot novi bogovi vzeli pravico, da odločajo o vsem. Vzeli so si tudi pravico do umora, do odvzema življenja. Primer Konfin je tako zanje samo potrebna in koristna likvidacija nekoristnih elementov. V duhu krščanske morale in zahodne civilizacije pa je mnogo več kot umor, je nepredstavljivo grozovit zločin, vnebovpijoč greh, ki v svetu niti zgodovini nima primere. Zato, kaj bo z božjo sodbo, ne vemo, vemo pa, da pred človeškim kazenskim pravom ne more doseči zastaranja. Umor je nepopravljivo dejanje, ki mu v celoti lahko sodi le Bog. Tu pa ni šlo le za navaden enkraten umor, ampak je šlo za večkratni, množični umor, za presežni veleumor nedolžnih ranjencev in brezmočnih ljudi, zaščitenih z zakoni in pravnimi konvencijami, ki jih normalni svet spoštuje in upošteva. Šlo [Page 071]je za barbarsko in zločinsko moritev. Sadistični, pokvarjeni zlikovci, ki jih je dal neki drug svet, svet komunizma, revolucije, ignorance in zla, so morili tu in si potem po opravljenem »delu« pri vodnjaku preprosto in ravnodušno umili krvave roke. Uradno na sodišču ali v parlamentu slovenska država tega zločina še ni obsodila. Videti je, kot bi ga odobravala in rada legalizirala.

Potem ko je komunizem kot ideologija izgubil svojo prepričljivost in moč, ko je propadel na celi črti in se je njegova navidezna začasna zmaga spremenila v totalen poraz, je bilo jasno, da so bile vse sanje in vsa prizadevanja za njegovo svetovno uveljavitev zaman, da so bili zaman vsi zločini in vse žrtve. Verniki komunizma so doživeli strašansko razočaranje, izgon iz raja oblasti in veličine. To je seveda padec, ki ga je težko preboleti ali preživeti. Zato še danes tako oklepanje oblasti in sprenevedanje postkomunistov. Vendar je nosilcem revolucije jasno, da je konec zmagovitega pohoda. Uspelo se jim je spretno prilagoditi. Od tod vsa preimenovanja in iskanje izhoda. Nobenega priznanja, nobenega kesanja! Nobene želje po popravi krivic! Taki so komunisti.

Skrbeti nas bi moralo, kaj nam še pripravljajo. Njihovi dosežki doslej so zgolj škoda in uničenje. Vidimo, kaj so naredili, in opazujemo jih lahko, kako nam načrtno uničujejo državo, za katero nimajo nobenih zaslug in jo sovražijo. Lahko bi posumili, da to delajo z namenom, da uničijo slovensko državo in posledično tudi slovenski narod. Če ne bo več naroda, tudi ne bo več slovenske zgodovine. Izbrisani bodo spomini na njihov politični in gospodarski propad, še več : nikogar več ne bo, ki bi se spominjal njihovih zločinov in posledic njihovega delovanja. To bo lahko njihov prevarantski finale, njihov še zadnji zločin nad slovenskim narodom. Sami pa se bodo z nabasanimi žepi kot pravi mednarodni zločinci porazgubili v širnem svetu. Tako se bo res pokazalo, kdo so bili in kaj so bili. Spet tisto, kar so očitali drugim. Izdajalci! Presojevalca pa seveda ne bo več. So znamenja , ki to napovedujejo. Ob intenzivni pomoči nekdanjih in sedanjih sodelavcev revolucije ter ob skriti pomoči paradržave se odvija naivnim očem skrita drama slovenske države in naroda.

Kakšni so bili in so ljudje, ki so opravili tukajšnjo krvavo raboto, vemo, kakšni so bili tisti, ki so jim ukazovali, tudi vemo, kakšni so pa tisti, ki v slovenski drami kot zviti igralci nastopajo iz ozadja danes, lahko le sklepamo. Koliko časa bodo še imeli na razpolago, da uresničijo svoje namere, opravijo svoje delo, pa ne vemo. Šli so se revolucijo, a to danes tajijo. In če je bila revolucija en sam krvavi ples z orgijami razdejanja in uničenja, satanska igra … je to, kar danes doživljamo Slovenci, po vsem vedenju in izkušnjah, samo zlohotni finale te igre.

Mi, ki smo tu, vemo, kdo so bili ljudje, ki so tu morili, vemo tudi, kdo so tisti njihovi nasledniki, ki se danes sprenevedavo povsod polaščajo vzvodov oblasti. Naše izkušnje z njimi nam pravijo, da jim ne moremo in ne smemo zaupati. A vendar se lahko vprašamo, koliko Slovencev to vidi in temu ustrezno ravna. Če se ozremo okrog sebe in pogledamo, kaj se danes v naši državi dogaja, vidimo, da mnogi ne vidijo nič. Ne ganejo jih ne preteklost, ne sedanjost in ne skrbi jih prihodnost. Enostavno ne znajo ali nočejo misliti. Mehanizmov v njihovih glavah ne premakne nič: ne gorostasnost izvršenega genocida, ne pošastnost njegovih posameznih dejanj, katerih prizorišča so Huda jama ali brezna pri Konfinu. Hladni in neprizadeti, kot da pri Slovencih ni več razuma, pameti in duhovnih vrlin … ali občutka za normalnost. Vklenjeni v nekakšen strah in sebičnost živimo v svetu čudnih utvar nekakšno uročeno življenje. Nekateri še vedno ponavljajo in blodijo o izdajalcih. Toliko jih je še dovzetnih za manipulacije in varanje, toliko slepih za strahotno uničevanje in trpljenje ljudi, ki so živeli in želeli živeti pošteno in svobodno. Večina pozablja ali sploh ne doume, da so mirne, neoborožene in lojalne Slovence z legalno begunsko vlado in prej, ko je bil okupator v deželi, tudi z legalnimi demokratičnimi strankami, napadli boljševiški teroristi, si nasilno privzeli oblast in zavladali s terorjem revolucije. Upor zoper tako prilaščanje oblasti in še bolj proti njihovemu terorističnemu ravnanju je bil tako nujen in samoumeven, bil je le legitimna obramba.

Zdaj pa se raje spomnimo še enkrat teh, zaradi katerih smo danes prišli sem, zanje molili in se želeli spoštljivo pokloniti njihovemu trpljenju in spominu. Obnovimo kratko njihovo kalvarijo, ki je bila težka, nepredstavljiva …

Torej k ranjencem, vojakom legitimne domobranske vojske in slovenske narodne vojske, nemočnim ljudem, jetnikom na milost in nemilost prepuščenim slepemu sovražniku. Kako so z njimi ravnali in kako so jih pomorili, vemo. Kljub vojnim konvencijam, kljub pravu in mednarodnim dogovorom in zaščiti, na katere so prisegali partizani in njihovi zdravniki na Tisovcu junija 1942. Z vlaka v [Page 072]

Kaj dela zločin ...
Figure 37. Kaj dela zločin … Lovro Stanovnik

Lescah, na katerem so ostali samo ranjenci z nekaterimi pogumnimi spremljevalci, so bili iz Lesc odpeljani nazaj v bolnico v Ljubljani, od tam pa v oznovske zapore na Poljanski nasip, kjer so jih v noči na 25. junij 1945 naložili na kamione in avtobusa ter odpeljali sem k breznom na Konfinu. Tega dne se je potem zgodilo to, za kar vemo, da se je, a se nikoli ne bi smelo. Partizani so izmučene ranjence zvlekli pred brezno, jih slekli, jim pobrali oblačila, strgali povoje in sneli opornice in jih pomorili ali pa morda še žive zmetali v brezno. Skupaj jih je bilo 81. Tu so zamolčani trohneli 61 let. Oktobra 2006 so njihove kosti spravili iz brezna in nekatere identificirali. Dogodek v Sloveniji seveda ni vzbudil posebne pozornosti, kot je ni niti Huda jama, kot smo že omenili, kar je zagotovo zaskrbljujoče in slaba napoved za prihodnost. Slovenci se svojih nedolžnih žrtev ne zavedajo, se jim ne smilijo in ne vidijo zločina.

Ob tem zločinu in brezbrižnosti Slovencev nam je v tolažbo misel na tiste spremljevalce ranjencev, ki so ostali z njimi v njihovi neizmerni stiski. Zavestno so šli z njimi in s tem pokazali svojo duhovno moč. Niso se ustrašili skrajnega nasilja; močnejše od strahu so bile v njih vrline srčnosti in sočutja. Sprejeli so nase dolžnost varovanja nemočnega, pomoči potrebnega sočloveka in kljubovali nasilju. Njihovo junaštvo nas tolaži v tej zgodbi in nam daje upanje, da so še ljudje dobrote in poguma med nami, ljudje, ki so pripravljeni pomagati nositi križ bližnjiku v stiski. Ti nam ostajajo v spominu kot svetel zgled srčnosti in dobrote.

To je zgodba o ljudeh, ki bi nam bili lahko zgled za naše ravnanje in poboljšanje, če naj računamo na prihodnost slovenskega naroda in njegovo ozdravitev. Bili so to navadni in pravi ljudje z vrlinami, ki jih človeška družba potrebuje, da prosperira.

Dragi romarji, zbrani tu pri breznu na Konfinu! Naj se vam zahvalim za vaš obisk danes tukaj na tem z zločinom oskrunjenem in istočasno z bolečino in žrtvijo posvečenem kraju, za vašo zvestobo in vztrajnost, za vašo ljubezen do resnice in pravice!

[Page 073]

8. Slovenske teme

8.1. Kongresni trg 2015: 70 let pozneje *

Avtor:
Peter Sušnik

8.1.1.

Mesec maj, ki nas s svojim cvetjem, toplino sonca in dolgimi večeri navdaja z optimizmom in voljo do življenja, je pred 70 leti na tem trgu doživel svoj najtemnejši trenutek. V omami komaj zadihanega miru in v pričakovanju obljubljenih boljših časov je bilo zbrani množici le malo treba, da so najprimitivnejši nagoni po maščevanju dobili polet. Pred zmanipulirano množico je stopil diktator in izrekel besede prekletstva, ki jih na tem mestu citiram zato, da nas grozljiva lahkotnost izrečenega strezni:

»Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti pod okrilje pokroviteljev izven naše dežele. Ta manjšina ne bo nikdar več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« (Tito je govoril v Zagrebu in v Ljubljani, Ljubljana, maja 1945, izdala Propagandna komisija pri IO OF, natisnila tiskarna Merkur v Ljubljani)

Množice, zbrane tu in s pogledom uprte v balkon Deželnega dvorca, so zadnjo soboto v maju 1945 še najbolj spominjale na jeruzalemsko hordo, stoječo pred Pilatom na veliki petek. Od tiste sobote pred sedmimi desetletji zdaj za naš narod veljajo svetopisemske besede, ki jih iz poročila o velikem petku lahko povzamemo po Mateju: »Njihova kri na nas in na naše otroke!« (prim. Mt 27, 25).

Danes smo tu zato, da ponudimo priložnost našemu narodu, da se zamisli nad usodnostjo besed. Po 26. maja 1945 izrečenih besedah je nastopila morija, ki ne prej in ne kasneje ni imela podobne po v številu slovenskih žrtev glede na kratko dobo trajanja. Pa ni najhujša morija sama, najhujša je domneva nujnosti in legitimnosti morije, ki ostaja med nami tudi zdaj, ko že davno molčijo puške, ko v zraku ni več sladkobnega vonja krvi in ko od človeških trupel ostajajo zgolj zasuta okostja.

Danes smo tu zato, da slovenskemu narodu na osrednjem trgu državne prestolnice, kjer smo takrat doživeli izrek sodbe brez sojenja, povemo, da je potrebno prekletstvo začarane množice izpred sedmih desetletij presekati in se vrniti v realnost kot dostojen in civiliziran narod.

Danes smo tu zato, da javno in glasno povemo: mi strahu ne poznamo več! Osvobodili smo se terorja, ki nam je prikrival usodo naših očetov, stricev, bratov, prijateljev; nas preganjal s prepovedjo žalovanja za njimi; nam odvzel državljanske pravice in dostojanstvo; nas preklinjal in izobčil zaradi naših pokojnih sorodnikov.

Na ta trg smo prinesli križe, ki na enem mestu združujejo naše fare in zamolčane žrtve morije. Ker po četrt stoletja še vedno ne vemo, kam naj gremo iskat svojce, smo pred slovensko javnost postavili krščanske simbole trpljenja in odrešenja – križe – ter tako opozorili na razsežnost prizadetih: 167 far ter 14.196 mrtvih iz nedokončanega seznama. In vsi so zdaj tu, združeni na kraju svoje obsodbe, nemo kričeči.

Dovolj je brezčutnega in brezbrižnega odnosa države, ki z birokratskim mešetarjenjem skrbi za to, da se krivda naših pokojnih ne prekliče in da se kot drugorazredni anonimneži ohranjajo odmaknjeni od dostojnega družinskega groba ali urejene skupne grobnice.

Ti križi izzivajo vse tiste, ki iščejo opravičilo za poboje, da obrnejo svoj pogled sem in se zamislijo. Za pogled do zdaj ni bilo poguma: na moriščih so jih gledali v tilnike, njihove grobove so sanitarno zasuli in odstranili sledove, da bi jih ne gledali. Njihova brezna so razstrelili in jih napolnili s smetmi, da bi jih kdo ne našel. Njihove jame so zazidali z betonskimi pregradami in postavili so stražo, da bi se kdo ne približal in česa ne videl. Njihova imena so prepovedali, spomin nanje izbrisali.

Da, tako so potrdili, da njihova kultura ni naša kultura. Njihovo mišljenje ni naše mišljenje. To so tujci, ne po jeziku, ampak po prepričanju, da imajo pravico soditi, ubiti in izbrisati, ne da bi morali za to polagati račune. Taki so v svoji ideologiji nadljudje, ki so se polastili pravice odločati o življenju in smrti. To niso bili in še vedno niso naši ljudje.

[Page 074]Spominski križi na Kongresnem trgu
Figure 38. Spominski križi na Kongresnem trguIvo Žajdela

Ko se je sesula ideologija, v imenu katere je bil izvršen slovenski genocid, je ostalo zanikanje ter prikrivanje. Da, res mora biti grozljiva krivda, ki jo občuti tisti, ki se mora za taka dejanja opravičevati – četudi le sam pred seboj. Četudi so jim tuzemski privilegiji in časti herojev pripadali in še pripadajo v izobilju, je vendar jasno, da z vsakim dnem postaja »življenje ječa, čas v njej rabelj hudi«.

Prihaja »Dies irae«, dan srečanja z žrtvami, dan polaganja računov, neizogibno prihaja vprašanje: kaj si storil? Zato pridite, zazrite se v naše oči, zazrite se v križe in olajšajte svojo dušo: ne boste našli ne pogleda maščevanja ne pogleda jeze. Ne boste našli drugega kakor čakanje na vaš iskreni »Confiteor«, ki bo osvobodil ne le vas, ampak celoten narod.

Dragi prijatelji, ko čakamo na dostojen pokop naših pokojnih in vrnitev njihovega dobrega imena, naj nam ti križi dajo opomin in moč, da spomin nanje utrdimo. Ko čakamo našo državo, da se iz spon prekletstva iztrga in se vrne k civilizaciji, k vladavini prava in pravičnosti, moramo vendar razumni in odgovorni stati pogumno. To državo smo dobili zaradi prelite nedolžne krvi. Brezbrižnost v našem državljanskem odnosu do države – neudeležba na volitvah, površnost in posploševanje pri kritiki politike, neobčutljivost za relativizacijo moralnih načel – pomeni zanikanje žrtev, ki smo jih zapisali na farne spominske plošče. Si to lahko privoščimo? Mar nismo tako enaki tistim, ki mrtve vidijo vse enako? Mar znamo terjati spoštovanje, pravičnost in resnico? Kot državljani smo dolžni vzdigniti glas.

Iz tega trga bomo odšli v upanju, da bomo kmalu na domačih pokopališčih molili requiem za naše pokojne: izkopane, identificirane, spoštljivo vrnjene. Do takrat naj pa križi stojijo v domačih cerkvah in nas spremljajo po naših romanjih k breznom, rovom in slovesnostim v njihov spomin. Križe bo danes blagoslovil ljubljanski arhidiakon, pomožni škof dr. Anton Jamnik, in tako bodo ne le izraz mučeništva pobitih, ampak božje podobe v našo pomoč.

Ko bomo zdaj prebrali seznam naših župnij ter navedli število njenih zabeleženih žrtev, pa ste vabljeni, da v tihoti molimo za pokoj njihovih duš, za spreobrnitev in skesanost njihovih rabljev ter za zdravo pamet našega naroda.

* Govor na Kongresnem trgu ob slovesnosti s križi v soboto, 30. maja 2015.

[Page 075]

8.2. Spomenik žrtvam vseh vojn

Avtor:
Justin Stanovnik

8.2.1.

Ker se vse to dogaja v Sloveniji, se naša misel nujno sreča še z nečim drugim. Država, na mestu katere je leta 1991 nastala Republika Slovenija, je temeljila na zločinu, na vseh treh zločinih, ki jih je avgusta leta 1945 registrirala Londonska listina. Ker nova država, ne tedaj ne kdaj pozneje, v moralnem, pravnem in političnem jeziku podedovanega stanja ni registrirala, formulirala in uredila, je zločin še tukaj, cel in nedotaknjen. Kot z ločest a novotvorba zastruplja mlado državo in ji preprečuje, da bi dosegla vsestransko polnost. V tem smo evropski unikum. Kaj naj rečemo? Caveant cives!

(Uvodnik v Zavezo 85)

8.2.2.

Že v prvih mesecih letošnjega leta so določene službe mesta Ljubljane obljubljale izdelavo prostorskega načrta postavitve »Spomenika žrtvam vseh vojn«. Vse se je očitno zelo mudilo, zato je, kakor je bilo videti, med odgovornimi ustanovami že prihajalo do napetosti. »Politični vrh« je želel, se je zdelo, ujeti čas, ki je v daljavi že videl slovesnosti ob koncu druge svetovne vojne. A to je samo obrobje.

Spomenik naj bi zajel vse vojne in vse njihove žrtve, njegova zamisel je, kakor bomo videli, nastala iz potreb političnih sil boljševiškega spomina. Ta zamisel je nastopala z zahtevami, ki se ljudem, ki naj bi jih sprejeli, niso zdele tako izvorne in resnične, da bi to enostavno storili. Šlo je preprosto za to, kakšno resnico bo ta spomenik pripovedoval o svojih žrtvah. Saj bi bilo neznosno, če bi ravno mimo tega spomenika hodili ljudje z negotovimi občutki. Življenje, smrt, domovina so vendar stvari, ki morajo imeti kontakt z resnico, če nočemo, da jih namesto visokosti začne spremljati ravnodušnost in celo žaljivost. Predlagana zamisel je bila, kakor vselej, kadar gre za resnico, na prvi pogled enostavna, potem pa vedno bolj zapletena.

Dovolite mi, da se za razlago te okoliščine zatečem k neki ilustraciji, vzeti iz Dela (2. 6. 2015) in posvečeni razmisleku o vprašanjih, ki jih sedanji slovenski eliti postavlja »družbeni in vojaški zlom Francije maja 1940«. Izbrana pot nas bo mogoče najhitreje pripeljala do odgovora na naše vprašanje.

Pisec se sprašuje, »ali bi sedanje elite ponovile sramotno ravnanje etabliranih slovenskih političnih elit na začetku druge svetovne vojne ali pa bi bile sposobne složno se postaviti po robu zavojevalcem«. Vsi čutimo, da je pisec z naštevanjem svojih možnosti prehitro končal. Moral bi nam privoščiti na primer vsaj še eno fiktivno vprašanje. Na primer: »Ali pa bi kako prevratno politično gibanje izkoristilo vojno, organiziralo kako ‘narodnoosvobodilno gibanje’, v njegovi senci organiziralo zahrbten napad na svoj narod, v lažni vojni uničilo njegove obrambne moči in potem samo storilo z njim to, kar so hotele storiti okupacijske sile – kar bi storile, ko jim porazi na svetovnih bojiščih tega ne bi bili preprečili.

To se je – skoraj natanko tako – v Sloveniji tudi zgodilo. Odtujenost slovenskih boljševikov je šla tako daleč, da so preliminarno, še preden so vzeli narodovo usodo v svoj oboroženi postopek, s pomočjo konvergentnih ideoloških sil razglasili zaplembo narodove politične in kulturne suverenosti. To se je zgodilo 16. septembra 1941. Za nas je pomembno še to, da je bila zaščita teh sklepov izročena partijski policiji, s katero so boljševiki razpolagali že od avgusta. Navodila, ki so bila tej policiji obenem z nalogami dana, so bila tako široka, da ni mogla storiti ničesar, kar ne bi bilo »dovoljeno«. Morala je samo ubogati. Poleg tega in za vsak primer pa je bila komunistična partija Slovenije, kot zagotavlja Dolomitska izjava z dne 1. marca 1943, oblikovana in vodena po boljševiškem vzoru, kjer je imela vidno mesto tudi leninska Čeka s svojim glasilom Rdeči meč in geslom, ki ga je vsakič prinašalo: »Nam je dovoljeno vse«.

S temi gestami in temi besedili so si boljševiki izstavili pravico, da storijo karkoli, dobesedno karkoli bi v določeni situaciji dajalo videz, da bi utegnilo koristiti njihovi revolucionarni strategiji. Imeli so se namreč za izbrane. Ko so brali določena besedila ali poslušali določena šepetanja, se je v njih oglašalo in jih presvetljevalo: To sem jaz. V tem občutju lahko vidimo spočetje tega, čemur so grški tragedi rekli hybris – vzpon, dvig nad človekom; nad tem, kar človek kot človek je. Ali moderno in sodobno: Nam je vse dovoljeno.

Zakaj moramo o tem govoriti? Zato ker je nemalo Slovencev v ne tako daljni preteklosti doživelo natanko tak zavratni napad, ne da bi v kulturi, v kateri so konkretno živeli, stalo z dovolj velikimi črkami zapisano, da za to skušnjavo – ne tako daleč, da je ne bi bilo mogoče videti – že hodi Nemesis s svojo kaznijo. V luči tega izkustva, ki se nikakor noče [Page 076]odpovedati svoji doslednosti, si tudi mi razlagamo kljub vsemu nekoliko presenetljivo dejstvo: Za boljševike velja, da vse revolucije dobijo, vse države, na doseženih revolucionarnih uspehih postavljene, pa izgubijo. Tudi Slovenci se temu ne bi smeli čuditi. Tudi pred našimi očmi se je ta zakonitost udejanjila.

Gornja opažanja bi utegnila koga zavesti, da bi boljševikom začel pripisovati absolutni fatalizem. To je resnica, a samo delna. To so vendarle tudi 1judje, ki svojo izbranost sprejemajo – ji dovolijo, da jih nosi – a je nikoli ne pustijo povsem same. Tu lahko opozorimo na Kardeljev stavek, »da mora ta vojna pripeljati do tega, da se bo reakcija izkazala za izdajalsko«. Kako so boljševiki porivali voz s to profetsko prtljago? Zelo velikopotezno, pa tudi kruto in ne samo izdajalsko, ampak veleizdajalsko. Neko pismo z dne 22. 11. 1942 generalu Jaki Avšiču v Dolomite je Kardelj začel z naslednjim stavkom: »Naša politika mora biti končno takšna, da bo belogardistična in mihajlovičevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev.« »Tedaj,« kakor nadaljuje malo pozneje, … »se bo zgodilo, da jo bodo uničili na koncu ravno Angleži in Amerikanci, ki si jih tako želijo za zaveznike«.

O začetku te velike zgodovinske intrige imamo torej pisni dokument – ravno citirano Kardeljevo pismo. Za njeno nadaljevanje in konec pa nimamo nobenih neposrednih pisanih dokumentov (vsaj jaz jih ne poznam). Imamo pa zgodovino, dogodke, ki jih je tudi mogoče brati. Leta 1942 so boljševiki od pomladi naprej po vaseh, pa tudi po mestih pospešeno masakrirali ugledne, predvsem katoliške ljudi. To se je dogajalo tako dosledno in vedno pogosteje, da so končno tudi ti ljudje prebrali, kaj se dogaja. Šli so k Italijanom in zahtevali orožje, da se bodo branili.

Za boljševike bi torej lahko rekli, da so bili prihodnostno orientirani. Tako nakazuje tudi konec Kardeljevega »dolomitskega pisma«. Tam stoji tole: »Glavno je to, da sedaj nemudoma opravimo tisto delo, ki ga je sedaj treba opraviti, da bi nam bili lažji jutrišnji dnevi«. »Jutrišnji dnevi« so postali konstanta boljševiške pameti. Takih je bilo tudi prvih deset junijskih dni leta 1945, ko so boljševiki pomorili 15.000 dvajsetletnih vojakov slovenske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk, vse za blagor prihodnje boljševiške države. To je bil njihov rešilni semafor in je še dolgo deloval. O tem malo ljudi dvomi. Odprto pa ostaja neko drugo vprašanje, naše vprašanje.

Ali smemo, spričo zgodovine, ki se izpisuje pred našimi očmi, dovoliti, da se po toliki poučenosti uresniči čudaška zamisel o spomeniku, ki bo služil spominu vseh vojn in vseh njihovih žrtev, tudi tistih, o katerih smo pravkar govorili! Ali smemo vtisniti njihova imena v isti kamen kot imena tistih, ki so se bojevali za Slovenijo in Evropo!

Slovenska zgodovina 20. stoletja! Vsak Slovenec mora vedeti, da je od vsakega Slovenca odvisno, kdaj se bo pisala resnična zgodovina tega izjemnega časa. Upam, da se strinjate, da ne vemo, kaj ga je delalo takega, kot je bil. Če pa mi ne vemo, kdo pa naj ve? Zato sem rekel, da je od vsakega od nas odvisno, kdaj ga bo nekdo od nas znal upodobiti. Naše izjemno stoletje: ko se je pokazalo, kakšno orodje si zna zlo narediti iz človeka in kakšen »blagoslov« prinese človek v hišo, če je bil ustvarjen za takega prinašalca. V hišo, v vas, v dolino!

Problematičnost zamisli o enotnem spomeniku vsem padlim v vseh vojnah v dosegu delujočega zgodovinskega spomina je v tem, da ta spomin zajema tudi spopad, ki mu po tem, kako je vzniknil, potekal, predvsem pa po tem, kako se je končal, ne moremo odrekati značaja državljanske vojne. To pa je stanje, v katerem se takoj vprašamo, zakaj se predlagatelj ni raje zavzel za rešitev pravde, zaradi katere je divjala vojna med državljani in mora sedaj nositi to ime.

Oboroženi spori med državami in imperiji, ki jim pravimo vojne, so nekaj povsem drugega kot oboroženi spori znotraj iste države in istega naroda. Zdi se, kakor da bi državljanske vojne, kot jim pravimo, imele na sebi nekaj nedovoljenega. Nekaj že zato, ker bo potrebno veliko napora, analitičnega, političnega, moralnega, da se obnovi tista celost, v kateri sta narod ali država obstajala nekoč. (Zato je čisto nerazumevanje, če kdo vzpodbuja reševanje slovenskega državljanskega spora z uspešnim reševanjem francosko-nemškega po letu 1945. Izguba Alzacije je v primeri z ideološko okupacijo lastnih ljudi nekaj povsem drugega!)

Slovenska državljanska vojna, ki se je, kakor smo že povedali, začela z boljševiško monopolizacijo slovenske rezistence, ni nastala in potekala v znamenju spopada, ampak enostranske teroristične agresije, ki je imela za cilj nasilno uveljavitev ideološke superstrukture. In če je hotela to doseči, je morala zamenjati vzorec, ki se je na osnovi antično-krščanske misli uveljavil kot evropska kultura. V njej pa so Slovenci videli eksistencialni temelj svoje duhovne in politične biti. Boljševiška intervencija je imela torej dve ambiciji: grozila je, da bo Slovence izgnala iz zgodovine [Page 077]in jih hkrati umestila v novi totalitarni evropski sferi, zaenkrat še v nastajanju.

Meddržavne vojne so torej nekaj povsem drugega kot notranje ali državljanske vojne. To moramo imeti pred sabo zlasti mi, ki preiskujemo vprašanje, ali ima plebiscitarni predlog, da se za vzpostavitev mirovniške atmosfere v narodu ali v državi postavi na nekem vidnem in vsem dostopnem mestu spomenik, ki ga bo v njegovi likovni govorici in izbranem posvetilu mogoče razumeti kot priznanje sleherniku, ki je v nekdanjih bitkah tvegal življenje in ga izgubil. Eden od tihih pogojev opisane ideje je tudi ta, da bo načrtovani spomenik nekakšen zaključek celotne zgodbe: da bomo ob pogledu nanj vse vedeli, ali drugače, da nas tisto, česar ne bomo vedeli, sploh ne bi več zanimalo, da bomo določeno preteklost rajši imeli za prazen prostor, kot pa da bi vanj vpisovali dejstva, ki bi si utegnila med seboj nasprotovati. Poglavitni razlog, ki je ljudi, ki se čutijo odgovorne za obstoj kontinuitete, tiral v območje ideje takega spomenika, pa je bila očitno nujnost, da se s takim civilnim ukrepom vzpostavi molk nad nedovoljenimi dejanji, s katerimi si je kontinuiteta dobila položaj, ki ga razglaša njeno ime.

Prostor, kot smo ga nakazali, je kljub vsemu tako protisloven, da nam ne dovoli nadaljevati, ne da bi ga ponovno preleteli z očmi, če ni v njem česa, kar bi se prej ali slej izkazalo, da ne more soobstajati drugo z drugim. Mogoče bi morali kdaj pozneje celo obžalovati, da kakšnega bistvenega neskladja nismo skušali zagledati v času, ko bi nas to, kar bi našli, še lahko opremilo s čim prepotrebnim za skupno življenje. Mogoče bi nam šele prebujena pozornost omogočila, da bi nekatere reči sploh zagledali – mogoče bi morali reči, prvič zagledali.

Na primer dejstvo, da nam pol stoletja (in več in več!) boljševizem ni dovolil govoriti slovensko, je vendar moralo imeti kak vpliv na to, kar sedaj smo. Ali ne bi, potem ko bi našli kak odgovor na naše vprašanje, bolj vedeli, kaj smo in zakaj smo, kar smo. (Ko se že vsak pastir sprašuje, kaj je z nami narobe, in se zdi, da noben doktor ne ve, kaj bi na to odgovoril). Seveda boste rekli, da smo vendar lahko uporabljali slovenske besede. Smo, a nismo smeli z njimi delati slovenskih stavkov, kar pomeni, da nismo smeli z njimi govoriti o sebi in svojem življenju in svojem izkustvu. Skratka, nismo smeli dajati v promet svoje interpretacije sveta. To pa ima lahko zelo zahrbtne posledice. Kaj pa se pravi govoriti? Šele ko bomo malce obstali ob tem vprašanju, se nam bo mogoče nekoliko posvetilo, kako daljnosežne posledice je utegnila imeti okoliščina, da nismo smeli govoriti – v pravem pomenu besede seveda. Ali pa naslednje, veliko in še ne povsem pojasnjeno pohujšanje? Kako pa je vplivalo na slovenske ljudi, da so v državljanski vojni zmagali tisti, ki ne bi smeli zmagati: tisti, ki so lagali; tisti, ki so varali; tisti, ki so ubijali; tisti, ki so izrabljali najsvetejše reči za krivične in sebične namene? Kakšen pa je svet, da se to lahko dogaja? Ker se o tem ni govorilo, ni bilo nikogar, ki bi nam razložil, da je to mogoče razumeti tudi tako, da nam ta okoliščina ne dovoli obstajati, ne da bi bili obenem boljši ljudje: da se nam je to zgodilo zato, da bi iz vsega izšli kot preizkušen narod, z vsem, kar spada zraven. Nekaj, čemur rečemo na primer zrelost!

Tudi zagovorniki spomenika »vsem žrtvam vseh vojn« bi začutili, če bi dovolili, da bi predlog stopil vanje z vso ideološko prtljago, tudi ti bi začutili negotovost ob svojem predlogu. Seveda, če bi bili to ljudje, ki bi navadno ali pa vsaj od časa do časa pristali na kakšno evidentno resnico, na primer (v podobi povedano) da je dva krat dva štiri ali da je voda mokra. Navedeni, nekoliko nenavadni pomislek je upravičen, predvsem pa potreben. Koliko ljudi pa vas bo podprlo, če boste v kaki neznani skupini tvegali in predlagali sprejetje kake vsakdanje in vsem znane resnice? Koliko ljudi pa bo tvegalo nekaj, kar sicer sploh ne bi smelo biti tveganje? Če pa kdaj kdo o čem spregovori, kot pravimo, ali ni tako, da takrat vselej pomislimo: To je moralo zrasti na dragocenih njivah naše preizkušenosti.

Nasploh pa je tako, da se je slovenski politični jezik spremenil v neko varianto postboljševiškega družboslovnega žargona. A čeprav nam manire tega jezika, zlasti medijskega, niso neznane in smo daleč od tega, da ne bi nanje računali, se vendarle še vedno zgodi, da se ob kakem zelo »klasičnem« primeru ustavimo in predamo čudenju nad tem, kako je mogoče, da obstajajo ljudje, ki so v stanju tako ideologizirati svoj jezik. Pogosto gre za navadna opažanja, povsem empirične zaznave, ki bi jih bilo mogoče, če bi bila sila, matematizirati, a jim uporabnik raje vzame evklidsko pokončnost in jih opremi s takimi in drugačnimi ideološkimi krivuljami, pričakovanimi, seveda.

Ko so slovenski boljševiki 80-tih let 20. stoletja videli, da sanacijski ukrepi ruskega boljševizma, glasnost in perestrojka, ne izkazujejo nastalim problemom adekvatne učinkovitosti, so odkrili bistroumen varianten izhod in se ga oklenili. Sklenili so, da se ne bodo ubadali s posameznimi prenovitvenimi napori, ampak se bodo, če je sistem že zašel v [Page 078]tako nevzdržne ožine, raje odločili za odhod in sami pilotirali izhod iz totalitarne politeje. Bistroumnost te zamisli je bila v tem, da jim je avtonomna režija obljubljala tako izstopanje, ki je imelo na zunaj podobo nečesa protislovnega – zdaj tako, zdaj drugače – a jim je vendar omogočalo tako vijuganje, da se niso nikamor premaknili, ampak kar ostali. S takimi papirji in dokazili so potem stopili pred ljudi: svojim nasprotnikom so dajali videz, da odhajajo, svojemu nekdanjemu političnemu ozadju pa kazali znake z nasprotno vsebino. Ob spretni igri jim je uspelo tako oditi, da so lahko ostali. Svojim najboljšim risarjem so naročali izdelovati zdaj virtuozno akrobatiko, zdaj spet vdano hojo po stezah novega časa, tako da smo jih videli zdaj v vzneseni zmagi, zdaj v ponižanosti zgodovinskega poraza. Ko smo jih tako gledali, se nam je zdelo, da jim ne smemo odrekati resničnosti. In ko jim je sicer naklonjena medijska služinčad od časa do časa le dovolila, da so se v prostoru pojavile sledi njihovih mnogih zločinov, smo že nekoliko verjeli, da bo v njih nekoč dozorel pogum, ki jih bo gnal na kak viden in izpostavljen kraj – na primer na ljubljanski Kongresni trg – in bodo tam zmolili Confiteor.

Že vnaprej smo se veselili tega njihovega ponižnega triumfa. Kako jih bo dvignil! Ali si lahko predstavljate Slovenca, ki se mu ne bi srce razširilo, ko bi videl, kako se narodu, ki je njegov narod, široko odpirajo vrata v prihodnost! Posebno še, če bi pričakovani nastop na Kongresnem trgu dobil stalnost rituala in bi ljudje začutili, da morajo z njim obiskati vse tiste slovenske kraje, nad katerimi se je nekoč dvigal nepredstavljivi kvantum bolečine.

Ali ne bi ob tem ponovno – in to pot dokončno – spoznali in doživeto vedeli, da smo narod. Ko ta stavek ne bi bil več zgolj konstrukcija iz besedi, ampak stavek, ki bi se sedaj ob vedenju, da so ga nekoč nekateri onečastili in zavrgli, vrnil kot razodetje; ko bi vsakemu posamezniku in vsem skupaj dajal za zmerom vedeti, da nam je vsem zagotovljena celost, ki je v tem, da je človek lahko človek.

Nič od tega se ni zgodilo!

Ljudje, od katerih se je pričakovalo, da bodo akterji časa, se niso odzvali. Ko čas ni puščal nobenega dvoma, da jih je Veliki inspicient že opozoril, da bodo vsak čas poklicani na oder, so začutili, da se ne morejo odzvati. Ideološki reziduum, ki se je desetletja nabiral v njih, jim ni dovolil, da bi na ekranu časa prebrali ukaz, ki je z vso avtoriteto veleval vrnitev v zgodovino.

Odločili so se za staro in preizkušeno prakso: da bodo in ne bodo, na vsak način pa da bodo nekaj drugega, kot pa jih bodo naznanjali kostumi, ki so si jih nadeli. Navsezadnje je bila dvojna igra njihov modus vivendi še iz časov začetne intuicije.

Za naše razumevanje o postavitvi skupnega spomenika za »vse žrtve vseh vojn« predstavlja opažanje, ki smo ga pravkar navedli, tako pomemben semafor, da se moramo pred njim ponovno ustaviti. Ko vsa dejstva in vsa siceršnja izkustva postavimo skupaj, se na semaforju pred nami izpiše naslednje besedilo: »Prednost spomenika ‘vsem žrtvam vseh vojn’, je njegova anonimnost in nezgodovinskost. V našem konkretnem primeru omogoča, da ostanejo neregistrirani vsi veliki boljševiški zločini, zagrešeni v kontekstu slovenske državljanske vojne. Boljševiki, ki so državljansko vojno v Sloveniji začeli, usmerjali in končali tako, da so, kot smo že povedali, zakrivili vse tri kategorije vojnih zločinov v dikciji Londonske listine iz avgusta leta 1945, bi bili ob sprejetju spomenika, kot ga predlagajo vodilne eminence sedanje slovenske politike, zunaj vsake moralne in politične odgovornosti«.

Iz tega sledi, da je treba z vsemi demokratičnimi sredstvi določiti obseg in domet omenjenega predloga in mu odvzeti legitimnost. Za naše potrebe, se pravi za potrebe NSZ, bi zapisano moralo zadostovati. Toda ali je to vse?

Bi bilo, ko ne bi obstajali dve besedi, ki prihajata človeku na misel ob tem razpravljanju in ki jima je treba določiti relacijo do problema, o katerem govorimo. Ti dve besedi sta odpuščanje in sprava, dve besedi, ki se uporabljata (večidel retorično) za iskanje duhovnega in moralnega razpoloženja posameznih političnih skupin, ne da bi v njunem pomenu in rabi bilo mogoče čutiti tista miselna opravila, ki jih natančna in odgovorna raba jezika terja. Iz obeh besedi izhaja zahtevnost, za katero prej ali slej začutimo, da je prevelika ali premajhna. A naj bo že kakorkoli, za obe besedi bi že v uvodu moral povedati, da sta za našo civilizacijo tako osnovni, da je brez njiju ne bi bilo. Čeprav je njuna obravnava nemalo delikatna, bom nekaj potez tu le tvegal, upajoč, da se bo kdo, ki ga bo nezadostnost mojega postopka vznemirila, prijazno potrudil in v kakem prostoru, ki bo dostopen vsem, to, kar misli, posredoval javnosti, predvsem pa meni.

Najprej nekaj o odpuščanju, za katero z veliko zanesljivostjo trdim, da je za evropsko civilizacijo ne samo nekaj začetnega, ampak tudi nekaj univerzalnega. Vsak človek – lahko bi rekli tudi več, absolutno vsak človek – ima [Page 079]pravico do odpuščanja. Odpuščanja nikomur ne smemo odrekati. Torej univerzalnost! Človek, ki ga zasledujejo zamere, je obremenjen človek, bolj kot se tega zaveda; in človek v nevarnosti, nič hudega sluteč in brez obrambne pripravljenosti; človek v nekakšni senci. Kako zelo v senci, začuti kdaj pa kdaj, ko ob kaki priložnosti doživi, da je kaka zamera odšla od njega. Veliko povedo podobe, v katerih sedaj razmišlja: svetloba in svoboda in notranja sproščenost. Vrnitev osebnega dostojanstva. Odpuščanje torej.

Za odpuščanje bi lahko ali celo morali reči, da je stvar binarnega odnosa. Mnogočesa bi se morali dotakniti, da bi razložili ali vsaj približati to pomembno lastnost. Eno je gotovo spoznanje, da je človek v nekem posebnem pomenu sam; da je človek samotno bitje. Da ta samotnost nikakor ni nesreča ali samo nesreča; a je samota vendarle samota. Zaradi svoje samote je človek tudi dragocen. V njej ga bodo obšle misli, ki ne nastajajo na forumu in ne prihajajo iz zvočnikov, ampak se rojevajo v tišini zasebnosti. Ne bodo bogastvo samo zanj, ampak tudi za druge. Morda bo katera prišla prav človeku, ki jo potrebuje prav ta trenutek – zelo, zelo potrebuje.

Rekli smo, da je odpuščanje stvar binarnih odnosov. Množice dosega šele preko posameznikov. Tu bi rad sedaj povedal nekaj, kar mogoče za koga ne bo sprejemljivo. Velikim skupinam ni treba odpuščati – že vnaprej in kar tako. Ne smemo jih sovražiti ali prezirati, niti odklanjati ne, ker tak odnos človeka maliči. Ni pa treba pozabljati nekdanje podobe te množice in njenih dejanj. Ni treba kar takoj in neposredno pozabljati, kaj je bila, na primer, na Kongresnem trgu 26. maja 1945. Še manj pa se smeš umakniti v svoj kot in privoščljivo čakati, kdaj jih bo kaj zadelo. Včasih nas moralistični posamezniki nagovarjajo in pozivajo, da se moramo »spraviti«, ne da bi hkrati povedali, kaj to konkretno pomeni. Zahtevajo od nas, da na mestu in na mah kaj pozabimo. Da na primer začnemo zbirati prispevke za spomenik »vsem vojnam in žrtvam vseh vojn«. Ti ljudje ne pomislijo, ali bolje, nočejo pomisliti, da imamo ljudje pravico do zgodovine. Da imamo ljudje pravico do osnovnega dostojanstva, ki vključuje tudi pravico do zgodovine. Da je zgodovina kot specifično vedenje naša oblikovalka, da mi zgodovinski spomin zagotavlja svobodo in prostost, ki sta del moje človeškosti. Da nimam pravice – da zaradi obveznosti do določenih ljudi nimam pravice – pozabiti, kaj so Britanci počeli z nami aprila 1915; in skupaj z Američani decembra 1943 v Teheranu, s Slovenci spet maja in junija 1945 v Vetrinju na Koroškem. Britanci namreč mislijo, da imajo do takega ravnanja pravico. S svojim spominom jim povemo, da jim tega, vsaj kar se nas tiče, nikakor ne dovolimo. Da tega tudi nikoli ne bomo pozabili.

Toda še enkrat bi rad pokazal na odpuščanje in njegovo zanesljivo govorico. Z odpuščanjem vsakič naredimo nekaj neznanskega: kakor da bi vedno znova ohranjali in obnavljali svet. Zgodovine si pa tudi kar tako ne bomo puščali jemati!

Če iz pričujočega besedila kaj sledi, potem je v njem mogoče prebrati, da na čudaški predlog nekaterih slovenskih ljudi, ki se premikajo po prostorih, ki jim tradicionalno pripisujemo status političnosti – njihov že na pol etabliran predlog o »skupnem spomeniku žrtvam vseh vojn« – toliko na prvi pogled skritih negotovosti, da se, ko bi se enkrat razkrile, ne bi mogli več vračati k njemu kot trdnemu izhodišču za varno in obetajočo prihodnost. To pa pomeni, da najpomembnejše miselne stavbe slovenske državnosti ne jamčijo več našega političnega in kulturnega obstoja.

Pomislite, s kakšnimi poraznimi občutki bi hodili ljudje mimo spomenika, ki bi širnemu svetu, posebej pa ljudem lastnega naroda zagotavljal spomin na ljudi, ki so napad dveh totalitarizmov izkoristili za vojaško in politično afirmacijo tretjega – svojega! Ki so s svojimi ideološko instruiranimi oddelki v nočnih masakrih redčili kulturno in politično ozaveščeno narodovo substanco! Ki so z dejanskim in načrtovanim nasiljem povzročili umik perspektivne narodove gospodarske, politične in kulturne elite v tujino! Ki so duhovno in materialno pavperizirali narodov historični prostor! Ki so preprečili zaveznikom, da bi se tudi v Srednji Evropi uveljavili civilizacijski parametri njihove svetovne zmage! In tako dalje in tako dalje.

Poleg morilskih posegov genocidnih razmerij ob koncu vojne je Slovence zadela še ena katastrofa. Ko je po padcu Berlinskega zidu degeneriral tudi slovenski boljševizem, je imel še toliko moči, da si je zagotovil obstoj v novi slovenski državi demokratskih političnih konotacij. Spričo pretekle totalitarne moči in vpliva si je kmalu opomogel in utrdil položaj. Stanje, kakršno se je končno vzpostavilo v državi, je takšno, da ga moramo označiti za stanje protislovne države, ki jo določata in vzdržujeta formalno demokratska konstitucija in totalitarni boljševizem, zaenkrat v ideološki fakturi. Razlog, zakaj se je vse tako končalo, bi bilo mogoče razbrati tudi – vsaj deloma – iz dejstva, o katerem bi govoril načrtovani spomenik.

[Page 080]Spomenik brez podtonov
Figure 39. Spomenik brez podtonovLovro Stanovnik

Ker je ideja o »spomeniku žrtvam vseh vojn« nastala in začela svojo pot na ozadju boljševiške ideologije – morda se je tam sploh lahko pojavila – nam je mogoče dovoljeno za konec navesti nekaj vrstic, ki jih je na koncu svoje knjige o boljševizmu z naslovom Sanje, ki jim ni uspelo, da se uresničijo, napisal sodobni zgodovinar Walter Laqueur.

Drugače kot rimski imperij in večji del drugih je sovjetski imperij nastal kot uresničitev ideje, ki je trdila, da obstaja bližnjica do izpopolnitve političnih ustanov in pravične družbe – ki jo je treba ljudem vsiliti, ker so preneumni, da bi razumeli, kaj jim je zares v korist. Ta bližnjica je bila boljševizem, o katerem je Bertrand Russel leta 1920 pisal, da ga dva razloga silita, da ga zavrne: »Prvič je cena, ki jo mora človeštvo plačati za komunizem z boljševiškimi metodami, pregrozna, drugič pa zato, ker tudi potem, ko bo cena plačana, rezultat ne bo to, kar boljševiki pravijo, da bi radi«. Tudi ni res, da bi bila revolucija izdana enkrat okoli leta 1920 ali 1930, ampak je bil despotizem vtkan že v sistem, ki je bil postavljen novembra 1917. Kmalu po prihodu na Finski kolodvor je Lenin označil Rusijo za najsvobodnejšo državo na svetu. Ne veliko let za tem je postala najmanj svobodna. To je bil velik podvig in končal se je z uničenjem države in z diskreditiranjem idealov, v imenu katerih so se revolucionarji bojevali. Ali so imeli boljševiki smolo? Nasprotno, njihovi uspehi so v veliki meri temeljili na mnogih srečnih slučajih, na primer na Leninovi strategiji leta 1917, na neenotnosti njihovih nasprotnikov v državljanski vojni, na obotavljivi intervenciji zaveznikov leta 1918 in 1920, na rasni politiki nacističnih napadalcev.

Iskanje opravičil za zgodovinski neuspeh boljševizma je nehvaležno opravilo. Mogoče bo prihodnost bolj ljubezniva do njegove zgodovinske vloge spričo plemenite vizije in nesebičnih namenov njegovih ustanoviteljev. A to ne bo ničesar dokazalo. Kajti prihodnji opazovalci se bodo lahko prav tako motili kot sedanji. Dokler ne najdemo popolnega načina za presojanje političnega sistema, lahko velja novozavezni kriterij »po njihovih delih jih boste spoznali« za prav tako dobro merilo kot vsako drugo.

PS: (Če bi pa koga motila dolžina mojega pričujočega razmisleka, bi pa rad odgovoril z besedami, ki sem jih nekje bral in ki jih menda pripisujejo Pascalu, ki je na neki očitek, da je napisal predolgo pismo, baje rekel: Nisem imel dovolj časa, da bi napisal kratkega). Hvala!

[Page 081]

8.3. Prvi korak k spravi

Avtor:
Blaža Cedilnik

8.3.1.

Tisti, ki spremljate revijo Zaveza od začetka, ste lahko prebrali celo vrsto mojih člankov na temo sprave. Sprava me je dobesedno obsedla, saj se mi je zdela nujna za prosperiteto našega naroda in naše pravkar rojene države. Zdaj, po skoraj četrt stoletja, ni bilo v tem smislu narejenega še skoraj nič. Seveda se je o spravi veliko govorilo, še več z njo manipuliralo – najbolj vidni taki manipulaciji sta bili tako imenovana spravna slovesnost v Kočevskem rogu in postavitev spominskega parka Teharje. Spravna slovesnost v Kočevskem rogu ni imela prav nobene zveze s spravo, ker Cerkev prav gotovo ni bila eden od, recimo, sogovornikov pri spravi, tu bi morala nastopiti Nova Slovenska zaveza kot društvo, ki združuje preživele domobrance in njihove svojce, prijatelje in somišljenike. Za spominski park Teharje pa ne more noben zunanji obiskovalec pri najboljši volji in z veliko fantazije ugotoviti, komu in čemu je namenjen. Med novejšimi manipulacijami pa najbolj izstopata nameravana postavitev spomenika vsem žrtvam vojn in pokop mrtvih z množičnih morišč. Spomenik vsem žrtvam vojne ali celo vojn ne bo prav ničesar prispeval k spravi. To bo spet en spomenik, ki ne bo predstavljal nič konkretnega, bo samo nekakšen splošen spomenik. V zvezi s pokopom mrtvih z množičnih morišč naj navedem izjavo naše članice na srečanju Nove Slovenske zaveze: »Sem proti pokopom pomorjenih domobrancev. Nočem, da sta moja brata pokopana kot izdajalca. Najprej naj se jima povrne dobro ime, potem ju bomo pokopali.«

Resnici na ljubo je treba povedati, da je sedaj marsikaj znanega, kar je bilo prej zamolčano, izšlo je veliko knjig, ki razgaljajo to obdobje. Pa vendar iz prebiranja, poslušanja in gledanja medijev dobivam občutek (pa ne samo jaz), kot da se vračamo v čase enoumja in zamolčanosti, kot da dejstev, ki prihajajo na dan vseh teh petindvajset let, pa tudi že prej, sploh ni.

Pozablja se, da je v Jugoslaviji vladal komunizem, ki je eden od totalitarnih sistemov, ki je povzročil neizmerno gorje, ki je povzročil vsa ta morišča, ki se sedaj odkrivajo, ki je povzročil globok strah v ljudeh, v tem sistemu so se množično kršile človekove pravice, ljudje so bili razdeljeni na prvorazredne in drugorazredne državljane. Ves čas nam je obljubljal lepšo prihodnost, pa se nam je v resnici godilo čedalje slabše. Pa vendar se o teh časih govori skoraj v superlativih, kako smo se imeli lepo, vsi smo imeli službe, vsi smo potovali, odhajali na počitnice, živeli v veliki državi, ki je imela velik ugled v svetu. Pozablja se na to, da je bila Jugoslavija vzdrževana država, in ko so jo nehali vzdrževati, je bankrotirala in takrat nam je bilo vsem zelo hudo. (O tem sem že pisala, pa bi najbrž morala še kdaj.) Ampak na to smo pozabili. Bili smo mladi, vse življenje smo imeli še pred seboj – za mladost pa je značilno, da se rane hitro celijo, da se pozablja slabo in v spominu ostanejo samo lepe reči.

Skočimo za hip v naravoslovje, npr. v Darwinovo teorijo o nastanku vrst. Zakaj pravimo teorija? Zato, ker ni dokončno dodelana, ker je v njej še cela vrsta lukenj, ki pa se z novimi odkritji po eni strani zapolnjujejo, po drugi strani pa se teorija spreminja in popravlja v skladu z njimi. Kajti ob vsakem novem odkritju se soočita odkritje in teorija. Če je odkritje nesporno, potem je treba uskladiti teorijo, če hočemo, da se bo teorija približevala resničnemu dogajanju.

Tudi zgodovina je »polna« teorij. Posebej prazgodovina, kjer je na voljo le malo podatkov oziroma dejstev. Arheologija s svojimi odkritji prinaša na dan nova dejstva, ki včasih korenito spremenijo teorijo, ki je bila postavljena na osnovi do takrat znanih dejstev. Sicer je pa teorij več, kajti, kot sem napisala, dejstev je malo. Namreč, čim več je dejstev, podatkov, tem bliže je teorija resnici, seveda pa se nikoli ne izenačita: teorija ostane teorija. Pa še nekaj je pomembno: dejstva morajo biti preverjena. In vsa dejstva, vsi podatki, ki so na voljo, morajo biti upoštevani pri izdelavi teorije.

Zdaj smo pa končno pri drugi svetovni vojni in državljanski vojni, ki je potekala obenem. To, čemur pravijo »zgodovina, ki se je ne sme popravljati, spreminjati«, je pač teorija. Teorija, ki je bila narejena na osnovi določenih podatkov. Do sem je vse lepo in prav. Vedno lahko vzameš določene podatke, pa naj bodo ti resnični ali pa ne, in na njihovi osnovi narediš teorijo – toda to je pač neka teorija. Vendar, če hočeš, da je teorija kolikor toliko blizu resnice, potem je treba upoštevati vse (!) podatke – dejstva, ki so na voljo. Vsi podatki – dejstva morajo biti preverjeni (!). Z vsakim novim podatkom – dejstvom je treba soočiti (!) [Page 082]

Ko bo zgodovina znanost
Figure 40. Ko bo zgodovina znanostTamino Petelinšek

nov podatek – dejstvo s teorijo, ki je bila narejena iz do takrat znanih podatkov – dejstev.

Zdaj smo pa tam. Naša zgodovina – teorija je narejena na osnovi podatkov – dejstev, ki so bili na neki način skrbno izbrani, da so ustrezali komunističnemu sistemu, in tudi zgodovina – teorija mu je ustrezala in mu dajala legitimnost in zgodovinsko osnovo. Pa še ti izbrani podatki – dejstva so v precejšnji meri izmišljeni. Napisana je cela vrsta knjig in zgodb, ki so prej pravljice kot zgodovinska dejstva, pa se jih vendar upošteva v tej zgodovini – teoriji. Na dan je prišlo zelo veliko preverjenih podatkov – dejstev, ki pa niso bili soočeni z zgodovino – teorijo, in zgodovina – teorija ni bila korigirana s temi novimi podatki – dejstvi. Zato je nikakor ne moremo imenovati »resnična zgodovina«, kajti niti najnujnejši pogoji niso izpolnjeni, da bi se kot zgodovina – teorija približevala zgodovini – resnici. Iz navedenega torej sledi, da ta, tako imenovana »naša zgodovina, ki se je ne sme popravljati« (!), sploh ni to, za kar se jo razglaša. Sploh ni znanost.

Kadar pa bo zgodovina sposobna TAKO gledati ne samo na prazgodovino, ampak tudi na novejšo zgodovino, posebej na obdobje druge svetovne vojne in po njej, torej, ko bodo upoštevani vsi podatki – dejstva, ko bodo vsi podatki – dejstva preverjeni, ko se bo vsak nov preverjen podatek – dejstvo soočil z dotedanjo zgodovino – teorijo in se bo zgodovina – teorija uskladila z njim, bomo zgodovino lahko imenovali znanost in zgodovinarje znanstvenike. Do takrat pa jo lahko imenujemo le ideološka zgodovina, pa še pri tem zlorabljamo ali celo skrunimo besedo zgodovina.

Torej, ko bodo zgodovinarji govorili o »zgodovini« kot o teoriji, ki bo ustrezala vsem prej navedenim kriterijem, bo to zares korak k spravi. Prvi, pomemben, velik korak. Vsi drugi koraki, ki so še potrebni, bodo bistveno lažji in neproblematični, tudi pokop pomorjenih in vse, kar spada zraven. Spomenik pa bi bil lahko zaključno dejanje procesa sprave. Pa ne spomenik vsem žrtvam vojn, ampak spomenik vsem žrtvam komunističnega sistema, od žrtev državljanske vojne, žrtev medvojnih in povojnih pobojev, pa kasnejših pobojev in atentatov. In vse to mora biti ustrezno napisano na spomeniku.

[Page 083]

8.4. Sam predsednik komunistične partije je postal predsednik neodvisne Slovenije

Avtor:
Janez Zorec

8.4.1.

V letih 1940-41, ko je Marija Kogovšek, po domače Anžetova Mici, skratka moja mama, dopolnjevala šiviljski tečaj v Ljubljani, ji je mojster nepričakovano napovedal, da bo iz vodnega nabiralnika na Perilah v kratkem začela iztekati kri. Ni šlo za preroško napoved, ampak preprosto za omembo revolucionarnega namena, ki se je takrat začel odvijati z nepopisno divjim bratomornim programom. Partizani so sprožili svoj srd nad Rovte, ko še ni bilo ne vaških straž in ne domobranstva. Pokazal se je izraz pravega obraza narodno- osvobodilne borbe. Koliko pa je v prispodobi krvavega vodnjaka resnice, prav gotovo ni v Rovtah nobenega, ki ne bi vedel, da so med pustom leta 1944 bombe razdejale ne samo vodnjak, ampak tudi električni transformator. Ta atentat je bil takrat eden zadnjih partizanskih poizkusov, da bi ohromili domobransko posadko v Rovtah, istočasno pa je bila tudi represalija za vse prebivalstvo, ki se je med prvimi v Sloveniji postavilo v bran pred Titovimi komunisti in njihovim divjanjem.

Marija Kogovšek je bila sestra Janeza Kogovška, domobranca, ki je umrl zaradi nesreče z bombo v Zaplani aprila 1944. Avgusta istega leta pa je bilo v Rovtah protikomunistično zborovanje, s katerim je prebivalstvo hotelo potrditi svojo narodno zavest, vero v Božjo previdnost in proslaviti dvoletni obstoj domobranske posadke. Na tej proslavi je govoril general Rupnik s slovenskim šopkom, ki mu ga je na gumbnico pripela ravno moja mama. Šopek Rupniku je bil zadosten razlog, da je bila mama označena za javno nasprotnico novega reda in bila gotov kandidat za umor. Zato se je 5. maja 1945 s sestro Francko in bratom Milanom za štirinajst dni … ali en mesec poslovila na Koroško. Omišljene tedne ali kratke mesece je politično dogajanje spremenilo v dolg križev pot, ki jih je peljal v Južno Italijo, Nemčijo in končno v Argentino. Ponovno je zagledala Rovte šele 40 let kasneje, ko ni bilo več ne matere in ne očeta, ne sestre in ne brata.

V Rovtah je Marija Kogovšek spoznala Franceta Zorca iz Polhovega Gradca, ki je kasneje postal moj oče. France Zorec je bil najprej mobiliziran k partizanom, od katerih pa je pobegnil na večer, ko bi moral izvršiti ukaz partizanskega poveljnika, da umori Trnovčevo družino na Dobrovi. To je bila priložnost, da reši družino in med njimi 12- letnega Lojzeta, ki je kasneje postal v Kanadi torontski nadškof, kardinal dr. Ambrožič.

Po begu od partizanov se je takoj povezal s protirevolucionarnim odporom. Proti koncu leta 1942 je stopil v ilegalo v Zaplani, z operativnim imenom »Kocelj« in bil med tistimi, ki so marca 1943 pričakali angleško letalo in padalce pod Vrhom svetih Treh Kraljev. Kot primorski četnik je v Idriji prisluškoval razgovoru o nenapadanju med gestapovci in partizani. To je eden izmed mnogih dogovorov, ki so jih komunisti sklepali z Nemci med časom, ko so že dobivali zavezniško pomoč. Kmalu po omenjenem dogovoru med Nemci in partizani je bil ata na Reki še priča podajanju hrane in desetine zabojev municije, ki so jih partizani dobivali od Nemcev. Priča takega pogajanja med nacisti in komunisti so tudi sedaj znani grobi Churchillovi očitki Titu, kjer se zgraža nad dejstvom, » … da Tito uporablja dobljeno orožje proti svojemu ljudstvu, medtem ko je mlačen do Nemcev … « – markantna kolaboracijska značilnost narodnoosvobodilne borbe.

Ata je bil od Nemcev ujet z zapisniki o omenjenih pogajanjih pri sebi in bil obsojen na smrt. Ko je končno ušel iz zapora, se je zatekel k Američanom v Italijo. Eno leto po vojni je bil odposlan na ogled v Jugoslavijo. Na poti nazaj v Italijo je pripeljal čez mejo Milana Zajca, enega izmed redkih preživelih prič tragične likvidacije domobrancev v Kočevskem Rogu. Toliko za izkaznico, s katero se predstavljam pred vami na današnji proslavi.

Predstavljam pa se tudi ne le kot nekdo slovenskega porekla, ampak kot Slovenec, rojen v Argentini; rojen v Argentini po sili razmer. Le redki med nami bi svojo narodnost formulirali drugače.

Kot v Svetem pismu je za moje starše pot iz daljne tujine nazaj v obljubljeno deželo trajala 40 let. Prehod čez morje pa v našem primeru ni nujno povezan z upanjem v neko obljubljeno deželo, ampak je duhovni udarec z bolečinami, ki ne najdejo utehe in ne omiljenja. Redki so sedaj še živi, ki so to pot doživeli. Lahko pa rečem, da se nihče od teh [Page 084]naših prednikov ni docela vživel v Novem svetu, in vsakega, ki ga sedaj ni več, se je pri zadnjem vzdihu oprijela misel na dom, iz katerega ga je spodila politična ihta, zaprisežena smrti. Te bolečine so resnične in njene krutosti toliko bolj trpke, kolikor jim je samoobramba pred Titovo revolucijo bila ožigosana s psovko narodnega izdajstva, medtem ko so resnični izdajalci in mučitelji slovenskega naroda živeli v omotici neke zmage, katere mit je svojo trajnost ohranil samo zato, ker se cele generacije svobodnega sveta niso upale javno priznati svoje napake, da so prav zavezniki dvignili Tita v javnost in mu posredno omogočili, da je za ceno genocida s komunizmom zasužnjil Jugoslavijo in z njo Slovence.

Tito je bil Hitlerjev in Stalinov zaveznik od avgusta 1939 do junija 1941. Takoj po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo pa so se komunisti povezali z zavezniki, od katerih so kasneje dobivali orožje, čeprav niso pretrgali manevriranja z Nemci. Komunisti so si pridobili naklonjenost zaveznikov, ker so imeli zaslombo Stalina in Sovjetske zveze. Churchill je računal, da potrebuje pomoč Sovjetov, da strejo Hitlerja, medtem ko naj bi služila ameriška pomoč, da ohranijo zahodno civilizacijo. Britanska real-politika se je zato oprijela Tita in izdala Mihailovića, s katerim ne bi mogla doseči pričakovanih uslug pri Stalinu.

Churchill je seveda kmalu spoznal in kasneje priznal, » … da je brezpogojna podpora Titu bila ena njegovih velikih vojnih napak … «. Razumel je, da Tito uporablja orožje za uničevanje svojih političnih nasprotnikov, ne pa proti Nemcem, in ga je glede tega zadnjikrat krepko opomnil septembra leta 1944.

V Neaplju je 12. avgusta 1944 Tito še razlagal Churchillu sledeče: »Narodnoosvobodilno gibanje Jugoslavije je v svojem bistvu obče ljudsko, nacionalno in demokratično. Potemtakem še enkrat poudarjamo, da ima vodstvo narodnoosvobodilnega gibanja pred seboj en sam in najvažnejši cilj: borbo proti okupatorjem in njihovim slugam ter ustvaritev demokratične federativne Jugoslavije, ne pa vzpostavljanje komunizma, kot nam sovražniki podtikajo.« Razložil pa mu je tudi, zakaj nima namena uvajati komunizma v Jugoslavijo: »Če drugega ne, že zato, ker je treba pričakovati, da bo po vojni večina evropskih dežel živela v demokratičnem sistemu, in Jugoslavija si ne bo mogla privoščiti, da se od tega razlikuje.«

Ko sta pred koncem vojne Tito in Stalin podpisala pogodbo o prijateljstvu med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, je Churchill že izgubil vse upanje, da bo Jugoslavija po vojni zahodnoevropska demokratična dežela. Decembra leta 1944 Churchill vzklikne: »Prišel sem do sklepa, da smo si s Titom vzredili kačo na prsih.« Potrdil je še, » … da je bila Rdeča armada tista, ki je dejansko osvobodila Jugoslavijo in ne Tito s svojimi partizani … « , ter zaključil rekoč: »Mislim, da bi odslej mi morali stremeti za tem, da Italijo podpremo proti Titu … še vedno upam, da bomo lahko rešili Italijo pred boljševiško kugo.«

V prvi polovici maja 1945 je Titova jugoslovanska vojska zagospodarila v južnem delu avstrijske Koroške, v Slovenskem primorju, Istri, na Kvarnerskih otokih in v Trstu. Toda zaradi pritiska zahodnih zaveznikov in kot posledica Celovške zarote so maja zamenjali Koroško za življenja domobrancev in mnogih drugih beguncev in se od tam umaknili. V prvi polovici junija 1945 pa so odšli še iz Trsta. To je krona Titovega osvobajanja, ki nam je zapravilo Trst in Koroško za dolgo zamolčano krvavo ceno, ki počiva v Kočevskem Rogu.

Kako naj tako početje imenujemo drugače, kot da je Titova povezava z zavezniki bila le krinka, s katero je lažje uresničil načrt revolucije. Dokumenti, ki to dokazujejo, so danes dosegljivi vsem, da se na svoje oči prepričajo o resnici dogodkov in političnih sprememb, ki so neposredno po vojni prinesli v Jugoslavijo oz. v Slovenijo toliko gorja. Tito in njegova vojska je zadolžena s kolaboracijo, prvič z Nemci in drugič s Sovjeti. Medtem pa njegov boj ni bil narodnoosvobodilni, ampak boj za totalitarno oblast in poigravanje z zahodnimi zavezniki, ki so mu dovolili uresničiti namero jugoslovanskih komunistov, izraženo na njihovi konferenci že leta 1940, ko so odločili » … da je zanje boj proti okupatorju sprejemljiv le, če ga bodo lahko izrabili za prevzem oblasti.«

Koga moremo ob teh usodnih dogajanjih označiti za kolaboranta: tistega, ki se je zapuščen od zahodnih zaveznikov branil pred zvijačnim genocidnežem, ali zvijačneža, ki je lagal levo in desno, da je lahko zadovoljil svoj krvavi pohlep po oblasti?

S temi očitnimi dokazi so danes kratice NOB, OF samo lažnive bajke, ki smešijo Slovenijo pred svetom, kot smo bili temu priče oktobra lanskega leta, ko se je v Evropskem parlamentu poleg nesposobnosti vlekel za [Page 085]kandidatinjo še zmotni ideološki anahronizem.

Ideološki anahronizem je za naše oči, ki gledamo slovensko sedanjost iz neobremenjenega podnebja, nerazumljivo vprašanje. Mojo generacijo, živečo v tujini, ne veže več spopad med domobranci in partizani. Smo pa brez dvoma neposredne priče bolečin, ki so jih domobranci in njihovi prijatelji prenašali v izgnanstvu. To bolečino so naši predniki prenašali brez obupa; nihče ni namreč v najhujših izkušnjah izgnanstva naredil samomora. Od tega trdnega duha, ki sta ga ohranjala neomajno zaupanje v Boga in ljubezen do Slovenije, se tudi nam porajajo iskrene nade, da bi Slovenija dokončno oživela v pravi demokraciji. Osamosvajanje Slovenije smo doživljali kot prelomno gibanje med žalostno preteklostjo in pričakovano slogo med Slovenci za dobrobit države, rešene starih antagonizmov. Zaznali smo nujnost, da tega zgodovinskega trenutka ne smemo zamuditi in se zato na razne načine vključevali s prispevanji za priznanje nove slovenske države. Priča sem, da je tudi ta rod, ki je nastal v izgnanstvu, skupno s pomočjo starejše generacije, povezane z demokratičnimi političnimi gibanji v svetu, na razne načine pripomogel, čeprav ne z majhnimi težavami, da so slovenske pomladne politične moči dobile svoj prostor v mednarodni areni in s tem pospešile postopek, ki se je končal s priznanjem samostojne države Slovenije.

In kaj se je zgodilo. Ponovno je bila demokracija prevarana. Sam predsednik komunistične partije je postal prvi predsednik neodvisne Slovenije. Hujše: kot je danes znano v javnosti, so si prvi predsednik neodvisne Slovenije in več njegovih somišljenikov prizadevali, da Evropa ne bi priznala slovenske osamosvojitve v prid neke nove jugoslovanske konfederacije. Politična apatija, neodgovornost in pomanjkanje prave svobodne slovenske zavesti med premnogimi, še posebno v vrstah pol stoletja zatiranih, pa so pripomogli, in to se še danes dogaja, da so se nasprotniki slovenske osamosvojitve zakoreninili na oblasti. Ti dosegajo, da se po 25-ih letih na predsedniškem mestu še vedno ne more pojaviti znak politične alternative, da ne pride do zamenjave, ki je v svobodnem svetu nujna za zdravo rast demokratične države.

S tem je bila Slovenija izdana že drugič. Izdan pa je bil tudi še upajoč slovenski rod, ki je nastal v tujini, kot da gre za zaroto, ki se je slovenski narod ne more znebiti. Bojimo se, da postane demokracija v Sloveniji samo lažni pojem, s katerim se v resnici poistoveti zvijača z obrazi neprestano spreminjanih imen prelevljenih političnih strank iz stare nedemokratične nomenklature.

Kdo je kriv, da je na jugoslovanskih tleh bilo med vojno in po vojni umorjenih 1,2 milijona ljudi; od teh je na slovenskih spominskih ploščah znanih 14.000, še mnogo več pa jih leži v prikritih moriščih. Niso tega zločina mogli storili Slovenci, še vedno lažnivo ožigosani z izdajstvom. Niso tega storili v tako osupljivem številu ne nacisti in ne fašisti. Tega niso naredili pri nas ne Sovjeti in ne zavezniki. Storil je to Tito in njegova komunistična partija, od katere ni bil še nihče sojen za ta grozodejstva. Poboji v Katynu in okolici v pomladi leta 1940, ali poboj v Srebrenici julija 1995 so danes raziskani in ocenjeni. Samo zarota v Vetrinju s sledečim pobojem domobrancev maja 1945 je še vedno mednarodno nepriznana in neraziskana. Obratno, vojaške akcije, ki nosijo madež tega genocida, so v Sloveniji še vedno poveličevane, celo na državnih praznikih. Demokracija v civiliziranih narodih bi taka praznovanja enostavno prepovedala, ker ne bi sprejela, da se na tak način onečasti vrednote svobode in podvig v samostojnost. V to isto logiko spada tudi po eni strani namerno prikrivanje arhivov, ki so narodni spomin, brez katerega narod ni narod, in po drugi strani omalovažujoč odnos slovenskega parlamenta do evropske resolucije o totalitarizmih iz leta 2009. Enako velja za vse zmedene potrebe po izglasovanju nejasnih zakonov, ki se zoperstavljajo naravnemu procesu zasluženega pietetnega pokopa žrtev nasilja. Ta pristop k zgodovinski resnici je za naše oči v tujini sramotno sprenevedanje, ki velja za pravi pljunek na stotine in stotine znanih in prikritih morišč z žrtvami revolucije, ki še vedno čakajo, da se pred njimi ves narod prikloni z izpovedjo o resničnosti storjenega zločina; pogoj, ki bo edini lahko začel proces nujne narodne sprave.

Kot so upali vsi tisti, ki so morali v svet s trdno vero v Boga in v pravičnost, upa tudi rod za njimi, da bo prišel čas, ko se bo slovenska zavest prebudila in končno zahtevala uresničitev prehoda v pravo demokracijo, ki bo vzpostavila pravno državo, dovolila pravičnejše delovanje pravosodnega sistema, uravnotežila medijski sistem in prekinila možnost za monopolne manevre, ki danes siromašijo slovensko gospodarstvo.

Ta prehod in sprava sta verjetno procesa, ki se bosta uresničevala vzporedno, kot da [Page 086]mora eden od drugega dobivati rast in zorenje. Dokumenti o političnih dogajanjih med II. svetovno vojno z ozirom na jugoslovansko in na slovensko zgodovino prihajajo v javnost. Zato sprenevedanje pred novimi jasnimi dokazi postaja neznosno in nesmiselno. Smemo zaupati, da se bo zdrav slovenski duh opogumil in končno pogledal resnici v oči. S to resnico bo narod lahko postal do sebe bolj strpen in pravičen in si tako z obnovljenim zagonom snoval lepšo bodočnost.

Žrtve, katerih imena so na spominskih farnih ploščah, so bile tudi zazrte v bodočnost Slovencev. Umrli so, ker niso verjeli, da bi nam mogel neki komunistični red prinesti srečo. Za lepšo bodočnost domovine se je tudi marsikdo boril z neomajnim idealizmom na drugi strani. Vsi pa so padli zaradi laži, ki je s pretvezo osvobajanja med okupacijo imela namen vzpostaviti totalitarno oblast. Na nas je sedaj dolžnost, da se sprijaznimo s tem dejstvom in sprejmemo resnico slovenske zgodovine, kakršna je. Bodočnost Slovenije je zadeva nas vseh. Nemudoma moramo storiti vse, kar je v naših močeh, da se zamegljevanje zgodovinske resnice enkrat za vselej ustavi in s tem prepreči propad mlade slovenske demokracije. K treznemu premisleku smo poklicani vsi, ker posledice ohromele demokracije, ki jih omogoča brezbrižnost pred zgodovino, prinašajo samo naraščajočo škodo vsem, tudi brezbrižnežem.

Kot kristjan kličem vsem ljudem dobre volje, še prav posebno pa tistim, ki jim Božja previdnost ni prazna beseda, naj enkrat za vselej trezno in pogumno oddajajo na volitvah svoj glas v imenu tistih, ki so bili zaradi takega glasu nasilno zamolčani. Prosto glasovanje, z dušo in v polni zavesti, je moralna naloga, s katero človek izkazuje spoštovanje do skupnosti in do njene ureditve po načelih svobode in pravičnosti. Opustitev možnosti glasovanja, zavestna ali zaradi brezbrižnosti, je moralni prekršek, proti kateremu kažejo tudi Božje zapovedi. Morala ni politika, ampak politika mora biti moralna. To ni vprašanje vmešavanja vere v politiko, kot nam zlohotno očita medijsko natolcevanje, ampak je vprašanje vesti o izpolnjevanju naših dolžnosti do družbe.

V preprostem, vztrajnem oddajanju volilnega glasu je neprecenljiva moč, s katero lahko obnovimo poizkuse za dosego spoštovanja resnice in pravice. Taki poizkusi so podobni akcijam, ki so se odigrale za pridobitev slovenske osamosvojitve ali pristop Slovenije v Evropsko unijo in v evro-območje, ki tudi nista bila samoumevna procesa. Z osveščanjem svoje narodne zavesti lahko damo politiki novo in zdravo podlago pri naslednjih glasovanjih. To dejanje je najlepši venec, ki ga lahko položimo na spomenik vsem, ki so padli zato, ker so želeli, da se uveljavijo v Sloveniji vrednote krščanstva, demokracije in slovenstva.

Slava njim, katerih darovana življenja so molitev, ki utrjuje slovensko zavest in poveličuje vrednote pravične, svobodne, neodvisne Slovenije!

[Page 087]

8.5. Diktat etike in naloga politike

Avtor:
Metod Bohinc

8.5.1.

Pod tem naslovom1 gospod Iztok Simoniti razvija svoja razmišljanja v zvezi z našo polpreteklo dobo. V svojem dolgem spisu analizira primerjave iz zgodovine tako, da na koncu izpelje analogijo o slovenskih izdajalcih.

Gospod Simoniti med drugim pravi: Upor proti revoluciji in nasilju je bil legitimen, napačna pa je bila izbira obrambe. In ker je bila napačna, so ti ljudje izdajalci. In kako naj bi se spodobno branili? Ta dilema je nenehno prisotna v analizah tega usodnega časa. Boriti se proti lastnemu človeku na življenje in smrt – to je nekaj najhujšega, kar se v nekem narodu lahko zgodi. Braniti se proti skupini, ki deklarativno vodi neki simpatični osvobodilni boj, po drugi strani pa je to prvenstveno boj za zloglasno partijsko boljševiško oblast, ki bo do temeljev porušila dotedanji družbeni red.

Prav vse primerjave izdajstva iz zgodovine, ki jih navaja gospod Simoniti, s slovensko zgodbo nimajo prav nič skupnega. Metati – na primer – v isti koš norveškega Quislinga in naše slovenske ljudi, ki so izpostavili in žrtvovali svoja življenja v borbi proti nasilju in grozeči nevarnosti komunističnega enoumja je – milo rečeno – sprevrženo in nespodobno. Če bi kdo rekel, da so bili »izdajalci« ideje boljševizma, bi to človek še razumel. Pa celo ta »logika« se ne izide. Zgodba s komunizmom nas je pripeljala v slepo ulico in takratni upor proti tej ideologiji je s tem dejstvom v resnici dobil svojo legitimiteto. Koga so torej izdajali?

In kakšna vsebina se pojavlja v mojem razmišljanju, ko se mi plete v glavi ta tragična in nesrečna zgodba o naših ljudeh tistega časa? Tako opevani »osvobodilni boj« ni bil boj enotnega naroda. Lahko bi bil, pa komunisti tega seveda niso imeli v načrtu. Vztrajali so: sprejmemo vas, če v celoti sprejmete naš program! V tako izključujočem projektu, za katerega se je hitro izkazalo, da komunisti v njem ne bodo popuščali niti »za dlako«, v takem projektu je bilo sodelovanje nemogoče.2 Lahko bi celo upravičeno rekli, da so ti revolucionarni ljudje s svojim ekskluzivnim ravnanjem preprečili enoten in enakopraven upor proti okupatorju. In to v razumnem času, ki bi bil za naš narod mnogo manj uničujoč in usodno tragičen. Nesoglasje je torej viselo v zraku že od vsega začetka.

Ko pa so se – v načrtnih pripravah za absolutni prevzem oblasti po vojni – zločini in najbolj grobo nasilje stopnjevali, sta bili sprva blaga obramba in pozneje dobro organizirana vojska, ki je predstavljala dobršen del naroda odločeni, da kljub dokaj meglenim možnostim srečnega razpleta zaradi zgodovinskih dogodkov vztrajata in se bojujeta do konca. Končalo se je, kot se je, doživeli so zločin zmagovalcev, pogubo, zasramovanje, ponižanje in nečloveško uničenje.3

Po teh dejstvih se lahko vprašamo, s kakšno pravico smemo te ljudi, ki so v resnici predstavljali dobršen, če ne že večinski del naroda, še danes zasramovati in jih imenovati izdajalce? To lahko izjavi le človek, ki mu je totalitarni sistem preteklosti nudil vsa ugodja in prednosti, ki si jih je s svojo prilagodljivostjo pridobil »novi razred« (po Djilasu). In še sklep tega poglavja: Če bi bil omogočen in izveden upor proti okupatorju s prisotnostjo večinskega dela naroda z vsesplošno udeležbo brez ideološkega pogojevanja, (spomnimo, da so komunisti z grožnjo likvidacije prepovedali vsako drugo obliko odpora), bi bilo nasprotovanje z oboroženo vsebino posameznika ali manjše skupine – lahko imenovati izdajalsko dejanje. Ob premisleku na naše sedanje razmere pa se človek še enkrat vpraša, kaj vodi te ljudi, da s tako lahkoto napišejo tako pogubne in sramotne besede v vodilni [Page 088]

Diktat etike
Figure 41. Diktat etikeLovro Stanovnik

časopis naše države? Še bolj je ponižujoče za časopis, da to brez pomisleka objavi. Če pa s premislekom, je situacija še mnogo hujša. Sedaj, ko bi morali – v stiski, kakršni smo – iskati možnosti za skupne poti, odpiramo nove rane. Veliko dela nas čaka, da bomo odpravili zastrašujočo zmedo, klavrno podobo naše sicer tako prijetne državice. Ali se kdaj zamislimo, da od leta 1941 na vseh frontah samo izgubljamo? Med vojno dokončni razdor, organizirano sovraštvo, smrt. Po vojni »čistke«, poboj najbolj vitalnega dela slovenskega naroda, v nadaljevanju pa zavrto in nesmotrno vodeno gospodarstvo, ki pušča za seboj splošno zaostalost. Po osamosvojitveni vojni se razmere ne spremenijo. Vse vodilne strukture z vsemi vzvodi oblasti ostanejo v rokah »starih sil«. Način dela se ne spremeni. Države nekdanjega komunističnega bloka so se s padcem Berlinskega zidu res osvobodile v nasprotju z Slovenijo, ki si je komunizem priborila sama in ga zato najbrž tako ljubosumno čuva in varuje. Torej te države, baltske, Češka, Poljska itd. postajajo uspešne, s pametnim vodenjem in razvojem hitro napredujejo. Pri nas pa beda, zanemarjena infrastruktura, uničene in razdrapane ceste, dotrajani in propadajoči mostovi, enormni dolgovi, ki z vsakim mesecem še dodatno rastejo, prepiri itd. itd. Za nas ni padel Berlinski zid, ostal je v naših glavah, v vseh institucijah, fakultetah, kjer domuje »novi razred«, kjer predavajo njegovi profesorji in nam v valovih še vedno »proizvajajo« enako misleče Mesece, Kordiše, Trčke itd. itd.

Seveda, prej ali slej bo prišla streznitev. Dokaj jasno mi je, da je ne bom dočakal. Napisal pa sem le, kot mislim. Vsaj to.

1 Delo, Sobotna priloga 28. II. 2015.

2 Tragedija pesnika Edvarda Kocbeka, na katerega se avtor Simoniti sklicuje, je znana. Kot krščanski socialist se je – naivno verujoč v idejo »novega človeka« – pridružil komunistom. V nadaljevanju je bil izigran, zavržen, prevaran in preganjan.

3 Kot posebnost tokratnega razglabljanja je način, kako se v nekaterih najbolj problematičnih »ugotovitvah« avtor spisa gospod Iztok Simoniti naslanja na postulate zahodne demokracije, čeprav je znano, da je bil največji greh med vojno in po njej – biti njen simpatizer. (Npr. proces, ko so bili dr. Ljubo Sirc, dr. Črtomir Nagode in drugi obsojeni na smrt kot agenti zahoda.) Avtor pravi: »To so standardi demokratičnega zahoda, izdajalci se kaznujejo.« V resnici ta tragični dogodek še danes ni čisto razjasnjen. V knjigi »Minister in pokoli« to poglavje obdeluje v Angliji živeči grof Nikolaj Tolstoj. Takratna zvijačna predaja slovenskih vojščakov v roke komunistov, ki so jih nato zverinsko pomorili, velja še danes za podlo izdajo zaupanja, za eno najbolj zahrbtno sprevrženih dejanj v angleški imperialistični zgodovini.

[Page 089]

9. Po branju

9.1. Aleksij Polipenko: Ukrajina Joka

Avtor:
Blaž Knez

9.1.1.

Mohorjeva družba 2015

S polic izbiram jestvine, ki sem jih prišel kupit. Polglasno brundam popevko, ki se oglaša iz očem skritega zvočnika. Kar prehitro je je že konec. Oglasi se napovedovalčev glas. Pogledam na listek in s seznama v mislih črtam že najdene stvari ter precejam še tiste, ki jih moram še poiskati. Že se začenja naslednja pesem, ko se šele zavem vsebine napovedovalčevega govorjenja. Ameriški predsednik Obama je v svojem kabinetu zaposlil prvo transseksualko. Organizacija LGBT je z radostjo pozdravila to odločitev, tudi mi se radostno pridružujemo veselju, je zaključil radio. Glasba se vrti, pesem mi ne zveni več. Sprašujem se o razlogih, da bi se vsesplošni radosti pridružil tudi sam. Kaj bi pravzaprav radi lastniki medijev s tem stalnim nadlegovanjem uporabnikov? Zakaj se dejansko čreda poslušalcev nekritično pridružuje vsakršni radosti, ki jo na bolj ali manj posrečen način razsipajo po širnem svetu? Zakaj se takega vala navdušenja nikakor ne da zajeziti?

V ukrajinske nacionalne barve ovit, privlačen ponatis knjižice iz leta 1940 lahko prištevamo med zgodovinsko literaturo. Njen original, prva izdaja, pa je takrat sodila v propagando. Temu pritrjuje tudi na naslovnico natisnjeno: Poštnina plačana v gotovini. Torej je šlo tudi v širšem smislu za razširjanje, propagiranje resnice. Za ponatis se je letos odločila celjska Mohorjeva. Vzrok izdaje je verjetno letošnja obletnica konca druge svetovne vojne. Kaj želi založba s ponatisom v petsto izvodih sporočiti našemu kulturnemu okolju? Kaj širi vsebina knjige danes?

Ob kakšnem krožniku različnega peciva sem vedno presenečen, ko ženske med seboj kar tekmujejo v razpoznavanju sestavin v različnih vrstah slaščic. Ker mi je kuhinja kar precej tuj prostor, si niti v sanjah ne znam predstavljati, kako bi lahko sam ugotovil, ali je v testu maslo ali mleko. Nekako podobno sem se počutil po branju knjige Ukrajina joka avtorja Aleksija Polipenka. V ustih mi je ostal prav poseben okus, ki ga dolgo časa nisem znal enostavno razložiti. Občasno me je prevzemal odpor do knjige, kasneje pa zopet čudenje nad vsebino, avtorjem, prevajalcem,


Figure 42.

slovenskim izdajateljem … Zares mešanih občutkov sem se kar malo ustrašil in ob tem tehtal uspešnost sodobnega medijskega pranja možganov.

Knjižico uvaja nekoliko nenavadna oblika predgovora. Videz je, kot bi se založnik znašel v časovni stiski in bi ga na deset let zaokrožena obletnica sredi načrtovanja presenetila. Tako se na mestu uvoda v knjižico nespremenjeno pojavi sicer izjemno delo prof. dr. Marijana Smolika, ki ga je ta izjemni poznavalec napisal leta 2011 za 74. številko revije Zaveza. V tistem članku je dr. Smolik v poljudnem jeziku opisal okoliščine izhajanja zbirke Za resnico, ki jo je v obliki cenenih zvezkov izdajal katoliški tednik Domoljub. Zbirka Za resnico je namreč začela izhajati proti koncu leta 1939 in debelejši šesti zvezek z naslovom Ukrajina joka so natisnili že naslednje leto. Izseke iz tega uvodnega Smolikovega besedila sem ob iskanju različnih mnenj opazil domala pri vseh omembah izida naše knjižice, kar dodatno potrjuje vrednost objavljenega besedila. V nadaljevanju sledi shematičen prelet vsebine celotne zbirke sedmih zvezkov Za resnico. Kot je videti, je bila povod za začetek izdajanja omenjene zbirke želja, da se [Page 090]vsebino in razlago okrožnice Pija XI. Divini Redemptoris »O brezbožnem komunizmu« razširi med množice.

O avtorju je znanih le nekaj dejstev. Bil je ukrajinski vojaški duhovnik do zloma carske armade. Kasneje je ob oskrbovanju podeželske župnije na lastne oči videl boljševiške grozovitosti. Osebno je poznal glavna junaka naše povesti. Po zedinjenju s Katoliško cerkvijo je med bivanjem v Nemčiji resnične dogodke le s spremenjenimi imeni samo prelil v povest. Kasneje je po posredovanju slovenskega izseljeniškega duhovnika odšel v Argentino in tam postal duhovni vodja katoliških Ukrajincev.

Povest sama govori o župniku Nikandru in njegovi vasi, ki doživlja prihod rdečih vojakov. Opisuje odvzemanje zemlje kmetom in (ne)organiziranje novih družbenih razmer. Edina nova organizacija, ki deluje brez zatikanja, je represivni aparat. Polja so odvzeta, dodeljena novi oblasti in tako prepuščena sama sebi. V jesenskem času pa oblast zahteva »obvezno oddajo«. Istočasno pride tako do lakote kot do stopnjevanega nasilja, zapiranja, mučenja … Zapirajo mlado in staro, od dojenčkov, deklic, pa do ostarelih duhovnikov. Ob neredu je teren kot pripravljen za razrast vseh možnih zlorab in prevar, ki jih posamezniki vsak po svojih potrebah izkoriščajo. Običajen državljan pa strada, trpi in umira. Židje začnejo s črno trgovino, zasliševalci izsiljujejo in zlorabljajo do komaj predstavljivih skrajnosti. Ob spolnih zlorabah in brezvestnem pobijanju se človeku obrača želodec, da se bralec sprašuje o smiselnosti branja. Vse je pač podvrženo izpolnitvi zahteve po oddaji žita. Človeško življenje ni vredno niti počenega groša več. Človekovo dostojanstvo preprosto ne obstaja. Na potezi je z močjo zaslepljena horda, pripravljena za svojega voditelja narediti prav vse. Kakšne vzgoje so bili le-ti deležni? Kakšen radio so poslušali? Kakšne krivice so doživeli, da so bili sposobni takega opravila? Kakšna zloraba vleče ljudi v taka dejanja? Taka vprašanja mi še vedno ostajajo neodgovorjena.

Pri besedilu Ukrajina joka gre za »uvožene« Črne bukve. Gre torej za branje, ob katerem se je pričakovala streznitev, razsvetljenje. Besedilo, ki odpira spoznanje, kaj s seboj prinaša upanje na boljši svet. Knjižica, ki je poročilo o resničnih dogodkih, je razpolagala z golimi dejstvi. Lahko bi jo uvrstili v dokumentarno uredništvo namišljene ukrajinske televizije. Že 1937. leta je preko meja oznanjala, kaj se godi v za nekatere obljubljeni deželi Sovjetski zvezi. Tako bi ob slovenski osamosvojitvi napisal takratni minister za informiranje Jelko Kacin. In zakaj se ob resnici človeku ne odprejo oči? Zakaj med množicami (pre)vlada navdušenje ob prihajajoči nevihti? Trudim se razumeti čas. Prelistavam Koledar Cankarjeve družbe iz leta 1934. Molitev rudarske žene, Francoska revolucija, Imperializem, Zakaj je pojem pravična mezda nesmisel in podobni naslovi se vrstijo med reklamami za milo in špagete. Vedno so bili privlačnejši in enostavnejši v prednosti. Obljuba trdega dela in odrekanja pa ni žela uspeha, pa če je bila še tako resnična. Na koncu mi prihaja na misel le še ena beseda: usoda. Ali pa organiziranost, učinkovitost, vizija – pa naj bo še tako zlagana.

Župnika Nikandra usoda v povesti pripelje do obsodbe na smrt. Ker na že nacionaliziranih župnijskih njivah v novi ureditvi ni zraslo nič, se oblast v zameno za izpad dohodka pohlepno začne ozirati za župnijskimi svetimi posodami. Nikander jih skrije in jih nikakor ni pripravljen izročiti oblastem. Uspe mu zasliševalce preslepiti v njihovem pohlepu po svetih posodah. Duhovnik s figo v žepu obljubi, da bo nagovoril farane, naj pokorno izročijo dragocenosti. Iz zapora ga odpeljejo v domačo cerkev, kjer zbrani množici govori o četrti božji zapovedi. Spoznal je namreč, da je v svoji dolgoletni pastoralni praksi domačim ljudem premalo približal ljubezen do domovine. S svojim nastopom razburka množico in vpričo oblasti sproži vstajo. Na ozemlju vstaje vlada upanje po pravični družbi in Ukrajinci se uspešno upirajo tuji (ruski) vojaški sili. Nove in nove ruske enote padajo v zanke, ki jim jih pripravljajo. Voditelj upora Komar odgovorno vrača uporne kmete nazaj na njihove domove, sam pa vztraja kot vedno bolj izurjen rokovnjač. Ker je dotok ruskih enot brezkončen, se tudi sam znajde obkoljen. Ko je tujcev okrog njega čedalje več, se končno sproži vnaprej pripravljen eksploziv, ki vse skupaj požene v nebo.

Razumem, da je branje Pelipenka ob prvi izdaji v konzervativnem slovenskem bralcu sproščalo upanje. V upornem Komarju zlahka spoznamo narodnega junaka, ki kar kliče po posnemanju. Zadnja apokaliptična eksplozija pa je v resnici dvoumna. Resda v njej s prizorišča izgine za nekaj avtobusov sovražnikov, toda samo slutimo lahko, koliko jih je režim še pripravljen zapeljati. Knjižico danes zgodovinska dejstva postavljajo prav v tragično luč. Narodnih junakov, čeprav je le eden proti tolikim, je v eksplozijah zmanjkalo. Želja po novem, ki so jo posedovali prinašalci novega reda, je prinesla lakoto, nasilje, smrt. Če [Page 091]je novo predstavljeno na manipulativen način, teh novih in novih pripadnikov ne zmanjka. Ko se danes z nelagodjem oziramo proti Ukrajini, se nehote sprožijo različna vprašanja. Tudi v luči te knjižice. Pretresen sem ob ogorčenju nekaterih, češ da danes problem tiči v zlobnem oboroževanju Ukrajincev. Zakaj jih Zahod oborožuje? Kaj se vtikajo na območje Vzhoda … In taka mnenja so mogoča v sami Sloveniji kljub naši lastni izkušnji osamosvajanja! Ukrajina pa je v resnici uničena do tako skrajnih meja, da je ukrajinščina že skoraj popolnoma onemogočena. Kakšne manipulativne propagande je zopet deležen slovenski človek? Od kdaj so naši večinski mediji pod nadzorom ruskih manipulatorjev? Kakšen naj bo medij, da bo vplival na večino, da bo postal ali ostal večinski? Kako je možno tako tuje ideje približati nekemu kulturnemu prostoru? Ali je mogoče, po izkušnji s španskimi borci, ko je bila mobilizacija v Sloveniji relativno velika, podobno navdušenje vzpostaviti tudi za Islamsko državo? Upam, da lastniki medijev še nekaj časa ne bodo imeli tega interesa!?

Ukrajina joka s svojo literarno obliko torej lahko sproža najrazličnejša premišljevanja. Knjižica Mohorjeve ne prinaša med slovenske bralce le drobne povesti. Najprej je aktualna s svojim sporočilom o usodi Ukrajincev, kar je tudi osnovno sporočilo izdaje. Ob tem se nas lahko poloti črnogledost in dvom o zmagi dobrega. Upanje se včasih krepi in potem občasno plahni ob spremljanju dnevnih agencijskih novic o naši bližnji sosedi, v nekaterih pogledih kar dvojčici Slovenije. Samo sreča je, da za soseda nimamo kakšnega Medveda, kot ga je usoda namenila Ukrajini. Ker pa vsebuje verodostojen popis trpljenja ukrajinskega naroda v tistih ključnih letih med obema vojnama, se že, vsaj z drobnim navedkom, kot sem opazil, lahko pojavi v kakšnem znanstvenem delu. Prišteta je med okna, skozi katera je Slovenec še pred začetkom sovjetskega vpliva lahko opazoval obljubljeni raj socializma.

Vzporednice med Ukrajino in Slovenijo se vlečejo v marsikateri potezi. Knjižica Ukrajina joka bi bila morda primerna tudi za primerjalno študijo revolucij. Za tiste bolj zahtevne, predvsem pa za radovedne, je sodobna objava knjižice Ukrajina joka poenostavljena možnost, da se vživimo v ljudi in tiste čase, ko se je (tudi) po Sloveniji odvijala revolucija. Kako bi sicer lahko razumeli, recimo, spomine Franca Kovačiča, rojenega leta 1933 v vasici Rožanče v fari Sveta Trojica na Blokah? Ker sem v Kovačičevih spominih našel istočasno tudi zanimivo poročilo o pomembni vlogi te na videz nepomembne knjižice, ji prisluhnimo:

Leta 1942 smo imeli kar veliko prosa, fantov ni bilo, ker so bili v internaciji na Rabu, prišli pa so trije partizani in dečki mojih let smo bili takoj pri njih in opazovali puške. Moj ata jim je ponudil žganje, tako kot je bilo v navadi, stopil je po steklenico, ki je bila za vrati na tramu. Od treh partizanov sem poznal samo enega, bil je iz sosednje vasi, ta je rekel proti svojima tovarišema: Prasec beli, boji se nas pa nam žganje nudi. Ob tej besedi me je kar streslo in silno sem se ustrašil, da so prišli z namenom, da ga ubijejo. Kaj pomeni »belček«, sem tedaj že vedel, pa tudi od kje izhaja, saj sem že dvakrat prebral knjigo Ukrajina joka.

Takoj, ko so se pojavili prvi partizani, so začeli govoriti šepetaje, da so to komunisti. Kaj je komunizem, je vsak odrasel človek vedel, če je le hotel vedeti. Tedaj je v časopisih kar veliko pisalo o življenju v Rusiji, le v časopisu Domovina je pisalo drugače.

Tudi knjige so opisovale življenje pod komunizmom. Spomnim se, kako je mamin brat Franc Korošec prišel neki večer in moji mami na skrivaj izročil neko knjižico in to me je spodbudilo, da sem jo začel iskati in po dolgem času sem jo našel. Knjižico sem slučajno našel v seniku (skednju), ko sem šel po seno za krmljenje živine in sem opazil, da na nekem mestu slama, ki je bila kot kritina, ni normalno poravnana. Dobro sem pogledal in pazljivo odstrl slamo in zagledal sem knjižico, ki je bila tako skrivnostno izročena moji mami. Knjižico sem na skrivoma prebral z velikim zanimanjem, bral sem v skednju in v štali (hlevu) med krmljenjem živine. Po prvih partizanskih umorih v bližnji in daljni okolici, o katerih so ljudje le šepetaje govorili, sem knjižico še enkrat prebral. Ta knjižica se je imenovala Ukrajina joka. Tedaj sem tudi spoznal oziroma doumel, kaj so boljševiki, manjševiki in bela garda.

[Page 092]

9.2. Kajetan Gantar: Zasilni pristanek

Avtor:
Damjana Kern

9.2.1.

Slovenska matica 2012

Potem ko je s spomini na vznemirljive čase svojega otroštva in mladosti, ki jih je popisal v Utrinkih ugaslih sanj, nagovoril in navdušil širok krog bralcev, se je na prigovarjanje mnogih vendarle odločil, da bo zapisal spomine še na leta, ki so sledila. Kajetan Gantar je prvo knjigo zakoličil z dvema mejnikoma – z doktoratom (ki velja za nekakšen mejnik na znanstveni poti) in poroko (prelomnico na zasebni poti), v knjigi Zasilni pristanek, ki je izšla 2011 pri Slovenski matici, pa je osrednjo pozornost namenil epizodam, ki osvetljujejo predvsem vlogo in usodo naše klasične filologije v povojnih časih. Čeprav se je pisanja lotil s strahom, da bo bralce razočaral, saj da se bodo ti spomini težko kosali z razgibanostjo in dramatičnostjo mladostnih iz prve knjige, se mu je vendarle zdelo prav, da se tudi ta leta zabeležijo kot dokument časa in razmer, v katerih so – on in njemu podobni – kljubovali in vztrajali, včasih pa tudi padli in »zasilno pristajali na trdih tleh«.

Ko se je loteval pisanja, se je spotoma kritično oziral nazaj in ugotavljal, da se mu je pri pisanju prve knjige marsikakšen dogodek ali izmuznil ali takrat zdel manj pomemben, je pa v resnici še kako pomemben za razumevanje kasnejših družbenih razmer ter tudi njegovih osebnih odločitev v zrelejših letih. Ravno zato se je odločil, da bo kak tak, včasih samo čisto majhen, obroben in komaj opazen dogodek popisal tudi za nazaj. Tako se je na primer spomnil dogodka iz Celja, ko je kot mlad fantič v vaški gostilni slišal za atentat na kralja Aleksandra, kar je bila pravzaprav novica, ki je pomenljivo zaznamovala usodo njegove družine v letih, ki so sledila. Nanizal je tudi nekaj dogodkov, ki so že v zgodnjem otroštvu nakazovali njegovo poklicno pot: predavanje dr. Valterja Bohinca o antični Grčiji, ki ga je poslušal še kot osnovnošolec, strmoglavljenje letala na NUK in izguba mnogih dragocenih knjig s področja klasične filologije, prvi prevajalski podvig v begunskem taborišču, sodelovanje v nočni akciji na Poljanski gimnaziji, ko je pomagal pri reševanju latinskih in nabožnih knjig pred uničenjem …

V osrednjem delu spominov nam precej stvarno in brez olepševanja predstavi leta »poniževalnega privajanja« na povojni režim, ko se je poleg borb povsem eksistencialne narave globoko v sebi spopadal tudi z


Figure 43.

intimno borbo, da s kakim dejanjem ne bo zatajil samega sebe in svojih vrednot. V knjigi med drugim spremljamo nastajanje nekaterih njegovih začetnih in kasnejših prevodov, študijski obisk Pariza, potovanje v Grčijo in bizantološki kongres v Ohridu, nepopisne težave pri iskanju zaposlitve, delo in ozračje v uradniški službi, naposled pa po dolgih letih čakanja in neuspešnih poskusov vendarle tudi imenovanje na mesto asistenta na oddelku za klasično filologijo. Tedaj so se začeli neustavljivi boji s premnogimi, ki so na njemu tako ljubo stroko gledali kot na nepotrebno, odvečno navlako, na element preživelosti, »na coklo razvoja ob socialistični preobrazbi izobraževalnega sistema«. V njej so videli nekakšnega razrednega sovražnika in leglo intelektualne opozicije. Ob tem spremljamo poročanje o skrbno premišljenih, od režimskih ideologov načrtovanih političnih in ideoloških pritiskih proti posameznikom, ki za režim tako ali drugače niso bili sprejemljivi (na primer odstranitev Antona Slodnjaka z univerze). Opiše tudi svoje sodelovanje z Mohorjevo družbo, smrt in (takrat nezaželeni) cerkveni pogreb Antona Sovreta, njemu posvečene spominske večere in odkup njegove knjižnice, s katerim si je seminar oddelka za klasično filologijo precej opomogel …

Čeprav avtor že v uvodu napove svojo odločitev, da se bo tokrat izognil kronološkemu popisu osebnih dogodkov in se posvetil samo [Page 093]vlogi in usodi klasične filologije v povojnih časih, pa mu to ni povsem uspelo. Razumljivo, saj je bil tudi njegov intimni vsakdanjik neločljivo povezan s poklicno potjo in ukvarjanjem z antiko. Brez podpore najbližjih bi najbrž težko kljuboval pritiskom in zdržal na poti, ki ni bila niti lahka niti zaželena. Še enkrat nam predstavi čas snubitve in poroke, ki jo je, kakor pravi, prvič »odpravil preveč na kratko«. Spremljamo stanovanjsko kalvarijo mladih zakoncev, rojstvo njune prve hčerke Celine, težko pridobljeno prvo lastno stanovanje in selitev … Velikokrat se mu kaj zapiše tudi o očetu, slavistu, ki dolga leta kljub doktoratu ni smel poučevati slovenščine. Prav z očetovo smrtjo (leta 1965), ki ga je pretresla kot dotlej malo katera stvar, Gantar pisanje spominov tudi zaključi.

Knjiga Zasilni pristanek ni čisto navadno nadaljevanje mladostnih spominov. Z njo je eden največjih slovenskih filologov postavil zares veličasten spomenik vedi o antiki – njeni usodi in razvoju v slovenskem prostoru. V izročilu antike, iz katerega se on osebno in poklicno napaja, pa vidi tudi kontrapunkt vsemu tistemu, kar se je dogajalo v totalitarni Jugoslaviji. Še več, nekje pod površjem vsega tega brbota tudi sedanje slovensko stanje. Knjiga je na primer ena tistih, v kateri bralec lahko zasluti, kje tičijo vzroki za zaskrbljujoče stanje v slovenskem vzgojnem in izobraževalnem sistemu ter za vso kulturno škodo in intelektualno revščino, ki se je razbohotila in ugnezdila v generacijah. Čeprav zaradi osebnoizpovednega pristopa marsikakšna gnusoba režimskega početja v pripovedi ni izražena povsem eksplicitno, pa se Gantar tokrat na več mestih postavi nad vlogo običajnega kronista in jasno zavzame stališče do dogajanja, ki je najusodneje zaznamovalo slovenski prostor (kot je zapisano v recenzijiUtrinkov ugaslih sanj, objavljeni v prejšnji številki Zaveze, se je pri pisanju prve knjige v tem smislu zdel čisto preveč zadržan). Zasilni pristanek je torej še en tekst, ki je bil potreben za slovenski prostor. Bere se »na mah«, za nameček pa je tudi jezikovno in slogovno dovršen.

9.3. Dodatek

9.3.1. Popravek


Figure 44.
Figure 45.

V Zavezi št. 96 smo v prispevku gospoda Emila Žagarja objavili napačno fotografijo železniške postaje na strani 39. Zažig škofa Vovka leta 1952 so namreč izvedli na postaji Novo mesto in na Novo mesto – Kandija. Avtorju prispevka se za napako iskreno opravičujemo.

[Page 094]

10. In memoriam

10.1. Franc Zorec (1923–2015)

Avtor:
Janez Zorec

10.1.1.

V nedeljo, 8. marca 2015 je slovensko skupnost v Argentini pretresla žalostna vest, da je v 92. letu svojega vsestransko bogatega življenja umrl g. Franc Zorec.

Dr. Marko Kremžar je o njem zapisal takole: »Bil je velik domoljub, zvest Slovenec, veren katoličan in vsa dolga leta v tujini aktiven član naše skupnosti. Njegovi spomini na čas vojne in revolucije v raznih časopisih in reviji Zaveza so del slovenske zgodovine. Iz teh spominov in iz široke kulturne razgledanosti, ki si jo je pridobil kot neutruden bralec, je črpal jasne uvide sedanjosti in prihodnosti, s katerimi je na sestankih in v razpravah po raznih predavanjih posegal v debato. Bil je kritičen, a vedno pozitivno naravnan k iskanju rešitev, ki naj bi vodile k resnici in pravici, v kateri je trdno zaupal. Presenečal je z iniciativami, ki so bile težko uresničljive, a so bile povod za nadaljnje iskanje in razmišljanje.«

Nekoč je Zorec predlagal idejo, ki naj bi združila vse Slovence, ki živijo zunaj matične domovine in v njej. Njegovo zamisel je poprijel dr. Marko Kremžar in napisal himno Slovenija v svetu. Poprijel jo je tudi pisatelj Zorko Simčič.

Kolo Šumljakovega mlina v Dvoru pri Polhovem Gradcu je 25. septembra 1923 s krepkimi udarci naznanjalo rojstvo četrtega otroka, ki je pri krstu dobil ime Franc. Za njim sta bila pri Šumljakovih rojena še dva otroka. Le nekaj let po Francetovem rojstvu sta umrla oba starša; mlin se je ustavil in za otroke so poskrbeli sorodniki. France, ki je bil izredno bister, se je vpisal na klasično gimnazijo, toda po končanem drugem razredu se je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev moral posloviti od šolanja in postati mizarski vajenec. V začetku druge svetovne vojne je kot mizarski pomočnik živel pri mojstru na Šujici pri Dobrovi.

Ni dolgo trajalo, da je tam spoznal nekatere somišljenike OF, vendar se z njimi v marsičem ni strinjal, ker je imel v spominu besede dobrovskega kaplana Mozetiča: »Fašizem, nacizem in komunizem so sinovi iste matere diktature.« 8. maja 1942 ponoči so partizani mobilizirali Zorca in nekaj njegovih tovarišev, da so šli z njimi v napad na postojanko dobrovskih karabinjerjev in s tem postali


Figure 46.

partizani. Že prve dni partizanstva je Zorec ujel pogovor, da nameravajo likvidirati Prekovega Ivana s Šujice. Čeprav je vedel, da ga stalno nadzorujejo, je opozoril Prekove na nevarnost. Zadnji trenutek mu je uspelo posvariti tudi Ambrožiča v Gabrjah, očeta kasnejšega kardinala dr. Ambrožiča, in pobegniti v Ljubljano, kjer je v Rokodelskem domu imel prijatelje. Najprej je nameraval iti na Dolenjsko k nacionalni ilegali, potem pa se je odločil za Šentjošt, kjer je bila prav tedaj ustanovljena vaška staža.

Bilo je v dneh po partizanskem napadu na Šentjošt, ko je na branilce pritiskalo boljševiško maščevanje nad nezaščiteno okolico. Iz tistega časa se mu je najbolj vtisnil v spomin prizor, ki mu je bil v zgodnjem jutru 1. avgusta 1942 priča na Koglu, kjer je tisto noč divjala Gadova udarna četa; požgali so šest domačij, pri dveh pa tudi ubili očeta in mater. Ko so vaški stražarji, med katerimi je bil tudi Zorec, ob prvem svitu prišli na kraj groze, je ogenj v glavnem že dokončal svoje delo. Pri Bradeškovih je bil oče ustreljen na hišnem pragu, zato je bil močno ožgan, mati [Page 095]pa je ležala nekoliko vstran z veliko vrezno rano na vratu. Poleg nje sta sedeli štiriletna in dveletna hčerka in »varovali« šest tednov starega bratca. Nista razumeli, zakaj se mati ne zmeni za njuno klicanje. Starejša dva sta že ob prihodu teroristov zbežala k sosedu. Pri Jesenovčevih sta ob mrtvem očetu in materi nedaleč od pogorišča nekdanjega doma jokala šestletni Ludvik in štiriletna Julči, ostanke dveletne Ljudmile so pa našli na pogorišču. Poleti 1990 je Zorec med obiskom domovine poiskal preživele Bradeškove in skupaj z njimi obudil spomin na tisti težki čas.

12. avgusta 1942 je kapetan Vošner – Vidmar pripeljal v Šentjošt 40 oboroženih mož iz Rovt in Zaplane. Nekateri od njih so bili člani Slovenske legije, Vošner pa član Sokolske legije, neposredno povezan s Karlom Novakom, tedanjim Mihailovićevim namestnikom za Slovenijo. Vošner je med dotedanjo šentjoško posadko hitro opazil Franca Zorca, in ko je bil potem jeseni 1942 ustanovljen 1. bataljon Legije smrti, v katerega so bile vključene vaške straže Šentjošt, Rovte, Zaplana in Hotedršica, Vošner pa določen za poveljnika, ga je pritegnil v svoj štab, ki je imel sedež v Rovtah. Čeprav je tedaj v Rovtah preživel le nekaj mesecev, je spoznal precej domačinov, med njimi tudi svojo bodočo življenjsko sopotnico Marijo Kogovšek – Anžetovo Mici, ki je leta 1944 generalu Rupniku, ko je obiskal Rovte, pripela šopek. Njen stric Franc Kogovšek je bil v Rovtah viden predstavnik protirevolucionarnega odpora in od začetka povezan z vodstvom Slovenske legije in Slovenske zaveze v Ljubljani. Prav on je pridobil mladega »Dobrovčana«, kot so Zorcu rekli že v Šentjoštu, za delo v novi protirevolucionarni ilegali in v začetku leta 1943 je ta že bil v mali skupini »četnikov«, ki so se zbrali na Zaplani. Dobil je ilegalno ime Kocelj. Skupina se je kmalu premaknila na samotno domačijo blizu Šentjošta in do marca 1943 narasla na 25 mož. V noči na 19. marec so na travniku med Vrhom svetih Treh Kraljev in Smrečjem pričakali angleško letalo, ki je priletelo iz Severne Afrike. Iz njega so odskočili trije padalci, odvrglo je pa tudi tri tovorna padala z dvema radiooddajnima postajama in drugimi potrebščinami. Slučaj je hotel, da je radiotelegrafist Toni Božnar, ki je bil doma iz Polhovega Gradca, doskočil blizu kraja, kjer je bil na straži Franc Zorec – Kocelj. Tako sta se Božnar in Zorec srečala in po kratkem pogovoru ugotovila, da sta oba Polhograjca. Od tedaj po do tiste septembrske noči, ko je Božnar med umikom s Turjaka oziroma iz Zapotoka padel v roke partizanov, je bil Zorec skoraj stalno v njegovem spremstvu in zato ohranil mnogo spominov nanj. Po rešitvi s Turjaka in Zapotoka je Zorec postal domobranec. O tem je kasneje pisal v Vestniku pod naslovom: To je moj ponos – bil sem slovenski domobranec. V začetku leta 1944 je opravil enomesečni podčastniški tečaj, nato pa se odzval vabilu za primorsko domobranstvo. Nekaj časa je bil v Prestranku, nato pa v Ilirski Bistrici, kjer je bila ena največjih postojank primorskih domobrancev oziroma slovenskega narodno-varnostnega zbora. Iz Bistrice so ga poslali na neki tečaj v Trst, kjer pa je kmalu dobil posebno nalogo in s še enim tovarišem odšel v Idrijo, da bi tam opazoval in bil priča dogovoru med gestapom in partizani o premirju in neke vrste sodelovanju. Ko je o tem poročal v Ljubljani, so mu zaupali nalogo, da sporočilo in dokumente o tem odnese dr. Kreku v Rim. Ta njegova pot pa je bila odložena, ker so ga Nemci zaradi nekih dogodkov v Ilirski Bistrici zaprli. Ko je po nekaj mesecih s pomočjo domobrancev pobegnil iz zapora v Trstu, je po dolgi odisejadi, proti koncu katere je njegovo življenje spet viselo na nitki, končno prišel v Rim, kjer pa ga je čakalo grenko spoznanje, da njegovo poročilo o dogovarjanju med partizani in Nemci skoraj nima več pomena, saj Angleži podpirajo partizane, ki bodo tudi v Sloveniji prevzeli oblast. Podrobnosti o razmerah v Sloveniji je izvedel od beguncev, ki so po maju 1945 prišli v Italijo. V begunskem taborišču v Senigalliji se je 1. februarja 1946 srečal z Jakobom Žakljem in drugimi šentjoškimi skrivači in že konec februarja sta s Pavlom Žakljem po ilegalni poti skozi Trnovski gozd odšla v Šentjošt. Njuna naloga je bila zbrati nekatere podatke o razmerah v Sloveniji. Ko sta se po enem mesecu po isti poti vrnila, sta s seboj pripeljala rešenca iz kočevskega brezna Milana Zajca, ki ga je do Šentjošta pospremil dr. Stanko Lenič, kasnejši pomožni škof v Ljubljani, in Franca Filipiča iz Novega mesta. Filipič je bil že prileten, zato ga je težka pot izčrpala in Zorec je moral poleg svojega nositi še njegov nahrbtnik. Vso pot so bili v nevarnosti, zato Zorec pri počitku skoraj nikoli ni sedel, ampak se samo naslonil na gorjačo, ki si jo je urezal na začetku težkega pohoda. Po srečni vrnitvi v Gorico je del tiste gorjače odrezal, napisal nanj »Šentjošt 1946« in še danes visi na steni njegovega argentinskega doma.

V taborišču v Italiji se je Zorec po dolgem presledku spet srečal z Rovtarji, med katerimi je bila tudi Marija Kogovšek. Nekdanje bežno poznanstvo z njo se je poglobilo in [Page 096]leta 1948 – pred odhodom v Argentino – sta se poročila. V velikem Buenos Airesu sta si kmalu ustvarila lasten dom. Za uresničenje Francetove želje, da bi študiral pravo ali diplomacijo, ni bilo možnosti, zato se je oprijel mizarstva in svoje prejšnje znanje dvignil na skoraj umetniško raven. Tudi tiha želja, da bi se nastanil nekje na samem, se mu ni izpolnila, saj sta njegova odprtost in prizadevanje za slovensko skupnost pritegnili kar dvajset slovenskih družin in je tako okrog njegovega doma v buenosaireškem predmestju San Martin nastalo »churrucarsko« (čurukarsko) slovensko naselje. Francu in Mariji so se rodili trije otroci: Janez (sedaj svetovnoznani astrofizik), Marija in Darinka. Kasneje sta družino povečala še vnuka Martin in Tomaž, sinova Marije in Francija Sušnika, nato pa še pravnukinja Zofija, hči Martina in Magdalene Jerman, daljne sorodnice dr. Janka Kralja.

Sprašujemo se, kaj človeka drži pokonci, mu kaže pravo pot in daje moči ter poguma, kadar je postavljen pred izzive, podobne zgoraj zapisanim. V pogovoru s Francetom Zorcem je bilo večkrat slišati, da se je že pri usmiljenkah v sirotišnici na Viču učil narodne zavesti in od kaplana na Dobrovi, kaj je komunizem oziroma totalitarizem. Torej je bil že v mladih letih deležen vzgoje, ki je temeljila na veri v Boga in njegovo pravičnost ter dobroto in ga oblikovala v odločno in preudarno osebnost, ki ji težave ne pomenijo ovire, ampak vzpodbudo za vztrajno in premišljeno delo. Prav te kreposti so Franca odlikovale pri vsakdanjem delu kot tudi pri raznih družbenih aktivnostih, ki se jih je stalno udeleževal. Skoraj slepa vera v resnico in pravičnost pa mu je pri njegovem javnem delovanju prinesla tudi marsikatero razočaranje, ki je bilo še toliko bolj trpko, ker je vse delo opravljal z ljubeznijo in prepričanjem, da je tako prav.


Figure 47.

In ravno to je iz njega naredilo pokončnega, umirjenega moža, ki je lahko vsakemu odkrito pogledal v oči in bil povsod vreden zaupanja.

Verjamemo, da sedaj uživa večni mir in srečo pri Bogu in prosi za nas, da bi po njegovem zgledu zvesto služili svojemu narodu in vztrajali v prizadevanju, da bi v Sloveniji zavladala pravičnost in medsebojno razumevanje.

11. Na platnicah

11.1. Nekaj je treba storiti

11.1.1.

Letos, 31. oktobra bo že peto srečanje kristjanov in ljudi dobre volje na Otočcu. Pod geslom Tukaj smo! ga organizira civilna pobuda Prebudimo Slovenijo. Kljub temu, da imamo svojo državo, da živimo v relativni blaginji in miru, je stanje v Sloveniji slabo. Nihče nas ne ogroža od zunaj, nihče nam ne grozi in nas ne napada. Ravno nasprotno, od zunaj, od naše širše evropske skupnosti smo deležni naklonjenosti in podpore. Kaj se nam je v tem mirnem in naklonjenem okolju zgodilo?

Zanemarili smo se.

Tako hudo in do te mere, da nam v naslednjih sto letih grozi biološko in kulturno izumrtje. Navedimo nekaj dejstev, ki potrjujejo to mračno napoved:

V zadnjih desetletjih se je rodnost zmanjšala za tretjino. Praznijo se hiše, stanovanja in šole. Zaradi slabih možnosti za osebnostni in poklicni razvoj se mladi in visoko izobraženi ljudje izseljujejo.

Slovenščina kot materni jezik se umika angleščini.

Družine razpadajo. Namesto zakonske zveze nastajajo nestanovitne partnerske skupnosti; tudi med osebami istega spola.

Vero in pripadnost Cerkvi nadomeščajo zasvojenosti vseh vrst in potrošništvo.

Ekonomska moč naroda in države Slovenije upada. Dušita jo zadolženost države in korupcija političnih in gospodarskih elit, ki prav zaradi tega vztrajajo pri preživelem in neučinkovitem socialističnem političnem in gospodarskem sistemu.

Nekaj je treba storiti! Leta 2011 je ing. Jože Strgar, nekdanji ljubljanski župan, predlagal ustanovitev gibanja Prebudimo Slovenijo. Tako je bil še istega leta 17. septembra na Otočcu v športni dvorani organiziran Zbor kristjanov in ljudi dobre volje. Temeljna ideja gibanja je pozvati ljudi, da se udeležijo volitev in drugih oblik izražanja ljudske volje. Da s tem podelimo pravico vodenja in upravljanja naše države zaupanja vrednim ljudem, ki bodo zagotovili obstoj slovenskega naroda, njegove kulture in vere. Srečanja na Otočcu niso politični mitingi, temveč poglobljena razprava o tem, kaj storiti in kako naprej. Časa za oklevanje ni več. Vabljeni na zbor v soboto 31. oktobra ob 9.30 uri v športni dvorani na Otočcu na Dolenjskem.

Jože Mlakar, član odbora

11.2. Priporočamo

11.2.1. Cvetoči klas pelina


Figure 48.

Izdali Družina in Rafaelova družbanaročila: 01/360-28-28

Notes1.

http://www.siol.net/novice/svet/2015/08/begunci_gorica_fotoreportaza.aspx.

2.

Prav tam.

3.

Golootoški izraz

Home

Date: 2015-12-18

 

Comments are closed, but trackbacks and pingbacks are open.