Zaveza št. 58 – Slovo od bratov Rožanc na ljubljanskih Žalah (Tine Velikonja)


§

Med več kot 600 ujetniki, ki so jih po padcu Turjaka zvezane odgnali v Velike Lašče,
sta bila tudi brata Beno in Ivo Rožanc, člana akademskega kluba Straža. Oba so ustrelili
21. septembra 1943 hkrati s še petdeset drugimi v gozdu blizu velikolaške železniške
postaje. Po nekaterih poročilih so brata pred smrtjo mučili.

§

List Slovenec je 23. maja 1944 poročal, da so 19. maja 1944 pri Velikih Laščah izkopali
52 žrtev komunističnega nasilja. Večino so že naslednji dan pokopali v Velikih Laščah
in Dobrepolju, v Ljubljano pa so bili v nedeljo 21. maja prepeljani sledeči: zdravnik
dr. Kožuh, sodnik dr. Zalokar, oba Rožanca, profesor Stanko Petelin in poveljnik dobrepoljske
vaške straže Tone Perne. Pogreb zadnjih dveh je bil v torek 23. maja, dr. Kožuha,
dr. Zalokarja in brata Rožanca pa so ob veliki udeležbi ljudstva pokopali že v nedeljo
popoldne. Od Rožancev se je v imenu kolegov poslovil akademik Hribar s sledečimi besedami:

Brata – junaka: IVO, BENO !

Po devetih mesecih sta se vrnila nazaj v belo Ljubljano, k svojim dragim domačim,
med svoje tovariše.

Ko sta septembra lanskega leta odhajala, polna navdušenja, neustrašena, s smehom in
pesmijo na ustnih – v boj, v najsvetejši boj za ohranitev našega naroda, nismo mislili
na tako svidenje.

Toda Bog je nad nami, ki določa pot vsakemu izmed nas, in Bog je tisti, ki je Vaju
izbral, da kot junaka žrtvujeta svoji mladi življenji kot spravni dar za naš narod.

Brata – junaka! Danes, ko sta se vrnila, da ležeta k večnemu počitku poleg našega
velikega učitelja, profesorja Ehrlicha, skupaj s svojimi soborci, čutim globoko dolžnost,
da Vaju v imenu Stražarjev pozdravim kot junaka in se Vama zahvalim za veliko žrtev,
ki sta jo doprinesla za rešitev Slovenije.

Slovenski narod, ki je krvaveč in trpeč pod krutim jarmom organiziranega brezboštva
že obupal nad svojo rešitvijo, bo znal ceniti junake, sinove naših slovenskih mater,
ki so v najtežjih in najbolj temnih urah zgodovine pogumno stopili na branik, da zaustavijo
divjanje komunizma, ki ga je gnala le sla po krvi in ubijanju.

Šli so, da žrtvujejo lastna življenja za rešitev drugih. Med te junake spadate tudi
Vi, spadata tudi Vidva brata – Ivo in Beno.

Turjak, kraj naše največje bolesti, priča našega največjega junaštva, grob najvrednejših
sinov slovenskega naroda.

Tu ste se borili, borci naši, tu ste umirali, junaki naši, tu ste s svojo nedolžno
prelito krvjo postali sol in kvas, ki je prerodil narod, mu pokazal edino pot rešitve,
pot dokončnega boja proti brezboštvu, proti morilcem lastnega naroda.

Tu si Ti, Beno, med najhujšim topniškim ognjem, ko se ni slišalo ničesar drugega kot
divje pokanje in besnenje napadalcev, s svojim jasnim glasom prepel ta peklenski hrušč,
ko si svojim ranjenim tovarišem lajšal zadnje ure s pesmijo Ave Marija – Zdrava Marija,
naša Kraljica. Da, Beno, Marija je bila tebi in Tvojim tovarišem junakom vodnica v
tem svetem boju, Marija pa Vam bo tudi plačnica za te velike žrtve.

In tudi danes, ko Te, Beno in Ivo, Vaju in Vajine soborce pozdravljamo v mesecu maju,
naj bo pesem zadnji pozdrav in zahvala za Vaše junaške žrtve!

Date: 2010