Zaveza št. 53 – Skozi Vetrinj in Teharje (Janko Maček)


§

V 13. številki Zaveze je Justin Stanovnik takole začel svoje razmišljanje Vetrinj
– postaja pred večnostjo: »Od tistih, ki smo v zgodnjih majskih dneh leta petinštiridesetega
hiteli čez Ljubelj, bodisi skozi še nedograjen predor ali pa više gori čez prelaz,
je verjetno malokateremu šinila slutnja, na kakšno pot se podaja. Pred nami je še
milostno visela zavesa, ki se je za večino odgrnila že čez nekaj tednov, pred drugimi
pa je še nekaj časa visela, potem pa se je tudi začela odmikati, zelo počasi, tako
da se je šele čez pol stoletja pokazalo, kaj je tista pot v resnici bila.«

Ko se je približal konec maja leta petinštiridesetega, je mati osmih otrok na samotni
kmetiji v Polhograjskih hribih postala nemirna. Njen mož je bil med zadnjimi domobranci,
ki so 9. maja opoldne zapustili postojanko na hribu pri cerkvi in odšli proti Škofji
Loki in Ljubelju. Tisto jutro je še prihitel domov, stopil v hlev, s pogledom objel
ženo in vsakega otroka posebej ter rekel: »Ne skrbite, v štirinajstih dneh bomo nazaj.
Postorite pri hiši samo najnujnejše, ostalo bomo potem, ko se vrnem.« Na prvo junijsko
nedeljo po maši je žena šla k župniku in ga vprašala, kdaj vendar se bodo domobranci
vrnili. Resno jo je pogledal in rekel: »Le redki morda kmalu, nekateri čez dolgo časa,
mnogi pa nikoli. Vem, da je hudo, toda ne preostane vam drugega kot delati in skrbeti
za otroke.« Bila je razočarana in ni mu popolnoma verjela. Kako bi se šele počutila,
če bi vedela, da je mož medtem že prišel nazaj s Koroškega in da ga nikoli več ne
bo domov.

Koliko podobnih zgodb bi lahko napisali o maju leta petinštiridesetega! Koliko mož
in fantov je na podoben način odšlo na pot, matere in sestre, žene in otroci so pa
ostali doma. Marsikje so odšle tudi žene in dekleta, odšle so cele družine in njihovi
domovi so ostali prazni. Vse poti so tedaj vodile čez Ljubelj. Ni še minil en mesec,
ko so nekatere poti že vodile nazaj v domovino, toda le redki so s teh poti prišli
domov. Za večino so se končale v Teharjih, v Rogu ali na drugih moriščih. Tako je
bil Vetrinj zanje res postaja pred večnostjo.

Janez Zdešar je kot vojak Rupnikovega bataljona prišel v Teharje na praznik sv. Rešnjega
telesa, 31. maja. V knjižici Spomini na težke dni se takole spominja sobote 2. junija
v teharskem taborišču: »Zdi se mi, da so ta dan prišli zadnji domobranci v taborišče.
Bili so iz 1. polka. Hrane nismo dobili že dva dni in pol nobene, privoščili nam niso
niti žlice vode, kljub temu, da je sonce pripekalo kot ob pasjih dnevih. Jeziki so
se nam kar lepili v ustih. Vendar mi je ta dan v veselem spominu. Našel sem Poldeta.
Prišla sta še Pavel in Karel. Šli smo v senco pred barako in Pavel (bogoslovec, brat
Lojzeta Bastiča – opomba J. M.) nam je začel razlagati o mučeništvu in nebesih. Govoril
je tudi o namenu človeškega življenja in da so prav gotovo sedaj prišli trenutki,
ko se bomo čez nekaj dni ali ur združili z Bogom. Pavel je bil v nasprotju z večino
domobrancev mnenja, da vozijo nočni kamioni fante v smrt. Njegove besede so bile za
nas vse, pa tudi za domobrance, ki so se nabrali okoli nas in željno poslušali, novo
razodetje. – Ponoči so nas dvakrat budili in dvakrat klicali. Okoli enajstih in ob
dveh. Obakrat je šlo po nekaj sto fantov v smrt. Polde, Pavel, Karel in jaz smo še
ostali.«

Da, Vetrinj je za mnoge res bil postaja pred večnostjo, Teharje pa le še prag, preko
katerega so nekateri stopili kmalu po razgovoru, ki ga opisuje dr. Zdešar. Med redkimi,
ki so šli po tej poti, pa jim tedaj ni bilo treba prestopiti praga večnosti, je bila
Francka Grom. V tem sestavku bomo povzeli njeno zgodbo, zaradi lažjega razumevanja
pa dodali še nekaj podatkov in pojasnil.

V času okupacije in revolucije

Pri Gromovih na Stari Vrhniki so imeli sedem hčera in dva sinova: Franceta in Tomaža.
Za očeta Tomaža bi lahko rekli, da je bil skrben kmečki gospodar, mama Frančiška pa
je svoja mlada leta preživela na Dunaju, kar se ji je tudi kasneje že na zunaj poznalo.
Čeprav je bilo prve mesece po italijanski zasedbi življenje na Vrhniki razmeroma mirno,
so se pri Gromovih kmalu začele težave in skrbi. Starejši sin France, tedaj star 21
let, je bil zaveden Slovenec in Jugoslovan in se ni mogel sprijazniti z okupacijo.
Ko je zvedel, da se v notranjskih gozdovih zbirajo borci proti okupatorju, je poiskal
zvezo in se jim pridružil. Vodila ga je misel, da ne more prekrižanih rok čakati,
da bo okupacije konec, ampak mora takoj nekaj narediti. S tem se je strinjal tudi
oče, ki je bil znan po svoji pokončnosti.

Gromova družina – Francka je četrta z desne

Figure 22. Gromova družina – Francka je četrta z desne

Leta 1941 je zgodaj zapadel sneg in pritisnil je tudi mraz. France se je tedaj nekega
večera nepričakovano pojavil doma. Čeprav je malo govoril, so domači razumeli, da
se ni vrnil samo zaradi slabih vremenskih razmer, ampak da ga mori še nekaj drugega.
Začutil je namreč, da nekako ne spada k partizanom, da njihov boj ni tak, kot si ga
je sam predstavljal. Baje je dobil neko dovoljenje, da lahko čez zimo ostane doma,
toda kljub temu sta se kmalu oglasila dva terenca in eden od njiju je Francetu zaupal,
da je obsojen na smrt, ker ga imajo za dezerterja. Odslej je bil v nevarnosti pred
partizani in pred Italijani. Spal je zdaj na hlevu, zdaj na kozolcu ali pri sosedu.
Ko se mu je tako skrivanje in potikanje uprlo, je ostal doma. Pa ne za dolgo. Najprej
je neki vrhniški železničar namignil sestri, da Franceta skrivajo doma, kmalu nato
pa so Italijani zgodaj zjutraj obkolili Gromovo hišo. Preden so Franceta odpeljali,
mu je sestra Francka zabičala, naj ničesar ne izda. Nekaj časa je bil zaprt v Ljubljani,
potem pa so ga odpeljali v Italijo in vrnil se je šele po 8. septembru 1943. Seveda
mu spet ni kazalo ostati doma. Pridružil se je domobrancem, pa kmalu prešel k četnikom,
ki so se tedaj zadrževali okrog Zaplane in prihajali tudi na Staro Vrhniko. Brat Tomaž
je šel k domobrancem in do konca ostal pri njih.

Medtem ko je bil France v internaciji, so tudi na Stari Vrhniki neposredno doživeli
revolucijo. Vse je pretreslo, ko so partizani odpeljali 28-letno Albino Verbič in
jo ubili v gozdu blizu njenega doma. Zvedelo se je, da so na Kurenu tisto noč več
ur slišali njene krike. Zato so tudi grob prav kmalu našli. Albinin brat Lado je bil
devet let starejši. Njega so počakali pri samotnem kozolcu, ko je po bližnjici šel
na železniško postajo. Odpeljali so ga v gozd in nikoli se ni vrnil.

France Grom je torej od domobrancev presedlal k četnikom. Verjetno so tudi zato začeli
zahajati k Gromovim. Reden obiskovalec Gromove hiše je bil Dušan Pleničar, z ilegalnim
imenom Bratko. Njegovih obiskov so bili vsi veseli, najbolj pa 20-letna Elizabeta,
ki ni skrivala, da ji je prijazni in postavni četnik všeč. Celo oče Tomaž je bil zadovoljen,
ko je videl, da se med Elizabeto in Pleničarjem pletejo tesnejše vezi, saj je poleg
nje bilo pri hiši še šest deklet. Postavni obiskovalec je to seveda opazil in neko
tako priložnost izkoristil, da je na pol za šalo na pol za res vprašal očeta: »Oče,
ali mi boste po vojni dali Liziko?«

Kdo je bil Dušan Pleničar? V 16., dodatnem zvezku Enciklopedije Slovenije zvemo, da
je bil rojen leta 1921 v Litiji in da je študiral na pravni fakulteti v Ljubljani.
Leta 1941 so ga Nemci izgnali v Srbijo, toda po nekaj mesecih je prišel v Ljubljano
in se zaposlil pri Rdečem križu, postal pa tudi vodilni član organizacije Pobratim
in Narodne legije. Leta 1944 se je pred gestapom umaknil iz Ljubljane. Že tedaj je
vodil četniško DOS (Državno obveščevalno službo). Ob koncu vojne je odšel v Italijo
in se leta 1948 izselil v Veliko Britanijo. V Londonu je ustanovil tiskarno za slovenske
in jugoslovanske publikacije ter dolga leta urejal in izdajal revijo Klic Triglava.
Umrl je 4. decembra 1992.

Korenine organizacije Pobratim segajo v leto 1938, ko je profesor Anton Oven začel
izdajati listič Mrtva straža in zbirati okrog sebe narodno zavedne študente. Po aprilu
1941 je bil Pobratim v ilegali in je načrtoval odpor proti okupatorju. Profesorja
Ovna so partizani maja 1942 ubili v bližini njegove rojstne vasi v Beli krajini. Dušan
Pleničar, ki je intenzivno sodeloval pri četniški ilegali v Ljubljani, je imel srečo,
da se je leta 1944 izognil nemški aretaciji in odšel na Zaplano. Že junija 1944 je
gestapo izvedel prvi val aretacij četniške ilegale in njene DOS. Potem so se aretacije
nadaljevale do konca leta 1944 in tja do aprila 1945. Zaprli so tudi več domobranskih
častnikov. V tem času so se četniki mudili v okolici Zaplane pri Vrhniki in z njimi
je bil tudi general Ivan Prezelj, Andrej. Mihailovič ga je namreč po Novakovem odhodu
v Italijo imenoval za poveljnika Jugoslovanske vojske v domovini in ga nato še povišal
v generala.

Mama Frančiška in oče Tomaž pred domačo hišo

Figure 23. Mama Frančiška in oče Tomaž pred domačo hišo

Verjetno je Pleničar tedaj prihajal na Vrhniko po opravkih in seveda vsako priliko
izkoristil za obisk Gromovih. Sredi aprila 1945 so se četniki skupno z generalom Prezljem
premaknili na Primorsko v bližino srbskih četnikov in konec aprila skupaj z njimi
odšli preko Soče k Angležem. Tedaj je odšla v Italijo tudi večina primorskih domobrancev.
Vsi so si s tem rešili življenje, kajti iz Italije jih niso vračali. Dušan Pleničar
se ob odhodu na Primorsko ni prišel poslovit na Staro Vrhniko. Le ugibamo lahko, ali
je bil ukaz za odhod z Zaplane izdan tako nenadoma ali pa je bila kaka druga prepreka,
da si ni mogel vzeti nekaj ur časa. Morda je tedaj tudi on verjel, da se bodo v kratkem
vrnili skupaj z zavezniki. Vsekakor je to opustitev popravil tako, da je zaročenki
Elizabeti poslal nujno sporočilo, naj se takoj odpravi na Koroško in se nikjer ne
ustavlja, dokler ne pride do njega. Z njo naj bi šla tudi sestra Francka.

Težavna pot do Vetrinja

Gromovi so že pred prejemom Pleničarjevega obvestila izvedeli za približevanje partizanske
vojske. Tomaž, ki je bil pri domobrancih na Vrhniki, je povedal, da se pripravljajo
za odhod na Koroško. V petek, 4. maja, so partizani zasedli Logatec in takorekoč že
trkali na vrata Vrhnike. Elizabeta in Francka sta se tedaj na hitro odločili. Menda
sta šli od doma v nedeljo, 6. maja. Po tolikih letih je Francka pozabila datum, živo
ji je pa ostalo v spominu, da sta odpotovali ob štirih zjutraj. Kar po glavni cesti
sta jo ubrali proti Ljubljani. Vsa njuna prtljaga je bil malo večji cekar, ki sta
ga nosili izmenoma. Francka je bila obuta v nove, nizke čevlje, ki jih je kupila za
veliko noč. Pri hoji jo je oviral tudi pretežek plašč. Malo pred Ljubljano ju je dohitel
tovornjak vrhniškega lesnega trgovca in župana Hrena, poln ljudi in prtljage. Begunki
sta pomislili, kako lepo bi se bilo peljati z njimi, toda vozilo ju je prihitelo in
drvelo naprej.

V Ljubljani sta se sestri na kratko ustavili pri uršulinkah, kjer sta imeli sestrično,
nato pa odšli po Miklošičevi cesti na železniško postajo. Mesto je bilo kot izumrlo.
Francka je vse bolj čutila, da sta se podali na negotovo pot. Sredi Miklošičeve ceste
se je odločila, da se vrne domov. Za Elizabeto seveda ni bilo nobenih dvomov, njen
cilj je bil priti do zaročenca, ki jo je klical. Še preden se je Francka vrnila do
Tromostovja, jo je ustavil domobranski policist, ki je bil nekaj časa pri četnikih
in sta se od tedaj bežno poznala. Pregovoril jo je, da je šla z njim na policijo,
kjer so se mrzlično pripravljali za odhod. Preskrbeli so ji kolo in pozno popoldne
so se odpeljali v Kranj. Poleg Francke je bilo v skupini še nekaj žensk.

Med policisti se je počutila nekoliko nelagodno, zato se je razveselila, ko je v Kranju
zaslišala znan glas in na pločniku zagledala znanko z Vrhnike, ki se je vračala iz
internacije. Skupaj sta odšli v bližnjo hišo, kjer je bila doma druga Vrhničanka,
ki je ta večer sprejela pod streho več povratnikov iz nemškega taborišča. Tudi Francka
je potem tu prenočila, čeprav se je ena od bivših internirank zelo razburjala, ko
je zvedela, kam je namenjena. Naslednji dan se je s kolesom odpeljala do Tržiča. Na
cesti je že bila velika gneča. Med nemškimi tanki in kamioni so se prerivali konji
in voli, vozovi, vozički in kripe, Nemci, vlasovci, domobranci in civilisti. Ko je
stala ob cesti in gledala to čudno procesijo, je Francko prevzela groza. Zasmilili
so se ji posebno starejši ljudje in otroci. Zaželela si je biti doma, hkrati je pa
čutila, da proti toku te silne reke ne more plavati. Ni se mogla ustavljati joku in
verjetno je zato postal nanjo pozoren neki domačin ter jo povabil v svojo hišo. Odšla
je z njim in prizor, ki se ji je nudil ob vstopu v njegovo kuhinjo, se ji je za zmeraj
vtisnil v spomin. Ob štedilniku je stala mlada ženska in v velikem loncu barvala belo
rjuho z rdečo barvo. Zraven je pela neko partizansko pesem. Menda je prejšnji dan
prišla iz begunjskih zaporov, sedaj pa se je pripravljala na prihod partizanov. Francka
je kljub temu tisto noč prespala pri teh ljudeh. Zjutraj so jo pregovarjali, naj ne
bi šla naprej, naj za nekaj časa ostane pri njih. Ko se ni dala prepričati, so ji
svetovali, naj gre v tovarno in si oskrbi primerne čevlje, saj bo s svojimi težko
prišla čez Ljubelj. Ta nasvet je upoštevala in res dobila čevlje, s katerimi je kar
dobro hodila.

Na poti k tovarni je nepričakovano srečala sestro Elizabeto, ki je prišla v Tržič
z neko skupino civilnih beguncev. Zmenili so se, da bodo Francko počakali in potem
skupno nadaljevali pot, toda ko se je vrnila iz tovarne, na dogovorjenem mestu ni
bilo nikogar. Spet je bila čisto sama ob reki ljudi, živine in prevoznih sredstev
in iz te reke jo je spet poklical vrhniški glas. To pot sta bila znanka Mara in njen
mož, domobranski podoficir z Vrhnike. Rada se jima je pridružila. Ko so se vzpenjali
proti Ljubelju, so se držali za vozove. Preden so vstopili v tunel, so domobranci
naročili ženskam, naj sedejo na vozove. Tako jim ni bilo treba broditi po onem debelem
blatu in tudi tema v tunelu ni bila tako strašna. Zvečer so ob cesti videli vojake,
ki so bili zbrani ob ognjih. Nekdo je rekel, da so vlasovci. Ko so bili že blizu Drave,
jim je nasproti pripeljal tank, na katerem so videli partizana. Francka in Mara sta
se prestrašili. V grmovju ob cesti je bilo še nekaj partizanov, ki so se jima posmehovali:
»Gospodične, ali vam ni všeč na Kranjskem?« Ko so se ustavili na Vetrinjskem polju,
je že deževalo. Mara in njen domobranec sta imela svoj šotor, Francko je pa nekdo
razporedil v šotor k ženi majorja Lehmana. Tam je ostala do odhoda iz Vetrinja.

Vetrinj in vrnitev v domovino

Pričakovali bi, da bo Francka veliko vedela o smrti in pogrebu majorja Lehmana, saj
je bila več kot štirinajst dni v šotoru z njegovo ženo. Vendar ni tako. Močno se ji
je pa vtisnil v spomin 13. maj, prva nedelja, ki jo je preživela v Vetrinju. Duhovnik
je maševal na kamionu, na katerem so postavili skromen oltar s podobo brezjanske Marije.
Za binkoštne praznike so bili že v vetrinjski cerkvi. Ves dan so se vrstile maše in
molitve in cerkev je bila vseskozi nabito polna. Ker je stanovala v vojaškem delu
taborišča, je imela le malo stikov z drugimi vrhniškimi begunci, pač pa je bila večkrat
skupaj z bratom Tomažem, ki je prišel v Vetrinj z vrhniškimi domobranci. Nekoč se
jima je pridružil še neki domobranec in šli so v bližnjo pekarno, da bi kupili kruha.
Niso ga dobili, čeprav so imeli denar. V spominu ji je ostalo tudi srečanje z Angelo
Geoheli, sestro nekdanjega zaplaninskega župnika, ki so ga partizani ubili konec julija
1942. Poznali sta se še iz časa, ko so Geohelijevi stanovali v železniški čuvajnici
pri Štampetovem mostu.

V taborišču je nastal nemir, ko je od nekod prišel mlad fant in govoril, da bodo Angleži
poslali domobrance nazaj v Slovenijo. Kmalu so ga odstranili. Francki se je fant zdel
resen in zaupanja vreden, čeprav se je tedaj njegova trditev zdela popolnoma nemogoča.
V enem sosednjih šotorov so imeli radio. V nekih poročilih je slišala vest, da so
jugoslovanske oblasti že »dobile v roke prvih tisoč petsto slovenskih izdajalcev«.
Poročila so bila v srbohrvaščini. Domobranski oficir, ki je tedaj tudi poslušal, se
je samo posmehnil in zaničljivo zamahnil z roko, kot bi hotel reči: »Kar zganjajte
svojo propagando, če se vam ljubi.« Na splošno se je pa tedaj govorilo, da jih bodo
Angleži preselili v Italijo, kjer bodo vojsko reorganizirali, civilnim beguncem pa
omogočili bolj urejeno življenje. Ko so v nedeljo, 27. maja, prvi domobranci »odšli
v Italijo«, je brat prišel k njej in ji naročil, naj se pripravi, da bo šla tudi ona,
ko bo njegova enota prišla na vrsto. Ni ji ostalo v spominu, kdaj so odšli iz Vetrinja
in koliko jih je bilo. Ko se je odpravljala na kamion, je imela čuden občutek, zato
se ji ni nič mudilo. Mimo nje je prihitel kurat France Kunstelj, ki je bil Vrhničan
in ga je že od prej poznala. Navadno je bil vesel in nasmejan, tokrat pa se ji je
zdel zaskrbljen. Komaj jo je opazil.

Francka Grom leta 1940

Figure 24. Francka Grom leta 1940

Do neke zgradbe v Slovenj Gradcu sta bila Francka in Tomaž skupaj, tam pa so ju ločili.
Njo so z drugimi civilisti porinili v neko sobo v nadstropju. Spomni se, da so bili
domobranci zelo potrti. Nihče ni govoril. Ko je v Celju prišla iz vagona, je na prostoru
pred postajo videla ležati domobrance in partizan na belem konju je jahal preko njih.
Konj se je spretno izogibal ležečim in zdelo se ji je, da nobenega ni pohodil. Pot
iz Celja v Teharje je bila zelo dolga, podrobnosti te poti ji pa niso ostale v spominu.
Ob prihodu v taborišče je spet videla Tomaža. Sedel je z drugimi na šodrastem dvorišču.
Pozdravila sta se z očmi, govoriti pa nista mogla.

V teharskem taborišču

Francka je prišla v precej veliko sobo s pogradi. Nekatere sojetnice si je dobro zapomnila:
Lovšinovi dve iz Ribnice, Ogrinovo mamo in njeno snaho z Vrhnike, ženo domobranskega
oficirja z Zaplane, ki se je zelo bala in so jo potem res odpeljali. Z bratom sta
se samo prve dni nekajkrat videla. Enkrat ji je celo uspelo, da mu je podala skodelico
vode, toda stražar je to opazil in tako divje zakričal, da fant vode ni popil, ampak
jo je dal sestri nazaj. Ni opazila, kdaj so ga odpeljali, samo videla ga ni več.

V taborišču je bilo zelo vroče, Franckina obleka in obutev pa sta bili bolj zimski
kot poletni. Sojetnice so videle njeno stisko in so ji pomagale: ena ji je dala lahko
poletno obleko, druga pa sandale. Zvedele so, kako so mučili domobranske oficirje
in kurata Kunstlja. Francka se je večkrat spomnila, kako resen je bil kurat v Vetrinju,
ko je odhajal na kamion. Vedele so, da domobrance ponoči odvažajo iz taborišča. Nekega
dne so se kot navadno v parih vračale od večerje. Približal se je partizanski oficir
in jih zaustavil. Ko so obstale, je brez pojasnila začel šteti od sprednjega dela
kolone. Ko je prišel do petdeset, je rekel: »Za danes bo dovolj.« Preštete so morale
počakati, ostale iz zadnjega dela kolone, med njimi tudi Francka, so pa lahko šle
v barako. Med preštetimi je bila Minka Dobrovoljc z Vrhnike, ki jo je Francka dobro
poznala. Bila je namreč šivilja in vedno lepo oblečena. Tedaj je imela v roki neko
skodelico. Hitro je stekla v barako, odložila skodelico in se vrnila na svoje mesto
v vrsti. Menda sta bili skupaj z Verbičevo Zinko. Kmalu potem so jih odpeljali. Nekatere
od teh, ki so ostale, so jim zavidale, saj so mislile, da so šle na delo.

V 12. številki Zaveze je dr. Tine Velikonja v zapisu Šle so skozi Teharje opisal po
pripovedovanju preživelih tudi ta dogodek, ki naj bi se zgodil 5. junija. Piše, da
so odbrane zavile nazaj proti kuhinji in obstale na poti. Čez pol ure so izginile.
Naslednjega dne so domobranci z dvorišča povedali, da jih je odpeljal avtobus modre
barve, ki je čakal za barakami. Lojze Opeka, ki je pobegnil izpred morišča na hrastniškem
hribu, se spominja modrega avtobusa, ki je ravno obračal na travniku pri Pustovi domačiji,
ko so njega in sotrpine sredi noči pripeljali tja.

Argentina 1950 – Dvaindvajsetletni France Grom

Figure 25. Argentina 1950 – Dvaindvajsetletni France Grom

Nekega večera je k ženskam prišel oficir in vprašal, katera se javi za delo. Oglasila
se je mlada žena, mati dveh otrok. Ko ji je ukazal, naj gre kar z njim, je hotela
vzeti torbo. Ni ji dovolil, češ da je ne bo rabila. Francka je tedaj že odprla usta,
da bi se javila, pa jo je neki notranji glas zaustavil, da ni spregovorila. K sreči
je oficir tedaj gledal na drugo stran in ni opazil njenega nemira. – Nekajkrat so
prišli s seznamom, klicali dekleta in žene po imenih ter jih potem odpeljali. Med
temi je bila na primer Dana Lovšin, medtem ko je njena sestra Vida preživela Teharje
in se vrnila domov.

Francka Grom si je dobro zapomnila noč med 20. in 21. junijem, ko je enajst domobrancev
pobegnilo iz teharskega taborišča. Najprej so zaslišale silno vpitje, nato pa tekanje
po taborišču in streljanje. Menda je bilo presenečenje tako popolno, da so »varuhi«
taborišča v začetku mislili, da so napadeni od zunaj. Dr. Zdešar o tem v knjižici
Spomini na težke dni takole piše: »Stražar se je obrnil od nas in pričel korakati
vzdolž barake. Napočil je ugodni trenutek. Z nečloveškim rjovenjem in vpitjem smo
planili pokonci, vpili vsak svoje povelje, da bi partizane zmešali, in tekli proti
stražarju in ograji. Stražar pa je zbežal. Odvrgli smo proti njemu kamenje in se pognali
z levjim skokom na ograjo.« (Spomini … , str.57)

Nekega dne v začetku julija so Francki povedali, da gre domov. Nobenega dokumenta
ji niso dali. V skupini, s katero je potovala, sta bili tudi Mačkovi dve iz Logatca
in Požarjevi dve. Iz Celja do Ljubljane so se peljale z vlakom. V Ljubljani je vlak
ustavil precej daleč od postaje. Ko so hitele preko tirov, jih je neki železničar
opozoril: »Dekleta, ne na glavni izhod!« in jih usmeril k nekim vratom v ograji. Odhitele
so ven in se hitro izgubile v mestu. Eno noč ali dve je Francka prespala pri družini,
kjer je nekoč služila njena sestra. Nameravala je ostati v Ljubljani. Šla je na prijavni
urad, da bi se prijavila. Ko je čakala v vrsti, je zagledala miličnika iz sosednje
vasi, ki jo je opazoval, a je najbrž ni prepoznal. Prestrašila se je in odšla iz urada.
Na hitro se je odločila, da gre domov.

Mračilo se je že, ko je hitela po glavni cesti od Viča proti Vrhniki. Kadar je zaslišala
kake glasove ali zagledala avtomobilske luči, se je umaknila s ceste. V roki je celo
pot stiskala rožni venček, ki ga je dobila od sestrične uršulinke, ko se je oglasila
pri njej. Pri prvih vrhniških hišah je zapustila cesto in se kar preko njiv in travnikov
usmerila proti domu. Kadarkoli se je kasneje spomnila tiste poti, ni mogla razumeti,
kako se je izognila vsem kanalom in jarkom, s katerimi je prepleteno ono področje.
Ne da bi koga srečala, je prišla do domače hiše na Stari Vrhniki. V kuhinji so bili
oče, mati in ena od sester. Prvo vprašanje, ki so ga ji postavili, je bilo: »Ali si
bila skupaj s Tomažem? Kaj je z njim?«

Epilog

Že naslednji dan se je Francka šla javit na KLO (Krajevni ljudski odbor) na Stari
Vrhniki. Razporedili so jo na delo v opekarni. Kmalu je zbolela, saj je bilo delo
težko, ona pa izčrpana od stradanja v Teharjih. Le nekaj dni je bila doma, pa so že
prišli ponjo miličniki in jo odpeljali v taborišče v Šentvid – v škofove zavode. Obtoževali
so jo, da je sodelovala s četniki in izdajala partizane. Dvakrat je stala pred sodiščem,
vendar ni bila obsojena in maja 1946 so jo izpustili. Seveda je v domačem kraju še
dolgo veljala za krivo in so temu primerno ravnali z njo. Kljub temu pa je bila zadovoljna,
da ji je po težki poti, na katero je stopila v začetku maja 1945 in potem šla skozi
Vetrinj in Teharje, ostalo vsaj golo življenje. Kaj lahko bi tudi njo poklicali ali
odšteli, kot so storili z mnogimi njenimi sojetnicami in z bratom Tomažem, za katerega
ni vedela, kdaj so ga odpeljali s tistega šodrastega dvorišča.

Kaj pa Elizabeta Grom? Kje se je končala njena pot, ki jo je bila začela v zgodnjem
majskem jutru leta petinštiridesetega skupaj s sestro Francko? Bila je v skupini beguncev,
ki so jih partizani zajeli malo pred prehodom čez Dravo. Imela je srečo, da je ob
neki priliki s še nekaterimi sotrpini pobegnila in se prebila v Italijo, kjer jo je
v begunskem taborišču čakal zaročenec Dušan Pleničar. Še isto leto sta se poročila
in leta 1948 sta se izselila v Anglijo. – France Grom, ki se je že leta 1941 neposredno
prepričal, da s komunisti ni mogoče sodelovati, je konec aprila 1945 prišel s četniki
v Italijo in se po nekaj letih taboriščnega življenja izselil v Argentino. Čeprav
bi bilo zanimivo izvedeti kaj več o življenju Elizabete in Franceta v tujem svetu,
bomo to prihranili za drugo zgodbo, saj je naslov tegale sestavka Maj 1945.

Slovensko dekle na domobranski slovesnosti

Figure 26. Slovensko dekle na domobranski slovesnosti

O maju petinštiridesetega je bilo v Zavezi že veliko napisanega. Omenili smo že sestavek
dr. Velikonje Šle so skozi Teharje v 12. številki Zaveze – o dekletih, ki so iz Vetrinja
prišle v teharsko taborišče: »Niso same silile v nesrečo. Kar jih je doletelo, jim
je bilo vsiljeno. Niso bežale pred namišljeno nevarnostjo, ampak pred pravo, pred
ljudmi, ki so korakali iz temnih gozdov. Niso čutile nevarnosti tako naravnost kot
domobranci, s katerimi so šle na pot in za katere partizani niso skrivali, da ne bo
z njimi nobene milosti.« Vse poti vodijo čez Ljubelj je sestavek istega avtorja v
13. številki in pod istim naslovom spet v 17. številki. In še bi lahko naštevali.
Zakaj se vsako leto v času, ko narava po končani zimi spet zaživi, ko se vse odene
v zelenje in cvetje, znova in znova spominjamo trpljenja in smrti? Pač ne moremo,
ne smemo pozabiti tistega, kar se je zgodilo pred devetinpetdesetimi leti, kar je
nas in naš narod tako usodno zaznamovalo. Prav v tem pa vidimo tudi posebno znamenje
novega upanja in svetlejše prihodnosti.

Date: 2011