Zaveza št. 80 – Kristjani med resnico in amnezijo (Matija Ogrin)


§

Dragi gospod Justin Stanovnik!

Pošiljam vam govor, ki sem ga imel v Rimu ob 50. obletnici Slovenika. Morda vas bo
besedilo zanimalo. Osrednjih nekaj strani je bilo objavljenih v Communiu, v celoti
pa še nikjer. Opozoril bi vas rad zlasti na prelepe verze Mihaela Opeke izpred dobrih
100 let – ki so po mojem mnenju danes nadvse aktualni in sporočilni – zato sem jih
vključil na konec teksta.

Z lepimi pozdravi

Matija Ogrin

§

Kdor je v daljavi, vidi daleč. Kdor gre v daljavo, vidi dlje, ker je šel dlje po poti.
In kdor gre v daljavo, potrebuje tudi pomoč tistih, ki so za njim. Tako bi lahko označili
smer in prednost, ki jo ima Slovenski papeški zavod – Slovenik.

Slovenik tako rekoč predstavlja slovensko Cerkev, slovenske katoličane. In kje Slovenik
predstavlja Slovence? Kje in pred kom drži grb slovenskega duha in zgodovine, pred
kom pričuje o naši individualnosti in obstoju?

Slovensko Cerkev predstavlja tam, kjer je bilo pred davnimi leti dovoljeno in potrjeno
slovansko bogoslužje sv. Cirila in Metoda, edinstveno v vsej zahodni Cerkvi, kar je
imelo ne le v hrvaškem, ampak tudi v slovenskem prostoru dolgoročen vpliv na rabo
slovenščine pri bogoslužju.

Slovenik predstavlja Slovence in slovensko Cerkev tam, kjer je bila 1461 ustanovljena
ljubljanska škofija, prva v osrčju slovenskega etničnega prostora, v prestolnici najbolj
slovenske dežele – dežele Kranjske. Papež Pij II je podredil novo škofijo neposredno
Svetemu sedežu, ne oglejskemu patriarhatu kot metropolitu, kar je bilo prav tako pomembno
za njen samostojni razvoj. Čeprav ni bila zaokrožena, je ljubljanska škofija povezovala
župnije v treh avstrijskih deželah, kar ni bilo brez pomena za oblikovanje naddeželnega
slovenskega liturgičnega in knjižnega jezika.

Slovenik goji slovensko besedo tam, kjer je bilo pred štirimi stoletji odločeno, naj
se ljubljanskemu škofu Hrenu odobri prošnja, da smejo njegovi duhovniki uporabljati
slovenske protestantske knjige – zlasti Sveto pismo.

Slovenik predstavlja Slovence tam, kjer je bilo odločeno, naj se po ukinitvi tisočletnega
oglejskega patriarhata 1751 na zahodnem robu našega ozemlja ustanovi goriška nadškofija,
ki je segala do Drave.

Slovenik predstavlja Slovence tam, kjer so potrdili novo razmejitev lavantinske škofije,
ki jo je pripravil Slomšek in prenesel njen sedež v Maribor.

Slovenik drži čast in križ slovenstva še naprej tam, kjer sta v vojnih letih prek
Vatikana reševala življenja in stiske premnogih naših ljudi pater Anton Prešeren in
goriški katoliški politik, genialni voditelj Janko Kralj, in mnogi, ki so jima pomagali
ter pri tem tvegali življenje …

Še in še – in še bi lahko naštevali. Na tem velikem torišču zgodovine in duha stoji
slovenski papeški zavod Slovenik. Tu se stekajo niti premnogih življenj, misli premnogih
src. Vsak evropski narod bi lahko popisal velik, nekateri kar največji del svoje zgodovine,
če bi premislil, kako je bil povezan z Rimom, središčem katoliške vere.

Na tem torišču stoji Slovenik že pol stoletja in kakor nekdaj tudi danes daje oporo
bogoslovnemu študiju, združuje znanstvenike, poglablja vednost o zgodovini slovenske
Cerkve, nudi zavetje romarjem in vzdržuje stike z njo doma in v diaspori.

Slovenik je najbliže tistemu središču, od koder se vidi po vsej vesoljni Cerkvi. Morda
ima zato posebno vlogo in pomen za Cerkev na Slovenskem: vidi lahko daleč naokoli,
vidi lahko v daljave in čez morja. Bolje kakor drugi more videti in slišati, kar se
godi Cerkvi tam daleč, kaj jo preizkuša in kako Cerkev odgovarja; in zlasti, kako
uteleša Kristusovo besedo v času in družbi, ki te besede ne sprejemata, ki sta polna
relativizma, polna odpora do izročila in avtoritete. Slovenik lahko vidi bolje in
dlje, zato morda lahko več pove svoji domači Cerkvi.

Vidi lahko – znamenja časov. Kako pomembno je, da jih vidi, in kako pomembno je, da
nam jih razlaga.

Mi, ki živimo na hribih in v dolinah med Piranom in Lendavo, med Triglavom in Svetimi
gorami – mi vidimo predvsem to, kar se dogaja v domači Cerkvi. Slovenik pa stoji v
središču, njegova perspektiva je mnogo širša.

Vetrinj – slovenska vera in slovenska usoda

Figure 53. Vetrinj – slovenska vera in slovenska usoda

* * *

Prav poseben značaj daje Sloveniku zgodovinsko dejstvo, da je njegov nastanek posredno
povezan z velikim eksodusom slovenskih katoličanov, ki so po zmagi revolucije v Sloveniji
morali – bežati v svet. V svet je odšla tudi večina profesorjev in bogoslovcev ljubljanske
teološke fakultete, ki so dolgih 12 let vzdrževali slovensko teološko fakulteto v
begunstvu. Dvomim, da ima kakšen drug narod pokazati kaj podobnega – v tako katastrofalnih
razmerah, kakršne so bile. Ko je naposled nehala delovati, je bilo tembolj razumljivo,
da mora neki osrednji verski zavod nastati v Rimu, zlasti za potrebe teološkega študija.
In spet so bili slovenski emigranti, begunci pred revolucijo med prvimi, ki so uresničitev
te zamisli gmotno podpirali od začetkov do danes. Kristjani, pravimo, smo potujoča
Cerkev. Slovenski katoličani, ki so bežali pred komunizmom, da so si rešili golo življenje,
so bili potujoča Cerkev v emfatičnem pomenu besede. Slovenik je v dobršni meri nastal
prav kot dragoceni tovor slovenske potujoče Cerkve. Prav je, da se tega spominjamo
– ne samo zaradi hvaležnosti do tistih, ki so na tem potovanju nosili »težo dneva
in vročino«, ampak kratko malo zato, da stojimo za resnico, da smo kriti s tem, kar
smo in kar je, ali kakor pravimo, da smo v istovetnosti ali v identiteti s sabo.

»Drugi so se trudili in vi ste stopili v njih delo.«

Drugi so se trudili. Pater Anton Prešeren, msgr. dr. Maksimilijan Jezernik, mnogi
drugi graditelji, darovalci, dobrotniki. Hiša iz mnogih kamnov, pogača iz mnogih zrn.
Slovenik je nastal iz src duhovnikov in laikov slovenske Cerkve – predvsem tiste Cerkve,
ki je morala živeti daleč od domovine, na tujem, v svetu, pri tujih ljudeh in na tuji
zemlji. Recimo naravnost: Slovenik se je rodil iz preganjane slovenske Cerkve. Zato
je Slovenik njen simbol. Tiste, ki ste se iz Slovenika vračali v Slovenijo, so zasliševali
in zalezovali. Tudi to je bilo preganjanje.

Ko se torej želimo spominjati zgodovinske resnice o tem, da je bila slovenska Cerkev
preganjana Cerkev, nam seveda res gre za zgodovinski spomin, za zavest, da obstajamo
v zgodovini. Toda ob tem in v tem nam gre še za nekaj globljega. Nad slovensko Cerkvijo
se je v tem preganjanju uresničilo to, kar je sam Jezus povedal o bodočem preganjanju
svojih učencev in dodal, da je postavljen v znamenje, kateremu se bo nasprotovalo.

Zaradi te posebne zgodovinske izkušnje na eni strani in umestitve blizu središča vesoljne
Cerkve na drugi strani ima Slovenik prav poseben položaj, privilegirano perspektivo.
Kdor živi s Slovenikom, mu je morda odprta prav posebna možnost, da bo bolje razumel
slovensko dramo nekdanjih in sedanjih časov.

Procesija na vasi

Figure 54. Procesija na vasi Simon Dan

* * *

O drami, sredi katere je današnja Slovenija, tu ne bomo pobliže govorili – toda povsem
se ji ne moremo izogniti, saj smo mi sami tisti, ki smo sredi te drame. Stanje, v
katerem smo Slovenci s svojo državo, je tako resno, da je z raznih strani slišati
glasove, da česa podobnega vse od osamosvojitve ne pomnimo:

• Vidimo v nebo vpijoče socialne in družbene krivice, ki vnašajo v tkivo družbe praktični
relativizem, praktično vladavino krivice in so posledica oligarhičnih navezav med
skupinami starih oblastnih elit.

• Spremljamo razne oblike ideološkega boja proti krščanski kulturi, denimo v obliki
boja proti zasebnemu šolstvu, kjer bi katoličani lahko sami organizirali vzgojo svojih
otrok, po svojih vrednotah.

• V pravosodnem sistemu moramo gledati nepredstavljive anomalije prava in pravičnosti,
denimo ob zadnjem primeru, ki prekosi marsikaterega – ko se za sedež predsednika Vrhovnega
sodišča poteguje človek, obremenjen z najslabšo prakso totalitarne represije.

• Gledamo, kako mnogi novinarji največjih časopisnih hiš, ki bi morali s svojo besedo
še posebej braniti resnico, pravico in zakonitost – s tem pa vzdrževati občo duhovno
kulturo Slovencev – namesto tega strežejo oblasti, olepšujejo ali vsaj pomanjšujejo
to, kar je v resnici gorostasno in zavrženo.

• Navsezadnje – kar je zares najhuje – vidimo, da ljudje postajajo sredi tega čedalje
bolj pasivni, otopeli, kakor da v premnogih zamira kritično spoznanje realnega stanja,
kakor da usiha razločevalna presoja stvari. Ljudem se namreč ob vsem tem zdi, da »tako
ali tako ne moremo ničesar spremeniti«. In ker instinktivno čutijo, da spoznanje ni
veliko vredno, če iz njega ne izpeljemo ustreznih dejanj, se za javnost in družbo
več ne zanimajo.

Kakor ugotavlja urednik Družine v zadnjem komentarju, tudi kristjani ob vsem tem zvečine
le – molčimo. Družbena pasivnost, neodgovornost za skupno dobro, zato pa tem večja
skrb za privatno blagostanje, za čutno ugodje, skrb za to, kar bi z metonimijo poimenovali
»moj mali vrt« – to so naše značilnosti. Ko bi se v nas morala oglasiti reakcija,
odpor, pobuda, čeravno le v obliki osebnega protesta, se največkrat ne zgodi – nič.
Porazna je ugotovitev, da odkritje Hude jame v nas in med nami ni spremenilo ničesar.
Da. Ko bi morali vpiti, molčimo; in ko bi morali s civilnimi sredstvi braniti pravico,
gremo »po svoji kupčiji«. Kaj je vzrok za to? Kako je mogoče? Zakaj smo takšni?

Procesija v Večnem mestu

Figure 55. Procesija v Večnem mestu Simon Dan

Vzroko v je gotovo več, vendar je pomemben, morda poglaviten razlog po mojem mnenju
ta.

V kratkih besedah: izvor in prvo zlo velike moralne dezorientacije, ki jo vidimo danes,
je, da o največji stvari slovenske zgodovine, ki jo označujejo imena Kočevski Rog,
Teharje, Huda jama, katoličani nismo uveljavili jasnega stališča – stališča krščanske
pravičnosti. To stališče bi morali sestavljati trije elementi: spoznanje resnice,
zahteva po vzpostavitvi pravice, nad obojim pa: usmiljenje. Nismo dovolj iskali resnice
in pravice za nasilno pomorjene; in sploh nismo iskali resnice in pravice za njihove
»vdove in sirote«, če uporabim biblično metaforo, ki v tem primeru ni metafora. Vdove
in sirote po vojni pomorjenih – in njihovi mrtvi – so zvečine ostali sami; slovenski
katoličani po osamosvojitvi njihove pravde nismo vzeli za svojo pravdo. Bali smo se,
da bi se s tem zamerili ošabnim oblastnikom, ki so ali katerih očetje so vse to storili,
in njihovim dvorjanom – novinarjem; bali smo se, da bi nas prikazali v slabi luči.

Kri, prelita v hudodelstvih, ter jok vdov in sirot sta še naprej vpila k Bogu in izzivala
božjo jezo. Mi pa smo šli po svojih opravkih.

V tej stvari, največji, kar jih ima slovenska zgodovina, so se na tej in na oni strani
ljudje morda motili v sredstvih, v taktiki, a o tem zdaj ne govorimo. Toda prvi so
hoteli ohraniti dotedanjo slovensko katoliško kulturo kakor tudi evropsko politično
kulturo Slovencev, neki drugi pa so hoteli uveljaviti množični zločin kot normalno
sredstvo političnega boja. Tega, da so imeli v luči poslednjih reči, ki zazevajo ob
robu kraških brezen, prvi moralno prav in drugi moralno narobe – tega nobena moralna
avtoriteta v Sloveniji ni povedala. Ni povedala vseh dolgih 20 let. O tem slovenski
katoličani molčimo.

Še en pogled

Figure 56. Še en pogled Simon Dan

Celo blaženega Lojzeta Grozdeta bi nekateri najraje nekoliko »prilagodili«; pokazali
bi ga kot krepostnega mladeniča, a nevtralizirali bi njegovo protikomunistično usmerjenost;
kar nerodno nam je nekaterim, da je dosledno nasprotoval zlu komunizma, in raje ne
bi nič vedeli o tem, kakšno zvezo neki to ima z njegovo svetostjo. O ranah, ki so
ostale po njegovem mučeništvu, nisem slišal še nikdar govoriti – ne v cerkvi, ne na
trgu pred cerkvijo.

In vendar je vse to resnica! In vendar je to velikanska resnica! A se k nji nismo
spreobrnili, nismo je oznanjali »na trgih in na strehah«. Te resnice nismo naredili
za ključ, v katerem bi Slovenci lahko brali moralni pouk svoje hude zgodovine. Nismo
je postavili za magistro življenja, ki bi dogodke postavila na pravo mesto po njih
moralni teži.

Iskreno mislim – in ne morem drugače povedati – da je zatajitev te tako velike resnice,
resnice o največji stvari slovenske zgodovine, tisto prvo zlo sedanje moralne zmede,
zločesta kal rastoče zmešnjave okrog nas, strupeno povirje bojevitega moralnega relativizma,
zla korenina razpadanja moralnega reda, ki že učinkovito vodi v moralni kaos, v socialno
krivičnost, v sesedanje pravnega reda, v razbitje družine, v sesuvanje ustanov …

Zato je danes med nami tako velika slepota – zaradi zatajitve velike resnice.

Slovenski narod se ni zmožen opredeliti do velikega zločina – do 600 grobišč na svojem
ozemlju. Katoličani smo tu premalo storili. Nismo bili ne sol, ne kvas, ampak svetilka
pod mernikom.

V tem pogledu smo moderni katoličani zakrivili veliko slovensko pohujšanje. Pomislimo,
»kdor pohujša katerega teh malih … « – dlje si ne upam prebrati. Za ta veliki greh
nam morda vsem raste šiba, debela šiba v grmu. Božja roka jo bo nekoč urezala. Morda
so rastoči relativizem, praktično brezboštvo in mrtvilo že prva znamenja …

* * *

Najsi se o tem strinjamo ali ne, vsakdo more videti, da v Sloveniji posebej močno
prihaja do veljave ravnanje utsi Deus non daretur – praktično ravnanje z ljudmi in
s stvarmi, kakor bi Boga ne bilo – kakor da svet ni ustvarjen, kakor da ni v njem
nobenega naravnega reda z njegovimi ukazi in zahtevami. To praktično brezboštvo, ravnanje,
kakor bi Boga ne bilo, prihaja z vso očitnostjo na dan v odnosu do spočetega človeškega
življenja, do družine in zdaj že tudi do socialne pravičnosti.

Kako priti iz velike jame, v katero smo Slovenci zdrsnili? Na to vprašanje se ne odgovori
z nekaj stavki, ampak s celim življenjem. Nekaj pa je vendarle mogoče reči.

Zdi se, da bo potrebna vrnitev h kontemplaciji in oznanjevanju čisto temeljnih stvari:
morda bi bilo treba začeti pri tem, da nad svetom obstaja – Bog Stvarnik. Mislim,
da je to najbolj temeljna misel, ki tudi med kristjani ni dovolj živa, je pa odločilna
za vse nadaljnje. Stvarnik, ki je ustvaril svet in človeka ter vanju položil naravni
moralni red. V Stari zavezi sta minili malone dve tisočletji, preden je podoba Boga
Stvarnika prerasla v podobo Boga očeta. Čisto temeljna pa je gotovo misel o Stvarniku.
Zaradi njega so stvari in bitja vredna, v njih je smisel, zaradi odtisa Stvarnikove
roke je v njih nekaj globokega, idealnega, zato so ustvarjena bitja vredna pozornosti,
naklonjenosti …

Drugi, prav tako temeljni vidik, ki bi ga bilo verjetno v našem verskem življenju
potrebno močno okrepiti, je prav tako povezan s stvarjenjskim redom, vendar v novozavezni
perspektivi. Bolje veste od mene, koliko teoloških piscev je v zgodovini krščanstva
razmišljalo o tem, v čem je bistvo človekove bogopodobnosti. Nekateri misleci, kakor
sv. Bernard, so temeljno podobnost človeka Bogu videli v človekovi svobodi – v svobodni
volji. Drugi, teh je verjetno več, so videli človekovo bogopodobnost v tem, da ima
človek razumno dušo, da je zmožen spoznavanja in lahko uvidi – resnico. Jezus je človekovi
zmožnosti, da spoznava resnico, dal prav poseben pomen, posebno razsežnost s čudovitimi
besedami iz Janezovega Evangelija, ki jih raje ne bi navajal, tako so lepe. Saj jih
poznate. In nekaj vrstic pozneje, ko napove prihod Duha tolažnika, spet pove, da je
to – Duh resnice.

Eno je več kot dve

Figure 57. Eno je več kot dve Simon Dan

Sprašujem se, ali dovolj živimo iz teh besed, v katerih Jezus pove o sebi, da je on
Resnica, in ali čutimo, da nas ta najvišja Resnica zavezuje k resnicoljubnosti tudi
v majhnih stvareh, da nas veže k resnici v vsakdanjem, spoznavnem pomenu besede, kamor
spada tudi resnica o stanju družbe okrog nas in resnica o naši zgodovini. V dušah
slovenskih katoličanov, tako se zdi, vlada med Resnico z veliko začetnico, o kateri
govori Jezus, in resnico v spoznavnem pomenu vsakdanjika globinsko pretrganje. Kakor
mimohod dveh planetov, kakor oddaljevanje dveh galaksij.

»Kaj je resnica?« – Tako se sprašujemo vsi, tako se sprašujejo Pilati nekdanjih in
sedanjih časov.

Moderen slovenski kristjan pogosto beži pred resnico o slovenski polpretekli zgodovini
in pred resnico o aktualnem stanju slovenske družbe. Oboje ga navdaja s temeljnim
nelagodjem, pred katerim se zateka v zasebnost, v »svoj mali vrt«. Menim, da gre za
resno moralno hibo. V tem pogledu – tako se mi dozdeva – večina slovenskih katoličanov
ni bistveno drugačna kakor večina nekonfesionalnih Slovencev.

Nočem delati prenagljenih sklepov, vendar se mi zdi, da smo razvili celo retoriko
o krščanski ljubezni; ljubezen je poudarjena in stokrat ponovljena beseda. Če bi kdo
naredil računalniško podprto stilometrijo ali vsaj analizo besedja v sodobnih pridigah,
bi beseda ljubezen prav verjetno slavila prvenstvo. Neslavno prvenstvo po mojem mnenju.
Kajti ljubezen brez treznega spoznanja resnice o tem, kaj storiti in kako, ni veliko
vredna. Prav malo ali komaj kaj pa sliši katoličan pri maši o resnici in resnicoljubnosti
– čeravno Jezus večkrat govori o resnici, o raznih njenih vidikih. Le malokdaj sliši,
da je spoznanje resničnih okoliščin, ki obdajajo naše dejanje, pogoj, da bomo mogli
napraviti kaj dobrega; da je poznavanje resničnosti pogoj za uresničevanje dobrega;
da kdor se ne trudi, da v razumnosti prisluhne govorici stvari in iz njihovega glasu
zbere odločitev za dejanje, ne more ravnati krepostno.

Pripravljena za službo

Figure 58. Pripravljena za službo Simon Dan

In vendar gre prav tu za temeljno konstanto krščanskega nauka o strukturi človeka:
da razum spozna, šele nato volja hoče, kar ji razum pokaže kot dobro; in da mora naš
um razlikovati med resničnim dobrim in navideznim dobrim. Krepost razumnosti mora
spoznanje resničnosti preoblikovati v razumen sklep in v dejanje. Resnica je ukazujoča:
zahteva, da se po nji ravnamo. Resnica nas k nečemu veže, obvezuje. To je tisto, kar
je Ortega y Gasset lucidno imenoval la obligatoriedad de la verdad – zavezujočnost
resnice.

Zdi se mi, da bi morali v sedanji krizi duha poudarjati zmožnost našega uma, da sprejema
resnico; poudarjati luč uma kot korelat in korektiv razčustvovani psihi Slovencev,
ki radi poslušajo obilico besed o ljubezni, vendar prav malo ljubijo svojega bližnjega
v zgodovinski in v socialno-družbeni perspektivi. Morda se bojimo odprto in naravnost
pričevati o resnici. Kajti resnica je, kakor pravi Kierkegaard, neusmiljena: s tem,
ko kaže nase, kaže tudi na zmote. Danes pa nam je vsem težavno reči komu, da je njegova
misel zmotna, kaj šele, da ravna zmotno in da je morda njegovo življenje v veliki
zmoti. In vendar bi morali ravnati prav tako. Točno to bi morali delati. Seveda ne
ostro in bojevito, kakor v 19. stoletju, kar je res marsikoga užalilo in odbilo; pač
pa priljudno, a nepopustljivo. Resnica sama je nepopustljiva. Razen če bi ji delali
silo.

* * *

Zbrati sem torej želel nekaj misli o težkem mrtvilu, ki seda v duše Slovencev, in
o tem, da spoznavanje resnice – tako v zgodovinskem in družbenem kakor v duhovnem
pomenu – poživi ter izpolni človekovega duha, ga animira in dvigne iz mrtvila, ker
je naš duh ustvarjen za motrenje resnice. Te misli sem želel povezati tudi s posebnim,
edinstvenim položajem, ki Sloveniku omogoča ostrejše spoznanje naših problemov in
njihovo motrenje v kontekstu velikih razsežnosti Cerkve. Dragoceno bi bilo slišati,
kako rane svojega zgodovinskega spomina zdravijo drugi narodi, kako Španci, kako Poljaki,
kako baltski narodi … Slovencev se nas v tem pogledu loteva težka amnezija – izguba
spomina, morda celo paramnezija, to je motnja spomina, ki se kaže v zamenjevanju domišljijskih
in resničnih dogodkov (SSKJ), saj si zgodovino prikrajamo po svoje, kakor bi bila
domišljija. Ali ne morda tudi zato, ker resda opozarjamo na dolžnost odpuščanja, ne
govorimo pa o dolžnosti spominjanja in obžalovanja, o dolžnosti kesanja in zadoščevanja?
Le po tej poti bi namreč prišli do očiščenja spomina. Dokler ne očistimo svojega spomina,
ne moremo naprej.

Upamo, da se bo tudi iz srčike slovenstva razvil sunek, vzgon, razmah spomina in refleksije,
podoživljanja in motrenja, v katerem bo naša zgodovinska zavest očiščena in oživljena
– da bi ne bili obsojeni na ponovitev te strašne zgodovine.

Pripravljeni na službo

Figure 59. Pripravljeni na službo Simon Dan

* * *

Slovenik predstavlja naš slovenski katoliški dom na tujem, je naš »dom in svet« v
enem. Verjamem, da je marsikdo med vami, ki ste v Sloveniku živeli in delali, občutil,
kar je danes komaj še znani Mihael Opeka izrazil pred dobrimi sto leti, ko je študiral
v Rimu, v svojih Rimskih verzih – ko se je iz Rima spominjal doma:

Vse sem zapustil takrat in kdo utolažil bi dušo,
da ne tolaži ljubó ena le misel srcá:
vse sem zapustil takrat in šel sem samoten na tuje,
ker sem ljubil srčnó tebe, moj narod, moj dom!

[ … ]

Naj bi bil sámo grenkost okusil na grudi domači,
in če spominov noben mil ne sijal bi v srce:
teci, le teci naprej, pozabnosti Letina reka –
z doma trpljenja celó drag je v tujini spomin!

Pesnik torej noče požirka iz Lete – reke pozabe. Noče pozabe, kajti celo spomin na
trpljenje v domovini mu je na tujem drag. Da, Slovenik je simbol preganjane slovenske
Cerkve, vendar je simbol še drugače. »Drugi so se trudili in vi ste stopili v njih
delo.« Ta stavek nas ob Sloveniku spomni tudi na to, da vse naše prizadevanje gradimo
na duhovnem prizadevanju več rodov pred nami, tudi tistih pred svetovnima vojnama
in v prejšnjih stoletjih, ki so v nenehnem trudu dosegali, oblikovali in ohranjali
zlati kelih slovenske katoliške omike. Opominja nas, da je sad posrednega in neposrednega
prizadevanja mnogih posameznikov, ki so bili pred nami. Je torej simbol in utelešenje
kontinuitete: edinstvena ustanova, kakršna je Slovenik, nas spominja, da v sedanjosti
vselej stopamo v delo prednikov, ki so se trudili poprej, in da moramo z njihovim
kulturnim delom sodelovati, ga nadaljevati. Da ne začenjamo iz nič. Govori nam, da
žanjemo njihovo setev in da tudi mi sami sejemo, kar bodo nekoč za nami želi drugi
– v dobrem in slabem. Slovenik nas tako opominja na sosledje časov, na nepretrgano
nit človekove dejavnosti v zgodovini, ki je v božjih očeh kakor včerajšnji dan, ki
je minil, za nas pa je bodočnost, v kateri se sami uresničujemo.

Ker je Slovenik simbol slovenstva v Rimu, krščanski Rim pa se je začel s krvjo prvih
kristjanov, naj sklenem s slovesnimi klasičnimi heksametri, v katerih je Mihael Opeka
meditiral o prvih mučencih – z verzi, ki jih danes ne beremo le kot oddaljen spomin
na zgodnjo dobo krščanstva, ampak tudi z mislijo na Halasa, Grozdeta in mnoge druge:

Padal za možem je mož in žen in devic brez števila,
cvet je nedolžnih otrok tudi premnog bil osut.
Kristus na ustnih – in rad za mučencem je klanjal mučenec
glávo junaško pod meč, v smrt, ki – življenje rodi …

[ … ]

V MIRU – Oj blaženi mir! Spočili ste v njem se, borilci,
s palmami zmage v rokah, z večnimi venci krog čel!
Ljut, strašan je bil boj, a z vami boril se je Kristus,
On, ki je vojskam gospod, On, ki delivec je zmag.
V smrti ste zmagali vi kot On, ki je spečih prvina,
slavno dosegli ste čast, trajno posedli oblast.
V miru počivate res po trdega boja težavah,
božji očetni objem srečne vam duše blaží.
Vsa je za vami bridkost, kot v morje brez dna potopljena,
solzo je sleherno z lic božji posušil poljub.
Rádosti zlate odsev blesti se nad vašimi venci,
rajske se večnosti dan davno razlil je na vas.
V miru za vselej, na vek – – končani so hrupni viharji,
On, ki je bláženstva vir, On je neskončni vaš mir.

V tem duhu kličem Sloveniku – vivat, crescat, floreat!

Hvala vam!

(napisano v Ljubljani, na nedeljo Kristusa Kralja vesoljstva 2010)

Zaveza 80. številka

Figure 60. Zaveza 80. številka

Date: 2011