Zaveza št. 79 – Zima (Brane Senegačnik)


§

Bralcem Zaveze želimo sporočiti, da je Brane Senegačnik objavil novo zbirko pesmi
in ji dal naslov Arie antiche. Tisti, ki berete Zavezo, pesnika poznate, saj je veliko
svojih najboljših pesmi prvič objavil v naši reviji. S tem je hotel povedati, da razume
njene cilje in njene napore za vrnitev slovenskega človeka k sebi. Ko pravimo k sebi,
mislimo k svoji kulturi. Senegačnikove metafore odkrivajo slovesne rituale bivanja
in prebivanja in nas tako vodijo pred ekrane naše usojenosti. Pomagajo nam, da se,
v najširših horizontih razumetja, zagledamo, kaj smo in kaj si moramo in smemo misliti
o sebi in o svojih ciljih.

§

Na belih prstih ivnatih gozdov
kot zmrzle ptice gnezdijo oblaki.
Neslišno se pogrezajo koraki.
Sneži. Prihodnost zginja brez sledov.

Svetlobe sivo cvetje se usipa
na sprane stele spomladanskih dni,
na polja slutenj, na nevidni Ti,
na roko, ki drhte v praznino tipa.

Kjer pel nekoč je upa zvon v sinjini,
v vetru, v solzah in v stvari globini,
kjer prsti so po toplem pesku sreče

lovili Onkraj, stegnjeni v neznano,
z otrplih ustnic molk polzi boleče
in svet strmi v nebo kot v prazno rano.

Date: 2011