Zaveza št. 95 – Evropa in Ukrajina: preteklost in bodočnost (Tymothy Snyder)


§

Zgodovina državnosti na področju Ukrajine se začenja z dvema arhetipsko evropskima
srečanjema. V srednjem veku je prišlo, kakor v Franciji in Angliji, do srečanja z
Vikingi. Možje s severa so hoteli odpreti trgovsko pot med Vzhodnim in Črnim morjem
in so uporabili ob Dnjepru ležeči Kijev za trgovsko postajo. Njihov prihod je sovpadel
s propadom hazarske države in njihovi voditelji so se poročali z ženskami domačega
slovansko govorečega prebivalstva. Tako je nastala tvorba, ki je znana kot Kijevska
Rusija. Kot vse države v srednjeveški Evropi je bila Rusija poganska. Nihala je med
Rimom in Bizancem, dokler se niso njeni vladarji odločili za slednjega in prestopili
v pravoslavno vero. Rusijo so oslabili boji za nasledstvo, dokler je ni uničil prihod
Mongolov v 13. stoletju.

Na tej točki se je zgodovina Rusije razdelila. Največji del je prevzelo veliko vojvodstvo
Litva, ogromna vojaška država s prestolnico Vilno. Litovski veliki knezi so postali
dediči Rusije in so prevzeli številne kulturne pridobitve, npr. pravne tradicije in
slovanski jezik kot dvorni jezik. Veliki knezi so bili sicer poganski Litovci, njihovi
podložniki pa po večini vzhodni kristjani. Ko so litovski veliki knezi s personalno
unijo postali tudi poljski kralji, so največji deli Ukrajine pripadli takrat največji
evropski državi. Z ustavno reformo leta 1569 se je država konstituirala v plemiško
republiko, dvojno državo Poljska-Litva. V tej »republiki obeh narodov« so ukrajinske
dežele pripadle poljski kroni, beloruske pa veliki kneževini Litvi. Tako je znotraj
stare Rusije nastala nova mejna črta.

To je bilo prvo razdobje oligarhičnega pluralizma v Ukrajini. Ukrajinsko plemstvo
je imelo sedeže in pravico do glasovanja v predstavništvih republike, največji del
prebivalstva pa je bil naseljen na ogromnih kmetijskih posestvih, kjer so proizvajali
žito za izvoz. Krajevnim vojskovodjem so se pridružili poljski plemiči in tudi Judje,
ki so pomagali uvesti v deželi fevdalni red. Takrat so sodelovali Judje pri nastanku
malih mest, ki so prišla v zgodovino kot »štetli«.

Politične razmere so privedle do kozaške vstaje leta 1648, v kateri so svobodnjaki,
ki so se izognili obstoječemu sistemu, postavili njegov obstoj pod vprašaj. Sklenili
so usodno zvezo z rivalsko državo, ki je svoje korenine prav tako imela v stari Rusiji,
z Moskovsko veliko kneževino. Mesto Moskva je ležalo na vzhodni meji Rusije in je
ostalo, drugače kot večji del Rusije, pod neposrednim mongolskim gospostvom. Medtem
ko so področja današnje Belorusije in Ukrajine prišla preko Vilna in Varšave v stik
z renesanso in reformacijo, nobeno od teh dveh gibanj ni doseglo Moskve. Osvoboditev
Moskve izpod mongolskega gospostva se običajno datira z letom 1480. Prav tako kot
litovski veliki knezi so se tudi moskovski veliki knezi imeli za dediče Kijevske Rusije.
Vendar po uničenju te srednjeveške države skoraj pol tisočletja niso izvajali nad
njenim področjem nobene oblasti. Največ časa sta Kijevu vladala Vilno in Varšava.

S kozaškimi upori se začenja propad dvojne države Poljska-Litva; ustvarili so pogoje
za to, da je oblast nad Kijevom prešla od Poljske na moskovsko veliko kneževino. 1667
je bilo ozemlje današnje Ukrajine razdeljeno med Poljsko-Litvo in Moskvo, pri čemer
je Kijev pripadel Moskvi. Tako je prišla velika kneževina Moskva v stik z Evropo.
Izobražena elita s kijevske univerze je odšla na sever, da bi delala kot uradniki
in strokovnjaki v rastoči državi. Ta vzorec se je ponovil, ko je bila Poljska-Litva
konec 18. stoletja popolnoma razdeljena med veliko kneževino Moskvo (ki je med tem
postala rusko carstvo), Prusijo in habsburško monarhijo. Rusko carstvo, ki na področju
višje izobrazbe ni imelo nikake tradicije, je izobražence iz Vilna in Kijeva uporabilo
v svoje namene.

V 19. stoletju je ukrajinsko narodno gibanje sledilo tipično evropskim zgledom. Nekateri
izobraženci, laiki in duhovniki so se začeli upirati svojim lastnim biografijam in
so razlagali, da subjekt zgodovine niso elite, ampak množice. Ta razvoj se je pričel
v Harkovu in se je od tam razširil v Kijev ter preko rusko-habsburške meje v Lvov.
Ukrajinski zgodovinarji 19. stoletja so spadali k vodilnim zastopnikom vseevropskega
gibanja »narodnjakov«, ki so romantizirali preprosto ljudstvo. To gibanje je omogočilo
predstavo o enotnem ukrajinskem narodu prek meje med ruskim carstvom in habsburško
monarhijo (kjer so na majhnem področju, imenovanem Vzhodna Galicija, živeli ljudje,
ki so, kot bi rekli danes, govorili ukrajinsko).

[Stran 086]

Prva svetovna vojna je prinesla konec velikih imperijev in obenem prizadevanja, da
bi na osnovi Wilsonovega načela samoodločbe ustvarili nacionalne države. Kar zadeva
Ukrajino, je prišlo takoj do dveh tovrstnih poskusov, enega na področju habsburške
monarhije in enega v ruskem carstvu. Prvi poskus so preprečili Poljaki, ki se jim
je posrečilo, da so Vzhodno Galicijo vključili v svojo državo. Drugi pa je imel proti
sebi tako Rdečo kot tudi Belo armado, ki sta se sicer med seboj bojevali, vendar pa
sta soglašali v tem, da mora ostati Ukrajina del večje politične enote. Čeprav je
bilo ukrajinsko narodno gibanje primerljivo z gibanji v drugih delih Evrope in čeprav
se je za Ukrajino bojevalo in zanjo umrlo več ljudi kot za večino drugih po letu 1918
nastalih nacionalnih držav, je poskus propadel na celi črti. Po zapleteni vrsti dogodkov,
med katerimi je bil Kijev kakih dvanajstkrat zaseden, je zmagala Rdeča armada. 1922
je nastala sovjetska Ukrajina kot del nove Sovjetske zveze.

Ravno zato, ker je bilo ukrajinsko narodno gibanje tako težko zatirati in ker je sovjetska
Ukrajina tvorila zahodno mejno regijo Sovjetske zveze, je bilo vprašanje njene evropske
identitete od vsega začetka osrednjega pomena za sovjetsko zgodovino. Za sovjetsko
politiko je bilo značilno ambivalentno stališče nasproti Evropi: sovjetska modernizacija
naj bi kapitalistično moderno Evrope posnemala – vsekakor samo zato, da bi jo prekosila.
Pri tem so prikazovali Evropo kot napredno ali kot dekadentno, glede na čas, perspektivo
in razpoloženje vodstva. V dvajsetih letih je sovjetska politika pospeševala razvoj
intelektualnega in političnega razreda v Ukrajini, ker so mislili, da se bodo razsvetljeni
Ukrajinci odločili za sovjetsko bodočnost. V tridesetih letih je poskušala modernizirati
podeželje Ukrajine, tako da je prenesla zemljo v kolektivno lastnino in kmete napravila
za uslužbence države. To je vodilo k množičnemu odporu kmetov, ki so verjeli v zasebno
lastnino, in k zmanjševanju pridelkov.

Josip Stalin je ta spodletela prizadevanja spremenil v zmago, tako da je napravil
odgovorne na neuspeh ukrajinske nacionaliste in njihove inozemske podpornike. V Ukrajini
je množično rekviriral hrano, čeprav je točno vedel, da je na ta način obsodil milijone
ljudi na smrt od lakote, in uničeval ukrajinsko inteligenco. Več kot tri milijone
ljudi je v sovjetski Ukrajini umrlo od lakote. Posledica je bil nov ustrahovalni režim,
v katerem so Evropo predstavljali le še kot grožnjo. Stalin je izrekel absurdno, ampak
učinkovito trditev, da so se Ukrajinci prostovoljno izstradali do smrti na povelje
iz Varšave. Kasneje je sovjetska propaganda oznanjala, da mora biti tisti, ki omenja
smrt od lakote, agent nacistične Nemčije. Tako se je pričela politika fašizma in antifašizma,
v kateri je bila Moskva braniteljica vsega dobrega in so morali biti torej njeni kritiki
fašisti. Ta učinkovita retorika pa nikakor ni izključevala sovjetskega pakta z nacisti
leta 1939. Ob sedanji povrnitvi ruske propagande k antifašizmu je to pomembna točka,
na katero se moramo spomniti: retorika moralnega maniheizma je služila samo državi
in ji zato ni postavljala nobenih meja. Uporaba antifašizma kot strategije je nekaj
čisto drugega kot boj proti resničnim fašistom.

Ukrajina je bila v središču politike, ki jo je Stalin imenoval »notranje koloniziranje«;
in ona je bila tudi v središču Hitlerjevih načrtov za zunanje koloniziranje. Njegov
»Lebensraum« je bil v prvi vrsti Ukrajina, katere rodovitno zemljo je hotel očistiti
sovjetske oblasti in pridobiti za Nemčijo. Nemci so načrtovali, da bodo obdržali Stalinovo
kolektivno poljedelstvo, kmetijske proizvode pa preusmerili z vzhoda na zahod. Pričakovali
so, da bodo na ta način izstradali približno trideset milijonov prebivalcev Sovjetske
zveze. Po tem mišljenju so bili Ukrajinci podljudje, nesposobni za normalno politično
življenje in uporabni samo za koloniziranje. Nobena evropska dežela ni bila podvržena
tako intenzivnemu koloniziranju kot Ukrajina in nobena ni morala toliko trpeti. Med
1933 in 1945 je bila Ukrajina država z največjo smrtnostjo na svetu.

V današnji Nemčiji ostaja vidik koloniziranja v veliki meri neopažen. Nemci mislijo
na zločine proti Judom in proti (zmotno z Rusijo identificirani) Sovjetski zvezi,
skoraj nihče v Nemčiji pa ne spozna, da je bila glavni predmet kolonialnega mišljenja
in delovanja Nemčije Ukrajina. Tako odlični nemški politiki kot npr. Helmut Kohl se
še danes ne obotavljajo izključevati Ukrajincev iz veljavnih pravil mednarodnega prava.
Miselnost, da so Ukrajinci manjvredni ljudje, še traja, sedaj z zlonamernim zasukom,
da se dela Ukrajince krive za zločine, ki so se zgodili v Ukrajini, ki pa so bili
v resnici nemška politika in do katerih brez nemške vojne in nemške kolonizacijske
politike nikdar ne bi prišlo.

Čeprav je bil Hitlerjev glavni cilj uničenje Sovjetske zveze, je izhajal iz nujnosti
pakta s Sovjetsko zvezo, da je lahko začel oboroženi konflikt. Ko je postalo jasno,
da se bo Poljska bojevala, je pridobil Hitler Stalina za dvojno [Stran 087]

Slovenska zima, podobna ukrajinski

Figure 39. Slovenska zima, podobna ukrajinski Tamino Petelinšek

[Stran 088] invazijo. Stalin je že leta čakal na to povabilo, kajti sovjetska politika je že
dolgo nameravala razbiti Poljsko. Razen tega pa je videl Stalin v zvezi s Hitlerjem,
torej v sodelovanju s skrajno evropsko desnico, ključ do uničenja Evrope. Nemško-sovjetska
zveza, je upal, bo Nemčijo usmerila proti evropskim sosedom in privedla do oslabitve
ali celo uničenja evropskega kapitalizma. Ta predstava se, kot bomo še videli, sploh
ne razlikuje dosti od računov, ki jih danes dela Putin.

Posledica nemško-sovjetske invazije sta bila poraz Poljske in razbitje poljske države,
prišlo pa je tudi do pomembnega razvoja znotraj ukrajinskega nacionalizma. V tridesetih
letih v Sovjetski zvezi ni bilo ukrajinskega narodnega gibanja; to bi bilo popolnoma
nemogoče. Na Poljskem pa je obstajalo teroristično podtalno gibanje z imenom Organizacija
ukrajinskih nacionalistov (OUN). V mirnih časih je pomenilo komaj še kaj več kot neprijetnost,
v vojski pa je njegov pomen zrasel. OUN se je borila prav tako proti poljski kot proti
sovjetski oblasti nad, po njenem mnenju, ukrajinskimi področji in je tako videla v
nemški zasedbi vzhoda edino možnost za ustanovitev ukrajinske države. Tako je OUN
leta 1939 podpirala Nemčijo pri invaziji na Poljsko in potem spet 1941, ko je Nemčija
izdala svojo zaveznico in napadla ZSSR.

Tudi sovjetska zasedba vzhodne Poljske od 1939 do 1941 je ugodno vplivala na ukrajinski
nacionalizem. Vladajoči razred Poljske in voditelji ukrajinskih političnih strank
so bili deportirani ali umorjeni. Ukrajinski nacionalisti, ki so bili navajeni živeti
v podzemlju, so jo bolje odnesli. Mnogi levo usmerjeni ukrajinski revolucionarji,
ki so bili pred vojno zelo številni, so po izkušnjah s sovjetsko oblastjo prešli k
skrajni desnici. Poleg tega so sovjeti umorili voditelja OUN, kar je spet privedlo
do boja za premoč med dvema mladima možema, Stepanom Bandero in Andrijem Melnykom.

1941 so preizkusili ukrajinski nacionalisti politično kolaboracijo z Nemčijo in so
bili neuspešni. Stotine se jih je udeležilo nemškega napada na Sovjetsko zvezo kot
obveščevalci in tolmači, in nekateri so pomagali Nemcem pri organizaciji pogromov.
Ukrajinski nacionalistični politiki so poskušali dobiti plačilo za to kolaboracijo
tako, da so junija 194l oklicali neodvisno Ukrajino. Hitler se za tako tvorbo sploh
ni zanimal. Mnogi nacionalistični voditelji so bili umorjeni ali zaprti, Stepan Bandera
je prebil preostanek vojne v Sachsenhausnu. Mnogi Ukrajinci so še dalje kolaborirali
z Nemci, da bi zbrali vojaške izkušnje ali v upanju na politični preobrat in za primer,
da bi jih Nemci vendar enkrat potrebovali. Ampak kot povsod v Evropi je imela praktična
kolaboracija komaj kaj opraviti s politiko.

V teku vojne so se mnogi ukrajinski nacionalisti pripravljali na vstajo v času, ko
bo nemška oblast nadomeščena s sovjetsko. V Sovjetski zvezi so videli svojega glavnega
nasprotnika, deloma iz ideoloških razlogov, predvsem pa, ker je kazalo, da bo vojno
dobila. V Voliniji so ukrajinski nacionalisti organizirali Ukrajinsko vstajniško armado
(UPA), katere naloga je bila, premagati Sovjete, potem ko bi ti premagali Nemce. 1943
je UPA izvedla množično etnično čiščenje med Poljaki in morila hkrati Jude, ki so
se skrivali pri Poljakih. Pri tem sploh ni šlo za kolaboracijo z Namci, ampak za morilski
del nacionalne revolucije, kot so jo razumeli voditelji. Nato so se borili ukrajinski
nacionalisti proti Sovjetom v partizanski vojni, v kateri sta obe strani uporabljali
vsa sredstva. Hruščov je bil tisti, ki je ukazal, naj sovjeti nacionaliste še prekašajo
v brutalnosti, da bi tako zastrašili domače prebivalstvo.

Politična kolaboracija in vstaja ukrajinskih nacionalistov sta navsezadnje pomenili
v zgodovini nemške okupacije samo dejavnika podrejenega pomena. Zaradi vojne je bilo
na področju današnje Ukrajine pobitih kakih šest milijonov ljudi, med njimi približno
1,5 milijona Judov. Nemci so preizkusili svoje tehnike množičnega uničevanja v Kamenec-
Podolsku in v Babinem Jaru, kjer so z množičnim streljanjem pobili več kot 20 000
oziroma 30 000 Judov. V vsej zasedeni sovjetski Ukrajini so domačini kolaborirali
z Nemci, tako kot tudi v zasedeni Sovjetski zvezi in v vsej zasedeni Evropi.

A v Ukrajini so Nemci pobili veliko več ljudi, kot pa jih je z njimi kolaboriralo,
in to ne velja za nobeno drugo zasedeno deželo v Zahodni Evropi. Zato se je bojevalo
veliko več ljudi iz Ukrajine proti Nemcem kot na njihovi strani, in tudi to ne velja
za nobeno drugo zasedeno zahodnoevropsko deželo.Velika večina Ukrajincev, ki se je
v vojni bojevala, je nosila uniformo Rdeče armade. V boju proti Wehrmachtu je padlo
več Ukrajincev kot vseh ameriških, britanskih in francoskih vojakov skupaj. V Nemčiji
vse do danes obstaja slepota za ta dejstva, ker se na Rdečo armado zmotno gleda kot
na rusko armado – enačenje, ki ga prakticira tudi propaganda v današnji Rusiji. Če
je Rdeča armada ruska armada, morajo biti torej Ukrajinci sovražniki. To miselnost
je izumil ob koncu vojne sam Stalin. [Stran 089]Ideja o veliki domovinski vojni je služila trem ciljem: dogajanje naj bi se pričelo
1941 namesto 1939, tako da je bil nemško-sovjetski pakt potisnjen v pozabo; Rusijo
je pomaknila v središče dogajanja, čeprav je bila Ukrajina v veliko višji meri v središču
vojne; in popolnoma je ignorirala trpljenje Judov.

Današnji politiki spominjanja daje daleč močnejši pečat povojna propaganda kot pa
vojna izkušnja. Noben od današnjih oblastnikov se ne spominja več druge svetovne vojne,
čeprav, kot se zdi, marsikateri vodilni ruski politik verjame verziji zgodovine, ki
se je je naučil v šoli. Današnji politični voditelji Rusije so otroci sedemdesetih
let in tako tudi vojnega kulta Brežnjeva. Velika domovinska vojna je stvar Rusov,
Ukrajinci in Judje v njej ne nastopajo. Judje so trpeli več kot katerakoli druga skupina
sovjetskega prebivalstva, ampak holokavst kot tak v sovjetski zgodovini ni imel mesta.
Nastopal je kvečjemu v protizahodni propagandi, v kateri je trpljenje Judov v celoti
prikazano kot krivda ukrajinskih in drugih nacionalistov – ljudi, ki so živeli na
področjih, ki jih je Stalin zasedel kot Hitlerjev zaveznik, in ljudi, ki so se upirali
sovjetski silam, ko so se 1945 vrnile. Na to tradicijo so se priklopili ruski propagandisti
v sedanji ukrajinski krizi: popolna ravnodušnost do holokavsta, kolikor ga ne morejo
uporabiti kot politični instrument za manipulacijo ljudi na Zahodu.

V sedemdesetih letih je bila Sovjetska zveza rusificirana, in sicer na čisto poseben
način. Prišli so do ideološkega zaključka, da obstajajo razredi samo znotraj same
Sovjetske zveze, ne pa tudi znotraj posameznih narodov. Tako potrebuje Sovjetska zveza
samo en sam misleči razred in ne več nacionalnih razredov te vrste. Kot posledica
je bila ukrajinščina pregnana in šol in še posebno iz višjega izobraževanja. Tako
je obdržala pomen kot jezik nizke in paradoksno obenem visoke kulture, kajti takrat
nihče v Sovjetski zvezi ni osporaval obstoja samostojne ukrajinske tradicije v umetnosti
in v humanističnih vedah. V taki atmosferi so razvijali ukrajinski patrioti in predvsem
ukrajinski nacionalisti civilnodružbeno razumevanje ukrajinske identitete. V tem so
jih podpirali izseljeni poljski intelektualci, ki so v sedemdesetih in osemdesetih
letih pripravljali zunanjo politiko za čas po komunizmu.

Ti intelektualci, zbrani okrog Jerzyja Giedroyca in časopisa Kultura v Parizu, so stali na stališču, da je Ukrajina narod v istem smislu kot Poljska,
in bodoča neodvisna Poljska mora priznati bodočo neodvisno Ukrajino – ne da bi razpravljali
o mejah. Te so bile takrat sporne, kajti Poljska je v teku vojne izgubila ozemlja,
ki jih danes imenujemo Zahodna Ukrajina. To je bil z današnjega gledišča prvi korak
Ukrajine kot tudi Poljske v smeri pravnih in ustavnih norm povojne Evrope. Predvideno
priznanje Ukrajine znotraj obstoječih mej je bilo 1989 osnova poljske zunanje politike
po »evropskih standardih«. V odločilni fazi med 1989 in 1991 in prvič v zgodovini
so imeli ukrajinski aktivisti samo enega sovražnika: Sovjetsko zvezo. Decembra 1991
je več kot 90 % prebivalcev sovjetske Ukrajine (z večino v vseh regijah) glasovalo
za neodvisnost.

*

Nato sta šli Rusija in Ukrajina po ločenih poteh. Privatizacija in brezzakonje sta
v obeh državah vodili v oligarhijo. V Rusiji je oligarhe centralizirana država nadzorovala,
medtem ko je v Ukrajini nastala neka svojevrstna, čudna oblika pluralizma. Prav do
najnovejšega časa so vsi ukrajinski predsedniki v zunanji politiki nihali med Vhodom
in Zahodom in v notranji politiki med različnimi klani oligarhov.

Nenavadno pri Viktorju Janukoviču je bilo, da je poskušal napraviti konec slehernemu
pluralizmu. V notranji politiki je uvedel navidezno demokracijo, pri čemer je bila
njegov najljubši nasprotnik skrajno desna stranka Svoboda. V tej konstelaciji je lahko
dobival volitve in razlagal inozemskim opazovalcem, da je vsekakor boljši kot pa nacionalistična
alternativa. V zunanji politiki se je hočeš nočeš čutil pristaša Vladimirja Putina.
Janukovič je bil tako korupten, da bi resno sodelovanje z Evropsko zvezo – in to implicira
priznavanje določenih pravnih norm – pokopalo njegovo gospodarsko moč. Zdi se, da
je iz državne blagajne pokradel toliko, da je bila država 2013 tik pred bankrotom,
kar je ga je napravilo dovzetnega za ruski pritisk. Moskva je bila pripravljena prezreti
njegova dejanja in mu odobriti kredit za pokritje najnujnejših dolgov, vsekakor za
določeno politično ceno.

Tudi še iz nekega drugega razloga po l. 2013 ni bilo več mogoče nihati med Rusijo
in Zahodom. Moskva namreč od pred kratkim ni več sinonim za rusko državo z bolj ali
manj predvidljivimi interesi, ampak se ta zavzema za daleč bolj grandiozen projekt
evrazijske integracije. Evrazijski projekt obstaja iz dveh delov: nastanka prostotrgovinske
cone med Rusijo, Ukrajino, Belorusijo in Kazahstanom in pa razbitja Evropske zveze
s pomočjo podpiranja skrajne desnice v Evropi. Putinov cilj [Stran 090]je bil in je skrajno preprost. Njegov režim je odvisen od prodaje nafte in zemeljskega
plina Zahodni Evropi. Enotna Evropa bi lahko pod pritiskom nepreračunljive Rusije
ali globalnega segrevanja ali obeh faktorjev našla pot k skupni energijski politiki,
ki bi jo napravila neodvisno od Rusije. Neenotna Evropa pa bi ostala navezana na dobavo
ruske energije.

Vendar pa, kakor hitro formuliran, se je Putinov ponosni načrt raztreščil na realnosti
ukrajinske družbe. Poskus, da bi pritegnil Ukrajino v evrazijsko vplivno območje,
je privedel do natančno nasprotnega učinka: novembra 2013 je Rusija s političnimi
sredstvi odvrnila Janukoviča od podpisa leta pripravljanega pridružitvenega sporazuma
z Evropsko zvezo. To je privedlo v Ukrajini do protestov, za katerih razbitje je Rusija
ponudila velik kredit in ugodne cene za plin. Januarja 2014 so po ruskem zgledu uvedeni
drakonski zakoni spremenili protest v množično gibanje. Milijoni ljudi, ki so se zbrali
za mirne demonstracije, so bili nenadoma ožigosani kot kriminalci. Del protestnikov
se je pričel braniti pred policijsko silo. Nazadnje je Rusija jasno povedala, da mora
Janukovič Kijev očistiti demonstrantov, če hoče dobiti denar. Februarja je sledil
ostrostrelski pokol, ki je prinesel nedvomno moralno in politično zmago revolucionarjem
in je Janukoviča prisilil k begu v Rusijo. Poskus, da bi v Ukrajini uvedli diktaturo,
je povzročil ravno nasprotno: povratek k parlamentrni oblasti, napoved predsedniških
volitev in k Evropi usmerjeno zunanjo politiko.

Ta uspeh ni povzročil le, da je postala revolucija v Ukrajini polom za rusko zunanjo
politiko, ampak da je pomenila tudi nevarnost za ruski režim doma. Šibkost Putinove
politike je v tem, da ne ve kaj početi z delovanjem svobodnih ljudi, ki se v odzivanju
na nepredvidljiva zgodovinska dogajanja sami organizirajo. Ruska propaganda je prikazovala
ukrajinsko revolucijo kot nacistični puč in je zahodnim Evropejcem očitala, da podpirajo
domnevne naciste. Ta verzija je bila sicer smešna, ampak v Putinovem miselnem svetu
daleč udobnejša, ker je umaknila polom ruske zunanje politike iz vidnega obzorja in
je spontano akcijo Ukrajincev nadomestila z inozemsko zaroto.

Posledično je prišlo do aneksije Krima in do postopne invazije na Doneck in Lugansk.
To pomeni ogromen izziv za evropski varnostni red in za ukrajinsko državo. Kar se
je tu zgodilo in se še dogaja, nima nič opraviti z voljo ljudstva ali z zaščito pravic
manjšine: mnenjske ankete na Krimu niso nikoli pokazale večine za priključitev Rusiji
in rusofoni Ukrajinci uživajo v vsej deželi daleč več svobode kot Rusi v Rusiji. Pri
aneksiji Krima si je Putin značilno pomagal s svojimi ekstremističnimi zavezniki v
vsej Evropi. Nobena ugledna organizacija ni smela opazovati volilne farse, pri kateri
naj bi 97 % prebivalcev Krima glasovalo za priključitev. Ampak z vseh vetrov zbrana
delegacija iz desno usmerjenih populistov, neonacistov in članov nemške stranke Levih
je bila z veseljem pripravljena priti in potrditi izide. Nemško zastopstvo na Krimu
je bilo sestavljeno iz štirih članov Levih in enega člana nove desnice – zelo prozorna
kombinacija.

Stranka Levih je delovala v okviru virtualne resničnosti, ki jo je ustvarila ruska
propaganda, ki je evropski levici z gledišča Moskve dodelila nalogo kritizirati ukrajinsko,
ne pa evropske in še celo ne ruske desnice. Taka kritika pa je brez vsake podlage.
Ukrajina ima skrajno desnico. Svoboda, Janukovičeva hišna opozicija, ima v Jazenjukovi
vladi tri od dvajsetih ministrov. Glede na 3-odstotno podporo volilcev je tako preveč
zastopana. Od tistih, ki so se med revolucijo bojevali proti policiji, so pripadali
nekateri – vendar nikakor večina – novi skupini z imenom Rdeči sektor, ki pa bi po
anketi aprila 2014 pri volitvah v parlament dobila kvečjemu 1,8 % glasov. Predsedniške
volitve maja so nazadnje potrdile, kako malo popularna in kako šibka je v Ukrajini
skrajna desnica – zato je Moskva tem volitvam tako nasprotovala. Če ima torej skrajna
desnica v Ukrajini določeno podporo, je ta vendar daleč manjša kot v večini članic
Evropske zveze.

Revolucionarne situacije so zmeraj ugodne za ekstremiste in gotovo je tu na mestu
previdnost. Presenetljivo je, da sta se Kijev in Ukrajina takoj po revoluciji vrnila
k redu in da je nova vlada ohranila spričo ruske invazije skoraj neverjetno mirnost.
V državi obstajajo globoka mnenjska razhajanja, ampak do nasilja prihaja samo v področjih,
ki jih nadzorujejo proruski separatisti.

Opazovalci, ki kritizirajo ukrajinsko desnico, pogosto prezrejo dve bistveni stvari.
Prvič je ukrajinska revolucija izšla iz levice. Bila je množično gibanje, kot ga Evropejci
in Američani poznajo samo še iz zgodovinskih knjig. Njen nasprotnik je bil avtoritarni
kleptokrat, in njene glavne zahteve so bile socialna pravičnost in pravna država.
Sprožil jo je časnikar afganistanskega porekla, njeni prvi žrtvi sta bila Armenec
in Belorus, podpirali so jo [Stran 091]tako muslimanski krimski Tatari kot številni ukrajinski Judje. Judovski veteran Rdeče
armade je bil eden od žrtev ostrostrelcev in številni veterani izraelskih obrambnih
sil so se bojevali za svobodo Ukrajine.

Majdan je bil dvojezičen, ukrajinski in ruski, kajti Kijev je dvojezično mesto, Ukrajina
je dvojezična dežela in Ukrajinci so dvojezično ljudstvo. Motor revolucije je bil
rusko govoreči kijevski srednji razred. Sedanja vlada je čisto samoumevno mnogonarodna
in mnogojezična. Ukrajina je kozmopolitska dežela, v kateri imata jezik in narodna
pripadnost manj pomena, kot mnogi mislijo. Dejansko domujejo danes v Ukrajini največji
in najpomembnejši svobodni mediji v ruščini, kajti ti izhajajo tudi v ruščini in tu
vlada svoboda misli. Putinova trditev, da hoče ščititi rusko govoreče prebivalstvo
v Ukrajini, je v več ozirih absurdna, in v enem še posebej: v Ukrajini lahko ljudje
rečejo po rusko, kar hočejo – v Rusiji tega ne morejo. Separatisti na vzhodu države,
ki glede na ankete sestavljajo le manjšino, protestirajo za pravico, da se pridružijo
državi, v kateri proteste zatirajo. Blokirali so volitve, v katerih bi lahko izrazili
legitimne interese na vzhodu živečih Ukrajincev. Če se te pokrajine priključijo Rusiji,
njihovi prebivalci v bodoče ne bodo več imeli možnosti za svobodne volitve.

Druga točka, ki se rada prezre, je, da je avtoritarna skrajna desnica v Rusiji neskončno
nevarnejša kot v Ukrajini. Prvič, ker je na oblasti, drugič, ker nima nobenega tekmeca,
ki ga bi bilo mogoče resno jemati. Poleg tega se ji ni treba podvreči nobenim volitvam
in se ozirati na mednarodna pričakovanja. In zasleduje danes zunanjo politiko, ki
odkrito stavi na etniziranje sveta: nobene vloge nima, kaj je državljan v pravnem
oziru ali po svojih lastnih referencah. Dejstvo, da govori rusko, pomeni, da je »pripadnik
naroda«, ki potrebuje zaščito Rusije, in to upravičuje invazijo.

Ruski parlament je pooblastil Putina, da zasede celotno Ukrajino in da spremeni njene
socialne in politične strukture: skrajno radikalen cilj. Poljskemu zunanjemu ministru
je tudi poslal pismo, v katerem predlaga, da se Ukrajina razdeli med Poljsko in Rusijo.
V popularni ruski televiziji delajo Jude odgovorne za holokavst; v največjem časniku
Izvestija je Hitler rehabilitiran kot razumen državnik, ki je reagiral na zahodni pritisk.
Na obletnico konca vojne so po ulicah korakali ruski neonacisti.

Vse to je v sozvočju z osnovnimi ideološkimi postavkami evrazijske ideje. Medtem ko
evropska integracija izhaja iz premise, da sta bila nacionalsocializem in stalinizem
negativna pojava, izhaja evrazijska integracija iz postmoderne premise, da je zgodovina
razprodajna miza koristnih idej. Medtem ko evropska integracija predpostavlja svobodno
demokracijo, jo evrazijska ideologija izrecno odklanja. Najpomembnejši evrazijski
ideolog Aleksander Dugin, ki je nekdaj zahteval fašizem, »tako rdeč kot naša kri«,
je danes deležen večje pozornosti kot kadar koli poprej. Njegove tri temeljne politične
ideje – nujnost, kolonizirati Ukrajino; dekadenca Evropske zveze; in želja po alaternativnem
evrazijskem projektu, ki bi segal od Lizbone do Vladivostoka – so danes formulirane
kot uradna ruska zunanja politika, čeprav ne v tako divji obliki kot pri njem. Medtem
je postal Dugin svetovalec separatističnih voditeljev na vzhodu Ukrajine.

Predsednik Putin se danes predstavlja kot boter skrajne evropske desnice, in njeni
voditelji mu radi sledijo. Protislovje je očitno: ruska propaganda trdi nasproti Zahodu,
da ukrajinski problem obstaja v tem, da je njena vlada preveč desna, medtem ko Rusija
istočasno kuje koalicijo z evropsko radikalno desnico. Člani zahodnih strank z desnega
roba političnega spektra so romali na Krim in hvalili plebiscit kot model za Evropo.
Anton Šehovcov, strokovnjak za evropsko desnico, spominja ob tem, da je bolgarska
skrajna desnica svojo kampanjo za volitve v evropski parlament začela v Moskvi; italijanska
Fronte Nazionale hvali Putina za njegov »pogumen nastop proti mogočnemu homoseksualnemu
lobiju«; neonacisti Zlate jutranje zarje vidijo v Rusiji branilko Ukrajine pred »mednarodnim
oderuštvom«; Heinz-Christian Strache, šef avstrijske FPÖ, ponavlja, da je Putin »brezmadežen«
demokrat, in celo Nigel Farage, predsednik britanske Independence Party, je nedavno
menil v televizijski debati, da ima Evropska zveza v Ukrajini »krvave roke«.

Kar povezuje rusko vodstvo in skrajno evropsko desnico, je osnovna nepoštenost, laž,
temelječa na samoprevari, v kateri pa je potencial za zrušitev obstoječe mirovne ureditve.
Rusko vodstvo zliva na Evropo posmeh in porog, ko jo prikazuje kot zabavišče homoseksualcev,
hkrati pa je ruska elita na vseh ravneh, kar si jih je mogoče zamisliti, odvisna od
Evropske zveze. Profitira na račun evropske predvidljivosti, pravne državnosti in
kulture, v Evropi pere denar, ustanavlja svoja vzorna podjetja, tja pošilja svoje
otroke v šole in tam preživlja svoje počitnice. Evropa je tako osnova ruskega sistema
kot tudi njegov varnostni [Stran 092]

Je Ukrajina daleč od Slovenije?

Figure 40. Je Ukrajina daleč od Slovenije? Tamino Petelinšek

ventil. Prav tako uživa povprečni volivec Stracheja ali Le-Pena neštete elemente
miru in blaginje, ki so rezultat evropske integracije, kot samoumevne. Paradni zgled
za to je možnost, da se na svobodnih in poštenih demokratičnih volitvah določa evropski
parlament – imajo jo tudi nasprotniki Evropske zveze.

Tako kot Putin se tudi Strache in Le Pen zapletata v očitno protislovje. Vse prednosti
miru in blaginje naj ostanejo, tudi če Evropa spet postane konglomerat nacionalnih
držav. Da so ukrajinske predsedniške volitve 25. maja 2014 sovpadle z volitvami v
evropski parlament, sploh ni slučaj. Glas za Stracheja ali Le Pena ali tudi za Faragea
je bil v teh okoliščinah glas za Putina – in poraz za Evropo zmaga za Evrazijo.

Resničnost pa je taka, da lahko samo združena Evropa primerno reagira na agresivno
rusko petrodržavo, nikakor pa ne skupek sprtih nacionalnih držav. Jasno pa je, da
je povratek k nacionalni državi nemogoč. Integracija bo napredovala, samo obliko je
mogoče izbirati. Politiki in intelektualci so nekdaj radi govorili, da ni alternative
za evropski projekt, vendar ta sedaj je: Evrazija.

Ukrajina nima zgodovine brez Evrope, ampak tudi Evropa nima zgodovine brez Ukrajine.
Ukrajina nima bodočnosti brez Evrope, pa tudi Evropa nima bodočnosti brez Ukrajine.
Skozi stoletja so v Ukrajini odmevale prelomnice evropske zgodovine. Zdi se, da to
velja še danes. Kako se bodo stvari razvijale, pa je odvisno od Evropejcev.

Vir: Transit 45, 2014

Prevedel Marko Kranjec

Date: 2015