Zaveza št. 80 – Ob sedemdesetletnici umora dr. Lamberta Ehrlicha (Cvetka Hanuna)


§

Dragocena je v Gospodovih očeh

smrt njegovih svetih.

(Psalm 116, 15)

§

»Koroška, dežela sanjavih jezer, rodovitnih polj in tihih dolin, dežela vojvodskega
stola in zibelka slovenskega slovstva (dr. Rožman)«, je našemu narodu dala velike
može, mnogo odličnih narodnih in kulturnih delavcev. Med njimi tudi človeka, jasnovidca,
dr. Lamberta Ehrlicha, čigar 70-letnice umora se bomo spominjali prihodnje leto.

Rodil se je 18. 9. 1878 v Žabnicah pod Svetimi Višarjami v Kanalski dolini. To je
tisti del Koroške, ki so ga po koncu prve svetovne vojne zavezniki prepustili Italiji.
Rodil se je očetu Janezu in materi Magdaleni. Bil je deveti od desetih otrok. Gimnazijo
je obiskoval v Celovcu, v Innsbrucku pa bogoslovje. 1902. leta je bil tam posvečen
v duhovnika, leta 1903 pa je doktoriral iz teologije. Nato se je še leto dni izpopolnjeval
v Rimu. Bil je zelo nadarjen. Svoje dušnopastirsko delo je začel v Beljaku in ga nadaljeval
v Celovcu kot stolni kaplan. Leta 1907 je postal tajnik celovškega škofa Josefa Kahna.
Od leta 1910 je bil tudi profesor v celovškem bogoslovju, kjer se je začel posvečati
slovenskim dijakom in bogoslovcem. 1919 so ga imenovali za izvedenca za koroško vprašanje
pri jugoslovanskem zastopstvu na mirovni konferenci v Parizu po prvi svetovni vojni.
Potem se je izpopolnjeval v etnologiji in primerjalnem veroslovju na univerzi v Oxfordu,
ki ju je pozneje predaval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani.

Bil je sposoben in vsestranski delavec in organizator. Poleg svojega osnovnega duhovniškega
poklica je dr. Ehrlich opravljal še akademske, idejne, družbene in narodno politične
naloge.

Centrala katoliškega prosvetnega gibanja je bila ustanovljena v Ljubljani 1897. leta.
Delovala je vse do razpada habsburške monarhije. Imenovala se je Slovenska krščansko-socialna
delavska zveza (SKSZ) in je bila osrednja nepolitična organizacija krščanskosocialnih,
predvsem pa delavskih društev. Besedo »delavski« so kmalu opustili. Ko je vodstvo
organizacije prevzel leta 1900 dr. Janez Evangelist Krek, se je zveza začela širiti.
Do leta 1917, ko je dr. Krek umrl, se je razvila v osrednjo vseslovensko izobraževalno
organizacijo. Leta 1905 se je SKSZ začela širiti na Koroško in Tržaško. V pomožni
odbor je bil izvoljen tudi dr. Ehrlich, ki je leta 1907 postal njen podpredsednik
za Koroško. Koroška zveza je imela pravila:

1. Ustanavljati, združevati in izpopolnjevati nepolitična krščanskosocialna društva
med koroškimi Slovenci.

2. Pospeševati pouk, vzgojo in izobrazbo med Slovenci na Koroškem v krščanskem in
narodnem duhu.

3. Gojiti telovadbo in ustanavljati mladeniške telovadne odseke z lastnimi uniformami.

4. Podpirati in zastopati prizadevanja koroških Slovencev za lastne šole.

Zveza je prirejala poučna predavanja o splošno koristnih stvareh in tudi zabavne shode,
gledališke igre in veselice. Društvom je oskrbovala govornike, tem pa potrebne knjige
ter ustanavljala in podpirala knjižnice. Kasneje so dodali še ustanavljanje društvenih
domov. Pri izobraževalnem delu Koroške zveze so bila v ospredju predavanja, enako
kot pri osrednji zvezi v Ljubljani. Velikokrat je predaval dr. Ehrlich sam. V zadnjih
dveh letih pred vojno je kot predavatelj sodeloval v Koroški zvezi tudi že dr. Gregorij
Rožman, profesor cerkvenega prava v celovškem semenišču in kasnejši ljubljanski škof.
S predavanji in socialnimi tečaji je začela zveza uresničevati koroškim razmeram prikrojeno
glavno nalogo svojega dela. To je vsaj delno nadomestiti slovensko ljudsko šolo na
Koroškem, ki je ni bilo, in spodbujati ter gojiti slovenski duh. Zelo mu je bila pri
srcu ženska organizacija in koroška mladina.

Koroške razmere so igrale pri njem čisto posebno vlogo in so vplivale tudi na idejno
naravnanost dr. Ehrlicha. Središče njegovih govorov je bi mnogokrat slovenski narod.
Na občnem zboru koroške SKSZ leta 1909 je spet imel referat na to temo. Pomagal si
je z zgledom Device Orleanske, ki je rešila francoski narod angleškega jarma: »Kakor
Angleži tedaj po Francoskem, tako se je začel šopiriti na naših tleh tuj narod, ki
gospoduje našemu rodu. Izvesti veliko delo navadne francoske deklice med koroškimi
Slovenci, si je zapisal na zastavo SKSZ.« (govor na občnem zboru SKSZ, maja 1909).
Pri nekem drugem shodu je leta 1910 govoril o potrebi slovenskih srednjih šol: »Nujno
potrebujemo slovenske izobražence: duhovnike, učitelje, uradnike in druge.« Hkrati
pa je pozval tudi kmečke fante, naj se združujejo: »Da ne bodo slovenska posestva
drugo za drugim prehajala v roke veleposestnikov in grofov.« (Mir, 1907)

Dr. Ehrlich je na začetku ustanavljanja društev SKSZ za Koroško rekel: »Dokler jih
ne bo 50, je naša naloga neizvršena.« (Mir, 1908) Na zadnjem občnem zboru leta 1914
je Zveza štela točno 50 društev. Med prvo svetovno vojno Zveza za Koroško ni delovala.
Jeseni 1918 pa je s svojim delom ponovno začela, zaživela pa je šele 1921. Takrat
je bil dr. Ehrlich že pri drugem delu za koroške Slovence.

V reševanje koroškega vprašanja po prvi svetovni vojni se je vključil še pred svojim
odhodom v Pariz. Kot zastopnik deželne vlade za Slovenijo na Koroškem je spremljal
anketno komisijo podpolkovnika Sherman Milesa, ki je bil član posebne ameriške študijske
komisije na Dunaju. Od 26. januarja do 6. februarja leta 1919 je štiričlanska Milesova
komisija potovala skoraj izključno po ozemlju, ki je bilo pod avstrijsko zasedbo.
Komisija se je gibala le po glavnih cestah in se ustavljala samo v večjih krajih in
mestih, ki pa so imela nemški značaj. Ameriško komisijo so povsod sprejemali nemško
govoreči prebivalci. Američanov ni nič mikalo v slovenske hribovske vasi. Odlične
nemške gospe so jih pozdravljale in slavile. Vse to je Milesovo komisijo nagnilo na
avstrijsko stran. Večinsko so se odločili, da bodo predlagali razmejitveno črto po
stari deželni meji po vsem ozemlju jugovzhodne Koroške. Torej po grebenu Karavank,
po vsej njihovi dolžini. Ljudstvo so izpraševali, če želi pripadati nemški Avstriji
ali Jugoslaviji. Ni jih pa zanimalo, kakšne narodnosti so. V nekaterih krajih severno
od Drave, so Nemci prirejali demonstracije za nemško Avstrijo. Komisija ni želela
iti v Ziljsko dolino, prav tako ni obiskala slovenskih ali vsaj narodnostno mešanih
naselbin med Vrbskim in Osojskim jezerom ter Krko in Glino. Ehrlich si je zaman prizadeval
za skladnost etničnih in državnih meja. V Parizu je objavil o Koroški obsežno poročilo
»La Charintie« leta 1919.

Jugoslovanska delegacija je na mirovni konferenci v Parizu, zaradi načina dela Milesove
komisije, vložila protest pri ameriški delegaciji. Ta pa je medtem že sklenila, da
bo delovanje komisije zamolčala, njenih sklepov pa sploh ne bo razglasila.

Dr. Lambert Ehrlich

Figure 12. Dr. Lambert Ehrlich

Poročilo so spravili na varno v arhiv državnega tajništva ZDA, ki je šele leta 1953
umaknilo oznako »tajno«. Gradivo je prvi objavil dr. Alojzij Kuhar, brat Lovra Kuharja,
Prežihovega Voranca, ki je bil tudi takrat v Parizu.

Jugoslovanska delegacija si je zelo prizadevala onemogočiti vpliv Milesovega poročila.
Za teritorialno komisijo in vse pomembne mednarodne kroge mirovne konference je Ehrlich
pripravil troje dokumentov oziroma spomenic. Navedel je vzroke za načrtovano razkosanje.
Na Goriškem in v Trstu je to strateška meja za Italijo; v Beljaškem okraju sta vzrok
nemški in italijanski imperializem; v Celovški kotlini pa gospodarske koristi za nemško
Avstrijo.

Zanimivo je Ehrlichovo mišljenje o »velikopotezni stari angleški politiki, ki je v
enem svojih glavnih vidikov bila vedno protislovanska« (iz pisma dr. Brejcu, 4. maja
1920).

Bil je avtor še več spomenic in dokumentov o koroškem vprašanju, ki jih je jugoslovanska
delegacija naslovila na udeležence mirovne konference. Najbolj pomembno je bilo njegovo
poročilo o delu Milesove komisije. Bilo je osnova za to, da je bil za Koroško določen
vsaj plebiscit. Dr. Ehrlich je sodeloval tudi v diplomatskem boju za slovensko severno
mejo na Štajerskem in Prekmurju.

Po sklenitvi miru in določitvi meje si je dr. Ehrlich zadal nalogo, da napiše zgodovino
slovenskega vprašanja na mirovnih pogajanjih. Žal je rokopis ostal nedokončan in neobjavljen
(usoda rokopisa E–88).

Dr. Lambert Ehrlich, umorjen na Streliški ulici 26. maja 1942

Figure 13. Dr. Lambert Ehrlich, umorjen na Streliški ulici 26. maja 1942

Dr. Ehrlich je svoje teološko znanje temeljito dopolnil s študijem primerjalnega veroslovja
in etnologije v Parizu in Oxfordu. Študiral je etnološke in verske primerjalne študije
zlasti v zvezi s prvotnimi kulturami. Tudi od tem je napisal nekaj knjig. Pisal je
v angleščini in francoščini, bil je pravi poliglot.

Leta 1922 je postal profesor primerjalnega veroslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani.
Tam je ostal do svojega umora 1942. Dr. Ehrlich je bil trikrat dekan Teološke fakultete:
1925–26, 1931–32 in 1936–37. Zavedal se je, da univerza potrebuje strokovno znanstveno
literaturo. Nekaj so mu je podarili angleški in francoski prijatelji, nekaj knjig
je kupil z lastnimi sredstvi in tudi univerza je prispevala nekaj denarja.

Gotovo je, da ni bil nihče tako vnet za obstoj, izpopolnitev in napredek slovenske
univerze, ustanovljene 1919, kot dr. Ehrlich. Mnogokrat je poudarjal pomen univerze
za narod, ki je ogrožen zaradi velikih in požrešnih sosedov.

Središče njegovih misli so vedno bile vera, samobitnost, kultura in obstoj slovenskega
naroda. Kot teolog in znanstvenik se je dr. Ehrlich zanimal predvsem za vprašanje
verstev. Zelo pomembno vlogo v njegovem razmišljanju igrajo idejni tokovi, ki so oblikovali
družbeno podobo Evrope. Svoje razprave postavlja v okvir vplivov materializma, evolucije
in dialektičnega materializma v slovenskem in evropskem družbenem razvoju.

Prav vizionarsko dr. Ehrlich obravnava nevarnost boljševizma, ne le za vero in Cerkev,
pač pa tudi za sodobno svetovno družbo. Tudi na njegove osebne praktične odločitve,
posebno v odnosu do kristjanov pred drugo svetovno vojno, je treba gledati z vidika
komunistične nevarnosti za Slovence. Njegova voditeljska osebnost ni mogla spregledati
neodzivnosti pri svojih rojakih. Na tak način so počasi, a vztrajno odpirali pot,
da je lahko slovenski narod padel v naročje komunistom. Njegov umor 26. maja 1942
je razumljiva posledica njegove družbene angažiranosti na Slovenskem proti komunizmu.

Razprava »Ruski boljševizem«, ki jo je izdal leta 1923, obravnava nastanek in zgradbo
boljševistične države Rusije, vlogo komunistične stranke in njene tajne policije,
našteva rezultate njenega »delovanja« med letoma 1918 in 1929 – usmrtitev 1.767.018
ljudi. Drugi del razprave nosi naslov Ekonomska katastrofa, kjer predstavi padec gospodarstva
v letih po revoluciji. Številke so porazne, nazadovanje je bilo strašno. Naslednji
del govori o sovjetskem šolstvu. Šola je delavnica ateizma in agitator komunizma.

V razpravi najbolj jasno izraža svojo državniško osebnost. Pojasnjuje tudi svoje opredelitve
in reakcije znotraj katoliških krogov in celotnega slovenskega naroda. Ehrlich je
bil pretanjen mislec in družbeno čuteč človek ter slovenski rodoljub, ki je zelo jasno
videl nevarnosti narodnih stranpoti. Opozarjal je svoje rojake, naj se ozavestijo
in organizirajo. To pa ni bilo všeč niti tistim, ki so hoteli narod organizirati po
svoje, niti onim, ki niso hoteli priznati njegovih voditeljskih in narodnoobrambnih
sposobnosti.

Dr. Ehrlich je imel izreden posluh za človeka, posebej za revne, preproste in preizkušene.
Leta 1930 je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman imenoval dr. Ehrlicha za študentskega
duhovnika. Kot njihovemu duhovnemu vodji mu je bilo revno študentsko življenje dobro
poznano. V šolskem letu 1930–31 je ustanovil Vincencijevo konferenco za akademike.
Tudi sam je gmotno podpiral študente; tako kot škof Rožman je tudi on razdajal svoj
zaslužek.

V delu bivšega Ljudskega doma za Ljudsko kuhinjo je ustanovil Akademski dom sv. Cirila.
V njem je bila tudi kapela, kjer je vsak dan maševal in pridigal študentom. Naj povem
še to, da je z delom svoje dediščine dal prenoviti kapelo sv. Cirila, ki je bila v
Akademskem domu. Dal jo je poslikati akademskemu slikarju Francetu Kralju, s prizori
iz življenja sv. Cirila in Metoda. Vsak dan je imel pri svoji mizi kot goste revne
in lačne študente.

Dr. Lambert Ehrlich s svojimi Stražarji

Figure 14. Dr. Lambert Ehrlich s svojimi Stražarji

Iz vseh razprav o Ehrlichu je mogoče jasno razbrati, da je bil na prvem mestu vzgojitelj
mladine. Najprej sicer na duhovnem področju, ni pa zanemarjal tudi splošne vzgoje
v dobrem, kamor sodi tudi dobrodelnost. Na Vincencijevi konferenci za akademike so
sproti reševali probleme. Potrebni študentje so se obračali s prošnjami za denar,
hrano, obleko, perilo, obutev, zdravnika in zobozdravnika. Iskali so različne vire
sredstev, da so lahko pomagali.

Življenje služkinj, ki so delale pri premožnejših družinah, je bilo težko. V starosti
in bolezni so se znašle na cesti. Tudi za te je imel Ehrlich posluh in jim je znal
pomagati. V Ljubljani je blizu Križank kupil dvonadstropno hišo, kjer je ustanovil
»Dom za služkinje«, kjer so našle svoje zatočišče. V njem so lahko bivale stare in
onemogle, pa tudi mlajše, ki so bile bolne ali so iskale delo. To je bila dobra rešitev
za to zatirano in brezpravno skupino prebivalstva, ki v takratni Ljubljani ni bila
majhna.

Dr. Ehrlich se je ukvarjal tudi z bolniki. Zanje je med vojno skrbel iz lastne kuhinje
in jim v bolnišnico pošiljal kosila.

Dolgo časa je opravljal tudi dušnopastirsko službo na ljubljanskem gradu. Tja so zahajali
reveži in tudi to je bilo mesto, kjer je prihajala na dan Ehrlichova dobrota in njegovo
krščansko usmiljenje. Najbolj zapuščeni in pozabljeni so bili v središču njegovega
karitativnega dela. Ko je nekoč srečal bosega reveža, ga je povabil v stanovanje,
sezul svoje čevlje in mu jih dal. Sam pa je obul stare in ponošene. In še en primer:
ko je dobil od doma večjo vsoto denarja, je vsega razdelil revežem. (Iz gradiva za
njegov življenjepis: Stražar naših svetinj.)

Ko so po umoru prišli v njegovo sobo, so tam našli mnogo knjig, nekaj malega ponošene
obleke in eno spodobno srajco. Imel je le en sam uporaben talar. Reven je bil kot
cerkvena miš. (Stražar naših svetinj.)

V tridesetih letih 19. stoletja je bil zelo delaven misijonski krožek v ljubljanskem
semenišču. Dr. Ehrlich je njihovo delo spremljal in nudil pomoč. Tudi študentje so
v tridesetih letih imeli močan misijonski krožek. V študentskem listu »Straža v viharju«
(SV) so pogosto objavljali novice iz misijonov in misijonske misli. Med Ehrlichovo
zapuščino je tudi osnutek govora »Evharistija in misijoni«. Tam je zapisal: »Bela
rasa, krščanski narodi, krščanski državniki, so tekom stoletij nad drugimi narodi
strašno grešili. Groza nas mora biti bodočnosti, če bo Bog zahteval obračune od krščanskih
narodov. Katoliška cerkev, kot velika mednarodna organizacija, je najbolj poklicana,
da dvigne svoj glas bratske ljubezni in pozove kolonialne sile, da popravijo nepopisne
krivice.«

22. marca 1931 je postal profesor Lambert Ehrlich dušni pastir akademikov. Dr. Gregorij
Rožman mu je tega dne pisal: » Z velikim veseljem sem opazil, da ste zadnje šolsko
leto kot dušni pastir akademikov prišli v tesen stik z njimi, ki se vas oklepajo in
vas priznavajo za svojega duhovnega voditelja.« (Iz Ehrlichove zapuščine.)

Iz njegovih spisov, beležk in pričevanj sodobnikov se kaže močna osebnost, ki je zaznamovala
trideseta leta 20. stoletja. Med njegovimi človeškimi lastnostmi izstopa izjemen čut
za sočloveka. Bil je odličen psiholog, znal je pridobivati ljudi, da so mu tudi zaupali.
S svojo prijaznostjo, znanjem in širokim obzorjem nasploh je pritegoval in navduševal
mlade ljudi za zastavljene cilje.

Bil je do vseh enako prijazen in ljubezniv. Marca 1932 se je kot dekan Teološke fakultete
zavzel pri preiskovalnem sodniku za Toneta Tomšiča, ki je bil kasneje izpuščen iz
zapora. Maja 1936 so na Dunaju zaprli komunista Borisa Kidriča, tudi njega je obiskal
v zaporu in so ga leta 1937 izpustili. Viden zunanji uspeh Ehrlichovega delovanja
na univerzi je bil križ na univerzitetnem poslopju. Postavila ga je njegova mladina
leta 1935 ob evharističnem kongresu.

Od vsega svojega orjaškega delovanja na različnih področjih je dr. Lambert Ehrlich
v slovenskem narodu svojo najglobljo sled nedvomno zapustil kot voditelj slovenske
katoliške študentske mladine v prelomnih in usodnih tridesetih letih 20. stoletja.
Tako je leta 1932 ustanovil Akademski klub Straža, ki je leta 1934 začelo izdajati
14-dnevnik »Straža v viharju«. Leta 1936 je postal tednik in je redno izhajal do vojne.
Zadnja številka je izšla 4. aprila 1941. Značilnost lista je bila, da članki v njem
niso bili podpisani; tudi Ehrlichovi prispevki ne. Letniki so se ravnali po akademskem
šolskem letu. Pri delovanju »Straže v viharju« (SV) je imel dr. Ehrlich nedvomno odločilno
besedo, čeprav je formalno stal v ozadju. Nasploh ni nikdar silil v ospredje in je
puščal svojim študentom proste roke za odločitve. Kadar pa je videl, da je potrebno,
je to naredil zelo diskretno in neopazno.

Popolnoma razumljivo je, da je Straža v viharju (SV) posvečala veliko pozornosti takratnim
temeljnim ideološkim svetovno nazorskim usmeritvam. Največ se je ukvarjala z razmerjem
med liberalnim kapitalizmom in radikalnimi gibanji, ki so v glavnem pomenili njihovo
kritiko. Ena osnovnih usmeritev SV je zelo odločen antikomunizem, saj naglaša, da
»naša borba velja predvsem komunizmu, ki ima v teh težkih časih lahko pot«, in ki
se mu pridruži marsikdo »samo zaradi nezadovoljstva, ne da bi vedel, kaj pravzaprav
komunizem hoče« (SV 2, 1935–36). SV je komunizem pojmovala kot kritiko kapitalizma.
Pri tem je hotel komunizem odpraviti osebno lastnino in svobodno izbiro dela in porabe.
Fašizem pa se je boril samo proti posledicam kapitalizma, ni odpravljal vzrokov z
njim povezanih škodljivih pojavov. Temelj kritike kapitalizma, po pisanju SV, izhaja
iz dveh resnic: gospodarstvo je sredstvo za človeško življenje, ne sme pa biti njegov
namen in tudi ne sme biti ovira pri stremljenju za prvim človekovim namenom vrniti
se k Bogu. Morála je nujna za vse človekovo delovanje, tudi za gospodarstvo, ki jo
mora vedno upoštevati.

Katoliška sociologija, na katero se sklicuje SV, zato zgodovinsko dani kapitalizem
odklanja, gospodarstvo po njenem je postalo namen in cilj človeškega življenja. Kapitalizem
je iz njega izrinil morálo in jo v svojem delovanju tepta. Zahtevati je treba, da
se premoč kapitalizma ne sme nikoli izrabljati v škodo delojemalca, to je delavca.
SV ugotavlja, da je reforma družbenega reda nujna, biti mora radikalna, iti do konca
svetovnonazorskih temeljev, zajeti mora tudi mišljenje ljudi. »Nov gospodarski red
je nemogoč brez novega človeka.« (Kritika kapitalizma, SV 2, 1935–36.)

V začetku 1936 leta je SV objavila načelni članek »rumeno-rdeča aliansa«, o komunizmu
in kapitalizmu. Straža v viharju ugotavlja, da »kapitalizem v prvotnem pomenu in prvotnih
liberalno-gospodarskih oblikah ne obstaja več. Kapitalistični duh, ki je ostal, pa
ne more doseči praktične usmeritve, ker je ves zahodni in kolonialni kapital že davno
zaseden in vključen v internacionalizem.« Avtor to imenuje »rumeni kapital«. (Kritika
kapitalizma SV 2, 1935–36.) Nato se začne nepodpisani avtor ukvarjati z Rusijo, kjer
vlada »100 % nasprotnik kapitalizma. Ta predstavlja doma pravno sankcionirano obliko
najdonosnejše izvedene koncentracije kapitala, v popolni oblasti in lasti maloštevilnih
nosilcev boljševiške diktature. Izven Rusije se predstavlja po svojih vidnih in nevidnih
odvetnikih kot antikapitalistični raj.« To pisec poimenuje »rdeči kapital«, ki skuša
po njegovem mnenju vladati na dva načina: »V Rusiji direktno po državno kapitalističnem
gospodarskem sistemu, vlada pa s silo. V lastni državi se poslužujejo prisilnega dela,
kazenskih taborišč in absolutističnega sistema oligarhije. Izven Rusije pa imajo perfidno
stkane mreže Kominterne.«

Deset plebiscitnih zapovedi

Figure 15. Deset plebiscitnih zapovedi

Tako kot je obstajal dvojni način gospodovanja rdečega kapitala, naj bi bili, po SV,
dvoji tudi odnosi med rumeno in rdečo interesno sfero. »Po vsem smrtnikom vidni strani
se razglaša rdeče omrežje rumenega kapitala. Po drugem, manj vidnem kanalu, pa priteče
iz bančnih trezorjev rumenega zapada v rdeče morje zlato, kadarkoli ga tam potrebujejo
… Ta edinstvena perfidnost je produkt zakona med elitnim predstavnikom rumenega velekapitala
in Kominterne ter oligarhične centrale rdečega kapitala in njegove svetovne mreže.«
Boljševizem naj bi zaradi tega pomenil največjo prevaro, kar jih pozna zgodovina.
Najpopolnejši izraz te prevare je rumeno-rdeča aliansa za uničenje krščanske kulture
in morale z lakoto in zasužnjevanjem narodov, v zvezi rumeno akcijske in sovjetsko
oligarhične gospodarske tiranije.« (Rumeno-rdeča aliansa, SV 2, 1935–36.)

V letu 1936 so v SV veliko pozornosti posvetili nastajanju ljudskih front. Tako je
bil v petih nadaljevanjih objavljen članek »Fronta Moskve«. Po SV je bila taktika
ljudskih front taktika trojanskega konja, komunizem naj bi se za nekaj časa popolnoma
preoblekel, komunistična ostrina se je začasno polegla, izjema je bila le Španija,
kjer so bile razmere dovolj »zrele«. SV je naglasila, da je bila »ljudska fronta«
le milejša in spretnejša oblika ali maska komunizma. Še drugače povedano: »ljudska
fronta« je bil okrasni privesek. Jedro fronte je po SV boljševizem, ki je več kot
politični in socialni program. Je načelno protiverski, ne samo brezverski. SV je pisala
tudi več načelnih člankov o vprašanju »ljudske fronte« v slovenskih okvirjih. (SV
3, 1936–37.) Zavračanje komunizma, fašizma in nacizma se v SV velikokrat zelo jasno
izrazi. V uvodniku v svoj četrti letnik poudari svojo jasno usmeritev h katolicizmu.
Avtor predstavi totalitarno šolo. Pravi, da ima sovjetska država otroka za svojo last
in ga vzgaja od nežne mladosti »za podpornika komunizma in brezboštva«. Hitlerjeva
obvezna državna organizacija pa vzgaja svojo šolsko mladino »na petek in svetek« v
duhu plemenskega rasnega fanatizma. Pod krinko narodne skupnosti in čistega germanstva
načrtno goji sovraštvo do krščanstva in Cerkve ter hoče iz vzgoje nasilno izriniti
vsak vpliv staršev. (V četrto leto, SV, 1937–38.)

Obsodbe nacističnega režima najdemo med drugim še v papeževi izjavi ob voščilu kardinalskega
zbora za novo leto. Tam sv. oče pravi, da je v Nemčiji pravo versko preganjanje in
da Cerkev ni zaveznik komunizma kakor tudi ne zaveznik kapitalizma, »pa tudi onega
materialističnega totalitarnega pojmovanja države, ki ga na splošno s fašizmom označujejo.«
V nadaljevanju poudari, da mora katolicizem »obsoditi rasistično zmoto, ker je to
zanikanje dogme o odrešenju vseh narodov«. Obsoditi mora tudi pogansko oboževanje
surove sile, zmoto občudovanja nasilja, ambicije, brezbožnost in sovraštvo.

Veliko pozornosti in nekaj načelnih člankov je bilo ob sovjetsko-nemškem paktiranju
ob koncu leta 1939. Marca 1939 zapiše, »država Čehov in Slovakov … je izginila.
To nas kot Slovane neizmerno boli.«

Tako pisec v članku »Nacizem in boljševizem« kljub medsebojnemu zagotavljanju, da
se nacionalni socializem ne bo dogovarjal z boljševizmom, razočaran ugotavlja, da
se rdeča zvezda druži s kljukastim križem.

Nemško-sovjetsko razkosanje Poljske ožigosa kot izdajo slovanske solidarnosti; ugotovi,
da je Rusija izdala slovanstvo že ob padcu Češkoslovaške in si sedaj preko Poljske
podajata svoje, v slovanski krvi namočene roke, nacionalni socializem in boljševizem.
(Izdano slovanstvo, SV, 1939–40.)

Miklošičeva ulica v Ljubljani – Pogrebni sprevod dr. Lamberta
                        Ehrlicha

Figure 16. Miklošičeva ulica v Ljubljani – Pogrebni sprevod dr. Lamberta Ehrlicha

Razkosanja Poljske se dotika tudi članek »Beseda duhovnika«. Ta je eden redkih, za
katerega vemo, da ga je napisal dr. Lambert Ehrlich ob prvi skupščini Slovenske dijaške
zveze (SDZ) v Mariboru. Obiskali so tudi grob Antona Martina Slomška, ki ga je dr.
Ehrlich zelo cenil. Tam je Slomška primerjal z Devico Orleansko, ki jo je tudi častil.
Dr. Ehrlich je nagovor sklenil, da je naloga SDZ, da združi vso slovensko mladino
»pod trojnim praporom zvestobe do vere, naroda in domovine; proti zlovesti rase in
krvi, ki poveličuje eno raso nad drugimi, proti zlovesti razrednega boja in diktature
proletariata« in oznanja »blagovest miru, pravice in ljubezni«. Omemba Slomška in
Device Orleanske sta že sama po sebi dokaz o njegovem avtorstvu. Omemba »rase in krvi«,
ki se v SV pogosto ponavlja, da slutiti, da je Ehrlich pogost avtor. Dodatno pa tudi
potrjuje že znano dejstvo, da je v veliki meri vplival na način pisanja drugih avtorjev.
(Beseda duhovnika, SV, 1939–40.)

Decembra 1929 je kralj Aleksander prepovedal vse slovenske katoliške organizacije:
prosvetne, kulturne, mladinske in telovadne. Delovati so smele samo Marijine kongregacije
in Katoliška akcija (KA). Pri vzgoji mladine je prišlo do zastoja.

Dva sodobnika, prof. dr. Lambert Ehrlich in prof. Ernest Tomec, sta skoraj hkrati
skušala reševati in odpravljati žalostne razmere. Okoli sebe sta začela zbirati mlade.
Na žalost sta to delala vsak zase. Ehrlich je okoli sebe zbiral študente, ki so se
kasneje imenovali Stražarji, Tomec pa dijake, ki so se imenovali Mladci. Oba sta želela
delati v duhu KA za poglobitev in prenovo verskega življenja. Trudila sta se vzgajati
za uveljavitev katoliških načel v javnem življenju. Leta 1932 je škof Rožman Mladce
priznal za dijaško KA. Skupini Mladcev in Stražarjev sta delovali na istem področju:
med akademiki od leta 1933, ko so prvi Mladci prišli na univerzo in v akademska društva;
med srednješolci pa od leta 1934, ko so Stražarji prevzeli vodstvo Slovenske dijaške
zveze.

Iz nje je prihajal tudi stražarski podmladek. Mladci so imeli dobro pripravljene mesečne
in letne tečaje, SDZ pa je imela le poletna zborovanja po raznih krajih v Sloveniji,
kjer so bili Stražarji glavni govorniki. Do spora je najprej prišlo pri vprašanju,
kdo bo akademska KA. Drugi vir nasprotij je bil načrt KA, da preuredi katoliška akademska
društva iz fakultetno mešanih v stanovska, organizirana po fakultetah. Tretji kamen
spotike je bilo članstvo Mladcev v srednješolski SDZ, ki so jo vodili Stražarji. Škof
Rožman je 1937 ponovno priznal Mladce kot organizacijo KA za dijake in akademike,
ni pa nikdar prepovedal delovanja Stražarjev. Mladci se niso smeli politično udejstvovati,
predvsem pa niso smeli nositi orožja in se bojevati. Šele po smrti Ernesta Tomca so
pozimi 1943 smeli vstopiti k domobrancem.

Naj povzamem z besedami dr. Jožeta Velikonje, priznanega geografa in nekdanjega Mladca:
» … so se mi zdeli vsi »grehi« Stražarjev in Mladcev bolj vihar v kozarcu vode kot
kaj resnega. Škof Rožman bi lahko posegel in bi bilo kmalu vsega konec.« (pismo Jožeta
Velikonje, 15. maja 2001.)

Dr. Ehrlich in prof. Tomec sta kot dva nasprotna pola delovala na istem polju ter
se neprestano dotikala in odbijala. Njuna smrt je bila skoraj istočasna. Prof. Ehrlich
je bil umorjen 26. maja 1942, prof. Tomec pa je umrl 26. aprila 1942. Tomčevega pogreba
se je udeležil dr. Ehrlich in vsi Stražarji; glasno so molili rožni venec. Vsi Mladci
so se udeležili Ehrlichovega pogreba in skupno so kleče prisegli, da se bodo borili
za ideale, ki jih je učil pokojni profesor in za katere je dal tudi svoje življenje.
Prisegli so, da bodo varovali naš rod in našo domovino ter vztrajali v boju za slovenski
narod.

Veliko Stražarjev, ki so že bili vojaški obvezniki, je bilo mobiliziranih leta 1941,
ko so Nemci napadli Jugoslavijo. V nekem smislu je bil tedaj mobiliziran tudi dr.
Lambert Ehrlich. Kot strokovnjak za slovensko severno mejo naj bi z vsem potrebnim
gradivom odšel z vlado v tujino. Ob začetku vojne se je s tem namenom prebil k vladi
na Pale nad Sarajevom. Toda tudi zanj je zmanjkalo prostora na vladnih letalih oz.
britanski podmornici. Ko se je dr. Ehrlich vrnil v Ljubljano, se je ponovno začel
ukvarjati s predlogi in načrti, ki zadevajo narodnopolitični položaj slovenskega naroda
med samo vojno in tudi v prihodnosti. V istem času so Stražarji pričeli izdajati svoje
podtalno glasilo z zelo povednim naslovom »Slovenija in Evropa«. Še nekaj naslovov
iz glasila: »Vprašanje slovenskih meja« (januar 1942), »Slovenska misel vzpluj – vrzi
se do nebes!« (februar 1942), »Slovenska deklaracija«, »Naše gledanje«. Še leta 1943,
ko Ehrlicha ni več bilo, so Stražarji izdajali podobna besedila.

3. maja 1941 je visoki komisar za slovensko ozemlje razglasil zastopnikom slovenskega
javnega življenja kraljevi ukaz, da se ustanovi Ljubljanska pokrajina. V njem je imela
Ljubljanska pokrajina, glede na svoje strnjeno slovensko prebivalstvo, avtonomen ustroj,
upoštevajoč etnične značilnosti ljudstva. Sprva je bilo stanje v pokrajini zadovoljivo
in je veljala kot mirni azil za begunce iz drugih delov Slovenije, ki so jih zasedli
Nemci. Tam je bilo preganjanje Slovencev strahotno. Italijanske civilne in vojaške
oblasti so dovoljevale prihod beguncev v Ljubljansko pokrajino. Po treh mesecih se
je začelo stanje spreminjati. Zato je 1. aprila 1942 dr. Ehrlich italijanskim oblastem
izročil svojo znamenito Spomenico v slovenskem jeziku. V italijanščini jim jo je poslal
čez teden dni.

V njej je nanizal in naštel vse težave, ki onemogočajo kolikor toliko normalno življenje
Ljubljančanom.

– Za gibanje naokoli potrebujejo posebne prepustnice – policijska ura – množične aretacije
in internacije – preiskave posameznih hiš in celih predelov mesta.

– Zapora Ljubljane je onemogočila mali gospodarski promet med podeželjem in Ljubljano
– družine si niso mogle nabavljati najpotrebnejše hrane.

– Požiganje cele vrste vasi.

– Ljudstvo je med dvema ognjema in brez zaščite.

– Partizani z orožjem prihajajo v hiše ter izsiljujejo živež in pomoč.

– Italijanski vojaki nočejo partizanstva resno likvidirati, ker ne gredo v hribe.

– Ljudje ne vidijo resne vojaške akcije proti partizanom.

– Partizani se pravočasno umaknejo, italijanski vojaki pa polovijo naše kmete.

– V zadnjih 5 mesecih so komunisti pobili več kot sto ljudi. Ljudje so že videli,
kako so umorili človeka na ulici. Policija v bližini pa se je obrnila in odšla.

– Dogodki potrjujejo mnenje, da znajo italijanske oblasti uspešno zasledovati in kaznovati
napade na italijanske funkcionarje, umori Slovencev pa jih ne zanimajo.

– Čemu talci?

– Službe javne varnosti ne morejo upravljati ljudje, ki ne znajo jezika.

– Slovenski policisti so iz službe izločeni

– Zakaj uvajajo prikrito in odkrito fašistizacijo?

– Čemu rimski pozdrav?

– Prikrito in pod pretvezami hočejo polagoma likvidirati slovensko šolstvo. Vojaštvo
si jemlje glavne ljubljanske srednje šole, zaprli so Tehnično fakulteto.

– Ne moremo se otresti vtisa, da gre oblastem bolj zato, da pod pretvezo zatiranja
komunizma na vse mogoče načine šikanirajo slovensko ljudstvo.

Podal je tudi predloge za izboljšanje trenutnega položaja:

– Najvažnejše je zajamčiti Slovencem varno življenje. Pri varnostni službi naj pride
do sodelovanja med oblastjo in Slovenci. Oblast mora Slovencem dati možnost samoobrambe.

– Slovenski orožniki in stražniki naj spet dobe orožje in sodelujejo v varnostni službi.
Naj bodo pod vodstvom slovenskih policijskih organov, ki jih imenuje zasedbena oblast
po nasvetu vodij prejšnje slovenske uprave.

– Slovenci morajo biti dejansko pritegnjeni k upravljanju pokrajine.

– Nemudoma naj se odpre Tehnična fakulteta in izpraznijo vsa zasedena šolska poslopja.

– Po nedolžnem aretirani, konfinirani in internirani Slovenci naj se takoj vrnejo
domov k svojim družinam.

– Naj nehajo požigati vasi, požgane naj takoj obnovijo.

– Delovanje sedanje kvesture naj se temeljito preuredi po željah slovenskih predstavnikov.

– Italijanske oblasti naj prenehajo s pretepanjem, mučenjem, klofutanjem in vklepanjem
aretirancev.

Vsebino spomenice poznamo iz prepisa, ki ga je naredil obveščevalec jugoslovanske
begunske vlade. Izvirnik je Ehrlich predložil italijanskemu poveljstvu za Ljubljansko
pokrajino. Povojna oblast ga je skrbno skrivala. Njegova vsebina je bila javnosti
znana samo v izkrivljeni, zlonamerni obliki, v tendenciozni Sajetovi knjigi »Belogardizem«.
S svojim neutemeljenim zmerjanjem, zamolčevanjem in prikrivanjem dejstev je vplival
na vse obdobje, ki mu je pravzaprav postal glavni vir podatkov. Saje je bil publicist,
ne zgodovinar. Prav zgodovino je zelo zaznamoval. Pridobil si je mnogo dragocenih
arhivov, od katerih jih veliko še danes ni dostopnih. S tem je preprečil preverjanje
svojih trditev. Glede Ehrlicha je bil v veliki stiski, ker mu je konkretne »grehe«
težko pripisal. Naložil pa mu je kar vse stražarske in še druge klerikalne. Pomanjkanje
dejstev je nadomeščal z gostobesednostjo. Najbolj si je prizadeval, da bi dr. Ehrlicha
prikazal kot ovaduha.

Spomenica je napisana pogumno in jasno. Na eni strani je zahteval pravico Slovencev
do samozaščite, na drugi strani pa je najhujša in najsistematičnejša kritika italijanske
okupacijske oblasti.

Ko je bil 26. maja 1942 umorjen dr. Ehrlich, je za neformalnega voditelja straže veljal
najprej Franc Casar, po njegovem uboju 12. septembra 1942 dr. Ciril Žebot, po njegovem
odhodu v Rim pa profesor Pavle Verbic. Direktorij Straže so poleg njega sestavljali
še: dr. Ludvik Leskovar, dr. Maks Loh, dr. Lojze Ilija in ing. Leopold Klavž. Med
vojno je bilo okoli 200 stražarjev. Novi člani so prihajali iz SDZ, ki jo je vodil
ing. Anton Tepež.

V začetku avgusta leta 1942, ko so začele nastajati vaške straže, sta Slovenska legija
in vodstvo SLS Stražarje pozvali, da pošljejo svoje člane in pristaše na Dolenjsko.
Vodja legije Rudolf Smersu je pozval Casarja, da mu predloži imena Stražarjev, ki
bi šli v vaške straže. Po stražarskem oklevanju, zaradi nezaupanja, se je pozneje
to zgodilo.

Ko je kapitulirala Italija, so stražarji igrali razmeroma pomembno vlogo. Bili so
na Turjaku. Mislijo, da je prav njihov krog preprečil umik oziroma izpad iz obleganega
gradu. Po porazu in partizanskem obračunu z ujetniki je Straža utrpela okoli dvajset
žrtev. Med pobitimi sta najbolj znana Franc Casar in dr. Ludvik Arko, ki sta bila
umorjena kot kurirja 12. septembra 1942. leta pri Škofljici. Stražarji so si z veliko
prizadevnostjo in tudi izkazano sposobnostjo svoj vpliv znotraj Slovenskega domobranstva
počasi, a zanesljivo večali. Ob koncu vojne so si Stražarji kot vojaki ali civilisti
delili usodo z ostalimi begunci. Preživelo jih je 40 %.

Stražarji so se vzgajali v »izbi«, v svoji društveni sobi, ob vsakodnevni molitvi
rožnega venca ob sedmih zvečer. Prav tako tudi ob vsakoletnem praznovanju dneva Tomaža
Akvinskega 7. marca ter binkoštnega ponedeljka še prav posebej. Udeležba pri vsakdanji
maši ni bila obvezna, a le redki so jo opuščali. Vsako leto so bile običajne tridnevne
duhovne vaje. Že zaposleni ali premožnejši člani so v skupno blagajno mesečno dajali
10% svojega zaslužka za reveže. ( Stražar naših svetinj.)

Spomladi 1942 so iz Londona prišla jasna sporočila, ki so govorila, da je edina možnost
za Slovence v Jugoslaviji, katere obstoj je zagotavljala Velika Britanija.

Ehrlich je bil prepričan, da je za slovenski narod najustreznejša oblika še vedno
velika srednjeevropska konfederacija od Baltika do Egeja.

Pogled na Sv. Višarje

Figure 17. Pogled na Sv. Višarje

V začetku maja 1941, ko se je Ehrlich vrnil v Ljubljano, je nekdanjemu banu Natlačenu
predstavil predlog za ustanovitev podtalne slovenske oblasti. Ta bi morala, po njegovem,
takoj Slovencem postaviti za cilj Združeno Slovenijo v svobodni Evropi in zahtevati
pravico do samoodločbe. Natlačen ga je zavrnil, ker bi s tem izzivali okupatorja.
Pomenilo pa bi tudi nelojalnost do kraljeve vlade v Angliji ter zanikanje kraljevine
Jugoslavije. Ta odločitev proti podtalni slovenski oblasti je bila usodna. Na ta način
je ostal odprt prostor za prehitevanje s strani levičarskega komunističnega tabora.
Februarja 1942 je zapisal: »Na obzorjih zasužnjene Evrope vidimo nov svet, v katerem
je tudi za slovenski narod pripravljen prostor pod svobodnim soncem«. Spet je prišel
Natlačen protestirat k dr. Ehrlichu, češ da omalovažuje Jugoslavijo. Toda dr. Ehrlich
je vztrajal pri svojem.

Dr. Lambert Ehrlich se je zavestno vzdrževal vodilnega udejstvovanja v političnih
in gospodarskih ustanovah. Sprevidel je, da bi bilo veliko boljše, če bi se duhovniki
umaknili iz izrazito posvetnih področij, da bi se lažje posvečali svojemu poslanstvu.
A narodnopolitična zavzetost ga je zanimala, ne le strokovno kot etnologa, temveč
jo je pojmoval in učil kot naravno dolžnost vsakega Slovenca. Rešitev slovenskega
narodnega vprašanja se mu je zdela očitno tako pomembna, da se je tedaj odločil za
samostojno pobudo. Franc Casar je v svoj dnevnik 1942 zapisal: »Izhodišče slovenskega
programa more biti samo Slovenija in slovenski narod«. To je bil dr. Ehrlichov odgovor
na Natlačenove očitke, da njihov program bojkotira Jugoslavijo.

Zamisel o nujnosti vzpostavitve slovenske države se je izoblikovala postopoma. Prvo
spoznanje o potrebi suverene slovenske države se mu je porodilo že na pariški mirovni
konferenci, kjer je osebno spoznal mehanizme delovanja svetovne diplomacije. Takrat
se je prepričal, kako smo Slovenci malo poznani v svetu. Slovenijo in Slovence je
skušal čim bolj predstaviti mednarodni javnosti. Izdajal je poseben list v francoščini.
Istočasno je tudi pošiljal Slovence študirat v tujino na svoje stroške. Prvi je bil
Alojz Kuhar, nato pa so tja odhajali Stražarji (Ciril Žebot, Franc Casar, idr.).

Prvič so si v katoliških vrstah postavili vprašanje o smiselnosti obstanka v jugoslovanski
državi po uvedbi šestojanuarske diktature. Po šestem januarju 1929 se je začela jugoslavizacija
slovenskega naroda, po drugi strani pa je že bila v teku raznarodovalna politika proti
Slovencem, ki so ostali izven slovenskega prostora in so bili v Italiji, na Koroškem
in na Madžarskem. Kralj Aleksander je Slovence imenoval »slovensko pleme« in jim prepovedal
rabo slovenskega imena. Slovenski intelektualci in politični voditelji (dr. Korošec)
so bili internirani ali zaprti in jim niso dovolili javno govoriti o tem.

Te prepovedi na srečo niso veljale za Višarje, edino slovensko ozemlje, kjer so lahko
govorili o teh problemih. Dr. Ehrlich je hodil tja s svojimi študenti in jih učil,
naj ljubijo slovensko domovino, ki še ni obstajala. To je bila edina narodno-politična
šola za mladi slovenski narod po prvi svetovni vojni. Državna šola teh zadev ni obravnavala.

Svoja videnja slovenstva je dr. Ehrlich najbolj izčrpno in poglobljeno razložil študentom
v svoji daljnovidni pridigi na Višarjah 1933. leta. Med svojimi številnimi študenti
iz Ljubljane je imel poleti 1933 govor, ki je magna carta današnje Slovenije in jo
je marsikdo imenoval »višarsko gledanje« na Slovenijo prihodnosti.

»Ni naključje, da smo se zbrali prav tukaj, marveč je to Božja volja. Božja volja
nam tukaj, na Svetih Višarjah, razodeva, kaj je naloga Slovencev na zemlji, kjer živimo.
Ob temeljih te svete gore se stikajo tri poglavitna evropska plemena. Njihovi valovi,
prihajajoči od juga, severa in vzhoda, bi udarili skupaj prav tu. Romani, Germani
in Slovani, bi prav tukaj skušali riniti drug drugemu mejnike nazaj. A naši očetje
so bili modrejši od vojskovodij in politikov. Namesto mejnika so postavili na ta otok
med tremi narodi cerkev. To je edini mejnik v Evropi, ki narodov ne loči, marveč jih
združuje. Danes je ta mejnik vsa naša domovina. Slovenija mora biti mejnik, ki druži
in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno, ne drugo, ne tretje
… Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo
mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi
na jugu in severu, na vzhodu ali na zahodu.«

Tega dogodka se je Mirko Javornik spominjal: »Tam, vrh mejnika naših treh sužnosti,
je tedaj boječe, celo ob odporu najbolj zatiranih, vstajala misel o samostojni in
združeni Sloveniji.«

Dr. Ehrlich je imel še druge preroške sanje, ki so se uresničile mnogo let kasneje,
ko je septembra 1941 pripravil glavni osnutek načrta »Intermarium«, po katerem naj
bi se vsi narodi Evrope združili po modelu angleškega Commonwealtha. Te njegove sanje
so se uresničile v Združeni Evropi – Evropi narodov.

Na steni prezbiterija višarskega svetišča, pri vhodu na levi strani, je marmornati
blok, ki ga je dr. Ehrlich podaril cerkvi. Na njem je vklesan napis, ki ga lahko beremo
še danes: »Višarska Mati! Varuj nam ljudstvo in narod! Dolino in dom! To naj bo naša
molitev! L. E.«

Za razumevanje Ehrlichovega pogleda na slovensko narodno vprašanje je najvažnejši
vir »Slovenski problem«, ki ga je voditelj Stražarjev sestavil jeseni 1941. Ponudil
je tri različne možnosti:

– Slovenija naj bi s Hrvaško in Srbijo tvorila zvezo enakopravnih južnoslovanskih
držav – Jugoslavijo. In to v taki obliki, da bi se lahko priključila tudi Bolgarija.

– Zveza severnih in južnih slovanskih držav bi bila konfederacija vmesne Evrope med
Baltikom, Jadranom in Egejem. Dr. Ehrlich pa je poudarjal predvsem zvezo med Slovani.

– V primeru, da se ne bi uresničila nobena od teh združitev, vendar brez slovenske
krivde, naj bi Slovenija postala samostojna država v zaledju Trsta. Naj bi bila Švica
vzhodne Evrope ter kulturno in gospodarsko-prometna vez med zahodno, srednjo in vzhodno
Evropo ter Balkanom. Imela bi mednarodno zajamčeno nevtralnost in nedotakljivost.

O notranji ureditvi slovenske države je dr. Ehrlich v »Slovenskem problemu« bolj redkobeseden
in splošen: razvita demokracija, avtonomija pokrajin, zdrava tržna svoboda in socialna
pravičnost. Kulturno življenje naj temelji na slovenski tradiciji.

Proti vsakemu povezovanju srednjeevropskih narodov je bila Rusija. Njeno vlogo so
bili zahodni zavezniki prisiljeni upoštevati. Po vojni je bilo vprašanje Evrope »rešeno«
z neuradno rusko zasedbo vzhodne Evrope in železno zaveso.

Ključen kakovostni premik v slovenski nacionalni misli, je vsekakor pomenilo njegovo
odločno zavzemanje za samostojno slovensko državo, čeprav je res, da glede ideje o
njej ni bil povsem prvi (Božo Vodušek, Anton Novačan). Je pa bila njegova zamisel
najbolj načrtno izoblikovana in utemeljena. Kot samostojno vprašanje ga je umestil
v širšo mednarodno problematiko z namenom, da ga predstavi mednarodnim dejavnikom.
Dr. Ehrlichova zamisel med drugo svetovno vojno je bila tudi edina možnost za jugoslovansko
rešitev slovenskega narodnega vprašanja. Dr. Ehrlich je tako za sabo pustil sled,
ki ni več zamrla, temveč je živela in se sčasoma tudi širila, vse do uresničitve leta
1991.

26. maja 1942 je malo po osmi uri zjutraj, na ploščadi pred Ljudsko kuhinjo na Streliški
ulici, VOS naredil atentat na dr. Lamberta Ehrlicha. Odhajal je od jutranje maše,
ki jo je imel v Akademskem domu sv. Cirila. Z njim je na cesti obležal njegov naključni
spremljevalec Viktor Rojic, ki ga je VOS zamenjal z dr. Cirilom Žebotom, ki je sicer
spremljal Ehrlicha vsako jutro. Morilca sta bila Franc Stadler – Pepe, ki je akcijo
vodil, in Kamilo Kratochwill – Mile. Franc Stadler je 13. oktobra istega leta, preoblečen
v duhovnika, umoril tudi nekdanjega bana dr. Marka Natlačena. Kako so utemeljili umor?

– Večino najbolj strupenih izlivov proti narodnoosvobodilnemu gibanju je napisal on.

– Bil je v najtesnejših stikih z ljubljansko kvesturo in karabinjerji.

– Dr. Ehrlich je prejel zasluženo kazen, ki je opomin vsem podžigalcem državljanske
vojne.

– Slovensko ljudstvo ne bo trpelo izdajalcev v svoji sredi (Slovenski poročevalec).

Gornje trditve so več kot nesmiselne in neresnične. Saj je prav zaradi tega, ker se
je jasno postavil na slovensko in jugoslovansko stran v letih 1918–1920 na Koroškem,
moral po neuspelem plebiscitu, leta 1920, zapustiti svojo koroško domovino.

Ker je bil maja 1942 ljubljanski škof Rožman v Rimu, je dr. Ehrlicha pokopal generalni
vikar Ignacij Nadrah. Ljudska oblast mu je tako zelo zamerila govor na grobu, da ga
je po »osvoboditvi« 14. junija 1945 zaprla. Do procesa ni prišlo, septembra so ga
izpustili. Nadrah je na grobu med drugim rekel: »Krščanstvo in komunizem sta nespravljiva
sovražnika. Če zmaga krščanstvo, mora izginiti komunizem; če zmaga komunizem, bo njegova
zmaga konec krščanstva. Tega se je dr. Ehrlich živo zavedal, zato je napovedal komunizmu
neizprosen boj, ki ga je bojeval z občudovanja vrednim pogumom. Zato je moral umreti«.
(Stražar naših svetinj.)

Ehrlicha »ljudska oblast« ni pustila pri miru niti po smrti. V začetku leta 1946 so
pripeljali nemške ujetnike na Žale. Dobili so žganje, potem pa so morali izkopati
posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, študentov Župca in Kiklja in še nekaj
drugih. Trupla so naložili na tovornjak, jih odpeljali nekam proti Postojni in jih
tam vrgli v neznano brezno. Takratni generalni vikar in poznejši škof Anton Vovk je
v slavnostni velikonočni pridigi o Kristusovem grobu in vstajenju med drugim rekel:
»V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti.
Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče ter razkopale in
oskrunile grobove. (Stražar naših svetinj.)

Slovenskim komunistom bo v zgodovini ostal nečasten madež pošastnega izživljanja nad
živimi in mrtvimi kristjani.

»V zvezi z ubojem dr. Ehrlicha bi veljalo pri zgodovinarjih, in tudi širše, v družbi
načeti vprašanje ocene medvojnih likvidacij. Te še vedno veljajo za herojstvo in nekatere
ulice še vedno nosijo imena likvidatorjev. Ustreliti na cesti triinšestdeset let starega
moža, univerzitetnega profesorja, ki ni nikoli nosil orožja, zgolj zaradi ideoloških
nasprotij, za vrhunskega morilca res ne more biti junaštvo. To je dokaz njegove izprijenosti
in strahopetnosti ter intelektualne nesposobnosti naročnikov umora.« (dr. Stane Granda)

Dvajseto stoletje je bilo stoletje zločinskih ideologij. Trije apokaliptični jezdeci
so sejali uničenje in smrt po Evropi. Vsak je imel svoje ime, a kljub temu so si bili
zelo podobni.

Vsi trije so divjali po naši domovini. Neusmiljeno so uničevali življenja, imetje
in duše. To so bili fašizem, nacizem in komunizem. Najhujši med vsemi je bil komunizem,
ki pod tako ali drugačno krinko še kar traja in traja. Na vesti ima največ umorjenih.

V dvajsetih letih preteklega stoletja je nastopil svojo pot dr. Lambert Ehrlich. Kot
navdihnjen prerok je poznal zablodo komunizma in se mu je zoperstavil od samega začetka.
V tridesetih letih so komunisti sklenili, da ga morajo odstraniti. Preveč jasno in
dalekosežno je svaril Slovence pred njim. Imel je sposobnost razumevanja in prepoznavanja
nevarnosti, ko se je drugi še niso zavedali. Zato je moral umreti med prvimi žrtvami
komunističnega terorja.

Prišel je pred časom in ga marsikdo ni razumel, mnogi od njegovih najbližjih so ga
obsojali in se mu posmihali. Z očmi zazrtimi daleč v bodočnost, je lucidno napovedoval,
kaj se bo zgodilo. Bil je briljanten um, ki se je ves predal boju s komunizmom, ki
je bil najnevarnejši njegovemu narodu in najbolj zvit ter prikrit. Razumel je njegovo
zločinsko bistvo in nikdar zaključenih laži, ki so se vlekle od samega začetka do
danes, čeprav je že velikokrat zamenjal svoje ime. Kaj je že zapisal Leszek Kolakowski?
»Bistvo komunizma je laž.«

Dr. Ehrlicha kot odmevnega in daljnosežnega družbenega misleca, najbolje pokaže razprava
»Ruski boljševizem«. Lahko rečemo, da je študija vredna Courtoisa, Fureta in Kocha,
in to skoraj sto let pred njihovimi tehtnimi analizami komunizma. Temu v dokaz naj
navedem kratek odlomek iz njegove študije:

1. Diktatura proletariata je oklicani nosilec suverene državne oblasti. V resnici
pa je le krinka za diktaturo oligarhije nad proletariatom in celim narodom.

2. Stranka komunistov je le nova aristokracija (Rusije) Slovenije.

3. Steber oblasti predstavlja (Rdeča armada, ki jo nadzorujejo boljševiki), vojska
in politična policija. Državni ustroj označuje absolutni centralizem in s tem podrejenost
sodne oblasti politični.

Enako uničujoča je njegova analiza gospodarskega sistema, ki je zaradi podržavljenja
in odsotnosti privatne pobude v državi, zajadral v gospodarsko ter socialno katastrofo.

Besedilo popolnoma odgovarja današnjemu času in našemu položaju. Po sedemdesetih letih
komunizma in dvajsetih letih prikrite revitalizacije smo danes skoraj na istem.

O Bog, pošlji vodnikov našemu narodu!

Prosimo Te, ne odlašaj predolgo!

Amen.

Zaveza 80. številka

Figure 18. Zaveza 80. številka

Date: 2011