Zaveza št. 91 – Nerazložljiv strah v ozadju (Aleš Maver)


§

Spoštovani pričevalci za dogodke na Teharjah, spoštovani gospod škof, spoštovani svojci
trpečih na tem kraju groze, spoštovani zbrani. Z občutkom majhnosti pred odgovornostjo,
ki mi je bila naložena s pričujočim nagovorom, skupaj z vami stojim ob tem ključnem
spomeniku slovenstva. Menim, da bi tukajšnji kompleks s tistim, kar predstavlja, morali
postaviti ob bok Brižinskim spomenikom, srednjeveškim freskam po naših cerkvah, ustvarjalnosti
slovenskih reformatorjev, Prešernovi rojstni hiši ali volilnim skrinjicam, v katere
so Slovenke in Slovenci leta 1990 vrgli svojo odločitev za samostojno državo. Kakor
vsi našteti odraža tudi ta kraj spomina nekaj bistvenega, nekaj, kar je odločilno
zaznamovalo pot slovenskega naroda in slovenske družbe v celoti. A če ni po svojem
pomenu nič drugačen od Brižinskih spomenikov ali Plečnikove cerkve v Bogojini, je
drugačen po svojem značaju.

Kakor se ob pradavni pridigi o grehu in pokori, ob Trubarjevi Cerkovni ordningi ali ob Majniški deklaraciji zgostijo ustvarjalni zagon, odločnost in pogum bolj ali
manj odmaknjenih prednic in prednikov, sta se na Teharjah zgostila neizmerna uničevalna
sla in norost, zrasla iz nedrij tega istega prostora, te iste družbe in tega istega
naroda. Nič čudnega torej, če bi se večini naših rojakinj in rojakov moja primerjava
zdela bogokletna. Celo razglašanje Teharij za spomenik utegne biti sporno.

Toda vse bolj je jasno, da ostane družba, ki ob spominu na svoje vzpone in epske uspehe
ni zmožna gojiti in primerno ovrednotiti tudi spomina na svoje najgloblje zdrse v
prepad zgodovinskih skušnjav, na pol poti do normalnosti in do zdravega razvoja. Žal
slovenska družba omenjenega spoznanja še ni zmogla dovolj ponotranjiti. Celo več:
seveda

Figure 36.

marsikje obstajajo pomniki uničevalne sle in sovraštva, ki sta zaznamovala drugo svetovno
vojno in predvsem prvo povojno leto, a niso namenjeni obeleževanju trpljenja žrtev,
marveč »junaštva« njihovih krvnikov in mučiteljev. Očitno je pogled v brezno takrat
divjajočega spopada na Slovenskem do te mere grozljiv, da smo se hoteli vse doslej
bolj kot številne druge družbe v srednji in vzhodni Evropi pred njim zatekati v pravljično,
skoraj mitološko podobo svoje skupnostne preteklosti. V podobo, kjer je kristalno
jasno, kdo je heroj in kdo je zločinec, kdo je dobra vila in kdo je hudobni čarovnik.
Predvsem pa je to podoba, kjer ne žrtve uničevalne sle ne sapo jemajoči heroji nimajo
obraza človeka posameznika, marveč se potopijo v brezoblično [Stran 083]gmoto, opremljeno z za vselej zacementiranimi nalepkami.

Ko se bližamo srebrnemu jubileju neodvisne slovenske države, moramo ugotoviti, da
se je mitološki način razmišljanja zalezel v vse družbene pore in ustvaril občutek
globokega neravnovesja, ko so pojavi in posamezne osebe ocenjeni predvsem glede na
svoje mesto v pravljičnem imaginariju, za vse zavezujočih meril pa ni. Vprašati se
je torej potrebno, ali nismo prav opomnikom na naše skupnostne zdrse, kakršen je teharski,
vendarle odmerili premalo prostora. Ali ni bil račun, ki smo ga kot družba naredili,
češ da je mogoče čez žrtve uničevalne sle in norosti stopiti na hitro, kot čez brezoblično
gmoto brez individualnih potez, v navalu optimizma le prelahko seštet? Verjetno smo
to uničevalno energijo, ki se je v prvih mesecih po drugi svetovni vojni povzpela
do neslutenih razsežnosti, v njeni popačeni herojski podobi prehitro in s premalo
spraševanja prevzeli v temelj nove, demokratične države, pri čemer smo premalo upoštevali,
da je bila njena geneza v marsičem zavestno zanikanje zarjavele povojne mitologije.
Tudi zaradi tega sedaj stojimo pred zmedeno družbo in državo, ki ju je dobesedno ujela
zgodovina. In le na prvi pogled se zdi presenetljivo in šokantno, da so v minuli jeseni
in zimi celo rosno mladi ljudje terjali, naj se kot skupnost odrečemo še tistim veliko
preskromnim korakom, ki smo jih naredili proč od pravljične podobe sveta k izravnavanju
neravnovesja v družbi in k podeljevanju človeškega obraza vsem žrtvam (in tudi herojem),
ter se potopimo nazaj v neskaljeno morje mitologije.

Ne bomo zgrešili, če v ozadju tega dogajanja razberemo nerazložljiv strah. Seveda
ne gre za vnovič pravljični plašč tega strahu, ki sliši na ime strah pred rehabilitacijo
pojavov iz preteklosti, marveč za bojazen, da se bodo iz brezoblične gmote počasi
izrisali človeški, fantovski, dekliški, starčevski, otroški obrazi, da bomo zagledali
njihova očala in čeveljce. Ne, tega pogleda slovenski svet, vajen drugačnih spomenikov
svojih stvaritev, po vsem videzu še ni zmožen. Ker bi moral ob njem priznati, da mu
je v uri somraka spodrsnilo in se je zgrudil v prepad norosti. Ker bi se moral sprijazniti
s tem, da so ljudje, ki so potem dolga desetletja krmarili njegovo usodo, v bistvenem
trenutku podlegli uničevalni sli in zavestno dovolili njen rušilni pohod po slovenskih
tleh. Seveda po človeški plati ne moremo mimo njihovih lastnih stisk v morda najtežjih
trenutkih slovenske zgodovine. Ne moremo mimo tega, da so se odločali sredi najhujšega
pritiska od zunaj, ko je slovensko ozemlje doživelo nepredstavljivo razkosanje in
je bil slovenski narod na pragu izbrisa. Vendar jim niti ob upoštevanju teh okoliščin
nimamo pravice odvzeti odgovornosti za usodno odločitev, da je lahko tudi uničevanje
lastnih ljudi, da je lahko tudi zločin nad njimi prava pot do končnega uspeha in do
oblikovanja Slovenije po svoji podobi.

Še manj je upravičeno, da ostaja demokratična Slovenija dvaindvajset let po svojem
nastanku talka prizadevanj, kako skriti zmotnost in pogubnost omenjene odločitve in
kako zakriti obraz njenih žrtev. Ko bomo kot skupnost zmožni slednjim pogledati v
oči, bomo lahko odvrgli pravljični oklep. Dotlej pa obstaja nevarnost, da bomo rešitev
še naprej iskali pri njegovih dolgoletnih varuhih in jim državo in družbo prepuščali
brez vprašanj, pri čemer bomo še naprej – kot zadnji dve desetletji – pristajali celo
na globoko neravnovesje v Sloveniji.

Kot rečeno, Teharje so in morajo vedno bolj postajati spomenik v tem prostoru nakopičene
uničevalne energije in so kot take žal vtisnile slovenskemu svetu neizbrisen pečat.
Vendar bi morali v temelje svoje države namesto te, za herojstvo zamenjane uničevalne
energije vgraditi trpljenje vseh posameznikov na Slovenskem, ki so se znašli v nekem
podivjanem času, in to ne glede na to, kdo je hotel z njihovo smrtjo skovati kamenček
v mozaiku svojega domnevnega junaštva.

Omenjenega nam ni potrebno narediti v prvi vrsti zaradi njih. V krščanskem upanju
si namreč nad njihovimi grobovi drznemo ponoviti besede iz Knjige modrosti: Očem nespametnih so se zdeli mrtvi, njihov odhod je veljal za nesrečo
in ločitev od nas za uničenje, oni pa so v miru
(Mdr 3, 1). Od mitološke in vojaške logike se moramo posloviti, da bi bili kot skupnost
deležni vsaj odsevov njihovega miru, kar nam, kot trdno verjamemo, od tam, kjer ni
več solz, želijo tudi oni sami.[Stran 084]

Date: 2013