Zaveza št. 53 – Mučencem v žalosten in blag spomin (Cilka Pucko)


§

Od časa do časa se vračajo moje misli na dneve, od katerih je minilo 54 let. Obrazi
mnogih oseb, posebno onih, ki sem jih spoznala šele takrat, so v mojem spominu že
obledeli. Tudi mnoga imena je že zabrisal čas. Nasprotno pa zaživi v meni – z vso
močjo prav sedaj, da kar telesno zaboli – tisto strašno takratno občutje nemoči, negotovosti,
zapuščenosti in bolečin vseh tistih, s katerimi sem takrat delno doživljala njihovo
pot na kalvarijo slovenskega naroda v letu 1945. Leto za letom namreč bolj podoživljam
in razumem vse doživeto. Takrat je bilo vse le tisti trenutek – ura – dan – noč –
teden – kraj – groza dojetij in spoznanj. Kljub časovni oddaljenosti lastna doživetja
in pa pričevanja onih, ki so na tem ali onem kraju osebno vse to preživeli, vedno
znova slikajo pred mojimi notranjimi očmi grozo tistih dni. Pa pravijo nekateri, da
je že čas, da se vse to pozabi! Se vam zdi? Moje takratno osebno počutje ni važno.
Skušala pa bom preslikati v sedanjost, česar se pač še spomnim, vsem mučencem tistih
dni v žalosten, a blag spomin.

Razburljivi prvi dnevi maja leta 1945 so tudi mene pognali na pot proti Avstriji.
V službi sem bila z večinoma protikomunistično usmerjenimi ljudmi, bila sem članica
Katoliške akcije in v ženski reviji sem napisala nekaj protikomunističnih člankov:
vse to ni bilo ravno priporočilo za mojo varnost doma. In tako sem se s stanovsko
kolegico, ki je bila prijateljica žene domobranskega oficirja Tehnične čete, priključila
tej četi in 8. maja zapustila Ljubljano.

Že naslednje jutro nas je potrl žalosten dogodek. Hčerkica prvorojenka gospe Jože,
žene domobranskega oficirja, je ponoči umrla in so jo na hitro pokopali na nekem pokopališču
v bližini Kranja, potem pa spet naprej proti Tržiču. Kljub nevšečnostim smo srečno
prišli skozi predor. Potem smo pešačili ponoči. Dravski most nam je bil že odprt,
na drugi strani nas je čakalo strahljivo in žalostno doživetje. Domobranci so morali
izročiti orožje Angležem, mimo pa je pripeljal kamion, poln oboroženih partizanov.
Nato Vetrinjsko polje.

Prvo noč drugo pretresljivo doživetje. Eden od fantov (mislim, da civilist) je dobil
živčni zlom in je vpil, da nas napadajo partizani. Nekje v bližini sem iz teme zaslišala
spet vpitje: »Domobrani, ajd’te branit svoje žene!« Vse druge dneve v taborišču so
več ali manj podobno opisovali nešteti drugi begunci.

Prišel je 27. maj. Tehnična četa, s katero sem prišla v Vetrinj, je imela na ta dan
določen odhod v Italijo (!), češ da bodo tam pripravili prostor za vse druge domobranske
čete. S prijateljico sva hoteli čimprej do Trsta. Podjetje, kjer sva bili zaposleni,
je imelo tam svojo podružnično pisarno. Dobila sem prostor na enem od kamionov. Presunilo
me je, ko sem zaslišala klic iz množice, ki se je zbrala ob našem odhodu: »Cilka,
ne hodi z njimi! V Jugoslavijo vas peljejo!« Kot blisk mi je šel skozi možgane pogovor
treh bratov domobrancev na predvečer odhoda. Prestrašeni so trdili, da vojaštvo vozijo
v Jugoslavijo. A že so zabrneli motorji. Nekam sumljivo se nam je zdelo, zakaj nas
spremlja toliko oboroženih Angležev. Slišala sem tudi pripombe, da se ne peljemo v
smeri proti Italiji.

Ko so se kamioni končno ustavili, je gospa Lavrenčičeva – žena pisatelja Joža Lavrenčiča
– vprašala Angleža, kam nas peljejo, in ta ji je odgovoril: »V Jugoslavijo.« A že
ni bilo časa za začudenje, ampak samo še za preplah. Domobrancem so začeli pobirati
ure in druge vredne predmete, nato pa so nas nagnali proti tovornim vagonom vlaka,
ki je že stal na tirnicah. Na deski je bil napis: Podrožca. Vrata vagonov so nato
zapahnili od zunaj. Za pretežno večino se je začela vožnja v večnost, z nekaterimi
strašnimi vmesnimi postajami.

V vagonu sem bila skupaj z oficirji in podoficirji z ženami. Vladala je strašljiva
tihota. Ko se je vlak prvič ustavil, so se odprla vrata in vstopili so prvi partizani.
Bili smo na Jesenicah. Vse je bilo v rdečih zastavah s srpom in kladivom. Začela se
je prva nasilna kraja. Ko je domobranski oficir na vprašanje, kako se piše, odgovoril:
»Inženir Škof« (Viktor), mu je partizan grozljivo rekel: »Če tebe in Rožmana ne bi
bilo, ne bi bilo domobrancev!« Molk in bled obraz. Ko je vlak spet potegnil, je inž.
Škof rekel: »Nisem pričakoval, da nam bodo Angleži to naredili.« Je pa še vedno upal
in rekel, da nas peljejo v Italijo prek Slovenije, češ da je druga pot trenutno neuporabna.
A ko se je vlak znova ustavil in so nas nagnali iz vagonov in obkolili s partizanskimi
stražami, je ugasnila tudi tista zadnja iskrica upanja. Bili smo v Kranju.

Kot vemo danes, so pred nami vozili v Jugoslavijo Srbe in Hrvate. Zato so bili stražarji,
ki so nas obkolili, še Srbi ali na novo mobilizirani partizani. Ali ni čudno, da so
ravno bratje po narodnosti pričakali svoje žrtve z največjim sovraštvom! Vendar Bog
ve zakaj, morda zato, ker še niso vedeli, da bodo dobili v roke prvi slovenski transport,
se z nami ni zgodilo kot z naslednjimi transporti Slovencev. Ni nam bilo treba teči,
ne padati na zemljo in vpiti: Mi smo izdajalci! Tudi nisem videla, vsaj v svoji bližini
ne, da bi koga pretepali. Nekoga iz množice, ki mi je hotel iztrgati iz rok kovček,
je stražar celo odgnal, neki drug, srbsko govoreči, mi je dal nekaj srbskih bankovcev,
češ da mi bodo prav prišli, ko bom prosta.

Ko so nas prignali v barake, se nas je vseh, domobrancev in civilistov, polastilo
tisto težko, tiho – grozeče občutje ujetnika, ki ne ve, kaj bo z njim. Kar smo v mraku
med vpitjem in psovanjem zaslišali prvi strel. Mlad domobranec je bil prva smrtna
žrtev, češ da je imel pri sebi orožje. Danes, ko vem toliko o grozotah tistih dni,
ga blagrujem. Koliko trpljenja mu je bilo prihranjenega!

Noč smo vsi prebili na prostem. Naslednji dan so nas ženske namestili v eni od barak.
Vanjo so pozneje prignali tudi nekaj oficirjev – mož nekaterih od tukajšnjih žensk.
Stražniki so seveda pazili, da se ne bi sestajali. Vendar so nekatere imele srečo,
da so ujele kak trenutek in govorile z možem. Bila sem priča enemu takih srečanj.
Žena je bila noseča in mož ji je rekel: »Moja sestra naj bo zadnja, na katero se obrni,
če boš potrebovala pomoč.« Sestra je bila menda zdravnica v ženski bolnišnici. Kaj
je naredila z našimi družinami ta »tuja učenost«!

Onemele smo ob pogledu na zbiti obraz gospoda Hlebca, ki so ga pripeljali v našo barako.
Tako smo v morečih skrbeh za naše ljudi in v negotovosti, kaj nas vse še čaka, dočakale
dan. Zopet so nas nagnali na dvorišče. Ne vem več, kateri dan je bil in ne, zakaj
sem bila v vrsti skupaj z oficirji in podoficirji. Nikdar ne bom pozabila fanta, ki
je stal ob meni: skoraj svetniško je gledal na vsa dogajanja tistih dni. Rekel je:
»Že mora biti prav tako. Tudi oni,« mislil je na patizane, »so v gozdovih trpeli mraz,
lakoto in hajkanje. V povračilo po smrti ne verjamejo. Bog pa je pravičen, zato jim
je dal zdaj to oblast nad nami.« Kaj se vam zdi, se sme reči, da je človek s takimi
nazori, ki je sprejel Bogu vdano svojo smrt, mučenec – svetnik?

Tisti dan so domobrance porazdelili v razne skupine, kot je že znano. Za večino od
njih se je začel križev pot z zadnjo postajo v raznih breznih. Vse to so nam opisali
srečni rešenci s te zadnje poti. Nas civile pa so naložili na kamion in odpeljali
v Cerklje pri Kranju. Namestili so nas v bivši kaplaniji, ki je bila menda tudi domobranska
postojanka. Bila je zraven cerkve, okrog poslopja so bili stražarji. Med nami so imele
vodstvo nekatere izmed nas. Dnevi, ki smo jih tu preživeli, so bili za nas kot nekakšne
počitnice, vendar samo do dne, ko so zamenjali partizanskega komandanta (menda je
bil to gorenjski mobiliziranec) s krvolokom, znanim že iz Kranja: vedno z bičem v
rokah in v spremstvu črnega psa.

Večer, ko je bil napovedan nočni obhod partizanov, mi ne gre iz spomina. Molile smo
kot vedno skupaj rožni venec. Naši živci so bili do skrajnosti napeti. Ne vem več,
zakaj nas je zgrabil smeh, ki ga nismo mogle ustaviti. Dejansko je bil to izbruh naše
notranje stiske in strahu. S hvaležnostjo pa se spomnim, ko smo še pod prvim komandantom
enkrat smele celo v cerkev k maši. Kakšen balzam je bil to za naše duše! Berilo in
evangelij je bilo, kot bi bilo ravno za nas napisano, bogoslužje kot za nas darovano.
Mnogi obrazi v cerkvi so bili solzni, ko so nas pod stražo pripeljali. Iz Cerkelj
je bilo menda kar nekaj moških pri domobrancih.

Po tednu dni teh ‘počitnic’ so nas naložili na lojtrske vozove in odpeljali. Kam,
nismo vedeli. A takega sončnega popoldneva in zahoda v življenju še nisem videla.
Peljali smo se prek Vodic in vsa gorenjska pokrajina, vse Kamniške in Julijske planine
so bile ena sama nepopisna krasota. Ko smo se že v mraku vozili skozi neki gozd, je
menda pobegnilo nekaj moških. Že v temi so nas končno postrojili na dvorišču Škofovih
zavodov v Št. Vidu. Nov leden oklep je obdal naša srca. In sedaj?

Prvo noč so nas ženske namestili v prvem nadstropju. Kakšna noč! V poznih urah smo
slišale krike groze in bolečin ter rohnenje partizanov. Zasliševali so domobrance
– že vemo, kako. Naslednjo noč so nas premestili v drugo nadstropje, v bivše profesorske
sobe. Bile smo natlačene, da smo ponoči motile druga drugo, ko smo se obračale, a
imele smo vsaj lesen pod pod seboj. Dobivale smo tako hrano, da je po besedah neke
štajerske partizanke ne bi jedli niti njihovi prašiči; naj jo postavimo pred vrata,
da ne zbolimo. In res so stranišča kazala na krvavo grižo med zaporniki. Klicali so
nas za čiščenje hodnikov in stopnišč; norčevali so se, da jih moramo dobro očistiti
za sprejem škofa Rožmana in Vuka Rupnika, češ da prideta naslednji dan. Kakšen strah,
če se bo to res zgodilo in koliko tihih prošenj v nebo! Dobile pa smo za opravljeno
delo košček kruha. Zabičali so nam, da ga ne smemo nikomur dati in da moramo molčati
o vsem, kar vidimo in slišimo, sicer nas čaka bunker. A ko smo se vračale in so pripeljali
mimo prosojne obrazke mladoletnih domobrancev, nas je večina pozabila na grožnje in
na skrivaj stisnila košček tistemu, ki ga je ta sreča pač doletela.

Ko so nas ob priliki peljali prvič in zadnjič na zrak na ravno streho poslopja, smo
šle mimo kapele in takrat nas je objela nova groza. Skozi vrata so pravkar vrgli nekega
fanta in ga umirajočega brcali in pretepali! Iz kapele pa je prihajal tak zrak, da
je sapo zapiralo. Moški notri so bili natlačeni in kako so z njimi ravnali, je že
nekdo opisal. Ponoči smo poslušale brnenje motorjev z dvorišča in slišalo se je tudi
streljanje. Nobena si ni upala omeniti, kaj to pomeni, vendar je neka grozljiva gotovost
obstajala v nas vseh.

V življenju so trenutki, ko se nehote pokaže človeška veličina ali revščina. Tudi
med nami je bilo to opaziti. Lakota je po določenem času gledala z obraza nas vseh.
Vendar so se našli ljudje, ki so kljub lastni lakoti znali deliti svoj košček kruha
s človekom še bolj prozornega obraza in svojo obleko s tistimi, ki so imeli še manj
ali nič. Bila pa je med nami tudi kakšna, ki ni videla drugega kot svoj lastni jaz.
Med nami so bili tudi junaški ljudje, ki so brez strahu odgovarjali raznim zasmehovalcem
in zasliševalcem. Ena takšnih je bila žena dr. Kožuha. V obraz jim je zabrusila, da
so kršili mednarodno pravo, ko so ji ubili moža. Sicer me je malo neprijetno zadela
njena izjava, da so moža mobilizirali domobranci, če bi ga bili pa partizani, bi bil
pač pri njih. Opravljal pa je le svojo zdravniško dolžnost. Žalostna sem bila, ko
sem pred časom tu brala, da njena hčerka ni dovolila vpisati očetovega imena med padle
komunistične žrtve. A tudi to nekoliko razumem, saj vem, kako so potem, ko so prišli
na oblast, vzgajali otroke.

Spittal pet let pozneje – dekleta se poslavljajo

Figure 27. Spittal pet let pozneje – dekleta se poslavljajo

Po raznih zaslišanjih je prišel dan, ko je bila izpuščena prva skupina, med njimi
jaz. Bila sem spet na prostosti, a ne na svobodi. Bila sem ob službo. Čutila sem,
da sem zasledovana in opazovana. Nekaj časa so me pustili pri miru, saj je ves moj
videz zgovorno pričal o njihovih zaporih.

Teharje petdeset let pozneje

Figure 28. Teharje petdeset let pozneje

Ko sem kasneje od raznih ljudi zvedela, kaj se je dogajalo njim (neki rešenki iz Teharij)
ali njihovim svojcem (ranjencem iz Leonišča, ki niso mogli zaradi hudih ran z vlakom
ranjencev), sem vedela, da zame doma ni obstoja.

Ob obisku moje hčerke v Sloveniji so ji to potrdili moji nekdanji znanci in znanke,
češ da bi se mi bilo zelo slabo godilo, če bi bila ostala doma. In tako sem drugič
zapustila Slovenijo, tokrat mi je bila sreča mila. Na dan angelov varuhov l. 1945.
sem srečno prišla v Trst. Morda zato, da sem lahko tudi jaz skromna priča več. Bogu
hvala za to!

Slovenski narod ima danes veliko, ne sicer v svetniškem koledarju imenovanih svetnikov,
a dejansko resničnih svetnikov – mučencev. Njihovemu spominu se lahko vedno znova
hvaležno poklonimo. Zahvalimo se lahko za zgled žrtvovanih življenj na oltar Boga
in Slovenije. In zaupno se v molitvah in prošnjah obračajmo nanje za svojo duhovno
rast, za narodnostno rast malega naroda pod Triglavom, za srečno večnost nas, ki v
novi domovini preživljamo jesen našega življenja in končno za naše otroke in vnuke,
da bi vselej s ponosom priznali, da njihove korenine izhajajo iz Slovenije in bi bili
vedno pripravljeni storiti kaj dobrega in koristnega zanjo, če to zahtevata čas in
potreba.

Naši dragi mučenci! Še enkrat naša zahvala in pozdrav v večnost!

Date: 2011