Zaveza št. 62 – Rudolf Dolinar, predvojna žrtev za slovenstvo (Marijan Smolik)


§

[Stran 089]

Med starejšimi bralci Zaveze se še spomnimo škofa Jegliča, ki je z mladostnim navdušenjem
29. 6. 1937, nekaj dni pred svojo smrtjo, govoril zbrani katoliški mladini v Celju.
V tem svojem, pozneje imenovanem »labodjem spevu«, je rekel tudi pretresljive preroške
besede: »Hudobija našega časa je velika … Koliko so jih že usmrtili ob najstrašnejših
mučenjih … Morda bomo imeli še hujše čase. Hudobija bo še rastla, to vidimo od leta
do leta. Tudi pri nas na Slovenskem je že začela s svojim groznim delom. Upam pa,
da vas, možje in fantje, ta hudobija ne bo niti zapeljala niti uplašila, ampak da
se boste z vso krepostjo uprli njenemu prodiranju.« Sklenil je: » … tako bomo veliki
dočakali velike čase. Zato pa zahtevamo: Povsod Boga in Devica Marija!«

Ko so me prijatelji naprosili, naj bi opisal nasilno smrt katoliškega študenta (takrat
so rekli: akademika) Rudolfa Dolinarja, ki so ga malo pred Jegličevim govorom zabodli
v pšeničnem polju blizu Prihove, sem nujno povezal Jegličeve besede s to smrtjo, o
kateri so takrat obširno razpravljali. Naše vojne in povojne razmere so Dolinarjevo
smrt potisnile v pozabo in zaman iščemo njegovo ime v leksikonih in enciklopedijah.
Ker bo drugo leto minilo okroglih sedemdeset let od teh dogodkov, je prav, da nekaj
več napišem o njih na podlagi takrat objavljenih člankov in omemb v nekaterih knjigah.

Šestojanuarska diktatura v času kralja Aleksandra, katere glavni vodja je bil general
Petar Živković, se je sicer končala z volitvami leta 1935, vendar so pristaši obeh
strani vztrajali pri zagovarjanju vsak svojega »prav«. Tako so Živkovićevi somišljeniki
v Sloveniji v stranki JNS povabili svojega voditelja na obisk, kar so seveda njegovi
nasprotniki v stranki JRZ s pomočjo mladine hoteli vsaj ovirati, če že niso mogli
preprečiti. Na Kongresnem trgu v Ljubljani so množično protestirali, ko pa se je Živković
pripeljal v Ljubljano, so ga na kolodvoru sprejeli s kamenjem in gnilimi jajci. Študentska
mladina različnih ideoloških usmeritev, a zavzetih za slovenstvo, se je nato z avtobusi
podala na Štajersko, kjer je Živković nastopal.

Med še živimi udeleženci zborovanja na Kongresnem trgu je prof. Janez Gradišnik pred
kratkim to opisal v reviji Borec. Poudarja, da so se ob teh protestih tako v Ljubljani
kot na Štajerskem združili levičarski in desničarski študentje, ker je vse užalilo
Živkovićevo preganjanje slovenstva. Dolinarja je Gradišnik osebno poznal. O njegovi
usmeritvi pa je zapisal, da sta bila oba Daničarja (člana katoliškega študentskega
kluba Danica), da pa je bil Rudolf »miren, skoraj premiren fant, ki se ni nikamor
vmešaval. Prepričan sem, da ni bil Stražar pa tudi krščanski socialist ne, neopredeljen
Daničar, prav takšnih je bilo kar nekaj. Da so si ga Stražarji, ko je padel, lastili
za svojega, to je bil le političen način.«

V glasilu Stražarjev Straža v viharju so ga po smrti predstavili, da je bil »bivši
član konzorcija in zvesti sotrudnik«. Povzeli so njegovo življenjsko pot od Lučin
nad Poljansko dolino, kjer se je rodil 22. aprila 1915 kot prvenec v številni kmečki
družini, do Ljubljane, kjer je študiral na Državni klasični gimnaziji in bil vedno
med najboljšimi. Po odlični maturi leta 1934 se je vpisal na Filozofsko fakulteto,
skoraj ves čas študija pa se je sam vzdrževal.

Dne 8. junija 1937 sta se avtobusa ljubljanskih protestnikov vračala iz Maribora,
pri Prihovi pa so jih iz zasede napadli Živkovićevi pristaši »z revolverji, bokserji,
noži in kamenjem«, kakor je opisano v Domoljubu 16. junija. Nekaj študentov je bilo
ranjenih, Dolinar pa se je med napadom preveč oddaljil od skupine in je končno zaboden
obležal mrtev v njivi pšenice, kjer so ga našli orožniki in tovariši šele naslednje
jutro. Truplo so 11. junija slovesno prepeljali v Ljubljano v Akademski dom, kjer
so nato ob truplu molile množice pretresenih obiskovalcev. Pogrebni sprevod je 12.
junija po ljubljanskih ulicah mimo Univerze spremil umorjenega v stolnico, kjer je
bila slovesna maša zadušnica, ki sta se je udeležila tudi ministra dr. Korošec in
dr. Krek ter ban dr. Natlačen.

Pogreb je nato po takratni navadi krenil k Sv. Križu (Žale), kjer je ob grobu spregovoril
teološki profesor dr. Lambert Ehrlich: »Do sedaj skoraj neznani akademik Rudolf Dolinar
je prelil svojo srčno kri … Izrekam zahvalo tej družini, da nam je dala tako velikega
sina … Kje so Lučine? Tam, od koder je [Stran 090] oče ubitega privedel na pogreb svojih devet otrok … Obljubimo, da gremo s tega kraja
boljši, bolj plemeniti in moramo misliti, kaj bomo ustvarili velikega za domovino
… Vas, akademiki, pa prosim, ko se vrnete v študij, da boste postali veliki in da
ne boste srednji. Morate postati veliki.«

V glasilu Straža v viharju so zapisali: »Tvoj grob, dragi, bo naša božja pot, božja
pot našega rodu, ki bo k tebi prihajal po moč in tisto ljubezen, ki vse prenese«.
Na Dolinarjevem grobu na zelenici med drevesi, levo od glavne poti nasproti italijanskega
vojaškega pokopališča stoji visok spomenik z bronasto skulpturo kiparja Franca Goršeta.
Blizu tega groba je tudi grob dr. Lamberta Ehrlicha, ki so ga člani Nove Slovenske
Zaveze pred leti obnovili. Kdo bi pred njegovim ubojem leta 1942 mislil, da je Dolinarju
govoril prav blizu svojega prihodnjega groba?

Date: 2011