Zaveza št. 62 – Zakaj se ne vrnem (Branko Rebozov)


§

[Stran 044]

Pišete mi, zakaj se ne vrnem,
da je tujina kot mačeha
in domovina kakor zdravje …

Zakaj se ne vrnem?
Domovina je zdaj hujša od mačehe
in tujina mi reže meden kruh svobode.

Ne bom se več vrnil.
Tukaj tostran morja bom ostal
na drugem koncu sveta,
kamor meje zanesla ladja
krivičnega izgnanstva,
na katero sem se moral vkrcati s tisoči,
nesoč s seboj v svet culo svojega otroštva in mladosti
kot mrtvega otroka,
ki ste ga vi umorili.

Ne bom se več vrnil,
tukaj bom živel, delal,
se staral in tukaj umrl
in tukaj bom pokopan;
ne na pokopališču svoje rodne Sevnice,
v gaju vrh sončnega hriba nad Savo,
ki teče po dolini mojega otroštva
med sadovnjaki in vinskimi goricami,
kjer se iz objema bujnih gozdov zliva v večnost;
ne bom slišal v grobu njenega šumenja,
pritajenega, važnega in svetega
kot je šepet umirajočega,
ko dragim sporoča skrivnosti
svojega življenja in smrti.

[Stran 045]

Ne bom se več vrnil.
Na pampski ravnini bo moj grob,
med osatom kot drevje visokim me bodo zagrebli,
med samotnimi ombuji* bo moja gomila,
med kriki neznanih ptic moj tihi dom;
ne med grobovi babic in dedov
mojega rodu, oh, mojih ljudi,
med kostmi in lobanjami nesrečnih Indijancev in kreolov
in španskih osvajalcev, ubežnikov in pustolovcev
in bednih izgnancev, kot sem jaz, bom ležal
in še mrtev mislil nate, domovina,
čakal tvoje ljubezni in tolažbe,
sanjal o vrnitvi in snidenju,
hrepenel, da se spet mojega prahu
dotakne kri mojega rodu.

Ne bom se več vrnil,
moje poslednje domovanje bo tukaj,
kjer se v dolgih samotnih nočeh
izpod zemlje slišijo vzdihi domotožja in izgubljenosti,
kriki poslednjih pozdravov,
tulež nasilnih slovesov za vedno,
kjer med zapuščenimi rušami blodijo
angeli izgubljenja z odsekanimi perutmi,
z izvotljenimi prsi in ugaslimi očmi,
oblečeni v črne halje žalosti,
tako črne žalosti, dragi rojaki,
kot je bila pod mrtvaškim prtom
mati, joj, njeno belo obličje,
ko sem se od doma za vedno poslovil.

Date: 2011