Zaveza št. 80 – Kako se je začelo v Stožicah (Majda Lampič)


§

Leta 1990 me je družina Strah prosila, da bi v njihovem imenu začela denacionalizacijski
postopek za njihovo hišo in vrt na Zupanovi ulici v Stožicah, kjer je bila v tem času
Glasbena šola Franca Šturma. Na Okrožnem sodišču sem v ta namen dobila zgornji dokument,
v katerem so navedene žrtve komunističnega nasilja v Stožicah. Na prvem mestu je napisan
Franc Strah, nato Minka Dovč, njen brat Ivan (Ivče) Dovč in njun stric Franc (pravilno:
Janez, bolj pogosto Johan) Dovč. Vse te osebe sem kot otrok poznala, Minkina mama
je bila celo moja teta, zato želim o njih napisati, kar mi je ostalo v spominu, da
ne bo ostalo le to, kar so v skrbi za »delanje zgodovine« napisali drugi.

Franc Strah

Umora Franca Straha se še zdaj spominjam, čeprav sem imela šele devet let. Ostala
mi je tale slika. Popoldne 29. junija 1942, na praznik sv. Petra in Pavla, sem šla
po današnji Dunajski cesti proti domu. Na drugi strani in v nasprotni smeri je šla
Strahova žena Marjeta z dojenčkom Tonekom v naročju, ob straneh pa sta se je oklepala
devetletna Francka in enajstletni Janez. Vsi so jokali. S Francko sva bili sošolki
in prijateljici, zato me je še bolj pretreslo, ko so povedali, da so v gostilni Pri
Urbančku ubili njihovega očeta. To je bilo nekaj nezaslišanega: umor sredi belega
dne vpričo mnogih ljudi, in to na posebej varovanem območju med dvema »žicama«.

Figure 28.

Urbančkova gostilna je stala na prostoru, kjer je zdaj hotelska stavba ob Smeltu.
Na gostilniskem dvorišču je bilo balinišče, za njim pa so se razprostirali travniki
in polje vse do Tomačevega. Ob nedeljah in praznikih so se moški zbirali pri balinanju.
Hčerka Francka je trdila, da je oče navadno sedel s hrbtom proti hiši, tako da je
imel pred seboj razgled na polje. Tokrat pa so ga pregovorili, da je sedel s hrbtom
proti polju. V družbi so torej bili ljudje pomočniki atentatorja. Uredili so tudi
tako, da je bil zdravnik Miro Jamšek, neposredni sosed čez cesto, takrat odsoten,
ker naj bi ga bili poklicali drugam; po Čerinovi trditvi (Posavje med NOB) je bil
zdravnik Jamšek sodelavec OF. Bilo je torej vse zelo dobro premišljeno in pripravljeno.
Atentator je pritekel s polja, ustrelil in se po isti poti vračal, bežeč vzdolž brega,
kar so videle tudi Boljkove sestre (po domače Jerečeve). O dogajanju je poročal Boljkov
oče, ko je prestrašen pritekel iz gostilne.

Franc Strah

Figure 29. Franc Strah

Pozimi 1941/42 se ljudje se niso v polni meri zavedali temeljite organiziranosti in
delovanja OF in VOS-a, čeprav so že padle žrtve. Neprevidno so govorili proti komunizmu
in izražali svoje pomisleke proti OF, ali pa niso bili pripravljeni sodelovati z OF,
kar pa je bilo lahko že smrtno nevarno, zlasti če so delali na kakem izpostavljenem
mestu.

Ob tem se spominjam zanimivega druženja črnuških študentov v naši kuhinji. Nemci so
jih po okupaciji pregnali v Srbijo, pa so se kmalu vrnili, tokrat v Dravlje – na italijansko
okupacijsko območje. Z bridko izkušnjo nemškega okupatorskega terorja so ti bivši
dijaki klasične gimnazije, s prirojenim in gojenim samostojnim razmišljanjem, oprezno
prenašali snubljenje partizanov na terenu. Zadrta polaščevalska enotirnost je v njih
zbujala duhovite pomisleke in taktična zavlačevanja. Vendar ni bilo umika. Tudi v
daljavo so segale lovke. Tako so enega izmed njih, Izidorja Lampiča, mojega daljnega
sorodnika, prijeli Nemci in ga odpeljali v internacijo tri dni po zagovoru doktorske
disertacije. Omenja ga dr. A. Bajt v Bermanovem dosjeju, str. 1046:

»Ko smo se vračali po mestu proti taborišču, nas je sredi ceste zaustavila policija
… pa se je zataknilo pri dr. Lampiču … vprašanja so mu zastavljali … Kakor da imajo
o njem neke zaupno pridobljene podatke, ki so jih hoteli preveriti … Ne dolgo zatem
so ga aretirali … in obdolžili komunistične dejavnosti … Po nekaj tednih zasliševanj
so ga ustrelili … Okrog slovenskih deklet sta se pogosto sukala dva Ljubljančana,
brata Mahkota (ime izmišljeno, pravo poznam) … Imele so ju za špiclja … Je bil dr.
Lampič njuna žrtev, so se spraševale dekleta.«

Kdo je bil torej Franc Strah? Vsekakor je lahko vzbujal pomisleke njegov suveren odnos
do novih družbenih pojavov. O njem, njegovi krivdi in usmrtitvi pišeta Miha Čerin
v knjigi Ljubljansko Posavje v ljudski revoluciji, Ljubljana 1985, str. 224, in Albert
Svetina v knjigi Od osvobodilnega boja do banditizma, Ljubljana 2004, str. 66. M.
Čerin pravi o njem: »Franc Strah, roj. 19. 12. 1903 na Ježici, je bil neposredno pred
vojno uslužbenec in zavarovalni agent Vzajemne zavarovalnice in znan pristaš SLS in
JRZ … Ker je bil zaposlen v zavarovalnici, je imel veliko stikov, znanstev in zvez.
Po okupaciji so ga hoteli pridobiti krščanski socialisti, pa tudi komunisti, vendar
brez uspeha. Res je pri zavarovalnici nekajkrat prispeval za OF, ker je OF pritiskala
nanj, toda nikdar iz prepričanja, da podpira pravično stvar, ampak vedno z nejevernim
nasmehom in ironičnimi pripombami. Značilno za njegovo nepoštenost, njegov odvratni
oportunizem je bilo, da je enemu delu svojih ljudi naročil, naj se vključijo v OF,
drugi del pa je raje obdržal v rezervi. Raznašal je alarmantne, sovražne vesti o OF,
odkrito zabavljal proti njej, ostro napadal NOG. V gostilni Pri Urbančku je spomladi
1942 javno ponavljal ostudno laž, da OF sodeluje z gestapom. Razpečeval je list Svoboda
ali smrt. Vzdrževal je zveze z ljudmi, ki so bili znani kot bega … Prenočeval je v
rojstni hiši, ki je bila pod neposrednim varstvom karabinjerjev … OF je v Ljubljani
izrekla sodbo Francu Strahu, ki jo je VOS izvršila na dvorišču gostilne Pri Urbančku
v Stožicah, pri belem dnevu, popoldan 29. 6. 1942, ob balinanju.«

Poročna slika – Franc in Marjeta Strah

Figure 30. Poročna slika – Franc in Marjeta Strah

Svetina uboj in posledice osvetli širše. O njem pravi: »Z vosovskimi postopki in njihovimi
posledicami v zunanjem ljubljanskem okrožju sem se seznanil predvsem ob uboju Franca
Straha na Ježici. Ta uboj je bil tipičen primer, kako je VOS obračunavala s političnimi
in idejnimi nasprotniki. Osebno Straha nisem poznal, toda opaziti je bilo, da je bil
politično aktiven proti OF. Nekateri aktivisti OF v okrožju so se ga bali, vendar
ni bil posebno nevaren. Partijska organizacija in OF pri njegovem uboju nista sodelovali
in z ubojem vsekakor nista bili povezani. Vse postopke proti Strahu je vodila VOS
… Vosovske poboje sem sprejel kot nekaj, kar je bilo nad Partijo in nad tem, da bi
o tem dvomil. Brez posebnega razmišljanja sem jih brezpogojno sprejel. Bil sem v gibanju,
ki je bilo odgovorno za te poboje, toda bil sem tudi prepričan, da je to gibanje osvobodilno,
da se bojuje proti Italijanom in proti fašizmu. Tako sem mislil in se nisem spraševal,
ali je to prav ali ni. Ves sem bil predan gibanju, ki sem mu pripadal in delal zanj.
O pravilnosti in smislu tega početja sem se spraševal pozneje, ob koncu vojne in v
neposrednem soočenju z množico zverinsko pobitih ljudi. Likvidator je uboj Franca
Straha izvedel pri belem dnevu. S kolesom se je pripeljal pred gostilno na Ježici,
kjer je fantovska druščina balinala. Najprej je šel v stranišče, kjer je pripravil
dva naboja in preveril pištolo. Nato je odšel bliže k druščini, v kateri je bil tudi
Strah, mu pomeril v glavo in sprožil. Po uboju, ko so se ljudje razbežali, je skočil
na kolo in se odpeljal v prvi vosovski bunker. Po partijski liniji sem uporabljal
drugega. Stikov med Partijo in Vosom v okrožju tudi po tej strani ni bilo … Vse je
bilo pripravljeno mimo mene in v strogi ilegali. To je bilo v rokah Vosa in CK …
Vedel sem za uboj ali likvidacijo, za likvidatorja pa skoraj nikoli. V primeru Franca
Straha sem se o teh stvareh lahko pogovarjal z likvidatorjem šele po več letih … Nedvomno
je, da so z likvidacijami začeli prav vosovci. Pripadnik Vosa je bil v vsakem bataljonu.
Čeprav je imel le funkcijo namestnika komisarja, so se ga v štabu vsi bali … Zadolžen
je bil za protiobveščevalno službo, podrejen pa je bil neposredno vosovskemu vodstvu
… Njegov odnos do drugih je bil vzvišen. Vosovci so se nasploh imeli za pomembnejše
od politkomisarjev in komandantov. Z vsem so lahko prosto razpolagali …

Podlago za nastanek bele garde je dala sama Partija … Za Partijo ni bila pomembna
samo osvoboditev izpod tuje okupacije, ampak tudi socialna in politična preobrazba
… Visoki strankarski politiki izpred vojne, ki so bili proti OF in so bili zaradi
stikov z okupatorji kompromitirani, so zaceli z organiziranjem odpora proti OF. Kljub
temu pa bela garda ni nastala iz posebnega političnega vidika, ampak najprej kot vaška
straža. Vaške straže so bile odgovor na vosovske poboje. Dokler vosovci niso ubili
Franca Straha in dokler za nekaterimi ljudmi na Ježici, v Jaršah in Savljah v vosovskih
nočnih akcijah ni izginila vsaka sled, bele garde v zunanjem ljubljanskem okrožju
ni bilo. Začelo se je takrat, ko so se ljudje, pred katerimi prej kot partijski sekretar
nisem čutil bojazni, začeli zaradi nevarnosti zatekati k Italijanom v Kleče. Ker so
se bali za življenje, so zvečer zapustili svoja stanovanja in svoje domove. Čez noč
so bili v »Smrekcah« pri vodovodu, kjer je bila italijanska straža, zjutraj pa so
se vrnili domov. Ker so vosovci do uboja Franca Straha vse aretacije in likvidacije
izvajali v najstrožji konspiraciji ponoči, podnevi niso čutili take nevarnosti. Najprej
sem jih videval v civilnih oblekah, po uboju Franca Straha pa so bili kmalu oboroženi
s puškami. Tako je nastala vaška straža, ki ni imela posebnih političnih ciljev. Njeni
pripadniki so bili proti komunistom, toda prej nam v OF niso bili nevarni. Proti OF
so nastopili zlasti potem, ko se je odkrito pokazalo, da v odborih OF prevladuje Partija.«

Dovčevi, z leve: oče in mati, sin Tine, hčerki Minka in Pavla, sedi sin
                        Ivče

Figure 31. Dovčevi, z leve: oče in mati, sin Tine, hčerki Minka in Pavla, sedi sin
Ivče

Pričevanje M. Čerina kaže Strahovo nezaupanje do OF, s katero pa je na samem začetku
sodeloval. To, da bi vzdrževal zveze z bega, kot pravi Čerin, je potvorba, saj takrat
bele garde se ni bilo, gotovo pa se je družil z ljudmi, ki so imeli podobne pomisleke
proti OF kot on. Nastanek vaških straž na tem področju pa kar primerno osvetli sam
Svetina. Prav nič čudno ni, da je Franc Strah prenočeval v rojstni hiši, kjer se je
čutil bolj varnega, saj so tudi drugi prenočevali v zavetju italijanskih postojank
zaradi vosovskega oziroma komunističnega nasilja. Politično bolj razgledani so že
lahko dojeli, kako se obrača OF, in se glede na njen nadaljnji razvoj niso motili;
to potrjuje tudi Svetina.

Svetinovo pričevanje je zmotno glede lokacije umora. Očitno je izvedel tudi za ime
atentatorja, vsaj pozneje, če je z njim govoril, kot pravi. Verjetna je tudi hierarhija
v organizaciji, kot jo prikazuje, in je bila potrebna, da so se drug drugega bali.
S tako metodo so dosegali absolutno pokornost. Nedvomno sta CK in vodstvo VOS-a odločala
o vsem, seveda pa so se podatki zbirali na terenu, kjer so bili člani Partije najpomembnejše
in najzanesljivejše orodje, pa tudi drugi člani OF so doprinesli svoje in brez njih
ne CK ne samo vodstvo VOS ne bi moglo nič.

Vse kaže, da so imeli komunisti Franca Straha za nevarnega. Čeprav je imel formalno
končana le dva razreda osnovne sole, je bil zelo razgledan in načitan. Ko sem hodila
k njegovi hčerki Francki, me je najbolj presenetila njihova domača knjižnica. Ob stenah
kabineta so stale police, od stropa do tal polne knjig, kar bi bilo tedaj še za šolanega
človeka nenavadno. Imeli so urejeno zaklonišče za primer bombnih napadov. Imeli so
osebni avto, kar je bilo za tiste čase veliko. Gotovo bi bil Franc Strah velika pridobitev
za OF, če bi se ji pridružil, zato je tudi razumljivo, da so ga snubili tako komunisti
kot krščanski socialisti. Ker niso uspeli, so ga vosovci likvidirali, tudi v svarilen
zgled drugim.

Njegova vdova je z otroki Janezom, Francko in Tonetom ob koncu vojne zbežala na Koroško.
Od tam se je izselila v Argentino, ker drugam ni mogla. Najstarejši sin Janez je pomagal
preživljati družino s tem, da je vozil avtobus. Njegova žena je bila nemškega porekla,
imela sta dva otroka: Mario Magdaleno in Juana Joseja. Hči je doštudirala, sin pa
je moral po zgodnji tragični očetovi smrti prevzeti skrb za družino. Sprva je še (štirinajstleten)
študiral ob delu, potem pa je moral študij opustiti. Strahova hči Francka, poročena
Lampret, ima štiri otroke, vsi so v praktičnih poklicih in poročeni z domačini. Najmlajši
Strahov otrok Tone je samostojen podjetnik, poročen je s Slovenko in ima tri otroke.
Od vseh je v ekonomskem pogledu najuspešnejši.

Dom Strahovih so po vojni nacionalizirali. Najprej je bila tam nastanjena OZNA, potem
vrtec in nazadnje glasbena šola. Prva je prišla iz Argentine pogledat hčerka Francka
Strah Lampret l. 1975.

Med obiskom je stanovala pri teti Kristini v Stožicah. Uspelo ji je, da je stopila
v domačo hišo. Vsega se je še spominjala. Zdaj je hiša prazna in vrnjena dedičem,
ki se morajo odločiti o njeni usodi.

Družina pokojnega dediča Janeza je ob lanskem obisku tu prenočevala. Ko so šli zvečer
na ogled nočne Ljubljane, je Juan Jose večer presedel na dvorišču. Mala prijazna deželica
mu je segla v srce: ostal bi tu, tako je vzdihnil, vendar bi moral potrgati mnoge
vezi … Premislil je dedkov nagli vzpon, nasilno prekinitev, zgodnjo očetovo smrt,
ki je s svojimi sanjami nizko pristal: voznik avtobusa, in on sam od štirinajstega
leta dalje prav tako s polomljenimi sanjami, s kamionom po daljnih tujih poteh s pol
pljuč v boju za preživetje.

Njegova sestra Maria Magdalena je ob srečanju s stoženskimi domačini s svojo milino
in ljubeznivostjo ganila tudi tiste, ki vsak hip privlečejo na dan kolaboracijo. Ta
»kolaboracija« je bila naenkrat sočuten, prijazen sosed, z veselji in žalostmi, skratka
neverjetno: kot človek! Bila sem zraven, ko se je »balzamirani komunist iz leta 45«
(metafora slikarja Leona Koporca) približal resnici in vzkliknil: »Kaj je naredila
vojna!«

Minka Dovč na mrtvaškem odru

Figure 32. Minka Dovč na mrtvaškem odru

Minka Dovč in Ivan Dovč

Oba sta tudi na gornjem seznamu »zločincev«. Starši so imeli skromno hišico nekoliko
stran od Stožic proti Tomačevemu, od katerega jo je ločil majhen gozd. Zdaj hiše zaradi
obvoznice ni več. Živeli so v dveh sobah in kuhinji brez vsakega komforta in se preživljali
predvsem s priložnostnimi deli. Mati, moja teta, je bila tudi šivilja. Imeli so štiri
otroke, dva fanta in dve dekleti. Likvidatorji so prišli ponoči 11. junija 1942 na
dom. Najprej so vprašali po mlajsi hčeri Pavli, ki pa je ni bilo doma, nato pa kar
na postelji ustrelili starejšo hčerko Minko. Njenega najmlajšega 17-letnega brata
Ivčeta pa so odpeljali s seboj. Mama mu je hotela še nekaj dati za popotnico, pa so
rekli, da ne bo ničesar potreboval. Od takrat ni bilo o njem ne duha ne sluha. Ne
ve se, kje so ga ubili in tudi ne zakaj! Spominjam se ga, da je bil še ves otroški,
saj smo se, dosti mlajši, igrali z njim. Še danes čutim zadah tistih vročih junijskih
dni, ko je Minka ležala na parah. Moj oče jo je fotografiral. Zraven je bil tudi zelo
potrt mlad italijanski vojak, ki se je hotel fotografirati z njo, vendar moj oče tega
ni hotel. Zapletlo se je tudi pri pogrebu. Bila je podpredsednica Sokolov na Ježici
in katoliški fantje so se upirali, da bi jo nosili na pogrebu, prav tako pa so imeli
svoje pomisleke tudi komunistično usmerjeni. Ne vem, kako so to potem rešili. Pri
takih pogrebih je bilo takrat zaradi strahu malo ljudi. Nekdo je videl zakonski par,
ki je skrbno zapisoval imena udeležencev.

Minka Dovč je bila lepo, urejeno dekle. V vasi kot študentka ni imela družbe in je
veljala za zelo zadržano. Živela je v revnih razmerah, vendar je bila opazno lepo
napravljena. Bila je liberalno usmerjena in je sodelovala pri Sokolih. Omenja jo Franc
Lubej v članku Drugič v ilegali (Delo, 21. jan. 1978, Sobotna priloga, str. 31). Lubej
je 20. sept. 1941 balinal v gostilni Fon na Vodovodni cesti (verjetno Fortuna, tam
je spominska plošča), kjer so se navadno aktivisti OF med balinanjem vse domenili.
Tam je dobil obvestilo, naj ne hodi domov. Sedel je na kolo in se odpeljal proti Tomačevemu.
Srečal je Minko in o njej pravi: »Bila je Minka Lovčeva (prav: Dovčeva) – podnačelnica
ježiškega Sokola, v elegantni temni obleki, od glave do pete, od klobuka do čevljev,
s črnimi usnjenimi rokavicami in močno našminkana. Take je nisem nikoli videl. Bila
je preprosto, revno kmečko dekle, hodila je menda že na univerzo, a njena skromna
oprava je razodevala naravno preproščino – bil je pozen mrak in skoro tekla je proti
mestu. Oba bi rada skrila tesnobo, se naredila vesela, kot smo se vedno srečevali
sokolski vaditelji, vse to pa je trajalo komaj toliko, da sem stopil s kolesa, šel
nazaj, kolikor sem šel mimo, ji podal roko in vprašal: »Kaj pa ti tukaj tako paradna?«

»Oh jaz sem nedaleč tu doma.« Pokazala je v smeri moje vožnje: »Grem v mesto, kaj
pa ti ob tem času na našem koncu?«

»No po opravkih, seveda, saj veš, kakšnih. Ali ti je morda kdo umrl?«

»Ne, ni mi umrl, kako si čuden!«

»Ali te taka obleka ne moti pri našem delu, poglej, kakšen grem jaz na delo.«

»Ravno nasprotno. Potrebno je, da sem prav taka. Grem v bar v Nebotičnik. Še mudi
se mi. No, pokaži se še kaj!«

Rad bi jo še vprašal, pa me je njena pojava preveč vznemirila. Vojna, revno dekle,
pa taka eleganca, od kod ji denar? Ni mi dovolila, da bi jo vprašal, če se ne boji,
da takemu življenju ne bo kos.«

Minko Dovčevo omenja tudi Miha Čerin v svoji knjigi (Ljubljansko Posavje v ljudski
revoluciji): »V isti hiši kot Barakar (domače ime za Dovčeve), Stožice 73, je stanovala
Marija Dovč, roj. 20. 9. 1918, podnačelnica ježenskega Sokolskega društva, ki je že
zelo zgodaj v letu 1941 začela navezovati stike z italijanskimi obveščevalnimi oficirji
OVRE. Nje se dobro spominja France Lubej! Sodbo ji je izrekla OF, izvršila pa Vos
17. 6. 1942.« Njenega brata ne omenja. Istega večera so ga, mladoletnega, vzeli s
seboj in nobena sled ni ostala za njim.

Vse kaže, da je Minka sodelovala z OF. Lahko je imela tudi kakšno posebno nalogo.
Vsekakor pa je prijateljevala z italijanskim vojakom; hodil je jokat na njen grob,
kakor so vedeli povedati. Morda se zaradi tega ni zdela več zanesljiva. Lahko le ugibamo,
morda pa je kaj zapisano v kakem dokumentu, pa nam še ni prišel v roke.

Njena sestra Pavla se je po tem dogodku umaknila v Bologno.

Ko sem dvajset let po teh dogodkih s prijateljico potovala v Benetke, sva v kupeju
naleteli na Italijana, ki je ob pogledu na mojo sopotnico vzneseno vzkliknil: »Prav
tako dekle sem spoznal med vojno v Sloveniji.« Kakšno razsežnost in globino ima lahko
ljubezen spričo vsesplošnega pustošenja smrti!

Janez Dovč

Ostane nam se zadnji na zgornjem dokumentu: Franc (pravilno: Janez, po domače Johan)
Dovč, brat Minkinega očeta.

Johan je imel sedem otrok. Vsi so živeli v isti hiši kot Minka, vendar vsa družina
v eni sami sobi. Bil je poljski in lovski čuvaj in opravljal je priložnostna dela.
Ustrelili so ga iz bližnjega gozdiča, ko je stopil na hišni prag. Tudi njega opisuje
Čerin v omenjeni knjigi.

Dne 27. 10. 1941 naj bi mladinci na vozičkih in kolesih vozili v Jarše opremo za odhajajoče
k partizanom. Na povratku je Janez Dovč enega vprašal, kaj je vozil. Rekel je, da
mrežice, ki jih je izdelovala njegova mama. Za njim je prihajala nova skupina mladincev
z opremo, v kateri je bil štirinajstletni Janko Koman, na katerega so bili Italijani
v zasedi že opozorjeni. Skupina je opazila nevarnost in se varno umaknila. Le Janka,
ki je bil brez opreme, so Italijani prijeli in ga odvlekli na karabinjersko postajo
na Ježici.

Rajonski odbor na Ježici je »Barakarjevo« početje raziskal in ugotovil, da je bil
»Barakar izdajalec, povezan z izdajalskim kolegom Kovačičem – Bognerjem v Tomačevem
in karabinjerji. Ljubljanska OF je dobila rajonsko poročilo in izrekla »Barakarju«
smrtno obsodbo, ki jo je Vos izvršil pred njegovim domom proti večeru dne 29. 11.
1941.«

Datum smrti je pravilen, na dokumentu pa je v letnici pomota. Neka zanesljiva priča
mi je povedala, da je bil Johan Dovč sodelavec OF, celo blagajnik. Ko so pri kontroli
ugotovili, da manjka 500 lir, so ga zaradi tega ubili. Franc Strah se je ob tem dejstvu
zgražal in to tudi povedal svojemu podnajemniku Zormanu, ki je bil sodelavec OF. »Tudi
za manj denarja bi ubili,« je pribil Zorman.

Johanovi otroci so v šoli na vsa poizvedovanja redno odgovarjali, da so očeta ubili
domobranci, ker so se bali posledic, čeprav takrat o domobrancih še ni bilo ne duha
ne sluha.

Na priloženem dokumentu je rečeno, da bodo o nadaljnjih likvidiranih osebah kasneje
poročali. To pa so spet zgodbe, ki bi jih bilo treba povedati: kaj vse se je dogajalo
»v imenu ljudstva«.

Date: 2011