Zaveza št. 62 – Znamenja (Justin Stanovnik)


§

V 12. poglavju 8. knjige Izpovedi poroča sv. Avguštin o najvažnejšem dogodku svojega
življenja:

»Tako sem, z grenko žalostjo v srcu, govoril in jokal. Kar zaslišim glas od bližnje
hiše, kakor glas ne vem ali dečka ali deklice, ki je pojoč spet in spet ponavljal:
vzemi, beri; vzemi, beri. Nehal sem jokati in se začel napeto spraševati, če otroci
v kaki svoji igri pojejo kaj takega, pa se nisem mogel domisliti, da bi kdaj kaj takega
slišal. Obrisal sem si solze in vstal: besede, ki sem jih slišal, sem si razložil
tako, da mi Bog ukazuje, da vzamem knjigo in preberem poglavje, ki se mi bo slučajno
odprlo.«

In Aurelius Augustinus, profesor govorništva v Milanu, ki se mu je julija leta 386
to primerilo, je vstal in vzel v roke Sv. Pismo. Odprlo se mu je pri besedah iz pisma
apostola Pavla Rimljanom, ki jih je profesor v tistem trenutku potreboval. Končna
posledica tistih besedi pa je bila ta, da je Aurelius Augustinus postal sv. Avguštin,
eden največjih, če ne največji učitelj Katoliške cerkve.

Za pisanje, ki sledi pa je pomembno to, da tisti otrok, ki je prepeval besede, ki
jih je zahtevala neka igra, ni imel niti najmanjšega pojma, kakšne neznanske posledice
bodo sprožile na vrtu onstran zidu.

§

Znamenja so torej stvari ali dogodki, a se od drugih stvari ali dogodkov ločijo po
tem, da kaj pomenijo – nekaj, kar ni v njih, ampak zunaj njih. Če sprožimo pogovor
o znamenjih, smo torej na področju pomenov, z drugo besedo, na področju jezika. Za
vsako stvar ali dogajanje se lahko s kom dogovorimo, da nam bo znamenje za nekaj ali
da nam bo nekaj pomenilo. To ni nič posebnega, to vsi vemo. Včasih pa se v svetu okoli
nas pojavi kaka stvar ali pa se dogodi kaj, čemur že takrat ali pa pozneje, ko o tem,
kar smo videli ali doživeli, opremljeni z novim videnjem ali novimi izkušnjami, ponovno
razmislimo, ne moremo jemati tega, da so tiste reči o nečem govorile ali na nekaj
kazale. To je preprosto zato, ker smo ljudje tako ustvarjeni, da si ne moremo kaj,
da tega, kar stopi pred nas kot pisava, ne bi prebrali, da česa, kar se nam zdi, da
je mogoče razumeti, tudi v resnici ne bi skušali [Stran 053] razumeti. Tudi takrat, kadar ni nobenih zanesljivih znakov, da za obvestilom, ki
smo ga dobili, stoji kaka določena volja. Res pa je, da se te stvari nazadnje iztečejo
v občutje, da smo ljudje obveščana bitja – da svet govori in da smo ljudje obveščani.

Saj tudi ljudje včasih kaj povemo, ne da bi vedeli, kdaj ali kako ali da bi to sploh
hoteli. Ko so me nekoč po letu šestdeset metali iz službe, mi je mati med enim od
obiskov doma na vsem lepem rekla: »Nič si iz tega ne naredi, saj tudi to ne bo večno.«
Bil sem nemalo začuden, saj te reči niti z besedico nisem omenil. Prav trudil sem
se, da o tem nisem govoril. Ko pa sem se potem, ko je ni bilo več – zlasti potem –
na to kdaj spomnil, sem počasi le našel razlago. Mati je vse, kar sem rekel, vzela
zelo zares – saj nisem vedel veliko povedati, danes vem, da bi jo zanimala vsaka podrobnost,
a meni se je zdelo, da nimam kaj povedati – , o vsem je razmišljala in v vsem našla
kako podrobnost, ki ji je dala misliti. Poleg vsega pa je tudi nekoliko vedela, v
kakšnem svetu živimo. A kar hočem povedati, je to, da gre za poslušanje.

Na to sem pozneje nekajkrat pomislil, ko sem imel opraviti z ljudmi, ki me niso bili
pripravljeni poslušati. Dogodilo se je, da se mi je kdaj – ne prav pogosto, a kdaj
vendarle – iz zapletene duhovne, politične ali zgodovinske situacije, pretekle ali
sedanje, iz kakega kaosa, posrečilo izolirati nekaj nosilnih momentov in jih sestaviti
v razumno podobo, ki bi utegnila pomagati razumeti kako dejanskost ali pa odpreti
kako prihodno možnost na način, ki bi mu po moji presoji vsak moral priznati prepričljivost
ali celo kogentnost. To se je, moram skromno ponoviti, zgodilo redko, a tolikokrat
le, da lahko o tem nekaj povem. Ko sem namreč potem s tako narejenim miselnim izdelkom
prišel med ljudi, enako pa tudi drugače misleče, in položil na mizo tistih nekaj stavkov,
ki bi se jih poslušalci morali, če ne že razveseliti, pa jim vsaj priznati formalno
korektnost, sem, ko sem se ozrl okoli sebe, zagledal prazne obraze, ki brez misli
gledajo skozme. Razočaranje, ki me je ob tem obšlo, se je kar nekajkrat spremenilo
v jedkost, kar je stvar samo poslabšalo. Končno pa sem le moral sprejeti dejstvo:
niso me poslušali. Ko so zaslišali moje prve besede, so jih sprejeli za intonacijo
miselne procedure, ki se ne bo iztekla v to, kar bi bilo zanje sprejemljivo. Zaprli
so se kakor školjke in se, ko je najhujše minilo, spet odprli, ne da bi bilo v njih
kaj več kot prej. Niso hoteli slišati, kaj bom povedal, ali drugače, niso se podredili
ontološki konstituciji vsakega dialoga: da je nasproti tebi človek, za katerega je
treba vedno predpostavljati, da ti utegne kaj povedati.

O tem govorim zato, ker mi je čas, ki sem ga živel, dovolj razločno odkazal neko nalogo,
ki je tesno povezana s prepričevanjem ljudi. Tu pa takoj pride zraven poslušanje in,
včasih, celo poslušnost. Potem pa tudi zato, ker dialog ni samo stvar, ki poteka med
ljudmi, ampak tudi med človekom in svetom. Rekli smo, da ima tudi svet – stvari, ki
so v njem, in dogajanje, ki je v njem – svoj govor ali svoj jezik. Včasih je to jezik,
na katerega se človek ne more odzvati drugače kot s čudenjem in strmenjem.

Nebo se odpira

Ko se je domobranski poročnik Miro Smolinski 8. maja 1945 na Tavčarjevi v Ljubljani
poslovil od žene Marije, ni nobeden od njiju slutil, da se vidita zadnjič. Poročnik
Miro se je poslovil kot človek, ki ne odhaja za dolgo: objel je ženo, dvignil štiriletno
hčerko in jo stisnil k sebi, sklonil se je v zibko k sinku, ki takrat ni imel še en
mesec, in ga poljubil. Marija je ostala sama in naslednji dan, 9. maja, so bili v
mestu že partizani.

O tem, kaj ji je po tistem oblikovalo življenje, je Marija Smolinski opisala v spominskem
zapisu, ki stoji v Zavezi 38 in nosi naslov Zapustil mi je hčer in sina in lepe spomine.
Podpisala se je pod ta zapis z imenom Marija Cvar, ki ga je takrat, leta 2000, nosila
že nekaj desetletij. Kako je do tega prišlo, bi lahko opisali v neki zgodbi, ki bi
jo morda imenovali Sreča v nesreči ali Svetloba v temi in s tem povedali, da je bila
Marija tak človek, da so se okoli nje vedno zbirali dobri ljudje. To pa pomeni nič
manj kot to, da sta bila v njenem življenju nesreča in tema samo dva prostora, sredi
katerih sta se vedno spet naseljevali sreča in svetioba.

Če bi hoteli opredmetiti našo trditev o sreči in nesreči, o svetiobi in temi, bi lahko
navedli dva dogodka iz maja 1945. Za temo tistega časa bi poskrbele neke besede Mileta
Smolinskega, Mirotovega brata, ki je bil predvojni komunist z najvišjimi partijskimi
zvezami. Ko je po vrnitvi iz Nemčije, kjer je kot vojni ujetnik preživljal vojna leta,
izvedel, da so z drugimi domobranci ubili tudi njegovega brata, je rekel, da je to
prav in da bi ga, če tega ne bi naredili drugi, ubil sam. Te besede so bile del teme
tistega časa, posebej pa so jo zgostile za Marijo. Za to pa, da tudi ta tema ni ostala
brez svetlobe, govori naslednje. Ko je bila Marija že čisto sama in na koncu in [Stran 054] brez vsega, se je nekega dne pojavil poštar s pismom, v katerem je bilo tristo dinarjev
in listek, na katerem je pisalo: Gospa, ne bodite užaljeni in ne iščite mojega naslova.
To je za Vas in otroka.

A to sploh ni tisto, zaradi česar sestavljam te vrstice. S tem uvodom sem želel narediti
samo primeren okvir za neki prizor, ki vam ga sedaj želim posredovati, če se mi bo
posrečilo. Z njim se obenem vračamo nazaj k naši temi, ki ima, kakor se spomnite,
naslov Znamenja.

Za začetek moram povedati naslednje. Po prihodu partizanov je Marija morala prijaviti
prazno sobo. Najprej so ji hoteli vsiliti enega ali dva oficirja, čemur se je uspešno
uprla: da je sama z dvema otrokoma in da v tem nikakor in pod nobenim pogojem ne popusti.
Potem so ji poslali najprej eno partizanko in potem še eno. Prva je bila medicinska
sestra.

Neke noči je Marijo prebudil otrokov jok. Šla je k posteljici, da bi sinka potešila.
Potem pa jo je nekaj opozorilo, da se je obrnila proti oknu in videla, da je zunaj
neznana svetloba. Bilo je poletje in okno na stežaj odprto. Ko je prišla tja, je imela
kaj videti. Od severa je proti sredini neba šla svetloba in pri tem postajala vedno
močnejša. Obenem je začelo zvoniti. Tudi zvonjenje je s svetiobo naraščalo in postajalo
vedno glasnejše in obilnejše. To je trajalo nekaj časa. Ko pa je svetloba dosegla
drugi konec neba, je začela počasi izginjati in izgubljati se je začelo tudi zvonenje.
Nekaj trenutkov sta potem bili samo tišina in tema. Za tem pa se je nebo spet razsvetlilo
kakor prvič. Ko je svetloba dosegla sredo neba, je bila tako živa in žareča, da je
bila podoba, kakor da se je nebo preklalo. Ne da bi kaj pomislila, je Marija stekla
iz sobe in nato čez dolgo predsobo na ono stran, kjer sta spali partizanki. »Nekaj
se dogaja,« je vpila vsa iz sebe, »nekaj se dogaja.« Skupaj so potem vse tri stekle
nazaj v sobo in k oknu. Ko sta obe partizanki zagledali pohod svetlobe po nebu in
zaslišali nenavadno zvonenje, sta dvignili, obe hkrati, roke, padli na kolena in tam
kleče bolj šepetali kot govorili: Nebo se odpira. Mojbog, nebo se odpira. Nato se
je vse še nekajkrat ponovilo, nazadnje pa je nebo spet potemnelo in onemelo.

Ko je potem Marija o tej noči pogosto premišljala, je postajala vedno bolj prepričana,
da ve, kaj je tisto, kar je videla, pomenilo. Ko je izvedela, da so partizani ujete
domobrance, ki so jim jih izročili Angleži, pokončali – ko o tem ni bilo mogoče več
dvomiti – je vedela, da je tedaj spregovorilo nebo. Ko so pozneje vse storili, da
tudi moževega spomina ne bi bilo več, ko so zaplenili njegove instrumente, klavir,
harmoniko, violino in note, ko so blokirali njegov bančni račun, na katerega je prihajal
honorar za njegove skladbe, ko so nazadnje našli tudi njegovo motorno kolo, ki ga
je imel shranjenega pri starših – zaradi tega kolesa je bila Marija obsojena in je
morala v zapor, ker ga ni prijavila – , ko so jo leta 1948 nazadnje vrgli iz stanovanja;
ko se je vse to dogajalo, je bila v njej kljub vsemu vseskozi velika tolažba: da je
v tisti svetlobi in tistem zvonenju bilo vključeno tudi ime njenega moža, domobranskega
poročnika Mira Smolinskega.

Že sam sem na to pomislil, predvsem pa so na to namigovali tisti, ki sem jim to zgodbo
pripovedoval, da je noč, o kateri je pripovedovala Marija, pač bila tista noč, ko
so na ljubljanski železniški postaji šle v zrak, druga za drugo, cele kompozicije
streliva, razstreliva in raket. Morda. Toda nepojasnjeno ostane, od kod zvonjenje,
ki je Marijo posebej dojmilo. Zakaj namesto tega ni govorila o eksplozijah, ki so
bile za dogajanje na železniški postaji bistvene – in eksplozije so nekaj, česar še
tak laik ne more zamenjavati. A bolj važno je nekaj drugega.

Tudi če bi Marija na svoj način doživljala tisto noč, ki jo je v svetu fizičnega sveta
povzročilo dogajanje na železniški postaji, in nebo ni spregovorilo tako, kakor je
mislila Marija, ostane njeno razumevanje dogodkov nedotaknjeno. Tudi če se nebo ni
odprlo kot posebej poslano znamenje, se je nebo odprlo v prenesenem pomenu: odprlo
se je takrat, ko je sprejelo legije nedolžnih. V njeni veri, podprti z absolutno moralno
zavestjo o superiorni in neodpravljivi pravici žrtve se je nebo odprlo že prej. S
tem, kar je Marija tisto noč videla, je bila na to samo opozorjena. In to je ravno
vloga znamenj: da nas opozarjajo na bistveno dogajanje sveta.

Zemlja je zavpila

Zaklanec je ena od vasi, ki so se razvrstile ob robu tistih pograjskih gozdov, ki
gledajo na barjansko stran. Če greste iz Ljubljane, boste to vrsto odkrili v naslednjem
zaporedju: Dobrova, Brezje, Podolnica, Horjul, Ljubgojna in Vrzdenec. Zaklanec je
v sredini. Kdo bi mogoče mislil, da so zato ta kraj izbrali za izhodišče cestne povezave
s pograjsko dolino, a ni tako. To, kar je odločalo, je ozka prečna dolina Prosca,
ki se kakih sto ali dvesto metrov nad vasjo začne med gozdovi Ključa na desni in Slevice
na levi narahlo spuščati [Stran 055] proti Polhovemu Gradcu. Če hočete torej vstopiti v to dolino, se morate nekoliko
dvigniti. Vse, kar je za našo pripoved važno, se je dogodilo na začetku te doline,
do katere morate, kot smo rekli, narediti kratek, a oster vzpon. Tam je že takoj na
začetku na desni strani kamnolom ali če že imamo to čudaško besedo, peskolom, takoj
za njim pa, tudi na desni, negloboka dolinica, ki ji ljudje, bogve zakaj, pravijo
Široki potok.

Zaklanec in Široki potok sta dve žarišči grozljive elipse zla, ki je predmet naše
pripovedi. Kdo si jo je izmislil in narisal in zakaj?

Potem ko so bile njegove baze na Kočevskem Rogu poleti 1942 uničene, se je partizansko
vodstvo odločilo, da se naseli v Polhograjskih hribih. Centralni komite Komunistične
partije Slovenije, Glavno poveljstvo partizanskih čet in Izvršilni odbor Osvobodilne
fronte so se po kratkih postankih na drugih krajih nastanili v zasilnih bunkerjih
v gozdovih in grapah med cesto Dobrova–Polhov Gradec in nemško mejo. Kidrič in Kardelj
sta se za kratek čas ustavila v Ljubljani: Kidrič se je pridružil druščini v pograjskih
gozdovih prav kmalu, Kardelj pa šele decembra.

Prelivi na reki

Figure 30. Prelivi na reki Mirko Kambič

Na hitrico izkopani bunkerji so bili daleč od tega, da bi mogli nuditi udobno bivanje.
Matija Maček je njihovim prebivalcem, zlasti izvršnikom, ki so bili morda res v najtežjem
položaju, obljubljal, da se bodo stvari kmalu izboljšale. Kocbek pravi v Tovarišiji
(258): »Maček nam je obljubil, da se bomo v nekaj dneh preselili v zimsko prebivališče.«
In res so se v noči med 9. in 10. decembrom Izvršniki izpod Toškega čela preselili
v bunker na Babni Gori, ki pa pravzaprav ni bil bunker, ampak prava hiša, primerno
predelana in opremljena. Predvsem pa je bil v vasi – sredi vasi. Drugo vodstvo pa
je ostalo na starih lokacijah, Centralni komite v neki hiši v Žerovnikovem grabnu,
drugi pa na Selih pri Dobrovi.

Polhograjci ali Dolomiti so bili pravzaprav nenavadna izbira. Njihova prednost je
bila v tem, da so bili takorekoč na pragu Ljubljane, kar je bilo za ažurnost obveščanja
izrednega pomena. Po drugi strani pa je ta odločitev bila prava norost, predvsem gledano
z očmi varnosti. Ali je bilo na takem terenu sploh mogoče kaj narediti, ne da bi to
opazili Italijani iz svojih postojank ali pa Nemci ob meji kakih sto metrov više.
Prisotnost poglavitnih revolucionarnih ustanov je nujno imela za posledico takšno
povečanje prometa, da ga, čeprav je potekal po ilegalnih kanalih, ni bilo mogoče povsem
skriti.

[Stran 056]

Slovenska markacija

Figure 31. Slovenska markacija

Partizansko vodstvo – komunisti, tako imenovani zavezniki tako niso o ničemer odločali
– se je kočljivosti položaja dobro zavedalo. Odločili so se, da bodo okoli izbranega
ozemlja zgradili kordon neprodušnega strahu. Vedeli so, da morajo doseči, da ljudje
ne bodo ničesar videli in ničesar slišali – da ne bodo hoteli ničesar videti ali slišati.
Vedeli so, da bo potrebna velika in močna injekcija, če bodo hoteli tako onesposobiti
ljudi. Za teroristično akcijo v Zaklancu so vedeli, da jo morajo izpeljati tako, da
bo pustila vtis, ki bo ostal in držal.

V noči 20. novembra so partizani udarili po treh hišah v vasi. Ne vemo sicer po kakšnem
vrstnem redu, a verjetno se je vse zgodilo istočasno. Tako so odpeljali Dolinarjeve:
očeta Janeza Dolinarja (65), mater Marijo Dolinar (57), hčer Ivano Dolinar (19) in
še drugo hčer Bernardo Dolinar (16). Od Zalaznikovih so odpeljali dve: mater Ivano
Zalaznik (59) in hčer Katarino Zalaznik (25). Pri Fajdigovih so vzeli hčer Marijo
Fajdiga (22). Vsa štiri dekleta so bila neporočena.

Iz tistega večera obstajata dva spomina. Okoli osme ali devete ure se je iz vasi zaslišalo
divje streljanje. Ljudje so polegli pod mizo. Drugi dan se je izkazalo, da sta se
udarili partizanska patrulja in patrulja vaške straže iz Horjula. Po tej verziji se
je patrulja vaške straže umaknila, ne da bi slutila, kako se bodo stvari nadaljevale.
Obstaja namreč še druga, morda bolj verjetna verzija, po kateri bi se obe patrulji
spopadli šele naslednjega večera, ko so prišli iz Horjula zavarovat vas. Posrednik
drugega spomina je bil takrat šestleten deček. Stal je ob materi, ki je v hlevu molzla.
Vstopi partizan iz vasi, z materjo nekaj govorita, potem pa se partizan nasloni na
zid in začne bridko jokati. »Še danes ga vidim, kakšen nahrbtnik je nosil.« Očitno
je vedel, kaj se bo zgodilo.

Razumljivo je, da vaščani niso spali, kaj se dogaja, pa tudi niso natanko vedeli.
Za Janeza Dolinarja pravijo, da ga niso z drugimi peljali naravnost v Široki potok,
ampak je moral z voli peljati naropano blago in poklano živino po vasi dol na cesto
in potem naprej skozi Podolnico in Brezje do kraja, kjer se od ceste odcepi Bezenica,
komaj prevozna gozdna pot, ki pelje na pograjsko stran. Če je tako – in zakaj ne bi
bilo, saj je zaklane prašiče in teleta nekdo moral odpeljati – potem je Janez Dolinar
prišel v Široki potok po velikem ovinku šele takrat, ko so z drugimi že opravili.
Lahko si nekoliko predstavljamo, na kakšno prizorišče je prišel. Ostale pa so gnali
po cesti naokrog ali pa po bližnjici skozi Oskov graben. Za normalne razmere je to
dobre pol ure hoje. Kako pa so oni hodili? Kdo pa ve, kako so hodili; kdo pa ve, kakšna
je bila tista pot?

Janeza Dolinarja so spremljale izza oken oči nekaterih vaščanov. Ker je nekaj dni
prej vozil gnoj na določene njive, so voli, navajeni stalne poti, tudi sedaj zavili
s ceste. Tedaj pa so pritekli spremljevalci, ga s puškinimi kopiti pobili na tla in
ga zasmehovali, češ, da bi rad peljal stvari svojim prijateljem v Horjul, a mu oni
sedaj tega ne bodo dovolili, ampak bo moral to, kar je na vozu, peljati svojim prijateljem
v Ljubljano. Ker sam ni mogel vstati, so ga morali dvigniti. Oprijel se je vrha volovske
kambe in se s težavo vlekel ob vozu naprej.

Zjutraj pa so bili otroci tisti, ki so šli prvi gledat, kaj je bilo ponoči. Najprej
na konec vasi k Dolinarjevim. Ali so bili pretreseni ob tem, kar so videli? Ne, otroci
niso tako pretreseni, kot si predstavljajo odrasli, res pa je, da vse opazijo. In
kar so opazili, je bilo razdejanje, ki ga lahko naredi samo zavesten človek, nikoli
žival. Satje – Dolinarjevi so bili čebelarji – je bilo razmetano po vrtu po tleh in
po drevesih, okna so razbita zevala, vrata so bila s tečajev in na tleh, hiša izropana
in razmetana, kamra izropana in razmetana, dvorišče krvavo [Stran 057] od poklane živine, edino živo bitje pri hiši je bil pes pri hlevu, ki je presunljivo
zavijal in ga ni bilo mogoče pomiriti. Nehal je šele, ko ga je neki kmet odvezal in
odpeljal.

Za starega Zalaznika pa pravijo, da so ga, brž ko se je zdanilo, videli, kako je,
kot bi bil brez pameti, šel po vasi v smeri Širokega potoka proti gozdu, dvigal roke
in govoril: Kam ste ju odpeljali? Kam ste ju odpeljali? Potem pa se je, kot bi uvidel
nesmiselnost svojega početja, vrnil v hišo nazaj in tam jokal celo dopoldne, da se
je slišalo daleč po vasi. Mogoče ni mogel pozabiti na prizor, ki se je dogodil ponoči
v hiši: kako sta se žena in hči obupno držali za tramove v skrivališču, kjer sta spali
in kjer so ju seveda kmalu našli. Partizani so ju morali dobesedno odtrgati od hiše.

Žrtve so bile zakopane na dveh mestih. To morda tudi pomeni, da so bile izpostavljene
dvema različnima postopkoma, k čemur se bomo še vrnili. Ena od posledic te okoliščine
je bila ta, da so jih našli, na vsak način pa prekopali ob različnih časih: Dolinarjevi
in Fajdigova so bile odkopani 19. aprila 1943 in pokopani naslednjega dne, 20. aprila
1943. Zalaznikovi Ivana in Katarina pa sta bili najdeni in prekopani, po župnijski
knjigi, šele skoraj dve leti pozneje, 2. aprila 1945 odnosno 12. aprila 1945. V mrliški
knjigi horjulske župnije sta samo dva zapisa o najdbi in prekopu: april 1943 in april
1945. Razumljivo je, da v mrliški knjigi ni nobenega vpisa iz časa, ko so jih odvedli.
Res pa je ob vsaki najdbi in prekopu dodana pripomba, kdaj so jih odpeljali.

Pri Dolinarjevih in Fajdigovi stoji tale pripomba: »Dne 20. 11. 1942 od partizanov
odpeljani od doma in umrli nasilne smrti (zaklani).« Ker je ta vpis naredil župnik
Nastran, ki je bil desetletja v službi v Horjulu in so ga ljudje imeli priliko poznati
kot izredno stvarnega in pravniško preciznega človeka, si nam ni treba delati skrbi,
da ta opis ne bi bil izraz dejanskega stanja. Poleg tega pa je bil 19. aprila 1943,
ko so odkopavali Dolinarjeve in Fajdigovo, župnik osebno v Širokem potoku, saj so
ga videli, kako se je tega dne od tam vračal skozi Zaklanec pozno dopoldne, na vsak
način pa še preden so peljali skozi vas ostanke žrtev. Ko so ljudje videli, da nosi
s seboj fotografski aparat, se jim je to zdelo popolnoma v skladu z njegovim značajem.
(Ne da bi hoteli ali mogli natanko in pravično določiti odnose, ki jih je imel župnik
Nastran do partizanov, povejmo to, da je zanj veljalo, da z njimi ni bil ravno v slabih
odnosih. Zato je imel morda nekoliko bolj zanesljivo upanje, da mu bo mogoče dokumente,
ki jih je izdeloval o medvojnih dogodkih, ohraniti za farni spomin. A so mu ne glede
na njegovo vojno zadržanje po vojni pri neki preiskavi vse pobrali in odnesli – nekatere
stvari pa zažgali že na dvorišču. Najbolj se je ljudem zdelo škoda kronike, ki jo
je med vojno pisal o dogodkih v fari in dolini.)

Partizanski pisci s tega prostora in iz tega časa o pokolu v Zaklancu skoraj ne govorijo.
O njem molčijo tudi voluminiozna dela, kot je monografija Rudolfa Hribernika Dolomiti
v NOB ali pa Karla Leskovca trilogija Križpotja, katere prvi del se podrobno dotika
dogajanja med pograjsko in horjulsko dolino jeseni 1942. Hribernik v Spominih, ki
jih je izdal leta 1995, pravi le, da so v Zaklancu odkrili trojko Katoliške akcije
in jo likvidirali. Bolj čudno je, da masaker v Zaklancu ignorira tudi dr. Cene Logar,
ki je v tem času vodil in organiziral boljševiško rezistenco na tem območju in bi
človek zanj mislil, da mu njegova filozofska obveščenost – njegov filozofski instinkt
ne bo dopustil, da bi ostale moralne dileme tega početja nerazrešene.

Tudi v knjigi Jesen 1942, ki obsega korespondenco med člani partijske vrhuške in bosi
revolucije prav iz tega obdobja, ne najdemo nič določenega. V pismu politkomisarja
glavnega poveljstva Borisa Kidriča Edvardu Kardelju – s terena v Ljubljano – dne 18.
novembra 1942 najdemo frazo »likvidacija odobrena«, a kaj konkretno pomeni in na koga
se nanaša, ne vemo (Jesen, 377). V poročilu – tudi s terena v Ljubljano – sekretarja
Centralnega komiteja KPS Franca Leskovška Edvardu Kardelju 20. novembra 1942 stoji:
»Včeraj so naši zopet izvršili rekvizicije pri bega in ubili šest izdajalcev« (Jesen,
419). Toda tu je najprej razlika v datumu za en dan, poleg tega pa je v Zaklancu bilo
pomorjenih sedem ljudi. Res pa je tudi, da ravno za te dni ne vemo za druge večje
partizanske umore na tem področju. Naj bo že kakorkoli, varnost je bila zagotovljena
in Leskovšek je 26. novembra že lahko vabil Kardelja: »Bo šunka in bo vino in boš
dobro sprejet« (Jesen, 451). S tem ne namigujemo, da so Kardelju te stvari kaj dosti
pomenile.

Ostane nam še Kocbekov partizanski dnevnik Tovarišija, ki obsega tudi celotno dolomitsko
obdobje od prihoda oktobra 1942 pa do odhoda aprila 1943. Tudi tu ne najdemo nič konkretnega.
Očitno Kocbek za dogajanje v Zaklancu ni vedel. Pa tudi, če bi! Tudi tu bi se Kocbek,
kakor vedno, reševal v ne-misel. Zvečer 20. novembra – tistega večera, ko so tekli
dogodki v Zaklancu – se je v bunkerju spominjal stavka, ki ga je prejšnji dan pisal
v Ljubljano: »Ena najvišjih pridobitev zadnjega časa je spoznanje, da ima življenjska
stvarnost [Stran 058] svojo avtonomno zakonitost, ki z njo nasprotuje idealističnemu gledanju apriornih
teoretikov in moralistov« (Tovarišija, 254).

Sicer pa ljudje, kot je bil Kocbek – »prijatelji« ali »zavezniki« – niso bili pomembni
in niso šteli. Bili so služinčad, ki je nekaj pomenila samo, če je bil zraven gospodar.
V nekem pismu (Jesen 1942, 377) roti Kidrič Kardelja, naj vendar že pride iz Ljubljane,
da bo lahko sam odšel na teren, zakaj »pri prijateljih mora biti eden od naju«.

Kordon strahu, ki so ga partizani zgradili z boljševiško nadarjenostjo, je bil trden
in je držal. Partizani, njihovo vodstvo, njihovi kurirji, prihajanje in odhajanje
ljudi in blaga – vse je postalo nevidno. Glas o ustrahovalni ekspediciji v Zaklancu
je šel od vasi do vasi, dokler obroč ni bil sklenjen. To vejo povedati vsi: po hišah
so tudi za zaprtimi vrati in okni govorili samo še o najnujnejših opravilih v hlevu
in na njivah. Sinovom, ki so bili pri vaških stražah, so matere naročale, naj pazijo,
kaj govorijo, zakaj »oni« vedo vse.

Z umori v Zaklancu pa se na poseben način ukvarja še ena knjiga. To je povest Karla
Grabeljška Pomlad brez lastovk. Izšla je leta 1957 pri Kmečki knjigi in je eden od
mnogih primerkov slovenskega ždanovstva, če smemo tako skromnemu prizadevanju dati
takšen okvir. Bolje bi bilo reči, da je to politkomlsarsko pisanje za mirnodobne namene.
Grabeljškov postopek je bil ta, da je vzel različne in po sebi nepovezane dogodke
iz resničnega življenja, ki jih je doživel ali pa je zanje slišal, jih preoblikoval
za svoje namene in iz njih izdelal novo zgodbo – natanko tako, da je ustrezala potrebam
mita, ki ga je bilo treba vedno spet obnavljati.

Umor v Zaklancu pisatelj predstavi v poglavju z naslovom Partizani grejo likvidirat
Globelnikovi. Število žrtev je tako pomanjšal na dve, pomešal pa je tudi druge okoliščine.
Stanje, kakršno je bilo pri Globelnikovih, potem ko so odpeljali mater in hčer, je
bilo takšno, kakršnega so našli otroci 21. novembra pri Dolinarjevih, od koder so
odpeljali štiri ljudi. Dejstvo, da Grabeljšek govori vseskozi samo o dveh, materi
in hčeri, kaže, da se je odločil, da bo uporabil to, kar se je zgodilo pri Zalaznikovih.
Tu so tudi odpeljali mater in hčer, poleg tega pa sta se tudi ti dve, kakor Globelnikovi,
skrili na podstrešju. Tudi še mnogo pozneje je pisatelj pripovedoval samo o umoru
dveh žensk, matere in hčere. Zdi se, da se mu je najbolj vtisnilo v spomin to, kar
se je zgodilo z Zalaznikovima. Ko so ga po mnogih letih nekoč vprašali, kaj je v resničnosti
ustrezalo njegovemu opisu likvidacije Globelnikovih, je odvrnil, da je bilo tisto,
kar se je v resnici zgodilo, nekaj čisto drugega. Pri tem spraševalcem ni ušlo, da
so se mu začele tresti roke.

Vmes pa je pisatelj v pripoved natresel sličice, pripombe in namige, za katere je
jasno, pod kakšnim vtisom želijo pustiti bralca. Ko dežurni partizanski likvidator
izve, da bo spet on streljal, se tolaži: »Spoznal je, da so izdajalci napravili že
toliko gorja med ljudmi, da bi vsako prizanašanje več škodilo kot koristilo.« Ko partizani
najdejo Globelnikovi, jim očitajo: »Pet partizanov so že tukaj pobili in vaši sosedje
stradajo po italijanskih taboriščih.« Ko likdivator Frenk s strelom pokonča bežečo
Globelnikovo hčer, je to, kar ob tem čuti, naslednje: »Z gnusom in grozo je gledal
zvijajoče se telo pred seboj, krvavi vrat in široko odprte, že zameglele oči.« Ne
manjka seveda tudi poglavitnega lika partizanske »literature«: duhovnika, ki je v
ozadju vsega zla. V povesti je to stric Globelnikove matere, narejen pa je – glede
tega v poznavalcu ni nobenega dvoma – po resničnem duhovniku Srečku Hutu, ki so ga
ljudje ob italijansko-nemški meji v letih 1942 in 1943 dobro poznali, ko je hodil
od vasi do vasi, od kmetije do kmetije in ilegalno maševal, spovedoval, obhajal in
organiziral domači verouk. Partizani so mu nastavljali razne zasede, da bi ga odstranili.
Dokončno se jim je to posrečilo šele poleti 1944 nekje v bohinjski dolini. Odvedli
so ga na Pokljuko in tam po hudem mučenju (za katero obstaja vosovska dokumentacija)
usmrtili. Pisatelj daje Globelnikovima v usta naslednje odgovore: Zakaj ste izdajali?
»Stric je naročil.« Zakaj sta se skrili? »Stric je tako rekel.«

V te zgodbe spadajo tudi pijani, pokvarjeni, krvoločni belogardisti: »Ob vsaki ofenzivi
so šli po hišah, bogve čemu, najbrž zato, da so laže kradli.« In ko ujamejo neko partizanko,
vidi mladi Smrekarjev Ivan naslednji prizor: »Bila je samo ranjena, morda v noge ali
pa tudi v trebuh, tako čudno se je zvijala. Slekli so jo in rezali živo, v prsi, v
obraz … oče, živo … «

Grabeljškova knjiga je izšla v petnajst tisoč izvodih. Recimo, da jo je prebralo trideset
tisoč ljudi: koliko strupa se je tako pretočilo v slovenske ljudi! Nazadnje se vprašamo
– čutimo, da moramo postaviti to vprašanje: Čigav zločin je večji, katerega avtorja
zločin je večji, ali tistega, ki je človeka umoril, ali tistega, ki je umor tako predstavil,
da je ubijal že ubitega? Za Karla Grabeljška pravijo, da se je pozneje nekoliko spremenil
in baje celo izstopil iz partije. Namignili smo že, da je v zasebnih pogovorih nekoliko
relativiziral preteklost. A [Stran 059] kar je pripovedoval, se je izgubilo v negotovih in preplašenih zakotjih zasebnega
spomina, to, kar je napisal, pa je še tu. To, kar so ti ljudje napisali, je ostalo
in je še tu!

Samotna cerkev

Figure 32. Samotna cerkev Simon Dan

Na levi strani ceste, ki pelje po Prosci navzdol v pograjsko dolino, se prav nasproti
peskoloma in Širokega potoka začenja pot, ki mimo kmetije sto metrov više pelje na
Slevico in naprej na Koreno. Tam imam prijatelje, zato sem to pot prehodil že tolikokrat,
da mi ni neznano, kakšna je spomladi ali poleti ali jeseni ali pozimi; v soncu, v
dežju in v snegu. A naj je bilo že kakorkoli, naj je bilo tako, da sem se moral prebijati
skozi prekipevajoče zelenje ali pa iskati sence dreves, ki so z vejami segala z ene
strani poti na drugo, ali pa gledati, kako je listje začelo spreminjati barvo in postajalo
vedno redkejše, ali pa potem, ko so veje že same molele v nebo, potrpežljivo in modro,
kakor bi vedele, da tudi to ne bo za zmerom; naj je bilo torej že kakorkoli, vedno
sem bil bolj ali manj intenzivno, za daljši ali krajši čas, ko sem se vzpenjal in
z vedno večje višine gledal Široki potok pod seboj, z mislimi pri ljudeh, ki so v
tisti dolinici čakali smrti.

Kako jim je bilo?

Tako so se začenjale in minevale mnoge moje poti, nikoli brez spomina – nikoli brez
spomina, ki je nazadnje vedno omagal in nikoli ni mogel dlje od stavka: Tukaj sem.
Nekoč pa se je zgodilo nekaj, kar ni bilo, potem ko sem v glavi našel zvezo, daleč
od tega, kar so nekoč davno prej v nekem stanovanju na Tavčarjevi v Ljubljani doživele
gospa Marija Smolinski in dve partizanki.

Ne vem več, kateri dan v tednu je to bil, ali je bil delavnik ali je bila nedelja.
Vem pa, da je bilo poletje, a ne prevroče, tako kot vemo, da je tudi lahko. Pod plavim
nebom je bilo vse tiho, zdelo se je, da se nič ne premakne, ne v zraku in ne na tleh.
Večkrat sem na poti koga srečal ali pa me je kdo prehitel, tistega dne pa sem bil
sam. Skoraj vedno sem kje pod kmetijo videl tudi čredo govedi, ki se je pasla po kakšnem
robu ali pa je ležala v senci okoli zasilnega korita: krave, teleta, biki. Takrat
pa tudi tega ni bilo.

In tedaj se je začelo. Nekje pred menoj, v eni od tistih travnatih globeli, ki so
se izdolble [Stran 060] v pobočja na levi strani ceste, se je zaslišal nenavaden glas. Čeprav ni bilo videti
ničesar, sem takoj vedel, da tuli bik. Kmečki otroci smo rastli z glasovi ljudi in
živali hkrati in so nam te stvari znane. Zato niti za trenutek nisem podvomil, za
kaj gre. A ta glas je bil, ne nekaj nenavadnega, ampak nekaj neznanskega; še nikoli
v življenju, ne prej ne pozneje, ne tukaj ne kje drugod, nisem kaj takega slišal.
Prišel je znenada, brez kakega poizkušanja ali stopnjevanja. Bil je to glas živali,
a se je kot krik dvignil in planil v nebo, kakor da bi prihajal iz velike rane. Ker
ni bilo ničesar videti, se je zdelo, da tuljenje prihaja iz zemlje. Ker se je steber
glasu – ki sem ga zaslišal, kakor da bi ga na neki način videl – dvignil tako iznenada,
ker je bil tako oster in prediren, sem pomislil, da ga mora biti konec; da ne more
dolgo trajati in da se bo zdaj zdaj sesedel nazaj v zemljo, iz katere je prišel. A
je kar trajal, čudno je bilo to, da je kar trajal. Zdelo se je, da od nekod iz zemlje
prihajajo do njega vedno nove moči in da glas pobesnele in ponorele živali v vedno
novih sunkih buta v poletno nebo. V vsem je bilo nekaj tako tujega in neznanega, kakor
da bi svet stopil iz reda – iz luči in svetiobe, v katero je bil ustvarjen – in spregovoril
o neki temni in prvinski žalosti, ki je legla nanj. Barve, v katere se je odel ta
glas, so bile tako daleč od vsega pričakovanega, da me je obšel občutek, da sem sredi
nečesa neponovljivega. Pri srcu mi je postalo čudno. Pred menoj više gori je v nebo
rezala silhueta kmečke hiše, na skrajnem obzorju se je v daljavi kot bela pika kazala
cerkvica, vse naokoli so bili gozdovi, domači in prijazni, in med njimi njive, dobre
in naklonjene: sredi vsega tega pa ta neznanski glas, ki je imel na sebi nekaj takega,
da si je človek rekel, da je od tukaj in ni od tukaj. Obstal sem, in če bi rekel,
da sem poslušal, ne bi povedal prav. Bil sem tam in s tem, da sem bil tam, dopuščal,
da je z glasom, ki je prihajal do mene, rastla v meni slutnja neke neznanske bolečine,
ki se je zgostila tam doli v tisti dolinici in ki je bila tako velika, da je vsrkala
vase vse, kar je bilo naokoli; zelenje, travo, drevesa, zemljo samo in prst samo,
tako da tam ni bilo ničesar razen nje – razen te bolečine in zadnje človekove zapuščenosti.

Skoraj se mi ne zdi potrebno, a bi tukaj le rad naredil neko pripombo. Kar sem doživel
na poti na Slevico, nima s tem, kar se je zgodilo na Širokem potoku pol stoletja prej
seveda nobene realne fizične zveze. Kar je po moji misli važno, je samo to, da se
v svetu dogajajo stvari, ki so nenavadne ali pa se nam zdijo nenavadne – to v končni
analizi sploh ni pomembno – in so, drugič, po svoji sestavi in podobi takšne, da nas,
če imamo to občutljivost v sebi, spomnijo na nekaj, kar bi po človeški dolžnosti morali
nositi v sebi kot nekaj, kar nas postavlja kot ljudi in moramo na vsak način razumeti.

Pozneje sem večkrat v kaki družbi pomislil, da bi povedal, kaj sem tistega poletnega
dne na tisti poti doživel, pa sem se vedno premislil, še preden sem začel. Tudi sedaj
tega ne bi poizkušal, ko ne bi bilo gospe Marije Cvar, nekdanje gospe Smolinski, ki
je ob nekem srečanju začela: Nečesa vam pa še nisem povedala …

A je bil to, če sežem globlje vase, le povod. Vzrok je bila mlada smrt Bernarde Dolinar.
Šestnajstletne! Kdo jo je mogel ubiti? Vzrok je bila skrivnostna smrt Katarine Zalaznik
– »lepe Kati«. Karel Grabeljšek je rekel, da je bila njena smrt drugačna od tiste,
ki jo je opisal v svoji povesti. Kako je umrla Katarina Zalaznik? Kaj je videl Karel
Grabeljšek? Kaj je šlo za njim? Zakaj so se mu tresle roke?

Za menoj hodijo ta vprašanja. So pa še drugi vzroki. Ob neki letošnji slovesnosti
je bilo rečeno, da Slovenci nikoli ne bomo največji, lahko bomo pa najboljši. Ob tej
sugestiji sem se bolj zamislil, kot bi se sicer, ker sem se spomnil na stavek, ki
ga je v svoj partizanski dnevnik zapisal Edvard Kocbek v bunkerju na Babni Gori, ne
več kot dva kilometra zračne razdalje od Širokega potoka, ne celih štirinajst dni
po tem, kar so se tam zgodile te reči: »In ne vem, ali je kdo danes na zemlji bolj
človeški od Slovencev« (Tovarišija, 268).

Če prav premislim, je končno tako, da je vzrokov več. Eden je tudi stavek, ki ga je
v Spominih napisal Rudolf Hribernik, da bela garda prijemlje ljudi z besedami: Aretiram
te v imenu Kristusovem. Ljudje smo in ne vemo vsega, to pa vemo, da kaj takega nihče
ni rekel – ni mogel reči. Hribernikove besede spadajo v sistem drugega ubijanja. Prvo
mu ni bilo dovolj. Ali ni tako, da moramo misliti na svetost Širokega potoka, če hočemo
ob taki pokvarjenosti ostati normalni?

Date: 2011