Zaveza št. 96 – Biti sokriv je huje kot biti avtor (Lenart Rihar)


§

Čast se meri z veličino tistega, ki časti; žalitev z veličino tistega, ki je razžaljen.
Virus lahko ubije otroka. Vol lahko nabode kravjega pastirja. Ne eden ne drugi ne
moreta izročiti svojega življenja. Bitje ne more dati več, kakor je. Lahko pa uniči
več, kot je on sam. Tako lahko je z eno samo bedasto kretnjo uničiti, kar so stoletja
gradile delavne in spretne roke. V tem je demonski vpliv uničevanja. Če dobro, ki
ga lahko storimo, omejujejo naše naravne sposobnosti, je zlo, s katerim lahko razdiramo
, onkraj naših meja.1

»Znamenje časov« je izraz, ki se ga v nekaterih krogih veliko uporablja in zato zlahka
zdrkne med besedje, ob katerem nam pozornost splahni. Govornik ima s takimi izrazi
bržkone ambicijo, da bi njegove besede zazvenele preroško, usodno. Vendar če niso
odraz stvarnosti, potem ne izgubljajo le svoje retorične moči, ampak se je treba celo
do osnovnega pomena dokopati z nekaj napora. S tem pa vzpostavljajo podobno nevarnost
kot preobilica lažnih alarmov –, namreč da naposled ne reagiramo na resničnega. Poleg
tega zadnjih 2000 let verjetno ni bilo nobene generacije, ki bi ne imela svojih napovedovalcev
skorajšnjega padca določene družbe, če ne kar celega sveta.

Po drugi strani lahko v pogovoru z dr. Janezom Zdešarjem na naslednjih straneh najdemo
več mest, kjer kritično motri slovensko dogajanje tik pred drugo svetovno vojno. Zaveda
se, da gleda z današnje pozicije, a vseeno se čudi, kako da je bilo slovensko vodstvo
tako slabo pripravljeno na vojno, kljub temu da se je dogajala španska državljanska
vojna, da je svet hitro drsel v vojno. Večino teh opustitev ali celo napak se da razložiti,
morda tudi opravičiti. Vendar njim, ne pa že kar vnaprej nam, ki smo se dolžni iz
zgodovine česa naučiti. Še posebej zato, ker so bile žrtve nedopovedljivo velike.

Vzbujanju preplaha se torej izogibamo, a živimo sredi takega sveta, da nimamo pravice
vnaprej odrekati usodnosti določenim pojavom, ki se kopičijo pod slovenskim nebom.

Barbar rovi – sedemdeseta in šesta obletnica

Ob modernem človeku je jamski človek videti kot gentleman, saj je častil mrtve ter
ga je skrbelo onostranstvo. Psevdoznanstveni filmi nam ga sicer predstavljajo kot
razumno opico. Vendar nas s tem samo tolažijo, češ da smo mi veliko manj neotesani,
ker smo pač depilirane opice.

Fabrice Hadjadj ima pred očmi splošen odnos zahodnega sodobnika do smrti, zato je
v njegovem navedku lahkotno ironičen nadih, ki utegne zdramiti tega ali onega bralca.
Uzrtje slovenskega holokavsta, dojetje njegovih razsežnosti pa bi z besedami ne imelo
dosti zveze. Bolečino, ki bi nas morala presekati, morda nakaže verz narodne pesmi:
vem, da mi poči na grobu srce. Besed pravzaprav zmanjkuje tudi ob nikakršnem odnosu,
ki ga Slovenija izpričuje do gore nepokopanih trupel. Pri nas je bilo za grobišča,
morišča, množične poboje in podobne besede poskrbljeno, da učinkujejo bodisi alergeno
bodisi kot nič. To nas je vsaj nekoliko opravičevalo – do odkritja Hude jame. Do tedaj
je bilo dojemanje žrtev prepuščeno zgodovinski ozaveščenosti, družinski vzgoji, kontemplaciji,
prizadeti človečnosti. To bi seveda moralo več kot zadostovati za primeren odnos.
Pa vendar, v slogu skeptičnega apostola Tomaža: skoraj nihče se namreč ni srečal niti
s kakim brezobličnim posmrtnim ostankom naših mučencev. Na množenje prizorišč nezaslišanega
trpljenja, ki jih zaljšamo z izrazom grobišča, smo se navadili. Med šeststo in osemsto
res ne opazimo razlike, če nas ne presune bodisi zločin nad enim samim človekom bodisi
nad narodom. Z odkritjem rova sv. Barbare je bila daleč proč odrinjena še zadnja sprenevedavost.
Pred nas so stopila nestrohnjena trupla, tudi ženska.[Stran 002] Vesoljna Slovenija bi morala, na smrt zaprepaščena in spreobrnjena, s sv. Tomažem
pasti na kolena: Moj Gospod in moj Bog!

Tega seveda ni bilo. Ni bilo niti pokopa! Zelenjadarsko onegavljenje s posmrtnimi
ostanki in plastičnimi zaboji ter vnovično barbarsko zapiranje sv. Barbare bi moralo
spet pretrgati tempeljsko zagrinjalo. Besed za to ni.

40 dni za življenje

Logika našega izkrivljenega prava je, da materina želja utemeljuje otrokovo vrednost.
Če si ga želi, potem je človeško bitje in ga moramo spoštovati. Če ga ne želi, potem
je nadležnež in ga lahko uničimo. Isto bitje pod vašim srcem je odvisno od vašega
razpoloženja; ali bacil ali bodoči doktor znanosti.

Gornje obletnice padajo v vse bolj nenavadne družbene razmere. Od enoumja prestreljen
postsocialistični človek je pred četrt stoletja nenadoma postal zunanje svoboden.
V skladu z znanim sindromom je ohranil strahospoštovanje do terorističnih elit, ki
so ga desetletja zatirale in ki mu, navzven prilagojene, kraljujejo še naprej. Svojo
željo po izkazovanju svoje svobode, poguma in upornosti je naposled lahko pustil do
izraza, a usmeril jo je po navodilih, kot mu jih je zapisovalo boljševiško nasilje.
Slednje svoje poslanstvo nadaljuje v zasilni demokratični preobleki, pri čemer si
podaja roke z zahodnim levičarstvom in porabništvom. Tako so tarča pomladne stranke,
Cerkev, Evropa, demokracija, tržno gospodarstvo in sploh vrednotni ustroj, na katerem
temelji urejen zahodni svet. Da na tem svetu, ki ga z veliko vnemo in veliko rušilno
močjo uničujejo, istočasno perverzno parazitirajo, njihove debele kože ne moti.

Evropski parlament je marca letos sprejel resolucijo glede enakosti (ne enakopravnosti,
ampak enakosti!!) spolov, ki vključuje tudi pravico do splava. Tarča so seveda redke
evropske dežele, ki še varujejo pravico do življenja najšibkejših. V Sloveniji pa
je komaj začeto leto zaznamoval nov napad na družino. Če abortus praktično vse od
sprejetja ustave ni bil več omembe vredna tema, ker je bilo s tem v zvezi smrti željnim
skrajnežem maksimalno ugodeno, so letos znova napadli družino in uzakonili – tokrat
ne pobijanje – pač pa možnost barbarskega manipuliranja z že rojenimi otroki. Naj
si bo dobesedno, da jih fizično prisilijo bivati v protidružinskem okolju, ali pa
posredno, da jim z ideološkim zastrupljanjem onemogočajo kolikor toliko naraven, normalen
in varen razvoj.

Volilni mehanizmi

Lenin, Hitler ali Jean-Bertrand Aristide. Vse sledi isti logiki, ki želi ustvariti
novega človeka. Naša doba je polna hrupa in besa in zato toliko bolj v pričakovanju
osvoboditelja. To pojasnjuje, kako lahko celoten narod dere za tiranom, ki veliko
obljublja ali za utopijo, ki je v modi. Njihovi nameni se hitro izkažejo za zlohotne.
Namesto da bi ljudstvo osvobodili, ga le še bolj stiskajo, pogosto z zelo dobrimi
nameni. Vendar se ubogo ljudstvo iz tega nič ne nauči, nasprotno. Tako je pobito,
da se zažene k naslednjemu lažnemu preroku in naslednjemu načrtu idealne države.

Tako stanje ni prišlo samo od sebe. Vanj smo spolzeli, kot bomo videli, deloma tudi
po lastni krivdi. Seveda je bilo na zborovanju za družino in otroke lepo gledati množico
ljudi, tudi tistih, ki »se ne mažejo s politiko«, na zborovanje pa so prišli, češ
da to je pa res potrebno. Ni se mogoče dovolj načuditi kratkovidnosti in odsotnosti
vzročno posledičnih povezav pri teh ljudeh. Če bi od začetka, od leta devetdeset sledili
zahtevam, ki jih pred nas postavlja demokracija in pri tem upoštevali le nekaj bistvenih
vrednostnih točk, kot jih navaja krščanski (družbeni) nauk, se ne bi bilo treba ogorčeno
zbirati na ljubljanski trgih, pač pa bi politika v svojem izvornem pomenu dobila možnost,
da zgledno uredi življenje v naši skupnosti.

Da: Broz, Kučan, Drnovšek, Jankovič, Cerar … tako se v grobem sliši zlovešč seznam
na slovenskih tleh. »Ker se ljudstvo ničesar ne nauči … « Slovenija resnično svobodnih
volitev in enakih štartnih pozicij za posttotalitarno in demokratično stran še ni
imela. Čeprav je povsem nesprejemljivo že to, da v parlamentarni igri nastopajo totalitarni
recidivi, se pravi stranke, ki so tako ali drugače naslednice in (latentne) zagovornice
parapolitičnih organizacij iz časa totalitarizma. Če pa že so na sceni, bi morala
imeti demokratična stran vsaj približno enake izhodiščne možnosti. Vendar je bila
izigrana že s socialističnim ustrojem prvega parlamentarnega sklica, da ne govorimo
o povsem neprimerljivih finančnih in nenazadnje know-how izhodiščih. K temu je treba
prišteti vedno hujše stvari: večinsko medijsko enoumje, celostno obvladovanje gospodarstva,
sodstva in šolskega[Stran 003]

Za življenje

Figure 1. Za življenje Janez Rihar

[Stran 004]sistema. Z dolgoletnim ustrahovanjem in teroriziranjem je bila demokratična stran
tako ošibljena, da ni mogla suvereno nastopiti niti na ravni preprostih upravnih postopkov.
Predvsem pa nikoli ne smemo pozabiti na zločinski vrh, na eksodus in genocid elite,
zaradi katerih v Sloveniji nepopravljivo zija krater, kjer bi morale biti zdrave družine,
kakovostni politiki in s tem razcveten splošno veljaven vrednostni svet. Namesto razmaha
zdravih življenjskih sokov se nam dogajajo vsakršne mahinacije. A kljub naštetemu,
kljub nepošteni igri in nenazadnje kljub banalnemu goljufanju na volitvah: toliko
svobode je demokracija le prinesla, da se ne moremo otresti vse odgovornosti za katastrofalni
rezultat, ki nam je v parlament naplavil dve tretjini posttotalitarcev.

Povprečni slovenski dobronamernež

Gospod Delarche, to moramo reči njemu v prid, ostaja prepričan, da med ljudmi sodi
med smetano. Prepričan je, da brani svojo strpnost. Oblasti to odobravajo. Njegova
mnenja zvesto ubogajo medijsko učiteljstvo. Če bi mu naznanili, da je soudeleženec
pri množičnem umoru, bi padel s stola. Morda bi nas celo zadavil, da bi dokazal svojo
nedolžnost.

Pa vendar: naši rojaki večinoma ne hodijo naokrog s škripajočimi zobmi, srepim pogledom
in sekiro za pasom. Kdo je torej slovenski volivec? Že res, da je povprečen Slovenec
nekoliko nergav, nezadovoljen in rad nabija čez tarče, ki mu jih nastavijo mediji.
A po drugi strani je s sosedi večinoma prijazen. Rad priskoči na pomoč, tudi za udarniško
delo je. Razume grozovitost srebreniškega pokola. Cerkve ne mara, ampak domači župnik
je pa vseeno kar soliden možakar. V službi se ne pretegne, a kar je treba, naredi.
Skrbi za svojo družino in pod roko pelje svojo ženo na sprehod …

A naj se vrnemo k Hadjadju: če bi mu uspeli dopovedati, »da je soudeleženec pri množičnem
umoru, bi padel s stola«. Verjetno ravno slutnja te soudeleženosti pri vojnih in povojnih
zločinih, pri ubijanju nerojenih botruje besnim reakcijam, kadar se ne more več izmotati
z »modernimi« floskulami, ki imajo sicer status dogme.

Naloga, ki nas čaka, je torej prav v tem predočenju, kakšna diskrepanca je med našo
dobronamernostjo in konkretno akcijo: ko se odločamo za razne cerarje, obenem pa jadikujemo,
kako naši državi ne gre dobro. Kako naj bi ji neki šlo, če njenega krmila niti enkrat
v četrt stoletja nismo v celoti dali demokratični strani? Nemogoče.

Dolžnost misliti

Kdor pusti, da delajo, kar se jim zljubi, je enak tistemu, ki ukazuje, kaj naj se
dela. To je vse isto in gre skupaj. In ko pustimo, da delajo, delamo isti zločin,
še strahopetno za povrh in za zraven. Povsod je neskončna strahopetnost. Biti sokriv,
biti sokriv je huje kot biti avtor, neskončno huje (Charles Péguy).

Venomer se sprašujemo, kje je tista točka, kjer nismo več ujeti v (post)totalitarne
primeže in se začne naša odgovornost. Odgovornost slovenskega kristjana, odgovornost
povprečnega demokrata, odgovornost povprečnega oziroma večinskega volivca. Gledamo
dvojno sliko. Na eni je volivec ujetnik tranzicijskega kalupa, na drugi pa se jasno
vidi, da še zdaleč nismo povsem brez možnosti. Takoj, ko imamo možnost, pa se nam
nalaga tudi soodgovornost oz. sokrivda za naš sproten in prihodnji položaj. Justin
Stanovnik zato neprestano naglaša razumetje stvari in s tem v zvezi dolžnost, da mislimo.
Pri tem ni abstrakten, ampak zmožnost našega dojemanja in razumskega pristopa izvaja
iz vsakdanjosti, ko smo sposobni racionalno, celostno, dolgoročno reševati probleme
doma, v službi itd. V tem se nam odpira perspektiva, da bistroumnost in smelost začnemo
uporabljati tudi znotraj širše skupnosti.

Preveč je front, ki nas spodjedajo, saj so poleg domačih kvazipolitičnih, protičloveških
tu še zunanje silnice, ki zlahka dosežejo interferenco in povečujejo nevarnost. Narušen
mir na Vzhodu, sporadično ulično in drugo nasilje po Evropi, zbesnel islam, vrednostna
dezorientiranost, impotenca evropske politike, Grčija v legalnih rokah skrajnežev
in podobno. Doma pa se poleg že omenjenega spominjamo »demonstracije sile« za potrebe
rušenja »neprave« vlade, gledamo spodbujanje nasilja po spletnih forumih, stigmatiziranje
in ustrahovanje demokratične strani, ki ju izvajajo sodišča, diskriminatorne obravnave
raznih pooblaščencev in varuhov, razvrednotenje Cerkve in njenega nauka in podobno.
Vsekakor dovolj za zavest, da otopelost ni na mestu, dovolj za poziv k čuječnosti,
prisebnosti, mišljenju in dejavnosti.

Date: 2015