Zaveza št. 96 – Ciril Turk (Janko Maček)


§

3. februarja letos je v Lipi ob Vrbskem jezeru na avstrijskem Koroškem dokončal zemeljsko
življenje naš član in dobrotnik – slovenski izseljenski duhovnik Ciril Turk. Zadnje
slovo od pokojnika je bilo 5. februarja v Lipi, vodil pa ga je novomeški škof Andrej
Glavan v spremstvu številnih duhovnikov iz Slovenije, zamejstva in zdomstva.

Ciril Turk je bil rojen v kmečki družini, po domače pri Španovih v Ratjah – župnija
Hinje v Suhi krajini. Osnovno šolo je obiskoval v Hinjah, leta 1940 pa se je vpisal
na Škofijsko klasično gimnazijo. (Tako gimnazija kot tudi Zavod sv. Stanislava sta
bila tedaj še v Šentvidu, aprila 1941 pa sta se morala zaradi nemške zasedbe preseliti
v Ljubljano.) Do leta 1944, ko je – kot večina njegovih sošolcev – odšel k domobrancem,
je dokončal nižjo gimnazijo. V začetku maja 1945 je s svojo enoto odšel na Koroško.
Božja previdnost je hotela, da se je izognil vrnitvi iz Vetrinja in že isto leto nadaljeval
šolanje na Bajukovi begunski gimnaziji, kjer je leta 1949 maturiral. Teologijo je
študiral v Salzburgu in bil 12. julija 1953 posvečen v duhovnika. Po novi maši, ki
jo je pel v Šmihelu, rojstni župniji škofa Rožmana, je kaplanoval po raznih krajih
salzburške škofije, leta 1959 pa na predlog škofa

Figure 45.

[Stran 096] Rožmana odšel za izseljenskega duhovnika med Slovence v Nemčijo: sedem let je potem
opravljal to poslanstvo v Oberhausnu, kar 27 let pa v Stuttgartu. Svojim slovenskim
»faranom« ni bil samo dušni pastir, ampak tudi socialni delavec, prevajalec, buditelj
narodne zavesti in še bi lahko naštevali. Pred letom 1990, ko ni mogel prihajati v
domovino, pa tudi kasneje, je rad prišel na sv. Višarje, kjer je vedno našel košček
svobodne Slovenije in ob Mariji, Kraljici Slovencev in Evrope, dobil novih moči za
svoje delo.

Kljub svoji zahtevni službi je bil g. Turk od ustanovitve povezan z Novo Slovensko
zavezo. Če je le mogel, se je udeležil vsakoletnega občnega zbora, predvsem pa spominskih
slovesnosti v Kočevskem rogu, na Teharjah in podobnih. Vedel je, da Nova Slovenska
zaveza opravlja zahtevno delo, ko naj bi po polstoletni zamolčanosti in splošni totalitarni
poškodovanosti znova uveljavila verodostojen zgodovinski spomin. Kako naj se ljudje
zbudijo iz otopelosti, če nimajo primernih vzpodbud! Marsikdo pozna zvočno kaseto
»Slovenske zemlje čuvarji«, na kateri so posnete pesmi, ki jih je med vojno pel domobranski
pevski zbor, ne ve pa, da je pobudo zanjo dal g. Ciril Turk. Leta 1995, ob 50-letnici
»največje tragedije slovenskega naroda«, je v Celovcu izšla brošura Pesmi slovenskih
domobrancev. V njej je osem pesmi, med njimi Moja domovina, za katere je note na podlagi
petja na omenjeni kaseti napisala Irma Močnik, g. Turk pa je napisal daljši uvod,
kjer med drugim beremo sledeče: »V nobeni domobranski pesmi ne najdemo najmanjšega
namiga, da bi domobranci držali z okupatorjem. S svojim petjem so dokazovali prav
nasprotno, da se namreč borijo za svobodo človeka, slovenskega naroda in za njegovo
kulturo ter vero.«

Čeprav je Ciril Turk zaradi šolanja že kot otrok zapustil rojstne Ratje in župnijo
Hinje, ki je med vojno in po njej ogromno pretrpela, se je vsaj v mislih tja vedno
vračal, kar dokazuje tudi knjiga »Hinje in Žvirče v plamenih«, ki je leta 2001 izšla
pri Družini. Ni je pisal sam, ampak je zbral prispevke nekaj avtorjev, jih uredil
in dodal uvod. Za jedro knjige je izbral dva članka gospe Vanje Kržan: »Hinje v plamenih«
in »Žvirče v plamenih« in to v svoji uvodni besedi takole pojasnil: »Avtor se v svojem
zapisu ne spušča v razvoj dogodkov med vojno in po njej v župniji Hinje. To je storila
gospa Vanja Kržan z opisom požiga Hinj in Žvirč. Njen opis teh žalostnih dogodkov
je bil objavljen v 34. in 35. številki Zaveze in ga tu ponatiskujemo. Kržanova je
z veliko osebno prizadetostjo opisala nezaslišano trpljenje v krajih hinjske župnije.
Iz njenega pisanja postane jasno in razumljivo, zakaj so se prebivalci župnije Hinje
skoraj 100% postavili proti komunistični revoluciji oziroma kaj se je v revolucionarnih
letih v resnici dogajalo v deželi pod Triglavom in kdo nosi krivdo za toliko slovenskih
življenj.«

Gospod Turk ni nikoli pozabil, da je za las ušel smrti v temnem breznu, kjer je moralo
umreti toliko njegovih tovarišev in prijateljev, zato se je čutil z njimi na poseben
način povezanega in poklicanega za razkrivanje resnice o njihovem križevem potu. Leta
1998 je pri Mohorjevi družbi v Celovcu izšla knjiga Ušli so smrti. Gradivo zanjo,
to je pričevanja treh rešencev iz brezna v Kočevskem rogu: Milana Zajca, Franca Dejaka
in Franca Kozina, je zbral in uredil gospod Turk in dodal še nekaj svojih spremnih
besed. Zanimiva je njegova Misel o spravi, kjer med drugim piše sledeče: »Prvi pogoj
za slovensko narodno spravo je, da se žrtvam medvojnega in povojnega nasilja vrne
dobro ime in da se mrtvim vrnejo njihovi zatajeni in izravnani grobovi ter pravica,
da počivajo v nemotenem in častnem spominu svojih sorodnikov.«

Gospodu Cirilu Turku smo hvaležni za pomoč in podporo pri našem delu. Naj mu Božji
vinogradnik, katerega vinograd je toliko let skrbno obdeloval, tudi to obilno poplača
in naj v miru počiva v koroški zemlji!

Date: 2015