Zaveza št. 77 – Astrologija, kaste in pravljice (Blaža Cedilnik)


§

Ne vem, česa naj se lotim, da bom razumela situacijo v Sloveniji. Pa ne samo sedanje,
trenutne, ampak tudi pretekle in polpretekle situacije, ker so vsa dogajanja takrat
in sedaj neločljivo povezana. Razmišljam o tem, da bi študirala astrologijo, nastanek
in razvoj kast v Indiji in ponovno poglobljeno prebirala slovenske ljudske pravljice
in pripovedke.

Naj se najprej malo poigram z astrologijo. Ta razlaga, da je v postavitvi zvezd ob
rojstvu zapisano, kam spadaš in kaj boš, tam je določen tvoj značaj, tvoje sposobnosti
in tvoja nagnjenja. Ker pa sam nič ne odločaš v zvezi s svojim rojstvom, ne moreš
tudi nič tozadevnega storiti. Bilo bi pa zanimivo enkrat pregledati, kakšna ozvezdja
in meglenice, predvsem pa kakšne globoke črne luknje so imeli razpostavljene tile
naši politiki ob svojem rojstvu, ki nam krojijo usodo.

Kaste v Indiji so tudi zanimiva reč. V kasto se rodiš in prehod v kakšno višjo kasto
ni mogoč. Pravzaprav bi morala to res enkrat preštudirati. Morda je kakšna silno sofisticirana
metoda, da se prerineš v kakšno višjo kasto. Kajti očitno so kaste tudi pri nas, pravzaprav
sta v glavnem dve kasti. Na prvi pogled jih niti ne opaziš. Šele, ko pozorno opazuješ
svet okoli sebe, se zaveš. Za višjo kasto moraš biti »na liniji«, kot se je reklo
včasih, ali pa »zgrajen«, tudi tako se je reklo. In na prvi pogled je možen prehod
med kastama. Ampak to ni čisto res. Lahko se udinjaš višji kasti, imaš morda celo
občutek, da spadaš zraven – vsaj tako te prepričujejo – pa vendar ni tako. Nikoli
nisi »posvečen«, nikoli nimaš bonitet, ki jih uživajo pravi pripadniki višje kaste.
Si pa koristen in zato dobivaš kakšne drobtinice z njihove bogato obložene mize. Pa
še zato se moraš znova in znova dokazovati. Njim pa je dovoljeno vse, prav vse. Zanje
ne veljajo ne ustava, ne zakoni, ne moralna in etična načela. Sposobni so, profesionalni,
vse vedo in vedno imajo prav. Zato vodijo državo,[Stran 061] vse njene sisteme in podsisteme in čeprav »imamo demokracijo in demokratične volitve«.
Ker obvladujejo ves politični in civilnodružbeni prostor, jim veliko volivcev nasede.
Malo pa najbrž tudi sami pomagajo, saj so že od nekdaj – od avnoja dalje – vešči tega
posla, čeprav ne mečemo več kroglic v razne skrinjice. Najbrž se vprašate, zakaj sem
dala tisto, da »imamo demokracijo in demokratične volitve«, v narekovaje. Sama bi
tej družbeni ureditvi težko rekla demokracija. Vse skupaj je mnogo bolj podobno diktaturi,
čedalje bolj podobno. Kajti kasta, ki je na oblasti že praktično ves čas, kar pomnim
– pred osamosvojitvijo je bilo to javno, avantgarda delavskega razreda (ha ha!), zdaj
pa je nekako zavito v nekakšno čudno demokracijo. Tudi ob kratkih prekinitvah, ko
je vlado prevzela druga kasta, so imeli omenjeni v rokah kapital, medije, računsko
sodišče, protikorupcijsko komisijo, informacijsko pooblaščenko, predsednika države,
sindikate, civilno sfero, itd. Kar se tiče civilne sfere, je pač tako. Obstajajo tudi
društva in gibanja, ki niso pod njihovim okriljem, ampak teh kot da jih ni. Mediji
se ne zmenijo zanje in česar ni v medijih, tega ni, to ne obstaja, če pa se jih na
nekakšen način kljub temu opazi, se jih pa smatra za nekakšno obskurno druščino.

Mi, ki se tega zavedamo, pobožno upamo, da bomo imeli čez čas pravo demokracijo. Kajti
vsaka diktatura se nekoč prenapihne, razkroji in zgnije. In morda ta čas niti ni tako
daleč. Kajti to, kar se dogaja v naši ljubi domovini, je že zelo blizu razkroja. Ko
so šli na volitve s sloganom, da prinašajo spremembe, si nihče ni mislil, da bodo
res kakšne spremembe. No ja, vedeli smo, da bodo zamenjali vse možne vodilne delavce
s preverjenimi kadri, da bodo nekatere reči, ki jih je uzakonila ali vpeljala prejšnja
vlada, spremenili. Vsi smo mislili, da je to pač v glavnem predvolilni slogan. Najbrž
se tudi sami niso zavedali, kakšne spremembe naj bi prinesli. Zdaj je pa že jasno.
Spremembe po eni strani vodijo nazaj v enoumje, v nekakšen komunizem po njihovi meri,
po drugi strani pa delujejo v smislu, da jim je vse dovoljeno. Pa ne samo to, spremeniti
skušajo vse, kar bi ne moglo biti pod njihovim nadzorom. Spremeniti ali uničiti. Lep
primer je družinski zakonik. Spomnim se precej let nazaj, ko bi moral Statistični
urad posredovati podatke o družinah. Podatkov o družinah se pa ni zbiralo, ker se
je skušalo družino kot osnovno celico družbe uničiti in jo zamenjati s kolektivom,
kajti v družino niso imeli vpogleda, v kolektive pa so nastavili svoje preverjene
kadre. Potem so na Uradu pač nekaj osnovnih podatkov nabrali in še to le iz popisov
prebivalstva in to komentirali nekako takole: Mislili smo, da družina odmira, pa se
je le preoblikovala. Izenačili so izvenzakonsko skupnost z zakonsko zvezo, kar je,
po moje, milo rečeno, velika bedarija. Namreč, vsak moped in vsak čolniček na motor
moraš registrirati, življenja v dvoje pa ni treba, pa kljub temu uživa vse pravne
posledice registrirane življenjske skupnosti. Zdaj pa niso več zadovoljni z dosedanjim
preoblikovanjem družine, kar se je sicer dogajalo pod pritiskom »realnega socializma
po meri človeka«, ampak skušajo doseči svoj namen s posebej težko macolo, z družinskim
zakonikom, ki definira družino kot eno ali več odraslih oseb istega ali različnih
spolov z otrokom. V vsej zakonodaji, ne samo v omenjenem zakoniku, postavljajo na
prvo mesto izjeme, marginalnosti, tisto, kar je večinsko, naravno, normalno, če hočete,
pa je nekako mimogrede omenjeno. Ampak tako ni z vsemi izjemami in manjšinami. Obstajajo
npr. redke prirojene bolezni pri otrocih, zaradi katerih imajo starši teh otrok neizmerne
težave, tako finančne kot tudi druge. Zanje, za te otroke – čeprav je menda ves družinski
zakonik osrediščen na otroka kot naše največje bogastvo – zanje ni ne zakona, ne pravilnika,
ne navodila, ne za zdravnike, ne za socialne delavce. Sicer pa vse mogoče različne
manjšine – tu ne mislim narodnih manjšin, da se razumemo – seveda niso enakovredno
obravnavane, ne v zakonodaji, ne v realnosti. Najpomembnejši so t.i. izbrisani, pa
homoseksualci, oficirji iz nekdanje JLA in njihove vdove, begunci, delavci iz drugih
držav, ki so nastale iz nekdanje skupne države, pa seveda družina Strojan. Za omenjene
skrbi celoten državni vrh z vsemi institucijami. Za vse ostale, ki bi pa njihovo skrb
še kako potrebovali, tu mislim na različne invalide, brezposelne, mlade družine, pa
še koga, za njih pa razen sem pa tja kakšnih lepih besed ni storjeno praktično nič
ali pa zelo malo. Da o pravni državi ne govorimo. Slovenija je pravna in socialna
država po meri te kaste. Ostali se grejo lahko solit.

Torej prebirala bom tudi ljudske pravljice in pripovedke. Pa seveda znanstveno fantastiko,
ampak o tem kdaj drugič. V pravljicah in pripovedkah »junaki« lažejo in počnejo različne
goljufije in manipulacije in kraje, kot se reče po domače, ljudi okoli prinašajo,
pa so na koncu za to nagrajeni. Ha, kaj se to ne dogaja pri nas? Te reči opažamo kar
naprej, lahko rečem, vsak dan. Rop je govoril o tem, kako sta Janša in Sanader načrtovala
nemire v Piranskem zalivu, pa kaj. Nič se mu ni[Stran 062] zgodilo, dobil je dobro plačano službo. Cvikl je obrekoval – tudi Janšo – da je iz
njegovih obrekovanj nastala finska televizijska oddaja. Nič se mu ni zgodilo, dobil
je dobro plačano službo. Čeprav ne eden ne drugi nista predložila nikakršnih dokazov.
Potem so pa še različna izkoriščanja položaja za pridobitev različnih finančnih in
drugih bonitet – ampak če bi hotela vse laži, malverzacije, goljufije, manipulacije
in kraje, pa tudi neetičnosti in nemoralnosti našteti, bi morala napisati debelo knjigo.
Pa saj veste za te reči, seveda za tiste, ki nekako pricurljajo v javnost. Ampak mislim,
da je to le vrh ledene gore. Še dobro, da ne vemo vsega, kar se takega dogaja, kajti
že to, kar vemo, je več kot preveč. Če bi vedeli vse, bi se nam naša ljuba domovina,
o kateri smo sanjali mi in naši očetje in dedje stoletja, najbrž zagravžala.

Božje oko

Figure 36. Božje oko Blaža Cedilnik

Pa še nekaj se dogaja v pravljicah in pripovedkah. Npr. ubog pastirček postane čez
noč kralj, seveda s pomočjo prej omenjenih dejanj. Čeprav nima nobenih šol, je pameten
kot tristo hudičev in takoj lahko začne voditi veliko kraljestvo. Ali vas to na kaj
spominja? Vas spominja in mene tudi. Pa ne bom naštevala teh ljudi – spisek bi bil
predolg. Naj mimogrede omenim, da so pri nas najbolj cenjeni tisti, ki so obiskovali
t.i. kumrovško šolo, ki so naredili t.i. samoupravne doktorate, ki še vedno polno
veljajo in vsi ti ljudje s ponosom nosijo pred svojim imenom tisti dr, ki pomeni,
da so v znanosti izumili nekaj novega. Bog se nas usmili!

Omenila bi dva taka uboga pastirčka. Eden je bil zagotovo »tovariš« Tito, ampak ta
je bil učen, saj je imel zraven stružnice komunistični manifest, ki ga je prebiral,
kadar ga ni nihče gledal. Pa ga je mojster zasačil in ga nagnal. Kakšna krivica! Seveda
pa je sam storil še veliko več in hujših krivic, koliko ljudi je »prinesel okoli«,
koliko ljudi je ovadil Stalinu, koliko jih je dal pobiti, kolikim je uničil življenje.
Gledal je samo nase, mislil le na sebe, brigala ga ni niti lastna družina, kaj šele
ljudstvo. Vse t.i. jugoslovanske narode je popeljal nazaj v kameno dobo, da se zdaj
borijo in gagajo, da bi vsaj za silo dohiteli tiste, ki so medtem napredovali. Sam
ni imel nič, pa vendar je imel vse, svoje vlake, letala, luksuzno ladjo. Najraje se
je družil z monarhi, kralji, cesarji, šahi, jih bogato gostil,[Stran 063] zahodni svet pa ga je podpiral – z nepovratnimi sredstvi, z različnimi oblikami pomoči,
da je le bila »mirna Bosna«. Njegova država je bila »vzdrževana država«, ki pa je
bankrotirala, ko je svet zajela gospodarska kriza in se končno sesula in razpadla.

Drugi tak pastirček je naš sedanji predsednik države, ki se tudi grozno rad druži
z monarhi, kralji, cesarji, šahi, jih bogato gosti – pred kratkim je spet obiskal
britansko kraljico – in je prepričan, da se bo nekako nalezel »plave krvi«. Po moje
se vsak dan špikne, da vidi, ali mu bo že vendar pritekla »plava kri«. Privošči si
ves luksuz in seveda, deluje v smislu »tekovin revolucije«, kajti le na ta način se
pri nas očitno nekam prileze. Ljudi ne pobija, ker je bilo to že opravljeno in strah,
ki ga je to pobijanje pustilo za sabo, je še vedno prisoten. Pač pa določenih reči
zanj preprosto ni, jih ignorira ali pa okarakterizira kot drugorazredne teme. Tudi
to je nekakšen umor.

Nebeške brazde

Figure 37. Nebeške brazde Blaža Cedilnik

Naj se za konec dotaknem še svetovne gospodarske krize, ki nas je prizadela neprimerno
bolj, kot bi pričakovali ali kot so govorili naši vrli voditelji. Predsednik države
je že pred časom govoril naokrog, da se je pri nas kriza končala, da gredo vsi gospodarski
kazalniki navzgor – le kje je to pobral – pa vsi vidimo in občutimo, da vedno bolj
tonemo. Vladajoča kasta pa se ukvarja sama s sabo in se zapleta v, milo rečeno, čudne
posle s Hrvaško, da bo zapravila še nekaj slovenskega ozemlja in morja, kar nam ga
je po vseh mirovnih konferencah in po vojni na strani zaveznikov – na pravi strani
– sploh še ostalo. Sam bog nam pomagaj!

Ob tej krizi sem se spomnila na besede znanega jugoslovanskega sociologa, ki je ob
krizi v Jugoslaviji dejal, da vedo sociologi za diagnozo bolezni, pa nimajo zdravila
zanjo in tudi, če bi ga imeli, ne bi imeli moči, da bi ga uporabili; da imajo ekonomisti
zdravilo, pa ne vedo za diagnozo bolezni in tudi, če bi vedeli zanjo, ne bi imeli
moči, da bi ga uporabili; vladajoči politiki pa imajo moč, ampak nočejo vedeti ne
za diagnozo in ne za zdravilo. Žal bi lahko natanko isto rekel oziroma napisal sedaj.

Namesto pravljice za lahko noč:
[Stran 064]

O pravih ljudskih pravljicah sem za danes dovolj povedala. Bom pa povedala nekaj,
kar je ravno pravšnje za današnje čase.

Večkrat pomagam kakemu znancu pri izdelavi diplomske naloge, magistrskega dela ali
doktorske disertacije. Moja skrb so matematične analize, za katere pravijo, da sem
ekspert. Obenem me pa še prosijo, naj pregledam teoretični del in »porihtam« slovnico.
Mimogrede povedano, Slovenci premalo skrbimo za svoj jezik, ampak to je dolga zgodba.
Torej, ko prebiram in popravljam teoretični del, naletim skoraj vedno na kakšno sistematično
napako, kar pomeni, da avtor misli, da je tako prav. Popravim enkrat, popravim desetkrat,
nekaj desetkrat, potem sem pa že sama zmedena. Kaj pa, če se sama motim in ima avtor
prav, me gloda misel. Potem pokličem sina, ki odlično obvlada slovnico in ga vprašam,
ali imam prav ali se motim. Sin mi odgovori: »Ja mami, kaj govoriš!« Potem lahko mirne
duše delam naprej.

Zakaj vam to pripovedujem? Zato, ker je danes prav težko ohraniti zdravo pamet, ker
smo ves čas bombardirani z lažmi in še huje, s polresnicami, ki nam zaradi svoje agresivnosti
in nenehnega ponavljanja zamegljujejo pamet in pogosto smo sami v dvomu, ali imamo
prav ali ne. Polagam vam na srce, da se ne pustite zmesti, da se ne pustite zavesti,
da se zanesete na zdravo pamet. Naj ne bo stokrat ponovljena napaka pravilo, naj ne
bo stokrat ponovljena laž resnica.

Date: 2010