Zaveza št. 56 – Poročilo iz Žužemberka (Stane Judnič)


§

Dne 10. septembra me je poslal Ferko kot kurirja skupaj s Korenom s naslednjim naročilom:
Če imajo samo Trebnje partizani, se mora žužemberška legija takoj združiti z ostalimi
posadkami v okolici in napasti Trebnje z ene strani, z druge ga bodo pa legije iz
Mirnske doline. Italijane je treba razorožiti ter izvesti splošno mobilizacijo. V
vsakem slučaju pa morajo biti legije združene v večjem številu ter biti pripravljene
za umik proti Ljubljani! – V Stično sem prišel okoli treh popoldne; tam sva vse povedala
p. Placidu in poročniku Zupancu. Ko prideva zvečer v Žužemberk, je bilo to skoro nemogoče
izpeljati, ker so bili partizani že vsepovsod. Komandant Škrbe se ni želel umakniti
iz Žužemberka, kot sem zvedel od drugih, ampak se je z njimi pogajal. Nekateri fantje
s Pipanom, Strupijem, Kurbusom in Čubrom pa se nikakor niso hoteli pridružiti partizanom
niti z njimi sodelovati. Zato so naslednjega dne, 11. septembra ob treh popoldne,
zapustili Žužemberk ter neurejeno bežali v Dobrepolje. Takrat sem bil jaz pri sorodnikih
v Praprečah. Po cesti pribeži nekaj legistov s puškami, za njimi pa avtomobil z municijo;
na njem je bil tudi Pipan. Takoj se jim pridružim, a komaj gremo kak kilometer, se
avto ustavi, iz Žužemberka pa so že prihajali partizani z oklopnimi avtomobili. Ker
nisem vedel, kje so drugi legionarji – po cesti nas je šlo kakih 25, oboroženih samo
s puškami, sem zbežal s ceste v grmovje. Kmalu pridrve partizanski oklepni avtomobili
ter dohitijo avto z legionarji. Zaradi tega obupnega položaja sem šel čez gmajno nazaj
k stricu ter se skril pred partizansko mobilizacijo v Žužemberku. Čez nekaj dni pride
oče in mi svetuje, naj se skrijem doma, češ da je bolj varno. Tako sem tudi storil.
Skrit sem bil tri tedne do 3. oktobra. Takrat pa zvem, da so Korena, ki se je tudi
skrival, našli in odpeljali. Po nasvetu staršev in domačih funkcionarjev iz rajonskega
odbora OF na Dvoru, ki so tako in tako zame vedeli, sem se pokazal. Rajonski odbor
je bil razen dveh absolutno proti partizanom, vedel je za vse skrivače, to pa zato,
da bi nas pravočasno obvestil, če bi bile preiskave, da bi se skrili drugam. Funkcionarje
sem prosil, naj me kako zaposlijo, da mi ne bi bilo treba oditi na fronto. Najprej
so me določili za učitelja v šoli, a partizanom se ni mudilo šole odpreti. Ko pa je
dobil vojaški referent, aktivni podnarednik, vpoklic, so predlagali mene za to službo.
Toda vojaški referent me je odklonil, češ da sem bil v Ljubljani tajni policist in
kot tak ne morem dobiti funkcije v OF. Slednjič se mi je le posrečilo, da so me mobilizirali
za oddajanje desk partizanom, ki so jih vozili v kočevske gozdove z Javornikove žage
na Dvoru. 21. oktobra pa se je zvedelo, da so Nemci v Novem mestu. Partizani so zahtevali,
da gredo vsi moški z njimi, zato sem se zopet skril do prihoda Nemcev na Dvor, 26.
oktobra. Ko so partizani zvedeli, da so Nemci v Novem mestu, so zbežali ter vse pustili.
Na Dvoru je bila namreč delavnica krojačev in čevljarjev ter mehanična delavnica za
popravljanje avtomobilov. Vse dni do prihoda Nemcev so se partizani vračali nazaj
po blago, tako da so skoraj vse odnesli s sabo. Z Nemci je prišlo v Žužemberk tudi
nekaj domobrancev, ki so sklicali fante od 18–35 leta pod orožje. Toda mobilizacija
se ni izpeljala, ker so se Nemci 11. novembra umaknili v Novo mesto in z njimi nas
je šlo tudi večina fantov, le daljnih vasi nismo pravočasno obvestili. Tako je ostalo
še mnogo fantov doma; čakali so skriti na naš povratek, da bi se pridružili domobrancem.

Date: 2010