Zaveza št. 80 – Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze (Justin Stanovnik)


Kaj nam je sedaj razumeti

Če nekoliko pomislimo, se nam kmalu odkrije, da je beseda komentar ambiciozna beseda.
Tudi če jo uporabimo v njenem najbolj navadnem pomenu, tudi če nam pomeni zgolj razlago
ali pojasnilo. Že po sebi se zdi jasno, da po razlagi ali pojasnjevanju kličejo stvari,
ki se dogajajo zunaj vzročno ali časovno utečenega reda stvari. Če vidimo, da sosed
odklepa hišna vrata in nam ob tem ura na steni pove, da je to čas, ko običajno prihaja
iz službe, v tem ne bomo videli ničesar, kar bi klicalo po pojasnilu. Če pa bi se
zgodilo, da bi sosed, nervozen in vznemirjen, to počel ob enajstih dopoldne, bomo
ta nenavadni dogodek razumeli šele čez nekaj dni, ko nam ga bo njegov sodelavec v
službi pojasnil ali razložil ali, bi lahko rekli, komentiral.

S tem seveda nočemo reči, da se od stvari, ki se v določenem krogoteku ponavljajo,
prej ali slej ne bo pojavila katera, ki bo zahtevala razumetje. Da se nam kaj dogaja
vsak dan, nas lahko tako zaziblje v brezbrižnost, da nas šele po daljšem času in povsem
nepričakovano in kakor brez pravega razloga ustavi nenadna želja, da bi videli, za
kaj pravzaprav tu gre. Znamenita razkritja v znanostih – fizikalnih, miselnih in duhovnih
– se dogajajo tako, da se ob kakih povsem običajnih in ponavljajočih se stvareh, ustavijo
ljudje, ki znajo potem postaviti taka vprašanja, da pripeljejo do velikih in pomembnih
odgovorov.

Največkrat nam kaka stvar ne da miru zaradi vprašanja, kako je sploh mogoče, da je
– ne, kaj je ali kaj pomeni, ampak zakaj je ali zakaj že je ali še vedno je. Šele
potem se začnemo ubadati s tem, kaj se v njej skriva ali kaj jo nosi.

Od stvari, katerih obstoj nas navdaja s čudenjem, so nekatere vsakdanje in nepomembne,
nekatere pa tako velike, da nam zakrivajo prepotreben pogled na pokrajino pred nami.
Njihova velikost nam daje značaj zgodovinskosti, njihova grozljiva nepremakljivost,
če z njo razpolagajo, pa slutnjo temne usodnosti. Če se kaj takega naseli v mestu,
narodu ali državi, bi bilo razumno reči, da bi se vsi talenti, s katerimi razpolagajo
posamezniki, in vsi intelektualni potenciali duhovnih in kulturnih ustanov, ki jih
vzdržuje katera od zgoraj omenjenih družbenih entitet, morali usmeriti v reševanje
vprašanja, kako to, da je sedaj tu med nami nekaj tako nenavadnega. Na vseh oddelkih
urgentne družbene službe bi to vprašanje morali registrirati in ga vnesti v svoje
delovne knjige. Vsaka, še tako majhna rešitev, bi bila dragocena: poiskala bi drugo
in se z njo združila, kar bi se še in še ponavljalo, dokler se ne bi sestavila velika
Rešitev, ki ne bi bila nič drugega kot spoznanje ali zagledanje vseh ljudi – ali vsaj
večine ljudi – kaj je tista velikost, ki se je sestavila med nami in nam brani jasno
videti obzorja prihodnosti.

Čas je, da opredmetimo svoje govorjenje. Če hočemo to storiti, moramo povedati, kakšno
podobo ima ali kako se imenuje tista velikost, ki obstaja med slovenskimi ljudmi in
ki se je naselila v slovenskem narodu in v slovenski državi, in preprečuje prost pogled
naprej. Ali, z drugimi besedami, kako bi se moralo glasiti besedilo slovenskega komentarja
danes: kako nam je živeti, da se bomo rešili v prihodnost – sebe, svoj jezik, svojo
pamet, svojo vero in svoj zgodovinski prostor.

Dolge sence zamujene zgodovine

Naj svoj korak v »sredo stvari« uvedem z zgodbo iz nekega sveta, ki je našemu toliko
podoben, da nam lahko služi za primerjavo.

Poleti 1992 je Transit (4), »evropska revija«, objavila razgovor med Adamom Michnikom, glavnim urednikom
največjega poljskega dnevnika Gazeta Wyborcza, nekdanjim disidentom in enem od voditeljev Solidarnosti, in Václavom Havlom, od leta 1989 predsednikom Čehoslovaške, soustanoviteljem in
prvim besednikom Listine 77. Razgovor nosi naslov Nedokončana revolucija. Med drugim je Michnik vprašal Havla, ali se je komunizem po njegovem mnenju dokončno
zrušil ali pa še obstaja možnost za restavracijo, za komunistično kontrarevolucijo.
Havel je odgovoril: »Povratek komunizma, kakršen je bil za časa Brežnjeva ali Stalina,
imam za nekaj izključenega. Proces tega razpadanja je nepovraten. Na lokalni ravni
pa je ponovno rojstvo možno. Lahko si predstavljam, da nastane nova varianta komunistične
vladavine, ki bi se okrasila s spremenjenimi zastavami. Tako bi si nomenklatura v
eni od republik Zveze pripela na zastave narodne barve in tako, podprta od stare partijske
hierarhije, priklicala v življenje nekaj, kar bi bilo podobno staremu sistemu. Tako
vrnitev si je mogoče zamisliti, a komunistični imperij je dokončno za nami: kolesa
zgodovine ni mogoče zavrteti nazaj«.

Mogoče sedaj tu na to ne bi bilo treba posebej opozarjati, a naj vseeno povemo, da
smo s tem odlomkom hoteli pokazati, da se je nekaj podobnega temu, na kar je čehoslovaški
predsednik opozarjal zgolj kot na možnost, v Sloveniji dejansko zgodilo. Mutatis mutandis, se pravi z nekaterimi možnimi, pa tudi nujnimi različicami, a v bistvu vendarle
to, kar je Havel imel v mislih. Kako bi sicer vodilni slovenski politik trenutne demokratske
opozicije v razgovoru z nekim nemškim dnevnikom mogel reči, da bo pri nas kmalu »vse
tako, kakor je bilo nekoč«. Saj tudi on ni mislil – pa tudi mi nismo mislili, ko smo
mu v celoti pritrjevali – da se v Ljubljani izgrajuje »komunizem, kakršen je bil za
časa Brežnjeva in Stalina«. Kar je Janez Janša hotel povedati in čemur smo mi z razumetjem
in zadoščenjem pritrjevali, je bilo dejstvo, da nekoč nismo izvedli tistega, kar je
od nas zahtevala zgodovina. Zahteva, ki jo je pred nas postavljala zgodovina, pa je
bila, da ustanove totalitarne države nadomestimo z ustanovami demokratične države
tako temeljito – da bodo nove ustanove tako izdelane – da bo v njih živel demokratski
duh in jih bo nosil demokratski vzgon. Poleti 1992, ko so bile izgovorjene citirane
Havlove besede, je minilo že dve leti, odkar sta bila v Sloveniji izgovorjena dva
stavka, ki sta poleg drugega dokazovala, da njuna izrekovalca še nista bila deležna
Havlovega miselnega obiskanja. En stavek se je glasil: »Samo preko mojega trupla«,
drugi pa: »Dovolj je bila ena revolucija«. Izgovorila sta ta dva stavka dva politika,
ki o njuni dobronamernosti ni treba dvomiti, o tem, da o boljševizmu, v katerem sta
sicer živela, nista globlje razmišljala in v resnici nista vedela, kaj je, pa tudi
ne.

Na tem mestu bi kazalo vnesti še en odlomek iz Havlovega intervjuja leta 1992. Na
Michnikovo vprašanje, kakšen odnos je treba zavzeti do preteklosti, je Havel najprej
povedal zgodbo, ki jo je doživel kmalu po izvolitvi za predsednika. Izročili so mu
papir z imeni tistih, ki so ga nekoč pisno denuncirali, a je še istega dne papir izgubil,
imena, ki so bila na njem, pa tudi kmalu pozabil. To je razložil in opravičil s tem,
»da je poznal mline sistema in zato ve, kako v njih lahko uničijo človeka«. Tej osebni
noti pa je potem dodal tele prevažne misli: »Toda kot predsednik moram na to pomisliti,
da družba rabi jasne smernice, sicer bodo ljudje imeli občutek, da je revolucija nedokončana.
Režim je uničil življenje veliko ljudi in njihovih družin, med njimi so tudi takšni,
ki so vso mladost morali preživeti v koncentracijskih taborišči. Te žrtve pa ne morejo
tako enostavno iti čez vse. Toliko bolj, ker danes mnogim njihovih preganjalcev gre
bolje kot njim. V družbi obstaja velika potreba po tem, da se obračuna s preteklostjo
in tiste ljudi, ki so narodu prizadeli bolečino in krivico, odstrani z njihovih funkcij.
Zato kot predsednik ne morem gledati na to vprašanje z ravnodušnostjo, ki mi osebno
sicer ustreza«.

O tem, kaj je Havlu komunizem pomenil, naj navedem še dva njegova stavka: »Komunizem
je zgodovino v nekem smislu blokiral. Zavrl je njen naravni razvoj in gibanje. Metaforično
povedano, bil je neke vrste narkoza in družba se sedaj počasi prebuja v svoje staro
stanje. Vsi problemi, s katerimi se je spopadala pred narkotizacijo, so sedaj nenadoma
oživeli«.

Slovenska drugačnost

Havlove besede niso pomembne samo zato, ker kažejo na njegovo razlikovanje med osebnim
in javnim – in s tem na njegovo politično talentiranost ali politično naravo – ampak
za nas Slovence predvsem zato, ker ob njih ne moremo, da se ne bi vprašali, kako to,
da mi od svojega dolgoletnega predsednika nikoli nismo razločno slišali kaj podobnega.
Mogoče ravno v tem tiči eden od virov slovenske drugačnosti. Mogoče bi bilo treba
raziskati ravno ta vir, pravzaprav ne vir sam, ampak njegovo politično ojkologijo
– zakaj je ravno v Sloveniji mogel biti izvoljen ravno tak predsednik – če bi hoteli
dobiti kakšne relevantne informacije o tisti velikosti, o kateri smo govorili, da
se je zgradila med nami in nam ne dovoljuje, da bi se razvili v normalno prihodnost.

Če bomo torej hoteli globlje razumeti zatrto in zadušeno slovensko zgodovino in tako
ostati bolj kompetentni inženirji njenega ponovnega trasiranja, se bomo morali obrniti
za informacije do obeh merodajnih dejavnikov največje zgodovinske transakcije v zgodovini
slovenskega naroda: transakcije, ki ji samo tako priznamo ustrezno razsežnost, če
mislimo o njej kot o vrnitvi v civilizacijo. Ta dva dejavnika sta slovenska boljševiška
elita in od nje napadeni in okupirani slovenski narod. O teh dveh dejavnikih nam bo
razmisliti, če hočemo izdelati besedilo, ki bo v stanju ponuditi razlago in pojasnilo,
zakaj tako in ne drugače – zakaj ravno v Sloveniji tako in ne drugače, zakaj ravno
v Sloveniji taka zgodovinska in politična nerazumnost. To besedilo bi se že s svojo
izjavnostjo – tudi če ne bi bilo vzorno dognano – lahko potegovalo za visoki status
komentarja. Še to naj uvodoma povemo, da si bomo oba faktorja ogledali v dveh ozirih:
kako ju opredeljuje njuna splošnost, njuna generična določila, in kako sta to splošnost
uresničila v njunih specifičnih kulturnih in časovnih okoliščinah. Mogoče bi bilo
primerno, da začnemo z boljševizmom.

Slovenija

Figure 1. Slovenija Simon Dan

Središčna ideja marksizma kot nosilne filozofije vseh komunističnih osnutkov je deterministično
gledanje na zgodovino. Vsi narodi bodo nujno napravili isto pot od fevdalizma preko
kapitalizma v razvito komunistično družbo. Revolucionarna vloga industrijskega proletariata
bo samo izvajanje partiture, ki je vložena v zgodovino. Marksizem noče biti voluntaristična
ideologija, ampak znanost. Čeprav je razvoj sam začel kazati drugačno podobo, so,
kakor pravijo poznavalci, komunisti vseh barv vztrajali na zgodovinskih premisah.

To se nam zdi zanimivo zato, ker bi spričo tega scenarija človek pričakoval drugačno
strategijo od te, ki so se je boljševiki dejansko držali. Niso namreč čakali, da bi
proizvajalni odnosi po naravni poti dozoreli do te mere, da bi družba dala kompetentnim
zgodovinskim silam znak za zaključni del rapsodije, ampak so se ravnali po povsem
drugih orientacijskih stanjih.

Upor – izvorni vzgon boljševizma

Izkazalo se je, da se boljševiki, bolj kot na filogenezo zgodovine, glede tempiranja
svojega zgodovinskega nastopa, zanašajo na svojo specifično oceno stopnje destabiliziranosti
kake družbe (in seveda na svojo pripravljenost). Za tako stanje pa v največji meri
poskrbi vojna, posebej pa še poraz v vojni. Majskemu porazu v rusko-japonski vojni
leta 1905 je sledila jeseni istega leta Leninova trimesečna revolucionarna praksa
v Petrogradu. Po neuspehu je kmalu zopet odšel na Zahod in se leta 1914 naselil v
Švici, od koder se je leta 1917, po marčni revoluciji, ponovno vrnil v kraj svojega
prvega revolucionarnega nastopa – to pot v zapečatenem vlaku, ki ga je za prevoz čez
Nemčijo priskrbel nemški glavni štab z generalom Ludendorffom na čelu. (Zanimivo in
ne brez pomena pri tem je to, da je človek, ki je s to transportno uslugo bistveno
prispeval k uspehu oktobrske revolucije – v pragmatičnem smislu, se razume, ne v zgodovinsko
dialektičnem – leta 1923 podpiral tudi Hitlerja pri njegovem neuspešnem puču.) A Lenin
se to pot ni vrnil praznih rok. Poleg revolucionarne teorije, s katero je razpolagal
že leta 1905, je sedaj nosil v žepu še nemški denar – nekateri avtorji navajajo pol
milijarde dolarjev – s katerim je poskrbel za bogat boljševiški tisk, ki je po tej
injekciji še bolj učinkovito razglašal to, kar so ruska ušesa hotela slišati: zahtevo
po »končanju vojne« in klic po več »kruha in več zemlje«. (Zgodbe z nemškim denarjem,
ki jo je v nasprotju z železniškim aranžmajem, bilo mogoče tajiti, Sovjeti seveda
nikoli niso hoteli priznati.) Preveč bi prizadela boljševiški ugled, predvsem pa boljševiško
dialektično nedolžnost.

Za slovenske boljševike moramo reči, da so se ravnali po vzorcu, ki so ga nakazali
Rusi. Brez dvoma so se v vsem držali organizacijskih in ideoloških kominternskih smernic
in obveznosti, pri vsem je prav tako deloval tudi vseprisotni tradicionalni slovanski
mit, a bi izdali veliko nerazumevanje boljševizma, če ne bi upoštevali celostne narave
duhovnega pritrjevanja, ki je spremljalo rituale, ki jim z dolgočasno in prazno knjigovodsko
besedo pravimo rekrutiranje ali kandidiranje. Zakaj boljševik ni nekaj, kar lahko
postaneš, boljševik lahko postaneš samo, če si že. Ko je Vlado Kozak prebral Kardelju
prvo besedilo iz svojega ideološkega lekcionarja – kako je to dejansko potekalo, seveda
ne vemo – je učenec že razumel vse in si, takrat mogoče res samo še sebi, rekel: To
sem jaz. In ko je enkrat izrazil to identitetno sebevidenje, je bilo samo še vprašanje
časa, kdaj bo ta »jaz« postal mojster. Za takšno samoodkritje ni bila potrebna učna
doba, dovolj je bila ena beseda, izgovorjena ali zapisana, kandidatsko obdobje je
bilo potem potrebno samo za to, da so odgovorni ugotovili, ali je bilo začetno samoodkritje
avtentično ali ne. Kriterij je bil en sam: vserazpoložljivost.

Tudi slovenski boljševiki niso prisluškovali govorici družbene biti in čakali, kdaj
bodo zaslišali besede, ki bi sporočile dovoljenje – ali ukaz – za začetek. Niso na
primer začeli z revolucijo v prvih kriznih tridesetih letih, ampak so raje čakali
na vojno, ali bolje, na poraz v vojni, ki pa je bil v primerjavi z logiko družbene
biti slučaj. In v ta slučaj – v igro, ki jo je omogočal – niso stopili v logiki služabnikov
zgodovine, ampak po samoodločitvi in v volji podivjanega subjekta, vedoč, da bodo
morali vse, razen slučaja samega, ustvariti sami. Zavedali so se, do zadnjega vlakna
svoje biti so se zavedali, da so sami. Morda še nikoli ni bilo ljudi, ki bi se tako
v celoti in tako konsekventno in brez ostanka zavedali, da so sami. Bili so brez iluzij.
Iz hipostaze te zavesti je zrasel machiavellistični zaključek: bene usare la bestia
e l’uomo – do kraja izkoristiti zver in človeka. Še nihče ni tako spretno in tako
brutalno in tako neusmiljeno ravnal s slovenskim človekom in njegovo dušo.

Njene ponosne planine

Figure 2. Njene ponosne planine Simon Dan

Eden od najbolj rafiniranih in predrznih posegov boljševiške partije v slovensko zgodovino
je zaplemba narodove suverenosti s tako imenovanim Zaščitnim odlokom Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora 16. septembra 1941. S tem aktom je partija uzurpirala izključno pravico do rezistence.
Vsako drugo rezistenco je postavila zunaj zakona in sodelovanje pri njej sankcionirala
s smrtno kaznijo. Odkrivanje in sodno obravnavanje prekrškov proti temu odloku je
Partija poverila Varnostno obveščevalni službi OF ali VOSU. O tej ustanovi piše Kardelj Titu 29. 3. 1942: »Dejansko je ves aparat sestavljen
iz članov Partije in tega naši ne dajo iz rok, niti ne dovolijo kontrole.« A v njenem
imenu je vendar stalo, da je to »služba OF«! Ta akt, ki smo ga tu samo skicirali,
predstavlja celoten lok boljševiškega voluntarizma: od prevare in manipulacije do
terorja in smrti.

Kakor se bralci mogoče še spomnijo, poizkušamo postopno odgovoriti na vprašanje, zakaj
je boljševizem – na različne načine – še tu. Njegova prisotnost – v času potem, v
času, ko je njegova doba minila – je stvarno in logično tako protislovna, moralno
nenaravna, estetsko neznosna, eksistencialno nevarna, politično infamna, da človek,
ki je toliko v posesti samega sebe, da se normalno odziva na fizične in umske informacije
sveta in okolja – ki je še integralen človek – da se tak človek od časa do časa ne
samo vpraša, kako je mogoče, da se kaj tako neverjetnega dogaja, ampak se tudi ozre
okoli sebe, koliko jih je še, ki v tem nenavadnem svetu še tako mislijo.

Rekli smo, da bomo pri iskanju odgovora na vprašanje boljševiške kontinuitete na kratko
pregledali obe referenčni količini te problematike: boljševiški angažma v Sloveniji
nekoč in danes in življenjsko silo in kulturni etos naroda, ki sta se ob tem pokazala.
Če si drznemo in komentiramo prvo točko tega vprašanja, smemo sedaj reči, da so se
boljševiki, potem ko jim je zgodovina – zaradi reči, ki so jih uprizorili – pobrala
domovnice, uprli in ostali. S to arogantnostjo so pokazali, s čim jih je opremila
začetna jakobinska intuicija: da je to bilo nekaj bolj primarnega od volje do moči – volja do Upora. Kakor so se leta 1941 uprli normi, doseženi v civilizaciji, ki
zahteva brezpogojno solidarnost z okupiranim in ponižanim narodom, kakor so se tedaj
uprli na pošastno grotesken način – z napadom nanj – tako so se uprli leta 1990, ko
jim je bilo z najvišje instance zaukazano, da odidejo. Opraviti imamo torej z voljo,
ki izhaja iz zadnjega Upora: Non serviam – Ne bom služil. Z nobenim drugim zadržanjem nam ne bi mogli bolj pokazati, s kom imamo opraviti.
Sedaj vemo, kako je to šlo. Vemo tudi, da se nikoli ne bodo spremenili. Če leta 1990
niso odšli, ne bodo nikoli. Ostaja samo še to, da se volivci demokratične politeje
zavejo svojega statusa in jih pospremijo do vrat, ki se odpirajo na periferijo zgodovine.
Le tako se bo končala groteskna situacija, da premaganci sedijo po ustanovah svobodne
in suverene države in odločajo, kaj komu gre in kaj komu ne gre. Če je to stanje žaljivo,
je še bolj škodljivo. Če bo premagancem še dolgo uspevalo vzdrževati lažni videz zmagovalcev,
bomo državljani vedno bolj dobivali poteze podanikov – vedno manj bomo državljani
in vedno manj bomo vedeli, kaj lahko s sabo naredimo.

Kakšno moč izkazujejo sile podedovane kulture

Da leta 1990 boljševiki, ki so jim bili pobrani neki papirji, niso odšli, ampak kljub
vsemu ostali, so s tem pokazali v evropskih razmerah še ne videno arogantnost. A tu
je sedaj prostor, da se vprašamo nekaj drugega. Zakaj jim ljudje niso povedali, kaj
se spodobi: ljudje, ljudstvo, slovenski narod? Ali se niso zavedali prerogativov,
ki jim jih je sedaj dajala obnovljena demokracija? Ali so v pravkar prestanem pol
stoletju kaj pozabili, ali jim je bilo kaj vzeto? Ali se jim je zgodila kaka druga
reč, da se nenadoma niso zavedali svobode, da niso razumeli nekaj tako prvinsko človeškega?

Dvoje se jim je zgodilo, da niso bili več to, kar so bili, preden so boljševiki na
njih naredili svoj velikopotezni eksperiment. Prvič so boljševiki za polastitev oblasti
in njeno utrditev pomorili 20.000 Slovencev, zvečine mladih ljudi. Teh sedaj ni bilo
več. Drugič pa so boljševiki s svojo štiriletno revolucionarno propedevtiko po gozdovih
(pa tudi po mestih) prepričali 6.000 ljudi – potem ko je bilo vedno bolj jasno, da
jim bodo zavezniki poklonili zmago – da je bolje, če hočejo živeti, da odidejo iz
domovine v tujino. Tudi teh sedaj ni bilo. Približno toliko jih je nekoliko pozneje,
sedaj ne več za življenje, ampak za kruh in svobodo, naredilo isto pot. Tudi teh v
ključnem trenutku ni bilo. Ko se je torej leta 1990 znova postavljala slovenska prihodnost,
je bilo izločenih čez 30.000 kompetentnih Slovencev, ki so vedeli, za kaj gre, kadar
se postavlja država. To je ena stvar torej: da v letih 1990 in 1991, ko se je postavljala
slovenska prihodnost, slovenski narod ni bil zraven v polni postavi.

Kaj pa narod, ki je ostal? Najprej njegova elita. Slovenski narod, kakršen je obstajal
v mejah FLRJ, je imel svojo elito, a je ta bila marsikaj, samo politična ne. Politična
je postala čez noč, za potrebe ad hoc. Ni bila seznanjena s stvarmi, s katerimi ni mogla biti, pa tudi ne s stvarmi, s
katerimi bi lahko bila. Razumljivo je, da ni poznala obrti, ki se ji pravi politika,
ni pa razumljivo, da ni vedela, da z nečim tako raznorodnim, kot je boljševizem, ni
mogoče delati države. Tudi ni razumljivo, da je tako slabo poznala zgodovino – ki
je bila nazadnje tudi njena zgodovina – da je začela iskati snov za nove politične
premise z letom 1980 in ne prej. Niti sanjalo se ji ni, da se je vse začelo leta 1942
ali kako desetletje prej: da bo slovenske reči razumel samo tisti, ki bo hotel razumeti
ta čas. Tako se je zgodilo, da je ta elita sprejela na gradbišče, kjer so se postavljali
temelji nove države, tudi boljševike, čeprav nekoliko bolj prizadetemu opazovalcu
ne bi smelo biti skrito, da boljševiki pri izgradnji demokracije ne morejo sodelovati,
četudi bi hoteli (kar je nonsens, a vseeno). Tako smo se v Sloveniji lotili najbolj
delikatnega posla, ki je možen, v odsotnosti svarilnega vedenja – še več, svarilne
slutnje – ki jo je Otto Lacis nekako v istem času izrazil v Moskvi: »Navidezna zmaga
demokracije lahko postane triumf kaosa.« Ali se vam ne zdi, da bi ta stavek lahko
nastal tudi v Sloveniji?

Elita je ena reč, druga pa je ljudstvo. V kakšnem stanju sta bila v letih 1990 in
1991 ljudstvo ali narod? V takem stanju, da je šlo na plebiscit 90% volilnih upravičencev
in v takem odstotku izglasovalo sprejetje plebiscitnega predloga – a šele potem, ko
so boljševiki (v enem od svojih prenovitvenih stanj) izjavili, da ga odobravajo, da
so zanj. O demokratih veliko pove, da so kljub tej ominozni okolnosti jubilirali.
Nihče očitno ni pomislil na to, da »navidezna zmaga demokracije lahko postane triumf
kaosa«. Boljševizem je v Srednji in Vzhodni Evropi trajal pol stoletja in do neke
mere je razumljivo, da so se civilizacijske meje znotraj narodov in držav začele polagoma
raztapljati. Na to je, govoreč o skupni dediščini totalitarizma, opozoril Havel v
novoletnem nagovoru 1. januarja 1990: »Ne samo tisti na oblasti, ampak vsi državljani
so pomagali, da je obstajal. Mi vsi smo, seveda v različni meri, odgovorni za funkcioniranje
totalitarnega aparata. Nobeden od nas ni bil samo žrtev, vsi smo bili hkrati tudi
njegovi ustvarjalci.« (Jacques Rupnik, Kaj storiti s komunistično preteklostjo, Transit
22, 114–115.) Vsi smo bili, hočeš ali nočeš, vključeni. To je res, a je tudi res,
da nikomur ni bilo dovoljeno ne misliti!

Njene visoke gore

Figure 3. Njene visoke gore Simon Dan

Toda to ni vse, kar je Havel povedal. Prvemu navedku je dodal še nekaj stavkov, ki
se redkeje navajajo: »Ne smemo pa nikogar pozabiti, ki je na ta ali drug način plačal
sedanjo svobodo. Neodvisna sodišča morajo nepristransko odtehtati krivdo tistih, ki
so bili odgovorni za preganjanja. Da bo resnica o naši polpreteklosti v celoti razkrita.«
(Prav tam, str. 115.) Pri nas takih stavkov nimamo v ušesih. Čehi se res niso upirali
in niso podpirali svojih disidentov, toda ko je prišel čas, so podprli zakon o dekomunizaciji.
V Sloveniji ga nikoli nobeden še ponudil ni! In ko je nekoč Adam Michnik izrazil nasprotovanje
odpiranju komunističnih arhivov, češ da obstaja nevarnost zlorabe, je Joachim Gauck,
direktor urada za arhive vzhodnonemške tajne službe Stasi, protestiral: »Po mojem
se družba, ki se hoče obnoviti, ne sme odpovedati delegitimiranju diktature v pravu,
v znanosti, pa tudi ne v javnem diskurzu. Jaz sem proti poceni milosti«. (Transit
22, str. 54.)

Moralna in politična poklicanost slehernika

Havlovo in Gauckovo mnenje poglobljeno podpira tudi Aleksander Solženicin v nekem
intervjuju: »Totalitarizem ne obstaja sam od sebe. Obstaja z našo pomočjo. Zato vedno
poudarjam veliki, skoraj mistično zli pomen, ki ga ima marksistična ideologija v moji
domovini. Mi podpiramo ta režim tako, da sprejemamo to ideologijo, ki drži v svojih
krempljih naše duše. Mi pa smo brez pravic. Nihče se ne zmeni za nas, ko delajo notranjo
in zunanjo politiko brez nas. Istočasno pa mi vsak dan podpiramo ta režim, kar pomeni,
da smo za to, dar dela. To je naš greh in mi moramo nositi odgovornost zanj in se
ga kesati«. Tako vidi Solženicin našo sovpletenost in našo skupno odgovornost. (Encounter,
1975/3, str. 70/71.)

Kako smo vsi vpleteni, na odgovornost vseh ljudi, pokaže Solženicin v nadaljevanju
na nekem drugem primeru, ki ga bomo navedli zaradi tega, ker utegne biti zanimiv za
Slovence iz nekega drugega zornega kota: »Ali vzemite znano zgodbo, kako so Britanci
že po vojni v Avstriji izročili več kot milijon in pol ljudi Sovjetski zvezi, dobro
vedoč, da bodo tam kaznovani, ljudi, ki so vedeli, da ji čaka smrt, in ki so s solzami
prosili, naj jih ne vračajo. Med njimi so bili stari ljudje, žene, otroci, vse mogoči
ljudje, ki so vsi vedeli, da jih čaka ali smrt ali izgnanstvo, a britanska vojska
jih je brez usmiljenja izročila. To zgodbo sem slišal od mnogih ljudi, ko sem bil
še na Otočju. Vsi so poznali samo en stavek. ‘Britanci so nas izdali’. Britanija ni
totalitarna država. V Britaniji je ustaljena demokracija, tam imaš pravico, da zahtevaš
pojasnila. In glejte: trideset let je minilo in šele sedaj ta skrivnost počasi prihaja
na dan. Sedaj pa, če so državljani totalitarne države odgovorni za dejanja svojih
vlad, ali niso državljani najbolj svobodne in najbolj demokratske parlamentarne države
enako odgovorni? Da, mogoče je ukaze res dal Churchill, izpolnili pa so jih visoki
britanski oficirji, toda javno mnenje tega ukaza ni preprečilo, ni hotelo sprožiti
vprašanj in zahtevalo razlag in pojasnil. In ko vse to gledam, me obhaja občutek,
da je celotni britanski narod naredil greh, ki se ga ni še pokesal, ga ni raziskal,
se mu ni odpovedal, mu ni poizkušal zadostiti.«

A to so, pravi v nadaljevanju Solženicin, tuje reči. On sam in njegovih šest prijateljev,
ki so ostali v Moskvi, pa nameravajo skupaj izdati zbirko esejev, v katerih želijo
raziskati ruske grehe in ruske napake z željo, da se jih Rusija zave in popravi. »In
to je tisto, kar je tam sprožilo tako jezo.«

Da boljševizem – v kateri fazi svojih nenehnih permutacij, ni najbolj važno – ne kaže
nobene pripravljenosti, da odide, je najbolj odločujoče dejstvo nove slovenske države.
Mogoče tudi zato, ker njegova upornost v Sloveniji dosega največje uspehe od vseh
pokrajin nekdanjega srednjeevropskega in vzhodnoevropskega komunističnega imperija.
Toda stanje, ki je bilo od začetka razumljeno kot svojsko politično čudaštvo, se vedno
boj spreminja v bolezen, ki grozi, da nam bo povsem spremenila življenje. To pa je
perspektiva , ki bi nas morala prebuditi. Vse, narodovo elito in njegove množice.
Z nekaj navedki iz tuje literature smo hoteli opozoriti, da se bistvene reči naroda
in države tičejo vseh ljudi. Nikogar ni, ki ne bi bil poklican.

Njene reke in doline

Figure 4. Njene reke in doline Simon Dan

Elita in ljudstvo – en narod

Ali na elito še lahko računamo? Nekateri pravijo, da je utrujena. Vodilni snovalec
kulturnopolitične misli v Sloveniji, pisatelj Drago Jančar, je v nekem intervjuju
(september 2010) to skupno občutje izrazil takole: »Vedno več je ljudi, ki kaj znajo
in ki so bili včasih pripravljeni poseči v javno debato, vedno več se jih sedaj umika,
to je nevaren proces.« Kaj nam ostane? Elite se utrujajo, a se tudi obnavljajo. Pokažimo,
da smo veseli vsake nove mlade misli. Dokažimo s svojim zadržanjem, da je Slovenija
odprt prostor za vsako misel, ki je prestala prve preizkuse normalnosti in obenem
prodrla malo naprej od drugih. Dajmo jim priznanje, mogoče se bodo okoli nje začele
počasi zbirati druge. A nehajmo s Kocbekom, prestara je ta burka in preveč nas je
stala. Tudi recimo to, da ljudje, ki so prebrali nekaj več knjig in premislili nekaj
več naših skupnih reči, enostavno nimajo pravice, da so utrujeni. Na kaj pa zvračajo
svojo utrujenost? Ali niso privilegirani? Kaj pa je bolj vznemirljivo kot brati knjige
in misliti? Misliti in včasih tudi kaj najti! Naj kulturniki kaj naredijo, da bodo
zasvetile luči v oknih njihovih turobnih rančev.

Kaj pa množica, hoí polloí, slovenski slehernik? Nobeden ni odvezan, smo rekli. Danes, potem ko je za en teden
pred Slovence stopil Barbarin rov, ni nihče odvezan. Čeprav je bil tisti oder odgrnjen
samo en teden, potem pa je »medijsko-edukativni kompleks« njegove luči pogasil, bi
vseeno morala pred vsakim od nas katera še goreti. Skratka, slovensko 20. stoletje
je bilo opremljeno s takimi prizori, da nikomur ne dovoljujejo prebivati v ležerni
anonimnosti, duhovni in moralni. To so bili prizori, ki so se odigravali v vsaki vasi,
v vsaki dolini, v vsakem mestu, tako da nihče ne more za svojo neprebujenost iskati
izgovorov v neobveščenosti. Vsi smo bili v velikem gledališču, pred vsemi je bila
odigrana predstava sveta, nihče ne more reči, da ni poučen. Nihče ne more reči, da
ni vkrcan, kakor je rekel Pascal. Il faut parier – treba je staviti, treba se je odločiti. Vsakdo lahko to stori, ne samo elita. Kdor
je šel skozi 20. stoletje, sam osebno ali pa z aktiviranjem spomina drugih, se lahko
odloči. In ker se lahko, se tudi mora – po znanem izreku.

Govorica barbarinega rova – ali jo bomo končno slišali

Toda ob tem bi za konec tega razmišljanja morali povedati še nekaj pomembnega, mogoče
bistvenega. Francoski mislec Raymond Aron je v knjigi Velika shizma skušal opozoriti povojne Francoze, da je komunizem kot svetna religija nujno tudi
mistifikacija. Ta je v tem, da množicam predlaga eno samo razlago zgodovinske drame,
da nesrečo človeškega življenja izvaja na en sam vzrok. Resnica pa je ta, da za to
ne obstaja en sam vzrok, da ni take revolucije, ki bi z enim udarcem pripeljala človeštvo
v novo ero. Človeške usode ni mogoče bistveno popravljati s katastrofami, svobode
in dostojanstva ni mogoče zagotoviti tako, da se vsa oblast prepusti eni sekti in
njenim idolom. Te besede potem uporabi Raymond Aron za iztočnico v zaključni stavek tega razmišljanja
(za katerega bi si človek želel, da bi ga povedal kdo v naši domovini): »Toda ali
bo človeštvo, ki ne verjame več v Boga, živelo brez idolov«? Komaj stavek preberemo, začutimo, da je resničen. Pa tudi sicer ima Evropa brez
Boga že toliko kilometrine, da smo to lahko ugotovili.

Kakor smo že povedali, je Solženicin v Zürichu leta 1975 objavil, da namerava s šestimi
prijatelji, ki so ostali v Moskvi, izdati zbirko aktualnih esejev o sodobni Rusiji.
V razgovoru, v katerem je prišel z novico, je še povedal, da je pisatelj Igor Šafarevič
svoj esej, ki zaključuje to celotno zbirko, končal z besedami: »V zadnjem polstoletju
smo si Rusi pridobili izkustvo, ki ga nima nihče več na svetu.« Spodbujen od te misli
zaključuje Solženicin svoj razgovor z novinarjem takole: »Kakor mora človek v pravljičnih
prizorih in starih legendah, če hoče pridobiti nadnaravno moč, iti skozi smrt, tako
lahko rečemo, da je Rusija šla skozi smrt in je sedaj v stanju slišati glas Boga

Slišati glas Boga. Če nas ta sposobnost edina lahko zavaruje, da ne zapademo večno
novemu postavljanju idolov – kot posebni obliki Nietzschejevega večnega vračanja enakega
– potem ne vemo, kaj bi bilo pomembnejšega od te sposobnosti. Ob tem sem se spomnil
na neko nedavno Drago, mislim celo, da je bila lanska. Predavatelj nam je z izbranimi
besedami predstavil stanje duha v Sloveniji. Na koncu pa so ga organizatorji soočili
s posebnimi spraševalci. Eden je hotel vedeti, kako predavatelj »stoji z religijo«.
Ta se je, iz vljudnosti do publike, izmotal z neobveznimi besedami. Lahko pa bi bilo
drugače. Nesporno velja, da zanesljivega – empiričnega – odgovora na vprašanje, ali
je mogoče postaviti človeško družbo brez Boga, nihče ne ve. Nihče ne ve zato, ker
ateistične družbe s tako dolgim stažem, ki bi omogočil zanesljiv odgovor, še ni bilo.
Zato odgovor, pozitiven ali negativen, stoji na veri. Predavatelj bi ob tem lahko
rekel – in to se mi zdi za naš čas tako zelo pomembno – da credo sicer ni njegova beseda, je pa njegova beseda intelligo, s čimer bi potrdil, da pozna Aronov in Bockenfordejev aksiom in da je zato na strani
tistih, ki še zmorejo uporabljati credo v izvornem pomenu, in da zato ne želi, da bi izginili. To bi lahko rekel brez strahu
za osebno integriteto.

Mi pa lahko končamo svoje razmišljanje – bralci bodo presodili, če mu lahko priznajo
status komentarja – z mislijo, s katero stopamo v duhovno areno sedanjosti. Potem
ko smo videli Barbarin rov, smo tudi Slovenci šli skozi smrt – na nek način, a naj
nihče ne reče, da to ni bila tudi njegova smrt. Toda, ali smo zato kaj bolj pripravljeni,
kot pravi Solženicin – slišati glas Boga?

Postskriptum

Leta 2005 je zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar pri založbi Družina izdala knjigo
Cerkev na zatožni klopi, v kateri je obširno, na 797 straneh, in dokumentirano prikazala ravnanje boljševiške
oblasti s slovensko Katoliško cerkvijo, njenimi škofi, duhovniki in verniki v letih
1945 do 1961. To je bil čas, ki ga je zgodovinar Veselin Djuretić označil za »sukob
izmedju ideološkog i prirodnog v čovjeku i društvu«. V ta najširši okvir sta pravno
nasilje, ki ga je v tem času doživljala slovenska Cerkev, v nekaj bistvenih potezah
vnesla dva slovenska zgodovinarja, dr. France M. Dolinar v Spremni besedi, dr. Tamara Griesser Pečar pa v Uvodu v Cerkev na zatožni klopi. Dolinar pravi, da sodi desetletje po drugi svetovni vojni »med najbolj sramotno
obdobje sodne prakse v Sloveniji in Jugoslaviji«. To je bil čas, »sodnega brezpravja
in zakona ulice«; čas, ko je »sodne procese določala partija«. Zgodovinar še misli,
da bi morala »današnja sodna oblast« v celoti razveljaviti vse procese proti duhovnikom
in drugim predstavnikom katoliške Cerkve v Sloveniji. Toda kljub članstvu Slovenije
v evropskih in svetovnih kulturnih in političnih integracijah »za večino duhovnikov
niso razveljavljene lažne, krivične in ideološko obarvane sodbe, izrečene v desetletju
po drugi svetovni vojni«. O tem, kako so z duhovniki ravnali po zaporih, pravi Dolinar:
»Če se jih ni dalo prevzgojiti, jih je bilo treba zlomiti in uničiti«.

Njena starodavna kultura

Figure 5. Njena starodavna kultura Simon Dan

Tudi avtorica dr. Pečarjeva ima čas od 1945 do 1961 za »obdobje popolne brezpravnosti
Cerkve«, saj je bil to čas, ko je oblast »skušala zatreti vernost na Slovenskem«.
Od 1945 do 1961 je sedelo na zatožni klopi 429 duhovnikov in redovnic. Poleg tega
je bilo v tem času izrečenih 1441 upravnih kazni. V takem ni čudno, če so bili verniki
na vseh družbenih področjih zapostavljeni, v šolah pa Cerkev »zasmehovana in kriminalizirana«.
V Uvodu govori dr. Pečarjeva tudi o »diaboličnem sistemu«, ki je dosegel, da so ljudje »izdajali
svoje najbližje«, pri tem pa pripominja, da »razprava razkriva od teh samo tiste,
ki so igrali ključno vlogo v igri represije proti Cerkvi – in še to samo pokojne«.

Za stanje, že s temi nekaj potezami narisano, bi bilo pričakovati, da bo ljudi z normalno
razvitim civilizacijskim instinktom navdalo s potrebo po solidarnosti ali celo usmiljenjem
do tistih, ki so se znašli na nakovalu sil, ki so gospodarile temu času. Tudi z ogorčenjem
nad tem, da so si v domovini, ki je naša skupna hiša ali naš skupni dom, nekateri
ljudje privoščili tako razčlovečenost, takšne predrzne in razuzdane igre z Ustanovo,
ki je to hišo skozi vso dolgo zgodovino pomagala izgrajevati, predvsem tako, da jo
je opremljala s kulturo, v kateri je bilo človeku mogoče živeti. Takšen odmev je knjiga
gotovo imela, a je imela tudi drugačnega.

»6. oktobra 2005 je dr. Janez Markeš v tedniku Mag objavil članek Kajnovo rdeče znamenje, s katerim je knjigo postavil v tako dvomljivo luč, da je dr. Pečarjeva čutila, da
mora kot avtorica zavarovati svojo strokovno integriteto. Že v uvodu v svoj članek
v Magu je Markeš ocenil knjigo »bolj za parapolitični projekt kot za zgodovinopisje«,
ker naj bi pri njeni izdelavi bili vključeni »načrt cerkve, avtorice, založnika in
njegovega zaledja«. To naj ne bi bila njegova osebna domislica, ampak kažejo na to
»zakonitosti«, ki jih je mogoče odkriti v knjigi. S tem, da naj bi dr. Pečarjeva dovolila,
da je pod njenimi rokami nastajal »parapolitični projekt«, tega ni mogoče razumeti
drugače kot tako, da je bila v stanju odpovedati se svojim strokovnim in etičnim normam.
Te insinuacije kažejo na to, da avtor s svojim izdelkom ni mislil na kritiko, ampak
na izločevanje in odstranjevanje. Ker »papeževo odlikovanje« in »založba Družina«
nista dovolj močna argumenta za dokazovanje avtoričine zunaj zgodovinarske intrige,
se dr. Markeš odloči za drug prijem: knjigo označiti za »prvo obravnavo v udbovski
biografiji slovenske cerkve« (kar razprava prvenstveno ni), vanjo pa da je zajela
»izključno prvo povojno obdobje«. To »nenavadno« odločitev naj bi sprejel »nekdo v
cerkvi v sodelovanju z avtorico«. Ta nepotrebni – in dvomljivi trud – bi si člankar
v Magu lahko prihranil, saj je avtorica sama pojasnila, zakaj se je odločila za »prvo
povojno obdobje« – iz nekih zelo naravnih, predvsem pa historiografsko relevantnih
razlogov. Toliko glede časa, da pa se je avtorica odločila, da vključi samo tiste
občutljive primere, ki so s svojo vdajo največ škodili Cerkvi in od teh »le pokojne«,
pa je stvar takta, ki ga je tudi od zgodovinarja normalno pričakovati.

Posebej pa sta v avtorico Cerkev na zatožni klopi zadeli dve trditvi pisca Magovega članka. Ena pravi: »da je logično nemogoče, da
slovenska cerkev oz. njen vrh tako temeljitega projekta ne bi imela pod nadzorom«,
druga pa, »da je v ozadju močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili
ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali«. Avtorica je začutila, da osti obeh
stavkov merita v njeno poklicno in stanovsko integriteto in kompetenco v taki meri,
da je dolžna – tudi zaradi zavarovanja svoje celotne poklicne dejavnosti, sedanje
in prihodnje – doseči njuno učinkovito in javno korekcijo. To je dosegla s sodbo,
ki jo je »v imenu ljudstva« izreklo Okrožno sodišče v Ljubljani 7. januarja 2010.
Druge okoliščine te pravde in sodbe, ki ji je sledila, niso za nas pomembne, pomembno
pa je, da se je to sodišče strinjalo z naravo, pomenom in vlogo zgoraj navedenih stavkov,
kakor ju je razumela in interpretirala tožnica.

S to razsodbo bi se celotna zgodba lahko končala. A se ni. Pičlo leto za tem, 15.
decembra 2010 jo je, upamo da samo nadaljevalo in ne dokončalo, Višje sodišče v Ljubljani,
ki je v svoji razsodbi oba zgoraj navedena stavka – ki sta za nas s svojimi referencami
ključna, vse druge akcidenčne reči pa nas, kot rečeno, tu ne zanimajo – ni razumela
tako, kakor ju je razumela tožnica in prvostopenjsko Okrožno sodišče v Ljubljani,
in v njiju ni našlo nič »žaljivega«.

Ker sta omenjena stavka, kot kaže, v sredi spora, si ju še mi nekoliko oglejmo. Najprej,
»da je logično nemogoče, da uradna slovenska cerkev oziroma njen vrh tako temeljnega
projekta ne bi imela pod nazorom«. Pritožbeno sodišče je bilo že glede celotnega članka
v Magu mnenja, da ga je mogoče razumeti »kot subjektivno mnenje avtorja na objavljeno
delo tožnice«, posebej pa poudarja, da je toženec »z izpeljavo besedne zveze‚ logično
nemogoče‘ nakazal, da ne gre za trditev, temveč za njegovo osebno mnenje«.

Kaj pomeni izraz »logično nemogoče«? Nekaj naj ne bi bilo samo »nemogoče«, ampak »logično
nemogoče«. Že od Aristotela je logično nemogoče, da bi kaka stvar istočasno in v istem
oziru hkrati bila in ne bila. Če pravim, da je kaj »logično nemogoče«, pravim s tem,
da je kaj tako, ne zato ker jaz tako mislim, sklepam ali (celo) dokazujem, ampak ker
je tako nujno. Če bi, da to točko nekoliko ilustriramo, kdo trdil, da je kaka sodba
s politično ingerenco, izrečena v totalitarni politeji, »logično« dvomljiva, se rabi
te besede ne bi upirali, saj v totalitarizmu ni delitve oblasti, razen v administrativnem
pogledu. Nobena od treh vej oblasti v totalitarizmu ni samostojna, ampak so vse tri
odvisne od neke središčne alienirane družbene volje, ki je zgolj to in nič drugega.
Tudi sodstvo je načelno – to je v celoti – funkcija te volje. A res samo načelno –
ne faktično, ne brez izjem – zato totalitarne sodbe niso vse napačne, ampak dvomljive
– a to vse in »logično«. Zato se imamo pravico nekoliko čuditi trditvi, da naj bi
atribut »logičnosti« potrjeval zasebno naravo nekega mnenja, da je kaj mogoče ali
nemogoče. Če pravim, da je kaj »logično nemogoče«, pravim s tem, da sem v vsakem trenutku
pripravljen ponuditi kogentne miselne ali celo stvarne dokaze za svojo trditev. V
senci »logike« so vse okoliščine kot so »najobčutljivejša poglavja cerkve«, »založba
Družina«, »papeževo odlikovanje« samo nečedne insinuacije, iztrgane iz sveta normalnih
človeških odnosov. Kaj pa je bolj normalno in sprejemljivo kot to, da Družina izda
knjigo, ki daje nekaj zadoščenja tako zelo žaljenim katoličanom, ali da vodstvo Cerkve
avtorici take knjige izposluje papeževo odlikovanje? »Najobčutljivejše poglavje« Cerkve
pa je Magov pisec lahko vnesel zato, ker je prej predpisal knjigi drugo vsebino kot
pa je bila tista, za katero se je odločila dr. Pečarjeva – ker jo je ganilo neko veliko
trpljenje in neka velika krivica.

Njeni ljudje

Figure 6. Njeni ljudje Simon Dan

Pritožbeno sodišče je v nasprotju s prvostopenjskim Okrožnim sodiščem presodilo, da
dr. Markeš v svojem članku ni bil »žaljiv«. Ob tem pa nam je dalo tudi vedeti, da
je žalitev pojem »pravnega standarda«, ki pa ga ima le to, kar je »žaljivo v očeh
povprečnega bralca«. V začetku smo nekoliko razmišljali, kako naj bi »povprečni bralec«
utegnil biti imaginarni nosilec pravnega kriterija – predvsem pa s katero kamero ali
katerim diktafonom bi ga bilo mogoče posneti – potem pa nas je tako rešil stavek,
ki je omenjenemu sledil: »Tožnica je znanstveni monografiji z naslovom Cerkev na zatožni klopi z zgodovinskega vidika analizirala politično preganjanje Rimskokatoliške cerkve in
njenih članov (duhovniški procesi in Udba) po letu 1945. (Kar je oboje netočno, o.
p.). Tožnica je v knjigi obravnavala v družbi aktualno ter sporno temo, za katero v slovenski politiki in javnosti obstajajo različna mnenja in prepričanja. (Poudaril pisec tega besedila). Pisec teh vrstic seveda nima nobenega pravnega znanja
in zato ne ve, če se jezik prava nemara pokorava normam, ki so zunaj parametrov splošnega
idioma jezika, a mora izraziti svoje globoko prepričanje – upam samo, da ni kaznivo
– da preganjanje, ne samo politično, neke legitimne družbene skupine ni tema »za katero
bi v slovenski politiki in javnosti smela obstajati različna mnenja in prepričanja«.
(V porevolucijski duhovni zmedi pa tu mogoče obstajajo nepričakovani odtenki etično-političnih
sodb. Mogoče pa o pomoru tistih 160 Romov ali Ciganov, ki jih je leta 1942 pomorila
osvobodilna partizanska vojska, ne obstajajo različna mnenja).

Njena skrb za prihodnost

Figure 7. Njena skrb za prihodnost Simon Dan

Iz Prešernove paradigme, po kateri je narejen slovenski splošni idiom, izhajajo nenapisani
zakoni – ágraphoi nómoi – po katerih o načrtnem preganjanju države katerekoli legitimne skupine državljanov
ni dovoljeno imeti »različnih mnenj«. Pri vsem se ne morem ubraniti misli, da Višje
sodišče tako zelo brani prerogative »povprečnega bralca« zato, da bi preko njega –
kaj zveni bolj demokratično kot »povprečni bralec« – legitimiralo tudi to »sporno
temo«. A nazadnje le ostane resnica, da pravica do nasilja nad drugimi ljudmi ni vsebovana
v mednarodno uzakonjenih človekovih pravicah. To se skratka ne sme. Že v skladu s
tem – če mi je dovoljena ta banalnost – kar piše na trati pred nekim londonskim hotelom:
Ladies and Gentlemen will not and others must not walk on the grass! Po tem vzoru
je grajen splošni idiom.

Njene šmarnice

Figure 8. Njene šmarnice Simon Dan

Drugi od Okrožnega sodišča inkriminirani, od Višjega sodišča pa rehabilitirani stavek
pa pravi, »da je v ozadju močno opažen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodka izluščili
ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali«. Tudi v tem stavku Višje sodišče
»ne najde žaljivosti, saj je avtor članka izrazi le pomislek v tej snovi«. Ta »pomislek«
pa je tako mnogopoveden, da je avtorici vzel avtorstvo in razširil na »soustvarjalce«
– na neko čudno kovarsko združbo, s parapolitičnimi instinkti – ki so potem skupaj
z avtorico izdelali »sistem skupaj zloženih resnic«, kot je še nekje rečeno. A Višje
sodišče vidi olajševalno okoliščino v tem, da je magov člankar potem »mnenje« o tej
uničujoči obtožbi »prepustil bralcu«.

In zvončki

Figure 9. In zvončki Simon Dan

V besedilu, s katerim Višje sodišče utemeljuje oprostitev prvoobtoženega dr. Markeša,
izstopa odstavek, ki je posvečen človekovi svobodi – svobodi njegovega duha. Tu najdemo
besede in cele besedne zveze, ki nam hočejo predočiti osnovne pojme sedanje duhovne
in politične kulture: »svobodno izražanje misli in svobodo javnega nastopanja«, »svobodo
medijev, svobodo tiska, svobodo govora, svobodo mišljenja«, svobodo izražanja svojega
mišljenja o moralnih, političnih in drugih vprašanjih«. In tako dalje.

To se nam zdi prav, takih poudarkov nikoli ni dovolj. Toda ob vsem se nam le vsiljuje
neka misel, ki jo bomo skušali izraziti takole – vulgo seveda: Kako to, da se piscem tako visokih mislih o svobodi, ni oglasila še misel,
čisto navadna asociacija, ki za razmišljajoče ljudi ne bi smela biti tako izjemna,
da je knjiga Cerkev na zatožni klopi pripoved o nekem času, v katerem so neke sile, na način, v civilizaciji doslej neznan,
teptale najvišje človekove pravice, da je to največje možno nasilje nad človekom s
to knjigo bilo prvič po nerazumno mnogih letih postavljeno v prostor, v katerem se
je nekoč dogajalo, na dokumentiran, torej na zanesljiv in znanstveni način; in da
je na koncu, skrajno čudno, da je ta knjiga doživela sprejem, ki ga ji je priredil
dr. Janez Markeš in ki ga je potem neko Višje sodišče v prav tem prostoru s takim
razumevanjem motrilo.

Že nekaj časa smo tudi nepoznavalci seznanjeni s pojmom pravnost prava. Po izkušnji, osebni in družbeni, polstoletnega totalitarnega prava je težko povedati,
s kakšnim veseljem smo sprejeli to novost. Pojem pravnosti prava nas je spomnil, da
ima pravo svojo kulturo in da je tej kulturi ime pravičnost.

Naj zaključimo: Habent sua fata. Ena od usod te knjige je bila tudi ta, da se nam
je dala uporabiti za ilustracijo komentarja k jubilejni 80. številki Zaveze.

In njene nasmejane pomladne trobentice

Figure 10. In njene nasmejane pomladne trobentice Simon Dan

Zaveza 80. številka

Figure 11. Zaveza 80. številka

Date: 2011