Zaveza št. 59 – Ali je bilo to, skozi kar smo šli, za življenje ali za smrt (Justin Stanovnik)


Izdaja, smrt in izgnanstvo

Letošnja jesen nam je prinesla novo knjigo o nasilni smrti slovenskih domobrancev
in življenju njihovih spremljevalcev najprej v avstrijskih taboriščih, potem pa v
izseljenstvu po raznih deželah in kontinentih sveta. Knjiga ima naslov Slovenia 1945, zato je letos, šestdeset let po tem, izšla v primernem času. Napisala sta jo John
Corsellis in Marcus Ferrar in jo je zaenkrat dobiti samo v angleškem izvirniku. Slovenski
prevod lahko pričakujemo naslednjo pomlad. To je razlog, da bo pričujoči zapis bolj
opozorilo, da je knjiga izšla, kot pa resnejši preudarek o njenih ciljih in dosežkih.
Ko bo knjiga dostopna tudi v slovenščini, se bo med bralci, zlasti med tistimi, ki
so čas, ki ga knjiga opisuje, skušali kdaj v mislih podoživeti ali pa so ga celo sami
prepotovali kot živi in resnični ljudje, gotovo našel kdo, ki bo hotel o knjigi kaj
več povedati. Tudi kaj trdnejšega kot je tole tu.

Naslov Slovenia 1945 ne izčrpa celotne vsebine knjige. Usodo ljudi, ki jih opisuje, zasleduje skozi vso
drugo svetovno vojno, prek njenega konca in vse povojno obdobje prav do današnjih
dni. Avtorstvo Johna Corsellisa in Marcusa Ferrara je deljeno in različno. Corsellis,
ki ga prizadeta, pa tudi širša Slovenija pozna, saj je do pomladi 1947 kot civilni
uslužbenec britanske armade skrbel za slovenska taborišča na Koroškem, je prispeval
svoje izkušnje in vtise, ki jih je pri tem poslu dobil, celotno zgodbo pa je organiziral
in napisal Ferrar, ki je mlajši človek in je o vsem izvedel šele iz pripovedovanja
Corsellisa, ki ga je tudi izbral za pripovedovalca. Verjetno zato, ker je bil kot
novinar vešč pisanja. V nekem smislu sta torej avtorja res dva, a je Corsellis, poleg
tega da je prispeval svoje spomine in svoj osebni arhiv, bil predvsem pobudnik. Zgodbo,
kakršna je pred nami, je izdelal Ferrar, zato bom v naslednjem o njem govoril kot
o avtorju.

V knjigi, kakor je napisana, se kaže simpatija do slovenskih beguncev. Ta je izhajala
iz tega, da so bili begunci, predvsem pa iz rešpekta do njihovega vedénja in zadržanja.
V skrajni bedi in pomanjkanju so z nečloveškimi napori in odpovedovanjem vzdrževali
osnovno dostojanstvo. Tista štiri koroška leta, od 1945 do 1949, so bila poleg vsega
drugega tudi demonstracija slovenske kulture, ki so jo begunci prinesli s seboj. (To
bi moralo stati v slovenskih učbenikih.) V Vetrinju so bili begunci na prostem in
samo v maju petinštiridesetega je zdržema deževalo štirinajst dni! In, glejte, kaj
je Corsellis pisal o njihovi nedelji: »Ti ljudje so bili zelo verni in so bili v nedeljo
oblečeni praznično: ženske so nosile dolga krila in moški so bili v belih srajcah.
Kje so vse to vzeli, zlikali in očistili, ne vem.« Že drugi dan po prihodu v Vetrinj
so začeli z osnovno šolo. Nekaj dni za tem tudi z gimnazijo. Ko je ravnatelj Marko
Bajuk pred maturo zahteval inšpektorja iz Celovca, je ta v poročilu zapisal: »V velikih
težavah vzdržuje šola najboljše tradicije evropske izobrazbe in kulture.« Ko je Corsellis
kritiziral visokostni odnos Unrrinih uradnikov do beguncev, je dodal: »In vendar ti
presegajo njihovo osebje po sposobnosti, inteligenci, manirah, kulturi, poštenosti
in morali.« Ko je, spet Corsellis, že avgusta 1945 zahteval za Slovence poseben tretma,
je to utemeljil takole: »Pokazali so veliko nagnjenost in sposobnost za demokratične
metode. Njihovi voditelji se zelo trudijo za tiste, ki so v potrebi, in so proti vsaki
prednosti zase in za svoje prijatelje.« Nekje drugod je zapisal: »V primeri z drugimi
so Slovenci ideal.« In ko je France Pernišek pred odhodom v Argentino januarja 1949
v železarni v Spittalu nekaj nakupoval, mu je trgovec rekel: »Pogrešali vas bomo.
Bili ste delavni in pošteni ljudje, pripravljeni ste bili delati po domovih, lahko
smo vas puščali same, bili ste pošteni in nezahtevni. Že začenjam čutiti žalost ob
vašem odhodu. Želim vam varno pot; vem, da vam bo šlo dobro, ker ste marljivi, sposobni,
nadarjeni, pošteni in verni.« Res so bili verni. Corsellis je nekje zapisal: »Če ni
cerkve, si jo Slovenci zgradijo.« V Perniškovem dnevniku za 24. 10. 1948 stoji tole:
»Praznik nadangela Rafaela, začitnika izseljencev. Mnogo se jih je udeležilo celonočne
vigilije v kapeli pred Presvetim zakramentom.« Kot odmev na vse to beremo besede,
ki jih je v Argentini govoril Božidar Bajuk na smrtni postelji svojim otrokom: »Zmagal
sem. Ohranil sem vero in svobodo. Predvsem pa sem vse te vrednote izročil vam, moji
otroci. Naj bo zahvaljen Bog.«

In kako so Britanci ravnali spričo tega s Slovenci, ki so pred Titovimi balkanskimi
divizijami pribežali na Koroško, ki jo je zasedel 5. korpus britanske 8. armade. Zgodili
sta se dve stvari. Najprej so s prevaro pripravili domobrance, da so stopali na kamione,
ki so jih potem vozili do Pliberka in Podrožice, kjer so jih izročali komunističnim
partizanom. Ti so jih v naslednjih desetih dneh pobili. Kdo je bil kriv za to brezumno,
sramotno in zločinsko dejanje? Ko je bila leta 1989 v procesu proti Tolstoyu postavljena
britanska vojska na zatožno klop, je sodstvo skupaj z mediji in javnostjo blokiralo
napore obtoženca, da se resnica razkrije. To poročilo ne daje prostora za podrobnejšo
analizo takratnega dogajanja, zato lahko povem samo to, kar je važno in kar nazadnje
ostane: dokler Velika Britanija na zadovoljiv način ne razloži, kako se je to zgodilo
– kako se je to moglo zgoditi – leži krivda na njej. Kriv ni samo 5. korpus in njegovi
generali, Low, Keihgtley in Murray, kriv je tudi odgovorni minister britanske vlade
za Sredozemlje Harold Macmillan, kriv je tudi feldmaršal Alexander. Krivi so vsi ti
ali pa so tudi vsi ti nedolžni. Vsekakor pa je kriva Britanija, ki tega ne razišče.
Ta dolg stoji zapisan v slovenskem spominu in ne bo pozabljen. To, kar sedaj sledi,
pa je, ne za slovensko usodo, ampak za težo britanske krivde, še bolj obtožujoče.

V Vetrinj 1945

Figure 51. V Vetrinj 1945 Janko Tavčar

Potem ko se je izvedelo za pokol domobrancev in se tudi Britanci niso mogli več sprenevedati,
v njih ni bilo normalnih človeških vzgibov in niso skušali na teh, ki so ostali, popraviti
tega, kar so storili. Namesto tega so še štiri nadaljnja leta mučili in šikanirali
uboge ljudi, ki so žalovali ob toliki smrti. Njihova tedanja arogantnost je hkrati
najboljša razlaga za začetni zločin, ki so ga zagrešili v Vetrinju.

Nekje je bila namreč sprejeta politika, da je treba življenje beguncem tako otežiti,
da se bodo vrnili v Jugoslavijo. Z drugimi sredstvi in na drug način naj bi se ponovil
Vetrinj. V ozadju je bilo očitno kolaboriranje britanske vlade s komunistično Jugoslavijo.
Sodelovanje obeh sil je bilo formalizirano s tako imenovanim Blejskim sporazumom.
Britanska vlada je obljubila, da bo Ozni omogočila kontrolo nad slovenskimi taborišči
v Avstriji. Begunci tako niso nikoli vedeli, kdaj se bodo v taborišču pojavili oznovci
z zasliševanji, poljubnimi obtožbami in aretacijami. Britanci so tudi sami, očitno
na zahtevo Ozne, prispevali k zastraševanju. Za Veliko noč leta 1946 je britanska
vojaška policija obkolila taborišče Spittal in objavila, da išče »vojne zločince,
politične kriminalce, kolaborante , kvizlinge in esesovce«. Za vse Svete 1947 je France
Pernišek zapisal v dnevnik: »Jugoslovanski agenti hodijo po taborišču, grozijo in
vabijo. Ljudje so na dnu obupa.« Možje in fantje so noči preživljali po bližnjih gozdovih,
včasih tudi po 150. Za uresničevanje Blejskega sporazuma je Britanija ustanovila posebno
komisijo, ki ji je načeloval Fitzroy Maclean, zloglasni arhitekt Churchillovega prestopa
od Mihajlovića k Titu. Kot poroča Pernišek, je hodil po taborišču in spraševal moške,
če so bili pri domobrancih; če so rekli, da ne, jih je potem vprašal, če so protikomunisti,
in če so rekli, da so, jih je sedaj vprašal, zakaj potem niso bili pri domobrancih.
Tako se je norčeval iz ljudi. Po vsem, kar se je bilo zgodilo!

Vetrinjsko polje 1945

Figure 52. Vetrinjsko polje 1945 Janko Tavčar

V ta načrt se je vključila tudi Unrra in poleti 1946 uvedla režim stradanja. Begunci
so sedaj dobivali po 400 kalorij na dan. Jeseni 1946 se je Unrra odločila, da taborišče
Lienz preseli v Spittal. Po Corsellisovih besedah je to bilo najboljše taborišče v
Avstriji, a »so ga ukinili, da begunci ne bi imeli preveč udobnega življenja«. Ko
je komandant taborišča Spittal sprejel novince, jim je zabičal, da se vzdržijo vsake
politične dejavnosti, vsake kritike razmer v katerikoli državi, vsakega vplivanja
na ljudi, ki bi se želeli vrniti. Ni čudno, da je Pernišek ob tem času zapisal v dnevnik:
»Kaj smo zagrešili, da smo zaslužili to usodo?« Za Božič leta 1947 pa tole: »Preživel
sem za nekaj žalostnih Božičev, a je bil ta najhujši. Žena in hčerka sta cel večer
jokali v mrzli sobi.«

Takšna je bila, nakazana v skromnih črtah, izkušnja, ki smo jo Slovenci imeli z Britanci.
Vso smo povzeli po Ferrarovi pripovedi. Ko beremo, imamo vtis, da ni ničesar zamolčal.
Njegova velika odlika je ta, da je tudi svoje ljudi obdržal v svetlobi, v kateri jih
je zagledal in v katero so jih postavili begunci. Raziskoval je njihovo življenje
tudi potem, ko so po letu 1948 razselili po raznih državah in kontinentih. Povsod
je, raziskujoč, hodil za njimi, vedno s srcem in mislijo. Zaradi te empatije – vživljanja
v usodo ljudi, s katerimi ni imel nič – mu tudi ne moremo zameriti stvari, ki jih
kot tujec ni mogel razumeti ali ni imel časa, da bi jih dognal in premislil. Tako
se ni dokopal do spoznanja, da v Sloveniji kolaboracije – merjene s tem, kar se je
dogajalo v Franciji, Belgiji, Danskem, da ne govorimo o Norveški – ni bilo. »In kolaboracija
je jedro vsega problema.« Tudi ni prav dobro razločil političnih in moralnih konfrontacij
v Ljubljanski pokrajini pod italijansko okupacijo. Tudi ni zagledal razlike med državljansko
vojno in med meddržavnimi vojnami v 2. svetovni vojni: ni videl daljnosežne razlike
med eno in drugo. Nekoliko začudeni smo se tudi ustavili pred njegovo začetno maksimo,
da se ne bo opredelil in da bo vedno iskal ravnotežje. Sprašujemo se, ali je to mogoče,
ali je to normalno. Če ni nevtralen do nacizma, zakaj bi bil nevtralen do boljševizma?
A mi mu vsega tega ne moremo zameriti, brž ko pomislimo, kako veliko in pomembno knjigo
za Slovence je napisal. Predvsem pa, koliko dela je bilo vanjo vloženega: koliko poti,
koliko branja virov in spominske literature, koliko intervjujev, koliko brskanja po
arhivih! Slovenski zgodbi, predvsem pa zgodbi slovenskih katoličanov – v zvezi z medvojnimi
konfrontacijami kar naprej govori o »slovenskih katoličanih« in jim priznava glavno
vlogo – je odprl vrata do svetovnega bralstva. Mislim, da moramo to imeti za veliko
uslugo. Le nečesa ne moremo razumeti.

Škofjeloški domobranci na Vetrinjskem polju

Figure 53. Škofjeloški domobranci na Vetrinjskem polju Janko Tavčar

Ne tega, da citira kot ideološko neoporečne pisce Berta Pribaca ali dr. Boža Repeta,
ampak da ni videl, koga ima pred seboj, ko je govoril z nekdanjim predsednikom Milanom
Kučanom. Za zelo mnogo Slovencev – morda res še ne za večino – je Kučan kot predsednik
imel en sam cilj: prepeljati partijo iz obnebja ideologije v obnebje kapitala in zaščititi
posadko nekdanje partijske barke pred pravnimi in političnimi ustanovami demokratske
države. Čudimo se, da tako ostročuten bralec, poslušalec in razbiralec, kot je Ferrar,
tu tako zelo odpove. Tako zelo se čudimo, da nas navda nejevernost. Tu mora biti nekaj
drugega, si pravimo.

Kučanovo vlogo Ferrar opiše takole: »Svoj položaj kot šef slovenske Zveze komunistov
je izkoristil za to, da je uvedel takšno demokracijo, ki jo je njegova stranka zavračala,
in da je vodil spremembe v gospodarstvu, ki je prineslo njegovim ljudem mnogo več
dobrega kot državno kontroliran sistem, ki ga je branil prej.« In še: »Kot Gorbačov
v Sovjetski zvezi, je bil tudi tu potreben komunistični voditelj, ki je zlomil represivno
moč komunistične partije.« Za Kučanov govor na Kočevskem Rogu julija 1990 beremo:
»Govor je bil iskren, čeprav poln eliptičnih splošnosti.« Iz Kučanovega poslovilnega
govora po dvanajstih letih vladanja Ferrar navaja tole: »Skušal sem biti predsednik
vseh Slovencev. Nekateri se mogoče ne strinjajo, da sem to dosegel, toda želim, da
vedo, da sem vse spoštoval.« Ko to preberemo, si pravimo: In vendar take žalitve Slovenci
še nismo slišali. Takega norčevanja.

Ko je pisec v povojnem stanju v Sloveniji le pokazal na nasprotje, ki obstaja med
dejstvom, da je bilo »po vojni mnogo ljudi sojenih in kaznovanih za prestopke proti
komunizmu« in dejstvom, da »se zdi, kakor da 12.000 domobrancev ni nihče pobil«, vseeno
dostavlja: »Naravno je gledati naprej.« Gledati naprej, pa pomeni – zelo smo navajeni
na to frazo – tudi pozabiti. In za vzor je tu spet Kučan: »V svojem dvanajstletnem
vladanju je Kučan pogosto rekel svojim rojakom, da je sprava predpogoj za narodovo
zrelost.« Tu imamo torej naslednjo enačbo: Pozabljenje je zrelost. Skoraj orwellovsko,
bi človek rekel.

A pisateljema moramo nazadnje in kljub vsemu dati to, kar najgloblje čutimo: priznanje
in zahvalo. Corsellisu za to, da so se mu pred šestdesetimi leti zasmilili neki begunci
v svoji revščini in zapuščenosti, Ferraru pa za to, da je svojo, s simpatijo in razumetjem
povedano zgodbo izročil svetu in prihodnosti.

Vetrinjsko polje 1945

Figure 54. Vetrinjsko polje 1945 Janko Tavčar

A kaj bomo rekli mi? Kaj je na nas vrsta, da si pravimo? Ali je zgodba, ki je shranjena
v tej knjigi, zgodba o življenju ali o smrti? Ali še drugače: Ali je ta zgodba za
življenje ali za smrt?

Če se spomnimo besedi, ki jih je Božidar Bajuk v Argentini na smrtni postelji govoril
tem, ki jih je zapuščal, svojim štirim otrokom in osemnajstim vnukom, potem je to
zgodba o življenju: »Zmagal sem. Ohranil sem vero in svobodo.« Če pa pomislimo na
Julijo Bohinc, pa že nismo več tako gotovi. V Spittalu je maturirala na Bajukovi gimnaziji
in v Argentini bi rada nadaljevala študij, a nikakor ni bilo mogoče. Potem pa so se
stvari obrnile in že se je zdelo, da ji bo uspelo. Toda nekega dne je oče, ki je sedaj
dobil službo nočnega čuvaja, prej pa je pri 65 letih začel kot zidarski pomočnik in
hodil na delo dve do tri ure daleč, prišel z dela, legel v posteljo in se ni več prebudil.
»Tistega dne, ko smo ga pokopali, sem tudi jaz pokopala svoje načrte.« To pa je že
nekakšna smrt. Če pa pomislimo še na tiste, ki ležijo v jamah na Kočevskem Rogu, na
Hrastniškem hribu in v Kucji dolini, potem je težko govoriti o čem drugem kot o smrti.
O veliki in neznanski smrti.

O življenju tu, bi človek rekel na prvi pogled, ni mogoče govoriti. Razen v tem primeru,
če se je ta smrt zgodila zato, da nam nekaj pove; razen če je tem ljudem bilo ukazano,
da grejo skozi svoje različne smrti zato, da nam sporočijo nekaj, kar bo za življenje.
Nekaj, od česar bomo v času, ki bo prišel, mogli živeti. In kakšno sporočilo naj bi
to bilo?

Morda je tako, da življenje ni to, za kar se je danes svet odločil, da bo: hortus deliciarum –vrt slasti – ampak je mogoče nekaj drugega, nekaj, čemur bi lahko rekli biti v službi. Da živeti pomeni biti v službi. Danes bi vas večina ljudi, če bi tako govorili,
pogledala s pomilovanjem: ker ne vejo, da takrat, kadar so pravi ljudje, že tako delajo;
zlasti pa ker ne vedo, da utegne kmalu priti čas, ko bodo samo tisti živeli, ki bodo
to znali in zmogli.

V neki stari molitvi k Sv. Duhu stoji tudi prošnja, »da bi po Sv. Duhu spoznali, kaj
je prav, in se vedno veselili Njegove tolažbe«. V tej prošnji sta dve misli: da človek,
sam, težko spozna, kaj je prav; še važnejša pa je ta, da je tisto, kar je prav, takšne
narave, da je človek ob tem potreben tolažbe.

Date: 2010