Zaveza št. 80 – Mi smo zato tukaj, da ohranimo in uveljavimo resnico (Justin Stanovnik)


§

Dragi prijatelji!

V tem predbožičnem času se že nekaj let zbiramo, da si voščimo vesel božič in srečno
novo leto. Naravno je to, saj smo ljudje, ki enako mislimo in enako upamo. Poleg tega,
da ima vsak od nas svoje življenje, imamo vsi še skupnega. To je zato, ker smo šli
skozi tak čas in imamo tako zgodovino, da čutimo, da jo lahko samo skupaj domislimo
in samo skupaj nosimo njeno dediščino. Da enako mislimo in enako upamo, samo na sebi
ni dovolj. Od časa do časa moramo to tudi doživeti. Saj veste, da živimo v času, ki
nas ne neha prepričevati, da najosnovnejše reči niso več trdne in samoumevne. Ko pa
vidiš, da so še ljudje, ki v »srcu dobro mislijo«, se tvoja negotovost zmanjša ali
celo mine. »V srcu dobro misliti« namreč ni nič drugega kot priznavati to, kar je
resnično ali kar je res. Če to doživiš, se zaveš, da se lahko znova postaviš. Človek
namreč ni sam, človek ni otok, kot je bilo nekje rečeno.

Ko smo v zadnji Zavezi voščili tudi našim ljudem zunaj domovine, Slovencem, ki po
»otokih in celinah postavljajo veliko geografijo majhnega naroda«, kakor smo tam rekli,
smo jim zaklicali, naj nas ne pozabijo, obenem pa smo jim obljubili, da bomo tako
živeli v domovini, to se pravi, da bomo tako skrbeli zanjo, da bodo vedno imeli kam
priti domov. S tem smo jim povedali, da se bodo lahko vračali tja, kjer se o vseh
rečeh govori tako, kakor so. To pomeni biti doma. Resnica ustvarja odprt in svoboden
prostor, prostor, v katerem je mogoče dihati. Tudi ustvarjati, ne samo nova delovna
mesta, ampak tudi vse drugo, na primer državo in njene ustanove.

Torej resnica. Kot narod moramo Slovenci boj za resnico voditi v dveh smereh. Ena
je evropska. Drugo svetovno vojno boste prav razumeli le, če jo boste imeli za evropsko
državljansko vojno, za boj med demokracijo in totalitarizmom, ali bolje, totalitarizmi.
Prva dva, fašizem in nacizem, sta bila poražena v vojni med državami na svetovnih
bojiščih. Tretji totalitarizem je tudi bil poražen v vojni med državami, a ne na frontah,
ampak z načinom življenja, zlasti v gospodarstvu. Formalno je bil ta poslednji boj
dobljen s padcem berlinskega zidu 9. novembra 1989, končnoveljavno pa z domala istočasno
sovjetsko vdajo, ki se je že nekaj časa pripravljala. Da se je evropska vojna nadaljevala
do tega konca, opravičuje našo interpretacijo, da je to bila državljanska vojna, vojna
med civilizacijo in kulturnopolitičnim barbarstvom.

Samotni drevesi

Figure 47. Samotni drevesi Simon Dan

A res pomembno je nekaj drugega. Pomembno je, da smo se Slovenci vpletli v evropsko
državljansko vojno že sredi njenega prvega dela – leta 1942. Ne bi se, ko ne bi šlo
za življenje, ko ne bi bili napadeni. In ker je ime državljanska vojna ime za bistveno
evropsko vojno, smo bili tako tudi Slovenci udeleženi v bistveni evropski vojni –
na zmagoviti strani. To je ena od dveh resnic, ki jih moramo uveljaviti. V tej nemalo
protislovni zgodovini so bili slovenski boljševiki samo na zunaj na zmagoviti strani,
v resnici pa so bili že takrat, leta 1945, poraženi, čeprav se je to pokazalo šele
jeseni 1989. V resnici so boljševiki v slovenskem in svetovnem merilu svetovno vojno
izgubili. V resnici so tudi naši promotorji totalitarizma poraženci, kot so bili fašistični
in nacistični že mnogo prej. Zunanja podoba te vojne se je zapletla z britansko intrigo,
ki je poskrbela, da smo tudi Slovenci, z ostalo Srednjo in Vzhodno Evropo, bili uporabljeni
za plačevanje tega, da se je boljševiška Sovjetska zveza v boju z nemškim nacizmom
in italijanskim fašizmom priključila zahodnemu zavezništvu. Zakaj so Britanci in Amerikanci
to storili, nam pove dejstvo, da je na enega vojaka zahodnega zavezništva padlo 53
Rusov. Tako so Britanci in Amerikanci tudi z nami – a ne samo z nami – plačali svoj
dolg. Petdeset let je trajala muka Srednje in Vzhodne Evrope. In naša.

Druga resnica pa je naša, slovenska, z Evropo seveda povezana. Vsi veste, da se med
drugo svetovno vojno v Sloveniji nič usodnega ne bi bilo zgodilo, ko boljševiki ne
bi bili zagledali v vojni svojo edino možnost. Ta možnost pa je bila taka, vidite,
da je vključevala agresijo na slovenski narod. Z vsemi posledicami, ki jih poznate
in katerih imena so znana. To je bil prvi del druge resnice o Sloveniji v drugi svetovni
vojni: napad boljševikov. Njen drugi del pa je bila kolaboracija z boljševizmom, najprej
v času vojne, ko so množice slovenskega plebejskega liberalizma, skupaj s katoliškimi
disidenti, kocbekovci in krščanskimi socialisti, podprli boljševiški projekt, potem
pa, ko se je ta projekt uveljavil, s kolaboracijo nadaljevali, tudi z dotokom novih
generacij zlasti srednjega razreda. To je v odsotnosti 20.000 pomorjenih in pregnanih
katoličanov imelo hude in morda trajne družbene posledice. Najbolj usodna pa je bila
ta, da so akterji leta 1990, tradicionalni in spreobrnjenci, začeli svojo prenovo
z letom 1980 in ne tam, kjer se je vse začelo, z letom 1942. To je próton kakón slovenske neuspešne demokratizacije. To je izvorna točka stanja, ki ga je Janez Janša
v članku, ki ga je o njem v Frankfurter Allgemeine Zeitung 12. decembra letos napisal
Karl Peter Schwarz, izrazil s stavkom: »Vse bo kmalu tako, kakor je bilo nekoč.« Vzrok
je – ne skrit, ampak jasen, če ga hoče kdo videti – v letu 1990. Ljudem leta 1990
bomo vedno vedeli veliko hvalo, ampak nekaterih bistvenih reči niso razumeli, pa tudi,
če bi začeli z letom 1942, bi morali o sebi in še o kom povedati kaj manj prijetnega.
Poleg tega pa so bili ljudje, ki so bili moralno in politično izzvani leta 1942, katoličani,
ti pa v politični algebri teh ljudi nikoli niso in še vedno ne štejejo. Če hočemo
priti k sebi, moramo povedati tudi to: bedo naše sedanjosti je treba iskati tudi ali
celo predvsem v letu 1990. Posledica tedanje neorientiranosti je tudi ta, da živimo
v državi, ki se ni odpovedala svojim zločinskim izhodiščem. Vsi trije mednarodnopravno
registrirani vojni zločini – zločin zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človečnost
– so ostali zunaj pravne, sodne in politične obdelave, na sebi ustrezni ravni. Še
vedno ti zločini vpijejo, škrlatno rdeči.

Šentjošt, simbolni kraj slovenskega upora

Figure 48. Šentjošt, simbolni kraj slovenskega upora Simon Dan

Ko je predsednik države dr. Türk 7. decembra letos imel predavanje na Teološki frakulteti
Univerze v Ljubljani, je to dediščino države priznal. Rekel je, »stvar države, te
države, ki je, naj si to želi ali ne, tudi naslednica dejanj tistih, od katerih je
bila podedovana, ta, da poišče krivdo na svoji strani, jo obsodi in popravi krivice,
kolikor tega še ni storila, a je še mogoče storiti. To je odgovornost te države in
ta odgovornost ni nič manjša, kot je bila.« Torej, dokler ta država zločinske preteklosti,
ki je tudi njena, ne uvidi, je ta preteklost na njej, na tej državi. Toda krivica,
s katero je ta država po Türkovem mnenju še vedno obremenjena, ni kaka njiva, ki je
bila vzeta nekdanjemu lastniku, ni denar, ki ga je dolžna tistim, ki so nekaj let
presedeli po ječah in koncentracijskih taboriščih totalitarne boljševiške države,
to so kljub vsemu in vendar stvari, ki se jim je nazadnje mogoče tudi odpovedati.
Čemur se nikoli ne bomo mogli odpovedati, je to, da so tisti, ki se jim je s tujo
pomočjo
posrečilo postaviti boljševiško totalitarno državo, izkoristili nacistično in fašistično
okupacijo in napadli svoj narod še sami. Svoj narod? Moramo biti natančni. Napadli
so tiste, ki so ta narod zgodovinsko in kulturno postavili in se zato vsak trenutek
zanj čutili odgovorne. Napadli so
slovenske katoličane. Prisilili so jih, da so se branili, in jih nato zato obsodili
najbolj zavrženih
dejanj. Niso jih samo ubijali, ampak so storili še vse, da bi jim vzeli zgodovino
in prihodnost. To je bil zločin, ki je še tukaj, nedotaknjen, varovan – nekoč s terorističnimi
sredstvi totalitarne države, danes pa z medijskim monopolom in s finančno in organizacijsko
močjo totalitarnega nasledstva.

Dr. Danilo Türk je v svojem predavanju delil vsakovrstne nauke, politične, moralne,
čisto teološke. Tako je poučeval Cerkev, da bi se morala spopasti z nacizmom, (čeprav
je, kakor vemo, to storila). Rekel je naslednje. Prosim vas, da dobro poslušate, kaj
je rekel: »Tudi svetovnonazorska skupnost – taka skupnost je tudi Katoliška cerkev
(o. p.) – ne more biti nevtralna do nečloveškega sistema totalitarne države, ampak
je dolžna zavzeti do nje angažirano, torej ‘pristransko’, odklonilno stališče, tudi
če ji njen nauk prepoveduje upor zoper oblast in ji narekuje spoštovanje do oblasti.«
Ali čutite ideološko ostrino tega v vato zavitega očitka? Poslušajte še enkrat: »nečloveški
sistem«, »totalitarna država«. Ali ne velja to tudi za boljševizem, a potentiori? Ali ni s tem govornik povedal, da Cerkev tudi do boljševizma ne bi smela biti »nevtralna«,
ampak bi morala tudi do njega imeti, kako je že rekel, »angažirano« in »odklonilno
stališče«?

Govorica rok

Figure 49. Govorica rok Simon Dan

Gospod predsednik je v svojem predavanju visoko postavljal ideal »človekovih pravic«.
Tudi mi, seveda. Toda ali ni pravica do resnice prva od teh pravic in da v odsotnosti
te pravice ne moremo govoriti o »univerzalnem standardu človekovega dostojanstva«.
Resnica, njena dopustitev, je temelj vsega, tudi »dialoga«, o katerem je predsednik
Türk vzneseno govoril. Toda vse kaže, da je dialog ali razgovor odvisen od avtoritete
besede. Beseda pa izgubi avtoriteto tisti trenutek, ko je mogoče reči karkoli, tisti
trenutek, ko je javno mogoče reči na primer »narodnoosvobodilni boj«. Če je mogoče
reči narodnoosvobodilni boj, pomeni, da dvakrat dva ni štiri in da je skozi točko
zunaj premice mogoče potegniti več vzporednic in da so zvečer tla suha, četudi je
lilo cel dan. Pomeni, da je voda lahko tudi suha in da v trgovini na vogalu lahko
kupiš tudi leseno železo. Dokler bomo silili boljševike, da na tako nemogoč način
branijo svojo preteklost, (a drugače ne morejo), bo kultura dialoga degenerirala vedno
bolj. Te nemogoče in protislovne naloge jih bomo rešili šele takrat, ko bo slovenska
demokratična misel dozorela do te mere, da jim bo svetovala, naj odidejo. Njihov položaj,
njihov sartrovski situation, jim ne daje druge možnosti: ali morajo potvarjati resnico še naprej ali pa oditi.
Priznati resnice namreč tudi ne morejo: če bi jo priznali, bi tudi morali oditi.

Danilo Türk je svoje predavanje na ljubljanski teologiji izkoristil za apologijo postboljševiške
Slovenije. Rekel je, da Slovenci »še nikoli nismo živeli v tolikšni in tako dobro
zavarovani svobodi«, da danes »ni mogoče več vrnitev v nekdanje razmere levega ali
desnega totalitarizma«, de »Slovenci še nikoli prej nismo živeli v državi, ki bi temeljila
na spoštovanju svobode mišljenja, svobode vesti, svobode vere in svobode izražanja«.
Pustimo vse drugo, a od totalitarizmov smo Slovenci izkusili samo levega in še za
tega so poskrbeli naši ljudje. Izbojevali so ga z »narodnoosvobodilnim bojem.«

A ko je Türk na teologiji razkladal te reči, je vedel, komu govori. Mazal je poslušalcem
kruh na obeh straneh, vmes pa povedal, kar je hotel. Nisem bil tam, a dopuščam, da
so ga vdano poslušali. Bilo je tam veliko uglednih in učenih ljudi, rednih in izrednih
profesorjev, docentov in asistentov, predavateljev različnih statusov, a kolikor mi
je znano, k povedanemu v dvorani nihče ni imel bistvenih pripomb.

Naj vam na koncu povem – morda kdo od vas ravno tako čuti – da me z leti navdaja vedno
večje nerazumetje, da je, ko je prišel čas, toliko naših ljudi našlo v sebi moč, da
ubijajo lastne ljudi, ne enega ali deset ali sto, ampak toliko, da ne vem, kako da
jih ni dosegla misel, da ubijajo narod – svoj narod. Vedno bolj se mi zdi nujno, da
najdem pravo besedo za to izprijeno predrznost. In vedno pogosteje se mi, ko pomislim
na ranjence, ki so jih pobijali na Turjaku in pri Konfinu, in ujetnike v Jelendolu,
na Rogu, na Hrastniškem hribu, v Hudi jami, vedno češče se mi ob tem oglaša in vrača
beseda žalitev. Da je to bila predvsem nepopisna žalitev. Da je nad vsem trpljenje, nad vso muko to bila nedoumljivo velika žalitev. Kaj so morilcem dali piti? Alkohol ni bil dovolj, moralo je biti kaj drugega. Nekaj,
kar se je potem iz ubijalcev pretočilo v slovenski narod; nekaj od česar je ta narod
vedno bolj bolan, in kakor se nam včasih zazdi, komaj še živi. In kako so potem, ko
so izpolnili, kar jim je zaukazala revolucija, kakor je eden od njih v ideologiji
iskal rešilni alibi, kako so potem mogli sedati na prva mesta, kako so nosili odlikovanja,
prejemali nagrade in od poštarja odebeljene kuverte. Kako! Kakšna pajdeja je za Slovence
bila, ko so to gledali!

Boj nad mestom

Figure 50. Boj nad mestom Simon Dan

In kaj naj ob tem storimo mi? Danes vse govori o solidarnosti. Za nas predlagam nekaj
drugega. Solidarnost je zunanja stvar, za njo stojita pravo in politika. Kar mi čutimo,
da jim moramo dati, je usmiljenje. Usmiljenje nima ničesar opraviti s pravom in zakoni.
Usmiljenje je duhovno, iz njega sama od sebe izhajata spomin in zvestoba. Ne da bi
ju kdo zahteval, ampak sama od sebe. Zato se lahko odločimo in pravimo, da bodo naše
besede usmiljenje, spomin in zvestoba.

V zadnji številki Zaveze sem bral zgodbo, ki jo je Vanja Kržan napisala o Veri Železnik,
ki je na begu iz Slovenije v Tržiču pri nekem kmetu zamenjala nekaj srebrnih žlic
za samokolnico, s katero je potem peljala proti Ljubelju dva od treh otrok – tretji
je bil že toliko, da hodi sam. Dokler je šlo! Nekajmesečnega dojenčka je pustila v
Ljubljani in potem noč in dan – več kot noč in dan – nanj mislila. Očeta, domobranskega
stotnika, so nekaj pozneje na Hrušici potegnili iz vagona in tam ustrelili. Ob tem
imajo pravico, da se pojavijo samo gornje tri besede, usmiljenje, spomin, zvestoba.
Ali ko je leta 1948 šest tisoč Slovencev začelo v Argentini, z golimi rokam in iz
nič, postavljati novo domovino, z vsemi atributi, ki jih ima domovina kakega naroda,
duhovnimi, političnimi in gospodarskimi; domovino, za katero je teh šest tisoč ljudi
hotelo, da bo nadomestna domovina za vse Slovence, ki so s svobodo izgubili tudi domovino,
kaj se je potem zgodilo? In kaj je storila sedanja domovina, za katero je predsednik
Türk dejal da je še nikoli nismo imeli tako svobodne in tako dalje in tako dalje,
kaj je katera od njenih ustanov naredila, da bi izkazala čast tistim zgodovinskim
graditeljem? Da bi se to zgodilo, bi Slovenci morda morali imeti drugačnega predsednika!

Ali Evropa, ki nas je zato, da je poravnala svoje politične dolgove, za pol stoletja
poslala v službo velikemu sarmatskemu gospostvu na Vzhodu, kaj bomo rekli o njej?
Ali bomo hvaležni pobirali drobtine, ki padajo z njenih gosposkih miz, ali pa bomo
zahtevali pogovor o tem – ali nismo rekli, da smo v evropski državljanski vojni k
zmagi prispevali tudi mi – kdo je zmago slavil in kdo jo je plačeval? Ali pa se je
ta pogovor že začel? Kako bi sicer za berlinski zid in leto 1989 vedno pogosteje brali
izraz Antijalta? Toda ali se bo ta pogovor ne samo nadaljeval, ampak tudi kam pripeljal?

Petdesetletje, ki smo ga preživeli v sarmatskem izgnanstvu, nas je končno tudi nekaj
naučilo. Ko mislimo na to, čutimo, da bi onim trem besedam zgoraj morali dodati četrto.
To je ponos. Ponos, ki se ob tem razmisleku pokaže pred nami, je zadeto izrazil poljski nobelovec Czeslaw
Milosz takole: »Ali naj bodo leta trpljenja pod totalitarnim gospostvom izbrisana
in prečrtana, ali naj ljudje spet začnejo iz nič? Ali naj se misleci, pesniki in umetniki
enostavno priključijo zahodnim kolegom in se zadovoljijo z obrobnimi vlogami, ki jim
bodo odkazane v družbah, ki se več ali manj ubadajo s kupovanjem in prodajanjem?«
Če bi premislili, skozi kaj smo šli, bi bili Slovenci močnejši za prihodnost.

Prava beseda je torej četrta beseda. Ta beseda je ponos. Ko bomo tudi Slovenci postali eno, ko bomo, kot pravimo, prišli k sebi, nam bo ponos
dovoljeval in narekoval take besede, da se ne bodo, ko bomo govorili o Vetrinju, več
odbijale od zidov Westminstra in Buckinghama. Če bomo domislili to, kar smo doživeli
in skozi kar smo šli, bomo kos vsaki zgodovini. A s postboljševiki tega ne bomo naredili.
Nikoli se ne bodo spremenili. Danes to vemo. Besedo imajo volilci.

Pod goro znamenje

Figure 51. Pod goro znamenjeBoštjan Zgonc

Zaveza 80. številka

Figure 52. Zaveza 80. številka

Date: 2011