Zaveza št. 80 – Korektiv obstoječe zgodovine (Kajetan Gantar)


§

Podpisani dobro poznam in sem precej podrobno prebral večji del 78 zvezkov Zaveze,
glasila Nove Slovenske zaveze, ki je začela izhajati pred dvajsetimi leti.

Prepričan sem, da je to glasilo v dveh desetletjih izhajanja odigralo pomembno vlogo,
saj je izpolnilo boleče vrzeli v slovenskem kulturnem prostoru, še posebej v zgodovinopisju
polpreteklega obdobja. V objavljenih prispevkih je revija opozarjala na številna nepoznana,
premalo upoštevana ali sploh ne upoštevana dejstva, objavljala je izgubljeno ali zavrženo
in pozabljeno pisemsko, slikovno in drugo dokumentarno gradivo, predvsem pa pretresljiva
osebna pričevanja o dejavnikih in žrtvah tragičnega dogajanja pri nas med drugo svetovno
vojno in neposredno po njej.

Posebno dragoceni so prispevki v rubrikah Pripovedi in Tako se je začelo, ki (ob upoštevanju
družinskih korenin, sorodstvenih vezi, lokalnih posebnosti in drugih relevantnih okoliščin)
z osebno prizadetostjo raziskujejo in oblikujejo tragične usode naših majhnih dobrih
ljudi, ki so bili nehote potegnjeni v divji vrtinec in krvavo rihto totalitarnih ideologij.
Gre za vire, ki se jih zgodovinopisje pri nas pogosto, načrtno ali pod političnimi
pritiski (morda tudi zaradi notranje cenzure), izogiblje in jih ignorira, zlasti pa
jih največkrat enostransko interpetira. Interpretacije teh dogodkov in virov, objavljene
v Zavezi, si nasprotno prizadevajo ostati na dostojni kulturni ravni, zato se dosledno
izogibljejo sovražnemu govoru in etiketiranju z žaljivimi psovkami, kakršne pri nas
prepogosto uporabljajo ne samo pisci v dnevnem časopisju, ampak na žalost tudi avtorji
zgodovinskih razprav in šolskih učbenikov.

Zato sodim, da predstavlja gradivo, objavljeno v Zavezi, nujen in neobhodno potreben
korektiv naši dosedanji etablirani in šolo obvezni zgodovini. Brez takšnega korektiva
grozi, da se nam zgodovina polpreteklega obdobja sčasoma lahko izrodi v neko čudno
imaginarno črno-belo mitologijo. Zgodovina našega najbolj prelomnega in tragičnega
obodbja mora biti napisana sine ira et studio, nepristransko in brez žaljivih vzdevkov,
brez panegiričnega heroiziranja ene strani in brez apriornega zlonamernega demoniziranja
druge strani naše družbe, ki ostaja zaradi takšnega žaljivega etiketiranja in zmerjanja
še vedno globoko razklana.

K doseganju tega cilja in k višji kulturi dialoga bi lahko znatno prispevala subvencija,
ki bi podprla in omogočila nadaljnje izhajanje glasila Zaveza in s tem pokazala, da
tudi drugi pol naše družbe ni odrinjen na rob in ni odpisan.

Ob tem naj dodatno še posebej poudarim, da prispevki, objavljeni v Zavezi, nimajo
samo dokumentarne, ampak pogosto tudi visoko umetniško vrednost. Med sodelavci revije
lahko zasledimo imena naših vidnih pesniških, literarnih in likovnih ustvarjalcev
(žal je med njimi tudi nekaj zamolčanih), kot so Brane Senegačnik, Zorko Simčič, Nada
Matičič, (pokojni) Tine Debeljak, Bara Remec, Karel Mauser, Mirko Kunčič, Marjan Tršar,
Vinko Beličič, Pavel Kogej, Vladimir Kos. Seveda pa se poleg njih v reviji pojavlja
vedno več še neuveljavljenih, a obetajočih novih in mlajših imen.

Ne nazadnje naj pripomnim, da opravlja Zaveza tudi pomembno povezovalno vlogo z našimi
rojaki na tujem. Na srečanjih z rojaki v Avstriji, Nemčiji, ZDA, Kanadi, Argentini
sem bil vedno znova presenečen, kako je ta revija med njimi priljubljena in brana.
Dobil sem vtis, da nobeno drugo naše glasilo nima med rojaki na tujem toliko in tako
zavzetih bralcev kot ravno Zaveza, ki ji bralci večkrat pošiljajo tudi zanimivo slikovno
gradivo in druge podatke, s katerimi skušajo izpolniti luknje v zgodovinskem spominu
in obogatiti vsebino revije. Velika in nepopravljiva škoda bi bila, če bi se zaradi
pomanjkanja sredstev ta popkovina naših rojakov z matico pretrgala.

Iz navedenih razlogov sodim, da je Zavezi treba odobriti zaprošena sredstva in ji
s tem omogočiti nemoteno nadaljnje izhajanje.

Date: 2011