Zaveza št. 72 – Gesine Schwan, Biti sam ni dovolj (Tomaž Kranjec )


§

Volitve in predvolilne kampanje veliko povedo o vsaki državi. Ta dogajanja imajo širši
pomen in so zato bolj zanimiva v velikih državah, saj ne vplivajo le na njihovo notranjepolitično
podobo, ampak tudi na njihovo vplivno območje; pri največjih državah je to ves svet.
Pri tem ne gre le za to, kako ena ali druga politična opcija v primeru zmage dejansko
vlada, marveč tudi za simbolno sporočilo svetu. Sporočilo volilnim telesom drugih
držav je predvsem, ali so se odločili za desnico ali so izbrali levico.

§

Po drugi strani se je morda vredno, z nekaj resignacije, spomniti, kaj je nekoč rekel
Henry Kissinger, svetovalec za državno varnost in državni sekretar pod predsednikoma
Nixonom in Fordom: »Kvalitete, ki so potrebne za to, da postane nekdo predsednik Združenih
držav, so nezdružljive s kvalitetami, ki so potrebne za dobrega predsednika Združenih
držav.« Dober predsednik, ki ne spada v Kissingerjevo kategorijo, po našem mnenju
lahko pomembno vpliva na stanje duha v svoji državi.


Maja letos bodo v Nemčiji volitve novega zveznega predsednika.

Nemčija je ena od tistih velikih držav, katerih notranjepolitično dogajanje ima vpliv
na velik del sveta, gotovo pa na vso Evropo. Zanjo velja, da spada med države z dolgo
demokratično tradicijo in pravo demokracijo. Zato so osnovne dileme, ki se pojavijo
v Nemčiji, tudi dileme velikega dela demokratičnega sveta.

Zvezni predsednik (Bundespräsident) v Nemčiji je državni poglavar, najvišji državni
organ, ki predstavlja svojo državo in njene državljane. Za obdobje petih let ga voli
zvezna skupščina (Bundesversammlung), ki jo sestavljajo člani zveznega parlamenta
(Bundestaga) in deželnih parlamentov (Landtagov). 23. maja letos bo volila novega
zveznega predsednika 13. zvezna skupščina.

Sedanji nemški predsednik je Horst Köhler, ki je kot kandidat CDU/CSU (Christlich-Demokratische
Union/Christlich-Soziale Union, Krščansko demokratska zveza/Krščansko socialna zveza)
zmagal na volitvah leta 2004. Njegova glavna protikandidatka, ki jo je predlagala
SPD (Sozialdemokratische Partei Deutschlands, Nemška socialdemokratska stranka) je
bila takrat Gesine Schwan, znanstvenica s področja političnih ved in nekdanja predsednica
Evropske univerze Viadrina v Frankfurtu na Odri. Ista kandidata si bosta stala nasproti
tudi na letošnjih volitvah.

Stranka levice (Die Linke) je predlagala igralca Petra Sodanna, ki pa nima pravih
možnosti, da bi bil izvoljen.

Polovico zvezne skupščine sestavlja 612 zveznih poslancev, drugo polovico poslanci,
ki jih izvolijo deželni parlamenti. Zvezni kabinet je 21. januarja letos na predlog
ministra za notranje zadeve (ki prihaja iz vrst CDU) določil, koliko poslancev mora
v zvezno skupščino poslati vsaka od 16 deželnih skupščin. Njihova porazdelitev se
določa glede na število prebivalcev v zveznih deželah in glede na zastopanost strank
v posameznih deželnih zborih.

Na letošnjih volitvah bodo imele stranke CDU, CSU in FDP (Freie Demokratische Partei,
Svobodna demokratska stranka), ki so se izrekle za ponovno izvolitev zveznega predsednika
Horsta Köhlerja, v zvezni skupščini 606 članov. SPD, Stranka levice in Zeleni bodo
imeli skupaj 601 poslanca.

Poleg tega pripada zvezni skupščini še 17 članov. Od tega jih odpade 10 na »svobodne
volivce« bavarske deželne skupščine, nekateri člani te skupine so se izrekli za Köhlerja.
V treh deželnih skupščinah bodo izbrali skupaj pet delegatov skrajno desnih strank
NPD (Nationaldemokratische Partei Deutschlands, Narodnodemokratska stranka Nemčije)
in DVU (Deutsche Volksunion, Nemška ljudska zveza). Iz vrst Bundestaga prihajata v
zvezno skupščino še dva nestrankarska poslanca. Eden je bil prej član CDU/CSU,[Stran 091] drugi Levice. V dveh deželnih parlamentih mora enega poslanca določiti žreb. V Berlinu
bo odločil med poslancema Stranke levice in Zelenih, v Spodnji Saški pa med članom
SPD in Zelenih.

V prvih dveh krogih volitev v zvezni skupščini je potrebna absolutna večina od 1224
poslance, tj. 613 poslancev. Potem je dovolj navadna večina.

Na političnem polju imajo med navadnimi ljudmi vsi kandidati svoje podpornike, ki
verjetno v veliki meri sovpadajo s podporniki strank, ki so jih predlagale. Ker pa
predsednika voli skupščina, doslej pri predsedniških volitvah ni bilo predvolilnih
kampanj, v kateri bi kandidati nagovarjali vse ljudi, in tudi sedanji predsednik se
je izrekel proti kakršnikoli kampanji. Saj si mora zmagoviti kandidat zagotoviti večinsko
podporo strankarsko opredeljenih zveznih in deželnih parlamentarcev. Horst Köhler
je doslej edini nemški predsednik, ki kot predsedniški kandidat ni imel in nima vnaprej
zagotovljene večinske podpore zvezne skupščine. Že na prejšnjih volitvah leta 2004
je za Gesine Schwan volil del poslancev CDU/CSU in FDP.

Zaradi negotovosti izida pa predvolilna kampanja dejansko poteka že mesece, saj se
nobena politična stran noče in ne more odreči boju za tako pomembno politično funkcijo.


Nenavadnost kandidature Gesine Schwan, zaradi katere je nastal ta zapis, je v tem,
da se v svojih nazorih in stališčih kaže kot nenavadno tradicionalistična in konservativna
osebnost, čeprav jo je kot kandidatko izbrala in jo podpira SPD, tj. leva, v družbenih
pogledih liberalna stranka. Tako je osnovni problem njene kandidature, kako ohraniti
politične glasove svoje baze, ne da bi se izneverila svojim konservativnim pogledom,
in obratno, kako bi jih lahko predstavila tako prepričljivo in v takem presežku, da
bi pridobila glasove iz nasprotnega tabora, ki ga nagovarja tudi njen konservativni
protikandidat.

Z njeno kandidaturo so se v Nemčiji pojavile številne teme, ob katerih je moral vsak
kandidat predstaviti svoje poglede in stališča; ti se zdijo zanimivi tudi za nas in
našo politično pokrajino. Zato bi radi v pričujočem prispevku povedali nekaj besed
o kandidatki SPD Gesini Schwan in o knjigi »Biti sam ni dovolj« (Allein ist nicht
genug, Herder Verlag 2007) s podnaslovom »Za novo kulturo sožitja« (Für eine neue
Kultur der Gemeinsamkeit). Knjigo je po pogovorih z Gesine Schwan napisala novinarka
revije Die Zeit Susanne Gaschke.


Povejmo na začetku nekaj podatkov iz življenja Gesine Schwan. Rojena je bila leta
1943 v Berlinu. Njen oče je bil učitelj, mati pa socialna delavka (Fürsorgerin). Velik
vpliv na vso njeno poznejšo življenjsko pot je imelo šolanje na francoski gimnaziji
v Berlinu, kjer so imeli prvi dve leti intenziven pouk francoščine, nato pa vse predmete
v tem jeziku. Pri dvanajstih letih je šla v okviru dijaške izmenjave v Francijo, kjer
je preživela nekaj tednov v veliki kmečki družini.

Leta 1962 se je vpisala na študij romanistike in zgodovine na Svobodni univerzi v
Berlinu (Freie Universität Berlin), po selitvi v Freiburg pa se je odločila za študij
političnih ved, filozofije in teologije. Takrat se je, kot nekonfesionalen odrasel
človek, po temeljitem premisleku odločila za vstop v katoliško cerkev (starši otrok
niso dali krstiti).

Mati Gesine Schwan je bila doma iz Gornje Šlezije. Pripadala je nemški manjšini, ki
se je v njenem kraju (Lubliniec) dobro razumela s poljsko okolico. V času, ko je Nemčija
z bolečino sprejemala izgubo ozemelj na vzhodu, ki so pripadla Poljski, se je Gesine
Schwan odločila, da bolje spozna poljsko kulturo in se nauči poljskega jezika. Za
njen pogled na svet in vse njeno poznejše znanstveno delo je bilo pomembno, da ji
je mentor kot temo za doktorsko disertacijo predlagal Leszka Kolakowskega. Tako je,
pravi, »od znotraj« spoznala tega poljskega filozofa in logiko, po kateri je prešel
od angažiranega komunista do prepričanega revizionista marksizma. Ko je pripravljala
disertacijo, je bila večkrat na študijskih obiskih v Varšavi in Krakovu. Leta 1971
je postala docentka na Oddelku za politične vede, 1977 pa profesorica za politične
znanosti na Institutu Otto Suhr na Svobodni univerzi v Berlinu. Leta 1999 je kandidirala
za predsednico te univerze, a je bil izvoljen njen protikandidat. Sama je istega leta
postala predsednica Evropske univerze Viadrina v Frankfurtu na Odri. Kot znanstvenica
se je ukvarjala s teorijami socializma, posebej marksizma, pa tudi s povsem filozofskimi
vprašanji.

[Stran 092]

Politična pot Gesine Schwan se je začela v času študentskih gibanj in nemirov v šestdesetih
letih. Leta 1972 je vstopila v SPD in pozdravila nemško priznanje meje na Odri in
Nisi s Poljsko (v času kanclerja Willyja Brandta). Hkrati je bila kritična do nemške
in zahodne popustljivosti pri ideološkem vrednotenju vzhodnih komunističnih režimov.
Zato so jo izključili iz komisije za temeljne vrednote pri SPD.

Leta 2004 jo je Gerhard Schröder, tedanji nemški kancler in šef SPD, izbral za predsedniško
kandidatko stranke. V času močnega upada priljubljenosti SPD jo je potegnil kakor
neke vrste »čudežno orožje iz klobuka«. Od takrat je postala v Nemčiji znan in prepoznaven
politik.

Gesine Schwan pravi, da sta optimizem in zaupanje njeni najboljši, a tudi najbolj
naporni značajski potezi. Pri tem vedno pripoveduje, da prihaja njeno zaupanje najprej
iz vere, ker je prepričana, da je »v božjem stvarstvu vključena obljuba, da človeško
življenje ni brez smisla in obsojeno na neuspeh.« Ta smisel pa vidi v vsaki pozornosti
do drugih ljudi in razkriva »resnico svoje vere v skoraj vsakem pogovoru z drugimi«.

Drugi vir zaupanja, pravi Gesine Schwan, je njena življenjska izkušnja. Prvič se je
poročila z Alexandrom Schwanom, konservativnim znanstvenikom s področja političnih
ved, s katerim je delno skupaj objavljala znanstvena dela. Mož je po hudi bolezni
umrl, ko ji je bilo 45 let. V letih po njegovi smrti je, kakor pripoveduje sama, preživljala
čas obupa, osamljenosti, občutkov krivde, da sama še naprej živi, in depresije. Z
leti je bolečina pojenjala. Gesini Schwan se je posrečilo »oživeti« in znova se je
poročila. Izkušnja, da je bolečina popustila, da se je mogoče rešiti iz takega življenjskega
brezna in se odpreti za novo življenje, jo je – pripoveduje – napolnila z začudenjem
in hkrati veseljem, samozavestjo in novim upanjem in zaupanjem.

Gesine Schwan ne poznamo dovolj, da bi jo izčrpno predstavili. V tem kratkem zapisu
tudi ni dovolj prostora, da bi se ustavili ob vseh, po našem mnenju, zanimivih pogledih
predsedniške kandidatke, ki jih je predstavila v svoji knjigi. Radi pa bi omenili
nekatere, ki se nam zdijo bolj pomembni in aktualni tudi za nas. Posebej njeno poudarjanje,
da je treba videti stvari v znanosti, gospodarstvu in politiki v njihovi kulturni
dimenziji.


1. V luči zadnje svetovne gospodarske in finančne krize se nam zdijo zanimiva stališča
Gesine Schwan o socialni državi, ki jih je zagovarjala že pred nastopom krize. Je
izrazit nasprotnik neoliberalne ekonomske politike, ki je z zadnjo krizo doživela
ne le moralni, ampak tudi praktični gospodarski, finančni in politični polom.

Zanjo je bilo osnovno zgodovinsko vprašanje socialdemokracije, kako je mogoče socialna
nasprotja in krivice razvijajoče se kapitalistične industrijske družbe premagati tako,
da bi lahko vsi ljudje živeli svobodno in smiselno življenje. Velik del socialdemokracije,
tudi zunaj Nemčije, ni verjel v možnost, da bi bilo mogoče pod streho demokratične
države ustvariti socialno demokracijo, ki bi lahko premagala ostra socialna nasprotja
nereguliranega kapitalističnega gospodarstva v prid izenačenju in demokratični soudeležbi
vseh državljanov pri delitvi dobrin. Pravi, da se družba sooča s protislovjem, ko
gospodarstvo iz svoje logike dojema človeka le kot produkcijsko sredstvo in kot potrošnika,
kot sredstvo za svoj cilj, medtem ko dojema politika človeka kot lasten cilj in mora
zaradi njega samega dosegati izboljšave. Pogosto se ta napetost – pri mnogih neoliberalcih
– rešuje v korist čiste instrumentalizacije človeka (z navideznim argumentom, da je
to nujnost stvari samih, če hočemo, da gospodarstvo cveti). Socialdemokrati vedo,
pravi Gesine Schwan, da bo to razmerje napetosti vedno obstojalo. Vsaj ona pa se ne
pusti prepričati, da se iz družbenega odločanja lahko enostavno izloči en pol družbe
in se prepusti oblast drugemu. Prepričana je, da ima tako stališče za sabo široko,
večinsko družbeno podporo. Kajti nihče ne bi zares hotel prepustiti izključno moč
oblikovanja gospodarstva ekonomiji, ki vidi absolutni ratio v dobičku.

Gesine Schwan se skupaj z Marion Dönhoff sprašuje: »Kako je prišlo do tega, da je
danes ves [družbeni] interes osredotočen na gospodarstvo in da je duhovno, kulturno,
človeško, ki je vendar ustvarilo bistvo Evrope, potisnjeno na rob?« Zanjo je pravilen
le en odgovor, namreč, da tudi v ekonomskih teorijah in nastopih zastopnikov kapitala
velja moda. Tako modo je mogoče spremeniti le s stalnim, vztrajnim argumentiranjem
in diskutiranjem in z vzgledi za drugačno obnašanje, ki se najdejo vedno in povsod.
Na podjetniški strani mora priti v modo in postati mora »in« zavzemati se za svobodno,[Stran 093] pravično in demokratično politiko. »Vse je odvisno od ljudi – od vsakega posameznika
med nami.«

2. Seveda izraža Gesine Schwan svoje stališče tudi o medijih. Mediji in tisti, ki
medije ustvarjajo, morajo vedeti, da nastopajo z »izposojeno« močjo in vplivom kot
upravljavec stvari v družbi. Uživajo množico privilegijev, a nimajo – drugače kakor
politika – nobene lastne demokratične legitimacije. To ne pomeni, da ne smejo imeti
mnenja, nasprotno, jih pa obvezuje, da zelo natančno premislijo, kako predstavljajo
dogodke in procese in kakšne učinke sprožajo s svojim pisanjem.

Pri tem gre vedno za merila. Pri vsej upravičeni kritiki neuspelih političnih projektov,
pri vsem veselju ob škandalih in za škandaliziranje morajo novinarji upoštevati tudi
vprašanje: Kakšne so bile razmere v Nemčiji pred sto leti? in: V kateri pomembni državi
sveta so danes boljše? Le primerjava s prej in z drugje je primerna za to, da se prikliče
v spomin realistična razmerja nekega problema.

Kaj je torej potrebno storiti na področju medijev? Potrebni so novinarski profesionalci,
ki so demokratično osveščeni, in budna institucionalizirana samokritika. Pred vsem
pa velja tudi: razsvetljena publika se mora braniti pred poročanjem medijev in si
mora sama zgraditi pojem za velikostni red, v katerem se gibljejo škandali in »škandali«
ter zgode in nezgode demokracije. Bolj ko je javnost kritična in diferencirana, več
možnosti ima dobra politika. V tem leži pomembna posredovalna naloga medijev.

3. Kako doseči družbene spremembe na bolje? Kot politik Gesine Schwan obljublja, da
si bo prizadevala za spremembe na bolje. Pravi: » … v naši državi s težko zgodovino
in z dediščino težavnih mentalitet nam ostajajo predvsem tri področja, za katera bi
morali skrbeti – mogoče niti ne s podrobnimi, konkretnimi načrti za delovanje, marveč
tako, da dosežemo soglasje o tem, kje leže razvojne možnosti.« Meni, da so ta tri
področja: sfera privatnih odnosov med moškimi in ženskami, ki potrebujejo določeno
novo obravnavo; izobraževanje, predvsem področje univerz, ki je hkrati ključ za mnoge
družbene izboljšave in ključ za institucije, ki jih je prizadela izguba zaupanja in
pomena; ter vera, brez katere se po njenem prepričanju tako posameznik kakor celotna
družba veliko teže sooča z življenjem, predvsem z dobrim življenjem.

Posebej nenavadna, vsekakor za kandidatko leve SPD, je Gesine Schwan v svojem pojmovanju
vere. Sama je znanstvenica, vendar s tem vere ne izloča ne iz svojega življenja ne
iz dela. Nasprotno, glede vloge vere v odnosu do znanosti postavlja zelo provokativno
tezo. Pravi, da je znanost, kakor funkcionira danes, sicer po zakonu svobodna, dejansko
pa ne, saj je iz različnih razlogov podvržena posamičnim pogledom in interesom in
je zato zgrešila celostni značaj iskalke resnice. Popolnoma provokativno, pravzaprav
nezaslišano, zveni njena formulacija, da potrebuje znanost za svojo osvoboditev religijo,
da bi se lahko spet podredila absolutnemu in vseobsegajočemu iskanju resnice in tako
premagala svojo partikularnost.

Njena razlaga te teze je, da znanost ne deluje v praznem prostoru, marveč na univerzah
in v državnih in privatnih raziskovalnih institucijah. Znanstveno raziskovanje se
odvija v prepletenosti in tekmovanju ustanov po vsem svetu. Na izbiro raziskovalnih
tem in na to, kaj se uvršča v poučevanje, vpliva mnogo dejavnikov. Gesine Schwan pravi,
da bi bilo naivno pričakovati, da bo igrala pri delu znanstvenikov odločilno vlogo
njihova radovednost. Delovanje in s tem izbiro raziskovalnih tem določajo tisti, ki
raziskovanje financirajo. Daleč najpomembnejši vidik znanstvenega dela je postala
njegova rentabilnost. Zaradi pomanjkanja državnega denarja so univerze in druge znanstvene
ustanove vse bolj navezane na privatne finančne vire. Investicije se morajo »splačati«,
in to hitro. Posledica tega je, da je znanost instrumentalizirana v ekonomske namene;
tako postaja vse bolj specializirana in partikularizirana ter izgublja celostni značaj
področja resnice o stvareh.

Ob tem postavlja Gesine Schwan nenavadno trditev: ker je vera utemeljena na transcendentni
zahtevi po resnici, je sposobna zaščititi znanost pred dejavniki, ki ožijo njeno delovanje.
To po njenem ni vrnitev na predrazsvetljensko razumevanje vere, ampak nasprotno, razsvetljenje
je ugotovitev, da je znanost prešibka, da bi sama uveljavila zavezanost k resnici.


Kar smo povedali o Gesini Schwan, ima zgolj namen, da poudarimo, kako nenavadna so
njena stališča glede na to, da je kandidatka liberalne levice, in kako konservativna
sta[Stran 094]lišča je mogoče izreči v nemškem političnem prostoru, ne da bi jih mediji zaradi ideološkega
nestrinjanja z avtorico raztrgali. Hkrati to pomeni, da so nekatera konservativna
stališča, ki zadevajo temeljne vrednote, v Nemčiji načelno, ideološko, sprejemljiva
tudi za levico. Vernost Gesine Schwan in njeno zagovarjanje v javnosti, celo na (za
današnji čas) zares provokativen način, na primer ne vzbujata pohujšanja in zahtev
po ideološki izključitvi.

Nemci od zveznega predsednika večinsko pričakujejo, da deluje nadstrankarsko, da združuje
narod v pomembnih moralnopolitičnih vprašanjih in da v kriznih razmerah vzpodbuja
k dobrim rešitvam. Zvezni predsednik ni več predvsem varuh ustavnosti, marveč varuh
politične morale.

Seveda so kandidatura in stališča Gesine Schwan vzbudili dokaj buren odziv v politiki
in v medijih.

Vprašanje, ki se je zastavilo, je bilo, kako si upa kot kandidatka levice računati
na zmago, ne da bi se odpovedala svojim (konservativnim) stališčem. Desnica bo dala
glasove svojemu kandidatu (Köhlerju), razen če ne bi šla Gesine Schwan v svoji konservativni
drži še dlje od njega. Levica jo bo v celoti podprla le, če svoja stališča omili ali
celo spremeni. V tem primeru pa Gesine Schwan izda samo sebe in vrednote, ki jih zastopa
in brani.


Tako se je junija lani oglasil Jens Reich, znani borec za človekove pravice iz časa
razpada NDR, in v Frankfurter allgemeine Zeitung objavil prispevek z naslovom »Ali
moramo Gesini Schwan želeti neuspeh?« (Soll man Gesine Schwan das Scheitern wünschen?)

Avtor trdi, da je Gesine Schwan pred nerešljivo dilemo. Vsak kandidat za nemškega
predsednika mora izreči enoznačno, jasno, brez pridržkov in za vsakogar razumljivo
obsodbo dveh zgodovinskih dogajanj: nacizma do leta 1945 ter stalinske tiranije in
njenih nasledkov do leta 1991. Glede prvega Gesine Schwan nima težav. Glede drugega
sklopa pa je po Reichovem mnenju pred problemom, če hoče biti sprejemljiva za levico.
Če hoče, da jo levica voli, bo imela z njo javne pogovore. Toda če bo na zgoraj omenjene
probleme nemške zgodovine (odgovornost političnih elit SED [Sozialistische Einheitspartei
Deutschlands] in njenih naslednikov od 1945 do konca Sovjetske zveze) odgovarjala
brez »če« in »toda«, z vso jasnostjo, brez zamolčevanja in leporečja, potem je poslanci
levice v zvezni skupščini zaradi svojega članstva in svojih privržencev ne bodo mogli
in ne hoteli voliti. Zato je treba Gesini Schwan »zaželeti neuspeh«.

Gesine Schwan je velikokrat pojasnjevala svoj odnos do nemške levice in njenih zgodovinskih
hipotek. Njen odgovor na Reichove očitke je nekako tak.

Levica ni preprosto kontinuiteta z SED, saj je za to mnogo preveč heterogena. In zato
se je tudi tako mnogoplastno razvila. Iskanje podpore na levici vzbuja neugodje in
meče s stališča politične morale neko centralno vprašanje. GS pravi, da si mora sama
zastaviti to vprašanje z ozirom na tiste, ki so trpeli v Bautznu (Bautzen je bil v
NDR znan po zaporih za politične jetnike). To pomeni, da mora videti, ali njen odgovor
ne ustreza le teoretičnim, filozofskim zahtevam, ampak izraža tudi potrebno empatijo
do tistih ljudi, ki so jih (v Bautznu) uničili ali so prišli od tam s trajnimi poškodbami.
Ob tem poudarja, da spoštuje, če kdo, ki ima za sabo take izkušnje, sedaj pravi: s
tistimi z levice ne morem in nočem imeti nič.

To pomeni, da marsikdo noče imeti nič niti z njo. Gesine Schwan pravi, da to razume
in ne bi hotela zahtevati česa drugega od tistega, ki se s tem zavzema za neko osnovno
stališče, ki ga je pridobil v življenju. Saj ne more pričakovati, da se vsak približa
tej problematiki kot politični filozof. Računati je treba tudi z ljudmi, ki pravijo:
to se mi ne zdi prav, o tem sploh ne bom več diskutiral. Vendar pa je treba v javni
dimenziji razlikovati med moralno, pravno in politično ravnijo. To zornemu kotu, ki
izvira iz življenjske izkušnje, ne jemlje legitimnosti. Ga pa dopolnjuje z nekim javnim
zornim kotom, ki ni nič manj legitimen.

Gesine Schwan pravi, da se ji pri pridobivanju glasov levice zastavlja moralno vprašanje,
ki je v tem: ali s tem, ko bi bila rada izvoljena tudi z glasovi levice, naknadno
legitimira ali bagatelizira nemoralno obnašanje. Trdi, da ne dela tega. Od Kanta naprej
se razlikuje med moralo in politiko. Ne zahtevamo, pravi, da so vsi, ki so dejavni
v politiki, neoporečni ljudje. To bi vodilo v »teror kreposti«, ki se ne zahteva od
nobene stran[Stran 095]ke. Kljub temu pa se zastavlja vprašanje o minimalnih standardih morale, ki se jih
je treba držati, tako da politični posel ne postane sprevržen in z javnim delovanjem
ne legitimira nemorale.

Na vprašanje, kako je mogoče zagotavljati minimalne standarde v politiki, Gesine Schwan
odgovarja, da na tej točki pride v igro pravo. Pravo je tisti minimalni standard,
ki ga javno zahtevamo. Ni pa mogoče zahtevati, da bi bili vsi na enak način motivirani
za to, da vzdržujejo pravo. Toda pravo se mora vzdrževati; pri tem zadošča, da se
ne izplača kršiti zakonov. To pa tudi pomeni, da se dogajajo moralni prestopki, ki
niso pravno sankcionirani in zato za različna vprašanja političnega oblikovanja niso
odločilni. GS priznava, da to za nekoga, ki je sedel v Bautznu, ne more biti osrečujoče.
Bärbel Bohley (znana vzhodnonemška disidentka) je v tem smislu dejala, da so »hoteli
pravičnost, pa so dobili pravno državo«. Vendar bi se svobodna država, ki bi ravnala
drugače, kmalu sama ukinila. Kljub temu moralna vprašanja niso nekaj nepomembnega,
z njimi se je treba ukvarjati, in sicer tako, da odločajo boljši argumenti.

Včasih se je težko izogniti očitku, da je v politiki mnogo cinizma. Gesine Schwan
pravi, da je narobe, če se politiki vedno podtika samo cinizem, saj se tako ne da
ustvariti zaupanja. V politiki gre za zapletene procese dogovarjanja, pri čemer se
borbeni način pogosto proglaša za škandal. Mnenjska razhajanja pa so v demokraciji
teoretično legitimirana. Nesoglasja niso nikakršna nesreča demokracije. Skrb za razlikovanje
različnih stališč spada med najpomembnejše vire za gradnjo zaupanja. Gesine Schwan
pravi, da pri svoji kandidaturi stavi ravno na zmožnost razlikovanja: pridobivati
glasove tudi na levici in hkrati javno razpravljati o tem, kar se ji zdi pri njej
nesprejemljivo. Toliko diferenciranja mora biti mogočega, če politika ni le gola izmenjava
parol.


Gesine Schwan je kot kandidatka levice s svojimi stališči nenavadna osebnost. Njena
privlačnost se zdi v tem, da v liberalnem svetu, ki svoje vrednote pogosto sproti
prilagaja dnevnim potrebam, zagovarja neke trajne univerzalne vrednote sredi političnega
liberalnega pola in argumentira, zakaj je to prava razvojna pot tako za posameznike
kakor za družbo kot celoto. Pri tem skuša igrati povezovalno vlogo, ki ne ločuje ljudi
po politični pripadnosti, ampak poskuša razpravljati o bolj temeljnih stvareh.

Menimo, da je njena kandidatura zanimiva tudi za našo stvarnost in naše razmere, predvsem
glede tega, kakšne temeljne vrednote se nam zdijo pomembne in sprejemljive. Gesine
Schwan zagovarja neideološke in neločevalne. Za nas je poučno dejstvo, da obstaja
politični prostor, v katerem je neka Gesine Schwan, sicer s socialnodemokratično politično
naravnanostjo, a s povsem konservativnim temeljnim svetovnim nazorom, ki ga zavzeto
razglaša, lahko predsedniška kandidatka socialne demokracije.

Date: 2011