Zaveza št. 62 – Slovenske zamenjave (Justin Stanovnik)


§

[Stran 061]

Ko je ljubljanski Dnevnik v sredo, 9. avgusta, opozoril svoje bralce in javnost na
pisanje dr. Tineta Velikonje, v katerem je izrazil svoje mnenje o perspektivah, ki
jih imajo svojstvene strategije, h katerim sta se zatekla dva znana slovenska politika,
predsednik države dr. Janez Drnovšek in evropski poslanec Lojze Peterle, da bi premagala
vsak svojo bolezen, je človek – zaradi aranžmaja, v katerega je bilo opozorilo vpeto
in zaradi značaja odzivov, ki jih je povzročilo – samodejno pomislil na dva referenčna
pojma, ki sta ju v slovenskem jeziku izdelala Fran Milčinski in Ivan Cankar in ju
večina Slovencev pozna. Sama po sebi se je v človeku oglasila ta misel, a jo je nemudoma
zavrgel, ker je začutil, da sega zgodba s svojimi izsevki na področja, ki jih ni mogoče
odpraviti s sredstvi, s katerimi razpolaga satira. S čimer seveda nikakor ne mislimo
samo na vrsto bolezni, s katero sta povezana oba navedena gospoda. Stvar torej nikakor
ni bila taka, da bi jo človek odpravil z vzklikom: Mar ni dovolj hudo že to, da imamo
vsak večer opraviti z Našo malo kliniko, kaj nam je bilo treba še tega. Gre namreč
za to, da Slovenci, ne da bi zaslutili, da je v tem kaj narobe, mirne vesti mislimo
in delamo nekaj drugega od tega, kar bi morali. Gre za specifični slovenski quid pro quo: za zamenjavo resnega s trivialnim in trivialnega z resnim. To pa preneha biti nedolžna
reč tisti trenutek, ko postane oblika nacionalne kulture.

Sem pa pridejo še druge stvari. Na primer to, da je Dnevnikovo opozorilo prišlo dobra
dva meseca po tem, ko je Velikonja v publikaciji Nove Slovenske zaveze Mi med seboj objavil svoje poglede. Malo verjetno, da gre ta zamuda na račun pomanjkljive ažurnosti
Dnevnika, ampak sta bili obe nastopajoči novinarki na Velikonjo od nekod ali nekoga
opozorjeni. Toda od kod in od koga in s kakšnim namenom? Zanimivo, da nihče od tistih,
ki so bili pozneje pritegnjeni v zgodbo, ni postavil tega vprašanja. Vsi pa so pričakovali
in terjali – tudi s policijo, tožilstvom in sodstvom – da Velikonja odkrije svoje
vire. Za vsem so torej zelo verjetno stali določeni cilji in človek bi pričakoval,
da bodo ravno ti cilji zanimali novinarje in razmišljujočo javnost. Nič takega. Vsi
so se vdano pokorili iztočnicam obeh novinark in odigrali vloge, ki jih je predvidel
skriti načrtovalec. Pomemben je torej tudi motiv, kakor nas opozarja Agatha Christie.

Predvsem in v prvi vrsti pa je seveda važno to, da so se vsi vpletli v neki banalni
primer, kot da bi bil najbolj resna reč. Primer je bil banalen predvsem zato, ker
je bil že dolgo razglašan, oznanjan in politično izrabljen. Bolezen obeh politikov
je bila javna, oba sta bila že kar nekaj časa nacionalna bolnika: zaradi značaja svoje
bolezni in zaradi načina odločitve, kako jo ukrotita. Dejstvo je, da smo imeli vsi
bolj ali manj določeno mnenje o tem načinu. Velikonja se od nas razlikuje samo v tem,
da je zdravnik in je svoje mnenje zato lahko izrazil s tremi ali štirimi strokovnimi
besedami. To je res vse. In ta banalna in trivialna stvar je postala slovenski problem
prvega reda. Kako človek ne bi padel v skušnjavo, da pomisli na Milčinskega in Cankarja?

Ta okoliščina nam bo še bolj živo stopila pred oči, če jo primerjamo z odzivom, ki
ga je sprožil primer Petek. Primer Mirana Petka ni bil banalen ali trivialen, kot
je bil Velikonjev. Tu so neki zlikovci skoraj ubili človeka, ki je imel tako službo,
da je moral biti, če jo je hotel prav opravljati, vest družbe. Miran Petek je to bil.
Obravnava njegovega primera je pokazala nič manj kot to, da država ne deluje; da država
v važnih, morda najvažnejših nosilnih točkah, v policiji, tožilstvu in sodstvu ne
deluje. Celotno politično telo bi se ob tem moralo vznemiriti, vsi centri družbene
zavesti bi si morali začeti postavljati vprašanja, če tudi sami ne veljajo za neoporečne
zgolj zato, ker še niso bili izpostavljeni empiričnemu preizkusu, kot so bili policija,
tožilstvo in sodstvo. Za tako pomembne stvari je šlo, a je bil odziv kompetentne in
splošne javnosti sporadičen in medel. V Velikonjevem primeru, ki je bil, ne zaradi
svoje narave, ampak zaradi svoje konkretne neaktualnosti, zanemarljiv, pa je vse planilo
in začelo razkazovati politično in moralno prebujenost in tenkočutnost. Prišlo je
do zamenjave med stvarmi, ki so v središču, in stvarmi, ki so na obodu: med centrom
in periferijo. Vsi pa vemo, da je ob tem pred nami nemudoma vprašanje zrelosti.

Na središčnost in zrelost je dr. Drnovšek zadel tudi s pojmom obskurnosti, s katerim
je opremil kirurga Tineta Velikonjo in revijo Zaveza. (Čeprav smo se zelo trudili, da bi uveljavili dejstvo, da je pohujšljivo besedilo
objavil [Stran 062] društveni bilten Nove Slovenske zaveze, so vsi govorili o reviji Zaveza.) Dr. Tineta Velikonjo ima lahko za obskurnega kirurga samo človek, ki še ni slišal,
da je ta gospod pokrpal že na stotine črevesij, ali še ni imel priložnosti iti z njim
po cesti, da bi videl, kako mu skoraj vedno kdo, kar tam na cesti, da priznanje za
to, kar je zanj naredil.

Tudi z denunciacijo, da je Zaveza obskurna revija, je bil dr. Drnovšek nerazumno krivičen. Če se kot urednik spomnim
samo na to, kako ga je po govoru pred dnevom državnosti leta 2004, v katerem je izjavil,
da so zasluge partizanov »večne in nesporne«, naša revija skušala umiriti in obdržati
v okviru splošne spodobnosti in vsaj za prihodnje obvarovati pred takšnimi in podobnimi
blodnjami! (Kako more človek, ki kaj da nase, reči, da je gibanje, ki je postavilo
družbeni in politični prostor, v katerem je bilo mogoče – ali pa nujno – prirediti
Goli otok, ki je mogoče najbolj rafinirana mučilnica ljudi v zgodovini; ali pa prirediti
na desetine sodnih procesov, ki jih je zrežirala in uprizorila tajna policija; ali
pa pobiti na tisoče in desettisoče ljudi, ne da bi jim vsaj povedali, zakaj; kako
je mogoče reči za zasluge ljudi, ki so svoje »najboljše tovariše«, ko so zašli v stisko,
strahopetno prepustili njihovi usodi, kako je mogoče za njihove zasluge reči, da so
»večne in nesporne«? Kako more pameten in priseben človek to reči? V kateri osnovni
odsotnosti je mogel nastati ta stavek?) Samo obskurna revija Zaveza ga je takrat skušala rešiti in obvarovati vsaj za naprej. Samo Zaveza – od vseh slovenskih medijev! Ali naj zalamentiramo o pozabljanju in nehvaležnosti?
A brez haska vse skupaj mogoče le ni bilo.

Po vsem, kar vidimo, se namreč ne moremo ubraniti misli, da je dr. Drnovšek sklenil,
da svoj predsedniški finale izvede v slogu komedije. Naj bodo razlogi za to odločitev
že kakršni koli, naj je predsednik, striktno vzeto, to že hotel ali ne, se nam zdi
dejstvo, da se bo to nazadnje le zgodilo, udejanjenje neke skrite estetske pravičnosti,
ki kljub vsemu le deluje v človeških zadevah. Če upoštevamo pragmatiko celotnega predsedovanja
slovenski demokratični državi v režiji postkomunistične kontinuitete, se nam zdi,
da bodo takšni zaključni akordi dali primeren pečat temu razmeroma dolgemu obdobju,
pa naj bodo, kot smo rekli, predsednikovi subjektivni nameni že kakršni koli. Poglejmo,
kako nas je to šestnajstletno predsedovanje vlade in države dojmilo.

Dr. Janez Drnovšek je bil predsednik vlade deset let – na specifičen način. Ne dvomimo,
da je počel stvari, ki so se od njega pričakovale – da je fungiral kot predsednik
vlade – a mu je uspelo to delati na tak način, da je v državljanih pustil prepričljiv
vtis, da v resnici ni ničesar naredil in ničesar povedal. Čudno se to sliši, a tak
je bil vtis, ki ga je ob koncu te službe zapustil. Ostali smo z dojmom, da se je njegovega
vladanja držala nekakšna vzdržnost ali abstinenca. Očitno je čas, v katerega je vstopil,
to dopuščal.

Sedaj pa je dr. Drnovšek že četrto leto predsednik države in spet ne dvomimo, da se
ne podreja osnovnim zahtevam svoje službe: da prihaja redno na delo, da deli odlikovanja,
sprejema uradne obiske in od časa do časa obišče slovensko vojsko. Toda v tem, kako
občutimo predsednika države državljani – cives, populus, hoi polloi – pa se zdi, da
se v temelju ni spremenil, le da je abstinenco, ki smo jo nekoč videli v njegovem
predsedovanju vladi, spremenil v nekaj, čemur bi morda lahko rekli privatizacija.
K temu nas navaja občutje, da z njegovega predsedniškega mesta ne prihaja takšno govorjenje
in delovanje, da bi v nas rastla zavest, da so v njem problemi države deležni pozornosti
objektivnega političnega uma, ampak prihajajo do nas takšni, kakor se lomijo skozi
prizmo njegove enkratne in specifične osebnosti. To je nekakšna deviacija – oddaljitev
od navedenega in pričakovanega – in prinaša, kot smo rekli, okus po komičnem. Nekateri
pravijo, da je omenjene spremembe povzročilo njegovo novo, moralno videnje sveta.
Lahko, a vendar.

Glede tega imamo namreč pomisleke. Drnovšek je delal politično kariero na način, ki
je bil za takratne slovenske razmere navaden in celo edino možen, za evropske razmere
pa popolnoma nesprejemljiv. Do okna svoje ljubice – do oblasti – se je vzpenjal po
lestvi, katere sta se držala kri in nasilje. Raznovrstne ideološke službe so sicer
skrbele, da je bila lestev redno dezinficirana, barvana in lakirana, a to ni bilo
nikoli povsem uspešno in vsak klin, na katerega je Drnovšek stopil, je imel kaj povedati
o njeni zgodbi, o tem, kako je bila narejena in postavljena. V tem vzpenjanju je bilo
torej nekaj temeljno nedovoljenega – nič osebnega, a vendar nesprejemljivega. In če
bi teorija o moralnih vzgonih Drnovškove metamorfoze veljala, bi nam morala biti v
stanju postreči z Drnovškovo revizijo svojega vzpona. Nič takega ta teorija ne more
pokazati. Predsednik ni nikoli niti z eno besedo omenil, da se zaveda, kje je njegov
Rodos.

Celo nasprotno. Ko je za kraj inavguracije svojega političnega gibanja Zbiranje za pravičnost in razvoj izbral Turjak, je – ker tam ni [Stran 063] dal nobenih znakov, da se zaveda, kje stoji – s tem naredil nekaj, kar bo zgodovina
nekoč označila za blasfemijo. S tem, kakor je tam vse bilo, je bila tako reafirmirana
problematičnost njegovega vzpona.

Takšen je videti, v nekaj potezah, quid pro quo v slovenski politiki, kakor ga je
realiziral dr. Janez Drnovšek, najprej kot predsednik vlade in potem kot predsednik
države. Na njem je mogoče videti nekaj znamenjskega. Za to zamenjavo, ki so jo izumili
in se je kot principa oprijeli postkomunistični politiki, pa je značilno to, da je
bila sprejeta kot nekaj normalnega domala povsod: na institucijah, v katerih se oblikuje
in obnavlja samosvest države, na večini od kulturnih in znanstvenih središč; v večinskem
delu medijskega korpusa. Na navedenih mestih, kjer bi se morala stalno samopreverjati
veljavnost misli, ki jo ima država o sebi; na krajih, ki so tu zato, da se na njih
postavlja kritična presoja politične in moralne orientacije družbe: na vseh teh krajih
je tako stanje duha, da nikogar bistveno ne moti zamenjava v velikem slogu med pristnim
in nepristnim, med avtentičnim in neavtentičnim. Velikonjev nastop je na nekem banalnem
primeru lahkost in nevarnost takega stanja postavil ad oculos.

Kdo sem

Figure 33. Kdo sem Mirko Kambič

A zgodba o velikih zamenjavah bi bila zelo pomanjkljiva, če je ne bi kompletirali
s tem, kar se je zgodilo aprila 1990. Tedaj sta si stala nasproti predsedniška kandidata
Milan Kučan in dr. Jože Pučnik, nekdanji partijski šef in nekdanji disident. In volivci
so se s 59 % – mislim, da v drugem krogu – odločili za nekdanjega partijskega šefa
proti nekdanjemu disidentu. Velikanskega pomena te izbire ni mogoče izraziti v dveh
vrsticah – mogoče tudi v tisočih ne. Mogoče in potrebno pa je reči: tristo let nas
bo spremljal spomin na to politično infantilnost, tristo let bo to hodilo za nami.
Razume se, a je vendar treba tu povedati, da nimamo nič zoper Milana Kučana. Zaradi
nas bi lahko bil čislan tajnik v kaki občini severovzhodne Slovenije ali pa prvi človek
advokatske elite v Ljubljani ali Mariboru. Nam je to vseeno. Nas zanima Milan Kučan
samo toliko, kolikor se je ob njem – in z njegovo pomočjo – moglo zgoditi temeljno
umanjkanje narodove prisebnosti v nekem ključnem trenutku zgodovine. In seveda to,
kar je njegovo ustoličenje na mesto predsednika demokratične države pomenilo. Pomenilo
je retardacijo procesa narodovega prihajanja k sebi po totalitarnem šoku. Tudi za
Kučana ne trdimo, da je morda zanemarjal službo, v formalnem pomenu te besede, tako
[Stran 064] kot se včasih za koga reče, da ne zasluži plače. Daleč od tega. A vseeno velja, da
smo ga kot predsednika, v polnem pomenu besede, začutili samo takrat, kadar je zastavil
visokost in dostojanstvo službe za interese kontinuitete. Ko se bo vse, kar ni pomembno,
izgubilo v pesku časa, bosta Kučan in Drnovšek – in mnogi, mnogi drugi – v foliantih
narodovega spomina stala kot pomembna, morda usodna blokada razvoja, h kateremu je
Slovence klicala zgodovina.

Zamišljeni labod

Figure 34. Zamišljeni labod Mirko Kambič

Ko mi je v ponedeljek, 7. avgusta, telefonirala novinarka ljubljanskega Dnevnika Meta
Roglič, sem ji razložil, da sem za Velikonjevo besedilo moralno odgovoren tudi jaz,
ker je izšlo v eni od publikacij Nove Slovenske zaveze, katere član sem, ne pa funkcionalno,
ker ni izšlo v Zavezi, ki jo urejujem. V tem sem bil, kar zadeva Dnevnik, kar uspešen,
čeprav so potem vsi drugi, ki so čutili, da morajo o tej stvari kaj reči, govorili
o »domobranskem časopisu Zaveza«. Manj uspešen pa sem bil v nekem drugem poizkusu.
Gospo sem hotel opozoriti na to, da Nova Slovenska zaveza izdaja svoje publikacije
že šestnajst let in v njih govori o rečeh, ki so povsem nove in imajo poleg tega presežen
pomen za narodovo preteklost in sedanjost. In vendar Dnevnik, kot ljubljanski dnevni
časopis, nikoli ni registriral katere od naših pobud ali analiz, ki so, kot sem ponovil,
res pomembne za narodovo kulturo – in povrh ne ravno slabe. (Nekoliko vem, kaj je
dobro besedilo.) V pogovoru sem izrazil sum, da to ni naravno in ne more nastajati
samo od sebe, ampak mora od nekod ali znotraj časopisa ali od zunaj prihajati pritisk.
Novinarka je zavrnila moje rezoniranje s trditvijo, da je ona pri svojem delu »popolnoma
svobodna«. Pri tem sem pomislil, da je pri tem nerodno samo to, da so milijoni in
milijoni in milijoni modernih sužnjev vedno veseli izjavljali, da so »svobodni«. Tega
ji seveda nisem rekel.

Da pa bi Dnevnikovo odločitev, da Velikonjevo gledanje na oba slavna bolnika in njuno
zdravljenje sporoči javnosti, postavili v kontekst, bomo opozorili na neko davno kulturno
storitev tega časopisa. V začetku junija 1995 je bilo v škofovih zavodih neko strokovno
posvetovanje, ki ga je 13. junija istega leta v Dnevniku ocenil Vlado Miheljak. Na
to njegovo oceno smo se v Zavezi 18 odzvali takole: »Gre za oceno simpozija o Slovencih v novejši zgodovini, ki ga
je organiziral Slovenski spominski odbor. Miheljak ga opremi s polpotovstvom; da je
Nova Slovenska zaveza, ki je na njem sodelovala, »oblika organiziranega desnega polpotovstva«; da je simpozij potekal »v najbolj žlahtni polpotovski maniri«; da je bila za [Stran 065] to prireditev značilna »polpotovska ekscesnost nastopajočih«. Pol Pot je bil, kot vemo, kamboški marksist, ki se je po nekaj letih bivanja v
Vietnamu in na Kitajskem leta 1975 vrnil s skupino profesionalnih revolucionarjev
domov in s pomočjo Rdečih Kmerov organiziral teror, ki bi mu – po rafiniranosti, a
ne po obsegu – lahko stala ob strani samo Bleščeča pot Abamiela Gouzmana. V dobrih
treh letih, od 1975 do 1978, je pokončal več kot milijon ljudi. Ob njegovem prihodu
je glavno mesto Kambodže Phnom Penh štelo čez 400.000 prebivalcev. V nekaj mesecih
jih je zmanjšal na 30.000. Ostale je pregnal v džunglo, tam so pomrli, ali pa jih
je preselil v prevzgajališča, kjer so doživeli enak konec – po dolgih in nepopisnih
mukah. Grozote, ki so se v tistih treh letih zgodile v Kambodži, presegajo vse, kar
so v tem stoletju, tako nadarjenem za nasilje, uresničili pošastni genialci s komunistično
in nacistično poučenostjo.

Staro in novo

Figure 35. Staro in novo Mirko Kambič

Tu nas ne zanima človek, ki je to napisal. To je vprašanje neke osebne higiene in
te se iz določenih razlogov – tudi okus ima pri tem nekaj besede – ne bi radi dotikali.
Pomembno je tukaj v resnici samo vprašanje prostora, v katerem je mogoče kaj takega
napisati. Kakšen prostor je to? To je zdaj vprašanje: Kakšen prostor je to? Kje smo?
Po vsem tem moramo prositi bralce, da si odgovorijo na vprašanje, kaj se bo že jutri
lahko zgodilo na ulici, ne da bi se ljudje ustavili in izrazili vsaj minimalno nezadovoljstvo.
Ali ni tako, da boste izčrpali svojo domišljijo, ne da bi se mogli česa domisliti?«

Če bi Miheljakovo divjanje razumeli kot izraz svobodne odločitve, bi preveč podčrtali
moralno deformiranost tega časnikarja. Rajši bi ga nekoliko rešili z odvisnostjo od
vpliva ali celo ukaza zunaj njega.

Nad Velikonjo so nekateri vili roke in se pohujševali, nekateri pa so klicali na pomoč
državo in njeno represijo. Najbolj pa mu je »strokovna javnost« zamerila, da je obema
bolnikoma napovedal čas njunega konca, če se ne bosta začela pošteno zdraviti. Toda
dr. Tine Velikonja ni človek, ki bi varal ljudi: »Gospa, samo sekirati se nikar. Še
vse bo dobro.« Če si v njegovi družbi – in nekateri smo sedaj v njegovi družbi že
lepo vrsto let – boš prej ali slej izvedel, kako je s teboj. To pa je v času, ko znamo
vsi tako perfektno manipulirati drug z drugim, osvežilno. Chapeau, dr. Tine, chapeau
bas.

(P. S.: Akademsko medicino pa bi vseeno lahko malo relativiral!)

P. S.: Uredništvo Dnevnika ni hotelo objaviti tega prispevka.

Date: 2011