Zaveza št. 56 – Se Italija ni nič naučila iz zgodovine? (Drago Legiša)


§

Ko je lani italijanski parlament skoraj soglasno odobril zakon, po katerem je 10.
februar določen kot dan spomina na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre, z Reke in
iz Dalmacije, slovenska javnost tako doma kot v tujini temu dogodku ni posvetila skoraj
nobene pozornosti. Zanimivo je, da je tako bilo tudi med Slovenci v zamejstvu, to
je v deželi Furlaniji Julijski krajini, čeprav slednji drugače še kar redno in pobliže
spremljajo italijansko notranjepolično dogajanje. Med vsemi Slovenci pa je naravnost
završalo, ko se je razširila novica, da bo italijanska državna televizija predvajala
film s pomenljivim naslovom Srce v breznu. Gre za filmski izmislek (angl. fiction),
ki so ga snemali v Črni gori in ga je financirala sama italijanska državna radiotelevizijska
družba RAI. O njegovi vsebini ne bomo govorili, saj ga je sredi letošnjega februarja
predvajala tudi RTV Slovenija. Dovolj je, če napišemo, da filmski izmislek prikazuje
Slovence kot zločinsko tolpo, ki zverinsko pobija moške, ženske in celo otroke samo
zato, ker so Italijani. Slovenci naj bi torej pripadali genocidnemu ali rodomornemu
narodu. V fojbah ali kraških jamah ter breznih naj bi našlo smrt na desettisoče Italijanov,
medtem ko naj bi bilo k izselitvi ali eksodusu prisiljenih 350 tisoč Italijanov iz
Istre, z Reke in iz Dalmacije, to je z ozemlja, ki je bilo po mirovni pogodbi, podpisani
v Parizu 10. februarja 1947, priključeno Jugoslaviji.

Pri tem ne gre predvsem prezreti dejstva, da po lani odobrenem zakonu uradna Italija
obhaja dan spomina prav 10. februarja, ta pa je neločljivo povezan z drugo svetovno
vojno, med katero je Italija po zaslugi Mussolinijevega fašističnega režima nastopala
kot agresor, bila nato poražena in bila zato tudi primerno kaznovana. Kot vemo, je
bil slovenski narod ena izmed njenih žrtev. Film Srce v breznu pa je povsem iztrgan
iz zgodovinskega konteksta, saj kratkomalo zamolčuje potek zgodovinskih dogodkov,
ne omenja vzrokov in posledic, njegova poanta je le v tem, da »slavi« – kot Italijani
pravijo Slovencem in Hrvatom – tako sovražijo Italijane, da jih pobijajo ali prisilijo,
da množično zapuščajo svoje rojstne kraje in se odločajo za življenje v izgnanstvu.

Za vsakoletno obhajanje dneva spomina so se sicer v rimskem parlamentu izrekle skoraj
vse italijanske politične stranke, vendar si glavno zaslugo za to pobudo kot tudi
za film Srce v breznu lasti Nacionalno zavezništvo, saj je bil njegov tržaški poslanec
Menia tudi glavni pobudnik samega zakona o dnevu spomina na fojbe in eksodus. V tem
smislu je 10. februarja letos potekala prva spominska slovesnost v Trstu. Udeležil
se je je tudi zunanji minister Gianfranco Fini, ki je predsednik Nacionalnega zavezništva.
V svojem sicer kratkem govoru je med drugim dejal, da »o fojbah ne obstaja slovenska
ali hrvaška resnica, ampak je resnica samo ena«, seveda tista, ki jo servira film
Srce v breznu, kot je ob tem pravilno pripomnil zgodovinar prof. Pirjevec.

Slovenija – Italijanska okupacija

Da se razumemo: tako v Trstu kot v Gorici smo slovenski demokrati ves povojni čas
javno in odločno obsojali zločinska početja nekaterih naših od zmage pijanih in od
revolucionarnega zanosa prevzethi osvoboditeljev. »Kar smo med fašizmom 20 let sredi
ogromnih težav gradili, so nam ti v 20 urah porušili,« je v pogovoru s skupino mladih
slovenskih izobražencev tik pred podpisom Londonskega sporazuma leta 1954 dejal dr.
Engelbert Besednjak, bivši poslanec v rimskem parlamentu, izvoljen na državnozborskih
volitvah leta 1924. Toda v breznih tedaj niso našli smrt le Italijani, ampak tudi
Slovenci. Podpisani dobro poznam razmere v svoji občini Devin-Nabrežina, kjer sem
bil v razdobju 1952–1975 med drugim njen občinski odbornik in dva zaporedna mandata
župan. Ni mi znano, da bi v kraških jamah našel smrt kak domači Italijan, vem pa za
nasilno smrt vsaj sedem domačih deklet in fantov, od katerih je bila večina pobita
po prvem maju 1945, ko je bilo vojne konec.

Slovenija – Italijanska okupacija

Figure 38. Slovenija – Italijanska okupacija

Slovenija – Italijanska okupacija

Figure 39. Slovenija – Italijanska okupacija

Kulturno-verski list Dom, ki izhaja v Čedadu, je 14. februarja letos v tej zvezi pisal:
»Vsem zgodovinarjem je že jasno, da je šlo za ideološko čiščenje. Edvard Kardelj,
ideolog in Titova desna roka, je 30. aprila 1945 izdal ukaz jugoslovanskim oddelkom,
ki so bili na tem, da zasedejo Trst, naj likvidirajo fašiste in protikomunistične
nasprotnike ne glede na njihovo narodno pripadnost. Tragedija fojb je torej skupna
Italijanom, Slovencem in Hrvatom. Šlo je namreč za metodo, ki jo je jugoslovanski
komunistični režim sistematično uporabljal za likvidacijo kolaboracionistov in svojih
nasprotnikov.« Podpisanemu je tudi znano, da je italijanska oblast same begunce ali
optante iz Istre načrtno izkoriščala v raznarodovalne namene tako v občini, ki sem
jo upravljal, torej v Devinu-Nabrežini, kot vzdolž vsega kraškega roba, ki v nekakšnem
loku obkroža mesto Trst. Da je tako, zgovorno pričajo begunska naselja pri Križu,
na Proseku in Opčinah.Enako pa se je dogajalo v Štandrežu, ki je predmestje Gorice.
Dejstvo je, da smo morali Slovenci, ki smo ostali v Italiji, plačati sorazmerno visoko
ceno za to, kar se je pripetilo Italijanom v Istri: iz večine v narodnostnem pogledu
smo na svoji zemlji postali manjšina!Vse to se je zgodilo v brk mednarodno sprejeti
obvezi, da se narodnostna sestava našega ozemlja ne bo umetno spreminjala!

Slovenija – Italijanska okupacija

Figure 40. Slovenija – Italijanska okupacija

Slovenija – Italijanska okupacija

Figure 41. Slovenija – Italijanska okupacija

Končno se moramo vprašati, zakaj ima Italija danes za potrebno tako pristransko in
zmaličeno prikazovati svojo polpreteklo zgodovino in čemu to služi. Kako more kratkomalo
izbrisati 20-letno preganjanje našega primorskega življa in zamolčati dejstvo, da
je fašizem primorske Slovence in istrske Hrvate obsodil na narodno smrt? To pa jim
je napovedal sam Mussolini, ki je leta 1920, ko še ni prevzel oblasti v državi, takole
govoril: »Kadar imamo opraviti z manjvrednim in barbarskim plemenom, kot je slovensko,
ne smemo voditi politike sladkorčka, temveč palice. Meje Italije morajo biti na Brennerju,
Snežniku in na Dinarskem pogorju: mislim, da je primerno žrtvovati 500 tisoč slovanskih
barbarov za 50 tisoč Italijanov.« (Glej Gianni Oliva, Profughi, str. 43, Mondadori
2005). V poročilu slovensko-italijanske kulturnozgodovinske komisije, ki je po nalogu
italijanske in slovenske vlade preučevala odnose med Slovenci in Italijani v razdobju
1880– 1956, med drugim beremo: »Vojaški napad na Jugoslavijo je pomenil vrhunec dolgoletne,
proti Balkanu in Podonavju usmerjene fašistične imperialistične politike. V nasprotju
z določbo mednarodnega prava, ki ne dopušča aneksije z vojaško silo zasedenega ozemlja
pred podpisom mirovne pogodbe, je Italija priključila Ljubljansko pokrajino kraljevini.
Kakim 350.000 prebivalcem Ljubljanske pokrajine je sicer s statutom zagotovila narodno
in kulturno avtonomijo, a so se okupacijske oblasti kljub temu odločno zavzele za
čim hitrejše vraščanje dežele v italijanski fašistični sistem in njene ustanove in
organizacije podredile ustreznim italijanskim. Politična, kulturna in gospodarska
privlačnost Italije naj bi domače prebivalstvo postopno fašizirala in poitalijančila.
Fašistični okupator se je sprva zanašal na to, da si bo lahko Slovence podjarmil z
domnevno večvrednostjo italijanske omike, zato je bila italijanska okupacijska politika
sprva milejša.« »Na naraščajoči uspeh partizanskega boja – nadaljuje poročilo – in
na vse ostrejše nasprotovanje prebivalstva okupatorju, je Mussolini odgovoril s prenosom
pristojnosti s civilnih oblasti na vojaško poveljstvo, zato da je lahko uvedlo surovo
represijo. Okupacijski režim je temeljil na nasilju, ki se je izražalo v vsakovrstnih
prepovedih, v konfinacijah, deportacijah in internacijah v številna taborišča po Italiji,
v zaplembah in uničevanju premoženj, v požigih domov in vasi. V taborišča je bilo
odgnanih kakih 30.000 ljudi, večinoma civilistov, žensk in otrok.«

General Maister je prijezdil v Ljubljano

Figure 42. General Maister je prijezdil v Ljubljano Mirko Kambič

Že omenjeni Dom ugotavlja, da za vojne zločine, ki jih je zagrešil fašizem, ni nihče
nič plačal. Ni bilo nobenega Nürnberga ne nobenega kazenskega postopka v Italiji.
To je bilo zamolčano in ne fojbe ter eksodus, kot zdaj na ves glas razglašajo domala
vse politične stranke v Italiji. Zato se moramo povsem upravičeno vprašati, kam vse
to vodi, saj je treba pričakovati, da se bo gonja proti Slovencem in Hrvatom nadaljevala
zlasti ob vsakoletnem obhajanju dneva fojb in eksodusa. Kot vemo, Italija do zdaj
ni dvignila tistih 100 milijonov dolarjev, ki jih je Slovenija bila položila v luksemburški
banki na italijanski tekoči račun. To je bilo v skladu z dogovorom, ki je bil svoj
čas sklenjen z Italijo v zvezi z zapuščenim imetjem Italijanov, ki so se bili izselili
iz Istre. Njihov predstavnik odv. Sardos Albertini iz Trsta je še na začetku februarja
letos izjavil, da od Slovenije pričakuje predvsem vračanje hiš in ne toliko opravičil
za prestano gorje.

Slovenija – Italijanska okupacija

Figure 43. Slovenija – Italijanska okupacija

Ali pretiravamo, če rečemo, da se Italija pravzaprav ni odpovedala svojemu svojčas
jasno izpovedanemu cilju osvajanja slovenskega in hrvaškega ozemlja? Taka in podobna
vprašanja odpira začetek obhajanja dneva spomina, ki ga bodo v Italiji obhajali vsako
leto 10. februarja ob obletnici podpisa pariške mirovne pogodbe iz leta 1947.

Date: 2010