Zaveza št. 53 – Pogled v zgodovino (Marko Kremžar)


§

Lani je izšla pri Slovenski matici v Ljubljani pomembna zgodovinska knjiga Borisa
Mlakarja ‘Slovensko domobranstvo’. V tem obsežnem delu je zbral avtor podroben pregled
tako glede organizacije kakor delovanja domobranskih enot v času od njihove ustanovitve
septembra leta 1943 pa do konca vojne, umika in njihove končne usode.

Knjiga je pisana stvarno. Čeprav avtor pogosto uporablja partizanske vire, je jasno,
da hoče biti objektiven. Zato ne bi imelo smisla, da bi kot nestrokovnjak pisal iz
daljave kritične pripombe knjigi, ki bo – upajmo – služila kot izhodišče za vrsto
novih, strokovnih zgodovinskih razprav.

Kot človek, ki je omenjeno dobo doživljal, pa bi vendarle napisal nekaj misli, ki
so se mi utrnile ob prebiranju nad 500 strani velikega formata, ki jih obsega Mlakarjeva
monografija.

Treba je priznati, da posveča avtor obdobju pred ustanovitvijo domobranstva tri poglavja,
to je nekako 80 strani. V njih je resnično omenjeno vse, kar se je takrat dogajalo,
a ta uvod zbledi ob podrobnem popisu naslednjih devetnajstih domobranskih mesecev.
In vendar je prav v prvih mesecih okupacije zgoščena vsa tragika revolucije, katero
je presegel le poboj razoroženih domobrancev po koncu vojne.
Zato, kdor ne ve, ali bolje, ne dojame, kaj se je dogajalo v Sloveniji pred ustanovitvijo
domobranske vojske, ne bo mogel razumeti razlogov za njen obstoj. Naslednje vrstice
potemtakem niso ocena Mlakarjeve knjige, temveč pripis, ki naj pomaga razumeti ne
le, kaj se je godilo med vojno v Sloveniji, ampak tudi zakaj.

Znano je, da so komunisti na Slovenskem pričeli krvavo revolucijo po nemškem napadu
na Sovjetsko zvezo junija 1941, to je dobra dva meseca po pričetku okupacije, in da
je ta trajala je do maja leta 1945, kar je skupaj 46 mesecev. Če odštejemo tej dobi
omenjenih 19 mesecev domobranstva, vidimo, da je pred tem potekala revolucija že celih
27 mesecev. Predno so bili domobranci, so se branile pred partizanskim terorjem Vaške
straže, (avtor jih vse prepogosto imenuje z italijanskim izrazom MVAC, kot da ne bi
šlo za spontano slovensko samoobrambo). Te so se pričele ustanavljati v maju 1942
in so prenehale ob italijanskem razpadu. Obdobje Vaških straž potemtakem ni trajalo
več kot 16 mesecev. Če prištejemo tem še tistih že omenjenih 19 mesecev slovenskega
domobranstva, dobimo skupno 35 mesecev oborožene protirevolucije. A kaj se je dogajalo
enajst mesecev, od junija 1941 pa do maja 1942, ko ni bilo proti komunistični OF in
partizanom nobenega odpora? To je bil čas, ko je partijska Varnostna obveščevalna
služba (VOS) streljala po ljubljanskih ulicah zavedne narodnjake, medtem ko so partizani
po deželi morili verne krščanske može, žene, duhovnike, fante in dekleta, skratka
vidnejše ljudi, ki so bili idejni nasprotniki komunizma.

Koliko je bilo teh žrtev? Nekateri menijo, da ne več kot 600, kot da bi bila to malenkost,
drugi cenijo, da jih je bilo nad tisoč. Če pomislimo, da je ob pričetku vojne imela
komunistična partija okrog 1000 članov, vidimo, da je dala ta pomoriti med potencialnimi
nasprotniki podobno število ljudi, kot jih je imela sama. Ob tej primerjavi lahko
presodimo, kako cinične so sodbe nekaterih glede nesposobnosti demokratičnega tabora,
kajti vprašanje je, kako bi potekali dogodki v primeru, da bi komunisti ob pričetku
revolucije izgubili podobno število članov partije. A na kaj takega demokratično usmerjeni
rojaki niso niti pomislili. Umor je bil, takrat kot vedno, kristjanom tuje in prepovedano
sredstvo, življenje pa, posebno še življenje od sovražnika ogroženega rojaka, neprecenljiva
vrednota. Dr. Marko Natlačen je, na primer, ob prihodu italijanskih okupatorjev komuniste
pred njimi branil, češ, tudi oni so Slovenci. Nekaj mesecev za tem, so ga ti, kot
toliko drugih zavednih rojakov, umorili.

Pri tem se človek opravičeno začudi, da ti medvojni umori civilistov ne le, da niso
priznani in obsojeni kot zločini, temveč, da predstavljajo celo v zgodovinski študiji
le splošen podatek. In vendar je prav tedanji partijski teror nad domačim prebivalstvom
sprožil med ljudstvom občutek ogroženosti in s tem upravičeno samoobrambo.

Dejstva, da je bil pri nas ves odpor proti OF, pa najsi gre za Vaške straže ali za
domobrance, le upravičena obramba pred revolucionarnim terorizmom partije, ni mogoče
nikdar dovolj poudariti. Prav tako pa tudi ne, da ob vsem partijskem nasilju ni slovenskih
kristjanov sprva nihče branil in da so odlašali skoraj leto dni, predno so v samoobrambi
segli po orožju. Tega so jim komunisti naravnost vsilili.

Slovenske polpretekle zgodovine ni mogoče razumeti, če ne postavimo na začetek razpravljanja
imen vseh stotin civilistov, očetov, mater, hčera in sinov, ki so jih partizani pomorili
v tistem prvem letu svojega tako imenovanega ‘osvobodilnega boja’. Brez tega imenika žrtev, z opisom mučenj in pobojev, še tako natančna in strokovna
monografija ne bo mogla približati novi generaciji bralcev strahot, ki so takrat prisilile
ljudi v samoobrambo, to je v varovanje lastnih življenj.

Ob tem je vsako razpravljanje o več ali manj dovoljeni kolaboraciji brez smisla. Kolaboracija
je, kot je bilo že večkrat napisano, sodelovanje pri doseganju okupatorjevih ciljev
in namenov, bodisi iz koristi, bodisi iz ideološke sorodnosti. Pri nas tega ni bilo.
Poznali smo sovražnike, nemške naciste in italijanske fašiste in vedeli, da nas hočejo
kot narod uničiti. Od prvega dne vojne smo upali na njihov poraz, a vedeli, da se
odloča ta na svetovnih bojiščih. Pred notranjim terorjem pa se je moral slovenski
človek braniti sam in se zato oborožiti kjer in kakor je bilo v tistih razmerah mogoče.

Ta skrajna, življenjska stiska zavednih in vernih rojakov med vojno in revolucijo
presega vsak zgodovinski opis, osnovan le na podlagi dokumentov. Strah in obup pa
tudi žalost in ogorčenje niso statistični podatki. Upamo, da bo pomebno Mlakarjevo
delo dobilo nekoč širši in poglobljen okvir, v katerem se bo zgodovinar skušal vživeti
v dušo ljudi, ki so se sredi okupacije in tujega nasilja zavedeli, da morajo sami
zavarovati življenje svojih družin.

O tem je morda res malo napisanega, a dovolj za nekoga, ki hoče razumeti bistvo takratne
zgodovine.

Date: 2011