Zaveza št. 77 – Spominjanja (Vlasta Likar Baš)


Vlasta Likar Baš

§

Moj očka je bil šolski upravitelj v Sori pri Medvodah. Sora je kmečka vas, prijetno
naselje pod Homom, od koder je lep pogled na Sorško polje, proti Škofji Loki tja do
Crngroba, na Lubnik in še naprej proti Kranju. S sorški fari sta župnikovala dva pomembna
moža, Valentin Vodnik in Fran Saleški Finžgar. Lepo je bilo živeti v tej vasi. Naša
družina je bila v Sori srečna.

Pred vojno je življenje v Sori teklo mirno, podobno kot v vseh drugih vaseh. Kmetje
so hodili na polje, skrbeli za živino, hodili v gozd, predvsem pa si je nekoč vas
zelo lepo medsebojno pomagala. V današnjih porabniških časih si take medsebojne pomoči
niti predstavljati ne moremo. Vas je bila nekoč kot skupen dom, ljudje so si vedno
bolj zaupali kot dandanašnji dan, kmečki domovi so bili dostikrat celo odklenjeni,
predvsem pa ni bilo nobenih ograj, kaj šele hišnih zvoncev. Kmečka vas je bila živa:
možje ob večerih, fantje na vasi, otroška igra in smeh. Ni bilo idile, bila je skrb
za življenje (bogastva ni bilo, ljudje so živeli skromno), bila je skrb za družino,
ali vendar: živela je vaška skupnost – in to je bilo bistveno.

Danes pa: kmetije se opuščajo, iz hlevov nastajajo delavnice, kmečke vasi postajajo
naselja, od koder se hodi v službo. Fantovskega petja in otroškega smeha skoraj ni
več, na vasi ni nikogar. Novi časi. Nekoč je šel kmetič v rani zori z voličkoma na
njivo in se proti večeru utrujen vračal. Današnji vaščan ima na dvorišču tri avtomobile,
tudi k maši se pelje z avtom. Razlika je očitna. In kdo je srečnejši? Se ne ve. O
tem tudi ne kaže premišljevati, življenje teče in prinaša novosti, a sreča ostaja
večna skrivnost in hrepenenje po njej.

Vojna. Kako kruto je zarezala v mirni, patriarhalni kmečki svet! Vse se je spremenilo.
Sledile so aretacije, selitve prebivalstva, prišli so partizani. Sora je bila partizanska
vas. Vsa vas je bila z njimi, za osvobodilno fronto, za boj proti okupatorju. »Za
naše fante, ki trpijo v gozdu,« so dejale žene. kako enotna bi bila Slovenija, ko
na partizanski kapi ne bi bilo rdeče zvezde in bi šlo samo za boj proti okupatorju!
Boj za svobodo bi terjal veliko manj žrtev in naša zemlja ne bi bila prekrita s skritimi
grobovi. In izdajalci? Gotovo bi bili.

V vsakem narodu se v usodnih časih najdejo odpadniki. Toda kmečko prebivalstvo, ki
je bežalo pred nasiljem, to gotovo ni bilo. »Izdajalce smo imeli,« je pred leti zatrdila
neka poštena komunistka, a 20.000 jih ni moglo biti.«

Bilo je nekaj tednov po vojni. Pritekel je fant in vpil: »Pojdimo v Medvode izdajalce
gledat!« Zdrveli smo s kolesi. Po glavni cesti se je skozi Medvode proti Jeprci pomikala
utrujena množica. Bile so predvsem ženske in nekaj mlajših ljudi. Še danes se sramujem
za nazaj, da sem tam stala in prodajala zijale. Zagledala sem fanta in dekle. Dekle
je neslo čevlje v roki, bila je ožuljena, po licih so ji tekle solze. Spominjam se,
da sem pogledala levo in desno, če me kdo vidi. Občutila sem nelagodje. A premalo.
Mlad človek je neumen in ne pozna sočutja. Stali smo tam neprizadeto in strmeli v
množico, a objokane deklice ne bom pozabila nikoli.

Pred vojno je bil župnik v Sori gospod Valentin Kajdiž. Bil je bratranec gospoda Vovka,
kasnejšega ljubljanskega škofa, in pa pranečak pesnika Franceta Prešerna. Nekajkrat
nam je pri verouku pripovedoval, da se je zibal v isti zibki kot pred njim pesnik.
Ponosen je bil na to. Pred nemško okupacijo se je umaknil v Ljubljano kot tudi mnogi
drugi duhovniki. Nemci so kasneje preostale pregnali. Gorenjska je bila skozi ves
vojni čas brez duhovnikov. Mama mi je pripovedovala, da je gospod župnik zadnjo nedeljo
med pridigo vzkliknil: »Kristus je vstal, vstali bomo tudi mi.« Po vojni se je gospod
Kajdiž vrnil, a prihajal je le ob nedeljah. Partizani so bili župnišče požgali in
ni imel kam; tudi zato ne, ker so nekateri njegovi nekdanji prijatelji poniknili,
predvsem zato, ker so se bali stikov z njim. Taki so bili časi. Že prvo nedeljo ga
je moj oče po maši povabil v šolo. Za očeta to gotovo ni bilo razumno dejanje. Spominjam
se, da sta se z župnikom dolgo pogovarjala. Čudno se mi je zdelo, zakaj vedela sem,
da sta bila moj oče in gospod župnik pred vojno nazorska nasprotnika. Vedela sem,
da sta si v marsikaterih rečeh hudo nasprotovala. Bila sta na različnih bregovih,
a medsebojno spoštovanje sta ohranila. ( »Saj se ljudje niso kar pobijali med seboj,
če so drugače mislili,« je duhovito pripomnil dr. Tine Velikonja v nekem članku.)
Če sem kdaj nesla župniku plačo v župnišče, mi je oče strogo naročal, da se moram
lepo vesti. Vse naslednje nedelje je gospod župnik po maši prihajal k nam. Mislim,
da so mu ti obiski dobro deli. Dokler se ni zgodilo. Moralo se je zgoditi, zakaj svet,
ki smo ga poznali in ki smo v njem odraščali, svet mirnega sožitja in medsebojnega
spoštovanja, predvsem spoštovanja do[Stran 040][Stran 041] tradicije, se je sesul čez noč. Vrednote so se izgubile, izgubila se je celo najvišja
vrednota – ljubezen do domovine. Izgubilo se je tisto pravo, resnično domoljubje,
v katerem so nas vzgajali starši in šola. Postajali smo »delovno ljudstvo«. Bog je
umrl – dovoljeno je bilo vse.

In gospod Kajdiž se je vračal v Soro v najbolj nepravem času. Vračal se je v svet,
ki ga ni več poznal. Revolucija je kazala svoj obraz. Svet se je podrl – do temeljev.
Sovraštvo do vere, ki se je spočelo že med vojno, se je po vojni še razraščalo. Kar
nepojmljivo je bilo, kako so nekateri, ki so bili prej Cerkvi tako vdani, kar naenkrat
začeli sejati sovraštvo. Seveda so bili to posamezniki, kmečko prebivalstvo je bilo
ob strani. Sovraštvo je bilo čutiti povsod, na cesti, v gostilni, na sestankih. Na
mladinskem sestanku so nam naročali, da moramo natanko poslušati župnikovo pridigo,
da bomo lahko o njej poročali na naslednjem sestanku. Oče je bil ogorčen, na sestanek
nisem šla več. Nekega dne je invalid kričal sredi vasi in mahal z berglo: »Samo še
enkrat naj pride, ubijem ga!« Ko se je naslednjo nedeljo gospod župnik spet oglasil
v šoli, mu je oče svetoval: »Ne prihajajte več, v smrtni nevarnosti ste!« Nikoli več
ga ni bilo. Gospod župnik je odšel – za zmerom, za zmerom je ugašal ustavljeni čas.
Počasi, skoraj neopazno, je ugašala celo vaška skupnost. Ljudje so se spremenili.
Moj rojstni kraj ni bil več tisto, kar je nekoč bil.

V očeh novih oblastnikov je bil moj očka »reakcionar«. Osvobodilna fronta in delo
zanjo ni štelo ali pa vsaj zelo malo. Zamera se je vlekla že izza vojnih časov. Leta
1943 so očeta in še nekaj mož povabili na sestanek, da jih sprejmejo v Komunistično
partijo. Očka je članstvo odklonil. V naivni poštenosti je svoje ravnanje celo utemeljil.
Ostaja pa sodelavec osvobodilnega gibanja. Posledice? Obsodili so ga na smrt. Za obsodbo
pa smo izvedeli šele po vojni. Partizan iz vasi je prišel k očetu in mu vse natanko
povedal. Baje se je zavzel za očeta kot tudi še drugi nekdanji očetovi učenci. Eden
od razsodnikov je celo dejal: »Če pa obsodimo učitelja, mogoče za kraj ne bo dobro.«
Tako je očka po čudnem naključju vendarle dočakal »svobodo«. Z bratom nisva dobro
vedela, kako je to bilo, vedela sva le to, da je ta pošteni fant najinemu očetu rešil
življenje.

Fant je že davno pokojni. Na tem mestu se klanjam njegovemu spominu. Bog ve, kaj vse
bi se še po vojni namerilo »reakcionarju« Andreju Likarju, da ni vmes posegla višja
sila. Očka je zbolel, Neozdravljiva bolezen je dve leti po vojni iztrgala očeta iz
naše, tako srečne družine. Za naju z bratom se je tako Indija Koromandija najinega
otroštva za zmerom končala.

Slovenska okna

Figure 25. Slovenska okna Simon Dan

Date: 2010