Zaveza št. 53 – Nič se ne dogaja (Blaža Cedilnik)


§

Kot veste, sem bila dva meseca v Ameriki, daleč, zelo daleč, na drugem koncu sveta.
V mislih sem s seboj odnesla vse probleme, ki tarejo mojo ljubo malo Slovenijo. Zato
sem si vsak večer vzela uro časa in pregledala novice iz Slovenije. Ves čas se je
nekaj dogajalo, novic toliko, da sem jih komaj zmogla prebrati in preposlušati oziroma
pregledati na radiu in televiziji. Pa še sorodniki, prijatelji in znanci, s katerimi
sem v stalni zvezi preko elektronske pošte, so mi sporočali, kako je pri nas doma.
Kaj vse sem zamudila! Referendum o izbrisanih, na primer. Pa kaj. Kljub pozivu na
bojkot referenduma z najvišjih inštanc, vključno z bivšim predsednikom države in njegovim
forumom, se ga je udeležila običajna množica ljudi in seveda zelo jasno izrazila svoje
mnenje. Pa kaj. Naša absolutna oblast je naredila po svoje. Prijateljica mi je pisala:
»Hehehe … referendum je pogorel na celi črti, to se pravi, ljudstvo je bilo odločno
proti zakonu, ampak vse bo brez zveze, ker je ustavno sodišče menda že odločilo …
Drugače pa je tukaj vse po starem, hodimo v službo, šimfamo oblast … pa kaj, kdo jim
pa kaj more?«

Prijatelj pa je napisal: »A sploh veste, vi tam daleč na drugi strani velike luže,
kaj se tu med tem dogaja? Precej stvari naenkrat: V nedeljo gremo na referendum v
zvezi s »prebrisanimi«, predvčerajšnjim je bil interpeliran minister Keber, včeraj
minister Bohinc, pestro, televizija je po enajst ur prenašala zadeve iz parlamenta,
da človek postane že kar malo bolan od tega, zgodi se pa nikomur nič. Danes sem mukoma
oddal napoved za odmero dohodnine, še preden sem šel v službo – hvala bogu – sedaj
imam pa že vsega tega poln kufer – mislim teh številnih državljanskih dolžnosti. Kje
so pa moje državljanske pravice?« Sem brala in poslušala, čeprav ne celotnega prenosa,
samo tisto, kar je bilo objavljeno v raznih poročilih in drugih informativnih oddajah.
Vse skupaj so obrnili na glavo in naredili Slovence za najhujše šoviniste in rasiste
na svetu. Menda se ves svet zgraža ob naših besedah in dejanjih. Potem pa interpelacije,
Keber, Bohinc … Glasovalni stroj je opravil svoje. Pardon, temu se zdaj pač ne reče
glasovalni stroj. To se reče samo takrat, kadar so na oblasti nepravi ljudje. Ko je
bila Bajukova vlada, npr. Zdaj pa je to sprejemanje sklepov, ki se jih da na glasovanje.
In poslanci glasujejo po svoji vesti. Če jo seveda imajo.

O, pa Ljudsko stranko so vrgli iz koalicije. Saj so jo pravzaprav že ves čas nekako
suvali iz nje. Ves čas jim je šla na živce, ker se ni obnašala tako, kot bi bilo treba.
Saj je bila pokorna, ampak ne dovolj. Bila je vedno nekje vmes. Ni sedela na dveh
stolih, kot so ji očitali, ampak med dvema stoloma. Vsekakor je naredila pomladni
strani precej škode. Pa sebi tudi. Zdaj bo napočil trenutek resnice. Na volitvah.
Ni bila čisto na strani komunistov, komsomolcev in kar je še takih strank, ki nastopajo
tako enotno, da jih kar gledaš. In se sprašuješ, zakaj niso vsi v eni in isti stranki.
No, pa to smo že obdelali. Vsaj na videz je več strank, je parlamentarna demokracija.
Gre pač za farbanje ljudi. Nekateri pač nasedejo. Vsakokrat. Nekateri pa volijo stranke
kontinuitete, kot se lepo reče, zaradi koristi, zaradi bonitet, za katere se bojijo,
da jih bodo pod drugačno oblastjo izgubili. Je že tako. Menda je vsakdo naprodaj,
le cene, za katere se je pripravljen prodati, so različne. Kaj hočemo.

Intimna misel

Figure 46. Intimna misel Mirko Kambič

Medtem ko sva bila z možem v Ameriki, smo vstopili v Evropsko zvezo. Za to priložnost
so obnovili napis »NAŠ TITO« na hribu nad Gorico, napis, ki je viden daleč naokrog.
Kar zazeblo me je ob tej novici, me razjezilo, obenem pa mi je šlo na smeh, ko so
povedali, da so ga ob tem (ob vstopu v Evropsko zvezo) delno prekrili s slovensko
zastavo. Nikakor mi ni bilo jasno, kaj ima ta napis opraviti s slovensko zastavo,
s simbolom osamosvojitve. Mislila sem pa tudi na naše vrle fante, ki so po osamosvojitvi
splezali tja gor in razmetavali tisto kamenje. In imeli so občutek, da trgajo vezi
s starim režimom, s komunizmom, z Jugoslavijo in z vsem, kar sodi zraven. Po moje
se prav bedno počutijo. Prav nasprotno, kot so se počutili takrat. Ta napis se vidi
celo iz letala. Če bi me kdo vprašal, zakaj je tam in kaj pomeni, mu ne bi znala na
kratko razložiti. Pa tudi na dolgo ne. Kaj ima samostojna Slovenija opraviti z diktatorjem
iz prejšnjega režima, iz prejšnje države, iz katere smo se srečno izvlekli. Morala
bi mu reči, da so še vedno isti ljudje na oblasti kot takrat, da je še vedno isti
režim, ki pa se je na zunaj oziroma na videz spremenil. Volk dlako menja, čudi ne.
Kljub vsemu ne razumem popolnoma. In mi nikakor ni vseeno. Pravzaprav nisem jezna,
žalostna sem, ker se dogajajo take reči.

Seveda sem zdaj že nazaj. Zdaj sem spet tu, v svoji ljubi Sloveniji. In lahko gledam
in poslušam prenose iz parlamenta. Po svoje zanimivo, po svoje dolgočasno. Za vsakega
poslanca bi že lahko vnaprej rekel, kaj bo dejal. Pač glede na to, na kateri strani
je. Čeprav je v parlamentu cela vrsta strank, se obnašajo natanko tako, kot bi bili
samo dve. Z eno malo razliko. »Taprava« stran je enotna, da ne moreš verjeti, pomladniki
pa si občasno mečejo polena pod noge tudi sami, kot da jim jih kontinuiteta ne bi
metala že dovolj. Sicer je bilo pa že od nekdaj tako. Karkoli diši oziroma smrdi po
komunizmu, je enotno in usklajeno in organizirano in prisotno v medijih oziroma izjemno
skrbi za propagando, za obveščanje doma in po svetu. Kar spomnimo se dogajanja med
drugo svetovno vojno pri nas. Komunisti enotni, organizirani, povezani med seboj in
s svetom. Protikomunisti pa so bili razklani, neorganizirani, nepovezani s svetom,
kateremu bi morali stalno sporočati, kaj se pravzaprav pri nas dogaja. Zdaj je seveda
druga pesem. Komunistična stran ima medije trdno v svojih rokah, skoraj vsi novinarji
so cepljeni proti pomladnikom, posebej seveda proti Janši. To bo zelo težko spremeniti,
tudi če bo prišlo do zamenjave oblasti. Če bodo hoteli karkoli spremeniti, bodo morali
pozabiti na stare zamere in biti enotni. Pa kaj, ko jim vedno podtaknejo kakšno kukavičje
jajce. V vseh pomladnih strankah je še vedno, o tem sem prepričana, polno spečih krtov,
ki čakajo, da pridejo na vrsto. V tem so bili komunisti zmeraj mojstri. Morali bi
uporabljati lakmusov papir, to pomeni, vprašati vse tiste, ki se potegujejo za vodilna
mesta v stranki ali v vladi, ko bodo ali ko so prišli na oblast, kaj mislijo o dogajanju
med drugo svetovno vojno, o državljanski vojni, o spravi, pa še kaj takega. Prej ali
slej bi se izdali. Je pa še nekaj. Tisto, kar sem napisala že prej. Menda je vsakdo
naprodaj, le cene so različne. Morali bi težiti k temu, da bi, ko spet pridejo na
oblast, izbrali take ljudi, ki niso naprodaj. Sicer pravijo, da takih ljudi ni. Ampak
sama pobožno upam, da so ljudje, ki niso naprodaj. Za nobeno ceno. Če takih ljudi
ni, sem zelo nesrečna in osamljena. Morala bi reči drugače. Ne, da upam, ampak da
vem, da taki ljudje so, da se zanesem na to, da so.

Varno navzgor

Figure 47. Varno navzgor Mirko Kambič

Bližajo se volitve. Različna dogajanja kažejo, da se, vsaj kar se tiče vladajoče garniture,
pošteno pripravljajo nanje. Prav zanima me, kakšna bo ta nova stranka mladih, ki so
jo pravkar ustanovili. Glede na imena, ki jih poznamo že od prej, bo najbrž še ena
različica komsomolcev. Sicer bomo pa kmalu videli in slišali na lastne oči in ušesa.
Samo skrbno je treba poslušati. Drobni detajli, besedne zveze, izrazi, fraze. Čeprav
vsi mladi govorijo o nekakšni neobremenjenosti s preteklostjo, to sploh ni res. Kot
sem že večkrat zapisala, smo vsi tako ali drugače obremenjeni z njo. Seveda na različne
načine in do različne mere. Nekoč sem v neko konferenco na internetu napisala nekaj
o državljanski vojni pri nas, pa mi je neko mlado dekle v odgovor napisalo zgodbo,
ki ji jo je pripovedovala njena stara mama in sicer o tem, kako so domobranci mučili
in ubijali ljudi, ki jih je poznala (njena stara mama). To je seveda ena plat, čustvena,
prenos s staršev na otroke in vnuke. Druga plat, ekonomska, zadovoljevanje ambicij,
pa je ta, da se pač ve, da če hočeš kam priti, narediti kariero, se potegovati za
visoko delovno mesto, pač moraš biti v LDS ali pa vsaj njen simpatizer. In mladi ljudje
bi radi kam prišli, radi bi naredili kariero, radi bi prišli v odgovorne in dobro
plačane službe, za to je marsikdo pripravljen zakopati svoje prepričanje devet klafter
globoko pod zemljo in reči, da ga politika pač ne zanima.

Vsi mi si želimo, da bi prišlo do spremembe v vladajoči garnituri. Zdaj je pa ta vlada
oziroma ta koalicija naredila že toliko svinjarij, da če ji to spregledamo, potem
ni ničesar, kar bi ji lahko škodovalo. So pa zagotovo pripravili vse polno streliva
in bomb in topov in vsega mogočega orožja, s katerim bodo pomladnike pri ljudeh čimbolj
očrnili. Že spet vlačijo na dan zgodbe o trgovanju z orožjem med slovensko osamosvojitvijo
in po njej, ki je bilo plačano, pa nihče ne ve, kam je izginil tisti denar. Skratka,
namig, da so si pomladniki, posebej Janša, nagrabili takrat veliko premoženje. Da
niso grabili samo eldeesovci. Da so tako rekoč vsi politiki enaki. Vsi krvavi pod
kožo. Samo oni znajo upravljati državo, oni drugi pa ne. Skušali bodo prepričati ljudi,
da bi pomladniki vse pokvarili, kar so oni v teh letih s trudom napravili. In prepričati
ljudi o svojem znanju in sposobnosti. In spet zmagati na volitvah.

Kaj se je torej dogajalo tačas, ko me ni bilo tukaj, oziroma, kaj se torej dogaja
sedaj. Na prvi pogled veliko. Kar naprej so neke spremembe ustave, izredne seje, pa
interpelacije, pa referendumi, pa afere in tako naprej. Vsi mediji so kar naprej polni
novic iz parlamenta. Ko pa pogledaš nazaj, ko narediš nekakšno rekapitulacijo, pa
vidiš, da se ni zgodilo pravzaprav nič. Vse je še lepo po starem. Torej je vse to
dogajanje samo videz, imidž, slepilo, blef. V resnici se pa nič ne dogaja. Ali pa
se nekaj dogaja nekje v ozadju, za vsem dimom in rompompomom, ki ga počnemo vsi skupaj,
ko se gremo demokracijo. Tisto dogajanje pa je zelo daleč od demokracije. Ki sploh
ni niti podobna demokraciji. Zato je že skrajni čas, da izvolimo ljudi, ki se bodo
v resnici šli demokracijo. Seveda pa je vprašanje, ali smo sposobni, da se izognemo
pastem in prevaram, ki nam jih bodo, bogve katerič že, spet nastavili komunisti s
takšnim ali drugačnim imenom.

Date: 2011