Zaveza št. 56 – Sodni odsek slovenskega domobranstva (Božidar Fink)


§

Mlakarjeva knjiga je odprla celoten vpogled v sestav in organizacijsko delovanje Slovenskega
domobranstva. Pri navajanju virov avtor omenja tudi izjave živečih oseb, zato menim,
da takratni udeleženci dogajanj še vedno lahko dopolnjujejo sicer monografsko obdelano
snov.

V podpoglavju o Organizacijskem štabu je predstavljen tudi njegov sodni odsek. Niso
mi dosegljivi navajani arhivski viri, za katere imam vtis, da so tudi sicer dokaj
skromni. Izjava dr. Igorja Czernyja pred sodiščem je lahko nezanesljiv ali vsaj pomanjkljiv
vir glede na njegovo več kot verjetno moteno duševno stanje po ugrabitvi v Celovcu,
odkoder je bil odpeljan skupaj z dr. Stanetom Graparjem. Zato menim, da o sodnem odseku
niti zgodovinarji nimajo dovolj popolne slike, še manj pa o njem ve splošna javnost.

Ker sem še edini preživeli član sodnega odseka, ponujam nekaj iz osebnega spomina,
iz katerega se je sicer v šestdesetih letih marsikaj izbrisalo; prikaz torej ne more
biti izčrpen, to tudi zato, ker takrat kot mlad pravnik nisem imel večjih delovnih
izkušenj in nisem bil od blizu udeležen pri vodenju odseka. Spominjam pa se, da sem
obilico dela opravljal z vso mladostno zavzetostjo prav do konca v Vetrinju.

Ime sodnega odseka pravzaprav ni bilo povsem ustrezno. Poleg sodnih zadev je bil odsek
pristojen za disciplinske zadeve, dajal je pravna mnenja, sodeloval pri ugotavljanju
upravičenosti do činov, dajal predloge za ženitna dovoljenja in še kaj. Imel je torej
funkcijo široke pravne službe. Vem, da je bil odsek dejaven tudi pri pogajanjih za
oblikovanje besedila domobranske prisege. K temu nisem bil pritegnjen, čutil pa sem
hudo napetost, ki je tedaj obvladovala odgovorne dejavnike.

Sodnemu odseku je načeloval šef, stotnik Alfonz Capuder, v civilni službi sodnik.
Poleg njega je imel odsek osem članov z različnimi častniškimi čini. Vsi smo bili
pred domačimi nadrejenimi zapriseženi kot sodni častniki.

Pričujočo delno sliko naj dopolnim z nekaterimi osebnimi podatki in izkušnjami.

Po internaciji v Gonarsu sem oktobra 1942 pristopil k vaškim stražam in bil dodeljen
poveljstvu bataljona v Rovtah nad Logatcem. Ker mi je do dovršitve pravnih študij
manjkal samo en izpit, sem se maja 1943 vrnil v Ljubljano in julija dobil diplomo.

Takoj sem začel s sodno vežbo na ljubljanskih sodiščih. Vmes sem se na vojaškem uradu
vpisal v Slovensko domobranstvo in čakal na vpoklic. Sredi novembra sem bil imenovan
za izslednika pri 2. in 4. bataljonu na Vrhniki. Zaradi študijskega naslova in zaupanih
službenih nalog s pravico poizvedovanja in zasliševanja oseb na vseh vojaških stopnjah
mi je bil priznan častniški čin. Po služenju na terenu sem bil maja 1944 dodeljen
neposredno k sodnemu odseku v Ljubljani. Službo sem opravljal prav do Vetrinja in
bil dejansko razrešen 30. maja 1945 z razpadom Organizacijskega štaba.

Na Vrhniki in v Ljubljani sem bil torej v položaju vojnega izslednika. Po neformalnih
službenih pravilih in lastnem razumevanju je to bila funkcija, ki so ji pripadale
naloge organa v predzakonskem postopku in preiskovalnega sodnika ter referenta v disciplinskih
primerih, zraven pa tudi poročevalca v konfliktnih upravnih zadevah. Področje mojega
dela in sploh sodnega odseka je bilo samo znotraj domobranstva, ki mu je bilo treba
varovati neoporečnost v organizaciji in delovanju. Sodno-pravna služba ni imela opravka
z nasprotniki, razen če so se zakrito pojavljali v domobranskih vrstah. Čeprav ni
imel vodstvenih in bojnih nalog, je bil naš sektor domobranske organizacije pomemben,
saj je pomagal pri ohranjanju discipline in odvračanju samovolje proti sobojevnikom
in prebivalstvu, hkrati pa je z eksemplaričnim kaznovanjem najhujših kaznivih dejanj
postavljal svarila kršitvam pravnih pravil in moralnega kodeksa. S tem pa je skrbel
tudi za ugled domobranstva pred slovensko dejavnostjo, ki je bila zgrožena nad partizanskim
terorističnim divjanjem. Pomen sektorja morda potrjuje tudi to, da me je imela UDBA
na seznamu v dosjeju 15412 s prilogo štirinajstih fotokopij z označbo DMB (domobranstvo),
zraven pa je bil nakazan ukrep aretacije. Ker kot domobranec nisem bil v službi drugje
kot samo pri sodnem odseku, mi je komunistični režim mogel samo zaradi te službe določiti
aretacijo in seveda še kaj drugega.

Na sodnem odseku sem bil med samimi pravniki praktiki eden mlajših. V vaški straži
in potem na Vrhniki sem se nekaj seznanil z razmerami na podeželju, s strokovnim delom
pa v praksi nekaj mesecev na sodiščih. Kljub začetništvu sem bil deležen zaupanja,
tako da mi obilica naloženega dela ni dopuščala, da bi se bil mogel od blizu seznanjati
z delovanjem vodstva in drugih referentov. Imel pa sem zelo jasno poznavanje temeljne
usmerjenosti odseka glede na upoštevanje okupatorjevih predpisov in odnosov z njegovimi
dejavniki.

Področje moje službe je obsegalo največ disciplinske in kazenske zadeve. Sodni odsek
je prejemal poročila in ovadbe o samovoljnih odstranitvah in izostankih iz vojaških
enot, tatvinah in izsiljevanju, poškodbah z orožjem, tihotapstvu in drugem. O vsem
je bilo treba pridobivati dodatna poročila ali opravljati poizvedbe in preiskavo,
večkrat tudi z ogledom na terenu. Spominjam se primera častnika, ki je bil ovaden,
da si je samovoljno prisvojil določeno količino usnjenih izdelkov, on pa je zatrjeval,
da je imel do njih pravico. Treba je bilo torej zaslišati ovadenega, pred tem pa ugotoviti
obstoj predmetov in jih začasno zaseči, dokler spor ne bi bil razrešen.

Intervencija je bila potrebna tudi v primerih, ko so bili prizadeti interesi domobranstva
ali njegovih pripadnikov. Tudi v takih primerih sem opravljal poizvedbe in zaslišanja.
Spominjam se, da je bilo treba na železniški postaji Brezovica ugotavljati, kako je
izgubil življenje domobranski častnik, ki ga je zadela krogla iz orožja nemškega vojaka.
Lahko bi šlo za naklepno dejanje in bi v takem primeru domobransko vodstvo zahtevalo
drugačno zadoščenje. Okoliščine pa so kazale, da se je orožje sprožilo zaradi neprevidnega
ravnanja; to nam je bilo pozneje sporočeno, a je bil vojak obsojen zaradi povzročitve
smrti iz malomarnosti. Drugič spet je bilo treba braniti domobransko posadko v Kočevju,
ki so jo po partizanskem napadu Nemci obtoževali, da ni primerno držala svojega obrambnega
sektorja. Treba je bilo torej pridobiti na mestu samem izpovedbe obdolženih domobranskih
častnikov, iz katerih je bilo razvidno, da so bile obtožbe neutemeljene.

Od sodnih procesov z glavno obravnavo se spominjam dveh, od katerih sem bil v enem
neposredno udeležen, v drugem primeru pa sem bil prisoten kot priča pri izvršitvi
kazni. V tem drugem primeru je bil po sodnem senatu, ki je bil po mojem spominu v
celoti slovenski, obsojen na smrt domobranec, ki mu je bila ugotovljena krivda, da
je iz četnega skladišča jemal orožje in strelivo ter ju izročal nasprotnikom. Kazen
so izvršili s streljanjem domobranci obsojenčeve čete. V prvem primeru pa je bil sojen
domobranec, ki je bil obtožen, da je v boju ravnal tako, da je hudo ogrozilo uspeh.
Natančne obtožbe se ne spominjam. Senat, v katerega sem bil imenovan kot sodni častnik
– poleg mene je bil v njem še domobranec brez čina, predsedoval pa mu je nemški sodni
častnik – je ugotovil krivdo in izrekel predpisano strogo kazen. Ker pa se je obsojeni
po inkriminiranem dejanju odlikoval s hrabrostjo, je senat zanj predlagal pomilostitev.

Člani sodnega odseka Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva na
                        taboru v Sostrem – Od leve Božidar Fink, Leopold Klavž, Jože Est, Czerny,
                        Alfonz Capuder, Marjan Erman, Rudolf Zorc in neznani častnik, manjkajo
                        Rezelj, Alfred Fischinger in Ernest Žunec

Figure 49. Člani sodnega odseka Organizacijskega štaba Slovenskega domobranstva na
taboru v Sostrem – Od leve Božidar Fink, Leopold Klavž, Jože Est, Czerny, Alfonz Capuder,
Marjan Erman, Rudolf Zorc in neznani častnik, manjkajo Rezelj, Alfred Fischinger in
Ernest Žunec

Kot sem omenil, je bilo vse delo sodnega odseka usmerjeno tako, da bi bilo čim manj
navezano na nemške predpise in na nadzorstvo nemškega sodnega častnika. V resnici
nemških predpisov nisem niti videl in z Naredbo o disciplinskem in kazenskem sodstvu
za Slovensko domobranstvo nisem bil seznanjen. Smiselno sem ravnal po doma veljavnem
kazenskem postopku in po vojaškem kazenskem zakoniku; taka je bila tudi splošna usmerjenost
v sodnem odseku. Največ primerov se je reševalo v disciplinskem postopku, odločbe,
ki sem jih predlagal, pa je podpisoval poveljnik Organizacijskega štaba. Nemci z največ
zadevami sploh niso bili seznanjeni.

V Vetrinju je bilo glede na izredni položaj področje sodnega odseka zoženo in deloma
preusmerjeno. Tam mi je bilo zaupano sodelovanje pri zavračanju morebitnih pojavov
defetizma in preganjanju sovražne propagandne infiltracije, katero smo pričakovali
zaradi neovirane bližine partizanskih enot. Kot je znano, se je nekaj časa štelo za
nevarno tudi razširjanje govoric o izročanju. Vendar ni bil zaradi tega nihče preganjan.

Domobranstvo je imelo vse znake redne vojske. Vendar sta ga označevali tudi dve posebnosti.
Ker je imelo proti sebi teroristično gverilo, je bilo tudi samo potegnjeno iz posadnih
enot v boj brez fronte, v katerem se je treba odločati v trenutku in včasih nekontrolirano.
V takem stanju je posebej treba vzdrževati vojaška pravila z disciplino in drugim.
Na drugi strani pa je v domobranstvu ostajalo še nekaj razpoloženja iz vaških straž
z navezanostjo na domači kraj, kar je lahko zadrževalo premičnost, ki jo zahtevajo
gverilsko bojevanje in strateški razlogi. Tudi prostovoljni pristop k domobranstvu
ni bil vedno dovolj pojmovan kot zaveza k poslušnosti in zvestobi. V takem položaju
je bila služba sodnega odseka sicer deloma utesnjena, a vendar neizogibna, in je po
svoji funkciji pomagala k učinkovitosti in ugledu Slovenskega domobranstva.

Date: 2010