Zaveza št. 80 – Mirko Geratič (Slavko Žižek)


§

Slovenski narod je kljub svoji majhnosti uspel preživeti vsa burna dogajanja v preteklosti
in kronati svojo zgodovinsko pot z lastno samostojno državo. Pri tem je v vseh obdobjih
imel posameznike, ki so tlakovali to pot s političnim, kulturnim ali gospodarskim
delom. Za mnoge vemo in njih imena poznamo. Veliko pa je tudi takšnih, katerih dejanja
so ušla spominu ali pa jih je zgodovinsko pero zgrešilo. Eden teh je Mirko Geratič
iz Negove v Slovenskih goricah. Širšemu krogu bi prav gotovo ostal neznan, če v letu
1994 ne bi mariborski Večer objavil njegovih medvojnih, z roko napisanih dnevniških
zapisov, ki so bili na uredništvo prineseni od nekod z Dolenjskega. Avtorja je po
nekaj nadaljevanjih s pomočjo vsebine identificiral njegov rojak, radgonski publicist
Ludvik Kramberger.

Konec osemdesetih so domači pri prenovi kapele v Negovi v zvoniku našli ob nekaj knjigah
dva z roko napisana zvezka, kjer ju je verjetno pustil Geratič leta 1941, ko se je
pred nacisti umaknil v Ljubljano. Prvi, z naslovom Kronika Slomškovega okrožja ZFO
v Mariboru, opisuje vse pomembne dogodke in delo Zveze fantovskih odsekov (v nadaljevanju
ZFO) v Mariboru in okolici, za čas od 1929 do poletja 1941. Drugi ima naslov Kronika
in zaobjema čas od 1931 do poletja 1941. Vsebuje podrobnejše opise delovanja takratne
katoliške mladinske organizacije in združenj ter kronološko sledi dogodkom. Vse tri
zvezke hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor.

Geratičevo zanimivo in razgibano življenje bi lahko razdelili na obdobje pred drugo
svetovno vojno, ko je živel in delal na Štajerskem, čas med drugo svetovno vojno,
ki ga je preživel v Ljubljani, in na čas umika iz domovine ter življenje v Združenih
državah Amerike, kjer je tudi umrl. Njegovo delo v ZFO je temeljilo na skrbi za telesni,
duhovni, verski in narodni razvoj članstva, vse življenje pa je bil predan ideji in
želji po samostojni in neodvisni državi Sloveniji. Zato je prav, da ob 20. obletnici
samostojnosti Republike Slovenije opozorimo nanj.

Pred kratkim sem dobil v branje Geratičeve spomine, ki jih je pričel pisati v ZDA
sredi leta 1954. V njih po spominu obnavlja dogodke iz svojega življenja. Morda je
bil razlog za pisanje izguba medvojnih zapiskov. Pisal jih je dalj časa, saj v njih
omenja kasnejše dogodke, kot so odhod v pokoj in 75 let delovanja cerkve Sv. Štefana
v Chicagu, ki so jo praznovali leta 1973. Spominov, obsegajo 110 tipkanih strani,
ni namenil širši javnosti, le prijateljem. Sedaj se nahajajo v arhivu Studia slovenica
v Ljubljani.

Za dnevnike in spomine velja, da nam posredujejo obilico podatkov, ki so časovno in
vsebinsko točni, vendar omejeni z osebnim pogledom in subjektivno analizo posameznega
dogodka. Zato je za umestitev življenja Mirka Geratiča v zgodovinski prostor in čas
potrebno delo zgodovinarja, kar pa že presega naš namen.

Otroštvo

»Lepe Slovenske gorice. Dobrotna očetova roka jih je bogato obkrožila z mičnimi gozdovi,
zelenim travniki, rodovitnimi polji, bogatimi sadonosniki, pa s številnimi hribčki,
na katerih je vsajena žlahtna roža slovenskih goric, vinska trta«. S temi besedami
je svojo rojstno deželo opisal Mirko Geratič, ki se je rodil 8. julija 1903 v Negovi,
kraju, ki leži približno enako oddaljen od Gornje Radgone kot od Lenarta. Ker je ob
rojstvu izgledal zelo šibak, so ga z botro že drugi dan nesli h krstu v negovsko župnijsko
cerkev in mu dali ime Friderik. Krstil ga je upokojeni kaplan Karel Vitmajer. Bolehnost
ga je spremljala še nekaj let v otroštvu. Starša, oče Alojzij, rojen leta 1876, in
mati Elizabeta Brumen, doma od Sv. Barbare, danes Korena, sta se poročila leta 1902.
V družini so se rodile še sestre Marija (1907), Kristina (1910), Frančiška (1914)
in Rozika (1916). Drugih pet rojenih otrok pa je umrlo v zgodnjem otroštvu. Preživljali
so se s poljedelskim delom in prihodki od posestva. Oče je bil dober gospodar in je
skromno – deloma zidano, deloma leseno – hišo, ki je pod isto, s slamo krito streho
imela tudi gospodarsko poslopje, kasneje popolnoma spremenil. Dozidal je novo gospodarsko
poslopje, hišo prekril z opeko in dokupil nekaj zemlje. Leta 1917 je postavil kapelo,
posvečeno presvetemu srcu Jezusovemu in ob kipu postavil še sliki sv. Elizabete in
sv. Alojzija. V času nacistične okupacije je oče snel zvon iz zvonika in ga zakopal.
Šele leta 1953 so ga vrnili na prvotno mesto v zvonik. Tukaj so bili tudi najdeni
že v uvodu omenjeni zvezki z nekaj knjigami. Sredi poletja 1929 mu je zaradi bolezni
umrla mama. Oče se je kljub nasprotovanju domačih čez dobro leto poročil z materino
ovdovelo sestro Genovefo. V otroških letih je Mirko v družbi mlajših sester tu in
tam potegnil krajši konec.

Osnovno šolo je obiskoval v Negovi. Bil je vzoren učenec in z učenjem ni imel težav,
le pri petju so mu svetovali naj samo odpira usta, da ne bi vsega pokvaril.

Mirko Geratič s starši in sestrami. Z leve proti desni – Kristina,
                        Marija, Rozika in Frančiška

Figure 65. Mirko Geratič s starši in sestrami. Z leve proti desni – Kristina, Marija,
Rozika in Frančiška

Zadnje razrede je že zaznamoval čas prve svetovne vojne. Z devetimi leti je šel k
prvemu svetemu obhajilu in z dvanajstimi k sveti birmi. Birmal ga je mariborski škof
Mihael Napotnik v sosednji župniji sv. Benedikt. Kasneje je bil sam več fantom birmanski
boter. Nekaj let je tudi vestno ministriral, kar v tistih časih ni bilo kar tako,
saj je ministrant ob znanju latinskih molitvenih obrazcev moral v vsakem času in ob
vsakem vremenu spremljati duhovnika, kadar je ta moral s sveto popotnico k umirajočemu.
Že v osnovni šoli je začutil svojo narodno bit, ko je opazoval umiranje Avstro-ogrske
monarhije in ko ni bilo zaželeno izobešanje slovenskih zastav in narodnih trakov.
Ob opozorilu domačega župnika Franca Bratkoviča glede lista Štajerc, ki je izhajal
na Ptuju in prinašal poleg novic z bojišč prve svetovne vojne v domačo hišo tudi Slovencem
nenaklonjeno pisanje, je s svojimi prihranki od ministriranja očetu naročil Stražo,
ki jo je urejal Franjo Žebot, s katerim sta kasneje v Mariboru še sodelovala. Spremljal
pa je tudi gibanje za majniško deklaracijo. Takole se ga je spominjal: »/ … / Takrat
sem bil star okrog štirinajst let in sem v kljub svoji mladosti in politični nezrelosti
pozorno sledil svetovnim dogodkom, zlasti za majniško deklaracijo. Živo se spominjam,
kako sem nestrpno pričakoval sporočila, da je to izjavo podpisal tudi naš domači občinski
odbor. / … /«

Vzrok, zakaj Mirko ni nadaljeval šolanja na gimnaziji kljub želji, da bi postal duhovnik,
in pripravljenosti krstne botre Marije Satler do delne denarne podpore, v veliki meri
tiči v tedanjih negotovih vojnih razmerah prve svetovne vojne. Tako je ostal doma.
Oče je kasneje mislil, da ga bo Mirko nasledil, pa so tudi to preprečile razmere druge
svetovne vojne.

Mladost

Ker v Negovi društveno življenje v tistem času ni bilo kaj prida razvito, saj razen
Marijine družbe za fante in dekleta ter prosvetnega društva, ni bilo drugih mladinskih
organizacij, je Mirko večkrat zahajal v sosednjo župnijo sv. Benedikta, kjer so na
ljudskem odru nekajkrat na leto igrali razne dramske igre. Tako je prišel v stik s
tamkajšnjim župnikom Francem Gomilškom. Ta je bil pri vernikih zelo priljubljen, v
župniji pa nadvse delaven. Organiziral je razne mladinske tabore, skrbel za vse štiri
stanove Marijine družbe, dekliško zvezo, izobraževalno društvo in bdel nad delom posojilnice.
Velik vzornik mu je bil Janez Evangelist Krek, sodeloval pa je tudi z dr. Antonom
Korošcem. Ko je leta 1919 ustanovil Orla, se je Mirko takoj včlanil in postal njegov
aktiven sodelavec. Gomilšek je v njem hitro prepoznal fanta, ki je nadarjen za delo
z mladimi, poln energije in pripravljen javno nastopati. Poskrbel je, da se je Mirko
vključil v igranje in režiranje iger na ljudskem odru in ga z drugimi mladimi pošiljal
na razne politične, prosvetne, gospodarske in zadružne tečaje, pa tudi tečaje govorništva.
Tako je Mirko na enem takšnih govorniških tečajev v Ljubljani za doseženo prvo mesto
prejel iz rok dr. Marka Natlačena, ki je tedaj bil predsednik Ljubljanske oblasti,
knjižno darilo. Z Gomilškom sta postala prijatelja in ostala tesna sodelavca vse do
Mirkovega odhoda v Maribor. Ob začetku druge svetovne vojne so nacisti Gomilška pregnali
na Hrvaško, od koder se mu je posrečilo priti v Ljubljano. Tam sta se leta 1942 z
Geratičem še srečala. Naselil se je v Knežji vasi, kjer so verniki želeli imeti duhovnika.
Ko so Nemci med ofenzivo proti partizanom pridrveli v tiste kraje, so ga ustrelili
29. oktobra 1943. Pokopan je v Dobrniču.

V času po prvi svetovni vojni je bil Geratič ob vseh drugih aktivnosti zelo dejaven
v Orlovski organizaciji. Pomagal je pri rasti posameznih orlovskih odsekov in sodeloval
pri ustanavljanju slovenjegoriškega orlovskega okrožja ter postal njegov tajnik. K
Orlom je pristopil kot šestnajstletni mladenič in pri njih aktivno deloval do ukinitve
organizacije. Z Orli je doživel marsikaj lepega, pa tudi nekaj nasprotovanja s strani
tistih, ki jim katoliška telovadna organizacija ni bila po volji. Svoje izkušnje in
znanje iz tega obdobja je kasneje prenesel na delovanje v Zvezi fantovskih odsekov,
ki je nadaljevala s tradicijo leta 1929 prepovedanega Orla.

Maribor, okrožne lahkoatletske tekme, 23. junij 1940. Levo Mirko Geratič

Figure 66. Maribor, okrožne lahkoatletske tekme, 23. junij 1940. Levo Mirko Geratič
Simon Dan

V Mariboru

Na jesen 1930 se je Mirko Geratič preselil v Maribor. V tajništvu Slovenske kmečke
zveze ga je za svojega pomočnika povabil duhovnik in politik SLS Marko Kranjc. Ob
tekočih poslih, ki jih je opravljal z znanjem, pridobljenim na raznih tečajih, je
na skrivaj postoril še marsikatero delo za takrat prepovedano Slovensko ljudsko stranko.
Zaradi ilegalnega dela je prehodil in prekolesaril vso okolico Maribora, Dravsko polje
in Zgornjo dravsko dolino in imel pri tem večkrat težave z oblastmi, kar bo še omenjeno.
Po razpustitvi Slovenske kmečke zveze je dobil v mariborski podružnici časnika Slovenec
delo uradnika, ki ga je opravljal vse do začetka druge svetovne vojne.

Mirko se je hitro vživel v mariborske razmere. Ni mu ostalo neopaženo, da za katoliško
mladino, razen morda za dijake, ni bilo najbolje poskrbljeno. Na voljo so imeli sicer
športni klub Maraton, vendar je ta skrbel samo za športne vrednote, duhovne in moralne
pa puščal vnemar. Zato je začel s pomočjo nekaterih duhovnikov, ki jim delo z mladimi
ni bilo tuje, zbirati rokodelsko in vajeniško mladino. Pomagal je ustanavljati fantovsko
katoliško akcijo in ob ustanovitvi Fantovskih odsekov ves svoj prosti čas namenil
delu v tej organizaciji, ki ga je v najdenih kronikah tudi podrobno opisal. Ob skrbi
za telesni razvoj je fante navduševal za življenje po krščanskih načelih in za slovenstvo.
V ta namen je tudi pisal v prilogo Slovenskega gospodarja, Naš dom. Velikokrat je
nastopal kot govornik na raznih javnih prireditvah in shodih. Leta 1935 je imel govor
za obrtniško in trgovsko mladino na evharističnem kongresu v Ljubljani.

Orožniki so njegovo delovanje budno spremljali, in sodeč po kazenskih spisih, ki so
ohranjeni v Pokrajinskem arhivu Maribor, se je zaradi tega trikrat znašel pred sodiščem.
Prvič so ga obtožili protisokolske propagande, vendar ga je sodišče 9. oktobra 1930
oprostilo obtožbe. Drugič je imel težave z oblastmi leta 1932 zaradi nošenja zelene
kravate ob priliki kresovanja za 60. obletnico rojstva dr. Antona Korošca. Orožniki
so bili prepozni, da bi kres na griču Kalvarija nad Mariborom pogasili, Mirko in še
nekateri pa so bili ob svoje zelene kravate, ki so bile na policiji uničene. Nošnjo
le-teh je oblast smatrala za zunanji znak pripadnosti takrat prepovedani SLS. Tretjič
je bil obtožen leta 1933, in sicer zaradi razširjanja letakov v podporo dr. Antonu
Korošcu, ki je bil tedaj v izgnanstvu, in zaradi sestajanja na terenu z nekdanjimi
pristaši SLS. Po enem takšnih skrivnih shodov je v vpisu knjige gostov gostišča pod
Donačko goro policija našla pod verzi Marka Kranjca (”Mati Slovenija, tvoji ljubezni
Orel junaško klanja srce, narod Slovenski k nesmrtni slavi tvoji se naše sile bore.”)
tudi Geratičev podpis. Vendar do obravnave ni prišlo in po desetih dneh pridržanja
je bil izpuščen iz zapora. Že naslednje leto je bil ponovno na Donački gori. Tokrat
je imel krajši govor v imenu škofijskega vodstva fantovske Katoliške akcije ob blagoslovitvi
spomenika Kristusu Kralju.

Avgusta 1939 je bil Mirko Geratič z utemeljitvijo, da je odličen javni delavec, sprejet
med člane mariborskega mestnega sveta, kjer je ob nalogah v različnih odsekih delal
tudi v mladinskem mestnem svetu. Občinska oblast je imela zadnjo sejo 28. marca 1941.
Od petnajstih sej je manjkal le na eni zaradi vpoklica na orožne vaje v oktobru 1940,
ko je v Evropi že divjala druga svetovna vojna.

V duhu obrambe slovenstva je Zveza fantovskih odsekov s svojimi člani in v sodelovanju
z drugimi skupinami preprečila nemčurjem v letu 1939 praznovanje Hitlerjeve 50-letnice.
Aprila naslednje leto pa je ob istem času Geratič v Kroniki zveze fantovskih odsekov zapisal takole: »/ … / Zopet so se izkazali naši fantje, ko so pri sosedu proslavljali
rojstni dan führerja ter je bilo pričakovati, da bi kateri njegovi oboževalci hoteli
dati duška svojemu navdušenju, so člani nacionalnih organizacij prevzeli zopet varnostno
in obvestilno službo. Preko sto članov marib. Fantovskih odsekov je zasedlo Kalvarijo,
park in hrib nad bogoslovjem. Patrulje, kolesarji in motociklisti so švigali sem in
tja. Vsak grm tako rekoč je imel to noč čuvaja. Zgodilo se ni seveda nič. Kdo bi pa
si tudi kaj upal vpričo toliko krepkih rok. / … /«

Po nemškem napadu na Jugoslavijo je 8. aprila razočaran napisal: »/ … / Judeži … dolgo
časa so skrivali svojo pravo barvo, danes so prilezli kakor močeradi na dan. Žal so
mnogi Slovenci zatajili slovensko ime in rod ter se prodali tujcu za Judežev denar.
V črnih jahalnih hlačah in škornjih ter s kljukastim križem na roki hodijo po mestu
in se kažejo, tudi grozijo. Tudi naš odsek je imel nekaj takega plevela. / … /«

Na veliki četrtek so prišli na sedež odseka ZFO kulturbundovci po poslovne knjige,
ki pa so tedaj že bile skrite na varnem.

Mirko Geratič, Ljubljana, 8. julij 1943

Figure 67. Mirko Geratič, Ljubljana, 8. julij 1943

Ljubljana

Na cvetno nedeljo 1941 je bil Mirko Geratič v mariborski stolnici pri maši. Mašniško
posvečenje, zaradi razmer so na škofiji pohiteli, so motili preleti nemških bombnikov.
V mestu je še videl snemanje slovenskih napisov, vkorakanje nemške vojske, pa tudi
nečastno vedenje nekaterih posameznikov. Zaradi svojega javnega delovanja in vzpodbujanja
k slovenstvu je bil v nevarnosti, da bi ga okupator aretiral, zato se je v prvih tednih
po nemškem napadu umaknil domov v Negovo, kjer pa si je s svojo pokončno držo pri
lokalnih oblasteh hitro nakopal težave. Na skrivaj se je začel sestajati s Štefanom
Faležem in nekaterimi fanti iz ZFO ter se dogovarjati o načinu delovanja proti nacistom.
Okupator je v tem času intenzivno izseljeval zavedne Slovence, zato se je Mirko odločil
za umik v t. i. Ljubljansko pokrajino. Nekaj njegovih znancev je to že storilo. Od
domačih se je poslovil 30. decembra 1941. Oče, ki so ga na binkošti leta 1945 domači
aktivisti odvedli neznano kam in se ni nikoli več vrnil, ga je pospremil do domače
kapele, kjer sta se poslovila za zmeraj. S pomočjo bogoslovca Franca Jančarja, ki
je odšel ilegalno študirat v Ljubljano, in negovskega trgovskega pomočnika, ki je
bil doma iz Zagorja, ter njegovih sorodnikov, je v soboto 3. januarja 1942 pri Litiji
prekoračil nemško-italijansko mejo in v Radohovi vasi stopil na vlak za Ljubljano,
kjer je do konca vojne bival pri frančiškanih v centru mesta.

V Ljubljani je hitro našel znance, ki jih je poznal že iz Maribora. Marko Kranjc,
ki je takrat bival v hotelu Union, mu je ponudil delo pri tajniških poslih. Kasneje
se je srečal še s Cirilom Žebotom in Francem Casarjem ter spoznal z dr. Lambertom
Ehrlichom. Ves čas je ostal povezan s stražarji. Družila jih je ideja o samostojni
slovenski državi. Že v drugi polovici januarja pa je s pomočjo ing. Murija dobil formalno
zaposlitev pri Pokrajinskem prehranjevalnem zavodu – PREVOD, kar mu je omogočalo prosto
gibanje po pokrajini. Potoval je kot revizor mlekarske zadruge in obenem obiskoval
različne kraje po navodilih Marka Kranjca in Narodnega sveta. Iz Prevoda je čez čas
presedlal v Informacijski urad pokrajinske uprave. Po kapitulaciji Italije mu je grozila
mobilizacija v delavski bataljon po vzoru nemške organizacije TODT, zato se je v dogovoru
s podpolkovnikom Peterlinom vpisal v Slovensko domobranstvo. Razporejen je bil v štabno
pisarno na Taboru v Ljubljani. Tam je skupaj s Tonetom Dolinarjem, Stankom Snojem
in še nekaterimi opravljal administrativne posle. Orožje je nosil le na vojaških vajah
in na stanovanju podpolkovnika Peterlina, kjer je vršil stražarsko službo. Bil je
tudi med povabljenimi na seji prvega slovenskega državnega parlamenta v dvorani Sokolskega
doma na Taboru. Tik pred koncem vojne, 6. maja, se je preoblekel v civilno obleko,
ujel popoldanski vlak proti Kranju in zjutraj 9. maja prispel na avstrijsko koroško.

Mirko z enim od svojih birmancev v Avstriji, 16. maj 1948

Figure 68. Mirko z enim od svojih birmancev v Avstriji, 16. maj 1948

Kot je napisano že v uvodu, je mariborski časnik Večer konec februarja 1994 začel
v nadaljevanjih objavljati dnevnik, ki ga je na uredništvo prinesel nekdo z Dolenjskega.
Zaobjema bivanje v Ljubljani oziroma čas od 29. decembra 1941 do 31. julija 1942.
Iz časnika Večer navajam nekaj zapisov. Dne 17. marca 1942 je zapisal: »/ … / Preden
zaključim dnevnik za danes, naj omenim prežalostno novico. Partizani so sinoči, 16.
3., ustrelili štajerskega akademika in vrlega ‘Stražarja’, Franceta Župec. Padel je,
ker ga je zločinska banda teroristov – Partizanov in komunistov obsodila kot narodnega
izdajalca. On je bil namreč zaupnik akademske organizacije, ki je hotela ohraniti
slovensko univerzo s tem, da je lojalno sodelovala z oblastmi. Bil je zaveden Slovenec
in katoličan, neumorno delaven. Ubogi fant! Večni mir njegovi mučeniški duši. Iz njegove
krvave žrtve pa naj vzklije med narodom zavest sloge in resnega dela za narod. / …

Z Župcem sta se poznala še iz Maribora. Naslednji dan, 18. marca, je zabeležil umor
Kiklja, s katerim sta si bila še posebej blizu, saj sta v Mariboru tesno sodelovala
v ZFO. Piše: »Danes, ko je šel od kosila, kmalu po dvanajsti uri, je padel zadet od
petih strelov zločinske partizanske roke, akademik – Mariborčan Jaro Kikelj. Pokojnik
je bil zlata slovenska duša, veder slovenski fant, poln katoliškega zanosa. Že kot
sedmošolec se je marljivo udejstvoval v fantovski organizaciji. Ustanovil je Fantovski
odsek v Studencih pri Mariboru ter ga zelo dolgo časa vodil. Eno leto je bil marljivi
predsednik Slomškovega okrožja ZFO v Mariboru. Videl sem ga zadnje mesece po večkrat
med tednom pri sv. obhajilu. Sedaj je postal nedolžna žrtev tudi on, moj dragi prijatelj
in sodelavec! / … / Dragi Jaro! Bog, katerega si ljubil in kateremu si posvetil svojo
lepo mladost, naj ti bo obilen plačnik! Prosi za slovensko ljudstvo, da kmalu doseže
svoj cilj ter se iznebi ljudi, ki mu hočejo zlo. Vedno mi boš ostal v najlepšem spominu!«

22. marca 1942 je med drugim še dodal: »/ … / Danes popoldne ob štirih se je vršil
pogreb pokojnega Jaroslava Kiklja, ki je od včeraj dalje ležal na Žalah v kapelici
sv. Nikolaja. Kakor je bil pogreb Župca krasen, pa je bil Kikljev pogreb prava manifestacija
katolištva in slovenstva. Sodijo, da je bilo pri pogrebu navzočih okrog pet tisoč
ljudi. Tudi jaz sem pokropil dragega prijatelja. Na glavi, nad nosno votlino, med
očmi je imel rano, katero mu je zadala morilčeva krogla. Na obrazu je bil razlit čudovit
mir. Nobenega sledu strahu ali smrtne groze. / … /«

V povojnih spominih se je dogodka spominjal takole: »/ … / V zvezi z njegovo smrtjo
tole: vsako opoldne sva se srečala pred frančiškansko cerkvijo in šla skupno na kosilo
v Cirilov dom v Streliški ulici. Še iz Maribora naju je vezalo prijateljstvo. Ta dan
sem bil pa nujno zadržan radi nekih strank (delal sem v Malovrhovi proti kom. pisarni).
Jaroš se je naveličal čakati in odšel. Ko pridem okrog ene pop. v Cirilov dom, zvem,
da je Jaroš Kikelj bil ubit pred Cirilovim domom, Streliška ulica, pred kake pol ure
… In če bi jaz bil takrat z njim? Verjetno bi šla oba skupaj v večnost. / … /«

Smrt dr. Lamberta Ehrlicha je zabeležil 26. maja 1942: »Grozotno je rano v jutru po
mestu odjeknila vest, da je bil na poti od sv. maše umorjen vseuč. profesor dr. Lambert
Ehrlich. / … / Ko sem šel opoldne h kosilu sta bili na tretoariju pred Ljudsko kuhinjo
dve veliki luži krvi, pokriti s peskom in z rožami. Obiskovalci Ljudske kuhinje so
bili danes zelo molčeči in poparjeni. Pokojni L. Ehrlich, katerega sem imel čast po
bliže spoznati, – še včeraj opoldne sem bil pri njem – , je bil izredno blaga duša,
kateri so ga še bolj poznali, pravijo da je bil svetniški človek. / … /«

Po vojni je o tem napisal: »Škof dr. Rožman je takrat odpotoval v Rim. Dva dni prej
sem bil pri njemu (L. Ehrlichu, op. S. Ž.) in stipkal zanj kratko poročilo, ki ga
je škof ponesel v Rim. Nisem vsega skončal. Diktiral je latinsko, jaz pa latinščine
nisem bil zmožen, zato me je odslovil in skončal sem. Bil je nervozen kot vedno.«

Ladja, s katero je Mirko priplul v ZDA

Figure 69. Ladja, s katero je Mirko priplul v ZDA

Geratič je v dnevniku vestno beležil svoja potovanja, življenjske razmere, v katerih
je bival, srečevanja z znanci in prijatelji, splošne razmere bivanja pod okupatorjem,
razne kulturne in verske dogodke, prizadevanja na področju lastnega duhovnega življenja,
ves čas pa tožil za mirom, svobodo in domom. Prvo pošto od doma je prejel šele 23.
marca 1942.

8. aprila 1942 je v dnevnik zapisal: »Veselo presenečenje. Pismo od doma od sestre
Rozike in Frančike. Prišlo je priporočeno ter je potovalo v Ljubljano osem dni. Skoraj
so mi solze prišle v oči, ko sem čital pismo. O, moj ljubi, dragi dom, kdaj te bom
spet videl in vse moje drage? / … /«

Najdeni dnevnik je označen z rimsko številko II, zato lahko upravičeno sklepamo, da
je napisal tudi prvi zvezek. In skoraj zagotovo tudi še naslednje. V Arhivu Slovenije,
v t. i. Sajetovi zbirki, v delu, kjer so zbrani dokumenti o stražarjih, je priložena
zabeležka s tole vsebino, ki jo navajam v celoti: »Geratič. Sedaj na begu, uslužbenec
‘Informativnega urada’, stanoval kot štajerski begunec v frančiškanskem samostanu
v Ljubljani. 7. 12. 1943. je napisal (v) svoj dnevnik: »pošteno sem nevoljen vpričo
ponovnega ogabnega trenja med kat. skupinami. Vse tako zv. Kat. skupine se zaganjajo
v Stražarje. K presidentu Rupniku prihajajo vsak dan anonimne ovadbe in denunciacije
proti Stražarjem, od strani Ljotičevcev, Glavača, od ing. Sodja / v ozadju: Stare,
Šmajd, Finec / in še drugi. Pred dnevi sem opazil pri Staretu v pisalnem stroju pismo.
V naglici sem opazil sledeče: ‘Moštvo se jezi nad Jelenom / polkovnik Peterlin /,
ker sedi v štabu 14 Stražarjev, ki niso bili nikdar na terenu / v resnici je padlo
od strani komunistov 12 Stražarjev / v Rim je odpotoval tudi g. Čiro / Žebot /, da
drži stike z inozemstvom … Ljubljanski vodje se igrajo tako umazano politiko, da me
je sram, obenem pa tudi strah, kaj bo, če razni Miloši, Avseneki, Šmajdi in drugi
ne bodo prišli k pameti. Zelo grdo, da se je v to gonjo dal vpreči tudi ravnatelj
ing. Sodja, ki bi kot član Nar. odbora KA znal biti nad temi trenji in skušati izgladiti
spore, ne pa, da jih še poglablja. Zdi se mi, da je v tem oziru zelo neresen, klepetava
čenča.«

Tudi iz drugih opomb v njegovem dnevniku so razvidne Geratičeve simpatizije za stražarje.
Obenem pa je bil Geratič pristaš legije in je kot tak prišel tudi v ‘Informativni
urad’. Izgleda, da je bil agent kluba ‘Straža’ pri SLS.«

Ker Franček Saje citira Geratičeve dnevniške zapiske iz leta 1943 (v svoji knjigi
Belogardizem ga sicer ne omenja), lahko upravičeno sklepamo, da je teh zvezkov več
in da jih je Saje posedoval. Žal v arhivskem inventarnem opisu tega ni, kakor tudi
tolikokrat v isti knjigi citiranega dnevnika Franca Casarja ne. Geratič se je po vojni
spominjal, »da so vsi važnejši zapiski od leta 1941 ostali v frančiškanskem samostanu.
/ … / Kaj se je z njimi zgodilo, ne vem, le slutim.« Vsekakor bi o tem nekaj lahko
vedel tisti, ki je po Geratičevem odhodu pospravljal njegovo sobo. Kako jih je dobil
v roke Franček Saje, ostaja neznanka. Morda tiči del odgovora v Geratičevem dnevniškem
zapisu z dne 18. maja 1942. Med drugim piše: »/ … / O nekaterih naših frančiškanih
se trdi po mestu, da simpatizirajo z OF. Dolžijo: p. Angelika Tominca, p. Romana Tominca
in oba Aljančiča. Koliko je resnice na tem, ne vem. / … /«

Sllovenski dan v Chicagu, 1965 – Mirko Geratič v uniformi slovenskih
                        orlov

Figure 70. Sllovenski dan v Chicagu, 1965 – Mirko Geratič v uniformi slovenskih orlov

Avstrija

Mirko je dejal o Vetrinjskem polju, da je tabor izdanega človeka. Po začetnem šoku
in velikem razočaranju nad razvojem dogodkov je najprej moral poskrbeti za osnovne
bivanjske pogoje. To mu je šlo težje od rok, saj ni prišel z nobeno organizirano skupino,
le z nahrbtnikom in kovčkom. Tisti, ki so prišli z vozovi, so bili v prednosti. Ko
se je taboriščno življenje kolikor toliko normaliziralo in se je vzpostavil približen
red, se je priključil svojim štajerskim rojakom. Opazoval je dogajanja v taborišču
in zunaj njega in hitro ugotovil, da Slovenski narodni odbor ni bil kos nastalim razmeram.
Ob pripravah na domnevno preselitev slovenskih domobrancev v Italijo je zaslutil prevaro
in hitel z opozarjanjem znancev na nevarnost. Žal brez uspeha.

V povojnih spominih je z velikim spoštovanjem opisoval taboriščno delo dr. Valentina
Meršola, razmišljal o škofu Rožmanu, pri katerem je pogrešal nekaj Jegličeve odločnosti,
se jezil nad neenotnostjo in nesposobnostjo vodstva ter beležil tudi čisto navadne
človeške slabosti, ki so se kazale v obliki sebičnosti in v pomanjkanju medsebojne
solidarnosti. Po zaprtju vetrinjskega taborišča se je s štajersko skupino preselil
v Peggez pri Lienzu in kasneje v Spittal. Na vožnji z vlakom je skupaj z ostalimi
doživljal strah pred morebitno novo prevaro. V Peggezu je postal vodja barake in tako
prevzel odgovornost za red in disciplino v baraki, za zagotavljanje življenjskih potreb
njenih stanovalcev, za opravljanje nujnih skupnih del in za pravično razdeljevanje
dobljene pomoči. Pri tem je bil velikokrat deležen raznih očitkov, ko ni mogel ustreči
vsem naenkrat in v enaki meri. Intenzivno se je vključeval pri prizadevanjih taboriščne
skupnosti za boljše kulturno in duhovno življenje njenih prebivalcev. Tako kot je
pred vojno v Mariboru delal z mladino, se je tudi v taborišču s sodelovanjem salezijanca
Franceta Blatnika ukvarjal z mladino, ki ni bila vključena v taboriščno izobraževanje.
Kasneje je v kmetijski šoli znotraj taborišča celo predaval predmet Organizacija,
vendar je čez čas zaradi očitkov Matije Škerbca, da je stražar, moral s predavanji
prenehati. Pomagal je ustanoviti klub učencev kmetijske šole Lepša bodočnost in list z enakim imenom, v katerega je veliko pisal in ga tudi urejal. Ko sta bila
na pritisk slovenskega taboriščnega vodstva in taboriščne katoliške akcije klub učencev
in list ukinjena – Geratič se namreč ni strinjal z načinom volitev novega taboriščnega
vodstva s samo eno kandidatno listo – je z nekaj somišljeniki ustanovil mesečnik V nove zarje. V eni izmed številk je literarno opisal svoj odhod od doma in članek podpisal z
»Boris«.

Kljub temu, da je v letu 1949 že imel potno dovoljenje za Argentino, si je zaradi
pritiska nekaterih slovenskih voditeljev premislil. Bivši dobrepoljski župnik Anton
Merkun, ki je takrat že bil v ZDA pri svojem nečaku Matiji Jagru, župniku v Barbertonu,
mu je pomagal dobiti garantno pismo za vselitev. Na zaslišanjih pred raznimi imigrantskimi
komisijami je moral zamolčati svoje članstvo v Slovenskem domobranstvu. 22. junija
1949 je zapustil taborišče v Spittalu in se 9. julija 1949 v Bremnu s skromno prtljago,
v kateri je imel tudi taboriščno časopisje, vkrcal na ameriško vojaško ladjo SS Marine
Jumper, ki je bila predelana za prevoz potnikov, ter odplul čez ocean.

Mirko Geratič

Figure 71. Mirko Geratič

ZDA

Ob vplutju v newyorško pristanišče se je Mirko spomnil očeta, ki se je velikokrat
jezil nad njegovim političnim in kulturnim delom ter mu včasih navrgel: »Ti boš še
daleč prišel s svojo politiko.« Da bi kdaj prišel v Ameriko, zagotovo ni pomislil.

Na ameriška tla je stopil 19. julija 1949. Potnike je še z nekaterimi slovenskimi
zastopniki pričakal dr. Jože Basaj. Po ureditvi formalnosti je odpotoval v mesto Barberton,
Ohio, kjer se je nastanil pri slovenski družini Vinka Lauterja in se začel vživljati
v ameriške razmere, vendar ni mogel dolgo mirovati. Z duhovnikom Merkunom, ki je prav
tako bival v Barbertonu, sta pričela izdajati časopis Slovenska pravica. Prva številka je v sedemsto izvodih izšla že v decembru 1949. Ker v mestu ni našel
redne zaposlitve, se je s pomočjo p. Kazimira Zakrajška in dr. Štefana Faleža aprila
1950 preselil v Chicago. Po nekaj neuspelih poizkusih je dobil delo čistilca v bolnišnici.
Ko je osvojil znanje angleščine, je napredoval v vodjo vzdrževanja. Ves čas je spremljal
politično in kulturno življenje slovenske skupnosti v Ameriki in sledil svoji želji
po samostojni slovenski državi. Sedež lista Slovenska pravica je preselil v Chicago in ga ob izidu sedme številke 25. julija 1950 preimenoval v
Slovenska država. Temeljno usmeritev časopisa in prizadevanja urednika s sodelavci lepo nakaže v uvodniku
prve številke: »/ … / Čeprav majhen, ima slovenski narod pravico do popolne narodne
samostojnosti. Najpopolnejša oblika narodne samobitnosti je pa lastna narodna država.
Karkoli hočemo, za karkoli se borimo in s komurkoli sodelujemo, mora imeti svojo podlago
v naši najosnovnejši pravici: v lastni državni samostojnosti. Lastna slovenska državnost
je naša pravica; naša dolžnost je, da to našo pravico javno proglasimo in da se za
to našo pravico borimo. Slovenska država naj bo zato izraz volje vseh zavednih Slovencev
doma in v tujini, izraz volje vseh, ki se zavedajo, da mora slovenski narod biti na
svoji zemlji sam svoj gospod. / … /«

Bil je gonilna sila časopisa. Pisal je prispevke, skrbel za tiskanje in razpošiljanje,
pridobival nove naročnike in ga tudi do leta 1954 urejal, ko se je sedež časopisa
preselil v Toronto, v Kanado, kjer so pri nadaljnjem izdajanju pomagali nekdanji stražarji.

Mirko je po vsej verjetnosti tudi v ZDA skrbno pisal dnevnik. Tako je v že omenjenih
spominih zabeležil: »Ko listam po svojih dnevnikih, najdem skoraj vsak mesec bridko
opazko ‘ni dovolj za naročnino’.« Pri tem je mislil na zagotavljanje denarja za izdajanje
Slovenske države. Žal so ti dnevniki najbrž izgubljeni. Bili bi pa silno zanimivo branje, saj je Mirko
znal kritično opazovati dogajanja in je zaradi svojega mnenja in pogledov večkrat
naletel v vseh obdobjih svojega življenja na nerazumevanje. Ob koncu spominov je žalostno
ugotovil, da »med Slovenci žal upada smisel za slovenstvo.«

Po sedemnajstih letih dela v bolnici se je Mirko v starosti 65 let upokojil. Kolikor
mu je zdravje dopuščalo, je ostal telesno in duševno aktiven. Dopisoval je v slovenske
časopise, veliko bral in se veselil izida vsake nove številke Slovenske države. Sam je živel zelo skromno. Ob najnujnejšem so mu bile knjige edino bogastvo. Večino
denarja je razdajal v različne namene, skromno imetje in domačo knjižnico, že tretjo
v njegovem življenju, pa so prijatelji po njegovi smrti prodali. Leto dni pred svojo
smrtjo je pisal nečaku Francu v Negovo: »/ … / Sam sem, ostal bom tukaj do smrti.
/ … /« Umrl je 24. maja 1979 v Chicagu, kjer je tudi pokopan. Pogrebne svečanosti
je vodil frančiškan p. Kalist Langerholc s še nekaterimi duhovniki in ob veliki udeležbi
Slovencev. Pri pogrebni maši v cerkvi sv. Štefana je v spominskem govoru poudaril
pokojnikove zasluge za slovenski narod.

Mirko je bil vse življenje predan ideji o samostojni slovenski državi. Pomanjkanje
formalne izobrazbe, zaradi česar je tudi med svojimi rojaki slišal kakšen očitek,
je nadoknadil s samoizobraževanjem in delavnostjo. Vse življenje se je družil s politiki
in voditelji, pri tem pa ni spregledal potreb malega človeka. Kot ponosen Slovenec
ni nikoli zaprosil za ameriško državljanstvo. Žal, mu ni uspelo doživeti svojih sanj
o samostojni državi. Prav bi bilo, da ga Slovenija uvrsti med nosilce prizadevanj
in nenehnega delovanja za samostojnost države Slovenije.

Date: 2011