Zaveza št. 91 – Odpuščanje je možno le s priznanjem resnice (Stanislav Lipovšek)


§

Prva nedelja v oktobru se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje imenuje tudi rožnovenska
nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve povojnega nasilja,
ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem
ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje.

Tudi mi smo danes priromali na to grozljivo prizorišče povojnega nasilja, da bi molili
za naše rajne, pa tudi za preživele, pa tudi za povojne rodove in generacije, za nas
in za rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti spoznali
resnico o naši polpretekli zgodovini in znali ločiti dobro od zla ter vztrajno hodili
v luči Kristusovega evangelija, ki nas vodi na pota miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva
in sodelovanja.

Poslušali smo Božjo besedo, ki nas edina osvobaja in vliva tolažbo in upanje, da v
tej tesnobi in bolečini nismo sami, ampak je z nami Gospod; on, ki je šel pred nami
in za nas v temo smrti in trpljenja, pa tudi v luč in v slavo vstajenja, in nam tako
oznanil, da smrt in trpljenje nista zadnja postaja. Zadnja postaja je vstajenje in
novo življenje.

1. Prerok Ezekiel nas je v prvem berilu prestavil v dolino, ki je bila polna mrtvaških
kosti. To je ta dolina, v kateri smo se zbrali, dolina z nasipno zemeljsko pregrado,
ki je podobna enajstim pregradam v Hudi jami in se za njo razprostira umetno jezero
s strupenimi industrijskimi odplakami in smetmi in pod njimi iznakažena trupla naših
dragih svojcev, jetnikov in žrtev medvojnega in povojnega nasilja.

Tu se je zgodil dvojni zločin; prvi, najbolj grozljiv, ko so sem pripeljali in tu
in na bližnjih moriščih pobijali nedolžne žrtve. In ko so njihova mrtva telesa polili
z žlindro in prekrili s smetmi, se je zgodil drugi zločin, ker rajnim niso vzeli le
življenja, ampak tudi njihovo človeško dostojanstvo, ko so jih izenačili s smetmi
in odpadki. Tretji zločin bi se zgodil, če bi mi pozabili na te žrtve in ne storili
vsega, kar je v naši moči, da se na tem in na še več kot šeststo drugih znanih in
neznanih moriščih po naši domovini izvrši človeško-civilizacijski in tudi krščanski
proces, ki je v tem, da bodo vse žrtve povojnih pobojev dobile svoje ime in svoj grob,
ne v rudniških rovih in breznih, ampak na primerno dostopnem kraju, kjer jih bodo
lahko obiskali svojci in se z njimi človeku primerno in dostojno srečali, zanje molili
in se od njih poslavljali.

Mnogi evropski narodi so to že storili. Tudi mi upamo in v ta namen molimo in delamo
skupaj z narodnimi in mednarodnimi ustanovami za temeljne človekove pravice, ki so
jih poznali že v antični dobi in so v vseh časih znamenje resnična kulture in civilizacije.

Prerok Ezekiel je že v Stari zavezi napovedal, da bodo mrtve kosti oživele, ko bo
prišel Gospod, ki nas bo izpeljal iz naših grobov in nas popeljal v svoje kraljestvo.
Prerok razumljivo govori o delu odrešenja, ki je nastopilo z Jezusovim prihodom na
ta svet. To preroško videnje pa lahko naobrnemo tudi na naša znana in neznana povojna
grobišča, ki kljub vsem oviram in pregradam in zapovedanemu molku prihajajo na dan
in »vpijejo v nebo«, trkajo na vrata našega srca in na našo vest, ki ne bo mirna,
dokler ne bomo zaživeli miru in sprave med živimi in rajnimi, med žrtvami ter zločinci
in ubijalci.

Ta misel je vodila tudi p. Marka Rupnika DJ, ki je na mozaiku kapele v Kočevskem rogu
pokazal, da je Kristusovo delo odrešenja namenjeno vsem ljudem in da sta k mizi večnega
življenja povabljena oba, zločinec in žrtev. Božja volja je vsezveličavna. Kdaj in
kako se to uresničuje, prepustimo Božji pravičnosti in ljubezni, ki presega naša spoznanja
in naše račune.

2. Današnje drugo berilo iz knjige Razodetja zagotavlja, da bo Bog ob nastopu novega
neba in nove zemlje »obrisal vse solze z oči in smrti ne bo več, tudi ne bo več ne
žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej je minilo … in on, ki je sedel
na prestolu je rekel: Jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec, prvi in poslednji.
(Prim. Raz 21, 6–7.)

Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, ki še ni dokončano in mu manjkajo še
nekatere bistvene razsežnosti, kot je križev pot in spominske plošče z imeni ujetnikov,
ga je gotovo navdihovala podoba Kristusa iz knjige Razodetja, ki samega sebe imenuje
alfa in omega, zato je simbola upodobil [Stran 079]

Figure 34.

nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega
lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo
v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo
to spominsko daritev sv. maše in z vsem srcem in vso dušo vstopamo v skrivnost darujoče
se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov,
v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja
in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.

3. In na to pot nas vodi sporočilo današnjega evangelija, ko Jezus pravi: »Slišali
ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob. Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se
hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo, in če ti hoče
vzeti obleko, mu pusti še plašč. Rečeno je bilo: Ljubi svojega bližnjega in sovraži
svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste,
ki vas preganjajo, da boste otroci svojega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim
in pošilja dež pravičnim in krivičnim.« (Prim. Mt 5,38–48.)

Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja,
ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo
dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko
trpljenja in krivic njihovim svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in
odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi
in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem
času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo,
saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli
za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni
odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico,
pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Zato Jezus
pravi, da je zato rojen in je za to prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37).
In ta resnica [Stran 080]je njegov evangelij. Bl. papež Janez Pavel II. je v poslanici za svetovni dan miru
rekel, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez
odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice (svetovni dan miru 2002).

Zato smo hvaležni svetnim in cerkvenim ustanovam, ki si doma in po svetu prizadevajo
in ustvarjajo pogoje in možnosti za resnično spravo in odpuščanje. Kristjani, učenci
Jezusa Kristusa, bi tu morali dajati dober zgled, pa tega večkrat nismo storili. Še
ni daleč čas, ko so so v naši bližini bili vojni spopadi med brati iste vere. Zato
je bl. papež Janez Pavel II. že pred 27. leti v mesto Assisi, ki ga je sv. Frančišek
s svojim vodilom »mir in dobro« razglasil za mesto miru, povabil predstavnike krščanskih
Cerkva in tudi nekrščanskih verstev, da bi v skupni molitvi in pogovoru našli navdiha
in moči in bili v večji meri nosilci sprave in miru v sodobnem svetu. Sedanji papež
Frančišek to delo nadaljuje, ko je pred dvema dnevoma sam poromal k sv. Frančišku
v Assisi, in letos se bodo 27. oktobra v Assisiju znova zbrali predstavniki krščanskih
in nekrščanskih verstev, da bi poglobili in utrdili prizadevanja za mir, spravo in
sodelovanje v sodobnem svetu.

V Cerkvi v Sloveniji so se v zadnjih letih prižgale nove luči, ki vabijo k spravi
in odpuščanju. Tako je bil na Slovenskem evharističnem kongresu v Celju, 13. junija
2010, za blaženega razglašen Alojzij Grozde, ki so ga 1. januarja 1943 mučili in umorili
v Mirni na Dolenjskem; 24. septembra 2011 je bilo v Sarajevu za blažene proglašenih
pet drinskih mučenk – redovnic, ki so jih 15. januarja 1941 v Goraždu grozljivo umorili.
Med njimi sta bili tudi Slovenki: s. Antonija Fabjan in s. Krizina Bojanc, doma iz
novomeške škofije. Letos je 10. marca minilo 60 let, odkar je bil v mariborskem zaporu
kot talec ustreljen 27-letni duhovnik Izidor Završnik, doma iz župnije Gomilsko, ki
je šel v smrt namesto mladega fanta, ki je bil določen za streljanje. Tako imamo tudi
Slovenci podobnega pričevalca, kot je bil poljski redovnik mučenec p. Maksimilijan
Kolbe, ki je v taborišču smrti v Auschwitzu tudi šel v smrt namesto družinskega očeta.
Vsi ti in z njimi vsi drugi pričevalci vere in zvestobe Kristusu so trpeli in umirali
z molitvijo, tudi z molitvijo za svoje mučitelje, in so v tem naši vzorniki in priprošnjiki.

Na pobudo slovenske škofovske konference je v teku proces za slovenske mučence in
pričevalce 20. stoletja, med katere spadajo tudi mnoge žrtve medvojnih in povojnih
pobojev. V to dogajanje se vključuje tudi pastoralna prenova Cerkve na Slovenskem,
ki med pastoralne izzive vključuje tudi prizadevanja za spravo (PIP 93–102). Ni prav,
če spravo želimo doseči s pritiskom na krivca, da bi le-ta prvi spoznal svojo krivdo
in se pokesal. Kristjani verjamemo, je rečeno v krovnem dokumentu, da se Bog obrača
najprej k žrtvi, jo s svojo milostjo ozdravlja in se preko nje obrača na krivca. To
je skrivnost in modrost križa, v katero smo vsi povabljeni.

Pot do sprave je dolgotrajen in zahteven proces. Treba bo še opraviti zahtevne zgodovinske
raziskave o vzrokih in razlogih, ki so privedli do medvojnega in povojnega nasilja.
Vemo, da ni druge poti. Če hočemo v vsej polnosti živeti našo sedanjost in graditi
prihodnost, se moramo pogumno soočiti in se spraviti z našo preteklostjo. Kristjani,
učenci Jezusa Kristusa, smo tu še na poseben način nagovorjeni, da smo ne le v besedi,
ampak tudi v dejanju nosilci vrednot evangelija, da hodimo po stopinjah Jezusa Kristusa,
ki nam s svojo besedo in s svojim zgledom govori, da se krščanstvo začne v ljubezni
in odpuščanju, ki vključuje vse ljudi, prijatelje in sovražnike.

Bl. Alojzij Grozde, drinske mučenke, žrtve medvojnih in povojnih pobojev in mnogi
drugi pričevalci, njihov zgled, njihova molitev je najbolj zanesljiva pot, ki naj
tudi nas, še posebej vse odgovorne v družbi in Cerkvi usmerja in navdihuje, da bomo
vztrajno gradili mostove miru, odpuščanja, sprave, prijateljstva in sodelovanja. In
k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša.[Stran 081]

Date: 2013