Zaveza št. 53 – Z izposojeno kamero (Franci Hrovat)


§

Bilo je v Novem mestu konec maja 1942. Z drugimi sošolci sem se pripravljal na veliko
maturo. Prvi dan pismeni izpit. Dobro mi je šlo in zadovoljen sem se vračal proti
domu. Ko sem zavil v park pri pošti, sta se mi približala dva italijanska karabinjerja
in med brez besed odpeljala v novomeške zapore. Racija.

Tam so zbrali že večino novomeških študentov in profesorjev. Razdelili so nas po zapornih
prostorih. V sobo, kjer je bilo v normalnih časih pripravljeno za deset zapornikov,
so nas natrpali trideset. Nobenih ležišč, samo tla in strop, le v kotu ograjen prostor
– stranišče. Postelja gol cementni tlak, brez vode in brez luči.

Že prvo noč se mi je pripetil po svoje žalosten ali smešen dogodek. Sredi noči sem
začutil pritisk v trebuhu in moral na stranišče. V temi in v strahu, da komu ne stopim
na glavo, sem pripotoval do cilja. Tam je bila deska z odprtino in pokrovom. Pod odprtino
je bil postavljen okrogel sod. Ko sem se izpraznil, sem previdno odpotoval na svoj
ležalni prostor. Nisem še zadremal, ko sem zaslišal iz omenjenega zatočišča kričanje
in folklorno preklinjanje. Kaj se je zgodilo? Nisem vedel, da ima spodaj ležeči sod
še svoj pokrov. Tako sem se ponečedil kar nanj. Na srečo je temna noč pomagala, da
me niso odkrili.

Študentje in profesorji smo nadaljevali svoje preživljanje v zaporu. Edini, ki je
ostal zunaj, je bil gimnazijski ravnatelj prof. Ivan Dolenec. Ker smo maturo prekinili,
so jo imeli za neveljavno. Dolenec je izposloval pri italijanskih oblasteh, da smo
lahko ponovili maturo v zaporu. Po nekaj dneh so Italijani pristali. V nekem hodniku
so postavili šolsko tablo in pred nočjo je posedlo pet kandidatov. Komisijo so sestavljali
profesorji, ki so bili obenem zaporniki. Kot svoboden človek je bil prisoten edino
ravnatelj. Dobro, ponovno smo izdelali pismeni del in čakali na zaključek naslednji
dan.

A sredi noči so nas zbudili, nas vklenili v pare in nas ob šesti uri zjutraj naložili
v tovorne vagone na novomeški železniški postaji. Vožnja v zaprtih vagonih je trajala
cel dan in pozno popoldne so naš človeški tovor izložili v »Campo di concentramento
– Monigo presso Treviso«.

Da ne pozabim. Kasneje, na intervencijo škofa Rožmana, je bilo šest pripornikov vrnjenih
v Ljubljano in trije od njih, med katerimi sem bil tudi jaz, smo naredili – v tretje
gre rado – maturo v kuhinji pri ravnatelju Dolencu. Ostali del poslopja je zasedala
italijanska vojska.

Taborišče Monigo leta 1942

Figure 50. Taborišče Monigo leta 1942 Franci Hrovat

Dobro, vrnimo se v taborišče. V njem je bilo okrog štiri tisoč oseb, od tega osemsto
žensk in otrok. Hrana je bila slaba, disciplina stroga, dosti bolh in uši. Nekoč je
umrl star možakar iz Čabra. Ležal je v cementnem koritu in študentje smo hodili opazovat,
kako uši zapuščajo mrtvo telo. Taborišče je bilo obdano s stražnimi stolpi. Eden od
pripornikov je prispel v taborišče samo z enimi hlačami. Opral jih je in jih obesil
pod okno, da bi se posušile. Ponoči jih je veter majal; zaslišalo se je povelje »Alto
la« in nekaj strelov. Zjutraj je fant oblekel preluknjane hlače.

Ker sem dobro obvladal italijanščino in delno tudi druge jezike, so me postavili za
tolmača. S tem sem si pridobil večjo svobodo za premikanje v taborišču in tudi moj
želodec je bil deležen obilnejše hrane. Pa sem videl, kako so stražarji enemu od zapornikov
odvzeli fotografski aparat in ga položili na svojem poveljstvu na polico. Ogledal
sem si ga in odkril, da v njem ni filma. Na srečo je eden od novomeških študentov
v svoji prtljagi prinesel tudi film. Takrat sem imel devetnajst let in v glavo mi
je šinila nora ideja, da izmaknem aparat, ga odnesem v taborišče, tam pa posnamem
nekaj slik. Posrečilo se mi je. Skrivaj sem prinesel aparat v barako in naredil osem
posnetkov skozi špranje okna; posnel sem tudi skupino novomeških študentov. Aparat
sem vrnil. Ko sem kasneje prišel domov, so mi film razvili. Vsi posnetki so uspeli.
Temu je že šestdeset let. Tri slike so se ohranile in te prilagam.

Taborišče Monigo – Notranjost barake

Figure 51. Taborišče Monigo – Notranjost barake Franci Hrovat

Taborišče Monigo 1942 – Skupina novomeških dijakov

Figure 52. Taborišče Monigo 1942 – Skupina novomeških dijakov Franci Hrovat

Nisem domišljav, vendar pa menim, da na svetu ni veliko zapornikov, ki se jim je posrečilo
kaj takega: da bi fotografirali taborišče v času svojega zapora.

Date: 2011